Ekonomija matura.doc

1

EkonomijaTjaša Varl

1


KAZALOEkonomija.....................................................................................................................................11

Uvod v ekonomski problem..................................................................................................................11

Vrste potreb.....................................................................................................................................11

Značilnost potreb.............................................................................................................................12

Vrste dobrin......................................................................................................................................12

Relativna redkost in absolutna redkost............................................................................................13

Temeljni ekonomski problem...........................................................................................................14

Proizvodnja...........................................................................................................................................14

Tri temeljna ekonomska vprašanja...................................................................................................15

Proizvodnja kot tehnični proces.......................................................................................................16

Proizvodnja kot družbeni proces......................................................................................................18

Proizvodni dejavniki.........................................................................................................................19

Podjetništvo, izumi, inovacije...............................................................................................................23

Ekonomski krožni tok – EKT..................................................................................................................24

Faze EKT...........................................................................................................................................24

Nosilci ekonomskih odločitev – ekonomski osebki...........................................................................26

Vloga bank v krožnem toku gospodarstva....................................................................................28

Vloga države v EKT........................................................................................................................29

Krožni tok v narodnem gospodarstvu...............................................................................................30

Osnovni celici vsakega gospodarstva............................................................................................31

Ekonomske tokovi potekajo v dveh smereh.................................................................................31

Gospodinjstva in potrošna izbira..........................................................................................................32

Koristnost dobrin in odločitve posameznika pri nakupu...................................................................32

Odločanje posameznika pri nakupu dobrin......................................................................................33

Premica cene – alternativnih možnost potrošnje – proračunska premica....................................33

Oportunitetni strošek...................................................................................................................34

Optimalna izbira nakupa...............................................................................................................36

Organizacijska struktura gospodarstva.................................................................................................37

Skupne značilnosti podjetij...............................................................................................................38

Maksimizacija dobička..................................................................................................................40

Vrste dejavnosti v gospodarstvu..........................................................................................................41

1


Vrste podjetij........................................................................................................................................42

Delniška družba................................................................................................................................44

Organi delniške družbe.................................................................................................................44

Vrednostni papirji.........................................................................................................................45

Cilji in interesi lastnikov in menedžerjev (funkcije).......................................................................46

Prednosti d.d pred individualnimi podjetji...................................................................................46

Financiranje delniških družb.........................................................................................................47

Zaprti in odpri tip d.d....................................................................................................................47

Podjetja glede na tip lastnine...........................................................................................................48

Podjetja glede na velikost.................................................................................................................49

Delitev podjetij po kriteriji živalskih imen.........................................................................................49

Razvoj podjetij od malih do velikih...................................................................................................50

Večja ekonomičnost na podlagi treh S-jev....................................................................................50

Prednosti in pomanjkljivosti rasti velikih podjetij.............................................................................51

Malo gospodarstvo...............................................................................................................................52

Merila uspešnosti poslovanja podjetja.................................................................................................53

Proizvedena izbira v družbi...................................................................................................................57

Transformacijska krivulja – krivulja alternativnih možnosti nakupa.................................................58

Lastnosti transformacijske krivulje...............................................................................................58

Bistvo transformacijske krivulje....................................................................................................59

Analiza družbene izbire s pomočjo TK..............................................................................................59

Premik TK.....................................................................................................................................60

Politika zategovanja pasu.................................................................................................................61

Tržno gospodarstvo..............................................................................................................................63

Oblike EKM skozi zgodovino.............................................................................................................64

Tradicija........................................................................................................................................64

Direktivni (planski)mehanizem – sistem.......................................................................................64

Tržni sistem..................................................................................................................................65

Mešani ekonomski sistem = tržno-planski....................................................................................65

Primerjava ekonomskih sistemov.................................................................................................66

Logika tržnega mehanizma...................................................................................................................67

Funkcije trga.....................................................................................................................................68

Dejavniki tržne konkurence..........................................................................................................69

Popolna konkurenca.............................................................................................................................71

1


Nepopolna konkurenca........................................................................................................................72

3 najbolj pogoste oblike nepopolne konkurence..............................................................................72

Povpraševanje......................................................................................................................................73

Dejavniki, ki vplivajo na povpraševanje............................................................................................73

Individualno povpraševanje..........................................................................................................74

Tržno povpraševanje....................................................................................................................75

Pri analizi povpraševanja ločimo..................................................................................................76

Elastičnost povpraševanja - D........................................................................................................78

Cenovna elastičnost povpraševanja.............................................................................................78

Vrste cenovne elastičnosti povpraševanja....................................................................................79

Dohodkovna elastičnost povpraševanja - Y................................................................................82

Vrste dohodkovne elastičnosti.....................................................................................................82

Križna elastičnost povpraševanja - AB........................................................................................84

Ponudba – S (Supply)............................................................................................................................85

Elastičnost ponudbe - S..................................................................................................................88

Vrste elastičnosti ponudbe...........................................................................................................88

Tržno ravnovesje v popolni konkurenci................................................................................................91

Presežna ponudba............................................................................................................................92

Presežno povpraševanje...................................................................................................................93

Spremembe tržnega ravnovesja v času............................................................................................93

Spremembe na kratek rok............................................................................................................94

Državna intervencija na trgu............................................................................................................94

Proizvodnja...........................................................................................................................................96

Proizvodni dejavniki in kapital..........................................................................................................96

Razlaga za akumulacijo kapitala.......................................................................................................97

Proces oplajanja kapitala..............................................................................................................98

Značilnost za poslovanje kapitala.....................................................................................................98

Struktura naložb podjetnika.............................................................................................................98

Pozitivni učinki akumulacije..........................................................................................................99

Negativni učinki akumulacije........................................................................................................99

Viri naložb za akumulacijo..........................................................................................................100

Produkcijska funkcija......................................................................................................................100

Fiksni P. D. (faktorji)....................................................................................................................101

Variabilni P. D. (faktorji).............................................................................................................101

1


Lastnosti produkcijske funkcije.......................................................................................................101

Izokvanta....................................................................................................................................101

Merilo produkcije.......................................................................................................................103

Zakon padajočih donosov...............................................................................................................105

Gibanje celotnega produkta.......................................................................................................107

Gibanje mejnega produkta.........................................................................................................107

Gibanje povprečnega produkta..................................................................................................107

Tehnološki napredek..........................................................................................................................108

Nevtralni tehnični napredek.......................................................................................................109

Nenevtralni – pristrani tehnični napredek..................................................................................109

Stroški.................................................................................................................................................109

Vrste stroškov v kratkem obdobju..................................................................................................110

Fiksni stroški...............................................................................................................................110

Variabilni stroški.........................................................................................................................110

Povprečni in mejni stroški ter optimalni obseg proizvodnje...........................................................111

Optimalna kombinacija P.D............................................................................................................113

Odločanje producentov – proizvajalcev o proizvodnji v popolni konkurenci na kratek rok........113

Prag rentabilnosti indiferentnosti...............................................................................................114

Proizvodnja na dolgi rok.................................................................................................................115

Nepopolna konkurenca......................................................................................................................115

Razvoj nepopolne konkurence.......................................................................................................116

Zakonske ovire............................................................................................................................116

Naravne ovire:............................................................................................................................116

Monopol.............................................................................................................................................117

Pravilo delovanja monopolista – Cournotova točka.......................................................................117

Razlike med monopolom in popolno konkurenco..........................................................................118

Negativne posledice monopola..................................................................................................119

Ukrepi protimonopolne politike.................................................................................................119

Monopol in tehnični napredek...................................................................................................120

Oligopol..............................................................................................................................................120

Strategije oligopolov – prilagajanje trgu.........................................................................................121

Monopolistična konkurenca...............................................................................................................124

Maksimiranje dobička v monopolistični konkurenci.......................................................................124

Ekonomske značilnosti različnih tržnih struktur.................................................................................125

1


Stopnja koncentracije v panogi......................................................................................................126

Slabosti tržnega mehanizma...........................................................................................................127

Slabosti trga................................................................................................................................127

Razdelitev...........................................................................................................................................129

Različni vidiki in plati razdelitve.....................................................................................................129

Pomen razdelitve za posameznika..............................................................................................130

Razdelitev nekoč in danes..........................................................................................................131

Mezda.................................................................................................................................................132

Gospodarska vloga mezde..............................................................................................................132

Denarna – nominalna mezda:.....................................................................................................132

Realna – stvarna mezda..............................................................................................................132

Mezda glede na način obračunavanja........................................................................................133

Bruto in neto plača.........................................................................................................................134

Struktura mezde.........................................................................................................................134

Trg delovne sile..................................................................................................................................135

Značilnosti povpraševanja po delovni sili.......................................................................................135

Značilnost ponudbe delovne sile....................................................................................................135

Vloga sindikatov pri mezdah...........................................................................................................137

Dobiček – profit..................................................................................................................................139

Značilnost in sestava dobička.........................................................................................................139

Sestavljenost dobička.................................................................................................................140

Ekstra dobiček................................................................................................................................141

Konjukturni ekstra dobiček.........................................................................................................141

Konjukturni ekstra dobiček.........................................................................................................141

Monopolni ekstra dobiček:.........................................................................................................141

Tehnološki- inovacijski ekstra dobiček........................................................................................141

Spreminjanje normalne cene skozi čas...........................................................................................142

Upravičenost ekstra dobička..........................................................................................................142

Renta..................................................................................................................................................143

Absolutna in diferencialna renta....................................................................................................143

Druge vrste rent.............................................................................................................................145

Ekonomski pomen rent..................................................................................................................145

Obresti in obrestna mera...................................................................................................................146

Obrestna mera nekoč in danes.......................................................................................................147

1


Pasivna in aktivna obrestna mera...............................................................................................147

Realna in nominalna obrestna mera...........................................................................................147

Trg posojilnega kapitala......................................................................................................................148

Tržna obrestna mera..........................................................................................................................148

Gospodarski pomen obresti...........................................................................................................149

Potrošnja............................................................................................................................................149

Končna in reproduktivna potrošnja................................................................................................149

Osebna potrošnja.......................................................................................................................150

Povprečna in mejna nagnjenost k potrošnji...............................................................................151

Družbena – javna potrošnja........................................................................................................151

Financiranje iz davkov................................................................................................................152

Denar..................................................................................................................................................153

Nastanek denarja.......................................................................................................................153

Funkcije in oblike denarja...........................................................................................................154

Oblike denarja............................................................................................................................154

Potrebna količina denarja v obtoku............................................................................................155

Formalna možnost nastanka kriz....................................................................................................156

Deflacija:.....................................................................................................................................156

Inflacija.......................................................................................................................................157

Emisijska – centralna banka ter njena vloga.......................................................................................157

Sistem zlate valute.........................................................................................................................158

Dobre lastnosti zlate valute:.......................................................................................................158

Multiplikacija denarja v obtoku......................................................................................................159

Sistem papirne valute.....................................................................................................................159

Naloga centralne banke..............................................................................................................159

Izdajanje primarnega denarja.....................................................................................................159

Poslovne banke..................................................................................................................................161

Funkcije – naloge poslovne banke..............................................................................................161

Obvezne rezerve poslovnih bank....................................................................................................161

Primer multiplikacije denarja......................................................................................................162

Bilanca poslovnih bank...................................................................................................................163

Denarni multiplikator αM............................................................................................................164

Osnovni denarni agregati – ponudba denarja............................................................................164

Finančni trg.........................................................................................................................................165

1


Trg kapitala.................................................................................................................................165

Denarni trg.................................................................................................................................165

Banke in druge finančne inštitucije................................................................................................166

Vrste vrednostnih papirjev.............................................................................................................166

Dolžniški vrednosti papir (obveznice).........................................................................................166

Lastniški vrednostni papir (delnice)............................................................................................166

Delniške družbe..................................................................................................................................167

Menedžerski odkup podjetja......................................................................................................167

Sovražni prevzem.......................................................................................................................167

Delavski – notranji odkup podjetja.............................................................................................168

Sodobno tržno gospodarstvo.............................................................................................................168

Periodizacija gospodarskega razvoja..............................................................................................168

Materialni, družbeni in osebni napredek....................................................................................168

Razvoj proizvodno-tehnološke strukture........................................................................................181

Industrijske revolucije................................................................................................................181

Preoblikovanje lastninske strukture...............................................................................................185

Preoblikovanje individualnega podjetništva v velike kapitale....................................................185

Korporacije – Velike delniške družbe..........................................................................................187

Sprememba tržne strukture...........................................................................................................188

Sodobna tržna struktura gospodarstva.......................................................................................189

Vloga države v sodobnem gospodarstvu........................................................................................194

Različni koncepti vloge države v razvoju gospodarstva..............................................................194

Mednarodni ekonomski odnosi (MEO)...........................................................................................201

Razvoj mednarodnih ekonomskih odnosov................................................................................201

Razvoj svetovnega kapitalističnega sistema...............................................................................206

Regionalne ekonomske integracije.............................................................................................207

Ekonomske integracije...............................................................................................................208

Transnacionalne korporacije (TNK) – Multinacionalke...............................................................211

Ekonomika narodnega gospodarstva.................................................................................................216

Dejavniki potencialnega produkta..................................................................................................217

Prebivalstvo................................................................................................................................217

Naravno bogastvo......................................................................................................................223

Proizvedeno bogastvo................................................................................................................224

Bruto domači proizvod.......................................................................................................................228

1


Opredelitev BDP-ja (bruto domači proizvod = GDP):..................................................................228

Opredelitev BNP-ja(bruto nacionalni proizvod):.........................................................................229

Metode merjenja BDP....................................................................................................................229

1. Metoda dodane vrednosti......................................................................................................229

2. Metoda dohodkov..................................................................................................................230

3. Metoda izdatkov....................................................................................................................230

Struktura BDP po sektorjih.............................................................................................................233

Problemi izračunavanja BDP-ja.......................................................................................................234

Dodatni dejavniki- dva dejavnika, ki vplivata na velikost dejanskega BDP-ja:............................235

Gospodarska rast............................................................................................................................236

Gibanje BDP-ja v Sloveniji..............................................................................................................236

Življenjski standard in življenjska raven..........................................................................................237

Osnove ekonomskega sistema in ekonomske politike.......................................................................238

Ekonomska politika:.......................................................................................................................238

Cilji ekonomske politike..............................................................................................................239

Instrumenti ekonomske politike:................................................................................................239

Funkcije fiskalne politike................................................................................................................245

Denarna - monetarna politika........................................................................................................246

Restrektivna in ekspanzivna monetarna politika........................................................................246

Tečajna politika..............................................................................................................................249

Trdni (fiksni) devizni tečaj...........................................................................................................250

Drseči – fleksibilni devizni tečaj..................................................................................................254

Zunanjetrgovinska politika.................................................................................................................255

Carine in necarinski instrumenti.....................................................................................................255

Učinek uvoznih carin:.................................................................................................................256

Necarinski instrumenti...............................................................................................................257

Odprtost oz. izvozna usmerjenost slovenskega gospodarstva........................................................258

Plačilna bilanca s tujino......................................................................................................................259

Vse transakcije na dveh osnovnih računih PB.................................................................................259

1. Tekoči račun (račun tekočih transakcij)..................................................................................259

2. Kapitalski in finančni račun.....................................................................................................259

Trgovinska bilanca..............................................................................................................................262

Terms of trade (TT).........................................................................................................................262

Zadolženost Slovenije v tujini.........................................................................................................263

1


1


Ekonomija- Je nauk o gospodarjenju- Obravnava ekonomske probleme (brezposelnost, inflacija, ekološki problemi)

Uvod v ekonomski problem- Z dobrinami moramo varčevati, previdno ravnati z njimi

Gospodarimo vsi – družba, gospodinjstva, podjetja, država, finančne inštitucije – ekonomski osebki- Težnja po preživetju: nove potrebe, delovna mesta

POTREBENeomejene=občutek po pomanjkanju nečesa z željo po odpravi

Vrste potreb Neekonomske – sreča, ljubezen, prijateljstvo Ekonomske – obleka, zdravila, hiša

KDO ČUTI POTREBO (glede na razsežnost): Individualne (osebne)

Izrazito subjektivne (različne) Ima jih vsak posameznik Prijatelji, družina

Družbene Širša družbena skupnost Bolj kakovostno zadovoljevanje Ceste, železnice, šolstvo, zdravstvo, kultura, šport, policija, vojska, gasilci SKUPNE :

Nastanejo pri ljudeh, kot del socialne skupnosti Zdravstvo, infrastruktura

SPLOŠNE : Nastanejo v zvezi s funkcioniranjem države Obramba z vse ljudi – vojska, policija

DOBRINEOmejene= sredstvo za zadovoljevanje naših potreb

1


GLEDE NA NUJNOST ZADOVOLJEVANJA: Osnovne (primarne, eksistenčne)

Omogočajo nam preživetje – hrana, pijača, dom Vedno bolj se večajo Vsakodnevno: hrana, pijača Na dalj časa: obleka

Sekundarne (luksuzne, višje) Potreba po kulturi, druženju Morje, jahta, motor Z razvojem se zelo spreminjajo

Značilnost potreb1. Neomejene - Gospodarski napredek- Povečujejo se z tehniškim napredkom2. Lahko jih umetno ustvarjamo - Reklame – ekonomska propaganda- Proizvajalci manipulirajo z ljudmi3. Lahko jih zadovoljimo, ko porabimo določeno količino dobrin 4. Ljudje različno občutimo potrebe - Preučevanje ciljne skupine5. Lahko jih zadovoljimo z različnimi dobrinami

SUBSTITUTNE (nadomestne) rjavi sladkor – navadni sladkor Dobrine, ki so si podobne in z njimi zadovoljujejo eno potrebo

KOMPLEMENTARNE (se dopolnjujejo) avto – bencin Več dobrin naenkrat potrebujemo, da zadovoljimo eno potrebo

6. Potrebe se nenehno obnavljajo - Hitreje – vsakodnevno- Počasneje

Vrste dobrin

Glede na dostopnost, razpoložljivostNEEKONOMSKE:

- Dobrin je več kot naših potreb- Ni jih potrebno proizvajati, nimajo cene

DOBRINA B

Potrebe po dobrini B

višek dobrine

1


EKONOMSKE (gospodarske):- Omejene- Relativno redke dobrine- Potrebe so večje od dobrin- Nenehno jih moramo proizvajati- Imajo ceno Materialne/stvarne

Jih občutimo, zmerimo Nematerialne/storitve

Pošta, prevozništvo, frizer, kozmetičarka, gostinstvo

Glede na namembnost, kje jih uporabljamo

POTROŠNE (dobrine končne porabe):- Dobrine, ki jih porabijo gospodinjstva in druge potrošne celice- Dobrine se porabijo

PROIZVODNE (produkcijske)- Dobrine, ki so namenjene za proizvodnjo v podjetju – za nadaljnjo proizvodnjo- Stroji- Jih ne porabljamo Reprodukcijski material

Material, ki se v procesu proizvodnje porablja ali spreminja obliko Les, barve, laki

Investicijske(kapitalne) dobrine V procesu proizvodnje se obrabijo oz. amortizirajo Stroj, stavbe

Relativna redkost in absolutna redkost

RELATIVNA REDKOST- Relativno redka=omejena=ekonomska dobrina- Dobrin je veliko vendar jih je glede na naše potrebe še vedno premalo - V gospodarstvu se izraža s ceno višja je cena, bolj je omejena

- To lahko občutimo posredno (takojšnje plačilo) ali neposredno (npr.: brezplačni javni prevoz, javna razsvetljava, ki jo kasneje odplačujemo z davki)

POTREBE PO DOBRINI A

ABSOLUTNA REDKOST:- Zelo malo jih je, primanjkuje jih- Ne moremo jih proizvajati

nezadovoljene potrebe

Razpoložljiva količina dobrine

A

1


Temeljni ekonomski problem- Temeljni ekonomski problem je, da so naše potrebe neomejene, dobrine pa so omejene- Viri za proizvajanje so omejeni, zato so omejene tudi dobrine

- surovine, delovna sila, podnebje, spretnost, stroji- rešujemo ga z nenehno proizvodnjo

DVA VIDIKA EKONOMSKEGA PROBLEMA Statični vidik

Rešujemo ekonomski problem na kratek rok Z boni, kartami

Dinamični vidik Rešujemo ga na dolgi rok

Proizvodnja- Je zavestna človekova dejavnost s katero delovna sila proizvaja želene proizvode, ki so za

nas uporabni- V proizvodnjo vlagamo različne sestavine oz. PROIZVODNE DEJAVNIKE

PROIZVODNJI DEJAVNIKI

Razpoložljive dobrine

potrebeRAZDELITEV

Razpoložljivi viri POVEČAMO Večja proizvodnja dobrin

PROCES . PROIZVODNJA vlagamo inpute

PORABA DOBRIN in SREDSTEV (zadovoljitev potreb)

PONOVNA PRODUKCIJA reprodukcija

PROIZVOD - OUTPUT

NEOMEJENE POTREBE (ki se ne nenehno obnavljajo)

PODJETNIŠTVO ZEMLJA + naravna bogastva

DELO KAPITAL (stroji, oprema,

surovine)

INFORMACIJE

1


- Relativno redkost dobrin skušamo rešiti z nenehno proizvodnjo – reprodukcijo oz. gospodarsko dejavnostjo

- Ekonomska dejavnost je proces, kjer zavestno, premišljeno, učinkovito uporabimo razpoložljive proizvodne dejavnike (podjetništvo, zemlja, delo, kapital, informacije).

- CILJ: čim bolj zadovoljiti naše potrebe- Proces poteka neprestano (ta proces je treba stalno ponavljati)

KOOPERACIJA: - Podjetja si delo razdelijo in nastane en proizvod (npr.: avto)- Dosežejo nek skupni cilj

Tri temeljna ekonomska vprašanja1. Kaj in koliko proizvajati? Trg določa kaj se bo proizvajalo. Ko narašča povpraševanje po neki dobrini, jo začne

primanjkovati se cena zviša. Tudi država se umeša v gospodarstvo in delovanje trga

Vpliva na delovanje državnih dobrin (železnice, davki) Regulira cene nekaterih osnovnih življenjskih potrebščin (kruh, bencin, voda,

elektrika) zato, da zaščiti življenjsko raven nižjega sloja (cena ni previsoka) – zaradi socialnega miru (demonstracije)

Država mora biti odprta, ne sme biti avtarktična (zaprta=nič ne uvaža, nič ne izvaža) Slovenija je zelo odprta, to je značilno tudi za vse manjše države V odprtem gospodarstvu je lahko domača proizvodnja bistveno drugačna od domače porabe

Če IZVAŽAMO je domača proizvodnja večja od porabe Če UVAŽAMO je domača proizvodnja manjša od porabe (uvažamo dobrine, ki so

cenejše, bolj kvalitetne, modne) Uvoz in izvoz morata biti uravnovešena zagotoviti moramo stabilnost domače

valute

2. Kako proizvajati, s kakšno tehnologijo? Raven razvitosti tehnologije (razvite države – najbolj sodobna tehnologija, kvalificirana

delovna sila) Znanje, izobraženost Tehnologija vedno bolj napreduje Če proizvajamo za tuj trg moramo vedno uporabljati najvišjo tehnologijo (konkurenca!)

3. Za koga proizvajati? Bogatejši si lahko privoščijo več dobrin, revnejši pa manj Razdelitev dohodkov je v posameznih državah različno Država poskuša zmanjšati razlike med revnimi in bogatimi

Davčne olajšave, socialne pomoči, otroški dodatek To počnejo tudi zaradi socialnega miru

1


Proizvodnja kot tehnični proces

Bistvo gospodarske dejavnosti je da zadovoljimo potrebe z danimi dobrinami in storitvami Gospodarstvo nenehno obnavlja produkcijo dobrin in storitev V proizvodnjo VLAGAMO proizvodnje dejavnike – inpute (sredstva + delo) Iz proizvodnje DOBIMO izdelek – proizvod – output

V zgornjem procesu se porabijo delo in sredstva, zato ga imenujemo MATERIALNA REPRODUKCIJA.

MATERIALNA – TEHNIČNA REPRODUKCIJA in njen napredek v neki družbi je odvisna od:RAZVOJ TEHNOLOGIJE:

Z razvojem tehnologije se hitreje spreminja način proizvajanja in s tem tudi dobrine, pojavijo se nove dobrine

Sočasno se spreminja tudi struktura gospodarstva, od primarnega, do sekundarnega in vse hitrejšega razvoja terciarnega sektorja

Do 19. stol. je v gospodarstvu imelo prevladujoč pomen kmetijstvo in s tem tudi primarni sektor. Industrija se je razvijala samo tam, kjer je bilo dovolj energije, surovin in delovne sile.

V začetku 19. stol . z izumom parnega stroja (1782), kar smatramo za 1. Industrijsko revolucijo, je prišlo do hitrejšega razvoja industrializacije. Na razpolago je bilo vedno vel dobrin, hitrejši prevoz je omogočil večjo menjavo in s te m tudi proizvodnjo. Z vedno večjim razvijanjem industrije, se je vse bolj razvijala storitvena dejavnost, npr.: banke, trgovina, kot pomoč industriji, razvil se je terciarni sektor.

DRUŽBENA ORGANIZIRANOST PROIZVODNEGA PROCESA: Družba želi čim več proizvesti, zato se mora dobro organizirati, deliti mora delo. Glede na to,

kje delitev dela poteka govorimo o:o DRUŽBENI DELITVI DELA (delitev dela med podjetji)

- Tovarne se specializirajo za proizvodnjo določenih izdelkov, nabavijo za to primerne stroje (npr.:kemična, tekstilna, lesna industrija). Lesna industrija se specializira za proizvodnjo kuhinj, vrat, spalnic, njim pa dobavljajo dobavitelji, ki so specializirani za proizvodnjo lesnih plošč oz. polproizvodov za izdelavo pohištva. Podjetja med seboj sodelujejo/kooperirajo.

- S tem dosežemo večjo učinkovitost proizvodnje, več dobrin, ki so tudi bolj kakovostne

POTROŠNJAPRODUKCIJADelo in sredstva,podjetništvo,informacije

Dobrine in storitve (potrošne + sredstvo za reprodukcijo) - outputi

Tehničnividik

REPRODUKCIJA

1


Ta delitev lahko poteka na :

1) Nacionalni ravni : podjetja si delijo delo znotraj državnih meja. Iščejo kooperante, poslovne partnerje v svoji državi.

2) Svetovnem nivoju : pri proizvodnji neke dobrine sodelujejo podjetja iz različnih držav (npr.: izdelava Clia – Renault Francija in Revoz Novo mesto)

o TEHNIČNI DELITVI DELA (delitev dela znotraj podjetja)- Med posameznimi fazami proizvodnega procesa : proizvodnja, skladiščenje,

prodaja, izvoz, uvoz, nabava materiala, finančni oddelek, marketing, razvojni oddelek

- Med posameznimi fazami proizvodnje : delo se deli med delavci npr. pri izdelavi pohištva: razrez, brušenje, lakiranje, sestavljanje, pakiranje

PREDNOSTI:- Podjetja lahko izkoristijo individualne sposobnosti posameznikov (ročne

sposobnosti, smisel za estetiko, finance…)- Uporaba specializiranih strojev omogoča večjo proizvodnjo, nižje stroške na

izdelek, nižja cena in boljša kvaliteta proizvodov- Dohodek zaposlenih se veča, delovni čas se krajša, na splošno se povečuje

blaginja prebivalstvaSLABOSTI:- Velikokrat pride do enostranske obremenitve, obrabe sklepov, lahko prihaja

do splošnega slabšanja zdravja- Prihaja do enoličnega/monotonega dela (tekoči trak)- Prihaja do ozke specializacije ljudi- V kriznem obdobju nastanejo problemi s preskrbo podjetij (podjetja so med

seboj povezana in zato lahko propad enega ogrozi propad drugih podjetij)

1


Proizvodnja kot družbeni proces

- Odnosi med ljudmi (proizvodni)

- V procesu materialne reprodukcije sodeluje tudi človek kot družbeno bitje - Med ljudmi, tako v podjetju kot tudi med podjetji nastajajo različne povezave

nastajajo odnosi med njimi, zato rečemo, da je produkcija tudi družbeni proces (Robinzon – Petek)

odnosi med ljudmi nastajajo že v proizvodnji, zato tem odnosom rečemo produkcijski odnosi, ki so HIERARHIČNI (ljudje niso v enakem položaju)

do neenakega položaja pride zaradi lastnine proizvodnih sredstev – lastnik PD ima boljši položaj od zaposlenih, in zaradi same organizacije proizvodnega procesa

- Funkcije v podjetju so razdeljene glede na sposobnosti delavcev in glede na izobrazbo (strokovni delavci – vodijo, odločajo o proizvodnji, fizični delavci – delo izvajajo), pojavlja se vprašanje za koga proizvajati

DOBRINA – PROIZVOD – BLAGO

DOBRINA:- sredstvo za zadovoljevanje naših potreb- lahko se stvari ali storitve- ima dve med seboj povezani lastnosti

koristna vrednost uporabna vrednost (pulover)

- dobrine dobimo v naravi (les, sadje, divjad, rude, minerali, vode) z proizvodnjo (obstoječe dobrine predelamo v nam koristno obliko)

- v vsakem gospodarstvu jih je največ

PROIZVOD:- vsako dobrino katero moramo proizvesti imenujemo proizvod (čokolada)

vložili smo svoje delo in potrebna sredstva ter je preoblikovali v za nas uporabno obliko

POLPROIZVOD: dobrine, ki jih potrebujemo za nadaljnji proizvod (blago, les)

BLAGO:- proizvod, ki ga proizvedemo z namenom, da ga prodajamo na trgu- blaga je v gospodarstvu najmanj

1


Proizvodni dejavniki

MARXOVA KLASIFIKACIJA – razvrščanje PD

Proizvodni dejavniki so vse sestavine, ki so potrebne za proizvodnjo. Z razvojem gospodarstva se pojavljajo vedno novi proizvodi Marx je upošteval vlogo, ki jo imajo proizvodni dejavniki

Delitev:DELO:- Delovna sila- Je zavestna človekova dejavnost, s katero skuša človek doseči nek cilj, s katero spreminja

predmete dela – spremeni jih v tako uporabno vrednost, ki njemu najbolj ustreza, da zadovolji potrebo => pri tem si pomaga z delovnimi orodji

- Delo je eden temeljnih PDPRODUKCIJSKA SREDSTVA:- Rabimo jih v procesu proizvodnje Delovna sredstva

Sredstva s katerimi učinkujemo na predmet in ga preoblikujemo v želeno dobrino (stroji, orodje, objektni pogoji dela – delovni prostor/zgradbe)

Predmeti dela Stvari na katere delujemo s svojim delom in delovnimi sredstvi (moka, sladkor, olje…) Dobimo jih v naravi ali pa so že plod neke druge proizvodnje – polproizvodi Glede na dodelanost:

Zemlja z naravnimi bogastvi (0 faz) Surovine (1 faza) Polizdelki (več faz)

Glede na vlogo v proizvodnem procesu: Osnovne sestavine – bistvenega pomena v procesu proizvodnje Pomožne sestavine – dopolnjujejo osnovne sestavine, sekundarnega pomena Pogonski material – elektrika, olje, čistila, mazila

DELITEV PO SAYu

- Tradicionalna razdelitev proizvodnih dejavnikovDelitev glede na to:

Kdo je lastnik PD Kdo si prisvaja dohodek od PD Kdo odloča i uporabi PD

Proizvodni dejavniki Lastnik Dohodek

Delo Delovski razred Plača – mezda

1


Zemlja Zemljiški lastnik Zemljiška renta

kapital kapitalist Dobiček - profit

1


DELONjegove sestavine:

Fizična sestavine : o Vse manj pomembna, manj plačana (izjeme!)o Uporaba mišic (fizični napor, uporaba tok, pomaga si z orodjem, stroji)

Umska sestavina :o Vedno bolj pomembna; tehnološki napredek(znanje upravljanja ) – vedno bolj

pomembno za gospodarski napredek Moralna sestavina :

o Izrednega pomena, brez tega je proizvodnja neučinkovitao Prizadevnost za delo (odnos delavca do dela, odgovornost do dela, nadrejenih,

sodelavcev; natančnost – za to morajo biti potrebne plače)- Govorimo lahko samo kater i del zavzema večino dela

Stimulacija (nagraditi): Materialna nagrada za delo – plača

o S tem človek zadovoljuje potrebo po preživetjuo Nagrada mora biti odraz delavčevega dela – primernao Stimulacije so individualne ali skupinske

Zadovolji naše višje potrebe o Primerni delovni prostorio Povrnitev potnih stroškovo Malicao Priznanja za dobro opravljena dela

Omogočanje osebnega razvoja o Izobraževanjeo Možnost napredovanjao Dodatno izobraževanjeo Stik s sodelavcio Razne nagrade

Za vsako podjetje je pomembno, da razvija delovne zmožnosti ljudi in spodbuja njihove pripravljenosti za delo.Dejavniki, ki vplivajo na delovno sposobnost:

- Splošna izobrazba, znanje pridobljeno s šolanjem- Delovne izkušnje- Nadarjenost, spretnost

Dejavniki, ki vplivajo na pripravljenost za delo:- Potreba po preživetju- Zadovoljevanje višjih potreb

1


ZEMLJA – NARAVA- primarni proizvodni dejavnik

Viri za proizvajanje: rude zemlja kot :Prostor:- prostor za življenje, postavitev gospodarske dejavnosti (gradnja tovarn), pridelava hrane,

kmetijske površineVir surovin:- zelo velikega pomena- najdemo jih v naravni, poznamo obnovljive(gozd, sol) in neobnovljive (premog, nafta)- neenakomerno razporejeni po vsem svetu – gospodarska nihanjaVir energetskih virov:- najtežje jo zamenjamo s sintetičnimi materiali – olje, nafta, obnovljivi viri energije – sonce,

voda, zrak; od tega je odvisna koliko je država bogata – poleg tega na to vpliva tudi znanje, delovni stroji

KAPITAL – izveden PD- Je vsak proizvodni dejavnik, ki je zmožen ustvariti dobiček- vsak lastnik kapitala skuša povečevati kapital in s tem tudi dobiček

Materialna oblika kapitala: je vse proizvedeno bogastvo, zaloga sredstev in opreme (reprodukcijske in investicijske

dobrine), ki ga ne porabimo v končno potrošnji ampak ga namenimo za nadaljnjo proizvodnjo Denarna oblika kapitala:

delnice (izkazujejo pravico do lastnine dela nekega podjetja) nepremičnine (vse večje vrednosti)- večje vsote denarja vlagamo v vrednostne papirje vsota denarja, ki jo namenimo za začetek poslovanja nekega podjetja (nabava strojev,

materiala, plačilo za delovno silo)

Družba vedno več denarja nameni za proizvodnjo kapitalnih dobrin, ker s tem, ko več vlagajo v stroje, opremo bojo čez čas lahko proizvajali več dobrin

Oblike kapitala v procesu proizvodnjeDENARNI KAPITAL: nakup PD (zemlja, stroji, oprema, material, najem delovne sile), denarni kapital se spreminja v PROIZVODNI KAPITAL: steče proizvodnja in ven dobimo blago, zaradi tega to postane BLAGOVNI KAPITAL: steče prodaja tega blaga in to zopet postane DENARNI KAPITALKapital je lahko LASTEN ali TUJ (denar smo si izposodili – kredit)

Klasični liberalni kapitalizem (100-200 let nazaj)- beseda kapital je imela ''izkoriščevalni prizvok'' – kapitalisti so izredno izkoriščali delovno silo

(ženske, otroci – delali so 14-16 ur)

1


- izkoriščali so zato ker plače predstavljajo največjo potrošnjo

Podjetništvo, izumi, inovacijeSodobno tržno gospodarstvo se je začelo razvijati se s prvo industrijsko revolucijo. Vnašali so novosti in ideje. Same novosti v proizvodnji (novi proizvodi ali načini proizvajanja) so IZUMI ali inovacije rezultat namenskih raziskav in razvoja (R & R dejavnost)

tehnični problem, želja po novem proizvodu (razvojni oddelek, inštituti)

S tem, ko uvedemo neko inovacijo se spremeni tudi način proizvajanja.INOVACIJA: novost, pridobljeno z izumom, prenesemo v prakso, jo tržimo, proizvajamo

inovacije proizvodov: začnemo proizvajati nov proizvod (boljši) inovacije procesov (nove, boljše metode, nova tehnologija)

Joseph Schumpeter:- inovacije je vsak nov proizvod, metoda dela… in tudi nova ideja, zmožnost trženja nekega

proizvoda- uvajanje novih metod, tehnologije v proizvodnji- nove oblike ponudbe (samopostrežbe, internet)- novosti v organizaciji in upravljanju podjetja

IZUMITELJ: oseba, ki izumi nekaj novega, odkrije nekaj novegaINOVATOR: oseba, ki z novim izumom nastopi kot podjetnik, zna ga komercializiratiPATENT: zaščiten izum, izumitelj lahko izum zaščiti na uradu za patente (zelo drago=LICENCA: dovoljenje, da lahko proizvajajo nek proizvodINOVATORJI: podjetja, ki vedno znova dajejo na trg nove proizvodeIMITATORJI: podjetja, ki posnemajo druga podjetja, proizvajajo izdelke, ki so podobni kot izdelki uspešnih podjetijPODJETNIK: nosilec gospodarske dejavnosti vsak, ki vnaša novost v proizvodnjoključna oseba pri organiziranju proizvodnje, sposobni so poslovno idejo spremeniti v podjetje , znati morajo voditi, upravljati, organizirati, tvegatimora biti inovativen in izobražen

ODLOČITVE: kaj bo njegova osnovna dejavnost, kje bo kupil material, kateri so dobri dobavitelji, koliko sredstev potrebuje (3 temeljna vprašanja)

PODJETNIŠTVO: sposobnost, da z omejenimi PD in z ekonomsko dejavnostjo človeka dosežemo učinkovito gospodarjenje dosegamo čim več dobička, novosti, ki nas postavljajo pred konkurencoMENEDŽER: izšolan strokovnjak za posamezna področja, vodi in usklajuje posamezne poslovne funkcije z namenom pridobivanja čim večjega dobička. Podjetje zaposluje menedžerje, ko je uveljavljeno. Menedžer dobro upravlja in stabilno posluje ter doseže neko velikost (meja med podjetnikom in menedžerjem je že zelo tanka)

1


Ekonomski krožni tok – EKT

Faze EKTReprodukcijo razdelimo v posamezne faze

FAZE REPRODUKCIJSKEGA PROCESA

1. PROIZVODNJA- Ima dominantno – prevladujoče vlogo- Od je odvisno kaj se bo dogajalo v posamezni fazi, koliko dohodkov se bo razdelilo v fazi

razdelitve, kaj bomo menjali na trgu, kaj bomo porabljali v potrošnji, kaj bomo vlagali v naslednjo proizvodnjo.

- Podjetja ''proizvajajo potrebe'' z ekonomsko propagando

- V proizvodnji sodelujejo ljudje (delavci, podjetniki, menedžerji), ki za svoje delo dobivajo plačilo

- S tem se že v proizvodnji okvirno določi za koga se proizvaja. Okvirno rečemo zato ker se že v proizvodnji določi znesek dohodkov (plač), ki jih posameznik dobi v procesu RAZDELITVE (uspešnejša podjetja višje plače)

2. RAZDELITEV- Povratno – stimulativno vpliva na proizvodnjo *- Je druga faza ekonomskega krožnega toka

Kako bo razdelitev potekala je okvirno določeno že z proizvodnjo . Tam se že okvirno določi znesek dohodkov (plač), ki jih dobijo posamezniki za sovje sodelovanje, angažiranje v procesu produkcije,

EKT

1.PROIZVODNJAZačetek reprodukcijskega procesaProizvodnja dobrinSMOTRNA: ko je povpraševanje na trgu in da dosežemo dobiček

2.RAZDELITEV DOHODKOVMezda, dobiček, renta, obrestna mera

3.MENJAVAKupimo blago

4.POTROŠNJAPotrebe se obnovijo

1


Odvisna je od: Vrste proizvodnje

o Delovnao Kapitalno intenzivna

Tehnologije: boljša; večja proizvodnja => večji dohodki Tržne uspešnosti podjetja u panogi

o Večje povpraševanjeo Večja proizvodnjao Višji dohodki

* če dobimo v procesu produkcije več dohodka nas to spodbuja, da želimo še bolj sodelovati v procesu proizvodnje.

Če gledamo na razdelitev širše, kako poteka razdelitev v celotnem gospodarstvu; kako poteka med posameznimi razredi je odvisna od več dejavnikov:

Od lastnine proizvodnih dejavnikov: Npr.: lastnik PD dobiva plačo, poleg tega pa si prisvaja če dobiček, zaposleni dobiva

samo plačilo za svojo delovno silo Kako so ljudje in kapital razporejeni med različne dejavnosti:

Nekatere dejavnosti so kapitalno intenzivne – avtomobilska industrija, druge pa so delovno intenzivne – tekstilna industrija => tu je ključni proizvodni strošek in gre več dohodka za izplačilo plač

Od zaposlovanja proizvodnih dejavnikov (ljudje in kapital): Če so PD bolj zaposleni – bolj angažirani, bolj sodelujejo v procesu proizvodnje; več

dohodka dobijo Če je tržna situacija ugodna, če je v gospodarstvu KUNJUKTURA (ugodna

tržna situacija, ko je veliko povpraševanje po nekih izdelkih) je tudi visoka stopnja zaposlenosti. Uspešna podjetja, ki proizvajajo tržno zanimive proizvode, proizvajajo več, delavci mogoče delajo nadure, zaslužek je večji.

Kadar podjetja uporabljajo sodobno tehnologijo lahko več proizvajajo, proizvodi se kvalitetnejši => več dohodka

PROIZVODNJA RAZDELITEV

povratnivpliv

(stimulativni)

1


3. MENJAVA- Poteka na trgu- Osrednja faza EKT- Povezuje razdelitev in potrošnjo

Potrošniki pridejo z dohodki na trg ter jih menjajo za dobrine (osnovne) Proizvajalci v tej fazi zvedo kako uspešno so sodelovali – koliko je prodanega njihovega blaga

in po kakšni ceni ga bodo prodajali Kupci v tej fazi izvedo koliko so zaslužili v fazi proizvodnje (cene!)

Proizvajalci večino dobrin proizvajajo za znane kupce – predhodna naročila, stalni dobavitelji…toda nekaj jih proizvaja za neznane kupce => na podlagi svojih ocen (težko oceniti). Podjetja se trudijo čim več svojih kupcev (stalnih strank) – zato proizvajajo za znane kupce.

Za izvedbo določenih del je potreben javni razpis – država mora objaviti potrebo po nečem npr. gradnja avtoceste. Država izbere najbolj učinkovite in poceni delodajalce.

4. POTROŠNJA- Nosilci ekonomskih odločitev so ekonomski osebki

Nosilci ekonomskih odločitev – ekonomski osebki

Dve osnovni ekonomski celici – ekonomski osebki:- Gospodinjstva - Podjetja

Ostali:- Država - Banke ( finančne inštitucije)

GOSPODINJSTVO: Vsaka skupina oseb, ki živi skupaj in odločajo skupno o svojem ravnanju To so lahko posamezniki, ki predstavljajo samska gospodinjstva; gospodinjstva v katerem so

starši z otroki; gospodinjstva študentov, ki se delijo stanovanje

PODJETJA: Organizacije, ki proizvajajo proizvode in storitve z namenom, da to prodajo na trgu So pravna oseba, ki so vpisane v sodni register in s tem imajo pravico do sklepanja pogodb,

seveda pa nosijo tudi odgovornost za svoje poslovanje Obstajajo v industriji, kmetijstvu, trgovini, bančništvu…

1


DRŽAVA:Organizacija, ki opravlja določene funkcije:

Skrbi za zakonodajo (zakoni) Proizvaja javne dobrine (elektrogospodarstvo, železnice, infrastruktura, pošta, komunala…) Skrbi za javno razsvetljavo Pobira davke

o od podjetij => davek na dobiček, zemljišče, izplačane plačeo od posameznika => dohodnina, davek na premoženje

Skrbi za prerazdelitev dohodkovo subvencije – nepovratna denarna sredstva podjetjeo transfere gospodinjstvom – otroški dodatek, štipendija, nadomestilo za

brezposelnost (za vse je pogoj kakšen dohodek ima nekdo Določa carine, zaščito zunanje trgovine (nadzira uvoz-izvoz) in nadzira cene nekaterih

osnovnih dobrin Nadzira gibanje zaposlenih in nekatere druge cene

Razdelitev s progresivno obdavčitvijo => večji davek ima prebivalstvo z več dobička

BANKE: Posebna skupina podjetij, ki se ukvarjajo z zbiranjem denarja – od prebivalstva, podjetij in s

sposojenem denarja oz. posredovanjem gospodinjstvu in gospodarstvu Posojila podjetjem:

o nakup opreme, strojev, za začetek proizvodnje – želi investirati s stroje oz. investicijsko opremo posojila za nabavo investicijske opremo se imenuje investicijsko posojilo

Posojila gospodinjstvom:o Po navadi za nakup trajnih potrošnih dobrin - hiš, opreme avta

Naloga bank je, da vodijo kar najboljšo bančno politiko – pridobiti kar največ varčevalcev, s tem dobijo čim več denarja in ta denar potem vračajo nazaj v gospodinjstva tako, da ga posojajo

Obrestna mera: - Spodbudi k varčevanju- Varčevalcem banka plačuje pasivno obrestno mero (manjša, mi jo dobivamo)

Posojilojemalci:- Gospodinjstva in podjetja- Plačevati moramo aktivo obrestno mero (večja, dodatni vir dohodkov banke, ki ji omogočijo

delovanje menjava denarja, provizije za opravljene storitve, shramba vrednostnih papirjev)

Smoter tega, da banke dajejo kredit je, da spodbujajo potrošnjo in proizvodnjo: o To vodi v skupno gospodarstvoo Spodbujajo ekonomski krožno tok

1


Vloga bank v krožnem toku gospodarstva

REALNI/STVARNI TOK - Proizvodni dejavniki- Dobrine (potrošne, investicijske)- Storitve

DENARNI/MONETARNI TOK - Plačilo za proizvodne dejavnike- Plačilo za potrošne dobrine- Plačilo za produkcijo- Plačilo za storitve

POTROŠNI IZDATKI

Trg potrošnih dobrin

PROIZVODNI DEJAVNIKI

BANKEPosojila gospodinjstvomPOTROŠNIŠKO POSOJILO

FINANČNI TRG

← denarni prihranki

Trg proizvodnih dejavnikov

GospodinjstvaPodjetja

DOHODKI

POTROŠNE DOBRINE

posojilo podjetjem za investicijeINVESTICIJSKO POSOJILO

1


Banka se mora zavarovati, da dobi denar nazaj. Dobiti mora podatke, da bo delodajalec obroke nakazoval banki. Kadar posameznik najema večjo količino denarja, ga mora zavarovati – jamčiti, d bo dolg vrnil z neko nepremičnino – hipoteka. Za večja posojila moramo imeti tudi poroka – nekoga, ki bo v primeru, da ti ne plačaš on plačal vse (večja plačila). Vsak kredit ima banka zavarovanega pri zavarovalnici, torej v primeru, da mi ne plačamo dolga, ga poravnajo zavarovalnice.

Plačilo trajne potrošne dobrine najprej plačamo polog, trgovina nam dostavi dobrino, banka plača ostalo.

Velik vpliv na dogajanje v EKT imajo tudi trenutni ekonomski koordinacijski mehanizmi (EKM): Skriti organizem, ki uravnava ponudbo in povpraševanje V sodobnem tržnem gospodarstvu to nalogo opravljata TRG in DRŽAVA (cene)

Vloga države v EKT

Država skrbi za zadovoljevanje nekaterih potreb: Družbene

o Skupneo SplošneNpr.: ceste, železnice, varnost,šolstvo, zdravje, šport, obramba…

Za vse to potrebuje denar, ki ga dobi od:- Davkov, takse- Carine- Denar si izposodi (država izda obveznice dolžniški vrednostni papir država nam je

dolžna denar, ki ga vrne z obrestmi) - (od prodaje državnega premoženja)

S tem, ko se država zadolžuje nastaja JAVNI DOLG: Ne sme biti večji od 60% bruto domačega proizvoda - vrednosti proizvodov in storitev v

nekem gospodarstvu v enem letu (38% v slo)

Država denar porabi za svoje funkcioniranje:- Izplačilo plač v državnem sektorju - Nakup dobrin - Nabava stavb - Del zbranih sredstev pa posreduje nazaj v gospodarstvo ( gospodinjstvom v obliki transfernih

plačil – denarne pomoči in podjetjem v obliki subvencij)

Država ima veliko vlogo v EKT Vsaka država posluje tudi z drugimi in ustvarja mednarodno trgovino – globalna trgovina

(uvoz in izvoz)

1


Krožni tok v narodnem gospodarstvu

1


Osnovni celici vsakega gospodarstva

GOSPODINJSTVA:- Ponujajo podjetjem svojo delovno silo, čas , ideje – ponujajo jih preko trga proizvodnih

dejavnikov- Za to dobijo od podjetij denar oz. plačo

Dohodek (plačo) porabljajo za nakup investicijskih dobrin in storitev, ki jih nudijo podjetja – to so potrošni izdatki gospodinjstev

PODJETJA:- Plačajo gospodinjstvom – posameznikom za njihovo silo, čas, ideje - Ponujajo svoje blago in storitve

Preko trga potrošnih dobrin Preko trga kapitalnih dobrin

- Za blago in storitve dobijo od gospodinjstev in podjetij denar Denarna sredstva lahko porabijo za in nakup novih strojev, ki jih ponujajo druga

podjetja - to so investicijski izdatki

Denar, ki ga podjetja izplačujejo delavcem se zopet vrača nazaj v podjetniški sektor, ker gospodinjstva s tem denarjem kupujejo njihove proizvode.Ti procesi se nenehno obnavljajo zato tudi govorimo o krožnem toku. Obseg teh tokov se nenehno povečuje, povečuje se tudi kakovost dobrin.

Shema nam pokaže bistveno značilnost tržnega ekonomskega gospodarstva tokovi potekajo v dveh smereh:

- Ena smer denarni tokovi- Druga smer pa stvarni oz. realni tokovi

Ekonomske tokovi potekajo v dveh smereh

STVARNI/MATERIALNI/REALNI TOKOVI- Tokovi dobrin in storitev – iz podjetij v gospodinjstva- Tokovi proizvodnih dejavnikov

DENARNI/NOMINALNI/MONETARNI TOKOVI- Plačila za te dobrine – podjetja plačujejo gospodinjstvom za uporabo PD (delo, podjetništvo,

uporaba zemlje, kapital)

1


Gospodinjstva in potrošna izbira

Posamezniki se ne moremo privoščiti vsega ker so dohodki nizki in cene visoke.

GOSPODINJSTVA – OMEJITVE- Omejen je dohodek ( družinski proračun – vse dohodki, ki jih družina dobi v določenem

časovnem obdobju)- Ker je družinski proračun omejen, morajo družine z njim ravnati racionalno – upoštevati

načela racionalnosti Z razpoložljivim dohodkom v danih okoliščinah in danem dohodku kupi tolikšno

količino dobrin, da maksimizira svoje zadovoljstvo Uporabimo ga tako, kupimo take dobrine, ki nam koristijo in niso predrage

- Analizo gospodinjstev delamo s predpostavkami Na ta način lažje pridemo do določenih ekonomskih zakonitosti

1. Člani gospodinjstev poznajo sovje želje, POTREBE, navade, običaje; v okviru gospodinjstev lahko te potrebe rangirajo => uredijo, razvrstijo potrebe glede na pomembnost

2. Gospodinjstva imajo v danem trenutku določen denarni znesek3. Člani gospodinjstva ravnajo racionalno => ekonomizirali bodo z denarjem

Dani dohodek bodo na podlagi znanja uporabili tako, da bo njihova izbira racionalna

Koristnost dobrin in odločitve posameznika pri nakupu

ZNAČILNOST DOBRIN:- Sredstvo za zadovoljevanje potreb- Vsaka dobrina

Je koristna – zadovolji nam potrebo Ima uporabno vrednost – uporabljamo/porabljamo jo z določenim namenom

KORISTNOST je odvisna od intenzivnosti potrebe (koliko smo lačni) in od porabljene količine dobrine (neko dobrino smo že prej porabili in nam bo prinašala v naprej manjšo koristnost)Delimo jo na mejno koristnost (MU – marginal utility) in na celotno koristnost (TU – total utility).

Celotna koristnost: Koristnost, ki jo ima posameznik od porabe večih enot ene dobrine (npr.: če smo žejni

popijemo 5 kozarcev vode => celotna koristnost je koristnost od vseh 5 kozarcev vode) Značilno je da narašča z vsako porabljeno enoto dobrine in je pozitivna

Najprej narašča hitro nato pa z vse manjšimi prirastki (vsaka nadaljnja enota, ki jo porabimo prinaša manjšo koristnost)

Če celotna koristnost začne padati je mejna koristnost negativna

1


Mejna koristnost: Koristnost, ki jo imamo od porabe zadnje mejne enote neke dobrine Koristnost, ki nam jo da vsaka dodatna porabljena dobrina Lahko rečemo, da je prirast k celotni koristnosti Značilno je, da pada z vsako porabljeno dobrino in je pozitivna

Z večjo porabo se torej zmanjšuje, ker je naša potreba že volj zadovoljena => ZAKON PADAJOČE MEJNE KORISTNOSTI:

Zakon pojasnjuje ravnanje posameznika pri nakupu in porabi blagu: Za prve enote, ki nam prinašajo visoko mejno koristnost smo pripravljeni

plačati več, za nadaljnje pa manj, ker nam tudi prinašajo manjšo mejno koristnostMU=TUn – TUn-1

Mejno koristnost napišemo na sredino intervala

Odločanje posameznika pri nakupu dobrin

Premica cene – alternativnih možnost potrošnje – proračunska premica

Obstaja relativna redkost dobrin, poleg te omejitve pa nas omejuje tudi cena, dohodki, kvaliteta ter potrebe,

OMEJITVE PRI NAKUPU DOBRIN:Objektivne omejitve:

- Omejitve na katere ne moremo vplivati v danem trenutku- Dohodek, cena dobrin

Subjektivne omejitve:- Omejitve na katere posameznik lahko vpliva- Potrebe ljudi

DOBRINE

TU MU

0 043210

1 42 73 94 105 10

1


Primer:Lestvica alternativnih možnosti potrošnje

Dohodek: 200 d.e.Cena hrane: 20 d.e.Cena obleke: 50 d.e.

Če želimo povečati nakup hrane za 1 enoto se moramo odpovedati 2/5 enot obleke.

Oportunitetni strošek

Oportunitetni strošek oz. alternativni strošek, je količina neke dobrine, ki jo moramo žrtvovati, da lahko povečamo nakup neke druge dobrine. Vedno ga izrazimo v enotah neke druge dobrine. Alternativni strošek nakupa ne izražamo vrednostno.

Iz podatkov o cenah-dohodku dveh dobrin lahko narišemo premico alternativnih možnosti potrošnje ali proračunsko premico – premico cene.

PREMICA CENE nam pokaže: Največje možne količine nakup dveh dobrin Vse možne kombinacije nakupa dveh dobrin

Za premico cene je značilno: Ni krivulja – je premica (enaki oportuitetni stroški) Je padajoča (relativna redkost dobrin, dohodka) Gibljemo se vedno znotraj trikotnika

Potrošnik lahko poveča nakup ene dobrine, če hkrati zmanjša oz. žrtvuje nakup določene količine druge dobrine. V tem se vidi temeljni ekonomski problem – omejen denarni dohodek potrošnika.

Hrana Obleka10 00 45 29 2/52,5 3

Oprtunitetni/alternativni stroške nakupa dodatne enote hrane je 2/5 enote obleke

Oprtunitetni strošek nakupno dodatne 1 enote obleke je2 ½ enote hrane

PREMICA CENE

obleka

M

N

hrana

1


Alternativni stroški so konstantni, to pomeni, da se moramo za dodatno količino nakupa ene dobrine vedno odpovedati enaki količini druge dobrine (vedno so enaki premica – enako razmerje med cenami)

Potrošnik se glede na dane cene in dohodek ne more nahajati izven trikotnika. Izven se lahko nahajamo samo še si denar izposodimo. Kadar smo znotraj varčujemo.

Položaj premice cene nam pove količino možnih nakupov dobrin Sam položaj je odvisen od dohodka in cene

Nagib nam pove razmerje med cenami zato to premico tudi imenujemo premica cene. Proračunska premica jo imenujemo na podlagi proračuna nekega gospodinjstva (dohodki)

PREMIK PREMICE CENENa premik vpliva:

- Povečanje dohodka- Cene ostanejo nespremenjene (poveča se kupna moč)

2/5

2/5

2/5

0 1 +1

obleka

hrana

N

M

hrana

obleka

obleka

hrana

1


Pri inflaciji država dostikrat računa z denarno iluzijo:- Država nam poveča plače, toda obenem nam poveča tudi cene (če se cene na primer zvišajo

za 10% in plače za 4%, potrošniki ne občutimo toliko rasti cen, ker smo zaslepljeni z višanjem denarnega dohodka – vseeno lahko kupimo manj dobrin)

NOMINALNI DOHODEK:- Dohodek, ki ga dobimo v denarnih enotah

REALNI DOHODEK:- Količina dobrin, ki jih lahko kupimo z nominalnim osebnim dohodkom

Optimalna izbira nakupa

Gospodinjstva poskušajo pri nakupu izbrati takšno količino dobrin, s katero bodo v največji možni meti zadovoljila sovje potrebe.Potrošnik mora z razpoložljivim dohodkom doseči največjo možno SKUPNO KORISTNOST => koristnost, ki jo imamo od vseh kupljenih in porabljenih dobrin.

Vsak posameznik mora sestaviti optimalno košarico nakupa oz. potrošnje. Pri tej svoji odločitvi mora upoštevati:

- Ceno dobrin - Svoje potrebe – koristnost dobrin - Dohodek

Primerja mejne koristnosti dobrine s ceno te druge dobrine Lestvice mejnih koristnosti so različne za različna gospodinjstva Kaj bo vsak posameznik kupil je odvisno od strukture potreb

OPTIMALNA KOŠARICA NAKUPA oz. POTROŠNJE Je takrat, ko potrošnik z danim dohodkom kupi toliko posameznih dobrin, da so mejne

koristnosti posameznih dobrin sorazmerne z njihovimi cenami

Je takrat, ko je mejna koristnost na evro enaka za vse dobrini in tako potrošnik maksimizira skupno koristnostPotrošnik bo porabil svoj dohodek tako, da bo maksimiral skupno koristnost dobrin. Potrošnja izbira je takrat najboljša oz. potrošnik je v ravnotežju.

Če se cena dobrine spremeni se optimalna košarica nakupna spremeni.

1


Koristnost ne moremo meriti, prav tako potrošniki ne poznamo vseh lestvic za dobrine ,ki jih kupujemo. Odločamo se na podlagi svojih izkušenj oz.intuicije.

Organizacijska struktura gospodarstva

Gospodarstvo je sestavljeno iz različnih panog (zvrsti), znotraj teh panog pa so podjetja, ki so različna po velikosti.

PODJETJE:- Samostojna organizacija, ki nabavlja inpute in zaposluje ustrezno delovno silo, organizira

proizvodnjo z namenom, da bo proizvode prodala potrošnikom na trgu- Ima organizirano poslovanje po poslovnih funkcijah (izvoz, uvoz, nabava, marketing,

prodaja, proizvodnja)- Je pravna oseba, vpisana v sodni register (javna knjiga, ki jo vodijo sodišča na določenem

območju) S tem ima pravico sklepati posle v dejavnosti, ki jih je registrirala in ima dolžnost, da

za sklenjene posle odgovarjaFIRMA:

- ime podjetja pod katerim posluje (LIP – lesno industrijsko podjetje, Bled, d.d.) ime družbe navedba dejavnosti sedež družbe stopnja odgovornosti (organizacijska/pravna oblika)

OBRAT:- gospodarska enota, kjer poteka proizvodnja za trg (tovarniška hala, kjer se opravlja delo,

imamo lahko tudi več obratov na različnih lokacijah)

1


Skupne značilnosti podjetij ima nižje transakcijske stroške ( nižji so stroški pri izvršitvi nekega posla)

TRANSAKCIJA: vsako poslovno dejanje, pri kupoprodajnih odnosih pri katerem dobi vsaka stran določeno vrednost (gradnja hiše- podjetje to naredi hitreje, ima popuste, zasebne strokovnjake, podjetja se izognejo transakcijskim stroškom)

Podjetja dosega EKONOMIJO OBSEGA – s tem, ko podjetje povečuje proizvodnjo se mu nižajo stroški na enoto / povprečni stroški (celotni stroški se večajo)

OPTIMUM: količina proizvodnje nekega podjetja, ki je najbolj ugoden (nižji stroški na enoto)DISEKONOMIJA OBSEGA: če podjetje proizvodnjo še povečujejo, se povprečni stroški začnejo dvigati (delavci niso več učinkoviti, premajhni obrati, slaba organizacija, slab pretok)

- Da do disekonomije ne bi prišlo, bi moralo podjetje spremeniti produkcijske – proizvodne metode ( spremeniti tehnologije proizvajanja in organizacijo)

Vsa podjetja poslujejo pri optimumu in vedno proizvajajo nekaj več, čeprav imajo malo več stroškov je dobička še vedno veliko – to delajo zato, da so večajo tržno (delež) moč

SKUPINSKA – TIMSKA PROIZVODNJA- pride do tehnične delitve dela (poteka znotraj podjetja, delavci se specializirajo za

posamezno delo, manjši stroški na enoto, bolj kvalitetno, učinkovito)- delo posameznika in koordinacije – delo skupine (usklajenost, motivacija)

množična proizvodnja ni primerna za vsa podjetja (butična prodaja) počasi prevelika podjetja postanejo prepočasna, nepregledna, taro jih je smiselno razdeliti na

manjše enote poglavitni cilj vsakega podjetja je, da se obdrži na trgu

1


Vsako podjetje se srečuje z omejitvami pri doseganju dobička: Tržne omejitve:

Pri tem ga omejujejo dobavitelji (želijo prodati izdelke po čim višji ceni, podjetje pa želi kupiti po čim nižji ceni), davki in kupci (želijo čim ceneje kupiti proizvode, podjetja pa jih želi prodati čim dražje => cene se oblikujejo na trgu, cena inputov/outputov je odvisna od moči konkurence:

Močna konkurenca – veliko ponudnikov Brez konkurence – en ponudnik (monopolist)

Tehnološke omejitve: Vsako podjetje ima različno tehnologijo in različno razmerje med stroji in zaposlenimi Kapitalno-intenzivne panoge/tehnike

Veliko kapitala, manj delovne sile Npr.: Elan, Gorenje, Revoz

Delovno-intenzivne panoge/tehnike Veliko delovne sile, manj kapitala Npr:. tekstilna industrija, storitve

- Da podjetje maksimizira dobiček v dani situaciji mora uporabiti učinkovite produkcijske metode – to je organizacija in tehnologija

- V kolikšni meri vodo podjetja maksimizirala dobiček je odvisno od: Ciljev lastnikov Kakšno je razmerje med lastniki in vodstvom (menedžerji) Tržnih pogojev

CILJI LASTNIKOV:- Ustvariti čim večji dobiček- Da ima ustrezen delovni čas- Zaposlitev ljudi iz okolice (potrošniške zadruge...)RAZMERJE MOČI:- V velikih podjetjih so funkcije že razdeljene

Funkcija lastništva: dobiček (izplačani dobiček) Funkcija vodenja – menedžerja: uspešen vodja, stabilna zaposlitev, čim višja plača,

visok položaj- Del dobička podjetja vlagajo – akumulirajo nazaj v podjetje => povečujejo proizvodnjo,

izobražujejo delavce, nabavljajo novejšo tehnologijo => produktivnejši, lahko so bolj konkurenčni (nižji stroški)

TRŽNI POGOJI:- Kakšni so pogoji na trgu- Odvisno je kakšna stopnja konkurence vlada na trgu- Pomembna je velikost podjetij – večja podjetja imajo veliko tržno moč, dosegajo veliko

dobička, lahko dosegajo tudi druge cilje- Manjša podjetja sledijo osnovnim ciljem

1


Maksimizacija dobička

Zasebna podjetja:Dobiček:

- Več dobimo kot pa vložimo- Prihodek (dohodek, realizacija, iztržek) (cena izdelka x prodana količina)- Biti mora večji od stroškov proizvodnje – dobiček (če je manjši je izguba)

NI MAKSIMIZACIJE DOBIČKA: Javna – državna podjetja

Država je večinski (100%) lastnik Cilj ni samo doseganje čim večjega dobička CILJI: zadovoljevanje potreb širše družbene skupnosti Komunala, Telekom, Slo. železnice, elektrogospodarstvo, Dars Financirajo se sama

Nekatere ustanove Zdravstvo, šolstvo, raziskovalne dejavnosti CILJ: zadovoljevanje potreb Financirajo se iz državnega proračuna Če dobijo dobiček ga vlagajo nazaj v proizvodnjo

1


Vrste dejavnosti v gospodarstvu

- Primarne- Sekundarne- Terciarne- (kvartarne)

PRIMARNA DEJAVNOST:- Proizvodnja dobrin, ki jih dobimo iz narave, zemlje, morja- Kmetijstvo, ribolov, živinoreja, gozdarstvo, rudarstvo

SEKUNDARNA DEJAVNOST:- Predelovanje dobrin, ki smo jih dobili v primarni dejavnosti- Industrija

Lahka: živilska, tekstilna, kemična Težka: gradnja ladjedelnic, visoka gradnja, infrastruktura

TERCIARNA DEJAVNOST:- Storitve: Poslovne storitve:

Razvile so se kot pomoč industriji (sekundarni dejavnosti) Trgovina:

Notranja : Grosisti – trgovine, ki prodajajo na veliko Detajlisti – trgovine, ki prodajajo na malo

Zunanja : Mednarodna

Pomožne storitve: Bančništvo, zavarovalništvo, transport, komunikacije, turizem

Osebne storitve: Niso povezane z dobrinami Namenjene so neposredno potrošnikom Višajo se z življenjskim standardom Frizerstvo, kozmetično saloni, zdravstvo, izobraževanje

1


Vrste podjetijPO VELIKOSTI DELOVANJA:

- Primarna proizvodnja- Sekundarna proizvodnja (predelava)- Terciarna proizvodnja (storitve)

PO KUPCIH, ODJEMALCIH:- Podjetja za proizvodnjo investicijskih dobrin- Podjetja za proizvodnja potrošnih dobrin (končna potrošnja)

PO DEJAVNOSTIH:- Obrt, industrija (lahko jo razčlenimo po panogah), trgovina (maloprodaja, veleprodajo,

zunanja trgovina), promet, turizem in gostinstvo, gradbeništvo, lončarstvoPO VELIKOSTI:

- Mikro in majhna- Srednja- Velika (in zelo velika) podjetja

PO KLJUČNEM PROIZVODNEM DEJAVNIKU:- Delovno intenzivna (tekstilna industrija)- Kapitalno intenzivna (avtomobili)

PO LASTNINI:- Javna (državna)- Privatna (zasebna)- Zadružna (kooperativna)- Mešana

GLEDE NA STOPNJO ODGOVORNOSTI/PRAVNO ORGANIZACIJSKO OBLIKO:- Osebne => neomejena odgovornost- Kapitalske => omejena odgovornost

Osebne : SAMOSTOJNI PODJETNIK – S.P.

- Večja stopnja odgovornost (odgovarja z vsem svojim premoženjem => osebno premoženje + vloženo premoženje)

- Majhen ustanovitveni kapitalPREDNOSTI:

Enostavna ustanovitev Fleksibilna Hitro odločanje Dobiček je samo 1x obdavčen -dohodnina (večji dobiček)

SLABOSTI: Prenehanje s smrtjo Omejena proizvodnja Višji stroški na enoto

1


Ni kontrole slabih odločitevDRUŽBA Z NEOMEJENO SOLIDARNO ODGOVORNOSTJO – D.N.(S.)O.

- Najmanj 2 osebi odgovarjata z vsem svojim premoženjem- Vsebuje ime enega ali več članov- Če želi družabnik zapustiti podjetje mora svoj delež prodati 3 osebi- Turistične agencije, pravne pisarne

PREDNOSTI: Enostavna ustanovitev Razdeljeno odločanje Selitev odgovornosti Večje poslovne možnosti Samo ena obdavčitev dohodka – dohodnina Vsi družabniki imajo možnost popolnega nadzorovanja Vsi solidarno prevzemajo odgovornost in si delijo dobiček

SLABOSTI: Neomejena odgovornost Spori družabnikov Omejeno število partnerjev

Kapitalske:DRUŽBA Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO – D.O.O.

- Vsaj 2 družabnika- Ime vsebuje imena dveh družabnikov- Začetni kapital približno 8750€ (2 100 000 SIT)

PREDNOSTI: Hitrejša kapitalizacija Omejena odgovornost (le z vloženim denarjem) Prilagodljivost Lažji razvoj Večje poslovne možnosti (strokovni menedžerji) Dva organa: skupščina in uprava (ni nujna)

SLABOSTI: Deleži niso na borzi, vendar je mogoče tveganje Omejenost kapitalizacije Zunanji nadzor (registrirani družabniki Bolj zapleteno odločanje Težje je prodati deleže

DELNIŠKA DRUŽBA:- Kapital je delniški kapital- Delnica – lastniški vrednosti papir- Ustanovitveni kapital 12500€ (3 000 000 SIT)

1


PREDNOSTI: Omejena odgovornost delničarjev (delež, ki ga ima delničar v podjetju) Hitra kapitalizacija Velika proizvodnja Lažje financiranje Specializiran menedžment Nižji stroški na enoto Trajnost delovanja Dolgoročne delovne pogodbe in nižji stroški dela Omogoča vlaganje tudi manjših zneskov kapitala (vlagajo lahko tudi delničarji) Delnice se zlahka prodajo – so lahko prenosljive (likvidne) Izdaja vrednostih papirjev: delnice in obveznice Razpršitev tveganja

SLABOSTI: Nepregledno poslovanje Večji začetni kapital Dražje ustanavljanje Počasno prilagajanje Hierarhična uprava (centralizirano odločanje) Javno poslovanje (delnice kotirajo na borzi) Delitev (in nasprotja) med lastniki in menedžerji Odločitve so počasnejše in držaje Možna slaba povezava med delničarji in menedžmentom Omejena pravica nadzora Nasprotja med interesi delničarje in menedžerjev

Delniška družba

Organi delniške družbe

SKUPŠČINA DELNIČARJEV (vsi delničarji):- Vsak delničar lahko glasuje po načelu 1 delnica=1 glas

NADZORNI SVET:- Nadzoruje upravo- Izvoli ga skupščina- Je kontrolni organ skupščine- Sestaja se večkrat letno in nadzira upravo ter določa njeno osnovno politiko

UPRAVA:- Je poslovodstvo- Tvorijo jo menedžerji z različnih področij- Mora uresničiti poslovne smernike oz. strateške odločitve nadzornega sveta

1


Odločitve delničarjev:- Dobiček lahko delimo – dividende ali ga vlagamo nazaj v podjetje – akumulacija- Investiranje – kam bo podjetnik vlagal svoj denar- Povezovanje z drugimi podjetji- Razpis novih delnic –dokapitalizacija – koliko jih bodo še dali na trg

Financiranje:- Z lastnimi sredstvi – akumulacija- Izdaja novih delnic – dokapitalizacija- Izdaja obveznic (delniški vrednostni papirji)- Kapital si lahko sposodi od bank

Vrednostni papirji

DELNICE:- Lastniški vrednostni papir, ki daje lastniku upravljavske in premoženjske pravice- Imetniška : ni lastnik, le poseduje jih- Imenska : glasijo se na ime delničarja

Navadne – volivske: Delež jim določi po izplačilu vnaprej Določena višina dividende za prednostne delnice, lahko pa dosežejo višje dividende Sodelujejo pri upravljanju glede na število delnic (delež pri kapitalu družbe) V primeru stečaja, iz stečajne mase podjetja dobijo delež šele po poplačilu

prednostnih delnicPrednostne – prioritetne:

Imajo prednost pri izplačilu vnaprej Določene dividende ob dobrem poslovanju Imajo nižji donos od navadnih delnic Ne dajejo pravice pri sodelovanju pri upravljanju delniške družbe Imajo prednost pri plačilu ob stečaju (likvidaciji) podjetja

OBVEZNICE:- Upniški vrednostni papir- Ne izkazujejo lastništva- Z njimi hranimo naš denar (dobimo obresti)- Izdaja jih lahko tudi država (najbolj zanesljive) ali občina

Ob stečaju podjetja so poplačani:1. Upniki

2. Obveznice

3. Prednostne delnice

4. Navadne delnice

Zlata delnica: delnica, ki jo ima v lasti država v nekem podjetju

1


Dividenda = dobiček delniške družbe- Lahko ga razdeli in izplača delničarjem – dividenda- Lahko ga vloži nazaj v proizvodnjo – kapital akumulira O tem odločajo delničarji, skupščina

VEČINSKI (KONTROLNI) PAKET DELNIC:- Kapitalist lahko razdeli kapital v več d.d. in spremlja njihovo poslovanje- Po navadi si zagotovi večinski paket delnic

Delež delnic, ki omogoča največji vpliv na posl,lovne odločitve d.d. Po navadi znaša 15-20% vseh delnic – odvisno od števila delničarjev in razporeditve

delnic med njimi Večji paket delnic omogoča posameznikom, da so v nadzornem svetu in neposredno

sodelovanje pri oblikovanju poslovne politike družbe, hkrati pa mu to omogoča upravljanje bistveno večjega kapitala kot je njegov lastni

Cilji in interesi lastnikov in menedžerjev (funkcije)

MENEDŽERJI:- Vodijo podjetje- Imajo nekatere prednosti (služben avto)- Imajo ugodnosti pri dodatnem nakupu delnic, ugodne kredite preko banke- Visoke plače- So izobraženi- Postajajo višji-srednji sloj v družbi

CILJI: večji dobiček, nazaj v proizvodnjo, da povečajo svoj ugled za lažje prepoznavanje, čim večjo plačo

LASTNIKI:- Cilj je, da imajo čim všije plače – nižje stroške, izplačilo dobička ali dividende

Prednosti d.d pred individualnimi podjetji

Produktivno usmeri veliko število majhnih kapitalov (delničarji vložijo kapital v d.d., kjer se oplaja – raste, širi)

Pride do ločitve lastninske in menedžerske funkcije, to pa omogoča bolj učinkovito upravljanje podjetja in organizacijo (menedžerji profesionalno opravljajo svoje delo)

Široke plasti prebivalstva postanejo lastniki kapitala (ljudski kapitalizem) Prihaja do velike mobilnosti kapitala

Prenaša se preko borze vrednostnih papirjev Preko investicijskih družb (NAMEN: zbiranje prihrankov posameznikov in jih

investirati v dobro stoječa podjetja – kupujejo delnice) Gre za razpršitev tveganja (več lastnikov – tveganje se zmanjšuje)

Svoj kapital imaš razpršen v večih družbah

1


Omogoča zbiranje večje vsote denarja (začetni in dodatni kapital) Lahko izdaja delnice, obveznice (vrednostni papirji)

Financiranje delniških družb

- D.d. pridobi največ dodatnega kapitala, če je uspešna in financira se z lastnimi sredstvi (dobiček vlaga nazaj v proizvodnjo – akumulacija)

- Dokapitalizacija z izdajo delnic (dobi nove lastnike)- Izdaja obveznic (dobi nov denar od upnikov, ti pa čez nekaj let dobijo nazaj kupnino in fiksen

donos – obresti so vnaprej znane)- Izposoja od bank – posojilo

Plačati morajo davek na dobiček in nato iz preostanka izplačati dividende, te pa so obdavčene z dohodninami

Zaprti in odpri tip d.d.

Glede na možnosti, ki jih ima delničar pri prodaji delnic

ZAPRTI TIP:- Značilen za manjše d.d.- Pravilnik družbe določa, da moramo lastnik delnic, ki se odloči za prodajo, te ponuditi naprej

drugim delničarjem iste d.d. , šele nato jih lahko prodati zunanjim delničarjem

ODPRTI TIP:- Običajno večje d.d.- Odprte za nove delničarje- Njihove delnice kotirajo na trgu vrednostih papirjev – borzi (so na trgu z določeno vrednostjo)- Delničarju prodajo delnico za največjo ceno- Če je podjetje uspešno ga včasih poskušajo kupiti druga podjetja

Gre za SOVRAŽNI PREVZEM (nekdo kupi kontrolni paket delnic in zamenja menedžersko ekipo)

Ko želi neko drugo podjetje kupiti večinski paket delnic, mora svojo namero najaviti in povedati zakaj želi prevzeti neko podjetje (da se lahko malo delničarji organizirajo ali se odločijo za prodajo svoj delnic)

Podjetja glede na tip lastnine

1


ZADRUGA – KOOPERATIVA:- Največ v kmetijstvu- Ustanovi jo skupina ljudi, ki ima skupne interese in cilje- Majhna podjetja (organizirana kot d.o.o.)- Plačujejo davek na dobiček- Lastniki organizirajo skupno inputov (mehanizacija, semena, gnojila)- Lahko gre tudi za skupno uporabo strojev, skupen nastop na trgu (prodaja izdelkov)- Kmetje se lahko samozaposlijo- Včasih pogost pojav na področju stanovanj (material)- Zadruge kmetijstvo, ribištvo

JAVNA – DRŽAVNA PODJETJA:- Država je večinski lastnik

Vpliva na odločitve Financira se iz davkoplačevalcev Dobiček vlaga nazaj v proizvodnjo Ustanovljeno je z namenom, da zadovoljuje javno potrebo (ceste, Telekom,

komunala, pošta, LPP…)

ZAVODI:- Šole, inštituti, domovi za ostarele- Organizacija za opravljanje storitev na področju šolstva, otroškega varstva, zdravstva- Cilj ni pridobiti dobiček, temveč zadovoljevanje nekaterih potreb širše družbene skupnosti- S svojim poslovanjem poskušajo pokriti stroške, le pa poslujejo z dobičkom, tega vlagajo

nazaj v poslovanje

ZASEBNA – PRIVATNA PODJETJA

1


Podjetja glede na velikost

Trije kriteriji

1. OBSEG POSLOVANJA:- Da je neko podjetje veliko mora imeti nekaj milijonov prometa leto (obseg prodaje –

realizacije)- Pomembno je kakšen tržni delež obsega podjetje

Če je velik lahko podjetje vpliva na cene, poslovanje... Pomembno je, da pri primerjavi podjetij skozi daljše časovno obdobje Izključimo vpliv inflacij saj drugače ne dobimo realnih podatkov; čepa podjetja

primerjamo sedaj, so podatki primerljivi2. ŠTEVILO ZAPOSLENIH:- Najbolj enostaven kazalcev o tem ali je podjetje veliko ali majhno

Mikro podjetja => podjetja, ki imajo DO 10 zaposlenih Mala podjetja => podjetja, ki imajo OD 11 DO 50 zaposlenih Srednja podjetja => podjetja, ki imajo OD 51 DO 250 zaposlenih Velika podjetja => podjetja, ki imajo VEČ kot 251 zaposlenih

3. OBSEG VLOŽENEGA KAPITALA:- Najmanj se ga poslužujejo pri določitvi velikosti podjetij- Težko je oceniti – določiti realno vrednost vloženih sredstev, posebno nematerialnega dela

vrednosti podjetja- ''dobro ime'' – ''good will'' (težko oceniti)

Ime podjetja – proizvoda, ki je dobro poznano, kvalitetno, priljubljeno) Če delnice ne kotirajo na borzi se ne vidi dobro pri dobrem imenu (visoka kotacija

dobro podjetje)

Delitev podjetij po kriteriji živalskih imen

GAZELE:- Hitro rastoča podjetja- Gazela leta

MIŠKE:- Samostojni podjetij od 1-10- Ne rastejo- Organizirajo se kot s.p.

SLONI:- Velike gospodarske združbe- Korporacije- Počasnejše prilagoditve

1


GOSPODARSKI DINOZAVRI:- Velike delniške združbe – transnacionalne korporacije (TNK)- Imajo vsaj 1 obrat v tujini- Dolgo obstoječe

Razvoj podjetij od malih do velikih

- Mala podjetja so bila nosilec gospodarskega razvoja v 19. stoletju V lasti posameznih podjetnikov

- Začela se je razvijati množična proizvodnja – v velikem obsegu Nastajala so velika podjetja (predvsem d.d.), ki so sčasoma preraščala v

multinacionalne korporacije (TNK)- V 70. letih prejšnjega stoletja je zaradi strahu pred prevelikimi družbami (na ekonomskem in

političnem območju) država začela podpirati razvoj malih podjetij- V 80. letih je prišlo do propada večjih družb, nastaja so manjša podjetja (TAM, Almira)- Malo gospodarstvo se je začelo razvijati, ko so se prednosti množične produkcije izčrpale

Večja ekonomičnost na podlagi treh S-jev

SIMPLIFIKACIJA:- Podjetja so pri svoji proizvodnji začela uporabljati enostavne materiale, ki so se enostavno

oblikovali, brez večjih znanj, enostavne linije (ploskovno pohištvo – namesto baročnega)- Hitreje so proizvajali, ceneje, bili so nižji stroški na enoto (lahko postavimo nižje cene na

trgu)STANDARDIZACIJA:

- Predpisane mere in kakovosti, postavljeni standardi- Zahtevne proizvode ali proizvodnje razstavimo na posamezne dele - Standardno pohištvo (60,80cm)- Standardna proizvodnja je veliko hitrejša, lahko proizvajajo za neznanega kupca (poceni!)

SPECIALIZACIJA:- Razčlenitev proizvodnega procesa na posamezne dele (tekoči trak, pakiranje, kontroliranje –

manufaktura)- Hitrejša, cenejša, boljša izdelava- Močno je pripomogla k množični, poceni proizvodnji gospodarska rast

1


Prednosti in pomanjkljivosti rasti velikih podjetij

VELIKA PODJETJA OMOGOČAJO:- Večjo proizvodnjo- Nižji stroški na enoto- Bolj so stabilna- Imajo večje tržne deleže- Lažje pridejo do kapitala- Več varnih dolgoročnih zaposlitev- Prodaja se začne širi preko nacionalnih mej – globalizacija proizvodnje in prodaje

PREDNOSTI:- Stabilna- Lažje izkoriščajo ekonomijo obsega- Več delovnih mest- Lažje financiranje- Večja prepoznavnost- Ločitev lastniške, vodstvene, izvršilne funkcije- Izrazita tehnična delitev dela- Zelo na tekočem s tehničnim napredkom- Razvijajo lahko zelo raznovrstno – diverzificirano proizvodnjo- Zaposleni imajo specialna znanja- Se zelo dobro povezana z veliki mi trgovskimi in proizvodnimi podjetji

POMANJKLJIVOSTI:- Nepregledna (prihaja do podvajanja del)- Pri poslovanju so dostikrat toga- Zaradi velike specializacije se težko prilagajo trgu- Hierarhično upravljanje (TAYLORISTIČNA ORGANIZACIJA UPRAVLJANJA)- Počasnejše odločitve- Če pride do zastojev na trgu in ne prodajo vseh izdelkov lahko pride do motenj v reprodukciji- Zaposleni imajo ozka znanja in so težko prezaposljivi- Množična proizvodnja – prihaja do disekonomije

ne prodajo vsega in morajo to skladiščiti, skladiščenje je drago vse več je konkurence, vse več je naporov, da prodajo blago delo je zelo monotono (to tudi vpliva na motivacijo)

1


Malo gospodarstvo

- velike podjetja so začela propadati in država je spoznala, da mora podpirati malo gospodarstvo

usposablja – svetuje novim podjetjem nudi različne finančne pomoči daje ugodna posojila podpira nova podjetja s strani univerz in drugih finančnih inštitucij (inkubatorji –

nove ideje vlagajo v podjetje)

OD MALEGA GOSPODARSTVA PRIČAKUJEMO:- da bo zaposlovalo odvečno delovno silo, ki je nastala ob preoblikovanju velikih korporacij v

manjša, bolj učinkovita podjetja- več inovacij- uspešnost malega gospodarstva vpliva na bolj pozitiven odnos do podjetništva- v malih podjetjih se veliko podjetnikov usposobi za prevzem menedžerskih funkcij v večjih

podjetjih- malo gospodarstvo je volj dinamično pri izobrazbi tržnih niš (tržnih možnosti, prostora), tako

doma kot v tujini- razvijajo nove proizvode

PREDNOSTI:- prožna v svojem poslovanju – fleksibilna- hitro se prilagajajo tržni situaciji- zelo inovativna, vnašajo novosti na trg- lastniki so neodvisni- uspešna pri posnemanju- proizvajajo proizvode, ki se velikim podjetjem zdijo neekonomična- imajo nizke upravne stroške- zaposleni so bi+olj neposredno vključeni v proizvodni proces – rezultati so takoj vidno, kar

delavce bolj motivira- znanje zaposlenih je široko

SLABOSTI:- včasih izkoriščajo delavce, dajejo jim premajhne plače, delati morajo nadure- potrebno je več delovnih naporov, več je stresnih situacij- nimajo lastnega razvoja (manjše inovacije)- višji stroški na enoto proizvoda- težje uveljavljanje na trgu, ker niso dobro prepoznavni

1


za vsako gospodarstvo je pomembno, da ima nekaj res močno velikih podjetij, poleg tega pa tudi manjša podjetja, ki so dobri kooperanti velikim podjetjem

Merila uspešnosti poslovanja podjetja

- produktivnost (fizična, vrednostna…)- ekonomičnost- rentabilnost

TEMELJNO NAČELO USPEŠNOSTI POSLOVANJA PODJETJA- cilj podjetnika – uveljavitev na trgu in dobiček

- dobiček je temeljno merilo uspešnosti poslovanja podjetja in je temeljni kriterij ali je podjetje uspešno ali ne

- da podjetja dosežejo čim večji dobiček morajo delovati racionalno – smotrno, preudarno, da lahko dosežejo dobiček (prihodek od prodaje – stroški)

MAKSIMIZACIJA in MINIMIZACIJA- pri načelu racionalnosti vedno izhajamo iz dejstva, daje neka količina dana (proizvajalna

sredstva, določen je obseg proizvodnje, določena realizacija – vedno je dana neka stvar v podjetju)

- drugo količino pa minimiziramo ali maksimiziramo (načelo racionalnosti uresničujemo na dva načina: za maksimiziranjem druge količine ali minimiziranjem)

METODA MAKSIMIZACIJE:- podjetje z danimi proizvodnimi dejavniki poskuša doseči maksimialen poslovni učinek (čim

večja prodaja – realizacija, čim večja prepoznavnost, čim večji tržni delež, dobiček => sodobno tržno gospodarstvo, čim boljši izdelek, čim večja količina izdelkov =>naturalno gospodarstvo)Naturalno gospodarstvo:

vse kar neka skupnost proizvede tudi porabi proizvajalec in potrošnik sta ista ne poteka menjava blago za denar (praskupnost) – ni menjave gre za neposredno zadovoljevanje potreb

- maksimiziranje dobička

Dani stroški dobičekPRIHODEK

Povečanje dobička oz.prihodka

1


METODA MINIMIZACIJE:- podjetja imajo dostikrat svoje poslovne učinke (prepoznavnost, dobiček, tržni delež)

določene vnaprej – načrtovana realizacija, določeno naročilo, načrtovan dobiček pri določanju pogodb sestavijo naročila

- podjetje poskuša načrtovani poslovni učinek doseči z MINIMALNO porabo proizvodnih dejavnikov (s čim manjšimi stroški)

- podjetja morajo paziti, da ohranijo funkcionalnost proizvoda

STROŠKI DOBIČEK

3 KAZALCI USPEŠNOSTI PODJETJA1. PRODUKTIVNOST DELA - Koliko proizvedemo v danem časovnem obdobju in v danem prostoru (ob dani tehnologiji in

organizaciji – ob danih produkcijskih metodah)

- Razmerje med doseženo proizvodnjo dobrin ter količino dela, ki smo ga vložili v proizvodnjo nam pove koliko proizvedemo glede na vloženo delo

Količinska produktivnost dela (fizična)

Vrednostna produktivnost dela

- Izraža raven gospodarske razvitosti, saj je odvisna predvsem od tega koliko proizvodov so podjetja zmožna proizvesti na prebivalca

Dejavniki, ki vplivajo na produktivnost dela:- Tehnična opremljenost - Prostorske omejitve - Število delavcev - Povprečna delavčeva sposobnost (izobrazba, spretnost, znanje, izkušnje!)

Dodatno usposabljanje- Motivacija delavcem - Raven - nivo znanosti in njene tehnične uporabnosti (kako to uporabimo v podjetju)

Znanost je eden pomembnejših proizvodnih dejavnikov (novi postopki, materiali => večja produktivnost)

- Družbena koordinacija oz. kombinacija proizvodnega procesa Družba mora biti dobro organizirana, da si dobro zagotovi nemoten pretok

reprodukcije

Znižanje stroškov

1


Podjetja so vedno bolj povezana med seboj- Obseg in učinkovitost proizvajalnih sredstev

Velik pomen ima tehnična opremljenost dela Zelo pomembno je s katerimi stroji nek delavec dela

- Naravni pogoji Gospodarstvo, kmetijstvo, ribištvo, rudarstvo Tam, kjer je glavni proizvodni dejavnik zemlja

- Tehnična delitev dela Delitev dela znotraj podjetja Delavci uporabljajo iste gibe – večja izurjenost Delavci uporabljajo specializirano orodje – poveča produktivnost Delavci se hitreje priučijo za posamezno operacijo Delavci sami pridejo do tehničnih izboljšav, poenostavitev, izboljšajo metode dela Delavce lahko razporedimo po sposobnostih, željah – stimuliramo jih za delo Oblikovanje posebnih delovnih skupin

Večja produktivnost dela skozi zgodovino zmanjšuje delovnik

2. EKONOMIČNOST - Podjetnik mora tudi poslovati ekonomično (preveriti ali se mu splača proizvajati nek

proizvod)- Preveriti mora stroške, ugotoviti ali se mu proizvodnja splača EKONOMIČNOST = razmerje med vrednostjo proizvodnje in nastalimi stroški za to

proizvodnjo

Podjetje je delovalo ekonomično, ko je rezultat pozitiven in večji od 1

- Nastali stroški proizvodnje: Stroški materiala Obraba osnovnih sredstev – amortizacija Stroški dela (plača, BOD- bruto osebni dohodek zaposlenega) Stroški električne energije

- Podjetja lahko povečujejo ekonomičnost z: Povečanjem proizvedene količine Ekonomijo obsega - znižanje stroškov na enoto (prevoz) Povečanjem cene (kadar jo bo trg sprejel – močna konkurenca)

- Velik pomen ima nabavni oddelek (cenejši in kakovostni proizvodi)

1


3. RENTABILNOST – DONOSNOST - Za podjetje je bistvenega pomena, da proda vse kar proizvede, da doseže čim večji izkupiček

(da nima zalog)- Podjetje poskuša doseči čim večji dobiček, ki mu omogoča širjenje proizvodnje (akumulacija

dobička)- Da pridemo do dobička moramo prodati vse proizvode Je najpomembnejši kazalec uspešnosti poslovanje podjetja

- Primerjamo dobiček s kapitalom (naložba proiz. dejavnikov)

- Rentabilnost izražamo s profitno mero (pf')

Profitna mera nam pove koliko profita ustvarimo z vloženim kapitalom (poslovnimi sredstvi)

Pove nam koliko % nove vrednosti ustvarimo glede na vloženi kapital

1


Proizvedena izbira v družbi Problem družbe kot celote

- Temeljni ekonomski problem (=relativna redkost dobrin) omejeni viri za proizvajanje (dobrine) in naše potreb so večje od razpoložljivih dobrin PD (delovna sila, zemlja, naravna bogastva, oprema..) Družba omejenost rešuje z nenehno proizvodnjo

- Ker so proizvodni dejavniki omejeni se družba sooča s problemom proizvodnje izbire (kako proizvajati – izbrati mora najbolj učinkovit način metode proizvajanja, da proizvede kar največ, katere dobrine naj proizvedejo)

- Ker imamo v stvarnosti ogromno proizvajalnih dejavnikov in dobrin za zadovoljevanje potreb bomo pri analizi proizvodnje predpostavili:

Družba vse kar proizvede tudi porabi, kapitalna sredstva ostanejo nespremenjena Proizvajamo le dve vrsti dobrin, čeprav jih v stvarnosti ogromno Da so proizvodni dejavniki uporabljeni pri proizvodnji dveh vrst dobrin Vse kar proizvedemo tudi porabimo

- Država se mora odločiti kaj bo proizvajala, koliko lahko proizvedemo z lestvico alternativnih možnosti proizvodnje ali transformacijsko krivuljo

PROIZVODNJO lahko izrazimo z lestvico alternativnih možnosti proizvodnje

Alternativne možnosti proizvodnje

Vojaške dobrine:TOPOVI (100 kosov)

Civilne dobrine:MASLO (1000 kg)

A 15 0B 14 1C 12 2D 9 3E 5 4F 0 5

- Lestvica nam pokaže možne številne kombinacije proizvodnje dveh dobrin

1

Krivulja AB: je meja dosegljive proizvodnje, točki sta skrajni možnosti proizvodnje v tem gospodarstvu (15 topov – 0 masla oz. 5 masla – 0 topovPodročje med krivuljo – točka E: v danem trenutku (sedaj) ta točka ni možna, ker nimamo na voljo toliko P.D. in ne moremo več proizvajati. Točka E je dosegljiva čez nekaj let, ko se nam bodo P.D. povečaliTočka C: pomeni, da nismo izkoristili vseh P.D., niti ne na najboljši možni način. Proizvedemo manj koti bi lahko – pravimo, da izgubljamo del potencialnega družbenega produkta.

A

B

*C

TOPOVI

MASLO

*E


Transformacijska krivulja – krivulja alternativnih možnosti nakupa

Pokaže nam določene točke, ki nam povedo največjo možnost proizvodnje dveh dobrin, če popolnoma izkoristimo P.D. na najboljši možen način

Pojavlja se tudi velika nezaposlenost. To stanje odpravlja država s svojimi ekonomskimi ukrepi, sicer se pojavijo stavke.

Gre za proizvodnjo v celotnem narodnem gospodarstvu in ne samo za proizvodnjo v podjetju

Država vodi dobro ekonomsko politiko – davčni ukrepi, denarni

Lastnosti transformacijske krivulje

PADAJOČA:- Pada od leve proti desni- To da je padajoča pomeni, da se mora država odpovedati deležu proizvodnje druge dobrine,

če želi povečati proizvodnjo druge dobrine- Istočasno ne moremo povečati proizvodnje ker nimamo dovolj P.D.

KONKAVNA:- Od izhodišča navzgor- Oportunitetni stroški proizvodnje se večajo zaradi specializacije P.D. – to pomeni, da se

moramo za vsako dodatno proizvedeno enoto dobrine odpovedati vedno večji količini druge dobrine – alternativni stroški naraščajo

+1

Dobrina B

Dobrina A

S proizvodnjo dodatne enote dobrine B se povečuje žrtvovana količina dobrine A

1


Žrtvovana količina produkcije prve dobrine je oprtuniteti stroške produkcije prve dobrine. Družba mora proizvodne dejavnike preusmeriti oz. transformirati iz ene proizvodnje v drugo (po tem je krivulja tudi dobila ime). Sprememba proizvodnje dobrin zahteva fizično preusmeritev oz. transformacijo P.D. iz ene proizvodnje v drugo. Seveda pri tem ne gre za direktno preoblikovanje ene dobrine v drugo. Družba je preusmerila le del P.D. iz proizvodnje prve dobrine (topov) v proizvodnjo druge dobrine (maslo). Gre za RELOKACIJO P.D.

Bistvo transformacijske krivulje

Proizvodni dejavniki so za vsako proizvodnjo do določene mere specializirani. Proizvodnja zahteva različno izšolanost ljudi, določene stroje, opremo, surovine, materiale… Zato tudi P.D. niso učinkoviti v obeh proizvodnjah. Nekateri so bolj učinkoviti v proizvodnji prve dobrine (topovi), nekateri pa v proizvodnji druge dobrine (maslo), zato s preusmeritvijo P.D. naraščajo oportunitetni stroški proizvodnje, saj je delavce potrebno prekvalificirati, proizvodne kapacitete (prostore) pa je potrebno predelati.Ko preusmerjamo eno proizvodnjo v proizvodnjo druge dobrine, najprej preusmerimo dejavnike, ki so najbolj primerni za proizvodnjo druge dobrine (najprej livarje, ki so v proizvodnji topov najmanj učinkoviti, spoznajo pa se tudi na pridelavo mleka oz. masla). Z večanjem proizvodnje druge dobrine je vse manj P.D., ki so primerni za to produkcijo, njihova učinkovitost se manjša. Dodatno usposabljanje oz. prekvalificiranje delavcev je vse dražje. V predelavo proizvodnih kapacitet je potrebno vlagati vse več sredstev. Stroški proizvodnje dodatnih enot druge dobrine (masla) se večajo.

Analiza družbene izbire s pomočjo TK

IZBIRA PROIZVODNJE je odvisna od:- Potrebe – struktura - Politični sistem - Proizvodni odnosi (nastajajo v procesu proizvodnje in se prenašajo na širšo družbo –

hierarhični) Katere družbene strukture prevladajo, odločajo kaj bo družba proizvajala

zvezki

zrezki

Premik po krivulji pomeni, da se je družba odločila za drugo kombinacijo proizvodnje – drugačne potrebe

1


Premik TK

- Iz položaja ugotovimo ali je gospodarstvo uspešno- Skozi čas se spreminja: premika se desno navzgor

1. Enakomerno povečanje proizvodnih dejavnikov + produktivnosti

2. Zmanjšanje količine proizvodnih dejavnikov (zaradi zmanjšanja kapitala )- Npr.: P.D. se uničijo – naravne katastrofe

3. Pri proizvodnji so se povečali proizvodni dejavniki, pri dobrini A pa je prišlo še do povečanja produktivnosti

Dobrina B

Dobrina A

Zaradi novih P.D. (imamo jih več) in povečanja produktivnosti oz. učinkovitost P.D., se je krivulja premaknila desno navzgorP.D. so bolj učinkoviti, ko izboljšamo produkcijske metode (več vlagamo v tehnologijo, izobraževanje, kadre…

Dobrina B

Dobrina A

Krivulja se enakomerno premakne navzgor

Dobrina B

Dobrina A

Neenakomerno zmanjšanje

Dobrina B

Dobrina A

1


4. Inovacija v proizvodnji dobrine B – poveča se produktivnost (več lahko proizvedemo)

Politika zategovanja pasu- Vsaka družba si želi povečati standarde (razvijati), zato je včasih potrebno ''zategniti pas''

Npr.: imamo 3 države z različnimi gospodarstvi, ki imajo v proizvodnjo enako zmožnosti (enaka TK)

Proizvodnja čez nekaj let:Država A: TK ostane nespremenjena (država se ne razvija)Država B: gospodarstvo se razvijaDržava C: na začetku je proizvajala največ kapitalnih dobrin kar pomeni, da je zato lahko proizvajal tudi več potrošnih dobrin ( na račun manjše proizvodnje potrošnih dobrin, proizvedemo več kapitalnih dobrin rečemo, da smo si ZATEGNILI PAS)

POLITIKA ZATEGOVANJA PASU se nam obrestuje, ker na začetku proizvajamo več kapitalnih dobrin s katerimi kasneje lahko proizvedemo tako več kapitalnih kot tudi potrošnih dobrin. Gospodarstvo se tako razvoja hitreje.

OPORTUNITETNI STROŠEK GOSPODARSKE RASTI: odpovedati se moramo delu potrošnih dobrin

CDobrina B

Dobrina A

V točki C proizvedemo več obeh dobrin

B

A

C

Kapitalne dobrine

Potrošne dobrine

Država A: samo potrošne dobrine in nič kapitalnihDržava B: veliko potrošnih dobrin in nekaj kapitalnihDržava C: veliko kapitalnih dobrin in malo potrošnih

1


JAPONSKA EU

V 20. Letih:1/3 sredstev za kapitalne dobrine in 2/3 sredstev za potrošne dobrin

Velik pomen ima, da država vlaga v kapital, še večjega pomena pa je vlaganje v TEHNOLOGIJO (gospodarstvo se hitreje razvije), saj bomo več proizvedli z novimi stroji – z novo tehnologijo kot pa s starimi stroji.

Razvitost države lahko vidimo že iz položaja TK

RAZLIČNO RAZVITE DRŽAVE:- Izbira med osnovnimi življenjskimi potrebščinami

REVNA DRŽAVA RAZVITA DRŽAVA

- Razvita država proizvaja veliko več, ker si lahko privošči

REVNA DRŽAVA RAZVITA DRŽAVA

Kapitalne dobrine

Potrošne dobrine

Kapitalne dobrine

Potrošne dobrine

1/5 sredstev za kapitalne dobrine in 4/5 za potrošne dobrine

Luksuzne dobrine

Osnovne dobrine

Luksuzne dobrine

Osnovne dobrine

Luksuzne dobrine

Osnovne dobrine

Zasebne dobrine

Kolektivne dobrine

Zasebne dobrine

Kolektivne dobrine

1


V revnih državah se ljudje komaj preživljajo in bolj malo jim ostaja za naložbe v infrastrukturo in kolektivne dobrine

Bogate države pa lahko vlagajo v proizvodnjo obeh dobrin, tudi v kolektivne, to pa povečuje možnost gospodarske rasti (več davčnih sredstev več kolektivnih dobrin, to pa izboljšuje kakovost življenja in gospodarsko rast)

Tržno gospodarstvoVsaka družba mora reševati vprašanja:

- KAJ in KOLIKO- KAKO- ZA KOGA

Problem relativne redkosti dobrin rešujemo z nenehno proizvodnjo dobrin.Vsaka družba se mora odločati kaj bo proizvajala, potem pa odločitve prilagajati glede na potrebe gospodarstva.Usklajuje EKONOMSKI KOORDINACIJSKI MEHANIZEM = EKM

- Povezuje ekonomske osebke, institucije, trge- Usmerja ravnanje potrošnikov in proizvajalcev

DRUŽBA IZBIRA KAJ BO PROIZVAJALA(kaj in kako)

Rešuje problem izbire – alokacije P.D

Družba izbira

POTROŠNE DOBRINE

KAPITALNE DOBRINE

Zadovoljitev potreb, končni cilji družbe so zagotoviti višjo življenjsko raven -

blaginjo

Gre za ALOKACIJO – razporejanje sredstev v skladu s potrebami družbe najprej nujne življenjske potrebščine

Družba usklajuje proizvodnjo glede na

potrebe, razvoj tehnologije

Obnavljanje in širjenje P.D. oz.

proizvodnje

Obnavljanje delovne sile

PROIZVODNI DEJAVNIKIomejeni

1


Oblike EKM skozi zgodovino

1. TRADICIJA- Navada obilčaji2. DIREKTIVE- Komandni planski (država)3. TRŽNI MEHANIZEM- Trg4. MEŠANO TRŽNO – planski mehanizem- Trg + država- Danes

Tradicija

- Tradicija v manj razvitih enostavnih gospodarstvih (npr.: praskupnost)Naturalno gospodarstvo

- P.D. kolektivna last (tudi socializem)- Delo je jasno razdeljeno (spol, starost) (poglavar – glava) glede na navade in običaje- Gospodarstvo je samozadostno – to kar so proizvedli so tudi porabili- Ni formalnega izobraževanja- Znanje in družbeni status se prenašata iz roda v rod

Tradicija je dalj časa učinkovito urejala družbeno produkcijo in razdelitev Ta EKM ni dopuščal večjih sprememb

Direktivni (planski)mehanizem – sistem

Vse je urejala država- Bila je vsiljena avtoriteta države- Centralno planiranje (petletke) – V Evropske države, tudi Jugoslavija

po 2.sv.vojni pride do nacionalizacije podjetij – postala so državna- gospodarstvo ureja država, planira proizvodnjo, določa cene- investiranje je bilo glede na politiko- trg je odpravljen – konkurence ni- ni bilo zasebnih podjetij, ni bilo prave motivacije za inovacije saj te niso bile ustrezno

nagrajene- sistem je enostrankarski (komunistična partija)- POGLAVITNI MOTIV je proizvodnja za zadovoljitev potreb

- Država ni poznala vseh potreb in proizvodnih zmogljivosti, zato je prihajalo do neustrezne gospodarske strukture, ni pravega napredka

- Ta sistem je sodobna verzija naturalnega gospodarstva, ker ni pravega trga

Značilno za naturalno gospodarstvo

1


- Trg služi samo za prerazdeljevanje blaga – ''kvazi'' – navidezni trg

Tržni sistem

- Koordinator je trg- Ta sistem se je začel razvijati v 17,18. stoletju in prevladoval do 20. stoletja - Lastnina je bila zasebna in odločanje o proizvodnji je bila samostojna- Na trgu se je odvijala prosta menjava blaga in storitev – konkurenca je majhna- MOTIV je čim večji dobiček – pozitivno vpliva na inovacije- Država dopušča spremembe – družba se hitro razvija, tehnološki napredek- Trg nagrajuje uspešne inovatorje, proizvajalce, izloča pa slabe- GLAVNA VREDNOTA = bogatenje

Zagovornik tega sistema je bil ADAM SMITH (Bogastvo narodov)- Zanj je bil trg navidezna roka, ki regulira gospodarstvo (vsak posameznik pozna sovje potrebe

in s tem, ko jih zadovoljuje, zadovoljuje tudi potrebe širše javnosti – obnašati se mora ekonomsko, da ga trg sprejme)

- Država se v gospodarstvo nebi smela vtikati

- Zelo izkoriščevalski sistem (kapitalisti izkoriščajo poceni delovno silo) Preživijo samo najokrutnejši kapitalisti

- Delavci prejemajo zelo nizke mezde (revščina, beda)- Socialna varnost ni bila zagotovljena- Dolg delavnik (16 ur)- Razlika med bogatimi in revnimi je vse večja- Dopušča uveljavljanje monopolov krize v gospodarstvu

Mešani ekonomski sistem = tržno-planskiSOCIALNO-TRŽNA GOSPODARSTVA

Prevzela so ga naprednejša gospodarstva po svetovni energetski krizi leta 1974, tudi Slovenija. Potekala je privatizacija podjetij (VB, Francija)

- Državna lastnina (javna podjetja: elektrogospodarstvo, infrastruktura)- Zasebna podjetja učinkovitejše poslovanje- Svobodno delovanje trga + delno vmešavanje države (določa nekatere cene, pobira davke,

določa zakonodajo o delovanju podjetij varstvo pri delu, standardi za zaščito okolja) Skrbi za pravičnejšo razdelitev dohodkov (transferna plačila) - > izdelan socialni

sistem (švedska)- Demokracija =>večstrankarski sistem

1


EKONOMSKI CILJI DRŽAVE:1. Čim večja gospodarska rast – večji življenjski standard2. Čim boljša zaposlitev P.D. (zaposlitev ljudi + proizvodnih zmogljivosti)3. Zagotoviti stabilno gospodarstvo (brez inflacij, deflacij)4. Pravična delitev dohodka manjše razlike med revnimi in bogatimi5. Zagotoviti socialno – ekonomsko varnost (npr.: podpore delovno nezmožnim)6. Skrb za čisto okolje (ekologija)

Do zdaj se je ta sistem izkazal za najbolj učinkovitega

Primerjava ekonomskih sistemov

POJEMLIBERALISTIČNI – TRŽNI

SISTEM (TRG)KOLEKTIVISTIČNI – PLANSKI

SISTEM (DRŽAVA)MEŽANI EKONOMSKI

SISTEM – TRŽNO PLANSKI (TRG + DRŽAVA)

PODJETNIK Veliko, vsakdo zasleduje lastno korist

Samo eden (država) Številni (zasebna + javna podjetja

LASTNINA Zasebna, javna lastnina minimalna

Samo javna – državna Zasebna + javna

KONKURENCA Velika Je ni Velika ve zaseben sektorjuIZBIRA BLAGA Velika Majhna Velika, odvisna tudi od

vmešavanja državeCENE Oblikujejo se prosto glede na

ponudbo + povp.Državno določene V zasebnem sektorju proste,

v javnem državaOSEBNE SVOBOŠČINE Velike(govora, tiska), religije

(izbire poklica)Majhne (omejitev svobode

govora, tiska, religije…)Velike (možne omejitve države – izbira poklica…)

MOTIVACIJA Velika želja po dobičku Je ni (država nadzoruje plače) Velika (delno ovirana s progresivno obdavčitvijo)

VLOGA DRŽAVE Je skoraj ni (vzdrževanje reda in miru)

Popolno nadzorstvo gospodarstva Pomembna upravlja javna podjetja + skrbi za

skupne potrebe + korigira delovanje trga

1


Logika tržnega mehanizmaTrg se je skozi zgodovino spreminjal. Najprej je potekala naključna menjava presežkov med plemeni in posameznimi skupnostmi. To je bila menjava blaga za blago. Ko se je uveljavil denar kot menjalno sredstvo, pa so začeli blago menjati za denar. Razvilo se je blagovno - denarno gospodarstvo. Na začetku je potekala predvsem menjava proizvodov, danes pa predvsem storitev, znanja, informacij in finančnih sredstev.

TRG: prostor, kjer se srečujejo ponudniki in povpraševalci, da zamenjajo blago za blago, ali blago za denar po določeni ceni. Na trgu poteka organizirana menjava blaga.

Proizvajalci se odločajo o svoji proizvodnji na podlagi svojih proizvodnih sposobnosti in informacij o cenah PD in proizvodov. Pri odločanju morajo upoštevati tržne razmere. Njihovo poslovanje je torej odvisno od lastne učinkovitosti, inovativnosti, od učinkovitosti njihovih konkurentov in od kupne moči potrošnikov.

Potrošniki so hkrati potrošniki in proizvajalci. Koliko bodo trošili je odvisno od njihovega dohodka, ta pa je odvisen od njihovega položaja v proizvodnji. Proizvajalci in potrošniki usklajujejo svoje želje (potem) EX-POST, ko se že srečajo na trgu. Tržno dogajanje ni načrtovano usklajeno v naprej EX-ANTE. To pomeni za vsak ekonomski osebek neko negotovost, tveganje. Interesi kupcev in proizvajalcev se srečajo na trgu, na podlagi tega se oblikujejo cene dobrin. Proizvajalci šele s prodajo dobrin ugotovijo ali so bile njihove predhodne odločitve pravilne, saj šele na trgu vidijo po kakšnih cenah bodo lahko izdelke prodali. Prodajno ceno primerjajo s stroški, ki so jih imeli z izdelavo.

CENA > STROŠKI

PovpraševanjePonudba dobrin

in storitev

Trg proizvodnih dejavnikov

Gospodarske potrošne enote

Podjetja (proizvodne enote)

Trg proizvodov in storitev

Oblikujejo se CENE in KOLIČINE

Plačilo za dobrine

Dobrine

Delovna sila

Plačilo za delovno silo

1


Proizvajalec ima dobiček in v pričakovanju še večjega dobička bo poskušal povečevati proizvodnjo, s tem se bo povečal tržni delež in povečala ponudba. V to proizvodno panogo bodo vstopali novi proizvajalci, količina je večja in cena se zniža.

1


CENA = STROŠKINi dobička. Podjetje bo delovalo v istem obsegu naprej vsaj za nekaj časa, znotraj podjetja morajo iskati nove rešitve - inovacije, tehnične izboljšave, poiskati novo tržno nišo, delno spremeniti proizvod.

CENA < STROŠKIPodjetje ima izgubo. Znižanje stroškov, ker podjetje lahko z izgubo posluje le kratek čas. Če gre za sezonski artikel podjetje zniža proizvodnjo, ko pa se pojavi povpraševanje ponovno poveča proizvodnjo.

Konkurenca poskrbi za izboljšano oskrbo trga s proizvodi. Proizvajalci poskušajo z inovacijami zmanjšati stroške poslovanje ,uvajajo na trg nove, boljše proizvode. Na trgu si podjetja ne konkurirajo več samo s ceno proizvodov temveč tudi s kvaliteto, s pestrim asortimentom(izbiro), s prodajnimi dejavnostmi, različnimi dobrinami in plačilnimi pogoji. Nudijo informacije o izdelku z oglaševanjem.

VELIKOST TRGA:Konkurenca je odvisna tudi od velikosti trga:

1. Lokalni ali krajevni trg- proizvajalci in potrošniki, ki se dobro poznajo- Magušar2 Regionalni trg3 Nacionalni - državni trg 4 Meddržavni trg5 Svetovni oz. globalni trg- avtomobili, mobiteli, računalniki

Trga zagotavlja skladen tok reprodukcije in opravlja naslednje funkcije:

Funkcije trga1. ALOKATIVNA FUNKCIJA- Trg alocira - usmerja PD v proizvodnjo dobrin, ki so najbolj pomembne- če hoče biti proizvajalec konkurenčen mora proizvajati dobrine, ki jih potrošniki želijo

2. SELEKTIVNA ali MOTIVACIJSKA- Konkurenca pomeni za podjetnika istočasno možnost in tudi tveganje- Podjetja, ki proizvajajo boljše proizvode z nižjimi stroški izrinejo s trga podjetja, ki niso dovolj

konkurenčna in se ne prilagodijo željam kupcev - trg selekcionira proizvajalce, nagrajuje boljše, izloča slabe

Trg torej spodbuja proizvajalce k večji produktivnosti in inovacijam

3. DISTRIBUTIVNA ali RAZDELITVENA FUNKCIJA- Trg oz. konkurenca razdeljuje dohodke med podjetja in potrošnike, glede na njihov prispevek

v reprodukcijskem procesu

1


- Razdelitev se oblikuje preko cen proizvodov 4. KONTROLNA- Če je konkurenca dovolj močna omejuje in nadzira ekonomsko moč posameznih podjetij- Čim večja, popolnejša je konkurenca, tem bolj trg s pomočjo cen upravlja to funkcijo- Če je na trgu konkurenca nihče ne more v večji meri vplivati na tržno dogajanje - podjetja

omejujejo, nadzorujejo druga drugo

Dejavniki tržne konkurence

- Stopnja konkurence je na različnih trgih različna- Na stopnjo oblikovanja konkurence vpliva več dejavnikov:

število kupcev in proizvajalcev stopnja diferenciacije blaga oz. razlikovanja stopnja mobilnosti PD racionalno obnašanje proizvajalcev in potrošnikov

ŠTEVILO KUPCEV IN PROIZVAJALCEV

ŠTEVILO PROIZVAJALCEV (PONUDBA)

ŠTEVILO KUPCEV (POVPRAŠEVANJE)VELIKO kupcev (D) MALO kupcev (D) EN kupec (D)

VELIKO popolna konkurenca oligopson monopsonMALO oligopol bilateralni oligopol omejeni monopsonEDEN monopol omejeni monopol bilateralni monopol

+ monopolistična konkurenca

STOPNJA RAZLIKOVANJA – DIFERENCIACIJA BLAGA

- Pove nam v kolikšni meri kupci ločijo proizvode med seboj, če so proizvodi v očeh kupcev popolnoma enaki pravimo, da so proizvodi homogeni - popolni substituti.

- Če se blago ne razlikuje kupimo cenejšega- V realnosti popolnoma homogenega blaga skoraj ne poznamo, morda so najbolj homogeni

kmetijski pridelki - krompir (veliko proizvajalcev in kupcev). - Istovrstni proizvodi se med seboj razlikujejo po:

Dizajnu - oblika, estetika Blagovni znamki Servisnih storitvah Popustih Prodajnih pogojih Akcijskih cenah Reklamah…

- Proizvodi, ki se med seboj razlikujejo, rečemo da so diferencirani- Proizvajalci poudarjajo diferenciacijo svojega blaga, kupce skušajo prepričati, da je njihov

proizvod boljši od drugih, da bi dosegli večjo ceno, povečali prodajo in s tem tržni delež

Nepopolna konkurenca

1


- Proizvajalci v reklamah poudarjajo prednost njihovega proizvoda, poslušajo uveljaviti svojo blagovno znamko (kozmetika, čistila)

STOPNJA MOBILNOSTI PROIZVODNIH DEJAVNIKOV

- PD se selijo v druge panoge, ki so donosnejše, če ovir za selitev PD ni, imajo PD visoko stopnjo mobilnosti, konkurenca na trgu je zelo močna

- Obstajajo različne ovire za vstop v panogo naravne, tehnološke in umetne omejitve Specializacija proizvodnih dejavnikov potreben je velik začetni kapital, saj za večino panog obstajajo različni meddržavni

dogovori (letalske družbe se lahko vključijo v promet samo na podlagi meddržavnega dogovora)

Državna zakonodaja Omejitve z zahtevo po določeni izobrazbi Naravne omejitve - pomanjkanje surovin, prostora Prometne povezave Patenti, ki jih podjetja nočejo prodati Tehnološke omejitve ni primerne tehnologije na razpolago Prodajalec ima močno prodajno mrežo, v katero ne dovoli vstop svojih konkurentov

RACIONALNO OBNAŠANJE POTROŠNIKOV IN KUPCEV

- Odvisno je od njihovega informiranja - Kupci se lahko racionalno obnašajo, če so dobro obveščeni o proizvajalcih, o njihovih

proizvodih in cenah- Pri kupovanju dobrin želijo maksimizirati skupno koristnost (= koristnost, ki jo imamo od

porabe vseh dobrin, ki jih kupimo)- Blago želijo kupovati čim ceneje- Kupci se ne obnašamo vedno racionalno, velikokrat smo zvesti svoji blagovni znamki, poleg

tega se odločamo tudi na podlagi svojih navad- Proizvajalci se obnašajo racionalno takrat, ko ne diskriminirajo kupca - blago so pripravljeni

prodati vsakemu kupcu, ki ponudi najvišjo ceno Za stalne stranke – ''blago pod pultom'' Različnim kupcem prodajajo blago pod različnimi pogoji: plačilni, dobavni, cene Avtoprevozniki za stalne stranke nižja tarifa, za redke višja Bonus, popust na količino

1


Popolna konkurenca- V stvarnosti ne obstaja- Je le teoretični model s pomočjo katerega lažje pridemo do določenih tržnih zakonitosti

(relativna redkost, zakon padajoče mejne koristnosti)

POGOJI – DEJAVNIKI ZA POPOLNO KONKURENCO:1. Če je na trgu veliko število manjših kupcev in veliko število manjših proizvajalcev - zato, ker ima vsak posameznik majhen tržni delež nima vpliva na oblikovanje tržne cene- Tukaj predpostavljamo, da lahko vsak po tržni ceni kupi in proda kolikor želi2. Proizvodi so homogeni - enaki - Proizvodi različnih proizvajalcev so v očeh kupcev popolni substituti, zato bodo kupovali pri

proizvajalcu, ki ima najnižjo ceno- Če bi nekdo zvišal ceno blaga bi ga kupci zapustili in bi kupovali drugje3. Vsi PD so mobilni - To pomeni, da ob vstopu na trg nimajo naravnih, pravnih in drugih omejitev. Enostavno se

lahko selijo iz panoge v panogo in sicer v panogo, kjer so višji dobički.4. Kupci in proizvajalci se obnašajo racionalno - Popolnoma so informirani o trgu in lahko kupijo najcenejše blago.

Poleg vseh teh dejavnikov je značilno da: Posameznik ne vpliva na ceno Cena se oblikuje na podlagi ponudbe in povpraševanja, zato to konkurenco imenujemo tudi

svobodna konkurenca Cena je edini regulator proizvodnje in potrošnje Država se ne vmešava na trg cena je dana, podjetje jo mora sprejeti – ''price taker'', kakršna se je oblikovala na trgu,

drugače ga trg izloči Podjetje se lahko samo odloči koliko proizvodov so po tržni ceni pripravljeni prodati

Trg kmetijskih proizvodov- trg krompirja => popolna konkurenca

1


Nepopolna konkurenca- V stvarnosti obstaja na trgu nepopolna konkurenca- Cena ni več edini regulator ponudbe in povpraševanja

DEJAVNIKI, ZNAČILNOSTI:1. Manjše število velikih proizvajalcev in kupcev

imajo velik tržni delež in lahko vplivajo na ceno2. Istovrstni proizvodi se med seboj lahko zelo razlikujejo oz. diferencirajo, niso homogeni3. PD niso popolnoma mobilni, saj obstajajo razne ovire za prehod iz ene panoge v drugo4. Kupci se ne obnašajo vedno racionalno, so lojalni proizvajalcem in zvesti svoji blagovni

znamki

- Na trg se vmešava tudi država, tako, da določa cene nekaterim proizvodom, največkrat osnovnim življenjskim potrebščinam.

3 najbolj pogoste oblike nepopolne konkurence

MONOPOL- v panogi je en proizvajalec (Telekom, DARS, Pošta, Železnice)- na trgu ni pravega substituta- Obstajajo ovire za vstop v panogo (k temu pripomore tudi država)

MONOPOLISTIČNA KONKURENCA- Na trgu je večje število manjših proizvajalcev in kupcev

nihče nima večjega tržnega deleža (do 5%)- Proizvodi so izredno diferencirani,

Proizvajalci storijo vse, da se njihovi proizvodi razlikujejo od konkurence V reklamah poudarjajo svojo blagovno znamko (pralni praški, obleke, kozmetični

saloni, frizerji) Podjetja so na lokacij, ki je precej približana potrošnikom

- Sorazmerno enostaven vstop in izstop iz ene panoge v drugo- Popolna informiranost je racionalno obnašanje

OLIGOPOL- Sorazmerno majhno število velikih, močnih ponudnikov, 5-8 (Laško, Union, avtomobilska

industrija)- Proizvodi so lahko diferencirani ali standardni (pohištvena industrija)- Vstop novih ponudnikov v panogo je težaven, saj je velikokrat potreben velik začetni kapital,

težko je konkurirati uveljavljenim blagovnim znamkam- O tržnih cenah so vsi dobro obveščeni

1


Oligopolna situacija je tudi, ko je poleg velikih proizvajalcev na trgu več manjših proizvajalcev, ceno določa najmočnejši, najbolj znani konkurent, to je voditelj cen oz. ''pice leader''. Drugi se morajo temu prilagoditi.

Povpraševanje

Trg bomo analizirali ob predpostavki popolne konkurenc, da bomo lažje videli določene tržne zakonitosti

POVPRAŠEVANJE so vse tržne sile, ki povprašujejo po določenem blagu, ki ima določeno ceno. - Povpraševanje pokaže koliko blaga so kupci pripravljeni kupiti po določeni ceni, v določenem

času- Gre za efektivno povpraševanje

Takrat, ki imajo ljudje denar,da lahko kupijo blago po katerem povprašujejo, za povpraševanje stoji kupna moč.

Potencialni kupci imajo želje, potrebe po določenem blagu, nimajo pa dovolj denarja, da to blago kupijo

Proizvajalci marajo stremeti za tem, da potencialne kupce spremenijo v efektivne

Ko bomo analizirali obnašanje ekonomskih subjektov na trgu, bo trg vedno predstavljal trg neke dobrine v nekem prostoru in v nekem časovnem razdobju (Npr.: trg breskev v poletnem času, trg sladkorja v jesenskem času - čas priprave ozimnice, trg kurilnega olja v zimskem času)

Dejavniki, ki vplivajo na povpraševanje V naši tržni analizi bomo predpostavljali, da obstajajo samo objektivni dejavniki

SUBJEKTIVNI:To so dejavniki, na katere potrošnik LAHKO vpliva:

želje, okusi, navade, običaji, intenzivnost potrebe

OBJEKTIVNI:Na te dejavnike ne moremo vplivati:

- Dohodek potrošnika- Cene blaga, ki ga kupujemo- Cene substitutov in komplementarnih dobrin- Pričakovanja o gibanju cen v prihodnosti- Število kupcev in njihova struktura- Raven gospodarske razvitosti (razlike med revnimi in bogatimi)

1

Krivulja povpraševanja je padajoča, to lahko pojasnimo z: Z gibanjem cenePri visoki ceni je potrošnik pripravljen kupovati manjšo količino blaga X (omejen je s svojim dohodkom), pri nižji ceni pa je pripravljen kupiti večjo količino dobrine, c.p. S koristnostjo dobrinPrve enote dobrine bolj potrebujemo, so bolj koristne, zato smo zanje pripravljeni plačati več. Koristnost nadaljnjih enot se zmanjšuje, zato so kupci zanje pripravljeni plačati manj. Intenzivnost potrebe torej vpliva na to, koliko je potrošnik pripravljen plačati za blago

- Lestvica individualnega povpraševanja pokaže, koliko dobrin je potrošnik pripravljen kupiti ob različnih cenah teh dobrin

- Pri višji ceni smo pripravljeni kupovati manj dobrin, z nižanjem cen pa smo pripravljeni kupiti vedno več dobrin


Individualno povpraševanje

povpraševanje vsakega posameznika po določenem blagu na trgu Količino povpraševanja po blagu X (Qx), ki ga je potrošnik pripravljen kupiti, lahko zapišemo

kot funkcijsko razmerje:Qx = f (potrebe, dohodek, cena dobrine A, cena dobrine B, cena dobrine C…)

Povpraševanje je v odvisnosti od cen dobrin

- Če se hkrati spremenijo vsi gornji dejavniki, je težko napovedati, kako se bodo potrošniki dejansko obnašali na trgu

- Zato bomo predvsem obravnavali, kako se potrošniki odzivajo na spreminjanje cene nekega blaga X, vsi ostali dejavniki (dohodek, cene drugih dobrin) pa ostanejo nespremenjeni

Predpostavko, da se ne trgu spreminja samo cena, vsi ostali dejavniki pa ostanejo nespremenjen, imenujemo v ekonomski analizi CETERIS PARIBUS (C.P.)

Razmerje med spreminjanjem cene in obsega povpraševanja imenujemo funkcija individualnega povpraševanja

Qx = f (cena blaga X ) / ob predpostavki ceteris paribus

- Če bi proučevali obnašanje potrošnika pri nakupu neke dobrine, s tem, da bi spreminjali ceno, ceteris paribus, dobimo lestvico individualnega povpraševanja

- Odnos med ceno in količino lahko ponazorimo tudi grafično, s krivuljo povpraševanje, ki jo bomo označevali s črko D.

cena (P) v € količina (Q)200 5160 6120 880 1060 1440 1832 21

D

Q

P

1


Tržno povpraševanje

Prva zakonitost ravnanja kupcev pa se pokaže šele s proučevanjem ravnanja večjega števila kupcev, na trgu pa povprašuje večje število kupcev.

Če seštejemo individualna povpraševanja, t.j. količine individualnih povpraševanj pri posameznih cenah, dobimo tržno povpraševanje, ki pokaže zakonitost delovanja kupcev.

Tržno povpraševanje lahko pokažemo s krivuljo tržnega povpraševanja, ki je padajoča- Iz krivulje lahko razberemo splošni zakon povpraševanja

Lestvica individualnega povpraševanja treh kupcev po številu enot blaga A:Cena enote blaga

A v SITKupec X enote blaga

AKupec Y enote

blaga AKupec Z enote

blaga ATržno

povpraševanje90 50 - - 5080 60 60 40 16070 80 70 50 20060 100 80 60 24050 140 90 80 310

SPLOŠNI ZAKON POVPRAŠEVANJA pove, da ob nespremenjenih tržnih okoliščin c.p., obseg (količina) povpraševanja po nekem blagu (na danem trgu in v danem obdobju) variira- se giblje v nasprotni smeri cene tega blaga!

Če je cena blaga visoka, ga bo kupovalo manjše število potrošnikov, ob znižanju cene, pa se bo obseg povpraševanja povečal.

Kakšno je tržno povpraševanje pri ceni 70 SIT?odgovor: Tržno povpraševanje pri ceni 70 SIT na enoto je 200 enot blaga A. (80+ 70+50 = 200)

1


Splošni zakon povpraševanja oz. ravnanje kupcev lahko pojasnimo z dvema učinkoma: Učinek realnega dohodka

Znižanje cene blaga A, ob nespremenjenem dohodku, poveča kupno moč potrošnikov; lahko kupijo več enot tega blaga in delno tudi drugega blaga. Poveča se potrošnikov realni dohodek. Kako velik je ta učinek je odvisno od tega, kakšno vlogo ima ta dobrina v družinskem proračunu. Večjo vlogo če ima, večji je učinek realnega dohodka.

Učinek substitucije Če se zniža cena blaga A, cene ostalega blaga pa ostanejo nespremenjene c.p.,

postane blago A relativno cenejše glede na ostalo blago. Po logiki racionalne izbire bo potrošnik povečal nakup dobrine A, z njo bo nadomestil del porabe drugih dobrin, ki so substituti.

Pri analizi povpraševanja ločimo

1. Spreminja se obseg (količina) povpraševanja - Če se spremeni samo cena blaga, po katerem povprašujemo, (C.P.), pride do premika po

krivulji navzgor ali navzdol - spremeni se obseg (količina)povpraševanja

P1

P2

Q

R2

R1

D

R

0

P

P

Q Q1Q2

1


2. Sprememba povpraševanja - Če se spremeni katerikoli dejavnik povpraševanja (osebi dohodek, cena druge dobrine), cena

blaga, po katerem povprašujemo, pa ostane nespremenjena, govorimo o spremembi povpraševanja

- Pri spremembi povpraševanja klavzula ceteris paribus ne velja več. Spremembo grafično ponazorimo s premikom krivulje levo navzdol ali desno navzgor

Do povečanja povpraševanja, ki ga prikažemo s premikom krivulje povpraševanja D v D1, lahko pride zaradi:

- povečanja dohodka- povečanja potreb- zvišanje cene substituta- znižanje cene komplementarne dobrine- pričakovanje povečanja cene v prihodnje (inflacija)- znižanje cen v potrošniški košarici

Do zmanjšanja povpraševanja, ki ga prikažemo s premikom krivulje povpraševanja D v D1, lahko pride zaradi:

- zmanjšanje dohodka- zmanjšanje potreb- znižanje cen substituta- zvišanje cene komplementarne dobrine- pričakovanje znižanja cene v prihodnje

sezonske razprodaje- zvišanje cen v potrošniški košarici

D1

Q1

D

P

P1

Q

D

Q1

D1

P1

P

Q1

1


Elastičnost povpraševanja - D Z elastičnostjo povpraševanja merimo spremembo obsega povpraševanja, oz. jakosti

spremembe povpraševanja oz. jakost spremembe povpraševanja po določenem blagu, če se spremeni eden od dejavnikov povpraševanja (cena, plača, jakost potrebe)

Kako kupci reagirajo na spremembo cene

Cenovna elastičnost povpraševanja

Pove nam, kako na spremembo cene, C.P., reagirajo potrošniki (vsi ostali dejavniki ostanejo nespremenjeni)

Merimo jo s koeficientom cenovne elastičnosti povpraševanja - D

P = povprečje

- Ko dobimo rezultat je ta brez procentov Koeficient cenovne elastičnosti povpraševanja nam pove za koliko odstotkov se spremeni

(zmanjša/zveča) obseg povpraševanja po neki dobrini, če se cena ob nespremenjenih okoliščinah, C.P., spremeni za 1%.

Koeficient cenovne elastičnosti je vedno negativen, ker sta cena in količina obratnosorazmerni

PRIMER:Na trgu bencina so prodali 4100l bencina po ceni 95SIT/liter. Ko se je cena povečala na 105SIT/liter, se je prodaja zmanjšala na 3900l. Kakšna je elastičnost povpraševanja po bencinu, interpretiraj rezultat.

P1 (začetna cena) = 95 sitQ1 (začetna količina) = 4100l

P2 (spremenjena cena) = 105 sitQ2 (spremenjena količina) = 3900l

Koeficient cene je -0,5 če se cena bencina zviša za 1% se obseg povpraševanja po bencinu zmanjša za 0,5%. Povpraševanje je NEELASTIČNO, saj je odstotna sprememba obsega povpraševanja manjša od odstotne spremembe cene (manjša od 1), kupci malo reagirajo na spremembo cene.

1


Cenovna elastičnost povpraševanja je odvisna od: intenzivnosti potrebe po dobrini

povpraševanje po nujnih življenjskih dobrinah, ki nimajo substituta je zelo neelastična (zdravila, sol)

nadomestljivost dobrine če ima dobrina, kateri se je cena zvišala dober substitut bomo zelo verjetno v veliki

meri prešli na kupovanje substitutne dobrine (če se zelo poveča cena breskev bomo prešli na nektarine)

delež dohodka oz. družinskega proračuna, katerega namenimo nakupu dobrine cenovna elastičnost je večja pri dobrinah, ki predstavljajo večji delež dohodka

gospodinjstva (nakup govejega mesa, bomo zmanjšali ob podražitvi in prešli na svinjino), tudi elektrika, če je cena dobrin majhna in ne predstavljajo večjega deleža v našem družinskem proračunu je cenovna elastičnost povpraševanja manjša (sol)

čas, ki ga ima potrošnik za prilagoditev novi situaciji na trgu v kolikor imajo potrošniki dovolj časa, da se prilagodijo novi, višji ceni, bolj reagirajo

na spremembo cene, če nimajo dovolj časa, reagirajo manj. (podražitev kurilnega olja poleti, imamo dovolj časa da ga zamenjamo z lesom)

Vrste cenovne elastičnosti povpraševanja

1. D = 0 Popolnoma neelastično oz. togo povpraševanje- potrošniki ne reagirajo na spremembo cene (nujna zdravila)

2. -1 < D < 0 Zelo neelastično povpraševanje- kupci na spremembo cene malo reagirajo- to je značilno za nujne življenjske potrebščine in dobrine, ki zavzemajo majhen delež v

družinskem proračunu (sol, zobotrebci)

P1

P

P

Q

D

Q

P1

Q1

DP

Q

P

1


3. D = -1 Usklajena elastičnost- če se cena spremeni za 1% se tudi obseg povpraševanja spremeni za 1%

4. - < D < -1 (Zelo) elastično povpraševanje- kupci močno reagirajo na spremembo cene- procentualna sprememba obsega povpraševanja je višja od procentualne spremembe cene- če se cena spremeni za 1% se obseg povpraševanja spremeni za več kot 1%- luksuzne dobrine

5. D = - Popolnoma (absolutno) elastično povpraševanje- v realnosti ne obstaja- če bi se cena spremenila, bi se obseg povpraševanja popolnoma spremeni

D

P

Q

Q2 Q1

P2

P1

P

Q

D

-

P

Q

P

Q

-1 <D < 0 D = 0

D = -1

- < D < -1

-

1


Poznavanje cenovne elastičnosti povpraševanja je zelo pomembno za proizvajalce, za dobro vodenje cenovne politike morajo proizvajalci dobro vedeti, kako kupci reagirajo na spremembe cen, od elastičnosti povpraševanja je odvisen tudi dohodek proizvajalca = prodana količin x cena

V kolikor je povpraševanje po dobrini neelastično kupci malo reagirajo na spremembo cene, obseg povpraševanja se zmanjša v manjši meri kot se poveča cena

NEELASTIČNO POVPRAŠEVANJE Q1 x P1 < Q2 x P2 (prihodek)

ELASTIČNO POVPRAŠEVANJE Q1 x P1 > Q2 x P2

- Proizvajalci se ne splača dvigovati cene- Kupci zelo reagirajo za luksuzne dobrin in če dobrina ni nujna za preživetje

Q

P1

Q1

DP

Q

P

Pridobljen dohodek

izgubljen dohodek

Izgubljen dohodek

Q2 Q1

P2

P1

P

Q

D

Pridobljen dohodek

1


Dohodkovna elastičnost povpraševanja - Y

Y = YILD => dohodek

kako se kupci odzovejo na spremembo dohodka(y) Z njo merimo spreminjanje potrošnje neke dobrine z razvojem družbe Z rastjo dohodka se povpraševanje po neki dobrini običajno povečuje, za nekatere dobrine

hitro za druge počasneje dohodkovna elastičnost je pozitivna. Za manjvredne= inferiorne dobrine pa se z rastjo našega dohodka povpraševanje po teh dobrinah zmanjšuje dohodkovna elastičnost je negativna.

Z razvojem gospodarstva se dohodkovna elastičnost spreminja Po drugi svet vojni se je z večanjem dohodka močno povečal nakup trajnih potrošnih

dobrin(hladilnikov, avtomobilov).

Koeficient dohodkovne elastičnosti nam pokaže, za koliko odstotkov se spremeni obseg povpraševanja po blagu, če se naš dohodek spremeni za 1%.

Vrste dohodkovne elastičnosti

1. Y > 1 Dobrine z visoko dohodkovno elastičnostjo povpraševanja- povpraševanje po luksuznih dobrinah- Z večanjem dohodka se povpraševanje po dobrini zelo hitro povečuje- Koeficient dohodkovne elastičnosti je večji od 1 ker pomeni, da se povpraševanje povečuje

hitreje, kot nam raste dohodek, potrošniki si z večanjem dohodka privoščijo več luksuznih dobrin (potovanj, nakupov oblačil modnih znamk)

Q

y

D

1


2. 0 < Y < 1 Neelastično dohodkovno povpraševanje- povpraševanje po osnovnih življenjskih potrebščinah- Neelastično dohodkovno povpraševanje pomeni, da povpraševanje po blagu z rastjo dohodka

raste, vendar počasneje kot dohodek

3. 0 > Y Dobrine z negativno dohodkovno elastičnostjo povpraševanja- povpraševanje po manjvrednih oz. inferiornih dobrinah (črno-bela televizija)- Povpraševanje se z rastjo dohodka zmanjšuje

Dohodkovna elastičnost je odvisna od: strukture potrošnje navad prebivalstva razvitosti države

Če je prebivalstvo nagnjeno k trošenju (ZDA) se bo z večanjem dohodka trošenje bolj povečalo, kot pri prebivalstvu, ki je nagnjeno k varčevanju (SLO).Ponazarjanje dohodkovne elastičnosti je pomembno, ker podjetja lahko na podlagi tega organizirajo trženje proizvodov, načrtujejo in širijo proizvodnjo.

DQ

y

D

Q

y

Q

y

0 > Y

0 < Y < 1

Y > 1

1


Križna elastičnost povpraševanja - AB

Povpraševanje po dobrini je odvisno tudi od cen oz. spremembe cen povezanih dobrin - substitutov in komplementarnih dobrin

Pove nam kako se kupci nekega blaga A odzivajo na spremembo cen substituta B ali komplementarne dobrine.

SUBSTITUTNE DOBRINE1. AB > 0 Pozitivna AB

- Če se cena subsituta B zviša, bomo pripravljeni kupiti manj dobrine B, povečali pa bomo nakup dobrine A

KOMPLEMENTARNE DOBRINE2. AB < 0 Negativna križna elastičnost- komplementarne dobrine

- Če se cena avtomobila poveča se povpraševanje po bencinu zmanjša.

NEVTRALNE – NEPOVEZANE DOBRINE3. AB = 0

- Tudi če se poveča cena dobrine A, to ne vpliva na povpraševanje

PB

QA

D

D

PB

QA

DPB

QA

1


Ponudba – S (Supply)

To so tržne sile, ki ponujajo blago po določeni ceni Ponudniki so proizvajalci in specializirani trgovci, ki se ukvarjajo s ponudbo tega blaga

Individualna ponudba pove kolikšno količino je proizvajalec pripravljen ponuditi na trgu po določeni ceni c.p.

Tržna ponudba seštevek količin nekega blaga individualnih ponudnikov, ki ponujajo blago po določeni ceni

Cena enote blaga A (€)

Ponudnik X enote blaga A

Ponudnik Y enote blaga A

Ponudnik Z enote blaga A

Tržna ponudba

10 0 0 5 515 0 10 18 2820 10 18 25 5325 15 30 33 7830 30 40 45 115

- lestvica individualnih ponudnikov- lestvica tržne ponudbe

Večja ko je cena več so ponudniki pripravljeni ponuditi na trgu.

Ponudnik X blaga A

Tržna ponudba

1


Krivulja ponudbe je naraščajoča: ponudniki so pripravljeni ponuditi več, če se cena proizvoda ali blaga zviša c.p., če se cena

zniža pa so ob nespremenjenih okoliščinah pripravljeni ponuditi manj gibanje cene in količine je v premem sorazmerju Pri nizki ceni ponujajo le nekateri proizvajalci, tisti, ki imajo nižje proizvodne stroške.

Z višanjem cene pa so obstoječi ponudniki pripravljeni ponuditi več, pojavijo pa se tudi novi ponudniki.

Funkcijsko razmerje: QA = f (PA) / ob predpostavki c.p.- Ponudba je odvisna od cene ponujene dobrine

KAJ VPLIVA NA PONUDBO: Cena blaga

če je cena dobrine na trgu visoka so ponudniki pripravljeni ponuditi več in obratno Proizvodni stroški oz. cene PD

Če se le ti povečajo so proizvajalci enako količino pripravljeni ponuditi le po višji ceni, sicer proizvajalec zmanjša obseg ponudbe

Tehnologija Razvoj tehnologije zmanjšuje uporabo PD, prihaja do prihranka pri stroških, zato

lahko ponudniki ponujajo tudi po nižji ceni Količina zalog

Če se proizvajalcu kopičijo zaloge jih je pripravljen prodati po nižji ceni Pričakovane razmere na trgu

pričakujemo kaj bo storila konkurenca in podobno odreagiramo Cena drugih dobrin

Cena substitutov in komplementarnih dobrin Vremenske razmere

povečajo, zmanjšajo ponudbo ne pri vsaki proizvodnji - kmetijstvo

Pokvarljivost blaga Če je blago pokvarljivo smo ga pripravljeni smo ga prodati po nižji ceni

Potrebe po likvidnih sredstvih Potreba po denarju, ki ga potrebujemo za izplačilo plač, nabavo…

Število ponudnikov Veliko ponudnikovveliko blaga

POVEČANJE PONUDBE NA KRATEK ROK- Ponudbo povečamo tako, da povečamo obseg variabilnih P.D., ki jih relativno lahko

povečamo Nakup večje količine surovin in materiala, povečamo vloženo delo, tako da za krajši

čas uvedemo nadurno delo Stroški se povečajo in proizvajalec je pripravljen ponuditi blago po večji ceni

1


SPREMEMBA OBSEGA PONUDBE- Večja je cena, več smo pripravljeni ponuditi, C.P. in obratno

Spreminja se samo cena dobrin, ki jo ponujamo na trgu Če se na trgu poveča cena dobrine so proizvajalci pripravljeni ponuditi več blaga saj

pričakujejo več dobička, če se cena blaga zniža bodo ponudili manj ali celo opustili proizvodnjo ker artikel ni donosen – cena proizvodov ne bo krila niti stroškov proizvajanja

Na ponudbo najbolj vpliva višina stroškov

SPREMEMBA PONUDBE- Spremeni se kateri koli dejavnik ponudbe razen cene ponujene dobrine, ki ostane

nespremenjena

Povečanje ponudbe: Znižanje proizvodnih stroškov

Podjetje lahko enako količino proda po nižji ceni, saj bo cena še vedno krila vse proizvodne stroške

Uvedba nove tehnologije Z novo tehnologijo lahko proizvajamo več in tudi z manjšimi stroški

Želja po večji likvidnosti

Q1 Q2 Q3

P1

P2

P3

P

S

Q

Q1

P1

P2

Q2

S1P

Q

S

P2

P1

P

QQ1 Q2

SS1

Povečanje ponudbe zmanjšanje ponudbe

1


Podjetje mogoče potrebuje sredstva za izplačilo plač, nabavo materiala… zato je pripravljeno prodati blago po nižji ceni

Velike zaloge Zaloge za podjetja predstavljajo stroške, velike zaloge zmanjšajo tako, da prodajo

blago po nižji ceni Boljša letina v kmetijstvu

Če je dobra letina so cene nižje

Zmanjšanje ponudbe : Poglavitni vzrok je ZVIŠANJE STROŠKOV

Č se proizvajalcu povečajo stroški (poveča se cena bencina, surovin, reprodukcijskega materiala, povečanje carine na uvoženi material), so podjetja enako količino blaga pripravljena ponujati samo po višji ceni

Elastičnost ponudbe - S

Pove kako ponudniki reagirajo (povečajo ali zmanjšajo ponujeno količino blaga), če se spremeni cena tega blaga c.p.

Merimo jo s koeficientom elastičnosti ponudbe Koeficient elastičnosti nam pove za koliko % se spremeni (zveča ali zmanjša) obseg ponudbe

blaga, če se cena tega blaga ob nespremenjenih okoliščinah spremeni za 1% Vedno je pozitiven, ker je zveza med količino in ceno premosorazmerna

Višja če je cena nekega blaga večji je obseg ponudbe le tega in obratno, nižja če je cena manjši je obseg ponudbe tega blaga

Vrste elastičnosti ponudbe

Proizvajalci različno vplivajo na spremembo cene na trgu, če se cena dvigne bomo poskušali povečati proizvodnjo in s tem ponudbo blaga, vendar proizvodni obrati ne morejo vedno povečati proizvodnje v takem obsegu kot si želijo v kratkem obdobju (ki ga preučujemo), v kratkem obdobju so proizvajalci omejeni zaradi več dejavnikov:

- specializirani stroji- delovna sila- v proizvodnji uporabljamo redke PD Zato različni proizvajalci iz različnih dejavnosti na višje cene odreagirajo različno

1


1. S = 0 Popolnoma neelastična ponudba- Proizvajalci popolnoma nič ne reagirajo na spremembo cene, ker ne morejo povečati

proizvodnje- unikati, umetniška dela, kipi

2. 0 < S < 1 Neelastična ponudba- Obseg ponudbe se spremeni v manjši meri kot se spremeni cena- Proizvodnj, ki ima specializirane oz. visoko specializirane P.D. (dragi stroji, ki jih ni mogoče

takoj nabaviti)- vrata

3. S = 1 Sorazmerno elastična ponudba- obseg ponudbe se spremeni v enaki meri kot se spremeni cena (procentualno)- Bolj malokrat v realnosti

P1

P2

SP

Q

Q2Q1

P1

P2

SP

Q

S

Q1 Q2

P1

P2

P

Q

1


4. 1 < S < Elastična ponudba- Obseg ponudbe se spremeni bolj kot cena dobrine- Če se cena poveča za 1% se obseg ponudbe poveča za več kot 1%- Značilno pri proizvodih za proizvodnjo katerih ne potrebujemo specializiranih PD (T-majice)

Če se zviša cena majic se proizvajalci lahko dokaj hitro prilagodijo

5. S = Absolutno elastična ponudba- V realnosti ne obstaja- Že najmanjše povečanje cene blaga povzroči v kratkem času veliko povečanje ponudbe in

tudi obratno zelo majhno znižanje cene blaga, bi povzročilo prenehanje proizvodnje nekega proizvoda

Za proizvajalce je zelo pomembno kakšna je njihova elastičnost in elastičnost njihove konkurence, da vedo kako odreagirati. Poznati morajo elastičnost v njihovi panogi, da znajo predvidevati kako se spreminjajo cene.

Če je ponudba v panogi zelo elastična, lahko proizvajalec, ki hoče povečati zaslužek z višanjem cene izgubi precej kupcev. Ker je ponudba blaga v panogi elastična se ostali proizvajalci lahko hitro odzovejo na potrebe trga in povečajo proizvodnjo, kupci, ki bi zaradi visokih cen zapustili prvega proizvajalca, bi se preusmerili na drugega proizvajalca, ki cen ni spreminjal ali pa jih je povišal zelo malo. izgubljenega kupca je izredno težko dobiti nazaj.

V kolikor je ponudba v panogi neelastična pomeni, da podjetja pri proizvodnji uporabljajo reke PD in kratkoročno ne morejo povečati proizvodnih kapacitet. Proizvodnjo lahko

P1

P2

Q1 Q2

S

P

Q

Q1 Q2

P

Q

S

1


povečajo samo s povečanjem variabilnih PD. Uvedejo nadure, dodatna izmena. s tem ne moremo povečati proizvodnje v tolikšni meri kot bi želeli, to je le začasna rešitev.

- Okusi kupcev se spreminjajo, zato morajo podjetja neprestano ustvarjati nove proizvode, dizajne, nov pristop do kupcev, da se obdržijo na trgu in prehitijo konkurenco

- Podjetje lahko tudi napačno oceni tržne spremembe zato lahko izgubi priložnost za razvoj

Tržno ravnovesje v popolni konkurenci

Kako se ponudba in povpraševanje sreča na trgu- Ponudniki in kupci pridejo na trg z različnimi interesi in se morajo drug drugemu prilagajati- Tržno ravnovesje se oblikuje pri določeni ceni, ki se obseg ponudbe izenači z obsegom

povpraševanja

POVPRAŠEVALEC PONUDNIKOSNOVNI MOTIV Najboljše zadovoljevanje potreb Čim večji dobiček , prodati proizvode

po čim višji ceniOMEJITEV ODLOČANJA Dohodek, cene dobrin Stroški P.D. , tehnologijaCILJI – ŽELJE NA TRGU Nakup blaga po čim nižji ceni Prodati blago po čim višji ceniKLJUČNI DEJAVNIKI PRI ODLOČANJU

Želja oz. intenzivnost naše potrebe Stroški

KRIVULJA padajoča naraščajoča

- Želje ponudnikov in kupcev se čez čas uskladijo in na trgu nastane ravnotežje, oblikuje se ravnotežna cena in količina

- RAVNOTEŽJE je v presečišču obeh krivulj povpraševanja in ponudbe

- Ravnotežna cena se oblikuje spontano s prostim delovanjem ponudbe in povpraševanja, brez vmešavanje države (v popolni konkurenci se država ne umešava)

- Ravnotežna cena se ne spremeni dokler se ne spremni nekaj na strani ponudbe ali povpraševanja

Kadar ni omejitev države konkurenca spontano oblikuje ravnovesno ceno

D

PR

QR

SR

P

Q

1


Presežna ponudba

- Več ponudnikov kot je povpraševanja – na trgu pride do presežne ponudbe- Do presežne ponudbe pride, če je trenutna tržna cena viša od ravnotežne cene

- Ker je na trgu več proizvodov, kot pa je po njih povpraševanja pride do presežne ponudbe začne se ostra konkurenca med proizvajalci – bolj za kupce

- Ponudniki skušajo prodati presežne proizvode tako, da znižujejo ceno, ceno pa znižujejo toliko časa, dokler se povpraševanje in ponudba ne uskladita

Nekaj proizvajalcev z zniževanjem takoj odpade, ker jih trg izloči (proizvajalci z visokimi stroški)

Obseg ponudbe se zniža iz Q1 na Q3 do ravnotežja

- Obseg povpraševanja se poveča iz Q2 na Q3 (cena blaga se znižuje do ravnovesja)

P1

Presežna ponudba

Q2 Q1 Q

R

P S

D

Q1 – toliko so pripravljeni ponudniki ponuditiQ2 – toliko po povpraševalci pripravljeni kupiti pri ceni P1

Razlika med Q2 in Q1 je presežna ponudba

Q1Q32Q2

P1

Q

R

P S

D

1


Presežno povpraševanje Takrat, ko je trenutna tržna cena nižja od ravnovesne cene

Trenutna tržna cena ne more biti dalj časa nižja od ravnovesne cene

Spremembe tržnega ravnovesja v času

- Ravnovesna cena ni nespremenljiva, spremeni se, ko se spremenijo tržne sile, oziroma dejavniki, ki vplivajo na ponudbo in povpraševanje (vsi ti dejavniki spreminjajo tržno dogajanje na kratek rok)

Na kratek rok so začetne spremembe na trguNa dolgi rok so prilagoditvene sprememb, saj imajo ekonomski osebki čas, da se prilagodijo novi situaciji na trgu

SPREMEMBE NA KRATEK ROK SPREMEMBE V DALJŠEM ČASOVNEM OBDOBJUPovečanje povpraševanje povzroči zvišanje cen

Ponudba se poveča, saj obstoječi ponudniki povečajo proizvodnjo, na trg vstopajo novi ponudniki

Zmanjšanje povpraševanja povzroči znižanje cen

Ponudba se zmanjša, trg izloči slabše proizvajalce z višjimi stroški, nekateri proizvajalci znižajo proizvodnjo

Povečanje ponudbe povzroči, da se cene znižajo

Povpraševanje se poveča, kupci preidejo na povpraševanje po cenejših substitutih; navade, okusi se počasi spreminjajo

Zmanjšanje ponudbe povzroči naraščanje cen

Povpraševanje se zmanjša; potrošniki so se preusmerili na substitutne dobrine

Spremembe lahko prikažemo s krivuljami S in D

- Vsaka sprememba dejavnikov, ki vplivajo na ponudbo in povpraševanje, spremeni tržno ravnovesje

- Spremenita se tržna cena in količina- Za podjetja je zelo pomembno, da vedo kako posamezni dejavniki vplivajo na povpraševanje

po njihovih proizvodih – da temu primerno krojijo poslovno politiko

Presežno povpraševanje

Q1Q32Q2

P1

Q

R

P S

D

Na trgu je več povpraševanja kot pa je blagaKupci, ki resnično potrebujejo blago, ponujajo več in cena se na trgu začne dvigati, obseg povpraševanja pa se začne manjšati do količine Q3

sočasno se obseg ponudbe tega blaga zvišuje – cena se višato traja dokler se ne vzpostavi ravnovesje

1


Spremembe na kratek rok

Na primer: - Jeseni, ko kupujemo kurilno olje se poveča povpraševanje po kurilnem olju. Kako to vpliva na

trg kurilnega olja?

R1 novo tržno ravnovesje

Državna intervencija na trgu

- Če se vmešava država je to NEPOPOLNA konkurenca- Država predpiše maksimalno dovoljeno ceno nekega artikla, da bi zavarovali življenjsko raven

prebivalstva in, da bi zagotovili socialni mir Ko država določi ceno, je ta običajno NIŽJA od ravnovesne cene

- Kupci, ki niso pravočasno prišli na trg in niso dobili blaga, so za blago pripravljeni ponuditi več- Kupci, ki imajo blaga preveč za svoje potrebe, ga začnejo prodajati po višji ceni črni trg

(borza)

R1

P1

Q2Q12

P2

Q

R

P S

D

Presežnopovpraševanje

R1

R

Pm

Q2Q1

PD1

D

SS1

Q

Administrativno določena cena – najvišja dovoljena cenNovo ravnotežje R1

1


VIRI PONUDBE NA ČRNI BORZI:- Prodajajo kupci, ki so na trgu kupili več blaga, kot ga potrebujejo (vstopnice)- Blaga pretihotapijo iz tujine, kjer ga kupijo po nižji ceni- Sami proizvajalci cen ponudbe ponudijo na črni borzi

- Ker se blago prodaja po dokaj visoki ceni, so prebivalci dokaj nezadovoljni in država zviša ponudbo ali zmanjša povpraševanje, da vzpostavi ravnovesje

ZVIŠANJE PONUDBE: Zmanjšajo proizvodne stroške

Zniža davke, subvencionira obrestno mero, poskrbi za uvoz strojev, surovin brez carine, subvencionira proizvajalce tako, da krije razliko v ceni (to močno obremeni državni proračun)

Uvoz dodatne količine blaga, ki ga primanjkuje Uvoz močno obremenjuje plačilno bilanco

ZMANJŠANJE POVPRAŠEVANJA: Zvišanje davkov

Zmanjšuje se kupna moč potrošnikov Omeji nakup blaga

Uvede bone – kupimo lahko le omejeno količino Država te ukrepe uvede, ko ni več druge možnosti znak slabega vodenja države Pojavi se tudi črni trg z boni

1


Proizvodnja

Proizvodni dejavniki in kapital

- Podjetje in družba kot celota, mora strmeti za tem da posluje rentabilno- Razmerje med inputi (proizvodnji dejavnik) in outputi nam pokaže učinkovitost produkcije,

njeno donosnost

PROIZVODNI DEJAVNIKI (INPUTI)

PROIZVODNJA STORITEV PROIZVOD(OUTPUTI)

Proizvodni dejavniki so vse sestavine, ki so potrebne za proizvodnjo:- Marx je proizvodne dejavnike razdelil glede na vlogo v proizvodnem procesu:

Delo Produkcijska sredstva :

Delovna sredstva Predmeti dela

- Sayeva , klasična, tradicionalna razdelitev proizvodnih dejavnikov glede na lastnino proizvodnega dejavnika in dohodek, ki da prinaša:

Delo Zemlja (narava) Kapital (proizvedena proizvodnja sredstva)

Poleg tega sta pomembna proizvodnja dejavnika še:- Podjetništvo: podjetniki znajo dobro uporabljati neizkoriščene PD- Informacije: hitra in boljša ocena potreb in želja potrošnikov-informacijsko obdobje

Pomen proizvodnih dejavnikov se skozi čas spreminja:- Ko sta prevladala poljedelstvo in živinoreja je bil pomemben PD zemlja, v industrijski dobi pa

kapital zato govorimo o kapitalizmu kot ekonomskem sistemu - Vedno večji pomen ima znanje, zato lahko govorimo o post-kapitalistični družbi, ni več

tolikšnega pomena na zemlji, kapitalu, delu, vedno večji pomen ima znanje in dobra informiranost.

Če primerjamo bogate in revne države vidimo veliko razliko med ljudmi že z analizo proizvodnih dejavnikov:

REVNE: imajo veliko zemlje, naravnih bogastev (Rusija) BOGATE: imajo veliko zemlje in naravnih virov, visoko razvito tehnologijo, informacije,

razvito je podjetništvo (Japonska)

1


V proizvodnjo vlagamo KAPITAL in ga pri tem porabljamo s tem nastajajo stroški proizvodnje

ANGAŽIRANI KAPITAL PORABLJENI KAPITAL= kapital potreben za proizvodnjo = stroški proizvodnje FIKSNI KAPITAL - kapital vložen v delovna sredstva (stroji, oprema, zgradbe…) Ta kapital v proizvodnji sodeluje daljše obdobje (let) se obrablja, njena vrednost se zmanjšuje Prihaja do amortizacije

AMORTIZACIJA (obraba) Njegova vrednost se zmanjšuje

KAPITAL VLOŽEN V PREDMETE DELA (material, surovine, energija…)

MATERIALNI STROŠKI (poraba)

KAPITAL ZA PLAČE ZAPOSLENIH BRUTO PLAČE ZAPOSLENI

- Z industrijsko revolucijo so postali stroji temeljni PD, podjetniki so veliko vlagali v stroje, opremo dosegali so veliko produktivnost, veliko proizvodov na zaposlenega

- Družba večji del proizvodnje namenja za proizvodnjo strojev in reprodukcijskega materiala (kapital) s tem v naslednji fazi lahko proizvedemo več potrošnih in proizvodnih dobrih, veča se izbira dobrih, standard, blaginja.

Razlaga za akumulacijo kapitala- Podjetje s svojim poslovanjem (akumulacijo) poskuša doseči čim večji dobiček:

Na trgu poskuša doseči CENO, ki krije stroške proizvajalcu in prinaša še povprečni dobiček, ki omogoča preživetje, nek normalni razvoj in je eden glavnih virov za rast podjetja.

Podjetje del dobička nameni za AKUMULACIJO za širjenje podjetja

Poglavitna razloga za AKUMULACIJO kapitala sta:

1. Konkurenca- Tudi konkurenčna podjetja akumulirajo, vlagajo v novo tehnologijo. S tem znižujejo stroške

na enoto in izboljšujejo kvaliteto. - V konkurenčnem boju ne smemo zaustavljati, ker nas konkurenca lahko prehiti in izloči s trga,

zato moramo tudi mi del ustvarjenega dobička vložiti nazaj v proizvodnjo - ga AKUMULIRATI

2. Povečanje dobička:- Z večanjem-oplajanjem kapitala - z naložbami v nove proizvodnje zmogljivosti, sodobno

tehnologijo si podjetja ustvarijo pogoje za povečanje dobička, povečani dobiček pa spodbuja k povečani akumulaciji. Akumulacija je lahko iz lastnih sredstev - DOBIČKA, ali pa si podjetje kapital sposodi: od bank, pritegne tuje investitorje, izda vrednostne papirje

1


Proces oplajanja kapitala

Značilnost za poslovanje kapitalaKAJ JE ZNAČILNO ZA KAPITAL

- Kapital se povečuje z vlaganjem - z akumulacijo dela dobička v proizvodnjo- Zvišuje produktivnost dela, izboljšuje kvaliteto proizvodov in storitev, ki so rezultat novih,

boljših proizvodnih sredstev, nove tehnologije, novih postopkov in procesov, večje izobraževanje kadrov

- Za večanjem kapitala se povečuje tudi dobiček, tako je več sredstev za osebno potrošnjo in akumulacijo.

TC - total cost = celotni stroški z razvojem v podjetju naraščanjaAC - average cost = povprečni stroški zaradi večjega obsega proizvodnje padajo

Struktura naložb podjetnikaKakšna je struktura naložb podjetnika (ali v zgradbe, stroje, delavce) je odvisen od:

- Dejavnosti v kateri podjetnik deluje- Ravni uporabljene tehnologije oz. razvitosti tehnologije

V začetku industrializacije so podjetniki vlagali predvsem v opremo, stroje, sedaj pa veliko

večji poudarek dajejo izobraževanju, usposabljanju delavcev, menedžerjev. S tem se spreminja tudi tehnična opremljenost dela (TOD), ki raste včasih tudi na račun odpuščanja delavcev. Tehnična opremljenost dela nam pove, koliko sredstev v povprečju pride na enega

zaposlenega v panogi

POVEČANI DOBIČEK

POVEČANI DOBIČEK

DOBIČEKZAČETNI KAPITAL

POVEČANI KAPITAL

POVEČANI KAPITAL

Osebna potrošnja AK

AK O.P AK

AK O.P AK

1


Različne dejavnosti imajo različno opremljenost dela:- VISOKA tehnična opremljenost dela je npr. v avtomobilski industriji , saj je proizvodnja zelo

avtomatizirana in robotizirana- Tekstilna industrija pa je tipičen predstavnik dejavnostjo z NIZKO tehnično opremljenost dela

- S tehnološkim razvojem prihaja do večje avtomatizacije proizvodnje - določena dela, ki jih je prej opravljal človek, sedaj prevzema prevzema stroj. Človek je vedno bolj le koordinator, pripravlja proizvodnjo, nadzira proizvodnji proces, vzdržuje stroje in naprave. Za upravljanje visoke tehnologije so potrebni visoko usposobljeni kadri, torej spremenjena sestava v proizvodnji vpliva tudi na IZOBRAŽEVANJE – razen izobrazbe se zvišuje, TOD se z razvojem tehnologije povečuje, vedno več akumuliramo.

Pozitivni učinki akumulacije

- Tehnološki razvoj je vedno večji - zvišuje se raven razvitosti, na trg prihajajo novi, boljši proizvodi, stroji, oprema

- Povečuje se avtomatizacija in robotizacija - določena dela, ki jih je prej opravljal človek sedaj prevzema stroj. Človek je vedno bolj le organizator in koordinator proizvodnje, ki nadzira in vzdržuje stroje (vse manj fizičnega dela)

- Prihaja do množične proizvodnje - stroški na enoto se znižujejo- Spreminja se raven izobrazbe - za prodajo, trženje je potrebno več strokovnega kadra -

ekonomistov, pravnikov, psihologov. Danes ni problem proizvesti proizvode, težje je vso proizvodnjo prodati. Množičnaa proizvodnja zahteva tudi velik trg, podjetja morajo dobro raziskati trg in se organizirati, da prodajo vso proizvodnjo.

- Zaposleni se morajo nenehno (permanentno) izobraževati - gre za vseživljenjsko izobraževanje, saj znanje s hitrim razvojem hitro zaostaja.

- Povečuje se gospodarska rast

Negativni učinki akumulacije

- TOD narašča tudi na račun brezposelnih - vedno večji delež nezaposlenih je med nekvalificiranimi delavci

- Prihaja ob velike razslojenosti prebivalstva - večji del izobraženih ima velike plače, predstavljajo bogatejši del prebivalstva, neizobraženi pa imajo v glavnem nizke plače in predstavljajo revni sloj prebivalstva.

- Veča se prepad med razvitimi in nerazvitimi državami - Za ustanovitev podjetja, gradnjo novih tovarn je potrebno vedno več začetnega kapitala

1


Viri naložb za akumulacijo

Kje dobimo kapital za akumulacijo v gospodinjstvu:1. DOBIČEK, ki ga podjetje vlaga nazaj v proizvodnjo 2. POSOJILA domačih in tujih bank podjetja 3. SKUPNA BLAGAJNA domačih in tujih oseb, nastajajo mešana podjetja4. PRIHRANKI DRŽAVE - gospodarstvo in posameznike manj obremenjujejo z davki, kar je zelo

težko

Končni cilj je višji življenjski standard prebivalstva in povečana gospodarska rast

Produkcijska funkcija tehnično razmerjem med produktom in proizvodnimi dejavniki

Podjetje za proizvodnjo potrebujejo proizvodne dejavnike- Proizvodne dejavnike moramo kombinirati tako, da dosežemo največjo možno količino

proizvodov in da imamo pri tem minimalne proizvodnje stroške.

Produkcijska funkcija nam pove največjo možno količino proizvodov v določeni kvaliteti,ki jo lahko proizvedemo s posamezno kombinacijo proizvodnih dejavnikov ob danih proizvodnih metodah (dana tehnologije in organizacija)

INPUTIP.D. Steče proizvodnja

(črna skrinjica) OUTPUTIprodukti

OUTPUT = f (PD1, PD2, … PDn) / ob danih proizvodnih metodahQ

Če predpostavljamo, da imamo samo 2 P.D. (delo in kapital) produkcijsko funkcijo zapišemo –Q = f(D,K)

- Kombinacija proizvodnih dejavnikov je odvisna tudi od časa ki ga ima podjetje za povečanje

proizvodnje Npr. Proizvodnja masivnih vhodnih vrat Mesečna zmogljivost proizvodnje je 1000vrat Pride naročilo za 1200 vrat

Na kratek rok: podjetje lahko najame nove začasne delavce, uvede nadure in nabavi dodatni material, uvede še eno izmeno. Te spremembe lahko podjetje izvede relativno hitro. Včasih pa je potrebno odkloniti naročilo ker podjetje npr. ne more izpolniti naročila za 1500 vrat, saj potrebuje dodatne stroje, novo tehnologijo, skladišče, proizvodnje hale; za kar pa potrebujejo več časa in denarja Na dolgi rok (1 leto ali več)

1


KRATKO OBDOBJE DOLGO OBDOBJEVsaj en proizvodni dejavnik, ki ga potrebujemo v proizvodnji je FIKSEN - ne moremo ga spremeniti (stroj, oprema)

Obdobje, v katerem imamo čas, da spremenimo obseg vseh proizvodnih dejavnikov

Poleg fiksnih so prisotni še VARIABILNI proizvodi dejavniki (delavci, kapital)

Vsi proizvodni dejavniki so VARIABILNI

Fiksni P. D. (faktorji)- Njihovega obsega v določenem času ne moremo spremeniti (npr.: velikost proizvodnih

prostorov, število strojev, v kmetijstvu je fiksna površina obdelovalne zemlje )- Njihov obseg lahko spremenimo le na dolgi rok

Variabilni P. D. (faktorji)- Lahko jih spremenimo (povečamo) tudi v kratkem obdobju (npr.: število delavcev, material,

surovine - predmeti dela)- Da povečamo proizvodnjo, bolj izkoristimo proizvodnje zmogljivosti Na DOLGI ROK so vsi proizvodni dejavniki VARIABILNI

Meja med kratkim in dolgim obdobjem ni določena, razlikuje se med panogami, odvisna je od tehnologije

Npr. proizvodnja električne energije-zanjo jr potrebno več let, da projektiramo in inštaliramo dodatne zmogljivosti.

Lastnosti produkcijske funkcije1. Krivulja enakega produkta - IZOKVANTA2. Merilo produkcije3. Zakon padajočih mejnih odnosov4. Tehnološki napredek

Izokvanta

- Načrtovano proizvodnjo lahko proizvedemo na različne načine, z različno kombinacijo proizvodnih dejavnikov.

P. D. so do neke mere nadomestljivi - se substituirajo (so substituti)

Npr.: želimo proizvesti 100km2 lesenih oblog Proizvodnja je lahko avtomatizirana (žaganje, sušenje, razrez, delanje utorov,

patentiranje…), kar zahteva visoko tehnologijo- dragi stroji in malo živega dela Podjetje se lahko odloči za več delavcev- ročno žaganje, razvoz v proizvodno halo, razrez

desk, naredijo utore, skladiščijo…), delavci ne utegnejo tako veliko, potrebujejo manj strojev

Vmesna kombinacija

1


IZOKVANTA- Prikazuje nam vse kombinacije P. D. s katerimi proizvedemo določeno oz. enako količino

proizvodov.- V stvarnosti je manj kombinacij ker nekateri P. D. niso deljivi - Ekonomsko bistvo izokvante je v tem, da za proizvodnjo določene količine izberemo tako

kombinacijo P. D., ki zagotavlja proizvodnjo z najnižjimi stroški.

ZNAČILNOSTI IZOKVANTE - Je padajoča- Če zmanjšamo uporabo enega od P. D. moramo obenem povečati porabo drugega P. D.

ob danih proizvodnih metodah, ki se ne spreminjajo. - Je konveksna (od izhodišča proti krivulji)

Pokaže, da krivulja temelji na logiki padajočega urejenega odnosadonos v proizvodnji, ki mu ga da zadnji vnos P. D.

P.D. DELO KAPITAL1. 1 62. 2 33. 3 24. 6 1

Če točke različnih kombinacij P. D. med seboj povežemo dobimo izokvanto

- V točki A je mejni donos kapitala majhen, dela pa veliko; delo je zelo učinkovito

- V točki B z 1 enoto dela nadomestimo 3 enote kapitala

- V točki C z 1 enoto dela nadomestimo 1enoto kapitala

- V točki D z 1 enoto kapitala nadomestimo 3 enote dela

Če bi zaposlovali še več delavcev, bi imeli na razpolago čedalje manj kapitala (zaposliti je treba vedno več delavcev)

1


Razmerje, ki pove koliko enot enega faktorja lahko nadomesti ena dodatna enota drugega faktorja (A do B = 3) imenujemo mejna stopnja substitucije in je odvisna od razmerij danosti P. D. v dani točki.

Merilo produkcije

- Če v proizvodnji povečamo uporabo vseh P. D. med njimi pa ostajajo ista razmerja od porabi istih proizvodnih metod, govorimo o večanju merila produkcije

- Večanje merila produkcije dolgo obdobje V dolgem obdobju podjetja lahko spremenijo obseg vseh p. D., zato so vsi P. D.

variabilni Zakon padajočega donosa v dolgem obdobju ne velja več

Primer:2 stroja - 10 delavcev4 stroji - 20 delavcev8 strojev - 40 delavcev

Pri merilu produkcije želimo ugotoviti, kaj se zgodi če sistematično povečujemo P. D.

Večanje proizvodnje oz. sistematično večanje P. D. povzroči premike izokvante desno navzgor, dobimo mrežo krivulj enakega produkta oz. mrežo izokvant

Če povečujemo uporabo vseh P.D. v proizvodnji, lahko prihaja do sledečih donosov:

1) Konstantni - stalni donos- Če povečamo vse P. D za n-krat se tudi proizvodnja poveča za n-krat - Učinkovitosti P. D. ostane enaka- Povprečni stroški ostanejo enaki, to pomeni, da za enoto proizvoda potrebujemo ves čas

enako količino P. D.Q = f (n • D, n • K) = n • f (D,K)3 • D, 3• K = 3 • Q

K

D

Mreža izokvant

Q = 200m2

Q = 150m2

Q = 100m2

Večanje merila produkcijeNa daljši rok

1


2) Padajoči donos - Če povečujemo obseg P. D., se količina proizvodov poveča, vendar v manjši meri, kot smo

povečali obseg P. D. - gre za padajoče odnose- Stroški na enoto se povečajo (z več dela in kapitala zaslužimo manj)- Če za 3x povečamo P. D. se proizvodnja poveča za manj kot 3x

f (n • D, n • K) > m• f (D,K)3 • D, 3• K > 2 • Q∆ inputa > ∆ outputa

3) Naraščajoči donos- Količina proizvoda se povečuje hitreje, kot naložba P. D. - gre za rastoče donose- Če bomo P.D. povečali za 3x, se bo proizvodnja povečala za več kot 3x- Z rastjo proizvodnje se stroški na enoto zmanjšujejo, govorimo o ekonomiji obsega

Ekonomija obsega- Zaradi večanja obsega proizvodnje, prihaja do prednosti množične proizvodnje

Znižuje se AC Zaradi tehnične delitve dela, specializacije in podobno

- Podjetja skušajo ugotoviti optimalno velikost proizvodnje, ki omogoča najnižje stroške na enoto

- Podjetje lahko znižuje stroške proizvodnje samo do neke točke, potem pa se stroški množične proizvodnje začnejo izčrpati

Zaradi težav v organizaciji proizvodnji telesa v informacijskemu sistemu Moten je pretok informacij Nastanejo težave pri napravljanju Prihaja do podvajanja del

- Stroški na enoto začnejo naraščati disekonomija obsega

Q

ACStroški na

enoto

Disekonomija obsega

Ekonomija obsega

OPT (oprtunitetni obseg proizvodnje - najugodnejši

AC min

1


Disekonomija obsega- Da bi se disekonomijo obsega spremenila v ekonomijo obsega bi podjetje moralo spremeniti

proizvodnje metode - tehnologija in organizacija (novi stroji)

- Različnemu obsegu proizvodnje ustrezajo različne metode- V vsaki proizvodnji obstaja optimalna velikost proizvodne enote, ki omogoča najnižje stroške- Množična proizvodnja ni primerna za vse vrste proizvodnje (avtomobilska, industrijska, bela

tehnika)- Za nekatere proizvodnje je značilna tudi unikatna proizvodnja - Večji del slovenskih podjetij ima tako tehnično optimalno velikost, da proizvedena količina

presega potrebe trga

Zakon padajočih donosov- Padajoči donosi v proizvodnji se pojavljajo na kratek rok ( fiksni in variabilni P. D; vsaj en P. D

je fiksen, ki ga moremo povečati) Če želimo povečati proizvodnjo na kratek rok ne moremo povečati proizvodnih

prostorov, saj potrebujemo finančni načrt, nabaviti moramo nove stroje potrebujemo veliko časa in denarja.

Proizvodnjo zato lahko spreminjamo samo s spremembo zaposlovanja variabilnih faktorjev

V proizvodnji pa pride do problema, če ne povečujemo vseh P.D. v enakem obsegu Če povečujemo samo variabilni faktor (fiksnih ne) proizvodne metode pa ostanejo

nespremenjene (kmetijska proizvodnja, pridelava krompirja)

PROIZVODNI DEJAVNIKI REZULTATI PROIZVODNJEDeloVF

ZemljaFF

Celotni proizvodQ

Povprečni proizvodPP (AP) = Q : VF

Mejni proizvodMP = Qn - Qn-1

0 400 0 / /1 400 10 10 102 400 24 12 143 400 39 13 154 400 52 13 135 400 61 12,2 96 400 66 11 57 400 66 9,4 08 400 64 8 -2

15 = maksimumOd 0 do 3 delavcev MP narašča, od 4 delavce naprej pa MP pada

1


CP = maksimalen, ko je MP = 0

Od točke A1 do C1 se splača vlagati v proizvodnjo, potem pa MP postaja negativen ker znižuje CP

AC se znižujejo RacionalnoEKONOMSKI INTERVAL PROIZVODNJE

1


Gibanje celotnega produkta

- Najprej celotni produkt hitro narašča do točke A. Prve enote variabilnega faktorja (delavci) so zelo učinkovite - za pridelavo krompirja imajo na razpolago veliko zemlje pridelajo veliko krompirja

- Celotni produkt vedno počasneje narašča od točke A Variabilnem faktorju začne primanjkovati fiksnega faktorja (zemlje), zato je variabilni

faktor vse manj učinkovit Mejni produkt začne padati

Vsak dodatni delavec prispeva k povečanju celotnega produkta, vendarle vsak naslednji prispeva manj, dodatni delavci so manj učinkoviti – zaposlimo jih za pripravo dela, popravila in sprotno vzdrževanje strojev, nadomeščanje delavcev na bolniški in podobno

C. P. se še vedno povečuje, vendar počasneje, z veliko manjšimi prirastki C. P. doseže maksimum, ko je M. P = 0

Gibanje mejnega produkta

- Do točke A mejni produkt z vsako dodatno enoto variabilnega faktorja hitro narašča pri določeni količini (3 delavci) je razmerje med V. F. in F. F. takšno, da je V. F. najbolj učinkovit (3 enote V.F. na 400 enot zemlje); M.P. je največji (15 enot)

- Nadaljnje enote variabilnega faktorja so vse manj učinkovite, ker imajo na razpolago vse manj FF

- M. P. začne padati, razmerje med V. F. in F. F je vse slabše- Ker se spreminja razmerje med V. F. in F. F govorimo o zakonu variabilnih razmerij oz.

zakonu padajočega mejnega donosa- Prezasičenost z enim od faktorjev lahko deluje negativno, tako da govorimo o negativnem

mejnem produktu - ker je zaposleno veliko delavcev so vsi pri delu napoti, zanašajo se, da bo njihovo delo o pravil drug delavec, pride do slabe organizacije dela, v primeru, da smo krompir posadili pregosto začne gniti.

- M. P. s povečanjem variabilnega faktorja pada, lahko je celo negativen v tem primeru se C. P. manjša.

Gibanje povprečnega produkta

- Do točke A se povečuje tudi P. P. vendar je manjši od M. P. - to pomeni, da vsak dodatni delavec prispeva k pridelku več, kot v povprečju prejšnji delavec

- Dodatna enota V. F. oz. zadnjega delavca prispeva k C. P. več kot znaša P.P. , zato je M. P. večji od P. P. in . M. P. vleče povprečni produkt navzgor

- Krivulja P. P. in M. P. se sekata v maksimumu P. P

- V kmetijstvu začne C. P. padati tudi zaradi prenasičenosti z gnojili in pregostimi zasaditvami

1


- Zakon padajočih mejnih donosnih vpliva na odločitve o obsegu proizvodnje v podjetjih Zakon padajočega donosa lahko omilimo, da ni tako učinkovit, s tehničnim napredkom,

posejemo boljša semena, uvedemo boljšo organizacijo, določimo pravo razmerje med gnojili

S tehničnimi napredkom se krivulja C. P. pomakne navzgor, tudi krivulja M. P. in P. P. se premakne navzgor

Tehnološki napredek- Z razvojem gospodarstva se nenehno spreminja, izboljšije, tehnologija- Tehnološki napredek je vsaka sprememba pri proizvodnih sredstvih

Nova organizacija Novi stroji Novi proizvodi Nova tehnologija Novo znanje Uvedba novih materialov, proizvodov ipd.

- S tehničnim napredkom se poraba P. D. zmanjša - Z isto količino P. D. lahko proizvedemo več ali za 1 enoto proizvoda potrebujemo manj

proizvodnih dejavnikov - pride do premika izokvante levo navzdol

- Razdalje med izokvantami so običajno neenakomerne, saj nove tehnologije spreminjajo razmerje med P. D

VF

Q

Q

MPPPCP1

CP

PP1

MP1

PP

MP

T = čas (obdobje)

D

K

T2 = 100m2

T1 = 100m2

1


Nevtralni tehnični napredek- Razmerje med kapitalom in delom se ne premini, krivulja se pomakne vzporedno navzdol

Slučaj v praksi Produktivnost obeh P.D. se s tehničnim napredkom spremeni enakomerno

Nenevtralni – pristrani tehnični napredek- S spremembo tehnologije se v proizvodnji spremeni razmerje med P. D.

Poveča se predvsem učinkovitost ene P. D. Poraba P. D. se zmanjša nesorazmerno Uporabimo manj obed P. D. vendar uporabo učinkovitejšega P. D. zmanjšamo

bistveno manj

1. Delovno - intenzivno tehnični napredek - Z inovacijo se zelo poveča učinkovitost dela - Zmanjšamo uporabo obeh P. D., v manjši meri - Zmanjšamo delo, ker se je produktivnost le tega bolj povečala

2. Kapitalno - intenzivno tehnični napredek - S tehničnim napredkom se bolj poveča učinkovitost kapitala kot dela- Kapital zmanjšujemo v manjši meri kot delo- Izrazito v avtomobilski industriji

Stroški- Podjetje potrebuje za začetek proizvodnje P.D. , ko jih nabavi nastane dolžniško upniško

razmerje do dobavitelja - Dobavitelju mora v dogovorjenem roku plačati za dobavljen P.D.- Ko te P.D. damo v proizvodnjo in iz njih naredimo izdelek nastanejo stroški

Npr.: proizvodnja posteljnine- Na mesec izdelamo 300 kosov posteljnine - Za to porabimo 1800 tekočih metrov blaga- Cene ta 1 tekoči meter je 5€

POTROŠEK: je fizična poraba P.D. (količina P.D.) V našem primeru je potrošek 1800 TM blaga

STROŠEK: je v denarju izražena poraba P.D. V našem primeru: 1800•5 = 9000€

PROIZVODNI STROŠEK: količina porabljenih P. D. • cena enote P.D.

1


Najpomembnejši stroški v proizvodnji:- Plače delavcev- Materialni stroški- Voda, elektrika - Amortizacija strojev, zgradb, opreme- Najemnina zemljišč - Obresti za izposojeni kapital (posojilo)- Prevozi- Stroški trženja - Skladiščni stroški Če vse te stroške seštejemo dobimo SKUPNE (CELOTNE) STROŠKE – TC.

Prihodek od prodaje - celotni stroški = DOBIČEK (ali izguba)

Vrste stroškov v kratkem obdobju Razlikujemo fiksne in variabilne stroške

FIKSNI (STALNI) stroški = FC (Fixed cost)VARIABILNI (SPREMENLJIVI) stroški = VC (Variable cost)

Fiksni stroški - Npr. najemnina (tudi plače), obresti za posojila- V proizvodnji ga imamo vedno, ve glede na obseg proizvodnje- Vedno so enaki- Z obsegom proizvodnje se ne spreminjajo - Zavarovalne premije, delo v upravi

Variabilni stroški- Ti se z obsegom proizvodnje spreminjajo - Če ne proizvajamo jih ni več- Surovine, material, proizvodno delo , električna energija

CELOTNI STROŠKI - TC - Seštevek fiksnih stroškov in variabilni stroškov

POVPREČNI STROŠKI - AC- Podjetje mora proizvode prodati, ceno pa

mora primerjati s povprečnimi stroški TC:Q = AFC

POVRPREČNI FISKNI STROŠKI –AFCFC:Q = AFC

Q

100

TCFCVC

FC

VCTC

1


POVPREČNI VARIABILNI STROŠKI - AFCVC:Q = AVCAC = AFC+AVC

MEJNI (MARGINALNI) STROŠKI= MC - Dobimo jih če povečamo proizvodnjo za 1 enoto- To so stroški izdelave zadnje mejne enote- Je tudi prirast celotnih stroškov, zaradi proizvodnje še ene enote- Je tudi prirast k variabilnim stroškom (fiksni stroški so vse skozi enaki)

Povprečni in mejni stroški ter optimalni obseg proizvodnje

MC Ker je variabilni faktor zelo učinkovit, MC najprej prodajo, nato pa je faktor vedno manj

učinkovit in MC začnejo naraščati Fiksni faktor je vse bolj zasičen z variabilnim faktorji Stroški dodatne enote se večajo (večajo se tudi AC)

AFC Pri majhni proizvodnji so AFC visoki, z večanjem obsega proizvodnje se znižujejo Zato se tudi AC znižujejo Z rastjo proizvodnje postanejo fiksni stroški vse manj pomembni pri odločitvah podjetij, ker

imajo fiksni stroški vse manj delež v celotnih stroških. AVC

Najprej padajo, ker so prve enote variabilnega faktorja zelo učinkovite, proizvodnja se hitro poveča, zato se stroški na enoto znižujejo

Krivulja najprej pada, sčasoma so variabilni faktorji vse manj učinkoviti, ker začne delovati zakon padajočega donosa

Za dodatno proizvedeno enoto moramo vlagati vse več variabilnega faktorja AVC se začnejo večati - krivulja narašča

AC

AFC

PACAVCAFCMC

Q

Cena – P (tržna)

MC = AC minMP = P kratko obdobjeOptimalni obseg proizvodnje

1


Najprej padajo - navzdol jih vlečejo AVC in AFC Čez nekaj časa v proizvodnji postanejo pomembni AVC ki naraščajo in potegnejo AC navzgor

MC Najprej padajo, ker je variabilni faktor zelo učinkovit sčasoma pa postane vse manj učinkovit

in MC naraščajo

Q FC VC TC AC AFC AVC MC

(FC + VC) (TC : Q) (FC : Q) (VC : Q) (TCn - TCn-1)0 15 0 15 - - - - 1 15 2 17 17 15 2,00 2,0 2 15 3,5 18,5 9,25 7,50 1,75 1,5 3 15 4,5 19,5 6,50 5,00 1,50 1,0 4 15 5,78 20,78 5,20 3,75 1,45 1,3 5 15 7,25 22,25 4,45 3,00 1,45 1,5 6 15 9,25 24,25 4,04 2,50 1,54 2,0 7 15 12,5 27,5 3,93 2,14 1,79 3,3 8 15 17,5 32,5 4,06 1,88 2,19 5,0 9 15 25,5 40,5 4,50 1,67 2,83 8,0

10 15 37,5 52,5 5,25 1,50 3,75 12,0 Dokler se MC manjši od AC, povprečni stroški padaj, ko so mejni stroški večji od AC, AC

naraščajo

VF

stroški

1


Optimalna kombinacija P.D.- Vsako podjetje poskuša poslovati s čim manjšimi stroškom, da pa to doseže mora ustrezno

kombinirati P. D.Upoštevati mora : tehnologijo in produktivnost po P. D. cena P. D.Upoštevati mora take tehnologije P. D., pri kateri so mejne produktivnosti D. D. sorazmerne z njihovimi cenami

Razmerje med mejno produktivnostjo in ceno posameznega D. D. je enako za vse dejavnike Če en dejavnik stane 2x več kot drugi dejavnik, ga bo podjetnik uporabil kadar prispeva

vsaj 2x več k produktu kot drugi dejavnik Če prispeva 3x več- bo njegovo uporabo povečal s tem se bo M. P. zniževal - povečujemo

ga toliko časa dokler ne prispeva le še 2x več kot drugi faktorji, ki je toliko cenejši.

- Optimalna kombinacija P. D. je takrat ko je razmerje mejnih produktivnosti enako razmerju njihovih cen

to razmerje ni statično (spreminjajo se cene in tehnologija)

- Podjetnik mora upoštevati, da če se spremeni tehnologija, zaposli relativno več faktorje katerega meja produktivnost se je povečala bolj, če pa se spremeni cena faktorja, zaposli relativno več faktorjev katerega cena seje znižala v primerjavi s pravim faktorjem

Odločanje producentov – proizvajalcev o proizvodnji v popolni konkurenci na kratek rok

- Proizvodnja se prilagaja tako, da spreminja količina dodatnih variabilnih faktorjev Proizvajalci v okviru svojih proizvodnih zmogljivosti bolj izkoristijo fiksni faktor

(prostor, stroje)

Za odločitve proizvajalca v kratkem roku so bistveni variabilni stroški .

- Proizvodnja je smotrna, če proizvajalec z dohodkom pokrije vsaj variabilne stroške, v nasprotnem primeru pa bolje da proizvodnjo ustavi

- Podjetje, ki teži k maksimiranju dobička bo v kratkem obdobju proizvajalo tisto količino pri kateri se cena izenači mejnimi stroški

P = MC P > AVC

pravilo delovanja podjetij v kratkem obdobju

1


- V pogojih popolne konkurence se mora proizvajalec prilagajati spremembam cene na trgu, svoje mejne stroške poizkuša izenačiti s ceno na trgu – to mu v danih okoliščinah prinaša največji dobiček, edina omejitev je, da mora cena pokrivati vsaj variabilne stroške

- Podjetje v tej točki, ko se P izenači z MC, v danih okoliščinah dosega optimalni obseg proizvodnje

Prag rentabilnosti indiferentnosti

A: točka indiferentnosti oz. točka prenehanja delovanja podjetja P = MC = AVC minB: točka rentabilnost oz. točka brezprofitnega stanja (ni dobička) P = AC min = MC

- P0 = podjetje ne pokriva AVC (ne splača se poslovati)- P1 = cena se izenači z AVC (pokrije samo VC, FC pa ne; iskati je treba nove načine za

zmanjšanje stroškov, ni dobička)- P2 = pokriva vse VC in del FC- P3 = cena je tako velika kot znaša mejni strošek in kot so naši povprečni stroški na enoto – ni

dobička, ni izgube (pozitivna ničla)- Cene, ki so višje od P3 podjetju prinašajo dobiček

Krivulja ponudbe se ravna po krivulji MC

Q

Tržna P

P

Q

PMC = PPogoj: P > AVC (cena pokrije AVC)

1


Proizvodnja na dolgi rok- Na dolgi rok mora podjetje doseči neko stabilno poslovanje, da pokriva vse stroške – VC in FC- Proizvajalci se lahko popolnoma prilagodijo trgu (vsi P.D. so variabilni in se lahko povečajo)- Na dolgi rok se P.D. selijo za dobičkom- Podjetnik lahko svoj kapital preusmeri v bolj donosne panoge- Podjetnik mora upoštevati konkurenco znotraj panoge in tudi potencialno konkurenco, ki jo

lahko v določeno panogo pritegnejo visoke cene in dobiček- V vseh panogah se oblikuje neka cena, ki ji rečemo normalna cena – M, ki pokriva neke

povprečne stroške in prinaša nek povprečni profit – normalni profit

Normalni profit (normalna profitna mera):- V vseh panogah v popolni konkurenci je približno enak zaradi selitve proizvodnih dejavnikov- Je tako visok, da omogoča družbi nek normalen razvoj (ko produkciji uspe pokriti naraščajočo

potrošnjo, ki narašča zaradi vse večjih potreb in rasti prebivalstva)

Nepopolna konkurencaRAZLIKE MED POPOLNO IN NEPOPOLNO KONKURENCO

POPOLNA KONKURENCA NEPOPOLNA KONKURENCA- Na trgu je veliko povpraševalcev in ponudnikov

(manjših) nihče od njih nima vpliva na ceno ker so premajhni- Lahek vstop in izstop iz panoge- Homogeni proizvodi – med seboj se razlikujejo

samo po ceni če ponudnik postavi višjo ceno od povprečne, pri njem ne bo nihče več kupoval, če pa postavi nižjo ceno lahko proda vse- Ponudniki in kupci se obnašajo racionalno- Povpraševanje za posameznika je popolnoma

elastično- Proizvodnja se prilaga po načelu P = MC

- Na trgu je nekaj večjih ponudnikov in veliko povpraševalcev posamezna podjetja imajo večji tržni delež in lahko vplivajo na ceno

- Težak vstop v panogo- Diferencirani proizvodi kupci se odločajo glede na

kvaliteto, prodajne pogoje, plačilne pogoje, servisiranje in reklamo

- Ponudniki in kupci se ne obnašajo vedno racionalno- Proizvajalci imajo padajočo krivuljo povpraševanja

po svojih proizvodih pri višji ceni jih velik del kupcev zapusti, pri nižji pa lahko prodajo več

- Monopolistični proizvajalci se ravnajo po načelu MC = MR (MR = mejni prihodek)

- Proizvodni dejavniki niso mobilni

1


Razvoj nepopolne konkurence- Do nepopolne konkurence pride predvsem zato, ker obstajajo ovire za vstop v panoge, ki

otežujejo ali celo preprečujejo vstop novih podjetij Ovire za vstop v panogo so lahko zakonske ali naravne

Zakonske ovire- Meddržavni dogovori (npr. letalske družbe lahko vstopijo v linije na podlagi teh dogovorov)- Omejitve v obliki dovoljenj, licenc, certifikatov (spričevala) - npr. certifikat o kakovosti

izdelka, certifikat o BIO proizvodnji hrane; državni organi izdajajo dovoljenja za televizijske in radijske programe

Obstajajo omejitve za zahtevo po določeni izobrazbi (npr. borzni posrednik mora imeti licenco za opravljanje posla)

- Patenti (zaščita izumov) – tu gre za ekskluzivno (izključno) pravico izumitelja proizvoda, da lahko gospodari z izumom določeno število let. Lastniku omogoča nek ekstra dobiček, kar je spodbudno za nove inovacije

Xerox je imel monopol med fotokopirnimi stroji- Carine, druge omejitve (vrednostne, količinske) – z namenom zaščite domače proizvodnje.

Omejitve na tem področju se vse bolj sproščajo, prihaja do vedno večje liberizacije gospodarstva in s tem do učinkovitejše konkurence

Naravne ovire:- Redki viri naravnih bogastev (npr. Nafta) – mineralna voda Radenska in Rogaška Slatina

lahko nadzirata proizvodnjo in tržno ponudbo. Tržna moč lastnika naravnih bogastev se lahko omeji z odkritjem novih nahajališč, z razvojem novih tehnologij, ki zmanjšajo porabo teh surovin, z razvojem novih materialov

- Do naravnih monopolov pride tudi zaradi izrazite ekonomije obsega v določenih dejavnostih (prednosti proizvodnje v velikem obsegu). Racionalna je izgradnja enega energetskega omrežja, telekomunikacije, pošte

- Za nekatere proizvodnje je potreben zelo velik začetni kapital – npr. avtomobilska industrija, ladjedelnice, izgradnja letal

- Oglaševanje, blagovna znamka- Učinkovite prodajne poti – povezanost podjetij z velikimi trgovinskimi verigami, veliko

prodajnih zastopnikov, ki imajo dostop do širokega kroga potrošnikov- Velika omejitev je, če potrošniki mislijo, da je določen proizvod nekaj posebnega –

razlikovanje oz. diferenciacija proizvodov (BMW / Hyundai)

1


Monopol- Ko je na trgu samo 1 proizvajalec in ni ustreznega substituta (Telekom)- V njegovo delovanje se umešava država- 1 ponudnik in več povpraševalcev

ZNAČILNOSTI:- Zakonitost povpraševanja velja tudi na monopolnem trgu, zato je krivulja povpraševanja

padajoča (če želi monopolist prodati večjo količino mora znižati ceno, s tem sam sebi znižuje ceno, z znižanjem cene na trgu pa ne zniža le cene dodatno proizvedenih dobrin ampak tudi ceno dobrin, ki jih ima na zalogi)

- Ker je edini proizvajalec v panogi je cena odvisna od obsega proizvodnje in upoštevati mora tudi tržno povpraševanje – značilno je, da omejuje svojo produkcijo in s tem doseže višjo ceno

- Dohodek oz. povečanje prihodka, ki ga dobi s prodajo dodatne enote produkta imenujemo mejni dohodek = MR (marginal revenue)

Pravilo delovanja monopolista – Cournotova točka- Monopolist primerja povečanje dohodka, ki ga dobi zaradi prodaje dodatne enote MR z

MC- Obseg proizvodnje povečuje toliko časa, dokler mu dodatna enota proizvoda ali storitve

prinese več dohodka, kot ima vseh stroškov (tako se mu povečuje dobiček)- Če bi mu dodatna enota prinesla manj kot ima z njo stroškov, se mu je ne splača proizvajati in

prodati, saj mu zmanjša celoti dobiček – TP

OBLIKOVANJE MONOPOLNEGA RAVNOVESJA NA TRGU

P

Q

MR = MC cournotova točkaOptimalna proizvodnjaMonopolist maksimira svoj

dobiček – dosega obseg proizvodnje Qm in ceno Pm

1


- Krivulja MR poteka pod krivuljo povpraševanja, ker povečanje prihodka, ki nastane s prodajo dodatne enote ni enako ceni te enote, temveč je manjši od cene in sicer za toliko, kolikor izgubi z znižanjem cene pri prejšnjih enotah

- Ker posluje po načelu MR = MC, se mu še 1 dodatni proizvod splača proizvajati, če so stroški proizvodnje zadnje enote enaki oz. manjši od 40€

Razlike med monopolom in popolno konkurenco- Pri delovanju monopola in podjetij v popolni konkurenci prihaja do razlik tako v prihodkih,

stroških in dobičku

MONOPOLIST:- Pri proizvodnji upošteva načelo MR = MC, poleg tega upošteva tudi povpraševanje, od vsega

tega pa je odvisna tržna cena, zato pri različnih krivuljah povpraševanja ponuja drugačne količine

POPOLNA KONKURENCA:- Proizvajalec na dolgi rok maksimira dobiček oz. dosega optimalni obseg proizvodnje po

načelu P = MC = ACmin, producent se ravna po krivulji MC-

D

80€

70€

3 4

PMR

kos

Izgubljen prihodek

Pridobljen prihodek

3 x 10 = 30€1 x 70 = 70€70 – 30 = 40€ = MR

Pridobljen prihodek

Prvotni prihodek:P•Q = 3•80 = 240€Novi prihodek:P1•Q1 = 4•70 = 280€280-240 = 40€

Q

P

Monopol proizvaja manjšo količino in na trgu dosega višjo ceno, v popolni konkurenci pa obratno

1


cenaP

količinaQ

celotni prihodek TR = P Q

mejni dohodekMR

celotni str.TC

mejni str.MC

celotni dobičekTP = TR - TC

povp. str.AV=TC:Q

2000 0 / / 2000 / -2000 /1800 1 1800 1800 2100 100 -300 21001600 2 3200 1400 2400 300 800 12001400 3 4200 1000 3000 600 1200 10001200 4 4800 600 4000 1000 800 10001000 5 5000 200 5500 1500 -500 1100800 6 4800 -200 7500 2000 -2700 1250600 7 4200 -600 10000 2500 -5800 1429

- Z večanjem prodane količine se mejni prihodek hitro povečuje- V primeru se mu splača povečevati proizvodnjo do 3 enot, ker je MR > MC

Negativne posledice monopola

- Monopolist slabše izkorišča proizvodne kapacitete oz. proizvodne dejavnike, omejuje proizvodnjo in tako ne izkorišča vseh razpoložljivih proizvodnih dejavnikov, zato potrošniki dobijo manj proizvodov.

- Monopolist ob znani tehnologiji ne proizvaja z najnižjimi stroški. - Monopol v manjši meri spodbuja k tehnološkemu napredku, zaradi pomanjkanja konkurence, - Proizvodi so slabše kvalitete . - Na trg daje razne novosti, ki pa niso prave novosti, so "kvazi" novosti monopolist spremeni le

design, barvo, embalažo. Dostikrat zavaja potrošnika, sprememba proizvoda je le navidezna, seveda pa je artikel DRAŽJI.

- Proizvode prodaja po višji ceni , kot v prostokonkurenčni situaciji, zato je blaginja potrošnikov manjša. Gre za prerazdeljevanje dohodka (blaginje), od potrošnikov k monopolistu.

- Monopolist dosega višji dobiček na enoto kapitala, kot proizvajalec v drugi panogi. To pomeni, da proizvajalci v različnih panogah nimajo enakih možnosti.

Ukrepi protimonopolne politike

Strah pred velikim kapitalom, ter da bi se ta povezoval s politično močjo in tako - prevladoval v družbi, so nekatere države že konec 19. st. sprejele ukrepe proti omejevanju konkurence:

- Države so začele sprejemati protimonopolno zakonodajo, leta 1890 Schermanov zakon proti trustom.

- Kanada je leta 1890 prva sprejela zakon proti omejevanju konkurence Schermanov zakon proti trustom. Zakon je monopoliziranje ter dogovarjanje o omejevanju trgovine zaradi zvišanja cen razglasil za nezakonito. Leta 1914 je bil sprejet še Claytonov zakon.

- Država je nekatere monopolne družbe razbila na več konkurenčnih podjetij, npr. Rockfeller. - Pri javnih monopolih država nadzoruje cene.

1


- Spodbuja vstop novih konkurentov v panogo, mogoče z zmanjšanjem davkov, daj anj em subvencij.

- Država ustanavlja javna podjetja, ki konkurirajo monopolistu ali ustvari pogoje, da se pojavi dodatni ponudnik. Nudi ugodne kredite za vpeljavo te dejavnosti, daje subvencije, nudi razne olajšave.

- Država lahko odpre trg za tujo konkurenco, uvaža podobne dobrine. Denarne kazni za odgovorne osebe in podjetje. (zelo učinkovito)

Država s protimonopolno politiko omejuje negativne učinke monopolov in skrbi za družbeno blaginjo.

Monopol in tehnični napredek

Ekonomisti imajo različne poglede na delovanje monopolov.

Mandel meni, da monopol i zavirajo tehnični napredek . Razlogi so v tem, ker monopol zavestno omejuje proizvodnjo, da ne bi znižal svojih cen na trgu. Poleg tega onemogočajo ali zavirajo uporabo tehničnih izumov, ki bi zmanjšali proizvod~o donosnih produktov. Pogosto namenoma Proizvajajo blago slabše kvalitete, s čimer si zagotovijo čimprejšnjo obrabo in s tem hitrejši ponovni nakup njihovih proizvodov. Korporacije se včasih ukvarjajo z navideznim napredkom. Spremenijo design, embalažo, vendar je vsebina enaka kot prej. Meni, da delajo samo za lastno korist, profit, ne pa za dobrobit širše družbe.

Podobnega mišljenja sta tudi Pigou in Lange, ki pravita da se korporacije ukvarjajo le z navideznim ttehničnim napredkom.

Schumpeter meni, da korporacije ne zavirajo razvoja. Monopolna podjetja so finančno močna in naj bi več vlagala v inovacije. Namesto cenovne je konkurenca necenovna, produktna. Zaradi spremembe cenovne v produktno konkurenco morajo stalno vlagati v tehnični razvoj.

Tudi Hilferding meni, da imajo monopoli večjo možnost financiranja napredka.

Iz tega sklepamo, da imajo korporacije velike razvojne oddelek, ki razvijajo nove tehnologije, hkrati pa prihaja do številnih inovacij v tudi v manjših podjetjih, ki so pod pritiskom hude konkurence.

OligopolNa oligopolnem trgu manjše število velikih proizvajalcev obvladuje trg. Za oligopolen trg je značilno:

1. Na trgu je manjše število velikih ponudnikov in veliko število kupcev (5 - 8 podjetij).- Ponudniki imajo večji tržni delež in s tem vpliv na ceno. - Med oligopole uvrščamo naftno industrijo, cementarne, proizvodnjo detergentov,

avtomobilsko industrijo - če gledamo evropski trg. V Sloveniji je oligopolna situacija v mobilni telefoniji, industriji stavbnega pohištva.

1


2. Proizvodi so diferencirani, na nekaterih trgih so zelo različni, npr. avtomobilska industrija, na nekaterih trgih pa so skoraj identični, npr. Istrabenz in Petrol prodajata enake vrste bencina.

- Ponudniki si med seboj ne konkurirajo več toliko s ceno, kot z drugimi dejavniki, npr. s kvaliteto proizvoda ali storitve, z natančnimi dobavnimi roki, vzpostavljeno servisno mrežo, ugodnimi pogoji prodaje. Cenovna konkurenca se spreminja v necenovno

3. Proizvajalci in kupci se ne obnašajo vedno racionalno- Kupci niso vedno dovolj dobro informirani, predvsem pa ostajajo zvesti svoji blagovni znamki,

kar je zelo izrazito v avtomobilski industriji, športni obutvi ipd. Proizvajalci pa tudi diferencirajo kupce, zvestim kupcem nudijo dodatne ugodnosti, npr. ob koncu obračunskega obdobja na prodano vrednost odobrijo dodaten rabat.

4. Obstajajo ovire pri preseljevanju proizvodnih dejavnikov iz ene panoge v drugo. - Potreben je velik začetni kapital, saj gre za veliko koncentracijo kapitala. Obstajajo

administrativni ukrepi države, zakonske omejitve, kot so npr. predpisi države o zaščiti okolja. Obstajajo naravne omejitve, kot je omejenost s surovinami, specifičnost proizvodnje, ki je smotrna samo v večjem obsegu.

- Za nekatera dela so potrebna specifična znanja

Strategije oligopolov – prilagajanje trgu V Sloveniji prevladujejo oligopoli

- Dandanes prevladujejo oligopolni trgi- Posamezno oligopolno podjetje je zelo občutljivo na odločitve svojih konkurentov, predvsem

na področju cen in količin- Ker je oligopolistov malo, jih kupci dobro poznajo. Zvišanje cene lahko povzroči, da se kupci

usmerijo k drugemu proizvajalcu, vemo pa, da je izgubljenega kupca težko pridobiti nazaj. Oligopolist lahko stori obratno, z znižanjem cene pritegne kupce, temu znižanju sledi drug proizvajalec in lahko pride do vojne cen. To lahko vodi v tako znižanje cen, da je prodajna cena nižja od proizvodnih stroškov.

Podjetja vedo, da se jim tako zniževanje cen ne splača, zato vodijo različno strategijo prilagajanja:

1) Strategija izločitve- Če je oligopolist dovolj močan, ima tehnološke prednosti in s tem dosega nižje stroške od

konkurence, se mu izplača izpodrivati druge z znižanjem cene. Tako podjetje lahko vzdrži censke vojne in daljše obdobje izgub.

- Tehnološko in finančno šibkejši konkurent je se čez čas izčrpajo, propadejo, prevzamejo jih močnejša podjetja. Močnejši oligopolist lahko prevzame šibkejše podjetje ali ga pripoji.

- V daljšem časovnem obdobju se oligopol lahko spremeni v monopol

1


2) Strategija prevlade – dominacije- Te strategije se poslužuje velik, najmočnejši oligopolist, ki na trgu skuša prevzeti vodstvo. - To je borba za tržni delež - podjetje, ki ima vodilno vlogo Ge leadership ), določi ceno svojim

proizvodom, drugi proizvajalci tem cenam sledijo in na trgu postavljajo podobne cene.

- Podjetja, ki menijo, da imajo bolj kakovostne, bolj funkcionalne proizvode od vodilnega podjetje, postavijo nekoliko višje cene, z oglaševanjem, ki poudarjajo. prednosti izdelka, poskušajo pridobiti zadosti kupcev. Npr. za avto znamke Volvo, ki je znan po tem, da so njegova vozila zelo vama in zanesljiva, so kupci pripravljeni plačati višjo ceno.

- Podjetja, ki vedo da imajo slabšo kakovost izdelkov kot njihova konkurenca, poskušajo obdržati tržni delež z nekoliko nižjo tržno ceno, vendar ne precej nižjo od vodilnega podjetja. Če bi bila cena precej nižja, bi tako vodilno podjetje, kot tudi ostala, hitro reagirala, znižala bi ceno svojih izdelkov, kar pa zopet lahko vodi v vojno cen.

3) Strategija dogovarjanja – sporazumevanja- Te strategije se poslužujejo tisti oligopolisti, ki so po tržni moči približno enaki. Podjetja

pričnejo očitno ali prikrito sodelovati pri svojem tržnem nastopu, prihaja do kartelnih dogovarjanj.

Proizvajalci - oligopolisti se dogovarjajo o: cenah svojih proizvodov obsegu proizvodnje delitvi trga politiki, kako bi preprečili vstop novim proizvajalcem v panogo.

- Kadar se podjetja trdno držijo kartelnega dogovora, je tržni rezultat podoben kot pri monopolu. S tem, ko podjetja omejijo oz. zmanjšajo proizvodnjo, dosežejo na trgu višjo ceno. To pa zmanjšuje blaginjo potrošnikov, zato države običajno nastopajo s protikartelnimi ukrepi, z ustrezno zakonodajo, s sankcioniranjem kršitev.

UČINKI KARTELNEGA DOGOVORA:

Na daljš i rok so lahko različni :

Če je mogoč vstop v panogo, kartelni (ekstra) dobički privabijo v panogo nove proizvajalce, ki se kartelnega dogovora ne bodo držali. Konkurenčni boj med novimi in dosedanjimi proizvajalci bo vodil:

v znižanje cen ali vključitev novega proizvajalca v kartelni dogovor.

1


Če hočejo podjetja ohraniti visoko ceno, bodo morala vsa podjetja nekoliko zmanjšati proizvodnjo, da bo prostor še za enega ponudnika. V tem primeru imajo malo višje stroške na enoto proizvoda in lahko se zgodi, da ne dosegajo več ekstra dobička.

Lahko se zgodi, da se eno podjetje ne drži kartelnega dogovora. Začne kršiti dogovor o količini proizvodnje in začne skrivaj povečevati proizvodnjo in prodajo, z namenom pridobitve večjega dobička. Prične "goljufati" kartelne partnerje. Večja ponudba na trgu sproži znižanje cene, kar pogosto privede do padca dogovora, pride do ponovne cenovne vojne med podjetji.

Konkurenčni spopadi se lahko obnovijo, če eno od kartelnih podjetij razvije novo tehnologijo, s katero si zniža povprečne stroške in s tem lahko ponudi tudi nižjo ceno na trgu. Kartelnega dogovora o ceni se zelo verjetno ne bo več držal, razen, če mu ostala podjetja ne ponudijo večjega tržnega deleža, S katerim si ravno tako lahko povečuje dobiček.

Podjetje, ki ima 40 - 60 % tržni delež, drugo največje podjetje pa je precej manjše (10 - 15 %), je dominantno podjetje, katero določa tržno dogajanje (Kodak, IBM).

Na trgu se neprestano menja razmerje moči med proizvajalci. V Sloveniji proizvodnja osvežilnih pijač, kokta, ledeni čaj, voda; "fast food" hrana, kitajska hrana, smučarske deske, "karving" smuči.

TRŽNI DELEŽI Coca-Cola 40 % trga osvežilnih pijač, General-Motor 35 % trga osebnih avtomobilov, Microsoft - močan na trgu računalniških programov, Intel- velika tržna moč na trgu mikroprocesorjev.

Ko imamo na oligopolnem trgu le dve konkurenčni podjetji, gre za DUOPOL (Petrol, Istrabenz).

Kartel OPEC - Organisation of Petroleum Exporting Countries - se dogovarja o dnevnem obsegu črpanja nafte. Če omejujejo obseg črpanja nafte, se cena nafte viša.

Članice OPEC-a: Alžirija, Indonezija, Iran, Irak, Kuvajt, Libija, Nigerija, Katar, Saudova Arabija, Združeni arabski emirati, Venezuela.

1


Monopolistična konkurencaV sodobnem tržnem gospodarstvu je močno prisotna tudi monopolistična konkurenca, za katero je značilno:

1) V panogi je večje število proizvajalcev, ki si med seboj konkurirajo s podobnimi izdelki.

2) Proizvodi so izredno diferencirani. - Podjetja se potrudijo, da njihove proizvode prepoznamo po blagovnih znamkah, saj

poudarjajo njihove prednosti, nove lastnosti proizvodov, funkcionalnost. Potrošnikom nudijo različne proizvode, s katerimi zadovoljijo različne okuse. Velikokrat so novosti le v modnih barvah, obliki artikla. Podjetja na določeno časovno obdobje spremenijo izbiro modelov, v okviru modelov vsako leto spremenijo funkcionalne lastnosti in oblikovne detajle. Primer: obutev za prosti čas, za šolarje, športnike in ekstremne športnike.

- Ta oblika konkurence je izrazita v industriji športne obutve, kjer se kupci velikokrat odločajo za nakup na podlagi blagovne znamke.

- Sem spadajo tudi razne storitve, npr. kozmetični saloni, manjše trgovine oz. špecerije, izdelovalci nakita. Velika prednost te konkurence je, da poskušajo svoje proizvode locirati čim bliže potrošniku.

- Podjetja imajo velike stroške z oglaševanjem, saj potrošnike obveščajo o obstoječih in zlasti novih proizvodih. Poskušajo vplivati na kupce in jih prepričati, da je njihov proizvod najboljši, da je najbolj ustrezen za zadovoljitev njihove potrebe.

3) Potrošniki so zelo dobro informirani o cenah, lahko se racionalno obnašajo.

4) Vstop v panogo je sorazmerno lahek

Monopolistična konkurenca je zelo podobna popolni konkurenci. Od nje se najbolj razlikuje v razlikovanju oziroma homogenosti blaga. V popolni konkurenci je blago popolnoma homogeno, v monopolistični pa izredno diferencirano, predvsem zaradi reklam, ki poudarjajo blagovne znamke.

Maksimiranje dobička v monopolistični konkurenci- Tudi v tej konkurenci ima proizvajalec padajočo krivuljo povpraševanja, kar pomeni, da pri

višji ceni kupci kupujejo manj, pri nižji pa več, oz. za prve enote dobrine, za katere kupci pričakujejo visoko mejno koristnost, imajo občutek, da to blago res potrebujejo, so pripravljeni plačati več.

- Podjetja skušajo pridobiti kupce z različnimi oblikami necenovne konkurence, zlasti z oglaševanjem, kjer poudarjajo prednosti svojih proizvodov, z dodatnimi storitvami za kupce. Proizvajalci ogromno sredstev namenijo prav za reklamo, poudarjanje svoje blagovne znamke, s katero si utrdijo položaj na trgu.

1


- Proizvajalec pri maksimizaciji dobička upošteva krivuljo tržnega povpraševanja in se odloča o obsegu proizvodnje po pravilu MR = MC, podobno kot monopolist.

- Podjetje lahko v kratkem obdobju dosega ekstra dobiček, saj že povprečni stroški vključujejo nek normalni donos na kapital. To pritegne v panogo nova podjetja, ki poskušajo pritegniti kupce z močno oglaševalsko akcijo, da jih prepričajo o kakovosti svojih proizvodov. Za uveljavitev svoje blagovne znamke proizvajalci ... potrebujejo veliko časa in imajo precejšnje izdatke.

- Sčasoma se del kupcev preusmeri na njihov (novi) proizvod, s tem se povpraševanje po obstoječih proizvodih ostalih proizvajalcev zmanjša. Na daljši rok se povpraševanje pogosto toliko zmanjša, da ti proizvajalci nimajo več posebnega (ekstra) dobička. Tudi ob upoštevanju pravila MR = MC, proizvajalec ponudi tako količino, da dosega ceno, ki pokrije le povprečne stroške. Ker ni več ekstra dobička, ni več prave spodbude za proizvajalce, da bi prihajali v panogo.

- Proizvajalce na monopolističnem trgu pri maksimiranju dobička torej ovira vstop novih konkurentov v panogo, ki obstoječe proizvajalce potiska nazaj, v položaj brez posebnega dobička.

- Podjetja v panogi ne proizvajajo v točki z najnižjimi stroški na enoto, kar pomeni, da je del kapacitet obratov neizkoriščen.

- Primerjava monopolistične /konkurence s popolno konkurenco nam pokaže, da je z vidika stroškov monopolistična konkurenca manj učinkovita, saj ne proizvajajo v točki z najnižjimi stroški.

Ekonomske značilnosti različnih tržnih struktur

Značilnosti tržnih struktur

Popolna konkurenca

Monopolistična konkurenca

Oligopol Monopol

Število podjetij v panogi

Veliko Precej Nekaj Eno

Proizvodi Homogeni (popolni substituti)

Diferencirani Homogeni ali diferencirani

Ni pravih substitutov

Ovire za vstop Nobene Nobene Ekonomija obsega Ekonomija obsega, zakonske omejitve

Vpliv podjetja na ceno

Nikakršen Majhen Znaten Velik vpliv ali regulira cene

Stopnja koncentracije v

panogi

Je ni Nizka Visoka 100%

Primeri trgov Krompir, pšenica, jabolka

Razne storitve, hrana, oblačila

Avtomobili, mobilni telefon, pivo

Fiksni telefon, vodov, plin

1


Stopnja koncentracije v panogiKo podjetje namerava vstopiti v neko panogo, mora proučiti stopnjo koncentracije v tej panogi. Pri analizi trga mora preučiti vpliv posameznih podjetij na tržno dogajanje - koncentracijo proizvodnje v panogi.

Uporabljamo tri merila koncentracije:

1) Tržni delež največjega podjetja v panogi

- Nekatera najbolj uspešna podjetja, ki imajo nizke proizvodne stroške, so konkurente izrinila s trga ali jih kupila in si jih priključila, npr. Mercator, ki je imel 2003 približno 45 % tržni delež v Sloveniji.

VAL MONOPOLIZACIJE, to je prehod malih podjetij v velika podjetja, je potekal izrazito pred 100 leti - konec 19. in začetek 20. stoletja, predvsem v ZDA. Tedaj je 10 velikih podjetij v censkih vojnah uničilo ali si priključilo skoraj 600 podjetij.

- Tržni deleži najmočnejših podjetij so bili včasih zelo visoki, od 60 % do 90 %. Danes so tržni deleži največjega podjetja v panogi precej manjši, nekatera podjetja pa imajo še vedno velik vpliv na tržna dogajanja, npr. Microsoft je izredno močan na trgu računalniških programov.

Monopolizacija je prehod manjših v večja podjetja

2) Tržni delež največjih štirih podjetij v panogi (v %), ali tržni delež največjih treh, petih, osmih podjetij.

- Pogosto nam to merilo koncentracije pove več, kot tržni delež največjega podjetja v panogi. Japonska podjetja so pri proizvodnji videorekorderjev, televizorjev in avdiovizualnih proizvodov vodilna na svetu, npr. JV C, Matsushita, Hitachi, Toschiba, Sharp.

- V vsaki panogi je še večje število manjših podjetij, ki so pod vplivom velikih podjetij. Nekateri proizvajalci so prisotni pri več proizvodih. Za podjetje je to zelo pomembno, saj se njihova blagovna znamka pojavlja večkrat, kar pritegne kupca. V Sloveniji npr. Gorenje proizvaja opremo za gospodinjstvo, televizorje, kuhinje.

3) H-indeks (Herfindahl-Hirschmanov indeks) - to merilo je seštevek kvadratov tržnih deležev podjetij v panogi.

Št. podjetij v panogi Posamezni delež H-INDEKS H-indeksSKUPAJ

1 100 % 1002 1.000 2 ∑ 100 % 50 % + 50% 502 + 502 5.000 2 ∑ 100 % 70 % + 30% 702 + 302 5.800 4 ∑ 90% 20 % + 10 % + 10% + 50% 400+100+100+250 3.100 10 102 + 102 + … + 102 100+ 100 .... 100 10.000

1


Slabosti tržnega mehanizma- Trg je eden izmed ekonomskih koordinacijskih meh a nizmov, ki usklajuje ponudbo in

povpr a ševanje . Od znanih mehanizmov je najboljši, torej je boljši od sistema tradicije in plana.

- Zaupanje v trg temelji predvsem na k o nkurenci , ki prisili podjetja k učinkovitejši proizvodnji in upoštevanju želja kupcev. Na trgu je prisoten zasebni interes, veliko je motivacije, kar se kaže v nenehnih inovacijah, viša se življenjski standard.

- Čisti tržni mehanizem ne zagotavlja dolgoročne učinkovitosti , zato na trg posega država, z makroekonomskimi ukrepi. Določa razvojne smernice družbe, skrbi za socialno ravnotežje s sistemom prerazdelitve dohodkov, spodbuja tehnološki razvoj, skratka, poskuša omiliti slabosti trga.

Slabosti trga

1. Problemi omejevanja konkurence

Ključni problem tržnega mehanizma je problem omejevanja konkurence. Obstajajo različne oblike nepopolne konkurence: oligopoli, monopoli, kjer konkurence sploh ni. Na trg posega država - določena podjetja lahko ščiti pred tujo konkurenco s carinami in drugimi uvoznimi omejitvami, kar pa dolgoročno negativno vpliva na razvoj. Včasih to, kori s ti podj e tj e m, jim ve č a dobiček, lahko negativno vpliva na potrošnik e.

Učinkovitost trga - tržnih struktur lahko ugotovimo z analizo učinkov na različne ekonomske osebke: na potrošnike, podjetja, državo. Omejevanje konkurence lahko negativno vpliva na potrošnika: Podjetja v nepopolni konkurenci lahko proizvajajo manjše količine blaga, po višji ceni. Proizvajajo z višjimi stroški , saj nepopolna konkurenca ne prisili podjetij, da bi izkoristila

svoje zmogljivosti v točki najnižjih stroškov na enoto. Zaradi omejenosti vstopa v panogo prihaja do razlik v ekonomskem položaju podjetij, ki

delujejo v različnih panogah. Monopolisti lahko brez večjih naporov dosegajo ekstra dobiček, nemonopolizirane panoge pa veliko težje.

Nekatera podjetja, predvsem dominantna, niso prisiljena v hiter tehnološki razvoj, kar škoduje potrošnikom, dinamika razvoja gospodarstva je počasnejša.

2. Problem informacij

Na podlagi tržnih informacij o trenutnih cenah, stroških,· podjetja ne morejo vselej sprejeti najboljših poslovnih odločitev, saj ne vedo, kako se bo odločila konkurenca, kako bodo reagirali kupci. Vsi tržni osebki skušajo maksimirati svoje koristi.

Informacije so pomemben proizvodni dejavnik . Zanesljive informacije pripomorejo k maksimiranju koristi, za dobre informacije pa potrebujemo čas in denar.

3. Nestabilnost trga

1


- S trenutnimi informacijami je včasih povezana tudi nestabilnost trga. Lahko pride do negotovosti ekonomskih osebkov in s tem do velikih tržnih nihanj. Na tržno dogajanje vplivajo tudi pričakovanja na trgu: če pričakujemo zvišanje ali znižanje cene, povečanje ali zmanjšanje ponudbe, pride do špekulacij ekonomskih osebkov. Informacije, ki so lahko tudi napačne in pričakovanja ekonomskih osebkov, močno

vplivajo na tržno dogajanje.

Primer:Kmetje se odločijo o setvi na podlagi trenutne tržne cene, npr. cena koruze je visoka, zato se kmetje odločijo za setev koruze, opustijo pa setev pšenice. Razmerje se čez kakšno leto lahko spremeni in bi imeli več zaslužka, če bi sejali pšenico, ker je večja ponudba koruze in manjša ponudba pšenice, nakupovalne navade pa ostajajo nespremenjene.

- Podražitev proizvoda na trgu lahko pripelje do raznih špekulacij: prodajalci lahko del proizvodov zadržijo 'v skladiščih in čakajo na še večjo podražitev, kupci pa zaradi slabih izkušenj v preteklosti hitro nabavi jo blago, ker mislijo, da ga bo v prihodnje primanjkovalo. . Lahko je tudi obratno. V pričakovanju zniževanja cene proizvajalci hitro prodajo blago, v strahu, da se bo tržna cena še nižala. To lahko privede v zelo visoko inflacijo.

4. Problem javnih in kolektivnih dobrin

- Trg ni učinkovit na področju kolektivnih in javnih dobrin: infrastruktura, obramba, razne javne službe, gasilci, policija. Te dobrine potrebujemo vsi, zato o njih odločamo skupaj, ko se odločamo o njihovem financiranju. Javne dobrine imajo koristi za širšo družbeno skupnost

- Koristi od javnih dobrin so širše, dobrine hkrati lahko uporablja več ljudi . Posameznik ne more vplivati na uporabo javnih dobrin, javna razsvetljava je .za vse prebivalce, vojska brani vse prebivalstvo, policija skrbi za varen promet vseh. Seveda država poskuša javno porabo zmanjšati z vse večjo privatizacijo javnih podjetij in zavodov, npr. v zdravstvu in šolstvu.

5. Onesnaževanje okolja

- Trg je neučinkovit pri negativnih stranskih učinkih proizvodnje, kateri onesnažujejo okolje : problem nevarnih odpadkov, prahu, smoga, odpadnih vod.

- Za podjetja je najceneje, če odpadke odlagajo v okolico, brez dodatnega prečiščevanja. To seveda ni sprejemljivo za širšo družbeno skupnost, zato mora posredovati država, z netržnimi ukrepi, predvsem z raznimi predpisi. Skrb za čisto okolje zmanjšuje dobičke nekaterim podjetjem

- Proces onesnaževanja okolja zahteva netržne ukrepe države: s predpisi zahteva prenehanje dejavnosti, ki povzročajo onesnaževanje, predpiše standarde

1


- Trg sam ne zagotavlja, da bodo podjetja vlagala v razvoj v vseh krajih enako, zato nekatera podjetja zaostanejo v razvoju in regije morajo same poskrbeti zase. Problem je tam, kjer so včasih imeli naravne vire, sedaj pa jih ni več, niti niso razvili novih dejavnosti.

- Nekatera podjetja so neuspešna tudi zaradi nesmotrnih poslovnih odločitev. - Konkurenčna sila ekonomske osebke prisili v racionalne odločitve, ki so lahko dolgoročno tudi

napačne. Ne prisili pa vseh, da bi varčevala in vlagala.

Razdelitev- RAZDELITEV je druga faza reprodukcijskega procesa v ekonomskem krožnem toku. Zelo tesno

je povezana s proizvodnjo in je okvirno je določena v proizvodnji, saj je odvisna od uspešnosti proizvodnje. Večja proizvodnja pomeni več dobrin, večje angažiranje v procesu proizvodnje pa za ekonomske osebke pomeni več dohodka, s katerim kupujemo dobrine. V fazi razdelitve preko dohodkov proizvode na nek način porazdeljujemo med različne ekonomske osebke.

- V razdelitvi se DELIJO DOHODKI: plača (mezda), profit, obresti, renta med posameznike in skupine, ki sodelujejo v proizvodnji.

Različni vidiki in plati razdelitve Razdelitev v ožjem smislu pomeni delitev dohodkov med posameznike, glede na njihovo

vlogo v proizvodnji, to je glede na delovno mesto, funkcijo, odgovornost, angažiranost posameznika v proizvodnem procesu. Z denarnim dohodkom kupimo potrošne dobrine, ki se tako posredno razdelijo med posameznike.

Razdelitev v širšem smislu pomeni delitev proizvodnih sredstev, orodja, strojev in delovnih mest med panoge in podjetja. Koliko bomo v fazi razdelitve dobili dohodka, je torej odvisno tudi od tega, v kateri panogi, podjetju delamo.

DVE PLATI RAZDELITVE:

Družbena plat razdelitve - Med posameznike se razdeljuje neto produkt- Ko družba pokrije enostavno reprodukcijo, to pomeni, da zagotovi sredstva za proizvodnjo v

enakem obsegu, ostanejo neto dohodki, ki jih razdelimo. - Ta razdelitev oblikuje razredne odnose v družbi, človek pridobi nek družbeni status. Ljudje z

visokimi dohodki imajo višji družbeni status, ljudje z nizkimi dohodki, so v najnižjem razredu. pri tem je treba upoštevati tudi kdo je lastnik: proizvodnih dejavnikov - lastniki imajo večji vpliv, ugled, višji družbeni status.

Materialna plat razdelitve - Tu gre za razdelitev bruto domačega proizvoda - vseh proizvedenih dobrin med potrošnike.- Zagotoviti moramo skladnost kupnih in blagovnih skladov - ponudba in povpraševanje

morata biti usklajena.

1


Pomen razdelitve za posameznika

Razdelitev ima za posameznika reproduktivno in stimulativno funkcijo

Reproduktivna funkcija - Delež dohodka, ki ga posameznik dobi v fazi razdelitve, omogoča obstoj proizvajalca, njegove

družine. Z dohodki si kupi dobrine za obnovo svoje energije. - S tem, ko posameznik sodeluje v procesu proizvodnje, dobiva za svoj trud, čas, ideje, plačilo -

plačo. Lahko je udeležen tudi pri delitvi dobička.

Stimulativna funkcija - Delovanje proizvajalca je neposredno povezano z njegovim deležem, ki ga dobi za svoj

prispevek v proizvodnji. Večji delež dohodka zagotavlja boljše zadovoljevanje potreb, kar ga bo spodbudilo, stimuliralo, da bo še več prispeval k proizvodnji.

- Udeleženci v proizvodnem procesu dobijo za večji trud, za več dela, tudi več plačila. To delavce večinoma spodbuja, da se v proizvodnem procesu še bolj angažirajo.

Vodstvo podjetja mora torej za pozitivno razpoloženje zaposlenih, za motivacijo dela v cev, poskrbeti tudi s tem, da so le-ti nagrajen i skladno z njihovim prispevkom v procesu proizvodnje. Poleg deleža v razdelitvi stimulira delavca k boljšemu delu še :

- Možnost napredovanja- Dobri odnosi med delavci med delavci in zaposlenimi- Možnost soodločanja- Dobra organizacija dela- Spodbujanje inovacij. .

Razdelitev mora zagotoviti nemoten potek vseh faz reprodukcijskega procesa - usklajevati se mora z ostalimi fazami ekonomskega krožnega toka.

- V procesu proizvodnje se okvirno določi razdelitev- Razdelitev ima povratni vpliv na proizvodnjo, razdelitev stimulira proizvajalce k boljšemu

delu, bolj učinkovitemu gospodarjenju – med proizvodnjo in razdelitvijo je torej tesna povezava.

Denarnih dohodkov, s katerimi si kupimo potrošne dobrine

Razdelitev materialnih pogojev dela – orodja, stroje

razdelimo po panogah PROIZVODNJA RAZDELITEV

1


Razdelitev nekoč in danes

V NATURALNI PROIZVODNJI, npr. v praskupnosti je bila razdelitev jasna. Dobrine so delili neposredno po potrebah. V centralno-planskem sistemu so deleže proizvajalcev in potrošnikov določali plansko.

V BLAGOVNI PROIZVODNJI pa je razdelitev bolj zapletena, saj poteka preko trga. Podjetja s prodajo svojih izdelkov na trgu dobijo prihodek. Iz njega pokrijejo materialne stroške proizvodnje, del gre za akumulacijo - investiranje, del za osebno potrošnjo - osebna potrošnja zaposlenih. Del prihodka gre preko davkov prebivalstva in podjetij, npr. davek na dobiček, davek na dodano vrednost, davek na izplačane osebne dohodke, v državni proračun. S temi sredstvi država krije skupne in splošne potrebe. Del prihodka pa se razporedi med posameznike v obliki plač. Razdelitev danes ni tako jasna kot nekoč.

- Od razdelitve dohodkov je odvisna tudi kupna moč prebivalstva . Pri nizkih dohodkih je majhna. Zato v mešanih gospodarstvih oziroma v sodobnih tržnih gospodarstvih, v razdelitev posega država. Premožnejše obremenjuje z višjimi davki uporablja progresivno obdavčitev, kot je npr. dohodnina in prerazdeljuje dohodke revnejšim, tako da revnejši sloj manj obdavči. Prerazdelitev dohodka je tudi v obliki socialnih podpor najrevnejšim, s podporami nezaposlenih.

S tem država zagotavlja večjo socialno varnost, preprečuje nemire, stavke, omogoča večjo gospodarsko rast. V sodobnem tržnem gospodarstvu se delitev dohodka opravi v podjetju.

Podjetje izkupiček od prodanih proizvodov porabi za obnovitev proizvodnega procesa - nabavi proizvajalna sredstva in najame delovno silo, ki dobi PLAČO.

Višina plače je dogovorjena vnaprej in je odvisna od pričakovane produktivnosti dela, od cene proizvodov in od stroškov.

Novo delovno silo podjetje dobi na trgu delovne sile, ki ima nekaj posebnosti:

- Trg delovne sile ni enoten – je segmentiran glede na različne poklice. V vsakem segmentu vlada različna konkurenca, saj delovna sila ni homogena. Razlikuje se po izobrazbi, sposobnostih, izkušnjah. Najbolj konkurenčni so manj kvalificirani delavci, zato je cena njihovega dela nižja. Manjša konkurenca obstaja v segmentu visokošolske izobrazbe, npr. zdravniki, pravniki, zato prejemajo višjo plačo.

- Na trgu ni čisto prostega oblikovanja delovne sile , ker na trgu nastopajo tudi sindikati, ki zastopajo interese delavcev. V panogah, kjer so delavci dobro organizirani, imajo močne sindikate, dosegajo tudi višje plače

1


Mezda- Mezda je plačilo delavcu za storitve njegove delovne sile, plačilo za njegove fizične in umske

sposobnosti, ki jih uporablja v proizvodnem procesu

- Delovna sila ustvarja novo vrednost del nove vrednosti si prisvaja kapitalist v obliki dobička, del za vrednost njegove delovne sile pa dobi delavec v obliki MEZDE

MEZDA (wage): plačilo fizičnih – proizvodnih delavcevPLAČA (salary): plačilo uslužbencev oz. uradnikov

Gospodarska vloga mezdeMezda ima za vsako gospodarstvo velik pomen, saj ne predstavlja le dohodkov oz. sredstev s katerimi se preživljamo

Za podjetja predstavlja proizvodni strošek Predstavlja kupno moč prebivalstva , ki preko povpraševanja vpliva na celotno gospodarstvo Pomeni oz. predstavlja nek družben status

Denarna – nominalna mezda:

- Denarna mezda je izražena vrednostno- Denarna mezda je znesek denarja (plača), ki ga dobi delavec za svojo delovno silo- Izražena je v denarju - s tem denarjem si delavec po tržnih cenah kupi življenjske potrebščine

Primer:Delavec dobi za enomesečno udeležbo v proizvodnem procesu npr. za 22 delovnih dni, neto plačo oz. mezdo v višini 800€, kar predstavlja denarno mezdo. S tem si kupi dobrine za preživetje.

Realna – stvarna mezda

- Ker se cene na trgu spreminjajo, se višajo ali nižajo, nam denarna mezda ne pove dovolj, ne pokaže nam koliko dobrin lahko kupimo v določenem obdobju, zato je pomembno, da poznamo realno mezdo, ki nam pokaže koliko dobrin lahko kupimo z denarno mezdo

- Če želimo primerjati plače v različnih obdobjih v nekem gospodarstvu ali želimo prikazati trend gibanja plač v nekem gospodarstvu moramo uporabiti realno mezdo

- Realna mezda je količina dobrin, ki jih lahko kupimo z nominalno mezdo- Je dejanska kupna moč nominalne mezde - Če cene v nekem obdobju naraščajo hitreje kot nominalne mezde, se realna mezda znižuje in

obratno

1


IZRAČUN REALNE MEZDE

- Inflacija je prisotna v vsakem gospodarstvu (v Sloveniji 2007 – 5,8%)- Realno mezdo lahko izračunamo tako, da med seboj primerjamo koeficient rasti plač s

koeficientom rasti cen ali indeks rasti nominalnih plač z indeksom rasti cen

Realna mezda =

KOD – koeficient rasti osebnih dohodkov

- Realna mezda se poveča če je K > 1, I >100- Realna mezda ostaja nespremenjena, če je K = 1, I = 100- Realna mezda se zmanjša, če je K < 1, I < 100

Mezda glede na način obračunavanja

Podjetja lahko različno obračunavajo mezdo, odvisno od narave dela. Delavec je lahko plačan glede na čas, ki ga preživi na delovnem mestu ali po učinku. Glede na način obračunavanja ločimo časovno in kosovno mezdo.

ČASOVNA MEZDA:- Delavec je plačan po času, ki ga preživi na delovnem mestu- Tak način obračunavanja je primeren za dela, ki jih težko merimo učinke, npr. delo v pisarni- Slabost je v tem, da težko ločimo slabega delavca od dobrega- Podjetnik mora delavca stalno kontrolirati

KOSOVNA MEZDA – mezda na akord- Mezda se izplačuje na podlagi učinka, to je količine proizvodov, ki ih naredi delavec- Ta način obračunavanja mezde poveča storilnost, saj večje število proizvedenih kosov pomeni

večji zaslužek- Podjetnik mora kontrolirati predvsem kakovost proizvodov

Norma:- Je količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času- Ne sme biti previsoko postavljena- Previsoka postavljena norma lahko negativno vpliva na kvaliteto dela in s tem na kvaliteto

proizvodov, saj delavec v želji po čim večjem učinku začne delati površno- Po navadi si podjetnik postavi za cilj kombinacijo nekih želenih rezultatov:

Čim večja proizvedena količina Ustrezna kakovost proizvodov Doseganje natančnih dobavnih rokov

1


Mezde imajo spodbujevalno funkcijo, zato mora biti višina mezde povezana z delovnim učinkom – rezultatom.

Bruto in neto plača- Strošek podjetja je bruto plača- Če od bruto plače odštejemo prispevke:

- Za zdravstveno varstvo- Pokojninsko in invalidsko zavarovanje- Za zaposlovanje- Za starševsko varstvo

= NETO PLAČA, iz katere morajo zaposleni palači še:- Davek na dogodek oz. dohodnino, ki ima progresivno – naraščajočo lestvico

obdavčitve (višja je plača, večji procent davka plačamo)= RAZPOLOŽLJIV OSEBNI DOHODEK

Struktura mezde

1. Osnovna plača- Temelji na kolektivni pogodbi, ima 1-7, 8, 9 razredov, ki temeljijo na izobrazbi- Odvisna je od:

Zahtevnosti dela Izobrazbe

- Osnova za razne dodatke: nočno delo, nadurno delo, hrup, psihofizične obremenitve

2. Stimulacija- Stimulacija je nagrada za kvalitetno opravljeno delo in je lahko

individualna in skupinska - Posameznike ali skupine vežemo na ekonomske učinke, npr. na proizvedeno količino,

realizacijo. Če smo pri proizvodnji, prodaji bolj uspešni, smo bolje nagrajeni.

3. Udeležba na dobrem poslovnem rezultatu- Ob ugotovitvi uspešnosti poslovanja, ob koncu leta, podjetja včasih izplačujejo:

Božičnico - ni odvisna od uspeha podjetja, je za vse enaka, v obliki enkratnega zneska (v letu 2000 jo je dobilo okrog 10 % delavcev).

13. ali 14. plača – znesek je izražen v %, vezan je na poslovni rezultat in je odvisen od osnove posameznika.

4. Ugodnosti- Določene ugodnosti podjetje zaposlenim ne daje v oblike plač, temveč v obliki:

Popus t ov pri nakupu njihovih proizvodov in koriščenju storitev, npr. cenejši železniški in avtobusni prevoz,

Možnost dodatnega brezplačnega izobraževanja, Cenejše letovanje v njihovih počitniških kapacitetah, otroško varstvo v podjetju (zelo

redko),

1


Do d at n o zdravstveno ali pokojninsko zavar ov a nje , Menedžerjem nudijo koriščenje osebnega avtomobila v osebne namene.

Trg delovne sileNa trgu delovne sile se srečujeta ponudba, ki jo tvorijo iskalci zaposlitev in povpraševanje, ki ga tvorijo delodajalci, ki iščejo delovno silo.

Značilnosti povpraševanja po delovni sili- Podjetnik uporablja različno kombinacijo proizvodnih dejavnikov v proizvodnji, zato pri

zaposlovanju upošteva produktivnost delovne sile

- Ker je mejna produktivnost prvih enot dela precej visoka, je podjetnik za prve enote dela pripravljen palači več

- Za vsako naslednjo enoto dela, ki mu prinaša manjšo mejno produktivnost (koristnost), je pripravljen plačati manj – zato je krivulja D padajoča (zakon padajoča mejne koristnosti)

Značilnost ponudbe delovne sile- Ponudba delovne sile ima nekaj posebnosti

- Krivulja je najprej vodoravna in predstavlja minimalno mezdo, pod katero delavci niso pripravljeni delati, delodajalec pa jo je dolžan izplačati

- Potem krivulja narašča (od točke A), kar pomeni, da zaposleni za več dela dobi večje plačilo- Pri neki točki (B), pa se krivulja začne obračati nazaj – ta meja je pri posameznikih različna,

razlikuje se tudi pri različnih narodih. Odvisna je od njihovih želja – preferenc. Japonci in Američani delajo veliko, pri njih je močno prisoten materializem in pride do zasuka krivulje v levo pozno ali pa sploh ne pride

Urna postavkaW

Enote dela L

D

1


Z višanjem življenjskega standarda želimo delati manj, želimo imeti več prostega časa, da uživamo sadove svojega dela krivulja se obrne nazaj v levo stran (B)

- Danes delavci pod neko minimalno mezdo niso vel pripravljeni delati Minimalne mezde določa sindikat s kolektivno pogodbo

KAJ VPLIVA NA PONUDBO DELOVNE SILE Število prebivalstva Delež aktivnega prebivalstva Število delovnih ur (na teden, mesec), prazniki, dopusti Kvaliteta dela delavcem organizacija proizvodnega procesa, zastoji, remonti, motiviranost

delavcev

Ravnotežje delovne sile

- Na trgu delovne sile se oblikuje splošna raven mezde

Urna postavkaW

Enote dela L

Urna postavkaW

Enote dela L

1


- Med mezdami nastajajo razlike – cena šolanih kadrov je visoka, z visokim zaslužkom kompenzirajo izgubljeni zaslužek v času šolanja in stroške šolanja – oportunitetni strošek

- Nekatera dela so kljub temu, da ne zahtevajo visoke izobrazbe dobro plačana, ker so pogoji dela izredno zahtevni, npr. delavci na naftnih ploščadih

- Razlike v mezdi naj bi poravnale razlike v delu, kot so ropot, umazanija, psihični napor, velik fizični napor

Razlike v plačah naj bi:- Nadomestilo za stroške dolgega šolanja

Stroški šolanja, izgubljeni dohodek v času šolanja- Neprijetnosti na delovnem mestu: umazanija, ropot, izjemne psihične in fizične obremenitve- Pri nekaterih poklicih je ponudba omejena, njihov sindikat je močan, zato dosegajo višje

mezde

Na dolgi se oblikuje ravnotežna mezdna struktura, ki temelji na ponudbi in povpraševanju po delavcih in na kompenzacijskih razlikah.

Vloga sindikatov pri mezdah- Na trg delovne sile posegajo sindikati in država

SINDIKATI so predstavniki delavcev, ki se borijo za pravice delavcev in imajo določene vlogo pri oblikovanju mezd.

- Sindikati so največkrat organizirani po dejavnostih Nekateri so zelo močni, npr. Fides in pri pogajanjih z delodajalci dosegajo dobre dogovore.

Rezultat pogajanj je kolektivna pogodba, v katero zapiše jo dogovore. Dostikrat pri pogajanjih sodeluje tudi država, deluje kot posrednik in oblikuje ustrezno zakonodajo. Njen interes je, da pogajalski strani čim prej dosežeta dogovor in ne vzpostavljata napetosti.

Kolektivna pogodba:

V kolektivni pogodbi so zapisane pravice in dolžnosti delavcev in delodajalcev, ki se jih morajo vsi držati. Imamo: splošno, panožno in podjetniško kolektivno pogodbo.

Panožne in podjetniške kolektivne pogodbe lahko vsebujejo enake ali boljše pogoje za delavce, kot so opredeljeni v splošni kolektivni pogodbi, ne sme pa vsebovati določil, ki so za delavca slabša.

Kolektivna pogodba določa: - razpone plač med posameznimi plačilnimi razredi (1 - 7,8,9) - pravice in dolžnosti delavcev: dopuste, izredne dopuste, malice, prevoz na delo, regres,

bolovanje, solidarne pomoči, jubilejne nagrade (10, 20 let službe), odpravnine, čakanje na delo ....

1


Sindikati delujejo v interesu delavcev, zavzemajo se za boljše delovne pogoje in za zviševanje mezd - pritiskajo na povečanje standardnih mezd.

UKREPI, ki jih sindikati uresničujejo s pomočjo države, z namenom povečevanja mezd:

1. Poskušajo OMEJITI (zmanjšati) PONUDBO delovne sile: - uzakonitev maksimalnega oz. krajšega delavnika - omejitev pritoka delovne sile iz tujine (npr. pridobitev delovne vize) - daljše izobraževanje - omejevanje nadurnega in pogodbenega dela - pred leti je bilo v Sloveniji aktualno predčasno upokojevanje

2. Skušajo vplivati na POVEČANJE POVPRAŠEVANJE po delovni sili: - zavzemajo se za ukrepe, ki ščitijo domačo industrijo (npr. uvedba carin na kratek - rok, razni administrativni ukrepi - zniža obdavčevanje izplačanih plač - vpliva na tečajno politiko, s katero povečuje izvoz - omejitev sive ekonomije

Skozi zgodovino so organizirani delavci hitreje dosegli boljše pogoje dela, krajši delovni čas, višje mezde. Povprečne mezde so v panogah, ki imajo dobre sindikate, višje kot v drugih panogah.

SINDIKATI SE POGAJAJO Z DELODAJALCI:

Pogajalski strani sta: Sindikat in gospodarska zbornica Slovenije, kot zagovornik delodajalcev v gospodarstvu Sindikat in pristojno ministrstvom kot zagovornik delodajalcev negospodarstvu

Povečano povpraševanje in zmanjšanje ponudbe delovne sile

1


Dobiček – profit

Značilnost in sestava dobička Dobiček je dohodek podjetnika oz. lastnika kapitala, ki ga dobi za svojo organizacijsko in

upravljavsko funkcijo ter nagrada za tveganja, ki jih prevzema Dobiček je del dodane vrednosti

Podjetnik s prodajo proizvodov ustvarja PRIHODEK:

PRIHODEK (celotni iztržek)- MATERIALNI STROŠKI (predmeti dela)- AM (delovna sredstva) = ČISTI DOHODEK OZ. DODANA VREDNOST

S celotnim iztržkom pokrijemo nastale stroške in dobimo dodano vrednost, ki je namenjena za izplačilo plač, ostanek pa je dobiček.Ker je dodana vrednost sestavljena iz plač in dobička, so lastniki kapitala na račun večanja dobičkov zmanjševali plače delavcem. Zato je marksistična teorija poudarjala izkoriščevalsko naravno dobička oz. kapitala.S tem se kaže tudi različen razredni položaj delavcev in kapitalistov. Vsak želi zase večji dohodek.

Vendar bi o izkoriščevalskem odnosu lahko govorili, če bi podjetnik ves dobiček porabil za osebno potrošnjo in nič za akumulacijo. Temeljna funkcija dobička pa je ravno akumulacija - podjetniki morajo del dobička vlagati nazaj v podjetje, ga akumulirati, da ostajajo konkurenčni. V tem primeru pa ne moremo govoriti o izkoriščanju.

(ČISTI) PODJETNIŠKIDOBIČEK

OBRESTI(za izposojeni kapital)

PLAČA (mezda)delavcu

DOBIČEK (profit) -25% davek iz dobičkaLastniku kapitala

Osebna potrošnja Akumulacija

1


Sestavljenost dobička

Podjetnik dostikrat za zagon proizvodnje, za akumulacijo, nima dovolj lasnih sredstev, zato si mora kapital izposoditi, znesek obresti za najeti kapital mu zmanjšuje dosežni dobiček.Zato lahko rečemo, da je dobiček sestavljen iz dveh delov:

En del je namenjen pokrivanju obresti za izposojeni kapitalČe ima podjetnik dovolj lastnega kapitala, pa podjetnik dela primerjavo, koliko bi s kapitalom lahko zaslužil, če bi ga vložil v banko, namesto da bi ga vložil v proizvodnjo.

Drugi del je podjetniški dobiček, ki je nagrada - plačilo za podjetnikovo organizacijsko, upravljavsko funkcijo, za njegovo tveganje. Za izvajanje vseh teh funkcij lahko podjetnik najame menedžerje.

EKONOMSKE FUNKCIJE DOBIČKA1. Je vir samofinaciranja – pospešuje akumulacijo lastnih prihrankov in s tem spodbuja razvoj

podjetij2. Je merilo investiranja – podjetniki se odločajo o naložbah glede na pričakovano profitno mero

(donosnost) Če je profitna mera večja od obrestne mere vemo, da smo denar uspešno investirali.

3. Je merilo uspešnosti poslovanja podjetja – podjetniki nerentabilne obrate prestrukturirajo ali odprodajo.

Značilnost dobička ( v primerjavi z mezdo) Plače mora podjetnik izplačati v dogovorjenem roku, skladno s kolektivno pogodbo in so

znane vnaprej, tudi če proizvodov še ni prodal. Prevzema komercialno tveganje, saj profila še ni. Zanj je mezda vedno strošek.

Dobiček je zanj vedno ostanek čistega produkta (rezidual)- najprej izplačamo plače, odvisen je od obsega prodaje, dosežene cene na trgu in stroškov. Znan je šele ex-post, po obračunu poslovanja in je zato negotov.

V primeru neuspešnega poslovanja proizvajalec ne dosega niti čistega dohodka, ki bi pokril plače- ustvarja IZGUBO (zmanjšanje lastnega kapitala)

KOT PRAVI DOBIČEK, smatra podjetnik tisti del, ki mu ostane, ko poravna obresti in po plačilu menedžerjev ( če jih najame za opravljanje njegovega dela) - obresti in plačilo menedžerjev so za njega vedno strošek.

Ta del dobička, ki presega nek normalen dobiček (ostanek) je PRESEŽEN ali EKSTRA DOBIČEK. Je dejansko plačilo za podjetništvo (pravo idejo) in tveganje!

1


Ekstra dobiček

Konjukturni ekstra dobiček

Konjuktura: ugodna tržna situacija, ko se neko blago dobro prodaja, po njem je veliko povpraševanja, cena je visoka in podjetnik dosega konjukturni ekstra dobiček.

VIR: zunanji tržni dejavnik – vpliva predvsem na CENO

Normalna ravnotežna konkurenčna cena:

povrnitev stroškov

normalni dobiček

Višja monopolna ali trenutna konjukturna cena

Konjukturni ekstra dobiček- Je začasen drugi proizvajalci začnejo posnemat uspešne proizvajalce (najbolj pogosto v

modni industriji), sčasoma se poveča ponudba in cena se zniža

Monopolni ekstra dobiček:

- Trajnejši od ko konjukturnega- Omeji ga lahko država- Proizvajalec ga dobiva toliko časa, dokler obstaja monopolni položaj, ko so cene precej višje

od stroškov.

VIR OBEH DOBIČKOV- Višja cena , ki je višja od normalne konjukturne cene ravnotežne cene- Na ceno vplivajo zunanji tržni dejavniki

Tehnološki- inovacijski ekstra dobiček

- Tu gre za znižanje stroškov zaradi nove tehnologije ali organizacijskih inovacij- Znižajo se stroški na enoto in s tem je večji dobiček- Gre za notranje dejavnike zniževanje stroškov zaradi inovacij- Je začasen, dokler tudi drugi podjetniki ne uredijo inovacij in s tem znižajo stroške- Cena se potem zniža na raven novega obsega stroškov in normalnega dobička ekstra

dobiček je odpravljen

povrnitevstroškov

normalnidobiček

EKSTRA DOBIČEK

1


Običajni proizvodni stroški

Normalni dobiček

Normalna konkurenčna cena

Znižani proizvodni stroški

Tehnološki ekstra dobiček

Normalni dobiček

Normalna konkurenčna cena

Znižani proizvodni stroški

Normalni dobiček Znižana cena - odpravljen tehnološki dobiček

Spreminjanje normalne cene skozi čas - Normalna cena se spremeni samo ob večjih tehnoloških spremembah

- Nivo normalne cene bo padel, če bodo vsi proizvajalci uvedli tehnološko spremembo in s tem znižali povprečne stroške

- V primeru, da tehnološke spremembe uvedejo samo posamezni proizvajalci se normalna cena še ne bo znižala, ampak bodo le ti proizvajalai z nižjimi stroški kot ostali in tako dosegali tehnološki ekstra dobiček

Upravičenost ekstra dobička- Tehnološki ed. je opravičen saj gre za znižanje stroškov, za inovacije, za manjšo porabo P. D.

kar je družbeno zaželeno- Konjukturni e. d. je začasen zaradi mobilnosti P. D. je opravičen ker koristno usmerja P. D. v

proizvodnjo dobrin po katerih najbolj povprašujemo in je pomemben mehanizem usklajevanja ponudbe in povpraševanja.

- Monopolni e. d. je neopravičen, zaradi višje cene se zmanjša blaginja potrošnikov, pomeni neenakopraven položaj med proizvajalci v posameznih panogah. Je trajni nedelovni dohodek, ki pomeni monopolno izkoriščanje porabnikov in alokativna funkcija trga ne deluje

Cena

Čas - t

1


Renta- Je dohodek, ki ga dobi lastnik redkega proizvodnega dejavnika, ki ga ni mogoče obnavljati ali

širiti (tipičen primer je zemljišče)- Lastnik zemljišča da zemljo v najem, npr. za proizvodnjo hrane – za uporabo (najem)

zemljišča zaračuna najemnino – RENTO (=cena za uporabo zemljišča)

OD ČESA JE ODVISNA VIŠINA ZEMLJIŠKE RENTE- Od ponudbe in povpraševanja po zemljiščih in od kvalitete zemljišča

Zaradi naraščanja števila prebivalstva, naraščanja potreb po hrani, lahko sklepamo, da se bo renta v prihodnosti povečala

Absolutna in diferencialna renta- Zemljišča, ki jih dajejo lastniki v najem se med seboj razlikujejo po:

Rodovitnosti Oddaljenosti od tržišča

- Zaradi tega imajo proizvajalci različne stroške na enoto proizvoda, pridelki pa se na trgu prodajajo po isti ceni

Zato v kmetijstvu ločimo dve renti

ABSOLUTNA RENTA:- Dobi jo vsak lastnik zemlje, ki zemljo da v najem, tako lastniki dobrih zemljišč, kot tudi lastniki

najslabših zemljiščDIFERENCIALNA RENTA:

- Dobijo jo lastniki boljših, rodovitnejših zemljišč, ki so bližje pomembnim trgom in zemljišče dajo v najem

- Cena pridelkov z boljših zemljišč, kot tudi cena pridelkov s slabših zemljišč je na trgu enaka

R D1

S1

D

SZemljiškarenta

Površinazemlje

Toga (neelastična) ponudba omejenih plodnih zemljišč

1


- Tako je pri pridelkih s plodnejših zemljišč večja razlika med izkupičkom in stroški – to razliko si prisvajajo lastniki teh zemljišč, imenujemo jo diferencialna renta

A B S O L U T N A R E N T AZemljišče A

DIFERENCIALNA RENTA

Zemljišče B

DIFERENCIALNA RENTA

Zemljišče C

DIFERENCIALNA RENTA

Zemljišče D

Proizvodni stroški

Proizvodni stroškiProizvodni stroškiProizvodni stroški

- Za različna zemljišča dobivajo lastniki različne rente (zakupnine) Proizvajalec na zemljišču A , ki je najboljše zemljišče ima najnižje stroške pridelave:

Ker ima bolj rodovitno zemljo, za katero je potrebno manj gnojil, ni potrebo namakanje – ima velik hektarski donos

Ali pa je zemljišče blizu trga, ima nižje transportne stroške, zato plačuje lastniku zemlje najvišjo diferencialno rento

Lastnik najslabšega zemljišča D, ki da zemljo v najem ne dobi diferencialne rente, ampak samo absolutno rento, kot vsi ostali lastniki

Nižji stroški torej izhajajo iz zemljišč in ne iz neke nadpovprečne sposobnosti proizvajalca, zato to razliko dobi lastnik kot diferencialno rento

Proizvajalec dobi dobiček, če pravilno obdeluje zemljo

SESTAVLJENOST CENE V KMETIJSTVU

Stroški dobiček stroški dobiček renta

- S prodajo proizvodov proizvajalec krije materialne stroške, amortizacijo, plače in stroške najemnine, zase pa pridobi dobiček

- Renta je nadgradnja cene v kmetijstvu, je izključno dohodek od lastnine zemlje, ki je v najemu in je redek proizvodni dejavnik

Cena v industriji

Cena v kmetijstvu

NAJSLABŠE ZEMLJIŠČE

NAJBOLJŠE ZEMLJIŠČE

cena renta

1


KAJ VPLIVA NA TRG ZEMLJIŠČ IN VIŠINO RENTE

- Povpraševanje po zemlji, cena zemljišč je odvisna od več dejavnosti Potreba po kmetijskih pridelkih Od kmetijske politike države Od tehnološkega napredka, ki vpliva na obseg pridelka Od razvitosti prometnih zvez in prevoznih sredstev (velik vpliv na stroške) Od vključitve rodovitnejših zemljišč na drugih celinah (pade cena pri nas)

- Več kapitala vlagamo v boljša zemljišča in jih tudi bolj intenzivno obdelujemo

Druge vrste rent- Renta se pojavi vedno, ko v gospodarski dejavnosti sodelujejo omejeni naravni viri, ki jih ne

moremo poljubno proizvajati

1) Gradbena – mestna renta - Zaračunava se mestne površine- V nakupovalnih središčih bo višja, na obrobju bo nižja- V središču mesta bo dražji najem stanovanja2) Turistična renta - V krajih kjer je velik dotok turistov (Bled, Bohinj, Postojnska jama)3) Rudniška renta - Za kopanje rude moramo plačati rento, ki je odvisna od lokacije in bogatosti rude

Ekonomski pomen rent- Renta je dohodek od lastnine redkega proizvodnega dejavnika

Je nedelovni dohodek lastnika oz. je cena za uporabo redkega proizvodnega dejavnika

Nedelovni dohodek močno draži kmetijske pridelke in so dileme o opravičenosti rent s socialnega vidika, zato nekateri predlagajo visoko obdavčitev rent

POZITIVNI UČINKI RENTE:- Ker moramo rento plačati znamo bolj ceniti zemljišče in ga bolj racionalno uporabljati- V predelih, ki so gosto naseljeni je renta relativno visoka

Zemljo obdelujejo Uporabljajo kulture z visokim kulturnim donosom A Ameriki imajo bolj ekstenziven način pridobivanja hrane

- Renta nas sili k bolj varčni uporabi proizvodnih dejavnikov in preprečuje razsipavanje z naravnimi viri

- Iščemo nadomestne vire, vlagamo v novo tehnologijo Podražitev nafte – razvoj tehnologije

- Renta je pomemben ekonomski alokacijski instrument

1


Več vlagamo tja, kjer je renta visoka

Obresti in obrestna mera

- Podjetnik potrebuje za organiziranje proizvodnje kapital s katerim nabavi proizvodne dejavnike, del denarja si mora tudi večkrat izposoditi od drugih ekonomskih subjektov, ki imajo prihranke (banke)

OBRESTI:- Cena, ki jo podjetnik plača za začasno uporabo prihrankov drugih 1) Dohodek lastnika denarja , ki le-tega trenutno ne potrebuje in ga nekomu posodi, za uporabo

denarja pa zaračuna neko nadomestilo – obresti

- Podjetnik plača obresti on vračilu, na kocu posojila ali redno skupaj z anuitet (obrok), na primer mesečno

OBRESTNA MERA:- Cena za izposojeno denarno enoto, ki jo plača podjetnik, izražena je v procentih

- Če je obrestna mera 15% pomeni, da mora kreditojemalec plačati 15 stotin obresti na leto

RAZLOGI ZA ZARAČUNAVANJE OBRESTI

2) Posojilodajalec se odpove uporabi prihrankov v sedanjosti, s tem, da bo imel več denarja v prihodnosti, kot nadomestilo za uporabo prihrankov, ki bi jih lahko potrošil zaračunava obresti.

3) Tveganje – če posojilojemalec propade potem posojilodajalec ne dobi denarja nazaj. Za to tveganje zaračunava obresti, večje je tveganje, večja je obrestna mera.

4) Posojilojemalec je pripravljen plačati obresti, ker kapital vloži v proizvodnjo, ki mu prinaša dobiček, ko iz dobička pokrije obresti mu še vedno ostane podjetniški dobiček, seveda, če je profitna mera večja od obrestne mere (pf' > i')

1


Obrestna mera nekoč in danes

- V preteklosti, npr. v 19. Stoletju so denar posojali posamezniki in tveganje izgube denarja je bila zelo veliko, zato so bile visoke tudi obresti – oderuške obresti

- Marsikdo ni mogel vrniti posojila, to pa so posojilodajalci nadomestili z zaračunanjem višje obrestne mere drugim

- Danes takega posojanja skoraj ni več, saj so vlogo posrednika prevzele banke

Pasivna in aktivna obrestna mera

- Posojilodajalec (varčevalec) vloži denar v banko banka posodi denar posojilojemalcu- Posojilodajalec dobi od banke obresti PASIVNA OBRESTNA MERA- Posojilojemalec plača banki obresti AKTIVNA OBRESTNA MERA

Aktivna obrestna mera je višja Razlika med njima je marža banke – zaslužek

- S posojanjem denarja preko banke je razpršeno tveganje obresti so manjše (več ljudi vlaga v banko)

Realna in nominalna obrestna mera

NOMINALNA OBRESTNA MERA:- Dejansko določena obrestna mera npr. od banke (npr. 5 %) in je vedno pozitivna

REALNA OBRESTNA MERA:- Razlika med nominalno obrestno mero in stopnjo inflacije, lahko je pozitivna, v primeru

visoke inflacije pa je tudi negativna Nominalna i' – st. inflacije 5% - 6,7% = -1,7% (pridobi tisti, ki si denar izposoja, saj realno

vrne manj, posojilodajalci izgubljajo posojeno vrednosti)

- Zaradi visoke stopnje inflacije je Slovenija v preteklosti uvedla revalorizacijo, to pomeni, da se dolg popravi za stopnjo inflacije

- Obrestna mera je sestavljena iz TOMa in Ra (temeljna in realna obrestna mera) TOM je banka spreminjala v skladu z inflacijo, temeljna vloga TOMa je bila

revalorizacija (dolg je popravila za stopnjo inflacije)- S tem, ko je Slovenija vstopila v EU se je začela TOM odpravljati, saj je bila naša obrestna

mera občutno previsoka

1


Trg posojilnega kapitala

- Obrestna mera kot cena prihrankov oz. cena za izposojeni kapital se oblikuje na trgu, odvisna je od:

Ponudbe Povpraševanja

TRG KAPITALA (prihrankov)

S – PONUDBA je odvisna od varčevanja in jo tvorijo varčevalci Obseg varčevanja je odvisen od višine narodnega dohodka oz. življenjskega standarda in od

navad prebivalstva (koliko je prebivalstvo nagnjeno k varčevanju)D – POVPRAŠEVANJE tvorijo povpraševalci, to so podjetja, ki rabijo denar za investicije,

gospodinjstva za nakup trajnih potrošnih dobrin in država za svoje funkcioniranje

Tržna obrestna mera- Je tisti donos (v %), ki se oblikuje za varno posojen denar. To je denar posojen preko bank,

kjer ni tveganj ali pa se proti tveganju banke zaščitijo s premijami

- Ravnotežna obrestna mera se oblikuje na dolgi rok in je neko povprečje kratkoročnih obrestnih mer, ki stalno nihajo zaradi gospodarskih in političnih razmer

- Ravnotežna obrestna mera se oblikuje na intervalu med 0% in pričakovano normalno profitno mero

- Obrestna mera se spreminja: Lahko narašča zaradi negotove gospodarske situacije, ko obstajajo različne

gospodarske situacije Ko je inflacija Ko je konjunktura (povečajo se naložbe, povpraševanje po denarju)

Obseg prihrankov / posojil (q)

i' S

D

1


- Obrestna mera se ciklično spreminja, v gospodarstvu dejansko obstaja vrsta obrestnih mer, ki so nad tržno obrestno mero (ki predstavlja spodnjo mejo), saj so za tvegane naložbe obrestne mere višje

Gospodarski pomen obrestiTržna obrestna mera opravlja naslednje funkcije:

- Kapital usmerja, alocira v tiste dejavnosti, ki prinašajo več dobička, podjetnik posluje skladno z načelom, da je pričakovan dobiček večji od obresti

Ta funkcija je pomembna saj opravlja izbiro kam vložiti kapital V času po 2. Svetovni vojni so socialistične države, V blok – zelo zanemarile trg

kapitala in vlogo obrestne mere, češ da gre pri obrestih predvsem za izkoriščevalski dohodek lastnika denarja (obrestna mera je izgubila funkcijo merila investiranja, investicije so bile predvsem politične narave in mnogokrat zgrešene)

- Ker mora podjetnik obresti plačati – zanj so strošek, ga to prisili k temu da učinkovito posluje Obresti moramo vedno vrniti ne glede na uspešnost poslovanja

- Obresti nas spodbujajo k varčevanju , raje se odpovemo delu tekoče potrošnje kot, da bi plačevali obresti za najetje kredita

Država preko obrestne mere vpliva hkrati tudi na gospodarsko aktivnost, vodi ekspanzivno politiko – takrat, ko je država v razmahu, ko veliko investira, znižuje obrestno mero. Vodi pa lahko tudi restriktivno politiko – zvišuje obrestno mero in zaustavlja gospodarsko aktivnost.

Potrošnja

Končne dobrine – potrošne dobrineInvesticijske dobrine – vlagamo jih v proizvodnjo, npr. stroji, ki se ne obrabljajo

Potrošnja je zadnja faza EKT, kjer dobrine fizično porabimo Je povod za novo proizvodnjo, ponovitev EKT, ker nastajajo nove potrebe (potrebe so

neomejene, subjektivne, se dobavljajo)

- Potrošnja z razvojem vedno bolj narašča, ker naraščajo naše potrebe, vedno več nas je in svoje potrebe želimo zadovoljevati bolj kakovostno, sočasno se potrošnja spreminja tudi po strukturi (vedno več trošimo luksuznih dobrin – spreminjajo se potrebe)

Končna in reproduktivna potrošnjaGlede na to kje dobrine trošimo – jih uporabljamo, jih delimo na:

Končne ali finalne dobrine – neproduktivne- Zadovoljevanje osebnih, skupnih splošnih potreb

Reproduktivne- Uporaba dobrin v proizvodnji

1


KONČNE DOBRINE- Potrošne celice npr. gospodinjstva, bolnice… proizvode neposredno potrošijo- Delimo jih na:

Temeljne oz. osnovne oz. eksistenčne Hrana, obleka, obutev

- Z zvišanjem standarda se povečujejo: Luksuzne oz. sekundarne oz. višje Avto, bazen, počitnice

REPRODUKTIVNE DOBRINE- Proizvodne trošimo oz. uporabljamo v procesu proizvodnje

V procesu proizvodnje se dobrine samo obrabijo (stroji, oprema)- Te dobrine imenujemo produkcijske dobrine

Reprodukcijski material (voda, papir) Investicijske dobrine (stroji)

- V vsaki državi morajo poiskati pravo razmerje med obema potrošnjama- Države vzhodnega bloka so močno razvile težko industrijo na račun osebne potrošnje- V razvitih državah je vel reproduktivne potrošnje saj države vedno več vlagajo v proizvodnjo

virov za proizvajanje

Proizvodnja se razlikuje tudi glede na sistem: Socialistični sistem je spodbujal bazično industrijo na račun osebne potrošnje, posledica tega

je bila majhna izbira potrošnih dobrin, nerazvita trgovina in transport Sodobno tržno gospodarstvo prepušča koordinacijo, razdelitev proizvodnje trgu

- Trg razvija proizvodnjo glede na potrebe ljudi- Med tema dvema proizvodnjama je potrebno najti pravo razmerje

Osebna potrošnja

- Pride do končne porabe dobrin, tako pri zadovoljevanju osebnih kot tudi splošnih in skupnih potreb

- Je potrošnja v gospodinjstvih in drugih potrošnih celicah- Odvisna je od dohodka – družinskega proračuna vsaka družina različno porabi dohodek

Revne družine večino dohodka porabijo za osnovne življenjske potrebščine, večinoma ves dohodek porabijo sproti, včasih pa si morajo del dohodka izposoditi (za trajne potrošne dobrine)

Pri premožnih družinah pa je ravno obratno – ne porabijo vsega dohodka ampak ga del tudi privarčujejo

1


Grafični prikaz osebne potrošnje za povprečne družine

Povprečna in mejna nagnjenost k potrošnji

- Koliko prebivalstvo v nekem gospodarstvu potroši merimo s povprečno in mejno nagnjenostjo k potrošnji

POVPREČNA NAGNJENOST K POTROŠNJI:- Povprečna nagnjenost k potrošnji nam pokaže kolikšen del dohodka porabijo gospodinjstva

za osebno potrošnjo (v %)

- V danem obdobju primerjamo potrošnjo vseh gospodinjstev z njihovimi dohodki

MEJNA NAGNJENOST K POTROŠNJI:- Mejna nagnjenost k potrošnji pokaže ZA koliko gospodinjstva povečajo svojo osebno

potrošnjo (∆C), če se jim poveča dohodek (∆Y)

- Primerjamo povečanje, ki nastane zaradi povečanja dohodka

Družbena – javna potrošnja

- Delimo ja na skupno in splošno potrošnjo

- O družbeni – jasni potrošnji odloča parlament, ko se odloča o državnem proračunu- Družbena potrošnja obsega 40 – 60% ali več BDP-ja neke ekonomije

Delež še narašča, v nekaterih državah je ra odstotek zelo visok

45°

zadolžitev

privarčujejo

BOGATI

REVNI

Potrošni Izdatki oz. dohodki

Dohodki gospodinjstev

Izdatki = prihodki

Krivulja izdatkov

1


- Potrošnja, ki se financira iz državnega proračuna Sredstva proračuna država pridobiva z davki in prispevki,s carinami, taksami ali se

država zadolži- Največji delež prihodkov v proračunu zajemajo:

Prispevki za socialno varnost Davek na dodano vrednost Dohodnina

- Ker država postaja vedno dražja, poiščejo način kako bi razbremenili državni proračun Vedno več zasebnikov v zdravstvu in šolstvu

SPLOŠNA PORABA:- Splošna poraba obsega porabo države za delovanje državnega aparata, za policijo, za vojsko- Ta poraba ne poteka po tržni logiki- O obsegu te potrošnje določa skupščina

SKUPNA PORABA:- Pod skupno porabo spada zdravstvo, šolstvo, kultura, šport- Tu trg deluje, vedno bolj opravlja svojo funkcijo- Vedno več je zasebnih zdravnikov, šol

Financiranje iz davkov

Država zbira denar preko neposrednih in posrednih davščin: Neposredni davki: davek na dohodek (dohodnina), davek na dediščina Posredni davki: davek na dodano vrednost, carine

Ko plačujemo ta davek, tega ne čutimo neposredno, saj ga plačujemo vsakodnevno, ko kupujemo dobrine – plačujemo višjo ceno dobrin

Davki se lahko različno obračunavajo: Linearno: za vse davkoplačevalce je ista davčna stopnja, npr. davek na dodano vrednost,

carina Progresivno – naraščajoče: prebivalstvo z več dohodka plača več davka, npr. dohodnina

Del dohodka porabi država zase:- Za svoje funkcioniranje – dejanska potrošnja države, kot so nakup dobrin in storitev, izplačilo

plač državnim uslužbencem- Del dohodka pa nameni za transferna plačila – to so plačila posameznikom iz proračuna, npr.

štipendije, pomoč brezposelnim, obresti za javni dolg S temi plačili država prerazdeljuje dohodke med ljudi

1


Denar

- Nastal v 7. stol. pred našim štetjem- Najprej so bili kovanci, potem pa so začeli uporabljati papirni denar- Zlatarji so za hranjenje zlata začeli uporabljati potrdila- Prve bankovce je izdala angleška banka – Bank of England 1700, ki je v prvi polovici 19.

stoletja (1844) dobila pravico izdajanja denarja – bankovcev Dobila je nalogo določanja primerne količine denarja v obtoku Od 1844 do 1914 je deloval sistem zlate valute (tudi vmesna obdobja brez zlate

valute)

Nastanek denarja

Pred nastankom denarja je bila menjava blago za blago- Sprva je bila menjava naključna- Pri posameznih plemenih so se začeli pojavljati viški in so jih začeli menjavati

To je bila naturalna menjava Ta menjava je bila naključna Določena količina blaga A se je zamenjala za določeno količino blaga B

X enot blaga A ↔ Y enot blaga B1 ovca ↔ 10 mernikov žita

Na začetku je bila neposredna menjava in dokaj enostavna, ko pa se je začela menjava med rodovi širiti je postala taka menjava zapletena, zlasti potem, ko je bilo vse več proizvodov

Potrebne so bile verižne izmenjave, da se je blago A zamenjalo za blago DX enot blaga A ↔ Y enot blaga B ↔ N enot blaga C ↔ M enot blaga D1 ovca ↔ 10 mernikov žita ↔ 5 nožev ↔ 2 sekiri

Zato se je sčasoma uveljavilo blago, ki so ga vsi radi sprejemali za plačilo blaga SPLOŠNI EKVIVALENT E 1 ovca → E (5 nožev) (3 noži) E → 2 sekiri S pojavom splošnega ekvivalenta je menjava razpadla na 2 dela, na prodajo in

nakup Splošni ekvivalent je opravljal 2 funkciji:

Splošno merilo vrednosti (splošni ekvivalent) Menjalni posrednik

Splošni ekvivalent je bil najprej čisto navadno blago (noži, kože, puščice), potem pa so to vlogo prevzele kovine (baker in bron, čez čas pa zlato in srebro) iz čisto praktičnih razlogov → nepokvarljivi, nespremenljivi, preprosto deljivi, težko je ponarejanje

1


Funkcije in oblike denarja

Denar je najprej opravljal 2 funkciji splošnega ekvivalenta, sedaj pa je jih opravlja 5:

Je menjalni posrednik- Posreduje pri nakupu in prodaji blaga in storitev Je splošno merilo vrednosti- Z njim ovrednotimo blago, vrednost blaga je izražena s ceno Je hranilec vrednosti oz. zaklad- Omogoča nam posojanje in varčevanje- Če hranimo denar v banki zaradi inflacije ne izgublja vrednosti, sočasno pa bankam

omogočamo, da posojajo naš denar (večja ponudba, višje cene, višji standard) Je plačilno sredstvo- Z njim plačujemo določene obveznosti brez neposredne materialne protivrednosti (npr.

plačilo davkov, odplačilo posojila, ali kadar kupcu prodamo blago na kredit – materialno protivrednost – blago je kupec dobil pred plačilom)

Denar opravlja tudi funkcijo svetovnega denarja- Omogoča plačila po vsem svetu, da zamenjamo domačo valuto za tujo valuto- Ta funkcija je bila zelo izrazita v času zlate valute, ko je bil denar pokrit z rezervami blaga pri

emisijski banki in je bil zamenljiv za zlato

Oblike denarja

Kovanci- Izdaja jih emisijska banka- Okrogle oblike- Na eni strani je napisana kupna moč, na drugi strani pa nacionalna znamenitost

Bankovci- Pojavili so se zaradi lažjega prenosa in zaradi pomanjkanja denarne kovine- Vrednost papirja je majhna v primerjavi s kupno močjo

Knjižni denar- Z večanjem blagovne produkcije in bančništvom se je razvil knjižni denar- To ni denar v materialni obliki- Zapisi na bančnih računih

- Posamezniki lahko poleg gotovine uporabljajo brezgotovinske oblike plačevanja s čeki, mejnicami, s plačilnimi karticami, garancije

Instrumenti za zavarovanje plačila Denarni substituti

- Ves ta proces preoblikovanja denarja od polnovrednih bankovcev preko kovancev do knjižnega denarja imenujemo dematerializacija denarja

1


Material iz katerega je denar narejen je vse manj vreden glede na njegovo kupno moč

Razlikujemo notranjo in zunanjo stabilnost denarjaNotranja stabilnost:

- V denar zaupa domače prebivalstvo, ga sprejema v plačilo in s tem ohranja stabilno kupno moč

Zunanja stabilnost:- Tu gre za zamenljivost denarja s tujo valuto in za njegovo uporabnost za nakupe v tujini- Zunanje stabilni denar imenujemo konvertabilni denar in ga imajo razvita, močna

gospodarstva

Potrebna količina denarja v obtoku

Za nemoten potek menjave potrebujemo določeno količino denarja Količina denarja mora biti taka, da se izenačijo blagovni in kupni skladi oz. da se izenači

ponudba s povpraševanjem

PONUDBA (Q • P)BLAGOVNI SKLADI

← splošna raven cen → POVPRAŠEVANJE (M • V)KUPNI SKLADI

M = MONEY: potreba količina denarja v obtokuV = VELOCITY: obtočna hitrost denarja

VELOCITY- Pove nam kolikokrat isti denar uporabimo v menjavi v določenem časovnem obdobju- Od obtočne količine denarja je odvisno koliko denarja potrebujemo v nekem obdobju za

nemoten ekonomski krožni tok

Skupna poraba količine denarja Fischerjeva kvantitetna enačba

- Hitrost denarja se bistveno ne spreminja, ker kupci svojih kupnih navad ne spreminjajo, zato sta v močni odvisnosti cena in potrebna količina denarja v obtoku

- Raven cen se spreminja glede na spreminjanje količine denarja v obtoku- Pri izračunavanju blagovnih s kupnimi skladi moramo upoštevati, da isti denar uporabimo

večkrat pri različnih menjavah zaradi tega potrebujemo v določenem obdobju točno določeno količino denarja, če bi bilo v obtoku več denarja bi to povzročilo INFLACIJO, premalo denarja pa DEFLACIJO

1


Formalna možnost nastanka krizV NATURALNEM GOSPODARSTVU – MENJAVI:

- Potekala je neposredna menjava blago za blago in ni prišlo do krize (B1 za B2)

V BLAGOVNEO – DENARNEM GOSPODARSTVU:- Lahko pride do krize ker se menjava razdeli na prodajo in nakup

PRODAJA: B1 za DNAKUP: D za B2

- Prodajalec Blaga 1 lahko denar hrani oz. ga tezavrira, zato tudi prodajalec blaga 2 ne more prodati svojega blaga, ne pride do denarja, na trgu pa pride do neskladanja

- Proizvajalec B2,B3 ne dobi denarja za svoje blago ker ga ne morejo prodati, ne more obnavljati proizvodnje saj nima denarja niti za preživetje

- Proizvajalci ne kupujejo blaga, ki bi ga sicer v normalni situaciji, zato del blaga ostane neprodanega in nastajajo motnje v reprodukciji ter znižanje cen blaga, ki ni bilo prodano

Vse to vodi v krizo in nekatera podjetja propadejo, ker ne morejo vrniti posojil saj imajo premalo denarja

Pride do DEFLACIJE- Lahko pa pride do obratne situacije v gospodarstvu, ko del kupcev nenadoma pride na ter

pridejo na trg s prihranki (detezavriran denar), povpraševanje se zelo poveča, pride do pritiska na zvišanje cen in do INFLACIJE

Deflacija:- Znižanje cen- Če se del proizvajalcev odloči, da po fazi prodaje z denarjem ne bodo kupili drugega blaga,

ampak ga raje shranijo (tezavrirajo), se s tem zmanjša D oz. kupni sklad

S DBLAGOVNI SKLADI

(Q P)← splošna raven cen→ KUPNI SKLADI

(M V)Shranjen denar

Povpraševanje je premajhno, da bi z njim kupili vse blago po dosedanjih oz. obstoječih cenah Pojavi se pritisk na splošno znižanje cen, kar pa ima za gospodarstvo zelo slabe poseldice

Slabosti inflacije:- Destimulira proizvajalce

proizvodnjo bodo znižali, saj imajo z znižanjem cen manj dohodka nekateri ne morejo z znižanjem cen kriti stroškov poslovanja in propadejo

- Zavira gospodarsko rast Podjetja ne investirajo v povečanje proizvodnje, ker za to nimajo sredstev Pojavi se recesija (=nazadovanje gospodarstva) in brezposelnost

Na vsake 3 mesece se rast gospodarstva zmanjša za 0,25 % točke

1


Nastopi pomembna vloga emisijskih bank, tako da dajejo več kreditov tistim, ki kredit želijo najeti

Znižajo obrestno mero Ugodnosti Na ta način želijo pospešiti gospodarsko rast

Inflacija

- Do inflacije pride zaradi nenadnega povečanja povpraševanja, kupci pridejo na trg z detezavriranim denarjem (denar dan ponovno v obtok), poveča se povpraševanje, ki je večje od ponudbe zato se pojavi pritisk na zvišanje splošne ravni cen inflacija

Ravnovesje se vzpostavi, ko se cene zvišajo, tako, da se blagovni skladi izenačijo skupnimi skladi

S DBLAGOVNI SKLADI

(Q • P)← splošna raven cen→ KUPNI SKLADI

(M • V)Detezavriran denar

Visoka stopnja inflacije- V gospodarstvu pride do špekulacij

Proizvajalce destimulira, da bi povečali produktivnost Na ta način proizvajalci pridobivajo inflacijski dobiček, ki pa na gospodarstvo deluje

rušilnoMajhna stopnja inflacije

- Podjetja spodbuja k širjenju proizvodnje, ker s tem lahko pričakujejo še večji dobiček

Vloga bank v primeru inflacije:- Poskrbijo, da odvzamejo nekaj denarja iz obtoka – zmanjšajo kredite (povečajo obrestno)- Z inflacijo se zmanjšujejo REALNI DOHODKI prebivalcev, s tem pa se znižuje tudi življenjska

raven

Emisijska – centralna banka ter njena vloga

- Denar posreduje v blagovno – denarnem gospodarstvu v vsaki transakciji - Pomembno je kdo denar izdaja oz. kdo skrbi, da ga je v obtoku primerna količina

Skozi zgodovino se je skrbnik spreminjal – vladarji, fevdalci, sedaj pa to vlogo opravlja emisijska banka

- V vsaki državi je ena emisijska banka (Banka Slovenije)- V EU je to Evropska centralna banka v Frankfurtu- V ZDA imajo več centralnih bank

Njihovo poslovanje pa usklajuje svet guvernerjev tako, da imajo vsi enako denarno politiko

- Centralna banka je neodvisna, nevladna inštitucija Vlada in parlament nanjo nimata vpliva

1


FUNKCIJE:- Vodi denarno (monetarno) politiko oz. nadzoruje izdajanje denarja v obtok,, kreira primerni

denar (bankovci, kovanci in knjižni denar)- Je edina banka, ki posluje z vladnim sektorjem- Je banka poslovnih bank

Vsaka poslovna banka ima pri Centralni banki račun, centralna banka pa sprejema njihove depozite in jim daje posojila

- Ima zlate in devizne rezerve in vodi politiko mednarodne likvidnosti- Nadzoruje in obravnava obrestno mero in preko nje investicije- Podpira finančni sistem kot kreditojemalec v skrajni sili

Poslovnim bankam velikokrat zmanjka denarja in si sposodijo rezerve (velike obresti)

Sistem zlate valute- V tem sistemu izdaja denar samo Emisijska banka- Naloga centralne banke je bila vzdrževati zlato pariteto oz. zlato valuto

Banka je morala zamenjati prineseni denar (bankovce) za zlat denar oz. zlato za bankovce

Izdani bankovci so morali imeti določeno kritje v zlatu- Uveljavil se je sistem delne rezerve, ko rezerve zlata ne pokrivajo vseh, temveč le del izdanih

bankovcev V začetku je bil ta procent velik, saj ljudje niso zaupali v bankovce in so raje imeli

zlato Sčasoma se je razvilo zaupanje v bankovce in procent delnih rezerv se je manjšal

- Ponekod je bilo hkrati v obtoku zlato in srebro = BIMETALIZEM Menjal se je 1g zlata za 7g srebra

- Do 1. Svetovne vojne je potekala menjava bankovcev za zlate kovance- Po 1. Svetovni vojni se je zaradi pomanjkanja zlata večinoma uveljavil sistem menjave

bankovcev za zlate palice (''gold bullin standard'') Banka je menjala le zneske, ki so kupili zlato palico, ne pa manjših zneskov Do zloma zlate valute je prišlo v veliki gospodarski krizi leta 1929 – 1932

Dobre lastnosti zlate valute:

- Bankovcem zagotavlja vrednost, ki je bila enaka vrednosti zlata- Zagotavljala je prost pretok blaga iz dežele v deželo, zato so države pazile na izdajo denarja in

na njegovo kupno moč, sicer je blago odtekalo iz države- Omogočila je mednarodno menjavo, ker je bilo zaupanje v denar (zamenljivost za zlato je

povečalo zaupanje v denar)

1


Multiplikacija denarja v obtoku

- Že v sistemu zlate valute se pojavlja denar v obroku tudi z multiplikacijo denarjaPrimer:Najprej je banka na podlagi zlata, ki ga je imela npr. v vrednosti 1000 d.e. izdala za 1000 d.e. bankovcev (100% kritje). Bančniki so kmalu ugotovili, da so ljudje začeli zaupati bankovcem, da jih ne prinašajo nenehno v banko in terjajo zamenjavo v zlato. Le občasno je kdo spet želel priti do zlata zaradi plačil v tujini, ker upniki niso sprejemali bankovcev, ampak so raje pridobili zlato. Banka je ocenila, da potrebuje le določeno količino zlata kot kritje za zahteve po menjavi. Na primer, daje ocenila, da mora z zlatom pokriti 25% izdanih bankovcev (obvezne rezerve), v obtoku pa je npr. 1000 d.e., je na enoto zlata izdala 4 enote bankovcev (4000 d.e.)

KOR = koeficient obveznih rezerv Obvezne rezerve so po navadi okoli 6 – 9 %, odvisno od ročnosti depozitov

V takšni situaciji, ko je denar le delno pokrit z zlatom je pomembno da obstaja v gospodarstvu zaupanje v denar in ravnanje poslovnih bank, če bi prišlo do panike in bi lastniki LISTINSKEGA denarja (bankovci in knjižni denar) hoteli le tega zamenjati za zlato, saj banke tega nebi zmogle in denarni sistem bi se za dalj časa zrušil (zamenljivost je omejena)

Sistem papirne valute- Po 2. Svetovni vojni je masa dobrin tako narasla, da zlato kritje ni bilo več možno in je bilo

ukinjeno – uveljavil se je sistem papirne valute kar pomeni, da listinski denar ni bil več zamenljiv za zlato

Naloga centralne banke- V tem sistemu je centralna banka odgovorna za določanje količine denarja v obtoku

Vzdrževati mora pravo ravnovesje med kupnimi in blagovnimi skladi (ni inflacije, stabilna vrednost denarja)

Izdajanje primarnega denarja- Izdajajo ga centralne banke z izdajanjem bankovcev in kovancev, glede na oceno po

potrebah nemotenega plačilnega prometa ali s krediti tujini, državi in poslovnim bankam

KREDITI TUJINI:- Takrat, ko centralna banka da kredite, rečemo da centralna banka posega na deviznem trgu- Centralna banka lahko z nakupom in prodajo deviz posega na deviznem trgu in tako uravnava

devizni tečaj Devizni tečaj = cena deviz

1


Deviza = tuja valuta- Z zmanjšanjem ponudbe deviz na deviznem trgu se devizni tečaj poveča, s povečanjem

ponudbe deviz pa se devizni tečaj zniža

- Devizni tečaj je cena tujega denarja izražena v domačem denarju (1$ = 0,67€)DEVIZA:- Je dobro imetje v tujih bankah oz. so terjatve do centralne banke tiste države, katere valuto

smo kupili (če odkupimo 1000$ lahko kadarkoli zahtevamo od ameriške države, da nam te dolarje zamenja za ameriško blago ali storitve, če tega ne storimo v resnici kreditiramo tujino)

- Če je na trgu presežek deviz banka na deviznem trgu odkupuje devize (ali zlato) z na novo izdanim denarjem – primerni denar, količina denarja v obtoku se tako poveča, poveča se tudi devizni tečaj

Deviza postane držaja, ker se je povpraševanje po njej povečalo, to pa zmanjšuje ponudbo deviz

- Če bi kazalo, da bi lahko dodatni denar inflacijsko vplival na gospodarstvo, bo centralna banka to možnost preprečila tako, da bo hkrati s prodajo obveznic potegnila določeno količino denarja iz obtoka – ga sterilizirala

KREDITI DRAVE:- Centralna banka daje kredit državi – operacije na odprtem trgu- Centralna banka lahko kupuje in prodaja kratkoročne in dolgoročne vrednostne papirje, izda

PRIMARNI denar, s katerim država krije svoje izdatke centralna banka s tem kreditira državo

- Če centralna banka izdaja kredite državi, lahko pride so velike količine denarja v obtoku in s tem do pritiska na zvišanje cen – INFLACIJA

Če je inflacija previsoka, bo centralna banka prodala prebivalstvu blagajniške zapise, ki jih kupijo prebivalci zaradi varčevanja

Centralna banka na ta način vzame del denarja iz obtoka

KREDITI POSLOVNIM BANKAM:- Centralna banka izda primerni denar, ko kreditira poslovne banke- Kredit daje na osnovi odkupa mejnic in drugih vrednostnih listin, ki jih posreduje

poslovna banka

Q

D

240sit za 1€

Devizni tečaj

S

S1

S2

1


- Primarni denar poslovne banke uporabijo predvsem za svoje rezerve S tem se jim poveča njihov kreditni potencial, poveča se osnova za izdajanje

kredita, poveča se denarni multiplikator in poslovne banke lahko izdajo več knjižnega denarja

- Poslovne banke si pri centralni banki izposojajo le izjemoma, ko si denarja ne morejo izposoditi pri drugih poslovnih bankam, ker ga le te nimajo na voljo

Pravimo, da centralna banka igra posojilodajalca v skrajni sili Če grozijo problemi premajhne likvidnosti poslovnih bank, kar bi zaradi

premajhne količine denarja v obtoku omejevalo poslovanje podjetij, s to intervencijo centralna banka omili oz. prepreči gospodarsko recesijo

Poslovne banke

- So delniške družbe

Funkcije – naloge poslovne banke1.) Izdaja knjižni denar2.) Dajanje posojil gospodarskim osebkom, gospodinjstvom za nakup trajnih potrošnih dobrin,

podjetjem, za investicije za nakup reprodukcijskega materiala z namenom povečanja gospodarske aktivnosti

3.) Opravljajo plačilni promet za komitente (tisti, ki ima odprt račun na banki)

Poslovne banke pridobivajo dohodek za upravljanjem z: posojanjem denarja, provizijami, s shranjevanjem vrednostnih papirjev in dragocenosti v sefih.

PASIVNI BANČNI POSLI- Zbira prosta denarna sredstva - Posli, s katerimi banka pride do denarja (pri nas se zadolži), komitentom plačuje pasivno,

nizko obrestno mero DEPOZITNI POSLI – ljudje položijo denar v banko

AKTIVNI BANČNI POSLI- Tisti, ko banka plasira prosta denarna sredstva. Banka postaja upnik, posoja denar

ekonomskim osebkom in zaračunava aktivno obrestno mero, ki je večja od pasivne obrestne mere (Razlika predstavlja zaslužek banke).

Obvezne rezerve poslovnih bankPri centralni banki jih imajo vse poslovne banke, hranilnice, hranilno-kreditno službe.

Obvezna rezerva: obseg depozitov (v banko vloženih sredstev), ki ga poslovna banka ne sme uporabljati za kreditiranje ekonomskih osebkov

- Centralna banka poslovnim bankam določa odstotek obveznih rezerv in s tem posredno vpliva na količina denarja v obtoku.

1


Obvezne rezerve se izračunavajo v odstotkih na:- Vse vloge v domači valuti (€)- Prejeta posojila centralne banke- Izdane vrednostne papirje, katerih lastniki so nebančni sektorji

Odstotek obvezne rezerve nam pove , koliko knjižnega denarja lahko banka izda na podlagi prejete gotovine, prejetih kreditov centralne banke in izdanih vrednostnih papirjev nebančnemu sektorju(delnice, obveznice).

- Koeficient obvezne rezerve nam kaže delež obvezne rezerve v celotnih depozitih poslovnih bank

- Odstotek OR se razlikuje glede na čas vezave vlog Nižji % je za vloge z daljšim časom vezave in obratno.

Primer multiplikacije denarja

Začetni depozit pri poslovni banki A je 100 d.e.. Centralna banka predpiše 20% obvezne rezerve. To pomeni, da banka zadrži 20 d.e. v obliki obveznih rezerv, preostalih 80 d.e. lahko posodi osebku X. Ta lahko 80 d.e. vloži pri banki B. Banka B bo presežne rezerve zopet posodila, zato ker ta denar bankam ne prinaša nič (mrtvi denar). V vrednosti 80% svojih depozitov, kar predstavlja presežne rezerve, odobri kredit drugim ekonomskim osebkom, v vrednosti 64 d.e., 16 d.e. pa obdrži za obvezne rezerve, itd.

PovečanjePovečanje količine denarja v obtoku = denarni multiplikator × depozitkoličine denarja v obtoku = denarni multiplikator × depozit

5 x 100 d.e. = 500 d.e.Začetni depozit v vrednosti 100 d.e. je povečal denarno maso za 500 d.e.

Primer:Prikaz z začetnimi in končnimi bilancami poslovnih bankεΔD = ΔD₁ + ΔD₂ + ΔD₃ ….+ = 100 + 80 + 64 …. = 500 d.e.

Začetna bilanca poslovne banke A Začetna bilanca poslovne banke BAktivna sredstva Pasiva (obveznosti) Aktivna sredstva Pasiva (obveznosti)Rezerve + 100 Vloge 100 Rezerve + 80 Vloge 80

Končna bilanca poslovne banke A Končna bilanca poslovne banke B

1


Aktivna sredstva Pasiva (obveznosti) Aktivna sredstva Pasiva (obveznosti)Rezerve + 20Krediti + 80

Vloge 100Rezerve + 16Krediti + 64

Vloge 80

Bilanca poslovnih bankAktiva ( uporaba sredstev ):

1.) Rezerve v obliki: Gotovine in depozitov pri CB (spodnjo mejo obveznih rezerv predpiše CB in je določena v %)

2.) Dana posojila in investicije v vrednostne papirje (državne obveznice)

Pasiva ( viri sredstev ):1.) Prejeti krediti od centralne banke2.) Depoziti (vloge):

- Na vpogled od komitentov- Drugi (omejeni) depoziti

CB lahko vpliva na bilanco poslovne banke preko kreditov, ki jim jih daje in preko obveznih rezerv, ki jim jih predpiše.

VAJE1.) Za koliko se bo povečal obseg denarja v obtoku, če je centralna banka odkupila od gospodinjstev za 20.000 d.e. državnih obveznic. Gospodinjstva obdržijo 1/5 gotovine, koeficient obveznih rezerv je pa 0,16.

20.000 d.e. – primerni denar1/5 v žep => 4.000 d.e. 4/5 polog v banko(polog) => 20.000 – 4.000 = 16.000 d.e.KOR = 16% = 0,16

Denarni multiplikator, ki pove, da na 1 enoto depozita banka lahko izda 6,25

enot kredita. (na 4 mesta natančo)

ΔOR × denarna mult. = 16.000 × 6,25 = 100.000 d.e.Obseg denarja v obtoku se je povečal za 100.000 d.e.S povečanjem denarja v obtoku se povečajo obvezne rezerve.

2.) CB ima za 200 enot zlata v trezorjih. Potrebuje 25% OR. Ko izda denar ½ kroži v obtoku, ½ pa varčevalci vložijo v banko. Poslovne banke imajo predpisano 20% OR.

Znesek izdanih bankovcev je 800 d.e., v obtoku kroži za 400 d.e. bankovcev, PB izdaja 2000 d.e. knjižnega denarja. V obtoku je skupaj 2.400 d.e. denarja.

1


…na 1 enoto zlata izda 4 enote bankovcev

4 x 200 = 800 enot bankovcev

5 x 400 = 2000

Denarni multiplikator αM

- Največji del denarne mase je v obliki depozitnega denarja - depozitov na vpogled, to je obveznost banke, da v vsakem trenutku lahko plača določene obveznosti lastniškega depozita. Obseg depozitnega denarja se povečuje z denarno multiplikacjo.

Denarni multiplikator nam pove, za koliko se poveča denarna masa, če se depoziti povečajo za 1 enoto.

Osnovni denarni agregati – ponudba denarja

- Ena izmed osnovnih ekonomskih politik je monetarna politika, katere osnovna naloga je skrb za ustrezno količino denarja v obtoku.

Slovenija ima 2-stopenjski bančni sistem: CB oz. banka Slovenije, ki edina posluje z vlado in preko svojih instrumentov vpliva na količino

denarja v obtoku. Poslovne banke, ki opravljajo posle za prebivalstvo in podjetja.

CB preko primarnega denarja uravnava količino denarja v obtoku oz. denarno maso (M): - Gotovina v obtoku- Vloge na vpogled pri poslovnih bankah- Rezerve poslovnih bank pri CB

Osnovni denarni agregati: 1. Gotovina v obtoku+2. Vloge na vpogled pri poslovnih bankah (transakcijski računi nebančnih sektorjev - prebivalstvo)+3. Računi republiškega proračuna in drugih finančnih organizacij pri centralni banki= denarna masa (M₁)+4. Hranilne in vezane vloge v domači valuti pri poslovnih bankah (največji delež denarne mase) ____ = denarna masa (M₂)+5. Devizne vloge pri bankah___________________________________________________________= denarna masa (M₃)

Različni agregati predstavljajo različno likvidnost sredstev. Večje indeksno število pomeni manjšo likvidnost sredstev.

1


1


Finančni trg- Naloga je agotavljanje kapitala in denarja- Delimo ga na:

Trg kapitala Trg denarja

Trg kapitala- Zagotavlja se denar za srednje in dolgoročne finančne operacije (npr. za investicije v nova

poslovna sredstva, za ustanavljanje podjetij, državi za financiranje infrastrukture,…)- Na tem trgu podjetja pridobijo kapital od različnih investitorjev, z izadjo in prodajo

vrednostnih papirjev- Na trgu kapitala se trguje z vrednostnimi papirji – obveznice in delnicePRIMARNI TRG KAPITALA

Prihaja do novih izdaj delnic Delnice pridejo na trg prvič, podjetja tako pridobijo sredstva za investiranje

SEKUNDARNI TRG KAPITALA Trguje se z že obstoječimi vrednostnimi papirji Trgovanje poteka preko borze vrednostnih papirjev Za kotacijo na borzi mora imeti podjetje dovoljenje agencije za plačilni promet, in mora

izpolnjevati določene pogoje:- Ustrezno visok osnovni kapital- Odstotek razreda delnic v javnosti mora biti vsaj 25%.

Nekatera (manjša) podjetja teh pogojev ne izpolnjujejo in lahko trgujejo preko »okenc« (OTC - over the counter) = izvenborzni trg- Na OTC poteka posel tudi z obstoječimi vrednostnimi papirji- Ta trg je manj urejen, prodajalci običajno ne izpolnjujejo vseh pogojev za izdajo

vrednostnih papirjev na borzi, so pa tržno zanimiva podjetja

Denarni trg- Na denarnem trgu se odvijajo kratkoročne finančne operacije (do enega leta)- Gre za kratkoročne kredite in kratkoročne vrednostne papirje (blagajniški zapisi…)- Podjetja si izposojajo denar predvsem za:

Premostitev likvidnostnih težav (nimajo dovolj denarja za poravnavo tekočih obveznosti)

Financiranje tekočega poslovanja (nakup reprodukcijskega materiala)

1


Banke in druge finančne inštitucijeNa finančnem trgu poleg poslovnih bank sodelujejo tudi:

- Investicijske banke: ukvarjajo se z dolgoročnim kreditiranjem ekonomskih osebkov- Hipotekarne banke: posredujejo pri dajanju kreditov na podlagi jamstva z nepremičninami- Hranilnice: predvsem z zbiranjem prihrankov malih varčevalcev- Hranilno-kreditne službe: prisotne so na področju kmetijstva, se ukvarjajo z zbiranjem

prihrankov in financiranjem kmetijske dejavnosti- Zavarovalnice: zbrane premije vložijo v razne naložbe, v delnice, obveznice, da povečujejo

vrednost kapitala- Vzajemni skladi, pokojninski skladi

Vrste vrednostnih papirjev

Dolžniški vrednosti papir (obveznice)- Podjetje bo čez določen čas kupcu obveznice izplačalo vrednost obveznice in še fiksen donos,

ki je določen z obrestno mero- Obveznice lahko izda država, občine in velika podjetja- So dokaj varna naložba, ker za njihovo izplačilo jamči tudi država- Niso tako donosne kot so lahko delnice Obveznice so lahko kombinirane oblike povezane z delnicami, kupec obveznic ima npr. izbiro,

da čez čas obveznice lahko zamenja v delnice (če podjetju zaupa in bi rad postal solastnik)

Lastniški vrednostni papir (delnice)- Vrednostni papir, ki ga izda podjetje organizirano kot d.d.- Lastnik delnice je solastnik nekega podjetja- Delnica ima običajno večji donos od obveznice in je tudi bolj tvegana naložba. Če podjetje

slabo posluje, se ljudje ne zanimajo za nakup in obratno.- Donos delnice imenujemo dividenda in je odvisen od uspešnosti in politike podjetja (bolj

uspešno podjetje več dobička, če je politika podjetja širjenje, gre več dobička za akumulacijo)

Glede na pravice in tveganja ločimo: Navadne delnice (volilske, upravljalske)

- Dajejo pravico do soodločanja – 1 delnica, 1 glas- Ob stečaju so zadnje poplačane iz tečajne mase- Če je dobička veliko, imajo večji donos od prednostnih delnic, saj imajo te vnaprej

določeno višino dividende in so izplačane pred navadnimi delnicami; vendar če je dobička veliko, presežek dobička namenijo za poplačilo dobička imetnikov navadnih delnic, višina dividence je navadno večja

Prednostne delnice (preferenčne)- Ne dajejo pravice do upravljanja

1


- Izplačuje se jim nek vnaprej dogovorjen donos, navadne delnice pa prejmejo dividende le, če dobiček presega to kvoto.

- V primeru stečaja so najprej poplačane prednostne, šele nato navadne delnice.

Delniške družbePREDNOSTI PRED INDIVIDUALNIM PODJETJEM

- Tveganje se razprši Kapitalist razporedi kapital v več delniških družb, če eno podjetje propade izgubi

samo del kapitala- Pride do ločevanje lastninske in menedžerske funkcije, zato d.d. omogoča bolj učinkovito

organizacijo in upravljanje, nastane korporacijska tehnostruktura in menedžment kot profesija (profesionalno se izobražujejo)

- Produktivno usmerja veliko število majhnih kapitalov, saj veliko majhnih delničarjev vloži kapital v d.d. ker se jim oplaja (veča)

- Široke plasti prebivalcev postanejo lastniki kapitala ''ljudski kapitalizem''

- Poveča se mobilnost kapitala Preko borze vrednostnih papirjev se kapital preprosteje seli iz enega podjetja v drugo

podjetje Razvile so se investicijske družbe, katerih namen je zbiranje prihrankov

posameznikov, družbe pa jih vlagajo v delnice dobro stoječih podjetij- Delničar si lahko zagotovi večinski paket delnic v večih d.d. in tako opravlja z občutno večjim

kapitalom kot je njegov lastni- D.d. omogoča zbiranje večje vsote denarja – zbiranje začetnega in dodatnega kapitala

Do začetnega kapitala pride z združevanjem denarja večih investitorjev, kasneje pa pridobi dodatni kapital z novo emisijo delnic, lahko tudi z izdajo obveznic

Menedžerski odkup podjetja

- Menedžerji odkupijo podjetja – delnice, predvsem s krediti Največkrat se to dogaja pri uspešnih podjetjih

- Podjetja s tem pridejo pod neposredni nadzor aktivnih lastnikov – menedžerjev- Ta večja lastniška vključitev menedžerjev jih spodbuja k še večji učinkovitosti- Po navadi pri odkupu sodeluje manjša skupina menedžerjev, včasih tudi del zaposlenih- Največkrat odkupijo večinski paket delnic, lahko pa tudi podjetje v celoti, včasih pa samo

enega od obratov- Ta podjetniška skupina potem skuša pritegniti finančne inštitucije v razvoj in širitev podjetja

(BTC)

Sovražni prevzem

1


- Nekatere finančno močne korporacije skušajo prevzeti perspektivna podjetja, skušajo priti do kontrolnega paketa delnic in prevzeti vodenje podjetja – če so večinski lastniki pridejo v upravni odpor tega podjetja in imajo veliko moč, menedžment zamenjajo s svojo ekipo

Delavski – notranji odkup podjetja

- Najbolj intenzivno takoj po lastninjenju- Zaposlenim se ponudi možnost soupravljanja oz. solastništva- V procesu privatizacije so delavci certifikate vlagali v podjetja, kar jih je spodbujalo pri delu,

povečuje se vloga zaposlenih

Sodobno tržno gospodarstvo

Periodizacija gospodarskega razvoja

Materialni, družbeni in osebni napredekCilj vsake družbe je doseči čim večji gospodarski razvoj. Osnova gospodarskega razvoja je napredek, tako materialni, kot družbeni in osebni napredek. Gospodarski razvoj nam prinaša tako pozitivne, kot tudi negativne strani.

Pozitivne strani razvoja:

Materialni napredek: - Večanje znanja - Boljša tehnologija Materialni napredek močno izboljša življenjsko raven prebivalstva.

Družbeni napredek:- Družbena organizacija se izboljša: v družbi je večja demokracija, večstrankarski sistem,

izboljša se zdravstvo, socialne in politične organizacije - Več je pravic, svobode, enakosti - Zadovoljstvo ljudi je večje, zato je večja družbena stabilnost

Osebni napredek: - Posameznik ima večje fizične in psihične sposobnosti - Človek postaja bolj human, moralen

Negativne strani razvoja:

- Do izraza pride neosebnost tehnologije, stiki med Ijudmi so moteni, ljudje so vse bolj osamljeni, prihaja do dolgočasja in brezposelnosti, preobremenjenosti, vedno večji je prepad med revnimi in bogatimi, prihaja do porasti kriminala, bolezni, samomorov, naše okolje je vse bolj onesnaženo.

1


1


PRODUKTIVNE SILE in PRODUKCIJSKI ODNOSI, PRODUKCIJSKI NAČIN, RAZVOJ PRODUKTIVNE SILE in PRODUKCIJSKI ODNOSI, PRODUKCIJSKI NAČIN, RAZVOJ

TEHNOLOGIJETEHNOLOGIJE

- Gonilna sila, “motor” gospodarskega razvoja družbe je razvoj produktivnih sil in produkcijskih odnosov ter tehnične spremembe.

PRODUKTIVNE SILEPRODUKTIVNE SILESo sposobnosti, ki jih imajo proizvodni dejavniki oziroma so sile, ki nastajajo s kombinacijoproizvodnih dejavnikov. Ločimo dve vrsti produktivnih sil:

človeške — duhovne in telesne sposobnosti, znanje, materialne — proizvajalna sredstva, organizacija proizvodnje, tehnologija, tehnična delitev

dela. Produktivne sile se nenehno izboljšujejo, jih je vedno več. So osnova za človekovo delo in so nosilec produkcijskih odnosov.

PRODUKCIJSKI ODNOSIPRODUKCIJSKI ODNOSI Nastanejo v procesu proizvodnje, njihove značilnosti pa se širijo na celotno družbo. Produkcijski odnosi so največkrat hierarhični, kar pomeni, da zaposleni nimajo enakega položaja v proizvodnji. Do neenakega položaja prihaja zaradi:

Različnega položaja, odgovornosti posameznika v proizvodnji: delo je razdeljeno glede na sposobnosti in izobrazbo

Zaradi lastnine proizvodnih dejavnikov: gre za odnos med lastnikom in zaposlenim, kdo Iahko razpolaga s proizvajalnimi sredstvi in kdo si prisvaja rezultate dela. Lastninska razmerja so pri produkcijskih odnosih najpomembnejša.

Lastniki opravljajo štiri temeljne LASTNINSKE funkcije: 1 . Upravljanja: kdo upravlja oziroma odloča o uporabi proizvodnih dejavnikov2. Nadzora: kdo kontrolira proizvodni proces, delitev, menjavo in potrošnjo3. Prisvajanja: kdo si prisvaja rezultate dela4. Tveganja: kdo si prisvoji dobiček ali krije morebitno izgubo.

Funkciji upravljanja in nadzora sta lastniku pravno zagotovljena. Pravna lastnina je zaščitena in pravno sankcionirana lastnina.

Funkcija prisvajanja in tveganja se nanašata na ekonomsko pojmovanje lastnine in je povezana z ekonomskimi učinki. V primeru, da pravni lastnik lastnine ne izkorišča, lahko rečemo, da ni ekonomski lastnik. Lahko pa ima nekdo ekonomsko korist od tuje lastnine, na primer, če lastnik zapuščene hiše in sadovnjaka sosedu dovoli nabiranje sadja, ima sosed ekonomsko korist od lastnine.

Produktivne sile in produkcijski odnosi pa tvorijo produkcijski način, ki predstavlja materialni razvoj družbe. Vsebuje produkcijski proces, način produkcije, razdelitve, menjave, potrošnje.

1


Po Marxu različnim produktivnim silam ustrezajo različni produkcijski odnosi. Produktivne sile se razvijajo, obstoječi produkcijski odnosi niso več ustrezni, zato prihaja do razrednega boja. Nasprotja med razvitostjo produktivnih sil in obstoječimi proizvodnimi odnosi torej vodi v razvoj družbe kot celote. Novim produktivnim silam se revolucionarno ali postopoma spremenijo produkcijski odnosi.

V socializmu, ko je bilo vse dirigirano, od proizvodnje, do delitve dohodkov, je ta produkcijski način zaviral razvoj produktivnih sil. Ni bilo pravega trga, ni bilo spodbude za razvoj, interesa za inovacije.

produkcijski način določa materialno plat družbe in je nujno povezan z + družbeno nadgradnjo, ki jo tvori politični red - država, pravni red, religija, kultura, znanost = ekonomska formacija družbe

Od tega, kdo je nosilec ekonomskih funkcij, kdo jih opravlja, je odvisna učinkovitost sistema.

Zgodovinske oblike lastnine: Zasebna ali individualna lastnina je najbolj razširjena oblika lastnine v sodobnem tržnem

gospodarstvu. Podjetja so v lasti fizičnih ali pravnih oseb. Imajo lahko enega lastnika, to je primer samostojnega podjetnika, ki združuje vse štiri ekonomske funkcije. Podjetje ima lahko tudi več lastnikov. Primer je delniška družba, kjer je več lastnikov kapitala.

Državna (javna) oziroma kolektivna lastnina je značilna za dejavnosti, kjer je težko zbrati kapital in so dokaj nerentabilne: železnica, ceste, zdravstvo, PTT.

Zadružna (kooperativna) je vrsta kolektivne lastnine, kjer imajo zadružniki skupno lastnino z namenom, da imajo neko skupno korist. Najpogostejše so kmetijske zadruge, v katere se vključujejo kmetje in imajo skupno lastnino, kot so stroji, ceneje nabavljajo inpute — semena, gnojila, ne konkurirajo si, skupno nastopajo na trgu.

ZNANOST IN TEHNOLOŠKI RAZVOJZNANOST IN TEHNOLOŠKI RAZVOJ Znanost oziroma razvoj tehnologije je danes poglavitna produktivna sila, saj nam nenehno uvaja novosti, inovacije v vse pore gospodarstva. Razvoj tehnologije je “motor” gospodarskega razvoja.

V tehnološkem razvoju Iočimo več ravni inovacij : Manjše, stalne inovacije: v podjetjih vsakodnevno prihaja do manjših izboljšav na proizvodih

ali procesih Radikalne inovacije: so plod načrtnih raziskav in razvoja (R & R ali R & D dejavnosti):

nastanejo novi proizvodi, novi postopki, novi trgi, uvaja se nova tehnologija Sprememba “tehnološkega sistema”: pride do velikih sprememb v večih panogah hkrati,

npr. izum osebnega računalnika, črtne kode, ki je podjetjem močno olajšalo proces sledljivosti materiala, skladiščenje, pakiranje blaga, odčitavanje cen v trgovinah.

1


Sprememba tehnološke paradigme - tehnološke revolucije: V gospodarstvu zaradi tehnološke revolucije pride do sprememb na celotnem gospodarskem področju, do drugačnega načina življenja in obnašanja prebivalstva.

S prvo industrijsko revolucijo se je npr. zelo spremenil način življenja v vseh porah družbe, tako na gospodarskem, kot tudi na zasebnem področju.

Spremembe nastajajo na vseh področjih gospodarstva:- V tehniki proizvajanja - V institucijah gospodarstva - V obnašanju ljudi - V strukturi gospodarstva

ZGODOVINSKI RAZVOJ SEKTORJEV - delitev na EREZGODOVINSKI RAZVOJ SEKTORJEV - delitev na ERE

Z razvojem tehnologije se spreminja struktura gospodarske dejavnosti ‚ pride do sektorske preobrazbe gospodarstva, kar pomeni prehod iz ene ere - dobe v drugo.

PRIMARNI SEKTOR - kmetijska era: prevladoval je do 18. st., do 1650 leta. Značilen je za naturalno gospodarstvo, ki je bilo samozadostno in je prevladovala proizvodnja hrane: nabiralništvo - nabiranje plodov, lov, ribolov, živinoreja in poljedelstvo.

SEKUNDARNI SEKTOR- industrijska era: prevladujoča je od 1650 - 1955 leta V 16. in 17. st. se je začel razvijati transport in trgovina, obrt, prišlo je do odkritja Amerike, do kolonizacije. Prihajalo je do povezovanja kultur in gospodarstev. V 18. st. se je začelo obdobje industrializacije. Industrija se je razvijala v obliki manufakture, kjer je prevladovalo ročno delo, razvijala seje tehnična delitev dela. Izum parnega stroja, kar označujemo za prvo industrijsko revolucijo, razvoj železnice in pomorskega prometa je omogočil hitrejši in cenejši prevoz blaga, večjo, hitrejšo menjavo blaga. V 19. st. se je razmahnila množična proizvodnja v podjetjih, ki so postala ključna proizvodna celica. Sekundarni sektor se je močno okrepil, še posebno konec 19. st. z drugo industrijsko revolucijo, ko so izumili elektriko, motor na notranje izgorevanje, izumili so nove stroje in nove materiale. Vzporedno s tem je potekala močna urbanizacija.

TERCIARNI SEKTOR - informacijska era: od 1955 naprej (62 – 63 % BDP)Kot pomoč primarnemu in še posebej sekundarnemu sektorju, se je vse bolj začel razvijati terciarni sektor - transport, trgovina, bančništvo, zavarovalništvo. Vedno večji pomen ima znanje in informacije, zato govorijo o informacijski eri. Njen razmah je značilen za 80. leta, v obdobju tretje industrijske revolucije, ko je prišlo do odkritja novih materialov, mikrovezja, do razvoja biogenetike.

1) Primarni sektor : kmetijstvo, ribištvo, gozdarstvo, rudarstvo2) Sekundarni sektor : industrija in gradbeništvo

1


3) Terciarni sektor : to so poslovne storitve – trgovina, banke, zavarovalništvo in osebne storitve4) Kvartarni sektor : znanje in informacije

Gospodarstvo se je iz primarnega sektorja preobrazilo v sekundarni sektor in potem v terciarni sektor.

Sprememba zaposlovanja po sektorjih

Sprememba strukture BDP po sektorjih

Struktura dodane vrednosti v slovenskem gospodarstvu leta 2004:

Dodana vrednost po sektorjih Delež v %1. Kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo 2,5 %2. Industrija in gradbeništvo 35,2 % Industrija 29,6 % Gradbeništvo 5,6 %3. Storitve 62,3 %

Zaposlovanje

Struktura BDP v %

1


RAZVOJ GOSPODARSKIH SISTEMOVRAZVOJ GOSPODARSKIH SISTEMOV

Gospodarski sistemi oziroma produkcijski načini (PN) in s tem tehnologija, se po svetu niso razvijali enako.

Marx je razlikoval pet prevladujočih produkcijskih načinov: 1) Praskupnost 2) Sužnjelastništvo (človek = orodje) 3) Fevdalizem (človek je bil osebno svoboden, ne pa ekonomsko) 4) Kapitalizem 5) Komunizem (socializem)

To so evropski produkcijski načini, značilni za Evropo - evropocentrična razlaga zgodovinskega razvoja, ki ni upoštevala drugačnega razvoja družb drugje po svetu. Azijski - neevropski produkcijski način, ki je po Marxu značilen za Azijo, Afriko in Ameriko, pa se razlikuje od evropskega.

Razlike v evropskem in azijskem produkcijskem načinu:

EVROPSKI PN EVROPSKI PN Produkcijske sile so se hitreje razvijale. Razvil se je KAPITALIZEM (PN), za katerega je značilno:

- Zasebna lastnina - Blagovna produkcija - Želja po bogatenju, kar je spodbujalo konkurenco, inovativnost.

Vse to je vodilo v hitrejši razvoj in širitev kapitalističnega sistema po vsem svetu. S kolonialnimi osvajanji se je razvil svetovni kapitalistični sistem.

AZIJ5KI - NEEVROP5KI PNAZIJ5KI - NEEVROP5KI PN Po primitivni skupnosti, je družbena struktura ostala dalj časa nespremenjena. Za azijski PN je značilno:

- Primitivno poljedelstvo — plantaže, obstoj produkcij ske samozadostnosti - Državna lastnina, zasebna lastnina je bila močno omejena - Državna oblast, ki je obvladovala družbo preko svojih uradnikov.

Za ta PN je značilna ekonomska + politična + vojaška moč države V Evropi se je razvil centralni kapitalizem. Ta se je z izvozom blaga, kapitala, s svetovno trgovino, s kolonializmom prenesel v druge dele sveta, npr. v Ameriko, Japonsko, kot periferni kapitalizem. Z razvojem gospodarskih sistemov prihaja do vedno večjega prepada med bogatimi in revnimi, do socialnih in političnih napetosti. Kot nasprotje kapitalističnemu produkcijskemu sistemu je v 20. stoletju ponekod po svetu prišlo do etatističnega produkcijskega načina, kjer ima država monopolno

1


vlogo na vseh področjih, vedno večji vpliv ima v gospodarstvu. Ta PN so imele predvsem vzhodnoevropske države. Sistem pa je proti koncu 20. stol. zašel v strukturno in razvojno krizo.

KLASIČNI LIBERALNI KAPITALIZEMKLASIČNI LIBERALNI KAPITALIZEM

Klasični — liberalni kapitalizem se je začel razvijati v 16. in 17. st., z razvojem trgovine in mest, z razvojem srednjeveške akumulacije, z rastjo finančnih institucij.

OSNOVE ZA NASTANEK IN RAZVOJOSNOVE ZA NASTANEK IN RAZVOJ

Osnova za nastanek kapitalizma je, da v gospodarstvu prevladuje zasebna lastnina, blagovna produkcija, ter daje prisoten individualizem. K razvoju kapitalizma je pripomogla srednjeveška akumulacija kapitala, razvoj bančništva in razvoj tehnologije.

1) Zasebna lastnina je močan vzvod, da se lastniki obnašajo racionalno. Kapitalist, ki je lastnik proizvajalnih sredstev, je hkrati podjetnik, ki opravija vse ekonomske funkcije: upravljanje, nadzor, prisvajanje, tveganje. Kapitalist organizira proizvodnjo, jo nadzira, prevzema tveganje. Če je pri svojem poslovanju uspešen, si prisvaja dobiček, nosi pa tudi posledice izgube. Na drugi strani je delavec - najeta delovna sila. Delavci so samo lastniki delovne sile, za katero prejemajo mezdo. Lahko so izgubili le zaposlitev, ne pa kapitala.

2) Blagovna proizvodnja je zamenjala naturalno proizvodnjo. Vedno več je bilo proizvodnje za trg. Z razvojem transporta so se trgovci vse bolj usmerjali na mednarodna tržišča. Trg se je hitro večal, kar je odpiralo večje možnosti proizvodnje in s tem doseganje večjega obsega dobička.

3) Močno je bil prisoten individualizem. Glavni poudarek je bil na bogatenju, ki je bila najpomembnejša vrednota, tako za posameznika kot tudi za državo. Kapitalist je vlagal v proizvodnjo izključno z namenom, da pridobi čim večji profit.

4) Srednjeveška akumulacija kapitala je potekala predvsem v mestih in je močno pospešila razvoj kapitalizma. Kapital so akumulirali predvsem trgovci in finančniki (oderuhi), ki so investirali največ v trgovino in obrt. Najprej so se razvile manufakture, proizvodnje z rokodelskim delom in s tehnično delitvijo dela. Sčasoma je prihajalo do vedno večje blagovne produkcije in strojnega dela.

5) Razvoj finančnih inštitucij in bančništva je omogočal hitrejši razvoj podjetij, potekal je proces koncentracije in centralizacje kapitala v določenih sferah, kjer je potreben velik kapital, kot so železnice.

6) Vedno večji je bil tehnološki napredek. Do 18. stoletja je bil počasen razvoj tehnologije. Proti koncu 18. stoletja se je tehnologa začela hitro razvijati. Prišlo je do agrarne revolucije in

1


industrijskih revolucij.

Do agrarne revolucije je prišlo v 18. stoletju. V kmetijski proizvodnji je prišlo do velikih sprememb, produktivnost se je zelo povečala. V kmetijstvu je prišlo do odvečne delovne sile, ki se je začela seliti v mesta. Ta proces je bil zelo močan v Angliji. To je omogočilo hitrejši razvoj industrije, saj je prišlo do zaposlovanja cenene delovne sile. Poleg tega je hiter razvoj kmetijstva zagotavljal dovolj brane na podeželju in v mestih, industrijo pa je oskrboval s surovinami.

Pomembna odkritja, inovacije, ki spodbujajo razvoj vseh sektorjev v gospodarstvu, so vodila v industrijske revolucije. Le-te so močno vplivale na način proizvajanja. Lahko jih razvrstimo v tri industrijske revolucije: Prva industrijska revolucija je bila konec 18. st., ko je James Watt izumil parni stroj. Druga industrijska revolucija je bila na koncu 19. st., ko je prišlo do odkritja novih energetskih virov, elektrike, motorja na notranje izgorevanje. Uveljavila se je množična proizvodnja za trg, ročno delo so zamenjali stroji. O tretji industrijski revoluciji govorimo, ko je v 20. stoletju prišlo do novosti na področju elektronike, novih materialov, biotehnologije. Močno se je razvil transport in komunikacije.

ZNAČILNOSTI KAPITALISTIČNE PRODUKCIJEZNAČILNOSTI KAPITALISTIČNE PRODUKCIJE

Kapitalistični produkcijski način temeiji na kapitalu kot prevladujočem proizvodnem dejavniku, ki je zmožen ustvariti dobiček.

Najpomembnejše značilnosti kapitalističnega produkcijskega načina: 1) Zasebna (privatna) lastnina produkcijskih sredstev2) Blagovna produkcija, ki je povsem prevladala nad naturalno produkcijo3) Profit (presežek)

Kapitalist vlaga v proizvodnjo, da dobi profit. Poteka proces oplajanja kapitala in delitev novoustvarjene vrednosti

Denarni kapital Proizvodni kapital Proizvodnja Blago (proizvod) Prodaja DENAR

S prodajo blaga kapitalist dobi povrnitev:

Za materialne stroške proizvodnje - za konstantni kapital (c = delovna sredstva + predmeti dela)

Za variabilni kapital (v = delovna sila) In dobi nek presežek oz. dodano vrednost, iz katerega se delijo dohodki obeh razredov

Delavski razred dobi mezde Kapitalist dobi profit

Smiselnost kapitalistične produkcije je, da je produktivnost tako velika, da je vrednost proizvedenih proizvodov večja od vloženih sredstev!

1


RAVNOTEŽJE v KAPITALISTIČNEM GOSPODARSTVU RAVNOTEŽJE v KAPITALISTIČNEM GOSPODARSTVU

Višina dohodkov obeh razredov, kapitalistov in delavskega razreda, je med seboj odvisna, zato se ob delitvi pojavijo nasprotja med razredoma. Vsak razred skuša povečati svoj dohodek: kapitalist dobiček, delavski razred pa mezdo. Pa vendarle ta trenja pripeljejo do nekega ravnotežja v kapitalističnem gospodarstvu. Zaradi želje po čim večjem dobičku, prihaja do stalne selitve proizvodnih dejavnikov, ki se selijo za večjim dobičkom.

Z družbeno delitvijo dela so se razvile številne panoge, ki se med seboj razlikujejo:

1) V organski sestavi kapitala - OSK oziroma tehnični opremljenosti dela - TOD, ki nam pove kakšno je razmerje med: vloženimi sredstvi (c) : delovno silo (v). Visoka organska sestava je značilna za bazično industrijo, metalurgijo, avtomobilsko industrijo. Pomeni, da delavec dela oziroma upravija z velikim obsegom sredstev. Nizka organska sestava je v delovno intenzivnih panogah, npr. tekstilna industrija, kjer je veliko delovne sile, malo materialnih sredstev.

2) Po hitrosti obračanja kapitala Kapitalist naloži denarno obliko kapitala v proizvodnjo, tako da nabavi proizvajalna sredstva, to je delovna sredstva in predmete dela ter zaposli delovno silo. Izdelke, ki jih proizvede, proda na trgu in zopet pride do denarne oblike kapitala. Čas, ki ga kapital potrebuje, da iz začetne denarne oblike preide ostale oblike - proizvodni in blagovni kapital, ter se pretvori v denarni kapital, imenujemo čas obrata kapitala. Hitrost obračanja kapitala je odvisna od tega, v katera sredstva je kapital vložen:

Fiksni kapital je kapital naložen v stavbe, stroje. Obrača se počasi; letno, petletno, na deset let in več (železarstvo). Cirkulirajoči kapital je kapital za nabavo reprodukcijskega materiala, za plačilo delovne sile, obrača se hitreje, tedensko, mesečno.

Zaradi konkurence kapitalisti nalagajo kapital v panoge, ki jim prinašajo največji profit. Profitna mera se med panogami razlikuje, kapital se seli iz panog z nižjo profitno mero v panoge z višjo profitno mero.

Konstantni kapital (c)

Delovna sredstva

Fiksni kapital

Predmeti delaCirkulirajoči kapital

Variabilni kapital (v) Delovna sila

1


DOHODKI RAZLIČNIH SKUPIN KAPITALISTOVDOHODKI RAZLIČNIH SKUPIN KAPITALISTOV

Lastniki kapitala v gospodarskem ravnotežju dosegajo normalno ceno, ki pokriva normalne stroške proizvodnje in vsebuje povprečni (normalni) profit. Vendar se sestava razlikuje glede na dejavnost, v kateri je capitalist.

SESTAVA CENE v industriji, trgovini in kmetijstvu

Obresti Podjetniški dobiček

Če si kapitalist za svojo dejavnost izposodi kapital, mora iz povprečnega dobička plačati obresti za izposojeni kapital. Znesek, ki ostane kapitalistu imenujemo podjetniški dobiček.

TRGOVINANabavna cena iz industrije =

Produkcijska cena industrijskega kapitalista

Trgovski stroški (skladiščenje, transport,

plače) = maržaPovprečni profit

PRODAJNA CENA industrijskega kapitalista:proizvodni stroški + dobiček industrijskega kapitalista

PRODAJNA CENA trgovskega kapitalista: proizvodni stroški + trgovski stroški + dobiček industrijskega in trgovskega kapitalista

PRODAJNA CENA v kmetijski proizvodnji: proizvodni stroški + dobiček kapitalista, ki da zemljo v najem + absolutna renta

Kmetijskaproizvodnja

Stroški kapitala + delaPovprečni profit kapitalista,

ki vzame zemljo v najemAbsolutna renta

Manjši stroški Diferencialna

renta

Povprečni profit kapitalista,ki vzame zemljo v najem

Absolutna renta

Kapitalist, lastnik zemlje, ki daje zemljo v najem, dobi dohodek ki ga imenujemo renta. Renta je dohodek lastnikov redkih proizvodnih dejavnikov, ki jih ni mogoče obnavljati ali širiti. Lastniki slabših zemljišč dobi samo absolutno rento, lastniki boljših zemljišč pa poleg absolutne rente še diferencialno rento. Dobiček si prisvaja obdelovalec zemlje oziroma kapitalist, ki je vzel zemljo v najem.

INDUSTRIJA Stroški kapitala + dela Povprečni profit

1


POSLEDICE KAPITALISTIČNE AKUMULACIJE IN VPLIV NA DELAVCAPOSLEDICE KAPITALISTIČNE AKUMULACIJE IN VPLIV NA DELAVCA Akumulacija kapitala je v obdobju klasičnega liberalnega kapitalizma, različno vplivala na položaj delavca. Na kratek rok pozitivno, dolgoročno pa je imelo več negativnih učinkov za delavce.

Kratkoročno je akumulacija kapitala imela pozitivne učinke za delavce. Zaradi večje proizvodnje je prihajalo do odprtja novih delovnih mest. Nova tehnologija je zahtevala kvalificirano delovno silo, zato so se mezde za kvalificirane delavce zvišale.

Na dolgi rok pa so se pojavili nekateri negativni učinki za delavce: - Ob vse večji akumulaciji kapitala se je tehnična opremljenost dela (organska sestava kapitala)

večala, vedno več je bilo avtomatizacije, mehanizacije in robotizacije, zato so kapitalisti vse manj vlagali v dodatna delovna mesta - več je bilo vlaganja predvsem v fiksni kapital, manj je bilo zaposlovanja novih delavcev.

- Uveljavili so se tekoči trakovi, delo je postajalo vse bolj enolično. Sposobne, obrtniško izobražene delavce, so vse boli nadomeščali nekvalificirani delavci.

- Z uvajanjem nove tehnologije je bilo vse manj potreb po delavcih, začeli so jih odpuščati, nastajala je t.i. rezervna industrijska armada.

V 19. stoletju so se delavci zato marsikdaj upirali uvajanju strojev, jih razbijali, češ da ogrožajo njihova delovna mesta. Temu gibanju rečemo “ludizem”. Vendar je bilo manj potreb po delavcih predvsem v proizvodnji. Sočasno so se odpirala nova delovna mesta na drugih področjih, predvsem v storitvah, kot so transport, trgovina, bančništvo. Kapitalistična akumulacija ima za gospodarstvo kot celota na dolgi rok tudi pozitivne strani. Vodi v povečanje produktivnosti, kar omogoča skrajšanja delavnika, povečanje realnih mezd, zviševanje življenjske ravni.

KONCENTRACIJA in CENTRALIZACIJA KAPITALAKONCENTRACIJA in CENTRALIZACIJA KAPITALA

Vsaka akumulacija pomeni večanje kapitala, s tem se večajo možnosti za večanje dobička in preživetje v konkurenčnem boju. Akumulacija kapitala je potekala s procesom koncentracije in centralizacije.

KONCENTRACIJA KONCENTRACIJA Kapitalisti dobiček vlagajo nazaj v širitev, posodobitev proizvodnje. Z akumulacijo se prvotni kapital veča, koncentrira v rokah posameznih kapitalistov. Povečujejo proizvodnjo in si krepijo položaj na trgu z vse večjim tržnim deležem.

KAPITAL

1


CENTRALIZACIJA CENTRALIZACIJA Sočasno s koncentracijo kapitala poteka tudi centralizacija. Podjetja se združujejo z drugimi podjetji, uspešnejša podjetja kupujejo manj uspešna podjetja. Samostojni podjetniki lahko združijo svoj kapital in postanejo delničarji večje družbe, ki je bolj konkurenčna. Centralizacija pomeni torej združevanje kapitalov različnih kapitalistov v en sam, večji kapital. Poteka lahko znotraj ene države in na mednarodni ravni.

Ta proces akumulacije je v klasičnem kapitalističnem sistemu večkrat potekal brezobzirno. Kapital manj uspešnih kapitalistov, ki so propadli, je postal plen bolj prodornih, uspešnejših kapitalistov.

Rezultat koncentracije in centralizacije je kopičenje kapitala v rokah manjšega števila kapitalistov. Nastaja finančna oligarhija, ki vse bolj nadzoruje posamezne panoge in trge. Na eni strani se je kopičil kapital, bogastvo, ekonomska in politična moč v rokah manjšega števila kapitalistov. Na drugi strani, zaradi večanja tehnične opremljenosti dela (organske sestave kapitala), je nastajala množica brezposelnih, ki je zbijala mezde drugim zaposlenim. Vse to je vodilo v še večjo revščino, bedo, saj socialnih zaščit ni bilo, socialne razlike so se večale. Prihajalo je do socialnih trenj, do revolucij, predvsem v manj razvitih državah, npr. buržoazna revolucija 1789 leta v Franciji in oktobrska revolucija leta 1917 v Rusiji.

Marx je te razvojne spremembe napovedoval, saj je bil proces akumulacije zanj temelj razvoja kapitalistične družbe. Vse večji prepad med revnimi in bogatimi ustvarja vse večje razredne, socialne razlike in nasprotja v družbi, kar vodi v socialne spore, proletarske revolucije. S tem pa prihaja do razlastitve proizvodnih dejavnikov. Do nasilne razlastitve proizvodnih dejavnikov je res prihajalo v revnejših državah.

Poleg vse večjega prepada med bogatimi in revnimi, je za klasični liberalni kapitalizem značilna tudi velika cikličnost v gospodarstvu.

KAPITAL

K2K1

K3

1


GOSPODARSKI CIKLUSI IN KRIZEGOSPODARSKI CIKLUSI IN KRIZE

Za klasični liberalni kapitalizem, za njegov razvoj, je značilna njegova cikličnost oziroma konjunkturna nihanja. Obdobja ugodne in slabe gospodarske situacije so se pogosto menjala.

Konjunkturni cikliKonjunkturni cikli

Kratkoročni cikli so se v povprečju zamenjali na 4 - 7 let in so bili dokaj izraziti. Nanje je vplivala predvsem menjava tehnologije. Poleg tega so se pojavljali tudi dolgoročni cikli, ki so se menjali na približno petdeset do šestdeset let. Nanje so vplivale tehnološke revolucije.

V obdobju gospodarskega poleta - prosperitete so kapitalisti prekomerno investirali in se zadolževali na podlagi trenutnih vzgibov. Številne naložbe so se čez čas izkazale za neučinkovite. Veliko podjetij je propadlo, veliko delavcev je izgubilo delo. Tržne cene so se nižale, profiti so padali, padala je kupna moč prebivalstva. Konkurenca se je brezobzirno zaostrila, gospodarstvo je padlo na najnižjo točko - gospodarsko dno v letih 1930 —1933, ko je bila velika gospodarska kriza.

VZROKI ZA NASTANEK KRIZ V KAPITALIZMUVZROKI ZA NASTANEK KRIZ V KAPITALIZMU

1) STIHIJSKA, NENAČRTOVANA BLAGOVNA PRODUKCIJA Zaradi težnje po čim večjem profitu med podjetji ni bilo prave koordinacije. Odločitve podjetnikov so bile na podlagi trenutnih informacij, trenutne tržne situacije in se dolgoročno lahko izkažejo za napačne. Ta nenačrtovana odločanja pa privedejo do nihanj v gospodarstvu. Mnoga podjetja se preveč zadolžijo, niso sposobna odplačati kreditov, artikel lahko postane nedonosen. Trg slaba podjetja izloči, veliko manjših podjetij propade.

2) PADANJE PROFITNE MEREVse večja konkurenca med kapitalisti je povzročala pritisk na znižanje tržne cene. Ko so kapitalisti izkoristili vse donosne naložbe, so zaradi želje po čim večjem dobičku začeli vlagati v tvegane naložbe ali pa v manj donosne naložbe, s tem pa se je začela profitna mera v gospodarstvu zniževati. Manjšo profitno mero kapitalisti poskušajo nadomestiti z večjo količino proizvodov. S

KRIZA - RECESIJAVRH

DEPRESIJAGospodarsko dno

POLETPROSPERITETAGospodarska rast

OŽIVLJANJE

Povprečna raven gospodarstva

1


tem pa je prišlo do zasičenosti trga - ponudba je bila večja od povpraševanja. Proces akumulacije se je upočasnil in v gospodarstvih se pojavija težnja po stagnaciji v razvoju.

3) STRUKTURNA NESORAZMERJA - nesorazmerja med ponudbo in povpraševanjem Ker ni načrtovanega usklajevanja proizvodnje in potrošnje, prihaja na nekaterih trgih do nesorazmerij. Na nekaterih trgih se pojavijo presežki, ki jih ni mogoče prodati po obstoječih cenah, na drugih trgih pa proizvodov primanjkuje. Pojavijo se motnje v reprodukciji, del proizvajalcev propade. Če se to dogaja v večjem obsegu, prihaja do krize v gospodarstvu.

Nesorazmerja se pojavljajo tudi v neenakomernem geografskem razvoju. Nekatere regije se razvijajo hitreje, zaradi primernih virov za razvoj, kot so surovine, infrastruktura. Prihaja do selitve kapitala in delovne sile v bolj razvita območja, kar še poglabija neenakomeren razvoj posameznih dejavnosti, razvoj industrije, zaostajanje kmetijstva.

4) NEZADOSTNA POTROŠNJA Kapitalisti zaradi težnje po večanju profita znižujejo stroške, med njimi mezde zaposlenih, ker predstavljajo bistveni strošek. Ker mezde predstavljajo pomemben del kupne moči v gospodarstvu, se množična oziroma povečana proizvodnja srečuje z omejeno kupno močjo, premajhno plačilno sposobnostjo. Prihaja do hiperprodukcije.

V kratkoročnih konjunkturnih ciklih, ki trajajo po navadi od 4 - 7 let, se prenovi produkcijska tehnologija, zamenja se velik del fiksnega kapitala, predvsem starih strojev z novimi, ki so bolj produktivni. Sočasno prihaja v kapitalističnem razvoju do dolgoročnih ciklov, ki se pojavljajo približno na 50 do 60 let, zaradi pomembnejših tehnoloških revolucij v proizvodnji. Hkrati s tehnološkimi revolucijami potekajo v družbi institucionalne spremembe, spremembe v lastnini, upravljanju, organizaciji, v obliki in stopnji konkurence, v politiki in kulturi.

Razvoj proizvodno-tehnološke strukture

Industrijske revolucije Težnja po bogatenju, večanju kapitala, je bil glavni vzvod za razvoj svetovnega kapitalističnega sistema. K temu je pripomogel tehnološki napredek v zadnjih dvesto letih. Proces industrializacije se je začel proti koncu 18. stoletja, s prvo industrijsko revolucijo.

I.Industrijska revolucijaI.Industrijska revolucija je bila proti koncu 18. stoletja, leta 1782, ko je James Watt odkril parni stroj.

EKONOMSKO IN TEHNIČNO BISTVO I. Industrijske revolucijeTo je obdobje razmaha klasičnega kapitalizma, za katerega je značilna zasebna lastnina, individualni kapitalist opravlja vse štiri lastninske funkcije: upravljanja, nadzora, prisvajanja in tveganja. Prodaja je

1


zelo odvisna od sposobnosti podjetnika. Podjetje se uveljavi kot ključna proizvodna (produkcijska) enota.

- Razvila se je industrija, saj je bil velik poudarek na blagovni produkciji. - Prišlo je do množične proizvodnje, proizvajajo za domači in tuji trg. - Razvija se tehnična delitev dela, človek vse bolj uporablja stroje, razvija se transport, parniki,

železnice, kar omogoča hitrejšo in večjo menjavo blaga.

Prišlo je do sprememb pri pogonski energiji. Uporabljati začnejo parni stroj, ki pretežno uporablja premog kot energent.

II. Industrijska revolucijaII. Industrijska revolucija je bila konec 19. stoletja, za katero je značilno: - Odkrijejo nove energetske vire:

Elektriko Motor na notranje izgorevanje — kot gorivo se začne uporabljati nafta, bencin.

- Pride do novosti v črni metalurgiji (Simens - Martinove peči, legirana jekla) - Razvoj kemije, odkrijejo vse več sintetičnih materialov

EKONOMSKI UČINKI novih tehnologij:

1) Nove tehnologije so pripomogle k razmahu proizvodnje v velikem obsegu. Nastala so velika podjetja - korporacije, kjer je združeno veliko kapitala in je veliko zaposlenih, proizvodnja poteka v velikem obsegu. Podjetja so učinkovita, saj izkoriščajo prednosti ekonomije obsega, to je, z večanjem proizvodnje se stroški na enoto znižujejo. Manjše proizvodne enote postajajo vse manj konkurenčne in propadajo.

2) Zaradi uvedbe novih tehnologij in strojev se poveča produktivnost, znižajo se stroški na enoto.

Začetek 20. stoletja

Da bi bila proizvodnja čim bolj učinkovita, so podjetniki uvedli velike spremembe v organizaciji proizvodnje:

1 . Prihajalo je do vedno večje specializacije - vedno večja je družbena in tehnična delitev dela. Proizvodnje se vedno bolj dopolnjujejo, zato so kapitalisti (produkcije) med seboj vedno bolj odvisni. Delavci so vse bolj specializirani za posamezne delovne operacije, vse bolj izgubljajo nadzor nad delom, delo postaja vse bolj monotono.

2. Prišlo je do hierarhičnega nadzora in upravljanja delovnega procesa, katerega je uvedel Taylor, zato govorimo o tayloristični organizaciji dela. Cilj je bil čim boljša organizacija in hitrejša mehanizacija proizvodnega procesa. Delo je organizirano od zgoraj navzdol, delo posameznika oziroma posameznih operacij je podrobno dotočeno, da se izgublja čim manj delovnega časa in energije. Odločanje o tem, kaj bo posameznik delal, je bilo urejeno zelo hierarhično.

3. Prišlo je do fordistične organizacije proizvodnje. Podjetja so v proizvodnjo začela uvajati tekoče

1


trakove, kar je močno povečalo produktivnost. Zgledovali so se po Henryju Fordu, ki je uveljavil proizvodnjo avtomobilov na tekočem traku, zato govorimo o obdobju fordizma.

Rezultati (posledice) sprememb v organizaciji proizvodnje v začetku 20. Stoletja

- Prišlo je do velike specializiranosti delavcev. Delavci so bili izurjeni samo za določena dela in imeli ozka znanja, zato so se v primeru odpuščanja težje prezaposlili.

- Prihajalo je do razslojevanja delavcev: Beli ovratniki — ‘white collars”: gre za visoko kvalificirane kadre in so v večji meri

vključeni v poslovanje, imajo večje zaslužke, ter postopno prehajajo v srednji sloj Modri ovratniki — “blue collars”: to je nekvalificirana delovna sila oziroma fizični

delavci, ki prejemajo tudi manjše zaslužke. Obe skupini sta se marsikje tudi sindikalno ločeno organizirali, kar je zaviralo skupen

nastop proti menedžmentu in kapitalistom.

Sredi 20. stol. — po drugi svetovni vojni — (postindustrijska družba)

1. Po drugi svetovni vojni je v proizvodnji prevladala množična proizvodnja potrošnih dobrin - razvila se je potrošniška družba. Močno seje povečala proizvodnja trajnih potrošnih dobrin, kot so hladilniki, televizorji, zabavna elektronika. Pojavljali so se novi sintetični materiali. Povečala se je uporaba in proizvodnja avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, kar je močno spremenilo način življenja. Uveljavilo se je bivanje v predmestjih. K temu je močno pripomogla poceni električna energija.

2. Razvoj velikih TNK. K hitrejši in obsežnejši proizvodnji je pripomogla tudi standardizacija in tipizacija proizvodov, nastajajo novi modeli. Razvijejo se velike transnacionalne korporacije.

3. Država razvije sistem socialnega in pokojninskega zavarovanja, vse bolj posega v gospodarstvo, razvije se politična demokracija. Razredne napetosti se zaradi materialne blaginje omilijo, nastajajo še občasni konflikti, kot je evropska “pomlad 1968”.

V 70-ih letih izbruhne kriza tehnologije in množične produkcije Leta 1973 je prišlo do naftne krize. Države članice OPEC-a so ob izbruhu arabsko-izraelske vojne uvedle izvozni embargo v določene zabodne države in v ZDA. Zmanjšale so obseg črpanja nafte in drastično povišale ceno nafte. Pojavila se je inflacija. Sočasno je prišlo do demografske eksplozije v državah v razvoju, zmanjšala se je smrtnost, povečala rodnost, onesnaževanje okolja je vse večje.

Nastanejo negativni pojavi: - PIače zaposlenih so se povečevale hitreje od produktivnosti dela, kar je povzročilo pritisk na

zviševanje cen - pojavija se infiacija. - Zaradi upada zagona razvoja tehnologije se je zmanjšala rast produktivnosti dela. - Pojavil se je problem nezadostne potrošnje, pride do hiperprodukcije. - S selitvijo proizvodnje v manj razvite države izbruhne kriza v starih industrijskih središčih,

ker se niso dovolj hitro preusmerila v novo proizvodnjo.

1


- Vse večja je bila birokratizacija države in korporacij, kar je zaviralno vplivalo na inovativnost in prilagajanje trgu.

- Države problemov ne rešujejo učinkovito, uvajajo vedno več davkov, zato je vedno večje nezadovoljstvo prebivalstva nad državo.

Vse to je vodilo v daljšo recesijo.

III. industrijska revolucijaIII. industrijska revolucija - začela seje v obdobju 1980— 1990

Ključne inovacije:

Pride do sprememb na področju mikroelektronike, uvede se informacijska tehnologija — računalniki:

Pripomore k spremembi organizacije poslovanja, Pride do večje fleksibilnosti podjetij, lažje se prilagajajo kupcu, Manjša je poraba dela, kapitala in prostora za proizvodnjo, Večji je nadzor nad proizvodnjo, Proizvodnja se optimira s čim manjšimi zalogami.

Biotehnologija: v kmetijstvu se razvije genetski inženiring, kar pripomore k večjemu donosu in odpornosti rastlin.

Novi materiali: odkrijejo predvsem nova sintetična viakna, zelo prevodne materiale za elektroniko, nove materiale v avtomobilski in letalski industriji:

To omogoča varčnejšo produkcijo, Zmanjšuje odvisnost od naravnih virov, nadomešča nekatere kovine, Zmanjšuje problem odpadkov.

Z novo tehnologijo se spremeni način dela

1. Delo se intelektualizira: - Veča se število delavcev, ki uporabljajo sodobne stroje ali pa jih le še nadzirajo, - Veča se število delavcev, ki proizvodnjo načrtuje, opravlja remonte, - Vse več delavcev se ukvarja s poslovnimi informacijami, promocijo, - Vedno manj delavcev dela v neposredni proizvodnji, manj je potrebe po nekvalificirani

delovni sili.

2. Zaradi tega seje spremenila razredna struktura - Klasični industrijski proletariat se skrči, okrepi se množični srednji sloj.

kapitalisti

Srednji sloj – drobni lastniki

Proletariat

1


3. Prihaja do finančne oligarhije, to je do združenja industrijskega in bančnega kapitala. Klasični industrijski proletariat ima nizke mezde in je težko zaposljiv. Pride do spremembe klasične razredne strukture.

4. Vedno tesneje se povezujejo proizvodnja, znanost in tehnika, ob podpori države.

5. Ustanavljajo se številni inštituti, enote za razvoj izdelkov oziroma poslovni inkubatorji. Pospešuje se pretok strokovnjakov med univerzo, laboratoriji in podjetji.

6. Delovna sredstva se vse bolj avtomatizirajo in robotizirajo,

7. Ključno vlogo ima podjetnik - individualec, ki je inovativen, zna organizirati proizvodnjo in proizvode tržiti.

8. Izčrpavajo se viri energije, premog, nafta, pojavljajo se ekološki problemi zaradi velike emisije plinov, jedrskih odpadkov.

Preoblikovanje lastninske strukture

Preoblikovanje individualnega podjetništva v velike kapitale

Za klasičen kapitalizem je značilen preprost model zasebne lastnine - individualno podjetništvo. Kapitalist je opravijal vse štiri Iastninske funkcije: upravljanje, nadzor, prisvajanje, tveganje.

Z napredkom tehnologije pa se je spreminjala tudi velikost podjetij. Podjetja so postajala vse večja, kapitalist oziroma podjetnik ni mogel več sam upravljati podjetja. Nastajali so veliki kapitali, ki so se morali spremeniti tudi glede na lastninsko strukturo.

Majhna in srednje velika podjetja so se postopno preoblikovala v velika, nastajali so veliki kapitali, in sicer s pomočjo naslednjih procesov:

Razvoj tehnologije je omogočil vse večji obseg proizvodnje v enem podjetju, podjetja so se večala, veliko se je investiralo v fiksni kapital. Posameznik je težko zbral dovolj kapitala za investiranje, zato je bilo nujno povezovanje podjetij.

Konkurenca je silila podjetja v akumulacijo, v inovacije, kar je pospešilo koncentracijo in centralizacijo kapitala. Velika podjetja so lažje zniževala stroške na enoto in obvladovala trge.

1


Koncentracija in centralizacija je potekala tudi na finančnem področju. Banke so se močno okrepile, ustanavljale so vse več podružnic — koncentracija bančnega kapitala. Banke so razvile kreditni sistem, saj so trgovski in industrijski kapitalisti potrebovali veliko kapitala. Bančni kapital je z vlaganjem sredstev v industrijo in trgovino pospeševal povezovanje kapitalov. V obdobju kolonizacije so banke širile svoje naložbe tudi v svoje kolonije.

Konjunkturi cikli so v obdobju kriz povzročili propad veliko manjših podjetij in nastanek izredno močnih in velikih podjetij. Obdobja globokih kriz so preživela le tehnološko in finančno močna podjetja.

Ti veliki kapitali so v svoji panogi vsì bolj nadzorovali trg, nastala je NEPOPOLNA KONKURENCA.

Vzporedno z večanjem podjetij so se kapitali spremenili tudi po lastninski strukturi:

Namesto individualnega podjetniškega modela se je uveljavila skupinska lastnina. Kot pravno-organizacijska oblika se je močno razvila delniška družba z združevanjem kapitalov več kapitalistov ali z izdajanjem novih delnic. Individualni lastniki - podjetniki, so sprejeli skupinsko lastnino, ker jim je omogočala razpršitev tveganja. Svoj kapital so vlagali v več podjetij in v primeru propada ene proizvodnje, so izgubili le del kapitala. S pomočjo koncentracije in centralizacije kapitala so nastale zelo velike delniške družbe - korporacije, ki imajo zelo velik kapital in raznovrstno dejavnost.

Prišlo je do združevanja industrijskega in bančnega kapitala - nastane FINANČNI kapital oziroma finančna oligarhija (velekapitalisti). Banke svoj denar posojajo kapitalistom, poleg tega pa tudi neposredno vlagajo v podjetja - banke postajajo institucionalni delničarji. Finančni kapital nadzira večji del družb. Banke dobijo s svojimi deleži moč nad industrijskimi podjetji, pride do dominacije finančnega nad proizvodnim kapitalom. Podjetniško obliko lastnine je nadomestilo institucionalno lastništvo kapitala. Poleg poslovnih bank so osebki finančnega kapitala tudi zavarovalnice, pokojninski skladi, investicijske družbe. Seveda je prihajalo tudi do obratnih tokov, da so podjetja vlagala kapital v banke, z namenom, da si zagotovijo povezanost in zanesljivo finančno podporo. Kontrola proizvodnega kapitala poteka tudi preko članov bogatih družin, ki so v upravnih odborih bank in industrijskih delniških družb.

1


Korporacije – Velike delniške družbe

Zaradi potreb po velikem kapitalu so nastale delniške družbe, saj lažje zberejo začetni in dodatni kapital kot individualni lastnik. Vse večje so kapitalske povezave znotraj panog in med panogami, nastajajo korporacije, kot vodilne delniške družbe.

Kaj je značilno za korporacije?

- Korporacije so velike delniške družbe in temeljijo na veliki koncentraciji in centralizaciji kapitala.

- Imajo zelo razvejano proizvodno strukturo. Delujejo v več panogah hkrati: od pridobivanja dobrin v primarni dejavnosti, do proizvodnje izdelkov različnih panog, vključno z raznimi storitvami kot so trgovina, bančništvo, zavarovalništvo.

- V svoji sestavi imajo razvojno raziskovalne oddelke, kar jim omogoča hiter in velik tehnološki napredek. Veliki konkurenti se včasih med seboj tudi združujejo, da imajo skupni razvoj. Tako sta Konica Minolta in Sony naznanila sodelovanje pri skupnem razvoju digitalnih SLR - zrcalno-refleksnih fotoaparatov.

- Za korporacije je značilno samofinanciranje. Od finančnih inštitucij so dokaj neodvisne, čim bolj se poskušajo otresti odvisnosti od bank, kar jim med drugim omogoča tudi izdajanje vrednostnih papirjev.

- Značilno je dolgoročno, tržno ravnanje. Imajo dolgoročno, strateško planiranje proizvodnje in prodaje.

- Upravlja in vodi jih menedžment ali tehnostruktura, to je vrhnji srednji sloj prebivalstva.

MENEDŽERSKA REVOLUCIJAMENEDŽERSKA REVOLUCIJA

V 20. stoletju je prihajalo do vedno večjih povezav podjetij, do koncentracije in centralizacije kapitala. Delniške družbe so se povečevale tudi z izdajo novih delnic, s tem pa se je manjšal delež posameznih delničarjev.

Bearle in Means, 1932, sta razvila trditev, da v gospodarstvih prihaja do MENEDŽERSKE REVOLUCIJE, kar pomeni, da korporacije vse bolj upravljajo menedžerji in vse manj lastniki, lastniki delnic postajajo sloj rentnikov, funkcija lastnine in upravljanja kapitala se ločita:

Prihaja do ločevanja funkcij lastnine in upravljanja. Korporacije vse bolj upravljajo menedžerji, ki so nosilci poslovnih odločitev. Lastniki kapitala

vse manj odločajo in upravljajo, saj je delniška lastnina razpršena - delničarjev je veliko, lastninski deleži so vse manjši, kar majhnim delničarjem onemogoča vplivati na poslovne odločitve. Ekonomska moč menedžmenta se še povečuje zaradi večjega števila institucionalnih delničarjev, zlasti poslovnih bank, investicijskih skladov, kapitalskih skladov, pokojninskih skladov. Institucionalni delničarji v vedno večji meri prepuščajo vse odločitve menedžmentu, saj jih zanima samo dobiček in tako kontrolirajo le poslovne rezultate.

1


Lastniki delnic so z vidika upravljanja vse bolj odsotni, neaktivni lastniki - postajajo sloj rentnikov, ki pridobivajo dohodke od lastnine, to je dohodke od delnic, ki jih posedujejo.

Spremeni se ravnanje podjetij, prihaja do različnih interesov med menedžerji in delničarji - lastniki. Menedžerji se zavzemajo za dolgoročni razvoj podjetja, večjo prodajo in tržni delež. Maksimizacija dobička ni edini motiv poslovanja. Menedžerji vodijo podjetje v korist delničarjev, dosegajo nek dobiček, ki je zadovoljiv za delničarje, hkrati pa sebi zagotavljajo visoke plače, razne ugodnosti, kot so možnost nakupa delnic pod ugodnimi pogoji, samostojnost pri delu, osebni in poslovni ugled.

Sprememba tržne strukture

Vzporedno s spreminjanjem lastninske strukture in tehnološkim razvojem, se je spreminjala tudi tržna struktura. Sistem svobodne (popolne) konkurence je postopoma prehajal v nepopolno konkurenco.

V liberalnem kapitalizmu je selitev kapitala iz panoge v panogo delovala, saj je takrat obstajalo večje število malih proizvajalcev. Predvsem z drugo industrijsko revolucijo pa so se okoliščine spremenile, saj se je uveljavila proizvodnja v velikem obsegu.

Monopolizacija: prehod manjših v večja podjetje, po navadi v oligopolna podjetja, včasih tudi do monopola.

Proces koncentracije in centralizacije kapitala je dosegel vrhunec na začetku 20. stoletja, v nekaterih panogah je majhno število podjetij obvladovalo več kot polovico proizvodnje. Preseljevanje med panogami je postalo oteženo. S porajanjem velikih podjetij so se ustvarili pogoji za monopolizacijo.

Rudolf Hilferding je pojasnil proces monopolizacije z naraščanjem organske sestave kapitala. Naraščanje organske sestave kapitala (tehnične opremljenosti dela) povzroča ovire za selitev kapitala v donosnejše panoge:

Povečuje se fiksni del kapitala, to je kapital, ki je vložen v delovna sredstva. Naloženi kapital v proizvodnjo se zelo počasi obrača, potrebuje veliko časa, preden se s prodajo proizvodov spremeni v prvotno denarno obliko, obrat kapitala se podaljša. To otežuje izstop kapitala iz panoge.

Velike proizvodne zmogljivosti zahtevajo tudi velik začetni kapital. Kapitalist težko zbere zadosti kapitala, da bi začel s proizvodnjo v drugi panogi.

Poleg tega vstop velikega podjetja v panogo zelo menja tržne odnose. V panogi se občutno poveča ponudba, zato se lahko cena in s tem profitna mera zelo znižata; pokaže se, daje bila naložba zgrešena. To povečano tveganje pri investiranju je nadaljnja ovira za vstop v panogo.

Zaradi vseh teh ovir preseljevanje kapitala med panogami ni več tako dinamično. Zato se je zaostril konkurenčni boj znotraj panoge kar privede do izločevanja konkurentov iz panoge.

Med proizvajalci je prihajalo do cenovnih vojn. To pomeni, da je znižanju cen enega proizvajalca, sledila vrsta znižanj cen drugih proizvajalcev. Marsikateri proizvajalec je ceno tako znižal, da z njo ni

1


pokril niti stroškov proizvodnje; torej ni dosegal niti povprečnega profita, ki bi mu zagotavljal nek normalen razvoj. Proizvajalci so kmalu ugotovili, da takšne censke vojne niso uspešno sredstvo konkurenčnega boja. Skoraj vsi konkurenti so nekaj časa proizvajali z izgubo, najmanj konkurenčni proizvajalci so seveda čez čas propadli.

Zato je med proizvajalci iste panoge prihajalo do kartelnih dogovorov. Dogovarjali so se o obsegu proizvodnje, o ceni, po kateri bodo prodajali, o delitvi trga, o omejevanju vstopa drugih konkurentov v panogo. Banke so kartelizacijo podpirale, saj so imele svoj kapital naložen v teh podjetjih in bi z njihovim propadom izgubile del naložb.

Sodobna tržna struktura gospodarstva S koncentracijo in centralizacijo kapitala je prihajalo do monopolizacije v gospodarstvu, proizvajalci so postajali vse večji, posamezni proizvajalci so imeli vedno večji nadzor nad trgom v njihovi panogi.

Oblike trgov razlikujemo tudi po tem, kakšna stopnja konkurence je na njem, koliko lahko posamezni ekonomski osebki vplivajo na oblikovanje tržne cene. V popolni konkurenci je cena za proizvajalce dana. Posamezni proizvajalec nima vpliva na oblikovanje tržne cene, saj je njegov tržni delež zelo majhen. Prodati morajo po ceni, ki jo je oblikoval trg - “price taker”. Nasprotno pa monopoli, ki imajo 100 % tržno moč lahko določajo cene, imajo sto odstoten vpliv na oblikovanje cene, seveda, če jih ne omejuje država.

Za današnja gospodarstva je značilna predvsem oligopolna in monopolistična konkurenca, monopoli so prisotni v manjši meri.

Čisti monopol: Eno podjetje ima 100% tržni delež, proizvaja izdelke, ki nimajo ustreznega substituta, pogosto jih podpira država. Čistih monopolov je dejansko malo, pojavljajo se predvsem v javnih storitvah: elektrika, vodovod, pošta, fiksni telefon, mestni promet, RTV. Dominantno podjetje: Podjetje ima 40 — 60% trga in nima močnega konkurenta, kar pomeni, da drugo največje podjetje ne presega 10 — 15%-nega tržnega deleža. Oligopol: Ima vpliv na tržno dogajanje, saj imajo oligopolna podjetja večji tržni delež. Na tržno dogajanje vplivajo tudi z blagovno znamko, kvaliteto, reklamo. Ohlapan oligopol: Štiri največja podjetja imajo 20 - 40% trga. Podjetja trgu ne morejo vsiliti svojega ravnanja. Čvrst oligopol: Štiri največja podjetja obvladujejo nad 60% trga, npr. Mercator, Interspar, Tuš. Imajo zelo močan vpliv na trgu. Monopolistična konkurenca : V panogi je več manjših podjetij, ki si konkurirajo predvsem z blagovno znamko, s kvaliteto, pogoji prodaje. Nobeno podjetje nima velikega tržnega deleža, čez 15 - 20% trga. Značilna je za storitve, tekstilno industrijo proizvodnjo pralnih praškov, zobnih past, proizvodnjo obutve, nakita.

Pred vstopom v panogo, mora podjetje analizirati strukturo trga. Ugotoviti mora kakšen je tržni delež največjega podjetja, kolikšna je koncentracija proizvodnje - koliko proizvedejo v treh, štirih, petih, osmih največjih podjetjih, ugotoviti mora prisotnost ovir za vstop novih podjetij / konkurentov

1


na trg.

Če je na trgu nizka monopolna moč, je vstop v panogo preprost. Večji dobički v tej panogi pritegnejo nove proizvajalce, ki se selijo za višjim dobičkom.

V panogah z visoko stopnjo monopolne moči po navadi obstaja več ovir za vstop: Ekonomske ovire: podjetnik potrebuje ogromno kapitala,

Institucionalne ovire: zaščita proizvodnje s patenti, obstoječa zakonodaja, Naravne ovire: omejeni so naravni viri za proizvodnjo, tehnologija. Ovira za vstop v panogo je tudi v blagovnih znamkah, saj so določeni kupci zvesti svoji blagovni znamki kar je zelo izrazito pri kupcih avtomobilov.

OBLIKE MONOPOLNIH ZVEZOBLIKE MONOPOLNIH ZVEZ

Po načinu organizacije razlikujemo monopolne zveze prve, druge in tretje stopnje.

Prva stopnja: GENTLEMENSKJ DOGOVORI, CORNERJI ali RINGI: med njimi so ohlapni, prostovoljni dogovori o cenah. Dogovori niso obvezujoči, ni se jih treba držati.

Druga stopnja: KARTEL: je horizontalna oblika združenja istovrstnih podjetij. So pravno in delno ekonomsko samostojna. Imajo svoj centralni odbor, na katerem se dogovorijo o prodajni politiki, cenah, tržnih deležih. POOL: kartelni dogovor o razdelitvi profita, če je ta skupno pridobljen. KARTEL - SINDIKAT: kartel višje vrste. Člani sindikata organizirajo skupno trgovsko mrežo in s tem še okrepijo nadzor kartelnega dogovora.KONCERN je združenje podjetij iz večih dejavnosti, npr. industrija, trgovina, transport, bančništvo. KONGLOMERATI so se uveljavili po 2. svetovni vojni, ko so največje korporacije prevzele manjša podjetja. Nobena produkcija nima čistega monopolnega položaja. Njihova strategija je diverzifikacija proizvodnje. Če nastane kriza v določenih poslih se hitro preusmerijo v uspešnejše posle.

Tretja stopnja: TRUST: značilen za ZDA. To je združenje podjetij za opravljanje skupnih poslov v proizvodnji, prodaji, financah. Gre za vertikalno združitev, npr. od rudnikov, do proizvajalcev, trgovine. HOLDINŠKA DRUŽBA: ima V lasti druge korporacije ali njihov večinski delež.

CENE NA SODOBNEM TRGUCENE NA SODOBNEM TRGU

V današnjih gospodarstvih je najpogostejša tržna struktura oligopol, ko je v panogi nekaj večjih proizvajalcev. Velike korporacije nadzirajo posamezne trge in imajo precejšnjo monopolno moč. Svojo poslovno politiko zato lahko določajo za dalj časa. O obsegu proizvodnje se odločijo glede na obseg povpraševanja, poskušajo doseči optimalni obseg proizvodnje. Proizvajajo količine, ki jim zagotavljajo visoke profite in tako stanje poskušajo zadržati dalj časa.

1


Velika podjetja vodijo dolgoročno politiko cen in profitov. Cene so dolgoročno določene, ne prilagajajo se sprotno povpraševanju. Lahko rečemo, da so cene relativno stalne - rigidne, ne spreminjajo se vsakodnevno. Spremenijo se le ob večjih spremembah stroškov.

DOBIČEK KORPORACIJEDOBIČEK KORPORACIJE

Osnovni motiv korporacije, ki ga uresničuje na dolgi rok, je doseganje dobička.

STRUKTURA DOBIČKA se je glede na namen porabe spremenila.

V preteklosti so dobiček namenjali za: - Poplačilo obresti, - Za podjetniški dobiček.

Sedaj, V delniškem sistemu je struktura dobička nekoliko drugačna saj dobiček namenjajo za: - Poplačilo obresti za izposojeni kapital, - Dividende delničarjem, - Nerazdeljeni, zadržani del dobička, za akumulacijo oziroma samofinanciranje razvoja,- Nagrade menedžerjev za uspešno poslovanje, - Davek na dobiček se steka v državno blagajno in je v Sloveniji trenutno 25%.

NOVE OBLIKE KONKURENCENOVE OBLIKE KONKURENCE

Razvoj velikih korporacij je odpravilo konkurenco starega tipa, to je cenovno - popolno konkurenco, ko so si podjetja konkurirala predvsem s ceno.Konkurenca postaja vse bolj NECENOVNA - NEPOPOLNA, kjer si proizvajalci ne konkurirajo več toliko s cenami, pač pa z drugimi načini. Lahko govorimo o naslednjih vrstah konkurence v sodobnem gospodarstvu:

TEHNOLOŠKA konkurenca: Podjetja med seboj tekmujejo s tehničnim napredkom, z novimi proizvodnimi postopki, z novimi proizvodi, materiali, z razvojem novih designov.

SUBSTITUCIJSKA konkurenca: Podjetja si konkurirajo s proizvodnjo podobnih, nadomestnih proizvodov, ki imajo podobne lastnosti in zadovoljujejo isto potrebo.

Konkurenca s PRODAJNIMI UKREPI: Podjetja svoje proizvode diferencirajo, saj želijo pritegniti čim večji krog možnih kupcev. Proizvajajo različne tipe blaga, za različne skupine ljudi. Npr. vhodna vrata za avstrijski in nemški trg, se razlikujejo od vhodnih vrat, ki jih tržijo v Bosni. Posamezni kupci na nemškem in avstrijskem trgu imajo posebne zahteve, želijo, da je njihov proizvod ekskluziven, da ima poseben design, posebno okovje, stekla. Kupci v Bosni, ki so prebrodili težke čase vojne, pa v večini primerov želijo samo vrata, ki so cenovno ugodna in služijo svojemu namenu.Poleg tega je ciij proizvajalcev, da kupci razlikujejo, diferencirajo njihovo blago od blaga konkurence. Pri tem si pomagajo s promocijo, reklamo, kjer poudarjajo njihovo blagovno znamko, poudarijo prednosti svojega proizvoda, njegove posebnosti, funkcionalne lastnosti.

1


INSTITUCIONALNA konkurenca: Korporacije nudijo svojim zaposlenim, da svoje sposobnosti in znanje dodatno pokažejo. Znotraj podjetij - korporacij, se oblikuje več podjetniških skupin, ki delajo na svojem projektu in med seboj tekmujejo za podporo in denar.

GLOBALNA konkurenca: Konkurenca postaja vse bolj mednarodna, globalna, podružnice tekmujejo na mednarodni ravni.

PODJETNIŠKA: Pomembno je, da se podjetja hitro odzovejo in prilagodijo potrebam trga, zato so se nekatere večje korporacije preoblikovale v več manjših podjetij.Zelo pomemben je podjetnik - inovator, ki zna razviti maloserijsko, diferencirano proizvodnjo in jo zna tudi tržiti. Proizvajalci se vse bolj prilagajajo potrebam kupca, na primer z natančno dobavo, ustreznim designom, kakovost ustreza pričakovanjem kupcev, ima razvejane servisne storitve. Poleg tega uvaja v podjetje novosti v samem načinu proizvodnje in trženja, v organizaciji celotnega proizvodnega procesa, razvijajo okolje za ustvarjalnost zaposlenih. Podjetja so manjša, poudarek je na znanju, inovativnosti, fleksibilnosti.

Konkurenca je največkrat oligopolna, kjer je manjše število velikih ponudnikov in veliko povpraševalcev.

NOVI VAL PODJETNIŠTVANOVI VAL PODJETNIŠTVA

Vsako gospodarstvo potrebuje nekaj večjih, uspešnih podjetij, ki predstavljajo hrbtenico gospodarstva. Pomembno vlogo imajo tudi srednje velika in mala podjetja ki so dopolnitev večjim podjetjem. Veliko jih uspešno kooperira z velikimi podjetji, zanje opravljajo razne storitve, kot remonte, distribucijo blaga, servisne storitve, skrb za prehrano zaposlenih.

V osemdesetih letih 20. stoletja, ob prehodu v postindustrijsko dobo, so zopet pridobivala na pomenu mala in srednje velika podjetja, njihova fleksibilnost in zmožnost hitrega prilagajanja kupcu, inovativnost. Ta novi val podjetništva spodbuja gospodarsko aktivnost, aktivnost posameznika. Podjetnik s svojo inovativnostjo je pomemben za hitrejši gospodarski razvoj. Uspešen podjetnik je vedno korak pred konkurenco, kar vse spodbuja k večji učinkovitosti, k uresničevanju novih idej.

Podjetništvo je lahko individualno ali notranje (korporacijsko).

Individualno podjetništvo Podjetnik svojo poslovno idejo preoblikuje v malo ali srednje podjetje. S svojim delovanjem združuje vse štiri ekonomske funkcije: lastnine, upravljanja, nadzora in tveganja. S svojim kapitalom nabavi proizvodne dejavnike, organizira proizvodnjo, poskrbi za plasma proizvodov. S svojim premoženjem upravlja, nadzira delovanje podjetja. Sprejema pomembne odločitve o akumulaciji, širjenju proizvodnje, o prodoru na nove, zahtevnejše trge. S tem prevzame vse tveganje - če je poslovna poteza prava, se mu obetajo veliki dobički, ob morebitnem neuspehu, pa sam krije izgubo. Razvoj podjetništva omogočajo tudi institucionalni okvirji, tako ekonomski, socialni, kulturni in

1


političnih pogoji. V Sloveniji se je individualno podjetništvo začelo razvijati po osamosvojitvi, leta 1991, ko smo sprejeli drug družbenoekonomski sistem. Nekaj velikih podjetij je zaradi izgube velikega dela trga bivše Jugoslavije propadlo, ker se niso znala pravočasno preusmeriti na druge trge in se niso prilagodila njihovim zahtevam. Podjetni posamezniki so ustanavljali nova podjetja, saj jim je to zakonodaja omogočala in mnogi so se uveljavili tako doma, kot tudi v svetu.

Notranje (korporacijsko) podjetništvo Velika podjetja dajo posameznim zaposlenim možnost, da izpeljejo določen projekt; razvijajo nove proizvode, postopke, organizacijo poslovanja. Korporacija jim da prostor, finančna sredstva in druga poslovna sredstva, da lahko nemoteno uresničuje svoj poslovni načrt. Podjetnik deluje znotraj korporacije kot neko notranje podjetje.

Zaradi novega podjetniškega vala se spreminja:- Tržna struktura, krepi se delež majhnih in srednje velikih podjetij, - Organizacijska struktura korporacije. Znotraj korporacij nastajajo profitni centri, ki so zelo

samostojni in v celotni odgovomi za uspeh poslovanja. Posamezne enote so si bolj enakovredne, ni več stroge hierarhične razdelitve dela, večja je projektna povezanost, kar povzroča večjo motivacijo, več je inovativnosti.

Država spodbuja nastanek inovacij, zato pomaga pri ustanavljanju podjetníških inkubatorjev. To so razvojno-raziskovalni, poslovno-podporni, svetovalno-izobraževalni centri. Ti centri pomagajo podjetjem “da ideja postane resničnost”. Razvijajo nove izdelke, postopke, ki jih potem “presadijo” v podjetje. So podporni instrument za mlade podjetnike, ki dobijo svetovanje, poslovne informacije.

ZAKAJ NOTRANJE PODJETNIŠTVO?

Notranje podjetništvo pritegne k učinkovitemu sodelovanju podjetne sodelavce, spodbuja njihov osebni razvoj in jim omogoča uspešno kariero notranjega podjetništva. Tako podjetni delavci ne iščejo možnosti za uveljavljanje drugje, ne uhajajo h konkurenci. Najbolj uspešnim zaposlenim omogočajo razne ugodnosti, možnost solastnine in udeležbe v delitvi dobička. S tem se oblikujejo bolj humani odnosi, manj je avtoritativnosti, večja je možnost soodločanja. Zadovoljstvo delavcev se povečuje, nastajajo ugodne možnosti za razvoj in realizacijo lastnih idej. Korporacije postajajo bolj fleksibilne, še posebej z razpršitvijo dejavnosti v več enot, ki so vse tržno naravnane.

1


Vloga države v sodobnem gospodarstvu

Klasični, liberalni kapitalizem je razvojna stopnja kapitalizma, za katero je značilna neomejena, svobodna konkurenca. Država v gospodarstvo ni posegala, gospodarska dogajanja je prepuščala trgu. Trg sam pa ima pomanjkljivosti v svojem delovanju, nekaterih potreb prebivalstva ne more zadovoljiti kakovostno in v celoti. Poleg tega so v obdobju liberalnega kapitalizma obstajala velika gospodarska nihanja - obdobja hitre gospodarske rasti in močnih padcev, zato je v trg začela posegati tudi država. V 20. stoletju se je vloga države v gospodarstvu močno okrepila.

Skozi zgodovino se je vloga države v gospodarstvu spreminjala in širila. Lahko govorimo o več konceptih vloge države v gospodarstvu.

Različni koncepti vloge države v razvoju gospodarstva

Koncepti vloge države v gospodarstvu: LIBERALNI (SVOBODNI) — LAISSEZ-FAIRE KONCEPT REFORMISTIČNI (KEYNESIANSKI) KONCEPT KLASIČNI KONCEPT VLOGE DRŽAVE KONCEPT

LIBERALNI (SVOBODNI) - LAISSEZ-FAIRE KONCEPTLIBERALNI (SVOBODNI) - LAISSEZ-FAIRE KONCEPT

Klasični, liberalni kapitalizem zagovarja neodvisnost gospodarstva od države. V tem obdobju se država v gospodarstvo, v delovanje trga, ni vmešavala. Zagotavljala je predvsem red, mir in zakonitost, organizirala zunanjo obrambo države, zagotavljala je uresničevanje Iastninskih pravic, skrbela za pospeševanje konkurence, za emisijo denarja, za razvijanje zunanje trgovine.

Trg je deloval svobodno, konkurenca je bila skoraj popolna, neomejena, zato imenujemo to obdobje liberalni kapitalizem. Liberalizem se je razvil v 18. stoletju v Franciji, zagovarja svobodo posameznika in podpira način ekonomske organizacije družbe, ki mu recemo LAISSEZ-FAIRE SISTEM. To pomeni ločenost gospodarstva od državne oblasti in čim manjši poseg države na trg. Zagovorniki liberalizma izhajajo iz dejstva, da posameznik pozna svoje interese, zna maksimirati svojo blaginjo in se zato optimalno odloča. Če država posega v gospodarstvo pa je neučinkovita.

Že Adam Smith je v svojem delu Bogastvo narodov leta 1776 poudarjal pomen trga. Trg deluje kot ''nevidna roka'', ki na podlagi interesov posameznikov usklajuje ponudbo in povpraševanje, kar vodi v blagor širše družbe.

Vendar je bilo v tem obdobju veliko gospodarskih nihanj, kriz, kar je večina držav sprejemala kot dano in neizogibno nujo, saj je prevladovala miselnost, da posamezniki, skozi uresničevanje svojih interesov, zagotavljajo učinkovito gospodarjenje, gospodarsko rast in blaginjo celotne družbe. Zaupanje v liberalni koncept, v moč tržnega mehanizma, se je močno omajalo z zlomom Newyorške borze 1929.

1


REFORMISTIČNI (KEYNESIJANSKI) KONCEPTREFORMISTIČNI (KEYNESIJANSKI) KONCEPT

V času velike gospodarske krize od leta 1929 - 32 je propadlo mnogo podjetij, vladala je velika brezposelnost. Prišlo je do spoznanja, da trg posameznikom in podjetjem ne daje dovolj informacij za optimalno odločanje, nima dovolj znanja, poleg tega ga omejujejo pravne norme, zato je nujno vmešavanje države - intervencionizem. Pojavil se je drugi koncept vloge države v gospodarstvu, to je reformistični (keynesianski) koncept.

Reformistični (keynesijanski) koncept pravi, da posameznik sicer zasleduje svoje interese, vendar je kakovost njegovega odločanja omejena. Pri maksimiranju skupne koristnosti ga omejujejo družbene norme, zakoni, pomanjkanje znanja in ne nazadnje, pomanjkanje informacij. Zato mora posamezniku pomagati država. Država naj bolj posega - intervenira v gospodarstvo oziroma v delovanje trga, zaradi tržnih pomanjkljivosti.

Država mora: - Reševati problem eksternalij. Eksternalija je učinek, ki ga s svojim delovanjem povzroči

posameznik ali država. Ta učinek pa ne vpliva samo na neposredne tržne udeležence, ampak ima širši družbeni vpliv. Ti zunanji - eksterni učinki so lahko pozitivni ali negativni (disekonomije). Zato mora država regulirati dejavnost podjetij oziroma omejevati negativne učinke njihovega delovanja. Recimo, da ima tovarna veliko odpadkov, ki obremenjujejo okolje, država v to negativno eksternalijo poseže tako, da od tovarne zahteva namestitev dodatne čistilne naprave, ji naloži globo ali zakonsko predpiše maksimalne dovoljene emisije škodljivih snovi.

- Reševati problem javnih dobrin - skrbeti za proizvodnjo javnih dobrin, kot so komunala, infrastruktura,

- Skrbeti za zagotavljanje skupnih dobrin; šolstvo, zdravstvo, kultura, šport, - Skrbeti za čim bolj polno zaposlenost vseh proizvodnih dejavnikov, - Omejevati monopole, - Skrbeti za redistribucijo dohodkov in s tem zmanjševati socialne razlike- Skrbeti za ekološko ravnotežje v družbi,- Uravnotežiti gospodarske odnose s tujino, skrbeti za gospodarsko rast.

1


KLASIČNI KONCEPT VLOGE DRŽAVE - KONCEPT DRŽAVE BLAGINJEKLASIČNI KONCEPT VLOGE DRŽAVE - KONCEPT DRŽAVE BLAGINJE

Po drugi svetovni vojni se je vloga države še povečala. Močno se je okrepila njena vloga na socialnem področju. To delovanje države omogoča enakomernejši gospodarski razvoj, višjo življenjsko raven prebivalstva. Razvil se je KONCEPT DRŽAVE BLAGINJE, za katero je značilno socialno-tržno gospodarstvo. Na ekonomskem področju skuša država uresničiti naslednje temeljne, klasične funkcije:

Skrbi za gospodarsko stabilnost, za stabilne cene, vodi protiinflacijsko politiko, regulira industrijo in trgovino

Skrbi za polno zaposlenost aktivnega prebivalstva Skrbi za gospodarsko rast in blaginjo Skrbi za plačilno - bilančno ravnotežje Sredi sedemdesetih let država tudi oblikuje sistem prerazdelitve dohodkov - pobira davke,

daje socialne podpore ipd. Skrbi za ekološko ravnotežje

Da bi država zadane naloge lahko uresničila, mora UKREPATI na več PODROČJIH Država s svojimi institucijami, kot so vlada, parlament, državna uprava, javne službe, sodstvo, policija, vojska, državna - javna podjetja in zavodi, deluje na naslednjih najpomembnejših področjih:

1. Državna lastnina Država je prišla do lastništva proizvodnih dejavnikov z nacionalizacijo. Ta proces je značilen za začetek 20. stoletja. V krizi je država prevzela vrsto podjetij, ki bi sicer propadla; na ta način je ohranila delovna mesta in ponudbo proizvodov. Po drugi svetovni vojni se je proces nacionalizacije ustavil zaradi neučinkovitosti državnih podjetij. Danes poteka proces denacionalizacije oziroma reprivatizacije, saj se je izkazalo, da so zasebna podjetja bolj učinkovita.

2. Država vpliva na večjo koncentracijo in centralizacijo kapitala Osnovni namen države je krepitev nacionalnega kapitala, za lažji, konkurenčnejši nastop na tujem trgu. Varuje domačo industrijo, tudi s protekcionističnimi ukrepi, kot so carine, uvozne kvote. Podpira perspektivne panoge, mednarodno konkurenčna podjetja, ki predstavljajo gonilo gospodarskega razvoja, prisotna je tudi v vojaški industriji.

3. Uravnava gospodarski razvoj in cikleDržava z ekonomsko politiko, s spodbujanjem agregatnega povpraševanja, skuša omiliti ciklična nihanja in preprečiti izbruh večjih kriz. S svojim poseganjem v gospodarstvo država gospodarskih nihanj in kriz ne odpravi, vendar so le-te občutno krajše in blažje.

4. Preko proračuna razdeljuje dohodke S pomočjo davkov država zbira sredstva in z njimi oblikuje državni proračun, preko katerega se prelivajo ogromna sredstva.

1


Iz proračuna država financira:- Gospodarsko infrastrukturo, daje subvencije podjetjem in perspektivnim panogam, podpira

znanstvenoraziskovalno dejavnost, - Družbene dejavnosti:

Skupne dejavnosti, kot so znanost, šolstvo, zdravstvo, socialno skrbstvo Splošne dejavnosti, to je dejavnosti povezane s funkcioniranjem države, kot so

državna uprava, vojska, policija.

5. Davčna politika in davčni sistem Je pomemben finančni instrument države, s katerim zbira sredstva prebivalstva in podjetij za svoje delovanje, npr. davek na premoženje, davek na dobiček. Z davčno politiko prerazdeljuje dohodke, predvsem s progresivno obdavčitvijo in s transferi revnim. Z različno obdavčitvijo vpliva tudi na alokacijo proizvodnih dejavnikov.

6. Monetarno-kreditni in bančni sistemSkrbi za primerno količino denarja v obtoku, za ravnovesje med blagovnimi in kupnimi skladi. Preko bank in drugih finančnih inštitucij vpliva na razvoj gospodarstva, s tem da vpliva na povečanje povpraševanja, pospeševanje investiranja - vodi ekspanzivno monetarno politiko. V primeru inflacije pa vpelje restriktivno denarno politiko, s katero omeji količino denarja v obtoku.

7. Državno reguliranje trga Država lahko neposredno vpliva na cene proizvodnih dejavnikov, blaga, storitev, cene nekaterih osnovnih življenjskih potrebščin določa administrativno. Z davčno politiko vpliva na alokacijo proizvodnih dejavnikov. Država s svojim delovanjem poskuša povečevati mednarodno konkurenčnost domačih proizvajalcev, zagotoviti stabilne trge pomembnih surovin, energije, saj to posredno močno vpliva na gospodarsko stabilnost. Skrbi za zaščito potrošnikov s predpisi o kakovosti dobrin, s standardi, z atesti. Izvaja ukrepe proti monopolom in s tem ohranjanja konkurenco.

8. Državno planiranje Država ima moč, da usmerja družbeni in gospodarski razvoj. Opredeli cilje ekonomske politike, temu ustrezno prilagodi instrumente, ki jih ima na voljo.

9. Država se povezuje s sindikati in delodajalci Država nastopa kot tretji partner pri pogajanjih o plačah in delovnih pogojih med delodajalci in delojemalci. Skuša opredeliti sprejemljive delovne pogoje, višino plač, socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.

1


DRŽAVA BLAGINJE IN NJENA KRIZA

V 20. stoletju je država vedno bolj širila svoj vpliv in nadzor v gospodarstvu, zlasti po veliki gospodarski krizi v 30-tih letih.

Država deluje v korist prebivalstva in v korist kapitala. - Po netržnih pogojih zagotavlja javne dobrine in storitve . Skrbi za socialno varnost, za šolstvo,

zdravstveno varstvo, pokojninski sistem, zagotavlja neprofitna stanovanja, omogoča razna usposabljanja za različne plasti oziroma potrebe prebivalstva.

- Pomaga pri razvoju novih tehnologij , tako da ustanavlja razvojne inštitute in jih tudi finančno podpira. Podjetjem znižuje stroške, s tem, da organizira šolanje strokovnjakov, s subvencijami podjetja spodbuja, da se ukvarjajo z določenimi dejavnostmi, katere sicer niso zelo donosne.

- Uravnava tudi druge zasebne aktivnosti in neposredno spreminja življenjske razmere posameznikov in skupin.

S tem država postaja dejavnik blaginje ljudi, od tod tudi naziv država blaginje. Vendar v razredna razmerja moči ne posega radikalno, saj dohodke prerazdeljuje predvsem med delavstvom.

Delovanje države se je močno okrepilo po drugi svetovni vojni, predvsem na socialnem področju; pravimo, da se je uveljavil MODEL SOCIALNEGA TRŽNEGA GOSPODARSTVA, ki prebivalstvu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno in pokojninsko varstvo, prerazdeljuje dohodke, korigira pomanjkljivosti trga, organizira brezplačno šolanje. Na ta način država deluje tudi v korist kapitala, saj znižuje stroške podjetjem in zagotavlja tudi socialno trdnost sistema. Družba deluje kot kombinacija tržnega in netržnega sistema. Država potrebuje za tako delovanje vse več administrativnega aparata, ki je drag in se vse bolj birokratizira; postaja vse bolj neučinkovit pri vodenju socialne politike. Država postaja preveč socialna, kar je nestimulativno, ni prave motivacije za delo. Obenem država s svojimi obsežnimi socialnimi programi preveč posega v zasebnost prebivalstva. Pride do krize države blaginje.

KRIZA DRŽAVE BLAGINJE na dveh nivojih: FISKALNA (DAVČNA) KRIZA

Država postaja zelo draga, saj za svoje ekonomske in socialne funkcije potrebuje vse več sredstev. Prihaja do proračunske krize, do vse večjega primanjkljaja v državni blagajni. Nastajajočo vrzel poskuša država zapolniti z večjimi davčnimi prilivi. Država prebivalstvo, tako posameznike kot podjetja, preobremenjuje z davki. Ta “davčni vijak” pritiska na povečevanje inflacije.

Nekaj možnih izhodov iz te krize: Racionalizacija državnega sektorja , z uresničevanjem programa varčevanja, kar je po

navadi zelo težko. Zmanjšanje vloge države na gospodarskem in socialnem področju , kar zagovarjajo

neoliberalisti.

1


Privatizacija nekaterih javnih služb in storitev , saj se s tem delno razbremeni državni proračun.

ZOPET PRIVATIZACIJA - NOVO RAZMERJE MED DRŽAVO IN POSAMEZNIKOMVisoka stopnja socialne varnosti ljudi ne motivira k večji delavnosti, k inovacijam, samoiniciativnosti in samostojnosti. Za vse potrebe socialne države je javnih prihodkov premalo. Tržna pravila pridobivajo vse večjo vlogo, ni več tolikšne kolektivizacije, solidarnosti. Na posameznika prehaja vse več odgovornosti, saj država poudarja usmeritev k privatizaciji in podjetništvu, čemur pa se večji del prebivalstva ni sposoben ali pa se noče prilagoditi.

Koncept privatizacije zagovarja: Večjo privatizacijo državnih podjetij . Podjetja naj se z denacionalizacijo vrnejo bivšim

lastnikom, ali pa naj država proda delnice zasebnim podjetjem. Izkazalo se je, da zasebna podjetja delujejo bolj učinkovito kot državna.

Koncesijsko oddajanje poslov . Država naj izda večim zasebnim podjetjem dovoljenja za opravljanje določenih dejavnosti, ki so sicer v pristojnosti države.

Večjo liberalizacijo gospodarstva , kar pomeni odpravo raznih omejitev oziroma deregulacijo gospodarstva. V nekaterih panogah je javni monopol, zato naj država ustvari konkurenco v monopoliziranih panogah, mani naj se vmešava na trg, uravnava naj le dejavnosti, katerih trg sam ne zmore, kot so šolstvo, zdravstvo, infrastruktura, javne dobrine.

Državna blagajna naj se skrči na minimum. Obrani naj res nujne socialne pomoči prebivalstvu, večji poudarek je potreben na aktivni politiki zaposlovanja — določen segment brezposelnih je potrebno dodatno izobraževati, prekvalificirati, usposobiti za druga dela, klasične podpore brezposelnim pa se morajo skrčiti.

Večjo vlogo naj dobijo javna dela

NALOGE SODOBNE DRŽAVE v 80-tih letihNALOGE SODOBNE DRŽAVE v 80-tih letih V 80-tih letih prihaja do vedno večje krize države blaginje - potrebe po sredstvih javnega financiranja se večajo, prihodki javnih financ pa so omejeni. Sodobni koncept države teži k zmerni obdavčitvi, vsem skuša zagotoviti čim bolj enakopraven položaj v gospodarstvu.Proračunsko krizo država poskuša reševati z zadolževanjem, večja je privatizacija državnih podjetij preko prodaj delnic, z odprodajo državnega premoženja, z deregulacijo trga, tako da manj posega na trg in odpravi določene omejitve.

Poglavitne naloge države v tem obdobju so nekoliko drugačne, kot v preteklosti: 1. Ustvarjanje gospodarske rasti Spremenili so se temeljni dejavniki gospodarske rasti. V preteklosti je gospodarska rast temeljila na velikem kapitalu, akumulacji, naložbah. Sedaj ni več tolikšen poudarek na akumulaciji, vse večji poudarek je na podjetništvu, znanju, tehnoloških in organizacijskih inovacijah. Država s podpiranjem izobraževanja, podjetništva, razvoja tehnologije, ustvarja ugodno okolje za pospeševanje spremembe gospodarske strukture. Podpira ustanavljanje in razvoj podjetniških inkubatorjev, ki “presajajo” znanje iz univerz v podjetja.

1


2. Vključevanje revnih v proces razvoja oziroma rastiKlasične socialne podpore mora država spremeniti, ker postajajo “preveč drage”. Država vedno več investira v usposabljanje revnih. Prebivalstvu, še posebej brezposelnim, pomaga z dodatnim izobraževanjem, dokvalifikacijo, prekvalifikacijo, z zaposlovanjem preko javnih del.Revne poskuša aktivno, ne samo preko socialnih transferjev, vključiti v razvoj.

3. Razvija se nov pristop v regionalnem razvojuDržava oblikuje splošne razvojne možnosti, začrta smernice gospodarskega razvoja. Regionalne in lokalne oblasti spodbujajo razvoj na svojem področju. V svojo regijo poskušajo pritegniti čim več podjetnikov, znanja, kapitala, vlagajo v infrastrukturo. Podpirajo zlasti dejavnosti, ki so pomembne za regijo.

Nova vloga države je torej predvsem v tem, da skrbi za gospodarski razvoj, sočasno pa zasleduje uresničevanje socialnih ciljev. Klasični socialni transferji se krčijo, na področju zaposlovanja pa uvaja aktivno politiko zaposlovanja. V trg država radikalno ne posega, dovoljuje mu, da opravlja svoje funkcije, alokacije, selekcije, razdelitve in kontrole. Vse bolj skrbi tudi za zaščito okolja.

Sodobna družba je zapletena, ima veliko zakonov, pravil in družbenih norm, zato rečemo, da je prenormirana (preveč norm) in hiperinstitucionalizirana. Za realizacijo vseh zastavljenih ciljev država potrebuje veliko institucij za uresničevanje določenih ciljev, jih je celo preveč, saj se s tem zmanjša transparentnost in poveča birokracija.

Priča smo prehodi iz sodobnega tržnega gospodarstva – modern industrijske družbe v novo razvojno etapo, ki jo imenujemo postindustrijska oz. informacijska družba, za katero je značilno:

- Nove tehnologije, inovacija- Nove organizacijske oblike podjetij- Uveljavljanje podjetniške ekonomije nasproti hierarhični korporaciji- Spremenjena struktura zaposlenih, saj razvoj zahteva vedno nova znanja in veščine- Novi načini prilagajanja trgu – prehod iz cenovne na necenovno konkurenco

1


Mednarodni ekonomski odnosi (MEO)

Razvoj mednarodnih ekonomskih odnosov

Z razvojem množične proizvodnje je nastala potreba po vse večjem trgu, zato države razvijajo in krepijo gospodarske povezave z drugimi državami. Sodobna gospodarstva so vse bolj odprta, gospodarske povezave - mednarodni ekonomski odnosi - potekajo· na več nivojih: države izvažajo in uvažajo dobrine in storitve, surovine, proizvodne dejavnike, gre tudi za pretok znanja, kapitala, tehnologije in organizacijskega znanja, know-howa. Gospodarstva s tem postajajo med seboj vse bolj povezana in odvisna. Svetovno gospodarstvo se je v zadnjem četrtletju bistveno spremenilo. Gospodarstvo postaja globalno, poslovanje se vse bolj intemacionalizira.

TEORIJA PRIMERJALNIH PREDNOSTI GOSPODARSTEVTEORIJA PRIMERJALNIH PREDNOSTI GOSPODARSTEV

Države morajo del proizvodov in storitev, ki jih potrebujejo njeni prebivalci uvoziti, ker jih sama ne proizvaja, presežke pa izvoziti. Tudi, če bi država proizvedla vse kar potrebuje, je smotrno, da sodeluje v mednarodni trgovini. Osnova mednarodne trgovine je raznovrstnost proizvodnih možnosti v različnih državah. Mednarodna trgovina se odvija na podlagi primerjalnih prednosti. Ekonomisti so razvili teorijo absolutnih prednosti in relativnih prednosti.

Teorija ABSOLUTNIH PREDNOSTI

Teorijo absolutnih prednosti je razvil Adam Smith (1723-1790). Zagovarjal je koristnost mednarodne menjave - gospodarstvo naj se specializira za proizvodnjo dobrin in storitev, pri katerih je produktivnost absolutno največja. Viške proizvodov država izvozi, uvozi pa kar doma ne more proizvesti. Vendar ta teorija ni upoštevala, da nekatere države nimajo nobene proizvodnje, v kateri bi bile absolutno najboljše.

Teorija PRIMERJALNIH – KOMPARATIVNIH PREDNOSTI

To teorijo razvil David Ricardo (1772-1823) in s tem dopolnil teorijo absolutnih prednosti. Teorija primerjalnih prednosti uči, da vse države v mednarodni menjavi pridobijo, če na svetovnem trgu ni monopolov. Skupno ustvarjeni BDP v vseh državah je večji, če države ne proizvajajo vsega kar potrebujejo, temveč se specializirajo za proizvodnjo proizvodov in storitev, pri katerih imajo primerjalne prednosti, presežke izvozijo, uvozijo pa kar potrebujejo. Zato je nujna odprtost gospodarstva.

Država se specializira za proizvodnjo tiste vrste blaga, pri kateri je razmeroma učinkovitejša. Pri tem ni potrebno, da je absolutno učinkovitejša. Tudi v tem primeru se splača specializacija oziroma mednarodna delitev dela.

Vzemimo primer, da Slovenija potrebuje za izdelavo para smuči 10 ur, Japonska pa 8 ur, za izdelavo računalnika potrebuje Slovenija 100 ur, Japonska pa 60 ur. Vidimo, da je Japonska produktivnejša pri proizvodnji obeh vrst dobrin. Po teoriji absolutnih prednosti bi torej Japonska proizvajala obe vrsti dobrin.

1


Teorija primerjalne prednosti:

Japonska je sorazmerno produktivnejša pri proizvodnji računalnikov, saj potrebujejo zanje 40 % manj dela kot Slovenija, za smuči pa le 20 % manj dela. Japonska bi se usmerila v proizvodnjo računalnikov, Slovenija pa v proizvodnjo smuči.

Skupna proizvodnja obeh proizvodov bo namreč večja, če se državi specializirata in izmenjata dobrini - specializacija oziroma mednarodna delitev dela se splača. Lahko povzamemo, da je mednarodna menjava vedno boljša od avtarkije in da primerjalne prednosti mednarodne delitve dela vedno povečajo skupno družbeno bogastvo. Koliko države pridobijo z mednarodno menjavo je odvisno tudi od ekonomske moči, trgovske in pogajalske spretnosti posamezne države.

Zaradi zgoraj navedenega so vse oblike zaščite domače proizvodnje, kot so carine, uvozne kvote in druge necarinske zaščite, nezaželene.

PROTEKCIONIZEM

Ker je zunanjetrgovinski liberalizem vodil do izkoriščanja, se je konec 19.st., v obdobju popolne prevlade Anglije na svetovnem trgu, razvil protekcionizem. Protekcionizem imenujemo politiko države, katere namen je zaščita domačih proizvajalcev pred uvozom oziroma tujo konkurenco. Države naj bi zaščitile samo “mlado industrijo’ in samo toliko časa, da se usposobi za konkuriranje na svetovnem trgu, maksimalno 30 let. Namen protekcionizma je torej zaščita in pospeševanje domače industrije. V ZDA so uvedli protekcionizem najprej za zaščito agrarne industrije, kasneje tudi predelovalne industrije.

Dodatna pojasnila D. Ricardo je teorijo primerjalnih prednosti predstavil s primerom proizvodnje vina in platna v dveh različnih državah, ki imata različne stroške proizvodnje. Stroške proizvodnje je meril z delom oziroma s številom ljudi, potrebnih za izdelavo enote vina in enote platana. Pogoj za menjavo so različni komparativni stroški.

Primer 1: Stroški proizvodnje v enotah dela in primerjalni – komparativni stroški

DRŽAVA Platno Vino Skupni stroški državeA 100 delavcev 120 delavcev 220 delavcevB 90 delavcev 80 delavcev 170 delavcev

Država B ima pri proizvodnji obeh dobrin absolutno nižje stroške.

DRŽAVA Odpovedane enote platna za proizvodnjo dodatne enote vina

Odpovedane enote vina za proizvodnjo dodatne enote platna

Skupni stroški države

A (100 : 120) = 0,833 (120 : 100) = 1,2 220 delavcev B (90 : 80) = 1,125 (80: 90) = 0,888 170 delavcev

1


Država A poveča proizvodnjo platna, omeji proizvodnjo vina. Država B poveča proizvodnjo vina, zmanjša proizvodnjo platna. Osnova mednarodne menjave je torej raznovrstnost proizvodnih možnosti v različnih državah. Države proizvajajo različne proizvode z različnimi stroški.

Primer 2

DRŽAVA A je bolj produktivna v obeh proizvodnjah- Za proizvodnjo ene enote platna potrebuje 1 dan - Za proizvodnjo ene enote vina potrebuje 2 dni

DRŽAVA B je manj produktivna v obeh proizvodnjah - Za proizvodnjo ene enote platna potrebuje 2 dni - Za proizvodnjo ene enote vina potrebuje 3 dni

DRŽAVA Platno Vino Proizvodnja skupajA 1 dan 2 dni 3 dniA 2 dni 3 dni 5 dni

Državi NE trgujeta – ni specializacijeDelavci so v obeh državah razporejeni enako, tako, da opravijo:

- 500 dni dela za platni- 500 dni dela za vino

DRŽAVA A DRŽAVA B Skupaj proizvodnja obeh državPlatno 500 enot 167 enot 667 enotVino 250 enot 167 enot 417 enotProizvodnja platna in vina 750 enot 334 enot 1084 enot

Državi trgujeta – država B se specializira, pride do alokacje proizvodnih dejavnikov

DRŽAVA A DRŽAVA B Skupaj proizvodnja obeh državPlatno 700 enot 0 enot 700 enotVino 150 enot 333 enot 483 enotProizvodnja platna in vina 850 enot 333 enot 1183 enot

- Zaradi specializacije je večja proizvodnja, obe državi sta na boljšem- Trgovina je vedno boljša od avtarkije- K razvoju svetovne trgovine so močno pripomogla tudi veliko geografska odkritja

1


RAZVOJ KOLONIALIZMARAZVOJ KOLONIALIZMA

Gospodarsko močno razvite države so, zaradi želje po čim večjem dobičku, osvajale manj razvite države. Gospodarske metropole so izkoriščale svoje kolonije. Politiko gospodarsko močnejših držav, ki temelji na osvajanju, gospodarskem izkoriščanju in političnem zatiranju drugih dežel imenujemo kolonializem.

Najprej je bil cilj kolonializma izkoriščanje naravnih bogastev kolonij, saj je to omogočalo bistveno cenejšo proizvodnjo. Za metropole so kolonije predstavljale nova tržišča, kamor so izvažale svojo hiperprodukcijo. Izkoriščali so tudi poceni delovno silo teh dežel.

Lahko rečemo, daje razvoj kolonializma prešel več faz: - Najprej je prišlo do izkoriščanja naravnih bogastev. - V 19. stoletju so gospodarsko močno razvite države iskale predvsem nove trge za izvoz

lastnih proizvodov, saj je domača hiperprodukcija postajala vse večja.

- V 20. stoletju so kolonizatorji v teh državah oblikovali lastne prodajne mreže. Z izločitvijo posrednikov v trgovini so povečevali svoj dobiček, trg so bolj neposredno obvladovali.

- Ko proizvodi niso bili več tako tržno zanimivi, so podjetja prodajala licence in tehnično znanje (know- how) proizvajalcem v tujini.

- V drugih državah so začeli graditi lastne proizvodne obrate, nastajati so začele

transnacionalne korporacije - TNK . Tako so laže izkoriščali poceni proizvodne dejavnike, predvsem surovine in delovno silo, izkoriščali so milejšo zakonodajo glede ekoloških predpisov, davkov.

- V TNK se upravljanje porazdeli , saj TNK vodi menedžment iz različnih držav.

- Transnacionalizira se tudi kapital oziroma lastnina , saj delniške družbe prodajajo delnice na mednarodni borzi.

IMPERIALIZEM - najvišji stadij kapitalizma

Pojavi se težnja po obvladovanju tujih ozemelj, tako na ekonomskem kot političnem področju. S širitvijo kapitala po vsem svetu so nastali veliki imperiji. Prihaja do imperializma, ki ga je Lenin označil za najvišjo stopnjo kapitalizma.

Sam imperializem ima več razvojnih stopenj: - Prihaja do vse večje koncentracije in centralizacije kapitala, nastanka monopolov, ki

preraščajo državne meje. - Z združitvijo bančnega in industrijskega kapitala nastaja finančna oligarhija. - Izvoz kapitala se povečuje , saj je težnja po bogatenju močno prisotna, poleg tega so

domači trgi vse bolj zasičeni s proizvodi. - Prihaja do ekonomske delitve sveta. Oblikujejo se mednarodne monopolne zveze , ki

delujejo na različnih tržiščih, znotraj katerih si ne konkurirajo. - Teritorialno-politična razdelitev sveta med velike kapitalistične države.

1


Izvoz kapitala

V 20. stoletju prihaja do vse večjega izvoza kapitala. Razlog za izvoz je v tem, da kapital v domačem gospodarshu postaja relativno odvečen, kar pomeni, da je doma premalo možnosti za donosne naložbe.

Donosnost naložb je omejena zaradi več razlogov: V monopoliziranih panogah prihaja do omejevanja produkcije in naložb (kartelni dogovori). V nemonopoliziranih panogah se je kopičilo ogromno kapitala, kjer je vladala huda

konkurenca, kot posledica je bilo padanje profitov. V konjunkturnih produkcijah so po navadi inovacije zaščitili s patenti, kar zopet omejuje

vstop v določene panoge.

Tako je kapital začel iskati nove možnosti za doseganje večjih profitov. Začel se je seliti v nerazvite države, kjer so še obstajale možnosti za visoke donose in zagotavljale možnost prenosa profitov nazaj v matično državo, t.i. repatriacijo profita.

DEKOLONIZACIJA IN NEOKOLONIALIZEM

Po 2. svetovni vojni so se dežele začele politično osamosvajati. Vrednote svobode in nacionalna samostojnosti so sprejeli tudi v OZN.

Prišlo je do procesa dekolonizacije - politično se je osamosvojilo okoli 100 držav; ki pa so še vedno ekonomsko odvisne od nekdanjih metropol.Nekdanje kolonije zaradi večletne podjarmljenosti nimajo razvite lastne ekonomije, pogojev za samostojno delovanje na gospodarskem področju.

Gospodarsko so odvisne od metropol, saj: - So še vedno nerazvite- Imajo neustrezno strukturo gospodarstva, po navadi enostransko razvito, ki ustreza

predvsem kolonizatorju- Primanjkuje izobraženega kadra , saj je tuji menedžment ob osamosvojitvi zapustil državo,

nimajo lastne tehnologe- Gospodarstvo se neenakomerno razvija

Imajo slabo logistiko s sosednjimi gospodarstvi, poudarek je na povezanosti z metropolo.

Vsa zgoraj navedena dejstva so za države, ki so se osvobodile kolonialnega jarma, imela določene posledice: prihajalo je do nemirov, politične nestabilnosti, enostrankarskih sistemov, vojaške diktature.

Razvite države želijo nekdanje kolonije spraviti v čim večjo gospodarsko odvisnost, to imenujemo politika neokolonializma. Nerazvite države niso zmogle samostojnega gospodarskega razvoja, zato so se oprle na njihove nekdanje metropole, le-te pa želijo preko njih svoje blago čim ceneje prepeljati na svetovni trg. Lahko rečemo, da gre za gospodarski kolonializem.

1


Internacionalizacija kapitala

S tem, ko je kapital iskal nove možnosti za oplajanje, se je vse boij širil po vsem svetu, prišlo je do internacionalizacije kapitala.

Proces širjenja kapitala – internacionalizacije kapitala poteka v štirih oblikah: Z razvojem svetovnega kapitalističnega sistema Z regionalnimi ekonomskimi integracijami Z mednarodnimi bančnimi in drugimi finančnimi integracijami S transnacionalnimi korporacijami.

Razvoj svetovnega kapitalističnega sistema

Kapital se je v želji po doseganju čim večjih profitov hitro širil po vsem svetu. Mednarodna delitev dela je vse večja, gospodarstva postajajo vse bolj povezana in soodvisna. V zadnjih dveh desetletjih pa je k procesu razvoja kapitalističnega sistema zelo pripomogla sodobna informacijska tehnologija, brez katere si le težko predstavljamo sodobno gospodarstvo.

Gospodarstva postajajo vse bolj globalna. Širi se: Mednarodna menjava blaga in storitev - menja (izvaža in uvaža) se že četrtina svetovne

proizvodnje. Mednarodno gibanje kapitala, tj. izvoz kapitala.

Kapital izvažajo v manj razvite države, ki se soočajo s problemom prezadolženosti. Šibka gospodarstva ne morejo vrniti dolga, kar vpliva na stagnacijo gospodarskega razvoja v teh deželah, povečuje se nezaposlenost, rastejo socialne napetosti, prihaja do politične nestabilnosti.

Kapital izvažajo tako država, kot tudi zasebniki. Nalagajo ga v proizvodnjo - govorimo o neposrednih investicijah, ko gre za nakup deleža

tujega podjetja, ki je večji od 10%.

V kolikor podjetje kupi delež podjetja, ki je manjši od 10%‚ govorimo o portfeljskih investicijah oziroma o nakupu vrednostnih papirjev

Lahko pride do ustanovitve novega podjetja s tujim partnerjem. Tujim podjetjem dajejo kredite, predvsem mednarodne finančne institucije.

Prenos tehnologije oziroma tehnološke dokumentacije med državami: patentov, licenc, znanja (know-how). Prihaja do skupnih naložb podjetij iz dveh ali več držav - joint ventures, kar še poglablja pretok kapitala, znanja in omogoča še večje tehnološke dosežke.

Pretok delovne sile — migracije, predvsem iz nerazvitih držav v razvite. Pred drugo svetovno vojno je bilo veliko emigracij iz Evrope v Ameriko, danes pa je precej preseljevanja v Zahodno Evropo, iz ekonomskih in tudi političnih razlogov. Nerazvite države se srečujejo s problemom “bega možganov”. Izobraženi strokovnjaki, ki doma ne dobijo ustrezne zaposlitve, se zaposlijo v tujini. Tako dobijo razvite države novo znanje, iz nerazvitih pa odhaja človeški kapital, ki je

1


bistvenega pomena za razvoj.

MEDNARODNE BANČNE IN FINANČNE INŠTITUCIJE MEDNARODNE BANČNE IN FINANČNE INŠTITUCIJE

Pripomorejo k hitrejšemu povezovanju gospodarstev in hitrejšemu pretoku kapitala med njimi. Skrbijo za mednarodno finančno stabilnost, dajejo mednarodna posojila in pomoč manj razvitim državam.

Mednarodne bančne in finančne inštitucije se pojavljajo v večih oblikah:

Mednarodne borze, med katerimi so najbolj znane New-Yorška, Tokijska in Frankfurtska. Evropski denarni trg, ki vključuje 14 držav članic Evropske unije. V evropski denarni

uniji ni še nobene nove pristopnice, ki so v EU pristopile 1. maja 2004, poleg teh držav pa evra niso prevzele še Velika Britanija, Švedska in Danska.

Mednarodne bančne inštitucije

IMF — International Monetary Found I Mednarodni denarni sklad (MDS) - daje kredite; sedež v Washingtonu

IBRD - International Bank for Research and Development I Mednarodna banka za obnovo in razvoj - skrbi predvsem za financiranje investicij v infrastrukturo EBRD - European Bank for Research and Development / Evropska banka za obnovo in razvoj, ki je bila ustanovijena leta 1990 za pomoč socialističnim državam; sedež irna v Londonu EVROPSKA BANKA; sedež v Frankfurtu SVETOVNA BANKA; sedež v Washingtonu EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA

Transnacionalne banke, to so banke, ki imajo podružnice po svetu.

Regionalne ekonomske integracije Močna mednarodna konkurenca je nekatere je vodila do tega, da so se države začele povezovati zaradi ekonomskih interesov. Razni meddržavni sporazumi poenostavijo poslovanje med članicami, odpravljajo določene ovire za nemoteno trgovanje me njimi. Cilj je seveda večanje ekonomske moči in vpliva na svetovni trg.

Različne stopnje ekonomskih integracij

Glede na stopnjo intenzitete, širine gospodarskega dogovora, lahko mednarodne ekonomske integracije razdelimo na več stopenj:

1) Območje proste trgovine : odprava ovir za trgovanje med članicami 2) Carinska unija : odprava carin med članicami, poenotenje carin napram tretjim državam 3) Skupni trg : Carinska unija, ki odpravi tudi necarinske omejitve 4) Ekonomske (gospodarska) unija: skupni trg, fiksni devizni tečaji, koordinacija ekonomske

politike

1


5) Popolna ekonomska integracija : gospodarska unija, ki ima enotno valuto, skupno centralno banko in ekonomsko politiko

Cilji ekonomskih integracij so (Kumar 1989):

Doseganje večje proizvodnje na podlagi specializacije, ki se oblikuje po načelu primerjalnih prednosti

Pocenitev proizvodnje zaradi ekonomije obsega Izboljšanje menjave med članicami glede na ostale države Večja ekonomičnost zaradi večje konkurenčnosti Lažje prestrukturiranje proizvodnje Lažje uresničevanje skupnih političnih in ideoloških ciljev

Ekonomske integracije

WTO - World Trade Organization I Svetovna trgovinska organizacija, ki je bila ustanovljena v Ženevi leta 1994. Temelji predvsem na prostem pretoku blaga, kapitala, storitev in delovne sile.

EFTA - European Free Trade Area I Evropsko območje svobodne trgovine, ki je bila ustanovljena leta 1960 kot protiutež EGS. Članice: Isiandija, Liechtenstein, Norveška in Švica. Članice EFTE so oblikovale prosto trgovino, brez carin. Članica je bila tudi Slovenija, ki je ob vstopu V

EU izstopila iz tega združenja.

CEFTA - Central European Free Trade Association I Centralno evropsko območje svobodne trgovine; ustanovijena leta 1991.. Ob vstopu v EU so je dotedanje članice, Češka, Slovaška, Madžarska, Poljska, Slovenija, morale zapustiti. Sedanje članice CEFTE so: Bolgarija, Romunija, Hrvaška

NAFTA - North American Free Trade Area / Severnoameriško območje proste trgovine. Članice: Kanada, Mehika, ZDA

LAFTA - Latin American Free Trade Area / Latinskoameriško območje proste trgovine (države Srednje in Južne Amerike) Članice: Argentina, Brazilija, Bolivija, Čile, Kolumbija, Ekvador, Mehika, Paragvaj, Peru, Urugvaj, Venezuela.

1


EVROPSKA UNIJA - EUEVROPSKA UNIJA - EU

9. maja 1950 je prišlo do prvih zametkov nastanka Evropske unije. Francoski zunanji minister Schuman je predstavil predlog obnovitve premogovne in jeklarske industrije Francije in Nemčije. Zato so 9. maj razglasili za dan Evrope. Leta 1952 je prišlo do podpisa Pariške pogodbe o sodelovanju na tem področju med Belgijo, Francijo, Nemčijo, Italijo, Luksemburgom, Nizozemsko. Te države so sčasoma razvijale vedno večje gospodarsko sodelovanje tudi na drugih področjih. Leta 1957 so te države podpisale Rimski sporazum o nastanku Evropske gospodarske skupnosti - EGS.

Evropska unija je dobila svoje ime leta 1993, po podpisu Maastrichtske pogodbe (Bela knjiga), v kateri so predvideli širitev sodelovanja. Namen te pogodbe je oblikovanje enotnega trga.

Ukrepi— ekonomske temelji za povezovanje poenotenje trga, ki so določeni v Beli knjigi: Prost pretok blaga in storitev, proizvodnih dejavnikov Usklajenost makroekonomske politike, zlasti na denarnem in davčnem področju Ustanavljanje nadnacionalnih institucij, kot so Agencija za kmetijske trge, za energijo,

telekomunikacije. Odprava notranjih meja, carinskih, administrativnih omejitev, njihovo poenotenje napram drugim državam nečlanicam. Predpisi o zaščiti okolja ipd.

CILJ ustanovitve EU je:

- Večja konkurenčnost EU na svetovnem trgu, predvsem proti ZDA in Japonski- Hitrejši razvoj gospodarstva in večja blaginja.

Sedaj ima EU 25 držav članic: - Šest ustanovitvenih držav: Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, - Velika Britanija, Irska, Danska, Grčija, Portugalska, Spanija, Avstrija, Finska, Švedska, - Članice, ki so pristopile I 2004: Češka republika, Slovaška, Madžarska, Poljska, Litva, Latvija,

Estonija, Slovenija, Ciper, Malta.

Koristi od enotnega trga EU Enotni trg prinaša zniževanje cen, boljšo kakovost izdelkov in storitev, večjo izbiro Podjetja izkoristijo velik notranji trg in tako laže dosegajo ekonomijo obsega. Prost pretok informacij, tehnologije, proizvodnih dejavnikov omogoča večjo konkurenčnost na svetovnem

trgu. Enotna evropska valuta – evro - olajša plačilni promet. Okrepi se notranja konkurenca, kar vodi do večje učinkovitosti in ekonomičnosti podjetij. Prihaja do enakih standardov izdelkov in storitev, kar poenostavlja proizvodnjo in menjavo. Zaščita okolja.

1


Zaščita pravic potrošnikov.

Pričakovane koristi Slovenije od vstopa v EU

S članstvom v EU se Slovenija vključuje v velik trg brez posebnih omejitev. Prost pretok kapitala, proizvodov in storitev ter delovne sile vodi k večji konkurenci, to pa poveča produktivnost, izboljša kakovost proizvodov in storitev. S prostim vstopom na nov, večji trg, se poveča medsebojna trgovina, podjetja laže dosegajo ekonomijo obsega in povečajo ekonomičnost.

Poveča se zaposlenost in mobilnost delovne sile. Večja je možnost zaposlovanja naših državljanov v tujini in tujih strokovnjakov pri nas, dostop do novih tehnologij.

Poveča se pretok znanja, možnost izobraževanja na evropskem trgu in sodelovanje v evropskih mednarodnih projektih.

Ocenjujejo, da bo vključitev kumulativno prispevala k povečanju BDP-ja za približno 5%.

Negativne spremenljivke

Seveda je vstop povezan tudi z dodatnimi stroški, saj moramo prilagoditi pravni red Evropski uniji, ustanoviti dodatne institucije, ki bodo skrbele za ustrezno delovanje in medsebojno povezavo. Sedaj je Slovenija neto prejemnica sredstev iz Evropske unije, kar trenutno ne izkorišča najboije. Slaba stran je v tem, da se zmanjšuje nacionalno suverenost, v uresničevanju ekonomskih politik izgubljamo samostojnost upravljanja.

EVROPSKA MONETARNA UNIJA (EMU)EVROPSKA MONETARNA UNIJA (EMU)

Osnova za nastanek Evropske unije in Evropske monetarne unije so “MAASTRICHTSKI” -

KONVERGENČNI KRITERIJI, sprejeti leta 1992.

Leta 1998 je začela delovati Evropska centralna banka - ECB, s sedežem v Frankfurtu. 1. . 1. 1999 je enajst članic Evropske unije ustanovilo Evropsko monetarno unijo in uvedlo enotno valuto EVRO. Med svojimi valutami in evrom so določili fiksna razmerja, katera so morala vzdrževati. Julija 2002 je evro postal zakonito plačilno sredstvo med članicaini EMU.

Za vstop v Evropsko države članice Evropske unije izpolnjevati nekaj kriterijev, ki so določeni z “Maastrichtsko” pogodbo, oz. ti. konvergenčnimi kriteriji.

1


Konvergenčne kriterije lahko delimo na monetarne in fiskalne.

Monetarni:

1. STABILNOST CEN: Inflacija ne sme presegati povprečne inflacije treh članic z najnižjo inflacijo za več kot 1,5 odstotne točke. 2. DOLGOROČNE OBRESTNE MERE morajo biti mani kot dve odstotni točki nad povprečjem obrestnih mer treh članic z najnižjo stopnjo inflacije.3. DVE LETI PRED UVEDBO EVRA MORA DRŽAVA IMETI STABILNI TEČAJ DOMAČE VALUTE. Vlada ne sme dopustiti devalvacije nacionalne valute v primerjavi z drugimi valutami - dovoljena je 15 odstotna oscilacija navzgor in 15 odstotna navzdol od določenega tečaja.

Fiskalni:

1. PRORAČUNSKI PRIMANJKLJAJ mora biti manjši od treh odstotkov BDP-ja. 2. DRŽAVNI DOLG mora biti manjši od 60 % BDP-ja. Slovenija izpolnjuje fiskalne pogoje, saj ima trenutni proračunski primanjkljaj okrog 1,9 % BDB, državni dolg pa okoli 29 % BDP.

Kar se tiče monetarnih kriterijev, imamo obrestno mero še vedno višjo od dovoljene, vendar smo na dobri poti za njeno uravnavanje. Prvi korak, ki je k temu pripomogel je odprava TOM-a (temeljne obrestne mere), za katero je značilno, da se je oblikovala v skladu z inflacijo. Vedno večja konkurenca tudi na bančnem področju oziroma na finančnem trgu bo verjetno opravila svoje.

28. junija 2004 smo vstopili v sistem ERM 2, evro smo prevzeli v začetku leta 2007. Menjava SIT za EUR je po paritetnem tečaju 239,64 SIT za 1 EVRO.

Transnacionalne korporacije (TNK) – Multinacionalke

Kapital se vedno bolj širil po vsem svetu preko transnacionalnih korporacij.

Transnacionalna korporacija je velika delniška družba, ki ima vsaj eno podružnico v drugi državi (McDonalds). Deluje kot celota in maksimizira profit - vse korporacije. Podjetja so vodena iz centrale, management je odgovoren za delovanje celotne TNK.

ZNAČILNOSTI transnacionalnih korporacij Podjetja so vodena iz centrale, katera odloča o vsem: Strategiji,planiranju,marketing, financah,kadrih Korporacija skrbi za maksimiranje skupnega profita

1


Delovanje TNK:

Vlagatelji ene ali več držav v centralo

Podružnice, filiale, obrati v različnih državah

Vlaganje v TNK se je začelo razvijati v 20. st., na začetku je bilo 25 TNK, pospešeno pa so se začele razvijati po 2. svetovni vojni.

Primarni sektor Sekundarni sektor Terciarni sektorNafta, kmetijstvo Avtomobili, kemija, farmacija,

živilska industrija, gumarstvoBanke, zavarovalnice

RAZLOGI ZA INVESTIRANJE V PODRUŽNICE:

Motiv za naložbe transnacionalnih podjetjih v tujini je vsekakor dosegarija večjega dobička, večje akumulacije kapitala.

Za povečano produkcijo podjetja potrebujejo nove trge, ki so blizu obratom TNK. Lažje prodre na nove trge. S tem, ko ima obrat v tujini spozna navade, običaje, okus

potrošnikov in jim tako laže približa svoj asortima, blagovno znamko. Nižji transportni stroški. Ugoden vir naravnega bogastva, izkoriščanje nafe, rud, pridelkov. Izognejo se carinskim in necarinskim omejitvam. Izognejo se ostrim ekološkim predpisom. Milejši ekološki predpisi lahko za umazano

proizvodnjo pomenijo velik prihranek po stroških. Izkoriščanje davčnih olajšav, npr. nižji davek na dobiček, nižji davek na izplačane plače.

porabijo lahko cenejše proizvodne dejavnike, naravne resurse, predvsem pa izkoriščajo cenejšo delovno silo.

Izognejo se pritiskom delavcev, npr. stavkam, z realokacijo produkcije - proizvodnjo selijo tja, kjer so delavci slabo sindikalno organizirani ali sploh niso.

TNK pridobiva nove strokovnjake, znance.

Podružnica 4

CentralaTNK

Podružnica 1

Podružnica 2 Podružnica 3

1


Podružnica lahko proizvaja izdelke, ki dopolnjuje proizvodni program centrale in tako razširi prodajni asortima.

Z novim obratom v tujini ali z nakupom večinskega deleža nekega podjetja, Iahko TNK čez čas preplavi trg s svojimi proizvodi, uveljavi svojo blagovno znamko in uniči konkurenco.

POZITIVNi učinki TNK za DvR

Širitev TNK pa prinaša tudi pozitivne strani za gostujočo državo. Pride do zaposlovanja delovne sile, ki imajo relativno visoke plače. Na tem trgu se pojavijo novi proizvodi, ki so relativno cenejši, saj jih ni treba uvažati. Z novim podjetjem pride do razvoja proizvodnje zahtevnih proizvodov za domači trg in izvoz. Preko podružnice gostujoča država laže prodaja v razvite države, prek prodajne mreže TNK. Centrala TNK poskrbi za prodajo na drugih tržiščih.

NEGATIVNI učinki TNK za države v razvoju: - Poslovanje podružnic je prilagojeno interesom transnacionalne korporacije, ne upošteva

razvojnih ciljev DvR. - TNK prenašajo v novo okolje novo kulturo poslovanja, nove vrednote. - Podružnice so popolnoma odvisne od TNK , saj jim primanjkuje lastnega znanja in tehnologije. - Podružnica je po navadi že proizvodni obrat, nima večjega vpliva na izobraževanje in širši

družbeni razvoj. - TNK uporablja transferne - notranje cene, s katerimi se skuša izogniti davkom. - Država gostiteljica ne more kontrolirati delovanja TNK. Nastajajo dualno, razcepljenega

gospodarstva. Podružnice velikih TNK postajajo “država v državi” - nastaja velik razkorak med domačo in tujo tehnologijo, v trženju teh podružnic v primerjavi z majhnimi lokalnimi podjetji.

Kakšne prednosti ima transnacionalna korporacija pred navadno korporacijo?

- TNK ima bolj mobilen kapital pri iskanju dobička, dodatni kapital lahko išče na mednarodnem trgu, kjer so obrestne mere najnižje, kjer izkorišča subvencije gostujoče države. ‘

- TNK labko produkcijo razporedi po svetu, finančni kapital je v centru TNK in je ekonomsko zelo močna.

- Izkorišča prednosti množične produkcije in dosega nižje stroške na enoto. - TNK delujejo dolgoročno - strategijo imajo vodeno iz centra. - Preko podružnic ima TNK lažji dostop na tuje trge, izogiba se carinskim in necarinskim

oviram. - Izkoristi prednosti razlik v davčnih sistemih in predpisih. - Izkoristi ugodne možnosti proizvodnje: proizvodnjo seli v države, ki imajo nizke mezde, šibke

sindikate, kjer dobivajo državne subvencije. - Z možnostjo selitvijo proizvodnje drugam, se izogibajo pritiskom delavcev - TNK prelivajo profit med podružnicami z namenom maksimizacije celotnega profita. - TNK imajo največ podružnic v razvitih gospodarstvih, v zadnjih letih pa vse več tudi v DvR.

1


Vojaško-industrijski kompleks (VIK)

V 20. stoletju, predvsem v obdobju hladne vojne, se je močno razvijala vojna tehnika in oboroževanje. Proizvodnja dobrin za vojaške potrebe zahteva ogromno sredstev in vpliva na odnose v družbi. V začetku devetdesetih let je ta proizvodnja predstavljala približno 4 % BDPja; trgovanje z orožjem je predstavljalo približno 20 % mednarodne trgovine. VIK ima poleg TNK, države, finančnih inštitucij zelo veliko moč, ne le ekonomsko, temveč tudi politično moč. Moč VIK je zelo velika, tako na gospodarskem, političnem in vojaškem področju. Gre za povezovanje velikih kapitalov s politično, državno oblastjo. VIK je močan, saj vpliva na mnoga področja: veliko znanih korporacij proizvaja za vojaško industrijo, vojska prispeva velik delež k financiranju znanosti, predstavlja močnega delodajalca, porabija znaten del proračunskih sredstev, ima vpliv na več področij v družbi.

GLOBALNO NESKLADJE V SVETUGLOBALNO NESKLADJE V SVETU

V 20 st. se je s procesom globalizacije poslovanja svet tesno povezal. V proces poslovanja vstopajo različno razvite države. Temeljni kazalec gospodarstva je dohodek na prebivalca.

Leta 1 986 je imelo 55 % vseh držav 270 US$ dohodka na prebivalca in samo 1 6 % okoli 13.000 US$ I prebivalca. ¾ prebivalstva živi v DvR in ustvari samo ¼ vsega produkta in ¼ prebivalstva živi v razvitih državah in ustvari ¾ vsega produkta.

Delež nepismenih znaša v nerazvitih državah 15 - 70 %‚ v razvitih 1%‚ življenjska doba v nerazvitih je 60 let, v razvitih pa 75 let.

Razlike v razvoju nastanejo: V zgodovinskih okoliščinah, zlasti v razlikah v razvoju kapitalizma Zaradi politične in ekonomske nestabilnosti v posameznih delih sveta Zaradi svetovne trgovine, saj ekonomsko močnejši določajo pogoje trgovanja

Posledica tega je MEDNARODNA EKSPLOATACIJA (IZKORIČANJE) ker: - TNK si prisvajajo večino profita DvR ker profit prelivajo v svojo centralo. - Razvite države imajo monopol v nekaterih produkcijah, zato lahko določajo cene in si

prisvajajo monopolni ekstra profit (surovine, kmetijski proizvodi)- Razvite države imajo večjo produktivnost dela in zato večje dobičke, ker prodajajo svoje

izdelke v DvR po sorazmerno visokih cenah.- DvR Iahko padejo v “ŠKARJE CEN”, kar pomeni, da le-te izvažajo surovine po nizkih cenah in

uvažajo industrijske proizvode po visokih cenah. Gre za neenako - neekvivalentno menjavo.

Dejstvo je, da se manj razvita gospodarstva težko vključujejo v svetovni razvojni proces, predvsem države, ki so odvisne od velikega uvoza nafte in druge energije. Problem DvR je tudi podrejenost uvozu sodobne tehnologije, za katero plačujejo visoko ceno in privolijo v vrsto omejitev, (npr. zavežejo se, da bodo pri podjetjih, ki jim je prodalo licenco, kupovali

1


surovine, material ipd.). Razvite države imajo vrsto protekcionističnih omejitev za uvoz, da zavarujejo domač trg, npr. EU pri kmetijskih produktih. Velike razlike v razvitosti se ohranjajo in celo poglabljajo. Ekonomske neenakosti ustvarjajo tudi podlago za neenako politično moč. Razviti svet uravnava možnosti razvoja vsemu svetu. Manj razvite države se v želji, da bi spodbudile gospodarsko rast znajdejo v začaranem (peklenskem) krogu nerazvitosti, revščine: imajo proizvodnjo v majhnem obsegu, zato ni prave spodbude za naložbe, to pa pomeni zelo nizek obseg naložb, kar povzroči nizko produktivnost, to pa ima za posledico nizke plače (majhno kupno moč), to pa pomeni, da je trg za produkte majhen, zato tudi produkcija ne poteka v velikem obsegu!

Zaradi neenakomernega razvoja so velike razlike v družbeni blaginji, večkrat pride do napetosti, največkrat med samimi nerazvitimi državami. Zato je pomembno delovanje nekaterih mednarodnih inštitucij, ki razvijajo globalno povezovanje gospodarstev in razrešujejo nasprotja v svetu, to je OZN.

ZAČARANI KROG

1) Nizka proizvodnja

2) Ni stimulacije za akumulacije – za investicije

3) Produktivnost je majhna

4) Nizke plače zaposlenih (majhna kupna moč)

1


Ekonomika narodnega gospodarstva

Je makroekonomska veda, ki preučuje ekonomske zakonitosti, značilnosti družbeno ekonomskega sistema, mehanizme in instrumente ekonomske politike, strukturo gospodarstva (naravno in proizvedeno bogastvo), prebivalstvo, tehnični napredek, učinkovitost gospodarjenja (merimo gospodarsko blaginjo), dinamiko spremembe in ciklična nihanja.

Ekonomika = ekonomija: je veda, ki proučuje obnašanje posameznika in ljudi, odnose, ki nastajajo med njimi v procesu produkcije, preučuje ekonomske zakonitosti.Mikroekonomija = mikroekonomika: preučuje obnašanje posameznih ekonomskih osebkov – podjetij, potrošnikov, preučuje trge posameznih proizvodov, obnašanje ponudbe in povpraševanja, gibanje cen, tržni položaj.Makroekonomija = makroekonomika: preučuje globalne ekonomske zakonitosti kot so skupno (agregatno) povpraševanje in ponudba, inflacija, brezposelnost, zunanji trgovinski tokovi, bruto domači proizvod v narodnem gospodarstvu in povezave med posameznimi kategorijami BDP-ja. Makroekonomija ni samo seštevek obnašanja posameznikov, pač pa veliko več. Posamezniki se prilagajajo situaciji v gospodarstvu, nanjo pa vpliva ekonomska politika.

Na mikro in makro ekonomijo vplivajo razlike v razvitosti posameznih regij, saj se narodno gospodarstvo kot celota obnaša drugače kot če teh razlik ne bi bilo.

Z merili uspešnosti gospodarjenja merimo gospodarsko blaginjo, to je osebno in kolektivno potrošnjo

Pomembnejši kazalci uspešnosti gospodarstva:1) Dosežena raven oz. dinamika družbenega bogastva (BDP na prebivalca)2) Raven osebne, kolektivne porabe3) Povezanost narodnega z drugimi gospodarstvi4) Strukturna razvitost oz. razvitost sektorjev (primarni +3%, sekundarni +53%, terciarni +65%)5) Cikličnost oz. nihanje v rasti proizvodnje in cen6) Pravičnost pri delitvi dohodka

Potencialni produkt: maksimalen možni produkt, ki ga narodno gospodarstvo lahko proizvede z obstoječimi sredstvi (PD), če so ti maksimalno izkoriščeni.Dejanski produkt: je vedno manjši od potencialnega, ker proizvodni dejavniki (potenciali) niso polno izkoriščeni.

topovi

maslo

Če so izkoriščeni vsi PD

Dejanski produkt

1


Dejavniki potencialnega produkta

Transformacijska krivulja: pove nam vse možne kombinacije dveh dobrin, če najbolj izkoriščamo PD.

Dejavniki potencialnega produkta:Prebivalstvo, naravno bogastvo, proizvedeno bogastvo Družbeno bogastvoTehnologija, tehnološki napredek

Prebivalstvo

Je najpomembnejši dejavnik potencialnega produkta. Po eni strani so proizvajalci in od njihovega števila produktivnosti kvalitete dela je odvisna velikost in struktura BDP-ja. Po drugi strani pa so tudi potrošniki.

Število in struktura prebivalstva je odvisna od:- Razvitosti oz. rasti prebivalstva- Družbeno ekonomske značilnosti prebivalstva- Brezposelnosti- Zaposlenosti Spreminjanje št. prebivalstva pojasnimo z demografskimi gibanji (migracije, rodnost,

smrtnost)

RAST PREBIVALSTVA JE ODVISNA OD:RAST PREBIVALSTVA JE ODVISNA OD:

- Migracij prebivalstva- Naravne rasti prebivalstva

- Naravna rast je odvisna od natalitete in mortalitete.

Nataliteta (N) Število živorojenih na 1000 prebivalcev v letu

N' =

Mortaliteta (M) Število umrlih na 1000 prebivalcev v letu

M' =

Stopnja naravne rasti (prirastka) Pomeni spremembo prebivalstva v nekem obdobju na 1000 prebivalcev ( v promilih) NR'=N'-M' =____‰

1


N' in M' se skozi čas, z rastjo BDP-ja znižujeta, vendar ne enakomerno Najprej začne upadati M', nato pa še N', sčasoma se pa umirita in postaneta konstantni.

- V Sloveniji se je stopnja rodnosti začela zmanjševati po 1.sv.vojni , prav tako stopnja smrtnosti

- V letih 1920-60 je prišlo do demografskega prehoda in s tem, do nizke stopnje rodnosti in smrtnosti

- Po letu 1990 imamo negativno stopnjo naravne rasti (1993 = -0,1‰) Po osamosvojitvi je namreč upadla življenjska raven; strah pred izgubo mest.

- Migracije prebivalstva so mehanična gibanja prebivalstva, ki so odvisna od emigracij (odseljevanj) in imigracij (priseljevanj)

- Lahko so notranje (preseljevanje znotraj države) Od popisu 1991 je 50% populacije v Sloveniji živeli v mestih kar je manj kot v razvitih

državah

- Migracije so lahko tudi zunanje (preseljevanje med državami) Slovenija je v 60ih letih postala zalo imigracijska država več priseljencev kot

odseljencev Priseljevanje se je povečalo v 70ih letih, ko so prihajali predvsem nekvalificirani

delavci iz Jugoslavije Neto selitve so se zopet okrepile v 90ih letih, z ostalimi državami pa smo imeli

negativni migracijski saldo, saj se je odseljeval visoko izobražen kader

Stopnja emigracije Merimo jo s številom emigrantov na 1000 prebivalcev

Stopnja imigracije Merimo jo s številom imigrantov na 1000 prebivalcev

Stopnja migracijskega salda Je razlika med obema stopnjama ( V promilih)

Na število prebivalstva v državi vplivajo le zunanje migracije

1


DRUŽBENO EKONOMSKE ZNAČILNOSTI PREBIVALSTVADRUŽBENO EKONOMSKE ZNAČILNOSTI PREBIVALSTVA

Kažejo sposobnosti prebivalstva za delo

1.) AKTIVNO PREBIVALSTVO- Prebivalstvo, ki je staro nad 15 let, opravlja poklic in za svoje delo prejema dohodek- Nezaposleni

Aktivno prebivalstvo = delovno aktivno + brezposelni (nezposleni)2.) NEAKTIVNO PREBIVALSTVO- Osebe z lastnimi dohodki: niso aktivne, a se same vzdržujejo, kot so upokojenci, delovni

invalidi, štipendisti, prejemniki socialne podpore, rent,…- Vzdrževane osebe: osebe, ki nimajo lastnih dohodkov za preživetje – otroci, dijaki katere

vzdržujejo starši

Pomembna družbenoekonomska značilnost prebivalstva je raven formalne izobrazbe Delež nepismenega prebivalstva v Sloveniji starejšega od 10 let je 0,8%.

Struktura prebivalstva glede na aktivnost

Prebivalstvo1 996 773

Delovno sposobno prebivalstvo15 let in več

1 698 000 (100%)

Prebivalstvo pod 15. Letom

298 773

Aktivno prebivalstvo959 000 (48%)

Neaktivno prebivalstvo739 000 (37%)

Delovno aktivno prebivalstvo896 000 (52, 78%)

- Zaposlene osebe- Delodajalci in

samozaposlene osebe- Pomagajoči družinski člani- Delavci po pogodbi in za

neposredno plačo

Brez

pose

lne

oseb

e63

000

– IL

O (6

,6%

)

Osebe z lastnimi dohodki

Vzdrževano prebivalstvo

Stopnja aktivnega prebivalstva

Stopnja delovne aktivnosti

1


1


3.) NEZAPOSLENO – BREZPOSELNO PREBIVALSTVO- Nezaposleni so tisti, ki nimajo zaposlitve in jo iščejo, prijavljeni so na zavodu za zaposlovanje- Delež aktivnega prebivalstva, ki ni v delavnem razmerju- Imamo 2 vrsti brezposelnosti v Sloveniji:

Registrirana Anketna - dejanska (po definiciji ILO)

REGISTRIRANA BREZPOSELNOST- Število nezaposlenih, ki so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje - V Sloveniji 10-12% v zadnjih letih- Slovenska statistika zbira podatke na osnovi Registra nezaposlenih oseb na Zavodu za

zaposlovanje.ANKETNA ali DEJANSKA BREZPOSELNOST (po definiciji ILO) - standardizirana

- Zavod za statistiko na podlagi ankete, ki jo opravi vsako leto na reprezentativnem vzorcu, oceni dejansko brezposelnost oziroma brezposelnost po definiciji ILO

- ILO uvršča med nezaposlene tiste osebe, ki niso zaposlene, ne opravljajo nobenega dela za plačilo v zadnjem tednu pred anketo in so zaposlitev pripravljene sprejeti v naslednjih dveh tednih, če jo dobijo, ter delo aktivno iščejo

- Anketna brezposelnost je vedno manjša od registrirane in je v SLO okoli 7%, leta 2003 pa je bila 6,6%Izračun stopnje brezposelnosti

PREKRITA BREZPOSELNOST

- Prikrito nezaposleni so ljudje, ki so sicer zaposleni, vendar bi brez njih dosegli enako proizvodnjo

- Gre za neko vrsto nepotrebne zaposlenosti- Veliko jo je v negospodarstvu- Po osamosvojitvi se je ta brezposelnost predvsem zaradi lastninjenja zmanjševala, predvsem

zaradi lastninjenja

4.) ZAPOSLENOST- Zaposleni so vsi, ki so v delovnem razmerju za določen ali nedoločen čas in dobivajo plačilo,

ne glede na to, ali trenutno delajo ali so na bolniški, ali začasno ne delajo zaradi stavke- Na Zavodu za zaposlovanje so registrirani kot zaposleni- En osnovnih ciljev države je čim večja zaposlitev delovne sile, ker s tem ne izgubljamo

družbenega produkta- Od tega v kateri dejavnosti je delavna sila zaposlena, je odvisna velikost in struktura BDP-ja.- Z gospodarskim razvojem oz. industrializacijo je vse manj prebivalstva zaposlenega v

primarnem sektorju = deagrarizacija- Z razvojem informacijske družbe sedaj prevladujejo terciarne dejavnosti

Slovenija je po strukturi zaposlenih po dejavnostih primerljiva z razvitimi državami.

1


ČLOVEŠKI KAPITAL- Za ustvarjanje BDP-ja je pomembno število zaposlenih in kakovost dela zaposlenih,

pomemben je človeški kapital: Izobrazba Izkušnje Starost Zdravstveno stanje Motivacija Inovativnost, podjetnost

- Človeški kapital povečujemo z izobraževanjem in usposabljanjem (pridobivanje novih veščin, ki jih dobiš npr. seminarji)

Delež populacije v primerjavi z EU:- V SLO je delež populacije z visoko šolo precej manjši kot v EU državah (36%, Avstrija – 48%,

Nemčija in Italija 47%, Finska 74%)- Izobrazbena struktura se izboljšuje, vse več je delavno aktivnih s srednješolsko, višjo in visoko

izobrazbo, vse manj z osnovnošolsko izobrazbo- Leta 2000 so imele države EU v povprečju 8,4% brezposelnost (SLO 7%, ZDA 4,2%)

GIBANJE ZAPOSLENOSTI V SLOVENIJI- Po osamosvojitvi se je nezaposlenost močno povečala, saj je Slovenija izgubila velik del

Jugoslovanskega trga, poleg tega smo prešli na nov družbenoekonomski sistem – zaradi racionalizacije se je začelo odpuščanje

- Leta 1993 je bilo število nezaposlenih največje – 137 000 ljudi- Leta 1999 se je zaposlenost občutno zmanjšala, saj od 1. Januarja 1999 štejemo med

zaposlene tudi osebe, ki opravljajo javna dela; prej so imele te osebe status registrirane brezposelne osebe

- Nezaposlenost se zmanjšuje tudi leta 2000 in 2001 – manj kot 100 000 oseb

STRUKTURA NEZAPOSLENIH- Največ nezaposlenih je starejših od 40 let, delež se je od leta 1992 do 2002 skoraj podvojil in

je 49,4%- Veliko je nezaposlenih mladih do 26. leta starosti, ta delež pa se manjša (2002 – 24%)- Velik del brezposelnih je brez strokovne izobrazbe, kar kaže na problem strukture

brezposelnosti- Leta 2000 je bilo kar 63% dolgotrajno brezposelnih (več kot 1 leto)

S pomočjo programa Tisoč novih možnosti se je delež v zadnjih dveh letih zmanjšal na 54,4%

- Število prejemnikov denarnih pomoči za nezaposlene se je od leta 1992 do 2003 močno zmanjšalo, na 32,8%

1


Nezaposlenost povzroča ekonomske, socialne in politične probleme, zato država sprejema ukrepe za zmanjšanje nezaposlenosti. Na povpraševanje in ponudbo po delovni sili vpliva možnost za prilagajanje zaposlovanja (zaposlitev s krajšim delovnim časom), znižanje stroškov za odpuščanje delavcev, reforme odpiranja novih delovnih mest, reforme denarnih nadomestil za nezaposlene, možnost prenosa zdravstvenih in pokojninskih prispevkov v drugo organizacijo od spremembi zaposlitve

Vlada je tudi sprejela ukrepe aktivne politike zaposlovanja, ki je usmerjena v odpiranje novih delovnih mest, usposabljanje nezaposlenih za podjetništvo, samozaposlovanje, prekvalifikacije in dokvalifikacije za novo zaposlitev, subvencioniranje pripravništva, podpirajo prestrukturiranje podjetij, če s tem ohranijo nova delovna mesta, usposabljanja nezaposlenih za nove zaposlitve, uvajanje javnih del na primer v okviru socialnega varstva, kulture, turizma, izobraževanja, vzdrževanja javnih površin. Izvajanje teh ukrepov pa financira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Pasivna politika pa zagotavlja nezaposlenim denarna nadomestila za nezaposlenost, razmerje financiranja pasivne in aktivne politike je 70 : 30

Ukrepi slovenske vlade so usklajeni tudi z usmeritvami EU, ki so zajete v štirih stebrih:1) Povečanje zaposljivosti prebivalstva

Dati večje možnosti mladim, omogočiti vseživljenjsko izobraževanje, manjši osip na poklicnih šolah

2) Pospeševanje podjetništva Razvoj podjetniške miselnosti, pospeševanje samozaposlovanja in razvoja malih

podjetij, zmanjšanje nekaterih davčnih obremenitev3) Povečanje prilagodljivosti podjetij in zaposlenih

Posodobitev organizacije dela, prestrukturiranje sektorjev, večja vlaganje v kadre4) Izenačevanje možnosti zaposlovanja

Enake možnosti zaposlovanja med spoloma, večje možnosti ponovne vključitve na trg dela, večja zaposljivost invalidov

1


Naravno bogastvo

1) KMETIJSKA ZEMLJIŠČA (v SLO)- Vedno več je zazidljivih- Zavzemajo 30,5% površin- Slovenija spada med srednjo bogate države saj pride 0,26Ha na prebivalca (bogate države

imajo 1Ha na prebivalca – Avstralija, Kanada)

- Leta 1989 je bilo 43% ozemlja kmetijsko zemljišče, v 90ih letih pa je prišlo do močnega skrčenja zaradi gradnje gospodarskih objektov, infrastrukture (cesta, železnica, elektrogospodarstvo, elektrarne), zaradi rasti prebivalstva in s tem širjenja poselitve, pogozdovanja, denacionalizacije (vračanje zemljišč prejšnjim lastnikom in s tem prenehanje delovanja kmetijskih družb)

- Struktura kmečkih zemljišč je slaba, saj je 60% zemljišč pašnikov in travnikov Pomembna je govedoreja, pridelava mlečnih izdelkov Pridelava hrane je draga, ker je močna razdrobljenost zemljišč.

2) ENERGETSKI VIRI- Slovenija ima skromne energetske vire, nekaj je lignita, premoga (pridobivanje je drago, zato

ga uvažamo), hidroelektrarne- Uvažamo nafto in zemeljski plin iz Rusije in Alžirije- Hidroelektrarne možnosti še niso povsem izkoriščene- Termoelektrarne in jedrska elektrarna Krško- Slovenija je vse bolj odprta za nakup in prodajo električne energije tako doma kot v tujini- Poraba elektrike kaže na razvitost gospodarstva- Gospodarjenje z energetskimi viri imenujemo energetikaLočimo: Geološke rezerve: vsi energetski viri, ki jih poznamo, vendar ni nujno, da jih izkoriščamo Bilančne rezerve: tiste, ki jih je mogoče pri obstoječi tehniki in tehnologiji ekonomično in

rentabilno izkoriščati

3) RUDE IN MINERALI- Rud in mineralov v Sloveniji ni, imamo pa kvarcni pesek (za izdelavo stekla) in marmor

4) GOZDOVI- Slovenija je bogata z gozdovi – 55% pokrajine- Je naravno in proizvedeno bogastvo (lahko ga obnavljamo in širimo)- Imamo 0,56He gozdov na prebivalca več kot povprečje v EU in manj kot svetovno

povprečje, 1 He.Gozd je pomemben za: Gospodarstvo (za pridobivanje lesa), vir gozdnih sadežev, omogoča lov, ima pozitivne učinke

na okolje, čisti zrak, preprečuje erozijo tal, je naravno dedje za živali, zato moramo z njim racionalno ravnati – čim manj sečnje

1


5) GEOGRAFSKI POLOŽAJ- Imamo izredno pomembno lego, je stičišče transportnih poti (med EU in bližnjim vzhodom

ter srednjim vzhodom)- Izhod na morje imamo

Pomembna je Luka Koper, ki ima pristaniške dejavnosti- Naravne znamenitosti, turizem- Pomembna je izgradnja prometnega križa in železniške povezave (Koper – Madžarska)

Proizvedeno bogastvo

- Proizvedeno bogastvo so vsi materialni proizvodi človekovega dela, torej kar proizvedemo in ne obstaja v naravi

- Lastniki tega bogastva so podjetja, institucije in posamezniki

OSNOVNI SKLADI:Vrednost osnovnih sredstev v:

- Gospodarstvu – podjetjih (stroji, naprave, zgradbe, zemlja)- Negospodarstvu – druge ustanove in prebivalstvo (šole, bolnišnice, kulturne ustanove,

stanovanja)- Javnih dobrinah (ceste, nasipi, železnice, otroška igrišča, mostovi)

ZALOGE:Poslovne zaloge:

- V trgovini in proizvodnih dejavnostih, to je vrednost reprodukcijskega materiala in proizvodov

V gospodinjstvih:- Trajne potrošne dobrine (TV, avto, hladilnik…)- Poltrajne potrošne dobrine (obleka, obutev)- Tekoče zaloge (hrana, pijača, kurjava)

RAST PROIZVEDENEGA BOGASTVA

- Obseg proizvedenega bogastva se lahko zmanjšuje ali povečuje- Obseg težko merimo, bolj so dostopni podatki o proizvedenem bogastvu

Do ZMANJŠANJA vrednosti proizvedenega bogastva pride, zaradi obrabe osnovnih sredstev, trajnih in poltrajnih potrošnih dobrin in zaradi porabe vseh vrst zalog (reproduktivni material, netrajne potrošne dobrine)

Proizvedeno bogastvo VEČAMO z investicijami, vir za investicije pa so prihranki

- Za vsako obnovo izrabljenega bogastva le to tudi posodobimo; izraz nove investicije pomeni povečanje in tudi obnovo proizvodnega bogastva

1


VIRI ZA INVESTICIJE V NARODNEM GOSPODARSTVU

1) Akumulacija- Akumulira se iz neto poslovnega presežka oz. iz dobička- To je del BDP-ja, ki ni namenjen tekoči porabi- Iz akumulacije investiramo neto investicije – gre za povečanje že obstoječega kapitala (N.I)

2) Amortizacija- Iz nje obnavljamo izrabljena osnovna sredstva, sredstva zbiramo sproti- Gre za obnovitvene investicije (O.I.)

Iz teh dveh virov financiramo bruto investicije (B.I.), kjer gre za obnovitev obstoječega kapitala

B.I. = N.I. + O.I. (AM)N.I. = B.I. – A.M.

3) Sredstva prebivalstva (prihranki)4) Tuja sredstva, posojila

Podjetja pridobivajo vire za investicije praviloma iz:- Akumulacije (lastna sredstva, dobiček)- Bančnih posojil (vir so prihranki prebivalstva - depoziti)- Izdaje vrednostnih papirjev (delnic in obveznic)

RAZMERJE MED BRUTO INVESTICIJO IN AMORTIZACIJO

B.I. < A.M. dezinvestiranje: Vrednost osnovnih sredstev se manjša, za investiranje ne uporabimo vse AM

Gospodarsko nazadovanjeB.I. = A.M. enostavna reprodukcija: Vrednost osnovnih sredstev je enaka, konstantna

Stagnantno gospodarstvo (zaostaja v razvoju)B.i. > A.M. razširjena reprodukcija: Vrednost osnovnih sredstev se veča

Zaželena situacija v gospodarstvu

Hitrost povpraševanje proizvedenega bogastva pokaže ekonomsko razvitost države, rast gospodarstva.

1


METODE MERJENJA PROIZVEDENEGA BOGASTVA

Merimo z različnimi vrednostmi1) Nabavna vrednost

- Vrednost osnovnih sredstev po nabavni ceni + stroški dostave in montaže2) Sedanja vrednost

- Nabavna vrednost – amortizacijski odpisi3) Tržna vrednost

- Vrednost, ki bi jo dobili s prodajo na trgu, odvisna je od S in D4) Nadomestna vrednost

- Vrednost, ki bi jo dosegli v času cenitve

Merjenje proizvodnega bogastva je približno (največkrat le proizvodi) del osnovnih sredstev, potrošno bogastvo le ocenjujemo

Stalne cene (netekoče) – DEFLACIONIRANJE =

Izključiti moramo deflacije, da dobimo realno gospodarsko rast

Za merjenje proizvodnega bogastva uporabljamo stalne cene in ne tekoče. Preračun tekočih v stalne imenujemo deflacioniranje (inflacionirnanje) podatkov, podatek v tekočih cenah delimo s koeficientom inflacije ali podatek v tekočih cenah pomnožimo s koeficientom inflacije.

UČINKOVITOST INVESTICIJUČINKOVITOST INVESTICIJ

- Za povečanje proizvodnega bogastva je pomembna tako velikost kot tudi učinkovitost investicij

- Pri investiranju moramo paziti, da je ekonomski učinek čim večji, ko investicija steče

- Po 2 SV so bila osnovna sredstva v glavnem uničena, potrebna je bila obnova Povečevali so akumulacijo Jugoslavija je pri investiranju dala poudarek na težko industrijo, omejevala je osebno

potrošnjo Osnovni skladi so se od leta 46 do 53 povečali za 44%, to je povprečno za 5,3x letno

MEJNI KAPITALNI KOEFICIENT – MKK

- Za povečanje MKK je pomembna velikost in učinkovitost investicij. Učinek investicij merimo z MKK.

1


Y = yield = BDP- MKK nam pokaže, koliko enot investicij je potrebno za enoto povečanega BDP-ja

Čim večja je vrednost MKK, več investicije potrebujemo za povečanje BDPja za eno enoto; investicije so manj učinkovite

Če se MKK zmanjšuje v nekem časovnem obdobju, se v gospodarstvu učinkovitost investicij povečuje in obratno.

Da ugotovimo učinkovitost pri nas, se moramo primerjati z drugimi gospodarstvi

POVPREČNI KAPITALNI KOEFICIENT – PKK

- PKK nam pove, koliko denarnih enot kapitala potrebujemo, da ustvarimo eno denarno enoto družbenega produkta v enem let

- Pove nam tudi, kakšna je usmeritev gospodarstva (kapitalno ali delavno intenzivne panoge)

- Čim večji je PKK, več kapitala potrebujemo za enoto BDPja- Če PKK narašča, pomeni, da je gospodarstvo vse manj učinkovito, za BDP potrebujemo vedno

več kapitala- Če PKK pada je gospodarstvo vse bolj učinkovito- Na višino PKK močno vpliva struktura gospodarstva

Kapitalno-intenzivne panoge imajo visok PPK, ker imajo veliko kapiatala (npr. ladjedelništvo)

Storitvene dejavnosti imajo nizek PKK, ker ni potrebnih veliko osnovnih sredstev- Zaradi teh razlik je smotrno delati primerjave učinkovitosti gospodarstva po panogah

- V bivši Jugoslaviji so bile kapitalne intenzivne dejavnost v industriji in rudarstvu, prometu in gostinstvu; delavno intenzivne panoge pa so bile gradbeništvo, obrt in trgovina.

1


Bruto domači proizvod

BDP = Y

Zakaj izračunavamo BDP?

- Ker želimo ugotoviti koliko dobrin in storitev smo v preteklem letu proizvedli za porabo- Ker različnih dobrin ne moremo med seboj seštevati jih izrazimo v denarju

če bi sešteli prihodek vseh proizvajalcev pride do dvojnega štetja oz. večkratnega štetja

Da do dvojnega štetja ne pride moramo seštevat samo končne vrednosti prodaje proizvajalcev, ki proizvajajo blago za končno potrošnjo

Pri BDP moramo upoštevati samo končne proizvode in storitve

Faza proizvodnje Prihodki v mio. d.e. Stroški vmesne proizvodnje v mio.

Prodana vrednost v mio. d.e.

Kmet 30 0 30Mlinar 40 30 10Pek 60 40 20Trgovec 90 60 30SKUPAJ 220 130 90

BDP = 220-130 = 90

Ker je več proizvajalcev bi s seštevanjem dohodka le teh dobili večji BDP kot je v resnici (večkratno štetje), zZato moramo pri računanju BDP-ja upoštevati samo končno vrednost proizvodov in storitev.

Opredelitev BDP-ja (bruto domači proizvod = GDP):1) Je skupna tržna vrednost proizvodov in storitev proizvedenih v nekem gospodarstvu v nekem

obdobju brez vrednosti reprodukcijskega materiala.2) Vsota kategorij končne porabe, upoštevamo samo končne proizvode, ki so namenjeni

potrošnji ne pa nadaljnji proizvodnji.3) Vsota dodane vrednosti vseh domačih podjetij.

Upoštevamo geografsko načelo: Upoštevajo se končni proizvodi in storitve proizvedeni v Sloveniji, ne glede na to ali

so PD v lasti Slovencev ali tujcev Proizvodnja slovenskih podjetij v tujini torej ni zajeta v slovenskem BDP-ju.

1


Opredelitev BNP-ja(bruto nacionalni proizvod):

- To je seštevek tržnih vrednosti vseh končnih proizvodov in storitev proizvedenih s proizvodnimi dejavniki, ki so v lasti Slovencev.

Upoštevamo nacionalno načelo Ni pomembno kje so proizvodi proizvedeni, pomembno je, da so proizvedeni s PD v

lasti Slovencev Proizvodnja tujih podjetij pri nas ni upoštevana pri izračunavanju DNP-ja, upoštevajo

pa se končni proizvodi in storitve naših podružnic v tujini

V svetu poznamo 2 koncepta izračunavanja BDP-ja: Materialni (ožji)- V BDP štejemo le materialne proizvode brez storitev materialni BDP (MDP = materialni

družbeni proizvod)- Slovenija je koncept uporabljala do osamosvojitve, tudi vsa V Evropa SNA (System of national accounts) - Sistem družbenega računovodstva- V BDP zajemamo materialne proizvode in storitve, ki jih prej niso (storitve splošne uprave,

storitve v kulturi, šolstvu, zdravstvu)- Zaradi različnega zajemanja nekaterim državam ne odseva realne slike

Metode merjenja BDP BDP merimo na 3 načine, vsi načini pa nas pripeljejo do enakega rezultata

1. Metoda dodane vrednosti

- S to metodo izračunavamo BDP tako, da od bruto vrednosti proizvodnje (od prihodka vseh proizvajalcev dobrin in storitev v nekem gospodarstvu) odštejemo vrednost (stroške) vmesne proizvodnje oz. vmesne porabe

BVP = bruto vrednost proizvodnje (- Vrednost proizvodnje vseh proizvajalcev)- VP(vrednost vmesne porabe oz. proizvodnje)= Dodana vrednost+ Neto davki na proizvodnjo in uvoz = BDP

- Ali BDP po metodi dodane vrednosti izračunamo tako, da izračunamo dodane vrednosti vseh panog v gospodarstvu

Dodana vrednost = razlika med celotnim prihodkom podjetja in vmesno porabo oz. razliko med celotnim prihodkom podjetja in vrednostjo PD, ki jih je podjetje kupilo pri drugih podjetjih

Iz dodane vrednosti podjetja krije plače zaposlenih in dobiček

1


Statistika v dodano vrednost vključuje tudi amortizacijo in posredne davkeBDP Slovenije v letu 2003 po metodi dodane vrednosti

BDP po dejavnostih Dodane vrednosti v mio SIT

Delež v % Trendi

Kmetijstvo 159.936 2,8 ↓Industrija 1.540.561 26,8 ↓Gradbeništvo 290.819 5,1 ↑Storitve 2.988.634 52 ↑Korekcije 767.218 13,3BDP po tekočih cenah 5.747.168 100

2. Metoda dohodkov

- BDP po metodi dohodkov ugotovimo tako, da seštejemo dohodke: Od dela in kapitala (lastnikov primarnih PD) Dohodke države (davki- subvencije + drugi dohodki)

- Dohodki lastnikov PD so prikazani v bruto vrednostih, vsebujejo neposredne davke(npr. bruto plače)

Slovenski BDP je v letu 2003 znašal 5.747.168 mio SIT od tega:

Dohodki lastnikov PD

Kategorija dohodka Vrednost v mio SIT

Delež v % Trendi %

Dohodki od dela Bruto plače zaposlenih 3.640.177 52,9 55-60Dohodki od kapitala

Bruto poslovni presežki:- Poraba stalnega kapitala (amortizacija)- Neto poslovni presežek (akumulacija)

1.394.191 24,3

Dohodki države Davki na proizvodnjo in uvoz (neto poslovni davki), odštejemo subvencijebruto raznovrstni dohodek*

963.120- 83.900433.550

16,8-1,57,5

* sem spadajo dohodki ljudi, ki so hkrati proizvajalci in porabniki npr. s.p., dohodki od lastnine npr. rente, razne nagrade + korekcijski faktor (napake, zaokrožitve)

3. Metoda izdatkov

- Metoda izdatkov temelji na ugotavljanju velikosti posameznih kategorij končne porabe BDP-ja (Kdo vse kupuje BDP?)

BDP = Y = C + BI + G + (X-M) BDP = osebna potrošnja + bruto investicije + država + (izvoz-uvoz)

1


Kategorije izdatkov BDP Vrednost v mio SIT Delež v % SedajC = osebna potrošnja, ki zavzema največji delež 3.127.977 54,5 60BI = bruto investicije(AM + AK) 1.455.041 25,3G = potrošnja države 1.165.984 20,3 X = izvoz (export)- M = uvoz (import)= Neto uvoz

3.245.428- 3.247.262= - 1.834 *

0

BDP po tekočih cenah 5.747.168 100

* To pomeni, da smo v letu 2003 več uvozili kot izvozili Zmanjšal se je delež salda bilance blaga in storitev, saldo je bil v letu 2003 negativen, ker je

bil uvoz večji od izvoza, to pomeni, da smo porabili več kot pa smo ustvarili Pozitivna razlika med X in M nam pokaže NETO izvoz, kar pomeni, da več izvozimo, kot

uvozimo. Pozitivna razlika predstavlja povečanje BDP-ja

C = DOMAČA (osebna) POTROŠNJAC = DOMAČA (osebna) POTROŠNJA

Sestavljajo jo prejemki, ki so osnova za potrošnjo:- Neto plače, podpore: znašajo približno 60% - Prejemki iz socialnega zavarovanja(pokojnine)- Drugi prejemki (socialne podpore, štipendije, avtorski honorarji)

Vse izdatke gospodinjstev za nakup končnih proizvodov in storitev v obdobju enega leta imenujemo osebna poraba.

Izdatke imamo za nakup:- Življenjskih potrebščin- Trajnih potrošnih dobrin- Storitev

Osebni dohodki so glavni vir za pokrivanje izdatkov. Pomembno je, da neto osebni dohodki ne naraščajo hitreje kot produktivnost, ker to vodi v inflacijo (stroškovno).

V obdobju po 2. svet. vojni je bila v Slo rast povprečje nominalnih osebnih dohodkov, večja od produktivnosti dela. Slo je zato pogosto administrativno omejila rast plač.

Izdatek za nakup stanovanja ni potrošni izdatek!

Ky = koeficient rasti BDP

1


Mejna nagnjenost k trošenju = MNP

- Pove nam za koliko gospodinjstva povečajo svojo osebno potrošnjo če se jim poveča dohodek

Struktura osebne potrošnje:- Največji del izdatkov prebivalstva je osebna potrošnja- Z rastjo dohodkov se spreminja struktura potrošnje

Dohodkovna elastičnost:1) Z rastjo realnega dohodka se delež izdatkov za hrano v celotnem dohodku zmanjšaβDOH < 1

Če se dohodek poveča za 1% se potrošnja hrane poveča za manj kot 1%. Rečemo, da je povpraševanje dohodkovno neelastično (cigarete, hrana, alkohol, pijača)

2) Z rastjo realnega dohodka se povpraševanje po ostalih - luksuznih dobrinah(pohištvo, higiena, oprema za gospodinjstvo, promet) zvišuje hitreje kot pa raste dohodek.βDOH >1

Če se dohodek poveča za 1% se obseg povpraševanja poveča za več kot 1% Povpraševanje je zelo elastično.

V Slo je hrana glede na dohodek draga in zaradi tega močno vpliva na povpraševanje po drugih artiklih. Koeficient križne elastičnosti dobrin, ki so povezane s hrano je običajno višji od ostalih koeficientov križne elastičnosti, saj ima hrana največji delež v osebi potrošnji.

Če je delež izdatkov za hrano v osebni potrošnji velik je pomembno, da relativne cene hrane ne naraščajo, kajti to kmalu povzroči porast povprečnih nominalnih osebnih dohodkov, osebni dohodki pa predstavljajo pomemben strošek v podjetju, zato podjetja ta povečan strošek vgrajujejo v ceno, kar povzroča inflacijo oz. inflacijsko spiralo. Delež hrane v BDP-ju je velik, ker je BDP na prebivalca sorazmerno majhen.

BRUTO INVESTICIJEBRUTO INVESTICIJE

- Po navadi obnovitvene investicije izenačimo z amortizacijo, ki pa je le obračunska vrednost, ne izkazuje dejanske obrabe, do rezultat subjektivne odločitve

Posledica tega je, da težko ločimo obnovitvene investicije od neto investicij, ker ni jasne meje zaradi amortizacije, zato za analizo vzamemo bruto investicije

1


POTROŠNJA DRŽAVE (G)POTROŠNJA DRŽAVE (G)

- Potrošnja države je del javne potrošnje

Javna poraba42,7% BDP

Državne investicije 4,1 %Rezerve 0,3%TP = Transferna plačila 19,1%

G - nakupi države 19,2%Izdatki za nakup blaga in storitev za končno potrošnjo, za obrambo države, šolstvo, znanost, kultura.. To so proračunski izdatki države, brez plač javnih uslužbencev in transfernih plačil to so potrošni izdatki.

Socialne podpore prebivalstva, pokojnine, subvencije, štipendije in obresti za najete kredite.

TRANSAKCIJE S TUJINO (X - M) = ( izvoz – uvoz)TRANSAKCIJE S TUJINO (X - M) = ( izvoz – uvoz)

- V kolikor je uvoz enak izvozu govorimo o uravnoteženem zunanje trgovinskem poslovanju Lahko pa prihaja do uvoznih presežkov, kar pomeni, da več uvažamo kot izvažamo,

kar obremenjujoče vpliva na devizne rezerve V kolikor več proizvede kot potrebuje doma pa presežke izvaža Kot izdatke za nakup našega BDP-ja je treba upoštevati samo NETO izvoz To je

razlika med izvozom in uvozom Če je izvoz večji od uvoza neto izvažamo, tako da tujina porabi del našega BDP-ja Če je uvoz večji od izvoza Slovenci porabimo celoten domači BDP in še del tujega

BDP-ja to je kolikor znaša neto uvoz to je razlika med uvozom in izvozom.

Y = C + BI + G X-M=0 Uravnovešeno poslovanjeY > C + BI + G X>M Gospodarske presežke izvažamoY < C + BI + G X<M Domača proizvodnja je manjša od domače končne potrošnje, uvažamo

proizvodnjo iz drugih držav, imamo uvozni presežek, zmanjšujejo se devizne rezerve

Struktura BDP po sektorjih- Pomembno je da izračunavamo BDP po dejavnostih, ker tako vidimo razvitost države, v kateri

fazi je gospodarstvo. - Nerazvite države ustvarijo velik del BDP-ja v kmetijstvu, industrijske države v industriji, v

postindustrijskih državah pa prevladujejo storitve.- Slovenija spada med postindustrijske države

BDP po dejavnostih v SLO (2003)Kmetijstvo 3,2%Gradbeništvo in industrija 36,8%Storitve 60%

1


Delež je vseeno nižji od večine evropskih držav; Kanada 72%, Japonska 76%.

Problemi izračunavanja BDP-jaČe hočemo primerjati BDP med posameznimi državami, ugotoviti rast BDP-ja moramo upoštevati več stvari.

1) Zaradi mednarodnih primerjav moramo BDP izraziti v isti valuti za vse države - Najpogosteje je to v USD, vse pogosteje tudi v €- Uporabljamo povprečni tečaj Banke Slovenije za preteklo leto

2) Različna velikost držav, države z več prebivalstva in več ozemlja praviloma ustvarijo več BDP- ja, saj ta ni odvisen le od učinkovitosti gospodarjenja, temveč tudi od števila prebivalcev, velikosti držav, obsega surovin.

- Primerjamo lahko le BDP na prebivalca (per capita).

3) BDP je odvisen tudi od državnega tečaja dolarja. - Mnogi devizni tečaji so postavljeni administrativno, zaradi uravnoteženja plačilne

bilance in niso popolnoma realniBDP lahko preračunamo v tujo valuto na dva načina:

Metoda uradnega tečaja:Podatki za SLO 1996

BDP(v mio SIT) 2.552.668Povprečni letni tečaj za dolar l. 99 134,3654BDP v $ (v mio) 18.858.000.000Število prebivalcev v Slo 1.1991.169BDP na prebivalca 9.471 $/preb.

- Tako je bil BDP v letu 97 za 300$ nižji kot v letu 96, čeprav smo proizvedli več in je bil realni produkt v SIT večji kot prejšnje leto

To se je zgodilo zaradi povečanja tečaja dolarja

Metoda kupne moči oz. paritete kupne moči:- Različne države imajo različne ravni cen, tudi različna razmerja med cenami, zato ima

denar v različnih državah različno kupno moč - v državah z nižjimi cenami ima večjo kupno moč in obratno

Tako so npr. v povprečju cene storitev, pijač, najemnine za stanovanje v Slo precej nižje kot pa v Franciji, zato v Slo lahko kupimo več za 100$ kot v Franciji

Zato BDP korigiramo za razlike v cenah Nominalni BDP na prebivalca preračunamo v BDP po kupni moči.

1


4) Problem je tudi v tem, da države različno definirajo BDP - Ožja definicija BDP-ja, ki vključuje samo materialno proizvodnjo (MDP koncept)- Širša definicija BDP-ja pa vključuje materialno proizvodnjo in storitve

5) Če želimo primerjati gibanje BDP-ja (gospodarsko rast) skozi daljše časovno obdobje se pojavi problem inflacije

- Ločimo nominalni BDP, ki je merjen v tekočih cenah (sedanjih) in realni BDP, ki je merjen v stalnih cenah, to je po cenah poljubno določenega leta

- Merjenje velikosti BDP-ja s tekočimi cenami nam zaradi inflacije ne daje prave slike o naraščanju. Realno rast produkta nam pokaže le obračun v stalnih cenah

- Nominalni BDP moramo inflacionirati oz. deflacionirati, nominalni BDP preračunamo v realni BDP, da izločimo vpliv inflacije.

Dodatni dejavniki- dva dejavnika, ki vplivata na velikost dejanskega BDP-ja:

1) Siva ekonomija, ki je neregistrirana gospodarska dejavnost prebivalstva, delo ki ga ljudje opravljajo na črno in zanj ne plačujejo davkov.

- Popoldanske neprijavljene obrti, čiščenje stanovanj, čuvanje otrok in delo, ki ga opravljajo ljudje zase doma, popravila v lastnem dom

- Sem spadajo tudi prepovedne oz. ilegalne dejavnosti - trgovina z orožjem, prostitucija in trgovina z mamili

- Produkt, ki nastaja v sivi ekonomiji ni vključen v uradni izračun BDP-ja, zato je statistični BDP manjši od dejanskega

- Razlog za nastanek sive ekonomije je hobi, težavni gmotni položaj prebivalstva- Siva ekonomija je odvisna tudi od razvitosti gospodarstva - manj razvita gospodarstva

imajo več sive ekonomije- V Sloveniji ocenjujejo, da je 24% BDP-ja sive ekonomije, drugje se giblje med 15-30%.

2) Naturalna potrošnja oz. lastna poraba - Pomeni, da proizvode, ki jih pridelamo tudi sami potrošimo- Del produkta, ki ga ljudje porabijo ni ovrednoten, ni registriran, saj ne gre preko trga,

zelo težko je tudi ločiti kdaj gre za reproduktivno potrošnjo in kdaj za končno potrošnjo (krompir za vzreje prašičev in prehrano v družini)

Življenjski standard, naturalna potrošnja, siva ekonomija in življenjska raven vplivajo na višino BDP-ja

1


Gospodarska rast- Cilj vsake države je čim višja gospodarska rast- Gospodarsko rast merimo s stopnjo BDP-ja- Pri računanju gospodarske rasti skozi več let moramo nominalni BDP preračunati v realni

BDP, razlike med nominalnim in realnim BDP-jem nastaja zaradi naraščanja ali padanja cen skozi daljše časovno obdobje

Nominalne podatke (v tekočih cenah) moramo za vsako leto popraviti za inflacijo, da dobimo realni BDP in so podatki primerljivi

Zato podatke inflacioniramo oz. deflacioniramo, pri tem uporabljamo indeks cen življenjskih potrebšlčin oz. koeficient inflacije(deflator)

Gibanje BDP-ja v Sloveniji- Od leta 90 do 97 se je BDP nominalno povečal za 14-krat, realno(fizično) pa le za 1-krat

Splošna raven cen v Sloveniji se je v tem obdobju zelo povišala- Leta 91 je v Slo BDP zelo padel v primerjavi z letom 90 in sicer za -8,1%, padel je tudi v letu 92

in sicer za -5,4%- Leta 93 je začel naraščati in je bil po osamosvojitvi prvič pozitiven +2,8%- Leta 94, 95 je bila močna gospodarska rast, to imenujemo slovenski gospodarski čudež- Šele leta 96 smo dosegli nivo iz leta 90 od 96 je BDP rasel za 3-4% letno, po letu 96 se je rast

upočasnila, zaradi prepočasnega lastninjenja, visoke inflacije, počasnega prilagajanja predpisom EU

- Leta 99 je bila visoka rast 5,6%, zaradi visokih investicij, povečanega domačega povpraševanja (večja je bila poraba gospodinjstev in javna poraba)

- V prvi polovici 99 se je povečalo povpraševanje zaradi pričakovanih višjih cen po uvedbi davka na dodano vrednost

- V letih 2001, 2003 so se stopnje zmanjšale zaradi recesije v svetu, zahodna Evropa, zlasti Nemčija , v katero je Slo izvozila največ

Ali je rast realnega BDP-ja v Slo velika ali ne lahko ugotovimo, če podatke primerjamo s podatki drugih držav.

2003: Slovenija dosega 77% povprečja doseženega BDP-ja EU

1


- Petnajsterica zadnjih pristopnic v EU razen Cipra imajo v 2003 nižje indekse od Slovenije (Indeks EU = 100%)

2008: 27.227$/prebivalca

Življenjski standard in življenjska raven

Življenjski standard ljudi in kakovost življenja ni odvisen samo od višine BDP-ja na prebivalca, temveč tudi od strukture porabe BDP-ja

- Odvisen je od količine porabljenih dobrin in storitev na prebivalca - npr. prebivalci dveh držav, ki imata enak BDP na prebivalca po kupni moči lahko trošijo dokaj različen obseg potrošnih dobrin. Ena država lahko namenja veliko sredstev za investicije in državno porabo, zato manj ostane za porabo gospodinjstev. Standard teh prebivalcev je nižji kot prebivalcev v drugi državi, ki večji del BDP-ja namenja izdatkom gospodinjstev. Dolgoročno pa se bo standard ljudi v prvi državi povečal, saj se bodo čez čas aktivirale investicije in država bo proizvajala več dobrin

Življenjska raven predstavlja življenjska razmere v najširšem pomenu. Upošteva tako ekonomske kot tudi družbene, socialne, politične in delavne razmere.

Kazalci življenjske ravni:- BDP na prebivalca- Demografski kazalci: stopnja rodnosti, smrtnosti, pričakovana življenjska doba- Kazalci o prehrani in trajnih potrošnih dobrinah- Podatki o zdravstvenih in izobraževalnih razmerah (št. zdravnikov na 1000 prebivalcev)- Kazalec diferenciacije – kakšne so razlike med plačami, ali obstajajo razne razlike , razlike

med- Spoloma, razlike med regijami- Kazalci delovnih razmer- št. dni dopusta, kvalifikacijska struktura- Kazalci družbenih razmer- korupcija, kapital, možnosti v političnem življenju- Stopnja onesnaženosti okolja - kakovost življenja je večja v manjših mestih, kot pa v večjih

zaradi onesnaženosti in prometa

1


Osnove ekonomskega sistema in ekonomske politike

Ekonomska politika:

- Fiskalna politika (davčna)- Monetarna politika oz. denarna- Tečajna politika- Zunanjetrgovinska politika

Ekonomska politika (EP) je organizirano delovanje vseh nosilcev ekonomske politike, s katerimi spreminjamo gospodarske razmere oz. pogoje, da bi dosegli določene družbenoekonomske cilje.

Nosilci ekonomske politike:- Vlada- Centralna banka- Interesne skupine

Institucionalna struktura nam pokaže institucije, ki so odgovorne za izvajanje oblasti: Sodna Zakonodajna Izvršna

Zakonodajna oblast - Parlament oz. državni zbor je osrednja institucija državne oblasti

Njegova temeljna naloga je sprejemanje zakonov Sestavlja ga 90 poslancev, delo vodi predsednik državnega zbora

- Drugi organ je državni svet, ki ima 40 članov in državnemu zboru predlaga sprejem zakonov (zakonodajna iniciativa) ne more pa sprejemati zakonov

Izvršilna oblast- Vlada je osrednja institucija izvršilne oblasti in je najvišji organ državne uprave- Vlado sestavljajo:

Predsednik vlade- premier Ministri, ki so odgovorni državnemu zboru

VLADA:- Vlada postavlja neke okvire gospodarjenja, spreminjanje interesov ekonomskih osebkov

velikokrat zahteva spremembe razmer v gospodarjenju- Izdaja predpise in sprejema pravne, politične, ekonomske, finančne in druge ukrepe, ki so

potrebni za razvoj države- Vlada državnemu zboru predlaga v sprejem zakone, državni proračun, nacionalne programe

in druge splošne akte

1


- Vlada skrbi za izvajanje politike, zakonov in drugih predpisov, ki jih sprejema državni zbor- Skladno z ustavo in zakonodajo usmerja in usklajuje izvajanje politike države- Vlada se pri izvajanju svoje politike dogovarja tudi z drugimi partnerji- sindikati (predstavniki

delodajalcev), z raznimi predstavniki društev in podobno.

Sodna veja oblasti- Skrbi za izvajanje zakonov in sankcioniranje kršenja zakonov

Poleg vlade, državnega zbora in sodstva sta zelo pomembni instituciji: Računsko sodišče, ki skrbi za nadzor nad porabo državnih sredstev, je najvišji organ kontrole

državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe. Sestavlja ga 9 članov, ki jih izvoli državni zbor za dobo 9 let.

Banka Slovenije, ki je nevladna, neodvisna institucija. Ustanovljena je bila l. 91 z zakonom o Banki Slovenije, ki skrbi za stabilnost domače valute, vodi monetarno politiko oz. skrbi za potrebno količino denarja v obtoku. BS je centralna banka in edina posluje z vladnim sektorjem.

- Pomembno vlogo pri izvajanju ekonomske politike imajo tudi interesne skupnosti, stranke, zbornice, sindikati, društva.

Cilji ekonomske politike

Nosilci ekonomske politike se o ciljih demokratično sporazumejo.

Poglavitni cilji so:- Večji BDP na prebivalca gospodarski razvoj- Stabilna raven cen- Nizka stopnja nezaposlenosti, polna zaposlenost- Uravnoteženi odnosi s tujino- Dvig življenjskega standarda in življenjske ravni

Dodatna cilja:- Zmanjšanje proračunskega deficita- Pravičnejša delitev dohodka

Sredstev za doseganje ciljev je vedno premalo, zato moramo cilje rangirati, določiti jim moramo prioriteto

Ekonomska politika usmeri svoje ukrepe na doseganje enega cilja ali nekaj ciljev, cilji pa so lahko tudi v nasprotju, npr. skrb za gospodarski razvoj, razvijanje socialnih dejavnosti

Instrumenti ekonomske politike:

Fiskalna politika in javna poraba

1


Fiskalna politika je sistem ukrepov s katerimi država vpliva na javno-finančne (proračunske) prihodke in odhodke.

- Pomemben instrument FP so davki in druge vrste javnofinančnih prihodkov(arine, takse)

Javnofinančni odhodki pokažejo, obseg javne porabe v posameznem letu, tako porabo ožje države, npr. republiški proračunski odhodki, regij in lokalnih skupnosti (občin)Javnofinančni prihodki, prikazujejo vire za financiranje javne porabe. prihodki se zbirajo v proračunih posameznih ravni države

Vse javnofinančne tokove vodi Slovenija v globalni bilanci javnega financiranja. Bilanca je konsolidiran izkaz javnofinančnih tokov štirih javnofinančnih blagajn.

Javnofinančne blagajne Inštitucije javnega sektorja1. državnega proračuna Država2. občinskih proračunov Občine3. zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ZPIZ4. zavod za zdravstveno varstvo ZZZS

Konsolidiran: v tej bilanci so medsebojni tokovi posameznih blagajn pobotajo oz. izničijo. V globalni bilanci zajemajo samo razliko med tokovi posameznih blagajn. Če npr. iz državnega proračuna nakažemo 1 mili. € v občine, potem pa občine ta milijon nakažejo državi v državni proračun v obliki davkov, se ta dva tokova izničita.

Javnofinančni prihodki

Slovenija ima 5 osnovnih vrst javnofinančnih prihodkov, njihova struktura pa je bila za leto 2003 naslednja:

1. Davčni prihodki (92,1%, za 2003):- Davek na dohodek in dobiček (dohodnina 14,9%, davek od dobička pravnih oseb 4,5%) 19,4%- Prispevki za socialno varnost 31%- Davek na plačilno listo 4,5%- Davek na premoženje 1,5%- Domači davki na blago in storitve 34,3% (od tega DDV 32,3%)- Takse, cestnine- Carine in druge uvozne davščine 1,5%- Druge

2. Nedavčni prihodki (6,3%, za leto 2003):- Prihodki od upravljanja davčnega in občinskega premoženja (najemnine, koncesijske dajatve)- Takse- Denarne kazni (za prometne prekrške, delo na črno)

3. Kapitalski dohodki (0,7%):- Prihodki od prodaje državnega oz. občinskega premoženja:

1


zgradbe, oprema, patentov, licenc, blagovnih znamk, zalog in državnih rezerv

4. Prejete donacije iz domačih in tujih virov (pomoči ob naravnih nesrečah)0,6%

5. Transferni prihodki (0,3%)- Prihodki od drugih javnofinančnih inštitucij, ti prihodki se v bilanci javnega financiranja

pobotajo, ker niso izvirni javnofinančni prihodki.

Davčni in nedavčni prihodki so TEKOČI prihodki. So najbolj zanesljiv in stalen vir financiranja javne porabe in predstavljajo kar 98,4% vseh javnofinančnih prihodkov.

Za prilagajanje EU- uvedba nekaterih sprememb v zvezi z javnofinančnimi prihodki:

1. Julija 1990 smo zamenjali prometni davek z davkom na dodano vrednost DDV

Prometni davek smo plačevali pri prodaji blaga in storitev v trgovini na drobno, 20% od vrednosti blaga, za nekatere vrste blaga pa po znižani 5% stopnji (učbeniki)

DDV pa plačujejo vsi, ki v Slo opravljajo dejavnost- kateri letni promet je večji od 5 milijonov SIT, kmetje, le katasterski dohodek presega 1,5 mio SIT, DDV 20% in 8,5%. Plačujemo ga v vseh fazah proizvodnje končnih izdelkov in storitev, zato ga imenujemo vsefazni davek.

Dejavnosti javnega pomena(zdravstveni zavodi) so oproščeni plačila. davka. Finančne in pravne osebe, ki morajo plačati davke, so davčni zavezanci.

2. Konec decembra 1999 je bila uvedena pokojninska reforma - povečala se je starostna soba za ženske, zmanjšale so se pravice iz pokojninskega zavarovanja.

Javnofinančni odhodki

Javnofinančne odhodke razdelimo v štiri osnovne skupine. Struktura odhodkov v letu 2003 je bila sledeča:

1. Tekoči odhodki (45,8%) To so predvsem odhodki za financiranje delovanja države (vseh ravni) kot npr. plače za javne

uslužbence, materialni stroški in obresti za posojila- Plače zaposlenim 22,9%- Izdatki za blago in storitve 18,4%- Plačilo obresti državnega dolga 3,8%- Sredstva rezerv 0,7%

1


2. Tekoči transferji (44,7%)- Socialni transferji posameznikom in gospodinjstvom 40,2% (štipendije, pokojnine, boleznine,

nadomestila za nezaposlene, starševska nadomestila)- Transferji neprofitnim organizacijam in ustanovam (društvom, dobrodelne, verske

organizacije) 1%- Transferji za financiranje določenih področij države- Transferji tujini (članarine mednarodnim organizacijam)- Transferji javnim zavodom in izvajalcem javnih storitev- Subvencije podjetjem, finančnim inštitucijam, kmetom, obrtnikom 2,8%

Transfer je prejemek, ki ga prejemniki dobijo zastonj in jim v zameno ni potrebno ničesar storiti. Izpolnjevati pa morajo zakonsko zahtevane kriterije

3. Investicijski odhodki (5,8%)- Nakup osnovnih sredstev (zgradbe, oprema)- Nakup zemljišč, prevoznih sredstev, licenc, blagovnih znamk- Nakup blagovnih rezerv- Nakup investicijskih zalog- Investicijsko vzdrževanje osnovnih sredstev

Investicijski odhodki so nakupi države za investicijske namene, razen nakup vojaške opreme, orožja, graditev in obnova vojaških objektov. To spada med tekoče izdatke za blago in storitve. V bilanci stanja države povečujejo vrednost osnovnih sredstev. Povečujejo realno premoženje države.4. Investicijski transferji (3,7%)

- Nepovratni izdatki države podjetjem in zavodom, ki niso porabniki proračuna za nakup osnovnih sredstev (investicijski odhodki)

Investicijski transferji ne povečujejo realnega premoženja države, ampak povečuje realno premoženje prejemnikov teh sredstev (povečujejo OS v njihovi bilanci stanja)

JAVNOFINANČNI PRESEŽEK IN PRIMANJKLJAJ

Proračun države

Država ima glede na višino svojih izdatkov in svojih prihodkov lahko:Uravnotežen proračun ima država , ko so javnofinančni odhodki enaki prihodkomProračunski presežek (suficit) nastane če so javnofinančni prihodki večji od odhodkovProračunski primanjkljaj (deficit), nastane, če so javnofinančni odhodki večji od prihodkov

Včasih državam zavestno ustvarja deficit zaradi: Oživljanja gospodarstva: ker ni polno zaposleno, zaradi nezadostnega povpraševanja (poveča

se proizvodnja, zaposlenost) Prenos stroškov določene javne dejavnosti v prihodnje obdobje, npr. stroški investicij

1


Premostitve časovne razlike med prilivi in odlivi.Stalna rast proračunskega deficita se kaže v kumuliranju javnega dolga.

Viri financiranja proračunskega primanjkljaja:

Bilanca javnofinančnih prihodkov in odhodkov mora biti izravnana. Za pokrivanje primanjkljaj obstaja več virov:

1) Zadolževanje države doma in v tujini 2) Povečanje davkov 3) Odprodaja državnega premoženja (privatizacija podjetij, bank)

Če se zadolževanje države veča, se povečuje tudi javni dolg, celotna (kumulirana) zadolženost države.

EU je postavila dva fiskalna pogoja, katera mora država pristopnica izpolnjevati, da lahko vstopi v Evropsko monetarno unijo (EMU)

Fiskalna pogoja za vstop v EMU: Javni dolg ne sme presegati 60% BDP Proračunski primanjkljaj, ki ga ustvari država v enem letu ne sme presegati 3% BDP

Za doseganje teh kriterijev so države morale omejevati fiskalno politiko ali celo odprodati javno premoženje- val privatizacije v 90-tih letih.

Javni dolg v Slo se je v glavnem vrtel okoli -1,5% BDP

prihodki > odhodki => suficitprihodki < odhodki => deficit

Prihodki 41%-42,7% = -1,7% BDPja je deficita v letu 2003.

Slovenija je po osamosvojitvi imela dve leti suficit, potem pa vseskozi deficit - okoli 1% BDP.

PRORAČUNSKI PRIMANJKLJAJ IN DRŽAVNI INTERVENCIONIZEM

Proračunski primanjkljaj se pojavi v recesiji, ko se zaradi zmanjšanja gospodarske aktivnosti zmanjšujejo tudi davki, povečajo pa se socialni transferji, torej javnofinančni odhodki.V makroekonomski teoriji sta 2 smeri ekonomistov, ki imajo različne poglede na proračunski primanjkljaj.

KEYNESIJANISTI (Keynesijanizem) Priporočajo, da država v času recesije poveča proračunski primanjkljaj, kar stori z ekspanzivno

fiskalno politiko.- Država zniža davke (javnofinančne prihodke) in povečuje transferje (javnofinančne odhodke)- Znižanje davkov spodbudi investicije, ker so dobički manj obdavčeni, poveča se zaposlenost,

ker so plače manj obdavčene. Gospodinjstva zaradi povečanih transferjev povečajo

1


povpraševanje. Povpraševanje v gospodarstvu se poveča, poveča se proizvodnja, gospodarstvo se začne oživljati, gospodarska rast se poveča.

Keynesejanci v fazi oživljanja gospodarstva se proračunski prihodek avtomatično izravna:- Saj se s povečanjem proizvodnje avtomatično povečajo dobički, zaposlenost, zato se poveča

tudi masa davkov oz. javnofinančni prihodki- Zaradi znižanja nezaposlenosti in povečanja plač se znižajo socialni transferji oz. znižajo se

javnofinančni odhodki-

Proračun se tako avtomatično izravna. To imenujemo avtomatični stabilizatorji.

Premoženjska bilanca oz. bilanca stanja

AKTIVA PASIVAPremoženje Viri1. OSNOVNA SREDSTVA:

- materialno premoženje države1. LASTNI VIRI = kapital

2. OBRATNA SREDSTVA:- gotovina, terjatve, vrednostni papirji

2. JAVNI DOLG

Javni dolg so komulirani proračunski primanjkljaji (deficiti) v preteklosti:- Izdane obveznice RS- Izgube državnih podjetij- Zadolžitve v tujini

Slovenija ima javni dolg že 29% BDP zahodne države pa povprečno čez 60% BDP. Javni dolg bo še narasel, ko bo porazdeljen Jugoslovanski dolg.

STRUKTURA JAVNE DOLGA- ¾ je notranjega dolga (poslovnim skladom PB, BS)- ¼ je zunanjega dolga (mednarodnim organizacijam in bankam)- 80% je pravega dolga, 20% predstavlja poroštvo države- potencialni dolg

Keynesejanci po tej teoriji je delal tudi ameriški predsednik Roosevelt v gospodarski krizi 1929-1933

MONETARISTI Nasprotujejo proračunskemu primanjkljaju- Prepričani so, da gospodarstvo na dolgi rok lahko zagotavlja polno zaposlenost PD in da so

krize le občasne- So nasprotniki intervencinizma- vmešavanja države v gospodarstvo, saj lahko z napačnimi

ukrepi celo poglobi krizo- Zavzemajo se za uravnotežen proračun, to pa pomeni, da mora država voditi restriktivno

(omejevalno) fiskalno politiko.

1


Funkcije fiskalne politike

Fiskalna politika je poleg monetarne polite najpomembnejša ekonomska politika Vpliva na S in D ter opravlja 3 funkcije.

1. Alokacijska funkcija Dejavnost, ki za trg ni zanimiva, organizira in financira država.

To je proizvodnja nedonosnih proizvodov in storitev, kot so železarstvo, jeklarstvo, premogovništvo, železniški promet.

- Financira jo s subvencijami zasebnim podjetjem ali pa država postane latnik podjetij (javna podjetja).

- Organizira proizvodnjo javnih dobrin, parkov, javne razsvetljave, obrambo države, gradnjo cest, kjer logika tržnega mehanizma ni izvedljiva

Koristi od teh dobrin in storitev imamo vsi, marsikdo pa ne bi bil pripravljen prostovoljno plačevati teh dobrin, zato mora za zadovoljevanje teh potreb poskrbeti država.

- Država skrbi za nemoteno delovanje infrastrukturnih dejavnosti, ki imajo veliko vlogo za normalno delovanje družbe, kot so elektrogospodarstvo, telekomunikacije, pošta, železnice, plin, vodno gospodarstvo. (Država dostikrat ne nadzoruje njihovih cen. Zaradi zasledovanja tudi drugih ciljev države, npr. socialnih, so nekatere storitve podcenjen in ne pokrivajo stroškov)

2. Prerazdelitvena (redistributivna) funkcija- Država skrbni za enakomernejšo porazdelitev dohodka, s pomočjo progresivne obdavčitve

dohodkov, z davčnimi olajšavami in s transferji socialno šibkim (stroški dodatki, nadomestila za porodniški dopust)

Država sekundarno prerazdeljuje dohodke v okviru programa države blaginje. S tem pride tudi do večjega povpraševanja.

3. Stabilizacijska in razvojna funkcija- S to funkcijo država poizkuša vzdrževati stabilno povpraševanje, z namenom umirjanja

inflacijskih in deflacijskih pritiskov- Skrbi za visoko stopnjo izkoriščenosti PD. Z davčno stopnjo vpliva na ceno PD, uporabniki

zamenjajo dražje input s cenejšimi. Določene PD manj obdavči, da se okrepi proizvodnja- Država tako pospešuje gospodarsko rast.

Gospodarsko rast v recesiji spodbuja ekspanzivna fiskalna politika: Zmanjševanje davkov (javnofinančnih prihodkov) Povečevanje transferjev (javnofinančni odhodki) – zagovorniki keynesijancev

Če hočemo odpraviti inflacijo, pa mora država voditi omejevalno fiskalno politiko, saj pretirana poraba lahko še bolj poveča cene. Ekonomska politika, ki je usmerjena v zniževanje inflacije je monetarističen pristop.

1


(ZDA po 11.9. iraška vojna- povečanje vojaških izdelkov, proračunski primanjkljaj- prevlada keynesijanstva)

Denarna - monetarna politika

Denarna politika je politika s katero država preko količine denarja v obtoku vpliva na stabilnost gospodarstva- na stabilnost cen, zaposlenost, plačilno bilanco

Je bolj posredna kot fiskalna politik, saj se ne ukvarja s prerazporeditvijo dohodka

- Za potrebno količino denarja v obtoku skrbi centralna banka- Denarja mora biti v obtoku toliko, da zagotovi ravnovesje med blagovnimi skladi (S) in

kupnimi skladi (D)

Imamo dvostopenjski bančni sistem:- Centralna banka opravlja posle za državo- Poslovne banke za prebivalstvo

Restrektivna in ekspanzivna monetarna politika

Država lahko uporablja restriktivno ali ekspanzivno denarno politiko, odvisno od ciljev, ki jih postavi vlada.

Restrektivna denarna politika

- Za omejevanje inflacije je potrebno zmanjšati ponudbo denarja- količino denarja v obtoku, posledica tega pa je večanje obrestne mere

- Banka Slovenije je po osamosvojitvi in ob spremembi družbenoekonomskega sistema od bivše Jugoslavije podedovala makroekonomsko neravnovesje, imela je visoko stopnjo inflacije. Zato se je odločila za restrektivno monetarno politiko in jo vodi še danes

- Tako politiko so po veliki naftni krizi v 70-tih letih prejšnjega stoletja vodile tudi druge države, predvsem države v razvoju in tranzicijske države, po priporočilih Svetovne banke in IMF

Ekspanzivna denarna politika

- Ta politika je potrebna v času recesije, ko PD niso polno zaposleni- Poveča se ponudba denarja, to pa je vzrok za padec obrestne mere, ker je cena za izposojo

denarja manjša se poveča najemanje kreditov, poveča se investiranje, proizvodnja in agregatno povpraševanje (= povpraševanje celega prebivalstva v nekem gospodarstvu po dobrinah)

- Zagovorniki te politike so Keynesijanci.

1


- Monetaristi niso za poseganje države v gospodarstvo. Menijo, da prosto delovanje ekonomskih zakonitosti na daljši rok zagotavlja polno zaposlenost PD

Aktivna denarna politika ni potrebna, država naj skrbi za konstantno stopnjo rasti denarne mase, ki sledi stopnji rasti BDP-ja.

1


Instrumenti denarne/monetarne politike

Centralna banka pri uresničevanju svoje denarne politike zasleduje enega izmed ciljev:1. Uravnavanje količine denarja v obtoku 2. Uravnavanje obrestne mere Obeh ciljev hkrati ne more zasledovati, ker sta v obratnem sorazmerju. Ne more si hkrati

postaviti cilj, da bo zmanjšala količino denarja v obtoku in hkrati zmanjšala obrestno mero (=cena denarja). Če povečamo količino denarja v obtoku njegova cena pade, pade pa tudi obrestna mera in obratno.

- Zmanjšanje količine denarja v obtoku poveča njegovo ceno in tudi obrestno mero. - Banka Slovenije si je za cilj zadala uravnavanje količine denarja v obtoku, Ameriška, Britanska

in Evropska centralna banka so se odločile za uravnavanje obrestne mere

Centralna banka uravnava obrestno mero za obvezne rezerve poslovnih bank (so nizke). Uravnava pa tudi obrestne mere po katerih posoja denar poslovnim bankam (eskontna obrestna mera- te obresti so visoke)

Za reguliranje denarja v obtoku oz. za kontrolo denarne mase CB uporablja naslednje instrumente denarne politike.

1. Obrestna oz. eskontna (stopnja) mera 2. Politika odprtega trga (izdajanje primarnega denarja) 3. Politika obveznih rezerv poslovnih bank

1) OBRESTNA OZ. ESKONTNA MERA- Centralna banka posoja poslovnim bankam denar tako, da rediskontira (diskontira) oz.

odkupi menice ali druge vrednostne papirje PB, katere je dobila PB od gospodarskih subjektov, ki jim je dala kredit.

Centralna banka poslovnim bankam izda primarni denar - PB pride do likvidnih sredstev oz. povečuje svoje rezerve , si povečuje kreditni potencial

Centralna banka vpliva na povpraševaje po denarju in kreditih Če želi pospešiti gospodarsko aktivnost, bo ZNIŽALA eskontno stopnjo in tako pocenila

posojila poslovnim bankam- ekspanzivni ukrep. Te bodo lahko dajale cenejše kredite, več podjetij bo vzelo kredit

Če bo centralna banka POVIŠALA eskontno stopnjo, bo umirila gospodarsko aktivnost, saj bodo poslovne banke in tudi drugi ekonomski subjekti najemali manj kreditov, ker so dražji - restriktivni ukrep.

2) POLITIKA ODPRTEGA TIPA- Centralna banka najbolj pogosto vpliva na obrestno mero in s tem na količino denarja v

obtoku s transakcijami na odprtem trgu, kjer kupuje in prodaja državne vrednostne papirje (blagajniške zapise- kratkoročne vrednostne papirje in obveznice - dolgoročne vrednostne papirje)

1


Če centralna banka prodaja državne vrednostne papirje vzame s tem iz obtoka del denarja- restriktivni ukrep. S tem zmanjša rezerve PB in zmanjša ponudbo denarja, zmanjša se multiplikacija kreditov. To pa vpliva na povečanje obrestne mere

Kadar centralna banka kupuje (odkupuje) državne obveznice, jih kupuje z na novo izdanim denarjem. Povečuje se ponudba denarja, povečujejo se rezerve poslovnih bank. Pride do multiplikativne ekspanzije ponudbe denarja- ekspanzivni ukrep. Ker se poveča ponudba denarja , se obrestna mera za te obveznice zmanjša, cene obveznic pa se poveča.

Primer:Sedanja(prodajna) vrednost obveznic je odvisna od letnega donosa obrestne mere.

Sedanja vrednost obveznic (V) = 400d.e. =

Če prinaša obveznica letno 20 d.e. letne rente, ob obrestni meri 5%, znaša njena sedanja vrednost V 400 enot (10%, 200enot). Lastnik obveznice dobi po dogovoru R, ob dospetju pa še nominalno vrednost obveznice.

3) POLITIKA OBVEZNIH REZERV POSLOVNIH BANK- Obvezne rezerve morajo imeti vse PB zaradi vzdrževanja tekoče likvidnosti. Poslovne banke

obveznih rezerv ne smejo uporabiti za kreditiranje in so praviloma neobrestovane. S tega stališča je za poslovne banke bolje, da so čim nižje, saj jim ne prinašajo ničesar. Stopnjo obveznih rezerv določa centralna banka.

S povišanjem stopnje obveznih rezerv se zahtevane obvezne rezerve povečajo, ostane jim manj denarja za posojanje, zmanjša se njihova kreditna sposobnost, zmanjša se ponudba denarja - restriktivni ukrep

Z zmanjšanjem stopnje obvezne rezerve se poveča ponudba denarja, poveča se baza za izdajanje kreditov oz. denarja, poveča se denarni multiplikator - ekspanzivni ukrep

Sprememba stopnje obvezne rezerve ima torej dvojne učinke, na spremembo denarne mase, preko spremembe baze in preko spremembe denarnega multiplikatorja.

Tečajna politika

Instrument tečajne politike je devizni tečaj razmerje po katerem zamenjamo eno valuto za drugo valuto (= gotovina, tuje

plačilno sredstvo).Deviza je knjižni denar, so terjatve v tujih valutah v tujini oz. dobroimetje naših bank v tujini.Devizni tečaj omogoča primerjavo domačih cen s tujimi in obratni. Tako lahko ugotovimo, kaj se splača uvažati in kaj izvažati.

1


Ravnovesni devizni tečaj je devizni tečaj, ki na daljše obdobje zagotavlja plačilno bilančno ravnovesje (tekočega dela). To je tečaj, pri katerem ni nobenih sprememb v mednarodnih rezervah, ker se srednjeročni deficiti krijejo s srednjeročnimi suficiti.

Realni devizni tečaj je tečaj, ki izenačuje splošno raven cen v domači državi, s splošno ravnjo cen v tujini. Pokaže nam mednarodno konkurenčnost proizvodov in storitev.

V Sloveniji smo imeli vseskozi precenjen tolar, njegova nominalna vrednost je bila večja od realne vrednosti.

NAČINI OBLIKOVANJA DEVIZNIH TEČAJEV

Obstajata dva načina oblikovanja deviznega tečaja: TRDNI (fiksn) režim določanje deviznega tečaja DRSEČI (fleksibilni) režim določanja deviznega tečaja, ki je lahko:

- Prosto drseči devizni tečaj- Uravnano drseči devizni tečaj- (umazano drsenje)- dirty floating

Trdni (fiksni) devizni tečaj

V sistemu fiksnega deviznega tečaja država določi uradni devizni tečaj, fiksno razmerje domače valute nasproti tuji valuti (1€ = 1,28$; 1$ = 0,76€; 1€ = 240 SIT )

- Fiksni devizni tečaj je večina držav uvedla 1944 na pobudo ZDA in njenih zaveznic- Nastal je brettonwoodski sistem (Bretton Wood), kjer so imele države sestanek- Določili so tečaj glede na zlato in ameriški dolar, tečaj se ni oblikoval na trgu, dovoljeno je

bilo odstopanje enega procenta od uradnega tečaja, če je bilo odstopanje večje je investirala centralna banka.

- Prišlo je do problema, problem pa je bil v tem, da so imele ZDA vse skozi deficit, centralne banke so morale odkupovati dolarje, da so zniževale vrednost dolarja, oz. da je tečaj njihovih valut narasel

To je povzročilo inflacijo, zato je prišlo do devalvacije dolarja (razvrednotenje) in določili so višji razpon nihanje +/- 2,5%.

Kljub temu je fiksni devizni tečaj leta 73 večina držav ukinila, uvedli so fleksibilni devizni tečaj.

- Fiksni sistem so imele članice evropskega monetarnega sistema - EMS, ustanovljenega leta 79- Členice FMS-a so med seboj fiksirale devizne tečaje, da bi stabilizirale devizni tečaj oz. laže

predvidele njihovo gibanje- Tečaji do tretjih držav pa so se prosto spreminjal- Sistem je nekaj časa dobro deloval, kasneje pa so se pojavljala vedno večja odstopanja, prišlo

je do devalvacije francoskega franka in italijanske lire. Zato so se članice odločile za

1


poenotenje denarne politike in ustanovile EMU- Evropsko monetarno unijo in 1. januarja 1999 uvedle skupno valuto €.

- Denarna suverenost je prešla iz držav članic EMU na Evropsko centralno banko (Frankfurt).

1


Devalvacija v sistemu fiksnega deviznega tečaja

Devalvacija = znižanje vrednosti domače valute, v sistemu fiksnega deviznega tečaja

Zakaj pride do devalvacije?Če se v državi nenadoma močno poveča uvoz blaga, se poveča povpraševanje po devizah. Če bi se tečaj prosto oblikoval, samo na podlagi S in D po devizah, bi verjetno presegel zgornjo mejo odstopanja +1%:

240SIT x 1,01 = 242,4 SIT oz. +1%: 1$ = 0,83€ x 1,01 -1$ = 0,8383€, 1€ = 1,2$

Da ostane devizni tečaj v dovoljeni meji, mora CB investirati, ponuditi dodatne devize iz svojih deviznih rezerv, če jih nima, pa se zadolži v tujini.

Namesto, da bi država nenehno na trgu ponujala devize in s tem ohranjala devizni tečaj na določenem nivoju, zniža vrednost domačega denarja domača valuta devalvira (skokovito razvrednotenje domače valute).

Npr. za 1€ na 280 d.e. več enot domačega denarja za enoto tujega 1$ = 0,91 (1€ = 1,1$)

Primer:Pred devalvacijo je bila vrednost:

1€ = 230 d.e.1€ = 1,2$ (1$ = 0,833€)

Po devalvaciji1€ = 250 d.e.1€ = 1,1 $ (1$ = 0,91 €)

Zavira uvoz- Uvozniki morajo za uvoženo blago plačati več enot domačega denarja kot prej, čeprav cena

artikla v tuji valuti ostane nespremenjena npr. 50$ Pred devalvacijo: 50$ x 0,833€ = 41,65 € Po devalvaciji: 50$ x 0,91€ = 45,5€

Pospešuje izvoz- Izvozniki dobijo več domačega denarja za izvoz- Recimo, da podjetje nek artikel izvaža po ceni 10$.

Pred devalvacijo domače valute je dobilo za en izvožen artikel: 10$ x 0,833 = 8,3€ Po devalvaciji: 10$ x 0,91€ = 9,1€

(Do devalvacije torej pride, če je domača valuta PRECENJENA, t.j. določen preveč optimistično, premalo enot domačega denarja za enoto tujega.)

1


Revalvacija v sistemu fiksnega deviznega tečaja

Revalvacija = zvišanje vrednosti domače valute, v sistemu fiksnega deviznega tečaja.

Zakaj pride do revalvacije?Če se v državi poveča ponudba deviz - pride do presežka deviz (poveča se izvoz, npr. prihod zdomcev ob praznikih)- to vpliva na znižanje tečaja.

Večja ponudba lahko zniža tečaj pod dovoljeno mejo (1%: 240 d.e.x* 0,99 = 237,60 d.e.). Zato mora CB odkupiti presežek deviz, da se devizni tečaj zniža. Odkupi jih tako, da izda primarni denar (str.70).

V kolikor prihaja do večjega odkupa deviz, to vodi v povečanje inflacije, saj prihaja v obtok dodatna količina primarnega denarja. Država ta poseg večkrat nevtralizira, s posegom na deviznem trgu. Izvede sterilizacijo, tako da proda blagajniške zapise. Ekonomski osebki kupujejo blagajniške zapise, s tem se zmanjša količina denarja v obtoku.

Namesto, da bi država nenehno odkupovala presežek deviz, izvede revalvacijo. Domačo valuto revalvirajo (zvišajo njeno zunanjo varnost) oz zmanjšajo uradni tečaj, npr. na 210 d.e. za 1€-> manj enot domačega denarja za 1€.

Pospešuje uvoz- Uvozniki za tujo valuto plačajo manj enot domače valute, čeprav artikel v tuji valuti ostaja na

isti ceni, to je npr. 60€ zato je uvoz relativno cenejši od domače proizvodnje. Pred revalvacijo do dali: 15000 d.e. (60€ x 250 d.e.) Po revalvaciji dajo: 12600 d.e. (60€ x 280 d.e.)

Zavira izvoz- Izvozniki za tujo valuto pri prodaji domači banki(zamenjavo € za domače d.e.), dobijo manj

enot domače valute, zato se jim bolj splača prodajati na domačem trgu.Recimo da artikel prodaja po 10€

Pred revalvacijo so dobili: 2600 d.e. (10€ x 250 d.e.) Po revalvaciji dobijo: 2100 d.e. (10€ x 210 d.e.)

(Do revalvacije pride, če je domača valuta PODCENJENA - t.j. določena preveč pesimistično, preveč enot domačega denarja za enoto tujega npr. 1€ = 250 d.e.)

1


Drseči – fleksibilni devizni tečaj

V sistemu drsečega (fleksibilnega) tečaja:- Gre za prosto oblikovanje deviznega tečaja- Tečaj se oblikuje glede na S in D po devizah in država NE določa uradnega deviznega tečaja

LOČIMO:

Prosto drseči devizni tečaj (čisto drsenje pure floating)- Devizni tečaj se oblikuje prosto ne podlagi S in D po devizah, država se v oblikovanje tečaja ne

vmešava. Prosto drsečega deviznega tečaja skoraj ni.Uravnano drseči sistem deviznega tečaja (managed floating)

- Države si največkrat pridržijo pravico do delnega uravnavanja deviznega tečaja.- Devizni tečaj se sicer oblikuje na podlagi S in D po devizah, na devizni trg pa posega

(intervenira) tudi centralna banka in spreminja devizni tečaj- Tak devizni tečaj ima EMU, Kanada, VB, Japonska, Slovenija

- Če država ne želi spreminjati tečaja posreduje: S spreminjanjem velikosti deviznih rezerv Z zadolževanjem

- V sistemu fleksibilnega deviznega tečaja, so spremembe deviznega tečaja vsakodnevne, veliko manj intenzivne. Uporabljamo tudi različne termine za znižanje in zvišanje vrednosti domače valute . depreciacija in apreciacija.

DEPRECIACIJA ( sistem fleksibilnega DT) Depreciacija je postopno zmanjševanje vrednosti (razvrednotenje) domačega denarja, v

sistemu fleksibilnega deviznega tečaja- Do depreciacije pride, ker se povpraševanje po tuji valuti ob dani ponudbi poveča, npr. zaradi

večjega uvoza, povečajo se potovanja v tujino ipd- Posledica tega devizni tečaj se poveča (raste), pravimo, da domača valuta tolar

DEPRECIRA - postopno izgublja na vrednosti, v razmerju do tuje valute. Za enoto tujega denarja damo več enot domačega denarja.

1$ = 0,71€ 1$ = 0,83€ 1$ = 0,97€

Primer:1€ = 233 SIT 1€ = 232,5 SIT 1€ = 233,1 SIT

Če povpraševanje raste hitreje od ponudbe deviz, bo država prodajala (črpala) devizne rezerve in s tem povečala ponudbo deviz.

Pospešuje izvoz in zavira uvoz

1


APRECIACIJA ( sistem fleksibilnega DT) Apreciacija je postopno zviševanje vrednosti domačega denarja v sistemu fleksibilnega DT.

- Do apreciacije pride, ker se povpraševanje po devizah, ob dani ponudbi, zmanjša. ( zniža se –pada DT), pravimo, da domača valuta (€, tolar) APRECIACIRA - postopno pridobiva na vrednosti, v razmerju do tuje valute. Za enoto tujega denarja damo manj enot domačega denarja.

Primer:1€ = 235 SIT 1€ = 234,5 SIT 1€ = 233,7 SIT0,9$ = 1€ 1,03$ = 1€ 1,2$ = 1€1$ = 1,1€ 1$ = 0,97€ 1$ = 0,83€

Zavira izvoz- Izvozniki za tujo valuto pri prodaji domači banki dobijo manj enot domače valute, zato se jim

bolj splača prodajati na domačem trgu.Pospešuje uvoz

- Uvozniki za tujo valuto plačujejo manj (manj SIT), zato je uvoz relativno cenejši od domače proizvodnje.

Če D raste hitreje od S deviz, bo centralna banka prodaja (črpala) devizne rezerve in s tem povečevala S deviz. Če S deviz raste hitreje od povpraševanja, bo centralna banka devize kupovala - povečale se bodo devizne rezerve.

Zunanjetrgovinska politika

Zunanjetrgovinska politika so ukrepi, ki jih država sprejme za reguliranje zunanje trgovine, predvsem za izvoz in uvoz blaga. Danes svobodne trgovine ni več, vsaka država posega (intervenira) v zunanji trgovini.

Carine in necarinski instrumenti

Instrumenti oz. sredstva zunanjetrgovinske politike so: Carina Necarinske oblike zaščite

Najprej so carine imele fiskalno funkcijo – zbiranje proračunskih sredstev, danes imajo zaščitno funkcijo – zaščita domačega gospodarstva pred tujo konkurenco (Amerika je marca 2002 uvedla visoko carino za uvoz jekla), in zaščita plačilne bilance.

1


Carina je dajatev, ki jo plača lastnik blaga državi v svoji nacionalno valuti ob prestopu blaga čez državno mejo.Carina mora biti bolj kratkoročen ukrep, da se gospodarstvo ne uspava. V času globalizacije carine izgubljajo na pomenu. Carine zmanjšujejo uvoz blaga, povečujejo domačo proizvodnjo, povečujejo zaposlenost, povzročajo višje domače cene za tisto vrsto blaga, ki je zaščiteno s carinami, kar vodi v zmanjšanje domače porabe tega blaga.

Učinek uvoznih carin:

R = če bi bilo gospodarstvo avtarkično Primer države, ki ni učinkovita v proizvodnji tekstilnih izdelkov.

V kolikor bi ta država bila zaprta- avtarkična, bi se v presečišču domače ponudbe in domačega povpraševanja R oblikovala ravnovesna cena P= 25 d.e. za enoto tekstilaV razmerah proste trgovine bi se domača cena tekstila znižala na raven svetovne, na P= 10 d.e.. Domača potrošnja bi se povišala na 150 enot, proizvodnja bi padla na 30 enot, uvoz bi znašal 120 enot (150-130) – točki AB.V kolikor se država odloči za uvedbo carine, npr. 50% t.j. 5 d.e., bi povečala domačo ceno uvoženega blaga na 15 enot - premik Ps na Pd.Če je domači tekstil popolni substitut za tuji tekstil, bodo sedaj domači proizvajalci povečali ceno na 15 d.e. Uvoz je na razdalji FE oz. CD = 80 enot (125- 45).

Povečanje cene zaradi uvedbe carine in naslednje sekundarne učinke na gospodarstvo:

1. Učinek na osebno potrošnjo (C) Domači potrošniki svojo potrošnjo zmanjšajo na 125 m (150-125 = 25 m). Potrošnja se

zmanjša za 25 enot- razdalja BE, odpadejo revnejši kupci.2. Učinek na proizvodnjo – protekcionistični učinek

80 enot

SW – cena na svetovnem trgu

carina

30 45 125 150

10 d.e

15 d.e

25 d.e

D

P

R

Q

S

Toliko dobi država s carino = Fiskalni učinek (5 d.e. x 80 = 400 d.e.)

1


Zaradi višje domače cene domači proizvajalci povečajo proizvodnjo za 15 enot, oziroma na 45 enot- razdalja AF.

3. Trgovinski učinek Zmanjša se uvoz od AB na FE (oz. CD) od 120 na 80 enot, torej za 40 enot. Zmanjšanje uvoza je enako vsoti povečanja domače proizvodnje (15m) in zmanjšanja domače

potrošnje (25m)4. Fiskalni učinek

Povečanje proračunskih prihodkov je 400d.e. (5d.e. x 80 enot uvoza) = FEDC

Svetovna trgovinska organizacija WTO (World trade organization), katere članica je tudi Slovenija, si prizadeva za zniževanje carinskih stopenj. Članice WTO morajo upoštevati njihova navodila. Slovenija je po osamosvojitvi močno znižala carine. Že pred vstopom v EU smo ukinili večino carin na uvoz izdelkov iz EU. To se vidi tudi v zniževanju deleža javnofinančnega prihodka pridobljenega s carinami.

Necarinski instrumenti

V mednarodni trgovini prihaja do vedno večjega zniževanja carinskih stopenj. Za zaščito domačega gospodarstva postajajo vedno bolj pomembne necarinske oblike zaščite, poleg tega pa se države poslužujejo tudi instrumentov, ki niso neposredno vezani na trgovino in jih uporabljajo občasno. Govorimo o administrativnem protekcionizmu oz. o državnem intervencionizmu v zunanji trgovini.

NECARINSKE OMEJITVE:Cilj necarinskih omejitev je prav tako zaščita domačega gospodarstva in krepitev domačega gospodarstva za mednarodno konkurenco. Te omejitve so usmerjene tako na uvoz kot tudi izvoz.

Ukrepi usmerjeni na uvoz:- e (kontingenti) – država določi količino ali vrednost, ki jo v enem letu lahko uvozimo- embargo – popolna prepoved, ukinitev uvoza, predvsem zaradi političnih razlogov-

dovoljenja – država da dovoljenje za uvoz posameznih dobrin - protidumpinški ukrepi (dumping = neka država, podjetje prodaja izdelke po nižji ceni, kot je

svetovna, z namenom da pride na trg)- prelevmani – uvoznik mora plačati razliko med nižjo uvozno ceno in višjo domačo (zaščiteno)

ceno, npr. v kmetijstvu. To so dodatne uvozne takse.- ugodni krediti domačim proizvajalcem- subvencije in povračilne dajatve domačim proizvajalcem- necarinske dajatve pri uvozu – takse za izenačevanje carinske osnove, luške dajatve,.- preostali ukrepi, ki vplivajo na zunanjetrgovinsko menjavo- davčni predpisi, stimulacije,

devizni tečaj, ukrepi denarne politike- samoomejitveni ukrepi pri izvozu- dvostransko dogovorjene omejitve

Ukrepi usmerjeni na izvoz:- izvozne kvote in dovoljenja- subvencije izvoznikom- krediti izvoznikom

1


- davčne olajšave izvoznikom

1


INSTRUMENTI, KI NISO NEPOSREDNO VEZANI NA TRGOVINO

Instrumenti, ki niso neposredno vezani na trgovino, in se uporabljajo občasno. Zo so razne tehnične in upravne omejitve.

- Zdravstveni certifikati- Način pakiranja- Potrdilo o izvoru blaga- Razni sanitarni predpisi (za npr. meso, mleko- predpisi o vsebnosti mikroorganizmov)- Predpisi v zvezi z varnostjo- Testi kakovosti (atesti)- Predpisi standardov- Poostreni predpisi v izrednih stanjih, npr. v času bolezni živali

Nekaj let po osamosvojitvi je imela Slovenija izvozne stimulacije, potem pa so jih ukinili. Leta 1992 so se zelo zmanjšali uvozni kontingenti, od 12% na 2%, po letu 1993 pa so kvote skoraj ukinili, carina na uvoz reprodukcijskega materiala se je prepolovila, plačila prost je bil uvoz zaradi izvoza, znižala se je carina na opremo. Leta 1997 smo carine še začeli zniževati, zaradi sporazuma z EU. Slovenija je zmanjšala zaščito, da bi svoja podjetja prisilila v bolj ekonomično poslovanje. carine se počasi ukinjajo.

Za države bi bilo bolje, če ne bi bilo carin in necarinske zaščite domačega gospodarstva, da bi bil prost pretok blaga in storitev. (Protekcionizem str. 77 ukrepi države)

Odprtost oz. izvozna usmerjenost slovenskega gospodarstva

Vsaka država uvaža in izvaža - ni avtarkije. Teorija primerjalnih prednosti pravi, da je bolje, če ni monopolov (avtarkije). Skupni BDP vseh držav je večji, če se specializirajo in menjajo blago, torej je nujna odprtost gospodarstva.

Odprtost države:

- Merimo jo po tem, kakšen je delež uvoza oz izvoza države v njenem BDP-ju, čim večji je ta delež, bolj je država odprta.

- Slovenija ima približno 51% delež izvoza v BDP-ju, je zelo odprta država (2001) Japonska in ZDA sta manj odprti( str. 54)

1


Plačilna bilanca s tujino

Plačilna bilanca s tujino je prikaz transakcij prebivalcev s tujino v 1 letu (gospodinjstev, podjetja, banke, države, finančnih inštitucija)

Transakcije so prilivi in odlivi deviz, povezani z blagom, storitvami, kapitalom. Zabeležena so vsa plačila, ki gredo legalno preko državne meje v določenem obdobju (1 leto).

Vse transakcije na dveh osnovnih računih PB

1. Tekoči račun (račun tekočih transakcij) Prilivi in odlivi povezani s pretokom:1) BLAGA – trgovinska bilanca (blagovna bilanca) - (- ker je : uvoz > izvoz)2) STORITEV – bilanca storitev + (transport, potovanja)3) DOHODKI OD DELA IN KAPITALA + (faktorski dohodki - to so dohodki PD) (pozitivni: večji priliv kot

odliv) Od dela - plače, nadomestila Slovencev, ki delajo v tujini nakazilo v Slovenijo,

plače tujcem, ki delajo pri nas nakazila v tujino Od kapitala - prejemki od lastnine kapitala v tujini, plačila tujcem v tujino za kapital v

Sloveniji - dividende, dobički (od neposrednih naložb), obresti (če imajo tuje obveznice) +

4) TRANSFERNA PLAČILA + (enostranski transferji), ki jih prejemajo ali plačujejo prebivalci države Nakazila zdomcev, rente, pokojnine, invalidnine, darila, pomoči

A P Sa = Saldo Debet Krediti 1+2 = Sa + NETO UVOZ - uvoz(odliv deviz)

+ izvoz(priliv deviz)

1+ 2 = Sa - NETO IZVOZ kapitala(če je negativen je)

2. Kapitalski in finančni račun

Beležimo vse:1) Nakupe premoženja v tujini (obveznice, delnice, neposredne naložbe, nakup zemlje)2) Plačila tujine za nakup imetij v Slo3) Prejeti in dani krediti4) Spreminjanje mednarodnih rezerv in tuje gotovine

KAPITALSKI- Transferi kapitala Nematerialno premoženje : patenti, licence, blagovne znamke, avtorske pravice

1


Materialno premoženje : nakup - prodaja veleposlaništevFINANČNI

1) Neposredne naložbe (delež nakupov > 10%)- Prilivi in odlivi vlaganj tujcev pri nas in Slovencev v tujini (180mio$ t.n.> d.n.)2) Naložbe v vrednostne papirje (delež nakupov > 10%)- Delnice, obveznice

( v glavnem slovenske državne obveznice in evroobveznice)(portfeljske naložbe – portfolijo investicije)

3) Ostale naložbe – komercialni krediti- Najem kredita v tujini poveča obveznosti do tujine

Denar priteče v državo +- Dajanje kreditov poveča terjatve do tujine

Odliv denarja –4) Mednarodne rezerve 5) Statistična napaka

Seštevek PBi mora biti = 0 (PBi = plačilna bilanca)+ 375 tekoči račun + (-407) kapitalski – finančni račun + (+32) ST.N. = 0

Ta del PB prikazuje povečanje imetja oz. zmanjšanje naših obveznosti za 407 mio. $.

Saldo plačilne bilance

Bilanca mora biti izravnana, SALDO = 0

Upoštevanje samo avtonomnih transakcij Sa + ali – Vse transakcije ekonomskih osebkov, ki grejo čez državno mejo (odlivi, prilivi)

PRILIVI < ODLIVI primanjkljaj - potrebno najti manjkajoče devize- Posreduje PB s transakcijami uradnih rezerv:

Iz mednarodnih rezerv poplača dolgove tujini ali Se zadolži v tujini

PRILIVI > ODLIVI presežek- Centralna banka zmanjša zadolženost v tujini in/ali- Poveča devizne rezerve

Saldo plačilne bilance je težko ugotavljati zato velja pravilo: Saldo PBi je enak saldu računa tekočih transakcij.

Če ima tekoči račun primanjkljaj, ima tudi PBi primanjkljaj (za enak znesek).

Napake pri knjiženju in izpustitve izjemoma v postavki: statistična napakaVsota Sa tekočega računa + Sa kapitalskega = 0

Če ima tekoči račun primanjkljaj ga je potrebo zapolniti s presežkom na kapitalsko-finančni računu

1


Da presežek dosežemo:- Zadolžitev v tujini + ali- Investicije tujcev v SLO (nakup delnic, neposredne naložbe) + ali- Zmanjšamo mednarodne denarne rezerve +

Plačilno-bilančni PRIMANJKLJAJ (oz. primanjkljaj tekočih transakcij = negativni Sa PBi) pove: - Doma porabimo več, kot v tistem letu proizvedemo zadolževati se moramo v tujini in/ali

trošiti mednarodne rezerve, da lahko plačamo razliko med večjo porabo in ustvarjenim BDP-jem (zato je lahko nevaren)

PRESEŽEK povzroča velik pritok deviz (presežek tudi ni tako zaželen v Pbi)- CB jih mora odkupiti, da se DT preveč ne zniža (APRECIACIJA tolarja)- Devize odkupuje z na novo izdanim denarjem - deluje inflacijsko pritisk na znižanje

obrestne mere negativen vpliv na varčevanje.

Pozitivni Sa PBi pove, da: doma proizvedemo več kot porabimo, dobrine in storitve NETO izvozimo, država je neto

upnica.

Plačilna bilanca Slovenije

Sa po osamosvojitvi tri faze: 1992 - 1994 visoko pozitiven 1995 - 1998 zelo izravnan 1999 visoko negativen

Do leta 2001 je bil primanjkljaj trgovinske bilance uvoz > izvoz, razlog: uvoz investicijskih dobrin za prestrukturiranje gospodarstva Primanjkljaj smo prekrivali s presežkom storitvene bilance od turizma, tranzitnega prometa, dnevni turizem. L. 1999 povečanje primanjkljaja v trgovinski bilanci in zmanjšanje presežka v storitveni bilanci in bilance faktorskih prihodkov povečanje plačilnobilančnega primanjkljaja (4% BDP)- manj kot tranzitne državeL. 2000 zmanjšanje primanjkljaja PBi (3,3% BDP)L. 2001 skoraj izenačena PBiL. 2002 izrazit presežek v PBi- zmanjšanje neg. Sa v trgovinski bilanci, povečanje presežka storitvene bilance=> Velik vpliv na PBi je imela uvedba DDV

- Pred uvedbo: povečanje domače potrošnje v tekočih transakcijah- DDV je spodbujal izvoz, ker ni bil obdavčen negativen saldo trgovinske bilance

pripomoglo k + v tekočih transakcijah L. 2002

Presežek na kapitalskem in finančnem računu do l 2001- vseskozi so se večale mednarodne rezerve (razen L. 99). Devizne rezerve so se od 92-2002 povečale za 7.

1


Do L. 2001 so bile zelo nizke neposredne naložbe in naložbe v vrednostne papirje tujcev v Slovenji(več so vlagali v druge tranzicijske države)

L. 2000 povečanje neposrednih vlaganj v Slo, naložbe v vrednostne papirje se zmanjšajo, ker se je država manj zadolževala v tujini z izdajo obveznic in več z najemanjem bančnih kreditov.

Povečanje privatizacije-> povečanje neposrednih naložb (Si. mobil je kupil operater Mobilkom).

L. 2002 največji priliv neposrednih tujih naložb Sa pozitiven. Od L. 1999-2001 se je Slo zadolževala v tujini (povečanje obveznosti> povečanje terjetev)

Plačilno bilančni primanjkljaj v Slo je bil neustrezen – nepeproduktivno porabljen za uvoz potrošnih dobrin in vlaganje v infrastrukturo – to neposredno ne prinaša deviznega priliva za odplačilo dolgov.Zato je potrebno spodbujati izvoz in imeti izravnano PBi podpora SID. Slo ima sedaj presežek v PBi.

Trgovinska bilanca

Je del plačilne bilance (del tekočega računa, tekočih transakcij) V njej so zabeleženi vsi prilivi in odlivi deviz, ki nastanejo na podlagi izvoza in uvoza blaga

SUFICIT TBi nastane, ko je izvoz blaga večji od uvoza blaga- Namenjen je povečanju deviznih rezerv, te pa so namenjene odplačevanju kreditov- Vpliva tudi na devizni tečaj - na njegovo zniževanje.- Saldo trgovinske bilance je pozitiven

DEFICIT TBi je negativen, nastane, ko je izvoz blaga manjši od uvoza blaga- Mednarodne denarne rezerve se zmanjšajo.

Slovenska trgovinska bilanca je v letih po osamosvojitvi praviloma imela primanjkljaj, več je uvažala kot izvažala

Ta trgovinski primanjkljaj se je v glavnem povečal zaradi prestrukturiranje proizvodnje v času tranzicije

Takrat smo uvažali več investicijskih proizvodov, ki jih doma nismo proizvajali, poleg tega smo uvažali tudi veliko reprodukcijskega materiala, ki predstavlja tudi pretežni del našega izvoza.

Terms of trade (TT)

Zunanjetrgovinski rezultati so odvisni od gibanja cen na svetovnem trgu, te spremembe pa merimo s pogoji menjave oz. terms of trade.

S koeficientom TT merimo uspešnost doseganja zunanjetrgovinskih cen neke države.

1


Kπ > 1 KPX > KPM

- Izvozne cene so se povečale bolj kot uvozne – za državo ugodno. K π < 1 KPX < KPM

- Uvozne cene so se večale hitreje kot izvozne.

Slovenija ima Kπ VEČJI od 1 posledica: večanje presežka v tekočem delu plačilne bilance

Zadolženost Slovenije v tujini

- Iz PBi ne moremo razbrati koliko je v vsakem letu znašal naš dolg do tujine, saj PBi prikazuje tokove in ne stanja PBi

Pokaže za koliko se je v določenem letu spremenilo stanje zunanjega dolga

Slovenski dolg do tujine raste in se je od leta 1991-2002 povečal za 5-krat Leta 1996 se je precej povečal zaradi razdelitve dolga nekdanje Jugoslavije – nasledstvo oz.

sukcesija (postopno sprejemanje dolga)

Ali je Slovenija močno ali malo zadolžena vidimo po tem, ali je sposobna sproti odplačevati (servisirati) dolg, to pomen, da vsako leto odplača zapadlo glavnico in obresti.

DOLG:1994: 2 258 mio. $; 2001: 6 711 mio. $

Obremenjenost države z odplačevanjem dolga ugotavljamo s pomočjo 3 kazalcev:

1. Razmerje med celotnim dolgom in izvozom blaga in storitev

(delež celotnega dolga v izvozu)

Pokaže, kolikšen del izvoza blaga in storitev bi morali izdvojiti v 1 letu, da bi plačali celoten dolg (leta 96 bi morali izdvojiti 38% izvoza, leta 2001 pa kar 73% izvoza)

Večje zadolževanje je omogočila zakonodaja – cenejši krediti. Zunanja zadolženost še ni problematična.

2. Delež - koeficient servisiranja dolga (DSD, KDS)

SD = servisiranje dolga = letni znesek odplačil glavnice in obresti (anuiteta)(obresti za servisiranje dolga v največji meri dobimo od izvoza blaga in storitev)X = izvoz blaga in storitev

1


Kazalec nam pokaže, kolikšen % izvoza blaga in storitev moramo nameniti za odplačilo anuitete iz celotnega dolga.

3. Primerjava mednarodnih denarnih (deviznih) rezerv s celotnim dolgom

To razmerje je bilo do leta 97 večje od 1 (ugodno) sedaj je celotni dolg večjo od mednarodnih rezerv

Ekonomija matura.doc

Documents

Transcript of Ekonomija matura.doc