Federated text retrieval from uncooperative overlapped collections
VPLIV MEDVRSTNIH ODNOSOV NA PROSTORSKO … · Birds of prey niches overlapped each other to greater...
Transcript of VPLIV MEDVRSTNIH ODNOSOV NA PROSTORSKO … · Birds of prey niches overlapped each other to greater...
UNIVERZA V LJUBLJANI
BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
Stiven KOCIJANČIČ
VPLIV MEDVRSTNIH ODNOSOV NA
PROSTORSKO RAZPOREJANJE GOZDNIH UJED
IN SOV
MAGISTRSKO DELO
Magistrski študij
Ljubljana, 2014
UNIVERZA V LJUBLJANI
BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
Stiven KOCIJANČIČ
VPLIV MEDVRSTNIH ODNOSOV NA PROSTORSKO RAZPOREJANJE
GOZDNIH UJED IN SOV
MAGISTRSKO DELO
Magistrski študij – 2. stopnja
INFLUENCES OF INTERSPECIFIC RELATIONS ON SPATIAL DISTRIBUTION
BETWEEN FOREST BIRDS OF PREY AND OWLS
M. SC. THESIS
Master Study Programmes
Ljubljana, 2014
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje gozdnih ujed in sov. II
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Magistrsko delo je zaključek univerzitetnega študija – 2. stopnja Ekologija in
biodiverziteta. Delo je bilo opravljeno na Nacionalnem inštitutu za biologijo.
Komisija za dodiplomski študij biologije je za mentorja magistrskega dela imenovala doc.
dr. Ala Vrezca, za recenzenta prof. dr. Ivana Kosa in za predsednika komisije prof. dr.
Petra Trontlja.
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik: prof. dr. Peter TRONTELJ
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo
Član: doc. dr. Al VREZEC
Nacionalni inštitut za biologijo
Član: prof. dr. Ivan KOS
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo
Datum predstavitve:
Magistrsko delo je rezultat lastnega raziskovalnega dela. Podpisani se strinjam z objavo
svojega magistrskega dela na spletni strani Digitalne knjižnice Biotehniške fakultete.
Izjavljam, da je delo, ki sem ga oddal v elektronski obliki, identično tiskani verziji.
Stiven Kocijančič
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje gozdnih ujed in sov. III
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMATIKA
ŠD Du2
DK UDC 598.279(043) = 163.6
KG sove/ujede/ceh/izbor habitata/diskriminantna analiza/medvrstni
odnosi/teritorij/prostorsko ločevanje/kompeticija
AV KOCIJANČIČ, Stiven, dipl. inž. živ. in preh.
SA VREZEC, Al (mentor)
KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Študij Ekologije in biodiverzitete
LI 2014
IN VPLIV MEDVRSTNIH ODNOSOV NA PROSTORSKO RAZPOREJANJE
GOZDNIH SOV IN UJED
TD Magistrsko delo (Magistrski študij – 2. stopnje Ekologija in Biodiverziteta)
OP X, 92 str., 28 pregl., 15 sl., 8 pril., 256 vir.
IJ sl
JI sl/en
AI Med plenilskimi vrstami znotraj ekološkega ceha je največ možnosti za pojav
medvrstnega tekmovanja, med tem ko je bilo zabeleženih pozitivnih interakcij zelo malo.
Namen te magistrske naloge je bil ovrednotiti razmerja na osnovi prostorskega ločevanja
glede na izbor habitata na območju simpatrije v montanskih gozdovih Slovenije med
petimi vrstami ujed, kragulj (Accipiter gentilis), skobec (A. nisus), kanja (Buteo buteo),
škrjančar (Falco subbuteo), sršenar (Pernis apivorus), in petimi vrstami sov, koconogi čuk
(Aegolius funereus), mali skovik (Glaucidium passerinum), veliki skovik (Otus scops),
lesna sova (Strix aluco), kozača (S. uralensis). Spomladi in poleti 2012 smo popisali ujede
in sove in na podlagi analize habitata ugotavljali stopnjo ekološke segregacije med vrstami.
Uporabili smo metodo predvajanja posnetka samčevega oglašanja na 56 popisnih točkah v
izbranih montanskih gozdovih od nižin do višjih leg na izbranih hribih osrednje in zahodne
Slovenije in sicer: Krima, Korade, Sabotina in planote Banjšice. Za vsako točko popisa
smo pridobili podatke o 13 okoljskih spremenljivkah. Za ugotavljanje različnosti v izboru
habitata med vrstami smo uporabili diskriminantno analizo. Najpogostejši vrsti v naši
raziskavi sta bili kanja in lesna sova. Niše ujed so se prekrivale v večjem obsegu kot pri
sovah. Med kozačo, koconogim čukom in lesno sovo je prišlo do izrazitega prostorskega
ločevanja. Tudi niši med velikim skovikom in lesno sovo sta se do neke mere ločevali.
Večjo stopnjo sintopičnega pojavljanja pa smo potrdili pri ujedah. Ugotovili smo, da se
niše med ujedami in sovami zelo prekrivajo.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje gozdnih ujed in sov. IV
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
KEY WORD DOCUMENTATION
DN Du2
DC UDC 598.279(043) = 163.6
CX owls/birds of prey/guild/habitat selection/discriminant analysis/interspecific
relations/territory/spatial segregation/competition
AU KOCIJANČIČ, Stiven
AA VREZEC, Al (supervisor)
PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB Univesity of Ljubljana, Biotechnical facultaty, Study of Ecology and biodiversity
PY 2014
TI INFLUENCES OF INTERSPECIFIC RELATIONS ON SPATIAL
DISTRIBUTION BETWEEN FOREST OWLS AND BIRDS OF PREY
TD M. Sc Thesis
NO X, 92 p., 28 tab., 15 fig., 8 ann., 256 ref.
LA sl
AL sl/en
AB Interspecific competition is most likely to occur between species within ecological
guild. Within predator guilds, very few positive interactions have been observed. The
purpose of the thesis was to estimate interactions between sympatric birds of prey and owl
species in montane forests of Slovenia including the Goshawk (Accipiter gentilis), the
Sparrowhawk (A. nisus), the Common Buzzard (Buteo buteo), the Eurasian Hobby (Falco
subbuteo), the Honey Buzzard (Pernis apivorus), the Tengmalm's Owl (Aegolius
funereus), the Eurasian Pygmy Owl (Glaucidium passerinum), the Scops Owl (Otus
scops), the Tawny Owl (Strix aluco), and the Ural Owl (Strix uralensis). We evaluated
spatial segregation between diurnal and nocturnal raptors on the level of habitat selection.
In spring and summer 2012 we surveyed raptor territories and based on the analysis of
habitat selection we determined degree of ecological segregation between species. We
utilized playback method on 56 census points distributed from lowlands to higher altitudes
in the selected mountains of central and western Slovenia, namely: Krim, Korada, Sabotin
and plateau Banjšice. For each survey point, 13 habitat variables were measured. To
determine the differences in habitat selection between species, we used discriminant
function analysis. The most frequent species in our survey were Common Buzzard and
Tawny Owl. Birds of prey niches overlapped each other to greater extent than those of
owls. There was significant segregation between Ural, Tengamalm's and Tawny Owl
found. First two species inhabited higher elevations while Tawny Owl was restricted to
low altitudes. Also niches between Scops and Tawny Owl did segregate, but to a lesser
extent. We confirmed higher degree of sintopic appearance by birds of prey. We found out
that niches between diurnal and nocturnal raptors overlaped significantly.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje gozdnih ujed in sov. V
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
KAZALO VSEBINE
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMATIKA ............................................... III KEY WORD DOCUMENTATION ................................................................................. IV KAZALO VSEBINE .......................................................................................................... V KAZALO SLIK ............................................................................................................... VII KAZALO PREGLEDNIC ............................................................................................. VIII
OKRAJŠAVE IN SIMBOLI ............................................................................................. X 1 UVOD ..................................................................................................................... 1 1.1 UVOD ..................................................................................................................... 1 1.2 NAMEN NALOGE ................................................................................................ 2 1.3 HIPOTEZE ............................................................................................................. 2
2 ODNOSI MED UJEDAMI IN SOVAMI V EKOSISTEMU ............................ 3 2.1 MEDVRSTNI ODNOSI ......................................................................................... 3
2.2 ODNOSI V PLENILSKIH CEHIH UJED IN SOV ............................................... 5
2.2.1 Ceh ujed (dnevnih plenilcev) ............................................................................... 5 2.2.2 Ceh sov (nočnih plenilcev) .................................................................................... 6 2.2.3 Ekološka razmerja med ujedami in sovami ....................................................... 8
3 OBRAVNAVANE VRSTE UJED IN SOV ...................................................... 11 3.1 UJEDE (ACCIPITRIFORMES) ........................................................................... 13
3.1.1 Kanja (Buteo buteo) ............................................................................................ 14 3.1.2 Sršenar (Pernis apivorus) .................................................................................... 15 3.1.3 Kragulj (Accipiter gentilis) ................................................................................. 17
3.1.4 Skobec (Accipiter nisus) ...................................................................................... 18 3.1.5 Škrjančar (Falco subbeteo) ................................................................................ 20 3.2 SOVE (STRIGIFORMES) ................................................................................... 21
3.2.1 Kozača (Strix uralensis) ...................................................................................... 22 3.2.2 Lesna sova (Strix aluco) ...................................................................................... 24
3.2.3 Veliki skovik (Otus scops) ................................................................................... 25 3.2.4 Mali skovik (Glaucidium passerinum) ............................................................... 27
3.2.5 Koconogi čuk (Aegolius funereus) ..................................................................... 29 4 MATERIAL IN METODE ................................................................................ 31 4.1 OBMOČJA RAZISKAVE .................................................................................... 31
4.1.1 Krim ..................................................................................................................... 31 4.1.2 Korada in Sabotin ............................................................................................... 32
4.1.3 Banjška planota ................................................................................................... 33 4.2 ZBIRANJE IN PRIPRAVA PODATKOV ........................................................... 34
4.2.1 Metoda popisa ..................................................................................................... 34 4.3 ANALIZA PODATKOV ...................................................................................... 34
4.3.1 Izbor spremenljivk za analizo izbora ................................................................ 35
4.3.2 Priprava podatkovnih slojev v GIS ................................................................... 37 4.3.3 Statistična analiza podatkov .............................................................................. 37 4.4 OPIS TOČK .......................................................................................................... 39
5 REZULTATI ....................................................................................................... 43 5.1 POGOSTNOST RAZISKANIH VRST UJED IN SOV ...................................... 43 5.2 PRIMERJAVA GOSTOT ..................................................................................... 44 5.3 ANALIZA IZBORA HABITATA ....................................................................... 45
5.3.1 Kanja .................................................................................................................... 45
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje gozdnih ujed in sov. VI
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.3.2 Sršenar ................................................................................................................. 46
5.3.3 Kragulj ................................................................................................................. 47 5.3.4 Skobec .................................................................................................................. 48 5.3.5 Škrjančar ............................................................................................................. 49 5.3.6 Kozača .................................................................................................................. 50 5.3.7 Lesna sova ............................................................................................................ 51
5.3.8 Veliki skovik ........................................................................................................ 52 5.3.9 Mali skovik .......................................................................................................... 53 5.3.10 Koconogi čuk ....................................................................................................... 54 5.4 ODRAZ MEDVRSTNIH RAZMERIJ V IZBORU HABITATA ........................ 54
5.4.1 Ceh dnevnih plenilcev (ujede in sokoli) ........................................................... 55
5.4.2 Ceh nočnih plenilcev (sove) ................................................................................ 56 5.4.3 Ceh roparskih ptic .............................................................................................. 59 6 RAZPRAVA IN SKLEPI ................................................................................... 61 6.1 GNEZDITVENA GOSTOTA .............................................................................. 61 6.2 IZBIRA HABITATA OBRAVNAVANIH VRST UJED IN SOV ...................... 64
6.2.1 Kanja .................................................................................................................... 64
6.2.2 Sršenar ................................................................................................................. 64 6.2.3 Kragulj ................................................................................................................. 65
6.2.4 Skobec .................................................................................................................. 65 6.2.5 Škrjančar ............................................................................................................. 66 6.2.6 Kozača .................................................................................................................. 66
6.2.7 Lesna sova ............................................................................................................ 67 6.2.8 Veliki skovik ........................................................................................................ 67
6.2.9 Mali skovik .......................................................................................................... 68 6.2.10 Koconogi čuk ....................................................................................................... 68 6.3 MEDVRSTNI ODNOSI ....................................................................................... 69
6.3.1 Ceh dnevnih plenilcev (ujede in sokoli) ............................................................ 69
6.3.2 Ceh nočnih plenilcev (sove) ................................................................................ 70
6.3.3 Ekološka razmerja med ujedami in sovami ..................................................... 71 6.4 SKLEPI IN ZAKLJUČEK .................................................................................... 71
7 POVZETEK ........................................................................................................ 73 7.1 POVZETEK .......................................................................................................... 73 7.2 SUMMARY .......................................................................................................... 74
8 VIRI ...................................................................................................................... 75 ZAHVALA .............................................................................................................................
PRILOGE ...............................................................................................................................
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje gozdnih ujed in sov. VII
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
KAZALO SLIK
Sl. 1: Kanja (Buteo buteo) (foto: Tone Trebar) .................................................................. 14
Sl. 2: Sršenar (Pernis apivorus) (foto: Aleš Jagodnik) ....................................................... 15
Sl. 3: Kragulj (Accipiter gentilis) (foto: Matej Vranič) ...................................................... 17
Sl. 4: Samica skobca (Accipiter nisus) (foto: Aleš Jagodnik) ............................................ 18
Sl. 5: Škrjančar (Falco subbuteo) (foto: Aleš Jagodnik) .................................................... 20
Sl. 6: Kozača (Strix uralensis) (foto: Tomaž Mihelič) ........................................................ 22
Sl. 7: Lesna sova (Strix aluco) (foto: Stiven Kocijančič) .................................................... 24
Sl. 8: Veliki skovik Otus scops (foto: Aleš Jagodnik) ......................................................... 25
Sl. 9: Mali skovik (Glaucidium passerinum) (foto: Matej Vranič) ..................................... 27
Sl. 10: Odrasel koconogi čuk (Aegolius funereus) (foto: Matej Vranič) ............................. 29
Sl. 11: Položaj območij raziskave v Sloveniji ..................................................................... 31
Sl. 12: Razporeditev popisnih točk na Krimu...................................................................... 39
Sl. 13: Razporeditev popisnih točk na Koradi, Sabotinu in Banjški planoti ....................... 40
Sl. 14: Razmerja med habitatskimi nišami obravnavanih vrst dnevnih plenilskih ptic glede
na prvi dve diskriminacijski funkciji ............................................................................ 56
Sl. 15: Razmerja med habitatskimi nišami obravnavanih vrst nočnih plenilcev glede na dve
diskriminacijski funkciji ............................................................................................... 58
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje gozdnih ujed in sov. VIII
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
KAZALO PREGLEDNIC
Pregl. 1: Razmerja med povprečnimi težami samcev in samic obravnavanih vrst ujed in sov
...................................................................................................................................... 11
Pregl. 2: Razmerja med povprečnimi težami samcev in samic sov obravnavanih vrst ....... 12
Pregl. 3: Najverjetnejše interakcije med obravnavanimi ujedami in sovami ...................... 12
Pregl. 4: Seznam okoljskih spremenljivk, vključenih v analizo izbora habitata, ter kodirana
imena, uporabljene enote in viri podatkov ................................................................... 36
Pregl. 5: Primerjava različnih okoljskih spremenljivk med različnimi območji raziskave . 41
Pregl. 6: Primerjava deležev drevesnih vrst in gozdnih združb med različnimi območji
raziskave ....................................................................................................................... 42
Pregl. 7: Primerjava parametrov med območji raziskovanja ............................................... 42
Pregl. 8: Pogostnost obravnavanih vrst ujed in sov na raziskovanih območjih glede na
delež [%] zasedenosti popisnih točk ............................................................................ 43
Pregl. 9: Izračunana gnezditvena gostota raziskanih vrst in primerjava med območji ....... 44
Pregl. 10: Značilnosti habitata kanje ................................................................................... 45
Pregl. 11: Značilnosti habitata sršenarja .............................................................................. 46
Pregl. 12: Značilnosti habitata kragulja ............................................................................... 47
Pregl. 13: Značilnosti habitata skobca ................................................................................. 48
Pregl. 14: Značilnosti habitata škrjančarja .......................................................................... 49
Pregl. 15: Značilnosti habitata kozače ................................................................................. 50
Pregl. 16: Značilnosti habitata lesne sove ........................................................................... 51
Pregl. 17: Značilnosti habitata velikega skovika ................................................................. 52
Pregl. 18: Značilnosti habitata malega skovika ................................................................... 53
Pregl. 19: Značilnosti habitata koconogega čuka ................................................................ 54
Pregl. 20: Spremenljivke, vključene v analizo odnosov v cehu dnevnih plenilcev............. 55
Pregl. 21: Prispevek različnih spremenljivk pri analizi odnosov v cehu dnevnih plenilcev 55
Pregl. 22: Mahalanobisove razdalje in p med gozdnimi dnevnimi plenilci ........................ 56
Pregl. 23: Spremenljivke vključene v analizo odnosov v cehu nočnih plenilcev................ 57
Pregl. 24: Prispevek različnih spremenljivk pri analizi odnosov v cehu nočnih plenilcev . 57
Pregl. 25: Mahalanobisove razdalje in p med gozdnimi nočnimi plenilci .......................... 58
Pregl. 26: Parametri vključeni v analizo odnosov v cehu roparskih ptic ............................ 59
Pregl. 27: Prispevek različnih spremenljivk pri analizi odnosov v cehu roparskih ptic ...... 59
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje gozdnih ujed in sov. IX
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Pregl. 28: Mahalanobisove razdalje in p med gozdnimi in nočnimi plenilci ...................... 60
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje gozdnih ujed in sov. X
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
OKRAJŠAVE IN SIMBOLI
Okrajšava Pomen
AG Accipiter gentilis
AN Accipiter nisus
angl. angleško
AF Aegolius funereus
BB Buteo buteo
BLIŽINA naselja v bližini
CARPIN Carpinetum
EKS ekspozicija
FAGUS Fagus sylvatica
FRAXIN Fraxinus excelsior
FS Falco subbuteo
DEB delež debeljaka
DROG delež drogovnjaka
GOZD delež gozda
GP Glaucidium passerinum
IGL delež iglavcev
LIST delež listavcev
NAK naklon
NV nadmorska višina
M mediana
MLAD delež mladovja
ODDN oddaljenost od naselij
OS Otus scops
OSTALO delež ostalih površin
OSTRYETU Ostryetum
PA Pernis apivorus
SA Strix aluco
SU Strix uralensis
TILIA Tilia sp.
URBANO delež urbanih površin
VRSTE drevesne vrste
ZDRUŽBA gozdna združba
1 UVOD
1.1 UVOD
V ekosistemih imajo plenilci pomembne vlogo in lahko rečemo, da gre tudi za ključne
vrste. Sove in ujede spadajo med pomembne plenilce v zmernih klimatskih gozdovih. Prav
zaradi njihovega položaja v prehranjevalnih verigah in posebne vloge v ekosistemih so
prepoznani kot kazalci stanja okolja, zaradi česar je monitoring sov in ujed toliko bolj
pomemben. Njihova vloga v ekosistemih je predvsem uravnavanje populacij različnih vrst
plena.
Obe skupini ptic sta plenilski in tako prihaja med njimi do posrednih in neposrednih
interakcij, čeprav se ekološki niši ujed in sov močno ločujeta v časovnem delu niše (Gill,
1995). Do največjega prekrivanja prihaja v prehranski niši, zlasti pri vrstah, ki se
prehranjujejo z malimi sesalci (Mikkola, 1983). Veliko prostorsko prekrivanje med
ujedami in sovami je možno, ker se ceha ločita na drugih nivojih niš, predvsem po času
aktivnosti in gnezditvenih mestih.
Nekatere ujede ali sove gnezdijo na območjih, kjer bolj ali manj prevladuje samo gozd,
spet druge izbirajo raje bolj odprto krajino, kar kaže na določene specifične značilnosti pri
izbiri habitata. Nekateri plenilci lahko tudi plenijo druge plenilce, kar ima še posebej velik
vpliv na zgradbo plenilskih združb in razporejanje plenilskih vrst v gozdnem prostoru
(Sergio in sod., 2003).
Sove in ujede lahko razdelimo na dva različna ekološka ceha, čeprav pri določanju cehov
ni jasnih delitev. Ceh je skupina ekološko podobnih vrst, ki se jim ekološke niše prekrivajo
bolj kakor z drugimi vrstami v združbi (Root, 1967). Predvsem zaradi omenjenega dejstva
so lahko cehi predmet proučevanja intenzivnih kompeticijskih interakcij. Medvrstni odnosi
med plenilci so še posebej močni, kar se posledično odraža na prostorskem ločevanju na
območjih simpatrije (Tome, 2006).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 2 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
1.2 NAMEN NALOGE
Namen magistrskega dela je analizirati razširjenost in izbor habitata izbranih sobivajočih
vrst ujed (red Accipitriformes) in sov (red Strigiformes) v gozdovih. Cilj naloge je določiti
stopnjo ločevanja znotraj ceha gozdnih ujed in ceha sov. Z dobljenimi podatki analize
habitate želimo ugotoviti ekološke segregacije med vrstami kot indikatorje interakcij med
izbranimi plenilskimi vrstami.
1.3 HIPOTEZE
Pričakujemo veliko stopnjo prostorskega ločevanja med vrstami, pri čemer bo stopnja
segregacije znotraj ujed oziroma sov, znotraj jasnih ekoloških cehov, večja kot med
skupinama, kar je posledica večjega prekrivanja ekoloških niš.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 3 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
2 ODNOSI MED UJEDAMI IN SOVAMI V EKOSISTEMU
2.1 MEDVRSTNI ODNOSI
Vrsta si prostor deli z drugimi vrstami, s katerimi je v stalnih interakcijah (Paine, 1988).
Mnogokrat posamezne medvrstne interakcije obravnavamo ločeno od drugih vrst. Pogosto
lahko pri sobivanju vrst pogosto ena drugi poveča ali zmanjša možnost preživetja (Polis,
1989). Med vrstami se pojavljajo tudi posredne interakcije, kar še dodatno poveča
kompleksnost sistema (Tome, 2006).
Večina vrst je prostorsko ločena med sabo, čemur rečemo alopatrija (Lundberg, 1980).
Vrste, ki se pojavljajo v skupnem prostoru, pa živijo simpatrično, te vrste imajo podobne
življenjske strategije (Korpimäki, 1986). Posledično prihaja med simpatričnimi vrstami
pogosto do tekmovanja za dobrine in tako preživijo le osebki tiste vrste, ki si jih zagotovijo
dovolj. Medvrstno kompeticijo lahko označimo za interakcijo med osebki dveh ali več vrst
s podobno ekološko nišo, od katere imajo načeloma vse vrste škodo (Tome, 2006).
Posledice teh kompeticij so značilni vzorci razširjenosti in pojavljanja v prostoru (Solonen,
1993). Med osebki različnih vrst poteka tekmovanje za dobrine, če v okolju primanjkuje
le-teh (Amarasekare, 2008). Stopnja interakcij med vrstami je odvisna tudi od gostote
osebkov v prostoru (Arim in Marquet, 2004).
Kadar imata vrsti podobni ekološki niši, prihaja med njima do močne kompeticije (Begon
in sod., 1996). Z določenimi prilagoditvami obeh vrst se zmanjša kompeticijski pritisk.
Vrsti lahko z zožitvijo in premikom ekološke niše sobivata v istem okolju (Newton, 1998).
Med vrstama lahko pride do kompeticije v dveh oblikah, posredne in neposredne. Pri
posredni ali izkoriščevalni kompeticiji osebki obeh vrst ne pridejo v medsebojni stik,
vendar si kljub temu škodujejo drug drugemu (Fedriani in sod., 2000; Elmhagen in sod.,
2010). Obe vrsti tekmujeta za isti vir, čeprav med njima ni fizičnega stika. Takšen primer
je, če se osebki ene vrste prehranjuje ponoči z istimi dobrinami kot osebki druge vrste
podnevi, kot npr. pri ujedah in sovah (Jaksić, 1982; Solonen, 1993). Pri neposredni ali
interferenčni kompeticiji pride med osebki različnih vrst do medsebojnega stika. Lep
primer interferenčne kompeticije je medvrstna teritorialnost, pri kateri osebek ene vrste
intenzivno brani svoj teritorij pred vsiljivci drugih vrst (Begon in sod., 1996). Pri teh
interakcijah lahko pride do treh možnih izidov: ena vrsta lahko izključi drugo, druga
izključi prvo ali pa vrsti sobivata (Fedriani in sod., 1999).
Na osebke dveh različnih vrst lahko osebki tretje vrste vplivajo povsem drugače (Fedriani
in sod., 2000). Vse tri vrste pripadajo isti prehranski ravni, vendar pa je tretja vrsta najbolj
dominantna. Na prvo vrsto (najmanj dominantna) lahko tretja vrsta vpliva pozitivno, na
drugo vrsto (srednje dominantna) pa negativno, predvsem je vse skupaj odvisno od
prekrivanja ekoloških niš in dominantnosti vrst (Farias in Jakšić, 2011). V tem primeru
zasedejo osebki najbolj dominantne vrste za njih najugodnejši prostor in izločijo osebke
srednje dominantne vrste (Polis in McCromick, 1987). Ker med najbolj in najmanj
dominanto vrsto ni takšnega prekrivanja ekoloških niš, se najmanj dominantna vrsta naseli
na teritorije najbolj dominantne vrste (Newton, 1998). Tako tretja vrsta posredno pomaga
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 4 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
prvi vrsti, saj odstrani iz območja drugo vrsto, ki je običajno boljši kompetitor kot prva
vrsta (Fedriani in sod., 2000).
Različne vrste, ki so med sabo funkcionalno povezane in sobivajo v istem prostoru in času,
imenujemo življenjska združba ali biocenoza. Ceh je skupina vrst v združbi, ki iste vire
izkorišča na podoben način (Root, 1967). Običajno opisujemo cehe med plenilci, čeprav so
možni tudi na drugih prehranjevalnih ravneh. Vrste se v cehe uvršča na podlagi ekoloških
lastnosti. Ekološke niše se vrstam v cehih prekrivajo bolj kakor z drugimi vrstami (Root,
1967).
V zadnjem času je vedno več raziskav namenjenih proučevanju plenjenja znotraj ceha
plenilcev, ki velja za zelo zanimiv in svojevrsten pojav (Polis in sod., 1989). Ta fenomen je
sprejet kot skrajni primer medvrstne kompeticije (Holt in Polis, 1997). Po eni izmed
hipotez naj bi se plenilci plenili med sabo z namenom odstranitve tekmecev, saj se jim s
tem poveča možnost preživetja (večji fitnes osebka), ker je na voljo več ekoloških dobrin
(hrana, prostor) (Polis in sod., 1997). Predvsem osebki bolj dominantnih vrst v cehu
plenijo osebke manj dominantnih (Polis in sod., 1989). V nekaterih okoljih, kjer je hrane
malo, prihaja do plenjenja predvsem zaradi potreb prehranjevanja, čeprav predstavljajo
plenilci povečini le majhen delež prehrane (Amarasekare, 2008). Vendar pa tudi v okoljih,
kjer je veliko dobrin, prihaja do plenjenja med plenilci (Holt in Polis, 1997). Plenilci
morajo loviti vsaj eno skupno vrsto plena in pripadati istemu trofičnemu nivoju, da spadajo
v isti ceh (Polis in sod., 1997). V teoriji je znotrajcehovsko plenjenje najbolj stalno, če bolj
dominantna vrsta plenilca pleni manj dominantno, obenem pa je manj dominanten plenilec
boljši kompetitor glede plena, ki ga lovita oba plenilca (Arim in Marquet, 2004).
Dominanten plenilec z odstranitvijo drugega manj dominantnega plenilca profitira, ker je s
tem pridobil hrano in hkrati odstranil tekmeca za preostali plen, s katerim se oba
prehranjujeta (Cohen in sod., 1990; Elmhagen in sod., 2010). Najbolj dominantnemu
plenilcu v cehu rečemo tudi superpredator in je povsem povsem na vrhu prehranske verige,
drugi plenilci v cehu pa so mezopredatorji (Soulé in sod., 1988; Litvaitis in Villafuerte,
1996). V primeru odstranitve superpredatorja se struktura in dinamika združbe plenilcev
povsem spremeni (Litvaitis in Villafuerte, 1996). Po naselitvi superpredatorjev imajo
večinoma koristi manj dominantne vrste plenilcev v cehu, najbolj pa se zmanjša uspeh
mezopredatorjev (srednje dominantne vrste v cehu plenilcev) (Chakarov in Krűger, 2010).
Osebki manj dominantne vrste (mezopredatorji) plenilca se tako izogibajo teritorijem in
območjem, ki jih naseljuje najmočnejši plenilec ceha (Garlaschelli in sod., 2003). S tem
manj dominantna vrsta pogosto naseljuje zanjo suboptimalen habitat (Navarrette in
Castilla, 2003). Lahko rečemo, da ima znotrajcehovsko plenjenje pomemben vpliv na
prostorsko razporeditev plenilcev (Polis in sod., 1997). Poznamo sicer tudi primere, kjer se
oba plenilca v cehu plenita med sabo, zato lahko rečemo, da gre za simetrično plenjenje
(Arim in Marquet, 2004). Trofične interakcije med plenilci lahko vodijo v dinamičen
kompleksen sistem (Navarrette in Castilla, 2003). Znotrajcehovsko plenjenje naj bi bilo
odvisno od lastnosti najdominantnejšega plenilca (Wise, 1993), plenjenega plenilca (Lucas
in sod., 1998) ter kompleksnosti okolja (Finke in Denno, 2004). Za proučevanje plenjenja
znotraj ceha in interakcij med vrstami povečini uporabljajo najmanj tri vrste (Holt in Polis,
1997). Večina raziskav o znotrajcehovskem plenjenju je bilo opravljenih pri sesalcih
(Macdonald in Sillero-Zubiri, 2004). Interakcije znotraj ceha plenilcev imajo pomemben
vpliv na strukturo ekološke združbe (Polis in sod., 1989).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 5 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Znotraj cehov je sicer opaženih zelo malo pozitivnih interakcij med vrstami (Elmberg in
sod., 1997). Prostorsko ločevanje teritorijev lahko razumemo kot specifično obliko izbire
habitata (Janes, 1985), kar se lahko kaže na posebni distribuciji osebkov. Tako pri cehu
predatorjev osebki dominantne vrste zasedejo preferiran habitat, osebki manj dominantne
pa suboptimalen habitat (Newton, 1998).
V našem primeru smo proučevali ceh plenilskih ptic, ki smo ga razdelili še na ceh ujed in
sov, čeprav moramo omeniti, da spadajo med plenilske ptice tudi nekatere druge vrste
poleg ujed in sov. Ceha ujed in sov sta dokaj podobna, razlikujeta se predvsem po času
aktivnosti (Mikkola, 1983). Obe skupini ptic se prehranjujeta večinoma z živalsko hrano z
redkimi izjemami, zato prihaja do posredne kompeticije predvsem na prehranski ravni
(Solonen, 1984). Sicer ceha v manjši meri tekmujeta tudi za gnezditvena mesta in teritorije,
prav tako so zabeležena plenjenja med cehoma (Solonen, 1993).
2.2 ODNOSI V PLENILSKIH CEHIH UJED IN SOV
2.2.1 Ceh ujed (dnevnih plenilcev)
Ujede se na stari celini večinoma prehranjujejo z živalsko hrano, predvsem malimi sesalci
in ptiči, kar pogosto privede do kompeticije med njimi (Hardey in sod., 2009). Kljub temu
pa vrste ujed plenijo različne vrste plena, s čimer si delno razdelijo prehranske niše in je
tako med njimi manj interakcij. Pri ujedah je zelo pomembna izbira gnezditvenih mest, saj
vrste nemalokrat tekmujejo za ista gnezda (Solonen, 2011). Možno je tudi, da na videz
podobne vrste ujed izbirajo povsem drugačne habitate (McConnell in sod., 2009).
Velikokrat igrajo medvrstne interakcije zelo pomembno vlogo pri izbiri gnezditevnih mest.
Tako so Gamauf in sod. (2013) pri proučevanju izbire gnezditvenih mest sršenarja (Pernis
apivorus) v vzhodni Avstriji, zabeležili da so bilo teritoriji sršenarja opazno oddaljeni od
teritorijev kraguljev (Accipiter gentilis). Obenem so sršenarji izbirali območja v bližini
človeških naselij, kar je najverjetneje posledica tega, da se kragulji izogibajo človeku.
Poleg tega je bilo v bližini teritorijev kragulja ubitih več mlajših osebkov sršenarja.
Nasploh prihaja med ujedami do medvrstnega plenjenja, kar je znan pojav v cehu plenilcev
(Solonen, 2011). Čeprav sršenar raje gnezdi v gozdovih, je v tej raziskavi izbiral bolj
"varna" območja, kar kaže, da je pri tem prostorska razporeditev gnezd odvisna od drugih
predatorjev. Sršenar je selivska vrsta in si mora po prihodu iz selitve še priboriti gnezdo,
torej ko je večina gnezd in teritorijev že zasedena s stalnicami. Omenjeni pojav je pri
proučevanju medvrstnih odnosov mnogokrat podcenjen. Tudi drugi avtorji (Krűger, 2002;
Bijlsma, 2004) omenjajo plenjenje sršenarjev s strani kragulja. V že prej omenjeni
raziskavi Gamaufove in sod. (2013) so zabeležili tudi veliko razdaljo med gnezdi sršenarja
in kanje (Buteo buteo), kar je najverjetneje posledica dejstva, da so kanje izjemno
agresivne pri branjenju svojih mladičev v gnezdu. Interakcije med omenjeni tremi vrstami
sta proučevala tudi Krűger (2002) v Nemčiji in Hakkarainen (2004) na Finskem. Posebej
močna interakcija je sicer zaznana med kanjo in kraguljem, saj lahko kanja predstavlja plen
kragulju (Kosrzewa, 1991; Krűger in Stefener, 1996; Krűger in sod., 2001). Čeprav imata
vrsti drugačno prehrano, pa imata podobne habitatne zahteve. Kljub temu pa so se na
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 6 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
nekaterih območjih v Nemčiji teritoriji obeh vrst prekrivali. Nasprotno v obeh omenjenih
raziskavah teritorij kragulja ni imel velikega negativnega vpliva na produktivnost
sršenarja. Ena izmed razlag za omenjeni pojav je dejstvo, da se začne gnezditvena sezona
sršenarja skoraj dva meseca za kraguljem, zato v tem času niso tako agresivni pri branjenju
teritorijev. Druga razlaga pa je različna prehrana med vrstama, kar občutno zmanjšuje
kompeticijo (Krűger, 2002; Hakkarainen, 2004).
Rutz in sod. (2006) omenjajo kompeticijo za hrano in tudi plenjenje med kraguljem,
postovko (Falco tinnunculus) in škrjančarjem (Falco subbuteo). V tem cehu je seveda
kragulj dominantna vrsta in pleni omenjeni vrsti ob pomanjkanju drugih virov hrane. V
večini Evrope si habitat delijo ujede podobnih velikosti: kanja, sršenar, rjavi škarnik
(Milvus milvus) in črni škarnik (Milvus migrans), med njimi pa ni zaznanih izrazitih
interakcij (Dobler, 1990; Kostrzewa, 1996).
Po naselitvi kragulja v starejših gozdovih v Veliki Britaniji, se je skobec (Accipiter nisus)
umaknil v mlajši gozd, ki zanj ni optimalen habitat (Newton, 1986a), kar nakazuje na
kompeticijo med vrstama. Kragulji plenijo tako odrasle kot mlade skobce, vendar pa
samica skobca pogosto brani gnezdo pred večjim sorodnikom (Odpam in sod., 1977; Brull,
1984; Vedder in Dekker, 2004).
V Severni Ameriki naj bi prav tako potekala kompeticija med kraguljem in rdečerepo
kanjo (Buteo jamaicensis), ki začne prej z gnezdenjem in tako zasede boljše teritorije od
tekmeca. Ta vrsta ujede je tudi precej večja od navadne kanje in je tako boljši konkurent
kragulju (Hardey in sod., 2009).
Kot torej vidimo, prihaja v cehu ujed mnogokrat do interakcij, ki na populacije vrste
vplivajo pozitivno ali negativno. Večkrat na razporejanje ujed vplivajo tudi druge vrste
živali in drugi dejavniki okolja (Ellenberg in sod., 1984).
2.2.2 Ceh sov (nočnih plenilcev)
Sove se podobno kot ujede večinoma prehranjujejo z malimi sesalci in pticami, čeprav se
predvsem nekatere manjše vrste sov prehranjujejo tudi z žuželkami (Mikkola, 1983). Ker si
sove ne gradijo same gnezda, je med njimi posledično večja kompeticija za gnezditvena
mesta (Lehikoinen in sod., 2011). Mnoge vrste evropskih sov gnezdijo v duplih starejših
dreves, ki pa jih povečini primanjkuje (Schön, 1995). V cehu sov prihaja do kompeticije
predvsem zaradi gnezditvenih mest in hrane. Ceh je velikostno strukturiran, zaradi česar so
pričakovani neenaki odnosi med vrstami. V Evropi je največja vrsta sove velika uharica
(Bubo bubo), ki je najbolj dominantna vrsta v cehu sov, seveda na območjih, ki jih
naseljuje (Sergio in Hiraldo, 2008). Velika uharica pleni vse vrste sov in tudi drugih ujed,
vendar predstavlja tovrsten plen samo majhen delež hrane (Sergio in sod., 2007).
Znotrajcehovsko plenjenje med sovami pomembno vpliva na izbiro habitata, prostorsko
razporejanje, gnezditveno gostoto in produktivnost ter seveda na strukturo ceha (Sergio in
sod., 2007). Mnogokrat imajo najdominantnejše vrste v cehu najpomembnejšo vlogo v
cehu (Hileman in Brodie, 1994). Tako se v cehu manj dominantne vrste izogibajo bolj
dominantnim na različne načine, in sicer so lahko aktivne ob različnem času (Jaksić, 1982;
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 7 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Fedriani in sod., 1999), gnezdijo v veliki oddaljenost od plenilca (Kostrzewa, 1991) ali pa
se izogibajo habitatov, ki jih pogosto uporablja dominantnejša vrsta (Durant, 1998;
Fedriani in sod., 2000).
Pri nas sta se Vrezec (2003) ter Vrezec in Tome (2004b) ukvarjala s prostorsko
razporeditvijo različnih vrst sov. V omenjenih raziskavah sta avtorja proučevala prostorsko
razporeditev treh vrst sov: kozače (Strix uralensis), lesne sove (Strix aluco) in koconogega
čuka (Aegolius funereus), ki sicer pripadajo istemu ekološkemu cehu, vse tri vrste
večinoma plenijo male sesalce (Mikkola, 1983). Ugotovljeno je bilo, da sta kozača in lesna
sova prostorsko ločeni glede na nadmorsko višino v gorskih gozdovih, pri čemer kozača
zaseda višje, lesna sova pa nižje nadmorske višine. Pri tem gre za kompeticijsko
izključevanje na višjih legah, kjer kozača izloči lesno sovo, ki jih sicer slednja zaseda na
območjih alopatrije. Prav tako je bilo ugotovljeno, da imata omenjeni vrsti različen vpliv
na najmanjšo vrsto v cehu, koconogega čuka. V bližini teritorijev lesne sove namreč ni bil
registriran koconogi čuk, medtem ko je lahko sobival z največjo kozačo, čeprav kozača
lahko pleni koconogega čuka in je tako to njegov suboptimalen habitat (Kohl in Hamar,
1978; Mikkola, 1983; Jäderholm, 1987; Hakkarainen in Korpimäki, 1996). Prisotnost
kozače tako pozitivno vpliva na razširjenost koconogega čuka, ker kozača z izločitvijo
lesne sove odstrani potencialnega kompetitorja koconogega čuka. Višinska razširjenost
koconogega čuka na območjih brez kozače je omejena na območja z nadmorsko višino nad
1.200 m, torej nad višinsko razširjenostjo lesne sove. Koconogi čuk je bil zabeležen tudi na
nižjih legah, kadar se je pojavljal sintopično s kozačo. Na takšnih mestih je zaradi
prisotnosti kozače odsotna lesna sova, ki je eden glavnih plenilcev lesne sove (Locker in
Flugge, 1998; König in sod., 1999; Augst, 2000; Lehikoinen in sod., 2011). Nasploh je
med lesno sovo in koconogim čukom izjemno močna kompeticija, saj imata obe vrsti
največjo podobnost pri lovskih aktivnostih od vseh evropskih sov (Lehikoinen in sod.,
2011). Med največjo (kozača) in najmanjšo vrsto (koconogi čuk) v plenilskem cehu gre
torej za enostransko pozitivno interakcijo.
Hakkarainen in Korpimäki (1996) sta primerjala vpliv velike uharice in kozače na
koconogega čuka. Vse vrste naseljujejo podobne habitate, kozača in koconogi čuk gnezdita
v duplih, velika uharica na območju Fenoskandinavije pa na tleh. Valitev jajc se začne pri
vseh treh vrstah ob približno enakem času, večinska prehrana pa so mali sesalci. Plenjenje
drugih sov s strani velike uharice se dogaja predvsem na območjih, kjer je malo drugih
virov hrane. Izkazalo se je, da prisotnost velike uharice ni imela bistvenega vpliva na izbiro
gnezdišča koconogega čuka. Nasprotno se je pokazal negativen vpliv prisotnosti kozače na
gnezdenje koconogega čuka, saj je bilo zelo malo gnezdilnic zasedenih, gnezda v bližini
kozače so zasedli predvsem neizkušeni osebki oz. pari (Hakkarainen in Korpimäki, 1996).
Vogrin in Svetličič (2001) sta v Savinjskih Alpah pri analiziranju habitatnih vzorcev
malega skovika (Glaucidium passerinum) zabeležila dve vrsti sov v bližini njegovega
teritorija, in sicer: koconogega čuka in kozačo. V nekaj primerih sta mali skovik in
koconogi čuk gnezdila v oddaljenosti 100 m. S kozačo se mali skovik srečuje predvsem v
nižje ležečih predelih njegove višinske razširjenosti. Vendar pa obe vrsti naseljujeta
nekoliko drugačen tip gozda, zato med njima ni zabeležene kompeticije (Mikkola, 1983).
Na nobenem od zaznanih teritorijev malega skovika ni bila zabeležena lesna sova. Le-ta se
pojavlja na območju Savinjskih Alp do nadmorske višine 1000 m, zato lahko rečemo glede
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 8 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
na višinsko razširjenost malega skovika, da si med gnezdenjem najverjetneje ne
konkurirata. Najverjetneje prihaja do konkurence ali celo plenjenja v zimskem času, ko se
mali skovik preseli na nižji višinski pas, ki je obenem habitat lesne sove (Vogrin in
Svetličič. 2001).
Na območjih, kjer sobivata lesna sova in veliki skovik (Otus scops), je pogosto plenjenje
velikega skovika s strani lesne sove (Marchesi in sod., 2006; Sergio in Hiraldo, 2008;
Sergio in sod., 2009). Pri tem razmerju je lesna sova dominantnejša vrsta in izključuje
velikega skovika s svojih teritorijev. Analize kažejo, da je v povprečju najmanjša razdalja
med teritorijema obeh vrst 1,4 km, da lahko vrsti sobivata (Sergio in sod., 2009). Benussi
in sod. (1997) so analizirali razširjenost treh vrst sov (veliki skovik, lesna sova, velika
uharica). Izkazalo se je, da se veliki skovik izogiba teritorijev lesne sove, le-ta pa
teritorijev velike uharice. Posledično se lahko teritoriji velikega skovika prekrivajo s
teritoriji velike uharice.
Zubergoitia in sod. (2005) so v raziskavi v severni Španiji ugotovili, da je bila lesna sova
najbolj agresivna v cehu sov, ki so ga poleg lesne sove sestavljale pegasta sova (Tyto alba),
čuk (Athene noctua) in veliki skovik. Lesna sova je v pegasto sovo pogosto izpodrinila iz
teritorija, prav tako je napadala tudi malo uharico in čuka. Zabeležen je bil tudi primer, ko
je pegasta sova po iz teritorija izključila malo uharico (Asio otus) (Zubergoitia in sod.,
2005). Avtor raziskave navaja, da je lahko pegasta sova agresivna do drugih vrst sov,
predvsem do čuka, kar pa se dogaja zelo redko. V Sloveniji je bil na Biljenskem griču
zabeležen primer, kjer sta pegasta sova in čuk gnezdila v oddaljenosti 2 m (Denac in sod.,
2002). Sobivanje čuka in pegaste sove je verjetno posledica zelo različne prehrane med
vrstama (Sarà 1990), saj se čuk hrani pretežno z žuželkami, pegasta sova pa z malimi
sesalci (Contoli in sod., 1988; Sarà 1990).
Tudi v cehu sov se srečamo s številnimi interakcijami, ki pomembno vplivajo na prisotnost
in prostorsko razširjenost vrst. Samo prisotnost ali odsotnost ene same vrste lahko povsem
spremeni strukturo ceha sov (Sergio in Hiraldo, 2008).
2.2.3 Ekološka razmerja med ujedami in sovami
Hrana in gnezda sta na splošno glavna faktorja, ki vplivata na izbiro habitata pri pticah
(Cody, 1985) in tudi pri ujedah in sovah sta omenjena faktorja temeljna za kompeticijo
med cehoma. Čas aktivnosti je glavni dejavnik, s čimer se ceha razlikujeta, čeprav so
nekatere vrste sov aktivne tudi tekom dneva (Mikkola, 1983; Sergio in Hiraldo, 2008).
Vendar pa se tako ujede kot tudi sove v Evropi večinoma prehranjujejo z malimi sesalci in
pticami, zato lahko prihaja med cehoma do posredne kompeticije (Solonen, 1993; Sergio in
Hiraldo, 2008). Med omenjenima cehoma prihaja tudi do kompeticije za gnezditvena
mesta (Busche in sod., 2004). Poznani so sicer tudi primeri plenjenja med ujedami in
sovami, ko osebki dominantnejših vrst plenijo manj dominantne (Sergio in Hiraldo, 2008).
Posledično prihaja med vrstami do različne prostorske razporeditve, izbire habitata,
zmanjšane ali povečane produktivnosti, ločevanja in zmanjšane vokalne aktivnosti, kar
močno vpliva na strukturo ceha plenilcev. Obenem moramo vzeti v obzir, da nekatere vrste
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 9 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
na različnih območjih naseljujejo različne habitate, zaradi česar lahko dobimo drugačne
podatke o medvrstnem vplivu med vrstami (Strőm in Sonerud, 2001).
V homogenih okoljih so odstopanja od pravilnih vzorcev razporejenosti posledica
medvrstnih odnosov med plenilskimi pticami (Solonen, 1993). Na nekaterih območjih je
lahko zaradi intraspecifičnih interakcij razporejenost ptic enakomerna (Newton, 1979).
Pravilni vzorci razporejanja so značilni predvsem za vrste z dolgotrajnim teritorijem,
medtem ko je pri vrstah s kratkotrajnimi teritoriji vzorec razporejenosti pogosto nepravilen.
Vrste, ki imajo dolgotrajne teritorije, so npr.: sršenar, kragulj, skobec, kanja, škrjančar,
mali skovik, lesna sova in kozača. Kratkotrajne teritorije pa ima npr. koconogi čuk
(Solonen, 1993). Ker pa v naravi dobrine niso enakomerno razporejene, se vzorci
teritorijev in domačih okolišev razlikujejo od pravilnih vzorcev razširjenosti. Plenilske
ptice najverjetneje ne zasedejo celotnega razpoložljivega območja predvsem zaradi
interakcij z drugimi vrstami (Janes, 1985). Solonen (1993) je v raziskavi na Finskem
ugotovil, da so pri nekaterih vrstah ujed in sov intraspecifični odnosi pomembnejši od
interspecifičnih. Razdalje med gnezdi posamezne vrste ali različnimi vrstami so posledica
interakcij med njimi. Velike razdalje in enakomeren vzorec razporejanja lahko kažejo na
različne habitatne zahteve, izogibanje predaciji ali kompeticijsko izključevanje. Majhne
razdalje in nepravilni vzorci razširjenosti kažejo na podobne zahteve pri izbiri habitata
(Solonen, 1993).
Med določenimi vrstami sov in ujed so bile v nekaterih raziskava zabeležene interakcije
(Sergio in sod., 2003; Busche in sod., 2004; Chakarov in Krűger, 2010). Chakarov in
Krűger (2010) sta tako zabeležila vpliv velike uharice na kragulja in kanjo po naselitvi
območja. Znotraj radia 1,5 km oddaljenosti od teritorija velike uharice sta imeli obe
omenjeni ujedi manjši reprodukcijski uspeh, še posebej kragulj. Gnezditvena gostota
kragulja na območju raziskave je močno upadla po naselitvi velike uharice, medtem ko je
presenetljivo gostota kanje po nekaj letih začela nekoliko naraščati. Omenjeni rezultati
kažejo različen vpliv velike uharice na kragulja in kanjo, čeprav lahko pleni obe vrsti
(Busche in sod., 2004). V tem razmerju poteka močna kompeticija med veliko uharico in
kraguljem, kjer pa je prva vrsta dominantnejša in izloči iz teritorija kragulja.
Prehrano velike uharice sicer v približno 5 % sestavljajo plenilske ptice, predvsem pa se
plenjenje poveča v okoljih in obdobjih z malo hrane (Busche in sod., 2004). Najverjetneje
prisotnost velike uharice negativno vpliva predvsem na bolj dominantne vrste plenilskih
ptic in manj na kompeticijsko šibkejše (Chakarov in Krűger, 2010). Sergio in sod. (2003)
sta v raziskavi v Italiji ugotovila negativen vpliv velike uharice na gnezditveni uspeh
črnega škarnika (Milvus migrans).
Med evropskimi ujedami je kragulj med dominantnejšimi vrstami (Hakkarainen in sod.,
2004). V letih pomanjkanja hrane so pri tej vrsti zabeležili plenjenje številnih vrst sov, in
sicer najpogosteje: lesno sovo in malo uharico (Petty in sod., 2003). Občasno so
zabeležena tudi plenjenja močvirske uharice (Asio flammeus) (Petty in sod., 2003).
Podobni podatki o kompeticiji med kraguljem in sovami prihajajo iz Severne Amerike,
kjer je njegov tekmec virginijska uharica (Bubo virginianus), ki pa podobno kot velika
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 10 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
uharica pleni kragulja. Ta vrsta sove gnezdi pogosteje na drevesih in je zato toliko večji
tekmec za gnezditvena mesta (Kenward, 1996).
Kozača v nekaterih primerih zasede gnezda kanje in sršenarja, kar kaže na določeno mero
kompeticije med omenjenimi vrstami (Vrezec, 2007). Podobno kompeticijo za gnezditvena
mesta med omenjenimi vrstami ter kraguljem navaja tudi Solonen (1984). Nekateri podatki
kažejo tudi na plenjenje osebkov skobca na teritorijih kozače, kar se najverjetneje pojavlja
na območjih z malo hrane (Mikkola, 1983).
Strøm in Sonerud (2001) navajata tudi, da je mali skovik na območju Norveške
izpostavljen kompeticiji in predaciji s strani skobca in kragulja. Predvsem interakcija s
skobcem naj bi bila posebej izrazita, ker obe vrsti plenita manjše ptice (Selas, 1993).
Skobec večinoma pleni v gozdovih v srednji razvojni fazi (Selas in Rafoss, 1999), zato naj
bi se mali skovik izogibal takšnim območjem in s tem zmanjšal možnost, da postane plen
skobcu. Kragulj najraje pleni v gozdovih v pozni razvojni fazi (Widen, 1989), ki je obenem
preferiran habitat malega skovika, vendar pa med omenjenima vrstama kompeticija ni tako
izrazita, ker kragulj pleni večinoma večje ptice kot mali skovik. Tako lahko osebki obeh
vrst naseljujejo isto območje kljub možnosti predacije (Strøm in Sonerud, 2001).
Do kompeticije prihaja tudi med ujedami in sovami, čeprav se ceha ločita v časovni niši.
Zaradi omenjenih interakcij med vrstami prihaja posledično tudi do drugačnega vedenja in
časa aktivnosti, saj je Rudolph (1978) zabeležil različen čas lova med vrstami tekom dneva
z namenom izogibanja drug drugemu. Obenem so nekatere vrste (npr. lesna sova, čuk) ob
prisotnosti večjih plenilskih ptic v bližini razmeroma tiho na njihovih teritorijih
(Zubergoitia in sod., 2007). Vrste se lahko sicer izogibajo samo začasno predvsem ob
gnezditvenem času, ko je stopnja agresivnosti največja, tekom leta pa sobivajo (Crozier in
sod., 2006). Sobivanje nekaterih vrst ujed in sov je možno zaradi majhnega prekrivanja
ekoloških niš med njimi, kjer se niše izrazito prekrivajo, prihaja do različnih izbir habitata,
izogibanja in prostorskega ločevanja (Sonerud, 1985; Hakkarainen in Korpimäki, 1996;
Sergio in sod., 2003).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 11 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
3 OBRAVNAVANE VRSTE UJED IN SOV
V nalogi sem obravnaval pet vrst ujed in pet vrst sov, ki gnezdijo in se pojavljajo v
montanskih gozdovih Slovenije. Vrste so si zelo različne glede velikosti (Pregl. 1, 2), zato
je med njimi kot plenilci pričakovati tudi močne negativne interakcije, zlasti tekmovanje za
gnezdišča in hrano ter znotrajcehovsko plenjenje (Pregl. 3).
Preglednica 1: Razmerja med povprečnimi težami samcev in samic obravnavanih vrst ujed in sov (BB=Buteo
buteo, PA=Pernis apivorus, AG=Accipiter gentilis, AN=Accipiter nisus, FS=Falco subbuteo, SU=Strix
uralensis SA=Strix aluco, OS=Otus scops, GP=Glaucidium passerinum, AF=Aegolius funereus) (po
Mikkola, 1983; Ferguson-Lees in Christie, 2001; Hardey in sod., 2009)
Vrsta
B
B
♂
B
B
♀
P
A
♂
P
A
♀
A
G
♂
A
G
♀
A
N
♂
A
N
♀
F
S
♂
F
S
♀
S
U
♂
S
U
♀
S
A
♂
S
A
♀
O
S
♂
O
S
♀
G
P
♂
G
P
♀
A
F
♂
A
F
♀
B
B
♂
1
0,8
1,1
1,0
1,0
0,6
5,2
2,9
4,3
3,2
1,3
0,8
1,6
1,3
8,0
7,1
13
,6
10
,8
7,7
4,9
B
B
♀
1
1,4
1,3
1,3
0,8
6,7
3,8
5,5
4,2
1,6
1,0
2,1
1,7
10
,3
9,1
17
,4
13
,9
9,9
6,3
P
A
♂
1
0,9
0,9
0,6
4,9
2,8
4,2
3,0
1,2
0,7
1,5
1,2
7,5
6,6
12
,7
10
,1
7,2
4,6
P
A
♀
1
1,0
0,7
5,3
3,0
4,4
3,3
1,3
0,8
1,7
1,3
8,2
7,3
17
,4
11
,1
7,9
5,0
A
G
♂ 1
0,6
5,2
2,9
4,3
3,2
1,3
0,8
1,6
1,3
8,0
7,1
13
,6
10
,8
7,7
4,9
A
G
♀
1
8,1
4,6
6,7
5,1
1,9
1,2
2,5
2,0
12
,6
11
,1
21
,2
16
,9
12
,0
7,6
A
N
♂
1
0,6
0,8
0,6
0,2
0,1
0,3
0,2
1,5
1,3
2,6
2,1
1,5
0,9
A
N
♂
1
1,5
1,1
0,4
0,3
0,6
0,4
2,7
2,4
4,6
3,7
2,6
1,7
F
S
♂
1
0,8
0,3
0,2
0,4
0,3
1,9
1,7
3,2
2,5
1,8
1,1
F
S
♀
1
0,4
0,2
0,5
0,4
2,5
2,2
4,2
3,3
2,4
1,5
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 12 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Preglednica 2: Razmerja med povprečnimi težami samcev in samic sov obravnavanih vrst (SU=Strix
uralensis SA=Strix aluco, OS=Otus scops, GP=Glaucidium passerinum, AF=Aegolius funereus) (po
Mikkola, 1983; Ferguson-Lees in Christie, 2001; Hardey in sod., 2009)
Vrsta SU ♂ SU ♀ SA ♂ SA ♀ OS ♂ OS ♀ GP ♂ GP♀ AF♂ AF ♀
SU♂ 1 0,6 1,3 1,0 6,3 5,6 10,7 8,5 6,1 3,8
SU♀ 1 2,1 1,7 10,4 9,2 17,8 14,0 9,9 6,3
SA♂ 1 0,8 5,0 4,4 8,3 6,7 4,7 3,0
SA ♀ 1 6,2 5,5 10,5 8,4 6,0 3,8
OS♂ 1 0,9 1,7 1,3 1,0 0,6
OS♀ 1 1,9 1,5 1,1 0,7
GP♂ 1 0,8 0,6 0,4
GP♀ 1 0,7 0,45
AF♂ 1 0,6
AF♀ 1
Preglednica 3: Najverjetnejše interakcije med obravnavanimi ujedami in sovami: I= izogibanje predaciji,
K=kompeticija (g=gnezdo, h=hrana), P=predacija (možne so kombinacije različnih simbolov) (PA=Pernis
apivorus, AG=Accipiter gentilis, AN=Accipiter nisus, BB=Buteo buteo, FS=Falco subbuteo,
GP=Glaucidium passerinum, SA=Strix aluco, SU=Strix uralensis, OS=Otus scops, AF=Aegolius funereus)
(po Mikkola, 1983; Solonen, 1993; Strøm in Sonerud, 2001; Hakkarainen in sod., 2004; Sergio in Hiraldo,
2008; Chakarov in Krűger, 2010)
Vrsta PA AG AN BB FS GP SA SU OS AF
Pernis apivorus K KI - Kg - - - Kg - -
Accipiter gentilis K PK KP PI PI PI Kg PI PI
Accipiter nisus K - Kh KP IP IP - Kh
Buteo buteo K - Kh Kh K - Kh
Falco subbuteo K - - - Kh -
Glacidium passerinum K Kh IP - Kh
Strix aluco KP K PI PK
Strix uralensis K - PK
Otus scops K Kh
Aegolius funereus K
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 13 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
3.1 UJEDE (ACCIPITRIFORMES)
Pri ujedah lahko naletimo na različne načine klasifikacije. Po IOC World Bird List
veljavna klasifikacija ločuje red ujed (Accipitriformes) in red sokolov (Falconiformes)
(Gill in Donsker, 2014). Obstajajo seveda tudi drugačne klasifikacije ujed, vendar takšne
razprave presegajo okvire te magistrske naloge. Na območju Slovenije je bilo ugotovljenih
20 vrst ujed, od tega jih 9 naseljuje gozdove. Nekatere vrste v Sloveniji samo prezimujejo
ali pa so preletne, 7 jih je gnezdilk, 8 pa jih je stalnic. (Sovinc, 1994; Geister, 1995; Božič,
2001).
Za večino vrst ujed je značilna monogamija (Ferguson-Lees in Christie, 2001). Par svoj
teritorij intenzivno brani pred vsiljivci, pogosto ga opozori samo s klicem, ki sporoča, da je
mesto zasedeno (Svensson, 2009). Na splošno so sicer samice večje od samcev, predvsem
je spolni dimorfizem izrazit pri vrstah iz rodov Accipiter in Falco, kjer je lahko samica
dvakrat večja od samca. S tem si spola razdelita prehransko nišo (Hardey in sod., 2009).
Samice se običajno prehranjujejo z večjim plenom kot samci. Plenijo predvsem male in
srednje velike sesalce, plazilce, ptice, ribe in žuželke. Vrste iz rodu Accipiter se
prehranjujejo večinoma s pticami. Povečini so ujede oportunistični plenilci in plenijo vse,
kar lahko ujamejo. Pri oportunističnih ujedah je spolni dimorfizem izrazit. Pri prehranskih
specialistih in mrhovinarjih je dvoličnost samca in samice manj izrazita (Widen, 1984).
Skoraj vse vrste ujed so mesojede in lovijo podnevi (Hardey in sod., 2009).
V ekosistemih imajo ujede zelo pomembno vlogo, ker uravnavajo populacije plena. Prav
tako vplivajo na vedenje plena, saj so Phillips in sod. (1991) dokazali, da se plen vede
drugače na območjih, kjer so bile ujede iztrebljene. Ujede so v stalnih interakcijah tudi z
drugimi plenilci, saj se mnogokrat potegujejo za isto vrsto plena. Ker so na vrhu
prehranjevalne verige, so med prvimi vrstami, ki jih prizadenejo okoljske spremembe in so
neke vrste indikatorji kakovosti okolja (Movalli in sod., 2008). Njihova opuščena gnezda
uporabljajo tudi druge vrste, predvsem sove (Philips in sod., 1991).
V naši nalogi smo obravnavali naslednje vrste gozdnih ujed: kanjo, sršenarja, kragulja,
skobca ter škrjančarja. V gozdovih se sicer pojavljajo tudi druge ujede, vendar je prav teh
pet najpogostejših (IUCN, 2013).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 14 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
3.1.1 Kanja (Buteo buteo)
Slika 1: Kanja (Buteo buteo) (foto: Tone Trebar)
Naša najpogostejša ujeda naseljuje zelo različna okolja. Tako jo najdemo od območij z
intenzivnim kmetijstvom in vse do visoko ležečih gorskih območij (Svensson, 2009. Pri
nas je število kanj pozimi lahko celo večje kot med gnezditvijo, saj se na naše območje
preselijo osebki iz severne in vzhodne Evrope (Sovinc, 1994). Ob nižjih zimskih
temperaturah se kanja premakne na nižje nadmorske višine in bližje podeželskim naseljem
(Hardey in sod., 2009).
Prehrana
Glede prehrane je kanja izjemno prilagodljiva vrsta, ki se prehranjuje z različnimi
prehranskimi viri. Ker gre za oportunista, ki si za plen izbira veliko živalskih vrst. Kljub
temu najpogosteje pleni male do srednje velike sesalce, fazane, kače, kuščarice, žuželke,
žabe in celo deževnike, ki jih nabira na poljih po oranju (Manosa in Cordero, 1992).
Prehranjuje se lahko tudi z mrhovino, kot so npr. na cesti povožene in poginule živali ter
klavniški odpadki (Reif in sod., 2001). V Veliki Britaniji je po velikem upadu številčnosti
zajcev in kuncev vrsta začela iskati nove vrste plena, kot so voluharji, krti, mladi ptiči in
drugi mali sesalci (Simmons in sod., 1991).
Izbira habitata
Pogosto se kanja pojavlja v vseh habitatih, ki zagotavljajo dovolj velike odprte površine,
na katerih lovi. Preferira območja z redkimi drevesi, drogovi in skalami, s katerih ogleduje
pokrajino. Gnezdi na drevesih ali na skalah. Prav tako lahko gnezdi na višjih nadmorski
višini in vresiščih. Kljub temu pa raje izbira kmetijsko krajino z majhnimi gozdnimi
krpami, grmičevjem ali odprtim gozdom. Kanja se izogiba gnezdenju znotraj večjih
gozdnih kompleksov, na takih območjih gnezdi na gozdnih robovih, v bližini golosekov ali
na krajih, kjer so drevesa bolj razredčena (Hardey in sod., 2009).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 15 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Teritorij in gnezditvena biologija
Običajno kanja okupira območje veliko 2 do 3 km2, od tega predstavlja jedro teritorija 0,5
do 1 km2. To osrednje območje brani pred drugimi vsiljivci, razen pred bližnjimi sorodniki
(Walls in Kenward, 2001). Velikost teritorija je odvisna od številčnosti plena (Walls in
Kenward, 2001). Swann in Etheridge (1995) sta odkrila, da pari lahko gnezdijo samo 90 m
narazen, kar kaže, da so lahko teritoriji tudi zelo majhni ali se izrazito prekrivajo.
Z gnezdenjem začne vrsta od aprila do junija. Gnezda so običajno postavljena na višini
dveh tretjin velikosti drevesa (3–25 m od tal), ob deblu ali na močnejših stranskih vejah,
obenem pogosto zasede stara gnezda vran (Hardey in sod., 2009). V gozdu ima določen
par lahko več starih gnezd, ki so razporejena v diskretnih skupinah. Na gnezditvenem
območju ima tako lahko par do 15 različnih gnezd (Cramp in Simmons, 1980).
Interspecifični odnosi
Dobro je raziskana predvsem kompeticija med kanjo in kraguljem. Tako se kanje izogibajo
teritorijev kragulja, ki je pomemben plenilec mladičev kanje (Kostrzewa 1991; Kruger,
2002; Hakkarainen in sod. 2004; Gamauf in sod., 2013). Zanimivo pa je dejstvo, da kljub
temu kanja lahko gnezdi dokaj blizu gnezda kragulja. To naj bi bila posledica dejstva, da
so vrane plenilke jajc kanje, kragulj pa pleni vrane. Očitno je vrsta ocenila, da je večja
produktivnost gnezd v bližini kragulja kot v bližini vran. Od sov je najverjetneje
najpogostejša plenilka kanje velika uharica (Solonen, 1993).
3.1.2 Sršenar (Pernis apivorus)
Slika 2: Sršenar (Pernis apivorus) (foto: Aleš Jagodnik)
Ime je ta ujeda dobila zaradi prehranjevanja z ličinkami in odraslimi sršeni, osami ter
čebelami. Med gnezditveno sezono najdemo sršenarja v večjem delu Stare celine
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 16 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
(Kostrewa, 1998). Ogroženost te vrste je povezana predvsem s krčenjem listnatih gozdov
(Hardey in sod., 2009).
Prehrana
Pri sršenarju lahko rečemo, da gre za prehranskega specialista, ker se prehranjuje z gnezdi,
larvami, odraslimi osebki os, čebel in sršenov. Kljub temu pleni tudi male sesalce, plazilce
in ptiče (Roberts in sod., 1999). V poletnih mesecih predstavljajo večinski delež hrane
gnezda, ličinke, bube in odrasli osebki kožekrilcev (Hymenoptera), kot so ose, čebele,
čmrlji in sršeni. V spomladanskem času, ko primanjkuje kožekrilcev, spremenijo
prehranske navade. Tako se na njihovem jedilniku lahko znajdejo najrazličnejše žuželke,
dvoživke, plazilci, majhni sesalci, deževniki, mladiči in jajca drugih ptic. Zanimivo, da se
lahko v tem času prehranjujejo tudi s sadjem, predvsem jagodami (Hardey in sod., 2009).
Izbira habitata
Sršenarja najdemo v pokrajini, ki jo vsaj delno pokriva gozd. To območje navadno
naseljujejo tudi večje populacije socialnih kožekrilcev (Hymenoptera), predvsem os
(Brown, 1976). Po prihodu s selitve naj bi razpoložljive populacije dvoživk predstavljale
pomemben vir hrane (Hardey in sod., 2009). V aprilu in začetku maja sršenar zasede svoj
teritorij, torej ravno v času, ko je vreme spremenljivo in so možna daljša deževna obdobja.
Takšno vreme pa kožekrilcem ne ustreza pri nabiranju hrane (Ferguson-Lees in Christie,
2001).
Teritorij in gnezditvena biologija
Domači okoliši so veliki in se lahko prekrivajo. Študije na Nizozemskem, v Nemčiji in
Avstriji so pokazale, da so domači okoliši samcev obsegali od 11,2 do 22 km2, medtem ko
so samičji okoliši obsegali v povprečju od 9,8 do 45 km2 (Kostrzewa, 1998). Na Škotskem
so odkrili, da posamezne gozdne krpe privlačijo samo en par sršenarjev. Večje gozdne
površine pa lahko naselijo 2 do 3 pari, z razmikom gnezd v povprečju 2,7 km (2,2–3,6 km;
n=5) (Etheridge, 2007). Samice na splošno branijo teritorij samo v bližini gnezditvenega
mesta (Cramp in Simmons, 1980).
Gnezda so velika, še zlasti takrat, če so v uporabi že več let (Roberts in sod., 1999).
Sršenar si začne graditi gnezdo v sredini maja in ga dokončno izgradi v kratkem času,
hitrost izgradnje gnezda je odvisna predvsem od vremena (Brown in sod., 2003). Ptice, ki
se ne parijo, si lahko izgradijo tako imenovana "poletna" gnezda v juliju in avgustu, ki jih
lahko uporabljajo za gnezdenje v poznejših letih življenja (Roberts in sod., 1999).
Interspecifični odnosi
Sršenar se izogiba gnezdenju v bližini kragulja, ki je njegov plenilec (Hakkarainen in sod.,
2004; Gamauf, 2013). Izmed nočnih plenilcev lahko velika uharica tudi pleni sršenarja
(Solonen, 1993). Kozača lahko uporablja gnezda sršenarja, vendar pa se čas gnezdenja
med vrstama ne prekriva, zato med vrstama najverjetneje ni kompeticije za gnezditvena
mesta (Vrezec, 2007). Predvsem je zanimivo, da pri sršenarju zabeležimo veliko barvnih
in vzorčnih kombinacij. Prevladujoča barvna kombinacija je podobna drugim pticam
ujedam, ki živijo na tem območju (Ferguson-Lees in Christie, 2001). S to mimikrijo naj bi
sršenar spominjal na težje, večje in močnejše ujede, s tem namreč vrsta zmanjša možnost
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 17 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
napadanja s strani drugih vrst. Takšen pojav je opažen tudi pri drugih vrstah iz rodu Pernis
v Aziji, ki spominjajo na orle iz rodu Spizaetus (Ferguson-Lees in Christie, 2001).
3.1.3 Kragulj (Accipiter gentilis)
Slika 3: Kragulj (Accipiter gentilis) (foto: Matej Vranič)
Bližnji sorodnik skobca je razširjen po skoraj celotni Evropi, Severni Ameriki in severnem
delu Azije. Ta vrsta ujed se izogiba človeku, čeprav jih občasno najdemo tudi v človeških
naseljih, kjer občasno plenijo domačo perutnino.
Prehrana
Gre za dokaj oportunistično vrsto, ki ima širok prehranski spekter. Kragulj tako pleni
predvsem veverice, zajce, vrane, žolne, detle, divje kure, škorce, race in druge srednje do
velike ptice pevke. Ob tem občasno upleni tudi plazilce in nekatere žuželke. Zabeleženo je
bilo tudi plenjenje plenilskih ptic, kot so kanja, nekatere sove, skobec in ameriška postovka
(Falco sparverius) (Rutz in sod., 2006).
Izbira habitata
Kragulj je gozdno gnezdeči plenilec, ki pogosto gnezdi v nižinskih gozdnih kompleksih,
manjših gozdovih (20–50 ha), kmetijski krajini s sestoji večjih dreves in celo v gozdnih
parkih mest srednje Evrope (Petty, 1996; Hardey in sod., 2009).
Teritorij in gnezditvena biologija
Brani le osrednji del svojega teritorija, zato je med pari veliko prekrivanje lovnih območij.
Velikost teritorijev in gnezditvena gostota se spreminjata glede na razpoložljivost lovnega
plena in kvalitete habitata (Kenward, 1982; Kenward 2006). V nižinskih delih Velike
Britanije je Petty (1996) ugotovil, da je razdalja do sosednjega gnezda kragulja v gozdnih
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 18 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
krpah od 1–3,7 km. Na Švedskem je bila povprečna razdalja med gnezdi večja, kar 6 km
(Widen, 1985).
Par začne z gnezdenjem marca ali aprila, gnezdo pa si izgradi iz večjih in manjših vej
(Cramp in Simmons, 1980). Pogosto kanja zasede staro gnezdo kragulja (Petty, 1989).
Interspecifični odnosi
Že prej smo omenjali kompeticijo med kraguljem, kanjo in sršenarjem, v kateri je kragulj
najmočnejši kompetitor (Krűger, 2002; Hakkarainen, 2004). V zanimivi raziskavi na
vzhodu Avstrije so se Gamauf in sod. (2013) ukvarjali z izbiro gnezditvenih mest
sršenarja. Rezultati so pokazali, da so bili teritoriji sršenarja opazno oddaljeni od teritorijev
kraguljev. Tudi pri preučevanju odnosov med kraguljem, navadno postovko in
škrjančarjem, je bil kragulj najdominantnejša vrsta (Rutz in sod., 2006). Kragulj je tudi
pomemben plenilec bližnjega sorodnika skobca (Brull, 1984). Kompeticija s sovami je
izrazita predvsem z veliko uharico, katera lahko upleni kragulja. Predvsem manjše vrste
sov lahko končajo kot plen kragulja (Gamauf in sod., 2013).
3.1.4 Skobec (Accipiter nisus)
Slika 4: Samica skobca (Accipiter nisus) (foto: Aleš Jagodnik)
Ta vrsta ujed naseljuje različne habitate. Razširjen je po vsej Evropi do Kazahstana. V
ekosistemih skobec uravnava populacije manjših ptic in sesalcev, s tem poskrbi, da se ne bi
povečale njihove populacije. (Gotmark in Post, 1996). Skandinavski del populacije je
migratoren in velik del jih prečka Severno morje, kjer prezimujejo na britanskem otočju,
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 19 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
drugi pa prečkajo osrednjo Evropo in prezimujejo v južni Evropi (Newton, 1986b; Newton,
2002).
Prehrana
Skobec se prehranjuje večinoma s pticami. Samec pleni predvsem ptice pevke, medtem ko
samica za plen izbira večje ptice, vključno z golobi, srakami, šojami in manjšimi gozdnimi
kurami (Flint, 1984; Newton, 1986a). Občasno lahko pleni tudi sesalce, kot so mladi zajci,
voluharice, rovke, veverice in druge manjše sesalce (Gotmark in Post, 1996; Ferguson-
Lees in Christie, 2001; Kelly in Bland, 2006). Najpogosteje uplenjene ptice skobca so tiste,
ki se prehranjujejo na tleh, kot so ščinkavci, vrabci, taščice in drozgi.
Izbira habitata
Najraje skobec gnezdi v starejših gozdovih, vendar ob pomanjkanju le-teh gnezdi tudi v
grmovju, podrtih drevesih in pokrajinah z redkimi drevesi (Gibbons in sod., 1993). Prav
tako gnezdi tudi v mestnih parkih in drugih urbanih prostorih. Njihovo lovno območje je
zelo raznoliko (Flint, 1984). Lovijo tako v gozdovih z gosto podrastjo kot tudi v odprti
krajini. Skobec se pojavlja tam, kjer je zadostna populacija majhnih ptic, ki mu
predstavljajo glavni vir hrane (Newton, 1986a).
Teritorij in gnezditvena biologija
V večjem delu Evrope, razen v severnem, skobec okupira svoj teritorij preko celotnega
leta. Velikost teritorija je odvisna od sezone, vrste habitata, dostopnosti hrane, spola in
socialnega status (Marquiss in Newton, 1981; Newton, 1986a; Selas in Rafoss, 1999). V
času gnezdenja intenzivno branijo svoj teritorij pred pripadniki svoje vrste, še posebej v
času pred valjenjem (Holloway, 1996). Teritoriji parov se prekriva med sabo, predvsem v
času negnezditvene sezone. Ob nastopu gnezditvene sezone se teritoriji prekrivajo
minimalno (Newton, 1986a).
Čas gnezdenja je odvisen od območja, lahko nastopi maja, junija ali tudi julija (Newton in
Moss, 1984; Ferguson-Lees in Christie, 2001). Gnezda si zgradijo v nižjem delu krošnje,
na višini 1,5–25 m, večina gnezd je sicer na višini 6 do 8 m nad tlemi (Petty, 1979).
Interspecifični odnosi
Najpogostejši plenilec skobca je kragulj, ki napada tudi gnezda. V takih primerih samica
skobca intenzivno opazuje in brani gnezdo, samec pa večinoma samo opazuje in se
žalujoče oglaša (Vedder in Dekker, 2004). Poleg kragulja lahko postane skobec tudi plen
drugim večjim plenilskim pticam, predvsem kozača občasno pleni skobca (Mikkola, 1983;
Solonen, 1993).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 20 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
3.1.5 Škrjančar (Falco subbeteo)
Slika 5: Škrjančar (Falco subbuteo) (foto: Aleš Jagodnik)
Škrjančar je v nižinah srednje Evrope močno razširjen, vendar ni nikjer posebej pogost
(Chapman, 1999). Za plen si izbira predvsem manjše ptice do velikosti škrjanca, od tu
izvira tudi ime. Ta vrsta sokola je razširjena od zahodne Evrope do vzhodne Azije. Pozimi
prezimuje v toplejših predelih Azije in Afrike (Hardey in sod., 2009).
Prehrana
Najpomembnejše vrste plena so žuželke in ptiči. Med gnezditveno sezono predstavljajo
ptiči večinski delež hrane. Najpogosteje plenijo hudournike, lastovke, škrjance, škorce,
poljske, domače vrabce in ostale ptice pevke (Mebs in Schmidt, 2006). Ko dobijo mladiči
perje, postanejo žuželke glaven vrsta hrane. Dokaj pogosto vrsto prehrane predstavljajo
tudi netopirji (Mebs in Schmidt, 2006).
Izbira habitata
Gnezdeči par si izbira predvsem svetle gozdove, odprto krajino z majhnimi gozdnimi
krpami ali skupino starejših dreves in gozdni rob (Sergio in sod., 2001), po nekaterih
podatkih pa je pomembna tudi bližina voda (Svensson, 2009). Zelo rad si škrjančar dela
gnezdo v logih rdečega bora (Pinus sylvestris). Na splošno škrjančarje najdemo pod
nadmorsko višino 400 m, vendar so zabeleženi tudi primeri gnezdenja na subalpinskih
travnikih do višine 1.900 nadmorske višine v celinskem delu Evrope (Catley, 1994).
Teritorij in gnezditvena biologija
Svoje teritorije škrjančarji okupirajo ob prihodu aprila in maja in jih pogosto uporabljajo
več let. Večinoma je na enem teritoriju en par, vendar pa so tudi primeri, ko se še neodrasli
osebki pridružijo paru in mu pomagajo pri vzgoji mladičev (Chapman, 1999). Gnezditveni
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 21 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
teritorij znotraj polmera 100–500 metrov (osrednji teritorij) energično branita tako samec
kot tudi samica pred drugimi škrjančarji (Parr, 1985).
Škrjančarji zasedejo gnezda, ki so jih pred tem zgradile druge vrste ptic. Predvsem si
izbirajo gnezda vran, ki so jih zapustile v prejšnjem letu ali spomladi (Sergio in sod.,
2001). Z valjenjem začnejo ob koncu maja do začetka julija (Fiuczynski in Nethersole-
Thomson, 1980; Sergio in sod., 2001). Pozen čas gnezdenja je najverjetneje posledica
prilagoditve pojava mladičev v skladu z vrhuncem številčnosti letečih žuželk in nekoliko
starejših mladičev ptic pevk (Cramp in Simmons, 1980).
Interspecifični odnosi
Na Nizozemskem se je izkazalo, da je imelo povečanje populacije kraguljev negativen
vpliv na populacijo škrjančarjev (Mebs in Schmidt, 2006; GRIN, 2009).
3.2 SOVE (STRIGIFORMES)
Red sov delimo na dve družini: pegaste sove (Tytonidae) in prave sove (Strigidae), katerih
predstavniki živijo tudi v Sloveniji. Pri nas so vse sove (razen velikega skovika) stalnice
(Vrezec, 2001b). Od desetih vrst, ki jih najdemo v Sloveniji, se jih kar devet pojavlja v
različnih tipih gozda (Geister, 1995). Obenem je treba omeniti, da lahko nekatere vrste
naseljujejo tudi povsem urbana okolja (Mikkola, 1983).
Kot je značilno za druge plenilce, se tudi sove prehranjujejo skoraj izključno z živalsko
hrano. Poleg živih živali se nekatere vrste prehranjujejo tudi z mrhovino (Kőnig in Weick,
2008). Manjše sove se prehranjujejo večinoma z manjšim plenom (žuželke, ptice pevke,
nevretenčarji, mali sesalci), večje sove pa običajno plenijo večje živali, kot so race, čaplje
in zajci. Čeprav so na prehranjevalni verigi na vrhu, pa lahko postanejo plen večjih ujed
(zlasti kragulja ali drugih sov) (Mikkola, 1983).
Za vse vrste sov je značilno teritorialno petje samca, s katerim brani teritorij pred vsiljivci
(drugi samci) ali pa vabi samico. Najintenzivneje se sicer oglašajo na začetku gnezditvene
sezone ali pa tudi jeseni (Mikkola, 1983; Vrezec, 2000a). Sove se bolj ali manj čez celotno
leto zadržujejo na svojem teritoriju, le neugodne vremenske razmere (mrzle zime) jih lahko
prisilijo v kratkotrajno selitev v nižje predele (Kőnig in Weick, 2008).
V ekosistemu imajo podobno vlogo kot ujede, le aktivne so predvsem ponoči (Mikkola,
1983). Z vidika človeka lahko rečemo, da imajo nanj pozitiven učinek, saj plenijo mnoge
vrste, ki jih v kmetijstvu zatirajo. Sove so v stalni kompeticiji z drugimi plenilci, s katerimi
se borijo predvsem za hrano. Parmelee (1992) omenja, da nekatere vrste živali naseljujejo
območje v bližini sov, ker so s tem zaščitene pred večjimi plenilci, ki pa jih plenijo sove.
Ena izmed takih vrst, ki gnezdi v bližini sov, je snežna gos (Anser caerulescens), ki rada
gnezdi v bližini snežne sove (Bubo scandiacus) (Parmelee, 1992).
Obravnavali smo naslednje vrste gozdnih sov: kozačo, lesno sovo, velikega skovika,
malega skovika in koconogega čuka. Preostale vrste sov na območju Slovenije sicer
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 22 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
naseljujejo gozdno okolje, vendar pa so manj pogoste ali pa povečini naseljujejo negozdne
habitate (Sovinc, 1994; Geister, 1995; Božič, 2001).
3.2.1 Kozača (Strix uralensis)
Slika 6: Kozača (Strix uralensis) (foto: Tomaž Mihelič)
Areal kozače se razprostira od severne, srednje in vzhodne Evrope ter do daljnega vzhoda.
Najdemo jo tudi v južni Evropi in srednji Aziji (Mikkola, 1983). Je stalnica, ki se iz višje
ležečih prebivališč v hudi zimi pomakne v nižje gozdove (Vrezec, 2007).
Prehrana
Sotenšek (2012) je v raziskavi na Krimu ugotovila, da so največji delež prehrane kozače
predstavljale gozdne miši iz rodu Apodemus (po številu in po biomasi), za njimi pa je bila
po številu in biomasi najpogostejši plen gozdna voluharica (Cleothrionomys glareolus).
Posebno pozimi, ko se nekatere sove preselijo v nižine in s tem na odprto krajino ali mlajše
gozdne fragmente, predstavljajo voluharice iz rodu Microtus večinski delež plena (Vrezec,
2001a). Med zimo se občasno prehranjujejo tudi s trupli, ki so ostanek plena večjih
karnivorov (Krofel, 2005). Če glavnega plena primanjkuje, se navadno poveča plenjenje
ptic (Aves) in žuželk (Insecta). Takšne razmere se v Sloveniji pojavijo v začetku pomladi v
času valjenja jajc in razvoja mladičev (Vrezec, 2000b).
Izbira habitata
Pri nas kozača naseljuje predvsem višje ležeče sklenjene gozdove (Vrezec, 2007). Na
drugih območjih naseljuje starejše borealne gozdove, ki so občasno prekinjeni s čistinami,
močvirji, majhnimi polji in vodnimi območji (Svensson, 2009). V južni Evropi naseljuje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 23 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
višje ležeče montanske bukove gozdove. V starejših gozdovih si najde primerno mesto za
gnezdo v deblih debelih in starih dreves (Mikkola, 1983).
Teritorij in gnezditvena biologija
Jedro populacije je pri nas v osrednji in južni Sloveniji, torej v dinarski biogeografski
regiji, kjer je bila ocenjena tudi najvišja gostota (1,2–10,0 teritorijev/10 km2) (Mihelič in
sod., 2000; Vrezec, 2003). Gnezditvena gostota postopoma upada proti severu proti
avstrijski meji (Vrezec, 2007). Ocenjene gnezditvene gostote v Sloveniji so med najvišjimi
v Evropi (Vrezec, 2003) in se lahko primerjajo s tistimi na Poljskem (Czuchnowski, 1997).
Gnezda si naredi v duplih polomljenih in trhlih dreves ali starih dreves in v zapuščenih
gnezdih večjih gozdnih ptic (Vrezec, 2007). V montanskih gozdov traja perioda valjenja
jajc zelo dolgo, in sicer od približno 15. marca vse tja to 21. junija (Vrezec in Kohek,
2002). Ta interval je daljši kot na drugih območjih Evrope. Tako lahko dobimo neleteče
mladiče zunaj gnezd na nekaterih mestih celo konec avgusta (Vrezec, 2007).
Interspecifični odnosi
Kot drugi veliki plenilci lahko tudi kozača vpliva na distribucijo in izbiro habitata drugih
vrst ptic, posebej sov (Hakkareinen in Korpimäki, 1996). V Sloveniji je bila kot plen
zabeležena mala uharica (Vrezec, 2001a). Po drugi strani pa je bila sama kozača plen
velike uharice na mnogih lokacijah severozahodne Slovenije (Mihelič, 2002). Kozača je
zelo kompetitivna lesni sovi, saj izključuje lesno sovo iz svojega teritorija (Vrezec in
Tome, 2004a). V alopatriji obe vrsti izbirata podobne habitate, vendar pa v simpatriji lesna
sova naseljuje območja z nižjo nadmorsko višino in bližino človeških naselij. Torej ji
omenjeni habitati, ki ne ustrezajo kozači, predstavljajo nekakšen refugij. Obenem je treba
upoštevati tudi prehrano lesne sove, saj obema vrstama predstavljajo mali sesalci večinski
ulov. Na območjih, kjer so manjše populacije malih sesalcev, lahko lesna sova preklopi na
alternativne prehranske vire, npr. ptice, katere kozača ne pleni pogosto (Vrezec in Tome,
2004a).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 24 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
3.2.2 Lesna sova (Strix aluco)
Slika 7: Lesna sova (Strix aluco) (foto: Stiven Kocijančič)
Pri nas je ta srednje velika sova najpogostejša in tudi najbolj številčna vrsta (Geister,
1995). Njen areal razširjenosti zajema celotno Evropo (razen skrajnega severa
Skandinavije) in severozahodni del Afrike in se razprostira do zahodne Sibirije (Mikkola,
1983).
Prehrana
Glavni plen lesne sove na Krimu (podobno kot pri kozači) predstavljajo mali sesalci,
predvsem gozdne miši (Apodemus) in gozdne voluharice (Sotenšek, 2012). V urbanih
območjih zelo rade plenijo domače vrabce (Passer domesticus) (Southerb, 1970). Na
Kozjanskem so Kuhar in sod. (2006) ugotovili, da lesna sova najpogosteje pleni
rumenogrlo miš (Apodemus flavicolis), navadno belonogo miš (Apodemus sylvaticus) ter
navadnega polha (Glis glis).
Izbira habitata
V Sloveniji je splošno razširjena in naseljuje listnate, mešane gozdove, gozdne robove,
naselja, polja in sadovnjake (Geister, 1995). Okupira lahko tudi območja, kot so plantaže
dreves, vrtove, parke in celo urbane predele (König in Weick, 2008).
Teritorij in gnezditvena biologija
Lesne sove okupirajo svoje gnezditveno območje bolj ali manj vse leto in so zelo
teritorialne. Kadar dobijo svoj območje, je velika verjetnost, da bodo tu preživele
preostanek njihovega življenja (Southern, 1970; Percival, 2002). Par zelo intenzivno brani
svoj teritorij, velikost le-tega pa se spreminja glede na habitat. Teritoriji so na splošno
manjši v gostih gozdovih (Sunde in sod., 2001).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 25 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Z gnezdenjem začne lesna sova od januarja do aprila. Za gnezdišče si izbira dupla dreves,
opuščena gnezda ujed in gospodarska poslopja. Pogosto prevzamejo gnezdo drugim pticam
(Mikkola, 1983).
Interspecifični odnosi
Nekateri podatki (Zubergoitia in sod., 2005) kažejo, da na območjih, kjer gnezdi lesna
sova, ne najdemo čuka in male uharice. Obe vrsti sta namreč slabša tekmeca glede hrane.
Na Irskem, kjer je lesna sova odsotna, prevladuje mala uharica. V urbanih območjih, kjer
gnezdi lesna sova, je bilo dokazano, da je s tem pregnala in zamenjala pegasto sovo iz
tradicionalnih gnezdišč (Mikkola, 1983; Zubergoitia in sod., 2005).
3.2.3 Veliki skovik (Otus scops)
Slika 8: Veliki skovik Otus scops (foto: Aleš Jagodnik)
Velikega skovika prepoznamo po prijetnem večernem oglašanju in čopkih na vrhu glave.
Gre sicer za toploljubno vrsto, ki je v Evropi najbolj razširjena v Sredozemlju (Arlettaz,
1990). Od vseh sov pri nas je edina vrsta, ki se seli, prezimuje namreč v afriških savanah
južno od Sahare (Gragera, 1996). Treba je omeniti, da je od evropskih sov najmanj
znanega prav o velikem skoviku (Vrezec, 2001b).
Prehrana
Predvsem se prehranjuje s kobilicami, hrošči, škržati in nočnimi metulji (Mikkola, 1983).
Občasno se na skovikovem jedilniku znajdejo tudi pajki, gosenice, različni talni
nevretenčarji in tudi manjši vretenčarji (mali sesalci, male ptice, plazilce in žabe).
Marchesi in Sergio (2005) sta pri proučevanje prehrane velikega skovika zabeležila, da so
večinski delež hrane predstavljale kobilice iz družine Tettigoniidae in nočni metulji iz
družine Nuctuidae.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 26 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Izbira habitata
V Evropi veliki skovik naseljuje delno odprta kultivirana območja in se navadno izogiba
večjih gozdnih kompleksov in intenzivno obdelanih kmetijskih površin (Bavoux in sod.,
1997). Vrsto pogosto srečamo v ekstenzivnih sadovnjakih, vinogradih, parkih, vrtovih in
drevoredih (Glutz von Blotzheim in Bauer, 1994). V mediteranskem prostoru je domnevno
najbolj tolerantna vrsta sove glede izbire habitata (Sara, 1990). Na Ljubljanskem barju
veliki skovik izbira predvsem visokodebelne sadovnjake, drevesne mejice, površine v
zaraščanju, ekstenzivne travnike in plantaže dreves (Denac, 2009). Vrsta se izogiba
urbaniziranih območij (avtocesta Ljubljana–Vrhnika), strnjenih gozdov in območij z
intenzivnim kmetijstvom (Denac, 2009).
Teritorij in gnezditvena biologija
Teritoriji velikih skovikov se lahko močno prekrivajo, zato lahko na nekaterih območjih
dobimo visoke gnezditvene gostote (Mikkola, 1983; Arlettaz, 1990). Običajno par brani
samo osrednji del teritorija.
Po vrnitvi iz prezimovališč se začne gnezditvena sezona. Drevesna dupla v ekstenzivnih
sadovnjakih so priljubljena mesta za gnezda. Za stalne populacije velikega skovika, kot je
tista v južni Evropi, se sezona začne že februarja, na drugih območjih pa aprila, maja ali
junija (Arlettaz in sod., 1991).
Interspecifični odnosi
Predvsem lesna sova je velik tekmec in plenilec velikega skovika (Galeotti in Gariboldi,
1994). Večinoma se vrsti izključujeta. To bi lahko bil razlog, da se vrsta izogiba gozda, ker
lesna sova prebiva pretežno v gozdovih in je splošno razširjena. Obenem se lahko
prekrivajo teritoriji velikega skovika s teritorijem velike uharice, katera lahko iz svojega
teritorija izključuje lesno sovo (Benussi in sod., 1997). Veliki skovik je lahko plen tudi
drugim večjim plenilskim pticam (Galeotti in Gariboldi, 1994). Na nekaterih območjih
sicer vrsta lahko prebiva s čukom, kar je najverjetneje posledica dejstva nekoliko drugačne
prehrane med obema vrstama. Prehrana čuka namreč vsebuje več malih sesalcev (Goutner
in Alivizatos, 2003; Tomé in sod., 2008).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 27 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
3.2.4 Mali skovik (Glaucidium passerinum)
Slika 9: Mali skovik (Glaucidium passerinum) (foto: Matej Vranič)
Mali skovik je najmanjša evropska sova, ki je po velikosti le nekoliko večja od vrabca
(Mikkola, 1983. Za razliko od drugih sov je aktiven preko dneva (König in Weick, 2008).
Njegov areal razširjenosti je razdrobljen in se razteza od Alp in Skandinavije na zahodu do
Sibirije na vzhodu (Mikkola, 1983; Mikkola in Sacki, 1997). Alpe in del Dinarskega
gorstva naseljuje izolirana populacija malega skovika, kjer velja za glacialni relikt (König
in Weick, 2008).
Prehrana
Večinski delež prehrane malega skovika predstavljajo ščinkavci (Fringillidae), drozgi
(Turdidae), muharji (Muscicapidae) in druge ptice pevke (Passeriformes). Upleni tudi
ptice, večje od njih samih, kot so veliki detel (Dendrocopos major), cikovt (Turdus
philomelos) in dlesk (Coccothraustes coccothraustes). Mali sesalci prav tako predstavljajo
pomemben del prehrane (Mikkola, 1983).
Izbira habitata
Najdemo ga v iglastih gozdovih borealne zone in v ustreznih iglastih ter mešanih gozdovih
montanskega pasu srednje Evrope (Mikkola, 1983). V tem delu Evrope naseljuje podobne
gozdove kot na severu Evrope. Mali skovik preferira predvsem pol odprte stare gozdove s
čistinami (Vogrin in Svetličič, 2001). Pogosto so gnezditvena mesta obdana z vlažnim,
močvirnatim terenom z izviri vode in sestoji mlajših smrek (Picea abies) v bližini. V
nekaterih predelih Evrope naseljuje tudi prehodno cono med borealni in listopadni
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 28 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
gozdovi listavcev (Schön, 1995). Na svojem teritoriju je potrebno več drevesnih dupel, ki
jih uporablja za shrambo v zimskem času (Schrőpfer, 1997).
Teritorij in gnezditvena biologija
Na podlagi opazovanj (Vogrin in Svetličič, 2001) naj bi šlo za najbolj teritorialno vrsto
sove, ki intenzivno označuje in brani svoj teritorij (Schönn, 1995). Meje teritorijev med
samci običajno potekajo po naravnih mejah, npr. gozdnih robovih, posekih, jarkih ipd.
(Glutz Von Blotzheim in Bauer, 1994; Schönn, 1995). V zimskem obdobju se mali skovik
pojavlja 500 metrov nižje kot v gnezditvenem obdobju (Klaus in sod., 1975).
Par se začne formirati jeseni, vendar se pozimi razide. Ponovno se par združi pozno pozimi
ali v začetku pomladi. Z gnezdenjem prične konec maja ali v začetku junija. Gnezda si ne
gradi, temveč zasede in uporablja gnezda velikega in triprstega detla (Picoides trydactylus)
(Schön, 1995).
Interspecifični odnosi
Vogrin in Svetličič (2001) sta raziskovala odvisnost gnezdenja od nadmorske višine,
ekološke gostote, medvrstne odnose z drugimi sovami in druge parametre. Blizu teritorijev
malega skovika sta bila zabeležena koconogi čuk (v 6 primerih) in kozača (v 5 primerih).
Na nobenem izmed zabeleženih teritorijev ni bila zabeležena lesna sova, ki na območju
Savinjskih Alp gnezdi do 1.000 m visoko, občasno tudi višje. Glede izbire habitata in
višinsko razširjenost vrsti verjetno ne konkurirata. Najverjetneje prihaja do plenjenja
malega skovika s strani lesne sove v zimskem času, ko se mali skovik premakne v nižje
ležeče predele. Tudi tuje avtorji (Mikkola, 1983; Solonen, 1993; Kőnig in Weickl, 2008)
sicer navajajo plenjenje malega skovika s strani lesne sove. Občasno postane mali skovik
plen tudi drugim roparskim pticam, kot so: kozača (Mikkola, 1983; Solonen, 1993), velika
uharica (Mikkola, 1983; Solonen, 1993), kragulj (Strøm in Sonerud, 2001), skobec (Strøm
in Sonerud, 2001) in koconogi čuk (Korpimäki in Hakkarainen, 2012).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 29 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
3.2.5 Koconogi čuk (Aegolius funereus)
Slika 10: Odrasel koconogi čuk (Aegolius funereus) (foto: Matej Vranič)
Ta majhna vrsta sove je na severu razširjena do meje pojavljanja gozda. Lokalno se
koconogi čuk pojavlja tudi v srednji Evropi, Kavkazu, Balkanu in Pirenejih. Življenjski
prostor se v Evraziji razprostira vse od Pirenejev do Kamčatke (Ferguson-Lees in Christie,
2001). Koconogi čuk je aktiven predvsem ponoči, čeprav je koconogi čuk v severnejših
predelih prisiljen na lov ob dnevni svetlobi zaradi zelo kratkih noči poleti (Mikkola, 1983).
Prehrana
Hrano koconogega čuka predstavljajo večinoma mali sesalci, zlasti voluharice, čemur
sledijo lemingi (kjer živijo), rovke, miši in krti. Na Češkem so Zarybnicka in sod. (2013) v
raziskavi ugotovili, da so prehrano sestavljali v večini sesalci iz rodu Arvicola, Microtus,
Sorex in Apodemus. Manjši delež prehrane sestavljajo tudi manjše ptice, veverice,
netopirji, žabe in večji hrošči (Zarybnicka in sod., 2013).
Izbira habitata Koconogi čuk izbira za gnezdenje predvsem višje ležeče iglaste in mešane gozdove
(Vrezec in Tome, 2004b). Gozdovi, katere naseljuje, so večinoma v pozni razvojni fazi in
je v njih zadostno število dupel (predvsem detlovih in žolnenih) (Mikkola, 1983).
Teritorij in gnezditvena biologija
Ta vrsta sove ima relativno majhen teritorij, ki je lahko manjši od 1 km2 (König in Weick,
2008). Pojoči samci so lahko občasno zelo blizu drug drugemu brez kakršnih koli
agresivnih interakcij. Locker in Flűgge (1998) navajata tri različne faktorje, ki omogočajo
ali onemogočajo naseljevanje koconogega čuka, in sicer: prisotnost ustreznih dupel črne
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 30 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
žolne (Dryocopus martius), optimalna velikost območij, kjer išče hrano (čistine in območja
vetroloma). Poleg omenjenih faktorjev je zelo pomembna prisotnost ali odsotnost lesne
sove, ki pleni koconogega čuka (Locker in Flűgge, 1998).
Pri paru (za razliko od drugih vrst sov) ni stalne zveze, saj se samica z mladiči ob ostrih
zimskih razmerah preseli v nižje predele. Obenem je treba omeniti, da je v območjih z
veliko hrane možna tudi poligamija (poliginija, poliandrija) (Korpimäki, 1981). Za
gnezdenje si izbira dupla detlov ali žoln in tudi gnezdilnice (Locker in Flűgge, 1998).
Najpogosteje uporablja dupla jelše (Alnus sp.), smreke in trepetlike (Populus tremula)
(Korpimäki, 1981).
Interspecifični odnosi
Mnogi avtorji (Locker in Flugge, 1998; Vrezec, 2003; Vrezec in Tome, 2004b) navajajo
vmočno kompeticijo med lesno sovo in koconogim čukom, v kateri je prva vrsta močnejši
kompetitor in zato izključuje drugo. Vrezec (2003) je v že prej omenjeni raziskavi
ugotovil, da je koconogi čuk naseljeval teritorije v bližini kozače, čeprav je le-ta občasno
njegova plenilka. V nasprotju s tem v severnih borealnih gozdovih namreč velja kozača za
najpomembnejšega plenilca koconogega čuka, ki v znatni meri omejuje njegovo
razširjenost in gnezditveni uspeh (Hakkarainen in Korpimäki, 1996; Korpimäki in
Hakkarainen, 2012). Od ujed je najpomembnejši plenilec koconogega čuka predvsem
kragulj (Mikkola, 1983; Solonen, 1993). Od drugih ptic so vse večje sove njegove plenilke
(Mikkola, 1983).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 31 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
4 MATERIAL IN METODE
4.1 OBMOČJA RAZISKAVE
Raziskava je potekala na območjih Krimskega hribovja, na Koradi, Sabotinu in Banjški
planoti (Sl.11). Za omenjena območja smo se odločili, ker predstavljajo primorska
območja nekakšen kontrast razmer na Krimu. Vsako območje se razlikuje od drugega in
ima posebne karakteristike. Krimsko hribovje pripada Dinarskemu gorstvu (Vrezec in
Tome, 2004b), na Koradi se stikata alpski in sredozemski svet (Ažman Momirski in sod.,
2008), Sabotin se nahaja na prehodu sredozemskega, dinarskega in alpskega sveta
(Kladnik, 1998), Banjška planota pa je najzahodnejši del Trnovskega gozda (Perko in
Orožen-Adamič, 1998). Korado in Sabotin smo obravnavali skupaj, ker je težko določiti
mejo med območjema.
Slika 11: Položaj območij raziskave v Sloveniji
4.1.1 Krim
Najvišji vrh (1108 m) Krimskega hribovja (GKX: 87554, GKY: 459300) leži približno
deset kilometrov južno od mesta Ljubljana (Sl. 11). Srednje visoko hribovje se nahaja v
severnem Dinarskem gorskem sistemu. Območje zajema približno 140 km2, od tega 77 %
pokriva gozd in 20 % ne-gozd (Vrezec in Tome, 2004b). Preostali delež pripada urbanim
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 32 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
območjem, ki pa so povečini omejena na nižje ležeče predele. Nadmorska višina v nižinah
je okoli 300 m, vrh pa, kot smo že na začetku omenili, presega 1.100 metrov. Pobočja
Krima so poraščena povečini z mešanim gozdom. Prevladujeta bukev (Fagus sylvatica) in
navadna jelka (Abies alba) (Vrezec in Tome, 2004b). Večina gozda je v starejši fazi rasti,
zato najdemo veliko debel s premerom več kot 30 cm (ZGS, 2013). To je predvsem
pomembno za sove, ki gnezdijo v naravnih drevesnih duplih. Druge drevesne vrste na
območju Krima so še navadna smreka, rdeči bor, beli javor (Acer pseudoplatanus), črni
gaber (Ostrya carpinifolia), beli gaber (Carpinus betulus), mali jesen (Fraxinus ornus) in
graden (Quercus petraea) (Puncer, 1980; Marinček, 1987). Nasadi navadne smreke so
locirani v nižjih predelih hribovja in okoli naselij, na predelih kjer je sečnja gozda najbolj
intenzivna. Čistine so majhne in razdrobljene, večina pa jih je v bližini naselij (Furlan,
1988).
4.1.2 Korada in Sabotin
Korada in Sabotin se nahajata na območju Goriških brd (v nadaljevanju Brda, Sl. 11), kjer
se pojavljata dve temeljni rastlinski formaciji (Kladnik, 1998). Višji predeli in Korada nad
njimi so zajeda srednjeevropske flore, ki se s posameznimi vrstami nadaljuje daleč v
Furlansko nižino. Nižji del Brd pripada pontsko-ilirski flori, pomešani s sredozemskimi
prvinami (Ažman Momirski in sod., 2008). Samo območje raziskave obsega približno 97
km2. Večina gozda na teh območjih je v zgodnji razvojni fazi, gozda v pozni razvojni fazi
pa je izjemno malo (Ažman Momirski in sod., 2008; ZGS, 2013).
Glavnina naravnega gozda v Brdih pripada združbi Ostryo-Quercetum pubescentis, to je
primorskemu gozdu, ter grmiščem hrasta puhovca (Quercus pubescens) in črnega gabra
(Ažman Momirski in sod., 2008). Na severu Brd, torej na območju Korade (GKX: 103115,
GKY: 389204), prehaja v združbo Seslerio-autumnalis, to je primorski gozd bukve in
jesenske vilovine s primesmi gradna (Kladnik, 1998). V dolinah in nižavjih Brd
prevladujeta tudi črna jelša (Alnus glutinosa) in beli topol (Populus alba), ob vodotokih pa
tudi siva (Salix eleagnos) in bela vrba (Salix alba) (Ažman Momirski in sod., 2008). Ena
poglavitnih prvin ilirskega gozda je domači kostanj (Castanea sativa), ki sicer v spodnjih
Brdih slabše uspeva (Vrišer, 1954). V nižavju Brd je nadmorska višina okoli 100 m in se z
gričevji proti severu in vzhodu (proti Koradi in Sabotinu) postopoma dviguje. Najvišja
točka hriba Korada leži na 812 m. n. v. Hrib je nekakšen začetek Kanalskega kolovrata,
hribovitega grebena (Vrišer, 1954). Na območju Korade se stikata alpski in sredozemski
(Ažman Momirski in sod., 2008). Od drevesnih vrst na Koradi prevladujejo cer (Quercus
cerris), graden, dob (Quercus robur), črni gaber, beli gaber in beli javor (Kladnik, 1998).
Bukev se v večjih sestojih začne pojavljati nad nadmorsko višino 600 m (Vrišer, 1954). V
večini je hrib porasel z gozdovi, na pobočjih pa se raztezajo tudi travniki, pašniki in
kostanjevi nasadi. Gre sicer za najvišjo točko Brd. Zahodno pobočje je nekoliko bolj strmo
in skalovito (Ažman Momirski in sod., 2008).
Območje Sabotina (GKX: 95115, GKY: 394249) se nahaja na prehodu sredozemskega,
dinarskega in alpskega sveta (Kladnik, 1998). Na vzhodni strani ga omejuje dolina reke
Soče, proti zahodu pa polagoma tone pod flišno gričevje Brd (Sl. 11). Na severu prehaja
pretežno apnenčasti Sabotin v flišnato hribovje Kambreško (Korada) (Ažman Momirski in
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 33 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
sod., 2008). Kamninska sestava (apnenčasta) na vzhodnem pobočju Sabotina je podobna
kot na zahodnem robu visoke dinarske planote Banjščice. Nadmorska višina se na območju
Sabotina dvigne do 600 m. V celoti pripada Dinaridom, sleme poteka v smeri severozahod-
jugozahod. V tukajšnji flori so zastopane tako srednjeevropske, južnoalpske kot tudi
dinarske, submediteranske in celo mediteranske vrste (Vrišer, 1954). Ker leži na robu
submediteranske Slovenije, je za rastlinstvo odločilno zlasti krajevno podnebje (Ažman
Momirski in sod., 2008). Severneje gremo, vpliv Mediterana pojenja, narašča pa vpliv
Julijskih Alp (Kladnik, 1998). Jugozahodna kraška pobočja Sabotina se večinoma
poraščena s toploljubnimi grmovnimi in drevesnimi vrstami. Imajo sicer videz tipične
kraške gmajne, kjer se na majhnih površinah prepletajo suha in polsuha travišča, grmišča
in nizek gozd. Drevesne vrste, ki prevladujejo na Sabotinu, so črni gaber, mali jesen, cer in
puhast hrast (Čelik in sod., 2005). Bukev se pojavlja predvsem na osojni strani hriba (ZGS,
2013). Med grmovnicami sta dokaj pogosta tudi ruj (Cotinus coggygria) in šmarna hrušica
(Amelanchier ovalis) (Čelik in sod., 2005).
4.1.3 Banjška planota
Nad levim bregom Soče se nahaja visoka dinarska planota, imenovana Banjšice (Sl. 11), ki
obsega površino veliko približno 50 km2. Banjška planota (GKX: 98108, GKY: 394954) je
najzahodnejši del Trnovskega gozda, kjer se mozaično prepletajo kmetijske površine z
gozdom (Perko in Orožen-Adamič, 1998). Čeprav na območju pade mnogo padavin (tudi
do 3000 mm), je zaradi tipičnega kraškega sveta območje skoraj brez vode (Dakskobler,
2003). Na Banjški planoti prevladujejo obsežni suhi travniki in bukovi gozdovi. Na bolj
plitvih karbonatnih tleh do višine 700 m uspeva gozd belega gabra. Pobočje Gore,
jugozahodni del Banjške planote in njeno obrobje poraščajo gozdovi, večinoma so to
rastišča primorskega bukovega gozda, kjer prevladuje bukev in jesenska vilovina (Seslerio
autumnalis). Obenem najdemo v takšnem gozdu tudi obsežne sestoje črnega gabra in
drugih toploljubnih listavcev (Dakskobler, 2003). Gozd je na območju Banjške planote
večinoma v razvojni fazi drogovjaka, mladovja ali pionirskega gozda (ZGS, 2013).
Obsežne površine ekstenzivnih travišč, pašnikov, toploljubni gozdovi in stari tradicionalni
visokodebelni sadovnjaki so bivališča številnih ogroženih živalskih vrst (Čelik, 2009).
Planota je redko poseljena in kmetijsko pretežno ekstenzivno obdelana, obdelovalne
površine pa so povečini členjene z mejicami (Čelik, 2009). Območje je jasno razmejena
geografska enota, na severu jo omejuje dolina reke Idrijce, na zahodu reka Soča, na vzhodu
in jugu pa ozka in globoka Čepovanska dolina. Na severu sega območje do avške
prelomnice (Perko in Orožen-Adamič, 1998). Zaradi visoke lege je podnebje celinsko, le
na južnih obronkih se čutijo vplivi Sredozemlja. Tu lahko rečemo, da se srečujeta
jugozahodni vpliv morja in severozahodni celinski vpliv (Dakskobler, 2005). Na zahodnem
delu je planota najnižja (do 670 m), na vzhodnem delu pa se planota dvigne do nadmorske
višine okoli 1.000 m (Perko in Orožen-Adamič, 1998).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 34 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
4.2 ZBIRANJE IN PRIPRAVA PODATKOV
4.2.1 Metoda popisa
Popis smo opravili v času teritorialnega oglašanja samcev sov in ujed od marca do avgusta
2012 na območjih Krima, Goriških brd, Korade, Sabotina in Banjšic. Na območjih so bile
točke razporejene od najnižjih nadmorskih višin vse do vrhov hribovij. Uporabili smo
standardno metodo popisa s poslušanjem spontanega oglašanja in predvajanjem posnetka
samčeva oglašanja (Trilar, 2002; Vrezec, 2003; Roché, 2008). Omenjena metoda je
priporočljiva pri popisu teritorijev sov na velikem območju (Redpath, 1994; Zuberogoita in
Campos, 1998). Pri ujedah je tovrstna metoda uporabljena predvsem pri gozdnih vrstah,
kot sta kragulj in kanja (Penteriani in Faivre, 1997; Hardey in sod., 2009). Na splošno so
gozdne vrste glasnejše od tistih, ki gnezdijo v odprti krajini (Hardey in sod., 2009). Slabost
te metode je, da je praktično nemogoče ločiti med gnezdečimi in negnezdečimi pari,
obenem pa imajo nekatere vrste ujed in sov podobno oglašanje, s čimer lahko pride do
zamenjave vrste. V naši raziskavi smo kot prvi v Sloveniji uporabili metodo s
predvajanjem posnetka samčevega oglašanja pri ujedah.
Vsaka točka je bila popisana s ceste za vsako vrsto dvakrat ali trikrat, odvisno od vrste
ujede in sove. Za večino obravnavanih vrst smo postopek popisa ponovili trikrat za vsako
točko, pri lesni sovi, velikemu skoviku, malemu skoviku in koconogem čuku pa smo
postopek ponovili dvakrat. Točke so bile medsebojno oddaljene 700 do 2.300 metrov.
Zabeležili smo oglašanja znotraj 500 metrov oddaljenosti od točke, iz katere smo sklepali,
da je popisna točke še v teritoriju para, ki se je odzval (Samwald in Samwald, 1992;
Vrezec, 2003; Vrezec in Tome, 2004b). Popise smo izvajali le ob ustreznih vremenskih
pogojih, brez padavin (dežnih ali snežnih) in ne premočnega vetra. Pri sovah smo posnetek
začeli predvajati ob večernem mraku, razen pri malem skoviku pozno popoldan ali zgodaj
zjutraj. V eni noči smo na eni točki izvedli le enkrat za samo eno vrsto. Pri ujedah smo
zvočni posnetek predvajali po vzhajanju sonca, zaključili pa okoli 10. ure zjutraj. Po
prihodu na točko smo najprej poslušali približno dve minuti, nato pa smo s pomočjo
posnetka teritorialnega petja samca sov ali ujed izzivali oglašanje približno deset minut.
Med predvajanjem je bilo potrebno posnetek nekajkrat tudi ustaviti, da smo poslušali in
zabeležili morebitna oglašanja. Po končanem predvajanju smo še dve do tri minute
poslušali. Za zaseden teritorij (zabeležimo kot gnezdeči par) smo upoštevali, če se je med
izzivanjem oglasila iskana vrsta. Če smo obravnavano vrsto samo opazili, to nismo
zabeležili kot zaseden teritorij, ker lahko osebki določena območja samo preletajo in ne
gnezdijo (Mikkola, 1983). V kolikor smo zabeležili na posamezni točki oglašanje samca in
samice smo to šteli kot en par. Tako ujede kot sove smo določali samo po oglašanju.
4.3 ANALIZA PODATKOV
Za vseh 56 točk smo od Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS, 2013) pridobili sledeče
podatke točk (znotraj kroga s polmerom 500 m okoli popisne točke; površina 0,785 km2):
nadmorska višina, nagib, ekspozicija, oddaljenost od naselij, delež gozda, negozdnih in
urbanih površin. Poleg omenjenih podatkov smo pridobili tudi podatke o tipu gozda
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 35 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
(iglasti, mešani ali listopadni), razvojni fazi gozda, drevesnih vrstah in gozdni združbi. Vse
omenjene podatke smo določili s pomočjo programa ArcGis (2005). Razvojno fazo gozda
smo določili s premerom drevesnega debla. Če je premer večine debel manj kot 10 cm v
višini prsi človeka, gre za mladovje, če je premer med 10 in 30 cm, gre za drogovnjak. Če
prevladujejo drevesa, debelejša od 30 cm, uvrstimo gozd v razvojno fazo debeljaka (Volf,
2006). Točne lokacije raziskave smo zabeležili s pomočjo GPS sistema, s katerim smo
odmerili Gauss-Krűgerjeve koordinate popisnih točk. Kasneje smo s programom ArcGIS
(2005) izračunali zračne razdalje med posameznimi točkami.
4.3.1 Izbor spremenljivk za analizo izbora
Vzorčne točke vseh obravnavanih vrst smo opisali s 13 okoljskimi spremenljivkami, ki
smo jih razdelili v sedem kategorij: topografija, antropogeni vplivi, raba tal, tip gozda,
razvojna faza gozda, drevesne vrste in gozdne združbe. S pomočjo programa ArcGis
(2005) smo natančno izračunali in ocenili vse okoljske spremenljivke v naši raziskavi.
Spremenljivke smo izbrali glede na ugotovitve raziskav tujih avtorjev, ki so preučevali
izbor habitata (Johnson in sod., 2006; Garschelis, 2000; Krebs, 2001).
a) Topografija
V analizo izbora habitata smo vključili nadmorsko višino, naklon površja in ekspozicijo
(Pregl. 4). Topografija večinoma vpliva na vrste posredno, in sicer preko korelacije s
temperaturo in padavinami (Hirzel in Le Lay, 2008). Nadmorska višina, ki je podana za
posamezno točko, je bila izmerjena samo na točki in ne za celotno površino kroga s
polmerom 500 m. Pri naklonu površja smo izračunali povprečen naklon na površini okoli
točke, pri ekspoziciji pa smo beležili prevladujočo lego. Zaradi statističnih analiz, pri
katerih ne sme biti vrednosti nič, smo morali jugozahodne in jugovzhodno lege beležiti kot
južne, medtem ko smo severozahodne in severovzhodne beležili kot severne.
b) Vpliv prisotnosti človeka
Pri nekaterih vrstah bližina človeških naselij pomeni lažji dostop do hrane, nekatere pa
prisotnost naselij odvrača od gnezdenja. V analizi smo tako zabeležili, ali točke znotraj
polmera 500 m vsebujejo naselja, posamezne hiše ali so brez naselij (Pregl. 4). Prav tako
smo vključili spremenljivko "oddaljenost do naselij", kjer smo beležili oddaljenost do
najbližjih urbanih naselij.
c) Raba tal
Raba tal lahko vpliva na mesta gnezdenja, motnje, prisotnost konkurenčnih vrst,
razpoložljivost plena, zatočišča ipd. (Šušmelj, 2012). Za vsako točko smo znotraj polmera
500 m (površina 0,785 km2) izračunali deleže gozda in urbanih površin (Pregl. 4). Preostali
delež so predstavljale kmetijske površine (pašniki, sadovnjaki, travniki).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 36 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
d) Tip gozda
S pomočjo deležev drevesnih vrst smo izračunali deleže iglavcev in listavcev na
posameznih točkah znotraj polmera 500 m oddaljenosti (površina 0,785 km2). Tako smo
najprej izračunali deleže posameznih drevesnih vrst in nato sešteli vsoto listnatih drevesnih
vrst in na koncu dobili delež listnega gozda (Pregl. 4).
e) Razvojna faza gozda
Faze razvoja gozda smo razdelili v tri faze, in sicer: mladovje, drogovnjak in debeljak.
Zavod za gozdove Slovenije nam je poslal podatke z več razvojnimi fazami, vendar smo
morali nekatere faze združevati zaradi statističnih analiz. Tako smo faze sestoja v obnovi,
grmičast gozd in pionirski gozd združili skupaj z mladovjem. Fazo panjevca in
raznomernega gozda smo združili skupaj z drogovnjakom, medtem ko je faza debeljaka
ostala nespremenjena. Med panjevce sicer štejemo drevesa, ki uspešno poganjajo tudi iz
panja posekanega drevesa (domači kostanj, bukev) (Volf, 2006; Cojzer, 2011).
Preglednica 4: Seznam okoljskih spremenljivk, vključenih v analizo izbora habitata, ter kodirana imena,
uporabljene enote in viri podatkov
Kategorija spremenljivke Opis okoljske spremenljivke Koda spremenljivke Enota Vir podatkov
Topografija
Nadmorska višina NV m (ZGS, 2013)
Naklon NAK ° (ZGS, 2013)
Ekspozicija EKS. - (ZGS, 2013)
Vpliv bližine človeka Naselja v bližini BLIŽINA - (ZGS, 2013)
Oddaljenost od naselij ODDN m (ZGS, 2013)
Raba tal Delež gozda GOZD % (ZGS, 2013)
Delež urbanih površin URBANO % (ZGS, 2013)
Tip gozda Delež listavcev LIST % (ZGS, 2013)
Razvojna faza
Delež mladovja MLAD % (ZGS, 2013)
Delež drogovnjaka DROG % (ZGS, 2013)
Delež debeljaka DEB % (ZGS, 2013)
Drevesne vrste Drevesne vrste VRSTE % (ZGS, 2013)
Gozdna združba Gozdna združba ZDRUŽBA % (ZGS, 2013)
f) Drevesne vrste
Iz podatkov o površini posameznih drevesnih vrst na obravnavanih območjih, ki nam jih je
posredoval Zavod za gozdove Slovenije (ZGS, 2013), smo s pomočjo programa ArcGIS
izračunali sestavo drevesnih vrst na površini 0,785 km2 okoli vsake popisne točke (r=500
m). Zaradi statističnih analiz smo nekatere drevesne vrste združevali. Tako smo združili
vrsti Pinus nigra in Pinus sylvestris v Pinus sp., Populus alba, Populus tremula in Populus
nigra v Popolus sp., Quercus cerris, Quercus petraea, Quercus pebescens in Quercus
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 37 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
robur smo združili v Quercus sp., prav tako smo združili tudi Tilia platypillos in Tilia
cordata v Tilia sp..
g) Gozdne združbe
Podobno kot pri deležu drevesnih vrst smo tudi pri gozdnih združbah s programom ArcGis
izračunali deleže na površini (0,785 km2) okoli točk. Gozdne združbe smo razdelili na
večje skupine, in sicer na združbo gradna (Quercetum s.l.), črnega gabra (Ostryetum s.l.),
bukve (Fagetum s.l.), malega jesena (Fraxinetum s.l.), belega gabra (Carpinetum s.l.),
belega javorja (Aceretum s.l.), jelke (Abietum s.l.) in rdečega bora (Pinetum s.l.). Pod
združbo gradna smo obravnavali združbo Seslerio autumnalis-Quercetum petraeae, pod
združbo črnega gabra pa združbe Seslerio-Ostryetum in Querco-Ostryetum. Združbe
Ornithogalo pyrenaici-Fagetum, Seslerio Fagetum, Lamio orvalae-Fagetum Prealpinum,
Ornithogalo Fagetum, Castineo sativae-Fagetum, Fagetum submontanum
submediterraneum, Omphalodo-Fagetum dinaricum clematidatosum, Omphalodo-
Fagetum dinaricum dentarietosum, Omphalodo-Fagetum dinaricum mercurialetosum,
Omphalodo-Fagetum festucetosum, Omphalodo-Fagetum omphalodetosum, Omphalodo-
Fagetum neckeretosum, Omphalodo-Fagetum dinaricum homogynetosum, Omphalodo-
Fagetum dinaricum hacquetietosum, Ostryo-Fagetum, Hacquetio-Fagetum in Arunco-
Fagetum smo obravnavali kot bukov gozd. V združbo rdečega bora smo uvrstili Genisto-
Pinetum, v združbo belega gabra smo združili Ornythogalo pyrenaici-Carpinetum in Abio
albae-Carpinetum, v združbo malega jesena Fraxinetum pa Ostryo-Fraxinetum ornii.
Dryopterido-Abietetum je bila uvrščena v gozdno združbo jelke, pod združbo javorja
Aceretum pa smo združili Tilio-Aceretum in Ulmo-Aceretum.
4.3.2 Priprava podatkovnih slojev v GIS
Prostorske podatke, ki jih obravnavamo v nalogi, smo v GIS vnesli s programskim
orodjem ArcGIS, verzija 9.1 (ArcGIS, 2005).
Na podlago digitalnih topografskih kart (merilo 1:25.000), ki nam jih je posredoval Zavod
za Gozdove Slovenije (območni enoti Ljubljana in Tolmin), smo vnesli 56 popisnih točk v
program ArcGIS. Na digitalnih topografskih kartah smo nato označili površino 0,785 km2
okrog vsake točke (orodje BUFFER) in nato preračunali vrednosti vsake okoljske
spremenljivke, ki smo jo vključili v analizo izbora habitata.
4.3.3 Statistična analiza podatkov
a) Gnezditvena gostota raziskovanih vrst
Gostoto različnih vrst ujed in sov na območju območjih raziskave smo izrazili kot navadno
gostoto (število parov/10 km2 na posameznih območjih raziskave). S χ
2 testom (Neu in
sod., 1974) smo primerjali gostoto, če se gostota med območji raziskave razlikuje.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 38 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
b) Analiza izbora habitata
Zanimalo nas je, ali določene vrste obravnavanih vrst v raziskavi prednostno izbirajo oz. se
izogibajo posameznih habitatov. Rabo habitata smo predstavili z zveznimi in kategoričnimi
spremenljivkami. Zvezne statistične spremenljivke so bile nadmorska višina, naklon,
oddaljenost od naselij, delež gozda, delež urbanih površin, delež drugih površin, delež
iglavcev, delež listavcev, delež mladovja, delež drogovnjaka in delež debeljaka. Med
kategorične spremenljivke pa spadajo spremenljivke naselja v bližini, lega, drevesne vrste
ter gozdne združbe.
Statistično analizo izbire habitata smo opravili v programih Excel in Past (Hammer in sod.,
2001). Primerjali smo vrednosti okoljskih spremenljivk med zasedenimi in nezasedenimi
mesti pri različnih vrstah. Za vsako okoljsko spremenljivko smo podali srednjo vrednost
(mediano) ter maksimum in minimum. Z Mann-Whitneyevim U-testom ter χ2 testom smo
ugotavljali podobnost med različnimi območji.
c) Analiza medvrstnih razmerij
Pri analizi medvrstnih odnosov smo uporabili diskriminantno analizo, s katero poiščemo
linearna razmerja merjenih spremenljivk, da bo maksimalno ločila vnaprej določene
skupine in da bo napaka pri uvrščanju enot v skupine najmanjša. S pomočjo diskriminantne
funkcije ločimo dve ali več skupin tako, da bodo razlike med skupinami čim bolj
pojasnjene. Hkrati s pomočjo klasifikacijske funkcije napovemo, kateri od vnaprej
določenih skupin pripada izbrana enota vzorca. Zanima nas, po katerih spremenljivkah se
populacije (skupine) najbolj razlikujejo med seboj. Na podlagi rezultatov diskriminantne
analize lahko nadaljujemo s t. i. klasifikacijo (uvrščanje enot) v populacije (skupine).
Klasificiramo enote, za katere ne vemo, v katero populacijo sodijo, imamo pa vrednosti
istih osnovnih spremenljivk kot za enote, ki so bile vključene v diskriminantno analizo. Ta
postopek ima vlogo napovedovanja (Klecka, 1980; Huberty 1994; Rencher, 1995; Johnson
in Wichern, 2002).
Diskriminacija je iskanje linearnih kombinacij osnovnih spremenljivk, ki najbolje pojasnijo
razlike med skupinami. Dobljenim linearnim kombinacijam rečemo diskriminantne
funkcije (angl. discriminant functions). Prva diskriminantna funkcija določa, po katerih
osnovnih spremenljivkah se populacije najbolj razlikujejo, v drugi diskriminantni funkciji
so kot pomembnejše zastopane osnovne spremenljivke, ki sledijo po pomembnosti tistim v
prvi diskriminantni funkciji itd. Pomembnost posameznih spremenljivk pri razlikovanju
skupin ugotavljamo na podlagi velikosti uteži diskriminantnih spremenljivk (Kastelec in
Košmelj, 2008).
Diskriminantno analizo smo izvedli s programom STATISTICA. Za ocene prekrivanja niš
med ujedami in sovami smo uporabili metodo Stepwise forward, s katero smo ocenili
stopnjo prekrivanja med različnimi vrstami sov in ujed (Vrezec in Tome, 2004a; Vrezec in
Tome, 2004b). Standardizirani koeficienti določajo, koliko prispevajo posamezne
spremenljivke h kanoničnim vrednostim. Dokončno oceno prekrivanja niš smo ugotavljali
z Mahalanobisovimi razdaljami (D2) med centroidi. Kadar se dve vrsti popolnoma
prekrivata, so centroidi na istih točkah in je D2=0.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 39 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
4.4 OPIS TOČK
Skupno je bilo popisanih 56 točk, od tega 25 na območju Krima (Sl. 12), 18 na območju
Korade in Sabotina (Sl. 13) ter 13 na območju Banjške planote (Sl. 13).
Slika 12: Razporeditev popisnih točk na Krimu
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 40 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Pri večini parametrov so se območje Krima in primorski območji značilno razlikovali
(Pregl. 5). Med območjema Korade/Sabotina in Banjšic je bilo malo razlik. Območje
Krima so v primerjavi z območjema s Primorske karakterizirali višja nadmorska višina,
prevladujoča severna lega in večja oddaljenost popisnih točk od naselij. Na Primorskem so
na popisnih točkah prevladovale južne lege.
Slika 13: Razporeditev popisnih točk na Koradi, Sabotinu in Banjški planoti
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 41 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Obenem so na Krimu prevladovali iglavci, gozd pa je bil povečini v razvojni fazi
debeljaka. Nasprotno je na preostalih dveh območjih prevladoval listnat gozd, ki je bil
večinoma v fazi drogovnjaka. Nekoliko večji delež iglavcev je bil sicer zabeležen na
območju Banjške planote (Pregl. 5).
Preglednica 5: Primerjava različnih okoljskih spremenljivk med različnimi območji raziskave (n=število
popisnih točk; podane so mediane, v oklepaju minimalne in maksimalne vrednosti)
Drevesna sestava je bila najbolj enovita na Krimu, kjer so prevladovale jelka, bukev in
smreka (Pregl. 6). Korada/Sabotin in Banjšice so imeli podobne prevladujoče drevesne
vrste. Največ je bilo črnega gabra, hrasta, malega jesena, bukve in pravega kostanja.
Skupno gledano je bila najpogosteje zastopana bukev (mediana zastopanosti na popisnih
točkah je bila 15 %). Na vsakem območju je prevladovala različna gozdna združba. Tako
je na Krimu močno prevladoval bukov gozd Fagetum s.l., na Koradi/Sabotinu sestoji
gradna Quercetum s.l. in na Banjšicah pa sestoji črnega gabra Ostryetum s.l. (Pregl. 6).
Parameter Krim (n=25) Korada/Sabotin (n=18) Banjšice (n=13) Skupaj (n=56)
Nadmorska višina (m) 718 (343-1.071) 430 (84-720) 545 (170-655) 575 (84-1.071)
Naklon (°) 19 (10-23) 31,5 (15-40) 29 (13-36) 21 (10-40)
Ekspozicija S (n=15) J (n=10) J (n=8) S/J (n=22)
Naselja v bližini (%) brez (68) brez (61) brez (62) brez (64)
Oddaljenost od naselij (m) 1.050 (80-2.380) 530 (200-1.340) 680 (70-1.950) 725 (70-2.380)
Delež gozda (%) 90 (35-100) 85 (20-97) 85 (50-100) 85 (20-100)
Delež urbanih površin (%) 0 (0-12) 0 (0-5) 0 (0-8) 0 (0-12)
Delež listavcev (%) 41 (25-65) 100 (50-100) 89 (60-100) 72,5 (25-100)
Delež mladovja (%) 12 (0-59) 15 (0-80) 0 (0-90) 12 (0-90)
Delež drogovnjaka (%) 14 (0-65) 75 (10-100) 90 (10-100) 34 (0-100)
Delež debeljaka (%) 65 (35-100) 10 (0-30) 0 (0-10) 20 (0-100)
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 42 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Preglednica 6: Primerjava deležev drevesnih vrst in gozdnih združb med različnimi območji raziskave
(n=število popisnih točk; v oklepajih so podane so mediane)
Parameter Krim (n=25)
Korada/Sabotin
(n=18) Banjšice (n=13) Skupaj (n=56)
Drevesne
vrste (%)
Abies alba (40),
Fagus sylvatica
(30), Picea
abies (12)
Ostrya carpinifolia
(32), Quercus sp. (17),
Castanea sativa (8)
Ostrya carpinifolia
(31), Quercus sp. (10),
Fagus sylvatica (10),
Fraxinus ornus (10)
Fagus sylvatica (15),
Acer pseudoplatanus
(5), Ostrya carpinifolia
(4)
Gozdne
združbe (%) Fagetum (95) Quercetum (32) Ostryetum (70) Fagetum (80)
Na Krimu in na Primorskem so prevladovale povsem različne drevesne vrste in gozdne
združbe, zato smo primerjali samo deleža bukve ter bukovih sestojev Fagetum, ker se
pojavljata na vseh treh območjih raziskave. Kot je razvidno iz Preglednice 7, je prišlo med
primorskima območjema do statističnih razlik le pri deležu listavcev in deležu debeljaka,
pri vseh drugih parametrih pa ni bilo razlik. Krim se je od drugih dveh območij v večini
parametrov razlikoval, le pri parametrih naselja v bližini, oddaljenosti od naselij
(Banjšice), deležu gozda, deležu urbanih površin in deležu mladovja ni bilo zabeleženih
statističnih razlik (Pregl. 7).
Preglednica 7: Primerjava parametrov med območji raziskovanja
Parameter Krim-Korada/Sabotin Krim-Banjšice Korada/Sabotin-Banjšice
Nadmorska višina U=80,5; p<0,001 U=74; p<0,001 U=96; ns
Naklon U=44; p<0,001 U=81; p<0,05 U=101,5; ns
Ekspozicija χ2=10,77; p<0,01 χ
2=9,40; p<0,01 χ
2=0,32; ns
Naselja v bližini χ2=2,41; ns χ
2=1,39; ns χ
2=0,07; ns
Oddaljenost od naselij U=116; p<0,01 U=110,5; ns U=102,5; ns
Delež gozda U=152,5; ns U=128,5; ns U=102,5; ns
Delež urbanih površin U=212,5; ns U=146; ns U=110; ns
Delež listavcev U=6; p<0,001 U=2; p<0,001 U=33,5; p<0,001
Delež mladovja U=198,5; ns U=145; ns U=104; ns
Delež drogovnjaka U=70,5;p<0,001 U=41,5; p<0,001 U=84,5; ns
Delež debeljaka U=0; p<0,001 U=0; p<0,001 U=45,5; p<0,01
Delež bukve U=14; p<0,001 U=35,5; p<0,001 U=99,5; ns
Delež združbe Fagetum U=49,5; p<0,001 U=92,5; p<0,05 U=102,5; ns
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 43 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5 REZULTATI
5.1 POGOSTNOST RAZISKANIH VRST UJED IN SOV
Kanja se je pojavljala na 73 % vseh popisnih točk in je bila najpogostejši dnevni plenilec
tako na Krimu kot tudi na Koradi in Sabotinu ter Banjšicah (Pregl. 8). Med nočnimi
plenilci je bila najpogostejša lesna sova, ki je bila zabeležena na 66 % vseh popisnih točk
in je bila na sploh najpogostejši plenilec med obravnavanimi vrstami na Koradi in Sabotinu
ter Banjšicah (Pregl. 8). Med tem ko so se vse popisane ujede pojavljale na vseh treh
območjih, smo med sovami na vseh treh območjih zabeležili le lesno sovo. Kozačo,
malega skovika in koconogega čuka smo popisali le ne Krimu, velikega skovika pa le na
Koradi in Sabotinu ter Banjšicah (Pregl. 8). Najredkejši vrsti, ki smo ju zabeležili na manj
kot 10 % popisnih točk, sta bila sršenar in mali skovik.
Preglednica 8: Pogostnost obravnavanih vrst ujed in sov na raziskovanih območjih glede na delež [%]
zasedenosti popisnih točk (n=število popisnih točk)
Vrsta Krim (n=25) Korada in Sabotin (n=18) Banjšice (n=13) Skupaj (n=56)
Buteo buteo 80 67 69 73
Pernis apivorus 4 11 15 9
Accipiter gentilis 28 39 31 32
Accipiter nisus 20 39 23 27
Falco subbuteo 4 22 8 11
Strix uralensis 52 0 0 23
Strix aluco 44 78 92 66
Otus scops 0 28 15 13
Glaucidium passerinum 12 0 0 5
Aegolius funereus 32 0 0 14
Ceh nočnih plenilcev na Krimu so sestavljali kozača, lesna sova in koconogi čuk ter v
manjši meri tudi mali skovik. Od dnevnih plenilcev so bili na območju Krima najpogostejši
kanja, kragulj in skobec, medtem ko smo sršenarja in škrjančarja zabeležili samo na 4 %
popisnih točk. Za celoten ceh roparskih ptic lahko rečemo, da so bile na območju Krima
najpogostejše vrste kanja, kozača, lesna sova, koconogi čuk ter kragulj (Pregl. 8).
Na območjih Korade, Sabotina ter Banjšic so prevladovale iste vrste. Od nočnih plenilcev
je močno prevladovala lesna sova, ki je na Banjšicah zasedala kar 92 % popisnih točk.
Veliki skovik kot druga vrsta nočnega plenilca na območju pa je zasedal precej manjši
delež točk (15 %). Podobno kot na Krimu so bili kanja, kragulj ter skobec najpogostejši
dnevni plenilci na Primorskem. Zanimivo je dejstvo, da je bilo na omenjenih območjih
zabeleženo nekoliko manj pogosto pojavljanje kanje kot na Krimu, medtem ko je bil delež
preostalih zabeleženih dnevnih plenilcev (sršenar, kragulj, skobec, škrjančar) nekoliko višji
(Pregl. 8). Najpogosteje ugotovljene roparske ptice na območju Korade in Sabotina ter
Banjške planote so bile sicer lesna sova, kanja, kragulj in skobec.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 44 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.2 PRIMERJAVA GOSTOT
Na Krimu so bile dominantne vrste v gozdnem cehu ujed in sov, ki so se pojavljale v višjih
gostotah nad 5 parov/10 km2, kanja, kozača in lesna sova, na Koradi in Sabotinu kanja,
kragulj, skobec in lesna sova, na Banjšicah pa kanja in lesna sova (Pregl. 9). Z izjemo vrst
z omejenim pojavljanjem sta se v nizkih gostotah pojavljala tudi sršenar (0,5–2,0 para/10
km2) in škrjančar (0,5–2,8 para/10 km
2). Med območji smo razlike v ugotovljenih gostotah
našli le pri sovah, ne pa tudi pri dnevnih plenilcih, pri katerih razlike v gostotah niso bile
statistično značilne (Pregl. 9). Sove so se večinoma pojavljale omejeno le na eno ali dve
območji, z izjemo lesne sove, ki je na obeh območjih na Primorskem dosegala statistično
značilne višje gostote kot pa na Krimu (Pregl. 9).
Preglednica 9: Izračunana gnezditvena gostota raziskanih vrst in primerjava med območji (n=število popisnih
točk)
Gostota (par/10 km
2) Statistična primerjava
Vrsta
Krim
(n=25
točk)
Korada/Sabotin
(n= 18 točk)
Banjšice
(n=13
točk)
Krim-
Korada/Sabotin
Krim-
Banjšice
Korada/Sabotin-
Banjšice
Kanja (Buteo
buteo) 13,2 12,0 9,8 χ²=0,8; ns
χ²=0,3;
ns χ²=0,04; ns
Sršenar
(Pernis
apivorus)
0,5 1,4 2,0 χ²=0,09; ns χ²=0,3;
ns χ²=0,04; ns
Kragulj
(Accipiter
gentilis)
3,6 5,0 3,9 χ²=0,6; ns χ²=0,03;
ns χ²=0,01; ns
Skobec
(Accipiter
nisus)
2,5 5,0 2,9 χ²=1,8; ns χ²=0,04;
ns χ²=0,3; ns
Škrjančar
(Falco
subbuteo)
0,5 2,8 1,0 χ²=1,8; ns χ²=0,07;
ns χ²=0,4; ns
Kozača
(Strix
uralensis)
7,1 0,0 0,0 - - -
Lesna sova
(Strix aluco) 6,1 12,7 13,7 χ²=5,1; p<0,05
χ²=7,4;
p<0,01 χ²=0,03, ns
Veliki
skovik (Otus
scops)
0,0 3,5 2,0 - - χ²=0,1; ns
Mali skovik
(Glaucidium
passerinum)
1,5 0,0 0,0 - - -
Koconogi
čuk
(Aegolius
funereus)
4,1 0,0 0,0 - - -
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 45 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.3 ANALIZA IZBORA HABITATA
Pri statističnih testih drevesnih vrst in gozdnih združb med zasedenimi in nezasedenimi
mesti smo primerjali samo deleže bukve in deleže združb bukovih sestojev Fagetum. V
primeru, da je na zasedenih in nezasedenih mestih prevladovala kakšna druga vrsta ali
združba, smo podali rezultate testov tiste vrste ali združbe.
5.3.1 Kanja
Pri kanji nismo ugotovili posebnih habitatnih preferenc. Med zasedenimi in nezasedenimi
točkami statističnih razlik ni bilo (Pregl. 10).
Preglednica 10: Značilnosti habitata kanje (n=število popisnih mest; podane so mediane; pri ekspoziciji in
naseljih okoli točke so podane prevladujoče vrednosti)
Zasedena mesta (n=41) Nezasedena mesta (n=15) Primerjava
Parameter Mediana Min-
Max Q1-Q3 Mediana
Min-
Max Q1-Q3 Test p
Nad. višina (m) 600 170-
1.071 420-749 500 84-842
400-
618 U=287,5 ns
Naklon (°) 22 10-40 19-32 20 11-37 15-33 U=355 ns
Ekspozicija S (n=21) - - S/J (n=6) - - χ2=0,32 ns
Naselja v bližini (%) brez (60) - - brez (18) - - χ2=0,38 ns
Oddaljenost od naselij (m) 780 80-2.380 360-
1.340 680 70-1.670
450-
930 U=368,5 ns
Delež gozda (%) 85 35-100 70-93 85 20-100 82-93 U=342,5 ns
Delež urbanih površin (%) 0 0-12 0-2 0 0-8 0-1 U=368 ns
Delež listavcev (%) 65 25-100 42-100 85 25-100 49-100 U=363,5 ns
Delež mladovja (%) 11 0-80 3-30 15 0-90 5-27 U=368 ns
Delež drogovnjaka (%) 30 0-100 11-70 60 5-100 14-83 U=328 ns
Delež debeljaka (%) 30 0-100 10-65 10 0-77 0-47 U=294 ns
Delež bukve (%) 20 0-50 5-35 15 0-50 4-23 χ2=2,03 ns
Delež združbe Fagetum
(%) 85 0-100 20-100 80 0-100 10-93 U=346 ns
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 46 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.3.2 Sršenar
Pri nobenem od testiranih parametrov ni bilo značilnih razlik med zasedenimi in
nezasedenimi točkami s sršenarjem (Pregl. 11). Na točkah s sršenarjem je bila
najpogostejša drevesna vrsta črni gaber, medtem ko je na nezasedenih prevladovala bukev.
Preglednica 11: Značilnosti habitata sršenarja (n=število popisnih mest; podane so mediane; pri ekspoziciji in
naseljih okoli točke so podane prevladujoče vrednosti)
Zasedena mesta (n=5) Nezasedena mesta (n=51) Primerjava
Parameter Mediana Min-
Max Q1-Q3 Mediana
Min-
Max
Q1-Q3 Test p
Nad. višina (m) 445 335-
718
420-
640 585
84-
1.071
418-
712 U=104,5 ns
Naklon (°) 30 15-36 20-34 20 10-40 17-32 U=97,5 ns
Ekspozicija J (n=3) - - S (n=20) - - χ2=0,07 ns
Naselja v bližini (%) brez/pos. hiši
(2) - -
brez
(n=59) - - χ
2=0,07 ns
Oddaljenost od
naselij (m) 780
350-
1.950
560-
800 720
70-
2.380
380-
1.350 U=127 ns
Delež gozda (%) 85 75-100 78-90 85 20-100 75-94 U=117,5 ns
Delež urbanih
površin (%) 0 0-2 0 0 0-12 0-2 U=105 ns
Delež listavcev (%) 99 55-100 85-
100 65 25-100 42-100 U=84 ns
Delež mladovja (%) 12 0-65 0-15 12 0-90 3-30 U=112,5 ns
Delež drogovnjaka
(%) 80 10-100
25-
100 30 0-100 11-80 U=88 ns
Delež debeljaka (%) 5 0-63 0-25 20 0-100 5-65 U=87,5 ns
Delež bukve (%) 8 0-40 0-15 20 0-50 8-30 χ2=42,9 p<0,001
Delež združbe
Fagetum (%) 40 0-97 0-50 80 0-100 20-100 U=82 ns
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 47 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.3.3 Kragulj
Kragulja smo zabeležili na značilno nižjih nadmorskih višinah, pri drugih parametrih pa
preferenc nismo ugotovili (Pregl. 12).
Preglednica 12: Značilnosti habitata kragulja (n=število popisnih mest; podane so mediane; pri ekspoziciji in
naseljih okoli točke so podane prevladujoče vrednosti)
Zasedena mesta (n=18) Nezasedena mesta (n=38) Primerjava
Parameter Median
a
Min-
Max Q1-Q3
Median
a
Min-
Max Q1-Q3 Test p
Nad. višina (m) 460 84-842 362-584 625 170-
1.071
443-
767 U=207,5 p<0,05
Naklon (°) 22 11-37 17-31 21 10-40 17-33 U=329,5 ns
Ekspozicija S (n=8) - - J (n=15) - - χ2=0,01 ns
Naselja v bližini (%) brez (21) - - brez (43) - - χ2=0,11 ns
Oddaljenost od naselij
(m) 680
100-
1.670
440-
1088 755 70-2.380
365-
1.438 U=336 ns
Delež gozda (%) 85 20-100 76-94 85 35-100 75-92 U=336 ns
Delež urbanih površin
(%) 0 0-12 0-1 0 0-10 0-2 U=324,5 ns
Delež listavcev (%) 91 25-100 43-100 63 25-100 46-
100 U=297 ns
Delež mladovja (%) 15 0-90 6-28 10 0-80 0-30 U=289,5 ns
Delež drogovnjaka (%) 52 0-100 11-80 53 1-100 12-78 U=332 ns
Delež debeljaka (%) 13 0-100 1-48 28 0-91 6-65 U=290 ns
Delež bukve (%) 15 0-50 9-29 18 0-50 0-30 χ2=0,83 ns
Delež združbe Fagetum
(%) 80 0-100 20-98 75 0-100 5-99 U=290 ns
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 48 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.3.4 Skobec
Statističnih razlik med točkami s skobcem in nezasedenimi točkami večinoma ni bilo
(Pregl. 13). Na zasedenih mestih je močno prevladoval delež listavcev, a z značilno
manjšim deležem bukve (Pregl. 13).
Preglednica 13: Značilnosti habitata skobca (n=število popisnih mest; podane so mediane; pri ekspoziciji in
naseljih okoli točke so podane prevladujoče vrednosti)
Zasedena mesta (n=15) Nezasedena mesta (n=41) Primerjava
Parameter Mediana Min-
Max Q1-Q3 Mediana
Min-
Max Q1-Q3 Test p
Nad. višina (m) 555 215-860 443-628 600 84-
1.071 420-720 U=281 ns
Naklon (°) 22 13-40 17-34 20 10-36 17-31 U=272 ns
Ekspozicija S (n=7) - - J (n=16) - - χ2=1,48 ns
Naselja v bližini (%) brez (20) - - brez (45) - - χ2=1,51 ns
Oddaljenost od naselij
(m) 680
270-
1.860
440-
1.100 730
70-
2.380
360-
1.470 U=295 ns
Delež gozda (%) 83 60-97 73-85 85 20-100 75-95 U=238 ns
Delež urbanih površin
(%) 0 0-7 0-3 0 0-12 0-2 U=296 ns
Delež listavcev (%) 100 28-100 50-100 60 25-100 45-99 U=237 ns
Delež mladovja (%) 13 0-90 5-35 12 0-80 0-29 U=274,5 ns
Delež drogovnjaka (%) 38 10-100 15-78 30 0-100 11-80 U=284,5 ns
Delež debeljaka (%) 15 0-78 0-60 20 0-100 10-63 U=254,5 ns
Delež bukve (%) 10 0-40 0-20 20 0-50 10-35 χ2=8,8 p<0,05
Delež združbe
Fagetum (%) 50 0-100 0-88 82 0-100 20-100 U=233 ns
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 49 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.3.5 Škrjančar
Škrjančar se je značilno pogosteje pojavljal v sestojih z višjim deležem črnega gabra, v
drugih testiranih parametrih pa nismo ugotovili značilnih preferenc (Pregl. 14)
Preglednica 14: Značilnosti habitata škrjančarja (n=število popisnih mest; podane so mediane; pri ekspoziciji
in naseljih okoli točke so podane prevladujoče vrednosti)
Zasedena mesta (n=6) Nezasedena mesta (n=50) Primerjava
Parameter Mediana Min-
Max Q1-Q3 Mediana
Min-
Max Q1-Q3 Test p
Nad. višina (m) 545 260-685 420-
591 588
84-
1.071 420-720 U=119 ns
Naklon (°) 33 15-40 23-36 20 10-36 17-30 U=89 ns
Ekspozicija S/J (n=2) - - S/J
(n=20) - - χ
2=1,73 ns
Naselja v bližini (%) brez (9) - - brez (61) - - χ2=0,32 ns
Oddaljenost od naselij
(m) 745
270-
1.340
508-
1028 725
70-
2.380
380-
1.420 U=145 ns
Delež gozda (%) 85 50-97 78-85 85 20-100 75-94 U=134 ns
Delež urbanih površin
(%) 0 0-5 0-2 0 0-12 0-2 U=147,5 ns
Delež listavcev (%) 100 33-100 92-100 63 25-100 41-100 U=92 ns
Delež mladovja (%) 23 5-50 11-30 12 0-90 0-29 U=111 ns
Delež drogovnjaka
(%) 65 30-90 38-80 30 0-100 10-80 U=105,5 ns
Delež debeljaka (%) 5 0-65 0-18 28 0-100 5-65 U=93 ns
Delež bukve (%) 10 0-50 0-28 15 0-50 9-30 χ2=38,0 p<0,001
Delež združbe
Fagetum (%) 40 0-100 0-84 80 0-100 20-100 U=112,5 ns
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 50 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.3.6 Kozača
Pri kozači smo pri skoraj vseh parametrih ugotovili značilne razlike med zasedenimi in
nezasedenimi točkami. Kozača je večinoma zasedala mesta z višjo nadmorsko višino
(Pregl. 15). Obenem so bile te točke znatno oddaljene od naselij. V značilno višjem deležu
vrsta izbira sestoje z večjim deležem iglavcev (Pregl. 15). Jelka je bila na mestih s kozačo
najpogostejša drevesna vrsta, medtem ko je na nezasedenih prevladovala bukev. Teritoriji
kozače so imeli mnogo večji delež sestojev bukve, če primerjamo z nezasedenimi mesti
(Pregl. 15). Na teritorijih kozače se večinoma pojavljajo sestoji v starejših razvojnih fazah
debeljaka.
Preglednica 15: Značilnosti habitata kozače (n=število popisnih mest; podane so mediane; pri ekspoziciji in
naseljih okoli točke so podane prevladujoče vrednosti)
Zasedena mesta (n=13) Nezasedena mesta (n=43) Primerjava
Parameter Mediana Min-
Max Q1-Q3 Mediana
Min-
Max Q1-Q3 Test p
Nad. višina (m) 809 673-
1.071 708-911 490 84-860
378-
605 U=37 p<0,001
Naklon (°) 19 13-23 16-20 28 10-40 18-33 U=160,5 ns
Ekspozicija S (n=9) - - J (n=20) - - χ2=5,63 ns
Naselja v bližini (%) brez (23) - - brez (43) - - χ2=5,03 p<0,05
Oddaljenost od naselij
(m) 1.730
780-
2.380
1.300-
2.140 600
70-
2.200
355-
885 U=59 p<0,001
Delež gozda (%) 90 80-100 81-99 85 20-100 68-90 U=167 p<0,05
Delež urbanih površin
(%) 0 0-2 0 0 0-12 0-3 U=198 ns
Delež listavcev (%) 42 25-65 38-53 94 25-100 50-100 U=98,5 p<0,001
Delež mladovja (%) 12 3-48 8-25 12 0-90 0-35 U=281,5 ns
Delež drogovnjaka
(%) 13 3-38 9-20 60 0-100 17-90 U=128 p<0,01
Delež debeljaka (%) 69 40-91 63-75 10 0-100 0-35 U=69,5 p<0,001
Delež bukve (%) 32 20-50 25-39 15 0-50 0-23 χ2=20,2 p<0,001
Delež združbe
Fagetum (%) 100 93-100 98-100 50 0-100 0-85 U=59 p<0,001
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 51 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.3.7 Lesna sova
Teritoriji lesne sove so bili značilno pogostejši na nižjih nadmorskih višinah, bili manj
oddaljeni od naselij, z manjšim deležem gozda in večjim deležem listavcev v sestojih, ki so
bili v mlajših razvojnih fazah gozda (Pregl. 16). Od drevesnih vrst je na zasedenih točkah
prevladoval črni gaber, za razliko pa je na nezasedenih mestih prevladovala jelka (Pregl.
16).
Preglednica 16: Značilnosti habitata lesne sove (n=število popisnih mest; podane so mediane; pri ekspoziciji
in naseljih okoli točke so podane prevladujoče vrednosti)
Zasedena mesta (n=37) Nezasedena mesta (n=19) Primerjava
Parameter Mediana Min-
Max Q1-Q3 Mediana
Min-
Max Q1-Q3 Test P
Nad. višina (m) 480 170-860 366-
604 711
84-
1.071 607-846 U=217,5 p<0,01
Naklon (°) 27 10-36 19-33 20 11-40 16-24 U=320,5 ns
Ekspozicija J (n=19) - - S (n=9) - - χ2=3,28 ns
Naselja v bližini (%) brez (41) - - brez (27) - - χ2=3,67 ns
Oddaljenost od naselij
(m) 560
80-
1.950
340-
855 1310
70-
2.380
735-
2.020 U=222 p<0,01
Delež gozda (%) 79 35-100 65-86 90 20-100 84-95 U=257,5 p<0,01
Delež urbanih površin
(%) 0 0-12 0-3 0 0-8 0-1 U=391 ns
Delež listavcev (%) 94 25-100 59-100 46 25-100 40-89 U=272 p<0,05
Delež mladovja (%) 13 0-90 0-32 12 0-59 5-27 U=434,5 ns
Delež drogovnjaka (%) 63 0-100 13-90 30 3-100 12-55 U=357 ns
Delež debeljaka (%) 10 0-100 4-36 52 0-91 18-66 U=295 p<0,05
Delež bukve (%) 15 0-50 0-20 25 0-50 14-34 χ2=44,2 p<0,001
Delež združbe Fagetum
(%) 50 0-100 15-95 95 0-100 49-100 U=321,5 ns
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 52 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.3.8 Veliki skovik
Velikega skovika smo našli v skoraj izključno listnatih gozdnih sestojih s prevladujočim
črnim gabrom v mlajših razvojnih fazah (Pregl. 17).
Preglednica 17: Značilnosti habitata velikega skovika (n=število popisnih mest; podane so mediane; pri
ekspoziciji in naseljih okoli točke so podane prevladujoče vrednosti)
Zasedena mesta (n=7) Nezasedena mesta (n=49) Primerjava
Parameter Mediana Min-
Max Q1-Q3 Mediana
Min-
Max Q1-Q3 Test P
Nad. višina (m) 445 215-640 360-
563 590 84-1.071 420-720 U=104,5 ns
Naklon (°) 35 15-40 23-37 20 10-35 17-30 U=101 ns
Ekspozicija J (n=5) - - S (n=20) - - χ2=0,27 ns
Naselja v bližini (%) brez (7) - - brez (57) - - χ2=0,0 ns
Oddaljenost od naselij
(m) 680
310-
1.340
455-
805 730 70-2.380
380-
1.440 U=145,5 ns
Delež gozda (%) 78 50-97 67-85 85 20-100 75-94 U=121,5 ns
Delež urbanih površin
(%) 0 0-5 0-3 0 0-12 0-2 U=155,5 ns
Delež listavcev (%) 100 89-100 99-100 60 25-100 41-100 U=63 p<0,01
Delež mladovja (%) 15 0-65 8-30 11 0-90 3-29 U=154 ns
Delež drogovnjaka (%) 80 10-100 65-90 30 0-100 10-80 U=99 ns
Delež debeljaka (%) 5 0-25 0-8 35 0-100 10-65 U=77 p<0,05
Delež bukve (%) 0 0-50 0-12 20 0-50 10-30 χ2=70,4 p<0,01
Delež združbe Fagetum
(%) 0 0-100 0-45 82 0-100 20-100 U=92,5 ns
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 53 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.3.9 Mali skovik
Na teritorijih malega skovika smo ugotovili večji delež jelke, vendar pa smo za vrsto zbrali
premalo podatkov za zanesljivo sklepanje o značilnostih njenega habitata.
Preglednica 18: Značilnosti habitata malega skovika (n=število popisnih mest; podane so mediane; pri
ekspoziciji in naseljih okoli točke so podane prevladujoče vrednosti)
Zasedena mesta (n=3) Nezasedena mesta (n=53) Primerjava
Parameter Mediana Min-
Max Q1-Q3 Mediana
Min-
Max Q1-Q3 Test P
Nad. višina (m) 673 385-697 529-685 565 84-
1.071 420-718 U=73,5 ns
Naklon (°) 16 16-23 16-20 22 10-40 17-33 U=49 ns
Ekspozicija S (n=2) - - J (n=20) - - χ2=0,04 ns
Naselja v bližini (%) brez (4) - - brez (61) - - χ2=0,41 ns
Oddaljenost od naselij
(m) 1.360
360-
1.860
860-
1610 720
70-
2.380
380-
1.280 U=60,5 ns
Delež gozda (%) 80 80-100 80-90 85 20-100 75-93 U=71 ns
Delež urbanih površin
(%) 0 0-2 0-1 0 0-12 0-2 U=75 ns
Delež listavcev (%) 45 28-60 37-53 85 25-100 47-100 U=38 ns
Delež mladovja (%) 39 7-59 23-49 12 0-90 0-29 U=50 ns
Delež drogovnjaka (%) 18 6-38 12-28 38 0-100 11-80 U=50,5 ns
Delež debeljaka (%) 43 35-55 39-49 20 0-100 0-65 U=56,5 ns
Delež bukve (%) 35 20-45 28-40 15 0-50 0-30 χ2=20,2 p<0,001
Delež združbe Fagetum
(%) 100 65-100 83-100 94 0-100 0-97 U=42,5 ns
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 54 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.3.10 Koconogi čuk
Koconogi čuk je zasedal točke z višjo nadmorsko višino, manjšim naklonom in z veliko
oddaljenostjo od naselij (Pregl. 19). Prav tako je bilo na mestih, ki jih je naseljeval
koconogi čuk, večji delež iglavcev in je močno prevladoval gozd v razvojni debeljaka.
Preglednica 19: Značilnosti habitata koconogega čuka (n=število popisnih mest; podane so mediane; pri
ekspoziciji in naseljih okoli točke so podane prevladujoče vrednosti)
Zasedena mesta (n=8) Nezasedena mesta (n=48) Primerjava
Parameter Mediana Min-
Max Q1-Q3 Mediana
Min-
Max Q1-Q3 Test P
Nad. višina (m) 808 673-911 713-846 535 84-
1.071
385-
644 U=49 p<0,001
Naklon (°) 16 11-23 15-21 24 10-40 18-33 U=82,5 p<0,05
Ekspozicija S (n=5) - - J (n=20) - - χ2=0,50 ns
Naselja v bližini (%) brez (14) - - brez (57) - - - -
Oddaljenost od naselij
(m) 1.650
780-
2.380
1340-
2145 620
70-
2.200
360-
968 U=52 p<0,05
Delež gozda (%) 87 80-100 80-96 85 20-100 74-91 U=138,5 ns
Delež urbanih površin
(%) 0 0-0 0 0 0-12 0-2 U=120 ns
Delež listavcev (%) 41 25-65 36-56 87 25-100 48-100 U=76,5 p<0,01
Delež mladovja (%) 11 5-39 7-18 13 0-90 0-33 U=190 ns
Delež drogovnjaka (%) 23 8-45 16-32 50 0-100 10-86 U=138,5 ns
Delež debeljaka (%) 63 43-75 54-66 15 0-100 0-51 U=85,5 p<0,05
Delež bukve (%) 34 15-50 24-41 15 0-50 0-30 χ2=6,4 ns
Delež združbe
Fagetum (%) 100 95-100 97-100 66 0-100 0-91 U=53,5 p<0,01
5.4 ODRAZ MEDVRSTNIH RAZMERIJ V IZBORU HABITATA
Razmerja med vrstami v izboru habitata, ki nakazujejo ekološko segregacijo med vrstami,
smo analizirali za oba ceha posebej (dnevni in nočni plenilci) in nato še za vse
obravnavane plenilske vrste skupaj.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 55 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.4.1 Ceh dnevnih plenilcev (ujede in sokoli)
Moč diskriminacije med ločevanjem habitatskih niš obravnavanih gozdnih vrst ujed in
sokolov je bila nizka (Wilkinsonova lambda 0,73; F(20,292)=1,48; p>0,05).
V diskriminantni analizi habitatskih niš v cehu ujed smo vključili naslednje spremenljivke:
Fraxinus sp. (drevesna vrsta), Carpinetum (gozdna združba), nadmorska višina, Fagus
sylvatica (drevesna vrsta) in Tilia sp. (Pregl. 20). Predhodno smo uporabili Forward
stepwise metodo.
Preglednica 20: Spremenljivke, vključene v analizo odnosov v cehu dnevnih plenilcev (FRAXIN= Fraxinus
sp., CARPINET=Carpinetum, NV=nadmorska višina, FAGUS=Fagus sylvatica, TILIA=Tilia sp.)
Wilks'
Lambda
Partial
Lambda
F-remove
(4,88)
p-level
FRAXIN 0,78 0,93 1,69 ns
CARPINET 0,78 0,93 1,71 ns
NV 0,80 0,92 2,18 ns
FAGUS 0,78 0,94 1,48 ns
TILIA 0,76 0,95 1,11 ns
Prispevek različnih spremenljivk v treh diskriminantih funkcijah pri razlagi variacij je bil
39 %, druge 30 % in tretje 22 %. Največ je pri analizi prispevala nadmorska višina, Fagus
sylvatica in Fraxinus sp. (Pregl. 21).
Preglednica 21: Prispevek različnih spremenljivk pri analizi odnosov v cehu dnevnih plenilcev (FRAXIN=.
Fraxinus sp., CARPINET=Carpinetum, NV=nadmorska višina, FAGUS=Fagus sylvatica, TILIA=Tilia sp.)
Root 1 Root 2 Root 3
FRAXIN 0,55 -0,50 -0,88
CARPINET 0,38 0,08 1,10
NV -0,69 -1,02 0,24
FAGUS 0,50 0,85 -0,33
TILIA 0,66 -0,04 -0,01
Eigenval. 0,13 0,10 0,07
Cum.Prop 0,39 0,69 0,91
Med obravnavanimi vrstami ujed in sokolov prihaja do velikega prekrivanja habitatskih niš
(Sl. 14).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 56 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Slika 14: Razmerja med habitatskimi nišami obravnavanih vrst dnevnih plenilskih ptic glede na prvi dve
diskriminacijski funkciji (AG=Accipiter gentilis, AN=Accipiter nisus, BB=Buteo buteo, FS=Falco subbuteo,
PA=Pernis apivorus)
Glede na Mahalanobisove razdalje (D2) (Pregl. 22) nismo potrdili habitatske segregacije
pri nobenem paru izmed obravnavanih ujed in sokolov.
Preglednica 22: Mahalanobisove razdalje (D
2) in p (spodnji del preglednice) med gozdnimi dnevnimi plenilci
(AG=Accipiter gentilis, AN=Accipiter nisus, BB=Buteo buteo, FS=Falco subbuteo, PA=Pernis apivorus)
Vrsta AG AN BB FS PA
AG - 1,06 0,63 1,70 2,19
AN p=ns - 0,45 1,55 1,87
BB p=ns p=ns - 1,99 1,99
FS p=ns p=ns p=ns - 2,65
PA p=ns p=ns p=ns p=ns -
.
5.4.2 Ceh nočnih plenilcev (sove)
Pri cehu nočnih plenilcev je imela analiza večjo moč diskriminacije v značilnostih habitata
med obravnavanimi vrstami (Wilkinsonova lambda 0,22; F(21,1821)=5,92; p<0,001).
Pri analizi odnosov v cehu sov smo izločili malega skovika, ker je bil zabeležen na
premajhnem številu mest (n=3). V analizo smo vključili nadmorsko višino, oddaljenost od
-4
-3
-2
-1
0
1
2
3
-3 -2 -1 0 1 2 3 4
AG
AN
BB
FS
PA
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 57 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
naselij, iglast gozd (tip gozda), Fraxinus sp. (drevesna vrsta), Ostryetum, Fagetum (gozdna
združba) in Tilia sp. (drevesna vrsta) (Pregl. 23).
Preglednica 23: Spremenljivke vključene v analizo odnosov v cehu nočnih plenilcev (NV=nadmorska višina,
ODDN=Oddaljenost od naselij, IGL=Iglast gozd, FRAXIN=. Fraxinus sp., TILIA=Tilia
sp.,OSTRYETU=Ostryetum, FAGETUM=Fagetum)
Wilks'
Lambda
Partial
Lambda
F-remove
(3,63)
p-level
NV 0,26 0,87 3,10 p<0,05
ODDN 0,29 0,78 6,00 p<0,01
IGL 0,23 0,98 0,28 ns
FRAXIN 0,27 0,81 4,81 p<0,001
TILIA 0,25 0,88 2,75 p<0,05
OSTRYETU 0,26 0,86 3,42 p<0,05
FAGETUM 0,24 0,94 1,23 ns
Prva diskriminantna funkcija je prispevala 88 % k razlagi variabilnosti, druga pa preostalih
12 %. Največ so v analizi prispevale oddaljenost od naselij, Tilia sp., nadmorska višina in
Fraxinus sp. (Pregl. 24).
Preglednica 24: Prispevek različnih spremenljivk pri analizi odnosov v cehu nočnih plenilcev
(NV=nadmorska višina, ODDN=Oddaljenost od naselij, IGL=Iglast gozd, FRAXIN=. Fraxinus sp.,
TILIA=Tilia sp.,OSTRYETU=Ostryetum, FAGETUM=Fagetum)
Root 1 Root 2
NV -0,47 -0,74
ODDN -0,61 -0,07
IGL -0,18 0,05
FRAXIN 0,45 -0,98
TILIA 0,50 -0,35
OSTRYETU -0,06 1,24
FAGETUM 0,01 0,93
Eigenval 2,40 0,30
Cum.Prop 0,88 1,00
V cehu sov prihaja do izrazitega prostorskega ločevanja (Sl. 15). Najširšo ekološko nišo je
imela lesna sova, najožjo pa kozača in koconogi čuk.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 58 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Slika 15: Razmerja med habitatskimi nišami obravnavanih vrst nočnih plenilcev glede na dve
diskriminacijski funkciji
Med kozačo in koconogim čukom je bilo izrazito prekrivanje niš (D2=0,11; ns) (Pregl. 24).
Za razliko je prišlo med koconogim čukom in lesno sovo do segregacije (D2=10,07;
p<0,001), s čimer sta se vrsti habitatsko ločili. Podobne rezultate smo dobili tudi med
kozačo in lesno sovo (D2=10,61; p<0,001) (Pregl. 25). Zanimivo je dejstvo, da smo
ugotovili, da je bila segregacija habitatskih niš med velikim skovikom in lesno sovo na
meji statistične značilnosti (D2=4,52; ns; (0,07)).
Preglednica 25: Mahalanobisove razdalje(D
2) in p (spodnji del preglednice) med gozdnimi nočnimi plenilci
(AF=Aegolius funereus, 0S=Otus scops, SA=Strix aluco, SU=Strix uralensis)
Vrsta AF OS SA SU
AF - 19,43 10,07 0,11
OS p<0,001 - 4,52 19,44
SA p<0,001 p=ns - 10,61
SU p=ns p<0,001 p<0,001 -
-4
-3
-2
-1
0
1
2
3
-3 -2 -1 0 1 2 3 4
AF
OS
SA
SU
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 59 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
5.4.3 Ceh roparskih ptic
Na nivoju celotnega ceha dnevnih in nočnih plenilcev ptic je imela analiza večjo moč
diskriminacije (Wilkinsonova lambda 0,51; F(40,687)=2,83; p<0,001).
V diskriminantno analizo habitatskih niš med ujedami in sovami smo vključili naslednje
spremenljivke: nadmorska višina, oddaljenost od naselij, Fraxinus sp. (drevesna vrsta),
Tilia sp. (drevesna vrsta) in Ostryetum (gozdna združba) (Pregl. 26). Drugi parametri so
bili izločeni iz analize. Tako kot pri cehu sov smo tudi pri tej analizi izločili malega
skovika, ker je bil zabeležen na premajhnem številu točk (n=3).
Preglednica 26: Parametri vključeni v analizo odnosov v cehu roparskih ptic (NV=nadmorska višina,
ODDN=Oddaljenost od naselij, FRAXIN=. Fraxinus sp., TILIA=Tilia sp.,OSTRYETU=Ostryetum)
Wilks'
Lambda
Partial
Lambda
F-remove
(8,157)
p-level
NV 0,57 0,91 1,95 ns
ODDN 0,57 0,90 2,10 p<0,05
FRAXIN 0,59 0,87 3,03 p<0,01
TILIA 0,57 0,90 2,05 p<0,05
OSTRYETU 0,54 0,95 1,10 ns
Prva diskriminantna funkcija je prispevala 77 % delež k razlagi in druga nadaljnjih 15 % k
analizi medvrstnih odnosov med ujedami in sovami, k čemur so največ prispevali Fraxinus
sp. in oddaljenost od naselij (Pregl. 27).
Preglednica 27: Prispevek različnih spremenljivk pri analizi odnosov v cehu roparskih ptic (NV=nadmorska
višina, ODDN=Oddaljenost od naselij, FRAXIN=. Fraxinus sp., TILIA=Tilia sp.,OSTRYETU=Ostryetum)
Root 1 Root 2
NV 0,46 -0,28
ODDN 0,52 -0,20
FRAXIN -0,48 -1,15
TILIA -0,47 -0,37
OSTRYETU 0,07 0,67
Eigenval 0,63 0,12
Cum.Prop 0,77 0,92
Med dnevnimi in nočnimi plenilci smo zabeležili večjo stopnjo segregacijo v izboru
habitata med kraguljem in kozačo (D2=5,12; p<0,001) ter skobcem in kozačo (D
2=4,67;
p<0,001) (Pregl. 28). Podobno stopnjo segregacije dobimo, če primerjamo koconogega
čuka s kraguljem (D2=4,73; p<0,001) ali s skobcem (D
2=4,54; p<0,01). Nasploh sta bila
kozača in koconogi čuk prostorsko ločena od drugih obravnavanih vrst dnevnih plenilcev,
tako je prišlo tudi do segregacije s kanjo, škrjančarjem in sršenarjem. Zanimivo, da smo pri
dveh najpogostejših vrstah, torej lesni sovi in kanji, ugotovili segregacijo habitatskih niš
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 60 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
(D2=0,50; p<0,05). Obenem je prišlo do ločevanja na habitatskem nivoju med kanjo in
velikim skovikom (D2=3,63; p<0,01). Od drugih ujed in sokolov se je veliki skovik ločil na
nivoju habitatskih niš s kraguljem (D2=2,92; p<0,05) (Pregl. 28). V skupnem testu je prišlo
tudi do izrazitejšega ločevanja med velikim skovikom in lesno sovo (D2=2,53; p<0,05).
Preglednica 28: Mahalanobisove razdalje (D
2) in p (spodnji del preglednice) med gozdnimi in nočnimi
plenilci (AG=Accipiter gentilis, AN=Accipiter nisus, AF=Aegolius funereus, BB=Buteo buteo, FS=Falco
subbuteo, 0S=Otus scops, PA=Pernis apivorus, SA=Strix aluco, SU=Strix uralensis)
Vrsta AG AN AF BB FS OS PA SA SU
AG - 0,67 4,73 0,78 1,36 2,92 2,10 0,46 5,12
AN p=ns - 4,54 0,27 0,92 2,18 0,88 0,16 4,67
AF p<0,001 p<0,01 - 2,87 6,95 10,26 7,17 5,56 0,05
BB p=ns p=ns p<0,01 - 1,77 3,63 1,90 0,50 2,97
FS p=ns p=ns p<0,01 p=ns - 0,41 0,59 1,24 7,09
OS p<0,05 p=ns p<0,001 p<0,01 p=ns - 0,75 2,53 10,43
PA p=ns p=ns p<0,01 p=ns p=ns p=ns - 1,35 7,34
SA p=ns p=ns p<0,001 p<0,05 p=ns p<0,05 p=ns - 5,79
SU p<0,001 p<0,001 p=ns p<0,001 p<0,001 p<0,001 p<0,001 p<0,001 -
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 61 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
6 RAZPRAVA IN SKLEPI
6.1 GNEZDITVENA GOSTOTA
Pri oceni gnezditvene gostote je zelo pomembno, katero popisno metodo uporabljamo, ker
lahko dobimo različne končne rezultate. Nekatere študije uporabljajo namreč popisno
metodo s predvajanjem posnetka samca, druge pa štejejo aktivna gnezda. S predvajanjem
posnetka je namreč nemogoče ločiti med pari z zarodom ali brez, s čimer lahko dobimo
višje gnezditvene gostote. Par lahko tudi okupira teritorij in se ne pari (Mikkola, 1983).
Prav tako moramo biti pozorni na dejstvo, da se je številčnost nekaterih vrst v zadnjih letih
spremenila (BirdLife International; 2004, IUCN, 2013), zato večje ali manjše gnezditvene
gostote v naši raziskavi v primerjavi z drugimi pripišemo temu dejstvu. Obenem je zelo
pomembno tudi, kje so raziskave potekale, saj so za države severne Evrope značilne nižje
gostote (Mikkola, 1983).
Gnezditvene gostote kanje v naši raziskavi (Krim 13,2 parov/10 km2; Korada/Sabotin 12,0
parov/10 km2; Banjšice 9,8 parov/10 km
2) so bile podobne vrednostim v drugih raziskavah
(Swan in Etheridge, 1995; Walls in Kenward, 2001). Na območjih s številčno populacijo
kuncev v Veliki Britaniji je Newton (1979) zabeležili povprečno gostoto 9–24 parov/10
km2. Kjer je bila kunčja populacija manjša pa je bila zabeležena gnezditvena gostota le 1
par/10 km2
(Newton, 1979). Naši rezultati so primerljivi z gnezditvenimi gostotami iz
drugih raziskav. Ker lahko kanja naseljuje različna okolja, smo tudi pričakovali, da bo
zasedala velik delež točk v raziskavi.
Na Banjški planoti je bila zabeležena najvišja gostota sršenarja (2,0 para/10 km2). Druga
najvišja vrednost je bila ocenjena na Koradi/Sabotinu (1,4), na Krimu pa je bila gostota
najnižja in je znašala 0,5 par/10 km2. Zabeležene gostote so primerljive z avstrijskimi
(Gamauf, 1999; Gamauf in sod., 2013). Gamauf (1999) je v preteklosti v raziskavah
ugotovila gostoto od 0,8 do 0,9 parov/10 km2 na nekaterih območjih Avstrije. V najnovejši
avstrijski raziskavi so Gamauf in sod. (2013) zabeležili gnezditveno gostoto 0,7 parov/10
km2 in 2,6 parov/10 km
2 na dveh različnih območjih. Višja gnezditvena gostota bi se lahko
pojavila na območjih, kjer močno prevladujejo termofilne lege in je posledično več
kožekrilcev (Moller in sod., 1991; Jones in Oldroyd, 2006), ki so glavni plen sršenarja
(Hardey in sod., 2009).
Pri kragulju je bila najvišja gostota na območju Korade in Sabotina (5,0 parov/10 km2). Na
Banjšicah je bila gostota 3,9 parov/10 km2, na Krimu pa 3,6 parov/10 km
2. Rezultati so
mnogo višji v primerjavami z rezultati iz drugih evropskih državah, kar je lahko tudi plod
različnih popisnih metodologij. Na Finskem in Nemčiji je bila zabeležena gostota 0,5
parov/10 km2, v Švici 0,4 para/ 10 km
2, medtem ko je bila v Italiji (Abruzzo regija) gostota
0,5 para/10 km2 (Penteriani in Faivre, 1997). Prav tako ne smemo pozabiti, da je bila lahko
prisotna velika uharica v drugih raziskavah, ki znatno zmanjšuje širjenje in gnezditveno
gostoto kragulja (Chakarov in Krűger, 2010).
Na Koradi in Sabotinu je bila pri skobcu zabeležena najvišja gnezditvena gostota (5,0
parov/10 km2), druga najvišja gostota je bila zabeležena na Banjški planoti in sicer 2,9
parov, medtem ko je bila na Krimu najnižja z 2,5 para/10 km2. V Evropi so raziskovalci
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 62 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
(Newton in sod., 1977; Zawadska in Zawadski, 2001) zabeležili vrednosti od 0,9 do 9,6
parov/10 km2. V Angliji so gostote nihale med 1,0 in 7,2 pari/10 km
2 (Holloway, 1996;
Ferguson-Lees in Christie, 2001). Kakor torej vidimo, so naši rezultati primerljivi z
evropskimi, nekoliko višjo gostoto na Primorskem lahko razložimo z dejstvom, da na teh
površinah prevladujejo gosti sestoji črnega gabra, ki jih skobec preferira (Newton, 1986b).
Pri škrjančarju je bila najvišja gostota zabeležena na območju Korade in Sabotina (2,8
parov/10 km2). Na območju Krima je znašala 0,5 para/10 km
2, medtem ko je bila nekoliko
višja na Banjški planoti, in sicer 1,0 para/10 km2. Clements (2001) je v raziskavi v Veliki
Britaniji so ugotovil, da je gnezditvena gostota variirala od 0,1–0,6 parov/10 km2. Sergio in
sod. (2001) so v raziskavi v celinski Evropi zabeležili gostoto med 0,5–2,9 para/10 km2,
kar je primerljivo z našimi rezultati. V raziskavi je bila povprečna razdalja do najbližjega
gnezda drugega para škrjančarjev med 1,5–8,8 km v Evropi, čeprav lahko pari gnezdijo
tudi v oddaljenosti 200 m (Sergio in sod., 2001). Na Poljskem sta Zawadska in Zawadski
(2001) v raziskavi zabeležila gnezditvene gostote 0,6 para/10 km2 kar je primerljivo z
našimi rezultati na Krimu. Obenem so nižje gostote drugih raziskovalcev (Clements, 2001;
Sergio in sod., 2001; Zawadska in Zawadski, 2001) predvsem iz severnejših predelov
Evrope, kjer so povprečne temperature nižje in je posledično manj hrane. S tem si lahko
razlagamo tudi nižjo gnezditveno gostoto na Krimu, kjer so povprečne temperature nižje v
primerjavi s drugima dvema območjema.
Kozača je bila v naši raziskavi zabeležena samo na območju Krima, gostota je tu znašala
7,1 para/10 km2, kar je ena izmed najvišjih gostot na evropskem območju. Na območju
Švedske in Finske različni avtorji (Glutz von Blotzheim in Bauer, 1994; Solonen, 1996;
Pietiäinen in Saurola, 1997) navajajo gostote med 0,1–1,0 para/10 km2 (Finska) in 0,2–3,0
para/10 km2 (Švedska). Podobne gnezditvene gostote so bile zabeležene tudi na Poljskem
(3,0 para/10 km2) (Czuchnowski, 1997). Gostota je tudi precej višja kot tista, zabeležena v
raziskavi Vrezca (2003) prav tako na območju Krima, kjer je bila gostota 2,2 teritorija/10
km2, vendar pa je bilo v tej raziskavi popisanih več točk (60) kot v naši. Obenem ne
smemo pozabiti populacijskih trendov kozače, ki kažejo na povečanje številčnosti
(BirdLife International; 2004, IUCN, 2013). Različni raziskovalci (Benussi in Genero,
1995; Vogrin, 1998; Mihelič in sod., 2000; Prešeren in Kohek, 2001) so v Sloveniji pri
kozači zabeležili gostote od 2,0 do 6,0 parov/10 km2. Na območju Slovenije predstavlja
navadni polh (Glis glis) dobršen delež prehrane kozače (Vrezec, 2000b). Navadni polh je
sicer v slovenskih gozdovih pogost (Kryštufek, 1991). V drugih državah predstavljajo
glavni delež prehrane voluharice iz rodu Microtus (Mikkola, 1983), ki v povprečju tehtajo
štirikrat manj kot navadni polh (Kryštufek, 1991; Glutz von Blotzheim in Bauer, 1994).
Najvišja zabeležena gostota lesne sove v tej raziskavi je bila zabeležena na Banjški planoti,
in sicer 13,7 parov/10 km2. Zelo podobna vrednost je bila zabeležena tudi na območju
Korade in Sabotina, in sicer 12,7 parov/10 km2. Na Krimu je bila gostota mnogo nižja, in
sicer 6,1 parov/10 km2, kar je sicer več kot je zabeležil Vrezec (2003) prav tako na Krimu,
kjer je bila gostota ocenjena na 4,0 pare/10 km2. V evropskem merilu so gnezditvene
gostote v naši raziskavi primerljive z drugimi. V Nemčiji so bile zabeležene gostote od 0,2
do 16,0 parov/10 km2 (Glutz von Blotzheim in Bauer, 1994; März, 1995; Locker in Flűgge,
1998; Stűrzer, 1998; Mebs in Scherzinger, 2000). Na Apeninskem polotoku (predmestje
Rima) so bile doslej zabeležene najvišje gostote od 20 do 40 parov/10 km2
(Ranazzi in
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 63 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
sod., 2002). Penteriani in Pinchera (1990) ter Galeotti (1994) so prav tako v Italiji
zabeležili mnogo nižje gostote (4–11 parov/10 km2). V Avstriji je bila na nekaterih
območjih zabeležena zelo visoka gnezditvena gostota, in sicer do 25 parov/10 km2 (Dvorak
in sod., 1993). Podobno visoke gostote so bile zabeležene tudi v Veliki Britaniji in na
Danskem (Hirons, 1985; Penterriani in Pinchera, 1990; Grell, 1998). Nižja gnezditvena
gostota na Krimu je verjetno posledica prisotnosti dominantnejše kozače na tem območju,
ki je v kompeticiji z lesno sovo. Višje gnezditvene gostote v južni Italiji v primerjavi z
našo raziskavo so predvsem posledica milejšega podnebja in večje količine hrane v
urbanem predmestju Rima, kar močno vpliva na produktivnost populacije.
Na Koradi in Sabotinu je bila zabeležena gostota 3,5 parov/10 km2 velikega skovika. Na
Banjški planoti je bila gostota nekoliko nižja, in sicer 2,0 para. Če primerjamo naše
rezultate s tistimi drugih raziskovalcev, vidimo, da so bile naše ocene gnezditvene gostote
nekoliko nižje. Na območju Vallarse (Italija) je bilo na površini 100 km2 zabeleženih v
različnih letih od 52 do 64 teritorijev (Marchesi in Sergio, 2005). V raziskavi v Franciji so
Bavoux in sod. (1991) zabeležili na isti površini 52 teritorijev, kar ustreza 5,2 parom/10
km2. Podobno vrednost (7,0 parov/10 km
2) so zabeležili tudi na Slovaškem (Cramp, 1985).
Najnižje gostote so bile zabeležene v Španiji, in sicer od 1 do 3 teritoriji na 100 km2
(Gragera, 1996). Šušmelj (2012) je na širšem območju Krasa zabeležila gostoto 3,0 samcev
na 10 km2, medtem ko je bila gostota na območju Goričkega 2,0 para/10 km
2 (Denac in
sod., 2011), kar je primerljivo z našimi rezultati. Precej višja gnezditvena gostota je bila
zabeležena na območju slovenske Istre (Zagoršek, 2013), kjer je bila gostota 7,1
samcev/10 km2. Nekoliko nižja gostota v naši raziskavi je morda posledica tega, da je bil
velik delež popisnih točk na območjih obsežnejših gozdnih kompleksov, ki pa velikemu
skoviku ne ustrezajo za gnezdenje (Bavoux in sod., 1997).
Na območju krimskega hribovja je bila pri malem skoviku zabeležena gostota 1,5 para/10
km2. Gnezditvena gostota je bila mnogo manjša v primerjavi z raziskavo Vogrina in
Svetličiča (2001), kjer je bila zabeležena gostota 8 parov/10 km2. Podobna vrednost kot v
naši raziskavi je bila zabeležena v vzhodnih Alpah, kjer je gostota znašala 1,4 para/10 km2
(Scherzinger, 1974). V Skandinaviji so zabeležene gostote še precej nižje. Na Finskem je
Mikkola (1970) zabeležil gostoto 0,4 para/10 km2, še nižja gostota pa je bila na
Norveškem, kjer je znašala 0,01 do 0,02 para/10 km2. Najverjetneje se mali skovik pojavlja
na območju Krima le občasno v maksimumu populacijskih nihanj (Vrezec, 2003).
Glede koconogega čuka je bila na Krimu v tej raziskavi zabeležena gostota 4,1 parov/10
km2. Na istem območju je raziskava Vrezca (2003) zabeležila gnezditveno gostoto 2,8
para/10 km2. V primerjavami z raziskavami iz različnih delov Evrope so naši rezultati
primerljivi. Na Finskem (Glutz von Blotzheim in Bauer, 1994; Solonen, 1996; Pietiäinen
in Saurola, 1997) je bila zabeležena gnezditvena gostota nižja 1,0 par/10 km2, medtem ko v
Nemčiji različni avtorji (Glutz von Blotzheim in Bauer, 1994; März, 1995; Locker in
Flűgge, 1998; Stűrzer, 1999; Mebs in Scherzinger, 2000) navajajo vrednosti od 0,5 do 16,0
parov/10 km2
V Švici so raziskovalci (Penteriani in Pinchera, 1990; Augst, 2000; Mebs in
Scherzinger, 2000) zabeležili vrednosti 1,2–4,5 parov/10 km2. Koconogi čuk ima majhen
teritorij (1 km2), zato so lahko na nekaterih območjih raziskavah zabeležene gostote prek
10 parov/10 km2. Kot smo že v uvodu omenili, so trije pomembni dejavniki (prisotnost
dupel, optimalna velikost odprtih površin, odsotnost lesne sove), ki vplivajo na gostoto
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 64 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
koconogega čuka (Locker in Flűgge, 1998). Na območju Krima so ti pogoji optimalni, zato
ne presenečajo dokaj visoke gnezditvene gostote (Vrezec, 2003). Najverjetneje bi bila
gostota še višja, če na nižjih nadmorskih višinah ne bi bila zabeležena lesna sova.
Statistično značilne razlike med območji so se pojavile samo pri sovah, medtem ko pri
ujedah in sokolih praktično ni bilo razlik v gostotah. To pomeni, da se sove na okoljske
razmere precej bolj odzivajo kot ujede. Lesna sova se je kot edina sova pojavljala na vseh
treh območjih in je imela na območju Krima nižjo gostoto kot na Primorskem, kar je
najverjetneje posledica prisotnosti kozače. Pri vseh obravnavanih vrstah sov so bili
rezultati primerljivi z drugimi raziskavami, le pri kozači smo zabeležili nekoliko višje
gostote, kar je lahko posledica povečanja populacije (Birdlife International, 2004; IUCN,
2013), obenem so zadnji podatki o gostotah na Krimu star 10 let (Vrezec, 2003). Pri
nekaterih ujedah so gnezditvene gostote odstopale od rezultatov iz drugih raziskav,
predvsem pri kragulju smo zabeležili visoko gostoto. Možno je tudi, da je prišlo pri popisu
do zamenjave med vrstami, saj imata podobni oglašanji kanja in kragulj ter skobec in
škrjančar.
6.2 IZBIRA HABITATA OBRAVNAVANIH VRST UJED IN SOV
Vseh pet vrst obravnavanih vrst ujed in sokolov se je pojavljalo na vseh treh območjih, kar
kaže na sposobnost naseljevanja različnih habitatnih tipov. Za razliko so se nekatere vrste
sove pojavljale samo na posameznih območjih, kar kaže na določene omejitve izbire
habitata. Sove so imele izrazitejše habitatne preference, zato lahko rečemo, da se bolj
odzivajo na okoljske spremembe v primerjavi z ujedami.
6.2.1 Kanja
Kanja ni kazala izrazitih habitatnih preferenc, zato lahko strnemo v zaključek, da
predstavlja večina površin na vseh treh območij v raziskavi zanjo primerne gnezditvene
habitate. Nasploh pri nobenem parametru med teritoriji in nezasedenimi mesti ni bilo
statističnih razlik. Obenem je treba omeniti, da tudi podatki iz tuje literature (Cramp in
Simmons 1980; Walls in Kenward, 2001; Gamauf, 2013) kažejo, da kanja nima izrazitih
gnezditvenih zahtev in lahko zaseda zelo različna okolja. Cramp in Simmons (1980) sicer
navajata, da se naša najpogostejša ujeda izogiba visokih gorskih območij. Vrsta sicer
najpogosteje gnezdi na drevesih, vendar lahko gnezdi tudi na klifih, strmih obalah, strmih
pobočjih, vresišč brez dreves in primernih skalah (Cramp in Simmons, 1980). Glede kanje
lahko z našo raziskavo potrdimo dejstvo, da vrsta naseljuje širok spekter različnih okolij.
6.2.2 Sršenar
Sršenarja nismo zabeležili v nižinah in višjih predelih raziskave. V naši raziskavi je na
teritorijih sršenarja prevladoval črni gaber, ki je termofilna vrsta. Omenjeno dejstvo lahko
kaže na preferenco sršenarja do termofilnih leg, kar je lahko povezano z njegovo prehrano,
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 65 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
saj osja gnezda najdemo večinoma na termofilnih legah (Moller in sod., 1991; Jones in
Oldroyd, 2006). Kožekrilci predstavljajo glaven vir hrane sršenarju (Roberts in sod., 1999),
zato najverjetneje naseli območja, kjer je v bližini dovolj kožekrilcev in mu ni treba
vsakodnevno na lov na daljše razdalje. Teritorije sršenarja so v veliki večini prekrivale
gozdne površine. Roberts in sod. (1999) so v raziskavi ugotovili, da je bila gozdna
pokritost na gnezditvenih območjih v Veliki Britaniji okoli 46 % (31 do 81 %). V naši
raziskavi je bila gozdna pokritost gnezditvenih območij še večja, 85 % (75–100 %).
Gnezda sršenarja najdemo tako v iglastih, mešanih kot tudi v listnatih gozdovih (Etheridge,
2007). Takšne rezultate smo dobili tudi mi, le v čistih sestojih iglavcev vrste nismo
zabeležili. Nasploh lahko rečemo, da je sršenar vrsta, ki naseljuje različna okolja in nima
posebnih habitatnih zahtev, kljub temu pa je pokazal preferenco do termofilnih leg.
6.2.3 Kragulj
Pri kragulju smo ugotovili preferenco vrste po nižji nadmorski višini in smo ga zabeležili
do približno 800 m. n. v. Drugi parametri niso pokazali statističnih razlik med teritoriji in
nezasedenimi mesti. Odsotnost na višjih nadmorskih višinah lahko pripišemo kozači, ki je
s kraguljem v kompeticiji (Solonen, 1993), vendar pa se je kozača pojavljala samo na
območju Krima. V nižinskem delu V. Britanije je sta Marquissa in Newtona (1982)
ugotovila, da je na 40 gnezditvenih mestih gozd pokrival v povprečju 68 % površin
(polmer 750 m od gnezditvenega mesta). Nekatera gnezditvena območja je pokrival gozd s
kar 89 %, v nekaterih pa samo s 17 % (druge površine so bile večinoma kmetijske). Manj
gozdnata območja uporablja, potem ko so tista bolj gozdnata že zasedena. Teritorije
kragulja v naši raziskavi je gozd pokrival s 85 % (76–94 %). Podobno kot v raziskavah
tujih raziskovalcev (Petty, 1996; Bosakowski, 1999; Selas in sod., 2008) so tudi naši
rezultati pokazali, da lahko kragulj naseljuje širok spekter okolij.
6.2.4 Skobec
V naši raziskavi je skobec zasedal zelo različna okolja in ni kazal bistvenih habitatnih
preferenc. Na teritorijih skobca sta od drevesnih vrst v naši raziskavi prevladovala črni
gaber in bukev. Zanimivo je, da so predvsem sestoji črnega gabra gosti, kar lahko nakazuje
preferenco skobca po gnezdenju v takšnih gozdovih z gostimi sestoji, s čimer bi se lahko
izognil kragulju. Gost sestoj dreves naj bi varoval skobca pred potencialnimi plenilci.
Kragulj raje gnezdi v bolj redkih sestojih, kar prisili skobca v gnezdenje v gostih drevesnih
sestojih (Newton, 1986a; Vedder in Dekker, 2004). V takšnih gozdovih namreč morebitni
plenilci zelo težko opazijo vrsto. Obenem je v gostih gozdovih (veliko podrasti) večje
število manjših ptic (Strøm in Sonerud, 2001), ki so glaven plen skobca. Skobec uporablja
manj ugodne habitate (manjši gozdovi, pokrajina z redkimi drevesi, mestni parki in gozdne
krpe), kadar želeni habitati niso na voljo (Hardey in sod., 2009). Newton (1986a) je tako
odkril, da so skobci pogosto gnezdili ob železniški liniji, drevesih ob potokih, živih mejah,
krajinah z redkimi drevesi, sadovnjakih in kamnolomih. Razdalja med sosedskimi
gnezdečimi pari je odvisna od produktivnosti habitata in številčnostjo manjših ptic. V
Britaniji je bila povprečna razdalja do najbližjega gnezdečega para (v območjih z
neprekinjenim ustreznim habitatom) od 0,5–2 km (Newton in sod., 1977; Newton, 1986a).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 66 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
6.2.5 Škrjančar
Na vseh zasedenih mesta s škrjančarjem so prevladovale gozdne površine. Podobno kot pri
sršenarju in skobcu je tudi škrjančar zasedal točke, na katerih je bila najpogostejša
drevesna vrsta črni gaber. Preferenco do črnega gabra si lahko razlagamo s tem, da je v
gostih sestojih črnega gabra večje število mali ptic (Strøm in Sonerud, 2001) in žuželk
(Bouget in Duelli, 2004), ki predstavljajo glavni delež prehrane škrjančarja (Mebs in
Schmidt, 2006). Ne smemo pozabiti tudi dejstva, da kragulj, ki je plenilec škrjančarja, raje
gnezdi v bolj redkih gozdnih sistemih (Mebs in Schmidt, 2006). Tudi pri škrjančarju
podobno kot pri drugih obravnavanih ujedah in sokolih pri večini parametrov (razen
drevesnih vrstah) ni bilo značilnih statističnih razlik med zasedenimi in nezasedenimi
mesti, kar kaže na sposobnost naseljevanja zelo različnih okolij..
6.2.6 Kozača
Pričakovano vrste nismo našli na Koradi/Sabotinu in Banjški planoti, čeprav se kozača
pojavlja na obeh območjih v zimskih mesecih (Figelj, 2001). Naša raziskava je pri kozači
pokazala preferenco po višjih nadmorskih višinah. Kozača sicer v Sloveniji naseljuje zelo
različne nadmorske višine, tako najdemo gnezdeče osebke od nižavja (približno 150 m. n.
v.) do hribovitih predelov (okoli 1.600 m. n. v.) (Tome, 1996; Mihelič in sod., 2000;
Vrezec, 2007). Kljub temu pogosteje gnezdi v montanskih gozdovih kot v nižinskih
gozdovih. S sistematičnimi točkovno popisnimi raziskavami (Vrezec 2003; Vrezec in
Tome, 2004b) se je pokazalo, da kozače ne preferirajo določenih nadmorskih višin. Tako
so bile kozače približno enakomerno razporejene po višinskem profilu. Za razliko od svoje
bližnje sorodnice lesne sove se kozača izogiba bližini naselij in preferira velike oddaljene
gozdove v starejših razvojnih fazah (Vrezec in Tome, 2004a). Tako se je izkazalo tudi v
naši raziskavi, saj so imeli teritoriji kozače večjo oddaljenost do naselij od nezasedenih
mest. Prav tako se je izkazalo, da so imele zasedene točke statistično večji delež gozda in
mnogo večji delež iglavcev. Kozača se je sicer pojavljala tako na mestih, kjer so
prevladovali iglavci kot tudi na mestih z listavci. Če gledamo drevesne vrste, je na
teritorijih kozače prevladovala jelka. Kot kaže, je za prisotnost najbolj pomembno stanje, v
katerem je gozd (Vrezec, 2007). Na teritorijih kozače so se v naši raziskavi večinoma
pojavljali sestoji v starejših razvojnih fazah debeljaka. Eden iz med razlogov, ki lahko
pojasnjuje odsotnost kozače na območju Korade, Sabotina in Banjšic, je lahko ta, da je na
teh območjih zelo malo gozda v razvojni fazi debeljaka, ki ga preferira kozača. Na
območjih, kjer je gnezdila kozača, je močno prevladovala gozdna združba bukve Fagetum
s.l.). Večina teritorijev kozače v Sloveniji leži znotraj velikih gozdnih kompleksov
dinarskega jelovo-bukovega gozda (Omphalado–Fagetum) in drugih bukovih gozdov
(Vrezec, 2007). Nasprotno je kozača redka v gozdovih navadne smreke (Piceetum s.l.). Z
našo raziskavo smo potrdili, da ima kozače številne habitatske preference, ki vrsto obenem
omejujejo pri razširjenosti po Sloveniji.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 67 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
6.2.7 Lesna sova
Večina značilnih parametrov pri lesni sovi je bila obratno sorazmernih s tistimi od kozače.
Podobno kot v nekaterih drugih raziskavah (Vrezec, 2003; Vrezec in Tome, 2004b) je
lesna sova v naši raziskavi zasedala nižje ležeče predele, kar je verjetno posledica
prisotnosti kozače na višjih nadmorskih višinah, ki izključuje lesno sovo. Raziskave na
območjih, kjer ni kozače, niso pokazale preference lesne sove do nižjih nadmorskih višin
(Hardy, 1992; Coles in sod., 2000). Najverjetneje je prišlo do statističnih razlik pri
nekaterih parametrih predvsem zaradi dejstva, da je kozača iz teritorijev izločila lesno
sovo, ki je manj dominantna vrsta. Iz tuje literature (Southern, 1970; Mikkola, 1983;
Hirons, 1985; Galleoti, 1994; Ranazzi in sod., 2000) vidimo, da je lesna sova izjemno
prilagodljiva vrsta in naseljuje različne tipe habitatov. Ob prisotnosti močnejšega
kompetitorja v cehu (kozača npr.) lesna sova naseli zanjo manj ugodne habitate, kar
predstavlja nekakšen refugij (Vrezec in Tome, 2004a). Tako je bilo tudi v naši raziskavi,
saj je vrsta v simpatriji (Krim) naseljevala mesta z nižjimi nadmorskimi višinami, manjšim
deležem debeljaka, večjim deležem listavcev in manjšim deležem gozda. Zanimivo je tudi
dejstvo, da je od drevesnih vrst na teritorijih lesne sove prevladoval črni gaber, na
nezasedenih mestih pa jelka, ki je bila obenem najpogostejša vrsta na teritorijih kozače.
Predvsem zaradi sposobnosti prilagajanja je vrsta v Evropi zelo razširjena (Hardey in sod.,
2009). Lesna sova je v naši raziskavi potrdila določene preference pri izbiri habitata, ki pa
so najverjetneje povezane s prisotnostjo kozače. Tuji raziskovalci (Southern, 1970;
Mikkola, 1983; Hirons, 1985; Hardy, 1992; Galleoti, 1994; Redpath, 1995; Ranazzi in
sod., 2000) navajajo, da vrsta naseljuje širok spekter okolij.
6.2.8 Veliki skovik
Vrsta se je pojavljala na Koradi in Sabotinu ter na Banjšicah, na Krimu pa najverjetneje ni
ustreznih gnezditvenih habitatov za velikega skovika, najbližje se pojavlja na
Ljubljanskem barju, kjer je dokaj pogost (Denac, 2009). Veliki skovik je v naši raziskavi
pokazal določeno mero preference pri izbiri habitata. Tako so naši rezultati pokazali, da je
vrsta naseljevala točke, kjer so močno prevladovali listavci, kar je razumljivo, saj na obeh
primorskih območjih močno prevladujejo, iglavcev pa je samo za vzorec. Do statističnih
razlik med zasedenimi in nezasedenimi mesti je prišlo tudi glede deleža debeljaka, ki ga je
bilo manj na teritorijih. Veliki skovik je majhna vrsta sove, ki lahko gnezdi tudi v
osamljenih starih debelih drevesih, zato lahko naseljuje tudi območja, kjer je majhen delež
debeljaka. Omeniti moramo tudi pomembno dejstvo, da lahko veliki skovik gnezdi v starih
zapuščenih hišah (Marchesi in Sergio, 2005), ki jih je veliko predvsem na območju Korade
in Sabotina. Obenem so naši rezultati pokazali, da je bila najpogostejša vrsta na teritorijih
velikega skovika črni gaber, kar kaže preferenco do termofilnih leg, kjer se pojavlja večje
število žuželk (Bouget in Duelli, 2004), ki so glavna prehrana velikega skovika (Mikkola,
1983).
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 68 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
6.2.9 Mali skovik
Pri najmanjši sovi v raziskavi smo zabeležili samo tri pare in še to samo na območju
Krima, zato težko kar koli sklepamo in delamo zaključke o izbiri habitata. Na Banjšicah in
Koradi ter Sabotinu najverjetneje ni bilo ustreznih habitatov za gnezdenje te vrste. Na
Krimu je mali skovik zasedal mesto s samo 385 m nadmorske višine, kar je verjetno ena
najnižje zabeleženih točk pojavljanja malega skovika pri nas. Ta točka je bila oddaljena od
naselja samo 360 m, kar je nekoliko nenavadno za to vrsto, ki večinoma naseljuje območja,
ki so daleč stran naselij (Mikkola, 1983). V Sloveniji sta Vogrin in Svetličič (2001)
ugotovila, da naseljuje območja z nadmorsko višino okoli 900 m in vse do 1.700 m.
Pojavljanja na nižjih nadmorskih višinah so zabeležena predvsem na Češkem, kjer mali
skovik naseljuje predele med 400 in 1.300 m. n. v. (Danko in sod., 1994; Schrőpfer, 1997).
V naši raziskavi mali skovik ni pokazal preference po višji nadmorski višini, tudi pri večini
drugih parametrov ni bilo statističnih razlik. Edini parameter, pri katerem je prišlo do
značilnih razlik, je bila prevladujoča drevesna vrsta, saj je na teritorijih prevladovala jelka.
Vogrin in Svetličič (2001) navajata, da se je mali skovik največkrat pojavljal v bukovem
gozdu z jelko (Omphalodo-Fagetum prealpinum). V tej raziskavi je bilo ugotovljeno tudi,
da skovik ne izbira gozdnih združb glede na njihovo zastopanost, ampak preferira točno
določene združbe. Kot smo že prej omenili, se mali skovik na Krimu verjetno pojavlja
zgolj na višku populacijskih nihanj, saj ga v predhodnih študijah na območju niso
zabeležili (Vrezec, 2003).
6.2.10 Koconogi čuk
Vrsta se je podobno kot kozača pojavljala samo na Krimu. Koconogi čuk je imel nasploh
podobne habitatne preference kot kozača. Gozd na teritorijih je bil večinoma v razvojni
fazi debeljaka, obenem pa je bil večji delež iglavcev. Tovrstni gozdovi naj bi zagotavljali
kvaliteten in številčen plen. V takšnih gozdovih je pozimi sneg neskorjast, v poletnih
mesecih pa podrast ni tako bujna, kar omogoča lažjo dostopnost do plena (Sonerud, 1986).
Kljub temu pa teritoriji koconogega čuka vsebujejo tudi odprte površine, ki predstavljajo
predvsem vir hrane spomladi, ker se na odprtih površinah namreč sneg hitreje stopi, s tem
pa je lov lažji (Hakkarainen in sod., 1996). Podobne rezultate smo zabeležili tudi mi, saj
smo na vseh teritorijih koconogega čuka poleg gozda zabeležili tudi ostale površine. Gosse
in Montevecchi (2001) sta v Novi Fundlandiji ugotovila, da je vrsta naseljevala sestoje
iglavcev (smrekovi), ki so bili stari najmanj 80 let. Omenjeno dejstvo lahko igra ključno
vlogo pri odsotnosti koconogega čuka na Koradi, Sabotinu in Banjški planoti, kjer je gozda
v starejših razvojnih fazah zelo malo in je malo ustreznih drevesnih dupel. Zanimivo je
tudi, da so imeli teritoriji manjši naklon v primerjavi z nezasedenimi mesti, kar bi lahko
bila posledica lažjega lova na položnejših območjih (Pedrini in Sergio, 2001; Sergio in
sod., 2009). Podobno kot v raziskavi Vrezca in Tometa (2004b) smo potrdili preferenco
koconogega čuka do višje ležečih gozdov. Na nižjih nadmorskih višinah se pojavlja lesna
sova, ki je dominantnejša vrsta in koconogega čuka izpodrine iz teritorija. Kakor torej
vidimo, koconogi čuk preferenčno izbira določene habitatne tipe, ki jih najdemo na
območju Krima.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 69 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
6.3 MEDVRSTNI ODNOSI
6.3.1 Ceh dnevnih plenilcev (ujede in sokoli)
Pri vsakem cehu smo preučevali potencialni odraz medvrstnih odnosov v izboru habitata
obravnavanih gozdnih plenilskih ptic. Med obravnavanimi vrstami ujed in sokolov je bilo
malo ali pa ni bilo ekoloških segregacij. Zanimivo, da v naši raziskavi ni prišlo do
habitatske segregacije med kraguljem in skobcem, saj je kragulj pomemben plenilec
skobca (Brull, 1984). V Angliji je Newton (1986a) ugotovil, da je kragulj napadal skobce
in jih izločal iz teritorija. Skobec na območjih, kjer naseljuje območja skupaj s kraguljem,
uporablja goste gozdne sestoje (Newton, 1986a; Vedder in Dekker, 2004), kar se je
najverjetneje zgodilo tudi v naši raziskavi. Predvsem na obeh primorskih območjih so bili
pogosti gosti sestoji črnega gabra.
Prav tako ni prišlo do segregacije med kanjo in kraguljem, čeprav številni avtorji
(Kostrzewa, 1991; Kruger, 2002; Hakkarainen in sod., 2004) navajajo izključevanje med
vrstama. Osebki obeh vrst so se skupaj pojavljali na 6 mestih raziskave. Še bolj sta se sicer
prekrivali niši med skobcem in kanjo, kar je tudi razumljivo, ker med njima ne poteka
kompeticija (Mikkola, 1983; Solonen, 1993; Sergio in Hiraldo; 2008).
Med kraguljem in sršenarjem ni prišlo do ločevanja, čeprav so nekateri raziskovalci
zabeležili izogibanje med vrstama (Kostrzewa, 1991; Kruger, 2002; Bijlsma, 2004;
Gamauf in sod., 2013). Eden izmed možnih razlogov za prekrivanje habitatskih niš med
vrstama je dejstvo, da se začne gnezditvena sezona sršenarja skoraj dva meseca za
kraguljem, zato v tem času niso tako agresivni pri branjenju teritorijev. Prav tako imata
kragulj in sršenar različni prehrani (Rutz in sod., 2006; Hardey in sod., 2009), kar občutno
zmanjšuje kompeticijo.
Majhno stopnjo segregacije med ujedami in sokoli lahko pripišemo različnim dejavnikom.
Eden izmed teh je različen način prehrane obravnavanih vrst, saj sta kanja in kragulj
prehranska oportunista, čeprav se prehranjujeta večinoma s sesalci. Skobec pleni predvsem
ptice, škrjančar se poleg ptic večinoma prehranjuje z žuželkami, medtem ko se sršenar
hrani s kožekrilci (Flint, 1984; Newton, 1986a; Roberts in sod., 1999; Reif in sod., 2001;
Mebs in Schmidt, 2006; Rutz in sod., 2006; Hardey in sod., 2009). Najverjetneje različen
način prehranjevanje med omenjenimi vrstami omogoča sobivanje, zato lahko zaključimo s
tezo, da na ravni prehranske niše ni izrazite kompeticije. Obenem imajo obravnavane vrste
različen čas gnezdenja, kar odločno zmanjša interakcije med vrstami (Cramp in Simmons,
1980; Newton in Moss, 1984; Petty, 1989; Sergio in sod., 2001; Brown in sod., 2003;
Hardey in sod., 2009). Očitno prihaja med ujedami in sokoli predvsem do kompeticije za
gnezditvena mesta, zaradi česar pride do izključevanja med vrstami (Mikkola, 1983;
Solonen, 1993; Hakkarainen in sod., 2004; Sergio in Hiraldo; 2008). Tega v naši raziskavi
nismo potrdili.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 70 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
6.3.2 Ceh nočnih plenilcev (sove)
Podobno kot sta ugotovila Vrezec in Tome (2004b) se je tudi v tej raziskavi izkazalo, da je
v cehu sov najbolj dominantna kozača izločila lesno sovo. V bližini teritorijev kozače smo
zabeležili koconogega čuka, kar kaže, da prisotnost kozače na vrsto bistveno ne vpliva.
Kozača z izločitvijo lesne sove odstrani potencialnega kompetitorja koconogega čuka, kar
nakazuje celo pozitiven vpliv. Hakkarainen in Korpimäki (1996) sicer navajata, da
predstavljajo teritoriji koconogega čuka v bližini kozače suboptimalen habitat, ker kozača
lahko upleni koconogega čuka. Med kozačo in koconogim čukom gre za pozitivno
posredno interakcijo, ki je enostranska. Omenjene vrste v cehu sov plenijo predvsem male
sesalce, zato med njimi poteka močna kompeticija (Mikkola, 1983; Vrezec, 2001a;
Marchesi in Sergia; 2005; Kuhar in sod., 2006; Sotenšek, 2012; Zarybnicka in sod., 2013).
V naši raziskavi smo ugotovili, da se koconogi čuk, kozača in lesna sova habitatsko
ločujejo glede na nadmorsko višino, pri čemer sta kozača in koconogi čuk zasedala višje,
lesna sova pa nižje nadmorske višine. Kljub temu pa sta se predvsem na nižjih nadmorskih
višinah lesna sova in kozača pojavljali skupaj. Na Krimu so bile prisotne vse tri vrste
(simpatrija), na Koradi in Sabotinu ter Banjšicah pa je bila prisotna le lesna sova
(alopatrija). Alopatrične lesne sove izbirajo podoben habitat kot kozača, kjer se pojavljata
vrsti sintopično, lesna sova naseljuje območja z nižjo nadmorsko višino in bližino
človeških naselij (Vrezec in Tome, 2004b). Torej ji omenjeni habitati, ki ne ustrezajo
kozači, predstavljajo nekakšen refugij. Podobno prostorsko razporeditev v cehu sov sta
zabeležila tudi Vrezec in Tome (2004b), ki sta prav tako preučevala razporeditev kozače,
lesne sove in koconogega čuka.
Zanimivo smo na območjih Korade in Sabotina ter Banjške planote na posameznih mestih
skupaj zabeležili lesno sovo in velikega skovika. Nekateri avtorji (Marchesi in sod., 2006;
Zubergoitie in sod., 2005) so namreč odkrili, da lesna sova izpodrine iz teritorija velikega
skovika ali pa omenjeno vrsto celo pleni. Vrsti imata različno prehrano (Marchesi in
Sergio, 2005; Sotenšek, 2012), veliki skovik pa začne z gnezdenjem kasneje kot lesna sova
(Wendland, 1984; Arlettaz in sod., 1991; Petty, 1999), kar zmanjšuje kompeticijo med
vrstama. Delno prekrivanje teritorijev med vrstama lahko razlagamo z dejstvom, da so
teritorije v bližini lesne sove zasedali še neizkušeni osebki velikega skovika.
Pri sovah smo zabeležili segregacijo habitatskih niš, kar je najverjetneje posledica dokaj
podobne prehrane in časa gnezdenja. Kozača, lesna sova ter koconogi čuk začnejo gnezditi
ob približno istem času, medtem ko začne veliki skovik kasneje z gnezdenjem (Korpimäki,
1981; Wendland, 1984; Arlettaz in sod. 1991; Schön, 1995; Locker in Flűgge, 1998; Petty,
1999; Vrezec in Kohek, 2001; Vrezec, 2007). Prav tako imajo te vrste dokaj podobne
zahteve glede izbire gnezditvenega prostora (Korpimäki, 1981; Mikkola, 1983; Arlettaz in
sod., 1991; Schön, 1995; Locker in Flűgge, 1998; Vrezec, 2007), kar še dodatno zaostri
kompeticijo med njimi.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 71 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
6.3.3 Ekološka razmerja med ujedami in sovami
Pričakovano je bila stopnja ločevanja večja znotraj ujed oziroma sov kot med skupinama,
kar lahko pripišemo večjemu prekrivanju ekoloških niš v časovni aktivnosti. Znotraj ceha
sov je bila obenem bistveno večja stopnja segregacije kot pri ujedah. Med sovami in
ujedami prihaja do kompeticije predvsem zaradi gnezdilnih mest, čeprav so znani primeri
številnih plenjenj med cehoma (Mikkola, 1983; Solonen, 1993; Strøm in Sonerud, 2001;
Hakkarainen in sod., 2004; Sergio in Hiraldo, 2008; Chakarov in Krűger, 2010).
Najbolj sta se habitatsko ločila kragulj in kozača, ki sta bila skupaj zabeležena na dveh
točkah na Krimu. Solonen (1984) tudi sicer omenja kompeticijo med obema vrstama. Do
segregacije je prišlo tudi med kozačo in skobcem, ki lahko predstavlja plen kozači
(Solonen, 1993). Podobne rezultate smo dobili tudi med kraguljem in koconogim čukom
ter skobcem, kar je razumljivo, saj se je koconogi čuk pojavljal večinoma na mestih, ki jih
je zasedala kozača. Na splošno sta bila kozača in koconogi čuk ločena od drugih
obravnavanih vrst dnevih plenilcev, celo od kanje, škrjančarja in sršenarja.
Pri dveh najpogostejših vrstah, torej lesni sovi in kanji, smo ugotovili segregacijo
habitatskih niš, kar si lahko razlagamo z dejstvom, da kanja lahko gnezdi tudi na območjih,
kjer je večina površin kmetijskih, kar za lesno sovo ne moremo trditi. Obenem je prišlo
tudi do ločevanja na habitatnem nivoju med kanjo in velikim skovikom, kar je
najverjetneje posledica nezmožnosti gnezdenja velikega skovika na obsežnih gozdnih
površinah, saj veliki skovik naseljuje predvsem visokodebelne sadovnjake, drevesne
mejice, površine v zaraščanju, ekstenzivne travnike in manjše gozdne površine (Bavoux in
sod., 1997; Denac, 2009). Nasprotno lahko kanja naseljuje tako intenzivne kmetijske
površine kot tudi obsežnejše gozdne komplekse (Hardey in sod., 2009).
Posamezne vrste (koconogi čuk, kozača in veliki skovik) so se pojavljale samo na
nekaterih območjih raziskave, zato je bilo razumljivo težko oceniti medsebojne odnose z
ostalimi vrstami. Kakor torej vidimo, prihaja med obravnavanimi vrstami obeh cehov do
določenih interakcij, ki lahko posledično vplivajo na prostorsko razporeditev teritorijev
(Solonen, 1993). Kljub temu je prišlo v naši raziskavi do precejšnjega prekrivanja
habitatskih niš med ujedami in sovami, kar je posledica tega, da se posamezne vrste obeh
cehov ločijo na številnih nivojih niš, predvsem po času aktivnosti in gnezditvenih mestih
(Mikkola, 1983; Sergio in Hiraldo, 2008). Najverjetneje prihaja do še največjega
prekrivanja na ravni prehranskih niš.
6.4 SKLEPI IN ZAKLJUČEK
Ugotovitve raziskave gnezditvenih gostot, izbire habitata in medvrstnih odnosov med
ujedami in sovami na območju Krima, Korada, Sabotina in Banjške planote lahko strnemo
v naslednje sklepe:
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 72 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
- Gnezditvene gostote ujed in sov v tej raziskavi (Slovenija) so podobne tistim v
drugih raziskavah, le gostoti kozače in kragulja sta višji, če ju primerjamo z
drugimi študijami v Evropi.
- Pri ujedah ni bilo posebnih preferenc pri izbiri habitata.
- Pri sovah določene preference pri izbiri habitata.
- Znotraj ceha dnevnih plenilcev ni bila zabeležena segregacija.
- Stopnja segregacije znotraj ceha sov je bila večja kot med skupinama.
- Med vrstami obeh cehov ni bilo bistvenega ločevanja habitatskih niš, vendar smo
zabeležili določene segregacije.
- Kozača in koconogi čuk sta bila ločena od drugih obravnavanih vrst dnevnih
plenilcev.
V prihodnosti je potrebno opraviti več raziskav za boljšo oceno interakcij med pticami
plenilkami, prav tako bi nam te študije pomagale pri boljšem razumevanju strukture in
raznolikosti ceha plenilcev
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 73 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
7 POVZETEK
7.1 POVZETEK
Glavna naloga magistrskega dela je bila določiti stopnjo ločevanja znotraj ceha gozdnih
ujed in ceha sov glede na izbor habitata. Ocenili smo medvrstne odnose med kraguljem
(Accipiter gentilis), skobcem (Accipiter nisus), koconogim čukom (Aegolius funereus),
kanjo (Buteo buteo), škrjančarjem (Falco subbuteo), malim skovikom (Glaucidium
passerinum), velikim skovikom (Otus scops), sršenarjem (Pernis apivorus), lesno sovo
(Strix aluco) in kozačo (Strix uralensis). Ujede in sove so povsem na vrhu prehranske
verige, zato med njimi pričakujemo močne interakcije. Sove so večinoma aktivne ponoči,
medtem ko so ujede nasprotno aktivne predvsem podnevi, zato pričakujemo segregacijo
predvsem znotraj cehov.
Podatki teritorijev sov in ujed so bili zbrani med marcem in avgustom 2012 na Krimu
(Dinaridi), Koradi (zahodna Slovenija), Sabotinu (zahodna Slovenija) in na planoti
Banjšice (zahodna Slovenija). Za popis teritorijev smo uporabili metodo popisa s
predvajanjem posnetka samčevega teritorialnega petja. Skupno je bilo izbranih 56 točk od
vznožja do vrha hribov, od tega jih je bilo 25 Krimu, 18 na območju Korade/Sabotina in 13
na Banjšicah. Popis izbranih sov in ujed smo izvedli v času teritorialnega oglašanja samcev
(odvisno od vrste). Na vsaki točki smo posnetek predvajali dvakrat do trikrat ob različnih
dnevih. Vsak odziv smo zabeležili kot zaseden teritorij. Na posamezni točki smo lahko
zabeležili dva teritorija iste vrste, če smo zabeležili dva samca istočasno. V polmeru 500 m
vsake točke smo ocenili trinajst različnih spremenljivk, in sicer: nadmorsko višino, naklon,
lego, oddaljenost od naselij, prisotnost naselij, delež gozda, delež urbanih površin, delež
listnatega gozda, delež mladovja, delež drogovnjaka, delež debeljaka, delež drevesnih vrst
in delež gozdnih združb.
Med ujedami je imela kanja najširšo habitatsko nišo in ni kazala nobenih bistvenih
habitatnih preferenc. Lesna sova je imela najširšo nišo v cehu sov. Kozača in koconogi čuk
sta zasedala pretežno višje nadmorske višine, medtem ko je lesna sova zasedala nižje
nadmorske višine na območju Krima. Ti dve vrsti (in tudi mali skovik) sta sobivali na
nekaterih točkah raziskave, čeprav naj bi bil kozačin teritorij suboptimalen habitat za
koconogega čuka. Kozača in lesna sova sta se ločevali pri izbiri habitata, kar kaže na
kompeticijsko izključevanje. V simpatriji s kozačo je bila lesna sova omejena na nižje
nadmorske višine, kar je posledica dejstva, da je bolj dominantna kozača izločila lesno
sovo. Do delne segregacije je prišlo tudi med lesno sovo in velikim skovikom. Znotraj ceha
ujed je bilo veliko prekrivanje niš med vsemi vrstami. Med obema skupinama ptic je bilo
malo izključevanja. Kozača in koconogi čuk sta bila značilno ločena od drugih ujed in
sokolov. Od drugih roparskih ptic je prišlo do ločevanja habitatskih niš med kanjo in lesno
sovo, kanjo in velikim skovikom ter med kraguljem in velikim skovikom.
Veliko prekrivanje habitatskih niš med ujedami in sovami je možno, ker se ceha ločita na
drugih nivojih niš, predvsem po času aktivnosti in gnezditvenih mestih.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 74 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
7.2 SUMMARY
The main objective of the thesis was to determine degree of segregation within forest birds
of prey guild and owl guild, by comparing habitat selection. We examined inter-specific
relations among Goshawk (Accipiter gentilis), Sparrowhawk (Accipiter nisus), Tengmalm's
owl (Aegolius funereus), Common Buzzard (Buteo buteo), Eurasian Hobby (Falco
subbuteo), Eurasian Pygmy Owl (Glaucidium passerinum), Scops Owl (Otus scops),
Honey Buzzard (Pernis apivorus), Tawny Owl (Strix aluco) and Ural Owl (Strix
uralensis). Owls and birds of prey represent the species near the food chain top, hence we
expected strong interactions between them. Owls are mainly nocturnal and birds of prey on
the contrary mainly diurnal, hence we expected segregation within guild.
Data on owl and bird of prey territories were collected between March and August 2012 on
Krim (North Dinaric Alps, central Slovenia), Korada (west Slovenia), Sabotin (west
Slovenia) and Banjšice (plateau in west Slovenia), using the playback method on survey
points. A total of 56 points were selected from the bottom to the top of the mountains, 25
of them being in the area of Krim, 18 in the area of Korada/Sabotin and 13 of them in the
area Banjšice. The census of selected owls and birds of prey was undertaken during their
pre-incubation period (depends on species). The survey was repeated twice or three times
on each point. Each response in an area was presumed to represent an occupied territory.
The presence of two territories of the same species on one survey point was recorded only
if two males were detected at the same time. Thirteen variables were measured at a radius
of 500 m around each survey point with a detected owl or bird of prey territory to examine
for differences among habitat use between birds of prey and owls. From landscape map,
we calculated: the altitude, the slope, the exposition, the distance to the settlement, the
presence of any settlement, the proportion of forest, the proportion of urban area, the
proportion of deciduous forest, the proportion of pioneer forest, the proportion of young
forest, the proportion of mature forest, the proportion of tree species, and the proportion of
forest community.
Among studied birds of prey Common Buzzard had the widest habitat niche and showed
no habitat preference. Tawny Owl had the widest niche within owl guild. Ural Owl and
Tengmalm's Owl occupied predominantly higher elevations, while Tawny Owl inhabited
lower altitudes in Krim area. This two (and also Pygmy Owl) species coexisted on few
survey points, although this is supposed to be its suboptimal habitat for Tengmalm's Owl .
Ural and Tawny Owl segregated in habitat use, indicating a competitive exclusion between
them. In sympatry with Ural Owl, Tawny Owl was restricted to low elevations, indicating
less competitive. Tawny Owl being out-competed by superior Ural Owl. Partial
segregation was noticed also between Tawny Owl and Scops Owl. Within birds of prey,
guild was marked niche overlap between all species. Also within both groups of predator
birds was little exclusion. Ural Owl and Tengmalm's Owl were separated from other birds
of prey. From other raptors, habitat segregation occurred between Buzzard and Tawny
Owl, Buzzard and Scops Owl and also between Goshawk and Scops Owl.
Great overlap of habitat niches between birds of prey and owls is possible due to
separation of niches in other levels of niche, particularly time of activity and nest-site type.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 75 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
8 VIRI
Amarasekare P. 2008. Coexistence of intraguild predators and prey resource-Rich
environments. Ecology, 89: 2786–2797
ArcGIS. 2005. (Verzija 9.1). ESRI, Redlands, CA.
Arlettaz A. 1990. La population relictuelle de Hibou Petit-duc, Otus scops, en Valis
central: dynamique, organisation spatiale, habitat et protection. Nos Oiseaux, 40: 321–
343
Arlettaz R., Fournier J., Juillard M., Lugon A., Rossel D., Sierro A. 1991. Origins of
decline of the relict population of Scops owl, Otus scops, in the Alps (southwestern
Switzerland: an empirical approach. V: Rapaces Nocturnes. Actes du 30e Colloque
interregional d'ornithologie, Porrentruy (Suisse), 2, 3 et 4 novembre 1990. Juillard M.
(ur.). Prangins, Société romande pour l'étude et la protection des oiseaux: 15–30
Arim M., Marquet A. 2004. Intraguild predation: a widespread interaction related to
species biology. Ecology Letters, 7: 557–564.
Augst U. 2000. Tengmalm's Owl (Aegolius funereus) in National Park »Sächsische
Schweiz« (Saxony). Mitteilungen Verein Sächsischer Ornithologie, 8: 465–474
Ažman Momirski L., Kladnik D., Komac B., Petek F., Repolusk P., Zorn M. 2008:
Terasirana pokrajina Goriških brd. Geografija Slovenije 17. Ljubljana, Založba ZRC:
197 str.
Bavoux C., Burneleau G., Nicolau-Guillaumet P. 1991. Aspects de la biologie de
reproduction du Hibou petit-duc Otus scops. Alauda, 59, 2: 65–71
Bavoux C., Burneleau G., Nicolau-Guillaumet P. 1997. Scops Owl Otus scops. In:
Hagemeijer, W. J. M. & M. J. Blair (eds.): The EBCC Atlas of European Breeding
Birds. London, T. & A. D. Poyser: 400–401
Begon M., Harper J.L., Townsend C.R. 1996. London, Ecology, Blackwell Science: 1068
str.
Benussi E., Genero. 1995. L'Alloco degli Urali (Strix uralensis macroura) nel Trnovski
gozd (Slovenia) censimento in un'area campione. Suppl. Ric. Biol.Selvaggina XXII:
563–568
Benussi E., Galeotti., Gariboldi A. 1997. La comunita di Strigiformi della Val Rosandra
nel Carso triestino. Annales, 11: 85–92
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 76 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Bijlsma R.G. 2004. What is the predation risk for European Honey-Buzzards Pernis
apivorus in Dutch forests inhabited by food-stressed Northern Goshawks Accipiter
gentilis? De Takkeling, 12: 185–197
Birdlife International. 2004. Birds in Europe: Population Estimates, Trends and
Conservation Status. Cambridge, Birdlife International (BirdLife Conservation Series
No. 12): 1041 str.
Bordjan D. 2003. Kozača Strix uralensis (Ural owl). Acrocephalus, 24, 117: 77.
Bordjan D. 2006. Disperzija mladičev in dnevna počivališča lesne sove (Strix aluco) in
kozače (Strix uralensis): diplomsko delo. Ljubljana, [D. Bordjan]: 94 str.
Bosakowski T.D.G. 1999. The Northern Goshawk: Ecology, Behavior and Management in
North America. Hancock House Publishers, Surrey, British Columbia: 80 str.
Božič L. 2001. Opredeljevanje predlogov posebnih zaščitenih območij (SPA) v Sloveniji.
Svet Ptic, 7, 4: 14–18
Božič L. 2003. Kozača Strix uralensis (Ural Owl). Acrocephalus, 24, 118: 112
Bouget C., Duelli P. 2004. The effects of windthrow on forest insect communities: a
literature review. Biological Conservation, 118: 281–299
Brown L.H. 1976. British Birds of Prey. New Naturalist Series. London, Collins: 400 str.
Brown R., Ferguson J., Lawrence M., Lees D. 2003. Tracks & Signs of the Birds of Britain
& Europe. 2nd edition. London, Christopher Helm: 232 str.
Brűll H. 1984. Das Leben europäischer Greifvögel. Stuttgart, Gustav Fischer Verlag: 351
str.
Busche G., Raddatz H.J., Kostrzewa A. 2004. NistplatzKonkurrenz und Prädation
zwischen Uhu (Bubo bubo) und Habicht (Accipiter gentilis): erste Ergebnisse aus
Norddeutschland. Die Vogelwarte, 42: 169–177
Catley G.P. 1994. More hobbies nesting on pylons. British Birds, 87: 335–336
Chakarov N., Krűger O. 2010. Mesopredator Release by an Emergent Superpredator: A
Natural Experiment of Predation in a Three Level Guild. Plos One 5, 12: 1-8
Chapman A. 1999. The Hobby. Chelmsford, Arlequin Press: 15 str.
Clements R. 2000. Range expansion of the common buzzard in Britain. British Birds, 93:
242–248
Clements R. 2001. The hobby in Britain: a new population estimate. British Birds, 94:
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 77 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
402–408
Cody M.L. 1985. Habitat selection in birds: the roles of habitat structure, competitors and
productivity. Bioscience, 31: 107–113
Cohen J.E., Brian F., Newman C.M. 1990. Community Food Web: Data and Theory.
London, Springer: 308 str.
Coles C.F., Petty S.J., Thomas C.J. 2000. Relationships between foraging range, prey
density and habitat structure in the tawny owl Strix aluco. Raptors at Risk.
Proceedings of the 5th World Conference on Birds of Prey and Owls. Chancellor R.D.,
Meyburg B.U. (eds.). Towcester, Hanckok House Publishing and World Working
Group on Birds of Prey and Owls: 803-812
Cojzer M. 2011 Značilnosti zaraščanja in možnosti sukcesijskega razvoja sestojev
pionirskih drevesnih in grmovnih vrst na novonastalih gozdnih površinah: doktorska
disertacija. Ljubljana, [M. Cojzer]: 195 str.
Contoli L., Aloise G., Filippucci M.G. 1988. Sulla diversificazione trofica di Barbagianni
Tyto alba e Civetta Athene noctua in rapporto al livello diagnostico delle prede.
Avocetta 12: 21–30
Cramp S. 1985. The Birds of the Western Palearctic, Vol. 4. Oxford, Oxford University
Press: 960 str.
Cramp S., Simmons K.E.L. 1980. The Handbook of the Birds of Europe, the Middle
East and North Africa. Volume 2: Hawks to Bustards. Oxford, Oxford University
Press. Dronneau C., Wassmer B. Cas d’adoption naturelle chez le faucon hobereau,
Falco subbuteo, apres l’envol des jeunes. Nos Oiseaux, 40: 29–31.
Crozier M.L., Seamans M.E., Gutiérrez R.J., Loschl P.J., Horn R.B., Sovern S.G.,
Forsman E.D. 2006. Does the presence of Barred Owls suppress the calling behaviour
of Spotted Owls? Condor, 108: 760–769
Czuchnowski R. 1997. Diet of the Ural Owl. (Strix uralensis) in the Niepolomicka Forest,
S-E Poland. Buteo, 9: 69–75
Čelik T., Verovnik R., Gomboc S., Lasan M. 2005. Natura 2000 v Sloveniji, Metulji, =
Lepidoptera. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU: 288 str
Čelik T. 2009. Diverziteta favne dnevnih metuljev kot model za naravovarstveno
vrednotenje travišč na Banjšicah (NATURA 2000 območje). 2. slovenski entomološki
simpozij, Ljubljana, 7. in 8. februar 2009. Knjiga povzetkov: 24–25.
Dakskobler I. 2003 Floristične novosti iz Posočja in sosednjih območij v zahodni
Sloveniji – III. Ljubljana, Hladnikia: 15–16, 43–71.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 78 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Dakskobler I. 2005. Floristične novosti iz Posočja in sosednjih območij v zahodni in
severozahodni Sloveniji. Ljubljana, Hacquetia, 4, 2: 173–200.
Danko Š., Diviš T., Dvorska J., Dvorsky M., Chavko J., Karaska D., Kloubec P., Kurka P.,
Matušik H., Peške L., Schroper L., Vacik R. 1994. The state of the knowledge of
breeding numbers of birds of prey (Falconiformes) and owls (Strigiformes) in the
Czech and Slovak Republics as of 1990 and their population trends in 1970–1990.
Buteo, 6: 1–89
Denac D., Marčič M., Radolič P., Tomažič A. 2002. Sove v cerkvah, gradovih in drugih
objektih na območju Vipavske doline in Krasa v JZ Sloveniji. Acrocephalus, 23, 112:
91–95
Denac K., 2009. Habitat selection of Eurasian Scops Owl Otus scops on the northern
border of its range, central Slovenia. Ardea, 97, 4: 535–540
Denac K., Mihelič T., Denac D., Božič L., Kmecl P., Bordjan D. 2011. Monitoring
populacij izbranih vrst ptic. Popisi gnezdilk spomladi 2011 in povzetek popisov v
obdobju 2010-2011. Končno poročilo. Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor.
Ljubljana, DOPPS: 228–232
Dobler G. 1990. Breeding habitat and territoriality of the Northern Goshawk (Accipiter
gentilis) and Red Kite (Milvus milvus). Journal für Ornithologie, 131: 85–93
Durant S.M. 1998. Competition refuges and coexistence: an example from Serengeti
carnivores. Journal of Animal Ecology, 67: 370–386
Dvorak M., Ranner A., Berg H.M. 1993. Atlas der Brutvögel Österreichs. Österreichische
Gesellschaft für Vogelkunde. Wien, Umweltbundesamt: 522 str.
Ellenberg H., Gast F., Dietrich. J. 1984. Elster, Krähe und Habicht-ein Beziehungsgefűge
aus Territorialität, Konkurrenz und Prädation. Verhandlungen der Gesellschaft für
Ökologie, 12: 319–329
Elmberg J., Pőysä H., Sjőberg K., Nummi, P. 1997. Interspecific interactions and co-
existence in dabbling ducks: observations and an experiment. Oecologia, 111: 129–
136
Elmhagen B., Ludwig G., Rushton S.P., Helle P., Linden H. 2010. Top predators,
mesopredators and their prey: interference ecosystems along bioclimatic productivity
gradients. Journal of Animal Ecology, 79: 785–794
Etheridge B. 2007. European honey-buzzard. In The Birds of Scotland. The Scottish
Ornithologists’ Club, Aberlady: 442–445
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 79 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Farias A.A., Jaksić F.M. 2011. Low functional richness and redundancy of a predator
assemblage in native forest fragments of Chiloe Island, Chile. Journal of Animal
Ecology, 80, 4: 809–817
Fedriani J.M., Fuller T.K., Sauvajot R.M., York E.C. 2000 Competition and intraguild
predation among three sympatric carnivores. Oecologia, 125: 258–270
Fedriani J.M., Palomares F., Delibes M. 1999. Niche relations among three sympatric
Mediterranean carnivores. Oecologia, 121: 138–148
Ferguson-Lees J., Christie D.A. 2001. Raptors of the World. London, Christopher Helm:
992 str.
Figelj J. 2001. Sabotin-poročila z društvenega izleta. Svet Ptic, 7, 3: 26–28
Finke D.L., Denno R. F. 2004. Predator diversity dampens trophic cascades. Nature, 429:
407–410
Fiuczynski D., Nethersole-Thompson D. 1980. Hobby studies in England and Germany.
British Birds, 73: 275–295
Furlan I. 1988. Primerjalne raziskave zoocenoz karabidov (Carabidae, Coleoptera) v
različnih variantah rastlinske združbe Abieti-Fagetum dinaricum: diplomsko delo.
Ljubljana, [I. Furlan]: 43 str.
Galeotti P. 1994. Patterns of territory size and defence level in rural and urban tawny owl
(Strix aluco) populations. Jornal of Zoology, 234: 641–658
Galeotti P., Gariboldi A. 1994. Territorial behaviour and habitat selection by the Scops owl
Otus scops in a Karstic valley (N. E. Italy). V: Raptor conservation today. Meyburg B.
U., Chancellor R.D. (ur.). World Working Group on Birds of prey and owls. Pica
Press: 501–506
Galeotti P. 2001. Tawny owl. Birds of Western Palearctic, update 3: 43–77
Gamauf A. 1999. Is the Eurasian Honey Buzzard (Pernis apivorus) a food specialist? The
impact of social Hymenoptera on habitat selection and home-range-size. Egretta, 42:
57–85
Gamauf A., Tebb G., Nemeth E. 2013. Honey buzzard Pernis apivorus best-site selection
in relation to habitat and the distribution of Goshawks Accipiter gentilis. Ibis, 155:
258–270
Garlaschelli D., Caldarelli G., Petronero L. 2003. Universal scaling relations in food webs.
Nature, 423, 165–168
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 80 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Garschelis D. 2000. Delusions in habitat evaluating: measuring use, selection and
importance. V: Research techniques in animal ecology: controversis and
consequences. Boitani L., Fuller T. K. (ur.). New York, Columbia University Press:
111–164.
Geister I. 1995. Ornitološki atlas Slovenije. Ljubljana, DZS: 287 str.
Gibbons D.W., Reid J.B., Chapman R.A. 1993. The New Atlas of Breeding Birds in
Britain and Ireland: 1988–1991. London, T. & A. D. Poyser: 520 str.
Gill F. B. 1995. Ornithology – Second edition. New York, W. H. Freeman & Co.: 720 str.
Gill F., Donsker D. 2014. IOC World Bird List (v. 4.1): 2 str.
http://www.worldbirdnames.org/ (marec 2014).
Glutz von Blotzheim U.N., Bauer K.M. 1994. Handbuch der Vőgel Mitteleuropas, Bd. 9.
Wiesbaden, Aula-Verlag GmbH: 1148 str.
Gosse J.W., Montevecchi W.A. 2000. Relative abundances of woodland birds of prey in
western Newfoundland. Canadian Field-Naturalist, 115: 57–63
Goutner V., Alivizatos H. 2003. Diet of the Barn Owl (Tyto alba) and Little Owl (Athene
noctua) in wetlands of northeastern Greece. Belgian Journal of Zoology, 133: 15–22
Gragera F. 1996. Las rapaces nocturnas en el sur de Extremadura. Quercus, 126: 21–23
Grell. M.B. 1998. Fluglenes Danmark. Viborg, Dansk Ornitologisk Forening, Gads Forlag:
448 str.
GRIN. 2009. Global Raptor Information Network. 2009. Species account: Bonelli's Eagle
Aquila fasciata: 1 str.
http://www.globalraptors.org/grin/indexAlt.asp (september 2013).
Hakkarainen H., Koivunen V., Korpimäki E., Kurki S. 1996. Clear-cut areas and
breeding success of Tengmalm's owls, Aegolius funereus. Wildlife Biology, 2: 253–
258
Hakkarainen H., Korpimäki E. 1996. Competitive and predatory interactions among
raptors: an observational and experimental study. Ecology, 77, 4: 1134–1142
Hakkarainen H., Mykrä S., Kurki S., Tornberg R., Jungell S. 2004. Competitive
interactions among raptors in boreal forest. Oecologia, 141: 420–424
Hammer Ř., Harper D.A.T., Ryan P.D. 2001. PAST: Paleontological statistics software
package for education and data analysis. Palaeontologia Electronica, 4,1: 1-9
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 81 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Hardy A.R. 1992. Habitat use by farmland tawny owls Strix aluco. In Ecology and
Conservation of European Owls, ed. by C. A. Galbraith, I.R. Taylor & S. Percival. UK
Nature Conservation 5. Joint Nature Conservation Committee, Peterborough: 55–63
Herrera C.M., Hiraldo F. 1976. Food-niche and trophic relationships among European
owls. Ornis Scandinavica, 7: 29–41
Hileman K.S., Brodie E.D. 1994. Survival strategies of the salamander Desmognathus
ochrophaeus: interaction of predator avoidance and anti-predator mechanisms. Animal
Behaviour, 47: 1–6
Hirons G.J.M. 1985. The effect of territorial behaviour on the stability and dispersion of
Tawny Owl (Strix aluco) populations. London, Journal of Zoology: 21–48
Hirzel A.H., Le Lay G. 2008. Habitat suitability modelling and niche theory. Journal of
Applied Ecology, 45: 1372–1381
Holloway S. 1996. The Historical Atlas of Breeding Birds in Britain and Ireland: 1875
1900. London, T. & A. D. Poyser: 476 str.
Holt R.D., Polis G.A. 1997. A theoretical framework for intraguild predation. American
Naturalist, 149: 745–764
Huberty C.J. 1994. Applied Discriminant Analysis. New York, John Wiley & Sons, Inc.:
466 str.
Hudson P., Greenman J. 1998. Competition mediatted by parasites: biological and
theoretical progress. Trends in Ecology and Evolution, 13: 387–390
IUCN. 2013. The IUCN Red List Threatened Species: Version 2013.1: 1 str.
www.iucnredlist.org (september 2013).
Jäderholm K. 1987. Diets of the Tengmalm’s Owl Aegolius funereus and the Ural Owl
Strix uralensis in Central Finland. Ornis Fennica, 64: 149–153
Jaksić F.M. 1982. Inadequacy of activity time as a niche difference: the case of diurnal and
nocturnal raptors. Oecologia, 32: 171–175
Janes S.W. 1985. Habitat selection in raptorial birds. New York, Academic Press: 159–
188.
Johnson C.J., Nielsen S.E., Merill E.H., McDonald T.L., Boyce M.S. 2006. Resource
selection functions based on use-availability data: theoretical motivation and
evaluation methods. Journal of Wildlife Management, 70, 2: 347–357
Johnson, R.A., Wichern, D.W. 2002. Applied multivariate Statistical Analysis. New
Jersey, Prentice Hall,: 767 str.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 82 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Jones J.C., Oldroyd B.P. 2006. Nest thermoregulation in social insects.
Advances in Insect Physiology, 33: 153–191
Kastelec D., Košmelj K. 2008. Diskriminantna analiza in klasifikacija: osnove in primer.
Acta agriculturae Slovenica, 91, 1:167–190
Kenward R.E. 1982. Goshawk hunting behaviour, and range size as a function of habitat
availability. Journal of Animal Ecology, 51: 69–80
Kenward R.E. 1996. Goshawk adaptation to de-forestation: does Europe differ from North
America? Raptors in human landscapes. London, Academic Press: 233–243
Kenward R.E. 2006. The Goshawk (Poyser Monographs Series). London, A & C Black:
368 str.
Klecka R. William. 1980. Discriminant Analysis, Quantitative Applications in the Social
Sciences Series, No. 19. Thousand Oaks, CA: Sage Publications: 71 str.
Kohl S., Hamar M. 1978. Zur Ernährung des Habichtskauzes (Strix uralensis macroura
Wolf) in Rumänien. Museum Heineaneum, Ornithologische Jahresberrich, 3: 67–72
König C. 1998. Ecology and population of pigmy owls Glaucidium passerinum in the
Black Forest (S.W. Germany). In: Holarctic Birds of Prey: 447–450
König C., Weick F., Becking J. H. 1999. Owls: A Guide to the Owls of the World. Yale,
Yale University Press: 462 str.
König C., Weick F. 2008. Owls of the World. London, Christopher Helm: 528 str.
Kladnik D. 1998: Goriška brda. Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana, Mladinska
knjiga: 219 str.
Klaus S., Mikkola H., Wiesner J. 1975 Aktivität und Ernährung des rauhfusskauzes
Aegolius funereus (L.) während der Fortpflanzungsperiode. Zoolological Journal of
Linnean Society, 102: 485–507
Korpimäki E. 1981. On the ecology and biology Tengmalm's owl (Aegolius funereus) in
Southern Ostrobothnia and Suomenselkä, Western Finland. Acta Universitatis
Ouluensis, Serie A. Scientia rerum naturalium, 118: 1–84
Korpimäki E. 1986. Niche relationship and life historymtactics of three sympatric Strix owl
species in Finland. Ornis scandinavica, 17: 126–132
Korpimäki E., Hakkarainen H. 2012. The Boreal Owl: Ecology, Behaviour and
Conservation of a Forest-Dwelling Predator. Cambridge, Cambridge University Press:
392 str.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 83 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Kostrzewa A. 1991. Interspecific interference competition in three European raptor
species. Ethology Ecology&Evolution, 3: 127–143
Kostrzewa A. 1996. A comparative study of nest site occupancy and breeding performance
as indicators for nesthabitat quality in three European raptor species. Ethology
Ecology&Evolution, 8: 1–18
Kostrzewa A. 1998. Honey buzzard. Birds of Western Palearctic, update 2: 107–120.
Krebs C.J. 2001. Ecology: The experimental analysis of distribution and abundance. Menlo
Park, Benjamin-Cummings Publishing Company: 695 str.
Krofel M. 2005. Kragulj Accipiter gentilis & Kozača Strix uralensis. Acrocephalus, 26,
124: 49
Krűger O. 2002. Interactions between common buzzard Buteo buteo and goshawk
Accipiter gentilis: trade-offs revealed by a field experiemnt. Oikos, 96: 441–452
Krűger O., Lindstrőm J., Amos W. 2001. Maladaptive mate choice maintained by
heterosis. Evolution, 55: 1207–1214
Krűger O., Stefener U. 1996. Nahrungsökologie und Populationsdynamik des Habichts
Accipiter gentilis im östlichen Westfalen. Wogelwelt, 117: 1–8
Kryštufek B. 1991. Sesalci Slovenije. Ljubljana, Prirodoslovni muzej Slovenije: 294 str.
Kuhar B., Kalan G., Janžekovič. 2006. Prehrana lesne sove na Kozjanskem (V Slovenija).
Acrocephalus, 27, 130/131: 147–154
Lehikoinen A., Ranta E., Pietiäinen H., Byholm P., Saurola P., Valkama J., Huitu
O., Henttonen H., Korpimäki E. 2011. The impact of climate and cyclic food
abundance on the timing of breeding and brood size in four boreal owl species.
Oecologia, 165, 2: 349–355
Litvaitis J.A., Villafuerte R., 1996. Intraguild predation, mesopredator release, and
prey stability. Conservation Biology, 10: 676–677
Locker S., Flugge D. 1998. Hohe Siedlungsdichte des Rauhfußkauzes Aegolius funereus in
den Hanstedter Bergen, Naturschutzgebiet “ Lüneburger Heide”. Vogelwelt, 119: 329
336
Lucas É., Coderre D., Brodeur J. 1998. Intraguild predation among aphid predators:
characterization and influence of extraguild prey density. Ecology, 79: 1084–1092
Lundberg A. 1980. Why are the Ural Owl Strix uralensis and the Tawny Owl Strix aluco
parapatric in Scandinavia. Ornis Scandinavica, 11: 116–120
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 84 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Macdonald, D.W., Sillero-Zubiri C. 2004. Biology and conservation of wild canids.
Oxford, Oxford University Press: 3–36
Mañosa S., Cordero P.J. 1992. Seasonal and sexual variation in the diet of the common
buzzard in northeastern Spain. Journal of Raptor Research, 26: 235–238
Mańez M. 1994. Scops Owl Otus scops. Birds in Europe: Their conservation Status.
Cambridge, BirdLife Conservation Series 3: 325–326
Marchesi L., Sergio F. 2005. Distribution, density, diet and productivity of the Scops Owl
Otus scops in the Italian Alps. Ibis, 147: 176–187
Marchesi L., Sergio F., Pedrini P. 2006. Implications of temporal changes in forest
dynamics on density, nest-site selection, diet and productivity of tawny owls Strix
aluco in the Alps. Bird Study, 53: 310–318
Marinček L., Marinček N., Cimperšek M. 1987. Bukovi gozdovi na Slovenskem.
Ljubljana, Delavska enotnost: 183 str.
Marquiss M., Newton I. 1981. A radio-tracking study of the ranging behaviour and
dispersion of European sparrowhawks Accipiter nisus. Journal of Animal Ecology, 51:
111–133
Marquiss M., Newton I. 1982. The goshawk in Britain. British Birds, 75: 243–260
März R. 1995 Der Rauhfußkauz. Die Neue Brehm-Bucherei. Heidelberg, Spektrum
Akademischer Verlag: 394 str.
McConnell S., O'Connell T.J., Leslie Junior D.M, 2009. Land cover associations of nesting
territories of three sympatrix buteos in shortgrass prairie. The Wilson Journal of
Ornithology, 120, 4:708–716
Mebs T., Scherzinger W. 2000. Die Eulen Europas. Stuttgart, Franckh-Kosmos Verlag-
GmbH & Co.: 496 str.
Mebs T., Schmidt D. 2006. Die Greifvögel Europas, Nordafrikas und Vorderasiens.
Stuttgart, Kosmos: 495 str.
Mihelič T., Vrezec A., Perušek A., Svetličič A. 2000. Kozača Strix uralensis v Sloveniji.
Acrocephalus, 21: 9–22
Mihelič T. 2002. Gnezditvene in prehranjevalne navade velike uharice (Bubo bubo L.) v
jugozahodni Sloveniji: diplomsko delo. Ljubljana, [T. Mihelič]: 76 str.
Mikkola H. 1983. Owls of Europe. London, T. & A. D. Poyser: 397 str.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 85 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Mikkola H., Sackl P. 1997. Pygmy Owl Glaucidium passerinum: The EBCC Atlas of
European Breeding Birds: Their Distribution and Abundance. London, T. & A.D.
Poyser: 406–407.
Moller H., Tilley J.A.V., Plunkett G.M., Clapperton B.K. 1991. Nest sites of common and
German wasps (Hymenoptera; Vespidae). New Zealand Journal of Zoology, 18, 2:
121–125
Moss D. 1979. Growth of nestling sparrowhawks (Accipiter nisus). Journal of Zoology,
London, 187: 297–314
Movalli P., Duke G., Osborn D. 2008. Introduction to monitoring for and with raptors.
Ambio, 37: 396–396
Neu C.W., Byers C.R., Peek J.M. 1974. A technique for analysis of utilization-availability
data. The Journal of Wildlife Management, 38. 541–545
Newton I. 1979. Population Ecology of Raptors. Berkhamsted, T. & A. D. Poyser: 399 str.
Newton I. 1986a. The Sparrowhawk. Berkhamsted, T. & A. D. Poyser: 396 str.
Newton I. 1986b. Lifetime reproductive output of female sparrowhawks.
Journal of Animal Ecology, 54: 241–253
Newton I. 1998. Population limitation in birds. London, Academic Press: 597 str.
Newton I. 2002. Eurasian sparrowhawk Accipiter nisus. In The Migration Atlas:
Movements of the Birds of Britain and Ireland. London, T. & A. D. Poyser: 235–237
Newton I., Marquiss M., Weir D.N., Moss D. 1977. Spacing of sparrowhawk nesting
territories. Journal of Animal Ecology, 46: 425–441
Newton I., Moss D. 1984. Post-fledging survival of Sparrowhawks Accipiter nisus.
Ibis, 128: 73-80.
Paine R.T. 1988. Food webs: road maps of interactions or grist for theoretical
development? Ecology, 69: 1648–1654
Parmelee D.F. 1992. Snowy Owl (Bubo scandiacus). The Birds of North America. Vol. 1,
No. 10. American Ornithologists' Union. The Academy of Natural Sciences of
Philadelphia: 1–20
Parr S.J. 1985. The breeding ecology and diet of the hobby Falco subbuteo in southern
England. Ibis, 127: 60–73
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 86 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Pedrini P., Sergio F. 2001. Golden Eagle (Aquilla chrysaetos) density and productivity in
relation to land abandonment and forest expansion in the Alps. Bird Study, 48: 194–
199
Penteriani V., Faivre. B. 1997. Breeding density and nest selection in a Goshawk Accipiter
gentilis population of the central Apennines (Abruzzo, Italy). Bird Study, 44: 136–144
Penteriani V., Pinchera F. 1990. Censimento di una popolazione di Alloco, Strix aluco, in
un massiccio montuoso dell'Appennino Centrale (Abruzzo). Rivista Italia di
Ornitologia, 60: 20–28
Percival S. 2002. Tawny owl Strix aluco. In The Migration Atlas: Movements of the Birds
of Britain and Ireland. London, T. & A. D. Poyser,: 432–433
Perko D., Orožen-Adamič M. 1998. Slovenija–Pokrajina in ljudje. Ljubljana, Mladinska
knjiga: 735 str
Petty S.J. 1979. Breeding biology of the sparrowhawk in Kielder Forest 1975–1978.
Tyneside Bird Club Occasional Report, 2: 1–18
Petty S.J. 1989. Goshawks; their status, requirements and management. Forestry
Commission Bulletin 81. London, HMSO: 18 str.
Petty S.J. 1996. Reducing disturbance to goshawks during the breeding season. Research
Information Note 267. Edinburgh, Forestry Commission: 1–7
Petty S.J. 1999. Diet of tawny owls (Strix aluco) in relation to field vole (Microtus
agrestis) abundance in a conifer forest in northern England. Journal of the Zoological
Society of London, 248: 451–465
Petty S.J., Anderson D.I.K, Davison M., Little B., Sherratt T.N., Thomas C.J., Lambin X.
2003. The decline of Common Kestrels Falco tinnunculus in a forested area of
northern England: the role of predation by Northern Goshawks Accipiter gentilis. Ibis,
145: 472–483
Pietiäinen H., Saurola P. 1997. The EBCC atlas of European breeding birds-Ural Owl Strix
uralensis. London, T & A.D. Poyser: 412–413
Polis G.A., Holt R.D. 1992. Intraguild Predation: The Dynamics of Complex Trophic
Interactions. Trends in Ecology and Evolution, 7: 151–154
Polis G.A., McCromick S.J. 1987. Intraguild predationand competition among desert
scorpions. Ecology, 68: 332–343
Polis G.A., Myers C.A., Holt R.D. 1989. The ecology and evolution of intraguild
predation-Potential competitors that eat each other. Annual Review of Ecology and
Systematics, 20: 297–330
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 87 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Polis G.A., Anderson W.B., Holt R.D. 1997. Toward an integration of landscape and food
web ecology: the dynamics of spatially subsidized food webs. Annual Review of
Ecology and Systematics, 28: 289–316
Prešeren J., Kohek K. 2001. Popis kozače Strix uralensis macroura na Javornikih.
Acrocephalus, 22, 108: 167–169
Ranazzi L., Manganaro A., Ranazzi R., Salvati L. 2000. Distribution, population density
and spacing of Tawny Owls (Strix aluco) in a Mediterranean urban area: the influence
of urbanisation gradient, woodland cover and fragmentation. Biota, 1: 83–92
Ranazzi L., Manganaro A., Salvati L. 2002. Density fluctuations in an urban population of
Tawny Owl Strix aluco: a long-term study in Rome, Italy. Ornis Svecica, 12: 63–67
Redpath S.M. 1994. Censusing tawny owls Strix aluco by use of imitation calls. Bird
Study, 41: 192–198
Redpath S.M. 1995. Habitat fragentation and the individual: tawny owls Strix aluco in
woodland patches. Journal of Animal Ecology, 64: 652–661
Reif V., Tornberg R., Jungell S., Korpimäki E. 2001. Diet variation of common buzzards
in Finland supp ports the alternative prey hypothesis. Ecography, 24: 267–274
Rencher A.C. 1995. Methods of Multivariate Analysis. New York, John Wiley 6 Sons,
Inc.: 627 str.
Rich T.D., Beardmore C.J., Berlanga H., Blancher P.J., Bradstreet M.S.W., Butcher G.S.,
Demarest D.W., Dunn E.H., Hunter W.C., Inigo-Elias E.E., Martell A.M., Panjabi A.
O., Pashley D.N., Rosenberg K.V., Rustay C.M., Wendt J.S., Will T.C. 2004. Partners
in flight: North American landbird conservation plan. Ithaca, Cornell Lab of
Ornithology: 37 str.
Roberts S.J., Lewis J.M.S., Williams I.T. 1999. Breeding European honey-buzzards in
Britain. British Birds, 92: 326–345
Roché J.C. 2008. Bird Songs and Calls of Britain and Europe. Rue des Jardins, Sittelle
[CD]
Root R.B., 1967. The niche exploitation pattern of blue-gray gnatchatcher. Ecological
Monographs, 37: 317–350
Rudolph S.G. 1978. Predation ecology of coexisting Great Horned and Barn Owls. Wilson
Bulletin, 90: 134–137
Rutz C., Bulsma R.G., Marquiss M., Kenward R.E. 2006. Population limitation in the
northern goshawk in Europe: a review with case studies. Studies in Avian Biology
Biology, 31: 158–197.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 88 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Samwald O., Samwald F. 1992. Brutverbreitung und Bestandsentwicklung der
Zwergohreule (Otus scops) in der Steiermark. Egrerra, 35, 1: 37–48
Sara M. 1990. Aspetti della nicchia ecologica degli strigiformi in Sicilia. Il Naturalista
Siciliano, 4, 14: 109–122
Scherzinger W. 1974. Zur Őkologie des Sperlingkauzes Glaucidium passerinum im
Nationalpark Bayerischer Wald. Anzeiger der Ornithologische Gesellschaft in Bayern,
13: 121–156
Schőnn S. 1995. Der Sperlingskauz. Die Neu Brehhm-Bűcherei. Magdeburg, Westarp
Wissenschaften: 513 str.
Schrőpfer L. 1997. On the nesting biology of Pygmy Owl (Glaucium passerinum) in
western Bohemia. Buteo, 9: 93–98
Selas V. 1993. Selection of avian prey by breeding Sparrowhawk Accipiter nisus in
southern Norway: The importance of size and foraging behaviour of prey. Ornis
Fennica, 70: 144–154
Selas V., Rafoss T. 1999. Ranging behaviour and foraging habitats of breeding
sparrowhawks Accipiter nisus in a coniferous forested area in Norway. Ibis, 141: 269–
276
Selas V., Tveiten R., Aanonsen O.M. 2007. Diet of Common Buzzards (Buteo buteo) in
southern Norway determined from prey remains and video recordings. Ornis Fennica,
84: 97–104
Selas V. Steen O.F., Johnsen J.T. 2008. Goshawk breeding densities in relation to mature
forest in southeastern Norway. Forest Ecology and Management, 256, 3: 446–451
Sergio F., Bogliani G. 1999. Eurasian hobby density, nest area occupancy, diet and
productivity in relation to intensive agriculture. Condor, 101: 806–817.
Sergio F., Bogliani G. 2001. Nest defence as parental care in the northern hobby (Falco
subbuteo). The Auk, 118: 1047–1057
Sergio F., Hiraldo F. 2008.LIntraguild predation in raptor assemblages: a review. Ibis, 150:
132-145
Sergio F., Marchesi L., Pedrini P. 2003. Spatial refugia and the coexistence of a diurnal
raptor with its intraguild owl predator. Journal of Animal Ecology, 72: 232–245
Sergio F., Marchesi L., Pedrini P., Penteriani V. 2007. Coexistence of a generalist owl with
its intraguild predator: distance-sensitive or habitat-mediated avoidance? Animal
Behaviour, 74: 1607-1616
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 89 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Sergio F., Marchesi L., Pedrini P. 2009. Conservation of Scops Owl Otus scops in the
Alps:relationships with grassland management, predation risk and wider biodiversity.
Ibis, 151: 40–50
Simmons R.E., Avery D.M., Avery G. 1991. Biases in diets determined from pellets and
prey remains: Correction factors for a mammal and bird-eating raptor. Journal of
Raptor Research, 25: 63–67
Snow D.W., Perrins C.M. 1998. The Birds of the Western Palearctic 1, Non-Passerines.
Oxford, Oxford University Press: 956 str.
Solonen T. 1984. Raptors and owls of Uusimaa, southern Finland. Tringa, 11, 5: 82–110
Solonen T. 1993. Spacing of birds of prey in southern Finland. Ornis Fennica, 70: 129–143
Solonen T. 1996. Patterns and variations in the structure of forest bird communities in
southern Finland. Ornis Fennica, 73: 12–26
Solonen T. 2011. Impact of Dominant Predators on Territory Occupancy and Reproduction
Of Subdominant Ones within a Guild of Birds of Prey. The Open Ornithology Journal,
4: 23–29
Sonerud G.A. 1985. Risk of nest predation in three species of hole nesting owls: influence
on choice of nesting habitat and incubation behaviour. Ornis Scandinavica, 16, 4: 261–
269
Sonerud G.A. 1986. Effects of snow cover on seasonal changes in diet, habitat, and
regional distribution of raptors that prey on small mammals in boreal zones of
Fennoscandia. Holarctic Ecology, 9: 33–47
Sotenšek B. 2012. Prehranski niši simpatričnih vrst sov kozače (Strix uralensis) in lesne
sove (Strix aluco) v gnezditvenem obdobju: diplomsko delo. Ljubljana, [B. Sotenšek]:
80 str.
Sovinc A. 1994. Zimski ornitološki atlas Slovenije. Ljubljana, Tehniška založba Slovenije:
452 str.
Southern H.N. 1970. The natural control of a population of tawny owls Strix aluco. Journal
of the Zoological Society of London, 162: 197–285
Strøm H., Sonerud G.A. 2001. Home range and habitat selection in the Pygmy Owl
Glaucidium passerinum. Ornis Fennica, 78: 145–158
Stürzer J.S. 1998. Bestandsentwicklung und Nahrungsökologie von Habichtskauz Strix
uralensis und Waldkauz Stric aluco im Nationalpark Bayerischer Wald.
Ornithologischer Anzeiger, 37: 109–119
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 90 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Stűrzer J.S. 1999. Bedeutung der Zufűtterung fűr die Wiederansiedelung von
Habichtskäuzen Strix uralensis. Ornithologische Mitteilungen, 52: 76–88
Sulkava S., Huhtala K., Tornberg R. 1994. Regulation of goshawk Accipiter gentilis
breeding in western Finland over the last 30 years. Berlin & Mountfield, World
Working Group on Birds of Prey & Pica Press: 67–76
Svensson L. 2009. Collins Bird Guide. 2nd ed. London, Harper Collins Publishers: 448 str.
Sunde P., Overskaug K., Bolstad J.P., Øein I.J. 2001. Living at the limit: ecology and
behaviour of tawny owls Strix aluco in a northern edge population in central Norway.
Ardea, 89: 495–508
Swann R.L., Etheridge B. 1995. A comparison of breeding success and prey of the
common buzzard Buteo buteo in two areas of northern Scotland. Bird Study, 42: 37–
43
Šušmelj T. 2012. Razširjenost in izbor habitata velikega skovika (Otus scops) na širšem
območju Krasa: magistrsko delo. Ljubljana, [T. Šušmelj]: 126 str.
Tome D. 1996. Višinska razširjenost sov v Sloveniji. Acrocephalus, 20, 93: 61–62
Tome D. 2006. Ekologija – organizmi v prostoru in času. Ljubljana, Tehniška založba
Slovenije: 344 str.
Trilar. T. 2002. Gozdne ptice Slovenije. Ljubljana, Prirodoslovni muzej [CD]
Vedder O., Dekker A.L. 2004. Can a female Sparrowhawk Accipiter nisus defent her
against predation by a Northern Goshawk Accipiter gentilis? De Takkeling, 12: 150–
155
Veech J.A. 2000. Predator-mediated interactions among the seeds of seeds of desert plants.
Oecologia, 124: 402–407
Volf A. 2006. Panjevski gozdovi na Čemšeniški planini: diplomsko delo. Ljubljana, [A.
Volf]: 61 str.
Vogrin M. 1998. Owls on the Dravsko polje in north-eastern Slovenia. Buteo, 10: 113–114
Vogrin M., Svetličič J. 2001. Mali skovik. Glaucidium passerinum v Savinjskih Alpah.
Biota, 2, 2: 199–210
Vrezec A. 1996. Ali kozača Strix uralensis gnezdi na Ljubljanskem barju? Acrocephalus,
17: 160–162
Vrezec A. 2000a. Vpliv nekaterih ekoloških dejavnikov na razširjenost izbranih vrst sov
(Strigidae) na Krimu: diplomsko delo. Ljubljana, [A. Vrezec]: 94 str.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 91 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Vrezec A. 2000b. Prispevek k poznavanju prehrane kozače Strix uralensis macroura na
Kočevskem (A contribution to the knowledge of the diet of Ural Owl Strix uralensis
macroura at Kočevsko). Acrocephalus 21: 77–78
Vrezec A. 2001a. Winter diet of one female Ural Owl (Strix uralensis) at Ljubljansko barje
(central Slovenia). Buteo, 12: 71–76
Vrezec A. 2001b. Gnezditvena gostota velikega skovika Otus scops v urbanih okoljih
polotoka Pelješac v južni Dalmaciji. Acrocephalus, 18: 149-154.
Vrezec A. 2007. The Ural Owl (Strix uralensis macroura) – Status and overview of studies
in Slovenia. European Bavarian Forest National Park, Ural Owl workshop: 18 str.
Vrezec A. 2009. Melanism and plumage variation in macroura Ural Owl. Dutch Birding
31: 159–170.
Vrezec A., Kohek K. 2002. Nekaj gnezditvenih navad kozače Strix uralensis v Sloveniji.
Acrocephalus, 23, 115: 179–183
Vrezec A., Mihelič T. 2002. Distribution, densite et comportenemts de la Chouette de
l'Oural, Strix uralensis macroura en Slovenie, durant la periode de nidification.
Societe des Scientes naturelles du Pays de Porrentruy, Porrentruy: 35–37
Vrezec A., Tutiš V. 2003. Characteristics of North Dinaric Ural Owl (Strix uralensis
macroura) population. Dornbirn, Ecology and Conservation of European Owls 4th
Meeting of European Owl-Experts: 75 str.
Vrezec A. 2003. Breeding density and altitudinal distribution of the ural, tawny and boreal
owls in north Dinaric Alps (central Slovenia). Journal of Raptor Research, 37: 55–62
Vrezec A., Tome D. 2004a. Altitudinal segregation between Ural Owl Strix uralensis and
Tawny Owl S. aluco: evidence for competitive exclusion in raptorial birds. Bird Study,
51: 264–269
Vrezec A., Tome D. 2004b. Habitat selection and patterns of distribution in hierarchic
forest owl guild. Ornis Fennica, 81: 109–118
Vrišer I. 1954: Goriška Brda: gospodarska geografija. Ljubljana, Geografski zbornik, 2:
51–113
Walls S.S., Kenward R.E. 1998. Movements of radio-tagged buzzards Buteo buteo in
early life. Ibis, 140: 561–568
Walls S.S., Kenward R.E. 2001. Spatial consequences of relatedness and age in buzzards.
Animal Behaviour, 61: 1069–1078
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. 92 Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Wendland V. 1984. The influence of prey fluctuations in the breeding success of the tawny
owl Strix aluco. Ibis, 126: 284–295
Widen P. 1984. Reversed Sexual Size Dimorphism in Birds of Prey: Revival of an Old
Hypothesis. Oikos 43, 2: 259–263
Widen P. 1985. Breeding and movements of goshawks in boreal forests in Sweden.
Holarctic Ecology, 8: 273–279
Widen P. 1989. The hunting habitats of Goshawk Accipiter gentilis in boreal forests of
central Sweden. Ibis, 131: 205–213
Wise D.H. 1993 Spiders in Ecological Webs. Cambridge, Cambridge University Press: 328
str.
Zagoršek T. 2013. Gnezditvena gostota in izbor habitata velikega skovika (Otus scops) ob
Jadranski obali: zaključna naloga. Koper, [T. Zagoršek]: 66 str.
Zawadzka D., Zawadzki J. 2001. Breeding Population and Diet of the Sparrowhawk
Accipiter nisus and the Hobby Falco subbuteo in the Wigry National Park (NE
Poland). Acta ornithologica, 36, 1: 25–31
Zawadzka D., Zawadzki J. 2007. Feeding ecology of tawny owl (Strix aluco) in Wigry
national park (North East Polans). Acta Zoologica Lituanica, 17, 3: 1392–1657
Zarybnicka M., Riegert J., Štastny K. 2013. The role of Apodemus mice and Microtus
voles in the diet of the Tengmalm's owl in Central Europe. Population Ecology, 55, 2:
353–361
ZGS. 2013. Zavod za Gozdove Slovenije/O gozdovih Slovenije: 1 str.
http://www.zgs.gov.si/slo/gozdovi-slovenije/index.html (avgust 2013).
Zuberogoitia I., Campos L.F. 1998. Censusing owls in large areas: a comparison between
methods. Ardeola, 45, 1: 47–53
Zuberogoitia, I., Martínez J.A., Martínez J.E. 2005. Interspecific aggression and nest-site
competition in a European owl community. Journal of Raptor Research, 39: 156-159
Zuberogoitia I., Martínez J.E., Zabala J., Martínez J.A., Azkona A., Castillo I. Hidalgo, S.
2007. Social interactions between two owl species sometimes associated with
intraguild predation. Ardea. 96: 109–113
ZAHVALA
Mentorju dr. Alu Vrezcu se zahvaljujem za konstruktivno sodelovanje, vzpodbudo ter za
nasvete, ki so pripomogli pri oblikovanju magisterskega dela. Obenem se zahvaljujem
obema članoma komisije izr. prof. dr. Petru Trontlju in prof. dr. Ivanu Kosu za tehtne
nasvete in pripombe pri vsebini naloge.
Zahvaljujem se tudi Andreju Kapli za pomoč pri statistični obdelavi podatkov. Območnima
enotama ZGS v Tolminu in Ljubljani se zahvaljujem za pomoč pri gozdarskih podatkih, še
posebej Andreju Jeklarju in Florjanu Lebanu.
Zahvala gre tudi vsem, ki so mi pomagali pri študijski literaturi.
Zahvaljujem se vsem, ki ste mi stali ob strani in me vzpodbujali pri nastajanju magistrske
naloge, še zlasti pa moji družini.
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
PRILOGE
Priloga 1: Pregled popisa ujed po datumih na Krimu (x=zabeležena vrsta)
TO
ČK
A Buteo Buteo -
PREGLED
Pernis apivorus -
PREGLED
Accipiter gentilis -
PREGLED
Accipiter nisus -
PREGLED
Falco subbuteo -
PREGLED
1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v
1_
1
22
.5.2
012
x
x
1
29
.6.2
012
4.7
.20
12
1.8
.20
12
0
15
.3.2
012
27
.3.2
012
x
1
9.5
.20
12
18
.5.2
012
22
.5.2
012
0
16
.6.2
012
19
.6.2
012
22
.6.2
012
0
2_
1
x
x
x
1
29
.6.2
012
4.7
.20
12
1.8
.20
12
0
15
.3.2
012
27
.3.2
012
28
.3.2
012
0
9.5
.20
12
22
.5.2
012
23
.5.2
012
0
16
.6.2
012
19
.6.2
012
22
.6.2
012
0
3_
1
x
x
x
1
29
.6.2
012
4.7
.20
12
1.8
.20
12
0
27
.3.2
012
28
.3.2
012
2.4
.20
12
0
9.5
.20
12
22
.5.2
012
23
.5.2
012
0
16
.6.2
012
19
.6.2
012
22
.6.2
012
0
4_
1
22
.5.2
012
25
.5.2
012
31
.5.2
012
0
29
.6.2
012
4.7
.20
12
1.8
.20
12
0
27
.3.2
012
x
x
1
9.5
.20
12
18
.5.2
012
23
.5.2
012
0
16
.6.2
012
19
.6.2
012
22
.6.2
012
0
5_
1
x
x
x
2
29
.6.2
012
4.7
.20
12
1.8
.20
12
0
15
.3.2
012
28
.3.2
012
29
.3.2
012
0
9.5
.20
12
22
.5.2
012
23
.5.2
012
0
16
.6.2
012
19
.6.2
012
22
.6.2
012
0
6_
1
x
x
x
1
29
.6.2
012
4.7
.20
12
1.8
.20
12
0
27
.3.2
012
x
x
1
9.5
.20
12
22
.5.2
012
23
.5.2
012
0
16
.6.2
012
19
.6.2
012
22
.6.2
012
0
7_
1
25
.5.2
012
30
.5.2
012
31
.5.2
012
0
29
.6.2
012
4.7
.20
12
1.8
.20
12
0
15
.3.2
012
27
.3.2
012
x
1
9.5
.20
12
22
.5.2
012
23
.5.2
012
0
16
.6.2
012
19
.6.2
012
22
.6.2
012
0
8_
1
x
x
x
1
29
.6.2
012
4.7
.20
12
9.7
.20
12
0
27
.3.2
012
2.4
.20
12
3.4
.20
12
0
9.5
.20
12
22
.5.2
012
23
.5.2
012
0
16
.6.2
012
19
.6.2
012
22
.6.2
012
0
se nadaljuje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
TO
ČK
A Buteo Buteo -
PREGLED
Pernis apivorus -
PREGLED
Accipiter gentilis -
PREGLED
Accipiter nisus -
PREGLED
Falco subbuteo -
PREGLED
1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v
9_
1
x
x
x
1
29
.6.2
012
4.7
.20
12
9.7
.20
12
0
15
.3.2
012
27
.3.2
012
29
.3.2
012
0
8.5
.20
12
x
x
1
16
.6.2
012
19
.6.2
012
22
.6.2
012
0
1_
3
22
.5.2
012
x
x
2
30
.6.2
012
3.7
.20
12
9.7
.20
12
0
28
.3.2
012
29
.3.2
012
2.4
.20
12
0
8.5
.20
12
9.5
.20
12
22
.5.2
012
0
15
.6.2
012
20
.6.2
012
22
.6.2
012
0
2_
3
18
.5.2
012
25
.5.2
012
30
.5.2
012
0
30
.6.2
012
3.7
.20
12
9.7
.20
12
0
15
.3.2
012
x
x
1
x
x
x
1
15
.6.2
012
20
.6.2
012
22
.6.2
012
0
3_
3
25
.5.2
012
30
.5.2
012
31
.5.2
012
0
30
.6.2
012
3.7
.20
12
9.7
.20
12
0
28
.3.2
012
29
.3.2
012
x
1
8.5
.20
12
9.5
.20
12
22
.5.2
012
0
15
.6.2
012
20
.6.2
012
22
.6.2
012
0
4_
3
x
x
x
1
30
.6.2
012
3.7
.20
12
9.7
.20
12
0
15
.3.2
012
28
.3.2
012
29
.3.2
012
0
x
x
x
1
15
.6.2
012
x
x
1
6_
3
x
x
x
2
30
.6.2
012
x
x
1
28
.3.2
012
29
.3.2
012
2.4
.20
12
0
8.5
.20
12
18
.5.2
012
22
.5.2
012
0
15
.6.2
012
20
.6.2
012
22
.6.2
012
0
7_
3
25
.5.2
012
x
x
2
30
.6.2
012
3.7
.20
12
9.7
.20
12
0
28
.3.2
012
29
.3.2
012
2.4
.20
12
0
8.5
.20
12
18
.5.2
012
22
.5.2
012
0
15
.6.2
012
16
.6.2
012
20
.6.2
012
0
8_
3
25
.5.2
012
x
x
1
30
.6.2
012
3.7
.20
12
9.7
.20
12
0
28
.3.2
012
29
.3.2
012
2.4
.20
12
0
8.5
.20
12
18
.5.2
012
22
.5.2
012
0
15
.6.2
012
16
.6.2
012
20
.6.2
012
0
9_
3
x
x
1
29
.6.2
012
30
.6.2
012
3.7
.20
12
0
28
.3.2
012
29
.3.2
012
2.4
.20
12
0
8.5
.20
12
9.5
.20
12
18
.5.2
012
0
15
.6.2
012
16
.6.2
012
20
.6.2
012
0
se nadaljuje
nadaljevanje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
TO
ČK
A Buteo Buteo -
PREGLED
Pernis apivorus -
PREGLED
Accipiter gentilis -
PREGLED
Accipiter nisus -
PREGLED
Falco subbuteo -
PREGLED
1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v
10
_3
25
.5.2
012
x
x
1
30
.6.2
012
3.7
.20
12
9.7
.20
12
0
28
.3.2
012
29
.3.2
012
2.4
.20
12
0
9.5
.20
12
x
x
1
16
.6.2
012
20
.6.2
012
29
.6.2
012
0
11
_3
25
.5.2
012
30
.5.2
012
31
.5.2
012
0
30
.6.2
012
3.7
.20
12
9.7
.20
12
0
28
.3.2
012
x
x
1
41
.037
18
.5.2
012
22
.5.2
012
0
16
.6.2
012
20
.6.2
012
29
.6.2
012
0
12
_3
x
x
x
1
30
.6.2
012
3.7
.20
12
9.7
.20
12
0
28
.3.2
012
29
.3.2
012
2.4
.20
12
0
9.5
.20
12
18
.5.2
012
22
.5.2
012
0
16
.6.2
012
20
.6.2
012
29
.6.2
012
0
10
_5
30
.5.2
012
x
x
2
30
.6.2
012
3.7
.20
12
4.7
.20
12
0
15
.3.2
012
27
.3.2
012
28
.3.2
012
0
x
x
x
1
15
.6.2
012
19
.6.2
012
20
.6.2
012
0
11
_5
x
x
x
1
30
.6.2
012
3.7
.20
12
4.7
.20
12
0
27
.3.2
012
28
.3.2
012
29
.3.2
012
0
8.5
.20
12
18
.5.2
012
23
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.6.2
012
20
.6.2
012
0
11
a_5
x
x
x
1
30
.6.2
012
3.7
.20
12
4.7
.20
12
0
15
.3.2
012
27
.3.2
012
29
.3.2
012
0
8.5
.20
12
18
.5.2
012
23
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.6.2
012
20
.6.2
012
0
12
_5
x
x
x
2
30
.6.2
012
4.7
.20
12
9.7
.20
12
0
27
.3.2
012
2.4
.20
12
3.4
.20
12
0
8.5
.20
12
18
.5.2
012
23
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.6.2
012
20
.6.2
012
0
13
_5
x
x
x
1
30
.6.2
012
4.7
.20
12
9.7
.20
12
0
15
.3.2
012
27
.3.2
012
29
.3.2
012
0
8.5
.20
12
18
.5.2
012
23
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.6.2
012
20
.6.2
012
0
Sk
up
aj
26
1
7
5
1
nadaljevanje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Priloga 2: Pregled popisa sov po datumih na Krimu (x=zabeležena vrsta)
TO
ČK
A Strix uralensis -
PREGLED
Strix aluco -
PREGLED
Otus scops -
PREGLED
Glaucidium passerinum -
PREGLED
Aegolius
funereus -
PREGLED
1 2 3
Št.
paro
v 1 2
Št.
paro
v 1 2
Št.
paro
v 1 2
Št.
parov 1 2
Št.
parov
1_
1
28
.3.2
012
18
.4.2
012
19
.4.2
012
0
8.3
.20
12
x
1
3.6
.20
12
6.6
.20
12
0
17
.5.2
012
18
.5.2
012
(po
po
ldan
)
0
13
.3.2
012
15
.3.2
012
0
2_
1
28
.3.2
012
18
.4.2
012
19
.4.2
012
0
8.3
.20
12
16
.4.2
012
0
3.6
.20
12
6.6
.20
12
0
17
.5.2
012
x
1
13
.3.2
012
15
.3.2
012
0
3_
1
28
.3.2
012
18
.4.2
012
19
.4.2
012
0
8.3
.20
12
x
1
3.6
.20
12
6.6
.20
12
0
17
.5.2
012
18
.5.2
012
(po
po
ldan
)
0
13
.3.2
012
15
.3.2
012
0
4_
1
28
.3.2
012
18
.4.2
012
19
.4.2
012
0
8.3
.20
12
x
1
3.6
.20
12
6.6
.20
12
0
17
.5.2
012
18
.5.2
012
(po
po
ldan
)
0
13
.3.2
012
15
.3.2
012
0
5_
1
18
.4.2
012
19
.4.2
012
x
(26
.4.2
01
2
) 1
16
.4.2
012
x
1
3.6
.20
12
6.6
.20
12
0
17
.5.2
012
18
.5.2
012
(po
po
ldan
)
0
2.3
.20
12
13
.3.2
012
0
6_
1
x
x
x
1
8.3
.20
12
17
.4.2
012
0
3.6
.20
12
6.6
.20
12
0
17
.5.2
012
18
.5.2
012
(po
po
ldan
)
0
2.3
.20
12
13
.3.2
012
0
7_
1
18
.4.2
012
19
.4.2
012
x
(26
.4.2
01
2
) 1
16
.4.2
012
x
1
3.6
.20
12
6.6
.20
12
0
x
x
1
x
x
1
8_
1
16
.4.2
012
17
.4.2
012
x
1
16
.4.2
012
17
.4.2
012
0
3.6
.20
12
6.6
.20
12
0
17
.5.2
012
18
.5.2
012
(po
po
ldan
)
0
2.3
.20
12
x
1
9_
1
x
x
x
1
8.3
.20
12
16
.4.2
012
0
3.6
.20
12
6.6
.20
12
0
x
x
1
x
x
1
se nadaljuje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
TO
ČK
A Strix uralensis -
PREGLED
Strix aluco -
PREGLED
Otus scops -
PREGLED
Glaucidium passerinum -
PREGLED
Aegolius
funereus -
PREGLED
1 2 3
Št.
paro
v 1 2
Št.
paro
v 1 2
Št.
paro
v 1 2
Št.
parov 1 2
Št.
parov
1_
3
28
.3.2
012
18
.4.2
012
19
.4.2
012
0
12
.4.2
012
x
1
30
.5.2
012
7.6
.20
12
0
18
.5.2
012
(po
po
ldan
)
19
.5.2
012
(zjutraj)
0
15
.3.2
012
27
.3.2
012
0
2_
3
28
.3.2
012
18
.4.2
012
19
.4.2
012
0
x
x
2
30
.5.2
012
7.6
.20
12
0
18
.5.2
012
(po
po
ldan
)
19
.5.2
012
(zjutraj)
0
15
.3.2
012
27
.3.2
012
0
3_
3
28
.3.2
012
18
.4.2
012
19
.4.2
012
0
12
.4.2
012
16
.4.2
012
0
30
.5.2
012
7.6
.20
12
0
18
.5.2
012
(po
po
ldan
)
19
.5.2
012
(zjutraj)
0
15
.3.2
012
27
.3.2
012
0
4_
3
18
.4.2
012
19
.4.2
012
26
.4.2
012
0
12
.4.2
012
x
1
30
.5.2
012
7.6
.20
12
0
18
.5.2
012
(po
po
ldan
)
19
.5.2
012
(zjutraj)
0
15
.3.2
012
27
.3.2
012
0
6_
3
x
x
x
1
12
.4.2
012
16
.4.2
012
0
30
.5.2
012
7.6
.20
12
0
18
.5.2
012
(po
po
ldan
)
19
.5.2
012
(zjutraj)
0
x
x
1
7_
3
x
x
x
1
12
.4.2
01
2
x
1
30
.5.2
012
7.6
.20
12
0
18
.5.2
012
(po
po
ldan
)
19
.5.2
012
(zjutraj)
0
2.3
.20
12
15
.3.2
012
0
8_
3
18
.4.2
012
19
.4.2
012
x
1
12
.4.2
012
16
.4.2
012
0
30
.5.2
012
7.6
.20
12
0
17
.5.2
012
24
.5.2
012
0
x
x
1
9_
3
18
.4.2
012
19
.4.2
012
26
.4.2
012
0
x
x
1
30
.5.2
012
7.6
.20
12
0
17
.5.2
012
24
.5.2
012
0
2.3
.20
12
13
.3.2
012
0
10
_3
18
.4.2
012
19
.4.2
012
26
.4.2
012
0
8.3
.20
12
x
1
3.6
.20
12
6.6
.20
12
0
17
.5.2
012
24
.5.2
012
0
2.3
.20
12
13
.3.2
012
0
se nadaljuje
nadaljevanje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
TO
ČK
A Strix uralensis -
PREGLED
Strix aluco -
PREGLED
Otus scops -
PREGLED
Glaucidium passerinum -
PREGLED
Aegolius
funereus -
PREGLED
1 2 3
Št.
paro
v 1 2
Št.
paro
v 1 2
Št.
paro
v 1 2
Št.
parov 1 2
Št.
parov
11
_3
18
.4.2
012
19
.4.2
012
26
.4.2
012
0
16
.4.2
012
17
.4.2
012
0
3.6
.20
12
6.6
.20
12
0
17
.5.2
012
19
.5.2
012
(zjutraj)
0
2.3
.20
12
x
1
12
_3
18
.4.2
012
19
.4.2
012
26
.4.2
012
0
16
.4.2
012
17
.4.2
012
0
3.6
.20
12
6.6
.20
12
0
24
.5.2
012
19
.5.2
012
(zjutraj)
0
2.3
.20
12
13
.3.2
012
0
10
_5
28
.3.2
012
x
x
1
16
.4.2
012
17
.4.2
012
0
30
.5.2
012
3.6
.20
12
0
24
.5.2
012
19
.5.2
012
(zjutraj)
0
2.3
.20
12
x
1
11
_5
28
.3.2
012
x
x
1
16
.4.2
012
17
.4.2
012
0
30
.5.2
012
3.6
.20
12
0
17
.5.2
012
24
.5.2
012
0
2.3
.20
12
13
.3.2
012
0
11
a_5
x
x
x
2
16
.4.2
012
17
.4.2
012
0
30
.5.2
012
3.6
.20
12
0
17
.5.2
012
24
.5.2
012
0
x
x
1
12
_5
x
x
x
1
12
.4.2
012
16
.4.2
012
0
30
.5.2
012
3.6
.20
12
0
17
.5.2
012
24
.5.2
012
0
2.3
.20
12
15
.3.2
012
0
13
_5
x
x
x
1
12
.4.2
012
16
.4.2
012
0
30
.5.2
012
3.6
.20
12
0
17
.5.2
012
24
.5.2
012
0
2.3
.20
12
15
.3.2
012
0
Sk
up
aj
14
12 0 3
8
nadaljevanje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Priloga 3: Pregled popisa ujed po datumih na Koradi in Sabotinu (x=zabeležena vrsta)
TO
ČK
A Buteo buteo -
PREGLED
Pernis apivorus -
PREGLED
Accipiter gentilis -
PREGLED
Accipiter nisus -
PREGLED
Falco subbuteo -
PREGLED
1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v
1_
2
29
.5.2
012
8.6
.20
12
9.6
.20
12
0
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
x
x
x
1
12
.5.2
012
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
17
.6.2
012
18
.6.2
012
2.7
.20
12
0
2_
2
x
x
x
3
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
24
.3.2
012
25
.3.2
012
26
.3.2
012
0
x
x
x
1
17
.6.2
012
18
.6.2
012
2.7
.20
12
0
3_
2
x
x
x
1
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
24
.3.2
012
25
.3.2
012
26
.3.2
012
0
12
.5.2
012
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
17
.6.2
012
18
.6.2
012
2.7
.20
12
0
4_
2
29
.5.2
012
8.6
.20
12
9.6
.20
12
0
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
x
x
x
1
12
.5.2
012
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
17
.6.2
012
18
.6.2
012
2.7
.20
12
0
5_
2
29
.5.2
012
x
x
1
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
24
.3.2
012
x
x
1
x
x
x
1
17
.6.2
012
x
x
1
6_
2
x
x
x
2
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
24
.3.2
012
x
x
1
x
x
x
1
17
.6.2
012
18
.6.2
012
2.7
.20
12
0
7_
2
29
.5.2
012
x
x
1
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
24
.3.2
012
25
.3.2
012
26
.3.2
012
0
12
.5.2
012
x
x
1
17
.6.2
012
18
.6.2
012
2.7
.20
12
0
8_
2
x
x
x
1
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
24
.3.2
012
25
.3.2
012
26
.3.2
012
0
12
.5.2
012
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
17
.6.2
012
18
.6.2
012
2.7
.20
12
0
9_
2
x
x
x
2
5.6
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
24
.3.2
012
25
.3.2
012
26
.3.2
012
0
12
.5.2
012
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
x
x
x
1
se nadaljuje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
TO
ČK
A Buteo buteo -
PREGLED
Pernis apivorus -
PREGLED
Accipiter gentilis -
PREGLED
Accipiter nisus -
PREGLED
Falco subbuteo -
PREGLED
1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v
10
_2
29
.5.2
012
8.6
.20
12
9.6
.20
12
0
x
x
x
1
24
.3.2
012
25
.3.2
012
26
.3.2
012
0
12
.5.2
012
14
.5.2
012
x
1
17
.6.2
012
18
.6.2
012
2.7
.20
12
0
11
_2
x
x
x
2
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
24
.3.2
012
25
.3.2
012
26
.3.2
012
0
12
.5.2
012
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
17
.6.2
012
18
.6.2
020
2.7
.20
12
0
12
_2
x
x
x
1
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
24
.3.2
012
25
.3.2
012
26
.3.2
012
0
12
.5.2
012
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
17
.6.2
012
18
.6.2
020
2.7
.20
12
0
1_
4
29
.5.2
012
8.6
.20
12
9.6
.20
12
0
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
24
.3.2
012
25
.3.2
012
26
.3.2
012
0
12
.5.2
012
15
.5.2
012
18
.5.2
012
0
17
.6.2
012
18
.6.2
020
2.7
.20
12
0
2_
4
28
.5.2
012
x
x
1
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
x
x
x
1
12
.5.2
012
15
.5.2
012
18
.5.2
012
0
17
.6.2
012
18
.6.2
020
2.7
.20
12
0
3_
4
x
x
x
1
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
24
.3.2
012
25
.3.2
012
26
.3.2
012
0
12
.5.2
012
15
.5.2
012
18
.5.2
012
0
17
.6.2
012
18
.6.2
020
2.7
.20
12
0
4_
4
28
.5.2
012
8.6
.20
12
9.6
.20
12
0
x
x
x
1
24
.3.2
012
25
.3.2
012
x
1
12
.5.2
012
15
.5.2
012
18
.5.2
012
0
17
.6.2
012
18
.6.2
020
2.7
.20
12
0
5_
4
28
.5.2
012
8.6
.20
12
9.6
.20
12
0
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
x
x
x
1
x
x
x
1
17
.6.2
012
18
.6.2
012
x
1
6_
4
x
x
x
1
5.7
.20
12
17
.7.2
012
30
.7.2
012
0
24
.3.2
012
25
.3.2
012
26
.3.2
012
0
12
.5.2
012
x
x
1
17
.6.2
012
x
x
1
se nadaljuje
nadaljevanje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
TO
ČK
A Buteo buteo -
PREGLED
Pernis apivorus -
PREGLED
Accipiter gentilis -
PREGLED
Accipiter nisus -
PREGLED
Falco subbuteo -
PREGLED
1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v
Sk
up
aj
17
2
7
7
4
nadaljevanje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Priloga 4: Pregled popisa sov po datumih na Koradi in Sabotinu (x=zabeležena vrsta)
TO
ČK
A Strix uralensis -
PREGLED
Strix aluco -
PREGLED
Otus scops -
PREGLED
Glaucidium
passerinum -
PREGLED
Aegolius
funerus -
PREGLED
1 2 3
Št.
paro
v 1 2
Št.
paro
v 1 2
Št.
paro
v 1 2
Št.paro
v 1 2
Št.
paro
v
1_
2
9.3
.20
12
16
.3.2
012
14
.5.2
012
0
14
.4.2
012
21
.4.2
012
0
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
2_
2
9.3
.20
12
16
.3.2
012
14
.5.2
012
0
x
x
3
x
x
1
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
3_
2
9.3
.20
12
16
.3.2
012
14
.5.2
012
0
x
x
1
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
4_
2
9.3
.20
12
16
.3.2
012
14
.5.2
012
0
14
.4.2
012
x
1
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
5_
2
9.3
.20
12
16
.3.2
012
14
.5.2
012
0
10
.3.2
012
x
1
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
6_
2
9.3
.20
12
16
.3.2
012
14
.5.2
012
0
x
x
3
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
7_
2
9.3
.20
12
16
.3.2
012
14
.5.2
012
0
x
x
1
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
8_
2
9.3
.20
12
16
.3.2
012
14
.5.2
012
0
14
.4.2
012
x
1
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
9_
2
9.3
.20
12
16
.3.2
012
14
.5.2
012
0
x
x
1
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
se nadaljuje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
TO
ČK
A Strix uralensis -
PREGLED
Strix aluco -
PREGLED
Otus scops -
PREGLED
Glaucidium
passerinum -
PREGLED
Aegolius
funerus -
PREGLED
1 2 3
Št.
paro
v 1 2
Št.
paro
v 1 2
Št.
paro
v 1 2
Št.paro
v 1 2
Št.
paro
v
10
_2
9.3
.20
12
16
.3.2
012
14
.5.2
012
0
x
x
1
x
x
1
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
11
_2
9.3
.20
12
16
.3.2
012
14
.5.2
012
0
14
.4.2
012
x
1
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
12
_2
9.3
.20
12
16
.3.2
012
14
.5.2
012
0
14
.4.2
012
21
.4.2
012
0
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
1_
4
9.3
.20
12
17
.3.2
012
14
.5.2
012
0
21
.4.2
012
x
1
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
2_
4
9.3
.20
12
17
.3.2
012
14
.5.2
012
0
21
.4.2
012
22
.4.2
012
0
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
3_
4
9.3
.20
12
17
.3.2
012
14
.5.2
012
0
14
.4.2
012
x
1
26
.5.2
012
27
.5.2
012
0
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
4_
4
9.3
.20
12
17
.3.2
012
14
.5.2
012
0
21
.4.2
012
x
2
x
x
1
14
.5.2
012
18
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
5_
4
9.3
.20
12
17
.3.2
012
14
.5.2
012
0
14
.4.2
012
21
.4.2
012
0
x
x
1
14
.5.2
012
19
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
6_
4
9.3
.20
12
17
.3.2
012
14
.5.2
012
0
14
.4.2
012
21
.4.2
012
0
x
x
1
14
.5.2
012
19
.5.2
012
0
7.3
.20
12
12
.3.2
012
0
se nadaljuje
nadaljevanje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
TO
ČK
A Strix uralensis -
PREGLED
Strix aluco -
PREGLED
Otus scops -
PREGLED
Glaucidium
passerinum -
PREGLED
Aegolius
funerus -
PREGLED
1 2 3
Št.
paro
v 1 2
Št.
paro
v 1 2
Št.
paro
v 1 2
Št.paro
v 1 2
Št.
paro
v
Sk
up
aj
0
18
5
0
0
nadaljevanje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Priloga 5: Pregled popisa ujed po datumih na Banjški planoti (x=zabeležena vrsta)
TO
ČK
A Buteo buteo -
PREGLED
Pernis apivorus -
PREGLED
Accipiter gentilis -
PREGLED
Accipiter nisus -
PREGLED
Falco subbuteo -
PREGLED
1 2 3
št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v
1_
6
x
x
x
1
6.7
.20
12
16
.7.2
012
31
.7.2
012
0
17
.3.2
012
30
.3.2
012
31
.3.2
012
0
6.5
.20
12
15
.5.2
012
18
.5.2
012
0
23
.6.2
012
24
.6.2
012
1.7
.20
12
0
2_
6
28
.5.2
012
8.6
.20
12
9.6
.20
12
0
6.7
.20
12
16
.7.2
012
31
.7.2
012
0
17
.3.2
012
30
.3.2
012
31
.3.2
012
0
6.5
.20
12
7.5
.20
12
15
.5.2
012
0
23
.6.2
012
24
.6.2
012
1.7
.20
12
0
3_
6
x
x
x
1
6.7
.20
12
16
.7.2
012
31
.7.2
012
0
17
.3.2
012
30
.3.2
012
31
.3.2
012
0
6.5
.20
12
x
x
1
23
.6.2
012
24
.6.2
012
1.7
.20
12
0
4_
6
x
x
x
1
6.7
.20
12
x
x
1
17
.3.2
012
30
.3.2
012
31
.3.2
012
0
6.5
.20
12
15
.5.2
012
28
.5.2
012
0
23
.6.2
012
24
.6.2
012
1.7
.20
12
0
1_
8
x
x
x
1
6.7
.20
12
16
.7.2
012
31
.7.2
012
0
17
.3.2
012
30
.3.2
012
31
.3.2
012
0
6.5
.20
12
14
.5.2
012
28
.5.2
012
0
23
.6.2
012
24
.6.2
012
1.7
.20
12
0
2_
8
28
.5.2
012
x
x
1
6.7
.20
12
x
x
1
17
.3.2
012
30
.3.2
012
31
.3.2
012
0
6.5
.20
12
14
.5.2
012
15
.5.2
012
0
23
.6.2
012
24
.6.2
012
1.7
.20
12
0
3_
8
x
x
x
1
6.7
.20
12
16
.7.2
012
31
.7.2
012
0
17
.3.2
012
30
.3.2
012
31
.3.2
012
0
6.5
.20
12
15
.5.2
012
28
.5.2
012
0
23
.6.2
012
24
.6.2
012
1.7
.20
12
0
4_
8
29
.5.2
012
8.6
.20
12
9.6
.20
12
0
6.7
.20
12
16
.7.2
012
31
.7.2
012
0
17
.3.2
012
x
x
1
7.5
.20
12
x
x
1
23
.6.2
012
24
.6.2
012
1.7
.20
12
0
5_
8
x
x
x
2
6.7
.20
12
16
.7.2
012
31
.7.2
012
0
17
.3.2
012
30
.3.2
012
x
1
7.5
.20
12
14
.5.2
012
28
.5.2
012
0
23
.6.2
012
24
.6.2
012
1.7
.20
12
0
se nadaljuje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
TO
ČK
A Buteo buteo -
PREGLED
Pernis apivorus -
PREGLED
Accipiter gentilis -
PREGLED
Accipiter nisus -
PREGLED
Falco subbuteo -
PREGLED
1 2 3
št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v 1 2 3
Št.
paro
v
6_
8
x
x
x
1
6.7
.20
12
16
.7.2
012
31
.7.2
012
0
17
.3.2
012
30
.3.2
012
31
.3.2
012
0
7.5
.20
12
14
.5.2
012
28
.5.2
012
0
23
.6.2
012
24
.6.2
012
1.7
.20
12
0
7_
8
x
x
x
1
6.7
.20
12
16
.7.2
012
31
.7.2
012
0
17
.3.2
012
30
.3.2
012
31
.3.2
012
0
x
x
x
1
23
.6.2
012
24
.6.2
012
1.7
.20
12
0
8_
8
29
.5.2
012
8.6
.20
12
9.6
.20
12
0
6.7
.20
12
16
.7.2
012
31
.7.2
012
0
x
x
x
1
7.5
.20
12
14
.5.2
012
28
.5.2
012
0
23
.6.2
012
x
x
1
9_
8
29
.5.2
012
8.6
.20
12
9.6
.20
12
0
6.7
.20
12
16
.7.2
012
31
.7.2
012
0
17
.3.2
012
x
x
1
7.5
.20
12
14
.5.2
012
28
.5.2
012
0
23
.6.2
012
24
.6.2
012
1.7
.20
12
0
Sk
up
aj
10
2 4
3 1
nadaljevanje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Priloga 6: Pregled popisa sov po datumih na Banjški planoti (x=zabeležena vrsta)
TO
ČK
A
Strix uralensis -
PREGLED
Strix aluco -
PREGLED
Otus scops -
PREGLED
Glaucidium
passerinum -
PREGLED
Aegolius funereus - PREGLED
1 2 3
Št.
parov 1 2
Št.
parov 1 2
Št.
parov 1 2
Št.pa
rov 1 2
Št.
parov
1_
6
11
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
x
x
1
20
.5.2
012
28
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
2_
6
11
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
20
.4.2
012
24
.4.2
012
0
20
.5.2
012
28
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
3_
6
11
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
x
x
1
20
.5.2
012
28
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
4_
6
11
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
x
x
1
20
.5.2
012
28
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
1_
8
18
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
x
x
1
20
.5.2
012
28
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
2_
8
11
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
x
x
1
x
x
1
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
3_
8
11
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
x
x
2
20
.5.2
012
28
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
4_
8
11
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
x
x
1
20
.5.2
012
28
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
5_
8
11
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
x
x
1
20
.5.2
012
28
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
se nadaljuje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
TO
ČK
A
Strix uralensis -
PREGLED
Strix aluco -
PREGLED
Otus scops -
PREGLED
Glaucidium
passerinum -
PREGLED
Aegolius funereus - PREGLED
1 2 3
Št.
parov 1 2
Št.
parov 1 2
Št.
parov 1 2
Št.pa
rov 1 2
Št.
parov
6_
8
11
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
x
x
2
20
.5.2
012
28
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
7_
8
11
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
x
x
1
20
.5.2
012
28
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
8_
8
11
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
x
x
1
x
x
1
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
9_
8
11
.3.2
012
18
.3.2
012
25
.4.2
012
0
x
x
1
20
.5.2
012
28
.5.2
012
0
15
.6.2
012
19
.5.2
012
0
10
.3.2
012
13
.3.2
012
0
Sk
up
aj
0 14 2 0 0
nadaljevanje
Kocijančič S. Vpliv medvrstnih odnosov na prostorsko razporejanje goznih ujed in sov. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014
Priloga 7: Razporeditev naselij po nadmorski višini
Priloga 8: Primerjava razporeditve naselij po nadmorskih višinah z Mann-Whitneyevim U-testom
brez naselij-posamezne hiše brez naselij-več hiš posamezne hiše-več hiš
U=142,5 p<0,05 U=68 p=ns U=41 p=ns
0
2
4
6
8
10
12
14
16
0-300 300-500 500-700 700-900 900-
Nadmorska višina (v metrih)
brez naselij
posamezne hiše
naselja