sent_2_2008

| |Cena 3,40 € |

Nas

lovn

ica:

Šem

so

tema številke

DUŠEVNO ZDRAVJE SKOZI ČAS

intervjuprof.dr. Vinko Flaker

Št. 02 April - Maj letnik XIV

Glasilo slovenskega združenja za duševno zdravje

Št. 0

2 • A

pril

- Maj

08

• Let

nik

XIII

• Cen

a 3,

40 E

ur •

Pošt

nina

Pla

čana

pri

pošt

i 110

6 Lj

ublja

na

2 April 08 2Oktober 2007Oktober 2007

ŠENT je Republike Slovenije

v skladu z ustavo in ob doslednem spoštovanju temeljnih Slovenskega zdru�enja za

duševno zdravje Šent je povezati strokovne delavce/ke na

dela, opogumiti uporabnike/ce slu�b za duševno zdravje

slu�b za duševno zdravje, ter razširiti slu�be in storitve

Odprt je za mnenja, -

ti uporabnike slu�b za duševno zdravje, njihove svojce in strokovne delavce/ke. O -nu duševnega zdravja in stremi k pridobivanju prostora v

namene, s tem da se imenuje vir dobljenih podatkov.

which acts in the public interest on the territory of the Re-public of Slovenia in compliance with the Constitution and with utmost respect of fundamental human rights. Primary mission of Slovenian Association for Mental Health - ŠENT

-alth in order: to achieve greater quality of work; encourage users of mental health care services to actively participate in the planning, implementation and supervision of mental health care services and to broaden the range of services provided by the organization. The ŠENT magazine devo-

health care. It welcomes all opinions, personal points of view and initiatives. Its main aim is to inform and educa-te users (recipients) of mental health care services, their relatives and professionals. It informs the general public and relevant authorities about the importance of mental health care, while trying to acquire a better position in the decision-making process, concerning mental healthcare re-lated issues on the basis of the principle that “the level of democracy in an individual country is proportionate to its tolerance for variety.” (Summaries, translations and repro-duction of the magazine are permitted solely for non-com-mercial purposes and must be accompanied with a clear reference to the source and/or author of the original text). (prevod GASPER BR KO)

IZHAJA OD JANUARJA 1995

NASLOV UREDNIŠTVA:CIGALETOVA 5, LJUBLJANATELEFON: 01 230 78 30FAX: 01 230 78 38

POŠTA: REVIJA SENT SI.ORGSPLETNA STRAN: WWW.SENT SI.ORG

GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA: ALJA KNEZSTROKOVNA SODELAVKA: REBEKA NOVAKUREDNIŠKI ODBOR: BARBARA DOLNI AR, BARBARA PURKART,INGRID MAGER, KATKA VREMEC, ANDREJ VOL ILEKTORICA: VLADKA KOLERITISK: TISKARNA PRIMAPRINT

REVIJA JE OBDAV ENA Z 8,5 % DDV, KI JEVKLJU EN V CENO. CENA REVIJE JE 3,40 EUR VPROSTI PRODAJI. LETNA NARO NINA 16 EUR.TRANSAKCIJSKI RA UN SKB BANKA D.D.:

ALL DIFFERENT ALL EQUALŠENT HAS BEEN PUBLISHED SINCE 1995. ADRESS: CIGALETOVA 5 1000 LJUBLJANA PHONENUMBER: +386 01 230 78 30FAX: +386 01 230 78 38EDITOR: ALJA KNEZ

IZHAJANJE REVIJE ŠENT JE PODPRLAFUNDACIJA ZA FINANCIRANJE INVALIDSKIH INHUMANITARNIH ORGANIZACIJ FIH

VSI RAZLI VSI ENAKOPRAVNI

2 April 08 Maj 08 3

Michel Foucalt v svojem delu Zgodovina norosti v času klasicizma (Ljubljana, 1998) navaja:»Norost naj bi s svojo živalsko divjostjo človeka varovala pred bolezenskimi nevarnostmi, zagotavljala naj bi mu neranljivost, zato so bili norci v klasicističnih ustanovah goli ali skoraj goli, privezani z verigami na stebre, priklenjeni na zidove in postelje, če so jih šteli za zelo nevarne, pa tudi zaprti v kletke.« V Parizu je bil sprehod in ogled znamenitih brezumnežev glavno razvedrilo meščanstva. Norost so povzdignili v spektakel. V Špitalu v Bedlemu so vsako nedeljo razkazovali blazneže za ceno enega penija. V obdobju družbenega zapiranja norcev (17. in 18. stoletje) je bilo vse slabo in nerazložljivo sovražnik družbe, družba je delovala kot zaščitnik ljudi; družbeni nadzor je s pripisovanjem in dodeljevanjem družbenih vlog vzpostavljal in ohranjal družbeni red in vladavino.

TI ŠMENT! Raziskovanje zgodovine odnosa do duševne bolezni ni ravno lahko branje: ker v človeku vzbudi neprijetna čustva, ker vzbudi nemočen krik po spremembi, želji po vrnitvi v sedanji čas in pomoči norcem! Gledano z analitične perspektive se je odnos do duševne bolezni vedno oblikoval skladno z razpoložljivim znanjem in ustrezal družbeni logiki, ideologiji in zdravemu razumu posameznega obdobja. V zgodovinskem kontekstu tako lahko opravičimo rabo besede norec, saj na ta način prikažemo tudi odsev časa. Z razvojem družbe se je preoblikovala v besedno zvezo duševni bolnik in nato v najbolj moderno in za današnji čas najbolj sprejemljivo poimenovanje - osebo s težavami v duševnem zdravju. Kaj pa bodo na to porekli zanamci? Pred navedenim obdobjem v zgodovinskih tekstih zasledimo obdobje religioznega verovanja v norost oz. srednji vek. V kontekstu cerkvenega

verovanja je norost predstavljala dokaz, da je nekdo obseden z zlim duhom. Magija je pomagala razumeti nerazumljive pojave.

In ni naključje, da ime našega društva nosi tako izviren naziv. Tako prepleten z zgodovinskim ozadjem in tako bogat, da kar sam kliče k razpravi. Tako jasen in na drugi strani tako umetelno zakrit in čakajoč, da ga opazimo, razumemo in doumemo. Zgodovino in razvoj zgodovinske misli – spremembe v obravnavi duševnih motenj skozi čas. Marko Snoj v Slovenskem etimološkem slovarju (Ljubljana, 1997) opredeljuje:- besedo šent kot »hudič, zlomek« in besedo šentan kot »presnet, šmentan« ter- sente »svet, posvečen«, kar je kakor različice sancte, sante, sant v enakem pomenu izposojeno iz latinščine sanctus »svet, posvečen«.

Nadaljnja zgodovinska obdobja – že omenjeno družbeno zapiranje norcev, razvoj psihiatrične znanosti in celostna psihosocialna obravnava oseb s težavami v duševnem zdravju - so pokazala na zgodovinske zmote. Da duševna bolezen nima čisto nič opraviti s hudičem niti ne z bogom. Je pa družba tista, ki je bila in je še vedno razpeta med dobrim in slabim, kajti le ona je določala in še določa, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj je noro. V današnjem času – dobi znanja - pa je vedno bolj posameznik tisti, ki se odloči, ali bo dober (beri: sposoben pogledati širše, se izobraziti in predelati strah in predsodke do duševne bolezni) ali pa bo nabit s strahom in predsodki zavestno ignoriral teme duševnega zdravja, ki so vedno bolj prisotne v vseh medijih.

Je zgodovina zaključila krog? Smo prišli na konec poti? Je to to, kar želimo? Je dovolj, da posamezniki s težavami v duševnem zdravju živijo med nami (da niso javno bičani, pometani v ječe, prepuščeni mornarjem na ladjah norcev tako kot v

Evropi v srednjem veku)?Je dovolj, da se uporabniki sami, svojci, nevladne organizacije, javne institucije, zdravniki trudimo za vedno večjo socialno vključenost? Je dovolj, da se je spremenila terminologija? Da smo z razvojem jezika, družbene zavesti in odgovornosti blaznice in norišnice preimenovali v psihiatrične bolnišnice in klinike?V prispevkih uporabnikov lahko zasledite zadovoljstvo ob premikih, ki so se zgodili na področju bolnišničnega zdravljenja v zadnjih tridesetih letih in na področju razvoja nevladnih organizacij. Hkrati pa ne zamudite priložnosti seznaniti se s popolnoma necenzuriranimi kritičnimi mislimi, kaj vse se še lahko spremeni, izpod peresa tistih, ki so v današnjem času v socialnem delu poimenovani soustvarjalci rešitve problema ali sodelujoči v procesu. In ko se boste zaustavili pri zapisu predsednika foruma svojcev o sprejemanju zakonodaje na področju duševnega zdravja, se vam bo potrdila misel, da družba potrebuje tudi ustvarjalce sprememb sistema. Ne, zgodovina ni zaključena. Le spirala ponavljanja zgodovinskih obdobij se nadaljuje. Živalsko divjost iz klasicističnih ustanov v današnjem času prevajam v neosveščenost ali kot nepripravljenost na izobraževanje v obdobju znanja. Ali kot primeri, ki jih slišim pri vsakdanjem delu v dnevnem centru: Za mano kažejo z gestami, da sem nor.Prepuščam vas branju in razmišljanju, naj dodam le še: »Zdravljenje duševne bolezni se je najverjetneje začelo, ko se je število Zemljanov povečalo iz ena na dva.« Altschule, M. D.

Zgodovinska obdobja sem povzela iz diplomske naloge Romane Pahor - Medijska norost: medijske reprezentacije duševnih bolnikov, 2007. Če vas zanima več, obiščite spletno stran Fakultete za družbene vede, kjer med diplomskimi nalogami najdete veliko takšnih, ki se navezujejo na duševno zdravje.

beseda strokovne sodelavke

uvodnikRebeka Novak

4 April 08

POVZETEK

V drugi letošnji številki, poimenovani Duševne motnje in zdravje skozi čas smo se podali na pot raziskovanja obravnave duševnih bolezni in bolnikov skozi prizmo časa. Zanimiva, a kruta zgodovinska dejstva v strokovnem članku podaja Lilijana Fugina. Janja Česnik piše o razvoju zdravstvene nege v psihiatriji. Novinarka Ingrid Mager nas v intervjuju z dr. Vitom Flakerjem, dekanom Fakultete za socialno delo popelje na pot razmišljanja.V rubriki Duševne motnje in zdravje skozi čas uporabniki in mentorica izražajo pohvalne in kritične misli. Z življenjsko zgodbo se predstavlja Jela Jurišič iz DC Trbovlje. Dogajalo se je – okrogla miza Zdravila in skupnostna skrb za ljudi s težavami v duševnem zdravju v organizaciji DC Šentgor Radovljica. Ne spreglejte odgovorov dr. Jurija Bona. Dogajalo se bo – Festival Euro-psy na Debelem rtiču v septembru.Katka Vremec v branje priporoča roman o ljubezni in (ne)zvestobi – Tišina v oktobru. Osebne misli je v kolumni zapisal Bogo Krajnc. Bogati so prispevki iz življenja centrov in iz življenja stanovanjskih skupin. Edo P. Belak piše o spremembah predloga Zakona o duševnem zdravju – bo tokrat res v proceduri sprejemanja? V rubriki Religije, svetovni nazori in duhovnost Mihela Ocepek predstavlja hinduizem, Edo P. Belak pa piše o satvični hrani in zdravju. Ne spreglejte pesmi Vinka Krajnika, Joži Hudoklin in Irene Fabčič. Rebeka Novak

SUMMARY

In the second issue this year with the title »Mental Disturbances and Health Through Time«, we have undertaken a journey of research of the treatment of the topic of mental illness and patients though the prism of time. Absorbing, yet ferocious historical facts are dealt with in a professional article by Lilijana Rudolf. Janja Česnik writes on the development of medical care in psychiatry. The journalist Ingrid Mager takes us on a journey of reflection in an interview with Vito Flaker, Ph. D., dean of the Faculty for Social Work. In the rubric Mental Disturbances and Health Through Time, the users and their mentor express praise and critical thoughts. The life story of Jela Jurišič from DC Trbovlje is presented. Past Events – a round table “Medications and Community Care for Persons With Mental Health Difficulties”, organized by Šentgor Radovljica. Do not overlook the answers by Jurij Bon, M.D.. Future Events – the Festival Euro-Psy at Debeli rtič in September. Katka Vremec recommends for reading a novel on love and (in)fidelity – Silence in October. Personal thoughts have been exposed in a column by Bogo Krajnc. Abundant are the contributions from the life of day centres and the residential groups. Edo P. Belak writes on the modifications to the proposal of the Law on Mental Health – will it in fact be passed for approval this time? In the rubric Religions, World Views and Spirituality, Mihela Ocepek presents Hinduism, whereas Edo P. Belak writes on sattvic food and health. Do not omit the poems by Vinko Krajnik, Joži Hudoklin and Irena Fabčič. Teodora Ghersini

ZAHVALA: PO NAKUPIH V NOV CENTER MERCATOR KOPER

V sredo, 23. januarja 2008, smo v Kopru dobili drugi Mercatorjev center. Ob tej priložnosti je podružnica Šentmar Koper od družbe Mercator dobila donacijo v višini 2000 EUR-ov. Zahvaljujemo se upravi družbe in vsem zaposlenim v centru Mercator, ki so nam pomagali, da smo naše prostore lahko opremili z mini kuhinjo, boljšim monitorjem in tiskalnikom ter ostalimi predmeti, ki so pripomogli h kvalitetnejšemu delu v delavnici.

4 April 08 Maj 08 5

ZA ZNANJEIngrid Mager: Intervju:Prof. dr. Vito FlakerJanja Česnik:Razvoj zdravstvene nege v psihiatrijiLilijana Rudolf:Potovanje skozi čas – od hudega duha do socialno vključenega

DUŠEVNO ZDRAVJE SKOZI ČASosebne izkušnje uporabnikovosebna izkušnja mentorice

ŽIVLJENJSKA ZGODBAJela Jurišić:Razmišljati pozitivno, živeti vsak dan posebej

DOGAJANJEBarbara Dolničar:Euro – psyMarija Zupanc:Okrogla miza –Zdravila in skupnostna skrb za ljudi s težavami v duševnem zdravju

PRIPOROČAMO V BRANJEKatka Vremec:

Jens Christian Grøndahl: Tišina v oktobru

KOLUMNABogo Krajnc:Psihiatrija videna z očmi uporabnika

IZ ŽIVLJENJA CENTROVZdenka Kokotec (DC Ljubljana):Lepa žena, ki v Šentu plešePlemenita ženska na obiskuMonika Tomažin (DC Šentmar Koper):Medicinska sestra na obiskuGordana Crnarić (DC Šentmar Koper):Kreativna pomladNovomeški Šentovci:Pomladno dogajanjeNovogoriški Šentovci:Pustovanje Osmi marecSlavi:Pustni torek v ŠentlentuTadeja Kapun (DC Šentlent Maribor):ValentinovoPetra Barbalič (DC Šent'k Kranj):Velikonočna pogostitevJana Zadobovšek (DC Trbovlje):Potopisno predavanje o Afriki

IZ ŽIVLJENJA STANOVANJSKIH SKUPINBoris Bilas (SS Bonini):Farbanje jajcSŽ (SS Tolmin):Iz življenja SS Tolmin

KRONIKA ŠENTOVIH ENOT Kaj se je dogajalo v februarju in marcu?

FORUM SVOJCEVEdo P. Belak:Predlog ZDZ v razpravi – tokrat v proceduro sprejemanja?

RELIGIJE, SVETOVNI NAZORI IN DUHOVNOSTMihela Ocepek:HinduizemEdo P. Belak:Satvična hrana in zdravje

PRISPEVKI UPORABNIKOVVinko Krajnik:O dobri in slabi strani življenjaJoži Hudoklin:Ljubezen!Irena Fabčič: Hrepenenje po enostiD.M.:Utrinek ob materinskem dnevu

vsebina

6 April 08

Ingrid Magerza znanje

intervju: prof.dr. Vinko FlakerO zgodovini norosti

Dr. Vito Flaker je danes profesor na Fakulteti za socialno delo, kot študent psihologije pa je bil aktivist antipsihiatričnega gibanja na Slovenskem, iz katerega so nastali prvi zametki nevladnega sektorja pri nas, pa tudi nastavki za skupnostno skrb, predvsem za ljudi z izkušnjo psihiatričnih bolnišnic. Z njim smo se pogovarjali o prvih oblikah družbene skrbi za te ljudi v Sloveniji in v svetu, o prvih bolj humanih idejah v času razsvetljenstva, vse do anipsihiatričnih gibanj v drugi polovici prejšnjega stoletja, ki so bistveno vplivale na današnji pristop, obravnavo človeka z duševno boleznijo.

»Antipsihiatrično gibanje so potem žal postavili kot, da skuša ukiniti psihiatrijo,« komentira dr. Flaker še ne tako davno zgodovino, so pa ti takrat radikalni nastavki zagotovo sovplivali na današnji pristop, obravnavo človeka z duševno boleznijo.

Zgodovina 'norosti' je dolga. Kdaj se začne organizirana skrb za duševne bolnike v Sloveniji?'Norce' so začeli zapirati že prej, tam nekje v začetku 16. stoletja, medtem ko se je šele v začetku 19. stoletja začelo govoriti o mentalnem zdravju kot o neki samostojni disciplini. Psihiatrija je dobila naziv še pozneje, konec 19. stoletja oziroma v začetku 20. stoletja. Začetki skrbi za duševne bolnike pri nas segajo v začetek 19. stoletja, ko so tedanji diskalceatski samostan na sedanji Ajdovščini preuredili v splošno bolnišnico in namenili dva razdelka tudi za 'blaznike'. Pravo blaznico, Kranjsko deželno blaznico Studenec, so ustanovili leta 1886 z dekretom cesarja Jožefa II. na področju Studenca, kjer so turjaški grofi imeli menažerijo, se pravi, aristokratski živalski vrt. Tako je nastala prva

slovenska bolnišnica za duševne bolezni. Tam, kjer je danes center za mentalno zdravje, nekdaj pa je bila vojaška bolnišnica. Na Poljanskem nasipu, kjer je danes oddelek za alkohologijo je bila prej prisilna delavnica, ki so potem spremenili v umobolnico. Ta je bila dolgo časa prostor za ljudi, ki so tam dolgo bivali. Center za mentalno zdravje se je ustanovil prav s preoblikovanjem te bolnišnice v ustanovo terapevtskega tipa, izložbeno okno slovenske psihiatrije v 70-ih letih 20.stoletja. Deloma je temeljila na socialni psihiatriji in je vsebovala več novosti, kot na primer, odprti forenzični oddelek, oddelek psihoterapije. Za tisti čas je slednja veljala za zelo napredno kliniko. Ta predel mesta Ljubljane je bil takrat obroben. Ta del Ljubljane je bil dejansko socialno odlagališče, praustanova, ki je zaznamovala oba bregova

Ljubljanice nižje od zapornic, je bilo gobavišče ob Šempetrski cerkvi, ki se je ob prenehanju gobavosti v naših krajih spremenila v špital, ubožnico, sledile so prisilne delavnice, sirotišnica (kjer je danes dijaški dom DIC) in še danes so tam podobne ustanove: bolnišnice, zapori, internati. Dva razloga sta bila za to. Eden je ta, da je bil ta del zemljišča bodisi v cerkveni bodisi v mestni lasti, ki je take objekte na svojem zemljišču lahko postavljala, drugi razlog pa je bolj simboličen; bolnišnice so gradili ob reki navzdol, da je tok odplakoval bolezen in norost iz mesta. Vsi ljudje, ki so živeli na robu, v revščini, ali so jih zaprli v ustanove, so bili pod skrbstvom kralja ali mesta; kralj kot absolutist jim je odvzel prostost, hkrati pa poskrbel za svoje podanike. Z oblikovanjem meščanske družbene ureditve

6 April 08 Maj 08 7

za znanje

ni bilo več kralja, ki bi lahko zastopal in prevzel subjektiviteto teh ljudi. Ker so bili ljudje v principu obravnavani kot enakopravni posamezniki, se je pojavilo vprašanje, kam in kaj zdaj z otroci, norci, tatovi, berači. Princip, da se jih nekam zapre, je ostal isti, ideologija pa se je oblikovala nekoliko drugače; za 'nore' je začela skrbeti medicina, ki zavzame kraljevo mesto. Zdravnik je takrat veljal za zelo ustreznega človeka, ker je bil nosilec neke posvetne, napredne ideologije, bil je eden glavnih motorjev razsvetljenstva, se pravi racionalizma, demistifikacije religije, krepitve znanosti. Veljal je za nekoga, ki je objektiven, ampak človekoljuben. Se pravi, takšen človek je lahko prevzel skrb nad nekom, ki je 'ubog na duhu'. Šele takrat se v bistvu začne 'norost' medikalizirati, torej zdraviti. Seveda so jo

zdravili z zdravili tudi prej, in to od pradavnine, ampak takrat je bil to eden od enakopravnih, možnih načinov kako ravnati z norostjo. Kakšni norosti so rekli, da je prosvetljenstvo, drugi da je vizionarstvo, tretjo so označili za mistično, četrta je bila plod obsedenosti s hudičem, spet peta da je 'samo' bolezen, ki se jo da pozdraviti.

Kako pa so na splošno nekdaj odgovorni za zdravljenje gledali na duševno bolezen? V začetku psihiatrija sploh ni bila biološko usmerjena, takšno pojmovanje se je pojavilo šele leta 1860. Čeprav so se ukvarjali s telesom, so duševno bolezen videli bolj kot socialno bolezen, ki posledično nastopi zaradi bivanja v neurejenih razmerah, revščini, v proletariatu, na kmetih. Eden glavnih odgovorov na to je bil, da se človeka postavi v urejeno

okolje in se bo tudi on potem uredil. Spraševali so se, kako nastane duševna odmaknjenost, odtujenost, in tudi, kako jo urediti. Prosvetljensko, filantropsko in v duhu svobode je delovalo veliko zdravnikov, na primer Connolly v Angliji, ki je že leta 1820 dosegel, da so uvedli obravnavo brez prisile, omejevanja: ukinili so zaprta vrata, vezanje. To poudarjam, ker je celotna zgodovina psihiatrije, ki je v bistvu kratka, šteje le 200 let, pomenila neko nihanje med socialnim pojmovanjem, osvobajanjem, neprisilno pomočjo človeku, ki znori, po drugi strani pa zapiranju, prisili. Utopija novih ustanov je bila, da se človeka lahko pozdravi na podeželju; na svežem zraku in v lepem okolju bolniki okrevajo. Te bolnišnice so bile mišljene tudi kot azili, zatočišča, ki so jih prvi ustanovili kvekerji v Yorku (privrženci verske sekte Society

8 April 08

za znanje

of Friends, sredi 17. stoletja jo je v Angliji ustanovil George Fox). Na drugi strani je bilo to obdobje čas industrializacije, ki je pa povzročila velik pritisk na te ustanove.

Zdi se, da duševna bolezen včasih ni bila tako močno ožigosana, pravite pa, da se prelom zgodi v času industrializacije? Ti ljudje so pred industrijsko revolucijo v glavnem čisto lepo živeli, niso bili označeni za nore v tem smislu, da je recimo človek zunaj sebe ali pa da je nevaren. Lahko so delali, pomagali na kmetiji, v obrtniški delavnici, vključeni so bili v življenje in delo po svojih močeh. Drugi člani so nad njimi tudi bdeli. Ko so se odprle tovarne, so ostali ti ljudje doma, sami, niso jih imeli več kam vključiti. Dober primer za to so t.i. duševno prizadeti, ki so bili del te skupine ljudi v umobolnicah. Šele konec 19. stoletja so se, pri nas pa še dosti pozneje, začeli diferencirat od duševnih bolnikov. Še sam se spomnim kot študent, da je bilo v psihiatričnih bolnišnicah kar dosti duševno prizadetih. Zato se je okrepil pritisk na bolnišnice; grajene so bile za 300 ljudi, naenkrat pa je bilo v njih tisoč ali dva tisoč ljudi. Utopična funkcija je bila ljudi umakniti na podeželje, resnična funkcija pa je bila v tem, da so morali te ljudi, ki niso več mogli živeti doma, nekam spraviti. Dojemali so jih kot škart delovno silo oziroma tudi rezervno delovno silo, kajti norišnice so imele in še vedno imajo tudi to socialno funkcijo, torej poskrbeti za bolj revne ljudi. Medtem ko so bogati lahko

drugače preživljali svojo norost, čeprav bi se dalo tudi tukaj najti travmatične zgodbe. Imeli so sanatorije, ki niso postali ravno skladišča odvečne delovne sile. Če je nekdo znorel v viktorijanski Angliji, je bilo zelo popularno, da je šel v kakšno od angleških kolonij ali na daljšo pot z ladjo, v upanju, da se bo nazaj vrnil manj nor, razvran. Še vedno se ljudje, ki doživljajo duševno stisko, dostikrat umaknejo iz svojega okolja, da si odpočijejo, se odklopijo, in to na nek način tudi pomaga.

S temi ustanovami se je očitno pojavil nek paradoks: hotele so na nek način pomagati, a so bolj škodile? Ob ustanovitvi duševnih bolnišnic, azilov za nore, pri nas so jim rekli blaznice, torej v začetku 19. stoletja, so na te ustanove gledali optimistično. Upravičeno, ker določeni rezultati so bili; če je okolje prijazno, ni tako zelo slabo za bolnika. Če zdravljenje le ne traja predolgo in okrog tega ni prevelike stigme, je lahko še vedno, tudi danes, bolnišnica nekaj, kar te pomiri in lahko prideš k sebi. Največja bolnišnica v Angliji je bila nabita z 10.000 ljudmi in nedvomno je bila njena osrednja funkcija odlagališče. Odpustov, ker so se ljudje pozdravili, je bilo bistveno manj kot odpustov zaradi smrti. Še do pred kratkim bi lahko isto trdili tudi za naše socialno–varstvene zavode. O tem govorijo statistike: večja verjetnost je, da noter umreš, kot da prideš ven. Ker ko si enkrat odpisan, si odpisan za vedno, in je bilo vedno zelo težko priti ven tudi tistim, ki so

si (sami od sebe) opomogli. Če si torej želel ven, si moral vložiti nadčloveške napore, kar lahko beremo tudi v zapisih britanske pisateljice Antonie White ali še nekoliko pozneje Janet Paterson Fraime, ki je imela bolj srečo kot karkoli drugega, da je sploh prišla iz bolnišnice. Tak sistem – ko si bil enkrat noter, si bil noter – je trajal vse do druge svetovne vojne.Začetnega optimističnega zagona se je pozneje polotil pesimizem, zato je tudi razlaga postala bolj pesimistična. Duševna bolezen je postala genska zadeva, kar je lepo sovpadalo z Darwinovo teorijo. Eno je, če rečeš, da je bolezen posledica družbene ureditve in razmer v družbi, kajti potem si eksplicitno rekel, da je z družbo nekaj narobe in jo je treba spremeniti. Drugo je genska razlaga, ki odgovornost prenese na same ljudi oziroma sporoča, da se teh bolezni ne da pozdraviti.

Kako je Hitler te teorije izkoristil za grozovite manipulacije? Nacizem v odnosu do duševnih bolnikov ni uporabil ničesar drugega, kot le do konca speljano logiko genske teorije. Psihiatrija je bila tista, ki se je s tem prodala nacistom. Da je treba te ljudi na nek način odstraniti, si ni izmislil Hitler, temveč psihiatri. Hitler in njegovi podaniki so bili potem toliko nerazumni, da so začeli te teorije prakticirati in razvili tehnologijo krematorijev. Preden so se spravili na Žide, so krematorije preizkušali na duševnih bolnikih in duševno prizadetih ljudeh. Prvi ljudje v krematorijih so bili

8 April 08 Maj 08 9

za znanje

torej 'norci'. Sicer so potem leta 1942 in 1943 s tem prenehali zaradi prevelikega pritiska Rdečega križa, pa tudi zato, ker so bili to vendarle njihovi ljudje; kljub temu da so bili na nek način tuji, so bili domači. Ljudje so jih pogrešali, niso verjeli, da so umirali naravne smrti, kajti tovrstne smrti so postajale masovne. To je sicer ekstremna oblika odnosa do teh ljudi, ampak vsekakor gre za izpeljavo prejšnje logike: ker gre za genetske okvare, je treba ta genetski material izločiti, kajti lahko škoduje, če se razmnožuje. Podobno kot industrijski način razmišljanja: imaš škart robo in zakaj bi jo imel v skladišču, če jo lahko skuriš.

Koliko glasu so skozi zgodovino imeli humanisti na tem področju? Pravzaprav so se skozi vso zgodovino pojavljala nasprotna gibanja. Konec 19. in v začetku

20. stoletja je tudi psihiatrija sama (in gibanja zunaj psihiatrije) iskala alternativne, bolj socialne možnosti za obravnavo teh ljudi. Ustanavljali so vasi po vzoru belgijskega Gela, recimo na Škotskem, v Franciji. Ljudi so razselili po kmetijah, kjer so potem živeli. Imeli so status nekakšnih hlapcev; bili so pri hiši in hkrati niso bili, kajti spati so morali na skednju. Toda če bi človek izbiral, ali je bolje biti v bolnišnici ali na kmetiji kolikor toliko svoboden, ni dileme, kaj bi večina ljudi izbrala. Ves čas je ta naprednejša razmišljanja spremljal tudi reformizem, uporabniška gibanja so se formirala že kmalu po nastanku teh ustanov. Percival je v prvi polovici 19. stoletja v angleškem parlamentu obtoževal razmere v ustanovah, ker je imel tudi sam izkušnjo norišnice, iz katere se mu je uspelo nekako rešiti. Organiziral je obliko zagovorniške službe in ustanovil društvo, ki se je

imenovalo Alleged Lunatic's Friends Society, torej prijatelji domnevnih norcev. Hodili so okrog po norišnicah, prav tako kot zdaj zagovorniki. Pomemben človek v zgodovini duševnega zdravja je bil tudi Clifford Beers, tudi sam bolnik, danes bi se reklo uporabnik, ki je protestiral proti temu, kar se je dogajalo, ampak ga je psihiatrija potem bolj porabila zato, da je reklamiral modernizacijo psihiatrije, duševno higieno, denimo ljudje morajo čim prej k zdravniku, da se bolezen ne razvije do konca. Ta analogija v psihiatriji je še vedno prisotna; pred desetimi leti je bila zelo popularna oznaka t.i. 'early signs', torej predhodni znaki bolezni, o čemer je veliko pisala tudi pokojna dr. Tanja Lamovec.

Psihiatri še vedno zagovarjajo tezo, prej se duševna bolezen, recimo shizofrenija začne zdraviti, bolje se jo da zazdraviti oziroma pozdraviti.

10 April 08

za znanje

Kaj je potem res? Mislim, da gre za isti problem kot pri Beersu: gre za mit, prepričanje. Skratka v to zgodbo, da bi odkrivanje zgodnjih znakov lahko preprečilo razcvet neke norosti, nisem povsem prepričan. Kdaj natančno začeti nekoga zdraviti z zdravili, je lahko zelo dvorezen meč. Zdravljenje samo po sebi te lahko potegne v vlogo bolnika, četudi ti ne bi bilo treba dobiti diagnoze. Sicer se ta teza dobro sliši in je na nek način tudi logična, ampak neposrednih in metodološko neoporečnih dokazov ni. Človek lahko začuti neke zgodnje znake bolezni in na njih reagira, recimo spremeni življenjski stil ali začne jemati zdravila. Toda ali je bil ta znak res pravi čas za začetek zdravljenja s tabletami? Vsi imamo vsake toliko takšne znake, torej tudi ljudje, ki nimamo diagnoze, in jih nekako sami pri sebi rešimo. Problem teorije zgodnjih znakov je tudi v tem, da krepijo paranojo pri ljudeh in v njihovem okolju. Vsi potem prežijo, kdaj bo nekdo popustil.

Če se vrneva na naše zgodovinsko območje; kaj dobrega je za te bolnike prinesel socializem, ki je v osnovi imel neke solidarnostne vzgibe? Močan val s trajnimi posledicami se je zgodil že tik pred drugo svetovno vojno, ko se je začelo govoriti o odprtih vratih; ljudje morajo prehajati ven in noter, kar je pozneje

socialna država tudi omogočila. Prej če si bil reven, nisi imel možnosti preživeti zunaj, tudi zaradi tega si bil poslan noter in si tam ostal. Ko so ljudje dobili neke socialne pravice, socialno podporo, brezplačno zdravstvo, se je dilema zastavila sama po sebi - zakaj bi človek moral biti zaprt. Razlogi zato, da morajo ljudje ostati v ustanovah, so se torej s socialno državo bistveno zmanjšali.

Kdo je potem bolj zaslužen za upadanje hospitalizacij: socialna država ali medicina? Socialna država je dosti bolj zaslužna za dezinstitucionalizacijo kot zdravila. Trend zmanjševanja hospitaliziranih, če gledamo statistično, se je začel že pred izumom zdravil, v 40-ih letih prejšnjega stoletja, zdravila so pa odkrili šele v 50-ih letih. Zdravila so potem močno pridobila na vrednosti, toda vprašanje še vedno ostaja: ali imajo dejansko kakšno terapevtsko vrednost. Simbolično vrednost imajo zagotovo zelo močno. Kajti z izumom zdravil so naenkrat imeli tudi psihiatri v rokah neko zdravniško orodje. Lahko so rekli: zdaj pa lahko greš ven, če boš to jemal.

Jemanje zdravil je potemtakem bolj ritual kot zagotovljeno ozdravljenje? Lahko bi rekel, da je jemanje zdravil neka maša realnosti ali pa normalnosti. Vedno ko vzameš zdravilo, pristaneš na

svojo vlogo bolnika, ki se mora truditi za svoje zdravje, in nekako vstopaš v občestvo normalnih. Vsaj želiš biti normalen. S tem ko jemlješ zdravila, kažeš drugim ljudem, da si, da hočeš, da se trudiš. Kažeš tudi, da ne znoriš, ker bi si ti to želel. Zato tudi svojci znorijo, če nehajo jemati zdravila. Ne glede na to, ali je z njim kaj narobe ali ne. No, ena stvar je, da se bližnji bojijo, kaj bo, če bo nehal jemati zdravila, drugo je pa to, da to razumejo kot simbolno dejanje tega, da se on noče več truditi, da bi bil normalen, da mu je vseeno, ali zboli ali ne. In tudi dejansko včasih je tako: »Ok, čao, jaz grem,« reče nekdo in si 'dovoli znoreti'. Ta ritual vidim kot obliko konformizma, Angleži imajo za mašo še boljšo besedo – 'communion'. Maša je torej v tem smislu, da vedno znova vstopaš v občestvo ljudi, ki verjamejo v normalnost, kajti z normalnostjo je jemanje zdravil zelo analogno. Podobno prakso so poznali pri terapijah z alkoholiki, a so jih potem opustili. Dajali so jim tablete, ki niso bile zdravilo, ampak je človeku po njih postalo slabo, če je pil alkohol. Tam je bila stvar čisto jasna: nobeden ni mislil, da je to zdravilo za alkoholizem, bil pa je način, kako je alkoholik sebi in drugim vsak dan dokazoval, da noče piti. Tisto, kar je tukaj problem, je simbolna delitev na bolno in zdravo; če ne jemlješ zdravil, imaš takrat, ko nehaš, karto za norost, imaš dovolilnico, ljudje

10 April 08 Maj 08 11

za znanje

te s svojimi pričakovanji tako rekoč silijo v norost in ti si lahko takrat to tudi privoščiš.Kakšne spremembe je prineslo antipsihiatrično gibanje pri nas? V Sloveniji so se stvari dogajale podobno kot drugje, samo z nekimi posebnostmi. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih se je slovenska psihiatrija pod Jožetom Lokarjem modernizirala; v nekaterih državah se je odvijala dezinstitucionalizacija, pri nas transinstitucionalizacija. Da pa je lahko psihiatrija začela funkcionirati v smislu bolj odprtih vrat, so tiste, ki jih niso mogli vključiti v sistem 'ven-noter', nastanili v ustanovah tipa Hrastovec, Dutovlje. V 60-ih, 70-ih letih beležimo množično selitev 'kroničnih bolnikov' iz bolnišnic v socialne zavode, tudi v domove upokojencev. Perspektiva, da nimaš biti kje drugje, kot da si nekje zaprt, se je preselila iz bolnišnic v socialne zavode. Danes na srečo v Sloveniji neka vrsta dezinstitucionalizacije na področju posebnih socialnih zavodov vendarle poteka in to je zelo pomembno. Antipsihiatrično gibanje je bilo radikalno antiavtoritavno in je v tujini pa tudi pri nas precej odmevalo. Tako naši psihiatri kot drugi ljudje zunaj psihiatrije smo imeli koristne informacije iz tujine, predvsem iz Trsta in drugje iz Italije. Meja je bila tudi takrat precej odprta. Leta 1986 smo na primer v Cankarjevem

domu organizirali konferenco, kamor so prišli tržaški psihiatri in izmenjali izkušnje z našimi. Toda slovenski psihiatri so se potem nekako umaknili na okope in tam ostali vse do sedaj. Nekaj ljudi se je oprijelo nekaterih idej antipsihiatrije. To je bil na primer psihiater dr. Janez Rugelj, seveda na svoj način in dostikrat daleč od tega, kar je bilo izročilo antipsihiatrije, in ker je v nekaterih stvareh to platformo precej eksplicitno uporabil, so ga slovenski psihiatri izobčili. Drug takšen človek je bila Ana Rojnikova, ki je bila tako kot večina antipsihiatrov usmerjena v psihoanalizo. Leta 1975, 1976 je skušala ustanoviti društvo za pomoč v duševni stiski, pa so ji to preprečili prek takratne SZDL, pri čemer je imela psihiatrija svojo vlogo. Nad temi idejami smo se navduševali tudi drugi, sam sem vodil neko skupino študentov, ki smo bili Reichovsko usmerjeni, najbolj pa se je v te stvari verjetno poglabljala Tanja Lamovec, ki jih je pozneje udejanjala skozi zagovorniško prakso na Odboru za družbeno zaščito norosti, kasneje Altri in je ustanovila uporabniško društvo Paradoks. Že kot študent sem se s svojo skupino tesneje povezal s psihologom dr. Bernardom Stritihom, Tanja Lamovec je bila takrat še asistentka, zanimale pa so nas humanistične psihoterapije novih terapij – Geštalt terapija, transakcijska terapija in skupinska dinamika. Delali smo različne akcijske

raziskave, ki so bile na nek način morda antipsihiatrične, antiavtoritarne pa zagotovo. Ena vodilnih ljudi na tem področju je bila tudi dr. Anica Kos, takrat kot pedopsihiatrinja v Pediatrični bolnišnici. Bila je mogoče manj opazna kot Ana Rojnik, a zelo produktivna; z dr. Stritihom sta konec sedemdesetih na Rakitni vpeljala kolonije za težavne otroke, ki so bile ene prvih elementov v smislu duševnega zdravja v skupnosti. Še en velik mejnik na področju duševnega zdravja se je zgodil v tem obdobju in je vezan na dr. Katjo Vodopivec in eksperiment v Logatcu. Prvi val dezinstitucionalizacije pri nas se je zgodil prav na področju vzgojnih zavodov. V ekipi, ki se je oblikovala okrog Logatca, je bil tudi dr. Vinko Skalar. Tista stvar je bila zelo dobro zastavljena, a premalo radikalno izpeljana. Niso se spreminjali samo zavodi, hkrati so se dogajale spremembe v sociali – v centrih, na terenu, v policiji, na tožilstvu, in dalo se je marsikaj sistemsko spremeniti.

Letos obeležujemo 20 let od ustanovitve Odbora za družbeno zaščito norosti, ki je idejno prinesel nove poglede na obravnavo duševne bolezni. Kje ste aktivisti videli probleme? Odbor za družbeno zaščito norosti je matica vseh pozneje nastalih nevladnih organizacij v Sloveniji. Iz odbora je pozneje izšel Šent, Altra, Paradoks, Ozara je potem izšla iz Šenta.

12 April 08

Sredi osemdesetih je bila predsednica mestne in univerzitetne mladine Vika Potočnik in nas je povabila na srečanje v K4. Takrat smo tam naredili prostor za mladinsko samopomoč, vendar si nihče ni znal natančno predstavljat, čemu naj služi. In so prihajali ljudje s težkimi motnjami. Okrog tega projekta se je potem začela zbirati skupina ljudi, večinoma prostovoljcev iz drugih projektov, ki so se ukvarjali bolj z otroci, nakar so nas povabili še k reformi mladinskih delovnih akcij. Projekt demokratizacije nam ni ravno uspel, toda pomembno je bilo, da je takrat zveza mladine začela organizirati delovne tabore – malo po vzoru od zunaj, malo na podlagi naših izkušenj. Naše gibanje v 80-ih ni bilo toliko razvpito kot denimo punk, vendar smo bili razmeroma močan del te alternativne scene, novih družbenih gibanj. Ko so na demonstracijah zaradi jedrske nesreče v Černobilu policisti pobasali Marka Hrena, smo vzeli v roke pobudo in držali vzdušje, da se protestniki niso razšli. Naša prednost tudi pozneje je bila ravno v tem, da smo poznali tehnologije organiziranja. Ostala gibanja so bila bolj teoretična, kulturno uperjena, mi smo znali k stvari pristopiti takoj in učinkovito. Zelo odmevna sta bila takrat tabora v socialno-varstvenem

zavodu Hrastovec. Med organizatorji smo bili Nace Kovač, Zoran Sedmak, Srečko Javornik, Mojca Urek, Darja Zaviršek, prišli so nas obiskat Andrej Rozman Roza, Jože Školč, in še nekateri drugi. Na prvem smo bili še polni entuziazma, kaj vse lahko naredimo, na drugem taboru pa je prišlo do krize, saj smo ugotavljali, da v bistvu tisto, kar tam naredimo, ne pomeni veliko. Nekateri stanovalci so bili kar nekako pozabljeni in so se v času tabora razcveteli, po našem odhodu pa so se spet potegnili vase in pozitiven učinek je bil kratkotrajen. Še pred Hrastovcem smo s podobnimi idejami poizkušali že na psihiatriji v Polju; vpeljali smo prostovoljno delo, ampak so nas potem hitro vrgli ven, v Hrastovcu so nas pa sprejeli. Na drugem taboru je nastal tudi dokumentarni film Ljudnica, toda ravno zaradi tega filma smo morali tudi tukaj ven. Toda podpore pri teh ljudeh nismo povsem izgubili, psihiater in nevrolog Franc Vajd, ki je vedno z distanco gledal na psihiatrijo, nam je dovolil, da ljudi vsaj odpeljemo ven. Imeli smo potem še nekaj taborov, dvakrat smo jih peljali v Ljubljano in enkrat v Portorož. Leta 1992 smo nato naredili tudi prvo stanovanjsko skupino. Da so nas nagnali ven, je povzročilo to, da se je začel v Sloveniji oblikovati nevladni sektor.

Kje ste dobili prve podpore? Ravno povezave s Trstom so nam omogočile, da smo na šoli vpeljali projekt Tempus, prek katerega smo te izkušnje pripeljali na raven akademskega poučevanja, pisanja, raziskovanja. Te naše poteze v začetku devetdesetih so bile zagotovo eden glavnih trenutkov v razvoju slovenske sociale. Ne samo za duševno zdravje, za socialo nasploh.

Koliko so lahko pridodali uporabniki sami? Nevladna društva na področju duševnega zdravja so se začela najprej kot gibanje prostovoljcev, vključevali pa so se tudi uporabniki. Odbor za zaščito norosti je še zlasti pozneje postal čedalje bolj uporabniški, in takrat se je zelo angažirala Tanja Lamovec, ki je prek programa Tempus vpeljala zagovorniški projekt. V Altri na primer je bilo več kot polovica članov in vodstva uporabnikov, tako da so bili v tem smislu uporabniki močno zastopani. Tanja Lamovec je potem vzpostavila še Paradoks. Vse to dokazuje, da so bili uporabniki dejansko aktivni del te scene. Zelo sem zadovoljen, da so se okrog naše fakultete začeli zbirati uporabniki sami, prej so se imenovali NOUPS, zdaj so društvo Mostovi. Prav v uporabniški iniciativi vidim priložnost za razvoj duševnega zdravja v skupnosti.

za znanje

12 April 08 Maj 08 13

za znanje Janja Česnik

Še pred letom 1860 je v psihiatričnih in podobnih institucijah negovanje bolnikov obsegalo samo varovanje in nadzor, ki so ga opravljali slabo izobraženi stražniki. Njihova izobrazba je bila komaj kaj boljša od izobrazbe jetniških paznikov. Zgodovina zdravstvene nege se je pričela šele s Pinelovo moralno teorijo v začetku 19. stoletja. Menil je, da pri zdravljenju najbolj pomaga sočutje osebja in urejeno ter varno okolje, v katerem bolnik živi. Njegov način zdravljenja sta bili prijaznost in skrb, zato je v Parizu osvobodil 50 uporabnikov, ki so bili več kot trideset let vklenjeni v verige. Priskrbel jim je svetle ter zračne delavnice, kjer so lahko tudi delali.V začetku 20. stoletja sta skrb za duševno bolne in njihovo zdravljenje potekala v večjih institucijah zunaj mest. Leta 1935 so za zdravljenje duševno bolnih začeli uporabljati inzulinsko komatozno terapijo, leta 1937 pa še elektrokonvulzivno zdravljenje. S tem so se

začele odpirati možnosti za učinkovitejšo pomoč duševno bolnim s socioterapevtskim in p s i h o t e r a p e v t s k i m zdravljenjem (Kogovšek idr., 2002).

Po drugi svetovni vojni so bile spremembe v psihiatriji in v psihiatrični zdravstveni negi očitne. Ker je veliko ljudi imelo zaradi posledic vojne hude duševne težave, je bila smotrna skupna obravnava bolnikov. Tako se je razvilo prvo skupinsko socioterapevtsko in psihoterapevtsko delo, v katero so se začele aktivno vključevati medicinske sestre. Učne vsebine psihiatrične zdravstvene nege so postale sestavni del splošnega izobraževanja medicinskih sester.

In Slovenija?

V Sloveniji začetek organizirane skrbi za duševno bolne sega v leto 1786, ko so redovniki diskalceatskega samostana sprejeli v oskrbo

blaznega frančiškanskega meniha, od tega leta dalje pa je moralo miniti še skoraj sto let, da je bila na območju današnje Slovenije zgrajena prva bolnišnica za duševno bolne – Deželna blaznica na Studencu. Sredi 50 let so duševne bolnike začeli zdraviti z nevroleptiki, kar pomeni, da so bolniki postali sprejemljivejši za pogovor in druge oblike zdravljenja, s čimer so bili postavljeni temelji za razvoj psihiatrične zdravstvene nege.

Viri:Švab, V.: Priročnik o shizofreniji.

Radovljica: Didakta, 2001

Kogovšek, B., Škerbinek, A.:

Zdravstvena nega bolnika z

duševnimi motnjami. Ljubljana:

Tehniška založba Slovenije, 2002

Filčipčič, I.: Komunikacija v zdravstveni

negi. V: Obzornik zdravstvene nege:

strokovno glasilo Zveze društev

medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov Slovenije, letnik 32, 1998

Janja Česnik

RAZVOJ ZDRAVSTVENE NEGE V PSIHIATRIJIVečji del zgodovine so na duševno bolezen gledali kot na posledico naravnih sil in na duševne bolnike kot žrtve demonov. Posledica tega gledanja je bila ta, da so ljudi z duševnimi boleznimi stoletja označevali in zlorabljali. V institucijah jih niso zdravili, temveč so jih nadzorovali in kaznovali.

14 April 08

Lilijana Rudolfza znanje

Kako tudi ne, v Oceni stanja in razlogih za sprejem zakona o duševnem zdravju Ministrstvo za zdravje ugotavlja: »Vsak sedmi izmed nas ima v danem trenutku duševno motnjo in vsak tretji jo bo imel vsaj enkrat v življenju. Na dva milijona prebivalcev gospodarsko relativno dobro razvite družbe, kakršna je naša, je v danem trenutku mogoče predvideti okrog 10.000 psihotičnih obolenj in približno 100.000 depresivnih ter anksioznih stanj. Glavni problem na področju duševnega zdravja v Sloveniji pa je visoka stopnja samomorov (prek 30 na 100. 000 prebivalcev).«Kakšen je dejanski odnos družbe do oseb z duševno motnjo, s kakšnimi težavami ali pomočjo se srečujejo v vsakdanjem življenju, vedo bralci te revije verjetno najbolje sami. Kako pa je to bilo včasih, v nam bližnjih kulturah?PrazgodovinaŽe praljudje so se srečevali z duševnimi boleznimi in najverjetneje so jih s posebnimi

obredi in rastlinskimi pripravki »zdravili« šamani, izkopanine pa kažejo, da so tudi s trepanacijo (vrtanjem lukenj v lobanjo) skušali iz glave spraviti »hudega duha«. Da so ljudje tovrstno zdravljenje celo preživeli, kaže dejstvo, da so se kosti okoli luknje ponovno zarasle. Takšne lobanje so bile najdene na vseh kontinentih, samo v Veliki Britaniji je bilo najdeno okoli 400 takšnih lobanj, najstarejša pa naj bi bila stara okoli 5000 let.

Stari EgiptZ eno od prvih visokih civilizacij, starim Egiptom, so se pojavili tudi prvi znaki spremembe v zdravljenju mentalnih bolezni. Prvi znani psihiatrični tekst, ki je bil napisan okrog 2000 let pr. n. št., znameniti Kahun Papyrus, opisuje »histerijo«, še starejša je prva duševna bolnišnica (tempelj blizu sodobne Saqqare) in prvi »duševni zdravniki«. Metode, s katerimi so zdravili duševne bolezni, so bili opiati, s katerimi so izzvali privide, izvajali pa so tudi posebne rituale in molitve. Vzroke duševnih bolezni so skušali odkriti tudi z razlago sanj,

čeprav so jih še vedno največkrat pripisovali zlim duhovom. Stari Egipt je s svojo osredotočenostjo na zdravje duše prvi večji primer skrbi za duševno zdravje v zgodovini.

Stara GrčijaV stari Grčiji je bil Hipokrat (460-350 pr. n. št.) prvi, ki je verjel, da so vzroki za duševne bolezni biološki, ne pa nadnaravni oz. po božji volji.

ŽidovstvoZ judaističnim monoteizmom se je pojavila drugačna razlaga duševnih bolezni, ne več kot običajna težava ali morebitna povezava s katerim od mnogih bogov, pač pa kot problem v odnosu posameznika do edinega Boga. Če skušamo to razložiti s sodobnim jezikom, naj bi to bila potlačena krivda posameznika.

IslamIslam je do duševnih bolezni zavzel bolj naklonjeno stališče. V 4. suri Korana piše nekako takole: »Ne dajaj lastnine, ki ti jo je Bog dal v upravljanje, norcu; toda nahrani in obleči

POTOVANJE SKOZI ČAS – od hudega duha do socialno vključenegaZdi se, da o duševnem zdravju še nikoli ni bilo toliko govora kot danes. Kot da duševne bolezni niso več tabu, celo nekatere znane medijske osebnosti so odprto spregovorile o svojih težavah (večinoma depresijah).

14 April 08 Maj 08 15

Lilijana Rudolf za znanje

norega s to lastnino in govori mu sijajne besede«. V tem duhu so duševno bolni običajno imeli skrbnike, s premoženjem sicer niso smeli upravljati, vendar so z njimi ravnali humano. Znameniti perzijski znanstvenik, Avicena (Ibn Sina, 980-1037), čigar dela (še posebej Kanon medicine) so še v 17. stoletju bila učni pripomoček na evropskih univerzah, je že stoletja pred Jungom zaznal povezavo med notranjim doživljanjem ob asociacijah in pulzom bolnika ter govoril o »fiziološki psihologiji« pri zdravljenju bolezni, ki so vključevale emocije. Vrsta arabskih zdravnikov je raziskovala duševne bolezni, temeljili pa so na kliničnem opazovanju, ne na praznoverju. Abu Zaid Ahmed ibn Sahl al-Balkhi (850-934) je fizično zdravje tesno povezoval z duševnim zdravjem. Trdil je, da je človek sestavljen iz duše in telesa, torej zdravega človeškega obstoja ne more biti brez povezave obeh. Če telo zboli, duša izgubi svoje kognitivne sposobnosti in ne more uživati življenja, in če zboli duša, tudi telo ne more uživati življenja in lahko razvije telesno bolezen. Je prvi znani kognitivni psiholog. Prvi je razlikoval med nevrozo in psihozo, klasificiral je duševne motnje v štiri sklope: strah in tesnoba, jeza in agresija, žalost in depresija ter obsesija. Depresijo je razdelil na običajno depresijo ali žalost, endogeno depresijo, ki izvira iz telesa, ter reaktivno klinično depresijo, ki ima izvor

izven telesa. Tudi metode zdravljenja naj bi bile drugačne za vsako od klasificiranih motenj; razlikoval je med »eksterno« metodo (prepričljiv pogovor, molitev, svetovanje …) in »interno« metodo (npr. podpora notranjim mislim in kognicijam, ki pomagajo osebi, da se znebi depresije). Govoril je, da mora zdrav človek vedno skrbeti za zdrave misli in občutke, če se mu zgodi kaj hudega, enako kot ima pripravljena zdravila in obveze za poškodbe telesa, ter da je ravnovesje med duhom in telesom potrebno za dobro zdravje, porušeno ravnovesje pa lahko povzroči bolezen. V islamskem svetu se je prva psihiatrična bolnišnica pojavila že leta 705 v Bagdadu, kmalu pa so sledile še druge (Fes, Kairo ter znameniti bolnišnici v Damasku in Aleppu leta 1270).

EvropaV Evropi tistega časa takšne ustanove niso imele niti najmanjših možnosti za obstoj. Duševne bolezni so bile večinoma povezovane s čarovništvom, bolniki s prividi in halucinacijami pa označeni za obsedene s hudim duhom. Temeljno delo za diagnosticiranje je bil Malleus Maleficarum (Hexenhammer), ki sta ga leta 1486 spisala dominikanca in inkvizitorja Heinrich Kramer in Jacob Sprenger, in je bil prvič objavljen v Nemčiji 1487, zadnji, šestintrideseti ponatis, pa je izšel 1669. S pomočjo tega

inkvizicijskega priročnika naj bi prepoznali in iztrebili čarovnice, na čarovniških procesih med 1450 in 1700 pa naj bi po ocenah, ki se sicer zelo razlikujejo, ubili od 40.000 do 100.000 ljudi, predvsem žensk. Ljudje z duševnimi motnjami in duševno bolni so bili obravnavani enako, potisnjeni na rob družbe; če so imeli srečo, so preživeli kot vaški norčki in berači, če niso imeli sreče, so končali na ladjah norcev (v 15. stoletju so lokalne »norce« pogosto strpali na ladje kot pomožno osebje in jih prepustili mornarjem in morju), na grmadi ali pa so podlegli kateremu od načinov »izganjanja demonov«.Prva bolnišnica v Evropi, ki je sprejela psihiatrične bolnike (prvič leta 1403, vendar samo devet), je bila The Bethlem Royal Hospital of London, bolj znana kot Bedlam. Razmere v Bedlamu so omogočale vse kaj drugega kot ozdravljenje; bolnike so vklepali, jih pretepali, živeli pa so v obupnih razmerah, nevrednih človeka. V 18. stoletju je bila priljubljena zabava Londončanov obiskovanje Bedlama. Za en peni so lahko gledali v celice duševnih bolnikov, ob prvih torkih v mesecu je bil vstop celo prost, s seboj pa jim je bilo dovoljeno prinesti dolge palice, s katerimi so bezali in provocirali bolnike. Leta 1814 je bilo zabeleženih 96.000 takšnih »obiskov«.Tudi danes je Bethlem Royal Hospital odprta za obiskovalce, vendar poleg impresivne arhivske zbirke in gostujočih

16 April 08

za znanje

razstav nudi na ogled izjemno umetniško zbirko; že leta 1930 sta namreč dr. Eric Guttmann in dr. Hon Walter Maclay, ki sta delala v Maudsley Hospital (ta se je leta 1948 združila z Bedlamom), pričela z zbiranjem umetniških del: tako tistih, ki so jih ustvarili bolniki, kot tistih, ki so jih njihovi svojci darovali za zdravljenje. V Angliji je za drugačno obravnavo duševno bolnih prvi poskrbel William Tuke (1732-1819), ki je svoje paciente nenasilno in spoštljivo skušal zdraviti in negovati s telesno aktivnostjo, sprehodi, pogovori, likovnim izražanjem, ročnimi deli … v skladu z individualnimi potrebami pacienta. Istočasno je v Franciji Philip Pinel (1745-1826) duševno bolne rešil verig, v katere so bili vklenjeni, ko je postal upravnik institucije za duševne bolnike Bicetre. Skušal je kategorizirati simptome in uvesti humano obravnavo bolnikov in zdravljenje.Frenologija (ali »kranijoskopija«, kot jo je poimenoval njen ustanovitelj Franz J. Gall, 1758-1828) je kljub svojim pomanjkljivostim postavila dober temelj za nadaljnje raziskave možganske skorje in ugotavljanje bioloških vzrokov za duševne bolezni. Trdil je, da so možgani sestavljeni iz mnogih ločenih »organov«, ki služijo različnim moralnim in razumskim funkcijam, bolezni (in s tem spremembe na lobanji) pa naj bi bile povezane z atrofijo ali hipertrofijo teh »organov«. In tako so v začetku 19. stoletja

enakovredno bile zastopane teorije (in načini zdravljenja) o bioloških in psiholoških vzrokih za duševne bolezni, proti koncu 19. stoletja pa so prevladovali biološki pristopi. Osnovo za enakovredno obravnavo obeh je postavil Emil Kraepelin (1855-1926), ki je psihoze ločil od nevroz, ter s svojim poimenovanjem »dementia praecox« (tej je ime shizofrenija dal Eugen Bleuler leta 1908) in »manično-depresivna psihoza« postavil temelje današnji klasifikaciji duševnih bolezni. Leto 1895 se z izdajo Študij o histeriji (Freud, Breuer) šteje za rojstno leto psihoterapije.

20. stoletjeRazmah znanosti in medicine na začetku 20. stoletja je tudi na področje zdravljenja duševnih bolnikov prinesel velike spremembe. Psihiatri so se trudili pridobiti ugled ostale medicine in dokazati učinkovitost zdravljenja, v začetku z dokaj nenavadnimi postopki, od puščanja krvi, odstranjevanja raznih organov, do inzulinskih šokov, elektrošokov, možganskih operacij (lobotomija), pa vse do bolj »prijaznih« metod, kot so bile spremembe klime, vodne terapije, glasbene terapije, pa tudi opiati. V začetku 20. stoletja je prišlo tudi do pomembnega razvoja genetike in genske teorije, na teh odkritjih pa je temeljila evgenika z idejami o čisti rasi, ki se z nekaterimi praksami ohranja do danes. Alexis Carrel (1873-1944), Nobelov nagrajenec za medicino,

je v svoji knjigi Man, the Unknown (1935) predlagal ustanovitev institucij za evtanazijo, v katerih bi se »humano in ekonomično« s primernim plinom znebili kriminalcev in duševnih bolnikov, obsojenih za kriminalna dejanja. Hitlerjeva Nemčija je že leta 1933 sprejela zakon za zaustavitev dednih bolezni, med katere so uvrstili shizofrenijo, epilepsijo in imbecilnost, ki je bil podlaga za prisilne sterilizacije; do leta 1939 naj bi jih opravili 360.000. S programom evtanazije »Aktion T4« pa so samo med leti 1939 in 1941 pobili več kot 200.000 psihično ali fizično prizadetih prebivalcev takratne Nemčije (tudi otrok!), svojcem pa prikrili pravi vzrok smrti.

Slovenija3. januarja 1881 je bila odprta prva bolnišnica za duševne bolezni pri nas - Kranjska deželna blaznica Studenec - že mnogo prej (1786, le štiri leta po domnevno zadnjem čarovniškem procesu v Švici) pa so v bivšem samostanu na Ajdovščini v Ljubljani ustanovili bolnišnico, v kateri so svoj primeren prostor in humanistično oskrbo našli tudi duševno bolni.

razvoj psihofarmakologijeDruga polovica 20. stoletja je z odkritjem klorpromazina pomenila pravo revolucijo v psihofarmakologiji, ki je do danes z vedno novimi in boljšimi učinkovinami z milejšimi neželenimi pojavi omogočila mnogim bolnikom bistveno izboljšanje kakovosti življenja.

16 April 08 Maj 08 17

za znanje

AntipsihiatrijaVzporedno pa se je razvijala tudi antipsihiatrija. Že Daniel Defoe (1660-1731) je pisal, da so tiste čase mogočni možje v blaznice zapirali svoje neposlušne žene. V azilih so se pogosto znašli tudi nezaželeni dediči ali druge, povsem zdrave osebe, ki se jih je družba želela znebiti. Tako je v naslednjih stoletjih, vse do danes, z invazivnimi metodami zdravljenja duševnih bolezni, hudimi neželenimi učinki zgodnjih psihofarmakov ter brezštevilnimi zlorabami politične moči nad osebami z duševno boleznijo, naraščala tudi antipsihiatrija. In četudi se je na področju diagnostike in zdravljenja duševnih bolezni, še posebej z revolucionarnimi odkritji v nevroznanosti, v zadnjih desetletjih veliko spremenilo, so v »ljudskem« dojemanju duševnih motenj stoletja prej opisanega ravnanja z osebami z duševnimi motnjami pustila globoke korenine.

In danes?Osebe z duševno motnjo so še vedno stigmatizirane, potisnjene na rob družbe, težje zaposljive, pogosto socialno izločene, s stanovanjskimi in finančnimi težavami. Pred nevladnimi organizacijami, ki skrbijo za duševno zdravje, je torej še veliko dela. In razveseljivo je, da je teh organizacij veliko, rezultati njihovega požrtvovalnega dela pa že opazni, saj se počasi le spreminja odnos družbe do duševnih motenj in do drugačnosti nasploh. Kajti, kar je tako učinkovito v takšnih organizacijah, je zavezanost salutogenezi – iskanje in poudarjanje tega, kar bolnik zmore, namesto patogeneze, ki išče le ovire in pomanjkljivosti v bolezni. Želimo si torej čimveč ustvarjalnih zgodb, razumevanja, tolerance in kakovostnega sobivanja. Tudi zato, ker vsakega tretjega prebivalca te države vsaj enkrat v življenju menda čaka duševna motnja.

Viri:Foucault, Michel: Madness and Civiliza-tion: A History of Insanity in the Age of Reason, London: Routledge, 2006http://www.bethlemheritage.org.uk/ ; 25. 3. 2008Kostnapfel, Janko: 120 let slovenske psihiatrije, Isis, 2002; 25. 3. 2008http://www.answers.com/ ; 25. 3. 2008http://www.mf.uni-lj.si/jama/jama98-2/html/zgodovina.html ; 26. 3. 2008http://www.xradiograph.com/interfer-ence/ ; 26. 3. 2008http://www.mz.gov.si ; 25. 3. 2008 http://www.emro.who.int/Publica-tions/EMHJ/0703/8Egyptian.htm; 25. 3. 2008

Lilijana Rudolf

Vesna Zupančič, dipl. med. s.

18 April 08

za znanje Lilijana Rudolf

JELA JURIŠIĆRAZMIŠLJATI POZITIVNO, ŽIVETI VSAK DAN Ime in priimek: Jela JurišićDatum rojstva: 27. 9. 1962Največji življenjski uspeh: lep in urejen dom Zadnji veliki uspeh: pisanje in objava člankovOseba, ki mi zna najbolj pomagati: mamaHobiji: odbojka, joga, sprehodiMoto v življenju: Vsaka dobra stvar je še boljša, če jo lahko deliš s prijatelji.Najljubša hrana: sarmaNajljubša pijača: borovničev sokNajljubša knjiga, film: Hesse: Siddharta, Titanic Kaj cenijo drugi pri meni: iskrenostKaj cenim pri prijateljih: odprtost in smisel za humor

Mogoče bo kdo našel kaj za sebe iz moje življenjske izkušnje. Najbolj pomembno se mi zdi, da pozitivno razmišljamo in se ne bremenimo za naprej ter se ne oziramo in analiziramo stvari za nazaj. Težave so se začele po smrti mojega očeta. Izguba službe je tudi naredila svoje, misli so mi uhajale izpod kontrole, tudi napetost se je večala, potrpljenja je bilo vsak dan manj. Čas je tekel, skoraj bi lahko rekla, mimo mene. Lepih dogodkov je bilo čedalje manj ali pa si jih nisem zapomnila. Depresija te vleče globoko vase, če se ne boriš in začneš razmišljati, da se ne da nič spremeniti. Danes lahko rečem, da s čvrsto voljo in vso močjo ob razmišljanju, da ti želijo pomagati tudi svojci, in z ustreznimi zdravili, gre zdravljenje na boljše. Tako sem živela skoraj več kot desetletje z mislimi, v

zmoti, da si ne morem pomagati. Postopoma se odmikaš od stvari, ki so te včasih veselile. Jaz sem zelo rada igrala odbojko, potem se mi je zdelo, da ne igram več dobro, tako sem se izogibala igranju. Tudi družba mi ni pomenila veliko. Tako je čas šel mimo mene, nenehno sem bila v začaranem krogu in nisem videla izhoda. Zdelo se mi je, da mi mož noče pomagati, sama pa nisem vedela, kaj je tisto,

kar hočem in kako bi mi lahko kdorkoli pomagal. Nisem jasno povedala, kaj bi rada, in zdaj šele razumem, zakaj mi ni nihče mogel pomagati.Tako sem slabo spala in ponoči poslušala radio. Zdelo se mi je, da bi lahko pomagala drugim, sebi pa nisem znala. Tako se je zgodilo sredi novembra. Imela sem željo, da bi videla hčerko, ki je odšla pred enim mesecem v tujino. Poslušala sem radio in mislila, da je ona na radiu in da jo bom videla. To je bil vrhunec vsega dogajanja in ko sem se zjutraj zbudila, sem se počutila zelo žalostno, ker to ni bilo res. Mož je rekel, naj pokličem zdravnico in se pogovorim, ker se mi dogajajo nenavadne stvari. Tako sem bila naslednji dan hospitalizirana.Bila sem sprejeta na zaprti oddelek v psihiatrični kliniki. Počutila sem se tako nemočno in zelo me je bilo strah, da bi mi delali kaj na silo; hvala Bogu, niso. Takoj so mi spremenili terapijo. Ponoči sem dobro spala, zjutraj so bile misli zelo razmetane, po zajtrku smo dobili kavico. Naslednji dan po kosilu sem bila premeščena na odprti oddelek. Počutila sem se malenkost boljše, sedela sem v dnevni sobi in se začela pogovarjati. Čutila sem veliko olajšanje, ker sem se lahko sprehajala po hodnikih in telefonirala. Imeli smo različne skupine, preko katerih smo

življenjska zgodba

18 April 08 Maj 08 19

za znanjeprispevki uporabnikov

bili informirani o različnih boleznih, in vsak dan smo se pogovarjali, kako se počutimo in kaj smo počeli prejšnji dan. Zdi se mi, da je takšen način zdravljenja zelo dober in je pozitivno vplival na moje počutje. Obiskovala sem terapevtske delavnice, psihodrame, likovni atelje, gibalno-izrazno delavnico, telovadnio, fitnes ter risala ob glasbi. Vsaka aktivnost me je posebej presenetila in pomagala k pozitivnemu razmišljanju in dogajanju. Tako sem tudi ugotovila, da se ne znam kontrolirati pri določenih aktivnostih, npr. pri fitnesu. Zato sem naslednjič šla k delovni terapevtki, ki mi je svetovala, kako prilagoditi sposobnosti z nastavitvami na različnih strojih. Počutila sem se boljše, ker sem lahko kontrolirala svoje zmogljivosti. Po enem mesecu bivanja na kliniki na intenzivnem oddelku sem dobila konkretne odgovore na vseh področjih, kjer sem imela težave, in skušala živeti drugače oz. kontrolirati svoje življenje. Vsak dan sem živela za danes, a ne za včeraj ali jutri, poslušala sem svoje telo in ga nisem utrujala. Delala sem po svojih zmožnostih in ne po pričakovanju družine ali ostalih. To se mi zdi zelo pomembno, da znaš prisluhniti sam sebi, ker s tem ne prizadeneš drugih, sebi pa veliko pomagaš. Minila sta že dva meseca, odkar sem prišla domov z zdravljenja, in ves ta čas sem redno jemala zdravila. Zdaj mi je psihiatrinja celo zmanjšala terapijo. Vsak dan znova se trudim, da ne pretiravam, da prisluhnem svojemu telesu in umu. Včasih me kakšna reč prevzame, da delam tako, kot sem včasih, ko recimo nisem povedala, kaj me moti, in sem bila tiho. To me pripelje v slabo počutje in naslednji dan spregovorim ter rečem, da to ni bilo prav, da se slabo počutim in da tega ne bom počela več. Upam, da se bom navadila na novi način življenja in bom sproti povedala, kaj me moti, ter se znala pogovoriti in premisliti o vsaki situaciji; da se ne bom več jezila, ker to ne pomaga. Če temeljito premislim o težavah, ki pridejo in jih skušam obvladovati na ta način, da spregovorim in se ne jezim, ostane moje razpoloženje dobro. Zato bi še enkrat poudarila, da je potrebno živeti vsak dan sproti in se ne bremeniti za jutri ali včeraj, ter na lep način povedati, kar te moti, oz. probleme skušati rešiti s pogovorom, ker to je edini pravilen način, da vedo ostali, kako se počutiš. Skušala bom naprej živeti zdravo življenje.

O DOBRI IN SLABI STRANI ŽIVLJENJA

Se ura tako je zaustavila,se moja pot je za kratek čas ustavila.

Sem se spomnil na minula leta,so moji spomini še vedno živi.

Bilo je to že dolgo nazaj,vseh stvari se spomnim še zdaj.

Bili so to res časi fini,mi po tolikih letih spet prikličejo spo-

mini.Se vsa ta leta nisem sekiral,

sem se tedaj za določeno osebo oziral.Se mi vrnila je v spomin,

se radujem svojih korenin.Je sedaj z drugim poročena,meni več ne klecajo kolena.

Sem spustil nekaj solz in joka,moja duša od veselja poka.

Je moje srce nekaj časa trpelo,se tej osebi je uprlo.

Sem bil v godlji ves ta čas,meni se prikazal je pravi obraz.

Je sedaj moje srce in duša kot jeklo,me to v življenju ni opeklo.

Sem izgubil jaz sedaj to bitko,vem, da včasih življenje je bridko.

Je sedaj moja duša in hoja pokončna,se mi odpira daljava neskončna.

Me ne bo nihče pokončal,vem, še bolj trden bom postal.

Se sedaj veselim življenja,zame to konec je trpljenja.

Se mi utrnila je misel,živi za prihodnje dni,

naj temu moja duša in srce sledi.

Vinko Krajnik

20 April 08

prispevki uporabnikov

HREPENENJE PO ENOSTI

Kot želja morja je zliti se v ocean,kot ladja želi si pripluti v pristan,

si duša želi odvreči stvari,katerih prisotnost nam krade moči.

Kot vode objem božanski je stik,katere telesu prvinski je bit,

je želja doseči lahkotnost poti,ki v plesu harmonije in svobode

zablesti.

Irena Fabčič

UTRINEK OB MATERINSKEM DNEVU Materinski dan je neformalen praznik, posvečen materam. Praznovanje materinskega dne izvira iz ZDA, kjer ga praznujejo od leta 1910, v Evropo je navada prišla po prvi svetovni vojni, vendar ob različnih datumih. Sprva je bil določen 15. maj, potem pa prestavljen na 25. marec. V Sloveniji se po drugi svetovni vojni materinski dan zaradi praznovanja dneva žena, 8. marca, praviloma ni praznoval, danes pa je spet v veljavi in se praznuje na isti dan kot krščanski praznik Marijino oznanjenje, torej 25. marca.

Pri uveljavljanju ženskih pravic so se spremembe dogajale zelo počasi. In ne le politične pravice, predvsem pravice, ki pritičejo vsakemu človeškemu bitju že samo zato, ker je človek. Grozljivo je, če pomislimo, da so imele ženske leta 1945 volilno pravico le v 27 državah (Slovenke so prvič volile in imele pravico biti voljene na Zboru odposlancev slovenskega naroda 13. 10. 1943 v Kočevju). Ženske so bliže

temeljnim življenjskim problemom in prav zato tudi imajo več posluha za težave drugih. Ženske najbolj vedo, da človek ne živi samo od kruha in da ljudje niso na svetu samo zato, da bi se preživljali ali/in drug drugega brcali v želodec. Ženske ne vidijo le današnjega dne, temveč tudi čutijo rojevanje jutrišnjega dne, saj so - po svojih otrocih - sooblikovalke prihodnosti. Ženska je zato bolj spoštovanja vredna kot moški, ker čuti bolj kot moški, kaj vse je na svetu vredno spoštovanja, in to čutenje najbrž izvira iz njene materinske vloge, pa naj je bila sama kdaj resnična mati ali ne.Ženska je ustvarjalka in nosilka življenja, moški pa je njegov mehanizator in dušilec. Dejstvo, da moški ne more roditi otrok in jih dojiti in da ne more biti v tako tesnem stiku z otrokom kot njegova mati, močno vpliva na psihični razvoj moškega. Zaradi materinstva je ženska že od nastanka človeškega rodu bolj človečna kakor moški. Ljubezen matere do otroka je temeljni vzorec in zgled za vsakršne človeške odnose. Oboji, moški in ženske, naj spoznajo, da je ženska mati, da nosi, rodi in redi otroka ter da je v glavnem njena skrb za oblikovanje in razvoj otroka. TO JE, KOT VEMO, NAJPOMEMBNEJŠE, KAR ČLOVEK LAHKO STORI ZA DRUGO ČLOVEŠKO BITJE. Raziskave so pokazale, da je od načina, kako se ta naloga opravlja, odvisno nič manj kot usoda človeštva. Že samo dejstvo, da je ženska biološko usposobljena roditi in dojiti otroka, jo postavlja v najodličnejši položaj, ki ga človek more imeti do sočloveka; ženska je namreč opora in posoda, brez katere otrok nikakor ne bi mogel živeti prvih devet mesecev pred rojstvom, po rojstvu pa le v zelo bednem stanju, če ne dobi človeka, ki bi mu nadomestil mater. Žal se je v številnih človeških družbah in tudi v naši naravna ljubezen žensk do svojih

20 April 08 Maj 08 21

prispevki uporabnikov

otrok pod vplivom družbenih predsodkov tako šablonizirala, da se je prava ljubezen izmaličila ali celo izgubila. Posledica tega se pozna na izmaličenem razvoju otrokove osebnosti v odraslega človeka.GENIJ ŽENSKE JE GENIJ ČLOVEČNOSTI, A ČLOVEČNOST JE NAJVIŠJA OBLIKA INTELIGENCE. Najpomembnejša naloga žensk je ustvarjanje človeških bitij skupno z možem. Pri tem najsrečnejšem in najbolj hvaležnem delu ljubezni nosijo ženske velik del odgovornosti, kajti v njihovih rokah leži nič manj kot prihodnost človeštva. Ženska ve, kaj je prava ljubezen, kaj je sodelovanje med ljudmi, in če bi se odpovedale svojemu poslanstvu, potem bi bilo izgubljeno vsakršno upanje na prihodnost človeštva.Statistični podatki kažejo, da je v Sloveniji okrog 650 000 mater. Ženske se za rojstvo otroka odločajo čedalje pozneje. V zadnjih tridesetih letih se je povprečna starost mame ob rojstvu otroka povišala za 3,9 leta. V Sloveniji prav tako živi čedalje več samskih ljudi, ob popisu prebivalstva leta 2002 je v naši domovini živelo 150 000 ljudi v enočlanskih gospodinjstvih (to število je 2,2-krat večje od podatka za leto 1948). Slovenke sicer bi rodile, a se ne bi poročile. Vsaka sedma mama je samohranilka, malo več kot 67 % je poročenih, približno 6 % ločenih, nekaj manj jih živi v zunajzakonski skupnosti. Nastaja problem: mati ja, žena ne. Globoko v naravi je pripadati. Moški in ženske, ki se zdaj odpovedujejo temeljni pripadnosti, poroki, čutijo izjemno tveganje pred razvezo, pred hotenjem biti ljubljen, zaželen. A želja po materinstvu je tako globoka, da je iz narave ne moreš izkoreniniti.Naj bo ženska z veseljem mama, naj ga začuti.

KOMAJ SEM SHODIL,

DEJALA NEKOČ SI V SKRBEH:KDO GA BO VODIL,ČE PADE PO SPOLZKIH TLEH? (Branko Hofman)Najlepše čestitke materam in tistim ženskam, ki bodo to še postale. Naj vam bo vsak dan praznik.

VIRI:- Vajino skupno življenje, 1985;- Montagu A.: Močnejše od moških,1968;- Naše žene volijo, 1999;- ONA,19. 02. 2008, letn. 10, št. 7. D. M.

LJUBEZEN!

Kaj je ljubezen?Je samo beseda lepote,je morda le vir dobroteali pa obrabljena fraza.

Morda pa ji kdo prisluhnil bi rad,ko pride v srcih pomlad,

ko z žarki obsije človekov zaklad,takrat, glej takrat, se roža zbrsti

in razživi - ljubezen se rodi.

Joži Hudoklin

22 April 08

V LEPA ŽENA, KI V ŠENTU PLEŠEDC Ljubljana

Konec leta 2007 nas je v dnevnem centru Šenta v Ljubljani obiskala Mateja Pevec. Mateja je orientalska plesalka in nam je v čudovitih opravah zaplesala nekaj plesov. Simpatično je animirala tudi nas, Šentovce, tako da smo ob koncu zaplesali vsi skupaj. Hvala Mateja!

Mateji!

Plešite, lepa žena, plešite ...za nas, ki nam včasih zastane korak,za bogove plešite, za radost, za smeh,naj sreča počije v vaših dlaneh!Plešite lepa žena, plešite ...

Zdenka Kokotec

PLEMENITA ŽENSKA NA OBISKUDC Ljubljana

V mesecu marcu nas je v dnevnem centru Šenta obiskala Vlasta Nussdorfer iz Ljubljane. Vlasta je višja državna tožilka, generalna sekretarka Belega obroča in še marsikaj drugega. Z njo smo doživeli prijetno enourno druženje. Vprašanja so kar deževala, Vlasta pa je potrpežljivo odgovarjala. Ob zahtevni službi in dveh otrocih ter eni vnukinji vedno

najde čas, da pomaga ljudem. V intervjuju, ki sem ga opravila z njo, je izjavila, da bi objela vsakogar, ki bi si to želel. Mi v Šentu bi si vaših objemov želeli. Zato pridite, Vlasta, znova in spet! Zdenka Kokotec

PUSTOVANJE DC Nova Gorica

Pustni čas je poseben čas v letu. V mestih in trgih se vrstijo plesi in maškarade, ponekod prirejajo pustne obhode. Da bi še posebej zaznamovali čas rajanja in norčij, smo se letos na Šentu v Novi Gorici odločili, da bomo imeli na pustni torek, 5. 2., vsešentovsko pustovanje, na katerega smo povabili uporabnike iz vseh Šentovih centrov. Za pusta brez krofov nikakor ne gre in zato smo poskrbeli, da tudi ta pustna zabava ni šla mimo brez njih, saj so nam okoliške pekarne radodarno darovale krofe.

Prostore Šenta smo okrasili s pustnimi okraski in ob prihodu se je vsak lahko posladkal s slastnim krofom. Novogoriški ekipi so se pridružili še Šentovci iz DC Radovljica, DC Ajdovščina, DC Koper ter iz SS Tolmin. Ne smemo pozabiti tudi na prijatelje iz sosednje Italije, saj so nas obiskali tudi uporabniki

iz življenja centrov

22 April 08 Maj 08 23

dnevnega centra iz Gorice. Nekateri smo prišli na zabavo že našemljeni, ostalim smo nadeli maske kar na zabavi. Še sonce nam je bilo naklonjeno in je toplo ogrelo teraso tako, da smo celoten program izpeljali zunaj. Zbrali smo se na terasi in mentor Sandi je vse pozdravil in pričeli smo z zabavnim programom. Nekateri Šentovci so prebrali svoje pesmi in zgodbe, ki so jih sami napisali za to priložnost. Imeli smo tudi glasbenika, ki nam je igral, in vsi skupaj smo prepevali, jedli in pili.

Za obhod po Novi Gorici smo se obleki v ogromno kačo in vsi smo bili njen sestavni del. In tako smo zabavali mimoidoče, otroke in ostale maske. Pustovanje smo zaključili s pojedino – pašto.

Ob tej priliki bi se radi zahvalili Pekarni Brumat, Mini pekarni Brumat ter Pecivu Nova Gorica za vse darovane krofe, ki smo jih z veseljem pojedli.

Pustna kača (foto: JJ)

Pustna kača na pohodu po Novi Gorici (foto: JJ)

OSMI MARECPresenečenje! Naši fantje so se prav posebno potrudili in pripravili prav poseben zabavni program za vsa dekleta in ženske v DC Nova Gorica. Za vsako dekle so pripravili šopek rožic in veliko poezij in drobnih pozornosti. Posebej zanimiva je bila spodnja pesem:

Ženske …

Kar narava da, ti seže do srca.

Debele ali suhe, velike ali majhne, svetlo- ali temnolase, dolgo- ali kratkolase, svetlo- ali temnopolte, krivo- ali ravnonoge, z veliki ali malimi prsmi, naličene ali ne.Vesele ali žalostne, radodarne ali skopušne, zgovorne ali tihe, ubogljive ali uporniške, device ali prostitutke in še in še. Da, da, vse to ste Ve.A kljub vsej raznolikosti Vas druži nekaj skupnega, nekaj, kar vsaka od vas ima. To skrivnost nosite globoko v srcu, da je ne izgubite in kamor samo Ve lahko stopite.Nastanek življenja, vsega stvarstva, to v duši hranite, in ko postanete ženske, z nami skrivnost delite.Takrat ni več važno, kakšna si, saj iz tebe čista ljubezen žari. BODI ŽENSKA. Novogoriški Šentovci

Marko in Sandi delita rože za 8. marec (foto: AR)


24 April 08

POMLADNO DOGAJANJEDC Novo Mesto

Letos se je pomlad začela prebujati zelo zgodaj, in z naravo smo se začeli prebujati tudi mi. Na sam pustni dan smo se odpravili z avtomobili v majhno vasico pod Gorjanci. V skromnih pustnih maskah smo imeli nastop v Penzionu Ivanež, kjer smo popestrili dan tamkajšnjim stanovalcem. Da se dobrota poplača z dobroto, so nam dokazali z obilno pojedino in tudi vsak nastopajoči je dobil iz rok najstarejše stanovalke priložnostno darilo. Vsi zadovoljni in veseli smo se vrnili v Novo mesto.Že dober teden kasneje smo se odpravili v Varstveno-delovni center, da si ogledamo njihove delavnice. Vsem je zastal dih, kaj vse tam počnejo in s kakšnim navdušenjem delajo. Občudovali smo njihove spretne in zaradi bolezni tudi spremenjene roke. Naša mentorica upa, da smo se nalezli kaj njihove dobre volje in zagnanosti za delo. Vsekakor je to, kar smo videli, v nas vzpodbudilo razmišljanje na temo, kaj pomeni trud in želja, da je delo dobro opravljeno.Vsi smo se udeležili vsaj ene kulturne ali zabavne prireditve. Težko je verjeti, da smo toliko vstopnic dobili brezplačno. Mnogi

izmed nas že tako dolgo nismo bili na koncertu, da smo že pozabili, kako to izgleda. Heleno Blagne smo videli in poslušali v živo in občudovali njene obline, Werner pa je v resnici še bolj šarmanten kot na televiziji.Na svoj račun smo prišli tudi navdušeni navijači Košarkaškega kluba Krke. Bili smo na toliko tekmah, da jih več ne štejemo. Smo pa po tekmi še cel teden brez glasu, kar pravijo nekateri, da sploh ni slabo. Zopet nas je obiskala borderka Nikita s svojo Mojco iz Kinološkega društva Novo mesto. Mojca nam je povedala, da Nikita rada pride v center in takoj, ko parkira avto, Nikita sama najde pot. Vedno vse pozdravi, vsem se pusti božati, najbolj pa obožuje Marjana, ker jo vedno pocrklja s priboljški. Mojca pa nam vedno postreže z zanimivimi pasjimi anekdotami.Ko skušamo obnoviti, kje vse smo bili in kaj vse smo videli, smo včasih kar razočarani nad svojim spominom. Obisk Dolenjskega muzeja, Studia D, zbiranje starega papirja … Toliko lepih dogodkov, toliko dobrih stvari, človek te vtise in občutke tako težko spravi na papir.A vendar, preden človek zvečer zaspi, mu je prav toplo pri srcu, da je del tega sveta. Novomeški Šentovci


24 April 08 Maj 08 25

VELIKONOČNA POGOSTITEVDC Kranj

V Dnevnem centru Šent'k Kranj smo v četrtek, 20. 03. 2008, za vse uporabnike pripravili velikonočno pogostitev. Resda smo praznike nekoliko prehiteli, vendar je marsikdo izmed naših obiskovalcev le tako lahko okusil pomen prazničnega vzdušja. Kot je razvidno iz fotografij, ni manjkalo prav nič, kar pritiče prazničnim jedem, prav tako ne gorenjska prata, ki nam jo je velikodušno donirala bližnja pekarna. Torej, kaj je gorenjska prata? Gre za tradicionalno jed, značilno za nekatera področja Gorenjske, zlasti Selško dolino. Pripravijo jo tako, da na maslu ali smetani skuhajo koruzno moko, tej dodajo veliko drobno narezanega drobnjaka, lahko tudi slanine. S tem nadevom na debelo namažejo krušno testo, ga prepognejo in spečejo. Jed se uživa topla s hrenom ali zeljem. Mmmmmm, odlična je!

Petra Barbalić

KREATIVNA POMLADDC Koper

Februar se je na Šentmaru začel zelo kreativno, saj je prav takrat rajal Pust. Da bi ga počastili, smo Šentmarovci dva dni pridno izdelovali različne pustne maske. Nekateri izmed nas so na pustni torek obiskali Šentovce v Novi Gorici, kjer so zabavo zaznamovali smejoči se obrazi in okusni krofi. Mesec pa ni bil le v znamenju mask in krofov, ampak smo bili ob prazniku sv. Valentina kar precej čustveno razpoloženi. Svoje najgloblje misli, ujete v rdeča srca, smo podarili svojim najdražjim. Z marcem je potrkala na vrata pomlad in prebudila zaspano naravo. Ptički so žvrgoleli in na Šentmaru so vzklile prelepe cvetlice iz krep papirja za naše drage žene, mame, babice, prijateljice, sodelavke, znanke … Cvetlice, ki ne potrebujejo vode za življenje, ampak le pozornost in lepo misel. Kmalu pa bo tu velika noč, ki bo v znamenju miru in sožitja. Naše druženje bo potekalo v stanovanjski enoti Bonini, kjer bomo pridno barvali velikonočna jajca. Seveda ne bo primanjkovalo niti tistih čokoladnih!

Gordana Crnarić


26 April 08


MEDICINSKA SESTRA NA OBISKUDC Koper

V sredo, 5. 3. 2008, nas je v DC Šentmar Koper obiskala prijazna medicinska sestra Ruža in nam predavala o pravilnem čiščenju zob ter vzdrževanju ustne higiene. Povedala nam je, da je poleg ščetkanja zob pomembno tudi nitkanje zob. Na koncu nam je podarila posebne tabletke, s katerimi prekontroliramo, če pravilno čistimo zobe. Dobili smo tudi zloženko o pravilnem ščetkanju in nitkanju zob. Videli smo tudi, kako se v zobeh nabira zobna obloga in dela luknje v zobeh. Nekatere slike s krvavečimi dlesnimi so bile prav grozne, ampak zelo poučne!Medicinski sestri se zahvaljujemo za obisk.

Monika Tomažin

VALENTINOVODC Maribor

V torek 14. februarja smo v Dnevnem centru Šentlent praznovali valentinovo, praznik zaljubljencev. Zbrali smo se vsi, tako mentorji kot člani Šenta. V počastitev praznika smo v okviru naše kuharske delavnice spekli pecivo, s katerim smo se posladkali med praznovanjem. V uvodu smo se vsi skupaj poučili, od kod prihaja sam praznik in kako so ga praznovali ljudje nekoč. K prazniku zaljubljencev spadajo tudi zgodbe zaljubljencev, zato so le-te z nami podelili tisti bolj ta hrabri. Z nami je bila tudi Tadeja, mentorica knjižne delavnice, ki je posebej za to priložnost pripravila ljubezensko poezijo, pesmi, ki smo jih potem prebirali naglas. Vzdušje je bilo prijetno in odlično smo se počutili v prav za to priložnost okrašenem dnevnem centru.

Tadeja Kapun

Branje ljubezenske poezije. Foto: Tadeja Kapun

26 April 08 Maj 08 27


PUSTNI TOREK V ŠENTLENTUDC Maribor

Bilo je deževno jutro. Prebudila sem se zgodaj in se pripravila za odhod v Šent. Dežne kaplje so padale kot solze z neba. Postala sem vedra in moji koraki so bili lahkotni. V sebi sem čutila vznemirjenje, kajti videla bom vesele obraze, ki tkejo niti prijateljstva. Res, bilo je živahno rajanje, ples z maskami, pustni krofi. Tudi mentorice so bile drugačne, z nasmehom na licih. Vodja Tadeja je bila očarljiva mačkica. Gabi te očara s smehom. Vsak je imel svoj šarm. Imeli smo tudi poslikavo. Iris je bila mavrica, imeli smo tudi gozdnega duha. Sama sem bila Indijka in bila sem prav ponosna. Posneli smo skupinsko fotografijo. Vsi smo bili posebni, sproščeni, zadovoljni. Kljub dežju je pustovanje dalo poseben čar. Slavi

»Biti vesel, da si živ, ni nikakršen greh.«(Bruce Sprengsteen)

Pustni torek v Dnevnem centru Šentlent. Foto: Lidija Čosič

VRTILJAK

"V DUHU ENE EVROPE,ENEGA NARODA

TER MNOGIH JEZIKOV KULTURE."

KAJ:V evropskem letu medkulturnega dialoga organizira[ENT - Slovensko zdruènje za du{evno zdravjev sodelovanju z zdruènjem EURO-PSYRehabilitation festival psihosocialne rehabilitacije, ki smo ga poimenovali VRTILJAK KULTURE.

KJE:Mladinsko zdravili{~e in letovi{~e Debeli rti~,Jadranska cesta 73,Ankaran

KDAJ:od torka 23. septembra do ~etrtka 25. septembra 2008

ÊMU: V naravnem rezervatu na slovenski obali se bo septembra letos odvijal mednarodni festival psihosocialne rehabilitacije. Festival je del vsakoletnih aktivnosti evropskega zdruènja EURO-PSY Rehabilitation, ki zdruùje evropske organizacije na podro~ju skrbi za du{evno zdravje v skupnosti in se odvija vsako leto v drugi dràvi EU,leto{nji je è 10. po vrsti in bo torej v Sloveniji. âst priprave festivala je tokrat pripadla [ENT -Slovenskemu zdruènje za du{evno zdravje. Festival bomo namenili ljudem s teàvami vdu{evnem zdravju, njihovim svojcem, strokovnjakom s tega podro~ja, vsem tistim,

ki se zanimajo za psihosocialno rehabilitacijo, du{evno zdravje, kulturo, umetnost in rekreacijo. Ker je leto 2008 posve~eno medkulturnemu dialogu, bomo posebno pozornost namenili predstavitvi Slovenije ter njenih kulturnih in etnografskih zna~ilnosti. Udeleèncem bomoponudili tudi {iroko paleto {portnih in sprostitvenihaktivnosti ter razli~nih drugih delavnic s podro~jakulture in umetnosti. Poseben del bo namenjenstrokovnemu programu.

Obiskovalcem èlimo tako, poleg spro{~ene zabavein spoznavanja ljudi iz drugih dràv EU, ponuditi tudimo`nosti osvojitve razli~nih znanj, tako za ~im boljkakovostno preìvljanje prostega ~asa, kot tudi vsakdanjih socialnih ve{~in in spretnosti. [e posebejpa nameniti ta ~as druènju in izmenjavi izku{enj.

IN ZAKAJ:ê vas mikajo aktivne po~itnice v prijetno urejenemokolju, obkroènim z zelenjem, s katerih se bostevrnili bogatej{i za dragocene izku{nje ter novimi poznanstvi, SE NAM VSEKAKOR PRIDRU@ITE!

Zavrtite se tudi vi vVRTILJAKU KULTURE!

info!Dodatne informacije in kontakt: Barbara Dolni~ar, koordinatorka organizacije festivala [ENT - Slovensko zdruènje za du{evno zdravje, Cigaletova ulica 5, 1000 Ljubljana, Slovenija; tel: 01 230 78 30 (32), e-po{ta: [email protected], spletna stran: http://euro-psy2008.sent.si

KULTURE

28 April 08

dogajanje

ZDRAVILA IN SKUPNOSTNA SKRB ZA LJUDI S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJUOkrogla miza

V Šentovi enoti ŠENTGOR Radovljica smo ob svetovnem dnevu zdravja, 7. aprila, organizirali okroglo mizo in promocijsko stojnico, ki je postavljena v prostorih Centra za socialno delo v Škofji Loki, z namenom, da povečamo prepoznavnost Šentovih programov tudi v občinah, kjer smo manj prisotni. Okrogla miza nosi naslov Zdravila in skupnostna skrb za ljudi s težavami v duševnem zdravju. Sodelovali so uporabniki, njihovi svojci in Marija Zupanc, vodja CDZS Gorenjska regija. Gost okrogle mize je bil dr. Jurij Bon, psihiater v Psihiatrični bolnišnici v Begunjah.

Pri izpeljavi je sodelovala Petra Zorman, študentka Fakultete za socialno delo. Skozi individualne

priprave in fokusne skupine so se izoblikovale poglavitne teme okrogle mize: - doživljanje hospitalizacije- mnenje in izkušnje o psihiatričnih zdravilih- stigmatizacija, ki jo povzroča duševna motnja,- razvoj skupnostne skrbi ter - vloga skupnostnih služb pri destigmatizaciji.

Uporabniki so povedali, da jim zdravila pomagajo pri ohranjanju dobrega duševnega zdravja. Poleg zdravil uporabnikom pomaga vključevanje v skupine psihosocialne rehabilitacije, kot so skupina za samopomoč, trening komunikacije, učenje socialnih veščin in druge delavnice ter podpora in pomoč strokovnih delavcev, kadar jo potrebujejo. Razvoj skupnostne skrbi doživljajo zelo pozitivno, saj pripomore k zmanjševanju predsodkov in razbijanju tabujev. V primerjavi s preteklimi leti se tematika duševnega zdravja izboljšuje in bolj približuje družbi. Njihovo zdravljenje se je začelo s hospitalizacijo, ki so je težko sprejeli, ker se niso zavedali resnosti svojih težav. Ob zaključku pa so spoznali, da je v korist njihovemu zdravju.

Marija Zupanc je za medije povedala, da so ljudje s težavami v duševnem zdravju in njihovi svojci na okrogli mizi govorili o različnih temah, ki se vežejo na jemanje zdravil za zdravljenje psihotičnih

28 April 08 Maj 08 29

dogajanje

Vir: http://www.mddsz.gov.si/si/eu2008_mddsz/dogodki/ns_zaposlovanje_sociala/

motenj, in o vlogi skupnostne skrbi, ki ima pomembno vlogo pri ohranjanju duševnega zdravja in njihovi destigmatizaciji. Ugotovitve, ki so se izoblikovale na okrogli mizi, potrjuje praksa dosedanjega strokovnega dela z osebami s težavami v duševnem zdravju, ki so vključeni v program psihosocialne rehabilitacije. To dokazuje veliko število vključenih uporabnikov v programe, ki jih izvajamo, in povpraševanje po vključitvi.Vključitev posameznika v program psihosocialne rehabilitacije, ki poteka v Šentovih enotah na Gorenjskem v okviru dnevnega centra in zaposlitvenih programih, pomeni to, da ljudje ne potrebujejo več toliko psihiatrične pomoči, veliko manj je ponovitev hospitalizacij ali pa sploh niso več potrebne. Program psihosocialne rehabilitacije posamezniku pomaga pri spoznavanju

prijateljev in druženju, izrabi prostega časa in zaposlitvi. Program rešuje težave, ki so povezane s stigmatizacijo in socialno izključenostjo. Z lastno aktivnostjo in uspešnostjo v programu in na drugih področjih pa se uporabniki sami potrjujejo in se tako tudi destigmatizirajo. Za uspešno rehabilitacijo posameznika je pomembno povezano delovanje med zdravstvenimi, socialnimi, zaposlitvenimi in rehabilitacijskimi službami (tu gre za programe, ki jih izvajamo pri Šentu). Posamezniku želimo ponuditi hitro in učinkovito pomoč, ki jo lahko nudimo samo ob tesnem sodelovanju z omenjenimi službami, katerih cilj je socialna vključenost. Pomembno je timsko delo. Le-to nadgrajuje znanja različnih strokovnjakov, ki so sposobni odgovoriti na specifične življenjske potrebe posameznikov (najbolj

izpostavljena je potreba po zaposlitvi). Ljudje, ki pri nas iščejo strokovno pomoč in podporo, običajno najprej vprašajo, kakšne so možnosti za zaposlitev. Pomembno je zagotavljanje nepretrgane skrbi, kar pomeni, da posameznik ve, da ne bo ostal sam, ko bo potreboval strokovno pomoč in podporo, kadar se bo znašel v brezupni stiski in težavi.

Dr. Jurij Bon je za medije izčrpno odgovarjal na vprašanja glede vse večjega premika skrbi iz institucionalne obravnave v skupnostno, kako učinkovito sledimo procesu dezinstitucionalizacije v Sloveniji, kakšen pomen imajo zdravila za vzdrževanje dobrega počutja in kako vidi razvoj metod zdravljenja duševnih težav nekoč v primerjavi z današnjimi.

Kakšno je vaše mnenje glede vse večjega premika skrbi iz

30 April 08

dogajanje

institucionalne obravnave v skupnostno?

Pri tem vprašanju je pomembno poudariti in pojasniti nekaj stvari, ki večini ljudi niso samoumevne. Psihiatrične bolnišnice kot razmeroma velike ustanove namreč niso same po sebi nekaj slabega, kot se dostikrat meni v širši javnosti. Bolnišnice so predvsem specializirane ustanove, v katerih je na enem mestu skoncentrirano razmeroma veliko število strokovnjakov, ki zato lahko na učinkovit in ekonomičen način pomagajo velikemu številu ljudi z zelo različnimi duševnimi motnjami. V Psihiatrični bolnišnici Begunje je na primer na leto samo v bolnišnični obravnavi okrog 1200 bolnikov, medtem ko je ambulantnih obiskov okrog 10.000. Pri nekaterih duševnih motnjah je bolnišnična pomoč sama po sebi povsem ustrezna in najbolj učinkovita, nekatere motnje pa so bolj kompleksne in zahtevajo širšo obravnavo. Med njih spadajo tudi psihotične motnje, kot so shizofrenija in njej podobne bolezni. Psihoza ima kot bolezen več obrazov – najbolj očitni so psihotični simptomi, torej blodnje in halucinacije. Blodnje so nerealna prepričanja, halucinacije pa motnje zaznav, kot so na primer glasovi, ki jih bolnik sliši in za katere je lahko prepričan, da so povsem resnični. Psihotični simptomi so tisti, ki povzročajo, da se človek nenavadno vede in v skrajnih primerih tudi ogroža sebe ali

druge ljudi. Lahko so prisotni ves čas ali pa se še dodatno močno izrazijo v obdobjih, ki jih imenujemo akutne psihotične epizode, med katerimi bolnik običajno tudi izgubi uvid, da je z njim nekaj narobe, in se včasih povsem prepusti tem nerealnim doživljanjem. Z zdravili lahko psihotične simptome dokaj uspešno zdravimo in daljše jemanje zdravil lahko tudi prepreči njihov ponovni pojav. Bolnišnica je med akutno psihotično epizodo večinoma najbolj ustrezno mesto za zdravljenje bolnika. Skoraj bolj pomembni kot psihotični simptomi pa so pri psihozah simptomi, ki jih imenujemo negativni in kognitivni simptomi. Med njih spadajo težave z voljo, motivacijo, interesi, spominom, koncentracijo, načrtovanjem vsakdanjih aktivnosti. Te simptome se velikokrat pripisuje stranskim učinkom zdravil, vendar se v zadnjem času ve, da so posledica spremenjenega delovanja možganov ob psihozi in da jih zdravila lahko samo deloma poslabšajo, niso pa njihov vzrok. Ti simptomi so veliko bolj pomembni za dolgoročno funkcioniranje bolnikov kot psihotični simptomi, na žalost pa se jih z dosedaj dostopnimi zdravili ne da dobro zdraviti. Kot reakcija na bolezen in njeno stigmatiziranost v družbi pa se velikokrat pri bolnikih pojavi tudi depresivno razpoloženje, občutki manjvrednosti in odrinjenosti. Bolnišnična obravnava vseh teh težav pri

psihozi ni tako ustrezna, ker se je potrebno s temi vprašanji intenzivno ukvarjati dolgo časa v manjših in bolj povezanih skupinah ljudi, ter po možnosti v okolju, kjer živijo. V tem je pomen razvoja skupnostne skrbi, ki v nasprotju z bolnišnico pri bolnikih s psihozami omogoča tako obravnavo. Če se vrnem k prvotnemu vprašanju, bi torej poudaril nekaj stvari: mislim, da ni ustrezno razmišljati o premiku skrbi iz psihiatričnih bolnišnic v skupnostno skrb. Skupnostna skrb namreč ne more nadomestiti vseh vrst obravnave, ki jih omogočajo bolnišnice, v bolnišnicah pa tudi ne opažamo izrazitega zmanjšanja skupnega števila hospitalizacij na račun skupnostne skrbi. Opažamo predvsem, da je razvoj skupnostne skrbi omogočil določeno zmanjšanje števila hospitalizacij pri nekaterih bolnikih, predvsem pa skrajšanje trajanja takih hospitalizacij, in da ti bolniki tudi čedalje bolje funkcionirajo v vsakdanjem življenju. Prizadevati si moramo torej predvsem, da se v prihodnosti glede obravnave bolnikov s kroničnimi težavami v duševnem zdravju ob bolnišnični obravnavi v čim večji meri razvija tudi skupnostna skrb, ker sta to dva komplementarna pristopa, od katerih vsak prispeva svoje k skupnemu cilju čim boljšega dolgoročnega funkcioniranja posameznika. Obenem bi bilo zelo pomembno tudi, da se oba pristopa v prihodnosti bolj integrirata, kar bi omogočilo

30 April 08 Maj 08 31

dogajanje

hitro in ustrezno odzivanje na trenutne zdravstvene in socialne potrebe bolnikov.

Kako učinkovito sledimo procesu dezinstitucionalizacije v Sloveniji?

Države si glede značilnosti psihiatrične oskrbe niso enake, ker na to vplivajo različni dejavniki, poleg ekonomskih tudi zgodovinske in kulturne okoliščine. Slovenija po eni strani spada v tradicijo srednjeevropskih držav, kjer je v nasprotju z bolj zahodnim svetom veljalo prepričanje, da ima skupnost v večji meri pravico, da ureja življenje posameznikov. Obenem nas označuje tudi socialistična preteklost, v kateri so v medicini prevladovale socialne vrednote v nasprotju z usmeritvami kapitalističnih sistemov, kjer je bil posameznik sam v večji meri odgovoren za svoje zdravje. Tretja pomembna okoliščina pa je majhnost naše države. Menim, da ima zaradi teh razlogov psihiatrična oskrba v Sloveniji svoje specifične značilnosti in da ni ustrezno nanjo prenašati vseh teoretičnih spoznanj o dezinstitucionalizaciji iz precej drugačnih kulturnih okolij, kot sta na primer Anglija ali ZDA. Veliko vprašanje je, ali bi tako nekritično prenašanje procesov dezinstitucionalizacije iz teh okolij pri nas dejansko pripeljalo do boljše oskrbe bolnikov ali bi se ta poslabšala. Kot primer

lahko navedem izkušnje iz pogovorov s kolegi iz drugih držav. Običajno se začudijo nad velikostjo naših bolnišnic in številom postelj v njih, kar se jim zdi neprimerno in znak prevelike institucionaliziranosti naše psihiatrične oskrbe. Vendar pa se enako začudijo tudi nad dejstvom, da je pri nas ravno zaradi specifičnosti organizacije povsem možno, da isti psihiater spremlja bolnika tako med njegovim življenjem doma kot med obravnavami v bolnišnici, kar se tujim kolegom zdi ideal, ki ga s svojo organizacijo oskrbe ne morejo doseči. Bolnišnice pri nas torej po svojih značilnostih niso enake bolnišnicam iz preteklosti v tujini, ki so postale simboli institucionalizacije, ampak opravljajo mnoge naloge, ki so v tujini v domeni skupnostne skrbi. Zato se mi zdi, da glede nadaljnjega razvoja oskrbe pri nas ni dobro razmišljati v okvirih pospeševanja dezinstitucionalizacije, ker to ni isto kot razvoj skupnostne skrbi. Na ta način lahko namreč izničimo tudi stvari v naši psihiatrični oskrbi, ki niso slabost, ampak prednost. Bolje je razmišljati o pospeševanju razvoja skupnostne skrbi, ki lahko nato v določenih vidikih obravnave bolnikom ponudi možnost boljše oskrbe.

Kakšen pomen imajo zdravila za vzdrževanje dobrega počutja?

Zdravila igrajo različno vlogo pri različnih vrstah duševnih

32 April 08

motenj. Pri nekaterih motnjah, ki so prehodne narave, lahko pomenijo začasno pomoč, ki jo lahko s povsem enakim ali boljšim uspehom nadomestijo tudi nemedikamentozni pristopi, kot so različne psihoterapevtske ali socialne obravnave. Pri nekaterih kroničnih motnjah, v katere sodi tudi velik del psihotičnih motenj, pa so zdravila predpogoj za uspešno dolgoročno obravnavo. Zdravila pri psihozah zdravijo in preprečujejo psihotične simptome, kot so blodnje in halucinacije, kar je prvi korak na poti k nadaljnji rehabilitaciji v bolnišnici in skupnosti. Nekateri bolniki s psihozo ali kronično depresijo ali drugimi motnjami razpoloženja morajo zdravila jemati vse življenje, da preprečijo številnejše ponovitve bolezni. Zdravila, kot so antidepresivi in antipsihotiki, delujejo bolj na dolgi rok, tako da bolnik težko sam zazna njihov učinek, ker je zelo postopen. Bolniki občutijo predvsem njihove stranske učinke in so na začetku bolezni dostikrat prepričani, da jim zdravila samo škodijo. Kadar jih poskusno opuščajo, opazijo namreč predvsem takojšnje izboljšanje glede stranskih učinkov, medtem ko se bolezen ponavadi ponovi šele čez nekaj tednov ali dalj časa in jo je težko povezati s prekinitvijo jemanja zdravil. Dosti bolnikov tako gre skozi kar nekaj ponovitev bolezni, preden sami spoznajo, da je dolgoročno jemanje zdravil nujno. Ni pa, kot rečeno, dolgoročno jemanje nujno za vse bolnike. Težava je v tem, da tudi psihiatri nimamo v rokah nekih objektivnih meril, preko katerih bi hitro prepoznali tiste ljudi, ki morajo zdravila jemati dolgoročno. Zato se glede svojih priporočil zanašamo na izkušnje in splošna pravila, ki pravijo, da je zdravila bolje jemati dalj časa in jih postopno ukinjati, v primeru večih ponovitev bolezni, kot je psihoza, pa jih je smiselno jemati stalno, ker je njihova korist večja od potencialne škode.

Kako vidite razvoj metod zdravljenja duševnih težav nekoč v primerjavi z današnjimi?Na splošno imam občutek, da se metode

zdravljenja ves čas razvijajo in dopolnjujejo. Na področju psihotičnih motenj je zelo pomemben razvoj skupnostne skrbi, ki je včasih pri nas ni bilo. Psihoterapija postaja vse bolj specifična in vezana na posamezne bolezni. Prešli smo že tudi v obdobje na dokazih temelječe medicine, ko imamo čedalje več objektivnih dokazov, kateri načini zdravljenja dejansko delujejo. Zdravila se pospešeno razvijajo v smer, ko imajo čedalje manj na zunaj očitnih stranskih učinkov, s čimer se zmanjšuje stigmatizacija bolnikov v njihovi okolici. Vendar nova zdravila prinašajo tudi nove vrste stranskih učinkov, kot je na primer povečevanje telesne teže in razvoj metabolnih sprememb, ki so dolgoročno ob neukrepanju lahko precej bolj škodljive za posameznikovo zdravje, čeprav niso očitne na zunaj. Na splošno pa zdravila postajajo vse bolj učinkovita, prenosljiva in varna. Zelo pomemben je tudi razvoj nevroznanosti, ko čedalje bolj razumemo delovanje možganov, ob čemer je sedaj postalo možno, da nova zdravila že tudi načrtujemo glede njihovih zaželenih učinkov in se ni treba več zanašati na naključno iskanje zdravil, ki bi bila učinkovita pri duševnih motnjah. Na splošno sem glede razvoja metod zdravljenja optimističen.

Ob zaključku je poudaril, da ga veseli, da se skupnostna skrb v državi vse bolj razvija. Pri obravnavi bolnikov z nekaterimi duševnimi motnjami namreč bolnišnice same ne morejo v zadostni meri poskrbeti za njihovo rehabilitacijo in izboljšanje funkcioniranja v vsakdanjem življenju. Skupnostno skrb in bolnišnično obravnavo vidi kot dva komplementarna pristopa pri zdravljenju, pogreša pa predvsem njuno večjo integracijo ter sistemsko ureditev tega področja na državni ravni.

Ob zaključku okrogle mize je dr. Bon odgovarjal na vprašanja uporabnikov in svojcev, povezanih z zdravili in stranskimi učinki le-teh. Marija Zupanc

32 April 08 Maj 08 33

iz življenja stanovanjskih skupin

SS BONNIN: FARBANJE JAJC

Na veliki četrtek (jaz sicer nisem vernik, pa vendar, po cerkvenem koledarju se ta dan tako imenuje) smo na Šentmaru izpeljali skupno akcijo vseh programov. Uporabniki dnevnega centra, vključeni v zaposlitveno rehabilitacijo, in stanovalci

stanovanjskih skupin smo se zbrali v s t a n o v a n j s k i skupini Bonini. Oboroženi smo bili z petdesetimi jajci, dvema

zvrhanima vrečkama olupkov od čebule, kopico odrabljenih ženskih najlonk, barvami in sličicami za pirhe.Nekaj uporabnikov je šlo na travnik okoli hiše in nabralo zanimive trave. Polovico jajc smo dali takoj kuhat, drugo polovico pa smo okraševali z različnimi travami oz. listi. Tako

okrašena jajca smo tesno povili v najlonke, potem pa z veliko čebulinih olupkov dali kuhat. Medtem je bila prva

polovica jajc že kuhana. POFARBALI smo jih v različnih barvah. Ko se je barva posušila, smo nanje nalepili sličice. Kasneje smo vsa jajca zloščili z maščobo.Preživeli smo prijetno dopolde, za marsikoga pa tudi poučno.

Boris Bilas

SS TOLMIN

Prihajam iz okolja, kjer ni bilo možnosti uresničitve mojih želja in razvijati mojo lastno osebnost. Spoznal sem organizacijo Šent in tako izvedel za možnost bivanja v stanovanjski skupini. Po nekaj zavrnitvah v drugih organizacij sem se odločil, da poskusim potrkati še na ta vrata. Pot ni bila tako enostavna, a nikakor nisem obupal. Leto dni sem od vrat do vrat spraševal, kako in kaj in se srečal z vsemi oblikami birokracije. Dejansko sem samo z lastno voljo in željo prišel do tega, da sem končno le prepričal vse službe, s katerimi sem bil povezan, da dejansko potrjujem nov način življenja, in naposled mi je le uspelo. Začetek januarja sem se vselil v stanovanjsko skupino Tolmin z močno željo, da v svojem življenju naredim velik korak naprej in da spremenim način življenja. Prišel sem poln pričakovanj, ki jih postopoma že uresničujem. V neizmerno pomoč so mi strokovne delavke. Tolmin je prijetno okolje, v katerem se lepo znajdem in počutim, četudi sem daleč od svojega domačega kraja. V kratkem času sem že pridobil ožji krog prijateljev in začel z usposabljanjem na IP Posočje. Danes vem, da sem se prav odločil. Živim po svojih načelih, skrbim sam zase in imam svobodno življenje.

(SŽ)

34 April 08

O NOVI RUBRIKIV NOVI RUBRIKI BOMO PREDSTAVLJALI RELIGIJE, SVETOVNE NAZORE IN DUHOVNOST. NAŠ CILJ JE PODAJATI OBJEKTIVNE INFORMACIJE Z NAMENOM OSVEŠČANJA IN IZOBRAŽEVANJA. NIKAKOR NE ŽELIMO VPLIVATI NA ISKANJE REŠITEV V DUHOVNOSTI, ZLASTI NOVODOBNI. RAVNO OBRATNO – ŽELIMO JIH PREDSTAVLJATI Z DISTANCE. ZATO, DA SE LAŽJE ZNAJDEMO V POPLAVI INFORMACIJ.

HINDUIZEM

Versko izročilo z imenom »hinduizem« je sad pettisočletnega razvoja. »Hindu« je perzijska beseda in pomeni »Indijec«, »indijski«. Hinduizem nima ne ustanovitelja ne preroka; tudi nima posebne, na zunaj urejene cerkvene oblike ali sestave, kot jo imajo ustanove, niti strogo določene veroizpovedi. Poudarek je bolj na načinu življenja kot na načinu mišljenja. Hinduizem se tesno prepleta z izročili indijske dežele, z njeno družbeno ureditvijo in zgodovino. Sveta reka Sveta reka Ganges napaja zemljo; njena voda je simbol življenja brez konca. Stotisoče romarjev se vsak dan zgrinja na njene bregove, da se obredno umijejo v njenih vodah in se napijejo iz njenega poživljajočega toka. Varanasi ob Gangesu je najsvetejši kraj – za hindujca tisti kraj, kjer želi umreti. Po sežigu tam pepel potresejo v vode svete reke in življenje se nadaljuje. Tok življenjaVsemu hinduizmu je danes skupen pojem reinkarnacija (ponovna utelesitev) ali transmigracije (preseljevanja duš iz enega življenja v drugo). S pojmom reinkarnacija se povezujeta tudi pojma samsara (ki omeni tok življenja od rojstva do smrti, nato naprej do ponovnega rojstva itd.) in karma (dobesedno pomeni »delo« ali »dejanje« in označuje tudi posledice dejanj, ki se iz enega bivanja prenašajo v naslednje bivanje in vplivajo na njegove značilnosti).Razredi in kasteČeprav je indijska vlada že z zakonom prepovedala delitev na kaste, pa le-te ostajajo sestavni del tamkajšnje družbe. Hindujci so prepričani, da je

takšna ureditev družbe po stopnjah izraz Božjega hotenja v naravnem redu. Vsa vprašanja v zvezi s poroko in prehrano so povezana s kastno delitvijo. Sveta kravaKrava je živeči simbol Matere zemlje in obilja, ki ga podarja človeštvu. Krmljenje krave je samo po sebi dejanje čaščenja. Celo kravji seč je svet in ga uporabljajo npr. v očiščevalnih obredih tisti, ki so kršili kastne tabuje. Čeprav nekateri hindujci jedo meso, je večina njih vegetarijancev, kajti čaščenje krave je tudi simbol čaščenja vseh živali.VedeVede so zelo obširna zbirka besedil, eno najstarejših, ki predstavljajo enega od temeljev indijske filozofije in religij, ki so nastale na njenem ozemlju. Vedska literatura je popolnoma anonimna, po mističnem izročilu pa naj bi jih sestavil mitični bard Vjasa, kasneje pa so nekatere skupine himn pripisovali malo znanim duhovniškim rodbinam.Sai BabaPoleg mnogih obnoviteljev hinduizma obstaja še veliko karizmatičnih voditeljev, ki so začetniki številnih ločin. Le-te so imele vpliv na hinduizem v Indiji in izven nje. Eno izmed gibanj je povezano z imenom Sai Baba (umrl je leta 1918). Gibanju se je pridružilo zelo veliko privržencev. Ko so izseljenci zanesli gibanje na Zahod, so poudarjali zlasti dejstvo, da smo ena človeška rasa in tako v osnovi ena sama kasta. Nekateri trdijo, da gibanje Sai Baba ni kaka nova vera niti posebna oblika hinduizma, ampak samo duhovna pot, po kateri lahko gre katerikoli vernik, kajti prav vsakomur lahko prinese izpolnitev.(Povzeto po Velika verstva sveta, Koper: Ognjišče, 1991, str. 174-199) Mihela Ocepek

religije, svetovni nazori in duhovnost

34 April 08 Maj 08 35

SATVIČNA HRANA IN ZDRAVJE

Zdravje in sreča sta nerazdružljiva. Starši bi morali učiti svoje otroke in učitelji bi morali seznanjati svoje učence, kako vzdrževati fizično in mentalno zdravje, kako se zaščititi pred boleznimi in kako jih zdraviti. Večina bolezni nastane zaradi zastrupljanja, ki ga povzroča napačen način življenja in prehranjevanja. Zaradi sodobnega načina prehranjevanja postaja človek neodporen in bolan, njegova življenjska doba je krajša in prihaja do motenj v njegovih duhovnih zmožnostih. Sodobni človek bi se moral zavedati, kako pomembno je za njegovo zdravje in razvoj duhovnih sposobnosti ter dosego končnega cilja zavedanje svojega višjega Jaza, in živeti skladno z naravnim tokom. Sathya Sai Baba

UvodV članku podajam nekaj misli in pogledov na tisti del človeku potrebne energije, ki jo prejema skozi hrano. Sprehodili se bomo skozi misli in učenje Sathya Sai Babe, avatarja in mojega duhovnega učitelja iz Puthapartija v Indiji. Sai Baba iz Shirdija je bil prva inkarnacija avatarja Sai Babe. Sedanji Sathya Sai Baba (Sathya pomeni resnica), druga inkarnacija avatarja, se je rodil 1926. leta v Puttapartiju v Indiji. Deluje v treh ašramih v različnih krajih Indije, največji je v Puttapartiju, ostala dva pa v Bangalore in Kodai Kanalu. Bistvo njegovega poučevanja je, da na duhovni poti lahko vsakdo realizira in ozavesti Boga v sebi, da se ne razlikujemo po barvi kože, nacionalni ali verski pripadnosti. Edina religija, ki je pomembna, je religija srca in celotnega človeštva. Pravi še to, da vsakdo naj ostane v religiji, v kateri je, in naj bo v njej predan vernik. Pomembno je samo, da razume, da nas vse druži ena sama božanska ljubezen, ki človeštvo združuje v enosti. V sedanji inkarnaciji poučuje resnico, mir, ljubezen, pravilno delovanje in nenasilje. Napoveduje, da bo v naslednji, tretji inkarnaciji, prišel na svet v državi Kerala v Indiji kot Prema Sai Baba (Prema pomeni ljubezen), ko bo človeštvo poučeval čisto ljubezen.

Energijo za svoje delovanje in bivanje prejemamo le delno iz hrane, pomembna za doživljanje našega življenja je tudi naša naravnanost na duhovno ali materialno. Živimo in delujemo v materialnem svetu, in nič ni narobe s tem, dokler nismo tako v materialnem, da nas le-ta v celoti obvladuje, namesto da ga obvladujemo mi. Postajamo odvisni od hrane, materialnih dobrin, vidimo varnost v denarju in se močno vežemo na mnenja drugih ljudi in postajamo odvisni od vsega naštetega.Prvi, morda lažji korak k spremembam, ki so nujno potrebne za srečo in zadovoljstvo, je drugačen odnos do hrane, ki je nam, svojcem ljudi s težavami v duševnem zdravju, lahko prvi korak k bolj celovitemu in zdravemu odnosu z našimi obolelimi. Celodnevno bivanje z njimi lahko močno vpliva tudi na naše zdravje, saj se stanje permanentnega stresa, ki je prisoten, odraža tako na mentalnem kot tudi na fizičnem zdravju.Najbolj pomembno je, da si znamo pomagati sami, da razumemo, da je vse v življenju samo učenje, ki je namenjeno našemu razvoju in rasti. V tem nam naši oboleli pa res najbolje in najbolj učinkovito pomagajo – so naši najboljši učitelji.Morda pa začnemo ta prvi korak v učenju, razumevanju in sprejemanju našega življenja s tem, da spremenimo in opustimo nekaj razvad, ki se nanašajo na naš način prehranjevanja.Možno je, da je v nadaljevanju podani pogled na zadevo, tudi za vas pravi.


36 April 08


Celovitost zdravega življenjaNajboljši način, kako ponovno pridobiti ter vzdrževati fizično, mentalno in duhovno zdravje je, da upoštevamo in uporabimo štiri »zdravila«, kot pravi moj indijski učitelj in avatar Sai Baba:- MIR – zunaj in znotraj, kar pomeni obvladovanje čustev in kontrola uma; - SATVIČNA HRANA – podrobneje v nadaljevanju; - SADHAMA – prizadevanje za duhovnost;- PETJE BHAJANOV – ponavljanje mantre, petje duhovne glasbe …

Danes bom osvetlil vidik zdravega prehranjevanja.

Tri guneV nevidnem vesolju ima energija tri lastnosti, ki jim v indijski filozofiji pravijo gune in ki so med seboj v ravnovesju: satva (čistost); radža (dejavnost, strast, spremembe); tama (tema, inercija).Človekov um je nenehno v dinamičnem ravnotežju treh gun.Samo tisti, ki je zapolnjen s satvo, lahko prepozna atmo, božanskost v sebi.Radža razširja in poglablja kontakt čutil z zunanjim svetom, ustvarja odbojnost in navezanost ter tako z dvojnim pritiskom na čustva sreče in žalosti potiska človeka globlje in globlje v aktivno dejavnost – ekstremnemu delovanju lahko rečemo manija.Tama deluje tako, da zaslepljuje vizijo, pomnožuje lenobo, spanje in dolgočasnost, vodi človeka po napačni poti proč od cilja.Tama ustvarja praznino, radža spravlja um v nemir, da bega sem in tja (opičji um), in satva umirja duh, da je sposoben globoke meditacije (koncentracije).Ugodno okolje in dobra družba sta bistveni, če želimo odstraniti tamo in radžo in v nas ustvariti pogoje za sprejem kvalitete satva in satvične hrane.

Hrana ni samo tisto, kar jemo, ampak je tudi

pomembno, kako in kje se gibljemo, kakšno glasbo poslušamo, v kakšni družbi se nahajamo …

Nekaj teh spoznanj je vezanih na prej povedano:- SATVIČNA hrana: čista, naravna, surova, nekuhana hrana; čista voda, čisti zrak; čisti prostor, dobra družba, dobro razpoloženje; red v prehranjevanju; ne pijte, medtem ko jeste; postite se en dan v tednu; čisti kraji, zvoki, vonji in dotiki; čisto okolje, zadosti gibanja, počitka in spanja; zadosti sonca.- RADŽASIČNA hrana: hrana, pridelana z umetnimi gnojili in ostalimi kemikalijami; pečena hrana; suha hrana; tobak, alkoholne pijače; preveč sadja; kava, čaj; meso, ribe, jajca; mnogo knjig, filmov, revij in časopisov; čustveni dogodki, vzburljivi kraji, agresivni zvoki.- TAMASIČNA hrana: hrana, pridelana z umetnimi gnojili in kemikalijami; pečena hrana, ki je nato popolnoma ohlajena (kruh), večina industrijsko proizvedene hrane; tobak, alkoholne pijače; preveč mleka in mlečnih izdelkov, posebej pasterizirani mlečni izdelki; kava, čaj, čokolada; meso, ribe; maščobe, škrob, beli sladkor; nepomembno spraševanje in dokazovanje; mnogo knjig, filmov, revij in časopisov; grozljive scene, agresivni smeh.

Toliko za danes, prihodnjič pa bom nadalje poglabljal in pojasnjeval. Prikazal bom mir, znotraj in zunaj, pomen obvladovanja čustev in kontrole uma.

Za konec pa še to.Ko jeste, uživajte z vsemi čutili, posebej še z jezikom. Dobro žvečite, jejte počasi, zmerno in v tišini, s čistimi satvičnimi mislimi, v čistem prostoru, enkrat ali dvakrat na dan, postite se en dan v tednu ter upoštevajte satvične navade v življenju, dobro spanje, dobra glasba, dovolj gibanja. Sončna svetloba, svež zrak, čista voda in zdravo okolje pomembno vplivajo na naše počutje in srečo.

Edo P. Belak

36 April 08 Maj 08 37

VRTILJAK

"V DUHU ENE EVROPE,ENEGA NARODA

TER MNOGIH JEZIKOV KULTURE."

KAJ:V evropskem letu medkulturnega dialoga organizira[ENT - Slovensko zdruènje za du{evno zdravjev sodelovanju z zdruènjem EURO-PSYRehabilitation festival psihosocialne rehabilitacije, ki smo ga poimenovali VRTILJAK KULTURE.

KJE:Mladinsko zdravili{~e in letovi{~e Debeli rti~,Jadranska cesta 73,Ankaran

KDAJ:od torka 23. septembra do ~etrtka 25. septembra 2008

ÊMU: V naravnem rezervatu na slovenski obali se bo septembra letos odvijal mednarodni festival psihosocialne rehabilitacije. Festival je del vsakoletnih aktivnosti evropskega zdruènja EURO-PSY Rehabilitation, ki zdruùje evropske organizacije na podro~ju skrbi za du{evno zdravje v skupnosti in se odvija vsako leto v drugi dràvi EU,leto{nji je è 10. po vrsti in bo torej v Sloveniji. âst priprave festivala je tokrat pripadla [ENT -Slovenskemu zdruènje za du{evno zdravje. Festival bomo namenili ljudem s teàvami vdu{evnem zdravju, njihovim svojcem, strokovnjakom s tega podro~ja, vsem tistim,

ki se zanimajo za psihosocialno rehabilitacijo, du{evno zdravje, kulturo, umetnost in rekreacijo. Ker je leto 2008 posve~eno medkulturnemu dialogu, bomo posebno pozornost namenili predstavitvi Slovenije ter njenih kulturnih in etnografskih zna~ilnosti. Udeleèncem bomoponudili tudi {iroko paleto {portnih in sprostitvenihaktivnosti ter razli~nih drugih delavnic s podro~jakulture in umetnosti. Poseben del bo namenjenstrokovnemu programu.

Obiskovalcem èlimo tako, poleg spro{~ene zabavein spoznavanja ljudi iz drugih dràv EU, ponuditi tudimo`nosti osvojitve razli~nih znanj, tako za ~im boljkakovostno preìvljanje prostega ~asa, kot tudi vsakdanjih socialnih ve{~in in spretnosti. [e posebejpa nameniti ta ~as druènju in izmenjavi izku{enj.

IN ZAKAJ:ê vas mikajo aktivne po~itnice v prijetno urejenemokolju, obkroènim z zelenjem, s katerih se bostevrnili bogatej{i za dragocene izku{nje ter novimi poznanstvi, SE NAM VSEKAKOR PRIDRU@ITE!

Zavrtite se tudi vi vVRTILJAKU KULTURE!

info!Dodatne informacije in kontakt: Barbara Dolni~ar, koordinatorka organizacije festivala [ENT - Slovensko zdruènje za du{evno zdravje, Cigaletova ulica 5, 1000 Ljubljana, Slovenija; tel: 01 230 78 30 (32), e-po{ta: [email protected], spletna stran: http://euro-psy2008.sent.si

KULTURE

38 April 08

priporočamo v branje

Jens Christian Grøndahl:

TIŠINA V OKTOBRU

Zapuščeni možPo osemnajstih letih zakona je Astrid nekega jutra odšla od moža. Ničesar ni rekel. So vprašanja, ki jih lahko zastaviš samo v nekaterih trenutkih in včasih imaš za to eno samo priložnost. Znala je biti skrivnostno molčeča. Je imela ob njunem življenju še neko svoje življenje?Zapuščeni mož brezciljno tava po praznem stanovanju, posluša glasbo in gleda album. Otroka Simon in Rosa itak zapuščata gnezdo. Star je štiriinštirideset let, pred njim je potovanje v New York, da bi končal članek o Cézannu. Kot umetnostni zgodovinar je pred osmimi leti že bival tam, ko je pripravljal knjigo o newyorških slikarjih. Po izpisku skupnega bančnega računa ve, da je Astrid najela avto v Parizu in potuje do Lizbone.Mesto že dolgo ni bilo več tisti vabljivi, nenavadni in obetavni svet priložnosti in možnosti križajočih se poti, ki jih je raziskoval poln mladostnih pričakovanj. Tako se odloči, da ne bo zavrnil vabila prijateljev na večerjo. Tam je tudi kustos muzeja, ki omeni, da se je njegova Rosa na osebni razstavi grdo obnašala z nekim mladim

inštalacijskim umetnikom. Prizadene ga, če bi bila z njim Astrid, se mu ne bi posmehovali. Koliko vemo drug o drugem, koliko pravzaprav vemo o samem sebi? Vrne se s taksijem skupaj s kustosom in ženo, ki je opravičila moževo vedenje, ker je očetu zatožil hčerko. Medtem ko žena kupuje cigarete in jo čakata v avtu, pove, da je osvajal njegovo Astrid, a ga je zavrnila. Je lagal ali pa je pogruntal, da je slamnati vdovec? Rose, svoji materi in prijateljem pove, da je Astrid šla na Švedsko k prijateljici.

Astrid Proti koncu študija je vozil taksi in neke zimske noči so ga poklicali na naslov, kjer je iz hiše prišla mlada ženska z malim otrokom in veliko torbo. Za njima je pritekel moški in ponavljal, da ne sme oditi. Potnica je zaloputnila vrata in nežno tolažila jokajočega dečka. Pripeljal je na želeni naslov, a tam je že bil tisti moški. Samo naj odpelje, vrnili se bodo pozneje. Ker so se že kar nekaj časa vozili po mestu, ji je ponudil, da lahko z otrokom prespita v njegovem stanovanju. Itak vozi vso noč. Preplašen zaradi svojega

domisleka jima je pustil ključ.Vrnil se je z nakupom. V stanovanju sta bila Astrid in mali Simon. Bi bilo prav, če bi ostala še eno noč? Astrid se je lotila kosila, on je bral dečku. Človek sploh ne bi pomislil, da je ona pravkar zapustila moža ali da je on pravkar zapuščen. Mislil je na Ines, ki jo je spoznal v Gliptoteki. Trajalo je eno leto. Njegova sestradana in divja ljubezen do Ines je bila slepa ulica. Vse na Astrid je bilo drugačno, kot ga je oblikovalo njegovo poželenje.Zvečer mu je povedala svojo zgodbo. Petletni so ji v avtomobilski nesreči umrli starši. Živela je pri ostareli teti. Pri enaindvajsetih se je spoznala s tistim starejšim moškim. Je filmski režiser, ona je bila pri montaži njegovega filma. Bil je poročen, njegova hči je bila njenih let. Premagal jo je s samozavestjo im mirnim globokim glasom. Bila je resnično osupla, ko se je nekega dne prikazal z dvema kovčkoma na vratih s »požganimi mostovi za sabo«. Ona je tista mladenka, ki si jo je izbral ta slavni mož. Pohitela je z zanositvijo in ko je deček odraščal, je verjela, da njuna prihodnost niso le besede. Po naključju je odkrila,

38 April 08 Maj 08 39


da si je poželenje njenega režiserja našlo novo mlado ljubko skrivnost.Dneve in noči je vozil taksi, Astrid in Simona je videval ob večerih. Vselila sta se. Bila sta tujca, ki sta taborila na njegovem ozemlju. V tem nepričakovanem improviziranem sobivanju se je rodila ljubezen.Bilo je samoumevno, da bosta ostala. Prepričala ga je, da je moški njenega življenja, ne le naključni taksist. Kmalu je vodil Simona v vrtec. Ločitev Astrid in režiserja je bilo nemogoče obdržati v tajnosti, zato so se naselili v hiši ob morju. Astrid je zanosila in ko je morala v bolnico, je za Simona postal najpomembnejši moški v njegovem življenju, naučil ga je plavati.Ko je bila Rosa še majhna, je začel pisati. Službeno je odpotoval v New York. Po osmih letih je na razstavi srečal Ines. Bila je mirnejša, kot se jo je spominjal. Dala mu je telefonsko številko. Ni je poklical. Star pogašen plamen.

Oče, mati in otrokOdloči se, da bosta šla z očetom na materino premiero. Le redko se videvata, ker se je po ločitvi preselil na drugi konec Danske z novo ženo lončarko. Ko je bil še deček, je bil oče inženir v Afriki. Otrok je sanjaril, kako ga bo nekoč vzel s seboj in bosta mater prepustila njenemu teatru in ljubimcem. Ob obiskih se je oče - graditelj mostov, konstruktor turbin, hladnokrvni izvedenec za beton - moral na

vse pretege naprezati, da bi ji ustregel in dobil vsaj znakec mimobežne pozornosti. Včasih je po več dni ni bilo domov. Spomni se noči, ko je oče jokal in pil viski. Prepirala sta se z materjo. Vsa prevzeta od lastne drame nista niti opazila, ko je z nahrbtnikom odšel od doma. V neki slepi ulici se je vselil v razpadajočo hišo. Kmalu se je navadil na neudobne podrobnosti in težavna opravila novega življenja. Kradel je hrano, nehal je hoditi v šolo, potikal se je po muzejih. Očaralo ga je, ko je slišal po radiu, da ga iščejo kot pogrešano osebo. Včasih je mati roteče rekla, da bi bila rada »to, kar je«. Zdaj jo je razumel, saj je bil tudi sam »to, kar je«. Čez teden ali dva ga je oče našel. Tudi on se je odselil. Ni ga skušal prepričati, naj se odreče svoji puščavniški eksistenci, ob odhodu mu je izročil prgišče stokronskih bankovcev, da bi se lahko bolj »organizirano oskrbel«. Naslednji dan je odšel domov in od matere zvedel, da je oče odšel v Jemen. Ločitev staršev je polnila kričeče naslove tabloidov. Na šoli ni bil več nekakšen umaknjen razredni čudak, temveč skoraj iskana oseba.Skrbel je sam zase. Zakaj je mati sploh živela z njegovim očetom? Ali ni bilo njegovo rojstvo pravzaprav rahel nesporazum? Ali ne bi moral biti nekdo drug, kdaj drugič? Vedela je, kaj si misli o njenih igralskih prizadevanjih. Davno, preden je spoznal Astrid, je za odrom opazil domačnost

režiserja in svoje matere, ki je igrala v njegovem filmu. Simon je s trinajstimi leti nehal obiskovati očeta. Ta je ob svojem šestdesetem prazniku zbral ob sebi prvo ženo in hčer, Astrid in Simona in tretjo ženo z dečkom.

ElisabethDa bi dodelal zbirko razprav, je odpotoval v New York. Prijatelj kustos mu je dal telefonsko številko neke danske slikarke in se pri tem prebrisano nasmehnil. Nekoč je sodelovala na skupinski razstavi. Prebrala je več njegovih člankov in razprav. Večerjala sta in nato ga je povabila. Bi rad videl njene slike? Prizanašal ni ne s priznanjem ne s kritičnimi ugovori. Elisabeth je komaj čakala, da bo lahko prebrala knjigo o njunih skupnih slikarskih ljubljencih. Tri tedne sta preživela skupaj. Vsak drugi dan je prespal v hiši očetovega prijatelja libanonskega kirurga, le enkrat ga je čakalo sporočilo, da je klicala Astrid. Ob njegovi vrnitvi ni ničesar posumila.Nikoli ni hotel imeti skrivnosti pred njo. V nočeh brez sna je mislil na Elisabeth, na njen intuitivni razumevajoči način sporazumevanja. Za Astrid je bilo njegovo intelektualno življenje od vsega začetka nedostopno področje. Pogovarjala pa sta se o filmih, ki so ji bili všeč. Misliti na Elisabeth in pisati o slikarjih newyorške šole je bilo eno in isto. Astrid je dejal, da je razdražljiv zaradi

40 April 08

knjige. A med njiju je prišla Elisabeth in jasno je bilo, da bo tam tudi ostala. Bi Astrid hotela živeti z moškim, ki ljubi drugo žensko? Je morda v določenem trenutku opazila, da se je skrčila v njegovih očeh? V mestu si je že ogledoval stanovanje, kjer bi imela Elisabeth atelje in on delovno sobo. Rosa je vse, kar je ostalo. Povedal je materi za Elisabeth. Kar naj se loči. Tako je tudi sama ravnala, ko je pobegnila od njegovega šlevastega očeta in izbrala svobodo z vsemi njenimi stroški vred.Astrid ni povedal na potovanju do Lizbone, da jo je nameraval zapustiti. Se je vrnil zaradi golega udobja? Je bila Astrid zgolj priložnost, pretveza? Čas, da prelomi z vsem in zbeži od vsega? Je bila Elisabeth samo nadomestek za Ines? Ko je minilo nekaj mesecev, je bil zadovoljen, da ni prizadel Astrid. Saj je že sam premagal sanjarjenje o nekem novem, čisto drugačnem življenju. Spraševanje o tem, če je srečen, je postalo jalovo.V New Yorku si ogleda Elisabethino razstavo. Dolgo zre v njeno fotografijo z možem in otrokom. Neboleč pogled. Pokliče domov. Rosa bo prišla ponj na letališče.

O romanuDelo ima 346 strani in je razdeljeno na devet poglavij. Po njem bodo segli zahtevnejši bralci in uživali bolj v stilu kot v še kako aktualni vsebini. Roman o ljubezni in (ne)zvestobi je napet, pisatelj prepričljivo pripoveduje v prvi osebi, zvesto ga spremljamo ob slikanju približevanj in oddaljevanj med njim in ženskami. Pretresljiv je oris dečkovega življenja med neodgovornima, za starševstvo nezrelima človekoma. Kako se počuti moški po skoku čez plot? Najzgodnejše izkušnje, ki jih imamo drug z drugim, določajo osnovni ton glasbe, ki jo pozneje skupaj preigravamo. TIŠINA V OKTOBRU potrjuje, da gradimo medosebne odnose zelo odvisno od svoje življenjske zgodovine že iz prvih otroških let. Pozornemu bralcu roman odgovarja na težka vprašanja: Ali ljubezni umirajo? Kdaj in zakaj se v zakonu začne vrtinčenje praznih dni? Zakaj narašča število ločitev? Je svoboda le navidezna?

Prebrala: Katka VREMEC

POTOPISNO PREDAVANJE O AFRIKIDC Maribor

20. marca je Šent v Trbovljah obiskal gospod Franci Horvat iz Celja in nas z besedo in diapozitivi popeljal po črni celini, natančneje Keniji in Tanzaniji. Franci Horvat je fotograf (imel je že več tematskih razstav, njegove slike krasijo koledarje), popotnik (svoje poti po Sloveniji in po svetu opisuje v časopisih in revijah), leta 2006 pa je izšel tudi njegov knjižni prvenec Sto vodnjakov na Slovenskem.

Franci je Afriko obiskal leta 1999. Na pot sta se podala s prijateljem Binetom. Na letalo sta sedla v Benetkah in preko Pariza poletela v Nairobi. Glavno mesto Kenije ima več visokih stavb in deluje kot prestolnica, motijo le smeti, umazanija. Popotnika sta prečkala ekvator. Izvedeli smo, da so v ponazoritev zemeljske magnetne sile v dve vedri dali po eno travno bilko. Bilki se zaradi magnetizma nenehno vrtita, in sicer ena v levo, druga v desno.Pred vzponom na Kilimandžaro, najvišji vrh Afrike (5895 m), sta Franci in Bine opravila aklimatizacijski vzpon na Mont Kenyo, ki ima tri različno visoke vrhove.Srečala sta se z Masaji in Samburuji. Izvedeli smo, da so Masaji visoki, postavni bojevniki. Tradicionalna oprema Masaja je sulica, kratek meč in rdeča obleka. Dečke od 7. do 13. leta vzgajajo ločeno od deklic, nakar jih v znamenje zrelosti slovesno obrežejo. Nekoliko nenavaden


40 April 08 Maj 08 41

se nam je zdel njihov običaj, da pijejo kri živali, pomešano z mlekom in urinom. Gost je povedal, da so sicer prijazni, saj se je z nekim Masajem celo tako zbližal, da mu je ta pri sebi ponudil bivanje, če bo ponovno obiskal Kenijo. Čeprav so nekoč poznali le blagovno menjavo, dajejo danes prednost denarju (za en dan fotografiranja njihove vasi npr. zahtevajo deset dolarjev na osebo).Popotnika sta obiskala park Masai Mara, ki je deloma v Tanzaniji, deloma pa v Keniji (po sredi teče reka, ki je meja med obema državama). V

parku je mogoče videti slone, med katerimi so nekateri kapitalni, z dolgimi okli, hitre antilope, dolgovrate žirafe, stasite povodne konje itn. Tu raste baobab (opičji kruhovec) in razno drugo savansko drevje. Zato so skozi narodne parke uredili turistične poti, naša dva popotnika pa sta seveda imela tudi vodnika. Pri njegovi izbiri oz. izbiri agencije sta imela srečno roko, saj sta se lahko zanesla nanjo, kar na takšnih potovanjih ni nepomembno.Eden od vrhuncev potovanja je bil prav gotovo vzpon na Kilimandžaro. Od 1900 do 3000 m se razteza deževni gozd, potem se rastlinje razredči, ostanejo šopi trave, grinti, nazadnje, pod vrhom, pa pokrajina že spominja na površje Lune. Na vrhu je ledenik, ki pa se, kot vsi ledeniki, tali. Napovedujejo, da ga leta 2020 ne bo več. Popotnika sta želela videti tudi otok Zanzibar, kjer raste veliko vrst sadja in začimb, npr. mango, pomelo, muškatni orešček ... Najbolj znan pa je otok po nageljnovih žbicah. Včasih je z njimi

oskrboval pol sveta, danes je izvoz klinčkov manj pomemben, vendar še vedno. Tudi morje je zelo bogato, zato se prebivalci ukvarjajo z ribištvom, gojijo pa tudi alge. Nekoč je bil Zanzibar – sicer arabski, saj so do leta 1964 na njem prebivali sultani – angleška kolonija in sledi so vidne še danes (angleščina poleg svahilija, rdeče telefonske govorilnice, vožnja po levi, denar ...). Afrika nas je ogrela. Čeprav smo slišali in videli veliko zanimivega, je marsikdo želel izvedeti še kaj. Klemna so npr. zanimali pajki, saj ima tudi sam doma nekaj primerkov (živih seveda!).

Od gosta, ki je obiskal že vse celine (bil je v Peruju, Mehiki, Tibetu, Nepalu, Indiji, Avstraliji, Toskani, Provansi, na Baliju ...), smo lahko izvedeli veliko koristnih informacij, npr. o cepljenju, zdravstvenih težavah (povedal je, da jih je največ imel v Nepalu), drugih nevšečnostih (v Avstraliji so mu npr. ukradli dragoceno fotografsko opremo, poleg tega pa še potni list in denar, tako da je komaj prišel domov). Povedal je, da se na pot vedno dobro pripravi, priprave pa trajajo tudi pol leta ali leto dni. Poti načrtuje sam; raje kot v hotelu biva pri domačinih. Ljudje ga najbolj zanimajo, saj je prepričan, da deželo spoznaš po ljudeh. Pri načrtovanju so mu v veliko korist pogovori s tistimi, ki so deželo že obiskali. Ker je stekel živahen pogovor, sta dve urici hitro minili. Hvaležni smo gostu, da nam je popestril dan. Želimo, da bi nas še kdaj obiskal.

Jana Zadobovšek


42 April 08

kronikakolumna Bogo Kranjc

1. KAKO ME JE DRUŽBA OBRAV-NAVALA PRED ŠTIRIMI DE-SETLETJI, KO SEM ZBOLEL?

Najprej so me za nekaj dolgih mesecev (dobrega pol leta) izolirali na Psihiatrični kliniki v Polju, kjer sem na zaprtem oddelku v treh tednih zaradi množice sotrpinov – kasarniški tip takratnega sprejemnega oddelka, velikih količin psihofarmakov ter nerazumljivega in nerazumljenega obnašanja uslužbencev – znorel, zblaznel do konca. Predviden sem bil za inzulinsko ali elektrošok terapijo, vendar pa me je pokojni oče, ki je bil sošolec oz. študijski kolega dr. Dobričeve tik pred svojo smrtjo tega rešil. Tako so me namesto invazivne šokterapije za dva meseca dali na »hibernacijo» (spalna terapija). Kot dojenček sem spal od 22 do 23 ur na dan. Samo mala in velika potreba ter velike količine hrane. Ko so me začeli z zmanjševanjem doze »prebujati«, sem ugotovil, da sem pridobil okoli 20 kg telesne teže. Po površini je bila klinika včasih zaradi parka, bajerja in vrtov še enkrat večja ter lepo obzidana z obzidjem. Sedaj se je modernizirala, povečala z novogradnjami in odprla navzven. Mnogo več je bilo včasih zaprtih oddelkov, bilo je veliko rešetk. Bili so prisilni jopiči, zamrežene postelje, terapija s šoki (elektro in inzulinski) in še nekaj zelo preprostih, grobih pomiritvenih tehnik, ki so jih izvajali priučeni (ključarji – verterji). Bila je stara generacija psihofarmakov z zelo zoprnimi stranskimi učinki.

Takratni nevroleptiki so res lepili. Pacienti smo »muvali« naokoli z značilno hojo kot naviti roboti.Odnos vseh zaposlenih je bil do nas večinoma prijazen in oseben. Imeli smo svoja imena, medsebojno smo se poznali in se pozdravljali. Noben problem ni bila kakšna skupna kavica. Pravzaprav smo jih, čim so se pokazali na našem »svobodnem teritoriju«, nenehno obletavali in jim težili. Seveda pa nas je bilo takrat desetkrat manj kot danes. Njihov delovni tempo ni bil tako oster kot danes. Na splošno je bila odtujenost med ljudmi manjša. Kaj pa danes? Edina svetla točka, ki jo ima Polje, je »brunarica« z gospo Zvonko, pri kateri lahko sploh kaj pametnega izveš. Npr. na katerem oddelku je trpin, ki ga iščeš. Psihiatri zaradi preobremenjenosti sploh ne poznajo več dobro svojih lastnih pacientov. Uporabniška struktura se je bistveno spremenila. Nekdaj redke ptice, mamilarji, ki so včasih za krajši čas, da se malo odpočijejo, pristali na našem teritoriju, so sedaj postali večinska populacija, ki nenehno prijavlja svoje »flashbacke«.

2. KAKO DOJEMAM RAZVOJ SK-UPNOSTNE SKRBI NA OSNOVI LASTNIH IZKUŠENJ?

Če se ozrem nazaj v preteklost, moram ponovno poudariti, da se je pred desetletji, ko je človek zapustil bolnišnico, takoj znašel »zunaj v normalnem svetu«, v katerem pa

takrat sploh ni bilo nič takšnega, na kar bi se lahko oprl. Nobenega društva oz. združenja za duševno zdravje, nobenega dnevnega centra, stanovanjskih skupnosti in podobnih reči. Skratka, nobene institucionalne oblike skupnostne ali družbene skrbi. Brez dvoma pa je bil dosežen zgodovinski – epohalen premik na področju duševnega zdravja v začetku devetdesetih let, ko se je pod vplivom razcvetelih uporabniških gibanj, ozaveščenih alternativ z eminentnimi strokovnjaki in entuziastičnimi strokovnimi delavci (pri nas na primer Odbor za zaščito norosti), »težišče duševnega zdravja« premaknilo iz obrobja (iz klinike na robu mesta) v družbo samo. S tem se je uresničil stari sen t. i. antipsihiatrija, ko je družba ponovno sprejela medse, neposredno v svoje okrilje, svoje norce. Konča se t. i. obdobje azilarne psihiatrije. Klasičnemu medicinskemu modelu se prične zoperstavljati t. i. socialni model duševnega zdravja. Gre pa seveda za dolgotrajen proces s številnimi nihanji sem in tja. Vzniknila so številna društva, nevladne organizacije za duševno zdravje. Res je, da ponovno živimo v normalnem okolju v lepo in dobro zamišljeni, žal pa samo do polovice zgrajeni, hiši »brez strehe«. Imamo sicer svobodo gibanja, žal pa kljub temu nikamor ne pridemo. Če že, potem večinoma v grob ali pa nazaj v norišnico. Integralni članek lahko preberete na Blog.siol.net – NOUPS&CO.

PSIHIATRIJA, VIDENA Z OČMI UPORABNIKA

42 April 08 Maj 08 43

KAJ SE JE DOGAJALO V FEBRUARJUIN MARCU 2008?

kronika

ENOTA ŠENT LJUBLJANA- 11.2. – v počastitev dneva kulture smo organizirali ekskurzijo po Plečnikovi Ljubljani z ogledom Plečnikove zbirke, v DC je sledilo predavanje o Plečniku- 13.2. – osem naših članov se je podalo na izlet po Kozjanskem vse tja do Kumrovca- 16.2. – šli smo na tradicionalni mesečni pohod čez Tivoli in Rožnik do Mosteca- 22.2. – v DC nas je obiskala Lidija Povše, učiteljica smejalne joge oziroma terapije s smehom, ki je kombinacija gibalno-vokalnih vaj, in poskrbela za našo temeljito sprostitev- 26.2. in 18.3. – ogledali smo si film v Koloseju- 10.3.2008 – nadaljevali smo z ogledom Plečnikove Ljubljane- 11.3. – v DC je prišla Vlasta Nussdorfer, z njo smo se pogovarjali o stanovanjski problematiki uporabnikov psihiatričnih storitev- 13.3. – z združenimi močmi smo poskrbeli za pomladansko čiščenje okolice Šenta- 15.3. – tradicionalni marčni pohod čez Tivoli in Rožnik do Mosteca

ENOTA ŠENT TRBOVLJE- z novo sodelavko je v drugačni luči zaživel Šentband, učimo se tudi igranja na kitaro

- enkrat tedensko je z nami študentka 1. letnika FSD, v marcu pa sta z nami tudi dve študentki tretjega letnika- v soboto, 9.2. smo si ogledali gledališko predstavo Mož moje žene v Delavskem domu Trbovlje, vstopnice je podarila Občina Trbovlje, zbralo se nas je petnajst- 25.2. in 10.3. – skupina z Edom Belakom- 13.3. so štirje naši uporabniki obiskali DC Ljubljana- vedno bolj dejavna je kreativna delavnica- 19.3. so nas obiskale strokovne delavke iz Ljubljane- 20.3. smo gostili Francija Horvata, svetovnega popotnika in fotografa, ki nam je v potopisnem predavanju predstavil Afriko- v marcu je enkrat tedensko z nami Olga iz DKD Svoboda Dobrna, ki nas uči ročnih del

ENOTA ŠENT NOVO MESTO- 5.2. obisk v Penzionu Ivanež in nastop v maskah- 7.2 prebiranje Prešernovih verzov, nastop pevskega zbora Šentek in klarinetistke Anje, učenke Glasbene šole Marjana Kozine- 12.2. in 11.3. nas je obiskala Mojca z svojo Nikito iz Kinološkega društva NM- 14.2. smo obiskali VDC NM; ogledali smo si ustanovo, delavnice ter razveselili stanovalce z nekaj pesmimi zaigranimi na citre- v petek 15.2. si je v okviru socialne mreže dvajset uporabnikov brezplačno ogledalo Wernerjev koncert v Športni dvorani Leona Štuklja- v soboto 16. 2. je šestim uporabnikom Gledališče Anton Podbevšek teater omogočilo brezplačen ogled gledališke predstave Peter in Volk, petim uporabnikom pa je Košarkaški klub Krka Telekom omogočil prost vstop na njihovo tekmo- 21.2. smo obiskali Dolenjski muzej in si ogledali novo postavitev arheološke razstave- 18.2. smo si ogledali novomeško radijsko postajo Studio D- 5.3 je pet uporabnikov zopet navijalo na košarkaški tekmi v Športni dvorani Leona Štuklja, štirim pa je Planet TUŠ podaril brezplačne vstopnice za ogled premiere filma Juno

44 April 08

kronika

- 7.3. smo obiskali Gregorjev sejem na Grabnu, prost vstop nam je omogočila Kmetijska zadruga Krka- štirim uporabnikom je Kompas Novo mesto podaril karte za koncert Dalmatinske klape- v nedeljo 9.3. je dvajsetim osebno omogočila ogled koncerta » prva dama« Helena Blagne in nam pripravila nepozaben večer- v tednu od 17. – 21.3. smo obujali velikonočne običaje- trikrat nas je obiskal strokovna delavka iz Kočevja- vsako sredo se skupina uporabnikov uči računalništva na RIC-u Novo mesto, prostovoljka Nene Borčilo pa pripravi izvirno likovno ustvarjalno delavnico- ob četrtkih poteka brezplačno učenje igranja na sintesajzer pod okriljem glasbene šoleBelinda- ob petkih deluje skupina za samoopomoč Pikapolonica pod vodstvom Katarine Korenčič, delavnica Poliglot in Astrologija pod vodstvom Romane Matekovič- v okviru delavnice Pomagajmo drug drugemu sta tokrat nudila pomoč s področja mobilne telefonije Marjan Osolnik, s področja avtomehanike pa Jože Jamnik, potekalo pa je tudi individualno učenje uporabe digitalnega fotoaparata in šivalnega stroja- naš center je tudi ekološko usmerjen; z zbiranjem starega papirja podpira tudi akcijo novomeških skavtov in s tem prispeva kamenček v mozaiku pri skrbi za zdravo okolje in posredno pomaga pri udeležbi otrok na vseslovenskem poletnem skavtskem taboru imenovanem Jamboree

ENOTA ŠENT KOČEVJE- v februarju smo se učili peke pustnih flancatov- za Valentinovo smo okrasili prostore DC in se spomnili naših, zaradi bolezni odsotnih članov- ob sredah smo hodili na pohode v okolico Kočevja- opravili smo letno čiščenje DC ter pripravili prostor za podarjeno pohištvo- obiskala nas je predsednica Društva invalidov Kočevje

- prikaz peke jabolčnega zavitka po receptu naših babic s prostovoljko Nado- prikaz presajevanja in obrezovanja lončnic s prostovoljko Nado

ENOTA ŠENTMAR KOPER- 1.2. smo imeli redno srečanje skupine za samopomoč svojcev- 14.2 smo ob prazniku zaljubljencev Sv. Valentina izdelovali voščila- 22. 2 smo si v gledališču Koper ogledali tragedijo Wiliama Shakespeara Kralj Lear v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in Gledališča Koper- 28.2. smo imeli z Gordano kreativno delavnico na temo pustnih mask- 8.3. smo na dan žena izdelovali origami cvetlic- 20.3 in 21.3. smo izdelovali različne izdelke na temo Velikonočnih praznikov (barvanje jajc, glineni zajčki, ipd.)- skupni sestanek z uporabniki smo imeli dne 5.3. na temo Velika noč, delo v delavnici,…- 7.3. smo organizirali srečanje skupine za samopomoč svojcev na temo Skrb za psihofizično počutje- za dan žena smo v naši kreativni delavnici izdelovali rože iz krep papirja- v stanovanjski skupini smo 21.3. izdelovali pirhe- v drugi polovici marca nas je obiskala medicinska sestra, ki nam je demonstrirala pravilno ščetkanje zob in vzdrževanje ustne higiene- V Mercator centru v Kopru smo v okviru darilnega čeka izbirali blago v vrednosti € 2000- podali smo se na obisk etnološkega muzeja v Kopru- 28.3. smo praznovali Monikin rojstni dan na kmetiji njenih staršev v Olmu

ENOTA ŠENTGOR RADOVLJICA- v okviru socialne mreže so se naši uporabniki udeležili naslednjih izletov: 1.2. – izlet na Bled, 5.2. – udeležili smo se pustovanja v Novi Gorici, 22.2. – bili smo na izletu v Zelencih (Kranjska Gora), 29.2. – udeležili smo se pohoda na Rudnico(Bohinj),

44 April 08 Maj 08 45

Edo P. Belak

PREDLOG ZAKONA O DUŠEVNEM ZDRAVJU V JAVNI RAZPRAVI – TOKRAT V PROCEDURO SPREJEMANJA?

Ko boste prebirali ta prispevek, bo odgovor na vprašanje iz naslova že znan. Zato se ne bomo toliko ukvarjali s tem, zakaj je vse to okoli zakona, ki bi naj urejal področje duševnega zdravja, tako težko in zamotano. Zakaj vendar v času, ki naj bi bil predvsem čas odprtosti, sprejemanja, sodelovanja in svobode, v naši družbi ne zmoremo toliko moči, da tudi ljudem, ki imajo težave v duševnem zdravju, zagotovimo enakovreden in enakopraven položaj.Za obstoječi predlog, ki je v obravnavi, so zgledi dobri in obetavni: bomo tokrat zmogli prestopiti na višji nivo zavesti družbe?Poglejmo, kako vidimo ta novi predlog svojci in kaj prinaša v sobivanje z našimi svojci, ki imajo težave, dobrega in uporabnega.

ZastopnikSprememba v odnosu na prejšnji predlog je v nazivu - prej zagovornik. Zastopnik pokriva res najbolj kritične trenutke, stanja in se pojavlja tam, kjer je najbolj potreben: v kriznem stanju in prisilni hospitalizaciji. Ali, kot je navedeno v predlogu, »v postopkih obravnave v varovanem oddelku in nadzorovani obravnavi ima pacient pravico do zastopnika«. Pomembno je to, da bo to profesionalna funkcija in bo za opravljanje tega dela treba imeti visoko ali univerzitetno izobrazbo in opravljen izpit za zastopnika.

Sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodiščaPostopek se začne na predlog izvajalca psihiatričnega zdravljenja centra za socialno delo, koordinatorja nadzorovane obravnave, koordinatorja storitev ali najbližje osebe. Tu

ne gre za nujne primere, to je opredeljeno v drugih členih predloga, pač pa za slučaje, ki se pojavljajo takrat, ko uporabnik psihiatričnih storitev, ali pa to še sploh ni, odklanja zdravljenje in sedaj ni možnosti in poti, da bi svojci pomagali razrešiti situacije, ki ponekod v družinah trajajo tudi deset let in več. Nekatera mnenja so, da je postopek zelo kompliciran in zahteva veliko pisnih predlogov, sklepov itd., vendar ne gre prezreti, da je to tako zaradi možnih zlorab in kršitev, predvsem pa zaradi zavarovanja ustavnih pravic in osebne svobode ljudi, ki bi se znašli v tem postopku.

Nadzorovana obravnavaNadzorovana obravnava je obravnava pacienta s hudo ponavljajočo se duševno motnjo, ki se izvaja na podlagi sklepa sodišča pod nadzorom psihiatrične bolnišnice v skladu z načrtom nadzorovane obravnave izven psihiatrične bolnišnice v domačem okolju pacienta.V tem vidimo vsaj dvoje prednosti: pacient je v domačem okolju, kjer praviloma zdravljenje lahko teče bolje in hitreje, pacient pa bo imel podporo in pomoč v koordinatorju nadzorovane obravnave, ki bo na osnovi načrta nadzorovane obravnave koordiniral potek zdravljenja in izvajal psihosocialno rehabilitacijo pacienta in nudil strokovno podporo. Svojci verjamemo, da bo tak način zdravljenja razrešil pogosto prisoten problem nejemanja zdravil, predvsem v prvi fazi zdravljenja, ko je sprejemanje bolezenskega stanja močno odklonilno. Obravnava v skupnostiKončno je tudi ta del, ki je bil najbolj sporen v času nastajanja, v predlogu zakona.

forum svojcev

46 April 08

forum svojcev

Obravnava v skupnosti je namreč opravljanje dejavnosti pomoči in podpore osebam, ki ne potrebujejo zdravljenja oz. ne potrebujejo več zdravljenja v psihiatrični bolnišnici ali nadzorovani obravnavi in predstavlja pomoč pri rehabilitaciji, vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmer in vključevanju v vsakdanje življenje na podlagi načrta storitev seveda s pogojem, da oseba v tako pomoč tudi privoli. Pomembno je, da se v to vključuje nevtralna oseba, koordinator storitev, saj svojci vemo iz izkušenj, da se z našimi najbližjimi najtežje pogovarjamo prav mi sami.Koordinator storitev je profesionalna funkcija, njegovo delovanje pa je nujno povezano z nevladnimi organizacijami, v katerih bi se naj glavni del tega tudi dogajal. V nekaterih, npr. v Šentu, se to v določeni meri in obliki tudi že izvaja.

Nacionalni program varovanja duševnega zdravjaOpredeljeno v 5. členu, ki pravi:Razvojni cilji in potrebe na področju preventive, psihiatričnega zdravljenja, celovite varstvene obravnave ter obravnave v skupnosti v mreži se opredelijo z Nacionalnim programom varovanja duševnega zdravja v Republiki Sloveniji.Pomembno in nujno je njegovo sprejetje, predlog predvideva sprejem v enem letu po uveljavitvi zakona o duševnem zdravju, sprejeti pa ga mora vlada Republike Slovenije, saj mora biti tudi v praksi definirana in uveljavljena mreža izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje, bolj natančno,

kot je to opisano v 3. poglavju predloga ZDZ. Začeti pa je potrebno seveda z obstoječo mrežo, ki delno že obstaja, a je nepovezana in s tem neučinkovita.Vsi pričakujemo, da bo končno nekaj storjenega tudi na preventivi, saj so napovedi o tem, da bo v bližnji bodočnosti več kot četrtina nacionalne populacije imela manjše ali večje težave z duševnim zdravjem, res zaskrbljujoče.

Še to, veliko pripomb se je slišalo v javni obravnavi, da je predlog ZDZ slab, da ni življenjski, da ga bo težko izvajati ipd., da pa ga bodo podprli predvsem zato, da naredimo prvi korak k urejanju tega področja in problematiko duševnega zdravja začnemo urejati tako kot v večini naprednih in demokratičnih držav v EU.

Svojci dobro vemo, da noben zakon ne rešuje prav vsega in za vse enako, to bi bilo tudi iluzorno pričakovati. Trdno pa verjamemo, da se bo tudi ta zakon dopolnjeval in dograjeval skozi njegovo izvajanje v praksi. Bomo pa tudi pri tem, tako kot doslej, vztrajali v zahtevah, da se izvajanje zakona omogoči s pravočasnim sprejetjem podzakonskih aktov in seveda Nacionalnega programa varovanja duševnega zdravja.Iskreno verjamemo, da bo prvi korak, sicer najtežji, storjen v aprilu 2008 in da se bo zakon začel uporabljati 1. januarja 2009, kot je napisano v njegovem 107. členu.

Edo P. Belak

46 April 08 Maj 08 47

povzetek

ZUSAMMENFASSUNG

In der zweiter diesjährige Ausgabe: »Psychische Gesundheit durch die Zeit« bennent, kehren wir auf den Weg durch eine Zeitraum, wo wir uns die Behaltung von Seelischerkrankten näher anschauen. Interessante aber auch sehr grausame Facten beschreibt Lilijana Fugina in ihren Fachartikel. Janja Česnik stellt uns die Entwicklung von den Erkranktenpflege in der Psychiatrie. Die Journalistin Ingrid Mager führt uns in einem Interwiev mit Dekan der Hochschule für die Sozialarbeit, Dr. Vito Flaker auf den Weg und in as Nachdenken.In der Rubrik » Psychische Gesundheit durch die Zeit« aüsern unsere Mitglieder ihre Belohnung und auch Kritiken. Mit der Lebensgeschichte stellt uns Jela Juršič aus den Tageszentrum in Trbovlje vor.»Die Geschehnisse«- der Rundtisch über die Medikamenten und öffentliche Sorge für Psychischerkrankte Leute in der Organization DC Šentgor Radovljica. Versehen Sie nicht die Antworte von Dr. Jurij Bon. »Veranstaltungskalender«: Festival Euro-psy auf Debeli rtič im September. Katka Vremec empfehlt zum Lesen das Roman über das Schicksal der Liebe und Untreue- »die Ruhe im Oktober«. In der »Kolumne« hat Bogo Krajnc seine Gedanken geschrieben.Reichhaltig sind die Beiträge aus unseren Tageszentren. Edo Belak schreibt über die änderung in der Gesetznovelle für Seelische Gesundheit- wird es endlich in die Prozedur genommen? In der Rubrik »Religionen« stellt uns Mihela Ocepek Hinduismus vor, Edo P. Belak schreibt über die New Age Ernährung und damit verbundene Gesundheit; übersehen Sie nicht die Gedichte von Vinko Krajnik, Joži Hudoklin und Irena Fabčič.

Amina Nur

SOMMARIO

Nel secondo numero annuale con il titolo I disturbi mentali e la salute attraverso il tempo, abbiamo intrapreso il viaggio di ricerche sull’approccio alle malattie mentali e ai malati attraverso il prisma del tempo. Fatti storici curiosi, ma atroci, sono esposti in un articolo professionale da Lilijana Rudolf. Janja Česnik scrive sul sviluppo delle cure mediche nella psichiatria. La giornalista Ingrid Mager ci porta su un viaggio di riflessione in un’intervista con il dott. Vito Flaker, preside della Facoltà per il lavoro sociale. Nella rubrica I disturbi mentali e la salute attraverso il tempo, gli utenti e la mentore esprimono pensieri di lode e critica. Viene presentata Jela Jurišič dal CD di Trbovlje con una storia di vita. È avvenuto – la tavola rotonda I farmaci e le cure comunitarie per le persone con difficoltà di salute mentale, organizzata dal CD Šentgor di Radovljica. Non trascurate le risposte del dott. Jurij Bon. Avverrà – il Festival Euro-psy a Debeli rtič, a settembre. Katka Vremec raccomanda la lettura di un romanzo sull’amore e la (in)fedeltà – Silenzio a ottobre. Pensieri personali sono stati esposti in una colonna da Bogo Krajnc. Sono abbondanti i contributi dalla vita dei centri diurni e dalle comunità appartamento. Edo P. Belak scrive sui cambiamenti alla proposta della Legge per la salute mentale – sarà veramente processato per l’approvazione? Nella rubrica Le religioni, le concezioni del mondo e la spiritualità, Mihela Ocepek presenta l’induismo, mentre Edo P. Belak scrive sul cibo sattvico e la salute. Non lasciatevi sfuggire le poesie di Vinko Krajnik, Joži Hudoklin e Irena Fabčič.

Teodora Ghersini

48 April 08

2007-05-sent_new.indd 52 06/11/2007 12:25:13

sent_2_2008

Documents

Transcript of sent_2_2008