1

USTAVNA PRITOŽBA

Obrazec vsebuje obvezne sestavine ustavne pritožbe, ki so

določene v Zakonu o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07

– uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) in s III.

točko Priloge Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št.

54/10 in 56/11).

Ustavna pritožba se lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali

temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim državni organ,

organ lokalne skupnosti

ali nosilec javnih pooblastil odloči o pravici, obveznosti ali pravni

koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa

ZUstS v členih 50 do 53.

1

USTAVNI PRITOŽNIK

Ime in priimek / naziv ali firma

Ivan Janez JANŠA vnesite osebno ime, naziv ali

firmo Ulica in hišna številka

Silova 13 navedite naslov stalnega ali

začasnega prebivališča ali

naslov sedeža Pošta

3320 Velenje Zastopnik pravne osebe

IZPOLNITE LE,

če je pritožnik pravna oseba.

navedite osebno ime in pravni

naslov

za zastopanje: npr. pooblastilo

v statutu, sklep pristojnega

organa, …

Če niste fizična oseba, morate

predložiti dokazilo o svojem

pravnem statusu.

Če ustavno pritožbo vloži varuh

človekovih pravic, mora

predložiti soglasje tistega,

katerega človekove pravice ali

Up /

Datum vložitve

Izpolni glavna pisarna Ustavnega sodišče Republike Slovenije

2

temeljne svoboščine v

posamični zadevi varuje.

3

2

IZPODBIJANI AKT

Izpodbijani akt

Sodišče oziroma organ, ki je izdal izpodbijani akt Opr. št. Datum izdaje

navedite osebno ime in pravni

naslov

za zastopanje: npr. pooblastilo

v statutu, sklep pristojnega

organa, …

Priložite kopijo posamičnega

akta,

ki se izpodbija, ter kopije vseh

drugih posamičnih aktov, ki so

bili v zvezi

z izpodbijanim posamičnim

aktom

izdani v postopkih pred

pristojnimi

organi v zadevi.

Priložite listine, na katere

opirate

ustavno pritožbo.

Okrajno sodišče v Ljubljani II K 2457/2010

05.06.2013

2.1

IZPOLNITE LE,

če vlagate ustavno pritožbo

zoper posamične akte, izdane

v sporih majhne vrednosti, v

sporih zaradi motenja posesti,

v zadevah prekrškov, in zoper

odločitev o stroških postopka.

4

Razlogi za izjemno odločanje

navedite dejstva, iz katerih

izhaja, da gre za pomembno

ustavnopravno vprašanje,

ki presega pomen konkretne

zadeve

Ustavna pritožba zoper

posamične akte, izdane v

sporih majhne vrednosti,

v sporih zaradi motenja

posesti,

v zadevah prekrškov, in zoper

odločitev o stroških postopka

praviloma ni dovoljena (prvi in

drugi odstavek 55.a člena

ZUstS). Ustavno sodišče lahko

izjemoma odloča o ustavnih

pritožbah zoper navedene

posamične akte le,

če gre za odločitev o

pomembnem ustavnopravnem

vprašanju, ki presega pomen

konkretne zadeve (tretji

odstavek 55.a člena ZUstS).

5

3

ZASTOPANJE

3.1

Pooblaščenec IZPOLNITE LE,

če pritožnika zastopa

pooblaščenec.

Ime in priimek ali firma Odvetniška družba Matoz, o.p., d.o.o. vnesite osebno ime ali firmo

Ulica in hišna številka Ob parku 2 navedite naslov stalnega ali

začasnega prebivališča ali

naslov sedeža

Pošta 6000 Koper

Predložite pooblastilo, ki je

dano posebej za postopek pred

Ustavnim sodiščem, pri čemer

mora biti pooblastilo dano po

vročitvi posamičnega akta,

zoper katerega se vlaga

ustavna pritožba.

Pooblaščenec, ki ni odvetnik,

mora predložiti posebno

pooblastilo za prenos

pooblastila za zastopanje v

postopku pred Ustavnim

sodiščem na drugo osebo.

3.2

Zakoniti zastopnik fizične osebe IZPOLNITE LE,

če ima pritožnik zakonitega

zastopnika (npr. roditelj

mladoletne osebe).

Ime in priimek

vnesite osebno ime

Ulica in hišna številka

navedite naslov stalnega ali

začasnega prebivališča

Pošta

3.2

Skupni pooblaščenec za sprejemanje pisanj oziroma

pooblaščenec za sprejemanje pisanj v Republiki

Sloveniji

IZPOLNITE LE,

če več pritožnikov skupaj vlaga

ustavno pritožbo oziroma če je

pritožnik v tujini in nima

pooblaščenca v Republiki

Sloveniji.

Ime in priimek ali firma

vnesite osebno ime ali firmo

Ulica in hišna številka

navedite naslov stalnega ali

začasnega prebivališča ali

naslov sedeža

Pošta

6

4

UTEMELJITEV USTAVNE PRITOŽBE

4.1 Izčrpanost pravnih sredstev

Navedbe o izčrpanosti

pravnih sredstev

Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 2457/2010, z dne 05.06.2013, je glede na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, ki je s svojo sodbo opr. št. II Kp 2457/2010, z dne 21.03.2014, zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje postala dne 28.04.2014 pravnomočna. Zoper pravnomočno sodbo je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovn sodišče s svojo sodbo opr. št. I Ips 2457/2010, z dne 01.10.2014 zavrnilo.

Ustavna pritožba se lahko

vloži šele, ko so izčrpana vsa

pravna sredstva (prvi odstavek

51. člena ZUstS) pred

pristojnimi sodišči.

Odločbe Sodišče oziroma organ, ki je izdal izpodbijani

akt Opr. št. Datum izdaje

Okrajno sodišče v Ljubljani (izločitev sodnice)

II K 2457/2010

12.09.2011 navedite odločbe, izdane v

zvezi s predmetom ustavne

pritožbe

Okrajno sodišče v Ljubljani (ekskluzija)

II K 2457/2010

28.09.2011

Okrajno sodišče v Ljubljani (ekskluzija)

II K 2457/2010

27.05.2013

Okrajno sodišče v Ljubljani (sodba)

II K 2457/2010

05.06.2013

Višje sodišče v Ljubljani (sodba)

II Kp 2457/2010

21.03.2014

Vrhovno sodišče RS (izločitev sodnice)

Su 1268/2014,

21.07.2014

Vrhovno sodišče RS (izločitev sodnika)

Su 1394/2014,

27.08.2014

Vrhovno sodišče RS (izločitev sodnika)

Su 1569/2014

29.09.2014

Vrhovno sodišče RS (izločitev sodnice)

Su 1555/2014

29.09.2014

Vrhovno sodišče RS (sodba)

I Ips 2457/2010

01.10.2014

4.1.1

IZPOLNITE LE,

če vlagate ustavno pritožbo

7

pred izčrpanjem izrednih

pravnih sredstev.

Razlogi za izjemo odločanje

navedite dejstva, ki

utemeljujejo očitnost

zatrjevanih kršitev človekovih

pravic ali temeljnih svoboščin,

ter dejstva, ki utemeljujejo

zatrjevanje nepopravljivih

posledic, ki bi vam nastale z

izvršitvijo posamičnega akta

Pred izčrpanjem izrednih

pravnih sredstev lahko

Ustavno sodišče izjemoma

odloča o ustavni pritožbi, če je

zatrjevana kršitev očitna in če

bi z izvršitvijo posamičnega

akta nastale za pritožnika

nepopravljive posledice(drugi

odstavek 51. člena ZUstS).

8

4.2

Pravočasnost

Datum vročitve

Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 2457/2010, z dne 01.10.2014, nam je bila vročena 10.11.2014.

navedite dan, ko je bil vam,

vašemu zastopniku ali

pooblaščencu vročen posamični

akt

Ustavna pritožba se vloži v 60

dneh od dneva vročitve

posamičnega akta, zoper

katerega je mogoča ustavna

pritožba

(prvi odstavek 52. člena ZUstS).

4.2.1

IZPOLNITE LE,

če vlagate ustavno pritožbo po

60. dnevu od vročitve

posamičnega akta.

Razlogi za izjemno odločanje

navedite razloge, ki utemeljujejo

izjemno odločanje o ustavni

pritožbi

V posebno utemeljenih primerih

lahko Ustavno sodišče izjemoma

odloča o ustavni pritožbi, ki je

vložena po izteku 60-dnevnega

roka (tretji odstavek 52. člena

ZUstS).

4.3 Kršene človekove pravice in temeljne svoboščine

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. II K 2457/2010, z dne 05.06.2013, Ivana Janeza Janšo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po I. odstavku 269. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, in mu izreklo zaporno kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 37.000,00 EUR. Pred izdajo sodbe je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep opr. št. II K 2457/2010, z dne 28.09.2011 s katerim je zavrnilo predlog za izločitev dokazov. Zoper ta sklep ni bila dovoljena posebna pritožba in je bilo moč sklep izpodbijati s pritožbo zoper sodbo. Prav tako je sodišče dne 12.09.2011 izdalo sklep opr. št. II K 2457/2010 s katerim je zavrglo zahtevo za izločitev sodnice, tudi zoper ta sklep ni bila dovoljena posebna pritožba in ga je bilo moč izpodbijati s pritožbo zoper sodbo. Zoper sodbo se je Ivan Janez Janša pritožil na Višje sodišče v Ljubljani. Višje sodišče je po opravljeni javni seji dne 19.03.2014, izdalo sodbo opr. št. II Kp 2457/2010, ki je bila pritožniku vročena dne 30.04.2014 in s katero je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Domnevno kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine

navedite, katere človekove

pravice

ali temeljne svoboščine so vam

bile

z izpodbijanim aktom domnevno

kršene (npr. domneva

nedolžnosti iz 27. člena Ustave)

Ustavna pritožba mora vsebovati

navedbe o domnevno kršenih

človekovih pravicah in temeljnih

svoboščinah ter o razlogih, ki

utemeljujejo kršitve (drugi in tretji

odstavek 53. člena ZUstS).

9

1 Povzeto iz pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Zupančiča k ustavni odločbi U-I-18/93.

Zoper pravnomočno sodbo je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s svojo sodbo opr. št. I Ips 2457/2010, z dne 01.10.2014, zavrnilo. V postopku pred Vrhovnim sodiščem je pritožnik zahteval izločitev sodnika Branka Masleše, sodnice Vesne Žalik in sodnice Maje Tratnik. Občna seja Vrhovnega sodišča je zahtevi za izločitev sodnika Masleše zavrnila (sklep opr. št. Su 1394/2014 in Su 1569/2014), zahtevo za izločitev sodnice Žalik je zavrnila sodnica Betettova (sklep Su 1268/2014), zahtevo za izločitev sodnice Tratnikove pa je sodnik Masleša zavrgel (sklep opr. št. Su 1555/2014).

V pravnomočno končanem kazenskem postopku so bile Ivanu Janezu Janši kršene človekove pravice in temeljne svoboščine in sicer:

a.) Kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča

Pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča je človekova pravica, ki jo zagotavlja 23. člena Ustave RS. Sodnik Zupančič je v svojem pritrdilnem ločenem mnenju k odločbi U-I-18/93 zapisal, citiram: »Edini garant pravne nepristranskosti (objektivnosti) je objektivnost (nepristranskost) sodišča. Ta na koncu odloči, da ima prav ta ali ona hipoteza. Če te objektivnosti ni, potem tudi ni nobenega drugega povratnega vpliva, ki bi zagotavljal, do bo o stvari objektivno ugotovljena resnica. Sodna nepristranskost je torej povsem bistvena prvina pravnosti države (2. člen Ustave)«.1 V konkretnem primeru, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišče bistvene prvine pravnosti države, ki se kaže skozi nepristranskost sodišča, ni upoštevalo. V skladu z določili 15. člena Ustave RS se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če jo to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Že iz navedenega besedila ustave je

10

2 Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-149/99 z dne 03. 04. 2003 izhaja, da je Ustavno sodišče ob presoji drugega odstavka 41. člena ZKP v delu, ki omejuje vložitev

zahteve za izločitev sodnika zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, na čas do začetka glavne obravnave, sprejelo stališče, da je ureditev, ki strankam v kazenskem postopku ne omogoča vložiti zahteve za izločitev sodnika po začetku glavne obravnave, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost, v neskladju z Ustavo. Tudi če stranka ne uveljavlja kršitev pravice do nepristranskosti sojenja je to pravico dolžno zagotoviti celo pritožbeno sodišče, kar izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-679/06, U-I-20/07 z dne 25. 5. 2006: »Vrhovni sodnik oziroma članici pritožbenega senata so bili z okoliščinami konkretnega primera, ki so bile po oceni Ustavnega sodišča takšne, da pri razumnem človeku vzbujajo resen dvom v nepristranskost vrhovnega sodnika, oziroma takšne, da dopuščajo dvom v nepristranskost sodišča, ne le v očeh pritožnika, temveč tudi objektivno, seznanjeni. To pomeni, da bi lahko predlagali njegovo (svojo) izločitev, in s tem zagotovili videz nepristranskosti sojenja, vendar tega niso storili, temveč so o zadevi odločili. Iz navedenega izhaja, da sodišče ni zagotovilo videza nepristranskosti sojenja, kar pomeni, da ni zadostilo zahtevam, ki zanj izvirajo iz pravice do nepristranskega sojenja. Zato je bila pritožniku z izpodbijano sodbo kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave«.

3 Navedeno se nanaša na problematiko nedopustnega mešanja vloge preiskovalca na eni strani in sodnika ki sodi na drugi strani (glej. npr. 39. člen ZKP in tudi zadevo U-I-92/96).

najmanj sporno, da se lahko človekova pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča omeji na način, da se ta pravica prizadetemu posamezniku ne prizna, če jo domnevno pravočasno ne uveljavlja kot je to bilo storjeno v konkretnem primeru.2 Zahteva za izločitev sodnice Barbare Klanjšek V konkretnem primeru je pritožnik na naroku za glavno obravnavo dne 12.09.2011, zahteval izločitev okrajne sodnice Barbare Klajnšek iz razloga po 4. točki 39. člena ZKP. Zahteva za izločitev je bila, kot je to razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.09.2011 (stran, 3,4,5), ustrezno obrazložena, podana pa je bila iz razloga, ker je sodnica v pripravah na glavno obravnavo od banke NLB d.d. in Abanki Vipa d.d. zahtevala izpise iz transakcijskih računov družbe Rotis d.o.o. (torej je izdala odredbe in s tem opravljala preiskovalna dejanja), kar pa bi lahko glede na določila 156. člena ZKP storil le preiskovalni sodnik oziroma sodnik posameznik, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja.3 Pri presoji zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sodnika je potrebno posebej poudariti, da je sodnica s poizvedbami o denarnih nakazilih družbi Rotis d.o.o. presegla okvir očitka v obtožnem predlogu, saj obdolženemu ni bilo očitano, da bi prejel podkupnino v denarju. Iz navedenega je očitno, da je bil pri sodnici že pred začetkom sojenja ustvarjen predsodek oz. vnaprejšnjo prepričanje, da so obdolženi kaznivo dejanje storili, saj je drugače nemogoče razložiti njeno ravnanje v smeri

11

4 Sodnik ne sme dopuščati, da bi bilo sojenje podvrženo njegovim nagnjenjem, predsodkom ali vnaprejšnjim prepričanjem, političnim, ekonomskim ali drugim interesom, javnim zahtevam ali kritikam in drugim okoliščinam, ki bi lahko vplivale na njegovo odločitev v konkretni zadevi ali ki bi lahko vzbujale videz takega neustreznega vpliva. V vseh primerih pa, v katerih bi bila njegova nepristranskost utemeljeno vprašljiva, mora sodnik predlagati svojo izločitev. K takšnemu ravnanju zavezuje sodnika že Ustava, ki določa, da je sodnik pri sojenju vezan na Ustavo in zakon (125. člen). Zavezujeta ga tudi ZSS in Kodeks sodniške etike, ki opredeljujeta temeljne etične standarde delovanja in obnašanja sodnikov (U-I-125/10 ).

5 Iz navedb v obrazložitvi sodbe Vrhovnega sodišča (sodba stran 64) izhaja, da če so zagovorniki pritožnika menili, da lahko zahtevajo izločitev sodnice do začetka glavne obravnave tega niso storili do prvega naroka niti na prvem naroku za glavno obravnavo. Zato se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem druge stopnje, da so zagovorniki ravnali v nasprotju z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP in da so bili izponjeni pogoji za zavrženje zahteve za zločtev na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP. Dejstvo je, da se na prvem naroku za glavno obravnavo dne 05.09.2011 glavna obravnava ni začela in je bil narok, kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi preložen na 12.09.2011. Narok je bil preložen, ker ni bilo pogojev (odsotnost enega od obdolženih), morda pa vseeno ni odveč opozoriti na dejstvo, da na prvem naroku ni bilo niti zagotovljenih pogojev za normalno delo, ker je bila razpravna dvorana Okrajnega sodišča v Ljubljani enostavno premajhna, zagovorniki pa niso bili zagotovljeni niti stoli, zato je bil naslednji narok za glavno obravnavo razpisan v prostorih Okrožnega sodišča v Ljubljani v primerni sodni dvorani. Pred začetkom glavne obravnave, ki se je začela na naroku dne 12.09.201,1 pa je bila podana zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, kar upoštevajoč dejstvo, da se glavna obravnava začne z branjem obtožnega akta, pomeni, da je bila zahteva podana pravočasno.

preiskovanja nakazil denarnih sredstev.4 Okrajna sodnica je zahtevo za izločitev zavrgla z obrazložitvijo, da je bila dana prepozno, ker je bil zagovornik o pribavi podatkov od zgoraj navedenih bank s strani sodišča, seznanjen z dopisom dne 23.08.2011 in je najmanj takrat izvedel za razlog izločitve. Takšnemu stališču se pridružuje tudi Višje sodišče in navaja, da je šlo očitno za neutemeljeno zahtevo, ki je bila podana z namenom spodkopavanja avtoritete sodišča, ker je zagovornik zahtevo podal ob predhodni zlorabi procesnih pravic torej v nasprotju z določili 41. člena ZKP, ki določa, da mora stranka zahtevo za izločitev podati takoj, ko izve za razlog izločitve. S takim stališčem Višjega sodišča se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče.5 Takšno stališče sodišča je pravno zgrešeno in pomeni kršitev 23. člena Ustave. Iz določil II. odstavka 41. člena ZKP sicer izhaja, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Zahtevati izločitev »takoj« ni moč razlagati v pomenu takojšnje zahteve, temveč zahteve glede na stadij oziroma na fazo kazenskega postopka. Iz zakona o kazenskem postopku z komentarjem izhaja, citiram: »Po noveli ZKP-F ima sicer stranka pravico zahtevati izločitev sodnika do konca glavne obravnave, vendar pa je zaradi hitrejšega poteka kazenskega postopka oziroma zlorabe te pravice zavezana, da izločitev sodnika zahteva takoj, ko izve za razlog izločitve. Vse izločitve razloge sme stranka uveljaviti do konca glavne obravnave, vendar mora to storiti tokoj, ko zanje izve; torej mora razloge, ki so obstajali že pred začetkom glavne obravnave in so bili stranki znani, uveljavljati pred začetkom glavne obravnave«. Iz navedenega jasno in nedvoumno izhaja namen zakonskega določila, ki se kaže v tem, da se z zahtevo za izločitev ne zavlačuje kazenski postopek in da se ne zlorabljajo procesne pravic, ki jih imajo stranke v postopku, kar povsem logično pomeni, da ima sodnik pooblastilo, da sam zavrže zahtevo le v primeru, če ugotovi, da stranka ni podala zahteve takoj, ker je želela zavlačevati postopek oziroma je želela zlorabiti svoje

12

6 Da je zahteva za izločitev sodnika vezana na določen fazo postopka izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 320/230. 7 Govor predsednika Vrhovnega sodišča na dnevih slovenskega sodstva z dne 06.06.2014 je objavljen na spletni strani Vrhovnega sodišča RS.

procesne pravice. Iz obrazložitve sklepa, s katerim je okrajna sodnica zavrgla zahtevo za izločitev ne izhaja, da bi sodnica ugotovila, da je bila zahteva podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka, oziroma, da se s podajo zahteve zlorabljajo procesne pravice, zato je že na prvi pogled odločitev, da se podana zahteva za izločitev zavrže pravno očitno zgrešena. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, da bi sodnica pojasnila, kaj v konkretnem primeru pomeni »takoj« oziroma do kdaj bi bil v konkretnem primeru po njeni razlagi zakonskega določila še čas, da bi pravočasno vložili zahtevo za izločitev, pri čemer poudarjamo, da je bil pritožnik z razlogi za izločitev sodnice seznanjeni pred začetkom glavne obravnave in je zahtevo tudi podal pred začetkom glavne obravnave.6 Razlaga zakona (v bistvu nedoločnega zakonskega

pojma »takoj«) v škodo prizadetega posameznika, v kolikor ta razlaga ne zasleduje namena omejevanja človekove pravice, je vsekakor protiustavna. Sodniki so pri opravljanju svoje funkcije dolžni vsako zakonsko določbo (materialno ali procesno) razlagati skozi prizmo ustavnih določb, zlasti človekovih pravic, kar pa v konkretnem primeru sodnica ni upoštevala in je odločila povsem arbitrarno in dano zahtevo za njeno izločitev kot prepozno zavrgla (V konkretnem primeru gre očitno za povsem arbitrarno razlago zakonskega določila s katerim se kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine obdolženih). Stališče Višjega sodišča, da je šlo v konkretnem primeru za očitno neutemeljeno zahtevo podano z namenom spodkopavanja avtoritete sodišča je toliko bolj nenavadno, nerazumno in arbitrarno, ker se ne Višje sodišče in ne Vrhovno sodišče ni spustilo v vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za izločitev, temveč je svojo odločitev »skrilo« za domnevno prepozno zahtevo in sploh ni presojalo utemeljenosti zahteve za izločitev ter s tem zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin pritožnika. Zahteva za izločitev sodnika Branka Masleše Pritožnik je dne 13.07.2014 podal zahtevo za izločitev predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše, ki je bila s sklepom Občne seje Vrhovnega sodišča opr. št. SU 1394/2014, z dne 27.08.2014, kot neutemeljena zavrnjena. Zahteva za izločitev je bila podana iz razlogov po 6. točki I. odstavka 39. člena ZKP, zaradi pristranskosti, ki se je izražala v govoru predsednika Vrhovnega sodišča na dnevih slovenskega sodstva dne 06.06.20147. Zahteva za izločitev se

13

je nanašala na delo predsednika sodišča sodnika Branka Masleše v okviru opravljanja njegovih pristojnosti predsednika (delo v okviru pravosodne uprave). Po zavrnitvi zahteve za izločitev je predsednik Vrhovnega sodišča sodnik Branko Masleša na predlog sodnice poročevalke v zadevi Patria odredil senat in sejo, ki se je začela 30. septembra in v senat, poleg predsedujočega Branka Masleše in sodnice poročevalke Vesne Žalik določili še Marka Šorlija, Barbaro Zobec in Majo Tratnik. Ker se je pritožnikova prva zahteva za izločitev sodnika Masleše z dne 13.07.2014, nanašala na delo predsednika sodišča sodnika Masleše v okviru opravljanja njegovih pristojnosti predsednika (delo v okviru pravosodne uprave) in ne v okviru njegovega dela kot razpravljajočega sodnika je bila dne 29.09.2014, podana ponovna zahteva za izločitev sodnika Masleše se je z imenovanjem v senat nastopila povsem drugačna pravna situacija. V tej novo nastali situaciji je bilo potrebno ponovno iz vidika varstva človekovih pravic obsojenega Ivana Janeza Janše (23. člen Ustave RS - pravica do

neodvisnega in nepristranskega sodišča), strožje presoditi okoliščine (govor sodnika Masleše), ki vzbujajo dvom v pristranskost sodnika Masleše (6. točka I. odstavka 39. člena ZKP). Občna seja je sicer ponovno zahtevo za izločitev vzela v obravnavo, vendar v ponovnem odločanju ni vsebinsko presojala vseh zatrjevanih razlogov, temveč je presojala razlog, ki se je nanašal na izjavo zakoncev Marvin in razlog, ki se je nanašal na imenovanje sodnika Masleše v kazenski senat, ki je določal o zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnika. Pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča je človekova pravica, ki jo zagotavlja 23. člena Ustave RS. Ustavno sodišče s sklicevanjem na prakso ESČP, v svoji sodbi Up-365/05 ugotavlja, da sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevaje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja nepristranskost oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišča nasploh kot tudi zaupanje

14

8 V primeru Piersack v. Belgium, kjer je sodišče prvič vzpostavilo to ločitev, sodišče razloži: “Medtem ko se nepristranskost običajno razume kot odsotnost osebnega prejudica, se lahko o slednjem…sklepa na različne načine. V tem smislu je mogoče začrtati razliko med subjektivnim pristopom, ki cilja na ugotovitev osebnega prepričanja posameznega sodnika v posameznem primeru in objektivnim pristopom, ki ugotavlja ali so bile zagotovljene zadostne garancije, da bi lahko izključili kakršenkoli legitimni dvom v tem smislu.” 9 “Appearances are important for assessing if court is impartial” (Europe of Rights: A Compendium on the European Convention on Human Rights, Martinus Njihoff Publishing, str. 232).

strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Po doktrini Evropskega sodišča poznamo t. i. »subjektivno« in »objektivno« nepristranskost, pri čemer že vsaka posebej predstavlja kršitev pravice iz 6. člena EKČP (Piersack v. Belgium,

1.10.1982). Subjektivna kršitev je podana, ko je mogoče dokazati sodnikovo dejansko pristranskost. Gre torej za dokaze o tem kako je proces formiranja sodnikovega mnenja vodil do osebnega mnenja, ki ne temelji na pravu in je po vsebini pristransko, ter dokaze o tem, da je slednje dejansko odločilo primer. V praksi je tovrstno pristranskost težko dokazati (če tudi jo je v nekaterih primerih ESČP že prisodilo, eg.

Kyprianous v Cyprus, 27.1.2004), zato se v veliki večini svojih primerov Evropsko sodišče osredotoča na ugotavljanje »objektivne« pristranskosti. Tu pa gre za ugotavljanje objektivnih okoliščin ali dejstev, ki so takšne, da neodpravijo slehernega razumnega dvoma v sklep, da je v takih okoliščinah sodišče gotovo odločalo nepristransko. Tu ni potreben dokaz o tem, da je sodišče dejansko odločilo pristransko (subjektivna pristranskost), temveč »le« dokaz o tem, da obstaja objektivna okoliščina, ki z vidika potencialnega vpliva na sodišče, pomeni, da ni mogoče izključiti vsakega razumnega dvoma v to, da je v danih okoliščinah sodišče odločalo nepristransko (tudi če je v

resnici odločalo nepristransko).8 Pri določanju, ali je bil v nekem postopku odstranjen vsak razumen dvom, so pomembne konkretne okoliščine vsakega posameznega primera, pri čemer doktrina Evropskega sodišča še posebej poudarja t.im. “zunanji videz”, kot osrednji element pri določanju ali je podana objektivna okoliščina za dvom v nepristranskost.9 Ta element doktrine je sodišče prvič razložilo v primeru Delcourt v. Belgium, 17.1.1970, kjer je zapisalo: “justice must not only be done, it must also be seen to be done” (“pravica se mora ne le zgoditi, ampak je potrebno tudi videti, da se

je v resnici zgodila”). Nato je v primeru Piersack še dodatno razložilo, da je pravica do nepristranskega sodišča garancija, ki temelji na nujnem zaupanju, ki ga mora v demokratični

15

10 Vedno znova citiran del judikature sodišča v tem delu je tako postal tale: “Under objective test it must be considered whether apart from the judge’s personal conduct there are certain events, which could raise doubts as to his impartiality. In this respect even appearances may be important. What is at stake is the confidence which courts must inspire in the public in a democratic society and above all, in criminal cases, in the defendant. This means that when deciding a particular case if there is a legitimate reason for fearing that a particular judge is lacking impartiality the defendants point of view is important but not decisive. The determining factor is whether that fear can be considered objectively justified.”

11 Objava celotnega govora predsednika Vrhovnega sodišče RS z dne 6.6.2014, je dostopna na spletni strani Vrhovnega sodišča.

družbi sodišče navdihovati v javnosti. To nujnost povezave med zunanjim objektivnim videzom nepristranskosti in zaupanjem javnosti v sodišče Evropsko sodišče poudari znova tudi v naslednjem primeru De Cubber in številnih drugih primerih, ki so sledili.10 V konkretnem primeru, ki je od običajnih primerov bil drugačen po tem, da je šlo za nadvse občutljiv, politično nabit primer, v katerem se je obravnavala zahteva za varstvo zakonitosti pravnomočno obsojenega vodjo politične opozicije, bi moral še posebej biti izključen vsak razumen dvoma v to, da v danih okoliščinah sodišče odloča nepristransko. V tako občutljivih primerih, ki v javnosti lahko zaupanje v nepristranskost in pravičnost sodstva popolnoma zamajejo, kar se kaže tudi v tem primeru, je bila potreba po nepristranskosti sodišča še toliko večja. Kljub temu, da bi v takem primeru morali sodniki ravnati še bolj pazljivo in zavarovati nepristranskost odločanja, ki glede nepristranskost ne pušča prav nobenega objektivnega oziroma legitimnega dvoma, pa se je v tem primeru zgodilo ravno obratno. V svojem govoru (Govor na dnevih slovenskega

sodstva 6.6.2014) je sodnik Masleša kot predsednik Vrhovnega sodišča med drugim dejal, citiram: “Naj takoj povem, danes nameravam govoriti o zaskrbljujoči pojavnosti, ki spremlja najbolj znano pravnomočno sodbo zoper Janeza Janšo in ostale, ne da bi si drznil seveda spuščati v ocenjevanje njene pravilnosti in zakonitosti. Omalovaževanje, kar že skrunitev table največjega višjega sodišča v državi, z jasno sporočilnostjo, ki so jo zaznali le redki, da gre za naslednjo tarčo, bodočo trofejo, je nedopustno. Njene namestitve ob tabli nekega sodišča, ki ga ni več in ki ni bilo naše, ni mogoče razumeti drugače. Posebej, če je pospremljena z izjavami pravnomočno obsojenega eminentnega politika, da če še ni takega sodišča, bo pa že ustanovljeno, ki da bo to pravnomočno sodbo spravilo s sveta, oziroma da pravnomočne sodbe ne spoštuje, bolje bi bilo sprejema, pač pa, da jo le upošteva. S tem se v bistvu vsaj besedno postavlja nad zakon. Sporočilnost takega ravnanja, ki sodišče in s tem sodstvo prikazuje kot ciljno trofejo, je zato izjemno nevarno, saj vodi v razgradnjo ustavnih temeljev države. Da je taka ocena na mestu, zgovorno potrjuje izjava, v kateri je politik za TV Slovenija povedal: » da bije zadnja ura tistemu, kar se je po osamosvojitvi Slovenije skušalo predstavljati kot

neodvisno sodstvo.«11 Iz navedenega je več kot očitno, da ima sodnik Masleša negativen odnos do obsojenega Janše oziroma do njegovih ravnanj in izjav. Občna seja Vrhovnega sodišča je glede tega

16

12 S takim stališčem se sicer nikakor ne strinjamo, vendar z njim tudi ne polemiziramo, vsekakor pa je le potrebno poudariti, da iz »spornega« govora ne izhaja, da bi sodnik Masleša v «spornem« govoru obravnaval ravnanje politične stranke, kot se to navaja v obrazložitvi sklepa Občne seje Vrhovnega sodišča. Iz »spornega« govora jasno in nedvoumno izhaja, da je sodnik Masleša obravnaval ravnanje obsojenega Janše (del, ki govori o skrunitvi table največjega višjega sodišč v državi) in njegove izjave (del, ki govori, da če še ni takega sodišča, bo pa že ustanovljeno, ki bo to pravno močno sodbo spravilo s sveta, oziroma da pravnomočne sodbe ne spoštuje, bolje bi bilo sprejema, pač pa, da jo le upošteva).

13 (sklep Občne seje, stran 5, četrti odstavek). Morda pa zadeva postane povsem razumljiva, v kolikor predpostavljamo, da je dojemanje »objektivne stvarnosti« s strani predstavnikov drugih dveh vej oblasti in večine predstavnikov akademske sfere preprosto drugačno kot dojemanje »objektivne stvarnosti« s strani Občne seje Vrhovnega sodišča in se iz tega razloga predstavnikom drugih dveh vej oblasti in večini predstavnikom akademske sfere nastop obsojenega Janše ni zdel tako »hud napad« na sodstvo in »pritisk« zaradi katerega se je potrebno odzvati, kar pa za konkreten primer niti ni pomembno. Je pa za konkreten primer pomembno, skozi številne primere, izoblikovano stališče ESČP, v zvezi kršitve pravice do nepristranskosti sodišča zaradi izjav sodnikov v medijih.

govora zavzela stališče, da iz tega govora ne izhaja negativen oziroma sovražen odnos do obsojenega Ivana Janeza Janše ali celo konkreten napad na osebo Ivana Janše, temveč da gre za odziv na ravnanje politične stranke, katere predsednik je obsojeni, zlasti pa na sporočilo, ki jo to ravnanje nosi, pri čemer obstaja bistvena razlika med odnosom do osebe in odnosom do ravnanja ali dejanja te osebe.12 Glede na navedbe Občne seje, da se je v konkretnem primeru govor sodnika Masleše nanašal na ravnanje politične stranke, katere predsednik je obsojeni Janša, je potrebno poudariti, da stranko SDS glede na njen statut in tudi glede na javno percepcijo predstavlja njen predsednik Janez Janša in da tega ni mogoče ločiti na način, ki ga je ubrala Občna seja VS. Opozarjamo tudi na stališče ESČP izraženega v zadevi (Olujič

proti Hrvaški, 22330/05, 5.2.2009) iz katerega izhaja, da je za videz nepristranskosti sodišča zelo velikega pomena, da se sodnik, tudi če je izzvan, vzdrži komentiranja odprte zadeve v javnosti in s tem naredi vtis, da si je že ustvaril negativno mnenje o določeni stranki oziroma njenih stališčih. Takšno ravnanje lahko, odvisno od okoliščin, utemelji sklep o pristranskosti tako po objektivnem kot tudi po subjektivnem testu (komentar Ustave RS –dopolnite-A, stran 378). Ali se je sodnik Masleša kot predsednik Vrhovnega sodišča resnično moral odzvati na »pritiske« obsojenega Janše, kot se to zatrjuje v obrazložitvi sklepa Občne seje Vrhovnega sodišča je očitno stvar dojemanja »objektivne stvarnosti«, ki jo Občna seja Vrhovnega sodišča očitno dojema drugače kot predstavniki drugih dveh vej oblasti in večina predstavnikov akademske sfere, ki se na »pritiske« Janše niso odzvali, kar naj bi bilo po mnenju Občne seje težko razumljivo.13 Sodnik v izjavah v medijih ne sme vzpostavi najmanjšega subjektivnega ali objektivnega dvoma v nepristranskost sodišča. V primeru Buscemi v Italy, 16.12.1999, je sodišče odločilo, da »dejstvo, da je predsednik sodišča javno uporabil izraze, ki so aplicirali, da si je oblikovalo neugodno stališče glede strankinega primera preden je predsedoval sodišču, ki je moral odločiti o zadevi, predstavlja očitno kršitev nepristranskosti, ki se zahteva od vsakega

sodišča.« Sodišče je ob tem poudarilo, da, morajo sodniki

17

(judicial auhtorities), zato, da bi ohranili videz nepristranskosti, v zvezi s primeri, ki se jih tičejo, zavzeti držo maksimalne diskretnosti. Ta diskretnost jih zavezuje, da se ne poslužijo objav tudi kadar so k temu sprovocirani. Govor sodnika Masleše na Dnevih slovenskega sodstva, ne glede na dejstvo, da je sodnik Masleša izrecno poudaril: »…ne da bi si drznil seveda spuščati v ocenjevanje njene pravilnosti in

zakonitosti« (pravnomočne sodbe zoper Janšo), kar naj bi po mnenju Občne seje pomenilo, da ni prejudiciral te kazenske zadeve, je nesporno v nasprotju z držo maksimalne diskretnosti, ki jo kot merilo postavlja ESČP. Prav tako je dejstvo, da je sodnik Masleša javno ocenjeval ravnanja in izjave obsojenca, ki naj bi po njegovem mnenju pomenila neposreden napad na sodstvo (ČEPRAV TEMU NI TAKO) in ustavne temelje države (Sporočilnost takega ravnanja, ki sodišče in s tem sodstvo prikazuje kot ciljno trofejo, je

zato izjemno nevarno, saj vodi v razgradnjo ustavnih temeljev države). Ob takšnem mnenju o ravnanju in izjavah obsojenega pa se je v tem konkretnem primeru sodnik Masleša sam (sicer nesporno v okviru svojih pristojnosti, ki jih ima kot predsednik Vrhovnega sodišča) imenoval v senat, ki je odločal o zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega. Glede imenovanja v kazenski senat je v obrazložitvi sklepa občne seje pojasnjeno, da občna seja sprejema razlago, da je bila takšna odločitev nujna z vidika delovanja kazenskega oddelka. Od kod ta nujnost izhaja, razen očitno iz subjektivne in neargumentirane ocene sodnika Masleše, v sklepu ni pojasnjeno. Takšno ravnanje ne kaže zgolj na dvom v objektivno nepristranskost temveč, vsaj po našem mnenju več kot očitno tudi na subjektivno pristranskost sodnika, (kar pa glede na določila II. odstavka 23. člena ustave postane

morda celo postranski problem) saj je sodnik Masleša očitno na vsak način želel vsebinsko odločati o pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in izkoristil svoj položaj predsednika sodišča, čeprav za to ni bilo nikakršne potrebe in nujnih razlogov. Predvsem pa je takšno ravnanje sodnika Masleše v konkretnem primeru bilo v izrecnem nasprotju z določili II. odstavka 23. člena ustave., Drugi odstavek 23. člena ustave določa, da o pravicah in dolžnostih vsakogar lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Ta ustavna določba preprečuje naknadno izbiro sodnika oziroma določitev kriterijev za izbiro sodnika, ki bo odločal v posamezni zadevi potem, ko je spor že nastal. Vnaprej določena pravila morajo izključiti diskrecijo kateregakoli organa pri določanju sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru. Ta pravila tudi ne smejo puščati nobene nepotrebne negotovosti in nedoločnosti pri določitvi sodnika. Določba naj zagotovi, da se bodo zadeve dodeljevale posameznim

18

14 Povzeto po odločbi Ustavnega sodišča U-I-209/93

sodnikom po vnaprej določenih pravilih, ki dodelitev vežejo na naključne opredelilne znake zadeve. Določbo drugega odstavka 23. člena ustave je treba kot procesno pravilo obravnavati paralelno z načelom zakonitosti kot materialnim pravilom: v obeh primerih gre za načelo vnaprejšnje splošne določenosti, ki naj naslovnike norme ščiti pred samovoljo organov državne oblasti. Prvenstveni namen določbe drugega odstavka 23. člena ustave je torej onemogočiti diskrecionaren vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi.14 V tej zadevi pa se je zgodila točno ta prepovedana posledica: da si je predsednik Vrhovnega sodišča izbral primer, v katerem bo sodil, primer, ki je bil že v teku in kjer mu je bila poznana tako zadeva kot stranke. Ravnanje predsednika Vrhovnega sodišča Masleše, da si v letnem razporedu zagotovi »diskrecijsko pravico«, da bo predsedoval senatom, kadar to želi nedopustno posega v »zakonitega sodnika«, saj za takšno ravnanje predsednika z letnim razporedom ni podlage v zakonu. Še najmanj, pa tudi če bi bila takšna »diskrecija« zakonsko dopustna, pa ne more biti brez obrazložitve (kar se je zdelo sporno tudi vrhovnem sodniku

Đorđeviču, kot izhaja iz zapisnika seje). Še bolj pa kadar gre za izigravanje zakonitega sodnika, saj je takoj po tem, ko je bila s strani zagovornika podana zahteva sodnici poročevalki po tem, da sporoči kdaj bo zadeva predložena na sejo in ko je le ta sporočila, da v roku meseca dni, predsednik Masleša naslednji dan sprejel odločitev, da bo predsedoval vsem kazenskim senatom od 18.9.2014 do konca leta iz česar je bilo že v tistem trenutku vsem jasno, da je to storil izključno zaradi predsedovanja na seji za obsojenega Janeza Janšo. V zvezi presoje negativnega odnosa sodnika Masleše do obsojenega Janše je vsekakor potrebno izpostaviti, tudi javno nasprotovanje Janše k imenovanju sodnika Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča. V javnosti je dobro znana izjava Janše ob imenovanju Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča citiram: »Danes koalicija s predlogom imenovanja Masleše izkazuje simbolni posmeh človekovim pravicam« (Članek z naslovom: DZ potrdil Branka Maslešo, z dne 23.11.2010, je

dostopen na spletni strani Slovenske novice.si). Občna seja Vrhovnega sodišča je v zvezi tega razloga zavzela stališče, da je bil podan prepozno, ker gre za dogodek ki sega v leto 2010, zato bi moral ta razlog pritožnik navesti že v svoji prvi zahtevi za izločitev z dne 13.07.2014, kar pa pritožnik ni storil in je ta razlog navedel še le v svoji drugi zahtevi, z dne 22.09.2014.

19

15 Sklep Vrhovnega sodišča SU 542/2014, z dne 12.03.2014 16 Izjavo Mire in Radovana Marvina podano v obliki notarskega zapisa prilagamo v prilogi

Takšno stališče občne seje je očitno zgrešeno, ker se je prva zahteva za izločitev sodnika Masleše nanašala izključno na njegovo delo kot predsednika sodišča (delo v okviru pravosodne uprave) druga zahteva pa je bila podana potem, ko se je sodnik Masleše »samoimenoval« v kazenski senat, ki je določal o zahtevi za varstvo zakonitosti in je bilo jasno, da bo v zadevi sodil. V podobni zadevi je sodnik Masleša kot predsednik Vrhovnega sodišča ugodil predlogu za izločitev sodnika Koblerja v zadevi opr. št. I Up 129/2013 (Janša proti KPK), ki jo je sodnik Kobler podal, ker je mandatno volilna komisija DZ, v kateri je imela tedaj večino, stranka SDS katere predsednik je bil (je) pritožnik, po prepričanju sodnika Koblerja sprejela nezakonit sklep s katerim mu je preprečila kandidaturo za namestnika predsednika Državne volilne komisije. Takšno ravnanje je v opisanem primeru zadostovalo za predsodek, ki bi utegnil vplivati na nepristranskost sodnika Koblerja.15 Iz vsebine izjave, ki sta jo podala Mira in Radovan Marvin16 nesporno izhaja negativni odnos sodnika Masleše do obsojenega Ivana Janeza Janše in njegov osebni prejudic do pritožnika, ki je vsekakor onemogočala nepristransko odločanje sodnika Masleše v tej kazenski zadevi. Izjava se je nanašala na dogodek, ki naj bi se zgodil v Ljubljani pred lokalom Ambient na Čufarjevi ulici, kjer naj bi se sodnik Masleša pogovarjal o obsojenem Janši in dejal, citiramo: »Sfukati ga je potrebno, popolnoma ga je treba sfukati«. Dogodek naj bi se zgodil nekaj dni pred odhodom obsojenega Janše na prestajanje zaporne kazni. Navedbe v obrazložitvi sklepa Občne seje, da sodnik Masleša uživa zaupanje vrhovnih sodnikov zato izjavi Radovana in Mire Marvin ne verjamejo so nenavadne. Očitno pri sodniku Masleši v konkretnem primeru niso obstajali samo objektivni razlogi, ki porajajo dvom v njegovo nepristranskost, temveč (glede na vsebino izjave zakoncev Marvin, samoimenovanje v kazenski senat, če prav zato ni bilo nikakršne potrebe,

izločitev sodnika Koblerja v zelo podobni zadevi, itd) žal tudi subjektivni razlogi, ki so v konkretnem primeru, glede na dejstvo, da gre za predsednika Vrhovnega sodišča, še toliko bolj skrb vzbujajoči. Zahteva za izločitev sodnice Maje Tratnik Sodnica Tratnikova je sama predlagala svojo izločitev v tej kazenski zadevi in zato navedla prepričljive razloge. Razlogi, ki jih je navedla v svoji zahtevi za izločitev z dne 19.06.2014,

20

17 V zvezi pravice do nepristranskega sodišča je v obravnavanem primeru potrebno opozoriti tudi na milo rečeno nenavadno ravnanje sodnice Višjega sodišča v Ljubljani, ki je čestitala razpravljajoči sodnici Klanjškovi za pogum ob izdaji prvostopenjske obsodilne sodbe. Takšno ravnanje zagotovo vpliva na vsaj navidezno pristranskost Višjega sodišča v Ljubljani, ki je kasneje odločalo o pritožbi. Ko k temu dodamo ključno okoliščino, da je namreč predsednik Višjega sodišča, Jernej Potočar, kot vodja tako civilnega kot kazenskega oddelka tega sodišča, na izrecno vprašanje in protest medijev v tej zvezi, sodnico Rakočević branil, češ, da po njegovo ni storila nič spornega, problem preraste v očitno kršitev pravice do nepristranskega sojenja in s tem pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP oziroma 32. člena Ustave RS. Še posebej, če temu dodamo posebno priznanje, ki ga je sodnik Potočar novembra 2014 prejel iz rok predsednika Vrhovnega sodišća Branka Masleše in napotitev sodnice Klanjškove na nagradno izopolnjevanje za perspektivne kadre v Hagg.

so tudi po oceni pritožnika bili takšne narave, da so upravičeno vzpostavljali dvom v njeno nepristranskost. Dejstvo je, da je mož sodnice Tratnikove g. Jože Tratnik kot namestnik takratnega Republiškega sekretarja za pravosodje bil aktivno udeležen pri postopkih v zvezi z nastopom in prestajanjem zaporne kazni obsojenega Janše v aferi JBTZ. Kakšen pomen v zgodovini Slovenije je imela afera JBTZ in da so bile obsojenemu v tej aferi kršene človekove pravice je splošno znano dejstvo. Prav tako je dejstvo, da je obsojeni Janša v DZ izrecno nasprotoval kandidaturi g. Jožeta Tratnika za sodnika Ustavnega sodišča RS. Nenazadnje pa tudi, kot je to sama izpostavljala sodnica Tratnikova, dvom v njeno nepristranskost nakazuje opis njene »družinske zgodbe« v člankih »Od partije do Patrie« in »Od Pučnika do Janše«. Občna seja Vrhovnega sodišča v teh navedbah ni prepoznala obstaja objektivni razlogi, ki porajajo dvom v nepristranskost sodnice Tratnikove s čemer se ni moč strinjati. Glede na zgoraj navedena dejstva so obstajale objektivne okoliščine, ki z vidika potencialnega vpliva na sodišče, pomenijo, da ni mogoče izključiti vsakega razumnega dvoma v to, da je sodišče v danih okoliščinah odločalo nepristransko.17 Zahtevo za izločitev je sodnik Masleša kot predsednik Vrhovnega sodišča zavrgel s pojasnilom, da je pritožnik v svoji zahtevi navajal iste razloge, ki jih je v svoji zahtevi za izločitev navedla že sodnica Tratnikova, njena zahteva pa je bila zavrnjena.

Kot je Evropsko sodišče za človekove pravice pojasnilo že v svoji odločitvi De Cubber v. Belgium (26.10. 1984), pravica do nepristranskega sojenja “zavzema ključno mesto v demokratični družbi kot ji ga namenja Konvencija” in zatorej “restriktivna interpretacija prvega odstavka 6. člena ne bi bila skladna z namenom in ciljem Konvencije” (o prepovedi restriktivne razlage te pravice še

podrobneje v primeru Delcourt, 17.1.1970). Nepristranskost, ki pomeni odsotnost elementov, ki bi vzbujali sum v prejudice sodišča (Piersack v. Belgium, 1.10.1982), pomeni, da mora sodnik soditi ne na podlagi svojih osebnih prepričanj, temveč po pravu in zgolj pravu (Huber Morel v. France, 6. 6. 2000). Glede na navedeno menimo, da je sodišče pritožniku kršilo pravico iz 23. člena Ustave RS, v primeru, ko sodišče (občna seja) ni vsebinsko presodilo vseh

21

18 »Iz ustaljene ustavnosodne presoje (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009) tudi izhaja, da je zahteva po določnosti pravnega pravila strožja, če gre

za pravno pravilo, ki opredeljuje kaznivo ravnanje, in v tem okviru najstrožja, ko opredeljuje kaznivo dejanje. V kazenskem pravu se načelo določnosti izraža posebej prek načela zakonitosti kazenskega materialnega prava (prvi odstavek 28. člena Ustave). To načelo določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, v kateri je presojalo Uredbo o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944, načelo jasnosti in določnosti kazenskopravnih norm povezalo s temeljnimi jamstvi v kazenskem materialnem pravu. Navedlo je: "Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu (lex certa) je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo moči državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile že vnaprej dovolj točno opredeljene." Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 pa izhaja, da se kaznivo dejanje določi z določitvijo njegovih znakov, tako da je iz kazenskopravne določbe mogoče razbrati vse v definiciji navedene sestavine kaznivih dejanj, poleg tega pa tudi posebne znake, po katerih je mogoče kazniva dejanja med seboj pravno razlikovati. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče vsebino načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave izrazilo s prepovedjo: – določanja kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta); – analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta); – določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum crimen, nulla poena sine lege certa); – povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia).«

navedenih razlogov za izločitev oziroma je zahtevo zavrglo, pa je bila pritožniku kršena tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS . b.) Načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave RS) Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. Up-758/03 z dne 23.6.2005 pojasnilo pomen načela zakonitosti v kazenskem pravu in med drugim navedlo, citiram: »V prvem odstavku 28. člena Ustave je med drugim določeno, da nihče ne more biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo. Da bi posamezno dejanje izpolnilo dispozicijo posameznega kaznivega dejanja, kot je določena z zakonom, in da bi bil njegov storilec zanj kazensko odgovoren, mora njegovo dejanje izpolnjevati vse objektivne in subjektivne znake tega kaznivega dejanja.18 Iz načela zakonitosti kazenskega materialnega prava, kot je določeno s prvim odstavkom 28. člena Ustave, med drugim tudi izhaja, da more biti kaznivo samo človekovo dejanje kot objektivno zaznaven dogodek. Človekovo dejanje je lahko predmet kazenskopravnega obravnavanja le tedaj, kadar povzroči poškodbo ali vsaj resno in neposredno ogroža posamezne pravno zavarovane dobrine. Zato sme načeloma biti kaznivo samo tisto dejanje, ki pomeni protipravno storitev ali opustitev, hkrati pa povzroča tudi protipravno stanje kot prepovedano posledico takšnega protipravnega ravnanja.« Ustavno sodišče je že večkrat (npr. v odločbi št. U-I-88/07 z dne

8.1.2009 in v odločbi št. U-I-134/11 z dne 11.7.2013) poudarilo, da načela pravne države (2. člen Ustave) posamezniku med drugim zagotavljajo varnost pred samovoljnimi, nezakonitimi in čezmernimi posegi kazenskega represivnega aparata. V kazenskem materialnem pravu je varstvo pred takimi posegi posebej zagotovljeno z načelom zakonitosti, ki je v Ustavi določeno kot ena od človekovih pravic. Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno (nullum crimen nulla

22

poena sine lege). Vsebina načela zakonitosti v kazenskem pravu se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa). Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni. Kazenskopravne določbe morajo biti zato oblikovane tako, da so ljudem razumljive ter da ne puščajo dvoma, kaj je kaznivo in kakšna sankcija je predpisana za kršitev. Posameznik tako ve, kje je meja med prepovedanim in dovoljenim, le vnaprej predvidena in določno opredeljena zapoved oziroma prepoved pa lahko učinkovito odvrne od kršenja Zakon izpolnjuje te zahteve, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja in zanj predpisano sankcijo, s čimer je tudi ravnanje organov, ki ga morajo izvajati, opredeljeno.

Kaznivo dejanje sprejemanje daril za nezakonito posredovaje po I. odstavku 269. člena KZ je abstraktno opredeljeno v nasprotju z zahtevo lex certa, načelom določnosti v kazenskem pravu, v nasprotju z načelom zakonitosti in pravne države, ter s tem odpira prostor za kršitev človekove pravice posameznika, ki zaupa, da o njegovih pravicah, pravnih interesih in dolžnostih ne bo odločeno na arbitraren način Višje sodišče v sodbi ugotovi da je zakonski dejanski stan kaznivega dejanja po prvem odstavku 269. člen KZ pomensko odprt, uresničen pa je že tedaj, ko storilec, v konkretnem primeru obdolženi Janša, sprejme ponudbo koristi in ko niti ni nujno, da bi moral pri drugih, torej pri osebah na MORS-u, ki so sodelovale v postopku pregleda in ocenjevanja prispelih ponudb, dejansko posredovati (sodba točka 54, stran 40). Iz takšnih navedb sodišča izhaja, daje 269. člen KZ v nasprotju z zahtevo lex certa.

Zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja Pritožniku se je v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega in ostale očitalo, da je storil kaznivo dejanje sprejemanje daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Iz opisa dejanja očitanega kaznivega dejanja niso izhajali zakonski znaki prav tako pa opisano ravnanje ni povzročilo protipravnega stanja kot prepovedane posledice. Očitano kaznivo dejanje stori; »Kdor zase ali za koga drugega terja ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje«.

23

19 Povzeto po Primož Baucon, Korupcijska kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila, Pravosodni bilten 1/2006, stran 73,74 20 Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 101/2008, izhaja, da opis dejanja kot historičnega dogodka mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje, kar v konkretnem primeru opis dejanja ne vsebuje. Opis ravnanja kot kaznivega dejanja mora vsebovati natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični dogodek. V opisu ravnanja morajo biti tako konkretiziran abstraktni zakonski znaki iz zakonskega opisa kaznivega dejanja (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips113/2009). Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-265/01 z dne 26.10.2001 izhaja, citiram: »… ker je v kazenskem postopku »sporni predmet« človekova prostost, se od kazenskih sodišč tudi v postopku odločanja o priporu zahteva skrajno ozka razlaga zakona. Pri tem je treba upoštevati, da ima vsaka beseda v opisu kaznivega dejanja svoj pomen, ki je predvsem izločitven. Za pravilno pravno kvalifikacijo posameznega kaznivega dejanja je pomembno tudi, kaj je v konkretni normi objekt kazenskopravnega varstva in predmet napada. Šele vsi zakonski znaki kakega kaznivega dejanja, skupaj z objektom kazenskopravnega varstva, zaradi katerega je tisto dejanje sploh inkriminirano, pokažejo pravo materialno vsebino in smisel tistega kaznivega dejanja.«

Očitano kaznivo dejanje se lahko stori le naklepoma, pri čimer se storilec zaveda izkoriščanja uradnega položaja ali družbenega položaja in vpliva. Izvršitveno dejanje je alternativno določeno in se kaže v terjanju ali sprejemu določene koristi ali obljube koristi. Kaznivo dejanje je dokončano s samim terjanjem ali sprejemom nagrade, darila ali druge koristi oziroma s terjanjem ali sprejemom obljube oziroma ponudbe takšne koristi. Ni potrebno, da bi prišlo do intervencije in še manj, da bi ta bila uspešna, ampak zadostuje že samo posredovanje. Posredovanje pomeni vplivanje na uradno osebo v zvezi z uradnimi dejanji z njenega delovnega področja v korist tretje osebe, ki se zavzema, da se neko takšno uradno dejanje opravi ali ne opravi. 19 Opis dejanja v izreku obsodilne sodbe Kot to izhaja iz abstraktnega opisa dejanja v krivdoreku sodbe naj bi pritožnik storil kaznivo dejanje tako, da; je Ivan Janša skupno z Jožetom Zagožnom storil kaznivo dejanje tako, da je za drugega sprejel obljubo nagrade, Jože Zagožen pa zase in za drugega terjal in sprejel obljubo nagrade, da bi izkoristila svoj vpliv in posredovala, da se opravi kakšno dejanje.

Že abstraktni opis dejanja je nerazumljiv in sam seboj v nasprotju. Uvodoma se Janši očita, da je kaznivo dejanje storil skupaj z Zagožnom v nadaljevanju pa se navaja, da je Janša sprejel obljubo nagrade za drugega, torej je dejanje storil sam (sam je sprejel obljubo nagrade) z izvršitveno obliko sprejema obljube za drugega. Zagožnu pa se očita, da je zase in za drugega terjal in sprejel obljubo nagrade, torej je dejanje storil prav tako sam z izvršitveno obliko terjanja obljube nagrade zase in za drugega in z izvršitveno obliko sprejema obljube nagrade zase in za drugega. Da je že abstraktni del dejanja nerazumljiv in sam seboj v nasprotju izhaja iz dejstva, da očitanega kaznivega dejanja ni moč storiti v sostorilstvu, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te pritožbe. V abstraktnem delu opisa navedeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja v konkretnem delu opisa niso konkretizirani in opisani.20 Bistveni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja »sprejem obljube« je naveden zgolj v abstraktnem povzetku zakonskega besedila, v konkretnem opisu pa ni konkretiziran (ni opisa

24

sprejema obljube). Očitek v abstraktnem delu opisa, da je pritožnik dejanje storil skupno z Jožetom Zagožnom (sostorilstvo), v konkretnem opisu dejanja ni konkretiziran in pojasnjen. Prav tako v konkretnem opisu dejanja ni pojasnjeno in opisano konkretno uradno dejanje za katerega naj bi se posredovalo in tudi niso navedene uradne osebe pri katerih naj bi se posredovalo. Glede na navedeno je opis kaznivega dejanja, ki se očita Janši nepopoln, sam seboj v nasprotju in tudi povsem nerazumljiv, predvsem pa iz opisa dejanja ne izhaja, da je Janša storil očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče v svoji sodbi, preko navedb svojih odločitev, (sodba stran 6 do 11,) pojasnjuje, da iz utečene sodne prakse izhaja, da je v primerih kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, mogoče tudi v dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri navedbah zakonskega zanka uporabiti enako pojmovno opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo, ter da opis dejanja in obrazložitev sodbe tvorita celoto (sodba točka 21,

stran 11). Takšne ugotovitve – navedbe sodišča so že načeloma pravno povsem zgrešene, nikakor se namreč ni moč strinjati, da lahko abstraktne opredelitve, pojmi iz zakona, prevzamejo vlogo dejstev in to takrat, ko zakonskega znaka ni mogoče konkretizirati. Pojmi pač nikdar niso dejstva – zakon jih ne more ustvarjati, ker sicer ne bi bil splošen in abstrakten pravni akt. Če vseh znakov kaznivega dejanja ni mogoče konkretizirati, potem ne gre za kaznivo dejanje in je treba izreči oprostilno sodbo, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo zaradi očitne samovoljnosti sodišča. Če sledimo navedbam Vrhovnega sodišča bi to v konkretnem primer pomenilo da je obljuba konkretno sprejeta, ker je sprejem obljube že v zakonu opredeljen kot sprejem obljube. Pri natančnem pregledu sodb na katere se sklicuje Vrhovno sodišče; sodbe I Ips 175/98, I Ips 324/2007, I Ips 80/2010, I Ips 157/2004, I Ips 196/2004, I Ips 150/2004, , I Ips 361/2004, I Ips 2471/2010, I Is 479/2007, I Ips 252/203, I Ips 228/96, I Ips 74/2009, I Is 129/2011 in I Ips 158/2003, lahko ugotovimo, da iz nobene od teh sodb ne izhaja, da bi lahko z navedbo normativnega zakonskega znaka v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, nadomestili opis konkretnega ravnanja v konkretnem opisu dejanja. Vrhovno sodišče pri teh sodbah očitno ni upoštevalo svojih obrazložitev temveč je zgolj pavšalno in nekritično povzemalo evidenčne stavke brez upoštevanja vsebine sodb.

25

21 Povzeto po dr. Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine stran 45, 47 in 58

Glede zakonskega znaka »sprejeti obljubo« Vrhovno sodišče navaja, da gre za normativni zakonski znak, ki je jasen, logičen, ter je njegova vsebina enoznačna in ni pomensko odprta, kot smo to navajali v ZVZ, in se pri tem sklicuje na dr. Ambroža, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine stran 45, 47 in 58. Takšne navedbe Vrhovnega sodišča so pravno zgrešene, kar izhaja že iz samega pomena normativnih zakonskih znakov. Normativni zakonski znaki so namreč z razliko od deskriptivnih, katerih vsebina naj bi vsaj v pretežni meri neposredno izhajala iz opazovanja in običajnih življenjskih izkušenj, pomensko veliko bolj odprti, zlasti kadar so utemeljeni edino na kulturno-socialnih normah.21 Zakonski znak »sprejeti obljubo« je zagotovo (kot to navaja tudi Vrhovno sodišče) normativni zakonski znak, lastnost - bistvo normativnega zakonskega znaka pa je njegova pomenska odprtost. Za konkreten primer je pomembno, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sprejem obljube nagrade opisan v obliki plačila provizije in da je opis plačila provizije povezan z opisom dejanja, iz katerega izhaja, da naj bi Janša skupaj z Zagožnom spremljal priprave za izvedbo postopka naročila zaupne narave za nakup kolesnikov 8X8, ga nadzoroval, da je bil obveščen o tem, kakšnega lokalnega zastopnika, ki bo v postopku oddaje naročila zaupne narave izbran za najugodnejšega ponudnika, naj se finskemu podjetju predlaga, da naj se zastopniku zagotovi podpora na MORS, da je bi seznanjena s pogovori med Zagožnom in predstavniki Patrie. (Sodba, točka 23, stran 11,12). Janez Janša nič od očitanega ni storil. Takšna ugotovitev Vrhovnega sodišča očitno pomeni, kot je to že navedel sodnik Zobec v svojem odklonilnem ločenem mnenju k sklepu št. Up-373/14 z dne 11.06.2014, absurd, ko nekoga ne obsodiš zato, ker je sprejel obljubo provizije, temveč zato, ker naj bi spremljal priprave na izvedbo postopka, ga nadzoroval in bil obveščen kakšnega lokalnega zastopnika naj se predlaga itd. Tu je potrebno poudariti, da je takšna ugotovitev Vrhovnega sodišča o konkretizaciji zakonskega znaka »sprejem obljube nagrade«, ki bi se naj v zunanjem svetu po mnenju Vrhovnega sodišča manifestiral s tem, da je Zagožen dne 22.08.2005 po navodilih Janše zahteval 30% predplačilo obljubljene provizije in pogodbo, ki bo vsebovala predplačilo, v nasprotju z navedbami in ugotovitvami tako prvostopenjskega kot Višjega sodišča.

26

Takšne navedbe Vrhovnega sodišča pomenijo nedopusten poseg v ugotovljeno dejansko stanje. Takšne ugotovitve pomenijo sodbo presenečenja, ki je ustavno prepovedana in pomeni kršitev pravic iz 29. člena Ustave. V sicer zelo obširnem in predvsem povsem nepreglednem opisu dejanja sodišče najprej navaja, da je v času priprav na izvedbo postopka oddaje naročila zaupne narave – dobava kolesnikov 8X8, v prvi polovici leta 2005, bilo s strani Reija Niittynena, Hansa Wolfganga Riedla in Walterja Wolfa, Jožetu Zagožnu kot osebi, ki ima močan vpliv v vladajoči politični opciji in kot osebi, kateri Ivan Janša zaupa predlagano, da naj vlada imenuje in predlaga lokalnega zastopnika Patrii Vehicles OY, da naj v postopku oddaje naročila zaupne narave zagotovi politično podporo ter da naj zagotovi podporo na MORS, da bo v postopku oddaje naročila zaupne narave izbran kot najboljši ponudnik. Iz navedenega opisa ne izhaja, da naj bi šlo za predlog za posredovanje pri uradnem dejanju. Predlaganje lokalnega zastopnika, zagotovitev politične podpore in zagotovitev podpore na MORS namreč ne pomeni posredovanja pri uradnem dejanju (čeprav Janez Janša tudi tega ni storil, oz. kot je bilo večkrat poudarjeno, postopka ni spremljal, nadziral oz. se z njim ni ukvarjal niti kot predsednik vlade niti kako drugače. Postopek je bil po odločitvi vlade pod vodstvom Antona Ropa iz prve polovice leta 2014 v času vlade pod vodstvom g. Janše v izvedbeni fazi in kot takšen v pristojnosti Ministrstva za obrambo). V nadaljevanju opisa sodišče navaja, da je bil Ivan Janša z zgoraj navedenim predlogom danim Zagožnu seznanjen, saj je skupaj z Zagožnom spremljal priprave na izvedbo postopka oddaje naročila, ga nadzoroval in bil obveščen, da naj se finskemu podjetju predlaga lokalnega zastopnika, kateri bo v postopku oddaje naročila zastopal Patrio Vehicles Oy, da bo v postopku oddaje naročila izbran za najugodnejšega ponudnika ter, da naj se lokalnemu zastopniku zagotovi tudi podpora na MORS, ki bo izbran za najugodnejšega ponudnika. Prav tako se v tem delu opisa navaja, da se Ivan Janša zaradi bojazni, da bi se to zvedelo v javnosti kljub večkratnim predlogom Niittynena ni hotel sestati ne z njim ne s kom drugim iz Patrie Vehicles OY. Z dogovori, ki jih je imel Zagožen z Nittynenom in Riedlom pa je bil seznanjen najmanj preko Zagožna, Zagožen pa je Niiteynena in Riedla sam ali preko Wolfa seznanjal z dogovori in navodili Ivana Janše. Iz navedenega povsem jasno in nedvoumno izhaja, da naj bi bilo Zagožnu in ne Janši predlagano, da naj vlada imenuje in

27

22 Iz sodbe Vrhovnega sodiš RS opr. št. I Ips 153/2012, izhaja, citiram: »Brez potrebnega razčlenjevanja in utemeljevanja je jasno, da se obdolženec lahko brani le zoper očitke, da je storil konkretno opisano ravnanje, ne pa, da je neugotovljenega dne, zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način ipd. storil v konkretnem primeru kaznivo dejanje zločinstva, skratka brez stika z življenjsko dogodkovno stvarnostjo. Vsak očitek o posameznem ravnanju mora biti vpet v podatkovno mrežo posameznega dogodka, ki ga določajo navedene nujne koordinate in drugi podatki, ki predstavljajo zakonske zanke kaznivega dejanja in ga hkrati delajo enkratnega, neponovljivega in nezamenljivega.«

predlaga lokalnega zastopnika Patrii Vehicles OY, da naj v postopku oddaje naročila zaupne narave zagotovi politično podporo ter da naj zagotovi podporo na MORS, da bo v postopku oddaje naročila zaupne narave izbran kot najboljši ponudnik. Ali je Zagožen to ponudbo sprejel iz opisa dejanja ni razvidno, ne glede na navedeno pa je potrebno poudariti, da iz te ponudbe ne izhaja, da bi kdorkoli storil kakršnokoli kaznivo dejanje. Prav tako iz navedenega nedvoumno izhaja, da gre za opis dogajanja v času priprav na izvedbo postopka in očitno v času pred očitano storitvijo kaznivega dejanja, kar pa v opisu dejanja ni pojasnjeno. Iz navedb, da je Janša bil seznanjen oziroma obveščen kaj je bilo predlagano Zagožnu, da je spremljal in nadzoroval priprave na izvedbo postopka oddaje javnega naročila, da se ni hotel sestati z Niittynenom oziroma s kom drugim iz Patrie, da je bil seznanjen z dogovori Zagožna z Niittyneom in Riedlom in da se je dogovarjal z Zagožnom in dajal navodila ne izhaja, da bi Janša storil očitano kaznivo dejanja oziramo, da bi s svojim ravnanjem izpolnil znake ali vsaj kakšnega od znakov očitanega kaznivega dejanja. Očitek, da naj bi Janša sprejel obljubo nagrade v opisu izhaja iz navedb: »v času od 10.08.2005 do 22.08.2005 Jože Zagožen na neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski način, preko Walterja Wolfa in Hansa Wolfganga Riedla od Reija Niittynena, Ivan Janša pa preko Jožeta Zagožna in sicer Jože Zagožen najmanj zase, Ivan Janša pa za stranko SDS, sprejela obljubo plačila provizije za prodajo po pogodbi, ki je bila dogovorjena v 4,2% proviziji za Walterja Wolfa kot poseben bonus, ta pa je bila vključena v 7,5% provizijo za družbo RHG, čeprav stranka SDS ni bila upravičena do nobene provizije.« Iz navedenega izhaja, da naj bi Janša sprejel obljubo nagrade za stranko SDS preko Zagožna. V opisu dejanja ni pojasnjeno kdaj naj bi se to zgodilo, kje naj bi se to zgodilo in na kakšen način naj bi se to zgodilo (navedbe v opisu dejanja; v času od 10.08.2005 do 22.08.2005, na neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski način, se nanašajo na domnevno posredovanje obljube

Niittynena Zagožnu).22 V konkretnem primeru opis dejanja kot historičnega dogodka ne vsebuje odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje. V opisu dejanja ni konkretizirano kje naj bi bilo dejanje storjeno (na neugotovljenem kraju), prav tako pa ni konkretiziran način storitve kaznivega dejanja (obljuba naj bi bila

sprejeta na neugotovljen komunikacijski način). Take navedbe že

28

same po sebi kažejo, da tožilstvo in kasneje vse tri sodne instance niso imele nikakršnih dokazov, da je pritožnik kakorkoli storil očitano kaznivo dejanje. Prav tako je potrebno poudariti, da je tak opis dejanja v nasprotju z abstraktnim delom opisa v katerem se navaja, da naj bi Janša očitano kaznivo dejanje storil skupno z Zagožnom. Iz takšnega opisa nečesa, kar naj bi bilo dejanje, nikakor ne izhaja, da bi bilo storjeno v sostorilstvu Prav tako je potrebno poudariti, da pri očitanem kaznivem dejanju ne gre zgolj za goli prejem obljube nagrade, temveč se mora kazati zavest in volja prejemnika, da obljubo dejansko sprejema in z njo soglaša. Pri čemer se mora zavedati, da je bila obljuba dana z namenom podkupovanja, kar ima korelat vsaj v zavesti prejemnika, da bo izkoristil svoj vpliv in posredoval, da se opravi kakšno uradno dejanje. Očitano kaznivo dejanje ne pomeni in ne predstavlja miselnega delikta, zato mora biti zavedanje prejemnika jasno in nedvoumno izraženo oziroma manifestirano v zunanjem svetu. Skratka volja, da sprejmeš obljubo nagrade z namenom, da boš izkoristil svoj vpliv in posredoval, da se opravi kakšno uradno dejanje, mora biti nedvoumno izražena in sporočena tistemu, ki obljubo daje. V konkretnem primeru iz opisa (in ne iz obrazložitve sodbe sodišča

prve stopnje) te bistvene okoliščine, ki bi kazale na storitev kaznivega dejanja, ne izhajajo in niso navedene. V opisu dejanja ni navedeno, da je obdolženi sprejel obljubo plačila provizije z namenom, da bo izkoristil svoj vpliv in posredoval, da se opravi uradno dejanje, ni opisan njegov domnevni vpliv, ni opisano na koga bo vplival, ni opisano uradno dejanje pri katerem naj bi posredoval. Iz opisa ne izhaja dejanje oziroma ravnanje iz katerega bi bilo kakorkoli razvidno, da je obljubo sprejel, ni opisano, da je s sprejemom obljube nagrade seznanil dajalca obljube in ne nazadnje ni navedeno kakšna je sploh bila višina dane obljube, ki naj bi jo sprejel. Gede navedbe, da naj bi prejel obljubo plačila provizije za prodajo po pogodbi, ki je bila dogovorjena v 4,2% provizija za Walterja Wolfa ni odveč opozoriti, da višina dane provizije v času storitve očitanega kaznivega dejanja sploh še ni bila določena in je bila po navedbah sodišča predmet usklajevanja med Riedlom in Niittyneno, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (sodba stran 101,102). V nadaljevanju se navaja, da naj bi provizijo obljubili in se z obljubo strinjali najmanj Tuomas Korpi, Heikki Hulkkonen in Reijo Niittynen (v zgoraj navedenem opisu dejanja je navedeno, da je

obljubo dal Niittynen) , obljubljena pa naj bi bila zato, ker naj bi se v družbi Patria Vehicles Oy zavedali, da če tudi bodo

29

ponudili najboljše pehotno bojno vozilo, da brez politične podpore vladajoče stranke in lokalnega zastopnika, ki uživa podporo vladajoče stranke, v postopku oddaje naročila zaupne narave ne bodo uspeli in da bi Zagožen, ki naj bi bil vplivna osebnost ne samo v politiki kot direktor HSE, bivši minister za gospodarstvo, član SDS in bivši član oziroma predsednik organov stranke, temveč kot bivši direktor Direktorata za logistiko MORS tudi na MORS ter tudi kot domnevni sodelavec in prijatelj Ivana Janše, obdolženi Janša pa kot predsednik vlade RS, predsednik stranke SDS in bivši minister za obrambo ter vplivna osebnost predlagala družbi Patria Vehicles Oy, da imenuje takšnega lokalnega zastopnika, ki bo užival podporo vladajoče stranke oziroma Vlade RS in bo dobil povabilo k oddaji ponudbe za nakup kolesnikov 8x8, da bi vplivala pri tistih osebah na MORS, ki so sodelovale v postopku pregleda in ocenjevanju prispelih ponudb, da bi po pregledu in oceni ponudb bil njihov lokalni zastopnik izbran kot najugodnejši ponudnik in pri osebah, ki so na MORS odločale v postopku oddaje naročila zaupne narave in da bi MORS s tem lokalnim zastopnikom po zaključenem postopku oddaje naročila sklenil pogodbo o dobavi kolesnikov 8X8. V tem delu iz opisa še izhaja, da je postopek oddaje naročila zaupne narave uradno dejanje na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o obrambi, v zvezi s četrto točko 2. člena Zakona o javnih naročilih in v zvezi z Zakonom o zagotavljanju sredstev za realizacijo temeljnih razvojnih programov obrambnih sil R. Slovenije v letih 1994 do 2007 in Uredbe o oborožitvi, vojaški opremi in specialni operativni tehniki in naročilih zaupne narave. Iz navedenega opisa dejanja, ki očitno ne spada v očitek, ki se nanaša na Janšo, izhaja, da naj bi najmanj Tuomas Korpi, Heikki Hulkkonen in Reijo Niitynen storili kaznivo dejanje dajanje daril za nezakonito posredovanje po 269a. členu KZ, čeprav v abstraktnem delu to ni navedeno. Iz tega dela opisa dejanja izhaja, da so najmanj Korpi, Hulkkonen in Niitynen provizijo obljubili in se z obljubo strinjali in zakaj ter s kakšnim namenom so provizijo obljubili. Sicer je nesporno, da gre pri podkupovanju za dvostransko razmerje, pri čemer sta praviloma kaznivi obe udeleženi strani in da med prejemnikom in dajalcem podkupnine mora biti določena povezanost, vendar za očitek storitve kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje nikakor ne zadostuje navedba oziroma opis dejanja, ki so ga storili dajalci podkupnine (na Finskem so bili oproščeni tega očitka). Stališče Vrhovnega sodišča je, da je potrebno abstraktni opis, konkretni opis in obrazložitev sodbe jemati kot celoto ( kar je zmotno). Pri takšni razlagi, pa je potrebno

30

opozoriti na dejstvo, da iz konkretnega opisa dejanja v sodbi izhaja, da naj bi predstavniki Patrije pritožniku obljubili plačilo provizije za posredovanje, da bi vplival pri tistih osebah, ki so na MORS sodelovale v postopku pregleda in ocenjevanja prispelih ponudb in pri osebah, ki so na MORS odločale v postopku oddaje naročila zaupne narave (skratka pri uradnih dejanjih, kar pa Vrhovno sodišče

pri navajanju svojega stališča očitno spregledala). Iz obrazložitve sodbe pa je opis domnevnega dejanja pritožnika drugačen. V obrazložitvi sodbe se namreč navaja, da naj bi to »nalogo« Patrija zaupala izključno Juretu Cekuti. V obrazložitvi sodbe se namreč (zmotno) navaja, da je v Poročilu o projektih, z dne 27.06.2005 (112.doc) pod poglavjem Slovenija zapisano tudi, da je »potrebno zadovoljiti lokalne interese«, glede lokalne podpore pa da bosta Wolf in dr. Zagožen zagotovila politično podporo in podporo Ministrstva za obrambo, Jure Cekuta pa je zadolžen za tehnično skupino in oddelek logistike (sodba stran 91). Enako izhaja tudi iz pisma Riedla Cekuti z dne 18.05.2005 (098b.doc) v katerem Riedl Cekuto prosi naj se izogiba vsem političnim stikom in se osredotoči na Ministrstvo za obrambo (sodba stran 87) in iz pisma Riedla Cekuti z dne 26.05.2005 (102.doc) v katerem mu sporoča, da kolikor razume Niittynen, želijo, da se Cekuta osredotoči izključno na ministrstvo, oddelek za logistiko in ekipo za pripravo razpisa, ne pa na politično raven (sodba stran

90). Celoten postopek oddaje naročila zaupne narave kolesnikov 8 X 8 je bil izveden v Direktoratu za logistiko, kot je sodišču pojasnil Marko Grubar (sodba stran 106), na Direktorat za logistiko in s tem na uradno dejanje pa naj bi po obrazložitvi sodbe vplival Cekuta. Očitek vplivanja Cekute preko Zupana na uradno dejanje, pa potrjuje sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 42208/2010, z dne 14.04.2014. Iz izreka sodbe izhaja citiram: »Jure Jurček CEKUTA je drugega naklepoma napeljal k storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po 3. Odstavku 261. Člena KZ s tem, da je na podlagi dogovora in prejete naloge od Hansa Wolfganga Riedla, svetovalca finske družbe Patria Vehicsles Oy, ki je bila potencialni ponudnik pehotno bojnih vozil-kolesnikov 8X8 in Reija Juhani Niittynena, vodje projekta za Slovenjo v Pari Vehicles Oy, da pridobiva podatke na Direktoratu za logistiko MORS in spremlja potek projekta ter, da pridobljen podatke posreduje Hansu Wolfgangu Riedlu in vedoč, da je prijatelj Peter Zupan zaposlen na MORS, da dela v Direktoratu za logistiko in da ima podatke in informacije o projektu »Pehotno bojno vozilo - kolesnik 8X8« za potrebe Slovenske vojske. Petra Zupana v času najkasneje od začetka junija 2005 do 08.08.2005 v neposrednih srečanjih in obiskih

na MORS……..«. Sodišče torej prihaja pri opisu dejanja pritožnika v nasprotja. Na drugi strani pa navaja dejstva, ki naj bi obremenila Cekuto. Nedvomno jasno je zgolj to, da pritožnik ni storil ničesar izmed navedenega, kljub neskladnim očitkom konkretizacije kaznivega dejanja v izreku in obrazložitvi

31

23 Povzeto po dr. Bele, intervju v časopisu Demokracija, dne 24.04.2014.

sodbe, ter poizkusov Vrhovnega sodišča, da zakrije odsotnost konkretizacije očitanega kaznivega dejanja, ki ga opisujemo v tem delu pritožbe. Skratka iz obrazložitve sodbe izhaja očitek pritožniku, da naj bi vlada predlagala lokalnega zastopnika in da bi se zagotovila politična podporo in podpora na MORS, kar pa ne spada med uradna dejanja (pritožnik pri tem samo razčlenjuje nesmiselnost sodb in obtožbe, saj dejansko noben očitek zoper njega ne drži). Ne glede na zgoraj navedeno poudarjamo, da iz tega opisa dejanja izhaja zgolj namen Korpija, Hulkkonena in Niitynen pri obljubi provizije in njihova zavest o namenu podkupovanja. Iz navedenega pa ne izhaja očitek, da je Janša sprejel kakršnokoli obljubo nagrade. Še najmanj z namenom, da bi izkoristil svoj vpliv in posredoval, da se opravi kakšno uradno dejanje, kar je bistveno za očitek kaznivega dejanja, ki se očita Janši (da bi s svojim vplivom pritožnik posredoval pri uradnem dejanju, predstavniki Patrie očitno, glede na obrazložitev sodbe,

tudi po mnenju sodišpča očitno niso niti računali). Morda ni odveč ponovno oudariti, da je finsko sodišče zgoraj navedene finske državljane oprostilo obtožbe, da so storili kaznivo dejanje dajanja podkupnine; ter na stališče prof. dr. Beleta, ki navaja, da je storitev kaznivega dejanja v obliki sprejemanja obljube za posredovanje pravno koneksno dejanje z dajanjem obljube. Ta pravna koneksnost nam pove, da sprejemanje obljube ne more biti podano, če ni predhodnega dajanja obljube. Nedokazanost dajanja obljube hkrati učinkuje kot nedokazanost sprejemanja obljube.23 Iz opisa dejanja izhaja, da naj bi z enakim namenom nato Jože Zagožen 22.08.2005, po navodilih Ivana Janše na neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski način preko Walterja Wolfa ta pa preko Hansa Wolfganga Riedla, od Reija Niittynena zahteval 30% predplačilo obljubljene provizije in pogodbo, ki bo vsebovala predplačilo, katero je moral Walter Wolf pokazati Jožetu Zagožnu. Glede na pravno kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja in glede na opis dejanja v abstraktnem delu opisa iz katerega ne izhaja, da bi Janša očitano kaznivo dejanje storil tako, da bi terjal obljubo plačila nagrade oziroma, da bi pri taki izvršitveni obliki kaznivega dejanja sodeloval kot udeleženec, ni jasno, kaj naj bi navedba »po navodilih Ivana Janše« dejansko pomenila, prav tako kot ni jasno na kaj se nanaša navedba z »enakim namenom«. Ne glede na navedeno menimo, da je tak očitek, ki bi se lahko nanašal očitno zgolj na Zagožna in nikakor ne spada v opis dejanja, ki se očita Janši, milo rečeno nenavaden. Še bolj nenavadne so navedbe

32

Vrhovnega sodišča o nekakšnem prepletenem ravnanju Zagožna in Janše v celotnem inkriminiranem obdobju, ki ga sodišče očitno ne razteza na neznani čas med 10.08.2005 in 22.08.2005, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, temveč na obdobje od leta 2004 do februarja 2007, čeprav v obrazložitvi svoje sodbe pojasni, da je očitano kaznivo dejanje dokončano s samim sprejemom obljubljene nagrade. Kaznivo dejanje sprejemanja daril za nezakonito posredovanja po I. odstavku 269. člena KZ, ki se je očitalo Ivanu Janši se lahko stori z dvema izvršitvenima oblikama in sicer s terjanjem kakšne koristi oziroma obljube kakšne koristi ali s sprejemom kakšne koristi oziroma obljube kakšne koristi. To kaznivo dejanje se ne stori s tem, da terjaš in sprejmeš obljubo nagrade, temveč s tem, da terjaš ali sprejmeš obljubo nagrade (alternativna

dispozicija). Kljub splošni označbi možnega storilca (»kdor«) lahko to kaznivo dejanje stori le oseba, ki ima tak položaj ali vpliv, da lahko posreduje pri posamezni uradni osebi v zvezi s posameznim uradnim dejanjem, pri tem pa ni nujno, da ima oseba, ki nezakonito posreduje tudi sama status uradne osebe. Kot predsednik Vlade RS je Janša načeloma zagotovo imel nek vpliv na delovanje celotne državne uprave, kar pa ne pomeni, da je imel vpliv na konkretne odločitve konkretnih uradnih oseb v postopku oddaje naročila za nakup pehotnega bojnega vozila 8X8, ki je potekal na MORS. Položaj predsednika vlade mu je tak neposreden konkreten vpliv celo onemogočal. Tudi vloga predsednika SDS mu takšnega konkretnega in neposrednega vpliva ni omogočala. Še posebej, ker je bil minister za obrambo predsednik druge stranke v koaliciji. (v času domnevne storitve kaznivega dejanja je bil ministre za obrambo g. Karel Erjavec, prvak stranke DESUS, ki je bil v sodnem postopku

pravnomočno oproščen), Trditev je absurdna že na prvi pogled, saj naj bi stranka SDS dobila neko nezakonito nagrado iz »posla«, ki je v pristojnosti ministra člana stranke DESUS. Posledično se zdi, da je bil pritožnik obtožen in obsojen zgolj zaradi svojega položaja kot predsednik vlade v smislu nekakšne objektivne odgovornosti, ki pa seveda v kazenskem pravu ni dopustna. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 73/2010 izhaja, da storilec tega kaznivega dejanja izkoristi svoj položaj ali pa svoj vpliv. V konkretnem primeru je potrebno poudariti, da iz konkretnega opisa dejanja niti ne izhaja, da je Janša izkoristil svoj položaj ali svoj vpliv. Ne glede na navedeno pa mora imeti storilec tega kaznivega dejanja nasproti določeni uradni osebi takšen položaj, da

33

lahko pri njej intervenira oziroma mu njegov položaj omogoča poslovanje s to uradno osebo in s tem tudi vpliv na to uradno osebo, kar logično pomeni, da je potrebno za presojo tega vpliva opredeliti uradno osebo oziroma krog uradnih oseb, ki izvršujejo uradno dejanje na katere naj bi storilec vplival, kar pa iz konkretnega opisa dejanja, ki se očita obdolženemu Janši prav tako ne izhaja. Še bolj pomembno pa je v konkretnem primeru dejstvo, ki smo ga že zgoraj navedli, da predstavniki Patrie pritožniku niso niti obljubili nagrado za posredovanje, pri uradnem dejanju in od njega takšnega posredovanja niso niti pričakovali, ker so takšno posredovanje pri uradnem dejanju pričakovali od Jureta Cekute in to glede na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 42208/2010, z dne 14.04.2014 tudi dobili. Iz opisa dejanja niti ne izhaja, da bi uradno dejanje (postopek oddaje naročila zaupne narave št. MORS 407/2005-TRP Pehotna bojna

vozila-kolesniki 8X8), opravljale uradne osebe. V opisu dejanja iz katerega izhaja zakaj in s kakšnim namenom naj bi Korpi, Hulkkonen in Niittynen obljubili provizijo je med drugim navedeno, da naj bi Zagožen in Janša vplivala pri tistih osebah na MORS, ki so sodelovale v postopku pregleda in ocenjevanja ponudb in pri osebah na MORS, ki so v postopku oddaje naročila odločale. Iz navedenega opisa ne izhaja trditev, da naj bi vplivala na uradne osebe. Pavšalne navedbe Vrhovnega sodišča (sodba točka 37, stran 19), da zakonska podlaga navedena v opisu dejanja daje okvir za sklep, da je postopek oddaje naročila zaupne narave izveden v okviru MORS, uradno dejanje, so povsem pavšalne navedbe. Dejstvo je, da iz konkretnih zakonskih določil navedenih v opisu dejanja ni moč razbrati, da je bil postopek oddaje zaupne narave uradno dejanje, še manj pa da bi to dejanje opravljale uradne osebe. V opisu dejanja nikjer ni navedeno, da naj bi kdor koli vplival na uradne osebe, še manj pa da bi bile te uradne osebe konkretno navedene. V zvezi uradnega dejanja, glede na očitek iz opisa dejanja in glede na obrazložitev sodbe, morda ni odveč ponovno poudariti, da izbira lokalnega industrijskega partnerja za družbo Patria Vehicles Oy, in vse dogajanje okoli te izbire (predlogi, priporočila, dogovori, potrditve) nikakor ne predstavljajo uradnega dejanja (kar ugotavlja tudi Vrhovno sodišče v točki 37, na

strani 19 sodbe), prav tako med uradna dejanja ne spada zagotovitev politične podpore in zagotovitev podpore na MORS, zato so vse te navedbe v opisu dejanja v krivdoreku sodbe nepotrebne in nenavadne in v konkretnem primeru očitno pomenijo prepovedano zakonsko analogijo. Še bolj nenavadno je stališče Višjega sodišča, da je potrebno v

34

konkretnem primeru upoštevati širši kontekst. Med storilcem in dajalcem podkupnine mora biti določena povezanost, ki na storilčevi strani pomeni zavest o namenu podkupovanja, na strani dajalca podkupnine pa ravnanje, ki takšen namen izraža. V konkretnem primeru naj bi vez med Reijom Niittynenom in Ivanom Janšo, bila vzpostavljena preko posrednika Zagožna, vez med Niittyneom in Zagožnom pa prav tako preko posrednikov Wolfa in Reidla. Načeloma sicer ni potrebno, da bi imel storilec tega kaznivega dejanja in dajalec podkupnine oziroma obljube podkupnine neposreden stik, vendar je pri konkretnem očitku, ko naj bi bilo dejanje storjeno s posredovanjem, bilo potrebno že v opisu dejanja konkretizirati ne samo okoliščine dane ponudbe temveč tudi okoliščine sprejema ponudbe. V konkretnem primeru so okoliščine dane ponudbe povsem nejasne, okoliščin sprejema ponudbe pa opis dejanja ne vsebuje. Opis dejanja v obtožnem predlogu V skladu z določili 434. člena ZKP, mora obtožni predlog obsegati med drugim tudi opis dejanja iz katerega morajo izhajati zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. V sporni zadevi iz tega, kako je konkretno dejanje opisano (tako v

obtožnem predlogu kot v izreku sodbe), ne izhaja, da je pritožnik sprejel obljubo nagrade. Sprejem obljube kot eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja je sicer povzet v abstraktnem opisu dejanja, v konkretnem opisu dejanja pa ta zakonski znak ni opisan. Iz tega sledi, da dejanje, kakršno naj bi se bilo – sledeč opisu – zgodilo, ni kaznivo dejanje, ker za sklep, da je bila obljuba sprejeta, v opisanem življenjskem dogodku ni nobene podlage. Z drugimi besedami: obtožni akt je nesklepčen, v izreku je, na način, da je sprejem ponudbe kot eden od zakonskih znakov le prepisan iz zakona, napravljena konkluzija brez podlage v očitku, ki bi moral biti konkretiziran že v obtožnem aktu. Sodnik ne more začeti kazenskega postopka, če iz obtožnice (obtožnega

predloga) ne izhaja jasno in določno (v smislu lex certa), česa je posameznik obdolžen. Če namreč znaki KD niso jasno in določno opredeljeni in če ni jasno in določno opredeljeno ravnanje obdolženega, s katerim naj bi izpolnil te znake kaznivega dejanja, pa ni poseženo samo v načelo lex certa, temveč tudi v pravico do poštenega sojenja, saj se obdolženi ne more učinkovito braniti (22. člen Ustave). Opozoriti je potrebno, da gre pri tej »pomanjkljivosti« za drugačno in hujšo pomanjkljivost obtožnega akta, kot je premalo določen čas in kraj storitve domnevnega kaznivega dejanja. Čas in kraj storitve nista elementa kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen pritožnik. Odsotnost teh elementov

35

postavlja pod vprašaj, ali je očitano dejanje sploh dovolj individualizirano, da se ve, za kateri življenjski dogodek gre. Sprejem (obljube) pa je element kaznivega dejanja in če v obtožnem aktu ni konkretnega opisa ravnanja, ki naj bi predstavljalo sprejem, konkretno ravnaje, naj bodo drugi elementi in okoliščine še tako natančno opisani, ni kaznivo dejanje. Treba je biti pozoren tudi na to, da gre za problem, ki nima odločilne zveze z vprašanjem indičnega dokazovanja. Ravnanja, ki bi predstavljalo element kaznivega dejanja, pa ga tožilec ni navedel, sodišče sploh ne sme ugotavljati – naj bo z neposrednimi ali s posrednimi dokazi. Bistvo očitane kršitve Ustave in Kazenskega zakonika lahko zamegli okoliščina, da je sodišče dejstva, ki naj bi substancirala (zgolj) formalno navedbo enega od znakov kaznivega dejanja, ugotovilo (pravilno ali ne, je drugo vprašanje) s pomočjo posrednih, indičnih dokazov. Ta postopek in njegov rezultat sta že sama po sebi sporna, tudi če bi sodišče na ta način – posredno - dokazalo obstoj odločilnih dejstev, ki bi jih bil tožilec navedel. V tem primeru pa se je zgodilo nekaj drugega: sodišče je na podlagi indičnih dokazov sklepalo, da obstajajo dejstva, ki jih tožilec sploh ni navedel in iz katerih naj bi šele izhajalo, da je bila obljuba sprejeta. Tega bi sodišče ne smelo storiti, četudi bi ugotovitev o obstoju takšnih dejstev lahko oprlo na neposredne dokaze. Če je sodišče prve stopnje že kršilo kazenski postopek, ker je razsojalo na podlagi nesklepčnega obtožnega akta, pa za odločitev ne bi smelo uporabiti dejstev, ki jih tožilec ni navedel in iz katerih (šele) izhaja (glej 434. člen ZKP) obstoj kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče pa je storilo ravno to – in za povrh še prikrito, samo v obrazložitvi. Na ta način ni mogoče zakrpati pomanjkljivega obtožnega akta. Dejstvo je, da bo moralo sodišče ob takšnem opisu dejanja v obtožnem predlogu, obtožni predlog zavreči (ker dejanje kot je opisano ni kaznivo dejanje, 435. člen ZKP v povezavi s 1. točko I. odstavka 277. člena

ZKP), in ne da je prevzelo vlogo tožilca. Glede na navedeno menimo, da dejanje kot je opisano in za katerega je bil pritožnik obsojen ne vsebuje vseh zakonskih znakov, kar posledično pomeni, da je sodišče kršilo 28. člen Ustave. Kraj storitve kaznivega dejanja kot bistvena okoliščina kaznivega dejanja (načelo zakonitosti, 28. člen Ustave RS, kršitev pravice do sodnega varstva 23. člen Ustave RS) Obtožni akt in tudi prvostopenjska obsodilna sodba ne

36

24 Navedeno izhaja iz Finske prvostopenjske sodbe kjer sodišče jasno navede, da bi pritožnik bil na Finskem oproščen, ker dejanje, pritožnika po Finski zakonodaji ni kaznivo dejanje, pri čemer bi po pravnomočnosti sodbe veljalo tudi načelo ne bis in idem glede ponovnega sojenja o isti stvari.

obsegata temeljnih navedb glede očitanega kaznivega dejanja, in sicer navajanje kraja storitve dejanja. Nesporno je da v konkretnem primeru kraj storitve ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja je pa vsekakor v konkretnem primeru odločilna okoliščina za presojo pravilne uporabe kazenskega zakonika. Iz obtožnega predloga in iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno na neznanem kraju, pri čemer niti iz obrazložitve obtožnega predloga oziroma sodbe ne izhaja, da bi bil ta »neznani kraj« v R. Sloveniji. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da iz opisa dejanja izhaja, da so provizijo obljubili in se z obljubo strinjali najmanj podpredsednik za marketing in prodajo Tuomas Korpi in izvršni direktor Heikki Hulkonen iz Patrie Vehicles Oy in Reijo Nittiyine (v nadaljevanju finski državljani). Kje je prišlo do obljube provizije iz obtožnega predloga in iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja prav tako kot ne izhaja, kje naj bi pritožnik preko Jožeta Zagožna od navedenih finskih državljanov sprejel obljubo plačila provizije za stranko SDS. V skladu z določili 12. člena KZ-1 kazenski zakon Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije, tudi če stori v tujini kakšno kaznivo dejanje, vendar se storilec v skladu z določili III. odstavka 134. člena KZ-1 preganja le, če je dajanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. V konkretnem primeru glede na opis dejanja v obtožnem predlogu oziroma v krivdoreku obsodilne sodbe kjer se navaja, da je bilo dejanje storjeno na neznanem kraju, ni bilo moč uporabiti določil kazenskega zakonika RS o krajevni veljavnosti, ker ni znano kje je bilo dejanje storjeno in posledično ni bilo moč presoditi ali je očitano dejanje kaznivo tudi po zakonu države v kateri je bilo dejanje storjeno. Navedeno je pomembno, ker bi lahko bilo dejanje (provizijo so obljubili finski državljani) storjeno na Finskem, na Finskem pa dejanje, ki se očita pritožniku ni kaznivo dejanje.24 Opredelitev kraja kaznivega dejanja z ozirom na določitev veljavnega kazenskega prava in pristojnega sodišča v konkretnem primeru ni zgolj drugotnega pomena kot je to navedlo Višje sodišče (glej str. 20-21 sodbe Višjega sodišča v predmetni

37

25 Višje sodišče je navedlo, da pritožnik zmotno meni, da je kraj kaznivega dejanja odločilna okoliščina, ki bi kakor koli vplivala na obstoj očitanega kaznivega dejanja oziroma na kazensko odgovornost pritožnika. Višje sodišče je v obrazložitvi sodbe (sodba stran 20) brez da bi to kakorkoli obrazložilo navedlo, da naj bi bil neznani kraj v RS, čeprav to iz obtožnega predloga in iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja citiram: »Zgolj dejstvo, da iz opisa ni razvidno kje točno na katerem kraju (v RS) je obdolženi Janša sprejel obljubo plačila nagrade…« 26 glej tudi mnenje prof. Beleta – časopis Demokracija, 24. april 2014 27 Tako ga finsko sodišče celo večkrat poimensko navaja in razbremenjuje (glej prevod finske sodbe, stran 62 do 68) ter tako med finsko sodbo in slovenskima sodbama obstaja diametralno nasprotje v koneksni zadevi.

zadevi25), temveč ima daljnosežne posledice tako glede obstoja kaznivega dejanja kakor tudi glede pristojnosti sodišča. V danem primeru so si tri države (Avstrija, Slovenija in Finska) kar »po domače« razdelile zadevo z resnimi posledicami za pritožnika in soobdolžene. Ta umetna delitev zadeve med tremi državami je privedla do absurdne situacije, kjer imamo obsodilno sodbo v Sloveniji in oprostilno sodbo na Finskem, za finske državljane, ki naj bi obljubo dali (sodba sicer še ni

pravnomočna) in to kljub temu, da je kaznivo dejanje sprejemanja obljube koneksno povezano z dajanjem obljube, kar pomeni, da nedokazanost dajanja obljube hkrati učinkuje kot nedokazanost sprejemanja obljube.26 Prav tako je potrebno poudariti, da iz finske sodbe izhaja, da bi bil pritožnik na Finskem (če bi bilo finsko sodišče pristojno tudi zanj) oproščen.27 Vrhovno sodišče naših navedb povezanih z neznanim krajem kaznivega dejanja v ZVZ ni upoštevalo, ker je te navedbe štelo kot nedovoljeno novoto, ki je nismo navajali v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Takšne navedbe Vrhovnega sodišča so pravno in dejansko zgrešene. Dejstvo je, da smo v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v poglavju »Kršitev kazenskega zakona« jasno in nedvoumno navedli, da opis dejanja kot historičnega dogodka ne vsebuje odločilnih dejstev, ki konkretizirajo kaznivo dejanje in pri tem posebej poudarili, da v opisu ni konkretizirano kje je bilo dejanje storjeno (pritožba stran 33). Prav tako pa je dejstvo, da je Višje sodišče dolžno po uradni dolžnosti v skladu z določili 383. člena ZKP preizkusiti ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon in v kolikor Višje sodišče tega ni storilo pritožnik s temi navedbami v ZVZ nikakor ni prekludiran kot to zmotno navaja Vrhovno sodišče. Glede na navedeno menimo, da je sodišče prekršilo kazenski zakon glede vprašanja uporabe kazenskega zakona in kazenskega pregona in s tem kršilo 28. člen Ustave, Vrhovno sodišče pa je s stališčem o prekluziji pritožniku kršilo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. c.) Kršitev pravice do obrambe Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi opr. št. U-I-289/95

38

28 Navedene pravice ustrezajo pojmu "fair trial", kakor ga opredeljuje tudi EKČP v prvem in naslednjih odstavkih 6. člena. Po prvem odstavku tega člena ima vsakdo pravico, da v kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Določba drugega odstavka 6. člena EKČP opredeljuje domnevo nedolžnosti, določba tretjega odstavka tega člena pa določa minimalne pravice osebe, ki je obdolžena kaznivega dejanja in med njimi tudi pravico obdolženca: a) da ga takoj in nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni, in b) da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Drugi in tretji odstavek 6. člena EKČP predstavljata po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice specialno izvedbo splošnega načela, ki ga vsebuje določba prvega odstavka tega člena. Domneva nedolžnosti, ki ji je posvečen drugi odstavek, in različne pravice, primeroma navedene v tretjem odstavku (»minimalne pravice«), so med drugim sestavni del pojma pošteno sojenje v kazenskih postopkih. (zadeva Deweer, sodba z dne 27.2.1980; Publications ECHR, Ser. A, Vol. 35; p. 56). Pri tem je po ustaljeni praksi sodišča tudi zahteva po enakosti orožij v smislu »fairbalance« med strankami v načelu enako uporabna tako v civilnih kot tudi v kazenskih zadevah (zadeva DomboBeheer proti Nizozemski, sodba z dne 27.10.1993, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 274, p.33). Evropsko sodišče za človekove pravice pogosto poudarja, da je namen EKČP varovati ne pravice, ki so teoretične ali iluzorne, ampak pravice, ki so dejanske in učinkovite; to še posebej velja za pravice obrambe z vidika prominentne vloge, ki jo ima v demokratični družbi pravica do poštenega sojenja, iz katere pravice do obrambe izhajajo (zadeva Artico, sodba z dne 13.5.1980, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 37, p.33). Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-345/98 pojasnilo, da namen pravnih jamstev v kazenskem postopku, primeroma naštetih v 29. členu Ustave, je zagotoviti poštenost sojenja pred neodvisnim sodiščem. Zato je treba določbo 29. člena Ustave razlagati v povezavi z 22. in 23. členom Ustave, s katerima je opredeljena temeljna pravica do poštenega sojenja. ZKP določa, kaj mora vsebovati obtožnica, v 269. členu. Po 2. točki prvega odstavka tega člena mora obtožnica obsegati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Takšen opis kaznivega dejana zahteva ZKP tudi za obtožni predlog (prvi odstavek 434. člena v zvezi s 429. členom ZKP). Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr.št. I Ips 101/2008 izhaja, da mora opis dejanja kot historičnega dogodka vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje. Odgovornost tožilca je, da v opis dejanja navede tudi dejstva in okoliščine, ki omogočajo: 1) presojo ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, 2) določitev, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja in 3) obrambi, da natančno ve, kaj je predmet obtožbe, to pa je predpogoj za uspešno obrambo.

navedlo, da je temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, da je posameznik seznanjen z obtožbo - to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Ta predpostavka predstavlja sestavni del pravice iz prve alinee 29. člena ustave, ki jo EKČP varuje posebej in izrecno v določbi a) tretjega odstavka 6. člena.28 V konkretnem primeru iz opisa dejanja izhaja, da se je obdolženemu Ivanu Janši očitalo, da je v času od 10.08.2005 do 22.08.2005 na neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski način preko Jožeta Zagožna za stranko SDS sprejel obljubo plačila provizije za prodajo po pogodbi, ki je bila dogovorjena v 4,2% proviziji za Walterja Wolfa kot poseben bonus, ta pa je bila vključena v 7,5% provizijo za družbo RHG Riedl Handelsgesellschaft m. b. H. Jože Zagožen, preko katerega naj bi Ivan Janša sprejel obljubo plačila provizije, pa naj bi to obljubo prejel preko Walterja Wolfa in Hansa Wolfganga Riedla od Reija Niittynena. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe v zvezi kršitve do obrambe navedlo, da je opis dejanja v izreku sodbe vseboval opis vseh zakonskih znakov kaznivega deanja in da je obtožni predlog omogočal pritožniku osredotočeno dokazovanje in učinkovito obrambo. Navedeno naj bi izhajalo iz dejstva, da je pritožnik podal zagovor in obširno in izčrpno utemeljeval svojo obrambo (sodba Vrhovnega sodišča, točka 141 in 144). Takšne navedbe ne samo da so pravno zgrešene, so tudi v nasprotju s potekom postopka in obrambo pritožnika. Pritožnik je v

39

29 Glej odklonilno ločeno mnenje sodnika Deisingerja k sklepu št. Up -373/14 , z dne 11.06.2014, stran 5

svojem zagovoru glede na očitke lahko zgolj zanikal, da bi s komerkoli od omenjenih v obtožnem predlogu govoril o Patrii ali da bi bil z njimi v kakršnikoli drugi posredni komunikaciji v zvezi s Patrio, zato tudi ni mogel sprejeti obljube nagrade. Takšen zagovor v katerem je pritožnik lahko samo pojasnil, da ni imel s soobdolženimi nikakršnega kontakta v zvezi s Patrio, zanikal sprejem obljube nagrade in pojasnil v kakšnih razmerjih je bi s posameznimi soobdolženimi nikakor ne kažejo na obširno in izčrpno obrambo kot to navaja Vrhovno sodišče še manj pa na seznanjenost z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narav, ki omogočajo učinkovito obrambo. Iz opisa dejanja v konkretni zadevi niso izhajali dejanski in pravni vidiki obtožbe, ki bi obdolženemu omogočili učinkovito obrambo. Dejstvo je, da se obdolženi že zoper časovno odprt okvir obtožbe težko ali sploh ne more učinkovito braniti. Nemogoče se je braniti, če se obdolženemu očita, da je storil kaznivo dejanje na neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski način pri tem pa se tudi ne navede, od kot izhaja, da je obdolženi dejansko bil seznanjen z dano obljubo plačila provizije, da je to obljubo dejansko sprejel in z njo soglašal, da je obljubo sprejel z namenom, da bo izkoristil svoj vpliv in posredoval, da se opravi kakšno uradno dejanje in brez da se navede višina obljubljene provizije, ki bi jo naj obdolženi sprejel. Navedbe Višjega sodišča, da gre v konkretnem primeru za očitek kompleksnejšega kaznivega dejanja, ki ni konkretizirano skozi dejstvene okoliščine ampak je potrebno upoštevati kompleten, v sodbi ponujen opis poteka dogajanja, ki skupaj z abstraktnim dejanskim stanjem predstavlja celoto, so nenavadne in v bistvu pomenijo sodbo presenečenja, ki je ustavno prepovedana.29 Kaznivo dejanje sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po I. odstavku 269. člena KZ ni neko kompleksno kaznivo dejanje v katerem ne bi bili jasno opredeljeni zakonski znaki, te »kompleksnosti« pa Višje sodišče tudi ne pojasni. Zgolj zakonski znak »sprejem obljube«, za katerega Višje sodišče navaja, da je dovolj določno determiniran že v samem zakonu in tega zakonskega znaka, razen v abstraktnem opisu niti ni potrebno v konkretnem opisu dejanja natančneje opredeliti, je po našem mnenju pomensko odprt, kar pa sodišče očitno ni upoštevalo. Pri očitanem kaznivem dejanju je potrebno namreč upoštevati, da izraz sprejeti obljubo ni isto kot prejeti obljubo v pomenu izvedeti

40

30 Povzeto po prof. dr. Bele, intervju v časopisu Demokracija, z dne 24. april 2014

zanjo. Obljuba darila ali nagrade se sprejme, ko je izraženo soglasje za njeno izpolnitev ob prevzemu nasprotne obveznosti izrabljanja položaja ali vpliva za posredovanje pri uradnem dejanju določene uradne osebe. Se pravi, da je sprejetje obljube izvršeno šele s pristankom na določeno nasprotno obveznost30. V obtožbi in v opisu dejanja v obsodilni sodbi ni mogoče najti dejstev, iz katerih bi bilo moč razbrati, kako je Janša izpolnil vse navedene znake kaznivega dejanja glede sprejemanja obljube. Sicer je res, kar navaja Višje sodišče, da je potrebno upoštevati kompleten opis dejanja, v kolikor pri tem Višje sodišče meni, da je potrebno upoštevati abstraktni in konkretni opis dejanja, poudariti pa je potrebno, da je ob povzemanju zakonskih znakov iz abstraktnega opisa v konkretni opis potrebno navesti vsa tista odločilna dejstva v katerih se izražajo zakonski znaki, ki se nikoli ne odražajo v tisti splošnosti, ki si jih je zakonodajalec zamislil, ampak se vedno izražajo na nek poseben konkreten način in ta konkreten način mora biti opisan v obtožbi oziroma v opisu dejanja v obsodilni sodbi, kar pa je Višje sodišče v tem konkretnem primeru spregledalo. Naše očitke, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih je Vrhovno sodišče zavrnilo in zgolj ponovilo pavšalne in dokazno nepodprte navedbe prvostopenjskega in Višjega sodišča o aktivni vlogi pritožnika, o seznanjenosti pritožnika s postopkom, spremljanju priprav, nadzorovanju priprav na izvedbo postopka in seznanjenosti z dogovori in z dajanjem navodil, ta dejstva pa naj bi vodila k sklepu, da je pritožnik sprejel obljubo plačila provizije, kar naj bi sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo. Gre ponovno za povsem pavšalne in dokazno nepodprte navedbe o odločilnih dejstvih, ki jih skuša Vrhovno sodišče tako kot tudi Višje in prvostopenjsko sodišče pojasnjevati z navedbami o nespornem komunikacijskem kanalu, o nespornem sprejemu obljube nagrade, ki v obrazložitvi sodbe Višjega sodišča ni nikjer obrazložena v sodbi prvostopenjskega sodišča pa se glede sprejema obljube nagrade navaja zgolj to, da je bil pritožnik seznanjen z obljubo nagrade in jo tudi sprejel, saj ga je zato bilo potrebno informirati tudi o tem, da obljubljeno plačilo še ni bilo realizirano (sodba sodišča prve stopnje stran 115).

Navedbe Višjega sodišča o “kompletnem” opisu dejanja so nelogične. Dejstvo je, da gre v konkretnem primeru za povsem enostavno kaznivo dejanje, ob pomanjkanju dokazov pa ta enostavnost preraste v kompleksnost, ker sodišče ne zna oziroma ne more odgovoriti na bistvena vprašanja, ki se nanašajo na kraj storitve kaznivega dejanja (kje), na čas

41

31 Iz sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10 in Up-748/10 z dne 12. 5. 2011, izhaja citiram: »Ustavnopravno jamstvo obrazloženosti je v korelativnem odnosu z nekaterimi drugimi ustavnopravnimi vrednotami, izrazito npr. s človekovo pravico do pravnega sredstva. Tako je stopnja obrazloženosti med drugim določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo o vsakem posameznem primeru. Odsotnost obrazložitve sodbe, s katero se uresničuje pravica do meritorne odločitve, ki je element človekove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ima za posledico kršitev tudi te pravice.«. Glede obrazloženosti sodne odločbe opozarjamo tudi na odločbo ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23.9.2010, citiram: »Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč Ustavno sodišče v svojih odločbah pogosto poudarja. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.«

storitve kaznivega dejanja (kdaj), na način storitve kaznivega dejanja (kako) in na namen storitve (zakaj). Prav tako sodišče ne pojasni bistvenih okoliščin, ki jih navaja v konkretnem opisu dejanja in sicer kaj pomeni spremljanje in nadzor priprav nad izvedbo postopka oddaje naročila zaupne narave. Posledično sodišče tudi ne pojasni, kako in na kakšen način in od kod izhaja, da je obdolženi Janša skupaj z Zagožnom spremljal in nadzoroval priprave na izvedbo postopka oddaje naročila zaupne narave. Sodišče v obrazložitvi sodbe ne pojasni od kot izhaja, da je bil obdolženi Janša seznanjen z dogovori Zagožna z Niittynenom in Riedlom, kot se to navaja v opisu dejanja. Prav tako iz obrazložitve sodbe ni razvidno kakšne dogovore naj bi obdolženi Janša imel z Niittyneom in Riedlom in kakšna navodila jima je dajal, kdaj in kje je te dogovore sklepal in kdaj in kje je dajal navodila, čeprav se v opisu dejanja zatrjuje, da je takšne dogovore imel in da je navodila dajal. Sodišče ne pojasni iz katerih okoliščin izhaja, trditev v opisu dejanja, da naj bi Jože Zagožen posredoval obljubo Niittynena obdolženemu Janši, ne pojasni kdaj se je to zgodilo, kje se je to zgodilo in na kak način se je to zgodilo. Sodišče v obrazložitvi sodbe ne pojasni konkretnih okoliščin iz katerih bi izhajalo, da je obdolženi Janša dejansko obljubo, ki mu naj bi bila posredovana od Niittynena preko Zagožna, sprejel, se z njo strinjal in privolil, da bo izkoristil svoj vpliv in posredoval, da se opravi uradno dejanje. Sodišče v obrazložitvi sodbe ne pojasni kdaj, kje in od kot izhaja, da naj bi obdolženi Janša, dal navodilo Zagožnu, da naj zahteva 30% predplačilo obljubljen provizije, kot se to navaja v opisu dejanja pri tem je potrebno podariti, da se tudi pri zahtevi za plačilo provizije navaja, da naj bi jo Zagožen zahteval na neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski način, prav tako sodišče ne pojasni kdaj, kje in komu naj bi obdolženi Janša potrdil lokalnega industrijskega partnerja.31 Ustavno sodišče je že v zadevi U-I-92/96 jasno navedlo, da iz pravice do poštenega sojenja, ki izhaja iz 22. in 23. člena Ustave, izhaja tudi, da mora imeti oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. To pa je mogoče samo,

42

če je opis kaznivega dejanja dovolj jasen, kar pa v konkretnem primeru ni bil in tudi obrazložitev sodbe glede na zgornje navedbe ne dosega minimalnih standardov . Da gre v konkretnem primeru očitno za povsem nejasen opis dejanja nenazadnje izhaja tudi iz ugotovitve Vrhovnega sodišča, da je zakonski znak sprejem obljube v konkretnem opisu dejanja konkretiziran v obliki plačila provizije pri čemer je le potrebno opozoriti, da ne tožilec, ne prvostopenjsko sodišče in ne Višje sodišče tega niso “ugotovili”, kar sicer ne preseneča, ker je takšna ugotovitev očitno pravno zgrešena in podana z namenom obrazložitve neobstoječega, prav tako pa takšna ugotovitev kot smo te že pojasnili pomeni sodbo presenečenja. Zgolj trditev, da je obdolženi sprejel obljubo plačila provizije brez opisa drugih jasnih in konkretnih dejanskih okoliščin storitve kaznivega dejanja v konkretnem primeru pritožniku ni omogočala učinkovite obrambe in mu je bila kršena pravica do obrambe zagotovljena v 29., 22. in 23. členu Ustave. d.)Enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS) Iz sklepa ustavnega sodišča št. U-I-253/07, Up-2118/06 z dne 20. 11. 2008, izhaja citiram: »Ustavno sodišče v vprašanja, ki so – kot v obravnavanem primeru – le vprašanja pravilne uporabe prava, na podlagi 22. člena Ustave poseže samo v izjemnih primerih, če je odločitev tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za arbitrarno. To bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti in bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ali če bi ugotovilo, da so argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev.« V konkretnem primeru menimo, da je pravna opredelitev sodišča, da je Ivan Janez Janša storil očitano kaznivo dejanje v sostorilstvu povsem arbitrarna, ker temelji na očitno napačni razlagi pravne norme in je brez razumnih pravnih argumentov, kar posledično pomeni kršitev 22. člena Ustave RS. Pritožniku se je očitalo, da je kaznivo dejanje sprejemanje daril za nezakonito posredovanje po I. odstavku 269. člena KZ storil v sostorilstvu z Jožetom Zagožnom. Da naj bi obdolženi Ivan Janša dejanje storil v sostorilstvu izhaja iz abstraktnega opisa dejanja iz konkretnega opisa dejanja in iz obrazložitve sodbe pa to ne izhaja. V konkretnem opisu dejanja je v zvezi povezave med Ivanom Janšo in Jožetom Zagožnom navedeno, da naj bi bil obdolženi

43

Ivan Janša seznanjen, da je bilo v času priprav na izvedbo postopka oddaje naročila zaupne narave št - MORS 407/2005-TRP Pehotna bojna vozila - kolesniki 8X8 Ministrstva za obrambo R. Slovenije Jožetu Zagožnu predlagano, da naj vlada imenuje in predlaga lokalnega zastopnika Patrii Vehicles Oy in da naj v postopku oddaje naročila zagotovi politično podporo ter podporo na MORS, da bo v postopku oddaje naročila izbran kot najugodnejši ponudnik, saj je skupaj z Jožetom Zagožnom spremljal priprave na izvedbo postopka oddaje naročila, ga nadzoroval in bil obveščen, da naj se finskemu podjetju predlaga takega lokalnega zastopnika, kateri bo v postopku oddaje naročila zaupne narave zastopal finsko družbo Patria Vehicles Oy, da bo v postopku oddaje naročila izbran za najugodnejšega ponudnika ter, da se naj lokalnemu zastopniku zagotovi tudi podpora na MORS v nadaljnjem postopku. Da je bil z dogovori Jožeta Zagožna z Reijem Niittynenomo in Hansom Wolfgangom Riedlom redno seznanjen najmanj preko Jožeta Zagožna, Jože Zagožen pa je Reija Niittynena in Hansom Wolfganga Riedla sam ali preko Walterja Wolfa seznanjal z dogovori in navodili Ivana Janše. Da naj bi Ivan Janša preko Jožeta Zagožna v času od 10.08.2005, do 22.08.2005 sprejel obljubo plačila provizije za stranko SDS. Da je Jože Zagožen z enakim namenom 22.08.2005 po navodilih Ivana Janše na neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski način, preko Walterja Wolfa, ta pa preko Hansa Wolfganga Riedla, od Reija Niittynena zahteval 30% predplačilo obljubljen provizije in pogodbo, ki bo vsebovala predplačilo. Da je Jože Zagožen dne 01.09.2005 na sestanku organiziranem v prostorih HSE predlagal kot lokalnega zastopnika družbo Rotis d.o.o, in da je neugotovljenega dne po 08.09.2005 odločitev, da je družba Rotis d.o.o, zastopnik oziroma lokalni partner Patrie Vehicles Oy potrdil še predsednik Vlade Ivan Janša. Jožetu Zagožnu in Ivanu Janši, ki sta spremljala postopek oddaje naročila zaupne narave je bilo znano, da postopek še ni zaključen, ker si je MORS pridržal pravico do razveljavitve, ustavitve ali zaključka celotnega postopka ali samo dela naročila, da naročila ne odda in ker Jože Zagožen preko Walterja Wolfa in Hansa Wolfganga Riedla, Hans Wolfgang Riedl pa od predstavnikov finske družbe Patria Vehicles Oy, ni prijel pogodbe, v kateri bi bilo določeno že dne 22.08.2005 zahtevano 30%-no predplačilo obljubljene provizije, je Jože Zagožen 1.7.2006, 6.7.2006, 11.07.2006, 17.07.2006 in 27.07.2006 na neugotovljenem kraju v Sloveniji preko Walterja Wolfa, ta pa preko Hansa Wolfganga Riedla, od Reija Niittynena večkrat zahteval 30% predplačilo. Iz takšnega konkretnega opisa dejanja že na prvi pogled in

44

očitno ne izhaja, da bi obdolženi Ivan Janša in Jože Zagožen skupaj neposredno izvršila kako izvršitveno dejanje, prav tako pa iz tega opisa dejanja očitno ne izhaja, da bi obdolženi Jože Zagožen storil ravnanje, ki samo po sebi ni izvršitveno v krajevnih in časovnih okoliščinah, ki bi bile povezane z izvršitvenim dejanjem obdolženega Ivana Janše. Navedbe Višjega sodišča, da je očitek iz konkretnega opisa vsebinsko ožji in je zato ta okoliščina irelevantna in na obstoj kaznivega dejanja in na zaključek o sostorilstvu nima nobenega vpliva so milo rečeno nenavadne. Dejstvo je, da se Janši očita, da je sprejel obljub nagrade za stranko SDS, kar pa se obdolženemu Zagožnu ne očita in že iz tega razloga je očitek sostorilstva v konkretnem primeru očitno pravno povsem zgrešen. (Zagožnu se namreč očita, da je sprejel obljubo nagrade zase (v abstraktnem delu opisa ) oziroma najmanj zase (v konkretnem delu opisa) in da je terjal obljubo nagrade, kar bi logično pomenilo da je storil dve samostojni

kaznivi dejanji). Navedbe Višjega sodišča, da je šlo med Janšo in Zagožnom tokom celotnega inkriminiranega obdobja za zavestno in v tolikšni meri prepleteno sodelovanje usmerjeno v isto prepovedano posledico, ki se izkazuje kot sprejem obljube provizije, katero je Zagožen sprejel najmanj zase Janša pa za stranko SDS, da brez udeležbe enega ali drugega kaznivo dejanje ne bi bilo izpeljano, k takemu stališču po se v celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče, bistveno odstopajo od pomena in razlage sostorilstva v pravni teoriji in dosedanji sodni praksi. Da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvo ne izhaja niti iz obrazložitve sodbe v kateri sodišče zgolj navaja, da je brez dvoma mogoče zaključiti, da je obdolženi Janša skupaj z Zagožnom storil očitano dejanje in je bilo torej storjeno v sostorilstvu. Kot razloge za tak zaključek sodišče navaja, da se obdolženi Janša v postopku ni želel osebno sestati s predstavniki Patrie Vehicles Oy, ni se ga smelo na zunaj vključevati, torej javno izpostavljati, ker je bilo to zanj preveč nevarno, zato brez sodelovanja Jožeta Zagožna ne bi bil seznanjen s predlogi finske strani, tudi glede plačila obljubljene provizije ne, brez sodelovanja Zagožna pa njegova navodila oziroma sporočila ne bi prišla do finske strani. Glede na vlogo obdolženega Janše kot predsednika vlade in ključnega odločevalca pa tudi Zagožen brez opisanega sodelovanja in usklajevanja z obdolženim ne bi mogel storiti očitanega mu kaznivega dejanja. Takšne navedbe sodišča ne kažejo na sostorilstvo temveč predvsem na to, da obdolženi Zagožen po mnenju sodišča očitno (brez sodelovanja in

usklajevanja z obdolženim Ivanom Janšo) ni imel vpliva, ki bi ga lahko izkoristil za posredovanje, da se opravi kakšno uradno dejanjem, kar posledično pomeni, da očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti in da je obrazložitev sodbe v nasprotju

45

32 Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 10073/2009 izhaja, da izostanek razlogov tako o objektivni komponenti sostorilstva, storjenega s sodelovanjem pri izvršitvi, kot tudi razlogov o subjektivni komponenti, to je zavesti in volji o skupni izvršitvi dejanja (delovanje cum animo auctoris), ter s tem o sostorilstvu, ki je eden od zakonskih znakov obsojencema očitanega kaznivega dejanja, torej o odločilnem dejstvu, predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

z opisom dejanja. Takšna razlaga sostorilstva, ki ga ponuja sodišče v obrazložitvi sodbe (sodba okrajnega sodišča, stran 115) očitno nima dosti skupnega s pomenom sostorilstva, ki ga je KZ opredelil kot, citiramo: »Sostorilec je vsak, ki skupaj z drugim izvrši kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno pripomore k storitvi«. Kaznivo dejanje, ki se očita Janši se sicer že povsem pojmovno ne more storiti v sostorilstvo. Sostorilstvo se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih, ki morajo biti izražena v opisu dejanja in v obrazložitvi sodbe, kar pa v konkretnem primeru ni bilo.32 Za presojo sostorilstva je bilo v konkretnem primeru potrebno upoštevati naravo očitanega kaznivega dejanja in kdaj se šteje, da je očitano dejanje storjeno. Ob pomanjkanju argumentov o sodelovanju pri izvršitvi dejanja se Višje sodišča zateka k navedbam, da so bila ravnanja Janše in Zagožna usklajena tekom celotnega inkriminiranega obdobja, pri čemer je verjetno povsem odveč opozoriti, da očitano dejanje ni trajajoče kaznivo dejanje. Glede na navedeno je potrebno opozoriti na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 343/2004 iz katere izhaja, da je za sostorilca mogoče šteti le osebo, ki je delovala v teku izvrševanja kaznivega dejanja. Oseba, ki pri kaznivem dejanju ni sodelovala v tem času, temveč pred njegovo izvršitvijo ali pa po vnaprejšnjem dogovoru po izvršitvi zato ne more biti storilec. Kot smo to že navedli je dejanje storjeno v sostorilstvu, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodeluje pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispeva k njegovi izvršitvi (25. člen KZ). Iz navedenega zakonskega opisa izhaja, da zakon kot storilca najprej opredeli vsakogar, ki zavestno sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar pomeni da je kot storilca mogoče šteti zgolj osebe, ki same v celoti ali delno izpolnijo zakonski opis kaznivega dejanja, vsi drugi, katerih ravnanja ni mogoče neposredno subsumirati pod zakonski opis, pa so lahko kvečjemu napeljevalci ali pomagači. Zakonska navedba, da se kot storilec šteje tudi kdor sicer ne sodeluje pri sami izvršitvi, vendar pa k njej odločilno pripomore pa pomeni, da je kot storilca mogoče šteti tudi osebe, ki same ne izpolnijo zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar njihova dejanja

46

33 Povzeto po dr. Ambrož, Storilstvo in udeležba v KZ-1 in sodni praksi, Podjetje in delo 2009, št, 7 34 Vrhovno sodišče RS, sodba I Ips 343/2004: »Za storilca je mogoče šteti le osebo, ki je delovala v teku izvrševanja kaznivega dejanja. Oseba, ki pri kaznivem dejanju ni sodelovala v tem času, temveč pred njegovo izvršitvijo ali pa po vnaprejšnjem dogovoru po izvršitvi, zato ne more biti storilec«, dr. Ambrož-kot zgoraj: »Po tukaj zastopanem stališču je potrebno vztrajati pri tem, da so podlaga za sostorilstvo lahko le ravnanja v času izvršitve, prispevke v času priprav pa je treba - glede na njihov naravo in pomen – presojati kot pomoč, napeljevanje ali posredno storilstvo«.

odločilno pripomorejo k temu, da je druga oseba lahko izpolnila zakonski opis kaznivega dejanja. Pri presoji odločilnosti je potrebno upoštevati, da je utemeljevanje sostorilstva zgolj na odločilnem prispevku k izvršitvi izjema, ki jo je potrebno obravnavati restriktivno.33 Glede na naravo kaznivega dejanja, ki se je očitalo Janši in glede na izvršitveni način storitve, ki se mu je očital (sprejem obljube nagrade za drugega) je sostorilstvo pri tem kaznivem dejanju že pojmovno izključeno tako v smislu, da bi dve ali več oseb sodelovali pri izvršitvi tega kaznivega dejanja (torej skupaj izpolnili zakonske znake), kot v smislu dejanja, ki odločilno prispeva k izvršitvi kaznivega dejanja. Sam sprejem obljube je namreč lahko zgolj intimna odločitev in pomeni voljo storilca, da to obljubo sprejme in to voljo na ustrezen način izrazi, pri tem pa si ne predstavljamo, da bi lahko kdorkoli s svojim delovanjem v teku izvrševanja kaznivega dejanja (torej samega sprejema obljube) odločilno vplival.34 Sostorilstvo se v konkretnem primeru zatrjuje v abstraktnem delu opisa (Ivan Janša skupno z Jožetom Zagožnom) v konkretnem delu opisa pa sostorilstvo ni konkretizirano in ga ni moč razbrati. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 128/2010 izhaja: »če obsojenčevo združitev z neznanim storilcem z namenom, da bi ropala, sodišče navede le v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, vendar nato ta očitek v konkretnem opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran, krši

kazenski zakon.« Vrhovno sodišče sicer navaja, da so v konkretnem opisu navedena posamezna ravnanja obsojenega Janše in Zagožna, ki predstavljajo sostorilstvo in pri tem navaja, da so dejanja tako prepletena, da gre za opis skupnega delovanja obeh storilcev, v nadaljevanju pa ne odgovori na naše argumentirane in obrazložene pritožbene navedbe, da je v konkretnem primeru sostorilstvo že pojmovno izključeno. Vrhovno sodišče brez pravnih argumentov ponavlja očitno zgrešena stališča Višjega sodišča, da sta Janša in Zagožen delovala skupaj, da bi izkoristila svoj vpliv in posredovala da se opravi uradno dejanje, kar naj bi pomenilo skupno delovanje-sostorilstvo. Glede na navedeno menimo, da je sodišče pri opredelitvi sostorilstva ravnalo arbitrarno in s tem obdolženemu kršilo ustavno pravico iz 22. člena ustave R. Slovenije (enako varstvo pravic).

47

35 Po ustaljeni ustavnosodni praksi med drugim izhaja iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti (glej Up-1038/07, U-I-80/07).

e.) Kršitev pravice do enakega varstva in kršitev načela nedolžnosti – indična sodba (22. in 27. člena Ustave RS) Višje sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da je potrebno poudariti, da gre v obravnavani zadevi za indično sodbo (sodba

Višjega sodišča, stran 19, odstavek 29.). O indični sodbi govorimo takrat, kadar sodišče odločilnih dejstev ne ugotovi na podlagi neposrednih (materialnih ali personalnih) dokazov, ampak na podlagi posrednih dokazov, tako imenovanih indicev. To pomeni, da sodišče iz znanega dejstva sklepa na resničnost drugega, še neznanega dejstva, pri čemer obsodilno sodbo izda takrat, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje (sodba Vrhovnega sodišča RS Kp 4/2006).

Indična sodba sama po sebi, kot taka, ne krši načela domneve nedolžnosti, v kolikor indice dejansko uporabimo kot t. i. »kontrolne dokaze« za potrditev ugotovljenih dejstev. V primeru »indične sodbe«, ki temelji zgolj na indicih, pa je že povsem po logiki stvari ogrožena domneva nedolžnosti, ki je določena v 27. členu Ustave RS, prav tako pa je takšna indična obsodilna sodba sprejeta z nujno arbitrarnostjo sodnika in zato očitno napačna, kar je v nasprotju z 22. členom Ustave RS.35 Dejstvo je, da v primeru sklepanja zgolj na podlagi indicev vedno pride do subjektivne in s tem arbitrarne razlage resničnosti še neznanega dejstva in vedno obstoji možnost drugačnega sklepanja s čemer pa je domneva nedolžnosti in iz tega izpeljano načelo in dubio pro reo zagotovo ogroženo. Ustavno sodišče RS v zvezi ustavnosti »indične sodbe«, ki bi temeljila izključno na indicih, glede na nam dostopne podatke, še ni zavzelo stališča, vendar menimo, da je, ne glede na zgoraj navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje Višje sodišče (ki pa ne temelji zgolj na indicih, kar bo

pojasnjeno v nadaljevanju), indična obsodilna sodba, kot je sodba v konkretnem primeru, v kazenskem pravu že povsem načeloma v nasprotju s 27. členom Ustave RS in predstavlja očitno napačno oziroma samovoljno sodno odločbo, kar je v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Dejstvo je, da na podlagi indica, v konkretnem primeru naprimer poslanega SMS sporočila s strani Zagožna Janši

48

(sodba okrajnega sodišča, stran 89), ni moč sklepati na vsebino tega sporočila. Prav tako kot ni moč na podlagi zapisa v rokovniku Zagožna, »sestanek z JJ« (sodba okrajnega sodišča, stran 90. prvi

odstavek), sklepati, da je do sestanka res prišlo, še manj pa kaj je bila vsebina sestanka. V konkretnem primeru je potrebno poudariti, da indici, ki naj bi v obravnavanem primeru obremenjevali Janšo in ki naj bi po mnenju sodišča bili med seboj tako trdno in logično povezani, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je Janša storil očitano kaznivo dejanje, ne izhajajo iz ravnanj ali dejanj Janše, temveč iz ravnanj oziroma navedb tretjih oseb in tudi v tem se v tej pritožbi obravnavana indična sodba bistveno razlikuje od indične sodbe, ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče s svojo sodbo opr. št. Kp 4/2006. Iz obrazložitve te sodbe Vrhovnega sodišča nedvoumno izhaja, da so posredni dokazi-indici, na podlagi katerih je bila izdana obsodilna sodba izvirali neposredno iz ravnanj oziroma dejanj obsojenega, pri čemer je prav tako potrebno poudariti, da so v tej indični sodbi, ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče, obstajali tudi določeni materialni dokazi in za obsojenega obremenilni zagovor soobtoženca, ki se v skladu z ZKP šteje kot obremenilni dokaz (primer odločba Ustavnega sodišča Up-719/03).

Indici so bili v tem primeru nesporno uporabljeni kot t. i. kontrolni dokazi, kar pa samo po sebi glede na obstoječo sodno prakso nikakor ni bilo sporno. Indici imajo vlogo posrednih dokazov, ki kažejo na odločilna dejstva z logičnim sklepanjem. Če sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, lahko odločilna dejstva ugotavlja tudi s pomočjo indicev oziroma posrednih dokazov. Glede na navedbe Višjega sodišča (sodba stran 42), da je tudi po oceni pritožbenega sodišča, glede na vprašanje Riedla, ki ga je le ta naslovil na Niittynena glede točnega zneska od katerega bodo obračunani odstotki (265.doc) edina logična ugotovitev, da Janšev sprejem obljube nagrade (za SDS), ne predstavlja miselnega delikta, ampak da gre za zavestno in voljno obdolženčevo ravnanje, ki se je v zunanjem svetu (preko številnih

med seboj povezanih in dopolnjujočih dokazov) jasno in povsem nedvoumno manifestiralo, pa morda ni odveč predstaviti vsebino tega »ključnega dokaza« in prikazati kako je sodišče v konkretnem primeru za ugotovitev relevantnih oziroma odločilnih dejstev uporabilo indice. Gre za elektronsko sporočilo, ki ga je Riedl dne 30.10.2006 posredoval Niittynenu in sicer naslednje vsebine: »SLO: WW je bil tukaj. Govoril je z dr. Z in je bilo rečeno, da hočejo

49

politični vodje videti podpisano pogodbo do 10.01. (petek) Dr. Z (v imenu njegovega šefa, je vprašal WW za točno vsoto od katere bodo obračunani procenti. Prosim svetujte, kot kaže je zelo pomembno. Jaz ne morem odgovoriti na to vprašanje, ker ne vem končne vrednosti projekta. 007 me je obvestil, da se je SSF vdal in priznal poraz – bomo videli.« Iz sporočila izhaja da je Riedl sporočil Niittynenu, da naj bi WW bil pri njemu, da naj bi WW govoril z dr. Z, da naj bi bilo rečeno, da hočejo politični vodje videti podpisano pogodbo. Da naj bi dr. Z v imenu svojega šefa vprašal WW za točno vsoto, da naj bi bilo to zelo pomembno in da je Riedla 007 obvestil, da se je SSF vdal in priznal poraz. Iz navedenega elektronskega sporočila ni moč zaključiti, da je Janša dejansko postavil kakršnokoli vprašanje (to ne izhaja niti iz »številnih med seboj povezanih in dopolnjujočih dokazov« kot to navaja

Višje sodišče pri čemer ne pojasni katere dokaze ima pri tem v mislih). Nikakršnega dokaza (posrednega ali neposrednega) ni v spisu s katerim bi dokazovali, da je obsojeni Janša, dejansko karkoli vprašal dr. Zagožna, v zvezi s točno vsoto od katere bodo obračunani procenti. Prav tako v spisu ni nikakršnega dokaza, da bi dr. Zagožen dejansko vprašal Wolfa za točno vsoto od katere bodo obračunani procenti. V spisu tudi ni nobenega dokaza, da je Wolf dejansko bil pri Riedlu in da bi dejansko Wolf karkoli Riedlu povedal, kar naj bi mu povedel dr. Zagožen. Nesporno pa je, da so navedbe Riedla v tem elektronskem sporočilu v delu, ki se nanaša na obvestilo 007 izmišljene in lažne. Na sojenju Riedlu v Avstriji je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno, da oseba z oznako 007 ne obstoja in da si je to oznako Riedl preprosto izmislil z namenom, da je bil deležen večjega procenta provizije za kar je bil tudi obsojen zaradi goljufije. Če si je Riedl izmislil osebo z nazivom 007 sicer še ne pomeni, da si je izmislil, kar naj bi mu dejal Wolf, obstaja pa o tem vsaj verjetnost oziroma vsaj dvom v resničnost takšnih navedb. Pri tem pa povsem zanemarimo, da bi si takšno vprašanje lahko izmislil tudi Wolf ali Zagožen. Sodišče na odločilno dejstvo (na sprejem obljube nagrade) ni sklepalo na podlagi posrednega dokaza, temveč je na podlagi enega posrednega dokaza sklepalo na obstoj – (resničnost) drugega posrednega dokaza in s takšnim ustvarjanjem posrednih dokazov prišlo do sklepa o odločilnem dejstvu. V konkretnem primeru posredni dokaz ne “izvira” od pritožnika temveč od Wolfa (Wolf naj bi Riedlu

sporočil, kaj naj bi mu povedal Zagožen, da mu je povedal Janša). S sklepanjem, da je ta posredni dokaz resničen (če prav za tak sklep razen navedbe Riedla niso obstajali ne neposredni in ne posredni dokazi)

50

je sodišče nadalje sklepalo na drug posredni dokaz, da je Zagožen povedal Wolfu to, kar naj bi Wolf povedal Riedl (tudi za ta sklep niso obstajali, razen navedbe Riedla, ne neposredni in ne

posredni dokazi) S ponovnim sklepanjem, da je tudi ta posredni dokaz resničen je sodišče nadalje sklepalo in sprejelo trditev, da je pritožnik dejansko vprašal Zagožna, v zvezi s točno vsoto od katere bodo obračunani procenti (tudi za ta sklep niso

obstajali, razen navedbe Riedla, ne neposredni in ne posredni dokazi). To vprašanje pa naj bi predstavljalo posredni dokaz, na podlagi katerega je sodišče sklepalo na odločilno dejstvo. (Takšen sklep, kot ga je naredilo sodišče je možen samo v primeru, če sodišče izhaja iz domneve krivde in očitno je sodišče počelo ravno to in s tem kršilo

načelo nedolžnosti.). Iz navedenega izhaja, da sodišče v konkretnem primeru indicev ni uporabilo kot t. i. »kontrolni dokaz« (kot je to bila dosedanja praksa pri uporabi indicev in kot to izhaja tudi iz že večkrat omenjene sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. Kp

4/2006), za potrditev ugotovljenih dejstev, temveč je indice štelo oziroma uporabilo kot dejstva. Vsebinsko na enak način (oziroma še na bolj sporen način, kar bo

pojasnjeno v nadaljevanju) je sodišče prišlo do zaključka tudi o drugem odločilnem dejstvu, ki ga izpostavlja v svoji sodbi Vrhovno sodišče in s katerim naj bi se sprejem obljube nagrade manifestiral v zunanjem svetu (sodba točka 23, stran 11) in sicer, da je Zagožen 22.08.2005 po navodilih Janše na neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski način, preko Wolfa, ta pa preko Riedla od Niittynena zahteval 30% predplačilo obljubljene provizije in pogodbo, ki bo vsebovala predplačilo, katero je moral Wolf pokazati Zagožnu. Podlago za takšne navedbe v opisu dejanja in sklep sodišča, da se je to res zgodilo (sodba točka 27, stran 34) predstavlja elektronsko sporočilo Riedla poslano Niittynenu dne 22.08.2005 (125.doc) naslednje vsebine: »Prosim, prinesite s seboj pogodbo, da bomo lahko na našem sestanku obvestili WW, da je vse v redu, pa tudi pismo glede 30% kot v CRO. WW mora pokazati dr.Z, da so pokriti. To je res pomembno. Hvala« Iz sporočila izhaja da je Riedl prosil Niittynenu, da naj prinese pogodbo, da bo lahko obvestil Wolfa, da je vse v redu, prav tako pa naj prinese pismo glede 30%, ki ga naj bi Wolf moral pokazati Zagožnu. Iz navedenega elektronskega sporočila ni moč zaključiti, da je Zagožen, preko Wolfa ta pa preko Riedla zahteval 30% predplačilo obljubljene provizije, še manj oziroma nikakor pa iz tega sporočila ni moč zaključiti, da je Zagožen 30% predplačilo provizije zahteval po navodilih Janše. Prav tako iz tega sporočila ni moč zaključiti, da je Zagožen zahteval

51

pogodbo, ki naj bi jo po navedbah v elektronskem sporočilu moral Wolf pokazati Zagožnu (gre za očiten nesmisel). V konkretnem primeru ne gre niti za sklepanje na podlagi ustvarjanja posrednih dokazov, kot je to bilo prikazano v zgornjem primeru, temveč očitno za čisto izmišljotino, ki ni podprta ne s posrednimi in ne z neposrednimi dokazi. Navedbe Vrhovnega sodišča o razumnih razlogih o tem odločilnem dejstvu (da je Janša dajal navodila Zagožnu), kar naj bi zraven navedenega elektronskega sporočila doc.125, izhajalo tudi iz že večkrat opisane komunikacijske verige in iz navedb, da je Zagožen v imenu svojega šefa vprašal Wolfa za točen znesek, od katerega bodo obračunani odstotki (Glede tega vprašanja je bilo že zgoraj pojasnjeno kako je sodišče prišlo do takšnega sklepa. Opozoriti pa je potrebno, da naj bi bilo to vprašanje, ki po mnenju Vrhovnega sodišča kaže na dajanje navodil Janše Zagožnu dne 22.08.2005, postavljeno šele 30.10.2006. Po zatrjevanju Vrhovnega sodišča naj bi bilo torej v imenu pritožnika šele leta 2006 vprašano, kakšna naj bi bila nagrada, obljube katera je bila domnevno sprejeta že leta 2005!) so milo rečeno nenavadne. Če je elektronsko sporočilo (265.doc), kot to šteje Višje sodišče oziroma elektronsko sporočilo (125.doc), kot to šteje Vrhovno sodišče ključni dokaz iz katerega izhaja zavestno in voljno ravnanje obsojenega Janše, potem gre očitno za nov standard dokazovanja, ki dosedanje standarde dokazovanja v kazenskem pravu postavlja povsem na glavo. Za pritožnika naj bi bila v obravnavanem primeru obremenjajoča tudi vsebina drugih sporočil, ki jih je Riedl sporočal Niittynenu (glej sodbo okrajnega sodišča; stran 86, prvi odstavek (080.doc), stran 90 (101b. doc), stran 91. (119.doc in 121.doc), stran 92-93 (129.doc), stran 94 (doc 156 in 160), 99 (163.doc), stran 108

(166.doc), stran 109 (125.doc, stran 111 (258 doc). Kot je že bilo pojasnjeno je tudi glede teh sporočil potrebno poudariti, da je Riedl Niittynenu o Janši sporočal to, kar naj bi mu sporočil Zagožen oziroma kar naj bi mu sporočil Wolf, da mu je sporočil Zagožen, pri tem pa ni nikakršnih dokazov, da je Janša karkoli sporočal Zagožnu, niti dokazov o tem, kaj je Zagožen (če sploh kaj) dejansko sporočil Riedlu ali Wolfu niti o tem, kaj je Wolf dejansko sporočil Riedlu. Pritožnika naj bi prav tako obremenjevale navedbe v elektronskem sporočilu, ki ga je Marija Badovinac Crnkovič poslala svojemu možu Ivanu Crnkoviču (sodba Okrajnega sodišča stran 97, 133a. doc). Tudi v tem primeru ni nikakršnega dokaza, da bi pritožnik imel kakršen koli stik z Marijo Badovinac Crnkovič oziroma Ivanom Crnkovičem celo več, Marija Badovinac Crnkovič je zaslišana kot priča pojasnila, da je ime pritožnika zlorabila z namenom, da bi naredila vtis o povezavah družbe Rotis, za kar se je pritožniku na glavni obravnavi tudi opravičila (sodba Okrajnega sodišča stran 97).

52

36 Glej tudi odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-18/93 v zvezi s praktičnimi posledicami domneve nedolžnosti in odločitev v zadevi U-I-25/95 v zvezi s pomenom dokaznih standardov.

Da je v konkretnem primeru bilo na podlagi istih posrednih dokazov moč sklepati, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno oziroma, da je možna drugačna razlaga teh posrednih dokazov, najbolj nazorno izhaja iz obrazložitve finske sodbe v tej zadevi. Finsko sodišče je ob uporabi istih posrednih dokazov (gre za elektronska sporočila Riedla Niittynenu, ki so jih kot dokaz pridobili finski varnostni organi

»finski dokazi«) zavzelo jasna in iz vidika kazenskega prava edina logična stališča, ki jih v nadaljevanju citiramo: »Okrožno sodišče ugotavlja, da morebitna zaposlitev oseb v isti organizaciji v preteklosti, pripadanje isti stranki in isto politično prepričanje ali predhodno poznanstvo, nima pomembnega vpliva na odločitev v tej zadevi. Prav tako nimajo vpliva na odločitev naključna srečanja in telefonski pogovori teh oseb, če upoštevamo dejstvo, da glede vsebine klicev v tej zadevi niso bili podani dokazi.« (finska sodba stran 64, prvi odstavek), »Omenjeno dokazno gradivo govori v prid navedbam v obtožnici. Vendar je po drugi strani vsebina omenjenega dokaznega gradiva zelo nedoločna. Lahko se ga tolmači tudi na način, ki so ga predstavili obtoženi.« (finska sodba stran 66, prvi in drugi odstavek), »Na podlagi predloženih dokazov obstaja možnost, da je na vsebino dokaznega gradiva vplivala želja oseb, ki so ga podale, da bi sklenile pogodbo o svetovanju s Patrio ali Patria Vehicles Oy in da bi vplivale na višino honorarja, ki naj bi jim bil izplačan po tej pogodbi.« (finska sodba, stran 66, tretji odstavek).

Posledično gre v zadevi za evidentno neutemeljen očitek kaznivega dejanja, kjer tožilstvo ni zadostilo zahtevam dokaznega bremena za obsodilno sodbo. To pa velja tudi za obsodilno sodbo sodišča, izrečeno kljub očitnemu pomanjkanju zadostnih dokazov za obsodilno sodbo in ob eklatantnem kršenju pravila in dubio pro reo, za katero Višje sodišče navaja, da gre za tako imenovano “indično sodbo”, kot je bilo prikazano zgoraj. Pri tem je v konkretni zadevi podana nedopustna popolna arbitrarnost sodišča in na prvi pogled očitna kršitev standarda za obsodilno sodbo (prepričanje sodišča

v krivdo, angl. »beyond reasonable doubt«). Pri tem pa je tak dokazni standard neposredno povezan z ustavno pravico do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS) in z njo neposredno povezanim pravilom in dubio pro reo.36 Tako prvostopenjska sodba temelji zgolj na pomanjkljivih indicih, ki pritožnika neposredno sploh ne zadevajo, saj je sodišče nekritično sledilo navedbam tožilstva, ob očitni kršitvi domneve nedolžnosti in pravila in dubio pro reo. Tako je domnevno "prepričanje" sodišča zgolj sledenje nepovezanim indicom ob zapolnjevanju vrzeli z lastno domišljijo. Kot je bilo že navedeno, npr. sodišče kar domišljijsko zaključi, da stiki pritožnika in pokojnega soobdolženega Zagožna v letu 2006 kažejo tudi na stike v letu 2005 (ob popolnem ignoriranju navedb obrambe, da je bil pritožnik

53

37 ESČP v tej sodbi št. 20883/09, navaja: »Against the above background, the Court finds that in the present case the decisions reached by the domestic courts were not adequately reasoned… In such circumstances it can be said that the decisions of the national courts did not observe the basic requirement of criminal justice that the prosecution has to prove its case beyond reasonable doubt and were not in accordance with one of the fundamental principles of criminal law, namely, in dubio pro reo (see, mutatis mutandis, Barber{, Messegué and Jabardo v. Spain, 6 December 1988, § 77, Series A no. 146; Lavents v. Latvia, no. 58442/00, § 125, 28 November 2002; and Melich and Beck v. the Czech Republic, no. 35450/04, § 49, 24 July 2008).”

varovana oseba, katere stiki so bili zabeleženi); da so stiki bili prav v zvezi z zadevo Patria (brez kakršnihkoli dokazov zoper pritožnika); da ne interes za razpis s strani pritožnika, ki ga je potrdila priča Erjavec in kot navaja tudi izrecno finsko sodišče v svoji sodbi, kažejo zgolj na nekakšno perfidno »strategijo« pritožnika itd. Posledično velja po analogiji enako, kot je zaključilo ESČP v zadevi Ajdarić proti Hrvaški.37 Obstanek takšne sodbe zoper pritožnika bil pomenil, da je dejansko lahko v kazenskem postopku obsojen vsakdo ob obstoju najmanjšega indica (npr. dolgoletno poznanstvo in stiki

osebe z obdolžencem tudi iz te osebe napravijo obdolženca). To pa pomeni popolno spremembo paradigme klasičnega kazenskega prava in njegove domneve nedolžnosti ter uvedbo nasprotnega načela domneve krivde. Pri tem napadena sodba že na prvi pogled ne dosega standarda za obsodilno sodbo in je zgolj arbitrarno nizanje nekaj nepovezanih indicov, ki se jih skuša povezati na način, da sodišče vse vrzeli v tožilski zgodbi (ne samo vrzeli, ampak prava

brezna v obtožbeni hipotezi) zapolnjuje ves čas z domišljijskim konstruktom v škodo obrambe (in popolnoma zanemari vse

razbremenilne dokaze ter pravilo in dubio pro reo). Problematiko »domišljijskega« zapolnjevanja vrzeli s strani organov pregona na splošno (brez obstoja relevantnih dokazov) ustrezno ilustrira primer Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Henry v. United States, 361 U.S. 98 (1959), kjer je sodišče štelo, da »indici«, kot so gibanje v bližini območja, kjer je prišlo do tatvine, in prenašanje zabojnikov ne zadosti utemeljenemu somu za odvzem prostosti in preiskavo osebe (kot so napačno

sklepala nižja sodišča). Podobno tudi v zadevi Brown v. Texas, 407 U.S. 143 (1979), zgolj dejstvo, da se je oseba gibala na območju, ki je bilo splošno znano po prodaji mamil, ter da se je oddaljevala od druge osebe, po mnenju Vrhovnega sodišča ZDA ni zadoščalo ne dokaznemu standardu utemeljenega suma ne dokaznemu standardu varnostnega pregleda (stop

and frisk). Žal se sodba prvostopenjskega sodišča zoper pritožnika, potrjena s strani višjega in vrhovnega sodišča, uvršča v kategorijo primerov kot sta prikazana Henry in Brown, s to razliko, da bi v danem primeru moralo biti zadoščeno celo veliko višjemu standardu za obsodilno sodbo, pa predloženi indici temu niti en face ne zadostijo. Glede na navedeno menimo, da je bilo v obravnavanem

54

primeru z indično sodbo pritožniku očitno kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS in enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS.

Razlogi, ki utemeljujejo zatrjevane kršitve

55

5 DRUGE NAVEDBE

Glede na dejstvo, da pritožniku na podlagi izpodbijane pravnomočne sodbo že prestaja zaporno kazen, poseg v osebno svobodo pa je eden najhujših posegov v človekovo osebnost, integriteto in dostojanstvo in glede na dejstvo, da mu je na podlagi te pravnomočne sodbe po sklepu državnega zbora prenehal mandat poslanca državnega zbora in mu je bilo tako poseženo v pasivno volilno pravico(Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo vodi pod opr. št. Up-790/14, U-I227/14, pritožniku do končne odločitve o Ustavni pritožbi sicer »vrnilo« mandat , vendar mu uprava

zaporov Dob ovira njegovo izvajanje), zaradi česar mu nastajajo nepopravljive posledice, pritožnik sodišče prosi, da zadevo obravnava absolutno prednostno in da v skladu z določili 58. člena ZustS zadrži izvršitev napadene sodbe in kot način izvršitve zadržanja (II. odstavek 40. člena) odloči, naj se izvrševanje zaporne kazni prekine in naj se zadrži nastop posledic pravnomočnosti obsodilne sodbe od njihovega nastanka dalje.

56

6

PRILOŽENI DOKUMENTI

Zaporedna št. 1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 2457/2010, z dne 5.6.2013 Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 2457/2010, z dne 12.09.2011 Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 2457/2010, z dne 28.09.2011 Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 2457/2010, z dne 27.05.2013 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II. Kp 2457/2010, z dne 21.03.2014 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št, I Ips2457/20101, z dne 01.10.2014 Sklep Občne seje Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 1394/2014 Sklep Občne seje Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 1569/2014 Sklep Vrhovnega sodišča RS Su 1555/2014 Zapisnik Občne seje Vrhovnega sodišča Prevod finske sodbe od strani 62 do 69 (celotna sodbo s prevodom se nahaja v kazenskem spisu Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 2457/2010) Časopis Demokracija -intervju, prof. dr. Ivan Bele Elektronsko sporočilo z dne 18.04.2014, ki ga je poslal direktor Višjega sodišča v Ljubljani Objavljeni članki na katere se sklicujemo v tekstu pritožbe Elektronsko sporočilo.125.doc Elektronsko sporočilo 265.doc Sklep DZ RS o prenehanju mandata poslancu Ivanu Janezu Janši Notarska izjava Mire in Radovana Marvin Pooblastilo

Seznam zahtevanih prilog

- Dokazilo o pravnem statusu,

če pritožnik ni fizična oseba

(točka 1).

- Če ustavno pritožbo vloži

varuh človekovih pravic, mora

predložiti soglasje tistega,

katerega človekove pravice ali

temeljne svoboščine

v posamični zadevi varuje

(točka 1).

- Kopija posamičnega akta, ki se

izpodbija, ter kopije vseh drugih

posamičnih aktov, ki so bili v

zvezi z izpodbijanim posamičnim

aktom izdani v postopkih pred

pristojnimi organi v zadevi (točka

2).

- Listine, na katere pritožnik

opira svojo ustavno pritožbo

(točka 2).

- Če pritožnika zastopa

pooblaščenec, mora predložiti

pooblastilo, ki je dano posebej

za postopek z ustavno pritožbo,

pri čemer mora biti pooblastilo

dano po vročitvi posamičnega

akta, zoper katerega se vlaga

ustavna pritožba (točka 3.1).

- Pooblaščenec, ki ni odvetnik,

mora predložiti posebno

pooblastilo za

prenos pooblastila za

zastopanje

v postopku pred Ustavnim

sodiščem

na drugo osebo (točka 3.1).

Kraj in datum Koper, 27.11.2014

57

Podpis vložnika

Odvetniška družba Matoz, o.p.,d.o.o.

Izpolnjeno pobudo

pošljite na naslov

ali

jo vložite osebno v glavni

pisarni Ustavnega sodišča Republike Slovenije v

času uradnih

Ustavno sodišče Republike Slovenije

p. p. 1713, SI - 1001 Ljubljana

vsak dan od 8:30 do 12:00

v sredo od 10:00 do 15:00