UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA - core.ac.uk · Kupec (tj. dejanski upnik, fiduciar) se je pri...

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

MARJA ZIDARIČ

ZASTAVNA PRAVICA NA TERJATVAH, VREDNOSTNIH PAPIRJIH IN DRUGIH

PREMOŽENJSKIH PRAVICAH

Diplomsko delo

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

ZASTAVNA PRAVICA NA TERJATVAH, VREDNOSTNIH PAPIRJIH IN DRUGIH

PREMOŽENJSKIH PRAVICAH

Študent: Marja Zidarič

Vpisna številka: 71168259

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Kazensko pravo

Mentor: dr. Renato Vrenčur

Lektor: Melanija Eva Kožar

Maribor, julij 2016

Iskreno se zahvaljujem mentorju dr. Renatu Vrečurju za strokovno pomoč pri izdelavi diplomskega dela

ter

svoji predragi družini in zvestim prijateljem, ki so verjeli vame in me podpirali na moji študijski poti.

Iskrena hvala!

»Educating the mind without educating the heart is no education at all.«

Aristotle.

POVZETEK

Po mnenju dr. Tratnika je zastavna pravica omejena stvarna pravica na točno

določeni tuji stvari ali premoženjski pravici, ki služi zavarovanju točno določene

terjatve, ki jo ima imetnik zastavne pravice (zastavni upnik) proti lastniku

zastavljene stvari oziroma imetniku zastavljene pravice (zastavitelju, zastavnemu

dolžniku) ali proti tretji osebi, ki ni sočasno tudi zastavitelj. Če zavarovana terjatev

ob dospelosti ni plačana, lahko zastavni upnik zahteva prodajo predmeta

zastavne pravice in se poplača iz njene vrednosti. Drugi odstavek 3. člena SPZ

dopušča izjemo od pravila, da se premoženjske pravice ne štejejo za stvari in

zato na njih niso mogoče ne lastninska ne druge stvarne pravice in sicer je v

skladu s to izjemo lahko predmet zastavne pravice tudi premoženjska pravica.

Predmet diplomskega dela je zastavna pravica na pravicah in sicer na terjatvah,

vrednostnih papirjih in drugih premoženjskih pravicah, predvsem pravice

udeležbe v pravni osebi ter prenosljive pravice intelektualne lastnine. Problem pri

zastavni pravici na terjatvah je v napakah temeljnega razmerja, pri bodočih

terjatvah pa v obvestitvi dolžnika, kar je konstitutivni pogoj za zastavitev terjatve.

Pri zastavni pravici na vrednostnih papirjih se težava pojavi, če vrednostni papir

ne vsebuje vseh bistvenih sestavin, ter v primeru nelikvidnosti in neprenosljivosti.

Prav tako pa morata biti uresničena načelo inkorporacije, kjer lahko upravičenec

uveljavlja pravico iz vrednostnega papirja samo skupaj s papirjem ter načelo

prezentacije, kjer lahko izpolnitev terjatve iz vrednostnega papirja zahteva proti

njegovi predložitvi le njegov zakoniti imetnik. V primeru zastavne pravice na

drugih premoženjskih pravicah pa lahko privede do težav, če zastavitelj ne opusti

ravnanj, s katerimi bi se zmanjšala vrednost zastavljene pravice.

KLJUČNE BESEDE: Zastavna pravica, terjatev, vrednostni papir,

premoženjska pravica, zastavitelj, zastavni upnik

ABSTRACT

According to Tratnik, the lien is a limited right in rem, granted over an item of

property or a property right, to secure the specific claim by the holder of the lien

(the pledgee) against the owner of the pledged item, holder of the pledged right

(pledges debtor), or against a third party, who is not the pledger. If at the

maturity, the secured claim is not payed, the pledgee may require the sale of the

subject of a lien and foreclose its value.

The second paragraph of Article 3 of Law of Property Code, makes an exception

to the rule that property rights are not considered items and is therefore

impossible to have ownership nor any other rights in rem over them. In

accordance to this exception, a property right may also be the subject to lien.

This thesis focuses on the lien on receivables, securities and other property rights,

in particular the right of participation in the legal matters, and transferable

intellectual property rights. The problem with the lien on the receivables lies in

the mistakes of the fundamental relations, and in failure to inform the debtor,

which is a constitutive condition for pledging of receivables. The lien on securities

may be problematic, if the security does not contain all the essential elements,

and if it is insolvent or nontransferable.

Two principles must also be realized; the principle of incorporation, where the

beneficiary can claim the right of security only if he submits it, and the

presentation principle, where only the rightful owner of the security can claim the

security against the submission. Regarding the lien on other property rights, a

problem may arise, if the pledger does not refrain from acts, which would reduce

the value of the pledged right.

KEY WORDS: lien, claim, security, property right, pledger, pledgee

KAZALO

1 UVOD ....................................................................................................... 1

2 ZASTAVNA PRAVICA NEKOČ IN DANES ....................................................... 3

2.1 ZASTAVNA PRAVICA V RIMSKEM ČASU ................................................. 3

2.2 ZASTAVNA PRAVICA DANES ................................................................. 7

2.2.1 O zastavni pravici .......................................................................... 7

2.2.2 Načela zastavne pravice ............................................................... 10

2.2.3 Nastanek zastavne pravice ........................................................... 17

2.2.4 Prepovedani dogovori .................................................................. 18

2.2.5 Poplačilo iz zastavne pravice ......................................................... 21

3 DELITEV ZASTAVNIH PRAVIC GLEDE NA NJIHOV PREDMET ..................... 22

4 ZASTAVNA PRAVICA NA PRAVICAH .......................................................... 25

4.1 ZASTAVNA PRAVICA NA TERJATVAH .................................................. 25

4.1.1 Predmet in obseg zastavne pravice na terjatvah ............................ 26

4.1.2 Nastanek zastavne pravice na terjatvah ........................................ 27

4.1.3 Pravice in obveznosti strank pred zapadlostjo terjatve .................... 29

4.1.4 Poplačilo iz zastavne pravice na terjatvah ...................................... 31

4.1.5 Fiduciarna cesija .......................................................................... 32

4.1.6 Prenehanje zastavne pravice na terjatvi ........................................ 34

4.2 ZASTAVNA PRAVICA NA VREDNOSTNIH PAPIRJIH ............................... 35

4.2.1 Predmet in obseg zastavne pravice na vrednostnih papirjih ............ 37

4.2.2 Razmerje med strankami pred zapadlostjo zavarovane terjatve ...... 37

4.2.3 Nastanek zastavne pravice na vrednostnih papirjih ........................ 38

4.2.4 Poplačilo iz zastavne pravice na vrednostnih papirjih ...................... 41

4.2.5 Prenehanje zastavne pravice na vrednostnih papirjih ..................... 42

4.3 ZASTAVNA PRAVICA NA DRUGIH PREMOŽENJSKIH PRAVICAH ............. 43

4.3.1 Predmet in obseg zastavne pravice na drugih premoženjskih pravicah

........................................................................................................... 43

4.3.2 Nastanek zastavne pravice na drugih premoženjskih pravicah......... 43

4.3.3 Razmerje med strankami pred zapadlostjo zavarovane terjatve ...... 44

4.3.4 Poplačilo iz zastavne pravice na drugih premoženjskih pravicah ...... 45

4.3.5 Prenehanje zastavne pravice na drugih premoženjskih pravicah...... 45

5 SKLEP ..................................................................................................... 46

6 BIBLIOGRAFIJA ....................................................................................... 48

1

1 UVOD

Namen diplomskega dela je predstavitev zastavne pravice na pravicah, ki jo ureja

128. člen Stvarnopravnega zakonika, po katerem so lahko predmet zastavne

pravice tudi stvari, pravice in vrednostni papirji, če je mogoče z njimi razpolagati

in če imajo premoženjsko vrednost. Korenine zastavne pravice segajo daleč nazaj

v čas rimskega imperija, zato se bom najprej dotaknila zgodovinskopravnega

razvoja zastavne pravice v rimskem času, nato na splošno orisala

najpomembnejše značilnosti zastavne pravice po pozitivni ureditvi, razdelila

zastavno pravico glede na njen predmet in na koncu podrobno opisala zastavno

pravico na terjatvah, zastavno pravico na vrednostnih papirjih in zastavno pravico

na drugih premoženjskih pravicah, kar je tudi osrednja nit diplomskega dela. Pri

tem si bom pomagala s študijem virov (Zakoni), študijem literature (knjige,

znanstveni članki, internet …) ter s posameznimi metodami pravnih znanosti, in

sicer dogmatično metodo (pravnimi pravili), sociološko metodo (kako pravno

pravilo opravičuje svoj obstoj v družbi oziroma kako na družbo vpliva) ter

vertikalno primerjalno-pravno metodo (zastavna pravica v rimskem času in

danes).

Motiv za raziskovanje zastavne pravice na pravicah sem našla v vprašanju, na

katerega sem naletela med študijem, in sicer, ali je zakonodajalec pri ureditvi

zastavne pravice na pravicah zaščitil tako upnika kot tudi dolžnika in tako našel

ravnovesje med interesi obeh strani. Skozi diplomsko delo se bom poglobila v

problematiko zastavne pravice na pravicah. Pri izbiri teme so se mi porodila

mnoga vprašanja, na katera želim bralcu odgovoriti na čim jasnejši način. Zanima

me, ali so pri zastavni pravici na terjatvah sploh mogoče napake temeljnega

razmerja med strankama, nadalje kakšnega pomena je obvestitev dolžnika v

primeru bodočih terjatev. Ali je mogoča zastavna pravica na vrednostnih papirjih,

če vrednostni papir ne vsebuje vseh bistvenih sestavin, kako je s samo

likvidnostjo vrednostnega papirja, ali je nujno, da je vrednostni papir prenosljiv

ter kako pomembni sta načeli inkorporacije in prezentacije. Pri zastavni pravici na

2

drugih premoženjskih pravicah pa se mi poraja vprašanje, kakšne pravice in

dolžnosti obstajajo med strankama, torej med zastaviteljem in zastavnim

upnikom, ter kako vplivajo na samo razmerje.

3

2 ZASTAVNA PRAVICA NEKOČ IN DANES

2.1 ZASTAVNA PRAVICA V RIMSKEM ČASU

Začetki razvoja zastavne pravice kot oblike zavarovanja obveznosti segajo v

obdobje rimske republike, natančneje v pretorsko dobo, ki je trajala od leta 201

pr.n.št. in vse do leta 27. pr.n.št.

Za zavarovanje obveznosti so imeli prebivalci rimske republike na eni strani na

voljo poroštvo kot obliko osebnega jamstva ter na drugi strani zastavno pravico,

ki je bila predstavnica stvarnega jamstva. Poroštvo je bilo jamstvo neke druge

osebe, ki se je poleg dolžnika zavezala za izpolnitev dolžnikove obveznosti, svojo

prednost pa je imelo v tem, da se samo jamstvo ni moglo poslabšati. Na drugi

strani pa je imel upnik na voljo zastavno pravico na tuji stvari, ki jo je v primeru

dolžnikove neizpolnitve obveznosti smel prodati in se iz izkupička poplačati.

Prednost zastavne pravice je bila v obstoju stvari, slabost pa v možnosti

poslabšanja stvari s pretekom časa, izgubo vrednosti ali celo z uničenjem same

stvari. Njena poglavitna prednost pa je bila neposrednost plačila, saj dolžnika ni

bilo potrebno tožiti in zahtevati izvršbe, kot je bilo to potrebno v primeru poroštva.

Rimsko pravo je poznalo dve vrsti zastavne pravice, in sicer je bila razlika v sami

posesti stvari, kjer je bila pri ročni zastavi (pignus) stvar dana v posest, pri

pogodbeni ali hipotetični zastavni pravici pa je posest nad stvarjo obdržal

zastavitelj, zastavnemu upniku pa jo je moral prepustiti v posest šele v primeru,

če do roka v skladu z dogovorom ni prišlo do izpolnitve obveznosti. V rimskem

pravu je bila lahko predmet tako ročne zastave (pignus) kot pogodbene oz.

hipotetične zastave premična ali nepremična stvar, kar ni v skladu z današnjo

ureditvijo, kjer je po Stvarnopravnem zakoniku1 lahko predmet ročne zastave le

premična stvar, na nepremičnini pa je možna le hipoteka.2

1 Stvarnopravni zakonik-SPZ (Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013). 2 Povzeto po J. Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2013, strani 445, 446 in 447.

4

»Rimska zastavna pravica se je razvijala postopoma. Njena neposredna

predhodnica je bila fiduciarna odsvojitev (fiducia cum creditore contracta).

Domneva se, da je prvotno lastnik odsvojil svojo stvar, tako da je kupnino obdržal

kot neke vrste posojilo. Kupec (tj. dejanski upnik, fiduciar) se je pri tem zavezal,

da bo stvar remancipiral, tj. odsvojil nazaj, če bo prodajalec (tj. dejanski dolžnik,

fiduciant) vrnil prejeto kupnino. Fiduciarna odsvojitev je potemtakem vsebovala

neke vrste pridržek povratnega kupa oziroma pravico fiducianta, da proti plačilu

prejetega zneska zahteva od pridobitelja stvari, da prenese nanj lastninsko

pravico na stvari. Stranski sta o tem sklenili poseben dogovor (pactum

fiduciae).«3

V rimskih virih lahko najdemo dvojen pomen besede pignus. Pod tem pojmom si

lahko predstavljamo tako zastavno pravico kot stvarno pravico na tuji stvari ali

pa pogodbeno razmerje med zastavnim upnikom in zastaviteljem. Lahko je

nastala na podlagi zakona, sodne odločbe ali z zastavitvijo. Za nastanek zastavne

pravice pa so morali biti izpolnjeni določeni pogoji, in sicer je moral biti zastavitelj

v trenutku zastavitve lastnik zastavljene stvari, kot pogoj je bil naveden tudi

obvezen nastanek pogodbe o zastavitvi med strankama in seveda je morala

obstajati terjatev, ki naj bi se zavarovala z zastavno pravico.4

Razlike med zastavno pravico in fiduciarno odsvojitvijo se kažejo v prvi vrsti v

tem, da pri slednji ni šlo za stvarno pravico na tuji stvari, saj je fiduciarni upnik

postal lastnik, ter da za fiduciarno odsvojitev ni bil potreben obstoj obveznosti,

saj je z njo šele nastala obveznost. Kljub temu, da je upnik postal lastnik stvari,

pa je ni smel poškodovati, zanemariti ali odsvojiti, saj bi s tem prekršil dogovor

ter načelo zaupanja (fides). Kasneje pa so začeli uporabljati fiduciarno odsvojitev

kot zavarovanje obstoječe obveznosti.5

3 J. Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2013, strani 447 in 448.

4 Povzeto po J. Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2013, stran 449. 5 Povzeto po J. Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2013, stran 448.

5

Rimsko pravo je nudilo več pravnih sredstev za zavarovanje zastavne pravice. Z

interdiktom Salvianum je v primeru hipotečne zastave zastavni upnik lahko

zahteval vrnitev stvari od zastavitelja. Julijanova redakcija pretorskega edikta je

najverjetneje vsebovala vzorec stvarnopravne tožbe, ki je bila prav tako

namenjena zavarovanju zastavne pravice. Tožba se je imenovala actio Serviana,

ki se je v Justinijanovi dobi preimenovala v actio hypothecaria (in rem). Zastavni

upnik pa je imel v primeru ročne zastave (pignus), ko je nad zastavljeno stvarjo

izgubil posest, na voljo actio pigneraticia in rem, s katero je zahteval prepustitev

stvari od njegovega trenutnega posestnika. Rimljani so poznali še eno pravno

sredstvo, in sicer za primer neplačane najemnine, ko se je zastavil inventar. V

kolikor ni bilo omogočeno odnesti dogovorjenega inventarja, je bil na voljo

interdict de migrando.6

6 Povzeto po J. Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2013, stran 460.

6

»D. 20, 1, 9, 1 Gai. libro 9 ad edictum provinciale:

Quod emptionem venditionemque recipit, etiam pignerationem recipere potest.«

»Gai. 20, 1, 9, 1 (Gaj v 9. knjigi komentarja provincialnega edikta):

Kar je lahko predmet kupa in prodaje, je lahko tudi predmet zastavitve.«7

»D. 50, 17, 25 Pomp. libro 11 ad Sabinum:

Plus cautionis in re est quam in persona.«

»Pomp. 50, 17, 25 (Pomponij v 11. knjigi k Sabinu):

Več varščine je v stvari kot v osebi (tj. stvarno jamstvo je boljše od osebnega;

zastavna pravica je boljša od poroštva).«8

»D. 13, 7, 18 pr. Paul. libro 29 ad edictum:

Si convenerit, ut nomen debitoris mei pignori tibi sit, tuenda est a praetore haec

conventio, ut et te in exigenda pecunia et debitorem adversus me, si cum eo

experiar, tueatur. ergo si id nomen pecuniarium fuerit, exactam pecuniam tecum

pensabis, si vero corporis alicuius, id quod acceperis erit tibi pignoris loco.«

7 J. Kranjc, Primeri iz rimskega prava, ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1998, stran 98.

8 J. Kranjc, Primeri iz rimskega prava, ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1998, stran 98.

7

»Paul. D. 13, 7, 18 pr. (Pavel v 29. knjigi komentarja edikta):

Če je bilo dogovorjeno, da naj ti bo v zastavo dolg mojega dolžnika (tj. da dobiš

na moji terjatvi zastavno pravico), mora pretor varovati tak dogovor, (s tem) da

zaščiti tako tebe pri iztoževanju denarja, kot dolžnika zoper mene, če ga tožim

(na izpolnitev zastavljene terjatve). Torej boš, če je bila terjatev denarna, izterjani

denar poračunal s sabo (tj. s svojo terjatvijo; če pa je bila (predmet terjatve)

neka stvar, jo boš imel, ko jo boš prejel (od dolžnika), kot zastavljeno (stvar).«9

2.2 ZASTAVNA PRAVICA DANES

2.2.1 O zastavni pravici

»Zastavna pravica je omejena stvarna pravica na točno določeni tuji stvari ali

premoženjski pravici, ki služi zavarovanju točno določene terjatve, ki jo ima

imetnik zastavne pravice (zastavni upnik) proti lastniku zastavljene stvari oziroma

imetniku zastavljene pravice (zastavitelju, zastavnemu dolžniku) ali proti tretji

osebi, ki ni sočasno tudi zastavitelj. Medtem ko je imetnik zastavne pravice vedno

tudi upnik zavarovane terjatve, sta zastavitelj in dolžnik zavarovane terjatve lahko

različni osebi. Če zavarovana terjatev ob dospelosti ni plačana, lahko zastavni

upnik zahteva prodajo predmeta zastavne pravice in se poplača iz njene

vrednosti.«10

Po 128. členu SPZ so lahko predmet zastavne pravice stvari, pravice in vrednostni

papirji, če je mogoče z njimi razpolagati in če imajo premoženjsko vrednost.

9 J. Kranjc, Primeri iz rimskega prava, ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1998, strani

112 in 113. 10 M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 29.

8

Zastavni upnik ima poleg pravice do poplačila glavnice tudi pravico do obresti,

terjatev iz naslova odškodninskih odgovornosti, procesnih stroškov ter stroškov

izterjave.11

Prav tako ima po 1. odstavku 128. člena SPZ prednost pred drugimi

zastaviteljevimi upniki, ki nimajo stvarnopravnih zavarovanih terjatev in tistimi, ki

sicer imajo stvarnopravna zavarovanja, ampak imajo slabši vrstni red. Zastavni

upnik se lahko poplača prednostno na stvari ali premoženjski pravici, ki je

zavarovana z zastavno pravico ali pa na drugem dolžnikovem premoženju, vendar

je tu njegov položaj izenačen s položajem drugih dolžnikovih upnikov, saj v tem

primeru nima prednostne poplačilne pravice.12

Z zastavno pravico ni mogoče zavarovati terjatev glede storitve ali izročitve neke

stvari, temveč le terjatve, predmet katerih je plačilo denarnega zneska.13

Po načelu specialnosti mora biti zavarovana terjatev določena. Opredeljena mora

biti glede zastavnega upnika, dolžnika in predmeta. Zavarovana terjatev pa je

lahko v nekaterih primerih zgolj določljiva in sicer na primeru ustanovitve

maksimalne hipoteke, kjer se določi pravno razmerje, iz katerega bodo

zavarovane terjatve izvirale in najvišji znesek, do katerega nepremičnina jamči.

Ravno nasprotno pa je pri klasični hipoteki, kjer mora biti ob ustanovitvi zastavne

pravice zavarovana terjatev že določena.14

Zastavni upnik nima pravice uporabljati obremenjeno stvar oziroma uživati njene

plodove. Gre le za predmet jamčevanja točno določene terjatve zastavnega

upnika.15

Z zastavno pravico je mogoče zavarovati tudi bodoče in pogojne terjatve. Bodoče

so tiste, ki v trenutku sklenitve razpolagalnega pravnega posla še niso nastale,

11 Povzeto po M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran

413. 12 Povzeto po M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran

401.

13 Sodba VS RS, opr.št. II Ips 322/90 z dne 15.11.1990. 14 Povzeto po M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran

412. 15 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 30.

9

pogojne pa so tiste, katerih nastanek je vezan na negotovo dejstvo v

prihodnosti.16

V pravnem razmerju, katerega temelj je zastavna pravica, nosita tako zastavni

upnik kot tudi zastavitelj določene pravice in obveznosti. Zastavni upnik mora

zastavljeno stvar hraniti kot dober gospodar oz. gospodarstvenik, nima pravice

zastavljene stvari uporabljati, prav tako nima pravice uživati plodov zastavljene

stvari, v primeru, da se zastavljena stvar kvari, ima pravico, da predlaga sodišču,

da se opravi prodaja, v trenutku, ko je zavarovana terjatev v celoti plačana, pa

jo mora takoj vrniti oz. omogočiti zastavnemu dolžniku, da jo prevzame iz

neposredne posesti tretjega. Zastavitelj pa ima pravico do zamenjave predmeta

zastave, v kolikor mu je le ta potreben in do prodaje zastavljene stvari, v kolikor

gre za ugodno ceno.17


413. 17 Povzeto po B. Bratina, D. Jovanovič, P. Podgorelec, A. Primec, Osnove gospodarskega

pogodbenega in statusnega prava, Založniško podjetje De VESTA, Maribor 2010, strani 92 in 93.

10

2.2.2 Načela zastavne pravice

NAČELO DOLOČENOSTI (SPECIALNOSTI)

»Samo individualno določena samostojna stvar je lahko predmet stvarnih pravic,

razen če ta zakon določa drugače.«18

Po načelu določenosti oz. specialnosti so lahko predmet stvarnih pravic

individualno določene samostojne stvari ali premoženjske pravice, nikakor pa ne

more biti predmet zastavne pravice le del stvari. Zastavno pravico lahko po načelu

specialnosti obravnavamo iz dveh zornih kotov. Prvi vidik varuje interese

zastavitelja, saj omejuje predmet njegovega jamstva na točno določene

premoženjske objekte, manj pa varuje interese zastavnega upnika, saj

opredeljuje le predmet zavarovanja in poplačilne pravice. Poleg predmeta pa

načelo specialnosti z zastavno pravico iz drugega zornega kota opredeljuje

zavarovano terjatev. Ta vidik torej varuje dolžnika, saj mora biti terjatev,

zavarovana z zastavno pravico, ustrezno opredeljena, da se jo lahko loči od

ostalih, nezavarovanih terjatev. Ta vidik varuje tudi druge dolžnikove upnike, saj

se morajo terjatve s prednostnimi pravicami, ločiti od tistih, ki nimajo prednostnih

pravic ali imajo slabši vrstni red.19

NAČELO JAVNOSTI ( PUBLICITETNO NAČELO)

Po načelu javnosti morajo biti stvarne pravice tretjim znane, saj lahko le tako

učinkujejo proti vsem. Načelo javnosti je tesno povezano z načelom absolutnosti.

Najbolj dosledno je pri nepremičninah, kjer morajo biti pravice na nepremičninah

vpisane v zemljiško knjigo. Pri premičnih stvareh se načelo javnosti izraža skozi

18 7. člen SPZ. 19 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, strani 32 in 33.

11

izročitev stvari v posest, v primeru zastavljene terjatve pa v obvestitvi dolžnika

zastavljene stvari.20

NAČELO OBVEZNE OBLIKE IN VSEBINE

Po veljavni zakonodaji so dopustne samo tiste oblike zastavne pravice, ki so

kodificirane v zakonu. Prav tako kot oblika je kogentno predpisana tudi vsebina

zastavne pravice, saj si po 132. členu SPZ zastavni upnik ne sme prilastiti

predmeta zastavne pravice ali po 152. členu SPZ uživati njenih plodov.21

NAČELO POSTRANSKOSTI (AKCESORNOSTI)

Načelo postranskosti oz. akcesornosti izhaja iz rimskega načela accesio cedit

principali, kar v slovenščini pomeni, da stranska stvar deli usodo glavne stvari. V

primeru zastavne pravice je torej zavarovana terjatev glavna pravica, zastavna

pravica pa je stranska pravica, ki je podrejena oz. odvisna od usode zavarovane

terjatve. Smisel zastavne pravice je torej v obstoju zavarovane terjatve.22

NAČELO ABSOLUTNOSTI

»Imetnica oz. imetnik (v nadaljnem besedilu: imetnik) stvarne pravice lahko

uveljavlja svojo pravico proti vsakomur.«23

Načelo absolutnosti zastavne pravice pomeni, da ima zastavni upnik zastavno

pravico na predmetu, ki izključuje vse druge osebe iz poseganja po njem. Tako

se lahko zastavni upnik poplača iz prednostne zastavne pravice in uveljavlja svoja

upravičenja proti tretjim, ki bi skušali posegati po predmetu zastavne pravice.

20 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 33 in 34. 21 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 34.

22 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, strani 34 in 35. 23 5. člen SPZ.

12

Načelo absolutnosti ima za posledico sledno pravico, po kateri lahko imetnik

stvarne pravice zahteva izročitev stvari, ki je predmet zastavne pravice.24

NAČELO VRSTNEGA REDA

»Če obstaja na isti stvari več stvarnih pravic, ima prej pridobljena stvarna pravica

iste vrste prednost pred pozneje pridobljeno stvarno pravico.«25

Načelo vrstnega reda je ključnega pomena v primeru obremenitve stvari z več

zastavnimi pravicami. V skladu z načelom vrstnega reda se določa vrstni red

poplačila upnikov in sicer se vrstni red zastavnih upnikov določa v enakem

zaporedju, kot so nastajale njihove pravice.26

NAČELO LOČEVANJA MED ZAVEZOVALNIM IN RAZPOLAGALNIM PRAVNIM

POSLOM

»V skladu s tem načelom sta za ustanovitev zastavne pravice potrebna dva

pravna posla. Najprej je potreben tako imenovani zavezovalni pravni posel.

Zavezovalni posel za ustanovitev zastavne pravice je zastavna pogodba, ki je

lahko samostojen pravni posel, del kreditne pogodbe (in/ali razpolagalnega

posla). Z zastavno pogodbo se ustvari obveznost ustanovitve zastavne pravice,

ki pomeni pravni naslov za ustanovitev zastavne pravice, ta pa nastane šele z

razpolagalnim poslom. Sam razpolagalni posel praviloma ne zadostuje za

ustanovitev zastavne pravice, ampak je v skladu s publicitetnim načelom

potrebno še navzven vidno realno dejanje. Pri hipoteki je to vpis v zemljiško

knjigo, pri ročni zastavni pravici in pravicah na premičninah pa izročitev

(traditio).«27

24 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 38 in 39. 25 6. člen SPZ.

26 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 39 in 40. 27 M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 40.

13

NAČELO KAVZALNOSTI

»Za pridobitev zastavne pravice se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega

izhaja obveznost ustanoviti zastavno pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih

določa ta zakon.«28

NAČELO NEMO PLUS

Nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipse habet.

Latinski rek, ki izvira že iz rimskov časov, govori o tem, da nihče ne more na

drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Prenosnik pravice mora torej biti

njen imetnik in ravno v primeru zastavne pravice je torej ključnega pomena, da

lahko samo lastnik stvari ustanovi veljavno zastavno pravico na stvari, ki se

zastavlja.29

DOMNEVA LASTNINSKE PRAVICE

“(1) Domneva se, da je lastnica oz. lastnik (v nadaljnem besedilu lastnik)

nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

(2) Domneva se, da je lastniški posestnik premičnine njen lastnik.”30

Zakonodajalec si je v SPZ lahko privoščil domnevo, da je lastnik tisti, ki je vpisan

v zemljiško knjigo, ker so podatki v zemljiški knjigi praviloma točni in obstaja

velika verjetnost, da je vpisani res lastnik. Kdor se torej v dobri veri zanaša na

omenjeno domnevo, naj ne bi smel trpeti škodljivih posledic.31

28 131. člen SPZ. 29 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 41 in 42.

30 11. člen SPZ. 31 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 43.

14

DOMNEVA DOBROVERNOSTI

»Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače.«32

V skladu z načelom domneve dobrovernosti, dobre vere ni treba dokazovati

tistemu, ki se sklicuje nanjo, temveč mora nedobrovernost dokazati druga

stranka.33

NAČELO PRAVICE NA TUJI STVARI

Naš pravni red ne dopušča ustanovitve zastavne pravice na lastni stvari, saj le ta

ne bi bila smiselna. Zaradi združitve (confusio) bi prenehala obstajati.34

NAČELO EKSTENZIVNOSTI ZASTAVNE PRAVICE

Pri zastavni pravici se nam poraja pomembno vprašanje, kaj sploh je predmet

zastavnega jamstva, saj so stvari pogosto sestavljene iz več delov. Zato je

ključnega pomena razlikovanje med sestavinami in pritiklinami.35

»(1) Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge

stvari.«

»(2) Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loci

od glavne stvari.«36

»(1) Pritiklina je premičnina, ki je v skladu s splošnim prepričanjem namenjena

gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari.«

»(2) V dvomu pritiklina deli usodo glavne stvari.«37

32 9. člen SPZ.

33 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 44.

34 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 44. 35 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 45.

36 16. člen SPZ. 37 17. člen SPZ.

15

Že iz rimskega prava izvira načelo, da stranska stvar sledi glavni, v naši

zakonodaji pa sestavine vedno delijo usodo glavne stvari, pritikline pa lahko delijo

ali ne.38

NAČELO NEDELJIVOSTI ZASTAVNEGA JAMSTVA

»(1) Hipoteka je namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega

poplačila. Če je terjatev plačana delno, se hipoteka ne zmanjša.«39

Kljub temu, da se načelo nedeljivosti zastavnega jamstva nanaša le na hipoteko,

gre za splošno načelo zastavnega prava. Načelo daje odgovor na vprašanje o

posledicah delnega plačila zavarovane terjatve glede zastavnega jamstva ter o

posledicah delitve predmeta zastavne pravice na več novih stvareh oz.

premoženjskih pravicah.40

NAČELO URADNOSTI (OFICIALNOSTI)

»Načelo uradnosti pomeni, da se zastavni upnik praviloma poplača le po sodni

poti. Poplačilo lahko zahteva v izvršilnem postopku, s prodajo zastavljene stvari,

in sicer na podlagi listine, ki je izvršilni naslov. To so pravnomočna sodna odločba,

poravnava, arbitražna odločba in zemljiško pismo. Pri neposredno izvršljivi

notarski hipoteki in neposestni zastavni pravici pa je izvršilni naslov notarski

zapis.«41

38 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 45 in 46. 39 1.odst. 150. člena SPZ.

40 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 46 in 47. 41 M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 47.

16

NAČELO NADALJNEGA OBSTOJA OSEBNEGA JAMSTVA

»V skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava jamči dolžnik za svoje dolgove

z vsem svojim premoženjem. Dejstvo, da je bila za zavarovanje neke terjatve

ustanovljena zastavna pravica, nima nobenega vpliva na nadaljni obstoj

osebnega dolžnikovega jamstva. Če terjatev, zavarovana z zastavno pravico, ob

zapadlosti ni plačana, lahko zastavni upnik prosto izbira med poplačilom z

uresničitvijo zastavne pravice na zastavljenem predmetu in poplačilom kot

»navaden« upnik iz vsega dolžnikovega premoženja.«42

42 M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 48.

17

2.2.3 Nastanek zastavne pravice

Način nastanka zastavne pravice je urejen v 130. členu SPZ. Zastavna pravica

lahko torej nastane na podlagi pravnega posla, zakona ali sodne odločbe.

Pridobitev zastavne pravice na podlagi pravnega posla je gotovo najpomembnejši

način pridobitve zastavne pravice. V prvi vrsti mora biti za ustanovitev zastavne

pravice na podlagi pravnega posla izpolnjen pogoj veljavnosti zastavne pogodbe.

Zastavna pogodba je v primeru ustanovitve zastavne pravice zavezovalni pravni

posel s katerim se zaveže zastavitelj zastavnemu upniku, da bo v njegovo korist

ustanovil zastavno pravico. Zastavna pogodba poseže na področje obligacijskega

prava, tako veljajo zanjo splošni pogoji glede veljavnosti obligacijskih pogodb. Z

izjemo hipoteke, oblika ni pogoj. Prav tako se za ustanovitev zastavne pravice

zahteva razpolagalni pravni posel ter drugi pogoji, s katerimi se zagotovi

publicitetni učinek. Ključni pogoj je tudi razpolagalna sposobnost oz. pravica

razpolaganja, na katero se tesno veže splošno načelo civilnega in zlasti stvarnega

prava, po katerem nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima

sam. Zastavitelj torej ne more obremeniti stvari, če nima razpolagalne

sposobnosti.43

Na podlagi zakona se zastavna pravica ustanovi v trenutku izpolnitve vseh

pogojev, ki jih določa SPZ in OZ44.

Naš pravni red pozna še obliko prisilne zastavne pravice, in sicer je to nastanek

zastavne pravice na podlagi sodne odločbe, začasne odredbe in odločbe

upravnega organa.45

43 Povzeto po M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007,

strani 416, 417, 418 in 419. 44 Obligacijski zakonik-OZ (Uradni list RS, št. 83/2001, 97/2007).

45 Povzeto po M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, strani 419 in 420.

18

2.2.4 Prepovedani dogovori

Zaradi močnejšega ekonomskega položaja zastavnega upnika, pravni red varuje

zastavitelja z izrecno prepovedjo naslednjih dogovorov:

KOMISORNEGA DOGOVORA

»Komisorni dogovor je dogovor, s katerim si zastavni upnik ob zastavitvi izgovori

pravico, da si prilasti predmet zastavne pravice, če terjatev ob zapadlosti ne bo

plačana, ali da si za ta primer izgovori pravico do prodaje predmeta zastavne

pravice po vnaprej določeni ceni. Prepovedani komisorni dogovor je lahko

sklenjen v zastavni pogodbi, v posebni pogodbi pa med zastaviteljem in

hipotekarnim upnikom, obstoj komisornega dogovora pa lahko izhaja tudi iz

kombinacije različnih pravnih poslov, ki jih skleneta zastavni upnik in

zastavitelj.«46

»Ratio prepovedi je, da se z njo prepreči, da bi zastavni upnik izrabil močnejši

položaj, ki ga ima ob zastavitvi, ko je dolžnik pogosto v denarni stiski in želi

pridobiti kredit. Predmet zastavne pravice ima praviloma tudi višjo vrednost kot

zavarovana terjatev, zato bi bil tak dogovor neugoden za zastavitelja, zlasti če

upoštevamo, da bi bil v trenutku prilastitve ali prodaje del zavarovane terjatve

navadno že plačan.«47

»Pogodbeni določili, da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če

njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, in o prodaji zastavljene stvari po

vnaprej določeni ceni sta nični, razen če ta zakon določa drugače.«48

46 Sodba II Ips 260/99 z dne 16.12.1999.

47 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 421. 48 1. odst. 132. člena SPZ.

19

Kljub komisornemu dogovoru zastavna pogodba po 88. členu OZ ostane veljavna,

saj se za prepovedani dogovor uporabi institut delne ničnosti, po katerem se

prepovedani komisorni dogovor šteje, kot da ni bil sklenjen.

DOGOVORA O ANTIHREZI

V skladu z dogovorom o antihrezi je zastavnemu upniku dovoljeno pobiranje

plodov zastavljene nepremičnine ali kakšna druga oblika izkoriščanja. Izjema pa

je pri ročni zastavi, saj dogovor o antihrezi ni prepovedan, in tako je po 159.

členu SPZ pravica do plodov stvar dogovora med zastaviteljem in zastavnim

upnikom. V primeru odsotnosti dogovora pa plodovi pripadajo zastavitelju.49

»Pri hipoteki pa je dogovor o antihrezi ničen (152. Člen SPZ). Hipoteka je

neposestna zastavna pravica, kar pomeni, da zastavitelj po ustanovitvi hipoteke

lahko še naprej izkorišča zastavljeno nepremičnino. Plodovi nepremičnine

(naravni ali civilni) imajo lahko pomembno ekonomsko vrednost in zastavitelju

pogosto omogočajo, da odplačuje obroke zavarovane terjatve. Pravica

hipotekarnega upnika do plodov bi bila tudi v nasprotju s pravno naravo

hipoteke.«50


422.

50 Tomaž Keresteš v M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 683.

20

PREPOVEDI RAZPOLAGANJA

V skladu z 38. členom SPZ, se prepoved razpolaganja v našem pravnem redu

obravnava kot prepoved odsvojitve ali obremenitve zastavljene stvari.

NEKATERIH DRUGIH DOGOVOROV, KI NASPROTUJEJO NARAVI

ZASTAVNE PRAVICE IN V SPZ NISO IZRECNO PREPOVEDANI

»Paragraf 1371 ODZ na splošno prepoveduje vse dogovore, ki so v nasprotju z

naravo zastavne pravice. Ker SPZ v tej zvezi ne določa ničesar, se paragraf 1371

ODZ lahko še naprej uporablja kot pravno pravilo. Tako na primer ni dopusten

dogovor, da se zastavni upnik ne bi smel poplačati iz predmeta zastavne pravice

ali da se dolžnik ne more rešiti zastavne pravice, čeprav plača zavarovano

terjatev.«51

51 Tomaž Keresteš v M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R.

Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 685.

21

2.2.5 Poplačilo iz zastavne pravice

V primeru, da zavarovana terjatev ob zapadlosti ni plačana, nastopi poplačilna

pravica zastavnega upnika. Ta se lahko poplača le po sodni poti, kjer mora v

izvršilnem postopku zahtevati prodajo zastavljene stvari. Prodajo lahko zahteva

na podlagi listine, ki je izvršilni naslov in sicer je to lahko pravnomočna sodna

odločba, sodna poravnava, arbitražna odločba in zemljiško pismo. V primerih

neposredno izvršljive notarske hipoteke in neposestne zastavne pravice pa je

izvršilni naslov notarski zapis.52

»Načelo uradnosti pozna nekatere izjeme. Tako je pri zastavitvi terjatev zastavni

upnik ob zapadlosti zavarovane terjatve sam upravičen izterjati terjatev, ki je

predmet zastavne pravice (1. Odstavek 184. člena SPZ). Pri ročni zastavni pravici

je mogoč dogovor o izvensodni prodaji, v nekaterih primerih pa se takšen dogovor

celo domneva. (Bodočo) izjemo od obravnavanega načela omogoča tudi 153. člen

SPZ, ki dopušča možnost notarske prodaje nepremičnine pri uresničitvi hipoteke.

Vendar Zakon o notariatu (ZN)53 takšne prodaje (še) ne pozna.«54

52 Povzeto po M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007,

strani 422 in 423.

53 Zakon o notariatu-ZN (Uradni list RS, št. 2/2007, 45/2008, 91/2013). 54 Tomaž Keresteš v M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R.

Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 617.

22

3 DELITEV ZASTAVNIH PRAVIC GLEDE NA NJIHOV

PREDMET

Naš pravni red deli zastavne pravice glede na predmet, ki je z zastavno pravico

obremenjen:

ZASTAVNA PRAVICA NA NEPREMIČNINAH (HIPOTEKA)

138. člen SPZ opredeljuje hipoteko kot zastavno pravico na nepremičninah.

Posest obremenjene nepremičnine ostane pri zastavitelju, ki jo lahko uporablja in

izkorišča. Nizko možnost zlorab zagotavlja vpis v Zemljiško knjigo, ki je javna

evidenca pravnega stanja nepremičnin v Republiki Sloveniji.55

»Predmet hipoteke so nepremičnine, ki so v prvem odstavku 18. člena SPZ

definirane kot prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine, skupaj z vsemi

sestavinami. Samo zgradba na zemljišču ni samostojna nepremičnina in tako ne

more biti predmet hipoteke. Enako velja za del zemljišča (npr. gozda). Lahko pa

je predmet hipoteke solastninski delež na nepremičnini. V takšnem primeru lahko

solastnik ustanovi hipoteko na svojem deležu brez soglasja drugih solastnikov,

medtem ko je za ustanovitev hipoteke na celotni nepremičnini, ki je v solastnini,

potrebno soglasje vseh solastnikov. Če je ta v skupni lastnini (zakoncev ali

sodedičev), pa je mogoče obremeniti samo nepremičnino v celoti (139. člen

SPZ).«56

55 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, strani 55 in 56.

56 M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili Matjaža Tratnika in stvarnim kazalom, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 114.

23

NEPOSESTNA ZASTAVNA PRAVICA NA NEVPISANIH NEPREMIČNINAH PO

DOLOČILIH ZIZ57

V primeru neposestne zastavne pravice na nevpisanih nepremičninah gre za

nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo. Zaradi odsotnosti publicitetnega

učinka, ki se v Republiki Sloveniji zagotavlja z vpisom v javno evidenco

nepremičnin, torej zemljiško knjigo, so po svoji naravi bolj podobne premičnim

stvarem. 58 Njihov nastanek zagotavlja neposredno izvršljiv notarski zapis z

vknjižbo zastavne pravice.59

ZASTAVNA PRAVICA NA PREMIČNINAH (ROČNA ZASTAVA-PIGNUS)

»Zastavna pravica na premičninah tradicionalno nastane z izročitvijo stvari

zastavnemu upniku, zato se imenuje ročna zastava (pignus). Praktični pomen

ročne zastave je danes razmeroma majhen, ker zahteva po izročitvi stvari v

posest upnika onemogoča, da bi zastavitelj še naprej uporabljal in/ali užival

stvar.«60

57 Zakon o izvršbi in zavarovanju-ZIZ (Uradni list RS, št. 3/2007, 93/2007, 113/2008, 28/2009,

47/2009, 51/2010, 26/2011, 12/2013, 17/2013, 29/2013, 83/2013, 45/2014, 53/2014,

58/2014, 50/2015, 54/2015, 76/2015).

58 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 161.

59 3. odst. 254. člena ZIZ. 60 M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili Matjaža Tratnika in stvarnim kazalom,

Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 122.

24

(NAVADNA) NEPOSESTNA ZASTAVNA PRAVICA NA PREMIČNINAH

170. člen SPZ določa, da je neposestna zastavna pravica »zastavna pravica na

premičnini, pri kateri zastavljena premičnina ni izročena v neposredno posest

zastavnemu upniku, niti ni izročena v neposredno posest tretji osebi za

zastavnega upnika, ampak zastavljena premičnina ostane v neposredni posesti

zastavitelja ali tretje osebe zanj«.

»Neposestna zastavna pravica na premičninah je neke vrste komplement ročni

zastavi nepremičnin. Bistvo neposestne zastavne pravice je v tem, da na eni strani

nudi upniku učinkovito zavarovanje njegove terjatve, na drugi strani pa

zastavnemu dolžniku pušča (neposredno) posest stvari, ki je predmet zastavne

pravice. Neposredna posest zastavitelju omogoča uporabo in predvsem

ekonomsko izkoriščanje stvari (stroja, zalog, tovornega avtomobila itd.). Po 172.

členu SPZ lahko namreč zastavitelj uporablja zastavljeno premičnino v skladu z

njenim ekonomskim namenom oziroma dogovorom z zastavnim upnikom in je

nima pravice odtujiti ali obremeniti brez soglasja zastavnega upnika.«61

ZASTAVNA PRAVICA NA PREMOŽENJSKIH PRAVICAH:

- TERJATVAH

- VREDNOSTNIH PAPIRJIH

- DRUGIH PREMOŽENJSKIH PRAVICAH

61 M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili Matjaža Tratnika in stvarnim kazalom,

Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 129.

25

4 ZASTAVNA PRAVICA NA PRAVICAH

Po 3. odstavku 128. člena SPZ so lahko predmet zastavnih pravic, stvari, pravice

in vrednostni papirji, če je mogoče z njimi razpolagati in če imajo premoženjsko

vrednost.

4.1 ZASTAVNA PRAVICA NA TERJATVAH

Da lahko sploh pričnemo z obravnavanjem zastavne pravice na terjatvah, se

moramo najprej pobliže seznaniti s pojmom terjatve. Slovar slovenskega

knjižnega jezika62 pojasnjuje terjatev kot pravico zahtevati izpolnitev obveznosti,

kjer nadalje opredeljuje obveznost kot pravno razmerje, na podlagi katerega je

ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev ali storitev.

Dr. Nina Plavšak pojasnjuje, da je terjatev »obligacijska pravica (v pomenu

konkretnega upravičenja), ki jo lahko opredelimo kot pravico subjekta (stranke)

obligacijskega razmerja od drugega subjekta (stranke) obligacijskega razmerja

zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, ki je predmet tega razmerja.«63

»Terjatve so načeloma najmanj cenjen objekt zavarovanja, ki pa je zelo

množičen. Največkrat gre za terjatve, ki jih dolžnik pridobi v okviru svojega

poslovanja. Terjatev je nematerialni objekt zavarovanja, ki je v svojem obstoju

in kvaliteti odvisen od pravnega razmerja, iz katerega izvira, ter od bonitete

dolžnika terjatve. Napake v temeljnem razmerju lahko hitro privedejo do tega, da

terjatev sploh ne nastane ali da ne nastane v takšni obliki, kot sta imetnik terjatve

in njegov upnik, ki mu je bila terjatev zastavljena, pričakovala. Tudi tu velja

poudariti, da so v razvitih ekonomijah individualne terjatve z visoko vrednostjo in

srednjim ali dolgom rokom zapadlosti kot objekt zavarovanja precej manj

pomembne od kratkoročnih terjatev, ki jih dolžniki množično odstopajo v sklopu

62 Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU – Portal BOS, slovar slovenskega knjižnega

jezika, URL: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

63 N. Plavšak v N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo (splošni del), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 83.

26

tako imenovanih globalnih in plaščnih fiduciarnih cesij. Zaradi razmeroma

majhnih nominalnih vrednosti, kratkih rokov zapadlosti in velike količine terjatev,

ki se tako odstopajo ali zastavljajo, se tudi tveganja upnikov (prejemnikov

tovrstnih zavarovanj) precej razpršijo in tako postanejo bolj sprejemljiva.«64

4.1.1 Predmet in obseg zastavne pravice na terjatvah

Kot predmet zastavne pravice naš pravni red navaja tako obstoječe kot tudi

bodoče terjatve zastavitelja proti tretji osebi. Najpogostejša oblika zastavne

pravice na terjatvah so ravno bodoče terjatve zastavitelja, ki jih pridobi med

opravljanjem svoje dejavnosti. 178. člen SPZ omejuje možnost zastavitve terjatev

le na dajatve, saj zaradi nemožnosti izterjatve, storitev ali opustitev ne bi bili

smiselni. Predmet zastavne pravice pa so najpogosteje razna plačila določenih

denarnih zneskov. Veliko alternativo zastavni pravici na terjatvah predstavlja

institut fiduciarne cesije terjatev, saj za ustanovitev ni potrebno obvestilo

dolžnika, kot je to v primeru zastavne pravice. Fiduciarna cesija torej pride v

poštev zlasti v primeru, ko dolžnik še ni znan, saj se lahko opravi vnaprej, in

obvestitev dolžnika terjatve, ki je predmet zavarovanja, ni konstitutivnega

pomena za zastavitev terjatve.65

64 M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 258. 65 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 258 in 259.

27

4.1.2 Nastanek zastavne pravice na terjatvah

Zastavna pravica lahko nastane na podlagi pravnega posla, zakona ali odločbe

sodišča.66

NASTANEK ZASTAVNE PRAVICE NA TERJATVAH NA PODLAGI PRAVNEGA

POSLA

Za ustanovitev zastavne pravice na terjatvi se zahteva v prvi vrsti veljaven

zavezovalni pravni posel, ki je v omenjenem primeru zastavna pogodba. Lahko

gre za samostojen pravni posel ali za ustrezno klavzulo v kreditni pogodbi. Za

sam nastanek zastavne pogodbe se ne zahteva posebna oblika. Glede ustanovitve

zastavne pravice na terjatvah mora biti sklenjen sporazum. Za zagotovitev

publicitetnega učinka se zahteva tako razpolagalni pravni posel kot tudi realno

dejanje, in sicer zastaviteljeva dolžnost obvestitve dolžnika terjatve o tem, da je

terjatev zastavljena. Oblika sicer ni predpisana, vendar je priporočljiva, da se

lahko dokaže trenutek, v katerem je bilo obvestilo opravljeno in na katere terjatve

se nanaša. Kot zadnji izmed pogojev pa mora biti izpolnjen pogoj razpolagalne

sposobnosti zastavitelja, pri čemer pa naš pravni red ne pozna dobroverne

pridobitve zastavne pravice na terjatvah.67

66 130. člen SPZ. 67 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 260 in 261.

28

NASTANEK ZASTAVNE PRAVICE NA TERJATVAH NA PODLAGI ZAKONA

»Zakonite zastavne pravice na terjatvah so zelo redke. Tako drugi odstavek 264.

člena SPZ določa, da imetnik zastavne pravice (hipoteke) na stavbni pravici v

primeru prenehanja stavbne pravice in z njo hipoteke ex lege pridobi zastavno

pravico na terjatvi imetnika stavbne pravice za plačilo nadomestila, ki ga je lastnik

nepremičnine dolžan plačati bodisi na podlagi pogodbe bodisi na podlagi sodne

odločbe.«68

NASTANEK ZASTAVNE PRAVICE NA TERJATVAH NA PODLAGI SODNE

ODLOČBE

»ZIZ predvideva nastanek prisilne zastavne pravice na terjatvah v postopku

izvršbe in v postopku zavarovanja. Zastavna pravica se v obeh primerih pridobi z

rubežem terjatve (tretji odstavek 107. člena ZIZ).«69

Zastavna pravica na terjatvi je mogoča tudi na podlagi predhodne odredbe.70

68 M. Tratnik v M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007,

stran 499.

69 V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, strani 286 in 287. 70 257. člen in 260. člen ZIZ.

29

4.1.3 Pravice in obveznosti strank pred zapadlostjo terjatve

Pred zapadlostjo terjatve je zastavitelju in zastavnemu upniku prepovedano

skleniti komisorni dogovor kot tudi drugih dogovorov, ki nasprotujejo naravi

zastavne pravice.

Naš pravni red varuje zastavnega upnika na način, da mora po prejemu obvestila

o zastavitvi dolžnik zastavljene terjatve veljavno izpolniti svojo obveznost le

zastavnemu upniku, saj velja stroga prepoved izpolnitve zastavitelju. Praviloma

gre za denarne terjatve, kjer se terjatve med seboj pobotajo.

Dolžnik zastavljene terjatve lahko po prejemu obvestila o zastavitvi veljavno

izpolni samo zastavnemu upniku.71

Dolžnik ima v času pred zapadlostjo terjatve pravico do ugovorov. Najpogostejši

so ugovor glede pobotanja, neveljavnosti terjatve, neveljavnosti zastavitve …).72

»Zastavni upnik mora v skladu s 181. členom SPZ skrbeti za ohranitev terjatve.«73

Tu gre za splošno formulirano obveznost zastavnega upnika, ki jo natančneje

določajo:

182. člen SPZ, ki govori o izterjavi ob vračunanju obresti,

183. člen SPZ, ki nalaga zastavnemu upniku dolžnost, da obvesti zastavitelja o

prenehanju zastavljene terjatve, ter

184. in 185. člen SPZ, ki urejata dolžnost izterjave zastavljene terjatve.

71 180. člen SPZ. 72 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 263.

73 S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, IV. Knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1986, stran 2627.

30

»Zastavni upnik mora opravljati tudi morebitne posebne dolžnosti, povezane s

terjatvijo. To so zlasti protesti in obvestitve (notifikacije). Prav tako mora skrbeti,

da terjatev ne zastara. Če neplačeviti dolžnik zastavljene terjatve opravlja

dejanja, ki ogrožajo interese upnikov, je lahko dolžnost zastavnega upnika tudi

to, da uveljavlja izpodbojnost tovrstnih dolžnikovih dejanj.«74

»Predmet zastavne pravice so najpogosteje denarne terjatve, ki dajejo pravico

do obresti. Prvi odstavek 182. člena SPZ tako izrecno določa dolžnost zastavnega

upnika, da skrbi za izterjavo obresti in morebitnih drugih občasnih koristi, ki jih

terjatev daje. Zneski, ki jih zastavni upnik izterja, se pobotajo s terjatvami, ki jih

ima do dolžnika zavarovane terjatve. Drugi odstavek 182. člena SPZ določa

zaporedje, ki tudi sicer velja glede glavnih in postranskih dajatev. Pridobljene

zneske mora najprej pobotati s stroški, ki jih ima v zvezi z zavarovano terjatvijo,

če gre za stroške, ki jih mora nositi dolžnik. Morebitni preostanek pa se odbije od

zavarovane terjatve tako, da se najprej poplačajo obresti, zatem pa glavnica.«75

74 S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, IV. Knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1986, stran

2628.

75 S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, IV. Knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1986, stran 2629.

31

4.1.4 Poplačilo iz zastavne pravice na terjatvah

Pogoji za uresničitev zastavne pravice nastopijo ob neplačilu zavarovane terjatve

ob njeni zapadlosti. V tem primeru je prodaja terjatve preveč nepraktična, zato

ima zastavni upnik pravico, da sam izterja zastavljeno terjatev.76

Predmet zastavljene terjatve je lahko izročitev stvari ali denarja. V primeru

izročitve stvari je dolžnik zastavnemu upniku dolžan izročiti zastavljeno stvar.

Zastavni upnik s tem na njej pridobi ročno zastavno pravico. Tudi če je

zavarovana terjatev že zapadla v plačilo, lahko zastavni upnik zahteva prodajo

stvari po sodni poti. Dogovor o izvensodni prodaji pa se domneva v primeru

gospodarske pogodbe. Pravico do poplačila na izkupičku ima zastavni upnik, ki

pa mora morebitni presežek izročiti zastavitelju. V primeru, da je predmet

zastavljene terjatve denar, kar je sicer najpogostejša oblika plačila nekega

denarnega zneska, pa zastavni upnik pridobi pravico na izterjanem znesku, ki ga

do zapadlosti zavarovane terjatve hrani sam, ali ga na zahtevo zastavitelja položi

pri sodišču.77

»Zaradi zastavitve se ne sme poslabšati položaj dolžnika zastavljene terjatve.

Tako kot pri odstopu terjatve ima tudi pri zastavitvi dolžnik zastavljene terjatve

proti zastavnemu upniku vse ugovore, ki izvirajo iz terjatve. Na podlagi 186. člena

SPZ lahko uveljavlja enake ugovore, kot jih debitor cessus na podlagi 421. člena

OZ lahko uveljavlja pri odstopu terjatve (cesiji).«78

»Ti ugovori izvirajo iz neveljavnosti zastavljene terjatve, neveljavnosti nastanka

zastavne pravice ali pobotanja zaradi nasprotne terjatve dolžnika zastavljene

terjatve proti zastavnemu upniku ali proti zastavitelju.«79



78 M. Juhart v N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar Pavčnik, P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, strani 590, 591 in 592.

79 S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, VI. Knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1986, stran 2631.

32

4.1.5 Fiduciarna cesija

»Upnik, ki želi zavarovati svojo terjatev s terjatvijo, ki jo ima njegov dolžnik do

tretje osebe lahko izbira med zastavitvijo terjatve in fiduciarnim zavarovanjem na

podlagi odstopa terjatve v zavarovanje (fiduciarne cesije). Odstop terjatve v

zavarovanje je druga od oblik zavarovalnih fiduciarnih poslov (fiducia cum

creditore), ki ju je na novo uredil SPZ. Po definiciji iz prvega odstavka 207. člena

SPZ je odstop terjatve v zavarovanje oblika zavarovanja terjatve, pri kateri

dajalec zavarovanje (fiduciant) odstopi terjatev prejemniku zavarovanja

(fiduciarju). Pri fiduciarni cesiji se terjatev, ki jo ima fiduciant do tretje osebe,

prenese v zavarovanje terjatve, ki jo ima fiduciar do fiducianta. Gre torej za dve

terjatvi. Prva je terjatev fiduciarja do fiducianta, ki se zavaruje (zavarovana

terjatev), druga pa je terjatev fiducianta do tretje osebe. Ta služi kot predmet

zavarovanja prve terjatve.«80

»Odstop terjatve v zavarovanje je posebna vrsta odstopa terjatve. Tako drugi

odstavek 207. člena SPZ izrecno določa, da se za fiduciarno cesijo smiselno

uporabljajo določila o odstopu terjatve. Poleg tega se uporabljajo splošna načela

SPZ glede prenosa lastninske pravice. Zavezovalni posel za fiduciarno cesijo je

lahko posebna (fiduciarna) pogodba ali ustrezna klavzula v kreditni pogodbi, s

katero se dolžnik zaveže, da bo upniku v zavarovanje ene ali več obstoječih ali

bodočih terjatev prenesel eno ali več obstoječih in/ali bodočih terjatev do tretjih

oseb. Za zavezovalni posel se praviloma ne zahteva nobena posebna oblika in je

pogosto združen z razpolagalnim poslom v enotno pogodbo. Razpolagalni posel

je sporazum o odstopu terjatve (cesije), glede katerega ne velja noben obličnosti

predpis. Opozoriti pa velja na določbo drugega odstavka 209. člena SPZ, po kateri

je fiduciar varovan proti drugim fiduciantovim upnikom samo, če je bil sporazum

sklenjen v obliki notarskega zapisa.«81

»Bistveno pogosteje kot posamezne terjatve se pri fiduciarnih cesijah odstopajo

celi svežnji terjatev. Posamezna terjatev namreč praviloma ne zadostuje za

80 M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 267. 81 M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 268.

33

varovalne interese fiduciarja. Zato bo zahteval, da je terjatev, ki se odstopajo v

zavarovanje, več, in da njihov skupni znesek presega višino zavarovane terjatve.

Poleg tega fiduciar navadno zahteva še cesijo bodočih terjatev. V poslovni praksi

se je razvila tako imenovana globalna cesija (Globalzession), ko fiduciant odstopi

fiduciarju v zavarovanje vse svoje obstoječe in bodoče terjatve.«82

Pri fiduciarni cesiji gre za vnaprej sklenjen sporazum o cesiji kot razpolagalnem

poslu. Šele ob nastanku terjatve njun sporazum dobi pravni učinek, saj pred tem

fiduciant še ni razpolagalno sposoben. Trenutek, ko fiduciant postane

razpolagalno sposoben, se imenuje »juridična sekunda«.83

Pri fiduciarni cesiji gre torej za zaupno razmerje, kjer stranki sami določita

medsebojne pravice in obveznosti. Običajno se dolžnika odstopljene terjatve

obvesti le, v kolikor pride do realizacije same izterjave.84

Samo prenehanje fiduciarnega zavarovanja lahko preneha z retrocesijo, kar

pomeni povratni odstop terjatve. To pride v poštev v primeru, da je bil dogovorjen

nepogojni odstop terjatve. Fiduciarno zavarovanje lahko preneha še zaradi

prenehanja zavarovane terjatve, združitve obeh strank v isto osebo …).85

Glavna razlika med zastavitvijo terjatve in fiduciarnim zavarovanjem je v

diskretnosti zavarovanja, kjer je pri zastavitvi terjatve obvestilo dolžnika

konstitutiven pogoj, pri odstopu v zavarovanje pa praviloma sploh ni obveščen.86

82 Renato Vrečur v Pravna praksa št. 32-33/2001, Priloga, str. XII. 83 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 269.

84 Povzeto po M. Juhart, Cesija: pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996,

stran 212. 85 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 271.

86 Povzeto po M. Juhart, Cesija: pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, stran 214.

34

4.1.6 Prenehanje zastavne pravice na terjatvi

Po 137. členu SPZ zastavna pravica kot akcesorna pravica zavarovani terjatvi

preneha, če preneha zavarovana terjatev. Plačilo zavarovane terjatve predstavlja

najpogostejši način njenega prenehanja. Prav tako pa lahko preneha zaradi

razveljavitve ali odstopa od pravnega posla in tudi v primeru, ko se zastavitelj in

zastavni upnik združita v isti osebi. Dolžnost zastavnega upnika je, da dolžnika

zastavljene terjatve obvesti, da je zavarovana terjatev prenehala. Za samo

obvestilo ni predpisane posebne oblike. Po njegovem prejemu pa lahko dolžnik

zastavljene terjatve veljavno izpolni le zastavitelju.87

87 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 266 in 267.

35

4.2 ZASTAVNA PRAVICA NA VREDNOSTNIH PAPIRJIH

Preden začnemo govoriti o zastavni pravici na vrednostnih papirjih, si moramo

odgovoriti na vprašanje, kakšna je njihova funkcija in kam jih umeščamo.

Dr. Peter Grilc definira vrednostni papir kot »vsako listino, ki vsebuje vse

sestavine, ki jih določa zakon, in na kateri je zapisana civilno-pravna pravica na

način, da jo lahko uveljavlja samo zakoniti imetnik skupaj z listino oz. drugim

potrdilom, ki nedvomno kaže na to, da ima zakoniti imetnik listino vsaj v posredni

posesti in da je katerikoli tretji osebi onemogočeno uveljavljanje iste pravice«.88

»Vrednostni papirji so eden izmed temeljnih kamnov gospodarskega sistema.

Delovanje modernega, na tržnih razmerjih zasnovanega gospodarskega sistema,

si brez vrednostnih papirjev ni več mogoče zamišljati. Njihova funkcija je izključno

gospodarska: po eni strani zagotavljajo delovanje trga kapitala, po drugi strani

pa imajo tudi funkcijo plačila in kreditiranja ter funkcijo omogočanja lažjega

pretoka blaga na trgu.«89

Dr. Miha Juhart opredeljuje njihovo gospodarsko funkcijo tako, da delovanju trga

kapitala služijo delnice, obveznice in tisti vrednostni papirji, ki dosegajo

vrednostno največji delež v tržnih gospodarskih sistemih. Značilnost teh

vrednostnih papirjev je, da se izdajajo z nizko vrednostjo ter v velikih serijah.

Ključnega pomena je, da jih lahko investitor hitro zamenja za denar, torej morajo

biti likvidni. Menjava za denar poteka preko organiziranega trga vrednostnih

papirjev oz. borze. Vrednostni papirji služijo tudi potrebam plačilnega prometa.

Predstavnik te oblike funkcije je ček, ki nadomešča gotovinsko plačilo.

Kreditiranju vrednostnih papirjev služi menica, ki jo menični upnik prepusti v

kroženje in tako pride še pred njeno zapadlostjo do likvidnih sredstev, poleg tega

pa je ugodnejši tudi njegov morebitni položaj v sodnem postopku. Omogočanju

lažjega pretoka blaga na trgu pa služijo stvarno-pravni vrednostni papirji. Njihova

88 P. Grilc v M. Juhart, N. Plavšak, Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, GV

Založba, Ljubljana 2004, stran 97.

89 B. Bratina, D. Jovanovič, P. Podgorelec, A. Primec, Osnove gospodarskega pogodbenega in statusnega prava, Založniško podjetje De VESTA, Maribor 2010, stran 196.

36

izdaja omogoča promet in razpolaganje s stvarmi, ki so v skladišču ali tranzitu.

Temu so namenjene predvsem skladiščnice.90

Vrednostne papirje razlikujemo na dva načina, in sicer je ključna delitev v pravici

do papirja in pravici iz papirja. Pri zastavni pravici na vrednostnih papirjih gre

torej za pravico iz papirja, ki ima tudi premoženjsko vrednost in ki daje pravico

zastavnemu upniku, da od dolžnika zahteva določeno izpolnitev, bodisi izročitev

stvari ali plačilo nekega denarnega zneska, v primeru delnic pa lahko zagotavlja

tudi neko pravno razmerje.91

Glavni razlog za nastanek vrednostnih papirjev je bil prav ta, da bi premoženjske

pravice lahko hitreje in varneje krožile. Temelj vrednostnih papirjev je ravno v

tem, da bi se z zapisom na listino začele premoženjske pravice prenašati kot stvari

in bi bil tako sam prenos olajšan. Najstarejši predstavnik vrednostnih papirjev je

menica, ki je sprva služila le kot plačilno sredstvo, nato pa je prevzela funkcijo

kreditiranja. Nastanek ostalih vrednostnih papirjev pa je posledica zadolževanja

držav pri posameznikih. Ko so odkrili, da vrednostni papirji predstavljajo sredstvo

za koncentracijo kapitala, je nastopil njihov razcvet. V sodobnem času pa se

pojavlja trend dematerializacije vrednostnih papirjev, kjer se pravica zapiše na

elektronski nosilec in ne na listino. Pravice se torej vpišejo v centralni register

nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki ga vodi Klirinško depotna družba d.d.

v Ljubljani.92

90 Povzeto po P. Grilc, M. Juhart, Pravo vrednostnih papirjev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, stran 16.

91 Povzeto po M. Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004,

stran 778. 92 Povzeto po B. Bratina, D. Jovanovič, P. Podgorelec, A. Primec, Osnove gospodarskega

pogodbenega in statusnega prava, Založniško podjetje De VESTA, Maribor 2010, strani 196, 197 in 224.

37

MENICA

»… je individualni vrednostni papir, ki vsebuje obveznost izdajatelja menice in

morebitnih drugih meničnih zavezancev, da bo meničnemu upniku izplačan

določen denarni znesek po pravilih meničnega prava. Z menico trasant pozove

trasata, da plača remitentu določen denarni znesek. V sodobnem prometu menica

služi kot sredstvo zavarovanja, kreditno sredstvo in plačilno sredstvo.«93

4.2.1 Predmet in obseg zastavne pravice na vrednostnih papirjih

Vrednostni papirji se glede na predmet zastavne pravice razlikujejo na

materializirane in nematerializirane vrednostne papirje. Materializirani vrednostni

papirji so urejeni v SPZ in se delijo na prinosniške, ordrske in imenske.

Nematerializirani vrednostni papirji pa so urejeni v Zakonu o nematerializiranih

vrednostnih papirjih, in sicer je to izjava izdajatelja, vpisana v centralni register

nematerializiranih vrednostnih papirjev, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo

izpolnil obveznost iz vrednostnega papirja osebi, ki je kot zakoniti imetnik

vrednostnega papirja vpisana v centralni register.

4.2.2 Razmerje med strankami pred zapadlostjo zavarovane terjatve

Naš pravni red ne določa pravic in obveznosti strank, torej zastavitelja in

zastavnega upnika, napotuje pa na uporabo določil Stvarnopravnega zakonika

glede zastavne pravice na terjatvi, ki je tudi najbolj podobna zastavni pravici na

vrednostnih papirjih.

93 V. Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 205.

38

4.2.3 Nastanek zastavne pravice na vrednostnih papirjih

Zastavna pravica na vrednostnih papirjih lahko nastane na podlagi pravnega

posla, zakona ali odločbe sodišča.94

NASTANEK ZASTAVNE PRAVICE NA PODLAGI PRAVNEGA POSLA

Predpostavka, da so vrednostni papirji lahko veljavno zastavljeni, je njihova

prenosljivost. Prav tako pa mora biti njihovo vrednost mogoče izraziti v denarju.95

Prvi izmed materializiranih vrednostnih papirjev je prinosniški. Glasiti se mora na

prinosnika, to pa mora biti zapisano na listini. Pravica iz papirja se lahko prenaša

le skupaj s samim papirjem, za sam prenos pa se uporabljajo pravila glede

prenosa lastninske pravice na premičnih stvareh. V trenutku izročitve papirja

zastavnemu upniku, nastane zastavna pravica. Izročitev je lahko dejanska, lahko

pa je tudi nadomestna in sicer kot izročitev na dolgo roko (longa manu traditio),

kjer zastavna pravica na vrednostnem papirju nastane v trenutku, ko je tretji o

sami zastavitvi obveščen, saj je on posestnik vrednostnega papirja, ali izročitev

na kratko roko (brevi manu traditio), kjer nastane zastavna pravica že s samim

dogovorom, saj je vrednostni papir že v posesti zastavnega upnika. Zastavna

pravica na prinosniških vrednostnih papirjih ima svoje bistvo v tem, da prepreči

nadaljne razpolaganje zastavitelja z vrednostnim papirjem.96

»Ordrski vrednostni papir se glasi po nalogu njegovega imetnika in se prenaša z

indosamentom. Indosament je posebna oblika razpolagalnega posla in po svoji

vsebini pomeni ponovni zapis ordrske klavzule.«97

»Zastavna pravica na ordrskem vrednostnem papirju se ustanovi s tako

imenovanim indosamentom v zastavo, ki ga ureja 222. člen OZ, in z izročitvijo

94 130. člen SPZ.

95 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 274. 96 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 275.

97 Peter Grilc v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003

39

vrednostnega papirja zastavnemu upniku ( drugi odstavek 188. člena SPZ). Oba

pogoja veljata kumulativno. Ordrska klavzula se v skladu z drugim odstavkom

222. člena OZ glasi na »vrednost v zastavo«, »vrednost v zavarovanje« ali kaj

podobnega.«98

»Imenski vrednostni papirji se glasijo na ime upravičenca in se praviloma

prenašajo s cesijo, torej enako kot druge terjatve. Lahko pa je pri izdaji

imenskega vrednostnega papirja določeno, da se prenaša z indosamentom, kar

se tudi največkrat dogaja. V tem primeru glede zastavitve imenskih vrednostnih

papirjev veljajo enaka pravila kot glede ordrskih vrednostnih papirjev (drugi

odstavek 188. člena SPZ).«99

Zastavna pravica na nematerializiranih vrednostnih papirjih pa nastane z vpisom

v centralni register, na podlagi naloga za vpis zastavne pravice. Ureja ga Zakon

o nematerializiranih vrednostnih papirjih, v skladu z 40. in 44. členom ZNVP100 pa

mora vsebovati naslednje sestavine:

firmo in sedež oziroma ime in naslov zastavitelja in zastavnega upnika,

enolično identifikacijo zastavitelja in zastavnega upnika,

natančno označbo vrednostnih papirjev, na katerih naj se vpiše zastavna

pravica,

število vrednostnih papirjev, na katerih naj se vpiše pravica,

98 Miha Juhart v M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, A. Vlahek,

Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 783.

99 Miha Juhart v M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, A. Vlahek, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 784.

100 Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih-ZNVP (Uradni list RS, št. 2/2007, 58/2009, 78/2011, 75/2015).

40

višino in dospelost zavarovane terjatve,

navedbo člana klirinško-depotne družbe (KDD), ki ga je zastavni upnik

pooblastil za razpolaganje z zastavljenimi vrednostnimi papirji,

pravni temelj nastanka zastavne pravice in

zastaviteljev podpis.

»Nalog se vnese prek pooblaščenega člana in se izvrši prek KDD v skladu z 22.

in 23. členom ZNVP. Posledica zastavitve je, da v času trajanja zastavne pravice

trgovanje z zastavljenim vrednostnim papirjem na organiziranem trgu ni

dopustno. Vrednostni papir ostane prenosljiv in se lahko prenese zunaj

organiziranega trga, vendar tudi tu učinkuje publiciteta, tako da mora pridobitelj

pravice na vrednostnem papirju spoštovati pravico zastavnega upnika.«101

Zastavna pravica na vrednostnem papirju pa lahko nastane tudi prisilno in sicer

v postopkih izvršbe in zavarovanja na podlagi odločbe državnega organa.102




41

4.2.4 Poplačilo iz zastavne pravice na vrednostnih papirjih

V primeru neplačila zavarovane terjatve ob zapadlosti nastopi pogoj za uresničitev

zastavne pravice. Za poplačilo je pomembna delitev vrednostnih papirjev. Pri

tistih, ki prenehajo z izpolnitvijo, lahko zastavni upnik počaka, da pravica iz

vrednostnega papirja zapade v plačilo, ali vrednostni papir proda in se poplača iz

njegovega izkupička. Tu je pomembno razlikovati med prodajo materializiranih

vrednostnih papirjev, kjer mora imeti zastavni upnik prinosniški ali ordrski

vrednostni papir v svoji posesti in med prodajo nematerializiranih vrednostnih

papirjev, pri katerih je pomembno razlikovanje med prodajo tržnih in netržnih

vrednostnih papirjev, katere ureja četrti odstavek 3. člena Zakona o trgu

vrednostnih papirjev103, kjer se prodaja netržnih vrednostnih papirjev opravi na

enak način kot prodaja materialnih vrednostnih papirjev, pri prodaji tržnih

vrednostnih papirjev pa lahko proda zastavni upnik zastavljeni vrednostni papir

na organiziranem trgu šele po osmih dneh od dneva, ko je opozoril dolžnika o

nameravani prodaji. Za samo obvestitev se zahteva priporočena poštna pošiljka.

V kolikor vrednostni papir proda pooblaščeni udeleženec s strani zastavnega

upnika, mora priložiti kopijo obvestila in dokaz o oddaji poštne pošiljke. Zastavna

pravica se v primeru prodaje zbriše, prejeto kupnino pa pooblaščeni udeleženec

nakaže zastavnemu upniku.104

103 Zakon o trgu vrednostnih papirjev-ZTPV-1 (Uradni list RS, št. 51/2006).

104 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 278, 279 in 280.

42

4.2.5 Prenehanje zastavne pravice na vrednostnih papirjih

Zastavna pravica je po svoji naravi akcesorna, zato preneha skupaj s

prenehanjem zavarovane terjatve. Do samega prenehanja ne pride samodejno,

saj je pri materializiranih vrednostnih papirjih zastavni upnik dolžan opraviti vsa

potrebna dejanja, da zastavitelj pridobi v posest vrednostni papir, ki ni

obremenjen. Prinosniški vrednostni papirji imajo dodaten pogoj, in sicer povratno

izročitev vrednostnega papirja, ordrski pa še dodatno zahtevo, po kateri se

zahteva še povratni indosament. V primeru navadnih imenskih vrednostnih

papirjev je potrebna obvestitev dolžnika iz vrednostnega papirja. S trenutkom

izbrisa iz registra preneha zastavna pravica na nematerializiranih vrednostnih

papirjih. Če nalog za izbris zahteva imetnik vrednostnega papirja, mora nalogu

priložiti notarsko overjeno izjavo upnika, da dovoljuje vpis izbrisa zastavne

pravice. Takšno izjavo pa lahko nadomesti tudi pravnomočna sodna odločba.105


43

4.3 ZASTAVNA PRAVICA NA DRUGIH PREMOŽENJSKIH

PRAVICAH

4.3.1 Predmet in obseg zastavne pravice na drugih premoženjskih

pravicah

»Krog premoženjskih pravic, kot jih opredeljuje 22. člen SPZ, je širši od tistih,

katerih zastavitev je v SPZ izrecno urejena (lastninska pravica na nepremičninah

in premičninah, terjatve in vrednostni papirji). Predvsem gre tu za pravice

udeležbe v pravni osebi (npr. delež v delniški družbi, ki ni izdala delnic, delež v

družbi z omejeno odgovornostjo in prenosljivi deleži v osebnih družbah) in

prenosljive pravice intelektualne lastnine. Tudi te pravice so lahko predmet

zastavne pravice, zato v 190. in 191. členu najdemo splošna pravila glede

zastavne pravice na tistih premoženjskih pravicah, ki niso urejene ne v SPZ ne v

drugih, posebnih predpisih.«106

4.3.2 Nastanek zastavne pravice na drugih premoženjskih pravicah

190. člen SPZ opredeljuje nastanek zastavne pravice na drugih premoženjskih

pravicah in sicer določa, da nastane na način, kot je opredeljen za vsako

posamezno pravico, seveda, če nastanek konkretne pravice ni določen drugače.

Zagotovljene morajo biti splošne predpostavke zastavne pogodbe kot so sklenitev

veljavnega zavezovalnega pravnega posla, sklenitev veljavnega razpolagalnega

pravnega posla in prisotnost razpolagalne sposobnosti. Za sklenitev zastavne

pogodbe sicer ni predpisana nobena posebna oblika, se pa sam razpolagalni

pravni posel razlikuje glede zahtev za posamezno vrsto premoženjskih pravic, ki

se zastavljajo. Izjema obstaja le pri družbi z omejeno odgovornostjo, kjer se za

zastavitev poslovnega deleža zahteva posebna oblika.107


Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 791. 107 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, strani 281 in 282.

44

»Pravila o zastavitvi poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo je torej

treba izluščiti iz pravil o prenosu poslovnega deleža v 481. členu ZGD-1. Tako se

na podlagi smiselne uporabe tretjega odstavka 481. člena ZGD-1 za zastavitev

poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo zahteva notarski zapis. Naj

poudarimo, da glede nastanka zastavne pravice ne velja zahteva 482.člena.

Zahteva se nanaša na odnose med družbeniki in družbo in ne vpliva na nastanek

zastavne pravice, kjer gre za odnos med družbenikom in tretjo osebo. Zastavna

pravica nastane zgolj s sporazumom (pogodbo) v obliki notarskega zapisa.«108

4.3.3 Razmerje med strankami pred zapadlostjo zavarovane terjatve

Samo razmerje pri zastavni pravici na drugih premoženjskih pravicah med

strankami razmerja, torej zastaviteljem in zastavnim upnikom, ni posebej

urejeno. 191. člen SPZ vleče vzporednice z določili o zastavitvi premičnih stvari.

Prav tako vidi smisel v prepovedi komisornega dogovora in prepovedi zastavitelju,

da bi nadalje zmanjševal vrednost zastavljene stvari. Po splošnih pravilih o

zastavni pravici je zastavitelj dolžan opustiti vsa ravnanja, ki bi kakorkoli

zmanjšala vrednost zastavljene pravice. Če bi se vrednost pravice zmanjšala, pa

se lahko zahteva predčasna prodaja pravice. Pri zastavni pravici na drugih

premoženjskih pravicah je torej razmerje med strankama odvisno od njunega

dogovora v zastavni pogodbi.109



109 Povzeto po M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, A. Vlahek, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 792.

45

4.3.4 Poplačilo iz zastavne pravice na drugih premoženjskih pravicah

V primeru, da ob zapadlosti zavarovana terjatev ni plačana, se z nastopom

pogojev uresniči zastavna pravica. Zastavljena pravica se lahko prisilno proda,

zastavni upnik pa se poplača iz izkupička prodane pravice. Seveda je potrebno

poleg določb SPZ upoštevati druge predpise, ki urejajo konkretno področje.110

Kot primer je recimo potrebno v družbi z omejeno odgovornostjo pri prisilni

prodaji poslovnega deleža upoštevati predkupno pravico ostalih družbenikov, ki

jo ureja 481. člen ZGD-1.111

4.3.5 Prenehanje zastavne pravice na drugih premoženjskih pravicah

Prenehanje zastavne pravice na drugih premoženjskih pravicah nastopi s

prenehanjem zavarovane terjatve. To prenehanje omogoča načelo postranskosti

oziroma akcesornosti, ki je eno izmed najpomembnejših načel zastavnega prava

in izvira že iz rimskih časov. Stranska stvar oziroma pravica deli usodo glavne

stvari oziroma pravice, kar v konkretnem primeru pomeni, da je glavna pravica

pri zastavni pravici ravno zavarovana terjatev, in v kolikor le ta preneha obstajati,

preneha z njo tudi sama zastavna pravica, ki je od nje odvisna. Le če obstaja

zavarovana terjatev, ima obstoj zastavne pravice smisel. Zastavna pravica v

primeru drugih premoženjskih pravic tako preneha po samem zakonu (ex lege).112

110 Povzeto po M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, A. Vlahek,


111 Zakon o gospodarskih družbah-ZGD-1 (Uradni list RS, št. 65/2009, 83/2009, 21/2010, 8/2011, 33/2011, 91/2011, 100/2011, 30/2012, 32/2012, 57/2012, 10/2013, 44/2013, 82/2013,

55/2015). 112 Povzeto po M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, strani 34, 35 in 283.

46

5 SKLEP

Osrednjo nit diplomskega dela predstavlja zastavna pravica na pravicah in sicer

terjatvah, vrednostnih papirjih in drugih premoženjskih pravicah.

Za lažjo predstavo obravnavane tematike sem se najprej poslužila vertikalno

primerjalno-pravne metode, kjer sem sprva želela bralca seznaniti z razvojem

zastavne pravice v rimskem pravu in poiskati vzporednice z današnjo pozitivno

pravno ureditvijo, kjer lahko ugotovimo, da je rimsko pravo postavilo močne

korenine, katerih sadeže lahko uživamo še danes. Tako je lahko prišlo do razvoja

zastavne pravice, kot jo poznamo v pozitivni ureditvi, ki je predstavljena v

začetnih poglavjih diplomskega dela.

Diplomsko delo predstavlja temeljne značilnosti zastavne pravice kot omejene

stvarne pravice na tuji stvari, pri čemer sem se osredotočila na premoženjske

pravice in sicer terjatve, vrednostne papirje in druge premoženjske pravice.

Njihov obstoj upravičuje drugi odstavek 3. člena SPZ, ki dopušča izjemo od

pravila, da se premoženjske pravice ne štejejo za stvari in zato na njih niso

mogoče ne lastninska ne druge stvarne pravice in sicer je v skladu s to izjemo

lahko predmet zastavne pravice tudi premoženjska pravica.

Za lažje razumevanje zastavne pravice na premoženjskih pravicah sem bralcu

sprva želela približati pojem zastavne pravice skozi njen razvoj, načela,

najpomembnejše značilnosti, njen nastanek kot tudi prenehanje ter se dotaknila

tudi pravic in obveznosti strank. Nato sem za lažji pregled sistematično razdelila

zastavno pravico glede na njen predmet in navedla njihove bistvene značilnosti.

Največ pozornosti sem namenila študiju zastavne pravice na premoženjskih

pravicah.

Pri obravnavanju zastavne pravice na terjatvah sem se najprej osredotočila na

temeljno razmerje med imetnikom terjatve in njegovim upnikom, ki mora biti brez

napak, da ne privede do tega, da terjatev ne bi nastala v drugačnem obsegu, kot

sta jo pričakovali stranki, ali pa da sploh ne bi prišlo do njenega nastanka. Zelo

47

pomembna je tudi zagotovitev publicitetnega učinka, ki se opravi z realnim

dejanjem obvestitve dolžnika, ki je konstitutivnega značaja.

V primeru zastavne pravice na vrednostnih papirjih je ključnega pomena, da so

prisotne vse bistvene sestavine, ki jih določa Zakon o nematerializiranih

vrednostnih papirjih. Kot sestavine se zahtevajo firma in sedež oziroma ime in

naslov zastavitelja in zastavnega upnika, enolična identifikacija zastavitelja in

zastavnega upnika, natančna označba vrednostnih papirjev, na katerih naj se

vpiše zastavna pravica, število vrednostnih papirjev, na katerih naj se vpiše

pravica, višina in dospelost zavarovane terjatve, navedba člana klirinško-depotne

družbe (KDD), ki ga je zastavni upnik pooblastil za razpolaganje z zastavljenimi

vrednostnimi papirji, pravni temelj nastanka zastavne pravice in zastaviteljev

podpis.

Zelo pomembna lastnost vrednostnih papirjev je tudi njihova likvidnost, ki

omogoča investitorju, da jih lahko zamenja za denar. Prav tako morajo biti

vrednostni papirji prenosljivi. Seznanila sem se tudi s pomembnostjo načela

inkorporacije, po katerem lahko upravičenec uveljavlja pravico iz vrednostnega

papirja samo skupaj s papirjem, in načelom prezentacije, po katerem lahko le

zakoniti imetnik vrednostnega papirja zahteva izplačilo terjatve iz samega

vrednostnega papirja, seveda proti njegovi predložitvi.

V primeru zastavne pravice na drugih premoženjskih pravicah pa je ključnega

pomena, da zastavitelj ne zmanjšuje vrednosti zastavljene pravice z morebitnimi

dejanji, bodisi s storitvijo ali opustitvijo.

48

6 BIBLIOGRAFIJA

Bratina Borut, Jovanovič Dušan, Podgorelec Peter, Primec Andreja, Osnove

gospodarskega pogodbenega in statusnega prava, Založniško podjetje De VESTA,

Maribor, 2010

Cigoj Stojan, Komentar obligacijskih razmerij, IV. Knjiga, ČZ Uradni list SRS,

Ljubljana 1986.

Grilc Peter, Juhart Miha, Pravo vrednostnih papirjev, Gospodarski vestnik,

Ljubljana, 1996

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU – Portal BOS, slovar

slovenskega knjižnega jezika, URL: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

Juhart Miha, Cesija: pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik, Ljubljana

1996

Juhart Miha, Plavšak Nina, Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem,

GV Založba, Ljubljana, 2004

Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Berden Andrej, Keresteš Tomaž,

Rijavec Vesna, Vlahek Ana, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba,

Ljubljana, 2004

Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV Založba,

Ljubljana 2007

Kranjc Janez, Primeri iz rimskega prava, ČZ Uradni list Republike Slovenije,

Ljubljana, 1998

Kranjc Janez, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2013

Kranjc Vesna, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006

Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, 97/2007, Ljubljana, 2007

Plavšak Nina, Juhart Miha, Kranjc Vesna, Polajnar Pavčnik Ada, Grilc Peter,

Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana

2003

http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

49

Plavšak Nina, Juhart Miha, Vrenčur Renato, Obligacijsko pravo (splošni del), GV

Založba, Ljubljana, 2009

Pravna praksa št. 32-33/2001, Priloga, str. XII

Rijavec Vesna, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003

Sodba II Ips 260/99 z dne 16.12.1999

Sodba II Ips 322/90 z dne 15.11.1990

Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili Matjaža Tratnika in stvarnim kazalom,

Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002

Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013, Ljubljana 2013

Tratnik Matjaž, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), Uradni list RS, št. 65/2009, 83/2009,

21/2010, 8/2011, 33/2011, 91/2011, 100/2011, 30/2012, 32/2012, 57/2012,

10/2013, 44/2013, 82/2013, 55/2015, Ljubljana, 2015

Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007, 93/2007, 113/2008,

28/2009, 47/2009, 51/2010, 26/2011, 12/2013, 17/2013, 29/2013, 81/2013,

45/2014, 53/2014, 58/2014, 50/2015, 54/2015, 76/2015, Ljubljana, 2015

Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih, Uradni list RS, št. 2/2007,

58/2009, 78/2011, 75/2015, Ljubljana, 2015

Zakon o notariatu, Uradni list RS, št. 2/2007, 45/2008, 91/2013, Ljubljana, 2013

Zakon o trgu vrednostnih papirjev (ZTPV-1), Uradni list RS, št. 51/2006,

Ljubljana, 2006

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA - core.ac.uk · Kupec (tj. dejanski upnik, fiduciar) se je pri...

Documents

Transcript of UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA - core.ac.uk · Kupec (tj. dejanski upnik, fiduciar) se je pri...