UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

Oddelek za filozofijo

DIPLOMSKO DELO

Mateja Renko

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

Oddelek za filozofijo

Diplomsko delo

VIDIK FILOZOFSKE MISLI PRI EDVARDU

KOCBEKU IN ANALIZA NJEGOVE SLOGOVNOSTI

NA PRIMERU ČRNE ORHIDEJE

Graduation thesis

ASPECTS OF PHILOSOPHICAL THOUGHT BY EDVARD

KOCBEK AND THE ANALYSIS OF HIS STYLE SHOWN ON

THE EXAMPLE OF THE BLACK ORCHID

Mentorica: izr. prof. dr. Marija Švajncer Kandidatka:

Mentor: doc. dr. Drago Unuk Mateja Renko

Maribor, 2011

Lektorica:

Mirjam Danilović, profesorica slovenskega jezika s knjiţevnostjo

Prevajalka:

mag. Sandra Travnikar, prevajalka za angleški, nemški in slovenski jezik

ZAHVALA

Današnji svet, na eni strani poln obljub, laţnega videza o svobodi,

enakovrednosti in enakopravnosti, ter na drugi strani poln nestrpnosti,

od sodobnega intelektualca zahteva vedno več in več.

Kdaj bo dovolj?

Kdaj se bomo lahko za trenutek ustavili

ter začeli ţiveti preprosto in umirjeno ţivljenje?

Morda nikoli, kajti tudi ţivljenje velikokrat ni enostavno.

Zato pa so trenutki, ki ti jih namenijo ljudje s prijaznostjo, nasmehom, toplo in

spodbudno besedo, še toliko bolj dragoceni, zlasti takrat, ko se zaveš, da je

nekdo morda samo zate razbil hladno distanco in se s teboj pogovoril v miru –

kot človek, ki ti je ţe od nekdaj najboljši prijatelj, tak, ki ima zate vedno pravi

nasvet, ne glede na teţavnost situacije, v kateri se nahajaš ti ali on sam.

Ta neprecenljiva vrednota, tesno preţeta z veliko mero razumevanja in

potrpeţljivosti, je le ena od odlik mojih cenjenih profesorjev, Marije Švajncer in

Draga Unuka, od katerih od samega začetka črpam veliko ţeljo po vedno novem

znanju v vseh njegovih pomenih, vztrajnost v najteţjih trenutkih

in upanje na vendarle boljši jutri.

Izredna profesorica doktorica Marija Švajncer in docent doktor Drago Unuk –

sreča je imeti tako strokovna, osebnostno odlična in predana mentorja – dala sta

mi priloţnost in odprla nov pogled v prihodnost, zaradi katerih sem spoznala,

da tudi sama zmorem še veliko več.

Največ pa dolgujem svoji mami Ani, saj vedno znova dokazuje, da je z lastnim

trudom, s trdim delom in poštenostjo mogoče doseči prav vsak cilj.

Dragi moji Učitelji,

z globokim spoštovanjem in iskreno – hvala.

IZJAVA

Podpisani-a Mateja Renko, rojen-a 24. 7. 1982, študent-ka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo in Filozofija,

izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Vidik filozofske misli pri Edvardu

Kocbeku in analiza njegove slogovnosti na primeru Črne orhideje, pri

mentorju-ici doc. dr. Dragu Unuku in izr. prof. dr. Mariji Švajncer, avtorsko

delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti

niso prepisani brez navedbe avtorjev.

____________________________ (Podpis študenta-ke)

Kraj, Maribor

Datum, 17. 3. 2011

POVZETEK

V diplomski nalogi so predstavljene ugotovitve, ki so nastale s preučevanjem

delovanja in pisnega ustvarjanja Edvarda Kocbeka, in sicer z vidika filozofije ter

jezika in njune povezanosti. Vzrok za obravnavo je bilo še vedno aktualno

zanimanje javnosti za Kocbekova dela, s katerimi so povezana številna odprta

vprašanja v zvezi z njegovim večstranskim udejstvovanjem. Avtorjev ustvarjalni

opus je bil predmet ţe številnih in raznovrstnih razprav, zato je bil poglavitni cilj

prikazati tudi drugačno plat njegovega ţivljenjskega prizadevanja, zlasti

filozofske vidike njegove ustvarjalnosti. To je bilo podano na podlagi dela

Kocbekove esejistične, dnevniške, pesniške in prozne zapuščine, ki so v sklopu

dveh obširnejših poglavij oblikovali sklenjeno celoto. V prvem delu je

natančneje predstavljen filozofski vidik z značilnostmi personalizma in

eksistencializma ter vplivom nekaterih predstavnikov na avtorja, ob tem pa sta

obravnavana tudi vidika etike in morale, povezana z odnosom do religije. V

drugem delu je bilo preučevanje osredotočeno na analizo in prikaz značilnosti

sloga umetnostnega besedila na primeru novele Črna orhideja, kjer je bil glavni

predmet analize slogovni postopek pripovedovanja, pri katerem se je ugotavljalo

stopnjo pojavitve posamezne besedne vrste, zlasti pa glagola in njegovih skupin,

ki so dale odgovor na vprašanje, kateri slog prevladuje. Za uresničitev

celovitega prikaza je bilo potrebno predstaviti tudi analizo mikro- in

makrostrukture izbranega besedila, to pa s pomočjo rezultatov sondaţne

raziskave in vertikalne razvrstitve najpogostejših besed – iz nje je bilo mogoče

razbrati še razvrstitev sklonov ter dolţino in zgradbo povedi. Cilj empiričnega

dela je bil na osnovi slogovne analize ugotoviti, kaj je v noveli takega, s čimer

Kocbek izraţa filozofijo personalizma in eksistencializma na ravni

umetnostnega besedila ter kako se to kaţe v rabi slogovnih moţnosti jezikovnih

sredstev. Namen teoretičnega dela je bil realiziran z uporabo metode analize in

sinteze, abstrakcije in konkretizacije ter komparacije in deskripcije, v drugem

delu pa prav tako z metodo analize in sinteze, komparacije in s kavzalno –

neeksperimentalno metodo. Z uporabo teh metod so rezultati preučevanja

potrdili, da filozofija Edvarda Kocbeka spada na področje personalizma in

eksistencializma, zlasti religioznega, na katerem se najbolj zgleduje po

francoskem filozofu Emmanuelu Mounierju in danskem teološkem mislecu

Sörenu Kierkegaardu, pri čemer je skoraj povsod izraţena religioznost, očitna

tudi v umetnostnih besedilih. Med drugim je bilo ugotovljeno občasno

razhajanje med avtorjevim etičnim prizadevanjem in moralno naravnanostjo, kar

je bilo razvidno iz nekaterih dnevniških in esejističnih virov. V empiričnem delu

pa je bilo potrjeno, da je v noveli Črna orhideja več slogovnih postopkov, kjer

je pogosta raba glagola z nekaterimi skupinami dokaz, da gre za dinamični slog

pripovedovanja.

KLJUČNE BESEDE:

– pri teoretičnem (filozofskem) delu: personalizem, eksistencializem,

religioznost, etika, morala, poezija;

– v empiričnem (jezikovnem): (umetnostno) besedilo, mikrokompozicija,

makrokompozicija, slogovni postopek, dinamika pripovedovanja, glagol.

ABSTRACT

In the diploma paper the findings are presented that result of the research of the

work and written creations of Edvard Kocbek namely from the viewpoint of

philosophy, the language and its connection. The reason of discussing was the

still actual public interest for Kocbek‟s work, where there are still left many

open questions with reference to his manysided activities. The author‟s creative

opus has been already a topic in many and diverse discussions therefore my

main aim is to show the other side of the efforts in his life particularly

philosophic aspects of his work. This was given on the basis of Kocbek‟s work

in the field of essays, diaries, his poetical and prosaic legacy that formed in

connection to two wider chapters a whole entity. In the first part the philosophic

aspect with the characteristics of personalism and existentialism and the

influence of some representatives on the author is presented and also the aspects

on ethics and morality are discussed in connection to the relation to religion. In

the second part the research work was focused on the analysis and presentation

of the characteristics of the style of an artistic text by the example of the short

story Black orchid, where the main topic of the analysis the stylish procedure of

narration was where the stage of appearing individual part of speech was

assessed particularly the verb and its groups, that gave an answer to the question

which style predominates. For the realization of a whole presentation it was

necessary to present the analysis of micro -and macrostructures in the chosen

text and that with the results of the carried out analysis and the vertical

classification of words – this analysis also gave some information about the

classification of cases, the length and structure of the sentence. The aim of the

empiric part was to find out on the basis of a style analysis what in the short

story is such a manner that Kocbek could express the philosophy of personalism

and existentialism on the level of an artistic text and how this indicates in the

use of style practicability in language measures. The purpose of the theoretic

part was realized with the use of the method for the analyses and synthesis,

abstraction, concretization, comparison and description in the second part also

with the method for the analysis, synthesis, comparison and with the causal –

non experimental method. Using that kind of methods the results of research

work only verified, that the philosophy of Edvard Kocbek belongs in the field

of personalism and existentialism particularly religious, where he follows the

most the example of the French philosopher Emmanuel Mounier and the Danish

theologic thinker Sören Kierkegaard, where almost everywhere religiosity is

expressed and obviously in artistic texts. All the more it was found out a

periodic separation of the author's ethic efforts and the moral regulation, what

was found in some diary and essay sources. In the empiric part it was verified

that in the short story Black orchid exist more style procedures, where the

periodic usage of the verb with some groups proves that there is a dynamic style

of narration.

KEY WORDS:

– in the theoretic (philosophic) part: personalism, existentialism, religiosity,

ethics, moral, poetry;

– in the empiric (linguistic) part: (artistic) text, microcomposition,

macrocomposition, style procedure, the dynamic of narration, verb.

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................ 1

1.1 NAMEN ......................................................................................................... 2

1.1.1 Raziskovalne teze in hipoteze ............................................................... 3

1.2 METODOLOŠKA OPREDELITEV ............................................................. 4

1.2.1 Raziskovalne metode ............................................................................ 4

1.2.2 Uporabljeni viri ..................................................................................... 5

2 TEORETIČNI DEL ......................................................................... 6

2.1 PERSONALIZEM ......................................................................................... 7

2.1.1 Vpliv Emmanuela Mounierja ................................................................ 9

2.1.2 Elementi personalizma v zbirki novel Strah in pogum ....................... 15

2.1.2.1 Temna stran meseca ................................................................ 16

2.1.2.2 Blaţena krivda ......................................................................... 23

2.1.2.3 Ogenj ....................................................................................... 34

2.1.2.3 Črna orhideja ........................................................................... 41

2.1.3 Sinteza ................................................................................................. 46

2.2 EKSISTENCIALIZEM ............................................................................... 48

2.2.1 Vpliv Sörena Kierkegaarda ................................................................. 52

2.2.2 Vpliv Alberta Camusa ......................................................................... 54

2.2.3 Religioznost Edvarda Kocbeka ........................................................... 56

2.2.4 Elementi eksistencializma v zbirki novel Strah in pogum .................. 62

2.2.5 Sinteza ................................................................................................. 80

2.3 MORALNI VIDIKI IN ETIČNA NARAVNANOST NA PRIMERU

VOJNIH DNEVNIKOV ........................................................................................ 82

2.3.1 Tovarišija (Dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943).... 83

2.3.2 Listina (Dnevniški zapiski 1943) ....................................................... 91

2.4 FILOZOFSKA RAZSEŢNOST KOCBEKOVE POEZIJE ......................... 94

2.4.1 Zemlja ................................................................................................ 94

2.4.2 Groza .................................................................................................. 96

2.4.3 Poročilo .............................................................................................. 97

2.4.4 Pentagram ........................................................................................... 98

2.4.5 Ţerjavica in Nevesta v črnem ............................................................. 99

2.4.6 Sinteza .............................................................................................. 101

3 EMPIRIČNI DEL ................................................................... 102

3.1 BESEDILOSLOVJE .................................................................................. 102

3.1.1 Besedilo ............................................................................................ 103

3.1.1.1 Zgradba besedila .................................................................. 103

3.1.1.2 Kriteriji besedilnosti ............................................................. 104

3.2 ZNAČILNOSTI UMETNOSTNEGA JEZIKA ......................................... 107

3.2.1 Tematska zgradba............................................................................. 108

3.2.1.1 Namen sporočevalca in tematskost ...................................... 111

3.2.1.2 Narava predmeta (teme) ....................................................... 112

3.2.1.3 Slogovni postopek ................................................................ 121

Pripovedovanje ..................................................................... 121

Razlaganje ............................................................................ 122

Opisovanje ........................................................................... 122

Argumentiranje .................................................................... 123

Obveščanje ........................................................................... 124

3.2.2 Okoliščine pripovedovanja............................................................... 125

3.2.3 Zunanja zgradba besedila ................................................................. 126

3.2.4 Aktualnost ........................................................................................ 128

3.2.5 Subjektivnost in objektivnost ........................................................... 131

3.2.6 Stvarnost in estetskost ...................................................................... 132

3.2.7 Deiktični izrazi ................................................................................. 132

3.2.8 Kataforični in anaforični odnosi....................................................... 134

3.3 SLOGOVNOST (SONDAŢNA RAZISKAVA) ....................................... 136

3.3.1 Analiza vertikalne razvrstitve najpogostejših besed ........................ 146

3.3.2 Sinteza .............................................................................................. 148

3.4 OBLIKOVNA RAVNINA......................................................................... 148

3.4.1 Raven oblikoslovja in distribucija sklonov ...................................... 148

3.4.2 Raven skladnje in distribucija povedi ............................................. 153

3.4.3 Zgradba povedi................................................................................. 157

3.4.4 Delovanje analiziranih sredstev v besedilu ...................................... 157

3.4.5 Prikaz pogostnosti besednih vrst ...................................................... 159

3.4.5.1 Nominalni slog ..................................................................... 174

3.4.5.2 Dinamični slog ..................................................................... 174

3.4.6 Sinteza .............................................................................................. 205

4 SKLEP ........................................................................................... 206

5 VIRI IN LITERATURA .............................................................. 210

1

KAZALO TABEL, PREGLEDNIC, GRAFOV IN SLIKOVNIH

PRIKAZOV

A) Tabele

Tabela 1: Prikaz pogostnosti besed tujega izvora ................................................ 114

Tabela 2: Prikaz zastopanosti posamezne besedne vrste ..................................... 118

Tabela 3: Prikaz zastopanosti posamezne besedne vrste v jedru besedila ........... 118

Tabela 4: Prikaz zastopanosti posamezne besedne vrste na koncu besedila ........ 119

Tabela 5: Prikaz števila besednih vrst na začetku besedila .................................. 137

Tabela 6: Prikaz števila besednih vrst v jedru besedila........................................ 138

Tabela 7: Prikaz števila besednih vrst na koncu besedila .................................... 139

Tabela 8: Prikaz deleţa besednih vrst na začetku besedila .................................. 139

Tabela 9: Prikaz deleţa besednih vrst v jedru besedila ........................................ 140

Tabela 10: Prikaz deleţa besednih vrst na koncu besedila .................................. 140

Tabela 11: Prikaz deleţe vseh analiziranih besednih vrst .................................... 141

Tabela 12: Prikaz delitve besed v sklopu posameznih besednih vrst na začetku

besedila ................................................................................................................. 144

Tabela 13: Prikaz delitve besed v sklopu posameznih besednih vrst v jedru

besedila ................................................................................................................. 145

Tabela 14: Prikaz delitve besed v sklopu posameznih besednih vrst na koncu

besedila ................................................................................................................. 146

Tabela 15: Prikaz števila sklonov na začetku besedila ........................................ 149

Tabela 16: Prikaz števila sklonov v jedru besedila .............................................. 150

2

Tabela 17: Prikaz števila sklonov na koncu besedila ........................................... 150

Tabela 18: Razvrstitev sklonov po odstotkih na začetku besedila ....................... 151

Tabela 19: Razvrstitev sklonov po odstotkih v jedru besedila ............................. 151

Tabela 20: Razvrstitev sklonov po odstotkih na koncu besedila ........................ 152

Tabela 21: Prikaz delitve povedi po straneh na začetku besedila ........................ 153

Tabela 22: Prikaz delitve povedi po straneh v jedru besedila .............................. 154

Tabela 23: Prikaz delitve povedi po straneh na koncu besedila ........................... 155

Tabela 24: Prikaz pogostnosti vzkličnih, vprašalnih in enostavčnih povedi ....... 156

Tabela 25: Prikaz pogostnosti samostalniške besede ........................................... 160

Tabela 26: Prikaz pogostnosti pridevniške besede............................................... 162

Tabela 27: Prikaz pogostnosti glagola in gramatičnega glagola .......................... 164

Tabela 28: Prikaz pogostnosti predloga ............................................................... 166

Tabela 29: Prikaz pogostnosti veznika ................................................................. 168

Tabela 30: Prikaz pogostnosti prislova ................................................................ 170

Tabela 31: Prikaz pogostnosti členka ................................................................... 172

Tabela 32: Prikaz pogostnosti povedkovnika ...................................................... 173

B) Preglednice

Preglednica 1: Nepolnopomenski glagoli, nastali iz glagolov obstajanja ............ 176

Preglednica 2: Fazni pomoţni glagoli .................................................................. 177

Preglednica 3: Limitni pomoţni glagoli ............................................................... 178

Preglednica 4: Modalni pomoţni glagoli ............................................................. 180

Preglednica 5: Trajni (nedovršni) polnopomenski glagoli ................................... 181

3

Preglednica 6: Ponavljalni glagol ........................................................................ 183

Preglednica 7: Pogostostni glagoli ....................................................................... 184

Preglednica 8: Ingresivi........................................................................................ 185

Preglednica 9: Terminativi ................................................................................... 186

Preglednica 10: Momentativi ............................................................................... 187

Preglednica 11: Finitivi ........................................................................................ 188

Preglednica 12: Aktivi.......................................................................................... 189

Preglednica 13: Pasivi .......................................................................................... 191

Preglednica 14: Refleksivi tantum in refleksivi s povratnim osebnim zaimkom 193

Preglednica 15. Rezultativni glagoli .................................................................... 196

Preglednica 16: Glagoli govorne dejavnosti ........................................................ 197

Preglednica 17: Glagoli mišljenja ........................................................................ 197

Preglednica 18: Glagoli gibanja ........................................................................... 198

Preglednica 19: Menjava teme v okoliščinah časa in prostora ............................ 202

C) Grafi

Graf 1: Primerjava deleţev besednih vrst v analiziranem besedilu ..................... 142

Graf 2: Skupni odstotni deleţ besednih vrst v analiziranem besedilu ................. 143

Graf 3: Primerjava odstotnega deleţa sklonov v analiziranem besedilu .............. 152

Č) Slikovni prikazi

Slikovni prikaz 1: Linearno dogajanje z zaviralnimi segmenti ............................ 201

Slikovni prikaz 2: Potek dinamike pripovedovanja ............................................. 205

1

1 UVOD

Diplomska naloga je rezultat preučevanja del pisatelja, esejista, pesnika in

prevajalca Edvarda Kocbeka (1904–1981). Na podlagi izbranih besedil bo v

ospredje postavljen predvsem kot intelektualec, personalist, eksistencialist in etik.

Vzrok za preučevanje avtorjeve literature in delovanja je dejstvo, da je po eni

strani znana in cenjena osebnost, po drugi ustvarjalec, okrog katerega (predvsem

zaradi politične aktivnosti) so mnenja še vedno deljena, njegova dejavnost pa

vidna na različnih področjih, segajočih vse od umetnostnega ustvarjanja do

krščanskega in etičnega prizadevanja. Kljub raznovrstnosti obravnave je še vedno

odprtih veliko vprašanj v zvezi z njegovim udejstvovanjem, vrednim ponovnega

in drugačnega pregleda, preučevanega s časovno distanco. Ob študiju virov, zlasti

esejev in novel, je med drugim bilo ugotovljeno njegovo zanimanje za filozofijo

in to, da jo je prenašal v svoja besedila. Veliko filozofskih misli je v zbirki Strah

in pogum – tu so realizirane z jezikovnimi (slogotvornimi) sredstvi, ki jih

potencialno omogoča sestav jezika, uresničujejo pa se kot enkratnost

organiziranosti teh sredstev v omenjenem (umetnostnem) besedilu. Podobne misli

so del tudi njegovih vojnih dnevnikov – med njimi sta izbrana najodmevnejša,

Tovarišija in Listina –, ki v slovenski prozi predstavljajo pomemben zgodovinski

vir in primer redkih del, nastalih v času druge svetovne vojne.

Prvi sklop naloge bo sklenjen s pregledom poezije, v drugem pa bo podana

podrobna besedilna analiza Kocbekovega sloga na primeru novele Črna orhideja;

interpretirana bo na makro- in mikroravni. Na besediloslovni ravni bodo najprej

navedene značilnosti in zgradba besedila s kriteriji, potrebnimi za uresničitev

pogojev posameznega tipa besedila. Poglavje o značilnostih umetnostnega jezika

bo vsebovalo podatke o tematski sestavi, slogovnih postopkih, prisotnih v danem

tekstu, prvinah zunanje zgradbe, deiktičnih sredstvih ter ob tem še deskripcijo in

eksplikacijo kataforičnih in anaforičnih odnosov. Empirični del bo sklenjen s

poglavjema o slogovnosti, tam bodo ugotovitve predstavljene na osnovi sondaţne

2

raziskave, in o oblikovni ravnini, razdeljeni na področji oblikoslovja in skladnje z

distribucijama sklonov in povedi, prikazom ter razlago funkcioniranja besedilnih

sredstev v besedilu, ki jima sledijo sheme o besednovrstni pogostnosti ter

opredelitvi nominalnega in dinamičnega sloga.

1.1 Namen

Tema je bila izbrana zaradi še vedno odprtih vprašanj s področja filozofije in

jezika. Namen naloge je prikazati drugačno plat ustvarjanja in delovanja Edvarda

Kocbeka, ki ga mnogi vidni predstavniki in predstavnice slovenske inteligence še

danes visoko cenijo. Dejstvo je, da so avtor in njegova dela bili predmet številnih

razprav, zato je bilo preučevanje osredotočeno na njegova dela in ne toliko na

interpretacije le-teh, in to ne glede na raznovrstnost in kakovost. Glavni cilj je

obravnava avtorja in besedil s filozofskega in jezikovnega vidika, a na ravni, ki bo

odpirala nova izhodišča za nadaljnjo razpravo.

Naloga bo vsebovala dva dela; namen teoretičnega je prikazati delovanje in

umetnostno ustvarjanje pisatelja, esejista, pesnika in prevajalca Edvarda Kocbeka,

in sicer na primerih njegovih vojnih dnevnikov Tovarišija in Listina, zbirke novel

Strah in pogum, nekaterih esejev ter poezije. S poglabljanjem v te knjige je v

prvem delu v sklopu širših poglavij predstavljen njegov filozofski vidik

ustvarjanja ter vpliv personalizma in eksistencializma na avtorja. Navedeni viri so

bili tudi izhodišče za iskanje njegovih moralnih vidikov in etičnih prizadevanj,

skupaj z odnosom do religije.

Drugi del je predvsem empirični in je naravnan na analizo ter prikaz značilnosti

sloga umetnostnega besedila na primeru novele Črna orhideja. Tu je bil predmet

preučevanja slogovni postopek pripovedovanja, ki se v obravnavanem besedilu

uresničuje s slogovnostjo posebnosti variiranja z glagolom (dinamični slog). Eden

3

od namenov je analizirati mikro- in makrokompozicijo izbranega umetnostnega

besedila, pri čemer bodo predstavljene njegove slogotvorne značilnosti, in sicer:

analiza vertikalne razvrstitve najfrekventnejših besed in distribucija sklonov,

dolţina in zgradba povedi, ki se kaţejo na oblikovni ravni, ob tem pa še delovanje

besedilnih sredstev v besedilu. Cilj je na osnovi slogovne analize ugotoviti, kaj je

v noveli takšnega, s čimer Kocbek implicitno ali eksplicitno izraţa filozofijo

personalizma in eksistencializma na ravni (umetnostnega) besedila ter kako se to

kaţe v uporabi slogovnih moţnosti jezikovnih sredstev.

1.1.1 Raziskovalne teze in hipoteze

Temelji zastavljenih ciljev v teoretičnem delu so bili zasnovani z naslednjimi

izhodišči:

– filozofija Edvarda Kocbeka v glavnem sega na področji personalizma in

eksistencializma;

– Kocbek se najbolj zgleduje po francoskem personalistu Emmanuelu Mounierju

in danskem krščanskem teološkem mislecu Sörenu Kierkegaardu;

– religiozne prvine so vidne na vseh področjih avtorjevega ustvarjanja;

– etično prizadevanje in moralna naravnanost nista vedno v skladu z njegovimi

javnimi pričevanji, kar je razvidno iz nekaterih pisnih virov;

– filozofska razseţnost je očitna tudi v poeziji.

V empiričnem:

– novela Črna orhideja je umetnostno besedilo, v njem je več slogovnih

postopkov;

– raba glagola in drugih sredstev kaţe na dinamični slog pripovedovanja;

4

– besedilna analiza Kocbekovega sloga bo interpretirana na osnovi prikaza makro-

in mikroravni;

– z besedilotvornimi sredstvi bodo predstavljene značilnosti in zgradba besedila

ter kriteriji za uresničevanje pogojev posameznih besedilnih tipov.

1.2 METODOLOŠKA OPREDELITEV

Struktura naloge je teoretična in empirična, na osnovi tega je bila izbrana ustrezna

metodologija dela.

1.2.1 Raziskovalne metode

Zastavljeni cilji v prvem delu naloge so bili doseţeni z uporabo naslednjih metod:

– analize in sinteze: pri analizi besedila, obravnavi posameznih avtorjevih

značilnosti, preučevanju in razčlenitvi nekaterih dejstev ter tvorjenju omenjenih

posplošitev;

– abstrakcije in konkretizacije: za problemski prikaz Kocbekovih razhajanj med

etičnimi vidiki, moralno naravnanostjo in njegovim dejanskim delovanjem;

– komparacije in deskripcije: z njima so bile ilustrirane in podprte druge

uporabljene metode, še zlasti pri primerjavi filozofskih teoretičnih pojmov in

filozofski interpretaciji vojnih dnevnikov ter zbirke novel.

Metode, uporabljene v drugem delu:

– analize in sinteze: za izvedbo sondaţne raziskave in analizo umetnostnega

besedila, sintetiziranje lastnosti in značilnosti besedilotvornih sredstev;

– deskripcije: pri opisu teoretičnih osnov, predstavitvi in razlagi rezultatov

sondaţne raziskave ter interpretaciji oblikovnih segmentov;

5

– komparacije: pri obravnavi podobnosti in razlik znotraj slogovnosti;

– kavzalna – neeksperimentalna: pri vzročni razlagi filozofskih pojavov v noveli v

sklopu preučevanja funkcioniranja jezikovnih oziroma slogovnih sredstev v

okviru besedilotvornosti.

1.2.2 Uporabljeni viri

Začetek raziskovanja izbrane teme je bila analiza novele Črna orhideja, vendar je

bilo po določenih vsebinskih ugotovitvah preučevanje razširjeno še na preostale

tri novele iz zbirke Strah in pogum, pri čemer so bila odkrita nova izhodišča. Ta

so spodbudila k študiju Kocbekovih vojnih dnevnikov Tovarišija in Listina. Za

celostno obravnavo ter oblikovanje vseh tez in predpostavk je bilo potrebno

preučiti tudi avtorjeve eseje, zbrane v zbirkah Svoboda in nujnost ter Sodobni

misleci, in poezijo; tako je bil omogočen zaokroţen pregled nad njegovim

ustvarjanjem in delovanjem.

Zaradi zagotovitve objektivnosti so bili osnova raziskovanja zgolj primarni viri,

torej dela Edvarda Kocbeka in dela avtorjev, po katerih se je zgledoval.

Sekundarni viri so bili uporabljeni z namenom ponazoritve in potrditve določenih

primerov, povezanih z udejstvovanjem obravnavanega avtorja.

6

2 TEORETIČNI DEL

Mnenja strokovnjakov z različnih področij so velikokrat deljena – nekateri trdijo,

da se umetnost in filozofija srečujeta pri določanju človekovega mesta v

zgodovini resnice,1 drugi pa, da je umetnost skozi zgodovino nenehno v usodnem

razmerju s filozofijo, ker je postavljena v manjvreden, podrejen in zapostavljen

poloţaj, zaradi katerega je obravnavana bodisi kot zgolj namenjena ugodju bodisi

kot odtujena oblika filozofije. Takšno prepričanje je znano ţe od grškega filozofa

in Sokratovega učenca Platona (428/27–348/47 pr. n. š.) dalje.2 Toda ne glede na

to, ali sta strogo ločeni ali preučevani skupaj, je cilj umetnikov pridobivanje

občinstva in prizadevanje za to, da bi njihova dela učinkovala kot vir estetskega

izkustva. (Kante, 2001: 123) Obe smeri je prepletal tudi Edvard Kocbek, ki je

filozofijo vnašal v svoja umetnostna in druga besedila.

Prvi sklop naloge je namenjen širšemu pregledu in analitični filozofski obravnavi

besedil Edvarda Kocbeka. Avtorjevo delovanje je sicer obseţnejše, ob postavkah

personalizma in eksistencializma posega namreč tudi na področje krščanske

metafizike, politike – tam je bilo njegovo delovanje najvidnejše –, prevajalstva in

pedagoškega ter uredniškega dela. Predstavljena analiza zajema le del njegovega

opusa, torej predvsem tista dela, ki so v času njegovega ţivljenja in po njem

veljala oziroma so v javnosti še zmeraj sprejeta kot novost na prehodu med

obdobji tedanjega časa.

1 Valentin Kalan, Umetnost in resnica, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 2006, str. 142. Avtor

povzema misli iz Heideggerjeve razprave Kaj je to – filozofija? (Was ist das – die Philosophie?), v

slovenskem prevodu izdane v zbirki Izbrane razprave (1967). Prvič je bila objavljena leta 1955 na

predavanju kot uvod v pogovor; v slovenščino jo je prevedel Ivan Urbančič.

2 Polona Tratnik, Konec umetnosti, Zaloţba Annales, Koper, 2008, str. 230. Avtorica povzema

Dantove teze, ki jih je zapisal v delu Filozofsko razvrednotenje umetnosti (The Philosophical

Disenfranchisment of Art). Omenjeno Dantojevo delo sta v slovenščino prevedla Irma Plajnšek in

Vid Sagadin, izdano pa je bilo pri Študentski zaloţbi v Ljubljani (2006).

7

Glede na izbor virov sta predmet preučevanja filozofski smeri personalizem in

eksistencializem, izraţeni v zbirki novel, esejih, dnevniških zapiskih in pesniških

zbirkah. Značilnosti teh filozofskih smeri so bile raziskovane zlasti v prvih treh

tipih besedil, dodane pa so tudi ugotovitve o vplivu predstavnikov, med katerimi

sta najpomembnejša Emmanuel Mounier (1905–1950), francoski filozof, in Sören

Kierkegaard (1813–1855), danski teološki mislec in predhodnik eksistencializma.

Ločeni poglavji bosta sklenjeni s filozofskimi interpretacijami novel iz zbirke

Strah in pogum. Raziskava je bila med drugim usmerjena v iskanje odgovora na

vprašanje, ali teze v raznovrstnih interpretacijah potrjujejo način avtorjevega

dejanskega delovanja – zlasti etičnega in moralnega, ki je vseskozi prepleteno z

religiozno naravnanostjo –, to se v njegovih tekstih, namenjenih javnosti, ponekod

razlikuje od osebnih, na primer v pismih, zbranih v Osvobodilnih spisih. Slednja

so sicer osebne narave, vendar so kljub temu objavljena ter bralcem in bralkam

neomejeno dostopna, zato jih je potemtakem dovoljeno vključiti v premišljevanje

in prav pri njih iskati potrditev za dokaz o drugačnosti ţe uveljavljenega

prepričanja. Tudi v Kocbekovi poeziji je očitna filozofska refleksija, zato bo nekaj

strani namenjenih tudi temu področju njegovega ustvarjanja.

2.1 PERSONALIZEM

Dvajseto stoletje velja za eno najbolj nemirnih obdobij, saj sta se v manj kot

tridesetih letih zgodili kar dve svetovni vojni. To je bil čas gospodarske krize,

oslabljenih moralnih vrednot oziroma na eni strani premočne ţelje posameznikov

po oblasti in na drugi mnoţice podrejenih ljudi, zazrtih v negotovo prihodnost in

prepuščenih vladi samovoljnih voditeljev. Kaotičnost teh teţkih razmer je

globalno druţbeno stanje razdelila na skrajnosti – medtem ko so se posamezni

narodi zdruţevali v svojih ideoloških prepričanjih, so se na svetovni oziroma

evropski ravni prav tukaj kazala velika razhajanja. O tem obdobju piše tudi

francoski filozof Alain Badiou (r. 1937), ki trdi, da po mnenju nekaterih

8

zgodovina predstavlja trdno oporo vsake politike, kar je vidno zlasti v dvajsetem

stoletju, poimenovanem totalitarno stoletje – zaznamovano je bilo s tako

grozovitimi dogodki, da je edini pojem, s katerim je mogoče najbolj ustrezno

izraziti njegovo enotnost, pojem zločina, zlasti odkar je povezan z drţavo.

(Badiou, 2005: 10)

V obdobjih nemirov in političnih trenj so se nekateri intelektualci usmerjali k

drugačnemu razmišljanju, s katerim so oblikovali filozofske smeri – z njimi in s

publikacijami pa so nato svoje ideje in usmeritve posredovali javnosti. Okoliščine

so pripomogle k vse večji usmerjenosti h kapitalu, kar je sproţilo postopni razvoj

vse bolj očitnega druţbenega razslojevanja, pri določenih skupinah pa ţeljo po

vrnitvi k človeku, njegovemu prizadevnemu delovanju in premalo upoštevanim

oziroma pozabljenim vrednotam.

Ţeljo po moralnih in etičnih spremembah so najbolj prizadevno izraţali

predstavniki personalistične smeri. Têrmin izhaja iz latinskega izraza za osebo

(persona) in prav ta naj bi bila največja vrednota, kajti posameznik lahko svojo

osebnost razvije samo z lastno dejavnostjo, torej z aktivnim poseganjem v druţbo.

(Sruk, 1995: 251) V slovenskem prostoru se je za takšno miselno naravnanost in

delovanje zavzemal Edvard Kocbek, zglede zanju pa je jemal pri francoskem

filozofu Emmanuelu Mounierju, pomembnem utemeljitelju personalizma v

Evropi. Ta smer se je v evropskem prostoru pojavila na začetku tridesetih let

dvajsetega stoletja (pribliţno leta 1932), medtem ko je v Zdruţenih drţavah

Amerike nastala ţe prej – zasnoval jo je tamkajšnji krščanski filozof Borden

Parker Bowne (1847–1910), in sicer v drugačni obliki, kot je znana danes. (Sruk,

1995: 251)

9

2.1.1 Vpliv Emmanuela Mounierja

Ţivljenje in dela Edvarda Kocbeka so v največji meri zaznamovani s filozofijo

personalizma, smeri, obrnjene k človeku in razvoju njegove osebnosti. Le-to bi

moral vsak razvijati v odnosu do drugega, torej s skrbjo zanj, zlasti pa s

konkretnim ponotranjenjem vrednot, ki bi tako temeljile na pristnem krščanskem

delovanju, kajti le z dejanskim tovrstnim izvajanjem bi bilo mogoče uveljaviti

takšno stanje, v katerem bi posameznik poosebljal utelešenost in širitev najvišjih

moralnih in etičnih vrednot. Takšen namen in način delovanja individuuma je v

evropskem prostoru oblikoval in izpopolnil Emmanuel Mounier, med drugim

esejist in urednik. Bil je tudi Kocbekov osebni prijatelj.

Zbirka Mounierjevih esejev, zbranih pod naslovom Oseba in dejanje,3 ponuja

natančen pregled njegove filozofske misli. Odgovor na vprašanje, kako postati

personalist, ter hkrati poziv javnosti, podaja ţe na samem začetku Predgovora k

eseju Kaj je personalizem? (Qu‟est-ce que le personnalisme?, 1947), in sicer:

»Personalist ne postaneš tako, da se izneveriš tistemu, čemur si bil prej zvest, ali

tako, da zapustiš praktične vidike, ki si jih izbral za razrešitev praktičnih vprašanj.

Lahko si kristjan in personalist, socialist in personalist in – zakaj pa ne? –

komunist in personalist, če si komunist tako, da ne nasprotuješ temeljnim

vrednotam, ki jih tu pojasnjujemo.« (Mounier, 1990: 7) Navedena misel kaţe na

bistvo te filozofske smeri, to pa je, da ni pomembno, kateri politični ideologiji

človek pripada, temveč je pomemben njegov čut za humanost in zmoţnost

empatije, s čimer bi bilo mogoče globalno dvigniti stopnjo napredka človeštva na

višjo raven.

Biti idejni vodja in aktivni član določene skupine s skupnim nazorom pa ni dovolj.

Za uresničitev idej in širšo prepoznavnost je potrebno katero koli filozofsko ali

3 Zbirka Mounierjevih esejev je poleg njegovih člankov eno redkih prevedenih del takšne oblike v

slovenski jezik. Prevodi prispevkov so zbrani pod izvirnim slovenskim naslovom.

10

drugo miselno naravnanost posredovati naprej. Mounier je to delno uresničil s

pomočjo svoje revije Espri (fr. Esprit), namenjene objavljanju prispevkov članov

takratne francoske intelektualne elite oziroma judovsko-krščanskih humanistov:

Jacquesa Maritaina (1882–1973), Henrija Bergsona (1859–1941), Gabriela

Marcela (1889–1973) in drugih. (Mounier, 1990: 236) Vzrok za nastanek revije

(prvič je izšla leta 1932) je bil začetek personalističnega gibanja leta 1929, ko se

je temu vzporedno zgodil polom na Wall Streetu, njegove posledice pa so se

nadaljevale vse do druge svetovne vojne in naprej. (Mounier, 1990: 10) Pri razlagi

pojma personalizma Mounier opozarja na nekatere teţave, zlasti ob pojavu te

smeri; obstajala je namreč nevarnost kot posledica njene moči, saj se je bolj

kazala potreba po uporu proti duhovnemu kaosu kakor ohranjanje politične moči,

usmerjene proti druţbenemu neredu. Avtor pojasnjuje, da jih je v tem vzdušju

usmerjala naravnanost k čistim vrednotam in sredstvom, intelektualna vzgoja pa

jih je najprej vodila v iskanje očiščenja pojmov. (Mounier, 1990: 12–13)

Narava Mounierjevih filozofskih pojmovanj je vzbudila zanimanje tudi pri

slovenskem krščanskem socialistu Edvardu Kocbeku. Pri obeh avtorjih se namreč

človekoljubna prizadevanja najbolj kaţejo na etični in moralni ravni, tesno

povezani z duhom krščanstva – prav to vodilo naj bi imelo največji pomen pri

razvijanju osebnosti vsakega posameznika in njegovega odnosa do drugega –, ki

zapoveduje polno ţivljenje in delovanje v smislu človekovih vrednot. Francoski

filozof je Kocbeku za zgled, kar potrjuje ne samo prevzemanje njegovih idej,

sprejetih v skoraj vsa besedila slovenskega pisatelja in pesnika, temveč tudi njuno

osebno prijateljstvo. Slovenski pisec je o svojem francoskem prijatelju napisal

esej z naslovom Emmanuel Mounier,4 kjer o njem piše zelo idealizirano. Opiše ga

namreč kot osrednjo krščansko osebnost tistega časa, človeka vzornega ţivljenja,

z junaško in svetostno naravnanostjo, izrazitega voditelja in vzgojitelja z

4 Omenjeni esej je bil prvič objavljen v publikaciji Nova pot (1957), pozneje še v zbirki Sodobni

misleci (1981), izdani v letu Kocbekove smrti.

11

zmoţnostjo zdruţevanja vseh nasprotij človeka, ţivljenja in oblikovanja le-teh v

napeto ter rodovitno enoto, temu pa doda še njegovo poštenost in doslednost boja

za osrednje in bistveno, to je spopadanje z največjimi nejasnostmi in nalogami

oziroma zahtevami časa, in sicer s ciljem njihovega obvladovanja ter odkrivanja

resnice. (Kocbek, 1981: 47–48)

Mounier in Kocbek sta sicer velika zagovornika in akterja personalizma, vendar

se postavlja vprašanje, ali sta svoje ideje in cilje dejansko in v popolnosti izvajala,

kot to poskuša prikazati slednji. Za prvega bi to bilo teţko dokazati, pri Kocbeku

pa je veliko vprašanj, ki budijo dvome o takšni idealizaciji.5

Avtor omenjenega eseja poudarja: »Oseba pri Mounieru torej ni imela zgolj

filozofske funkcije, ampak mu je postala predvsem perspektiva, metoda in

zahteva. Vse troje je enako pomembno.« (Kocbek, 1981: 53) Po Kocbekovi

interpretaciji francoski filozof dojema osebo (odkrivajočo se v elementarni

izkušnji) kot sestavno prvino človeške resničnosti in fundamentalno ter odrešilno

poslanstvo, ki bi ga moralo gojiti in vzdrţevati vse prebivalstvo, zlasti njegov del,

kaţoč tendenco po zdruţitvi svobode z nujnostjo in posameznika s skupnostjo.

(Kocbek, 1981: 53) Gre torej za zdruţevanje nasprotij, na primer dela in celote.

Toda vprašanje je, ali je takšno prizadevanje realno in uresničljivo – če je, na

kakšen način? Ob študiju takih besedil se večina bralk in bralcev najverjetneje

strinja s pozitivnim učinkovanjem somišljenikov personalizma (kar je značilno

tudi za mnoge druge podobne misli in dobronamerno hotenje), kadar pa je govor o

tem, koliko so pripravljeni za boljše druţbene razmere na področju določenih

vrednot storiti sami, pa se kmalu izkaţe, da je realizacija le-teh, zlasti v tako

idealiziranem smislu, le delno uresničljiva, če sploh je. Tukaj je treba upoštevati

razliko med zgodovinskimi razmerami – takrat je bil vsak individuum primoran

5 Veliko je virov, ki Kocbeka in njegovo delovanje tako na političnem kot umetnostnem in

osebnostnem področju idealizirajo, ker pa je namen naloge čim bolj objektivno ter strokovno, torej

s filozofskega vidika prikazati njegova prizadevanja, so nakazana tudi nekatera odprta vprašanja.

12

bíti neke vrste boj (in sicer na vseh področjih delovanja, tudi v eksistencialnem

pomenu) – in današnjimi, ki so intelektualno, druţbeno, gospodarsko in politično

veliko bolj ugodne, da bi bilo mogoče bolje razumeti teţnje k razvoju takšne

popolnosti človekove osebnosti in njegovega širše zastavljenega delovanja.

Takemu razmišljanju bi Emmanuel Mounier gotovo oporekal, saj namreč trdi:

»Človek je človek le po dejavni zavzetosti.« (Mounier, 1990: 34) To je po

njegovem zatrjevanju mogoče razumeti v smislu, da ima vsak priloţnost za

osebnostni razvoj in s tem moţnost usvojiti ali utrditi visoka načela humanosti

(sposobnost empatije, usmerjenost k drugemu in ne vase, nematerialnost in

podobno), in to ne glede na razmere v druţbi ter zgodovini, le odločitev mora

sprejeti. Toda francoski personalist se po drugi strani zaveda človeške

nepopolnosti, posameznikovega prizadevanja po kapitalu in blaginji (pojav

koristoljubja in egoizma je v svetu prisoten vse od nastanka človeštva, zlasti

tistega, o katerem pripoveduje Sveto pismo), skratka po vsem, kar vsakemu

posamezniku ali posameznici daje koristi v obliki čim večjega udobja, to pa z

vrednotami nima veliko skupnega. Podobno med drugim izraţa v enem od

poglavij svojega eseja o personalizmu:6 »Človek je gibljiv nič, ki ustvarja svet, ko

teka za praznimi upi. Nekateri priznavajo še neko človeško pogojeno stanje, nekaj

meja, dejanskih ali zakonitih. Za druge je trg prost za absolutno uveljavitev

posameznika, rase, razreda ali naroda, kjer določa meje sili samo spopad.«

(Mounier, 1990: 40) Sporočilo navedenega citata sicer izraţa pesimizem (čeprav s

temi besedami opisuje zgolj realno stanje), v njem lahko pozorni interpret opazi

celo prvine fatalizma, vendar to ni zgled niti poslanica, ki ju ţeli Mounier

posredovati svetu. Posameznik, odločen ukrepati v dobro vseh, je prav tako

pogumen, hvalevreden in pomemben kot tisti, katerega ravnanje je usmerjeno

samo k njemu samemu. Delovati v imenu dobrega potemtakem ne pomeni biti

zavrţen in usmiljenja vreden, temveč aktivno in samozavestno posegati v

6 Četrto poglavje, Kriza dvajsetega stoletja, je del eseja z naslovom Kaj je personalizem? (Qu‟est-

ce que le personnalisme?). Omenjeni esej je bil prvič objavljen leta 1948; prevod v slovenski jezik

je izdan skupaj z drugimi eseji v zbirki Človek in dejanje (1990).

13

oblikovanje boljšega človeka in hkrati boljše skupnosti. Doseganje tako visoko

zastavljenega cilja bi se moralo začeti postopoma, lokalno oziroma pri

posamezniku, kajti prav ta bi imel moč in hkrati moţnost globalnega vpliva,

kaţočega se kot posledica individualnega ukrepanja.

Z osvetlitvijo nekaterih šibkih točk je bil nakazan pomanjkljiv temelj filozofije

personalizma. Največja slabost je majhna verjetnost njegove realne izvedljivosti,

zato se na tem mestu postavlja vprašanje, zakaj je Edvard Kocbek kljub tej jasni

pomanjkljivosti za svojo primarno načelo izbral prvine prav te smeri. Eden od

moţnih odgovorov je ta, da ga je pritegnila njena idealnost, kajti obdobje, v

katerem je slovenski ustvarjalec ţivel in deloval, je bilo izrazito neharmonično in

teţavno, zato je bila potreba po zatekanju k idealom toliko večja. Toda kljub temu

je teţko najti tehten razlog za takšno izbiro intelektualca, kot je bil Kocbek, razen

če je to mogoče pripisati posledici njegovega optimizma, zaradi katerega ni

upošteval stopnje realne moţnosti uresničitve svojih osebnih prizadevanj. V eseju,

posvečenem Emmanuelu Mounierju, sicer navaja, da je po prepričanju slednjega

perspektiva personalizma duhovni realizem (v njem se usoda človeka povzema v

vsej svoji razseţnosti – snovni, duševni, transcendentni), postavljen proti

abstraktnemu idealizmu in materializmu ter pozivanje človeka k osebni

izpopolnjenosti z namenom zdruţitve v človeštvo kot celoto. (Kocbek, 1981: 53)

Po Kocbekovem mnenju je Mounier izbral najteţji način za uresničitev človekove

moralne prenove in medsebojnega človeškega povezovanja, saj se je odločil za

skoraj nerazumno naporno delovanje, s ciljem ustvariti za človeka novo zdruţitev

kljub vednosti o nezrelosti alternativ – človeka namreč čaka še dolgo tavanje v

skrajnostih, šele potem bo našel pomirjenost v uravnoteţeni resnici časa. (Kocbek,

1981: 54) Mounierjeva vizija ga je hkrati tako osvojila, da je svojo prvo

odgovornost videl v brezkompromisni ločitvi duha in politike, in sicer s

prizadevanjem osvoboditi osebo okov in zmot individualizma, skupnost pa zablod

kolektivizma. (Kocbek, 1981: 54) Ob upoštevanju njunega osebnega prijateljstva

je neobjektivno pisanje logično dejanje, vendar se tu kaţe še en moţni odgovor na

14

vprašanje, zakaj Edvard Kocbek o svojem francoskem prijatelju piše na takšen

način; eden od razlogov je morda v njegovem močnem zgledovanju pri

omenjenem evropskem personalistu, in sicer v razseţnosti, ki spominja na

preslikavo Mounierjevega razmišljanja. To pomeni, da Kocbek, s tem ko posnema

njegovo filozofijo,7 morda opisuje in hkrati idealizira samega sebe, kajti tudi on se

je, podobno kot njegov francoski somišljenik, druţil predvsem z ljudmi, odprtimi

in navdahnjenimi s stvariteljsko močjo, ter odklanjal mehanizmom in rutini

predane posameznike, med temi še zlasti mlačne, farizeje in nezmoţne kakršnega

koli odločanja. (Kocbek, 1981: 57) Edvard Kocbek trdi tudi to, da so Mounierja

odlikovale preciznost, popolna osebna poštenost, ob tem pa neomajnost pred

pristranskimi strastmi, saj ga je po njegovem mnenju vodila zgolj duhovna

imperativnost. (Kocbek, 1981: 58)

Ob preučevanju Mounierjevega vpliva na Edvarda Kocbeka ni mogoče prezreti še

dveh podrobnosti, ki znova potrjujeta njune podobnosti. Francoskemu filozofu po

mnenju slovenskega pisatelja, esejista in urednika pomeni pričevanje več kakor

skrb za čistost, prvi se je namreč zavzemal za spiritualnost kot sinonim

učinkovitosti in jasnosti realizma. (Kocbek, 1981: 58) Pri navedenem je poudarjen

pojem pričevanja, kajti le-to je ena od bistvenih ali vodilnih namer pri ustvarjanju

slovenskega pisatelja, kar dokazujejo njegovi dnevniški zapiski; pisati jih je začel

ţe pred drugo svetovno vojno in nadaljeval vse do povojnega časa, med

domnevno najpomembnejše pa prištevajo tiste,8 ki so nastali med samo vojno.

Druga podobnost je v načinu njune smrti. Pri obeh je bila posledica javnega

oziroma političnega onemogočanja, celo namernega utišanja. Takšne odločitve

takratnih vodilnih predstavnikov oblasti so ju – Mounierja ţe pri petinštiridesetem

letu starosti, Kocbeka pa dobra tri desetletja pozneje – psihično in fizično močno

7 Izraz ni mišljen slabšalno, v pomenu plagiatorstva, namen takšnega navedka je zgolj pokazati

teţo vpliva, ki ga je Kocbek izraţal v svojem delovanju in je posledica njegovega zgledovanja po

Mounierju.

8 Tovarišija (dnevniški zapiski od 1942 do 1943) in Listina (zapiski iz leta 1943).

15

osebnostno zaznamovale in s tem privedle do stopenj,9 ko svojih bojev s

takratnimi političnimi predstavniki nista več zmogla.

V poglavju o vplivu francoskega personalista Emmanuela Mounierja na

slovenskega pisatelja, pesnika, esejista in pričevalca religiozne misli, Edvarda

Kocbeka, je prikazano njegovo zgledovanje in prizadevanje za uresničevanje

vodil pri omenjeni filozofski smeri in njenem glavnem evropskem predstavniku.

Poudarjene so prvine in smernice obravnavane filozofske smeri, h katerim bi

moral biti v svojem hotenju po usvajanju in širjenju vrednot kot najvišjem cilju

človeške skupnosti usmerjen vsak individuum, s svojim delovanjem bi moral

predstavljati močan temelj za nadaljnji razvoj in ohranitev vrednot, zlasti tistih,

izhajajočih iz krščanstva. To so bili razlogi Kocbekovega zgledovanja, skupaj z

nekaterimi pomisleki o realnosti uresničitve personalističnega ţivljenja pa tudi

nevarnosti idealizacije predstavnikov te smeri in nje same.

2.1.2 Elementi personalizma v zbirki novel Strah in pogum

Del ustvarjalne plati Kocbekovega delovanja so tudi umetnostna besedila, med

njimi je objava štirih novel z vojno tematiko, ki je kmalu po izidu povzročila

buren odziv javnosti – spodbujen je bil pod pretvezo njegovih političnih kolegov,

in sicer s ciljem odstranitve pisatelja s političnega poloţaja. Preučevanje je

usmerjeno predvsem v iskanje prvin personalizma, načina njihove izraţenosti in

9 Po začetku španske drţavljanske vojne leta 1936 so Mounierja aretirali zaradi izjav in protestov

proti generalu Francu. Iz protesta je začel gladovno stavkati in po dvanajstih dneh hudo zbolel.

Njegova telesna in zdravstvena oslabelost ter trpljenje v ječi so še dodatno pripomogli k njegovi

prezgodnji smrti. (Edvard Kocbek, Sodobni misleci, Mohorjeva druţba, Celje, 1981, str. 69)

Podobno se je zgodilo z Edvardom Kocbekom, potem ko so ga po objavi zbirke novel Strah in

pogum (kar je bil prej izgovor takratnih vodilnih političnih akterjev kot resnični vzrok) ustvarjalno

popolnoma onemogočili, in to za celih deset let, zaradi česar si nikoli več ni opomogel; bolan je

umrl.

16

interpretacijo teh značilnosti v omenjenih tekstih. Obravnava bo torej namenjena

preučevanju posameznika ali posameznice v smislu razvoja osebnostne rasti,

potem ko je le-ta postavljen ali postavljena v središče kakega zgodovinskega

obdobja, v katerem je pri svojih odločitvah vsak zavezan k izpolnjevanju ukazov

v skladu s hierarhično določitvijo, čeprav je ponekod videti, da ima vsak tudi

moţnost (ali moč) odločati v skladu z lastno presojo oziroma je v nekem smislu

prepuščen samemu sebi in prav zaradi tega zaznamovan zaradi usodnih posledic

svoje (ne)dejavnosti. Zločinska dejavnost, čeprav storjena v imenu višjega cilja,

določenega posameznika po eni strani namreč vodi v obup, po drugi pa mu

prinaša olajšanje zaradi odrešenja, a z obojim skupaj ga osebnostno krepi in daje

novo upanje, včasih preţeto s pričakovanjem ponovnega snidenja.

2.1.2.1 Temna stran meseca

Novela je napisana kot izpoved posameznika, ki mu je zaradi zgodovinskih

okoliščin dodeljena vojaška vloga s ciljem braniti ozemlje, neodvisnost in druge

domnevno visoke interese domovine. Postavljen je pred nalogo, pri opravljanju le-

te pa mora zaradi svojega novega poloţaja zanemariti svojo individualnost z

lastno prihodnostjo, kajti zdaj je skupaj z drugimi dolţan sluţiti za prihodnost

vseh, tudi za ceno lastnega ţivljenja. Posameznik, v noveli postavljen v ospredje,

se hitro vţivi v situacije in v danih okoliščinah deluje popolnoma običajno ter v

skladu z njimi, čeprav je njegovo okolje temno vojaško skrivališče – tam preţivi

večino svojega časa (skrbeti mora za arhiv), dokler se končno ne znajde pred

odločitvijo, povezano z lastnim preţivetjem. Kocbek omenjenega vojaka ne

poimenuje, kar je mogoče razumeti kot prikaz enega segmenta v ţivljenju

poljubne osebe v teţkih in izjemnih okoliščinah, s katero se lahko poistoveti kdor

koli.

17

Delovati v imenu neke institucije pomeni za posameznika, potem ko mu je ta

institucija dodelila konkretno nalogo, na eni strani sprejemanje velike

odgovornosti, zlasti če je od njegove dejavnosti odvisen obstoj še koga drugega,

na drugi strani pa podrejenost, in sicer v smislu omejenosti samostojnega

odločanja. Tukaj se zastavlja vprašanje: ali individuum potemtakem (s

personalističnega vidika) sploh ima kakršno koli moţnost za razvoj svoje

osebnosti, ki bi temeljil na njegovi lastni spodbudi. Omenjeno je bilo, da

personalizem postavlja na prvo mesto samostojno, celovito in ustvarjalno

delovanje vsakega človeka, ta pa mora ob izpolnjevanju svoje dolţnosti imeti še

vrednote in ţiveti v skladu z njimi. Toda v vojnem obdobju dogajanje poteka po

poti nasilja in zla, zato je teţko ali morda neupravičeno govoriti o vrednotah,

posebno etičnih in moralnih, saj so le-te v takšnih okoliščinah videti

nepomembne, kdaj celo absurdne. Pri tem je pomembno vedeti tudi, kako bi

posameznik moral ravnati, da bi bila uresničena in potrjena merila osebnostne

rasti, kajti stališča personalizma prej predstavljajo nedosegljiv ideal kakor

dejansko uresničitev.

Kocbek je vojakov lik v noveli zasnoval kot lik človeka, ki dela predvsem zase –

sprva čuti odrešenje ţe v samem pisanju, zanj se odloči kljub obotavljanju; v njem

napove svojo skorajšnjo vdanost in pripravljenost na vojaško akcijo. Sredi

mračnega podzemlja ostane sam s svojimi mislimi, zaveda se sprememb v sebi, ob

tem pa spoznava nevarnost kot nekaj človeku prirojenega, celo prijetnega; v

pisanju vidi svojo rešitev iz okov otroške bojazljivosti, njena posledica je notranji

nemir, doţivlja ga kot breme in obup, a po drugi strani ga hoče preobraziti in

izţiveti kot junaško dejanje z revolucionarnimi posledicami. (Kocbek, 1951: 7–8)

Razvoj posameznikove osebnosti je tako prikazan skozi njegovo pripravljenost za

spoprijem s čimer koli in povezano z odločitvijo za spremembo, iz nje pa izvira

pomanjkanje strahu, pridruţeno navdušenosti ter nemirnemu pričakovanju

neznanega poteka dogodkov. Vojakova vznemirjenost je zaradi njegove pretekle

strahopetnosti toliko večja, kar še dodatno okrepi njegovo ţeljo po udejstvovanju.

18

Vojak pravi: »Notranje sproščen sem, noben občutek tesnobe me več ne zadrţuje,

nasprotno, čutim neučakano ţeljo, da bi se jasno in nadrobno izrazil o svojem

poloţaju, ki me je dal vsega na odločilno tehtnico. Hočem biti do kraja skladen in

resničen.« (Kocbek, 1951: 8) Pri odločitvah ga k cilju bolj vodi nagon kakor

razumska premišljenost; mir in smisel ţeli doseči z enotno, zdruţeno

človečnostjo. (Kocbek, 1951: 10) Tu se postavlja vprašanje, ali je takšna pot

namenu primerna, kajti nagonsko vedenje človeka vodi do iracionalnih

zaključkov, absurdnih ali brezizhodnih situacij, torej k novim teţavam namesto k

rešitvi oziroma zastavljenemu cilju. Prav tako je pomembno ţe omenjeno dejstvo,

da vojak ni poimenovan z lastnim imenom ali z vzdevkom; takšno imensko

zakritost je mogoče razumeti tudi kot splošnost, v kateri vsak posameznik dobi

moţnost, da se postavi v vlogo vojaka iz Kocbekove novele, njegovo zgodbo pa

prenese v svoje ţivljenje, ki naj bo prav tako posvečeno posebnemu, višjemu cilju

– osebnostnemu razvoju.

Potem ko Kocbekov vojak na začetku najde izhod iz svoje tesnobnosti v pisni

izpovedi, se v nadaljevanju pokaţe, da se sprva sploh ni nameraval izpostavljati,

nasprotno: od nekaterih svojih kolegov je raje sprejel samotno delo; tako je bil

oddaljen od bojnega uličnega hrupa in nevarnosti ter ob skrbi za arhiv opravljal

predvsem intelektualne naloge, čeprav takšen način udejstvovanja ni prispeval k

njegovi osebnostni rasti. To se je spremenilo šele s prihodom vojaških kolegov

Devina in Barka, ko sta s svojo navzočnostjo v njem zbudila novo ţivljenje.

(Kocbek, 1951: 11) Iz opisanega je mogoče razbrati osnovo personalistične

filozofije – ta pogoj predvideva posameznikov ali posamezničin osebnostni razvoj

samo v skupnosti, torej v razmerju do drugega. Vendar se pri tem postavlja novo

vprašanje, in sicer: ali je ţe sama navzočnost individuuma v druţbenem okviru res

zadostni pogoj za preučevanje lastnosti konkretne filozofske smeri in vedênja

tistega, ki pri njej išče zglede. Pri tem je očitna še ena nejasnost, ki prav tako

pušča dvom o nekaterih personalističnih načelih; očitna je postala ob spremljanju

odnosa med vojakoma iz novele. Problem se pojavlja ob pomisleku o tem, komu

19

oziroma kdaj je upravičeno pripisovati personalistične lastnosti in to, ali je o njih

dopustno govoriti relativno, da je torej nekdo in v določenem času bolj ali manj

personalistično dejaven. Je oseba večjih, trdnejših vrednot tisti, ki prestrašen čaka

v osami in o tem zgolj resno razmišlja, ali je to nekdo, ki svoje ţivljenje pogumno,

včasih tudi brezglavo tvega za drugega? Prvemu opisu ustreza neimenovani vojak

s svojim preteţno pasivnim vedênjem, drugemu pa njegov vojaški kolega Barka s

svojo neustrašnostjo in zanosom; med drugim ga odlikuje še neizmerna ţelja po

dejavnem sodelovanju v boju. Kocbek ga predstavi kot nekultivirano osebo, torej

kot surovega moţa z neizrazitim čutom za sočloveka, saj se ţe na poziv k

pogovoru hladno odzove in se mu brez obotavljanja izogne. (Kocbek, 1951: 17)

Značilnosti personalizma so v noveli Temna stran meseca v večini prikazane

neizrazito, tako da so videti kakor eksistencialistične prvine, vendar jih je kljub

temu mogoče ločiti, ampak ob pogoju, da so preučevane globinsko. Z vidika

personalistične filozofije je človek ţe sam po sebi najvišja vrednota – zlasti ker

ima prirojeno ali priučeno sposobnost samozavedanja lastne druţbene in moralne

moči, ta pa je nujno zdruţena z odgovornostjo –, zato je hkrati pomembno imeti

zmoţnost za prepoznavanje oziroma iskanje teh humanih kvalitet tako pri drugem

človeku kot pri sebi, in sicer s ciljem razvoja in prisvajanja teh kvalitet pri vsakem

posamezniku. Interpretacija značilnosti te smeri je morda videti neobičajna, toda

za uresničenje celostne obravnave pojma osebe (ki je nedefiniran in zato teţko

določljiv), torej takšne s ponotranjenimi dobrimi, pristnimi namerami, je k temu

potrebno dodati tudi njeno zmoţnost in ţeljo po prepoznavanju dobrega pri

drugem človeku. Če je dogajanje predstavljeno s te perspektive, potem to

zmoţnost vojak v obravnavani noveli nedvomno ima, kar je razvidno iz njegovega

občutka za odkrivanje intelektualnih ter drugih prvin pri vojaškem kolegu Devinu.

Malo manj razumljiv je strah neimenovanega vojaka pred osamljenostjo. Zakaj ga

je pisatelj ţelel prikazati prav na tak način? Ob upoštevanju Kocbekovega

lastnega ţivljenja in delovanja je videti, kakor da avtor govori o samem sebi. Ta

odlomek se nanaša predvsem na del besedila, ki govori o zaostrenem pogovoru

20

med Barko in Devinom, ob katerem vojaka prevzame neprijeten občutek zaradi

pomisleka, da se je tam zaradi trenutne zapostavljenosti sovojakov spremenil v

nekaj pozabljenega. To čustvo je mogoče razumeti kot zavest o nezmoţnosti

realizacije njegovega lastnega jaza, saj je slednja izvedljiva samo v razmerju.

(Kocbek, 1951: 18–19)

Preučevanje besedila kaţe na to, da avtor posameznike oziroma njihovo delovanje

v danih situacijah predstavlja vsakdanje; kljub temu da so posamezne vloge videti

razvojno naravnane, so omenjeni prikazani tako, da se ne zavedajo svojega

osebnostnega napredka. Konkretne filozofske značilnosti v besedilu so

najpogosteje izraţene skozi razmišljanje neimenovanega vojaka in dialoge drugih

navzočih oseb, njihova skupna lastnost, ne glede na individualne pomanjkljivosti

v smislu empatije, je intelektualna raven, skupaj z zavestjo o nepredvidljivi in

neznani prihodnosti (posamezniki to izraţajo z oblikami govora, s podajanjem

različnih vsebinskih pojasnil pojma strahu: nekdo ga dojema preprosto kot

normalen telesni pojav, drugi kot izraz razuma, tesnobe, edina ţenska med njimi

pa kot posebno vrsto ljubezni). Druţenje in pogovor jih torej med seboj poveţeta

na mentalni ravni, temeljnih razlik med njimi pa kljub temu ne odpravita. To je

vidno iz njihovih pripovedi, med njimi so prvine personalizma še posebej jasno

izraţene iz Barkovih vojnih spominov. Pred vojno je imel poškodovano nogo in

zato nekaj časa preţivel v bolnišnici, kjer so ga zaradi njegovega videza

pomotoma zamenjali za duhovnika. Ko je neki umirajoči fant ţelel biti spovedan,

mu je Barka ugodil (kljub temu da se je zavedal svoje laţi), kajti ţelja

umirajočega po priznanju resnice je bila prevelika, da bi ostala neizraţena, saj bi

pustila neizbrisno sled in preteţko breme krivde, ki bi jo Barka moral nositi vse

ţivljenje. (Kocbek, 1951: 29–30)

V noveli Temna stran meseca je na primeru vojne tematike in tovrstnega

dogajanja mogoče preučevati še nekaj sicer manj jasno izraţenih personalističnih

prvin, ki se kaţejo pri aktivni vključenosti vojaka Barka pri odvzemu pomembnih

21

dokumentov iz rok slovenskega izdajalca. (Kocbek, 1951: 35) Prvič, izbrani

posameznik se za izvedbo tvegane naloge odloči sam, biti hoče samosvoj

določevalec usode, čeprav pri tem izziva tveganje za lastni obstoj, kajti sam kljub

tihemu zavedanju nevarnosti ni odlašajoči človek, temveč tak, ki ţeli tudi teţo

bremena opravljanja naloge in odločitve nositi sam; in drugič, s takšno (zanj

usodno) izpostavljenostjo za ceno svojega ţivljenja omogoči varnost in preţivetje

mnogim drugim, to pa z vidika personalizma (zlasti Mounierjevega) hkrati

pomeni ohranitev človekove največje vrednote. Kocbek je v dogajanje vključil še

Devina, medtem ko je Atomu in neimenovanemu vojaku dodelil varen poloţaj v

bunkerju.

Vprašanje je, zakaj avtor te posameznike predstavlja kot primer razmerja med

dejavnostjo in pasivnostjo. Ali je določenost za neko nalogo (na primer paziti na

arhiv, ki je zgolj nekaj predmetnega) res dovolj, da so nekateri obvarovani pred

nevarnim izpostavljanjem in jim ni treba ukrepati niti takrat, ko gre za ţivljenje,

medtem ko prav Devin in Atom razpravljata o ustvarjanju prihodnosti. Pri takem

razvoju dogajanja je nenavadno ravnanje neimenovanega vojaka, saj je mirno

legel in zaspal, medtem ko se je drugi boril za rešitev svojega vojaškega kolega.

Toda njegova tesnoba v personalističnem smislu se vendarle izrazi, a šele v

sanjah, nato pa se stopnjuje s prehodom v prebujanje. Takrat se ob novici, da bo v

svojem skrivališču spet ostal sam – kajti tudi drugi so imeli svoje naloge –, začne

zavedati neizogibnega dejstva o lastnem odločanju in delovanju, kar ga končno

dvigne iz pasivnosti in prisili k samoiniciativnemu ukrepanju. (Kocbek, 1951: 36–

39)

Prav takšno ravnanje posameznika je namreč eno od glavnih vodil Mounierjevega

personalističnega manifesta. Omenjeni posameznik zaradi svojega vedênja in

neangaţiranosti predstavlja povprečnega človeka, ki čaka, da bodo delo namesto

njega opravili drugi, sam bo le počakal v zavetju mnoţice in se tako izognil

vsakršnemu tveganju, to pa ni v skladu s personalističnimi načeli, naravnanimi v

22

izrazito aktivno delovanje posameznika, ki naj takšno ravnanje prenaša na

druţbeno raven. V navedenem primeru obravnavanega individuuma namesto

mnoţice varuje zavetje bunkerja, a je na koncu, ko hišo zasedejo sovraţnikovi

vojaki, vendarle primoran k ukrepanju prav zaradi samote, kajti skrivališče

postane zanj nevarno – rešiti se mora sam. Svoje spoznanje o nujnosti lastnega

izpostavljanja je izrazil s pomenljivimi besedami: »Ko sem dirjal skozi klet in

skrivni hodnik v bunker, sem vedel, da se začenja odločilno poglavje moje osebne

zgodovine.« (Kocbek, 1951: 38) Individuum, ki se zaveda svoje ujetosti, se tako z

lastno usodo znajde v odseku skupne zgodovine in na tej točki spozna svojo

dosedanjo neučinkovitost, kar je s personalističnega vidika zelo pomembno, saj

predstavlja začetek osebnostnega razvoja. Veličina posameznikove vrednosti se

bo torej pokazala šele z njegovim udejstvovanjem, pri čemer pa zgolj razmišljanje

ni dovolj; moralna stabilnost in fizična vzdrţljivost se pokaţeta zlasti v najbolj

dramatičnih, torej odločilnih trenutkih. Za osvoboditev ali druge vrste uspeh se

mora vsakdo najprej rešiti svoje otopelosti, strahu in omahljivosti, kajti prav ti

dejavniki predstavljajo njegovo največjo nevarnost ali celo pot v pogubo, zato se

mora v sklopu svoje strategije zavedati pomembnosti dejanj, saj je prav to

odločilno. V vojakovi zgodbi sta najprej opazni njegova brezbriţnost in nejevolja,

povezani z zavestjo o njegovem zaprtem, nepristnem, izumetničenem ţivljenju

kot prispodobi bunkerja, in sram zaradi ohranitve lastnega ţivljenja s čim

manjšimi napori. Z vidika personalizma spoznavni prehod iz trpnega stanja

prinaša njegov mentalni prehod na višjo raven, z njo ga je hkrati navdihnila

neznana moč z ţeljo po aktivnem delovanju. (Kocbek, 1951: 43–44) Navedeno je

mogoče potrditi z njegovimi besedami: »Zdaj sem vedel, da sta trpljenje in smrt

večja ustvarjalca človečnosti kakor mir in udobje.« (Kocbek, 1951: 44) Odločitev

in aktivnost posameznika vodita k cilju, v opisanem primeru v svobodo, to pa v

spoznavnem in personalističnem smislu hkrati pomeni vrhunec osebnostnega

razvoja – a kljub napredku ne prinaša sklepa, saj je resnica izmuzljiva, pot do nje

pa še vedno odprta in nejasna. (Kocbek, 1951: 49)

23

Z interpretacijo Kocbekove novele je bilo prikazano kratko vojaško obdobje v

ţivljenju posameznika, in sicer vojaka z nalogo arhivarja; spremljan je bil

predvsem njegov osebnostni razvoj, zlasti v razmerju do drugih v skupnosti, to

namreč pomeni sprejemanje in delitev splošne ter konkretne odgovornosti (nosi

jih vsakdo sam ali pa so zanje odgovorni vsi skupaj). Individuum je bil preučevan

z vidika personalizma. Iz obravnavanega besedila je bilo ugotovljeno

posameznikovo mentalno in vedenjsko napredovanje iz popolne in varne

pasivnosti k pomembni odločitvi ter aktivnemu poseganju v dogajanje, vendar ne

v popolnem obsegu, kajti negotovost pri njem je ostala očitna še naprej.

2.1.2.2 Blaţena krivda

Edvard Kocbek je tudi v drugi noveli izbral vojno tematiko, vendar je tokrat

vsebina postavljena na osnovo pripovedi o posamezniku z odgovorno nalogo,

zaradi katere se mora ukvarjati s teţkimi etičnimi in moralnimi vprašanji,

povezanimi s posledicami njene uresničitve. Pisatelj oblikuje vojaški lik kot

osebo, ki se po eni strani zaveda svoje hierarhične podrejenosti – ta mu ne

dopušča izbire po lastni, svobodni presoji, temveč ga brezpogojno napoti k

likvidaciji kolega, domnevnega izdajalca, in to kljub pomanjkljivim dokazom o

njegovi dejanski krivdi – po drugi strani pa mu osebni dvom in glas vesti ne

dovoljujeta uboja. Pri opazovanju individuumovega delovanja v besedilu se

personalistične značilnosti kaţejo zlasti iz njegovega zavedanja in občutka za

pravičnost, kajti prav ta ga pripelje do spoznanja v smislu ohranitve ţivljenja

nedolţnega človeka, ob čemer se pojavijo tudi vprašanja v zvezi z načinom in

upravičenostjo takih odločitev ter ravnanja nadrejenih, ne glede na njihovo moč in

avtoriteto, ki jim jo daje funkcija, ter tudi, ali je kakršna koli podrejenost res

dovolj tehten razlog za izgovor o nemoči za upor zoper neupravičene ukaze.

24

Vojak Damjan je bil izbran, saj je tokrat bil on na vrsti za izpolnitev naslednje

naloge: likvidacije Štefana Arnuga, sovojaka in domnevnega izdajalca, in sicer z

izgovorom njegovih nadrejenih, da mu bo to celo koristilo, kajti drugih ne ţelijo

dodatno obremenjevati zaradi njihove utrujenosti od minulega boja. (Kocbek,

1951: 56–57) Na tem mestu je teţko spregledati nenavadnost oziroma absurdnost

načina izbire in utemeljitve zanjo. Čeprav je vsebina zgodbe jasna, se kljub temu

postavlja vprašanje, kaj je s tem sporočeno, in to, ali je kakršno koli zgraţanje nad

tem upravičeno, glede na dejstvo, da je v vojni dovoljeno vse. Posamezniki, ki jih

Kocbek prikazuje z vidika personalizma, so sicer obravnavani s časovno distanco,

vendar je takšne pojave mogoče opaziti tudi danes, v vsakodnevnem ţivljenju, to

je šestdeset let pozneje, in ker velika podobnost med krutostjo takrat in danes

vendarle ostaja, jo je mogoče imeti za neuničljiv pojav. Naslednje vprašanje pa je,

ali je vsebina novele takšna z namenom opozarjanja in pozivanja po spremembi

ravnanja in ali jo je pisatelj ocenil kot privlačno prav zaradi njene vsakdanjosti, na

katero so ljudje navajeni in bi jo tako zgolj hitreje sprejeli. Če bi obveljalo prvo,

potem bi takšno pisanje bilo smiselno, če pa drugo, se primitivnost druţbe seli iz

realnosti v umetnost, po kateri se še desetletja zgledujejo tudi mlade, z vidika

nasilja (ne)kritične generacije. Čeprav je takšno medgeneracijsko razmišljanje

odmik, ker je na prvi pogled videti, da nima ničesar skupnega s preučevanjem

prvin personalizma, so tovrstne opombe upravičene. Vsebina takšnega pisanja

kljub svoji fiktivnosti vendarle temelji na realnem ţivljenju in je kazalnik

osnovnih človekovih vrednot.

Značilnosti personalizma so podobno kot v Temni strani meseca tudi tukaj najbolj

vidne skozi psihološki razvoj, toda na nekoliko višji ravni. Ta je prikazana v

smislu večjega vpliva dogodkov na vojaka Damjana, posameznika z velikim

smislom za pravičnost in s trdnimi moralnimi načeli. Njegova velika šibkost se

sicer pokaţe pri odločitvi o zahrbtnem uboju Štefana, kar ga za kratek čas

psihofizično močno prevzame, dokler tudi sam zaradi svoje domišljavosti ne

25

doţivi kazni (ki je videti kot odrešitev krivde) v obliki kačjega pika.10

(Kocbek,

1951: 92–96) Pri realizaciji zahtevane naloge je potrebno upoštevati njegovo

vojaško vlogo, zaradi katere je dolţan izpolnjevati kakršne koli ukaze, ne glede na

posledice, ki včasih pomenijo tudi smrt drugega človeka. Sam je kljub stalnim

pomislekom o nezadostnih dokazih za Štefanovo krivdo (izdajo) vseskozi iskal

rešitev in način za pridobitev dodatnih potrditev o upravičenosti določene kazni.

A kljub dvomom je bila naloga jasna – z odstranitvijo enega posameznika

obvarovati ţivljenja in ohraniti varnost preostalim. Pri tem se zastavlja vprašanje:

ali so s takšnim ravnanjem, torej ob izbiri manjšega zla, res uresničena

personalistična načela? Ali tovrstna dejanja upravičujejo omenjena načela?

Damjan se je z odločitvijo za sprejetje odredbe hkrati odločil za brezpogojno

spoštovanje svoje vojaške vloge, s tem pa prevzel odgovornost in breme nase,

kajti kljub vsemu je obstajala moţnost, da je vojak Štefan obsojen upravičeno. Iz

tega je mogoče sklepati tudi o tem, da je Damjan nalogo kljub okoliščinam

brezpogojno sprejel, ker mu je tako narekoval njegov etični imperativ, ki mu ga je

v personalističnem smislu zapovedoval odnos do zgodovinskega dogajanja in

etičnih vrednot v skupnosti.

Ob natančnejšem preučevanju personalističnih značilnosti pri odnosih med

obravnavanimi posamezniki je videti, da je Damjan kot intelektualec svojo nalogo

notranje doţivljal zelo dramatično. Njegova razdvojenost je očitna vse od začetka,

ko je določen za izpolnitev ustrelitve, pa do konca, ko je izvedel za Štefanovo

preţivetje in njegovo resnico. Najpomembnejši plati personalizma sta psihološka

zrelost in mentalna stabilnost posameznika ali posameznice, saj prav povezanost

omenjenih zmoţnosti tvori izhodišče za odločitev in delovanje v pristnem

humanem duhu, za prakso katerega se najbolj zavzema prav obravnavana smer.

Opisane prvine se kaţejo na ravni filozofskega razmišljanja, razdvojenosti in

skepse – vse to je mogoče potrditi s primeri vsebine, na osnovi katerih je Kocbek

10

Takšen motiv kačjega pika je podan v Svetem pismu in pomeni kazen, podobno kakor sta jo

doţivela Adam in Eva zaradi kršenja pravil v raju.

26

oblikoval novelo. Njena teţavnost oziroma problematičnost je jasna od samega

začetka, torej z oznanilom, da bo moral en sam za dobro vseh nase prevzeti

obremenjujočo odgovornost (kakor je mogoče spremljati tudi iz biblijskega

motiva o ţrtvovanju Kristusa) ter ubiti drugega. (Kocbek, 1951: 58) Sporočilo o

izbranosti za uresničitev likvidacije, ki mu je bila dodeljena zaradi vojaške vloge,

pri njem spodbudi ne samo moralno in etično notranjo agonijo, temveč tudi takšno

s primarnega človeškega vidika. Vojak Damjan svoje nestrinjanje, nemoč in strah

izrazi z besedami: »“Vse hočem storiti, kar ţelite, da rešimo četo in svojo čast,

samo tega ne morem. Prosim vas!”« (Kocbek, 1951: 58) Ob upoštevanju stališča

personalizma je videti, kakor da Damjan nima veliko moţnosti za spremembo

odločitve, torej za lastno delovanje, ki je hkrati v skladu z njegovim prepričanjem.

Odločitev nadrejenih je bila brezpogojno sprejeta – čakala ga je nehumana

obveznost, katere posledice bo moral nositi sam –, z izpolnitvijo tega ukaza bo

tudi on postal morilec, a ne z opravičilom uboja drugega zaradi lastnega preţivetja

v boju, temveč nekdo z zahrbtnim in sumljivim motivom ter brez trdnih dokazov

za dejansko upravičenost zahtevanega dejanja. Med vojno je sicer dovoljeno

(včasih celo nujno) ubijati, velikokrat je čim večje število mrtvih na strani

domnevnega sovraţnika eden od najpomembnejših ciljev vojskujočih se, toda –

ali ima vojska v resnici pravico tudi do takega načina pobojev in, ali res ni

mogoče uporabiti drugačnih načinov, kakor je na primer temeljito zaslišanje, brez

brutalnih metod.

Vojak se je zavzel za podobno, mirno rešitev dileme, ampak pri tem naletel na

cinizem in neodobravanje: »“Damjan, to so neţni izhodi starega meščanskega

pravosodja. Mi smo vendar sredi totalne vojne, sredi revolucije, mi smo

partizani.”« (Kocbek, 1951: 59) Iz navedenega je mogoče sklepati, da v vojnih

razmerah, ki na eni strani ljudi zdruţujejo, po drugi pa razdvajajo, posamezniku ni

danih veliko moţnosti za uresničevanje personalističnih načel, razen če bi se uprl

vsej skupnosti. Toda takšno ravnanje ga s skupnostjo ne bi več povezovalo,

temveč bi ga od nje oddaljilo, saj se ji je dolţan, zlasti kadar gre za vojaško

27

skupnost, prilagajati z brezpogojnim podrejanjem. Kljub vsemu pa se je Damjan

ob predlogu za javno usmrtitev osumljenega strinjal, saj bi bil takšen način uboja

veliko manj zahrbten. Notranji odpor do obveznosti, povezan s strahom, je v njem

prebudil tesnobo ter vse trdnejše spoznanje o stalnosti moralne relativnosti, česar

se je začel zavedati šele ob pogovoru s komisarjem Gabrom, potem ko ga je ta

poskušal odvrniti od skrbi in prevelikega zaupanja v lastno vest, ki ga je vodila le

v samoto. Med pogovorom s komisarjem je nedavne boje postavil v ospredje kot

zelo pomembne. Sam jih je doţivel kakor hipnozo morale z močjo brisanja meje

med dobrim in slabim. Vse to je sprejel odobravajoče, kot nekaj, kar je kljub

nehumanosti dovolj tehten razlog, zaradi katerega se smejo braniti, a nič več kot

to, kajti razvoj odnosov na takšnih temeljih bi bil poguben, zlasti v

personalističnem smislu, ki posamezniku nalaga odgovornost do drugega. Avtor

je Damjana prikazal kot izobraţenega in intelektualnega posameznika z visokimi

moralnimi načeli, zato je vojakova notranja stiska še toliko močnejša, zavest o

posledicah storjenega dejanja ga je namreč nečloveško zavezovala, zlasti zaradi

načina izvedbe zahtevane naloge, ki jo je bil dolţan opraviti, saj je bila od tega

odvisna rešitev drugih vojakov. Na eni strani je njegov obup postajal vse večji,

hkrati se je moral spopadati z nemirno vestjo, zaradi katere je imel občutek, da se

po opravljenem dejanju ne bo samo spremenil, temveč bo prenehal biti človek.

Medtem ga je na drugi strani komisar Gaber poskušal pomiriti z manipulativnimi

besedami, da je daritev lastne notranjosti najvišja, zavidanja vredna slast in

ljubezen do človeka, zato svojih vojaških kolegov ne sme zapustiti, kajti bolje se

je reševati skupaj kakor v samoti. (Kocbek, 1951: 64–66) Na podlagi tega je

etične vrednote mogoče obravnavati v oţjem smislu, torej kot vrednote, koristne

za posameznika, ali v širšem smislu kot vrednote, koristne za skupnost. Ob

upoštevanju prve delitve je lahko individuum v svojih odločitvah sam, pasiven in

nedejaven, hkrati pa zaradi tega osamljen, medtem ko mu odločitev za pridruţitev

skupnosti prinaša ugodnosti, saj ga vključuje v aktivno, aktualno zgodovinsko

ukrepanje, a zato mora biti pripravljen tudi tvegati oziroma prispevati svoj deleţ

28

pri dejanjih. Posameznikovo aktivno sodelovanje za dobro skupnosti oziroma

njegovo poseganje v zgodovinsko dogajanje pa je bistvo personalizma.

Ko sta se Damjan in Štefan končno odpravila na pot z namenom najti sled za

vojakom Boštjanom, se je pri prvem počasi začel prebujati plenilski nagon; le-ta

se je vse bolj krepil, zato je Damjan upal, da bo njegova moč dosegla stopnjo, na

kateri bo lahko opravil nalogo samodejno, brez razumskih pomislekov. (Kocbek,

1951: 68–69) V tem delu novele se značilnosti personalizma pri Damjanu in

njegovem delovanju še zmeraj kaţejo z refleksijskega vidika, vendar manj

intenzivno, kajti hitreje ko se bliţa odločilni trenutek, bolj je očitna tesnoba na

fizični ravni, in sicer kot tresenje, praznina, hitra hoja ter občutek divje moči, ki –

čeprav spominja na ţivalski nagon – posameznika preţema z zlobo in

obsedenostjo. Dramatičnost zaradi še vedno nerazrešenih nasprotij v Damjanovi

duševnosti je med drugim pri njem povzročena s čustveno nestabilnim

menjavanjem razpoloţenja: navzven je opazno na njegovem pordelem obrazu,

sicer pa kakor neubranljiv in ogaben odpor do Štefanove pojavnosti, njegovih

gibov, hoje in ptičjega obraza, kar se razvije do točke, na kateri prvi (pri lastnem

razmišljanju) drugemu pripiše krivdo za zločin, ki ga bo prisiljen storiti zaradi

njega. Občutki pri Damjanu kaţejo na uresničevanje prvin personalizma, saj

predstavljajo začetek razvoja z vidika humanosti, katere glavno vodilo je

uresničevanje in širjenje vrednot. Ta zgled pa Kocbek jemlje pri Mounierju. Ob

tem je vendarle nenavadno Damjanovo spoznanje, da ţrtev morilcu prinaša

najvišjo slast, zaradi česar njegova krivda postane blaţena. Razmišljanje o

takšnem načinu ugodja se nikakor ne ujema s personalističnimi načeli, saj je videti

kakor sadizem, povezan s posameznikovim prirojenim egoizmom z namenom

iskanja zgolj lastnih uţitkov, čeprav z uporabo najbolj izprijenih in krvoločnih

metod. Razumeti bi ga bilo mogoče z vidika občutka moči nad drugim, potem ko

svoj prvotni strah spremeni v neko drugo, nevarnejše čustvo s posledico

brezmejne ter neobvladljive in opojne obsedenosti. Pomenljivo in hkrati absurdno

je razumevanje zla v smislu odrešenja. (Kocbek, 1951: 70–73)

29

Dejstvo je, da vsako nasilje spodbuja novo in tako nima konca, zato je takšno

vedenje oziroma mišljenje vojaka Damjana teţko pojasniti, zlasti ob upoštevanju

njegovih pomislekov in upora, razen če je to mogoče pripisati njegovi začasni

duševni motnji, v besedilu poimenovani blaznost. Tok dogajanja mu je

preprečeval vrnitev, njegova osebnost je bila s tem za zmeraj zaznamovana s to

teţko izkušnjo, zaradi katere je bil postavljen v središče. To je mogoče razumeti

na dva načina, in sicer: prvič, v egocentričnem smislu zaradi nameravanega uboja,

ki mu daje pravico do odločanja o ţivljenju drugega; drugič, to je mogoče

razumeti kot njegovo neskončno osamljenost in zapuščenost – oboje bo občutil,

dokler ne bo izpolnil ukaza.

Čeprav je Damjan dolţan delovati v imenu svoje vojaške skupine, ki ji pripada,

ima z vidika personalizma vendarle priloţnost izvesti pravično dejanje, in to vse

dokler se ne dokaţe, da je Štefan v resnici nedolţen – s tem bo namreč zavaroval

vso skupino vojakov. Toda Kocbek kljub vsemu prikazuje Damjana kot

posameznika, skoraj popolnoma vdanega v neizogibno usodo; edino navidezno

tolaţbo je iskal v laţnem upanju, da bo človeku, ki ga je mora ustreliti, smrt

morda bolj koristila kakor obstoj, toda takšno prepričanje je ţe v naslednjem

trenutku zavrgel, kajti Štefanu s tem ne bi storil nič dobrega, nasprotno, odvzel bi

mu največjo človekovo vrednoto – ţivljenje. (Kocbek, 1951: 79) To ga je

pohujševalo in obenem ţalostilo. Personalistično ravnanje je namreč usmerjeno k

ohranjanju in moralni obogatitvi človekovega ţivljenja, ne k njegovemu uničenju,

še zlasti ne, če za to ni zares tehtnega razloga.

Doslej je bil vojak Štefan opisan zgolj kot pasivna oseba, osumljena izdaje in

določena za usmrtitev z ustrelitvijo, brez vednosti o dejanskih razlogih za

pripisano krivdo. To je razumljivo z dveh plati; prvič, teh niti pri njem niti drugod

niso iskali; drugič, če bi Štefan sam ugotovil namero svojih vojaških kolegov in

njihov sum, bi se lahko poskušal rešiti, vendar ne brez velikega tveganja. Z

izpovedjo resnice bi samo priznal svojo krivdo ne glede na olajševalne okoliščine

30

– to je dejstvo, da je poskušal rešiti ţivljenje svoje partnerice in njunega še

nerojenega otroka.11

Tako je v nekem smislu, čeprav v vlogi nič hudega sluteče

ţrtve, v personalističnem pomenu tudi on človek vrednot, saj je svoje ţivljenje

tvegal za drugega. Štefanov primer pa vendarle ni tako enostaven, in sicer zaradi

dileme, ali se ţrtvovanje za partnerja ali sorodnika v čemer koli razlikuje od

tistega, pri katerem nekdo tvega lastno ţivljenje za popolnoma neznanega

človeka. Personalistično stališče namreč poudarja – ţivljenje vsakega

posameznika ali posameznice je sveto, torej ne glede na druţbena in druga

razmerja. Če je sam obstoj res največje bogastvo posameznika ali posameznice,

potem je ta odgovor jasen. Brez ţivljenja so namreč vse vrednote popolnoma

nepomembne, kajti le ţivemu človeku je dana sposobnost za njihovo

uresničevanje.

Tik pred odločilnim dejanjem je Damjan začutil svoje končno uresničenje. Z njim

si je priznal preteklo previdnost, ki ga je varovala pred javnim razkritjem notranje

primitivnosti. Čeprav je bil na začetku opisan kot intelektualec z moralnimi in

etičnimi odlikami, takšen preobrat kljub vsemu ni presenetljiv. Izobrazba in druge

zmoţnosti namreč niso zadostni pogoj za samodejno usvajanje osnovnih humanih

vrlin. Pogosto so prav pri takšnih posameznikih poudarjene najbolj primitivne

značajske prvine. Podobne lastnosti pa veljajo za vsakogar, še posebej v mejnih

situacijah, takrat se izrazijo najmočneje in včasih spominjajo celo na ţivalskost.

Vse našteto je mogoče vedeti samoumevno – bolj ko je individuum moralen,

močnejša je njegova skrb za pravilno ravnanje in vzdrţevanje dobrega odnosa do

drugega ali druge, in čim večja je odgovornost, tem teţje je breme posameznika

ali posameznice. Zato je popolnoma običajno, da si vsakdo kdaj zaţeli vrnitve v

pristno, prvotno, čeprav primitivno, brezskrbno stanje, kajti ravno ta namreč

prinaša lahkotnost bivanja. Toda s takšno usmerjenostjo, torej k sproščujočemu

primitivnemu ravnanju, načela personalizma niso uresničena, saj je eno bistvenih

11

Štefan je Damjanu povedal resnico šele ob koncu, potem ko sta oba preţivela in svoja dejanja

obţalovala, a sta si v vednosti, da nobeden od njiju ni imel druge izbire, odpustila.

31

vodil razvoj vrednot in ne njihovo razvrednotenje, kakor je opisano z danim

primerom.

Pred dokončno določitvijo usode domnevnega izdajalca se je Damjan začel

zavedati dejstva, da je vedno ţelel ostati svoboden in odprt za vse moţnosti, zato

se je še enkrat spoprijel s svojo lastno zgodovino. Takrat je vedel, da je za krivdo

odgovoren sam. To je bila cena in plačati jo je moral s smrtnim lovom zato, ker je

v ţivljenju zaradi strahu pred osebnostnim udejstvovanjem iznakazil odnos do

sočloveka. Usodno dejanje ga je navsezadnje neznansko in v celoti sprostilo,

kakor da se je znova rodil, a kmalu se je začel zavedati svojega morilskega dejanja

in tega, da poti nazaj več ni; najteţje je bilo breme njegove zavesti – kazalo se je

tudi na telesni ravni, telo so mu namreč preplavljali neprijetni, opozarjajoči

mravljinci. (Kocbek, 1951: 86–90)

Glede na to, da je iskanje značilnosti personalizma oprto na načela Mounierjevega

personalizma, se postavlja vprašanje, ali tovrstne usmeritve v resnici izpolnjuje

Damjan. Francoski personalist v eseju Kaj je personalizem? namreč navaja, da bi

individualna psihologija in patologija sicer marsikaj pojasnili, vendar sta

idealizem in popolna čistost lastnost nevrotikov in takšne teţnje ne vodijo

osebnosti k celoviti popolnosti, ki bo posameznika naredila izjemnega, temveč

vodijo v resnično pogubo.12

(Mounier, 1990: 15) Ob upoštevanju tako radikalne

teze pri Damjanu prvine personalizma torej niso uresničene, so pa zato pri

njegovih nadrejenih, in sicer zaradi neomahljivega vztrajanja pri sprejeti odločitvi.

Takšen personalizem kaţe na lastni paradoks, saj se po eni strani zavzema za

ohranitev samega ţivljenja, po drugi pa ga uničuje zato, da bi dal veljavo

močnejšemu posamezniku.

Med begom je Damjana pičila kača, katere prispodobo je mogoče pojasniti na dva

načina: prvič, v krščanskem smislu kot prinašalko zla, in drugič, preprosto kot

12

Povzetek Mounierjeve teze je del prvega poglavja z naslovom Personalizem čistosti.

32

primerek ţivega bitja; kača si na tem svetu deli prostor s človekom, ki je dolţan

odgovorno ravnati tudi z ţivalmi. (Kocbek, 1951: 96) V personalističnem smislu

je ta dogodek mogoče razumeti kot spodbudo Damjanu za razmislek o storjenem

grehu, ki je v njem prebudil najbolj krvoločno plat, zato je kačji ugriz na neki

način začetek njegove vrnitve v realnost, torej tja, kjer noben človek nima

premoči nad drugim, temveč je samo eden med enakimi, z nalogo razvijati svoje

najbolj pozitivne humane vrline in jih spodbujati tudi pri drugih. Na koncu sta bila

oba s Štefanom hvaleţna za podarjeno ţivljenje in novo priloţnost – izkoristila sta

jo z izpovedjo resnice drug drugemu in obţalovanjem zaradi nedopustnega

ravnanja. (Kocbek, 1951: 105) Pri obţalovanju je treba poudariti, da je tudi

Damjan odpustil Štefanu. Slednji je odpustil Damjanu zaradi vednosti o tem, da je

moral izpolniti skupnostno dolţnost in ni imel veliko izbire, delno pa tudi zaradi

lastnega moralnega imperativa; Damjan prav tako odpusti Štefanu, saj je tudi

njegovo delovanje temeljilo na podobnih razlogih, torej na odločitvi, povezani z

zaščito drugih ljudi oziroma njegove druţine, kar je tudi njemu zmanjšalo

odgovornost za krivdo. Tako sta z izpovedjo resnice oba doţivela duševno

očiščenje in notranji mir (to spominja na motiv krščanske spovedi), zlasti ker sta

oba preţivela. Ob takšnem zaključku pa se vendarle pojavljajo dvomi o tem, ali so

personalistična vodila dejansko uresničena. Upoštevaje Mounierjeva vodila, sicer

temelječa na druţbenih razmerah prve polovice dvajsetega stoletja in ponekod

zelo aktivistično usmerjena, se problem kaţe prav v Damjanovi spodleteli nalogi,

ki je s tem ostala nedokončana kljub dejstvu, da je bil Štefan v resnici kriv, čeprav

zaradi posebnih, to je osebnih okoliščin. Drug problem personalizma je ta, da ne

opredeljuje vpliva osebnih razmer na posameznika, temveč jih obravnava zgolj v

sklopu širše druţbe, ki posamezniku odvzema individualnost, čeprav se ta

filozofska smer zavzema prav za takšno delovanje in izpostavljanje.

V noveli Blaţena krivda je prikazana posameznikova osebnostna rast na temelju

zahtevne ţivljenjske preizkušnje z vidika morale in etike. Tu je ugotovljeno, da se

posameznik ukvarja z vprašanji takih vrednot zgolj v najbolj mejnih razmerah

33

svojega delovanja, sicer pa se leno prepušča toku vsakdana in egoistično čaka, da

bodo teţave in odgovorne naloge namesto njega reševali drugi. Pri moralnih in

etičnih vrednotah gre tudi za vprašanje krivde oziroma resnice – glede na njeno

nejasnost posameznika prevzema občutje grešnosti, hkrati pa se mora spoprijeti še

z dilemo, ali ima kot človek pravico vzeti ţivljenje, podarjeno od Boga, drugemu

človeku. Zaradi tega je Damjan doţivljal notranjo stisko, saj se je zavedal, da niti

on kot posameznik niti skupnost nima pravice odločati o Štefanovi smrti, kajti ta

pripada le Bogu.13

Upoštevanja te pravice za sočloveka ni bilo (to je dovoljenja

Štefanu za obrambo in izpoved resnice), zato je skupnost ravnala nepravilno, iz

česar sledi, da je s poskusom uboja posameznika posegla v njegovo pravico do

ţivljenja in tako prekršila največjo personalistično etično in tudi moralno

vrednoto. Vedênje individuuma, potem ko je izvedel za dodeljeno nalogo, je

prikazano skozi različne stopnje, in sicer od začetnega upiranja in iskanja

različnih izgovorov, preko resne duševne in fizične stiske ter skoraj nezavedne

duševne motnje (blaznosti) v prepričanju o lastni, zaslepljujoči premoči.

Izpolnitev zahtevanega dejanja je vojaku z vidika personalizma vrnila občutek za

realnost, a s spoznanjem, da zaradi odločanja o ţivljenju drugega vendarle nima

moči Boga, temveč je tudi on samo posameznik z dobrimi in slabimi lastnostmi,

od katerih so odvisne vse posledice njegovih odločitev. Odnos med vpletenima

vojakoma (Damjanom in Štefanom) je bil rezultat dvoličnosti druţbe, to je njune

vojaške tovarišije, ki je nosila odgovornost za zahtevani uboj, ne glede na to, da

ga je izpolnil le eden od njih in druge s tem razbremenil. S tem primer tovarišije

kaţe tudi relativnost vrednot v smislu pomanjkljive, prirejene resnice in

odgovornost za prikrajšanje ene od osnovnih človekovih pravic, to je pravice do

obrambe v obliki zagovora oziroma obrambe lastnega ţivljenja pred zahrbtnim

morilcem.

13

Beseda bog je zapisana z veliko začetnico v vseh primerih, ki se nanašajo na krščanskega Boga.

34

2.1.2.3 Ogenj

Personalizem med svojimi najpomembnejšimi načeli poudarja trdne moralne in

etične vrednote, utemeljene na krščanski misli, katere vodilo je njihovo celostno

uresničevanje z vidika močno razvitega čuta za sočloveka. Prvine omenjene smeri

je mogoče preučevati na več segmentih, med njimi s perspektive določene

ustanove oziroma z njo povezanega delovanja ali s prepletanjem dveh popolnoma

različnih sluţbenih dolţnosti, na primer vojaške in duhovniške, kjer se ţe navzven

– kolikor se pojavljajo in ostajajo v svojih čistih, namenskih oblikah – kaţejo

navzkriţja njunih interesov. Problem nastane, ko pride do njunega prepletanja, s

čimer je stopnja njegove teţavnosti manjša, ko gre za spremembo miselnosti ali za

dopolnitev slabšega z dobrim, in večja, kadar kdo pozitivno vlogo svojega

poslanstva zamenja s slabim namenom, rezultat njegovega novega prepričanja pa

s tem prinese negativno posledico, saj je delovanje, usmerjeno zoper enega

človeka, namenjeno vsej druţbi.

Tretja novela, Ogenj, podaja prvine personalizma s primerom duhovniške vloge

dveh oseb. Čeprav sta oba predstavnika ene in iste ustanove ter hkrati pristna

vernika, so njuni pogledi na vero, krščanske vrednote in tovrstno delovanje

popolnoma različni. Kaplan Marijan Ţgur zavedno zlorablja moč dodeljenega

naziva, s katerim mu pripadajo avtoritarne pravice, ki jih izrablja v imenu silovite

ţelje po novem oblikovanju svoje religije, zato se vidi v vlogi borca za pravo

naravo Cerkve. (Kocbek, 1951: 111) Bojevitost v tako prizadevni in radikalni

obliki je za duhovnika precej nenavadna, prej spominja na vojaka, ko sredi

sovraţnikovega napada za vsako ceno brani svojo domovino. Razlike v njunem

ravnanju je mogoče razumeti tudi kot prikaz dveh različnih strani personalistično

naravnane vznesenosti, skupaj z nevarnostjo, ki jo prinaša ena od njiju, to sta

nejasnost in temnost, skriti za udarnimi kaplanovimi besedami ter njegovim

radikalnim, skoraj fanatičnim mišljenjem. Takšna krščanska razvnetost je v svojih

običajnih okvirih sicer popolnoma upravičena, vendar le do stopnje, na kateri se

35

še ne začenja sprevračati v svoje nasprotje, kakor je videti pri kaplanu Ţgurju.

Njegova vera daje vtis obsedenosti in ţelje po prelivanju krvi v imenu religijske

prenove, zato se razhajanja med njim in ţupnikom Jernejem Amonom kaţejo

predvsem v razlikovanju njune interpretacije krščanstva. Slednji ţeli delovati

samo v boţjem imenu, torej v izključno miroljubnem duhu, zato ga vedenje ter

preobračanje biblijske misli pri prvem jezi. (Kocbek, 1951: 114–115) Kaplanove

besede ţe na samem začetku nakazujejo izrazito personalistično naravnanost

novele. Te misli, čeprav z negativnim prizvokom, eksplicitno izraţajo tovrstne

ideje. »“Eden tistih sem, ki se tako dolgo ne morejo pomiriti, dokler krščanstvo ne

bo postalo izključno vodilo sodobnega človeka. Zaradi slabega človeka in

nemočnega kristjana krščanstvo pač ne sme ostati le v kotičku duše in na robu

ţivljenja. Čim prej mora obseči vse ţivljenje. Preoblikovati mora vsega človeka in

določati vrednost njegovega ţivljenja. Od te zahteve ne smemo odstopiti. In v ta

namen smemo uporabiti tudi silovitost.”« (Kocbek, 1951: 116) Iz tega je mogoče

sklepati, da je edini Ţgurjev cilj vsesplošno in brezpogojno pokristjanjenje, kajti

krščanska vera ima moč svet očistiti zla – podobno kot Platon tudi on verjame,14

da je človek slab in krivičen, zato potrebuje stalno vodstvo, njegova učinkovitost

pa bo doseţena samo z uporabo sile. (Kocbek, 1951: 116) Podobno stališče, kakor

ga Kocbek predstavlja pri kaplanu Marijanu Ţgurju, podaja Emmanuel Mounier,

po katerem se slovenski pisatelj tudi najbolj zgleduje. Francoski personalist zelo

jasno zagovarja energično krščansko delovanje, in sicer takšno z ostrino in brez

izprijenega poboţnega besedičenja. (Mounier, 1990: 208–209) Personalizem je

torej opazen bolj pri kaplanu, katerega ravnanje zelo ustreza podanim načelom

obravnavane filozofske smeri. Ţupnik Jernej Amon kaplanovo pogansko ravnanje

namreč zavrača, saj njegovo prepričanje prej razkriva nevero, egoizem, sebičnost

in ţeljo po oblasti kakor iskanje miroljubnih in razumnih rešitev, torej vse, kar ne

prinaša nič dobrega, temveč spodbuja zgolj novo zlo. (Kocbek, 1951: 17) Toda

takšna duhovnikova previdnost je za uspešno uresničevanje personalizma prej

zavirajoča, saj tako kot večina posameznikov vztraja na svojem udobnem

14

Platon, Drţava, DZS, Ljubljana, 1976, str. 48–49.

36

poloţaju in čaka, da bodo naporno delo, katerega rezultat bo prinesel vidne

spremembe na bolje, opravil kdo drug.

Razhajanja med obema predstavnikoma Cerkve sicer postanejo največja z novico

o obsodbi Slovenca Toneta Turka (Mlinarjevega Toneta) zaradi domnevne izdaje

Italijanov, saj je bil prav kaplan Ţgur odgovoren za njegovo sojenje in posledično

smrt z ustrelitvijo. Pri tem je zanimivo spoznanje o absurdnosti spovedi, s katero

naj bi se izničili vsi grehi, to je ne glede na njihovo krutost. Gre namreč za

duhovnikovo napoved o kaplanovem kesanju, ki naj bi ga iskal po spoznanju

svojih zločinskih napak – in če je to resnično, zakaj bi potemtakem kdor koli

sploh upošteval moralna in etična načela ter ravnal v skladu s svojo dobronamerno

voljo in vestjo oziroma z osnovnim humanim prepričanjem, če mu bo ţe z nekaj

neiskrenimi besedami obţalovanja vse odpuščeno. To je mogoče razumeti v

smislu, da na področju morale štejejo samo dejanja, ne besede, saj so le-te prazne.

(Kocbek, 1951: 119–121) Osebnostno in moralno gledano se Ţgur svoje napake

zaveda, a je noče priznati, raje se skriva za izgovori o svoji močni veri in ţeljo po

splošnem utrjevanju religije ter trdovratno upornostjo, s katero pri obsojenem

Tonetu podaja vtis o pravični kazni, obenem pa ga s preračunljivim

razumevanjem obrača k misli o njuni skupni točki, vojaški dejavnosti, ki si jo prvi

neupravičeno, celo domišljavo, podeljuje sam. Kaplanova fanatičnost je velika.

To v pogovoru s Tonetom Turkom izraţa s tezo, da je vojak srečen le takrat, kadar

se ţrtvuje, ter da kot obsojenec ni samo človek, temveč dobro izbrana, obredno

slovesna ţrtev zgodovine, česar bi se moral zavedati, kajti tovrstna smrt ima

smisel in veličino pa tudi odrešenje za človeštvo. (Kocbek, 1951: 123–127)

S personalističnega vidika je takšno interpretiranje ţrtvovanja posameznika za

dobro vseh nesmiselno in neupravičeno, kajti nihče namreč nima pravice vzeti

ţivljenja drugemu zaradi uresničevanja svoje vprašljive in neutemeljene

ideologije. Po Mounierjevem prepričanju je revolucionarno prizadevanje po

spremembah v korist skupnosti nekaj pričakovanega in zaţelenega. Če pa so

37

personalistično usmerjena načela takšna, da lahko v njihovem imenu posameznik

dovoli tudi ubijanje, potem bo na njegovih temeljih teţko razvijati moralne in

etične vrline, usmerjene k medsebojnemu zdruţevanju. To se kaţe kot problem te

filozofske smeri in hkrati pomeni njeno neuspešnost v pomenu, ki nakazuje njen

konec še pred celostnim razvojem. Zato vsakdo, ki vendarle pritrdi obsodbi na

uboj, postane morilec, tudi če sam dejansko ni ubil nikogar. Pravo krščansko

prepričanje Marijana Ţgurja se pokaţe v trenutku, ko ga obsojenec prosi, da bi v

imenu pravice stopil na njegovo mesto in tako on umrl namesto njega, toda v

odgovor dobi zgolj kaplanovo pojasnilo, da se sam kot vojak ţrtvuje za idejo, ne

za človeka, kot duhovnik pa rešuje le dušo, telesa pa ne. (Kocbek, 1951: 132)

Ali potemtakem človek, poklicno zapriseţen svoji religiji, s svojim nepristnim

verovanjem v imenu popolnoma nasprotnih in za drugače misleče nevarnih idej

sme ostati nekaznovan in svoboden? Ali ni duhovnikov pohlep po oblasti, zaradi

katerega preneha delovati za dobro drugih, prav tako nedopustno in celo kaznivo

dejanje? Pri tem je treba omeniti dejstvo, da nekatere ustanove svojim

predstavnikom zagotavljajo določeno imuniteto, na primer vojakom vojska in

duhovnikom cerkev. Toda zločin bi kljub temu moral biti kaznovan, zlasti ko se

posameznik sklicuje na religiozne vrednote, v imenu katerih ga je storil. V takšnih

primerih personalizem izgubi svojo dobronamerno moč in smisel, zlasti, ko se

sprevrţe v svoje nasprotje, to je – namesto da bi ţivljenje posameznika ali

posameznice varoval, ga odvzema.

Z vidika personalizma je ţupnik Jernej Amon, za razliko od svojega nadrejenega,

usmerjen predvsem k človeku in razvoju popolnoma drugačnih odlik, hkrati pa

ima visoko razvit čut za sočloveka in pravičnost. Ker ju skupaj z ţivljenjem

samim močno ceni, je pripravljen sebe ţrtvovati za ţivljenje mladega in po

krivem obtoţenega človeka. Njegovo dobronamerno delovanje prav tako izraţa

prvine personalizma, in to ne glede na njegovo umirjenost. Amon je torej prikazan

kot posameznik z izrazito razvitimi moralnimi in etičnimi načeli, kar je vidno iz

38

njegovega truda in skrbi za druge, zlasti za Toneta Turka. Ob tem je tudi široko

razgledan, ukvarja se z zgodovino, kar ni naključje, saj je prav človek tisti, ki jo

soustvarja in je del nje; takšno izobraţevanje pa mu hkrati omogoča pregled nad

človekoljubnim razvojem. (Kocbek, 1951: 141–142)

Pri obravnavi duhovniške vloge je treba upoštevati celotni osebnostni razvoj, ki je

pomemben zlasti takrat, ko imajo ljudje z duhovniškim poklicem opraviti s

prestopniki zakona vseh vrst, kajti šele v takšnih situacijah se pokaţejo njihova

prava sočutnost, razumevanje, sprejemanje drugačnosti ter sposobnost zatajitve

lastnih morebitno negativnih čustev kot posledice obsojanja. Duhovnik Amon vse

te lastnosti ima, med drugim jih je mogoče razbrati iz pogovora z italijanskim

častnikom. Za razvoj takšnih lastnosti se zavzema tudi personalizem, ne glede na

to, da ga Emmanuel Mounier predstavlja kot usmerjenost k revoluciji. Kljub

neposlušnosti italijanskega častnika za Amonove prošnje v zvezi z rešitvijo

mladega Toneta ga ne glede na svoj notranji odpor posluša in poskuša razumeti

njegove argumente, razloge in razmišljanje ter celo opravičila o tem, zakaj je tega

mladega človeka nemogoče rešiti. Takrat Amona prevzame in hkrati pomiri

občutje vdanosti v usodo z naslednjim spoznanjem: »Vse umetne mirne točke, ki

jih je človek s trudom in računom postavil v naravi in zgodovini, so se zamajale.

Kar je podoţivljal iz obširnih knjig, to je zdaj vedel naravnost in silovito: nobena

zaščitna teorija ne more človeka dokončno obvarovati pred prvinsko silovitostjo

zgodovine.« (Kocbek, 1951: 145–146) Z vidika personalizma ima zgodovina v

ţivljenju posameznika pomembno mesto, saj mu kljub njegovi determiniranosti

daje moţnost za uresničevanje etičnih in moralnih vrednot, in sicer v sklopu

dogajanja, ki ga ta prinaša. Medtem se mora temu vsakdo prilagajati in

premagovati raznovrstne osebnostne preizkušnje v svoji zgodovinski predanosti,

da bi tako čim bolj popolno izpolnjeval svoje osebnostno poslanstvo, to je razvoj

in posredovanje načel personalizma.

39

Prvine personalizma je mogoče preučevati tudi pri italijanskem častniku Carlu

Lupinacciju. Nekoliko neroden, a vendar strog in pri svojih odločitvah neomajen

človek je predstavljen z dveh plati: prvič, kot vojak in krut voditelj (to je mogoče

izvedeti iz njegove izpovedi duhovniku) ter drugič, kot posameznik z zmoţnostjo

zavedanja lastnih napak, povezanih z negativnimi stranmi svoje vojaške vloge.

Zase pravi, da je pošast, ne več človek, saj je dal pobiti veliko ljudi, s tem pa mora

prevzeti odgovornost, za katero najbrţ nikoli ne bo dejansko kaznovan, razen z

vednostjo o neizbrisnem in grešnem izkustvu ter opominom lastne vesti, s katero

mora ţiveti, zato ve, da ni nesrečen, temveč izgubljen. Vse to so posledice

posameznikovih dejanj, saj se z vidika personalizma individuum prav preko njih

izroča skupnosti in zgodovini. Na to krvoločno pot je častnika privedla nesrečna

ljubezenska izkušnja iz mladosti, tako se je sprva ljubezni poln pesnik postopoma

preobrazil v krvoločnega človeka, kajti verjel je, da bo njegova moškost dozorela

samo s prelivanjem krvi, tok časa pa mu je s fašizmom odvzel občutek krivde,

zaradi česar je storil duševni samomor. (Kocbek, 1951: 148–151)

Pri italijanskem častniku se personalizem uresničuje z njegovim zavedanjem

posledic iz preteklosti, vendar je kljub temu v svojih odločitvah še naprej

neomahljiv, kar je sicer prav tako ena od lastnosti obravnavane smeri, vendar ne v

smislu, ki posamezniku dovoljuje dajati ukaze, s katerimi popolnoma razvrednoti

in uniči ţivljenje drugega.

Med filozofskimi prvinami, preučevanimi na primerih izbranih posameznikov in

njihovih odnosov, so nekatere tako eksplicitno navedene, da izraţajo čiste ideje

personalizma. Eden od primerov je del vsebine Amonovega kroniškega zapiska,

kjer piše: »Kristjan, ki se na milost in nemilost izroči zgodovini, se mora prej ali

slej odtujiti svojemu pravemu smislu. Človek ne more priti do človečnosti, ne da

bi se navezal na nekaj večjega izven sebe.« (Kocbek, 1951: 161) Ali posamezniku

za razvoj humanosti res ne zadostuje bliţina drugega? Če je Kocbek ţelel

prikazati značilnosti personalizma na takšen način, potem je na tem delu videti,

40

kot da ga izraţa v smislu razvoja egoizma in ne ţelje po zdruţevanju. Ţupnikove

besede namreč tudi na tem mestu kaţejo njegovo prepričanje o veliki

pomembnosti posameznikove ali posamezničine samoiniciativnosti, zvestega

delovanja in odločnosti, kajti le tako bo mogoče uresničevati visoko zastavljena

moralna načela. Ob tem je pomembno še njegovo spoznanje, temelječe na

preteklem odnosu s preveč mirnimi, pohlevnimi ljudmi – prav to ga je namreč

odvračalo od lastnega udejstvovanja in mu povečevalo notranjo praznino –, da je

izpopolnjujoče samo močno preraščanje samega sebe. (Kocbek, 1951: 163)

Kvalitativni prehod vrednot z vidika personalizma v razmerju posameznik –

skupnost je torej lahko uresničen samo s posameznikovo dejavnostjo.

Drugi podoben primer personalizma je očiten v starem pismu, ki ga je kaplanu

Ţgurju poslal prijatelj, med drugim eden od organizatorjev protipartizanskega

gibanja, in sicer z namenom, da ga spomni na prisego o temeljiti prenovi kristjana

v novega, bojevitega katoličana, torej na neizprosni boj proti mlahavosti bledega,

humano naravnanega človeka. Tega je potrebno navdihniti s pristno gorečnostjo

in ţeljo po krščanski revoluciji, kajti to je še edina moţna rešitev, tretje ni.

(Kocbek, 1951: 165–166) Pripadnik omenjene organizacije sicer ne nasprotuje

svetosti, odločno pa zavrača njeno preveliko povzdigovanje, kajti prav zaradi tega

je človek razdvojen: »Religijo je treba mnoţicam konkretizirati, svobodi je treba

dati njeno zmerno mesto, človeku je treba omogočiti ţivljenje brez druţbene in

metafizične bojazni.« (Kocbek, 1951: 166) Personalistične smernice so oprte na

krščanske vrednote in prav zaradi tega se pogosto zdijo neuresničljive, in sicer

zaradi svoje nerealnosti. Kaplanova izpolnitev dolţnosti – ţrtvoval je ţivljenje

mladega, nekrivega človeka – pa prinaša novo spoznanje: storjenega ne more več

popraviti; sredi svojega boja je tokrat ostal sam, še prijatelje dojema kot

sovraţnike, ve namreč, da je tudi njegov konec blizu ter da se niti zdaj ne more

spremeniti v boljšega človeka. (Kocbek, 1951: 167) Ob navedenem primeru je v

ospredje postavljeno posameznikovo doţivljanje absurda, in sicer kot posledica

realizacije tuje volje, ki se v tem primeru pokaţe kot usodna in nepopravljiva

41

napaka, zlasti zaradi skrajne ideologije, preţete s slabimi nameni, ti pa vodijo

samo v človekovo pogubo.

Z obravnavo novele Ogenj je podan prikaz značilnosti personalizma z vidika

religije, in sicer predvsem na primerih značajskih ter ideoloških razlik pri dveh

duhovnikih. Kljub enakosti bistva njunega verskega prepričanja in prizadevanja

po spremembah so razhajanja med njima najbolj očitna na ravni moralnih vrednot,

zlasti v smislu cenjenja ohranitve ali ţrtvovanja ţivljenja drugega človeka.

Opazovane filozofske prvine nazorno ilustrirajo vedenjsko dvojnost preučevanih

posameznikov, kar je bilo ugotovljeno iz mejnih, odločilnih situacij, ki

predstavljajo razvojno izhodišče njunih ţivljenjskih spoznanj. Hkrati vsebina

besedila omogoča opazovanje obeh polov obravnavane filozofske smeri na enakih

primerih, kar je mogoče razumeti kot potrditev tega, da niti tako visoka moralna

in etična naravnanost ne zmore ohraniti trdnosti človeške dobronamernosti.

2.1.2.4 Črna orhideja

Edvard Kocbek v svojih novelah predstavlja vojne dogodke z osebnega vidika

izbranih posameznikov, ki skozi svoje vloge prikazujejo različne strani in načine

personalizma, vključno s posledicami kot rezultatom njihovih najpomembnejših

individualnih odločitev. Z enakim namenom je napisano tudi četrto in hkrati

zadnje besedilo. Od prejšnjih treh se razlikuje po motivu, saj je njegova vsebina

prepletena s problematiko ljubezenskega odnosa med moškim in ţensko. Primer

ne prikazuje običajne ljubezni z idiličnim koncem, temveč teţaven, dramatičen in

refleksiven potek okoliščin, prepletenih z nejasnostjo in s skrivnostnostjo s

tragičnim, celo absurdnim koncem – to je ţrtvovanje brez dokazane krivde

obsojenega dekleta. Filozofske prvine je mogoče preučevati skozi odnos dveh

mladih ljudi, pri katerih se začnejo čisto spontano prebujati še neizţivete strasti,

kljub temu da dana situacija zaradi določenih omejitev oziroma njunega poloţaja

42

tega ne dovoljuje. Avtor tako prikaţe lastnosti obravnavane smeri z najbolj pristne

človeške plati, kjer prevladuje notranji čut do sočloveka, ter mentalno naporno

razdvojenost – njena naloga je premagati čustva in ravnati izključno razumsko,

torej opravljati določeno vlogo, ne glede na krivične in usodne posledice za

drugega.

V tej obravnavi bo preučevan odnos med Gregorjem in Katarino, ki je pomemben

zaradi svoje izjemnosti, čeprav spominja na običajen začetek kakšne mladostne

ljubezni. Kocbek prikazuje razmerje, pri katerem je ţe na samem začetku videti,

da ne bo doţivelo srečnega razpleta – Gregor je namreč vojak, njegova naloga je

jasna, za vsako ceno braniti domovino in ljudi, medtem ko je Katarina njegova

ujetnica, osumljena izdaje, zato mora biti brez odlašanja kaznovana. Kljub etični

prepovedi (to jima narekujejo njune vloge vojaka in izdajalke) se med njima

vendarle razvijejo čustva oziroma neke vrste povezanost, in sicer v obsegu, ki ga

je teţko preprosto izničiti. Gregor predstavlja intelektualca in domnevno tipičnega

moškega: svoja čustva zadrţuje zase, navzven se kaţejo samo kot rdečica na

njegovem obrazu oziroma utesnjenost, mencanje in neodločnost, ko se preveč

pribliţa ţenski. Ob tem je najbolj predan vojaški ustanovi, kar je vidno skozi vso

novelo, a še zlasti na koncu, ko nase prevzame odgovornost ter kljub vsemu ubije

ţensko, s katero ga povezujejo določena čustva.

Vsem do zdaj obravnavanim posameznikom je skupno določeno čustvovanje, a le

v razmerju do drugega ali druge, kajti personalistične vrednote je mogoče razvijati

samo ob tem pogoju. Zgolj razmišljanje o moralnem in etičnem delovanju nikakor

ni dovolj, posameznikova ali posamezničina uresničitev v personalističnem

pomenu je torej moţna izključno v druţbi. Na podoben način poteka razvoj pri

Gregorju (on sicer v svojih najteţjih trenutkih išče zatočišče v samoti in globokem

premišljevanju), toda z razliko, da je tokrat njegova nasprotnica ţenska, zaradi

česar so tudi vse preostale okoliščine bistveno drugačne – Katarina predstavlja

izdajalko in s tem sovraţnico, do katere nehoteno razvije v takšnih okoliščinah

43

nedopustna čustva. (Kocbek, 1951: 186) Čeprav so popolnoma nezaţelena, se

pokaţejo v pristni prvinski in nedolţni obliki ter se skozi dogajanje pojavljajo v

različnih odtenkih, to je vse od odvratnosti, neznane slasti, do razburjenja in

omame. (Kocbek, 1951: 188–192) Personalizem tudi v tem primeru ne obravnava

intimnih okoliščin med posamezniki v takšni obliki, ker so njegova načela

osredotočena izključno na moralo in etiko, ki naj bi ju posameznik neprestano in

revolucionarno uresničeval. Gregor se sicer zaveda Katarinine pogube, saj je

zanjo odgovoren prav on, zato sprejme odločitev, da bo z ujetnico ravnal

uvidevno. Njena usoda ga ob tem spomni na posameznikovo večno razdvojenost

in njegovo bistvo, kajti ta namesto k dobremu teţi k zlu. Toda njegova naloga je

jasna: prostora in časa za oklevanje ter sentimentalnost v vojni ni, ukrepati je treba

hitro, kajti le tako lahko ohranijo lastno varnost; moţnosti sta zato samo dve –

domovino braniti ali jo zapustiti, torej izdati –, a vendar je odločitev za kruto

dejanje teţja kakor njegovo prestajanje. Pri preučevanju značilnosti personalizma

je ves čas prisotno dejstvo, da se posamezniki z bremenom odgovornosti

spopadajo s sklicevanjem na neznane zakone oziroma z vdajanjem v usodo, toda

teţa storjenega dejanja se s tem vendarle ne spremeni, saj postane del

posameznika in njegove zgodovine. (Kocbek, 1951: 199–202) Prav tako ni

mogoče preklicati odločitve za uboj, niti če gre za lepo mlado ţensko; kaznovanje

ne pozna izjem zaradi usmiljenja, takšna enakost je po eni strani pravična, a le, če

je obsojenemu ali obsojeni krivda dejansko dokazana. Katarina po eni strani ostaja

ţrtev, ne glede na svojo čarobnost – pravi vzrok za njeno obsodbo ostane nejasen.

(Kocbek, 1951: 208–211) Po drugi strani pa se vede kot samomorilka, saj se

zavestno odloči, da svoje odgovornosti (to je resnice) za lastno smrt ne bo nikoli

razkrila. (Kocbek, 1951: 219–220) Videti je, da Katarina vztraja pri svoji

odločitvi, ker se smrti ne boji. Njena vztrajnost je v personalističnem smislu prej

odlika kot pogubno dejanje, saj je takšna značajska trdnost ena od bistvenih

lastnosti v prihodnost in spremembe naravnanega posameznika ter zato zelo

zaţelena.

44

Odločitev o obsodbi posameznice na smrt pri drugih partizanih sproţi razmišljanja

in spoznanja o njenem vplivu nanje. Doţivljajo ga, kakor da se je v njih dotaknila

zla; svojega usodnega sklepa se še posebej zavedata komandant Gregor in

komisar Janez. Izreči sta se morala o tako odgovorni zadevi, kot je usmrtitev – s

tem sta tudi onadva pustila svoj personalistični pečat v zgodovini. Toda pri

Gregorju so zaradi tega dogodka opazne nekatere spremembe, ki se kaţejo

predvsem na njegovi spoznavni ravni – posledice tega doţivetja so skoraj izničile

njegovo človečnost in ga do konca izpraznile, obenem pa je imel občutek, da ne

more ţiveti v skladu s tem, kar je spoznal, ter da je njegovo bivanje veliko manjše

od vednosti, ki jo ima. (Kocbek, 1951: 222–225) Pri Gregorju so prvine

personalizma vidne iz njegovega čustvenega doţivljanja, torej iz zavedanja, s

katerim se utrjuje zlasti njegov moralni razvoj. Zaradi teh občutkov se sicer začne

bati notranjih sil, saj imajo to moč, da človeka priklenejo in uničijo, tako

posledično spozna, da »… dokler ne okusiš usode v svoji notranjosti, nima noben

tvoj izraz cene«. (Kocbek, 1951: 226) Med drugim je prikazan kot filozofsko

razmišljujoči posameznik z vednostjo o običajnosti človeške pojavnosti v

stvarstvu sveta in njegove razpetosti med zunanjo določenostjo ter njegovo

notranjo zmoţnostjo, hkrati pa spoznava, da je posameznikova osebnostna

odločitev mogoča samo v najbolj nejasnih, temnih situacijah, kajti ob njem je še

nekaj, kar presega človekovo bistvo in njegove zmoţnosti. Skozi njegovo

refleksijo so eksplicitno izraţena nekatera personalistična prepričanja, ki se

nanašajo predvsem na vlogo zgodovine, saj je zaradi svoje moči določevalka

usode skupnosti in posameznika v njej, ko se znajde sredi tokov časa, v katerem

se mora izpolniti, da jo bo lahko presegel. To je mogoče doseči samo takrat, kadar

se z njo zdruţi, nikakor pa ne, če si ob njej naloţi kakršno koli posebno vrsto

odgovornosti. Pri uresničevanju personalističnih načel mora biti posameznikova

dejavnost tesno povezana z vero in usmerjena k drugemu posamezniku ali

posameznici, kajti le drugi ali druga pomeni prvemu izhodišče za svobodo.

(Kocbek, 1951: 226–228)

45

Primer Gregorja in Katarine ter njene smrti kaţe, da bo prvemu svoboda odvzeta v

moralnem in duševnem smislu, saj ga bo za zmeraj zaznamovala, morda celo

zasuţnjila ali psihično uničila. Vendar je po drugi strani kazen nekaj, kar daje

človeku določen smisel, kajti: »V kaznovanju se zavestno srečujemo z

nasprotnikovo človečnostjo.« (Kocbek, 1951: 228) Ker bo moral Katarino ubiti, s

čimer bo oba razčlovečil, Gregorja prevzema občutek izročenosti naravnim silam

in zgodovini. Pred zlom se je zdaj v sebi in v lastni negotovosti znašel popolnoma

sam, zato se mu niti ne more več izogibati, še manj upirati, prevzemata ga le še

občutek tesnobe in spoznanje, da se bojuje z nečim nepremagljivim in prav to

neusmiljeno določa njegovo usodo. Takšna vdanost v usodo pa je v nasprotju s

personalistično usmerjenostjo, ki od posameznika zahteva odločno delovanje in

samoiniciativnost. Kljub temu pa Gregor vendarle ni popolnoma sam, saj ima

podporo sovojakov, torej skupnosti, del katere je, in to ne glede na dejstvo, da je

tudi ob izpolnitvi naloge sam, kar je sicer prikazano kot tehnično dejanje. Teţa

komandantove odločitve in skorajšnjega dejanja se vse bolj stopnjuje. Vidna je v

delu besedila, v katerem svoji ţrtvi napove, da bo njena smrt laţja od njegove;

usmrtiti jo bo namreč moral sam. (Kocbek, 1951: 233–235) Vse večja sta tudi

njegova notranja napetost in občutek ujetosti, zlasti slednja daje vtis oziroma

spodbuja prepričanje o ţe davni odločenosti o prihodnosti, zato je kljub

razpoloţenjskemu nemiru in tesnobi odgovornostno manj obremenjen. (Kocbek,

1951: 249) Tudi na tem mestu je vidno Gregorjevo vdajanje v usodo, zaradi katere

čuti razbremenjenost, hkrati pa kaţe svojo negotovost pri odločanju, kar ni v

skladu s personalizmom.

Prvine personalizma so še posebej izrazite v sklepnem delu novele. Kaţejo se kot

pristno čustveno in dramatično doţivljanje ter izraţanje le-teh med Gregorjem in

Katarino – oba vesta, da dejstev in okoliščin, v katerih sta se znašla, ne moreta

spremeniti, kajti toku ţivljenja je mogoče slediti samo s potjo naprej, ne glede na

krutosti in krivice, ki jih prinaša. Ko se zadnjič spoprimeta s spoznanjem o svojih

iztekajočih se skupnih trenutkih, za kratek čas pozabita na neusmiljeno realnost in

46

svoji razločujoči vlogi. Bliţa se njen konec, zato ostaneta zgolj na človeški ravni,

na kateri nimajo več nobenega pomena in moči poklicne ali druge funkcije,

temveč samo humanost, kar je prav tako eno od pomembnejših personalističnih

vodil. (Kocbek, 1951: 252–253)

V noveli Črna orhideja so bile personalistične značilnosti preučevane s

perspektive čustev oziroma z vidika prepovedanega ljubezenskega odnosa med

moškim in ţensko. Pri obravnavi razmerja med vojakom in izdajalko je bil

poudarjen problem navezanosti med posameznikoma, pri tem je bila ugotovljena

relativnost vpliva določene vloge na intimno, tudi njuno duševno doţivljanje,

hkrati pa neodvisnost kakršnih koli okoliščin na čustveno povezanost dveh ljudi.

Med drugim filozofske prvine prikazujejo posameznikovi notranji konflikti s

specifično nalogo, ko se na eni strani spoprijema z lastno čustvenostjo ter na drugi

z osebnimi ţeljami in vprašanji upravičenosti dodeljene odgovornosti. Individuum

nastale konflikte rešuje z obračanjem k veri, s fatalizmom ter s krščanskim

upanjem na boljše ţivljenje po smrti. Kljub njegovemu prepričanju in čustveni

navezanosti ostaja njegova predanost na strani vojaške skupine, s tem pa nerešen

problem zaradi njegove neracionalne in absurdne odločitve. Konec

pripovedovanja je enak začetku, ta cikličnost Gregorja ponovno vrača v trdno

vpetost v skupnost oziroma k dolţnosti, obenem pa prikazuje enak motiv lovca na

preţi kakor na začetku besedila.15

2.1.3 Sinteza

Personalizem sloni na načelih, ki temeljijo na človekovih najvišjih vrednotah, le-

te pa naj bi bile usmerjene k drugemu človeku, saj je ideje te smeri mogoče

uresničevati samo v sklopu sodelovanja in medsebojnega soţitja, ki bo omogočalo

osebnostni razvoj posameznika in skupnosti.

15

Enak motiv je tudi v noveli Blaţena krivda.

47

V zbirki novel Strah in pogum so značilnosti personalizma prikazane s primeri

izrednih ţivljenjskih situacij, ko se morajo posamezniki ali posameznice

spoprijemati s teţkimi odločitvami oziroma posledicami svojih dejanj. Slednja se

z vidika prvin personalizma eksplicitno izraţajo v smislu osebnostnega razvoja, ki

temelji na nalogah v imenu skupnega dobrega, medčloveški povezanosti in

uveljavljanju z aktivnim delovanjem v skupnosti. Implicitno se tovrstne

značilnosti izraţajo z notranjostjo in duhovnostjo pri posameznikih in njihovim

zavedanjem o lastni podrejenosti kot posledici zgodovinskega ter religioznega

determinizma. Vsa štiri besedila obravnavajo obsodbe in uboje ljudi, katerih

dejanska odgovornost za domnevni zločin ni popolnoma dokazana (razen v noveli

Temna stran meseca), to pa pri vojakih, določenih za izpolnitev kazni sproţa

obremenjujoča razmišljanja, duševno stisko ter osebnostno razdvojenost,

povezano z upravičenostjo izrečenih kazni. V prvem besedilu kaznovanje še ni

tako izrazito prikazano. Od drugih se razlikuje tudi po tem, da za izpolnitev

naloge ni določen posameznik, ki je postavljen v središče pozornosti – tukaj so

filozofske prvine predstavljene s primerom pasivne osebe. V naslednjih treh

besedilih pa je mogoče preučevati primere ţrtvovanja posameznika za blaginjo

oziroma varnost in preţivetje cele skupine, kjer so obsojeni postavljeni v vlogo

posvečenih, celo čarobnih ţrtev, kar spominja na prastare poganske in primitivne

obrede – pri tem je zanimiva pripomba, da je človeku pripisana vrojenost zla, ki

ga je treba iz njega izkoreniniti s kaznovanjem, kajti samo takšna oblika

vzgojnega in moralnega ukrepanja bo zadovoljiva. Druga skupna točka

obravnavanih besedil so posamezniki, vsi brez trdnih dokazov obtoţeni izdaje,

obsojeni na smrt z ustrelitvijo, nekateri tudi brez moţnosti za obrambo z

zagovorom, kar je mogoče razumeti kot prikaz pomanjkljive morale tako

poveljujočih, vključno z njihovo čustveno neobčutljivostjo in racionalno

nezmoţnostjo, kakor pohlevnost in neodločnost izvajalcev ubojev. Slednji se sicer

spopadajo s svojo vestjo in moralnimi vprašanji: nekateri čutijo obţalovanje,

tesnobo, breme, drugi zgolj omahujejo, vsem pa je skupna tolaţba v smislu

vdanosti v usodo, naivno podrejanje neznanim zakonom narave in vesoljne

48

danosti, v katerih iščejo prazno upanje in neupravičene razloge za prisilno

uresničitev dodeljenih nalog kljub zavesti o morebitni neupravičenosti obsodb.

Edvard Kocbek v novelah prikazuje moč zgodovine oziroma sistema in vlogo

posameznika v njem; le-ta je zaradi danih okoliščin velikokrat odtujen in

prepuščen lastnemu odločanju, razen če se odloči za delovanje v skupnosti, kajti v

njenem okrilju je njegovo delovanje laţje in manj odgovorno, zlasti takrat, ko se

prepusti toku mnoţice.

2.2 EKSISTENCIALIZEM

V prejšnjem poglavju so bile preučevane značilnosti personalizma, smeri, ki jo

nekateri opredeljujejo kot eno od oblik eksistencializma. Čeprav gre za področji,

kjer je obravnavan posameznik s svojim bivanjem in lastno odgovornostjo za

osebnostni razvoj, ju je mogoče ločiti po njunih temeljnih vodilih: ta pri

personalizmu izvirajo predvsem iz krščanskih načel, pri eksistencializmu pa iz

bivanjske nujnosti in danosti svobode, ki vsakemu omogoča vse moţnosti izbire.

Bistvo eksistencialistične filozofije je usmerjenost k človeku kot posamezniku in

njegovemu obstoju. Z vidika eksistencializma je posameznika mogoče

obravnavati kot dvosmiselno bitje, in sicer prav zaradi nepresegljivih nasprotij

njegove eksistence. Človekova dvosmiselnost je prisotna tudi v pojmovanju

tesnobe – ta je hkrati strah pred svobodo in ničem ter zagotovilo prave eksistence,

kar na eni strani pomeni priznanje lastne usode in smrti pa tudi zmago.

Eksistencializem v svetu ali pri človeku ne priznava nikakršnega absoluta, zato pa

tudi nobenih določil oziroma splošno veljavnih kriterijev morale, ki bi človeku v

ţivljenju predstavljali smernice. Vsakdo je torej kljub nepredvidenim posledicam

prepuščen samemu sebi in tako popolnoma odgovoren za svoja dejanja.

Potemtakem ni nobenega vnaprej danega smisla (gledano z vidika ateističnega

eksistencializma) – sebe in svet osmišlja človek sam. (M. Vasič, 1984: 18–20)

49

Začetki konkretnega razvoja te filozofske smeri segajo v prvo polovico dvajsetega

stoletja, medtem ko so bile prve pomembnejše eksistencialne misli oblikovane pri

danskem protestantskem teologu Sörenu Kierkegaardu (1813–1855), ki je pojem

eksistence nakazal na podlagi lastnega ţivljenjskega izkustva in delno pod

vplivom Friedricha Wilhelma Josepha Schellinga (1775–1845), predstavnika

nemške klasične (idealistične) filozofije. Sodobni eksistencializem se je torej

začel temeljiteje razvijati tudi zaradi prevodov Kierkegaardovih del v nemščino,

italijanščino in francoščino, poleg njega pa je na to filozofsko smer vplivala še

filozofija ţivljenja, še posebej nemški filozof Friedrich Nietzsche (1844–1900),

ter delno fenomenologija, in sicer v obliki, kot jo je zasnoval njen utemeljitelj

Edmund Husserl (1859–1938), nemški filozof judovskega rodu. (M. Vasič, 1984:

8–9)

Izraz eksistencializem sicer označuje nekatere filozofske, estetske,

literarnokritične in tudi literarne pojave, širše pa njim bolj ali manj ustrezen način

ţivljenja – ta je v prvih letih po vojni kot moderni pojav predstavnik vulgarizacije

in različice niţje stopnje eksistencialističnega mišljenja ter ţivljenjskega občutja.

Na Slovenskem se je izraz prvič pojavil med drugo svetovno vojno v dnevniku

Jutro (leta 1943 v številki dvajset) v poročilu Eksistencializem v Italiji. Po vojni

so ga začeli uporabljati kot splošno oznako za vse smeri eksistencializma in

eksistencialistično usmerjene knjiţevnosti, vendar je s tem problem označevanja

pojma eksistence ostal nerešen, saj avtorji svojih odločitev za uporabo določenega

pojma in njegovega konkretnega pomena niso natančno pojasnjevali. Kocbek je

uporabljal oznako eksistencialen, ki je bila tudi sicer najbolj pogosta, ob tem pa je

ostal v rabi tudi izraz eksistenčen. Takšna terminološka neenotnost se je dolgo

pojavljala in jo je mogoče spremljati v starejših splošnih in strokovnih leksikalnih

priročnikih. (M. Vasič, 1984: 5–7) Slovenski pravopis (2001) izraza eksistenčen in

eksistencialen označuje enako, in sicer v pomenu bivanjski. (Toporišič, 2001:

529)

50

Razlike se pojavljajo tudi pri opredeljevanju usmerjenosti oziroma vrste

eksistencializma. Jean Beaufret (1907–1982), francoski filozof in germanist, glede

na eksistencialistično usmerjenost k človeku kot posamezniku in njegovemu

obstoju deli filozofe te smeri na dve vrsti: »… tiste, ki si prizadevajo, da bi

dognali celoto vsega bivajočega in obstoječega in ki šele na koncu, skozi

abstraktne predstave boga, biti, sveta, druţbe itd. pridejo do človeka – če pridejo;

in druge, ki se tej posredni metodi upirajo in poskušajo razloţiti človeško

problematiko neposredno z vidika “eksistiranja”«. (M. Vasič, 1984: 8) Takšna

delitev pa za mnoge ni popolnoma sprejemljiva, saj sopotniki eksistencializma

nasprotujejo pozitivizmu in racionalnim idealističnim ali materialističnim

filozofskim sistemom, utemeljenim v enotnem principu ali takšnim, ki

predstavljajo nasprotje presegajočemu absolutu in človeka podrejajo zakonom

narave ali toku zgodovinskega razvoja. Kljub nestrinjanju pa vendarle ni mogoče

prezreti dejstva, da je eksistencializem po svojem razmahu in intenzivnosti izrazit

pojav dvajsetega stoletja in zaradi tega določen tudi zgodovinsko. (M. Vasič,

1984: 8)

Z vprašanji te smeri so se začeli ukvarjati še drugi evropski filozofi in njeni

sopotniki, najbolj na ozemlju Francije, kjer so najvidnejši predstavniki Jean Paul

Sartre (1905–1980), Albert Camus (1913–1960) – po materi španskega rodu –,

pobudnik občutja absurda in sopotnik eksistencializma, Emmanuel Lévinas

(1906–1995), filozofinja in pisateljica Simone de Beauvoir (1908–1986) in

drugi.16

Z eksistencialističnimi temami pa so se ukvarjali tudi filozofi od drugod

po Evropi – na primer ruski religiozni in politični filozof Nikolaj Aleksandrovič

Berdjajev (1874–1948), ruski filozof judovskega rodu Lev Isaaković Šestov

(1866–1938), prav tako predstavnik ruskega religioznega eksistencializma (oba

sta za izhodišče sprejemala Kierkegaardovo filozofsko misel), ter nemški filozof

in psihiater Karl Jaspers (1883–1969), ki podobno kot Martin Heidegger svoje

filozofije ni imel za eksistencialistično (izraz eksistencializem je zavračal), čeprav

16

Marija Švajncer, Človek, ţivljenje in filozofija, Educa, Nova Gorica, 2009.

51

je bil najbolj izrazit filozof eksistence, meni slovenska poznavalka

eksistencializma Marjeta Vasič (1922–2005). (M. Vasič, 1984: 10)

Posebno mesto v okviru eksistencializma zavzema nemški filozof Martin

Heidegger (1889–1976), ki je oznako filozof eksistence odklanjal. Slovenski

filozof, akademik in nekdanji politik Boris Majer (1919–2010) ga je v uvodni

študiji k zbirki Heideggerjevih Izbranih razprav označil za misleca bíti.17

(Heidegger, 1967: 7) Ta je ţe v svojem prvem obseţnem, vendar nedokončanem

delu Bit in čas (Sein und Zeit, 1927), ločeval eksistencielno (existentiel) in

eksistencialno (existenzial) raven v smislu ontičnega in ontološkega razumevanja

tubíti. Kot je večkrat sam poudaril, je bistveno vprašanje njegove filozofije

vprašanje o smislu bíti in da pot do nje vodi skozi analizo tubíti, katere »bistvo« je

eksistenca. V svojih poznejših delih se ni več ukvarjal z ontologijo, namesto tega

se je usmeril v raziskovanje resnice bíti (prav v tem kontekstu se namreč

uveljavlja človekov odnos do bíti). Heidegger je svoja filozofska stališča sicer

obširno pojasnil v pismu O humanizmu (Humanismus, 1947) – opozoril je na

razlike med svojim mišljenjem in eksistencializmom ter se še posebej distanciral

od eksistencialistične antropologije in humanizma Jeana Paula Sartra –, vendar se

je njegova filozofija, pojmovana kot eksistencialistična, ţe razširila po svetu.

Nesporazum med Martinom Heideggerjem in širšo javnostjo torej ni bil

odpravljen, zato ga kljub njegovim pojasnilom uvrščajo med eksistencialiste. (M.

Vasič, 1984: 11)

Preučevanje eksistencialističnih vidikov je aktualno prav zaradi svojih glavnih

tem, ki so: bivanje in njegov smisel v svetovnem redu, oblikovanje vseh plati

človekove osebnosti in njegovega bistva, vpliv svobode, delovanje posameznika v

druţbi in njegova odgovornost za drugega. Sem spadajo tudi posledice

17

Izraz bít je v tem primeru uporabljen, ker gre za filozofski izraz. Slovenski pravopis ga sicer

označuje za neobčevalnega in priporoča rabo izraza obstajanje ali bivanje. (Joţe Toporišič,

Slovenski pravopis, ZRC SAZU, Ljubljana, 2001, str. 367)

52

individualnih dejanj s ciljem povzročanja zla. Problemov v zvezi z vprašanjem zla

pa ne obravnavajo samo filozofi in filozofinje, temveč tudi posamezniki, ki se

sicer s področjem filozofije ne ukvarjajo strokovno, to je poklicno. To jo na neki

način pribliţuje vsem ljudem, in sicer v pomenu posameznih konkretnih spoznanj,

s katerimi posamezniki ali posameznice hkrati povečujejo svojo (filozofsko)

strokovno odprtost in dojemljivost.

2.2.1 Vpliv Sörena Kierkegaarda

Danski teološki mislec in anticipator eksistencializma predstavlja pomemben člen

v razvojni stopnji te filozofske smeri, saj njegova dela dajejo izhodišče za nova

vprašanja vsem naslednjim posameznikom in posameznicam, ki so svoje

preučevanje namenili ukvarjanju s problemi človekovega obstoja, svobode,

determinizma ter drugih pojavov, povezanih z naštetimi. Pri njem je našel zgled

tudi slovenski pisatelj, pesnik, esejist in krščanski socialist Edvard Kocbek; prvine

Kierkegaardove misli pri njem je mogoče najti v njegovih novelističnih pa tudi

liričnih delih. Leta 1935 je Kocbek v reviji Dom in svet iz spoštovanja do tega

religiozno usmerjenega pisca izdal esej v njegovo čast; zatem ga je leta 1981

ponatisnila še Mohorjeva druţba. Kocbek je prav v tej študiji uvedel izraz

eksistencialna filozofija in od takrat dalje v različnih zvezah dosledno uporabljal

tudi pridevnik eksistencialen. (M. Vasič, 1984: 6)

Kocbekovo zgledovanje pri omenjenem danskem avtorju temelji na podobnosti

njunega splošnega prizadevanja za ponotranjenje duhovne misli, uresničljive v

smislu širitve oziroma osebnostne rasti vsakega človeka, kajti Kierkegaardov

namen ni bil ustvaritev kakršnega koli sistema, temveč pričevati ter s tem pri

posamezniku ali posameznici spodbuditi voljo po humanem delovanju in

usmerjenost k čisti resnici, čeprav je bil sam velikokrat kritiziran in zaradi tega

obupan, vse bolj negotov ter skoraj popolnoma osamljen. Med drugim si je

53

vztrajno prizadeval sočloveka prepričati o iskanju njegovega lastnega jaza,

vrednosti ţivljenja ter ga posledično spodbuditi k zavedanju odgovornosti. Po

njegovem prepričanju so namreč osebni resnici bliţje izjemni, nadpovprečni in

enkratni ljudje, torej takšni, ki se znajo distancirati od plehkega vsakdana,

izpostaviti spremembam in upajo ţiveti od poguma, afekcije ter direktnosti.

Kocbek v svojem eseju ugotavlja, da Kierkegaard pojem dolţnosti razume kot

moralno nujnost, hkrati pa pripisuje teţo oziroma pomembnost vsakršni

aktivnosti, kajti prav vsako ţivljenje ima svoj smisel, zato bi bilo treba središče

socialnih in etičnih dolţnosti prenesti od posameznega človeka z višje ravni na

vse človeštvo in obenem najti svoj prostor v danem bivanju. Pri iskanju svojega

jaza – njegov cilj je postati tudi druţbeni jaz – in po preraščanju moralnega

zadovoljstva, se je etični estet na koncu zatekel k religiji, toda gotovosti vendarle

ni našel niti na tem področju. (Kocbek, 1981: 12–15) Kierkegaard je v svoji

krščanski psihološki razpravi Bolezen za smrt (Sygdommen til Døden, 1849) ţe v

prvem poglavju zapisal, da je človek samo sinteza končnega in neskončnega,

časnega in večnega, nujnosti ter svobode, torej neko razmerje med dvojim, vendar

s te perspektive človek še vedno ni jaz. (Kierkegaard, 2004: 14)

Kierkegaard se je kot religiozni mislec veliko ukvarjal s pojmom tesnobe, ki mu je

predstavljal glavno ţivljenjsko čustvo, osrednji navdih tostranstva oziroma nekaj,

kar je med nujnostjo in svobodo, hkrati pa povezano z grešno krivdo.

(Kierkegaard, 2004: 15) V svojem psihološkem razmišljanju pod naslovom Pojem

tesnobe (Begrebet Angest, 1844) je navedel več definicij tega pojma; med drugim

je zapisal: »Tesnobo lahko primerjamo z vrtoglavico. Čigar oko se zagleda v

zevajoče brezno, temu se začne vrteti. Toda vzrok tega je tako v njegovem očesu

kot v breznu; tudi če ne bi strmel vanj. Tako je tesnoba vrtoglavica svobode, ki se

pojavi, ko duh vzpostavi sintezo.« (Kierkegaard, 1998: 75) Posameznik je tako za

svoje tesnobno občutje le delno odgovoren sam, toda Kocbek v eseju o

Kierkegaardu piše, da se po prepričanju obravnavanega filozofa ţivljenje osmišlja

šele z izčrpanostjo zadnje racionalne moţnosti, torej takrat, ko si mora individuum

54

s pravim bojem in sam utreti lastno pot. Avtor pri navajanju Kierkegaardove

filozofske misli trdi, da pravilno ţivi tisti, ki se noče zadovoljiti z dognanimi

dejstvi, temveč raje prevzema odgovornost nase, kar pa je mogoče doseči samo z

negotovim, nastajajočim in napornim lastnim izkustvom. Edvard Kocbek torej

ugotavlja, da danski pisec na najvišje mesto postavlja osebno ţivljenje in to, da je

pot do resnice pomembnejša od same resnice, kajti daljša kot je pot spoznavanja,

popolnejša je posameznikova odrešitev, ta pa je lahko doseţena samo ob pogoju

trdne in neomajne volje po bivanju ter pogumu, s katerim hoče najti resnico v

paradoksu in absurdu. (Kocbek, 1981: 17–18)

2.2.2 Vpliv Alberta Camusa

Eksistencializem s svojimi predstavniki se je pri svojem preučevanju osredotočil

na posameznikovo bivanje v svetu, kar je pri nekaterih predstavnikih kmalu

sproţilo nova vprašanja v zvezi z bivanjskim smislom. Med prvimi takšnimi

sopotniki oziroma med najpomembnejšimi je Albert Camus (1913–1960),

pobudnik občutja absurda in leta 1964 Nobelov nagrajenec. (M. Švajncer, 2009:

268) Čeprav je svojo filozofijo posredoval predvsem v literarni umetnosti in

esejih, je njegov prispevek k širši obravnavi pojma absurda še danes velikega

pomena.

Edvard Kocbek se sicer ni izrazito zgledoval po Camusu in njegovih delih, saj mu

je bil najbliţji personalizem – kakor je bilo predstavljeno v poglavju o vplivu

Emmanuela Mounierja –, kljub temu pa je upravičeno domnevati, da je Kocbek

kot intelektualec tistega časa imel moţnost Camusova dela najverjetneje tudi

neposredno spoznati, saj je bil prevajalec in profesor francoskega jezika. (Kos, K.

Dolinar in Blatnik, 1996: 197) V publikaciji Nova pot (1960) je ob Camusovi

smrti napisal spominski esej s predstavitvijo Camusovih temeljnih filozofskih

55

nazorov in lastnih pogledov nanje.18

Opisal ga je kot globokega, sodobnega

misleca, ki se je ukvarjal z ţivljenjskim nesmislom sveta in človeka, skratka, kot

nekoga s čutom za mitično prenovo v smislu posameznikovega osebnostnega

napredka, katerega morala naj bi rastla iz upora. (Kocbek, 1981: 165) Nasprotno

od personalistične opredelitve Camus človeka ni pojmoval kot samostojno

vrednoto, kajti vstaja je tisto, kar mora biti vzrok za preraščanje posameznika v

bliţnjem. (Kocbek, 1951: 166) V eseju Mit o Sizifu (Le Mythe de Sisyphe, 1942)

je Camus zapisal: »Absurdni človek je poklican na nekem kraju svoje poti. V

zgodovini ne manjka ne religij ne prerokov, celó brez bogov ne. Od človeka

zahtevajo, naj bi skočil.« (Camus, 1980: 60) Pomembno je torej delovanje, s

katerim se je treba absurdu upreti, toda ne v smislu revolucije, saj je namreč

skoraj vedno povezana z vprašanjem zla, ki ga francoski mislec (po materi

španskega rodu) ni doţivljal kot nevarnega v svoji pristni podobi, temveč v vseh

njegovih anomalnih oblikah, v smislu ideoloških laţi in nasilja, povezanega z

njimi. (Kocbek, 1981: 166)

Ena od skupnih točk Alberta Camusa in Edvarda Kocbeka je boj proti besednemu

ter oblastnemu zlorabljanju – po prepričanju prvega je pravi napredek mogoče

doseči samo s preobraţanjem političnih problemov v človeške. (Kocbek, 1981:

166) Camus sicer ni verjel v popolno in dokončno spoznanje vsega stvarstva

(zaradi verskega determinizma tudi ni bil veren), vendar je kljub temu krščanstvo

spoštoval – moč svoje neomajne nevere je bil sposoben spreminjati v spodbudo in

poziv kristjanom, da bi svojo religijo ţiveli tako trdno, kakor odločno jo

pojmujejo in zagovarjajo. Njegovo prizadevanje po človečnosti je bilo

prizadevanje po medčloveški ljubezni; pričakoval jo je zlasti od kristjanov, saj jim

naravno versko ţivljenje zapoveduje bivanje v ljubeči harmoniji do drugih.

Namesto tega je zaradi pasivnosti kristjanov in njihove izgube občutka za

ljubezen do bliţnjega doţivel veliko razočaranje, še posebej zaradi dejstva, da je

na eni strani toliko trpečih in umirajočih otrok, na drugi strani pa so kristjani, ki o

18

Drugič je objavljen v zbirki esejev Sodobni misleci (1981).

56

tem niti ne spregovorijo, kaj šele da bi kakor koli ukrepali. (Kocbek, 1981: 167) O

nadčutnem uporu je Camus pisal tudi v svojem spisu Uporni človek (L‟ Homme

révolté, 1951). »Metafizični upor je vzgib, s katerim se človek vzdigne zoper svoj

poloţaj in zoper vse stvarstvo. Ta upor je metafizičen, ker izpodbija smotre

človeka in stvarstva. Suţenj se upira zoper usodo, ki mu jo določa njegov poloţaj;

metafizični upornik zoper usodo, ki mu je določena, ker je človek.« (Camus,

1980: 167) Sicer je videti, kakor da navedeni citat ne spada v ta kontekst, toda

upor, ki ga je Camus ţelel spodbuditi med vsemi ljudmi, ne samo med kristjani, je

usmerjen prav h krščanskim temeljem. Kocbek piše o Camusovem trudu, da bi pri

vernih vzbudil občutek za moralo in odgovornost do sočloveka, kar je zmeraj

izraţal odkrito in z ostrimi besedami, večkrat pa tudi podvomil o sposobnosti

njihovega humanega (so)delovanja. Prav slednja podobnost v prizadevanju po

človekoljubnosti je točka, ki zdruţuje Camusa in Kocbeka, kaţe pa se v klicu po

pristnejšem verskem bivanju, ki bo uresničljivo le z utelešenjem vernikove

ljubezni do drugega. (Kocbek, 1981: 168–169)

2.2.3 Religioznost Edvarda Kocbeka

V tem poglavju bo postavljeno v ospredje eno od Kocbekovih najvidnejših

področij delovanja, povezanega s prizadevanjem za uresničitev pristnega,

dobronamernega, pozitivnega krščanskega posameznika, usmerjenega k realizaciji

visokih etičnih in moralnih vrednot, njihovemu širjenju in humanosti pri drugem.

Ob študiju izbranih del Edvarda Kocbeka se je zastavilo vprašanje o tem, od kod

izvirajo glavni vzroki za njegovo tako zavzeto religiozno misel in prizadevanje.

Ali iz časa študija teologije,19

ki ga je po dveh letih opustil, ali z njegovim

vstopom v politiko, na področju katere je lahko spoznal, pozneje pa domnevno

19

Podatek je pridobljen iz leksikona Slovenska knjiţevnost (1996).

57

tudi sam doţivel, veliko krivic? Drugo vprašanje pa je, ali je tudi v resnici vedno

in brezpogojno ravnal v skladu s tem prepričanjem.

V člankih in esejih, napisanih ob različnih priloţnostih ter zbranih v knjigi

Svoboda in nujnost (1989), je mogoče brati o Kocbekovi predanosti krščanskim

načelom in iz njih izhajajočim vrednotam. Te so na več mestih opisane tako

idealno, da jim je teţko verjeti, kajti v nobenem sistemu ali prepričanju ni

popolnosti, zato je tudi njegov trud pogosto videti kot absurd. Med drugim je

potrebno navesti še razliko med napisanim in izvedenim – o čem samo govoriti ali

pisati je namreč veliko laţje, kakor to realizirati, zlasti ko gre za spreobračanje

druţbenega mnenja in prenovo ustaljenih navad.

Eksistencializmu in religiji je skupno ukvarjanje s človekom, njegovim bivanjem

in bistvom ter aktivnostjo v smislu osebnostnega razvoja, zato tudi Kocbek o tem

najpogosteje piše. V eseju Misli o človeku navaja velikokrat zastavljena vprašanja

posameznika,20

nanašajoča se na pomen in pomembnost človekove prisotnosti ter

njegove vloge v svetu. Ugotavlja, da je najosnovnejši človeški pojav negotovost –

izraţena je zaradi posledic spoznanja o telesni minljivosti, njegovi nepopolnosti,

podvrţenosti boleznim in drugim ogroţajočim nevarnostim, h katerim je potrebno

prišteti še pomanjkljivo razvito duševnost ter omahljiv značaj –, saj le-ta človeka

dela nemirnega, zaradi česar je posledično tudi razdvojen. (Kocbek, 1989: 34)

Individuum takšna občutja doţivlja zaradi nujnosti lastnega odločanja, kar ga

dodatno bremeni, saj sam nikoli ne ve zagotovo, ali je njegova izbira pravilna in

dobra. Tako se pogosto zateka po uteho in pomoč k religiji, k Bogu, ali se predaja

fatalizmu, s čimer dobiva občutek varnosti in izgovor za lastno neaktivnost ter

izmikanje odgovornosti zaradi svoje nebogljenosti.

20

Prva objava je bila v publikaciji Dom in svet leta 1936, in sicer v številki 7–8, na straneh 349–

357.

58

Še več skupnih točk je mogoče najti med personalizmom in krščanstvom.

Značilnost obeh je, da na najvišje mesto postavljata samouresničujočega se

posameznika. Kocbek krščanstvo opredeli kot izrazito vero v osebo in dejavnost

posameznikove usode, o čemer navaja: »Utelešenje realnega, ne simboličnega

Boţanstva v človeku je največji dokaz, da je krščanska vera v svoji biti največji

ţivljenjski “activum”, četudi ga je dvatisočletna religiozna kultura tako zadrţala,

da ga imajo za “passivum”.« (Kocbek, 1989: 41) Pri navedenem se je potrebno

vprašati, zakaj je bila verska kultura prej zaviralna kakor pospeševalna v

delovnem pomenu in dalje, zakaj jo po vseh znanih in krutih zgodovinskih

dejstvih Kocbek kljub temu tako idealizira. Ali je res vera tisti dovolj močan

dejavnik, da bo človeštvo z njeno pomočjo lahko poskrbelo za prenovo vrednot in

preoblikovanje sprevrţenega posameznika? Če je odgovor pritrdilen, zakaj se to

ni zgodilo ţe kdaj v preteklosti, na primer v srednjem veku, ko je bil vpliv

krščanstva in njegovih predstavnikov na ljudstvo izredno močan? Kocbek med

vrsticami krivdo za takšno stanje pripisuje napredku znanosti in njenemu urejanju

sveta z ugotovljenimi posvetnimi dejstvi, zato predlaga rehabilitacijo stvarstva.

Hkrati znanosti pripisuje odgovornost za oddaljevanje od svetovnega bistva in

pomanjkanje vednosti o bíti človeka oziroma kristjana, pri katerem bi bilo

potrebno utrditi tudi odnos milosti in narave. (Kocbek, 1989: 42–44) Z

napredkom znanosti in njenih dognanj je racionalizem zmanjšal ali celo

razvrednotil pripisovanje te lastnosti Bogu, s čimer se niso strinjali zlasti

zagovorniki krščanske vere, saj je le-ta zaradi znanstvenega in tehničnega

napredka jemala avtoriteto tej religiji, s tem pa tudi njen vpliv vedno bolj

zmanjševala.

O tem, kako bi moral ravnati vsak kristjan, piše tudi v besedilu s pomembnim

naslovom Kristjan v svetu.21

Tu našteva predvsem napotke za uspešno realizacijo

sprememb – na prvem mestu je duhovna prenova religioznega delovanja pri

vernikih in spodbuda k nadaljnji posameznikovi aktivnosti s ciljem doseganja

21

Prva objava je bila v reviji Dejanje, oktobra 1940 (leto III, str. 289–296).

59

socialne in medčloveške simbioze.22

V duhu medsebojnega sodelovanja poziva

krščansko skupnost, da prva začne delo, ki pa naj bo namenjeno ločevanju verske

vsebine od zgodovinske akcije, saj bo mogoče samo na ta način iz krščanske

resnice odstraniti nepotrebne in škodljive nepravilnosti, ki jo zastirajo. (Kocbek,

1989: 102) Po eni strani je takšna zavzetost in skrb za boljšo prihodnost

razumljiva, kajti čas, v katerem je avtor napisal obravnavano besedilo, je prinašal

novo druţbeno in politično napetost, le-ta pa človeku brez visokega druţbenega

poloţaja ni dopuščala veliko moţnosti za udejstvovanje, zlasti ne na osebnostnem,

moralnem in etičnem področju – slednji sta namreč glavni predmet religiozne

vzgoje. Po drugi strani je prav iz istega razloga nesmiselna, saj je v tako teţkih

okoliščinah, polnih negotovosti, od nebogljenega posameznika popolnoma zaman

pričakovati usmerjanje na področje duhovnosti in njegov pogum za prizadevanje

za nekaj transcendentalnega, na primer za religijo. Toda kljub temu so mnogi

iskali uteho prav v krščanstvu in preobrazbi njegovih temeljnih vrednot, še

posebej tisti, ki so se zavedali vpliva verske moči na oslabljene in neizobraţene

ljudi. Največja moţna nevarnost pri tem je bila, da bi lahko naivno zaupanje ljudi

zlorabili izobraţeni posamezniki, s čimer bi tako laţje uresničili svoje cilje z

drugih področij, na primer politike.

Dobronamernost Kocbekove religioznosti in njegovih javnih prizadevanj je

pozitivno usmerjena, vendar je v njegovih krščansko tematskih besedilih mogoče

opaziti tudi ideologijo. Ta je sicer ustrezna, ampak le do točke, na kateri začne

izstopati njegova politična naravnanost, saj bi lahko pri nekaterih posameznikih

vzbudila tudi dvome o pristnosti krščanskega delovanja. Prav politična

naravnanost je razlog, zakaj se zdi njegovo pričevanje preveč idealno, da bi bilo

popolnoma resnično in dejansko izvedljivo. Omenjena pomanjkljivost se v esejih

Edvarda Kocbeka in drugod kaţe na več mestih, med drugim v kratkem besedilu

Kristjan v novem redu,23

kjer opisuje ţivljenje aktivnega in religiozno dejavnega

22

Kocbekov članek (1989) je objavljen na straneh 99–107.

23 Prvič je bila objavljena v publikaciji Slovenska revolucija, in sicer oktobra 1943 v številki 5.

60

človeka. »Tisti kristjan, ki ţivi iz svoje vere in obenem izpolnjuje dolţnosti do

svojega časa, sprejema posebne naloge. Tak kristjan se udeleţuje osvobodilnega

boja, ki ga bije človeštvo, prebujeno v tej vojni, obenem pa prav s tem pripravlja

tla novi obliki zgodovinskega krščanstva.« (Kocbek, 1989: 144) Kakor je bilo ţe

navedeno, je pogoj za razumevanje preučevanih besedil upoštevanje časa

njihovega nastanka, vendar to kljub vsemu ne sme biti razlog za prenehanje

iskanja drugih in drugačnih, torej neodvisnih interpretacij, s katerimi je mogoče

odkriti še veliko več kot pri golem površinskem pregledu. Navedene trditve

vzbujajo nekatere pomisleke:

– Prvič: ali sta kristjan oziroma kristjanka res dolţna delati bolj v imenu časa

kakor v imenu dobrega za sočloveka in katere naloge so tako posebne, če ne gre

za uresničevanje izključno humanih vrednot, temveč za boj, v katerem se zaradi

ubitih vojakov rušijo temelji krščanske morale in etike?

– Drugič: ali morajo človeške, krščanske in druge zgodovinske prenove ter

druţbena prebujenja zares potekati samo z vojno in ne kako drugače – na primer v

miru, sodelovanju in enotnosti?

– Če brez boja ne gre, čemu potemtakem iskati uteho v religiji? Kajti po vsem tem

je videti, da pogosto ne dosega ţelenega učinka.

Avtorjeva religiozna prizadevanja so usmerjena v oblikovanje novega krščanstva,

ki se od starega, pri katerem se je kristjan posvečal Bogu s svojim popolnim in

neposrednim podrejanjem, razlikuje zaradi posameznikovega izrazitejšega

navezovanja na samo ţivljenje ter večjega medsebojnega izpolnjevanja novih

obvez do skupnosti. Dalje Kocbek navaja, da je zaradi tega razmerje kristjana do

ţivljenja precej drugačno, čeprav verska vsebina v svojem bistvu ostaja

nespremenjena. Te spremembe so obenem povzročile določene posledice na

področju skupnostnega in osebnega ţivljenja religioznega posameznika – med

njimi so najpomembnejše tri, ki prinašajo bolj izraţeno osebno neodvisnost,

kristjanovo uresničevanje boţje volje v obliki popolnoma človeških idej ter

sodobnejše doumevanje bliţnjega. (Kocbek, 1989: 144–146) Alain Badiou navaja

podobno: »Smo namreč dediči dolge zgodovine, ki je vzpostavila teološko

61

identifikacijo Zla z ne-bitjo.« (Badiou, 2005: 14) Če je Badioujeva trditev

pravilna in zlo dejansko ne obstaja, potem Kocbekovo prizadevanje ne obsega

vidika vere, ki se nanaša na zlo (ker ga potemtakem sploh ni), saj govori zlasti o

aktivnem delovanju na področju morale in ne eksplicitno o odpravi zla.

Edvard Kocbek je ţe takrat napovedal obdobje vedno večje človekove zavesti o

spoznanju lastnega naravnega in vesoljnega bistva. Obenem ob misli na

prihodnost krščanstva v skupnem prostoru z drugimi religijami pesimistično

ugotavlja spremembe poloţaja, ki ga je krščanstvo imelo do takratnega obdobja,

saj bi s tem izgubilo še tisto malo mesta oziroma veljavo v svetovni mnoţici.

(Kocbek, 1989: 146–147) To je mogoče razumeti, kot da se Kocbek v resnici

zavzema zgolj za ohranitev poloţaja krščanstva in ne tudi za dejansko

preprečevanje oziroma vsaj zmanjševanje zla, ki je prisotno povsod, celo v

religiji. Badiou v svoji knjigi 20. stoletje piše: »Če Zlo dejansko obstaja, če

obstaja ontološka pozitivnost Zla, potem sledi, da ga je ustvaril Bog in da zanj

tudi odgovarja. Če hočemo rešiti Boga, potem je treba Zlu odreči vso bit.«

(Badiou, 2005: 14) Kljub vsemu je Kocbeku potrebno priznati miselno naprednost

in občutljivost za prepoznavanje natančne poti razvoja religije – trdi namreč, da se

bo moralo krščanstvo zaradi druţbenega napredka nujno osamosvojiti ter iti na

samostojno pot, ločeno od drţave. (Kocbek, 1989: 147) To se je z novimi

ureditvami v skupnosti – z osamosvojitvijo Slovenije od Jugoslavije leta 1991 –

tudi zares zgodilo in tako z novo drţavno ureditvijo ter ustavo omogočilo vsem

religijam, njihovim zagovornikom ter ateistom (vsaj formalno) popolnoma enake

moţnosti.

Obravnava Kocbekovih esejev prinaša ugotovitve v zvezi z njegovo veliko

predanostjo in delovanjem na religioznem področju. Skoraj vsa tovrstna avtorjeva

prizadevanja nakazujejo tudi njegovo spremljajočo politično dejavnost. Dejanja so

pomembnejša od velikih govorov, zato je takšna pripravljenost in namernost k

aktivnemu delovanju včasih videti teţko uresničljiva, kajti nobena zgolj besedno

62

oblikovana idealnost ne prinese učinkovitih in konkretnih rezultatov, temveč

posamezniki, ki jo uresničujejo. Problem njene realizacije pa je nastal zaradi

Kocbekovega javnega in s politiko povezanega izpovedovanja vere (zato je bilo

njegovo prizadevanje v javnosti pogostokrat napačno razumljeno), saj bi

potemtakem morala ostati v okviru njegove zasebnosti in biti izraţena izključno v

smislu posvetnih moralnih in etičnih načel – tako bi namreč bili njegovi

človekoljubno naravnani cilji bolje razumljeni, javno sprejemljivi in ob takšni

širši podpori tudi popolnoma uresničljivi.

2.2.4 Elementi eksistencializma v zbirki novel Strah in pogum

Zgodbe posameznikov, predstavljenih v štirih novelah, med drugim podajajo

tipične eksistencialistične prvine – na teh primerih je mogoče opazovati

problematiko, povezano s posameznikovim obstojem in vsemi spremljajočimi

teţavami kot posledicami njegovih odločitev. Izraz bivanje je sicer dobil poseben

pomen – eksistenca – šele s Kierkegaardom (prevzel ga je po nemškem filozofu

Schellingu): bivajo namreč vsa bitja in stvari, eksistenco pa ima samo človek. (M.

Vasič, 1984: 14–15) Prikazani bodo torej temeljni pojmi eksistencializma (čeprav

so bili nekateri ţe obravnavani skupaj s pojmom personalizma), ki bodo

ponazorjeni s konkretnimi primeri iz preučevanih besedil. Ob analizi novel je bilo

ugotovljeno, da je vse pojave v zvezi s pojmom eksistence mogoče zdruţiti v tri

široka področja oziroma pojave, in sicer ţivljenje, determinizem in smrt. Vsi trije

sklopi bodo najprej posamično razčlenjeni s prikazom povezovalnih izrazov, nato

pa vsebinsko povezani v skladno, sklenjeno celoto.

Edvard Kocbek v svojih besedilih predstavlja posameznike in posameznice kot

popolnoma običajne ljudi, kljub temu da so vsi postavljeni v središče bojevanja,

kjer se morajo s sovraţnikom spopadati za lastni obstanek. Prav vojno stanje je

tisto, ki najbolj nazorno prikazuje nesmiselni trud posameznika za preţivetje, da

63

bi na takšen način v okviru danih moţnosti razvijal svoje sposobnosti in si z

znanjem ter izkušnjami čim bolj podaljšal svoje zemeljsko bivanje. Človekovo

rojstvo prinaša nujnost njegovega bivanja, čeprav se sam pomena tega pogosto ne

zaveda. O smislu svoje eksistence se začne spraševati šele takrat, ko se mora

znajti v neprijetnih okoliščinah, včasih tudi v brezizhodnih situacijah, na primer

tik pred smrtjo. Dokler je ljudem dano ţiveti mirno in brezskrbno, se nihče ne

ukvarja s teţavnimi vprašanji in odgovori nanje, ne v zvezi s samim seboj ne s

kom drugim, kajti to se zgodi šele takrat, ko je nujno potrebno, torej v skrajnih

razmerah.

V ţivljenju se mora posameznik ali posameznica v okviru dane nujnosti spopadati

s teţavami, ki so najbolj očiten kazalnik človekovih zmoţnosti. Pri posameznikih

iz Kocbekovih novel so poudarjene predvsem eksistencialije tesnobe, absurda,

negotovosti, ujetosti in strahu, saj je prav s temi občutji izraţeno najpogostejše

razmišljanje, torej o smislu bivanja. Ob preučevanju besedil je bilo te prvine

eksistencializma zlahka prepoznati zaradi njihovega eksplicitnega prikazovanja,

vpetega v običajno vojno dogajanje.

Z eksistencialnega vidika je ujetost posameznikov predstavljena na različne

načine: vse od oblike spoznanja o lastni ujetosti,24

ki jo neimenovani vojak iz

Temne strani meseca občuti kakor kletko končnega sveta sredi neizmernega

vesolja, Damjan iz novele Blaţena krivda pa kot nemočno čustveno ujetost zaradi

razmerja do svoje usode; ta v njem vzbuja celo sovraštvo do drugega. (Kocbek,

1951: 72) V tej noveli je takšno čustvo pri Damjanu izraţeno tudi kot doţivljanje

bivanjske ujetosti svobode in besna ujetost duha, ki je posledica njegove

obsedenosti s skrbjo. (Kocbek, 1951: 86) V drugih novelah, Ogenj in Črna

orhideja, pa Kocbek posameznike prikazuje pod vplivom ujetosti, in sicer pri

kaplanu Marijanu Ţgurju – doţivlja jo kot središčno ujetost, ki ga enakomerno

24

Načine posameznikove ujetosti Kocbek predstavlja tudi na drugih mestih, na primer na straneh 9

in 73.

64

ločuje od Toneta, ţupnika ter italijanskega častnika in pomeni nevtralnost kakršne

koli odločitve –, prav tako tudi pri Gregorju, pri katerem se kaţe občutek ujetosti

z njegovim miselnim spoznanjem. (Kocbek, 1951: 249)

V eksistencialnem pomenu je človekovo preţivetje, še posebej v vojni, njegova

osnovna naloga; uresničljiva je samo ob pogoju izbire pravočasnih in pravilnih

odločitev. Te so zaradi posameznikove negotovosti velikokrat neučinkovite, zato

mnogi iščejo uteho na področju religije, kjer odgovore na svoja vprašanja o smislu

bivanja in pravilnosti delovanja iščejo v boţji avtoriteti. Slovenska filozofinja

Marija Švajncer (r. 1949) v poglavju o Kierkegaardu piše, da Bog človeku,

ustvarjenemu kot razmerje, delno vendarle dopušča svobodo. (M. Švajncer, 2009:

168) Čeprav ljudje začnejo verovati in posledično verjeti v usodo, v kateri iščejo

nešteto razlogov za lastne neuspehe, neaktivnost in napake, so kljub vsemu med

mnoţico osamljeni, zlasti takrat, ko morajo sami prevzeti določeno odgovornost

za morebitne negativne posledice svojega ravnanja. Ampak tudi v primeru

negativnega izida njihov krščanski Bog ne da odgovorov niti nasvetov za boljšo in

varnejšo prihodnost. Tako ponovno ostajajo sami, prepuščeni volji neznane, od

njih močnejše sile in brez vednosti o tem, kaj početi oziroma kako ravnati, da bo

prav. Takšna osamljenost posamezniku vzbuja občutke tesnobe, strahu, nemira,

napetosti – zaradi njih čuti lastno ogroţenost, ki ga vodi k uporu, saj le v njem

vidi moţnost za obstanek in hkrati odlično priloţnost za uveljavitev moči in

oblasti, s katero bo izpolnil svoj pohlep po prevladi in nadzoru.

Omenjene lastnosti so v Kocbekovih besedilih pogosto izraţene, najbolj v noveli

Blaţena krivda – tam se začne tesnobni občutek kazati v razpoloţenju, ki se nato

stopnjuje v še bolj tesnobno nevarnost in v nadaljevanju kot nekaj resničnega ter

koristnega, saj prebuja Damjanovo vest. (Kocbek, 1951: 53–54) Neobičajno je, da

se Damjan spominja celo tesnobe, ki jo je doţivel v otroštvu, ko je v vreči utopil

mačko. Podobno morilsko tesnobo je ponovno začutil, ko sta s Štefanom iskala

pogrešanega vojaka Boštjana. Vedel je, da je Štefan z njim, ker ga mora zaradi

65

domnevne izdaje ubiti. (Kocbek, 1951: 78–81) Neprijeten občutek je pri njem

med drugim opisan kot stiskanje čela z obroči ter zadnjič, ko sta se razšla, da bi

hitreje našla pogrešanega, torej tik pred odločilnim dejanjem. (Kocbek, 1951: 84)

Tesnobi je pogosto pridruţen še strah, na primer pred moralno odgovornostjo, pa

tudi takrat, ko gre za njegovo odsotnost in otopelost čutov, zaradi katerih postane

človek še nevarnejši. (Kocbek, 1951: 70)

V Temni strani meseca se tesnoba, torej ena od značilnosti eksistencialnega

občutka ujetosti, pri osebah izraţa kot mučen, skoraj vedno prisoten pojav, saj

morajo posamezniki biti neprestano pripravljeni na boj za lastno ţivljenje, zaradi

česar so tudi prestrašeni. (Kocbek, 1951: 23) Preden se je neimenovani vojak

odločil za pisanje, se tudi on ni mogel znebiti te nenavadne bojazni. (Kocbek,

1951: 19) Takšne občutke je pri nekaterih posameznikih med drugim povzročil

sram, ko so izvedeli, da so se hrupa pred hišo, v kateri so bili skriti, neupravičeno

prestrašili kakor otroci. (Kocbek, 1951: 25) O tem neprijetnem občutku so se

prisotni moški in ţenske tudi pogovarjali – vsak ga je razumel na svoj način. Tako

je na primer Devinu pomenil obrambo nezavedne narave in izraz razumske

tesnobe v končnosti sveta, Meta ga je merila po učinku, ki človeka napravi še

nevarnejšega, Barka pa ga je doţivel kot slutnjo smrti, odpor duha pred ničem in

posebno vrsto ljubezni ali celó vrsto junaštva. (Kocbek, 1951: 29) Tovrstne

občutke posameznikov je mogoče pojasniti z dejstvom, da nihče med njimi ni

razmišljal o bistvu svojega bivanja. To namreč ni prizadevanje za ohranitev

ţivljenja, temveč njegova končnost in zavedanje tega. Tesnoba je bila torej najbolj

očitna pri neimenovanem vojaku, ki jo je še posebej močno začutil ob spoznanju

gotovosti svoje smrti, kar ga je za kratek čas celo telesno in duševno ohromilo.

(Kocbek, 1951: 40) Ne glede na to, da posameznik izraţa vednost o lastni smrti,

pa s tem eksistencializem še ni uresničen v pravem oziroma filozofskem pomenu

– to se zgodi šele takrat, ko se preneha ukvarjati z malenkostmi in začne ţiveti

brez skrbi zanje. Tesnobna intenzivnost pri neimenovanem vojaku je torej začela

popuščati šele v trenutku, ko se je uspel rešiti in ob tem srečen spoznal, da so se

66

vsi neprijetni občutki končno spremenili v gotovost, s katero se je začelo tudi

njegovo novo ţivljenje. Ob tem spoznanju je ugotovil še to, da imata strahopetni

in pogumni človek enako izhodišče, saj jima nevarnost predstavlja enako

resničnost; toda medtem ko se je prvi izogiba, si jo drugi ţeli. (Kocbek, 1951: 48–

49)

V noveli Ogenj so občutki tesnobe pri nekaterih posameznikih, na primer pri

Tonetu, še močnejši, izraţajo se celo v obliki podivjanosti zaradi krivične

obsodbe. (Kocbek, 1951: 123) Pri njem se kaţe takšno doţivljanje tudi kakor

vzgib tesnobnega duha in v nadaljevanju kot nova tesnoba, a tokrat v smislu

preraščanja materialnega sveta. (Kocbek, 1951: 135) Novo in stopnjevano

trpljenje je prav tako prisotno pri duhovniku, ko v pogovoru z italijanskim

častnikom ugotovi, da za mladega Toneta ni rešitve. (Kocbek, 1951: 141–142)

Podobno notranje dogajanje je mogoče opazovati pri kaplanu, in sicer v trenutku

osamljenosti ter zapuščenosti pred Bogom; svojo neznosno tesnobo je sprostil s

krčevitim trikratnim krikom. (Kocbek, 1951: 167) Občutki tesnobe so se na koncu

ponovno pojavili pri Tonetu, ko je tik pred smrtjo kričal zato, da bi se laţje znebil

smrtne tesnobe. (Kocbek, 1951: 176) Če je naštete pojave občutkov

posameznikov mogoče zdruţiti v eno eksistencialijo, to je strah pred smrtjo, ki je

prikazan kot izrazito negativno doţivljanje, potem so prvine filozofije

eksistencializma v smislu boja za obstoj očitne. Občutek, kot je na primer tesnoba,

pa je nedvomno kazalnik posameznikove ţelje po ohranitvi lastnega ţivljenja.

Edvard Kocbek v svojih besedilih posreduje prvine tudi te filozofske smeri.

Zadnje besedilo, Črna orhideja, pri posameznikih prav tako prikazuje tesnobne

občutke, izraţene z govorom, brezupom zaradi ţalosti in fizične ujetosti, pa tudi z

nasmehom, slutnjo ter zavestjo krivde. (Kocbek, 1951: 223) Pri obravnavi te

eksistencialije je poudarjena zmoţnost spremembe v popolnoma drugačen

občutek, in sicer brezupno radost, ki je njegova druga skrajnost. (Kocbek, 1951:

236) Pojav tesnobnosti je najpogosteje prikazan na fizični ravni, le-ta je izraţena

67

navzven in izhaja iz duhovne ravni; manj je vidna psihično, zato je tudi pri

Katarini mogoče preučevati proces napetega dogajanja, izraţenega v obliki

brezumnega zvijanja, zaradi katerega ni mogla niti jokati. (Kocbek, 1951: 250)

Takšne vrste doţivljanje je povezano s strahom, včasih tudi z grozo. Oba sta bila

opazna pri prestrašenem Gregorju, in sicer takrat, ko jo je prvič ujel in se mu je

preveč pribliţala, kar je pri njem hkrati vzbudilo neznano grozo pred intimnostjo.

(Kocbek, 1951: 196) Z grozo se je spopadala tudi Katarina – najprej med

beţanjem pred Gregorjem in pozneje še enkrat, toda v popolnoma drugačnih

okoliščinah – to je kmalu pred usmrtitvijo (nečloveška groza) z zavedanjem, da

odhaja v onstranstvo. (Kocbek, 1951: 249–251) Enake negativne občutke je

Kocbek predstavil tudi v noveli Ogenj, in sicer tudi pri Tonetu, ki jih je doţivljal

zelo dramatično: »Začel se je bojevati z grozo, ki je prihajala iz vseh vlaken

njegove telesne biti ter mu stiskala duha.« (Kocbek, 1951: 130) V primerjavi z

drugimi posamezniki in posameznicami se je občutek groze pri Damjanu iz

Blaţene krivde spremenil v nekaj, kar ga je naredilo proţnega, torej v pozitivnem,

motivacijskem smislu. (Kocbek, 1951: 87) Pri obravnavi tesnobe in vseh z njo

povezanih pojavov je potrebno omeniti prekrivanje s področjem personalizma,

toda z razliko, ki pri slednjem pomeni čut za odgovornost zaradi moralnih

dvomov, torej ne bivanjske problematike kakor pri obravnavi eksistencializma.

Posameznikovo doţivljanje strahu, negotovosti, groze in tesnobe z vidika

eksistencializma pomeni rezultat njegovega razmišljanja o ţivljenju, bivanjskem

smislu in cilju, bistvu ter vzgibih, ki ga vodijo pri odločitvah in delovanju.

Zastavljenih nalog velikokrat ne more realizirati po svojih ţeljah in namerah, prav

tako nima vpliva na smrt in druge naravne dogodke ter pojave. Zato zaradi lastne

nemoči išče rešitev v veri v Boga in usodo, saj je prepričan, da prav Bog določa

njegovo ţivljenjsko pot in dolţino – skupaj z vsem dobrim ali slabim –, kajti brez

njegovega vodstva ne bi znal pravilno, torej moralno delovati, niti ceniti tega, kar

mu je ta velika avtoriteta namenila. Podobno piše tudi slovenski filozof Bojan

Borstner (r. 1954) v svojem članku Ali Bogu lahko pripišemo intencionalnost?

68

(1986), v katerem navaja citat nemškega filozofa Gottfrieda Wilhelma Leibniza

(1646–1716): “»… Bog je neko absolutno, popolno bitje«, ki poseduje »največjo

vednost in vsemogočnost« in ravna »na najpopolnejši način in to ne le v

metafizičnem, temveč tudi v moraličnem smislu«”. (Borstner, 1986: 72)

Posameznik se sicer zaveda svojega bivanja in dane povezanosti s svetom, toda

hkrati ve, da je njegov obstoj končen, zato se sklicuje na svojo nepopolnost in

človeško nebogljenost ter se tako raje umika pred odgovornostjo oziroma

prevzemom krivde za neuspeh; uspeha torej ne more doseči zaradi svoje

majhnosti in nemoči pred Bogom ter usodo. Obenem pa se individuum zaveda

enakosti z drugim posameznikom ali posameznico, kar mu vendarle daje voljo in

moč, s katero poskuša uveljaviti svoje zastavljene cilje z uporabo sile, skratka,

sočloveka ţeli obvladati s spletkami in z zlom, za kar mora imeti dovolj visoko

raven zmoţnosti tudi v intelektualnem smislu.

Z vidika eksistencializma pa so Kocbekovi posamezniki prikazani kot zelo

prizadevni – vsak med njimi hoče doseči svoj cilj, pri katerem pogosto ne izbira

sredstev. Pri tem je moţno dvoje: vsi so zaradi svojih prizadevanj absurdni ljudje

ali pa vendarle ţivijo z vidika eksistencializma polno ţivljenje, to je z zavedanjem

o njegovi končnosti. Ob upoštevanju ţe naštetih dejstev je prej sprejemljiva prva

moţnost, saj pojavljanje tesnobe pri njih nakazuje nerazumno delovanje, ki pa ni v

skladu s prvinami obravnavane filozofske smeri. To je mogoče podkrepiti s

Camusovo tezo o tem, da ravnanje kaţe svoj celostni pomen šele ob pregledu

njegovega nasprotja – tista, ki se jih posameznik zaveda, mu koristijo, druga

škodijo –, toda človekovi porazi ne vrednotijo okoliščin, temveč njega samega.

(Camus, 1980: 75)

Kocbek v besedilih predstavlja nekatere posameznike kot intelektualce,25

kar je

mogoče ugotoviti iz njihovega poznavanja literarne in glasbene umetnosti ter

25

Kocbek o intelektualcih piše na več mestih, in sicer na straneh 14, 15, 18, 20, 23, 27, 64, 70,

166, 233 ter 238.

69

filozofskega razmišljanja. Toda po drugi strani je njihovo vedênje in prepričanje

prej značilno za poudarjeno poduhovljenega človeka, pri katerem je verjetnost za

verovanje o obstoju višjih sil precej večja kakor pri izrazito razumsko usmerjenem

individuumu. Izbiro takšnega načina predstavitve oseb je mogoče razumeti v

smislu, da avtorjev namen ni prikaz njihovih razlik, temveč njihova predstavitev

izključno na abstraktni ravni, torej z vidika človeškosti in ne z vidika intelektualne

zmoţnosti. Omenjene pojave in vedênje je mogoče preučevati v vseh štirih

besedilih ter v različnih oblikah. Te so stopenjsko zasnovane vse od predajanja

poigravajoči se nevidni sili, ki vpliva na neimenovanega vojaka (ta pred rešitvijo

iz bunkerja dojema to in spremljajoče dogajanje kakor zaključevanje svoje usode),

do Barkovega spoznanja o človekovi usodi, ki mu je tem bolj neznana, čim bolj

intimno v njem ţivi. (Kocbek, 1951: 18–21) Usodno je tudi dejanje, katerega

posledice za nekoga pomenijo bistveni preobrat oziroma mu prinašajo spremembo

v smislu izničenja, smrti oziroma drugačnega konca. (Kocbek, 1951: 33) Med

takšne primere je mogoče uvrstiti tudi usodo z močjo preprečevanja

posameznikovih načrtov, kar se je zgodilo Barku, ko je v zgodnjih letih hotel

postati kapitan, kakor je pripovedoval, a mu to ni uspelo. (Kocbek, 1951: 15)

Neimenovani vojak kmalu pred svojo rešitvijo iz bunkerja svojo vero v

nadnaravno in nadčloveško poda v razmišljanju o tem, da je bil povezan z nečim

trajnejšim in večjim od sebe. S tem se je dotaknil sveta, v katerega verjame,

čeprav ga ne pozna, kajti v primeru, da tak svet ne obstaja, je ustroj človekovega

osebnega ţivljenja absurd, vsako njegovo prizadevanje pa zaman. (Kocbek, 1951:

48) Posameznikova ugotovitev o absurdnosti ţivljenjskega prizadevanja je v tem

primeru pravilna, saj je smrt vsakomur kot neizbeţno dejstvo naravno določena ţe

z njegovim rojstvom.

Kocbek prikazuje religiozne posameznike, za katere je vera oziroma upanje v

posmrtno ţivljenje nekaj popolnoma vsakdanjega, kar pa je nesprejemljivo za

zagovornike ateističnega eksistencializma. Sartre namreč navaja, da je skupna

točka krščanske in ateistične smeri eksistencializma prepričanje, da je potrebno

70

izhajati iz subjektivnosti, kar pomeni, da je posameznik sam odgovoren za svoj

razvoj, torej ne glede na obstoj Boga. (Sartre, 1968: 186) Če pa je posameznik v

vsakem primeru sam odgovoren zase, potem bi bilo vero v Boga in sklicevanje

nanj mogoče razumeti kot nekaj nepotrebnega. Podobno se pokaţe zlasti ob

posameznikovem spoznanju o zapuščenosti. Vojak je sicer priznal svoje

brezpogojno prepričanje o obstoju neke višje sile (to je lahko tudi Bog), a po drugi

strani je videti, da determinizma vendarle ne priznava v celoti oziroma v

religioznem smislu. Drugod je pojem usode prikazan kot pojav, spreminjajoč se v

pomenu nečesa človeškega in dobrega, ter sredstvo, ki ga je ob svoji človeški

naravi potrebno spremeniti za dosego cilja in v dobro lastne prihodnosti. (Kocbek,

1951: 66) Usode v pravem pomenu besede pa se je zavedal Štefan, osumljen

izdaje, ko je Damjana opozoril, da njegove odločitve za molk ne more nič in nihče

spremeniti. (Kocbek, 1951: 82) Z determinizmom je povezan pojem višje sile, to

je Boga (ob upoštevanju avtorjeve religiozne naravnanosti) – Damjan jo je začutil

med nenavadnim zvenom tišine, ko je ostal sam v boju proti Štefanu. Tisti

trenutek miru se mu je zdel kakor prisotnost nečesa neznanega. (Kocbek, 1951:

85) Določenost posameznika zaradi usode je poleg ţe naštetega izraţena tudi z

besedami, da vse neusmiljeno poteka po svoje, a po drugi strani je ta zanikana –

izjavo o tem je podal ţupnik, ko je v pogovoru z italijanskim častnikom trdil, da je

na zemlji malo stvari dorečenih. (Kocbek, 1951: 142) Slednje je mogoče razumeti

v tem smislu, da je z vidika eksistencializma kljub usodi, o kateri avtor pogosto

piše v svojih besedilih, posamezniku vendarle dopuščenega dovolj prostora za

samostojno delovanje, da lahko vsaj delno vpliva na določenost svojega ţivljenja

oziroma do točke, na kateri še ostaja human, torej enak drugim. Kadar pa se hoče

povzdigniti in doseči slavo ter nadnaravno moč, ki naj bi pripadala samo

njegovemu krščanskemu Bogu, tedaj svojo moţnost za samostojnost izgubi, saj ga

kaznuje usoda, ki jo določa višja sila. Iz teh razlogov se posamezniki raje

prepuščajo fatalizmu z naivno tolaţbo: »Bog je dal, Bog bo vzel.« (Kocbek, 1951:

157) Določenost oziroma neizbeţnost in krutost realnosti do posameznikov je

med drugim očitna iz okoliščin, opisanih v smislu neusmiljene stvarnosti; ta v

71

noveli Črna orhideja Gregorju in Katarini namreč preprečuje čustveno zdruţitev.

(Kocbek, 1951: 194) Usoda je v omenjenem besedilu predstavljena tudi z vidika

površnosti, in sicer v sklopu čustev z vlogo nečesa temeljitejšega in globljega ter

hkrati kot zlivajoča se s sončnim zahodom, kar uprizarja prispodobo smrti.

(Kocbek, 1951: 219–221) Pri razmišljanju o vnaprej začrtani človekovi poti –

gledano z eksistencialistične plati – imata pomembno asociacijsko vlogo narava in

občutek povezanosti z njo, saj pri posamezniku zbuja zavest o njegovi

podrejenosti neznanim zakonom ter o smiselnosti pomena njegove smrti in

enkratne usode. (Kocbek, 1951: 232–233) Svoje neizprosne določenosti se zaveda

tudi Katarina, ki v njej vidi vzrok za svojo bivanjsko osamljenost – morda je prav

zaradi nje človek nehote pokoren vesoljni urejenosti, kakor meni Gregor (njegova

predanost usodi mu namreč daje večjo moč kakor zgolj razumska preudarnost).

(Kocbek, 1951: 235–239) V obravnavani sklop eksistencialij je uvrščena še

usklajenost z lastnim jazom, ki je posamezniku prav tako ukazana, in sicer skupaj

z njegovo obsojenostjo na čistost,26

njej sta podrejena tudi greh in zločin, kajti v

krščanskem pomenu je vse odločeno ţe od samega začetka. (Kocbek, 1951: 247)

Kmalu po spoznanju o vnaprejšnji določenosti vsega se posameznik zaradi ţelje

po lastnem odločanju in stremljenja po ugodju, blagostanju ter samostojnosti poda

v boj zoper višjo silo, saj mu le-ta s svojimi moralnimi, fizičnimi in drugimi

preizkušnjami mnogokrat ne prizanaša. Zato začne uporabljati ukrepe, ki bi mu

pomagali ukaniti močnejšega, čeprav nevidnega nasprotnika. Ob predpostavki, da

je ta neznana avtoriteta krščanski Bog, kot je očitno iz primerov Kocbekovih

novel, ima posameznik na izbiro dve moţnosti – ali se mu bo popolnoma podrejal

in sprejemal tudi vse njegove preizkušnje ali pa se mu bo uprl z vso svojo močjo

in razumom. To lahko stori samo z nasilnim uporom, torej takim, ki ruši

avtoritarne zahteve Boga po posameznikovem ponotranjenju moralnih in drugih

vrednot, kar pomeni, da je edini način za takšno revolucijsko uresničitev

povzročanje trpljenja pri drugem posamezniku. V trenutku, ko se individuum v

26

Sintagma je zelo podobna značilni eksistencialistični tezi – biti obsojen na svobodo.

72

svojem prizadevanju odloči za prevlado oziroma ţeli izkazovati lastno moč nad

drugimi, je s tem sprejel odločitev za uporabo zla kot najbolj učinkovitega

sredstva, hkrati pa sproţil neskončni proces medsebojne bojevitosti za premoč in

zasejal zlo, ki ga ni mogoče uničiti. Pojem zla v svojem Eseju o zlu (2002)

obravnava tudi filozofinja Marija Švajncer – ob predstavitvi nemškega filozofa,

prosvetljenca in racionalista Gottfrieda Wilhelma Leibniza (1646–1716) piše:

»Bog je predvideval red, zlo pa je treba pripisati samo človeku.« (M. Švajncer,

2002: 57) Če je Bog tisti, ki je posamezniku ali posameznici podaril ţivljenje, od

rojstva dalje pa ga prepušča njegovi ali njeni lastni prizadevnosti za razvoj in

obstoj, potem je pojav zla mogoče pojasniti prav s tem. Vsakdo je torej sam

odgovoren zase, ne glede na obstoj Boga.

Eksistencializem je sicer mogoče preučevati popolnoma ločeno od religioznega

determinizma, a ker je v Kocbekovih novelah vseskozi prisoten vpliv krščanskega

nazora, ga je vendarle potrebno obravnavati v tem sklopu. Če se posameznik hoče

podati v boj z višjo silo, mora biti pripravljen na spoprijem z usodo na najbolj

tveganem področju, kajti nobena ovira ga ne varuje pred zlo silo,27

kakor piše

avtor v noveli Temna stran meseca. Prav tam je mogoče najti primer o spoznanju

človekovega ukleščenja v zlo in greh. Posameznik omenjena pojava pogosto

doţivlja kot breme, zato se hoče braniti z junaštvom, tudi na silo, samo da bi se

rešil iz ujetosti, ki ga neizprosno določa in zaradi tega v eksistencialističnem

pomenu utesnjuje. (Kocbek, 1951: 9–10) Toda kljub močni veri je individuum v

svojem ţivljenju in zlasti pred Bogom še vedno nebogljen, saj mu manjkajo

izkušnje, ki mu jih zgolj teoretična znanost oziroma izobrazba ne more dati.

(Kocbek, 1951: 12) To spoznanje je sprejemal tudi neimenovani vojak iz prvega

besedila – preden se je dokončno rešil, je vedel, da bo doţivel spremembo: ali bo

v primeru neuspeha telesno umrl ali pa se bo zaradi nove izkušnje kot človek v

trenutku spremenil. (Kocbek, 1951: 48) V času iskanja rešitve za uspešen izhod iz

zasede se je omenjeni posameznik odločil za branje – s police je izbral knjigi

27

O silah zla Kocbek piše tudi na straneh 21 in 35.

73

slovenskih avtorjev Frana Levstika, Martin Krpan, in Preţihovega Voranca,

Samorastniki. Ta ukrep je mogoče razumeti kot simbolizacijo trdega slovenskega

boja in zmage šibkejšega nad močnejšim in vplivnejšim, kar je videti kot razmerje

posameznik – Bog oziroma primer ali celo sinonim teţkega ţivljenja nemočnih

ljudi, podrejenih moči brezčutnega gospodarja. (Kocbek, 1951: 45–46) Kocbek

predstavlja več posameznikov, verujočih v nujnost boja, čeprav se na koncu

večkrat izkaţe, da je ta nekaj popolnoma praznega in nesmiselnega, ker človeku

med drugim prinaša nevarno osamljenost ali se celo nevarnost sama obrne proti

človeku, in sicer takrat, kadar se začne stopnjevati, posameznik pa se ji v svoji

eksistencialni bojevitosti hoče upreti. (Kocbek, 1951: 54–59)

Edvard Kocbek je v svojih delih navajal tudi misli, ki so zelo podobne idejam

nekaterih predstavnikov eksistencializma, zlasti ateističnega, na primer

Sartrovega. (Sartre, 1968: 186) Njegovo stališče je, da je treba izhajati iz

subjektivnosti, kajti (kakor navaja slovenski avtor) prihodnost človeštva potrebuje

celega in aktivnega človeka, torej nekoga, ki ne skrbi preveč le za svoje dobrine in

lastno zadovoljstvo. (Kocbek, 1951: 65–64) V to skupino posameznikov je

mogoče uvrstiti Damjana iz novele Blaţena krivda, saj se je uklonil pritiskom

nadrejenih in nase prevzel skupni boj za izločitev domnevnega sovraţnika, vendar

se je zavedal, da po tem dejanju tudi on ne bo nikoli več enak ter da je pristno

človekovo ţivljenje nekaj blaznega in polno zla. (Kocbek, 1951: 69–70) Dodatni

dokaz za potrditev takšne teze je Damjanova občutenost neznane strasti po

splošnem uničenju, ki je posledica obsesivne in nedoumljive zlobe, potem ko je

ugotovil, da je v resnici on postal sovraţnikov ujetnik in se z utrujeno zavestjo

vdal pred svojim globokim zlom, čeprav je vedel, da je prav zaradi tega grešnega

dejanja postal human. (Kocbek, 1951: 71–72) Nenavadno je Damjanovo

prepričanje o odrešujoči vlogi zla, kar je mogoče razumeti predvsem s

krščanskega vidika, kjer je zastopano stališče o nerazpoznavnosti dobrega brez

obstoja zla. (Kocbek, 1951: 73) Pri tem ima pomembno vlogo spoved. Ta

religioznemu posamezniku ali posameznici omogoča duševno očiščenje in

74

pomaga premagati teţke trenutke, kajti (kakor trdi Damjan) posameznik ve, zakaj

trpi, saj je njegov končni cilj odrešenje. (Kocbek, 1951: 75) Kljub svojemu

negativnemu dejanju pa se Damjan ni mogel znebiti misli, da bo propadel skupaj s

svojo ţrtvijo. Oba sta se namreč znašla v enaki situaciji – čeprav je moral ustreliti

Štefana zaradi njegove domnevne izdaje, je zdaj tudi sam kriv zločina in zaradi

tega nov člen v verigi zla. (Kocbek, 1951: 81)

Eden od načinov upora je viden tudi pri Štefanu iz novele Blaţena krivda oziroma

pri njegovi odločitvi za zamolčanje razlogov za obtoţeno dejanje, kajti menil je,

da je vsakdo sam odgovoren zase in za svoja dejanja, zato naj se tudi reši brez

pomoči. (Kocbek, 1951: 82–83) Na drugi strani je Damjan imel popolnoma

drugačne občutke. Zdelo se mu je, kakor da je ţrtev neznanskih sil, besov,

močnejših od znanih fizikalnih dejstev. (Kocbek, 1951: 88) Potem ko je izpolnil

ukaz za ustrelitev osumljenca, je v gozdu opazil kačo – v krščanstvu znano kot

prinašalko zla in sovraštva, torej nečesa nepremagljivega –, ki ga je pozneje, ker

je ni pustil pri miru, pičila, kar je mogoče razumeti kot kazen zaradi prestopa meje

pravičnosti. (Kocbek, 1951: 94–95) Zla se potemtakem lahko reši samo človek,

saj zase meni, da je edina dovolj razvita vrsta s to zmoţnostjo. (Kocbek, 1951: 97)

Takšno razmišljanje je po eni strani paradoks, saj je prav človek tisti, ki povzroča

zlo, ne ţivali, čeprav ţivalim tudi to absurdno pripisuje. Kljub vsemu ostaja

človekov duh samemu sebi neznan, in sicer zaradi pokornosti zakonu, ki ga kljub

človeški racionalnosti povezuje z zlom, le-to pa je v njem tako močno prisotno,

kakor da bi bil z njim ţe rojen. (Kocbek, 1951: 102)

Kocbek tudi v noveli Ogenj posameznike in njihova razmišljanja prikazuje v

smeri prepričanja o človeku kot apriorno slabem, zato le-ta potrebuje avtoriteto

oziroma sposobnega voditelja, ki bo nase prevzel nalogo Boga in ga usmerjal po

pravilni poti – če bo potrebno, tudi na silo. (Kocbek, 1951: 116) Eden od

avtorjevih načinov pri omenjenem besedilu je poudarjeno religiozno opisovanje

dogajanja, povezanega z determinizmom, ta pa posamezniku skoraj ne dopušča

75

druge moţnosti, razen teţavnega ţivljenja v smislu: »Tu sem, ne morem drugače,

Bog mi pomagaj!« (Kocbek, 1951: 118) Potemtakem posameznik ţeli premagati

svojega bliţnjega zato, da bi v določenih mejah lahko uveljavil svojo

individualnost in je s tem pri drugem predstavljen kakor njegov skriti sovraţnik

ali odkriti nasprotnik. (Kocbek, 1951: 123) Iz takšnih in podobnih situacij nastane

tudi vojna, kjer si borci naivno pripisujejo zasluge in časti, ker so zaradi svoje

bojevniške dolţnosti upravičeno pobili mnoţico nedolţnih, ob tem pa poudarjajo

še pomembnost lastne izpostavljenosti smrtni nevarnosti pred drugimi. Kljub

determiniranemu ţivljenju imajo vsi posamezniki enako izhodišče za razvoj v

njegovih okvirih, zato je vendarle vsakdo sam odgovoren za to, če je pred istim

Bogom, a pred drugim človekom namesto enakovreden partner raje njegov

sovraţnik. V svoji bojevitosti za oblast in druge nepomembne zadeve, zaradi

katerih je človeštvo še bolj razdvojeno, nekateri zlorabljajo naivnost verujočih (po

zgledu religije) v prepričanju, da bo ţrtvovanje enega koristno, saj bo njegova

smrt vsem drugim prinesla odrešenje (podoben primer je tudi v noveli Črna

orhideja),28

kot je to storil Jezus, ker naj bi tako močno ljubil ljudi. (Kocbek,

1951: 125–127) Dejstvo, da sovraštva kljub vsemu ni odpravil, govori zase, kajti

dokler bo obstajal človek, bo tudi sovraštvo, saj je to očitno njegova najbolj

izrazita lastnost. (Kocbek, 1951: 129) Brez nje namreč ne bi bil zmoţen marsičesa

uničiti zaradi lastnega obstanka. Pri religiozni plati eksistencializma je potrebno

poudariti pomembno prepričanje krščansko usmerjenih posameznikov, da človek

nikoli ni do konca izgubljen; kljub grehu ga po skesanosti čakata odpuščanje in

ţivljenje po smrti, tako tudi najhujši posamezniki še vedno ostanejo ljudje.

Kocbek piše tudi o nekaterih duhovnikih kot zlobnih; eden med njimi v besedilu

celo izrazi, da so si ljudje bliţje po zlu kakor po dobrem, kar je precej neobičajno,

čeprav resnično za njegovo stanovsko pripadnost. (Kocbek, 1951: 149)

28

Kocbek v besedilu uporabi motiv poganskega ţrtvovanja nedolţnega človeka, s katerim so se v

pradavnih časih ţeleli odkupiti višjim silam in s tem zagotoviti ohranitev plemena.

76

Zlo in njegov izvor sta očitna tudi pri italijanskem častniku v noveli Ogenj.

Priznal je, da sta k njegovemu delovanju veliko pripomogla fašistični reţim, ki je

zagnanega mladega človeka zasvojil s tem, da mu je odvzel vsakršen občutek

osebne krivde. Drugi vzrok je razvoj kompleksa posebne vrste, ki vzbuja

neznansko ţeljo po zločinu, zaradi katerega je njegovo ţivljenje tako prazno, da

nikoli ne bo znal ločiti dobrega od zla. (Kocbek, 1951: 151–152) Pri tem se

zastavlja vprašanje, kaj je dejanski vzrok za posameznikovo krutost. Po

prepričanju duhovnika Jerneja Amona iz novele Ogenj je takšna krutost posledica

posameznikovega strahu pred neznanim; zanj je najbolj nepoznana smrt, zato se ji

ţeli na vsak način izogniti in ţiveti s svojim usodno določenim bremenom naprej,

in sicer ne glede na to, da je njegova zadnja svoboda v Sartrovem smislu pravica

do samomora – a le za ateiste, saj jo kristjanom vera prepoveduje. (Kocbek, 1951:

153) Kocbek med drugim posreduje vpetost idejne predstave krščanskega stališča

o tem, da je počlovečenje posameznika moţno samo ob pogoju pribliţanja

nečemu presegajočemu ter da bi moral biti njegov cilj v eksistencialističnem

smislu ne usmerjenost k sreči, temveč ţelja po odrešenju, kar je mogoče razumeti

kot versko manipuliranje z ateisti oziroma z manj vernimi, saj je s takšno trditvijo

predpostavljeno, da bo samo zavedni kristjan ţivel dobro. (Kocbek, 1951: 161)

Prav krščanstvo je namreč največji zagovornik trditve, da zlo v posamezniku biva

ţe z njegovim rojstvom. (Kocbek, 1951: 168) Podobno piše danski filozof Sören

Kierkegaard v svojem psihološkem razmišljanju Pojem tesnobe, tam namreč

predpostavlja, da je človek z grehom ţe rojen, in sicer zaradi Adamovega padca.

(Kierkegaard, 1998: 47–51) Toda ne glede na vse prošnje in molitve individuum

vendarle ostaja sam s svojimi napakami in teţavami, ob tem pa tudi brez boţjega

odgovora na vprašanje, zakaj je kljub kesanju ostal zapuščen. (Kocbek, 1951:

178) O zapuščenosti in drugih pojmih, sovpadajočih z religioznim

eksistencializmom, piše tudi Jean Paul Sartre, sicer predstavnik ateističnega

eksistencializma. (Sartre, 1968: 194–195)

77

V sklopu eksistencializma je upor je predstavljen tudi pri ţenski, ki je opisana kot

trdovratno bitje, ker nikakor ne ţeli izdati resnice o svoji krivdi, četudi je to morda

njena edina priloţnost za rešitev pred zadnjim bojem. (Kocbek, 1951: 193)

Gregorju, ki ga čaka teţka naloga, ob njej notranji glas govori: »… človek šele

nastaja, človečnost se počasi razvija iz nečlovečnosti in premagati jo moreš le

tako, da si neusmiljen do nje«.29

(Kocbek, 1951: 199) Po zgledu Camusove

filozofije je Gregor absurdni človek, ki je bil poklican na nekem kraju svoje poti.

(Camus, 1980: 60) Med svojim humanim razvojem pa posameznik pogosto

doţivlja spor lastne nedolţnosti in krivde, zaradi česar propade tudi veliko

nedolţnih. (Kocbek, 1951: 214–215) Vzrok za to je v tem, da zmagujejo le borci,

torej najtrdnejši, kar pa razhajanje med posamezniki še povečuje, saj potemtakem

vsak v svojem bliţnjem vidi nevarnega sovraţnika. (Kocbek, 1951: 222) Smisel

takšne bojevitosti med posamezniki je samo eden, to je boj za lastno obstajanje in

gotovost, torej za lastno bistvo, kajti vsakdo se najmočneje zaveda zgolj svojega

bivanja. (Kocbek, 1951: 226) Tudi Albert Camus piše o gotovosti, in sicer v

svojem filozofskem eseju Mit o Sizifu (prva izdaja 1942 pod izvirnim naslovom

Le mythe de Sisyphe), to je v poglavju Absurdna svoboda: »Šteje tisto, kar vem,

kar je gotovo, česar ne morem zanikati, česar ne morem zavreči.« (Camus, 1980:

59) Ob predpostavki resničnosti Kocbekove teze o smislu bojevitosti med

posamezniki pa je kaznovanje v vzgojnem smislu absurdno dejanje, torej nekaj

namišljenega, saj je tudi Katarina bila na neki način kaznovana. Toda če kdo koga

ubije, ni več mogoče govoriti o kaznovanju, temveč gre za hladnokrvno usmrtitev

s ciljem prevlade nad drugim, čeprav mu krivda dejansko nikoli ni bila dokazana.

Upravičenost kaznovanja pa avtor v besedilu predstavi kot nekaj, kar sicer sploh

ni potrebno, ker naj bi to predstavljalo zgolj duhovno poţelenje po sočloveku.

(Kocbek, 1951: 228) Z vidika eksistencializma kaznovanje, podobno kot drugi

ukrepi, ne doseţe svojega namena, zlasti če je upoštevan pojem absurda, ki ga je

29

Citat je zelo podoben Sartrovim besedam, navedenim v njegovem spisu Eksistencializem je zvrst

humanizma, v katerem piše: »Človek se naredi, ni narejen vnaprej. Naredi se, ko izbira svojo

moralo.« (Jean Paul Sartre, Izbrani filozofski spisi,Cankarjeva zaloţba, Ljubljana, 1968, str. 210)

78

od te filozofske smeri nemogoče ločiti. Kaznovanje dobi svojo vrednost v sklopu

moralnih in etičnih vrednot, kar pa je bolj smiselno preučevati v okviru

personalizma. Čeprav je videti, da tovrstna obravnava ne spada k pojmu

eksistencializma, je uvrščena sem zaradi prikaza posameznikove ţelje po

nedolţnosti, tako v naravnem kot v zgodovinskem pomenu, saj naj bi prav

nedolţnost imela moč za vrnitev individuumove humanosti. (Kocbek, 1951: 229)

O grehu, ki ga je storil prvi človek Adam, in o njegovi nedolţnosti, izgubljeni v

zgodovini in v naravi, podobno piše tudi Sören Kierkegaard v Pojmu tesnobe

(največ v poglavjih Zgodovinska napotila glede na pojem »izvirni greh« ter Pojem

prvega greha), in sicer na straneh od 32 do 47. (Kierkegaard, 1998: 32–47) Pred

sklepom razprave o eksistencialijah boja, greha, krivde in zla je potrebno omeniti

še enega od primerov pojava zla, ki je med drugim omenjeno kot prispodoba

nečesa prebujajočega in očiščujočega. (Kocbek, 1951: 236)

Preučevanje najpogosteje podanih prvin krščanskega eksistencializma bo

dopolnjeno še s preostalimi, pomembnimi za obravnavo, in sicer zaradi celovitosti

in pomenske sklenjenosti. Posamezniku edino gotovost pomeni njegovo bivanje in

tako posledično tudi njegov konec. V eksistencialističnem pogledu se torej zaveda

svoje nepreklicne in bliţajoče se smrti, zato doţivlja občutke tesnobe, strahu in

negotovosti, saj ne more vedeti, kdaj se bo ta zgodila. Toda problem kot posledica

nezadostnega zavedanja smrti nastane, kadar se posameznik raje ukvarja z

nepomembnimi in malenkostnimi zadevami, namesto da bi svoje ţivljenje

obogatil s pristnim udejstvovanjem ter kvalitetnimi odločitvami. Kadar vendarle

(navadno šele tik pred smrtjo) spozna, da je ţivel površno in prazno, ugotovi tudi

nesmisel svojega bivanja. Edvard Kocbek takšno doţivljanje absurda predstavlja

različno, najpogosteje eksplicitno, na primer kot veselje nad najbolj

nepomembnimi rečmi, obremenjevanje z neznatnimi skrbmi ali ugotovitev, da v

ţivljenju ne obstaja prav nič pomembnega. (Kocbek, 1951: 12–14) Med naštetim

v noveli Temna stran meseca izstopa del posameznikove ţivljenjske zgodbe iz

Brakove pripovedi: »Čudno naključje mu je pokazalo resnico, da v ţivljenju kljub

79

poraznemu razočaranju vendarle obstojijo človeško vaţne stvari.« (Kocbek, 1951:

20) Pojav absurda je med drugim prikazan s primerom spoznanja o neznanem

smislu oziroma najneverjetnejšem nesmislu,30

lastni smešnosti (ki je hkrati

rezultat volje do ţivljenja), z opravljanjem praznega dela, kot neresničnost vsega

doţivetega ali visenje v praznem ter v zvezi s smrtjo, ki je absurdna, saj

popolnoma naključno konča bivanje. (Kocbek, 1951: 130) O absurdu govori tudi

duhovnik iz novele Ogenj: »Večina ljudi pride na svet in odide z njega brez

veličine in smisla.« (Kocbek, 1951: 127) Gregor iz Črne orhideje pa trdi, da ljudje

niso prav nič izrednega, temveč so samo podoba ţivljenja. (Kocbek, 1951: 226)

Ob predpostavki resničnosti navedenih trditev o nesmislu ţivljenja enako velja za

smrt, vendar ne za vse posameznike, saj jo nekateri vidijo kakor mamljiv izhod ali

celo čutijo ţeljo po izničenju, in sicer zaradi dejstva, da je laţje umreti ob

nasprotjih, kakor ţiveti. (Kocbek, 1951: 78–79) V pogovorih o smrti se nekateri

med njimi celo sprašujejo, kako veselo umreti, ali ugotavljajo, da je smrt lahko

celo prijazna in mirna, in sicer takrat, kadar je naravna in pride šele v starosti, zato

si vsi ţelijo prav takšno. (Kocbek, 1951: 231)

V sklopu eksistencializma v Kocbekovi zbirki štirih novel Strah in pogum so bile

obravnavane nekatere eksistencialije, in sicer tesnoba, obupa, boj, eksistenca, smrt

in absurd ter pojem determinizma. S predstavitvijo je bila prikazana pogostost

njihove pojavnosti z vsakdanjega vidika in problematika na ravni filozofije ter

religije oziroma njune povezanosti. Ugotovitve kaţejo stalno prisotnost

posameznikovega prizadevanja po lastni ohranitvi (te so prikazane eksplicitno),

njegov neprestani boj za oblast nad drugim, lastno poveličevanje, kruto

nepravičnost določenih posameznikov, usodnih odločitev pristojnih na eni strani

ter na drugi nemočne ţrtve brez pravice do kakršne koli moţnosti za dokazovanje

resnice, kamor spadajo tudi izpolnjevalci kazni. Zlasti pri slednjih je očitna

30

O pojmu absurda in sintagmah, ki ga označujejo, Kocbek piše na straneh 22, 24, 38, 40, 43, 156

in 168. (Edvard Kocbek, Strah in pogum, Zaloţba Obzorja, Maribor, 1951)

80

razdvojenost med moralnimi pomisleki, ki jih vzbuja zahteva po premišljenem in

humanem delovanju, in dejansko upravičenostjo pobojev domnevno po krivem

obdolţenih posameznikov. Med drugim je ugotovljena podobnost med osebami v

vlogi ţrtev – vse so obsojene brez pravih in trdnih dokazov, usmrtili si jih vojaki,

člani vojske, ki svojo moč in avtoriteto izvaja brezpogojno ter neusmiljeno, torej z

motivom, katerega ozadje je izključno politično, saj je vojna rezultat političnih in

gospodarskih razmer ter tovrstnih strateških hotenj.

2.2.5 Sinteza

Poglavje o eksistencializmu vsebuje ugotovitve preučevanja njegovih temeljnih

prvin z vidika religije in vsakdanjega ţivljenja. Predstavljen je vpliv danskega

teološkega misleca Sörena Kierkegaarda in njegove anticipacije filozofije

eksistence, po kateri se je zgledoval Edvard Kocbek, ter vpliv Alberta Camusa,

sicer pomembnega pobudnika občutja absurda in ateistične smeri eksistencializma

– Camusova razmišljanja o omenjeni smeri slovenski avtor posreduje v svoji

zbirki novel. V besedilih je implicitno izraţena zlasti absurdnost

posameznikovega delovanja kljub njegovi determiniranosti, saj avtor posameznike

(na primer Damjana in Gregorja) prikazuje tako, da kljub subjektivnemu vidiku ne

morejo spremeniti tega, da so bili izbrani za izpolnitev določene naloge. K

navedenemu je bil dodan tudi razdelek o pisateljevi religioznosti, ki je vidno

zaznamovala njegovo umetnostno ustvarjalno področje, čeprav je bilo na

nekaterih mestih iz virov ugotovljeno, da si njegova krščanska misel in

prizadevanje ter dejansko delovanje tu in tam nasprotujejo (to je razvidno zlasti iz

njegovih spisov in esejev). Avtorjeva krščanska vera je prav tako očitna v

njegovih umetnostnih besedilih. Prepletena so z eksistencialističnimi prvinami, ki

na osnovi vojne tematike oblikujejo in na različne načine prikazujejo filozofske

dileme z različnih vidikov in situacij. Tako je v besedila vključeno razmerje do

človeka – pri krščanskem gledanju nanj je v ozadju katoliška dogma o liku Jezusa:

81

zanemarjena je njegova človeška plat in poudarjena njegova podoba Boga. Na tem

temelji vera v odrešenje oziroma nepomembnost človeškega (tuzemskega)

bivanja, torej: zmotljivost, zlo, grešnost in krivda.

Razmerje personalizma in eksistencializma

Prvine obeh filozofskih smeri se pogosto prepletajo do te mere, da jih je ponekod

teţko ločevati, zato bi bilo potrebno pojme obravnavati v sklopu natančnih

definicij, ki so zaradi svoje pomanjkljivosti pogosto sporne, saj so prav iz tega

razloga nekateri pojmi teţko opredeljivi. Na področju personalizma je eden

takšnih pojem osebe. Prav oseba naj bi bila prva vrednota in najvišja realnost,

toda s tem pojmovna razumljivost še zmeraj ni popolnoma jasna. (Sruk, 1994:

251) Pojem osebe je mogoče še najbolje opredeliti v sklopu etičnih vrednot in

moralnega prizadevanja. Problematika filozofskih smeri je očitna tudi pri pojmu

determinizma in bíti ter eksistencialije tesnobe, zato jih je potrebno preučevati na

podlagi konkretne kontekstne in celostne vsebine, kajti tesnoba je v

personalističnem smislu predstavljena z vidika odgovornosti in v

eksistencialističnem z vidika bivanja. Dalje pojem determinizma pri personalizmu

pomeni posameznikovo zgodovinsko določenost, pri eksistencializmu, zlasti

religioznem, pa bivanjsko končnost ali tudi usodo, dano od krščanskega Boga,

medtem ko obstoj ali ţivljenje pri personalizmu pomeni največjo vrednoto, v

eksistencialističnem pomenu pa na primer absurd. Zaradi idejne sorodnosti

pojmovna vzporednost teh filozofskih smeri sicer ni posebnost, zato ima

natančnost definiranja pri preučevanju še toliko večji pomen. V Kocbekovih

novelah filozofski smeri izmenično prevladujeta, toda v personalizmu posameznik

prej najde rešitev, in sicer zaradi načel, med katerimi sta poudarjena vrednota

ţivljenja, ki s tem dobi smisel, in prizadevanje za aktivno poseganje v svet, ki daje

vrednost njegovemu delovanju.

82

2.3 MORALNI VIDIKI IN ETIČNA NARAVNANOST NA PRIMERU

VOJNIH DNEVNIKOV

Edvard Kocbek je ustvarjalec, znan predvsem po svojem prizadevanju na

področju morale, religije in umetnosti pa tudi politike. Čeprav je namen

obravnave predstaviti njegovo osebnostno razvojno usmerjenost k določenim

vrednotam, prikazanih na umetnostno ustvarjalnem področju, bo poglavje

namenjeno tudi Kocbekovi politični dejavnosti, saj sta njegova dnevnika nastala v

času druge svetovne vojne in avtorjevim takratnim političnim delovanjem. Razlog

za preučevanje njegovih dnevniških zapiskov je dejstvo, da je v drugih besedilih,

zlasti člankih in esejih, vedno zelo zavzeto zagovarjal visoka druţbena načela

(temelječa na krščanskem nauku), ki naj bi vsem sluţila kot vodilo pri njihovem

lastnem uresničevanju in ustvarjanju novega, moralno boljšega sveta. Ob

natančnem branju njegovih vojnih dnevnikov je mogoče videti prepletanje

pojmov morale, religije in politike, zato se hkrati postavlja vprašanje, ali je

takšno, skoraj iluzorno zdruţevanje resnično mogoče, kajti očitno je, da so zaradi

njihovih popolnoma različnih vidikov vse prej kot zdruţljivi in enakovredni. Med

drugim so bila ugotovljena nasprotja avtorjevih tez in prispevkov, namenjenih

javnosti, ter njegovih dnevniških razmišljanj – v omenjenih besedilih se namreč

razlike kaţejo v največjem obsegu. Tovarišiji in Listini mnogi pripisujejo tudi

zgodovinsko vrednost. Po prepričanju nekaterih posameznikov omenjeni

dnevniški zapiski predstavljajo enega redkih zapisanih in ohranjenih dokumentov

takratnega obdobja, saj so nastali med samo vojno, obenem pa imajo umetnostne

in filozofske značilnosti.

Slovenski filozof Friderik Klampfer (r. 1966) v svoji knjigi Etiški pojmovnik za

mlade (2003) piše, da je etika (moralna filozofija ali filozofija morale) »…

filozofska disciplina, ki skuša razumeti, pojasniti in upravičiti te in druge

elemente našega vsakdanjega moralnega izkustva: moralne dileme, s katerimi se

soočamo, moralna razhajanja, ki smo jim priče, moralne sodbe, ki jih oblikujemo,

83

moralna čustva, ki jih posledično doţivljamo, ter moralne odločitve in dejanja, ki

jih opiramo nanje«. (Klampfer, 2003: 13) Ţe pred tem je o področju etike širše

pisala tudi slovenska filozofinja Marija Švajncer v knjigi Etika I (1995), kjer je

opozorila na pogosto izenačevanje ter poenostavljeno istovetenje izrazov etika in

morala. (M. Švajncer, 1995: 12) Avtorica ob tem natančno navaja bistvo

omenjenih področij: »Gre za opisovanje človekovega moralnega odločanja in

njegove izbire med dobrim in zlom, pravil obnašanja v zapletenih medčloveških

ţivljenjskih poloţajih. Etika je vendarle filozofska disciplina ali panoga, morala

pa oblika dejavnosti. Morala je splet vrednostno naravnanega in določenega

človekovega ravnanja, skupek nenapisanih pravil, po katerih se ravna skupnost, in

človekovo notranje vodilo glede odločanja v ţivljenjskih situacijah.« (M.

Švajncer, 1995: 12) Kljub vsemu pa je očitno dejstvo, da je moralno delovanje in

presojanje zaradi subjektivne določenosti relativno, torej odvisno od zavedanja

oziroma humane dojemljivosti vsakega posameznika ali posameznice posebej.

2.3.1 Tovarišija (Dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943)31

Biti vojak, postavljen v središče nevarnosti z namenom varovanja ţivljenja ljudi

in ozemlja domovine, je prav gotovo ena od najbolj tveganih in izjemnih izkušenj

v negativnem smislu, zato jo je s čimer koli tudi teţko preseči. Toda biti politik,

čeprav v enakih okoliščinah, je čisto nekaj drugega, saj je takrat posamezniku

omogočeno laţje delovanje, in sicer daleč vstran od središča krutega dogajanja,

kajti nekomu v sluţbi drţave se ni treba izpostavljati v prvih bojnih vrstah, saj ga

pred sovraţnikom vojaki varujejo veliko bolj kakor druge ljudi, čeprav so prav

politiki soodgovorni za nastale razmere. V obrambni vojni so značilni poboji na

obeh straneh, zato je v zvezi z njimi govoriti o kakršni koli morali popolnoma

neprimerno in tudi neupravičeno.

31

Način zapisa datumov je enak zapisu v dnevnikih Tovarišija in Listina.

84

Pred začetkom osrednje obravnave Kocbekovih etičnih in moralnih prizadevanj

bodo predstavljeni razlogi, zaradi katerih preučevalci in preučevalke slovenske

proze in delno tudi zgodovine njegova vojna dnevnika tako visoko cenijo, in

vprašanje, ali bi ju tako ocenil tudi kdo s področja filozofije, potem ko bi opazil,

da je veliko avtorjevih misli skoraj popolnoma enakih tistim, ki so jih pred njim

ţe izrazili znani evropski filozofi, na primer Sartre, Kierkegaard in Mounier, kar

sam le izjemoma navede. Andrej Inkret v svojem članku Kocbekovi partizanski

dnevniki (1995) navaja, da je kakovostna vrednost obravnavanih besedil v njihovi

umetniški razseţnosti, ki zdruţuje preplet faktografskega gradiva, objektivnega

časovnega zapisa, aktivističnega zanosa z avtorefleksijo in še nekatere druge

dejavnike. (Inkret, 1995: 78) Medtem pa Kocbek v svojem avtobiografskem

besedilu Kdo sem? (1965) piše, da je zanj to posebno ţiva zvrst umetniškega

pričevanja, saj zelo svobodno prepleta nasprotja, kot so racionalne in iracionalne

sestavine, dokumente in vizijo, ţivljenjsko prizadevanje z intuitivnim

preseganjem zgodovinskega ter geografskega poloţaja. (Kocbek, 1989: 325)

Kocbek v svojem dnevniku na več mestih omenja pojem morale (v zvezi z njim

bodo navedeni samo nekateri najbolj poudarjeni primeri), ob tem pa tudi

eksplicitno zahteva delovanje na tem področju. Moralo, njena načela in drugo s

tem povezano Kocbek omenja vsaj na dvaindevetdesetih mestih v dnevniku. Toda

ali so njegova prizadevanja glede na razhajajoče se osnove naloge politika in

zavednega kristjana ter k vrednotam usmerjenega človeka res pristna? Če so ta tri

področja ločena, se pokaţe tudi njihova problematika: medtem ko usmerjenost k

temeljnim načelom pravilnega, humanega ravnanja in k religioznemu prepričanju

gradita na moralnih vrednotah, torej pozitivnih druţbenih odnosih, jih politično

prizadevanje zaradi egoističnih naravnanosti, to je izboljšanja poklicnega poloţaja

in širše prepoznavnosti v druţbi, pogosto ruši, kar je zadosten razlog za nasprotje

interesov oziroma potrditev za njihovo nezdruţljivost vsaj takrat, kadar jih

posameznik ţeli uveljavljati hkrati. Takšno razčlenjevanje pri obravnavi Kocbekih

dnevnikov je sicer videti neumestno ali celo neupravičeno in zato neprimerno, saj

85

je vendarle bil član politične skupine krščanskih socialistov, katerih program je

zdruţeval prav te pojmovne prvine; toda z namenom predstavitve avtorja

izključno s filozofske plati, so omenjeni pojmi, med drugim tudi zaradi

objektivnosti, ločeni. Podobno je mogoče brati v avtorjevem pismu duhovniku iz

Ljubljane, v katerem piše o izdaji kristjanov: »Veličina kristjanov je v tem, da to

dejstvo v polnem obsegu priznajo in iz njega izvedejo politične in moralne

sklepe.« (Kocbek, 2004: 446) Pri tem je potrebno poudariti, da govori o dveh

ločenih pojmih, politiki in morali, in ne na primer o moralni politiki, kar sicer niti

v današnjem času ne obstaja pogosto, medtem ko je danes besedna zveza politična

morala zaradi svoje vsebinske sprevrţenosti prav dobro znana. Za tako

razgledanega in izobraţenega človeka je pisanje o prepletanju pravega

krščanskega delovanja s političnimi nameni precej nenavadno, saj bi lahko

javnosti dajalo napačni vtis o avtorjevem krščanskem in širšem druţbenem

prizadevanju v moralnem smislu, zlasti ko trdi: »Resnični kristjan, ki je obenem

napreden druţbeni in politični aktivist, stopa v isti smeri hkrati proti razodetju in

proti brezrazredni druţbi, z istimi koraki se pribliţuje temu, čemur pravimo

komunizem, in temu, kar imenujemo kraljestvo boţje na Zemlji.« (Kocbek, 2004:

531) Sicer je sodelovanje religioznih posameznikov v različnih skupinah, tudi

političnih, nekaj popolnoma vsakdanjega, a ne v neetičnem smislu, ki ga

predstavlja Edvard Kocbek. Pri tem je teţko spregledati vprašanje o tem, ali je za

širjenje moralnih in krščanskih vrednot prav politika edino sredstvo. Slovenska

filozofinja Cvetka Hedţet Tóth (r. 1948) v svoji knjigi Hermenevtika metafizike

(2008) namenja poglavje tudi Edvardu Kocbeku in v njem piše, da je bila politika

v njegovem burnem ţivljenju zmeraj le sredstvo in ne cilj. (C. Tóth, 2008: 225)

Če pa je politika zanj v resnici bila samo drugotnega pomena, zakaj je

potemtakem bil vohunsko najbolj nadzorovan drţavljan socialistične republike

Jugoslavije v njenem petinštiridesetletnem obstoju, kakor piše Igor Omerza (r.

1950), nekdanji slovenski politik, v svoji obseţni knjigi z naslovom Edvard

Kocbek: osebni dosje št. 584? (Omerza, 2010: 11) Videti je namreč, da ţeli

Kocbek v druţbi ustvariti videz popolnega posameznika samo zato, da bi bil v

86

javnosti čim bolj prepričljiv in bi tako prišel do ţelenega cilja, torej na politični

poloţaj. Če pa se vendarle predpostavi resničnost njegovih dobronamernih

prizadevanj, potem njegov trud očitno ni imel učinka, čeprav je bila vera v takšno

moralno in etično realizacijo zelo optimistična. Avtor sicer vidi sebe kot

posameznika, ki ţivi sam iz sebe in preveč zaupa vase, ter neusmiljeno

oblikovanega duha, zaradi česar se je občasno moral močno potruditi, če je ţelel

svojo notranjo resnico v celoti povezati s kruto vsakdanjo resničnostjo. (Kocbek,

2004: 245)

Na drugem mestu v dnevniku (3. marca 1943) Kocbek piše, da je prvo dejanje

vsake človeške morale jasnovidnost, saj lahko ravnoteţje ohranijo le tisti

posamezniki, ki jasno in čisto gledajo sami nase in svojo notranjost ter usodo,

vendar si morajo zato neprestano prizadevati za skladnost in resničnost. (Kocbek,

2004: 459) Toda ţe slab mesec pozneje (4. aprila 1943) navaja skupno tovariško

ugotovitev: »Strinjali smo se v spoznanju, da sama pravičnost ne poteši človeka,

da mu sicer pomaga do zunanjega in notranjega ravnoteţja, dokončne polnosti in

popolnosti pa mu ne da.« (Kocbek, 2004: 491) Če je pravičnost del morale, potem

je njegovo zatrjevanje o tovrstnem prizadevanju neupravičeno, saj ga je med

drugim mogoče razumeti tudi kot neiskreno. Obenem je pomembno njegovo

spoznanje o dramatičnosti tedanjega posameznika – ta se je namreč na eni strani

boril s sokratsko tradicijo in na drugi s sodobno druţbeno in politično aktivnostjo

– ter relativnosti resnice in zmote, kar sprejema za pomembno, a hkrati nevarno

dejstvo. (Kocbek, 2004: 512)

Iz Kocbekovih dnevniških zapiskov je na nekaterih mestih opazno njegovo

samoljubje, zlasti takrat, kadar se je med italijanskim napadanjem v daljavi

zavedal, da je bila tam, na Rogu, njihova skupina edina še prisotna, ob čemer je

priznal lastno samovšečnost in odsotnost moralne zadrege, kljub temu da je s

svojimi političnimi sodelavci omenjeni boj mirno spremljal leţe na postelji.

(Kocbek, 2004: 156) Navedeno priznanje je podobno Kocbekovemu opisovanju

87

tako imenovanih neprebujenih ljudi, kakor jih sam imenuje, kar bi lahko kdo

razumel tudi kot poniţevanje vseh drugače mislečih, saj navaja celo to, da

nekateri posamezniki prepletajo nadnaravno z običajnim in v religioznem smislu

marsičesa ne razumejo popolnoma pravilno. (Kocbek, 2004: 161) Ob tem je

pomemben tudi njegov odnos do ţensk (zlasti do njegove ţene), ki se med drugim

kaţe iz branja citata iz dela Jacquesa Maritaina (1882–1973), francoskega

katoliškega filozofa, v katerem Maritain pravi, da Bog in človek od ţenske

zahtevata več, saj je zaradi načina svoje ustvaritve plemenitejša od moškega.

(Kocbek, 2004: 210) Edvard Kocbek je od svoje ţene tudi sicer pričakoval več,

predvsem v moralnem smislu. V pismu (25. september 1947) ji je očital, da se je

kot človek zapustila in v sebi ustvarila kompleks nereda, k temu pa dodal tudi

njeno nezanimanje za vsa njegova javna prizadevanja in celo neznanje, h

kateremu je prištel še njeno zadovoljevanje s površnostjo, krivične sodbe, beg

pred disciplino s površnim izraţanjem, pri čemer je dodal tudi to, da mu ona sama

daje pravico do takšne zahtevnosti. (Kocbek, 1993: 380)

Drugi moralno naravnani vidiki Kocbekovega delovanja so predstavljeni na

primerih njegovega politično usmerjenega vedênja, kar pomeni, da sam dejansko

nikoli ni deloval kot vojak v pravem pomenu besede, temveč le kot član takratne

vladne skupine. Kocbek je v avtobiografskem besedilu Kdo sem? (1989) priznal,

da ga je pred pozivom k obveznemu sluţenju vojaščine rešila srčna napaka.

(Kocbek, 1989: 315)

Navedeno v prejšnjem odstavku dokazujejo zapiski o tem, da je pogosto samo

beţal pred sovraţnikom ali se skrival v varnih bunkerjih, dokler nevarnost ni

minila; namesto njega so se torej borili drugi, pravi vojaki, zato tudi večkrat

prizna, da so imeli srečo, ker so uspeli sovraţniku zbeţati. (Kocbek, 2004: 170) V

trenutku pobega je velikokrat pozabil na vse: svoje sodelavce, preteklost,

prihodnost in načrte, vzvišenost in zavrţenost; spremljala ga je le ţelja po

preţivetju. (Kocbek, 2004: 178)

88

Negotovo, begajoče, vznemirljivo in utrujajoče dogajanje je med vojno pogosto in

nujno, vendar s takšnim ravnanjem nekateri posamezniki – politiki kaţejo tudi

svojo šibkost – veliko vojakov se namreč mora zaradi nastalih političnih razmer

boriti in izpostavljati največji nevarnosti, in sicer ne glede na lastno ţivljenjsko

ogroţenost. Kocbek je v svojem dnevniku pisal celo o tem, da so največji reveţi

na terenu politični delavci, saj se morajo neprestano izmikati nevarnosti, da si

poniţevalno rešujejo ţivljenja, ali pa morajo navduševati ljudi oziroma pri njih

neprestano vzbujati divji odpor zoper sočloveka. (Kocbek, 2004: 234) Po vseh

navedenih primerih iz dnevniških zapiskov se postavlja vprašanje o tem, ali je po

takšnem ravnanju posameznika njegovo moralno prizadevanje resnično in

upravičeno. Vsakdo, ki deluje po načelih etike in morale, vedno ravna v skladu s

prepričanjem in ţeljo, da bo njegova dejavnost zgled tudi drugim. Iz Kocbekovih

primerov je namreč videti, da je svojo moralno usmerjenost poudarjal zlasti v

javnosti, zato je mogoče sklepati, da je to bil zanj eden od bolj učinkovitih

ukrepov v prizadevanju za splošno dobro.

Ravnati etično, biti moralen in human je del dogovora med ljudmi. Na eni strani si

posamezniki pripisujejo določene zmoţnosti, s čimer se uvrščajo visoko nad

druga ţiva bitja, a po drugi strani niso prav nič drugačni, saj svoje precenjene

zmoţnosti uporabljajo ravno tako kakor ţivali svoje preţivitvene nagone, le da to

počnejo na bolj prefinjen, a tudi zahrbten način. (Kocbek, 2004: 175) Kocbek

navaja svoje razmišljanje o bojevanju: »Najprej sem spoznal, da je partizanstvo

oblika upora, ki se slovenskemu narodu zaradi svojih tehničnih in psiholoških

potreb najbolj prilega. To je oblika boja, ki dosega največje učinke in najmanj

stane.« (Kocbek, 2004: 242) Čeprav je citat iztrgan iz konteksta, je trditev o

kakršni koli obliki absolutnega boja in njegovi ustreznosti nenavadna, zlasti ta, da

bi moralo krščansko občestvo nastopati v vlogi vodilne zgodovinske sile – čeprav

bi to lahko postala na veliko drugih, predvsem miroljubnih načinov. Avtorjev

poseben odnos do drugih (z vidika morale) se kaţe tudi z odzivom na novico o

likvidaciji slovenskega politika Marka Natlačena (1886–1942), ki je sicer tudi vse

89

druge prizadela, toda njega ne kot moralna nepravilnost, temveč kot politična

nejasnost. Navedena Kocbekova izjava je precej nevsakdanja, saj ni v skladu z

njegovo moralno, zlasti pa ne s krščansko prizadevnostjo. Še bolj nedoumljivo pa

je njegovo prepričanje o tem, da je bila njihova tedanja silovitost v pravem

pomenu moralna, saj je pomenila boj proti fašizmu in imperializmu ter nasilju

nasploh. (Kocbek, 2004: 264–268) Toda po koncu vojne je vendarle teţko

razumeti, zlasti vsem, ki so izgubili svojce ali so bili mučeni, kaj je tako

moralnega v boju proti kakemu sistemu, če za seboj pušča neznano število

nedolţnih ţrtev. Zato so zapisi misli oziroma spoznanja o tem, kako pošastno

zapeljivo je ubiti človeka, z vidika morale še toliko bolj pretresljivi. (Kocbek,

2004: 272)

K predstavitvi Kocbekovih moralnih vzgibov je mogoče uvrstiti tudi njegovo

pojmovanje intelektualnega in političnega človeka – po njegovem mnenju bistvo

prvega ni prizadevanje, ampak nemir, medtem ko za drugega trdi popolnoma

drugače. »Politični človek je človek takojšnjega in stalnega učinkovitega

ravnanja. Razumeva in razjasnjuje definitivno, drzno razpleta komplekse,

poenostavlja ţivljenje, vztrajno zasleduje smotre, ki si jih je trdno zastavil ţe v

začetku ravnanja, in brez tankovestne skrbi izbira sredstva in pota do uspeha.

Najhujša nesreča je zanj neuspeh.« (Kocbek, 2004: 376) Pri navedenih primerih je

videti, kakor da predvsem drugi opisuje prav njegove lastnosti, toda nenavadno je

to, da sta predstavljena ravno obratno, saj vsebina citata veliko bolj ustreza

prvemu poimenovanju. Ali je to mogoče razumeti kot avtorjevo lastno hvalo in še

dodatno potrditev njegove samovšečnosti? Omenjeni lastnosti se izraţata tudi v

njegovi trditvi, da posameznik poveča svojo individualnost z vsakim intenzivnim

prizadevanjem, s čimer ponovno opisuje sebe. Morda so mu prav zaradi takšnih

razlogov nekateri kristjani očitali nevarno izraţanje – ţelel jim je povedati, da je

njegovo krščansko osvobajanje namenjeno izključno razjasnitvi moralnega

razmerja kristjana do njegove vere. (Kocbek, 2004: 434–435) Ali ni to osebna

odločitev vsakega posameznika in ne prizadevnega politika, ki nekomu vztrajno

90

posreduje svoje predstave, ki so, kakor je mogoče to razumeti, utrjevanje vere v

takratni politični sistem? Če sta torej njegova etika in morala politični, potem je s

tega vidika zagotovo moralen. To potrjuje še ena od njegovih kritik, namenjena

slovenskim kristjanom, s katero ošteva njihovo neodločenost oziroma omahljivost

pri odločitvah o druţbenem napredku, pomanjkanje naravnega čuta za ţivljenjsko

spreminjanje in revolucionarno preoblikovanje človeške druţbe in silovito ter

pogumno poseganje v zgodovinsko dogajanje. (Kocbek, 2004: 515)

Predstavitev etičnih in moralnih vidikov, preučevanih na osnovi vojnih dnevniških

zapiskov med 17. majem 1942 in 1. majem 1943, prinaša ugotovitve o

Kocbekovih tovrstnih prizadevanjih, ki na številnih segmentih izraţajo prepletanje

njegovih krščanskih in političnih usmeritev, zlasti pa nekatera očitna razhajanja

med njegovim razmišljanjem, prepričanjem in dejanskim delovanjem.

Obravnavana so bila zlasti najbolj poudarjena stališča, ki se ujemajo z navedenimi

podatki ali na njih temeljijo in so povezana s konkretnimi vojnimi dogodki,

doţivetimi na terenu, avtorjeva kritična opredelitev do prevelikega pasivnega

vedênja slovenskih kristjanov in nekaterih političnih dejstev, zlasti pa njegov

odnos do opredelitev in delovanja določenih posameznikov, s katerimi je bil zgolj

osebno ali tudi politično povezan. Skozi njegovo kritiko in pri navajanju naštetih

dejavnikov je opazna njegova pozitivno naravnana samozavest kot posledica

velikega optimizma, na nekaterih mestih pa tudi njegova izrazita kritičnost, zlasti

do tistih, ki jim je za človekoljubno prizadevanje malo mar. Kritični način

interpretacije Kocbekovega miselnega obzorja in delovanja je bil izbran z

namenom, da bi se bilo mogoče izogniti idealizaciji njegovega ţivljenjskega

ustvarjanja, s čimer sta bila tudi objektivnost in pogled s časovne oddaljenosti

najbolj uresničena.

91

2.3.2 Listina (Dnevniški zapiski 1943)

Ob preučevanju Tovarišije, dnevniških zapiskov, nastalih pred Listino, ki prav

tako zdruţuje zapiske iz časa druge svetovne vojne, so bila poudarjena nekatera

pomembna dejstva v zvezi s Kocbekovo nazorsko problematiko. Dopolnjena

različica drugega dnevnika je obseţnejša, vključuje še vsebino opisa poti v Jajce,

mesto v Bosni in Hercegovini (nekdanji socialistični republiki Jugoslavije), istega

leta, sicer pa je tudi miselno veliko bolj zrela, manj zanesenjaška in idejno bolj

realna. Predstavitev tega besedila bo za razliko od prejšnjega, ki je podkrepljeno s

kritičnimi komentarji, pomenila predvsem zapovrstnost izbranih primerov – saj je

zgolj nadaljevanje obravnave prvega dnevnika, pri katerem je bistvo ţe bilo

izraţeno –, ki so potrebni za dodatno ponazoritev avtorjevih tovrstnih idej in

njihove razlage.

Kocbekova etična in moralna usmerjenost je vidna tudi v drugem besedilu. Prve

teze o tem so podane ţe na samem začetku: avtor tam priznava večjo teţavnost

umskih in moralnih naporov pred telesnimi, še posebej v razumskosti, zato jih je

mogoče zmanjšati le ob pogoju vrnitve v prastari jaz. (Kocbek, 2000: 10) Pri tem

ugotavlja, da je največ amoralnosti prav tam, kjer je veliko udobja, hkrati pa več

zla, in tam, kjer je veliko prostega časa. (Kocbek 2000: 19) Zato je iz njegovih

besed mogoče razbrati osuplost ob pisanju o številnih mrtvih, predvsem mladih

ljudi, in drugih vojnih posledicah, ki so rezultat moralnih in duhovnih nesmislov.

(Kocbek, 2000: 24)

Avtor pojem morale zdruţuje s svojim krščanskim prizadevanjem, kar se kaţe pri

njegovem (ne)kritičnem razmišljanju o smernicah, na osnovi katerih bi krščanstvo

lahko končno zasedlo (po njegovem prepričanju) zasluţeno mesto v druţbi. Toda

kljub svojim optimističnim krščanskim pričevanjem priznava nekatere

pomanjkljivosti teološke morale pri njenih glavnih predstavnikih, saj so v

različnih obdobjih mnogim posameznikom velikokrat popustili in dovolili ali celo

92

sami ukazali kaznovanje s smrtjo. (Kocbek, 2000: 46) V zvezi s tem navaja, da je

slabost krščanstva zmotno pripisoval zlasti moralni šibkosti kristjanov in da je

šele v neusmiljeni jasnovidnosti ugotovil objektivnost omenjenega pojava, ki je

rezultat spremenjenega razmerja tedanjega človeštva do duha krščanstva.

(Kocbek, 2000: 218) Hkrati potrjuje svojo osebno religioznost ob političnih

prvinah in obratno ter njihovo ohranitev, ob tem pa zanika klerikalno

prizadevanje, saj dobro ve, da kristjani politike nikoli več ne bodo smeli izvajati

neposredno iz krščanstva; pravo, torej čisto in pošteno versko ţivljenje ne

potrebuje nikakršnega moralnega in političnega nadzora. (Kocbek, 2000: 281–

282) Nasprotno pa v pogovoru z Borisom Kidričem (1912–1953), slovenskim

politikom in organizatorjem Osvobodilne fronte Slovenije, kristjane zagovarja; v

zvezi s tem navaja: »Od kristjana zahtevate preveliko vzornost in moralno

popolnost in pri tem pozabljate, da kristjan zaradi svoje vere nikakor ni moralno

privilegiran in da se krščansko občestvo razvija prav tako zemeljsko kakor vse

druge skupnosti.« (Kocbek, 2000: 334)

Kljub idejnemu optimizmu pa se je Edvard Kocbek sam velikokrat znašel v

neprijetni situaciji. Toda teh ne omenja več toliko v smislu vojne, torej

eksistencialne ogroţenosti, temveč zaradi nezaupanja ljudi, s katerimi je tesno

sodeloval – takšen odnos njegovih sodelavcev je bil zanj eno najzahtevnejših

moralnih prizadevanj, predvsem zato, ker je ţelel ostati na poloţaju. (Kocbek,

2000: 63) Morda je sodba o njegovi subjektivni ustreznosti in o tem, da jih

objektivno ogroţa, pri njegovih političnih sodelavcih rezultat njegovih vztrajnih

ponavljanj in pozivov k revolucionarnemu delovanju ter kritike razredne druţbe in

njenih malomeščanskih in moralno neuravnovešenih kultiviranih »divjakov«.

(Kocbek, 2000: 64) Med drugim je poudarjena avtorjeva doslej najbolj odkrito

izrečena teza o iskrenosti – meni namreč, da se človek, ki jo postavlja na prvo

mesto, nikoli ne more do konca in učinkovito zavzeti zanjo, saj ga vsaka

dejavnost sili o resnici govoriti preko njegovega znanja in verovati preko njegovih

93

čutov, kajti vsakemu aktivnemu posamezniku bolj ustreza njegova lastna plat

resnice, kakor da bi bil iskren do drugega. (Kocbek, 2000: 92)

Edvard Kocbek se v svojih razmišljanjih zaveda negativnega vpliva vojne na

človeka, pri tem še posebej poudarja njeno prisiljevanje posameznika k dejanjem,

nasprotujočim njegovi vesti, saj ga posledično moralno razkrajajo. (Kocbek, 2000:

259) Zato avtor v eksistencialističnem duhu o sebi piše, da se mora tudi on sam

postavljati v središče ţivljenja brez pohujšljive pomoči idej, načrtov in varnega

vodnika ter da mora tvegati tudi tista moralna dejanja, ki niso določena samo s

koristjo, saj lahko sočloveku le tako zagotovi neomejen stvariteljski zanos.

(Kocbek, 2000: 284–285) Podoben zanos hkrati kaţe pri razumevanju

partizanstva (imenuje ga celo marksizem), ki mu predstavlja revolucionarno moč,

torej edino sposobno premagati zgodovino, kajti stari red se umika, zato prehod

zahteva popolno tveganje, podkrepljeno s tehtnimi odločitvami, česar pa ne zmore

moralna ali verska volja, niti radikalni nazor, temveč izključno ţelja po revoluciji.

(Kocbek, 2000: 597) Nasprotno od tega pa je videl začetek novega človeškega

povezovanja prav v izjemni moralni moči, ki so jo skupaj doţiveli v obrambi in

uporu, zlasti med drţavami nekdanje Jugoslavije. (Kocbek, 2000: 621)

V pregledu vsebine Listine (Kocbekovega vojnega dnevnika od 3. maja do 12.

decembra 1943), tez in pojmovanj, povezanih z moralno in etično usmerjenostjo,

je bil predstavljen vidik avtorjevega tovrstnega razmišljanja in prepričanja, s

pomočjo katerih je izraţena predvsem njegova osebnostna ter duhovna plat, še

zmeraj tesno povezana s temeljnimi krščanskimi vrednotami in političnimi

prizadevanji. Iz navedenih dejstev je mogoče sklepati o Kocbekovem spoznanju,

da mu politični sodelavci niso zaupali. Zaradi tega je na več mestih nakazano

njegovo veliko razočaranje, še posebej pa občutek, da so ga politično izkoristili,

česar se je najverjetneje sam dobro zavedal, saj je njegova revolucionarna ţelja

bila tako velika, da je pogosto presegala miselne okvire tedanje druţbene volje in

94

nestabilnih razmer, zato je nemalokrat poslušal očitke o tem, da je zaradi svojega

prizadevanja nevaren.

2.4 FILOZOFSKA RAZSEŢNOST KOCBEKOVE POEZIJE

V prejšnjih poglavjih so bile prikazane filozofske značilnosti Kocbekove proze,

esejistike in dnevniških zapiskov, v okviru katerih so bili poudarjeni in

interpretirani zlasti pojmi s področja personalizma, eksistencializma, religije in

etike. Omenjeni pojmi so bili v sklopu posameznih smeri ţe obširneje

predstavljeni, zato bodo v tem poglavju določene filozofske prvine navedene v

obsegu, ki bo Kocbekovo ustvarjanje dopolnil v zaokroţeno celoto. Razseţnost

avtorjeve poezije bo torej obravnavana samo filozofsko.

2.4.1 Zemlja

Zbirka Zemlja (1934) je prva izdaja poezije Edvarda Kocbeka in vsebuje pesmi z

vsakdanjo tematiko iz ţivljenja kmečkega človeka s podeţelja ter dogodke, s

katerimi se posameznik srečuje v svojem vsakdanjiku. Vsebinsko pesmi ustrezajo

zlasti obdobju nove stvarnosti, zato je njihova dejanska filozofska plat

posredovana zgolj na nekaterih posameznih mestih.

Eksistencialije se torej pojavljajo posamezno in so predstavljene v sklopu

problematike smrti in strahu, tudi groze ob spoznanju (»Bojim se samotne omame

/ čakajočega Boga /…/« ali »Moja roka se od ţlahtne teţe trese in od veličastne

groze trepeta in oči so od blestenja solzne, ko kričim spoznanje.«)32

ter bolečine

(»/…/ o, kak me neznani svet boli /…/«). (Kocbek, 1991: 17) Nekatere pesmi

izraţajo občutke posameznikove ujetosti kot posledico determinizma, s tem pa

32

O smrti, grozi in strahu v zbirki Zemlja (1991) Kocbek piše še v pesmih na straneh 15 in 95.

95

tudi nemoč pred Bogom, ki posamezniku pomeni transcendentalno avtoriteto,

zaradi česar se v svojem obupu in občutku zapuščenosti obrača nanj s svojimi

prošnjami:

– »Nevedna ujetost muči nas / suha negibnost veţe nas.« (Kocbek, 1991: 34)

– »V šumenju drevja skriti Bog lovi, / nocoj jetniki smo njegovi vsi.« (Kocbek

1991: 18)

– »Sin ţivega Boga, nemo te kličem, pomagaj / mi v moji ljubezni.« (Kocbek,

1991: 57)

– »Stojim in se ne morem več premakniti, / ne vem, kdo me bo rešil.«

– »Od vseh sem zapuščen.« (Kocbek, 1991: 68)

Posameznik se med drugim zaveda tudi svojega bivanja, ko pravi: »/…/ jaz sem

podarjenost samemu sebi, / zapiram oči, / o ţlahtnost bivanja /…/«, ali »Vem, da

sem Nekaj, sovraţnik Niča, zemlja poklicana /…/«. (Kocbek, 1991: 44) In dalje:

»Radujem se, da sem, kar je, kar hoče biti in bo ostalo.« (Kocbek, 1991: 93) Toda

njegova končnost mu vzbuja negotovost, včasih tudi zaradi Boga (»/…/ moliš v

negotovost /…/« ali »Vračamo se, ne vemo, kdaj se bomo vrnili /…/«)33

in

občutke tesnobe (»Grlica gruli, tesnoba naju prešinja /…/ grlica gruli, tesnoba

naju spreminja in tesnoba me stiska in v trpljenju pretaplja /…/« ter »Pojem hvalo

nedoumnosti, ki nas tesni in razganja /…/«).34

Pregled pesmi iz zbirke Zemlja prikazuje tudi filozofske prvine njihovega

pričevanja. Poudarjene so predvsem eksistencialistične, saj je posameznik zaradi

svojega bivanja najtesneje povezan prav s tovrstnimi pojmi in pojavi, ki mu

pomenijo izhodišče za mnoga vprašanja o bivanjski nejasnosti in tudi odgovore v

obliki rešitev iz stiske in ovir, s katerimi se mora v ţivljenju spoprijemati.

33

Avtor o negotovosti piše tudi v pesmih na straneh 25 in 81.

34 Občutke tesnobe avtor opisuje na straneh 56, 80 in 89. (Edvard Kocbek, Zbrano delo I, DZS,

Ljubljana, 1991)

96

2.2.4 Groza

Zbirka Groza je druga po vrsti, izšla pa je skoraj trideset let po izidu prve, in sicer

leta 1963. Tudi tukaj je vključenih nekaj filozofskih prvin, oblikovanih v

eksistencialistično sporočilo, zaznamovano s tragiko ţivljenjskega izkustva.

Pesmi, naslovljene po pojmih in predmetnosti tega sveta, prepletajo občutke

tesnobe in njenih učinkov na človeka: »Zakaj mi vsakikrat, / ko se korak na poti

ustavi, / zajaše trudni vrat / tesnoba in me zvrtoglavi?« (Kocbek, 1993: 17) Ob

njih se pojavlja še občutek groze (»Vesoljna groza poje /…/« ali »Vzdignimo v

nebo kelihe / vseh stoletij in zavpijmo / grozo smrti v bojne stihe /…/«) in strahu

zaradi sprememb: »Nastaja strah, preprosta srčnost zginja, / kar sva bila, ne bova

nikdar več, / predobro veva: nekaj se spreminja.« (Kocbek, 1993: 18–19) Včasih

pa je podan tudi opis bega pred smrtjo: »Ko sem danes beţal pred smrtjo / in

padal in vstajal in padal / in se plazil po trnju in skalovju / sta mi bili roki enako

krvavi.« (Kocbek, 1993: 42) Čeprav redkeje kakor v zbirki Zemlja, je mogoče tudi

tukaj brati o posameznikovem priznavanju krščanskega Boga in njegove premoči:

»Tisti, ki se igra z menoj / je podrl strani neba / in zmedel mojo smer / in razdivjal

daljave, / njegovo veselje sem.« (Kocbek, 1993: 59) Avtor med drugim piše o

bogato zapuščenem svetu, kar je v eksistencialističnem pomenu mogoče razumeti

kot poudarjanje predmetne in človeške minljivosti. (Kocbek, 1993: 81) Hkrati

govori o občutku, da je individuum veliko več od niča, saj je rojstvo močnejše od

smrti in zato posamezniku na neki način daje bivanjsko večnost, kakor trdi v

pesmi Molitev. (Kocbek, 1993: 111)

97

2.4.3 Poročilo

Zbirka Poročilo je bila izdana leta 1969. Od Zemlje in Groze se razlikuje po tem,

da njena tematska vsebina ne prikazuje podob podeţelskega ţivljenja v primerjavi

s prvo in da je v njej zelo malo eksplicitno izraţenih filozofskih prvin – te je

mogoče najti tudi v navajanju opisov vsakdanjosti, ki se kaţejo v pomenu rutine

in zdolgočasenega ţivljenja.

Posameznik, opisan v pesmih, se zaveda svoje bivanjske končnosti, ki je

neizbeţna in mu ravno zato daje moţnost pristnejšega ţivljenja (»/…/ ţivim svojo

neodtujljivo smrt in ostal bom prostor odsotnosti /…/«), hkrati pa tolaţbo, da je

smrt njegovo bistvo, kar njegovi biti na neki način vendarle daje smisel: »… smrt

je moj pravi jaz, / z njo sem omamljeno jasen /…/«. (Kocbek, 2006: 37–38)

Filozofske prvine se v poeziji najpogosteje uresničujejo v sklopu bivanjske

tematike, in sicer s pojmom determinizma, obsojenosti na ţivljenje (»/…/ obsojen

si na ţivljenje /…/ obsojen si na nesrečno zemljo /…/ obsojen si na pošast /…/«),

povezane s tesnobo, ki pesti ţe otroke (»/…/ otroke muči neznana tesnoba, /

plašijo nas z igrami /…/«) ali celo epistemologije, katere predmet je obravnava

moţnosti posameznikovega védenja (»/…/ ostal sem brez dokaza o svoji pravi

vrednosti /…/«). (Kocbek, 2006: 70–74)

V obravnavani zbirki poezije so filozofske prvine eksplicitno najmanj izraţene,

uresničujejo se zgolj s posameznimi pojmi s področja eksistencializma. Navedeni

verzi predstavljajo njegove običajne teze, s tem pa dajejo vtis posameznikove

zaskrbljenosti zaradi njegove bivanjske določenosti in izraţajo njegovo ţeljo po

čim daljšem ţivljenju, čeprav ga zapolnjuje le vrsta nenehno ponavljajočih se

dogodkov in navad.

98

2.4.4 Pentagram

Zbirka Pentagram je bila prvič v celoti izdana leta 1977, in sicer kot zaključni del

prvega zvezka Zbranih pesmi. Podobno ţe predstavljenim zbirkam tudi pesmi v

tej pripovedujejo o pojavnosti iz vsakdanjega ţivljenja, kar po eni strani sicer daje

vtis mirne vsakdanjosti, čeprav je vsebina ponekod izraţena zelo tragično, saj

temelji na pesnikovem preteklem osebnem vojnem izkustvu.

Filozofske prvine v posameznih pesmih se kaţejo z občutjem groze, povezane z

upanjem, naravo in bitjo:

– »Sredi jutranjega sonca / vse je močnejše od mene, / v grozi večernega konca /

upanje tiho poţene.« (Kocbek, 1993: 116)

– »Ko pa mi duh obstane v tihi lozi, / da čudeţ bivanja zakrije čar, / ko srce

zadrhti v poslednji grozi /…/.« (Kocbek, 1993: 118)

– »Ţe padam v noč in izgubljam ravnoteţje, / srce mi domotoţja meč prebada / in

duh zaplava negotov v brezbreţje, / okrutna groza nad menoj zavlada.« (Kocbek,

1993: 126)

– »/…/ in svet / je za tren / spremenjen / in z grozo zavdan / in ţe sem ujet, / s

kruto močjo / zadrhtim: / Zdaj sem izdan!« (Kocbek, 1993: 135–137)

– »V srcu mi groza / zemlje vrvi, / da blazen polnim temo.«

– »Prazna temá / mi s smrtno tesnobo / spreminja bit, / preveč sem v trohnobo /

telesa zbit.«

– »/…/ v grozo prvega dneva in v slepoto poslednjih jecljanj / med razdivjanimi

prvinami smo zavekali pretresljivo /…/«. (Kocbek, 1993: 149)

– »Bojazen je grozljivi čut / za nebivanje, hkrati pa / zanosno upanje v trajanje.«

(Kocbek, 1993: 157)

– »/…/ ljudje so padli na kolena / in onemeli nad prepadom / grozovitega zla

/…/«. (Kocbek, 1993: 181)

99

Občutje tesnobe se pojavlja tudi v pesmih te zbirke; najpogosteje je izraţena ob

naravnih pojavih, na primer v noči, kar takšno doţivljanje še dodatno stopnjuje

(»Nazadnje se tesnobna noč na dvoje / razkolje in razkrije strašni red /…/« ali

»/…/ ptič se plahutaje opoteka / v vedno bolj tesnobno noč /…/«). (Kocbek, 1993:

123) Tesnoba je med drugim opisana preprosto kot duševni tesnobni nemir.

(Kocbek, 1993: 184) O podobnem je mogoče brati tudi v pesmi Plapolam, kjer je

povezana z ţivalskim motivom: »Jašem na zveri / biti ali ne biti / tesnoba se širi, /

ne morem uiti.« (Kocbek, 1993: 193) Sicer pa posamezniku kljub vsemu še vedno

ostaja upanje in to mu daje moč za vztrajnost v bojevitosti za doseganje

vsakdanjih ciljev in čim daljše ţivljenje: »Iz greha, krivde, smrti in bojazni / se

vzdignem drzen, z upanjem prevzet.«35

(Kocbek, 1991: 125)

Med navedenimi primeri je mogoče najti še motiv stalnega ponavljanja iz pesmi

Začetek, ki spominja na znani mit o Sizifu v pomenu absurda in nesmiselnosti

posameznikovega prizadevanja (»Tolikokrat sem ţe spregovoril, / tolikokrat sem

začel znova, / in še vedno nisem nič povedal.«) ter omembo Martina Heideggerja

(1889–1976), nemškega misleca bíti, in njegove filozofske misli (»Kristus je

besedo naravnal v ljubezen, / Heidegger pa v nič, ki je več od niča /…/«).

(Kocbek, 1993: 147–150)

2.4.5 Ţerjavica in Nevesta v črnem

Zbirki Ţerjavica in Nevesta v črnem bosta predstavljeni skupaj, in sicer zaradi

zelo redke pojavitve filozofskih prvin pri prvi. Obe sta bili v celoti izdani v

drugem zvezku Zbranih pesmi (1977) in sta tematsko podobni prejšnjim, razen

prvi. Značilnost pesmi sta avtorjevo izpovedovanje in premišljevanje o smislu

nekaterih ţivljenjskih pojavov.

35

O upanju pesnik piše tudi v pesmi na strani 157.

100

Pesmi v zbirki Ţerjavica prav tako vključujejo eksistencialije s področja

eksistencializma, med katerimi je tudi bivanje. Avtor ga opiše kot nekaj čistega in

popolnega, hkrati pa kot najkrajši in najgostejši svet, v katerem se sam prav zaradi

stalnosti nenehno spreminja. (Kocbek, 1993: 22) Pri religioznem eksistencializmu

je pomembna tudi prisotnost Boga. Kocbek ga med drugim omenja v pesmi

Molitev, v kateri mu priznava premoč, veličino in svojo lastno izgubljenost med

sebi enakimi bitji. Ve namreč, da je Bog določevalec vseh usod, saj le on biva sam

iz sebe, zato se mu pesnik kot determiniran posameznik popolnoma izroča, kajti

Bog mu bo dal svobodo. (Kocbek, 2008: 76–77)

Bivanje je predstavljeno tudi v zbirki Nevesta v črnem, toda bolj v kontekstu

njegovega konca – strah pred njim lahko premaga le ljubezen: »En sam vsklajeni

hip / ljubezni človeštva / more razgnati prastari / strah pred smrtjo.« (Kocbek,

2008: 90) Kocbek v pesmi Slovo piše o posameznikovi nevednosti in

nedognanosti o zadnjem odhodu v večnost. (Kocbek, 2008: 90) Z bivanjem pa je

mogoče ponovno povezati občutek ujetosti. V pesmi Odprta so vsa vrata avtor

opisuje preganjanje kot najstrašnejši beg pred samim seboj in najbolj usodno

ujetost. (Kocbek, 2008: 83) V Varljivi umišljenosti pa zatrjuje, da nihče ni

svoboden. (Kocbek, 2008: 177) Toda posameznik kljub temu teţi k lastni

neomejenosti, zato je ena od moţnih rešitev poetično izraţanje, saj med drugim

daje moč za upor in zmoţnost preţiveti v sodobnem svetu nasprotij. (Kocbek,

2008: 190–191)

101

2.4.6 Sinteza

Predstavitev poezije Edvarda Kocbeka podaja kratek opis filozofskih značilnosti

iz pesniških zbirk, izdanih v času njegovega ţivljenja. Interpretacija temelji

izključno na prikazu pojavitve filozofskih prvin s področja eksistencializma, saj je

bilo po preučevanju ugotovljeno, da so prikazane prav tovrstne eksistencialije.

Filozofske prvine se tako uresničujejo v sklopu bivanjske tematike, ki pa je v

večini izpovedana na ravni religioznosti, zato so vključene zlasti eksistencialije

tesnobe, strahu, negotovosti, posameznikovega determinizma in svobode pa tudi

upora, upanja in absurda ter pojem Boga.

102

3 EMPIRIČNI DEL

V drugem delu diplomske naloge bo predstavljena podrobna analiza besedilnega

sloga pri Edvardu Kocbeku. Temeljila bo na noveli Črna orhideja, njena

interpretacija pa bo podana na mikro- in makrostrukturni besedilni ravni. Z vidika

besediloslovja bodo opredeljene besedilne značilnosti in zgradba ter podani

kriteriji določanja, potrebni za uresničevanje pogojev posameznega tipa besedila.

Nato bo predstavljeno poglavje o lastnostih umetnostnega besedila, vsebovalo bo

obravnavo tematske sestave, slogovnih postopkov, ki se v izbranem tekstu

pojavljajo, prvine zunanje sestave, deiktična sredstva in deskripcijo ter

eksplikacijo anaforičnih in kataforičnih odnosov. Empirični del bo sklenjen s

segmentoma o slogovnosti – predstavljene bodo ugotovitve na osnovi sondaţne

raziskave – in z mikrokompozicijsko analizo na oblikovni ravnini, ki bo podana

tako v sklopu oblikoslovja kot skladnje, in sicer z razvrstitvijo sklonov in povedi

ter interpretacijo s prikazom delovanja besedilnih sredstev v besedilu.

Predstavljena bo še shema besednovrstne pogostnosti z opredelitvijo nominalnega

in dinamičnega sloga.

3.1 BESEDILOSLOVJE

Besediloslovje je ena izmed vej jezikoslovja, predmet njenega raziskovanja je

besedilo, ki se začne pri njegovi najmanjši enoti, povedi, in nadaljuje do celotnega

besedilnega sporočila. S tem področjem jezika so se aktivneje začeli ukvarjati v

sedemdesetih letih dvajsetega stoletja na osnovi ugotovitve strukturalističnih

jezikoslovcev, da zgolj na povedni ravni preučevanje in pojasnjevanje različnih

(na primer deiktičnih) jezikovnih sredstev ni moţno, saj je izvedljivo šele v

kontekstu. (Unuk, 2006) V sklopu tega področja je besedila mogoče obravnavati

na stopnji nastajanja ali na osnovi značilnosti zgradbe ţe oblikovanega besedila,

med katere spadajo tako zunanje (na primer dolţina in razčlenjenost besedila) kot

103

notranje lastnosti, na primer tema, sporočevalni postopki in drugo. (Toporišič,

1992: 6–7)

3.1.1 Besedilo

Jezikoslovje sicer podaja več moţnih razlag o tem, kaj oziroma kakšno naj bi bilo

besedilo, skupno vsem definicijam pa je to, da za osnovo svojega preučevanja

upoštevajo besedilo. (B. Hovnik, 2010: 18) To je v določenih primerih lahko

podano tudi z eno samo povedjo, na primer pri rekih in pregovorih. (Toporišič,

1992: 6) Ob tem je potrebno dodati, da je besedilo rezultat sporočevalčeve

zavestne in namerne govorne ali pisne dejavnosti. (Unuk, 2006) Je torej sporočilo,

izraţeno s sredstvi jezika, hkrati pa pomeni jezikovno enoto komunikacije – po

kriterijih upovedene predmetnosti in intencionalnosti je besedila mogoče razvrstiti

v stalne sporočanjske oblike, besedilne vzorce, ţanre in vrste. (R. Zadravec-Pešec,

2010: 18) Za zagotovitev jasnosti besedila mora le-to biti smiselno, razumljivo, z

jasno temo in namenom, torej takšno, da se posamezni skladenjski in pomenski

deli medsebojno formalno oziroma pomensko logično navezujejo. Njegova

izpopolnjenost je uresničena takrat, kadar vsebuje določene okvirne sestavine,

torej uvod, jedro in zaključek, a z moţnostjo njihove variantnosti. (Unuk, 2006)

3.1.1.1 Zgradba besedila

Besedilno zgradbo je mogoče preučevati na dveh ravneh:

1) na ravni mikrostrukture: sem so uvrščene pravopisne, slovnične in

slovarske lastnosti;

2) na ravni makrostrukture: ta vključuje tematsko, namensko in zunanjo

zgradbo ter okoliščine besedila. (B. Hovnik, 2010: 18–19)

104

3.1.1.2 Kriteriji besedilnosti

Besedilo je temeljni dejavnik komunikacije in sestoji iz jezikovno-tematske

strukture. Wolfgang Dressler (r. 1939), avstrijski profesor jezikoslovja na dunajski

univerzi, navaja, da ga je mogoče preučevati z vidika sedmih kriterijev

besedilnosti.36

To so:

1. Kohezija: je površinska povezanost besed in besednih nizov oziroma

besedilna povezanost.

2. Koherenca: pomeni preplet elementov besedila v besedilno pojavnost.

3. Namernost ali intencionalnost: izraţa sporočevalčev namen.

4. Sprejemljivost: odvisna je od prejemnika.

5. Informativnost: stopnja njene učinkovitosti je odvisna od

sporočevalčevega in prejemnikovega zunajjezikovnega védenja o svetu.

6. Situacijskost: pri sporočanju morajo biti upoštevani dejavniki

relevantnosti, to je njihova pravilna izbirnost, sicer besedilo v določeni

situaciji ni ustrezno.

7. Medbesedilnost: gre za izbirnost uporabe določenih tipov besedila, ki jih

sporočevalec ali prejemnik ţe poznata in so podobna aktualnemu besedilu.

1. Kohezija

Pojem spada na področje mikrostrukture in pomeni površinsko povezanost enot

besedila. Kohezija je princip, po katerem so omenjene prvine medsebojno

povezane na površini besedila. Ta sredstva so konektorji ali povezovalniki – to so

deiktični izrazi, ujemanje morfemov v glagolu, priredne zveze, pojavitve prve

besede v povedi, intonacije, nadpomenke, podpomenke in drugi. (Unuk, 2006)

36

Dressler o kriterijih besedilnosti piše v svoji knjigi Uvod v besediloslovje (1992), in sicer v

poglavjih na straneh od 41 do 146.

105

2. Koherenca

Pojem se nanaša na makrostrukturo in pomeni soodvisnost ali vsebinsko skladnost

(povezanost) besedila, ki se dosega s posredovanjem teme in časovnim,

prostorskim ter z logičnim zaporedjem delov besedila. Formalno se izraţa kot

raba deiktičnih izrazov (zaimkov, členkov), ki kaţejo na omenjeno zaporedje, in

kot raba drugih izrazov, ki izraţajo prostor, čas in funkcijo. Namen spojenosti

besedila ali soodvisnosti je besedilna tematska enotnost. Pojavnost se nanaša na

pomensko (semantično) ravnino. Natančen termin, s katerim bi bilo mogoče

izraziti pojavnost koherence, bi se moral glasiti tematska enotnost – vsaka vrsta

stavka mora delovati kot minimalna informacijska enota, povezana z enim od

stavkov v prejšnjem besedilu. Enotnost teme se dosega:

– s ponavljanjem v zaporedju teme ali reme ali njunih delov, in sicer s členom, ki

je neposredno spredaj;

– z izpeljavo (derivacijo) člena, ki pripada temi ali remi;

– s ponavljanjem sestavnikov člena, ki ni neposredno spredaj;

– s ponavljanjem teme ali reme ali izpeljave tega kot sekvenca ali zaporedje

predhodnih stavkov. (Unuk, 2006)

3. Intencionalnost

Ta kriterij je pomemben zlasti z vidika sporočevalca, saj je njegov namen s

sporočanjem doseči zastavljeni cilj, to je z vsebino povedanega vplivati na

naslovnika. Za sporočevalčevo uspešno doseganje namere mora biti uresničeno

upoštevanje kohezijskega in koherentnega kriterija, sicer je dobra, to je razumljiva

in smiselno logična komunikacija upočasnjena ali celo onemogočena.

106

4. Sprejemljivost

Pri tem kriteriju je pomemben vidik prejemnika oziroma njegovega stališča v

procesu sporazumevanja – to pomeni, da mora ta v oţjem smislu dano besedilo

sprejeti na ravni kohezije, koherence in uporabnosti. Če pa je njegova

sprejemljivost razumljena v smislu zmoţnosti prepoznavanja določenega tipa

besedila, torej njegovega dojemanja bistva in smisla, mora potemtakem njegovo

dojemanje izhajati ţe iz samega besedila in okoliščin. (Dressler, 1992: 95)

5. Informativnost

S tem kriterijem je podana stopnja novosti informacije ali prejemnikove

(ne)pričakovanosti ob besedilnem sprejemanju določenih predstavitev, vezanih na

vsebino sporočanja. (Dressler, 1992: 101) Informativnost je v besedilu večja ali

manjša. Tako je pri prvi obravnavi teţavnejša, kar lahko včasih sporazumevalno

uspešnost tudi upočasnjuje, pri drugi obravnavi pa je kljub kratkosti besedilnega

sporočila kriterij informativnosti izpolnjen, a v takšnih primerih je vsebina

dolgočasna, zaradi česar se prejemnik lahko odloči za njeno zavrnitev. (B.

Hovnik, 2010: 22)

6. Situacijskost

Dressler v svojem Uvodu v besediloslovje (1992) piše, da: »Izraz situacijskost

uporabljamo kot splošno oznako za tiste dejavnike, ki besedilo naredijo

relevantno za posamezno situacijo, v kateri neka pojavitev nastopi; velja bodisi za

situacijo, ki obstaja v tem trenutku, bodisi za situacijo, ki se jo da rekonstruirati.«

(Dressler, 1992: 116) Navedeno v istem viru ponazori s primerom napisa na

prometnem znaku ob cesti – Ustavi / delo na cesti –, ki naj bi ga prejemniki, torej

107

vsi takratni udeleţenci v cestnem prometu, razumeli pravilno, in sicer tako, da bi

ob delovni oviri ustavili svoje vozilo in ne v pomenu zaustavitve dela.

Razumevanje je tako rezultat prejemnikovega dojemanja danih okoliščin.

(Dressler, 1992: 10)

7. Medbesedilnost

Gre za poznavanje različnih tipov besedil. Takšno predznanje je v

sporazumevanju pomembno zaradi aktualne prepoznave in uporabe določene vrste

besedila v sporočanju. Dressler navaja, da je takšno védenje uporabno v procesih

posredovanja oziroma vključevanja trenutnih ciljev in prepričanj udeleţenca v

komunikacijski model, kar je mogoče ponazoriti s primerom prevodov antičnih

besedil. »Večji kot je presledek med uporabo danega besedila in uporabo poprej

znanih besedil in večje kot so v tem času obdelovalne dejavnosti, večje je

posredovanje.« (Dressler, 1992: 128) Pri nekaterih tipih besedila, kot so ocene,

kritike, parodije, polemike, mora sporočevalec nujno upoštevati predhodna

besedila, medtem ko jih mora za uspešno razumevanje poznati tudi naslovnik. (B.

Hovnik, 2010: 23)

3.2 ZNAČILNOSTI UMETNOSTNEGA JEZIKA

Umetnostni jezik je ena od funkcijskih zvrsti, ki se od preostalih (na primer

publicističnega, strokovnega, praktičnosporazumevalnega jezika) razlikuje po

svoji raznovrstnosti uporabe prvin vseh jezikovnih ravnin, kar je značilno zlasti za

jezik poezije, pa tudi proze in dramatike. Namen te zvrsti jezika je predvsem

ustvarjanje fiktivnega sveta, ki si ga ob branju vsakdo interpretira po svoje, in

sicer glede na lastna stališča ter individualno ţivljenjsko izkustvo. Podajanje

dokumentirane stvarnosti ima pri tej jezikovni zvrsti manjši pomen, saj je med

108

drugim njen cilj svojevrstno ubesedovanje oziroma poustvarjanje dejanskosti

ţivljenja posameznikov, ta pa je s svojimi specifičnimi lastnostmi vpeta v

enkratno in neponovljivo umetniško besedilo, ustvarjeno zaradi podajanja

raznovrstne estetskosti. (Toporišič, 2000: 31)

Publicistični in praktičnosporazumevalni jezik sta v podajanju stvarnosti precej

omejena, umetnostni jezik pa je, tudi zaradi široke tematske izbirnosti, skoraj

neomejen – umetnik namreč realnost upodablja z uporabo in prepletanjem vsega

spektra zgradbenih ter drugih lastnosti zvrsti, s čimer pri prikazovanju ţivljenja

umetnosti jezik hkrati dobiva še (pogosto navzven izraţene) likovne značilnosti.

Jezik umetnostnih besedil se najbolj razlikuje od strokovnega – ta ima namreč

najmanj moţnosti za različno uporabo jezikovnih ubesedovalnih potencialov,

medtem ko umetnostni dopušča inovativno uporabo neobičajnih besednih zvez in

novotvorb (te so zelo očitne zlasti v poeziji, kjer je zastopano razmerje med

majhno količino besed in veličino izraţenega) ter pogosto menjavanje

umetnostnih slogov. (Toporišič, 2000: 31–32) Bistvo umetnostnih besedil je

bogatenje človekove duševnosti in miselnega sveta. (Toporišič, 1992: 340)

3.2.1 Tematska zgradba

V publikaciji Šolske ure besediloslovja (1994) je pojem besedila opredeljen kot

omejena zapovrstnost jezikovnih znakov, ki mora biti koherentna in mora

prikazovati sporazumevalno dejavnost, hkrati pa imeti sporočilno vlogo in s tem

opravljati določeno funkcijo. (S. Hudej, 1994: 10)

Drago Unuk (r. 1962), doktor jezikoslovnih znanosti, opredeli temo kot »…

kognitivni korelat izseka pojavnosti, na katero se besedilo navezuje. Tak korelat

predstavlja zgoščeni izraz tega izseka. Razvita podoba teme je referenčna vsebina.

Tema je jedrni del vsebine besedila: kognitivna kondenzacija besedila.« (Unuk,

109

2006) Njene zgradbene prvine razvijanja so propozicije, ki jih pisec besedila pri

zgoščevanju propozicijskega umevanja referenčnega izseka posplošuje in

abstrahira. Temo je torej mogoče izenačiti z globalno propozicijo, abstrahirano iz

sekvenc propozicij. Takšna globalna propozicija se označuje kot

makrokompozicija, v nasprotju z mikrokompozicijami kot zgradbenimi prvinami.

Tema besedila je torej enaka makrokompoziciji, ki jo je (kadar v naslovu ni

eksplicitno označena) mogoče prepoznati na podlagi izhodišč kot svojevrstnih

pravil v razvijanju teme (vidik tvorca besedila) in pravil kondenziranja ali

reduciranja razvite teme (vidik prejemnika). (Unuk, 2006)

V nekaterih besedilih je več tem. V takem primeru prejemnik intuitivno opredeli

eno izmed tem kot glavno oziroma osnovno. Tematska hierarhizacija se določa na

podlagi dvojega:

– z upoštevanjem tega, katera tema je odvisna od druge teme glede na globalno

razumevanje besedila, in sicer v primerih, ko prevladuje ista tema, ker implicira

propozicijo celotnega besedila, katera druga v istem besedilu pa je podrejena, ker

se njena vsebina dotika zgolj dela propozicije;

– glede na to, katera tema se prednostno povezuje s funkcijo besedila. Glavna

tema je tista, ki je oţje povezana z vlogo besedila, oziroma tista, ki je z njo

neposredno motivirana. V primeru dveh enakovrednih tem je potrebno glavno

temo opredeliti v skladu s tem, kako se neka tema bolj ujema z vlogo besedila v

primerjavi s katero drugo temo ali z več drugimi temami. (Unuk, 2006)

Razvijanje teme pomeni razvijanje misli in nizanje razčlenjenih komponent, pri

čemer je rezultat zaporedje tematskih komponent, ki predstavljajo vsebinski obseg

besedila kot celote in enake logične odnose v temi. Vsebinska kvantiteta besedila

se nanaša na pojavnosti kdo, kje, kaj, kako, rezultat dejanja ali stanja in drugo,

logični odnos pa se nanaša na posledice, rezultat, dejanje in podobno. Zaporedje

tematskih sestavin se pokriva z logično strukturo (na primer specifikacija dejanja

ali stanja – stvarna posledica – (potencialno) osebna posledica). Isto temo je

110

mogoče razvijati na več načinov: tipični osnovni so pripovedovalni (narativni),

opisovalni (deskriptivni), razlagalni (eksplikativni), utemeljevalni

(argumentativni) in obveščevalni (informativni), izraţajo pa osnovne tematske in

miselne lastnosti besedila. Vsak od načinov razvijanja teme je povezan z

določenim ubeseditvenim načinom oziroma s slogovnim postopkom. (Unuk,

2006)

V zvezi s tem Matjaţ Potrč (r. 1948), slovenski analitični filozof, v svoji knjigi

Jezik, misel in predmet (1988) piše, da je vsebine notranjih stanj, kot so na primer

miselna stanja, mogoče opredeliti s pomočjo predmetov, kajti te mentalne vsebine

se nanašajo na konkretne predmete. (Potrč, 1988: 224)

Pri vsakem sestavljanju stavka oziroma besedila mora biti poleg teme določena

tudi rema, torej to, o čem se bo pisalo in kaj se bo o tem povedalo, pri tem pa je še

zmeraj teţko natančno določiti pojavitveno enakovrednost, in sicer zaradi

nadrejenosti nekaterih tem in posledično njihove hierarhičnosti. Površinsko je

tema izraţena v obliki izraza ali niza izrazov, in sicer ob izpolnitvi dveh pogojev:

– prvič, tema, ki se pojavlja kot izraz, mora predstavljati določen predmet, to je

zunajjezikovno pojavnost;

– in drugič, izraţena tema mora omogočiti enoznačno razlikovanje določenega

predmeta od drugih predmetov, in sicer tako, da ga je mogoče jasno in enoznačno

prepoznati. (Unuk, 2006)

Tema je lahko izraţena tudi kot pojavitev indeksov, skupnih ali občnih imen,

raznovrstnih opisov; tematski izrazi so v stavku izbirni. Kljub izraţenosti teme (ki

sicer ne sovpada zmeraj s stavčnim subjektom, saj lahko nastopa tudi v vlogi

reme) pa se ta pri enotnosti tematskih izrazov pojavlja kot posredno podana, torej

za stavčnimi strukturami. (Unuk, 2006)

111

Tudi rema je del tematsko-rematske strukture. V stavku zastopa podane novosti –

v primeru menjavanja izhodišča je rema del jedra, jedro pa novost, ki jo

sporočevalec predstavlja. (B. Hovnik, 2010: 31)

Za obravnavo je izbrano besedilo Edvarda Kocbeka Črna orhideja. Glavna tema

je izraţena posredno, z asociacijo predstavlja zgolj izrazitev lastnosti ene od

glavnih oseb. Besedna zveza v naslovu pomeni vrsto roţe – Katarinin šal Gregorja

namreč spominja na vonj črne orhideje – najverjetneje gre za metaforično

izrazitev (podobo) osrednje osebe, ki pooseblja prefinjeno (črna) lepoto roţe

(orhideja).

3.2.1.1 Namen sporočevalca in tematskost

Vsako besedilo ima svoj namen. Sporočevalec ga izreče ali zapiše s ciljem

vplivati na naslovnika, to je: ga o čem prepričati oziroma pridobiti njegovo

soglašanje s tezami ali argumenti, ki so bile med sporočanjem navedene, ali zgolj

pritegniti njegovo pozornost. Pri tem, torej v umetnostnih besedilih, prevladuje

izrazna vloga, medtem ko je informativna oziroma predstavitvena prisotna v

manjši meri. Za doseganje ţelenega namena mora sporočevalec izbrati ustrezna

jezikovna sredstva na različnih ravneh in tip besedila, svojo namero pa lahko

izrazi eksplicitno ali implicitno, toda pri slednjem je uspešnost razumevanja

odvisna od naslovnikovega poznavanja teme oziroma njegove vednosti o dani

temi in zmoţnosti za prepoznavanje vsebinskega smisla. (B. Hovnik, 2010: 36)

Novela Črna orhideja spada k tipu umetnostnega besedila. Zanj je značilno

prevladovanje izrazne in predstavitvene vloge, zato se tudi tukaj pojavljata

predvsem izrazna in predstavitvena funkcija (hkrati pa zaradi narave jezika

tovrstnih besedil še estetska). Gre za izraţanje sporočevalčevega odnosa do

izbrane teme oziroma za umetnostno podajanje njegovega védenja o dogodkih in

112

osebah, opisanih v noveli. Sporočevalec ţeli s primeri likov glavnih oseb, in sicer

vojaka Gregorja, ujetnice Katarine in drugih v tovarišiji, prikazati konkretne vojne

dogodke in opozoriti na tovrstno problematiko, katere snov je vzeta neposredno iz

časa druge svetovne vojne.

Z uporabo izbranih jezikovnih sredstev avtor oziroma sporočevalec svoj namen

izraţa posredno, a tako, da naslovnik besedilo razume, in neposredno, kar se kaţe

z uporabo glagola, zlasti v določenih delih besedila, v katerih gre za implicitno

ali/in eksplicitno izraţanje miselnih korelacij s področja filozofije.

Mikrokompozicija

3.2.1.2 Narava predmeta (teme)

Gre za jezikovno (besedno) izrazitev teme in za obravnavo rabe oziroma izbora

leksike, preučevanje bo torej v sklopu mikroravni; ugotavlja se naslednje:

– nominalnost ali poimenovalnost,

– raba besed tujega izvora,

– odstotek najpogosteje uporabljenih besed in pojavitev mesta pridevnika,

– ekspresivnost besedja in

– variabilnost njegove rabe.

1. Nominalnost:

je izrazitev poimenovalne funkcije jezikovnih sredstev (predmetnosti, pojavnosti,

dejanja, pojmovnosti, odnosnosti in umišljenosti). (Unuk, 2009)

113

2. Raba besed tujega izvora:

Zaradi preseljevanja ljudi v drugače govoreče okolje je tudi jezik postal

raznovrsten, med drugim v nekem konkretnem jeziku pomaga pri poenostavljanju

in poenotenju ter posledično k laţjemu razumevanju na področju medjezikovnega

srečevanja in komuniciranja.

Drago Unuk v delu Osnove sociolingvistike (1997) piše, da je s takšnimi

medkulturnimi stiki povezan strokovni izraz »onomasiološke luknje«, s katerim se

v širokem pomenu označuje kulturne, materialne in duhovne pojave, ki jih v

določeni sociokulturni skupnosti izvorno ni, vendar se zaradi stikov med

skupnostmi pojavljajo tudi v tem novem sociokulturnem okolju. To

pomanjkljivost je mogoče odpraviti z dvema oblikama jezikovnega delovanja, in

sicer s prevzemanjem ter s tvorjenjem novih besed. »Slovenci smo večino

prevzetih besed, tudi večino grško-rimskih in francoskih jezikovnih sredstev,

dobili prek nemščine. Največ prevzetega besedja imamo iz mednarodnega izrazja,

to je po grško-latinskih podstavah, veliko ga je iz nemščine in francoščine,

srbohrvaščine, ruščine, češčine in angleščine, nekaj tudi iz italijanščine,

furlanščine in madţarščine. Prevzemali smo glede na prostorski, zgodovinski in

kulturni stik z drugimi skupnostmi.« (Unuk, 1997: 16–17)

Takšna prevzemanja pa tvorci besedil prenašajo tudi v umetnostni jezik. V noveli

Črna orhideja se pojavljajo besede romanskega, latinskega in grškega izvora,37

in

sicer v devetinšestdesetih različnih primerih, kar predstavlja 0,92 % deleţ glede na

seštevek analiziranih besed. Med njimi so najpogostejši vojaški izrazi:

37

Veliki slovar tujk, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana, 2002.

114

Besede tujega izvora in njihove oblike

Število ponovitev

(z) bataljon/-ove/-om/-a/-skega, fr. 11, 1, 2, 1, 1

marš, fr. 1

municija/-o, lat. 1, 1

rafal, fr. 1

avion, fr. 1

(z) intimnost/-jo, lat. 1, 1

melodija/-o, gr., lat. 2, 1

narod, rus. 2

profil, lat./ital. 2

legitimacija/-ij, nlat. 2, 1

dokument, lat. 1

gestapo/-vec/-vca, nem. 1, 1, 1

motoriziran; motorji, lat. 1, 1

komisar, fr. 10

komandant/-a/-ove, fr. 8, 1, 1

cigareta/-e/-i/-o; cigaretni, fr. 3, 1, 1, 1, 2

oficir, nem. iz nlat. 2

patron, lat. 1

cirkuška, lat. 1

atrakcija, lat. 1

disciplina, lat. 1

amazonka, gr. 1

tobak, stnem., angl. 1

mitraljez, fr. 1

panika, fr. iz gr. 1

115

profesor, lat. 1

konstruktor, lat., nem. 1

politkomisar, lat. iz gr. + fr. 1

elipsa/-e, gr. 1, 1

matematična, gr., lat. 1

retorična, lat. 1

moveo, ergo sum; lat. 1

cogito, ergo sum; lat. 1

ornamenta, lat. 2

hiperbola, gr. 1

magnetično; magnetizem, lat.;

magnetnica, lat. iz gr.

1, 1,

1

s komandirji, shr. iz angl. 1

(razpored) karavane, fr. 1

(Chopinovo) polonezo, fr. 1

(Mozartovo Malo nočno) muziko, nlat. 1

vestalki, lat. 1

(sovraţnikove) hajke, shr. 1

baterija, fr. 1

patrol/-a/-o, angl. 1, 1, 3

eksplozije, nlat. iz lat. 1

paviljona, fr. 1

(Meštrovićevo) kariatido, gr. 1

(Leninovega) empiriokriticizma, gr. 1

orchidea nera, lat.; orhideja, fr. iz gr. 1, 2

meteorji, gr. 1

kometi, gr. 1

116

bunker, angl. 1

kvaliteten, lat. 1

z bajonetom, fr. 1

(s), (ob) kolone/-i, ital. iz lat. 2, 1

harmonika/-o, nem. iz lat. 2, 1

punca, nem. iz lat. 1

deklamacij (mn.), lat. 1

(spremenil v) paţa, fr. iz nlat. 1

faraonske (kraljične), lat. iz gr. 1

(na) frontah, nem, fr. iz lat. 1

encijan, nem. 1

(v) kabini, fr. iz lat. 1

industrijskega (mesteca), fr. iz lat. 1

fotografijo/-Ø, angl. 1, 1

čutarica/-o, tur. 1, 1

porcelan, ital. iz nlat. 1

krajcar, nem. 1

partizan/-a (dv.)/-i/-e/-ov (mn.)/-u/-ih/-sko/-stva,

je partizanil, fr. iz ital.

6, 3, 3, 2, 3, 5, 1, 2, 1,

1

Tabela 1: Prikaz pogostnosti besed tujega izvora

Med besedami tujega izvora prevladujejo izposojenke, uporabljene pa so tudi

tujke (označujejo priimke skladateljev) in citati iz latinskega jezika. Vloga nabora

besed tujega izvora v besedilu je teţnja po razširjanju izraţanja in pestrosti

poimenovanj. V noveli Črna orhideja se pojavljajo različna predmetnopojmovna

področja, na primer botanika in matematika, najpogosteje pa področje vojaštva.

117

Pri tem gre za prevzete prvine civilizacijskega in kulturnega področja, z vidika

jezikoslovja torej za tako imenovane onomasiološke luknje, ko se skupaj s

pojavnostjo iz drugega kulturnega okolja prevzame tudi poimenovanje. Sama

pojavitev je v znotrajbesedilnem okolju tuja in drugačna – dvojnost (dihotomija)

se izraţa tudi na ravni besedišča, in sicer v poimenovalnosti. (Unuk, 2009)

3. Odstotek najpogosteje uporabljenih besed in pojavitev mesta pridevnika:

pri tem je bila preučevana raba epitetonov ali pridevkov, torej besed, ki kaj

natančneje označujejo. Za ugotavljanje epitetoneze je bil najprej določen odstotek

najpogostejših besed in nato mesto pridevnika. Rezultat je bil dobljen na podlagi

sondaţne raziskave: besedilo je bilo potrebno vsebinsko razdeliti na okvirne

sestavine (ves uvod – 4,5 strani, v jedru vsako tretjo stran od strani 187 do 254,

kar je skupaj 22 strani, in konec – 0,3 strani oziroma en odstavek), saj jih je

mogoče razdeliti na podlagi vsebinskih prehodov. Analizirani sta bili 7402 besedi.

Analiza bo izvedena po besednih vrstah, in sicer po deleţih v posameznem delu

besedila, torej na začetku, v jedru in na koncu, s katerimi bo v preučevanih delih

podan inventar besednih vrst in njihova frekvenca (pogostnost).

V besedilu so zastopane vse besedne vrste razen medmeta:

118

ZAČETEK BESEDILA (od strani 183 do 187)

Besedna vrsta Število besed

Glagol 491

Samostalniška beseda 372

Pridevniška beseda 174

Predlog 152

Veznik 127

Prislov 97

Členek 35

Povedkovnik 3

SKUPAJ: 1451

Tabela 2: Prikaz zastopanosti posamezne besedne vrste na začetku besedila

JEDRO BESEDILA (od strani 187 do 254)

Besedna vrsta Število besed

Glagol 1938

Samostalniška beseda 1584

Pridevniška beseda 670

Predlog 535

Veznik 491

Prislov 402

Členek 262

Povedkovnik 11

SKUPAJ: 5893

Tabela 3: Prikaz zastopanosti posamezne besedne vrste v jedru besedila

119

KONEC BESEDILA (stran 254)

Besedna vrsta Število besed

Glagol 23

Samostalniška beseda 15

Pridevniška beseda 7

Predlog 7

Veznik 3

Členek 2

Prislov 1

Povedkovnik 0

SKUPAJ: 58

Tabela 4: Prikaz zastopanosti posamezne besedne vrste na koncu besedila

Analiza je pokazala, da je največji odstotek besed pri glagolu, nato pa pri

samostalniški in pridevniški besedi. Razmerje med zadnjima kaţe, da sklop

samostalniške besede prevladuje nad pridevniškim – raba epitetonov torej ni tako

pogosta, zaradi tega je označevanje natančne objektivnosti in kvalificiranje

manjše.

4. Ekspresivnost leksike:

ekspresivnost je izraţanje stopnje kvalificiranja, to je vrednotenja. Gre za

uresničevanje potencialnih moţnosti, kot obstajajo v jezikovnem sistemu, prav

tvorčev izbor iz variabilnosti pa tvori tudi stopnjo in način kvalificiranja

predstavljene pojavnosti v besedilu ali odnosa do nje same. Je vidik tvorca

besedila (v samem besedilu je to mera subjektivnosti). Ekspresivnost je lahko

izraţena z obliko (z jezikovnim sredstvom, na primer stop-ic-a-ti), s pomenom ali

z obojim, to je v sobesedilu. Pri slednjem načinu izraţanja ekspresivnosti dobi ta

120

takšen pomen samo v kontekstu, sicer je izbira rabe besed nezaznamovana.

(Unuk, 2009)

Primeri iz novele Črna orhideja

Ekspresivnost, izraţena s pomenom:

»Hrupno je telebnil, dekle se je sunkovito obrnilo in nato skočilo v rešilni beg.«

(Kocbek, 1951: 191)

Sobesedilno izraţena ekspresivnost:

»Gregor je privihral do nje, tudi njega so zapuščale sile, bolečina v gleţnju mu je

povzročila krče, da je s steklenimi očmi in z divjo roko segel po njej.« (Kocbek,

1951: 192)

»“Strašen človek si,” je bruhnilo iz nje.« (Kocbek, 1951: 201)

»“Sakramensko si ju! /…/ Mislim, da si podrl imenitno ţival.”«38

(Kocbek, 1951:

209)

»Tudi drugi so se začeli prebujati, štorkljanje in zadevanje v temi so začeli

spremljati kratki šaljivi in osorni stavki: “Zadaj nimam oči!” “Česa si se napil?”

“Hvala, lahko še enkrat.” “Tele, ali vime iščeš?” Eden izmed njih pa je tiho

zavrisnil:“Bedak, saj nisem punca!”« (Kocbek, 1951: 239–240)

5. Variabilnost (spremenljivost) rabe leksike:

gre za ugotavljanje rabe nepričakovanega, drugačnega oziroma kontrastnega

besedja od tistega v vsem besedilu, to je takega, ki razumljivost besedila manjša.

Sem spadajo tudi arhaizmi, neologizmi ali vključevanje tujejezičnih izrazov, na

primer latinskih. Iz analize je bilo ugotovljeno, da je v besedilu uporabljenih več

besed tujega izvora, vendar so zapisane in dodane tako, da so bralcu popolnoma

razumljive. Za izjemo je mogoče šteti naslove literarnih del in skladb (Chopinova

38

Besedna zveza »imenitna ţival« se nanaša na ujetnico Katarino.

121

poloneza, Griegova Pesem brez besed, Meštrovićeva kariatida), vendar niti te

niso uporabljene v smislu, ki bi bistveno zmanjševal bralčevo razumevanje

besedila. Novela Črna orhideja ni variabilno besedilo, saj je deleţ besed tujega

izvora šele 0,92 % v primerjavi s celoto (7402), a variabilnost je izrazita v

konkretnem sobesedilnem okolju, v katerem se tak leksem pojavi.

3.2.1.3 Slogovni postopek

Pri slogovnih postopkih gre za moţnosti izbire danih pravil določenih načinov

pisanja, ki jih je mogoče doseči z rabo specifičnih jezikovnih sredstev.

Pripovedovanje

S pripovedovalnim postopkom tvorec besedila objektivno podaja realna dejstva o

dogajanju po časovnem zaporedju, obenem je pomembna tvorčeva pozornost na

zapovrstnost razvoja in/ali minevanja poteka dogodkov in pojavov oziroma

njihovega spreminjanja. Pri umetnostnih besedilih je mogoče razlikovati med

potekom samega dejanja ali pripovedovanja o dejanju. Izbira pripovedovalnega

načina tvorcu besedila nudi veliko moţnosti za razvijanje teme, njegova

značilnost pa je tudi močna kohezivnost – doseţena je ţe s trajanjem oziroma

povezanostjo dogajalnega poteka. Ta tip slogovnega postopka načeloma vsebuje

vse tri okvirne sestavine – uvod, jedro, zaključek –, ki si sledijo po navedenem

vrstnem redu in so lahko tudi poljubno razvrščene ali se lahko premeščajo glede

na ustaljeno zaporedje (zlasti v prostem govoru), na primer z neposrednim

vstopom v dogajanje (znotraj besedila se največkrat premešča uvod). Tvorec

lahko s svojim pripovedovanjem izraţa osebni odnos do dane teme, zato je s tem

postopkom temo mogoče predstaviti linearno, pasasto, paralelno ali okvirno, pri

čemer je prvi tip najbolj pogost v starejših epskih delih, drugi v sodobnejših

122

umetnostnih (ni več značilnega časovnega podajanja dejstev), tretji, to je paralelni,

je značilen za prosto pripovedovanje, in okvirni za pripoved, pri kateri se tvori

dogajalni okvir, vanj pa so vključene pripovedi z epizodnimi lastnostmi. Postopek

pripovedovanja je uresničen takrat, kadar so povedi medsebojno dobro spete,

hkrati pa je uporabljen dramatični sedanjik ali preteklik, skupaj z ţivo in

zaznamovano leksiko. Pripovedovanje je pogosto v proznih umetnostnih,

publicističnih in praktičnosporazumevalnih besedilih; zelo natančno podajanje

časovnega zaporedja pomeni čisti narativni slog in ima lastnosti kronike. (Unuk,

2006)

Razlaganje

Pri eksplikativnem slogu se sporočevalec osredotoči na določeno dejstvo oziroma

pojav ali na razmerje med pojavi in njihovimi deli, pri čemer upošteva logična

vzročna, nasprotna, hierarhična, istostna in pogojna razmerja. Eksplikativni slog

je navadno uporabljen v strokovnih in znanstvenih besedilih, zanj je značilna raba

terminov, večstavčnih zapleteno zloţenih povedi, s podredji z večstopenjskimi

odvisniki in s prirednimi stavki ter z raznovrstno rabo ločil. Tvorec besedila

izbrano temo obravnava argumentirano, saj z dodanimi premisami, podpirajočimi

neko tezo, prejemniku omogoči laţje razumevanje. Tako je odnos med razlaganim

in razlagajočim takšen, da razlagano logično izhaja iz razlagajočega, to je vidno

zlasti pri definicijah, ki veljajo za najkrajše primere razlage. (Unuk, 2006)

Opisovanje

Značilnost deskripcije je tvorčevo podajanje lastnih čutnih vtisov ali racionalnih

spoznanj o lastnostih dane predmetnosti. Gre za opise konkretnih pojavov,

pojmov ali dogajanja, podanih s preprosto sintaktično strukturo, z malo odvisniki,

123

po navadi z vključevanjem enostavčnih povedi. Stavke pogosto sestavljajo osebki

samostalniške besedne zveze, povedki (v vlogi povedka je lahko glagol biti s

povedkovim določilom ali dovršnim glagolom v sedanjem ali preteklem času) in

prislovna določila (kot prislov kraja). Tema se razvija hierarhično, lahko na dva

moţna načina – statični ali dinamični opis, kar je odvisno od dejstva, ali gre za

opisovanje procesa (na primer delovanja naprave) ali česa drugega (na primer

opisa umetniške slike). Razlika med kriterijema je določljiva iz strukture in izbora

jezikovnih sredstev. Tako so pri statičnem opisu značilnosti obravnavanega

predmeta zgolj hierarhično predstavljene, in sicer od osnovnih ali najopaznejših

lastnosti, od celote k delom ali od zunanje k notranji deskripciji (na primer, če gre

za opisovanje osebe), pri dinamičnem pa so posredovani postopki kakega procesa,

zaradi njegove veljavnosti nujno po zaporednem vrstnem redu, na primer pri

kuharskih receptih. (Unuk, 2006) Opis mora vsebovati vse potrebne komponente

obravnavanega predmeta ali kake druge pojavnosti, ki jih mora sporočevalec

navesti tako, da so izpolnjena vsa prejemnikova pričakovanja.

Tovrstni slogovni postopek je najpogostejši v strokovnih (pravila, navodila, opisi

delovnih postopkov) in umetnostnih besedilih (tam so opisi posredno čustveno

zaznamovani, kar se kaţe pri prejemniku) kot del pripovedovanja, zlasti v

romanih, sicer pa tudi v krajših proznih besedilih. (Unuk, 2006)

Argumentiranje

Metodo argumentiranja se uporablja s ciljem zagovora odločitev ali za kritiziranje

stališč, ocenjevanje dejanj, iskanje resnice in podobno. Upoštevati je treba

dejstvo, da se na podlagi argumentov odloča o sprejetju danih stališč, zato je

potrebna pozornost za prepoznavanje njihove trdnosti oziroma resničnosti.

Nekateri argumentacijo zamenjujejo z eskplikacijo – razlika med njima je ta, da

gre v argumentu za prepričevanje sogovornika ali bralca o pravilnosti ali

124

resničnosti posameznih trditev, pri razlaganju pa s posameznimi razlogi le za

opisovanje oziroma podajanje dejstev, zakaj je nekaj takó ali takšno, kot je.

Argument v širšem smislu je torej »… vsako razumno podpiranje določene trditve

z razlogi za njeno sprejetje«, v oţjem pa »… zaporedje stavkov v povednem

naklonu z določeno vsebino, ki je lahko resnična ali napačna, izmed katerih so eni

stavki premise, drugi pa sklepi, ki iz njih sledijo«. (Bregant in Vezjak, 2007: 18–

19) Obstaja več vrst argumentov, pri tem pa je glavni delitveni kriterij verjetnost,

s katero sklepi sledijo iz premis. Gre za tako imenovano logično moč, ki je merilo

za delitev argumentov na deduktivne (sklepi nujno sledijo iz premis) in induktivne

(sklepi sledijo iz premis z večjo ali manjšo zanesljivostjo). (Bregant in Vezjak,

2007: 20)

Argumentativni slog je značilen zlasti za znanstvena besedila, sicer pa ga je

mogoče najti tudi v drugih vrstah besedil; tam se uresničuje v smislu

utemeljevanja (racionalno prepričevanje) ali na primer pregovarjanja (čustveno

naravnano prepričevanje). (S. Turkuš, 2009: 45)

Obveščanje

Z obveščevalnim ali informativnim slogovnim postopkom se sporoča o tem, kaj se

dogaja ali se bo oziroma se je zgodilo, da nekaj obstaja in podobno. Obvestila so

najbolj pogosta v praktičnosporazumevalnih, praktičnostrokovnih (uradovalnih) in

publicističnih besedilih, na primer v obliki telegramov, telefonskih imenikov,

voznih redov, prireditvenih programov, receptov, jedilnih listov, cenikov,

povzetkov, novic in drugih. Tovrstna besedila so kratka, vendar zelo zgoščena in

sporočilno jedrnata, saj so podatki nanizani in pogosto nakopičeni. Vzrok za

zgoščenost je velika pogostost konkretnih poimenovanj (zlasti lastnih imen) in

natančnih številskih izrazov. Zaradi preproste skladnje so povedi kratke, čeprav so

lahko nekatere izjemoma tudi daljše, vendar ne zaradi zapletenosti, ampak zaradi

125

naštevalnih verig, ki so posledica takšnega podatkovnega kopičenja. (M. Roljić,

2009: 16)

Pri obveščevalnih besedilih je sobesedilna spetost delov sporočila zelo rahla, saj

imajo ţe sami podatki dovolj jasno sporočilno vlogo – pogosta je raba

samostalnikov, glagolov je malo. Naslovnik mora torej sam ugotoviti pomen

takšnega besedila. (In)kohezivnost besedila je moţna tudi zaradi zamenjave delov

zaporedja ali celo njihovega izpusta (gre za komutativnost komponent), kar pa

besedilu kljub temu ne zmanjšuje smisla. (M. Roljić, 2009: 17)

V rabi so trije tipi informativnega slogovnega postopka:

– osnovni ali primarni (podaja objektivna dejstva o informacijah, torej tako kot

dejansko obstajajo, na primer telefonski imenik);

– drugi ali sekundarni (povečuje védenje o informacijah z namenom vplivanja na

naslovnika, na primer ponudba za zaposlitev);

– tretji ali terciarni (vsebuje samo prvine informativnega slogovnega postopka, na

primer vabilo na ogled novega hotela). (M. Roljić, 2009: 17–20)

3.2.2 Okoliščine pripovedovanja

Okoliščine so eden od šestih dejavnikov sporočanja (poleg namena, teme, jezika,

prenosnika in besedila) in vključujejo vidike razmerij sporočevalca in prejemnika

oziroma kraja in časa. Vsako tvorčevo sporočilo nastaja z namenom posredovanja

informacij, podatkov, obvestila ali umetnostnega besedila naslovniku, zato je

vsebina kakega sporočila vedno temu primerno prilagojena, vključno z

upoštevanjem časovnih in krajevnih dejavnikov. (M. Bešter, M. Kriţaj, M.

Končina in drugi, 1999: 28) Pri tem je potrebno ločiti med okoliščinami

sporočanja in okoliščinami pripovedovanja – te se namreč pripovedujejo, torej

podajajo znotrajbesedilno, sicer ne obstajajo. (Unuk, 2009)

126

V noveli Črna orhideja se avtor ne razodeva, pripovedovalec je tretjeosebni in se

menjuje s prvoosebnim takrat, ko gre za notranji monolog. Besedilo je namenjeno

širši javnosti. Okoliščine pripovedovalnega časa niso eksplicitno navedene,

vendar jih je kljub temu mogoče ugotoviti iz vsebine, tako da jih bralec lahko

okvirno določi. Avtor namreč na več mestih v krajših besedilnih segmentih

opisuje bujnost narave, zvoke čebel in druge lastnosti, iz katerih je mogoče

sklepati, da je čas celotnega dogajanja postavljen v obdobje druge svetovne vojne,

okvirno določen med časom začetka pomladi in poznega poletja, hkrati pa so v

tem kontekstu prisotni tudi natančneje določeni časovni intervali v smislu

menjavanja dneva in noči. Notranji, torej slovnični pripovedovalni čas je

dramatični sedanjik. Tudi pripovedovalni kraj ni popolnoma natančno določen, saj

je znano le to, da je dogajanje postavljeno na gorati oziroma hriboviti predel

slovenskega ozemlja, torej takšen, ki skupini vojakov nudi dovolj varno zatočišče

pred sovraţnikom in ji obenem omogoča učinkovito obrambo. V sklopu celotnega

kraja in časa pripovedovanja pa se prepletata Gregorjevo in skupinsko doţivljanje

poteka dogodkov, pri čemer je v ospredju prvega predvsem njegovo notranje,

osebno, čustveno dogajanje, drugo pa se kaţe na ravni skupnih pogovorov,

odločitev in ravnanja. Takšno menjavanje časa in prostora potek dogajanja ali

pospešuje (dinamika dialoga in vsebinska dinamika boja s sovraţnikom ter iskanje

rešitve za Katarino) ali zavira (razmišljanja posameznikov o preteklosti, zlasti pri

Gregorju).

3.2.3 Zunanja zgradba besedila

Temeljne sestavine besedila so zraven naslova še uvod, jedro in zaključek, toda ne

nujno v tem vrstnem redu ali v svojem popolnem obsegu, saj je mogoče (odvisno

od tipa besedila) katerega izpustiti, ga nadomestiti z drugim delom besedila ali jih

med seboj pomešati. Besedila, zlasti daljša, so najpogosteje členjena z odstavki in

poglavji. Prvi so najmanjše nadpovedne enote – njihova spodnja meja je poved,

127

zgornje meje pa ni –, medsebojno povezane z mehkimi (neobvezni odstavek, s

konektorji na začetku povedi) ali s trdimi prehodi (označujejo vsebinsko-tematsko

mejo, brez navezovalnih sredstev, ločeni so lahko tudi s številskimi desetiškimi

enotami). Sicer so odstavki na isti ravnini samo oblikovni, vsebinsko so namreč

lahko različni; členitveni kriteriji so določeni na podlagi tematskosti,

poudarjalnega ali kakega drugega namena, logičnosti, časovnega in prostorskega

vidika, pragmatičnosti in nekaterih drugih dejavnikov. V odstavku sta

najpomembnejši mesti na začetku in na koncu, zato teh povedi ni mogoče

premeščati ali odstraniti, saj se informativna moč zmanjša ali postane vsebina

nerazumljiva; s členitvijo na odstavke pa se izraţajo tudi druge tvorčeve namere,

na primer hitrost tempa, čustveno vplivanje na naslovnika z vzbujanjem različnih

čutnih vtisov, na primer osamljenosti, jeze, strahu, ţalosti in drugih. (Unuk, 2006)

Tudi novela Črna orhideja je členjena na odstavke in krajša poglavja. Začetek

besedila je postavljen v središče dogajanja – in medias res –, torej v čas, ko

Gregor pohajkuje po hribih in vse dokler ne zagleda dveh sumljivih ljudi.

K zunanji sestavi besedila spada še ekskurz ali zastranitev od glavne teme. Ta se

zlasti v znanstvenih in strokovnih pisnih besedilih pojavlja predvsem kot

posledica pojasnjevanja. Po navadi so zastranitve zapisane v opombah pod črto.

(Unuk, 2006) V obravnavani noveli takšnih opomb ni, saj za umetnostno besedilo

niso značilne, se pa objektivni vsebinski podatki pojavljajo med besedilom, in

sicer v obliki opisov narave in s podajanjem filozofskih misli.

Odmik ali odstopanje od osrednjega v besedilu je tudi digresija, ki je

subjektivnega značaja in izraţa sporočevalčev komentar o dani temi oziroma

njegov pogled nanjo; v besedilo je vstavljena in sobesedilno manj opazna od

ekskurza. (Unuk, 2006) V noveli se digresije pojavljajo zlasti v obliki avtorjevega

razmišljanja in osebnih spominov posameznih oseb, na primer pri Gregorju in

nekaterih njegovih vojaških kolegih.

128

Čeprav je novela tipično zgrajena iz treh osnovnih delov, to je uvoda, jedra in

zaključka, je konec besedila netipičen in predstavlja samo en odstavek. Njegova

vsebina namreč močno prekine jedrno tematsko dogajanje in Gregorja na neki

način vrne na začetek, torej nazaj v resničnost in k bistvu, to je k boju s

sovraţnikom, kar hkrati predstavlja dogajalno in zgradbeno cikličnost in

nadaljevanje mozaičnega nizanja dogodkov in scen.

Prehod jedra v zaključek (natančen opis čustvene napetosti zaradi vsebine

dogajanja):

“»Čas je tekel z blazno hitrostjo. V nogah je začutil teţo, tla so se udirala pod

njim. Videl je, kako je dvignila roke proti njemu. To kretnjo je napravila kakor

človek, ki se v sanjah napoti v neznani svet in se na ozki brvi bojuje za ravnoteţje.

Pot ga je oblil po vsem telesu. Hotel je dvigniti oroţje, da bi znova nameril in

sproţil naboje, kar jih je imel. Tedaj se je bela postava z rdečimi madeţi opotekla.

Pokril si je oči z dlanmi in obstal. V ušesih je zaslišal zamolkel šum, nato

tiktakanje svoje ročne ure. (konec jedra)

Z višine se je oglasil oster ţviţg, Palček je dal svarilno znamenje.

Ozrl se je, tik pod seboj je zagledal sovraţnika. Zgrabil je za oroţje, skočil do

mrtvega dekleta in si poiskal zaklona za širokim deblom. Sovraţnik se je ţe

pojavil z leve in desne. On pa je menjal naboje, pokleknil na desno koleno in se

začel bojevati.«” (Kocbek, 1951: 254)

3.2.4 Aktualnost

Aktualnost je eksplicitno ali implicitno izraţanje kakršne koli informacije.

Uresničljiva je na podlagi vsebinsko skladnega umeščanja pojavov v dani časovni

okvir oziroma s posredovanjem leksikalnih sredstev (v tem sklopu je treba

upoštevati strokovnost izrazov, stopnjo razumljivosti, enopomenskost in

popolnost), pri čemer je pomembna kategorija osebe, glagola in časa – z rabo

129

tovrstnih dejavnikov je omogočena situacijskost določenega pojava oziroma so

izraţene okoliščine dejanja. (Unuk, 2009)

Po kategoriji časa je novela Črna orhideja aktualno besedilo, saj je dogajanje

umeščeno v (omejen) realni čas, torej v dvajseto stoletje, v drugo svetovno vojno.

Aktualnost besedila je izraţena tudi z drugimi leksikalnimi sredstvi; avtor

uporablja strokovne izraze z vojaškega področja in jih vpleta v besedilo tako, da je

bralcu popolnoma razumljivo in enoznačno. Pojavljajo se tudi vse oblike časa –

sedanjik, preteklik, prihodnjik – in vse osebe.

Primeri časovnih pojavnosti:

1) Sedanjik: z njim je izraţena trenutnost stanja ali dogajanja.

“»Koliko si stara? – »Enaindvajset.« – »Kje si doma?«” (Kocbek, 1951: 194)

“»Morda ni pravilno, kar govoriš, vendar slutim silnejšo zvestobo od moje.«”

(Kocbek, 1951: 227)

“»Torej me sodiš?« –»Obsojam dejavnost brez vere.«” (Kocbek, 1951: 228)

2) Preteklik: izraţa preteklo, torej končano dejanje, stanje ali lastnost

pojavnosti. V noveli prevladuje, saj je ena od osnovnih značilnosti

pripovedovanja v umetnostnih besedilih.

»Gregor se je moral zaradi strmine sključiti, da je lahko napredoval.

Brzostrelko si je znova potisnil nazaj na ledja, daljnogled in tok z zemljevidi

pa si je pritrdil k pasu.« (Kocbek, 1951: 183)

3) Prihodnjik: z njim je izraţeno še neuresničeno stanje, dogajanje ali

dejanje.

“»Kaj bom morala pretrpeti?« /…/ –»Odkupiti se boš morala.«” (Kocbek,

1951: 202)

“»Kmalu bova nazaj.«” (Kocbek, 1951: 203)

130

“»Nikomur ne bom povedala svojega greha, umreti hočem z njim in s svojo

nerazdeljivo krivdo …«” (Kocbek, 1951: 220)

Primeri pojavitve oseb:

1) 1. oseba ednine: s to osebo so podana lastna stališča tvorca besedila ali

pripovedovalca (če gre za umetnostno besedilo).

»Čim bliţe jima moram priti, si je zabičeval, čim bliţe jima moram priti,

čim bliţe, še malo, samo še malo.« (Kocbek, 1951: 188)

»Nazadnje jo bom moral ustreliti v nogo, se je jezil. Ne, je takoj zavrnil

misel, navsezadnje sem fant, ki lovi dekle.« (Kocbek, 1951: 190)

»Kolikokrat sem lovil dekleta, nobeno mi ni ušlo, niti v igri niti zares.«

(Kocbek, 1951: 191)

2) 3. oseba ednine: v noveli Črna orhideja in tudi v drugih umetnostnih

besedilih je ta najpogosteje uporabljena. Kaţe (ne)razkrivanje

pripovedovalca.

»Gregor je spravil dekle pod skalo, sam pa se je vrgel poleg nje na hrbet in

gledal izpod skale za letalom. Ujetnica se je stisnila, sklenila roke in

zaprla oči. Tega ni videl, vendar je vedel, da je tako storila. Zaţelel si je,

da bi bila nedolţna, ganljivo nevedna in na smrt boječa.« (Kocbek, 1951:

195)

3) Splošna oseba – trpnik: gre za brezosebno izraţanje, torej označevanje

splošnosti. Raba trpnika je značilna predvsem pri znanstvenih besedilih,

zato je v obravnavani noveli tovrstna pojavnost zelo redka.

“»Kaj se pravi preveč ljubiti?«” (Kocbek, 1951: 219)

131

V preučevani noveli med besednimi vrstami prevladuje glagol pred samostalniško

in pridevniško besedo, zato besedilo temelji na dejanju, kar je ena od značilnosti

pripovedovalnega sloga.

3.2.5 Subjektivnost in objektivnost

Pri subjektivnem slogu je v ospredju osebni vidik sporočevalca oziroma njegovo

lastno izraţanje mnenj, stališč in čustev v zvezi z dano temo, zato mora avtor

sporočila o podanih dejstvih imeti konkretne podatke o predmetnosti, ki jo

opisuje, argumentira, razlaga in podobno – z navedenim med drugim namreč kaţe

svojo izobraţenost, znanje, in zanimanje za to, o čemer sporoča. Novela Črna

orhideja je subjektivno besedilo, saj avtor oblikuje vsebino dogajanja na način, ki

bo bralcem in bralkam zanimiv in hkrati poučen – podanih je več odlomkov

filozofske refleksije, katerih namen je vzbuditi razmislek o etični in moralni plati

predstavljenega dogajanja. Sporočevalec v besedilu pripoveduje o okoliščinah

dogajanja na poseben, torej edinstven in neponovljiv način (temelji namreč na

njegovem lastnem izkustvu, doţivetem med drugo svetovno vojno, in njegovim

filozofskim, religioznim in političnim vidikom ter prepričanjem), kar je za

umetnostna besedila tudi značilno. Med drugim je podana znotrajbesedilna

monološkost, s katero ţeli avtor vplivati na bralčeva stališča in čustva s

posredovanjem lastne osebne navezanosti na predstavljeno dogajanje. K

subjektivnosti spada tudi uporaba členkov; v besedilu se pojavljajo različno – po

rezultatih sondaţne raziskave je njihov deleţ na začetku besedila 2,47 %, v jedru

4,47 % in na koncu 3,45 %, kar obenem kaţe na dobro sobesedilno povezanost in

rabo različnih pomenskih odtenkov.

Objektivnost besedila pomeni izraţanje brez subjektivnih prvin, saj se stvarnost

ali pojavnost podaja z rabo nevtralnih in specifičnih izrazov, torej jasno, natančno

in pregledno. (Unuk, 2009) Obravnavana novela ni objektivno besedilo, saj je

132

takšen slog značilen zlasti za strokovna in znanstvena besedila, ki so

argumentirana, podprta z dokazi in drugimi preverjenimi dejstvi, ta pa so podana z

rabo terminov. Umetnostna besedila podajajo umišljeno (fiktivno) pojavnost

oziroma znotrajbesedilno stvarnost.

3.2.6 Stvarnost in estetskost

Stvarnost ni značilna lastnost umetnostnih besedil, saj je pri njih v ospredju

estetska vloga pred drugimi, gre namreč za podajanje vsebine na način, s katerim

so pri prejemniku besedila vzbujena določena čustva in občutek oziroma

zmoţnost za prepoznavanje lepega, kar je lahko besedna harmonija, ritem, izbor

metafor ali še česa drugega. Stvarnost se predstavlja v besedilih, ki so namenjena

podajanju konkretne problematike, in sicer razumsko ter realno predstavljene,

brez vpletanja zaznamovanih besed ali besednih zvez in čustvenih prvin. Novela,

ki je bila predmet preučevanja, torej predstavlja prvine estetskosti, ne glede na

opise dogajanja, temelječe na resnični vojni.

3.2.7 Deiktični izrazi

Deiktično besedje spada v sklop leksikalnih izraznih sredstev z vlogo označevanja

nečesa ali kazanja na nekaj v konkretnem govornem dejanju ali situaciji. Pri tem

zmeraj gre za neposreden odnos med označenim in deiktično prvino, kar pogosto

pomeni tudi odnos v zasebnem razmerju sporočevalca in prejemnika, to je lahko

osebna deiktika, izraţena z osebnimi zaimki in s samostalniki v vlogi zvalnika.

Deiktični izrazi so kazalniki časovne, prostorske in pragmatične usmerjenosti v

besedilu in so določeni glede na tvorca in prejemnika, okoliščine in druţbeno

vlogo ter tvorčev namen; k tovrstni leksiki so uvrščeni osebni in kazalni zaimki,

členki in prislovi. (Unuk, 2006)

133

V okviru krajevne deiktike se preučuje prislove kraja in zaimke s prislovnim

pomenom ali tudi samostalnike v neimenovalniku. Gre torej za označevanje

krajevnih okoliščin v določeni situaciji, ki pa je z vidika sporočevalca zgolj

relativno, saj so te konkretne okoliščine izven dane situacije pogosto

nerazumljive. V noveli pa takšne situacije bralcu so popolnoma razumljive, saj je

vsebina zapisana, deiktična sredstva pa tako jasno izraţajo prehode iz povedi v

poved oziroma v povedi, s čimer je preprečeno tudi ponavljanje enakih

samostalnikov. Tvorec besedila z deiktičnimi sredstvi bralca ali poslušalca

usmerja po besedilu in k temu, kako naj kaj v besedilu razume. (Unuk, 2009)

Tudi časovno deiktiko je mogoče obravnavati v konkretnih situacijah – ob

upoštevanju relativnosti pomena –, izraţena pa je s prislovi časa, prislovnimi

zaimki in samostalniki v neimenovalniku. (Unuk, 2009)

Osebna deiktična sredstva so izrazi, s katerimi govoreči ogovori prejemnika.

Ujemajo se z ogovarjanjem in označevanjem z osebnimi zaimki (ti, vi, oni in

drugimi). Uporabljajo se za navezovanje stika, zato so vedno namenjeni

sogovorniku – pri tem je za uspešnost treba upoštevati še lastno ime naslovnika

(vikanje, tikanje in druge oblike) in intonacijo, s čimer se pritegne njegovo

pozornost. Imena in priimki imajo lastnost indeksiranja. Kadar gre za ogovarjanje,

se uporablja nazive, poimenovanja za funkcije in podobno kot deiktiko. (Unuk,

2009)

V obravnavanem besedilu je mogoče ta sredstva preučevati v sklopu

pripovedovanja, in sicer pri osebah med pogovorom ali tudi v monologu, na

primer pri Gregorjevih spominih na dekleta, ki kaţejo na nekaj v predhodnem

besedilu ali po besedilu naprej, ali izraţajo druţbene, pragmatične, časovne in

druge okoliščine.

134

3.2.8 Kataforični in anaforični odnosi

Na podlagi tovrstnih odnosov se preučuje stopnjo povezovanja povedi v

nadpovedno celoto, del besedila ali odlomek, torej prehajanje povedi v poved, ki

je lahko linearno (na primer druga poved izhaja iz prve in daje nov podatek,

vsebinsko povezan s prvo povedjo) ali paralelno (tukaj naslednja poved ne izhaja

iz predhodne, saj gre za prehodno različnost splošne teme, odlomka ali besedila).

Za doseganje sobesedilne povezanosti med povedmi je mogoče izbirati med

slovničnimi, besednimi, besedno-slovničnimi ali stilističnimi povezovalniki –

njihova vloga glede na smer povezovanja je ali anaforična ali kataforična. (Unuk,

2006)

Pri kataforičnih medpovednih odnosih gre za dodajanje novih informacij k ţe

znanim iz prejšnje povedi, z rabo zaznamovane zapovrstnosti besed pa za učinek

nepričakovanosti, kar pri naslovniku vzbuja dodatno pozornost. To so sredstva z

logično slovnično in sporočevalno slovnično vlogo (na primer moţnost določanja

osebe pri glagolu). Ena od značilnosti teh odnosov je, da je pri bolj tematskih

delih besedila komunikacijska dinamika (nanjo vplivata pomenska zgradba in

zaznamovan besedni red) manjša, medtem ko je pri bolj obseţnih in razgibanih

rematskih delih večja. Osnova kataforičnih odnosov je spremenjena zapovrstnost

besed, katere vloga je prejemnika usmerjati k naslednjemu podatku oziroma

povedi, kar je vzrok za povečanje dinamike – gre torej za napredno povezovanje.

Takšni odnosi pa lahko temeljijo tudi na rabi osebnih in drugih zaimkov. Besedni

red, ki usmerja pozornost na tisto, kar bo naslednje, velikokrat vsebuje prvine, ki

kaţejo na informacijo, podano pred tem, torej nazaj, s čimer je medpovedna

povezanost stopnjevana, in sicer naprej in nazaj. (Unuk, 2006)

Anaforično vlogo opravljajo nanašalnice (na primer samostalniki) in zaimki, ki jih

zamenjujejo in izraţajo. Zaimki izraţajo tudi sami sebe, kar pomeni, da so

dvodimenzionalni, saj s tem opravljajo paradigmatično in sintagmatično vlogo. Za

135

enodimenzionalno rabo pa gre le takrat, kadar so uporabljena lastna in občna

imena – ta zamenjujejo samo tisto, kar je v besedilu neposredno pred njimi.

Anaforičnost, izraţeno z zaimki, je mogoče razumeti iz sobesedila ali

zunajjezikovno (če zaimki predstavljajo deiktične izraze); podobno je tudi s členki

(njihov pomen je mogoče razbrati le iz konteksta), ki tudi v zapisanem besedilu

ustvarjajo vtis pristnega in govorjenega besedila, nanašajo pa se na dele stavka,

cel stavek, poved ali povedi med seboj povezujejo, zaradi česar je z vidika

skladnje v takem poloţaju njihovo vlogo teţko določiti. (Unuk, 2006)

Vezniki imajo anaforični in kataforični pomen; njihova vloga v procesu

sporazumevanja je zaradi njihove navezovalne funkcije med stavki, povedmi ali

odlomki tudi sicer zelo pomembna, saj prejemnik sporočila ali bralec tako laţje

spremlja potek pogovora oziroma pripovedovanja, hkrati pa je tudi njegova

pozornost bolj osredotočena na tvorjenje besedila kakor na tematsko-rematsko

strukturo. (Unuk, 2006)

Primer kataforičnega odnosa iz novele:

»Na severozahodu se je med dvema robovoma pojavilo letalo in se spustilo nad

kotlino.« (Kocbek, 1951: 195)

Primer anaforičnega odnosa (kaţe se tudi z zaimki na začetku povedi, razen če gre

za pojav dveh kazalnih zaimkov drugega ob drugem):

Nanašalnica: »Moški je bil oblečen v uniformo, nedvomno je bil Nemec. Našitki

mu sicer niso bili vidni, vendar je bilo kazno, da je bil podoben častniku.«

(Kocbek, 1951: 187)

136

Kazalni zaimek: »Glavo si je poloţil na levo dlan, ki se je z njo oklenil skale. Ta

zaupljiva kretnja mu je še bolj pribliţala stvarstvo.« (Kocbek, 1951: 187)

Členek: “»Daj, daj, sonce se niţa.« –»Danes se mi ne da.« –»Prav, bom počakal

do jutri, da ne boš samo ti motoriziran.«” (Kocbek, 1951: 205)

Primer kataforično-anaforičnega odnosa:

»Gregor se je moral zaradi strmine sključiti, da je lahko napredoval. /…/ Komaj je

čakal na ta jutranji sprehod.« (Kocbek, 1951: 183)

Veznik: “»Ne bojim se nedognanih in neurejenih sil v človeku, ker človeka

odpirajo, pač pa se bojim tistih, ki ga veţejo, zapirajo in ugonabljajo. Toda nekaj

globljega in preprostejšega sem hotel reči.«” (Kocbek, 1951: 225–226)

3.3 SLOGOVNOST (SONDAŢNA RAZISKAVA)

Analiza je bila opravljena na besedilu Črna orhideja iz zbirke novel Strah in

pogum, in sicer na prvi izdaji iz leta 1951. S tovrstno analizo so bile preučene:

1) Besedne vrste:

– na začetku (4,5 strani, 183–187),

– v jedru (vsaka tretja stran, 190–253) in

– na koncu besedila (en odstavek, 254).

137

2) V sklopu besednih vrst:

– skloni pri samostalniku (imenovalniški in neimenovalniški),

– dovršnost in nedovršnost pri glagolu,

– podrednost in prirednost pri vezniku,

– število izglagolskih samostalnikov.

Pogostnost pojavitve besednih vrst na začetku besedila:

Stran

Sam

. b

.

Pri

d. b

.

Gla

gol

Pri

slov

Pre

dlo

g

Čle

nek

Vez

nik

Povd

k.

183 55 29 72 18 25 5 20 1

184 83 39 120 28 34 9 33 2

185 90 30 116 21 34 11 25 0

186 85 45 105 19 38 7 33 0

187 59 31 78 11 21 3 16 0

SKUPAJ: 372 174 491 97 152 35 127 3

Tabela 5: Prikaz števila besednih vrst na začetku besedila

138

Pogostnost pojavitve besednih vrst v jedru besedila:

Stran

Sam

. b

.

Pri

d. b

.

Gla

gol

Pri

slov

Pre

dlo

g

Čle

nek

Vez

nik

Povd

k.

190 74 34 127 37 34 10 22 0

193 61 29 65 5 25 6 23 1

196 87 35 107 21 31 8 34 3

199 83 56 92 19 35 9 31 0

202 56 18 103 23 16 18 18 1

205 36 11 53 15 5 15 11 0

208 63 18 92 20 17 21 17 0

211 85 23 100 17 21 14 21 0

214 87 30 90 16 28 17 21 0

217 28 17 34 12 8 4 10 0

220 66 28 101 26 23 16 22 0

223 76 31 65 16 22 17 14 0

226 80 33 82 15 27 16 26 0

229 45 25 51 7 13 10 16 0

232 110 54 101 17 29 5 38 0

235 68 29 88 16 23 17 12 0

238 86 41 88 19 35 10 26 1

241 78 30 114 33 30 12 36 1

244 62 25 71 14 26 4 15 0

247 84 38 89 28 30 16 27 1

250 96 37 109 11 37 6 27 3

253 73 28 116 15 20 11 24 0

SKUPAJ: 1584 670 1938 402 535 262 491 11

Tabela 6: Prikaz števila besednih vrst v jedru besedila

139

Pogostnost pojavitve besednih vrst na koncu besedila:

Stran

Sam

. b

.

Pri

d. b

.

Gla

gol

Pri

slov

Pre

dlo

g

Čle

nek

Vez

nik

Povd

k.

254 15 7 23 1 7 2 3 0

SKUPAJ: 15 7 23 1 7 2 3 0

Tabela 7: Prikaz števila besednih vrst na koncu besedila

Rezultat analize – ZAČETEK BESEDILA:

BESEDNA VRSTA

ŠTEVILO IN ODSTOTNI DELEŢ

VSEH BESED

Glagol 491 = 33,84 %

Samostalniška beseda 372 = 25,64 %

Pridevniška beseda 174 = 11,99 %

Predlog 152 = 10,48 %

Veznik 127 = 8,75 %

Prislov 97 = 6,68 %

Členek 35 = 2,41 %

Povedkovnik 3 = 0,21 %

SKUPAJ: 1451 = 100 %

Tabela 8: Prikaz deleţa besednih vrst na začetku besedila

140

Rezultati analize – JEDRO BESEDILA:

BESEDNA VRSTA

ŠTEVILO IN ODSTOTNI DELEŢ

VSEH BESED

Glagol 1938 = 32,89 %

Samostalniška beseda 1584 = 26,88 %

Pridevniška beseda 670 = 11,37 %

Predlog 535 = 9,08 %

Veznik 491 = 8,33 %

Prislov 402 = 6,82 %

Členek 262 = 4,44 %

Povedkovnik 11 = 0,19 %

SKUPAJ: 5893 = 100 %

Tabela 9: Prikaz deleţa besednih vrst v jedru besedila

Rezultati analize – KONEC BESEDILA:

BESEDNA VRSTA

ŠTEVILO IN ODSTOTNI DELEŢ

VSEH BESED

Glagol 23 = 39,66 %

Samostalniška beseda 15 = 25,86 %

Pridevniška beseda 7 = 12,07 %

Predlog 7 = 12,07 %

Veznik 3 = 5,17 %

Prislov 2 = 3,45 %

Členek 1 = 1,72 %

Povedkovnik 0 = 0 %

SKUPAJ: 58 = 100 %

Tabela 10: Prikaz deleţa besednih vrst na koncu besedila

141

Skupni rezultat analize:

BESEDNA VRSTA

ŠTEVILO IN ODSTOTNI DELEŢ

VSEH BESED

Glagol 2452 = 33,13 %

Samostalniška beseda 1971 = 26,63 %

Pridevniška beseda 851 = 11,50 %

Predlog 694 = 9,37 %

Veznik 621 = 8,39 %

Prislov 500 = 6,75 %

Členek 299 = 4,04 %

Povedkovnik 14 = 0,19 %

SKUPAJ: 7402 = 100 %

Tabela 11: Prikaz deleţa vseh analiziranih besednih vrst

142

Graf 1: Primerjava deleţev besednih vrst v celotnem analiziranem besedilu

Graf prikazuje primerjavo celotne analize odstotnih deleţev posamezne besedne

vrste na začetku, v jedru ali na koncu besedila. Očitno je, da v vseh treh delih

prevladuje glagol, katerega prisotnost potrjuje, da je obravnavano besedilo po

svojem slogu dinamično.

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%

35,00%

40,00%

45,00% Začetek

Jedro

Konec

143

Graf 2: Skupni odstotni deleţ besednih vrst v celotnem analiziranem besedilu

Graf prikazuje rezultat sondaţne raziskave, na podlagi katere je mogoče ugotoviti

pojavitev prisotnih besednih vrst v odstotnih deleţih, ti pa dajejo na primer

podatek o vrsti slogovnega postopka in njegovih značilnostih.

Glagol: 33,13 %

Samostalniška

beseda: 26,63 %

Pridevniška

beseda: 11,50 %

Predlog: 9,37 %

Veznik: 8,39 %

Prislov: 6,75 %

Členek: 4,04 %

Povedkovnik:

0,19 %

144

V sklopu besednih vrst je samostalniška beseda razdeljena na besede v

imenovalniku in na besede v neimenovalniku, kamor so uvrščeni vsi preostali

skloni. Pri glagolu so polnopomenske besede ločene glede na dovršnost ali

nedovršnost in na gramatične besede (se je zgodilo). Vezniki so razvrščeni na

priredne in podredne.

Pri samostalniški besedi so bili prešteti še izglagolski samostalniki:

– na začetku besedila je od 372 besed 7 glagolnikov,

– v jedru od 1584 besed 63 glagolnikov in

– na koncu besedila pa od 15 besed ni nobenega izglagolskega samostalnika.

Delitev samostalniške besede, glagola in veznika na začetku besedila:

Stran

Samostalniška

beseda

Glagol Veznik

Im. Neim. Dov. Nedov. Gram. Priredni Podredni

183 10 45 20 16 36 11 9

184 19 64 35 27 58 13 20

185 21 69 42 24 50 11 14

186 16 69 28 19 58 19 14

187 14 45 22 16 40 9 7

SKUPAJ: 80 292 147 102 242 63 64

Tabela 12: Prikaz delitve besed v sklopu posameznih besednih vrst na začetku

besedila

145

Delitev samostalniške besede, glagola in veznika v jedru besedila:

Stran

Samostalniška

beseda

Glagol Veznik

Im. Neim. Dov. Nedov. Gram. Priredni Podredni

190 11 63 40 32 55 11 11

193 11 50 19 17 29 11 12

196 21 66 30 31 46 18 16

199 14 69 23 33 36 23 8

202 13 43 39 21 43 7 11

205 14 22 13 18 22 2 9

208 20 43 27 23 42 5 12

211 28 57 37 23 40 12 9

214 18 69 32 25 33 12 9

217 9 19 13 7 14 4 6

220 17 49 34 23 44 15 7

223 33 43 19 23 23 5 9

226 25 55 26 30 26 16 10

229 13 32 18 13 20 7 9

232 34 76 29 27 45 21 17

235 18 50 26 26 36 5 7

238 16 70 28 19 41 20 6

241 21 57 34 32 48 20 16

244 20 42 17 21 33 8 7

247 23 61 22 28 39 19 8

250 19 77 30 29 50 21 6

253 19 54 31 26 59 13 13

SKUPAJ: 417 1167 587 527 824 275 216

Tabela 13: Prikaz delitve besed v sklopu posameznih besednih vrst v jedru

besedila

146

Delitev samostalniške besede, glagola in veznika na koncu besedila:

Stran

Samostalniška

beseda

Glagol Veznik

Im. Neim. Dov. Nedov. Gram. Priredni Podredni

254 3 12 11 1 11 3 0

Tabela 14: Prikaz delitve besed v sklopu posameznih besednih vrst na koncu

besedila

Rezultati analize so pokazali, da je prevladujoča besedna vrsta glagol z 2452

pojavitvami, po pogostnosti mu sledijo samostalniška beseda s 1971 pojavitvami,

pridevniška beseda z 851 pojavitvami, nato pa predlog s 694, veznik s 621, prislov

s 500, členek z 299 in povedkovnik s 14 pojavitvami. Medmetov v noveli Črna

orhideja ni. Velik odstotni deleţ glagola v primerjavi z drugimi besednimi

vrstami, in sicer v vseh treh delih besedila, kaţe na dinamični slog

pripovedovanja, pribliţna enakomernost razporejenosti predlogov, veznikov,

prislovov in členkov pa dokazuje dobro kohezijsko spetost med povedmi in v njih.

3.3.1 Analiza vertikalne razvrstitve najpogostejših besed

Tovrstno preučevanje besed daje podatek o njihovi enkratni pojavitvi na ravni

mikrokompozicije. Iz števila ponovitev določene besedne vrste na posameznem

mestu vsake od analiziranih strani je mogoče ugotoviti, katera besedna vrsta in na

katerem mestu se pojavlja najpogosteje, kar daje izhodišče za interpretacijo sloga,

njegove dinamike in besedilne spetosti.

Pri preštevanju besed na posamezni strani je bilo potrebno dodati nekatere besede

iz prejšnje ali naslednje strani, saj sicer povedi ne bi bile zapisane v celoti.

147

Podobno je bilo tudi v primerih, v katerih so bile posamezne besede deljene. Tako

je na primer polovica zadnje besede municijo na strani 183, druga polovica pa na

naslednji strani, zato je bila cela beseda prišteta k strani 183, medtem ko je bila

prva na 184. strani upoštevana beseda dobro, s katero se začne naslednja nova

poved. Z vsemi prištetimi besedami je torej največ mest na 232. strani. Večina

besed v drugem delu prve povedi je bila na strani 232, in sicer 21, zato je prištetih

še 14 besed s strani 231 (začetek povedi). Na 232. strani je tudi večji del najdaljše

povedi (79 besed), zato je bilo za njen zaključek potrebno prišteti še 14 besed s

strani 233. Na strani 232 je sicer vseh besed 326, skupaj torej 354. Natančen

prikaz vseh mest in njihovih odstopanj na posameznih straneh bo podan v tabelah

21, 22 in 23, ki hkrati vsebujejo podatke o številu povedi in njihovi povprečni

dolţini.

V spodnji tabeli je prikazana pogostnost posameznih besednih vrst, in sicer na

različnih mestih v povedi. Pri zapisu besedila ni takšne popolnosti, da bi se vsaka

nova stran začela z novo povedjo in z zadnjo tudi dejansko končala, zato je bilo

potrebno izpis besed prilagoditi danim okoliščinam. Rezultati preučevanja so bili

pridobljeni tako, da so bile preštete besede na začetku besedila (od strani 183 do

187), v jedru besedila na vsaki tretji strani (od strani 190 do 253) in na koncu

besedila, ki obsega zgolj en odstavek na strani 254. Največ mest je bilo na strani

232, in sicer 354. Besede s strani 231 in 233 so v tabeli zapisane na mestih, ki jih

zasedajo. Ker je na 231. strani, kjer je zapisan manjši del prve povedi, prištete k

naslednji strani (to je k s strani 232), 342 besed, je teh 14 besed zapisanih

vključno od mesta 329 do vključno 342. Zadnja beseda na strani 231 je deljena

(na primer so–sedu) in je cela prišteta k strani 232. Prvih 14 besed na strani 233,

ki zaključujejo zadnjo in hkrati najdaljšo poved s strani 232, pa je torej zapisanih

na mestih od 1 do 14. Tabela prikazuje seštevek pojavitev posamezne besedne

vrste na določenem mestu na strani. Pri tem je glagol ločen na polnopomenski

(sedel) in gramatični (je, so), vsi primeri samostalniške in pridevniške besede so

navedeni skupaj. Med nepregibnimi besednimi vrstami izstopa medmet, saj v

148

besedilu ni nobenega primera. Prikaz rezultata analize distribucije leksike je v

Prilogi 1.

3.3.2 Sinteza

Vertikalna analiza pokaţe pojavitev besed in njihovo razvrstitev na posameznih

mestih na vsaki analizirani strani oziroma njihovo razporejenost. Iz nje je mogoče

ugotoviti, kakšna je konkretna dinamika preučevanega besedila – če je na primer

na nekem odseku večji deleţ samostalnikov, to pomeni, da gre za nominalnost

oziroma da je dinamika prekinjena ali upočasnjena (opisi predmetnosti, dialog).

Če pa je na katerem segmentu ali na vsej preučevani strani na primer pogosta

pojavitev glagola, potem je s tem izraţena (upočasnjena ali pospešena) dinamika

dogajanja oziroma pripovedovanja.

3.4 OBLIKOVNA RAVNINA

3.4.1 Raven oblikoslovja in distribucija sklonov

Preučevanje razvrstitve sklonov daje podatek o sestavi skladenjske zgradbe, torej

podatek o celotni sestavljenosti besedila. (Unuk, 2009) Če zaporedje pogostnosti

sklonov kaţe na razmerje I, T, R, M, O, D, je besedilo nevtralno, če pa kaţe na

razmerje I, T, M, R, O, D, je umetnostno. Razlika med nevtralnim in umetnostnim

besedilom je ta, da je prvo podobno prostemu govoru – sem je mogoče uvrstiti

tudi novelo Črna orhideja, in sicer zaradi dinamičnega sloga pripovedovanja, v

katerem prevladuje raba glagolov, ki izraţajo dinamiko in dialoško podajanje

vsebine.

149

Na sedemindvajsetih straneh analiziranega besedila je bila preučevana tudi

razvrstitev sklonov. V tabelah spodaj bodo podani skupni seštevki pojavitev

posameznega sklona po delih besedila (začetek, jedro, konec).

Pojavitev sklonov na začetku besedila:

SKLON

ŠTEVILO POJAVITEV

Pri sam. besedi Pri prid. besedi

Imenovalnik 80 56

Rodilnik 46 24

Dajalnik 50 9

Toţilnik 122 51

Mestnik 40 23

Orodnik 34 11

SKUPAJ: 372 174

Tabela 15: Prikaz števila sklonov na začetku besedila

150

Pojavitev sklonov v jedru besedila:

SKLON

ŠTEVILO POJAVITEV

Pri sam. besedi Pri prid. besedi

Imenovalnik 417 264

Rodilnik 243 112

Dajalnik 139 16

Toţilnik 511 171

Mestnik 164 62

Orodnik 110 45

SKUPAJ: 1584 670

Tabela 16: Prikaz števila sklonov v jedru besedila

Pojavitev sklonov na koncu besedila:

SKLON

ŠTEVILO POJAVITEV

Pri sam. besedi Pri prid. besedi

Imenovalnik 3 0

Rodilnik 3 3

Dajalnik 1 0

Toţilnik 6 3

Mestnik 0 0

Orodnik 2 1

SKUPAJ: 15 7

Tabela 17: Prikaz števila sklonov na koncu besedila

151

Razvrstitev in odstotek sklonov po hierarhiji pogostnosti:

Začetek besedila

SKLON

Deleţ v odstotkih

Pri sam. besedi Pri prid. besedi

Toţilnik 32,80 % 29,31 % = 2.

Imenovalnik 21,50 % 32,20 % = 1.

Dajalnik 13,44 % 5,17 % = 6.

Rodilnik 12,37 % 13,79 % = 3.

Mestnik 10,75 % 13,22 % = 4.

Orodnik 9,14 % 6,32 % = 5.

Tabela 18: Razvrstitev sklonov po odstotkih na začetku besedila

Jedro besedila

SKLON

Deleţ v odstotkih

Pri sam. besedi Pri prid. besedi

Toţilnik 32,26 % 25,52 % = 2.

Imenovalnik 26,33 % 39,40 % = 1.

Rodilnik 15,34 % 16,72 % = 3.

Mestnik 10,35 % 9,25 % = 4.

Dajalnik 8,78 % 2,39 % = 6.

Orodnik 6,94 % 6,72 % = 5.

Tabela 19: Razvrstitev sklonov po odstotkih v jedru besedila

152

Konec besedila:

SKLON

Deleţ v odstotkih

Pri sam. besedi Pri prid. besedi

Toţilnik 40 % 42,86 % = 1.

Imenovalnik 20 % 0 % = 4.

Rodilnik 20 % 42,86 % = 2.

Orodnik 13,33 % 14,28 % = 3.

Dajalnik 6,67 % 0 % = 5.

Mestnik 0 % 0 % = 6.

Tabela 20: Razvrstitev sklonov po odstotkih na koncu besedila

Graf 3: Primerjava odstotnega deleţa sklonov v celotnem analiziranem besedilu

V primerjalnem grafu izstopajo nekateri deleţi sklonov na koncu besedila, in sicer

zaradi majhnega deleţa besed (oseminpetdeset). V vseh delih je največ toţilnika.

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%

35,00%

40,00%Začetek

Jedro

Konec

153

3.4.2 Raven skladnje in distribucija povedi

Predmet skladnje je preučevanje besednih zvez, stavkov in povedi oziroma načina

njihovega tvorjenja, torej odnosov in pomenov. Glede na vrsto besedila se

razlikuje tudi dolţina povedi – ta je lahko sestavljena ţe iz ene same besede ali iz

zapovrstnosti besed, ki tvorijo zapleteno zloţeno poved. Na podlagi takšne delitve

je dolţina povedi najkrajša, srednja ali najdaljša.

Najkrajše povedi v noveli Črna orhideja so enobesedne, najdaljša je poved z

devetinsedemdesetimi besedami, srednja dolţina povedi pa je izračunana z

deljenjem vsote števila besed in števila povedi na posamezni strani (kar je podano

v tabelah 21, 22 in 23). Začetek besedila sestavlja 111, jedro 469 in konec 5

povedi. Različnost njihove dolţine daje podatek o subjektivni ravni, na kateri

velike razlike izraţajo neustaljenost.

Delitev povedi po posamezni strani na začetku besedila:

Stran

Število povedi

Število besed na

stran

Povprečno število

besed v povedi

183 15 225 15

184 24 344 + 4 = 348 14,50

185 35 331 – 4 = 327 9,34

186 19 4 + 330 – 2 = 332 17,47

187 18 2 + 217 = 219 12,16

SKUPAJ: 111 1451 13,07

Tabela 21: Prikaz delitve povedi po straneh na začetku besedila

154

Delitev povedi po posamezni strani v jedru besedila:

Stran

Število

povedi

Število besed na

stran

Povprečno število

besed v povedi

190 27 1 + 337 = 338 12,52

193 10 215 21,5

196 20 (– 2) + 328 = 326 16,30

199 23 (– 4) + 318 + 11 = 325 14,13

202 24 255 – 2 = 253 10,54

205 18 146 8,11

208 31 248 8

211 28 281 10,04

214 21 (– 4) + 297 – 4 = 289 13,76

217 9 (– 7) + 120 = 113 12,55

220 25 (– 12) + 289 + 5 = 282 11,28

223 23 241 10,48

226 17 1 + 278 = 279 16,41

229 18 167 9,28

232 20 14 + 326 + 14 = 354 17,70

235 25 253 10,12

238 20 307 – 1 = 306 15,3

241 23 334 14,52

244 19 217 11,42

247 22 318 – 5 = 313 14,23

250 22 3 + 323 = 326 14,82

253 24 285 + 2 = 287 11,96

SKUPAJ: 469 5893 12,57

Tabela 22: Prikaz delitve povedi po straneh v jedru besedila

155

Delitev povedi v odstavku, ki označuje konec besedila:

Stran

Število povedi

Število besed na

stran

Povprečno število

besed v povedi

254 5 58 11,60

Tabela 23: Prikaz delitve povedi na koncu besedila

Enostavčne povedi:

V sklopu vseh povedi so bile preštete tudi enostavčne, vzklične in vprašalne, in

sicer po posameznih straneh, na katerih se pojavljajo: od 585 (100 %) povedi je

4,44 % vzkličnih, 7,18 % vprašalnih in 1,03 % enostavčnih povedi. Raba tovrstnih

povedi kaţe na besedilno pestrost in ţivost. Ločili v oklepaju zaznamujeta vrsto

enostavčne povedi, in sicer »?« vprašalno in »!« vzklično. Kjer oznake ni, je

poved zaključena s piko.

156

Stran

Število vzkličnih

povedi

Število

vprašalnih

povedi

Število

enostavčnih

(enobesednih)

povedi

185 4 6 2 (1 x ?, 1 x !)

190 1 0 0

196 0 2 0

202 1 5 0

205 1 3 1 (?)

208 3 9 1

211 2 6 0

220 2 3 0

223 1 2 1 (?)

226 1 1 0

229 2 1 1

235 0 3 0

238 1 0 0

244 3 0 0

250 1 0 0

253 4 1 0

SKUPAJ: 26 42 6

Tabela 24: Prikaz pogostnosti vzkličnih, vprašalnih in enostavčnih povedi

157

3.4.3 Zgradba povedi

Na tem področju se ugotavlja logično podajanje poteka dogajanja, zato se

preučuje, ali so povedi po svoji sporočilnosti podane induktivno ali deduktivno,

sintetično ali analitično oziroma popolnoma poljubno. Povedi v noveli Črna

orhideja so podane poljubno, saj gre za umetnostno besedilo, popolne logičnosti

podajanja v pravem pomenu besede s tega vidika torej ni. Vsebina analiziranega

besedila, posredovanega s takšno zgradbo povedi, je podana sintetično in

analitično, odvisno od menjave teme (dogodki v skupini vojakov ali Gregorjevi

spomini na preteklost), kar je mogoče prikazati s primeri asociativnih diskurzov

(objektivnih odmikov) in digresij (subjektivnih odmikov od osrednjega v

besedilu). Začetek besedila je postavljen v središče dogajanja (in medias res),

temu pa sledijo poglavja, označena z rimskimi številkami in brez besednih

naslovov, ki skupaj tvorijo tipično zgradbo z začetkom, jedrom in zaključkom.

Potek pripovedovanja je pogosto upočasnjen z opisnimi zadrţevalnimi trenutki,

prisotnost katerih je postavljena nasproti izrazito dinamičnim segmentom.

3.4.4 Delovanje analiziranih sredstev v besedilu

Pojav, v procesu sporazumevanja označen s samostalnikom, tvori odnose z

drugimi pojavi, celota pa je izraţena tudi z rabo posameznega sklona. Različne

vloge in pomene izbranega sklona je mogoče ugotoviti zgolj iz sobesedila, v

katerem so ločeni gramatični (imenovalnik, rodilnik, toţilnik) in periferni skloni –

dajalnik, mestnik in orodnik. (Unuk, 2009)

Pri rabi imenovalnika poimenovani predmet ne izraţa odnosa do drugih

predmetov in dejanj, stilno pa je pomemben le v kontekstu, zato glede na odnos

do drugih pojavnosti ni določen in ne usmerja pozornosti prejemnika na

sobesedilo. (Unuk, 2009) V besedilu se pogosto pojavlja, zato je z rabo tega

158

sklona v ospredje postavljen pomen besede. V vseh treh delih besedila je drugi

najpogostejši sklon (začetek 32,62 %, jedro 32,26 %, konec 40 %).

Rodilnik je po pogostnosti tretji najpogostejši sklon, in sicer v jedru (15,34 %) in

na koncu besedila (20 %), medtem ko je na začetku na četrtem mestu z 12,57 %.

Glede na njegovo obliko in dano temo je njegov deleţ v različnih besedilih

omejen.

Dajalnik je v obravnavanem besedilu na začetku na tretjem mestu s 13,37 %, v

jedru in na koncu pa na petem z 8,78 % oziroma s 6,67 %. Gre za sklon, ki izraţa

predmet, nosilca stanja ali poteka, pripadnost in čustveno zavzetost, lahko pa tudi

različna razmerja v povezavi s predlogi. (Toporišič, 2000: 269–270) Je torej

sklon, katerega izraţanje predmetnosti je pasivno, njegova vloga pa je dajati

podatek o tem, v čigavo korist poteka neko dejanje. (B. Hovnik, 2010: 74)

Toţilnik se veţe z glagolom, pri čemer je njegova vloga pasivna, saj je v takšnem

besednem sklopu določujoča oblika in vrsta glagola. V obravnavanem besedilu je

povsod na prvem mestu (začetek 32,62 %, jedro 32,26 %, konec 40 %). Pri

umetnostnih besedilih je to običajen pojav, saj so stavki bistveno krajši kot na

primer v znanstvenih besedilih, pri katerih se pogosteje pojavljata zlasti

imenovalnik in pridevniški mestnik.

Mestnik je eden od dveh sklonov, ob katerem zmeraj stoji predlog, s čimer se

nakazuje prehodnost h glagolu v vlogi povedka. Običajno izraţa okoliščine kraja

in časa. V analiziranem besedilu je po pogostnosti na petem (začetek 10,96 %),

četrtem (jedro 10,35 %) in tretjem mestu (konec 20 %).

Orodnik je prav tako predloţni sklon in izraţa aktivnost dejanja. Po pogostnosti je

v obravnavanem besedilu na zadnjem, to je na šestem (začetek 9,09 %, jedro 6,94

%) ali na četrtem mestu (konec 13,33 %). Glede na deleţ glagola je besedilo

159

dinamično. Sorazmerno manjša raba orodnika kaţe, da se z izraţanjem aktivnosti

dejanja pojavlja tam, kjer dinamika ni izraţena z glagolskimi sredstvi, torej na

izrazito zaviralnih delih.

3.4.5 Prikaz pogostnosti besednih vrst

Vse besedne vrste bodo prikazane od prvega do desetega mesta, razen

povedkovnika, in sicer zaradi njegove redke rabe. Druga mesta bodo izbrana

poljubno, glede na odstopanja pri pogostnosti pojavitve.

Samostalniška beseda

Pojav tovrstnih besed daje podatek o samostojnosti povedi, torej pogosteje kot so

uporabljene, manj samostojne so povedi. (Unuk, 2009)

Ponazoritev pojavitve samostalniških besed na posameznih mestih bo podana s

poljubno izbranimi podatki o njihovi pogostnosti. Rezultati v tabeli spodaj kaţejo

nekatera odstopanja – najmanj samostalniških besed se pojavlja na 3. mestu (samo

ena), nekoliko več na 5. s štirimi primeri in na 99. ter 118. s petimi primeri.

Najpogosteje, in sicer s trinajstimi primeri, se obravnavana besedna vrsta pojavi

na 8., 96. in 119. mestu. Primeri samostalniške besede se na 1. mestu na začetku

besedila pojavijo triindvajsetkrat, v jedru stošestnajstkrat in na koncu dvakrat.

Mesta in segmenti, na katerih se samostalniška beseda pojavlja najpogosteje,

kaţejo na nominalnost delov pripovedovanja, ki so v samem besedilu kot deli, na

katerih se kaj opisuje, ali kot deli, kjer poteka dialog – oboje pomeni zaviranje

pripovedovanja.

160

MESTO

BESEDE NA

POSAMEZNI

STRANI

ŠTEVILO

POJAVITEV

PRIMEROV

SAMOSTALNIŠKE

BESEDE

1. 8

2. 7

3. 1

4. 7

5. 4

6. 9

7. 7

8. 13

9. 7

10. 9

95. 7

96. 13

97. 6

98. 7

99. 5

100. 9

115. 10

116. 6

117. 7

118. 5

119. 13

120. 9

Tabela 25: Prikaz pogostnosti samostalniške besede

161

Pridevniška beseda

Primeri pridevniške besede so izrazi, ki vrednotijo oziroma določajo vrstne,

kakovostne, količinske ali druge lastnosti samostalnika, kar pomeni, da v povedi

niso samostojne. Z njihovo rabo se določa stopnja objektivnosti opisovane

predmetnosti – več kot je pridevnikov, manj je besedilo objektivno, saj gre za

subjektivno podajanje in vrednotenje predmetnosti v pripovedovanju. Tabela

prikazuje odstopanje pri pojavitvah na 2., 9., 35. in 116. mestu z enim primerom

ter na 31. in 32. mestu, kjer ni nobenega primera pridevniške besede. Največ

tovrstnih besed je na 33. in 118. mestu, in sicer s sedmimi oziroma osmimi

pojavitvami. Na začetku besedila se pridevniška beseda na 1. mestu pojavi

osemkrat in v jedru oseminštiridesetkrat.

162

MESTO

BESEDE NA

POSAMEZNI

STRANI

ŠTEVILO

POJAVITEV

PRIMEROV

PRIDEVNIŠKE

BESEDE

1. 2

2. 1

3. 5

4. 2

5. 3

6. 3

7. 3

8. 2

9 1

10. 2

30. 5

31. 0

32. 0

33. 7

34. 3

35. 1

115. 2

116. 1

117. 3

118. 8

119. 3

120. 4

Tabela 26: Prikaz pogostnosti pridevniške besede

163

Glagol

Je besedna vrsta, ki določa raven besedilne dinamike in glutinacije (lepljenja

besedilnih enot). Ugotoviti jo je mogoče na podlagi števila glagolov na začetku

povedi – več kot jih je, močnejša je besedilna spetost oziroma kohezivnost.

Gramatični ali pomoţni glagol predstavljajo modalni, fazni in limitni glagoli.

(Unuk, 2009) Tudi pri glagolu in gramatičnem glagolu so očitna nekatera

odstopanja, kar je vidno iz razmerja med pojavitvijo polnopomenskega in

pomoţnega glagola na določenem mestu, kakor prikazuje naslednja tabela.

Največje razlike se kaţejo na 5., 16., 20. in 231. mestu, na katerem je število

polnopomenskih glagolov bistveno večje kakor število pomoţnih, ter na 2. mestu,

kjer po pogostnosti prevladuje število primerov gramatičnega glagola. Na 1.

mestu v povedi je glagol na začetku besedila uporabljen devetindvajsetkrat

(petindvajset polnopomenskih in štirje gramatični), v jedru stoosemindvajsetkrat

(sto šest polnopomenskih in dvaindvajset pomoţnih), na koncu pa dvakrat.

Segmenti, na katerih ima glagol največji deleţ, kaţejo stopnjo dinamike

pripovedovanja, razen na mestih, na katerih je več gramatičnih glagolov – ti so

lahko tudi kazalniki zaviralnih delov, in sicer zaradi glagola biti in drugih

modalnih glagolov, ki predstavljajo opisovalne ali refleksijske dele

pripovedovanja.

164

MESTO BESEDE NA

POSAMEZNI

STRANI

ŠT. POJAVITEV

GLAGOLA

ŠT. POJAVITEV

GRAMATIČNEGA

GLAGOLA

1. 6 1

2. 1 9

3. 6 8

4. 5 4

5. 7 1

6. 2 3

7. 5 4

8. 4 3

9. 8 4

10. 4 3

15. 5 8

16. 9 2

17. 5 2

18. 6 3

19. 5 7

20. 10 3

230. 3 3

231. 11 0

232. 1 2

233. 1 3

234. 4 5

235. 4 2

Tabela 27: Prikaz pogostnosti glagola in gramatičnega glagola

165

Predlog

Je ena od nepregibnih besednih vrst brez predmetnega pomena. Opravlja zgolj

slovnično vlogo, in sicer izraţa podredna skladenjska razmerja med besedami ali

besednimi zvezami. (Toporišič, 2000: 413) Kadar je pred samostalniško besedo,

mora ta biti v sklonu, s katerim se določeni predlog veţe. Na izbranih straneh

besedila je bil predlog obravnavan v celoti, torej ni ločen glede na vrsto (pravi,

nepravi), saj takšno preučevanje ni bilo predmet tovrstne analize, hkrati pa pri

ugotavljanju značilnosti besedila niti ni potrebno. Tudi pri tej besedni vrsti bodo

poudarjena nekatera mesta, ki kaţejo pogostnost rabe predlogov. Na 4. in 121.

mestu ni nobenega predloga, medtem ko jih je na 5. šest, na 28. in 123. pa sedem.

Na začetku besedila se na 1. mestu pojavi sedemnajstkrat, v jedru

dvainštiridesetkrat in na koncu enkrat. Pojavitev predlogov v konkretnem besedilu

kaţe na odnose in relacije med posameznimi deli besedila, ki jih pisec podaja v

procesu pripovedovanja.

166

MESTO

BESEDE NA

POSAMEZNI

STRANI

ŠTEVILO

POJAVITEV

PRIMEROV

PREDLOGA

1. 3

2. 1

3. 1

4. 0

5. 6

6. 5

7. 2

8. 2

9. 1

10. 3

25. 1

26. 2

27. 3

28. 7

29. 3

30. 1

120. 1

121. 0

122. 3

123. 7

124. 3

125. 2

Tabela 28: Prikaz pogostnosti predloga

167

Veznik

Pri sondaţni raziskavi so bili vezniki razvrščeni na podredne in priredne. Slednji

(54,91 %) izraţajo enakovredne, torej linearne odnose med posameznimi deli

povedi, podredni (45,09 %) pa hierarhijo in dvodimenzionalnost. Pri vezniku se

odstopanja kaţejo na 39., 74. in 75. mestu, na katerem ni nobenega, medtem ko je

na 40. in 71. mestu po sedem primerov. Na začetku besedila je 50,39 % podrednih

in 49,61 % veznikov, v jedru 43,99 % podrednih in 56,01 % prirednih, na koncu

pa se pojavljajo samo priredni vezniki, in sicer trije. Na začetku besedila se na 1.

mestu pojavi devetkrat, v jedru sedemnajstkrat, na koncu pa na tem mestu ni

nobenega primera. Veznik sam zase nima konkretne pomenske vrednosti, njegova

vloga je zgolj izraţanje razmerja med posameznimi besedami, besednimi zvezami

ali drugimi deli besedila in je glede na izbiro vrste veznika različna – vrsta

razmerja besedne zveze ali zveze stavkov in povedi se izrazi šele v kontekstu z

veznikom.

168

MESTO BESEDE

NA POSAMEZNI

STRANI

ŠTEVILO

POJAVITEV

PRIMEROV

VEZNIKA

1. 2

2. 2

3. 2

4. 2

5. 4

6. 2

7. 3

8. 1

9. 2

10. 3

35. 1

36. 4

37. 1

38. 4

39. 0

40. 7

70. 3

71. 7

72. 1

73. 1

74. 0

75. 0

Tabela 29: Prikaz pogostnosti veznika

169

Prislov

Je nepregibna besedna vrsta s predmetnim pomenom, ki označuje okoliščine

prostora, časa, lastnosti in vzroka glagolskega dejanja – glede na to delitev so

ločeni na posamezne vrste in podvrste. (Toporišič, 2000: 406) Zaradi svoje

označevalne vloge omogočajo trdnejšo spetost besedila. Prislov se največkrat

pojavi na 230. in 170. mestu s sedmimi in petimi primeri, izstopajo pa mesta, na

katerih ni nobenega primera prislova, na primer 8. in 184. Na začetku besedila se

na 1. mestu pojavi štirinajstkrat in v jedru enainšestdesetkrat. Omenjena mesta

kaţejo na prisotnost ali odsotnost podajanja okoliščin pripovedovanja – tam, kjer

je prislovov največ, so okoliščine kraja, časa in prostora jasno in natančno

opisane, tam, kjer jih je malo ali pa jih sploh ni, pa gre za golo podajanje dejstev,

predmetnosti, dialog ali za refleksijske dele pripovedovanja.

170

MESTO

BESEDE NA

POSAMEZNI

STRANI

ŠTEVILO

POJAVITEV

PRIMEROV

PRISLOVA

1. 1

2. 3

3. 2

4. 4

5. 1

6. 1

7. 1

8. 0

9. 2

10. 3

180. 5

181. 1

182. 2

183. 1

184. 0

185. 3

225. 3

226. 3

227. 1

228. 1

229. 3

230. 7

Tabela 30: Prikaz pogostnosti prislova

171

Členek

Je nepregibna besedna vrsta, z rabo katere je omogočen prehod med besedilom ali

njegovimi deli, hkrati pa so z njim izraţeni pomenski odtenki besed, stavkov ali

povedi; po svoji vlogi so podobni ali veznikom ali prislovom. (Toporišič, 2000:

445) Členki niso del stavčne zgradbe, h kateri spadajo, temveč predstavljajo

skrčeno nadomestilo za del izpuščenega stavka, katerega ubesedenost bi sicer bila

daljša. Tvorec besedila z rabo določenih členkov izraţa svoj osebni odnos do

podane teme. Največ členkov je na 53. in 100. mestu s petimi oziroma s šestimi

primeri, precej pa je mest, na katerih se členek ne pojavi, na primer na 2. in 3.,

96., 97. ter 98. Na začetku besedila se na 1. mestu pojavi enajstkrat (dobro, zato,

ţe, ali, no, zakaj, ne, še, kaj, ko, in) in v jedru petinpetdesetkrat (zato, ne (12x), ţe,

skoraj, tudi, ali (10x), prav, edino, zakaj, in (6x), saj, bogvedi, no, res, le, čudno,

še, lej, morda, resnično, naj, ţal, kaj, niti, čeprav). Tudi sredi povedi se členki

pogosto pojavljajo. Največ jih je v jedru besedila, in sicer sedemindvajset

različnih: pa (30x), ţe (5x), ne (27x), skoraj (5x), več (7x), navsezadnje, še (32x),

verjetno, šele (5x), samo (5x), tudi (6x), le (8x), naj (3x), (zakaj) neki, sicer,

najbrţ, res, morda, nikar, pač, pravzaprav, zaradi, niti (4x), prav (2x), ravno,

mogoče, vendar. V jedru besedila je nekaj členkov tudi na zadnjem mestu v

povedi (ţe, več, sicer). Na posameznih mestih v besedilu so členki nakopičeni

zato, ker imajo v besedilu lokalno vlogo – kot del stavka, stavek, del besedila.

(Unuk, 2009) Z njimi sporočevalec izraţa svoje stališče do povedanega, to je

pogosto tudi čustveno usmerjeno.

172

MESTO

BESEDE NA

POSAMEZNI

STRANI

ŠTEVILO

POJAVITEV

PRIMEROV

ČLENKA

1. 3

2. 0

3. 0

4. 1

5. 1

6. 1

7. 1

8. 2

9. 3

10. 2

50. 1

51. 2

52. 2

53. 5

54. 1

55. 1

95. 1

96. 0

97. 0

98. 0

99. 1

100. 6

Tabela 31: Prikaz pogostnosti členka

173

Povedkovnik

Gre za predmetnopomenske besede, ki se v stavku pojavljajo ob glagolu biti.

Označujejo različna stanja narave ali razpoloţenje oseb pa tudi vrednotenje.

(Toporišič, 2000: 412) Primeri povedkovnika se redko pojavljajo. Na 1. mestu v

povedi se pojavi samo v jedru besedila, in to dvakrat. Pri rabi povedkovnika v

preučevanem besedilu pripovedovalec izraţa svoja čustva ali hotenja, na primer

imeti rad.

MESTO

BESEDE NA

POSAMEZNI

STRANI

ŠTEVILO POJAVITEV

PRIMEROV

POVEDKOVNIKA

115. 1

116. 0

117. 0

118. 0

119. 1

120. 0

189. 1

190. 0

191. 0

192. 1

193. 0

Tabela 32: Prikaz pogostnosti povedkovnika

174

3.4.5.1 Nominalni slog

Nominalni slog je statičen in značilen za daljše stavke ali povedi s podajanjem

stvarnosti in faktografskosti, ki so sestavljene iz samostalnika in statičnega

pridevnika. Statičnost je posledica rabe samostalniškega besedja, značilnega za

nadčasovno poimenovanje oseb in predmetnosti ter statično postavitev, pri katerih

se podajajo pojavi konkretnosti (oseb, ţivali, stvari) in abstraktnosti

(poimenovanje lastnosti, sodb, duševnostnih stanj) ter kolektivnih poimenovanj.

(Unuk, 2006)

V analiziranem besedilu v vseh treh delih prevladuje število glagolov nad

številom samostalnikov, razen na posameznih delih, kjer so odlomki z

opisovanjem. Novela Črna orhideja je torej besedilo v dinamičnem slogu.

3.4.5.2 Dinamični slog

Ta slog se od nominalnega razlikuje po svoji razgibanosti, izraţeni z govornostjo,

procesualnim besedjem in s podajanjem pojavnih značilnosti s spremljajočimi

procesnimi okoliščinami (dejanje, dogajanje). Te vrste slog je mogoče preučevati

tudi na podlagi kvalifikacijskega (pridevnika, prislova, števnika), gramatičnega

(predlogi, vezniki) in strokovnega besedja ter kategorije sklona. (Unuk, 2006)

Kvalifikacijsko in gramatično besedje je bilo predstavljeno v poglavjih 3.4.4 in

3.4.5, zato bo pozornost namenjena predstavitvi procesualne leksike, kjer bo

poudarek na prikazu glagolskih skupin, ki tovrstno besedje predstavljajo. Analiza

te leksike je bila opravljena na izboru šestih strani, na katerih je dinamičnost s

posameznimi zadrţevalnimi odlomki izrazito podana (glej Prilogo 2).

175

Procesualno besedje tvorijo glagoli, ki izraţajo dinamiko opisovanih dinamičnih

lastnosti nekega pojava ali poteka dogajanja. Stopnjo dinamičnosti besedila,

dopolnjeno s statičnostjo, je mogoče preučevati na podlagi stanja porazdelitve

glagolov, ločenih po posameznih skupinah. (Unuk, 2009)

Prvo skupino procesualnega besedja predstavljajo pomoţni oziroma

nepolnopomenski glagoli, med katere so uvrščeni vsi z oslabljenim pomenom ali

dejanjem in tisti z ničto stopnjo dejanja. Njihov nastanek je posledica

nevtralizacije leksikalnega pomena polnopomenskih glagolov; so vrsta abstraktnih

glagolov. (Unuk, 2009)

Za natančni prikaz dinamike na podlagi razvrstitve glagolov je bilo najprej

potrebno razdeliti menjajoči se čas dogajanja, teme in podteme ter prostor, in sicer

na toliko delov, kolikor jih sestavlja celoto besedilnega procesa. Vzorec za analizo

dinamike predstavlja šest strani besedila novele Črna orhideja (236–241),

zapisanih v prilogi.

Čas dogajanja 1 (Č1): dogajanje med Gregorjem in Katarino

Čas dogajanja 2 (Č2): dogajanje v skupini vojakov

Čas dogajanja 3 (Č3): Gregorjevo razmišljanje in občutki (notranji monolog)

Čas dogajanja 4 (Č4): opis narave

Tema 1 (T1): zbliţevanje Gregorja in Katarine

Tema 2 (T2): Gregorjeva čustva do Katarine

Tema 3 (T3): počitek vojakov

Tema 4 (T4): aktivnosti vojakov pred novo sovraţnikovo hajko

Tema 5 (T5): nočna narava

Prostor 1 (P1): nekje v kotlini

Prostor 2 (P2): med kotlino in Srednjo glavo

176

Prostor 3 (P3): na Srednji glavi

Glagoli obstajanja

V spodnji preglednici bo podan prikaz glagolov oziroma glagolskih zvez, nastalih

iz glagolov obstajanja, ob katerih se v povedku vedno pojavlja še neka druga

sestavina, saj so sami zgolj nosilci slovničnega pomena, njihov besedni pomen pa

je oslabljen. Najpogosteje se jih uporablja v znanstvenih in govornih besedilih.

(Unuk, 2009) Tovrstni glagoli dajejo podatke o lastnostih in okoliščinah

dogajanja, zaradi česar je pripovedovanje bolj pestro in bolj zanimivo ter

pripomore k natančnejšemu predstavljanju dane scene, kar pa po drugi strani

upočasni njegovo dinamiko.

Preglednica 1: Nepolnopomenski glagoli, nastali iz glagolov obstajanja

ČAS

DOGAJANJA

1

ČAS

DOGAJANJA

2

ČAS

DOGAJANJA

3

ČAS

DOGAJANJA

4

je (prispodoba) bi bila (najkrajša) bila je

(nedotakljiva)

bilo je (nekaj pred

polnočjo)

je (nemogoče) bi bilo (izmuzniti

se)

je bilo (silnejše) ni bil (več prazen)

je (mogoče) (neroden) sem je (voljna) je bil (poln

dobrega tkiva)

si (doma) je bilo (blizu) so bili

(zapredeni)

bo (v redu) ni bilo

(do razgovora)

bil je (miren)

je (premagovanje)

sta bila (sama)

177

je (v redu)

je (usoda)

Fazni pomoţni glagoli

Izraţajo stopnjo dejanja (začetek, nadaljevanje, konec) skupaj z drugim glagolom

v nedoločniku. (Unuk, 2009) Tovrstnih glagolov je zelo malo, uporabljeni so

samo v delu, ki pripoveduje o poteku dogodkov v skupini vojakov. Vsi glagoli

izraţajo začetek dogajanja, s čimer je nakazana poudarjena razgibanost tistega,

kar bo temu sledilo, saj namreč nadaljevanja in konca še ni. Iz tega je mogoče

sklepati, da bodo spremembe v procesu pripovedovanja kvalitativne. Vsi fazni

glagoli iz analiziranega besedila označujejo začetek posameznih aktivnosti, kar

napove njihovo nadaljevanje, torej poudarja dinamiko prihodnjega dogajanja.

Preglednica 2: Fazni pomoţni glagoli

ČAS DOGAJANJA 2

je začel pojemati

(ima namen) začeti čiščenje

so začele prihajati

je začel hoditi

so se začeli zavedati

so se začeli prebujati

so začeli spremljati

178

Limitni pomoţni glagoli

V tretjo skupino pomoţnih glagolov spadajo limitni (iti, imeti). Povedek v stavku

sestavljajo skupaj s polnopomenskimi in izraţajo sklepno pripravno stanje pred

konkretnim dejanjem. V primerjavi s prvima skupinama so besedno in pomensko

bolj izraziti, hkrati pa kaţejo na to, da se isto dejanje uresničuje ţe v trenutku

pripovedovanja ali pa se bo uresničilo prav kmalu, torej v zelo kratkem času.

Zaradi tega je njihov učinek razgibanje širokega dogajanja. Tovrstni glagoli

izraţajo osebno občutene pojave. (Unuk, 2009) Glagoli iz besedila napovedujejo

nadaljevanje začetega, ki je bilo nakazano s faznimi glagoli, med drugim pa dajejo

tudi podatke o posameznih okoliščinah poteka dogodkov.

Preglednica 3: Limitni pomoţni glagoli

ČAS DOGAJANJA 2 ČAS DOGAJANJA 3

ima (namen) obkoliti ni imel (odprtih oči)

so šli (navzdol) je šel (tiho ob Janezu)

(oči) je imela (odprte) je šel (mimo Katarine)

prišli so (na Srednjo glavo)

so prišle (besede)

bi šel (mimo)

(zadaj) nimam (oči)

gre (z nami)

gre

šla je (v zadnjem delu kolone)

je šla (ravna in lahka)

bomo šli (ravno po obronku)

bila je (eno redkih bitij)

179

Modalni pomoţni glagoli

Četrta skupina pomoţnih glagolov so modalni. Izraţajo voljo (hoteti), dolţnost

(morati, imeti), moţnost (moči, smeti, dati, dati se) in pripravljenost ter

eksplicitno resničnost dogajanja. Hkrati so besede z izrazno vlogo, saj je v

njihovem pomenu izraţenega več odnosa do povedanega in subjektivnosti kot

dejanja. Bolj pogosti so v subjektivnih besedilih, kajti z njimi se v pripovedovanju

razodeva pripovedovalec, hkrati pa se z rabo tovrstnih glagolov ustvarja vtis

govornosti in moţnosti pripovedovanega. (Unuk, 2009)

Joţe Toporišič jih je v Slovnici slovenskega jezika (2000) razvrstil v štirinajst

skupin, vendar jih je k modalnim v sklopu tega prikaza mogoče uvrstiti osem, in

sicer:

(1) glagole moţnosti ali moţnostne: ni mogel vstati, verovati (ne) morem, ni

mogel spregovoriti, ni mogel dvigniti;

(2) glagole nujnosti ali nujnostne: moral se je gibati;

(3) glagole presoje ali presojevalne: je (v redu), je (voljna), bil je (miren);

(4) glagole hotenja ali hotenjske: je hotel zblazneti, bi rada (domov), rad bi umrl,

se je hotela sprevreči, hočem umreti;

(5) glagole zapovedi ali velevanjske: vprašaj, povej (svojo poslednjo ţeljo);

(6) glagole upravičenosti ali upravičevalne: (te) lahko nekaj vprašam;

(7) glagole dovoljenja ali dovoljevalne: lahko (še), ni (mu) dalo (miru);

(8) glagole duševnega stanja: obremenjuje (zavest). (Toporišič, 2000: 587)

Modalni pomoţni glagoli iz besedila označujejo predvsem hotenje in zmoţnosti

posameznikov.

180

Preglednica 4: Modalni pomoţni glagoli

ČAS DOGAJANJA

1

ČAS DOGAJANJA

2

ČAS DOGAJANJA

3

se je hotela sprevreči bi hotela pasti ni imel (odprtih oči)

lahko

(nekaj) vprašam

je imela (odprte) ni (mu) dalo (miru)

hočem umreti lahko še moral se je gibati

je hotel zblazneti rad bi umrl ni mogel dvigniti

bi rada (domov) dali bomo (močno patrolo) ni mogel spregovoriti

verovati (ne) morem / ni mogel vstati

bilo je slišati

Dovršni in nedovršni glagoli

Drugo skupino procesualnega besedja tvorijo dovršni (dejanje je končano) in

nedovršni (dejanje je na začetni, trajajoči oziroma nedokončani stopnji)

polnopomenski glagoli.

Drago Unuk nedovršne glagole deli na:

– trajne ali durativne,

– ponavljalne ali iterativne,

– pogostostne ali frekventne in

– malostne ali inhoativne oziroma ingresivne. (Unuk, 2009)

181

1. Trajni polnopomenski glagoli

Trajni ali durativni glagoli so tisti, ki izraţajo trajanje dejanja (urejeno in

nepretrgano dejavnost): cveteti, je, ni, stati, smejati se, beţati, leţati, ţiveti, sedeti

in drugi. (Unuk, 2009) V analiziranem besedilu se tovrstni glagoli pojavljajo na

vseh časovnih odsekih in jih je relativno veliko (zlasti pri opisih dejavnosti

skupine vojakov pa tudi posebej pri Gregorju), iz česar je mogoče sklepati, da je

dinamika intenzivna in stalna.

Tabela 5: Trajni (nedovršni) polnopomenski glagoli

ČAS

DOGAJANJA 1

ČAS

DOGAJANJA 2

ČAS

DOGAJANJA 3

ČAS

DOGAJANJA 4

nisem (ne) vidim vedel je je dihala

upaš je slonel je vedel je počivala

upam (je) računal (ga) je drţalo (je) poslušala

ljubim (je) predvideval sliši je vodila

(neprestano

navkreber)

ni (prepozno) so govorila so se urejevale

dela je sedél je vsrkaval

tolaţiš bi plavala je gledal

napolnjuje (je) poslušal

prepaja je gledal

vnaša se ni ustavil

obremenjuje

je leţala

je poznal

182

so gledali

miruje

je stal

(je) čakal

je nosil

je vodila

so se majale

so molčali

(so) sanjali

so govorili

nimam

iščeš

nisem (punca)

je zavijal

ohranja

vplivala je

bo počival

počiva

ţdijo

sta stala

(sta) poslušala

183

Ponavljalni glagoli

Ponavljalni (iterativni) glagoli označujejo dejanje, ki se nadaljuje po določeni

prekinitvi, kar pomeni, da je njegov potek sestavljen iz ponavljajočih se delov.

Uporablja se jih tudi kot trajne glagole. (Unuk, 2009) Trajanje oziroma

ponavljanje posamezne aktivnosti je najpogostejše pri dogajanju v skupini

vojakov.

Preglednica 6: Ponavljalni glagoli

ČAS DOGAJANJA

1

ČAS DOGAJANJA

2

ČAS DOGAJANJA

3

bi dvigal je stopala so se klicale

je ponavljala je odkrival

se omejuje so stopali

je doţivljal

se spajata

se veţeta

se izmirjata

se zbliţujeta

so zadevali

so (v nerednem ritmu)

nihali

184

Pogostostni glagoli

Pogostostni ali frekventni glagoli v nasprotju s ponavljalnimi izraţajo pravilni

ritem, prepoznan zaradi morfemov -ava-, -eva-, -ova- in drugih (podajati,

poplesovati, kupovati, obedovati, obuvati (se), delovati, učinkovati, ogledovati,

okopavati, prepisovati). Z rabo tovrstnih glagolov je dejanje oziroma njegova

lastnost natančneje in bolj izčrpno označena kot pri ponavljalnih glagolih. (Unuk,

2009) V besedilu jih ni veliko, torej so posamezna dejanja le redko posebej

poudarjena.

Preglednica 7: Pogostostni glagoli

ČAS DOGAJANJA 1 ČAS DOGAJANJA 2 ČAS DOGAJANJA 3

verovati je stopala so stopale

je stopal je utripalo

(je) prehiteval

Začetni glagoli

Začetni (inhoativni) glagoli označujejo spremembo ali spreminjanje dejanja po

več manjših stopnjah. Gre za spremembo ali prehod lastnosti v drugo oziroma

drugačno stanje, na primer bogatiti, umirati, rdečiti. (Unuk, 2009) Na izbranem

vzorcu besedila ni nobenega primera.

Druga skupina polnopomenskih glagolov so dovršni. Uporabljajo se glede na

poimenovanje določene stopnje glagolskega dejanja in njenih lastnosti, ki jo

označujejo, ter glede na trajanje dejanja. (Unuk, 2009)

Tudi pri glagolih te vrste so nekatere izrazite skupine, ki ob osnovnem pomenu

izraţajo še:

185

1. začetek dejanja: so zapeli (poslednjo), je zašepetala;

2. kratkotrajnost: je odgovorila;

3. trenutnost: bi se zdrznil;

4. manjšalnost: je zavrisnil;

5. konec dejanja: odločili so se, določili so, so sklenili;

6. razmahnjenost: so se razporedile, se je razširilo, je razprla;

7. postajanje: (ogenj) je začel pojemati, se izmirjata, prebuja, čisti;

8. izvršitev med gibanjem: se zbliţujeta;

9. izpolnjenost: so prišli, so pretehtali.

Skoraj vsi glagoli iz te skupine so brez istoimenskega vidskega para. (Toporišič,

2000: 353)

Ingresivi

Začetek dejanja označujejo glagoli, imenovani ingresivi. Glede na inhoative so

samo dovršni in pri svoji izraznosti še bolj natančni. (Unuk, 2009) Takšnih

primerov v besedilu ni veliko.

Preglednica 8: Ingresivi

ČAS

DOGAJANJA 1

ČAS

DOGAJANJA 2

ČAS

DOGAJANJA 3

ČAS

DOGAJANJA 4

/ (fantje) so zapeli je pohitel se je razširilo (v

brezteţnost)

je razprla se je dvignil se je spustila

bi se oprijela je prijel

so se ovedle (je) stisnil

je stopil

186

Terminativi

Terminativi so omejevalni glagoli, označujejo kratkotrajno dogajanje. (Unuk,

2009) V besedilu jih je malo, torej se posamezna dejanja in procesi odvijajo dlje

časa.

Preglednica 9: Terminativi

ČAS DOGAJANJA 1 ČAS DOGAJANJA 2 ČAS DOGAJANJA 3

je odgovorila / videl je

nagnil se je / je vstal

je prijel

stisnila je

je pogledal

Momentativi

Tretja skupina dovršnih glagolov so momentativi, ki označujejo trenutno dejanje,

torej njegovo točko ali trenutek. Pomensko so podobni terminativom. (Unuk,

2009) Iz preglednice je mogoče ugotoviti, da se je med stalnim in daljšim

procesom dogajanja zgodilo precej krajših, trenutnih dogodkov. To samo

aktivnost in pripovedovanje izpopolnjuje, razgiba in poveča.

187

Preglednica 10: Momentativi

ČAS DOGAJANJA 1 ČAS DOGAJANJA 2 ČAS DOGAJANJA 3

bi planil bi se spotaknila bi prijel

vprašaj je spreletela (misel) stisnilo (ga) je

prestrašil se je začutil je sédel je

je pomislil planil je

se je zdrznil je streslo

so se zastrmeli je začutil

bi se zdrznil

je začutil

se je pretočila

se je opotekel

je zazvenel

se je zaletel

je zavrisnil

je butnil

se je nagnil

je vzkliknil

Manjšalnostni glagoli

Manjšalnostni glagoli izraţajo poudarjeno subjektivnost. Za doseganje določene

stopnjevanosti v povedi je potrebno izbrati besedje, s katerim je odmik od

nevtralnosti jasen, na primer stopicati, skakljati. (Unuk, 2009) Na izbranih

analiziranih straneh ni nobenega primera takšnega glagola.

188

Finitivi

Naslednja skupina glagolov so finitivi, ki označujejo konec dejanja. (Unuk, 2009)

Iz večjega števila primerov je mogoče sklepati, da je dinamika dogajanja

intenzivna in pogosta.

Preglednica 11: Finitivi

ČAS DOGAJANJA 1 ČAS DOGAJANJA 2 ČAS DOGAJANJA 3

je ukradel odločili so se so prišle

bi dobil (časa) določili so (smer) se je ujel

so sklenili so prebudile (bataljon)

se napijejo se je ustavil

je dodal se (je) ustavil

(je) razpel (roke)

bi padel

sta določila

sta poklicala

(sta) naloţila

(jo) privedejo

(je) obljubil

so polegli

ni padla

so zaspali

je nastopila (tišina)

(in) zazvenela

so se zaprle

so se razporedile

189

je napočil (dan)

se je spustila

se (je) vrnil

Glagoli razmahnjenosti

Glagolov razmahnjenosti in postajanja na izbranih straneh ni. Tudi distributivnih

glagolov, ki sicer izraţajo razvrstitev (porazdeliti) dogajalnega procesa ali celo

ironijo (glede na vidik pripovedovalca ali dejanja), ni.

Aktivi in pasivi

Po kriteriju vezljivosti glagolskega dejanja so glagoli razvrščeni še na dve skupini,

in sicer na aktive in pasive. Prvi so v sklopu svoje skupine ali predmetni (kričati

na koga, skrbeti za koga, govoriti komu) ali brezpredmetni (kričati, skrbeti,

govoriti). Preglednica spodaj prikazuje le nekaj primerov.

1. Aktivi

Preglednica 12: Aktivi

BREZPREDMETNI

(NEPREHODNI) GLAGOLI

PREDMETNI (PREHODNI)

GLAGOLI39

povem zdi se (mi)

nisem spoznal upaš (vanjo)

verovati (ne) morem upam (vanjo)

sem bila (pripravljena) ljubim (jo)

39

Pri prehodnih glagolih je zaradi boljše ponazoritve označen neglagolski del (ta je najpogosteje v

toţilniku ali imenovalniku, dva primera sta v dajalniku, en pa v mestniku), na katerega se glagol

veţe.

190

(in) dejal (naglo) sem (te) spoznala

ni (prepozno) začutil je (dišavo)

(kdor) izgubi bi planil (v prijetno vodo)

pridobi oblila (ga) je (vročina)

se izgubi se je hotela sprevreči

(v brezumno radost)

se najde so zapeli (poslednjo)

je odgovorila (te) lahko vprašam

razumem dela (zlo)

se je zadrţal zahvaljujem se (ti)

(ogenj) je začel pojemati je sklonila (glavo)

se je skrila je prišel (na cilj)

(ne) vidim povej (svojo poslednjo ţeljo)

bova se ločila je prijel (za roko)

se (ne) bova videla stisnila (mu) je (roko)

je rekla je ukradel (mladost)

vprašaj sliši (bitje srca)

ve (jo) je prijel (za dolge prste)

je (prispodoba) je slonel (nad zemljevidom)

prebuja (je) računal (daljave)

191

2. Pasivi

Glagoli stanja ali pasivi so običajno statični, lahko pa poimenujejo tudi gibanje ali

spreminjanje oziroma potek česa. V pripovednih besedilih podpirajo tako

imenovano pripovedovalno širino, torej zaviralne dele besedila, na primer opise,

dialoge, refleksije. (Unuk, 2009) V umetnostnem besedilu je dinamika pogosto

prekinjena z zaviralnimi odlomki ali povedmi. V noveli Črna orhideja je glagolov

stanja veliko manj kot aktivnih glagolov. To pomeni, da je kljub zadrţevalnim

momentom dinamika še vedno prevladujoča.

Preglednica 13: Pasivi

GLAGOLI STANJA40

GLAGOLI GIBANJA ALI

SPREMINJANJA

sem bila (pripravljena) nastala je (tišina)

bi bila (najkrajša) odidejo

bila je (nedotakljiva) je prišel

je bilo (silnejše) se giblje

ni bil (prazen) prišli so

(neroden) sem sta odšla

je (usoda) spremijo (obsojenko)

je bilo (blizu) se bo vrnil

ni bilo (do razgovora) bi šel

je (prispodoba) se je vila

je (nemogoče) je hodil

je (mogoče) je šel (tiho)

40

Označen bo del povedka, ki sicer ni glagolski, vendar ob pomoţnem glagolu izraţa pomen

oziroma to, v kakšnem stanju je kaj ali kakšno je kaj.

192

si (doma) gre (z nami)

bo (v redu) gre

je (voljna) šla je

bilo je (nekaj pred polnočjo) je šla (ravna in lahka)

so bili (zapredeni) bomo šli (ravno po obronku)

bil je (miren) se bomo spustili

je bil (spredaj)

ni bil (prebujen)

je (premagovanje)

je bilo (svetleje)

sta bila (skladna)

je bilo (izraz)

je bilo (pravilno)

(ujetnica) je

je bil (za preizkušnjo)

sta bila (sama)

je (v redu)

Refleksivni glagoli

Refleksivni ali povratni glagoli se delijo na dve skupini, in sicer na refleksive

tantum, to je na glagole s praznim oziroma s prostim morfemom se (smejati se,

izobraţevati se, zgroziti se, prestrašiti se in drugi), ki za samo razlikovanje med

vršilcem dejanja in od njega prizadetega niso pomembni, in refleksive s povratnim

osebnim zaimkom se ali si, ki spreminja namen nepovratnih glagolov, saj ga

usmerja na predmet ali na osebek. Pri tem obstaja izjema, kajti lahko gre tudi za

obojestransko namero, na primer objemati se, kar pomeni, da zaimek izraţa

193

osebek, predmet ali dva osebka. (Unuk, 2009) V analiziranem besedilu

prevladujejo refleksivni glagoli s praznim morfemom, dogajanje torej ne prikazuje

veliko medsebojnih odnosov ali odnosa in aktivnosti posameznika, ki so povezani

z njim samim.

Preglednica 14: Refleksivi tantum in refleksivi s povratnim osebnim zaimkom41

REFLEKSIVI TANTUM REFLEKSIVI S POVRATNIM OSEBNIM

ZAIMKOM SI ALI SE

se izgubi si je dejal

se najde se spajata

se je skrila se veţeta

bova se ločila se izmirjata

se (je) vključil se zbliţujeta

(najbolje) bi bilo izmuzniti se si se napil

spomnila se je se omejuje

zdelo se (mu) je se bomo spustili

se igram

se bojim

boji se

se izgubiti

se je zravnala

se je dvignil

se je vila

se je bliţal

se je pokoril

41

Označeni so samo tisti deli povedka, ki izraţajo refleksivnost.

194

se je nagnil

se je vrnil

se giblje

se je zdrznil

se bo vrnil

so se zastrmeli

bi se zdrznil

zahvaljujem se

prestrašil se je

pomiri se

se je ujel

se je ustavil

nagnil se je

moral se je gibati

se ni ustavil

so se zaprle

so se razporedile

se je zadrţal

so se začeli zavedati

se je spustila

se je opotekel

so se majale

se je zaletel

se je vrnil

so se začeli prebujati

so se začeli spominjati

195

se bomo ustavili

se bo vrnila

se je razširilo (v brezbreţnost)

Glagoli, razvrščeni glede na pomen:

– onomatopoetični ali posnemovalni, nastali iz posnemovalnih medmetov

(švigniti, mljackati in drugi);

– deminutivni ali manjšalni glagoli izraţajo zmanjšane značilnosti besedne

podstave (stopicati, skakljati in drugi);

– faktitivni so tisti, ki začenjajo dejavnost oziroma nekaj povzročajo (pomladiti

se, razţaliti in drugi);

– rezultativni označujejo končnost ali rezultat (pojesti, najti, izvedeti in drugi);

– mutativni označujejo spreminjanje (prehladiti se, oboleti, veneti in drugi);

– dicendi ali glagoli rekanja označujejo govorno dejavnost (govoriti, povedati,

pripovedovati, izreči, kričati in drugi);

– sentiendi ali glagoli mišljenja označujejo procese zavesti, najpogosteje mišljenja

(upoštevati, misliti in drugi);

– movendi ali glagoli gibanja, na primer leteti, plavati in drugi. (Unuk, 2009)

V analiziranem besedilu se pojavi samo en primer onomatopoetičnega glagola, in

sicer glagol (je) zdrčal (čas dogajanja 3). Manjšalnih glagolov v tem delu besedila

ni.

Faktitivni glagoli so trije: začutil je, se je razširilo, ni mogel dvigniti.

196

Preglednica 15: Rezultativni glagoli

ČAS DOGAJANJA

1

ČAS DOGAJANJA

2

ČAS DOGAJANJA

3

sem spoznala je razsvetlil (planinski

prostor)

je umolknil

povzročil (jo) je je sklonila (glavo)

si se napil

je napel

bi videl

so pretehtali

je zagledal

ugrabil bi (jo)

se bomo ustavili

(je) umolknil

se bo vrnila

Glagoli spreminjanja so trije, in sicer v tretjem dogajalnem času: prebuja, čisti,

oblila (ga) je.

197

Preglednica 16: Glagoli govorne dejavnosti

ČAS DOGAJANJA

1

ČAS DOGAJANJA

2

ČAS DOGAJANJA

3

povem je povedal (ne) bo govoril

je dejal (3x) nisem povedal ni mogel spregovoriti

je rekla (2x) (si) je dejal

vprašaj so molčali

je rekel so govorili

povej je vprašal (2x)

je zašepetala je odgovoril (2x)

vprašal je je dejal (2x)

je odgovorila povedal je

Preglednica 17: Glagoli mišljenja

ČAS DOGAJANJA

1

ČAS DOGAJANJA

2

ČAS DOGAJANJA

3

razumem spomnila se je /

pozabil sem so se spominjali

ve je vzel (na znanje)

je pomislil

(ne) vem

bi vedel

198

Podobno kot glagoli mišljenja so tudi glagoli gibanja v besedilu pogosti – oboje je

izraz dinamike.

Preglednica 18: Glagoli gibanja

ČAS DOGAJANJA

1

ČAS DOGAJANJA

2

ČAS DOGAJANJA

3

/ odidejo je prišel

so šli so prišle

je stopala je hodil

bi plavala se je bliţal

so začele prihajati je šel

so prišle so stopali

se giblje je prehiteval

prišli so moral se je gibati

sta odšla se ni ustavil

spremijo (obsojenko)

(jo) privedejo

se bo vrnil

bi šel

se je vila

so stopale

je začel hoditi

so se razporedile

se je opotekel

so se majale

199

je stopal

bomo šli

se bomo spustili

Iz podane analize glagolov je mogoče ugotoviti pogostnost primerov določene

skupine glagolov, ki glede na skupino, v katero spadajo, v procesu pripovedovanja

dosegajo določene učinke. Nepolnopomenski glagoli, nastali iz glagolov

obstajanja, dinamiko pripovedovanja sicer zavirajo, vendar po drugi strani dajejo

podatke o posameznih okoliščinah oziroma lastnostih opisovane predmetnosti.

Podobno funkcijo imajo tudi limitni in modalni pomoţni glagoli, nekateri glagoli

iz neprehodnih in prehodnih aktivov, pasivi, terminativi, glagoli govorne

dejavnosti in mišljenja ter obe skupini refleksivnih glagolov. Med njimi je največ

refleksivov tantum in glagolov stanja, kar pomeni, da je v preučevanem odlomku

dogajanje na mestih, na katerih se pojavljajo omenjene skupine glagolov,

usmerjeno k podajanju opisov oziroma k refleksijskemu subjektu, s čimer je

aktivni proces dinamike upočasnjen ali celo ustavljen. Nasprotno od teh pa

pripovedovalni potek pospešujejo fazni glagoli, ki izraţajo začetek kakega

konkretnega dogajanja, trajni polnopomenski glagoli z izraţanjem

neprekinjenosti, ponavljalni in pogostostni, ingresivi, momentativi s poudarjanjem

kratkosti ali trenutnosti, glagoli gibanja, rezultativni glagoli in finitivi. Največ je

finitivov ter nekoliko manj nedovršnih polnopomenskih glagolov, momentativov

in glagolov gibanja. Iz tega je mogoče sklepati, da je aktivnost dogajanja

intenzivna, določen čas trajajoča in tudi popolnoma končana.

200

Moţnosti preučevanja dinamike

Besedilno dinamiko je mogoče preučevati tudi na podlagi ugotavljanja menjave

prostora in teme v konkretno danem času. Rezultati analize izbranih strani novele

Črna orhideja so pokazali, da se prostor spremeni samo dvakrat, in sicer takrat, ko

vojaki zapustijo skrivališče v kotlini ter drugič, ko prispejo na cilj, na Srednjo

glavo. Čas dogajanja je razdeljen na štiri dele: prvi označuje dogajanje med

Gregorjem in Katarino, drugi dogajanje v vsej skupini, tretji samo Gregorjeve

misli in občutke ter četrti opise narave.

Dinamiko je mogoče upočasniti še z drugimi zaviralnimi sredstvi, na primer z

zastranitvami. Pri analiziranem vzorcu je prikazana z Gregorjevimi spomini (stran

238). Tovrstna metoda zaviranja razvoja procesa dogajanja pa je vendarle

pomembna, saj vključevanje takšnega načina omogoča prikaz širšega časovnega

pasu, torej tudi daljno preteklost ali prihodnost, kar povečuje časovni okvir in

daljša premico poteka linearnosti, hkrati pa takšne dele besedila umešča v določen

čas in prostor, zaradi česar je mogoče ustvariti predstavo o zgodovinskem razvoju

dogodkov. (M. Kosi, 2005: 59–61) Ena od metod je tudi uporaba esejističnega

sloga. Značilnost njegove oblike je usmerjanje prejemnikove pozornosti k

izbranemu oziroma opisovanemu predmetu ali temi, to pa na način, s katerim je

mogoče čim bolj učinkovito vplivati na naslovnika. Slednje se dosega s

preoblikovanjem podajanja predmetnosti na imaginarni način, ki omogoča vse

moţnosti načinov sporočanja. Ob tem se postavlja vprašanje, ali bi bilo mogoče

dinamiko pripovedovanja preučevati na ravni skladnje, to je na osnovi dolţine

povedi.

201

Slikovni prikaz 1: Linearno dogajanje z zaviralnimi segmenti

Zaviranja

Linearno dogajanje

Zaviranja

Preglednica, nastala na podlagi analiziranega dela besedila v Prilogi 2, kaţe

menjavo teme in prostora v danem času.

202

Preglednica 19: Menjava teme v okoliščinah časa in prostora

Zaporedna

številka

teme in

podteme

Tema

Čas

Prostor

T1/0 Gregorjev in Katarinin

pogovor o resnici

Č1/0

zvečer

P1/0

nekje v

kotlini

T1/1

Pogovor Gregorja in

Katarine o prvem

srečanju

T1/2 Gregorjeva privlačnost

T2/0 Gregorjeva ljubezenska

strast

T3/0 Tabor partizanov Č2/0

P1/0

nekje v

kotlini

T1/4 Katarinina vprašanja o

zlu in človeku

Č1/1

»zdaj«

T2/1

Gregorjevo spoznanje

Č3/0

»nikoli več«

T2/2 Zvenenje noči Č4/0

noč

Č3/1

»v temi«

T1/5

Katarinina zadnja ţelja

Č1/2

»zdaj«, »za hip«

T2/3

Gregorjev strah

Č1/3

»prvič«

Č3/2

»pri priči«

T1/6 Katarinin dom Č1/4

203

T2/4 Gregorjevi občutki Č3/3

»nazadnje«, »v temi«

P1/0

nekje v

kotlini

T4/0 Janezovo predvidevanje

za varen odhod

Č2/1

»še v teku noči«

T4/1 Janezov in Gregorjev

pogovor o Katarinini

zadnji ţelji

T4/2 Janezov in Gregorjev

molk zaradi napetosti

razmer

T4/3 Janezov počitek

T4/4 Gregorjevo predajanje

nočnemu miru

Č3/4

noč

T4/5 Počitek bataljona Č2/2

»v spanju«

T4/6

Gregorjevi spomini

Č3/5

še vedno ponoči

P1/0

nekje v

kotlini

T5/0

Prebujanje narave

Č2/3

»ko straţe

prebudijo

bataljon za

odhod«

Č4/1

»nekaj

pred

polnočjo«

T4/7 Prebujanje vojakov Č2/4

ponoči

T4/8 Gregorjevo opazovanje

narave

Č3/6

čas »nočnega vrvenja«

204

T5/1

Nočna narava

Č4/2

noč

P1/0

nekje v

kotlini

T4/9 Gregorjevo meditiranje Č3/7

»ob tej uri v nočnem

vesolju« T4/10 Gregorjev srh

T4/11

Vzdušje v skupini

Č2/5 Č3/8

ponoči

Č2/6

T4/12 Premikanje vojaške

kolone

Č2/7

dan

nove

sovra–

ţniko–

ve

hajke

Č4/3

»nena–

doma«

Č2/8

»vča–

sih«,

»za

hip«,

»čez

nekaj

časa«

P2/0

pot iz

kotline

proti

Srednji

glavi

T4/13 Nestrpnost vojakov

T4/14 Janezovo vrednotenje

Katarine

T4/15 Predstavitev Katarine

T4/16 Primerjava Katarine z

boginjo Diano

T4/17 Obujanje spominov

T4/18 Katarinina hoja

T4/19 Janezov dvom

T4/20 Janezovo spoznanje

T5/2 Nočni prostor Č4/4

noč, v mesečini

T4/21 Janezovi občutki in

pomisleki

Č2/8

noč

T4/22 Gregorjeva izločitev iz

kolone

Č3/9

»znova«

205

T4/23 Prihod na cilj

Č2/9

»znova«, »blizu jutranjim

uram«

P3/0

na

Srednji

glavi

T4/24 Počitek vojakov

T4/25

Nočni mir

Podatke iz preglednice je mogoče ponazoriti tudi z grafičnim prikazom oziroma s

krivuljo, ki označuje pospešitve in zaviranja.

Slikovni prikaz 2: Potek dinamike pripovedovanja

Pospešitve

Dinamika

pripovedovanja

Zaviranja

3.4.6 Sinteza

V empiričnem delu naloge je bila obravnavana novela Črna orhideja. Na osnovi

sondaţne raziskave in preučevanja pogostnosti pojavitve besednih vrst ter

njihovega medsebojnega delovanja je bil predstavljen način tvorbe

pripovedovalnega slogovnega postopka, in sicer skupaj z značilnostmi njegove

dinamike, ugotovljene s stopnjo pojavitve glagola. Po uvodni predstavitvi

besediloslovnih lastnosti in lastnosti umetnostnega jezika sta na podlagi analize

slogovnosti skupaj z analizo oblikovne ravnine podani še tipologiji nominalnega

in dinamičnega sloga, ki dajeta tudi podatke o oblikoslovno-skladenjskih prvinah.

206

4 SKLEP

Predmet prvega dela diplomske naloge je bilo preučevanje filozofskih vidikov pri

Edvardu Kocbeku v sklopu personalizma, eksistencializma, religioznosti, etike in

morale. V ospredje je bilo postavljeno zlasti njegovo zgledovanje po francoskem

personalistu Emmanuelu Mounierju, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je bil vpliv

njegove miselnosti in delovanja na slovenskega avtorja tolikšen, da ga je sprejel

za temeljno vodilo na vseh področjih svojega ustvarjanja. Kocbekov osebni

prijatelj Mounier je v svojih delih izhajal iz krščanskih stališč o človeku kot

posamezniku – osebi, ki naj se uresničuje in raste iz visokih načel morale, ta pa

naj bodo sredstvo za dosego cilja ter cilj hkrati, kajti le na osnovi trdnih in stalno

prisotnih vrednot bo posameznik postal oseba in kot tak sam pobudnik in

povzročitelj sprememb v druţbi. Individuum ima moţnost oblikovati sebe kot

osebo z ţivljenjem vrednot, kar pa zanj ni preprosto, saj se je skozi preučevanje

pokazalo, da je pojem osebe teţko določljiv.

Edvard Kocbek je svoje poglede in razmišljanja o personalizmu izpovedoval v

svojih delih. V zbirki novel Strah in pogum jih je predstavil s primeri

posameznikov, ki se morajo odločati v konkretnih in teţkih razmerah, kar jim

pogosto onemogoča delovanje v skladu z moralnimi in etičnimi načeli. Podobno

je tudi pri eksistencializmu, pri katerem je viden Kocbekov zgled po Sörenu

Kierkegaardu in Albertu Camusu. Ugotovljeno je bilo, da se največji vpliv pri

danskem teološkem mislecu Kierkegaardu kaţe z vidika religioznosti, pri

Camusu, sicer pobudniku občutja absurda, pa v smislu vztrajnosti in bojevitosti,

kar je skozi nekatere prvine prav tako mogoče spremljati v skoraj vseh novelah.

Očitno je, da Kocbek prikazuje posameznike, pogosto prepuščene samim sebi,

zlasti takrat, ko se znajdejo na razpotjih osebnega ali druţbenega ţivljenja. Tako

so v personalističnem smislu aktivni ustvarjalci zgodovine, katere glavno vodilo

naj bi bilo prizadevanje za etično in moralno popolnost druţbe v skladu s

krščanskimi načeli. Vse to osebe iz novel velikokrat vodi v obup, duševno stisko

207

in razmišljanje o smislu bivanja in zglednega delovanja, še posebej takrat, ko so

določene odločitve povezane z obstojem (to je s samim preţivetjem) koga

drugega. S podrobnejšo analizo virov je torej ugotovljeno, da so posameznice in

posamezniki v Kocbekovih novelah predstavljeni v teţkih vojnih razmerah in

rešitve so odvisne samo od njih samih, to je od njihovih odločitev, čeprav so

zaradi trenutnega druţbenega poloţaja determinirani in na videz brez moči za

odločanje. Vendar so po drugi strani prav zaradi istega razloga oproščeni lastne

odgovornosti za to, da bi kar koli storili drugače in s tem spremenili odločitve

svojih nadrejenih. Videti je, kot da avtor na podlagi svojih novel na neki način

izraţa kritiko takratne druţbe in njene politične ureditve, zlasti pa kritiko

neaktivnega posameznika, ki zgolj čaka, da bodo delo namesto njega opravili

drugi. Tako pasivno čaka vse do trenutka, ko je sam postavljen pred pomembno

dejstvo – ukrepati in preţiveti ali čakati na negotovo prihodnost.

Ob obravnavi personalizma in eksistencializma se je pokazala tudi problematika

prepletanja nekaterih izrazov (bivanje, tesnoba, oseba in drugih) – te je mogoče

preučevati v obeh kontekstih, vendar z razlikovanjem pomena. Vzrok teţav je v

nedefiniranju posameznih pojmov izven omenjenih smeri; svoj natančnejši pomen

dobijo šele z vključitvijo na določeno področje.

Poglavja o etičnih vidikih in moralnem prizadevanju prinašajo ugotovitve o tem,

da je bil Edvard Kocbek tudi na tem področju zelo aktiven, vendar ne tako

uspešen, da bi vpliv njegove teţnje spremenil stališča njegovih takratnih političnih

sodelavcev. To ne pomeni, da je bil njegov namen – poosebiti moralna načela,

temelječa na krščanskih vrednotah, in jih širiti v druţbi – slab ali premalo viden,

temveč to, da mnogi tega niso razumeli kot nekaj pozitivnega za vso skupnost,

ampak so v njegovi vnemi videli nevarnega sovraţnika, ki bi lahko s svojim

pozitivno naravnanim delovanjem prevzel vodilni poloţaj v druţbi oziroma na

njenem političnem vrhu.

208

Filozofija se pri Kocbeku izraţa tudi v poeziji. Ta je v prvih zbirkah stvarno

dokumentarna, v poznejših povojnih pa refleksijska in prepletena s tragiko

bolečega vojnega izkustva.

Glavni namen drugega dela diplome je bil potrditi tezo, da je novela Črna

orhideja dinamično besedilo, v katerem prevladuje pripovedovalni slogovni

postopek. V uvodnem delu je bila predstavljena teorija s področja besediloslovja

skupaj z značilnostmi umetnostnega jezika, in sicer kot temelj preučevanja, ki je

dalo izhodišče za nadaljnje raziskovalno delo. Za pridobitev vseh potrebnih

podatkov je bilo najprej potrebno izvesti sondaţno raziskavo, saj je predstavljala

vir vseh pomembnih prvin za dosego zastavljenega cilja. Vzorec besedila za

analizo je bil razdeljen na tri osnovne dele (začetek, jedro, konec) in je obsegal

7402 besedi.

Rezultati so pokazali, da se v noveli pojavljajo vse besedne vrste, razen medmeta,

in da je največ glagolov, kar je hkrati potrditev, da gre za dinamični slog

pripovedovanja, ob katerem pa se sicer pojavljajo še drugi slogovni postopki

(predvsem opisovanje), katerih vloga na posameznih segmentih je zaviranje

poteka dinamike. Zaradi tega je besedilo bogatejše in zanimivejše v tem smislu,

da bralec iz tovrstnih različno dolgih delov izve še kaj več od golega podajanja

zaporedja dogodkov.

Stopnja dinamike pripovedovanja je bila preučevana tudi s pojavitvijo in

pogostnostjo sklonov. Ugotovljeno je bilo, da prevladuje toţilnik, torej sklon, ki

se veţe z glagolom, kar dodatno potrjuje besedilno dinamičnost.

Povedi so srednje dolge in odvisne od menjajočih se slogovnih postopkov, ki se

pojavljajo v noveli. Na delih, na katerih je podan dialog, pa so povedi zelo kratke,

ponekod so samo enobesedne. Njihova zgradba je poljubna, kar je tudi sicer

značilnost umetnostnega besedila. Najdaljša poved ima devetinsedemdeset besed.

209

Pomemben del raziskave je bila tudi vertikalna razvrstitev najpogostejših besed,

saj je dala podatek o tem, kako so posamezne besede oziroma besedne vrste

razporejene na posamezni strani besedila – to namreč pove, kako so te besede na

določenih mestih zgoščene, iz česar je mogoče ugotoviti stopnjo nominalnosti ali

dinamičnosti oziroma vrsto slogovnega postopka, ki se pojavi na nekem

določenem mestu v noveli.

Dinamika pripovedovanja je izraţena z glagolom, vendar se ob tem zastavlja

vprašanje, ali je za potrditev dinamičnega sloga zares dovolj samo velik deleţ

glagola. Podrobna razvrstitev glagolov je namreč pokazala, da jih je več vrst, toda

vsi ne pomenijo aktivnega poteka dogajanja, temveč tudi zaviralne segmente. Gre

za glagole, ki izraţajo govorna dejanja, stanja, lastnosti in podobno. Sicer so tudi

tovrstni glagoli pomembni, saj tvorec besedila z njimi prejemniku posreduje

podatke o danih okoliščinah. Drugo vprašanje, ki se ob tem zastavlja, pa je, ali je

mogoče besedilno dinamiko preučevati še na kakšen drug način, na primer na

ravni skladnje, to je z vidika povedi. Kadar so predstavljeni dialogi, so povedi

zelo kratke, ker se govorno dejanje med govorcema ali več govorci menjuje hitro,

vendar pa konkretni glagoli v teh delih ne izraţajo napredovanja v poteku

dogajanja, kljub temu da je videti, kot da gre za izrazito dinamične segmente.

Področje jezika ponuja govorcem in piscem različne moţnosti izraţanja. To je

očitno tudi v umetnostnem izraţanju, kjer pisatelji in pesniki zelo učinkovito

uporabljajo izrazna sredstva, s čimer hkrati plemenitijo lepoto besedne

komunikacije in brišejo meje izvirnosti. Pred šestdesetimi leti je podobno storil

Edvard Kocbek, in sicer v času, ki je bil za tovrstno ustvarjanje vse prej kot

spodbuden. Miselni pogum in filozofske teme je prenesel v svoje novele z vojno

tematiko ter tako dokazal, da je v jezikovni umetnosti mogoče zdruţevati tudi

tako raznovrstne prvine in vidike sicer domnevno nezdruţljivih področij, kot sta

na primer vojna in morala.

210

5 VIRI IN LITERATURA

VIRI

Filozofski del:

Kocbek, E. (1951). Strah in pogum. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Kocbek, E. (2004). Tovarišija. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Kocbek, E. (2000). Listina. V: Zbrano delo VII/1. Ljubljana: Drţavna zaloţba

Slovenije.

Kocbek, E. (2000). Znamenja (Prva verzija Listine, 1956). V: ZD VII/2.

Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Kocbek, E. (1974). Kdo sem? V: Svoboda in nujnost. Celje: Mohorjeva druţba.

Kocbek, E. (1977). Zbrane pesmi I–II. Uredil Andrej Inkret. Ljubljana:

Cankarjeva zaloţba.

Kocbek, E. (1981). Sodobni misleci. Celje: Mohorjeva druţba.

Kocbek, E. (1991). Osvobodilni spisi I. Ljubljana: Društvo 2000.

Kocbek, E. (1993). Osvobodilni spisi II. Ljubljana: Društvo 2000.

Kocbek, E. (1991). Zemlja. V: Zbrano delo I. Ljubljana: Drţavna zaloţba

Slovenije.

Kocbek, E. (1993). Groza. Pentagram. V: Zbrano delo II. Ljubljana: Drţavna

zaloţba Slovenije.

Kocbek, E. (2006). Poročilo. V: Zbrano delo III. Ljubljana: Drţavna zaloţba

Slovenije.

Kocbek, E. (2008). Ţerjavica. Nevesta v črnem. V: Zbrano delo IV. Ljubljana:

Drţavna zaloţba Slovenije.

Jezikoslovni del:

Kocbek, E. (1951). Črna orhideja. V: Strah in pogum. Ljubljana: Drţavna zaloţba

Slovenije.

211

LITERATURA

Filozofski del:

Borstner, B. (1986). Ali Bogu lahko pripišemo intencionalnost? V: Anthropos.

Številka III–IV.

Camus, A. (1980). Mit o Sizifu. Uporni človek. Prevedel Janez Gradišnik.

Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.

Heidegger, M. (1967). Izbrane razprave. Prevedel Ivan Urbančič. Ljubljana:

Cankarjeva zaloţba.

Inkret, A. (1995). Kocbekovi partizanski dnevniki. V: Razmišljanja o Edvardu

Kocbeku. Simpozij ob 90-letnici pesnikovega rojstva (uredniki Franc Zadravec,

Irena Štuhec, France Novak). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in

šport.

Inkret, A. (2011). In stoletje bo zardelo. Ljubljana: Zaloţba Modrijan.

Kalan, V. (2006). Umetnost in resnica. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Kante, B. (2001). Filozofija umetnosti. Ljubljana: Zaloţništvo Jutro.

Kierkegaard, S. (1987). Bolezen za smrt. Krščanska psihološka razprava za

spodbudo in prebujo. Trije spodbudni govori. Iz nemščine prevedel Janez Zupet.

Celje: Mohorjeva druţba.

Kierkegaard, S. (1998). Pojem tesnobe. Prevedel Primoţ Repar. Ljubljana:

Slovenska matica.

Klampfer, F. (2003). Etiški pojmovnik za mlade. Maribor: Aristej.

Sruk, V. (1995). Filozofija. Leksikoni Cankarjeve zaloţbe. Ljubljana: Cankarjeva

zaloţba.

Slovenska knjiţevnost (1996). Uredili Janko Kos, Ksenija Dolinar in Andrej

Blatnik. Leksikon, zbirka Sopotnik Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.

Omerza, I. (2010). Edvard Kocbek: osebni dosje št. 584. Ljubljana: Karantanija.

Mounier, E. (1990). Oseba in dejanje. Prevedel Rafko Vodeb. Ljubljana: Društvo

2000.

212

Sartre, J. P. (1968). Izbrani filozofski spisi. Prevedel Mirko Hribar. Ljubljana:

Cankarjeva zaloţba.

Slovenski pravopis (2001). Predsednik pravopisne komisije SAZU Joţe Toporišič.

Ljubljana: Zaloţba ZRC, ZRC SAZU.

Švajncer, M. (1995). Etika I. Nova Gorica: Educa.

Švajncer, M. (2002). Esej o zlu. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Švajncer, M. (2009). Človek, ţivljenje in filozofija. Nova Gorica: Educa.

Tóth, C. (2008). Hermenevtika metafizike: metafizika – materializem – etika –

utopija. Ljubljana: Društvo 2000.

Tratnik, P. (2008). Konec umetnosti. Koper: Zaloţba Annales.

Vasič, M. (1984). Eksistencializem in literatura. Literarni leksikon 24. Ljubljana:

Drţavna zaloţba Slovenije.

Razmišljanja o Edvardu Kocbeku (1995). Uredil Franc Zadravec. Ljubljana:

Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.

Jezikoslovni del:

Ambroţ, M. (2009). Esejistični slog besedila. Diplomsko delo, Maribor: Univerza

v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti.

Beaugrande, R.-A. in Dressler, W. U. (1992). Uvod v besediloslovje. Ljubljana:

Zaloţba Park.

Bregant, J. in Vezjak, B. (2007). Zmote in napake v argumentaciji. Vodič po slabi

argumentaciji v druţbenem vsakdanu. Maribor: Subkulturni azil.

Hovnik, B. (2010). Slog umetnostnega besedila. Diplomsko delo, Maribor:

Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in

knjiţevnosti.

Hudej, S. (1994). Šolske ure besediloslovja. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo in šport.

Kosi, M. (2005). Okoliščine časa in prostora v romanu Draga Jančarja Severni

sij. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek

za slovanske jezike in knjiţevnosti.

213

Kosi, S. (2004). Dinamika dogajanja v pripovedovanju na primeru romana Petra

Boţiča Očeta Vincenca smrt. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru,

Pedagoška fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti.

Potrč, M. (1988). Jezik, misel in predmet. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Roljić, M. (2009). Informativni slogovni postopek. Diplomsko delo, Maribor:

Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in

knjiţevnosti.

Slovar slovenskega knjiţnega jezika (2002). Ljubljana: Drţavna zaloţba

Slovenije.

Toporišič, J. (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva

zaloţba.

Toporišič, J. (2000). Slovenska slovnica. Maribor: Zaloţba Obzorja.

Turkuš, S. (2009). Argumentativni slogovni postopek. Diplomsko delo, Maribor:

Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in

knjiţevnosti.

Unuk, D. (1997). Osnove sociolingvistike. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Unuk, D. (2006). Zapiski s predavanj.

Unuk, D. (2009). Zapiski s konzultacij.

Veliki slovar tujk (2002). Urednik-redaktor Miloš Tavzes. Ljubljana: Cankarjeva

zaloţba.

Zadravec-Pešec, R. (1994). Pragmatično jezikoslovje: temeljni pojmi. Ljubljana:

Pedagoški inštitut, Center za diskurzivne študije.

VIRI S SVETOVNEGA SPLETA

http://en.wikipedia.org/wiki/Jacques_Maritain

http://en.wikipedia.org/wiki/Jean_Beaufret

http://sl.wikipedia.org/wiki/Bojan_Borstner

http://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Kidrič

214

http://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Majer

http://sl.wikipedia.org/wiki/Gottfried_Wilhelm_Leibniz

http://sl.wikipedia.org/wiki/Karl_Theodor_Jaspers

http://sl.wikipedia.org/wiki/Lev_Isaaković_Šestov

http://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Natlačen

http://sl.wikipedia.org/wiki/Nikolaj_Aleksandrovič_Berdjajev

http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_nemških_filozofov

Priloga 1: Prikaz rezultata vertikalne analize razvrstitve besednih vrst po

posameznih mestih na strani

Mesto

besede na

posamezni

strani

Št.

p

on

ovit

ev

sam

.

bes

ede

Št.

pon

. gla

gola

Št.

pon

. gra

m. gla

g.

Št.

pon

. p

rid

. b

esed

e

Št.

pon

. p

red

loga

Št.

pon

. vez

nik

a

Št.

pon

. p

risl

ova

Št.

pon

. čl

enk

a

Št.

pon

. p

oved

kovn

ika

1. 8 6 1 2 3 2 1 3 0

2. 7 1 9 1 1 2 3 0 0

3. 1 6 8 5 1 2 2 0 0

4. 7 5 4 2 0 2 4 1 0

5. 4 7 1 3 6 4 1 1 0

6. 9 2 3 3 5 2 1 1 0

7. 7 5 4 3 2 3 1 1 0

8. 13 4 3 2 2 1 0 2 0

9. 7 8 4 1 1 2 1 3 0

10. 9 4 3 2 3 3 0 2 1

11. 5 5 5 3 2 5 1 1 0

12. 8 3 3 5 2 3 2 1 0

13. 8 5 6 5 1 0 2 1 0

14. 4 6 4 3 4 4 1 2 0

15. 6 5 8 3 1 1 3 0 0

16. 6 9 2 2 2 2 3 1 0

17. 9 5 2 2 4 1 3 1 0

18. 11 6 3 3 1 0 3 0 0

19. 4 5 7 1 2 4 1 2 1

20. 8 10 3 2 3 0 0 1 0

21. 7 3 1 2 4 6 3 1 0

22. 7 5 3 4 3 2 2 1 0

23. 7 4 2 4 2 3 4 1 0

24. 8 3 5 3 3 4 1 0 0

25. 7 7 4 4 1 1 0 3 0

26. 9 3 3 3 2 3 1 3 0

27. 8 6 5 2 3 1 2 0 0

28. 4 2 4 4 7 1 3 2 0

29. 9 6 4 2 3 1 1 1 0

30. 6 6 6 5 1 3 0 0 0

31. 9 4 8 0 2 2 1 1 0

32. 4 9 7 0 3 1 1 2 0

33. 4 8 1 7 3 2 0 3 0

34. 7 3 3 3 1 4 3 2 0

35. 9 5 2 1 4 1 3 2 0

36. 6 6 5 3 2 4 0 1 0

37. 11 6 1 4 2 1 2 0 0

38. 6 2 4 4 3 4 2 2 0

39. 8 3 3 7 3 0 2 1 0

40. 7 1 4 4 1 7 1 1 1

41. 6 8 4 3 2 2 2 0 0

42. 6 4 3 4 4 2 3 1 0

43. 9 5 3 3 3 3 1 0 0

44. 8 7 2 4 2 3 1 0 0

45. 11 3 5 2 4 1 1 0 0

46. 12 6 1 3 2 1 1 1 0

47. 6 4 6 4 2 2 1 2 0

48. 7 5 4 3 1 2 1 4 0

49. 7 7 2 2 1 5 1 2 0

50. 8 2 11 2 2 1 1 1 0

51. 5 9 4 3 2 0 1 2 0

52. 7 4 2 5 3 0 4 2 0

53. 6 5 2 2 1 4 2 5 0

54. 5 8 8 1 2 1 1 1 0

55. 5 4 9 2 0 3 3 1 0

56. 7 5 4 2 1 4 1 3 0

57. 8 5 6 2 2 0 4 0 0

58. 6 8 2 2 1 3 2 3 0

59. 6 7 6 1 2 3 2 0 0

60. 6 5 5 2 3 5 1 0 0

61. 9 6 2 5 1 2 0 2 0

62. 8 3 5 2 5 1 2 2 0

63. 4 9 2 3 4 3 1 0 0

64. 8 4 2 6 4 2 1 0 0

65. 7 4 3 5 4 2 1 1 0

66. 7 2 3 5 0 3 4 3 0

67. 5 3 5 2 3 4 1 4 0

68. 6 4 5 3 2 3 3 1 0

69. 8 2 5 2 4 0 4 2 0

70. 9 5 6 2 0 3 1 1 0

71. 6 5 3 2 2 7 1 1 0

72. 5 7 4 3 3 1 3 1 0

73. 10 5 2 2 3 1 4 0 0

74. 6 5 7 4 2 0 1 1 1

75. 9 4 5 3 4 0 1 1 0

76. 7 9 4 1 2 4 0 0 0

77. 6 3 7 1 3 2 2 3 0

78. 8 2 4 0 3 1 5 4 0

79. 1 8 3 4 2 5 3 1 0

80. 10 5 4 3 2 2 0 1 0

81. 4 4 4 7 2 2 2 2 0

82. 8 6 3 1 1 4 2 2 0

83. 3 9 6 4 0 2 2 1 0

84. 5 6 2 2 5 3 3 1 0

85. 6 5 3 3 4 4 1 1 0

86. 7 3 5 3 2 3 4 0 0

87. 10 2 2 4 3 5 1 0 0

88. 6 8 4 2 2 2 2 1 0

89. 4 5 4 4 3 2 3 2 0

90. 7 5 4 5 4 0 1 1 0

91. 8 1 4 6 3 2 3 0 0

92. 9 4 3 4 3 2 1 1 0

93. 10 5 1 2 5 2 1 1 0

94. 7 4 6 2 3 2 2 1 0

95. 7 3 2 7 4 1 1 1 1

96. 13 4 4 3 2 1 0 0 0

97. 6 7 5 3 1 4 1 0 0

98. 7 4 2 5 3 5 1 0 0

99. 5 6 5 6 2 1 1 1 0

100. 9 1 2 4 1 2 2 6 0

101. 11 8 1 2 1 2 1 1 0

102. 6 2 5 4 4 4 1 1 0

103. 6 6 4 5 3 1 0 2 0

104. 10 5 3 5 1 1 2 0 0

105. 9 5 1 4 2 2 3 1 0

106. 7 3 5 3 2 3 2 1 0

107. 7 6 3 3 3 2 2 1 0

108. 10 7 2 3 1 2 1 1 0

109. 6 3 5 3 3 4 1 2 0

110. 5 1 7 5 4 2 0 2 1

111. 8 7 2 4 2 1 2 1 0

112. 6 7 3 1 3 3 2 2 0

113. 8 3 6 7 2 1 0 0 0

114. 10 4 4 1 5 2 1 0 0

115. 10 7 3 2 0 1 2 1 1

116. 6 4 7 1 5 2 2 0 0

117. 7 9 3 3 4 0 1 0 0

118. 5 4 2 8 2 2 3 1 0

119. 13 2 1 3 2 3 0 1 1

120. 9 0 6 4 1 6 2 0 0

121. 5 8 3 3 0 5 2 0 0

122. 7 8 3 2 3 2 1 0 0

123. 5 6 3 2 7 1 2 0 0

124. 8 4 3 4 3 0 2 2 0

125. 7 4 2 3 2 4 1 3 0

126. 7 5 3 3 2 2 1 3 0

127. 7 6 6 3 2 2 0 0 0

128. 8 8 2 1 1 2 3 1 0

129. 5 6 2 3 6 2 1 1 0

130. 11 3 3 2 1 3 2 1 0

131. 6 7 2 3 4 3 1 0 0

132. 7 1 6 5 4 2 1 0 0

133. 12 3 3 2 1 1 2 2 0

134. 3 2 3 6 8 0 1 2 0

135. 11 6 1 5 1 2 0 0 0

136. 7 3 5 2 3 2 3 1 0

137. 10 5 2 3 1 3 1 1 0

138. 8 8 5 0 1 1 2 1 0

139. 5 7 4 3 2 2 1 2 0

140. 10 5 5 3 1 1 1 0 0

141. 7 6 2 3 6 0 1 1 0

142. 7 5 3 5 1 1 2 2 0

143. 7 3 4 2 4 2 2 2 0

144. 7 4 4 4 4 2 1 0 0

145. 10 3 4 2 3 2 1 1 0

146. 9 4 4 2 2 2 1 2 0

147. 1 10 7 1 3 1 2 0 0

148. 6 4 3 5 1 2 2 2 0

149. 8 3 3 2 0 5 3 1 0

150. 6 8 2 4 3 1 2 0 0

151. 6 4 4 1 4 1 1 3 0

152. 7 3 6 3 1 0 4 1 0

153. 7 9 3 2 0 2 1 1 0

154. 4 9 1 2 4 3 1 1 0

155. 9 5 4 3 0 2 1 1 0

156. 5 6 8 0 2 2 1 1 0

157. 7 6 4 2 1 3 0 2 0

158. 6 3 3 4 4 2 3 1 0

159. 10 3 5 1 2 3 2 0 0

160. 3 5 9 3 2 2 2 0 0

161. 8 9 6 2 1 0 0 0 0

162. 3 8 4 3 3 1 3 1 0

163. 5 2 4 6 4 2 2 0 1

164. 10 3 5 5 2 0 0 1 0

165. 9 5 2 2 1 5 1 1 0

166. 2 6 9 3 1 2 1 2 0

167. 7 4 3 2 4 2 3 1 0

168. 4 6 1 7 2 1 4 0 0

169. 10 7 1 2 3 1 1 0 0

170. 6 3 5 4 1 3 1 2 0

171. 8 4 8 2 0 1 1 1 0

172. 4 6 4 2 2 2 4 1 0

173. 4 6 3 6 0 4 1 1 0

174. 7 5 3 1 4 4 1 0 0

175. 9 4 4 2 2 1 1 2 0

176. 6 6 2 4 3 0 3 1 0

177. 5 9 2 3 2 2 1 1 0

178. 13 3 3 0 1 2 1 2 0

179. 4 5 9 3 0 4 0 0 0

180. 6 3 3 4 2 1 5 1 0

181. 10 6 0 2 2 2 1 1 1

182. 6 5 3 1 5 2 2 1 0

183. 7 5 6 1 4 1 1 0 0

184. 8 7 3 4 3 0 0 0 0

185. 6 5 3 4 2 1 3 1 0

186. 13 3 2 2 1 2 1 1 0

187. 3 6 5 2 5 3 0 1 0

188. 11 3 4 2 0 1 4 0 0

189. 2 6 5 4 1 3 3 0 1

190. 5 5 2 3 3 4 2 1 0

191. 7 5 2 3 6 2 0 0 0

192. 7 3 1 6 2 3 2 0 1

193. 9 1 5 3 2 0 5 0 0

194. 5 6 3 2 1 3 3 2 0

195. 7 5 2 3 2 3 1 2 0

196. 5 2 6 1 2 3 3 3 0

197. 5 5 3 3 3 2 1 3 0

198. 5 7 2 3 4 2 2 0 0

199. 8 3 1 3 5 5 0 0 0

200. 7 4 6 3 0 5 0 0 0

201. 5 5 4 2 5 2 0 2 0

202. 9 4 3 2 5 1 1 0 0

203. 6 5 4 4 4 1 1 0 0

204. 10 4 3 1 1 2 2 2 0

205. 5 4 4 4 3 2 3 0 0

206. 11 3 5 3 3 0 0 0 0

207. 8 3 6 3 2 1 1 2 0

208. 6 6 3 3 2 2 2 1 0

209. 6 4 4 3 3 3 2 1 0

210. 10 2 6 3 2 2 0 0 0

211. 5 5 4 4 2 2 1 1 1

212. 7 7 1 3 1 2 2 1 0

213. 7 4 3 2 3 3 2 1 0

214. 8 4 3 5 1 3 2 1 0

215. 8 3 4 1 5 0 3 1 0

216. 6 2 6 2 1 3 1 2 0

217. 3 7 5 2 0 1 5 0 0

218. 7 5 1 2 1 1 2 2 0

219. 2 2 4 3 5 0 3 2 0

220. 9 5 1 4 1 0 0 1 0

221. 6 5 5 1 0 2 1 1 0

222. 6 3 3 2 2 1 3 1 0

223. 4 2 6 2 2 3 1 1 0

224. 6 3 1 3 3 2 2 1 0

225. 6 3 4 2 3 0 3 0 0

226. 8 6 1 2 0 0 3 0 0

227. 3 3 4 2 3 4 1 0 0

228. 6 0 5 4 1 1 1 2 0

229. 9 2 4 0 1 0 3 1 0

230. 1 3 3 2 3 1 7 0 0

231. 2 11 0 3 1 3 0 0 0

232. 8 1 2 4 2 2 0 1 0

233. 9 1 3 1 1 3 2 0 0

234. 2 4 5 4 3 2 0 0 0

235. 7 4 2 2 2 3 0 0 0

236. 7 3 2 1 4 0 1 2 0

237. 3 4 3 5 0 1 2 2 0

238. 4 3 2 1 3 2 4 1 0

239. 7 2 3 2 3 0 2 1 0

240. 2 2 3 5 3 2 2 2 0

241. 6 6 1 1 2 2 0 1 0

242. 4 2 2 3 3 2 3 0 0

243. 6 4 3 3 1 2 0 0 0

244. 7 2 3 1 4 1 0 1 0

245. 7 3 4 3 0 1 0 1 0

246. 4 2 4 2 2 1 3 1 0

247. 4 7 3 1 2 0 1 1 0

248. 5 2 2 3 3 1 2 1 0

249. 6 3 2 3 1 2 1 0 0

250. 3 4 2 2 4 2 1 0 0

251. 5 3 3 3 2 2 0 0 0

252. 1 5 2 3 1 2 3 1 0

253. 3 4 2 2 2 2 0 3 0

254. 5 2 3 0 1 0 4 1 0

255. 1 2 5 1 3 0 1 3 0

256. 7 3 3 1 0 1 1 0 0

257. 4 4 1 0 2 3 2 0 0

258. 3 1 4 3 2 1 2 0 0

259. 5 3 2 0 1 5 0 0 0

260. 4 2 2 4 1 1 2 0 0

261. 9 4 1 0 1 0 1 0 0

262. 3 6 2 3 2 0 0 0 0

263. 6 1 2 5 1 0 1 0 0

264. 3 3 3 3 2 1 0 1 0

265. 3 1 4 2 1 1 4 0 0

266. 6 3 0 2 1 1 2 1 0

267. 5 2 3 1 2 1 2 0 0

268. 5 3 2 2 2 2 0 0 0

269. 3 0 2 3 0 4 3 1 0

270. 4 8 1 0 0 0 1 2 0

271. 2 2 3 2 3 3 0 1 0

272. 6 1 3 3 0 0 3 0 0

273. 3 4 1 2 2 2 1 1 0

274. 4 6 1 1 1 2 0 1 0

275. 5 1 3 2 1 3 1 0 0

276. 2 6 4 1 0 3 0 0 0

277. 2 2 4 3 1 1 2 1 0

278. 3 3 1 0 4 2 2 1 0

279. 5 2 1 3 1 0 3 0 0

280. 5 5 0 2 1 1 1 0 0

281. 3 1 3 1 3 3 1 0 0

282. 5 1 1 0 1 4 2 0 0

283. 1 5 2 2 1 0 2 1 0

284. 4 4 2 0 0 2 2 0 0

285. 3 2 4 2 2 1 0 0 0

286. 6 0 4 0 1 2 0 0 0

287. 3 3 2 0 0 1 3 1 0

288. 3 1 3 1 1 2 2 0 0

289. 3 2 3 2 0 1 2 0 0

290. 3 4 2 2 0 0 1 0 0

291. 2 1 1 3 2 3 0 0 0

292. 4 5 0 0 1 2 0 0 0

293. 1 2 1 3 1 2 1 1 0

294. 4 1 2 0 0 0 4 0 0

295. 1 2 1 1 2 3 0 1 0

296. 3 2 1 2 1 1 1 0 0

297. 3 2 4 0 0 1 1 0 0

298. 1 3 2 1 0 2 2 0 0

299. 1 3 1 0 3 0 3 0 0

300. 3 4 1 2 0 0 1 0 0

301. 2 3 0 1 3 1 1 0 0

302. 4 3 0 2 2 0 0 0 0

303. 4 0 3 1 0 1 2 0 0

304. 3 0 3 1 1 1 1 1 0

305. 3 1 4 0 1 1 1 0 0

306. 4 3 2 1 1 1 0 0 0

307. 2 2 1 1 1 1 0 2 1

308. 4 2 4 0 1 0 0 0 0

309. 1 5 0 1 0 1 2 0 0

310. 3 0 3 0 1 1 1 1 0

311. 0 3 2 1 2 1 1 0 0

312. 1 2 1 3 2 0 1 0 0

313. 4 1 0 2 1 1 0 1 0

314. 4 2 1 0 0 1 0 1 0

315. 1 0 1 1 2 2 2 0 0

316. 2 2 2 2 0 0 1 0 0

317. 2 2 2 1 1 1 0 0 0

318. 3 1 0 1 2 0 0 2 0

319. 3 1 0 2 0 2 1 0 0

320. 4 1 2 0 1 0 0 1 0

321. 2 1 1 1 2 2 0 0 0

322. 2 2 1 3 1 0 0 0 0

323. 4 1 1 3 0 0 0 0 0

324. 2 4 0 0 1 0 0 1 0

325. 2 1 1 1 2 1 0 0 0

326. 1 2 1 2 1 1 0 0 0

327. 1 0 0 4 0 0 2 1 0

328. 3 0 1 1 1 1 0 0 0

329. 3 1 0 1 0 1 1 0 0

330. 2 0 2 0 0 1 1 0 0

331. 1 3 0 0 1 0 0 0 0

332. 0 1 0 1 1 0 1 0 0

333. 2 0 1 0 0 1 0 0 0

334. 0 2 0 1 0 0 1 0 0

335. 1 0 0 0 2 1 0 0 0

336. 0 1 0 1 1 0 0 0 0

337. 2 0 0 1 0 0 0 0 0

338. 1 0 0 1 0 0 0 0 0

339. 0 0 0 0 0 2 0 0 0

340. 0 0 1 0 0 1 0 0 0

341. 0 1 1 0 0 0 0 0 0

342. 1 0 0 0 1 0 0 0 0

343. 0 1 0 0 0 0 0 0 0

344. 0 1 0 0 0 0 0 0 0

345. 0 0 0 0 0 1 0 0 0

346. 0 1 0 0 0 0 0 0 0

347. 0 1 0 0 0 0 0 0 0

348. 1 0 0 0 0 0 0 0 0

Priloga 2: Prepis besedila za analizo dinamike pripovedovanja

Stran 236

(Č1/0/P1/0/T1/0) »Teţko povem. Zdi se mi, da resnice še nisem spoznal.«

»Pa upaš vanjo?«

»Upam vanjo. Celo ljubim jo. Le verovati še ne morem.«

(T1/1) »Prepozno sem te spoznala. Vedno sem bila pripravljena.«

(T1/2) Začutil je dišavo njenega šala in dejal naglo, kakor bi planil v prijetno

vodo: »Ni prepozno.«

»Zakaj ne?«

»Zaradi milosti. Kdor izgubi, pridobi. Kdor se izgubi, se najde.«

Čez nekaj trenutkov je odgovorila: »Razumem.«

(T2/0) Oblila ga je vročina, komaj se je zadrţal, tesnoba se mu je hotela

naenkrat sprevreči v brezumno radost.

(T3/0/Č2/0) Ogenj v kotlini je začel pojemati, fantje so zapeli poslednjo „Bleda

luna se je skrila, jaz ţe ne vidim več, midva bova se ločila, se ne bova vidla več

…‟

(T1/4/Č1/1) »Zdaj te lahko nekaj vprašam?« je rekla.

»Vprašaj!«

»Ali človek vedno ve, kadar dela zlo?«

»Ne, kajti tudi zlo je prispodoba.«

»Česa?«

»Nečesa, kar nas prebuja in čisti.«

»Ali me tolaţiš?«

»Ne, zahvaljujem se ti.«

»Za kaj?«

»Za vse, kar jemlješ nase.«

(T2/1/Č3/0) Vedel je, da ne bo nikoli več tako govoril. Zato je umolknil.

(T2/2/Č4/0) Zvenenje noči se je razširilo v brezbreţnost. (Č3/1) Niti roke ni mogel

dvigniti, da bi jo prijel, bila mu je popolnoma nedotakljiva. Videl je v temi, kako

je sklonila glavo. Zdaj je vedel, da je prišel na cilj.

(T1/5/Č1/2) Kakor da bi besede dvigal iz vesoljne tišine, je rekel: »Zdaj mi povej

svojo poslednjo ţeljo!«

»Za hip bi rada domov. Hočem umreti kot nevesta,« je zašepetala z napetim

glasom.

Stran 237

Nagnil se je nazaj in jo pogledal v temi: »To je nemogoče.«

»Je mogoče,« je rekla neučakano.

(T2/3/Č1/3) Prestrašil se je, zdelo se mu je, da ji odpoveduje pamet. Prvič jo je

prijel za roko in dejal: »Dobro!«

Stisnila mu je roko: »Hvala!«

(Č3/2) Pri priči je hotel zblazneti z njo vred in se izgubiti v svetu, ki mu je

ukradel mladost. (T1/6/Č1/4) Vprašal je, da bi dobil časa: »Pozabil sem, kje si

doma.«

Ko je odgovorila, je dejal potoglavo: »Pomiri se, vse bo v redu!«

(T2/4/Č3/3) Stisnilo ga je za goltanec in ga drţalo, da ni mogel več spregovoriti.

Zdelo se mu je, da sliši bitje nesrečnega dekletovega srca. Sedel je nepremično in

ni mogel niti vstati. Sozvočje tišine je bilo silnejše od bučnega viharja. Ko se je

nazadnje dvignil, jo je prijel za dolge prste in jih stisnil, da so mu prišle solze v

oči. V temi se je zravnala ob njem, čutil je, da je voljna kakor najneţnejši medij.

Planil je in zdrčal po strmini navzdol, da se je komaj ujel za star, pritlikav grm.

(T4/0/Č2/1) Janez je s komandirji slonel nad zemljevidom, računal daljave in

predvideval mogočosti. Gregorju je povedal novice. Poročila patrol so govorila,

da ima sovraţnik namen od treh strani obkoliti planinski predel, ki bataljon v njem

počiva, in ţe ob zori začeti čiščenje. Gregor je sedel in se mirno vključil v

razgovor. Čez visoke vrhove bi bila pot najkrajša, toda teţka in nevarna. Najbolje

bi bilo izmuzniti se po nizkih obronkih v sosednji gorski predel. Odločili so se za

drugo inačico, določili vijugasto smer, razpored karavane in sluţbo zaščite.

Predvsem pa so sklenili, da odidejo še v teku noči na pot.

(T4/1) Ko sta bila sama, ga je Janez vprašal: »Ali je vse v redu?«

»V redu,« je odgovoril Gregor.

Povedal je njeno poslednjo ţeljo.

Stran 238

»Prav,« je dejal Janez. »Proti jutru bomo šli ravno po obronku nad njeno vasjo.

Na Srednji glavi se bomo ustavili in ji dali močno patrolo. Bataljon bo malo

počival, ko se bo vrnila, se bomo še vedno pravočasno spustili v Bistrico.«

»Dobro,« je vzel na znanje in umolknil.

(T4/2) Nato sta pokadila cigareto in nista spregovorila več. (T4/3) Janez je legel

na smrečnato leţišče in zaspal, (T4/4/Č3/4) Gregor pa je sedel na deblo in se predal

nočnemu miru. (T4/5/Č2/2) Bataljon je prav tako zaspal, le tu pa tam se je kdo

premaknil ali spregovoril v spanju. (T4/6/Č3/5) Gledal je v zvezde in odkrival

njihova imena, v spominu je ponovil Chopinovo polonezo, ki jo je rad igral na

klavirju, podoţivel Griegovo Pesem brez besed in Mozartovo Malo nočno

muziko, nato pa si je predstavil Robinzonove doţivljaje na samotnem otoku. V

spomin so mu prišli celi prizori iz Zimske pravljice in Lepe Vide. Nazadnje ga je

z zanosom napolnil stavek iz Svobodnega sonca, ki ga je pred eno uro videl

zapisanega in podčrtanega v Iztokovi beleţnici: »Kako ti bo zagorelo oko, ko

zagledaš mojo vojsko in moj narod!«

(T5/0/Č2/3) Ko so straţe prebudile bataljon za odhod, se je nad vzhodnimi

velikani dvignil zadnji krajec in medlo razsvetlil planinski prostor. (Č4/1) Bilo je

nekaj pred polnočjo. Okrog najvišjih vrhov se je vila lahna meglica. (T4/7/Č2/4) Iz

gozdiča so druga za drugo stopale sence in se na treh mestih nerodnega pobočja

tiho klicale in urejevale v čete. Fantje so bili še zapredeni v spanec, nihče še ni

imel do konca odprtih oči in popolnoma sproţenih kretenj. Bilo je slišati nejasno

prestopanje, napenjanje jermenov, zadevanje posode ob trde predmete, rokovanje

s puškami, oprtavanje in komaj slišno vzdihovanje. (T4/8/Č3/6) Gregor je stal v

senci pod drevesom in vsrkaval ganljivo nočno vrvenje. Srce mu je utripalo od

slasti, ko je gledal in poslušal ubogljivo, vdano izpolnjevanje povelja. Bil je miren

in proţen. (T5/1/Č4/2) Daleč

Stran 239

naokrog je dihala nočna narava. Pod roso je počivala starodavna okamenina in

poslušala ţuţnjanje vznemirjenega človeškega roja. (T4/9/Č3/7) Gregor se je bliţal

dobrotnemu redu, ki ga je ob tej uri odkrival v nočnem vesolju. Človek se mu je

nehote pokoril. (T4/10) Rahlo ga je streslo, ko je začutil tudi Katarinino zvestobo

sredi bataljonove vdanosti.

(T4/11/Č2/5) Nastala je popolna tišina, vsakdo je stal na svojem mestu in čakal z

očmi, ki so se kdaj pa kdaj zopet zaprle. Nihče razen Janeza, Gregorja in Katarine

ni bil do kraja prebujen. Ko je vodnik začel hoditi za Janezom in so se čete za

njima razporedile v dolg pohod, (Č3/8) je Gregor začutil, kako se je od prvega do

poslednjega moţa pretočila energija. Povzročil jo je magnetizem enako urejenih in

enako mislečih bitij. In vendar je slehernik po svoje doţivljal, kako je ponočna

hoja v tovarišiji najslajše premagovanje upora, kako se v hoji spajata resnoba in

igrivost, kako se veţeta pričakovanje in zadoščevanje, kako se izmirjata

draţljivost in vdanost in kako se zbliţujeta tujstvo in domačnost. (Č2/6) Vsakdo je

po svoje nosil svoje ravnoteţje med resničnostjo in videzom, med mislijo in

dejanjem, med sanjami in pripravljenostjo na smrt.

(T4/12/Č2/7/P2/0) Komandant še ni bil odredil stroge tišine, vendar je kolona ţe

stopala previdno in napeto. Fantje so se začeli zavedati, da je napočil dan nove

sovraţnikove hajke. (Č4/3) Pot je vodila neprestano navkreber, nato se je

nenadoma spustila navzdol. (Č2/8) Čevlji so zadevali ob nevidne skalne štrline,

drug za drugim se je opotekel čez oviro. Nahrbtniki so v nerednem ritmu nihali na

hrbtih, torbe so se majale ob bokih, včasih je zazvenel kovinski predmet, tu pa

tam se je kdo zaletel v svojega prednika, včasih je kdo za hip stopil iz vrste in se

čez nekaj časa s tihimi in hitrimi koraki zopet vrnil vanjo. Vsi so molčali in na pol

sanjali, le redki so na pol glasno govorili. Tudi drugi so se začeli prebujati,

štorkljanje in zadevanje v temi so začeli spremljati

Stran 240

kratki šaljivi ali osorni stavki. (T4/13) »Zadaj nimam oči!« »Česa si se napil?«

»Hvala, lahko še enkrat.« »Tele, ali vime iščeš?« Eden izmed njih pa je tiho

zavrisnil: »Bedak, saj nisem punca!« In tisti, ki je butnil vanj, se je nagnil do

njega in ga hlastno vprašal: »Ali gre z nami?« Njegov prednik je odgovoril:

»Gre.«

(T4/14) Šla je v zadnjem delu kolone. Za njo je stopal Janez, ki se je vrnil s čela

kolone. Kadar je gosji red zavijal po izpostavljenem ovinku, kjer je bilo svetleje,

je napel oči, da bi jo bolje videl. In takrat jo je vselej zagledal, kako je šla ravna in

lahka, visoka in proţna. Tiho je dejal: »Diana.«

(T4/15) Bila je eno tistih redkih, lepih ţenskih bitij, ki ohranja ţlahtnost, ponos

in prirodnost zdruţene v slehernem poloţaju. Duša in telo sta ji bila skladna in

sproščena. Vplivala je omamljivo in zdravo, draţeče in čisto. Kar koli je storila, je

bilo izraz očarljive samostojnosti in gibke prilagodljivosti hkrati. Kar koli je

storila, vse je bilo pravilno in lepo.

(T4/16) Janez je znova tiho vzkliknil: »Diana.«

(T4/17) In po vrsti so se je spominjali fantje:

»Tudi moja ujetnica je.«

»Bogve, če so dobro pretehtali.«

»Ugrabil bi jo in nato rad umrl.«

»Njena smrt naj pride nad nas.«

»Jaz bi bil za ţarečo preizkušnjo.«

(T4/18) Ko so šli znova v strmo navzdol, je Katarina stopala, kakor da bi plavala

v nočnem morju. Roki je rahlo razprla, da bi se hitro oprijela nečesa, če bi se

spotaknila in hotela pasti. Oči je imela široko odprte, suha usta zaokroţena in

pripravljena, da se napijejo močne pijače. Tudi njej so začele prihajati v spomin

besede, spomnila se je raznih deklamacij, nato so ji prišle besede brez reda.

Nazadnje je ponavljala le še dve: nikoli več, nikoli več.

Stran 241

(T4/19) Janeza je spreletela misel: Kaj pa, če ne vem vsega in se igram z

besedami. Premalo ga imam rad, neroden sem, nisem mu povedal vsega. (T4/20)

Oči so se mu do kraja ovedle. (T5/2/Č4/4) Velikanski nočni prostor ni bil več

prazen, temveč poln dobrega, neskončno rahlega mesečinskega tkiva. (T4/21/Č2/8)

Začutil je, da se giblje v breztelesni snovnosti, ki napolnjuje ţiva telesa in prepaja

mrtve predmete, vnaša motnjavo v oči in omamno obremenjuje zavest. To je

usoda, je pomislil in se zdrznil. Morda se bojim, si je dejal. Boji se tisti, ki se

omejuje, je dodal in tisti hip razpel roke, da bi ne padel.

(T4/22/Č3/9) Gregor pa je hodil ob koloni, enkrat je bil spredaj pri vodnikih,

potem se je ustavil ob njej in šel tiho ob Janezu, nato pa se znova ustavil in gledal

fante drugega za drugim, kako so stopali mimo njega. Potem je znova jadrno

pohitel ob gosjem redu naprej in prehiteval temne postave. Ni mu dalo miru,

moral se je gibati hitreje od drugih. Kadar je šel mimo Katarine, se ni več ustavil.

(T4/23/Č2/9/P3/0) Prišli so na Srednjo glavo. Janez in Gregor sta odšla v grmovje

in z ţepno baterijo določila patroli pot. Nato sta poklicala Jerneja, vodnika tretje

čete, in osem partizanov z brzostrelkami ter jim naloţila nalogo, da obsojenko

previdno spremijo v domačo vas, ki je leţala pod njimi, in jo po kratkem slovesu

privedejo nazaj. Jernej je dobro poznal vas in okolico ter obljubil, da se bo z njo

vred vrnil do prvega svita. Fantje so gledali za patrolo in molčali.

(T4/24) Nato so polegli pod drevje, kamor ni padla rosa. Nekateri so takoj znova

zaspali, drugi pa so se zastrmeli pod nebo, ki je bilo ţe blizu jutranjim uram.

Nikomur ni bilo do razgovora. (T4/25) Včasih je nastopila tišina in zazvenela tako

polno, kakor v prostoru, kjer skupno miruje mnogo ljudi. Vendar bi se slepec, ki

bi šel mimo, takoj zdrznil in vedel, da ondi ţdijo ţiva bitja. Le na dveh

izpostavljenih mestih sta stala izgubljena straţarja in nemirno poslušala navzgor

in navzdol.” (Kocbek, 1951: 236–241)