UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek …

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Antonija Baznik

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

VPLIV JUGOSLOVANSKEGA CENTRALIZMA NA

POLITIČNI IN KULTURNI RAZVOJ V SLOVENIJI MED

LETOMA 1956 IN 1962

Mentor: Kandidatka:

red. prof. dr. Darko Friš Antonija Baznik

Maribor, 2009

ZAHVALA

Vizija brez naloge ni drugega kot sen.

Naloga brez vizije je tlaka.

Vizija in naloga pa sta upanje sveta.

(Cerkev v Sussexu, Anglija)

Za strokovno pomoč, nasvete in dobro voljo se zahvaljujem svojemu mentorju

red. prof. dr. Darku Frišu.

Zahvaljujem se Arhivu Republike Slovenije in Darinki Drnovšek za motivacijo in

pomoč pri nastajanju diplomskega dela.

Prav tako se zahvaljujem svoji družini za vso podporo skozi vsa leta študija.

Posebna zahvala gre mami, ki je verjela vame. Za strokovno pomoč in

prijateljstvo pa Patriciji.

I Z J A V A

Podpisana Antonija Baznik, rojena 11. 1. 1984, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer zgodovina-sociologija, izjavljam, da je diplomsko

delo z naslovom

»VPLIV JUGOSLOVANSKEGA CENTRALIZMA NA POLITIČNI IN

KULTURNI RAZVOJ V SLOVENIJI MED LETOMA 1956 IN 1962«

pri mentorju red. prof. dr. Darku Frišu avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Antonija Baznik

Maribor, september 2009

BAZNIK, A.: VPLIV JUGOSLOVANSKEGA CENTRALIZMA NA

POLITIČNI IN KULTURNI RAZVOJ V SLOVENIJI MED LETOMA 1956

IN 1962, Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta,

Oddelek za zgodovino, 2009.

Povzetek

Avtorica v diplomskem delu obravnava mednacionalne odnose in vpliv

jugoslovanskega centralizma na politični in kulturni razvoj v Slovenji v drugi

polovici petdesetih in začetku šestdesetih let 20. stoletja. Obravnavano obdobje so

zaznamovale težnje po decentralizaciji, deetatizaciji države, kar pa se je v večini

primerov izkazalo kot kratenje pravic republik. Za obravnavano obdobje je

ključno nacionalno vprašanje, ki so ga komunisti podcenjevali in ga imeli za

rešenega z revolucijo in federativno ureditvijo. V prizadevanjih za ohranitev in

krepitev enakopravnosti med narodi so imeli kulturniki, ki pa so morali bili

»pravoverno« socialistično usmerjeni. V začetku petdesetih let je državo prizadela

gospodarska kriza, ki je poglobila nasprotja med zagovorniki samoupravljanja in

državnega upravljanja ekonomije, med zagovorniki sistema in zagovorniki plana

…

Leto 1962 je bilo v marsičem prelomno, kajti na zvezni ravni so prvič odkrito

razpravljali o nekaterih problemih nacionalizma. Na dan so privrele razne kritike,

ki so se dotikale vseh sfer družbenega življenja. Zadevo je razrešil Tito, ki je na

tridnevnem izrednem zasedanju grajal in poskušal poenotiti svoje vrste. Izkazalo

se je, da politično vodstvo ni enotno, vendar je med nosilci različnih koncepcij

prišlo do kompromisa. Kljub temu da slovensko stališče ni povsem zaživelo v

ustavi SFRJ, so liberalnejša šestdeseta leta omogočila uveljavitev »liberalnejših«

idej.

Ključne besede: Jugoslavija, Slovenija, unitarizem, centralizem, kultura,

politika

BAZNIK, A.: The influence of Yugoslav’s centralism on political and cultural

development in Slovenia between years 1956 and 1962, Diploma paper,

University of Maribor, Faculty of arts, department of History, 2009.

Abstract In her thesis the author deals with international relations and the impact of

Yugoslav centralism on the political and cultural development in Slovenia in the

second half of the fifties and in the beginning of the sixties of the 20th century. The

mentioned period was marked by efforts for decentralisation and antistatism.

However, those efforts in most cases resulted in invading the republics’ rights.

The national question was of vital importance in that period. The communists

underestimated the issue and found it solved by revolution and federative political

system. The people who worked in the field of culture had an important role in

strengthening equality among nations, however they had to be strictly socialist-

oriented. In the beginning of the fifties the state was affected by economic crisis

which deepened contrasts between defenders of self-management system and

defenders of the state economy administration, between defenders of the system

and defenders of the planed economy...

Year 1962 was of crucial importance since on the federative level problems

concerning nationalism were discussed for the first time. Critical opinions

referring to all parts of social life suddenly broke out. The situation was solved by

Tito who at a three-day special session criticized and tried to consolidate the

delegates. It proved the political leadership was not unified, however a

compromise was reached among holders of different concepts. In spite of the fact

that the Slovene standpoints were not completely considered in the constitution of

the Socialist Federal Republic of Yugoslavia, the liberal sixties enabled

implementation of “more liberal” ideas.

Key words: Yugoslavia, Slovenia, unitarism, centralism, culture, politics.

KAZALO

UVOD................................................................................................................................. 1

1 VI. KONGRES KPJ (ZKS) ........................................................................................... 4

1.1 SZDLJ .......................................................................................................................... 8 1.1.1 POSEGI NA KULTURNEM PODROČJU................................................................ 8

2 USTAVNI ZAKON LETA 1953 ................................................................................. 11

3 V OZRAČJU PRVIH NESOGLASIJ V VRHU........................................................ 16

4 KOMUNALNI SISTEM.............................................................................................. 19

4.1 RAZVOJ KULTURE IN KOMUNALNI SISTEM ................................................ 23

5 O ENOTNI »JUGOSLOVANSKI« KULTURI ........................................................ 25

5.1 POLEMIKE V ČASOPISJU .................................................................................... 27 5.2 ZAHTEVE PO SLOVENSKIH PODNAPISIH V KINEMATOGRAFIJI .......... 30

6 POLITIČNI POSKUS POENOTENJA JUGOSLOVANSKE KULTURE............ 35

6.1 POLITIČNI KORAKI K ENOTNI »JUGOSLOVANSKI« KULTURI............... 36 6.1.1 MNOŽIČNA KULTURA ........................................................................................ 38 6.1.2 UMETNOST............................................................................................................ 40 6.1.3 USMERJEN POGLED NA PRETEKLOST ............................................................ 41 6.1.4 … IN PRIHODNOST............................................................................................... 43

7 SLOVENSKI POLITIČNI VRH O KULTURNI UNIFIKACIJI ........................... 45

8 ŠE VEDNO EDINA PRAVILNA: SOCIALISTIČNA SMER................................. 49

8.1 ODNOS DO INTELEKTUALCEV ......................................................................... 50 8.2 ODMIK OD URADNE KULTURNE POLITIKE.................................................. 53 8.3 ODNOS DO ORGANIZACIJE TIGR..................................................................... 56 8.4 ZAOSTRITEV POLITIČNIH STALIŠČ ............................................................... 57 8.4.1 KAJ JE OBLAST MOTILO PRI REVIJI 57? .......................................................... 60 8.4.2 PRIMER: SLODNJAK ............................................................................................ 64

9 ŠOLSTVO..................................................................................................................... 66

9.1 NESOGLASJA NA PODROČJU ŠOLSTVA ......................................................... 68

10 RAZPOKE V ODNOSU DO NACIONALNIH MANJŠIN ................................... 71

11 »KOMUNIST« V SRBOHRVAŠKEM JEZIKU ZA SLOVENSKO OBMOČJE 75

12 KARDELJEV PREDGOVOR K DRUGI IZDAJI KNJIGE »RAZVOJ SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA« ...................................................... 77

13 PRVA VELIKA DELAVSKA STAVKA V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI.. 82

13.1 TRBOVELJSKA STAVKA ODPRE PANDORINO SKRINJICO IN RAZDELI POLITIČNI VRH............................................................................................................ 86

14 VII. KONGRES ZKJ................................................................................................. 92

14.1 PROGRAM ZKJ IN NACIONALNO VPRAŠANJE.......................................... 95

15 GOSPODARSTVO NA PRELOMNICI.................................................................. 98

15.1 PLAN ZA LETO 1962........................................................................................... 101 15.2 SLOVENSKO STALIŠČE ................................................................................... 102

16 POLEMIKA ČOSIĆ– PIRJEVEC......................................................................... 105

16.1 POLITIČNO OZADJE POLEMIKE .................................................................. 108 16.2 SLOVENSKI KULTURNIKI ZA RADIKALNEJŠO REŠITEV ..................... 111

17 PRELOMNO LETO 1962....................................................................................... 114

17.1 MARČEVSKE IDE............................................................................................... 116 17.1.1 ODZIVI IZ SLOVENSKEGA ZASEDANJA IZVRŠNEGA KOMITEJA.......... 123 17.1.1.1 PONOVNA GRAJA.......................................................................................... 125 17. 2. POSLEDICE........................................................................................................ 127 17.3 JAVNO PRIZNANJE TEŽAV............................................................................. 127 17.3.1 NAD NEENOTNOST Z EKONOMSKO INTEGRACIJO.................................. 128 17.3.2 … S KULTURNO INTEGRACIJO ..................................................................... 130

18 USTAVA IZ LETA 1963 ......................................................................................... 133

ZAKLJUČEK................................................................................................................ 135

VIRI................................................................................................................................ 140

LITERATURA.............................................................................................................. 143

KRATICE...................................................................................................................... 145

KAZALO TABEL

Tabela 1: DELEŽ REPUBLIKE IN FEDERACIJE V FINANCIRANJU

INVESTICIJ MED LETOMA 1952 IN 1958 ........................................... 21

Tabela 2: KINEMATOGRAFSKO PODJETJE CELJE................................ 32

Tabela 3: KINEMATOGRAFSKO PODJETJE LJUBLJANA ..................... 33

Tabela 4: Razlogi izključitev iz ZK leta 1958 ................................................... 85

UVOD

V diplomskem delu sem predstavila ključne momente razvoja Federativne

Ljudske Republike Jugoslavije (dalje: FLRJ) v obdobju petdesetih in na začetku

šestdesetih let, ki so zaradi dejstva, da je bila Slovenija njen sestavni del,

odločilno vplivali na njen razvoj. Najprej so predstavljene ključne usmeritve

šestega kongresa Komunistične partije Jugoslavije (dalje: KPJ) (Zveze

komunistov Jugoslavije (dalje: ZKJ)), ki je dokončno prelomil s staro politiko

centralizma in začrtal novo, bolj »liberalno« usmeritev. Za analizo političnih

nesoglasij od druge polovice petdesetih let je ključno razumevanje sklepov

šestega kongresa. Ustavni zakon iz leta 1953 je zmanjšal vlogo republik, a hkrati

sledil ekonomskim usmeritvam samoupravljanja. Komunalni sistem je z

decentralizacijo oblasti zmanjšal pristojnosti republik, kar ni bilo po godu

številnim slovenskim kulturnikom in politikom, saj so se zmanjšali prilivi denarja

za objekte »nacionalnega interesa« in v organe družbenega upravljanja so vstopili

posamezniki »sumljivih kompetenc«.

Sredi petdesetih let je spodbujanje jugoslovanske zavesti prešlo v organizirano

kampanjo za tesnejše kulturno sodelovanje med republikami. Najprej so o

povezovanju jugoslovanskih narodov razpravljali kulturniki (npr. Šega-Mišić),

nato pa še na sejah zvezne ideološke komisije.

Sedmo poglavje je na svoj način prelomno, saj zapusti obravnavo meddržavnih

konfliktov in se preseli na kulturno dogajanje v Sloveniji. Želela sem prikazati

vpliv političnih sprememb v okviru države na delovanje kulturnikov. Zakaj?

Jugoslavija je bila organizem, ki je povezoval različne narode na osnovi idej

Narodno osvobodile borbe (dalje: NOB) (bratstvo, enotnost, enakopravnost). V

državi z enopartijskim sistemom ni bilo prostora za razmišljanja, ki bi odstopala

od uradne politike. Edina prava pot je bila socialistična in s tega vidika je bila

slovenska družba prav tako determinirana. Predstavila sem nekatere po mojem

1

mnenju tipične disidente za takratno oblast: tigrovce, Revijo 571 in dr. Antona

Slodnjaka2. Namen ni bil predstaviti vse podrobnosti, temveč le tiste, do katerih je

bila oblast najbolj kritična. Ob tem je vsak od teh primerov imel »svojo nišo«

kulturnega in političnega delovanja. Ne smemo prezreti dejstev, da je do

zaostritev pogosto prihajalo v politično naelektrenem ozračju, ko je oblast morala

iskati sovražnika.

V nadaljevanju sem analizirala ključne dogodke, ob katerih so dotlej prikrita

nasprotja privrela na dan: stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Zagorje.

Posebno pozornost sem posvetila argumentom, ki so jih poslanci predstavili na

zvezni in republiški ravni.

Nisem prezrla dela vodilnega jugoslovanskega ideologa, Edvarda Kardelja3, ki je

z drugo izdajo »Slovensko narodnostno vprašanje« soočil koncepta centralizma in

nacionalizma. Sedmi kongres ZKJ, ki je potekal leta 1958 v Ljubljani, je odkril

maske politikov in nasprotovanja o viziji družbenega razvoja.

Krvavi vojni mednacionalni obračuni med drugo svetovno vojno so izzvali

potrebo po izogibanju razpravam o odnosih med narodi, kajti obstajal je strah, da

bi vsakršno razpravljanje o nacionalnih odnosih lahko razrahljalo zaupanje med

1 Revija 57 je bila revija za književnost in kulturi med letoma 1957 in 1958. Ustanovljena je bila v prvi polovici leta 1957, takoj po tem ko je bila iz političnih razlogov ukinjena revija Besede. Izdajala jo je Zveza društev Jugoslavije, urejala sta jo V. Taufer (leposlovje) in V. Klabus (kritika, esejistika) s pomočjo uredniškega odbora. Revija je nastala iz roga sodelavcev ukinjene Besede in bila njeno neposredno nadaljevanje, vendar z nekaterimi spremembami. Vanjo so prišli predvsem pesniki in pisatelji, ki so bili že v Besedi usmerjeni k eksistencializmu in modernizmu. Literarnim prispevkom so se pridružili publicistični s filozofskimi, političnimi in moralnimi temami. Geslo: Revija 57, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 10, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, str. 186. 2 Anton Slodnjak, slovenski literarni zgodovinar (1899–1983). Napisal je več pregledov slovenske književnosti (Slovensko slovstvo, Obrazi in dela slovenskega slovstva …). Podrobno se je posvetil drugi polovici 19. stoletja. Objavljal je študije o Prešernu, pripravljal je več izdaj njegovih poezij in pesmi, uredil zbrano delo Levstika, Erjavca, Vraza, Prijatelja. Napisal je tudi biografske romane o Prešernu in Levstiku. Vir: Veliki splošni leksikon, DZS, Ljubljana 2006, (dalje: Veliki splošni leksikon.) str. 4038; Enciklopedija Slovenije, zvezek 11, Mladinska založba, Ljubljana 1997, str.146-147. 3 Edvard Kardelj, psevdonimi Krištof, Tone Brodar, Sperans, slovenski politik in publicist (1910–1979) od 1928 član KPJ, 1930–1932 zaprt, sodelavec Broza Tita pri obnavljanju komunistične organizacije v Jugoslaviji, od 1934–1937 v ZSSR, od 1941 član izvršnega odbora OF in član vrhovnega štaba jugoslovanskih partizanskih enot, od 1942 v vodstvu politične in izvršne oblasti. Član sekretariata IK CK ZKJ 1952–1964, predsednik skupščine SFRJ 1963–1967. Veliki splošni leksikon, DZS, Ljubljana 2006, str. 1930; Enciklopedija Slovenije, zvezek 5, Mladinska založba, Ljubljana, str. 412-414.

2

narodi, ustvarjenem v času revolucije. Veljalo je prepričanje, da je revolucija

definitivno rešila nacionalno vprašanje in da na polju dražbenih odnosov več ne

bo problemov. Konec petdesetih let in v začetku šestdesetih je prišlo v

jugoslovanskem političnem vodstvu do hude politične krize. Glava protagonista v

teh polemikah sta bila Aleksandar Ranković4, ki je bil zagovornik centralizma, in

Edvard Kardelj kot glavni zagovornik decentralizacije in večjih pristojnosti

republik. Predstavila sem politične diskusije, gospodarsko krizo in Titov poseg za

ponovno okrepitev partijskih vrst. Na koncu sem z analizo Ustave iz leta 1963

poskušala argumentirati: kdo je zmagal.

4 Aleksandar Ranković, srbski politik (1901–1983); v komunističnem gibanju dejaven od leta 1927, 1929 obsojen na šest let zapora; med drugo svetovno vojno kot organizacijski sekretar CK KPJ, od 1942 v vodstvu jugoslovanskega partizanskega odpora, odgovoren tudi za varnostne službe (OZNA, UDBA), 1946–1962 jugoslovanski notranji minister, 1963–1966 podpredsednik države, julija 1966 zaradi poseganja tajnih služb v vodenje države razrešen vseh funkcij in nato izključen iz ZKJ. Veliki splošni leksikon, str. 3628.

3

1 VI. KONGRES KPJ (ZKS)

Politični vrh je spoznal, da se brez demokratizacije družbe ne bo mogoče

oddvojiti od sovjetskega koncepta v procesu graditve socialistične družbe.

Prizadevanja jugoslovanskih voditeljev, da bi poiskali alternativo sovjetskemu

sistemu, določili Jugoslaviji novo vlogo v mednarodni politični areni in končno

tudi utrdili svojo oblast, so dosegla vrh na VI. kongresu KPJ (ZKS) od 2. do 7.

novembra v Zagrebu.5

Politično in družbeno sfero je zajel val reform. Formalno največjo spremembo je

doživela KP, ki je iz organizacije, ki je imela v lasti vse politično življenje,

postala partija, katere osnovna naloga je »izobraževalno-politično delo v družbi s

ciljem nadaljnjega dviga in razvoja aktivnosti narodnih mas«.6 Vloga ZK se je

usmerila na politično in idejno aktivnost delovanja, predvsem si je prizadevala, da

se sprejmejo stališča ZK ali stališča »posameznih članov«. Tito je v svojem

referatu pri preimenovanje KP v ZK obrazložil, da ne gre za njeno ukinitev,

»ampak, da gre pri tem za kvalitativen dvig Partije na višjo stopnjo in tudi v

organizacijskem pogledu ne gre za /.../ razpuščanje, ker imamo ZK delno

organizirano na istih principih«.7

V resoluciji VI. kongresa je bilo zapisano, da je »delavsko upravljanje z

gospodarskimi podjetji, /.../ ustvarilo socialistične odnose na področju

proizvodnje, in samoupravljanje delavskega naroda imajo prelomen, odločilen

pomen za nadaljnji razvoj in učvrstitev socialistične demokracije in socializma«.

Politični vrh se je zavedel neminljivosti demokratizacije družbe, a se je hkrati tudi

zavedel določenih težav in problemov, ki jih lahko takšen razvoj izzove. Iz teh

razlogov so opozorili na nevarnost birokratskih državnopolitičnih tendenc,

republiški partikularizem, »klerikalizem« in na nevarnosti »zaradi nezadostne

zavesti o potrebah skupnosti, kar je nevarnost lokalizma«.8

5 VI. kongres KPJ (SKJ) 2-7.11.1952, Stenografske beleške, Beograd 1953 (dalje VI. kongres). 6 Prav tam, str. 359. 7 Arhiv Republike Slovenije (dalje: ARS), Centralni Komite Zveze Komunistov Slovenije (dalje: CK ZKS) III., šk. 4., 21. 11. 1952, str. 4. 8 VI. kongres, Resolucija VI. kongresa KPJ o zadatcima i ulozi SKJ, str. 424.

4

V boju proti republiškemu centralizmu so zahtevali delitev delovnih viškov,

nacionalnih dohodkov, novih investicij … Negirali so lokalne in nacionalne

interese delavstva, ki bi bili nasprotni razredu kot celoti in zato so v

samoupravljanju videli sredstvo v boju proti šovinističnim elementom in

nacionalnim konfliktom. S tem v zvezi so izpostavljali politično in idejno

aktivnost organizacije ZK in njenih članov, ki bodo v boju za »demokratski« in

socialistični razvoj okrepili geslo »bratstva in enotnosti narodov Jugoslavije«.

Kajti, »demokracija, ki se zavestno in aktivno ne bori za svoj obstanek in nadaljnji

razvoj, lahko vedno pride v položaj, da jo pokopljejo njeni zunanji in notranji

sovražniki,« je zaključil partijski vrh. 9

Kljub nekaterim nestrinjanjem glede sklepov VI. kongresa KPJ (ZKJ)10 je

kongres potrdil razkol s stalinizmom in ustoličil samoupravni socializem. Prelom

s stalinizmom in fleksibilnejša zunanja politika sta bila dva izmed trajnejših

usmeritev ZKJ. Preostali sklepi, zlasti tisti, s katerim se je partija odrekla

neposrednemu vodstvu in se izrekla za ločitev partijske in državne oblasti, pa so

se kmalu znašli na preizkušnji, ki je po večini niso prestali.11

Na VI. kongresu je bil sprejet tudi sklep o preimenovanju Ljudske Fronte

Jugoslavije12 v Socialistično zvezo delavnega ljudstva Jugoslavije13 (dalje:

9 VI. kongres, Resolucija VI. kongresa KPJ o zadatcima i ulozi SKJ, str. 424. 10 Tako Aleksandar Ranković kot tudi sam Tito se po nekaterih zapisih nista strinjala s sklepi VI. kongresa. Tako je Tito svojemu tajniku Jožetu Smoletu priznal dvome o preimenovanju KP in decentralizacije partije, saj mu je bila bližja ideja o močnem zveznem vodstvu ( Dominik Smole, Pripoved komunista novinarja (1945–1980), ČZP Enotnost, Ljubljana 1944, str. 142). 11 VI. kongres, str. 425-427. 12 Ljudska fronta Jugoslavije je bila politično enotna množična organizacija v Jugoslaviji med letoma 1941 in 1953, delujoča kot transmisija KPJ. Nastaja je med drugo svetovno vojno kot organizacija za boj proti okupatorju. LFJ se je dokončno izoblikovala na 1. kongresu, ki je potekal med 5. do 7.8. 1945 v Beogradu. Na njen so se prvič združile vse frontne organizacije po Jugoslaviji v enotno politično organizacijo za vso državo. Glavno programsko načelo je bilo ohranitve pridobitev NOB. Na volitvah v ustavodajno skupščino novembra 1945 pozicija ni hotela sodelovati in LFJ je zmagala. Takrat je postala, po postopni prepovedi kakršnega koli političnega drugega političnega delovanja, edina politična organizacija v Jugoslaviji in se v svojem okviru združevala še druge organizacije (Antifašistična fronta žensk, Zveza mladine Jugoslavije, Zveza sindikatov Jugoslavije). Na 4. kongresu februarja 1953 je bila po priporočilih 6. kongresa ZKJ in v skladu z razglašenimi spremembami v družbi LFJ preimenovala v SZDLJ. Geslo: Ljudska fronta Jugoslavije, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 6, Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 275-276 13 Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije je bila množična družbeno politična organizacija med letoma 1953 in 1991. Nastala je s preoblikovanjem LFJ na 4. kongresu 1953 in je bila prostovoljna demokratična zveza za socializem opredeljenih ljudi in hkrati fronta vseh organiziranih socialističnih sil. Članstvo je bilo organizirano po teritorialnem načelu in sicer od

5

SZDLJ), ki naj bi postala »aktivna masovna politična organizacija zavestnih

borcev za socializem« in naj bi se namesto partije ukvarjala s konkretnimi

političnimi nalogami. Imela jo je za »svoj del in da je glavna, osnovna

organizacija, v kateri in preko katere se razvija politična in idejna aktivnost«. 14

Idejni snovalci SZDLJ so izhajali iz predpostavke, da kot najširši ljudski

parlament »socialistični demokraciji« nadomešča in razširja vlogo političnih

strank. Vendar je imela ZKJ ne le usmerjevalno, marveč tudi dejansko

usmerjevalno vlogo. Dejstvo je, da je bila v njenem delovanju, najbolj aktivna

ravno ZK in je bila SZDL pogosto le njena podaljšana roka .15

Pri spremembi LF v SZDL je Vida Tomšič16 poudarila, da gre tu za izpostavljanje

socialističnih elementov kot osnove izgraditve socializma in na tej podlagi

vključevanja v svetovno socialistično gibanje, pri čemer gre za zmanjšanje vloge

nacionalne osnove.17 Med naloge SZDLJ so zapisali: »… poglabljanje bratstva

in enotnosti narodov Jugoslavije na osnovi enakopravnosti, v boju za nadaljnjo

graditev in razvoj demokratičnih socialističnih odnosov.«18

Podrobneje o ideoloških problemih na VI. kongresu niso razpravljali. Za nadaljnji

potek dogodkov je najpomembneje, da so delegati na osnovi Rankovićevega

referata o organizacijskih vprašanjih sklenili, da bodo ločili oblastni in partijski

aparat. »Potemtakem: ločitev partijskih funkcij od funkcij v ljudski oblasti, ki so

bile prej združene v osebi vodečega partijskega funkcionarja.«19 Spremembe v

krajevnih in občinskih do pokrajinskih oz. republiških organizacij. Do leta 1966 je bil najvišji organ kongres, nato pa zvezna konferenca (sestavljena paritetno iz predstavnikov republiških in pokrajinskih organizacij SZDL ter družbeno političnih organizacij in združenj državljanov v federaciji. Geslo: Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije, v: Enciklopedija Slovenija, 12, str. 111. 14 VI. kongres, str. 427. 15 Slovenska novejša zgodovina, 2, Inštitut za novejšo zgodovino, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, (dalje: Slovenska novejša zgodovina) str. 943-945. 16 Vida Tomšič, rojena Bernot, slovenska političarka (1913–1999). Leta 1935 obsojena zaradi komunistične dejavnosti, od decembra 1941 do kapitulacije Italije v zaporih, od 1940 članica CK KPS in CK KPJ. Po vojni zaseda številne politične funkcije. Članica IK CK ZKS, predsednica GO SZDL (1961–1962), predsednica LS LRS (1962–1963), nato znova predsednica GO SZDL. Veliki splošni leksikon, str. 4514; Enciklopedija Slovenije, zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 17 VI. kongres, str. 427. 18 Branislav Miloševič, Jugoslavija 1918–1984, zbirka dokumenata, Projekt deklaracije o ciljevima in zadatcima socialističkog saveza, Rad, Beograd 1985, (dalje: Milošević, Jugoslavija 1918-1984) str. 874–875. 19 Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo, Cankarjeva založba, Ljubljana 1952, (dalje: Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo.)str. 132.

6

družbeni ureditvi so bile simbolične, saj je ZKJ tudi v nastajajočem

samoupravnem sistemu še naprej obdržal oblast. Iz katoliških krogov so

pričakovali, da bo prišlo do večjih sprememb, »predvsem so pričakovali, da bo

prišlo do večpartijskega sistema.«20 21 Večja samostojnost je bila dodeljena nižjim

organizacijam in vodstvom, ki so dobili pravico, da javno razpravljajo o različnih

pogledih. Izpeljana je bila reorganizacija agitpropa22, do tedaj najmočnejše

partijske organizacije, in sredstev upravljanja družbe. Funkcija decentralizacije

ideološkega dela je bila usmerjena v večji vpliv nad delovanjem nižjih organizacij

in tako lažje preprečevanje pojavov klerikalizma, šovinizma in birokratizma.23

Šesti kongres je nakazal procese demokratizacije, vendar se je že republiški

kongres, ki je sledil z enoinpolletno zamudo, vračal k direktivnim metodam dela.

20 ARS, CK ZKS III., šk. 4., 21. 11. 1952, str. 8. 21 KP v procesu liberalizacije ni pristala na večstrankarski sistem, ker naj bi le-ta, po prepričanju vodilnih komunistov, oslabil njegovo pozicijo in prav tako tudi zaradi slabih izkušenj v Kraljevini, ko je la-ta element predstavljal dezintegracijski faktor. Večstrankarski sitem bi po njihovem mnenju postavil pod vprašaj pridobitve NOB in povojne »pridobitve« KP (bratstvo in enotnost, enakopravnost narodov, politični sistem, ekonomska politika …). Izhod so videli v pretvori LF v SZDL in se s tem odločili za socialistično samoupravno družbo, pridobitve NOB kot ideološko in politično opcijo. Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo, Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo, Modrijan, Ljubljana 2005, str. 9-13. 22 Agitacija in propaganda, za katero se je uveljavila okrajšava agitprop, je imela položene temelje po oktobrski revoluciji v SZ. KPJ je med obema vojnama tako kot druge KP pri svojih komitejih ustanovila komisije za agitacijo in propagando, ki so širile marksistično misel. Predvsem so skrbele za pripravo, tiskanje in razširjanje tiska. Imel je nalogo pridobitve novih somišljenikov in razlagati cilje komunizma. Ko je KP prevzela oblast, je bil pogosto zlorabljen za obrambo vladajočega sistema in poudarjanje nezmotljivosti voditeljev. geslo: Agitacija in propaganda, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 1, Mladinska založba, Ljubljana 1987, str. 16-17. 23 Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo, str. 70–72.

7

1.1 SZDLJ

Ljudska Fronta Jugoslavije se je uradno preimenovala na IV. kongresu v

Beogradu od 22. do 25. februarja 1953, kjer so opredelili SZDL kot »politično

tribuno, kjer prihajajo do izraza različna pojmovanja za nadaljnji socialistični

razvoj«. Sprejet je bil statut, po katerem so lahko člani najbolj množične politične

organizacije postali vsi polnoletni državljani, ki so se strinjali »z glavnimi smotri,

ki se zrcalijo v doslednem boju za ohranitev FLRJ kot neodvisne socialistične

države, v boju za poglobitev bratstva in enotnosti narodov Jugoslavije na podlagi

resnične enakopravnosti, v boju za oblikovanje in razvoj demokratičnih

socialističnih družbenih odnosov«.24

Poglavitna načela delovanja SZDLJ so bila: boj za socializem, neodvisnost

Jugoslavije, enakopravnost jugoslovanskih narodov, prizadevanje za mir ter

sodelovanje med narodi in demokratičnimi gibanji. Poudarili so, da se

socialistična zveza bori proti primatu enega naroda, proti hegemoniji na

jezikovnem in kulturnem področju in da se bori za ohranitev in razvoj nacionalne,

jezikovne in kulturne enakopravnosti kot nujen pogoj za zbližanje in svoboden

razvoj. 25 Eden najpomembnejših ciljev SZDL je bila ohranitev »socialistične

države enakopravnih narodov«, a so hkrati poudarjali krepitev patriotizma,

Jugoslovanske ljudske armade ( dalje: JLA), kar gre razumeti kot poskuse

centralizma.

1.1.1 POSEGI NA KULTURNEM PODROČJU

Po ukinitvi agitprop se je s problemi agitacije in kulture ukvarjala kulturno-

prosvetna komisija pri predsedstvu SZDLS. S problemi na področju kulture se je

spopadala podobno kot prej agitprop, vendar o tem, da bi imela lasten koncept in

vpliv na delo na terenu, ni moč govoriti. Na področju kulture je poskrbela, da je v

24 Socialistična zveza – zbornik dokumentov 1945–1969, Export press, Beograd 1969, (dalje: Socialistična zveza – zbornik dokumentov)str. 38. 25 Prav tam, str. 38–43.

8

vodstvo uvrstila »dobre komuniste« in se tako razbremenila pregledovanja

programov, kajti vodilni so izvajali načela ZK in SZDL. Kot primer

neučinkovitega nadzora so bile razprave predsedstva SZDL o družbenem

upravljanju založb, ki niso obrodile sadov zaradi »pomanjkanja zakonskih

predpisov«.26

Na področju tiska in radia so bile po navodilih predsedstva SZDLJ formirane

komisije pri vodstvih SZDL. S tem je predsedstvo poseglo v delo redakcij in

usmerjalo njihovo delo. Poleg tega pa je organiziralo stalne novinarske

konference, na katerih so obravnavali tekoča družbenopolitična vprašanja. V

zaključku poročila o delu SZDL za leto 1954 je zapisano, da »imajo vse redakcije

časopisov redakcijske svete za posamezne rubrike in predstavljajo tako v pravem

pomenu besede skupino aktivistov ZK in SZDL«.27

Na delo in razvoj knjižnih založb, radia in časopisja je vplivala odločitev IV.

plenuma ZKJ, da se v kulturnih ustanovah vnovič formirajo osnovne organizacije

ZK, s tem pa se je okrepilo delo aktivov komunistov. Socialistična zveza je

pohvalila delovanje komisij, hkrati pa opozorila na obravnavo idejnopolitičnih

načel, na katerih temelji socialistična izgradnja, saj so po njihovem mnenju

»predstave nekaterih aktualnih političnih vprašanj pri nekaterih intelektualcih še

precej primitivne in poenostavljene.«28

Čeprav je ZKS s temi komisijami lažje posegla v kulturo, so vodilni ideologi

menili, da nimajo dovolj moči. Na II. plenumu CK ZKS, 17. 5. 1955, sta Miha

Marinko29 in Boris Ziherl30 sprožila vprašanje posebne komisije za ideološko

26 AS, CK ZKS III, šk. 4, Poročilo o delu Predsedstva SZDL, 18. 2. 1955. 27 Prav tam. 28 Prav tam. 29 Miha Marinko, slovenski politik (1900–1983), zaradi sodelovanja s komunisti prvič zaprt 1924, rudar v Franciji, 1931–1933 na šolanju v ZSSR, od tedaj v vodstvu KPJ, večkrat aretiran in konfiniran. Predsednik ljudske skupščine 1953–1962, sekretar CK ZKS (1964–1966), predsednik GO SZDL (1953–1961), član IK CK ZKJ (1953–1966). Veliki splošni leksikon, str. 2560. 30 Ziherl Boris, slovenski filozof, kritik in publicist (1910–1979). Leta 1930 je bil že član KPJ in bil 1934 na 4 leta obsojen po zakonu o zaščiti države. Po okupaciji je bil med ustanovitelji OF in član njenega IO. Med NOB je deloval v agitpropu CK KPS in CK KPJ. Od 1949 je bil predsednik ideološke komisije CK KPS, nato direktor Inštituta za družbene vede v Beograd. V letim 1950 -1953 je bil minister za znanost in kulturo LRS, nato je deloval v okviru ljubljanske univerze. Postal je redni profesor za teorijo družbenih ved na Filozofski fakulteti in na oddelku za študij

9

delo. Ideološko komisijo CK ZKS so ustanovili februarja 1956, za vodjo pa

imenovali Borisa Ziherla. Naloge komisije so bile skrb za idejno delo med

članstvom ZK, koordinacija dela z drugimi političnimi organizacijami, delo

republiških aktivov komunistov po strokah (zgodovinarjev, pravnikov, pedagogov

…). Pomembna je ugotovitev, da so imeli oblastni organi manjši vpliv na

oblikovanje kulturnopolitične smeri kot ustrezne komisije ZKS in SZDLS.31

Z ustavnim zakonom o temeljih družbene in politične ureditve in organih oblasti

LRS so februarja 1953 ustanovili Svet za prosveto in kulturo LRS za nadomestilo

nekdanjim ministrstvom.32 Svet je postal posvetovalno telo vlade, ki je imenovala

predsednika in nedoločeno število članov, druge člane pa so delegirali društva in

kulturne ustanove. Zakon je določal, da upravne zadeve opravlja svet v skladu z

navodili izvršnega sveta in sme izdajati le priporočila, »obvezne odloke pa samo,

če mu je dana ta pravica s posebnim zakonom«. Svet za kulturo in prosveto LRS

tako ni imel skorajda nobenih pristojnosti.33

sociologije (njegov soustanovitelj in predstojnik).. Direktor Inštituta za sociologijo LRS (1961–1963). Ko je bil na njegovo pobudo ustanovljen Inštitut za sociologijo je postal njegov direktor (1959-1964). Bil je član IK CK ZKS in ideološke komisije. Veliki splošni leksikon, str. 5029; Enciklopedija Slovenije, zvezek 15, Mladinska knjiga, Ljubljana 2000, str. 183. 31 Aleš Gabrič, Socialistična kultura revolucija, Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, str. 15–18. 32 Uradni list Ljudske republike Slovenije (dalje: UL LRS), št. 3, 12.2.1953, str. 50-51. 33 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 18.

10

2 USTAVNI ZAKON LETA 1953

Ustavni zakon, ki ga je zvezna skupščina sprejela 13. 1. 195334, je določil pravice

in dolžnosti ter medsebojne odnose in organizacijo najvišjih oblastnih organov

federacije in republik. FLRJ je opredeljena kot socialistična demokratična zvezna

država suverenih in enakopravnih narodov. V ospredje so bili postavljeni

samoupravni in socialistični temelji, pri čemer je čutiti zmanjšanje pomembnosti

nacionalnega vprašanja in federativne ureditve.35

Uvedba samoupravljanja leta 1950, decentralizacija, ki je sledila in porast

partijskega »liberalizma« v začetku petdesetih let so sicer prinesli občutne

spremembe v politični sistem, vendar ne za položaj republik. Ta se je s sprejetjem

ustavnega zakona celo poslabšal.36 Funkcija izvršne oblasti je bila v rokah zveze

skupščine z dvema domoma: zvezni zbor in zbor proizvajalcev.37 Zvezni zbor so

sestavljali poslanci, ki so jih izvolili ljudje na neposrednih, splošnih volitvah, in

ljudski poslanci, ki jih izmed svojih članov izvolijo republiški in pokrajinski

zbori. Na drugi strani pa je bil Zbor proizvajalcev, ki so ga sestavljali poslanci, ki

so jih izvolili proizvajalci, in sicer v razmerju, kakor so bila gospodarska področja

udeležena pri skupnem družbenem produktu FLRJ. Poslance za zbor

proizvajalcev so volili zaposleni v industriji, kmetijstvu in obrti po načelu en

poslanec na 70.000 »proizvajalskega prebivalstva«.38

»Razlika je v tem, da /…/ neposredni proizvajalci pridejo v organe državne

samouprave kot v proizvodnji. Ker je država federacija in ker se je dom narodov

pokazal kot potreben, se bo tega ohranilo, tako da se bo poleg splošne skupščine

še od časa do časa sestajal.«39 Zvezna skupščina je ohranila dvodomno strukturo,

vendar je bil podlaga drugega doma razredni element, ki naj bi ohranjal vodilno

vlogo delavskega prebivalstva. Zbor narodov je izgubil položaj samostojne

34 Uradni list Federativne Ljudske Republike Jugoslavije (dalje: UL FLRJ), št. 3, 1953. 35 Prav tam. 36 Božo Repe, Slovenci in federativna Jugoslavija, v: Slovenci in država, SAZU, Ljubljana 1995, (dalje: Repe, Slovenci in federativna Jugoslavija), str. 269-276. 37 UL FLRJ, str. 24–26. 38 Prav tam. 39 ARS, CK ZKS III, šk. 4, Zapisnik posvetovanja s sekretarji MK in OK KPS, 20.–21. 5. 1952.

11

zbornice in se je, kot že navedeno, sestajal na obveznih40 in fakultativnih41

sestankih, ločeno od zveznega zbora. Slovenski politični vrh je razumel funkcijo

zbora narodov kot branilko pravic republik tako na gospodarskem kot tudi drugih

področjih.42 Zmanjšana vloga je razvidna iz števila predstavnikov za svet

narodov, kjer se je število predstavnikov zmanjšalo za dve tretjini in je sedaj

obsegalo deset poslancev iz vsake republike, šest iz avtonomne pokrajine

Vojvodine in štiri iz avtonomne oblasti Kosovo in Metohija. S spremenjenim

statusom je postal le »privesek večnacionalne države.«43 Temu je pritrdil tudi

Kardelj, ki svetu narodov ne pripisuje velike pomembnosti in pravi, da »verjetno

sploh ne bo prišel do izraza«. Hkrati je poudaril, da je potreben kot »skrajna

konsekvenca našega sistema nacionalne enakopravnosti, drugič pa kot ponovna

deklaracija, da je nova Jugoslavija zvesta političnemu načelu o enakopravnosti

vseh narodov«.44 Omeniti je treba, da je bil s spremembo statuta že naslednje leto

ustanovni zakon spremenjen in po novem se je zbor narodov sestajal le ob

premembi ustave.45

s

O ustavni reformi je 9. 6. 1952 razpravljal organizacijski sekretariat CK KPS.

Pojavili so se pomisleki o možnih pojavih šovinizma iz slovenskih vrst, če bi

imeli »preveč« poslancev v zveznem zboru proizvajalcev. Stane Kavčič46 in Vida

Tomšič sta imela pomisleke okoli predlaganega volilnega ključa za zbor

proizvajalcev, saj sta bila mnenja, da bi med poslanci iz industrijsko nerazvitih

držav prevladovali kmetje, ki bi lahko zavirali industrijske interese. Zastavljeno je

40 Ob spremembi ustavnih določil, sprejemu družbenega plana, podajanje mnenj o sprejemu splošnih zveznih zakonov. Leta 1954 je bilo s spremembo ustave zboru narodov naloženo obvezno sestajanje le ob spremembi ustave. UL FLRJ, št. 3, 1953. 41 Sestajal se je ob obravnavi zakonov, ki se dotikajo odnosov med republikami in federacijo. Uradni list FLRJ, št. 3, 1953. 42 ARS, CK ZKS III, šk. 4, Zapisnik posvetovanja s sekretarji MK in OK KPS, 20.–21. 5. 1952, str. 47. 43 Ciril Ribičič, Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije, v: Slovenci in država, SAZU, Ljubljana 1995, (dalje: Ribičič, Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije) str. 356. 44 Edvard Kardelj, Problemi naše socialistične graditve, II. knjiga, Ljubljana 1955, str. 269. 45 UL FLRJ, št. 13, 1954. 46 Stane Kavčič, slovenski politik (1919–1987), od 1941 je bil član KP in dejaven v odporu, med vojno in po njej na vodilnih političnih funkcijah v mladinski in partijski organizaciji ter sindikatih. Predsednik republiškega sveta zveze sindikatov 1958–1963, nato predsednik ideološke komisije CK ZKS 1963–1966. Kot zagovornik liberalne gospodarske usmeritve in slovenskih interesov v Jugoslaviji jeseni 1972 prisiljen odstopiti in se upokojiti. Veliki splošni leksikon, str. 1964; ES, 5, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991 str. 31; Enciklopedija Slovenije, zvezek 5, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 31.

12

bilo tudi vprašanje, ali bo imela republiška skupščina pravico zavrniti zvezni

zakon, ki bi bil v nasprotju z njenimi interesi, vendar je Vida Tomšič odvrnila, da

že sam obstoj zbora narodov zagotavlja dovolj možnosti za zaščito nacionalnih

ravic.47

r dokazuje

manjševanje pomena nacionalne kulture v jugoslovanski skupnsti.49

pristojnosti federacije, če to zahteva uveljavitev novega ustavnega reda in

p

Edvard Kardelj je v ekspozeju na seji obeh domov zvezne skupščine 12. 1. 1953,

predstavil videnje države, ki naj bi temeljila na enotnih interesih delavcev ne

glede na njihovo nacionalno pripadnost. Poudaril je, da »jugoslovanska

socialistična skupnost ne nastaja na podlagi neenakih nacionalističnih teorij in

nima za podlago kakršnih koli teorij o enotnem jeziku ali enotni nacionalni

kulturi.« Poudaril je da je družbena lastnina in z njo povezani skupni interesi

delavstva tisti »novi faktor, ki ustvarja socialistično skupnost novega tipa, v kateri

postaja jezik in nacionalna kultura postranski faktor«.48 Prav tako so na VII.

kongresu ZKJ poudarili, da je z uvedbo sveta proizvajalcev delavski razred dobil

odločilno vlogo pri sprejemanju pomembnih odločitev, ka

z

Na zvezni ravni je z ustavnim zakonom ukinjen prezidij ljudske skupščine

(kolektivno predsedstvo) in uvedena funkcija individualnega predsednika

republike kot šefa države, ki je med drugim opravljal funkcijo predsednika

izvršnega sveta in vrhovnega poveljnika vojaških sil.50 Ukinitev prezidija je

oslabila položaj republik, ker so bile prej uspešneje zastopane znotraj

kolektivnega predsedstva. Negativne posledice ima odločitev, da se ukine funkcija

prezidija na republiški ravni, ne da bi ga nadomestila z ustreznim drugim

organom, ki bi opravljal funkcijo šefa države. Zvezni izvršni svet, ki je bil za

svoje delo odgovoren Zvezni ljudski skupščini, je imel pristojnost za izvajanje

organizacijskih ukrepov, a je hkrati zakon o izvedbi ustavnega zakona51 določal,

če to zahteva uveljavitev ustavnega reda in gospodarskega sistema. Kar pomeni,

da Zvezni izvršni svet s posebnim odlokom »ureja posamezna vprašanja iz

47 ARS, CK ZKS III, šk. 2, Zapisnik razširjene seje organizacijskega sekretariata CK KPS, 9. 6. 1952, str. 8–10. 48 Edvard Kardelj, Problemi naše socialistične graditve, II. knjiga, Ljubljana 1955, str. 270–271. 49 Sedmi kongres, Kultura, Beograd 1957, (dalje: Sedmi kongres) str. 63. 50 UL FLRJ, št. 3, 1953. 51 Prav tam.

13

gospodarskega sistema«.52 Pristojnosti odpravljenih ministrstev, svetov in drugih

organov FLRJ so se prenesle v pristojnosti Zveznega izvršnega sveta ali na

pristojnosti sekretariatov za zunanje zadeve, za notranje zadeve, za proračun in

državo administracijo, za narodno gospodarstvo. Področja znanosti, šolstva,

kulture so postala področja pod pristojnostjo republik.53

Na seji obeh domov zvezne skupščine 14. 1. 1953 je bil za predsednika republike

izvoljen Josip Broz Tito, njegovi podpredsedniki pa Edvard Kardelj, Aleksandar

Ranković in Moša Pijade54. 55 Vrh jugoslovanske vlade so tako sestavljali najvišji

partijski voditelji, kar pa je bilo v nasprotju z deveto točko Resolucije VI.

kongresa ZKJ, kjer je zapisano, da »ZKJ pri svojem delu ne more biti neposredni

operativni vodja in naredbodajalec niti v gospodarskem niti v državnem in

družbenem življenju«.56 Doslednejši pri tem so bili v Sloveniji, kjer je na čelu

slovenskega izvršenega sveta dotedanjega predsednika vlade in aktualnega

partijskega voditelja Miho Marinko zamenjal Boris Kraigher57, sicer član

izvršnega komiteja CK ZKS.58 Kraigher je na tem položaju ostal do leta 1962, ko

52 Uradni list FLRJ, št. 3, 1953, str. 33. 53 UL FLRJ, št. 3, 1953. 54 Moša Pijade se je rodil leta 1890 v Beogradu in je bil politični delavec, publicist in slikar. Študiral je v Münchnu in Parizu. Po vrnitvi v Beograd se je zaposlil kot novinar. Po koncu 1. svetovne vojne začne z izdajati dnevni »Svobodna reč«. Član KPJ je postal leta 1920. Deloval je kot eden od ustanoviteljev Neodvisnih sindikatov in sodeluje z mnogimi delavskimi časopisi. je bil po koncu vojne je bil v Beogradu postavljen na mesto poslanca narodne skupščine FLRJ in narodne skupščine LR Srbije. Predsednik sprva izvršilnega, zatem pa zakonodajnega odbora narodne skupščine FLRJ je bil do januarja 1953, od takrat pa do 1954 pa je zasedal funkcijo podpredsednika zveznega izvršnega sveta. Sledil je položaj predsednika zvezne narodne skupščine. Na tem mestu je sodeloval pri ustvarjanju zakonodajnega sistema in novega ustavnega reda. Politična pot ga je vodila tudi v članstvo izvršnega odbora centralnega komiteja (CK) ZKS, članstvo CK Zveze komunistov Srbije, predsedništvo zveznega odbora SZDL in članstvo centralnega odbora Zveze borcev. Zraven tega je bil pripadnik Srbske akademije znanosti, Združenja novinarjev in Združenja likovnih umetnikov Jugoslavije. Leta 1955je izstopil iz političnega življenja in se odselil v Pariz, kjer je umrl leta 1957. Enciklopedija leksikografskog zavoda, zvezek 5, Jugoslavenski leksigrafski zavod, Zagreb 1969, str. 129. 55 Uradni list FLRJ, št. 8, 1953. 56 Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo, str. 293. 57 Boris Kraigher, psevdonim Janez, slovenski politik (1914–1967). Od 1934 član KPJ in istega leta zaprt, od 1937 vodi SKOJ v Sloveniji, od 1940 različne funkcije v vodstvu KPS, po drugi svetovni vojni sekretar KP Julijske krajine, 1946–1953 slovenski minister za notranje zadeve, do 1962 član IK CKS, predsednik IS SRS, po letu 1962 podpredsednik zveznega IS. Veliki splošni leksikon, str. 2173; Enciklopedija Slovenije, 5, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 358. 58 Mateja Režek, Jugoslovanski federalizem in ustavni zakon leta 1953, v: prispevki za novejšo zgodovino, letnik XXXVIII, 1998, št. 1–2. (dalje: Režek, Jugoslovanski federalizem in ustavni zakon leta 1953.)

14

ga je zaradi reorganizacije zveznega in republiškega izvršnega sveta zamenjal

Viktor Avbelj59.60

59 Viktor Avbelj, član IK CK ZKS, predsednik izvršnega sveta LS SRS. Avbelj Viktor je bil član ZKJ od leta 1937. Rojen leta 1914 v Prevojah. Pred drugo svetovno vojno je deloval v naprednem gibanju v Sloveniji. V NOB je deloval od leta 1941 in bil sekretar okrožnega komiteja KPS za Novo Mesto in od tam je organiziral gibanje proti okupatorju. Po osvoboditvi je bil sekretar oblastnega komiteja KP Maribor, javni tožilec Slovenije, predsednik Sveta za blagovni promet LRS, predsednik sveta za kmetijstvo in gozdarstvo, in sekretar CK ZKS za družbeno ekonomska vprašanja. Bil je republiški narodni poslanec LRS 1.-5. sklica in zvezni poslanec med leti 1950 do 1958; član CK ZKS je bil od leta 1948 do 1968 in član Politbiroja CK ZKS. Enciklopedija Slovenije, zvezek 1, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, str. 135; Jugoslovanski savremenici, str. 31. 60 ARS, CK ZKS, šk. 15, Zapisnik seje Izvršnega komiteja CK ZKS, 5. 6. 1962.

15

3 V OZRAČJU PRVIH NESOGLASIJ V VRHU

Med 16. in 17. junijem 1953 je na Brionih v ozračju izrednih razmer potekal drugi

plenum CK ZKJ, na katerem so partijski voditelji izrazili veliko zaskrbljenost

zaradi pasivnosti in nediscipline komunistov. Kardelj je bil mnenja, da so

brionskemu plenumu botrovale predvsem razmere v Sloveniji, čeprav je bila

razprava zastavljena širše. Skrbelo ga je razraščanje nacionalizma in šovinizma, ki

ga »je danes v Sloveniji toliko, da ga niti pred vojno ni bilo toliko kot sedaj«.61

Plod zasedanja je bilo pismo vsem organizacijam ZKJ, v katerem so komuniste

pozivali, naj strnejo vrste in prevzamejo pobudo v javnem življenju.62 Kardelj, ki

je še do nedavna zagovarjal demokratizacijo političnega sistema, se je zavzel za

utrditev enotnosti in razvijanje čuta odgovornosti.63 Slovenski partijski voditelji

so o podobnih težavah razpravljali pred brionskim plenumom in identificirali

podobna nesoglasja kot državni vrh. Miha Marinko je poudaril, da ni enotnosti v

vrstah komunistov, čeprav so poudarjali, »kako važno je za demokratičen razvoj,

da obstaja čvrsta in monolitna enotnost komunistov«. Bolj oster je bil Boris

Kraigher, ki je del krivde za nakopičene težave pripisal najvišjim partijskim

voditeljem, kajti »ni enotnega političnega vodstva. Zaradi tega imamo hude

pojave nacionalističnih tendenc, zaradi tega je malomeščanska mentaliteta

prodrla v glave naših vodilnih komunistov, zaradi tega imamo vrsto različnih

pojavov, na katere z nami vred nihče resno ne reagira«.64 Po Kardeljevem

mnenju slovenski partijski voditelji pri razraščanju nacionalizma in šovinizma

niso bili povem nedolžni, saj »v Beogradu ni izrečena beseda, ni povzet ukrep, ki

v Sloveniji ne bi naletel na splošno in brezprincipalno kritiko na nacionalistični

osnovi«.65 Menil je tudi, da je slovensko nacionalno vprašanje rešeno, zato naj bi

bilo razpravljanje o slovenskih nacionalnih interesih odveč, in jim zabičal, naj ne

poudarjajo slovenskih nacionalnih interesov, ker s tem podžigajo nacionalizem.

61 ARS CK ZKS, šk. 1, Zapisnik VIII. plenuma CK ZKS, 20.–21. 6. 1953, str. 22. 62 ARS CK ZKS, šk. 3, Pismo CK ZKJ vsem organizacijam ZKJ. 63 ARS CK ZKS, šk. 2, Zapisnik razširjenega sestanka organizacijskega sekretariata CK ZKS, 23. 6. 1953, str.43. 64 ARS CK ZKS, šk. 2, Zapisnik posvetovanja vodilnega aktiva komunistov na CK ZKS, 5. 6. 1953, str. 15. 65 ARS CK ZKS, šk. 1, Zapisnik VIII. Plenuma CK ZKS, 20.–21. 6. 1953, str. 22–23.

16

Ob koncu je poudaril, da bodo v primeru nadaljnjega zaostrovanja

nacionalističnih in šovinističnih tendenc nesporazume reševali »s pritiskom in z

administrativnimi sredstvi /…/, toda to bi bil za nas strahovit poraz«.66

V letu 1955 je gospodarstvo zajel val reform. Razlog za novo gospodarsko

strategijo je bila posledica zaključenega gospodarskega načrta, povezanega s

temeljnimi oz. kapitalnimi investicijami. Prvi in temeljni razlog za tak korak je

bila kapitalna graditev, področje, ki je bilo od leta 1947 največji porabnik

proračunskih in drugih sredstev. Vendar pa je bilo v določenih dokumentih

zaslediti, da se določeni »komunisti še niso otresli svojih investicijskih načrtov in

apetitov, oči so jim še vedno obrnjene k širjenju industrije«.67

Težave so se pojavile v nedoslednostih pri finančnih tehnoloških in gradbenih

načrtih, zato se je čas do obratovanja določene proizvodnje podaljšal za več let,

končni stroški pa so nekajkrat prekoračili dovoljene vsote. Drugi razlog za novo

gospodarsko strategijo je bilo poslabšanje političnega položaja v državi. Popuščati

sta začeli medrepubliška povezava in solidarnost. Različni rezultati gospodarjenja

v posameznih republikah in njihovo odstopanje od splošne gospodarske ravni v

državi so postali vir nezadovoljstva in medsebojnega obtoževanja. Država se je

začela deliti na šest gospodarskih prostorov. Znotraj te delitve se je zaostril odnos

med razvitimi in nerazvitimi republikami. Jedro spora so bila investicijska

sredstva in odlivanje presežkov v zvezni proračun. Slovenija in Hrvaška sta, kot

najrazvitejši republiki, opozarjali na počasnejši razvoj razvitejših. Pojavljali so se

»šovinisitični komentarji, da se Železarna Jesenice žrtvuje v korist juga in

podobno«.68 Slovensko politično vodstvo je težilo k blažitvam centralističnih

pritiskov. Da so bili očitki na račun države upravičeni, pričajo nasprotovanja

slovenskih politikov po povečanju količin surovin, ki so jih pošiljali na jug, ker je

to ogrožalo slovensko industrijo. Upirali so se decentralizaciji in ustanavljanju

podjetij državnega pomena brez perspektive za nadaljnji razvoj podjetij. 69

66 ARS CK ZKS, šk. 1, Zapisnik VIII. Plenuma CK ZKS, 20.–21. 6. 1953, str. 26. 67 ARS, CK ZKS, šk. 7, Zapisnik III. plenarne seje Centralnega komiteja Zveze komunistov, 26. 12. 1955. 68 Prav tam. 69 Repe, Slovenci in federativna Jugoslavija, str. 271.

17

Razviti republiki, ki sta nadzorovali več kot polovico vse industrijske proizvodnje

in prometa v državi ter imeli tudi velik delež v drugih gospodarskih dejavnostih,

sta bili nezadovoljni tudi nad politiko dodelitve velikega dela družbenega

proizvoda v gospodarske investicije, saj je imelo za posledico nizko življenjsko

raven. Nerazvite republike so se pritoževale, da dobijo premalo investicijskih

sredstev, in spor med njimi je dobival značaj političnega spopada, kar pa ni bilo

ugodno za utrjevanje enotne gospodarske poti. Nezadovoljstvo pa je bilo slutiti

tudi med slovenskim prebivalstvom, kajti kazalo se je nezaupanje v pogledu

gospodarske perspektive kakor tudi z birokratskim in »neprincipialnim pristopom

k problemu«.70

V Izvršnem komiteju CK ZKS so sprva pričakovali, da bo sprememba

gospodarske politike prinesla večjo samostojnost republik v gospodarskih

zadevah. Navdušenje pa se je kmalu umaknilo odgovornosti, naloženi iz

Beograda, da je treba voditi enotno gospodarsko politiko in krepiti enotno

socialistično perspektivo.71

70 ARS, CK ZKS, št. 7, Zapisnik III. plenarne seje Centralnega komiteja Zveze komunistov, 26. 12. 1955. 71 ARS, CK ZKS III, šk. 7, Zapisnik 2. plenarne seje CK ZKS, 17. 3. 1955.

18

4 KOMUNALNI SISTEM

Komuna kot osnovna politično-teritorialna in družbenoekonomsko-samoupravna

skupnost je dobila prve pravne osnove z »Zakonom o ljudskih odborih marca

1952. S tem zakonom /…/ se je brez dvoma v organizaciji ljudske oblasti in v

organizaciji državne uprave pričela nova faza.«72 Reorganizacija državne uprave

je sledila spremembam na področju gospodarstva, ki so bile izvršene v začetku

petdesetih let, ko je proizvodnja prešla v upravljanje neposrednih proizvajalcev.

Zakon je veliko težo pripisoval okraju, ki naj bi se razvijal v zaključno

gospodarsko enoto in postavil ljudski odbor kot osnovni organ oblasti. Okraj je

postal »osnovna baza komune«.73

Operativne in upravne funkcije (planiranje gospodarstva, kontrola funkcioniranja,

finančni predpisi itd.) so prešle v pristojnosti okraja. Politični vrh je poudaril, da

je »perspektiva v okrajih, v občinah, v komuni« kot končnem cilju »najpopolnejša

oblika socialistične demokracije.«74 Naloga zakonodajnih organov je bila

uskladitev novih pristojnosti ljudskih odborov s pravnim sistemom, kar je bilo

rešeno z ustavnim zakonom leta 1953. Z njim je bil formalno zaključen proces

sprememb, ki so se že predhodno odrazile v nekaterih zakonih, zlasti »Temeljni

zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi

gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih«75 iz leta 1950 in že prej

omenjenemu zakonu o ljudskih odborih. Politični temelj državnega sistema je

postalo samoupravljanje.

Komunalni sistem je bil vpeljan septembra 1955, njegov zunanji izraz pa je bilo

združevanje oz. ukinjanje občin in okrajev. Namesto 351 okrajev in mest s

položajem okraja jih je bilo po reorganizaciji 107 in od 4052 občin le še 1479. V

naslednjem letu se je število okrajev zmanjšalo na 95 in občin na 1193.76 Z

72 ARS CK ZKS III, šk. 4, Zapisnik posvetovanja s sekretarji MK in OK CK ZKS, 20.–21. 5. 1952, str. 46. 73 Prav tam, str. 44–48. 74 Sedmi kongres, str. 61. 75 UL FLRJ, 27. 6. 1950, št. 43. 76 Sedmi kongres, str. 63.

19

»Zakonom o območjih okrajev in občin v LRS«77 je bilo v Sloveniji 11 okrajev od

predhodnih 21 in 130 občin od predhodno 377.

Zvezna skupščina je 16. 6. 1955 sprejela splošni zakon o ureditvi občin in

okrajev.78 Ena izmed osnovnih karakteristik komunalnega sistema so bile večje

pristojnosti občin, ki je postala »temeljna politično-teritorialna organizacija

samouprave /…/ in temeljna družbenoekonomska skupnost prebivalcev na njenem

območju«.79 Okraj je postal »skupnost komun /…/ in je usmerjal in vršil nadzor

nad delom samoupravnih komun«,80 ter s tega vidika še vedno ohranjal velik del

pristojnosti kot koordinacijski odbor za politične, ekonomske in socialne zadeve v

komuni.

Dogodki na Poljskem in Madžarskem jeseni 1956, povezani z destalinizacijo

SSSR, so vplivali na SKJ, da posveti več pozornosti razvoju samoupravljanja in

izločanju državne regulative iz gospodarstva in družbene organizacije.81

V poskusu prehoda iz komunistične krize so uvedli komunalno ureditev, ki je bila

v diskusijah komunistov od samega začetka uvajanja samoupravljanja. Komuna

kot osnova celica družbe v sistemu socialistične ureditve je bila zamišljena kot

enota »državnopolitičnega sistema«. Komunalni sistem je začrtal drugačno

administrativno-teritorialno razdelitev, kakršna je bila takrat v Jugoslaviji. V

procesu decentraliziranega upravljanja z gospodarstvom so prejšnjo vlogo zveznih

in republiških organov v odnosu do podjetij dobile komune. Uvedba komunalnega

sistema je s prenosom težišča oblasti na okraje in občine postavila pomisleke o

nacionalnem vprašanju. Prenesel je težišče iz centralnega in republiškega vrha na

komune in podjetja in postal središče teženj po lokalnem razvoju.82 Občine in

okraji so se krepili predvsem na račun republiških pristojnosti. Kako močna sta

bila vpliv federacije, kažejo gibanja deležev posameznih investicij med letoma

1952 in 1958.

77 UL LRS, 1955, št. 24. 78 UL FLRJ, 1955, št. 26. 79 Prav tam, str. 393. 80 Prav tam, str. 64. 81 Več o tem v: Mateja Režek, Odmev madžarske vstaje leta 1956 v Sloveniji in Jugoslaviji, letnik 46, 2006, št. 2, str. 93-102. 82 ARS, CK ZKS, šk. 11, O prihodnjih nalogah ZK, 17. 2. 1958.

20

Tabela 1: DELEŽ REPUBLIKE IN FEDERACIJE V FINANCIRANJU INVESTICIJ MED

LETOMA 1952 IN 1958

0

10

20

30

40

50

60

70

80

1952 1953 1954 1955 1956 1957 1958

republikfederacije

Vir: Dušan Bilandžić, Zgodovina SFRJ, Partizanska knjiga, Ljubljana 1980, str. 218.83

Kakor je razvidno iz grafa, so organi federacije razpolagali z največjo maso

sredstev za investicije. Leta 1953 se je delež federacije znižal od 77,9 %, kolikor

je znašal leta 1952, na komaj 15,1 %, nato pa se je v letu 1941 ponovno dvignil na

41 % na škodo investicijskih skladov republik, ki so se znižali od 48,2 % v letu

1953 na vsega 7 % v letu 1958. S takšnim sistemom investiranja je federacija

ohranila vpliv na investicijska gibanja v državi, ker je imela velika sredstva, s

katerimi je vplivala na politiko drugih investitorjev (republike, okraji, komune

…).84

V ospredje so bili postavljeni interesi celotne države nad interesi posameznika,

kar naj bi »likvidiralo lokalistične tendence, v katerih bi se mogle razvijati klice

šovinizma«.85 Komunalni sistem je omogočil uveljavljanje teritorialnega namesto

nacionalnega obravnavanja tudi na področju kulture. Zvezni organi so hoteli z

vpeljavo komunalnega sistema uveljaviti teritorialno pristojnost za kulturne

83 Dušan Bilandžić v delu navaja deleže gibanja posameznih subjektov v financiranju investicij, med katerimi so upoštevani tudi občine, okraji, gospodarske organizacije, bančna sredstva in ostale organizacije. Zaradi lažje preglednosti sem uporabila samo parametra republik in federacije. Vir: Dušan Bilandžić, Zgodovina SFRJ, Partizanska knjiga, Ljubljana 1980, str. 218-219. (dalje: Bilandžić, Zgodovina SFRJ.) 84Bilandžić, Zgodovina SFRJ, str. 218–219. 85 Prav tam.

21

institucije, tako da posamezna država ne bi mogla nastopati v obrambo svojih

zahtev, saj ne bi šlo za skupne interese, temveč za posamične interese občin ali

okrajev.86

Na VII. plenumu ZKS, ki je potekal med 24. in 25. januarjem 1958 in je bil odziv

na stavko v Trbovljah in Zagorju, je Kardelj v svojem govoru veliko govoril o

težavah lokalnih odborov in komun ter na ta način poskušal opravičiti smotrnost

samoupravljanja in decentralizacijo. Kardelj je (na oceno je vplivalo dogajanje v

revirjih) opozoril na nezadostno družbeno kontrolo nad lokalnimi fondi in

komunami, kar je imelo za rezultat proračunske prekoračitve posameznih komun.

Država je ukrepala s povečanjem pristojnosti in obveznosti tistih, ki upravljajo s

fondi, in poenotenjem principov, po katerih republike, občine in okraji

razpolagajo s družbenimi sredstvi. Kar pa je bil samo še dokaz centralizacije

države, o čemer priča Kardeljeva izjava, »da je socialistična družba in vsaka

moderna družba v principu centralizirana«.87

V procesu decentralizacije gospodarstva so organi komune postopoma prevzemali

del pravic, ki so prej pripadala zveznim in republiškim organom. Po mnenju

Bilandžića je bil v komuni konstituiran institucionalni vidik družbenega

samoupravljanja, vendar pa je politični vrh še vedno upravljal z globalnimi

družbenimi procesi, še posebej ko je šlo za pomembne družbene odločitve. Kljub

temu da so bile uvedene številne oblike odločanja komunistov (zbori kolektivov,

delavski sveti, sindikalne konference …), so le-te bile »bolj oblika sprejemanja in

izvajanja pripravljenih odločitev«.88

Tito je leta 1962 priznal nepravilnosti v gospodarskem razvoju komun, kjer so se

gradile tovarne glede na potrebe posamezne enote in ne celotne skupnosti, zaradi

česar so po nepotrebnem odtekale investicije za tovarne istega profila.89

86 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 305–317. 87 ARS, CK ZKS IK, št. 7, Zapisnik VII. Plenuma CK ZKS, 24.–25. 1. 1958. 88 Dušan Bilandžić, Hrvatska moderna povijest, Golden marketing, Zagreb 1999, str. 392. (dalje: Bilandžić, Hrvatska moderna povijest.) 89 Omogočiti moramo pravilnejši razvoj v naši izgradnji, v: Delo, 7. 6. 1962, št. 124, str. 1 in 3.

22

4.1 RAZVOJ KULTURE IN KOMUNALNI SISTEM

Neizbežno je bilo dejstvo, da je komunalni sistem spremenil funkcijo republike in

»vprašanje republik je pogosto ustvarjalo zmešnjavo«.90 Komune so oblikovale

svoje investicijske sklade in s tem imele pravico upravljanja in razpolaganja s tem

denarjem. Pogosti so bili negativni odzivi na komunalni sistem s strani

kulturnikov, ki so bili mnenja, da bo takšna ureditev lahko »ogrozila državno

pomembnost ali reprezentativnost kulturne institucije«.91 Pri prenašanju

pristojnosti na občine in okraje so se pokazale pomanjkljivosti pri formiranju

politike financiranja kulturnih dejavnosti. Pogosto je razdrobitev države

prispevala k manjšim sredstvom za kulturno dejavnost in so nekatere komune

utrpele »resnično materialno stisko«.92 Tudi slovenski politični vrh je kritiziral

»ustanovitelje« (največkrat so bile to občine), ki »še niso razumeli novega

položaja kulturne institucije«.93

Reorganizacija pristojnosti občin in okrajev je poleg finančnih problemov

postavila v ospredje imenovanje delovnih kolektivov. Z drobljenjem oblasti so

številni kulturniki izrazili »nezaupanje v kulturno zavest« umetniških kolektivov,

ki so odločali o financiranju in vodenju. Ideološka komisija CK ZKS je leta 1959

ugotovila, da ljudski odbori pogosto ne upoštevajo želja kulturnih ustanov, pri

čemer je treba poudariti, da so ljudski odbori sami imenovali člane družbenih

organov. Da pri politiki financiranja prevladujejo »tehnokratski kriteriji, kakršne

podpirajo ljudje iz vrst tehnične inteligence« in da se ne upoštevajo mišljenja

družbenih organov, organizacij, aktivov kulturnih delavcev in širše javnosti, »kar

se izrazito pozna v nekaterih okrajnih in občinskih središčih v precej zatohlem ali

celo zatrtem kulturnem ali celo družbenem življenju«.94

Dejstvo je, da je bil odnos med kulturno institucijo in komuno daleč od

enakopravnega. Slovenski politični vrh je kritiziral politiko komun, ki ni

upoštevala vseh subjektov kulturnega udejstvovanja »od občinskega odbora do

90 ARS, CK ZKS III, št. 76, Zapisnik ideološke komisije CK ZKJ, 8.–9. 5. 1956. 91 ARS, CK ZKS III, št. 77, Novi status kulturnih institucij, str. 1. 92 Prav tam, str. 5. 93 Prav tam. 94 Prav tam, str. 3.

23

/…/ javnega mnenja«. Boris Kraigher je na seji predsedstva SZDLS februarja

1956 ugotovil, da se bo zaradi prenosa Slovensko narodno gledališče Ljubljana in

Slovenske filharmonije na ljubljanski okraj mobiliziral »precej močen krog

kulturnih delavcev in da se bo ta /…/ ukrep tolmačil kot nekulturen in kot

protikulturniški«.95 Hkrati pa so nezadostna finančna sredstva ohromila delovanje

številnih prosvetnih in kulturnih institucij, med drugim tudi zaradi zastarele

opreme. Predvsem pa, kot že omenjeno, so kulturniki ugovarjali komunalnemu

sistemu, ker je izgubljal nacionalni in reprezentančni pomen osrednjih kulturnih

ustanov in ker so oblast dobili v roke, z vidika kulture in prosvete, strokovno

neusposobljeni ljudje.96

95ARS, CK ZKS III, št. 76, Nekaj podatkov o razvoju političnih problemov na kulturnem področju v Sloveniji, str. 8. 96 ARS, CK ZKS III, št. 77, Novi status kulturnih institucij, str. 1.

24

5 O ENOTNI »JUGOSLOVANSKI« KULTURI

Za zahtevami po poenotenih zveznih skladih za kulturo, centralizirano izmenjavo

s svetom se je skrivala težnja po oblikovanju kulture kot neke vrste nadomestku

za enotni jugoslovanski narod. Kulturni program komunistov je zahteval osnovno

ideološko enotnost kulturnikov, kar sta potrdila tako III. kongres ZKS kot tudi III.

kongres ZK Srbije. Za krepitev idejnega področja so komunisti mobilizirali

številne enako misleče kulturnike v organih družbenega upravljanja. Še en vidik

krepitve vpliva nad prebivalstvom in predvsem delavskim razredom je združitev

»Svobod97« in drugih ljudskoprosvetnih društev v enotno zvezo.98

Zamisli o integraciji jugoslovanskih narodov in vnovična centralizacija so sprožile

za obstoj Jugoslavije ključno vprašanje mednacionalnih odnosov. Sredi petdesetih

let je spodbujanje »jugoslovanske zavesti« (se pravi oblikovanje enotnega

prepričanja in vrednot) prešlo v organizirano kampanjo za tesnejše kulturno

sodelovanje med republikami, ta pa je kmalu prerasla v kampanjo za kulturno

poenotenje jugoslovanskih narodov. Koncept enotne jugoslovanske kulture, katere

osnova ni sinteza različnih nacionalnih kultur, temveč socialistične vrednote, je

imel svoje kritike tudi v času t. i. narodne liberalizacije, ki je sledila takoj po II.

svetovni vojni. Slovenski kulturniki so bili proti centralističnim tendencam, kajti v

njih so videli predvojni kulturni in politični status quo. Zavedali so se teženj za

obstoj enega literarnega jezika, kar bi Slovence potisnilo na margine, da pri tem

ne omenjam ostalih »manjšinskih jezikov« (makedonščina, albanščina).99

97 Svoboda je bila zveza delavskih prosvetnih društev med letoma 1952 do 1964. Po drugi svetovni vojni se predvojen zveze kulturnih društev niso obnovile in na novi pogladi je začela delovati ljudska prosveta Slovenije. Leta 1952 je KPS začela krepiti delovanje delavstva na kulturnem področju, zato so začeli po večjih delavskih središčih ustanavljati Svobode in 23. 8. 1952 se združile v Zvezo prosvetnih društev Svoboda. Vključila se je v Ljudsko prosveto Slovenije, v delovanju pa je ostala samostojna. Na izrednem kongresu 22.10 1955 na Jesenicah se je zveza skupaj z Ljudsko prosveto Slovenije preoblikovala v Zvezo Svobod in prosvetnih društev Slovenije. Geslo: Svoboda, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 12, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998, str. 411. 98 ARS, CK ZKS III, št. 76, Nekaj podatkov o razvoju političnih problemov na kulturnem področju v Sloveniji, str. 1. 99 Več o tem Gabrič, Socialistična kulturna revolucija; Mateja Režek, »Jugoslovanstvo« in mednacionalni odnosi v Jugoslaviji v petdesetih letih 20. stoletja, v: Prispevki za novejšo

25

Nacionalno enakopravnost so komunisti na kulturnem področju utemeljevali s

hitrim razvojem vseh kulturnih ustanov po osvoboditvi kot reakcijo na

»nacionalno zatiranje v prejšnji zgodovini«.100 Slovenski kulturniki so kritizirali

nezadostno financiranje ustanov nacionalnega pomena (npr. Slovensko narodno

gledališče, Slovenska akademija znanosti in umetnosti (dalje: SAZU …)) in se

pri tem »posluževali predvsem nacionalne argumentacije«.101 Šlo je za

primerjavo z drugimi jugoslovanskimi republikami, kjer se posamezna področja

hitreje razvijajo, kljub temu da so gospodarsko manj razvite. Kritike so slovenski

ideologi skušali utemeljiti z nepravilno organizacijo znanstvenega dela, kjer se pri

SAZU in univerzi podvajajo ustanove, ki pa naj bi bile združene. »S tem je

duplirana vrsta inštitutov, za kar nima majhen narod ne materialnih ne

personalnih sredstev«.102 Podobni problemi so se pokazali tudi drugod po

Jugoslaviji. Izrazila se je potreba po celovitem obravnavanju področja znanosti in

kulture in povezanosti ustanov na državni ravni, kar bi, po mnenju oblastnikov,

pojasnilo trditve o različnem obravnavanju znanosti in kulture v posameznih

republikah in od kod različne dotacije za posamezne kulturne sektorje.103

Tito je velik poudarek na VII. kongresu ZKJ dal tisku, ki pa »v revolucionarnem

obdobju preobrazbe naše države ne more biti neodvisen, samostojen družbeni

činitelj, ker morajo biti vse akcije družbe kot celote usmerjene v eno samo smer, v

smer graditve socializma«. Poudaril je, da je vse, kar se zoperstavlja takšnemu

cilju, reakcionarno in nazadnjaško, »pa čeprav bi to krstili s kakšnimi

demokratičnimi, svobodomiselnimi in naprednimi imeni, vzetimi iz arzenala

starih, obrabljenih buržoaznih ostankov, ki jih še vedno skrbno varuje

malomeščanstvo«.104

zgodovino, letnik XLV, št. 2, (dalje: Režek, »Jugoslovanstvo« in mednacionalni odnosi v Jugoslaviji v petdesetih letih 20. stoletja) str. 133–145. 100ARS, CK ZKS III, št. 76, Nekaj podatkov o razvoju političnih problemov na kulturnem področju v Sloveniji, str. 3. 101 Prav tam. 102 Prav tam. 103 Prav tam, str. 4. 104 Sedmi kongres SKJ, govor Tita.

26

5.1 POLEMIKE V ČASOPISJU

Pobudo v razpravah in kritikah političnih posegov so imeli intelektualci. V

javnosti so najbolj odmevala nesoglasja pri kulturnih vprašanjih npr. o uporabi

jezikov, o pomenu osrednjih kulturnih ustanov. Namigovanja na enotnost v kulturi

so nekatere intelektualce spominjala na unitaristična leta prve Jugoslavije.105

Najbolj vneti zagovorniki kulturnega poenotenja jugoslovanskih narodov so bili

srbski intelektualci, nasprotovali pa so jim zlasti Slovenci, zato ne preseneča, da je

prva javna razprava potekala med Srbom in Slovencem. Analiza polemike med

Dragom Šega in Zoranem Mišičem nam omogoča vpogled v ključne točke

nesoglasij okoli razumevanja socializma kot temeljne povezave med narodi.106

Drago Šega je ostro napadel koncept o enotnem jugoslovanskem kriteriju v

književnosti, ki ga je sponzoriralo zvezno društvo književnikov107, javnosti pa ga

je v beograjskem Delu predstavil in utemeljeval srbski literarni kritik Zoran

Mišić108.109 Junija 1956 je Zoran Mišić v članku jugoslovanskega Dela predlagal

enoten jugoslovanski kriterij v književnosti in se zavzel za »resnično integralno

jugoslovansko kulturo, ki bi temeljila na enotnem jugoslovanskem (kar pomeni

tudi najvišjem) kriteriju v ocenjevanju umetniških del«.110 V članku je izpostavil,

da naj bi književniki obravnavali sedanjo tematiko, ki naj bi bila postavljena v

urbano okolje in ne kmečko, knjižni jezik njihovih del pa naj bi bil enoten. Poleg

tega pa je poudaril, da »socialistična ideologija in etika predstavljata edino trajno

105 Aleš Gabrič, Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v prvem povojnem obdobju, v: Jugoslavija v hladni vojni: Yugoslavia in the Cold war, Inšititut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2004 (dalje: Gabrič, Nacionalno vprašanje), str. 410. 106 Prav tam, str. 420-421. 107 Že leta 1955 se je nekaj jugoslovanskih pisateljev na 4. kongresu organizacije na Ohridu zavzelo za jugoslovanski kriterij v književnosti. Leta 1956 je organizacija začela prirejati medrepubliške literarne večere in turneje književnikov po Jugoslaviji ter tako širila zamisel o enotni kulturi. 108 Mišić Zoran, rojen leta 1921 v Beogradu, je deloval kot književnik in urednik v založniškem podjetju Nolit, glavni in odgovorni urednik časopisa Književnost. Deloval je kot stalni član žirija kritike Nin za najboljši roman leta. Končal je filozofsko fakulteto. Jugoslovanski savremenici, str. 678. 109 Mateja Režek, »Jugoslovanstvo« in mednacionalni odnosi v Jugoslaviji v petdesetih letih 20. stoletja, str. 139–141. 110 Zoran Mišić, Za jedinstveni jugoslovenski kriterijum, v: Delo, 1956, št. 7, str. 242.

27

poroštvo jugoslovanstva«111 in branik pred šovinističnimi in nacionalističnimi

tendencami. 112

Polemika med kritikoma se je nadaljevala v časopisnih stolpcih. Šega, urednik

revije Naša sodobnost, je v oktobrski številki leta 1956 dodal gloso Kriterij in

resničnost. Kritiziral je Mišićev članek, posvečen sodobni jugoslovanski literarni

problematiki, ki pa se je bolj kot »z literaturo ukvarjala s t. i. integracijo

jugoslovanske književnosti oz. kulture«. Zapisal je, da na vse probleme sodobnega

literarnega ustvarjanja gleda z izhodišča, koliko koristijo »apriornemu cilju, temu

končnemu jugoslovanskemu integralu«. Poudaril je, da gre za obrabljene ideje

šestojanuarskega režima in da je treba odgovoriti na provokativno pisanje, saj bi si

drugače lahko to razlagali kot tiho soglasnost. Šego je motila Mišićeva

vzporednica med enotno kulturo in večjo umetniško kvaliteto in s tem »edini

zanesljiv jez pred ozkorepubliškimi, lokalističnimi in šovinističnimi tendencami«.

Osnova integracije naj bi bil enotni jugoslovanski kriterij kot »čudotvorni meč, ki

naj iztrebi vse, kar je v naši konservativno- regionalistični književnosti

negativnega«.113

Šega kritizira predvsem termin »regionalni kriterij«, ki je po pisanju Mišića

teritorialno širši. Literarni jugoslovanski kriterij je po mnenju Šege »absurd,

kakor je tudi absurd slovenski, hrvaški ali srbski ali katerikoli drug nacionalni

literarni kriterij«. Po mnenju Šege je enotni jugoslovanski kriterij nemogoč iz

dveh razlogov; prvič zaradi pridevnika enotni, ki negira heterogenost literarnih

kriterijev in zaradi regionalnosti. V analizi Mišćevega članka je navedel: »… vede

se, kot da bi bila Jugoslavija nekakšen geografsko in historično anonimen,

neizoblikovan prostor brez kulturne tradicije in brez jasno izoblikovane zavesti o

sebi in svojem obstoju.« V sestavku o jugoslovanstvu: »… se mu ni zdelo niti

enkrat vredno omeniti, da je Jugoslavija večnarodna država, kaj šele, da bi enega

samega med temi narodi imenoval z njegovim lastnim imenom.« Kar zadeva jezik,

se je Mišić zavzemal za enotni knjižni jezik, ki ga je imenoval srbohrvaščina, in 111 Zoran Mišić, Za jedinstveni jugoslovenski kriterijum, v: Delo, 1956, št. 7, str. 807. 112 Prav tam. 113 Sem je Zoran Mišić prišteval republiški partikularizem, provincijski duh, republiško zagledanost, konservativnost, ozka republiška pojmovanja in pieteto do starejših pisateljev, regionalistični jezik. Zoran Mišić, Za jedinstveni jugoslovenski kriterijum, v: Delo, 1956, št. 7, str. 807.

28

pripomnil, da ga Jugoslavija nima. »Ne samo vsaka republika –vsak pisatelj si

kroji svoj knjižni jezik … res grdi pisatelji in še grše republike.« Za tem je Šega

dodal, da slovenska, hrvaška, srbska in makedonska kultura obstajajo in so kot vse

kulture po svetu nacionalne. Stična točka avtorjev je v razumevanju socialistične

ideologije in etike, ki je po mnenju obeh jamstvo za trajno jugoslovanstvo. Vendar

v naslednji vrstici Šega izpostavi, da tu ne gre za »jugoslovanstvo, ki je bilo med

obema vojnama sinonim za nacionalno zatiranje«. Kajti z zmago »socialistične

demokracije je ta pojem dobil univerzalen in s tem ne več samo jugoslovanski

pomen« in nadaljuje, da v nobenem primeru ne gre za »ozki, državno fetišističen

pomen«.114

Mišiča je v Naših razgledih januarja 1957 ošvrknil še pisec pod psevdonimom

scd; to kratico je uporabil Bojan Štih, ki je v članku z naslovom Neopravičljivo

kritiziral slab prevod publikacije Zveze borcev NOV Jugoslavije. Založba Crvena

zastava je izdala koledar Narodnoosvobodilne vojne z rokovnikom115. Besedilo je

bilo napisano v treh jezikih; srbohrvaščini, makedonščini in slovenščini. Avtor

teksta je pohvalil namero ureditve koledarja in prevod v makedonščino in

slovenščino in se ni spuščal v oceno ureditve koledarja NOV. Predvsem je avtorja

motil prevod iz srbščine v slovenščino, ki je vseboval številne napačne prevode,

za kar je okrivil prevajalca. Postavil je vprašanje o podcenjevanju kulture in

bogastva slovenskega naroda in »ali je morda slovenščina v tem koledarju

posledica tistega občega jugoslovanskega kriterija, ki ga propagira v beograjskih

revijah književnik Zoran Mišić«. Slovenska javnost je pokazala, da se ne strinja s

popačeno slovenščino v podnaslovih filmov, na letakih … Avtor je tekst

zaključil s podukom, da »takšnega koledarja naslednje leto ne potrebujemo«.116

114 scd, Neopravičljivo, v: Naša sodobnost, letnik IV, št. 10, 1956, str. 957–960. 115 Objavljeni so bili kratki sestavki o poteku NOV in razvoju partizanskih enot ter podatki o najpomembnejših vojaških in političnih dogodkih. Štih se ni usmeril na kritiko podatkov, kljub temu da je v članku omenil nepoznavanje poteka NOB na Slovenskem. Naši razgledi, letnik VI, št. 2, 26. 1. 1957, str. 41 116 Naši razgledi, letnik VI, št. 2, 26. 1. 1957, str. 41.

29

Matej Bor117 je februarja 1958 v Naši sodobnosti kritiziral članek Miodraga

Protića Sadašnji trenutak jugoslovanske književnosti.118 Bor je poudaril, da so vsi

poskusi obravnavanja jugoslovanske literature na njegov način napačni iz dveh

razlogov: »… zato, ker jugoslovanska kultura ni organska celota, temveč jo

sestavljajo različne nacionalne literature, ki so nastale in rasle pod posebnimi

zgodovinskimi pogoji, na osnovi lastnih kulturnih tradicij, v območju lastnega

knjižnega jezika in po lastni knjižni zakonitosti, kar vse velja še danes.« Drugič pa

zato, ker je Protić parcialno pristopil obravnavi književnosti, kar je Bor pripisal

nepoznavanju slovenske književnosti, kajti poznani so mu bili le prevedeni teksti

in kar se piše v hrvaških in srbskih revijah119. Bora je zbodlo v oči neomenjanje

terminov slovenska literatura in slovenski jezik, za kar je Protić uporabil izraz

jugoslovanski pisatelji slovenskega rodu. Navedel je, da je članek neustrezen tako

v informativnem kot normativnem merilu, kajti kriteriji za razvrščanje del so se

zdeli dvomljivi. To pa je bil za Mateja Bora samo še dokaz več za nepoznavanje

in diskriminatorno obravnavo slovenske književnosti. Zaključil je, da kljub

podobni usodi, ki je bila posledica osvobodilnega gibanja in skupne socialistične

vizije, lahko analiziramo skupne elemente, vendar le ob upoštevanju različnih

tradicij in jezikov.

5.2 ZAHTEVE PO SLOVENSKIH PODNAPISIH V KINEMATOGRAFIJI

Slovenski kulturniki so kritizirali tudi uporabo srbohrvaščine v kinematografih.

Decembra 1956 je Beno Zupančič120 objavil zahtevo po slovenskih podnapisih v

117 Matej Bor, pravo ime Vladimir Pavšič, slovenski pesnik, dramatik, prevajalec pripovednik in kritik (1913–1993), po diplomi slavistike deluje kot novinar, profesor, gledališki kritik in esejist. Med vojno se pridruži partizanom, nato deluje kot dopisnik, direktor Drame, predsednik društva slovenskih pisateljev in slovenskega PEN, od leta 1965 član SAZU. Veliki splošni leksikon, str. 476; Enciklopedija Slovenije, zvezek 1, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, str. 327-328. 118 Članek je bil napisan za jugoslovanski časopis Questions Actuelles du scialisme, ki je izhajal v Parizu in je bil ponatisnjen v sarajevskem Izrazu. Vir: Gabrič, Socialistična kultura revolucija. 119 Omenja Borisa Ziherla in Josipa Vidmarja, ki jih Protić po mnenju Bora pozna le skozi njuno polemiko. Med prozaiki omenja Prežihovega Voranca, Miška Kranjca, Franceta Bevka, Cirila Kosmača, Andreja Hienga. Med pesniki omenja Cirila Zlobca in Mateja Bora. Naši razgledi, letnik VI, št. 2, 26. 1. 1957, str. 41. 120 Beno Zupančič, republiški sekretar za znanost in kulturo 1959–1961, predsednik republiškega sveta za kulturo 1961–1963, podpredsednik IS SRS 1963–1967. Slovenski pisatelj in publicist rojen v Sisku leta 1925. Deloval je tudi kot politik. V svojih delih je postavljal v ospredje malega

30

filmih in na reklamnemu materialu. Zapisal je, da pri tem ne gre za ekonomski

problem, saj podnaslavljanje ne predstavlja velikega finančnega zalogaja.

Zupančič je kritiziral odnos do slovenskega naroda, ki ga je označil kot

malomarnost, brezdušnost do publike. Izpostavil je, da »imamo pravico in

dolžnost zahtevati slovenske napise na vseh filmih, ki prihajajo v naše dvorane«.

In nadaljeval, da tako ravnanje s publiko, ki ima svoj nacionalni jezik, »ni nič

drugega kakor nezakonsko dete slepe komercializacije«.121

Filmska problematika je bila nemalokrat uvrščena na dnevni red ideološke

komisije. Že leta 1957 je Boris Ziherl opozoril na filmske plakate in podnaslove v

srbohrvaščini, ki so se predvajali v Sloveniji. Kritikam pa se je pridružil Jože

Goričar122 in opozoril, da ljudje na podeželju ne razumejo srbohrvaščine in si film

interpretirajo po svoje. 123

Takratni republiški sekretar za kulturo, prosveto in znanost Beno Zupančič je bil

posebej aktiven v zahtevah po slovenskih filmskih podnapisih in plakatih. Zaradi

komercialnih vzrokov in podpore enotnemu jugoslovanskemu gospodarskemu

prostoru Slovenija s pravnimi akti ni mogla posredovati proti uporabi

neslovenskega jezika v javnosti. Svet za kulturo in prosveto je 27. junija 1959

poskušal vršiti pritisk na vse pristojne organe v državi, naj pozovejo vsa podjetja k

izvajanju priporočil o podnapisih in reklamah v slovenskem jeziku. Apeliral je na

podjetja, naj kupujejo kopije filmov in uporabljajo reklamni material samo v

slovenskem jeziku. Zadeve so s stopnjevale in doživele svoj vrh v letu 1961, ko je

Zupančič na seji skupščinskega odbora za prosveto in kulturo jasno poudaril, da

človeka. Najbolj odmeven je njegov roman Sedmina iz leta 1957, pripoved o mladih ilegalcih med vojno. Leta 1958 je prejel Prešernovo nagrado. Slovenski veliki leksikon, str. 884. 121 Naša sodobnost, letnik IV, 1956, št. 12, str. 1145–1150. 122 Jože Goričar, slovenski pravnik in sociolog (1907–1985), pobudnik razvoja povojne marksistične sociologije v Sloveniji, član SAZU (izredni 1969, redni 1976). Diplomiran pravnik in redni profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani. Sodeloval je v NOB. Bil je pomočnik ministra za pravosodje LRS, član zvezen komisije za preučevanje ustavnih vprašanj, zvezen ustavne komisije in ustavne komisije LRS in bil je predsednik komisije za družbeno-ekonomska vprašanja. Deloval je kot član skupnih komisij vseh svetov skupščine SRS za dopisna vprašanja, dopisni član SAZU in član jugoslovanske nacionalne komisije za UNESCO in predsednik odbora za družbene vede. Sodeloval je na kongresih, simpozijih in posvetovanjih. Jugoslovanski savremenici, str. 313-314. 123 ARS, CK ZKS III, št. 76, Zapisnik seje Ideološke komisije CK ZKS, 25. 6. 1957.

31

pri slovenski filmski mreži ne more biti izgovora, da filmi ne bi mogli biti

opremljeni s slovenskim podnapisom.124

Ker pa apeli Sveta za kulturo in prosveto niso zalegli, je nastopil republiški svet

in predvsem Zupančič ostreje. V zagrebškem Telegramu je bilo 3. 11. 1961

objavljeno odprto pismo Bena Zupančiča filmskim distributerjem, v katerem je

zahteval odgovor, zakaj slovenskim gledalcem kratijo narodne in ustavne

pravice.125

Štiri dni za tem, 7. novembra 1961, pa je republiški svet za kulturo in prosveto

med drugim razpravljal tudi o vprašanju podnaslavljanja filmov, ki se predvajajo

v Sloveniji. O stanju slovenskih besedil v filmih kažejo podatki za prvo polletje

1961 treh večjih kinematografov: Tabela 2: KINEMATOGRAFSKO PODJETJE CELJE

0

2

4

6

810

12

14

16

18

Vesna film Crotia film Morava film Kinema film Zeta film Makedonijafilm

št. filmovs slo. podnapisom

Vir: Naši razgledi, letnik X, št. 22, 18. 11. 1961, str. 519.

Iz prikaza (tabela 2) je razvidno, da je od skupno 83 predvajanih filmov v

kinematografskem podjetju v Celju samo 21 s slovenskim besedilom. Še večji

razkorak je bil v kinematografskem podjetju v Mariboru, kjer je izmed 86

predvajanih filmov le 18 s slovenskim podnapisom. Kinematografsko podjetje

Ljubljana( tabela 3) je v prvi polovici leta 1961 predvajalo dobro polovico filmov 124 Gabrič, Socialistična kultura revolucija, str. 336–338. 125 Po tolikih letih presekajmo!, v: Delo, št. 322, 24. 11. 1961, str. 6.

32

s slovenskim besedilom. V spodnji tabeli vidimo, da je najmanj filmov s

podnapisi prihajalo iz Hrvaške (Croatia film) in Srbije ( Morava Film), sledila je

Črna Gora (Zeta film), Makedonija (Makedonija Film) in Bosna in

Hercegovina.126

Tabela 3: KINEMATOGRAFSKO PODJETJE LJUBLJANA

0

2

4

6

8

10

12

14

16

št. filmov s slo. podnapisom

Vesna filmCrotia filmMorava filmKinema filmZeta filmMakedonija film

Vir: Naši razgledi, letnik X, št. 22, 18. 11. 1961, str. 519.

Da so se zadeve na področju predvajanja filmov zaostrile, kaže dejstvo, da

največji slovenski kinematografi za leto 1962 niso želeli podpisati pogodb za

predvajanje filmov, vse dokler »ne bodo imeli zagotovila, da bodo kupili filme s

slovenskimi napisi«.127 Celotna akcija ni imela enotnega odziva in manjši

kinematografi so popustili pritiskom. Najbolj so akcijo podprli ljubljanski

kinematografi. Da za zatečeno stanje ni bilo krivo pomanjkanje prevajalcev, kaže

slab odziv na apel Društva strokovnih prevajalcev Slovenije filmskih

distributerjem.

Na seji sveta za kulturo in prosveto se je Beno Zupančič zavzel za odločnejše

ukrepe in centralizacijo slovenskih kinematografov, tako da bi v imenu vseh

sklepal pogodbe en sam organ in s tem lažje uveljavljal svoje zahteve.128 V

126 Naši razgledi, letnik X, št. 22, 18. 11. 1961, str. 519. 127 Prav tam. 128 Kinematografi iz Celja, Kranja, Novega mesta, Murske Sobote in Kopra so podpisali pogodbe za leto 1962 brez klavzule o slovenskih podnapisih. Mariborski kinematografi so podpisali

33

diskusiji je izpostavil, da sta Croatia film iz Zagreba in Morava Film iz Beograda

»najtrdovratnejši podjetji«.129 Predsednik sveta za kulturo in prosveto Boris

Kocjančič je ob tem poudaril, da komercializacija ne sme prevladati nad

izpolnjevanjem ustavnih dolžnosti, ki jih imajo podjetja do državljanskih pravic.

Zavzel se je za ostrejši nastop ljudskih odborov do upravnikov kinematografov in

ob tem poudaril, da bi zadevo lahko rešili z odlokom o predvajanju filmov.

Kocjančič je poudaril, da če ne bo šlo drugače, bodo začeli zapirati kinodvorane, v

katerih ne bi upoštevali priporočil o uporabi slovenskega jezika.130

Kakšen je bil končni rezultat akcije po predlaganem gradivu, ni moč natančno

ugotoviti. Po navedbah Aleša Gabriča naj bi bil prej opremljen vsak četrti film,

potem pa več kot polovica filmov v obtoku.

pogodbe z distributerji, vendar so se zavarovali s posebno pisno izjavo, da bodo filme brez slovenskih podnapisov vračali. Naši razgledi, letnik X, št. 22, 18. 11. 1961, str. 519. 129 Naši razgledi, letnik X, št. 22, 18. 11. 1961, str. 519. 130 Prav tam.

34

6 POLITIČNI POSKUS POENOTENJA JUGOSLOVANSKE KULTURE

Komunisti so se opredeljevali za razvoj »socialističnega internacionalizma«, ki bi

večnacionalno državo popeljal na enotne osnove. Republiški centri bi tako

izgubili svojo nekdanjo vlogo, saj bi se številne funkcije in naloge reševale na

ravni okrajev in preko koordinacije med okraji, s čimer bi se vedno bolj

uveljavljal zvezni center.131

Neizbežno je bilo dejstvo, da je komunalni sistem spremenil funkcijo republike in

»vprašanje republik je pogosto ustvarjalo zmešnjavo«. Uradna politika je

poudarjala, da razvoj vodi v ukinjanje starih funkcij republik. Na drugi strani pa

so poskušali vzpostaviti sodelovanje na splošno jugoslovanski ravni.132

Komisiji za ideološko politično delo in izobraževalno delo sta večkrat razpravljali

o izpopolnjevanju sistema družbenega upravljanja na področju kulture in prosvete.

Primer književnikov133 in likovnikov134 je nakazoval vse večjo povezanost med

ustvarjalci v okviru Jugoslavije, pri čemer bi novoustanovljena zvezna

»koordinacijska telesa /…/ pospešila izmenjavo izkušenj«.135 Združenja naj bi bila

oblikovana kot podaljšana roka komisij, kajti politični vrh je želel ohraniti

direkten vpliv v delo posameznih institucij in organizacij.136 Da sta imela tisk in

film izredno pomemben vpliv pri oblikovanju »pravovernega« državljana, kaže

dejstvo, da je politični vrh želel formirati zvezni organ za izdajateljsko dejavnost

in film. Močan vpliv so imeli poskusi hrvaških in srbskih založnikov, ki so na

posvetovanju v Mostarju sklenili skupno izdajati klasično beletristiko. 137

131 ARS, CK ZKS III, št. 76, Izvleček iz zapisnika seje Ideološke komisije CK ZKS, 14. 6. 1956. 132 ARS, CK ZKS III, št. 76, Zapisnik ideološke komisije CK ZKJ, 8.–9. 5. 1956. 133 Književniki so v procesu zbliževanja narodov sklenili izdati splošni jugoslovanski almanah in časopis, povečati število književnih večerov in število skupnih plenarnih sestankov Zveze književnikov. Partijski ideologi so pohvalili reakcijo nekaterih na t. i. »republičku začaurenosti«. ARS, CK ZKS III, št. 76, Zapisnik ideološke komisije CK ZKJ, 8.–9. 5. 1956. 134 Likovni umetniki so utrdili svojo organizacijo s širokimi kompetencami in osnovanjem skupnega časopisa. ARS, CK ZKS III, št. 76, Zapisnik ideološke komisije CK ZKJ, 8.–9. 5. 1956. 135 ARS, CK ZKS III, št. 76, Neki problemi u oblasti kulture in prosvete, str. 1. 136 Prav tam. 137 Prav tam.

35

O demokratizaciji kulturnega področja v tem obdobju ni mogoče govoriti, saj sta

komisiji za družbene organizacije in ideološko-izobraževalno delo budno

preučevali organizacijsko strukturo strokovnih organizacij in njihov odnos do

družbenega samoupravljanja. Republiške komisije so se posvetovale s kulturnimi

delavci, ustanovami in drugimi organizacijami in jih poskušale usmeriti v »pravo«

smer. Partijski vrh je kritiziral »diletantizem« in »amaterstvo« nekaterih

kulturnikov, šolnikov in tudi partijskega kadra. Določenim težavam na področju

kulturne politike je poskušal pristopiti »z aspekta cele države«. 138

Na zvezni ravni so se pojavile kritike, da posamezne republike odkupujejo slike

umetnikov le s svojega teritorija. Gledališča so bila podvržena podobni kritiki, saj

so uprizarjala in v svoje repertoarje uvrščala le nacionalne pisce. Na področju

glasbene umetnosti je zvezni vrh predlagal večjo povezanost med ustanovami,

tako da ne bi v tujini »konkurirale ena drugi«. Založniška dejavnost ni imela

sistemskega in planskega izdajanja knjig, zvezna ideološka komisija se je

zavzemala za izdajanje knjig treh jezikovnih področij, kar bi zmanjšalo izdajanje

v republiških okvirih. Porajala se je ideja o ukinitvi nekaterih časopisov, ki se

ukvarjajo s problemi republike, in ustanovitvi časopisov, ki se bodo osredotočili

na probleme pokrajine.139

6.1 POLITIČNI KORAKI K ENOTNI »JUGOSLOVANSKI« KULTURI

Za začetek akcije v smeri kulturne unifikacije Jugoslavije bi lahko šteli sejo

ideološke komisije CK ZKS 8. in 9. maja 1956 in referat Petra Stambolića140 o

problemih nadaljnje krepitve enotnosti narodov Jugoslavije.141 Na seji ideološke

komisije maja 1956 je pohvalil težnje h kulturnemu zbliževanju narodov ter

138 ARS, CK ZKS III, št. 76, Neki problemi u oblasti kulture in prosvete, str. 11. 139 ARS, CK ZKS III, št. 76, Zapisnik ideološke komisije CK ZKJ, 8.–9. 5. 1956. 140 Stambolič Peter, politik rojen leta 1912. pred vojno je pripadal naprednemu študentskemu gibanju. Zaradi revolucionarne aktivnosti je bil aretiran in preganjan. Sodeloval je v narodno osvobodilni vojni in bil eden od organizatorjev upora. Po osvoboditvi je deloval na številnih političnih funkcijah: minister za finance in podpredsednik vlade NRS, minister za kmetijstvo (1948), podpredsednik narodne skupščine (1953-1957), predsednik zvezne skupščine (1957-1963) in predsednik zveznega izvršnega sveta (1963-1967). Bil je sekretar CK KP Srbije (1948-1957), član CK ZKJ od petega do osmega kongresa in od 1954 član izvršnega komiteja CK ZKJ. Jugoslovanski savremenici, str. 970. 141 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 318.

36

kritiziral republiško zaprtost in regionalizem. V smeri povezovanja narodov je

pohvalil književnike, ki so si prizadevali izdati almanah Zveze, in likovnike, ki so

se začeli zbliževati. V nasprotju s temi je kritiziral gledališča, ki v repertoarje

uvrščajo le pisce svoje narodnosti, in filmsko produkcijo, češ da je filmskih

podjetij preveč.142

Ideološka komisija je poudarila, da zgodovinski razvoj jugoslovanskega naroda ne

gre v smeri enotne jugoslovanske nacije, temveč »v smeri odmiranja nacij«. Skozi

ta proces pa naj bi se na področju kulture in prosvete vse bolj kazale

jugoslovanske, skratka skupne značilnosti in enotni jugoslovanski duh. 143

Vodilni ideologi so si prizadevali, da nacionalnih problemov ne bi obravnavali na

političnem nivoju. Za komuniste je postalo vodilo, da se »pogoji, ki še niso

dozoreli, ne forsirajo in prav tako ne padejo v drugo skrajnost in začnejo

zaostajati za že ustvarjenimi pogoji«. Kajti kot je bilo poudarjeno na seji, je med

vrstami komunistov pod pritiskom revolucije izvirala borba za nacionalno

osvoboditev. Vrstile so se zahteve po organiziranju več posvetovanj in seminarjev

za politike na zvezni ravni, kar bi okrepilo skupni politični center in mednarodne

odnose. Republike so bile slabo povezane in pogosto niso koordinirale delovanja z

drugimi republikami.144

Po tej seji so se vrstile razprave o povezovanju na kulturnem področju, za kar je

ideološka komisija izdelala več elaboratov s predlogi. Prvi referat o problemih na

področju kulture in prosvete je razdelal tezo o ustanovitvi posvetovalnih teles, ki

bi vodila enotno kulturno politiko po vsej državi. Komisija za ideološko vzgojno

delo SZDLJ je predlagala ustanovitev zveznih organov družbenega upravljanja za

založništvo in film, razpravljali so o stalni konferenci republiških svetov za

kulturo in prosveto in stalni konferenci univerz. Avtor je poudaril potrebo po

izpopolnjevanju in dodelavi sistema družbenega upravljanja in izpostavil težnjo

po močnejšem in tesnejšem povezovanju v okviru Jugoslavije, kar je dosegljivo z

novimi posvetovalnimi telesi, kajti na podlagi republiških poročil so ugotovili, da

142 ARS, CK ZKS III, št. 76, Zapisnik ideološke komisije CK ZKJ, 8.–9. 5. 1956. 143 Prav tam. 144 Prav tam.

37

ni koordinacije dela in sistemske izmenjave izkušenj na področju množične

kulture. Podana je bila utemeljitev, da posamezne republike razvijajo le določene

veje kulture, pri tem pa uvrstili Slovenijo med naprednejše republike na področju

izobraževanja odraslih.145

Ker Svet kulturno-prosvetnih zvez Jugoslavije še ni uspel vzpostaviti pravega

stika med republikami, je Ideološka komisija CK ZKJ predlagala, naj se njegova

centralna funkcija poveča, in opozorila, da se Slovenija do določene mere

razlikuje od te koncepcije. Avtor referata si je prizadeval za močnejšo povezavo

radijskih in televizijskih postaj. Navkljub centralističnim pogledom je elaborat

poudaril specifičnost posameznih republik, kar je med drugim razvidno iz

poglavja o kulturni politiki na podeželju, kjer so si prizadevali preučiti kulturno-

socialne razmere, tradicije in vpliv religije.146

Elaborat se ni izognil kritikam v kulturnem udejstvovanju, saj je ostro napadel

delovanje kulturnikov, ki so ubrali drugačno smer od uradno priznane.

6.1.1 MNOŽIČNA KULTURA

Junija 1957 je poslala ideološka komisija CK ZKJ republiškim komisijam

elaborata o problemih množične kulturne dejavnosti in umetnosti. V uvodnem

delu je bil izpostavljena kulturno–prosvetna dejavnost kot del »gibanja za

vsesplošno ekonomsko in družbeno preobrazbo«, ki vodi v socializem. Vloga

kulturne dejavnosti v državi je služila krepitvi idejnega in s tem političnega vpliva

ZK, pri tem pa je avtor elaborata opozoril na že večkrat omenjene

pomanjkljivosti, ki so se zgodile po VI. kongresu. Avtor je ugotovil, da je bilo

obdobje od VI. kongresa okarakterizirano z razmahom nacionalnih kultur in

izpostavil Slovenijo kot državo z daljšo tradicijo in kontinuiteto kulturnega

udejstvovanja. Obdobje večje »liberalizacije« na kulturnem in družbeno-

145 ARS, CK ZKS III, št. 76, Zapisnik ideološke komisije CK ZKJ, 8.–9. 5. 1956. 146 Prav tam.

38

ekonomskem področju je ustvarilo ugodno »klimo« za razvoj nacionalne kulture

in kulturnega življenja nacionalnih manjšin.147

Posebno pozornost je avtor posvetil šolstvu, ki naj bi prvo v vrsti ustanov in

organizacij skrbelo za »intelektualni in moralni dvig mladine«. V elaboratu je

izpostavljeno, da se še ni našel skupni izraz v programski usmeritvi na področju

radia. S povečevanjem naročnikov za radio je le-ta postal zanimiv medij za

posredovanje vodilnih partijskih idej.148

Kritika je letela tudi na gledališko dejavnost, kjer se je zelo pogosto pojavil

repertoar, ki ni bil v skladu z družbenimi potrebami, kar je privedlo do zmanjšanih

dotacij in ukinjanja gledališč. Filmu so komunisti posvetili veliko pozornosti. Kot

najvplivnejši medij, katerega vpliv na kulturno-prosvetno gibanje je bil še v

povojih, je predstavljal ugoden prostor za zasidranje vodilnih ideoloških

usmeritev. Zveza založniških podjetij je povečala svojo vlogo in pojavile so se

težnje za skupen nastop na tržišču, kar naj bi zmanjšalo »republiško zagledanost v

izdajateljski politiki«. V elaboratu je izpostavljeno izobraževanje odraslih, kjer so

še vedno obstajali nacionalni pogledi na naloge te veje izobraževanja.149

Masovno kulturo so po mnenju komunistov pestile težave, ki so jih pripisovali

hitrim družbeno–ekonomskim spremembam. Med njih so prištevali reakcionizem,

primitivizem kot »najbolj ukoreninjen idejni problem« in glavni sovražnik v boju

za »socialistične družbene odnose«. Na kulturni primitivizem se vežeta še narodni

romantizem in narodnjaštvo, ki sta manifestaciji »strahu pred prodorom sodobnih

socialističnih odnosov, ki rušijo lokalno omejenost in nacionalno izolacijo«.

Malomeščanstvo kot antisocialistični ideološki tok se je po mnenju avtorja vezalo

na primitivizem in vplive iz tujine. Za boj proti »kompleksnim antisocialističnim

ideološkim silam« je v elaboratu izpostavljena »idejna zrelost in politična

občutljivost« na socializmu tuje vplive. V primeru narodne kulture, ki je običajno

usmerjena navznoter in je nevarna za duhovno in politično enotnost jugoslovanske

mnogonacionalne države, je avtor elaborata ugotovil, da bi večja enotnost

147 ARS, CK ZKS III, šk. 76, Razvitak i problemi kulturno-masovne delatnosti. 148 Prav tam. 149 Prav tam.

39

pomenila prihranek sredstev. Krivdo za zapiranje kulturno-prosvetne dejavnosti v

republiške okvire so pripisali Svetu kulturno-prosvetnih zvez Jugoslavije, ki ni

uspel vzpostaviti pravega stika med republikami. Zvezna ideološka komisija je

rešitev iskala v tesnejšem sodelovanju kulturno-prosvetnih organizacij v državi, ki

bi rešilo tako organizacijske probleme kot tudi spodbudila ideološko-politično

prežemanje nacionalnih kultur.150

6.1.2 UMETNOST

Kultura je pod neposrednim vodstvom ZK postala orodje, ki služi širjenju

ideologije oz. kot so sami poudarjali: »Kultura je tista, ki služi narodu.« Pisec

elaborata »O problemima umetnosti« je predstavil razvoj v vseh vejah ustvarjalne

dejavnosti, ki je navkljub številnim materialnim in organizacijskim težavam

doživela velike uspehe. Zavzel se je za socialistično kulturo, ki je ustvarila ugodne

družbeno-ekonomske pogoje za afirmacijo umetnosti, za voden razvoj ter nič

kolikokrat omenjeno socialistično demokracijo. Korenita družbena preobrazba je

temeljila na dediščini revolucionarnega obdobja in jih je spremljala »socialistična

politična forma« na področju družbenega življenja.151

Avtor referata je poudaril razvoj nacionalnih kultur kakor tudi napredek

nacionalnih manjšin. Socialistična demokracija je bila temelj za »afirmacijo

nacionalnih posebnosti«. Temu v dokaz so komunisti navajali makedonsko

kulturo in kulture narodnih manjšin, ki so prvem desetletju skupne države

doživele kulturni vzpon. Kljub diskusiji o umetnosti o nacionalnih tokovih ni

razmišljal. Izpostavil diskusije o negativnih pojavih na področju umetnosti, ki se

mnogokrat sprevrže v diskusije o »pravilnih umetniških smereh«, čemur bi se bilo

treba izogibati, saj so »modernistične« smeri izraz družbene krize ob razkroju

starih družbenih temeljev. Skliceval se je na socialistično demokracijo ustvarjanja,

da kot taka ne more ogroziti osnov socializma in da lahko prispeva h krepitvi

150 ARS, CK ZKS III, šk. 76, Razvitak i problemi kulturno-masovne delatnosti. 151 ARS, CK ZKS III, šk. 76, O problemima umetnosti.

40

socialističnih tendenc v kulturi in umetnosti. Pisec se je skliceval na ideologijo,

kritiziral pretirano poudarjanje tradicije in prilagajanje tujim idejnim tokovom.152

Vpliv tujine so komunisti identificirali v vsem, kar je spominjalo na odtujitev

človeka od realnega stanja. »Anarhični primitivizem« je bil posledica mlade

kulture v razvoju, kjer je potekal boj med idealizmom in materializmom, skratka

na ideološki ravni. Samoupravljanje je »liberaliziralo« področje kulturnega

udejstvovanja in kritika je bila usmerjena na neobčutljivost umetnikov do

osnovnih kriterijev, ki določajo socialistično oz. antisocialistično delo. Da pa je

bil to čas, ko se Jugoslavija ni strinjala s politiko sovjetske Rusije, kaže tudi

navedba, da so »z obvladanjem ekstremnih razumevanj obvladane dve nevarnosti:

nevarnost od ustoličenja zahodne deklaracije in nevarnost od afirmiranja

sovjetskega razumevanja estetike«.153

6.1.3 USMERJEN POGLED NA PRETEKLOST

Na področju znanosti so se začeli o enotnosti »jugoslovanske« kulture pogovarjati

po ustanovitvi meduniverzitetne konference. Prva je bila 13. in 14. februarja 1954

v Beogradu. Kardelj je dan pozneje sprejel predstavnike univerz in pozdravil idejo

meduniverzitetne konference, ki naj bi poskrbela za koordinirano reševanje

problemov, doseganje enotnih meril med republikami in pripravo akcij

vsejugoslovanskega značaja.154

Pri znanstvenih projektih so dobili politično podporo tisti, ki so se ukvarjali s

skupno zgodovinsko usodo narodov Jugoslavije. Junija 1956 so se na seji aktiva

komunistov zgodovinarjev pri zvezni ideološki komisiji dogovarjali o skupnem

jugoslovanskem zgodovinskem časopisu, v katerem bi bili objavljeni članki iz

novejše zgodovine s poudarjenimi skupnimi jugoslovanskimi elementi. Strinjali

so se o koristnosti ustanovitve jugoslovanskega centra za zgodovinske raziskave.

152 ARS, CK ZKS III, šk. 76, O problemima umetnosti. 153 Prav tam. 154 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 312.

41

Združeval naj bi ustanove, ki so se ukvarjale z novejšo zgodovino, in na vodilna

mesta postavljal ustrezno idejno vodstvo.155

Po mnenju zgodovinarjev komunistov je bilo treba evalvirati in zavzeti stališče do

dogajanj v 19. in 20. stol., ki jih predavatelji »z določeno politično usmeritvijo

zaobidejo«. Aktiv zgodovinarjev pa ni kritiziral samo delovanja na univerzi,

temveč tudi nesorazmerno zastopanost ocen dogodkov, strank, osebnosti v

zgodovinskem časopisju in Enciklopediji Jugoslavije … 156

Kritizirali so pomanjkanje povezave med marksizmom in poučevanjem literarne

in umetnostne zgodovine, ki »ne more biti oddvojena od političnega in

ekonomskega razvoja«. Eden glavnih vzrokov slabosti naj bi bila »apolitičnost

predavateljev«, ki so fragmentirano brez »globlje zgodovinsko-materialistične

analize« obdelali novejšo zgodovino in NOB. Zgodovina NOB, ki se je na

univerzitetnem nivoju predavala le v Sloveniji in v JLA, je bila na »nizkem

nivoju«, zaradi česar sta Metod Mikuž157 in Franček Saje158 predlagala

poglobljeno obdelavo obdobja in izdelavo priročnika, ki bi bila v pomoč

predavateljem.159

Komisija za zgodovino KPJ, ki je bila nekakšen koordinacijskih odbor za delo

zgodovinarjev in zgodovinskih oddelkov, se je zavzemala za skupen nastop do

problematike zgodovine KPJ in delavskega gibanja s publikacijami, knjigami.

Med drugim se je zavzemala za ustanovitev centralnega muzeja narodne

revolucije. Vida Tomšič je kritizirala nepovezanost zgodovinskih institucij, saj so

155 ARS, CK ZKS III, št. 76, Izvod iz zapisnika sestanka aktiva komunista-istoričara, 1. 6. 1956. 156 Prav tam. 157 Metod Mikuž, slovenski zgodovinar (1909�1982); duhovnik in doktor teologije; septembra odide v partizane. Med letoma 1943–1945 deluje kot verski referent slovenskega glavnega štaba in opravlja vrsto političnih funkcij. Od 1947 profesor za novejšo slovensko, jugoslovansko in svetovno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Avtor 23 knjižnih monografij, med drugimi Oris zgodovine druge svetovne vojne, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, Svet med vojnama … Veliki splošni leksikon, str. 2689. 158 Saje Franček, rojen v Podgori blizu Novega mesta leta 1921. Deloval je kot raziskovalec na Inštitutu za zgodovino v Ljubljani. Po osvoboditvi je urednik za notranje politične rubrike v Ljudski pravici. Bil je član CK ZKS za preučevanje zgodovine. Jugoslovanski savremenici, str. 920. 159 ARS, CK ZKS III, št. 76, Izvod iz zapisnika sestanka aktiva komunista-istoričara, 1. 2. 1956.

42

»v Ljubljani zgodovinski oddelek, Muzej in Državni arhiv kot rogi v vreči«160, in s

tem podprla zavzemanja za ustanovitev skupnega inštituta za zgodovino

delavskega gibanja. Da pa celotna zadeva idejno ne bi ušla iz rok, je vodilni

politik Boris Ziherl predlagal večji angažma »študentov komunistov« pri izvedbi

predavanj zgodovine 20. stoletja. Komisija je naložila univerzam, naj dajejo večji

pomen zgodovini KPJ in delavskemu gibanju. Cilj komisije pa lahko zaokrožimo

z besedami Mome Markovića, ki je izpostavil, da »dela o zgodovini Partije ne bi

bilo treba ozko vezati in postavljati v odvisnost od del na nacionalni ravni«.161

Skratka najprej celotna zgodovina države in šele nato obravnava nacionalne

zgodovine.

6.1.4 … IN PRIHODNOST

Na iniciativo Srbskega filozofskega društva so o povezovanju in izdajanju

skupnega časopisa razpravljali filozofi. Ideološka komisija je želela povezati

filozofe in sociologe v enotno telo, kajti po njihovem mnenju je primanjkovalo

ustreznih vodilnih kadrov in možnosti »zahodnega sociometričnega vpliva« na

sociologe, katerih temelj v socialistični družbeni ureditvi je predstavljal

zgodovinski materializem. Pojavile so se težnje za ustanovitev katedre za

družbene vede, ki bi na marksističnih osnovah izobrazila študente.162

Na sestanku aktiva komunistov-pedagogov v Beogradu so sklenili, da je treba v

izobraževanje mladine vključiti pedagoško izobraženi kader, kar je odprlo

diskusije o povezovanju pedagogike, ki se je poučevala na učiteljiščih z

naravoslovno-matematično in filozofsko fakulteto. Vlado Schmidt163 je v

elaboratu o pedagoških problemih na naravoslovno-matematični in filozofski 160 ARS, CK ZKS III, št. 76, Zapisnik sa sestanka Komisije za istoriju KPJ, 26. 10. 1956, str. 3. 161 Prav tam, str. 4. 162 ARS, CK ZKS III, št. 76, Izvod iz zapisnika sestanka aktiva komunista-filozofa, 30. 5. 1956. 163 Vlado Schmidt, slovenski pedagog (1910-1966). Redni profesor in dekan Filozofske fakultete v Ljubljani 1962–1964. Razvijal je pedagoško metodologijo in teorijo vzgoje na temeljih marksizma kot kritične teorije ter samoupravljanja kot družbene usmeritve. Zlasti od šestdesetih let mu je to omogočilo zavračanje dogmatično ideoloških in etatističnih konceptov v šolski politiki. Posebno plodna so bila raziskovanja obče ter nacionalne zgodovinske pedagogike in šolstva. Pomembno je vplival na šolanje povojne generacije pedagogov. Veliki splošni leksikon, str. 3891; Enciklopedija Slovenije, zvezek 11, Mladinska knjiga, Ljubljana 1997, str. 14.

43

fakulteti Univerze Ljubljani junija 1956 opozoril na nejasno družbenopolitično

orientacijo, kar naj bi razrešila šolska reforma. Za eno glavnih nalog zveze

pedagogov je izpostavil »vztrajno borbo za jasno orientacijo prosvetnega

kadra«.164

164 ARS, CK ZKS III, št. 76, Izvod iz zapisnika sestanka aktiva komunista-pedagoga, 4. 6. 1956.

44

7 SLOVENSKI POLITIČNI VRH O KULTURNI UNIFIKACIJI

»Socialistična kultura je baza za našo kulturo, ne pa neka jugoslovanska

kultura,«165 so bile besede Leva Modica166, ki poosebljajo delitve v mnenjih med

slovenskimi partijci in centralistično linijo. Modic, ki se je v tem obdobju šele

prebijal iz časopisnih krogov v politiko, je zagovarjal stališče, da »nima smisla

govoriti o enotni socialistični kulturi, če ne bomo dopustili, da se vsaka

nacionalna kultura razvija po svoje«.167

Na ideološki komisiji CK ZKS 14. 6. 1956 je Boris Ziherl poudaril, da se v

Sloveniji pojavljajo govorice o ukinitvi posameznih jugoslovanskih narodov in za

oblikovanje enotne jugoslovanske nacije. Govorice, ki jih je pripisal

»zbirokratiziranim elementom«, so po njegovem mnenju brez podlage, kajti

temelj države naj bi bila ideja socialističnega patriotizma, ki je narode združila v

enoten organizem. 168

»Šovinistični odkloni«, kakor so jih imenovali, so bili zaznani tako v Sloveniji, ki

se je čutila v državi zapostavljeno, kakor tudi v »Srbiji, kjer je nacionalističnim

meščanskim in malomeščanskim elementom« v spotiko visoka raven, ki jo ima

Slovenija v splošnem ekonomskem in kulturnem razvoju. Med srbskimi

intelektualci se je širila teorija o upočasnjenem razvoju Slovenije, ki naj bi

stagnirala in čakala na druge republike. Rešitev se je zdela tako absurdna, da je

zahtevala napad slovenskih komunistov na zagovornike unitarizma, ki so po

njihovem mnenju obujali »preživele koncepcije v socialistično okolje«.169

165 ARS, CK ZKS III, šk. 76, Zapisnik seje Ideološke komisije CK ZKS, 25. 6. 1957. 166 Modic Lev (1913-1989) je bil novinar in publicist. Končal je študij kemije v Ljubljani. Med vojnama je sodeloval v levičarskih klubih in društvih (Slovenski klub, Njiva), bil je odgovorni urednik glasila 1551 in sodelavec Sodobnost (1937-40). Leta 1941 je bil v nemškem ujetništvu, od koder je bil zaradi bolezni odpuščen in se je 1943 vključil v NOB; med drugim je bil član Pokrajinskega odbora za Slovensko primorsko… Po vojni je urejal Ljudsko pravico (1945-48), bil direktor urada za informacije pri slovenski vladi (1948-50), direktor Slovenskega poročevalca (1951-53), Cankarjeve založbe in časopisno- založniškega podjetja ljudska pravica (1953-56). Kot član ožjega vodstva ZKS je leta 1959-72 deloval v ideološki komisiji in zgodovinski komisiji. Enciklopedija Slovenije, zvezek 7, Mladinska knjiga, Ljubljana 1993, str. 203. 167 ARS, CK ZKS III, šk. 76, Zapisnik seje Ideološke komisije CK ZKS, 22. 1. 1957. 168Prav tam.. 169 Prav tam.

45

Rešitev »nacionalistično-partikularističnih tendenc« so iskali v večjem

seznanjanju z življenjem v drugih republikah, kar je obudilo idejo mladinskih

delovnih akcij. Krepitev republik kot gospodarskih enot je ustvarila pogoje za

nacionalizem, kar pa niso mogli pripisati malomeščanskemu elementu, saj je bil

le-ta po mnenju komunistov premagan v procesu revolucije. Vida Tomšič je

izpostavila krepitev enotnega gospodarskega prostora z okrepitvijo pristojnosti

okrajev in občin, pri čemer bi republika izgubila številne pristojnosti. Izpostavila

je tudi, da Slovenci ne pristajajo na ukinitev republik, saj so le-te pomemben

element v kulturnem razvoju narodov. Tendenca, da se ustvari čim večje kulturno

področje, je imelo negativne posledice za slovensko in makedonsko stran. Pri

ukinjanju republik naj bi šlo le za odmiranje ekonomskih pristojnosti in ne za

»demontiranje nacionalnih institucij«, kar je po mnenju vodilnih slovenskih

ideologov škodljivo, saj so Slovenci glede kulturnih in jezikovnih zadev

»občutljivi«. Vida Tomšič je poudarila, da direktiva iz ideološke komisije na

zvezni ravni o enotnem socialističnem prostoru v smislu družbenih odnosov in

institucij posega v pristojnosti republik in krepitev političnega centra. 170

Slovenski politični vrh je resneje pristopil problemom centralizacije kulturne sfere

ob obravnavi elaboratov Ideološke komisije CK ZKJ. Na seji 22. 1. 1957 je bila

slovenska ideološka komisija zelo skeptična do predloga o ustanovitvi skupnih

organov družbenega upravljanja v zveznem merilu in ga zavrnila. Vida Tomšič je

glede založniške dejavnosti podprla povezavo v zveznem merilu, vendar le v

vidiku posvetovanj glede izdajanja posameznih del. Nikakor pa ni pristala na

vertikalno povezovanje, kakor je to predlagal Puniša Perović171, kar bi imelo za

posledico sprejemanje sklepov sprejetih na vrhu. Poudarila je, da »ima vsaka

ustanova svoj organ družbenega upravljanja, ki ima vse pavice družbenega

170 ARS, CK ZKS III, š. 76, Izvleček iz zapisnika seje Ideološke komisije CK ZKS 14. 6. 1956. 171 Predlog Puniše Perovića za večjo koordinacijo v delu založniških družb, kar naj bi v končni fazi privedlo do Založniška dejavnost je bila pod udarom kritik zaradi nerazdelanih »idejnih in estetskih kriterijev«. Zavzel se je za večjo koordinacijo v delu založniških družb, kar pa naj bi bilo izvedljivo preko Zveze založniških podjetij. Ta bo med drugim poskušala uskladiti neskladja med zakonodajo in zatečenim stanjem, saj je bil z Zakonom o založniški dejavnosti predviden fond za napredek založniške dejavnosti, ki je bil postavljen na različne osnove v posameznih republikah. ARS, CK ZKS III, št. 76, Zapisnik ideološke komisije CK ZKJ, 8.–9. 5. 1956.

46

odločanja«. Janez Vipotnik172 je bil mnenja, da bi se v primeru delovanja

organov družbenega upravljanja zožila družbena baza. Pri podjetjih (npr. Vesna

film) so že obstajali organi družbenega upravljanja, ki bi z ustanovitvijo zveznega

organa postali nepomemben izvrševalec nalog nadrejenega. Vipotnik je izjavil:

»Potrebno se je tolči za to, da v teh organih družbenega upravljanja, ki jih že

imamo, vodimo našo socialistično politiko.« Če bi že imeli zvezna telesa, so

slovenski ideologi izpostavili film in radio, pa še pri tem so pristajali na funkcijo

koordinacije. Dušan Bole173 in Boris Ziherl sta se strinjala, da bi tak organ imel

smisel le kot posvetovalni organ. Dušan Bradavičar je predlagal, da bi organe

družbenega upravljanja približali javnosti, ki bi sodelovala v javnih razpravah pri

izbiri filmov.174

O poskusih centralizacije so v slovenskem partijskem vrhu razpravljali v sklopu

obravnave elaboratov zvezne ideološke komisije o množični kulturi dejavnosti, o

znanstveni dejavnosti, o problemih umetnosti 25. 6. 1957. Lev Modic je kritiziral

pojave na področju propagande, kjer ni natančnih smernic in ciljev družbe in se

samo »na splošno govori o kulturnem dvigu«. Poudaril je, da se je slovenska

kultura od svojih začetkov v novi državi razvijala na bazi nacionalnih

manifestacij, ostanki le-teh pa so še vedno obstajali v kulturi (konservativizem,

amaterizem). Kulturna dejavnost naj bi po mnenju Modica dobila novo vsebino

na socialistični osnovi, kajti »izgubila je značaj nacionalnega in socialnega

osveščanja«. Nič na boljšem po mnenju Modica ni bila umetnost, kjer se mu zdi

172 Vipotnik Janez je bil rojen leta 1917 v Zagorju ob Savi. Po končani gimnaziji v Ljubljani je od leta 1939 študiral gradbeništvo in julija 1942 odšel v partizane. Tu je bil med drugim politični komisar čete, bataljona, nato Gubčeve brigade… Po drugi svetovni vojni je bil predsednik Zveze slovenske mladine (1945-47) , marca 1949 je postal sekretar Oblastnega komiteja KPS za Goriško in 1950-1954 je delal v vladi LRS (minister, predsednik sveta za gradnje, državni sekretar za gospodarstvo. Bil je sekretar Okrajnega komiteja Ljubljana (1954-60), glavni urednik Dela (1960-1963), sekretar Zveznega izvršnega sveta za prosveto in kulturo (1963-67)…Od leta 1946-1953 in 1957-1969 je bil republiški ter med leti 1950-1953 zvezni poslanec. Bil je član IK CK ZKS in predsednik ideološke komisije CK ZKS (1961–1963). Pisal je članke in brošure s politično, kulturno in narodnoosvobodilno tematiko NOB. Enciklopedija Slovenije, zvezek 14, Mladinska knjiga, Ljubljana 2000, str. 261; Jugoslovanski savremenici, str. 1136; Enciklopedija Slovenije 173 Bole Dušan, član ZKJ od let 1934 in je aktivno sodeloval v NOB. Rojen je bil leta 1909 v Sežani. Bil je član oblastnega komiteja KPS. Po vojni je bil član agitpropa in ideološke komisije CK ZKS (1951-58). Deloval je kot profesor na visoki šoli političnih ved in bil je republiški poslanec. Jugoslovanski savremenici, str. 100-101; Enciklopedija Slovenije, zvezek 1, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, str. 351. 174 ARS, CK ZKS III, šk. 76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 22. 1. 1957.

47

trditev, »da se kultura razvija pod neposrednim vodstvom ZK«, povsem neskladna

z dejanskim stanjem. Da se vodilni ideologi niso želeli odpovedati vplivu na

kulturno-umetniško udejstvovanje, kaže opazka Modica na zvezni predlog o

demokratizaciji javnega življenja, kjer bi se vprašanja umetnosti in kulture

reševala v krogu samih umetnikov in kulturnih delavcev. Po njegovem mnenju je

to še vedno »družbeni problem, ki ne more biti prepuščen ozkemu krogu ljudi«.175

Vodilni ideologi so razpravljali o političnih pritiskih za poenotenje radijskega

dela. France Perovšek176 je kritiziral, kakor se je izrazil, »jugoslovansko

radiofuzijo«, ker bi takšne oddaje poleg očitnih centralističnih teženj bile povsem

ločene od družbene problematike posamezne republike. Kot primer dobrega

sodelovanja je prikazal sodelovanje med časopisoma Borbo in Ljudsko pravico,

kjer je le-ta objavljala članke iz Borbe po lastnem izboru. Ideja o enotnem

radijskem programu je naletela na nestrinjanje, kajti enotna oddaja za Jugoslavijo

ne bi prispevala h kvalitetnemu programu.177

Da pa enotno jugoslovansko zgodovinopisje ne more osvetliti slovenske

zgodovine, je pokazal pregled razvoja NOB v Sloveniji, ki ga je napisal Franček

Komel - Franta na Vojno-zgodovinskem inštitutu. Franček Saje je na sestanku

aktiva zgodovinarjev komunistov spregovoril o popravkih Frantovega referata s

strani Vojno-zgodovinskega inštituta, ki je »delo samovoljno popravil po nekih

splošnih šablonah. Ko pa jim je on dokazoval, da v Sloveniji ni bilo tako, so mu

odgovorili, da je pač tako moralo biti«.178

175 ARS, CK ZKS III, šk. 76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 22. 1. 1957. 176 Perovšek France se je rodil leta 1922 v Šmarje-Sapu in je bil politični delavec. V NOB je sodeloval od leta 1941 in je bil politični komisar v več enotah. Od leta 1943 je bil član vodstva OF in KPS za Gorenjsko in od 1945 sekretar OK KPS za Južno Primorsko. Po letu 1945 je bil med drugim predsednik Poverjeništva Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za cono B Julijske krajine in 1948-50 predsednik CK LMS, nato poverjeni za cono B STO. Od leta 1954 je delal v vodstvih SZDL Slovenije in ZKS. 1956-1959 je bil direktor RTV Ljubljana. Enciklopedija Slovenije, zvezek 8, Mladinska knjiga, Ljubljana 1994, str. 305. 177 ARS, CK ZKS III, šk. 76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 22. 1. 1957. 178 ARS, CK ZKS III, šk. 60, Zapisnik sestanka aktiva komunistov zgodovinarjev, 1. 2. 1956, str. 7.

48

8 ŠE VEDNO EDINA PRAVILNA: SOCIALISTIČNA SMER

Področje kulture je bilo za komuniste pomemben okvir, v katerem so uveljavljali

lastna stališča, zaradi česar so si vodilni prizadevali za enotno stališče do smeri,

ciljev umetnosti in organiziran pristop za odstranjevanje ovir, »ki preprečujejo

progresivno razreševanje kulturnih problemov v razmerah socialistične

demokracije«.179

Komunistično vodstvo je videlo v teorijah o apolitičnosti kulture, o iracionalizmu,

subjektivizmu in brezidejnosti umetnosti udarec na marksizem in idejni vpliv

komunistov. Kot primer navajam predgovor Antona Slodnjaka k angleški izdaji

Prešernovih poezij leta 1954, ki je močno razburil komunistično srenjo, ker se je

izognil omembi političnih sil med obema vojnama in NOB, za kar so mu prilepili

etiketo apolitičnosti. Za nameček k temu pa je bilo Slodnjakovo videnje »narodne

ozdravitve«, ki jo vidi v vzdrževanju tesnih stikov s kulturnimi vrednotami

zahoda.180

Pisec elaborata »O nekaterih problemih na slovenskem kulturnem področju«

ugotavlja, da je bil razvoj kulturnih ustanov po osvoboditvi bolj nacionalne kot

socialistične narave. Večina slovenskih kulturnikov, ki je sodelovala v NOB, je

preusmerjala delo ustanov in družbenih organov v »socialistično smer«. V

časopisju so potekale polemike o različnih smereh in nazorih v umetnosti in

znanosti, kar je na nek način liberaliziralo družbeno atmosfero in odprlo vrata

»antisocialističnim teorijam«. Slovenski politični vrh je bil prepričan, da ne gre za

jasno protisocialistično akcijo, da pa se kulturniki močno angažirajo proti vsakim

posegom socialističnih sil in so močna opozicija marksistični ideologiji.181

V resoluciji IV. kongresa ZKS junija 1959 so definirani »antisocialistični pojavi«,

in sicer so to predvsem »tolmačenje naše demokracije v buržoazno-liberalnem in

anarhoindividualističnem smislu ter poskusi praktičnega uveljavljanja ter 179 ARS, CK ZKS, šk. 16., Komunisti in kulturna politika. 180 ARS, CK ZKS III, št. 76, Nekaj podatkov o razvoju političnih problemov na kulturnem področju v Sloveniji. 181 Prav tam.

49

tolmačenj v naši publicistiki, esejistiki itd., izpadi proti vodilni vlogi delavskega

razreda v naši socialistični družbeni graditvi, poskusi potvarjanja naše preteklosti

in sedanjosti in posebej vloga, ki jo v zadnjih desetletjih ima komunistična partija

na Slovenskem, redicivi buržoaznega nacionalizma in podcenjevanje pridobitev,

ki so jih dosegli drugi jugoslovanski narodi«. Metoda v boju naj bi bila »javno

razpravljanje in mobiliziranje organov delavskega in družbenega

samoupravljanja«.182 Vendar, kakor bodo pokazali navedeni primeri, so partijci

bolj kot po diskusiji posegli po administrativnih ukrepih.---

8.1 ODNOS DO INTELEKTUALCEV

Ločevanje inteligence na »klasično« in »tehnično«183 je bila splošno

jugoslovanska značilnost. Poznali so ga tudi v drugih socialističnih državah.184

ZKJ je želela obdržati kontrolo nad kulturno in družboslovno sfero s t.i.

»razrednim pristopom«, ki je dajal prednost delavstvu in njim sorodnim poklicem.

Slovensko vodstvo je razredni pristop v večini sprejemalo, o čemer kažejo

razprave slovenskih politikov o inteligenci. 185

Po mnenju Borisa Ziherla je bila ena izmed nalog šolskega sistema premostitev

razlik med umskim in fizičnim delom in rešitev »neprestanega vplivanja delavske

mladine«. Po njegovem mnenju je bilo humanistične inteligence preveč in da je

treba strmeti k spodbujanju tehnične inteligence. Naloga ideološke komisije je

bila približevanje šolstva družbenim potrebam, ker se »kadri oblikujejo neodvisno

od potreb /…/ družbenega življenja, rezultat pa je demoralizacija«. Zavzel se je za

marksistično izobražen kader, ki bi zapolnil vrzeli na družboslovnih fakultetah, ki

»še zdaleč ne premorejo kadrov /…/, ki bi svoj strokovni predmet marksistično

182 Četrti kongres zveze komunistov Slovenije, Cankarjeva založba, Ljubljana 1959, (dalje: Četrti kongres Slovenije)str. 237–238. 183 S pojmom klasična inteligenca je vodstvo Partije razumelo področje čiste znanosti, torej tudi tisti del tehnične inteligence, ki se je na inštitutih ukvarjal zgolj s teoretičnimi problemi. Nasprotno so k tehnični inteligenci šteli tudi zdravnike, pedagoge, psihiatre in druge, ki so bili zaposleni b tovarnah in tako povezani z delavstvom. Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 235. 184 Prav tam, str. 235. 185 Božo Repe, Obračun s Perspektivami, Božo Repe, Obračun s perspektivami, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1990, (dalje: Repe, Obračun s Perspektivami), str. 10.

50

tretirale«.186 Inštitut za sociologijo187 je imel za nalogo marksistično analizo

družbenih pojavov in funkcijo koordinatorja med fakultetami, tako da je

uveljavljal politični predmetnik188 .189

V elaboratu ideološke komisije CK ZKS »Problemi za diskusijo o delu z

inteligenco« je uvodoma predstavljena ugotovitev, da »problemov inteligence,

njene usmerjenosti in dela z njo niso doslej kompleksneje obravnavali«. Avtor

elaborata je ugotavljal, da se vse prevečkrat ta tematika pojavlja »ob negativnem

ali problematičnem nastopu posameznika«, zaradi česar so takšni negativni pojavi

dobili večje odmev. Takšne ugotovitve so podpirale tezo nekaterih komunistov,

da je inteligenca »kolebljiv sloj«, vendar pa so vodilni slovenski politiki190 skušali

s članki in javnimi razpravami argumentirati trditev, da je »usmeritev pretežnega

dela slovenske inteligence pozitivna«.191

Poudarjali so vpliv »tehnične inteligence«, ki je imela za takratne ideologe večji

pomen, že zaradi tesnejše povezanosti z delavstvom. Z novim sistemom

organizacije služb v podjetjih pa so se z delavstvom in s tem s »tehnično

inteligenco« močneje povezovali tudi ekonomisti, pravniki, pedagogi, psihologi,

zdravniki in socialni delavci. Kot nasprotje »tehnični« je bila »klasična

inteligenca«, ki je bila po mnenju avtorja elaborata preveč prisotna v delovanju

vzgojnih in kulturnih ustanov. To nasprotje pa je imelo za posledico »ustvarjanje

pregraje med obema plastema inteligence, ko vsaka podcenjuje duhovno življenje

186 ARS, CK ZKS, št. 7, Zapisnik sestanka v Klubu ljudskih poslancev, 30. 12. 1958. 187 Inštitut za sociologijo je bil ustanovljen leta 1959 in se je ukvarjal z vprašanji sociologije, filozofije in sorodnih ved v Ljubljani. Glavne raziskovalne teme inštituta: družbeni razvoj, kakovost življenja, država blaginje, delo in zaposlovanje, socialna politika, sociološki vidiki načrtovanja, družbena struktura, sociološki, filozofski in kulturološki vidiki nacionalne identitete… Od leta 1981 je inštitut spremenil naziv v Inštitut za sociologijo pri univerzi Edvarda

varda Kardelja, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 4,

zgledih. Javna predavanja o tej

2. 1958. št. 77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco.

Kardelja. Geslo: Inštitut za sociologijo pri univerzi EdMladinska knjiga, Ljubljana 1990, str. 162. 188 Uvajanje predmetov, kot so teorija družbenih ved, zgodovinski materializem … ARS, CK ZKS, št. 7, Zapisnik sestanka v Klubu ljudskih poslancev, 30. 12. 1958. 189 ARS, CK ZKS, št. 7, Zapisnik sestanka v Klubu ljudskih poslancev, 30. 12. 1958. 190 Boris Kraigher v Naši sodobnosti in Stane Kavčič v Naših raproblematiki sta vodila predvsem Boris Ziherl in dr. Joža Vilfan. ARS, CK ZKS, št. 7, Zapisnik sestanka v Klubu ljudskih poslancev, 30. 1191 ARS, CK ZKS III.

51

druge plasti, kar /…/vodi prve v kulturno cehovstvo, druge pa v

ak je imel močno oporo na tej fakulteti«196,

endar pa so diskusije o univerzitetni avtonomiji, svobodi znanosti in poudarjanju

izacija visokošolskega študija, saj

je »zaostajala za družbenimi potrebami«, kar se je kazalo v nizkem vpisu na

tiko in nerazviti katedri za etnografijo.197

tehnokratizem«.192

Komunisti so poudarjali, da je pri prosvetni inteligenci treba nadaljevati diskusijo

o nadaljnji izgradnji socializma in da pri tem ne gre za opredeljevanje za ali proti

socializem. A je hkrati poudarjeno, da je med prosvetno inteligenco, ki predstavlja

najširši intelektualni sloj (v Sloveniji leta 1959 več kot 8000), več kot četrtina

»napredno« usmerjenih, kar pomeni, da so bili pripadniki ZK. To je veljalo za

osnovnošolski in srednje šolski kader, ki je sicer imel različne poglede na

določene probleme (ob tem naj omenim nasprotovanja srednješolskih učiteljev ob

uvajanju šolske reforme), vendar je le-tem bil pripisan strokovni značaj. Povsem

drugače pa so obravnavali »klasično inteligenco«: »Inteligenca, ki se ukvarja z

znanstvenimi problemi, ni tako močna po številu kot po koncentraciji na

posameznih zavodih.«193 Na univerzah je bilo med več kot sedemstotimi

profesorji le 160 članov ZK. Problem svoje vrste je za komuniste predstavljala

»neenakomerna razporeditev članov ZK, ki jih je bilo najmanj na družbeno-

vzgojno važnih fakultetah, npr. filozofski«.194 Podatek, da je bila posebej

omenjena filozofska fakulteta, pove, da so bili oblastniki do nje posebej

kritični.195 »Upokojeni profesor Slodnj

v

marksizma ostale skrite širši javnosti.

Za komuniste je bila s tega vidika nujna reorgan

slavis

192 Prav tam, str. 2. 193 ARS, CK ZKS III. št. 77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco, str.5. 194 Prav tam. 195 Politični vrh se je zavedal, da se fakultetno vodstvo ne strinja z vsemi načeli visokošolske reforme, zato junija 1958 niso hoteli potrditi predlaganega fakultetnega statuta. Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 240–241. 196 ARS, CK ZKS III. št. 77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco. 197 Prav tam.

52

8.2 ODMIK OD URADNE KULTURNE POLITIKE

ZKJ obdržala kontrolo nad umetniško in kulturno sfero s krepitvijo »socialistične

kulture«, ki je imela v očeh centralistov za končni cilj enotni jugoslovanski

socialistični narod kot najvišjo stopnjo obstoječega večnarodnega sobivanja.198

Vsi odkloni od uradne politike na kulturnem področju so bili kritizirani s strani

ideologov. Kot poskus seznanjanja javnosti z delovanjem, s strani politike

priznanih kulturnih delavcev, je Delavka knjižnica organizirala t. i. četrtkove

kulturne pogovore. Šlo je za novost, ki naj bi zbližala kulturne ustvarjalce s

publiko in spodbujala posamične razprave. Tudi drugod po državi so organizirali

podobne diskusije za krepitev vladajočega ideološkega prepričanja.199 Na njih so

poskusili agitirati na kulturne delavce, institucije in umetnike, kar je razvidno iz

programa vodij: Matej Bor, Boris Ziherl, Juš Kozak200, Josip Vidmar201.

Ziherl in na sploh kulturna politika, ki jo je poosebljal, je bila tarča ostrih kritik

mladih na četrtkovih kulturnih razgovorih 11. 4. 1957, ko je moral odgovarjati na

anonimna vprašanja, ki so se dotikala kulturnopolitičnih problemov. Četrtkovi

kulturni večeri so bili podobno kot tudi drugod po državi, poskus uveljavljanja

uradnega političnega stališča do ključnih ideoloških vprašanj. V diskusiji so se

prikazala nasprotovanja do vpliva politike na področju umetnosti. V razgovor je

198 Repe, Obračun s Perspektivami, str. 10-11. 199 ARS, CK ZKS, št. 76, Zapisnik ideološke komisije CK ZKS, 8. 3. 1957, str. 13. 200 Kozak Juš (1892-1964) je bil pisatelj, kritik in urednik. Študiral je zgodovino in geografijo na Dunaju (1911-1914) in leta 1920 diplomiral filozofski fakulteti v Ljubljani. Zaradi sodelovanja v gibanju preporodovcev po sarajevskem atentatu je bil skoraj pol leta v preiskovalnem zaporu v Ljubljani, na procesu pa je bil leta 1914 obsojen na meseci dni. V 1. svetovno vojni je bil na ruski in soški fronti, nato pa profesor na ljubljanskih gimnazijah. Po vojni je bil urednik Slovenskega zbornika 1945, revije Novi svet (1945-1947) in urednik Drame SNG v Ljubljani. Redi član SAZU je postal 1961, 1963 so mu podelili Prešernovo nagrado. Enciklopedija Slovenije, zvezek 5, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 347-348. 201 Josip Vidmar, slovenski kritik (1895–1992). S književno kritiko, prevajalstvom in esejistiko se je ukvarjal od študijskih let; urejal in pisal je v številne revije, deloval je tudi kot dramaturg SNG. Med drugo svetovno vojno je bil eden od ustanoviteljev OF, predsednik izvršnega odbora OF in SNOS, po vojni predsednik prezidija ljudskega sveta LRS. Poučeval je na Akademiji za igralsko umetnost. Od leta 1949 redni član SAZU, med letoma 1952 in 1976 pa njen predsednik. Med vojno je zagovarjal ideološko neodvisnost umetnosti, pol stoletja najvplivnejši kritik, ki se je skliceval na evropsko literarno kritiko. Veliki splošni leksikon, str. 4768.

53

posegla skupina, zbrana okoli časnika Besede202, ki je bila v tem času sodno

prepovedana, zaradi odlomka iz novele »mladega avtorja, ki je na čuden način

prikazal dogajanje v JNA«. Nanašalo se je na objavljen odlomek iz Kovačičeve203

novele Zlati poročnik, v kateri je avtor opisal JLA in odnose v njej povsem

drugače, kot so to oblasti propagirale.204 Delo je prikazalo vse prej kot urejene

nacionalne odnose v vojski, kar je bila kaplja čez rob za oblasti, ki so se morale v

Beogradu zagovarjati zaradi nacionalizma in partikularizma. 205

Ukinitev Besed je bila prvi večji sodni poseg v kulturnem delovanju po 2.

svetovni vojni. Kulturniška opozicija se je okrepila, vendar se je izkazalo, da čas

še ni bil zrel za odkrito opozicijo z uradno politiko, saj je iz zapisov mogoče

razbrati, da so sodelavci revije zanikali sodelovanje na kulturnem večeru in so

»incident« pripisali svojem simpatizerjem. Javni sestanki in diskusije so potekali

tudi v okviru študentske organizacije v klubih študentov germanistike, slavistike,

komparativistike in zgodovinarjev. Manjši krog študentov se je zanimal za

francoski eksistencializem in njegovega vodilnega predstavnika Alberta

Camusa206.207

202 Beseda je bila revija za književnost in kulturo med letoma 1951 in 1956. Izhajala je v Ljubljani. Nastala je kot naslednica Mladinske revije, okoli katere se je po vojni zbiral mladi rod pesnikov, pisateljev, esejistov; izhajala je v času povojnih poskusov, da bi postala osrednja literarna smer socialistični realizem. Besede so se že v prvem letniku odmaknile od socialističnega realizma, ker so njeni uredniki in sodelavci začeli uveljavljati izrazito pluralistično literarno—estetsko usmeritev, usmerjeno deloma na tradicijo, deloma pa že odprto modernejšim smerem v literaturi. Imela je dejavno vlogo v ustvarjanju sodobnejšega kulturnopolitičnega prostora, hkrati pa je s posameznimi prispevki prihajala tudi v konflikt odločilnimi kulturnopolitičnimi organi. To je privedlo do njene ukinitve leta 1956. Geslo: Beseda, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 1, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, str. 252. 203 Lojze Kovačič, slovenski pripovednik (1928–2004), dramaturg lutkovnega gledališča, mentor lutkovne vzgoje, svobodni književnik; od leta 1997 izredni član SAZU. Črtice, novele in romani s snovjo iz osebnega in družinskega življenja ter doživetega okolja, ki jo je najprej oblikoval kot socialni realist, pozneje pa skoznjo izražal duhovne in moralne eksistencialistične razsežnosti. Upodobitev stisk malih ljudi v Ljubljanskih razglednicah leta 1953 je bila deležna ideološke zavrnitve. Zaradi Zlatega poročnika pa je bila 1975 prepovedana revija Besede. Veliki splošni leksikon, str. 4768; Enciklopedija Slovenije, zvezek 5, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 393-394 204 ARS, CK ZKS III, šk. 76, Informacija, 20. 5. 1957. 205 Prav tam. 206 Camus Albert, je bil francoski pisatelj rojen leta 1913 v Alžiriji. V času druge svetovne vojne je bil član ilegalnega francoskega odporniškega gibanja in je bil soustanovitelj časnika Combat Njegovi romani, gledališke igre in eseji izražajo njegovo filozofijo absurda, v kateri moderni ateistični človek spoznava nesmisel kot temeljno značilnost in pogoj bivanja. Smisel in smoter človekovega bivanja vidi v uporu zoper absurdnost življenja, zoper despotizem in vsakršno obliko nasilja. Veliki splošni leksikon, DZS, Ljubljana 1997, str. 568. 207 ARS, CK ZKS III, šk. 76, Informacija, 20. 5. 1957.

54

Najvplivnejša opozicijska skupina je bila že omenjena skupina okoli revije

Besede, ki se je sestajala na seminarjih za svetovno književnost in filozofijo.

Literarni krog so ocenili za »skupino mladih, precej zmedenih malomeščanskih

intelektualcev«, ki širi svojo miselnost in v ozadju miselnost svojih

antimarksističnih profesorjev. Krivdo za utrditev komunistom tujih elementov so

pripisali »slabi partijski in študentski organizaciji na univerzi«. Vodilni komunisti

so bili mnenja, da je skupina heterogena, od marksistično do religiozno

usmerjenih. Avtor elaborata o skupini je pri tem dodal, da se je skupina v zadnjem

času ukvarjala z ekonomskim in socialističnim razvojem države ter da svoja

videnja prikazuje na javnih sestankih in diskusijah v klubih študentov in v

kulturnih rubrikah nekaterih časopisov.208

Stanje, v katerem so se znašli komunisti, je imelo za posledico »poglobitev študija

aktualnih problemov« in usmerjanje študentov v ustvarjalno delo na marksistični

osnovi, kajti le na ta način je bilo po mnenju ideološke komisije mogoče okrepiti

vpliv na univerzi. Pod udarom je bila predvsem Filozofska fakulteta, kjer sta bila

organizirana dva idejna krožka. Veliko upov so polagali na uredništvo revije

Mlada pota, okoli katere so se zbirali mladi intelektualci, ki so v reviji obravnavali

literarna in kulturna vprašanja.209

208 ARS, CK ZKS III, šk. 76, Informacija, 20. 5. 1957. 209 Prav tam.

55

8.3 ODNOS DO ORGANIZACIJE TIGR210

Med najbolj znane zglede ideološko usmerjenega zgodovinopisja je bil odnos do

TIGR, slovenske protifašistične organizacije na Primorskem pod Italijo. Slovenski

partijski vrh je bil mnenja, da je slovenska buržoazija izkoristila razbitost KP

Italije in ustanovila lastno »vohunsko organizacijo«, ki »je imela isto koncepcijo

kakor Orjuna211«. Motilo jih je sodelovanje emigrantov, med katerimi je bil tudi

Lavo Čermelj212, ki se je ukvarjal z zgodovino TIGR-a. Slovensko politično

vodstvo je sklenilo, da je treba »pojasniti vlogo organizacije TIGR na

Primorskem« (Zgodovinski oddelek CK ZKS in Zveza borcev), saj ta ni bila

takšna, kot jo je v svojih delih prikazoval Čermelj, temveč bi moralo biti po

mnenju partijcev zapisano, da je imela KP glavno vlogo.213

210 TIGR je kratica za Trst, Istra, Gorica, Reka. TIGR je bila podtalna teroristična organizacija primorskih Slovencev. Ustanovljena je bila 1924. Od leta 1925 se je povezovala z Orjuno, po prepovedi le-te v Sloveniji pa je jeseni 1927 obnovljeni TIGR deloval samostojno. Tigrovci so izvajali rope, teroristične akcije, atentate na predstavnike italijanskega fašističnega sistema in središča poitalijančevanja. Tigrovci so poleg tega tudi izdajali list Svoboda, na Primorsko so prinašali slovenske knjige, sodelovali so z jugoslovansko in britansko obveščevalno službo ter v okviru sodelovanja z italijanskimi protifašisti sklenili tudi pogodbo s KP Italije (1936). Na prvem tržaškem procesu (1930) so bili štirje pripadniki TIGR obsojeni na smrt, 12 drugih pa na dolge zaporne kazni. Med voditelji organizacije so bili Zorko Jelinčič, Albert Rejec, Ferdo Kravanja in Danilo Zelen (ta je po okupaciji Sloveniji padel v prvem spopadu z italijansko vojsko 13.5.1941 na Mali gori pri Ribnici). Enciklopedija Slovenije, zvezek 13 , Mladinska knjiga 1999, Ljubljana str. 249-252. 211Orjuna je kratica za Organizacija jugoslovanskih nacionalistov. Orjuna je bila nacionalistična, iredentistična, napol vojaška organizacija jugoslovanskih liberalcev. Ustanovljena je bila leta 1921 v Dalmaciji, sprva za boj proti italijanskemu iredentizmu. Prizadevala si je z radikalnimi, fašističnim podobnimi metodami za državni in nacionalni unitarizem. Usmerjena je bila proti komunistom (mdr. Krvav spopad s komunisti v Trbovljah 1.6.1924) in klerikalcem. Ilegalno je delovala tudi med Slovenci v Italiji. Tam je organizirala več oboroženih napadov. Veliki splošni leksikon, str. 3141. 212 Čermelj Lavo ( 1889-1980)je bil fizik in publicist. V Trstu je končal nemško gimnazijo, študiral eno leto pravo v Pragi, nato matematiko in fiziko na Dunaju, kjer je leta 1914 doktoriral. Med letoma 1914 in 1923 je poučeval na slovenski trgovski šoli, na slovenskih gimnazijah in na tehnični srednji šoli v Trstu, nato je bil vodja slovenskih trgovskih in zadružniških tečajev. Leta 1929 je emigriral v Jugoslavijo in bil do leta 1937 gimnazijski profesor v Ljubljani, nato pa je delal na Majniškem inštitutu. Leta 1941 so ga aretirali, na 2. tržaškem procesu obsodili na smrt in pomilostili na dosmrtno ječo; v ječi je bil do leta 1944 na Elbi, ko je prešel v partizane. Po letu 1945 je deloval na Inštitutu za mednarodna vprašanja v Beogradu in kot izvedenec sodeloval na mirovnih konferencah v Londonu (1945) in Parizu (1946). Bil je tajnik prosvetnega društva Prosveta v Trstu, soustanovitelj in sourednik revije Njiva, tednika Novice, soustanovitelj knjižne družine Luč in Biblioteke za pouk in zabavo v Trstu in sodeloval je pri številnih publikacijah. Enciklopedija Slovenije,zvezek 2, Mladinska knjiga, Ljubljana 1988, str. 110-111. 213 ARS, CK ZKS, št. 8, Izvleček zapisnika seje izvršnega komiteja CK ZKS, 13. 6. 1958, str. 3-4.

56

Ivan Regent214, ki je bil med drugim tudi v stiku z organizacijo, je izjavil, da je to

bila v osnovi nacionalistična organizacija, in zavračal afirmacijo TIGR-a, »ker bi

jo mogla koristiti samo kakšna obveščevalna služba in nihče drug«.215 Mitja

Ribičič216 je očital vodstvu pasivnost v delovanju in poudaril, da ponovna

uveljavitev organizacije pomeni »minimiranje naprednega gibanja, minimiranje

Partije«.217 To naj bi preprečila Zveza borcev s populariziranjem

narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Boris Ziherl se je v analizi usmeril

na vodstvo organizacije in jim očital reakcionarno vlogo ter izkoriščanje

antifašističnega razpoloženja med ljudmi. Poudaril je, da se ljudje morajo

zavedati, »da je bila ta organizacija dejansko Orjuna v drugi obleki«.218

8.4 ZAOSTRITEV POLITIČNIH STALIŠČ

Boris Ziherl je na posvetu ideološke komisije 30. decembra 1958 javno

spregovoril o krepitvi nekaterih »psevdoliberalističnih in v bistvu djilasovskih

koncepcij«. Eden od vzrokov za zaostritev na političnem in kulturnem področju je

bila ponovna ohladitev odnosov s Sovjetsko zvezo.219 »Druga ofenziva stalinizma

214 Regent Ivan je bil politik, publicist in kulturni delavec in se je rodil leta 1884. Od leta 1927 je kot politični begunec živel in deloval v Jugoslaviji in od tod skušal voditi delo komunistov na Primorskem. Imel je stike z organizacijo TIGR, leta 1929 pa je zapustil Jugoslavijo. Leta 145 se je vrnil v Trst in zagovarjal priključitev Primorske k Jugoslaviji in socialistično ureditev. Do 1949 je bil minister v vladi LRS, podpredsednik prezidija skupščine LRS (1949-51) in izvršnega sveta LRS (1951-1953)član Opravljal je tudi politične funkcije: član CK ZKJ in ZKS, od 1948-1954 tudi član politbiroja CK KPS. Umrl j leta 1967 v Ljubljani. Enciklopedija Slovenije, zvezek 10, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, str. 144. 215 ARS, CK ZKS, št. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 13. 6. 1958, str. 13. 216 Mitja Ribičič, psevdonim Ciril, slovenski politik. Rojen 15. 5. 1919 v Trstu. Od leta 1941 član KPS, od 1942 v partizanih. Po vojni je deloval kot javni tožilec LRS leta 1952; 1953–1958 republiški sekretar za notranje zadeve; 1959–1963 član izvršnega sveta skupščine LRS. Med letoma 1969 in 1971 je bil predsednik zveznega izvršnega sveta, 1971-1974 član (leto dni podpredsednik) predsedstva SFRJ, 1974–1982 predsednik republiške konference SZDL, 1982 predsednik in do 1986 član predsedstva CK ZKJ. Veliki splošni leksikon, str. 3717; Enciklopedija Slovenije,zvezek 10, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, str. 203. 217 ARS, CK ZKS, št. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 13. 6. 1958, str. 13. 218 Prav tam, str. 17. 219 Novembra 1957 je bila ob obletnici oktobrske revolucije v Moskvi sklicana mednarodna konferenca komunističnih partij. Jugoslovanski predstavniki so podpisali le manifest miru, uprli pa so se podpisu t. i. deklaracije dvanajstih partij, ki je utrdila mesto Sovjetske zveze znotraj socialističnega tabora. Slovenska novejša zgodovina, str. 985.

57

/…/ je ustvarila v nekaterih ljudeh prepričanje, da je nastopil čas, ko lahko s svoje

strani postavijo posamezna vprašanja.«220

K zaostritvam pa so prispevali tudi trboveljski dogodki. Vipotnik je izrazil

zaskrbljenost glede pojavov političnega značaja med inteligenco in kulturnimi

krogi, ki so bili »nerazpoloženi predvsem zaradi tega, ker menijo, da kultura v

Sloveniji premalo dobi«. Poudaril je, da se med kulturniki razrašča šovinizem,

»morda najbolj od vseh zvrsti /…/ prebivalstva«.221 Trboveljski dogodki so

razkrili dejansko stanje in stališča nekaterih kulturnih organizacij, zaradi česar so

se slovenski partijci zavzeli za diferenciacijo znotraj organizacij, »sicer bomo

neprestano v takem položaju /.../, da moraš nastopati kot branilec režima, vsi

ostali pa te napadajo, kolikor jim duša da«.222

Zaostritev političnih stališč na kulturnem področju je ZKS nakazala na IX.

plenumu 5. decembra 1958. V uvodu je Boris Ziherl, sklicujoč se na Program

ZKJ, napovedal boj proti antisocialističnim tendencam, katerim »bolj ali manj

podlegajo komunisti« iz vrst t. i. vrhunske inteligence in katoliška srenja. Poudaril

je, da poteka idejni boj na dveh frontah, »proti stalinistični, dogmatski reviziji

marksizma in proti malomeščanskemu anarhoindividualizmu.« Poudaril je, da v

tisku manjka dosledne marksistične in komunistične analize dogodkov. Kritiziral

je »abstraktni humanizem«, za katerim se po njegovem mnenju skrivata

»antihumanizem« in »anarhizem«.223

Zavzel se je za enoten in nazornejši pristop v boju z negativnimi, socializmu

tujimi idejnimi pojavi. Pri tem je poudaril pomen kulturno-prosvetnih društev in

množičnih organizacij, ki naj bi imele pri idejnem oblikovanju človeka

pomembno vlogo. Pomembno vlogo je pripisoval nedavno ustanovljenemu

Inštitutu za sociologijo, ki je imel za cilj oblikovanje jedra marksistov, ki bi krepil

idejni boj v Sloveniji in ne nazadnje tudi Jugoslaviji.224

220 ARS, CK ZKS, št. 7, Zapisnik sestanka v Klubu ljudskih poslancev, 30. 12. 1958, str. 1. 221ARS, CK ZKS IK, št. 7, Zapisnik VII. Plenuma CK ZKS, 24.-25. 1. 1958, str. 93. 222 Prav tam, str. 94. 223 ARS, CK ZKS, št. 7, Zapisnik sestanka v Klubu ljudskih poslancev, 30. 12. 1958. 224 ARS, CK ZKS, šk. 8, Zapisnik seje IK CK ZKS, 30. 1. 1959; ARS, CK ZKS, šk. 8, Zapisnik seje IK CK ZKS, 22. 1. 1959.

58

S Programom ZKJ iz leta 1958 so komunisti napovedali boj proti »destruktivnemu

malomeščanskemu anarhizmu in abstraktnemu liberalizmu«225, ki so ju imeli za

predhodnico antisociastičnih idej. Ziherl je se je pri naštevanju takih pojavov oprl

na revijalno življenje v Sloveniji ter kritiziral »omaloževanje revolucionarne

akcije jugoslovanskih in še posebej slovenskih komunistov /…/ zanikanje vodilne

vloge delavskega razreda /…/ teorije o preživelosti Zveze komunistov /…/

abstraktni humanizem /…/ odkriti napadi na marksizem, češ da gre za zastarel

nauk, ki ne vzdrži moderne sociološke kritike«.226 Kritika je bila uperjena proti

Reviji 57, reviji Cirilmetodijskega društva227 Novim potom228 in določenim

pripadnikom »zaključenih 'umetniških' družinic, ki bi se rade uveljavile v /.../

gledališki in filmski umetnosti«.229 Oder 57, ki je bila avantgardna gledališka

skupina ustanovljena 1957 v Ljubljani. Njeni pobudniki so bili umetniki, ki so bili

nezadovoljni z delom tedanjih slovenskih gledališč, ki jih je pri njegovih

ustvarjalnih težnjah ovirala uradna kulturna politika. Skupaj z Revijo 57 je bila

vpletena v širše kulturno politične dogajanje.230

225 VII. kongres SKJ, Program SKJ, str. 222. 226 ARS, CK ZKS, št. 7, Stenografski zapisnik IX. plenarne seje CK ZKS, 5. 12. 1958, str. 9–10. 227 Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov je bilo ustanovljeno leta 1949 in se je leta 1970 preimenovalo v Slovensko duhovniško društvo. Zamisel o ustanovitvi duhovniškega društva na Slovenskem je bila najbolj navzoča med tistimi duhovniki, ki so v obdobju med vojnama sodelovali v gibanju katoliškega socializma. Društvo je bilo ustanovljeno v času največje napetosti, sovražnosti, nezaupanja med hierarhijo katoliške Cerkve in novo oblastjo po drugi svetovni vojni in revoluciji. Zaradi naklonjenosti ideji in humanim vrednotam socializma in/ali vrednotam in dosežkom NOB so si člani društva prizadevali iskati novih poti in delali za vzpostavitev mostu med novo oblastjo in hierarhijo katoliške Cerkve ter iskali načine delovanja Cerkve in duhovnikov, ki bi bili primerni za nove razmere. Država je zlasti do srede 60. let društvo materialno podpirala in bila zelo zainteresirana, da bi bilo čim več duhovnikov včlanjenih v društvo. Slovenski škofje ga niso priznali, čeprav članstva v njem tudi izrecno niso prepovedali. Društvo si je tako prizadevalo vzdrževati korektne odnose s škofi. Geslo: Slovensko duhovniško društvo, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 12, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998, str. 59-60. 228 Nova pot (1949-70) je bila revija Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov Slovenije. Urejal jo je uredniški odbor: S. Cajnkar, M. Miklavčič in Franc Lipičnik, nekaj časa pa tudi Jože Gregorič. V njej so sodelovali duhovniki in laiki, posebno Edvard Kocbek, pa tudi neverujoči. Obravnavala je sodobna filozofska, sociološka in teološka vprašanja ter objavljala leposlovne prispevke. Bila je kritično in dialoško usmerjana, zato je imela pomembno vlogo pri zbliževanju med duhovniki in družbo, med verujočimi in neverujočimi ter nasploh različno mislečimi člani slovenske skupnosti. Enciklopedija Slovenije, zvezek 8, Mladinska knjiga, Ljubljana 1994. 229 ARS, CK ZKS, št. 7, Stenografski zapisnik IX. plenarne seje CK ZKS, 5. 12. 1958, razprava Borisa Ziherla, str. 9–10. 230 Geslo: Oder 57, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 8, Mladinska knjiga, Ljubljana 1994,str. 84.

59

8.4.1 KAJ JE OBLAST MOTILO PRI REVIJI 57?

Prav daljša razprava o idejnih problemih v zvezi z Revijo 57 se je razvila na seji

ideološke komisije CK ZKS 26. 11. 1957 ob vprašanju o ideološkem vplivanju na

mlado inteligenco. Med vzroke za apolitično obnašanje mladine je Vinko Trček,

član CK Ljudske mladine Slovenije, omenil Revijo 57, »ki je v nečem značilna za

slabosti zavestnih sil pri delu na univerzi«. Pri delu revije se je angažirala

»malomeščanska« in »katoliška« inteligenca, v literarnem krožku na slavistiki pa

so večkrat kritizirali marksistična izhodišča. Trček je v zaključku referata dodal,

da gre za »otroško bolezen idejnega zorenja in da je en človek temu bolj, drugi

manj podvržen«. Zavzemal se usmerjanje mladine v socialistično smer in »da se

ta boj izbojuje na naših pozicijah«.231

Za Trčkom je spregovoril Ziherl, ki je podal skupini negativno oceno, češ da

sprejema samo določeno literaturo. »To je literatura /…/ tako imenovanega

deziluzionizma, ki konkretno zavrača vsako živo problematiko in se zapira

vase«.232 Odkrito je napadel filozofsko fakulteto in študentsko organizacijo, ki se

nista zoperstavili sodelavcem revije. Ziherl je nakazal, kako naj bi zmanjšali vpliv

v zvezi z Revijo 57: »Z administrativnimi ukrepi ne bomo ničesar dosegli /…/.

Uspeh lahko dosežemo samo tako, da pokažemo, kako je vse to gnilo /…/. Zelo

važno je, da mladina sama iz svojih organizacij prispeva k temu.«233 Toda to se ni

uresničilo in na koncu so partijci posegli po najstrožjem ukrepu.

O Reviji 57 in z njo povezanih univerzitetnih problemih je na IX. plenumu govoril

Janez Vipotnik. Opozoril je na zahodne vplive, ki jih prenaša med študente krog

Revije. Ugotovil je, da med študenti ni masovnih negativnih političnih pojavov,

vendar pa da se »pojavljajo v nekih plimah in osekah«.234 Kar se je nanašalo na

dogajanja zunaj univerzitetnih zidov in do še ne povsem politično ohlajene stavke

v Trbovljah, ki je dobila svojo manifestacijo v dogajanjih v študentskem naselju

(upor zaradi novega domskega pravilnika). Vipotnik je opomnil, da je večina

231 ARS, CK ZKS, III, št. 76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 26. 11. 1957, str. 8–12. 232 Prav tam, str. 29. 233 Prav tam, str. 31. 234 ARS, CK ZKS, št. 7, Stenografski zapisnik IX. plenarne seje CK ZKS, 5. 12. 1958, str. 31.

60

študentov indiferentna do politike in da bi morali imeti ZK in študentske

organizacije močnejši vpliv na »formiranje njihove politične osebnosti«. To se je

nanašalo na zmanjšanje vpliva Revije 57 med študenti, ki bi lahko podlegli

»visoko donečim besedam, za katerimi pa se resnično skriva dejanska zmedenost

in revščina«.235 Revija 57 je, z vidika uradne politike, obravnavala vloge

družbenega upravljanja in samoupravljana z anarhičnih stališč, »ki negirajo vsako

zakonitost in red«. Poudaril je, da ima skupina izrazito »negativen odnos do naše

družbene stvarnosti«. Del krivde je Vipotnik zvalil na »neustrezen« sistem vzgoje

na univerzi. Njegove navedbe o odmaknjenosti učnega načrta od stvarnosti,

zapostavljanju domače npr. gospodarske problematike v predavalnicah in

»različni« usmerjenosti profesorjev kažejo, da si uradna politika še vedno ni

podredila univerze.

Vipotnik je bil menja, da je revija storila številne politične napake: »Skupina je

prirejala svoje izrazito literarne večere in jim skušala dajati tudi svoje politično

obeležje. Zanimivo je, da je hotela skupina po trboveljskem štrajku tamkaj imeti

svoj literarni večer, kjer so se hoteli na politični način solidarizirati s pojavi v

Trbovljah … Skušali so vplivati tudi na četrtkove literarne večere, povezani so z

Odrom 57 in s posameznimi starejšimi kulturnimi delavci.«236 Pri naštevanju

glavnih napak je bi Vipotnik splošen in se ni spuščal v podrobno analizo, vse

skupaj pa je sodilo k dokazovanju, da revija nima zaledja in bralcev med študenti,

vendar je zahteval kadrovske spremembe na Univerzi.237

Sodelavec Revije 57 Miklavž Prosen je poslal uredništvu slovenske izdaje

Komunista odprto pismo z odgovorom na Ziherlove in Vipotnikove obtožbe na

IX. plenumu. Opisal je dva obraza zakonitosti, prvega intimno, na družbeno

dolžnost vezano pravico, in drugega, birokratsko, ki je »sama sebi zadostna

oblast, ki nima nič skupnega z neposredno demokracijo«. V rokopisu, ki nikoli ni

bil objavljen, je poskušal dognati, ali sta bila govora na plenumu poskus

upravičenja lova na čarovnice, ki ga je izvajala notranja uprava, ali pa je

»skrivalnica pred resnico«, da so mladi kulturniki ostali brez glasila in da nimajo

235 ARS, CK ZKS, št. 7, Stenografski zapisnik IX. plenarne seje CK ZKS, 5. 12. 1958, str. 32. 236 Prav tam, str. 34–35. 237 Prav tam, str. 35–39.

61

nobene možnosti sodelovanja pri ustanavljanju sodobne slovenske kulture in

sodobnega slovenskega človeka.238

Osnovna teza sodelavcev Revije 57 ob zaplembi je bila, da je naloga socialistične

kulturne politike zagotavljanje vsakemu, da neovirano objavlja svoje prispevke,

»ker je vse, kar je napisano, vredno, da se objavi in bi drugačno stališče

povzročilo, da o vrednosti napisanih del samovoljno odločajo posamezniki«.239

Ziherl je Reviji 57 očital »liberalno-buržoazno pojmovanje« svobode znanosti, ki

pa je bilo kot koncept zastopano znotraj določenih univerzitetnih krogov.

Predpostavka, »da je resnična umetnost vselej v spopadu z družbo«240, je bila za

vodilne ideologe neresnična in s tega vidika reakcionarna.

Oblastniki so Reviji 57 očitali, da je poskušala spodkopati pomen delovanja

kulturnih delavcev med obema vojnama. Podobne očitke so doživeli tudi Edvard

Kocbek241, Boris Pahor242 in Alojz Rebula243 ter »belogardistična emigracija«.244

238 ARS, CK ZKS III, št. 68, Informacije, št. 34, 10. 1. 1959, str. 1. 239 ARS, CK ZKS III. št. 77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco, str. 10. 240 Prav tam, str. 9. 241 Kocbek Edvard je bil rojen v Videm, Gornja Radgona leta 1904. Deloval je kot književnik, prevajalec in politik. Po maturi se je vpisal na bogoslovje, pred koncem 2. letnika je prestopil in diplomiral iz romanistike na ljubljanski univerzi. V zadnjih letih pred 2. svetovno vojno je odigral pomembno združevalno vlogo med socialistično usmerjenimi krščanskimi intelektualci. Kmalu po ustanovitvi OF se je priključil v delovanje OF ter postal predstavnik krščanske skupine avgusta 1941. Na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 so ga izvolili za slovenskega delegata na 2. zasedanju Avnoja v Jancu. Od marca do februarja minister za Slovenijo v vladi Demokratične Federativne Jugoslavije, po vrnitvi v Ljubljano spomladi 1946 pa je postal podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS. Februarja 1952 je po prisilnem umiku iz političnega življenja upokojen. Razlog so bila načela nesoglasja s političnim vodstvom. Vse do začetka šestdesetih let je bil izločen tudi iz kulturne javnosti. Umrl je leta 1981 v Ljubljani. Enciklopedija Slovenije, zvezek 5, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 172-173. 242 Boris Pahor, rojen 26.8.1913 , je bil znani svobodni književnik, profesor in urednik. Študiral je bogoslovje in humanistiko. Bil je mobiliziran v italijansko vojsko, zaradi dela v OF pa je bil interniran v nemško koncentracijsko taborišče. Pisal je novele in romane iz življenja primorskih in tržaških Slovencev (Mesto v zalivu, 1955, Kres v pristanu, 1959, Na sipini, 1960, Varno naročje, 1974), pričevanja o uničevalnih taboriščih (Onkraj pekla so ljudje, 1958, Nekropola, 1967), avtobiografski (Zatemnitev, 1975, V labirintu, 1984) in ljubezenski romani (Spopad s pomladjo, 1978, Vila ob jezeru, 1993, Zgodba o reki, kripti in dvorljivem golobu, 2003), potopisi in dnevniki, kjer se zavzema za demokracijo v politiki in kulturi (Ta ocean strašnò odprt, 1989, Žlahtne transverzale, 1991, Napoved nove plovbe, 1992), eseji (Svobodna polemika, 1952, Odisej ob jamboru, 1969, Edvard Kocbek, pričevalec našega časa z Alojzom Rebulo, 1975, Tržaški mozaik, 1983). Veliki splošni leksikon, 3181. 243 Alojz Rebula, rojen 21.7.1924 je bil slovenski pisatelj, urednik, profesor in kulturni delavec v Trstu. Piše refleksivne, lirično obarvane povesti, novele, sodobne in zgodovinske romane, eseje in dnevnike, v katerih prikazuje tržaško življenje, usodo malega naroda, umetniško ustvarjanje in bivanjsko-duhovne dileme, ter religiozne drame. Veliki splošni leksikon, str. 3661.

62

Po mnenju partijcev je v državi velikokrat prihajalo do izraza preziranje

revolucionarne akcije slovenskih in jugoslovanskih komunistov, kar se je kazalo v

publicistiki. Poudarili so, da so se predolgo časa zavzemali za preveč

liberalistično stališče in mu dajali subvencije in dotacije. Svoj pravi obraz je

Revija 57 po mnenju Ziherla pokazala z zadnjo številko, »ko je prešla v eno

ostrejšo protiakcijo«.245

Politični vrh je ocenjeval, da je Revija 57 »v celoti bolj publicistična kot literarna

revija«246 in je v svojih vrstah imela »agitatorja«. Na IX. plenumu CK ZKS je

Vipotnik poudaril, da so se z idejnimi problemi ukvarjali v družbenopolitičnem

delu revije in ne toliko skozi literarno retrospektivo.247

Sodelavci pri Revija 57 so bili poleg študentov tudi asistentski kader, kar je

izzvalo argument, da je preveč »asistentska« in premalo »študentska« (manj

podpore med profesorskim kadrom). Vendar je politični vrh ocenjeval, da krog

sodelavcev sestavlja heterogena skupina, ki pa nima večje družbene podpore, kar

se je izkazalo »z zaplembo revije /…/, ko so hoteli tiskati dva sovražna članka,

naperjena proti /…/ družbenemu upravljanju«. Kajti v državi ni bilo večjega

odmeva.248

Oktobra 1958 je začela oblast akcijo proti Reviji 57. Povod je ostra kritika družbe

v številki 5-6 drugega letnika. Začelo se je z uvodnikom, ki je govoril o možnosti

ukinitve subvencije za revijo; kritično oceno Kranjčevega dela Macesni nad

dolino, ki je posredno kritizirala socrealizem. Na koncu sta bili objavljeni kritiki

ob obletnici ukinitve kranjskega Prešernovega gledališča in odločitve, da založbe

zaradi »idejne neprimernosti« ne bodo tiskale pesniške zbirke Daneta Zajca.249 250

244 ARS, CK ZKS III. št. 77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco, str. 10. 245 Prav tam, str. 5. 246ARS, CK ZKS III. št. 77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco, str. 8. 247 ARS, CK ZKS, št. 7, Stenografski zapisnik IX. Plenarne seje CK ZKS, 5. 12. 1958, str. 34. 248 ARS, CK ZKS, št. 7, Stenografski zapisnik IX. Plenarne seje CK ZKS, 5. 12. 1958, str. 34. 249 Zakon o založništvu iz leta 1955 je dopuščal možnost natisa del v samozaložbi, vendar je bila ta veliko finančno breme. Leta 1958 je Cankarjeva založba zavrnila zaradi idejne neprimernosti dela treh pesnikov mlajše generacije Daneta Zajca, Vena Tauferja in Jožeta Snoja. Sredi leta 1958 je izšla Zajčeva zbirka Požgana trava in oblastniki so ugotovili, da je zakonodaja preveč liberalna, saj omogoča tiskanje neprimernih del. Boris Kocjančič je 15. novembra 1958 Borisu Kraigherju

63

V tej številki se je znašel tudi članek Jožeta Pučnika251 Naša družbena stvarnost in

iluzije.252

Javno tožilstvo je v začetku marca vložilo pri Okrožnem tožilstvu v Ljubljani

obtožnico proti Jožetu Pučniku zaradi kaznivih dejanja združevanja zoper ljudstvo

in zaradi sovražne propagande. Obtožnica je bila vložena tudi proti Jožetu

Močniku zaradi kaznivega dejanja združevanja zoper ljudstvo.253 Okrajni komite

je poročal, da so med obravnavo in po njej nekateri sodelavci Revije 57 blatili

preiskovalne organe in sodni postopek in ZK, »po procesu pa čestitali Pučniku

zaradi dobrega držanja«.254 Zaradi tega so bili sredi aprila izključeni iz ZK:

Primož Kozak, Breda Vrhunc, Marija Pegan in Jože Hudeček.255

8.4.2 PRIMER: SLODNJAK

Predgovor Slodnjaka k angleški izdaji Prešernovih poezij leta 1954 je močno

razburil komunistično srenjo, ker se je izognil omembi političnih sil med obema

vojnama in NOB, za kar so mu prilepili etiketo apolitičnosti. Za nameček k temu

pa je bilo Slodnjakovo videnje »narodnega ozdravitve«, ki jo vidi v vzdrževanju

tesnih stikov s kulturnimi vrednotami zahoda.256

namignil, da je edini način omejevanja samozaložništva izvedba akcije preko tiskarn, ki naj ne bi tiskale neprimernih del. Veno Taufer še izda delo, akcija pa je preprečila izid Snojeve knjige. Slovenska kronika XX. stoletja, 1941-1995, Nova revija, Ljubljana 1996, str. 239. 250 ARS, CK ZKS, št. 12, Revija 57, št. 5–6. 251 Pučnik Jože je bil rojen v Črešnjevcu, Slovenski Bistrici leta 1932. Bil je sociolog in politik. Zaradi sodelovanja v dijaškem glasilu Iskanja na klasični gimnaziji Maribor je bil izključen iz gimnazije in je maturiral šele po odsluženem vojaškem roku 1953. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz filozofije in svetovne književnosti in se na njej zaposlil kot asistent. Zaradi kritičnih razprav je bil leta 1958 aretiran, obtožen sovražne propagande in obsojen na 9 let zapora. Po pogojnem odpustu 1963 je začel dopisovati v Perspektive, 1964 pa je bil zopet aretiran. Po prestanem zaporu je odšel v Zvezno Republiko Nemčijo, kjer se je preživljal s priložnostnimi deli. Ker mu je bila diploma ob aretaciji odvzeta, je 1967 v Hamburgu študiral sociologijo, pedagogiko in filozofijo ter 1971 doktoriral. Enciklopedija Slovenije, št. 10, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, str. 13. 252 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 247–248. 253 ARS, CK ZKS III, št. 68, Informacije, št. 49, 11. 3. 1959, str. 6. 254 ARS, CK ZKS III, št. 68, Informacije, št. 57, 9. 4. 1959, str. 10. 255 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 279. 256 ARS, CK ZKS III, št. 76, Nekaj podatkov o razvoju političnih problemov na kulturnem področju v Sloveniji.

64

Na seji aktiva komunistov zgodovinarjev pri ideološki komisiji CK ZKS, ki je

potekala 3. februarja 1959, je Dušan Pirjevec podal oceno Slodnjakove knjige

»Geschichte der Slowenische Literatur«. Pirjevec je poudaril, da knjiga vsebuje

določene politične tendence in da izraža polemiko z marksizmom. Po Pirjevcu je

bila knjiga napad na nekatere pozitivne postavke literarne zgodovine, predvsem je

šlo za Slodnjakovo zavračanje Kidriča.257 258

Slodnjakova prošnja za upokojitev in kritike njegovega dela so na Filozofski

fakulteti močno odmevale. Študentje in profesorji so negodovali ob takšnem

postopku in zatrjevali, da je knjiga, ki je izšla v Nemčiji Slodnjakova privatna

stvar. Klub slavistov je pripravljal posebno resolucijo, ki pa ni nikoli prišla do vrat

fakultetne uprave in republiškega izvršnega sveta.259

257 Kidrič Boris je bil rojen leta 1912 na Dunaju in je umrl leta 1953 v Beogradu. Zaradi komunistične dejavnosti je bil leta 1929 aretiran in obsojen na leto dni zapora, kjer je srečal stare komuniste. V času po prihodu iz zapora je organiziral tiskanje ilegalnih glasil KP v Sloveniji. 5.5.1945 je v Ajdovščini postal predsednik slovenske narodne vlade. Leta 1946 je postal minister za industrijo v vladi FLRJ, potem pa predsednik gospodarskega sveta. V tej funkciji je začel uveljavljati po sporu z Informbirojem decentraliziran gospodarski sistem. Na 5. in 6. kongresu KPJ je bil izvoljen za člana njenega politbiroja. Bil je tvorec gospodarskega sistema, ki je začel uveljavljati tržne zakonitosti in ideje o delavskem samoupravljanju. Enciklopedija Slovenije, zvezek 5, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 62-63. 258 ARS, CK ZKS III, št. 68, Informacije, št. 41, 11. 2. 1959, str. 2–3. 259 ARS, CK ZKS III, št. 68, Informacije, št. 55, 27. 3. 1959, str. 6.

65

9 ŠOLSTVO

Težnje po poenotenju obveznega šolanja so se začeli takoj po vojni, vendar je

reforma zaradi številnih preprek potekala upočasnjeno.260 Eden glavnih članov

slovenske komisije za reformo šolstva in kasneje predsednik slovenskega sveta za

šolstvo med letoma 1957 in 1962 Vlado Majhen261 je poudaril, da cilji šolstva

morajo izhajati iz stališč delavskega razreda in da je šolska reforma v svojem

bistvu jugoslovansko vprašanje, kajti »eden je socializem v Jugoslaviji in eden

mora biti v svojem bistvu tudi šolski sistem«.262

Zvest »strogi« liniji komunizma, se je Boris Ziherl zavzemal za uvedbo

predmetov, s katerimi bi imeli komunisti direkten vpliv. Mednje je prišteval pouk

državljanske vzgoje, pouk morale, psihologijo, logiko in filozofijo. Posebno

pozornost so komunisti posvečali liku učitelja, ki naj bi sledil idejam Marxa in

napotkom zveze komunistov. Zavzemali so se za sistematično vzgojo bodočega

učiteljskega kadra, ki naj bi kasneje imel pomemben vpliv pri vzgoji in

mobilizaciji bodočega delavstva in intelektualcev.263

Šolska reforma je imela za cilj zvišanje izobrazbene ravni prebivalstva in

spremembo kvalifikacijske strukture prebivalstva. Šola je postala družbeno-

vzgojna ustanova, ki je prevzemala nase nove dejavnosti (prostor za prebivanje

otrok v svobodnem času, prostor za kulturno udejstvovanje mladine …).264 Vse

večji dotok kmečkega prebivalstva v mesta je snovalcem zakona nalagal, da kar se

260 Manjše število nižjih gimnazij, ki niso uspele vključiti vseh učencev, ki so uspešno zaključili prve štiri razrede osnovne šole. ARS, CK ZKS, šk. 61, Zapisnik posveta aktiva komunistov-prosvetnih delavcev, 16. 12. 1955. 261 Vlado Majhen je bil rojen leta 1912 v Spodnji Volčini in je bil član ZKJ od leta 1941. Deloval je kot predsednik Sveta za šolstvo do leta 1962 in do leta 1963 kot sekretar za urbanizem, gradnjo stanovanj in komunalnih poslov. Med leti 1951 in 1961 je bil član glavnega odbora SZDL Slovenije. Med leti 1946 do 1967 je bil republiški in dvakrat zvezni poslanec. Jugoslovanski savremenici, str. 587. 262 ARS, CK ZKS, šk. 61, Zapisnik posveta aktiva komunistov-prosvetnih delavcev, 16. 12. 1955, str. 11–12. 263 ARS, CK ZKS, Zapisnik III. plenarne seje CK ZKS, 26. 12. 1955, str. 62–63. 264 Ob tem naj navedem nekatere organizacije in ustanove, ki so pomembno vplivale pri izvedbi šolske reforme: Zveza prijateljev mladine, aktivi Ljudske mladine, Ljudska tehnika Slovenije, Centralni zavod za napredek gospodinjstva … Predvsem so s krožki skrbeli za ideološko-politično in družbeno življenje mladine.

66

da najhitreje prekvalificirajo delovno silo; že obvezno osemletno šolanje naj bi

rešilo problem.265 Slovenski politični vrh se je zavedal dejstva, da s samo

zakonodajo ne bodo zmanjšali razlik med mestnim in kmečkim prebivalstvom,

temveč bo za to potrebno udejstvovanje številnih političnih in strokovnih

organizacij.266

Med stališči politikov, ki jih je zagovarjala komisija za reformo šolstva ter stališči

šolnikov so bila številna razhajanja, predvsem okoli vprašanja enotne osnovne

šole, vprašanja tujega jezika, izobraževanja učiteljskega kadra, gimnazij … Veliko

prahu je dvignilo gimnazijsko izobraževanje, ki v socialističnih okvirih ni moglo

ohraniti prejšnje veljave. 267

Z izidom Programa ZKJ in Splošnega zakona o šolstvu so bile določene osnovne

smernice za izgradnjo novega šolskega sistema. Poudarjala sta, da je treba graditi

šolski sistem »vzporedno s krajevnimi in družbenimi potrebami«. Eden izmed

ciljev šolske reforme je bilo združenje šolnikov v »čvrste razredne in šolske

skupnosti«, s čimer so želeli ohraniti enotnost ciljev v vzgoji in izobraževanju. 268

Težave so bile tudi v raznolikosti šolskega procesa v višjem štiriletnem obveznem

šolanju, saj se je to delilo na nižje gimnazije, osemletke. Zaradi velikega osipa,

kajti le 24 % učencev269 je dokončalo osnovno šolo, so se okrepile težnje po

poenotenem šolanju in omilitvi prehoda iz razrednega na predmetni pouk. Ob tem

so strokovnjaki navajali, da naj bi po reorganizaciji šolskega sistema osemletno

šolanje končalo 80 % mladine.270 Osnovno načelo reforme je bilo zagotoviti

»vsem državljanom enako pravico do enotnega starta za nadaljnje šolanje«271, s

čimer bi se zmanjšala diskriminacija med tistimi državljani, ki bi so imeli boljše

pogoje za izbiro šolanja, in tistimi, ki so zaradi lokacije ostali prikrajšani.

265 V Sloveniji je bilo okoli 50 % kmečkega prebivalstva, v celotni Jugoslaviji pa okoli 70 %. ARS, CK ZKS, Zapisnik III. plenarne seje CK ZKS, 26. 12. 1955. 266 ARS, CK ZKS, šk. 8, Vpliv socialistične zveze na preobrazbo šolstva. 267Prav tam. 268 Prav tam, str. 6. 269 ARS, CK ZKS, šk. 8, Vpliv socialistične zveze na preobrazbo šolstva, Priloge: I. Reorganizacija osnovnega šolstva. 270 Prav tam. 271 ARS, CK ZKS, šk. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja, 17. 2. 1959, str.3.

67

Reorganizacija univerzitetnega študija na tri stopnje je naletela na odpor številnih

univerzitetnih profesorjev, ki so v taki organizaciji videli zmanjšanje znanstvene

in strokovne usposobljenosti absolventov. Mnogi, med njimi so bili tudi člani ZK,

so v tem videli politični poseg v univerzitetno življenje. V elaboratu Problemi za

diskusijo o delu z inteligenco je avtor poudaril, da so »pozneje mnogi profesorji

sami spoznali konservativnost takih stališč«.272 Vodilni komunisti so se

zavzemali, da bi problematiko spremembe študija prenesli s političnega na

strokovni nivo, s čimer bi problematika izgubila značaj političnega

opredeljevanja.

Komunisti so v šolstvo hoteli uvesti predmete, ki bi krepili ideologijo ZK, kar pa

v začetni fazi izvajanja šolske reforme ni povsem uspevalo. Določene predmeti

(zgodovina, literarna zgodovina, družbena vzgoja …) so bili po mnenju

komunistov »močno zanemarjeni«, kar so dokazovali s pomanjkanjem učnega

gradiva.273

Vipotnik je bil menja, da bi univerzitetni svet in fakultetni sveti morali odigrati

pomembno vlogo za skrajšanje študija in se zavzemati za »napredno vsebino

predavanja«, kar je pomenilo marksistično orientirano in v skladu z vladajočo

ideologijo. Zavzel se je za večjo vlogo študentske organizacije v družbeno-

politični sferi in za združitev študentske in profesorske organizacije ZK.274

9.1 NESOGLASJA NA PODROČJU ŠOLSTVA

Na VII. kongresu ZKJ se govorci niso mogli izogniti problematiki šolstva.

Pojavile so se težnje po poenotenih učnih načrtih in učbenikih. Kongres je sicer

medlo definiral vprašanje šolstva, vendar pa je odprl vrata novim nesoglasjem

med narodi. Slovenski politiki so bili vse bolj zadržani do predlogov po kulturni

unifikaciji.275

272 ARS, CK ZKS III. št. 77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco, str. 4. 273 ARS, CK ZKS III. št. 77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco. 274 ARS, CK ZKS, št. 7, Stenografski zapisnik IX. Plenarne seje CK ZKS, 5. 12. 1958. 275 Aleš Gabrič, Šolska reforma 1953-1963, Inštitut za novejšo zgodovina, Ljubljana 2006, (dalje: Gabrič, Šolska reforma), str. 92-93.

68

Slovenski partijski vrh je 8. 10. 1959 razpravljal o šolskem sitemu, ki je imel za

cilj poenotenje šolstva v državi. Temeljni šolski zakon je bil sprejet v obdobju, ko

se je začelo zaostrovati nacionalno vprašanje v Jugoslaviji (trboveljski dogodki),

kar je pripomoglo k upočasnitvi sprejetja slovenske zakonodaje.276

Razlike med republikami in pokrajinami v republiki so onemogočale enotno

obvezno šolstvo. Slovenski politični vrh se je zavzemal za obstoj določenih razlik

v šolstvu tako v jugoslovanskem kot republiškem merilu in je kriterij enotnosti

videl v zagotavljanju »vsakemu državljanu enotno pravico, da lahko študira«.277

Vlado Majhen je poudaril, da so bili z enotnim obveznim šolanjem doseženi dobri

rezultati, kar se je nanašalo na poenotenje dvotirnega sistema šolanja kot

dediščine »stare Jugoslavije«. Zvezni zakon je uzakonil pravico komunam do

delne prilagoditve učnega programa lastnim potrebam. Splošne smernice za učni

program je izdal zvezni svet za šolstvo, ki so ga konkretizirali republiški izvršni

sveti, dokončno pa so ga dopolnili občinski ljudski odbori. Miha Marinko je stal

na stališču, da naj bi zvezni zakon urejal osnovne elemente, specifičnosti, »ki pa

so v posameznih republikah dokajšnje«, pa republiški zakoni.278

Boris Kraigher je dejal, da šolska reforma ni premišljena in da je problematično

zagovarjanje enotnosti šolstva za vso Jugoslavijo. Kritiziral je zvezni zakon zaradi

nepoznavanja razmer, npr. v Sloveniji je primanjkovalo učiteljskega kadra, in

poudaril, da uvajanje »enotnega starta za vse samo zavoljo tega, da vsem

državljanom zagotovimo enake pravice«, pomeni korak nazaj. Kraigher je

poudarjal, da za vse šole ni mogoče zagotovili šolanega učiteljskega kadra, kar

samo po sebi izničuje kriterije enotnosti. To so bili konkretni primeri, ki so

postavljali pod vprašaj trditev, »da ne more biti noben drug način obveznega

šolanja socialistični kot samo tisti, ki ga predvideva šolska reforma«. 279

276 Slovenski zakon o osnovni šoli je bil sprejet 8. 10. 1959. UL LRS, 32–165, 8. 10. 1959 277 ARS, CK ZKS, šk. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja, 17. 2. 1959. 278 ARS, CK ZKS, št. 7, Stenografski zapisnik IX. Plenarne seje CK ZKS, 5. 12. 1958, str. 2. 279 ARS, CK ZKS, šk. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja, 17. 2. 1959, str. 6.

69

Slovenski politiki so bili neenotni okoli vprašanja diferenciacije. Kraigher je

zavračal idejo o nediferenciranem šolstvu in pri tem pripomnil, da je to korak

nazaj, kajti »čim višji je standard, toliko bolj se javlja zahteva po večji

diferenciranosti obveznega šolstva«. Vida Tomšič je videla enakost šolanja v

svobodnem prestopu na vse šole in ne v tem, da je vsem državljanom zagotovljen

enak učni program. Neenotnost znotraj IK je onemogočala enoten in samostojen

nastop pred slovensko in jugoslovansko politično srenjo.280 Na to kaže razprava

Vlada Majhna mesec dni kasneje na plenumu SZDL. V nekoliko milejši obliki je

izrazil prepričanje, da šolskega sistema ne gre vsiljevati, temveč da ga je treba

prilagoditi družbenim in krajevnim razmeram.281

280 ARS, CK ZKS, šk. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja, 17. 2. 1959, str. 6. 281 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 334.

70

10 RAZPOKE V ODNOSU DO NACIONALNIH MANJŠIN

Za Slovenijo je bila zlasti pomembna normalizacija odnosov z Madžarko

(Beograjska deklaracija282) in Italijo (Londonski sporazum283) in ustvarjeni so bili

pogoji za drugačno obravnavanje problematike narodnostnih manjšin. Pri

reformiranju manjšinskega šolstva je prišlo do razhajanj med stališči posameznih

republik. Slovensko stališče je diametralno nasprotje srbskega koncepta pri

reševanju manjšinskega vprašanja na Kosovu.284

Splošni zakon o šolstvu v poglavju »Pouk za pripadnike narodnostnih manjšin«

določa pavico šolanja v jeziku narodnostne manjšine v osnovnih in srednjih šolah.

Omenjena je zahteva, naj se na narodnostno mešanih območjih »ustanovijo v

skladu z možnostmi šole z dvojezičnim poukom«. Vendar pa je zakon zahteval od

republik samo predpise o organizaciji šol za narodnostne manjšine, ni pa bila v

zakonodaji zapisana zahteva po posebnem zakonu o manjšinskem šolstvu, tako da

je vse ostalo na deklarativni ravni.285

Slovensko časopisje je pisalo o »načrtnem ponemčevanju« na Koroškem.

Opozarjali so na slab položaj tamkajšnjega učiteljstva in prebivalstva.286 Šlo je za

odločitve koroških oblastnikov o ukinitvi dvojezičnega šolstva z odlokom

deželnega glavarja Ferdinanda Wedeninga. Na podlagi tega odloka so lahko starši

vložili predlog za oprostitev svojih otrok od pouka slovenščine. Zardi ukinitve

sklepa o obveznem dvojezičnem šolstvu iz leta 1945 je jugoslovanska vlada v

noti 4. 10. 1958 odločno nastopila proti takšnim ukrepom.287 Položaj koroških

Slovencev so slovenski politiki na zvezni ravni vnovič načeli vprašanje šol

282 2. 6. 1955 sta Tito in Bulgarin podpisala Beograjsko deklaracijo. Ta je priznavala pravico do različnih poti v socializem in obsodila vsakršna vmešavanja v notranje zadeve. Deklaracija je normalizirala odnose s Sovjetsko zvezo in posredno tudi z njenim satelitom Madžarsko. Slovenska novejša zgodovina , str. 984. 283 Po podpisu Londonskega memoranduma 5. 10. 1954 sta Italija in Jugoslavija navezali stike na ravni diplomatskih predstavništev in poskušali razreševati odprta vprašanja. Prav tam, str. 972–974. 284 Slovenska novejša zgodovina, str. 972–974. 285 UL FLRJ, št. 28, leto 1958. 286 Načrtno ponemčevanje, v: Večer, 3. 9. 1959, št. 176, str, 1. 287 Enciklopedija Slovenije, zvezek 1, Mladinska založba, Ljubljana 1987, str. 142.

71

manjšin in se zavzeli, da novi zvezni zakon vsebuje tudi dvojezično šolstvo.

Vendar je bil »ta naš predlog pa je bil sprejet le kot alternativa.«288

Na iniciativo CK ZKJ so konec 1959 izvedli raziskavo o politiki do nacionalnih

manjšin v Sloveniji, Srbiji, Makedoniji in na Hrvaškem. Analizirali so zastopanost

v organih oblasti in v političnih organizacijah ter stanje v kulturi in šolstvu.

Analiza je ugotovila, da se je velik delež turške in italijanske manjšine izselil.289

Po izvedeni raziskavi je sledilo 2. marca zasedanje CK ZKJ, kjer so zaznali pritisk

na pravice nacionalnih manjšin kakor tudi pritiske lokalnih oblasti na izseljevanje

v matične države. Na posvetovanju je bilo detajlno analizirano stanje

južnoslovanskih manjšin v sosednjih državah. Proti diskusijam, ki so zagovarjale

kratenje manjšinskih kultur in jezikov, je ostro reagiral Kardelj s tezo, da

Jugoslavija lahko pričakuje za svoje manjšine v tujini samo toliko, koliko pravic

jih daje nacionalnim manjšinam v Jugoslaviji.290 Na sklic seje so vplivale pritožbe

albanskega prebivalstva na Kosovu in zahteve Slovencev po republiškem zakonu

o manjšinskem šolstvu. Slovenska stran je imela izdatno pomoč v kritikah

Makedoncev na račun zveznega sekretariata za zunanje zadeve, ki je, po mnenju

Makedoncev, nepravilno obravnaval makedonsko manjšino v Grčiji in

Bolgariji.291

Izvršni komite CK ZKJ je poslal vsem organizacijam pismo o odnosu do

manjšinske problematike. Poudarjeno je »enakopravno sodelovanje v

jugoslovanski socialistični izgradnji ter popoln ekonomski, družbeni in kulturni

razvoj«.292 Pismo je potrdilo unitaristične in centralistične težnje, ki so se kazale v

manjši zastopanosti manjšin v politiki, v vojski in oviran razvoj kulture. Za

Slovenijo je bila pomembna točka, ki je govorila, da Jugoslavija zavzema enako

stališče do narodnih manjšin v sosednjih državah. Poudarjeno je, da nacionalne

manjšine predstavljajo pomemben dejavnik v zbliževanju različnih nacij.293

288 ARS, CK ZKS, št. 8, Zapisnik seje sekretariata izvršnega komiteja CK ZKS, 6. 1. 1959, str. 6. 289 ARS, CK ZKS, št. , Stanje in problemi nacionalnih manjšin, 14. 12. 1958. 290 Bilandžić, Hrvatska moderna povijest, str. 404–405. 291 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 334. 292 ARS, CK ZKS, št. 51, Izbor sklepov in navodil CK ZKJ, junij 1962. 293 Prav tam.

72

Na IV. kongresu ZKS so spregovorili o položaju slovenske manjšine v zamejstvu,

ki ni bil zadovoljiv, vendar je politika aktivne koeksistence izboljševala položaj

Slovencev v Italiji. Poudarili so, da takšna politika krepi demokratične odnose in s

tem pomaga manjšinam v boju za enakopravnost.294

Velik korak k reševanju problemov italijanskih in madžarskih šol v Sloveniji je bil

storjen 1959/1960, ko je bila uvedena dvojezičnost, hkrati pa so bila zagotovljena

dodatna sredstva iz republiškega proračuna. Pripravljeni posebni zakon o

dvojezičnem in manjšinskem šolstvu je slovenska skupščina sprejela šele leta

1962.295

Problematika manjšinske politike je bila pogosto kamen spotike med zvezno

oblastjo in Slovenijo. Slovenski politični vrh se je upiral zmanjšanju dotacij za

manjšini v Avstriji in Italiji, kajti to je bil eden izmen odlivov deviznih sredstev iz

države. V nezavidljivem položaju je bilo slovensko gledališče v Trstu, ki je imelo

malo lastnih prilivov in sama dotacija ni pokrivala izdatkov. Prav tako se je

Primorski dnevnik boril za preživetje, zaradi česar je Mitja Ribičič predlagal, da

ga spremenijo v tednik in tako zmanjšajo stroške. Ivan Regent je poudaril, da je

»potrebno strmeti za čim boljše sodelovanje med našo manjšino in komunisti, ki

menijo, da je matična država dolžna materialno podpirati kulturno delovanje

svoje manjšine v zamejstvu«.296 Stane Kavčič je izpostavil, da pri tem ne gre samo

za dotacije, temveč za odnos socialističnega sistema do zamejskega vprašanja.

Komisija za zamejska vprašanja ZKJ je imela drugačne poglede na manjšinsko

politiko in je menila, da gre tu le za podporo političnemu gibanju.297

Slovenski politični vrh je zavračal takšne poglede in poudarjal obvezo države do

svoje manjšine. Tako na primeru gledališča v Trstu Vida Tomšič izpostavlja, da

»to ni le politična dotacija, temveč je naša dolžnost do manjšine, da ji zagotovimo

lastno gledališče in kulturno življenje. Isto velja za Glasbeno matico in Dijaški

294 Komunisti in vsi delovni ljudje so lahko ponosni na razvoj svoje republike, v: Večer, 24. 6. 1959, št. 144, str. 1. 295 Gabrič, Šolska reforma, str. 160-162. 296 ARS CK ZKS, Zapisnik seje Izvršnega komiteja CK ZKS, 5. 6. 1962, str. 22. 297 ARS CK ZKS, Zapisnik seje Izvršnega komiteja CK ZKS, 5. 6. 1962.

73

dom«.298 Slovenija ni mogla prevzeti politične in finančne odgovornosti za

delovanje manjšine, zaradi česar je apelirala na zvezne oblasti za ureditev

perečega problema.299

298 ARS CK ZKS, Zapisnik seje Izvršnega komiteja CK ZKS, 5. 6. 1962. 299 Prav tam.

74

11 »KOMUNIST« 300 V SRBOHRVAŠKEM JEZIKU ZA SLOVENSKO

OBMOČJE

V sklop sporov s centralno oblastjo bi lahko šteli tudi zahteve po pokritju polovice

primanjkljaja za prevod partijskega časnika »Komunist«, ki je bil namenjen

informiranju dogodkov v ZKJ ter idejnopolitičnemu usposabljanju članstva.

Pojavile so se težnje, da bi slovenski prevod časopisa ukinili in na območje

Slovenije razširili srbohrvaško izdajo. »Komunist« je bilo novinarsko in

založniško podjetje; del slovenske politike se je zavzemal za osamosvojitev

redakcije, kajti časopis, ki je obravnaval problematiko celotne države in je

republiškim zadevam namenjal le eno stran, kot tak ni mogel pokriti političnega

dogajanja v državi. S tega vidika je bilo za slovenski politični vrh nesmiselno, »da

krije razliko v stroških CK ZKJ v celoti«. Vida Tomšič je poudarila, da če CK

ZKS prevzame del stroškov, »je treba stvari urediti tako, da imamo več možnosti

pri urejanju te izdaje«. Predvsem se je zavzela za povečanje obravnave slovenske

problematike, vendar ob poudarku, da časopis ostane glasilo CK ZKJ. Proti

samostojni redakciji se je zavzemal predvsem Krste Bulajić301 (v letu 1962 je

zapustil mesto direktorja »Komunista« in prešel v Organizacijsko-politični

sekretariat; ob bok Rankoviću302), ki je opozoril, da naj bi v časopisu obravnavali

celotno območje Jugoslavije in obveščali članstvo in skupnih stališčih.303

300 Komunist je bilo glasilo KPJ oz. ZKJ in ZKS med leti 1925-1989, bila pa je tudi založba. Kot glasilo je začel izhajati v Beogradu in urejal g je Moša Pijade, katerega je policija kmalu zaprla. Revija CK KPJ je postal 1946, po sklepu CK ZKJ pa je leta 1957 začel izhajati kot tednik v srbohrvaškem, slovenskem in makedonskem jeziku. V Sloveniji je začel izhajati leta 1954, najprej so ga tiskali v Beogradu, kasneje v Ljubljani. V začetku so ga prevajali, z nastajanjem samostojnega, funkcionalno decentraliziranega uredništev je prišlo šele leta 1968. Geslo: Komunist, v: Enciklopedija Slovenije, št. 5, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 226. 301 Bujalić Krsto je bil rojen leta 1920 v Nikšiću. V NOB je bil na raznih vojnih političnih funkcijah. Po osvoboditvi je delal v CK KP Makedonije in v CK KPJ. Bil je član Ambasade Federativne Narodne Republike Jugoslavije v Moskvi in kot ambasador v Burmi. V obdobju med 1956 do 1967 je bil funkcionar v CK ZKJ in direktor ter odgovorni urednik »Komunista«. Od 1967 je bil ambasador SFRJ na Japonskem. Jugoslovenski savremenici, str. 134. 302 ARS, CK ZKS, št. 51, Zapisnik sa sednice Organizacionopolitičkog sekretarijata CK SKJ, 20. 10. 1962, str. 10. 303 ARS, CK ZKS III, št. 15, Stenografski zapisnik seje IK CK ZKS o nekaterih pojavih nacionalizma, 19. 1. 1962, str. 43–45.

75

Zagovorniki ukinitve slovenske izdaje so zagovarjali, da je v povprečju odstotek

neprodanih izdaj304, kar je slovenska stran ostro zavrnila in poudarila, da je v

povprečju le 0,6 odstotka neprodanih primerkov. V zagovor so poudarili, da je

»remitenda« preko 2 odstotka za srbsko-hrvaško izdajo, kar je letno znašalo okoli

6 milijonov izgube.305 Opozorili so na nestabilnost pri plačevanju, nihanja v

razpečevanju časopisa, kar je slovenska stran zavrnila in poudarila, da je »stvar

mnogo stabilnejša in solidnejša«.306

Pokazala se je neenotnost v slovenskih vrstah, tako da so se nekateri zavzemali za

prevzem lista v celoti ( Ivan Maček, Stane Kavčič) drugi zagovarjali tiskanje

časopisa v treh jezikih (Boris Kraigher), tretji pa podpirali jezikovno kombinirano

izdajo ( Vida Tomšič).307

304 ARS, CK ZKS III, št. 15, Informacija o tiražu lista i izdajanjima novinarsko-izdavačkog poduzeća »Komunist«, 29. 10. 1962. 305 ARS, CK ZKS, št. , Pripombe k Informaciji o nakladi in izdajah »Komunista«. 306 Prav tam. 307 ARS, CK ZKS III, št. 15, Stenografski zapisnik seje IK CK ZKS o nekaterih pojavih nacionalizma, 19. 1. 1962, str. 43–45.

76

12 KARDELJEV PREDGOVOR K DRUGI IZDAJI KNJIGE »RAZVOJ

SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA«

Druga izdaja dela Razvoj slovenskega narodnega vprašanja z razširjenim

predgovorom leta 1957 je z ene strani nakazovala na potrebo po temeljitejši

analizi in pojasnitvi »jugoslovanstva«, z druge pa je opozoril na prednosti, ki jih

je prinesla slovenskemu ljudstvu skupna država pod socialističnim vodstvom. V

uvodnem delu je kot enakovredni nevarnosti eno ob drugo postavil egoistični

nacionalizem in hegemonistični centralizem. Po Kardeljevem mnenju je bilo

nacionalno vprašanje v Jugoslaviji načelo, torej kot problem zatiranja narodov in

hegemonizma, rešeno. Jamstvo za to je »federativni sistem in ves ustavni, politični

in družbeni mehanizem, ki zagotavlja vsem narodom Jugoslavije enakopraven

položaj in samoodločbo«.308 Delo vodilnega jugoslovanskega ideologa je

datuiziralo omenjanje nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji.309

V ospredje je postavil prizadevanja OF, katere temeljni princip je bila

samoodločba naroda in prizadevanja za uresničitev nacionalnih in kulturnih

interesov slovenskega naroda. Vendar »z vsem tem ni rečeno, da so likvidirani vsi

aspekti nacionalnega vprašanja oziroma da so do konca likvidirani vsi faktorji, ki

bi mogli delovati v smeri akutnega odpiranja tega ali onega aspekta nacionalnega

vprašanja«,310 je ugotavljal Kardelj. Med dejavnike, ki naj bi tudi v prihodnosti

krojili odnose in ustvarjali mednacionalne napetosti, je navedel:

- klasični buržoazni nacionalizem;

- neenakomerno gospodarsko razvitost države;

- nacionalizem kot obliko reakcije na birokratski centralizem in

hegemonizem.311

Klasični nacionalizem je ocenil kot reakcionarno silo, ki zapira socialistično

perspektivo, oblikovanje socialistične zavesti in hromi socialistično ustvarjalno

308 Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1957, (dalje: Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja.) str. XLVII. 309 Gabrič, Nacionalno vprašanje, str. 422. 310 Prav tam, str. XLVIII. 311 Prav tam.

77

aktivnost. Kot tak bi lahko spodkopal dosežke narodnoosvobodilne vojne in

revolucije, če se mu ne bi uprle socialistične sile. Eden od ključnih dejavnikov za

sistematičen boj proti manifestacijam nacionalizma je bila po Kardeljevem

prepričanju socialistična perspektiva družbenega razvoja.

Drugi faktor sta bila birokratski centralizem in velikodržavni hegemonizem, ki ju

je označil za večja sovražnika demokratičnih pridobitev kot klasični nacionalizem,

saj bi njuna uveljavitev pri posameznih narodih izzvala odpor, vzporedno s tem pa

bi se krepil nacionalizem. »Tendence po hegemoniji ali privilegiranih pozicijah te

ali druge nacije«312 so imele po njegovem mnenju »svoj družbenoekonomski in

idejnopolitični aspekt«.313 Oba aspekta vodita k popolni koncentraciji funkcije

oblasti v roke centralnega državnega aparata. Kardelj je tu videl poleg

birokratizma tudi nevarnost v »koncentraciji vseh funkcij ekonomskega

upravljanja, zlasti funkcije razdelitve preseženega proizvoda v rokah takega

centralnega aparata«.314

Pri reševanju nacionalnega vprašanja je Kardelj pozval k boju proti

hegemonističnim tendencam v centralnih ustanovah, znotraj samega naroda pa

proti vsakršnemu izražanju nacionalizma. Poleg tega morajo v centru poudarjati

pravico do enakopravnosti, neoviranega in svobodnega nacionalnega razvoja, pri

posameznih narodih pa širiti zavest socialističnega internacionalizma in

človečnosti, ki naj bi se izražala v intenzivnem sodelovanju, povezovanju in

zbliževanju jugoslovanskih narodov. »Samo taka dosledna politična in idejna

vzgoja /…/ pri vseh naših narodih lahko zagotovi, da ostanki nacionalizma in

birokratskega hegemonizma ne bodo mogli deformirati pravilnega

demokratičnega in socialističnega razvoja odnosov med narodi.«315

V nadaljevanju se je Kardelj posvetil vprašanjem prihodnosti naroda in v zvezi s

tem tudi perspektivi zbliževanja in spajanja narodov. Narod je opredelil kot

»zgodovinsko-ekonomski in kulturno-politični pojav«, kateremu se z vstopom v

312 Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. L. 313 Prav tam, str. LI. 314 Prav tam. 315 Prav tam, str. LVIII.

78

socialistične odnose »spreminja ekonomska in kulturna narava«.316 Zapisal je, da

se je že začel proces spajanja narodov, vendar ne v obliki spajanja jezikov,

asimilacije ali nacionalnih posebnosti kulture, temveč v obliki intenzivnega

gospodarskega, kulturnega in znanstvenega sodelovanja, ki daleč presega

nacionalne meje. S te perspektive je obravnaval mednacionalne odnose v

Jugoslaviji. Poudaril je, da je enotnost narodov mogoča samo na podlagi

samostojnega nacionalnega razvoja in enakopravnosti vseh narodov. Vendar pa je

v interesu družbenega in gospodarskega razvoja »vsestransko združevanje

narodov, skupno upravljanje cele vrste ekonomskih in družbenih funkcij«.317 To

pa je bila po Kardeljevem prepričanju osnova za razvoj socialistične

jugoslovanske zavesti, ki ni bila nikakršno nasprotje demokratične nacionalne

zavesti, temveč le njena internacionalistična dopolnitev.

Poudaril je, da pri t. i. jugoslovanstvu ne gre za umetno spajanje jezikov in kultur

ne za ustanavljanje novega jugoslovanskega naroda klasičnega tipa, temveč

»prvenstveno za organsko rast in krepitev socialistične skupnosti delovnih ljudi

vseh narodov Jugoslavije, za afirmacijo njihovih skupnih interesov na bazi

socialističnih odnosov«.318 Kot tako jugoslovanstvo ne le da ne moti svobodnega

razvoja nacionalnih jezikov in kultur, ampak ga, nasprotno, predpostavlja. Zato se

pojma »jugoslovansko« in nacionalno lahko postavljata nasproti le tedaj, kadar se

enega ali drugega lotevajo nacionalistično, se pravi, kadar je »jugoslovanstvo«

oblika veledržavnega birokratskega centralizma ali znanega »integralnega«

jugoslovanstva, »nacionalno« pa ozkosrčna in reakcionarna nacionalistična

zaprtost vase ali oblika borbe za privilegiran položaj določenega naroda.319

Etična in kulturna sorodnost sta bila po Kardeljevem mnenju pomembna

dejavnika v procesu njihovega zbliževanja, nikakor pa ne odločilna faktorja, in ob

tem opozoril na dogodke pretekle zgodovine, ko je nacionalno vprašanje privedlo

do notranje politične krize. Jugoslavija v očeh Kardelja ni bila le zveza narodov,

ki brani svojo neodvisnost, temveč »organizem, ki ga povezujejo skupni interesi,

316 Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. LIX–LX. 317 Prav tam, str. LXIV. 318 Prav tam. 319 Prav tam.

79

ki nastajajo na temelju socialističnih odnosov«.320 Bistvo »jugoslovanstva« je

namreč videl v skupnem socialističnem interesu in jugoslovanski socialistični

zavesti, ki ju je definiral kot »skupnost družbenih, materialnih in političnih

interesov delovnih ljudi vseh jugoslovanskih narodov, kakršna nastaja na osnovi

zakonitih družbenoekonomskih tendenc, ki vodijo k višjim oblikam mednarodnega

sodelovanja in združevanja«.321 V prihodnosti bo združevanje in sodelovanje, po

Kardeljevem prepričanju, zajelo vedno večja nacionalna področja in vključevalo

vedno več družbenih in ekonomskih funkcij.322

Najpomembnejši nalogi t. i. socialističnih sil sta bili po Kardelju krepitev

socialistične zavesti oz. zavest o skupnih interesih jugoslovanskih narodov ter

intenzivno razvijanje sodelovanja med njimi. Hkrati pa je opozoril na varovanje

enakopravnosti narodov in federativne ureditve, ki jim zagotavlja samoodločbo in

vsestranski kulturi ter gospodarski razvoj.323 »Vsako ozko nacionalistično in

birokratsko-centralistično oziroma "iliristično' obravnavanje jugoslovanstva pa

se mora negativno izraziti na procesu zbliževanja med narodi Jugoslavije in na

razvoj socialističnih odnosov v Jugoslaviji«.324

Interpretacije predgovora so bile lahko različne, odvisno od tega, kateremu delu

so dajali poudarek: pravici do samostojnega nacionalnega razvoja, zavrnitvi

jugoslovanskega unitarizma in integralizma ali pač oblikovanju skupne nacionalne

zavesti. 325

Slovenski politiki so bili mnenja, da je bilo Kardeljevo delo o slovenskem

nacionalnem vprašanju je v širših krogih javnosti in tudi strokovne srenje prezrto.

Kritizirali so univerze, ki se s tem delom ne ukvarjajo in v knjigi vidijo

neznanstveno analizo slovenske zgodovine. 326 Dejstvo pa je, da je Kardelj podal

predgovor, ki posega v neposredno analizo in kritiko različnih negativnih pojavov

320 Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. LXV. 321 Prav tam, str. LXV. 322 Prav tam. 323 Prav tam., str. LXVI. 324 Prav tam Kardelj, str. LXVI . 325 Režek, Med iluzijo in resničnostjo, str. 176. 326 ARS, CK ZKS, št. 7, Zapisnik sestanka v Klubu ljudskih poslancev, 30.12.1958.

80

v državi. Zaradi česar mu je izdaja dela prinesla več škode kot koristi, saj se ga je

v Beogradu oprijela oznaka »slovenskega nacionalista«.327

Delo vodilnega jugoslovanskega ideologa, ki je svoj primat obdržal do smrti

1979328, je datubiziralo omenjanje nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji. Iz

sporadičnega omenjanja v polemikah med intelektualci, se je nacionalno vprašaje

vrnilo tudi na politično sceno (razprave o nacionalnih problemih so v začetku

šestdesetih let pogoste). Vrnitev vprašanja na javno sceno je prinesel VII. kongres

ZKJ aprila 1958 v Ljubljani. Obdobje na prehodu iz leta 1961 v 1962 in v začetku

leta 1962 pa lahko štejemo za eno najburnejših na področju nacionalne

problematike. 329

327 Režek, Med iluzijo in resničnostjo, str. 177. 328 Gabrič, Nacionalno vprašanje, str. 422. 329 Sedmi kongres; ARS, CK ZKS III, šk. 15, Informacija s sestanka Komisije za ideološko delo CK ZKJ in predsednikov komisij za ideološko delo pri republiških centralnih komitejih, 26. 12. 1961; ARS, CK ZKS III, šk. 15, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS o nekaterih pojavih nacionalizma, 19. 1. 1962

81

13 PRVA VELIKA DELAVSKA STAVKA V SOCIALISTIČNI

JUGOSLAVIJI

Stavka je izbruhnila v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Zagorje med 13. in 16.

januarjem 1958, razlogov zanjo je bilo več. Vodstvo trboveljskega okraja je bilo

nezadovoljno zaradi omejitev pri uporabi investicijskih in proračunskih sredstev,

upravo rudnika so pestile nizke cene trboveljskega premoga in pomanjkanje

denarja za nove naložbe, rudarji pa so bili nezadovoljni z življenjskimi in

delovnimi razmerami, s plačami in odnosom rudniške uprave do zaposlenih.330

Za slovenske partijske voditelje je bil zelo hud udarec dejstvo, da so bili vanjo

vpleteni komunisti. 13. januarja 1958 se je sestal trboveljski občinski odbor

SZDL, ki je razpravljal o primanjkljaju v občinskem proračunu in sredstvih za

trinajsto plačo. Hkrati pa so izvolili delegacijo, ki naj bi se šla pogajat v Beograd,

čeprav naj bi bilo vprašanje cene premoga že rešeno. Zaradi nižjih cen premoga,

glede na druge rudnike v državi, se je delegacija šla pogajat za izpolnitev zahtev,

pri tem pa naj bi zavajala rudarje o dejanskem poteku dogodkov. Marinko je na

republiškem posvetu ZK ugotavljal, da so delegati skušali namerno »ustvariti

presijo še pred dnem, ko bo Zvezni IS imel zasedanje«. Takoj zatem je protestno

odstopilo vodstvo sindikalne podružnice, češ da vprašanje cene ni rešeno, s čimer

pa je rudarje pozvalo k stavki. 331

Med stavkajočimi rudarji so bili tudi člani sindikata, delavskega sveta in

upravnega odbora.332 Skupaj je stavkalo 5200 delavcev, od tega v rudniku

Trbovlje-Hrastnik 4000 od 4200 zaposlenih, v Zagorju pa 1200 od 2400

zaposlenih.333

330 Martin Ivanič, Stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Zagorje 13.–16. januar 1958, Delavska enotnost, Ljubljana 1986. (dalje: Ivanič, Stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik), str. 17-25. 331 ARS, CK ZKS, šk. 9, Zapisnik posvetovanja ZKS in dve prilogi o vzrokih in poteku stavke, 18. 1. 1958. 332 Prav tam. 333 Ivanič, Stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik, str. 54-55.

82

Da je bila za slovenske komuniste stavka težak udarec, priča izjava Kardelja, ki je

dejal, da je do incidenta prišlo »v delavskem industrijskem centru, ki je bil vrsto

desetletij v centru slovenskega revolucionarnega gibanja«. Posvetovanje na

republiški ravni o stavki, ki je potekalo 18. januarja 1958, si je zastavilo nalogo

preprečevanja negativnih tendenc v industrijskih centrih.334

Kardelj je poudaril, da se je »večina delavcev držala zelo mirno in da niti v enem

momentu te množice niso obvladovale kakšne antisocialistične parole«.335

Zaskrbljen pa je bil zaradi pasivnosti komunistov, ki niso preprečili delovanja

manjše skupine »hujskačev«. Vrh slovenske politike je bil prepričan, da je v

Trbovljah in Zagorju šlo za demagogijo in skrivanje dejanskega potega dogodkov

pred rudarji. V prvi vrsti so za stavko okrivili tamkajšnji partijski komite, sindikat

in delegacijo za pogajanja (izvoljena je bila iz vrst občinskih in rudniških

partijskih in sindikalnih funkcionarjev na občinskem odboru SZDL 13. 1.

1958).336

Kardelj je v analizi dogajanja v Trbovljah in Zagorju opozoril na težave v

gospodarstvu in upravi, ki so povezane s spremembami gospodarskega sistema.337

Nezadovoljstvo med prebivalstvom je izzvalo povišanje cen življenjskih

potrebščin in »občutek, da je država pritisnila na lokalne fonde in omejila

ljudskim odborom in drugim organom sredstva za samostojno razpolaganje«.338

Našteto ni govorilo o gospodarski rasti iz leta 1957 in izboljšanju življenjskega

standarda prebivalstva, kar je bil samo še en dokaz o nerazjasnjeni politiki lokalne

samouprave in še novem sistemu razdelitve dohodka.339

Na VII. plenumu ZKS, ki je potekal med 24. in 25. januarjem 1958, so slovenski

politiki najostreje kritiziral stavko v Trbovljah in poudarili, da je treba za nastalo

situacijo iskati napake v lastnih vrstah, in da je »to bolezen celotne partijske

334 ARS, CK ZKS, šk. 9, Zapisnik posvetovanja ZKS in dve prilogi o vzrokih in poteku stavke, 18. 1. 1958, str. 6. 335 Prav tam, str. 9. 336 ARS, CK ZKS, šk. 9, Zapisnik posvetovanja ZKS in dve prilogi o vzrokih in poteku stavke, 18. 1. 1958. 337 Prav tam. 338 Prav tam, str.13. 339 Režek, Med resničnostjo in iluzijo, str. 186-187.

83

organizacije v Sloveniji«.340 Med njenimi poglavitnimi slabostmi je Kardelj

navedel pretirano porabo, karierizem in privilegije: »Če ni odpora proti takemu

birokratiziranju naših forumov in kadrov na terenu, seveda nastopijo odnosi

vzajemne amnestije: v ljudskih odborih potrjujejo premijske pravilnike, ki niso v

skladu z interesi napredka in socialističnih odnosov, direktorji pa v ljudskih

odborih glasujejo za povečanje plač predsednikov in drugih kadrov ljudskih

odborov, za razne sejnine in druge večje ali manjše privilegije.«341

Da pa je stavka bila v svoji manifestaciji tudi upor proti politiki nerazvitih

področij v državi, kažejo razprave, ki so sledile. Na govorice o pomoči nerazvitim

narodom je na VII. plenumu pojasnil Kardelj, kar pa je pojasnil kot nujo za

izboljšanje gospodarske situacije v državi, »ker le z novimi podjetji odpiramo

perspektivo širše proizvodnje«.342 Utemeljil je tezo o enakih pogojih v državi in

da je povsem samoumevno, da razviti dajejo več, ter pri tem poudaril, da je »treba

gledati, kaj se daje od dinarja, ne pa kaj daje Slovenija«.343 Vir šovinizma in

nacionalizma je bilo prepričanje, da Slovenija daje prevelike odstotke za razvoj

nerazvitih območij. Negodovanja so bila tudi zaradi »potratne« vojske in velikega

deleža sredstev za vzdrževanje JLA. Kardelj je v diskusiji poudaril, da je zgolj

slučaj, da v Trbovljah niso intervenirali z orožjem in da »ne bi nič premišljali, če

bi si kdo drznil dvigniti roko nad socialističnimi pridobitvami«.344 Slovenski

politični vrh je videl rešitev v boju proti nacionalizmu v večji informiranosti ljudi

o položaju Jugoslavije kot celote in posameznih delih države. Predvsem časopisje

naj bi več poročalo o jugoslovanskem gospodarstvu in politiki.

Miha Marinko je kritiziral partijsko organizacijo v Trbovljah, ki je »podlegla

negativnim tendencam na terenu«. Ob tem pa je Kardelj dodal, da je lokalno

vodstvo svojo situacijo ocenjevalo skozi perspektivo komunalnih fondov. Janez

Vipotnik je opozoril na neugodno situacijo v Zagorju, kjer se je »postavil zagorski

kolektiv na stališče, da so trboveljski rudarji nekaj dosegli in da je to metoda, po

340 ARS, CK ZKS IK, št. 7, Zapisnik VII. plenuma CK ZKS, 24.–25. 1. 1958, str.24. 341 Prav tam, str. 34. 342 Prav tam, str. 29. 343 Prav tam, str. 30. 344 Prav tam, str. 48.

84

kateri je treba stvari reševati«.345 Zavzel se je za preprečitev takšnega stanja s

politično akcijo.

Rešitev je Kardelj videl v »iskreni samokritiki« od zgoraj navzdol. V zaključku

govora je poudaril, da ne gre za čistko v partijskih vrstah, temveč za »mobilizacijo

komunistov za borbo proti takim tendencam«. Pri tem je imel v mislih obračun z

demagogijo, nacionalizmom in (večnim sovražnikom) birokratizmom. Po

Kardeljevem mnenju naj bi se nesoglasja med komunisti razreševala pred partijo

in da »kritizerstvu« ni mesto ulica.

Da so se uresničile napovedi slovenskih politikov, kaže spodnji grafikon o

razlogih izključitev iz ZK. Vzrok za izključitve iz ZK so bile v največkrat

povezane z nedisciplino, pod čemer razumemo »neudeležbo na sestankih,

neplačevanje članarine.« Drugi najpogostejši vzrok izključitev so bile zunanje

manifestacije religioznosti, kar pa je bilo zelo medlo definirano, saj niso ločili

»kdaj član ZK sam opravlja obred, kdaj pa iz človeške dostojnosti prisostvuje

stvari, ki predstavlja neke vrste verski obred.«346

Tabela 4: Razlogi izključitev iz ZK leta 1958

0

10

20

30

40

50

60

1

idejnopolitični odmiki

gospdoarski kriminal

religioznost

nedisciplina

prestoki v osebnemživljenjukazenski prestopki

ostali vzroki

Vir: ARS, CK ZKS, št. Informacije Organizacijsko-političnega sekretariata CK ZKS, št. 47, str. 5.

345ARS, CK ZKS IK, št. 7, Zapisnik VII. plenuma CK ZKS, 24.–25. 1. 1958, str. 91. 346 ARS, CK ZKS, šk. 7, Zapisnik V. plenuma CK ZKS, 2. 4. 1957, str. 12.

85

13.1 TRBOVELJSKA STAVKA ODPRE PANDORINO SKRINJICO IN

RAZDELI POLITIČNI VRH

Kot predmet spora v vrhu ZKJ se je nacionalno vprašanje prvič po Titovem

prihodu na čelo Partije leta 1937 pojavilo v začetku leta 1958. Stavka je bila za

vodilne dogodek, ki se ne bi smel in mogel zgoditi v sistemu delavskega

samoupravljanja. Hitra in odločna ter na drugi strani skrajno nervozna reakcija je

bila rezultat straha pred izgubo prednosti samoupravljanja v mednarodnih očeh in

kužnega efekta na druga podjetja v državi. 347

Analiza stavke se je razširila na stanje v Sloveniji in Jugoslaviji. Pokazalo se je,

da ne gre za samo povečanje plač, temveč gre za resne politične implikacije.

Izkazalo se je, da je stavka nastala v ozračju »antijugoslovanskega« razpoloženja,

ki je zajel Slovenijo. Izčrpen pregled je pokazal na podobno razpoloženje tudi v

drugih republikah, seveda z različnimi motivi in intenziteto. Stavka je postala

povod za analizo celotnega stanja v državi. Izkazalo se je, da državni sistem ne

funkcionira, kakor se je pričakovalo in govorilo. Spregovorili pa so tudi o

funkcioniranju zveznega političnega vrha in odnosa med njim in republikami.

Poleg tega se, po Kardeljevem mnenju, povsod po državi razraščata šovinizem in

nacionalizem, ki »igrata škodljivo vlogo v družbenih odnosih /…/. Vedeti je treba,

da se proti posameznim pojavom srbskega, hrvaškega ali makedonskega

šovinizma lahko uspešno borite samo z borbo proti slovenskemu šovinizmu«.348

Tako je, če povzamemo besede Dušana Bilandžića, »ena običajna stavka …

postala izziv, ki je vodil k analizi skupnega stanja«.349

Tito je trboveljske dogodke imel za indikator za razne slabosti v delu ZK,

sindikatov in gospodarskih organov. Slovenskim partijcem je očital prepočasno

reakcijo na terenu in da so se pri kritiki usmerili »nekoliko preveč navzdol in

premalo navzgor«. Stavka je sprožila vprašanje odgovornosti dela republiških

centralnih in izvršnih komitejev ter zveznega komiteja v smeri večje kontrole

izvajanja sprejetih sklepov. Tito je priznal, da v državi obstaja šovinizem, 347 Bilandžić, Hrvatska moderna povijest, str. 401. 348 ARS, CK ZKS IK, št. 7, Zapisnik VII. plenuma CK ZKS, 24.–25. 1. 1958, str. 42. 349 Prav tam.

86

»šovinizem proti Beogradu«, vendar je poudaril, da se tu srečujejo vsi narodi.

Postavljalo se je vprašanje preimenovanja KP v ZK. Probleme v državi so

ustvarjala nejasna razmerja med komuno in podjetji ter s tem povezanim

lokalizmom. Tito je ugotavljal, da so potrebni hitrejši ukrepi proti destruktivnim

pojavom v družbi, kar pa naj bi se dalo rešiti z disciplino in redom v vrstah ZK.

Partijski vrh je ugotavljal, da je ZK »dezorganizirana, neenotna in se je omejila

na izvrševanje abstraktnih vzgojnih nalog«; da se v organizacijah pojavljajo

elementi republikanizma in lokalizma. Zavzemali so se za enotno politiko, vodeno

iz centra, in za zavarovanje enotne investicijske politike, kar naj bi stabiliziralo

gospodarstvo. Za pasivnost v partiji je okrivil neaktivnost komunistov in tudi duh

VI. kongresa, ko pravi: »… nismo ravno najbolj posrečeno storili, ko smo našo

Partijo imenovali Zvezo komunistov.«350

Da je v očeh nekaterih bil »izvirni greh« storjen na VI. kongresu, kaže mnenje

srbskega partijskega voditelja Jovana Veselinova,351 ki je krivdo za nakopičene

težave pripisal VI. kongresu oziroma vzgojni vlogi partije, kajti po njegovem se je

»ta vzgojna vloga do te mere izrodila, da še mi sami ne vemo, v čem je bistvo«.352

Podobnega mnenja je bil tudi Aleksandar Ranković, ki je poudaril, da se je

obdobje demokratizacije, ki je nastopilo po VI. kongresu, negativno odrazilo.

Šovinizem se je po njegovem mnenju izražal v delitvah investicijskega fonda.

Ranković se je zavzel za izvajanje enotne politike, »saj jih ne more biti pet ali

šest«.353

350 ARS, CK ZKS, št. 11, Zapisnik sa proširene sednice IK CK SKJ, 6. 2. 1958. 351 Veselinov Jovan- Žarko je bil rojen leta 1906 v Kumanah in je deloval kot politični delavec. Študiral je na Komunistični univerzi v Moskvi (1926-1930). Od leta 1926 je bil član Zveze delavske mladine. Od leta 1930 je vršil dolžnost Pokrajinskega komisarja KPJ za Vojvodino. Leta 1931 ga je Partija napoti na delo v Slovenijo, kjer je bil zaradi udejstvovanja v partijski organizaciji policija zajame in Sodišče za zaščito države ga obsodi na 15 let zapora, ki ga je prestal v Lepoglavi in Sremski Mitrovici. Leta 1941 je pobegnil in se pridružil sremskim partizanom. Po osvoboditvi je opravljal številne visoke in odgovorne dolžnosti: bil je v vladi Narodne Republike Srbije kot minister, predsednik Planske komisije, podpredsednik vlade Narodne republike Srbije, predsednik Izvršnega sveta Srbije, od leta 1953 član Zveznega izvršnega sveta, nato predsednik Narodne skupščine Narodne Republike Srbije. Bil je večkrat izbran za zveznega in republiškega poslanca. Član CK ZKJ je bil neprekinjeno od leta 1948 do 1969. Od leta 1957 je bil sekretar CK ZK Srbije, od jeseni 1966 član predsedništva CK ZKJ. Jugoslovenski savremenici, str. 1126-1127. 352 ARS, CK ZKS, št. 11, Zapisnik sa proširene sednice IK CK SKJ, 6. 2. 1958, str. 25. 353 Prav tam.

87

Edini, ki je previdno zagovarjal sklepe VI. kongresa, je bil Kardelj. Poudaril je, da

so pridobitve VI. kongresa pomembne in ne gre dvomiti v njih, a je hkrati očital

počasnost spoprijemanja s problemi birokratizma in priznal, da se partija ni

najbolje znašla v vlogi idejne voditeljice. Nacionalizem, ki je vzklil na delitvah

med razvite in nerazvite, je bil po Kardeljevem mnenju v mnogočem povezan z

oportunizmom vodilnih članov ZK, ki jih vodi mišljenje večine. Poleg tega je

priznal, da v Sloveniji že dolgo vlada negativna naravnanost do zveznih organov,

proti Beogradu pa naj bi bili usmerjeni tudi nekateri partijski voditelji. Govoril je

o delitvi komunistov na »t. i. beograjske komuniste in domače komuniste« in

poudaril, da se mu takšne delitve zdijo nezdrave. 354

Kardelj je o aktualni politični situaciji v Sloveniji opozoril na diskusiji na

»zasedanju skupščine v Ljubljani, »ki je bila v glavnem na liniji zavrnitve

zveznega družbenega plana za leto 1958, kar je v osnovi spodkopavalo temelje

celotne zvezne ekonomske politike«.355 Poudaril je, da se je v Sloveniji kritiziralo

vse, kar je prihajalo od zveznih organov, in da so »v teh pogojih lokalni organi

dvignili glas, da se jim z zveznim planom zmanjšujejo fondi in da ostajajo brez

sredstev«.356 Nesoglasja okoli plana za leto 1958, ki se je v določenih točkah

»zdel za nekatere republike pretežki«, so po mnenju Svetozarja Vukmanovića -

Tempa, podpredsednika zveznega izvršnega sveta za sektor gospodarstva,

prispevala k nesoglasjem v republikah, predvsem glede delitev sredstev iz

zveznega sklada. Bosanski partijski voditelj Đuro Pucar je omenil, da so Slovenci

pred časom predlagali razpravo o medrepubliških odnosih. Povedal je tudi, da se

Slovenci v gospodarskem odboru zvezne narodne skupščine neprestano

pritožujejo nad zveznimi gospodarskimi načrti, kritizirajo zvezni aparat in

govorijo, da neradi prihajajo na sestanke v Beograd, ker da tam vedno naletijo na

arogantne in nedostopne ljudi. Zaradi tega je na trboveljske dogodke gledal kot na

nezadovoljstvo, ki se je pojavljalo na različnih forumih in katere je slovensko

vodstvo toleriralo.357

354 ARS, CK ZKS, št. 11, Zaznamek o razširjeni seji IK CK SKJ, str. 8-9 355 Prav tam, str. 53. 356 Prav tam, str. 54. 357 ARS, CK ZKS, šk. 11, Zaznamek o razširjeni seji IK CK ZKJ, 6. 2. 1958, str. 86–87.

88

Kriznim razmeram je po mnenju komunistov prispevalo tudi špekulativno

delovanje na področju gospodarstva, na kar je kazalo povečano število prijav

zaradi gospodarskih malverzacij s strani pristojnih inšpekcij.358

Zasedanje se je zaključilo brez odločitve, vendar je odkrilo stanje razmerij. Na seji

je dominirala tendenca po vzdrževanju statusa quo, kar je pomenilo nadaljnjo

krepitev centralizma. Odnos moči v državi in njena mednarodna pozicija sta bila

proti radikalnim družbenim in političnim spremembam.359

Po zasedanju IK je CK ZKJ naslovil pismo vsem organizacijam in vodstvom ZKJ

s težiščem na »borbi za odstranjevanje negativnih pojavov v političnem,

gospodarskem in družbenem življenju.«360 Vendar, niti z eno besedo, niso omenili

nesložnosti in sporov v partijskem vrhu, kakor tudi ne globalnih problemih

družbenega razvoja, ki so se dotikali odnosov v federaciji in mednacionalnih

odnosov. V pismu so kritizirali nižje družbene strukture in pozivali članstvo in

forume, da se dvignejo iz pasivnosti in vključijo v družbenopolitično življenje.

Med naloge so postavili sistematično delo na področju zagotavljanja enotnosti v

mišljenju pri osnovnih političnih in organizacijskih vprašanjih. Zahtevali so hiter

in odgovoren odziv na negativne pojave z disciplinskimi ukrepi. To je za partijsko

članstvo in javnost ostalo prikrito. Iz besedila se da razbrati, da se je kritika v

marsičem nanašala tudi na VI. kongres, predvsem v navedbah o neprimerni

organiziranosti in »ZKJ kot najvažnejšega subjektivnega faktorja v državi«.361

Izpostavili so, da je »nepravilno pojmovati, da ima ZK samo vzgojno, ne pa tudi

vodilne vloge«, kar kaže na prevlado centralistov v CK ZKJ.362

Po zasedanju je nacionalno vprašanje še naprej ostalo tabu tema, kar pa je

omogočilo krepitev unitaristično-centralističnih tendenc. Kot dokaz temu je VII.

kongres ZKJ, na katerem so argumentirano zaključili, da je nacionalno vprašanje

rešeno.

358 ARS, CK ZKS, šk. 11, Zaznamek o razširjeni seji IK CK ZKJ, 6. 2. 1958. 359 Prav tam. 360 ARS, CK ZKS, šk. 7, Pismo izvršnega komiteja ZKJ, str. 1. 361 Prav tam, str. 3. 362 Prav tam, str. 4.

89

Komunisti so spoznali, da so družbenem razvoju naleteli na številne »negativne«

pojave, proti katerim so se morali spopasti in za katere je bilo treba poiskati tudi

drugačne argumente in ne samo naslanjanje na »temeljne pridobitve revolucije«.

V oceni o stanju v državi leta 1958 je bil poudarjen napredek na družbenem

področju, ki je bil osvobojen okovov administracije in birokratizma. Pridobitve

družbenega upravljanja so bile za komuniste temelj pri »izgradnji in krepitvi

sistema neposredne demokracije«.363 Na ekonomskem področju so težili k

odstranjevanju nesorazmerij v gospodarski sferi in dvigu življenjske ravni.

Decentralizacija državnih skladov je bila s strani ekonomistov ocenjena kot

uspešna poteza k zagotavljanju temeljev samoupravljanja. V sistemu socialistične

demokracije je bila močno poudarjena krepitev ZK, »zlasti v njenem

usposabljanju za vodilno vlogo v novih razmerah«364, ki se je odražala v idejni in

politični vzgoji članstva in številčni okrepitvi članstva. Vodilni politični kadri so

znotraj delovanja ZK odkrili številne organizacijske in politične pomanjkljivosti,

ki so se odražale na gospodarskem, družbenem in političnem življenju

državljanov. Strinjali so se, da se je treba na težave v notranjepolitičnem razvoju

pravočasno in odločno odzvati. V videnju družbenega razvoja sta se kazali dve

vrsti tendenc. Na eni strani so bili zagovorniki administrativnega in birokratskega

reševanja težav in »ta tendenca se kaže tako pri zveznih in republiških kakor tudi

pri lokalnih organih družbenega upravljanja«.365

Tehnokratsko reševanje družbenopolitičnih vprašanj je po mnenju vodilnih

postavilo v ozadje »partijsko-politično« delo. Kot drug negativni element so

izpostavili »malomeščansko-anarhično« razumevanje demokracije. Z vidika

komunistov so bili ti elementi že po svoji zgodovinski plati nesprejemljivi, kajti

kritizirali so temeljne pridobitve socialističnega razvoja. Za partikularistične

tendence so okrivili decentralizacijski sitem (predvsem materialnih sredstev), ki je

imel za posledico, da se je izpred oči izgubila celotna slika državnega napredka.

Samoupravljanju so očitali pomanjkanje mehanizmov proti okoriščanju in

zatiranju delovne sile. Komunalni sitem, ki je prenesel težišče iz centralnega in

republiškega vrha na komune in podjetja, je postal središče teženj po lokalnem

363 ARS, CK ZKS, šk. 11, O prihodnjih nalogah ZK, 17. 2. 1958, str.2. 364 Prav tam, str. 3. 365 Prav tam, str. 4.

90

razvoju. Dilema med prehodom na zakone prostega trga in administrativnimi

posegi na gospodarskem področju, katerih najbolj vidne so bile investicije brez

predhodnih analiz potreb in resursov, je razdelila jugoslovanski politični vrh.

Parikularistične tendence so se kazale v gospodarskem življenju pri delitvi

sredstev, investicij … in so dobivale nacionalistične in šovinistične oznake. Te so

v drugi polovici petdesetih let pripisovali »malomeščanski nacionalistični

inteligenci«, vendar pa niso zanikali vpliva na republiška vodstva. »V političnem,

kulturnem in družbenem življenju so republike preveč zaprte same vase in v svoje

probleme. Zato se včasih tudi zgodi, da ni razumevanja za medsebojne težave.«366

Med glavne naloge so si komunisti zadali zagotavljanje večjega razumevanja med

gospodarsko bolj in manj razvitimi območji, kar implicira na težave v sami

družbeni bazi, če se izrazim v marksističnem besednjaku. Kot vodilo pri

»odstranjevanju lokalne in republiške zabubljenosti« so postavili parolo bratstva

in enotnosti kot integracijskega elementa, ki je združeval narode v času vojne.

Opozorili so na »demobiliziranst« in neorganiziranost komunistov, počasnost v

odzivih na negativne pojave in neenotnost v stališčih, kar je slabilo vlogo ZK kot

političnega motorja družbe. Kritika je letela tudi na nekatere pridobitve VI.

kongresa, kjer so partijski voditelji postavili pod vprašaj razhajanja v mišljenjih

ob pomembnejših političnih vprašanjih, poudarjanje izključno vzgojne vloge ZK.

Očitki so leteli tudi na »politikantsko razumevanje politične vloge« komunistov,

kamor so med drugim prištevali boj za dvig plač, »prepuščanje negativnemu

kritikantstvu« in oportunizem.367

366 ARS, CK ZKS, šk. 11, O prihodnjih nalogah ZK, 17. 2. 1958, str. 11. 367 Prav tam.

91

14 VII. KONGRES ZKJ

VII. kongres ZKJ, ki je bil od 22. do 26. aprila 1958 v Ljubljani, je potekal v

precej zaostrenih odnosih s Sovjetsko zvezo, predvsem zaradi že prej omenjene

jugoslovanske zavrnitve resolucije komunističnih partij in ostrega odziva

sovjetske partije na predlog programa ZKJ. Tito se je v govoru naslonil na

mednarodno prizorišče.368

Spregovoril je o notranjem družbenem razvoju in poudaril pomen sklepov šestega

kongresa ZKJ, čeprav je »nastala zmešnjava v glavah določenega dela

komunistov, ki so mislili, da je demokracija sama sebi cilj«.369 Poudaril je, da

komunisti niso najbolje razumeli potrebe nove poti. Odkrito je kritiziral Djilasa370

ter z njim povezal koncepta revizionizma in anarhizma. To je bil udar na

»Zahodne« sile, ki so, po mnenju Tita, spodbujale revizionizem in vzpostavitev

večstrankarskega sistema, vse v smeri »komprimitirati socializem pred zunanjim

svetom«. V govoru je izpostavil, da zahodne sile ne zbirajo sredstev v boju proti

Jugoslaviji in razglašajo »pamflete proti Jugoslaviji kot epohalno delo«. Šlo je za

Djilasovo delo Novi razred, ki je bilo objavljena v tujini.371 Menil je, da »je bilo v

minulem obdobju precej napak, ki zelo škodujejo monolitnosti in idejni trdnosti

naše Zveze. Preveč liberalno gledanje na idejne odklone posameznih komunistov

in dopuščanje, da se njihov vpliv včasih neovirano širi v okolju, v katerem delajo,

imata pogosto zelo slabe posledice. Na takšne primere moramo biti vedno bolj

pozorni ter jih preprečiti na kakršen koli način, najbolj učinkovita pa je izključitev

takšnih elementov iz zveze, da ne zastrupljajo in slabijo njenih vrst«.372

368 Sedmi kongres, str. 5–44. 369 Prav tam, str. 46. 370 Đilas Milovan, je bil politik, publicist in književnik. Študiral je filozofijo in pravo na Beograjski univerzi. Od leta 1932 je bil član KPJ. Leta 1948 je bil izbran za člana CK in člana Politbiroja CK KPJ, na VI. kongresu je bil izbran za člana CK in člana Izvršenega komiteja CK ZKJ. Bil je minister brez listnice v vladi FNRJ. V začetku leta 1953 je bil imenovan za podpredsednika Zveznega izvršnega sveta, ob koncu leta pa za predsednika Zvezne narodne skupščine. Zaradi odprtega nastopa proti interesom tedanje politične srenje bil dvakrat obsojen na strogi zapor. Jugoslovenski savremenici, str. 241-242. 371 Sedmi kongres, str. 47. 372 Prav tam, str. 48.

92

Vendar je Tito glavnino domačega prostora prepustil Rankoviću, ki je v govoru

izkazal skepticizem do sklepov šestega kongresa, ki da takrat so bili »zgodovinsko

nujni«, hkrati pa je kritiziral preveč izpostavljeno vzgojno vlogo ZKJ, disciplina

in enotnost pa sta bili pozabljeni. V govoru je opomnil na neenotnost v stališčih, o

čemer je bilo govora v pismu ZKJ in poudaril, da so ta razhajanja možna, vse

dokler težijo k napredku in izhajajo iz skupnih idejnih vrednot. »Tako stališče

mora biti zakon za vsakega člana Zveze komunistov, še posebej pa za vodilne

ljudi.«373 Izpostavil je pomen idejne in organizacijske monolitnosti komunistov,

vendar v isti sapi spregovoril o »svobodni borbi mišljenj«, disciplini in kritiki.

Organizacijski sekretar je omenil neodvisnost jugoslovanske poti v socializem in

pravico do samostojnega razvoja, pri čemer se je vprašal, »kakšna le more biti

politika države, ki ji ni glavna naloga skrb za lastno ljudstvo, za socializem v

lastni državi in za njegov pravilen razvoj, temveč si ob prvi ugodni priliki zada za

glavno nalogo, da bi se vmešavala v notranje zadeve Jugoslavije«.374 Nakar je

sovjetski ambasador, ki so mu sledili drugi veleposlaniki socialističnih držav, z

izjemo poljskega (menda je zadremal), zapustili dvorano.375

Za povsem drugačno razburjenje so poskrbeli razpravljavci v komisiji za

vprašanja družbenopolitičnega sistema. Razprava, ki se je vrtela okoli

komunalnega sistema, se je dotaknila tudi vprašanja mednacionalnih odnosov.

Delegat iz Bosne in Hercegovine Čedo Kapor376 je bil mnenja, da so temeljne

državne enote komune in ne republike, zato bi se morali komunisti zavzemati »za

vsejugoslovansko komunalno skupnost. Torej skupnost brez republiških meja«.

Bosanski delegat Nijaz Dizdarović377 je podprl ta koncept in poudaril, da bi se

373 Sedmi kongres, str. 122. 374 Prav tam, str. 143. 375 Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo, Modrijan, Ljubljana 2005, (dalje: Režek, Med resničnostjo in iluzijo), str. 194. 376 Kapor Čedo, politični delavec, predsednik Matice izseljencev za Bosno in Hercegovino, je bil rojen leta 1914 v Trebinjah. Član ZKJ je bil od leta 1936. Med letoma 1933 in 1938 je bil večkrat zajet. Sodeloval je v španski državljanski vojni. Po osvoboditvi je bil sekretar Glavne zadružne zveze BIH, predednik sveta za lokalno industrijo in lokalne zadeve BiH … Večkrat je bil izbran za zveznega in republiškega poslanca in je bil član CK ZK BiH Jugoslovenski savremenici, str. 440. 377 Dizdarević Nijaz je bil rojen leta 1920 v Fojnicah in je deloval kot družbeno politični delavec in član Izvršnega sveta Predsedstva ZKJ. Končal je Filozofsko fakulteto v Beogradu. Izbran je bil za poslanca Narodne skupščine BiH. Določeno obdobje je deloval v diplomatskih vodah kot ambasador v Alžiriji in Iranu. Leta 1966 je bil izbran v Izvršilni komite CK ZKJ. Jugoslovenski savremenici, str. 210.

93

morali komunisti bojevati za enoten pravopis za srbsko-hrvaško govorno

področje. »Boj za višjo stopnjo enotnosti ne pomeni negacije narodnostnih pravic,

ki so v naši teoriji in praksi dosežene,« je poudaril in dodal, da ne sme biti

nobenih umetnih preprek, ki bi preprečevale postopno stapljanje narodov.378

Tovrstnim težnjam sta se uprla makedonska predstavnica Lilijana Čalovska379 in

slovenski delegat Ivan Potrč380. Čalovska je opozorila, da se težnje po kulturnem

zbližanju jugoslovanskih narodov pogosto sprevržejo v unitaristične tendence.

Dejala je, da birokratsko-centralistične in unitaristične tendence škodujejo

razvijanju kulturnih stikov. Slovenski delegat Ivan Potrč pa je poudaril, da je

Jugoslavija federacija enakopravnih narodov ter da so kritike na račun

republiškega partikularizma (kritike »folklorizma«, »provincializma« in

»lokalizma«) neupravičene, saj izvirajo iz hegemonističnih teženj. Socialistična

družbena skupnost se lahko nemoteno razvija le ob spoštovanju samostojnega

kulturnega razvoja vseh narodov.381

Mednacionalnih odnosov se je na plenarni seji o dopolnitvah statuta 24. aprila,

dotaknil tudi Boris Kraigher, ki je ugotavljal, da nacionalno vprašanje še ni

rešeno. Jugoslavija je po njegovem mnenju že prerasla v enoten socialističen

organizem, v katerem se razvija socialistični patriotizem, vendar ta nima nič

skupnega s težnjami po oblikovanju enotnega jugoslovanskega naroda, saj temelji

na enakopravnosti vseh jugoslovanskih narodov in narodnostnih manjšin. Poudaril

je, da obstajajo nove oblike za obravnavanje nacionalnega vprašanja: »Gre

predvsem za birokratske centralistične težnje tako v okviru posameznih republik

378 Bilandžić, Hrvatska moderna povijest, str. 404; Slovenska novejša zgodovina, str. 990; Gabrič, Socialistična kultura revolucija, str. 329–332; Režek, Med resničnostjo in iluzijo, str. 191–202. 379 Čalovska Lilijana je bila rojena leta 1920 v Sofiji v Bolgariji. Končala je višjo politično šolo v Beogradu. Delovala je raznih družbenopolitičnih funkcijah v Makedoniji. Nato je bila urednica »Borbe«. Upokojila se je kot novinarka. Jugolovenski savremenici, str. 161. 380 Potrč Ivan je bil rojen leta 1913 v Ptuju. Deloval je kot književnik in urednik ter družbenopolitični delavec. Pred vojno je bil večkrat zaprt zaradi širjenja komunističnih idej. Od leta 1941 je bil aktivist OF in je bil interniran v Mauthausen, od koder je pobegnil v partizane. V NOB je bil urednik Ljudske pravice; glavni urednik Mladinske knjige v Ljubljani. Pisal je novele, pripovedke, romane in drame. Bil je prejemnik več književnih nagrad. Jugolovenski savremenici, str. 838. 381 Bilandžić, Hrvatska moderna povijest, str. 404; Slovenska novejša zgodovina, str. 990; Gabrič, Socialistična kultura revolucija, str. 329–332; Režek, Med resničnostjo in iluzijo, str. 191–202.

94

kakor v okviru federacije. Te /…/ iščejo zase opravičilo v raznih ali

nacionalističnih ali unitarističnih argumentih.« Kraigher je dodal, da bodo

obstajale, vse dokler bodo v državi tako velike gospodarske razlike.382

14.1 PROGRAM ZKJ IN NACIONALNO VPRAŠANJE

V poglavju Programa ZKJ »Federacija in odnosi med narodi Jugoslavije« so

številni povzetki iz predgovora k Razvoju slovenskega narodnega vprašanja.

Kardeljevi pogledi na nacionalno vprašanje naj bi se potemtakem ujemali s

pogledi političnega vrha. Slednje lahko zaznamo v podpoglavju o

»jugoslovanskem socialističnem patriotizmu«, kjer so številne navedbe skladne z

mislimi Kardelja v že prej omenjenem delu. Njegov pogled na jugoslovanstvo je

skoraj dobesedno prepisan v Program ZKJ. Zasledimo idejo o »socialistični

jugoslovanski zavesti«, ki jo v programu na nekih mestih imenujejo tudi

»jugoslovanski socialistični patriotizem«,383 o tem da ne gre za neko novo nacijo

…384

V Programu ZKJ so bile poudarjene pridobitve narodnoosvobodilne vojne, med

katere v prvi vrsti sodi enakopravnost narodov v skupni državi in pravica do

samoodločbe. Pravice narodov so bile zaščitene z Ustavo in statusom narodnih

republik ter drugimi ustanovami na zvezni ravni. Kot že omenjeno v predhodnih

poglavjih, se je z ustavnim zakonom samostojnost republik v mogočem

zmanjšala. 385

Samostojnost in enakopravnost narodov sta se odražali v enakih političnih,

kulturnih in ekonomskih pravicah. Tu so pisci programa poudarjali predvsem

»enotnost socialističnih družbenoekonomskih odnosov, ki so zasnovani na

382 Gabrič, Socialistična kultura revolucija, str. 330; Režek, Med resničnostjo in iluzijo, str. 195–196. 383 Jugoslovanski socialistični patriotizem se razvija socialistična jugoslovanska zavest, jugoslovanski socialistični patriotizem, ki ni nasprotje, temveč nujna internacionalistična dopolnitev demokratične nacionalne zavesti … Sedmi kongres, str. 364. 384 Prav tam, str. 360–366. 385 Prav tam.

95

družbeni lastnini sredstev proizvodnje, in enotnost gospodarskega sistema«.386

Materialna osnova enakopravnosti narodov poleg naštetega vključuje enotno

tržišče ter enake pravice in obveznosti podjetij in komun. Vsaka republika je pod

enakimi pogoji sodelovala v razdelitvi dohodka na svojem območju in se

potegovala za sredstva iz centralnih fondov. Za jugoslovanski politični vrh pa je

to bila osnova samostojnega gospodarskega razvoja republik.387

Posebno poglavje v sklopu mednacionalnega vprašanja je bilo posvečeno razvoju

ekonomsko nerazvitih področij v državi. Kot cilj so si zadali skladen gospodarski

razvoj celotne države, kar pomeni, da naj bi se politična in pravna enakopravnost

narodov Jugoslavije postopoma dopolnila z ekonomsko enakopravnostjo.388

Program je posebej poudaril, da se dotacije za nerazvite morajo vlagati v razvoj

materialne baze področja. »Ekonomski razvoj /…/ je mogoč samo s povečanjem

skupnega bogastva cele države /…/. Hitrejši ekonomski razvoj nerazvitih

področjih pomeni istočasno tudi večji doprinos jugoslovanski skupnosti in

izboljšanje materialnih pogojev za vse narode Jugoslavije.«389

S tega vidika enakost narodov ni samo nacionalni in politični projekt

posameznega naroda, temveč gre tu za ekonomske in družbene interese vsakega

posameznika. Avtorji programa so ugotavljali, da je enakost narodov šele v

socializmu dobila svoj pravi pomen ter družbene in ekonomske temelje. Slednje

se je nanašalo na samoupravljanje in iz njega izhajajoče družbene odnose. Ne

nazadnje pa je zgodovinski razvoj narekoval zbliževanje narodov pod dežnik

skupnih ekonomskih in gospodarskih interesov. 390

Med negativne pojave v mednacionalnih odnosih so uvrstili birokratizem, ki se v

odnosu do centralnih ustanov kaže kot partikularizem, v odnosu do republiških in

lokalnih organov pa kot centralizem. Politična manifestacija birokratskega

centralizma je »velikodržavni hegemonizem« in takšne tendence po prepričanju

386 Sedmi kongres, str. 361. 387 Prav tam, str. 360–362. 388 Prav tam, str. 362. 389 Prav tam, str. 362. 390 Prav tam, str. 363–364.

96

komunistov »ogrožajo demokratično nasledstvo socialistične revolucije«.391 Med

negativne tendence tako kot pri Kardelju prištevajo razlike v gospodarski

razvitosti področij.392

Po kongresu so bile razprave o nacionalnem vprašanju vse pogostejše. Komunisti

so se zavzeli za boj proti pojavom in virom nacionalističnih, šovinističnih in

partikularističnih tendenc kakor tudi proti hegemonizmu. Izpostavili so pomen

parole bratstva in enotnosti ter s tem povezanih ustavnih, političnih in

gospodarskih mehanizmov, ki v državi skrbijo za enakopraven in samostojen

razvoj narodov. »Komunisti bodo vodili stalno idejno borbo proti vsemu, kar je

ozko nacionalistično, kot tudi proti vsemu, kar ogroža neoviran razvoj vsake

nacionalnosti.«393

Da je bil program ZKJ na področju nacionalne problematike sila nedorečen in je

povzročil različne opredelitve, govori stavek: »… socialistično jugoslovanstvo, kot

oblika socialističnega internacionalizma, in demokratična nacionalna zavest, ki je

prežeta z duhom internacionalizma, nista ločena pojava, temveč dve plati

enotnega procesa.«394

391 Sedmi kongres, str. 366. 392 Prav tam, str. 366 . 393 Prav tam. 394 Prav tam, str. 364.

97

15 GOSPODARSTVO NA PRELOMNICI

Pomemben dejavnik v razvoju mednacionalnih odnosov je izviral iz

neenakomerne gospodarske razvitosti države. Razlika med deli države je izhajala

iz različne zgodovinske preteklosti, ki je »dala različno stopnjo ekonomskega

razvoja posameznim delom Jugoslavije in s tem tudi razlike v splošnem

družbenem in kulturnem standardu«. 395

Skepsa v zvezi z ekonomskim razvojem Jugoslavije se je začela ob koncu

petdesetih in začetku šestdesetih let v razpravah o »Osnutku perspektivnega

razvoja FLRJ« za razdobje med letoma 1961 in 1965. Plan je imel težišče na

pospešenem razvoju težke industrije in povečanju fizičnega obsega proizvodnje.

Predvideval je močen priliv kmečkega življa v mesta ob poudarku o zagotavljanju

osnovnega življenjskega standarda. Razvidna pa je bila tudi težnja po odpravi

ostankov zasebništva. Vsaka republika je postavljala v ospredje svoje probleme in

težnje. »Vsa tako diametralno nasprotna stališča ne bodo mogla biti povsem

uveljavljena« in treba je bilo najti obliko in orientacijo, ki bo omogočala

»harmoničen razvoj«.396

V Sloveniji so planu očitali, da ga preveva stara miselnost in da so bile planske

naloge postavljene v povezavi z razvojem. Viktor Avbelj je bil menja, da je

investicijska in osebna potrošnja napačno zastavljena in obravnavana v izračunih.

Perspektivnemu planu očitajo, da je preveč konkreten in zadira v razvoj

posameznih področij, zato je slovenski politični vrh zahteval bolj splošen

gospodarski načrt. Avbelj je tako videl zvezni plan kot »splošen ekonomski

jugoslovanski plan, ki čim manj neposredno zadira v razvoj posameznih

področij«.397 Janko Rudolf398 je dejal: »V predlogu plana je neka orientacija, da

395 Kardelj, Razvoj slovenskega nacionalnega vprašanja, str. LIV. 396 ARS, CK ZKS, šk. 15, Zapisnik redne seje IK CK ZKS, 1. 4. 1960, str. 2. 397 Prav tam, str. 3. 398 Janko Rudolf, predsednik ZZB NOB Slovenije 1962–1965, član IK CK ZKS. Rojen je bil leta 1914 v Križu pri Kamniku. Od leta 1941 je bil član ZKJ. Bil je rezervni polkovnik JNA. Po vojni je bil predsednik republiškega sveta zveze sindikatov Slovenije in član predsedništva Zveze sindikatov Jugoslavije, podpredsednik Centralnega odbora Zveze vojnih invalidov Jugoslavije,

98

naj razvita območja počakajo, da jih bodo nerazvita dohitela.«399 To je pritrdil

tudi Kraigher, ki se je zavzel za hitrejši dvig proizvodnje, ne glede na to, da je v

drugih državah počasnejši.400

V planu je bilo kar 41 % sredstev v splošnem investicijskem skladu predvidenih

za zaostala območja. Pomemben je podatek, da se je število nerazvitih okrajev

povečalo. Pokazala so se prizadevanja, da se s tem deležem financirajo objekti, ki

predstavljajo interes za vso Jugoslavijo in niso v interesni sferi določenega

nerazvitega območja. Vprašanje investicij in s tem povezanih potreb družbenega

razvoja je postavljalo pod drobnogled učinkovitost predvidenih naložb. Avbelj je

ugovarjal centralizaciji investicijskih sredstev in zahteval, da se s temi 41 %

financira tiste objekte, ki imajo pomen za celotno Jugoslavijo.401

Že Kardelj je v predgovoru k Razvoju slovenskega nacionalnega vprašanja

poudaril, da je enako napačno ohranjati razlike v razvitosti, kot zadrževati

napredek razvitih delov države, dokler jih ne dohitijo manj razviti, saj oboje

poraja nezadovoljstvo in maliči mednacionalne odnose. Poleg tega pa zadrževanje

napredka v razvitih delih ovira gospodarski razvoj vse države, ohranjanje

zaostalosti pa hromi razvoj socialističnih odnosov. A je hkrati opozoril na

probleme gospodarskega razvoja nerazvitih rajonov in pri tem poudaril pomen

politike pomoči, ki »mora biti trajen instrument socialističnega planiranja.«402

Politika do nerazvitih je izzvala hude pomisleke, zlasti način, ki je asociiral na

delitve sredstev »po glavi«, kriteriji za opredelitev nerazvitosti in pa težnje, da naj

bi na nerazvitih območjih takoj uvajali visoko tehnologijo. Bole je ob tem

pripomnil, da se tako vračajo med nerazvita ponovno tista območja, za katera smo

menili, da so že na prehodu med razvita področja, »izpadejo pa nekatera območja,

ki so očitno nerazvita«.403 Marinko je ugovarjal uvajanju visoke tehnologije v

nerazvita območja, saj bi ta zaposlovala manjši delež ljudi. »Na območjih, kjer predsednik zveze borcev Slovenije. Bil je podpredsednik skupščine Socialistične republike Slovenije. Jugoslovanski savremenici, str. 912. 399 ARS, CK ZKS, šk. 15, Zapisnik redne seje IK CK ZKS, 1. 4. 1960. 400 Prav tam, str. 16. 401 Prav tam, str. 5. 402 Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str, LV. 403 ARS, CK ZKS, šk. 15, Zapisnik redne seje IK CK ZKS, 1. 4. 1960, str. 15–16.

99

industrija ni bila razvita, je treba razvijati tiste veje, kjer se bodo ljudje, ki

prihajajo iz kmetijstva, priučili industrijskemu načinu dela.«404

Kritizirali so zanemarjanje delovne storilnosti v načrtu. Pridružile pa so se tudi

zahteve po decentralizaciji sistemov železnic, pošte, elektroenergetskega sistema.

Za Slovenijo je bil velik korak naprej decentralizacija bančnega sistema405, kar

naj bi slovenskim podjetjem omogočil večjo izrabo obratnih sredstev. Slovenski

politični vrh je ugovarjal administrativnim posegom v ekonomijo in povečanim

investicijam v težko industrijo.406

Razprava o osnutku perspektivnega plana je pokazala, da so pogledi posameznih

republiških vodstev na nadaljnji gospodarski razvoj različni in nasprotujoči si.

Republike so si osnutek poskušale razlagati po svoje in v ospredje postaviti svoje

pereče probleme. Opazna je bojazen slovenskih politikov, da se bo celoten

gospodarski sistem moral podrediti planu. »Predvsem je treba poudariti važnost

sistema, ki naj bo vodilo pri sprejemanju perspektivnega plana.«407

Na 5. kongresu SZDLJ so gospodarski politiki posvetili veliko pozornosti in v

resolucijo zapisali, »da so glavne naloge /…/ politike v bodoče hiter in usklajen

razvoj gospodarstva, produktivnosti dela, stalna rast življenjskega standarda in

nadaljnja razširitev materialne podlage samoupravljanja«.408 Slednje ni imelo

prave osnove, saj je čas nove gospodarske usmeritve sovpadal z gospodarsko in

politično krizo v državi. Vendar partijski vrh ni hotel priznati, da je država v

krizo. Slednje je storil Tito na razširjeni seji IK CK ZKS, ki je potekal, da v državi

vlada gospodarska kriza.409

Mednacionalne napetosti so izhajale tudi iz medsebojnih odnosov podjetij

(Splošna plovba in Jugolinija, Crvena zastava in Tomos …) in že omenjene

izvozne, kreditne in politike carin. Glede medsebojnih odnosov v podjetjih so se

404 ARS, CK ZKS, šk. 15, Zapisnik redne seje IK CK ZKS, 1. 4. 1960., str. 21. 405 ARS, CK ZKS, šk. 15, Zapisnik redne seje IK CK ZKS, 1. 6. 1960. 406 Prav tam.. 407 Prav tam, str. 21. 408 Socialistična zveza - Zbornik dokumentov, str. 44. 409 ARS, CK ZKS III 51, Proširena sednica IK CK SKJ, Uvodna reč druga Tita, 16. 3. 1962, str. 1-5.

100

slovenski politiki strinjali, da to ne gre označevati za šovinizem, temveč gre za

odpor proti birokratizmu, centralizaciji sredstev in privilegiranemu položaju

nekaterih podjetij. 25 % davek na »ekstra dobiček« oz. t. i. izredni prispevek je

negativno vplival na slovensko gospodarstvo, kajti zmanjšala so se sredstva za

amortizacijo in razvoj podjetij.410

15.1 PLAN ZA LETO 1962

Plan za leto 1962 je bil v večdnevni skupščinski debati konec leta 1961 sprejet,

vendar pa so se v zboru proizvajalcev trije poslanci vzdržali, v zveznem pa je eden

glasoval proti. To je bil prvi tak primer v povojni parlamentarni praksi, in ker so

proti glasovali Slovenci, je bil to eden od razlogov za kritike na račun slovenske

politike.411

Predsednik bosanske SZDL Ratko Dugonjić412 je na seji IK CK ZKJ, ki je

potekala marca 1962, med redkimi odkrito pokazal s prstom na Slovenijo. Govoril

je o slovenski zapustitvi skupščine in »ne-glasovanju za Plan« ter v zvezi s tem

poudaril zaprtost vrha ZK, saj se je o »teh negativnih pojavih« samo ugibalo in

govorilo v kuloarjih. Za centralistično usmerjene politike je bila Jugoslavija ena

gospodarska enota, znotraj katere se izvaja enotna gospodarska politika, ki pa jo

ogroža republiški partikularizem.413

Kraigher in »liberalnejši« slovenski vrh je bil skeptičen okoli gospodarskega

plana za leto 1962, ki je bil »postavljen na principih delitve v potrošnji in ne v

410 ARS, CK ZKS III, šk. 15, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS o nekaterih pojavih nacionalizma, 19. 1. 1962. 411 Repe Božo, Utrinki iz bližnjega leta 1962 (1), v: Teorija in praksa, letnik XXVI, 1989, št. 11-12, str. 1504-1506. 412 Dugonjić Ratko je bil rojen leta 1916 v Trebinjah. Končal je Pravno fakulteto v Beogradu. Kot srednješolec je pristopil narodnemu gibanju. Od leta 1936 je aktivno deloval v mladinskem gibanju, od leta 1937, ko postane član KPJ, je aktivno deloval na obnavljanju skojevske organizacije v BiH. V povojnem obdobju je deloval na različnih političnih in državnih funkcijah: bil je sekretar SKOJ za BiH, sekretar Mestnega komiteja KPJ za Beograd, minister v Vladi FNRJ, sekretar Mestnega komiteja BiH za Sarajevo. Bil je ambasador SFRJ v Poljski. Nato je postal predsednik SZDL BiH, junija 1963 pa je postal predsednik Republiške skupščine BiH. Član KPJ (ZKJ) je neprekinjeno od leta 1948 do 1966, ko postane član predsedstva ZKJ. Jugolovenski savremenici, str. 229. 413 Početak diskusija SFRJ, Stenogram i drugi prateći dokumeti proširene sednice IK CK SKJ održane od 14.–16. marta 1962, Beograd 1998, (dalje: Početak kraja) str. 79–83.

101

smeri reševanja problemov hitrega dviga proizvodnje«. Zaradi pomislekov okoli

gospodarskega plana je eden poslanec v skupščinskem odboru glasoval proti

Planu. Vendar je Kraigher na razširjeni seji CK ZKJ poudaril, da »ni resnica, da

so Slovenci v celoti glasovali proti, in prav tako ni resnica, da Slovenija za 1962

ni sprejela Plana«. Hkrati je izpostavil vso zavzetost za izvajanje sprejetega

gospodarskega načrta »v smeri izvajanja plana v jugoslovanskih razmerah«, pri

čemer je zavrnil očitke o republikanskem partikularizmu in nacionalizmu. Rešitev

perspektivnega plana je bila za slovenski politični vrh v obliki resolucije, kjer bi si

vsaka republika posebej lahko iskala svojo najboljšo gospodarsko rešitev.414

Kritika planskega gospodarstva, kjer so se sredstva neenakomerno razdeljevala ter

bančnega in plačnega sistema, kjer je vladala stihija in korupcija, je bila javno

izrečena s strani Tita v Splitu maja 1962. 415

15.2 SLOVENSKO STALIŠČE

Slovenski politični vrh je vztrajal na liniji samoupravljanja pri reševanju

gospodarstva. Pozdravljali so spremembe v gospodarstvu in govorili o prehodu,

»tretji revoluciji« na ekonomskem področju, a hkrati opozarjali na probleme glede

strokovnega reševanja problemov.416

Da je bilo nacionalno vprašanje tesno povezano z ekonomijo in stanjem v

gospodarstvu, kaže razprava slovenskega izvršnega komiteja o nacionalnih

problemih, ki je potekala 19. januarja 1962, se je vrtela okoli ekonomskih

vprašanj. Nepravilna razporeditev sredstev in financiranje nerazvitih območij sta v

slovenskem političnem vrhu izzvala val kritik. Plaz nezadovoljstva pa je požel

tudi devizni sistem, »kjer se vsa sredstva centralno zbirajo in centralno

razdeljujejo, ne glede na to, kakšne uspehe nekdo dosega v proizvodnji in izvozu«.

414 Početak diskusija, diskusija Borisa Kraigherja. 415 Omogočiti moramo pravilnejši razvoj v naši izgradnji, v: Delo, 7. 6. 1962, št. 124, str. 1 in 3. 416 Božo Repe, Utrinki iz bližnjega leta 1962 (1), v: Teorija in praksa, letnik XXVI, 1989, št. 11–12.

102

Da ne gre označiti prizadevanja republike za večji napredek kot nacionalizem, je

odgovarjal slovenski vrh na očitke pripadnikov »manj razvitih« republik. 417

Kardelj je v zasebnem razgovoru z Marinkom poudaril, da se bodo

administrativne mere negativno odrazile v ekonomskih kazalcih. V razlagi zakona

je sicer poudaril, da so cene pomemben faktor v delitvi državnega dohodka in da

morajo biti pod splošnim nadzorom družbe, vendar »ureditev, ki jo predvideva

zakon, predstavlja preveč administratiranja«. Slovenski ekonomisti so

nasprotovali državnim posegom na področje ekonomije in so se želeli približati

tržnemu upravljanju gospodarstva.418

Slovenski politični vrh se je zavzemal za tržno oblikovanje cen v nasprotju

maržam in za poseg po organizacijskih merah kot pa administrativnih. Nesoglasja

so privrela na dan ob diskusijah o minimalnih in maksimalnih plačah. Na

predsedstvu sindikatov so srbski, bosanski in hrvaški delegati kritizirali slovensko

stališče o plačnem sistemu, vendar so kazalci o ekonomski produktivnosti kazali

na pravilnost slovenskih stališč419. 420

Na področju zadružništva so se pojavile težave z založenostjo s kmetijskimi

pridelki na tržišču, zaradi česar so se zavzemali za prost odkup. Kooperacija v

obliki administrativnega naloga se je pokazala kot neuspešna, saj je na

kmetijskem področju pognala kmete v industrijska središča, zaradi česar je bilo

manj pridelkov in v času racionalizacije višek delovne sile. Zaostril se je nadzor

nad korupcijo, špekulacijami na tržišču in plačami vodilnih v podjetjih. Da na

gospodarskem področju niso cvetele rože, kažejo podatki o nizki izvozni

sposobnosti in zunanjem dolgu, ki se je v letu 1962 povečal za 27 milijonov

dolarjev, ter velikih potrebah po uvoznih artiklih. Vse sile so usmerili v izvoz in

417 ARS, CK ZKS III, šk. 15, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS o nekaterih pojavih nacionalizma, 19. 1. 1962., str. 19. 418 ARS, CK ZKS, šk. 15, Zapisnik seje izvršnega komiteja ZKS, 6. 6. 1962, str. 9. 419 Indeks proizvodnje v maju leta 1962 je bil v Sloveniji 106, za razliko od Bosne, ki je plače odredila in je znašal 102. ARS, CK ZKS, šk. 15, Zapisnik seje izvršnega komiteja ZKS, 6. 6. 1962. 420 Prav tam.

103

izvozne naloge, zahtevala se je večja angažiranost v iskanju rešitev tako v

podjetjih kot Izvršnem svetu.421

Združevanje gospodarstev je bil eden izmed ciljev četrtega plenuma CK ZKJ,

vendar so bili slovenski partijci proti integracijam, ki bi bile brez ekonomske

utemeljitve. Slovensko politično vodstvo je bilo proti stihijski integraciji podjetij,

ki bi vodil v monopol in bi onemogočal konkurenco. Kavčič je bil zaskrbljen

zaradi zapiranja okrajev in republik v gospodarske enote, kar bi onemogočilo

kooperacijo med posameznimi enotami. Vida Tomšič je septembra 1962 na

izvršnem komiteju CK ZKS ugotovila nepravilen odnos podjetij v Ljubljani do

podjetij v ostalih republikah. Slednje je bilo povezano z visokimi cenami

posameznih izdelkov in pridelkov, kar naj bi konkurenca podjetij iz drugih

republik uravnala. Slovenski politiki so bili proti centralizaciji, ki je bila v

nasprotju z gospodarskim sistemom in razvojem družbenega samoupravljanja.422

421 ARS, CK ZKS, šk. 15, Zapisnik seje izvršnega komiteja ZKS, 6. 6. 1962. 422 ARS, CK ZKS, št. 15, Zapisnik seje IK CK ZKS, 18. 9. 1962.

104

16 POLEMIKA ČOSIĆ423– PIRJEVEC424

Kljub temu da je polemika med Dobrico Čosićem in Dušanom Pirjevcem potekala

od začetka leta 1961 pa vse do srede 1962, sem za prikaz stališč posegla v leto

1958, ko je bil v Ljudski pravici objavljen Čosićev intervju »Potreba po

revolucionarnem aktivizmu«. Na vprašanje o odnosih med književniki v državi se

je zavzel za idejni in kritični poseg v dela nacionalnih književnosti »in to s

stališča internacionalistične koncepcije«. Poudaril je, da so mnogi sodobni teksti

»prepojeni z nacionalno eskalacijo in to v toliki meri, da lahko že govorimo o novi

obliki nacionalne romantike in romantičnega nacionalizma. Tako stališče in

čustvovanja pa niso čisto brez šovinističnih primesi, ne glede na to, če se mi tega

zavedamo ali ne«. Ob tem je kritiziral »republiško teritorialnost« jugoslovanske

književnosti.425 Članek, napisan v slogu »jugoslovanskega integralizma«, je imel

po mnenju Aleša Gabriča manifestno vlogo.426 Članek je izšel tik pred vrati

sedmega kongresa, 19. aprila 1958, kar implicira na politične vplive (v prvi vrsti

srbske). Ne nazadnje Čosić ni nikoli zanikal vpliva političnega vrha v polemiko s

Pirjevcem.427

Kot omenjeno je imela polemika izrazito politično ozadje. Polemika se je začela

zaradi Čosićevega intervjuja v zagrebškem Telegramu, v katerem je na vprašanje,

ali je tema o tem, da so medrepubliški stiki preveč pasivni, še vedno aktualna,

odgovoril: »Aktualna bo, vse dokler obstajajo republike. In dokler govorimo o

423 Čosić Dobrica, rojen leta 1921 v Veliki Drenovi, je bil književnik in politični delavec. Končal je višjo politično šolo v Beogradu. Sodeloval je narodno osvobodilnem gibanju od leta 1941kot partijski ilegalni delavcev Kruševskem okrožju. Po osvoboditvi se ukvarja s političnim delom: bil je urednik lista Mladi borec. Večkrat je bil izbran za zveznega poslanca. Objavil je romane: Daleko je sunce, Koreni i Deobe, za katero je prejel nagrado, Bajka. Piše potopise, politične članke in polemike. Aktivno se ukvarja z družbenopolitičnem delom in s probemi kulturne politike. Bil je član CK ZK Srbije med leti 1965-1968. Jugoslovanski savremenici, str. 181. 424 Pirjevec Dušan, rojen leta 1921 v Slokanu. Diplomiral je filozofijo in delal kot izredni profesor svetovne književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral iz del Ivana Cankarja. Bil je predsednik slavističnega društva Slovenije. Jugoslovanski savremenici, str. 801. 425 Dobrica Čosić, Potreba po revolucionarnem aktivizmu, v: Ljudska pravica, XXIV, št. 92, 19.4.1958, str. 6. 426 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 329. 427 Dobrica Čosić, Potreba po revolucionarnem aktivizmu, v: Ljudska pravica, XXIV, št. 92, 19.4.1958, str. 6.

105

sodelovanju med njimi. /…/ Toda za najpomembnejšo obliko našega

medrepubliškega sodelovanja /…/ imam oster boj proti povampirjenim

nacionalistom.« Izpostavil je srbske, hrvaške in slovenske »vampirje /…/ mnogi

nimajo brk in brade« in so »nekakšne umazane prikazni. Tiste bradate bodo

morale vendar nekega dne pocrkati, toda te, te, ki rastejo …«.428

Dušan Pirjevec je reagiral na intervju s komentarjem »Oprostite, kako ste rekli?«

v Naši sodobnosti429. Zbodla ga je misel, »da je za pasivnost v republiških

odnosih kriva predvsem eksistenca republik kot takih«. Poudaril je, da takšno

razumevanje ni daleč od blodne misli, da bo vsa zadeva okoli pasivnosti

medrepubliških stikov urejena, ko republik ne bo več. Zavzel je stališče, da nima

smisla govoriti o sodelovanju med republikami, temveč o zvezah med različnimi

nacionalnimi kulturami. Po vrhu vsega pa je Čosiću očital nedoslednost ob analizi

nacionalistov in da je pri svojem klicu v boj proti vampirjem pozabil na

unitaristične in integralistične vampirje. »To, kar ni v redu /…/, ni nastalo samo

zaradi srbskih, hrvaških in slovenskih vampirjev, ampak raste predvsem v senci

kril velikega dvoglavega vampirja.«430

Čosić je Pirjevcu odgovoril z dolgim sestavkom »O sodobnem nesodobnem

nacionalizmu431«, kjer se je na široko loti nacionalne problematike. Pirjevcu je

očital, da ga je napačno interpretiral in da se je v intervjuju obregnil samo ob

negativne pojave zato, da bi opozoril napredne sile, da se do tega vprašanja

opredelijo. Poudaril je, da je proti vsem oblikam nacionalne hegemonije, »proti

nacionalističnemu kompleksu supremacije srbske kulture /…/ proti podcenjevanju

književnosti in ustvarjalnosti, ki nista nastali v srbskem ali hrvaškem jeziku«.

Argumentiral je dejstvo, da so ljudske republike akt socialistične in ne

nacionalno-buržoazne revolucije ter da je država le »sredstvo za realizacijo vseh

aspektov družbene enakopravnosti /…/ in za realizacijo socialistične civilizacije«.

Kot tako republiko ne moremo razumeti v »duhu nacionalistične mitomanije«.

Razvil je tezo, da ni antagonizma med nacionalnimi in socialističnimi interesi, 428 Dobrica Čosić, O sodobnem nesodobnem socializmu, v: Naša sodobnost, letnik IX, št. 12, str. 1099. 429 Dušan Pirjevec, Oprostite, kako ste rekli?, v: Naša sodobnost, letnik IX, št. 3, str. 286–288. 430 Prav tam. 431 Dobrica Čosić, O sodobnem nesodobnem socializmu, v: Naša sodobnost, letnik IX, št. 12, str. 1099–1115.

106

vzbujanje takega antagonizma pa nujno vodi v nacionalizem ali razredno

sektaštvo. »Če nacionalne zavesti v Jugoslaviji ne preveva in če ji ne daje smisla

socialistična zavest, je ta nacionalistična in /…/ v bistvu drobno buržoazna.«

Revolucija je kulturnikom naložila dolžnost, da težijo k intenzivnejšim

medsebojnim odnosom med nacionalnimi kulturami, »vse z namenom polno

afirmirati ustvarjalne sile naroda«. Za jugoslovanstvo je Čosić zapisal, da je

svoboden proces socialističnega zbliževanja in združevanja narodov in ljudi ter

del zgodovinsko neizogibnega procesa integracije in nastajanja socialistične

civilizacije /.../, »proces internacionalističnega, jugoslovanskega prepajanja in

združevanja s socialističnimi vsebinami in lastnostmi k višji afirmaciji

občečloveških vsebin in vrednost«. V tretjem razdelku se je pozval v boj »proti

subjektivnim nosilcem sodobnega nesodobnega nacionalizma,« saj revolucija ni

odpravila nacionalnega vprašanja kot procesa družbenih odnosov. Nacionalizem

je označil za nosilca reakcije v modernih buržoaznih deželah ter kot moralnega in

psihološkega nosilca fašizma in rasizma, antikomunizma in vojne. Poudaril je, da

ni težko zaznati, da se je nacionalizem okrepil v času, ko je politika začela

radikalneje odpravljati ekonomske neenakopravnosti narodov.432

Pirjevec je v odgovoru v isti številki433 branil svoje zaključke v glosi »Oprostite,

kako ste rekli?« in opozoril, da pričujoči članek ni polemika, temveč razgovor »in

tako po svoje prispevam k čimbolj popolni diagnozi konkretnih razmer, možnosti,

orientacij«. Poudaril je, da sta narod in narodnost nadrazredni kategoriji in

predstavljata bistveni konstitutivni element človekove osebnosti in izhodišče za

njegovo komunikacijo s svetom. »Resnično demokratična, svobodoljubna,

humanistična in socialistična je samo tista miselnost, ki med svoje nepogrešljive

postulate prišteva tudi absolutno priznavanje naroda.« Med nacionalno zavestjo

in socialistično miselnostjo ni nobenega apriornega nasprotja, saj »zavest o

nacionalni pripadnosti /…/ ne more v ničemer prizadejati« splošni socialistični

perspektivi. Omenil je razmerje med republiko in narodom, kjer je poudaril, da pri

republiki ne gre samo za nekakšno teritorialno avtonomijo, temveč »za priznanje

in afirmacijo posebnega organizma, za afirmacijo naroda«. Da se ne bi spuščali v 432 Dobrica Čosić, O sodobnem nesodobnem socializmu, v: Naša sodobnost, letnik IX, št. 12, str. 1099–1115 . 433 Dušan Pirjevec, Slovenstvo, jugoslovanstvo in socializem, v: Naša sodobnost, letnik IX, št. 12, str. 1116–1129.

107

razne filozofske koncepcije, naj navedem, da je Pirjevec v članku dokazoval

suverenost (nedotakljivost) republik, veliko prostora pa je namenil položaju

slovenskega naroda in njegovi kulturi.434

Čosić je nato odgovoril s člankom »Narod, integracija, socializem«.435 Že ob

hitrem preletu lahko ugotovimo, da je polemika dobila novo dimenzijo: Čosić,

kakor tudi Pirjevec v prejšnjem članku, se začneta sklicevati na avtoritete

socializma. Besedilo je podkrepljeno s citati Marxa, Lenina, Kardelja … Polemika

se je zaključila s Pirjevčevim »Odgovor(om) Dobrici Čosiću436« in kratkim

pismom »Bravcem«437 Čosića.

16.1 POLITIČNO OZADJE POLEMIKE

V središču političnih razpravljanj leta 1961 so bili nacionalno vprašanje, odnosi

med republikami, vprašanje zvez med posameznimi nacionalnimi kulturami.

Izvore teh pojavov je treba poiskati med dejstvi, ki opredeljujejo splošno

družbeno in kulturno dogajanje v Jugoslaviji. V prvi vrsti je to posledica novega

gospodarskega sistema, decentralizacije in debirokratizacije. Nacionalna

problematika je postajala vse pomembnejša in intenzivnejša zaradi oživljanja

starih nacionalističnih pretenzij in šovinističnih sporov. Ponovni pojavi

šovinizma, partikularizma in nacionalizma so spodbudili iskanje novih osnov za

formalizacijo enotnosti in skupnosti. 438

Polemika je v Sloveniji prinesla nov veter in je bila po mnenju Vipotnika »izraz

večje svobode«.439 Polemika je prenesla razpravo iz kulturniških krogov v sam

politični vrh, kar je opozorilo, »da so te napake tudi politične narave ter jih ni

treba podcenjevati niti precenjevati, temveč se proti njimi boriti«.440

434 Dušan Pirjevec, Slovenstvo, jugoslovanstvo in socializem, v: Naša sodobnost, letnik IX, št. 12, str. 1116–1129. 435 Dobrica Čosić, Narod, integracija, socializem, v: Naša sodobnost, letnik X, št. 2, str. 148–166. 436 Dušan Pirjevec, Odgovor(om) Dobrici Čosiću, letnik X, št. 4, str. 337–352. 437 Dobrica Čosić, Bravcem, v: Naša sodobnost, letnik X, št. 5, str. 470–472. 438 Repe, Obračun s Perspektivami, str. 5-10. 439 ARS, CK ZKS III, šk. 15, Informacija s sestanka Komisije za ideološko delo CK ZKJ in predsednikov komisij za ideološko delo pri republiških centralnih komitejih, 26. 12. 1961, str. 9. 440 Prav tam, str. 4.

108

Že kratka analiza polemike kaže, da je izhajala iz tedanjih aktualnih razmer in

dveh videnj prihodnosti v Jugoslaviji. V zvezi s polemiko o narodu in socializmu,

značaju skupne države in njeni razvojni usmeritvi so se trčila mnenja vodilnih

partijcev Jugoslavije (Srbije) in Slovenije.

Da je imela polemika med Čosićem in Pirjevcem politično ozadje, ni novost, kajti

Čosić je sam v Naših razgledih 13. 1. 1989 priznal politični angažma Tita,

Rankovića, Veselinova in drugih srbskih veljakov. Jovan Veselinov, sekretar CK

ZK Srbije, je po pričanju Čosića vplival na prelevitev književnika v političnega

analitika, ko je izjavil, da je srbskemu vodstvu insinuirana unitaristična in

centralistična ideologija. Tito naj bi Čosiću na Brionih izjavil: »Pri bogu,

pomagajte nam vendar!« O vpletenosti političnih struktur priča tudi to, da je bil

politični vrh do podrobnosti seznanjen s pogovorom Dobrice Čosića z Benom

Zupančičem, Matejem Borom, Dragom Šego ter gostiteljem Pirjevcem v

njegovem stanovanju. To naj bi bil dokaz, da so pogovoru prisluškovali.441

Jugoslovanski vrh je nato spremenil mnenje, polemiko ocenil kot škodljivo, med

drugim tudi zato, ker se je v javnosti govorilo, da za Čosićem stoji srbsko

vodstvo, govorilo pa se je tudi, »da je Pirjevčev tekst bralo in redigiralo pet

članov slovenskega izvršnega komiteja na čelu z Borisom Kraigherjem«.442 Ali so

bile te ugotovitve točne ali ne, je težko dokazati. Vendar pa imamo pisanje

tedanjega urednika Naše sodobnosti Draga Šega, ki trdi, da je do polemike »prišlo

po avtonomni odločitvi uredniškega kolegija, ne pa po kakih navodilih od zgoraj,

kot bi to rad videl Dobrica Čosić«. Arhivski dokumenti govorijo drugače.

Kraigher je bil vseskozi dobro obveščen s strani Šege o pisanju Čosića o

nacionalnem vprašanju. Obisk Šege je bil v prvi vrsti zaradi političnega tona, ki bi

ga objava obeh avtorjev v isti številki imela, »zato bi prej ko karkoli ukrenemo,

vprašali tebe kot odgovornega političnega človeka za mnenje, ali je v dani

politični situaciji sploh oportuno objavljati to polemiko ali ne«. Kakšno je bilo

441 Dobrica Čosić, Oprostite, kako ste rekli?, v: Naši razgledi, 13.1.1989, št. 1, str. 17-19. 442 Andrej Inkret, Drago Šega, Pet pisem, v: Ampak, priloga Nove revije, letnik IX, 1992, št. 117–118.

109

Kraigherjevo stališče, se je pokazalo v decembrski številki Naše sodobnosti, ko

sta bila hkrati objavljena Čosićev članek in Pirjevčev odgovor.443

Tito je na razširjeni seji IK CK ZKJ ugotavljal je, da decentralizacija dobiva

značaj dezintegracije, skrbele pa so ga tudi javne razprave o nacionalnem

vprašanju. V zvezi s tem je omenil polemiko Čosić-Pirjevec. Zavzel se je za

odločnejši poseg v zadeve, ki naj se ne bi več pojavljale, in poudaril, da »ko je

enkrat odločitev sprejeta, se ji mora vsak komunist podrediti. /…/ To je bil naš

princip v ilegalnem delu, to je naš princip kot komunistov in to mora ostati naš

princip«.444

Polemika je tako dobila pomen odkritega zagovornika dveh konceptov o

nadaljnjem razvoju Jugoslavije, konceptov, ki sta se bojevala za prevlado v novi

ustavi. S Pirjevčevimi stališči so se po mnenju slovenskega vrha strinjali

Hrvati.445

Na seji izvršenega komiteja CK ZKS 19. januarja 1962 je na kulturnem področju

osrednjo temo predstavljala polemika Pirjevec-Čosić. Pri tem je opazno

nasprotovanje Čosićevim stališčem in podpora Pirjevcu, vsaj posredna. Govorniki

so izrazili bojazen glede odnosa Perspektiv do problematike, saj so Pirjevčev

članek ocenjevali kot premalo ofenziven. Stališča izvršnega komiteja glede

nacionalizma so bila v glavnem enotna, so pa zajemala zelo širok spekter, od tega,

da je to »predvsem posledica preteklosti« do ostrejših izjav, ki je socializem v

Jugoslaviji označila za »stalinsko koncepcijo graditve socializma v

mnogonacionalni državi, ki odgovarja administrativnemu vodenju nacionalne in

ekonomske problematike, kjer nacionalno problematiko zreducirajo na področje

jezika, kulture in prosvete«.446

443 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 364. 444 Prav tam. 445 Božo Repe, Obračun s Perspektivami, v: Borec, letnik XLLIV, 1990, št. 9–19. 446 ARS, CK ZKS III, šk. 15, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS o nekaterih pojavih nacionalizma, 19. 1. 1962, str. 27, govor Kavčiča.

110

Da je slovenska stran soglašala s Pirjevčevimi stališči, dokazuje članek, objavljen

v Delu, osrednjem glasilu SZDLS, 29. 11. 1961.447 Izvore nacionalnih nesoglasij

je treba po mnenju Pirjevca poiskati med dejstvi, ki opredeljujejo splošno

družbeno in kulturno dogajanje; »v prvi vrsti posledica novega gospodarskega

sistema, decentralizacije in debirokratizacije«. Nacionalna problematika je

postajala vse pomembnejša in intenzivnejša zaradi oživljanja starih

nacionalističnih pretenzij in šovinističnih sporov in je »plod razvoja

jugoslovanske družbe«. Pirjevec v članku poudarja, da bo treba vse odločitve, ki

so bile sprejete birokratsko in pragmatično, ponovno evalvirati navkljub mogočim

ponovnim pojavom nacionalističnih ekscesov. Birokratizem in njegove posledice,

komercializacija in težnje po višjem življenjskem standardu so izvori nestrpnosti,

ki se kar hitro lahko sprevržejo v integracionalitične ambicije. Boj proti ostankom

preteklosti, po mnenju avtorja, ne bi smel ovirati konstruktivnega reševanja novih

vprašanj.448 Ob prebranem lahko trdimo, da se za besedami Pirjevca skriva

slovenski politični vrh, ki je na dan republike poskušal popularizirati svoja

stališča.

16.2 SLOVENSKI KULTURNIKI ZA RADIKALNEJŠO REŠITEV

V Sloveniji je polemika odprla vrata drugačnim pogledom na državo in njeno

vlogo v družbenem življenju. Janez Vipotnik je ugotavljal, da večina ljudi v

Sloveniji »čuti to polemiko kot izraz večje svobode, nekateri pa jo ocenjujejo kot

naročeno«. Po njegovih informacijah »ljudje okoli Perspektiv449 pripravljajo v

zvezi s tem dva članka /…/ Oni mislijo, da je Pirjevčev članek premalo ofenziven«.

Ob tem je poudaril, da manjše število ljudi misli, da bo debata nasilno prekinjena,

447 Več o tem: Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, str. 348–349. 448 Dušan Pirjevec, O nekaterih sodobnih nacionalnih zadevah, v: Delo, letnik III, št. 327, 29. 1. 1961, str. 6. 449 Perspektive (1960-1964) je bil mesečnik za kulturo in družbena vprašanja. Ustanovljene so bile kot glasilo sodelavcev nekdanje revije 57, ki je bila ukinjena leta 1958. Najprej so bile kulturno in literarno usmerjene, polagoma pa so se okrepile tudi s filozofsko, sociološko in družbenopolitično publicistiko, s tem pa so postale vsestransko glasilo t.i. kritične generacije. Ker so bile po mnenju vodilnih partijcev v nasprotju s teorijo in prakso socializma so bile na zahtevo IK CK ZKS ukinjene, in sicer tudi s pomočjo policijskih ukrepov. Geslo: Perspektive, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 8, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, str. 307-308.

111

»ker mislijo, da se tako odkrito pri naš še ni govorilo«.450 Boris Kraigher se je

pod vtisom gospodarske krize in povečanega centralističnega pritiska v

Jugoslaviji zavzel za pomirljivejši odnos do inteligence. V zvezi s tem menil, »da

se ni treba bati diskusij v zvezi s polemiko Čosić-Pirjevec, ker to ne predstavlja

tako velike stvari /…/ Menim, da lahko prepustimo, da Perspektive o tem pišejo,

ker je to manj važno vprašanje, kateremu ne bo posvetila večina naših

državljanov nobene pozornosti«.451

Perspektive so v polemiko posegle s člankom Marjana Krambergerja452 »O

ozadju sodobnega nesodobnega socializma«453 in Primoža Kozaka454 »Narod in

država«.455 Izkazalo se je, da sta avtorja predstavila bolj radikalne teze, ki pa jih

je zastopala tudi slovenska politika. Krambergerjev članek se je dotaknil

ekonomske sfere in poudarjal ekonomske funkcije republike. Tako zasledimo

ideje o kreditno sposobnejših republiških bankah, reviziji participacije prispevkov

državi, da je cilj države, da se vključi v mednarodno gospodarsko delitev dela …

Zagovarjal je ekonomski federalizem nasproti centraliziranemu gospodarjenju.

Takratno situacijo v gospodarstvu je ocenjeval kot spopad med gospodarsko

emancipiranimi in zaostalimi teritoriji, pri čemer je vlogo prve pripisal Sloveniji.

Zanimiva je avtorjeva napoved, da bodo mednacionalno konflikti rešeni, ko bo

politično-ekonomsko koncepcijo nerazvitih območij s koncesijami razvitim

območjem zamenjala obratna koncepcija.456

450ARS, CK ZKS III, šk. 15, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS o nekaterih pojavih nacionalizma, 19. 1. 1962, str. 9. 451 Prav tam, str. 33. 452 Kramberger Marijan je bil rojen leta 1938 v Mariboru. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani in je bil med leti 1963-1965 urednik pri založbi Obzorja, nato deluje kot svobodni književnik. Kramberger je izrazito intelektualno usmerjen pisec, vendar so v njegovih delih tudi subjektivne in emocionalne prvine. Poezijo je izdal v zbirki Pesmi 1961 (1962), objavil je romane: Ljubezenska zgodba, Fant, Po sledovih romana, Pasja zloženka. Enciklopedija Slovenija, zvezek 5, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 380. 453 Marjan Kramberger, O ozadju sodobnega nesodobnega nacionalizma , v: Perspektive, letnik 1961/1962, št. 13, str. 310–312, 313–316. 454 Kozak Primož (1929-1981) je bil dramatik, esejist in dramaturg. Diplomiral je leta 1955 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz filozofije in leta 1956 iz dramaturgije, 1977 je doktoriral na filozofski fakulteti v Ljubljani iz literarnih ved. Najprej je deloval kot dramaturg pri Triglav filmu, nato pa je bil asistent za literature na SAZU, na AGRFT je bil od 1972 redni profesor za dramaturgijo, med 1974-78 prorektor in 1978-1981dekan. Sodeloval je pri revijah Beseda, Novi svet, Naša sodobnost, Revija 57 in Perspektive ter Sodobnost. Enciklopedija Slovenija, zvezek 5, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 348. 455 Primož Kozak, Narod ali družba, v: Perspektive, letnik 1961/1962, št. 13, str. 317–333. 456 Marjan Kramberger, O ozadju sodobnega nesodobnega nacionalizma, Perspektive, letnik 1961/1962, št. 13, str. 310–312, 313–316.

112

Primož Kozak je najprej na kratko predstavil polemiki o narodnostnem vprašanju

in vodilni ideji: Čosićevo poudarjanje »enotnosti brez razlik« in Pirjevčevo

zagovarjanje »razlik v enotnosti«. Kritiziral je oba avtorja, tudi Pirjevca, in izrazil

dvom glede na njegovo pojmovanje naroda. Zavzemal se je za novo kvaliteto v

socialnih odnosih ter odpiranje v svet.457

Da so se v polemiko vključili kritično misleči intelektualci, priča o »liberalizaciji«

slovenskega političnega prostora. Slovenski politiki so se v tem času ukvarjali

predvsem z gospodarskimi vprašanji.458 Vendar pa so Perspektive doživele

podobno usodo kot Revija 57. Leta 1964 so bile s strani Staneta Kavčiča,

takratnega predsednika Ideološke komisije, prepovedne. Dejstvo je, da so temu v

dobršni meri botrovale zaostritve in navodila iz vrha. 459

457 Primož Kozak, Narod ali družba, v: Perspektive, letnik 1961/1962, št. 13, str. 317–333. 458 ARS, CK ZKS III, šk. 15, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS o nekaterih pojavih nacionalizma, 19. 1. 1962. 459 Repe, Obračun s Perspektivami, str. 65-67.

113

17 PRELOMNO LETO 1962

Prva vidnejša razprava o »nekaterih vidikih nacionalizma« je potekala konec leta

1961 na zasedanju komisije za ideološko delo CK ZKJ. Spregovorili so o

»reakcionarnih in deklasiranih elementih«, ki so se manifestirali tudi v vrstah

vodilnih kadrov ZK. Čeprav je partijski vrh vztrajal pri definiciji nacionalizma iz

programa ZKS (negativna dediščina, birokratizem, gospodarska neenakost), je ob

tem priznal, da se je to »vprašanje … zaostrilo v novih pogojih, katere so ustvarili

demokratičen razvoj, gospodarski sistem, dvig standarda in delno popuščanje

zunanjega pritiska«.460

Da se je nacionalizem vedno bolj manifestiral na kulturnem področju, je Peter

Stambolić ponazoril z naštevanjem nekaterih vidnejših razprav v javni sferi, med

katerimi je izpostavil razpravo Čosić-Pirjevec, ki je bila »zasnovana na

primernem nivoju …, objava v dnevnem tisku pa ni prispevala k reševanju

problemov«, temveč je prispevala k »nekvalificiranim diskusijam«.461

Slovensko stališče na seji je predstavil Vipotnik, ki je izrazil kritike na račun

dodatnega prispevka zvezi, protekcionistične izvozne politike za področje surovin,

kreditne politike, »ki ne podpira dinamičnega gospodarstva, temveč še vedno

povsem administrativno podpira nedinamična mesta v gospodarstvu«.462 Vipotnik

je menil, da se v Jugoslaviji prikazuje stanje v Sloveniji vse preveč idilično, še

posebej na gospodarskem področju, ko »mnogokrat jugoslovanski listi poročajo,

da ima Slovenija vsega več kot ostale republike«.463

Da je probleme v državi treba obravnavati z jugoslovanskega zornega kota, je bilo

slišati z vseh strani. Skrb vzbujajoče je postajalo umetno iskanje skupnih

jugoslovanskih potez v preteklosti posameznih jugoslovanskih narodov, kar je

sicer letelo na naraščajoči unitarizem, ki se je kazal na političnih forumih.

460 ARS, CK ZKS III, šk. 15, Informacija s sestanka Komisije za ideološko delo CK ZKJ in predsednikov komisij za ideološko delo pri republiških centralnih komitejih, 26. 12. 1961, str. 1–2. 461 Prav tam, str. 3. 462 Prav tam, str. 7. 463 Prav tam, str. 8.

114

Prizadevali so si prikazati pozitivne plati socialistične pridobitve in na podlagi teh

graditi skupnost vseh jugoslovanskih narodov. Ob tem pa so kritizirali

partikularizem, ki ob veliki odmevnosti in preburnih reakcijah partijskih vodstev

omejuje zastavljene načrte.464 Tito je poskušal ohladiti vedno bolj vroče politično

prizorišče, s trditvami, da »nobena republika ne bi bila nič, da nismo skupaj«, in s

prizadevanji za skupno jugoslovansko zgodovino, ki ne bi posegala v pravice

narodov. 465

Mednacionalni problemi se, kot kaže, niso ustavili samo v sferi ekonomije, čeprav

se je večina nesoglasij dotikala vprašanja razvitosti, usmerjenosti na Zahod,

zavrniti ekonomskega plana, ocenjevanja problemov z nacionalnega zornega kota

…, kar je v večini letelo na račun Slovenije. Politični vrh Bosne in Hercegovine je

slovenski gospodarski napredek pripisoval ceneni delovni sili in s tem pojasnjeval

nezainteresiranost za napredek »bazena za poceni delovni silo«. 466

Začel se je tudi boj za jezikovne in kulturne pravice, ki bi jih Slovenija sicer po

ustavi morala imeti. V tem boju so proti zahtevam centra nastopili tako slovenski

kulturniki kot slovenski politiki, kar je bila za slovenske razmere novost.467 Za

šovinistično dejanje so centralisti šteli uporabo slovenskega jezika. Slišati je bilo

radikalne rešitve, ki bi prepovedale distribucijo filmov, če so le-ti v »spakedrani

slovenščini«. Glede podnaslavljanja se je s strani slovenskega političnega vrha

usul plaz negodovanj in kritiko so usmerili v »vedno več napisov v cirilici, kar

postavlja zahtevo, da se mora vsak državljan Jugoslavije učiti cirilico«.468

Kritizirali so uporabo srbohrvaškega jezika na slovenskih mejah, napise na

postajah v cirilici in latinici in se pri tem sklicevali na ustavna določila. Boris

Kraigher je menil, da je neprimeren odnos do slovenščine privedel do manjšega

vpisa na slovenistiko, »v kolikor pa se kdo vpiše, so to v glavnem otroci

464 ARS, CK ZKS III, šk. 15, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS o nekaterih pojavih nacionalizma, 19. 1. 1962. 465 Omogočiti moramo pravilnejši razvoj v naši izgradnji, v: Delo, 7. 6. 1962, št. 124, str. 1 in 3. 466 ARS, CK ZKS III, šk. 15, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS o nekaterih pojavih nacionalizma, 19. 1. 1962. 467 Repe, Slovenci in federativna Jugoslavija, str. 272. 468 Prav tam, str. 25.

115

klerikalcev«. Kar pa je predstavljalo grožnjo, da bo v prihodnosti vprašanje

določenih nacionalnih principov domena »klerikalcev«. 469

Pri »pometanju pred lastnim pragom«, kar naj bi bilo po zahtevah iz CK ZKJ

glavni namen teh razprav, so na seji slovenskega IK o nacionalnih problemih,

ostajali pri marginalnih temah kot so: nepravilen odnos do študentov iz tujih

republik, posamezne pojave nacionalizma v založništvu, zgodovinopisju in na

univerzi. Na univerzitetnem področju so izpostavili nezainteresiranost inteligence

za reševanje problemov in potiskanje rešitve v roke »jugoslovanskim unitaristom

…, ki bi bili pri reševanju teh problemov prej na Čosićevi strani kot pa na strani

naprednega in normalnega tretiranja teh vprašanj«.470 Pod okrilje nacionalnega

zatiranja pa so se oklenili številni odpuščeni delavci iz tujih republik, so v

razpravi omenili nekateri politiki471.472

Za nalogo so si zastavili približevanje slovenske problematike tujim študentom na

slovenskih univerzah, »ker bi s tem onemogočili slabo nastrojenost«. Ivan Maček

je poudaril, da ima JLA podcenjevalen odnos do NOB v Sloveniji, kar se je kazalo

v nepoznavanju poteka in pomena NOB in »gledajo na to kot na neke

diverzantske akcije in grupe«.473

17.1 MARČEVSKE IDE

Do javne zaostritve odnosov med Slovenijo in centrom je prišlo v začetku

šestdesetih let. Najprej na ekonomskem področju, ko slovenska delegacija ob

glasovanju o ekonomskem načrtu za leto 1962 sejo zvezne skupščine zapustila,

sledile pa so kulturne polemike s političnim ozadjem. To je privedlo do

polarizacije na tudi v jugoslovanskem partijskem vrhu. 474

469 ARS, CK ZKS III, šk. 15, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS o nekaterih pojavih nacionalizma, 19. 1. 1962, str. 34. 470 Prav tam, str. 33. 471 Janko Rudolf, Albert Jakopič. Prav tam. 472 ARS, CK ZKS III, šk. 15, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS o nekaterih pojavih nacionalizma, 19. 1. 1962, 473 Prav tam, str. 17. 474 Povojna zgodovina na Slovenskem, Zbornik referatov in razprave s simpozija, Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec 1992, str. 16.

116

Centralizem je ogrožal elemente samoupravljanja, decentralizacija pa interese

širše družbene skupnosti. Lokalni interesi so zlasti prišli do izraza pri investicijski

politiki. Decentralizacija je privedla do zmanjšanja federalnih nadležnosti,

predvsem v okviru enotne razvojne in ekonomske politike. Samoupravljanje je

bilo ekonomsko neučinkovito zaradi dezintegracijske koncepcije družbenega

razvoja, ekonomskega, kulturnega in nenazadnje političnega zapiranja republik ter

zaradi krepitve nacionalizma znotraj ZKJ in družbe v celoti. V takšni politični

situaciji ni preostalo drugega kot razprava med vodilnimi državnimi funkcionarji

o nadaljnjem razvoju države. 475

Od 14. do 16. marca je bila zaradi hude krize in nacionalnih konfliktov v

Beogradu razširjena seja IK CK ZKJ, na kateri je prišlo do razkola med

centralistično strujo, ki je videla rešitev politične in gospodarske krize v

centraliziranem upravljanju družbe, močni in enotni partiji, ter demokratičnejšo

strujo, ki se je zavzemala za decentralizacijo in upoštevanje ekonomskih

zakonitosti. 476

Polarizacijo v jugoslovanski družbi in vodstvu je Tito skušal rešiti na način, ki je

tudi v naslednjih letih predstavljal vzorec tudi za druge podobne priložnosti. 14.

marca 1962 je sklical razširjeno sejo izvršenega komiteja CK ZKJ (trajala je tri

dni). V dramatičnem uvodnem govoru je Tito govoril tako o gospodarski kot

politični krizi, vendar je kljub anomalijam v gospodarstvu poudaril, da gre

predvsem za politično zadevo, »kar je velika reč«. Vzroki za krizo so bili po

njegovem mnenju v subjektivnem dejavniku477, »nedisciplini, neenotnosti misli in

akcije komunistov o raznih vprašanjih družbenega razvoja, predvsem pa vodilnih

komunistov in to na najvišjih mestih«.478

475 Početak kraja, str. 10-12. 476 Več o tem: Bilandžić, Hrvatska moderna povjest, str. 416-432; Bilandžić, Zgodovina SFRJ, str. 238-253. 477 Pod subjektivnim faktorjem so se podrazumevali ZK, družbenopolitične organizacije, državna struktura, vodilne gospodarske strukture. Početak kraja, str. 12. 478 ARS, CK ZKS III 51, Proširena sednica IK CK SKJ, Uvodna reč druga Tita, 16. 3. 1962, str. 1–3.

117

Težave je pripisal nedisciplini, idejni neenotnosti ob vprašanjih družbenega

razvoja predvsem vodilnih komunistov. Ugotavljal je, da se je na neizvajanje

sklepov, sprejetih na plenumih, IK itd., gledalo precej liberalno, kar se je odražalo

v družbenem življenju in ogrozilo državo. Tito je kritiziral razprave v izvršnem

svetu, še posebej pa demonstrativne odhode s sej vlade in skupščine (to je letelo

na slovensko delegacijo), postavil vprašanje o zrelosti politične skupnosti,

izgubljanja partijske discipline, padanja pod vpliv nacionalističnih in šovinističnih

krogov, preokupiranje z lokalnimi in zanemarjenje skupnih interesov. Omenil je

možnost razpada države, kateremu posredi so bili »nebudnost, izguba discipline,

padec pod vpliv nacionalističnih in šovinističnih krogov, pretirano ukvarjanje z

vsakodnevno prakso in lokalnimi interesi in hkrati zanemarjaje celotne

skupnosti«. Izpostavil je tudi neenakomerni gospodarski razvoj, kar je med

drugim pripisal »nezadostni občutljivosti med republikami za njihove potrebe in

obojestranske interese«.479

V govoru ni posebej izpostavljal republik, kjer so se pojavljali »politični ekscesi«.

V uvodni besedi so prišle do izraza Titove mednarodne ambicije, saj je bil na

območjih Azije in Afrike, ki so bila socialistično usmerjena, deležen ogromnega

prestiža in priznanj »… in vse to lahko izgubimo /…/ A tisti, ki so nam stalno

zanikovali tako pot in nas imenovali revizioniste, bi triumfirali«.480

Centralistično usmerjeni politiki so bili menja, da naj bi prehitra decentralizacija

povzročila razne pritiske in izseljevanja. V podporo centralistični struji je nastopil

predsednik bosanske SZDL Ratko Dugonjić je spregovoril o »poglabljanju

republikanizma«, nacionalnem interesu, partikularizmu ter odkrito s prstom

pokazal na Slovenijo. Enega od vzrokov za medrepubliške zaostritve so videli v

pretiranem govorjenju o prelivanju sredstev (razviti da preveč dajejo, nerazviti pa

da premalo dobijo). Po njihovem mnenju se je okrepil »decentralizirani

etatizem«.481

479 ARS, CK ZKS III 51, Proširena sednica IK CK SKJ, Uvodna reč druga Tita, 16. 3. 1962, str. 4. 480 Prav tam, str. 5 481 Prav tam.

118

Podobnih misli sta bila tudi predsednik srbskih sindikatov Drago Stamenković in

srbski partijski voditelj Jovan Veselinov, ki je zagovarjala enotnost Partije in

»demokratični centralizem« kot »eden glavnih principov uspeha« družbenega

razvoja. Odkriti so bili napadi na Slovenijo kot nasprotnico nacionalnega

investicijskega fonda in zagovornico »republiškega centralizma«. Jugoslavijo so

po mnenju srbskih in bosanskih politikov ogrožale težnje po avtonomnih

republiških gospodarstvih, zmanjšanju zveznih investicij in zapostavljanju

interesov skupne države, zlasti razvoja nerazvitih republik. Sklicevali so se na

ogrožanje osnovnih pridobitev revolucije, na katerih leži socializem in pri tem

izpostavljali vse bolj ohlapno pojmovanje bratstva in enotnosti. Krivdo za

nesoglasja v državi so pripisovali malomeščanskemu nacionalizmu in

republiškemu partikularizmu, ki naj bi vodila k delitvam v državi in predvsem

delitvam po republikah glede na stopnjo razvitosti ter pri tem s prstom pokazali na

»tiste, ki imajo in dajejo /…/ in so v tako razviti naciji vedno ogroženi«.482

Med najbolj gorečimi nasprotniki samoupravljanja in sploh vsakršne oblike

decentralizacije je bil minister za obrambo Ivan Gošnjak483. Zavzemal se je za

centralistično vlado, disciplinirano ZK, ki naj bi državo poenotili. Med tistimi, ki

so implicirali na vojaški poseg, je bil tudi srbski partijski voditelj Jovan

Veselinov, ki se je odločno zavzemal za boj proti »negativnim pojavom v državi«

in poudaril, da se »oficirji v JNA sprašujejo, zakaj se v državi ne poseže po bolj

odločnih merah v zatiranju negativnih pojavov«. 484

Da so bili centralisti nasprotniki samoupravljanja, kaže tudi prepričanje Gošnjaka,

da nova ustava, ki je imela svoje začetke že v letu 1960 sprejeta pa je bila šele leta

1963(v veliki meri zaradi nesoglasij v vrhu), ne sme dopustiti širjenja

samoupravljanja, saj bo ta sistem v procesu decentralizacije pahnil državo v

482 ARS, CK ZKS III 51, Proširena sednica IK CK SKJ, 16. 3. 1962. 483 Gošnjak Ivan, general jugoslovanske vojske je bil rojen leta 1989 v Ogulinu (Hrvaška). V Moskvi je končal partijsko šolo leta 1937. od leta 1933 član KPJ. Sodeluje v španski državljanski vojni in tam je pridobil čin generala. Po porazu republikancev preide v Francijo, kjer je v različnih taboriščih prebil do leta 1941. V Jugoslavijo se vrne leta 1942 in se priključi narodno osvobodilno vojski. Med leti 1953 in 1967 je državni sekretar za narodno obrambo. Na petem kongresu KPJ je bil izbran v politbiro CK KPJ. Od šestega do osmega kongresa je neprekinjeno član IK CK ZKJ in od 1966 član predsedstva CK ZKJ. Jugoslovanski savremenici, str. 316-317. 484 Početak kraja, str. 194-200.

119

anarhijo.485 Kardelj, kot najbolj vnet zagovornik samoupravljanja, je v svojem

govoru poskušal diskreditirati nasprotnike samoupravljanja in decentralizacije, s

tem da bi vsako odstopanje od začrtane poti postavilo socializem na kocko in bi s

tem dokazali, da ni izhoda iz slepe ulice stalinizma.486

Za bolj angažiran pristop pri reševanju težav so se zavzeli politiki iz razvitejših

delov države. Predsednik hrvaške vlade Jakov Blažević487 je, v nasprotju z

govorci pred njim, krivdo za krizne razmere je pripisal zvezni ravni. Obtožil je

investicijski fond kot vir »stihije v gospodarstvu«. Strukturni problemi v

gospodarstvu so izhajali iz politike investiranja skupnega investicijskega fonda.

Opozarjali so na nepripravljenost vodilnih pri reševanju osnovnih smernic in mer

v razvoju družbe in njihovo zavzetost za »reševanje pozicije oblasti in sredstev.«

Dejstvo je, da so si politiki iz centralističnih vrst »pokazali tako upornost in

vztrajnost pri ohranitvi starega načina in ignoriranja vseh novih pojavov /…/

zakonov in predpisov /…/, na osnovi katerih se odpira nova etapa razvoja

ekonomskega in družbenopolitičnega razvoja.«488

Slovenski politični vrh je bil v govorih previden. Tako je Boris Kraigher opozoril

na »nekatere objektivne faktorje«, ki so vzrok za nastale težave, vendar v isti sapi

nadaljeval, da s tem ne zmanjšujem vloge »subjektivnemu faktorju«. V diskusiji je

poudaril povezavo med reševanjem družbene enotnosti in reševanjem konkretne

gospodarske situacije ter v zvezi s tem pokazal na neustrezne metode.489 Kardelj

je bil bolj oster in kritiko porazdelil na republikanizem in nacionalizem kot tudi na

zvezni aparat, češ da nima posluha za republike. Okrivil je subjektivni faktor,

predvsem »odgovorne, vodilne komuniste«, ki so se pokazali kot »diletanti pri

reševanju gospodarskih vprašanj«. Pojavi republikanizma in centralizma so bili

485 Početak kraja , str. 227–231. 486 Prav tam, str. 194–200. 487 Blažević Javkov je bil rojen leta 1912 v Gospiću. Diplomiral je ne Pravni fakulteti v Zagrebu. Član KPJ je bil od leta 1928. V NOB je sodeloval od leta 1941. V času študija je aktivno sodeloval v akcijah partijske organizacije in je bil večkrat zajet. Deloval je kot javni tožilec za Hrvaško (od 1945-48), minister za trgovino in minister za državno nabavo v vladi FLRJ, podpredsednik in predsednik gospodarskega sveta NR Hrvaške, predsednik izvršnega sveta NR Hrvaške. Bil je član in kasneje podpredsednik Zveznega izvršnega sveta. Jugoslovenski savremenici, str. 89-90. 488 Početak kraja, str. 150–159. 489 Prav tam, str. 234–239.

120

zanj posledica nastalih težav.490 Nacionalizem v rokah reakcionarnih elementov je

po njegovem mnenju dobil »politično formo«, ki je omejevala komunistične

načrte. Vendar je poudaril, da »komunisti ne smejo zanemariti svojega naroda,

/…/ morajo biti srž svojega naroda, ker drugače ne morejo biti povezani s svojim

narodom, če nimajo občutka za njihove pravice in potrebe« 491.492

Generalni sekretar je po tridnevnem zasedanju, ki ga je označil za brezplodno, ker

ni ponudil nobene perspektive, podal oceno, da številni razpravljavci niso

razumeli resnosti situacije, v kateri se država nahaja. Razhajanja v mišljenjih,

spopad med centralisti in federalisti, separatizem, ki je postal viden, disproporcije

v gospodarskem življenju republik kot tudi premoč republikanizma niso

omogočili, da se po objavi razprave ustvari skupna sinteza. Tito je v obliki pisma

pozval članstvo in organe ZKJ na razreševanje odprtih vprašanj preko sestankov,

na katerih bi prišli do odgovora v skladu z zaključki in stališči razširjene seje.493

Kritične besede je namenil tako zagovornikom decentralizacije kot njihovim

nasprotnikom. Kot pragmatik je na podlagi ocene prevlade republik nad

federalnim centrom podprl proces decentralizacije sredstev (zmanjšanje vloge

investicijskega fonda, kar je šlo v korist razvitih) in se izjasnil proti

jugoslovanstvu, ki anulira nacionalne pravice. Poudaril je, da se republikam ni

treba bati za nacionalne interese, vendar »ne bomo dovolili, da se nacionalno

vprašanje deformira v negativni smeri, v smeri dezintegracije naše socialistične

skupnosti«. Hkrati pa je ugotavljal, da je nacionalizem ponekod premočan, ter

izrazil začudenje, »da se sploh postavlja vprašanje sistema in delavskega

samoupravljanja«. Politične voditelje je pozval k politični enotnosti in disciplini,

ob tem pa dodal, da se ne zavzema za železno disciplino, ampak za podreditev

manjšine večini ob sprejetih sklepih.494

490 Pod izrazom prakticizem je Kardelj razumel pretirano statičnost in nefleksibilnost v reševanju političnih in gospodarskih problemov. Pretirana usmerjenost v reševanje konkretnih problemov, ne da bi vodilni birokrati sledili planskemu razvoju socialistične družbe. Omenil je stalnost v zasedbi Zveznega IK, kjer se že »več kot desetletje ne pojavljajo nova imena v sestavi sveta«. Početak kraja, str. 197. 491 Početak kraja, str. 198. 492 Prav tam, str. 190–200. 493 Prav tam, str. 278–284. 494 ARS, CK ZKS III 51, Proširena sednica IK CK SKJ, Završna reč druga Tita, 16. 3. 1962 str. 1–15.

121

Politični vrh je zahteval zaostritev odgovornosti in discipline, upoštevanje

demokratičnega centralizma, poglabljanje bratstva in enotnosti, obračun z

nacionalizmom in šovinizmom, boj proti malverzacijam v gospodarstvu, okrepitev

finančne discipline in podobno. Sklepi izvršenega komiteja ZKJ so bili s tega

vidika precej splošni in omejeni na takšne in drugačne nepravilnosti.495

Tito je poudaril, da morajo komunisti postati »nosilci borbe proti šovinizmu,

nacionalno negativnih pojavov, malomeščanskih tendenc v književnosti«. Kar

zadeva republiške nacionalne interese, je zagotovil, da bo ZK varovala »dediščino

revolucije glede nacionalnega vprašanja«. V isti sapi pa poudaril, da ZK nihče ne

more obtoževati, če bi želela preprečiti dezintegracijo in decentralizacijo, ki vodi

v razkroj socialistične skupnosti. Ugotovil je, da je centralizem ponekod

premočan, ter izrazil začudenje, »da se sploh postavlja vprašanje sistema in

delavskega samoupravljanja. /…/ Za božjo voljo, saj to je največja pridobitev

naše revolucije.« Spregovoril je o reševanju mednacionalnih sporov, ki naj se

rešujejo v vodstvih republik ali federacije ter pozval k enotnosti in disciplini.

Sklepi izvršnega komiteja CK ZKJ, sprejeti ob koncu zasedanja, so bili precej

splošni, omejevali pa so se na razne nepravilnosti v družbi. Dejstvo je, da so se

sklepi IK CK ZKJ izognili problemu in namesto določitev temeljnih smernic

razvoja, lahko v sklepih zasledimo predvsem gonjo proti deformacijam v družbi.

V zaključku se je IK CK ZKJ zavzel za večjo »angažiranost v boju za nadaljnji

razvoj socialističnih odnosov v državi, za poglabljanje bratstva in enotnosti

narodov na osnovi krepitve njihove enakopravnosti …«. Borba proti

šovinističnim, nacionalističnim in malomeščanskim vplivom je vključevala tudi

posamezne vodilne komuniste, ki so nosilci takšnih načel in tendenc v

socialistični skupnosti.496

Vsebina izvršnega komiteja je za javnost ostala neznana; o tem, da je bila seja dva

dni kasneje, je poročal Tanjug z navedbo udeležencev in obvestilom, da so na seji

495 ARS, CK ZKS III 51, Predlog zaključka sa proširene sednice IK CK SKJ održane 14.–16. 3. 1962, 3. 4. 1962, str. 1–11. 496 Prav tam.

122

obravnavali pereča politična in gospodarska vprašanja, predvsem z vidika

uveljavljanja ukrepov za večjo stabilnost v gospodarskih gibanjih, večjo in bolj

organizirano dejavnost ZK, družbenopolitičnih in samoupravnih organov,

odločnejšega upravljanja ukrepov za spoštovanje zakonitosti in večje

odgovornosti posameznih voditeljev ter vodilnih političnih in državnih organov v

federaciji in republikah.497

17.1.1 ODZIVI IZ SLOVENSKEGA ZASEDANJA IZVRŠNEGA KOMITEJA

Zveznemu izvršnemu komiteju so sledili republiški izvršni komiteji. Slovenski

politični vrh je del sklepov IK CK ZKJ sprejel, vendar se je bistvo razprave

obrnilo drugam. Na seji ni manjkalo samokritičnih besed, predvsem s strani Mihe

Marinka, ki je v uvodu dejal: »Morda je produktivnost v Sloveniji nekoliko višja

kot v drugih predelih države, toda tudi pri nas je še vedno malo takih podjetij, ki

so dosegla po produktivnosti in izkoriščanju proizvajalnih sredstev evropski nivo

/…/ V Sloveniji je preveč samozaverovanosti v to, da smo najnaprednejši.«498

Ugotovil je, da so se premalo zavzemali za utemeljevanje očitkov, »češ da

Slovenija samo daje ter da daje preveč«.499 Poudaril je, da bi bilo treba v vrstah

slovenskih komunistov bolj opredeliti potrebo po razvoju nerazvitih področij, kajti

ne nazadnje je samemu socializmu tuje »okoriščanje s konjukturnim tržnim

dobičkom«. Ovrgel je kritike s strani nerazvitih republik, da Slovenija izkorišča

preostale predele Jugoslavije. Na drugi strani pa je okarakteriziral vsakršno težnjo

po prilastitvi tržnega dobička kot nacionalistično, buržoazno in izkoriščevalsko

gledanje na ekonomiko. V sklopu samokritičnega tona je takšno mnenje o

ekonomskem prilaščanju pripisal Sloveniji.500

Kljub temu po so nekatere ocene in stališča daleč izstopala iz tedanje monolitne

jugoslovanske usmeritve. Zavzemali so se za večjo aktivnost komunistov in bolj

transparentno razvojno pot socializma, kar se je nanašalo na kritiko neizvajanja 497 Delo, letnik IV , 18. 3. 1962, str. 1. 498 ARS, CK ZKS III, šk. 15, Zapisnik razširjene seje IK CK ZKS, 29.–30. 3. 1962, str. 11–12. 499 Prav tam, str. 9. 500 Prav tam, Uvodna beseda Mihe Marinka, str. 1–13.

123

sklepov VII. kongresa ZKJ. Kritizirali so tudi operativno delovanje ZK na

gospodarskem področju. Tako se je Franc Popit ostro zavzel za delavsko

samoupravljanje in napadel vsakršne administrativne posege na gospodarsko

področje, češ da bi takšni posegi samo oslabili sistem, ki je Jugoslaviji prinesel

politični ugled v svetu in v borbi proti stalinizmu. Neustrezno investiranje v

gospodarske panoge, ki niso obrnile vloženega denarja (posojila mednarodnih

bank za sanacijo gospodarstva niso privedle do uspeha), skratka ni bilo

upoštevanja ekonomskih zakonitosti, je Popit karikiral: »… če smo se enkrat

odločili za to, da priznamo delovanje ekonomskih zakonov, potem ne more 2 x 2

biti v socialističnem sistemu 5, če je v kapitalističnem 4.«501 Popit je spomnil tudi

na sprejeti princip o nepomoči slabo stoječim podjetjem, obenem pa pokazal na

dejansko stanje, kjer se je ogromno denarja vlagalo v propadajoča podjetja.

Partijski vrh je v takšnem primeru zadeve argumentiral s političnimi in socialnimi

posledicami, kar pa je imelo odraz na nacionalnem proračunu. Zavzemal se je za

večjo tržno usmerjenost gospodarstva in kritiziral avtarkijo domačega tržišča.

Nenehne emisije denarja, ki so reševale gospodarstvo v kriznih trenutkih, pa so po

njegovem mnenju samo »podpirale lastno malomarnost«.502

Podobnega mnenja so bili tudi drugi razpravljavci, ki so želeli, da se ta del

razprave odrazi tudi v sklepih.503 Izpostavljeno je bilo neskladje med

neupoštevanjem ekonomskih zakonitosti in uvajanjem političnih in socialnih

omejitev, pri čemer se nekateri razpravljavci niso strinjali »z njihovim

usklajevanjem z našim ekonomskim mehanizmom«.504

Sejo IK CK ZKJ so nekateri razumeli kot vračanje na staro, »na administrativne

oblike upravljanja«, kot je ugovarjal Boris Mikuž. Bil je prepričan, da tisti, ki so

dobro poznali situacijo v delovnih kolektivih, ne bi pristali na takšno rešitev.

Zavračali so politične posege v samoupravni sistem in se zavzemali za pravico

upravljanja, tudi v tistih »podjetjih, ki so slabo urejena«.505

501 Početak kraja, str. 35. 502 Prav tam. 503 Jože Vilfan je poudaril, da bi bilo treba »stvari«, ki jih je Popit predstavil v razpravi, zapisati v sklepe. 504 Prav tam, str. 111. 505 Prav tam, razprava Borisa Mikuža, str. 137–140.

124

Borisu Kraigherju so se zdele tedanje razmere težavnejše kot med vojno.

Ugotavljal je, da je bilo takrat sicer potrebno mnogo poguma in požrtvovalnosti,

vendar »mnogo lažji in mnogo enostavnejši problem je korajža ob jasni

orientaciji, kaj hočeš, kot pa korajža v situaciji, ko ne veš, kaj hočeš«.506 Precej

objektivnosti je Kraigher pokazal pri podajanju ocene o sovražnih silah, ko je

poudaril, da niso povsem jasno opredeljene, »katere sile so tiste, na katere se

lahko naslanjamo. Nismo popolnoma jasno videli, kje so nevarnosti, kje je

sovražnik«.507 Ni se strinjal z razpravljavci na seji IK CK ZKJ, ki so trdili, da je

treba vzroke za težave iskati v nacionalizmu in partikularističnih ter reakcionarnih

težnjah. Tudi pri ocenjevanju notranje opozicije je Kraigher ostal konstruktiven.

Glavno nevarnost je videl v stalinističnih težnjah in v kulturniških krogih, ki pa po

njegovem mnenju niso predstavljale resnejše politične sile, zardi česar je kritiko

usmeril na »stalinistične težnje«, pod katere je prišteval poskuse proti

»liberalizaciji«, a je hkrati poudaril, »da so bolj odraz naših slabosti kot pa neka

resnična nevarnost za socialistično perspektivo«. Kraigher je za stalinistično

označil vsako aktivistično poseganje, ki hoče nasprotovati zakonitostim

družbenega razvoja. »Stalinistični aktivizem« pa, kot je dejal, izhaja iz

predpostavke, da lahko komunisti delajo vse, kljub kršitvam »zakonov

življenja«.508

17.1.1.1 PONOVNA GRAJA

Slovenski politični voditelji so v sklepnem dokumentu poudarili predvsem

samoupravljanje in upoštevanje ekonomskih zakonitosti, izrazili svoje nasprotje

vmešavanja partije v družbene zadeve. Zavrnili so prepričanje, da morajo

komunisti zasedati vse najpomembnejše položaje. Ob primerjavi stenografskih

zapisov zveznega in republiškega izvršnega komiteja lahko zaključim, da je

slovenska razprava poteka v drugačni smeri. Mnogo bolj je bilo poudarjeno

506 Početak kraja, razprava Borisa Kraigherja, str. 149. 507 Prav tam, str. 150–151. 508 ARS, IK CK ZKS III, šk. 15, Zapisnik razširjene seje IK CK ZKS, 29.–30. 3. 1962 , razprava Borisa Kraigherja, str. 156–158.

125

samoupravljanje, nevmešavanje ZK v družbeno upravljanje in argumentiranje v

razpravah. 509

Na seji 3. aprila 1962 je Aleksandar Ranković menil, da sklepi izvršnega komiteja

CK ZKS odstopajo od pričakovanj izvršnega komiteja CK ZKJ, zaradi česar je

predlagal nadaljnjo obdelavo in razpravljanje o problemih. Menil je, da je to znak,

da se Slovenija zapira v svoj krog in se postavlja v vlogo nekakšnega branitelja

sistema družbenega upravljanja, kar se je dalo zaslutiti že prej, npr. na januarski

seji CK ZKS. Tudi Tito je menil, da so zaključki presplošni, da je vse postavljeno

na materialno bazo, da je politični razvoj v Sloveniji nasproten liniji ZKJ.

Izpostavil je tudi nejasnosti v sklepih VI. kongresa, ki naj bi bile eden od glavnih

krivcev nastale situacije. V zaključku je še enkrat opozoril na resnost stanja v

Sloveniji.510

Miha Marinko in Franc Leskošek511 sta ugovarjala in menila, da je bila večina

razpravljavcev proti nacionalizmu in samokritična in da v Sloveniji ni

dezintegracijskih teženj. Udarec pa je slovenska delegacija doživela, ko se je

Kardelj pridružil kritikam. »Borbe ni več in izgubil se je občutek za nevarnost.

Izgubil se je kritičen odnos do tendenc domnevne obrambe pravic Slovenije in

Slovencev.«512 Kardelj je slovenskemu vodstvu očital prakticizem in

psevdodemokratizem v smislu »mi hočemo naprej, oni nas zavirajo«,

pomanjkanje boja za vodilno vlogo ZK, pa tudi to, da v Sloveniji ni nobene

komunistične revije.513

509 ARS, CK ZKS III, šk. 15, Zapisnik razširjene seje IK CK ZKS, 29.–30. 3. 1962. 510 Početak kraja, str. 275–276. 511 Leskovšek Franc- Luka ali Peter Strugar (1897-1983) je bil politični delavec in narodni heroj. V Celju se je izučil za kovinostrugarja. Po koncu 1. svetovne vojne, ki jo je prebil na soški fronti, se je udeležil bojev za severno mejo. Po demobilizaciji je delal v številnih tovarnah v Jugoslaviji in na Poljskem. Zaradi socialdemokratskega prepričanja je bil večkrat odpuščen iz dela. Na ustanovnem kongresu KPS je bil izvoljen za sekretarja CK KPS (to je ostal do leta 1945, ko ga zamenja Kidrič). Z ustanovitvijo Vrhovnega poveljstva slovenskih partizanskih čet 1941 je postal prvi komandant slovenske partizanske vojske. To dolžnost je opravljal do oktobra, ko prevzame povsem plitično delo. V letih 1951-1953 je bil predsednik sveta za industrijo LRS 1953-1958 član ZIS, nato do 1963 predsednik predsednik zvezne skupščine. Enciklopedija Slovenije, zvezek 6, Mladinska knjiga, Ljubljana 1992, str.139. 512 Početak kraja, str. 276. 513 Prav tam, str. 275–277.

126

17. 2. POSLEDICE

Zvezni politični vrh je ocenjeval vpliv »pisma« v porastu odkritega kriminala kot

»glavnega« krivca za stanje v državi. Medtem ko so v drugih republikah zaznali

porast odkritih kriminalnih dejanj med 30 do 40 %, v Sloveniji ni bilo tolikšnega

povečanja. Oblastniki so se zavedali, da šibko politično in ekonomsko stanje

odpira vrata drugače mislečim, predvsem emigraciji. Ribičič je na seji izvršenega

komiteja CK ZKS septembra 1962 izpostavil, da se v Trstu pojavljajo pritiski na

komuniste v CK ZKS v okviru sprejemanja nove ustave; in jih »prepričati o

potrebi odcepitve Slovenije od Jugoslavije«.514

V letu 1962 se je število članov v ZKS zmanjšalo v primerjavi z letom 1961 za

2,3 %. V primerjavi med negospodarskim in gospodarskim sektorjem se je število

članov zmanjšalo v slednjem za nekaj več kot odstotek. Upad članstva ZK v

gospodarski dejavnosti, ki je imela največ izključenih in manj novo sprejetih v

članstvo, je bila posledica nalog, predstavljenih v Pismu IK CK ZKJ, in

zaostrovanja kaznovalne politike. Občutno znižanje med zaposlenimi v industriji

in rudarstvu, kjer se je število članov znižalo za več kot 2 %, je bilo posledica

manjšega števila na novo sprejetih komunistov v zvezo in povečanje števila

izključenih. Število izrečenih kazni se je v letu 1962 povečalo za več kot 300 %,

pri čemer so se povečale vzgojne kazni in tudi število izključenih. Analiza je

pokazala, da je bilo največ izključenih v prvem in drugem trimesečju. Izključitve

iz ZK so bile mišljene z namero izboljšanja kvalitete članstva.515

17.3 JAVNO PRIZNANJE TEŽAV

Predstavljeni so trije govori Josipa Broza Tita, ki so javnosti razkrili napetosti in

razhajanja v državi. Pomembni so zato, ker so javnosti predstavili napetosti

znotraj ZK in poudarili, da v državi vlada gospodarska kriza. Govor Tita v

Splitu516, ki je potekal tik po koncu izrednih zasedanj maja 1962 in je dal velik

poudarek na ekonomski vidik. Nato je sledil odmeven govor v Železniku

514 ARS, CK ZKS, št. 15, Zapisnik seje IK CK ZKS, 18. 9. 1962. 515 ARS, CK ZKS, šk. 51, Informacija o gibanju članstva v letu 1962. 516 Omogočiti moramo pravilnejši razvoj v naši izgradnji, v: Delo, 7. 6. 1962, št. 124, str. 1 in 3.

127

decembra 1962517, ki je nosil pečat Titove nedavne vrnitve iz SZ, od koder so

začeli pihljati prijateljski tokovi. Kot nadaljevanje zastavljenih izhodišč v

Železniku je bil ekspoze Tita na sedmem kongresu LMJ januarja 1963518, kajti v

obeh govorih je izražena težnja po »integrirani socialistični kulturi« kot rešitvi za

jugoslovanske mednacionalne odnose. Do zaostritev je prišlo tudi na kulturnem

področju, kjer se je spodbujala t.i. jugoslovanska socialistična kultura kot

povezovalni dejavnik.519

17.3.1 NAD NEENOTNOST Z EKONOMSKO INTEGRACIJO

»Še danes, 15 in več let po vojni, moramo še vedno govoriti o bratstvu in

enotnosti, čeprav bi to moralo že biti v krvi in mesu vsakega državljana

Jugoslavije,«520 je grmelo s prižnice. Tito je maja v Splitu, potem ko je odprl

gradbišče za hidrocentralo v Omišu, pred 150.000 ljudmi javno spregovoril o

anomalijah v družbenem razvoju, ki so prisilile komuniste, da so analizirali te

pojave, in s tem prispeval k intenzivnosti kampanje. Krivca za nastalo situacijo je

kot prej iskal v »subjektivnem« dejavniku. 521 Nosilec ekonomskih integracijah

je bil po mnenju komunistov delavski razred, kajti zanje je moralo biti gibanje

kapitala neomejeno in ne more ostati znotraj meja ene republike. Ob tem pa je

Tito čutil potrebo, da poudari, da s tem niso da s tem niso omejene nacionalne

pravice.522

Kritiko demokratizacije lahko razumemo kot posredni napad na sklepe VI.

kongresa, ki naj bi povzročila izgubo vodilne vloge komunistov v socialističnem

razvoju.523 Nasprotniki samoupravljanja so na sejah kritizirali demokratizacijo, ki

pa so jo razumeli različno.524 Tito je bil menja, da komunisti ne bi smeli izpustiti

517 Govor Tita v Železniku, v :Delo, letnik IV, 30. 12. 1962, str. 1 in 6. 518 Začel se je sedmi kongres Ljudske mladine v: Delo, letnik V, 24. 1. 1963, št. 22, str. 1. 519 Prav tam. 520 Omogočiti moramo pravilnejši razvoj v naši izgradnji, v: Delo, 7. 6. 1962, št. 124, str. 1 in 3. 521 Prav tam. 522 Govor predsednika Tita v Železniku, v: Delo, letnik IV, 30. 12. 1962, str. 1 in 6. 523 Prav tam. 524 Tako Drago Stameković razume demokracijo kot kontrolo ljudi, da ne pride do izkoriščanja oblasti.

128

iz rok odgovornosti za razvoj socializma ter je poudarjal, da je ZK monolitna

organizacija, kjer so »vsi pripravljeni storiti, kar je prav za socialistično skupnost

kot celoto«.525 Ekonomsko integracijo je postavil za pogoj »za utrditev

monolitnosti /…/, pot za premagovanje raznih partikularističnih in šovinističnih

teženj«.526

Naloga Jugoslavije je bila odprava protislovij v večnacionalni državi, kar je v prvi

vrsti trčilo ob gospodarski razvoj. Na sedmem kongresu Ljudske mladine

Jugoslavije (dalje: LMJ) je Tito razčistil vprašanje, ki je bilo pogosto jedro spora

partijskih voditeljev: vprašanje nerazvitih področij. Poudaril je, da se manj razviti

deli države morajo postopno razvijati, da bi celotna država dosegla isto stopnjo

razvoja, kar bi omogočilo isto osnovo za nadaljnji razvoj. »Ta proces ne sme

potekati na škodo proizvajalcev razvitejših članov socialistične skupnosti, kar

pomeni, da mora njihov standard neprestano naraščati.« Tito je izpostavil, da je

združevanje proizvajalcev v republikah in med njimi pomemben korak h

gospodarskemu razvoju celotne države. Taka oblika sodelovanja omogoča

nacionalno vključenost vseh članov države. S tem argumentom je poskušal

demantirati stališče, da je integracija v nasprotju s koristmi posameznih republik

in da teži k odpravi nacionalnosti. Vendar je opozoril, da so napačna razmišljanja

tistih, »ki menijo, da mora vsak narod, vsaka republika v socialistični skupnosti

imeti vse lastnosti države«.527

Rešitev za nastal razkol je Tito kot vrhovni voditelj iskal v poenotenju svojih vrst.

Poudaril je, da se »demokracija mora manj razvijati v cik-cak« in da je treba najti

srednjo pot med njenimi zagovorniki in nasprotniki. Kritiziral je mnenja, da zaradi

decentralizacije in demokracije komunisti nimajo ne pravice ne dolžnosti, da

odgovarjajo za notranji razvoj dežele. 528

Početak kraja, str. 168-173. 525 Omogočiti moramo pravilnejši razvoj v naši izgradnji, v: Delo, 7. 6. 1962, št. 124, str. 1 in 3. 526 Začel se je sedmi kongres Ljudske mladine v: Delo, letnik V, 24. 1. 1963, št. 22, str. 1. 527 Začel se je sedmi kongres Ljudske mladine v: Delo, letnik V, 24. 1. 1963, št. 22, str. 1. 528 Omogočiti moramo pravilnejši razvoj v naši izgradnji, v: Delo, 7. 6. 1962, št. 124, str. 1 in 3.

129

17.3.2 … S KULTURNO INTEGRACIJO

Otoplitev odnosov s Sovjetsko zvezo je prinesel nov veter v načinu pristopa k

družbenim problemom. Zbliževanje je povzročilo zaskrbljenost v slovenskih

političnih in ekonomskih krogih. Najbolj jih je skrbelo, da je Tito s svojo politiko

zbliževanja SZ oviral odnose z Evropsko gospodarsko skupnostjo, čeprav je bil

država polovico izvoza bil namenjen zahodnemu tržišču. Zbliževanje je

povzročilo zaskrbljenost v slovenskih političnih in ekonomskih krogih. Najbolj jih

je skrbelo, da je Tito s svojo politiko zbliževanja SZ oviral odnose z Evropsko

gospodarsko skupnostjo, čeprav je bil država polovico izvoza bil namenjen

zahodnemu tržišču.529 Dokaz temu je Titov govor na proslavi 15. obletnice

tovarne Ivo Lola Ribar v Železniku, ko je del govora namenil Sovjetski zvezi in jo

poveličeval zaradi ekonomskih uspehov, a hkrati videl možnost, da s

posnemanjem njene politike preseže jugoslovanski razcep v vrhu politike.530

Zaskrbljenost se je razširila med intelektualci, ko so opazili, da želi Tito

posnemati SZ s »kritiko negativnih tendenc« v umetnosti in kulturi. Udaril je po

intelektualcih, ki se zavzemajo za nasprotne, socializmu tuje nazore: »… da ne bo

kdo mislil, da so samo nekateri intelektualistični krogi tisti, ki določajo smer

našemu notranjemu razvoju. Delavski razred in zveza komunistov mu dajeta

smer.« Prijateljski odnosi s Sovjetsko zvezo so odprli vrata centralistični in

dogmatični politiki. Tito je udaril po ideološki neenotnosti v državi in izpostavil

vpliv zahodne dekadence, zaradi česar naj ne bi prišlo »do izraza vse tisto, kar

tvori etiko socialistične dežele: od zunaj so se infiltrirale razne stvari, ki so kalile

in zamegljevale čistost socialističnega duha v našem razvoju«. Tito je na podlagi

teh ugotovitev napovedal zaostritev do drugače mislečih. Poudaril je, da ne more

onemogočiti »vsakega človeka v Jugoslaviji, ki ni prijatelj socializma, in mu

preprečiti, da ne bi čvekal. Toda imamo pravico, jaz in vsi mi, da onemogočimo

tiste, ki to stalno počnejo«.531

529 Dušan Pirjevec, Socialistična Jugoslavija 1945-1992, Lipa, Koper 1995, (dalje: Pirjevec, Socialistična Jugoslavija) str. 270. 530 Več: Repe, Obračun s Perspektivami, str. 24–27. 531 Govor predsednika Tita v Železniku, v: Delo, letnik IV, 30. 12. 1962, str. 1.

130

Na sedmem kongresu LMJ, ki je potekal januarja 1963, je Tito kritiko usmeril

tudi na kulturno področje. Poudaril je, da bo treba, tako kot je v ekonomski sferi

prišlo do priznanja napak, tudi na kulturnem področju več postoriti za »pravo«

ideološko orientacijo.532 V uvodnem govoru je spregovoril o integraciji, ki »ne

pomeni zanikanja nacionalnosti in njihovih pravic, ki jih je oblikovala /…/

revolucija«. Poudaril je, da se zavzema za idejno in politično integracijo, »ki je

pogoj za integracijo v ekonomiki, socialistični kulturi, znanosti, umetnosti in

drugem«. Ostro je ošvrknil dezintegracijske faktorje v državi, ki delujejo pod

plaščem demokracije. Ekonomsko integracijo je postavil za pogoj »za utrditev

monolitnosti /…/, pot za premagovanje raznih partikularističnih in šovinističnih

teženj«.533 Prepoved ljubljanskega mesečnika za kulturna in družbena vprašanja

Perspektive, je jasno pokazala, da oblast ne bo ostala samo pri grožnjah. Represija

pa se tu ni ustavila, temveč se je nadaljevala na vseh sferah kulturnega življenja,

kjer pač se je pojavila kritika družbenega dogajanja s pojasnilom, da je v delih

zaslediti tokove abstraktne miselnosti tuje »socialističnemu humanizmu«.534

Z Slovence je bila boleča izguba lastne vojske in priključitev JLA. JLA je bila

enotna temeljna oborožena sila obrambe FLRJ in njeno preimenovanje iz

Jugoslovanske armade v JLA leta 1951 kaže na odsotnost vsakega občutka za

nacionalnost.535 Za nasprotnike socialistične skupnosti je Tito, ki je kot poveljnik

oboroženih sil imel odločilen vpliv na vojsko, prišteval vse, ki so bili menja, da

mora imeti republika svojo vojsko, denar in zunanjo politiko. Pod pojmom

hegemonizem je razumel težnje številnejšega naroda v državi, kakor tudi težnje

maloštevilnega naroda, če je na visoki stopnji gospodarskega razvoja. »Tak

ekonomski hegemonizem ima korenine v egoističnih pobudah, v želji, da bi koristil

svoje prednosti v škodo slabše razvitih narodov ali področij.«536

Skratka problemi, ki so izvirali iz jugoslovanske večnacionalne skupnosti, so po

mnenju Tita obstajali zato, ker v državi še ni zmagala socialistična zavest. Cilj 532 Začel se je sedmi kongres Ljudske mladine Delo, letnik V, 24. 1. 1963, št. 22, str. 1–2. 533 Prav tam. 534 Več: Božo Repe, Obračun s perspektivami, str. 30-45, Pirjevec, Socialistična Jugoslavija, str. 270-271. 535 Damjan Guštin, Vojaška organizacija slovenskega prostora v 20. stoletju in vprašanje slovenskih oboroženih sil (1900-1970), v: Slovenski in država, SAZU, Ljubljana 1995, str. 330-331. 536 Začel se je sedmi kongres Ljudske mladine Delo, letnik V, 24. 1. 1963, št. 22, str. 2.

131

vseh delov države je bil dvig socialističnih odnosov na nov nivo. Tito je sicer

poudaril, da nacionalnih pravic nihče ne zanika, saj je bilo nacionalno vprašanje

rešeno »na najboljši način, v skladu z marksističnimi načeli« in »narodi, združeni

v socialistični skupnosti prispevajo svojo najpozitivnejšo kulturno in drugo

dediščino v skupno zakladnico. S tem se bogati socialistična skupnost kot celota, v

kateri skupaj ustvarjamo nove, socialistične /…/ vrednote«.537 Vendar dogajanja

ob koncu petdesetih in začetku šestdesetih let so kazala vse prej kot rožnato sliko

mednacionalnih odnosov. Socialistična zavest po ni presegla nacionalne.

537 Začel se je sedmi kongres Ljudske mladine Delo, letnik V, 24. 1. 1963, št. 22 , str. 1-2.

132

18 USTAVA IZ LETA 1963

Priprave za sprejem nove ustave so se začele že leta 1960 in se vlekle vse do leta

1963. 3. decembra 1960 je bila sprejeta odločitev za sestavo komisije za ustavna

vprašanja. Dejstvo je bilo, da sta ustava iz leta 1946 in ustavni zakon iz leta 1953

zaostajala za družbenimi in ekonomskimi spremembami.538

Titovo priznanje v splitskem govoru, da je bilo delo z načrtom ustave zaradi

kočljivosti treba odložiti, kaže, da se ni jezik na tehtnici prestavil v nobeno smer,

vendar že sam odnos vodilnih partijcev kaže na to, da je bilo tedanje razmerje sil

na strani konservativnejšega, centralističnega dela.539

Zmaga centralistov je vidna v ustavi, ki je imenu države dodala »socialistična«, v

družbeni ureditvi pa je prevladalo samoupravljanje na vseh področjih. Ustava je

bila sprejeta 7. aprila 1963 in oprijel se jo je politični žargon »povelje oz. listina

samoupravljanja«, ker je razglasila samoupravljanje kot neodtujljivo pravico

delavskega človeka. Dejstvo je, da je v tem obdobju sprejemanja ustave država

držala v rokah bančni in devizni sistem in tudi plansko gospodarstvo, tako da je

bila ustava bolj izraz teoretične in politične vizije kot pa prilagajanje dejanskemu

stanju. Spremenil se je naziv države iz Federativne Narodne Republike

Jugoslavije v Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo.540

Kar zadeva vprašanje federativne ureditve, lahko zaključimo, da je ustava v prvo

vrsto postavljala samoupravljanje in je federativno ureditev potisnila na stranski

tir. Zbor narodov je ostal poldom, ki pa je zaradi uvedbe več zborov delovnih

skupnosti (gospodarski zbor, prosvetno-kulturni zbor, socialno-zdravstveni zbor

in organizacijsko-politični zbor) še dodatno izgubil na pomenu.541 542 Republika

tudi po novi uredbi ni imela posebnega organa, ki bi opravljal funkcijo vrhovnega

538 Milošević, Jugoslavija 1918–1984, str. 923. 539 Omogočiti moramo pravilnejši razvoj v naši izgradnji, Delo, 7. 6. 1962, št. 124, str. 1 in 3. 540 Milošević, Jugoslavija 1918–1984, str. 923–925. 541 Leta 1968 Zbor narodov postane zopet samostojna zbornica. Ciril Ribičič, Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije, v: Slovenci in država, SAZU, Ljubljana 1995, str. 354–157. 542 Ustava SFRJ, 165. člen.

133

voditelja države. Zbor narodov se je lahko sestajal, kadar je bilo na dnevnem redu

vprašanje enakopravnosti narodov in kadar to zahteva večina delegatov iz ene

republike, deset članov zbora narodov ali predsednik skupščine.543

Defenzivni položaj »reformne« skupine se je kazal v oslabljenem položaju

republike, status avtonomnih pokrajin se je zmanjšal, saj je bila republikam dana

možnost, da jih določijo same glede na »posebnosti« posameznih območij.544

Toda tudi »federalisti« so poželi nekaj uspehov. Ti so bili vezani na definicijo

republike kot gospodarske, teritorialne, politične skupnosti. Da se je vloga

republik v praksi krepila, je razvidno iz političnega dogajanja v začetku

šestdesetih let, ko prihaja do javnih soočenj, konfliktov med republikami,

odkritega boja za posamezne interese predvsem na gospodarnem področju. 545

Po pričanju Staneta Kavčiča so morale biti republiške ustave prirejena kopija

zvezne. Čeprav so bile ambicije slovenske ustavne komisije večje in so izhajale iz

tega, »da so republike osnova vsedržavne suverenosti in osnovnih načel družbene

ureditve«, pa sta, kot je formuliral Kavčič, »trezen razum in pravi občutek za

trenutno situacijo /…/ morala zmagati nad čustvi in nad vpogledom v

bodočnost«.546

543 Ustava SFRJ , 191. člen. 544 Več: Božo Repe, Utrinki iz bližnjega leta 1962 (2), v: Teorija in praksa, letnik XXVII, 1990, št. 1–2; Ciril Ribičič, Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije, v: Slovenci in država, SAZU, Ljubljana 1995. 545 Prav tam. 546 Stane Kavčič, Spopad (II), v: Teleks, 21. 1. 1988, št. 3, str. 17.

134

ZAKLJUČEK

Politični vrh je spoznal, da se brez demokratizacije družbe ne bo mogoče

oddvojiti od sovjetskega koncepta v procesu graditve socialistične družbe. Uvedba

samoupravljanja je predstavljala začetek politične, družbene in ekonomske

demokratizacije družbe kakor tudi potrebo po demokratizaciji partijskega

življenja, predvsem spremembo pozicije KP, ki je bila zgrajena po

boljševističnem vzorcu. Na šestem kongresu se je KPJ deklarativno odrekla

neposredni operativni in ukazovalni vlogi v državnih organih, gospodarstvu in

družbi nasploh, ter se preimenovala v ZKJ.

V vodstvu ZKS se je v začetku šestdesetih let začela krepiti reformistična struja

(Stane Kavčič, Boris Kraigher). Slovenski politiki so se skupaj s kulturniki začeli

upirati državnemu centralizmu. Ustavni zakon iz leta 1953 je pravice republik

omejeval in jih skušal nadomestiti z decentralizacijo (širjenje pristojnosti občin in

okrajev v sklopu komunalnega sistema). V političnem konfliktu med zagovorniki

federalizma in centralizma so le za kratek čas uveljavljali svoja stališča slovenski

politiki, vendar pa so se, v obdobju med letoma 1956 in 1962, na koncu morali

ukloniti večini.

Prizadevanja za nadaljnje osamosvajanje lokalnih skupnosti in delovnih

kolektivov v skladu s širšimi spremembami v družbenih odnosih po uvedbi

delavskega samoupravljanja, ustavnega zakona in komunalnega sistema so poleg

vrste pozitivnih dosežkov pri osamosvajanju komun in delavskih kolektivov, torej

pri deetatizaciji in decentralizaciji družbenega življenja, zaznala tudi negativne

posledice tega razvoja. Zmanjšali so se deleži sredstev za samostojno razpolaganje

na kulturnem področju. Poleg opuščanja nekaterih neživljenjskih metod dela in

povečanju produktivnosti so do izraza prišle tudi anomalije, povezane z

materialno krepitvijo gospodarske baze okrajev in občin mimo razvojnih

usmeritev.

135

Zamisli o integraciji jugoslovanskih narodov in vnovična centralizacija so sprožili

za obstoj Jugoslavije ključno vprašanje mednacionalnih odnosov. Sredi petdesetih

let je spodbujanje »jugoslovanske zavesti« prešlo v organizirano kampanjo za

tesnejše kulturno sodelovanje med republikami, ta pa je kmalu prerasla v

kampanjo za kulturno poenotenje jugoslovanskih narodov, na katero so se najprej

odzvali kulturniki, nato pa so se jim pridružili še politiki.

Če govorimo o vplivu Jugoslavije kot nosilke določenega kulturnega koncepta, ne

smemo prezreti njenega vpliva na intelektualno delo posameznikov in institucij.

To obdobje je zaznamovano s številnimi administrativnimi posegi na področje

kulturnega udejstvovanja. Oblasti se po ukinitvi agitpropa niso odpovedale

nadzoru nad kulturnim življenjem, temveč so iskale nove načine vpliva na

kulturno dogajanje Kulturno dogajanje so poskušale najprej usmeriti prek komisij

za ideološko delo in tisk pri SZDL, leta 1956 pa so ideološko komisijo ustanovili

tudi pri CK ZKS. Politično poseganje v kulturne, znanstvene in izobraževalne

ustanove se omogočalo tudi družbeno upravljanje. Politični organi in organizacije

so v svete in upravne odbore imenovali tudi »zunanje« člane, ki so jim imenovali

po političnih kriterijih. Ob tem pa se je skrb za kulturne ustanove z upravno in

kulturno decentralizacijo preneslo na občine. V diplomski nalogi so predstavljeni

samo nekateri najvidnejši primeri kot ilustracija takratnega časa. Ob večjih

političnih premikih (npr. spor z Rusijo v letu 1957/58) v državi se je delovni krog

intelektualcev zožil. Edina prava smer je bila socialistična in država si je z

mogočnim aparatom podredila kulturno dogajanje.

Nacionalno vprašanje in problemi državne ureditve z aspekta suverenosti republik

so bili več deset let tabu tema v ZKJ. Federalistične sile so uspele ohraniti ustavno

odredbo o pravici republik do samoodločbe s pravico do odcepitve in prepričanje,

da se politika enakopravnosti lahko zavaruje z razvojem samoupravljanja, ki

posredno preko zavarovanja delavca in državljana zavaruje tudi pravice naroda.

Centralistične sile so z obstojem države Jugoslavije videle svoje aspiracije

zadovoljene, kajti v samem političnem vrhu so se izogibali besednim dvobojem o

tendencah separatizma in nacionalizma, ki bi lahko ogrozile monolitnost ZK.

136

Dogajanje med letoma 1956 in 1962 je z vidika mednacionalnih odnosov v

Jugoslaviji izjemno burno, saj pride do odkritega spopada o vprašanju

jugoslovanstva tako na ideološki kot pragmatični ravni. Centralisti so si

prizadevali zavrniti sklepe, sprejete na 6. kongresu KP (preimenovanje KP v ZKJ)

leta 1952 v Zagrebu in iskali razne načine upravljanja kulturno-intelektualnega

življenja po ukinitvi agitpropa. Pojavila so se prizadevanja za bolj kontroliran

pristop pri utrjevanju enotnosti, s čimer se je končala t. i. liberalizacija družbenega

življenja. Leta 1956 so bile ustanovljene zvezna in republiške ideološke komisije,

ki so s svojo rigidno kulturnopolitično linijo utrjevale pozicije ortodoksnih

komunistov.

Različne odzive je sprožila tudi uvedba komunalnega sistema leta 1955, ki je

uvedel občino kot novo obliko teritorialne razdelitve republik. Komunalni sistem

je pri nekaterih slovenskih politikih (Boris Kraigher) vzbujal pomisleke, da naj bi

postale republike, kot vmesni člen med komuno in federacijo odvečne.

Mednacionalno vprašanje je bilo v prvi polovici petdesetih let postavljeno v

ozadje, ne samo zato, ker partijski voditelji niso želeli pogrevati bolečih ran in

posredno povzročati sporov znotraj države, temveč tudi zato, ker so predvidevali,

da so zadevo rešili z revolucijo in federacijo. Kardelj je eno ob drugo postavil

nacionalizem in hegemonizem in s predgovorom k Slovenskem narodnem

vprašanju odprl polemiko o mednacionalnih odnosih, ki se je iz kulturniških

krogov preselila tudi v politično areno. V drugi polovici petdesetih pa se je

razcepil tudi partijski vrh, in sicer na tiste, ki se zavzemajo za decentralizacijo in

okrepitev samoupravljanja, ter pripadnike centralistične ureditve, ki so zagovarjali

integracijo na vseh področjih.

Dotlej prikrita nasprotja so privrela na dan z izbruhom stavke januarja 1958 v

Trbovljah, Zagorju in Hrastniku. Razprave, ki so sledile stavki na zvezni in

republiški ravni, so postavile pod vprašaj partijsko delo ter krivdo pripisale

šovinizmu in klasičnemu nacionalizmu. Polemika Čosić- Pirjevec in Program ZKJ

sta odprla vrata »liberalnejšim« vizijam (odziv perspektivovcev na polemiko).

Dejstvo je, da Program ZKJ ni segel preko načela enopartijskega sistema. Na 7.

kongresu ZKJ so se v politični javnosti pojavili glasovi, ki so začeli terjati

137

ukinitve republik in pokrajin. Leta 1961 je prišlo do odmevne polemike med

Dobrico Čosićem in Dušanom Pirjevcem, ki je opozorila, da v Jugoslaviji ni

harmoničnega sobivanja narodov.

Po kongresu ZKJ so postale razprave o narodnem vprašanju vedno bolj

intenzivne. Vrhunec konfrontacije med dvema pogledoma na nacionalno

vprašanje in dvema konceptoma o nadaljnjem razvoju Jugoslavije je predstavljala

polemika med Dušanom Pirjevcem in Dobrico Čosićem. V ozadju so polemiko

spodbujale in na koncu gasile težnje vodilnih politikov na ravni FLRJ.

Na koncu petdesetih in v začetku šestdesetih, ko je nastopila ekonomska kriza, je

bilo konec monolitnosti. Oblikovali sta se dve osnovni smeri z različnima

vizijama razvoja in prihodnosti: centralistična, ki se je zavzela za kontrolne in

represivne posege, in bolj demokratična, usmerjena v samoupravljanje,

decentralizacijo in upoštevanje zakonov ekonomije. Slednjo je vodila Slovenija,

ki je tako nosila breme branilca nacionalnega interesa in liberalizacije

gospodarstva.

V središču političnih razpravljanj leta 1961 so bili nacionalno vprašanje, odnosi

med republikami, vprašanje zvez med posameznimi nacionalnimi kulturami.

Izvore teh pojavov je treba poiskati med dejstvi, ki opredeljujejo splošno

družbeno in kulturno dogajanje v Jugoslaviji. V prvi vrsti je to posledica novega

gospodarskega sistema in decentralizacije. Nacionalna problematika je postajala

vse pomembnejša in intenzivnejša zaradi oživljanja starih nacionalističnih

pretenzij in šovinističnih sporov. V imenu »racionalizacije« so na državni ravni

skušali zmanjšati dotacije obema slovenskima manjšinama v Avstriji in Italiji.

Ponovni pojavi šovinizma, partikularizma in nacionalizma so spodbudili iskanje

novih osnov za formalizacijo enotnosti in skupnosti. Vzroke za te pojave so iskali

v ostankih nacionalizmov, hegemonizma, govorilo se je o ostankih

velikodržavnih, centralističnih in integrativnih apetitih. Birokratizem in njegove

posledice, komercializacija in težnje po višjem življenjskem standardu so bili

izvori nestrpnosti, ki bi se lahko kar hitro sprevrgli v integrativne ambicije.

Liberalizacija družbe nikakor ni bila rešitev za centraliste, ki so v taki obliki videli

le partikularistične težnje.

138

Gospodarski zastoj v letih 1961 in 1962 so poleg vsega povečevale investicije nad

samimi možnostmi države. Razširjena seja IK CK ZKJ, ki je potekala med 14. in

16. marcem 1962, je analizirala slabosti v gospodarstvu in politiki. Izkazalo se je,

da partijsko vodstvo ni enotno v pogledu na smer razvoja Jugoslavije, vendar je

med nosilci različnih koncepcij prišlo do kompromisa. IK CK ZKJ je sprejel

potrebne ukrepe za stabilizacijo gospodarstva, partijskemu članstvu je bilo

poslano pismo, s katerim so ga obvestili o stališčih in nadaljnjih nalogah.

Zaradi politične krize, ki je nastala zaradi zaostrenih razmer med republiškimi

vodstvi in centrom, so bile začasno odložene razprave o novi ustavi, ki naj bi bila

po prvotnem planu sprejeta že leta 1960. Kot navidezen epilog nastalim

nasprotjem je bila leta 1963 le sprejeta nova ustava SFRJ, ki je obveljala kot

nekakšen kompromis med zagovorniki reform in federalizma in privrženci

centralizma, kljub temu da je bila bolj na strani zagovornikov centralizma.

139

VIRI

Arhiv Republike Slovenije Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, šk. 1,

Zapisnik VIII. plenuma CK ZKS, 20.–21. 6. 1953.

ARS CK ZKS, šk. 2, Zapisnik razširjenega sestanka organizacijskega sekretariata

CK ZKS, 23. 6. 1953.

ARS CK ZKS, šk. 2, Zapisnik posvetovanja vodilnega aktiva komunistov na CK

ZKS, 5. 6. 1953.

ARS, CK ZKS III, šk. 2, Zapisnik razširjene seje organizacijskega sekretariata CK

KPS, 9. 6. 1952.

ARS CK ZKS, šk. 3, Pismo CK ZKJ vsem organizacijam ZKJ.

ARS, CK ZKS III, šk. 4, Zapisnik posvetovanja s sekretarji MK in OK KPS, 20.–

21. 5. 1952.

ARS, CK ZKS III., šk. 4, 21. 11. 1952.

AS, CK ZKS III, šk. 4, Poročilo o delu Predsedstva SZDL, 18. 2. 1955.

ARS CK ZKS, šk. 7, Zapisnik III. Plenarne seje Centralnega komiteja Zveze

komunistov, 26. 12. 1955.

ARS, CK ZKS, šk. 7, Zapisnik V. plenuma CK ZKS, 2. 4. 1957.

ARS CK ZKS, šk. 7, Zapisnik 7. plenuma CK ZKS 24.–25. 1. 1958.

ARS, CK ZKS III., šk. 7, Zapisnik seje IK CK ZKS, 20. 9. 1957.

ARS, CK ZKS III., šk. 7. Stenografski zapisnik IX. plenarne seje CK ZKS, 5. 12.

1958.

ARS, CK ZKS III., šk. 7. Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 27. 9. 1957.

ARS, CK ZKS III, šk. 7. Stenografski zapisnik VII. plenarne seje CK ZKS, 24.–

25. 1. 1958.

ARS, CK ZKS III., šk. 7, Zapisnik VII. Plenuma CK ZKS, 24.–25. 1. 1958.

ARS, CK ZKS, šk. 8, Zapisnik seje IK CK ZKS, 30. 1. 1959.

ARS, CK ZKS, šk.8. zapisnik seje IK CK ZKS, 22. 1. 1959.

ARS CK ZKS šk. 8, Zapisnik seje komiteja CK ZKS, 17. 2. 1959.

ARS CK ZKS, šk.8. Zapisnik seje IK CK ZKS, 17. 4. 1959.

ARS CK ZKS, šk. 8, Vpliv socialistične zveze na preobrazbo šolstva.

ARS, CK ZKS III., šk. 11, Zapisnik sa proširene sednice IK CK ZKJ, 6. 2. 1958.

140

ARS, CK ZKS III., šk. 11, Zaznamek o razširjeni seji IK CK ZKJ, 6. 2. 1958.

ARS, CK ZKS III., šk. 11, Zapisnik sa proširene sednice IK CK ZKJ, 6. 2. 1958.

ARS, CK ZKS III,. šk. 11, O prihodnjih nalogah Zveze komunistov.

ARS, CK ZKS III., šk. 15, Zapisnik razširjene seje 29.–30. 3. 1962.

ARS, CK ZKS III, šk. 15, Stenografski zapisnik CK ZKS, 19. 1.1962.

ARS CK ZKS III, šk. 15, Sklepi IK CKS 29.–30. 1962 in 19. 4. 1962, 19. 4. 1962.

ARS, CK ZKS III, šk. 15, Informacija o gibanju članstva v letu 1962.

ARS, CK ZKS, šk. 15, Zapisnik redne seje IK CK ZKS, 1. 6. 1960.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Zapisnik IK CK ZKS, 26. 9. 1957.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Zapisnik IK CK ZKS 26. 11. 1957.

ARS, CK ZKS III. šk. 76. Zapisnik sestanka 30.12.1958.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, nekaj podatkov o razvoju političnih problemov na

kulturnem področju v Sloveniji.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Neki problemi iz oblasti družbenih nauka; Problemi

nastave predmeta Osnovi družbenih nauka - elaborata ideološke komisije CK ZKJ

1956.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Izvod iz zapisnika sestanka aktiva komunista-istoričara.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Razvitak i problemi kulturno-masovne delatnosti.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Ideološka komisija SKJ, 8. 5. 1956.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Izvod iz zapisnika sestanka aktiva komunistov

istoričara, 1. 6. 1956.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 8.–9.5.1956.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Neki problemi u oblasti kulture i prosvete.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Razvitak i problemi kulturno-masovne delatnosti.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, O problemima umetnosti.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Zaključci sa sednice sekretarijata ideološke komisije

CK SKJ, 17. 5. 1956.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 22. 1. 1957.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 25. 6. 1957.

ARS, CK ZKS III. šk. 76, Neki problemi u oblastima kulture in prosvete.

ARS, CK ZKS III, šk. 60, Zapisnik sestanka aktiva komunistov zgodovinarjev.

ARS, CK ZKS III. šk. 12, Revija 57.

ARS, CK ZKS III. šk. 12, Naši nadaljnji ukrepi in rezultati preiskave proti skupini

revije.

141

ARS, CK ZKS III. šk. 68, Informacije št. 34, 10. 1. 1959.





ARS, CK ZKS III. šk. 77, Neke pojave među književnicima.

ARS, CK ZKS III. šk. 77, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS.

ARS, CK ZKS III. šk. 77, Novi status kulturnih institucij.

ARS, CK ZKS III. šk. 77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco.

ARS, CK ZKS III. šk. 77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco.

ARS, CK ZKS III. šk. 77, Posvetovanje o kulturnih problemih, 11. 11. 1959.

ARS CK ZKS, šk. 51, Zaključci proširene sednice IK CK SKJ, 14.– 16. 3. 1962.

ARS CK ZKS, šk. 51, Proširena sednica IK CK SKJ, 15.– 16 .3. 1962.

ARS CK ZKS, šk. 51, Rukovodstvima i članovima SKJ, 3. 2. 1962.

ARS CK ZKS, šk. 51, Zapisnik sa sestanka organizacijskih sekretarijata CK, 28.

5. 1962.

ARS, CK ZKS, št. 51, Zapisnik sa sednice Organizacionopolitičkog sekretarijata

CK SKJ, 20. 10. 1962.

TISKANI VIRI

Četrti kongres Zveze komunistov Slovenije, Cankarjeva založba, Ljubljana 1959.

VI. kongres KPJ (SKJ) 2.–7. 11. 1952, Stenografske beleške.

Socialistična zveza-zbornik dokumentov 1945–1969, Export press, Beograd 1969.

Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo, Cankarjeva založba,

Ljubljana 1952.

Sedmi kongres SKJ, Kultura, Beograd 1958.

Uradni list Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, Beograd 1953–1959.

Uradni list Ljudske Republike Slovenije, Ljubljana 1958.

Početak kraja SFRJ, Stenogram i drugi prateći dokumeti proširene sednice IK CK

SKJ održane od 14.–16. marta 1962, Beograd 1998.

142

LITERATURA

Aleš Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, Cankarjeva založba, Ljubljana

1995.

Aleš Gabrič, Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v prvem povojnem obdobju, v:

Jugoslavija v hladni vojni: Yugoslavia in the Cold war, Inšititut za novejšo

zgodovino, Ljubljana 2004.

Aleš Gabrič, Šolska reforma 1953-1963, Inštitut za novejšo zgodovina, Ljubljana

2006.

Andrej Inkret, Pet pisem, v: Ampak priloga Nove revije, letnik IX, 1992, št. 117–

118.

Branislav Milošević, Jugoslavija 1918–1984, zbirka dokumenata, Rad, Beograd

1985.

Božo Repe, Obračun s perspektivami, Znanstveno in publicistično središče,

Ljubljana 1990.

Božo Repe, Utrinki iz bližnjega leta 1962 (1), v: Teorija in praksa, letnik XXVI,

1989, št. 11–12.

Božo Repe, Utrinki iz bližnjega leta 1962 (2), v: Teorija in praksa, letnik XXVII,

1990, št. 1–2.

Božo Repe, Obračun s Perspektivami, v: Borec, letnik XLLIV, št. 9–19, Ljubljana

1990.

Ciril Ribičič, Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije, v: Slovenci

in država, SAZU, Ljubljana 1995.

Dimitrij Rupel, Slovenski intelektualci, Ljubljana 1989.

Dominik Smole, Pripoved komunista novinarja (1945–1980), ČZP Enotnost,

Ljubljana 1944.

Dušan Bilandžić, Zgodovina SFRJ, Partizanska knjiga, Ljubljana 1980.

Dušan Bilandžić, Hrvatska moderna povijest, Golden marketing, Zagreb 1999.

Dušan Pirjevec, Socialistična Jugoslavija 1945-1992, Lipa, Koper 1995.

Edvard Kardelj, Problemi naše socialistične graditve, II. knjiga, Ljubljana 1955.

Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987-2002.

Damjan Guštin, Vojaška organizacija slovenskega prostora v 20. stoletju in

vprašanje slovenskih oboroženih sil (1900-1970), v: Slovenski in država, SAZU,

Ljubljana 1995,

143

Jugoslovanski savremenici, Hronometar, Beograd 1970.

Martin Ivanič, Stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Zagorje 13.–16. januar

1958, Delavska enotnost, Ljubljana 1986.

Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo, Modrijan, Ljubljana 2005.

Mateja Režek, »Jugoslovanstvo« in mednacionalni odnosi v Jugoslaviji v

petdesetih letih 20. stoletja, v: Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XLV, št. 2.

Mateja Režek, Jugoslovanski federalizem in ustavni zakon leta 1953, v: Prispevki

za novejšo zgodovino, letnik XXXVIII, 1998, št. 1–2.

Povojna zgodovina na Slovenskem, Zbornik referatov in razprave s simpozija,

Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec 1992.

Slovenska novejša zgodovina 1848–1992, II, Inštitut za novejšo zgodovino,

Mladinska knjiga, Ljubljana 2005.

Stane Kavčič, Spopad (II), v: Teleks, 21. 1. 1988, št. 3, str. 17.

Veliki splošni leksikon, DZS, Ljubljana 2006.

REVIJE IN ČASNIKI

Delo, leto 1959-1962

Naši razgledi, leto 1956-1958.

Naša sodobnost 1956-1958.

Perspektive, leto 1961-1962.

Revija 57, leto 1957.

Večer, leto 1959.

144

KRATICE

ARS - ARHIV REPUBLIKE SLOVENIJE

CK - CENTRALNI KOMITE

FLRJ - FEDERATIVNA LJUDSKA REPUBLIKA JUGOSLAVIJA

IK - IZVRŠNI KOMITE

KPJ - KOMUNISTIČNA PARTIJA JUGOSLAVIJE

KPS - KOMUNISTIČNA PARTIJA SOVENIJE

OF - OSVOBODILNA FRONTA

SZDL - SOCIALISTIČNA ZVEZA DELOVNEGA LJUDSTVA

SFRJ - SOCIALISTIČNA FEDERATIVNA REPUBLIKA JUGOSLAVIJA

ZKJ - ZVEZA KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

ZKS - ZVEZA KOMUNISTOV SLOVENIJE

145

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek …

Documents

Transcript of UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek …