Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovinoPovzetek Francozi so åe v 17. stoletju...

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za zgodovino

MAGISTRSKO DELO

Blaž Vicman

Maribor, 2018

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za zgodovino

Magistrsko delo:

VIETNAMSKA VOJNA SKOZI OČI ČASNIKA THE NEW YORK TIMES

Master's thesis

THE VIETNAM WAR AS REPORTED BY THE NEW YORK TIMES

Mentor: Kandidat:

izr. prof. dr. Dragan Potočnik Blaž Vicman

Maribor, 2018

Lektorica:

Ivana Williams

ZAHVALA

Najprej se iskreno zahvaljujem svojemu mentorju izr. prof. dr. Draganu Potočniku, ki me je

usmerjal skozi celoten proces pisanja naloge in ki je pomagal moje ideje smiselno združiti v

obravnavano temo tega magistrskega dela.

Zahvala gre tudi Ivani Williams, ki je opravila delo lektorja in prevedla povzetek naloge.

Prav tako se zahvaljujem svojim kolegom zgodovinarjem, prijateljem in družini, ki so mi ves

čas stali ob strani.

Blaž Vicman

Povzetek

Francozi so že v 17. stoletju imeli misijonarske stike z Vietnamom, nato pa so nad njim

prevzeli oblast, kar je kasneje privedlo do francosko-vietnamske vojne, ki je trajala do padca

Dien Bien Phuja v letu 1954. Vietnam se je po tej vojni razdelil na dva dela, severnega

komunističnega in južnega nekomunističnega, ki so ga podpirale Združene države. Jug je bil

pod vodstvom skorumpirane Diemove vlade, zaradi katere se je trpeče ljudstvo obrnilo na

komunistične upornike vietkongovce. S tem se je na jugu povečal vpliv Američanov, ki so tja

začeli pošiljati vedno večjo vojaško pomoč, z domnevnim napadom na dve ameriški ladji v

Tonkinškem zalivu pa so vstopili v pravo vojno. V vojni so Američani imeli tehnološko

premoč, kar pa jim proti gverilskim napadom Ljudske fronte ni veliko pomagalo. Ker je

vedno manj prebivalstva podpiralo vojno, so se Američani do leta 1973 dokončno umaknili iz

Vietnama. Leta 1975 je Južni Vietnam priznal poraz in se združil s severom, do miru pa še

vedno ni prišlo.

Ključne besede: The New York Times, vietnamska vojna, Vietkong, ZDA, Kennedy,

Johnson, Nixon

Abstract

The French had missionary contacts with Vietnam as early as the 17th century. In the late

1800s Vietnam became a French colony, which later led to the French-Vietnamese war, which

lasted until the fall of Dien Bien Phu in 1954. After this war, Vietnam split into two parts, the

northern communist and southern non-communist, supported by the United States. The South

was led by the corrupt Diem's government, which caused the suffering people to turn to the

communist rebels of the Vietcong. This increased the influence of the Americans in the south,

who began sending more and more military aid there, and with the supposed attack on two

American ships in the Tonkin Bay they entered the war. In the war, the Americans had the

technological advantage, which did not help much against the guerilla attacks of the People's

Army. Facing decreasing support for the war at home, the Americans finally withdrew from

Vietnam by 1973. In 1975, South Vietnam recognized the defeat and merged with the north,

but there was still no peace.

Key words: The New York Times, Vietnam War, Vietcong, USA, Kennedy, Johnson, Nixon

KAZALO VSEBINE

UVOD ........................................................................................................................................ 1

1. FRANCOSKA OBLAST V VIETNAMU IN PRIHOD AMERIČANOV ........................ 2

1.1 Diemov protikomunistični režim ...................................................................................... 4

1.2 Vpliv ZDA se poveča ....................................................................................................... 7

1.3 Poskus atentata na Diema ............................................................................................... 10

1.4 Bitka pri Ap Bacu ........................................................................................................... 11

1.5 Diemov padec ................................................................................................................. 13

2. AMERIŠKO-VIETNAMSKA VOJNA ........................................................................... 15

2.1 Tonkinški zaliv ............................................................................................................... 16

2.2 Vojna se začne ................................................................................................................ 20

2.3 Bitka za Binh Gia ........................................................................................................... 20

2.4 Napad na bazo Pleiku ..................................................................................................... 22

2.5 Napad na cono D (prva večja akcija »poišči in uniči« v Vietnamu) .............................. 23

2.6 Bitka pri Chu Laiju ......................................................................................................... 24

2.7 Bitka pri Plei Meju ......................................................................................................... 27

2.8 Operacija Hump ............................................................................................................. 28

2.9 Bitka v dolini La Drang .................................................................................................. 29

2.10 Ofenziva Tet ................................................................................................................. 32

2.11 Napad na Sajgon in Hue ............................................................................................... 33

2.12 Khe Sanh ...................................................................................................................... 38

2.13 Kritika vojne ................................................................................................................. 44

2.14 Začetki mirovnih pogajanj v Parizu ............................................................................. 45

2.15 Bombardiranje v času Johnsonove administracije (Operacija Rolling Thunder) ........ 47

2.16 Operacija Menu ............................................................................................................ 51

2.17 Bitka za Hamburger Hill .............................................................................................. 52

2.18 Napad na Kambodžo .................................................................................................... 53

2.19 Protivojne demonstracije .............................................................................................. 55

2.20 Razveljavitev Tonkinške resolucije ............................................................................. 59

2.21 Bitka za podporno bazo Ripcord .................................................................................. 60

2.22 Pentagonska študija (Pentagon papers) ........................................................................ 61

2.23 Velikonočna ofenziva in operacija Linebacker I .......................................................... 67

2.24 Operacija Linebacker II in pariška mirovna pogodba .................................................. 70

2.25 Padec Sajgona .............................................................................................................. 76

3. GROZODEJSTVA, KI SO JIH ZAGREŠILI ZAVEZNIKI ........................................... 79

3.1 My Lai ............................................................................................................................ 80

4. KONEC VIETNAMSKE VOJNE IN POSLEDICE ........................................................ 83

5. ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 84

6. VIRI IN LITERATURA .................................................................................................. 93

KAZALO SLIK

Slika 1 ......................................................................................................................................... 4

Slika 2 ....................................................................................................................................... 26

Slika 3 ....................................................................................................................................... 37

Slika 4. ...................................................................................................................................... 58

Slika 5 ....................................................................................................................................... 79

1

UVOD

V času francoske kolonialne oblasti nad Vietnamom so bili zanemarjeni industrijski razvoj,

zdravstvo in izobraževanje, kar je privedlo do vedno večjega odpora prebivalstva, do raznih

nacionalističnih revolucionarnih gibanj in posledično do francosko-vietnamske vojne, ki je

trajala do padca Dien Bien Phuja v letu 1954. Vietnam se je po tej vojni razdelil na dva dela:

severnega komunističnega in južnega nekomunističnega, ki mu je vladala skorumpirana

Diemova vlada, ki pa je prav tako uživala močno podporo Združenih držav. Na jugu se je zato

trpeče ljudstvo po pomoč obrnilo na komunistične upornike vietkongovce, in ker Združene

države niso dopuščale širitve komunizma, so tam počasi začele krepiti svoj vojaški vpliv.

Američani so v Južni Vietnam najprej pošiljali vojaško pomoč in vojaške svetovalce. Z

domnevnim napadom na dve ameriški ladji v Tonkinškem zalivu pa so vstopili v pravo vojno

s Severnim Vietnamom. V tej vojni so sile Združenih držav imele bistveno tehnološko

premoč, kar pa jim proti gverilskim napadom vietnamskih upornikov ni veliko pomagalo.

Sledil je do tedaj najdaljši in najbolj kontroverzen vojaški konflikt v ameriški zgodovini.

V tej nalogi z naslovom Vietnamska vojna skozi oči časnika The New York Times bomo

skozi priznani ameriški časnik The New York Times spremljali potek ameriške faze

vietnamske vojne. Naloga vsebuje pregled vseh dogodkov na vietnamskem bojišču, od

začetnega ameriškega vtikanja v vietnamske zadeve takoj po odhodu Francozov in incidenta v

Tonkinškem zalivu leta 1964, ki je služil kot povod za vojaško posredovanje Združenih držav

v Vietnamu, vse do končne evakuacije Sajgona, ko se je vojna v Vietnamu zares končala.

Zajeti so tudi opisi vseh večjih bitk na omenjenem bojišču, večje bombne operacije ter njihov

vpliv na moralo ameriškega ljudstva doma in na bojišču. Dotaknili se bomo tudi raznih

študentskih protivojnih demonstracij, katerih intenzivnost se je proti koncu vojne stopnjevala,

in mirovnih pogajanj, ki so na koncu zagotovila dokončno prekinitev ognja. Pri tej nalogi smo

si postavili naslednjo hipotezo:

Časnik The New York Times je pri svojem poročanju o vojni v Vietnamu, podobno, kot je to

bilo v navadi pri bolj totalitarnih režimih, sledil napotkom vlade in vojaškega poveljstva

Združenih držav.

Za delo bomo uporabili literaturo, ki se nanaša na to časovno obdobje in na vojno v

Vietnamu, nekaj internetnih virov in širok izbor člankov iz časnika The New York Times.

2

1. FRANCOSKA OBLAST V VIETNAMU IN PRIHOD AMERIČANOV

Od leta 1860 je Francija postopoma kolonizirala Vietnam in njeni zahodni sosedi, Kambodžo

in Laos. Podobno kot pri drugih državah sveta, ki so bile takrat pod oblastjo evropskih velesil,

je ta proces spremenil regijo in pripravil prizorišče nemirov, ki so sledili v dvajsetem stoletju.1

Francozi so v Vietnamu izkoriščali surovine, industrijski razvoj, infrastrukturo, šolstvo in

zdravstvo pa so postavili na stranski tir. Zaradi tega je že leta 1926 pod vodstvom

komunističnega vodje Ho Ši Minha nastala Revolucionarna zveza vietnamske mladine, ki je

vodila odporniška gibanja proti Japoncem med drugo svetovno vojno in organizirala upore

zoper francosko kolonialno oblast. Že leta 1945 je pod Ho Ši Minhovim vodstvom bila

razglašena Demokratična republika Vietnam. Francozi so po drugi svetovni vojni ponovno

poskusili vzpostaviti kolonialno oblast v Vietnamu, kar pa je pripeljalo do izbruha vojne.2

Francosko-vietnamska faza vojne je trajala kar osem let. Kolonialna vojna je kmalu postala

del nastajajoče globalne hladne vojne v petdesetih letih dvajsetega stoletja, ko sta v konfliktu

posredovali tudi Ljudska republika Kitajska in Združene države Amerike. Kitajski komunisti

so Demokratični republiki Vietnam pomagali s svojimi vojaškimi svetovalci in z materialom;

Združene države so nudile enako državni vladi, ki jo je podpirala Francija in jo je takrat na

jugu vodil bivši vietnamski cesar Bao Dai. Maja leta 1954 se je francosko-vietnamska vojna

končala s porazom Francozov v znameniti bitki pri Dien Bien Phuju.3

Obe strani sta 21. julija 1954 v Ženevi sprejeli mirovni sporazum, ki je začasno razdelil

Vietnam v dve coni na obeh straneh 17. vzporednika, vse dokler ne bi bile organizirane

splošne volitve, ki bi odločile usodo države. Dan po podpisu sporazuma, ki je polovico države

prepustil komunistom, je vodja nacionalistične vlade Južnega Vietnama Ngo Dinh Diem temu

ostro nasprotoval. Izrazil je upanje, da bo država nekega dne združena in svobodna. 23.

oktobra istega leta je general Dwight Eisenhower, takratni ameriški predsednik, Diemu

zagotovil brezpogojno podporo proti komunističnemu prevratu. Po koncu mirovne konference

so težave v Indokitajski bile vse prej kot rešene.4

1 Mark Atwood Lawrence, The Vietnam War: A Concise International History, Oxford University Press, New

York 2008, str. 10. 2 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Založba Pivec, Maribor 2006, str. 190.

3 Mark Bradley, Vietnam at War, Oxford University Press, New York 2009 (v nadaljevanju: M. Bradley,

Vietnam at War), str. 41–42. 4 Pierre Brocheux, Daniel Hémery, Indochina: an ambiguous colonization, 1858–1954, University of California

Press, London 2009, str. 370–372.

3

V petdesetih letih dvajsetega stoletja je v Washingtonu prevladoval pogled, da je komunistični

svet bil monolitski in da je komunističnemu gibanju, kjerkoli je že bilo, četudi se je pojavilo v

državah tretjega sveta, bilo moč slediti nazaj do Moskve ali Pekinga. Washingtonski politiki

so verjeli, da je vsako zmago komunistov bilo treba šteti kot poraz Združenih držav. To logiko

je sprejemal tudi John F. Kennedy, ko je leta 1961 postal predsednik. Na podlagi poročil

njegovih vrhovnih svetovalcev bi izguba Južnega Vietnama izpostavila še večje območje

komunističnemu prevzemu. Kennedyju ni bila pomembna samo preprečitev komunističnega

prevzema Vietnama, ampak je s svojimi svetovalci celo pozdravljal izziv spopada s komunisti

na točno tisti lokaciji tretjega sveta. Vietnam bi moral biti test politike Kennedyjeve

administracije »prilagodljivega odziva«. Med svetovalci, ki jih je Kennedy poslal v Vietnam,

so bile protiodporniške specialne enote (Zelene baretke), katerih naloga je bila demonstrirati,

da je gverilske enote komunistov moč premagati v njihovi lastni igri. Vietnam bi prav tako

postal prostor, kjer bi Kennedyjeva administracija dokazala uresničljivost »gradnje naroda«,

ki je skupni izraz za socialne, politične in ekonomske programe, namenjene spodbujanju

blaginje, po vzoru kapitalističnih načel, in tako tem državam tretjega sveta ponudila

alternativo komunizmu.5

Takoj po podpisu Ženevskega sporazuma so se že pojavile kršitve s strani ameriške vlade, saj

je bilo točno določeno, da se nobena stran ne sme povezati v kakršenkoli vojaški pakt.

Ameriška vlada je menila, da Ženevski sporazum ne sme biti ovira pri krepitvi obrambne

linije v jugovzhodni Aziji, naj nastane skupen blok, ki bi združeval Južni Vietnam, Kambodžo

in Laos. 6. septembra 1954 so v Manili podpisali vojaški pakt o jugovzhodni Aziji, imenovan

SEATO, po katerem so podpisnice v primeru morebitne agresije dobile pravico do

intervencije v Indokitajski. Konec leta je v Vietnam prišel ameriški general Lawton Collins,

da bi postavil učinkovito policijo, ki naj bi preganjala nevarne elemente. Ker je Ngo Dinh

Diem jasno kazal svoje sovraštvo do Francozov, je francoska delegacija v Washingtonu

dopustila ameriško izsiljevanje v Indokitajski, ponudila jim je celo pomoč. Spoštovala je sicer

pogodbo o umiku vojske (28. aprila 1956 je zadnji francoski vojak zapustil Vietnam), je pa

ponudila pomoč Diemovi vladi pod pogojem, da bo ta spoštovala francoske ekonomske in

trgovske interese, predvsem na plantažah kavčuka. Februarja 1956 je Diem izjavil, da bo za

urjenje južnovietnamske vojske v ameriških bazah poskrbel general John W. O'Daniel.

Uradno je bila prevzeta v Indokitajski že leta 1950 sprejeta vojaška misija MAAG (Military

5 Michael Kort, The Columbia guide to the cold war, Columbia University Press, New York 1998 (v

nadaljevanju: M. Kort, The Columbia guide to the cold war), str. 55–56.

4

Aid and Advisory Group). Leta 1956 je prvo misijo še okrepila misija TEAM (Temporary

Equipment Recovery Mission).6

Slika 1: Zmaga Viet Minha pri Dien Bien Phuju.

(Vir: Battle of Dien Bien Phu, Wikipedia. Dostopno na spletu:

https://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_Dien_Bien_Phu#/media/File:Victory_in_Battle_of_D

ien_Bien_Phu.jpg, 28. 6. 2018.)

1.1 Diemov protikomunistični režim

Ngo Dinh Diem in tisti, ki so ga podpirali, so prišli iz razreda Vietnamcev, ki so skozi več

generacij zvesto služili francoski kolonialni sili. Prevzeli so jezik, kulturo in krščansko vero

Francozov, kot skupina pa niso bili v stiku z večinoma kmečkim prebivalstvom Vietnama in

budistično večino.7

Med letoma 1954 in 1955 je Diemova protikomunistična kampanja nadlegovala, zaprla in

celo usmrtila mnogo komunističnih aktivistov Viet Minha, tudi številne nedolžne, zaradi česar

se je Viet Minh bil prisiljen potuhniti. Komunisti so sčasoma udarili nazaj s svojo

ustrahovalno kampanjo (grozili so tudi z atentati), uperjeno proti vladnim uradnikom, poleg

6 Jean Chesneaux, George Boudarel, Vietnamska revolucija, v: Zgodovina revolucij XX. stoletja, Komunist,

Ljubljana 1971 (v nadaljevanju: J. Chesneaux, G. Boudarel, Vietnamska revolucija), str. 364–365. 7 M. Kort, The Columbia guide to the cold war, str. 57.

https://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_Dien_Bien_Phu#/media/File:Victory_in_Battle_of_Dien_Bien_Phu.jpg

https://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_Dien_Bien_Phu#/media/File:Victory_in_Battle_of_Dien_Bien_Phu.jpg

5

tega so se uspešno infiltrirali v številne vojaške enote, ki so še naprej delovale neodvisno

kljub podkupninam, ki jih je Diem plačeval njihovim vodjam. Med vojno s Francozi so

komunisti zgradili zelo močno organizacijo, ki je delovala znotraj najbolj naseljenih pokrajin

mekonške delte v severnem in južnem Sajgonu. V oddaljenih regijah so ustanovili dve veliki

zavarovani območji, in sicer Vojno območje C (v provinci Tay Ninh, vzdolž meje s

Kambodžo) in Vojno območje D (v provinci Phuoc Thanh, severovzhodno od Sajgona).

Diemova vlada nikoli ni imela popolnega nadzora nad mekonško delto, do leta 1957 so

komunisti (zdaj znani pod imenom Vietkong) očitno rasli v moči in so spet začeli izvajati

številne napade. Medtem je ameriška svetovalna skupina za vojaško pomoč ali MAAG

(Military Assistance Advisory Group) pomagala pri organizaciji in opremljanju

južnovietnamske vojske, kar pa ni zmanjšalo vpliva komunistov na podeželju. Vodilna šefa

MAAG-a general John W. O'Daniel in general Samuel T. Williams sta poskušala

južnovietnamsko vojsko pripraviti na soočenja z običajnim napadom nasprotnika, ustavitev

gverilskega napadanja zanju ni bila primarnega pomena. Ameriška vojska je namreč gverilce

imela za navadne partizane, ki so služili le kot podpora rednim vojaškim enotam, ne pa za

upornike, ki so uživali podporo ljudstva in se borili za politično avtoriteto. Mislili so, da se

bodo gverilcev znebili le, če bodo napadli redne vojaške sile. Z ameriško spodbudo se je

južnovietnamska vojska organizirala v sedem divizij, večinoma nameščenih na severni in

severozahodni meji Južnega Vietnama, nekaj pa jih je bilo na obrobju Sajgona.8

V letih 1959 in 1960 je južnovietnamsko-ameriške odnose udarila serija manjših kriz.

Ameriška vlada je predlagala, da bi se vojska vietnamske republike zmanjšala pod

150.000 mož, kar pa Diem nikakor ni hotel dopustiti. Avgusta 1959 je Diem uprizoril očitno

prirejene volitve v državni zbor. Konec aprila 1960 je osemnajst znanih južnovietnamskih

osebnosti napadlo Diemovo vladanje in pozvalo k osvoboditvi. Te krize so sovpadale s

prenovljeno komunistično ofenzivo. V prvi polovici leta 1959 se je centralni komite

komunistične partije Vietnama odločil obnoviti boj zoper Diemovo vlado. Komunisti so

povečali število svojih rekrutov na jugu in tja infiltrirali svoje kadre. Njihovi gverilci so na

koncu leta 1959 in v začetku leta 1960 v mekonški delti uprizarjali impresivne lokalne akcije.9

Diemova politika je bila deležna številnih kritik doma in v tujini, vendar se hitro spregledajo

njegovi dejanski dosežki pri grajenju naroda. Pod njegovim vodstvom – z ameriško pomočjo

– se je, po mnenju časnika The New York Times, gospodarska slika Južnega Vietnama počasi

8 David Kaiser, American tragedy: Kennedy, Johnson and the origins of the Vietnam War, The Belknap Press of

Harvard University Press, Cambridge, London 2000 (v nadaljevanju: D. Kaiser, American Tragedy), str. 61–62. 9 Prav tam, str. 63.

6

izboljšala, skoraj milijon beguncev iz Severnega Vietnama so uspešno preselili. S

premestitvijo kmetov na druga rodovitna, manj poseljena območja so zmanjšali izreden pritisk

prebivalstva v prenaseljenih osrednjih priobalnih planjavah. Druge izboljšave pod Diemovo

vladavino so se kazale tudi v njegovi uspešni kampanji proti malariji, širjenju izobraževalnih

objektov, posodobljeni komunikaciji in razvoju podeželja. Diem ni skrival svojega

prepričanja, da ima v rokah popolno oblast nad mislimi in potrebami naroda. »Poznam svoje

ljudi,« je pogosto pravil obiskovalcem. Neki ameriški uradnik, ki je prej nasprotoval

Diemovemu projektu preseljevanja, je kasneje priznal, da ima predsednik prav. Nato pa je še

dodal: »Težava je v tem, da zdaj misli, da ima zmeraj prav.« Kljub kritikam Diem takrat ni

imel nobenega resnega rivala za stolček državnega voditelja. Ameriški uradniki, ki so takrat

delovali v Južnem Vietnamu, so sicer pogosto bili netolerantni do njegove represivne politike,

pa vendar so se kolektivno strinjali, da je njegovo vodstvo v takratnem izrednem stanju

predstavljalo nenadomestljivo prednost.10

Amerika je v Južnem Vietnamu znatno izboljšala informacijske in propagandne storitve

Diemove vlade, pa vendar je kar naprej izgubljala bitko za mnenje civilnega prebivalstva v

tako imenovani »propagandni vojni« s komunisti. ZDA so Diemovi vladi pošiljale tiskalne

stroje, da bi ji pomagale povečati izdajo propagandnih letakov. Ameriški vojaški svetovalci,

izurjeni v psihološkem vojskovanju, so vietnamske uradnike urili v raznih propagandnih

tehnikah. Ameriška agencija za mednarodni razvoj (The United States Agency for

International Development) je celo prispevala 1.500.000 dolarjev za radijsko mrežo s sedmimi

programi. Ameriški uradniki, vpleteni v to, so bili mnenja, da imajo vietnamski komunisti

(Vietkong) veliko prednost v propagandni vojni, saj so komunistični politični agenti bili bližje

ljudstvu. Razlagali so, da so se vladni predstavniki v neki vasi zadrževali zgolj nekaj ur,

medem ko so skrivni agenti Vietkonga praktično živeli med vaščani in tako znali izkoristiti

lokalne tegobe. Predstavniki vlade so bili prelepo oblečeni in so bili videti lepo nahranjeni,

medtem ko so agenti Vietkonga prišli bosi in oblečeni kot kmetje. Komunistična propaganda

se v glavnem ni spremenila še iz časov vojne s Francozi, s tem da so tokrat ZDA podedovale

titulo »imperialističnega zlikovca«. Vietnamcem so zagotavljali, da takoj ko bo premagana

naveza ZDA in Diema, bosta v Vietnamu nastopila mir in napredek. Tema svobode je bila

zmeraj učinkovita, Vietnamci so bili ponosni, neodvisni in nacionalistični, zavračali so vsak

poskus tuje oblasti nad svojo državo. Vlada je s svojim neuspehom pri razvoju podeželske

10

Robert Trumbull, »Mandarin Who Rules South Vietnam«, The New York Times, 7. januar 1962, vol. CXI, št.

37.969, str. 202, 238.

7

politike in z nadzorom cen, s katerimi so subvencionirali urbano prebivalstvo na račun

kmetov, dala agentom Vietkonga veliko streliva za propagando. Diem je namreč hotel

zadovoljiti urbano prebivalstvo Sajgona s poceni svinjino, tako da je zgornjo ceno prašičev

znižal tako nizko, da kmetje več niso hoteli pripeljati živine v sajgonske klavnice. Še ena

občutljiva točka je bila, da je od več sto milijonov dolarjev ameriške pomoči Južnemu

Vietnamu le majhen del dosegel navadno ljudstvo. Američani so verjeli, da je radio najbolj

učinkovito propagandno orožje, pa vendar je v Južnem Vietnamu takrat bilo samo 320.000

radijskih sprejemnikov. Ameriška vlada je ves čas pritiskala na južnovietnamsko vlado, naj

zniža prekomeren davek na radijske sprejemnike, prav tako je sama prispevala finance za

številne nove sprejemnike. Ameriški uradniki so menili, da je propagandna vojna veliko bolj

pomembna od vojaških kampanj zoper gverilce.11

1.2 Vpliv ZDA se poveča

Podobno kot Španija leta 1936 za naciste je prav tako Južni Vietnam na neki način postal

vojaški poligon za sile Združenih držav, ki so bile tam z namenom zatreti narodnoosvobodilna

gibanja. Eden glavnih pobudnikov te ideje je bil obrambni minister Združenih držav in hkrati

najvplivnejši mož Kennedyjevega kabineta, obrambni minister Robert McNamara. O

vietnamski vojni je govoril kot o svoji vojni, menil je, da je pri tem šlo za protiodporniško

vojno, ki jo morajo izbojevati lokalne oblastniške lutke, medtem ko se morajo Združene

države omejiti le na preskrbo in vodstvo vojnih svetovalcev na taktičnem področju.12

Z idejo o bojnem laboratoriju je Kennedyjev program v vietnamskih riževih poljih preizkušal

nova orožja in taktike. Poslal je enoto ameriških vojnih letal s kodnim imenom »Farm Gate«,

to je bila zračna komponenta ameriških posebnih sil, ki je prav tako bila zadolžena za

treniranje nove elitne formacije, imenovane rangerji. Kennedy je odobril dodatnih 20.000 mož

kot tudi več južnovietnamske milice. Poleti leta 1961 se je Kennedy odločil v Vietnam poslati

ljudi, ki jim lahko zaupa, da bi ocenili položaj. Odpravo sta vodila general Maxwell D.

Taylor, Kennedyjev osebni vojaški predstavnik, in Walt W. Rostow. Taylor in Rostow sta

predlagala široko paleto ukrepov, nista želela samo ameriške vojaške navzočnosti, temveč sta

11

Homer Bigart, »Sajgon is losing propaganda war«, The New York Times, 18. januar 1962, vol. CXI, št. 37.980,

str. 11.

12 J. Chesneaux, G. Boudarel, Vietnamska revolucija, str. 389.

8

zahtevala še radikalno povečanje MAAG-a. Želela sta tudi uporabiti ameriške helikopterske

enote za prevoz južnovietnamskih enot, povečati milico in južnovietnamsko vojsko.13

Združene države so februarja 1962 vzpostavile novo poveljstvo v Južnem Vietnamu (United

States Military Assistance Command), na čelo katerega so postavili generala Paula Donala

Harkinsa. Njega je predsednik Kennedy skupaj s poveljniki generalštaba (Joint Chiefs of

Staff) dal povišati iz poročnika na položaj generala s štirimi zvezdicami. Novo poveljstvo je

vključevalo že prisotno Svetovalno skupino za vojaško pomoč (MAAG). Vojaške svetovalne

organizacije so takrat delovale v večini držav, ki so preko skupnih varnostnih sporazumov

prejemale ameriško vojaško pomoč. Vseeno pa je novo poveljstvo v Sajgonu delovalo skrajno

neobičajno, samo enkrat v preteklosti – v Grčiji v štiridesetih letih – je ameriško misijo

vojaške pomoči vodil general. Tradicionalne vojaške svetovalne skupine so svetovale

lokalnim vojaškim silam in jih urile, medtem ko se same niso lotevale operativnih funkcij.

Znotraj pospešenega programa vojaške pomoči Južnemu Vietnamu so sile Združenih držav

upravljale helikopterske lete in manjše letalske transporte ter sodelovale v obalnih in rečnih

patruljah z manjšimi, hitrimi plovili. Odločitev je padla, da bi morale operativne funkcije biti

prepuščene ločenemu poveljstvu. Do delitve je prišlo zaradi političnih razlogov. Vojaške

svetovalne skupine so zato, ker so bile omejene zgolj na urjenje, dosegle neki status in

prepoznavnost po svetu. Najboljše je bilo ohranjati ta status, da komunisti ne bi dobili podlage

za obtožnico proti tem vojaškim svetovalnim skupinam, ki so bile vključene v neposredne

vojaške operacije. Združene države so pojasnile, da je v Južnem Vietnamu bila posebna

situacija in da so se ameriške sile udeleževale raznih operacij zaradi nenehnih napadov

komunističnih gverilskih sil. Do začetka leta 1962 je v Južnem Vietnamu delovalo od 2000 do

4000 vojakov ameriških sil, večina teh je sodelovala pri taktičnih operacijah na bojnih

območjih – imele so podporno vlogo pri transportu in komunikacijah. Ti možje uradno še niso

bili v boju, so pa kljub temu imeli navodila, da vračajo ogenj, toda le v primeru, če se strelja

na njih.14

V Južnem kitajskem morju, blizu meje s Severnim Vietnamom, so patruljirali čistilci min

ameriške mornarice, ki je prav tako pomagala pomorskim silam Južnega Vietnama pri blokadi

infiltracije gverilcev na morju. Častniki marincev so medtem izvajali obsežne izvidniške

obhode v osrednjem Vietnamu, kjer so se seznanjali s terenom in se učili nasprotnikovih

13

John Prados, Vietnam: The History of an Unwinnable War, 1945–1975, University Press of Kansas, Lawrence

2009 (v nadaljevanju: J. Prados, Vietnam), str. 67–68. 14

E. W. Kenworthy, »Pentagon sets up Vietnam Command under a general«, The New York Times, 9. februar

1962, vol. CXI, št. 38.002, str. 1, 3.

9

taktik. General Harkins je takrat močno poudarjal, da njegov prevzem poveljstva v Južnem

Vietnamu ni nakazoval na uporabo ameriških bojnih sil proti komunistom, zavračal je

špekulacije o kakršnemkoli povečanju števila mož v Južnem Vietnamu, je pa potrdil, da so se

v ZDA urile podporne enote, ki so kasneje služile pod njegovim poveljstvom.15

Helikopterji ameriških zračnih sil so opravljali nalogo prevažanja vietnamskih vojaških enot v

gverilske cone ali pa so prevažali prašiče in drugo živino sestradanim oporiščem na

nasprotnikovem teritoriju. Piloti ameriških zračnih sil so prav tako skupaj z vietnamskimi

leteli na več bombnih misijah proti komunistom. Sprememba iz konvencionalnega

vojskovanja v protigverilsko za južnovietnamske sile ni bila preprosta. Pod francoskim

vplivom so Vietnamci razvili dve težko izbrisljivi nagnjenji: navado ostajati v utrdbah, ki so

namesto civilistom nudile zaščito vojaškim silam, in navado bolj ležernega življenja –

lagodne večerje, ki jim je navadno sledila siesta. Toda protigverilsko vojskovanje je zahtevalo

težko življenje, enote so tako kot gverilci morale živeti v džungli, ogibati so se morale

udobnega bivanja v vojašnicah. Pri tem so se pojavljale težave, saj je večina vietnamskih

nabornikov izvirala iz gosto naseljenega nižavja – šlo je za fante riževih polj, ki so gojili velik

strah pred džunglo, ne zgolj pred kačami in tigri, ampak so se najbolj bali, da bi se izgubili.

Po džungli so se gibali boječe, z instinktom črede, ki se strne skupaj in tako postane lažja

tarča vietkongovske zasede. Vietkongovski gverilci so prav tako izvirali z območij riževih

polj, vendar so se v sprotnem urjenju na terenu navadili tudi na tegobe džungle. Vietnamci so

v primerjavi z Američani bili večinoma manjše postave, tako da so se med nošenjem

petkilogramske puške M1 hitreje utrudili in so zato toliko bolj hrepeneli po lažjem

francoskem orožju, ki so ga nosili prej. Na višjem nivoju so ameriški svetovalci ob tem, da so

poskušali odstraniti politične manipulacije vojaških sil, poskušali Vietnamce odvračati od

izvajanja obsežnih operacij na podlagi vprašljivih obveščevalnih podatkov, ki bi se lahko

izboljšali le v primeru, če bi vladi uspelo zmanjšati vpliv vietkongovcev nad ruralnim

prebivalstvom. Ameriške helikopterske družbe so zagotavljale večjo mobilnost, vendar je to

bil dokaj drag in nevaren način prevažanja vojaških enot. Višji ameriški častniki pa so

preučevali nasprotnikov priročnik gverilskega vojskovanja, v katerem so mrzlično iskali vse

možne sledi, kot da je to skromno delo bilo nekakšen vietkongovki »Mein Kampf«. Načrt je

velel, da bi namesto konvencionalne ofenzive omejenega trajanja protigverilski pregon

15

Homer Bigart, »U.S. is expanding role in Vietnam«, The New York Times, 10. februar 1962, vol. CXI, št.

38.003, str. 3.

10

zadrževal vietkongovske enote v neprestanem umiku, z nenehnim pritiskom bi jih utrudili in

jih potisnili na manj gostoljubna območja, kjer so bile redke zaloge hrane.16

1.3 Poskus atentata na Diema

27. februarja 1962 je časnik New York Times poročal o napadu dveh bojnih bombnikov z

oznako južnovietnamskih zračnih sil na palačo predsednika Diema. Sajgonski radio je uro po

napadu sporočil, da sta predsednik in njegova družina napad prestala brez praske. Eno krilo

palače je pogorelo do tal, škodo pa je utrpelo tudi sajgonsko letališče. V vladnem prenosu so

takrat poročali, da je eno od letal (po ameriških virih je šlo za letali tipa AD-6 Skyraider)

strmoglavilo severno od prestolnice. Pri AD-6 gre v prvi vrsti za napadalna letala, ki so bila v

rabi ameriških letalskih sil že med drugo svetovno vojno, kasneje pa so z njimi oskrbovali

južnovietnamske zračne sile. Letala so pilotirali uporniški člani znotraj južnovietnamskih

zračnih sil, med napadom sta letali večkrat nizko preleteli predsedniško palačo, nanjo odvrgli

napalm in jo nato še obstreljevali z raketami in strojnicami. Napad je vsega skupaj trajal

približno petdeset minut, lahko protiletalsko orožje in mitraljezi na tleh so vračali ogenj,

obrambi se je pridružilo še šest tankov in oklepnih vozil, medtem ko so gasilci naglo odhiteli

v palačo. Diem je do takrat preživel kar dva napada na svojo palačo, marca 1955 jo je

obstreljevala nacionalna policija, nato pa padla pod nadzor neodvisne vojaške sile Binh

Xuyen. Te je Diem kmalu za tem porazil in prevzel oblast nad vlado Južnega Vietnama. 11.

novembra 1960 pa se mu je uprlo pet lastnih padalskih bataljonov, ki so zasedli ključne točke

po Sajgonu. Ti so nato dopustili, da so predsedniku vdani vojaki obkolili palačo, kjer so

potekala dolgotrajna pogajanja med Diemom in vodilnimi uporniki. Uporniki so kritizirali

totalitarni, nepotistični Diemov režim in nesposobnost vlade v boju proti komunistom, proti

katerim so se do tedaj že pet let neuspešno borili. Diem naj bi celo privolil v odstop s

položaja, vendar so se njegove sile že mobilizirale in 12. novembra porazile upornike.17

Uporniška pilota, kriva za napad, so prijeli, prvega že takoj po strmoglavljenju, drugega pa v

sosednji Kambodži. Za oba je veljalo, da sta do tedaj bila vdana režimu, pripadala sta celo

najbolj prozahodni veji vietnamske vojske. V tehnikah odmetavanja napalma in raznih bomb

na gverilske vasi in komunistična oporišča so ju urili prav ameriški vojaški svetovalci. Edina

16

Homer Bigart, »A 'Very real war' in Vietnam – and the deep U.S. commitment«, The New York Times, 25.

februar 1962, vol. CXI, št. 38.018, str. 121. 17

The Associated Press, »Two planes bomb palace in Sajgon; Diem keeps rule«, The New York Times, 27.

februar 1962, vol. CXI, št. 38.020, str.1, 5.

11

žrtev zračnega napada na palačo je bil neki ameriški delavec, ki je padel s strehe

štirinadstropne hiše, medtem ko je opazoval bombardiranje.18

1.4 Bitka pri Ap Bacu

Vse do takrat je veljal občutek, da je s pridružitvijo oboroženih helikopterjev postala uporaba

počasnejših transportnih helikopterjev varnejša. Na neki točki med vojaško akcijo na riževem

polju, okoli 80 kilometrov jugozahodno od Sajgona, so nasedle tri ameriške ekipe, ki so tako

postale nedosegljive drugim ameriškim in južnovietnamskim silam. Šele osem ur po tem, ko

so ameriške ekipe bile sestreljene, so bojni bombniki tipa B-26 zmehčali komunistične sile in

s tem nasedli ekipi omogočili evakuacijo. Ko so prispeli helikopterji, da bi na začetku

operacije v mekonški delti odložili enote, so vietkongovci začeli na njih streljati s 30- in 50-

kalibrskimi strojnicami. Od petih težkih oklepnih »turbopropelerskih« helikopterjev, ki so bili

tja poslani z namenom spremljanja misije, so štiri sklatili, čeprav so kasneje vsi razen enega

bili sposobni odleteti na varno. Od desetih transportnih helikopterjev H-21, ki so prav tako

bili uporabljeni v misiji, se je le eden vrnil nazaj v bazo, ne da bi bil zadet. V napadu so bili

ubiti trije Američani, med njimi eden stotnik, ki je služil kot svetovalec talnim enotam, eden

vodja ekipe in strelec v transportnem helikopterju, šest jih je bilo ranjenih. Žrtve Južnih

Vietnamcev skupaj z ranjenci naj bi se gibale okoli 50. Neki pilot helikopterja HU-1A, ki je

takrat izvedel več zračnih napadov, je ocenil, da je v bitki padlo tudi okoli 100 vietkongovcev.

Čeprav je običajna gverilska taktika vietkongovcev velela, da se po začetnem kontaktu

umaknejo na varno v močvirja, so si takrat močno prizadevali držati pozicijo in uničiti

helikopterje za vsako ceno. Zaradi tega so se južnovietnamske sile komaj prebile do

sestreljenega helikopterja. Pozno popoldne so Južni Vietnamci v naglici odložili svoje enote

na tem območju, poleg tega so tja poslali še dodaten helikopterski vod, ki je z raketami

razdejal območje in s tem pomagal napredujočim južnovietnamskim silam. Južnovietnamski

lovci in bojni bombniki so vse popoldne pustošili po tem območju. Boji so se začeli že zjutraj

med operacijo, ki je potekala v kanalu, ki je sekal reko Mekong. Drevesna linija je tam tvorila

območje grobe trikotne oblike, sredi katerega so pristajali helikopterji. Piloti so trdili, da

streljanja med prvima dvema vzletoma še ni bilo, med tretjim pa so vietkongovci odprli ogenj.

18

Homer Bigart, »Sajgon Discounts Pilot's Raid on Presidental Palace«, The New York Times, 28. februar 1962,

vol. CXI, št. 38.021, str. 2.

12

Helikopterje so zadevali, ko so bili ti najbolj ranljivi, se pravi medtem, ko so zmanjševali

hitrost, pristajali in spuščali ven vojake.19

V naglici zbrano ameriško vojaško osebje (vojaški svetovalci, komunikacijsko osebje in celo

kuharji) je na dan napada zablokiralo enega izmed zasilnih izhodov komunističnih gverilcev

ter jih 32 zajelo. Zajetje teh borcev okoli šest kilometrov južno od Ap Baca in veliko število

padlih vietkongovcev sta ublažila razočaranje nad izidom bitke, ki so jo opazovalci označili

za enega največjih porazov južnovietnamskih sil. Ocene gverilskih žrtev so variirale, zanesljiv

vir je poročal, da so našli 41 žrtev, naj bi jih pa bilo nekje 60. Ocene vlade so se gibale nekje

okrog 100 komunističnih žrtev. Za gverilce, ki so se uspeli izmuzniti iz Ap Baca, se je

sklepalo, da so šli proti Ap Toyu, jugovzhodno od vasi. Opazovalci so namreč poročali o toku

vaščanov, ki so zapuščali Ap Toy, in o streljanju na oklepni helikopter na tem območju.

Američani so bili prepričani, da so se vietkongovci tam zadrževali, zato so skovali operacijo,

ki bi jih prignala na plano. Civilna garda je dobila nalogo postavitve blokade vzdolž južnega

roba, vendar pa jih med tem, ko je neki ameriški major pregledoval teren, ni bilo tam.

Polkovnik John Paul Vann, ki je nadziral operacijo, je iz strahu, da bodo vietkongovci prišli

njemu naproti, izdal ukaz vsem ameriškim vojakom v okolici, naj se pridružijo njegovi

skupini. Vannove neredne enote so vključevale častnike, vzdrževalce, kuharja,

komunikacijsko osebje in celo osebje, zadolženo za prečiščevanje vode. Te neredne enote je

sestavljalo 60 mož, ki so bili zadolženi za nadzor ceste južno od Ap Toya. Ko so

južnovietnamske sile začele z napadom na Ap Toy, so vietkongovci zbežali neposredno v

roke Američanov. Na neki točki so neredne enote bile tarča težkega obstreljevanja, vendar so

vzdržale vse do prihoda dovoljšnega števila civilnih gardistov ob 1. uri zjutraj, da so

Američani lahko zapustili bojišče. Razlog, da se je velika enota vietkongovcev zadrževala v

Ap Toyu, je bil ta, da se je očitno zbirala za napad na dve bližnji kmečki središči. Po navadi

so vietkongovci ostajali v manjših skupinah vse do zadnjega trenutka pred velikim napadom.

Ključni faktor za neuspelo zavzetje Ap Toya s strani južnovietnamskih sil je bil v tem, da

nekemu bataljonu, stacioniranemu približno kilometer južno od vasi, ni uspelo obkoliti

komunističnih sil z juga. Bataljonu je spodletelo, ker je njihov vodja bil ranjen, drugi pa niso

hoteli prevzeti poveljstva. Razlog za neuspeh je tičal tudi v tem, da jim ni uspelo skleniti

obroča okoli Ap Baca, niso uspeli zablokirati nenadziranega območja proti jugovzhodu. Neki

19

David Halberstam, »Vietcong downs five U.S. copters, hit nine others«, The New York Times, 3. januar 1963,

vol. CXII, št. 38.330, str. 1, 2.

13

vojak je za časnik New York Times povedal, da so prosili in molili za prihod padalskih enot

na vzhodu, vendar ko so te končno prišle, so bile namenoma poslane na zahodno stran.20

V tajnem dokumentu, ki so ga Američani zasegli gverilcem, so komunistične gverile

priznavale, da so podcenjevale ameriške namere, kar jih je posledično zaviralo pri zmagi. Po

novem so ZDA videle kot sovražnico številka ena v Vietnamu. Ameriška vloga v Vietnamu se

je krepila in neizbežno preganjala vedno več prej še neodločenih Vietnamcev na stran

komunistov. Do takrat je primarni konflikt potekal zgolj med komunističnimi gverilci in

južnovietnamskimi vladnimi silami, zdaj pa so Združene države južnovietnamski vladi začele

dajati vedno večjo vojaško podporo. Prav tako so s svojimi helikopterji Američani aktivno

sodelovali pri prevažanju južnovietnamskih sil na gverilska območja. Vietkongovski

dokument, ki je o vsem tem poročal, so zasegli oktobra leta 1962, v bistvu je v njem šlo za

pregled celotnega leta, ki je sledilo ameriškemu masivnemu povečanju vojaških sredstev v

Vietnamu. V dokumentu je večkrat poudarjeno, da se morajo gverilci pripraviti na dolgo in

težko vojno, v kateri ne morejo takoj poraziti sovražnika, ampak ga bodo morali prej stisniti

in ga odbijati korak za korakom. Teži se k intenzivni politični kampanji, s katero bi prepričali

svoje ljudi, da so pravi sovražniki ameriški imperialisti, medtem ko je Diem postranskega

pomena. Vendar je v njem prav tako zapisano, da bo povečana prisotnost ameriških sil dajala

določeno prednost komunistom, saj se je tako lahko večal njihov vpliv na ljudi. Pogosto se v

njem govori o prisili Američanov in Vietnamcev h konferenčni mizi in se opominja, da v

nasprotnem primeru lahko sovražnici obtičita, nezmožni doseči zmago, in dlje ko bo vojna

trajala, bolj bosta prizadeti obe. V interesu vseh strani bi bilo, da se na pogajanjih sklene

kompromis.21

1.5 Diemov padec

Poleti leta 1963 je Diemova oblast bila samo še karikatura same sebe. Obnašanje Diemove

družine, ki je že od nekdaj bilo nenavadno, je zdaj postalo prav bizarno. Za Diemovega brata

Ngo Dinh Nhuja je bilo znano, da je dnevno kadil opij in ga je ameriška obveščevalna služba

ves čas imela na očeh, saj je sumila, da se na skrivaj pogaja s severom. Maja 1963 se je

Diemova družina zapletla v prepir z budističnim vodstvom, stavke in demonstracije budistov

20

David Halbertsam, »Motley U.S. Force Blocks Vietcong«, The New York Times, 5. januar 1963, vol. CXII, št.

38.332, str. 2. 21

David Halberstam, »Vietcong Foresees A Protracted War; Misjudged U.S. Aim«, The New York Times, 21.

januar 1963, vol. CXII, št. 38.348, str. 1, 3.

14

so v Sajgonu in mestu Hue vojaki in Nhujeve varnostne sile brutalno zatirali, prišlo je do

številnih aretacij. Naslednji mesec se je budistični menih Thich Quang Duc v protest proti

Diemovi represivni politiki javno polil z bencinom in zažgal. Naslednje jutro so izjemne

fotografije tega dogodka bile na naslovnicah vseh večjih časopisov v Ameriki. Kmalu so se

mnogi študenti in profesorji v južnovietnamskih mestih postavili na stran budistov. Po vrsti

brutalnih napadov s strani vladnih sil na budistične pagode se je v avgustu skupina

južnovietnamskih generalov na skrivaj obrnila na ameriško vlado, da bi ugotovila, kakšen bi

bil Washingtonov odziv na državni udar, ki bi odstranil Diema. Ameriški odgovor je bil daleč

od odvračilnega, vendar je vse skupaj počakalo do novembra, ko so se odnosi med Diemom in

ZDA še bolj poslabšali.22

Združene države so spoznale, da je bilo nemogoče Diema pripraviti do tega, da bi se lotil

potrebnih socialnih reform. V obupu so Združene države v začetku novembra odobrile

državni udar zoper Diemov režim, kljub temu pa so Kennedy in njegovi svetovalci bili

šokirani, ko so vojaški častniki, tisti, ki so organizirali prevrat, umorili Diema in njegovega

brata Ngo Dinh Nhuja. Po Diemovem padcu je v Južnem Vietnamu sledil niz vlad, ki jih je

podpirala Amerika, vendar nobeni od teh ni uspelo pridobiti ljudske podpore, ali kot je dejal

Lyndon Johnson, »srca in razuma« ljudstva.23

Johnson je sprejel tako imenovano »domino teorijo«, ki je napovedovala, da bo v primeru

padca Južnega Vietnama postala ogrožena celotna jugovzhodna Azija. Nekoč je Johnson celo

svaril, da če bo Združenim državam spodletelo zaustaviti »rdeče« v Vietnamu, se bodo morali

»jutri« z njimi soočiti na Havajih in nato v San Franciscu. Potem ko je leta 1961 obiskal

Vietnam kot podpredsednik, je Johnson zagovarjal povečanje podpore Diemovemu režimu.

Ko je po Kennedyjevem atentatu, ki se je zgodil 22. novembra 1963 v Dallasu, zgolj 20 dni

po Diemovi smrti, Johnson postal naslednji ameriški predsednik, je v Vietnamu delovalo

okoli 16.000 ameriških vojakov. V naslednjem letu je to število povečal na 23.000.24

22

Ronald H. Spector, Vietnam War, Encyclopedia Britannica. Dostopno na spletu:

http://www.britannica.com/EBchecked/topic/628478/Vietnam-War/234632/The-conflict-deepens, 10. 6. 2018. 23

M. Kort, The Columbia guide to the cold war, str. 57. 24

Prav tam, str. 136–137, 140.

15

2. AMERIŠKO-VIETNAMSKA VOJNA

Johnson je 24. novembra 1963 ponovno potrdil Kennedyjeve politične cilje v zvezi z Južnim

Vietnamom in pozval vse vladne agencije, da jih v celoti podprejo. O tem so poročali viri iz

Bele hiše, takoj potem ko sta se sestala predsednik Johnson in južnovietnamski ambasador

Henry Cabot Lodge. Na sestanku so bili prisotni še državni sekretar Dean Rusk, minister za

obrambo Robert S. McNamara, državni podsekretar George W. Ball, direktor Centralne

obveščevalne službe (C.I.A.) John A. McCone in predsednikov posebni asistent za državno

varnost George Bundy. Po srečanju z Lodgeem je Johnson poudaril, da bo osrednja točka

politike ZDA do Južnega Vietnama ostala enaka kot do tedaj, se pravi, da bo tam podpirala

novonastalo vlado pri doseganju dokončne zmage nad komunističnimi uporniki. Prav tako se

bo naprej upoštevala oktobrska izjava Bele hiše o odpoklicu ameriških vojakov iz Južnega

Vietnama. Ta izjava je odražala odločitev Sveta za državno varnost, ki je menil, da bo

program usposabljanja vietnamskih vojakov do konca leta 1963 napredoval do te točke, da

bodo lahko odpoklicali okoli 1000 članov ameriškega vojaškega osebja. Kot smo že prej

omenili, je Johnson zahteval, da se morajo vse vladne agencije na terenu enotno držati teh

ukrepov, saj je prej namreč prihajalo do tega, da so agencije imele različne poglede. C.I.A. in

ministrstvo za obrambo sta menila, da bi morale politične reforme bivšega Diemovega režima

zasedati drugo mesto takoj za nalogo borbe zoper komunistom. Ministrstvo za obrambo je

bilo trdnega mnenja, da je javna podpora vojne odvisna od političnih in ekonomskih reform,

zlasti od prenehanja preganjanja budistov s strani rimskokatoliškega režima. Udeleženci

konference so se popolnoma zavedali, da je bilo treba zgraditi trdnejšo gospodarsko podlago

za novo vlado in da je bilo treba izboljšati življenjske razmere vaščanov. Strinjali so se, da če

teh ukrepov ne bodo mogli uresničiti, bo vlada v Južnem Vietnamu padla, pa čeprav so boji

proti komunistom potekali vedno bolje. Strinjali so se, da mora ZDA prispevati toliko

ekonomske pomoči, kot je le možno. Ugotovili so, da je negotov politični položaj v Južnem

Vietnamu zahteval delikatno uravnoteženje gospodarskih ukrepov. Na eni strani so razlagali,

da je za preprečitev inflacije treba uvesti nekaj varčevalnih ukrepov, na drugi strani pa, da

varčevalnih ukrepov ne sme biti preveč, saj bi to privedlo do nezadovoljstva nad novo vlado.25

25

E. W. Kenworthy, »Johnson Affirms Aims in Vietnam«, The New York Times, 25. november 1963, vol. CXIII,

št. 38.656, str. 1, 5.

16

2.1 Tonkinški zaliv

2. avgusta 1964 so v Tonkinškem zalivu napadli ameriški rušilec USS Maddox, ki je opravljal

tajno vohunsko misijo snemanja severnovietnamskega radijskega in radarskega signala.

Maddoxs se je prej že večkrat približal obali Severnega Vietnama, vendar so ga tokrat hitro

opazili in začeli preganjati torpedni čolni Demokratične republike Vietnam. Našli so ga 2.

avgusta popoldne, v tem času je kapitan John J. Herrick, poveljnik misije na krovu Maddoxa,

ladjo usmeril nazaj v mednarodne vode. Severni Vietnamci so kljub temu napadli. V

Washingtonu je predsednik Lyndon Johnson vztrajal, da je Maddox le nedolžno plula po

mednarodnih vodah, in ji ukazal nazaj v zaliv, tokrat okrepljeno z drugim rušilcem USS C.

Turner Joy. Maddox je še naprej prestrezal komunikacije Severnega Vietnama, med svojo

plovbo je prestregel več kot tisoč sporočil, prestregel je tudi vietnamski mornariški signal.

Med temi sporočili so zaznali ukaz za pripravljenost na nočno akcijo proti dvema patruljnima

ladjama.26

V uradnem poročilu Pentagona so zapisali, da je napad izvedlo neznano število Severnih

Vietnamcev v torpednih čolnih v temi približno 105 kilometrov od kopnega. Napad se je

zgodil ob 22.30 po severnovietnamskem času oz. 10.30 po washingtonskem.

Severnovietnamski režim je poročilo o drugem napadu na ameriške ladje označil za ameriško

fabrikacijo. Drugi napad so v Washingtonu opisovali kot veliko bolj silovit od prvega, ki bi

naj trajal pol ure. Druga bitka naj bi trajala približno tri ure na razburkanem morju, v slabem

vremenu in slabi vidljivosti. Neki vladni uradnik je za časnik The New York Times izjavil, da

se je drugi napad zgodil, malo preden je ministrstvo za zunanje zadeve objavilo oster protest

proti nedeljskim severnovietnamskim napadom na Maddox, ki je takrat patruljiral približno

50 kilometrov od Severnega Vietnama v mednarodnih vodah Tonkinškega zaliva.

Severnovietnamski režim uradno ni mogel dobiti protesta do začetka drugega napada. V

protestu je bilo opozorilo Severnemu Vietnamu, da bodo sledile »hude posledice«, če se bo

zgodil kakršenkoli neizzvan napad na vojaške sile Združenih držav. Na neki točki se je

pojavljala tudi skrb, da so morda v napadu sodelovale tudi kitajske komunistične sile. Vendar

pa so uradniki zunanjega ministrstva ZDA kasneje razjasnili, da niso vedeli za nobeno

povečanje vojaške aktivnosti komunistične Kitajske na tem območju. Dejali so, da je pri tem

protestu proti severnovietnamskemu režimu šlo za prvo diplomatsko sporočilo v Hanoj s

strani Združenih držav. Predsednik Johnson je takoj po napadu izdal ukaz ameriški mornarici,

26

J. Prados, Vietnam, str. 93–94.

17

da mora v Tonkinškem zalivu uničiti napadalce v kateremkoli prihodnjem incidentu. Ukazal

je, naj se rušilec C. Turner Joy pridruži Maddoxu v patruljiranju po zalivu, prav tako je ukazal

mornarici, naj priskrbi zračne izvidnike. Iz Hongkonga so poslali letalonosilko Constellation,

ki je nato nudila zračno podporo obema rušilcema. Predstavnik Pentagona je poročal, da je

naloga teh rušilcev bila preprosto zbiranje podatkov o ladijskem prometu in izvajanje nadzora

v mednarodnih vodah, za kar je trdil, da je to njihova pravica.27

Manj kot dvanajst ur je minilo od tega, ko je Washington izvedel za drugi napad torpednih

čolnov na ameriški rušilec, do trenutka, ko so ameriška letala dobila povelje, da vzletijo z

bližnjih letalonosilk in udarijo nazaj. Od vseh ameriških vojaških potez v zadnjih 18 letih

hladne vojne je pri tem protinapadu šlo za najhitrejšo. Brez kakršnegakoli opozorila doma in v

tujini so napadli bližnja severnovietnamska vojaška pristanišča. Hitrost odziva se je zdela

izredna, ker je pri tem šlo za prvi primer po korejski vojni, ko so Združene države udarile

neposredno na ozemlju komunistične države. Odbor za državno varnost je diskutiral o

možnosti, da bi povračilne ukrepe za napad na rušilec izvedle južnovietnamske sile, vendar se

je Johnson trdno odločil, da bodo nalogo opravile Združene države same. Za povračilo so se

odločili izvesti omejen napad na pristanišča, iz katerih naj bi po zbranih podatkih vojaške

obveščevalne službe izvirali torpedni čolni. Nobeno od teh pristanišč ni bilo blizu poseljenih

središč. Pojavila se je dilema, katera pristanišča sploh napasti, naposled so se odločili udariti

po vseh štirih vojaških pristaniščih razen po velikem pristanišču v Hajfongu, ker je v tem

primeru šlo za pomembno mesto. Napad so morali izvesti hitro, da Severni Vietnamci ne bi

imeli dovolj časa za umik iz vojaških pristanišč, in ga omejiti samo na te baze. Peking na

primer tega napada ni smel razumeti kot grožnjo komunistični Kitajski. Johnson je po napadu

javnost obvestil, da so v treh urah izvedli skupno 64 »jurišev« s reaktivci in propelerskimi

letali. V napadu so nepripravljeno ujeli večino severnovietnamskih patruljnih plovil in jih 25

uničili ali poškodovali. Pri tem je šlo za krepko več kot polovico takrat znanega

severnovietnamskega vojnega ladjevja. Poleg tega je zračni napad uničil 90 odstotkov

skladišča nafte v bližini mesta Vinh in devet letalskih namestitev. V nobenem trenutku med

napadom ni bila uporabljena »vroča linija« med Washingtonom in Moskvo, niti nobena tuja

vlada – komunistična ali nekomunistična – ni prejela kakršnegakoli namiga o ameriškem

udaru.28

27

Arnold H. Lubasch, »Reds Driven Off«, The New York Times, 5. avgust 1964, vol. CXIII, št. 38.910, str. 1, 3. 28

Edwin L. Dale Jr., »Tonkin Gulf Decision: 12 Tense Hours Led to Swift U.S. Move«, The New York Times, 9.

avgust 1964, vol. CXIII, št. 38.914, str. 35.

18

Pomorsko patruljiranje Združenih držav v Tonkinškem zalivu in zračni napad na Severni

Vietnam sta sprožila protestne valove v komunističnih in nevtralnih državah. Podpora

nekaterih zavezniških držav je upadla zaradi zaskrbljenosti o morebitni hitri širitvi konflikta v

jugovzhodni Aziji, ki je spominjal na »še eno Korejo«. Številni komunistični časniki in

časniki nevtralnih držav ter politiki so se pritoževali, da vojne ladje Združenih držav takrat

niso imele kaj iskati v Tonkinškem zalivu. Prisotnost plovil so zaradi neposredne bližine

komunističnega ozemlja označili za provokacijo. Kancler Ludwig Erhard iz Zvezne republike

Nemčije in japonska vlada pa sta uradno izrazila razumevanje za ameriško maščevalno akcijo.

Odobravale so jo tudi nekatere druge azijske zaveznice. Nekaj manjših protiameriških

demonstracij se je zvrstilo v New Delhiju, Tokiu, Glasgowu, Torontu, Melbournu, Alžiru in

Stockholmu. Vatikanski uradni časopis L'Osservatore Romano je pisal, da so poročila iz

Vietnama skrb vzbujajoča ne samo za prihodnost jugovzhodne Azije, temveč za mir po vsem

svetu. Pozival je svetovne voditelje k ohranitvi miru. Italijanski premier Aldo Moro je podprl

akcijo ZDA v Tonkinškem zalivu in jo preprosto označil za samoobrambo. V Veliki Britaniji

so predsednik vlade sir Alec Douglas-Home in drugi voditelji bili zadovoljni z ravnanjem

ZDA, češ da je pravilno ukrepala z napadom na napadalce iz Severnega Vietnama. Zunanji

minister Zulfikar Ali Bhutto iz Pakistana je trdil, da je ameriško-severnovietnamski konflikt

zelo zaskrbljujoč, in pozival k mirni razrešitvi. V New Delhiju je vplivni časnik The Times of

India poročal: »Če so torpedni napadi bili provokacija, potem so to tudi bile aktivnosti bojnih

ladij tako blizu severnovietnamskega ozemlja.« Neki drug časnik, The Statesman, je pisal o

tem, da so komunisti skušali provocirati Združene države. Vladni viri v Burmi so se bali

morebitne razširitve konflikta, levičarski burmanski časopisi so kot agresorja označili ZDA.

Indonezijski politični voditelji so prav tako obtoževali Združene države, eden je celo dejal, da

so ameriške vojne ladje zlorabile splošno razumevanje pojma odprtega morja in da so njihovi

manevri potekali preblizu Severnemu Vietnamu. Filipinski premier Emanuel Pelaez je trdil,

da bi lahko tako čvrsta akcija ZDA združila ljudi jugovzhodne Azije v boju proti rdeči

agresiji. Malezijski premier princ Abdul Rahman je odobraval ameriški zračni napad in ga

označil celo za potrebnega za dosego miru v jugovzhodni Aziji. Avstralski zunanji minister

Paul Hasluck je izjavil, da je ameriški napad bil popolnoma upravičen, Johnsonovo odločitev

so prav tako pozdravljali avstralski časniki. Večji japonski časniki so izražali zaskrbljenost. V

Ankari je prevladovalo mnenje, da so Američani tokrat naredili ravno tisto, kar so

preprečevali Turčiji – da bi udarila nazaj proti »agresorju«. Od decembra leta 1963, ko so

izbruhnili boji na Cipru, so se Združene države vztrajno vmešavale in prepričevale vlado

Ismeta Inönüja, da se vzdrži turške invazije Cipra. Močno so kritizirali ZDA v Gani, na Kubi,

19

v sovjetskem bloku in v nekaterih delih arabskega sveta. Zahodnoevropski časniki so

načeloma pisali ZDA v prid, nekateri so menili, da so povračilni ukrepi bili prestrogi. Poljski

komunistični časnik Tribuna Ludu je menil, da so se Združene države v tej zadevi obnašale

kot nekakšna kolonialna sila iz 19. stoletja, ki je iskala povod za intervencijo. Kubanski

premier Fidel Castro ameriških povračilnih ukrepov ni odobraval, brazilski predsednik

Humberto Castelo Branco pa je oznanil, da bo njegova država v Združenih narodih podprla

Washington. Neki kamboški časnik je obtožil ZDA, da išče vsak izgovor, da bi pripeljale

vojno v Kambodžo.29

10. avgusta 1964 je Johnson formalno podpisal skupno resolucijo kongresa, ki je dovoljevala

vse potrebne ukrepe, ki bi jih lahko sprejel za odganjanje morebitnih napadov in

preprečevanje agresije v jugovzhodni Aziji. V spodnjem domu se je rezultat v prid resolucije

glasil 416 proti 0, v senatu pa 88 v prid resolucije proti 2. Johnson, obkrožen s kongresniki, je

poudaril, da je politika Združenih držav odslej znana po vsem svetu. V govoru je izjavil:

»Položaj Združenih držav je jasno naveden. Na vsak oboroženi napad na naše sile bomo

odgovorili. Vsem v jugovzhodni Aziji, ki nas prosijo za pomoč pri obrambi svoje svobode,

bomo ustregli.«30

Danes je znano, da v noči med 3. in 4. avgustom v Tonkinškem zalivu ni bilo nobene

pomorske akcije. Hanoj je že v začetku trdil, da je kontroverzna »bitka« v zalivu bila lažna.

Ameriški obrambni minister Robert McNamara je pred senatnim odborom za zunanje odnose

pričal v korist resolucije, vztrajal je, da številni dokazi potrjujejo resničnost ameriške verzije

dogodkov, čeprav je kasneje predsednik Johnsona svojim sodelavcem povedal, da je

mornarica v Tonkinškem zalivu morda res streljala le na kite. Spor se je nadaljeval skozi

vojna leta, dokazi so bili močno sporni, zato je odbor za zunanje odnose leta 1968 primer

ponovno preučil. Leta 1971 je ameriški kongres Resolucijo o Tonkinškem zalivu končno

razveljavil.31

29

»Concern Voiced by Some Allies«, The New York Times, 7. avgust 1964, vol. CXIII, št. 38.912, str. 8. 30

Arnold H. Lubasch, »President Signs Resolution«, 11. avgust 1964, The New York Times,

https://www.nytimes.com/1964/08/11/president-signs-asia-resolution.html, 9. 3. 2018. 31


20

2.2 Vojna se začne

V nedeljo, 1. novembra 1964, so komunistični gverilci napadli pomembno letalsko bazo

Združenih držav v bližini Sajgona, pri čemer je bilo uničenih šest bombnikov B-57 in so bili

ubiti štirje Američani. Šlo je za do tedaj najhujši napad na ameriški objekt v Južnem

Vietnamu, njegova drznost in uspeh pa sta ga povzdignila med najresnejše incidente v vojni.

Vojaški tiskovni predstavnik Združenih držav v Sajgonu je dejal, da je v napadu na letalsko

bazo Bien Hoa približno 20 kilometrov severno od prestolnice bilo ranjenih 20 Američanov in

poškodovanih osem bombnikov B-57. Ta letalska baza je bila prizorišče ameriške krepitve

zračne moči po incidentu v Tonkinškem zalivu. Poleg bombnikov B-57 so tam bila še

izvidniška letala tipa U-2, katera so po uradni razlagi uporabljali za kartografske misije

znotraj meja Južnega Vietnama. V polurnem minometnem napadu nobeno od letal U-2 ni bilo

poškodovano, sta pa bila zadeta dva bojna bombnika tipa Skyraider in en helikopter. Na

lokacijo minometalcev so odposlali južnovietnamska letala, vendar rezultati njihovega

protinapada niso bili znani. Neko vladno letalo je celo strmoglavilo, preden je vzletelo na

misijo. Napad se je zgodil dan po tem, ko se je novi premier Južnega Vietnama Tran Van

Huong zavezal, da bo vodil totalno vojno proti komunistom, ne samo na vojaški fronti,

temveč tudi družbeno, gospodarsko in politično.32

2.3 Bitka za Binh Gia

Konec leta 1964 so trije bataljoni helikopterskih enot po hudih bojih ponovno zavzeli vas

rimskokatoliških beguncev Binh Gia približno 64 kilometrov jugovzhodno od Sajgona. V

letu 1964 so vietkongovci kar štirikrat napadli to vas. Šlo je za bogat sveženj kmetij, v

katerem je živelo okoli 6000 katoličanov, ki so pred desetimi leti pobegnili pred komunistično

vladavino v Severnem Vietnamu. Zaradi katoliškega prebivalstva je vas veljala za eno

najmočnejših protikomunističnih središč province Phuoc Tuy, ki se je razprostirala vzdolž

obale Južnega kitajskega morja, in s tem za enega pomembnejših ciljev vietkongovskega

pritiska. Dnevni in nočni napadi ter protinapadi so povzročali številne žrtve na obeh straneh.

Kot v prejšnjih napadih so komunisti prevzeli nadzor nad osrednjo cerkvijo, da bi jo med

okupacijo uporabili kot štab, prepričani, da vladna letala in kopenske sile ne bi želeli napasti

kraja čaščenja. Prvi napad se je zgodil v ponedeljek, 28. decembra 1964, kmalu po zori. Sile

32

Jack Langguth, »Vietcong Attack Major U.S. Base«, The New York Times, 1. november 1964,

https://www.nytimes.com/1964/11/01/vietcong-attack-major-us-base.html, 10. 3. 2018.

21

Vietkonga so bile ocenjene na približno 100 mož. Vod vojaške milice se je zlomil že pred

napadom, a so vojaki najprej poskrili svoje orožje. Skupina ameriških rangerjev se je nato

pognala v protinapad iz okrožnega sedeža, ki je bil oddaljen približno kilometer, drugo

skupino rangerjev pa so pripeljali s helikopterji. Sledilo je skoraj neprekinjeno zračno

prevažanje vojakov iz Sajgona in letalske baze Bien Hoa, tako da so vladne sile štele približno

1000 mož. Vietkongovske sile so prav tako občutno narasle, kar je bilo redko doseženo v tej

gverilski vojni. Binh Gio so nato ponovno zavzele vladne sile, vendar je sledil močan

protinapad vietkongovcev, ki je ponovno ogrozil njihov položaj.33

Poveljniki gverilskih sil so se očitno odločili držati svoje položaje, namesto da bi sledili

svojim običajnim taktikam in se ob prihodu močneje oboroženih kopenskih in zračnih sil

umaknili. Intenzivnost bojev okoli naselja Binh Gia je v primerjavi s začetnimi boji počasi

začela padati. Vendar so vojaški analitiki kljub temu bili presenečeni, da so gverilci še kar

ostali in vztrajali v bojih. Njihova navada do tedaj je namreč bila, da so se po kakršnemkoli

ostrem napadu hitro umaknili nazaj v temo. S povečano zaskrbljenostjo so se analitiki

spraševali, ali se uporniki pomikajo v »mobilno fazo« gverilskega vojskovanja. Po taktičnih

teorijah Mao Cetunga je ta faza spominjala na konvencionalno vojskovanje, kjer so večje

koncentracije uporniških sil branile neki določen teritorij in napadale večje redne vojaške sile.

Višji vojaški častniki so bili mnenja, da je prehod v to fazo bil bolj izjema kot pravilo, saj je

število neposrednih komunističnih napadov ostajalo nizko v primerjavi s primeri sabotaž,

terorizma in distribucijami propagande. Vojaški opazovalci niso razumeli, kaj bi vietkongovci

sploh lahko pridobili z opustitvijo bliskovitih napadov s hitrim umikom in manjšimi

terorističnimi akcijami, usmerjenimi na postojanke, saj so proti takemu vojskovanju ameriško

topništvo in zračne sile beležili manjše uspehe. Tokrat pa so vietkongovci pokazali voljo do

koncentriranja svojih sil, do neposrednega napadanja velikih vojaških sil, do občasnega

držanja položaja in celo sprejemanje velikih izgub. Analitiki so menili, da to sprejemanje

visokih izgub ne nakazuje na slabost vietkongovcev, temveč nasprotno. Bilo je namreč znak

moči in samozavesti, kar je kazalo na to, da je bilo število uporniških vojakov zadostno in da

lahko s podaljšanjem vojskovanja pridobivajo vojaško in psihološko prednost. Še en znak

večje samozavesti komunistov se je kazal v njihovem nagnjenju k združevanju v večje

napadalne skupine.34

33

Peter Grose, »Vietcong Routed in Refugee Town«, The New York Times, 31. december 1964,

https://www.nytimes.com/1964/12/31/vietcong-routed-in-refugee-town.html, 10. 3. 2018. 34

Peter Grose, »Vietcong Tactics May Be Shifting«, The New York Times, 2. januar 1965, vol. CXIV, št. 39.060,

str. 1–2.

22

Po šestih dneh bojev v okolici naselja Binh Gia je 2. januarja 1965 poraz južnovietnamskih

vladnih sil postal očiten. V Sajgon so leteli helikopterji, polni vietnamskih in ameriških

ranjencev in mrtvih. Po umiku večine uporniških sil iz naselja so na bližnjih plantažah

kavčuka in riževih poljih bila najdena tri trupla Američanov in ducati mrtvih

južnovietnamskih vojakov. Vladne sile so utrpele okoli 100 žrtev, 200 ranjenih in okoli 100

pogrešanih. Čeprav so vietkongovci prav tako utrpeli visoke izgube, so bile vladne izgube

označene kot katastrofalne, saj je bilo izgubljeno ogromno opreme, med drugim trije

helikopterji Združenih držav. V tej bitki so gverilci dokazali, da so sposobni poljubno izvajati

napade na vladnem ozemlju. Sodeč po številu žrtev in velikosti vojskujočih se sil, je pri tej

bitki šlo za eno večjih v zadnjih štirih letih vojne. Američani naj bi utrpeli štiri žrtve, enajst je

bilo ranjenih, trije pa so bili pogrešani. Oblasti Združenih držav so dejale, da je gverilskih

žrtev bilo 122, od tega so jih gverilci uspeli 20 odnesti, poleg tega so zanikale poročilo

vaškega duhovnika, da so vietkongovci umaknili dodatnih 600 trupel. Ameriške žrtve so v

primerjavi s prejšnjimi bitkami v vietnamski vojni bile tokrat najvišje. Od začetka programa

vojaške podpore, ki se je začel 1. januarja 1961, je v bojih bilo ubitih 245 Američanov,

107 jih je umrlo v nevojaških incidentih. Ranjenih je do tedaj bilo vse skupaj 1524 vojakov,

23 mož pa je bilo pogrešanih. Manjši spopadi so se zgodili še na plantažah kavčuka v okolici

naselja Binh Gia, vendar se je glavnina vietkongovskih sil, ki je štela 1500 mož, hitro

umaknila. Vladne sile so v naselju Binh Gia, preden so se uporniki umaknili, dosegle moč

2000 mož. Skozi večino boja je število upornikov presegalo število vladnih sil, dokler se na

bojišču nista pojavila dva padalska bataljona, ki sta okrepila vladne sile.35

2.4 Napad na bazo Pleiku

Komunistične gverile so 7. februarja 1965 izvedle dva hitra napada na večjo južnovietnamsko

vojaško bazo. Šlo je za štab območja II. korpusa v bližini Pleikuja v osrednjem višavju, pri

čemer je bilo ubitih sedem ameriških vojakov, ranjenih pa okoli 80. Medtem ko je bil sedež

korpusa napaden, je gverilska minometna skupina napadla še kamp Hollaway, veliko bazo,

oddaljeno okoli kilometer in pol od Pleikuja. V tem napadu je na pristajalni stezi bilo

poškodovanih 15 letal, ubitih šest Američanov, 66 pa jih je bilo ranjenih. Sedem minut po

začetku napada sta vzletela dva ameriška helikopterja in s pomočjo odvrženih svetlobnih raket

35

United Press Internacional, »Six-Day Battle at Binh Gia Ends in Defeat for Sajgon«, The New York Times, 3.

januar 1965, vol. CXIV, št. 39.061, str. 1, 3.

23

oskrbovalnih letal streljala na napadalne gverilce. Vietkongovske sile so takrat z minometi

napadle še veliko odlagališče goriva v provinci Phuyen, ki se je prav tako nahajala na

območju II. korpusa. Na območju Pleikuja je takrat delovalo okoli 1000 ameriških vojakov.

Napad vietkongovcev je sledil dve uri po sedemdnevni prekinitvi ognja, ki so jo oznanili za

praznovanje luninega novega leta.36

Dan po napadu na Pleiku so letala južnovietnamskih zračnih sil skupaj z reaktivnimi letali

Združenih držav izvedla bombni napad na vojaški komunikacijski center na območju Vinh

Linha v Severnem Vietnamu. Pri tem je šlo za nadaljevanje ameriškega bombnega napada

znotraj meja Severnega Vietnama dan poprej. General Nguyen Khanh, poveljnik oboroženih

sil, je dejal, da je v napadu bilo uspešno uničenih 70 odstotkov tarč. Pri tem so jih spremljala,

kot je bilo prej omenjeno, tudi ameriška reaktivna letala F-100 Supersaber, ki so nudila kritje

in napadala nasprotnikovo protiletalsko opremo. Prisotni naj bi bili tudi reaktivci tipa RF-101

Voodoo, ki so opravljali nalogo izvidništva. Območje Vinh Linh se je nahajalo severno od

demilitariziranega območja, določenega v sporazumu leta 1954 na 17. vzporedniku. Tam so

bile pomembne prometnice, železniške povezave in vojaški objekti.37

2.5 Napad na cono D (prva večja akcija »poišči in uniči« v Vietnamu)

Dne 29. junija 1965 so ameriške padalske enote prvič sodelovale z vojaki južnovietnamske

vlade v skupni koordinirani ofenzivi na džungelske utrdbe komunistov. Šlo je za do tedaj

najbolj ambiciozen napad ameriških sil v Južnem Vietnamu. Edini povratni ogenj, ki so ga te

sila doživele, je bilo nekaj ostrostrelskih strelov v območju, imenovanem Cona D, lociranem

okoli 32 kilometrov severovzhodno od Sajgona. Ostrostrelci in kopenske mine so ranili nekaj

vojakov, vsaj eden od ameriških padalcev iz 173. zračne brigade pa je v ofenzivi bil ubit.

General Westmoreland je teden dni pred ofenzivo ukazal medijem, naj zadržijo poročila o tej

akciji vsaj do takrat, ko bodo vse sile vstopile v džunglo. Cona D je bila ena večjih uporniških

baz v Južnem Vietnamu, v rabi je bila vse od francoske kolonialne vojne v Indokitajski, ki se

je končala leta 1954. V te predele v globoki džungli vladne sile niso stopile že več kot 20 let.

36

Seymour Topping, »Seven G.I.'s Slain in Vietcong Raid«, The New York Times, 7. februar 1965, vol. CXIV,

št. 39.096, str. 1. 37

Seymour Topping, »South Vietnam Planes Hit North; U.S. Then Calls a Halt To Strikes; Sovjet Pledges Red

Defense Aid«, The New York Times, 9. februar 1965, vol. CXIV, št. 39.098, str. 1.

24

V skupni ofenzivi je bistveno vlogo odigrala tudi ameriška zračna moč, saj so takrat za

odlaganje vojakov v džunglo uporabili več kot 120 helikopterjev.38

Cona D v Južnem Vietnamu je bila vlažna in vroča džungelska pokrajina, gosto poraščena s

grmičastim drevjem in visoko travo. Napredek napadalskih enot je bil zaradi terena počasen,

saj tam ni bilo nobenih cest ali drugih poti, je pa bilo območje na gosto posejano z minami in

granatnimi pastmi, ki so v gostem rastju bile dobro zakamuflirane. Pasti so bile pripravljene iz

navadnih ročnih granat, zvezanih na ovijalke, ali pa so bile privezane na zvite veje. Nepazljivi

vojaki, ki so s rokami ali puškinimi kopiti skušali pred seboj počistiti gosto rastje, so jih lahko

brez večjega napora sprožali. Ranjence so z džipi vozili do helikopterjev, ti pa naprej v

bolnišnico v bližini Bien Hoa, kjer je bil štab 173. brigade.39

Okoli pet kvadratnih kilometrov Cone D je bilo pred ofenzivo 18. junija območje nasičenega

bombnega napada, ki ga je izvedlo 27 reaktivcev tipa B-52 in ducat manjših letal. Pri tem je

bilo sestreljeno eno letalo tipa B-57, ki je iz zraka krilo ameriške in južnovietnamske vojake.

En pilot je umrl med izstrelitvijo, drugi pa je v džungli izginil. Južnovietnamske patrulje so

nato šle preverit to območje, vendar niso našle nobenega živega ali mrtvega vietkongovca.

Neki ameriški vojaški tiskovni predstavnik je dejal, da je flota bojnih bombnikov takrat

odvrgla 27 ton bomb na vojašnico in skladišče pri Thuan Chau, lociranem okoli

140 kilometrov severozahodno od Hanoja in 120 kilometrov južno od Kitajske. Vojni piloti so

dejali, da so uničili 32 stavb in poškodovali 20. Ta zračni napad so preživela vsa letala.40

2.6 Bitka pri Chu Laiju

V bitki pri Chu Laiju so ameriški marinci v past ujeli okoli 2000 vietkongovskih gverilcev in

jih več sto pobili. Šlo je za prvo večjo bitko, v katero so bile neposredno vpletene sile

Združenih držav v Vietnamu. Žrtve marincev so po uradnih poročilih bile označene kot

»lažje«, vendar so kljub temu bile najvišje, kar so jih do tedaj ameriške enote utrpele med eno

samo bitko v Vietnamu. Največ škode so po poročanju marincev povzročali nasprotnikovi

minometi. Marince so pred bitko cel dan dovažali s helikopterji, velika večina pa se je s

pomočjo amfibijskih vozil izkrcala na obalo v bližini vasi Van Tuong, locirane okoli 506

38

»U.S. Troops Open First Big Attack Against vietcong«, The New York Times, 30. junij 1965, vol. CXIV, št.

39.239, str. 1–2. 39

Jack Raymond, »In Zone D, Terrain Is Sniper's Ally«, The New York Times, 30. junij 1965, vol. CXIV, št.

39.239, str. 1–2. 40

»Scene of SAC Strike«, The New York Times, 30. junij 1965, vol. CXIV, št. 39.239, str. 2.

25

kilometrov severovzhodno od Sajgona. Vietkongovci so bili ujeti med Južnim kitajskim

morjem in ameriškimi marinci, poleg ognja marincev so utrpeli še topniški napad z morja in

številne zračne napade. Boji so se odvijali 26 kilometrov južno od zračne baze Združenih

držav pri Chu Laiju, ki je bila kar dve leti v rokah vietkongovcev. Istočasno pa je okoli 500 do

600 vietkongovcev napadlo kamp posebnih sil pri Dak Sutu, kjer je takrat bilo 12 ameriških

branilcev in skupina domačinov, ki se je tam urila. Dak Sut je bila izolirana gorska

postojanka, okoli 145 kilometrov jugozahodno od prizorišča bitke marincev. Operacija

ameriških marincev pri Chu Laiju je dobila kodno ime Starlite41

Plažo blizu vasi Van Tuong so napadle tri skupine marincev v prvem amfibijskem izkrcanju

sploh v vietnamski vojni. En bataljon marincev so s helikopterji pripeljali okoli 3 kilometre v

notranjost, tretja skupina marincev pa je zablokirala majhen polotok, severno od točke

izkrcanja. Obe napadalni skupini sta se prebili skozi pozicije vietkongovcev, kjer sta se nato

povezali in tako iz treh strani sklenili krog okoli gverilskih sil. Ameriški uradniki so operacijo

označili za velik uspeh, ki bo komunistične sile prisilil v mirovne pogovore. V tej bitki so

ameriške sile prvič zares »zakrvavele« v Vietnamu, zato se je veliko opazovalcev strinjalo, da

so Združene države končno naredile dolgo pričakovani korak k bolj obsežnim vojaškim

operacijam, kar pomeni, da bo vedno večje število ameriških žrtev neizogibno. Špekulacije o

prehodu ameriških sil v veliko obsežno kopensko vojno v Aziji so se začele ob Johnsonovem

prvem večjem kopičenju čet že spomladi leta 1964. V času bitke pri Chu Laiju je v Vietnamu

delovalo že okoli 85.000 mož, v spopadu pa jih je sodelovalo med 4000 in 5000 proti okoli

2000 vkopanim vietkongovcem. Na njihove položaje so Američani odvrgli okoli 64 ton

bomb, 6 ton raket in 4 tone napalma, medtem pa so jih ves čas s topovi obstreljevale bojne

ladje. Kljub premoči so ameriški marinci imeli težko delo, saj so vietkongovci goreče branili

svoje utrjene bunkerje, predore in strelske zaklone. S puškami, mitraljezi, minometi in drugo

artilerijo so marincem ves čas vračali ogenj. Nekateri gverilci so bili tako dobro

zakamuflirani, da so marinci napadali mimo njih in tako dobili strel v hrbet. Tarča

neprestanega obstreljevanja so prav tako bili helikopterji, ki so odlagali marince na bojišče.

Težave, s katerimi so se soočali Američani, so bile razvidne v usodi kolone oklepnih

oskrbovalnih vozil, ki so se znašla v uničujočem napadu vietkongovcev na riževem polju.

Gverilci so se nenadoma dvignili iz visoke trave in močvirij ter udarili po koloni z izstrelki,

granatami in minometi. Nekateri izmed tridesetih marincev so zasedo preživeli, vendar

41

Charles Hohr, »U.S. Marines Trap 2,000 Of Vietcong, Kill Hundreds«, The New York Times, 19. avgust 1965,

vol. CXIV, št. 39.289, str. 1, 3.

26

nobeden ni bitke zapustil nezaznamovan. Sedem oskrbovalnih vozil je bilo uničenih. Ko se je

dim bitke polegel, so uradniki Združenih držav ocenili, da je bilo ubitih najmanj

600 gverilcev, števila ameriških žrtev pa zaradi varnostnih razlogov niso izdali javnosti.

Marinci, ki so se borili pri Chu Laiju, so prišli do zaključka, da so vojaki Vietkonga veliko

bolj vztrajni in trpežni, kot so najprej verjeli. Neki častnik je trdil, da gverilci preprosto niso

želeli predati svojega ozemlja in so jih zato morali ubiti. Čeprav je zmaga v tej bitki

nedvomno bila v rokah ameriških marincev, je njihov uspeh bil pretežno odvisen od napadov

z morja in iz zraka. Opazovalci so sklenili, da gverilci vietkongovskega odporniškega gibanja

nikakor niso izgubili volje do boja. Poleg tega so uporniki, čeprav pri tem niso uporabili

večjih sil, nadaljevali s svojimi manjšimi napadi po Južnem Vietnamu. Medtem ko so gverilci

bili obkoljeni pri Chuilaiju, je druga skupina upornikov zajela okrožni štab in porazila manjši

ameriški kamp specialnih enot pri Dak Sutu.42

Slika 2: Horst Faas: Ameriški helikopterji branijo južnovietnamske vojake severozahodno od

Sajgona.

(Vir: Iconic photos of the Vietnam War, CNN. Dostopno na spletu:

https://edition.cnn.com/2014/06/19/world/gallery/iconic-vietnam-war-photos/index.html, 28.

6. 2018.)

42

»Battle of Chulai«, The New York Times, 22. avgust 1965, vol. CXIV, št. 39.292, str. 144.

https://edition.cnn.com/2014/06/19/world/gallery/iconic-vietnam-war-photos/index.html

27

2.7 Bitka pri Plei Meju

Obleganje Plei Meja se je začelo 19. oktobra 1965 ponoči z napadom na trikotni kamp

345 kilometrov severovzhodno od Sajgona. Silo, ki je branila kamp, je sestavljalo

350 pripadnikov vietnamskega gorskega plemena, ki jih je urilo devet pripadnikov specialnih

enot Združenih držav. Kamp je uspešno vzdržal do petka, 22. oktobra, ko je na pomoč prišlo

dodatnih 14 pripadnikov ameriških specialnih enot ter okoli 250 pripadnikov

južnovietnamskih padalskih enot. Takrat je malo pred bodečo žico kampa izbruhnil spopad

med severnovietnamsko redno vojsko in obrambno silo, ki je trajal kar štiri dni. Medtem so

enote Severnega Vietnama pripravile zasedo za veliko južnovietnamsko kolono oklepnih

vozil, oddaljeno okoli 9 kilometrov od kampa, in jo za en dan zaustavile. Razmere v kampu so

bile zelo slabe; okoli kampa Plei Me sta bili v rdečo zemljo vrezani dve koncentrični liniji

jarkov in fini prah je može obarval v bakreno barvo. Umazanija v obleganem kampu je bila

obupna, vsako noč je na truplih in spečih vojakih mrgolelo podgan, v njihovih nečistih

uniformah pa so se zaredile uši. Oskrba z vodo, ki jo je kamp dobil iz zraka, je bila preredka,

da bi vojakom omogočala umivanje in britje. Intenzivnost nasprotnikovega ognja je do

ponedeljka zvečer bistveno popustila, zato ga pripadniki ameriških specialnih enot več niso

jemali tako resno. Poleg škode, ki so jo kampu povzročali napadalci, so si nekaj škode

povzročali tudi branilci sami. Dve osebi sta na primer izgubili življenji, ker je nanju iz zraka

padel oskrbovalni paket, podoben paket je prav tako prebil streho vojaške menze. Skozi

celotno obleganje so letalske sile Združenih držav odvrgle na stotine bomb tako blizu Plei

Meja, da so šrapneli leteli vse naokoli po kampu in tako ranili dva branilca. V ponedeljek ob

17.40 je v kamp končno prispela kolona oklepnih vozil in tako razvedrila branitelje. Skupaj z

vojaki gorskih plemen so v okopih živele tudi njihove žene in otroci, med katerimi so številni

bili oboroženi. Vojakom najljubši je bil 12-letni otrok po imenu John, ki je bil oblečen v

vojaško uniformo, nosil je čelado in bil oborožen z granatami in karabinko. Po spopadu so se

specialne enote in dve skupini južnovietnamskih padalskih enot pomaknile čez severno

pobočje, kjer se je prej nahajalo šest mitraljeznih položajev, tam so našli trupla 40

vietkongovcev. Nekatera trupla so se nahajala v luknjah, izkopanih v obliki črke L, le 55

metrov oddaljenih od bodeče žice kampa. Nihče ni znal razložiti, kako jim je kaj takega

uspelo neopazno izvesti. V goščavi so zajeli asistenta severnovietnamskega vodje polka, ki je

zaradi bolezni zaostal za enoto. Preverjanje bojišča se je nato zaradi ponovnih strelov

nenadoma končalo. Oklepna vozila so se zapeljala iz kampa proti napadalcem, vendar so bila

hitro odbita nazaj v kamp. Obleganje Plei Meja se je nadaljevalo, vendar le za kratek čas.

28

Američani so po bitki kazali veliko spoštovanja do napadalcev, med katerimi je poleg

vietkongovskih gverilcev bilo na stotine pripadnikov severnovietnamske redne vojske.

Ameriški major Charles Alvin Beckwith je napadalne enote označil za najboljše, kar jih je

kdaj videl na svetu, poleg ameriških vojakov seveda.43

Obleganju Plei Meja je istega meseca sledil še en večji napad vietkongovcev na vkopane

ameriške enote v bližini mesta Da Nang. Ta napada sta vrgla dvom na nedavno izraženo

stališče, da so vietkongovci preklopili izključno na obrambno vojskovanje. 16 kilometrov

jugozahodno od ameriškega pristajališča pri Da Nangu je tudi bilo napadenih okoli 400

marincev, ki so branili skladišče streliva. Ta napad je sledil uspešni sabotaži dveh bližnjih

pristajališč, pri kateri je bilo poškodovanih ali uničenih 40 helikopterjev in sedem reaktivnih

letal. Dve skupini marincev, ki sta branili skladišče, sta utrpeli manjše žrtve, vietkongovci pa

56. Obramba skladišča je bila uspešna. Med vietkongovskimi žrtvami so nekateri bili še rosno

mladi, na primer 13-letni deček, ki je dan pred napadom marincem prodajal pijačo in pri

katerem so na truplu odkrili skico kampa. Poleg te bitke in obleganja Plei Meja so

vietkongovci takrat izvedli še štiri manjše napade na vladne postojanke južno od Sajgona,

zračne sile Združenih držav in Južnega Vietnama pa so dnevno odmetavale bombe v

Severnem Vietnamu. Plei Me je vzdržal vsega skupaj devet dni obleganja, ki se je končalo po

posredovanju južnovietnamskih oklepnih namenskih sil in okrepljenega bataljona 1.

konjeniške divizije Združenih držav (United States First Cavalry Division). Zaradi dokaj

velikih obrambni sil v obeh primerih napadi niso delovali preveč skrb vzbujajoče.44

2.8 Operacija Hump

V bližini mesta Bien Hoa, okoli 50 kilometrov severovzhodno od Sajgona, se je odvila bitka,

v kateri so uspeh požele enote 173. zračne brigade Združenih držav. Pripadniki ameriških

padalskih enot so v osemurni bitki iz neposredne bližine streljali na valove napadalcev in pri

tem utrpeli občutno število žrtev. Bitka je potekala v gosti tropski goščavi, kjer so bili

Američani večkrat obkroženi, vendar jim je vsakič uspelo odbiti napadalce in obdržati svoj

položaj. Vietkongovci so tokrat prvič v tej vojni uporabili plamenometalce in zažigalne

granate s taljenimi kovinami. Po končani bitki so ameriške enote s helikopterji prepeljali v

43

Charles Mohrs, »Siege at Pleime: Americans Marvel at Tough Foe«, The New York Times, 28. oktober 1965,

vol. CXV, št. 39.359, str. 1, 3. 44

Charles Mohr, »Vietcong Stage First Big Attack on Dug-In Marines«, The New York Times, 31. oktober 1965,

vol. CXV, št. 39.362, str. 1, 6.

29

njihov bazni tabor blizu Bien Hoa. Do spopada je prišlo, ko je eden od dveh ameriških vodov

med patruljiranjem po gosti džungli naletel na lesene in blatne kolibe. Kolibe so bile zaradi

gostega drevja praktično nevidne iz zraka, s tal pa zaradi bujnega grmičevja. Američani so

nevede naleteli na vietkongovski bazni tabor in nemudoma je sledil strelski obračun. Drugi

vod, ki je bil okoli 450 metrov zahodno od prvega, je slišal zvoke bitke in se odpravil

pomagat. Pri tem so prehodili le 100 metrov, ko so že postali tarča težkega obstreljevanja z

bližnjega hriba. Prvemu vodu je bilo zaukazano, naj se umakne nazaj, da ga bodo lahko lažje

podprli z artilerijskim in letalskim napadom, medtem pa se je bojišču približeval še tretji vod.

Ta se je prebil na hrib, kjer sta se že borila drugi vod in del prvega, in se jima priključil.

Vendar so takrat gverilci začeli na njih streljati iz vseh smeri. Odposlani sta bili še dve

ameriški bojni skupini, da bi pregnali vietkongovce, vendar pri tem nista bili uspešni. Na

bojišču je 300 ameriških vojakov okoli šest ur zadrževalo bataljon in pol gverilcev, približno

600 mož. Helikopterji so medtem s težavo odvažali ranjence in hkrati odmetavali minometne

bombe na gverilce ter strelivo in medicinsko opremo ameriškim vojakom. Po končani bitki so

odkrili okoli 391 padlih vietkongovcev.45

2.9 Bitka v dolini La Drang

Bitka je potekala med nizkimi drevesi in bujnim grmičevjem v ozki rečni dolini La Drang v

bližini Plei Meja, ki je bila le 11 kilometrov oddaljena od meje s Kambodžo. Za vojake Prve

konjeniške divizije Združenih držav (United States First Cavalry Division) je bila to ena težjih

bitk v vietnamski vojni. Pri tem je postajalo jasno, da se je spremenila karakteristika vojne, saj

so spopadi okoli Plei Meja trajali že peti teden. Tako obsežne bitke namreč še ni bilo,

uporniki so v Južnem Vietnamu izvajali zgolj manjše in hitre napade. Spopad v dolini La

Drang se je začel v nedeljo, 14. novembra 1965, dopoldne s težkim strelskim obračunom, ki je

trajal okoli štiri ure. Intenzivnost spopada se je nato nekoliko zmanjšala v sporadične strelske

obračune, ki so se vlekli čez noč. Malo pred zoro naslednjega dne so vojaki Severnega

Vietnama ponovno izvedli silovit štiriurni napad proti petim ameriškim četam, ki so štele

okoli 750 mož in so takrat branile manjšo čistino v dolini, na kateri so lahko pristajali

helikopterji. Četa, ki je branila severovzhodni rob bojišča, je bila potolčena in je utrpela težke

izgube. Severni Vietnamci so napad prekinili in se umaknili ob 11. uri dopoldne. V zatišju

45

R. W. Apple Jr., »G.I.'s Score Big Victory«, The New York Times, 10. november 1965, vol. CXV, št. 39.372,

str. 1, 5.

30

bitke je sledilo nekaj vpadov manjših skupin upornikov na ameriške položaje in vztrajni ogenj

zakamufliranih severnovietnamskih ostrostrelcev. V torek, 16. novembra, zjutraj so sledili

napadi treh severnovietnamskih čet, ki pa so bili vsi odbiti, pri tem so ameriški vojaki utrpeli

resne žrtve, vendar pa so napadalcem uspeli zadati veliko več žrtev. Medtem so helikopterji

ves čas pristajali na čistini, kjer so pobirali ranjence ter puščali strelivo in vojaško hrano.

Kakih 200 metrov vstran so Severni Vietnamci še vedno držali greben, poraščen z deževnim

gozdom, s katerega so imeli pregled nad dolino. Popoldne so severnovietnamski vojaki

občasno bili pregnani iz skrivališč okoli čistine, številni pa so bili zajeti.46

Čeprav so že drugo noč pretrpeli brez spanja, so Američani, ki so ves čas pričakovali napad,

bili v svojih strelskih zaklonih povsem budni. Da bi privarčevali s strelivom, jim je bilo

zaukazano, naj brez povelja ne streljajo. V napadu ob 3.50 zjutraj so se ameriški vojaki morali

v temi orientirati zgolj po bliskih napadalčevih pušk in po sledeh, ki so jih za seboj puščali

švigajoči naboji. Ves čas so na napredujoče komunistične sile streljali še z artilerijo. Ko so

letala s svetilnimi raketami osvetlila bojišče, so Severni Vietnamci prekinili napad, vsakič ko

je svetilna raketa ugasnila, pa so ponovno začeli napadati. Dopoldne ob 11. uri je poveljnik

ameriškega Prvega bataljona polkovnik Hal Moore poklical artilerijsko in letalsko pomoč.

Nekaj napalma je pristalo približno 50 metrov od vkopanih Američanov in neko reaktivno

letalo je pomotoma odvrglo 226-kilogramsko bombo le kakih 10 metrov vstran od njih. Pri

tem je bil poškodovan en ameriški vojak. Tudi v tistem popoldnevu so se boji omejili le na

ostrostrelski ogenj, vmes pa so helikopterji sproti zamenjevali čete, ki so se že tri dni borile v

dolini, z novimi.47

V sredo, 17. novembra 1965, so helikopterji pobrali polovico Prve konjeniške divizije, drugi

pa so peš zapustili rečno dolino. Američani so ves čas bili v taktično slabši poziciji od

Severnih Vietnamcev, ki so držali višje ležeč položaj. Pojavil se je namreč strah, da bodo

komunisti, če se ameriške sile ne bi pravi čas umaknile iz doline, pripeljali težke minomete in

popolnoma uničili njihove položaje. Neki poročnik je izjavil, da dolina tako ali tako nikoli ni

imela strateške vrednosti in ameriške sile nikoli niso imele namena tam ostati. Namen je bil

46

Neil Sheehan, »G.I.'s Inflict Heavy Losses On North Vietnam Troops: U.S. Troops Pound Hanoi Regulars«,

The New York Times, 16. november 1965, vol. CXV, št. 39.378, str. 1, 6. 47

Neil Sheehans, »Regulars Attack 5 Times, U.S. Units Pull Out After Killing 637«, The New York Times, 17.

november 1965, vol. CXV, št. 39.379, str. 1, 3.

31

pobiti toliko komunističnih enot, kolikor je bilo mogoče, in ker niso bili dovolj močni, da bi

lahko napadli močno utrjene položaje Severnih Vietnamcev, je bil umik edina alternativa.48

Medtem ko so se ameriški vojaki v dolini La Drang pomikali jugozahodno proti drugi čistini,

oddaljeni okoli dva kilometra, so padli v zasedo. Ocenjeno je bilo, da je na Američane takrat

sprožilo ogenj okoli 500 severnovietnamskih vojakov, ki so jih pričakali v jarkih in krošnjah

dreves. Na ameriške vojake so streljali z vseh strani, pri tem pa so poleg avtomatskega orožja

uporabljali tudi minomete in metalce raket. Val napadalcev je jurišal na ameriške položaje,

čemur je sledil boj mož na moža. Takoj ko je bila razkrita zaseda, je bataljon ameriških

vojakov po radijski zvezi zaprosil za zračno podporo. Reaktivci in propelerski lovski

bombniki ameriških zračnih sil so nemudoma prileteli v rečno dolino in na napadalce nizko iz

zraka odvrgli bombe, napalm in na njih streljali z 20-milimetrskimi topovi. V zmedi naj bi

nekaj bomb celo padlo na ameriške vojake. Zaradi posredovanja ameriških letalskih sil so

Severni Vietnamci prekinili napad in se umaknili. Po dvournem spopadu se je ameriški

bataljon zbral na manjši bližnji čistini, ki jo je čez noč zavaroval. Vso noč so letalske sile

bombardirale območje okoli ameriškega obrambnega položaja, nekatera letala pa so vseskozi

odmetavala svetlobne rakete, da so osvetljevala območje okoli čistine. Takoj po zori se je

povsem izmučeni bataljon pobral iz svojih jarkov, se postavil v linije in začel prečesavati

bojišče za ranjenci. Pomešanih med ranjenci in padlimi ameriškimi vojaki je bilo veliko trupel

zakamufliranih severnovietnamskih vojakov, ob katerih so ležale puške kitajskega in ruskega

porekla. Priče so trdile, da so nekateri ameriški vojaki ob tem prizoru zblazneli in postrelili

nekaj severnovietnamskih ujetnikov. Nekaj kilometrov vstran so v tem času bombniki tipa B-

52 Strateške zračne komande (Strategic Air Command) z več tonami visokoeksplozivnih

bomb v dveh preletih napadli predvidene pozicije komunističnih sil. Medtem ko so potekali

boji v dolini La Drang, so vietkongovski gverilci preplavili bazo v Hiep Ducu v gorski dolini

okoli 560 kilometrov severno od Sajgona. Gverilci so nekaj sto vladnim branilcem zadali

težke izgube. Bataljon vietkongovcev je takrat prav tako napadel postojanko v bližini vasi

Myky v provinci Quang Ngai, kjer so prav tako povzročili številne žrtve. Dva vietkongovska

bataljona sta preplavila manjše pristajališče v Tan Hiepu okoli 56 kilometrov jugozahodno od

Sajgona. Tam so uničili štiri lahka opazovalna letala ameriških zračnih sil tipa L-19 in

devetnajst vojaških tovornjakov.49

48

Associated Press, »U.S. Units Pull Out After Killing 637«, The New York Times, 17. november 1965, vol.

CXV, št. 39.379, str. 1. 49

Neil Sheehan, »Battalion of G.I.'s Battered in Trap«, The New York Times, 19. november 1965, vol. CXV, št.

39.381, str. 3.

32

Generala Westmoreland in major Douglas Kinnard sta bitko pri La Drangu imela za uspešno,

čeprav je konjenica utrpela 305 mrtvih in 524 ranjenih (toliko kot šteje celoten bataljon).

Potrdila sta napadalne taktike zračnih sil, ki so postale temelj ameriškega vojskovanja v

Vietnamu. Na drugi strani pa je tudi Hanoj štel bitko pri La Drangu za uspešno, saj je Ljudsko

armado prepričala, da lahko vzdrži vse, s čimer jih Amerika lahko napade.50

2.10 Ofenziva Tet

V prvih nekaj dneh po novem letu leta 1968 so vietkongovci in infiltrirane enote Severnega

Vietnama v Južnem Vietnamu pokazali agresiven in odločen duh. Preplavili so in za kratek

čas držali kar štiri prestolnice provinc v bližini Sajgona. Istočasno pa so zaradi suhe sezone v

vzhodnem Laosu sile Severnega Vietnama po zdaj prehodnih tovornih cestah povečale svojo

prisotnost vzdolž Ho Ši Minhove poti, glavne oskrbovalne poti komunistov skozi regijo.

Koncentracija teh sil naj bi bila tako velika, da so opazovalna letala zasledila več živih tarč,

kot je bilo na razpolago ameriških letal za napad, in to kljub dejstvu, da je veliko letal bilo

preusmerjenih z bombnih misij v Severnem Vietnamu v vzhodni Laos. Zaradi tega so takrat

številni ameriški uradniki pričakovali dramatični napad sil Severnega Vietnama na ameriške

marince blizu demilitarizirane cone, ki je ločevala Severni in Južni Vietnam. Pričakovali so,

da bo nova tarča napada ameriško oporišče Khe Sanh, ki sta ga branila dva bataljona

marincev. Oporišče je bilo na hribovitem terenu v skrajnem severozahodnem kotu Južnega

Vietnama, blizu meje z Laosom in demilitarizirane črte. General Westmoreland je v intervjuju

napovedal obsežen napad na demilitarizirano cono:

»Na tem območju se je povečala sovražnikova dejavnost. Patrulje so prišle v več stikov z

njimi, prav tako jih je bilo veliko opaženih iz zraka. Dokazi o večanju sovražnih sil so!«

Prav tako je Westmoreland napovedal, da bodo komunistične sile okoli novoletnega praznika

tet po vietnamskem lunarnem koledarju v glavnem povečale napade tudi na drugih lokacijah.

Napad bi se lahko zgodil malo pred načrtovano sedemdnevno prekinitvijo ognja z

Vietkongom, malo po njej ali pa med njo, v času teta. Nedavni napadi v bližini Sajgona so bili

skrb vzbujajoči ravno zaradi tega, ker so ameriški vojaški uradniki do takrat trdili, da je

glavnina komunističnih sil bila v glavnem potisnjena nazaj do meje s Kambodžo, v divjino

daleč vstran od Sajgona. Potekal je namreč že postopek, s katerim so ameriške enote želele

50


33

razširiti svoj radij, da bi vzdrževale kontakt z nasprotnikovimi silami, in bi tako dovolile

južnovietnamski vojski, da prevzame varnostno dolžnost v petih provincah okoli Sajgona. Po

napadu komunistov nedaleč proti zahodu od Sajgona so bili takšni ameriški premiki

postavljeni pod vprašaj. Ameriško vodstvo v Sajgonu je sklepalo, da je vojaška moč

vietkongovskih sil zaradi težkih izgub blizu propada in da zato skušajo v obupu izpeljati svojo

zadnjo ofenzivo. Tisti, ki so bili bolje seznanjeni z gverilskim načinom bojevanja na

vietnamskem podeželju, pa so se strinjali, da so komunistične sile utrpele zastrašujoče izgube,

vendar so dokazljivo močnejše kot kadarkoli prej, ker so bile sposobne hitro nadomeščati

svoje izgube, kot so vedno znova dokazale. Neki ciničen uradnik je izdal satirično parodijo

uradnega poročila, v katerem je napisal: »V obupu so vietkongovci danes preplavili Sajgon in

dobili vojno.« Njegov nadrejeni ni bil navdušen.51

2.11 Napad na Sajgon in Hue

Takoj ob izbruhu ofenzive Tet je skupina 17 vietkongovcev za šest ur zasedla dele ameriške

ambasade v središču Sajgona. Vietkongovci, preoblečeni v uniforme južnovietnamske vojske,

so z raketnim ognjem in mitraljezi uspešno odbijali pripadnike ameriške vojaške policije,

dokler jih niso pregnale ameriške padalske enote, ki so s helikopterjem pristale na stavbi. Boji

so se nadaljevali ob hotelu nasproti predsedniške palače. Tudi drugod po državi so tistega dne

poročali o hudih bojih, in sicer v prestolnicah petih provinc na severnem delu države, prav

tako v številnih tamkajšnjih naseljih ter v mestih osrednjega višavja, kot so Banmethout,

Pleiku in Kon Tum. Poleg napada na ambasado so si napadalci v Sajgonu izborili pot v

predsedniško palačo, kjer so se nahajale pisarne južnovietnamskega predsednika Nguyena

Van Thieuja in podpredsednika Nguyena Cao Kyja. Oba sta po besedah ameriške ambasade

napad preživela na varni lokaciji. Tudi v bližini pristajalne steze na letališču Tan Son Nhut so

potekali hudi boji, ko se je skupina stotih mož v samomorilski akciji do zadnjega borila proti

številčnejši sili ameriških in južnovietnamskih vojakov. Skupina gverilcev je spremenila

Sajgon, relativno miren otok v morju vojne, v pravo bojišče. Tarče napadov v Sajgonu so

postali tudi tri začasna bivališča ameriških častnikov, filipinska ambasada, štab

južnovietnamske mornarice, njihov general štab v bližini letališča, palačo Gia Long, v kateri

so se zadrževali vladni uradniki, in studio sajgonskega radia. Napadena so bili tudi bivša

imperialna prestolnica Hue, letališče Bien Hoa, ameriška baza pri Longbinhu, drugo največje

51

»No Slowdown in the War«, The New York Times, 21. januar 1968, vol. CXVII, št. 40.174, str. 167.

34

mesto v Južnem Vietnamu, Da Nang, kot tudi Nhatrang, Quinhon, Hoian in Tuyhoa. Po baraži

minometnega in raketnega ognja je sledil kopenski napad, nato pa so napadalci, namesto da bi

se umaknili v temo, raje držali svoje pozicije, kolikor dolgo so lahko. V vseh teh napadih so

napadalci pokazali koordinacijo in napadalno moč, ki sta bili v tej vojni brez primere. Čeprav

so glavnino napadov utrpeli južnovietnamski vladni in vojaški objekti, so bili zadeti tudi

nekateri ameriški. Med njimi je bilo vojaško letališče v bližini Cam Ranh Baya, ogromnega

oskrbovalnega skladišča, ki ga je dvakrat obiskal predsednik Johnson in naj bi veljalo za

najvarnejše območje v celotni državi.52

Samomorilski odred vietkongovcev, ki je napadel ambasado Združenih držav v Sajgonu, se je

v mesto pripeljal v tovornjaku, napolnjenem z rožami. Od dvajsetih napadalcev je zajet bil le

eden, drugi so bili pobiti. Prevoz v mesto med pošiljko rož je bila ena izmed metod, ki so jo

uporabljali vietkongovci, da so se infiltrirali v Sajgon, ki se je ravno takrat pripravljal na

slavje ob lunarnem novem letu. Vietkongovci so prispeli v provincialnih avtobusih, taksijih, z

motornimi kolesi in peš. V to odprto mesto so lahko vstopali brez večjih težav. Začetni uspehi

gverilcev v mestu so bili glavni pokazatelj, da so že nekaj mesecev nazaj morali pozorno

načrtovati ta napad, saj spopadi v mestu niso bili zgolj klasični bliskoviti napadi s hitrim

umikom. Vietkongovci, ki so že pred ofenzivo Tet smuknili v mesto, so se uspešno pomešali

z množico, največkrat kot sorodniki, ki so prispeli na družinsko srečanje. V Sajgonu so

operirali znotraj tajnih celic, v katerih so po navadi delovali po trije možje. Te celice so bile

sposobne prikriti več sto vietkongovskih vojakov. Odred, ki je napadel ambasado, na poti v

mesto ni nosil nobenega orožja, saj jih je to pričakalo v sajgonskem podzemlju. Strelivo,

eksploziv in orožje so bili nakopičeni v številnih na pogled nedolžnih krajih po mestu. Policija

v Sajgonu je imela informacije o možnem napadu, vendar je vsaka skrb, ki so jo morda imeli,

utonila v prazničnem veselju. Zaradi nedolžnih pokov petard nihče ni zaznal testnih strelov

vietkongovcev, ki so preverjali orožje. Vietkongovski napad na Sajgon je bil izveden v dveh

delih. Bolj spektakularen je bil napad na ambasado, predsedniško palačo in radijsko postajo, v

teh primerih je šlo za samomorilske akcije. Drugi del načrta pa je bila infiltracija

uniformiranih rednih vojakov v sajgonsko predmestje, bolj točno v kitajski sektor Cholon in v

Giadinh. Ti vojaki so bili zbrani zunaj prestolnice na dan ofenzive Tet, njihova naloga ni bila

načrtovana za samomorilsko, pa čeprav je bilo pričakovano veliko število žrtev. Zaradi

varnosti so vietkongovci uporabili vojake, ki v Sajgonu ne bi bili prepoznavni. Uspelo jim je

52

Tom Buckley, »Foe Invades U.S. Sajgon Embassy; Raiders Wiped Out After 6 Hours; Vietcong Widen Attack

on Cities«, The New York Times, 31. januar 1968, vol. CXVII, št. 40.184, str. 1, 3.

35

izvesti napad na mesto z dolgotrajnim načrtovanjem, pazljivo izvedbo in z nenamerno

pomočjo sajgonske oblasti. Te so namreč zaradi slavja odpravile policijsko uro, kar je

vietkongovcem brez večjih težav dopuščalo, da so na dan napada prišli neovirano na svoje

položaje.53

Južnovietnamski predsednik Nguyen Van Thieu je razglasil nacionalno obsedno stanje, dokler

se napadi ne poležejo. Prepovedani so bili javna zborovanja in demonstracije, zaprli so vse

gostilne, nočne klube in vse prostore zabave. Vse dejavnosti, škodljive za javni red, in vsa

politična gibanja, namenjena pomoči komunistom, so bila najstrožje kaznovana. Med

razpravo o vseobsežnem napadu na vsa ta gosto poseljena območja je general Westmoreland

izrazil mnenje, da je pri tem šlo za diverzantsko prizadevanje, da bi preusmerili pozornost s

severnega dela države. To se je nanašalo na kritično vojaško situacijo okoli ameriškega

oporišča Khe Sanh na skrajnem severozahodnem delu Južnega Vietnama, kjer je 20.000 do

40.000 severnovietnamskih pripadnikov ogrožalo okoli 5000 marincev. Westmoreland je iz

osrednjega višavja in z obale poslal okrepitve, da bi utrdile položaj marincev v oporišču.

Ameriški uradniki so bili prepričani, da bodo ljudje Južnega Vietnama vietkongovcem

zamerili napade in da bi to lahko vietkongovce politično prizadelo. Vendar so nekateri

uradniki izrazili strah, da je vietkongovski prikaz moči, ki je bila v tej vojni brez primere,

spodkopal ljudsko vero v sposobnost južnovietnamske vlade, da ohranja varnost.54

Kot je bilo že omenjeno, so sile Severnega Vietnama in Vietkonga ob izbruhu ofenzive Tet

zasedle antično mesto Hue, kjer so se utrdile v tamkajšnji utrdbi. Moč upornikov je

popolnoma presenetila poveljnike južnovietnamskih sil, ki so ves čas bili mnenja, da sta

oprema in preskrba napadalcev prešibki, da bi ti lahko vzdržali pritisk zaveznikov. Bitki za

Hue so posvetili več pozornosti kot katerikoli bitki, ki je takrat divjala v Južnem Vietnamu.

Zaradi edinstvene pozicije mesta v kulturnem in duhovnem življenju države je bitka bila

pomembna za obe strani. Bila je središče moči protivladne sekte budizma. Ameriški marinci

in sile Južnega Vietnama so prepoznali psihološko pomembnost uporniških pridobitev v

mestu, zato so bili toliko bolj pripravljeni okrepiti svoja prizadevanja, da mesto zaščitijo.55

Po 24 dneh težkega obleganja so sile Južnega Vietnama zajele utrjeno območje okoli palače v

Hueju, kar je naznanilo kolaps severnovietnamskega upora in bližajoč se konec bitke za to

53

The Associated Press, »By Bus, by Truck, on Foot, Foe Built forces in Sajgon«, The New York Times, 4.

februar 1968, vol. CXVII, št. 40.188, str. 1–2. 54

Charles Mohr, »Vietcong Press Guerilla Raids; Martial Law Declared by Thieu«, The New York Times, 1.

februar 1968, vol. CXVII, št. 40.185, str. 1, 14. 55

Gene Roberts, »Enemy Maintains Tight Grip On Hue«, The New York Times, 3. februar 1968, vol. CXVII, št.

40.187, str. 1, 9.

36

antično mesto. Nekaj bojev se je še nadaljevalo v kitajski četrti in v zahodnem sektorju mesta,

tako zunaj kot znotraj visokega opečnatega obzidja, ki je obkrožalo glavni, starejši del mesta

severno od reke Huong, zaradi katerega so temu delu pravili »Utrdba«. Območje imperialne

palače, ki je prav tako bilo obdano s svojim šestmetrskim obzidjem, je ležalo na južnem,

osrednjem delu Utrdbe. Od začetka ofenzive Tet 31. januarja je večji del Utrdbe okupiralo

okoli 1000 vojakov Severnega Vietnama. Zidove Utrdbe in palačo je dala zgraditi dinastija

Nguyen iz Amamese, vietnamski imperatorji osrednjega Vietnama v prvi polovici 19. stoletja.

Za raznoliko vietnamsko ljudstvo je palača predstavljala pravo nacionalno svetišče. Kljub

sporadičnemu artilerijskemu ognju južnovietnamskih sil je palača utrpela relativno malo

škode. Kraljeva dvorana je bila rahlo poškodovana, zlato-rdeč prestol pa je ostal popolnoma

nedotaknjen. Iz spoštovanja do Vietnamcev je poveljstvo Združenih držav zaukazalo, da naj

marinci pod nobenim pogojem ne vstopajo v samo palačo. Palačo je nato okupiralo 150 mož

elitne južnovietnamske čete Hac Boa oz. Črni panterji in 300 mož 2. bataljona 3. polka

južnovietnamske 1. divizije.56

25. februarja je južnovietnamska vlada spet začela mesto spravljati v red. Med hojo skozi

nekoč prelepo antično imperialno prestolnico je provincialni vodja polkovnik Phan Van Khoa

preklinjal vladne enote, ki so plenile trgovine v bližini osrednje tržnice. Predsedniku Nguyenu

Van Thieu, ki je takrat obiskal mesto, je poročal o 3600 civilistih, ki so bili pobiti v bojih

znotraj in v okolici mesta. Predsednik Thieu in premier Nguyen Van Loc sta s helikopterjem

preletela mesto, v katerem je okoli 70 odstotkov vseh stavb bilo porušenih do tal. Prav tako je

primanjkovalo hrane za okoli 120.000 prebivalcev mesta, cene riža so namreč bile 20-krat

višje kot po navadi.57

Po eni najhujših bitk v tej vojni je bilo to antično mesto zavito v tišino agonije. 24-letni

študent medicine Nygen Van Chu je za časnik izjavil: »Hue je izgubil vse, nima več nič.

Nismo izgubili le stavb in spomenikov, temveč tudi svojo dušo … Ni je več.« V več kot treh

tednih spopadov od hiše do hiše in zračnih napadih, ki naj bi uničili severnovietnamske sile, je

življenje izgubilo več kot 1000 civilistov, okoli 3000 pa jih je bilo hudo ranjenih. Oblast v

mestu je bila v popolnem kaosu, delalo je samo 500 javnih uslužbencev namesto 2000. Trupla

nekaterih pogrešanih javnih uslužbencev so odkrili v masovnem grobišču, okoli pol kilometra

stran od mestnega obzidja. Menili so, da so bili mestni uslužbenci ključne tarče

56

Charles Mohr, »South Vietnamese Seize Hue Palace; Enemy Retreats«, The New York Times, 25. februar

1968, vol. CXVII, št. 40.209, str. 1, 25. 57

»Hue Is Confronted By Food Shortage«, The New York Times, 26. februar 1968, vol. CXVII, št. 40.210, str. 1,

3.

37

severnovietnamskih vojakov. V počasnem prizadevanju, da bi se povrnili v normalno stanje,

je na plano prihajala jeza, uperjena zoper obe strani. Južnovietnamski uradniki so komaj

obvladovali pereče probleme, kot je bilo 60.000 beguncev iz mesta, grožnja izbruha bolezni,

pomanjkanje hrane, pomanjkanje sanitarij, plenjenja s strani vojakov Južnega Vietnama in

nekaterih ameriških marincev, celo pokop mrtvih.58

Slika 3: Art Greenspon: Vojak iz 101. zračne divizije usmerja helikopter skozi džunglo, da bi

pobral žrtve v bližini mesta Hue.



6. 2018.)

58

Bernard Weinraub, »Death Holds Hue In a Quiet Agony«, The New York Times, 1. marec 1968, vol. CXVII,

št. 40.214, str. 1, 4.


38

2.12 Khe Sanh

Kot je bilo predvideno, so sile Severnega Vietnama 21. januarja kot del ofenzive Tet izvedle

serijo napadov v bližini oporišča ameriških marincev v Khe Sanhu, oporišču zraven laoške

meje in demilitarizirane cone. Severnovietnamske sile so s točo minometnih in raketnih

izstrelkov preizkušale obrambne sposobnosti oporišča in njegovega pristajališča, hkrati pa so

napadle še neko oporišče na hribu številka 861 (imenovan po svoji nadmorski višini) štiri

kilometre proti severu in bližnji kamp specialnih enot. V uvodnem bombardiranju je po

poročilih iz štaba marincev v Da Nangu padlo 18 vojakov, 40 pa jih je bilo ranjenih.

Pristajališče, ključno za oskrbovalna letala, je bilo opustošeno, pri tem je bil uničen en

helikopter, štirje pa so bili poškodovani. Severnim Vietnamcem je prav tako uspelo sestreliti

ameriško reaktivno letalo A-4 Skyhawk, ki je takrat z bombardiranjem nudilo podporo

branilcem oporišča na hribu številka 861. Ta hrib je bil eden od treh, ki so tvorili nekakšen

trikotnik, ki so ga marinci v seriji bitk aprila in maja leta 1967 iztrgali iz rok

severnovietnamskih sil. Pod težkim raketnim ognjem se je znašla še topniška baza marincev

pri Camp Carrollu, okoli 30 kilometrov severovzhodno od Khe Sanha. Ameriški marinci so

oporišče Khe Sanh v svojih rokah držali že dve leti; služilo je kot nekakšna odskočna deska za

akcije komandosov proti Ho Ši Minhovi poti. Čeprav teh akcij ameriško vodstvo uradno ni

nikoli priznalo, so se kljub temu konstantno dogajale. V osrednjem višavju sta gosta megla in

dež Severne Vietnamce ščitila pred zračnim napadom ameriških zračnih sil na utrjenem hribu,

ki so ga držali, lociranem okoli 22 kilometrov severozahodno od Dak Toja, okoli štiri

kilometre od tromeje med Vietnamom, Kambodžo in Laosom. Tarča obstreljevanja je postal

tudi bližnji kamp ameriških specialnih sil pri Ben Heetu. Ta hrib je bil približno

16 kilometrov severno od hriba 875, ki so ga po treh tednih v enem najhujših bojev v vojni

zajele severnovietnamske sile 22. novembra 1967. Medtem ko so severnovietnamski redni

vojaki nosili glavno breme bojev, so gverilci ostajali aktivni okoli mesta Pleiku, kjer so

obstreljevali pristajališče in kjer so hudo poškodovali vojaško bolnišnico.59

V naslednjih dneh se je nad Khe Sanh spustila gosta megla, vendar se je topniški ogenj na

ameriško oporišče kljub temu nadaljeval. Ko ni bilo slišati reaktivnih motorjev in oddaljenih

eksplozij bomb, so se ameriški marinci začeli spraševati, kje so reaktivna letala. Odgovor na

to vprašanje je bil, da bombniki ameriških zračnih sil zaradi takega vremena niso mogli

pomagati več kot 5000 marincem v Khe Sanhu in njegovi okolici. Piloti namreč niso mogli

59

Tom Buckley, »18 Marines Killed As Enemy Shells Camp Near Laos«, The New York Times, 22. januar 1968,

vol. CXVII, št. 40.175, str. 1, 6.

39

videti bliskov nasprotnikovih topov ali sledi letečih raket, kar bi jim pomagalo locirati

nasprotnikove topniške pozicije. Vreme v Khe Sanhu je v tem letnem času predstavljalo

konstantno težavo za letalsko podporo. V dobrih jutrih se je megla polegla do 9.30, po navadi

pa šele ob 11. uri, in šele potem so letala lahko varno pristala. Na štirih hribovskih pozicijah

okoli Khe Sanha, kjer je na vsakem bilo okoli 200 mož, je lepo vreme prišlo še kasneje. V tem

letnem času šele pozno popoldne ali zvečer. Oskrbovalni helikopterji niso mogli pristati na

nobenem od štirih hribovskih položajev, ker so pristajalne cone bile »prevroče«, kar je

pomenilo, da so bile pod neprestanim nasprotnikovim ognjem. Zaloge so morali spuščati po

jermenu tako, da se helikopterjem ni bilo treba predolgo zadrževati, da bi postali prelahke

tarče.60

7. februarja 1968 je po tankovskem napadu severnovietnamskih sil padel ameriški kamp pri

Lang Veiju v bližini strogo zastraženega oporišča Khe Sanh. Kamp je vodila skupina

ameriških specialnih enot, strokovnjakov za gverilsko vojskovanje, prav tako je bil dom nekaj

sto oboroženih pripadnikov vietnamskih plemen, zvestih Sajgonu. Kamp Lang Vei je bil okoli

pet kilometrov jugozahodno od Khe Sanha, kamor so se pripadniki specialnih enot tudi zatekli

po napadu. Severnovietnamske sile so v napadu na kamp prvič v tej vojni uporabile sovjetske

tanke. Štirje od devetih tankov so bili onesposobljeni z lahkim protitankovskim orožjem,

enega pa je uničil ameriški reaktivec. General Westmoreland je predvidel, da bodo

severnovietnamske ofenzive dosegle višek z veliko ofenzivo na severnem koncu Južnega

Vietnama. Zato je območje, ki ga je že branilo okoli 19.000 ameriških marincev, še dodatno

okrepil s 1. konjeniško divizijo (First Cavalry Division, Airmobile). Po besedah nekega

višjega ameriškega častnika izguba Lang Veija ni bila kritična za obrambo Khe Sanha, ampak

je bila kritična v smislu, da so ameriške sile preko tega kampa hotele nadzirati laoško mejo.

Prav tako je padec kampa severnovietnamskim silam olajšal infiltracijo v severne province

Južnega Vietnama. Tanki in številčnost nasprotnikovih vojakov so preprosto predstavljali

prevelik zalogaj za branilce kampa. Uporaba tankov je nakazovala, da so se

severnovietnamske sile na območju Khe Sanha hotele boriti na konvencionalen način, kar pa

ameriških častnikov ni preveč vznemirjalo, saj je teren okoli Khe Sanha bil preslab. Tanki bi

lahko uporabili samo dve poti do ameriškega oporišča, ki sta vodili skozi gorat teren. Uradna

poročila so izdala, da so kamp Lang Vei branile tri čete gorskih plemen, s po 300 do 500

možmi, pod poveljstvom južnovietnamskih in ameriških specialnih enot. Vendar kamp Lang

60

Charles Mohr, »Khesanh Shelled Under Fog Cover«, The New York Times, 26. januar 1968, vol. CXVII,

št. 40.179, str. 1, 3.

40

Vei ni bil zgolj preprosta postojanka za specialne enote, bil je namreč baza za specialne

operacije, uperjene proti Laosu in Severnemu Vietnamu. Američani so spremljali patrulje

gorskih plemen v Laos, kjer so motili promet Severnih Vietnamcev po Ho Ši Minhovi poti.

Delovanje v južnem, goratem predelu Severnega Vietnama pa Američanom ni bilo dovoljeno,

ampak samo azijskim udarnim enotam.61

Vojaki gorskih plemen in civilni vojaki, ki so tvorili glavnino obrambe v kampu specialnih

enot pri Lang Veiju, so po porazu pobegnili proti ameriški bazi Khe Sanh, kjer pa so jim

pobrali vse orožje ter jih napodili na območja, ki so bila v rokah severnovietnamskih sil, da se

branijo sami, kot vejo in znajo. Nekateri so bili ranjeni, nekateri pa celo brez obuval, le

peščica jih je imela hrano in odeje. Nekateri ameriški marinci so pokazali sočutje in razdelili

konzervirano hrano, vendar je bilo to vse, kar so lahko storili. Med severnovietnamsko silo in

ameriško vojaško bazo se je prav tako znašlo okoli 2000 civilistov iz Laosa, nekateri med

njimi so bili vojaki iz laoškega bataljona, ki je bil na strani Američanov, in pripadniki

lokalnega plemena Brou. Američani so brez uspeha skušali spoditi begunce z območja, ki mu

je grozilo, da bo postalo eno bolj krvavih prizorišč v celotni državi. Neki visoki

južnovietnamski uradnik je zavrnil pomoč, češ da evakuacija gorskih plemen in Laošanov ni

njegova skrb, ker to niso Vietnamci. Pri preživelih iz Lang Veija je šlo za vprašanje

pristojnosti med ameriškimi specialnimi silami in organi marincev. Oporišče v Khe Sanhu je

prav tako vsebovalo tajni kamp specialnih enot, od koder so pošiljali tajne opazovalne patrulje

globoko v Laos. Marincem je bilo zaukazano, da morajo tem možem odvzeti orožje, strelivo

in granate, častniki so jim nato predlagali, naj si zatočišče poiščejo v zapuščeni vasi zunaj

meja ameriškega oporišča. Ta vas se je nahajala na glavni poti med zasedenim Lang Veijem

in Khe Sanhom.62

Severnovietnamski komunistični časnik Nhan Dan je padec Lang Veija enačil z bitko za hrib

Doc Lap (Hrib neodvisnosti) oz. utrjeno območje Gabrielle, kot so ga imenovale francoske

enote, vkopane pri Dien Bien Phuju. To oporišče je padlo maja leta 1954 po 55-dnevnem

obleganju. Ko je bil Hrib neodvisnosti zajet, so francoske enote že morale pripraviti belo

61

Charles Mohr, »Allied Post Falls To Tank Assault Near Buffer Zone«, The New York Times, 8. februar 1968,

vol. CXVII, št. 40.192, str. 1, 14. 62

»Khesanh Bars Nearly 200 Langvei Survivors«, The New York Times, 9. februar 1968, vol. CXVII, št. 40.193,

str. 16.

41

zastavo, je še dodal časnik. Časnik je svaril Združene države, da jim preti enaka katastrofa pri

Khe Sanhu, kot so jo doživeli Francozi pri Dien Bien Phuju.63

Severnovietnamske sile so se ves čas trudile na skrivaj prodreti v oporišče Khe Sanh s

kopanjem skrivnih predorov. Enega so ameriški marinci odkrili po naključju, ko ga je razkril

slabo namerjen severnovietnamski raketni izstrelek. Možnost, da severnovietnamske sile, ki

so obkrožale Khe Sanh, morda kopljejo še več predorov pod tem območjem velikosti štirih

kvadratnih kilometrov, je marince nenehno skrbela. Zato so uporabljali številne

nekonvencionalne metode odkrivanja morebitnih drugih prikritih predorov, nekateri so za to

na primer uporabljali medeninaste bajalice. Predor, ki ga je razkrila raketa, je imel premer

samo 45 centimetrov, kar je bilo preozko za marinca, da bi se lahko splazil skozenj, potekal

pa je pod žico, ki je obdajala bazo, proti majhni cesti, ki je razpolavljala obrambni jarek –

logična smer, če bi hoteli doseči pristajalno stezo okoli 15 metrov stran. Marinci so v ta jarek

načrpali solzivec in ga zapolnili z bodečo žico. Za lociranje predorov so ameriški inženirji

uporabljali tudi druge naprave, kot so stetoskopi, ki so zaznali zvok kopačev. Lociranje

predorov je nasploh bilo težavno, ker je bilo oporišče Khe Sanh tarča nenehnih bombnih

napadov, ki so onesposabljali občutljive seizmografske naprave, s katerimi so odkrivali

lokacije predorov.64

Westmorelandov prestop s funkcije poveljnika ameriških vojaških sil na funkcijo načelnika

poveljstva ameriške kopenske vojske (Chief of Staff of the United States Army) sta Johnsonu

priporočila Robert S. McNamara, bivši minister za obrambo, in njegov naslednik Clark

Clifford. Westmorelandove taktike so bile predmet vročih debat, zaradi ofenzive Tet pa je

njegova kampanja resno nazadovala. Bil je kritiziran predvsem zaradi svojega koncepta

lovljenja nasprotnikovih sil »poišči in uniči« na največkrat nevarnem terenu z namenom

prizadeti kar se da velike žrtve nasprotniku in ga dodobra izčrpati. Pojavljala so se tudi

vprašanja, ki so zadevala njegovo voljnost stati v statičnih obrambnih mestih kot del njegove

strategije, daleč stran od večjih populacijskih središč, ki so se izkazala za precej ranljiva na

napade nasprotnikovih sil. Te taktike so namreč po previdnem temeljitem pregledu imele

dovoljenje s strani predsednika Johnsona in štaba ameriške vojske (Joint Chiefs of Staff ).

Administracija je bila deležna velikega pritiska, da naj zaustavi skoraj stalno večanje števila

mož, kot je narekovala Westmorelandova taktika za zadnja tri leta. Namesto misij »poišči in

63

»Hanoi Warns U.S. of 'Dienbienphu' at Khesanh«, The New York Times, 11. februar 1968, vol. CXVII, št.

40.195, str. 3. 64

»Khesanh Marines on Guard for Enemy Tunneling«, The New York Times, 4. marec 1968, vol. CXVII,

št. 40.217, str. 3.

42

uniči« so zagovorniki manj dragega pristopa predlagali misije »očisti in drži«. Te operacije bi

izvajali okoli večjih populacijskih središč – varovali bi večja mesta in bolj gosto poseljena

podeželska območja z minimalnim spopadanjem na drugem terenu. Drugi svetovalci pa so se

nagibali k bolj zagrizenemu in dražjemu potisku, ki bi pohabil nasprotnikove sile. To bi

dosegli s povečanjem ameriških in zavezniških sil ter s skupnim napadom na nasprotnikove

oskrbovalne poti in na njihova zatočišča, pa četudi bi to pomenilo vdore v Laos, Kambodžo in

Severni Vietnam.65

Številni so se doma v Združenih državah spraševali, zakaj se marinci sploh še zadržujejo v

Khe Sanhu, kjer so dan za dnem bili tarča severnovietnamskih topniških napadov. Odgovor na

to vprašanje je bil, da Severni Vietnamci za vsako mino, ki jo odvržejo, dobijo nazaj celotno

letalsko pošiljko bomb. Vsak dan, ko so se severnovietnamske sile po svojih cikcakastih rovih

bližale Khe Sanhu, so prileteli sveži vali ameriških bombnikov in ponovno vzbudili marincem

optimizem. Višji častniki so bili tako zadovoljni s to taktiko, da sploh niso razmišljali o

evakuaciji obkoljenih mož, ne glede na to, koliko bodo Severni Vietnamci povečali topniški

napad. Po besedah nekega višjega ameriškega obveščevalca so z ohranjanjem 6000 marincev

v Khe Sanhu zadrževali dve celotni diviziji Severnih Vietnamcev, ki sta jih poskušali

preplaviti. Če bi jih evakuirali, bi ti dve diviziji šli nekam drugam – recimo v Hue – in

povzročali še več težav. Tako so ju ameriške sile imele tam, kjer so ju lahko zadele s svojimi

bombami. Po besedah govorca iz ameriških letalskih sil so od začetka obleganja Khe Sanha,

22. januarja, pa do konca marca odvrgli kar 80.000 ton eksploziva in še niso nameravali

zmanjšati tempa. To je bilo več ton bomb, kot jih je med drugo svetovno vojno bilo odvrženih

na Japonsko, več kot po celotni Evropi v letih 1942 in 1943 ter petina tega, kar je bilo

odvrženo po celotni Koreji med tamkajšnjo triletno vojno. Večina te tonaže je padla na

območje, veliko okoli 16 kvadratnih kilometrov, okoli Khe Sanha, nekoč bujne džungelske

doline in hribi so bili opustošeni. Drevesa so bila uničena, gozdno vegetacijo pa so zamenjali

kraterji rdeče gline. Pa vendar je bilo tudi veliko takih, ki jih silovito ameriško bombardiranje

ni prepričalo. Poudarjali so, da kljub bombardiranju Francozom leta 1954 ni uspelo obraniti

Dien Bien Phuja in da bombe ne bodo zaustavile Severnih Vietnamcev okoli Khe Sanha.66

V prvem tednu aprila je 30.000 mož ameriške podporne sile doseglo obkoljeno bazo, z malo

odpora so izrinili severnovietnamske vojake in tako prekinili obleganje. Kar pa Severnim

65

Max Frankel, »Westmoreland to Leave Vietnam, Head The Army; U.S. May Add 30,000 Troops«, The New

York Times, 23. marec 1968, vol. CXVII, št. 40.236, str. 1, 12. 66

Gene Roberts, »U. S. Officers Say Air Power Makes Khesanh a Disaster for Foe«, The New York Times,

28. marec 1968, vol. CXVII, št. 40.241, str. 2.

43

Vietnamcem še vedno ni zmanjšalo želje po Khe Sanhu, še vedno so ga želeli zajeti, še vedno

so poskušali prekinjati oskrbovalne linije in komunikacijo in se neprenehoma postavljali nazaj

v položaje, da bi oporišče napadli in uničili. Da bi ameriške sile preprečile morebiten napad,

je večina marincev svoj čas preživela v gorah, ki so obkrožale oporišče, kjer so poskušali

severnovietnamske sile držati v napetosti in jih prisiliti v spopad. Ofenzivne operacije v

okolici Khe Sanha niso potekale brez posledic, številne ranjene in ubite ameriške vojake so

namreč s helikopterji v enakomernem toku prenašali v ambulanto, vkopano v Khe Sanhu.67

Že ko se je začelo obleganje oporišča Khe Sanh, se je vojaško vodstvo Združenih držav

odločilo, da je takrat malo znano oporišče preveč pomembno, da bi ga izgubili. Zato so

sprožili eno najhujših akcij zračnega bombardiranja v zgodovini in tja v pomoč marincem

premestili okoli 4000 mož. Ti vojaki so deset tednov prenašali dnevne topniške napade

severnovietnamskih sil, do pehotnega napada pa nikoli ni prišlo. Konec junija se je zato

vojaško vodstvo Združenih držav odločilo oporišče zapustiti. Ameriška vojska je začela

uničevati bunkerje in razstreljevati obrambne jarke. Za takšno potezo so se odločili predvsem

zaradi tega, ker se je vojaška situacija okoli oporišča Khe Sanh od začetka leta dramatično

spremenila in je zato bilo treba spremeniti taktiko. V januarju je oporišče Khe Sanh bilo na

križišču večjih infiltracijskih poti v Južni Vietnam iz Severnega Vietnama in Laosa. Severni

Vietnamci pa so v petih mesecih obleganja odprli še veliko več takih poti, rezultat tega je bil,

da je oporišče Khe Sanh izgubilo svojo vojaško vrednost, ni več moglo nadzirati infiltracije.

Prav tako se jim ni zdelo smiselno, da bi ameriški marinci branili Khe Sanh zato, da bi tam

imeli oskrbovalno središče za enote na terenu. Tako funkcijo so namreč lahko prevzela tudi

druga oporišča na tistem območju – kot je na primer bil kamp Stud, ki je za razliko od Khe

Sanha bil zunaj 27-kilometrskega dometa severnovietnamskih topov, v demilitarizirani coni

na meji med Severnim in Južnim Vietnamom. Neki vojaški uradnik je izjavil, da četudi Khe

Sanh januarja še ni veljal kot pomemben, bi se iz njega bilo težko umakniti, če sta te obkrožali

dve diviziji severnovietnamskih sil. Prav tako se je vodstvo Združenih držav januarja soočalo

s psihološkim učinkom umika, večina ameriških generalov je namreč menila, da bi v primeru

umika iz Khe Sanha med obleganjem svet to jemal kot znak slabosti in kolapsa ameriške

vojaške moči. Ko pa se je obleganje končalo, ti isti generali niso več videli razloga za

obstanek v oporišču. Številni so menili, da teren okoli Khe Sanha sploh ni bil primeren za

67

Douglas Robinson, »Enemy's Shells Still Rain on Khesanh«, The New York Times, 6. junij 1968, vol. CXVII,

št. 40.311, str. 5.

44

vojaško oporišče, postavljeno je namreč bilo v dolini in tako lahka tarča za topniške napade,

ko so Severni Vietnamci zajeli višje ležeče predele.68

2.13 Kritika vojne

Kritiki senata Združenih držav so odprli ofenzivo proti administraciji z zahtevo, da se je nujno

treba posvetovati s kongresom, preden se pošlje nova pošiljka vojakov v vojno. Prvič v tej

vojni so nekateri privrženci Johnsonove politike začeli javno izražati dvome o tem, da bi

administracija še naprej pošiljala vedno več sil na vietnamsko bojišče, še posebej brez posveta

s kongresom. Redki senatorji so branili Johnsonovo administracijo, tisti, ki so jo, so pretežno

izhajali iz vrst republikancev. Senator James William Fulbright, demokrat iz Arkansasa, je

zagovarjal, da se ima administracija dolžnost posvetovati s kongresom in pridobiti njegovo

privolitev, preden zaukaže nadaljnje kopičenje vojaških sil v Vietnamu. Senator Robert F.

Kennedy, demokrat iz New Yorka, je menil, da je nemoralno in neznosno, da Amerika v

Vietnamu nadaljuje z enako politiko kot doslej. Svaril je, da bo predsednik Johnson naredil

veliko napako, če bo tako stopnjeval vojno brez podpore in razumevanja senata in ameriškega

ljudstva. »Smo mar Bog iz stare zaveze, da lahko v Washingtonu odločamo, katera mesta in

naselja v Vietnamu bodo uničena?« se je spraševal senator Kennedy. Vodja demokratov v

senatu, Mike Mansfield iz Montane, je svaril, da naj Amerika ne zabrede globlje v konflikt,

saj eskalacija povzroča samo nadaljnjo eskalacijo. Senator Fulbright je prav tako odklanjal

Tonkinško resolucijo, sprejeto leta 1964, ki jo je administracija jemala kot kongresno podporo

svoje politike. Fulbright je razglasil resolucijo za neveljavno, ker je temeljila na

»nesporazumu« administracije o misiji dveh ameriških rušilcev. V tistem času je

administracija iskala potrditev resolucije, ni pa bilo jasno, ali sta rušilca res bila tam zgolj

zato, da bi zbirala podatke. Verjetno najbolj jedki komentarji v takratni kongresni debati so

prišli iz ust senatorja Kennedyja. Ta se je spraševal, ali so se Združene države zavezale k

obrambi južnovietnamskega režima, kjer je bila globoko zakoreninjena korupcija, ki je

dovoljeval umikanje vpoklicu in katerega vojska se je zatekla v plenjenje v Hueju v hipu, ko

so ga ameriške sile osvobodile. Predsednik Johnson se je pred Kennedyjevim očitkom branil z

izjavo, da se ropi dogajajo tudi v Beaumontu v Teksasu. Vendar je po besedah senatorja

68

Gene Roberts, »Decision to Abandon Khesanh Explained in Sajgon«, The New York Times, 28. junij 1968,

vol. CXVII, št. 40.333, str. 2.

45

Kennedyja med obema primeroma pomembna razlika, kraje v Beaumontu ne povzročajo

smrti ameriških fantov.69

Javnomnenjska raziskava, opravljena na začetku leta 1968, je pokazala, da je več Američanov

kot kadarkoli prej, 49 odstotkov, bilo mnenja, da so Združene države storile napako, ko so se

vojaško zapletle v Vietnamu. Poleg tega je samo 33 odstotkov izprašanih menilo, da Združene

države in njihove zaveznice »napredujejo« v tej vojni v primerjavi s 50 odstotki v raziskavi,

opravljeni novembra 1967. Novembrske raziskave so sledile takoj po optimističnih poročilih

generala Westmorelanda in ameriškega ambasadorja v Sajgonu Ellswortha F. Bunkerja.

Odkar so se Združene države zapletle v vietnamsko vojno, je bilo ameriško ljudstvo

razcepljeno: po eni strani so se hoteli upreti širjenju komunizma po jugovzhodni Aziji, po

drugi strani pa so postajali vedno bolj zaskrbljeni zaradi cene v denarju in življenjih.70

2.14 Začetki mirovnih pogajanj v Parizu

13. maja so delegati Združenih držav in Severnega Vietnama v Parizu v Mednarodnem

konferenčnem centru francoskega zunanjega ministrstva prvič začeli z bistvenimi pogovori o

vojni. William Averell Harriman, glavni ameriški delegat, je govoril o dolgo trajajoči

»agresiji« Severnih Vietnamcev, Xuan Thuy, pogajalec iz Severnega Vietnama, pa je v

ostrem tonu obtožil Združene države »pošastnih zločinov«. V zvezi s prvo pomembno temo,

ameriškim bombardiranjem Severnega Vietnama, se takrat še ni zgodil premik. Harriman je

zahteval, naj Hanoj omeji svoje napade v zameno za popolno zaustavitev ameriškega

bombardiranja. Thuy je zaničeval načelo tako imenovane vzajemnosti. Nobena od delegacij ni

imela iluzij, da bo pot do miru v Vietnamu lahka, kljub težkim besedam pa sta obe strani

jasno pokazali svoj namen nadaljevati pogovore, kolikor je bilo mogoče. Zanimivo je bilo tudi

to, da sta se obe strani na teh pogovorih v glavnem ukvarjali s težavami, ki so zadevale

Vietnam in jugovzhodno Azijo, kljub stališču Hanoja, da so na pogovorih zgolj zaradi

bombnih napadov, in stališču Washingtona, da o politični prihodnosti Južnega Vietnama ne

morejo razpravljati brez predstavnikov iz Sajgona. Videti je bilo, da se je takrat že začel širši

pogajalski proces. Novinarski sestanek je bil indikator, da so tudi v primeru, da Američani ne

bi takoj prenehali z bombardiranjem, bili pripravljeni nadaljevati pogajanja. Tam so delegate

69

John W. Finney, »Criticism of War Widens in Senate on Build-Up Issue«, The New York Times,

8. marec 1968, vol. CXVII, št. 40.221, str. 1, 8. 70

»Gallup Poll Reports 49% Believe Involvement in Vietnam an Error«, The New York Times, 10. marec 1968,

vol. 40.223, str. 4.

46

Severnega Vietnama vprašali, ali bi Hanoj prekinil pogajanja v primeru, da bi se

bombardiranje nadaljevalo, ti pa so odgovorili, da bi v tem primeru svetovno mnenje in

mnenje vseh dobronamernih ljudi obsodilo Združene države. Thuy je prav tako dejal, da so

Združene države in vlada Ngo Dinh Diema sabotirale zagotovitev leta 1954 sprejetega

Ženevskega sporazuma za poenoten Vietnam. Prav tako je obtožil Združene države, da niso

spoštovale leta 1962 sprejet Ženevski sporazum, ki je zadeval Laos, in da so grozile

Kambodži. Pa vendar je ameriška agresija bila zaustavljena, je nadaljeval Thuy, in Združene

države so se v Vietnamu znašle v hudi godlji. Dejal je, da je svetovno mnenje in mnenje bolj

izobraženih Američanov naperjeno proti stališču Združenih držav. Pri tem je še citiral, med

drugimi, francoskega predsednika Charlesa de Gaulla, Martina Luthra Kinga Jr. ter ameriška

senatorja Roberta F. Kennedyja in J. W. Fulbrighta. Pod pritiskom vojaškega poraza in

kritičnih mnenj je moral ameriški predsednik Johnson 31. marca narediti korak k omejitvi

bombnih napadov na območje južno od 20. vzporednika. Thuy se je nato vrnil k bombnemu

vprašanju in podal dolgo poudarjano zahtevo Hanoja, da morajo Združene države

brezpogojno zaustaviti svoje bombne napade in vsa vojna dejanja na celotnem področju

Demokratične republike Vietnam (Severnega Vietnama). To je bila temeljna in najnujnejša

zahteva. Ameriški delegat Harriman je predlagal, da bi v demilitariziranem območju med

Severnim in Južnim Vietnamom obe strani začeli zmanjševati svoje sile. Predlagal je še, da bi

razširili komisijo za mednarodni nadzor pod Ženevskim sporazumom, ki je skrbela za mir v

Indokitajski. Takratne članice te komisije so bile Indija, Kanada in Poljska. Na koncu je

Harriman ponovil ameriško ponudbo, predlagano že leta 1966 na konferenci v Manili, da

bodo umaknili svoje sile iz Južnega Vietnama takrat, ko bodo isto storile sile severa.71

Predsednik Johnson je 31. oktobra v televizijskem nagovoru javnosti naznanil, da je zaukazal

takojšnjo zaustavitev ameriškega zračnega, pomorskega in topniškega bombardiranja

Severnega Vietnama. To je storil v veri, da bi to dejanje lahko privedlo do napredka v

pariških mirovnih pogajanjih in razrešitvi vojne v Vietnamu. Washingtonski uradniki so še

dodali, da prekinitev bombardiranja ne velja za infiltracijske poti v Laosu in da tam ni bilo

nobenih prepovedi izvidniških letov nad Severnim Vietnamom. Johnson je dodal, da se je

Hanoj v zameno za prekinitev bombnih napadov strinjal s sprejetjem južnovietnamske vlade v

pariških mirovnih pogovorih, Združene države pa so sprejele sodelovanje južnovietnamske

narodnoosvobodilne fronte, vietkongovskih gverilcev. Tako rekoč celoten politični vrh je bil

71

Anthony Lewis, »U.S. and North Vietnam Open Paris Talks With No Illusions of Easy Road to Peace«, The

New York Times, 14. maj 1968, vol. CXVII, št. 40.288, str. 1, 19.

47

takrat zbran v kabinetni sobi Bele hiše, da sliši Johnsona naznaniti konec triletne strategije, ki

je terjala življenja 752 ameriških letalcev in 914 ameriških bojnih letal. Johnsonova odločitev

je bila posredovana globoko razdvojenemu narodu v nemirnih zadnjih dneh predsedniške

kampanje. Južnovietnamska vlada je v uradnem sporočilu, izdanem v Sajgonu, izjavila, da so

se Združene države enostransko odločile za zaustavitev bombnih napadov, čeprav je po

besedah administracije predsednik Thieu popolnoma podpiral ameriško stališče. Ameriški

obrambni minister Clark M. Clifford je prav tako pozdravljal Johnsonovo odločitev.72

2.15 Bombardiranje v času Johnsonove administracije (Operacija Rolling Thunder)

Avgusta leta 1964 se je zgodil silovit zračni napad, uperjen zoper severnovietnamske

pomorske baze, kot povračilo za napad na dva ameriška rušilca v Tonkinškem zalivu. Pri tem

je šlo za izoliran napad, pri čemer je bilo odmetavanje bomb ameriške mornarice in zračnih sil

omejeno na tarče v Južnem Vietnamu. Sredi novembra je Johnson določil Williama P.

Bundyja, pomočnika državnega sekretarja za zadeve Daljnega vzhoda, da vodi medagencijski

komite, ki bi pripravljal priporočila za bombardiranje. Do zgodnjega decembra je bila brez

vednosti ameriške javnosti sprejeta odločitev za bombni napad na Severni Vietnam. Bombni

napad so takrat izvedli zato, ker se vojaško stanje v Južnem Vietnamu ni nič izboljšalo.

Februarja leta 1965 je Johnson poslal Bundyjevega brata, McGeorgea Bundyja, posebnega

asistenta za nacionalno varnost v Beli hiši, naj na hitro pripravi priporočilo, ali naj

bombardirajo sever. Bundyjevo odločitev so takrat olajšali štirje jutranji napadi

vietkongovskih sil. Ti so se zgodili 6. februarja, dva sta imela za tarčo bazi Združenih držav v

Pleikuju v osrednjem višavju, pri tem je bilo ubitih osem Američanov, več kot 100 pa jih je

bilo ranjenih. Bundy je takoj potem, ko je obiskal ranjence v bolnišnici, vrhu poslal

priporočilo za začetek zračnega napada. Naslednje jutro je bilo razglašeno, da so bombniki

Združenih držav napadli Severni Vietnam kot povračilo za incident v Pleikuju. Na začetku so

zračne napade izvajali kot povračilni ukrep zoper napade severa, od 17. februarja pa so postali

redni del vojnih prizadevanj. Minister za obrambo Robert S. McNamara je branil zračne

napade, češ da so pomembni za krepitev morale Južnega Vietnama, zelo drago stanejo

Severni Vietnam in zmanjšujejo infiltracijo s severa. Administracija je prav tako menila, da so

zračni napadi lahko možna izhodiščna točka za pogajanja, ki bi morda lahko prisilila Severni

72

Neil Sheehan, »Attacks on North Vietnam Halt Today; Johnson Says Wider Talks Begin Nov. 6«, The New

York Times, 1. november 1968, vol. CXVIII, št. 40.459, str. 1, 11.

48

Vietnam, da prekine akcije v Južnem Vietnamu. Te zračne napade so na začetku podpirali

celo tisti, ki so kasneje postali goreči kritiki administracije, kot je na primer bil demokratični

senator Fulbright. Ta je na začetku še bil mnenja, da bodo zračni napadi uspešno dokončali

vojno v približno šestih tednih. Toda zračni napadi niso uspeli zlomiti severnovietnamske

volje do boja in so privedli do močne podpore Hanoju s strani Kitajske in Sovjetske zveze.

Sovjetska zveza je bila prav posebej besna, ker so prve bombe padle ravno takrat, ko je v

Hanoju bil sovjetski premier Aleksej N. Kosigin. Grožnja pred vstopom Kitajske in Sovjetske

zveze v vojno je prepričala številne Američane, da bi bombna politika morda lahko privedla

do nove svetovne vojne. Drugi so bili mnenja, da bombardiranje tuje države s strani

Združenih držav ni bilo upravičeno. Zaradi javnega nasprotovanja je administracija za pet dni

zaustavila bombne akcije, to je trajalo od 13. do 17. maja 1965, in po svoji moskovski

ambasadi poslala sporočilo Severnemu Vietnamu, v katerem so jim dali vedeti, da bi se pavza

lahko podaljšala, če bi tudi oni zmanjšali pritisk. To sporočilo je bilo zavrnjeno. Med

poletjem 1965 so sovjetski in vzhodnoevropski diplomati povedali Združenim državam, da bi

se Hanoj odzval na daljšo prekinitev zračnih napadov – da je majska bila prekratka.

24. decembra se je Johnson odločil za daljšo prekinitev, ki je trajala 37 dni. Medtem so v

34 prestolnic poslali posebne odposlance, da ustvarijo mednarodni pritisk na Severni

Vietnam. Toda Hanoj ni bil pripravljen popustiti, zaradi česar so se zračni napadi nadaljevali

30. januarja 1966. To je bila zadnja daljša ustavitev zračnih napadov. Nadaljnje zaustavitve so

se zgodile med 24. in 26. decembrom 1966 ter med 31. decembrom 1966 in 2. januarjem

1967. Toda te počitniške zaustavitve so bile bolj humanitarne narave kot politične, ni bilo

nobenih pomembnih prizadevanj, da bi jih pretvorili v daljše zaustavitve. Med 8. in 12.

februarjem 1967 so zračne napade ustavili, delno zaradi vietnamskega novega leta in tudi

zato, ker je sovjetski premier Kosigin z britanskim predsednikom vlade Haroldom Wilsonom

v Londonu razpravljal o možnih mirovnih potezah. Bombniki so bili spet prizemljeni v času

božičnih in novoletnih praznikov med 1967 in 1968. Toda zaustavitev, načrtovana za čas

vietnamskega novega leta konec januarja, je bila preklicana zaradi severnovietnamske

ofenzive na Sajgon in druga mesta v Južnem Vietnamu. 31. marca 1968 je Johnson zaukazal

omejitev ameriškega bombardiranja za večino Severnega Vietnama. Omejitev je kot tarče

izločila okoli 78 odstotkov podeželja, kjer je bivalo 90 odstotkov ljudi. Pri tem je šlo za

ozemlje nad 20. vzporednikom. Bombna politika je od nekdaj bila vir kontroverznosti. Skupni

načelniki generalštaba (Joint Chiefs of Staff) so zagovarjali, da bi bombardiranje lahko

spravilo Hanoj na kolena, če ne bi bilo omejitev, ki so preprečevale zračne napade na

naseljena območja ali na pristaniško mesto Hajfong. Decembra 1966 so mornarica in zračne

49

sile dobile pooblastila za napad na železnico in skladišča v okolici Hanoja. Ti napadi so nato

privedli do medsebojnih obtožb, ki so preprečevale neposredna pogajanja s Severnim

Vietnamom. Jeseni 1966 so uradniki Združenih držav privolili sodelovati v pogovorih s

Severnim Vietnamom, pri čimer sta poljski in italijanski vladi služili kot posrednici. Poljska

vlada je sporočila Združenim državam, da so pogovori že praktično pripravljeni za december

1966 v Varšavi, vendar so ti načrti propadli. Poljaki so kasneje povedali, da so Severni

Vietnamci zavrnili povabilo, ker so ravno takrat v bližino Hanoja padle bombe.

Bombardiranje je vodilo tudi do ostrega nasprotovanja znotraj administracije. Večina

pripadnikov odbora za zunanje odnose je postopoma postajala razočarana nad vojno v

Vietnamu in začeli so verjeti, da ne more biti nobenega napredka k miru, dokler se

bombardiranje ne konča. Aprila 1968 so na mirovnih pogovorih v Parizu Severni Vietnamci

vztrajali pri svojem prepričanju, da mirne razrešitve konflikta ne more biti, če se

bombardiranje popolnoma ne zaustavi. Glavni pogajalec Združenih držav v Parizu, W.

Averell Harriman, je zato julija Johnsonu povedal, da ne verjame, da bo prišlo do

kakršnegakoli napredka v pariških mirovnih pogovorih, če Severnemu Vietnamu ne bodo

ustregli in zaustavili bombne napade. Po intenzivni razpravi znotraj administracije je

Harrimanov predlog bil zavrnjen. Toda proti koncu septembra se je v Washington vrnil

namestnik pogajalca, Cyrus R. Vance, in pridobil Johnsonovo dovoljenje ameriškim

pogajalcem, da Severnemu Vietnamu predlagajo bolj fleksibilno formulo, ki je vključevala

zaustavitev bombnih napadov v zameno za neki dokaz, da bo tako dejanje poskrbelo za

nadaljevanje mirovnih pogovorov v Parizu in ne bo vodilo v poslabšanje vojaške situacije.73

V prizadevanju, da nadomestijo učinek prekinitve bombnih napadov na Severni Vietnam, so

visoki uradniki administracije napovedali trikratno povečanje bombnih napadov na Ho Ši

Minhovo cesto v Laosu. To naj bi bil glavni razlog, da so visoki ameriški vojaški poveljniki

bili pripravljeni podpreti Johnsonovo odločitev o prekinitvi vseh bombnih napadov na Severni

Vietnam. Drugi dejavniki, ki so prav tako vplivali na poglede ameriških vojaških poveljnikov

v zvezi s prekinitvijo bombnih napadov, so vključevali naslednje:

Johnsonovo podelitev pooblastila generalu Creightonu W. Abramsu, da lahko

odmetava bombe na severnovietnamske sile in na objekte znotraj demilitarizirane cone

in celo nekoliko severneje od nje, če meni, da nasprotnikove dejavnosti na tem

območju ogrožajo njegove in zavezniške sile. Topniški ogenj iz Severnega Vietnama v

73

»Bombing Grew Out of '64 U.S. Intelligence Estimate«, The New York Times, 1. november 1968, vol. CXVIII,

št. 40.459, str. 10.

50

Južnega bi že pomenil takšno kršitev, enako je veljalo za infiltracijo skozi

demilitarizirano območje. To je lahko storil brez predhodnega posvetovanja z

Washingtonom. Ta pooblastila pa mu niso dajala pravice ponovno vzpostaviti

splošnega bombardiranja Severnega Vietnama;

odločitev, da kljub močni javni opoziciji Hanoja ohranijo aktivno izvidništvo nad

Severnim Vietnamom;

dokaze za znatno umikanje in premike severnovietnamskih sil iz Južnega Vietnama.

Vojaške poveljnike je prepričala možnost, da lahko zagon razširjenih pariških mirovnih

pogajanj prinese konec te vojne. Vsi ti dejavniki naj bi stali za Johnsonovimi trditvami, da sta

mu skupni generalštab in general Abrams zagotovila, da je po njuni vojaški presoji to bilo

treba takoj izvesti in da ne bo vplivalo na povečanje ameriških žrtev. Ameriški bombniki so

nad južnim delom Severnega Vietnama doslej povprečno izvedli okoli 300 bombnih udarov

na dan ter okoli 150 nad Laosom. Ocenjeno je bilo, da so severnovietnamske sile in

vietkongovci za delovanje v Južnem Vietnamu dnevno potrebovali okoli 250 ton oskrbe.

Okoli 130 ton so pridobili na jugu. 58 odstotkov oskrbe je na jug prišlo skozi Laos po

kompleksu dvopasovnih cest in džungelskih poti, znanem kot Ho Ši Minhova pot. 9 odstotkov

oskrbe je prišlo na jug neposredno skozi demilitarizirano območje, 33 odstotkov pa po morju

do Kambodže in nato po kopnem na jug Južnega Vietnama. Tako sta dve tretjini oskrbe

naleteli na ameriško bombardiranje v Severnem Vietnamu in Laosu. Poti in skladiščne

površine v Kambodži pa niso bile predmet bombardiranja. Ameriški vojaški strokovnjaki so

ocenili, da bo z osredotočenjem na oskrbovalne poti v Laosu večina zračnih napadov, ki so

bili prej izvedeni v Severnem Vietnamu, uničila približno enako količino težkega orožja, kar

je znašalo okoli 20 odstotkov celotne pošiljke orožja. Da so lahko sledili vojaškim

dejavnostim v Severnem Vietnamu in premikom proti jugu, so Združene države izvajale

raznolike izvidniške aktivnosti. Visoko leteča letala SR-71 (Blackbird) in U-2, ki so priletela

iz Tajske in drugih oporišč, so povečala nadzor nad severom, pri tem pa so jih spremljali

brezpilotni droni Firebee, izpuščeni iz matičnih letal C-130. Ti droni so se v nizkem letu

vračali v Južni Vietnam, kjer so se severovzhodno od Da Nanga s padali spustili v morje.

Svoje dejavnosti so povečale tudi manjše skupine prikritih opazovalcev v Laosu in Kambodži.

Vzdolž južnovietnamske meje so nastavili prikrite protiinfiltracijske naprave. Na znanih

infiltracijskih točkah so svoje dejavnosti povečale tudi razne izvidniške patrulje. Južno od

demilitarizirane cone so Američani enote oskrbeli z dodatnim topniškim orožjem dolgega

dometa. Na jug so prav tako poslali vojno ladjo New Jersey, da je podprla marince v severnih

51

provincah Južnega Vietnama, pred tem je obstreljevala razne tarče na severu. Severni

Vietnam se ni strinjal, da bi morali zmanjšali svoj vojaški pritisk, vseeno pa se je novo

infiltriranje severnovietnamskih sil znižalo in je bilo nižje kot kadarkoli leta 1965.74

2.16 Operacija Menu

Na začetku leta 1969 so ameriški bombniki tipa B-52 večkrat napadli oskrbovalna odlagališča

in vojaška oporišča vietkongovcev in Severnih Vietnamcev v Kambodži. Po besedah

administracije takrat novega ameriškega predsednika Richarda Nixona Kambodža temu ni

nasprotovala. Kamboške oblasti so večinoma sodelovale z ameriškimi in južnovietnamskimi

vojaki na meji ter so jim pogosto dajale informacije o premikih vietkongovcev in Severnih

Vietnamcev. Na podlagi poznavalskih virov so trije dejavniki govorili v prid zračnim

napadom znotraj meja Kambodže:

naraščajoča skrb vojakov, da je težko orožje, ki so ga uporabljale severnovietnamske

in vietkongovske sile, začelo v Južni Vietnam prihajati po morju iz Kambodže;

želja visokih uradnikov iz Washingtona, da pokažejo Hanoju, da je Nixonova

administracija, medtem ko pritiska za mir v Parizu, še vedno pripravljena prevzeti

vojaška tveganja, ki se jim je prejšnja administracija izogibala;

skrb vodje kamboške države, princa Norodoma Sihanouka, da so Severni Vietnamci in

vietkongovci nadzorovali številne province na severu Kambodže, za katere sam ni

imel dovolj moči, da bi jih odbil.

Nekateri ameriški vojaški poveljniki so večkrat izrazili željo, da bi vsake toliko časa po

bombardiranju poslali kakšen bataljon v napad na zatočišča v Laosu in Kambodži. Nixon je te

želje zavračal, kot jih je tudi Johnson pred njim. Kljub temu so manjše opazovalne skupine

delovale znotraj meja Kambodže in Laosa. V dveh tednih bombardiranja so Američani nad

Kambodžo odvrgli okoli 5000 ton bomb. Odločitev, da Nixonova administracija Hanoju

pokaže, da je drugačna in bolj »žilava« od prejšnje administracije, je bila sprejeta januarja

1969 in naj bi bila del strategije, ki bi končala vojno.75

74

William Beechers, »U.S. To Step Up Bombing in Laos«, The New York Times, 2. november 1968,

vol. CXVIII, 40.460, str. 1, 14. 75

William Beecher, »Raids in Cambodia By U.S. Unprotested«, The New York Times, 9. maj 1969, vol. CXVIII,

št. 40.648, št. 1, 7.

52

2.17 Bitka za Hamburger Hill

Bitka za goro Ap Bia (Hamburger Hill) je bila del operacije, ki se je začela 10. maja 1969, s

katero bi odrezali severnovietnamske sile v dolini A Shau in preverili infiltracije

severnovietnamskih sil iz Laosa, ki bi potencialno lahko ogrožale Hue na severovzhodu in

bazo Združenih držav pri Da Nangu na jugovzhodu. Medtem ko so se ameriške padalske

enote prebile proti severovzhodu, so odkrile, da se severnovietnamske sile ne zadržujejo v

dolini, ampak na gori Ap Bia. Gora, visoka 914 metrov, je bila razgledna točka nad dolino A

Shau. V desetih dneh spopadanja so na goro izvedli številne bombne napade, topniške baraže

in deset neuspešnih pehotnih napadov ameriških in južnovietnamskih sil. Utrdba na vrhu gore

je padla šele po enajsti ofenzivi, ko je 1000 vojakov ameriške 101. zračne divizije in 400

Južnih Vietnamcev prodrlo po grebenu na vrh, pri tem so jih za nekaj časa zadržali napadi od

zadaj iz prikritih predorov in bunkerjev, razpršenih po gori. Umikajočo se severnovietnamsko

vojsko so nato preganjali vse do laoške meje kilometer stran. V bitki je po ocenah ameriških

častnikov padlo 426 severnovietnamskih vojakov, številna trupla so zaradi nenehnih zračnih

napadov bila najdena zasipana v bunkerjih. Ubitih je bilo tudi 43 ameriških vojakov, 290 jih

je bilo ranjenih. Podani so bili številni razlogi za ponavljajoče se ameriške naskoke na goro

Ap Bia. Eden od dejavnikov je bila 69-kilometrska makadamska cesta, ki so jo gradili

ameriški inženirji iz kampa Eagle, baze 101. divizije, v dolino A Shau. Z gore je bilo moč

videti Tabat, zapuščeno vas sredi doline A Shau, ki je bila hkrati točka, v kateri naj bi se

končala ta cesta. Gora je že več dni bila obstreljevana s topniškim ognjem in nanjo je bilo

izvedeno več kot 70 zračnih napadov. Vrh gore je bil razgaljen skoraj v celoti, kritja, ki ga je

nudila džungla, zaradi vztrajnega raketnega ognja, topniških bomb in napalma ni bilo več.

Severnovietnamski bunkerji so postali vidni. Pred zadnjim naskokom so topovi Združenih

držav še zadnjič udarili po gori, nato pa je polkovnik Weldon Honeycutt, poveljnik 3.

bataljona 187. pehotnega polka, ki je v tej bitki nosil največji del bremena, zaukazal poslednji

naskok. Sam je bitko opazoval iz lahkega opazovalnega helikopterja. Naskok se je začel ob

10. uri dopoldne, ameriške enote so naletele na težak odpor, ob 11. uri pa se je po južni strani

gore prebil južnovietnamski bataljon, ki je naletel na manjši odpor in zasedel vrh.76

Po končani bitki so se v Združenih državah začele pojavljati kritike ameriškega vojaškega

vodstva, številni so izrazili zaskrbljenost nad napakami, ki so terjale življenja. Veliko je bilo

takih, ki so menili, da je desetdnevno napadanje gore Ap Bia bilo napaka, ali kot je dejal

76

»Enemy is Driven From Ashau Peak in 11th Attempt«, The New York Times, 21. maj 1969, vol. CXVIII,

št. 40.660, str. 1, 5.

53

senator Kennedy, »nesmiselno in neodgovorno.« Spet drugi pa so bili mnenja, da je zavzetje

»Hamburger Hilla« bila taktična poteza, ki bi prej končala vojno. Toda javnost se je

upravičeno spraševala o agresivni drži vojske Združenih držav v Južnem Vietnamu in o

takšnih napadalnih operacijah, kot je bil napad na Ap Bia, ki je terjal veliko ameriških

življenj. Nixonova administracija naj bi namreč opustila prizadevanja za vojaško zmago in

resno iskala dogovor na podlagi svobodnih volitev v Južnem Vietnamu. Neki častnik je napad

na Ap Bio oklical za »zares dobro operacijo«, ker je pobila veliko Severnih Vietnamcev.

Merjenje uspeha po ocenah števila mrtvih na drugi strani je bilo po mnenju časnika The New

York Times zelo vprašljivo – moralno in praktično.77

2.18 Napad na Kambodžo

Maja leta 1970 so Združene države izvedle obsežen zračni napad na oskrbovalna skladišča in

druge tarče severno od demilitarizirane cone v Severnem Vietnamu. Ta zračni napad je bil v

obsegu in značaju drugačen od tistih, ki so sledili po novembru 1968, ko so Združene države

oznanile konec večinskih bombnih napadov na Severni Vietnam. Od takrat je ameriška vlada

priznala le občasne manjše incidente proti protiletalskim instalacijam, ki so ogrožale ameriška

izvidniška letala. Ta napad pa je izvedlo 128 bombnikov, ti so udarili po tarčah, ki so bile 18

mesecev prepovedane. Napadene oskrbovalne linije so bile v bližini prehodov, ki so vodili v

Laos. V Washingtonu so takrat priznali, da se je zračni napad dejansko zgodil, vendar so ga

opisali kot okrepljeno misijo za zaščito pred protiletalskim orožjem, da bi obvarovali

izvidniška letala. Niso pa želeli diskutirati o številu letal, vpletenih v napad, in o žrtvah. Zdelo

se je, da administracija ni želela javno razglašati zračnega napada in je upala, da ne bo

privlačil neželene pozornosti. Niso zanikali bolj podrobnih informacij zanesljivih virov, toda

še vedno so trdili, da se politika o bombardiranju Severnega Vietnama ni spremenila. Spet

drugi v administraciji pa so zračni napad označili za precejšen odmik od pretekle prakse.

Minister za obrambo v Nixonovi administraciji, Melvin R. Laird, je svaril, da bi zahteval

nadaljevanje bombardiranja Severnega Vietnama v primeru, da bi se Hanoj odzval na napade

na zatočišča Severnih Vietnamcev v Kambodži in premaknil svoje sile čez demilitarizirano

območje v Južni Vietnam. Minister je tako oznanil konec zavetij Severnih Vietnamcev v

Kambodži. Napovedal je, da bi občasno lahko bilo ukazanih več zračnih in kopenskih

napadov na zatočišča kjerkoli ob meji Kambodže in Južnega Vietnama. Po njegovih besedah

77

»Action at Apbia«, The New York Times, 22. maj 1969, vol. CXVIII, št. 40.661, str. 46.

54

je administracija bila odločena, da tisti Američani, ki so ostali v Južnem Vietnamu, ne bodo

postali lahka tarča severnovietnamskih sil, ki se skrivajo v zatočiščih. Kot del dogovora o

prekinitvi bombardiranja so ameriški uradniki zahtevali, da Hanoj ne bo infiltriral svojih sil

skozi demilitarizirano cono, obstreljeval večjih mest na jugu ali motil ameriških izvidniških

letov nas Severnim Vietnamom. Hanojski radio je najnovejši zračni napad Američanov

obsodil kot grobo, barbarsko kršitev suverenosti in varnosti Demokratične republike Vietnam

in kot kršitev obveze Združenih držav, da bo popolnoma zaustavila bombardiranje Severnega

Vietnama. To vojno dejanje Združenih držav je po besedah hanojskega radia še bolj razkrilo

agresivne, ekstremno sovražne in trdoglave značilnosti Nixonove administracije.78

Invazija Kambodže je po mnenju mnogih bila kazalnik, da Nixon ni imel namena končati

vojno v Vietnamu. Šlo je namreč za še eno eskalacijo in te so v vseh prejšnjih primerih bile

daljše, kot je bilo sprva pričakovano, na koncu pa niso z njimi dosegli nič. Vsaka taka

eskalacija, ki je prišla v času prejšnjih dveh ameriških predsednikov, je Združene države

potisnila globlje v zagato in vsako od teh so na koncu morali opustiti. Zatočišča v Kambodži

so obstajala že pet let poprej, zato so se številni začeli spraševati, zakaj ni njihova strateška

vrednost bila ocenjena pred politiko vietnamizacije, ki naj bi bila načrt za končanje vojne in

ne za novo eskalacijo. Nixon je dejal, da je Severni Vietnam bil v procesu invazije na

Kambodžo, ki bi potencialno lahko postala obsežna severnovietnamska odskočna deska za

napade na Južni Vietnam. Poleg tega se ti napadi tipa »poišči in uniči« v Kambodži niso dosti

razlikovali od drugih tovrstnih napadov v tej vojni, v katerih so Američani pometali s

severnovietnamskimi in vietkongovskimi silami in nato odšli, ponosni na visoko število

mrtvih nasprotnikov, medtem pa so se slednji takoj spet prikazali in nadaljevali boj.

Propagandisti Bele hiše so prav tako vztrajali, da mora Nixon svetu pokazati moč, sicer bo za

Združene države veljalo, da so se pomehkužile.79

78

William Beecher, »128 U.S. Planes Carry Out Attack in North Vietnam«, The New York Times, 3. maj 1970,

vol. CXIX, št. 41.007, str. 1–2. 79

Tom Wicker, »In The Nation: Further Into the Quagmire«, The New York Times, 3. maj 1970, vol. CXIX,

št. 41.007, str. 183.

55

2.19 Protivojne demonstracije

Odkar se je povečala vloga Američanov v Vietnamu, so se pojavile tudi opozicijske skupine v

Združenih državah, ki so nasprotovale politiki administracije. Nekateri nasprotniki vojne so

celo trdili, da je sodelovanje Združenih držav v vietnamski vojni nelegalno in da tja

Američanov ne bi smeli pošiljati; spet drugi so nasprotovali ameriškemu bombardiranju v

Južnem in Severnem Vietnamu. Velik del opozicije je bil v državnih intelektualnih

skupnostih, predvsem med univerzitetnimi študenti. Avgusta leta 1964 je bila ustanovljena

agencija, ki je pomagala koordinirati številna opozicijska gibanja po državi. Delegati na

srečanju za pogovore o civilnih pravicah in miru v Washingtonu so ustanovili Nacionalni

koordinacijski odbor za končanje vojne v Vietnamu (the National Coordinating Comittee to

End the War in Vietnam). Odbor je vodil bivši študent univerze v Wisconsinu, takrat 22-letni

Frank Emspack, njihov sedež pa je bil v Madisonu v Wisconsinu. Oktobra 1965 so

organizirali serijo protestov, ki so se širili od Pete avenije v New Yorku vse do Berkeleyja

Kalifornijske univerze. Vzdolž Pete avenije je takrat korakala 10.000-glava množica

protestnikov, pri tem pa so jih pestili nasprotniki protesta, ki so v njih metali jajca in rdečo

barvo. Pri Berkeleyju je policija zaustavila velik pohod na vojaški terminal v Oaklandu.

Večina protestnikov je bila študentov, ampak njihovo število je bilo majhno v primerjavi s

številom vpisov v šole, ki so jih obiskovali. Skupine v nekaterih kolidžih so poskušale

nasprotovati učinku demonstracij z izražanjem podpore politiki Združenih držav v

Vietnamu.80

Protivojne organizacije so usmerjale svojo pozornost na vsesplošno gibanje proti vojaškemu

vpoklicu. Hotele so izkoristiti duha, ki je že na tisoče mladih spodbudil k izogibanju

vojaškemu vpoklicu z zažiganjem vpoklicnih lističev, izogibom registraciji, s hlinjenjem

homoseksualnosti, sklicevanjem na norost, z namernim padanjem na mentalnem testu ali

preprosto z ostajanjem v šoli ali s pospešitvijo poročnih načrtov. Izogib vojaškemu vpoklicu

je veljal za zvezni zločin, kazniv z denarno kaznijo v višini takratnih 10.000 dolarjev in

zaporno kaznijo do petih let.81

Zdelo se je, da se je odnos ameriških vojakov, ki so služili v Vietnamu, do protivojnih

protestnikov v Združenih državah gibal od jeze do prezira. Nekateri vojaki so protestnikom

pripisovali boječnost ali politični radikalizem, v isti sapi pa so dodajali, da ameriška javnost

80

»The Nation: Vietnam Protests«, The New York Times, 17. oktober 1965, vol. CXV, št. 39.348, str. 138. 81

»Vietnam Protesters Plan Drive to Avoid the Draft«, The New York Times, 18. oktober 1965, vol. CXV,

št. 39.349, str. 9.

56

sploh ne razume, kaj se dogaja v Vietnamu. Morda je najpogostejše čustvo, ki so ga vojaki

čutili do tako imenovanih »neumitih študentov«, bila zagrenjenost, ker niso z njimi delili

nevarnosti vojaških kampanj v Vietnamu. Številni vojaki pa so se vzdržali komentarjev na to

temo, ker so očitno menili, da jim je bilo prepovedano javno izražati politična mnenja.

Pogosta izjava vojakov je bila, da ameriška javnost ni dojemala realnosti situacije v

Vietnamu, nekateri možje so zato obtoževali poročanje ameriških medijev, ki jim ni uspelo

realno prikazati brutalnosti vietkongovcev ali hrepenenja vietnamskega prebivalstva po

ameriški pomoči. Kakorkoli, nekateri izmed teh mož so zelo malo vedeli o Vietnamcih ali o

njihovih vaseh. Eden od pilotov je trdil, da imajo Vietnamci radi ameriško prisotnost, ker mu

je njegov najemodajalec, neki zelo dobro izobražen zdravnik, tako povedal.82

Sovjetski vladni časopis Izvestia je svoj prispevek naslovil »Američane je sram Amerike!«,

neki kitajski komentator pa je izjavil, da so protesti ameriške javnosti dokaz o laži

predsednika Johnsona, ki je znova in znova objavljal, da ima washingtonska politika agresije

v Vietnamu doma podporo. Nasprotovanje predsedniku sicer ni bilo tako zelo razširjeno, kot

so to prikazovali komunisti, kajti v Združenih državah so takrat bile številne študentske,

sindikalne, verske in druge skupine, ki so podpirale Johnsonovo administracijo.

Nasprotovanje ameriškemu vpletanju v vietnamske zadeve se je začelo že leta 1961, ko je

Kennedyjeva administracija naročila prvo večanje ameriškega sodelovanja v spopadih.

Opozicija je nato zrasla z Johnsonovo odobritvijo bombnega napada na Severni Vietnam in na

gverilce Vietkonga v Južnem Vietnamu in zaradi povečanja števila ameriških sil v

jugovzhodni Aziji. Pojavljale so se tudi kritike v kongresu. Nekateri liberalci so zahtevali

umik z najboljšimi pogoji, preden se Združene države znajdejo v veliki kopenski vojni s

Kitajsko. Nekateri konservativci pa so spodbujali bolj učinkovito in bolj razširjeno

bombardiranje Severnega Vietnama.83

V petek, 1. maja 1970, so študentje s kentske univerze v Ohiu začeli demonstrirati zoper

vojno v Vietnamu. To je kasneje vodilo do najbrž najbolj odmevnega incidenta v zvezi s

protivojnimi demonstracijami v Združenih državah. Na cesti North Water Street so takrat

prižgali kres ter polomili šipe petim bankam v središču mesta, pisarni za novačenje in

nekaterim dražjim trgovinam. Ko je množica 400 študentov prispela v kampus, jih je tam

pričakala lokalna policija s solzivcem. V Kentu so razglasili stanje izrednih razmer,

82

Charles Mohr, »G.I.'s in Vietnam Bitter at War Protests at Home«, The New York Times, 21. oktober 1965,

vol. CXV, št. 39.352, str. 14. 83

»The News of The Week Review: Pressures, On Vietnam Issue«, The New York Times, 24. oktober 1965,

vol. CXV, št. 39.355, str. 198.

57

vzpostavljena je bila policijska ura, zaprli so gostilne, gledališča in prepovedali prodajo

goriva v kontejnerjih. Skupina študentov je v znak protesta zakopala kopijo ustave Združenih

držav, češ da je mrtva. Skupina Črni združeni študentje (Black United Students) je takrat prav

tako demonstrirala za višji vpis črncev in za popolnoma črnsko fakulteto v Afroameriškem

inštitutu. V soboto je nato okoli 2000 študentov v znak protesta zoper širitev vojne v

Kambodžo v kampusu do tal požgalo stavbo za usposabljanje vojaških rezervistov (R.O.T.C.).

Na kraj požiga je ponoči prispelo okoli 600 pripadnikov narodne garde. V mestu Kent je bilo

vzpostavljeno obsedno stanje, skrbniki univerze pa so izdali odločbo o prepovedi škodovanja

lastnini in netenja požarov na kampusu. Kasneje v soboto zvečer je več tisoč študentov

odkorakalo proti hiši dekana univerze Roberta L. Whita, vendar so jih zaustavili s salvo

solzivca. Z bajonetom je bila huje ranjena ena študentka, požgano vojaško stavbo pa so

zastražili uniformirani gardisti, opremljenimi z belimi čeladami in šibrovkami.84

V ponedeljek, 4. maja, pa so bili štirje študentje, od tega dve študentki, pokončani v salvi

strelov narodne garde, devet jih je bilo ranjenih. Do streljanja je prišlo 20 minut potem, ko so

gardisti s solzivcem razgnali nov shod 1000 študentov. V Washingtonu je Nixon obsojal smrti

teh študentov z naslednjo izjavo: »To bi nas moralo še enkrat opomniti, da nesoglasje, ki se

obrne v nasilje, vabi k tragediji.« General nacionalne garde v Ohiu je v izjavi trdil, da so

gardisti bili prisiljeni v streljanje, potem ko je nanje začel streljati neki ostrostrelec z bližnje

stavbe, množica pa jih je takoj po tem začela obkoljevati. Gardistom je bilo namreč

zaukazano, da morajo poiskati kritje in vrniti ogenj. Poročevalec, ki je takrat bil skupaj s

skupino študentov, namreč ni opazil nobenih znakov ostrostrelskega ognja, prav tako ni bilo

slišati nobenih strelov pred salvo gardistov. Da bi takrat tam bili prisotni ostrostrelci, so

zanikali tudi ogorčeni študentje, zmetanega je bilo namreč le nekaj kamenja. Pred streljanjem

so se študentje razdelili v dve skupini, gardisti pa so se postavili na travnik, od koder so proti

študentom izstrelili nekaj pločevink solzivca. Nekaterim študentom je uspelo nekaj teh

pločevink odvreči nazaj, čemur je sledilo glasno navijanje množice. Skupina študentov na

čelu množice je nato odhitela na parkirišče, od koder so proti gardistom začeli metati

kamenje. Gardisti so se umaknili nazaj po hribu navzgor proti univerzi, študentje pa so jim

sledili. Ko so gardisti v koloni prispeli do univerzitetnega grba, so se nepričakovano obrnili,

se postavili v vrsto in začeli streljati. Po končanem streljanju je vitko dekle, oblečeno v

84

John Kifner, »Troops Subdue Students in Ohio«, The New York Times, 4. maj 1970, vol. CXIX, št. 41.008,

str. 11.

58

kavbojsko srajco in blede jeans hlače, ležalo z glavo navzdol na cesti zraven parkirišča samo

tri metre od tam prisotnega poročevalca.85

Do podobnega incidenta je nato komaj 11 dni kasneje prišlo na univerzi v Jacksonu v zvezni

državi Misisipi. Policija je začela obstreljevati tamkajšnji dekliški študentski dom.

Obstreljevanje je trajalo do 10 sekund, študentje pred stavbo pa so se panično pometali na tla

v kritje. Tudi tukaj je policija trdila, da je vrnila ogenj šele potem, ko naj bi nekdo prej streljal

nanje. Po končanem streljanju je bilo 12 ranjenih, dva pa sta izgubila življenje. Nemiri v

Jacksonu naj bi se začeli zaradi deljenja protivojnih letakov, obmetavanja mimo vozečih vozil

in požiganja. Policija se je takrat spopadala s protestniki še v petih kampusih po Združenih

državah; na Univerzi v Ohiu v Athensu, Univerzi v Marylandu, Univerzi v Indiani, Vzhodni

univerzi v Michiganu in na Državni univerzi v Illinoisu. Kljub tem incidentom je protivojno

protestno gibanje študentov začelo pojenjati. Predstavniki 250 kolidžev in univerz so se

srečalo na Yalu, kjer so načrtovali bolj konstruktivne protivojne aktivnosti, ki bi nadomestile

doslej nasilnejše študentske demonstracije.86

Slika 4: John Filo: Študentka kleči nad truplom enega od študentov, ki je bil ubit med

protivojnimi demonstracijami na Univerzi v Kentu.


https://edition.cnn.com/2014/06/19/world/gallery/iconic-vietnam-war-photos/index.html,

28. 6. 2018.)

85

John Kifner, »4 Kent State Students Killed by Troops: 8 Hurt as Shooting Follows Reported Sniping at Rally«,

The New York Times, 5. maj 1970, vol. CXIX, št. 41.009, str. 1, 17. 86

Jackson Police Fire on Students«, The New York Times, 15. maj 1970, vol. CXIX, št. 41.019, str. 1, 21.


59

2.20 Razveljavitev Tonkinške resolucije

Na začetku junija 1970 je Nixon želel z glasovanjem v senatu doseči spremembo predlagane

zakonodajne omejitve za prihodnje ameriške vojaške operacije v Kambodži. Z Nixonovo

podporo je senator Robert C. Byrd, demokrat iz Virginije, predlagal, da lahko predsednik, če

meni, da lahko tako dejanje pripomore k zaščiti ameriških vojakov v Vietnamu, s svojimi

pooblastili vodje in poveljnika, obdrži vojake v Kambodži. Z glasovanjem 52 proti 47 je senat

gladko zavrnil ta predlog. Rezultat tega glasovanja je naznanil začetek uvedbe zakonodajnih

omejitev za predsednika pri vključevanju ameriškega naroda v vojaške akcije v Kambodži

brez soglasja kongresa.87

Konec junija je senat razveljavil Tonkinško resolucijo, ki je do tedaj bila že šest let v veljavi

in je bila neka interpretacija vojne napovedi v Vietnamu. Rezultat glasovanja je bil 81 proti 10

za razveljavitev resolucije. Nixonova administracija je izjavila, da se ni zanašala na resolucijo,

ki je bila sprejeta na Johnsonovo zahtevo, kot pooblastilo za politiko v Indokitajski.

Tonkinška resolucija, ki jo je Johnson pogosto omenjal kot kongresno dovoljenje za

stopnjevanje vojne v Vietnamu, je dajala kongresno podporo predsednikovi odločnosti, da

sprejme vse potrebne ukrepe za preprečitev nadaljnje agresije v jugovzhodni Aziji. Za

odločitvijo razveljavitve je stalo zbliževanje pogledov tistih, ki so nasprotovali vojni (golobi),

in tistih, ki so bili za vojno (jastrebi). Za nekatere senatorje, posebej tiste na republikanski

strani, je resolucija postala nepomembna. Za druge, posebej tiste, ki so nasprotovali vojni, pa

je senat poskušal omejiti vojaško oblast predsednika. Spet drugi senatorji pa so želeli

razveljavitev resolucije, ki se je uporabljala za upravičevanje širitve vojne v Vietnamu.88

Zdaj ko je prvotna podlaga za navzočnost ameriških vojakov v jugovzhodni Aziji bila

odstranjena, so se mnogi začeli spraševati, ali bodo predsednikova pooblastila omejena na

ukrepe, potrebne za zagotovitev varnega umika ameriških vojaških sil. Kakršnekoli so bile

namere tistih, ki so glasovali za razveljavitev Tonkinške resolucije, je odločitev senata

predstavljala znatno spremembo kongresne podpore vojne v Indokitajski in močno

zakonodajno zavezanost, da se nadaljuje z obljubljenim umikom ameriških vojaških sil.

87

John W. Finney, »Nixon is Rebuffed by Senate, 52-47, on Cambodia Issue«, The New York Times,

12. junij 1970, vol. CXIX, št. 41.047, str. 1, 12. 88

John W. Finney, »Senators, 81 to 10, Vote For Repeal of Tonkin Action«, The New York Times,

25. junij 1970, vol. CXIX, št. 41.060, str. 1.

60

Prevladovalo je mnenje, da v istem duhu ne bi prišlo do podaljšanja takratnega postopnega

posredovanja Združenih držav v Kambodži.89

2.21 Bitka za podporno bazo Ripcord

Podporna baza Ripcord se je nahajala na vrhu 457-metrskega hriba, lociranega 37 kilometrov

zahodno od Hueja in 19 kilometrov vzhodno od laoške meje. Bila je izhodiščna točka za

napad 101. zračne divizije na zahod, kjer so se nahajale baze severnovietnamskih sil. Baza

Ripcord se je nahajala rahlo proti severu od gore Ap Bia, imenovane tudi Hamburger Hill, in

je od septembra 1969 bila zaradi monsunskega vremena prazna. Od takrat se je špekuliralo, da

ameriških enot ne bodo pošiljali nazaj na to območje, ker je obstajala možnost, da bodo

utrpeli prevelike žrtve v času, ko bi ameriški vojaški poveljniki morali poskrbeti za čim nižje

število žrtev. Obleganja s strani severnovietnamskih sil se je začelo 1. julija 1970 in je trajalo

vse do 23. julija, ko so se ameriške sile zaradi prevelikega pritiska morale umakniti. Umik se

je zgodil po tem, ko težkim bombnim napadom in nenehnemu topniškemu ognju ni uspelo

zaustaviti kopičenja severnovietnamske vojske okoli baze. V memorandumu, ki ga je

poveljstvo Združenih držav predalo novinarjem v Sajgonu, je bilo napisano, da so uspešno

evakuirali Ripcord, čeprav je večina dokazov, ki so jih zbrali poročevalci v bližini dogajanja,

nakazovala, da so bile ameriške sile pregnane s hriba. V memorandumu je bilo napisano tudi,

da je na severnovietnamske sile udarjal prijateljski ogenj ter so zaradi tega utrpele zelo visoke

žrtve in izgube materiala. Kljub temu je na podlagi raznih poročil s terena bilo razvidno, da je

severnovietnamskih žrtev bilo bistveno manj. Ameriški predstavnik za stike z javnostjo je

dejal, da je v zadnjih treh tednih postajalo kopičenje in delovanje severnovietnamskih sil okoli

baze vedno bolj očitno. Niso pa povedali, da jih je to kopičenje na koncu prisililo v umik, raje

so dejali, da bo zaprtje baze Ripcord priskrbelo dodatne sile za ofenzivne operacije proti

vietkongovcem in severnovietnamski vojski v provinci Thuathien. Poročali so, da je škoda v

bazi bila zmerna do težka. Ameriški govorniki so dejali, da je večino škode povzročil

strmoglavljen helikopter tipa CH-47, ki je takrat bil natovorjen s tovorom topniškega streliva.

Strmoglavil je točno na bazo in pri tem zanetil druga skladišča streliva. Uradna poročila

89

»Tonkin Repeal«, The New York Times, 26. junij 1970, vol. CXIX, št. 41.061, str. 40.

61

ameriškega vojaškega poveljstva strmoglavljenega helikopterja sprva niso omenjala, čeprav je

bilo do tedaj v praksi, da se vsa sestreljena plovila omenijo v uradnih dnevnih poročilih.90

Dan po končani bitki za bazo Ripcord so bombniki Združenih držav napadli položaje

severnovietnamskih sil okoli zapuščene baze, da bi uničili vse, kar je ostalo zadaj in bi lahko

imelo kakršnokoli vrednost.91

2.22 Pentagonska študija (Pentagon papers)

Pentagon je leta 1968 izvedel študijo o tem, kako so Združene države vstopile v vojno v

Vietnamu. Študija je razkrivala tudi to, da so štiri administracije postopoma razvijale občutek

zavezanosti do zagotovitve nekomunističnega Vietnama, pripravljenost boriti se s severom, da

zaščitijo jug, in da so ta prizadevanja bila veliko zahtevnejša, kot so pričakovali ali javno

priznali. 3000-stransko analizo, ki so ji dodali še 4000 strani uradnih dokumentov, je naročil

minister Robert S. McNamara in je pokrivala vpletenost Združenih držav v jugovzhodni Aziji

od druge svetovne vojne do sredine leta 1968 – začetka mirovnih pogovorov v Parizu po tem,

ko je predsednik Johnson določil omejitev nadaljnjih vojaških obveznosti in razkril, da se

namerava upokojiti. Vse te dokumente je v roke dobil The New York Times in jih je v seriji

člankov nameraval opisati in predstaviti javnosti. Čeprav je bila študija še daleč od kompletne

zgodovine, je v 2,5 milijona besedah tvorila mogočen arhiv vseh odločitev ameriške vlade, ki

so v zadnjih tridesetih letih zadevale Indokitajsko. Študija je privedla 30 do 40 avtorjev in

raziskovalcev do več zaključkov in specifičnih odkritij, vključno z naslednjimi:

odločitev Trumanove administracije, da Franciji dodeli vojaško pomoč v njeni

kolonizacijski vojni proti komunističnemu Vietnamu, je neposredno vpletla Združene

države v Vietnam in začrtala smer ameriške politike;

zaradi odločitve Eisenhowerjeve administracije, da reši Južni Vietnam pred

komunističnim prevzemom in da poskusi spodkopati nov komunistični režim

Severnega Vietnama, je administracija odigrala neposredno vlogo pri dokončnem

propadu Ženevskega sporazuma za Indokitajsko leta 1954;

90

James P. Sterba, »Americans Abandon Base As Foe Presses Build-up«, The New York Times, 24. julij 1970,

vol. CXIX, št. 41.089, str. 3. 91

»U.S. Planes Blast an Abandoned Base Area Near Laos«, The New York Times, 25. julij 1970, vol. CXIX,

št. 41.090, str. 3.

62

čeprav je Kennedyjeva administracija s smrtjo svojega vodje prihranila odločitev o

večji eskalaciji, je spremenila politiko »omejenega tveganja«, ki je predsedniku

Johnsonu omogočala izbiro med večjo eskalacijo vojne ali umikom;

čeprav predsednik Johnson ni želel sprejeti končnih odločitev, je njegova

administracija okrepila prikrito vojskovanje proti Severnemu Vietnamu in spomladi

leta 1964 začela načrtovati prikrito vojno, celo leto, preden je javno razkrila globino

svoje vpletenosti in svoj strah pred porazom;

kampanja naraščajočega tajnega vojaškega pritiska skozi leto 1964 in razširjen

program bombardiranja Severnega Vietnama leta 1965 sta se začela kljub presoji

vladne obveščevalne skupnosti, da ti ukrepi ne bodo prisilili Hanoja, da preneha

podpirati vietkongovske upornike na jugu, in da je bombardiranje že v nekaj mesecih

začelo veljati kot vojaško neefektivno;

te štiri administracije so stopnjevale politični, vojaški in psihološki vpliv v

Indokitajski, pogosto bolj kot so se takrat zavedale, z obsežno vojaško opremo, ki so

jo dajale Francozom leta 1950; s sabotiranjem in izvajanjem vojaškega terorja nad

Severnim Vietnamom, kar se je začelo leta 1954; s potezami, ki so spodbudile in

podprle strmoglavljenje južnovietnamskega predsednika Ngo Dinh Diema leta 1963; z

načrti, zaobljubami in grožnjami o nadaljnjih akcijah, ki so oživile incident v

Tonkinškem zalivu avgusta 1964; s skrbno pripravo javnega mnenja o letih odprtega

vojskovanja, ki so sledila; in z izračunom leta 1965, ko so letala in vojaške čete bili

zavezani k trajnemu boju, da niti nastanitev v Južnem Vietnamu niti zgodnja pogajanja

s Severnim Vietnamom ne bi dosegli želenega rezultata.

Pentagonska študija je prav tako razkrivala, da je v Ameriki najprej prevladoval interes

zadrževanja komunizma in kasneje obramba moči, vpliva in prestiža Združenih držav ne

glede na stanje Vietnama. Veliko je razkrivala tudi o načinih, s katerimi so administracije

vodile svoje posle, z mnogo informacijami o vlogah številnih višjih uradnikov iz večjih

političnih strank in celi generaciji vojaških poveljnikov.92

Mediji Združenih držav in v svetu so neizmerno podprli objavo serije tajnih dokumentov, ki

so obravnavali vzroke vpletanja Združenih držav v indokitajsko vojno. Razni časniki so v

večini izražali osuplost nad vsebino teh poročil, posebej nad tistim delom, ki je opisoval

Johnsonovo eskalacijo vojne v Vietnamu. Kritizirali so tudi vladno nasprotovanje objavi teh

92

Neil Sheehan, »Vietnam Archive: Pentagon Study Traces 3 Decades of Growing U. S. Involvement«, The New

York Times, 13. junij 1971, vol. CXX, št. 41.413, str. 1, 38.

63

poročil. The Washington Post je napisal, da lahko bralci, ki si zaslužijo vedeti, kaj dela vlada

in kako vse to deluje (še posebno, če deluje slabo), samo zaploskajo The New York Timesu.

Težko si je zamisliti neki argument za zadrževanje takega materiala, ko je že pri roki. Dodal

je še, da zvezna vlada nima ustavne podpore, na katero bi se lahko oprla, da bi cenzurirala

vsebino nekega časopisa. Časnik Newsday je objavil, da ta razkritja ne bi imela takšnega

učinka, če bi ameriški mediji bolj goreče opravljali svoje delo v času, ko je Johnsonova

administracija ameriškemu ljudstvu prodajala vojno. The New York Times je zato opravil

izjemno javno storitev z objavo te tajne zgodovine. The Los Angeles Times je menil, da po

nobenem standardu ti dokumenti niso mogli ogrožati državne varnosti. Razkrivali so namreč

stare razprave, ne teh, ki so bile relevantne v času objave ali ki bi zadevale operacije v

prihodnosti. Zatorej je bilo po njihovem mnenju osupljivo, da se je vlada tako trudila

zaustaviti objave. Za vladni argument, da je varnost naroda na kocki, ni bilo dokaza. Obstajal

je samo argument, da ameriški vladi preprosto ni bilo všeč objavljeno. To je, v eni besedi, bila

cenzura. Londonski The Times je o pisal, da za vse vlade velja, da ne morejo biti tako odkrite,

da pa gredo v vojno na podlagi laži, je pa druga stvar. The Guardian je menil, da so dogodki,

opisani v poročilih, zgodovina, in da so postali vsi ti podatki dostopni, je bilo v interesu

javnosti. Francoski Le Monde je pohvalil neodvisnost ameriških časnikov, neodvisnost,

kakršni je večina tujih držav lahko zavidala. The New York Times je morda prekršil nekaj

pravil, vendar je s tem, ko je spodbudil zahtevo ameriškega ljudstva po spoštovanju ustave,

prispeval k povečanju prestiža Združenih držav.93

Na mirovnih pogajanjih v Parizu je takrat Hanoj citiral pentagonska poročila kot dokaz za

svoje trditve, da so Združene države v tem konfliktu bile agresor. Nyguen Than Le,

severnovietnamski predstavnik za stike z javnostjo na mirovnih pogovorih, je obtoževal

prizadevanja ameriške vlade, da bi zaustavila nadaljnje objave, in razglasil, da se »Nixon boji

resnice, kot se sova boji svetlobe«. Ti dokumenti so po njihovem bili dokaz, da je ameriška

administracija s ciljem uveljaviti neokolonizacijski režim v Vietnamu ustvarila načrt za

sprožitev vojne in njeno postopno stopnjevanje. Pentagonska poročila so razkrivala vse laži

ameriške administracije za več kot deset let nazaj. Na mirovnih pogovorih je Hanoj nato

naprej pritiskal na Združene države, da naj predlagajo neki razumen rok za umik vseh svojih

sil kot tudi sil svojih zaveznic. Hanoj je načrtoval, da če bi se določil neki rok umika, bi se

nato takoj lahko začeli pogovori o osvoboditvi vseh vojnih ujetnikov in o vseh varnostnih

93

»World Press Overwhelmingly Supports Publication of Documentation on Vietnam«, The New York Times,

17. junij 1971, vol. CXX, št. 41.417, str. 19.

64

pripravah za umik vojakov. Prav tako so zahtevali, da morajo Združene države prenehati

politično, ekonomsko in vojaško podpirati sajgonski režim.94

The New York Times je sproti objavljal pentagonska poročila, ki so jasno razkrivala, kako so

Združene države ukanile same sebe v vojno, ki je niso mogle zmagati. Nato jih je vlada

prisilila, da objave začasno ustavijo. Medtem pa je vlada skušala dokazati, da bi nadaljnje

objave lahko resno škodovale narodni obrambi in jih s sodnim nalogom skušala prepovedati.

Tako je prišlo do sodnega boja med vlado Združenih držav in podjetjem The New York

Times. To je bil prvi primer sploh, da so kakemu ameriškemu časniku s sodnim nalogom

preprečili objavljanje dokumentov in člankov, o vsebini katerih je vlada zgolj ugibala in so

zato kakšne morebitne škodljive lastnosti bile zgolj predmet ugibanja. The New York Times

namreč ni dovolil ne sodniku in ne predsedniku, da bi pregledala ali urejala članke, preden so

se ti pojavili v tisku. In je prisegel, da se bo boril na vrhovnem sodišču proti vladnemu

poskusu cenzure. Pod vprašaj je bila postavljena svoboda tiska – pravica do izražanja na

podlagi prvega amandmaja ameriške ustave, ne glede na posledice. Na vprašanje sodišča, kdo

je izbral The New York Times, da lahko opredeljuje nacionalno varnost ali da lahko določi,

katere skrivnosti lahko objavlja, je časnik odgovoril: ustava. To poglavje v sagi ameriškega

novinarstva se je začelo v poletju leta 1967 – na višku vojne v Vietnamu in na višku

frustracije s to vojno v Pentagonu. Ameriški obrambni minister Robert S. McNamara,

razočaran nad potekom vojne, je dal naročiti masiven pregled zgodovine odločanja o

Indokitajski. Dejal je, da je želel zapustiti dokument o tem, kaj vse je šlo narobe, čeprav je

vedel, da bo to tudi dokument o tem, koliko vlad in uradnikov se je motilo pred njegovim

časom. Zbrali so skupino 30 do 40 civilnih in vojaških uradnikov znotraj in zunaj vlade, od

katerih so bili vsi seznanjeni z nekaterimi vidiki vietnamske vojne. Dobili so dostop do

celotnega pentagonskega gradiva ter vladnih in Cijinih dokumentov, ne pa osebnih

predsedniških dokumentov. Znotraj enega leta so nato izdali natančno, monumentalno in

hladnokrvno študijo o procesu odločanja v Indokitajski. Šlo je za hladen zapisnik o

diplomatski in vojaški dvoličnosti štirih ameriških administracij. Pentagonska študija,

sestavljena iz 47 zvezkov, je v svojih analizah demonstrirala, da je ameriška zaveza k hladni

in vroči vojni prevladala nad vsako običajno obravnavo domačega in mednarodnega prava,

nad pravicami ameriškega kongresa, razumnostjo zaveznikov, usodo individualnih osebnosti,

pravicami ameriških državljanov in nad najbolj osnovnimi standardi resnice. Ni bilo dvoma,

94

Henry Giniger, »Hanoi and Vietcong at Paris Talks Cite Times Series as Proof U.S. Is Aggressor«, The New

York Times, 18 junij 1971, vol. CXX, št. 41.418, str. 15.

65

da je objava takih zapisov osramotila vlado Združenih držav v očeh sveta in njenih lastnih

prebivalcev in je skazila ugled nekaterih njihovih glavnih akterjev. Ko je po večmesečnih

raziskavah in analizah The New York Times bil končno pripravljen objaviti svoje prve

prispevke o pentagonski študiji, je Nixonova administracija odreagirala počasi. Najprej je

pozdravila politično korist obtožnice politiki demokratov v obliki njihove zgodovine. Vendar

ko je spoznala potencialno nevarnost razkritja svojih skrivnosti, je The New York Times

obtožila izdaje naroda z »ukradenimi dobrinami.« The New York Times je zavrnil zahtevo, da

se mora prostovoljno vzdržati objav, in hkrati obljubil, da bo spoštoval dokončno odločitev

sodišča. Časniku je bilo najprej zaukazano, da naj se začasno vzdržijo novih objav, da bi

vlada imela možnost dokazati svoj prav. Zato so med tem, ko sta se The New York Times in

ameriška vlada spoprijela na sodišču, v The Washington Postu izdali nov prispevek o

pentagonskih študijah, ki je pokrival Eisenhowerjeva leta, objava česar je takrat The New

York Timesu bila prepovedana.95

Tudi The Washington Post se je zato pojavil na vrhovnem sodišču. The Boston Globe, ki je

prav tako bil pod sodnim nalogom, da naj ne objavlja vladnih skrivnosti, je moral svoj delež

strogo zaupnih dokumentov shraniti v bančni trezor. Zgodbo so nato nadaljevali še The

Chicago Sun-Times, veriga časopisov Knight, The Los Angeles Times in St. Louis Post-

Dispatch. Poleg študij Johnsonove administracije so ti časniki začeli v svoje objave

vključevati skrivnosti Nixonove administracije, česar so se takrat v Beli hiši najbolj bali.96

Po poročanju časnika The Chicago Sun-Times so objavljeni vladni dokumenti prav tako

razkrivali, da je Centralna obveščevalna agencija (CIA) leta 1969 poročala Nixonu, da bi ob

takratnem umiku sil Združenih držav iz Vietnama celotna jugovzhodna Azija še eno

generacijo ostala takšna, kot je. Nixon tega nasveta ni upošteval in se je raje odločil za

počasen umik vojaških sil, razširitev vojne v Laos in Kambodžo ter za delno obuditev

bombnega napadanja na Severni Vietnam. Vladni dokumenti, ki jih The Sun-Times ni priznal

kot del strogo zaupne pentagonske študije, objavljene v večjih časopisih, so razkrivali še, da je

CIA nenehno nasprotovala bombardiranju Severnega Vietnama, ker ni bilo učinkovito ne v

vojaškem in ne v političnem smislu. CIA je med svetovanjem predsedniku dejala, da bi Laos

izgubili takoj, princ Silhanouk bi ohranil Kambodžo, celotna jugovzhodna Azija bi ostala

takšna, kot je, še za eno generacijo. Princa Norodoma Sihanouka so odstavili kot vodjo

95

Max Frankel, »Pentagon Papers: A Great Test – 'This, Too, Vietnam Wrought'«, The New York Times,

20. junij 1971, vol. CXX, št. 41.420, str. 166–167. 96

James M. Naughton, »The impact: One Way or Another — 'There's a Lot More To Come'«, The New York

Times, 27. junij 1971, vol. CXX, št. 41.427, str. 158–159.

66

Kambodže v prevratu marca 1970, medtem ko je obiskal Moskvo. The Sun-Times je citiral

Centralno obveščevalno agencijo, ko je dejala, da bi Tajska še naprej ohranjala tesne odnose s

Združenimi državami in bi iskala dodatno podporo. Istočasno pa bi se Tajska začela pomikati

proti Kitajski in Sovjetski zvezi. Potrebna bi bila pomoč z obeh strani, da bi ohranila svojo

neodvisnost. Severni Vietnam bi bil obdan z Laosom in Južnim Vietnamom. Samo Laos pa bi

neizpodbitno sledil komunističnim tirnicam.97

Ob spreminjanju javnega mnenja v Združenih državah glede vojne v Vietnamu najbrž nihče ni

šel skozi tako korenito spremembo kot dr. Daniel Ellsberg, nekdanji provojni analitik, ki je

postal predan nasprotnik vojne in oseba, ki je The New York Timesu naposled dala

pentagonske tajne dokumente. Iz priznanega pentagonskega svetovalca se je prelevil v

glasnega nasprotnika vojne. Bil je eden od 36 avtorjev, vpletenih v pentagonsko študijo

vietnamske vojne. V intervjuju na televizijskem programu CBS je dejal, da je na tajnih

dokumentih delal od leta 1968. Ko jih je v celoti predelal, so mu popolnoma spremenili

pogled na vojno v Vietnamu. Odkar je Ellsberg postal nasprotnik vojne, je nenehno poudarjal

nujo po popolnih in točnih informacijah, namenjenih javnosti, da lahko sodi svojim

voditeljem, kot tudi voditeljem, da se jih ne bi dalo zavesti. Do leta 1967, ko je delal v

Vietnamu, je Ellsberg začutil, da nobena sprememba v taktiki več ne bi mogla spremeniti

poteka vojne, in poročilo s tako vsebino predal obrambnemu ministru McNamari. Julija 1967

je Ellsberg zapustil Vietnam, toda do leta 1969 je še vedno aktivno sodeloval pri načrtovanju

kot svetovalec. Do leta 1970 je javno spregovoril o moralnih dilemah v vojni, pogosto se je

začel pojavljati na mirovnih shodih, pisal je proti vojni in se postavljal na stran tistih, ki so se

upirali vpoklicu. Ellsberg je pogosto izrazil mnenje, da predsednik Nixon ni imel nobenega

namena umakniti vseh ameriških sil iz Vietnama in da je za dosego enostranskega umika

potrebna povečana javna dejavnost.98

Vrhovno sodišče je naposled 30. junija 1971 odločilo, da The New York Times in The

Washington Post lahko nadaljujeta s takojšnjo objavo člankov, ki so zadevali tajne

pentagonske dokumente o začetku vietnamske vojne. Na podlagi glasovanja sodnikov je

97

»Paper Says Nixon Disregarded C.I.A. Advice on a War Pullout«, The New York Times, 26. junij 1971,

vol. CXX, št. 41.426, str. 10. 98

Paul L. Montgomery, »Ellsberg: From Hawk to Dove: Ex-Pentagon Aide Now an Outspoken Critic of the

War«, The New York Times, 27. junij 1971, vol. CXX, št. 41.427, str. 27.

67

sodišče s 6 proti 3 odločilo, da bi z vsakim poskusom blokade novic pred objavo ameriška

vlada delovala proti lastni ustavi.99

2.23 Velikonočna ofenziva in operacija Linebacker I

V začetku leta 1972, malo pred prazniki vietnamskega novega leta, so ameriški in

južnovietnamski uradniki postajali vedno bolj nervozni, saj so začeli odkrivati vedno več

znakov za novo neizbežno veliko ofenzivo iz Severnega Vietnama. Po ameriških virih so

znaki postajali vedno bolj očitni, to je vključevalo pozive v severnovietnamskih medijih k

spopadu in vstaji ter poročila o množični infiltraciji in razne pripovedi ujetnikov o vojaških

pripravah. Neki zajet dokument je govoril o načrtu za gverilski napad na ambasado Združenih

držav v Sajgonu, podobno tistemu iz leta 1968 med ofenzivo Tet. Kot odgovor na naraščajočo

grožnjo je poveljstvo Združenih držav naročilo obsežen bombni napad.100

Ena večjih ameriških bombnih kampanj v tej vojni je bila usmerjena na območje vojaških baz

in infiltracijskih poti zahodno od osrednjega višavja in južnovietnamskega mesta Kon Tum.

Ameriško vojaško poveljstvo je ukazalo, da morajo vse ameriške vojaške sile biti v »sivi

pripravljenosti«, ostati so morali v bazah in niso smeli vstopiti v gosto poseljena območja,

razen na dolžnosti. Vojaški informatorji so dejali, da je pri tem težkem bombardiranju šlo za

previdnostni ukrep, namenjen zajezitvi morebitne ofenzive iz Severnega Vietnama. Bombna

kampanja se je začela po tem, ko so se povečali napadi severnovietnamskih sil v provinci

Binh Dinh in na ameriško bazo v Da Nangu. Poveljstvo Južnega Vietnama je takrat poročalo

o lažjih spopadih, od katerih se je največji zgodil v provinci An Xuyen v mekonški delti, kjer

je bila napadena vojaška postojanka.101

Z uporabo topništva, tankov in mobilnih protiletalskih topov v svojem premiku skozi

demilitarizirano območje so Severni Vietnamci očitno odprli novo obsežno ofenzivo, ki je

potekala v konvencionalnem načinu vojskovanja. Južnovietnamske sile, ki so jih ameriške sile

izurile v podobnih konvencionalnih taktikah, so bile kljub temu ujete v slabšem položaju, kar

je navkljub vietnamizaciji še bolj poudarilo njihovo odvisnost od ameriške zračne pomoči. Na

99

Fred P. Graham, »Supreme Court, 6-3, Upholds Newspapers on Publication of The Pentagon Report; Times

Resumes Its Series, Halted 15 Days«, The New York Times, 1. julij 1971, vol. CXX, št. 41.431, str. 1. 100

Fox Butterfield, »As Tet Nears, Nervousness Increases«, The New York Times, 14. februar 1972, vol. CXXI,

št. 41.659, str. 3. 101

Craig R. Whitney, »Intense Bombing Continued By U.S. in South Vietnam«, The New York Times,

14. februar 1972, vol. CXXI, št. 41.659, str. 1–2.

68

analitike v Sajgonu je naredila vtis ambiciozna uporaba topništva – več kot 10.000 granat

sovjetske izdelave in raket je bilo izstreljenih z demilitariziranega območja ali z območja nad

njim. To bombardiranje je prepričalo južnovietnamske sile, da so zapustile 15 položajev, ki so

leta sestavljali njihovo obrambo na severu države, namesto da bi počakale na

severnovietnamski pehotni napad. Napadalci iz Severnega Vietnama so se doslej najbolj

zanašali na težko topništvo, ki so jim ga dali Rusi, najnovejše orožje, ki so ga prvič začeli

uporabljati med to ofenzivo v demilitarizirani coni, pa je bil 130-milimetrski top. Ta je imel

domet okoli 30 kilometrov, kar je presegalo večino južnovietnamskega in tam prisotnega

ameriškega topništva.102

Severni Vietnamci so začeli zavzemati utrdbo za utrdbo. General Giai je svoj štab prestavil v

mesto Quang Tri, ki je prav tako padlo. 2. aprila se je 56. polk, ki je branil kamp Carroll,

preprosto predal, v ujetništvo je odšlo okoli 1500 južnovietnamskih vojakov, kar je do takrat

bila največja posamična izguba v južnovietnamski vojaški zgodovini. Edini uspeh so takrat

dosegli marinci in ameriški svetovalci, ko so porušili most pri Dong Haju, kar pa je kritično

pohabilo Ljudsko armado, saj so njihovi tanki bili zadržani, in da bi bili zopet uspešni, so

morali svoje topništvo prestaviti bližje. 7. aprila je padel Loc Ninh, takrat je bilo zajetih pet

ameriških svetovalcev in okoli 1000 južnovietnamskih vojakov. Pobegli vojaki iz Loc Ninha

so se morali ustaviti v An Locu, ki je bil okrepljen z enotami rangerjev ter 5. in 7. divizijo

južnovietnamske vojske, saj je bil ključno mesto na poti v Sajgon. Hanoj je Ljudski armadi

zaukazal, da mora An Loc zavzeti za vsako ceno. Mestu se je uspelo obdržati več tednov in je

postalo nekakšen Stalingrad za Južni Vietnam. Pri Quang Triju je Ljudska armada oskrbela in

repozicionirala svoje enote, ta pavza je dovolila južnovietnamski vojski, da je na novo

postavila obrambo v cesarskem mestu Hue in ga tako rešila. Quang Tri je Ljudska armada

obkolila in ga 2. maja zavzela. Do tega napredka je prišlo kljub velikemu ameriškemu

bombardiranju hanojskih sil. Število ameriških bojnih bombnikov je s 400 marca 1972 do

aprila naraslo na 10.526. Nixonova administracija je začela povečevati zračne sile, ki so že

takoj začele s taktičnim bombardiranjem, še preden se je ofenziva začela. Bombardiranje

Severnega Vietnama je bilo ključ za ustavitev Hanoja.103

Na začetku maja leta 1972 je Nixon javno oznanil, da je naročil miniranje severnovietnamskih

pristanišč z namenom, da bi preprečil pretok orožja in druge vojaške oskrbe

severnovietnamskim silam na jugu. Minirana bi bila vsa večja pristanišča v Severnem

102

Craig R Whitney, »A Big New Phase of War Is Opening«, The New York Times, 6. april 1972, vol. CXXI,

št. 41.711, str. 1, 16. 103


69

Vietnamu, vse ladje iz drugih držav, ki so takrat bile tam – večina je bila ruskih – bi dobile tri

dni časa za umik, preden bi mine postale aktivne. Ameriške vojne ladje so se morale vzdržati

zajetja ruskih ladij, da ne bi bilo nevarnosti neposrednega soočenja z Rusi. Ameriško in

južnovietnamsko ladjevje in letalstvo pa bodo poskrbeli, da se ladij ne bo dalo natovarjati na

neminiranih plažah. Ti bi prav tako napadali oskrbo, ki bi po železniških progah prihajala iz

Kitajske. Nixon je še dodal, da se bo vse našteto končalo v trenutku, ko se bo Hanoj strinjal s

dvema osnovnima pogojema: vrnitvijo ameriških vojnih ujetnikov in mednarodno

nadzorovano prekinitvijo ognja. Takrat bi tudi Amerika zaustavila vsa dejanja sile znotraj

Indokitajske in nadaljevala s popolnim umikom svojih sil. Severnovietnamske sile so kljub

temu nadaljevale z vojaškim pritiskom na bojišču.104

Na dan Nixonove oznanitve je v Severni Vietnam že odletelo dvesto ameriških bombnikov na

obsežno bombno in minersko kampanjo, namenjeno blokadi pristanišč in prekinitvam

železniških poti. Poleg bombnih napadov je na severnovietnamsko obalno obrambo, mostove

in skladišča streliva streljala tudi velika sila križark in rušilcev. Severnovietnamska ofenziva

na Južni Vietnam pa se je medtem nadaljevala.105

Severnovietnamska delegacija na mirovnih pogovorih v Parizu je takrat javno komentirala

Nixonov nagovor. Dejala je, da nikoli ni bil njihov namen škoditi Združenim državam, časti

njihovega naroda ter življenjem in lastnini njihovih ljudi. Po drugi strani pa so Združene

države že skoraj dvajset let izvajale politiko poseganja in agresije v Vietnamu ne glede na

Ženevski sporazum iz leta 1954, ki je Vietnamu zagotavljal neodvisnost, suverenost in

ozemeljsko celovitost– sporazum, ki so ga Združene države bile zavezane spoštovati. S

trdovratnim nasprotovanjem kakršnikoli pogajalski rešitvi vietnamskega vprašanja, z

odločitvijo miniranja vseh pristanišč in z okrepljenimi zračnimi napadi na Severni Vietnam je

Nixon naredil največji korak proti eskalaciji vojne. Severnovietnamsko ljudstvo in vlada sta

se nenehno zavzemala za pot pogajanj z namenom rešitve vietnamskega problema. Toda

vietnamsko ljudstvo nikoli ni bilo pripravljeno sprejeti Nixonovega ultimata. Napovedali so,

da dokler bo Nixonova administracija nadaljevala s svojo agresijo v Vietnamu, nadaljevala s

svojo politiko vietnamizacije in stopnjevanjem vojne proti Severnemu Vietnamu, bodo vsi

104

Robert B. Semple, »Nixon Orders Enemy's Ports Mined; Says Materiel Will Be Denied Hanoi Until It Frees

P.O.W.'s And Halts War«, The New York Times, 9. maj 1972, vol. CXXI, št. 41.744, str. 1, 18. 105

Craig R. Whitney, »U.S. In Wide Raids«, The New York Times, 10. maj 1972, vol. CXXI, št. 41.745, str. 1.

70

Vietnamci odločno nadaljevali upor, dokler ne bodo dosegli svojih temeljnih ciljev, namreč

neodvisnost, svobodo in mir.106

2.24 Operacija Linebacker II in pariška mirovna pogodba

Proti koncu oktobra, ko je severnovietnamska, tako imenovana velikonočna ofenziva izgubila

zagon, je severnovietnamski premier Pham Van Dong v intervjuju dejal, da je njegova vlada

bila pripravljena sprejeti prekinitev ognja kot prvi korak k sporazumu v vietnamski vojni. Kot

je navedel premier Dong, bi se Hanoj strinjal z naslednjim mirovnim načrtom:

prekinitev ognja, ki bi ji sledil umik ameriških sil;

sajgonska vlada in vietkongovske sile bi nato same pripravile takrat zelo kontroverzno

tristransko koalicijo, ki bi ustvarila pogoje za splošne volitve, ki bi sledile prekinitvi

ognja;

vsi vojni ujetniki, vključno s strmoglavljenimi ameriškim piloti v Severnem Vietnamu,

bi bili izpuščeni takoj, ko bi dogovor bil sprejet, in ne šele potem, ko bi ameriški umik

bil izpeljan do konca.

Henry A. Kissinger, Nixonov glavni svetovalec za državno varnost, je nato odletel v Sajgon,

vmes se je še zaustavil v Parizu, kjer se je srečal s glavnim hanojskim pogajalcem Xuanom

Thuyem. Kissinger se je v Sajgonu sestal s predsednikom Thieujem, da bi razpravljal o

nedavnem diplomatskem razvoju. Thieu je preko predstavnikov za stike z javnostjo izrazil

svoje nasprotovanje dvema ključnima elementoma hanojskih mirovnih pogojev, in sicer

prekinitvi ognja, v kateri bi se Vietkongu priznal nadzor nad nekaterimi ozemlji v Južnem

Vietnamu, in delitvi politične moči z njimi.107

Južnovietnamski predsednik Thieu se je zaradi tega znašel pod Kissingerjevim pritiskom, da

ne bi ogrozil vprašanja prekinitve ognja in delitve politične moči s komunisti, toda vseeno je

naročil številnim uradnikom, zakonodajalcem in vladnim funkcionarjem, da naj ga podprejo v

nasprotovanju kakršnikoli obliki tristranskega režima. Kissinger je predlagal volilni odbor,

106

»Text of the North Vietnamese Comment on Nixon«, The New York Times, 10. maj 1972, vol. CXXI,

št. 41.745, str. 20. 107

Bernard Gwertzman, »Premier Says That Hanoi Would Accept Cease-Fire«, The New York Times,

22. oktober 1972, vol. CXXI, št. 41.910, str. 1–2.

71

vključno z udeležbo komunistov, kot možen prvi korak pri vodenju vlade, ki bi predstavljala

celoten vietnamski politični spekter. Thieu je nasprotoval tej ideji v kakršnikoli obliki.108

26. oktobra je Henry Kissinger javno oznanil, da je mir v Indokitajski na dosegu roke in da bi

lahko do konca meseca na pogajalskem srečanju s severnovietnamsko delegacijo končno

dosegli sporazum o prekinitvi ognja in politični ureditvi. Kissinger je potrdil razglas

hanojskega radia, da je na pariških mirovnih pogovorih prišlo do preboja in da sta obe strani

dosegli skupen dogovor glede načrta, sestavljenega iz devetih točk, da se končajo boji in

ustvari nov politični red v Južnem Vietnamu. Na vprašanja, kaj preprečuje sprejetje dogovora

in zakaj je potrebnih še nekaj dodatnih dni pogajanj, je Kissinger odgovoril, da je glavni

razlog tičal v tem, da je po petih letih dogovarjanja o prekinitvi ognja bilo težko doseči popoln

sporazum v samo enem mesecu. Kissinger je še dejal, da so hotele Združene države

Severnemu Vietnamu razjasniti, da morajo slednji dopustiti južnovietnamski vladi podpisati

mirovno pogodbo, za katero je Hanoj prvotno načrtoval, da jo med seboj podpišeta le Hanoj

in Washington. Ni pa še takrat bilo jasno, ali bi Sajgon sploh želel sodelovati v podpisu, kar

pa po Kissingerjevem mnenju takrat ni bila najhujša težava, saj bi za ureditev tega potrebovali

le nekoliko več časa. Kissinger je bil prepričan, da lahko pravočasno doseže dogovor s

Sajgonom.109

Severni Vietnam je v luči tajnih pogajanj začel nekoliko popuščati na bojišču, zato je tudi

Bela hiša ukazala začasno ustavitev bombardiranja v Severnem Vietnamu. Prekinitev

bombnih napadov je služila kot signal vodstvu v Hanoju, da v Washingtonu cenijo njihovo

popuščanje in da je takrat glavna ovira prekinitve ognja v Indokitajski bil samo še Sajgon.

Toda omejitev bombardiranja Severnega Vietnama ni bila javno razglašena, in sicer iz dveh

razlogov: če bi Nixon javno razglasil prekinitev bombardiranja, kot je to storil Johnson marca

1968, bi Združene države izgubile možnost grožnje s ponovnim zagonom zračnih napadov na

sever, če bi se to izkazalo za pomembno v morebitnih prihodnjih fazah pogajanj. Drugič,

Severni Vietnam bi lahko izkoristil prekinitev za prevoz tankov, topništva in raketnega orožja

iz Kitajske na območje Hanoja in Hajfonga, zato so si Združene države želele svobodno

108

»Kissinger Flies Home Amid Signs Of Some Success«, The New York Times, 24. oktober 1972, vol. CXXII,

št. 41.912, str. 1–2. 109

Bernard Gwertzman, »Kissinger Asserts That Peace Is At Hand; Sajgon Says It Will Agree To a Cease-Fire:

New Talks Needed: U.S. Breaks Silence on Efforts and Urges Further Session«, The New York Times,

27. oktober 1972, vol. CXXII, št. 41.915, str. 1, 16.

72

bombardirati obe železniški liniji iz Kitajske in skladišča oskrbe v severnem delu Severnega

Vietnama.110

Južnovietnamski predsednik Nguyen Van Thieu se je sicer strinjal s prekinitvijo ognja, vendar

je poudarjal, da se Južni Vietnam ne more strinjati s komunističnimi pogoji prekinitve ognja,

ki bi bili po njegovih besedah sprejemljivi le, če bi veljali za celotno Indokitajsko in če bi

vključevali zagotovljen popoln umik severnovietnamskih sil iz Južnega Vietnama. S tem

svojim govorom je Američane pustil v položaju, da so lahko ponudili le nedoločeno

prekinitev ognja brez zagotovila, da lahko prepričajo Sajgon v sprejetje političnega

kompromisa – nekaj, za kar so v Hanoju javno vztrajali, da mora prekinitev ognja nujno

spremljati. Thieu je izrazil strah, da bi v kakršnemkoli političnem tekmovanju s komunisti on

in druge frakcije v takratni vladi zagotovo izgubili.111

Po mesecu in pol pogajanj je Henry Kissinger na novinarski konferenci dejal, da mu s

Hanojem ni uspelo doseči »pravičnega« dogovora, zato je Nixon razmišljal o številnih

diplomatskih in vojaških ukrepih, s katerimi bi pritisnil na Severni Vietnam in hitreje dosegel

sporazum o prekinitvi ognja. Te možnosti so bile naslednje:

diplomatsko prizadevanje, da bi izkoristili vpliv Sovjetske zveze, Kitajske in drugih

držav pri obnovitvi pogajanj;

zamenjava min v severnovietnamskih pristaniščih, ker so jih menda Severni Vietnamci

brez oviranja že ogromno onesposobili;

če drugi ukrepi ne zaležejo, nadaljevanje bombardiranja vojaških ciljev severno od 20.

vzporednika.112

Nixon se je odločil za zadnjo možnost in 18. decembra 1972 sprožil novo serijo težkih

bombnih napadov na Severni Vietnam. Sirene, ki so opozarjale na zračne napade, so tulile

dneve in noči, zemlja se je tresla tako agresivno kot med potresom in celotni deli mesta so bili

oviti v plamene. Tako je po besedah zahodnjakov, ki so takrat bili tam prisotni, bil videti

Hanoj po napadu ameriških bombnikov tipa B-52. Ti veliki bombniki so leteli v skupinah po

tri in pri tem na en mah odvrgli 65 ton bomb v vzorcu kilometra in pol dolge ter pol kilometra

110

William Beechers, »Thieu Assails Peace-Plan Terms, Asks Guarantee, Hanoi Pullout; U.S. Limits North

Vietnam Raids: Signal To Enemy«, The New York Times, 25. oktober 1972, vol. CXXI, št. 41.913, str. 1. 111

Craig R. Whitney, »Thieu Assails Peace-Plan Terms, Asks Guarantee, Hanoi Pullout; U.S. Limits North

Vietnam Raids: Speech in Sajgon«, The New York Times, 25. oktober 1972, vol. CXXI, št. 41.913, str. 1, 16. 112

Willim Beecher, »Hanoi Reports New Mining And Bombing at Haiphong by Waves of U.S. Aircraft: Nixon

Said to Weigh Steps To Put Pressure on Hanoi«, The New York Times, 18. december 1972, vol. CXXII,

št. 41.967, str. 1.

73

široke preproge. V dveh tednih bombardiranja je Hanoj bil osrednja točka obleganja

ameriških bombnikov, ki so se še širili na druga gosto poseljena središča Severnega

Vietnama. Pri tem je življenja izgubilo na tisoče civilistov, tudi med 36-urnim bombnim

zastojem za božič so nad Hanojem krožila opazovalna letala, ki so ljudi ohranjala na robu z

živci. Po besedah nekega zahodnjaka je uničenje v Hanoju bilo neverjetno. Bombniki B-52 so

uničili 80 odstotkov stavbe mednarodnega letališča Gia Lam, glavno železniško postajo,

središče mesta je bilo razbito, prizaneseno ni bilo niti bolnišnici. V prvih desetih dneh od

začetka bombardiranja, do 18. decembra, je vojaško poveljstvo Združenih držav zadrževalo

informacije o obsegu operacije in o škodi, češ da je bila na kocki »vojaška varnost«. Nato pa

so poročali o okoli 1000 napadih na teden in o 147 misijah bombnikov B-52. Ameriško

poveljstvo je vseskozi vztrajalo, da so napadali zgolj »vojaške tarče«, na vprašanja o uničenju

mednarodnega letališča, bolnišnice in gosto naseljenega območja pa sploh niso želeli

odgovarjati. Civilnih žrtev niti niso priznavali. Nixon je novo množično bombardiranje skrbno

nadzoroval, celotno operacijo je namreč zadrževal v strogi vojaški tajnosti, o čemer tudi

nekateri najvišji civilni in vojaški uradniki v Sajgonu niso vedeli nič. Informirani častniki so

trdili, da so dnevni sestanki vojaškega osebja na poveljniškem štabu bili omejeni samo na

obveščevalne in operativne častnike ter na njihove poveljnike. Nekateri so menili, da je bilo

tako zaradi domnevne »penetracije« severnovietnamskih agentov v južnovietnamsko vlado,

spet drugi niso razumeli te tajnosti in so verjeli, da je bila odločitev vzdržanja informacij od

ameriške javnosti zavestna odločitev poveljstva. Vojaški predstavniki v Washingtonu so

najprej trdili, da je bombardiranje bilo zaukazano z namenom prekinitve priprav na ponovno

ofenzivo s severa. Toda častniki v Sajgonu so dejali, da od konca prejšnjih zračnih napadov

niso opazili nobenih dejavnosti s strani Severnih Vietnamcev. Edini resničen razlog za

silovito bombno kampanjo je bil ta, da je bil Nixon trdno odločen spraviti Severni Vietnam na

kolena, jih obmetavati z bombami, dokler ne sprejmejo takih mirovnih pogojev, ki bi ugajali

Združenim državam in južnovietnamski vladi. Južnovietnamski uradniki so bombardiranje

temeljito podprli, saj bi po njihovem to lahko hitreje privedlo do poravnave ali pa vsaj

občutno oslabilo Severni Vietnam v morebitnih prihodnjih bitkah.113

Od leta 1965, odkar so Združene države začele bombardirati Severni Vietnam, so posadke

bombnikov tipa B-52 opravljale relativno lahke prelete v Južnem Vietnamu, saj so pogosto

naleteli le na manjše nasprotovanje s strani zračne obrambe. 18. septembra se je vse to

113

Joseph B. Treaster, »Trial By Fire for The North«, The New York Times, 31. december 1972, vol. CXXII,

št. 41.980, str. 124.

74

spremenilo, pilotom bombnikov B-52 je bilo ukazano enakomerno bombardiranje Severnega

Vietnama, vključno z območjem Hanoja in Hajfonga, kjer so po njihovih besedah prišli v stik

z največjim protiletalskim obrambnim sistemom v zgodovini. Severnovietnamski vojaki in

vietkongovci v Južnem Vietnamu namreč niso imeli tako izpopolnjenega protiletalskega

orožja, kot ga je Sovjetska zveza priskrbela za obrambo Hanoja in Hajfonga. Neki pilot je

videz nočnega bombnega preleta opisal kot let nad slavjem za 4. julij, nebo je od eksplozij

bilo osvetljeno vse naokoli. Veliko pilotov se jih je spraševalo o smiselnosti te bombne

operacije, saj sedemletno konstantno bombardiranje ni bilo zmožno spraviti Severnega

Vietnama na kolena, zakaj bi zdaj bilo kaj drugače. Prevladovala pa je predvsem jeza, ker so

verjeli v oktobrsko napoved Nixonove administracije, da je mir na dosegu roke. Nekateri

piloti so celo zavračali sodelovanje v bombnih preletih, kar je tiskovni predstavnik ameriških

zračnih sil vztrajno zanikal. Vendar so kljub temu piloti našli načine, kako se izogniti

nevarnim misijam. Veljalo je namreč tudi, da so jih raje po tihem pošiljali domov, kot da so

javno objavljali ta problem. Obstajajo tudi poročila, da so člani letalskih posadk namerno

kvarili elektronske naprave na svojih bombnikih, da so se izognili misijam, ali pa niso

aktivirali bomb, tako da te po padcu niso mogle eksplodirati.114

Po Združenih državah se je v luči teh dogodkov pojavila nejevolja, toda na splošno se je

zdelo, da je bilo razpoloženje bolj žalostno kot besno. Celo nekateri zagovorniki

administracije so ostali brez besed, da bi pojasnili Nixonovo odločitev. Spraševali so se, zakaj

je bilo to sploh potrebno in zakaj v takem obsegu. Veliko jih je bilo pripravljenih špekulirati,

vendar je bilo malo takih, ki so vedeli, kako je Nixon razmišljal. Manjšina tistih, ki so lahko

trdili, da so poznali Nixonov pristop k vietnamskemu problemu, je ravno takrat zapustila

Washington in odšla na dopust. Henry Kissinger, čigar ugled je trpel zaradi nezmožnosti

doseči obljubljeni sporazum, se je izognil novinarjem in odletel v Kalifornijo v Palm Springs,

kjer se je sproščal v družbi Franka Sinatre in drugih prijateljev.115

Bela hiša je nato 30. decembra oznanila, da je Nixon ukazal ponovno zaustavitev

bombardiranja Severnega Vietnama nad 20. vzporednikom in dal Kissingerju znova možnost

za nadaljevanje mirovnih pogovorov v Parizu. Eden od razlogov za prekinitev bombardiranja

je tičal v ameriškem kongresu, saj so kongresniki, vznemirjeni zaradi neprestanega

bombardiranja, predsedniku zagrozili, da bodo izsilili konec vojne z odtujitvijo denarnih

114

Richard Halloran, »The War Is Suddenly Grim for the B-52 Fliers on Guam«, The New York Times,

30. december 1972, vol. CXXII, št. 41.979, str. 1, 4. 115

Bernard Gwertzman, »A Numbed Country Asked: 'Why?'«, The New York Times, 31. december 1972, vol.

CXXII, št. 41.980, str. 124.

75

sredstev. Prav tako je Hanoj v svojih preteklih izjavah vztrajal, da jih bombni napadi nikakor

ne bodo prisilili v sprejetje ameriških pogojev za sporazum, je pa tudi nenehno poudarjal, da

bi bili pripravljen nadaljevati pogajanja takoj, ko bo bombardiranje severno od 20.

vzporednika ponehalo.116

Temu je kmalu sledil sporazum med Kissingerjem in glavnim severnovietnamskim

pogajalcem Le Duc Thojem, ko sta v Parizu sklenila končati vojno ter pripeljati mir in čast

Vietnamu in celotni jugovzhodni Aziji. Sprejeti pogoji sporazuma so bili, da je bilo treba

izpustiti vse ameriške vojne ujetnike in preostalih 23.700 vojakov ameriške vojske v Južnem

Vietnamu v 60 dneh od tam umakniti. Nixon je dejal, da bo prekinitev ognja mednarodno

nadzorovana, in pri tem navedel predvidene kanadske, madžarske, indonezijske in poljske

sile. Združene države so to nalogo želele zaupati sili vsaj 5000 mož, medtem ko so Severni

Vietnamci predlagali bistveno manjšo silo. Glede kontroverzne demilitarizirane cone, ki je

ločevala Severni in Južni Vietnam, je Sajgon želel doseči ponovno potrditev te meje in tako

zakonito zagotovilo obstoja dveh Vietnamov. Nixon je na to temo dejal, da si je ljudstvo

Južnega Vietnama zagotovilo pravico do določitve lastne prihodnosti brez zunanjega

vmešavanja. Hanoj je seveda nasprotoval željam Sajgona. Združene države so se prav tako

zavezale, da bodo še naprej priznavale Thieujevo vlado v Sajgonu kot edino legitimno v

Južnem Vietnamu, prav tako so se zavezale – kolikor jim je dopuščal sporazum – da bodo

naprej zalagale Južni Vietnam s pomočjo in podprle prizadevanja južnovietnamskega ljudstva

za mirno rešitev medsebojnih težav.117

Sporazum o prekinitvi ognja v Vietnamu je bil uradno podpisan 27. januarja 1973 v Parizu.

Uraden naslov teksta je glasil »Sporazum o zaustavitvi vojne in ponovni vzpostavitvi miru v

Vietnamu« in je po 12 letih zagotavljal rešitev najdaljšega in najbolj spornega konflikta v

dotakratni zgodovini Združenih držav. Podpis je potekal v dveh ločenih ceremonijah. V jutru

tistega dne so udeleženci bili Združene države, Severni Vietnam, Južni Vietnam in Vietkong.

Ker sajgonska vlada ni želela priznati začasne revolucionarne vlade Vietkonga, so bila vsa

sklicevanja na to vlado omejena na drug sklop dokumentov, ki so ga podpisali v

popoldanskem času, in to samo Združene države in Severni Vietnam.118

116

Bernard Gwertzman, »Nixon Orders a Halt in Bombing of North Above 20th Parallel; Peace Talks Will

Resume: Action is Sudden«, The New York Times, 31. december 1972, vol. CXXII, št. 41.980, str. 1, 3. 117

Bernard Gwertzman, »Vietnam Accord is Reached; Cease-Fire Begins Saturday; P.O.W.'s To Be Free in 60

Days: Troops To Leave«, The New York Times, 24. januar 1973, vol. CXXII, št. 42.904, str. 1, 16. 118

Flora Lewis, »Vietnam Peace Pacts Signed; America's Longest War Halts: Vietnam Peace Pacts Signed«, The

New York Times, 28. januar 1973, vol. CXXII, št. 42.008, str. 1, 24.

76

2.25 Padec Sajgona

Sile Hanoja na jugu so postale močnejše kot kadarkoli prej, imele so več tankov, več topništva

in njihove divizije so bile v polni moči. Vojaške operacije so potekale bolje, kot so

pričakovali. Osrednji vojaški odbor partije in politbiro sta skupaj uskladila strategijo, koncept

operacij je bil do junija leta 1973 končan, vmes so strategijo še nekajkrat spreminjali.

Julija 1974 so končno prišli do odločitve, najprej bi napadli osrednje višavje, ofenzivo, ki bi

dobila vojno, pa bi do naslednjega leta še pustili v ozadju. Prvi napadi so se začeli v provinci

Phuo Long pod osrednjim višavjem. Januarja leta 1975 je provinca Phuo Long padla, kar je

bila velika katastrofa za Sajgon. Južni Vietnam je izgubil 7000 vojakov in prvič se je zgodilo,

da je nasprotnik zasedel celotno provinco. Hanoj je nato usmeril napad na provinco Darlac, ki

je prav tako ležala pod osrednjim višavjem, tudi ta napad je uspel in padla je še ena južna

provinca. Severnovietnamska vojska je na hitro blokirala izhode iz osrednjega višavja, tako da

je umikajoča se južnovietnamska armada morala poiskati druge manj prehodne poti, ki že leta

niso bile v uporabi. Washington je poskušal evakuirati Američane in Vietnamce, ki so bili v

Sajgonu ogroženi, general Frederick C. Weyand, ki je bil takrat načelnik štaba, je obiskal

Sajgon in naredil poročilo o situaciji, da bi administraciji predsednika Geralda Forda bilo

dodeljeno več denarja za rešitev Sajgona. Ford je zahteval 722 milijonov dolarjev. Ljudska

armada je medtem prodirala naprej, lomila obrambne črte, Američani pa so iz Da Nanga in

drugih pristanišč začeli z evakuacijo Vietnamcev in svojih vojakov ter jih vračali na območje

Sajgona. Medtem ko so se ukvarjali s pregonom v osrednjem Vietnamu, so Ljudska fronta in

vietkongovci sprožili ofenzivo proti Sajgonu in mekonški delti. Sile Hanoja so bile

koncentrirane, dobro podprte z oklepniki in topništvom, za razliko od leta 1972 so tokrat bile

bolje izurjene v združenih operacijah, imele so večjo strelno moč in bile bolj mobilne.119

Zadnji dnevi Sajgona so potekali v divjem prizadevanju za evakuacijo Vietnamcev, ki so bili

ameriški zavezniki. Ljudska armada je celo zaustavila svoj prodor in s tem Američanom

podarila še en dan, da je ta lahko svoja letala spravila iz Tan Son Nhuta. Zaradi kombinacije

letal in konvojev, ki so iz delte vzdolž Mekonga prevažali begunce, ter helikopterske

evakuacije Sajgona – končalo se je s helikopterji, ki so zapustili streho ameriške ambasade in

119


77

Cijine varne hiše – se je okoli 130.000 Vietnamcem uspelo rešiti. 30. aprila 1975 je bilo

ameriške vojne v Vietnamu konec.120

Čeprav se je več kot 100.000 Vietnamcev uspelo rešiti iz Sajgona, so diplomati in poročevalci

evakuacijo označili za slabo načrtovano, saj je zaradi teženj po samoohranitvi zadaj ostalo

veliko število vietnamskih uradnikov in drugih, ki so že dolgo delali za Američane. Poleg tega

je bila izbira tistih, ki jih je bilo treba evakuirati, pogosto videti precej samovoljna. Ameriški

pogodbeniki so na primer iz mesta prepeljali na desetine prostitutk, te so navajali kot svoje

žene ali zaročenke, medtem ko glavnemu tiskovnemu predstavniku vlade v Sajgonu in

njegovemu osebju, ki so takrat bili v resni nevarnosti pred komunističnimi represalijami, kljub

ponavljajočim se prošnjam niso pomagali. Poleg tega je tudi znano, da so nekateri uradniki na

veleposlaništvu in konzulatu Združenih držav Amerike – delno zaradi panike in delno zaradi

skrbi za svoje lastno vietnamsko osebje – prevarali drug drugega ali celo niso obvestili

podrejenih o končni evakuaciji in s tem dodatno ogrozili številna življenja. Navsezadnje ni

znano, da bi katerega ameriškega uradnika pustili za sabo, izguba življenj v evakuaciji je

namreč med njimi bila minimalna. Toda krivdo za serijo zmešnjav in pogajanj, ki je

spremljala ameriški izstop, so ameriški uradniki pripisovali takratnemu veleposlaniku

Grahamu A. Martinu, ki je, da ne bi pahnil Sajgona v kaos, evakuacijo odlagal do zadnje

možne minute in je s tem bil odgovoren za neuspešno reševanje mnogih ogroženih

Vietnamcev. Nekateri uradniki so Martina kritizirali, da je bil tako izoliran v svoji obzidani

ambasadi, da je bil slep za neizogibnost zmage komunistov. Veleposlanik je zadnjih nekaj dni

pred evakuacijo zbolel za pljučnico in šele takrat mu je Washington zaukazal, naj se umakne.

Sajgon je zapustil med zadnjimi ameriškimi evakuiranci. Po podatkih diplomatskih

informatorjev so nekateri ameriški uradniki po padcu dveh tretjin severnega dela države v

marcu začeli pritiskati za začetek načrtovanja evakuacije, vendar jih je Martinova opozicija

ustavila. Posledično so del misije Združenih držav (United States Mission), Agencija za

mednarodni razvoj, Informacijska služba Združenih držav Amerike, Urad obrambnega atašeja

(Defense Attaché's office) in Centralna obveščevalna agencija na skrivaj začeli načrtovati

lastno shemo umika. To je najbolje delovalo pri institucijah z lastnim prevozom in denarjem

za podkupovanje vietnamskih uradnikov in stražarjev, in sicer pri Uradu obrambnega atašeja

in CII. Druge agencije, ki niso imele lastnih sredstev, so bile manj uspešne pri evakuaciji

svojih zaposlenih. Ko so čete Severnega Vietnama 12. aprila začele ožiti krog okoli Sajgona,

je ambasador Martin nenadoma odpustil brigadnega generala Richarda M. Baughna (višji

120

J. Prados, Vietnam, str . 530–531.

78

uradnik zračnih sil iz Urada obrambnega atašeja) in ga poslal iz Vietnama. Ambasadorja je

namreč razburil s tem, ko je začel z letali ameriških zračnih sil voziti vietnamske pisarniške

delavce na Filipine. Šele 20. aprila, ko se je začelo obleganje Xuan Loca le kakih

40 kilometrov severno od Sajgona, je veleposlanik Martin po naročilu iz Washingtona odobril

prve legalne evakuacijske lete s pomočjo vojaških letal C-141. Od takrat naprej so močno

pritiskali z evakuacijo, veleposlaništvo je močno pritisnilo tudi na sajgonsko vlado, naj

pospešijo izdajo dovoljenj za izstop in potnih listov za vietnamske delavce. V nekaterih

primerih je ameriška ambasada dejansko brez uradnega dovoljenja pomagala pri skrivnem

evakuiranju Vietnamcev iz države. Zdelo se je tudi, da ni bilo veliko usklajevanja ali skrbnega

načrtovanja pri ločevanju primerov Vietnamcev, ki so dejansko bili resno ogroženi, od tistih,

ki so zgolj želeli oditi. Tako je na primer neki Vietnamec, ki je 10 let delal za CIO v Pleikuju

v osrednjem visokogorju, po uspelem pobegu v Sajgon odkril, da mu nihče na ameriškem

veleposlaništvu ne more pomagati, vsi njegovi prijatelji iz agencije pa so že bili premeščeni iz

Vietnama in tako ni bilo nikogar, ki bi ga lahko identificiral. Medtem pa je neki moder

kompaktni avto na evakuacijsko mesto brez težav odpeljal tri gostilničarke. Morda je najslabši

primer takratne zmede vključeval takratnega generala konzulata Združenih držav v Can

Thoju, središču IV. vojaške regije v delti Mekonga. Uradniki v konzulatu so trdili, da ni bilo

nobenega obvestila o evakuaciji vietnamskega osebja do 11.30 v torek zjutraj, ko jim je

nenadoma bilo zaukazano, naj umaknejo le preostale Američane. Do takrat se je zadnja

evakuacija v sili v Sajgonu že začela. Posledično je urad v Can Thoju na svojo roko v

zadnjem trenutku bil sposoben evakuirati le 42 od vsega skupaj 573 vietnamskih zaposlenih in

312 od več kot 3000 družinskih članov vietnamskega osebja. Uradnik iz Can Thoja, ki je kar

trikrat odpotoval v Sajgon, da bi razpravljal o evakuaciji, je bil domnevno zavrnjen z

odgovorom, da veleposlanik Martin nima namena izvesti evakuacije vietnamskih zaposlenih.

Še en uradnik iz Can Thoja je bil poslan v Sajgon v pisarno Donalda Andersona, upravnega

uradnika veleposlaništva, zadolženega za evakuacijo osebja na terenu, da bi zaprosil za

pomoč pri evakuaciji vietnamskega osebja. Tja je prispel v torek zjutraj, na dan, ko je bil

izdan ukaz za dokončno evakuacijo. »Anderson je vstal in zapustil svojo pisarno z nekaterimi

svojimi vietnamskimi ljudmi, ne da bi našim možem karkoli povedal,« je opozoril razjarjeni

uradnik iz Can Thoja. »Pravkar je šel ven, da bi se s svojimi ljudmi vkrcal na letalo, našega

odposlanca pa je pustil samega sedeti v pisarni.« Konzul Can Thoja je nato na lastno pobudo

pripravil več evakuacijskih načrtov, vključno z glavnim, po katerem bi uporabili štiri

helikopterje Air America, nameščene v Can Thoju. Te helikopterje so si nato od njih

izposodili lokalni uradniki CIE za svoje osebje in odleteli v Sajgon, ne da bi jih tudi kdaj

79

vrnili. »Vsak se je boril zase,« je dejal neki diplomat iz Can Thoja. »CIA je poskrbela le za

lastne ljudi, mi jih nismo zanimali.«121

Slika 5: Hubert Van Es: Cijin uslužbenec pomaga pri evakuaciji Sajgona.



6. 2018.)

3. GROZODEJSTVA, KI SO JIH ZAGREŠILI ZAVEZNIKI

Vedno intenzivnejši boji na podeželju so pregnali številne kmete v zatočišča mest in

begunskih taborišč, kjer naj bi bili na varnem. Zaradi teh migracij je populacija v mestih

močno narasla, v Sajgonu je narasla na kar štirikratno vrednost iz leta 1966. Obstoječa urbana

infrastruktura takega porasta populacije ni mogla vzdrževati, zato so v številnih mestih

Južnega Vietnama začeli nastajati veliki slumi. Drugi vojni begunci pa so se znašli v

begunskih taboriščih, največ v osrednjih, priobalnih provincah in v tako imenovanem

»Železnem trikotniku« severovzhodno od Sajgona, kjer je podpora severnovietnamskih sil

bila še posebno močna. Ta taborišča so pogosto bila zanemarjena, obdana z bodečo žico ter

121

Fox Butterfield, »Feuds and Bad Planning In Sajgon Exit Recalled«, The New York Times, 6. maj 1975, vol.

CXXIV, št. 42, 836, str. 1, 18.


80

največkrat brez osnovnih življenjskih potrebščin, kot so hrana in zdravila. V nekaterih

primerih si je kar do trideset ljudi moralo deliti eno sobo. Na območju Železnega trikotnika

sta ameriška vojska in južnovietnamska vlada vzpostavili območja prostega ognja (free-fire

zones), kjer so lahko nemoteno uporabljali topništvo in zračno silo, za preganjanje

severnovietnamskih sil so lahko uporabljali tudi napalm. Za uničenje vegetacije in s tem kritja

severnovietnamskih sil so uporabljali tudi strupena kemična škropiva, posledica česar so bile

tudi mutacije ob rojstvu južnovietnamskih otrok in visoka stopnja rakavih obolenj. Civilisti v

območjih prostega ognja so bili pogosto ujeti v smrtonosnem navzkrižnem ognju, prav tako je

bilo do tal porušenih ogromno vasi, na primer v vasi Ben Suc je bilo več kot 6000 civilistov

na silo evakuiranih, vas so nato štiri dni neprenehoma bombardirali, popolno uničenje vasi pa

sta nato do konca izvedli še dve vojaški diviziji. Prebivalci osrednjega Vietnama so bili priča

enim izmed najhujših brutalnosti v celotni vojni. V sedmih mesecih med novembrom in

majem leta 1967 se je sila ameriške vojske, imenovana Tiger (Tiger Force), pomikala po

osrednjem višavju in pri tem pobila na stotine neoboroženih civilistov, v nekaterih primerih

jih je celo mučila, pohabila in posiljevala, preden jih je postrelila. Marca 1968 je ameriška

četa pod vodstvom poročnika Williama Calleyja vstopila v osrednjo vietnamsko vasico Son

May, oz. kot je bila znana Američanom, My Lai ter postrelila neoborožene civiliste, vključno

s starešinami, ženskami in otroki.122

3.1 My Lai

Kar zadeva vojaške zločine, ki so jih zagrešile ameriške enote, je najhujši zagotovo bil

masaker v naselju My Lai. 16. marca 1968 je četa 150 vojakov pod vodstvom poročnika

Williama Calleyja na ukaz načelnika Ernesta Medine odšla v boj. Šlo je za tipično misijo »išči

in uniči«, njihov cilj je bila vas Son My, ki je ležala v zaselku My Lai. Pričakovali so

soočenje z vietkongovci, srečali pa so le civiliste. Imeli so jih za vietkongovske simpatizerje,

zato so Calley in njegovi možje pobili na stotine neoboroženih moških, žensk in otrok. Kjer so

nekaj dni prej ameriški vojaki z vaščani izmenjavali cigarete in sladkarije za vodo, so jih zdaj

gnali iz hiš, jih postavljali v vrsto in jih nato streljali. Pobili so med 400 in 500 civilistov.123

O vojaški akciji, ki je potekala pri zaselku My Lai 16. marca 1968 in ki je izzvala ogorčenje

sveta kot tudi ameriškega naroda, so nekaj let po samem dogodku krožile zgolj govorice.

122

M. Bradley, Vietnam at War, str. 118–119. 123

Russell H. Coward, Jr., A Voice from the Vietnam War, Greenwood Press, London 2004, str. 109.

81

Preiskava vojaških uradnikov nekaj mesecev po dogodku ni odkrila nobenega pravega

dokaza. Primer je bil končno razkrit, ko je bivši vojak Ronald Ridenhour, ki sicer ni bil priča

vojnemu zločinu, s pomočjo mož, ki so bili tam, sestavil celotno zgodbo. Napisal je pismo

Nixonu, obrambnemu ministru in 23 članom kongresa na 8 straneh. Na podlagi tega pisma je

ameriška vojska začela tajno preiskavo, s katero je odkrila 75 prič. 5. septembra 1969 je

obtožnica doletela prvega poročnika Williama L. Calleyja Jr. brez kakršnihkoli znakov

vpletenosti drugih iz njegovega voda. Ko je javnost še vedno bila neseznanjena z obsegom

dogodkov v My Laiju, je novinar Seymour M. Hersh pokazal zanimanje za ta primer in odšel

iskat še več prič. 24. novembra je Hersh pripeljal enega od udeležencev v My Laiju, Paula

Meadla, na nacionalno televizijo, kjer je ta v intervjuju priznal, da je v My Laiju bilo

umorjenih na stotine civilistov in da jih je sam osebno pobil med 35 in 40. V tednih, ki so

sledili, so še drugi iz čete, ki je takrat bila v vasi, javno spregovorili o masakru, ki se je zgodil

v My Laiju. Poročniku Williamu R. Peersu je bila dodeljena nova preiskava o tem, kaj se je

zgodilo in zakaj masaker ni bil prej razkrit. Njegova preiskava je razkrila, da je dejansko

prišlo do poboja vietnamskih civilistov in da je vsaka zaporedna raven poveljstva prikrojila

dejstva do te mere, da čeprav je bilo pobitih krepko preko 200 civilistov, so poročila, ki so

dosegla štab ameriških divizij, ocenila, da je bilo pobitih nekje med 20 in 28. Rezultat

Peersove preiskave – v kateri je zaslišal 400 očividcev in pridobil 20.000 strani pričanj – je

bila obtožba 14 častnikov, vključno z dvema generaloma, ker niso poročali o dogodkih v My

Laiju. 25 rednih vojakov, vključno s častniki, pa je bilo obtoženih raznih zločinov v zvezi z

My Laijem. Od teh 25 je samo poročnik Calley bil spoznan za krivega. General Samuel W.

Koster, poveljnik ameriške divizije v času napada na My Lai, je zaradi tega, ker je domnevno

prikril poboj, bil obtožen nespoštovanja zakonskih regulacij in zanemarjenja dolžnosti.

Obtožnico zoper njega je vojska opustila januarja 1970, ko je dejala, da Koster tega ni storil

namerno. Koster je kljub temu bil grajan, Pentagon pa ga je degradiral. Brigadnega generala

Georgea H. Younga Jr., pomočnika poveljnika divizije v času incidenta, so bremenile iste

obtožbe kot Kosterja, vendar je vojska tudi pri njem zavrnila obtožnico, ker je menila, da ni

bilo zadostnih dokazov, so pa degradirali tudi njega. Ista zgodba je bila pri drugih vpletenih,

prav vsem je padla obtožnica.124

Obsodba poročnika Calleyja je dokazala, da izgovor, da je zgolj sledil ukazom, ni deloval.

Trdil je, da mu je poboj civilistov bil zaukazan, vendar je enotni kodeks vojaške pravice

124

Robert D. McFadden, »Mylai History: From Rumor to Verdict«, The New York Times, 30. marec 1971,

vol. CXX, št. 41.338, str. 12.

82

pravil, da to ni nobena obramba, ker bi razumen človek moral prepoznati nelegalen ukaz. Za

vse, ki so služili v vojski, je misel na vojaka, ki si razbija glavo z nelegalnostjo ukazov

nadrejenih, bila dokaj bizarna. Po mnenju mnogih je Calley zato bil zgolj grešni kozel. Porota

bi lahko dvomila o njegovi trditvi, da je dobil ukaz za poboj civilistov, ali pa odločila, da bi

moral spoznati, da je vsak tak ukaz nelegalen, in ga ne bi smel izpeljati. Vendar bi celoten

primer lahko bil še težji, saj je Calleyjev neposredno nadrejeni, stotnik Ernest L. Medina,

zanikal, da je izdal ukaz za poboj civilistov, je pa naročil Calleyju, naj uporabi Vietnamce kot

vodiče skozi domnevna minska polja. Pojavljala so se tudi pričevanja, da je v nekaterih

ameriških enotah požiganje domov, pobijanje vseh živali ter zastrupljanje polj in vodnjakov v

vaseh, osumljenih skrivanja vietkongovcev, bilo običajna praksa. Te taktike in drugi ukazani

napadi v Vietnamu – bombardiranja bolnišnic, vasi in uničevanja gozdov – so bili kršitve

vojnih zakonov. Zaradi tega so številni vztrajali, da bi preiskava My Laija morala obsegati

celotno verigo poveljevanja, da bi vključevala generale in njihove nadrejene. Adrian S.

Fisher, svetovalec ameriškim sodnikom na nürnberških procesih po drugi svetovni vojni, je

dejal, da mora ameriško vojaško poveljstvo zdaj okusiti skodelico krivde, ki jo je pred tem

vsilila Japoncem po vojni. V televizijski oddaji »Today« je izpostavil, da so Združene države

obesile generala Tomoyukija Yamashita, japonskega poveljnika Filipinov, zaradi

grozodejstev, ki so jih zagrešili njegovi podrejeni. Komunikacija med generalom Yamashito

in njegovo garnizijo v Manili je bila nestalna, toda vrhovno sodišče je podprlo smrtno kazen,

ki je temeljila na teoriji, da bi poveljnik moral sprejeti ustrezne ukrepe, ki bi njegovim možem

preprečevali izvajanje grozodejstev. Fisher je dejal, da bi se zato morala preiskava navzgor po

verigi poveljevanja osredotočati na vprašanje, zakaj se pobijanja ni poskušalo preprečiti.

Dejansko se je preganjanje osredotočalo na običajne vojake. Opustitev obtožbe zoper generala

Kosterja je bila močan namig, da Pentagon ni imel želje po razširitvi mylaiskega vprašanja, ki

bi vključevala še vprašanje »Yamashita.« Očiten razlog je tičal v zaščiti višjih častnikov pred

konfliktnimi pritiski, povezanimi z naročanjem vojaških operacij, ki bi lahko kasneje privedle

do obtožb za vojne zločine. Običajen vojak pa je za neupoštevanje ukazov zagotovo bil poslan

na vojaško sodišče, lahko pa je bil obsojen, tudi če jim je sledil. Zato je prevladovalo mnenje,

da je poročnik Calley bil izkoriščen kot grešni kozel, medtem ko so generali svoje ščitili.

Calleyjev odvetnik je dejal, da je njegov klient bil žrtev sistema, ki ga je zvlekel od doma, ga

naučil ubijanja, ga poslal preko morja pobijat, mu dal avtomatsko orožje za pobijanje, nato pa

ga obtožil.125

125

Fred P. Graham, »Impact of Calley Trial: War Crimes Conviction Raises Series Of Legal Conflicts for Foot

83

4. KONEC VIETNAMSKE VOJNE IN POSLEDICE

V letu 1975, šest let po Ho Ši Minhovi smrti in dve leti po tem, ko so zadnje ameriške enote

zapustile Južni Vietnam, so Severni Vietnamci preplavili državo in zavzeli Sajgon, s tem pa

prekršili sporazum, zaradi katerega so ameriške sile zapustile Vietnam. Vietnam je bil

združen pod diktaturo, ki je vladala iz Hanoja. Komunistične sile so prav tako zasedle Laos in

Kambodžo, vietnamski manjši sosedi na zahodni strani Indokitajske. Vendar komunistična

zmaga in ponovna združitev Vietnama nista prinesli miru v regiji. Komunistični režimi se

brez skupnega sovražnika niso mogli združiti, zaradi česar je naraslo staro etnično rivalstvo,

kar pa je privedlo do medsebojnih spopadov. Eden glavnih problemov za hanojski režim je

bila komunistična vlada Rdečih Kmerov v Kambodži, ki je bila neprijazna do Vietnama in

prijazna do vietnamske nasprotnice Kitajske. Rdeči Kmeri, ki so bili odločeni znova iz nič

zgraditi svojo družbo, so bili fanatiki, kakršne je svet videl le redko. V komaj treh letih so

pobili najmanj milijon ljudi, morda še veliko več, od kamboških 7 milijonov prebivalcev.

Leta 1978 je Vietnam, bolj iz strateških kot iz humanitarnih razlogov, napadel Kambodžo,

odstavil Rdeče Kmere in postavil sebi prijazen režim. Vietnamci so se nato zapletli v gverilski

boj, ki je trajal več kot desetletje. Stanje se je še poslabšalo leta 1979, ko je Kitajska iz

maščevanja napadla Vietnam in s tem začela kratko, a divjo vojno. V smislu globalne hladne

vojne je konec vietnamske vojne prinesel bolj zadržane ZDA in bolj agresivno Sovjetsko

zvezo. Do osemdesetih let in predsedstva Ronalda Reagana so ZDA bile manj voljne

priključitvam v nove konflikte tretjega sveta. Ta odpor se je imenoval »vietnamski sindrom«

in njegov učinek se je po aferi Watergate, ki je avgusta 1974 iz Bele hiše izgnala Nixona, še

povečal. Tudi komunistični svet več ni bil tako enoten, na primer leta 1969 sta se Sovjetska

zveza in Ljudska Republika Kitajska celo borili med seboj na svoji močno utrjeni meji,

Sovjetska zveza je takrat celo na skrivaj prosila ZDA za pomoč pri preprečitvi Kitajcem, da bi

razvijali jedrsko orožje. In v nekaj letih po padcu Sajgona se je Vietnam že boril v dveh

vojnah, eni proti komunističnemu režimu v Kambodži in eni proti režimu na Kitajskem. Celo

ko je še divjala vojna v Vietnamu, je vrsta sporazumov zmanjševala intenzivnost hladne vojne

in nastale so prve, čeprav nepopolne omejitve glede jedrske oboroževalne tekme.126

Soldiers«, The New York Times, 31. marec 1971, vol. CXX, št. 41.339, str. 18. 126

M. Kort, The Columbia guide to the cold war, str. 59–61.

84

5. ZAKLJUČEK

Vietnamska vojna je pojem, ki je kar trideset let ovijal vietnamski narod v uničujoč konflikt,

najprej s Francozi in nato z Američani. Že v drugi polovice 19. stoletja je Vietnam pristal pod

okriljem francoske kolonialne oblasti, zaradi česar se je regija dodobra spremenila. Zaradi

izkoriščanja surovin ter zanemarjanja industrijskega razvoja, šolstva, infrastrukture in

zdravstva je odporniško gibanje po 2. svetovni vojni pod vodstvom slovitega Ho Ši Minha

organiziralo upore zoper francosko kolonialno oblast, podobno kot so storili že med vojno

proti japonskemu okupatorju. Upor je privedel do pravcate vojne, ki se je po sloviti bitki pri

Dien Bien Phuju končala z dokončnim porazom francoskih kolonialnih sil. S sklenjenim

premirjem v Parizu se je Vietnam razdelil na Severnega in Južnega, severni je bil pod

vodstvom komunistov, južni pa pod nekomunistično vlado, ki je uživala podporo ZDA. V

petdesetih letih dvajsetega stoletja je v ZDA prevladovalo mnenje, da je vsako zmago

komunistov bilo treba jemati kot ameriški poraz, Vietnam pa je kot naročeno predstavljal

poligon za test Kennedyjeve politike prilagodljivega odziva, skozi katero bi s pomočjo tja

poslanih vojaških svetovalcev preprečil komunistični prevzem Južnega Vietnama in hkrati na

pobudo takratnega obrambnega ministra Roberta McNamare to državo spremenil v bojni

laboratorij, kjer bi preizkušali najnovejše ameriško orožje in taktike. Vojaške svetovalne

organizacije so takrat delovale v večini držav, ki so preko skupnih varnostnih sporazumov

prejemale ameriško vojaško pomoč. Vseeno pa je novo poveljstvo v Sajgonu delovalo skrajno

neobičajno, samo enkrat v preteklosti – v Grčiji v štiridesetih letih – je ameriško misijo

vojaške pomoči vodil general (takrat general Paul Donal Harkins). Tradicionalne vojaške

svetovalne skupine so svetovale in urile lokalne vojaške sile, medtem ko se same niso lotevale

operativnih funkcij. Znotraj pospešenega programa vojaške pomoči Južnemu Vietnamu so sile

Združenih držav upravljale helikopterske lete in manjše letalske transporte ter sodelovale v

obalnih in rečnih patruljah z manjšimi hitrimi plovili. V Južnem Vietnamu je bila posebna

situacija, zaradi konstantnih napadov komunističnih gverilskih sil so se ameriške sile začele

udeleževati raznih operacij. Do začetka leta 1962 je v Južnem Vietnamu delovalo med 2000

in 4000 mož ameriških sil, večina teh je sodelovala pri taktičnih operacijah na bojnih

območjih – imeli so podporno vlogo pri transportu in komunikacijah. Ti možje uradno takrat

še niso bili v boju, so pa kljub temu imeli navodila, da vračajo ogenj, toda le v primeru, če se

strelja na njih.

85

Od konca francosko-vietnamske vojne je Južni Vietnam vodila protikomunistična vladavina

Ngoja Dinh Diema, ki je nadlegovala, zapirala in usmrtila mnogo komunističnih aktivistov,

med njimi številne nedolžne ljudi. Ti komunistični aktivisti, prej imenovani Viet Minh, so se

zaradi tega bili prisiljeni potuhniti in iz ozadja načrtovati prevzem oblasti. Grozili so z atentati

na vladne uradnike in na Diema, nekaterim se je celo uspelo infiltrirati v vrste številnih

južnovietnamskih vojaških enot. Komunistični uporniki so v ozadju občutno rasli v moči, se

preimenovali v Vietkong in začeli izvajati številne gverilske napade, ki so podobno kot prej

Francozom predstavljali velik trn v peti južnovietnamskim in ameriškim vojaškim silam.

Kljub kritikam doma in v tujini pa po mnenju časnika The New York Times Diemova politika

ni bila popolnima zgrešena, poročali so, da se je pod njegovim vodstvom gospodarska slika

države izboljšala, uspešno je preselil begunce iz Severnega Vietnama in s premestitvijo

kmetov na druga rodovitna, manj poseljena območja uspel zmanjšali izreden pritisk

prebivalstva v prenaseljenih osrednjih priobalnih planjavah. Vodil je tudi uspešno kampanjo

proti malariji, širil izobraževalne objekte, posodobil je komunikacijo in razvijal podeželje.

Neki ameriški uradnik, ki je prej nasprotoval Diemovi politiki preseljevanja, je kasneje

časniku priznal, da ima vietnamski predsednik prav, težava je bila edino v tem, da je Diem

zdaj mislil, da ima zmeraj prav. Tam delujoči ameriški uradniki so sicer bili netolerantni do

Diemove represivne politike, pa vendar so se strinjali, da je njegovo vodstvo v takratnih

razmerah predstavljalo nenadomestljivo prednost. Protikomunistična stališča so Diemu

zagotovila močno podporo Združenih držav, vendar se je njegov režim oziral samo na

krščansko manjšino, budistično večino pa je zatiral. Njegove vladne enote so budiste zapirale,

se brutalno izživljale nad njimi in jim požigale pagode. V znak protesta se je budistični menih

Thich Quang Duc javno sežgal, fotografije tega dogodka pa so našle pot na naslovnice vseh

večjih časnikov v Ameriki. Diemova avtoritarnost in koruptivno ter bizarno obnašanje

njegovih bližnjih so njegov režim oddaljili od večine južnovietnamskega ljudstva. Skozi svojo

vladavino je pridobil vedno več sovražnikov, celo iz vrst vojaških sil, ki so mu prej bile

popolnoma zveste. The New York Times je leta 1962 na primer objavil prispevek o dveh

pilotih vietnamskih zračnih sil, ki sta z ameriškima bojnima bombnikoma izvedla sicer

neuspešen zračni napad na predsednikovo palačo. Diemova oblast je postala karikatura sama

sebe, ameriška obveščevalna služba je imela ves čas na očeh Diemovega brata Ngo Dinh

Nhuja, opijskega odvisnika, za katerega so sumili, da se je na skrivaj pogajal s Severnim

Vietnamom. Zaradi vedno slabših razmer v državi se je skupina južnovietnamskih generalov

obrnila na ameriško vlado s predlogom o morebitnem državnem udaru na Diemov režim. Ko

so Združene države spoznale, da je bilo nemogoče obrniti situacijo, ga je Kennedyjeva

86

administracija v začetku novembra leta 1963 odobrila. Organizatorji prevrata so med pučem

umorili Diema in njegovega brata Nhuja, sledil je niz vlad, podprtih s strani Združenih držav,

vendar nobeni ni uspelo pridobiti podpore ljudstva. Združene države so se zaradi strahu pred

nekontroliranim širjenjem komunizma odločile ukrepati. S sprejetjem Tonkiške resolucije

7. avgusta 1964 je novi ameriški predsednik Lyndon Johnson dobil vso podporo za širše

vojaško posredovanje v Vietnamu; do tega je prišlo zaradi domnevnega napada

severnovietnamskih čolnov na ameriški rušilec Maddox v Tonkinškem zalivu. Američani so

začeli z bombardiranjem Severnega Vietnama, s tem so hoteli okrepiti moralo Južnih

Vietnamcev, Hanoj pa bi plačal za vojno proti Sajgonu. Začela se je pravcata vojna, ki pa

nikoli ni bila uradno razglašena. V bitkah, ki so sledile, je ameriška vojska s pomočjo

superiorne oborožitve in neprestane zračne podpore po navadi slavila zmago, vendar

komunistični uporniki, ki so v primerjavi z ameriškimi vojaki trpeli veliko večje izgube mož,

niso bili pripravljeni tako zlahka odnehati. Neki častnik je trdil, da gverilci preprosto niso

hoteli predati svojega ozemlja, nikdar niso izgubili volje do boja in so ob vsakem neuspehu

nadaljevali z napadi. Uspeh so ameriški vojaki beležili predvsem v številu pobitih

komunistov, prakticirali so Westmorelandove operacije, imenovane »poišči in uniči.«

Na začetku leta 1968, v času vietnamskega lunarnega novega leta tet, je izbruhnila ena

največjih ofenziv severnovietnamskih in vietkongovskih sil na Južni Vietnam. Takoj ob

izbruhu tako imenovane ofenzive Tet je časnik The New York Times poročal o skupini 17

vietkongovcev, ki so na samomorilski misiji zasedli dele ameriške ambasade v Sajgonu, tarča

napada so tisti dan postali tudi predsedniška palača, tri začasna bivališča ameriških častnikov,

filipinska ambasada, štab južnovietnamske mornarice, njihov general štab v bližini letališča,

palačo Gia Long, v kateri so se zadrževali vladni uradniki, in studio sajgonskega radia.

Napadalci so se takrat v mesto pripeljali med pošiljko rož, namenjenih za novoletno slavje,

nekateri so tja prispeli s taksiji, avtobusi ali celo peš. Časnik je kritiziral delovanje sajgonske

policije, ki je imela informacije o možnem napadu, vendar so se namesto skrbem raje

prepustili prazničnemu veselju. Tarča kritik je postalo tudi delovanje sajgonske oblasti, ki je

zaradi slavja odpravila policijsko uro in tako dodatno olajšala delo gverilcem. Opazili niso niti

pokov pušk vadečih upornikov, saj so zmotno mislili, da gre za nedolžno pirotehniko. Zraven

Sajgona so istočasno bila napadena številna druga mesta Južnega Vietnama, med njimi tudi

bivša imperialna prestolnica, antično mesto Hue. Rezultat obleganja mesta Hue je bilo

popolno razrušenje nekdaj prelepega antičnega mesta in ogromno pobitega civilnega

prebivalstva. Časnik je celo poročal o primerih plenjenja tržnice s strani lastnih vladnih sil.

87

Morda najbolj znana tarča tetske ofenzive je postalo oporišče ameriških marincev, zraven

laoške meje in demilitarizirane cone, Khe Sanh. Ameriški marinci so oporišče Khe Sanh v

rokah držali že od leta 1966 in to je služilo kot neka odskočna deska za akcije komandosov

proti Ho Ši Minhovi poti, po kateri je potekala glavna oskrbovalna pot uporniških sil. Na poti

do oporišča Khe Sanh so severnovietnamske sile osvojile kamp specialnih enot Lang Vei,

branilci, sestavljeni pretežno iz vrst tamkajšnjih gorskih plemen in civilnih enot, so po porazu

bili pregnani proti Khe Sanhu, kjer pa so jim pobrali vse orožje in jih prepustili usodi. Med

severnovietnamsko silo in ameriško vojaško bazo se je prav tako znašlo okoli 2000 civilistov

iz Laosa. Severnovietnamske sile so s točo minometnih in raketnih izstrelkov preizkušale

obrambne sposobnosti oporišča in njegovega pristajališča, hkrati so skušali vanj prodreti s

kopanjem skrivnih predorov, ki so jih marinci odkrili zgolj po naključju. Številni so se doma

v Združenih državah spraševali, zakaj se marinci sploh še zadržujejo v Khe Sanhu, kjer so dan

za dnem bili tarča severnovietnamskih topniških napadov. Odgovor na ta vprašanja je bil, da

Severni Vietnamci za vsako mino, ki jo odvržejo, dobijo nazaj celotno letalsko pošiljko

ameriških bomb. The New York Times je zapisal, da so med obleganjem oporišča Američani

odvrgli več ton bomb, kot jih je med drugo svetovno vojno bilo odvrženih na Japonsko, ter

več kot po celotni Evropi v letih 1942 in 1943. V prvem tednu aprila je 30.000 mož ameriške

podporne sile doseglo obkoljeno bazo, z malo odpora so izrinili severnovietnamske vojake in

tako prekinili obleganje. Vendar to Severnim Vietnamcem še vedno ni zmanjšalo želje po

Khe Sanhu. Konec junija se je zato vojaško vodstvo Združenih držav odločilo oporišče

zapustiti. Ameriška vojska je začela uničevati bunkerje in razstreljevati obrambne jarke.

Oporišče Khe Sanh je izgubilo svojo vojaško vrednost, saj več ni moglo nadzirati vedno

večjega števila infiltracijskih točk v Južni Vietnam.

Ker miru še vedno ni bilo na vidiku, so se kritike zoper Johnsonovo vojno politiko samo še

kopičile, dvomi so se pojavljali celo v vrstah njegovih privržencev. Nekateri senatorji z

Robertom F. Kennedyjem na čelu so odklanjali Tonkinško resolucijo in svarili Johnsona, da je

brez podpore in razumevanja senata in ameriškega ljudstva stopnjevanje vojne v Vietnamu

napaka. Senatorji ameriškega kongresa so zahtevali, da mora administracija pridobiti njihovo

privolitev, če hoče ukazati nadaljnje kopičenje vojaških sil v Vietnamu. Tudi javnomnenjske

raziskave so pokazale, da je vedno več Američanov nasprotovalo nadaljevanju vojne. Že

odkar so se Združene države zapletle v vietnamsko vojno, je bilo ameriško ljudstvo

razcepljeno: po eni strani so se hoteli upreti širjenju komunizma po jugovzhodni Aziji, po

88

drugi strani pa so postajali vedno bolj zaskrbljeni zaradi previsoke cene v denarju in

življenjih.

Predsednik Johnson je 31. oktobra v televizijskem nagovoru javnosti naznanil, da je zaukazal

takojšnjo zaustavitev ameriškega zračnega, pomorskega in artilerijskega bombardiranja

Severnega Vietnama. To je storil v veri, da bi to dejanje lahko privedlo do napredka v

pariških mirovnih pogajanjih in razrešitvi vojne v Vietnamu. Mirovna pogajanja so se začela

v začetku leta 1968. Johnsonova odločitev je bila posredovana globoko razdvojenemu narodu

v nemirnih zadnjih dneh predsedniške kampanje. V prizadevanju, da nadomestijo učinek

prekinitve bombnih napadov na Severni Vietnam, so visoki uradniki administracije

napovedali trikratno povečanje bombnih napadov na Ho Ši Minhovo cesto v Laosu. Na

začetku so Johnsonove zračne napade izvajali kot povračilni ukrep zoper napade s severa, od

februarja 1965 pa so postali redni del vojnih prizadevanj. Minister za obrambo Robert S.

McNamara je branil zračne napade, češ da so pomembni za krepitev morale Južnega

Vietnama, zelo drago stanejo Severni Vietnam in zmanjšujejo infiltracijo s severa.

Administracija je prav tako menila, da so zračni napadi lahko možna izhodiščna točka za

pogajanja, ki bi morda lahko prisilila Severni Vietnam, da prekine svoje akcije v Južnem

Vietnamu. Bombna politika je od nekdaj bila vir kontroverznosti. Skupni načelniki

ameriškega generalštaba so celo trdili, da bi lahko bombardiranje spravilo Hanoj na kolena, če

ne bi bilo omejitev, ki so preprečevale zračne napade na naseljena območja. V Združenih

državah so močno kritizirali tudi delovanje ameriškega vojaškega vodstva v sloviti bitki za

Hamburger Hill, številni so izrazili zaskrbljenost nad napakami, ki so terjale mnoga življenja.

Veliko je bilo takih, ki so menili, da je desetdnevno napadanje gore Ap Bia bilo napaka, ali

kot je dejal senator Kennedy, »nesmiselno in neodgovorno.« Spet drugi pa so bili mnenja, da

je zavzetje »Hamburger Hilla« bilo taktična poteza, ki bi prej končala vojno. Neki častnik je

napad na Ap Bio oklical za »zares dobro operacijo«, ker je pobila veliko Severnih

Vietnamcev. Merjenje uspeha po ocenah števila mrtvih na drugi strani je bilo po mnenju

časnika The New York Times zelo vprašljivo – moralno in praktično. Po Johnsonovem

odstopu je predsedniški mandat dobil Richard Nixon, ki je prakticiral politiko

»vietnamizacije«, pri tem je želel bolje izuriti južnovietnamske sile in počasi umakniti

ameriške vojake iz Vietnama, vendar je podobno kot Johnson pred njim storil marsikaj, kar je

vojno in odpor ameriškega ljudstva do nje še poglabljalo. Napadel je namreč zatočišča

severnovietnamskih sil v Kambodži, ki drugače ni bila vpletena v vietnamsko vojno, kot

odgovor na velikonočno ofenzivo v začetku leta 1972 je izvedel obsežen, okrepljen bombni

89

napad na Severni Vietnam, kar je prav tako vodilo v nazadovanje še vedno trajajočih

mirovnih pogovorov v Parizu.

Odkar se je povečala vloga Američanov v Vietnamu, so se pojavile tudi opozicijske skupine v

Združenih državah, ki so nasprotovale politiki administracije. Nekateri nasprotniki vojne so

celo trdili, da je sodelovanje Združenih držav v vietnamski vojni nelegalno in da tja

Američanov ne bi smeli pošiljati; spet drugi so nasprotovali ameriškemu bombardiranju v

Južnem in Severnem Vietnamu. Velik del opozicije je bil osredotočen v državnih

intelektualnih skupnostih, predvsem med univerzitetnimi študenti. Protivojne organizacije so

usmerjale svojo pozornost na vsesplošno gibanje proti vojaškemu vpoklicu. Hoteli so

izkoristiti duha, ki je že na tisoče mladih spodbudil k izogibanju vojaškemu vpoklicu z

zažiganjem vpoklicnih lističev, izogibom registraciji, s hlinjenjem homoseksualnosti,

sklicevanjem na norost, z namernim padanjem na mentalnem testu ali preprosto z ostajanjem

v šoli ali pa s pospešitvijo poročnih načrtov. Izogib vojaškemu vpoklicu je veljal za zvezni

zločin, kazniv s denarno kaznijo v višini takratnih 10.000 dolarjev in zaporno kaznijo do petih

let. Ameriški vojaki, ki so služili v Vietnamu, so do protivojnih protestnikov v glavnem čutili

prezir in jezo, pripisovali so jim boječnost ali politični radikalizem, v isti sapi pa so dodajali,

da ameriška javnost sploh ne razume realnosti situacije v Vietnamu. Toda številni izmed teh

mož so zelo slabo poznali Vietnamce ali njihove vasi. Eden od pilotov je trdil, da imajo

Vietnamci radi ameriško prisotnost, ker mu je njegov najemodajalec, neki zelo dobro

izobražen zdravnik, tako povedal. Kar zadeva protivojne demonstracije v Združenih državah,

so najbrž najbolj odmevne potekale maja 1970 v kampusu kentske univerze v Ohiu, kjer je

narodna garda streljala na študente, ki so takrat protestirali proti bombardiranju Kambodže, in

pri tem ubila štiri študente. General nacionalne garde je nato izjavil, da so bili prisiljeni

streljati, češ da so bili tarča napada nekega ostrostrelca z bližnje stavbe. Ogorčeni študentje in

celo poročevalec, ki je bil prisoten na dan incidenta, so zanikali prisotnost ostrostrelca, prav

tako ni bilo slišati nobenih strelov pred salvo gardistov. Do podobnega incidenta je nato

komaj 11 dni kasneje prišlo na demonstracijah na univerzi v Jacksonu v zvezni državi

Misisipi, kjer je policija obstreljevala tamkajšnji dekliški študentski dom, pri tem sta bila ubita

dva študenta, dvanajst pa jih je bilo ranjenih. Pomemben dejavnik, ki je močno vplival na

slabo mnenje javnosti o vojni ter večanje števila protestnih shodov po Združenih državah, so

prav tako bila grozodejstva, ki so jih zagrešili ameriški vojaki in so skozi medije prihajala do

ameriškega ljudstva. Morda najbolj odmeven je bil masaker civilistov v vasici My Lai, o

čemer je izčrpno pisal tudi The New York Times. Pri tem je ponovno kritiziral vodstvo

90

ameriške vojske, ki je omilila podatke o številu pobitih civilistov in od vseh sodelujočih v

masakru obtožila zgolj enega mladega poročnika, ki je slepo sledil ukazom. Njegovi nadrejeni

so bili krivde oprani.

Po zaključku velikonočne ofenzive je Hanoj ponovno predlagal nadaljevanje mirovnih

pogovorov, vendar je ostajal nepopustljiv pri svojih zahtevah. Prekinili bi ogenj, če bi

Američani umaknili svoje sile, sajgonska vlada in vietkongovske sile bi nato same uredile

takrat zelo kontroverzno tristransko koalicijo, ki bi ustvarila pogoje za splošne volitve, ki bi

sledile prekinitvi ognja. Severni Vietnam bi izpustil vse vojne ujetnike vključno s

strmoglavljenimi ameriškimi piloti. Tem pogojem je strogo nasprotoval takratni

južnovietnamski predsednik Nguyen Van Thieu. Prekinitev ognja še kar ni bila na vidiku, zato

je razočarani Nixon ponovno nadaljeval z obsežnimi bombnimi napadi, kar je osupnilo

ameriško ljudstvo. Številni so se spraševali o smiselnosti te bombne operacije, saj sedemletno

nenehno bombardiranje ni bilo zmožno spraviti Severnega Vietnama na kolena, zakaj bi zdaj

bilo kaj drugače. Prevladovala pa je predvsem jeza, ker so ljudje verjeli v oktobrsko napoved

Nixonove administracije, da je mir na dosegu roke. Časnik The New York Times je poročal o

nekaterih pilotih, ki so celo sabotirali svoje bombne prelete, namerno so kvarili elektronske

naprave na letalih, izklapljali bombe ali pa so preprosto dezertirali. 30. decembra 1972 je

bombardiranje ponehalo in pogajanja so se nadaljevala, sporazum o prekinitvi ognja je nato le

bil podpisan 27. januarja 1973 v Parizu. V naslednjih dveh letih so Američani umaknili svoje

vojaške sile iz Južnega Vietnama, v začetku leta 1975 pa so severnovietnamske sile to

izkoristile, ponovno izvedle obsežno ofenzivo in osvojile celoten Južni Vietnam. Ameriški

helikopterji so takrat pomagali pri evakuaciji Sajgona, rešili so ambasadno osebje in nekaj

Južnih Vietnamcev, vendar je časnik evakuacijo označil za slabo, saj so jih ogromno pustili

zadaj, celo take, ki so pred tem bili zvesti in so tesno sodelovali z Američani. Po zavzetju

Sajgona se je vojna v Vietnamu zares končala.

Ameriško vpletanje v Kambodžo v času Nixonove administracije, da bi prekinili Ho Ši

Minhovo pot, je močno pripomoglo k destabilizaciji Kambodže in s tem posledično pomagalo

na oblast Rdečim Kmerom. Ti so predstavljali absolutno najslabšo plat komunizma, saj so

prisilili skoraj vse Kambodžane v komune in pobili skoraj tretjino celotne kamboške

populacije. Komunistične sile so prav tako zasedle Laos. Vendar zmaga komunistov in

ponovna združitev Vietnama nista prinesli miru v regiji, komunistični režimi se brez skupnega

sovražnika namreč niso mogli združiti, zaradi česar je naraslo staro etnično rivalstvo, ki je

privedlo do medsebojnih spopadov. Leta 1978 so se Vietnamci podali v vojno zoper

91

fanatičnemu režimu Rdečih Kmerov (razlogi za spopad so sicer bili bolj strateški kot

humanitarni), leto kasneje pa so se zapletli še v vojno s Kitajsko.

Če se po vsem tem vrnemo na raziskovalno vprašanje, ali je časnik The New York Times pri

svojem poročanju o vojni v Vietnamu, podobno, kot je to bilo v navadi pri bolj totalitarnih

režimih, sledil napotkom vlade in vojaškega poveljstva Združenih držav, lahko zagotovo

trdimo, da ni bilo tako. Poročevalci časnika so namreč skozi celotno trajanje konflikta bili

prisotni na terenu, kjer so na lastne oči lahko spremljali dogajanje na bojišču, in tudi doma.

Imeli so velik vpliv na javno mnenje o vojni in na vedno večji odpor do nje. Izvirali so

namreč iz prvega amandmaja ameriške ustave, ki daje pravico do svobodnega izražanja, kar

so dodobra izkoristili. Čutili so se dolžne ameriškemu narodu prikazati resnico, kar pa seveda

ni šlo na roko ameriški vladi in vojaškemu poveljstvu. Nekateri so celo trdili, da so bili ravno

mediji krivi za ameriški poraz v tem kontroverznem konfliktu, ki mu ni in ni bilo videti konca

in se je zgolj poglabljal. Morda je najboljši primer tega bila ravno afera okoli objave

pentagonske študije oz. Pentagon papers, zaradi česar je prišlo do trka med ameriško vlado in

časopisno hišo The New York Timesa. 3000-stransko analizo, ki so ji dodali še 4000 strani

uradnih dokumentov, je naročil minister Robert S. McNamara in je pokrivala vpletenost

Združenih držav v jugovzhodni Aziji od druge svetovne vojne do sredine leta 1968.

Dokumenti so razkrivali marsikatero do tedaj skrito podrobnost v zvezi z vojno v Vietnamu in

takrat po mnenju vlade zagotovo niso bili primerni za oči javnosti. The New York Times je

vse te dokumente prejel iz rok žvižgača dr. Daniela Ellsberga, nekdanjega provojnega

analitika in nato gorečega nasprotnika vojne. Časnik je nato sproti objavljal pentagonska

poročila, ki so jasno razkrivala, kako so Združene države ukanile same sebe v vojno, ki je niso

mogle zmagati. Nato jih je vlada prisilila, da objave začasno ustavijo; časnik je namreč že

začel objavljati napake takrat aktualne Nixonove administracije. Vlada je skušala dokazati, da

bi nadaljnje objave lahko resno škodovale narodni obrambi, in jih s sodnim nalogom

prepovedati. Tako je prišlo do sodnega boja med vlado Združenih držav in podjetjem The

New York Times. Pri tem je šlo za prvi tak primer v zgodovini Združenih držav nasploh. The

New York Times namreč ni dovolil ne sodniku in ne predsedniku, da bi pregledala ali urejala

članke, preden so se ti pojavili v tisku. Časnik je prisegel, da se bo boril na vrhovnem sodišču

proti vladnemu poskusu cenzure. Na kocko je namreč bila postavljena svoboda tiska in

pravica do izražanja, uzakonjena v prvem amandmaju ameriške ustave. Časniku je bilo

zaukazano, naj začasno preneha z novimi objavami, da je vlada imela možnost dokazati svoj

prav. Zato so med tem, ko sta se The New York Times in ameriška vlada spoprijela na

92

sodišču, v The Washington Postu izdali nov prispevek o pentagonskih študijah, zaradi česar

so se tudi sami znašli na vrhovnem sodišču. Z objavami so nato nadaljevale še druge ugledne

časopisne hiše, kot so The Chicago Sun-Times, veriga časopisov Knight, The Los Angeles

Times in St. Louis Post-Dispatch. Vrhovno sodišče je naposled 30. junija 1971 The New

York Times in The Washington Post opralo krivde, sodišče je odločilo, da bi z vsakim

poskusom blokade novic pred objavo ameriška vlada delovala proti lastni ustavi.

Združene države so v tej vojni izgubile ogromno mož in denarja, izgubile so, ker niso

razumele Vietnamcev in zakaj so se ti borili. Nepopustljiva odločnost Vietnamcev je obrabila

ameriško predanost. Amerika je pričakovala, da bo njena tehnološka in denarna premoč

sčasoma izmučila Vietnamce, da bi ti opustili komunizem, toda ti se v prvi vrsti niso borili za

komunizem, temveč za Vietnam. Ta konflikt je popolnoma spremenil odnos ameriškega

naroda do njegove vlade, pred vietnamsko vojno je večina Američanov zaupala svoji vladi, po

tej vojni in v veliki meri zaradi nje je to zaupanje izginilo. Ameriški voditelji pa so po

vietnamski vojni postali bolj previdni pri vmešavanju v težave neke tuje države, bali so se

namreč, da se bodo zapletli v še en Vietnam. To stanje so poimenovali »vietnamski sindrom«.

Obseg ameriških vojaških intervencij se je nekoliko zmanjšal, dokler zaradi terorističnega

napada 11. septembra Amerika ni začela voditi globalne vojne proti terorizmu in se ponovno

začela vmešavati v razna krizna žarišča, tokrat na Bližnjem vzhodu.

93

6. VIRI IN LITERATURA

LITERATURA

Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Založba Pivec, Maribor 2006.

Mark Atwood Lawrence, The Vietnam War: A Concise International History, Oxford

University Press, New York 2008.

Pierre Brocheux, Daniel Hémery, Indochina: an ambiguous colonization, 1858–1954,

University of California Press, London 2009.

Mark Bradley, Vietnam at War, Oxford University Press, New York 2009.

David Kaiser, American tragedy: Kennedy, Johnson and the origins of the Vietnam

War, The Belknap Press of Harvard University Press, Cambridge, London 2000.

Jean Chesneaux, George Boudarel, Vietnamska revolucija, v: Zgodovina revolucij XX.

stoletja, Komunist, Ljubljana 1971.

John Prados, Vietnam: The History of an Unwinnable War, 1945–1975, University

Press of Kansas, Lawrence 2009.

Russell H. Coward, Jr., A Voice from the Vietnam War, Greenwood Press, London

2004.

Michael Kort, The Columbia guide to the cold war, Columbia University Press, New

York 1998.

INTERNETNI VIRI:

Ronald H. Spector, Vietnam War, Encyclopedia Britannica. Dostopno na spletu:

http://www.britannica.com/EBchecked/topic/628478/Vietnam-War/234632/The-

conflict-deepens, 10. 6. 2018.

Arnold H. Lubasch, »President Signs Resolution«, 11. avgust 1964, The New York

Times, https://www.nytimes.com/1964/08/11/president-signs-asia-resolution.html,

9. 3. 2018.

Jack Langguth, »Vietcong Attack Major U.S. Base«, The New York Times,

1. november 1964, https://www.nytimes.com/1964/11/01/vietcong-attack-major-us-

base.html, 10. 3. 2018.

94

Peter Grose, »Vietcong Routed in Refugee Town«, The New York Times,

31. december 1964, https://www.nytimes.com/1964/12/31/vietcong-routed-in-refugee-

town.html, 10. 3. 2018.

ČASNIŠKI VIRI:

Robert Trumbull, »Mandarin Who Rules South Vietnam«, The New York Times,

7. januar 1962, vol. CXI, št. 37.969.

Homer Bigart, »Saigon is losing propaganda war«, The New York Times,

18. januar 1962, vol. CXI, št. 37.980, str. 11.

E. W. Kenworthy, »Pentagon sets up Vietnam Command under a general«, The New

York Times, 9. februar 1962, vol. CXI, št. 38.002.

Homer Bigart, »U.S is expanding role in Vietnam«, The New York Times,

10. februar 1962, vol. CXI, št. 38.003.

Homer Bigart, »A 'Very real war' in Vietnam – and the deep U.S. commitment«, The

New York Times, 25. februar 1962, vol. CXI, št. 38.018.

The Associated Press, »Two planes bomb palace in Saigon; Diem keeps rule«, The

New York Times, 27. feb. 1962, vol. CXI, št. 38.020.

Homer Bigart, »Saigon Discounts Pilot's Raid on Presidental Palace«, The New York

Times, 28. februar 1962, vol. CXI, št. 38.021.

David Halberstam, »Vietcong downs five U.S. copters, hit nine others«, The New York

Times, 3. januar 1963, vol. CXII, št. 38.330.

David Halbertsam, »Motley U.S. Force Blocks Vietcong«, The New York Times,

5. januar 1963, vol. CXII, št. 38,332.

David Halberstam, »Vietcong Foresees A Protracted War; Misjudged U.S. Aim«, The

New York Times, 21. januar 1963, vol. CXII, št. 38.348.

E. W. Kenworthy, »Johnson Affirms Aims in Vietnam«, The New York Times,

25. november 1963, vol. CXIII, št. 38.656.

Arnold H. Lubasch, »Reds Driven Off«, The New York Times, 5. avgust 1964, vol.

CXIII, št. 38.910.

Edwin L. Dale Jr., »Tonkin Gulf Decision: 12 Tense Hours Led to Swift U.S. Move«,

The New York Times, 9. avgust 1964, vol. CXIII, št. 38.914.

95

»Concern Voiced by Some Allies«, The New York Times, 7. avgust 1964, vol. CXIII,

št. 38.912.

Peter Grose, »Vietcong Tactics May Be Shifting«, The New York Times,

2. januar 1965, vol. CXIV, št. 39.060.

United Press Internacional, »Six-Day Battle at Binh Gia Ends in Defeat for Saigon«,

The New York Times, 3. januar 1965, vol. CXIV, št. 39.061.

Seymour Topping, »Seven G.I.'s Slain in Vietcong Raid«, The New York Times,

7. februar 1965, vol. CXIV, št. 39.096.

Seymour Topping, »South Vietnam Planes Hit North; U.S. Then Calls a Halt To

Strikes; Soviet Pledges Red Defense Aid«, The New York Times, 9. februar 1965,

vol. CXIV, št. 39.098.

»U.S. Troops Open First Big Attack Against Vietcong«, The New York Times,

30. junij 1965, vol. CXIV, št. 39.239.

Jack Raymond, »In Zone D, Terrain Is Sniper's Ally«, The New York Times,

30. junij 1965, vol. CXIV, št. 39.239.

»Scene of SAC Strike«, The New York Times, 30. junij 1965, vol. CXIV, št. 39.239.

Charles Hohr, »U.S. Marines Trap 2,000 Of Vietcong, Kill Hundreds«, The New York

Times, 19. avgust 1965, vol. CXIV, št. 39.289.

»Battle of Chulai«, The New York Times, 22. avgust 1965, vol. CXIV, št. 39.292.

Charles Mohrs, »Siege at Pleime: Americans Marvel at Tough Foe«, The New York

Times, 28. oktober 1965, vol. CXV, št. 39.359.

Charles Mohr, »Vietcong Stage First Big Attack on Dug-In Marines«, The New York


R. W. Apple Jr., »G.I.'s Score Big Victory«, The New York Times, 10. november 1965,

vol. CXV, št. 39.372.

Neil Sheehan, »G.I.'s Inflict Heavy Losses On North Vietnam Troops: U.S. Troops

Pound Hanoi Regulars«, The New York Times, 16. november 1965, vol. CXV,

št. 39.378.

Neil Sheehans, »Regulars Attack 5 Times, U.S. Units Pull Out After Killing 637«, The

New York Times, 17. november 1965, vol. CXV, št. 39.379.

Associated Press, »U.S. Units Pull Out After Killing 637«, The New York Times,

17. november 1965, vol. CXV, št. 39.379.

96

Neil Sheehan, »Battalion of G.I.'s Battered in Trap«, The New York Times,

19. november 1965, vol. CXV, št. 39.381.

»No Slowdown in the War«, The New York Times, 21. januar 1968, vol. CXVII,

št. 40.174.

Tom Buckley, »Foe Invades U.S. Saigon Embassy; Raiders Wiped Out After 6 Hours;

Vietcong Widen Attack on Cities«, The New York Times, 31. januar 1968, vol. CXVII,

št. 40.184.

Charles Mohr, »Vietcong Press Guerilla Raids; Martial Law Declared by Thieu«, The

New York Times, 1. februar 1968, vol. CXVII, št. 40.185.

Gene Roberts, »Enemy Maintains Tight Grip On Hue«, The New York Times,

3. februar 1968, vol. CXVII, št. 40.187.

Charles Mohr, »South Vietnamese Seize Hue Palace; Enemy Retreats«, The New York

Times, 25. februar 1968, vol. CXVII, št. 40.209.

»Hue Is Confronted By Food Shortage«, The New York Times, 26. februar 1968,

vol. CXVII, št. 40.210.

Bernard Weinraub, »Death Holds Hue In a Quiet Agony«, The New York Times,

1. marec 1968, vol. CXVII, št. 40.214.

The Associated Press, »By Bus, by Truck, on Foot, Foe Built forces in Saigon«, The

New York Times, 4. februar 1968, vol. CXVII, št. 40.188.

Tom Buckley, »18 Marines Killed As Enemy Shells Camp Near Laos«, The New York

Times, 22. januar 1968, vol. CXVII, št. 40.175.

Charles Mohr, »Khesanh Shelled Under Fog Cover«, The New York Times,

26. januar 1968, vol. CXVII, št. 40.179.

Charles Mohr, »Allied Post Falls To Tank Assault Near Buffer Zone«, The New York

Times, 8. februar 1968, vol. CXVII, št. 40.192.

»Khesanh Bars Nearly 200 Langvei Survivors«, The New York Times, 9. februar 1968,

vol. CXVII, št. 40.193.

»Hanoi Warns U.S. of 'Dienbienphu' at Khesanh«, The New York Times,

11. februar 1968, vol. CXVII, št. 40.195.

»Khesanh Marines on Guard for Enemy Tunneling«, The New York Times,

4. marec 1968, vol. CXVII, št. 40.217.

Max Frankel, »Westmoreland to Leave Vietnam, Head The Army; U.S. May Add

30,000 Troops«, The New York Times, 23. marec 1968, vol. CXVII, št. 40.236.

97

Gene Roberts, »U. S. Officers Say Air Power Makes Khesanh a Disaster for Foe«, The

New York Times, 28. marec 1968, vol. CXVII, št. 40.241.

Douglas Robinson, »Enemy's Shells Still Rain on Khesanh«, The New York Times,

6. junij 1968, vol. CXVII, št. 40.311.

Gene Roberts, »Decision to Abandon Khesanh Explained in Saigon«, The New York

Times, 28. junij 1968, vol. CXVII, št. 40.333.

John W. Finney, »Criticism of War Widens in Senate on Build-Up Issue«, The New

York Times, 8. marec 1968, vol. CXVII, št. 40.221.

»Gallup Poll Reports 49% Believe Involvement in Vietnam an Error«, The New York

Times, 10. marec 1968, vol. 40.223.

Anthony Lewis, »U.S. and North Vietnam Open Paris Talks With No Illusions of Easy

Road to Peace«, The New York Times, 14. maj 1968, vol. CXVII, št. 40.288.

Neil Sheehan, »Attacks on North Vietnam Halt Today; Johnson Says Wider Talks

Begin Nov. 6«, The New York Times, 1. november 1968, vol. CXVIII, št. 40.459.

»Bombing Grew Out of '64 U.S. Intelligence Estimate«, The New York Times,

1. november 1968, vol. CXVIII, št. 40.459.

William Beechers, »U.S. To Step Up Bombing in Laos«, The New York Times,

2. november 1968, vol. CXVIII, 40.460.

William Beecher, »Raids in Cambodia By U.S. Unprotested«, The New York Times,

9. maj 1969, vol. CXVIII, št. 40.648.

»Enemy is Driven From Ashau Peak in 11th Attempt«, The New York Times,

21. maj 1969, vol. CXVIII, št. 40.660.

»Action at Apbia«, The New York Times, 22. maj 1969, vol. CXVIII, št. 40.661.

William Beecher, »128 U.S. Planes Carry Out Attack in North Vietnam«, The New

York Times, 3. maj 1970, vol. CXIX, št. 41.007.

Tom Wicker, »In The Nation: Further Into the Quagmire«, The New York Times,

3. maj 1970, vol. CXIX, št. 41.007.

»The Nation: Vietnam Protests«, The New York Times, 17. oktober 1965, vol. CXV,

št. 39.348.

»Vietnam Protesters Plan Drive to Avoid the Draft«, The New York Times,

18. oktober 1965, vol. CXV, št. 39.349.

Charles Mohr, »G.I.'s in Vietnam Bitter at War Protests at Home«, The New York


98

»The News of The Week Review: Pressures, On Vietnam Issue«, The New York


John Kifner, »Troops Subdue Students in Ohio«, The New York Times, 4. maj 1970,

vol. CXIX, št. 41.008.

John Kifner, »4 Kent State Students Killed by Troops: 8 Hurt as Shooting Follows

Reported Sniping at Rally«, The New York Times, 5. maj 1970, vol. CXIX, št. 41.009.

Jackson Police Fire on Students«, The New York Times, 15. maj 1970, vol. CXIX,

št. 41.019.

John W. Finney, »Nixon is Rebuffed by Senate, 52-47, on Cambodia Issue«, The New

York Times, 12. junij 1970, vol. CXIX, št. 41.047.

John W. Finney, »Senators, 81 to 10, Vote For Repeal of Tonkin Action«, The New

York Times, 25. junij 1970, vol. CXIX, št. 41.060.

»Tonkin Repeal«, The New York Times, 26. junij 1970, vol. CXIX, št. 41.061.

James P. Sterba, »Americans Abandon Base As Foe Presses Build-up«, The New York

Times, 24. julij 1970, vol. CXIX, št. 41.089.

»U.S. Planes Blast an Abandoned Base Area Near Laos«, The New York Times,

25. julij 1970, vol. CXIX, št. 41.090.

Neil Sheehan, »Vietnam Archive: Pentagon Study Traces 3 Decades of Growing U. S.

Involvement«, The New York Times, 13. junij 1971, vol. CXX, št. 41.413.

»World Press Overwhelmingly Supports Publication of Documentation on Vietnam«,

The New York Times, 17. junij 1971, vol. CXX, št. 41.417.

Henry Giniger, »Hanoi and Vietcong at Paris Talks Cite Times Series as Proof U.S. Is

Aggressor«, The New York Times, 18 junij 1971, vol. CXX, št. 41.418.

Max Frankel, »Pentagon Papers: A Great Test – 'This, Too, Vietnam Wrought'«, The

New York Times, 20. junij 1971, vol. CXX, št. 41.420.

James M. Naughton, »The impact: One Way or Another — 'There's a Lot More To

Come'«, The New York Times, 27. junij 1971, vol. CXX, št. 41.427.

»Paper Says Nixon Disregarded C.I.A. Advice on a War Pullout«, The New York

Times, 26. junij 1971, vol. CXX, št. 41.426.

Paul L. Montgomery, »Ellsberg: From Hawk to Dove: Ex-Pentagon Aide Now an

Outspoken Critic of the War«, The New York Times, 27. junij 1971, vol. CXX,

št. 41.427.

99

Fred P. Graham, »Supreme Court, 6-3, Upholds Newspapers on Publication of The

Pentagon Report; Times Resumes Its Series, Halted 15 Days«, The New York Times,

1. julij 1971, vol. CXX, št. 41.431.

Fox Butterfield, »As Tet Nears, Nervousness Increases«, The New York Times,

14. februar 1972, vol. CXXI, št. 41.659.

Craig R. Whitney, »Intense Bombing Continued By U.S. in South Vietnam«, The New

York Times, 14. februar 1972, vol. CXXI, št. 41.659.

Craig R Whitney, »A Big New Phase of War Is Opening«, The New York Times,

6. april 1972, vol. CXXI, št. 41.711.

Robert B. Semple, »Nixon Orders Enemy's Ports Mined; Says Materiel Will Be

Denied Hanoi Until It Frees P.O.W.'s And Halts War«, The New York Times,

9. maj 1972, vol. CXXI, št. 41.744.

Craig R. Whitney, »U.S. In Wide Raids«, The New York Times, 10. maj 1972,

vol. CXXI, št. 41.745.

»Text of the North Vietnamese Comment on Nixon«, The New York Times,

10. maj 1972, vol. CXXI, št. 41.745.

Bernard Gwertzman, »Premier Says That Hanoi Would Accept Cease-Fire«, The New

York Times, 22. oktober 1972, vol. CXXI, št. 41.910.

»Kissinger Flies Home Amid Signs Of Some Success«, The New York Times,

24. oktober 1972, vol. CXXII, št. 41.912.

Bernard Gwertzman, »Kissinger Asserts That Peace Is At Hand; Saigon Says It Will

Agree To a Cease-Fire: New Talks Needed: U.S. Breaks Silence on Efforts and Urges

Further Session«, The New York Times, 27. oktober 1972, vol. CXXII, št. 41.915.

William Beechers, »Thieu Assails Peace-Plan Terms, Asks Guarantee, Hanoi Pullout;

U.S. Limits North Vietnam Raids: Signal To Enemy«, The New York Times,

25. oktober 1972, vol. CXXI, št. 41.913.

Craig R. Whitney, »Thieu Assails Peace-Plan Terms, Asks Guarantee, Hanoi Pullout;

U.S. Limits North Vietnam Raids: Speech in Saigon«, The New York Times, 25.

oktober 1972, vol. CXXI, št. 41.913.

Willim Beecher, »Hanoi Reports New Mining And Bombing at Haiphong by Waves

of U.S. Aircraft: Nixon Said to Weigh Steps To Put Pressure on Hanoi«, The New

York Times, 18. december 1972, vol. CXXII, št. 41.967.

100

Joseph B. Treaster, »Trial By Fire for The North«, The New York Times,

31. december 1972, vol. CXXII, št. 41.980.

Richard Halloran, »The War Is Suddenly Grim for the B-52 Fliers on Guam«, The

New York Times, 30. december 1972, vol. CXXII, št. 41.979.

Bernard Gwertzman, »A Numbed Country Asked: 'Why?'«, The New York Times,


Bernard Gwertzman, »Nixon Orders a Halt in Bombing of North Above 20th Parallel;

Peace Talks Will Resume: Action is Sudden«, The New York Times,


Bernard Gwertzman, »Vietnam Accord is Reached; Cease-Fire Begins Saturday;

P.O.W.'s To Be Free in 60 Days: Troops To Leave«, The New York Times,

24. januar 1973, vol. CXXII, št. 42.904.

Flora Lewis, »Vietnam Peace Pacts Signed; America's Longest War Halts: Vietnam

Peace Pacts Signed«, The New York Times, 28. januar 1973, vol. CXXII, št. 42.008.

Fox Butterfield, »Feuds and Bad Planning In Saigon Exit Recalled«, The New York

Times, 6. maj 1975, vol. CXXIV, št. 42.836.

Robert D. McFadden, »Mylai History: From Rumor to Verdict«, The New York Times,

30. marec 1971, vol. CXX, št. 41.338.

Fred P. Graham, »Impact of Calley Trial: War Crimes Conviction Raises Series Of

Legal Conflicts for Foot Soldiers«, The New York Times, 31. marec 1971, vol. CXX,

št. 41.339.

Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovinoPovzetek Francozi so åe v 17. stoletju...

Documents

Transcript of Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovinoPovzetek Francozi so åe v 17. stoletju...