Analiza zamora krajnje polne ploče sinkronog hidrogeneratora
'Tiho, mulci, počakajte, da pride domov mama. Polne roke imam · 'Tiho, mulci, počakajte, da...
Transcript of 'Tiho, mulci, počakajte, da pride domov mama. Polne roke imam · 'Tiho, mulci, počakajte, da...
••• 19 •••
'Tiho, mulci, počakajte, da pride domov mama. Polne roke imam
drugega dela, pomembnejšega od vaše mlečne kaše ali česar
koli že hočete,' se je, nasmihajoč, branil. Ah, pa saj je dobro
vedel, za kaj gre, zato si našega zbadanja ni vzel preveč k srcu.«
»O, dedek, dedek, potem pa otroci takrat niste bili nič boljši od
nas. In vendar velikokrat praviš: ko smo bili mi otroci, ni bilo
tako. Kako mi pa to lahko razložiš?«
»Besede pa kar požiraš, nič ti ne uide, smrkavec!« ni hotel zanikati
svojih dejanj. To mi je bilo pri njem všeč, da ni spreminjal svojih
načel.
Skoraj vsak dan sva se z dedkom sprehodila med travniki in
njivami ter opazovala valovanje zlato rumene pšenice in
rožnatih trav. Kako ljubeče se je oziral po sadovnjaku. V njem
so se bohotila cvetoča drevesa, ki so jih že pridno obiskovale
čebele in nabirale med. Vsakogar, ki je vstopil v našo hišo ali
je z nama pokramljal pred njo, je dedek popeljal na vrt in se
pohvalil, kako dobra letina bo letos.
Pogosto sva zahajala tudi v mlin, ki je prek zime sameval,
v drugih letnih časih pa s svojo prikupnostjo privabljal ne
samo naju, ampak tudi pohodnike, ki so tod mimo zahajali v
visokogorje. Radi so za deset minut posedeli v njegovi senci, se
napili studenčnice in odšli svojo pot. Nič kolikokrat sem slišal
dedka, ko jim je pravil, kako ponosen je na mlin in svojega očeta,
ki mu ga je zapustil. S kakšnim veseljem se je kljub letom loteval
priprave mlina na sezono. Marsikaj je bilo treba popraviti in
zamenjati ter ga pospraviti, da je mlin pričakal prve obiskovalce
lepo urejen.
»Veš, Žiga, najraje bi vse skupaj zapustil tebi, še preden me
Dedkove soze_notranjost_2012-7-13.indd 19 3.8.2012 17:04:50
••• 20 •••
bodo odnesli počivat na goro k sv. Primožu. Čeprav si še otrok,
le v tebi vidim gospodarja na tej domačiji. Drugi bodo vse to
podrli ali prodali,« mi je govoril, ko sva sede na leseni klopci
ob potočku, ki je poganjal mlinsko kolo, občudovala naše malo
kraljestvo.
»Pa ne vem, ali bi hotel. Bliža se čas, ko boš odšel nazaj v mesto,
v šolo in tam pozabil name in domačijo,« je naprej glasno
modroval.
»O ne, dedek, nikoli te ne bom pozabil. Nikoli, jaz že ne!« sem
rekel in ga ljubeče prijel za roke, ki so me vedno božale.
»Tako so rekli vsi moji otroci – tudi tvoj oče, ki so se tu na tem
Dedkove soze_notranjost_2012-7-13.indd 20 3.8.2012 17:04:51
••• 21 •••
hribu rodili, a me zdaj na stara leta še pogledat ne pridejo prav
velikokrat. Le kdo bi se mučil po teh hribih, ko je v mestu vsega
dovolj. Saj nič ne rečem, bili so pridni in uspešni. Vendar mesto
je mesto in prav nobeden se ni vrnil sem gor na kmetijo,« je
ihtavo dodal.
»Jaz se bom! Ko dokončam gozdarsko šolo, se zagotovo vrnem
na Golo reber. Hočem postati tvoj naslednik na Grivarjevem,
če boš takrat še tako želel. Morda postanem celo gozdar na
tem lepem koščku zemlje,« sem zagotavljal dedku in mu vlival
upanje.
»Oooo, kako rad bi videl, da bi se to uresničilo. Dolga pot je še
do tja, Žiga, in takrat me morda že ne bo več na tem božjem
svetu. Sem pa vesel, da imaš željo biti tu gospodar. Ko bi vedel,
da se bo to res uresničilo, bi …,« glas mu je zadrhtel in obrisal si
je potno čelo. Morda tudi kakšno solzo.
»Kaj bi, dedek?« sem ga prekinil.
»Bi bil najsrečnejši človek na svetu. Pomirjen in veselega srca bi
ti na stara leta lahko še kaj pomagal in svetoval, če bi me hotel
poslušati,« je bil odločen v svoji razlagi.
»Seveda, dedek, tudi jaz bi bil najsrečnejši na svetu,« sem mu
pritrdil.
Ko je dedek obiskoval babičin grob, vsak dan takoj po zajtrku,
sem jaz iz hleva pognal na pašo ovce, koze in krave, da so se
pasle po bližnjih košeninah, sam pa sem poležaval v mehki travi,
poslušal murenčke in štel metulje, ki jih je bilo na naših travnikih
v izobilju. Iskreno moram povedati, da mi je poležavanje kar
prijalo. Nikoli nisem občutil prevelike osamljenosti, še manj
domotožja. Če sem si zaželel otroške druščine, sem odšel na
Dedkove soze_notranjost_2012-7-13.indd 21 3.8.2012 17:04:52
••• 23 •••
vas in se z vrstniki potepal, kolikor me je bila volja. Preiskali smo
vsako ped zemlje v vasi in okrog nje, vsako kotanjo na bližnjih
hribih, v potoku lovili ribe in se včasih z malo strahu lotili
raziskave mlina, o katerem mi je dedek govoril, da je v njegovih
otroških letih strašilo. Ooooo, to je pa čista resnica, tudi sam
sem doživel, da je bilo iz mlina slišati čudne glasove. Strašilo je
predvsem ob večernih urah in slabem vremenu, takrat, ko so se
po pogorju vlekle sive meglice. Ko sem enkrat dedku omenil,
da smo otroci tam poleg zavijajočega škripanja vrat in šumenja
slame slišali zamolkle glasove, se je le nasmehnil in zamahnil z
roko. Rekel pa ni nič.
»Res, res, dedek. V mlinu sem na lastna ušesa slišal nerazločno
govorjenje in smrčanje. Pa tudi čofotanje sem slišal iz potočka,
ki teče mimo, da veš,« sem ga začel prepričevati.
»Morda pa naš mlin obiskujejo škratje?« se je še naprej nasmihal
dedek.
»Zdaj se iz mene in mojih prijateljev norčuješ in nam ne
verjameš. Kaj si pa ti potem slišal takrat, ko si bil majhen? So bili
tudi takrat škratje? No, povej!« nisem odnehal.
»E, moj Žiga, to je samo strah in nič drugega. Zanj pa pravijo,
da je znotraj votel, okrog ga pa nič ni. Z odraščanjem je tudi to
prešlo. Večji ko sem bil, manj prisluhov sem imel,« mi je razlagal
dedek.
S tem odgovorom me je spravil v veliko zadrego. Naj mu
verjamem ali ne? Kar nekaj dni nisem dobro spal zaradi tega.
Kljub temu sem okrog mlina še vedno rad stikal in raziskoval,
sploh ob mraku ali ko je bilo deževno. To sem prav kmalu zaupal
tudi fantom iz vasi: Niku, Maticu, Maksu, Drejcu in Ožbeju, ki smo
najbolj držali skupaj. Pa tudi Viti, Drejčevi in Ožbejevi sestrici, ki
je bila živahna kakor fantje in se je vedno do potankosti držala
Dedkove soze_notranjost_2012-7-13.indd 23 3.8.2012 17:04:53