TEHNIŠKI PREDPISI IN PROJEKTIRANJE

(gradivo za predavanja)

- 1 -

KAZALO VSEBINE

STRAN

I. UVOD.............................................................................................................................................3II. SMISEL DELA..............................................................................................................................3III. PROCESI IN FUNKCIJE PODJETJA......................................................................................4

1. Glavni in podporni procesi.........................................................................................................42. Proces razvoja............................................................................................................................5

IV. NAČRTOVANJE IN PROJEKTIRANJE NOVIH PROIZVODOV OZ. PROCESOVIZDELAVE.............................................................................................................................................6V. DOKUMENTACIJA V PODJETJU..............................................................................................8

1. Dokumentacija podjetja..............................................................................................................82. Konstrukcijska dokumentacija...................................................................................................93. Tehnološka dokumentacija.......................................................................................................10

VI. VODENJE PROJEKTOV........................................................................................................121. Splošno.....................................................................................................................................122. Obseg, cilji in vsebina projektov..............................................................................................133. Osnovni pojmi dela na projektih.............................................................................................. 154. Obvladovanje časa projekta.....................................................................................................185. Načrtovanje in kalkulacije stroškov projekta...........................................................................19

VII. TEHNIČNA REGULATIVA, SISTEMI ZA ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI.... 211. Splošno.....................................................................................................................................212. Standardizacija in standardi .................................................................................................... 213. Tehnični predpisi...................................................................................................................... 224. Pravilniki ................................................................................................................................. 235. Priporočila in smernice............................................................................................................ 236. Standardi kakovosti.................................................................................................................. 237. Atestiranje izdelkov in storitev................................................................................................25

VIII. VIRI IN LITERATURA ......................................................................................................... 26

I.UVOD

Osnova razvoja mehatronskih sistemov je konstruiranje, ki za postavljene naloge odkrije, oblikuje in detajlira tehnične rešitve. Od projektanta ni odvisna le tehnična rešitev, ampak tudi stopnja enostavnosti (ekonomičnost izdelave in uporabe), zanesljivost delovanja ter varnost za človeka in okolje.

Le manjši del mehatronskih sistemov je povsem nova rešitev, več je tkih, ki se zgledujejo po obstoječih. Pri projektiranju je pomemben del optimiranje tehničnih rešitev. Na ta način lahko pridemo do proizvoda za katerega je potreben minimalni vložek in to po sprejemljivi ceni za kupca. Da bi bilo iskanje rešitev za zastavljene naloge optimalno, je potrebno proučevati ter se naučiti teoretične osnove tehniških predpisov in projektiranja. Znanost se razvija na opazovanju, preizkusih, postavljanju hipotez in iskanju metod reševanja. Mehatronika je na poti, da si pridobi lastne metode, po katerih bomo uspešnejši v razvoju mehatronskih sistemov ter posledično pri vzgoji kadrov.

- 2 -

II. SMISEL DELA

Delo je smiselno, če poznamo cilj dela. V osnovi poznamo tri elemente za izvedbo določenega dela:

• PROBLEM: problem, ki obstaja oz. katerega želimo razrešiti;• CILJ: je končni rezultat dela, ki ga želimo doseči, da bi odpravili ali vsaj omilili

problem;• POT: ki jo moramo postaviti, izvajati in nadzirati, da pridemo do cilja.

Če pristopamo k delu tako, da se sprašujemo o njegovi smiselnosti, posledicah in želenih učinkih in to ne glede na to ali gre za umsko delo ali za fizično delo, potem lahko računamo na veliko večji izkoristek kot bi ga sicer dosegli. Izkoristek pa je merilo uspešnosti.

Na podlagi navedenega izhaja, da mora biti cilj kar se da natančno opredeljen, ker šele s pomočjo tako definiranega cilje je možno poiskati najboljšo (optimalno) pot za dosego cilja. Pri tem nam bistveno pomaga pri delu sistematični pristop:

• cilj in razlog kaj hočemo in zakaj;• načrt in plan dela, ki opredeljuje kako, s čim in kdaj bomo dosegli cilj;• izvajanje ki opredeljuje kdo bo izvajalec, kje bomo izvedli nalogo ter po kakšni ceni;• nadzor dela ter končnega dosežka.

Zaradi tega, ker so zastavljene naloge vse bolj zahtevne in zahtevajo tudi veliko časa, je smiselno nalogo razdeliti na končni cilj ter na podcilje. Na podlagi podciljev je moč nadzirati uspešnost izvedbe ter vršiti morebitne popravke k nalogi. Obstaja možnost, da se na podlagi vmesnih ciljev naloga delno ali v celoti spremeni. Do navedenega prihaja zato, ker v začetku naloge navadno razpolagamo z nepopolnimi informacijami ter zaradi tega, ker se razmere na trgu nenehno spreminjajo. Vse to pa je podlaga za naše kvalitetno izvajanje in sprejemanje odločitev, ki pa morajo biti v pravilnem vrstnem redu in ob pravem (načrtovanem) času.

- 3 -

III.PROCESI IN FUNKCIJE PODJETJA

1. Glavni in podporni procesi

Smisel obstoja podjetja je ustvarjanje dobička. Na podlagi tega imamo osnovo za ustanovitev podjetja. Okolje in sistem v katerem se odvijajo aktivnosti podjetij je podvrženo nenehnim spremembam. Posledično smo »prisiljeni« obvladovati vplive iz okolja in nenehno izboljševati naše poslovne sposobnosti ter pridobivati na konkurenčnih prednostih. Ta način delovanja je edini možen, ko govorimo o obstoju in razvoju podjetja. V nasprotnem primeru, to pomeni, če ne obvladujemo sprememb, bo vsekakor nekdo drugi to naredil, kar posledično pomeni našo izgubo konkurenčnih prednosti ter v najslabšem možnem primeru lahko to pomeni tudi prenehanje in propad našega podjetja.

Življenje posameznih funkcij v poslovnem sistemu, njihovo povezovanje in neprestano polnjenje z informacijami na način, da dosežemo končne, želene cilje imenujemo tudi poslovni proces. Vsako podjetje mora samo ugotoviti kateri so za njih ključni poslovni procesi. V grobem lahko delimo le-te na glavne ter podporne procese. Najbolj pogosta delitev glavnih procesov znotraj posameznih podjetij je na razvojni proces ter izvedbeni proces. Podporni procesi so vsi tisti, ki omogočajo izvedbo glavnih procesov. Primeri podpornih procesov so lahko trženje, prodaja, nabava, proizvodnja, skladiščenje, odprema, itd.

Po določitvi procesov znotraj podjetja, moramo v naslednjem koraku določiti skrbnike procesov. Navadno so to ključni kadri v nekem podjetju, kateri poznajo vse vhode/izhode procesov ter delovanje znotraj posameznega procesa in vpliv le-tega na ostale procese. Na ta način postavljeni temelji podjetja nam omogočajo bolj ali manj učinkovito spremljanje dogajanj izven ter znotraj podjetja. Procesi so ključen del pri obvladovanju vseh vplivnih dejavnikov na podjetje in kot taki so podvrženi nenehnim spremembam. Te so lahko kot posledica spremenjenih zunanjih dejavnikov, sprememba ključnih resursov (človeških), sprememba dejavnosti podjetja, itd. Celota zgoraj navedenega ima »samo« en cilj in to je zagotoviti najboljšo stroškovno učinkovitost ob maksimiziranju dobička podjetja.

Projektni vodje, konstruktorji, tehnologi in prodajniki so navadno osebe, ki imajo ključen vpliv na sistem dela v podjetjih. Celota se začne ob ugotovitvi potreb trga, sledi ustrezna materializacija le-teh, izvedba proizvodnje ter prodaja. Dejstvo, ki uspešnim podjetjem omogoča dodatne konkurenčne prednosti je ravno v tem, da strokovno osebje natančno razume in obvlada celotne procese podjetja. Temu so mogoče še najbolj izpostavljeni projektni vodje ali pa tudi tako imenovani skrbniki izdelkov oz. skupine izdelkov. Oni morajo poznati vse procesne povezave od trga do končne izvedbe izdelka. Namreč kaj hitro se lahko zgodi, da prodajnik obljubi določeno spremembo na izdelku, katero pa je nemogoče izvesti ali vsaj izvesti v želenem roku. V tem primeru lahko na trgu izgubimo verodostojnost, posledično prodajni delež ter v končni fazi ustvarimo manj dobička ali celo pridelamo izgubo.

Način dela v srednje velikih podjetjih (pa tudi v velikih) je navadno ravno način, ki temelji na projektnih vodjih. Vsekakor so to ključni ljudje v podjetju, kateri imajo ogromno izkušenj in katere je izredno težko nadomestiti. Dejstvo, da se celota začne pri razumevanju potreb kupcev

- 4 -

ter nato tehnična izvedba le-tega kaže v smer, da so ti ljudje navadno ljudje z tehničnim predznanjem, kateri so sestavni del razvoja, konstrukcije, tehnologije ali tehnične prodaje. Povedano na kratko, vodja projekta je oseba z multidisciplinarnim znanjem poleg karakternih lastnosti, ki jih poseduje kot so: sposobnost vodenja, organiziranja, planiranja ter sistemskega razmišljanja.

2. Proces razvoja

Nastajanje tehničnih novosti od ideje do modela, ki deluje in je pripravljen za izdelavo imenujemo razvoj. Razvoj je investicija za naprej, saj sam razvoj ne prinaša dobička. Dobiček se pričakuje šele v fazi rasti prodaje izdelkov. Pomembno je, da v času maksimalnega dobička že pričnemo z razvojem novega izdelka. Pravilno usmerjen razvoj se izkaže v fazah rasti in zrelosti.

Na sliki 1 so prikazane razvojne faze proizvoda in proizvodnje z vidika razpoložljivosti informacij in stopnje neznanega. V začetku razvojnega procesa so naše dejavnosti podprte z malo informacijami. Bolj kot smo bližje prototipu, modelom, več imamo na razpolago informacij, kar posledično pomeni, da bomo lažje in z večjo gotovostjo ustrezno reševali probleme.

i k Stopnja neznanega \̂Količina razpoložljivihali obdelanih informacijČasovna premica

Definicija razvojnih programov

Razvoj proizvoda ali sistema razvojnega procesa

Proizvodnja

SLIKA 1: Razvojne faze proizvoda (procesa) in proizvodnje glede na razpoložljive informacije in stopnjo neznanega

- 5 -

IV.NAČRTOVANJE IN PROJEKTIRANJE NOVIH PROIZVODOV OZ. PROCESOV IZDELAVE

Načrtovanje in projektiranje novih proizvodov oz. procesov izdelave (dela) je opredeljeno kot sistematično iskanje in zbiranje idej, ki bodo v skladu s potrebami trga ali cilji podjetja. Stremimo k temu, da, v kolikor je mogoče, znamo oceniti potrebo po izvedbi vseh razvojnih faz. V kolikor izdelujemo ali dopolnjujemo obstoječe variante, potem je možno celoten razvojni proces skrčiti. V primeru načrtovanja in projektiranja na novo, potem moramo upoštevati in izvesti vse razvojne faze, ki jih v grobem delimo na (Prašnički, 1991, str.19):

• NAČTROVANJE,• KONCEPIRANJE,• SNOVANJE in• RAZDELAVA.

Podroben opis posameznih faz je napisan v VII poglavju, ko je obravnavana tematika vodenja projektov. Pomemben del, ki ga želimo vsi doseči v procesu razvoja je ta, da vzpostavimo sistem, ki omogoča nenehen in predvsem pravočasen razvoj. Končna uspešnost poslovanja podjetja se namreč meri z ostankom dobička.

Torej osnova ali tudi vhodna informacija, ki pogojuje poslovanje podjetja ter posledično usmeritev razvoja se nanaša na okolico in trg v katerem delujemo. Seveda ne smemo zanemariti tudi pomembnih notranji informacij ali povedano drugače: zunanje ter notranje informacije opredeljujejo celoto poslovanja podjetja. Na sliki 2 so prikazani prihodki in stroški skozi življenjski čas proizvoda ali procesa ter pravočasnost razvoja le-teh.

Faze ali stopnje razvoja skozi čas:

I Razvoj, raziskave, projektiranjeII Uvajanje v proizvodnjo in začetek serijske proizvodnjeIII Rast prihodkov in proizvodnjeIV Zrelost proizvodaV Zasičenost in upadanjeprodaje/proizvodnjeVI Ukinitev proizvoda

- 6 -

prihodek

Čas za razvoj novegaj>roizvoda

Slika 3: Pravilo desetih

SLIKA 2: Prihodki in stroški skozi čas in potrebna pravočasnost razvoja novih izdelkov oz. tehnoloških sistemov

Vpliv projektanta (konstruktorja) je v procesu razvoja izdelka ali tehnološkega sistema ključen v procesu nastajanja stroškov oz. prihodkov. Pravilo, ki ponazarja navedeno imenujemo »pravilo desetih« (rul of ten) in je prikazano na sliki 3:

strošek100

IIIV kolikor projektant/konstruktor odkrije napako v samem procesu projektiranja in to napako odpravi, je strošek »1«. Zato je izrednega pomena, da tej fazi damo največji poudarek ter skušamo kar največ napak odpraviti v fazi projektiranja.

V drugi fazi, to je takrat, ko je risba pri tehnologu, v tej fazi se že naroči material, izdela se orodja, stroje, priprave, v kolikor pride do ugotovitve napake in posledično potrebnih popravkov, je glede na prvo fazo tu strošek že »10«.

V kolikor ugotovimo napako, ko je izdelek že na trgu ali oz. ko je tehnološki sistem že v polnem pogonu, je v tej fazi strošek »100« ali 10 kratnik druge faze. Vse navedeno kaže na to, da moramo izdelek/tehnološki sistem neprestano nadzirati, izvajati v vsaki fazi določena testiranja, saj je na ta

- 7 -

0 č

način verjetnost, da kar se da zgodaj ugotovimo morebitno napako največja. S tem pa seveda imamo najmanjše stroške uvajanja proizvoda/tehnološkega sistema v produkcijo.

- 8 -

V.DOKUMENTACIJA V PODJETJU

1. Dokumentacija podjetja

Dokumentacija v podjetju bi naj bila tista dokumentacija, ki omogoča obvladovanje obstoječih sistemov znotraj podjetja. Dokumentacija se deli na posamezna področja v podjetju. Najbolj značilna je sledeča:

• PRODAJA: ponudbe, zahtevki povpraševanja, prodajne pogodbe, odpremnice, skladiščni listi, prodajni računi, druga zakonsko predpisana dokumentacija,

• NABAVA: naročilnice, prejemnice, nabavni računi, dobavnica, skladiščni listi, druga zakonsko predpisana dokumentacija,

• PROIZVODNJA in PLAN: plani dela, delovni nalogi, prevzemnice materiala, obračunski listi delovnih nalogov, tehnološka dokumentacija,

• KONTROLA KAKOVOSTI: dokumentacija vhodne kontrole, medfazne kontrole ter končne kontrole, reklamacijski zapisniki, zapisniki o umerjanju naprav in merilnih instrumentov, certifikati izdelkov,

• RAČUNOVODSKO-FINANČNA SLUŽBA: prodajno/nabavni računi, obračuni delovnih nalogov, obračuni plač zaposlenih, druga zakonsko predpisana dokumentacija,

• ORGANIZACIJSKI PREDPISI,• NOTRANJI STANDARDI PODJETJA,• KONSTRUKCIJSKA DOKUMENTACIJA,• TEHNOLOŠKA DOKUMENTACIJA,• SPLOŠNA DOKUMENTACIJA v PODJETJU (potni nalogi, dovolilnice za

vstop/izstop iz podjetja, obračun stimulacij, itd).

2. Konstrukcijska dokumentacija

Ključna konstrukcijska dokumentacija je delno tudi povezana s panogo v kateri delujemo. Tako lahko ugotovimo, da za potrebe avtomobilske industrije je ta zelo obsežna in dejansko sega že v fazo snovanja izdelka ter vključuje preizkusne serije izdelkov in naknadne spremembe izdelkov. Druga delitev »konstrukcijske dokumentacije« bi lahko bila na papirnato in na fizične vzorce izdelkov. Najbolj značilna delitev konstrukcijske dokumentacije je sledeča:

• VHODNA DOKUMENTACIJA S KALKULACIJO PROJEKTA TER ROBNIMI POGOJI, služi za definicijo projekta ter opredeljuje cilje, ki jih s projektom moramo doseči. Predpogoj za izdelavo kalkulacij je tržna raziskava, raziskava konkurence tako v tehnološkem kot tudi v izdelčnem smislu. Pomembno je, da je ta dokumentacija kar se da kvalitetno izdelana, saj nam bo pozneje ključno vplivala na stroške projekta, prodajo ter življenjsko dobo izdelka.

• NALOG ZA DOLOČITEV PROJEKTNE SKUPINE, tu se pogovorimo s sodelujočimi v projektu (del teh se že pokaže skozi fazo raziskave tržišča), jim natančno podamo zahteve ter smernice za izvedbo projekta,

• NALOG ZA KONSTRUKCIJO, izda ga vodja projektne skupine ali vodjarazvoja, sedaj se prične z izdelavo in izvedbo zastavljenega projekta,

- 9 -

• SKICE KONSTRUKCIJSKE REŠITVE KONSTRUKCIJSKIHMEHANIZMOV (neuradna dokumentacija), služijo za iskanje prvih rešitevprojekta ter za poglobljeno razdelavo projekta. Tu se tudi hitro ugotovi ali jeprojekt možno realizirati ter osvojiti zastavljene cilje.

• PRERAČUNI KONSTRUKCIJ, vključuje tudi vsa razvojna testiranja, ki sopotrebna za potrditev izračunov. Ta dokumentacija ima ključen vpliv na nadaljnje konstruiranje izdelka ter se uporabi tudi v procesu pridobivanja ustreznih dovoljenj za izdelek ali tehnološki sistem.

• SKLOPNA RISBA IZDELKA (KONSTRUKCIJSKA KOSOVNICA),prikazuje vse bistvene sestavne elemente proizvoda, v tej fazi je možna že natančna kalkulacija projekta,

• KONSTRUKCIJSKE RISBE POSAMEZNIH ELEMENTOV IZDELKA,vključujejo ali predvidevajo že načine izdelave in potrebne tehnologije izdelave posameznih sestavnih elementov,

• PLANI KAKOVOSTI, so namenjeni spremljanju nastanka izdelka in poznejšemu testiranju in potrditvi izdelka,

• TESTIRNA DOKUMENTACIJA (v fazi konstrukcije, v fazi proizvodnje, ter v fazi uporabe izdelka), nastane kot posledica testiranj ter meritev izdelka, to dokumentacijo hranimo navadno več let ter jo uporabljamo pri izvedbi preventivnih/kurativnih ukrepov z namenom optimiranja izdelka,

• CERTIFIKACIJSKA DOKUMENTACIJA IZDELKA, nastane, ko izdelekcertificiramo pri inštitucijah, ki imajo dovoljenje za izdajo ustreznih certifikatov izdelka,

• NAVODILA ZA UPORABO IZDELKA Z OPOZORILI, je spremni delizdelka, v njem opišemo vse sestavne dele izdelka, navedemo način varne uporabe izdelka tako za človeka kot tudi za okolje, navedeno je garancijsko obdobje s pogoji pod katerimi velja garancija, itd.,

• NALOGI ZA SPREMEMBE IZDELKOV, so potrebni za spremljanje popravkov ali izboljšav izdelka, služijo tudi za to, da v poznejših fazah lahko ugotovimo ali lažje odkrijemo morebitne napake na izdelku in nenazadnje je to neke vrste »know how« našega podjetja,

• »KNJIGA« SPREMEMB IZDELKA, služi za sistematično vodenje vseh sprememb, ki so nastale na izdelku,

• PATENTNA DOKUMENTACIJA IN ZAŠČITA INTELEKTUALNE LASTNINE, je naša zaščita ali dovoljenje za prodajo in trženje določenega izdelka oz. rešitev, ki so sestavni del izdelka. Ta dokumentacija nas tudi »varuje« pred konkurenco z namenom preprečitve kopiranja izdelkov.

• REKLAMACIJSKI ZAPISNIKI (osnova za spremembo konstrukcije izdelka), lahko se izda na podlagi informacij s trga ali na podlagi notranjih informacij podjetja. Na podlagi le-teh se izvedejo aktivnosti sprememb na izdelku ali sprememb v tehnologiji izdelave izdelka.

• NALOGI ZA ARHIVIRANJE oz. IZDAJO KONSTRUKCIJSKE DOKUMENTACIJE, služijo za nadzor pred morebitnim nekontroliranim kopiranjem ali posredovanjem našega znanja tretjim osebam, pa tudi za to, da imamo vzpostavljen nadzor nad dokumentacijo. Dejstvo je namreč to, da se že za posamezen izdelek izdela ogromno dokumentacije, če imamo pa izdelkov več je nadzor in vodenje le-te praktično nemogoč brez vzpostavljenega ustreznega sistema nadzora in vodenja,

• ZAKONSKO OPREDELJENA DOKUMENTACIJA TER REGULATIVE, so

- 10 -

predpisi, ki jih moramo strogo upoštevati pri izdelavi izdelka ali tehnološkega sistema, saj v nasprotnem primeru ne dobimo ustreznih dovoljenj za uporabo ali prodajo izdelka.

Velikokrat je sestavni del dokumentacije tudi taka, ki jo izrecno zahteva kupec oz. naročnik projekta. Sem sodijo še razne toplotne, kinematične analize, porušitveni testi, vodenje zapiskov o kontroli vhodnega materiala, medfazne in končne kontrole izdelka ter drugo.

Pomembno je upoštevati tudi dejstvo, da je konstrukcijska dokumentacija jedro »know how-a« nekega podjetja in je zato strogo varovana. Po drugi strani lahko konkurenca hitro ugotovi naše namene (v kolikor pride do razvojne dokumentacije) in nas na trgu prehiti. Posledično lahko to pomeni za nas ogromne stroške, ki so povezani z neprodajo izdelka ali pa so to stroški, ki so vezani na določeno intelektualno lastnino. Torej ne samo izdelava in vodenje ampak tudi ustrezno varovanje konstrukcijske dokumentacije je ključnega pomena ko govorimo o poslovanju podjetja na konkurenčnih trgih.

3. Tehnološka dokumentacija

Večina tehnološke dokumentacije se nanaša na postopke izdelave ter opredeljuje izhodišče pri kontroli proizvodnih procesov. Osnovni namen je izdelati čim cenejši izdelek ob tem da zagotovimo ustrezno kakovost izdelku.

Drugi del tehnološke dokumentacije se nanaša na konstrukcijo raznih pripomočkov, orodij ter kompleksnih avtomatiziranih proizvodnih sistemov ali celo namenskih strojev in raznih transportnih sistemov. Ob tem v katero skupino uvrstiti tovrstno dokumentacijo je potrebno tudi pogledati osnovni namen in izhodišče podjetja.Torej podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo potršnih izdelkov (avto, belatehnika, itd.) bo konstrukcijo strojev, orodij ali tehnoloških sistemov uvrstilo med tehnološko dokumentacijo. Namenska podjetja, kot so orodjarne ali razna podjetja povezana s strojegradnjo, bodo tovrstno dokumentacijo uvrstila med konstrukcijsko dokumentacijo.

Skupna tehnološka dokumentacija, ki je značilna tako za eno kot za drugo skupino podjetij pa ja tista, ki se nanaša na razne postopke in tehnologije izdelave. Sem sodijo področja kot so varjenje, mehanska in toplotna izdelava, postopki montaže, itd.

V osnovi poznamo sledečo tehnološko dokumentacijo:

• PROCESNI LIST, na njem je naveden proces izdelave ter logistični proces izdelka,• TEHNOLOŠKA KOSOVNICA, je izpeljanka iz konstrukcijske kosovnice, saj se ti dve

navadno razlikujeta ali zaradi objektivnih razlogov (naročanje materiala, itd.) ali zaradi pomanjkanja znanja konstruktorjev izdelka. To je tudi podlaga za vnos podatkov v informacijski sistem ter za razpis delovnih nalogov ter planov proizvodnje.

• TEHNOLOŠKI POSTOPEK, je sestavljen iz risbe izdelka, uporabljenih materialov ter normativov pri uporabi le-teh, posameznih operacijskih listov ter časov izdelave določene operacije, kontrolnih postopkov, uporabljenih merilnih pripomočkov ter orodij in priprav potrebnih za izdelavo,

• NORMIRNI LISTI, so podlaga izračunanim vrednostim za potreben čas pri izdelavi operacij. Na podlagi teh podatkov se izvede planiranje dela v proizvodnji.

- 11 -

• OPERACIJSKI LISTI, prikazujejo posamezne operacije izdelave, potrebna orodja ter priprave pri izdelavi in kontrolne priprave, so navadno nameščeni na posamezna delovna mesta v proizvodnji,

• LIST ZA VARSTVO PRI DELU, vsebuje navodila ter opozorila za varno obratovanje stroja ter posluževanje le-tega s strani delavca, nastavljalca ter navodilo o varni izvedbi določene tehnološke operacije. Sestavni del tega dokumenta je tudi navodilo za delo, ki je primerno pri varstvu okolja.

• STROJNA NAVODILA, so navodila za zagon stroja, vzdrževanje ter pravilen izklop stroja,• LISTE VZDRŽEVANJA STROJEV IN PRIPRAV, so dokumenti iz katerih je

razvidno vzdrževanje stroja, popravilo, kdo ga je izvedel in kdaj,• KONTROLNI LISTI, so dokumenti, ki opredeljujejo način in pogostost kontrol pri izdelavi

izdelkov oz. pri preverjanju prvih vzorcev po nastavitvi strojev za izdelavo,• Drugo (sistem šifriranja, itd).

Vsekakor je osnovni namen tehnološke dokumentacije zagotoviti nemoten potek dela, ki vključuje tako način izdelave kot tudi vzdrževanje in kontrolo znotraj posameznega tehnološkega procesa.

VI.VODENJE PROJEKTOV

1. Splošno

Za uspešno izvedbo projekta so potrebni kvalitetni vhodni podatki. To pomeni, da je konstrukcija vključena v proces že od samega začetka razvoja. Celota se prične pri NAČRTOVANJU izdelka oz. ugotavljanju tržnih potreb, trendov, patentne zaščite, itd. Temu delu navadno sledi izdelava tržne raziskave, grobih kalkulacij. Testiranja se v prvi fazi nanašajo na tržno sprejemljivost novega izdelka. Na podlagi tovrstnih aktivnosti se izdela predlog za nov izdelek in dejstvo je, da bolj kot smo temeljito opravili to fazo razvoja, z manj nepredvidljivimi situacijami se bomo srečali v poznejših fazah. Sedaj imamo na razpolago boljše (ali slabše) podatke na podlagi katerih sprejmemo ali zavrnemo določeno odločitev o nadaljevanju razvoja.

V kolikor se za razvoj določenega izdelka odločimo, predamo vse do tedaj znane podatke in študije skupaj z dokumentom, ki opredeljuje projektno nalogo oddelku konstrukcije. Tak dokument mora vsebovati poleg prej navedenega še poimensko udeležbo v projektu, to pa so vodja projekta ter projektni tim.

Sledi, na podlagi prejetih izhodišč, iskanje konstrukcijskih rešitev izdelku. To fazo razvoja izdelka imenujemo KONCEPIRANJE. V proces so navadno vključeni celotna projektna skupina ter posamezne strokovne službe (predvsem konstrukcija in tehnologija). Sedaj nastajajo že dejanski prvi prototipi, tehnološki postopki so v tej fazi že konceptualno izdelani. Na podlagi dodatnih podatkov izvedemo drugi del testiranj, ki pa se nanašajo predvsem na konstrukcijske ter tehnološke rešitve.

Možno je, da pridemo do več možnih rešitev ali iz vidika izdelka ali iz vidika tehnologij izdelave. Vsako izmed možnih variant moramo tudi kar se da natančno ovrednotiti. Ovrednotenje se nanaša tako na trg (način in termin prodaje) kot tudi na ceno izdelka ter samo investicijo, ki bo potrebna za realizacijo zastavljenega cilja. Kalkulacijo dokončnega izdelka izvede odgovorna služba za kalkulacije skupaj s finančno službo.

- 12 -

Po tej fazi sledi ponovna odločitev o temu ali bomo razvoj izvedli ali ne. Namreč sedaj se bodo stroški projekta dodatno povečali. Faza, ki sledi je tako imenovana faza SNOVANJA. Konstrukcijske risbe postajajo vse popolnejše, izdela se tudi prvi prototip, ki je v smislu lastnosti že zelo podoben končnemu izdelku. Ovira, na katero lahko naletimo v tej fazi je, da so včasih prototipna orodja draga. Namreč za konkretno testiranje (tako tehnično kot tudi tržno) je lahko potrebno večje število prototipov ali tudi vzorcev izdelka. Tu preizkusimo tudi variante oblik in oblikovanja.

Na podlagi prototipov se izdela detajlne tehnološke postopke ter konstrukcije pripadajočih orodij, naprav ali avtomatiziranih sistemov. Sedaj sledi ponovna preveritev kalkulacij, ker v tej fazi je načeloma še možno razvoj zaustaviti.

Problem s katerim se soočajo konstruktorji, tehnologi ali podjetja na splošno je časovna stiska, ki zahteva v kar najkrajših rokih izdelavo izdelka od ideje do serijske proizvodnje. Zato dejavnosti potekajo vzporedno in ne več zaporedno kot je to bila praksa kako desetletje nazaj. Ponovno se ravno v občutljivih fazah projekta izkaže sposobnost projektnega vodje oz. celotne projektne skupine.

Nadaljnje razvojne aktivnosti so povezane z dokončno oz. detajlno RAZDELAVO izdelka in certificiranjem izdelka. Priprave na serijsko proizvodnjo so v polnem teku in v tej fazi projekta je bolj ali manj pomembno kako najti še boljšo rešitev, saj prekinitev projekta ni več mogoča. Oz. v kolikor bi prišlo do tako obsežno spremenjenih dejavnikov, da je nesmisel nadaljevati z razvojem, bi ga pač zaustavili. Vendar zavedati se moramo tega, da smo do te faze mogoče vložili v projekt več milijonske zneske.

Kakorkoli, sedaj je na vrsti preizkusna serija in uradno certificiranje izdelka, katere namen je ugotavljanje in odprava skritih napak tako na izdelku, kot tudi na proizvodnem sistemu. Po potrebi to fazo večkrat ponovimo. Po uspešnem zaključku preizkusnih serij, se prične redna proizvodnja. Seveda je nujno za to, da bo redna serijska proizvodnja nemoteno stekla predhodno vnesti vse podatke v sistem podjetja. To pomeni vse robne pogoje pri prodaji izdelka (cene, količinske popuste, itd.), nabavne podatke o materialih in podsklopih izdelka, konstrukcijsko, tehnološko dokumentacijo z pripadajočimi podatki, način kontrole in spremljanje kvalitete izdelka ter drugo z zakonom predpisano dokumentacijo.

2. Obseg, cilji in vsebina projektov

Obseg, cilji in vsebina projektov je tesno povezana z cilji, usmeritvami in strateškimi odločitvami v podjetjih. Projektanti ali tudi vodje projektov se na poti od ideje do uresničitve projektov srečujejo z veliko neznankami ter ovirami. Navadno so razhajanja med projektanti, vodstvom ter naročniki projektov.

Težave s katerimi se srečujejo projektanti kot strokoven kader so v osnovi sledeče:

• ne naučijo se vseh podrobnosti;• tehnologije se hitro spreminjajo;• časovni okvir projektov je navadno ozko nastavljen, posledično so vedno v časovni stiski;• znanja, ki jih imajo je potrebno nenehno izpopolnjevati ter dograjevati, v nasprotnem primeru

»strokovno zastaramo«.

- 13 -

Največja njihova težava je ravno razpoložljiv čas. Včasih je enostavno nemogoče vse opraviti na projektu ter se vzporedno ustrezno šolati oz. slediti novostim. Zato so v prednosti projektanti, ki imajo več izkušenj, vendar prav tako ostaja dejstvo, da te izkušnje lahko zastarajo.

Največ kar lahko projektant naredi, da si že v naprej postavi plan dodatnih izobraževanj s katerimi bo dosegel multidisciplinarno znanje. To zajema tako znanje s področja projektiranja, sledenje novim predpisom in regulativam, razna izobraževanja na temo vodenja ljudi, komuniciranja, mogoče tudi izobraževanja, ki se nanašajo na tuje jezike. Obstaja namreč veliko kvalitetne literature iz vseh področij v angleškem, nemškem ali drugih jezikih. Po drugi strani pa je običajna širina projekta taka, da smo prisiljeni komunicirati v več tujih jezikih. Poleg navedenega mora projektant tudi obvladati osnove financ oz. kalkulacij projektov ter drugega kar je pri izpeljavi projekta potrebno.Vpliv vodstva na potek oz. izvedbo projekta je lahko včasih zelo zavirajoč ter stresen. Problem je še toliko večji, če je vodstvo slabo strokovno podkovano ter na delo gleda ozko iz ekonomskega stališča. Najpogostejše ovire, ki jih v tem primeru občuti projektant ali vodja projekta so sledeče:

• pri krčenju stroškov se rado zgodi, da v prvi vrsti ukinejo dodatna izobraževanja;• z namenom »varčevanja« se ne obnavlja v zadostni meri računalniška ali strojna oprema, kar

posledično pomeni izgubo konkurenčnih prednosti;• otežena komunikacija med vodstvom ter projektanti;• izvajanje pritiskov na zaposlene ali pretirano zagovarjanje načela vsak je nadomestljiv;• sprejetje določenih dopolnil k projektu brez predhodnega posveta s projektanti ali vodji

projektov.

Seveda vse to dodatno oteži izvedbo projekta, včasih tudi do te mere, da se izvedba projekta zaustavi, začasno ali celo trajno. Vodstvo kot tako mora biti v oporo projektantom oz. vodjem projektov, sposobno mora biti hitrih odločitev, ki so vsebinska ter sovpadajo s stroko oz. cilji projektov. V tem primeru pa lahko rečemo, da imajo projektanti ali vodje projektov šele vzpostavljene osnovne pogoje, kateri bodo omogočili kvalitetno izvedbo le-teh.

Ostaja še tretja skupina ljudi, ki pomembno vplivajo na potek, izvedbo ter dosego določenega projekta. To so naročniki projektov. Nekoliko lažje je v primeru, ko je naročnik projekta podjetje samo. V tem primeru smo s sodelavci v nenehnem stiku kot tudi komunikacija je dnevna ter predvsem lažja.

Nekoliko drugačna situacija je pa v primeru, ko so to zunanji naročniki. V tem primeru se projektanti ali vodje projektov srečujejo predvsem z naslednjimi ovirami:

• jezik komuniciranja;• naročniki ne vedo natančno opredeliti zahtev projekta;• pretirano poseganje naročnika v projekt in vnašanje sprememb;• spremembe rokov izdelave projekta.

Vse to seveda pomembno vpliva na izvedbo projekta, predvsem pride tu do izraza stroškovni vidik projekta. Zavedati se moramo, da vsaka sprememba stane in višja je cena določene spremembe pozneje kot je ta izvedena.

Na podlagi navedenega lahko ugotovimo, da za pravočasno in kvalitetno izvedbo projekta so nujni pravilno nastavljeni cilji ter znanje vseh udeleženih (neposredno ali posredno) v projektu. Torej spremembe na projektih so sestavni del dela na projektu, vendar v kolikor so le-te kot posledica

- 14 -

preudarnih ter strokovnih odločitev, to pomeni v osnovi boljšo izvedbo projekta, v nasprotnem primeru pa dodatne stroške.

3. Osnovni pojmi dela na projektih

Definicija projekta: običajno enkratna, praviloma zahtevna in kompleksna skupina nalog, ki ima točno postavljen rok izvedbe znotraj katerega morajo biti zastavljeni cilji izvedeni, seveda ob upoštevanju omejitev projekta.

Cilji projekta: doseganje ciljev je lahko dvorezen meč. Na eni strani je doseganje ciljev nujno za dosego namena, na drugi strani pa je le-to lahko povezano z nesorazmernimi stroški. Dejstvo je namreč to, da stopnja in doseganje ciljev projekta nista premosorazmerni. Navedeno je prikazano na sliki 4.

100% STROŠKI

CILJI100%

Slika 4: Paretova krivulja

Vrste projektov: kriteriji, kot so namen, trajanje kompleksnost, vpliv na okolje, lokacija opredeljujejo vrsto projekta. V osnovi ločimo med dvema vrstama projektov in sicer med takimi, katerim cilje lahko popolno določimo in takimi, pri katerih je to nemogoče. Nadalje je pomembna delitev projektov na podlagi števila izvedb in sicer enkratnimi projekti ter ponovljivimi (npr. procesni projekti).

Faze projekta: v grobem lahko vsak projekt razdelimo na tri faze: zasnova, definiranje in izvajanje. V fazi zasnove oblikujemo osnovne cilje projekta, nekatere podrobne cilje, izvedemo potrebne raziskave in kalkulacije. V grobem določimo potrebne vire tako tehnološke kot tudi človeške. Pomembno je, da vse osnovne definicije projekta ali cilje navedemo kar se da jasno ter natančno. Ta vidik je pomemben iz vidika naknadnih dopolnitev oz. sprememb projekta in posledično z višine stroškov na projektu. Faza definiranja je povezana z izdelavo prvih načrtov za dosego ciljev. Določi se obseg dela, potreben čas ter ugotovi se razpoložljivost virov. Tretja faza je izvajanje projekta po v naprej določenih planih na ta način, da dosežemo zastavljene cilje.

- 15 -

Organizacija projekta ter človeških virov: da bi to lahko izvedli, moramo v prvi vrsti kako je organizirana naša organizacija oz. podjetje. Najbolj pogoste organiziranosti podjetij so:

• funkcijska organiziranost;• čista projektna organiziranost in• projektno - matrična organiziranost.

Seveda je vrst oz. načinov organiziranja še veliko več, upoštevati tudi moramo vse možne kombinacije med načini organizacije. Obstaja tudi možnost, da je neko podjetje organizirano funkcijsko, za posamezne projekte pa vzpostavi projektno-matrično organizacijo.

Funkcijska organiziranost (glej sliko 5) je taka, kjer imajo posamezne funkcije podjetja svoje vodje. Uspešnost vodij se meri po njihovih dosežkih, tu tudi nimamo klasičnega projektnega vodenja, saj so prioritete dela podrejene funkcijam v podjetju. Prioritete se navadno določajo na nivoju vodstva podjetja.

DIREKTOR

T T T T

FINANCE PRODAJA NABAVA PROIZVODNJA

Slika 5: Funkcijska organiziranost

DIREKTOR

T T T T

PROJEKT 1 PROJEKT 2 PROJEKT 3 PROJEKT 4

Razvoj Trženje Proizvodnja

Konstrukcija Nabava Vzdrževanje

Tehnologija Prodaja Orodjarna

Slika 6: Projektna organizacija

- 16 -

Čista projektna organizacija je zelo podobna organizaciji na poslovne ali tudi stroškovne enote (slika 6). Sicer pa je sistem dela v taki organizaciji vezan na projekte. Ko nek delavec konča delo na določenem projektu, prične z delom na drugem projektu ali pa se ga prerazporedi na določeno drugo delo, ki je trenutno potrebno v podjetju.

Projektno matrična organizacija (slika 7) je kombinacija med funkcijsko organiziranostjo ter projektno. V taki organizaciji imamo vodje projektov, katerih naloga je povezovanje in skrb nad projekti. Običajno so vodje projektov neposredno pod nadzorom direktorja družbe. Možno je, da zaradi take organiziranosti prihaja do sporov, saj zaposleni na eni strani odgovarjajo svojemu funkcijskemu vodij, na drugi strani pa so podrejeni vodji projekta.

DIREKTOR

i______ ____I______ ____I______ _____i.Vodje projektov PRODAJA NABAVA PROIZVODNJA

—

►

—

►

—

►

Projekt 1

Projekt 2

Projekt 3

w

w

w

Slika 7: Projektno matrična organizacija

Organizacija človeških virov v projektu je tesno povezana z organiziranostjo podjetja ter izkušnjami in sposobnostmi vodilnega kadra, vodij projektov ter drugih zaposlenih v podjetju.

Sestava projektnih skupin: je povezana s sponzorji projekta, vodjem projekta, izvajalci v projektu ter s svetovanji na projektu oz. končno kontrolo izvedenega. Sponzorji projekta so navadno naročniki projekta, ti opredelijo osnovne zahteve tako rokovne kot tudi ciljne, ki jim bodo omogočale poznejšo uporabo narejenega. Vodje projektov so ključne osebe na projektu, katere morajo biti strokovno podkovane, dobri vodje, motivatorji, organizatorji ter poznati morajo tako stroko kot tudi dinamiko posameznih skupin. Izvajalci projekta so lahko notranji ali zunanji. Delajo pod nadzorom vodje

- 17 -

projektov ter lahko imajo znotraj svojih skupin druge vodje projektov. Svetovalci so lahko v obliki dejanskih svetovanj s posameznih področij dela, ki jih zajema projekt, lahko je to dodatno izobraževanje vodij oz. članov projektnih skupin. Ko je projekt izveden sledi preveritev doseženega oz. narejenega ter potrditev konca projekta.

4. Obvladovanje časa projekta

Načrtovanje časa trajanja projekta je težko in včasih nemogoče opravilo. V večji prednosti so tisti, ki imajo že določene izkušnje z enakimi ali vsaj podobnimi projekti. Ena od možnosti ali zelo dobro pomagalo pri načrtovanju časa so tudi razni računalniški programi. Z njimi lahko načrtujemo aktivnosti v pravilnem časovnem zaporedju ter dejansko imamo pregled nad potrebnimi resursi ter drugim, kar je potrebno pri izvedbi projekta.

Poleg navedenega obstaja tudi cela vrsta teorij in posledično enačb, ki nam pri načrtovanju časa pomagajo. Osnovni modeli temeljijo na tem, da izvedemo več scenarijev istega projekta, npr. pesimistično, verjetno in optimistično varianto.

Primer programskih orodij (MS Project, Visio, itd.), ki slonijo na Ganttovih diagramih nam ravno take scenarije omogočajo. Izkaže se, da je tovrstno načrtovanje zelo primerno tudi v praksi. Primer načrtovanja projekta je prikazan na sliki 8.

AKTIVNOST 1 2 3 4 5 6Opravilo 1 Opravilo 11 Opravilo 12Opravilo 2Opravilo 3 Opravilo 31

Opravilo 32

Kontrola 1

Kontrola 2

1 1i------------'

i 1

1 11 1

1r

Slika 8: Primer načrtovanja projekta

Vsekakor pa je naše še tako dobro načrtovanje časa jalovo, če ne spremljamo poteka projekta ali če ne znamo vključiti pravilno spremembe ter druge spremenjene okoliščine v projekt.

5. Načrtovanje in kalkulacije stroškov projekta

Podobno kot za primere projektiranja ali risanja potekov projekta, tudi na področju kalkulacij projektov si močno olajšamo delo z raznimi programskimi orodij (MS Excel, FinPlan, itd.). Pomembno zavedanje, ki ga projektant ali vodja projekta mora gojiti je, da najbolj vrhunska orodja nam nič ne koristijo v kolikor ne poznamo vsebine projekta.

Vsebina projekta je osnova za razumevanje dogajanj na projektu in na podlagi le-tega bomo lahko projekt tudi pravilno stroškovno ali investicijsko ovrednotili. Pogosta napaka, ki jo počnemo je ta, da projekte ocenjujemo preoptimistično, predvsem na strani prodaje.

- 18 -

Druga napaka ali dejstvo, ki smo ga deležni pri ocenjevanju stroškov projekta je neupoštevanje dodatnih stroškov projekta. To lahko izhaja iz dejstva, da ob načrtovanju aktivnosti ne zajamemo vseh ključnih ali ne vključimo varnostnega faktorja. Možna opredelitev varnostnega faktorja je:

NAČRTOVANI STROŠKI = STROŠKI x varnostni faktor

Obstajajo priporočila o velikosti varnostnega faktorja, vendar v splošnem velja, da je ta večji tem bolj kot nam je določena vsebina projekta neznana.

Druga vrsta dodatnih stroškov izhaja iz sprememb obstoječega projekta. V kolikor nimamo ustrezne organizacije na projektu, lahko hitro zaidemo v zmedo in posledično ne obvladujemo sprememb oz. stroškov projekta. Ena od možnih rešitev je ta, da mora na projektu vsak račun podpisati vodja projekta ali oseba, ki je zadolžena za spremljanje stroškov projekta. Druga, tudi velikokrat uporabljena rešitev v praksi je ta, da znotraj informacijskega sistema podjetja vsakemu projektu dodelimo svoje stroškovno mesto.

Kakorkoli, tržno uspešen izdelek, je vsak, za katerega lahko iztržimo tak prihodek, da pokrije vse variabilne in fiksne stroške podjetja, ob tem, da nam na koncu še ostane dobiček. Nadalje se moramo zavedati dejstva, da niso vedno »dobre« rešitve tudi optimalne ali povedano drugače, niso poceni. Projektant mora stremeti k ekonomskim ciljem proizvoda, ob tem, da zadosti kakovostne, varnostne ter druge pogoje uporabe izdelka in ne k rešitvam, ki so pogojene z dragimi, sicer zelo inovativnimi, tehnologijami ali znanji.

V osnovi delimo stroške na variabilne (spremenljive) in fiksne ali tudi stalne stroške podjetja. Variabilni stroški so tisti, kateri z proizvajanjem rastejo. Sem sodijo energija (elektrika, kurjava, voda, komprimiran zrak), material, delovna sila v proizvodnji (v kolikor nima stalne plače oz. plače, ki ni povezana z proizvodnjo), maziva, čistila, itd..Fiksni oz. stalni stroški podjetja pa so tisti, ki so neodvisni od količine proizvodnje, pač pa so v enoti časa vseskozi prisotni. Ti so plače režijskih delavcev, dolgoročne naložbe v zgradbe, licence za patente ali programsko opremo in informacijski sistem, itd..

V osnovi bi lahko razdelili kaj so osnovne naloge podjetja oz. vodilnega kadra in kaj se pričakuje od projektantov oz. konstruktorjev (slika 9).

- 19 -

NIZKISTROŠKI UPORABE

Racionalizacija procesov dela

Proizvodno stroškovno ugodni proizvodi

Naloga podjetja

NalogaPROJEKTANTA

Tržno primerna tehnična rešitevNizki skupni stroški za kupca

Slika 9: Naloge projektantov in razvojnega oddelka so odločujoče za prihodke in stroške

Kalkulacije opredeljujemo kot računanje stroškov na enoto proizvoda. Glede na to, kdaj kalkulacijo izvajamo poznamo:

• predkalkulacije in• pokalkulacije.

Predkalkulacijo izvajamo na osnovi približnih ocen tehnoloških postopkov izdelave (v času razvoja izdelka in tehnologije), pokalkulacijo pa izvajamo po tem, ko vsi elementi znani oz. ko se vrši dejanska proizvodnja izdelka.

VII.TEHNIČNA REGULATIVA, SISTEMI ZA ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI

1. Splošno

Uporaben tehnični izdelek ni le rezultat razvoja in konstruiranja, ampak tudi izdelave, montaže in preverjanje ustreznosti s postavljenimi cilji. Ti so navedeni v projektno tehničnih zahtevah, razen tega pa posredno v raznih tehničnih normativih, ki so obvezujoči na mednarodni, državni ali tovarniški ravni. Idealno bi bilo, da bi vse države sveta imele enake predpise glede tehničnih

- 20 -

VZDRŽEVANJEPRODAJ

KAKOVOST PROIZVODA

DOBAVNI ROK

Kratek čas razvoja in projektiranja (konstruiranja)

zahtev izdelkov, vendar to zaenkrat ni možno. Razlogi so zgodovinski, tehnični, ekonomski ali politični. Kljub vsemu, pa vseeno je težnja k temu, da se glede navedenega doseže določeno zbližanje z namenom lažjega pretoka blaga, idej, ljudi in kapitala.

Dokumente, ki imajo za cilj, da bi izdelki in tehnologije, ki nastajajo v eni razvojni, geografski družbeno politični sredini, bili razumljeni in sprejeti brez ovir v drugi podobni bližini ali daljni sredini, imenujemo TEHNIČNA REGULATIVA. Sem štejemo:

• standarde,• predpise,• pravilnike,• priporočila in• smernice.

2. Standardizacija in standardi

Smisel standardizacije je poenotenje:

• lastnosti izdelkov (dimenzije, moči, zanesljivost, itd.),• tehnoloških in drugih postopkov za razvijanje,• postopkov za preizkušanje, kontroliranje, dostavo,• sredstva za sporazumevanja,• zakonskih predpisov oz. odredb (varstvo zdravja, varstvo

pri delu, zaščita okolja, zagotavljanje kakovosti, itd.).

Torej standard je opredeljen kot dokument, rezultat dejavnosti, ki jo imenujemo standardizacija. Standardizacija so vse tehnične, pravne, zakonodajne in druge aktivnosti, ki opredelijo poenoteno poimenovanje o lastnostih izdelka, postopkih, pravilih in zahtevah.

Standardi morajo temeljiti na preverjenih rezultatih znanosti, tehnike in izkušenj, da bi tako omogočili optimalne koristi za družbo. Torej, lahko sklepamo, da standardizacija ni le normativna, ampak tudi strokovno tehnična dejavnost.

Cilji standardizacije so narediti izdelek, ki je primerljiv ne glede na to kje se proizvaja. Obenem je še ključna korist standardizacije zniževanje stroškov proizvodov, saj se dosegajo znatni prihranki na materialu in delu (rezervni deli, večji obseg iste proizvodnje npr. vijaki,

itd.).

Standarde delimo na podlagi vsebine standarda, področje veljavnosti in stopnjo obveznosti (glej sliko 10).

- 21 -

Vrste standardov

Po veljavnosti

Po vsebini

Po obveznostih

• mednarodni,• regionalni,• nacionalni,

• pomožni,• notranji vpodjetjih• lastnosti izdelkov,• postopki,

• sporazumevalni,• odredbe o obnašanju• obvezni,• s priporočilom za uporabo

Slika 10: Vrste standardov

Standardi morajo, glede na to, da predpisujejo osnovne pogoje za izdelek, postopek ali drugo, biti vidno označeni. To pomeni, da na podlagi glavnih podatkov izvemo bistvene informacije o standardu. Ti podatki so v splošnem vsaj:

• naslov ter podnaslov standarda (v domačem in enem od svetovnih jezikov),• datum izdaja,• številka kot oznaka,• dodatna oznaka,• besedni opis.

Seveda se zgoraj navedeni opisi in označevanja med standardi razlikujejo (ISO, EN, DIN, BS,SAE, itd.).

3. Tehnični predpisi

So predpisi, ki vsebujejo tehnične zahteve neposredno ali se sklicujejo na standard, tehnično specifikacijo ali pravila iz prakse. Pooblaščeni za izdelavo tehničnih predpisov so parlamenti držav. Poznamo take, ki se

- 22 -

nanašajo na širšo množico izdelkov ali posebne, ki so namenjeni posebni skupini izdelkov.

4. Pravilniki

Podrobneje opisujejo določene lastnosti ali pogoje, v katerih morajo biti te lastnosti ugotovljene (npr. pravilnik o varnosti igrač: uradni list 62/27.3.03).

5. Priporočila in smernice

To so tehnične podlage, ki so nastale z večletno prakso v določeni stroki in njihov namen je racionalizacija dela. Eden od primerov je metoda 20-ih ključev, ki vsebuje priporočila v povezavi s poslovanjem podjetij od »pospravljene mize« do standardov kakovosti.

6. Standardi kakovosti

V splošnem velja, da so uspešne tiste organizacije, ki jih poganja kakovost. Na kratko lahko rečemo, da je kakovost vrednost izdelka v primerjavi s pričakovanji. Oredotočenost na kakovost pripomore k varčnejši, prožnejši organizaciji, ki bo lažje dosegala cilje na konkurenčnem trgu.

Zavedati se moramo, da je danes kakovost samoumevna in nihče več o tej točki ne razpravlja. Možne razprave (vedno manj) so mogoče v določenem času glede vsebin, ki so nadgradnja kakovosti. Sem mogoče spadajo razni standardi iz naslova varovanja okolja, zaposlenih in drugo.

V kolikor naštejemo nekatere, mogoče najbolj pogoste, standarde kakovosti so to:

• ISO 9001/2000;• ISO 14001;• ISO 18001;• ISO/TS 16949;• VDA 6;• QS 9000,...

Pri pregledu standarda ISO 9001/2000, kaj dejansko pridobi podjetje ali katere so osnovne zahteve navedenega standarda, ugotovimo, da je le-ta usmerjen v izboljšano učinkovitost dela v določenem podjetju. Podjetja, ki se odločijo za tovrstni standard morajo v osnovi izpolnjevati osem

- 23 -

osnovnih zahtev, to so zahteve, ki jih opredeljuje standard ISO 9001/2000. Te so:

• osredotočenost na odjemalce (podjetja so odvisna od odjema odjemalcev),• vodenje (v kolikor želimo, da bo podjetje delovalo v želeni smeri),• vključevanje ljudi (vzpostaviti moramo tako okolje v podjetju, da

bodo vsi zaposleni vključeni v smer doseganja istega cilja),• procesni pristop (vse dejavnosti znotraj podjetja se vodi kot

procese, glavni, podporni),• sistemski pristop k vodenju (na tej podlagi kvalitetnejše dosegamo cilje),• nenehno izboljševanje (to mora biti samoumevno delo znotraj podjetij),• odločanje na podlagi dejstev (kvalitetne odločitve so povezane z

znanjem ter z analizo podatkov),• vzajemno koristni odnosi z dobavitelji (ti so naši partnerji, ki s

svojim delom pomembno, včasih celo ključno, vplivajo na naše konkurenčne sposobnosti).

Pod pojmom zagotavljanje kakovosti razumemo ukrepe za doseganje zahtevane kakovosti. Sistem zagotavljanja kakovosti pa je določena struktura organizacije in sistema spremljanja ter izvajanja ukrepov zagotavljanja kakovosti. Torej, če so v nekem podjetju vse službe povezane preko procesov med seboj na ta način, da izpolnjujejo zahteve standarda, potem lahko rečemo, da je sistem kakovosti zagotovljen.

Seveda moramo standard pridobiti ter ga nato vsako leto potrjevati (notranje in zunanje presoje). To velja za vse oblike standardov. Presojo izvedejo lahko posamezniki ali skupine strokovnjakov, ki so za tovrstne preglede ali presoje usposobljeni.

Notranje presojanje je takrat, ko je izvedeno z usposobljenim osebjem znotraj posameznega podjetja oz. ko ni izvedeno s strani zunanjih pooblaščenih presojevalcev oz. kupca. Delno lahko štejemo za notranjo presojo tako, ki je sider izvedena s strani kupca, vendar se moramo zavedati, da so te presoje velikokrat še bolj temeljite in nam lahko celo pogojujejo pridobitev ali ohranitev določenega posla.

Zunanje presoje so tiste, ki so izvedene s strani pooblaščene organizacije. V Sloveniji sta najbolj znani BVQi ter SIQ. Te presoje so ključne za pridobitev določenega standarda ter uporabo le tega tudi v promocijske namene.

Podobno kot zahteve po urejenem (prepoznavnem) sistemu dela znotraj podjetij vse bolj prihajajo v ospredje zahteve glede varovanja okolja. Skrb za okolje izboljša podobo podjetja. Ustrezno vodenje okoljskih

- 24 -

problemov pa hkrati pozitivno vpliva na gospodarske koristi in tako poveča konkurenčnost organizacije. Ta del vse bolj prihaja v ospredje in verjetno bo v zelo kratkem, podobno kot ISO 9001/2000, postal samoumeven v kolikor bomo želeli sodelovati na prodajnih trgih. Dokaz o odgovornem pristopu vse bolj postaja ključni nabavni kriterij. Okoljsko ozaveščeni odjemalci raje sklepajo kupčije s sorodno mislečimi organizacijami, torej s takšnimi, ki nazorno prikažejo svoj odnos do okolja preko mednarodno priznanih standardov, kot je serija ISO 14000.

Tretja skupina standardov, katera še ni najbolj razširjena, pa je skupina, ki se nanaša na varstvo in zdravje pri delu (OHSAS 18001). Organizacije vseh vrst namenjajo vedno več pozornosti doseganju in izkazovanju učinkovitosti vodenja zdravja in varnosti - svojim lastnikom, zaposlenim, odjemalcem in drugim zainteresiranim strankam -, z upravljanjem tveganj in izboljševanjem učinkov svojih dejavnosti, proizvodov in storitev. Za napredek poklicnega zdravja in varnosti ter v splošno korist se uporabljajo različni ukrepi: vse strožji predpisi, razvoj ekonomske politike, upravljanje s človeškimi viri in drugi. Porast zanimanja lastnikov in drugih zainteresiranih strank zahteva jasno zavezanost sistemu vodenja zdravja in varnosti; zavezanost, ki vodi do trajnostnega razvoja, nenehnega izboljševanja in novih izzivov, ki jih postavlja globalizacija.

7. Atestiranje izdelkov in storitev

Za večino proizvodov ali storitev velja, da moramo imeti ustrezen atest oz. proizvajalčevo specifikacijo. To je dokument s katerim proizvajalec dokazuje inšpekcijskim službam kakovost proizvoda ali storitve glede na zahtevane lastnosti in sestavo.

Če atestiranje za nek proizvod ni obvezno, potem je proizvajalcu prepuščena odločitev ali kljub temu da preveriti ustreznost proizvoda pooblaščeni organizaciji.

V kolikor je atestiranje obvezno, potem je možna prodaja proizvoda le, če ga spremlja ustrezna listina, ki dokazuje, da je proizvod ustrezno preizkušen ter da izpolnjuje vse predpisane pogoje.

Načinov atestiranja je več. Najpogostejša so:

• s tipskim preizkušanjem,• s tipskim preizkušanjem ter naknadnim preizkušanjem izdelkov na trgu,• s tipskim preizkušanjem in oceno kakovosti oz. sistema kontrole

kakovosti pri proizvajalcu,• s preizkušanjem proizvodov pri proizvajalcu (serija, sarža),• s 100% preizkušanjem celotnega proizvoda (posamična proizvodnja),• ali s kombinacijami zgoraj navedenega.

- 25 -

Atestiranja lahko izvede samo pooblaščena organizacija katera bi naj izpolnjevala ustreznepogoje:

• strokovnost kadra,• ustrezna opremljenost (merilni instrumenti in oprema),• nevtralnost,• vzpostavljena ustrezna organiziranost ter• sposobnost pravilnega hranjenja podatkov.

Posebej je vzpostavljenih veliko standardov na podlagi katerih morajo delovati laboratoriji, z namenom, da je njihovo atestiranje ali preizkušanje vzorcev oz. proizvodov nesporno.

VIII. VIRI IN LITERATURA

1. Bojan Kraut, Krautov strojniški priročnik, Littera picta, Ljubljana, 2003, 817 strani;2. Hinko Muren, Strojno-tehnološki priročnik, Tehniška založba

Slovenije, Ljubljana, 1990, 742 strani;3. Martin Prašnički, Osnove konstruiranja, skripta, Fakulteta za

strojništvo Maribor, 1991, 214 strani;4. URL:

http://www.bureauveritas.si/webapp/servlet/RequestHandler?mode=PT&pageID=60138& nextpage=siteFrameset.jsp

- 26 -