SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU?

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

MATEJ SELJAK

Mentorica: red. prof. dr. LJUBICA JELUŠIČ

SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU?

Diplomsko delo

Ljubljana, 2005

KAZALO

1 UVOD ....................................................................................................................................1 2 METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI OKVIR ..........................................................................3

2.1 PREDMET IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE .............................................................................3 2.2 HIPOTEZE .........................................................................................................................4 2.3 PRISTOPI IN UPORABLJENE METODE .................................................................................5 2.4 STRUKTURA DIPLOMSKEGA DELA ....................................................................................5

3 O SPOPADU CIVILIZACIJ ..................................................................................................6 4 ZGODOVINSKO OZADJE KONFLIKTOV NA BALKANU: ..........................................11

4.1 UVOD .............................................................................................................................11 4.2 MIGRACIJE NA BALKANU...............................................................................................11 4.3 19. STOLETJE: »VZHODNO VPRAŠANJE« .........................................................................13

4.3.1 Načertanije .......................................................................................................14 4.4 BALKAN MED DVEMA VOJNAMA ....................................................................................17 4.5 DRUGA SVETOVNA VOJNA..............................................................................................20

5 SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU? ..........................................................................23 5.1 NACIONALIZEM..............................................................................................................24 5.2 BALKANSKI SOD SMODNIKA: BOSNA .............................................................................25

5.2.1 Razvoj nacionalizma v Bosni in Hercegovini ..................................................25 5.2.2 Bosansko ogledalo Titove Jugoslavije .............................................................29 5.2.3 Krepitev muslimanske narodne zavesti in drugih nacionalizmov do Titove

smrti .................................................................................................................32 5.3 PRIHOD NACIONALIZMA NA OBLAST...............................................................................34

5.3.1 Memorandum SANU .......................................................................................35 5.3.2 Srbski nacionalizem in prihod Slobodana Miloševića na oblast v Srbiji..........37 5.3.3 JLA in nacionalizem.........................................................................................42

5.4 HRVAŠKI NACIONALIZEM ...............................................................................................44 5.4.1 Hrvaška pomlad................................................................................................44 5.4.2 Konec »hrvaškega molka« ...............................................................................45 5.4.3 Srbska Krajina ..................................................................................................50

5.5 BOSNA IN HERCEGOVINA MED KLADIVOM IN NAKOVALOM ...........................................51 6 NACIONALIZEM IN VERSKE USTANOVE V SRBIJI, NA HRVAŠKEM IN V

BOSNI IN HERCEGOVINI.................................................................................................56 6.1 SRBSKA PRAVOSLAVNA CERKEV ....................................................................................57 6.2 HRVAŠKA KATOLIŠKA CERKEV ......................................................................................60 6.3 ISLAM IN BOSANSKI NACIONALIZEM...............................................................................62

7 SKLEPI IN POTRDITEV HIPOTEZ...................................................................................65 8 ZAKLJUČEK.......................................................................................................................69 9 VIRI:.....................................................................................................................................76 10 PRILOGE .............................................................................................................................76

PRILOGA A: ORIS ZGODOVINE BALKANA OD 5. STOLETJA DO ZAČETKA 19. STOLETJA........79 PRILOGA B: SLIKOVNO GRADIVO .........................................................................................87

SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?

1 UVOD

Balkan je po letu 1914 ponovno spektakularno stopil na svetovno sceno leta 1991. V

očeh zahodnega opazovalca je bil Balkan zopet v "avantgardi" nasilja, podobno kot je bil pred

prvo in drugo svetovno vojno stičišče vsega zla, nerazvitosti, barbarskosti, t. i. srednji vek 20.

stoletja.

Mnogi ugledni znanstveniki so hiteli oborožene spopade na tleh nekdanje Jugoslavije

uvrščati v svoje modele posthladnovojnega sveta. Zagotovo najbolj odmevna je bila teza

Samuela P. Huntingtona, ki je Bosno in Hercegovino skupaj z drugimi žarišči oboroženih

spopadov na ruševinah nekdanjega sovjetskega imperija umestil na geopolitično šahovnico,

na kateri se za prevlado bojujejo države iz različnih civilizacijskih krogov.

Za mnoge na Zahodu je bila zamisel, da se ljudje med seboj pobijajo zaradi nečesa, kar

se je zgodilo leta 1389, nepojmljiva, ne pa tudi za Balkan. Zgodovina Balkana in narodov, ki

na njem prebivajo, je zgodovina večno nerešenih vprašanj, političnih in teritorialni ambicij.

Dogodki in vzroki, ki so pripeljali do zadnjih spopadov v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem

in tudi na Kosovu, se niso odvijali tistega usodnega 28. junija leta 1389, ampak segajo še

stoletje in pol v preteklost ter se sploh niso dogodili na Balkanu, ampak v Zahodni Evropi.

Pomlad narodov leta 1848 je pokazala, kako daleč je prišla nacionalna ozaveščenost

prebivalcev Zahodne Evrope dobrega pol stoletja po francoski revoluciji. Gibanje je bilo tako

močno in vsesplošno, da je preko mladih intelektualcev, ki so se šolali v tujini, zajelo tudi

balkanske narode. Težave so nastale, takoj ko je postalo jasno, da uresničitev Mazzinijevega

načela »en narod ena država, samo ena država za en narod« na Balkanu zaradi etnične

razdrobljenosti ne bo možna brez zelo domiselne izrabe zgodovine in antropoloških zank o

etničnem izvoru posameznih etničnih skupin. Zgodovina in sedanjost se v odnosih med

balkanskimi narodi nenehno prepletata. V sedemdesetih letih skoraj nenehnih vojn so si

balkanske države nenehno prizadevale doseči notranjo nacionalno homogenost in se hkrati

tudi ozemeljsko razširiti navzven na račun drugih balkanskih držav, zlasti Turčije.

Interesi velikih balkanskih držav so gravitirali proti tistim območjem, kjer je bila

etnična in nacionalna zavest nerazvita ali šibka. Eno takšnih območji je bila nedvomno Bosna

in Hercegovina. Razdrobljeno, zgodovinsko pogojeno, etnično in versko sestavo, predvsem pa

nejasno nacionalno opredelitev njenega prebivalstva, sta izkoristili Hrvaška in Srbija, ki sta si


2

prilastili prva katoliško in druga pravoslavno prebivalstvo za svoje ter hkrati preprečevali

nastanek enotne bosanske zavesti, ki bi slonela na skupni kulturi, jeziku in zgodovinskem

izročilu. Bosna in Hercegovina je ležala v geografskem in idejnem srcu hrvaškega

nacionalizma in na poti velikosrbskemu ekspanzionizmu, ki je imel pred očmi obuditev

srbskega cesarstva in izhod na morje, ki bi se Srbiji s priključitvijo BiH približalo zgolj na

nekaj kilometrov. Trčenje obeh interesov je bilo omiljeno ali vsaj zakrito najprej z avstro-

ogrsko okupacijo in nato z aneksijo Bosne in Hercegovine ter s kasnejšo vključitvijo

celotnega območja v Jugoslavijo.

Zgodovina Jugoslavije je zgodovina vprašanja statusa Bosne in Hercegovine in njenih

narodov. Tako »prva« kot »druga« Jugoslavija nista ponudili ustrezne rešitve bosanskega

vprašanja in z njim povezanih srbskih in hrvaških ambicij, predvsem zato ker sta obe namerno

spregledali obstoj tretje narodne komponente, bosanske Muslimane, ki so Bosno in

Hercegovino imeli za svojo domovino. Podobno kot kraljevino je tudi socialistično

Jugoslavijo v času družbenopolitične krize v 80. letih najprej omajalo, nato pa uničilo prav

vprašanje statusa Bosne in Hercegovine in vprašanje položaja njenega številnega

muslimanskega prebivalstva, kot tudi tistega v Sandžaku in Črni Gori. V splošnem idejnem

kaosu, ki je spremljal propad nekega družbenega sistema, je etnonacionalizem postal novi

»opij množic« in praktična rešitev za vladajoče elite, da so se ohranile na oblasti. V

postopnem stopnjevanju napetosti je srbska agresivnost naravnost prisilila Hrvate, da so

odgovorili na enak način. Bosanski Muslimani, ki so šele sredi sedemdesetih let 20. stoletja

dosegli priznanje svoje lastne narodne posebnosti, so se ponovno, znašli med kladivom in

nakovalom. Trije kulturno, etnično in jezikovno sorodni narodi so bili po petdesetih letih

ponovno v vojni. Vzrok je bil spet enak: skrajni etnonacionalizem.


3

2 METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI OKVIR

2.1 PREDMET IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE

Predmet diplomske naloge je prikaz etnonacionalizma kot vzroka za spopade na

ozemlju nekdanje Jugoslavije s poudarkom na Hrvaški in Bosni in Hercegovini. Pregled bo

deloma pod vplivom znane teorije Samuela Huntingtona o spopadu civilizacij, ki se v svoji

obravnavi naslanja tudi na spopade na Hrvaškem in v BiH in jih daje za značilen primer

medcivilizacijskega konflikta, ki je nastal zaradi nepremostljivih kulturnih in verskih razlik.

Diplomska naloga bo tej posplošeni teoriji, ki ne upošteva lokalne regionalne posebnosti

odkrito, nasprotovala. Religija v Bosni in Hercegovini ni definirala kulture v tolikšni meri kot

narodno pripadnost posameznika. Druga posebnost BiH je razporeditev prebivalstva po

veroizpovedi, saj tudi v regijah, ki imajo izrazito nacionalno/versko večino, obstaja vsaj ena

ali celo dve zelo močni manjšini drugih dveh veroizpovedi/narodov. Nepredstavljivo je, da bi

se lahko na geografsko tako omejenem prostoru in s takšno versko/narodno mešanostjo

prebivalstva razvile tri popolnoma ločene in sovražne kulture. Zato je, potrebno vzroke za

spopade v nekdanji Jugoslaviji po mojem mnenju, iskati v obujenih tradicionalnih nasprotjih

jugoslovanskih narodov, podpihovanih s strani elit. Slednje je za posledico imelo obuditev

hrvaških in srbskih zahtev po ozemlju BiH. Ti nasprotujoči si interesi segajo vsaj v obdobje

po berlinskem kongresu, ko pride BiH pod protektorat Avstro-Ogrske, in se do začetka druge

svetovne vojne samo še stopnjujejo. Sporazum Cvetković-Maček, ki naj bi akumulirana

nesoglasja zgladil, je prišel prepozno, da bi preprečil bratomorno vojno, ki je retrospektivno

gledano veren posnetek spopadov v 90. letih.

Nacionalna nasprotja so se pod vodstvom komunistov prenesla tudi v »drugo«

Jugoslavijo, kjer so se še naprej manifestirala zlasti v diskriminirajočem odnosu do

Muslimanov s strani hrvaške in srbske partijske elite. Slabljenje osrednje državne moči je v

začetku osemdesetih let omogočilo obnovitev podobnih centrifugalnih sil, ki so skoraj uničile

»prvo« Jugoslavijo: srbski centralizem in unitarizem ter kot reakcija na to hrvaška in

slovenska prizadevanja po večji avtonomiji. Spirala nasprotij se je v logičnem prepletanju

interesov zopet pričela vrteti okoli statusa BiH. Hrvaška bi se s priključitvijo delov

bosanskega ozemlja, na katerih prebivajo Hrvatje, ozemeljsko zaokrožila, Srbija pa bi s

priključitvijo BiH dosegla več kot sto let staro idejo »Srbi svi i svuda« oziroma »velike


4

Srbije«. Konflikt je bil tako kot pred petdesetimi leti v Bosno prenesen od zunaj, odvijal pa se

je na njenem ozemlju.

Za diplomsko nalogo sem si zastavil osrednjih šest ciljev:

Pokazati, da je obravnavano območje kljub nekaterim zgodovinskim in verskim

razlikam presenetljivo kulturno homogeno. Narode Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Srbije

združujejo skupne južnoslovanske korenine, jezik, v veliki meri tudi tragična zgodovina.

Edini element, ki te narode ločuje je religija, to pa po mojem mnenju ni dovolj, da bi lahko

govorili o nepremostljivih in osnovnih razlikah med narodi, ki lahko vodijo samo v

konfliktnost.

Poiskati vzroke, ki so po mojem mnenju privedli do oboroženih spopadov. Vidim jih

zlasti v (modernih) nacionalnih nasprotjih.

Pokazati, da so mednacionalna trenja in konflikti ostali živi kljub energičnemu poskusu

s strani povojnih komunističnih oblasti, da bi jih zatrle.

Pokazati, da je ista komunistična oblast, ki je mednacionalne konflikte in nacionalizem

opredelila kot dediščino meščanske družbe, ki bo v socializmu izginil, po nepopravljivi izgubi

legitimnosti oblasti odprtih rok prevzela nacionalizem kot nov vir legitimnosti.

Pokazati, kako so bila nacionalna nasprotja umetno prebujena in podpihovana s strani

vladajočih elit in posameznikov, da bi legitimizirali novo oblast in ohranili svoj monopol

moči ter onemogočili demokratične spremembe, ki bi ogrozile ta monopol.

Pokazati, da so bile vse tri verske organizacije kot tudi versko prepričanje posameznika

v zadnjem spopadu vedno v podrejenem položaju v razmerju do nacionalnih organizacij.

2.2 HIPOTEZE

Hipoteza 1: Etnična fragmentacija Bosne in Hercegovine je posledica hrvaške in srbske

nacionalistične propagande, ki sta z enačenjem verske pripadnosti z etnično onemogočili

nastanek enotne bosanske identitete, ki bi slonela na skupni kulturi, jeziku in zgodovinskem

izročilu.


5

Hipoteza 2: Spopadi na Hrvaškem in v BiH v 90. letih 20. stoletja so nadaljevanje

tradicionalnih hrvaških in srbskih teritorialnih ambicij po ozemlju Bosne in Hercegovine, ki

segajo že v 19. stoletje, in ne del globalnega spopada civilizacij, kot ga je opredelil Samuel P.

Huntington.

Hipoteza 3: Vladajoče politične elite so s propadom legitimnosti socializma nov vir

legitimnosti črpale iz etnonacionalizma, ki so ga načrtno obudile.

2.3 PRISTOPI IN UPORABLJENE METODE

Metoda, ki sem jo pretežno uporabljal, je bila analiza sekundarnih virov s področja

zgodovinskega, političnega in etničnega razvoja hrvaškega, srbskega in muslimanskega

naroda. Z namenom, da bi prikazal popolnejšo sliko razvoja etnonacionalizma, sem v

posameznih poglavjih uporabljal tudi dela avtorjev, ki so se ukvarjali predvsem s

proučevanjem vloge religije pri razpadu Jugoslavije v 80. in 90. letih 20. stoletja.

2.4 STRUKTURA DIPLOMSKEGA DELA

Diplomska naloga bo vsebinsko razdeljena na tri dele. V prvem delu naloge, bom

okvirno predstavil Huntingtonovo teorijo zlasti v tistih segmentih, ki se dotikajo spopadov na

Balkanu, in vzroke, zakaj so to spopadi civilizacij. V drugem delu bom skozi zgodovinski

pregled poskusil prikazati politični, etnični in tudi verski razvoj tega območja s poudarkom na

državah, ki so bile v začetku 90. let neposredno vpletene v oborožene boje. V tretjem delu,

bom poskusil razložiti nedavne spopade v obravnavani regiji skozi optiko nacionalizma.

Obravnaval bom zlasti razvoj mednacionalnih trenj in sovraštev skozi celotno povojno

obdobje, in še zlasti v času zadnje institucionalne krize v Jugoslaviji.


6

3 O SPOPADU CIVILIZACIJ

Kot vsi prelomni in pomembni dogodki v zgodovini, ko sistem mednarodne skupnosti

zaide v krizo ali pa v temeljito prenovo, se običajno pojavijo številne teorije bolj ali manj

uglednih in priznanih znanstvenikov o bodoči podobi mednarodne skupnosti. Evforiji in

opitosti od zmage nad komunizmom, zlasti na Zahodu in še posebej v Evropi, je sledila hitra

in grenka streznitev, ko je prav na njenem pragu izbruhnil oborožen spopad, ki je po naravi

vodenja oboroženih bojev in uporabljenih metodah boja bolj podoben začetku srednjega veka

kot pa »koncu zgodovine«. Ideološko je prej spominjal na skrajni nacionalizem 19. stoletja s

pridihom religioznega mesijanstva. V tem »temačnem obdobju« se je v poletni številki

Foreign Affairs iz leta 1993 pojavil članek Samuela P. Huntingtona, profesorja na slovitem

Harvardu, s pomenljivim naslovom Spopad civilizacij?.

Huntington v svojem članku opredeli nove vzroke za spopade med državami. Ti po

njegovem mnenju ne bodo več spopadi nasprotujočih si ideologij, kot je bilo to značilno za

obdobje zadnjih sedemdeset let, pač pa vidi vzroke za nove spopade in spore v

nepremostljivih kulturnih razlikah med posameznimi civilizacijami. Civilizacije bodo tisti

novi združevalni dejavnik, znotraj katerega se bodo narodi s skupnim kulturnim,

zgodovinskim in religioznim izročilom povezovali navznoter v obliki kooperacije med

nacijami skupne civilizacije in navzven v odporu pred prodorom nacij iz drugega

civilizacijskega kroga.

Spopad civilizacij naj bi po Huntingtonu bila naslednja stopnja v evoluciji spopadov v

sodobnem svetu. Od westfalskega mira do francoske revolucije smo bili po Huntingtonu priče

vojnam med vladarji in cesarji, ki so želeli razširiti svoje posesti; s francosko revolucijo, smo

vstopili v dobo spopada med narodi, ki se je zaključila s prvo svetovno vojno. Ruska

revolucija in posledična reakcija nanjo je svet privedla v dobo spopada ideologij, sprva med

komunizmom, nacifašizmom in liberalnimi demokracijami. Ta spopad se je s porazom

nacizma in fašizma po drugi svetovni vojni prelevil v spopad komunizma z liberalnimi

demokracijami v obliki hladne vojne. Vsi ti spopadi so bili po Huntingtonovem mnenju

državljanske vojne v okviru zahodne civilizacije.

Svet je po koncu hladne vojne izšel iz svoje »zahodne faze«, v kateri so zahodne države

krojile usodo sveta, medtem, ko so bile ostale nezahodne civilizacije zgolj predmet zahodnega

kolonializma. Nova svetovna ureditev bo temeljila na bolj enakopravnih interakcijah med

zahodno in nezahodnimi civilizacijami ter med samimi nezahodnimi civilizacijami. Svet bo


7

razdeljen v osem velikih civilizacij, ki jih bodo sestavljaje manjše subcivilizacije. Te

civilizacije so: zahodna, pravoslavno-slovanska, židovska, islamska, hindujska, konfucijska,

japonska, (afriška?)1, latinskoameriška2 (Huntington, 1996: 45-46).

Huntington civilizacijo opredeli kot najvišjo kulturno združbo ljudi in kot najbolj

splošno in temeljno stopnjo kulturne identitete, ki jo imajo ljudje, po naravi podobno tisti, ki

človeka loči od drugih živalskih vrst (Huntington, 1993). Najstarejša zgodovina človeštva je

zgodovina civilizacij.

Nov mednarodni red bodo tako sestavljale civilizacije in njihove medsebojne

interakcije. Najbolj pomembni konflikti prihodnosti se bodo odvijali na stičiščih teh velikih

civilizacij, to pa predvsem zaradi naslednjih razlogov:

1. Razlike med civilizacijami niso samo realne, ampak so osnovne. Civilizacije se med seboj

razlikujejo po zgodovini, jeziku, kulturi, tradiciji in religiji, ki določajo različne koncepte

dojemanja razmerja človek-Bog, posameznik-širša družba, državljan-država, starši-otroci,

mož-žena, in tudi glede na različno vrednotenje pravic in dolžnosti, svobode in avtoritete,

enakosti in hierarhije. Vse to pa produkt stoletnega zgodovinskega razvoja (Huntington,

1993).

2. Proces globalizacije omogoča, da ljudje iz različnih civilizacij laže in pogosteje stopajo v

medsebojni stik. S tem se vse bolj krepi zavest pripadnosti lastni civilizaciji, hkrati pa se

poudarjajo razlike in nasprotja, ki segajo ali naj bi segala daleč v zgodovino (Huntington,

1993).

3. Ekonomska in socialna modernizacija slabita lokalne identitete pa tudi državo kot vir

identitete. Mesto slednjih identitet prevzema pripadnost veroizpovedi, zlasti v obliki

raznih gibanj, ki so označena za fundamentalistična, kar naj bi veljalo za vse civilizacije,

še zlasti pa za mlade in izobražene pripadnike, ki se šolajo v tujini. Obnovljena

religioznost ponuja osnove za nove identitete in pripadnosti, ki presegajo nacionalne meje

in delujejo v smeri poenotenja civilizacije (Huntington, 1993).

1 Za afriško civilizacijo ni jasno ali gre za samostojno civilizacijo, ali pa je samo mešanica drugih civilizacij, ki so tudi prisotne na afriški celini (islamska in zahodna) 2 Posebna latinskoameriška civilizacija je prav tako vprašljiva in jo je Huntington po močnih kritikah v razširjeni knjižni izdaji svojega članka leta 1996 z zadržki umestil kot eno izmed subcivilizacij zahodne civilizacije (Huntington, 1996: 46).


8

4. K rasti občutka civilizacijske pripadnosti naj bi s svojo ekonomsko in vojaško prevlado

krepil Zahod sam. Bil naj bi na višku svoje moči, kar pa med pripadniki nezahodnih

civilizacij sproža proces iskanja lastnih korenin in lastnih civilizacijskih vrednot, s

katerimi bi se zoperstavili njegovemu kulturnemu pritisku. Tako se govori o azijaciji

Japonske, hinduizaciji Indije, ponovni islamizaciji Bližnjega vzhoda in osrednje Azije.

Zahod se na višku svoje moči tako sooča z interesi nezahodnih narodov, da preoblikujejo

svet po nezahodnih merilih. Nosilci teh novih teženj so elite nezahodnih držav in

civilizacij, medtem ko se nekdaj tradicionalno usmerjene množice vse bolj odpirajo

vplivom in vrednotam zahodnega načina življenja (Huntington, 1993).

5. Kulturne značilnosti in razlike so veliko bolj zakoreninjene in jih je tudi težje preobraziti

kot ekonomske in politične. Pripadnost neki civilizaciji in kulturi je tako določena že z

rojstvom in izključuje menjavo identitete; nekdo ima lahko dvojno državljanstvo, ne more

pa imeti dvojne verske pripadnosti. V spopadu civilizacij ni pomembno, na čigavi strani

si, ampak kaj si, kateri civilizaciji pripadaš. Veroizpoved veliko bolj ostro in ekskluzivno

ločuje ljudi kot etnična pripadnost (Huntington, 1993).

6. Skupna civilizacijska pripadnost krepi ekonomsko sodelovanje znotraj civilizacije.

Ekonomski regionalizem bo v prihodnosti pridobival na pomenu saj bo utrdili

civilizacijsko pripadnost in bo uspešen samo, če se bo odvijal znotraj iste civilizacije

(Huntington, 1993).

Z razvojem identitete v svojih etničnih in religioznih okvirih bodo ljudje težili k

ločevanju med »nas« in »njih«, na razmerja znotraj etnične in verske skupnosti in do drugih

etničnih in verskih skupin. Razlike v kulturi in veroizpovedi imajo za posledico različne

politike in pristope do posameznih vprašanj.

Meje med civilizacijami bodo nadomestile ideološke meje, ki so bile značilne za 20.

stoletje. V Evropi je slovito Churchillovo železno zaveso zamenjala žametna zavesa, ki ločuje

zahodno krščansko (katoliško in protestantsko) civilizacijo od pravoslavne in islamske. Meja

naj bi potekala od Severnega morja po finsko-ruski meji, po vzhodni meji baltiških republik,

preko Belorusije in zahodne Ukrajine, kjer naj bi ločila bolj zahodni, katoliški (uniatski) del

Ukrajine od vzhodnega, pravoslavnega. Od tu naj bi sledila stari meji Avstrije z Osmanskim

cesarstvom v 18. stoletju, odrezala Transilvanijo od današnje Romunije in nato potekala po

meji, ki loči Hrvaško od BiH ter Srbije in Črne gore vse do obale Jadranskega morja (glej


9

priloga B, slika 1). Te nove meje se znajo v prihodnosti preleviti v prava bojišča, na katerih se

bodo spopadale nacije iz različnih civilizacij (Huntington, 1993).

Po Huntingtonu se bo spopad civilizacij odvijal na dveh ravneh. Na mikro ravni se bodo

skupine na meji civilizacij borile za nadzor nad ozemljem in skupinami iz sosednjih

civilizacij. Na makro ravni bodo države iz različnih civilizacij tekmovale za vojaško in

ekonomsko moč in se borile za nadzor nad mednarodnimi institucijami in tretjimi strankami

ter promovirale svoje partikularne politične in verske vrednote (Huntington, 1993).

S pripadnostjo določeni civilizaciji se je (bo) pojavil tudi fenomen, ki ga je Huntington

po zamisli D. S. Greenwaya označil kot »kin-country« sindrom ali sindrom sorodne države,

po katerem si bodo države skupne civilizacijske pripadnosti pomagale pri odvračanju in

obrambi agresije držav(e) iz drugih civilizacij. Svet spopadajočih civilizacij, opozarja

Huntington, bo neizbežno svet dvojnih meril: ljudje bodo uporabljali drugačna merila za ljudi

in države iz iste civilizacije kot za ljudi in države iz drugih civilizacij (Huntington, 1993).

Huntington ne zanika možnosti, pojava spopadov in nasilja med državami in skupinami

iz iste civilizacije, kljub temu pa je mnenja, da bodo slednji manj intenzivni in manj nagnjeni

k širitvi kot spopadi med civilizacijami. Pripadnost isti civilizaciji zmanjšuje možnosti

izbruha nasilja (Huntington, 1993). V središču nove mednarodne ureditve bo »spopad med

Zahodom in ostalimi« in odgovor nezahodnih civilizacij3 na moč in vrednote Zahoda

(Huntington, 1993).

Huntington opozarja še na en fenomen ob ločnicah med civilizacijami, in sicer na

države, ki se ne znajo ali ne morejo opredeliti za pripadnost k določeni civilizaciji. Take

države Huntington poimenuje kot razpete, »torn«. Med njimi so najbolj ugledne Turčija,

Rusija in Mehika (Huntington, 1993).

Da bi posamezna država zapustila civilizacijo, kateri trenutno pripada, in se priključila k

drugi civilizaciji, mora po Huntingtonu izpolniti naslednje tri pogoje: politična in ekonomska

elita morata biti naklonjeni takšnemu premiku; javnost mora biti voljna sprejeti redefinicijo

3 Huntington našteva tri možne oblike odgovora Nezahodnih civilizacij: izolacija pred »škodljivim«

vplivom Zahoda; priključitev Zahodu in prevzem njegovih vrednot in institucij; postavitev protiuteži Zahodu z

ekonomsko in vojaško krepitvijo ter povezovanjem z drugimi nezahodnimi civilizacijami, hkrati pa ohranjati

lastne vrednote in institucije (Huntington, 1993).


10

svoje identitete; pogoji morajo biti sprejeti s strani prevladujoče skupine znotraj ciljne

civilizacije (Huntington, 1993).

Kljub moči Zahoda, ki naj bi bila na višku ravno konec 20. stoletja, ali ravno zaradi tega

Huntington opozarja na potencialno konfucijanistično-islamsko navezo, ki naj bi krepila ti

dve civilizaciji, preden izzoveta Zahod glede svetovne nadvlade (Huntington, 1993).

V zaključku članka Huntington ponuja možne odgovore Zahoda proti izzivom iz

nezahodnih držav, da bi se ohranil njegov vodilni položaj. Razdelil jih je na kratkoročne in

dolgoročne. Kratkoročno je pomembno, da Zahod ohrani in okrepi enotnost znotraj lastnega

civilizacijskega bloka, predvsem med njegovo severnoameriško in evropsko komponento, in

da ohrani vojaško in ekonomsko prednost pred drugimi civilizacijami. Dolgoročno pa se bo

moral Zahod prilagoditi spremembam v mednarodnem sistemu in temu ustrezno poglobiti

svoje razumevanje osnovnih verskih in filozofskih predpostavk, ki ležijo v temelju drugih

civilizacij (Huntington, 1993).


11

4 ZGODOVINSKO OZADJE KONFLIKTOV NA BALKANU:

»Lux Balcanica est umbra Orientis«

Maria Todorova

4.1 UVOD

Kadar opisujemo oziroma iščemo zgodovinsko ozadje in vzroke za spopade, ki so se

dogajali in se dogajajo danes, nam grozi podobno kot piscem neonacionalističnih programov,

da zapademo v poveličevanje in idealiziranje nekega zlatega obdobja v zgodovini naroda.

Vsako zgodovinsko obdobje je otrok obdobja, ki je bilo pred njim in se ga ne da ločeno

opisati, kar nas lahko privede v nevarno spiralo vzroka in posledice ter brezsmiselnega iskanja

prvotnega greha. V tem delu diplomske naloge bom poskusil na kratko orisati pomembne

zgodovinske dogodke in procese, od 19. stoletja dalje, ki so dali temu delu Evrope, njegovim

narodom in kulturi svojstven pečat. Kratek zgodovinski pregled dogajanj pred 19. stoletjem

na Balkanu, ki pomembno prispeva k lažjemu razumevanju procesov v obravnavanem

obdobju, je dodan v Prilogi A.

4.2 MIGRACIJE NA BALKANU

Do prihoda Turkov na Balkanski polotok sredi 15. stoletja se je v južnoslovanskem

prostoru oblikovala nacionalna zavest podobno kot drugod v Evropi. Čeprav v srednjem veku

še niso bile trdno določene etnične meje med južnoslovanskimi narodi, ker so se okoli jeder

teh narodov izoblikovali širši ali ožji pasovi etnično prehodnih predelov z etnično

neopredeljenim prebivalstvom, se je vendar v glavnem vedelo, kje so središča posameznih

narodov. Prodor Turkov je takšno etnično razporeditev porušil, povzročil je premike in

mešanja, kakršnih ni bilo vse od slovanske naselitve na Balkan. Le-ti so imeli in imajo še

vedno globok vpliv na politični, kulturni in ekonomski razvoj tega območja.

Selitve lahko po vzrokih na grobo razdelimo v dve skupini. V prvi skupini so tiste, ki so

posledica političnih dejavnikov, novega načina vojskovanja, pri katerem ni šlo samo za

uničenje sovražne vojske, temveč tudi za uničenje prebivalstva tiste dežele. Druga vrsta


12

selitev pa je bila ekonomsko pogojena in so jo predstavljale skupine prebivalcev, ki so znotraj

osmanske države iskale boljše pogoje za življenje (Voje, 1994: 264).

Ker so Turki prodirali na Balkan iz Male Azije, torej iz juga proti severu, se je tudi

ljudstvo pred njimi selilo v isti smeri, obstajala je tudi obratna smer, in sicer iz središča

Balkana proti utrjenim območjem Dubrovnika in beneške Dalmacije.

V Makedoniji se je etnična sestava spremenila že v 14. in 15. stoletju. V njene južne

predele in vzdolž Vardarja so Turki naseljevali nomadske Juruke, da bi tako zaščitili

pomembno pot, ki je vodila iz Soluna severno proti Bosni (Voje, 1994: 264).

Do prihoda Turkov so bile nižine okoli Skadarskega jezera naseljene predvsem s

pretežno srbskim prebivalstvom. Boji med Benečani in Turki so opustošili pokrajino, kamor

so se v 15. stol. naseljevali albanski živinorejci iz sosednjih gora in povsem spremenili

etnično podobo.

Podoben pojav je sledil porazu srbske vojske na Kosovem polju leta 1389, ko se je

etnično in politično središče srbskega naroda preselilo proti severu, proti Savi in Donavi. Pod

pritiskom turških napadov so srbski begunci prečkali Savo in Donavo in se naselili v južni

Ogrski in v današnji Vojvodini4.

Podobno je bilo v Bosni in Hercegovini, kjer so Turki na opustošeno obmejno področje

naseljevali pravoslavne Vlahe, ki so služili kot obmejna straža. Del Vlahov se je iz opustošene

Bosne umaknil preko meje na avstrijsko stran, kjer so postali osnova za avstrijsko Vojno

krajino (Voje, 1994: 266).

Prvih dvesto let po prihodu Turkov je bil Balkanski polotok deležen številnih in

množičnih migracij. Migracije, včasih celih narodov, so korenito spreminjale etnično podobo

Balkana, ki je postal zato etnično močno razdrobljen. Prav ta razdrobljenost je bila temeljni

vzrok za nasprotja, želje in aspiracije balkanskih narodov skozi celotno 19. in 20. stoletje.

4 Po propadu Srbske despotovine leta 1459 se je v južno Ogrsko menda preselilo okrog 200.000 Srbov (Voje, 1994: 265).


13

4.3 19. STOLETJE: »VZHODNO VPRAŠANJE«

Srbska vstaja leta 1804 je zaznamovala začetek širokega osvobodilnega gibanja, ki je v

19. stoletju zajelo ves Balkanski polotok in prisililo Turke, da so se postopoma umikali z

Balkana. Pričelo se je z dvema srbskima uporoma proti janičarjem, ki so bili nastanjeni v

beograjskih trdnjavah; poskus Demetrija Ipsilantisa, da leta 1821 prižge baklo upora v

podonavskih kneževinah, je bil uvod v grško vojno za osvoboditev med leti 1828-30. Temu je

sledila osamosvojitev Moldavije in Vlaške leta 1848-49, ki sta se nato leta 1866 združili v

Romunijo, ter veliki in za Balkan v mnogočem usodni bosanski in bolgarski upor leta 1875-

78, kateremu je sledila sočasna srbsko-črnogorska in bolgarska vojna proti Turčiji. Leta 1896-

97 je sledila vstaja na Kreti, ki je bila v krvi zadušena. Na ilinden leta 1903 so se uprli

Makedonci zaradi strahu, da jih bo šibka Turčija prepustila kot plen sosednjim državam.

»Makedonsko vprašanje« in spori glede Makedonije so nato privedli do dveh balkanskih vojn

l. 1912-13, ki sta nakazali, kako bo potekala naslednja vojna v Evropi, na katero pa niti ni bilo

potrebno dolgo čakati (Pirjevec, 2003: 16). To so bili samo nekateri dogodki, ki so

popolnoma spremenili politično geografijo Balkana, ki je za posledico imelo izničenje

evropske Turčije. Ambiciozne nacionalne programe, ki so se kitili s pridevnikom velika

Srbija, Bolgarija, Grčija, Romunija in so svoj teoretični in praktični navdih dobili v podobnih

nacionalnih gibanjih v zahodni Evropi, so ovirali intelektualna in gospodarska nerazvitost

balkanskih narodov, pestra etnična in religiozna podoba Balkana z nejasnimi in

prekrivajočimi mejami med posameznimi etnijami in interesi velikih sil, ki so se skozi celo

19. stoletje križali ravno na Balkanu5. Kljub množici pomembnih dogodkov, ki so pustili

pomembne posledice na Balkanskem polotoku, so dogodki pred berlinskim kongresom in sam

berlinski kongres globoko in trajno vplivali na zgodovino Balkana in na njen nadaljnji potek.

Berlinski kongres je leta 1878 sklenil vrsto dramatičnih dogodkov, ki jih je sprožil l.

1875 izbruh velike vstaje v Hercegovini, nato pa še v Bosni, Sandžaku, Makedoniji in

Bolgariji. Bil je najširši upor 19. stoletja, ki so ga sprožile pravoslavne in katoliške kmečke

5 Od vseh velikih sil so bile Avstrija, Rusija in Velika Britanija najbolj zainteresirane za Balkan. Avstrija je na Balkan, še zlasti na Bosno in Hercegovino, gledala kot na območje možnega kolonialnega prodora, kot neke vrste nadomestila za kolonije in bogat vir strateških surovin. Rusija je na Balkanu vse od carja Petra Velikega nastopala kot zaščitnica pravoslavnega in slovanskega prebivalstva, predvsem pa si je želela pridobiti nadzor nad Bosporjem in Dardanelami, kar bi ji omogočilo nemoten toplovodni izhod ruske mornarice na odprto morje, čemur je vztrajno nasprotovala Velika Britanija, saj se je bala, da bi ruski nadzor nad ožinami lahko ogrožal pomorsko povezavo med Veliko Britanijo in Indijo preko Sueškega prekopa (Hupchick, 2002: 251-255).


14

množice, podložne muslimanskim gospodom. Upor je bil v krvi zadušen, cele bolgarske

pokrajine so bile izropane, njih prebivalci pa pobiti (Hupchick, 2002: 263-264). Val nasilja

nad pravoslavnimi Bolgari, ki nikakor ni hotel prenehati, je povzročil intervencijo Rusije,

delno iz strateških interesov, saj so v St. Petersburgu ocenili da gre za dobro priložnost, da bi

enkrat za vselej obračunali s Turčijo in prišli do ožin, deloma pa iz iskrenega sočutja do

trpljenja bolgarskega prebivalstva. Sledila je dvoletna vojna (1877-78), v kateri so Turki

utrpeli popolni vojaški poraz in samo intervencija angleške sredozemske flote, ki je

demonstrativno plula skozi Bospor in Dardanele, je prisilila Ruse, da se ustavijo tik pred

Carigradom (Hupchick, 2002: 265). Mirovna pogodba v San Stefanu oziroma diktat Rusije

Turčiji je predvideval nastanek velike Bolgarije, ki je obsegala velik del Balkanskega

polotoka in bi bila pod rusko zaščito, poleg tega bi se ozemeljsko razširili Srbija in Črna gora,

ki bi postali tudi samostojni (Hupchick, 2002: 265-266). Tak mirovni sporazum je bil za

velike zahodnoevropske sile, še posebej za Veliko Britanijo in Francijo, popolnoma

nesprejemljiv. Ravno ko se je zdelo, da bo vnovična vojna med Veliko Britanijo in Rusijo

neizbežna, je na mednarodno prizorišče stopil nemški kancler Bismarck, ki je v Berlinu

sklical kongres o stanju na Balkanu. Berlinski kongres je močno oklestil velikost Bolgarije in

jo razdelil na dve avtonomni kneževini pod sultanovo nadoblastjo. Srbija pa je dobila

samostojnost in se ozemeljsko razširila proti jugu. Črna gora je izgubila samostojnost, ki jo je

dobila po sanstefanskem miru, Bosna in Hercegovina ter novopazarski sandžak pa sta prišla

pod avstro-ogrsko upravo (Pirjevec, 2003: 19).

4.3.1 NAČERTANIJE

Dolgoročno je bila največja politična poraženka berlinskega kongresa poleg Rusije

zagotovo Srbija. Le-ta je namreč že leta 1844, torej tik pred t. i. pomladjo narodov leta 1948,

izdelala dolgoročni zunanjepolitični, načrt imenovan Načertanije o zunanji politiki Srbije,

katerega avtor je bil tedanji srbski zunanji minister Ilija Garašanin. Podobno kot mnogi drugi

Srbi je bil prepričan, da je Srbija poklicana, da zaključi osvobodilno nalogo, ki se je začela s

srbsko vstajo leta 1804. Meje nove Srbije naj bi se razširile na vsa tista področja, v katerih

živijo Srbi, a te meje naj bi bile, po Vuku Karadžiću, meje srbskega jezika. Od tu naj bi

izhajala odgovornost kraljevine Srbije, da osvobodi in združi vse Srbe v združeno

velikosrbsko državo. Načrt je predvideval, da bo Srbija postala jedro, okoli katerega se bodo

zbirala vsa sosednja ozemlja, na katerih so prebivali Srbi (Banac, 1988: 87). Idejni oče


15

Načertanij ni bil Garašanin, temveč moravski Slovan Frančišek A. Zach, ki je bil pristaš

koncepta slovanske vzajemnosti in je bil v službi poljskega kneza Adama Czartoryskega,

vodje organizacije poljskih emigrantov. Ta se je bil prisiljen umakniti zaradi sodelovanja v

poljski protiruski vstaji. Zach je koncept za memorandum postavil v širokih južnoslovanskih

okvirih, ki jih je Garašanin pri pisanju Načertanij preprosto zamenjal s srbskimi6 (Banac,

1988: 87). Zach in Garašanin sta se strinjala, da bo Osmansko cesarstvo izgubilo oblast nad

Balkanom. Vprašanje nasledstva turškega cesarstva bi se po njunem mnenju rešilo samo na

dva načina: ali bi se Avstrija in Rusija razširili na račun Turčije in si razdelili Balkanski

polotok, čemur bi verjetno nasprotovali Velika Britanija in Francija, ali pa bi Srbija pridobila

turška balkanska ozemlja, pri čemer bi morala računati na sovražnost Rusije in predvsem

Avstrije (Banac, 1988: 88) Načertanije so nastale v obdobju, ko je bilo splošno razpoloženje v

Srbiji zelo nenaklonjeno tujcem, četudi so to bili Srbi iz habsburških dežel. Eden od ciljev

novega nacionalnega načrta je bil preboj, kot se je izrazil F. Zach, kitajskega zidu, s katerim

se je ogradila Srbija od svojih sosedov. Garašanin se je zavedal, da bi širjenje srbske države

predstavljalo smrtno nevarnost za Avstrijo, ki bi s tem izgubila podporo svojega

južnoslovanskega prebivalstva, zato se je izogibal protiavstrijskim akcijam in propagandi

(Banac, 1988: 88). V skladu s tem je srbska zunanja politika težila k priključitvi Bosne in

Hercegovine, ki je bila po Garašaninovem mnenju poseljena izključno s Srbi, poleg tega je

bila še del hirajočega Osmanskega cesarstva in zato tudi lahek plen. Uprava Avstro-Ogrske

nad Bosno in Hercegovino je bila šok tako za nacionalistično obarvane politike kot tudi za

tiste bolj zmerne7. Srbija se je v iskanju izhoda na odprto morje morala usmeriti bodisi na jug

v smeri proti Solunu bodisi jugozahodno proti Draču, kar je pomenilo, da se bo Srbija morala

razširiti na ozemlja, kjer živi večinsko nesrbsko prebivalstvo8.

6 Tako Zach piše o južnoslovanski državi in o Južnih Slovanih, Garašanin pa o srbski državi in »Srbih«. Poleg tega je Garašanin iz svojega dela izpustil dva pomembna odlomka, v katerih je Zach pisal o potrebi po sodelovanju s hrvaškim ilirskim gibanjem in s Čehi. Obstoj interesov drugih južnoslovanskih narodov Srbi (ali bolje – srbska država) enostavno niso upoštevali (Banac, 1988: 88-89) 7 Posledica je bila nenadna sprememba v zunanji politiki. Srbi so v berlinskem kongresu lucidno prepoznali politični poraz Rusije, katere ugled med balkanskimi narodi, z izjemo Bolgarov se je močno zmanjšal. Srbija se je naslonila na dotedanjega konkurenta v Bosni in Hercegovini – Avstro-Ogrsko. To zavezništvo je trajalo vse do l. 1903, ko je po uboju zadnjega kralja iz dinastije Obrenović na oblast prišel Peter I Karađorđević, ki je bil odkrito prorusko naravnan. Posledice takšne spremembe bodo posredno usodno vplivale na izbruh prve svetovne vojne (Hupchick, 2002: 281-283). 8 To je privedlo do odprtja »makedonskega vprašanja«, glede ozemlja v dolini reke Vardar in mesto Solun in »albansko vprašanje«, povezano s prebujanjem nacionalne identitete med albanskim prebivalstvo in njegovo


16

Poleg velikosrbskega programa v Srbiji je tudi hrvaško zajelo podobno velikohrvaško

gibanje9. Izhajalo je iz Starčevićeve ideje o neodvisni Hrvaški, ki bi vključevala Slovenijo,

Dalmacijo, Slavonijo, Istro in Bosno. Izoblikovan je bil koncept nacionalnosti, ki je za Hrvate

definiral vse prebivalce, ki prebivajo na ozemlju velike Hrvaške, in to neglede na versko

pripadnost. Starčevićeva Stranka prava je zavračala obstoj »političnih« Srbov v deželah, ki

bile zgodovinsko hrvaške (Biondich, 2004: 56). V skladu s temi idejami so se krčevito upirali

velikosrbskim idejam10. Madžari so hitro zaznali kulturno religiozne razlike med Hrvati in

Srbi in so to izkoristili v svojo korist. Srbom na Hrvaškem so ponudili razne ugodnosti na

šolskem, verskem in zaposlitvenem področju, kar je podpihovalo protisrbska čustva med

Hrvati11.

Po berlinskem kongresu je na Balkanu zavladalo navidezno premirje, ki je bilo

posledica novega ravnotežja sil med evropskimi velesilami. Kljub posameznim lokalnim

vojnam pa vse do leta 1908, ko je Avstro-Ogrska anektirala Bosno in Hercegovino, ni bilo

večjih vojn, v katere bi bile vpletene tudi velike sile. Kriza okoli aneksije BiH je že

nakazovala konec evropske politike ravnotežja, kar je bila posledica togega sistema

zavezništev. Leta 1912 so se balkanske države povezale v zavezništvo in napadle od

mladoturške revolucije oslabljeno turško državo. Ko so pod grožnjami z vojaško intervencijo

s strani velikih sil zaustavili operacije, sta od evropske Turčije ostala samo še Skadar v

Albaniji in Carigrad (Hupchick, 2002: 313-314). Maja 1913 so se pričela pogajanja v

Londonu; takoj je bilo jasno, da ne Avstro-Ogrska ne Italija ne bosta dovolili nastanka močne

težnjo po avtonomiji znotraj turške države in interesom sosednjih držav Srbije, Črne gore, Bolgarije in Grčije po ozemlju, kjer so narodnostno živeli Albanci v večini. 9 Velikohrvaško gibanje je izviralo iz ilirskega gibanja Ljudevita Gaja, ki si je prizadevalo združiti vse južnoslovanske narode pod okriljem reformirane habsburške monarhije. To gibanje je služilo kot idejna baza za »jugoslovansko« gibanje, ki je predvidevalo ustanovitev tretje konstitutivne enote v dualistični monarhiji, ki bi bila tako preoblikovana v triarhijo, v kateri bi pripadniki južnoslovanskih narodov tvorili tretjo državno celoto znotraj monarhije. Jugoslovansko gibanje se je v končni fazi izkazalo za zelo eksplozivno in je imelo za cilj uničenje habsburške monarhije (Hupchick, 2002: 306). 10 V strahu pred velikosrbskimi težnjami po hrvaškem ozemlju se je pod okriljem Čiste stranke prava pod vodstvom Josipa Franka izoblikoval program, ki je poudarjal katolištvo Hrvatov in je Srbe predstavljal kot degenerirane Hrvate, ki so se prodali pravoslavju in bizantinski kulturi že v srednjem veku (Hupchick, 2002: 307). 11 Po vključitvi Vojne krajine v civilno Hrvaško leta 1881 in po madžarskih manipulacijah je v očeh hrvaških nacionalistov pravoslavni Vlah (Srb) postal simbol habsburške tiranije in tudi brez vseh pravic. Bil je grožnja hrvaškemu svobodnemu malomeščanu. Ko so Vlahi s podporo Budimpešte pričeli dobivati srbsko nacionalno zavest, se je sovraštvo do Srbov samo še stopnjevalo. Med Pribićevo policijsko strahovlado nad Hrvati v dvajsetih letih 20. stoletja so Vlahi v očeh hrvaške javnosti postali izdajalci in orodje velikosrbske vladavine (Biondich, 2004: 59).


17

Srbije na Balkanu in njenega izhoda na morje pri Tarantskih vratih. Ustanovljena je bila

Albanija, ki naj bi služila kot tamponska cona med Srbijo in Jadranskim morjem. Pri tem je

bila meja potegnjena povsem umetno in je upoštevala predvsem strateške interese, ne pa

nacionalne pripadnosti, saj je kar polovica vseh Albancev ostala izven Albanije, predvsem na

Kosovu, ki pa je pripadlo Srbiji. Že na mirovnih pogovorih v Londonu so izbruhnila nasprotja

med dotedanjimi zaveznicami, kar je imelo za posledico drugo balkansko vojno leta 1913,

katere glavna poraženka je bila Bolgarija, ki je bila napadena s strani vseh sosednjih držav

(Srbije, Grčije, Turčije in Romunije).

Posledica obeh balkanskih vojn je bila veliko nacionalno ponižanje Bolgarije.

Makedonija, ki je bila vse od berlinskega kongresa glavni zunanjepolitični cilj Bolgarije, je

bila dokončno izgubljena. »Celoten bolgarski narod je padel v depresijo, ki se je prelevila v

frustracijo in nato v željo po maščevanju. Že čez dobri dve leti se jim je ponudila odlična

priložnost« (Hupchick, 2002: 315). Bolj kot bolgarski poraz je bilo za nadaljnji potek

dogodkov na Balkanu in v svetu pomembno zmagoslavje Srbije. Opita od lahke zmage nad

Turčijo in Bolgarijo v obeh balkanskih vojnah je srbska elita postala vse bolj dovzetna na

agresivne nacionalistične impulze iz lastne družbe, kar jo je pahnilo v neposredno

konfrontacijo z Avstro-Ogrsko, kar pa je imelo kataklizmatične posledice ne samo za Balkan,

ampak tudi za vso Evropo in Svet.

4.4 BALKAN MED DVEMA VOJNAMA

Mirovna pogodba iz Versaillesa z Nemčijo in druge mirovne pogodbe s centralnimi

silami, ki so se naslanjale nanjo, so zaključile spopad svetovnih razsežnosti, ki je pustil

globoke in dolgotrajne rane v kolektivnem spominu balkanskih narodov. Mnoge od teh travm

so se ohranile vse do danes in se s propadom komunističnih režimov konec 80. let prebudile v

obliki najbolj skrajnih nacionalizmov, množičnih pobojev, izgonov in etničnih čistk, ki so bile

bodisi nasilne ali pa so dobile bolj prikrite oblike12.

S porazom in razpadom multietničnega habsburškega imperija so na tem ozemlju

vzniknile mnoge nove države, ki so se zaradi relativne šibkosti hitro znašle v centru

12 Vse mirovne pogodbe razen tiste z Nemčijo so se vsebinsko dotikale Balkana.


18

pozornosti velikosrbskih, romunskih in italijanskih poželenj. Srbija je tako s priključitvijo

Države SHS dosegla in celo prekoračila vse svoje velikosrbske programe13. Slednji veliki

srbski uspeh je močno prekrižal italijanska prizadevanja za pridobitev nadzora nad vzhodno

obalo Jadranskega morja. Obdobje med obema vojnama je Balkan zaznamoval srbsko-

italijanski spopad »pod mizo« glede prevlade na Balkanu. Italijanski interes je bil čim bolj

destabilizirati Kraljevino Jugoslavijo in si tako olajšati prodor na Balkan. V ta namen je Italija

finančno podpirala in dajala zavetišče raznim ultranacionalističnim, terorističnim in

desničarskim skupinam14. Podporo pri svojem delovanju je Italija dobila tudi od Bolgarije, ki

je kljub vnovičnemu porazu in izgubi ozemlja ob egejskem morju še vedno hlepela po

sanstefanskih mejah. Kot protiutež bolgarskim revizionističnim težnjam so se Kraljevina

Jugoslavija, Turčija in Grčija povezale v ohlapno zavezništvo, ki pa ni nikoli popolnoma

zaživelo zaradi nezaupanja in sovraštva med Grčijo in Turčijo.

Novoustanovljeno Kraljevino SHS15 (od 3. oktobra 1929 Kraljevina Jugoslavija), so

sestavljali narodi različnih zgodovinskih tradicij, kultur in veroizpovedi. Medtem ko so Srbi

videli novo kraljevino kot razširjeno staro državo in so vnaprej zavračali kakršna koli

avtonomistična prizadevanja Ljubljane in Zagreba, so Slovenci in še posebej Hrvati začeli

gledati nanjo kot na stvarnost, ki je tuja njihovim koristim in miselnosti. Podobno napeti so

bili tudi odnosi med Srbi in Muslimani v BiH, kjer je bilo z agrarno reformo razdeljenih

1.175.000 hektarjev zemlje, ki je bila v veliki večini last nekdanjih muslimanskih fevdalcev,

približno 250.000 novim lastnikom večinoma Srbom (Pirjevec, 2003: 24). Poleg srbsko-

muslimanskega spora so obdobje med vojnama dodatno zapletle tudi hrvaške zahteve v zvezi

z BiH. Zagrebški politični krogi so zatrjevali, da spada BiH v njihovo vplivno območje ne

samo zaradi Hrvatov katoliške veroizpovedi, ki so prebivali tam, ampak tudi zaradi bosanskih

Muslimanov. Na njih so namreč gledali kot na spreobrnjene Hrvate in celo kot na »cvet

naroda« in da so »bosanski Muslimani rasno najčistejši, najmanj načeti Hrvati, ki [...] so tudi

13 Slovensko ozemlje ni bilo nikoli vključeno v velikosrbske programe; prvi cilj srbske diplomacije je bil tako utrditev odnosov z Italijo, ne pa omilitev ozemeljske izgube. 14 Med najmočnejšimi in dobro organiziranimi so bili ustaši, ki so imeli svoj vadbeni center v Italiji, in obujena VMRO, ki pa je izgubila svoj narodnoosvobodilni prizvok iz ilendenske ustaje l. 1903 in se je spremenila v teroristično organizacijo, ki se je ukvarjala predvsem z ugrabitvami in izsiljevanjem denarja od malih trgovcev v zameno za kvazi zaščito (Hupchick, 2002: 348). 15 Ustanovljena je bila 1. decembra 1918, prvo ustavo pa je dobila 28. junija 1921, to je t. i. vidovdanska ustava.


19

somatološko ohranili vse lastnosti hrvaške rase razen zelo redkih azijskih primesi.«16 (Budak

v Duraković, 1994: 130). Poskus vodilne hrvaške stranke – HSS (Hrvatske seljačke stranke),

da bi se utrdila tudi v BiH, je naletel na val ogorčenja v Beogradu, kar je še dodatno povečalo

stopnjo nezaupanja med Srbi in Hrvati. To pa njunim voditeljem ni preprečilo, da so na

predvečer začetka druge svetovne vojne v trenutku stiske le našli dogovor na račun

Muslimanov. Znotraj kraljevine je bila ustanovljena napol avtonomna banovina Hrvaška, ki je

obsegala tudi posamezne dele bosansko-hercegovskega ozemlja. Preostali del BiH bi moral

biti vključen v morebitno banovino Srbijo17, vendar jo je prehitel izbruh druge svetovne vojne

(Pirjevec, 2003: 23). Tako se je za hrvaško desnico končalo obdobje srbske okupacije.

Prevladalo je mnenje, da je potrebno vzpostaviti novo gibanje, ki bo delovalo kot nosilec

brezkompromisnega in revolucionarnega boja proti Beogradu. (Biondich, 2004: 58)

Podoben odnos kot do bosanskih Muslimanov je beograjska vlada vzpostavila tudi do

kosovskih Albancev in do Makedoncev, ki jim je odrekala pravico do narodne in kulturne

identitete. Obravnavali so jih kot nerazvito rajo, za prišleke, ki so zasedli zgodovinsko srbska

ozemlja in jih je zato treba čim prej asimilirati in izseliti, pri tem pa niso izbirali sredstev.

Ne glede na razlike v politični tradiciji in nasprotujoče interese so bili odnosi med

narodi, ki so tvorili kraljevino Jugoslavijo, vse do njenega razpada sicer mnogokrat

nedemokratični, a miroljubni. V tem obdobju so se stiki med »jugoslovanskimi« narodi šele

dovolj okrepili, da so različna kulturna in politična izročila lahko prišla do izraza. Meja, ki je

stoletja ločevala Hrvate, Slovence in prečanske Srbe od drugih jugoslovanskih narodov, se je

ohranila tudi v novi državi. Ta meja ni bila toliko kulturne ali religiozne narave, saj so na

obeh straneh prebivali tako pravoslavci, katoliki in muslimani, kot je bila meja med deželami

z različnim gospodarskim in družbenim razvojem. To torej ni bila meja med civilizacijami,

temveč meja med bogatimi in revnimi, ki se bo ohranila skozi celotno obdobje jugoslovanske

države.

16 To bo pod NDH in Ante Pavelićem dobilo tudi gotsko dimenzijo, po kateri naj bi Hrvatje bili gotskega (torej arijskega) izvora. 17 Podobno bi morala biti oblikovana banovina Slovenija, ki pa iz podobnih razlogov ni šla preko idej posameznih politikov.


20

4.5 DRUGA SVETOVNA VOJNA

Nerešeni odnosi med narodi, ki so sestavljali Kraljevino Jugoslavijo, so postali očitni

med drugo svetovno vojno. Ko so aprila 1941 nemške, italijanske, madžarske in bolgarske

čete napadle Jugoslavijo, se je slednja »podrla kot hiša iz kart« (Pirjevec, 2003: 24). Kmalu

po okupaciji in razdelitvi okupacijskih con je bila ustanovljena tudi marionetna fašistična

Neodvisna država Hrvaška (NDH), kjer so prišli na oblast ustaši z Antejem Pavelićem na

čelu. Ustaško gibanje ni nikoli imelo množične podpore znotraj Hrvaške. »Ideologija ustašev

je bila mistična zveza med narodom in religijo, ki jo drugače poznamo le pri skrajnih

nacionalističnih gibanjih v ortodoksnih deželah« (Meier, 1996: 189). Gibanje je svoj program

črpalo iz idej Ante Starčevića, ki jih je razvil že v 19. stoletju. Skupaj z Bosno je NDH imela

približno 6,5 milijona prebivalcev od tega jih je bilo približno 50 % Hrvatov, 33 % Srbov in

12 % Muslimanov (Juda, 1997:124). Muslimani so bili razglašeni za cvet hrvaškega naroda,

medtem ko so ustaške oblasti imele popolnoma drugačne načrte s srbsko populacijo. Mile

Budak, pisatelj in minister za šolstvo v NDH, naj bi poleti 1941 izjavil, na kar je kasneje

opozarjala tudi srbska nacionalistična propaganda konec 80. let, da bo v NDH ena tretjina

Srbov ubita, ena tretjina pregnana in ena tretjina spreobrnjena v katolištvo18. Cirilica je bila

prepovedana, pravoslavne cerkvene šole pa ukinjene. Takšno je bilo reševanje »srbskega

pravoslavnega vprašanja« po nemškem vzoru.

Proti okupatorjem sta se dvignili dve ločeni skupini: četniki Draže Mihailovića in

partizani Josipa Broza – Tita. Po kratkotrajnem začetnem sodelovanju so v ospredje stopile

ideološke, politične in vojaške razlike, ki so se prelevile v odprto sovražnost s tragičnimi

posledicami ravno v Bosni in Hercegovini.

Na nasilje ustašev so srbski četniki odgovorili z enakim nasiljem in pri tem imeli za

smrtne sovražnike ne samo Hrvate, temveč tudi Muslimane, ki so se tako znašli med dvema

ognjema in so se zato včasih povezovali s partizani, včasih z ustaši in tudi z Nemci, nikoli pa

s Srbi. Temu primeren je bil visok krvni davek Muslimanov, ki so ob koncu vojne imeli po

18 Točno število spreobrnjenih pravoslavcev ni znano vendar se nekatere ocene gibljejo med 200.000 in 300.000 (Judah, 1997: 126). Mnogi, ki so se spreobrnili so to napravili zaradi bistvenega znižanja davkov, ki so jih morali plačevati upravi NDH, hkrati pa so prišli v konflikt s tistimi, ki so hoteli ohraniti »svojo čistost«. Spomladi 1943 so zaradi očitnega neuspelega spreobračanja Srbov ustaške oblasti ustanovile Hrvaško pravoslavno cerkev pod vodstvom škofa Hermogena, priseljenega ruskega pravoslavnega duhovnika, ki pa je imela majhen uspeh (Judah, 1997: 126-127).


21

nekaterih podatkih 86.000 (Kočović v Duraković, 1994: 143), 103.000 žrtev (Žerjavić v

Duraković, 1994: 143) do 180.000 (Pirjevec, 2003: 25).

Med vojno se je tudi ponovno izoblikoval program velike Srbije, katerega idejni oče je

bil Slobodan Jovanović (1869-1958). Program je temeljil na predpostavki, da imajo Srbi

pravico, da postanejo vodilna nacija na Balkanu, da pa bi to dosegli, se bi morali najprej

združiti v etnično homogeni državi. Prvi večji programski dokument Homogena Srbija ali

Homogena srbska država je konec junija 1941 spisal Steva Moljević, bosanski Srb iz Banja

Luke, in ga predložil poveljniku četnikov Mihajloviću. Ta dokument odseva vplive vseh

dotedanjih srbskih nacionalnih programov in načrtov. »Srbi morajo imeti hegemonijo na

Balkanu, da bi lahko imeli hegemonijo na Balkanu pa morajo najprej imeti hegemonijo v

Jugoslaviji«, ki jo bodo utrdili s svojim duhom in ji vtisnili svoj pečat (Mesić, 2001: 5).

Homogenost bi lahko dosegli samo z ločitvijo Srbov od sosednjih narodov, in sicer s

preseljevanjem in izmenjavo prebivalcev. Nova severna meja take države bi potekala po liniji

Virovitica-Karlovac-Karlobag in bi na območju Karlovca mejila neposredno na Slovenijo, ki

bi bila povečana s priključitvijo delov italijanskega in avstrijskega ozemlja. Načrt je

predvideval priključitev delov madžarskega, romunskega, bolgarskega in albanskega ozemlja

ter poseben status znotraj Srbije, Dalmacije in Hercegovine (Judah, 1997: 122)

Sovraštvo do Srbov je kosovskim in makedonskim Albancem narekovalo odklonilen

odnos tako do četniškega kot tudi do partizanskega gibanja. Z italijansko priključitvijo k

veliki Albaniji, so se prvič v zgodovin znašli znotraj skupne albanske države, to pa jim je

narekovalo, da gledajo na italijanske okupacijske čete z odkrito naklonjenostjo. Kolaboracija

se je nadaljevala tudi po kapitulaciji Italije in s prihodom nemških čet. Bili so številni primeri

pobojev srbskih prebivalcev kot maščevanje za pretekle poboje Albancev s strani srbskih čet.

Jugoslovanski partizani so pričeli novačiti kosovske Albance z obljubo, da bo po vojni

Kosovo ostalo v Albaniji. Ko se je leta 1944 razvedelo, da bo Kosovo vrnjeno Jugoslaviji, se

je pričela albanska vstaja, ki jo je v krvi zadušilo 30.000 vojakov jugoslovanske armade

(Judah, 1997: 132). S prihodom partizanskih enot na Kosovo ob končnih operacijah druge

svetovne vojne se je spirala nasilja, tako kot leta 1912, 1918 in 1941 ponovno obrnila proti

Albancem, ki so bili zaradi kolaboracije preganjani in pobiti.

Podobno napeto ozračje je bilo tudi v Makedoniji. Podobno kot ostale dele Jugoslavije

so jo razdelili med nemške zaveznike. Zahodni del Makedonije je bil vključen v t. i. veliko

Albanijo. Preostali del Makedonije pa je bil priključen Bolgariji, ki je tako že tretjič v 20.


22

stoletju dosegla velikobolgarske sanje. Tudi slednje, podobno kot prejšnje, so bile zelo

kratkega daha. Po posredovanju Kominterne med Jugoslovansko komunistično partijo in

Bolgarsko delavsko partijo je bila Makedonija dokončno dodeljena Jugoslaviji.

Druga svetovna vojna je pustila globoke rane v kolektivnem spominu jugoslovanskih

narodov. V tem obdobju so se radikalizirala hrvaška in srbska nasprotja, predvsem okoli

Bosne in Hercegovine. Kljub vztrajnim naporom komunističnih jugoslovanskih oblasti, da bi

se nesoglasja tudi fizično izkoreninila, sta politična zlasti hrvaška in srbska emigracija

poskrbeli, da je nacionalizem ostal živ tudi v novi družbenopolitični ureditvi, vedno

pripravljen da oživi že ob najmanjši upehanosti slednje. Prvič se je prebudil v začetku

sedemdesetih, vendar je bil še uspešno zatrt. Ponovni izbruh etnonacionalizma v osemdesetih

letih je bil usoden za »jugoslovanski projekt«.


23

5 SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU?

V prejšnjem poglavju sem prikazal dogodke, ki so neposredno in trajno vplivali na

razmerja med narodi v BiH. Spopad med tremi etničnimi in verskimi skupinami je

paradoksalno ravno v BiH, ki je slovela po svojem komšiluku, dobil podobo Dantejevega

pekla, ki je služil kot tipični primer vojn, ki prihajajo v različnih teoretičnih predpostavkah.

Upoštevajoč Huntingtonov koncept sedmih civilizacij in njihovega spopada, je bila prav

Bosna, kjer se na prostorsko relativno omejenem območju tesno prepletajo in pokrivajo tri

civilizacije, idealen primer, zakaj prihaja do spopada med civilizacijami (Vukadinović, 2002:

55). Huntingtonova teorija, operira z Bosno šele takrat, ko so se oboroženi spopadi že pričeli

in so bile posamezne sprte strani že dodobra prepojene z nacionalizmom. Scenariji, ki so

predvidevali združevanje držav po religiozni in kulturni sorodnosti, so obstajali že prej. Eden

od scenarijev je predvideval oblikovanje zavezništva med pravoslavnimi Srbijo, Črno goro,

Makedonijo, Bolgarijo, Romunijo ter Grčijo na eni strani in med katoliškima Slovenijo in

Hrvaško na drugi strani. Turčija naj bi se zaradi sorodne islamske kulture povezala z Albanijo

(Vukadinović, 2002: 55). Kljub očitnim skupnim točkam in simpatijam med državami iz

istega civilizacijskega kroga na Balkanu ni prišlo ne do ustanovitve odprtega zavezništva ne

do sklenitve sporazuma, ki bi posebej izkoriščal skupne civilizacijske točke (Vukadinović,

2002: 56). Teorije o Huntingtonovem »kin country« sindromu, t. j. sindromu sorodne države,

izpodbijajo nenavadna zavezništva, ki so se na Balkanu izoblikovala v zadnjem desetletju ( na

primer podpora zahodnih sil, posebno ZDA, Muslimanom) čeprav so deloma tudi posledica

pritiska zahodne javnosti na svoje voditelja. Drugo pomembno zavezništvo je bilo med

Makedonijo, Bolgarijo in Turčijo, in sicer z namenom da zaščitijo Makedonijo pred srbskimi

in grškimi ambicijami v tem prostoru ter pred albanskim separatizmom (Griffiths str. 60).

Najbolj »eksotično« pa je bilo nedvomno tiho zavezništvo med ZDA in Iranom glede dobave

orožja Muslimanom preko Hrvaške (Pirjevec, 2003: 329-332), pa tudi tiha podpora Velike

Britanije in Francije Srbiji v začetni fazi vojne na Hrvaškem in v BiH. Očitno je, da ta nova

zavezništva niso nastala zaradi kakšne nove civilizacijske zavesti, temveč iz klasičnega

sistema ravnotežja, ki je na Balkanu prevladovalo vse do konca prve svetovne vojne. Ta

zavezništva so bila kratkotrajna in labilna in bolj odvisna od trenutnih ambicij vodilnih elit

kot od nekih dolgoročnih načrtov, kakršen je bil Garašaninov Načertanije.


24

5.1 NACIONALIZEM

Nerešena nacionalna vprašanja so povzročala med socialnimi in političnimi

transformacijami v vzhodni Evropi v začetku 90. let nestabilnost in konflikt (Nečak, 1984:

13). Nacionalna vprašanja, ki so po marksistični teoriji posledica buržoazne družbe, naj bi v

progresivni in napredni komunistični družbeni ureditvi preprosto izginila. Podobnega mnenja

je bilo v prvem obdobju tudi jugoslovansko vodstvo. Usodnost take predpostavke in

posledične pasivnosti pri reševanju nacionalnih vprašanj se je v popolnosti izkazala ob

razpadu komunističnih režimov po vsej vzhodni Evropi in še posebej v nekdanji Jugoslaviji19.

Zgodovinski razvoj nacionalizma v Srednji in Jugovzhodni Evropi je bil prikazan kot

nekaj slabega, skrajnega in zaostalega v primerjavi z zahodnim. Kljub temu da imata obe

obliki nacionalizma svoje izhodišče v »razsvetljenem nacionalizmu« s konca 18. stoletja, je

le-ta, ko je bil prenesen na območje Srednje in Vzhodne Evrope, doživel določene lokalne

modifikacije (Griffiths, 1993: 11). Na Zahodu je nacionalizem ustrezal novim socialnim,

ekonomskim in političnim spremembam, medtem ko se je v Srednji in Vzhodni Evropi

uveljavil, še preden je sploh prišlo do teh sprememb. Nacionalizem na Zahodu je bil tako

vzpostavljen na temeljih realne politike in je bil usmerjen v prihodnost, ne da bi se oziral v

preteklost. V Srednji in Vzhodni Evropi so ustvarili nacionalisti običajno s pomočjo mitov iz

preteklosti in sanj o prihodnosti idealno domovino, tesno povezano s slavno preteklostjo brez

kakršne koli konkretne povezave s sedanjostjo, v pričakovanju, da se bo nekoč spremenila v

politično realnost (Kohn v Griffiths, 1993: 11-12). V tem duhu je Mosse nacionalizem

opredelil kot »posvetno religijo«, ki je nadvladala vse prejšnje zgodovinske oblike

poduhovljenja (Mosse v Perica, 2002: 4). Pomembno je razmerje nacionalizem in nacionalna

država, ki spominja na vprašanje »o kokoši in jajcu« oziroma o tem, kaj je bilo prej. Denič

(1994: 115) je nacionalizem opredelil kot obliko masovne družbene politike, ki določa nacijo

ali etnično skupino kot najpomembnejšo skupnost nasploh, vsekakor pa kot politično najbolj

19 Analitiki jugoslovanske zgodovine do 80-ih let, so se običajno usmerili proti dvem nasprotujočim se ekstremom: ekskluzivno zaskrbljenostjo bodisi nad razredom ali narodom. »Levica je običajno podcenjevala pomen nacionalnih vprašanj ter jih v najboljšem primeru obravnavala kot sekundarnega pomena, v najslabšem pa kot 'buržoazni odklon' od razrednega boja« (Magaš, 1993: 137). Boj proti nacionalizmu je bil izrabljen kot ideološka krinka za znotrajpartijsko obračunavanje in za zatrtje kritik, ki so prihajale izven partije. V 70-ih letih je obračun s hrvaškim nacionalizmom omogočil očiščenje partijskih struktur bolj liberalnih politikov, v 80-ih letih je obračun z albanskim nacionalizmom omogočil prikritje nestabilnosti in političnega vakuuma, ki je nastal s Titovo smrtjo, in katastrofalni ekonomski položaj. Boj z nacionalizmom je dal le-temu tiho legitimnost, kar se je izkazalo na prelomu druge polovice osemdesetih let, ko so vsa republiška komunistična vodstva prevzela ideologijo in retoriko nacionalizma.


25

relevantno skupnost. Nacionalizem in druge politike identitet (na primer: fundamentalizem ali

nacionalno opredeljevanje religije) so stalna grožnja tistim, ki si prizadevajo za vzpostavljanje

večstrankarskega, demokratičnega parlamentarnega sistema, ki je zasnovan na strpnosti in

pluralizmu. »Politika identitete, za razliko od grobe politike interesa, običajno ni odprta za

pogajanja« (Denić, 1994: 115). Etnocentrizem, ki se je pogosto kazal kot etnično ali versko

sovraštvo in ksenofobija, velja za potencialno eksploziven fenomen, značilen za Balkan

(Petrović, 2000: 216).

V poglavju, ki sledi, bom poskušal dokazati, da je bil etnonacionalizem, ki je generiral

nedavne oborožene spopade na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in v

Makedoniji, politični program, ki med komunistično vladavino ni bil izkoreninjen, ampak je

bil samo uspavan. Aktiviral se je takrat, ko se je komunizem kot ideološki in politični sistem

izrabil. Zahteve po političnih spremembah so silile politično elito k novemu načinu

mobiliziranja množične podpore, in sicer v ponovno odkritem nacionalizmu.

5.2 BALKANSKI SOD SMODNIKA: BOSNA

5.2.1 RAZVOJ NACIONALIZMA V BOSNI IN HERCEGOVINI

»Če Balkan velja za evropski sod smodnika, potem je Bosna in Hercegovina balkanski

sod smodnika« je zapisal Stephen Griffiths (Griffiths, 1993: 52). Žal se je v nadaljnjih letih

izkazalo, da je na Balkanu in na njegovem obrobju še veliko takih sodov. Nekateri izmed njih

so vsaj tako stari kot »bosansko vprašanje«. Le-to je stopilo v ospredje zanimanja balkanskih

držav, predvsem Srbije in Avstro-Ogrske (Hrvaške), kot posledica nezadržnega slabljenja

turške države in njenega postopnega umikanja s tega območja in je doseglo vrhunec ob

berlinskem kongresu in zasedbi Bosne in Hercegovine s strani avstrijskih sil leta 1878.

Razviti zahodni nacionalizem je pričel prodirati v Bosno in Hercegovino preko izobraženih

posameznikov še pred prihodom avstrijskih sil. Tu je naletel na veliko nacionalno

neopredeljeno množico prebivalstva, znotraj katere je bil edini razlikovalni element

veroizpoved. Kristjani so se pričeli šele zelo pozno identificirati kot Hrvati in Srbi in še ta

diferenciacija je potekala zgolj na verski osnovi20 (Malcolm, 1996: 200). Značilnost Balkana

20 Tako so se potomci nemških in madžarskih katoliških naseljencev pričeli identificirati s Hrvati; podobno so se pravoslavni Romi pričeli identificirati s Srbi (Malcolm, 1996: 200) .


26

je tesna povezanost med versko in etnično pripadnostjo (Cohen, 1998: 43). V dolgi in nemirni

zgodovini Bosne je preko njenega ozemlja potekalo toliko migracijskih tokov, velikih

izseljevanj in priseljevanj prebivalstva in pogostih prehajanj med posameznimi

veroizpovedmi, da je skoraj nemogoče določiti genealoško etnično pripadnost posameznika.

Stoletja so bili jezik, zgodovina in geografski položaj skupen obema krščanskima skupinama,

kar pomeni, da je osnova, iz katere izhajata posamezni verski opredelitvi, ena in ista. Kljub

temu je od poznega 19. stoletja dalje proces ločevanja in včasih tudi vsiljenega opredeljevanja

katoliškega in pravoslavnega prebivalstva na Hrvate in Srbe povzročil nestabilnost v bosanski

politiki, in to ne glede na državni, političnoupravni in družbenoekonomski sistem (Malcolm,

1996: 235). Srbska in hrvaška nacionalna ideologija sta se močno razlikovali v svojih stališčih

do religije. Srbi so zaradi rodoljubne tradicije pravoslavja povsem naravno gledali na svojo

cerkev kot na nacionalno ustanovo21. Ideologi hrvaške nacionalnosti so izenačevali

katoličanstvo in hrvaštvo22 (Banac, 1988: 109). Skozi 19. stoletje sta se izoblikovala dva

ideala o državi južnih Slovanov: ideja velike Srbije je bila oblikovana s strani srbske

inteligence v kraljevini Srbiji; privrženci jugoslovanske ideje pa so v glavnem bili srbski,

hrvaški in slovenski intelektualci, iz dežel pod Habsburžani (Gow, 2003: 33). Banac je

mnenja da je srbska nacionalna ideologija prešla skozi dve fazi: v zgodnjem obdobju sta bila

pravoslavje in srbstvo izenačena, v poznejšem obdobju pa se je versko obeležje srbstva

močno oslabilo in se preusmerilo na »naravno pravo nacionalnosti«, ki je temeljilo predvsem

na jeziku23. Hrvaška nacionalna misel pa je bila usmerjena v ustvarjanje skupne državne enote

vseh južnoslovanskih nacionalnosti24. (Banac, 1988: 107). Olivera Milosavljević ločuje

naslednje elemente, ki so jih srbski nacionalisti v različnih obdobjih uporabljali pri

identificiranju srbske naroda: 1) biološki (ali prirojeni) – isto pleme, skupni predniki, kri,

oblika lobanje, značaj; 2) ideološki (ali izbirni) – pravoslavje, krstna slava … Tukaj nastopi

21 Tudi nereligiozni intelektualci so promovirali pravoslavje kot del srbstva, razen takrat, ko jim to ni več koristilo. Tako se je v Dalmaciji vedno govorilo o Srbih treh ver, kjer pravoslavje ni bilo nikoli sinonim za srbstvo in je zato s strani Srbov skonstruirana »avstrijska teza«, po kateri naj bi bili vsi katoliki Hrvatje in pravoslavci Srbi, »čisti nesmisel« (Milosavljević, 2002: 56). 22 Kljub temu se je že od Starčevića, ki je bil »začaran« nad islamskim svetom, bosansko muslimansko elito opisovalo kot hrvaško in kot »najstarejše in najčistejše pleme, kar jih ima Evropa.« (Banac, 1988: 110). 23 Razlika med jezikovnim in verskim konceptom je v različnem dojemanju nacije. Jezikovni koncept je izoblikovala meščanska (sekularna) inteligenca, ki se je zgledovala po drugih srednjeevropskih konceptih nacije v 19. stoletju. Nasproti temu se je verski koncept izoblikoval v krilu cerkve, ki je stremela k izenačenju vere in nacije (Milosavljević, 2002: 49). 24 »Integralne težnje v hrvaški nacionalni misli so bile vedno stalni napetosti z idejo hrvaške državne pravice.« (Banac, 1988: 108).


27

protislovje, saj naj bi vera bila »naravno« stanje etnosa, hkrati pa so konvertiti še vedno del

srbske etnije, kljub spremembi veroizpovedi. To pomeni, da je njihova pripadnost etnosu

iznad vere, iz česar sledi, da vera ni več naravno stanje ampak izbor; 3) ozemeljsko – vsi

prebivalci na zgodovinskih srbskih ozemljih so Srbi; 4) jezikovno (štokavci ne glede na

religijo) (Milosavljević, 2002: 30-31).

»Od leta 1890 so se srbsko-hrvaški odnosi zaostrovali prav ob vprašanju prisvajanja

Bosne« (Duraković, 1994: 76). Da bi Bosno zaščitili pred nacionalističnimi političnimi

gibanji, ki so v Bosno prihajala iz sosednje Hrvaške in Srbije, so si najprej avstrijske in

kasneje jugoslovanske oblasti prizadevale v določenih obdobjih ustvariti bodisi samostojno

bošnjaško25 nacionalno identiteto kot protiutež hrvaški in srbski, ki bi vključevala Muslimane

(Bošnjake), bosanske Hrvate in bosanske Srbe, bodisi posebno muslimansko (bošnjaško)

narodnost, ki bi poleg hrvaške in srbske predstavljala konstitutivni narod Bosne in

Hercegovine in tako delovala kot protiutež slednjima. Obe strategiji sta propadli predvsem

zaradi ostrega nasprotovanja hrvaške in srbske skupnosti, ki sta bili pod močnim vplivom

matičnih dežel26.

Bosna je dober primer za prikaz tesne povezanosti med etnično pripadnostjo in

veroizpovedjo (Cohen, 1998: 43). Avsto-ogrska oblast je hitro sprevidela, da bi vsak poseg v

konfesionalno in narodnostno ravnotežje v korist katere koli od treh enot omajal BiH in

neposredno ogrozil avstro-ogrske interese27 (Duraković, 1994: 68). Katoliki in pravoslavci iz

Bosne in Hercegovine so dolgo ohranjali stike s Hrvati in Srbi. Kot smo videli, je milet

sistem, ki je bil 500 let hrbtenica turške države, kajti ohranjeval je ločene verske identitete, ki

bi v Bosni lahko imele politične posledice. Katoliški Bošnjaki so se za podporo in celo

osvoboditev obračali predvsem h Hrvaški in beneški Dalmaciji, kar je bilo posledica

25 Bošnjaško identiteto so vedno skoraj izključno podpirali samo bosanski Muslimani. Njihov odnos do hrvaškega in srbskega nacionalizma najbolje opisuje naslednji odlomek iz časnika Bošnjak, ki je izhajal konec 19. stoletja in je še vedno aktualen: Medtem, ko nas Hrvatje prepričujejo, da je pravoslavje naš največji sovražnik in srbstvo je enako kot pravoslavje, nas Srbi poskušajo pritegniti z neko »bogus« zgodovino, po kateri je ves svet srbski. Nikoli ne bomo zanikali, da pripadamo južnoslovanski družini; vendar bomo ostali Bošnjaki kot naši predniki in nič drugega.« (Malcolm, 1996: 148) 26 Duraković (1994, 66) navaja podatek, da je leta 1919 v BiH delovalo 170 srbskih, 183 hrvaških in le 19 muslimanskih kulturnih društev. 27 Tako so močno »hrvaško smer«, ki je prevladala v začetni fazi avstro-ogrske zasedbe BiH pod generalom Filipovićem zaradi madžarskih in nemških (avstrijskih) interesov opustili že septembra 1879 (Duraković, 1994: 68)


28

veroizpovedi in ne nacionalne pripadnosti28. Kot smo videli, se je ideja o nacionalni državi

pričela širiti iz sosednje Hrvaške in Srbije na katoliško in pravoslavno prebivalstvo Bosne in

Hercegovine šele v 19. stoletju. Bosanski Hrvatje se od bosanskih Srbov in Muslimanov

razlikujejo glede na tri osnovne civilizacijske kriterije (zgodovina, jezik in veroizpoved) samo

po veroizpovedi, ki je tako postala ključni element nacionalizma pri vseh treh narodih, zlasti

Srbih in Hrvatih. Tudi jezik, nosilec skupne nacionalne identitete v Bosni in Hercegovini, ni

mogel igrati pomembnejše vloge, saj so Srbi, Hrvati in Muslimani v posamezni regiji težili h

govoru v istem dialektu (Denić, 1994: 31). Kallay je postavil v ospredje prav bosanstvo v

nasprotju z različnimi nacionalnimi idejami, kar si je sodobna srbska in hrvaška

nacionalistična propaganda razlagala kot njegovo izmišljotino in fikcijo (Duraković, 1994:

69). Malcolm o kallayevem projektu pravi:

»Če bi Kallayu uspelo popolnoma izolirati bosanske pravoslavce in katolike od

verskega, kulturnega in političnega razvoja v sosednjih deželah, bi njegova

politika (ustvarjanja bošnjaške identitete - op. M. Seljak) tudi uspela, vendar je

bila popolna izolacija nemogoča. Medtem ko sta se hrvaški in srbski nacionalizem

širila preko široke mreže duhovništva, šolskih učiteljev in izobraženih bralcev

časopisov, katerim je ravno avstro-ogrska politika omogočala obstoj, je bil

Kallayev 'bošnjaški projekt' vse bolj obsojen na neuspeh in propad.« (Malcolm,

1996: 149)

Status bosanskih Muslimanov je tako ostal nedorečen in se je po propadu Avstro-

Ogrske prenesel tudi v Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo. Srbija, na strani zmagovite

antante, je v tej nedorečenosti videla priložnost za uresničitve svojega nacionalističnega

programa velike Srbije, kar pa je zvenelo kot izzivanje Hrvaške, ki je še iz časa Avstro-

Ogrske imela večstoletno tradicijo avtonomije. V tem sporu med centralistično naravnanimi

Srbi in federalističnimi težnjami Hrvatov in Slovencev, ki so se ohranile tudi v povojni

Jugoslaviji, so bili bosanski Muslimani upoštevani samo takrat, kadar je bilo razmerje moči

izenačeno, drugače pa so bili vedno potisnjeni na obrobje političnega dogajanja29. Ko so

28 Ti katoliki so pričakovali pomoč katoliške Avstrije ali Benetk oziroma drugih katolikov. Zaradi neposredne geografske bližine so bili to ravno Hrvatje (Malcolm, 1996: 149). 29 Leta 1921 ni bilo v državnem odvetništvu med 6 okrajnimi načelniki, glavarji mesta Sarajeva, 6 predsedniki okrožnih sodišč, 6 državnimi odvetniki in 5 funkcionarji niti enega Muslimana V Kraljevini SHS je bilo Med . 54 okrajnimi glavarji, 5 Muslimanov, med 17 upravitelji okrajnih izpostav pa le eden. V mestnem glavarstvu v


29

Hrvatje in Srbi zaradi zunanjepolitičnih okoliščin vendarle sklenili politično premirje, so to

storili na škodo Bosne in Hercegovine. Sporazum Cvetković-Maček je predvideval

ustanovitev posebne banovine Hrvaške, ki bi obsegala tudi dele bosanskega ozemlja (Brčko,

Gradačac, Derventa, Travnik in Fojnica), preostalo ozemlje BiH pa bi pripadalo posebni

srbski banovini. Protesti iz Bosne, ki je ostala brez svojega najbolj sposobnega politika in

voditelja Jugoslovanske muslimanske organizacije (JMO), Mehmeda Spaha, so bili ignorirani,

prav tako tudi zamisel, da bi iz ostankov bosanskega ozemlja in novopazarskega sandžaka

ustvarili banovino Bosno (Malcolm, 1996: 172).

5.2.2 BOSANSKO OGLEDALO TITOVE JUGOSLAVIJE

Prva povojna ustava FLRJ iz novembra 1945 je v dejstva spremenila sklepe, sprejete na

AVNOJ-skem zasedanju izpred natanko dveh let. Jugoslavija je bila razdeljena na šest

republik in dve avtonomni pokrajini30. Priznanih je bilo pet narodov Jugoslavije; poleg treh,

ki so bili priznani že pred vojno (Slovenci, Hrvati in Srbi) so dobili status naroda še Črnogorci

in Makedonci. Bosanski Muslimani niso bili priznani kot narod31, čeprav so med vojno utrpeli

strahovite izgube32 in se množično udeleževali narodnoosvobodilnega boja na strani

partizanov (Duraković, 1994). V sistematični protireligiozni politiki, ki je zajela povojno

Jugoslavijo, je bila pod hudim udarom predvsem katoliška cerkev, ki se je s kardinalom

Stepincem odkrito postavila na stran hrvaških ustašev33. Manj je bila prizadeta pravoslavna

cerkev, ki je sodelovala s kolaboracionističnim srbskim režimom. Islam je bil v očeh

komunističnih oblasti še posebno moteč, saj so ga videli kot religijo, ki ne vključuje samo

osebnih prepričanj, ampak tudi družbena, poleg tega pa ga jo imeli za zaostalega in

Sarajevu so bili med 31 vodilnimi uslužbenci štirje Muslimani. Med 54 predsedniki okrajnih sodišč je bilo 5 Muslimanov. V direkciji največje državne železnice, ni bilo med 56 vodilnimi uslužbenci niti enega Muslimana (Duraković, 1994: 106). 30 Edina izjema je bil Sandžak, ki je prav tako imel svoje posebne predstavnike na zasedanju AVNOJ-a v Jajcu, vendar v povojni federalni zgradbi ni dobil avtonomnega položaja (Gow, 2003: 37). 31 Edvard Kardelj je tik pred vojno o Muslimanih govoril kot o možnem narodu (Duraković, 1994: 153). 32 Malcolm navaja 75.000 ubitih Muslimanov, kar naj bi bilo 8,1 odstotek celotne muslimanske populacije, kar je več od (predvsem bosanskih) Srbov (7,3 odstotka) in od katerega koli drugega naroda razen Romov in Židov (Malcolm, 1996: 192), Kočović navaja 86000 ubitih in padlih Muslimanov, po Žerjavićevih izračunih pa je v obdobju 1941-1945 padlo ali bilo ubitih 103000 Muslimanov (Duraković, 1994: 143). 33 Eric Hobsbawm je mnenja, da relativno majhno in nepriljubljeno ustaško gibanje ne bi nikoli prevzelo oblast v NDH brez odkrite podpore katoliške cerkve (Hobsbawm v Perica, 2002: 24)


30

azijatskega. V povojnih čistkah so bili ubiti mnogi nacionalno zavedni Muslimani, med njimi

predvsem izobraženci, verski voditelji in premožnejši posamezniki. To je bil prvi sistematični

poboj elit, ki je ohromil in začasno zaustavil proces nacionalnega osveščanja bosanskih

Muslimanov. Leta 1946 so bila prepovedana vsa islamska verska sodišča, leta 1950 je bila

ženskam prepovedana nošnja tančic. Istega leta so bile ukinjene mektebe, osnovne šole, kjer

so otroci pridobivali osnovna znanja o Koranu, poučevanje otrok v mošejah je bilo razglašeno

za nezakonito. Leta 1952 je bil v BiH razpuščen red dervišev. Veliko naj bi bilo tudi pritiskov

na opustitev določenih verskih predpisov glede vsakdanjega življenja34. Muslimanske

kulturne in vzgojne ustanove (Gajret, Narodna Uzdanica i druge) so bile ukinjene. Dovoljena

je bila samo ena uradna islamska organizacija (od leta 1947 striktno nadzorovana s strani

države). Ukinjene so bile tudi muslimanske tiskarne, tako da vse do leta 1964 ni izšla nobena

islamska knjiga. Veliko je bilo tudi škode na religiozni infrastrukturi, uničenih ali huje

poškodovanih je bilo 756 mošej35. Veliko muslimanskih pokopališč je bilo spremenjenih v

parke in v zazidalna zemljišča. Tak diskriminatoren odnos do muslimanske skupnosti se je

kazal tudi v povojnih popisih, ki jih je Duraković (1994: 161) opisal kot popisno norenje.

Vsak poskus muslimanskega političnega organiziranja, izkazovanja lastnih značilnosti ali celo

zahteve po enakopravnem obravnavanju z drugimi narodi so odločno zatirali in jih obsojali

kot kontrarevolucionarno dejanje ter ga skladno s tem tudi kaznovali (Duraković, 1994: 156).

Očitno je bilo, da v komunističnem vodstvu Jugoslavije, v katerem so prevladovali Srbi in

Hrvati niso želeli priznati Muslimanov kot ločeno narodnost. Upali so, da se bodo Muslimani

postopoma narodnostno opredelili za Hrvate ali Srbe36. »Vsa politika je namreč Muslimane

spodbujala (celo z različnimi sredstvi prepričevala), naj se izrečejo za Srbe, Hrvate itd.«

(Duraković, 1998: 160). Pritisk je bil zlasti močan na partijske funkcionarje z muslimanskimi

imeni. Tako se je leta 1956 v enem takih popisov, 17 % muslimanskih funkcionarjev

34 Tako navaja Malcolm (1996: 195), da so muslimanski naborniki na služenju vojaškega roka in prostovoljci v delovnih brigadah morali jesti svinjino, komunistične uradnike muslimanskega rodu pa so svarili pred obrezovanjem sinov. 35 Večina mošej je bila po vojni na samopobudo lokalnega prebivalstva obnovljenih, vendar je bilo leta 1950 kar 199 mošej še neuporabnih, bodisi zaradi poškodb bodisi ker so jih komunistične oblasti spremenile v muzeje, skladišča in ponekod v hleve (Malcolm, 1996: 196) 36 Četudi so Muslimane med NOB in v dokumentih ZAVNOBiH upoštevali in obravnavali kot enakopraven narod, so prevladali stari predsodki, dogmatska stališča in primesi hegemonističnih nazorov (Duraković, 1994: 159).


31

opredelilo za Hrvate in 62 % za Srbe, kar je bolj merilo trenutne politične moči.37 (Malcolm,

1996: 197; Duraković, 1994: 161). V prvem popisu leta 1948 so se bosanski Muslimani lahko

izrekli za nacionalno opredeljene (Hrvat-musliman, Srb-musliman, Makedonec-musliman …)

ali za nacionalno neopredeljene (Duraković, 1998: 160). Podobno je bilo leta 1953, ko je bila

uvedena kategorija »Jugoslovani-neopredeljeni«38; tisti Muslimani, ki so bili nacionalno

opredeljeni, so se v BiH najpogosteje opredelili za Hrvate ali za Srbe, na Kosovu za Albance

ali Turke in v Makedoniji za Makedonce (Duraković, 1994: 160).

Nov veter je zapihal v 60. letih, kar je bilo posledica številnih med seboj neodvisnih

dogodkov39, ki pa so v končni fazi predstavljali radikalno spremembo za Muslimansko

skupnostiv Bosni in Hercegovini. Prvi znaki sprememb so se kazali s prvim popisom leta

1961, ko so se ljudje lahko opredelili tudi kot »Musliman v etničnem pomenu«. Leta 1963 je

republiška ustava BiH v svoji preambuli prvič omenjala Muslimane kot enakovreden narod

Hrvatom in Srbom. Kljub močnemu odporu s strani srbskih nacionalističnih komunistov40, je

bila sprejeta nova politika do muslimanskega naroda, in že na popisu leta 1971 je bila

ponujena nova možnost opredelitve »Musliman v etničnem smislu« (Malcolm, 1996: 199).

Religiozno ime za etnično skupnost je sprožilo številne polemike. Utemeljitelj jugoslovanske

sociologije religije, Esad Ćimić, je religiozno oznako za narodno ime označil za neprimerno.

Izseljeni muslimanski vodja Adil Zulfikarpatić, je predlagal izraz »Bošnjak«. Komunistični

voditelj v BiH, Nijaz Duraković, pa je izraz »Musliman« v etničnem pomenu označil za

»edino možno ime, ali je to komu všeč ali ne.« (Perica, 2002: 76-77).

Priznanje Muslimanov kot enakovrednega naroda preostalim petim ni bilo posledica

islamskega verskega gibanja, temveč sad prizadevanj posameznih komunističnih voditeljev in

37 Religijske/nacionalne razlike v Bosni in Hercegovini in drugih predelih nekdanje Jugoslavije so bile zgolj izgovor nekdanjih komunističnih voditeljev, da bi obdržali moč v pokomunističnem obdobju (Friedman, 1998: 1). 38 Duraković poudarja, kako nesmiselna je ta skovanka, če upoštevamo, da ne more biti neopredeljen človek, ki se je opredelil kot Jugoslovan (Duraković, 1994: 161). 39 Eden od dogodkov, ki je omogočil hitro rast etnične identitete med bosanskimi Muslimani, je bil nedvomno infrombirojevski spor leta 1948 in temu sledeča izolacija Jugoslavije. Zaradi varnostnih razlogov so veliko težke, predvsem vojaške industrije prenesli v Bosno, ki naj bi predstavljala jedro odpora pred morebitno invazijo. Industrializacija je omogočila spremembo tradicionalne obrtne bosanske družbe v sodobno družbo z razvitim in izobraženim delavskim razredom (Glenny, 1992: 141). 40 Po Bilandžiću se je že marca 1962 v največji tajnosti na Titovo pobudo sestalo 70 partijskih voditeljev iz vse Jugoslavije, na katerem naj bi priznal, da Jugoslavija razpada in da je potrebno nekaj ukreniti, da se to prepreči (Bilandžić, 2001: 86).


32

tistih Muslimanov, ki so želeli ustvariti muslimansko identiteto neodvisno od veroizpovedi

(Malcolm, 1996: 200). Po priznanju Muslimanov kot enega izmed narodov Jugoslavije so

Srbi in Hrvati postopoma opustili splošno razširjeno prepričanje, da so Muslimani v svojem

srcu pravoslavni oziroma katoliški Slovani. Muslimani niso imeli svoje specifične etnične in

jezikovne posebnosti, po katerih bi se ločevali od Srbov in Hrvatov. Prav tako niso imeli

posebnega središča, kot sta to bila Beograd in Zagreb, kamor bi se lahko obrnili za denarno,

politično in duhovno podporo, kar je Muslimanom povzročalo težave pri definiranju svoje

nacionalnosti (Glenny, 1992: 141-142). V tej nedefiniranosti se je jasneje profiliral le

omenjeni sekularni muslimanski nacionalizem in obnovila se je muslimanska vernost. To

islamsko gibanje je bilo na začetku sicer skromno. Pozneje pa je vse več Muslimanov (s

pomočjo Titovega sodelovanja v gibanju neuvrščenih) dobilo priložnost, da je študiralo na

arabskih univerzah. Tu so prišli v stik s širšim muslimanskim svetom in vero ter s seboj

prinesli željo po študiju islamske teologije tudi v Bosni in Hercegovini. Leta 1977 je bila z

arabsko finančno pomočjo ustanovljena fakulteta za islamsko teologijo na Univerzi v

Sarajevu41 (Malcolm, 1996: 201). Produkt te obnovljene religioznosti je bila tudi Islamska

deklaracija, ki jo je v začetku sedemdesetih let napisal, vendar ne objavil, Alija Izetbegović.

Islamska deklaracija se dejansko ni ukvarjala z vprašanjem Bosne in Hercegovine, pač pa je

bila izključno refleksija o položaju islama v svetu. Napadala je tako nacionalizem kot

komunizem. Zaslovela je predvsem zaradi napadov, ki jih je bila deležna tako s strani

komunistov kot kasneje srbskih nacionalistov s Karadžićem na čelu. Slednjim je Islamska

deklaracija služila kot opravičilo za poznejšo etnično čistko Bosne in Hercegovine.

5.2.3 KREPITEV MUSLIMANSKE NARODNE ZAVESTI IN DRUGIH NACIONALIZMOV DO

TITOVE SMRTI

Ponovna krepitev muslimanske samozavesti v Bosni je bila povezana z gospodarskim

razcvetom v 60. in zgodnjih 70. letih. Po eni strani se je na verskem področju razvijala s

pomočjo medres v Sarajevu, časnika Preporod in z gradnjo številnih vaških mošej, ki so jih

41 Tako imenovani islamski fundamentalisti so bili manjši in marginalni pojav, kar pa ni preprečevalo bosanskim sodiščem, da jih ne bi na začetku osemdesetih let obsodila na dolge zaporne kazni. Denić (1994: 195n) omenja, da so se v teh primerih oglasili le redki branilci človekovih pravic v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji, vendar so bili protesti veliko močnejši, ko je šlo za srbske, hrvaške ali slovenske nacionaliste. »Med jugoslovanskimi borci za človekove pravice so obstajala dvojna merila, ko je šlo za Muslimane.« (Denić, 1994: 195).


33

pogosto financirali s sredstvi od zdomcev. Na drugi strani pa se je proces razvijal v obliki

ponovnega navezovanja stikov z muslimansko kulturno dediščino; »torej je šlo za proces

nastajanja naroda v modernem pomenu« (Meier, 1996 : 42). Položaj Muslimanov se je v

osemdesetih letih še naknadno izboljšal, saj so bili vse bolj integrirani v jugoslovansko

politično življenje, hkrati pa se je razvijal občutek nove nacionalne in religiozne zavesti

(Friedman, 1998: 5). Vzporedno s postopnim priznavanjem Muslimanov kot posebnega

ločenega naroda v Bosni in Hercegovini je naraščalo nezadovoljstvo med hrvaškimi in

srbskimi nacionalisti, ki jim je nov narod, po njihovih besedah, umeten, prekrižal načrte o

morebitni razdelitvi bosansko-hercegovskega ozemlja. Prvi glasni protesti segajo že v leto

1969, ko je srbski pisatelj Josip Potkozorac objavil knjigo, v kateri je zagovarjal stališče, da je

celotno prebivalstvo BiH in Dalmacije v resnici srbskega porekla (Malcolm, 1996: 204). To je

posledično izzvalo hrvaške nacionaliste, ki so že tradicionalno imeli ozemeljske aspiracije po

delih BiH. Močno je bilo zastopano prepričanje, da BiH nima svojega specifičnega naroda in

da jo sestavljajo delci sosednjih dveh narodov (Srbov in Hrvatov) ter ena nenarodna skupnost,

Muslimani (Malcolm, 1996: 201). Hitro so se pojavile tudi govorice o izločitvi določenih

etnično čistih delov in njihovi pripojitvi k Hrvaški oziroma Srbiji.

V primerjavi z ostalimi jugoslovanskimi republikami je bila BiH podpovprečno razvita,

zato so jo tudi znotraj Zveze komunistov Jugoslavije obravnavali neenakovredno v primerjavi

s Srbijo, Hrvaško in Slovenijo42. V času institucionalne krize, ki je pretresala Jugoslavijo med

letoma 1971 in 1972 so se tudi na Hrvaškem v duhu liberalizma začasno obnovile težnje po

veliki Hrvaški, vendar je bil to bolj obroben pojav (Bilandžić, 2001: 87). Nacionalizem je

dvigal glavo tudi v BiH, a je bila politika zelo občutljiva za te pojave in jih je strogo

kaznovala. Kljub temu je Bosna že sredi osemdesetih let postala poligon, na katerem so se

kosali in preizkušali interesi Srbije in Hrvaške (Duraković, 1994: 165). Približno v istem

obdobju se je v Srbiji pojavilo mnenje, da naj Srbija ne brani Jugoslavije, temveč naj si raje

prizadeva določiti nove meje in naj zapusti preostale jugoslovanske narode43. Srbija naj torej

42 V primerjavi s preostalo Jugoslavijo je bosansko gospodarstvo v 50. in 60. letih stagniralo. BDP na prebivalca je v Bosni leta 1953 dosegal le 79 % jugoslovanskega povprečja, leta 1953 je padel na 75 % in leta 1965 na 69 %. Leta 1961 je bila večina ozemlja BiH uradno razglašeno za manj razvito; Bosna je imela najnižjo stopnjo ekonomske rasti v celotnem obdobju 1952-1968; zaostanek BNP, ki je bil leta 1947 20 % za nacionalnim povprečjem, se je do leta 1967 skoraj podvojil (Malcolm, 1996: 202) 43 Veljalo je prepričanje, da je bila največja srbska napaka po prvi in drugi svetovni vojni, da se ni najprej ustanovila velika Srbija, ki bi združila ves srbski narod v eni državi, in bi se šele potem ustanovila velika Jugoslavija (Duraković, 1994: 165)


34

opusti jugoslovansko idejo in naj se usmeri v vzpostavitev razširjene Srbije44. Nova srbska

intelektualna elita je obnovila ideje in prepričanja, ki so jih izoblikovali Ilija Garašanin, Vuk

Karadžić, Jovan Cvijić in Stevan Moljević (Bilandžić, 2001: 87). Povratek k tem idejam in

prizadevanjem za njihovo uresničitev je bil zaradi čistk, ki jih je izvedel Tito s podporo JLA

med liberalnimi partijskimi funkcionarji, možen šele po njegovi smrti.

5.3 PRIHOD NACIONALIZMA NA OBLAST

S Titovo smrtjo (4. maj 1980) je bila odprta pot za srbski protiudar45. Svojo moč so

lahko Srbi hitro preizkusili na Kosovu, kjer se je albansko prebivalstvo spet dvignilo v upor46.

Paradoksalno so prav Albanci pripomogli k utrjevanju vedno močnejših in odkritih

nacionalističnih teženj med srbskim prebivalstvom in vodilnimi politiki, ki so dobile podobo

prave medijske vojne in kolektivne narodne histerije. ZKJ je kljub skrajnim in

demonstrativnim poskusom, da bi preprečila širjenje in rast moči posameznih nacionalističnih

intelektualcev in politikov, doživela popoln neuspeh. Republiška vodstva so po Titovi smrti

vse bolj neposredno in odprto zastopala lokalne želje in interese svojih republik. Izoblikovalo

se je tiho sožitje med komunistično in lokalno usmerjeno nacionalistično politiko (Denić,

1994: 56; Magaš, 1993: 155).

Srbska pravoslavna cerkev je v naraščajočem nacionalizmu videla svojo priložnost, da

obnovi občutek verske pripadnosti v literaturi in splošni ljudski kulturi ter v politiki47

(Malcolm, 1996: 206). Vzporedno s krepitvijo vezi med državo in cerkvijo so verske ustanove

postajale aktiven partner v političnem življenju in glavni izvor populističnega nacionalizma

(Petrović, 2000: 216).

44 V Srbiji so po zgledu Dobrice Cosića sprva v časopisnih člankih in nato tudi v resnem zgodovinopisju pod okriljem Srbske akademije znanosti in umetnosti začeli ponovno postavljati staro trditev, da »Srbi zmagujejo v vojni, a izgubljajo v miru« (Duraković, 1994: 165). 45 Ko so Tita med njegovim zadnjim obiskom v ZDA vprašali, kaj ima za svoj največji politični neuspeh, je navedel neuspeh pri povezovanju posameznih narodov Jugoslavije v pravo skupnost (Meier, 1996: 15). 46 Albansko prebivalstvo se je že leta 1968 z demonstracijami odzvalo na dogodke na Čehoslovaškem, ki so se sprevrgli v protisrbske demonstracije. Še bolj boleč udarec je za Srbe predstavljala ugotovitev, da predstavljajo na Kosovu zgolj marginalno manjšino. Veliko etničnih Srbov je zapustilo Kosovo, ker so se počutili ogrožene in so iskali boljšo zaposlitev v matični Srbiji (Malcolm, 1996: 205) 47 Srbska pravoslavna cerkev je za časa Titove vladavine izgubila svoj vpliv na srbske množice, saj je bil le vsak peti Srb krščen, kljub temu je upala, da ga bo zopet pridobila, če bo postala glasnica njegovih najbolj svetih vrednot (Pirjevec, 2003: 35).


35

Poleg prebujanja pravoslavja se je v 80. letih povečalo zanimanje za prepovedane teme,

kot je bilo vprašanje četnikov v drugi svetovni vojni. Dobrica Ćosić je leta 1985 izdal novelo,

v kateri s simpatijami prikazuje četniškega ideologa iz druge svetovne vojne, Dragiša Vasića;

postopoma so se pričela pojavljati tudi druga dela, ki so obravnavala četniško tematiko iz

druge svetovne vojne48 (Malcolm, 1996: 206). »Trda nacionalistična linija je logično imela

podporo tistih, ki so ves čas zahtevali, da se zgodovina revolucionarnega osvobodilnega boja

revidira skozi nacionalistično in pročetniško optiko.« (Denić, 1994: 105). Ponovno se je

pisala zgodovina medvojne, t. i. »prve« Jugoslavije z namenom, da bi vzbudili simpatije do

buržoaznih srbskih politikov, zlasti v državotvornih in vojaških vlogah (Magaš, 1993: 199).

Praksa etnonacionalizma v nekdanji Jugoslaviji je tako temeljila na mešanici zgodovinskega

izmišljanja in obstoječega nezadovoljstva, ki so ga še dodatno poslabšali spomini na nedavno

prisilno potlačevanje verskega in etničnega izražanja pripadnosti s strani komunističnih

oblasti. Pričeli so postavljati zahteve, zasnovane na »slavnih preteklostih, domnevnih

sorodnostih, jezikovnih in verskih posebnostih, teritorialni integriteti in predpostavljeni

kulturni in ekonomski superiornosti ene skupine nad drugo« (Petrović, 2000: 219).

Nacionalno vprašanje je razdejalo že načeti partijski monopol Zveze komunistov (Denić,

1994: 39). Za časa radikalne družbene in politične tranzicije v 80. letih, etnični spopad še ni

izbruhnil, v javnem govoru pa se je že pričela pojavljati nacionalistična retorika, zlasti med

intelektualci.

5.3.1 MEMORANDUM SANU

Srbija je bila tradicionalni center demokratske in liberalne inteligence ter politične elite.

Bila je edina republika, katere nacionalizem bi in je tudi bil usoden za celotno jugoslovansko

federacijo (Denić, 1994: 101). 24. septembra 1986 je v javnost prišel skrivni dokument Srbske

akademije znanosti in umetnosti, katerega glavni duhovni vodja je bil Dobrica Ćosić. Avtorji

tega dokumenta, poznanega kot Memorandum, odkrito napadajo Titovo povojno politiko, ki

naj bi bila usmerjena v slabljenje Srbije. Ostro napadajo nacionalizme v drugih republikah, ki

naj bi prišli z vrha, hkrati pa se vztrajno prizadeva ustvariti in vzpodbuditi srbski

48 Četnike se je prikazovalo kot branitelje naroda pred zgodovinskimi nasprotniki in poudarjalo njihovo previdno medvojno držo v nasprotju z nepotrebnim žrtvovanjem srbskih življenj s strani komunistov (Magaš, 1993: 199).


36

nacionalizem (Malcolm, 1996: 206-7). »Memorandum je bil močan prikaz srbskega

nacionalizma.« (Glenny, 1999: 325) Vsebuje več argumentov, najbolj pa izstopata dva: prvi,

ki trdi, da Srbom na Kosovu grozi iztrebljenje s strani agresivnih Albancev, in drugi, ki pravi,

da Srbom na Hrvaškem razen za časa NDH ni pretila taka nevarnost kot danes49. Reševanje

njihovega nacionalnega statusa mora dobiti najvišjo prioriteto. Temelj Memoranduma je bila

teza, da so Srbi na celotnem ozemlju Jugoslavije neke vrste primarna entiteta, ki vsebuje

»enovit sistem pravic in zahtev«, ki je nadrejen katerim koli geografskim in političnim

razdelitvam (Malcolm, 1996: 207). To je, kot pravi Duraković, še en dokaz, da se Srbi »niso

sprijaznili s konceptom nove Jugoslavije, njeno federativno zgradbo z enakopravnostjo

republik in pokrajin« (Duraković, 1994: 166). V osnovi gre za dobro znan projekt velike

Srbije, ki je bil oblikovan že med drugo svetovno vojno. Projekt ustanovitve velike Srbije do

linije Virovitica-Karlovac-Karlobag se je ohranil kot cilj v mislih srbskih militantnih

nacionalistov bolj ali manj prikrito in s spremembami glede na trenutno situacijo vse do danes

(Mesić, 2001: 5). Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti je postala ekvivalent

srbskim »Lutrovim 95. tezam«; izražal je poglede ter prepričanja, ki so jih mnogi Srbi čutili, a

se jih niso upali izraziti. Memorandum je odstranil še zadnje zadržke v kolektivni miselnosti

srbskega naroda, kar je omogočilo, da so štirideset let stara nacionalistična čustva privrela na

dan. »Osnutek Memoranduma ni ustvaril nacionalizma, ampak je samo razkril globoko

zakoreninjena nacionalna čustva med Srbi, ki so bila potlačena s strani komunistov.« (Silber,

1997: 33) Memorandum dokazuje, da je bil oboroženi del socialistične revolucije zgodovinski

spodrsljaj in nepotrebna državljanska vojna, ki so jo zakrivili militantni komunisti. Prav tako

nelegitimni naj bi bili avnojski sklepi, ker na zasedanju niso sodelovali zakonito izvoljeni

predstavniki srbskega naroda. Pojavilo se je tudi vprašanje utemeljenega obstoja posameznih

republik (BiH, Makedonija in Črna gora) in avtonomnih pokrajin (Kosovo in Vojvodina), ki

so jih srbski nacionalisti imeli za neposreden napad na zgodovinske interese srbskega

naroda50 (Duraković, 1994: 166). Pisci memoranduma so spretno argumentirali splošnoznane

značilnosti in napake komunističnega sistema51. Nezadovoljstvo srbskih nacionalistov s t. i.

49 Vse bolj pogosta uporaba termina genocid, da bi opisali položaj Srbov in Črnogorcev na Kosovu, je bila »monstruozno in šovinistično pretiravanje.« (Denić, 1994: 105). 50 Srbija naj bi bila zaradi tega ovirana in manj državotvorna od drugi republik. 51 S tezo, da je komunistični sistem zbirokratiziran, so pisci memoranduma dali geslo Miloševiću, da je svojo kampanjo za oblast razglasil za »protibirokratsko revolucijo« (Meier, 1996: 81).


37

»drugo« Jugoslavijo je bilo očitno zelo staro52 in globoko zakoreninjeno. Potreben je bil samo

še človek, vožd, ki bi znal ta čustva primerno usmeriti, da bi se izpolnile 150 let stare zamisli

iz Načertanj, ki so v Memorandumu SANU doživele popolno rehabilitacijo kot resnični in

pravi srbski nacionalni program (Duraković, 1994: 138). Prav želja po enovitosti in enotnosti

srbskega naroda je privedla do razpada Jugoslavije in uničenja BiH (Malcolm, 1996: 207).

Denić (1994: 39) je v kratkem odstavku opisal potek dogodkov v Jugoslaviji po izbruhu

odkritega nacionalizma v posameznih republikah jugoslovanske federacije in še posebej v

Srbiji:

»Leta 1986 oživljeno in v nekaterih primerih iznajdeno nacionalno vprašanje je

vsa ostala vprašanja bodisi pometlo s politične scene bodisi izkrivilo.

Povampirjeni nacionalizem je v Jugoslaviji pripeljal do močnih konfliktov med

vodstvom Srbije in vsemi ostalimi republikami; privedel je do razpada in

delegitimacije vseh zveznih ustanov; JLA je spremenil v ustanovo, ki je

neodvisno pričela morilsko in uničevalno vojno proti Hrvaški in Bosni in

Hercegovini.«

V Jugoslaviji se je oživljanje nasilnega in netolerantnega nacionalizma pričelo še pred

razpadom komunizma v drugih vzhodnoevropskih državah. »Nedvomno je bil Milošević tisti,

ki je namerno spustil duh iz steklenice, vedoč, da bodo posledice morda dramatične in celo

krvave.« (Glenny, 1992: 33)

5.3.2 SRBSKI NACIONALIZEM IN PRIHOD SLOBODANA MILOŠEVIĆA NA OBLAST V SRBIJI

Novembra 1987 je po internem udaru znotraj Zveze komunistov Srbije na čelo novega

srbskega nacionalističnega gibanja stopil Slobodan Milošević, ki je bolje kot kdor koli drugi

znal tolmačiti prikrit, a zakoreninjen strah srbskega naroda pred sodobnim svetom ter njegove

hegemonistične težnje (Pirjevec, 2003: 35). Hegemonija Beograda (kulturni in politični center

srbstva) je omogočila tamkajšnji nacionalistično usmerjeni inteligenci, da je odigrala

pomembno vlogo pri Miloševićevem vzponu na oblast. Nacionalizem je v Srbiji sprožil dva

52 Ena od pripomb srbskih nacionalistov, morda vsaj deloma utemeljena, je bila, da so Srbi razdeljeni na štiri republike in dve pokrajini, kar so imeli za prikrajšanje nacionalnih pravic. Srbski nasprotniki pa so trdili, da je takšna razdelitev omogočila prevlado srbskih predstavnikov v federalnih organih (Denić, 1994: 104).


38

nasprotna pojava: povečan liberalizem in svoboda govora, hkrati pa so srbski konzervativci

izrabili naraščajočo moč nacionalizma, da so zadali smrtni udarec liberalnejšim nasprotnikom

v partiji (Magaš, 1993: 198).

Milošević je po objavi Memoranduma SANU, ki je sprožil burne in glasne reakcije med

komunisti po vsej Jugoslaviji, ostal previdno tiho. Drugim je prepustil nalogo, da so

dokument obsodili, medtem ko se je sam izogibal javnemu opredeljevanju do

Memoranduma53 (Silber, 1997: 33; Judah, 1997: 160). Prav zaradi dvoumnega odnosa do

Memoranduma se je potrebno osredotočiti na vlogo Slobodana Miloševića in celotne srbske

elite pri podpihovanju srbskega nacionalizma ter na to, v kolikšni meri je dejansko obstajalo

»srbsko vprašanje«, ki je bilo uporabljeno kot sredstvo za pridobivanje javne podpore množic

(Gow, 2003: 8). Miloševićeva oblast je kljub transformaciji iz vernega dogmatskega Titovega

privrženca v nacionalističnega voditelja ohranila vse stare mehanizme nadzora, vključno s

politično policijo in ubogljivim tiskom (Denić, 1994: 97). Do leta 1987 je ravnotežje, ki je

bilo vzpostavljeno s povojnimi jugoslovanskimi ustavami, kljub nekaterim vsebinskim

spremembam še vedno temeljilo na načelu ohranjanja šibke Srbije na račun moči avtonomnih

pokrajin. Srbi so v zameno dobili pomembne položaje znotraj partijskih in državnih struktur

republik in pokrajin, v katerih so prebivali (poleg Srbije so bile to Vojvodina, Kosovo,

Hrvaška in BiH)54. Tako nastavljen sistem je lahko deloval samo z doslednim upoštevanjem

dveh prepovedi: odkritega nacionalizma in aktivne vključitve širših množic v politiko. Prav ti

dve prepovedi je Milošević zavedno prekršil leta 1987 (Glenny, 1992: 32). »Leto 1987 bo

ostalo v spominu kot leto, ko je sistemski značaj krize postal tako očiten, da je bilo kakršno

koli upanje po delni rešitvi zakopano.« (Magaš, 1993: 105) Krepitev nacionalizma, ki je

potekala vzporedno z dezintegracijo Jugoslavije, je bila nov pojav, saj je le-ta nasprotno od

tradicionalnega nacionalizma 19. stoletja težil k dezintegraciji države in mu je manjkalo idej

po družbenem napredku (Kaldor, 2001: 39). S spretno izrabo novih metod mobiliziranja se je

Miloševiću uspelo v očeh javnosti preobraziti iz sivega tehnokrata v velikega voditelja

srbskega naroda in zaščitnika njegovih pravic ter interesov; s pomočjo medijev je mobiliziral

tradicionalni srbski nacionalizem, kombiniran z lojalnostjo partiji in režimu, da bi zatrl

53 Mitević, tedaj beograjski mestni partijski funkcionar in kasnejši direktor TV Beograd, je Miloševića primerjal z nogometašem, ki ponavadi igra podporno vlogo, nato pa zabija gole (Silber, 1997: 33). 54 »Skoraj nemogoča nacionalna razpršenost povzroča občutljivost Srbov na kakršno koli slabljenje jugoslovanske neenotnosti, medtem ko mobilizacija srbskega prebivalstva na nacionalistični osnovi neposredno ogroža jugoslovanske federalne strukture.« (Magaš, 1993: 192)


39

albansko večino na Kosovu, ki je zahtevala avtonomijo. »Miloševićev odgovor na njihovo

zahtevo je bilo podpihovanje srbske nacionalistične histerije proti Albancem in vsem tistim

znotraj federacije, ki so imeli albanske zahteve za legitimne.« (Denić, 1996: 57; Magaš, 1993:

160) Obuditev nacionalizma je bila označena kot preporod srbske časti. Mnogi Srbi so bili

mnenja, da jim je Milošević po štiridesetih letih prisilne ideologije »bratstva in enotnosti«

povrnil narodno identiteto55. Branka Magaš (1993, 198) je v Miloševićevem vzponu videla

»združenje državnovodenega nacionalizma in neo-stalinističnega koncepta partije in njene

vloge v družbi. Njuna združitev v enotni politični projekt je bila možna zaradi teženj po

enotnosti republike, sedaj reinterpretirane kot države ekskluzivno samo srbskega naroda.«

(Magaš, 1993: 198)

28. junija 1989 se je več stotisočglava množica zbrala na Gazimestanu, nedaleč od

Prištine, da bi proslavila 600 obletnico kosovske bitke. Več tednov prej je bilo po vsej Srbiji

ustvarjeno vzdušje velikega pričakovanja; kosti kneza Lazarja, ki ga je srbska pravoslavna

cerkev razglasila za svetnika že takoj po bitki, so potovale po vsej Srbiji in postale cilj

nacionalističnega romanja56. Slobodan Milošević je kot glavni govorec na komemoraciji v

spremstvu metropolita srbske pravoslavne cerkve ter ob spremljavi pevcev in plesalcev v

tradicionalnih nošah navdušeni množici govoril, da »šeststo let pozneje, danes, smo že spet

sredi bojev. Za zdaj brez orožja, čeprav tega še ni mogoče izključiti« (Malcolm, 1996: 213).

Do junija 1989 je Milošević v zveznem predsedstvu nadzoroval že štiri glasove od

osmih. S pomočjo političnih manipulacij in množičnih organiziranih demonstracij57 je

postavil svoje privržence na oblast v Črni gori, na Kosovu in v Vojvodini. Ta območja so tako

dobila vazalni klientelni status v odnosih s Srbijo. Milošević bi si moral podrediti samo še

Makedonijo, da bi lahko oblikoval tako zvezno ustavo, ki bi omogočala prevlado Srbije v

federaciji58 in ustanovitev velike Srbije v pravičnih zgodovinskih mejah59. Združila sta se dva

55 Dnevno časopisje je podvojilo in potrojilo število udeležencev mitingov. Vsak dan so bile naslovnice natiskane z večjimi črkami in z bolj eksplozivnimi naslovi (Silber, 1997: 58). 56 V preddverju samostana Gračanica, nedaleč od Prištine, so romarji, ki so čakali v vrsti, da bi si ogledali relikvije, lahko kupili posterje, izdelane podobno kot ikone, na katerih so si stali z ramo ob rami Jezus Kristus, knez Lazar in Slobodan Milošević (Malcolm, 1996: 213) 57 Poleti 1988 so Vojvodini in Črni gori potekale množične delavske stavke proti lokalnim partijskim voditeljem v, kar je imelo za posledico odstop obeh politbirojev oktobra in januarja naslednje leto (Malcolm, 1996: 211). 58 Nova federacija naj bi se delila po narodnostih in ne republikah, kar predstavlja svojevrstno oživitev turškega mileta na nacionalnih osnovah.


40

procesa: nabiranje moči v Miloševićevih rokah in združevanje Srbov v politično celoto, ki bi

bodisi zavladala Jugoslaviji bodisi povzročila njen razpad (Malcolm, 1996: 212). Podobno kot

na Hrvaškem je v istem obdobju dobila tudi v Srbiji nacionalistična simbolika osrednjo vlogo

v javnem življenju. Cirilica je zavladala Beogradu, napisi v latinici so bili ponekod zamenjani

celo s tistimi v stari cerkveni cirilici, ki je temeljila na staroslovanski cirilici izpred tisoč let60.

Milošević naj bi vse do leta 1990 negoval dva možna scenarija za prihodnost

Jugoslavije. Prvi scenarij je bil koncentracija dovolj velike moči v Srbiji znotraj federativne

Jugoslavije, tako da bi jo lahko preoblikovala skladno s svojimi interesi61, drugi scenarij pa je

predvideval oblikovanje »male« Jugoslavije oziroma velike Srbije, ki bi obsegala vsa

območja v Jugoslaviji, ki jih naseljujejo Srbi62.

Na prvih večstrankarskih volitvah v Srbiji po drugi svetovni vojni, 9. decembra 1990, je

Miloševićeva Socialistična stranka Srbije (SSS) dobila 48 % glasov, vendar je Milošević63

volilni sistem uredil tako, da mu je omogočal absolutno večino (Glenny, 1992: 41).

Ko je Milošević dosegel volilni uspeh, je opustil hegemonistično jugoslovansko linijo in

se oprijel velikosrbstva64. To naj bi po poročanju Meierja bilo vidno že februarja 1991, ko je

Milošević napovedal, da Srbi v nobeni državi ne smejo živeti kot manjšina, kar pomeni, da

mora biti vsepovsod, kjer živijo Srbi, Srbija. Hkrati s tem je razglašal, da so republiške meje

samo administrativne črte, ki jih je s silo mogoče kadar koli spremeniti (Meier, 1996: 232).

59 Malokdo je dojel, da je srbski narod premajhen, da bi obsegal prostor, ki ga je zahteval zase in znotraj katerega bi v najboljšem primeru predstavljal 40 % celotnega prebivalstva; nihče se tudi ni zavedal, da Srbi nimajo zadostnih materialnih sredstev za zmago v vojni, brez katere očitno ni bilo mogoče doseči zadanih ciljev. Netilci nacionalizma so bili prepričani, da bo JLA s hitrim vojaškim posegom uspelo ustvariti Veliko Srbijo. To, napačno, presojo je drago stala Srbijo in srbski narod (Pirjevec, 2003: 38). 60 Nacionalistična simbolika se je dotaknila tudi arhitekture, saj je, kot poroča Glenny (1992: 43), mnoge Srbe zmotila celo strešna kritina tržnice, ki je bila sestavljena iz belih in rdečih strešnikov, kar je močno spominjalo na osovraženo hrvaško šahovnico. 61 Končna podoba prvega scenarija bi verjetno močno spominjala na Kraljevino Jugoslavijo po letu 1929. 62 Osnovno načelo takšne Srbije, bi bilo načelo »Vsi pripadniki enega naroda morajo živeti v eni državi.« Ćimić našteva po pomembnosti naslednje nosilce omenjenega načela: 1) Srbska akademija znanosti in umetnosti, 2) JLA, 3) Slobodan Milošević, 4) Srbska pravoslavna cerkev (Ćimić, 1998: 134). 63 Milošević je na predsedniških volitvah dobil 64 % glasov, Vuk Drašković 17 % in vodja Markovićeve stranke 8 % glasov (Meier, 1996: 229). 64 Ko je razpadla jugoslovanska federacija, se je sprožil t. i. »srbski projekt« s ciljem postaviti meje raznim ozemljem, ki bodo povezana z matično Srbijo in bodo etnično čista. Zato ni bil poglavitni vojni cilj Beograda samo odstraniti oboroženi odpor, temveč tudi celotne skupine (nesrbskega) prebivalstva (Gow, 2003: 3).


41

Prvi odmevni odziv iz drugih republik je bila izražena solidarnost slovenskega vodstva

z albanskimi rudarji v rudniku svinca v Trepči zaradi nevzdržnih političnih razmer na

Kosovu. Zborovanje v Cankarjevem domu je bilo odmevno zato, ker je s tem, ko je

predsednik ZSMS Jožef Školjč položaj Albancev v Jugoslaviji primerjal z Židi v drugi

svetovni vojni hote ali nehote napadlo nedotakljivi mit ali že skoraj dogmo o mučeniški

naravi srbskega naroda. »Za Srbe je bil to napad v bistvo njihove mitologije, oni so bili

mučeniki.« (Silber, 1997: 65-66)

Spor s Slovenijo je prišel ob pravem času, da je Milošević lahko dokazal, da federacija

Srbiji škodi in da so potrebne spremembe, seveda takšne, ki bodo naklonjene Srbiji in

njenemu »voždu«. Milošević je znal spretno izrabiti razne spore in krize znotraj federacije in

jih prikazati kot napad na Srbijo, hkrati pa sebe prikazati kot nacionalnega rešitelja srbskega

naroda. Svojo dogmatično in partijsko usmerjeno prepričanje je spretno skril pod posvečena

oblačila nacionalnega vodje, vendar pa se ni mogel znebiti slovesa »rdečega bandita«, s

katerim ga je označeval velik del nacionalistično usmerjenega prebivalstva (Glenny, 1992:

40). To je bilo dobro vidno med marcem in majem 1991 (v času »ohlajanja« ozračja v

Jugoslaviji), ko so v Beogradu zaporedoma izbruhnile množične demonstracije65 z izrazitimi

nacionalističnimi toni, ki so bile pod vodstvom »pravih« karizmatičnih nacionalističnih

voditeljev, kot je bil Vuk Drašković66, uperjene proti srbskemu režimu.

Po mnenju Bogdana Denića (1994: 164) nosi največjo odgovornost za uničenje

Jugoslavije srbsko komunistično vodstvo: »Jugoslavijo so uničile nacionalistične strasti, ki so

bile sprožene na množičnih mitingih v Srbiji, in popolni nadzor nad množičnimi mediji. To je

druge nacionalne skupine vrglo v objem njihovih nacionalističnih vodij.«

House (1994: 9) opozarja na nevarnost, da bi prebujene nacionalizme videli zgolj kot

vrnitev v preteklost. Nacionalizem je nudil srednjemu razredu, brez podpore katerega vojna

ne bi mogla tako dolgo trajati, možnost bega pred liberalno in modernistično prihodnostjo.

65 Glavna tarča teh demonstracij je bila stavba RTV Beograd, ali Miloševićeva »bastilia«, kot so jo poimenovali demonstranti. To še dodatno dokazuj kakšno vlogo je imela pri naraščanju nacionalističnih napetosti televizija kot množični medij tako v Srbiji kot na Hrvaškem. 66 Vuk Drašković je kariero pričel kot novinar, postal je pisatelj in zagrizen nacionalist ter se kasneje prelevil v glavnega opozicijskega voditelja, ki je močno nasprotoval vojni. Leta 1982 je objavil novelo z naslovom Nož, v kateri slikovito prikaže nasilje bosanskih Muslimanov nad Srbi med drugo svetovno vojno, s čimer je načel prepovedano poglavje o povojni Titovi Jugoslaviji. Draškovićev nacionalizem je bil pod vplivom idej Vuka Karađića in njegovega jezikovnega srbstva. Spretno je izkoriščal splošno mnenje, da so bosanski Muslimani izdajalski Srbi, katerih predniki so se spreobrnili v islam (Judah, 1997: 79).


42

Takšna prihodnost je zahtevala osebni pogum, odgovornost in pobudo, torej vse lastnosti, ki

jih blagi jugoslovanski »komunistični despotizem« ni spodbujal (House, 1994: 9). Nove

»politike identitet«, kot jih je poimenovala Mary Kaldor, so oblikovane tako, da omogočijo in

utrdijo določeno oblast, vendar za razliko od klasičnega nacionalističnega pogleda niso

usmerjene v neke dolgoročne cilje za prihodnost, temveč usmerjajo pozornost v nek

idealiziran nostalgičen prikaz. Terminologija novih »politik identitet« veliko črpa iz

zgodovinskega spomina in tradicije, vendar so v teh posebnih okoliščinah uporabljene zaradi

propada drugih sredstev politične legitimacije (Kaldor, 2001: 6-7). Politike identitet so

nagnjene k fragmentaciji, zazrtosti v preteklost in ekskluzivnosti in so posledica

dezintegracije ali erozije sodobne države (Kaldor, 2001: 78). Kar privede do močnih

polarizaciji znotraj take družbe. »Izjemne polarizacije pa ponujajo izjemne priložnosti ljudem,

ki se borijo za svojo duševno ravnotežje. V politiki izjemnih delitev najdejo izhode, ki jih v

sebi ne morejo najti. Klima političnih bojev in krvavih obračunavanj je primerna za

uveljavitev ljudi, ki so v bistvu na robu družbe. Kot nosilci 'nacionalnih interesov' se

pojavljajo najbolj agresivni ljudje, tudi priložnostni hudodelci in ubijalci. Vojna je priložnost

socialne promocije. Nacionalna mitologija je lovišče pretencioznih politikov.« (Južnič, 1993:

770)

»Za fasado etničnega konflikta in zgodovinske usode,« je zapisal Payam Akhhavan

(1994: 12), »bomo skoraj vedno dobili oprotunista ali dva ali celotno politično elito bivših

komunističnih diktatorjev, ki imajo koristi iz prevare, množične histerije, strahu, sovraštva in

vojne.« To so bila tudi osnovna sredstva, s katerimi se je Slobodan Milošević povzdignil na

prestol »narodnega rešitelja« in je v končni fazi najbolj prizadel prav tiste množice, ki so ga

najbolj podpirale.

5.3.3 JLA IN NACIONALIZEM

Titov režim je JLA povzdignil na »piedestal nedotakljivosti« in njenim starešinam

zagotovil privilegiran položaj. Zaradi tradicije in ugleda, ki ga je uživala vojaška kariera, je

bila večina častniškega in podčastniškega kadra v JLA etnično srbskega in črnogorskega

izvora (Pirjevec, 2003: 35-36). Jugoslovanska ljudska armada je veljala za četrto najbolj

močno vojsko v Evropi. Razpad Jugoslavije bi ogrozilo obstoj vsaj 70.000 kariernih oficirjev

in njihovih družin (Glenny, 1992: 134). Upokojeni general Martin Špagelj, kasneje tudi prvi


43

hrvaški obrambni minister, pravi, da je armadno vodstvo67 že leta 1982 sklenilo, da bo zaradi

pojemanja moči Varšavskega pakta težišče postavilo bolj na zahod, deloma tudi zato, ker so

bili zelo nezaupljivi do vodstev zahodnih republik, Slovenije in Hrvaške, saj so v njih videli

agente Zahoda (Meier, 1996: 97). Pomembna je tudi osebna dimenzija, zlasti med tistimi

starejšimi oficirji in generali, ki so v svoji mladosti izkusili krvavo bratomorno državljansko

vojno, ki bi se lahko ob morebitnem razpadu Jugoslavije tragično ponovila. Zaradi nacionalne

sestave oficirskega kadra so JLA vodili posamezniki, ki so bili včasih celo preobčutljivi na

politiko novih protikomunističnih nacionalističnih oblasti na Hrvaškem (Denić, 1994: 41). To

je bil še poseben problem med številnimi oficirji, ki so prihajali iz »Srbske krajine« in so se še

dobro spominjali ustaških pogromov nad srbskim prebivalstvom. Ti oficirji niso mogli ostati

nevtralni glede na lastna načela in cilje. »Zvezna vojska je neizogibno in tragično morala v

zavezništvo z nacionalističnim vodstvom Republike Srbije, ki je vztrajno dolivala olje na

ogenj svojih že tako prestrašenih sonarodnjakov na Hrvaškem.« (Denić, 1994: 41) Tudi vrh

JLA je podlegel zgodovinskemu spominu. Tako je tedanji obrambni minister Veljko

Kadijević izjavil, da so v Jugoslaviji »prišli na dan vsi možni nasprotniki socializma in enotne

Jugoslavije: ustaši, četniki, albanci, belogardisti in drugi faktorji. Spet se borimo z istimi

nasprotniki kot leta 1941.« (Silber, 1997: 125). To je bilo mnenje, ki so ga delili mnogi drugi

oficirji, zlasti na tistih območjih, ki so med drugo svetovno vojno najbolj trpela zaradi

ustaškega nasilja. Prav posamezni oficirji iz teh območji so bili najbolj naklonjeni srbskemu

nacionalizmu68. Vojaške operacije, ki so jih vodili ti oficirji, so bile včasih vodene brez

vedenja in odobritve s strani nadrejenih v Beogradu69. Iz njihovih taktik je razvidno, da se

niso borili samo za Jugoslavijo, ampak so se hoteli maščevati narodu in njegovemu vodstvu,

ki so ga imeli za genocidnega in fašističnega. Prevladujoča mentaliteta med oficirji JLA kljub

deklarativni jugoslovanskosti ni mogla skriti prepričanja, da samo močna Srbija lahko

zagotovi močno Jugoslavijo, pri tem pa se je poudarek vse bolj premikal na stran močne

67 Armadno vodstvo naj bi že tedaj odkrito nasprotovalo ustavi iz leta 1974 in si zastavilo za cilj spremembo Jugoslavije v centralistično državo (Meier, 1996: 97). 68 Med najbolj znanimi so poveljnik JLA iz Banje Luke, general Nikola Uzelac, ki je bil kasneje premeščen, polkovnik (general) Ratko Mladić v Kninu in polkovnika Torbica in Tarbuk v Hercegovini (Glenny, 1992: 135). 69 Eden izmed takih incidentov se je zgodil 6. decembra 1991. Istega dne, ko so se posebni odposlanec Združenih narodov Cyrus Vance, Slobodan Milošević in general Veljko Kadijević dogovorili o mirovnem sporazumu, ki naj bi mu sledila prekinitev ognja, so sile JLA, ki so obkrožale Dubrovnik, sprožile deseturni topniški napad na stari del mesta, kar je takoj spodkopalo mirovni sporazum. General Veljko Kadijević se je bil prisiljen opravičiti, hkrati pa je sprožil preiskavo, kdo je dal ukaz za napad, kar je bilo znamenje, da generalštab JLA ne nadzoruje vseh svojih enot (Glenny, 1992: 135).


44

Srbije in se oddaljeval od Jugoslavije. General Kadijević v svoji knjigi Moje viđenje raspada

Jugoslavije pravi, da ni določenega datuma, po katerem bi se JLA prelevila v srbsko vojsko,

saj naj bi se odločitve sprejemale v skladu z dogodki. Kljub temu je bilo po zasedanju

predsedništva Jugoslavije (12.-15. marca 1991) vsem jasno, da bo težko ohraniti Jugoslavijo v

obstoječih mejah predvsem zato, ker tisti, ki so jo želeli tako ohraniti, niso bili na oblasti.

Judah je to ugotovitev s strani JLA primerjal s političnim in psihološkim rubikonom (Judah,

1997: 175). »Tako je glavna zvezna ustanova, ki bi morala biti poslednji stražar Jugoslavije, v

bistvu zapečatila njeno usodo. Vojska je od leta 1991 postala ustanova, ki v prvi vrsti brani

svoje lastne korporativne interese.« (Denić, 1994: 42)

5.4 HRVAŠKI NACIONALIZEM

Na srbske nacionalistične vzgibe so zelo hitro reagirali tudi v drugih jugoslovanskih

republikah70, kjer so nacionalne ideje dolgo tlele in so konec 80. let končno prišle na dan. V

liberalni Sloveniji skrajni etnonacionalizem morda prav zaradi večje liberalnosti, ki jo je

ubrala Zveza komunistov Slovenije, do neformalnih političnih društev in političnih strank,

nikoli ni prišel do izraza. Na Hrvaškem71, kjer so se še živo spominjali partijske represije proti

voditeljem »hrvaške pomladi« (1968-71), je srbski nacionalizem sprožil podobno reakcijo kot

pred drugo svetovno vojno: odkrit hrvaški nacionalizem.

5.4.1 HRVAŠKA POMLAD

Prvi dve desetletji po koncu druge svetovne vojne je zaznamovalo zatišje posameznih

nacionalizmov. Hrvate je preganjala prikazen ustaških zločinov, Srbe pa strah pred

velikosrbskimi hegemonističnimi obtožbami. Z liberalizacijo v drugi polovici šestdesetih let

je nacionalizem postopno spet prišel v vsakodnevni politični govor. Leta 1967 je skupina

70 Srbija je zopet, podobno kot v prvi Jugoslaviji izzvala druge republike naj, »priznajo srbski primat v okviru Jugoslavije in s tem srbsko unitaristično državo ali pa da odgovorijo z lastnim nacionalističnim programom.« (Glenny, 1992: 32) 71 Leta 1986 je hrvaška tajna policija obvestila CK ZKH, da poskušajo voditelji Srbske pravoslavne cerkve s zavezništvu z srbskimi nacionalisti v Srbiji in na Hrvaškem izzvati incidente med lokalnim srbskim prebivalstvom in hrvaškimi oblastmi z namenom, da bi mobilizirali Srbe na Hrvaškem v množičen oborožen upor (Perica, 2002: 153)


45

hrvaških pisateljev objavila deklaracijo, v kateri je hrvaški jezik poseben jezik, ločen od

srbskega. Srbohrvaščina, ki naj bi bila poskus harmonizacije obeh jezikov, naj bi skrivala v

sebi težnjo po »posrbljenju« hrvaščine. Srbski intelektualci so udarili nazaj z zahtevo, da se

morajo srbski otroci na Hrvaškem učiti v srbskem jeziku, prav tako so zahtevali uporabo

cirilice (Judah, 1997: 145). Hrvatje so pričeli trditi, da Srbi ekonomsko izkoriščajo Hrvaško in

da je nizka stopnja populacijske rasti na Hrvaškem del srbske zarote. V ozadju novega spora

je delovala Matica Hrvaška, ki jo je že leta 1844 ustanovil Ljudevit Gaj in je bila oživljena

spet leta 1967. Matica Hrvaška je v naslednjih letih postala osrednja ustanova »hrvaške

pomladi« ali »masovnega pokreta«, Maspoka, kot so ga poimenovali zlasti Srbi. Do leta 1970

je bilo gibanje omejeno na intelektualne kroge, nato pa so se na stran nacionalistov postavili

tudi novi bolj liberalni komunistični voditelji, kot sta bila Savka Dabčević-Kučar in Miko

Tripalo. Hrvaško je preplavila nacionalistična evforija72. Zelo burne debate so se bile tudi

okoli hrvaške ustave, celotna situacija v letih 1970-1971 je retrospektivno gledano zelo

spominjala na spore med Srbi in Hrvati konec osemdesetih let; samo odločno Titovo

posredovanje je preprečilo, da bi se hrvaško-srbski spor še naprej stopnjeval. Na obletnico

ustanovitve »prve« Jugoslavije je Tito 1. decembra 1971 sklical sestanek v stari kraljevski

lovski koči v Karađorđevu v Vojvodini, kjer je padla odločitev o zatrtju hrvaškega

nacionalističnega gibanja. Obsežne kadrovske čistke v partiji kakor tudi izven nje so

pripomogle, da je hrvaški nacionalizem poniknil, ni pa izginil73.

5.4.2 KONEC »HRVAŠKEGA MOLKA«

»Hrvaška je molče opazovala dvig Slobodana Miloševića.« (Silber, 1997: 82) Leta 1988

so pričeli srbski nacionalistično orientirani intelektualci in politiki na Hrvaškem organizirati

srbsko manjšino z namenom, da bi dosegli podporo srbski politiki na Kosovu. Z znatno

pomočjo iz Beograda so se pričela množična zborovanja in uporaba nacionalistične simbolike.

»Agresivno srbsko nacionalistično upiranje se je tako pričelo veliko pred izvolitvijo

Tuđmanove nacionalistične struje na prvih večstrankarskih volitvah.« (Denić, 1994: 96)

72 Časopisi so objavljali članke, ki so poučevali Hrvate, kako oklestiti uporabo srbskih izrazov v vsakodnevnem govoru (Judah, 1997: 146). 73 Med mnogimi, ki so bili v teh čistkah odstranjeni s svojih delovnih mest in zaprti, je bil tudi hrvaški general Franjo Tuđman.


46

Dvajset let po zatrtju Maspoka74 so se mnogi tedanji obsojenci znova pojavili na političnem

prizorišču ob prvih večstrankarskih volitvah na Hrvaškem. Tudi nesporni zmagovalec teh

volitev, Franjo Tuđman, je bil zaprt zaradi sodelovanja z Maspokom. Močno oporo Tuđmanu

in HDZ je dajala dobro organizirana hrvaška izseljenska skupnost75. Mnogi izseljenci so iz

Jugoslavije zbežali takoj po drugi svetovni vojni zaradi tesnih vezi, ki so jih imeli z ustaškim

režimom v NDH, drugi val političnih izseljencev pa je iz obdobja po zatrtju Maspoka.

Jugoslovanske komunistične oblasti so že v kali sistematično zatirale kakršno koli obliko

obujanja hrvaškega nacionalizma in državnih simbolov Hrvaške (Silber, 1997: 82). S

hrvaškega nacionalističnega stališča je bila Srbija komunistična, zaostala in revna, medtem ko

je bilaHrvaška, razvita in moderna, pripadala je civilizirani Srednji Evropi, kar naj bi bilo

razvidno iz njenih večstoletnih vezi z Avstro-Ogrsko. »Ko so bile bojne črte potegnjene, so

Hrvati vztrajali, da so oni izven temačnega bizantinskega sveta Balkana.« (Silber, 1997: 83)

Zanimanje za Rimskokatoliško cerkev je naraščalo, za mnoge Hrvate je bilo to bolj potrditev

njihove identitete, ločene od pravoslavnih Srbov, kot pa pristna obuditev verskih čustev

(Silber, 1997: 83).

Do leta 1989 so nacionalistični spori med Srbi in Hrvati pričeli strmo naraščati, Stanje

se je poslabšalo, ko so na volitvah na Hrvaškem leta 1990 zmagali trdi nacionalisti76, ki so

pričeli s čistkami in prevzemi medijev, posebno televizije, radia in dnevnega časopisja (Denić,

1994: 97). Tuđman je dal množicam na predvolilnih zborovanjih tisto, kar so želele: močni

odmerek nacionalizma kot protistrup za srbska nacionalistična vrenja (Silber, 1997: 83; Judah,

1997: 165). Račan tedanji predsednik Zveze komunistov Hrvaške je mnenja, da je bila

Miloševićeva agresivna politika Tuđmanova najbolj močna propaganda. »Milošević je

pošiljal svoje tolpe na Hrvaško, kjer so plesali in kričali: 'To je Srbija', kar je izzvalo in

osvobodilo nacionalni ponos in nacionalistične reakcije Hrvatov, ki jih je spretno izkoristil

Tuđman.« (Račan v Silber, 1997: 84)

74 Zapoznela reakcija hrvaškega nacionalizma kot protiutež srbskemu je dober kazalec, kako učinkovito in korenito je komunistično vodstvo zatrlo hrvaški nacionalizem po Maspoku (Silber, 1997: 83). 75 Tuđman naj bi pred svojo izvolitvijo v osemdesetih letih večkrat potoval v tujino, kjer je vzpostavil in krepil vezi hrvaško emigracijo, ki je finančno podprla njegovo predvolilno kampanjo in mu tako utrdila položaj vodje hrvaškega naroda (Silber, 1997: 84). 76 Na prvih demokratičnih volitvah je postal nacionalizem mehanizem za politično diferenciacijo. Volilno telo gotovo ni imelo drugega načina da razlikuje kandidate; predhodni avtoritarni režim namreč ni podpiral razvoj meščanske družbe, v kateri bi se lahko pojavile večje razlike med kandidati. (Petrović, 2000: 304-305).


47

Še pred prihodom Tuđmana so bile težnje znotraj hrvaške inteligence, da bi se revidiralo

hrvaško zgodovino med drugo svetovno vojno, vendar pa zaradi učinkovitega zatiranja s

strani jugoslovanskih oblasti nikoli niso prišle v javnost. S prihodom Tuđmana, ki je bil eden

vodilnih revizionistov hrvaškega zgodovinopisja je novo zgodovinopisje77 postalo državna

doktrina. V duhu revizionizma lahko razumemo Tuđmanov govor pred 2.500 delegati

večinoma iz hrvaške emigracije:

»Naši nasprotniki v našem programu ne vidijo ničesar drugega kot obnovitev

Neodvisne države Hrvaške. Ne vidijo, da države niso ustanovili fašistični

kriminalci; da je predstavljala zgodovinske težnje hrvaškega naroda po neodvisni

državi. Vedeli so da, namerava Hitler zgraditi nov evropski red.« (Tuđman v

Silber, 1997: 86)

V že tako razgretem ozračju je takšen govor samo dolival olje na ogenj srbske

propagande in strahov78. Pirjevec ocenjuje, da se je Tuđman v takšnih okoliščinah obnašal kot

»slon v trgovini s porcelanom« (Pirjevec, 2003: 36). Tuđman je tudi jasno izrazil svoje

mnenje o BiH, ki jo je označil kot nacionalno državo hrvaškega naroda. Hrvaški nacionalisti

so v bosanskih Muslimanih videli islamizirane Hrvate. Tuđman je kasneje, že kot hrvaški

predsednik, bosanske Muslimane in Alijo Izetbegovića označil za islamske fundamentaliste,

ki hočejo Bosno uporabiti kot odskočno desko za širjenje islama v Evropo. Medtem ko si je

prizadeval ohraniti ozemeljsko enotnost Hrvaške, je javno govoril o delitvi BiH med Hrvate

in Srbe (Silber, 1997: 86).

Pogubne so bile vedno znova pogrevane polemike o stopnji krivice za pokole v drugi

svetovni vojni, v katerih se absurdno poudarja žrtve in krivice, ki jih je doživela posamezna

stran, hkrati pa se spretno prekrivajo dejstva, ki bi škodovale takšni podobi žrtve. Tako se je v

80. in na začetku 90. let v Srbiji zelo malo pisalo o pokolih četnikov nad Muslimani, še manj

so v hrvaških medijih omenjali masovne ustaške pokole nad hrvaškimi antifašisti, Srbi, Židi

77 Meier Tuđmanov revizionizem razume kot opozorilo na strahote genocida, hkrati pa kot poskus osvoboditve Hrvatov od polemičnega srbskega očitka, da naj bi bili Hrvatje tako rekoč po naravi genocidni (Meier, 1996: 194). 78 Kljub zagotovilom HDZ da Tuđman ne rehabilitira ustaškega nasilja, temveč poudarja pozitivne strani, kot je bila državna uresničitev hrvaškega naroda v NDH, je med srbskim prebivalstvom Krajine še leta 1990 živel spomin na »rešitev srbskega vprašanja« v NDH, po katerem bi morali eno tretjino Srbov pobiti, eno tretjino izseliti in eno tretjino spreobrniti v katolištvo.


48

in Romi. »Filmi in knjige z neprijetnimi vsebinami (vloga Nemčije med drugo svetovno vojno

ali vloga domačih fašistov na Hrvaškem) so bili umaknjeni iz obtoka kot nerodoljubni in

neumestni.« (Denić, 1994: 97)

Tuđmanova politična nagnjenja so bila podobno kot pri Titu, ki ga je hrvaški predsednik

zelo častil, avtoritarna, a ne eksplicitno nedemokratična. »Bil je obseden z ustanovitvijo

države, ki bi bila identificirana s hrvaškim narodom.« (Glenny, 1992: 12) Slednje se je dobro

videlo v prekomernem izpostavljanju in poudarjanju nacionalne simbolike, ki jo je Titov

režim sistematično zatiral. Nacionalno prebujanje Hrvaške se ni zaustavilo samo na simbolni

ravni, kjer je šahovnica potisnila v ozadje vsa ostala hrvaška nacionalna obeležja, ampak tudi

v novem razumevanju položaja srbske manjšine na Hrvaškem79. Da so bili številni strahovi

Srbov na Hrvaškem ali »ostankov poklanega ljudstva«, kot jih je poimenoval srbski pesnik

Matija Bećković, deloma upravičeni, se je izkazalo takoj po zmagi Tuđmanove HDZ. V

nekaterih hrvaških »nacionalističnih trdnjavah« kot je bil Split so se pritiski in napadi na

srbske posameznike pričeli takoj po volitvah. Desničarske organizacije (Ustaška mladina in

Črna legija) so relativno uspešno pričele vabiti mlade nezaposlene Hrvate v paravojaške

formacije (Glenny, 1992: 121). Na povabilo Tuđmana in njegove stranke so se nekateri

vplivni in premožni hrvaški emigranti pričeli vračati v domovino. Eden takih je bil tudi

bodoči hrvaški obrambni minister Gojko Sušak, ki si je uspel pridobiti močan vpliv na vladno

politiko. Emigranti so se po dolgih letih izgona lahko vračali v domovino, a še vedno

obremenjeni s predsodki in zato veliko bolj nepopustljivi do tradicionalnih sovražnikov kot pa

lokalni prebivalci, ki so se dnevno soočali z občutljivo realnostjo medetničnih odnosov80

(Glenny, 1992: 122). Slednje je veljalo tako za Hrvate kot za Srbe, nenazadnje je Milošević

prihajal iz črnogorske družine81.

79 Srbom na Hrvaškem je bil odvzet status konstitutivnega naroda, ki so ga imeli skozi celotno povojno obdobje (Pirjevec, 2003: 36) 80 Eden od razširjenih mitov med emigranti je bil o naravi druge svetovne vojne na Hrvaškem. Ideološki spopad je bil sekundarnega pomena. Vojna naj bi v resnici bila obrambne narave pred velikosrbsko ideologijo bodisi v komunistični ali rojalistični podobi (Biondich, 2004: 66). Vsako dejanje ustaškega režima je bilo prikazano kot »legitimna samoobramba proti srbskemu nasprotniku, ki je želel uničiti hrvaški narod in hrvaško domovino« (Biondich, 2004: 67). 81 Podobnih primerov je bilo zlasti na srbski strani še več. Tako je recimo general Blagoje Adžić prihajal s Hrvaške, kjer so mu ustaši ubili vso družino; mati tedanjega zveznega obrambnega ministra Veljka Kadijevića je bila Hrvatica z Like; nekdanji poveljnik KOS-a general Marko Negovanović, je bil makedonski Srb; srbski skrajni desničar Vojislav Šešelj je bil bosanski Srb, rojen v vzhodni Hercegovini itd. (Glenny, 1992: 122).


49

Hrvati so na srbsko nacionalistično izzivanje iz Beograda odgovorili z omejevanjem

moči srbske manjšine (12,2 % prebivalstva); Srbi so na Hrvaškem prešli iz najštevilčnejšega

jugoslovanskega naroda na manjšinski narod znotraj Hrvaške; hrvaščina, očiščena mnogih

srbskih besed, je postala uradni administrativni jezik latinica je izrinila cirilico82. Naslednji

korak, ki je Srbe na Hrvaškem še bolj oddaljil od Zagreba, ni bil simbolnega pač pa

eksistenčnega pomena. V celotnem komunističnem obdobju so Srbi na Hrvaškem sestavljali

okoli 30 % članov partije, še večji razkorak je bil v policiji, kjer je bilo kar 60 % policistov na

Hrvaškem Srbov, podobno naj bi bilo tudi pri politični policiji. Da bi celotna državna

administracija postala bolj hrvaška, je bil sprožen obsežni val odpuščanj, zlasti Srbov (Meier,

1996: 37). Čistka ni bila omejena samo na policijske sile, a je imela zlasti tam največji

odmev, ker naj bi Srbom odvzela njihovo »najbolj pomembno lastnino, orožje.« (Glenny,

1992: 13). Vzporedno s tem so pričeli oživljati stare hrvaške simbole, ki so bili zgodovinsko

obremenjeni z ustaškimi zločini v drugi svetovni vojni. Tuđmanova nezmožnost dojemanja

kompleksnosti srbske družbe na Hrvaškem je bila verjetno njegova največja napaka83

(Glenny, 1992: 3). Slobodan Milošević pa je znal vse to spretno izkoristiti. Denić tako opiše

obuditev in razvoj hrvaškega in srbskega nacionalizma v drugi polovici 80. let 20. stoletja:

»Ne srbski in ne hrvaški nacionalizem nimata veliko skupnega z demokratičnim

liberalnim nacionalizmom Mazzinijeve Italije. Oba slonita na mitu, tradiciji in

verskemu izključevanju. To so nacionalizmi pesnikov, romanopiscev,

zgodovinskih mitomanov, preveč domiselnih etnografov in neodgovornih

populističnih demagogov. Ti nacionalizmi kot tudi tisti v drugih

postkomunističnih državah te regije so mitopoetski in neracionalni. Zato sta oba

nacionalizma nedemokratična in nemoderna.« (Denić, 1994: 67)

82 Srbi na Hrvaškem so večinoma znali pisati samo v latinici, vendar je z naraščanjem nacionalistične propagande cirilica pridobila na pomenu kot simbol srbstva (Glenny, 1992: 12). 83 Radikalizacijo odnosov med etničnima skupinama na Hrvaškem nam dobro kaže primerjava zadnjih dveh jugoslovanskih popisov leta 1981 in 1991 ob približno enakem naravnem prirastku Srbov in Hrvatov. Od leta 1981 se je delež Hrvatov iz 75,1 % povzdignil na 78,1 %, delež Srbov iz 11,6 % na 12,2 %, medtem, ko se je delež Jugoslovanov zmanjšal z 8,2 % na samo 2,2 % (Vojnić, 1994: 85).


50

5.4.3 SRBSKA KRAJINA

Že takoj po ustanovitvi Kraljevine SHS (Jugoslavije) na ruševinah nekdanje habsburške

monarhije so se pojavile razprave o avtonomni srbski regiji na Hrvaškem, ki bi obsegala Liko,

Kordun, Banijo in severozahodno Bosno, ime pa naj bi dobila po reki Uni. Leta 1939 so ta

območja po Sporazumu pripadala banovini Hrvaški, kar je sprožilo nezadovoljstvo srbskih

nacionalistov, ki so hoteli ta območja združiti v bodočo srbsko banovino. Po ustaških pokolih

med drugo svetovno vojno se je tudi partizansko vodstvo poigravalo z zamislijo o avtonomni

regiji, vendar je bila kasneje zavržena (Judah, 1997: 147). Ko je bil hrvaški nacionalizem leta

1970 ponovno v vzponu, so se prav tako vrnile zamisli o ločeni srbski provinci. Na prvih

večstrankarskih volitvah so se hrvaški Srbi politično organizirali v Srbsko demokratsko

stranko (SDS), ki jo je na začetku vodil Jovan Rašković. Na volitvah je dobila samo pet

poslanskih sedežev84. Nespretno ravnanje hrvaških oblasti je za posledico imelo radikalizacijo

znotraj SDS, na mesto zmernega Raškovića85 pa je s podporo iz Beograda prišel mladi in

radikalni Milan Babić, ki je svoje lastne ambicije (podobno kot Milošević) skril pod krinko

nacionalizma. »Babić je dojel, da lahko pomeša Knin, SDS in strah ruralnih Srbov na

Hrvaškem skupaj s primerno količino nasilja v zmagovit recept za svoj politični uspeh.«

(Glenny, 1992: 18)

Pojav zgodovinskih hrvaških državnih simbolov, kot je bila šahovnica86, so voditelji

SDS spretno izrabili kot dokaz preporoda hrvaškega fašizma in genocidne narave hrvaškega

naroda. V tem duhu je tedanji policijski inšpektor v Kninu, Milan Martić, mimo svojih

nadrejenih v Zagrebu obvestil Zvezno notranje ministrstvo, da kninski Srbi (policaji) »ne

bodo nosili hrvaških fašističnih« znamenj in črnih uniform87, še posebej ne osovražene

84 Večina Srbov na Hrvaškem je volila reformirane komuniste, ki so se preimenovali v Stranko demokratske prenove (SDP) (Silber, 1997: 93-94). 85 V pogajanjih s Tuđmanom je Rašković zahteval avtonomijo za Srbe na Hrvaškem, ki pa ni bila osnovana na teritorialni osnovi, ampak naj bi Srbi imeli avtonomijo kot posamezniki in kot narod ne glede na to, kje na Hrvaškem prebivajo (Silber, 1997: 96). 86 Šahovnica, hrvaško državno znamenje, je staro skoraj 1000 let in je bila kasneje prenešena v grbe vseh tujih rodbin, ki so vladale Hrvaški, tako ogrskih kraljev in Habsburžanov kot tudi v grbu dinastije Karađorđević po letu 1918. Šahovnica se pojavlja tudi v grbu, s strani srbskih nacionalistov tako opevanega in čaščenega srbskega kralja (cesarja) Dušana Njemanića Silnega. Ustaši so prevzem šahovnice za državni simbol NDH imeli za samoumeven, saj je bila del hrvaške državne tradicije in identitete. 87 Ustaške uniforme v drugi svetovni vojni so bile črne barve. Hrvaška policija ni nikoli nosila ali predlagala črnih uniform, vendar v splošni fobiji pred ustaši to ni bilo pomembno.


51

šahovnice« (Silber, 1997: 98). Potreben je bil samo še nepomemben incident88, ki bi ga lahko

izkoristili za začetek oborožene vstaje89. 17. avgusta so trije hrvaški helikopterji polni

policijskih specialcev poleteli iz Zagreba proti Kninu. To je bil poskus hrvaških oblasti, da bi

obvladale tedaj še šibke in neorganizirane srbske upornike, a ga je preprečilo jugoslovansko

vojno letalstvo po navodilih iz generalštaba v Beogradu. Srbska propaganda je hrvaški

neuspeh dokončno izkoristila kot dober povod za začetek oborožene vstaje. Preko Radia Knin

je bilo najprej napovedano stanje splošne pripravljenosti, uro kasneje pa je Babić razglasil

vojno stanje. Nastalo je splošno vzdušje panike in kaosa. Prebivalci so v strahu pred hrvaškim

napadom bežali v hribe in gozdove izven naselij. Oglasili so se celo zvonovi pravoslavnih

cerkva, zračni alarmi, pojavljale so se že prve cestne zapore. Septembra 1990 so se pričeli

pojavljati obrisi bodočega severozahodnega bojišča velike Srbije90, v središču katerega je

ležala Bosna in Hercegovina91.

5.5 BOSNA IN HERCEGOVINA MED KLADIVOM IN NAKOVALOM

Do leta 1989 so močni nacionalistični tokovi preplavili vse jugoslovanske republike.

Vodstvo Bosne in Hercegovine je s spretno mednacionalno politiko v tej etnično mešani

republiki (glej priloga B, slika 2) vse do prvih večstrankarskih volitev leta 1990 sistematično

zatiralo najmanjše poskuse nacionalizma. Kljub temu je po prepričljivih zmagah

nacionalistično orientiranih strank v sosednjih republikah »virus« nacionalizma okužil tudi to

republiko. Mnogi prebivalci BiH, zlasti Muslimani, so z zaskrbljenostjo gledali v sosednji

republiki, ki sta obe kazali, če že ne odkrite, pa vsaj očitne apetite po delih njenega ozemlja. V

sosednjih republikah so nacionalisti oživeli petdeset let stare zahteve po ozemljih, ki so bila

88 Prvi incidenti so se v Kninu pojavili že ob praznovanju 600. obletnice bitke na Kosovem polju, izzvali pa so jih »mitinški aktivisti« iz Vojvodine, ki so tja prišli zato, da bi tamkajšnje Srbe pozvali k večji bojevitosti (Meier, 1996: 179). 89 Srbski mediji, zlasti televizija, so stalno dvigovali pritisk. Srbska televizija je leta 1990 pred izbruhom spopadov v Krajini pogosto predvajala dokumentarne filme o ustaših in Jasenovcu, s čimer so hoteli povleči povezavo med ustaškim režimom in novim hrvaškim vodstvom. To je imelo zlasti močan vpliv na mnenje krajinskih Srbov, ki so postali močno dovzetni na klice k orožju s strani njihovega političnega vodstva (Judah, 1997: 171). 90 To je čas t. i. »hlodovske revolucije«, ki je ime dobila po hlodih, ki so jih srbski uporniki uporabljali za postavljanje svojih barikad. 91 V začetni fazi vstaje so se na strani srbskih vstajnikov borili tudi nekateri Muslimani, ki so se v Kninu borili za Jugoslavijo (Glenny, 1992: 24).


52

zgodovinsko neločljivo del Srbije ali Hrvaške (Gelnny, 1992: 142). Mnogi bosanski Srbi in

Hrvati so pričeli izpuščati pridevnik bosanski, kar je bilo opozorilo o vse močnejši stopnji

nacionalne radikalizacije prebivalstva v BiH. »Izključujoči nacionalizem, predvsem v

nacionalno heterogenih skupnostih, ne ponuja razumne osnove za izgradnjo stabilnega

ljudskega demokratičnega režima, ki bi bil v stanju pridobiti in ohraniti svojo legitimnost«

(Denić, 1994: 115). Oživitev konflikta med Srbijo in Hrvaško še posebno, ko se je ta prelevil

v oboroženi spopad, je Bosno pahnilo na rob katastrofe (Glenny, 1992: 143).

Kljub temu je bila BiH še v začetku devetdesetih let najbolj jugoslovanska republika od

že umirajoče Jugoslavije. To je bilo razvidno iz popisov kot tudi iz volitev, kjer je novo

ustanovljena vsejugoslovanska Markovićeva stranka dobila na prvih večstrankarskih volitvah

13 % glasov, poleg tega je bila v Bosni ustanovljena tudi Yutel, prva, zadnja in edina

vsejugoslovanska televizijska postaja, ki je imela največji delež gledalcev prav v BiH. »Bosna

je bila morda edini pravi odsev Jugoslavije.« (Glenny, 1992: 161). Nesporni zmagovalec

prvih večstrankarskih volitev v BiH novembra 1990 je bil obujeni etnonacionalizem, saj so na

volitvah zmagale vse tri nacionalno obarvane stranke, ki so skupaj dobile skoraj 90 %

glasov92. Muslimani so uradno prvi ustanovili svojo Stranko demokratske akcije (SDA) 26.

maja 1990 v Sarajevu, z Alijo Izetbegovićem na čelu, kot »politična zveza jugoslovanskih

državljanov, ki pripadajo muslimanskim kulturnim in zgodovinskim tradicijam« (Silber,

1997: 207). To je bila voda na mlin srbski in hrvaški nacionalistični propagandi, ki je igrala

na karto sovraštva do Turkov oziroma muslimanov in na strah pred islamskim

fundamentalizmom. V takšnemu ozračju strahu in sovraštva je julija 1990 Alija Izetbegović

na obisku v Turčiji v »veliko veselje« srbskih in hrvaških nacionalistov politično nespretno

zaprosil za članstvo v Organizaciji islamskih držav93. Bosanski Muslimani so se v

nacionalistični literaturi, tako hrvaški kot srbski, zopet pojavili kot islamizirani Hrvati in Srbi,

ki so prodali svojo identiteto in prevzeli popolnoma tujo kulturo (Silber, 1997: 208). Dva

meseca po ustanovitvi SDA so tudi bosanski Srbi po zgledu sonarodnjakov iz Hrvaške

ustanovili Srbsko demokratsko stranko (SDS), na čelo katere je prišel Radovan Karadžić,

psihiater v Sarajevski bolnišnici in favorit Dobrice Ćosića, očeta sodobnega srbskega

92 Nacionalisti so bili močnejši na podeželju, medtem ko so reformirani komunisti imeli nekaj več podpore v mestih (Silber, 1997: 210). 93 Vodja bosanskih Srbov Radovan Karadžić je prošnjo imel za dokaz, »da se uresničujejo tudi najbolj mračne napovedi, da hoče Alija Izetbegović Bosno in Hercegovino spremeniti v Islamsko republiko« (Silber, 1997: 213).


53

nacionalizma. Bosanska HDZ je bila ustanovljena v zahodni Hercegovini94 kot protiutež

srbskim ambicijam. Bosanska HDZ je takoj razglasila, da bodo njeni člani pomagali

sonarodnjakom v domovini in si, za razliko od Muslimanov, niso delali utvar glede srbskih

namenov z Bosno; primerno so se oborožili ter z zaporami preprečevali premike kolon JLA v

smeri iz Bosne v dalmatinsko zaledje. Kot je Glenny (1992: 147) pravilno opazil, bi v tako

etnično mešani republiki, kot je bila BiH95, nasilje in vojna v kateri koli regiji povzročila

takšen pritisk na vse tri skupnosti v smeri splošnega oboroženega spopada, da se mu ne bi

mogli upreti. Kljub začetnim pozitivnim znamenjem o medsebojnem sodelovanju so srbske in

hrvaške nacionalistične stranke na pobudo sosednjih nacionalnih matic hitro sovražno

nastopile do ohranitve enotne in neodvisne BiH (Denić, 1994: 98). Samostojna in neodvisna

Bosna je ogrožala predvsem krajinske Srbe, ki bi bili tako odrezani od matične Srbije in

vojaške podpore, ki bi jim jo ta lahko nudila. Bosna je bila vključena v načrt postavljanja

novih meja velike Srbije (Silber, 1997: 203). Srbska stranka v Bosni se je popolnoma

podredila Beogradu, odločila se je razbiti BiH in pobrati čim več ozemlja za porajajočo se

veliko Srbijo. To pa je bilo nesprejemljivo za bosanske Hrvate, ki so bili Muslimanom bliže

kot Srbi. Hercegovski Hrvatje so se bolj nagibali k samostojni in nekomunistični Hrvaški. Za

Hrvate v Hercegovini je soglasje k bosanski državi pomenilo določeno žrtvovanje, ki pa bi

bilo po Kljućevih besedah nevzdržno in nesprejemljivo, če bi Srbi nameravali s svojo

izsiljevalsko taktiko obdržati Bosno in Hercegovino v Jugoslaviji, ki bi jo sami tudi

nadzorovali (Meier, 1996: 283).

Nad Bosno pa je že padala senca pogovorov med Tuđmanom in Miloševićem o delitvi

Bosne, kar se je izrazilo v vojni, v kateri so »Hrvati in Srbi učinkovito sodelovali proti

skupnemu sovražniku: Bosni in Hercegovini kot enotni večetnični državi.« (Silber, 1997:

185). 25. Marca 1991 sta se Franjo Tuđman in Slobodan Milošević sestala na srečanju v

Titovi lovski rezidenci v Karađorđevu. Tukaj naj bi se oba voditelja dokončno dogovorila o

delitvi BiH Hrvatom in Srbom oziroma o spoštovanju »interesov hrvaškega in srbskega

naroda kot celote« (Mahmutćehajić, 2001: 138). Tuđman je bil v svoji nacionalistični

naivnosti prepričan, da bo dogovor o delitvi BiH preprečil izbruh vojne na Hrvaškem in v

94 Ustaško gibanje in ideologija sta bila zlasti močna prav v zahodni Hercegovini, kot je to priznal tudi nek hercegovski domačin: »Samo tri stvari uspevajo v Hercegovini: kamenje, kače in ustaši.« (Silber, 1997: 212). 95 Po popisu leta 1991 naj bi Srbi živeli na 94,5 % ozemlja, Muslimani na 94 % in Hrvatje na 70 % ozemlja (Mahmutćehajić, 2001: 133).


54

Bosni (Glenny, 1992: 148). Med prvim krogom pogovorov naj bi Milošević obvestil

Tuđmana, da ima v rokah zaupen dokument zveze Nato, v katerem naj bi slednja zagovarjala

pregon muslimanov iz Evrope (Pirjevec, 2003: 106). Pogovori so se nadaljevali mesec

pozneje, 15. aprila, v Tikvešu v Baranji, kjer so dosegli okvirni sporazum o delitvi ozemlja

med veliko Srbijo in veliko Hrvaško, ki bi ga sestavila tajna komisija (Pirjevec, 2003: 106).

Milošević je na pogajanjih Tuđmanu ponudil ozemlja BiH, ki so pripadala hrvaški banovini

leta 1939 in še ozemlje t. i. turške Hrvaške96: Cazin, Veliko Kladušo in Bihač (Mesić, 2001:

11). Miloševiću je dogovor povečal pogajalski manevrski prostor, poleg tega je Tuđmana

spravil v politično past, na kar so opozarjali mnogi v Zagrebu. S kakšno pravico naj bi Srbom

oporekali revizijo meja v Slavoniji in Krajini, če pa so bili sami pripravljeni sodelovati pri

razkosanju BiH. »Tuđmanovo mnenje, da v Karađorđevu ni rešil samo vprašanja celovitosti

Hrvaške, temveč tudi 900.000 v Bosni in Hercegovini živečih Hrvatov, se je pokazalo kot

hrvaška zmota stoletja.« (Meier, 1996: 239) Nacionalistične sile so Bosno vedno trgale od

zunaj. Razdelitev političnih strank po nacionalnih kriterijih je bila jasen signal, da Hrvaška

morda še bolj kot Srbija, želi takšno BiH, ki bi ustrezala njenim interesom. V interesu

Hrvaške in Srbije zagotovo ni bila stabilna in močna BiH, zato so predvsem Srbi in včasih

tudi Hrvatje sistematično zavirali in spodkopavali vladne ustanove tudi s pomočjo bojkota

parlamenta. Do jeseni 1991 je SDS v Bosni pričela z razglašanjem večjih predelov ozemlja

BiH za srbska avtonomna območja. To je bil prvi resni organizacijski korak k srbski državi v

BiH (Judah, 1997: 192). Vodstvo SDS se je pričelo pripravljati na vojno. Januarja 1992 je

JNA v Bosni po ukazu iz Beograda pričela premeščati svoj oficirski kader in vojaštvo, tako da

so v Bosni ostali samo srbski vojaki in oficirji bosanskega porekla (Silber, 1997: 218).

Februarja so v Lizboni potekali pogovori o mirni rešitvi »bosanskega vprašanja«. Glavna

tema pogovorov je bila razdelitev bosanskega ozemlja na kantone, po švicarskem vzoru, kar

je bil nesmisel, saj je bilo Bosno nemogoče razdeliti na kantone, ne da bi ti vsebovali vsaj eno

ali celo dve zelo močni manjšini. Samo dva dneva po lizbonskih pogovorih so se predstavniki

bosanskih Srbov in Hrvatov 26. februarja srečali v Gradcu, kjer naj bi potekali konkretni

pogovori o delitvi bosanskega ozemlja in o premeščanju prebivalstva (Silber, 1997: 220). Na

referendumu, ki ga je zahtevala Evropska unija, je 67 % volivcev glasovalo za samostojno

96 Turška Hrvaška je ime za ozemlje med rekama Una in Vrbas, ki sta pripadali hrvaškemu srednjeveškemu kraljestvu. Ozemlje je potem dobilo ime Bosanska krajina, ker je ležalo na meji med avstrijskim in turškim cesarstvom. Tuđman je po prihodu na oblast obnovil prvotni anahronizem, s katerim je hotel razvrednotiti bosansko državnost (Mesić, 2001: 11).


55

BiH (Duraković, 1994: 206). Nizko število opredeljenih za samostojno BiH in dejstvo, da so

Srbi referendum bojkotirali, bi moralo služiti kot alarmni zvonec pred izbruhom spopadov v

Bosni, ki so sporadično potekali že skoraj eno leto97. Zunanji ministri Evropske unije so na

srečanju v Luksemburgu 6. aprila 1992, torej na dan osvoboditve Sarajeva leta 1945, priznali

suverenost Bosni in Hercegovini. 6. april ni bila samo obletnica osvoboditve Sarajeva, pač pa

tudi dan, ko so nemške sile leta 1941 napadle Kraljevino Jugoslavijo. Kar so Muslimani leta

1945 in leta 1992 praznovali kot osvoboditev, so Srbi imeli za vojno napoved.

97 Srbska propaganda je prebivalce opozarjala, da bi v samostojni Bosni srbski kmetje spet služili muslimanskim begom, agam in pašam in da bi samostojnost pomenila izničenje vsega, za kar so se Srbi borili in umirali od leta 1804 ali celo od 1389 (Judah, 1997: 199).


56

6 NACIONALIZEM IN VERSKE USTANOVE V SRBIJI, NA HRVAŠKEM IN V BOSNI IN HERCEGOVINI98

»Pogosto nacionalizem svoje politične izraze črpa iz religije« (Petrović, 2000: 224) Za

prebivalce Jugoslavije religija ni bila tako izključno stvar lastnega prepričanja ampak je bila

del javne identitete. Kot smo videli, je bila povezava med veroizpovedjo in narodnostjo v

nekaterih primerih, tako velika, da je prehod iz ene veroizpovedi v drugo pomenil tudi

spremembo narodnosti v očeh okolice, če ne celo tudi v posameznikovi narodni identiteti

(Petrovich v Perica, 2002: 5). Slednjo predpostavko so vsaj za primer BiH potrdili vsi popisi,

izvedeni v povojnih letih, vključno in predvsem s tistim iz leta 1991, ko so bile množice že

radikalizirane s strani nacionalistične propagande. Ključna razlika med tremi slovanskimi

skupnostmi v BiH ni bila toliko religija (srbsko pravoslavje, hrvaško katolištvo in

muslimanski islam), ampak mit o izvoru naroda, ki je bil posvečen s strani posameznih

verskih ustanov (Perica, 2002: 5). Mojzes govori o štirih mitih, ki so skupni kolektivnemu

spominu balkanskih držav: mit o zemlji in krvi, po katerem je rodna zemlja posvečena in

sodobna država samo ohranja državno kontinuiteto z izvorno srednjeveško državo, mit

oziroma sindrom o križanju in ponovnem vstajenju, s pomočjo katerega se porazi spremenijo

v zmage, tretje je mitološko dojemanje časa, po katerem se mitični dogodki iz preteklosti

mešajo s sedanjostjo, tako se trenutni sovražnik spremeni v večnega, zadnji mit je

glorifikacija vojne in nasilja kot najboljše poti za ohranitev posameznikove svobode, kar

vključuje tudi čaščenje vojnih herojev skupaj s herojskimi dejanji in dosežki (Velikonja,

1998: 21). Pogosto se povezuje slavne junake in mučenike iz preteklosti z današnjimi

voditelji, tako da slednji vlečejo koristi iz svetniškega sijaja prvih (Petrović, 2000: 224-225).

Mitologija tako postane sredstvo in izhodišče politične opcije. Sedanji politični in nacionalni

problemi, dileme in odločitve so obogateni z mitološkimi elementi99. Namerno pozabljanje

določenih dogodkov v zgodovini kot so zločini, ponižanja in porazi, slabe lastnosti nekaterih

herojev in voditeljev itd. je prav tako pomembno, kot je ohranjanje zgodovinskega spomina o

plemenitem boju, slavi in mučeništvu (Renan v Perica, 2002: 5). Djordević opozarja kako je

naraščajoči nacionalizem med jugoslovanskimi narodi povzročil širjenje »konfesionalne

98 Bolj podrobno se je z vprašanjem vloge religije in verskih skupnosti v vojni v BiH ukvarjala Jelena Trifunović v njenem diplomskem delu Religija in vojna v Bosni in Hercegovini. 99 Tako srbski narod zopet bojuje boj za svojo pravično stvar (Kosovo), samo sovražnik je nov: Albanci, ki oskrunjajo sveto srbsko zemljo; Hrvati in Muslimani, ki nosijo zgodovinsko krivdo za poraz pred 600 leti (Velikonja, 1998: 36)


57

mentalitete« (Djordevević, 1998: 154). Pojavilo se je prepričanje, da če se posameznik ni

opredelil za pravo veroizpoved, ne bo lojalen pripadnik naroda in države. Dobesedno čez noč

so se Srbi spremenili v aktivne pravoslavce, Hrvati v katolike in Muslimani v muslimane.

»Republike so se s posvetitvijo etničnega in verskega izvora pričele spreminjati v

monokonfesinalne države.« (Djordević, 1998: 154). Denić tako piše o povezavi med

nacionalizmom in religioznostjo:

»Versko zasnovana nacionalna nestrpnost je dobro poznana s področja bivše

Jugoslavije, kjer obstaja mešanica nacionalnega populizma in komunistične trde

roke [...] Široko razširjeno sovraštvo do nedavno dominantnih muslimanskih

skupin, bodisi albanske ali južnoslovanske, še vedno podžiga populistični

pravoslavni nacionalizem. Ni potrebno porabljati veliko besed, da bi se pokazalo,

kako ti 'krščanski' in 'muslimanski' nacionalisti nimajo skoraj nikakršne veze z

nauki in ponekod tudi z ustanovami svoje religije. Vera tukaj služi samo za

nacionalno identificiranje. Tako obstajajo tudi 'krščanski' in 'muslimanski' ateisti.

V politiki identificiranja je pomembno, da oznake delujejo tako znotraj skupnosti

kot tudi, kar je ponekod mnogo bolj pomembno, izven skupnosti ali v odnosu do

'drugega'.« (Denić, 1994: 118)

Nacionalistični politiki in nekateri verski voditelji nosijo veliko odgovornost za

mobilizacijo in radikalizacijo nacionalnih čustev v osemdesetih letih v Srbiji, na Kosovu in na

Hrvaškem in v začetku devetdesetih v Bosni in Hercegovini. Nacionalistični voditelji so

namerno podpihovali tradicionalna verska nasprotja zlasti v konfesionalno mešanih območjih,

kot je bila Bosna in Hercegovina. Pri tem so na svojo stran pridobili tudi podporo verskih

voditeljev (na začetku na Hrvaškem), drugod pa so cerkve navdušeno sodelovale pri

oblikovanju nacionalnih organizaciji (SDA pri Muslimanih) (Cohen, 1998: 54).

6.1 SRBSKA PRAVOSLAVNA CERKEV

Mnogo bolj kot v katoliškem in protestantskem svetu so bile vzhodnoevropske

pravoslavne cerkve bolj intimno in tesneje zgodovinsko povezane s prevladujočo regionalno

postkomunistično ideologijo – nacionalizmom (Radu v Perica, 2002: 6). Pravoslavna cerkev

je bila dojeta kot zgodovinsko počivališče narodnosti, narodnih vrednot in zelo pogosto tudi


58

kot rešiteljico narodnega obstoja100. »Srbska pravoslavna cerkev ni samo religiozna

organizacija, ampak je tudi vodilna nacionalna ustanova predana stvari narodne enotnosti –

narodno vodstvo je zgodovinska naloga cerkve kot narodne ustanove« (Miljanović v Perica,

2002: 131; Petrovich v Perica, 2002: 6). Jasno je, da takšna vloga srbske pravoslavne cerkve

nima nobene veze z religijo, mišljeno v obliki teologije ali skupka posameznikovih prepričanj.

Ključni element srbske religije in nacionalizma je mit o Kosovu, ki ohranja živ spomin o

sedaj že znameniti bitki med Srbi in Turki na Vidov dan, 28. 6. 1389, združen skupaj z

drugim mitskim zgodovinskim dogodkom: »velike selbe« Srbov s Kosova v habsburške

dežele (Perica, 2002: 7). Ob 550. obletnici bitke na Kosovu leta 1939 je tedanji škof Emilijan

o Kosovu izjavil, da »poleg Kristusovega imena nobeno drugo ime ni tako lepo ali sveto«

(Silber, 1997: 72). Kljub temu, da Kosovo ni več večinsko srbsko ozemlje, pa se je prav po

zaslugi srbske pravoslavne cerkve ohranil spomin na srbsko državo, ki je imela svoje

politično in versko središče na Kosovu. Kosovo je večkrat omenjeno kot »srbski Sion« ali

»srbski Jeruzalem«101. Fraza »srbski Jeruzalem« je odmevala v jugoslovanskem političnem

prostoru vedno, ko so se pojavile napetosti med posameznimi narodi; tako je bilo v tridesetih,

šestdesetih in sedemdesetih letih ter še posebej v zadnji jugoslovanski krizi v osemdesetih in

devetdesetih letih (Perica, 2002: 8). Srbska pravoslavna cerkev (SPC) je zaradi čistk, ki so

zajele liberalno usmerjeno partijsko strukturo Zveze komunistov Srbije v šestdesetih in

sedemdesetih letih, izšla kot še edina preostala nosilka srbskega etničnega nacionalizma

(Perica, 2002: 123). Po Titovi smrti je na dan prišel etnični nacionalizem in verske

organizacije, še zlasti pa SPC so pohitele s podporo nacionalističnim voditeljem po vsej

državi. Tako so se že leta 1980 pričele pojavljati poročila s Hrvaške, ki govorijo o

nacionalistični agitaciji in propagandi s strani srbskega pravoslavnega duhovništva, z

namenom, da mobilizirajo prebivalstvo na osnovi etničnega nacionalizma (Perica, 2002: 139).

Na veliki petek leta 1982 je skupina enaindvajsetih uglednih pravoslavnih cerkvenih

predstojnikov s Kosova objavila odprto pismo zveznim in republiškim ustanovam v Srbiji, v

katerem se po letu 1945 zopet odkrito odpira »kosovsko vprašanje« (Radić, 1998: 164). Maja

100 Miljanović našteva naslednje vsebine v nacionalistični ali patriotski agendi SPC: (1) srbska narodna zgodovina; (2) Kosovo; (3) druga svetovna vojna, koncentracijsko taborišče Jasenovac in še posebej ustaški genocid nad Srbi; (4) spomin na prvo svetovno vojno; (5) vprašanje srbske narodne kulture; (6) SPC njen socialni status in zgodovinska vloga; (7) način življenja, običaji in vrednote srbskega naroda; (8) kult sv. Sava, ustanovitelja SPC in položaj cerkev, ki so mu posvečene (Miljanović, 2002: 131) 101 Vzporednica med Kosovom in Jeruzalemom ter med Srbi in Židi izvira že iz 15. stoletja in se je preko srbske pravoslavne liturgije ohranila vse do danes (Perica, 2002: 8).


59

istega leta je Sveta škofovska zveza javno objavila kroniko albanskega protisrbskega

delovanja na Kosovu od leta 1968. Do leta 1986 je SPC vložila 12 peticij glede domnevnih

albanskih napadov na lokalno srbsko prebivalstvo in cerkveno lastnino102 (Perica, 2002: 125).

Arhimandrit Anastasije Jevtić je po potovanju okoli Jugoslavije v intervjuju leta 1983 dejal,

da so Srbi preganjani s strani muslimanov in katolikov. Jevtić je nato leta 1985 v intervjuju

opozarjal, da bi duhovna moč kosovskega mita lahko povzročila srbski nacionalistični vulkan,

če oblasti ne bodo zatrle albanskega nacionalizma. (Perica, 2002: 125). Zaradi vse glasnejših

protestov srbske pravoslavne cerkve, ki so imeli določen odmev tudi v srbski javnosti so se za

»kosovsko vprašanje« pričeli zanimati tudi srbski mediji. Jevtić je izjavil, da je »beograjski

tisk omogočil odločilni preobrat v korist boja glede srbske resnice o Kosovu.« (Jevtić v

Perica, 2002: 125). Ko je leta 1986 izšel Memorandum SANU, ga je vrh SPC večkrat omenil v

svojih pridigah in intervjujih103. Aprila 1987 so srbski tiskani mediji objavili senzacionalno

odkritje, po katerem so lokalne albanske oblasti na Kosovu zgodovinske srbske pravoslavne

cerkve in samostane104 registrirale kot mošeje (Perica, 2002: 127). Istega leta je patriarh

Germanus rekel, da srbska pravoslavna cerkev še čaka pravega voditelja. Istega leta se je na

oblast v Srbiji povzpel Slobodan Milošević, ki je hitro prevzel nacionalistično retoriko, ki je

naletela na ugoden odziv s strani SPC, kljub temu pa je njegov osebni odnos do SPC in

religije ostal dvoumen; tako se Milošević recimo, ki je igral osrednjo vlogo na 600. obletnici

kosovske bitke, ni udeležil verskega obreda v Gračanici105. Podobno nezaupljiva je bila SPC;

na prvih večstrankarskih volitvah v Srbiji leta 1990 je odkrito podprla Miloševićeve

nasprotnike106. Po Miloševićevi zmagi je SPC spoznala, da se bo morala sprijazniti z

neobvladljivim srbskim voditeljem. Novoizvoljeni patriarh Pavle je na lastno prošnjo obiskal

novega voditelja srbskega naroda (Perica, 2002: 144). Do konca osemdesetih let se je Srbska

102 Dober primer, kako nacionalna nasprotja sprožajo poudarjanje nacionalnih posebnosti, kamor predvsem v etnično razdrobljeni Jugoslaviji sodi tudi religija, je pokazala jugoslovanska raziskava Otroci v krizi iz leta 1989, v kateri bosanski Srbi kažejo najnižjo stopnjo religioznosti v primerjavi s Srbi v ožji Srbiji (26 %), Vojvodini (29 %) in na Hrvaškem (26 %) ter opozarja na zelo visoko stopnjo religioznosti med kosovskimi Srbi (43 %) (Cohen, 1998: 53). Leta 1989 se je »kosovsko vprašanje« ponovno pogrevalo že vsaj osem let. 103 Člani SANU in avtorji Memoranduma so večkrat romali na Kosovo in v Jasenovac (Perica, 2002: 125). 104 Med temi naj bi bil tudi znameniti samostan v Dečanih iz 14. stoletja 105 V istem obdobju je velika večina evropskih in še zlasti nekoč komunističnih voditeljev množično obiskovala cerkve in mošeje (Perica, 2002: 129). 106 SPC je bila zelo naklonjena režimu bosanskih Srbov predvsem zaradi njegove nekomunistične narave in podpore, ki jo je dajal tradicionalnim ciljem cerkve. Tako je bila himna Republike Srbske Bog Pravice, verska vzgoja v šolah je bila obvezna, četniško gibanje med drugo svetovno vojno je bilo spoštljivo obravnavano, močna je bila podpora srbski monarhiji in cerkveno vodstvo je uživalo veliko spoštovanje (Cohen, 1998: 71).


60

pravoslavna cerkev po vsej Jugoslaviji postavila na stran srbskega nacionalizma, zlasti potem

ko je na vplivne položaje prišla mlajša in bolj militantna struja cerkvenih dostojanstvenikov

(Cohen, 1998: 55). Srbska pravoslavna cerkev je kljub temu še naprej močno podpirala srbske

nacionalistične stranke in njihove voditelje v BiH107 in na Hrvaškem108 ter jim še zlasti med

vojno, ki je sledila, dajala potrebno legitimnost in javno podporo, prav tako tudi raznim

paravojaškim silam109, ki so se namnožile med vojno na Hrvaškem in še zlasti v BiH, ki ju je

SPC imela kot del zgodovinskega procesa, ki bo privedel do združitve vseh Srbov (Perica,

2002: 163).

6.2 HRVAŠKA KATOLIŠKA CERKEV

Hrvaška katoliška cerkev je konec 80. let veliko bolj previdno zaplula v nevarne

nacionalistične vode. Tako v analizi, objavljeni s strani Zveze komunistov Hrvaške, po zatrtju

Maspoka, zasledimo, da je hrvaška katoliška cerkev »simpatizirala z idejami gibanja, vendar

se je samo nekaj duhovnikov in cerkvenih voditeljev priključilo k nacionalistom« (Perica,

2002: 59). Ugled in pomen katoliške cerkve med Hrvati je v začetku 80. let močno naraščal in

je do leta 1984, ko se je septembra pred Marija Bistrica zbrala štiristotisočglava množica,

dosegel že tak obseg, da so tuji novinarji pričeli primerjati hrvaško katoliško gibanje s tistim

na Poljskem (Perica, 2002: 71-72). Obe gibanji sta bili sicer verski gibanji, vendar z zelo

močnim nacionalnim predznakom. Cerkev je novi hrvaški državi v povojih ponudila novo

zgodovino, nove simbole in mite. Ključna sestavina je bila nova zgodovina, po kateri je

Hrvaška stoodstotno zahodnoevropska država, njeni stiki z bizantinskimi verskimi in

političnimi elementi ter tradicijo pa so bili minimizirani in negativno prikazani. Obsojeni so

bili zlasti poskusi Srbske pravoslavne cerkve, ki je svoje zgodovinske poglede uskladila s

107 Voditelj bosanskih Srbov, Radovan Karadžić, ki je bil sicer znan po tesnih zvezah s SPC je v intervjuju leta 1990 izjavil, da »Srbska pravoslavna cerkev ni samo cerkvena organizacija, ampak je kulturna ustanova in del nacionalnega vodstva; cerkev je zelo pomembna za vse Srbe, pri tem je nepomembno ali posameznik veruje v Boga ali ne.« (Perica, 2002: 162) Noben srbski pravoslavni duhovnik ali škof ni nikoli obsojal nobenega srbskega vojnega kriminalca, tudi tiste ne, ki so že sedeli v Hagu. Leta 1996 in 1997 je bil srbski patriarh Pavle, poleg številnih nacionalističnih intelektualcev, med podpisniki deklaracije, ki je zahtevala, da bi bila Karadžić in Mladić oproščena s stani Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo. Menihi iz znamenitega samostana Hilandar so Karadžiću ponudili meniško življenje kot zaščito pred pregonom. Perica omenja tudi podatek, da naj bi bil Karadžić kandidat za svetnika v SPC (Perica, 2002: 173-174) 108 SPC je Tuđmana primerjala z novim Pavelićem (Perica, 2002: 144). 109 Arkan naj bi med vojno celo izjavil, da je srbski patriarh njegov vrhovni poveljnik (Perica, 2002: 174).


61

posvetnim srbskim zgodovinopisjem in trdila, da so Srbi in Hrvati etnično en narod. Hrvaško

katoliško zgodovinopisje pa je trdilo, da gre za dva zgodovinsko ločena naroda, ki imata

pravico do lastne nacionalne države (Perica, 2002: 73). V skladu z Nietzschejevimi besedami,

da človek računa s spominjanjem in pozabljanjem, je hrvaška katoliška cerkev pozabila na

temnejše lise v svoji sodobni cerkveni in narodni zgodovini, zlasti tiste iz druge svetovne

vojne. Vodilna cerkvena osebnost iz tega obdobja, kardinal Stepinac, je bil prikazan kot

mučenik, žrtev protikatoliške zarote komunistov in Srbov (Perica, 2002: 73). Spopad dveh

mitov kardinala Stepinca110 in ustaškega taborišča Jasenovac111 je bil sindrom nacionalizma,

ki je okužil večino verskih in posvetnih prepričanj hrvaškega in srbskega naroda. Dva nova

mita sta bila oblikovana z namenom, da bi postala temeljna kamna dveh novih evropskih

nacij: hrvaške in srbske. (Perica, 2002: 178). V osemdesetih letih so se odnosi med katoliško

in pravoslavno cerkvijo močno poslabšali in domnevna Marijina prikazovanja v Medžugorju

in množično gibanje, ki mu je sledilo, sta samo dolila olje na ogenj že tako napetim odnosom.

Srbi in Srbska pravoslavna cerkev so v njih videli obuditev ustaškega gibanja. Strah

zgodovinsko gledano ni bil povsem neutemeljen, saj je bila Hercegovina tradicionalno

ustaško oporišče iz druge svetovne vojne in tamkajšnji frančiškani pa znani podporniki NDH

(Perica, 2002: 118).

Nov mit je nastal takoj, ko so bili znani uradni izidi prvih večstrankarskih volitev na

Hrvaškem (pomladi 1990), na katerih so nacionalisti premagali reformirane komuniste.

Tuđmanova112 zmaga naj bi pomenila izpolnitev nacionalističnega mita »vrnitve Hrvaške na

Zahod« po »babilonskem suženjstvu« v multietnični federaciji, kjer so bili na oblasti ateistični

komunisti in pravoslavni Srbi (Perica, 2002: 187). Novoizvoljena vlada je odobrila obsežne

koncesije katoliški cerkvi na Hrvaškem (Perica, 2002: 189-190). Hrvaška je postala »katoliška

110 Hrvaško zgodovinopisje in katoliška cerkev sta poudarjala, da je bil Stepinac mučenik povojnega komunističnega terorja in da je med vojno na lastno pobudo rešil veliko Srbov, Židov in partizanov in da ni bil v dobrih odnosih s Pavelićem in ustaškim gibanjem (Perica, 2002: 152). 111 Hrvaški minimalisti (med njimi še posebej Franjo Tuđman) so trdili, da se skupno število ubitih v Jasenovcu giblje med 28.000 in 40.000. Srbski nacionalistični zgodovinarji in raziskovalci pa navajajo, da je bilo samo ubitih Srbov v Jasenovcu okoli 700.000. Zmerni raziskovalci jugoslovanskih žrtev med drugo svetovno vojno, kot je Vladimir Žerjavić ocenjujejo, da je bilo v koncentracijskem taborišču Jasenovac ubitih 50.000 pripadnikov vseh narodov in narodnosti (Perica, 2002: 150-151). 112 Novi predsednik je redno obiskoval nedeljske maše, v svojih govorih je večkrat uporabljal citate iz Svetega pisma, hodil je tudi na zasebna predavanja iz katoliške teologije (Perica, 2002: 191).


62

država«113. Perica omenja raziskavo, iz katere je razvidno, da se je v obdobju med letom 1988

in 1990 število tistih, ki so sebe razglašali za aktivne katolike, povečalo s 64,8 % na 90 %

(Perica, 2002: 190). Kljub temu velikemu povečanju religioznosti med Hrvati je potrebno

poudariti, da hrvaška katoliška cerkev ni nikoli namerno spodbujala nacionalističnih vrenj

proti Muslimanom in Srbom in je bila v pripravah na vojno veliko bolj pasivna kot Srbska

pravoslavna cerkev; le izjemoma114 se je neposredno vmešavala v spore in spopade. S svojo

podporo skrajnim (ustaškim) nacionalistom je delno onemogočala proces demokratizacije

Hrvaške ter delovala kot apologet vladajočega režima, ki ji je v zameno ponudil poseben

položaj in precejšne koncesije, ki jih ni uživala nobena druga katoliška cerkev v Evropi.

6.3 ISLAM IN BOSANSKI NACIONALIZEM

Muslimansko versko organizacijo, Islamska skupnost (Islamska zajednica) v SFRJ, so

skozi celotno obdobje komunistične oblasti do leta 1989 vodili posamezniki, ki so izhajali iz

partizanskega gibanja in bili predani Titovemu načelu »bratstvo in enotnost« (Perica, 2002:

74). Islamska skupnost (IS) je bila dejavnik stabilnosti v verskih in etničnih odnosih in vir

religiozne legitimizacije jugoslovanskega režima. Muslimanska verska organizacija se ni

razglasila (v nasprotju s krščanskima cerkvama) za varuha nacionalnih identitet. V nasprotju s

srbskim in hrvaškim krščanskim duhovništvom, muslimanski duhovniki (hođe, imami in

uleme) niso častili srednjeveških narodnih vladarjev, svetnikov, templjev, ozemlja in etničnih

mitov (Perica, 2002: 74). Obe krščanski mitologiji, tako hrvaška katoliška kot srbska

pravoslavna, sta razglašali BiH za katoliško oziroma pravoslavno deželo, vsekakor pa za

krščansko. Muslimani niso imeli podobnih mitov, bili so tujci v lastni deželi. Šibkost in celo

popolno pomanjkanje religioznega nacionalizma v cerkveni hierarhiji, ki bi ohranjal čaščenje

določene državotvorne tradicije, je Muslimane postavljalo v podrejen položaj do preostalih

narodov v religijsko-nacionalističnem tekmovanju v Jugoslaviji (Perica, 2002: 75). Zaradi

113 Ker se cerkev iz kanoničnih razlogov ni smela imenovati Hrvaška katoliška cerkev, je katoliška cerkev na Hrvaškem sebe imenovala »Crkva u Hrvata«, pri tem pa je sistematično zapostavljala vse katoliške Nehrvate (Italijane, Madžare, Slovence, Čehe, Poljake in druge) kot tudi nekatoliške Hrvate (protestante in ateiste) (Mojzes, 1998: 90). 114 Perica omenja, da so si frančiškani z Medjugorja in bližnjega samostana Široki Brijeg nakopičili veliko premoženje z lastništvom Hercegovske Banke in tudi preko drugih mafijskih poslov, ki so cveteli v tem mejnem obdobju v 90.letih (Perica, 2002: 172).


63

podobnih vzrokov so komunisti veliko lažje nadzorovali delovanje IS115. Voditelji IS so

pogosto javno govorili o vrednotah bratstva in enotnosti in o muslimanskih življenjskih

interesih, da se ohrani enotnost Jugoslavije (Perica, 2002: 77).

V nasprotju s centraliziranima in hierarhično organiziranima krščanskima cerkvama, ki

sta bili tesno povezani s svojima etničnima skupnostma, je bila IS vsejugoslovanska krovna

organizacija, večetnična federacija avtonomnih muslimanskih ustanov in zvez (Perica, 2002:

79). V zadnjem desetletju jugoslovanske federacije, ko so bile krščanske cerkve na čelu

obujenega etničnega nacionalizma, je Islamska skupnost vztrajala v svojem

projugoslovanskem stališču.

Po islamski revoluciji v Iranu leta 1979 in Titovi smrti leta 1980 je mladomuslimansko

gibanje z Alijem Izetbegovićem na čelu obnovilo svoje dejavnosti. Vendar so muslimanske

nacionaliste republiške oblasti ponovno hitro zaprle in julija ter avgusta 1983 Izetbegovića in

ostalih 11 članov gibanja obsodile na skupno 90 let zapora, kar je močno poslabšalo odnose z

muslimanskimi članicami gibanja neuvrščenih116 (Perica, 2002: 82). V drugi polovici

osemdesetih, ko se je srbski agresivni nacionalizem pričel širiti preko medijev in posredno

grozil tudi širšim nesrbskim množicam v BiH, se je ugled in vpliv Alije Izetbegovića in

njegovih privržencev med muslimansko duhovščino v BiH močno povečal (Perica, 2002: 83).

Prva znamenja obuditve muslimanske zavesti lahko pripišemo priznanju Muslimanov

kot enakopravnega naroda v BiH. Med letoma 1969 in 1980 je bilo zgrajenih preko 800

muslimanskih religioznih objektov, podoben trend se je ohranil skozi vsa osemdeseta leta. V

drugi polovici leta 1987 je bila dokončana zagrebška mošeja, ki je z 10.000 kvadratnimi metri

več kot trikrat presegala načrtovanih 3.000 kvadratnih metrov, odobrenih s strani zagrebških

mestnih oblasti, in je tako za novima mošejama v Londonu in Rimu postala tretja največja

mošeja v Evropi117 (Perica, 2002: 81). Proti koncu osemdesetih let je protititoistično vodstvo

115 Vladna analiza o odnosih med državo in cerkvijo v šestdesetih je ugotovila, da je bila IS »postavljena pod neposredni državni nadzor in bila kljub popuščanju državnega nadzora v šestdesetih, nezmožna delovanja brez vladne finančne pomoči« (Perica. 2002: 75). 116 Do 1987 so jih oblasti pomilostile, saj so se zavedale škode mednarodnemu ugledu države, poleg tega se je muslimanski nacionalizem kljub vsemu še bolj okrepil. 117 Beograjski časopisi (NIN) so mošejo opisali kot »preveliko in razkošno za potrebe lokalne muslimanske skupnosti«, zgrajeno z namero, da prikaže »naraščajočo samozavest muslimanske skupnosti, ki je posledica združitve religije in nacionalnosti v islamu«. Poleg tega je bilo zapisano, da »širjenje novih 'ekstravagantnih' mošej lahko zaostri medetnične in medverske odnose in povzroči napetosti in konflikte«. Perica opozarja, da je pomenljivo, da je prav v obdobju, ko so srbski mediji poročali o porajajočem se islamu, Srbska pravoslavna


64

IS pričelo izgubljati nadzor nad vse bolj protikomunistično razpoloženo duhovščino, vključno

z mnogimi simpatizerji Izetbegovićevega bosanskega religioznega nacionalizma in uvoženih

fundamentalističnih idej. Marca 1991 je bil za novega reis-ul-ulema izvoljen makedonski

musliman Jakub Selimvoski,kot dokaz vsejugoslovanskega značaja IS in predanosti enotnosti

federacije ter kot protiutež Izetbegoviću in napredujočemu nacionalizmu med muslimanskimi

Albanci v zahodni Makedoniji in na Kosovu (Perica, 2002: 85). Novi zagon v

jugoslovanskem islamu je prišel, ko so državo v poznih osemdesetih preplavili srbski,

albanski in hrvaški etnični nacionalizem in so bosanski Muslimani postajali vse bolj

zaskrbljeni z izražanjem lastne nacionalne identitete in z določanjem ozemlja in meja svoje

države (Perica, 2002: 86).

Naraščajoče protimuslimansko razpoloženje v Srbiji je Izetbegoviću omogočilo, da se je

prikazal za edinega branitelja ogroženega muslimanskega naroda118. IS je prišla pod udar, da

se premalo zavzema za obrambo muslimanskega naroda in njegovo poenotenje. Takoj ko se je

IS osamosvojila izpod komunističnega nadzora, je njen nov status ogrožalo Izetbegovićevo

gibanje, ki se je hotelo izoblikovati v muslimansko krovno etnoreligiozno gibanje (Perica,

2002: 87). Leta 1990 je Izetbegović izpolnil svoje dolgoletne želje po muslimanski verski in

narodni stranki v BiH. 26. maja 1990 je bila ustanovljena Stranka demokratske akcije (SDA).

Med ustanovnimi člani je bilo veliko muslimanske duhovščine, zlasti pristašev panislamskega

toka znotraj religiozne strukture Islamske skupnosti (Cohen 1998: 58). Velika večina je po

posredovanju IS prekinila svoje članstvo v SDA; reis Selimoski, generalni sekretar rijaseta

Haris Silajdžić in drugi člani Vrhovne skupščine Islamske skupnosti (večina članov skupščine

so bili tudi ustanovni člani SDA) so razglasili nevmešavanje v strankarske politike. Do

sredine leta 1990 je bil jugoslovanski islam relativno najmanj nacionalistična in militantno

organizirana religija v Jugoslaviji119 (Perica, 2002: 88).

cerkev v Beogradu pričela obnavljati in dograjevati eno največjih bizantinskih katedral na svetu, medtem ko so beograjske mestne oblasti nenehno zavračale izdajo gradbenih dovoljenj za novo mošejo v Beogradu (Perica, 2002: 82). 118 Že leta 1990 naj bi Izetbegović pričel skrivoma nakupovati orožje in organizirati muslimansko milico, t. i. Muslimansko patriotsko ligo (Perica, 2002: 87). 119 Prvi demokratično izvoljeni reis-ul-ulema je postal problematičen za SDA in Izetbegovića. Selimoskijevo projugoslovansko stališče je bilo v napoto Izetbegovićevim željam, da bi versko organizacijo postavili v službo svoje politike. Selimoski je bil formalno odstranjen s položaja leta 1993. SDA in IS sta se postopoma zbliževali. Islamska skupnost BiH je bila v procesu, da postane še ena jugoslovanska narodna cerkev, namenjena, podobno kot krščanske cerkve, ustvarjenju etničnega naroda (Perica, 2002: 88).


65

7 SKLEPI IN POTRDITEV HIPOTEZ

Sedaj lahko potrdim ali ovržem hipoteze, ki sem jih postavil na začetku diplomskega

dela:

Hipoteza 1: Etnična fragmentacija Bosne in Hercegovine je posledica hrvaške in

srbske nacionalistične propagande, ki sta z enačenjem verske pripadnosti z etnično

onemogočili nastanek enotne bosanske identitete, ki bi slonela na skupni kulturi, jeziku in

zgodovinskem izročilu.

Bosna in Hercegovina je bila zaradi svoje pomembne strateške lege v okviru

Osmanskega cesarstva križišče številnih migracijskih tokov. Zaradi vojaških pustošenj so

turške oblasti ob mejah naseljevale prebivalce iz ostalih delov Balkana, ki so bili v veliki

večini pravoslavne veroizpovedi. Vsaj do 16. stoletja je bila prisotnost pravoslavnega

prebivalstva zanemarljiva. V Bosni so prevladovali heretični bogomili in katoliki. S prihodom

pravoslavnih Vlahov, izselitvijo velikega števila katoliškega prebivalstva in prevzemom

islama s strani bogomilov se je v Bosni in Hercegovini izoblikovala verska podoba

prebivalstva, ki se je ohranila dobrih dvesto let in je razvidna tudi danes. Prebivalstvo Bosne

in Hercegovine se je v medsebojnem razmerju vse do 19. stoletja razlikovalo zgolj po

veroizpovedi; delilo si je skupno ustno in zgodovinsko izročilo, jezik in kulturo, ni pa

izoblikovalo nobene posebne skupne bosanske identitete, ker zato ni bilo potrebe. Prav tako

tudi ni bilo ustreznega dejavnika, kot je bila v Srbiji pravoslavna cerkev, ki bi bil nosilec

bosanske državnosti. Po francoski revoluciji se je pospešil razvoj narodnega ozaveščanja tudi

med balkanskim narodi z zgodovinskim izročilom, zlasti med Hrvati, Srbi, Bolgari, Romuni

in Grki. Ti procesi so popolnoma obšli Bosno in Hercegovino, ki je tako postala siva lisa na

evropski karti narodov. Srbski in hrvaški nacionalisti so videli dobro priložnost za uresničitev

svojih »imperialističnih« načrtov, ki jih bolje poznamo kot ideja velike Hrvaške in velike

Srbije. Tako hrvaška kot srbska propaganda sta namerno prikazovali bosanske katolike in

pravoslavce kot Hrvate in Srbe. Neposredno agitacijo pa so izvajali preko učiteljev in

duhovništva, ki je v Bosno prihajalo iz Srbije oziroma Hrvaške, ali pa preko učiteljev in

duhovnikov rojenih v Bosni, ki so se izobraževali na Hrvaškem in Srbiji in prevzeli hrvaško

oziroma srbsko narodno identiteto. Hkrati pa so tako Hrvati kot Srbi delovali proti

vzpostavitvi posebne samostojne bosanske identitete, ki bi zajela bosanske muslimane,

katolike in pravoslavce. Zlasti pomembno za hrvaške in srbske nacionaliste je bilo vprašanje


66

ne/identitete muslimanov. Le-to je bilo za Hrvate in Srbe ključnega pomena, saj bi poseben

bosanski muslimanski narod lahko ogrozil in preprečil hrvaške in srbske zahteve po Bosni in

Hercegovini. Takšen strah in posledična protimuslimanska drža sta se ohranili skozi celotno

19. in 20. stoletje in je bilo lepo vidno, kadar je srbsko in hrvaško rivalstvo glede Bosne

izbruhnilo v oborožen spopad in je levji delež žrtev nosilo muslimansko prebivalstvo BiH.

Drugi dobri kazalec protimuslimanskega razpoloženja je tudi zaplet okoli samega imena

bosanskih muslimanov, katerim edina domovina je bila Bosna in Hercegovina in bi se zato

morali imenovati (in so tudi se) Bosanci/Bošnjaki, vendar jim tega imena tako Hrvati kot Srbi

ne glede na družbenopolitični sistem nikoli niso priznali. Bali so se namreč, da bi bili

morebitni Bosanci/Bošnjaki bolj bosanski od bosanskih Srbov in Hrvatov in bi zato imeli

ekskluzivno pravico do lastne nacije in države, ki bi bila Bosna in Hercegovina.

Zaradi naštetega lahko hipotezo potrdim.

Hipoteza 2: Spopadi na Hrvaškem in v BiH v 90. letih 20. stoletja so nadaljevanje

tradicionalnih hrvaških in srbskih teritorialnih ambicij po ozemlju Bosne in Hercegovine, ki

segajo že v 19. stoletje, in ne del globalnega spopada civilizacij, kot ga je opredelil Samuel P.

Huntington.

Zamisli o boju dobrega (krščanstva) proti zlu (islamu) so bile na Zahodu žive še iz

hladne vojne in le malo napora je bilo potrebnega, da je večnega nasprotnika Zahoda,

komunizem, zamenjal nov, še bolj radikalen in zahrbten nasprotnik, militantni islam. Na

takšni predpostavki temelji tudi Huntingtonova teorija o spopadu civilizacij, zlasti v pogledu

na boj Zahoda proti ostalemu svetu. V tako zastavljenem črno-belem globalnem sistemu so

bile regionalne kulturne, etnične in zgodovinske posebnosti znova potisnjene v ozadje, tako

kot so bile preteklih petdeset let v bipolarnem sistemu.

Narodi Bosne in Hercegovine so med seboj preveč pomešani tako demografsko kot tudi

kulturno; etnično so istega izvora in skupaj delijo celotno zgodovino od prihoda na Balkanski

polotok. Edini element, ki Bosno in Hercegovino uvršča na karto spopadov civilizacij, so tri

med seboj konfliktne veroizpovedi. Kot smo videli te služijo bolj definiranju narodnosti, ne

pa kulture. Delitev narodov v BiH na verski osnovi je del zgodovinske dediščine turškega

upravnega sistema, katerega del je bila Bosna dobrih štiristo let, podobno je bilo sicer tudi v

ostalih balkanskih državah pod Turki, vendar so tam lokalne državne pravoslavne cerkve


67

svojo tradicijo črpale iz predosmanskega obdobja in so zato v dobi intenzivnega narodnega

osveščanja v začetku 19. stoletja postale eden poglavitnih stebrov sodobne nacionalnosti.

Pravoslavne cerkve so v Srbiji, Bolgariji in Grčiji ohranjale spomin in vez na predotomansko

državno tradicijo srbskega, bolgarskega in grškega (bizantinskega) naroda. V takih razmerah

so ti narodi veliko lažje ustvarili novo državno in narodno identiteto (tako navznoter kot

navzven) v odnosih s sosednjimi narodi. Ko so balkanski, zlasti pravoslavni narodi prevzeli

zgodovinski spomin lastnih pravoslavnih cerkva za svojega, se je izoblikoval zgodovinski

mozaik, ki je segal vsaj pol tisočletja v preteklost in ni ustrezal dejanskim razmeram na

Balkanu. Tako se je med srbsko nacionalistično inteligenco pojavila zahteva po ozemljih

srbskega carstva za časa Dušana Silnega iz sredine 14. stoletja, ki je na jugu segalo do Soluna,

in vsa ozemlja naseljena s pravoslavnim prebivalstvom, ki je bilo nekoč del peškega

patriarhata in katerega pravna naslednica je bila Srbska pravoslavna cerkev. To pa je zajemalo

Srbe na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in v Vojvodini. Zlasti močna je bila želja po Bosni

in Hercegovini z njenim številnim pravoslavnim prebivalstvom. Tukaj pa so srbske

teritorialne ambicije naletela na avstrijske in zlasti hrvaške interese. Podobno kot Srbija je

tudi Hrvaška kot posebna kraljevina znotraj Ogrske ohranjala zgodovinski spomin in tradicijo

na srednjeveško državo, ki je v posameznih zgodovinskih obdobjih obsegala tudi del Bosne in

Hercegovine. Poleg tega je bil velik del meje med Hrvaško in BiH naseljen s Srbi, ki so jih

tukaj naselili Avstrijci kot obrambo pred turškimi vpadi in jim dodelili obsežne koncesije.

Srbski nadzor nad BiH bi ne samo preprečil ozemeljsko zaokroženje Hrvaške, ampak bi

verjetno potegnil za sabo tudi izgubo s Srbi naseljene Vojne krajine. V takem ozračju

nezaupanja je ilirsko gibanje, ki je predvidevalo združenje vseh južnoslovanskih narodov,

postopoma zamrlo, namesto njega so se pojavili bolj ozko zastavljeni vendar nič manj

ambiciozni, velikohrvaški načrti. Hrvaško-srbski spor se je tudi po združitvi nekdanjih

južnoslovanskih narodov habsburške monarhije s kraljevino Srbijo po prvi svetovni vojni

samo še stopnjeval in je možno rešitev dobil šele s sporazumom Cvetković-Maček na

predvečer druge svetovne vojne, ki je predvideval delitev BiH. Mir v Bosni je bil možen

samo, če nobena od sprtih strani ni dobila prevlade in neposrednega ozemeljskega nadzora.

Vključitev BiH v NDH med drugo svetovno vojno in v okvir »male« Jugoslavije oziroma

velike Srbije konec 80. in v začetku 90. let dvajsetega stoletja, je imela za posledico krvavo

vojno, ki je bila v svoji osnovi genocidna in usmerjena proti »večnemu« nasprotniku.

Največjo žrtev teritorialnih ambicij sosednjih narodov pa je vedno imel večinski narod Bosne

in Hercegovine, Muslimani, ki so bili v manj kot petdesetih letih dvakrat cilj sistematične


68

etnične čistke. Pod lažno podobo medcivilizacijskega spopada se zato skriva agresivni

partikularni etnonacionalizem, katerega poglavitni cilj je uveljavitev zgodovinskih

velikosrbskih in velikohrvaških ambicij po delih Bosne in Hercegovine.

Hipotezo lahko potrdim.

Hipoteza 3: Vladajoče politične elite so s propadom legitimnosti socializma nov vir

legitimnosti črpale iz etnonacionalizma, ki so ga načrtno obudile.

Srbska kot tudi druge jugoslovanske politične elite so dobro vedele, da avnojska

Jugoslavija ni odpravila odprtih medetničnih nasprotij. Slednja so bila pod strogim režimskim

nadzorom in vsak poskus odprtja tega vprašanja je bil ostro sankcioniran. Tako ni bilo

pogojev, da bi se o odprtih vprašanjih razpravljalo in iskalo ustrezno rešitev za njihovo

miroljubno rešitev. Stare zamere in strahovi so se ohranjali in prenašali na naslednje

generacije. Ko se je po Titovi smrti leta 1980 huda ekonomska kriza prelevila v krizo

legitimnosti socializma kot družbenopolitičnega sistema, so jugoslovanske (zlasti srbske)

politične elite uporabile ohranjena, a potlačena medetnična nasprotja kot nov vir legitimnosti,

na kateri bi slonela njihova oblast. Starim sovraštvom in strahovom so nove oblasti dodale

dobro mero populizma in zamer, ki so nastale med petdesetletno komunistično vladavino.

Neskončne polemike v strogo nadzorovanih množičnih medijih o pobojih iz druge svetovne

vojne in rehabilitacija četništva ter deloma ustaškega gibanja so očitno znamenje, da je oblast

to načrtno podpirala in spodbujala. Potrebno je bilo ustvariti ozračje strahu in nezaupanja, da

bi zlasti srbski vrh imel dovolj močno javno podporo, da bi se ohranil na oblasti in spremenil

federacijo po svoji želji in podobi.

Hipotezo zato lahko potrdim.


69

8 ZAKLJUČEK

Skoraj deset let po sklenitvi daytonskega sporazuma, ki je zaključi najbolj krvavi

oborožen spopad v Evropi po drugi svetovni vojni, Bosna zopet miruje pod nadzorom nove

velike sile oziroma koalicije sil. Stanje je kljub številnim etničnim čistkam ostalo bolj ali

manj nespremenjeno, nobena od sprtih strani ni popolnoma zadovoljna s trenutnim

položajem. Kljub desetim letom miru pa si strokovna javnost še ni popolnoma na jasnem

glede narave oboroženega spopada. Ali je bil to spopad civilizacij, religij … Huntingtonova

teorija spopada civilizacij iz začetka devetdesetih let je poskusila preko identitete pripadanja

posamezni civilizacij razložiti spopade med Hrvati, Srbi in Muslimani kot spopad treh

civilizacij in je zato poskusila zajeti vse možne dejavnike, ki so privedli do oboroženega

spopada. Usodna napaka v celotnem modelu je v napačnem vrednotenju pomena religije in

verske pripadnosti v obravnavanem spopadu. Po Huntingtonu predstavlja civilizacija najširšo

kulturno identiteto, ki jo opredeljujejo objektivne danosti, kot so skupni jezik, zgodovina,

običaji, institucije in na subjektivni ravni samoidentifikacija posameznika kot del neke

civilizacije (Huntington, 1996: 43). V samem bistvu pripadnosti posamezni civilizaciji pa je

religija, ki opredeljuje in ustvarja duh civilizacije. Če so spopadi v Bosni in Hercegovini in na

Hrvaškem spopad civilizacij, potem bi se vse tri sprte strani morale razlikovati po zgoraj

navedenih elementih. Vendar je smiselno te elemente opazovati pred oboroženim spopadom

in v daljšem časovnem obdobju, da lahko sledimo medetničnim odnosom in sporom skozi

daljše obdobje in njihovi postopni radikalizaciji neposredno pred oboroženim spopadom. Vsi

zgoraj našteti elementi, razen religije, so bili v BiH skozi celotno sodobno zgodovino od

začetka 19. stoletja dalje skupni vsem trem narodom.

Vsi so si delili skupni jezik, ki se je sicer lokalno razlikoval, toda nič bolj kot recimo pri

Srbih in Hrvatih. Poleg tega je bil geografsko vezan, tako da so vsi prebivalci nekega

območja, torej muslimani, pravoslavci ali katoliki, govorili štokavski dialekt, v sosednji

pokrajini pa ijekavski. Huntington pravilno opozarja, da se je z izbruhom spopada v BiH in

tik pred njim pojavila težnja čiščenja jezika tujk, zlasti tistih iz sovražne narodnosti. Tako se

je hrvaščina očistila srbskih izrazov in srbščina, sicer v veliko manjši meri, hrvaških. Nove

uradne pisave naj bi tudi odražale razporeditev narodov v posamezne civilizacijske bloke.

Latinica naj bi na pisni ravni povezovala Hrvate z Zahodom, cirilica pa Srbe s »pravoslavnimi

brati«. Hrvatje, razen zelo redkih izjem, niso nikoli pisali v cirilici in so tudi Srbi na


70

Hrvaškem in v BiH v veliki večini pisali zgolj v latinici. Misha Glenny v svoji knjigi omenja,

kako je kot očividec videl izredne napore nekega Srba, da bi napisal nek poštni naslov v

cirilici; ko je obupal, je napisal naslov v latinici. Prav tako ne pozabi poudariti, da so Srbi v

Kninski krajini v glavnem govorili hrvaški dialekt in ne srbsko.

Vsi prebivalci si ne glede na veroizpoved delijo skupno zgodovino vsaj od sredine

šestnajstega stoletja dalje, ko so se pod pokroviteljstvom turške države tu naselili pravoslavni

Vlahi in Srbi. Trditve, da je BiH zgodovinsko del Srbije ali Hrvaške, so konstrukti, ki sicer

temelijo na določenih resnicah, a so kot celota plod nacionalistične propagande120.

Umetnost in običaji, ki niso strogo religiozni, so si podobni, prav tako je podobna

posvetna arhitektura in urbanistična ureditev. Samo po sakralnih objektih bi lahko ločili

srbsko vas od muslimanske, pa še tu bi imeli velike težave, saj so v veliki večini naselij

prebivalci različnih veroizpovedi živeli pomešano med seboj in so zato naselja imela dva ali

celo tri različne sakralne objekte. Veliko večja je razlika med katoliško vasjo v Dalmaciji in

tisto v zahodni (večinsko katoliški) Hercegovini kot med katoliško in pravoslavno vasjo v

Hercegovini.

Vsi trije narodi so si skozi stoletja turške nadoblasti v BiH delili skupni upravni sistem.

Edina izjema sta bila sodstvo in šolstvo, ki sta bila v rokah verskih institucij. Le-te so zaradi

teološke ureditve turške države imele status »upravnih enot«. Odprto ostane vprašanje

različnih veroizpovedi in samoidentifikacije posameznika.

Vprašanje veroizpovedi in samoidentifikacije posameznika je potrebno obravnavati kot

enotno vprašanje. Veroizpoved posameznika določa tudi njegovo etnično pripadnost.

Pravoslavec je v očeh preostalih dveh skupnosti avtomatsko Srb in obratno: biti Srb

samoumevno pomeni biti pravoslavec. Podobno je s katoliki in z muslimani. Toda takšna

vzročna posledica se ni izoblikovala avtohtono skozi daljše časovno obdobje v interakcijah

med prebivalci Bosne in Hercegovine. Kot smo videli je današnja delitev nastala zaradi

teženj sosednjih narodov, Hrvatov in Srbov, da si prilastijo bosanske katolike in pravoslavce

120 Teza (Huntington, 1996: 263), da je s prihodom Turkov, prebivalstvo v urbanih središčih množično

prevzelo islam, medtem ko je ruralno ostalo pravoslavno, kar je privedlo do ločitve med bosanskimi Muslimani

in pravoslavnimi Srbi, je popolnoma zgrešena. Prav Bosna je posebnost na Balkanu, saj je ena redkih dežel, kjer

je kmečko prebivalstvo množično prestopilo v islam in to v času, ko je bilo število pravoslavnega prebivalstva v

BiH zanemarljivo malo.


71

za bosanske Hrvate in Srbe, ki tam prebivajo od časa srednjeveških hrvaških in srbskih

kraljestev, če ne že od prej, ter na tak način legitimirajo svoje ozemeljske zahteve do Bosne in

Hercegovine. Da so bosanski pravoslavci in katoliki postali Srbi in Hrvatje, je bilo potrebno

sistematično redefinirati njihovo identiteto iz lokalne bosanske v nacionalno hrvaško ali

srbsko. Ključno vlogo v procesu redefinicije bosanskih pravoslavcev in katolikov sta odigrali

srbska pravoslavna cerkev in frančiškani ter posredno tudi uradna katoliška cerkev. Vsi so bili

razširjeni po celotnem ozemlju BiH. S skoraj izključnim monopolom nad izobrazbo, ki je bila

v turški državi prepuščena verskim institucijam, so omogočili zelo hitro in močno redefinicijo

nacionalnosti. Pod avstrijsko zasedbo leta 1878 se je ta vloga prenesla na sodobno posvetno

izobraževanje. Vlogo »narodnih buditeljev« so prevzeli izobraženci, ki so prihajali iz

sosednjih matic ali pa so se tam izobrazili in se nato vrnili v domovino. Spremembi identitete

ni sledila tudi sprememba kulture, ki je ostala bosanska121. To tudi ni bil cilj Hrvaške in

Srbije. Bosanski Hrvati in Srbi so jim bili uporabni samo toliko, kolikor so jim služili za

legitimiranje ozemeljskih zahtev in kot zavora ozemeljskim ambicijam »imperialnega«

nasprotnika. Na bosanske Hrvate in Srbe so v maticah gledali z viška, kot na »provincialce«,

kar se je ohranilo vse do danes in je bilo vidno tudi v zadnjem spopadu v začetku

devetdesetih. Poleg tega tako srbski kot tudi hrvaški pristopi niso bili enoznačni in so se skozi

19. in 20. stoletje konstantno spreminjali. Kadar je Srbom koristilo pravoslavje kot izgovor za

osvoboditev pravoslavnih bratov izpod turškega in nemškega jarma so ga obešali na velik

zvon, kot samo bistvo srbstva. Kadar jim pravoslavje ni prišlo prav (pri priključitvi Kosova)

so ga srbski nacionalistični pisci hitro razglasili za nekaj zaostalega in srednjeveškega.

Podobne miselne preobrate srečamo tudi pri Hrvatih, le da pri njih ni bilo katolištvo toliko

sredstvo širjenja hrvatstva, kot so to bila razna jezikovna in zgodovinska načela. »Navzven

proti Madžarom, Italijanom, Romunom, Bolgarom, Albancem, sosedom iste religijske

tradicije, so bile jezikovno-kulturne meje hkrati nacionalne meje. Toda navznoter, nasproti

ljudem istega ali sorodnega jezika, so se kot okvir nacionalnega povezovanja uveljavile

religijsko-kulturne razlike.« (Kerševan, 1987: 816) Religija je bila sredstvo diferenciacije med

prebivalci BiH, hkrati pa je umeščala posameznika v okvir lastne skupnosti. Popolnoma

nepomembno je bilo, ali je posameznik versko aktiven ali ne, ali je veren ali ateist. Radovan

121 Gellner je s precejšno grobostjo in lucidnostjo zapisal, da »nacionalizem ni prebujenje narodov in

njihove samozavesti; nacionalizem izumlja narode, kjer jih ni« (Gellner v Anderson, 1998: 15).


72

Karadžić, voditelj bosanskih Srbov v zadnji vojni v BiH, znan po tesnih zvezah s srbsko

pravoslavno cerkvijo, je v intervjuju leta 1990 izjavil, da »Srbska pravoslavna cerkev ni samo

cerkvena organizacija, ampak je kulturna ustanova in del nacionalnega vodstva; cerkev je zelo

pomembna za vse Srbe in ni pomembno, ali posameznik veruje v Boga ali ne.« (Perica, 2002:

162)

Odnos do bosanskih Muslimanov je bil nestalen in odvisen od »realpolitike« ter zato

predmet pogostih redefinicij s strani hrvaških in srbskih nacionalistov. Tako so sprva veljali

za Turke in tujce, nato so se prelevili v spreobrnjene Hrvate in Srbe, ki so skupaj z vero

zapustili narodno identiteto. Med drugo svetovno vojno so skrajno desničarski ustaški

ideologi govorili o bosanskih muslimanih kot o »cvetu hrvaškega naroda« in »islamiziranem

hrvaškem« plemstvu. Najdlje pa je prevladalo mnenje, da je Muslimane kot narod najbolje kar

ignorirati in jih prisiliti, da se opredelijo kot Srbi in/ali Hrvati. Muslimani so pred začetkom

intenzivnega nacionalnega opredeljevanja svojih pravoslavnih in katoliških sosedov bili na

enaki stopnji nacionalne identifikacije kot ostali dve skupnosti. Z umikom Turčije iz BiH leta

1878 so izgubili svojega zaščitnika, saj so prej kot muslimani spadali v privilegiran sloj

znotraj turške države. Nove avstrijske oblasti so poskušale s pomočjo šolskega sistema

ustvariti posebno bosansko/bošnjaško narodno identiteto, ki bi zajemala celotno prebivalstvo

BiH ne glede na veroizpoved. Glavno oporo so avstrijske oblasti dobila ravno med

bosanskimi Muslimani, čemur so ostro nasprotovali tako Srbi kot Hrvati, ki jim je s

propagando uspelo prekrižati račune Avstrijcem. Strah pred Muslimani kot posebni tretji

ločeni etnični komponenti znotraj že tako zapletenih hrvaških in srbskih računov je povzročil

vztrajno zanikanje muslimanske narodnosti, tudi ko je bilo povsem očitno, da je ta postala

realnost. Ime Muslimani, ki so ga zelo domiselno prilepili čez bosanske muslimane je bil

zopet kompromis, h kateremu je bila prisiljena oblast s strani hrvaških in srbskih

nacionalistov. Muslimani so bili prisiljeni po zgledu svojih sosedov opredeliti svojo

nacionalnost na verski osnovi. Pri Muslimanih je bila torej nacija nacionalnost sublimirana v

pripadnosti islamu (Južnič, 1992: 767). Religija ima v odnosih med Srbi, Hrvati in Muslimani

res pomembno vlogo, saj določi ne samo posameznikova osebna prepričanja in vrednote,

temveč tudi njegovo nacionalnost, ki ga umesti v mrežo odnosov s sosednjimi narodi. Ali kot

je zapisal Marko Kerševan (1987: 817): »V ozadju je pravzaprav enostavno dejstvo, da se

Muslimani v preteklosti niso mogli nacionalno identificirati in opredeliti (kot Srbi ali Hrvati),

ker okvir nacionalnega povezovanja ni bil niti skupni srbohrvaški jezik niti posebna


73

geografska in zgodovinska politična celota (Bosna), ampak katoliška in pravoslavna versko-

kulturna tradicija.«

Religija ima v Bosni in Hercegovini res velik pomen, saj transverzalno ločuje

prebivalce skupnega kulturnozgodovinskega prostora po etničnem načelu. Spopadi v BiH so v

prvi meri spopadi med Srbi, Hrvati in Muslimani in šele nato med pravoslavci, katoliki in

muslimani. Mirno lahko pritrdimo Huntingtonu, da v Bosni veroizpoved ni majhna razlika,

saj ločuje tri narode, ki vsak zase razglašajo Bosno za izključno svojo. To je svojevrsten

nesmisel, saj nam pregled etnične oziroma verske razporeditve prebivalstva pokaže, kako so

vse tri etnične skupne razpršene po celotnem ozemlju republike. Po popisu iz leta 1991 naj bi

Srbi živeli na 94,5 % ozemlja, Muslimani na 94 % in Hrvatje na 70 % ozemlja

(Mahmutćehajić, 2001: 133). Zaradi tega Bosna ne more imeti jasne civilizacijske meje.

Huntingtonova »žametna meja« se v Bosni in Hercegovini razcefra.

Namen te diplomske naloge ni bil samo pokazati, da spopadi v Bosni in Hercegovini in

na Balkanu nasploh ne sodijo v okvir medcivilizacijskega spopada, temveč je hkrati poskus

pokazati na tiste dejavnike in vzroke, ki so po mojem mnenju pripeljali do medetničnega

spopada v BiH. Trdim namreč, da spopadi v Bosni v začetku devetdesetih let 20. stoletja niso

revolucija, ampak logična evolucija medetničnih sporov, izvirajočih iz hrvaške in srbske

ambicije po ozemlju Bosne in Hercegovine. Ti spori so stalnica od sredine 19. stoletja in so

občasno izbruhnili v odkrit spopad, najbolj krvavo za časa druge svetovne vojne. Ta spopad je

pustil globoke zamere in nezaupanje med vsemi tremi narodi, ki so se skozi celotno povojno

obdobje ohranile in prenašale na mlajše generacije. Te strahove so v času zadnje krize

jugoslovanskega socialističnega eksperimenta vodilne politične elite odkrile in jih uporabile,

da bi legetimirale svojo oblast. Iz vsejugoslovanske ideje »bratstva in enotnosti« so se zlasti

srbski politiki vrnili h konceptu »Srbi svi i svuda« in omogočili hrvaškim nacionalistom

prihod na oblast. Utečeni propagandni stroj je omogočil hitro širjenje množične

nacionalistične histerije, ki je peljala v novo konfrontacijo med severnimi in južnimi

republikami. V idejnem in geografskem središču novega spora je bila kot mnogokrat dotlej

Bosna in Hercegovina.

Na Balkanu, s središčem v BiH, torej ne gre za nikakršen sodobni konflikt civilizacij v

smislu Huntingtona, pač pa preprosto za nikoli realizirane in vedno znova obujajoče

velikosrbske in velikohrvaške aspiracije po nikogaršnjem ozemlju BiH. Edina stvarna razlika

med sobivajočimi narodi na tem ozemlju - religija, se je večinoma le spretno uporabljala za


74

legitimizacijo in artikulacijo interesov vpletenih strani ter pridobivanje mednarodnega

konsenza.


75

Angel zgodovine

Njegovo obličje je zazrto v preteklost. Kjer se nam kaže veriga dogodkov, vidi on eno

samo katastrofo, ki neprestano kopiči ruševine na ruševine in mu jih meče pod noge. Gotovo

bi rad ostal, obudil mrtve in razbito sestavil. Toda iz raja veje vihar, ki se je tako ujel v

njegova krila in je tako močan, da jih ne more več zložiti. Ta vihar ga nezadržno žene v

prihodnost, ki ji obrača hrbet, medtem ko pred njim kup ruševin raste v nebo. To čemur

pravimo napredek je ta vihar.

Walter Benjamin (Illuminations)


76

9 VIRI:

Monografske publikacije:

1. ANDERSON, Benedict (1998): Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma. Studia Humanitatis, Ljubljana.

2. BANAC, Ivo (1988): Nacionalno pitanje u Jugoslaviji: Porijeklo, povijest, politika. Globus, Zagreb.

3. BILANDŽIĆ, Dušan (2001): The war in Croatia: Termination and Aftermath of the War in Croatia. V Magaš, Branka in Žanić, Ivo (ur.): The war in Croatia and Bosnia-Herzegovina 1991-1995. Frank Cass publishers, str. 84-91.

4. BIONDICH, Mark (2004): »We were Defending the State«: Nationalism, Myth and Memory in Twentieth-Century Croatia. V Lampe, John R. in Mazower, Mark (ur.): Ideologies and National Identities: The Case of Twentieth-Century Southeastern Europe. CEU Press, Budapest.

5. COHEN, Lenard (1998): Bosnia’s ´Tribal Gods´: The Role of Religion in Nationalist Politics. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 43-73.

6. ĆIMIĆ, Esad (1998): Bosnian Crossroads. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 132-144.

7. DENIĆ, Bogdan (1996): Etnički nacionalizam: Tragična smrt Jugoslavije. Radio B92, Beograd.

8. DJORDEVIĆ, Dragoljub (1998): Serbian Orthodox church, the Disintegration of the Second Yugoslavia, and the War in Bosnia and Herzegovina. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 150-159.

9. DURAKOVIĆ, Nijaz (1994): Prekletstvo Muslimanov. Centrochemie, Ljubljana.

10. FRIEDMAN, Francise (1998): The Bosnian Muslim National Question. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 1-9.

11. GLENNY, Misha (1992): The fall of Yugoslavia, The Third Balkan War. Penguin Books, London.

12. GOW, James (2003): The Serbian project and its adversaries, a strategy of war crimes. Hurst & Company, London.

13. GRIFFITHS, Ivan S. (1993): Nationalism and Ethnic Conflict: Threats to European Security. Oxford University Press, Oxford.

14. HOWSE, Robert (1995): A Horizon beyond Introductory Reflections. V Akhavan, Payam (ur.): Yugoslavia the Former and Future, Reflections by Scholars from the


77

Region. The United Nations Research Institute for Social Development, Geneva, str. 1-13.

15. HUNTINGTON, Samuel P. (1996): The Clash of Civilizations and the Remaking of World Order. Simon & Schuster, London.

16. HUPCHICK, P. Dennis (2002): The Balkans: from Constantinople to Communism. Palgarve, New York.

17. JUDAH, Tim (1997): The Serbs, History, Myth and the Destruction of Yugoslavia. Yale University Press, New Haven and London.

18. KALDOR, Mary (2001): New and Old Wars: Organized Violence in a Global Era. Polity Press, Cambridge.

19. MAGAŠ, Branka (1993): The Destruction of Yugoslavia: Tracking the break-up 1988-1992. Verso, London.

20. MAHMUTĆEHAJIĆ, Rusmir (2001): The war in Bosnia-Herzegovina: the Road to War. V Magaš, Branka in Žanić, Ivo (ur.): The war in Croatia and Bosnia-Herzegovina 1991-1995. Frank Cass publishers, str. 133-152.

21. MALCOLM, Noel (1996): Bosnia: A Short History. Papermac, London

22. MALCOLM, Noel (1998): Kosovo: A Short History. Macmillan, London

23. McCARTHY, Justin (1997): The Ottoman Turks: An Introductory History to 1923. Longman, London.

24. MEIER, Viktor (1996): Zakaj je razpadla Jugoslavija. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana

25. MESIĆ, Stjepan (2001): The war in Croatia: The Road to War. V Magaš, Branka in Žanić, Ivo (ur.): The war in Croatia and Bosnia-Herzegovina 1991-1995. Frank Cass Publishers, str. 3-13

26. MILOSAVLJEVIĆ, Olivera (2002): U tradiciji nacionalizma, ili stereotipi srpskih intelektualaca XX. Veka o »nama« i »drugima«. Helsinški odbor za ljudska prava u srbiji, Beograd.

27. MOJZES, Paul (1998): The Camouflaged Role of Religion in the War in Bosnia and Herzegovina. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 74-98.

28. NEČAK, Dušan (1995): Historical Elements for Understanding »Yugoslav Question«. V Akhavan, Payam (ur.): Yugoslavia the Former and Future, Reflections by Scholars from the Region. The United Nations Research Institute for Social Development, Geneva, str. 13-28.

29. PERICA, Vjekoslav (2002): Balkan Idols: Religion and Nationalism in Yugoslav States. Oxford University Press, Oxford.


78

30. PETROVIĆ, Edit (2002): Etnonacionalizam i raspad Jugoslavije. V Halpern, Džoel M. in Kajdikel, Dejvid A. (ur.): Susedi u ratu, Jugoslovenski etnicitet, kultura i istorija iz ugla antropologa. Samizdat B92, Beograd.

31. PIRJEVEC, Jože (2003: Jugoslovanske vojne 1991-2001. Cankarjeva založba, Ljubljana.

32. RADIĆ, Radmila (1998): Serbian Orthodox Church and the War in Bosnia and Herzegovina. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 160-182.

33. SILBER, Laura in LITTLE, Allan (1997): Yugoslavia, Death of a Nation. Penguin books, New York.

34. ŠPAGELJ, Martin (2001): The war in Croatia: The First Phase, 1990-1992: the JNA prepares for aggression and Croatia for defence. V Magaš, Branka in Žanić, Ivo (ur.): The war in Croatia and Bosnia-Herzegovina 1991-1995. Frank Cass publishers, str. 14-40.

35. TRIFUNOVIĆ, Jelena (2001): Religija in vojna v Bosni in Hercegovini: diplomsko delo. FDV, Ljubljana.

36. VELIKONJA, Mitja (1998): Liberation Mythology: The Role of Mythology in Fanning War in the Balkans. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 20-42.

37. VOJE, Ignacij (1994): Nemirni Balkan: Zgodovinski pogled od 6. do 18. stoletja. DZS, Ljubljana.

38. VUKADINOVIĆ, Radovan (2002): Varnost v jugovzhodni Evropi. FDV, Ljubljana.

Spletne strani:

39. EMBASSYWORLD (2005). URL: http://www.lib.utexas.edu/maps/bosnia/ethnic_majorities_97.jpg, dostopno dne 18.4.2005.

40. HUNTINGTON, Samuel P. (1993): The Clash of Civilizations? URL: http://www.alamut.com/economics/misc/clash.html, dostopno dne18. 04. 2005.

Članki:

41. JUŽNIČ, Stane (1992): Bosna šaptom pade (1463). Teorija in praksa, 29, št. 7-8.

42. KERŠEVAN, Marko (1987): Nacionalna identiteta in religija v Jugoslaviji. Teorija in praksa, 24, št. 7.


79

10 PRILOGE

PRILOGA A: ORIS ZGODOVINE BALKANA OD 5. STOLETJA DO ZAČETKA 19. STOLETJA

Prazgodovina sodobne politične, etnične in kulturne podobe Balkana

Balkan je bil od nekdaj prehodno območje med vzhodom in zahodom, kar mu je skozi

tisočletja dalo tudi svoj pečat. Vse velike evropske sile v zgodovini so si na tak in drugačen

način prizadevale dobiti posredni ali neposredni nadzor ali pa vsaj vpliv nad Balkanskim

polotokom, kar je pomenilo delitve in razmejitve na tem območju v skladu z močjo in interesi

posameznih velikih sil.

Prva delitev je Balkanski polotok v celoti doletela še pred prihodom Slovanov v 5.

stoletju, ko je rimski cesar Teodozij razdelil cesarstvo na vzhodni in zahodni del ter mejo

povlekel malo vzhodno od Drine. Ta razdelitev se je po prihodu Slovanov kazala v

misijonarski dejavnosti, ki se je odvijala iz dveh smeri in je pustila na tem območju globoke

posledice. Prva smer pokristjanjevanja je prihajala iz severozahodnega roba slovanske

naselitve, iz frankovskega Ogleja in Salzburga, druga smer pa je prihajala iz bizantinske

države in je zaslovelo z delovanjem bratov Cirila in Metoda. Ta delitev je že zelo zgodaj

povzročila napetosti med Rimom in Konstantinoplom glede vplivnih območji, kar je že

kazalo na bodoča nasprotja. Izoblikovala se je neformalna meja: in sicer zahodno so bile

posamezne dežele pod vplivom Rima in njegovih misijonov, vzhodno pa pod vplivom

Konstantinopla. Večina slovanskih političnih tvorb je tako padla pod kulturno in občasno tudi

politično nadoblast frankovskega oziroma bizantinskega cesarstva. Iz 9. stoletja so izpričana

prva slovanska kraljestva na Balkanu: Hrvaška, Bolgarsko cesarstvo, Raška, Duklja in Zeta,

prav tako je bila v povojih zgodnjesrednjeveška Bosna.

Spor med Rimom in Konstantinoplom glede prevlade v krščanstvu je skozi stoletja

privedel do končnega razpleta, medsebojnega izobčenja papeža in konstantinopelskega

patriarha leta 1054. Ta dogodek med sodobniki ni dobil tolikšnega odmeva, ki bi ustrezal

njegovim posledicam, saj so bili spori med Rimom in Konstantinoplom stalnica in je

izobčenje predstavljalo dokaj milo obliko spopada glede na predhodne izkušnje.

Strateška lega Balkana, most med vzhodom in zahodom, se je ponovno pokazala, ko so

vojske prvih štirih križarskih pohodov prečkale to ozemlje. Četrta se je tu celo končala z


80

opustošenjem Dalmacije in osvojitvijo Konstantinopla, ki naj bi ga branili. Ta dogodek je

povzročil ogorčenje v pravoslavnem svetu in rodil nezaupanje do zahodnih kristjanov, ki je

vidno še danes.

Skozi celotni srednji vek je moč posameznih slovanskih držav nihala: za krajši ali daljši

čas so bile vse vključene v večja sosednja kraljestva in cesarstva. Tako je hrvaška

srednjeveška država kot samostojna kraljevina prenehala obstajati v 11. stoletju. Moč Srbije je

od 11. stoletja do sredine 14. stoletja pod Dušanom Silnim že tako narasla, da je bila srbska

država prava balkanska velesila. Obsegala je velik del zahodnega Balkana in se je pripravljala

na dokončni naskok na samo mesto Konstantinopel. Obdobje carja Dušana Silnega

upravičeno velja za zlato dobo srednjeveške Srbije, ki je v 19. stoletju dobilo mitska obeležja

v delih srbskih nacionalističnih avtorjev, ki so bili močno pod vplivom romantike.

Na območju osrednje Bosne122 je od 9. stoletja do 12. stoletja potekal proces

konsolidacije bosanske države. Konec 14. stoletja je postala Bosna pod velikim banom

Tvrtkom I. (1353-1391) vodilna država na Balkanu; ozemeljsko se je razširila na račun

oslabljenih sosed: Srbije in Ogrske123.

Od druge polovice 14. stoletja do sredine 15. stoletja so vse balkanske srednjeveške

države prišle pod turško nadoblast. Leta 1396 je tako padlo drugo bolgarsko cesarstvo, po

dveh odločilnih bitkah na Marici leta 1371 in na Kosovem polju 1389 je Srbija postala turški

vazal, leta 1453 pade Konstantinopel, zadnja balkanska država, ki se mora ukloniti turškemu

navalu, je Bosna leta 1463.

V dobrem stoletju po prihodu na Balkan so pod turškim pritiskom klonila vsa balkanska

kraljestva in postala del turškega cesarstva ali njegov vazal. Balkan, ki se je vse do tedaj

uvrščal na politično karto srednjeveške Evrope kot bogata in razvita dežela in ki je v

kulturnem smislu tekmoval celo z Italijo, je padel v petstoletno obdobje turške nadoblasti, ki

122 Bosna je bila edina krščanska država v tedanji Evropi, ki ni prevzela niti katolicizma niti pravoslavja, temveč je prevzela bogomilstvo kot državno vero. 123 Na račun Srbije, v kateri je po smrti zadnjega Nemanjiča, Uroša, zavladala anarhija, je Tvrtko I. Bosno ozemeljsko razširil na ozemlja zahodno od Drine in ob Limu s samostanom Mileševa, kjer se je leta 1377 nad grobom sv. Save okronal z dvojno krono za kralja Srbov in Bosne. Poleg tega si je na račun Ogrske, ki je bila zapletena v nasledstvene spore, pridobil dalmatinska mesta Split, Šibenik, Trogir ter otoka Brač in Hvar ter začel z izgradnjo lastne mornarice. Tvrtko si je z vso pravico nadel naziv kralj Raške, Bosne, Dalmacije, Hrvaške in Primorja. Pod njegovo oblastjo so bili združeni znatni deli srbskega in hrvaškega etničnega ozemlja (Vuga, 1994: 150-151).


81

ga je izločila iz kulturnega razvoja Zahodne Evrope in pustila dramatične posledice na njegovi

gospodarski, kulturni, verski in etnični podobi, ki so vidne še danes.

Balkan: novo bojišče med polmesecem in križem

Od 16. do 18. stoletja so bili balkanski narodi pod oblastjo ali vplivom treh sil:

Osmanskega cesarstva, habsburške monarhije in Beneške republike. Vse tri sile so vplivale na

življenje prebivalcev tega območja.

Oblast in vpliv Beneške republike sta bila omejena na ozek priobalni pas v Dalmaciji in

na otoke, le deloma sta prodrla globlje na Balkanski polotok. Spremembe v turškem cesarstvu

in habsburški monarhiji so bistveno bolj, včasih celo dramatično, vplivali na življenje

prebivalcev tega območja. V 16. stol. je bila turška država močnejša, kar se je kazalo tudi v

odnosu do sosednjih krščanskih dežel, ki so morale Turčiji plačevati tribute. V začetku 17.

stoletja se sile izenačijo in v drugi polovici stoletja po celi seriji turških vojaški porazov

habsburška monarhija prenese bojišče na južno stran Save in Donave, torej na Balkan.

Napredovanje in nazadovanje teh sil je odločalo o usodi balkanskih narodov, zlasti Srbov in

Hrvatov, ki so živeli na meji tega bojišča. Pomanjkanje lastne državnosti v balkanskih narodih

in odpor do reform fevdalnega sistema v turški državi sta povzročila, da so bili balkanski

narodi odrezani od Zahodne Evrope ravno v času, ko se je razvijal kapitalizem in ustvarjala

meščanska družba.

Tudi dežele, ki so bile pod oblastjo Habsburžanov ali Beneške republike, se do začetka

18. stoletja niso mogle neovirano razvijati. Hrvaška je bila teritorialno močno okrnjena, njeno

središče se je pomaknilo v Slavonijo, z območja čakavskega narečja na kajkavsko območje,

kar je imelo pomembne posledice v 18. in 19. stoletju, ko sta se oblikovala hrvaški in srbski

književni jezik. Zaradi obrambe pred nenehnimi turškimi roparskimi vpadi se je na meji z

Bosno izoblikovala Vojna krajina, posebna enota, ki ni samo še bolj omejila državnosti

Hrvaške, ampak je družbeno in gospodarsko razdelila Hrvaško na dve različni območji124. Na

opustošenem obmejnem pasu z Bosno so naseljevali borbene skupine beguncev s turškega

ozemlja, ki so bili navajeni na turški način vojskovanja in sposobni za nenehno maloobmejno

124 Ločena je bila v dve enoti Hrvaško krajino s sedežem v Karlovcu in Slavonsko krajino s sedežem v Varaždinu.


82

vojno. Pribežniki so bili skoraj izključno krščanskega porekla, imenovali so jih uskoki, Vlahi,

Srbi125 (Voje, 1994: 229). Uskoki so bili poceni vojska, ki je znatno pripomogla k zaščiti

meje, konec 16. stol. je bilo tako že od 5000 do 7000 plačanih krajišnikov (Voje, 1994: 229).

Njihovo število se je znatno povečalo, ko so se poslabšale notranje razmere v turškem

cesarstvu sredi 17. stoletja. V tem obdobju so tudi zamrli turški roparski pohodi. Osvobojena,

nekdaj hrvaška ozemlja niso priključili k Hrvaški, temveč k Vojni krajini, kar je služilo kot

sredstvo nadzora nad hrvaškim plemstvom. V severni Bosni, ki je izgubila velik del svojega

prebivalstva zaradi nenehnih obmejnih spopadov, so Turki naselili prebivalstvo, ki je bilo

pretežno pravoslavne veroizpovedi. Vzporedno je potekalo izseljevanje katoliškega

prebivalstva iz obmejnih območij dalje proti severu, kar je še dodatno pripomoglo k

spremembi etnične podobe tega območja. Podobno kot v Vojni krajini je tudi v Bosni srbska

pravoslavna cerkev omogočila, da so Srbi asimilirali pravoslavne nomadske Vlahe, ki niso

imeli svoje lastne cerkve (Judah, 1997: 12). S karlovškim mirom, ki je zaključil dunajsko

vojno, velik del Vojne krajine ni bil več mejno območje, a ga je dunajski dvor kljub temu

ohranil, kot rezervoar vojakov za spopade na drugih evropskih bojiščih (Voje, 1994: 231).

Vojna krajina velja v zgodovini za eno izmed najbolj aktivnih in razdirajočih meja v Evropi.

Več stoletij je predstavljala ločnico in bojišče med krščanstvom in islamom, poleg tega pa

predstavlja južno mejo med zahodno in vzhodno cerkvijo, ki se je zaradi migracij prebivalstva

pod Turki premaknila nekoliko proti severozahodu (Glenny, 1992: 6). Ni presenetljivo, da

poteka »žametna meja« med pravoslavno in latinsko cerkvijo, kot jo je zarisal Samuel P.

Huntington, prav po južni meji Vojne krajine.

S spremembo razmerja sil konec 16. stoletja se je pričela »rekonkvista« Balkana, ki je

imela usodne in globoke zgodovinske in politične posledice, ki še danes predstavljajo

»vžigalno vrvico« v balkanskem sodu smodnika.

Osmanska država po porazu pred Dunajem in avstrijskem prodoru v osrčje Balkana vse

do Makedonije, ni bila več nevarna krščanskemu Zahodu126 (Voje, 1994: 250-251).

125 Med njimi so bili tudi katoličani in ostanki starega romanskega prebivalstva 126 Dunajska vojna je trajala od 1683-1699, ko je bil podpisan mir v Semskih Karlovcih. Avstrija je dobila vso Ogrsko razen Banata, Slavonijo in Srem po črti med ustjem reke Tise do ustja reke Bosute. Meja bosenskega pašaluka je šla v glavnem po današnji meji Bosne in Hercegovine. Naslednja vojna med Avstrijo in turškim cesarstvom je izbruhnila leta 1714, Avstrija je osvojila ves Banat, del Vlaške, ožjo Srbijo z Beogradom, Zvornikom in trdnjavo Šabac, ter se utrdila na zahodnem bregu Save. Mir je bil sklenjen 21. julija 1718 v Požarevcu. Predstavljal je višek avstrijskega prodiranja na Balkan. Že v naslednji vojni 1737-1738 je bila


83

Vzporedno z napredovanjem katoliških sil se je velik del krščanskega prebivalstva

Balkana, zlasti Srbije, dvignil v upor proti Turkom. Umik avstrijske vojske iz osrednjega

Balkana je za sabo povlekel veliko množico krščanskega (v glavnem srbskega) prebivalstva,

ki je bežalo pred turškimi povračilnimi ukrepi. To je bila t. i. »velika selitev« Srbov (Voje,

1994: 250). Velika večina krščanskega prebivalstva Kosova in Makedonije je zapustila svoje

domove, njihova bivališča pa so takoj zasedle velike skupine muslimanskih Albancev. Takrat

je prišlo do močne spremembe etnične strukture te pokrajine.

Upori balkanskih narodov, povezani z interesi velikih sil na Balkanu, so sprožili t. i.

»vzhodno vprašanje«, to je vprašanje o nadaljnjem obstoju Osmanskega cesarstva na

Balkanskem polotoku ter osvoboditve balkanskih narodov izpod turške oblasti (Voje, 1994:

246). V času ruskega carja Petra Velikega se je v reševanje vzhodnega vprašanja začela

vmešavati tudi Rusija. Za turško državo je bila še posebej nevarna ruska pravica zaščite

pravoslavnega prebivalstva pod Turki. Od druge polovice 18. stoletja je Rusija postala glavno

upanje balkanskih narodov za osvoboditev izpod turškega jarma.

Dolgotrajna turška vladavina je močno vplivala na življenje narodov v balkanskih

predelih. Srbija, Bosna in Črna gora so bile pod turško oblastjo več kot 400 let, Makedonija in

Bolgarija pa celo več kot 500. V Bosni in Hercegovini, Makedoniji, na Kosovu in v Bolgariji

se vpliv turške vladavine vidi v zunanjem videzu mest, islamskih kulturnih spomenikih, v

uporabi orientalskih izrazov in v običajih prebivalstva ter seveda v muslimanskem

prebivalstvu Bosne in Hercegovine, Sandžaka, Albanije, Kosova in severnega dela

Makedonije.

Islamizacija

Islamizacija, najbolj vidna dediščina turške prisotnosti na Balkanu, ni potekala enotno

in sočasno; in razlikuje se od pokrajine do pokrajine glede na naravo, hitrost, obseg in

prebivalstvo, ki ga je zajela.

prisiljena Turčiji vrniti vsa ozemlja v Srbiji in Bosni zahodno od reke Save. Avstrijska meja z osmansko državo se nato ni spremenila vse do aneksije Bosne in Hercegovine leta 1908 (Voje, 1994: 248-254).


84

Islam ni bila samo uradna državna religija turške države, bil je njeno samo bistvo.

Državna ureditev turškega cesarstva je v svoji klasični dobi imela islamski teokratski značaj.

Šeriatsko pravo je ležalo v srcu turške državne ureditve, ki je temeljila na Koranu.

S širjenjem po Balkanu je pod turško oblast prišlo vedno več nemuslimanskih

podložnikov, predvsem krščanske veroizpovedi; vse do osvojitve Egipta in severne Afrike so

celo predstavljali večino v turški državi. Ker islam predpisuje strpnost do »ljudi Knjige«

(Kristjanov in Židov), so ti uživali posebno zaščito127. Številni balkanski nemuslimanski

prebivalci so predstavljali pravno sivo liso128. Zato so takoj po padcu Konstantinopla uvedli

miletski sistem, ki je izviral iz teokratske narave turške države in temeljil na predpostavki, da

naj kot za muslimane velja šeriatsko pravo, za nemuslimanske prebivalce velja njihovo versko

pravo. Tako so bili vsi nemuslimani razdeljeni na milete glede na njihovo veroizpoved129.

Vodje miletov so dobili pravico do obdavčitve, sojenja in usmerjanja življenja pripadnikov

mileta. Milet je identificiral svoje pripadnike izključno po verskem kriteriju, etnija vse do

konca 18. stoletja ni igrala nobene vloge.

Srbija pod Turki

Srbija je bila, podobno kot ostale južne pokrajine pred njo, razdeljena na številne

sandžake. Že v zgodnjem 16. stoletju so se na opustošeni pas ob turško ogrski meji na pobudo

turške države pričeli naseljevati živinorejski Vlahi, ki so s seboj prinesli staro patriarhalno

ureditev (Voje, 1994: 206). Te naselitve so skupaj z »veliko selitvijo Srbov« v dunajski vojni

premaknile središče srbskega prebivalstva proti vzhodu ob reki Moravo in Donavo. Ker je

imel srbski narod pri turških osvajanjih na Ogrskem pomembno vlogo, so obnovili peško

škofijo, ki je imela oblast nad severno Makedonijo, vzhodnim delom Bolgarije, Srbijo, Črno

127 To je imelo predvsem pragmatične vzroke, saj so bili muslimani oproščeni plačevanja visokih davkov, tako so glavni vir prihodkov turške države predstavljali davki pobrani od nemuslimanskih podložnikov (Hupchick, 2002: 133). 128 Šeriatsko pravo velja samo za muslimane in velja samo v sporu med dvema sprtima muslimanskima stranema oziroma če je ena stranka v sporu islamske veroizpovedi, ne velja pa za spore med nemuslimani (Hupchick, 2002: 133). 129 Prvi je bil takoj po padcu Konstantinopla ustanovljen pravoslavni milet, ki je predstavljal veliko večino nemuslimanskih podložnikov turške države in ga je vedno vodil carigrajski patriarh, ki je bil vedno po narodnosti Grk, tako da je beseda Grk postala sinonim za pravoslavca, sledil mu je armenski, ki je zajemal armensko monofizitsko cerkev in vse katoliške podložnike turške države, zlasti ekonomsko in gospodarsko pomembne je bil židovski milet, ki je bil formalno ustanovljen šele leta 1839, neformalno pa je obstajal od samega začetka in ga je vodil rabinski svet v Carigradu (McCarthy, 1997: 127-131).


85

goro, Vojvodino, Bosno, Hercegovino, ravno tako pa tudi nad naselbinami Srbov na

Hrvaškem in v Dalmaciji. Srbska cerkev je bila po svoji organizaciji in državnopravnem

položaju fevdalna enota. Ker je bila turška država teokratsko urejena, je bila srbska cerkev ne

samo verska, ampak tudi politična organizacija srbskega naroda. Imela je pomembno vlogo

združevanja srbskega naroda pod turško zastavo, kljub temu da je bil srbski narod razdeljen v

različne upravne enote. Dobra organizacija cerkve je preprečevala tudi islamizacijo srbskega

ljudstva. Oživljala in negovala je nemanjiško tradicijo in jo vnašala v življenje srbskega

ljudstva. V miselnost srbskega človeka je vnašala tudi politične ideje (Voje, 1994: 208-209).

Bosna in Hercegovina

Turki so bili v BiH prisotni še, preden so jo pokorili v sredini 15. stoletja. Celoten

proces osvajanja je trajal približno 20 let. Po dokončnem padcu Bosne pod Turke je bil leta

1463 ustanovljen bosanski sandžak s središčem v Sarajevu (tur. Saray-ovasi = dvorec sredi

polja). Turška oblast se je v Bosni v 16. stol. hitro širila, kar se kaže v ustanovitvi številnih

novih sandžakov.

V 16. stoletju je na bosanskih tleh nastala posebna organizacija za obrambo dežele

imenovana kapetanija. Obmejni pas je bil razdeljen na več kapetanij. Le-te so bile utrjeni

vojaškoobrambni prostori, katerih glavno oporišče je bila kaka pomembnejša trdnjava,

okrepljena s sistemom večjih ali manjših utrdb. To je bila turška vojna krajina (Voje, 1994:

210-11). Podobno kot na hrvaškem delu ozemlja je bila tudi ta močno opustošena, zlasti

območja ob Uni in Vrbasu, zato je turška država na to območje naseljevala Vlahe, ki so prešli

v pravoslavno vero. Tako so porečja rek Vrbasa in Sane ter delno Une z Uncem postala

pretežno srbska. Ko je bil poseben položaj Vlahov izenačen z ostalo rajo, so se ti pričeli

množično preseljevati na habsburška obmejna območja (Voje, 1994: 213).

Najgloblje korenine, ki so vidne še danes je islamizacija pustila v Bosni in Hercegovini.

Tudi v Bosni ima islamizacija svoje posebnosti, ki so bile kulturno vezane na to pokrajino.

Sem v prvi vrsti štejemo bogomilstvo, saj se je moralni nauk bosanske cerkve močno

zbliževal z naukom islama, kljub temu da je bila bosanska cerkev izkoreninjena vsaj desetletje

pred njegovim prihodom. Bosansko prebivalstvo je nove gospodarje pričakalo brez opore v

močni cerkveni organizaciji, ki bi ščitila njihove interese in jih notranje povezovala (voje,

1994: 213). Islamizacija je naprej zajela tisti del plemstva, ki je prestopil na turško stran. V


86

drugi polovici 15. stoletja je prišlo do množične islamizacije bosanskega kmeta130. Prav v

Bosni je islamizacija intenzivno zajela plebejske in kmečke množice, saj je prestop v islam

prinesel ugodnejši položaj. Kmet musliman je imel manjše fevdalne obveznosti, občutno se

mu je povečala zemljiška posest. Vsem, ki so sprejeli islam, so se odpirala vrata do najvišjih

položajev v državi ne glede na njihov prejšnji družbeni položaj in etnično pripadnost (Voje,

1994: 210-213).

Poseben položaj v Bosni so si pridobili frančiškani. Ustanovljena je bila posebna

frančiškanska provinca Srebreniška Bosna (Bosna Argentinea) (Voje, 1994: 215). Pod to

provinco so spadali tudi kristjani v Srbiji in nekaj časa celo v Bolgariji. Kljub zelo močnemu

vplivu frančiškanov pa se je število katoličanov v Bosni konstantno zmanjševalo. Vzrokov je

bilo več, najpomembnejši je bilo izseljevanje v sosednje pokrajine, isalmizacija in prestopanje

katoličanov v pravoslavno vero131. Katoličani so postali manjšina med bosanskim

prebivalstvom (Voje, 1994: 216).

130 Vzrokov je bilo več: utrditev osmanske fevdalne organizacije (muslimanske spahije iz drugih delov države), poudarjena vloga Bosne kot vojne krajine, ki je bila izhodišče za vojaške akcije in vpade proti zahodu, oživitev agrarne proizvodnje, okrepitev mestnega gospodarstva po orientalskih vzorih, gosta mreža utrjenih mest in trdnjav z muslimanskimi posadkami, verske ustanove s številnimi verskimi uslužbenci, delovanje derviških redov in prodiranje vzhodne urbane kulture ter islamske kulture nasploh (Voje, 1994: 213). 131 Po poročilih naj bi bilo leta 1600 v Bosni 80.000 katoličanov, leta 1675 pa 70.000. Beneške in habsburške vojne proti Turkom so položaj katolikov naknadno poslabšale. Hujše preganjanje se je začelo med veliko dunajsko vojno konec 17. stoletja, tako naj bi bilo leta 1723 v Bosni še okrog 25.000 katoličanov (Voje, 1994: 216).


87

PRILOGA B: SLIKOVNO GRADIVO

Slika 1: Huntingtonova »žametna zavesa« v Evropi


88

Slika 2: Etnična podoba BiH leta 1991 (Vir: http://www.lib.utexas.edu/maps/bosnia/ethnic_majorities_97.jpg, dne 18.4.2005)

SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU?

Documents

Transcript of SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU?