Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Služba za kulturno dediščino

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Doc. dr. Robert Peskar robert.peskar@zvkds.si

GSM 031 347 827

mailto:robert.peskar@zvkds.si

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Kaj je kulturna dediščina?

Izraz kulturna dediščina, ki je danes vsesplošno v rabi, se je v Sloveniji

uveljavil šele leta 1981, ko je bil sprejet nov zakon o varstvu naravne in

kulturne dediščine. Izraz je prišel v tedanjo slovensko zakonodajo iz

UNESCO-ve Konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine iz

leta 1972.

Dediščina so dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih državljani Republike

Slovenije različnih narodnosti opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot,

identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje

vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom

skozi čas (ZVKD-1).

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Pojem kulturne dediščine po UNESCO-vi konvenciji iz leta 1972:

Spomeniki: arhitekturna dela, dela monumentalnega kiparstva in slikarstva, elementi ali strukture arheološkega značaja, napisi, jamska bivališča in kombinacije različnih kulturnih pojavov, ki imajo izjemno univerzalno vrednost z vidika zgodovine, umetnosti ali znanosti. Skupine stavb: skupine stavb ali posamezne ali povezane stavbe, ki imajo zaradi njihove arhitekture, njihove homogenosti ali njihove pozicije v krajini izjemno univerzalno vrednost z vidika zgodovine, umetnosti ali znanosti. Območja: dela človeka ali kombinacija del narave in človeka, skupaj z območji vključno z arheološkimi najdišči, ki so izjemne univerzalne vrednosti z zgodovinskega, estetskega, etnološkega ali antropološkega vidika.

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Kulturna dediščina je danes zelo širok pojem, ki zajema vse, kar izhaja iz

preteklosti in čemur pripisujemo posebno vrednost v sedanjosti in jo

želimo ohraniti za prihodnost.

Kulturno dediščino delimo na materialno in nesnovno dediščino.

Materialno dediščino sestavljata premična in nepremična dediščina.

Pomembno je, da zlasti materialno dediščino razumemo in dojemamo kot

snovne ostaline preteklosti, ki ilustrirajo, kaj zmore človek narediti s svojimi

rokami sam, v skupini ali pa skupaj z naravo.

Definicij je po posameznih državah veliko:

Kulturna dediščina so v preteklosti od ljudi ustvarjene stvari ali dela,

katerih ohranjanje je zaradi zgodovinskih, umetniških, mestotvornih,

znanstvenih, etnoloških in drugih pomenov v javnem oziroma

vsesplošnem interesu.

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

John Ruskin (1819 – 1900)

Zgodovinska stavba, slika ali kip

je zanj edinstvena kreacija

umetnikov ali rokodelcev v

specifičnem zgodovinskem

kontekstu. Bistvo takega dela je

rezultat osebne žrtve, ki temelji na

človekovi percepciji lepote in

narave. Starost v takšnem delu

prispeva k lepoti in je njen ključni

element. Restavratorski postopki

so bili zanj nesprejemljivi, laž od

začetka do konca.

Dve temeljni deli:

Seven Lamps of Architecture

(1849)

The Stones of Venice (1851)

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Alois Riegl (1858 – 1905)

Vrednote spomenikov (po A. Rieglu)

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

France Stele (1886-1972)

Dvorišče ljubljanskih Križank po obnovi, ki jo je vodil

Jože Plečnik

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Jože Plečnik, cerkev Gospodovega Vnebohoda v

Bogojini, tloris cerkve z vrisano strukturo prvotne cerkve

iz 14. stoletja in pogled na današnjo podobo, nastalo v

letih 1925-1927

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Zvrsti kulturne dediščine (Uradni list RS, 102/2010): Nepremična kulturna dediščina Arheološka najdišča

Stavbe

Parki in vrtovi

Stavbe s parki ali z vrtovi

Spominski objekti in kraji

Drugi objekti in naprave

Naselja in njihovi deli

Kulturna krajina Ostalo

Premična kulturna dediščina Orožje Orodje Stavbna oprema Bivalna oprema Oblačila in osebni predmeti Prometna in transportna sredstva Predmeti za igro in prosti čas Umetniški predmeti Predmeti uporabne umetnosti Obredni predmeti Predmeti komunikacije Grbi, zastave, nagrade in priznanja Sredstva za trgovino in bančništvo Predmeti za prikaze in ponazoritve Stroji in naprave Predmeti izobraževanja, znanosti in tehnike Geološki predmeti Botanični predmeti Zoološki predmeti Človeški ostanki Glasbila Drugi predmeti zgodovinskega pomena

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Merila za vrednotenje kulturne dediščine

Standardno (ni več v rabi) UNESCO

Avtentičnost Avtorsko in razvojno merilo

Ogroženost Tipološko merilo

Ohranjenost Zgodovinsko pričevalno merilo

Redkost Kulturno-civilizacijsko merilo

Starost Prostorsko merilo

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Merila za vrednotenje dediščine

Merilo avtentičnosti in ohranjenosti, s katerim vrednotimo dediščino oziroma objekte, ki izkazujejo

izvirnost, pristnost, verodostojnost, prepoznavnost v izrazu, rabi, materialni zasnovi in izvedbi. Ocenjujemo

obseg in stopnjo ohranjenosti zasnove in materialne substance vseh prvin in delov, ohranjenost na izvorni

lokaciji ali legi ter ohranjenost izvirne rabe ali združljivost z novo. Oceniti je potrebno tudi dodatke iz različnih časovnih obdobij in njihovo vključevanje v celoto.

Avtorsko merilo služi za vrednotenje dediščine ali objektov, ki so delo znanega avtorja, profesionalne

skupine (zidarjev, kamnosekov, slikarjev,…) ali šole. Ocenjujemo, do kakšne stopnje dediščina ali objekt

prispeva k poznavanju dela izbranega avtorja, skupine ali šole in do kakšne stopnje izbrani spomenik

prispeva k razumevanju razvoja izbranega področja kulture.

Razvojno merilo uporabljamo za vrednotenje objektov ali dediščine, ki pomenijo pomemben člen oziroma

stopnjo v razvoju posamezne vrste objekta oziroma dediščine. Ocenjujemo pomen za razvoj vrste ali tipa

dediščine, izvirnost v materialni zasnovi in v izrazu ter stanje in stopnjo z gradbeno-tehničnega vidika.

Tipološko merilo uporabljamo za vrednotenje tistih objektov ali dediščine, ki so sorazmerno številna in pri

njih ni izraženo merilo izjemnosti oziroma so njihove lastnosti bolj splošne in razširjene, vendar pomembne,

ker pomenijo značilen primer posamezne vrste. Navadno so odraz družbeno-ekonomskih in socialnih razmer

in funkcije. Ocenjujemo, do kakšne stopnje obravnavani primer ponazarja širše zgodovinske procese, do

kakšne mere priča o načinu vsakdanjega življenja, o materialni civilizaciji, gospodarski zgodovini, o uporabni

umetnosti ali ljudski ustvarjalnosti. Pri ocenjevanju upoštevamo vrednote, kot so tipičnost, nazornost,

pričevalnost.

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Merila za vrednotenje dediščine

Zgodovinsko pričevalno merilo uporabljamo za vrednotenje objektov oziroma dediščine, ki je povezana s

pomembnimi zgodovinskimi dogodki ali z življenjem in delom pomembnih osebnosti ali so nosilke elementov

identitete oziroma zavedanja naselitvene kontinuitete ali bivanjske kulture. Upoštevamo pričevalnost o

pomembnih dogodkih oziroma vplivnih zgodovinskih pojavih, simbolni vrednosti in čustvenih vezeh, ki jih ima

družba do primera vrednotenja. Istočasno ocenjujemo tudi elemente čudežnosti, čustvenosti, duhovnosti,

političnosti, domoljubnosti ipd..

Kulturno civilizacijsko merilo služi za vrednotenje kompleksnih kulturnih oziroma dediščinskih pojavov

(celote in območja, mesta..), ki so pokazatelji prepleta materialnih, kronoloških, družbenih in duhovnih

razmerij v njihovem razvoju. Ocenjujemo celovitost, povezanost in medsebojno soodvisnost posameznih

delov dediščine, razvojno kontinuiteto ter bogastvo, raznolikost, prepletanje različnih naravnih, zgodovinskih

in socialnih pojavov ter procesov.

Prostorsko merilo je v rabi za določanje vloge objekta, dediščine ali območja v njegovem vizualnem

geografskem in funkcionalnem prostoru. Ocenjujemo, ali je objekt dominanten del prostora in izjemen člen

prostorske ureditve ali pa je v tem oziru podrejen in prostorsko nepoudarjen. Merilo se nanaša na

dominantnost in nepogrešljivost v širši prostorski zasnovi.

Merilo izjemnosti je pomenljivo pri vrednotenju objektov ali dediščine, ki izstopajo iz splošnih tipoloških

značilnosti. Ocenjujemo izjemnost oziroma redkost tako po vrsti, obliki, pomenu, materialu, starosti, gradbenotehnični zgradbi in izvedbi, zasnovi ipd.

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Kobilarna Lipica kot poseben tip kulturne krajine

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Merila za določanje varstvenih območij dediščine (VOD)

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Viri in literatura:

HOYER, SONJA ANA. Stegenškova in Steletova interpretacija Rieglovega vrednostnega sistema, Studia Historica Slovenica, 3-4, 2007, str. 743–755.

MUÑOZ VIÑAS, SALVADOR. Contemporary Theory of Conservation, Oxford 2005.

PETRIČ, MAGDALENA. Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine. Vestnik, XVII, 2000.

PIRKOVIČ, JELKA. Osnovni pojmi in zasnova spomeniškega varstva v Sloveniji, Vestnik, XI, Ljubljana 1993.

Pravilnik o zvrsteh in varstvenih režimih dediščine. Uradni list Republike Slovenije, 102/2010.

RIEGL, ALOIS. Der moderne Denkmalkultus. Sein Wesen und Seine Entstehung, Wien – Leipzig 1903.

STELÈ, FRANCE. Estetika in dokumentarnost v restavriranju spomenikov, Varstvo spomenikov, V, 1955, str. 5–12.

ZADNIKAR, MARIJAN. Valorizacija in kategorizacija. Vestnik, 4, Ljubljana 1977, str. 25–33.

Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Uradni list Republike Slovenije, 16/2008; 123/2008.

ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE, SLUŽBA ZA KULTURNO DEDIŠČINO. Kriteriji in merila za opredelitev VOD (varstvenih območij dediščine). Uredila Robert Peskar & Borut Šantej. Ljubljana, 25. junij 2018 – tipkopis

VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE

Hvala za pozornost!