Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Služba za kulturno dediščino
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Doc. dr. Robert Peskar [email protected]
GSM 031 347 827
mailto:[email protected]
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Kaj je kulturna dediščina?
Izraz kulturna dediščina, ki je danes vsesplošno v rabi, se je v Sloveniji
uveljavil šele leta 1981, ko je bil sprejet nov zakon o varstvu naravne in
kulturne dediščine. Izraz je prišel v tedanjo slovensko zakonodajo iz
UNESCO-ve Konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine iz
leta 1972.
Dediščina so dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih državljani Republike
Slovenije različnih narodnosti opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot,
identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje
vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom
skozi čas (ZVKD-1).
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Pojem kulturne dediščine po UNESCO-vi konvenciji iz leta 1972:
Spomeniki: arhitekturna dela, dela monumentalnega kiparstva in slikarstva, elementi ali strukture arheološkega značaja, napisi, jamska bivališča in kombinacije različnih kulturnih pojavov, ki imajo izjemno univerzalno vrednost z vidika zgodovine, umetnosti ali znanosti. Skupine stavb: skupine stavb ali posamezne ali povezane stavbe, ki imajo zaradi njihove arhitekture, njihove homogenosti ali njihove pozicije v krajini izjemno univerzalno vrednost z vidika zgodovine, umetnosti ali znanosti. Območja: dela človeka ali kombinacija del narave in človeka, skupaj z območji vključno z arheološkimi najdišči, ki so izjemne univerzalne vrednosti z zgodovinskega, estetskega, etnološkega ali antropološkega vidika.
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Kulturna dediščina je danes zelo širok pojem, ki zajema vse, kar izhaja iz
preteklosti in čemur pripisujemo posebno vrednost v sedanjosti in jo
želimo ohraniti za prihodnost.
Kulturno dediščino delimo na materialno in nesnovno dediščino.
Materialno dediščino sestavljata premična in nepremična dediščina.
Pomembno je, da zlasti materialno dediščino razumemo in dojemamo kot
snovne ostaline preteklosti, ki ilustrirajo, kaj zmore človek narediti s svojimi
rokami sam, v skupini ali pa skupaj z naravo.
Definicij je po posameznih državah veliko:
Kulturna dediščina so v preteklosti od ljudi ustvarjene stvari ali dela,
katerih ohranjanje je zaradi zgodovinskih, umetniških, mestotvornih,
znanstvenih, etnoloških in drugih pomenov v javnem oziroma
vsesplošnem interesu.
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
John Ruskin (1819 – 1900)
Zgodovinska stavba, slika ali kip
je zanj edinstvena kreacija
umetnikov ali rokodelcev v
specifičnem zgodovinskem
kontekstu. Bistvo takega dela je
rezultat osebne žrtve, ki temelji na
človekovi percepciji lepote in
narave. Starost v takšnem delu
prispeva k lepoti in je njen ključni
element. Restavratorski postopki
so bili zanj nesprejemljivi, laž od
začetka do konca.
Dve temeljni deli:
Seven Lamps of Architecture
(1849)
The Stones of Venice (1851)
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Alois Riegl (1858 – 1905)
Vrednote spomenikov (po A. Rieglu)
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
France Stele (1886-1972)
Dvorišče ljubljanskih Križank po obnovi, ki jo je vodil
Jože Plečnik
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Jože Plečnik, cerkev Gospodovega Vnebohoda v
Bogojini, tloris cerkve z vrisano strukturo prvotne cerkve
iz 14. stoletja in pogled na današnjo podobo, nastalo v
letih 1925-1927
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Zvrsti kulturne dediščine (Uradni list RS, 102/2010): Nepremična kulturna dediščina Arheološka najdišča
Stavbe
Parki in vrtovi
Stavbe s parki ali z vrtovi
Spominski objekti in kraji
Drugi objekti in naprave
Naselja in njihovi deli
Kulturna krajina Ostalo
Premična kulturna dediščina Orožje Orodje Stavbna oprema Bivalna oprema Oblačila in osebni predmeti Prometna in transportna sredstva Predmeti za igro in prosti čas Umetniški predmeti Predmeti uporabne umetnosti Obredni predmeti Predmeti komunikacije Grbi, zastave, nagrade in priznanja Sredstva za trgovino in bančništvo Predmeti za prikaze in ponazoritve Stroji in naprave Predmeti izobraževanja, znanosti in tehnike Geološki predmeti Botanični predmeti Zoološki predmeti Človeški ostanki Glasbila Drugi predmeti zgodovinskega pomena
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Merila za vrednotenje kulturne dediščine
Standardno (ni več v rabi) UNESCO
Avtentičnost Avtorsko in razvojno merilo
Ogroženost Tipološko merilo
Ohranjenost Zgodovinsko pričevalno merilo
Redkost Kulturno-civilizacijsko merilo
Starost Prostorsko merilo
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Merila za vrednotenje dediščine
Merilo avtentičnosti in ohranjenosti, s katerim vrednotimo dediščino oziroma objekte, ki izkazujejo
izvirnost, pristnost, verodostojnost, prepoznavnost v izrazu, rabi, materialni zasnovi in izvedbi. Ocenjujemo
obseg in stopnjo ohranjenosti zasnove in materialne substance vseh prvin in delov, ohranjenost na izvorni
lokaciji ali legi ter ohranjenost izvirne rabe ali združljivost z novo. Oceniti je potrebno tudi dodatke iz različnih časovnih obdobij in njihovo vključevanje v celoto.
Avtorsko merilo služi za vrednotenje dediščine ali objektov, ki so delo znanega avtorja, profesionalne
skupine (zidarjev, kamnosekov, slikarjev,…) ali šole. Ocenjujemo, do kakšne stopnje dediščina ali objekt
prispeva k poznavanju dela izbranega avtorja, skupine ali šole in do kakšne stopnje izbrani spomenik
prispeva k razumevanju razvoja izbranega področja kulture.
Razvojno merilo uporabljamo za vrednotenje objektov ali dediščine, ki pomenijo pomemben člen oziroma
stopnjo v razvoju posamezne vrste objekta oziroma dediščine. Ocenjujemo pomen za razvoj vrste ali tipa
dediščine, izvirnost v materialni zasnovi in v izrazu ter stanje in stopnjo z gradbeno-tehničnega vidika.
Tipološko merilo uporabljamo za vrednotenje tistih objektov ali dediščine, ki so sorazmerno številna in pri
njih ni izraženo merilo izjemnosti oziroma so njihove lastnosti bolj splošne in razširjene, vendar pomembne,
ker pomenijo značilen primer posamezne vrste. Navadno so odraz družbeno-ekonomskih in socialnih razmer
in funkcije. Ocenjujemo, do kakšne stopnje obravnavani primer ponazarja širše zgodovinske procese, do
kakšne mere priča o načinu vsakdanjega življenja, o materialni civilizaciji, gospodarski zgodovini, o uporabni
umetnosti ali ljudski ustvarjalnosti. Pri ocenjevanju upoštevamo vrednote, kot so tipičnost, nazornost,
pričevalnost.
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Merila za vrednotenje dediščine
Zgodovinsko pričevalno merilo uporabljamo za vrednotenje objektov oziroma dediščine, ki je povezana s
pomembnimi zgodovinskimi dogodki ali z življenjem in delom pomembnih osebnosti ali so nosilke elementov
identitete oziroma zavedanja naselitvene kontinuitete ali bivanjske kulture. Upoštevamo pričevalnost o
pomembnih dogodkih oziroma vplivnih zgodovinskih pojavih, simbolni vrednosti in čustvenih vezeh, ki jih ima
družba do primera vrednotenja. Istočasno ocenjujemo tudi elemente čudežnosti, čustvenosti, duhovnosti,
političnosti, domoljubnosti ipd..
Kulturno civilizacijsko merilo služi za vrednotenje kompleksnih kulturnih oziroma dediščinskih pojavov
(celote in območja, mesta..), ki so pokazatelji prepleta materialnih, kronoloških, družbenih in duhovnih
razmerij v njihovem razvoju. Ocenjujemo celovitost, povezanost in medsebojno soodvisnost posameznih
delov dediščine, razvojno kontinuiteto ter bogastvo, raznolikost, prepletanje različnih naravnih, zgodovinskih
in socialnih pojavov ter procesov.
Prostorsko merilo je v rabi za določanje vloge objekta, dediščine ali območja v njegovem vizualnem
geografskem in funkcionalnem prostoru. Ocenjujemo, ali je objekt dominanten del prostora in izjemen člen
prostorske ureditve ali pa je v tem oziru podrejen in prostorsko nepoudarjen. Merilo se nanaša na
dominantnost in nepogrešljivost v širši prostorski zasnovi.
Merilo izjemnosti je pomenljivo pri vrednotenju objektov ali dediščine, ki izstopajo iz splošnih tipoloških
značilnosti. Ocenjujemo izjemnost oziroma redkost tako po vrsti, obliki, pomenu, materialu, starosti, gradbenotehnični zgradbi in izvedbi, zasnovi ipd.
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Kobilarna Lipica kot poseben tip kulturne krajine
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Merila za določanje varstvenih območij dediščine (VOD)
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Viri in literatura:
HOYER, SONJA ANA. Stegenškova in Steletova interpretacija Rieglovega vrednostnega sistema, Studia Historica Slovenica, 3-4, 2007, str. 743–755.
MUÑOZ VIÑAS, SALVADOR. Contemporary Theory of Conservation, Oxford 2005.
PETRIČ, MAGDALENA. Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine. Vestnik, XVII, 2000.
PIRKOVIČ, JELKA. Osnovni pojmi in zasnova spomeniškega varstva v Sloveniji, Vestnik, XI, Ljubljana 1993.
Pravilnik o zvrsteh in varstvenih režimih dediščine. Uradni list Republike Slovenije, 102/2010.
RIEGL, ALOIS. Der moderne Denkmalkultus. Sein Wesen und Seine Entstehung, Wien – Leipzig 1903.
STELÈ, FRANCE. Estetika in dokumentarnost v restavriranju spomenikov, Varstvo spomenikov, V, 1955, str. 5–12.
ZADNIKAR, MARIJAN. Valorizacija in kategorizacija. Vestnik, 4, Ljubljana 1977, str. 25–33.
Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Uradni list Republike Slovenije, 16/2008; 123/2008.
ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE, SLUŽBA ZA KULTURNO DEDIŠČINO. Kriteriji in merila za opredelitev VOD (varstvenih območij dediščine). Uredila Robert Peskar & Borut Šantej. Ljubljana, 25. junij 2018 – tipkopis
VREDNOTENJE KULTURNE DEDIŠČINE
Hvala za pozornost!
Top Related