ORGANIZACIJA BONITETNIH SLUŽB V …old.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/huskic-edina.pdfDiplomsko delo...

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ORGANIZACIJA BONITETNIH SLUŽB V SLOVENSKIH BANKAH

Študentka: Edina Huskić Naslov: Trubarjeva 42, Celje Številka indeksa: 81528435 Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: računovodstvo in revizija Mentor: dr. Jožica Knez-Riedl

Celje, junij 2005

2

PREDGOVOR Tveganje je sestavni del poslovnega življenja. V preteklosti je bila boniteta podjetja namenjena minimiziranju tveganj (predvsem kreditnim). Danes v sodobnem svetu, ko poznamo nove vrste tveganj, pa narašča povpraševanje po informacijah o boniteti poslovnih partnerjev. Tako je v teh nepredvidljivih razmerah zaupanje in poznavanje poslovnih partnerjev strateškega pomena. Z ocenjevanjem bonitete svojih komitentov se ukvarjajo banke. V ta namen imajo organizirane bonitetne službe, katerih naloga je oceniti boniteto podjetij po opredeljenih merilih. Diplomska naloga z naslovom Organizacija bonitetnih služb v slovenskih bankah zajema teoretični in praktični del. V drugem poglavju smo opisali pojem in pomen bonitete. Tretje poglavje je namenjeno predstavitvi vrst bančnih tveganj in obrazložitvi kreditnega tveganja pri bankah v Sloveniji ter vpliv pravil Bazel II na bančno tveganje. Revidirani standardi, ki bodo stopili v veljavo leta 2006, zaostrujejo presojanje bonitete podjetja. Prav zaradi novih zahtev bo organiziranost bonitetnih služb v bankah še pomembnejša. Četrto poglavje je namenjeno bonitetni službi, njenem pomenu in mestu v proučevanih slovenskih bankah. S pomočjo vprašalnika, ki smo ga posredovali vodilnim osebam bonitetnih služb, smo prišli do odgovorov o organizaciji bonitetnih služb, procesu ocenjevanja bonitete bančnih komitentov, dokumentaciji bonitetne službe, načinih in metodah presojanja bonitete podjetja ter računalniški podpori. Organizacija bonitetne službe je lahko ključ do uspešnega poslovanja bank. Zato slovenske banke namenjajo vse večjo pozornost samem ocenjevanju bonitete podjetij. Zavedajo se pomembnosti zanesljivih in ažurnih informacij o komitentih ter usmerjajo vse večjo pozornost metodologiji presojanja bonitete podjetij. Bazel II prinaša zahtevnejše ocenjevanje bonitete podjetja. Zato morajo banke preučiti ustreznost svojih internih metodologij ocenjevanja, kar povečuje informacijsko zahtevnost presojanja bonitete podjetja. Diplomsko delo predstavlja zaključek študijskih let, zato bi se ob tej priložnosti želela zahvaliti staršem, ki so mi omogočili študij in me pri tem podpirali. Zahvaljujem se fantu za vzpodbudo in podporo, posebno zahvalo za strokovno pomoč pri pisanju diplomskega dela namenjam mentorici, prof. dr. Knez-Riedlovi.

3

KAZALO

PREDGOVOR ..................................................................................................................... 2 1 UVOD............................................................................................................................... 4

1.1 Opredelitev področja in opis problema................................................................... 4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ............................................................................... 4 1.3 Predpostavke in omejitve......................................................................................... 5 1.4 Predvidene metode raziskovanja ............................................................................. 5

2 BONITETA PODJETJA ........................................................................................................ 7 2.1 Pojem in pomen bonitete podjetja ........................................................................... 7

2.1.1 Opredelitev pojma bonitete podjetja................................................................. 7 2.1.2 Vloge sodobne bonitete podjetja ...................................................................... 8 2.1.3 Glavni uporabniki bonitete podjetja ................................................................. 9

3 TVEGANJE S STRANI BANKE ........................................................................................... 13 3. 1 Vrste bančnih tveganj ........................................................................................... 13

3.1.1 Kreditno tveganje pri bankah v Sloveniji ....................................................... 15 3.1.2 Upravljanje kreditnega tveganja v poslovnih bankah..................................... 16

3.2 Bazel II in bančno tveganje ................................................................................... 21 4 BONITETNA SLUŽBA, NJEN POMEN IN MESTO V BANKI.................................................... 25

4.1 Organizacija bonitetne službe v banki .................................................................. 25 4.1.1 Mesto bonitetne službe v banki ...................................................................... 26 4.1.2 Zaposleni v bonitetni službi in njihove vloge................................................. 27

4.2 Proces ocenjevanja bonitete bančnih komitentov ................................................. 28 4.2.1 Ocena računovodskih izkazov in elementov poslovanja podjetja .................. 30

4.2.1.1 Finančni kazalniki ................................................................................... 30 4.2.2 Razvrščanje komitentov v bonitetne razrede.................................................. 32

4.2.2.1 Razvrščanje podjetij v bonitetne skupine glede na objektivna merila..... 33 4.2.2.2 Razvrščanje podjetij v bonitetne skupine glede na subjektivna merila ... 35 4.2.2.3 Določitev skupne bonitete podjetja ......................................................... 38

4.2.3 Določitev zgornje meje zadolževanja............................................................. 39 4.2.4 Izdelava bonitetnega poročila........................................................................ 41

4.2.4.2 Bonitetno mnenje..................................................................................... 42 4.3 Dokumentacija bonitetne službe............................................................................ 43 4.4 Načini presojanja bonitete podjetja in uporabljene metodologije ........................ 48

4.4.1Opis značilnosti glavnih načinov presojanja bonitete podjetja ....................... 49 4.5 Računalniška podpora........................................................................................... 50

SKLEP ................................................................................................................................ 53

SEZNAM LITERATURE................................................................................................. 56

SEZNAM VIROV.............................................................................................................. 57

POJMOVNIK .................................................................................................................... 59

SEZNAM TABEL ............................................................................................................. 61

PRILOGE........................................................................................................................... 62

4

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Sodobno poslovanje narekuje iskanje novih načinov obvladovanja tveganja in ohranjanja konkurenčne sposobnosti podjetij. Le-ta so v tržnem gospodarstvu prepuščena sama sebi. Posledice napačnih poslovnih odločitev pa morajo prevzeti sama nase. Zaradi te odgovornosti je organiziranost bank eden izmed ključnih elementov uspešnega poslovanja. Banka se kot samostojna finančna institucija skuša v največji možni meri zavarovati pred različnimi tveganji, s katerimi se sooča pri dodeljevanju kreditov fizičnim in pravnim osebam. Pri tem ji je v veliko pomoč bonitetna služba, ki deluje v okviru banke. Vloga bonitetnih služb je oceniti boniteto podjetij po opredeljenih merilih. V ta namen morajo pridobiti razne informacije. Organizacija bonitetnih služb v bankah je prav tako pomembna za odločanje bank o kreditnih poslih. Z namenom ugotavljanja bonitete svojih komitentov so banke že zgodaj razvile metodologije za ocenjevanje bonitete, da bi se zavarovale pred kreditnim tveganjem. Tudi v Sloveniji imajo banke glede ocenjevanja bonitete svojih komitentov že bogate izkušnje. Evropska unija je zaradi ogroženosti finančnega trga, predvsem zaradi izpostavljenosti bank kreditnemu tveganju, sprejela vrsto ukrepov. Eden izmed teh je kapitalski standard, Bazel I, ki je zaradi slabšanja razmer na finančnih trgih doživel prenovo v obliki pravil Bazel II. Predvidoma bodo stopila v veljavo leta 2006. Ti revidirani standardi zaostrujejo samo presojanje bonitete podjetja, hkrati pa postavljajo vsem presojevalcem bonitete podjetja (notranjim in zunanjim) zahteve po celovitejših in ažurnejših ocenah bonitete (Knez-Riedl 2003, 620). Zaradi novih zahtev bo organiziranost bonitetnih služb v bankah še pomembnejša. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je predstaviti, kako morajo biti organizirane bonitetne službe v bankah, da bo poslovanje le-teh uspešno. Dobra organizacija bonitetnih služb zajema sklop dejavnosti, kot so: zbiranje in analiziranje potrebne dokumentacije za izdelavo bonitete podjetja, razni sestanki z obravnavanimi podjetji, razvrščanje komitentov v bonitetne razrede, usposabljanje analitikov ipd. Banka mora biti sposobna organizirati takšno bonitetno službo, ki bo omogočila doseganje želenih ciljev. Znotraj bonitetne službe morajo biti zaposleni ljudje z ustrezno izobrazbo, ki so sposobni brati računovodske izkaze in jih analizirati ter na osnovi analize izdelati bonitetno poročilo. Pod dobro organizacijo bonitetne službe razumemo tudi sam odnos banke do svojih komitentov in njihovo medsebojno poslovanje. Pomembno je, da analitiki bonitetne službe pridobijo računovodske izkaze in druge podatke ter informacije, ki morajo biti zanesljivi, točni, opozorilni in hkrati pravočasni. Za uspešno sodelovanje med komitenti in analitiki pa je nujno potrebno medsebojno zaupanje.

5

Cilji, ki jih z raziskavo želim doseči, so naslednji: - prikazati tveganje s strani banke in učinek Bazel-a II na presojanje bonitete podjetja, - spoznati in predstaviti, kako so organizirane bonitetne službe v slovenskih bankah, - prikazati proces ocenjevanja bonitete bančnih komitentov Pri svojem delu izhajam iz trditve, da so pri učinkoviti organizaciji bonitetnih služb ključnega pomena zanesljive in ažurne informacije o komitentih ter metodološko znanje analitikov. Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in praktičnega dela, ki je zasnovan na primeru treh slovenskih bank. 1.3 Predpostavke in omejitve V preteklosti so podjetja relativno lažje dobivala kredite, ker so kriteriji za odobritev le-teh bili neenotni in nenatančno definirani. Banke velikokrat niso dobile povrnjenih sredstev. Zato so začele namenjati večjo pozornost analizi bonitete svojih komitentov in znotraj bank organizirale bonitetne službe. Predpostavljamo lahko, da organizacija bonitetne službe dobiva na pomenu. Bistven doprinos k temu pa ima tudi vključitev Slovenije v Evropsko unijo. Banke bodo morale prilagoditi svojo ustaljeno prakso presojanja bonitete komitentov novim zahtevam pravil Bazel II, ki bo predvidoma stopil v veljavo leta 2006. Hkrati bodo morale spremeniti metodologije presojanja bonitete podjetij, ki se še vedno opirajo predvsem na računovodsko-finančne izkaze. Posvetiti bodo morale večjo pozornost kakovosti in invencijsko-inovacijski dejavnosti podjetij ter drugim kakovostnim dejavnikom bonitete podjetij. V diplomski nalogi sem predstavila organizacijo bonitetnih služb na primeru izbranih slovenskih bank, kar predstavlja eno izmed omejitev. Poleg tega so nekateri podatki, vezani na določitev bonitete podjetja, poslovna skrivnost. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Delo sodi med poslovno raziskavo, saj želim prikazati delovanje in organiziranost bonitetne službe v bankah. Gre za statično raziskavo, ker bom prikazala organizacijo bonitetnih služb v danem trenutku. Uporabila bom tudi metodo deskripcije, s katero bom opisovala pojme, ki se navezujejo na organizacijo bonitetnih služb. Uporabljala bom naslednje metode: a) Metode zbiranja podatkov - metoda zbiranja podatkov iz različnih virov (domača in tuja strokovna literatura), - metoda internega raziskovanja (uporaba podatkov, ki sem jih pridobila z zbiranjem in

obdelovanjem interne dokumentacije proučevanih bank), - metoda spraševanja (razgovor s strokovnjaki s področja bonitetnih služb proučevanih

bank – uporaba vprašalnika v raziskovalne namene).

6

b) Metode obdelovanja podatkov in proučevanja problema: - metoda dedukcije (razčlenitev pojavov na posamezne elemente), - metoda kompilacije (povzemanje opazovanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih

avtorjev), - metoda komparacije (primerjava rezultatov, dobljenih z metodo kompilacije na primeru

proučevanih bank), - metoda indukcije (pridobitev ugotovitev o delovanju posameznih pojavov in njihovem

medsebojnem vplivanju na podlagi dedukcije, kompilacije in komparacije). c) Metode poročanja ugotovitev: - opisna metoda (ugotovitve bodo predstavljene opisno).

7

2 BONITETA PODJETJA 2.1 Pojem in pomen bonitete podjetja 2.1.1 Opredelitev pojma bonitete podjetja Beseda boniteta ima izvor v latinski besedi »bonus«, kar pomeni dober, sposoben, prednosten; oziroma v besedi »bonitas«, kar pomeni dobrota, odličnost, pravičnost. Beseda pomeni množico pozitivnih lastnosti gospodarskega subjekta, ki ga razvrščajo v dobrega in zanesljivega dolžnika. Boniteto lahko razumemo kot kakovost, vrednost posameznika, podjetja, stvari, zemljišč (Belak 1994 , 202). Tako v domači kot v tuji literaturi je opazna vrsta različnih opredelitev pojma bonitete podjetja. Mnogi boniteto pojmujejo zelo ozko in jo enačijo z lastnostmi, ki so le del celovite bonitete podjetja po pojmovanju drugih. Tako z ožjim pojmovanjem bonitete mislijo na kreditno sposobnost, ali še bolj parcialno, na plačilno sposobnost podjetja. Takšno tradicionalno gledanje na boniteto prevladuje v podjetjih, ki jih pestijo likvidnostne težave, ki jim grozi stečaj, oziroma v krogu podjetnikov, ki nimajo vizije o svojem poslovanju in pristopajo k poslovanju nenačrtno. Danes je predvsem uveljavljeno sodobno razumevanje bonitete podjetja, po katerem boniteta podjetja odraža kakovost njegovega poslovanja, ki se kaže v zanesljivosti, solidnosti, uspešnosti in perspektivnosti podjetja (Knez-Riedl 2000, 19-20). Obstajajo mnogi interaktivni dejavniki, ki ob spreminjanju vrednot in načina mišljenja (holistično mišljenje, okoljska ozaveščenost) nastopajo kot vzroki drugačnega in kompleksnejšega dojemanja bonitete podjetja. Taki dejavniki so na primer: družbeno politične spremembe, kompleksnejše okolje (razen poslovnega tudi kulturno, tehnično, politično, izobraževalno, demografsko in naravno), napredek znanosti in tehnike s pozitivnimi in negativnimi učinki, informatizacija družbe, globalizacija, splošna gospodarska nihanja, krizne okoliščine v podjetjih in stečaji podjetij, sekuratizacija itd. (Ibidem, 20). Tudi med tradicionalnim in sodobnim gledanjem na boniteto podjetja obstaja bistvena razlika. V sodobnem pojmovanju so zajete tiste lastnosti podjetja, ki so sredstvo oziroma pogoj za doseganje bonitete podjetja. Tradicionalno stališče pa teh lastnosti ne upošteva. Različen je tudi časovni horizont. Tradicionalno pojmovanje bonitete podjetja se osredotoča na pretekla dogajanja in stanja v podjetju. Za razliko od tega poudarjenega retrospektivnega gledanja v mejah podjetja uveljavlja sodobno pojmovanje perspektivno gledanje, usmerjenost v prihodnost. Pri tem se ne omejuje zgolj na podjetje, upošteva tudi dogajanja in stanja v njegovem okolju. Pri tradicionalnem pristopu so upoštevani predvsem kvantitativni dejavniki. Sodobna opredelitev pa ob kvantitativnih dejavnikih jemlje v obzir kvalitativne lastnosti, t. i. mehke elemente, in med njimi vse bolj potenciale podjetja. Kvantifikacija le-teh je težka, včasih nesmiselna ali celo nemogoča (Knez-Riedl 1998, 19).

8

2.1.2 Vloge sodobne bonitete podjetja V razvitih tržnih gospodarstvih je preverjanje bonitete bodočih poslovnih partnerjev nekaj povsem običajnega. V Sloveniji ocenjevanju bonitete poslovanja podjetja namenjamo vse večjo pozornost. Boniteta podjetja je osnova zdrave poslovne politike in razvoja. Nobena od aktivnosti organizacijskega prestrukturiranja, lastniške transformacije, uvajanja novih investicijskih programov, izdaje vrednostnih papirjev, finančne politike, javnih natečajev in upravljanja podjetja ni možna, preden se ne oceni boniteta podjetja. S pomočjo ocenjene bonitete podjetja lahko vodstveni delavci sprejemajo dobre poslovne odločitve. Nemalokrat so se podjetja na podlagi informacije o boniteti izognila izgubi, ki bi nastopila v primeru, če bi sodelovali s podjetjem, za katerega je bila ugotovljena slaba boniteta. Za ohranjanje in navezovanje poslovnih razmerij je bistvenega pomena poznavanje bonitete obstoječih in potencialnih poslovnih partnerjev in pa tudi lastne bonitete podjetja. Izrednega pomena so dolgoročna poslovna razmerja. Zanj pa so najusodnejše nevarnosti zmot v presojanju perspektivnosti teh razmerij. Tveganje napačnih odločitev, ki lahko podjetje oškodujejo in celo ogrožajo ter utegnejo tudi odvrniti od perspektivnih naložb in drugih poslovnih potez, zmanjšamo s seznanjenostjo bonitete podjetja. Pomen bonitete za uresničevanje strategij in doseganje dolgoročnih ciljev podjetja prihaja vse bolj do izraza. Pri tem je enako pomembno upoštevati tako boniteto poslovnih partnerjev kot tudi lastni bonitetni položaj (Knez-Riedl 1998, 44). Temeljne vloge bonitete podjetja (Knez-Riedl 1998, 48-53) so: Obvladovanje tveganj –pri tradicionalnem pojmovanju bonitete podjetja je bil glavni

namen zavarovanje pred finančnimi tveganji. Finančna tveganja delimo na tržna tveganja (obrestno, valutno in druga tveganja), kreditno tveganje ter tveganje zmanjšane plačilne sposobnosti. Danes so podjetja izpostavljena vsakršnim drugim poslovnim tveganjem, ki so povezana z negotovostjo prihodnje konkurenčnosti ter možnosti razvoja, rasti in preživetja. Podjetja in banke lahko uvedejo ustrezen sistem ravnanja s tveganji, s katerim opredelijo vrsto tveganj in izpostavljenost posameznim vrstam tveganj ter se tako zavarujejo pred tveganji. Izpostavljenost tveganjem pri poslovnih razmerjih se vodstva podjetij v veliki meri izognejo z upoštevanjem bonitete poslovnih partnerjev. Banke so, z namenom ugotavljanja bonitete svojih komitentov, razvile metodologije ocenjevanja bonitete. S tem se banke izognejo številnim bančnim tveganjem.

Usmeritev k priložnostim – sodoben pomen bonitete podjetja nudi možnost

identifikacije priložnosti, kar pomeni preusmeritev k perspektivnim partnerjem. Ta nova vloga bonitete podjetja se udejanja pri oblikovanju in razvijanju partnerstev in zavezništev, pri sklepanju kooperacijskih pogodb, pri navezovanju podporne mreže.

Kakovostnejše komunikacije – boniteta podjetja omogoča širšo komunikacijsko mrežo

tako znotraj podjetja (med poslovodnimi delavci in lastniki podjetja, med njimi in zaposlenimi ter med zaposlenimi) kot med podjetjem in okoljem (poslovnimi partnerji, vladnimi in drugimi institucijami, javnostjo). Boniteta podjetja lahko ob izmenjavi

9

mnenj pripomore k doseganju naslednjih komunikacijskih ciljev : poznavanje podjetja, poudarjanje njegovih prednosti, večanje zanimanja za podjetje, razumevanje ravnanja podjetja, vzpodbujanje dejanj podjetja v prid uresničitvi njegovih ciljev in strategij.

Priporočilo poslovnim partnerjem – boniteta podjetja je v prvi meri priporočilo

poslovnim partnerjem, ki jo lahko pridobijo od samega podjetja ali preko posrednikov (rating agencije). Vse bolj pa postaja pomembna tudi za oblikovanje javnega mnenja o podjetju, za oceno njegove družbene odgovornosti in znotraj nje čedalje bolj okoljske odgovornosti. Poslovna pogajanja potekajo v časovni stiski ter v razmerah nepopolnih informacij. Prav zaradi razgibanega dogajanja, pogostih in ključnih sprememb si je treba priskrbeti bistvene, zanesljive informacije. Pomanjkljive informacije pred in po vzpostavitvi poslovnega razmerja se kažejo v tako imenovani informacijski nesomernosti (asimetriji). Zanjo je značilno, da poslovna partnerja nista enakovredno informirana. Zato obstaja nevarnost, da bo bolje informirani partner izkoristil prednost v škodo drugega. Mala podjetja, ki obvladujejo le del poslovnega procesa in niso niti vešča niti finančno sposobna priskrbeti potrebne informacije, so žrtve informacijske nesomernosti. Pomanjkanje izkušenj in znanja jih vodi v sklepanje neugodnih in s tem tveganih poslovnih pogodb s partnerji, ki prikrivajo pomembne informacije o sebi in svojih poslovnih namerah.

2.1.3 Glavni uporabniki bonitete podjetja Poslovni svet posveča boniteti podjetja vse večjo pozornost. Tako so po informacijah o boniteti pričeli povpraševati različni interesenti, kar dokazuje, da se je upoštevanje bonitete pričelo vidneje uveljavljati kot sredstvo za minimiziranje tveganja ter kot selekcijski instrument pri raznovrstnih poslih. Po informacijah o boniteti so pričeli povpraševati poslovni subjekti pri vseh blagovnih in finančnih razmerjih (Osmanagić-Bedenik, povzeto iz Knez-Riedl, 2003, 621). Različni uporabniki pripisujejo boniteti podjetja različen pomen in vrednost informacij. Investitorja bodo finančni kazalci zanimali z drugega vidika kot npr. kreditodajalca. V nadaljevanju prikažem nekatere glavne skupine uporabnikov bonitete podjetja, in sicer: investitorje, banke in druge posojilodajalce, poslovne partnerje, konkurente, lastnike podjetja, podjetja za lastno oceno svojega poslovanja, Slovensko izvozno družbo, druge kreditne zavarovalnice ter druge interesente. • Investitorji Za investitorja je pomembno, da ima čim več znanja in da je njegova analiza naložbe čim boljša. S tem investitor zniža tveganje, ki je poleg donosnosti in stopnje družbene odgovornosti glavno vodilo pri oblikovanju in spremljanju njegovega portfelja. Za analizo investitor potrebuje čim več podatkov o podjetju. Nekatere podjetja predložijo te kar sama (javne delniške družbe, ki svoje delnice prodajajo odprtemu krogu investitorjev), to so finančni podatki o poslovanju, pa tudi podatki o tržnih namerah, o vodilnih delavcih, načrtih raziskave in razvoja itd. Investitor mora pridobiti tudi nekatere neodvisne informacije, saj se lahko pojavi problem pristranskosti informacij (Mramor 1993, 141).

10

• Banke in posojilodajalci Posojilodajalce, ki financirajo podjetje kratkoročno, zanima kratkoročna kreditna sposobnost. V primeru dolgoročnega financiranja jih zanima dolgoročna kreditna sposobnost in vse več drugih dejavnikov, ki opredeljujejo sodobno boniteto podjetja. V primeru večjega zneska kredita so zahtevnejši. Njihov interes oziroma cilj so varna naložba, zadovoljive obresti in rast premoženja (Knez-Riedl 1998, 47). V razvitih tržnih gospodarstvih so banke praviloma najpomembnejši finančni posredniki. Predstavljajo finančno institucijo, ki sprejema depozite od fizičnih in pravnih oseb ter daje kredite iz teh sredstev za svoj račun in opravlja druge storitve, za katere zakon določa, da jih smejo opravljati samo banke. Zakon o bankah točno določa, da mora banka poslovati po načelih varnosti, likvidnosti in rentabilnosti. Ko banka kot posojilodajalec podjetju odobri posojilo, prevzame nase posojilno tveganje, torej tveganje, da posojilo ne bo vrnjeno v dogovorjenem vračilnem roku, ali sploh ne bo vrnjeno. V namen zmanjševanja tveganja so banke ustanovile lastne službe, ki se v večini primerov imenujejo bonitetne službe. Te službe se ukvarjajo izključno z analizami bonitet podjetij, ki banko zaprosijo za odobritev večjega kratkoročnega ali dolgoročnega kredita. Glavni cilji bank pri določanju bonitete podjetij so: opredeliti višino tveganja, ki ga banka sprejema ob odobritvi posojila podjetju in je

izražen v obliki bonitetnega ratinga opredeliti perspektivnost podjetja opredeliti nevarne točke v poslovanju podjetja opredeliti višino limita za kreditiranje podjetja s strani banke

Banke imajo sicer organizirane lastne bonitetne službe, vendar pa kot vir informacij uporabljajo tudi bonitete specializiranih bonitetnih hiš. Upoštevajo predvsem podatke o rednosti poravnavanja obveznosti do dobaviteljev, posojilno priporočilo in oceno podjetja, ki ju določi bonitetna hiša, število zaposlenih, podatke o lastnikih itd. • Poslovni partnerji Podjetja, ki preverjajo poslovne partnerje, so najpogostejši naročniki bonitet. Pri obstoječih poslovnih partnerjih je zaupljivost podjetja večja, tveganje sklenjenega posla pa manjše. Z razvojem sodelovanja in večletnimi izkušnjami se praviloma pojavi zdrava mera zaupanja, vendar pa mora biti podjetje pozorno, saj lahko obstoječi poslovni partner spremeni pogoje poslovanja, katerim pa se mora podjetje prilagoditi. Če stroški presežejo koristi spremenjenega poslovanja, lahko podjetje partnerstvo tudi opusti. Najpogostejši znaki, ki kažejo na to, da partner posluje manj uspešno kot v preteklosti, so predvsem spremenjeni pogoji plačilnega poslovanja, težave pri poravnavanju obveznosti in negativne spremembe rezultatov poslovanja. Alarmu se podjetje odzove tako, da naroči boniteto podjetja in s tem pridobi potrebne informacije (Knez-Riedl 1998, 47). Vstopanje v poslovni odnos terja običajno skrbnejše preučevanje bonitete podjetja. Podjetje svojega potencialnega partnerja ne pozna dobro, z njim nima nikakršnih poslovnih

11

navad, zato naroči obsežno boniteto in s tem zmanjša tveganje napačne izbire. Pri tem je pozorno predvsem na splošni del bonitetnega poročila (tveganost poslovanja, trend poslovanja, posojilna in plačilna sposobnost), pravnoorganizacijsko obliko (pokritje neporavnanih obveznosti v primeru stečaja), starost podjetja, število zaposlenih, plačilne navade različnim dobaviteljem, premoženje podjetja. Na kaj usmerjajo svojo pozornost, vpliva tudi vrsta poslov. Pri kratkoročnih poslih je v ospredju predvsem plačilna sposobnost, pri dolgoročnih pa dolgoročna sposobnost. Partnerji, ki iščejo priložnosti, kažejo več zanimanja za zmožnosti podjetja in kaj je možno uresničiti z njim. Ne glede na ročnost poslov imajo čedalje večjo težo zanesljivost, poslovna morala, okoljska ozaveščenost podjetja (Knez-Riedl 2000, 28). • Konkurenti Vsako podjetje pripada določeni panogi, v kateri je skoncentrirano več ključnih dejavnikov uspešnosti podjetja. Podjetje preverja boniteto drugih podjetij v panogi in si s tem veča možnosti konkurenčne prednosti. Če je določeno konkurenčno podjetje doseglo bistveno boljše poslovne rezultate v enakih gospodarskih in političnih pogojih, potem je pomembno, da podjetje opravi primerjalno analizo in ugotovi, kje je razlog za njegovo manjšo uspešnost. Pozorni pa moramo biti tako na pomanjkljivosti kot na prednosti tekmecev, saj se vse več podjetij zanima za boniteto zaradi vzpostavitve strateških partnerstev in drugih načinov sodelovanja s podjetji – konkurenti (Knez-Riedl 1998, 47). • Lastniki podjetja Lastnike zanimajo varnost in donosnost naložb ter pravice, povezane z njimi. Različne vrste lastnikov so različno motivirane za pridobivanje popolnejših informacij o podjetju. Velikokrat nastopajo posamezni lastniki tudi v vlogi upnikov (banke, dobavitelji, kupci, zaposleni itd.). Ta hkratna vloga lastnika in upnika ima dodaten razlog za pridobitev bonitete podjetij, saj si te interesne skupine tako povečujejo sposobnost nadzora nad upravo, omogočijo si aktivnejšo vlogo pri obvladovanju podjetij, kvalitetnejšo oceno tveganja svojih naložb, v primeru delniških družb pa tudi spoznanja, da cene delnic v kar največji meri odražajo njihovo pravo vrednost (Knez-Riedl 1998, 46).1 • Podjetja (za lastno oceno svojega poslovanja) Poznavanje lastne bonitete podjetja omogoča podjetju ocenitev svojih možnosti in s tem pozitivno spodbudo za podjetje samo, ki si prizadeva odpraviti pomanjkljivosti v svojem poslovanju. Managerjem omogoča primerjavo z drugimi podjetji, spremljanje, nadziranje in usmerjanje poslovanja (podlaga za določanje bodoče strategije podjetja), za poročanje lastnikom podjetja in članom upravnega odbora. Najpogosteje podjetje potrebuje svojo boniteto, kadar navezuje stike z novimi poslovnimi partnerji. Z njo se predstavi poslovnemu partnerju in mu pomaga pri odločitvi, na kakšen način sodelovati s podjetjem (Ibidem, 47).

1 O tem so pisali tudi Stefančič et al. (1997, 15-19).

12

• Slovenska izvozna družba2 in druge kreditne zavarovalnice Še pred časom je Slovenija na področju uporabe bonitete pri poslovanju zaostajala za zahodnimi podjetji. Poleg bank so izrazito rast povpraševanja po bonitetah povzročile prav Slovenska izvozna družba (SID) in druge kreditne zavarovalnice. Vse bolj razvito kreditno zavarovanje omogočajo v Sloveniji tri zavarovalnice, pri čemer je SID vodilna in edina specializirana za to vrsto zavarovanj. Drugi dve sta splošni zavarovalnici, katerima je kreditno zavarovanje zgolj dopolnitev njune druge ponudbe in tako le manjši del njunega celotnega portfelja. Pri mednarodnem poslovanju je podjetje – izvoznik izpostavljeno komercialnemu in nekomercialnemu tveganju. Pred tem tveganjem se lahko zavaruje pri zavarovalnicah, ki izvajajo zavarovanja poslovnega tveganja. Ta oblika zavarovanja podjetja proti neplačilu tujih kupcev je ena najbolj tveganih. Zavarovalnice tako pred sklenitvijo zavarovanja zahtevajo tudi informacijo o boniteti podjetja – uvoznika, torej poslovnega partnerja, s katerim želi podjetje – izvoznik skleniti nek posel. SID je edina finančna institucija v Sloveniji, ki zavaruje kredite tako pred komercialnimi kot tudi pred nekomercialnimi riziki. Pri tem SID svojim strankam ne pomaga samo pri nastopanju na tujih trgih, pač pa jim pred kratkoročnimi komercialnimi riziki zavaruje tudi njihove domače terjatve. Z zavarovalnim kriterijem jim torej lahko pokrije njihovo celotno prodajo. Enako velja tudi za garancije, ki jih SID izdaja za poslovanje podjetij na domačem trgu. Za zavarovanje izvoznih in domačih kreditov ter investicij v tujini, za izdajanje garancij in financiranje poslov mednarodne menjave in pa glede na to, da so s strani SID-a podprti posli že po definiciji tvegani, so ustrezne baze podatkov in ocene tveganosti trgov, kreditne informacije in ocene bonitet kupcev, dolžnikov in garantov nujne za uspešno opravljanje dejavnosti izvozno-kreditnih agencij (URL: http/www.sid.si, 2004). • Drugi interesenti Vse večji interes izhaja iz skupine drugih interesentov. Mednje lahko uvrstimo davčne in podjetniške svetovalce, revizorje, finančne analitike, vladne in javne institucije, raziskovalne institucije, strokovna združenja, medije in tako imenovano javnost, sestavljeno iz ozaveščenih posameznikov in njihovih skupin (na primer politična gibanja, porabniki). Njihov interes je usmerjen na tveganje, ki je povezano s posameznim podjetjem ali s skupino podjetij. Hkrati imajo podjetja glede na svojo boniteto pri nekaterih od teh udeležencev programov večje možnosti financiranja določenih projektov (Knez-Riedl 1998, 47). 2 »Družba za zavarovanje in financiranje izvoza Slovenije je finančna organizacija za zavarovanje in financiranje izvoznih poslov ter za opravljanje drugih poslov, s katerimi se spodbuja in pospešuje ekonomske odnose s tujino.« (Drugi odstavek 2. člena Zakona o družbi za zavarovanje in financiranje izvoza Slovenije, Uradni list RS, št. 32/92, 37/95, 34/96, 31/97 in 99/99).

13

3 TVEGANJE S STRANI BANKE Ena izmed osnovnih funkcij poslovne banke kot najpomembnejšega finančnega posrednika je sprejetje tveganj. Težnja po stabilnem udeležencu na finančnem trgu pa na drugi strani zahteva usmerjenost k minimiziranju tveganj. Prav zato je upravljanje tveganj dinamičen proces poslovnih odločitev, ki je že v izhodišču vgrajen v poslovanje vsake banke. Te odločitve pa bolj ali manj načrtno omogočajo banki doseči in obdržati profil tveganja, ki je skladen z njeno poslovno filozofijo, strategijo in omejitvami, ki jih postavlja okolje. Za upravljanje tveganj mora poslovna banka le-ta prepoznati in določiti način njihovega obvladovanja. Izpostavljenost določenemu tveganju je odvisna od vrste in obsega posla, ki ga banka opravlja. Različni bančni teoretiki navajajo različne vrste bančnih tveganj. 3. 1 Vrste bančnih tveganj Saunders (2000, 103-104) navaja sedem glavnih tveganj, ki nastajajo pri opravljanju dejavnosti finančnih posrednikov: Tveganje spremembe obrestne mere ("Interest rate risk"): Banka preoblikuje

naložbe ter drži naložbe in obveznosti različnih dospelosti. S spremembo obrestne mere se izpostavlja tveganju spremembe neto bančnih prihodkov. Tveganje spremembe obrestne mere se deli na tveganje refinanciranja in tveganje reinvestiranja.

Kreditno tveganje ("Credit risk"): Kreditno tveganje je tveganje, da dolžnik ne bo

mogel ali ne bo hotel delno ali v celoti poravnati svojih obveznosti iz dolžniškega razmerja. Deli ga na specifično kreditno tveganje ("Firm specific credit risk") in sistematično kreditno tveganje ("Systematic credit risk").

Zunajbilančno tveganje ("Off-balance-sheet risk"): To tveganje je povezano z

zunajbilančnimi aktivnostmi. Garancije, ki jih poslovna banka izda v zameno za določeno provizijo, v bilanci stanja banke niso vidne. V primeru neizpolnitve obveznosti, ki je bila zavarovana z izdano garancijo, pa se unovčena garancija izkaže na pasivni strani bilance stanja banke.

Tehnološko in operativno tvegaje ("Tehnology and operational risk"): Tehnološko

tveganje je tveganje, da se investicije v tehnologijo ne bodo obrestovale in ne bodo doprinesle k manjšim stroškom poslovanja. Operativno tveganje je deloma povezano s tehnološkim in je tveganje človeške napake ali napake v funkcioniranju različnih obstoječih elektronskih sistemov, ki so nujni za moderno poslovanje banke.

Tveganje spremembe deviznega tečaja ("Foreign exchange rate risk"): To tveganje

predstavlja tveganje spremembe vrednosti premoženja banke v domači valuti, ki ga preko sprememb vrednosti naložb in obveznosti, ki jih ima banka v tujem denarju, povzroči sprememba deviznega tečaja.

14

Deželno tveganje ("Country - Sovereign risk"): Deželno tveganje predstavlja tveganje, da dolžnik ne bo hotel ali ne bo mogel delno ali v celoti poravnati svojih obveznosti iz dolžniškega razmerja, ker ga pri tem ščiti oziroma mu lahko prepoveduje lastna država in zakonodaja.

Likvidnostno tveganje ("Liquidity risk"): Likvidnostno tveganje predstavlja možnost,

da skupne zahteve po likvidnih sredstvih s strani komitentov presežejo količino sredstev banke.

J. F. Sinkey (1992, 682) opredeljuje kreditno tveganje v odvisnosti od :

- kvalitete informacij o značaju kreditojemalca, - ravni in stabilnosti denarnega toka, - kvalitete garancij.

Vse navedene elemente dopolnjuje z zunanjim pogojem gospodarskih razmer, ki lahko vplivajo na vsakega izmed elementov. Zakon o bančništvu (1999) v 73. členu določa, da mora banka za ugotavljanje, merjenje in upravljanje tveganj, ki so povezana s poslovanjem banke, določiti načrt ukrepov obvladovanja tveganj. Ukrepi in postopki morajo biti v načrtu določeni za vsako od vrst tveganj, ki jim je banka izpostavljena pri posameznih vrstah poslov, ki jih opravlja, in za tveganja, ki jim je izpostavljena pri vseh poslih, ki jih opravlja. Nadalje navaja, da so tveganja, ki jim je banka izpostavljena pri svojem poslovanju, zlasti: likvidnostna tveganja, kreditna tveganja, obrestna, valutna in druga tržna tveganja, tveganja zaradi izpostavljenosti do posamezne osebe, tveganja, povezana z naložbami v kapitalske deleže in nepremičnine in tveganja neizpolnitve nasprotne stranke, povezana z državo izvora nasprotne stranke ali deželna tveganja. V praksi se posamezna tveganja med seboj prepletajo in so medsebojno povezana. Le redko posamezno tveganje nastopi povsem samostojno. Po raziskavah Banke za mednarodne poravnave ("Bank for International Settlements" – "BIS") je kreditno tveganje še vedno največjega pomena, saj naj bi kar 50-60% vseh bančnih problemov izhajalo iz tega naslova. Kreditnemu tveganju sledijo operativno tveganje (30-40%) in tržna tveganja z 10%. Vzročne zveze med nesolventnostjo banke in drugimi tveganji so šibkejše, kar pa ne pomeni, da so druga tveganja zanemarljiva (Krumberger 2000, 73). Globalizacija trga, deregulacija in harmonizacija finančnih trgov po svetu so posledično povzročile potrebo po integralnem sistemu upravljanja vseh tveganj, ki jim je banka pri svojem poslovanju izpostavljena. Tako je v zadnjih dvajsetih letih v modernem bančništvu prišlo do premika pri samem pristopu k upravljanju tveganj, in sicer od neformalnih procesov pri upravljanju tveganj v posameznih enotah bank k izgradnji integralnih sistemov za upravljanje tveganj (Valenčič 1997, 93-94). Razširjen koncept upravljanja tveganj ("Enterprise-wide risk management") je še posebej zanimiv za banke, ki jim tveganje predstavlja nezaželeno dejstvo pri njihovem poslovanju (z razliko od podjetij, ki so v svoji dejavnosti pripravljena nositi poslovno tveganje). Pomembna karakteristika novega pristopa upravljanja tveganj je premik analize iz lokalnega na globalni trg. Namesto ločenega merjenja in upravljanja kreditnega, likvidnostnega in tržnih tveganj usmerja pozornosti na integriran pogled na vsa tveganja,

15

med drugimi tudi na operativno tveganje (tveganje, ki izhaja iz motenj v delovanju notranjih kontrol in motenj v upravljanju banke), poslovno tveganje (tveganje, povezano s strateškimi temelji banke) in prenos tveganj kot potrebo, nastalo zaradi razvijajočega se tržnega sistema, ki je povzročil, da prav učinkovito obvladovanje tveganj predstavlja pomembno konkurenčno prednost. Z namenom prilagajanja oblike zavarovanja obstoječim tveganjem so nastali izvedeni finančni instrumenti (terminski posli, terminske pogodbe, zamenjave in opcije itd.). Kljub temu, da se je v praksi pokazalo, da je razširjen koncept upravljanja tveganj smiseln pripomoček obvladovanja tveganj v bankah, se koncept v praksi uveljavlja počasneje, kot bi si teoretiki želeli. Vzrok je kompleksnost pristopa, ki zahteva močno tehnološko podporo pri vsaki širši definiciji tveganj (Prašnikar 2000, 32 in Lam 2000, 1). Med vsemi zgoraj navedenimi tveganji je v bančnem poslovanju najbolj prepoznavno prav kreditno tveganje, katerega vsebina je podrobneje analizirana v naslednjem poglavju. 3.1.1 Kreditno tveganje pri bankah v Sloveniji Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke (Zakon o bančništvu, 1999). Povezano je z nepravočasno izpolnitvijo obveznosti ali pa z neizpolnitvijo obveznosti do banke, z nepripravljenostjo dolžnika ali nesposobnostjo dolžnika (začasna nesposobnost zaradi nelikvidnosti ali trajna nesposobnost zaradi nesolventnosti), da v dogovorjenem roku izpolni obveznosti. Banka mora tako računati z možnostjo izpada pri vračilu kredita in pri plačilu obresti. Če je izpad plačila občasen, prizadene likvidnost banke, pri trajnem izpadu pa je prizadeto premoženje, s katerim banka razpolaga. Zato mora banka skrbno nadzirati sprejeto kreditno tveganje, pri čemer izvaja aktivnosti, povezane s presojanjem kreditne sposobnosti potencialnih komitentov, limitiranjem kreditne linije, izvajanjem nadzora nad odobrenimi naložbami ter določanjem in spremljanjem ustreznosti zavarovanj naložb. Kreditno tveganje lahko klasificiramo glede na več kriterijev. V osnovi ga delimo na splošno ter specifično kreditno tveganje, glede na vpliv diverzifikacije naložb na kreditno tveganje pa ga lahko razdelimo na specifično in sistematično kreditno tveganje (Miklič 1991, 5). Osnovna delitev kreditnega tveganja je delitev na splošno in specifično kreditno tveganje. Med splošna kreditna tveganja prištevamo kreditna tveganja, ki so povezana z naložbami v posojila, ki so še vedno ena glavnih področij naložbenih aktivnosti v banki. Splošno kreditno tveganje delimo na tveganje kratkoročnega kreditiranja in tveganje financiranja investicij. Dejavniki, ki bankam pri kratkoročnem kreditiranju povzročajo izgube, so nesposobnost banke, ki so odraža v napačni oceni kreditne sposobnosti in zgrešeni kreditni politiki, nadalje specifične okoliščine, v katerih se nahaja dolžnik, in končno tudi splošne ekonomske okoliščine. Dejavniki, ki opredeljujejo tveganje financiranja investicij, so številni, med pomembnejšimi pa so roki in vrednosti investicijskega projekta in gospodarska stabilnost države. Tveganje je tem večje, čim daljši je rok projekta, čim večja je vrednost projekta, čim zahtevnejša je tehnologija ter čim nižja je gospodarska stabilnost države (Ibidem, 5).

16

Med specifična kreditna tveganja prištevamo tveganje vrednostnih papirjev, tveganje izvenbilančnih operacij in deželno tveganje. Z rastjo obsega investicijskega bančništva se je, kot posledica večjega obsega naložb v vrednostne papirje, povečalo tudi kreditno tveganje. Finančna institucija z nakupom dolžniškega vrednostnega papirja prevzame kreditno tveganje, ki se kaže v možnosti, da izdajatelj tega papirja ne bo izpolnil svojih obveznosti iz pogodbenega razmerja bodisi v obliki neplačanih obresti in ali glavnice. Kreditno tveganje se pojavlja tudi pri izvenbilančnih aktivnostih, ki povzročajo nastanek potencialne obveznosti banke, ter pri instrumentih terminskega poslovanja (garancijske pogodbe, kreditne linije, prodaja terjatev, listinjenje, izvedeni finančni instrumenti). Deželno tveganje je povezano z naložbami v tujino, kamor spadajo vse oblike bilančnih naložb in izvenbilančnih aktivnosti s tujino. Deželno tveganje nastaja zaradi specifičnih ekonomskih in političnih razmer v posamezni državi. Kaže se v tveganju neplačila zaradi nastanka neugodnega ekonomskega oziroma političnega položaja v državi (Ibidem, 5). Glede na vpliv diverzifikacije naložb na kreditno tveganje pa ga lahko razdelimo na specifično kreditno tveganje podjetja ("Firm specific credit risk") in sistemsko kreditno tveganje ("Systematic credit risk"). Specifično kreditno tveganje podjetja je tveganje, povezano z neizpolnitvijo dolžniških obveznosti s strani določenega podjetja (kreditojemalca) zaradi tveganosti njegovih projektov. To kreditno tveganje je specifično za posamezno podjetje in se mu banka z diverzifikacijo naložb lahko izogne. Sistemsko kreditno tveganje pa predstavlja tveganje neizpolnitve obveznosti s strani določenega podjetja (kreditojemalca) zaradi splošnih gospodarskih razmer v okolju oziroma makropogojev, ki prizadenejo vse kreditojemalce. Tega tveganja banka z diverzifikacijo naložb ne more odpraviti (Saunders 2000, 108). 3.1.2 Upravljanje kreditnega tveganja v poslovnih bankah Upravljanje tveganj ("Risk management") je eden izmed ključnih elementov za uspešnost poslovanja banke in eden najhitreje razvijajočih se segmentov v bančni dejavnosti. Banka pri svojem poslovanju prevzema tveganja ter jih transformira in vgrajuje v bančne produkte in storitve. Vsako tveganje pa potencialno zmanjšuje dobiček oziroma lahko prinese izgubo. Upravljanje tveganj postaja ključna bančna funkcija, tako da ima banka, ki aktivno upravlja s tveganji, odločilno konkurenčno prednost in s tem večjo možnost ustvarjanja zahtevanih donosov na dolgi rok (Saunders 2000, 105). Pri upravljanju kreditnega tveganja pa so poslovne banke podrejene vrsti predpisov. V nadaljevanju podajam zakonsko podlago upravljanja kreditnega tveganja. Bančna zakonodaja mora ustvariti okolje, ki banke vodi in spodbuja k varnemu poslovanju. Temeljni zakon, ki določa pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje bank pa tudi hranilnic je Zakon o bančništvu, ki je stopil v veljavo v letu 1999. Bankam nalaga, da morajo za ugotavljanje, merjenje in upravljanje tveganj določiti načrt ukrepov obvladovanja tveganj po posameznih vrstah bančnih tveganj. Na podlagi Zakona o bančništvu je Banka Slovenije izdala vrsto podzakonskih aktov, ki podrobneje urejajo posamezne vrste tveganj, hkrati pa pomenijo tudi implementacijo evropskih bančnih direktiv. Ti podzakonski akti so:

17

- Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic, Uradni list RS, št. 24/2002 - Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, Uradni list RS, št. 24/2002 - Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic,

Uradni list RS, št. 24/2002 - Sklep o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic, Uradni list RS, št. 24/2002. Tudi v slovenskem bančnem prostoru je kreditno tveganje izmed vseh tveganj, ki jim je banka izpostavljena, najpomembnejše. Pomembne zakonske omejitve so povezane z vsebino kapitalske ustreznosti bank, oblikovanjem rezervacij ter omejitvijo glede največjih dopustnih izpostavljenosti banke. Kapitalska ustreznost bank Kapitalska ustreznost bank se nanaša na minimalno zahtevano višino kapitala banke, ki je potrebna glede na tveganost poslovanja banke. Zakon o bančništvu v 68. členu določa kapitalsko ustreznost banke. Kapital banke mora biti vedno najmanj enak vsoti kapitalskih zahtev, izračunanih z uporabo količnika minimalne kapitalske ustreznosti in kapitalskih zahtev za prekoračenje stanja udeležbe v kapitalu nefinančnih organizacij (Zakon o bančništvu, 1999). A. Kapitalske zahteve, izračunane z uporabo količnika minimalne kapitalske ustreznosti

Količnik kapitalske ustreznosti, ki je razmerje med kapitalom banke in tveganju prilagojene aktive, povečane za drugim tveganjem prilagojene postavke, mora vedno znašati najmanj 8% 3(količnik minimalne kapitalske ustreznosti). Tveganju prilagojena aktiva je seštevek knjigovodskih stanj vseh aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk, zmanjšanih za oblikovane posebne rezervacije za te postavke, in tehtanih po stopnji kreditnih tveganj. Stopnje za tehtanje kreditnih tveganj določi Banka Slovenije v razponu od 0% za gotovino, terjatve do Banke Slovenije in terjatve do Republike Slovenije ter terjatve, zavarovane z denarnimi vlogami v banki, do 100% za terjatve brez kvalitetnega zavarovanja ter naložbe v osnovna sredstva in kapital, ki se ne odšteje od kapitala banke. Zunajbilančne postavke se pri izračunu tveganju prilagojene aktive upoštevajo z uporabo konverzijskih faktorjev, ki jih določi Banka Slovenije. Tržnim tveganjem prilagojene postavke se izračunajo tako, da se vrednosti vrednostnih papirjev oziroma drugih finančnih instrumentov, katerih imetnik je banka, ter terjatev in obveznosti banke iz poslov trgovanja z vrednostnimi papirji oziroma drugimi finančnimi instrumenti, ki jih je sklenila za svoj račun, pomnožijo z ustreznimi utežmi za tehtanje posebnih in splošnih tveganj spremembe cen finančnih instrumentov, tveganj neizpolnitve nasprotne stranke ter tveganj preseganja velike izpostavljenosti na podlagi trgovanja. Valutnim tveganjem prilagojene postavke se ugotovijo tako, da se primerjajo vrednosti bilančnih in zunajbilančnih postavk v tujem denarju.

B. Kapitalske zahteve za prekoračenje stanja udeležbe v kapitalu nefinančnih organizacij

Kapitalske zahteve za prekoračitev stanja v kapitalu nefinančnih institucij se izračunajo kot vsota vrednosti naložb banke, ki presegajo naslednje omejitve:

3 Banka Slovenije lahko posamezni banki z odločbo določi količnik minimalne kapitalske ustreznosti, ki je višji od 8% (višji količnik minimalne kapitalske ustreznosti), vendar ne višji od 12%.

18

- vrednost naložb banke iz naslova udeležbe v kapitalu nefinančnih organizacij skupno ne sme presegati 60% višine kapitala banke,

- vrednost naložb banke iz naslova udeležbe v kapitalu posamezne nefinančne organizacije ne sme presegati 15% višine kapitala banke.

Če naložbe banke presegajo tako prvo kot tudi drugo omejitev, se pri izračunu kapitalskih zahtev upošteva samo tista od obeh vrednosti, ki je višja. Zaradi sprememb svetovnih finančnih trgov so pred vrati velike spremembe bančne regulative na področju kapitala in kapitalske ustreznosti. Kazalec kapitalske ustreznosti, izračunan v skladu s sedanjo metodologijo, ni več dober pokazatelj resnične tveganosti in posledično relativne kapitalske moči bank. Sistem tehtanja, uporabljen pri izračunu tehtane tvegane aktive banke, ne omogoča zadostne diferenciacije med različnimi dolžniki bank in je zato pogosto slab približek dejanskega ekonomskega tveganja, ki ga prevzemajo banke. Dosedanja metodologija spodbuja kapitalsko arbitražo in ne priznava številnih finančnih institucij, namenjenih učinkovitemu obvladovanju tveganj. V premajhni meri upošteva druga, torej nekreditna tveganja, ki so v zadnjih letih pridobila na pomembnosti (predvsem operativno tveganje zaradi vse večje informacijsko – tehnološke podpornosti poslovnih procesov v bankah) (Sušnik 2000, 21). Oblikovanje rezervacij Zakon o bančništvu v 75. členu določa, da banka lahko oblikuje rezervacije za splošna bančna tveganja, namenjene kritju morebitnih izgub zaradi tveganj, ki izhajajo iz njenega celotnega poslovanja. Določa tudi, da mora banka oblikovati posebne rezervacije glede na posebna tveganja, ki izhajajo iz posameznih poslov oziroma skupin posameznih poslov. Pri tem se za posebne rezervacije štejejo tudi rezervacije, ki jih banka oblikuje glede na posebno tveganje neizterljivosti terjatev iz naslova zajamčenih vlog v primeru stečaja druge banke (Zakon o bančništvu, 1999). Rezervacije so namenjene pokrivanju potencialnih izgub iz terjatev. Za izračun posebnih rezervacij, ki jih je banka dolžna oblikovati, je Banka Slovenije v Sklepu o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (Uradni list RS, 2002) določila podrobnejša merila za razvrščanje postavk po stopnji tveganj ter odstotke za izračun potencialnih izgub za posamezne terjatve. V njem je določeno, da mora banka oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke. Poleg tega mora banka ves čas trajanja pravnega razmerja, ki je temelj nastanka izpostavljenosti, spremljati poslovanje dolžnika in kvaliteto zavarovanja terjatev banke. Razvrstitev terjatev se opravi po posameznih dolžnikih. Vse dolžnike iz skupine povezanih oseb se praviloma razvrsti v skupino razvrstitve, v katero se razvrsti najslabša oseba iz skupine (Ibidem, 2002). Sama metodologija razvrščanja terjatev v posamezne bonitetne skupine, ki jo predpisuje Banka Slovenije, temelji na kapitalskih standardih in priporočilih za upravljanje tveganj Banke za mednarodne poravnave v Bazlu. Terjatve se razvrščajo v skupine od A do E na podlagi ocene dolžnikove sposobnosti izpolnitve obveznosti do banke ob dospelosti, ki se presoja na podlagi ocene finančnega položaja posameznega dolžnika, njegove zmožnosti zadostnega denarnega pritoka za redno izpolnjevanje obveznosti do banke v prihodnosti,

19

vrste in obsega zavarovanja terjatev do posameznega dolžnika ter izpolnjevanja dolžnikovih obveznosti do banke v preteklih obdobjih. Pregled kriterijev za razvrščanje terjatev v skupine od A do E, ocenjena višina potencialnih izgub ter predpisan okvir posebnih rezervacij, ki jih je banka dolžna oblikovati, je podan v Tabeli 1. TABELA 1: PREGLED KRITERIJEV ZA RAZVRŠČANJE TERJATEV V BONITETNE SKUPINE, VIŠINA POTENCIALNIH IZGUB TER VIŠINA OBLIKOVANIH POSEBNIH REZERVACIJ Bonitetna skupina

Kriteriji za razvrščanje terjatev

Možni % za izračun potencialnih izgub za terjatve (povprečno)

Oblikovanje posebnih rezervacij

A • terjatve do Banke Slovenije in Republike Slovenije; • terjatve do dolžnikov, za katere se ne pričakuje težav

s plačevanjem obveznosti in ki plačujejo svoje obveznosti ob dospelosti oziroma izjemoma z zamudo do 15 dni;

• terjatve, zavarovane s prvovrstnim zavarovanjem* do aktiviranja zavarovanja, vendar največ 30 dni po roku za plačilo terjatve;

0% vrednosti terjatev (0% vrednosti terjatev)

Vsaj 1% višine terjatve, razen za terjatve do Banke Slovenije in do Republike Slovenije

B • terjatve do dolžnikov, za katere se ocenjuje, da bodo denarni tokovi še zadostovali za redno poravnavanje dospelih obveznosti, toda njihovo finančno stanje je trenutno šibko, ne kaže pa, da bi se v bodoče bistveno poslabšalo;

• terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo do 30 dni, občasno tudi z zamudo od 31 do 90 dni;

5-15% vrednosti terjatev (10% vrednosti terjatev)

V višini ugotovljene potencialne izgube (5-15% vrednosti terjatev)

C • terjatve do dolžnikov, za katere se ocenjuje, da denarni tokovi ne bodo zadostovali za redno poravnavanje dospelih obveznosti;

• terjatve do dolžnikov, ki so izrazito podkapitalizirani; • terjatve do dolžnikov, ki nimajo zadostnih

dolgoročnih virov sredstev za financiranje dolgoročnih naložb;

• terjatve do dolžnikov, od katerih banka ne prejema tekočih zadovoljivih informacij ali ustrezne dokumentacije v zvezi s terjatvami, jamstvi in viri za odplačilo terjatev;

• terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo od 31 do 90 dni, občasno z zamudo od 91 do 180 dni;



20

D • terjatve do dolžnikov, za katere obstaja velika verjetnost izgube;

• terjatve do dolžnikov, ki so nelikvidni in nesolventni; • terjatve do dolžnikov, za katere je bil pri pristojnem

sodišču vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave ali stečaja;

• terjatve do dolžnikov, ki so v sanaciji oziroma postopku prisilne poravnave;

• terjatve do dolžnikov, ki so v stečaju; • terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo obveznosti

z zamudo od 91 do 180 dni, občasno tudi z zamudo od 181 do 365 dni, vendar se utemeljeno pričakuje delno pokritje terjatev;



E • terjatve do dolžnikov, za katere se ocenjuje, da ne bodo poplačane;

• terjatve do dolžnikov s sporno pravno podlago.

100% vrednosti terjatev (100% vrednosti terjatev)

100% vrednosti terjatev

Opombe: Kot prvovrstna zavarovanja se šteje: - bančne vloge, za katere obstaja s pogodbo določena obveznost, da se uporabi za poplačilo terjatve; - vrednostni papirji Republike Slovenije, Banke Slovenije ter držav EEA in nekaterih z njimi primerljivih držav

OECD; - nepreklicne garancije na prvi poziv bank, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev,

prvovrstnih bank držav članic in prvovrstnih tujih bank; - prvovrstni dolžniški vrednostni papirji bank, s katerimi se trguje na finančnih trgih (pri tem se ne upoštevajo

podrejeni in zamenljivi dolžniški vrednostni papirji); - nepreklicna jamstva Slovenske izvozne družbe, družbe za zavarovanje in financiranje izvoza; - nepreklicna jamstva Republike Slovenije. Vir: Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic, in Sklep o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic, Uradni list RS, št. 24/2002 Glede na kreditno tveganje se v skladu z metodologijo terjatve iz skupine A štejejo tako rekoč za popolnoma varne, iz skupine B nekoliko manj, vendar še vedno za varne, le terjatve v skupinah C, D, E štejejo za terjatve z visoko stopnjo verjetnosti, da ne bodo unovčene (vsaj ne v dogovorjenih rokih) in štejejo za problematične, dvomljive, sporne oziroma slabe terjatve. Prvi kriteriji za razvrščanje terjatev v skupine od A do E so bili postavljeni konec leta 1992 in so temeljili zgolj na objektivnem kriteriju zamude plačil. Novi kriteriji, ki nekoliko spremenjeni veljajo še danes, so bili postavljeni leta 1993 in so poleg objektivnih kriterijev zamude plačila uvedli še subjektivni kriterij razvrščanja. Ti kriteriji so veljali do konca leta 1996, s 1.1.1997 pa so se začeli uporabljati strožji kriteriji. Metodologija, veljavna v letih 1993 in 1996, je upoštevala oceno bonitete komitenta, vendar je bilo dopuščeno, da je terjatev, zavarovana z zastavo premičnega in nepremičnega premoženja, pod določenimi pogoji bila razvrščena v skupino A, ne glede na boniteto dolžnika. Od januarja 1997 je terjatev, zavarovano z zastavo premoženja, možno razvrstiti le v eno skupino višje kot na podlagi ocene bonitete komitenta (Krumberger 2000, 74-75). Razvrščanje terjatev v bonitetne skupine je le prvi korak upravljanja kreditnega tveganja. Nihče pa ne more zagotoviti, da komitent poslovne banke, do katerega ima banka terjatev in je razvrščen v A bonitetno skupino, ne bo čez noč postal nesolventen. Zato se pri

21

razvrščanju terjatev v bonitetne skupine, poleg bonitete komitentov, upoštevajo tudi vsa zavarovanja terjatev in kakovost prejetih zavarovanj. Banka lahko terjatve, ki so zavarovane z zastavo premoženja, razvrsti največ eno skupino višje, kot bi jih na osnovi ocene in vrednotenja dolžnikove sposobnosti poravnavanja pogodbenih obveznosti, vendar največ eno leto po roku za plačilo terjatve. V tem primeru mora banka razpolagati z ustrezno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je zastavljeno premoženje učinkovito in ustrezno sredstvo sekundarnega poplačila (Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic, 2002). Posebne rezervacije banke oblikujejo na obseg tveganih terjatev in potencialnih obveznosti, ki utegnejo postati terjatve, in sicer v odvisnosti od njihove razvrstitve v posamezno bonitetno skupino. Banka Slovenije predpisuje minimalno stopnjo rezervacij, pri čemer se banke prosto odločajo za lastno politiko znotraj danih okvirov. Iz Tabele 1 je razvidno, da je banka dolžna oblikovati 1% rezervacije tudi za bilančne terjatve do komitentov, ki so razvrščeni v A bonitetno skupino. Na aktivni strani bilance pa poleg terjatev iz naslova različnih oblik naložb banka izkazuje še nekatere druge postavke, kot so denar v blagajni, stanje na računih pri Banki Slovenije, osnovna sredstva ipd. Za te postavke banka ni dolžna oblikovati posebnih rezervacij. 3.2 Bazel II in bančno tveganje Bazelski odbor za nadzor bank 4

je v dokumentu Temeljna načela za učinkovit bančni nadzor (Bazelska temeljna načela) v četrtem poglavju opredelil naslednja tveganja v bančništvu (Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja 1998, 18-21): Kreditno tveganje predstavlja tveganje, da posojilojemalec ne bo izpolnjeval svojih

pogodbenih obveznosti. V povezavi s kreditnim tveganjem izpostavlja velike izpostavljenosti, koncentracijo in kreditiranje povezanih oseb.

Deželno in tveganje prenosa - Deželno tveganje izvira iz gospodarskega, družbenega

in političnega okolja države, iz katere je posojilojemalec, vsebuje pa tudi tveganje prenosa, ki se pojavi, kadar obveznost posojilojemalca ni določena v njegovi domači valuti.

Tržno tveganje - Zaradi spremenjenih tržnih cen se banke soočajo s tveganjem izgube

bilančnih in zunajbilančnih pozicij. Tržno tveganje se najbolj odraža v trgovskih poslih banke, bodisi da gre za dolžniške ali lastniške kapitalske instrumente oziroma valutne ali blagovne pozicije. Posebna prvina tržnega tveganja je valutno tveganje.

Tveganje obrestne mere se nanaša na izpostavljenost finančnega stanja banke

neugodnim premikom obrestnih mer. Glavne oblike obrestnega tveganja, ki se jim banke najpogosteje izpostavljajo, so tveganje ponovne cenitve, tveganje donosnosti, tveganje osnove ter opcijska pravica.

4 Bazelski odbor za nadzor bank so leta 1975 ustanovili guvernerji Skupine desetih gospodarsko najrazvitejših držav in je odbor bančnih nadzornih oblasti.

22

Likvidnostno tveganje se pojavlja, kadar banka ne more nadomestiti upadanja obveznosti ali financirati porasta terjatev. V skrajnem primeru lahko nezadostna likvidnost povzroči nesolventnost banke.

Operativno tveganje - Najpomembnejši vrsti operativnega tveganja sta zatajitev

notranje kontrole in upravljanja banke, sem pa spadajo tudi večja zatajitev informacijskega sistema ali dogodki, kot so na primer velik požar ali druge naravne katastrofe.

Pravno tveganje je lahko povezano s spremembo zakonodaje, ki vpliva na banke ali

druge gospodarske družbe ter s tveganjem ugotovitve, da bo vrednost terjatev nična ali bodo obveznosti večje od predvidenih, ker je bil pravni nasvet ali dokumentacija neprimerna ali napačna. Banke so za pravno tveganje zlasti občutljive pri novih vrstah poslov in kadar še niso določene zakonske pravice stranke, s katero se sklepa posel.

Tveganje poslovnega ugleda izvira iz delovnih napak, nespoštovanja veljavnega prava

in predpisov ali iz drugih virov in lahko bankam še zlasti škoduje, saj morajo zaradi narave svojega poslovanja ohranjati zaupanje svojih deponentov, posojilodajalcev in tržišča nasploh.

Tudi slovenske banke in Banka Slovenije kot njihov regulator in nadzornik bodo morale slediti spremembam, ki jih narekujejo najrazvitejše države sveta. Bazelski komite je že junija1999 izdal predlog nove sheme za merjenje kapitalske ustreznosti ("New Capital Adequancy Framework"), ki naj bi nadomestila sporazum iz leta 1988 ("Basel Capital Accord"). Čeprav se bazelska shema osredotoča na mednarodno aktivne banke, naj bi bila njena glavna načela uporabna za vse banke. Nova shema naj bi ohranila poslanstvo starega sporazuma, ki je promoviral varnost in stabilnost finančnega sistema, hkrati pa naj bi preko uvedbe tristebernega načina ugotavljanja kapitalske ustreznosti odpravila njihove pomanjkljivosti. Revidiranemu kvantitativnemu stebru za izračun minimalno zahtevanega koeficienta kapitalske ustreznosti naj bi bila dodana dva nova kvalitativna stebra: regulativni nadzor in tržna disciplina (Sušnik 2001, 40-41). Praktična uveljavitev novih kapitalskih pravil je predvidena za leto 2006 in bo zahtevala veliko dela tako bank kot tudi njihovih regulatorje (Rubin 2002, 41). Zaradi ogroženosti finančnega trga, predvsem izpostavljenost bank kreditnem tveganju je sprejela vrsto ukrepov tudi Evropska unija. Eden izmed teh je smernica, znana kot t.i. Bazel I, ki je v veljavi od l. 1988 in je znana kot kapitalski standard. V polnem teku pa je priprava nove smernice, t.i. Bazel II, ki je usmerjena na mednarodno dejavne kreditne institucije in se opira na tri stebre ( Knez-Riedl 2003, 625): - zahteve glede minimalne višine (lastnega) kapitala - poglobljena bančna analiza specifičnega rizičnega položaja (proces presojanja) - smernice za javna razkritja z namenom učvrstiti tržno disciplino. Določitev minimalne višine kapitala v okviru prvega stebra se neposredno navezuje na presojanje bonitete poslovnih partnerjev, da bi določile in obvladovale kreditno tveganje. Ta steber uvaja nova pravila tako za kreditno kot operativno tveganje. Prav glede slednjega se revidirana pravila najbolj razlikujejo od predhodnih iz leta 1988. Za izračunavanje zahtev po minimalnem kapitalu lahko banke izberejo med dvema širšima, alternativnima

23

metodologijama. Možen je standardiziran način, kar pomeni v bistvu zunanje presojanje bonitete komitenta (ti. eksterni rating). Banke pa lahko uporabijo tudi svoje interne rating sisteme. V okviru slednjih razlikuje koncept dva načina, osnovnega in naprednejšega (Knez-Riedl 2003, 625). Standardizirana metoda omogoča uporabo zunanjih rating agentur, ki morajo biti izbrane oziroma priznane kot primerne. Za to so odgovorni nacionalni nadzorni organi, ki določajo, ali konkretna institucija izpolnjuje zahtevane kriterije, in sicer te (Knez-Riedl 2002, 168-169): Objektivnost (Metodologija za odobritev kredita mora biti natančna, sistematična in dosledna. Upoštevati mora pretekle podatke. Hkrati pa mora biti podprta s tekočim, kontinuiranim pregledom ter se odzivati na spremembe finančnih razmer. V veljavi mora biti vsaj leto dni, priporočljivo vsaj tri leta.); Neodvisnost (To pomeni, da na proces ocenjevanja ne smejo vplivati politični in ekonomski pritiski.); Mednarodni dostop/transparentnost (Dostopnost individualnih presoj domačim in tujim institucijam pod enakimi pogoji. Splošna metodologija mora biti javno dostopna.); Razkritje (ECAI mora razkriti informacije glede metodologije ocenjevanja.); Sredstva (ECAI mora imeti zadostne vire za izvedbo kakovostne ravni ocenjevanja. Metodologija ocenjevanja mora sloneti na kombinaciji kvalitativnih in kvantitativnih pristopov.); Kredibilnost (Ta je povezana s prej omenjenimi kriteriji. Uporaba presoj s strani neodvisnih strank (investitorjev, zavarovalnic, poslovnih partnerjev)je dodaten indikator kredibilnosti, pa tudi notranji postopki za preprečevanje zlorabe zaupnih podatkov. Uporabo takšnih bonitetnih ocen mora dovoliti nadzorna institucija za banke. Ta mora tudi preizkusiti kakovost sistema presojanja bonitete kar pomeni, da se bo med rating agencijami izvršila selekcija. S tem pa se bo še bolj zaostrila konkurenca med njimi. Najpomembnejša novost predvidenih sprememb sta osnovna in naprednejša metoda, ki predvidevata razčlenitev naložb v šest razredov (podjetja, banke, nebanke, zasebni komitenti, financiranje projektov in udeležbe). Za prve štiri razrede sta predvidena tako osnovni kot naprednejši postopek. Za zasebne komitente tovrstnega razlikovanja ni (Knez-Riedl 2002, 169). Za uporabo internega ratinga mora banka imeti zadovoljivo zasnovan rating sistem (s tem mislimo na metode, procesi, nadzor, zbiranje podatkov, informacijska tehnologija) ter zagotavljati ustrezno razčlenitev ocene. Rating sistem mora biti podvržen tudi reviziji, tako notranji kot zunanji (Ibidem, 169). Omenjeni prvi steber koncepta Bazel II sproža vprašanja in zaskrbljenost med podjetji, kreditnimi institucijami, med rating agencijami, pa tudi v širših krogih. Presojanje bonitete bančnih komitentov bo strožje, kar povzroča bojazen zlasti med manjšimi in srednje velikimi podjetji. Z vidika podjetij se bo presojanje njihove bonitete zaostrilo tako v bankah kot tudi pri rating agencijah, ki si bodo prizadevale izpopolniti kriterije izbire za bančni eksterni ratig. S tem se bo zaostril tudi selekcijski proces med (potencialnimi) poslovnimi partnerji (Ibidem, 169-170). Banke bodo morale prilagoditi svojo ustaljeno prakso presojanja bonitete komitentov novim zahtevam. V ta namen bodo morale preučiti ustreznost svojih internih metodologij

24

ocenjevanja in jo izpolniti oziroma v večji ali manjši meri spremeniti, kar pomeni tudi posege in spremembe tudi na drugih področjih (npr. na področju informacijskega sistema). Nelagodje pa narašča tudi med rating agencijami, ki se bodo soočile s kriteriji in procesom selekcije, neposredno ali posredno. Podobno kot banke bodo morale prevetriti svojo metodologijo, kriterije, način dela s komitenti, informacijski sistem (Knez-Riedl 2003, 625). V drugem stebru se Bazel II posveča pomenu nadzora v bankah, obvladovanju tveganj (tudi v zvezi z obrestmi, elektronskim poslovanjem), poročanju, notranjim kontrolam in odgovornosti. Gre za oceno izpostavljenosti tveganjem in ukrepov ter orodij za njihovo obvladovanje (Knez-Riedl 2002, 170). Tretji steber obravnava priporočila ter zahteve glede razkritij (glede vrst oziroma vsebine, pogostosti, oblike), ki bi naj z večjo transparentnostjo učvrstile tržno disciplino. Poudarja ključne informacije (kvantitativne in kvalitativne), dopolnilne informacije, osredotočenost na bistveno vsebino glede sestave kapitala, vrste in presoje tveganj ter kapitalske opremljenosti (Ibidem, 170). Med drugim Bazel II poudarja pomembnost dobre komunikacije med posameznimi strukturami banke. Tako naj bi obstajala osnova za vzajemno zaupanje in pripravljenost posredovanja informacij med samimi organi banke, ko tako narekujejo okoliščine (Bank for Internacional Settlements 2001, 1-3). Znotraj slovenskih bank so organizirane skupine za Bazel II, ki koordinirajo vse aktivnosti in povezujejo organizacijske enote v smislu celovitega in enotnega pristopa k ugotavljanju, merjenju, obvladovanju ter spremljanju vseh vrst tveganj bančnega poslovanja.

25

4 BONITETNA SLUŽBA, NJEN POMEN IN MESTO V BANKI Poslovna banka je finančna institucija, ki sprejema depozite od fizičnih in pravnih oseb in daje kredite iz teh sredstev za svoj račun in opravlja druge storitve, za katere zakon določa, da jih smejo opravljati samo banke. Zakon o bančništvu točno določa, da mora banka poslovati po načelih varnosti, likvidnosti in rentabilnosti. Varnost vlog in naložb temelji na lastnih sredstvih banke, na njenih skladih ter predvsem na pravilnem posredovanju zbranih sredstev fizičnim in pravnim osebam. Zato pa je potrebna strokovna, oziroma nepristranska analiza kreditne sposobnosti komitenta. Prav v ta namen so banke v Sloveniji ustanovile lastne službe, ki se v večini primerov imenujejo bonitetne službe. Te službe se ukvarjajo izključno z analizami bonitet podjetij, ki banko zaprosijo za odobritev večjega kratkoročnega ali dolgoročnega kredita. Za podjetja, ki zaprosijo za zelo nizka, običajno kratkoročna denarna sredstva, proučijo in izdelajo poročila o njihovem finančnem stanju v ostalih sektorjih banke. Nasprotno pa vse vloge podjetij, ki prosijo za odobritev poroštva ali kredita, ki presega določeno denarno vsoto, ki jo določi vsaka banka posebej, dobi v obravnavo bonitetna služba. Le-ta predvsem na osnovi bilance stanja in izkaza poslovnega ter finančnega izida podjetje uvrsti v enega izmed bonitetnih razredov, ki jih bomo podrobneje spoznali v nadaljnjem delu diplomskega dela. Eden izmed ciljev, ki jih želim doseči z raziskavo, je spoznati in predstaviti, kako so organizirane bonitetne službe v slovenskih bankah. V ta namen sem izbrala tri slovenske banke (Banka A, Banka B in Banka C) ter s pomočjo vprašalnika (glej Priloga 1) ugotovila organiziranost in učinkovitost le-teh. 4.1 Organizacija bonitetne službe v banki Pri slovenskih bankah so bonitetne službe različno organizirane. Nekatere bonitetne službe so samostojne in neodvisne službe pri svojem delu. Nekatere pa so organizirane kot posamezni sektorji določenih oddelkov bančne strukture. Samostojne bonitetne službe delujejo z večjo mero objektivnosti kot drugače organizirane bonitetne službe. Te drugače organizirane bonitetne službe so pod vplivom drugih delov bančne strukture, še posebej, če so njihovi sestavni deli. Banka A ima oblikovano službo upravljanja s finančnimi tveganji, ki je organizacijsko ločena od sektorja računovodstva in komercialnih organizacijskih enot. Banka B ima oblikovano bonitetno službo kot samostojno službo, ki je podrejena upravi. Bonitetna služba ima status službe ter je centralna za celotno Slovenijo. Banka C pa nima posebej oblikovane bonitetne službe, temveč delo le-te opravljajo znotraj divizije tveganj. Ta je razdeljena na kreditno in tržno tveganje. Mesto bonitetne službe v proučevanih bankah si bomo pogledali v naslednjem poglavju diplomskega dela.

26

4.1.1 Mesto bonitetne službe v banki Slovenske banke imajo glede ocenjevanja bonitete svojih komitentov kar bogate izkušnje. Zavedajo se pomena dobre organizacije bonitetne dejavnosti in temu namenjajo vse večjo pozornost. Pomembno je, da se bonitetna služba nahaja pod upravo in ne v komerciali, kar zagotavlja nevtralnost pri določanju ocene komitenta. Banka B je glede na organizacijsko strukturo razdeljena na službe in številne direkcije. Tako ima posebej oblikovano bonitetno službo. Ta je podrejena upravi in za svoja dejanja prevzema celotno odgovornost ter odgovarja direktno upravi. Zaposleni v bonitetni službi nimajo direktnega stika s komitenti, temveč kontaktirajo s skrbniki. Vsak komitent oziroma dolžnik ima svojega skrbnika. Dolžnik mora zagotoviti potrebno dokumentacijo, na podlagi katere oblikuje skrbnik pisno oceno o komitentu. Skrbnik pisno oceno posreduje bonitetni službi. Zaposleni znotraj bonitetne službe pa razvrstijo dolžnika v ustrezno bonitetno skupino in izdelajo bonitetno poročilo. Banka C nima posebej organizirane bonitetne službe. Celotna banka je razdeljena na divizije in sektorje. Tako se znotraj divizije tveganj nahaja sektor kreditnega tveganja, tržnega tveganja in sektor reševanja slabih naložb in preventiva. Sektor kreditnega tveganja ima naloge bonitetne službe. Zaposleni v tem sektorju skrbijo za izdelavo bonitetnih poročil, investicijskih programov, izračunavanje limitov idr. Divizija tveganj je podrejena upravi, vendar pa je poslovno povezana z ostalimi divizijami. V Banki A kreditno tveganje organizirano spremljajo v službi upravljanja s finančnimi tveganji, ki je nevtralna organizacijska enota, ločena od aktivnosti kreditiranja in spada neposredno pod upravo banke. Služba ima dva oddelka:

• Oddelek upravljanja s finančnimi tveganji, ki opravlja naslednje pomembnejše aktivnosti: usklajevanje portfelja banke med analitičnimi evidencami in glavno knjigo, izdelovanje poročil o portfelju in rezervacijah banke za interne uporabnike, Banko Slovenije in druge zunanje institucije (npr. rating hiše), spremljanje in poročanje o velikih izpostavljenostih ter v zvezi s sistemom zajamčenih vlog, izračunavanje limitov bankam, centralizirano spremljanje vseh finančnih tveganj v banki in poročanje o njih organom banke idr.

• Oddelek bonitetnih analiz, katerega pomembnejše aktivnosti so: neodvisno in objektivno razvrščanje dolžnikov, presojanje kreditnih sposobnosti dolžnikov, oziroma bonitet dolžnikov, izračunavanje limitov kratkoročnih zadolženosti, izdelovanje bonitetnih poročil na podlagi internega priročnika za izdelovanje bonitetnih poročil in raznih finančnih analiz, ocenjevanje investicijskih programov večjih vrednosti na podlagi internega priročnika za ocenjevanje investicijskih programov, vodenje centralne evidence zavarovanj, analiziranje panog, vodenje skupin povezanih oseb, proučevanje Bazla II, izračunavanje rezervacij po MRS idr.

V bonitetni službi se izvajajo notranje kontrole usklajenosti analitičnih in sintetičnih evidenc vseh vrst izpostavljenosti za celotno banko, kontrole uporabe pravih odstotkov pri popravkih in rezervacijah glede na razvrstitve komitentov in deželna tveganja, kontrola velikih izpostavljenosti idr. (Ukrepi za obvladovanje kreditnega tveganja in notranji postopki za njihovo izvajanje 2004, 8).

27

Limiti se izračunavajo v službi upravljanja s finančnim tveganjem in ne v komercialnih organizacijskih enotah, kar zagotavlja nevtralnost izračunov in notranjo kontrolo upoštevanja njihovih višin. Mesto bonitetne službe in povezave z ostalimi službami v banki oziroma bančnimi funkcijami je natančno prikazano z organizacijskimi shemami proučevanih bank (glej Priloga 2, Priloga 3, Priloga 4). 4.1.2 Zaposleni v bonitetni službi in njihove vloge Presojevalec bonitete podjetja potrebuje dobro teoretično podlago, iz katere pridobiva in poglablja različna znanja. Presojevalec je dober, če pozna teorijo, podjetje, metrike, vire podatkov in informacij (neelekronski in elektronski), če ima panožna znanja, splošno razgledanost ter če je računalniško pismen in ima izdelane strategije iskanja informacij o podjetju in panogi (Knez-Riedl 2000, 103-104). Presojevalec mora imeti trdno teoretično znanje. To se ne da pridobiti le s formalnim učenjem, temveč se je treba neprestano izpopolnjevati. Na ta način lahko teoretične zasnove kritično primerja in povezuje. Opiranje zgolj na teorijo finančnega tveganja že dolgo ne zadošča več. Presojevalec, ki ima o podjetju samo nekaj površinskih podatkov iz krajšega obdobja, ne more dovolj vedeti o podjetju. Zato ne more dati o njem verodostojnega in dovolj utemeljenega mnenja. Za poznavanje podjetja je treba navezati stike z vodilnimi in drugimi ključnimi zaposlenimi v podjetju. Potrebno je poznati njegove partnerje in druge zainteresirane ter po možnosti podjetje tudi obiskati in ga nenehno spremljati (Knez-Riedl 2000, 104-105). Za učinkovito presojanje bonitete podjetja mora imeti presojevalec določene profesionalne in socialne veščine. Te so raznovrstne spretnosti in sposobnosti, ki jih je treba pridobiti in seveda razvijati, da bi lahko dohitevali razvoj presojanja bonitete podjetja in informiranja o njej. Čedalje bolj potrebne so raziskovalne sposobnosti presojevalcev, saj je presojanje bonitete podjetja zelo odgovorno in sestavljeno. Potrebno je opredeliti problem in priti do utemeljenega mnenja o boniteti podjetja. Presojevalca bonitete podjetja mora odlikovati tudi vrsta osebnostnih lastnosti. Biti mora pošten, temeljit ter hkrati inovativen, dinamičen, energičen in ustvarjalen. Informacije, na podlagi katerih presojamo boniteto podjetja, so zaupne narave zato je poklicno-etična plat pridobivanja, uporabljanja in razpečevanja informacij izrednega pomena. Usmeritve lahko dajejo tako napisana (etični kodeks) kot nenapisana pravila (Knez-Riedl 2000, 109). Dr. Oliver Everling (2001, 64) meni, da so kvalificirani zaposleni analitiki najpomembnejši kapital rating agencij. Prav tako je v bankah. Le s pomočjo dobrega kadra lahko banke dosežejo pravilno oceno bonitete komitenta. S pomočjo vprašalnika (glej Priloga 1) sem prišla do odgovora, da so zaposleni v bankah vešči presojanja poslovnih partnerjev. Imajo trdno teoretično znanje, kar kaže že sama stopnja izobrazbe. Zaposleni imajo končano najmanj 6. stopnjo, nekateri celo magisterije. Nazive imajo različne in sicer so odvisni od opravil, ki jih opravljajo. V banki A so prisotni kreditni referenti. Ti so zadolženi za spremljanje posameznega dolžnika in vodenje

28

kreditne mape dolžnika. Kreditni referenti imajo neposreden stik z dolžniki, medtem ko ga analitiki, ki oblikujejo končno bonitetno mnenje, nimajo. V banki B imajo zaposleni v bonitetni službi naziv analitika, kreditni referenti pa so poimenovani kot skrbniki. Njihova naloga je enaka kot pri kreditnih referentih. V banki C so prav tako analitiki tisti, ki se ukvarjajo z boniteto in analizo bančnih komitentov. Znotraj bonitetne službe skrbijo za nenehno izpopolnjevanje in izobraževanje. Analitiki se redno udeležujejo raznih seminarjev, ki jih organizira Združenje bank Slovenije in internih izobraževanj znotraj posameznih bank. Prav tako se proučevane banke odzivajo na smernice, ki jih določa Bazel II. Tako imajo v bonitetnih službah osebe, ki se ukvarjajo z uredbami, ki jih prinaša Bazel II. Za dobrega presojevalca pa sama teorija ni dovolj. Presojevalec mora o podjetju zbirati podatke za daljše obdobje. Z vodilnimi in drugimi ključnimi zaposlenimi v podjetju mora navezovati stike, po možnosti je potrebno podjetje tudi obiskati. Opazimo lahko, da v slovenskih bankah ta način še ni prisoten v veliki meri. Analitiki ne obiskujejo podjetij, ampak z njimi sodelujejo le na osnovi sestankov in pridobljene dokumentacije, ki jo zahtevajo kreditni referenti ob zahtevi za bonitetno oceno podjetja. Če primerjamo opazovanje rating sistemov pri nas in v tujini ugotovimo, da je eden izmed pokazateljev pravilnosti kontrolnih procesov tudi, kako pogosto se sestanejo komitenti oziroma njihovi zastopniki z analitiki. V tujini je poleg modernih informacijskih in komunikacijskih tehnologij pravilo vsaj letni meeting (sestanek). Vseeno pa so srečanja pogostejša. Bližina do stranke se izraža tudi v tem, da pride agencija oziroma banka do stranke. Čeprav so v večini primerov pobudniki srečanj prav podjetja. Meetingi trajajo ponavadi več kot dve uri (Everling 2001, 64). 4.2 Proces ocenjevanja bonitete bančnih komitentov Proces ocenjevanja bonitete bančnih komitentov imajo banke opredeljene v več aktih kreditne politike, ki zajemajo: splošne kreditne aktivnosti, jasno določene nivoje delegiranja pooblastil za odobravanje kreditov, ki ga je banka pripravljena sprejemati, omejitve koncentracije kreditnega portfelja idr. Kreditne politike izražajo kreditno kulturo banke, njene etične standarde ter se morajo uporabljati v vseh komercialnih organizacijskih enotah. Proces odobravanja kreditov oz. drugih terjatev zajema: določitev kreditne sposobnosti dolžnika oz. njegovo boniteto (vključuje poleg ocene računovodskih izkazov tudi »mehke« elemente poslovanja npr. sposobnost vodstva, položaj panoge in dolžnika v njej idr.), namen in strukturo posla, način poplačila terjatve ter ustreznost zavarovanja. Postopkom ocenjevanja in dokumentiranja vsakega kreditnega predloga morajo slediti tudi jasno določeni postopki rednega spremljanja komitentov in terjatev (na enem mestu v banki) ter postopki izterjave zapadlih terjatev, odpisovanja ter izterjave odpisanih terjatev (Notranji postopki za ugotavljanje in merjenje kreditnega tveganja 2004, 1). Zaradi ugotavljanja kreditnega tveganja banka pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe oceni dolžnikovo sposobnost izpolnjevanja obveznosti do

29

banke in kvaliteto zavarovanja terjatev v skladu s pravilnikom o razvrščanju dolžnikov; največji vpliv na razvrščanje ima metodologija za izračun bonitete dolžnikov. Banka A nato tekoče, najmanj pa trimesečno, oceni celotni kreditni portfelj in opravi potrebne prerazvrstitve. Novi komitenti (pravne osebe in samostojni podjetniki) se razvrščajo v službi upravljanja s finančnimi tveganji in ne v organizacijskih enotah, tako je zagotovljena notranja kontrola nevtralnosti razvrstitve (Ibidem, 4). Banka A ves čas trajanja pravnega razmerja spremlja poslovanje dolžnika in kvaliteto zavarovanja terjatev banke. Za komitente, pri katerih se zaznajo negativna gibanja in posebne razmere (npr. nelikvidnost, izguba trga, recesija v panogi), ima banka oblikovano ustrezno politiko in postopke upravljanja problematičnih terjatev. Takoj se pričnejo različne aktivnosti, kot npr. razgovori z dolžnikom, analize pesimističnih scenarijev, prerazvrstitve dolžnika, povečanje rezervacij (Ibidem, 4). Politika in načrt ukrepov upravljanja s kreditnim tveganjem morata biti splošno znana vsem, ki v procesu kreditiranja in nadzora sodelujejo. Dosledno se mora uporabljati sprejeta kreditna politika, še posebno postopki odobravanja kreditov, postopki dokumentiranja, spremljave in izterjave. Vpeljane so notranje kontrole, ki preprečujejo navzkrižja interesov in zagotavljajo zaupnost (Ukrepi za obvladovanje kreditnega tveganja in notranji postopki za njihovo izvajanje 2004, 6). Za vsakega dolžnika (razen fizičnih oseb) je v banki A zadolžen kreditni referent – skrbnik, ki vodi zanj kreditno mapo v skladu z navodili za vodenje kreditnih map. Na istem mestu je zbrana vsa dokumentacija o dolžniku in o medsebojnem poslovnem sodelovanju. Skrbnik mora imeti z dolžniki stalne stike, da bo sposoben hitro odkriti spremembe v njegovem poslovanju (Ibidem, 7). Banka tekoče izračunava limite kratkoročne zadolženosti za posamezne dolžnike in skupine povezanih oseb. To je zgornja meja zadolženosti, za katero se ocenjuje, da jo komitent lahko s tekočim poslovanjem odplača. Višino izpostavljenosti do posameznega dolžnika se praviloma določa na podlagi njegove kreditne sposobnosti in ne na osnovi možnega zavarovanja terjatev. V banki je izdelana metodologija za izračun zgornjih mej zadolževanja dolžnikov (Ibidem, 7). Proces ocenjevanja bonitete bančnih komitentov se v proučevanih bankah ne razlikuje dosti. Vsaka banka (banka A, banka B, banka C) ima določene notranje postopke za razvrščanje dolžnikov. Prav tako pa upoštevajo navodila sklepa Banke Slovenije o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (1999). Sam proces ocenjevanja bonitete komitentov se prične, ko komitent poda vlogo za odobritev kredita. Če gre za novega dolžnika, se določi kreditni referent oziroma skrbnik, ki je zanj zadolžen. Dolžnik mora zagotoviti vso potrebno dokumentacijo, na podlagi katere oblikuje kreditni referent (v banki A) predlog razvrstitve terjatve dolžnika. V banki B in banki C pa na podlagi teh podatkov skrbnik poda pisno oceno o komitentu. Kreditni referent banke A posreduje predlog službi upravljanja s finančnimi tveganji. Ta nove dolžnike oziroma terjatve banke do njih razvršča na podlagi podatkov, ki jih priskrbijo organizacijske enote in na osnovi drugih informacijskih podlag. Služba upravljanja s

30

finančnimi tveganji oblikuje predlog razvrstitve terjatev, ki zajema tudi predlog izračunane zgornje meje zadolževanja. Predlog predloži v potrditev kreditnemu odboru banke. Potrditev je osnova za vzpostavitev terjatve banke do dolžnika. V banki B bonitetna služba na osnovi skrbnikove ocene o komitentu in drugih informacijskih podlag oblikuje predlog razvrstitve terjatev. Le-tega potrdi kreditni odbor banke. Prav tako v banki C, znotraj sektorja kreditnega tveganja, na osnovi skrbnikove ocene o komitentu oblikujejo predlog razvrstitve terjatev, katerega potrdi kreditni odbor banke. V primeru starih dolžnikov proučevane banke konec vsakega trimesečja pripravijo strokovne podlage. Tako lahko ažurirajo določene podatke o dolžnikih in podajo predloge sprememb razvrstitve terjatev. Zato je pomembno, da banke upoštevajo poleg letnih poročil tudi medletna poročila. Proučevane banke nadalje razvrstijo dolžnike v skupine od A do E na osnovi internih meril za razvrščanje dolžnikov in Sklepa Banke Slovenije o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk. O tem nekoliko več v poglavju 4.2.2. 4.2.1 Ocena računovodskih izkazov in elementov poslovanja podjetja Pri presoji bonitete podjetja banke upoštevajo tako finančne kot nefinančne kazalnike. Finančni oziroma količinski kazalniki so osnova za presojanje uspešnosti podjetja. Vendar je njihova izrazna moč omejena, njihovo čezmerno poudarjanje pa je lahko zavajajoče. Računovodski izkazi so vedno le zgodovina, iz katerih lahko sicer napovemo prihodnost, vendar moramo imeti na voljo daljšo časovno vrsto in upoštevati, da se okoliščine in razmere ne bodo bistveno spremenile. Finančni kazalniki so parcialni, vsak od njih omogoča le delni vpogled v poslovanje. Uporabniki bonitet potrebujejo predvsem informacije, ki so usmerjene v prihodnost, o priložnostih in tveganjih, to je nefinančne kazalnike. V današnji globalizaciji svetovna konkurenca sloni na tehnologiji, zadovoljstvu strank, kakovosti, znanju in usposobljenosti managerjev in vseh zaposlenih. »Merjenje nefinančne uspešnosti – kot je merjenje zadovoljstva strank ali hitrosti, s katero novi izdelki prehajajo iz razvojne faze – bi bilo vlagateljem in analitikom v veliko pomoč. Podjetja bi morala poročati o tovrstnih informacijah, tako da bi podala celovito podobo o svojem delovanju« (Kaplan, Norton 2000, 50). Dobra boniteta podjetja mora zato vsebovati primeren splet finančnih kazalnikov kot rezultat poslovanja in nefinančnih kazalnikov kot gibalo dolgoročne uspešnosti poslovanja.

4.2.1.1 Finančni kazalniki Pri presojanju celovite bonitete podjetja je finančna boniteta ključnega pomena. Izdelana je na osnovi analize finančnega položaja, ta pa je izdelana na osnovi izkaza poslovnega izida, bilance stanja, izkaza finančnega izida, na osnovi računovodskih kazalnikov ter še nekaterih drugih informacijah, ki pripomorejo k popolnejši finančni analizi. S finančnimi kazalniki lahko pravilno presojamo boniteto samo, če upoštevamo njihovo medsebojno odvisnost in povezanost, saj posamezni kazalnik daje le delni vpogled v poslovanje

31

podjetja. Vsi kazalniki niso vedno bistveni za vsako podjetje, izbiramo jih glede na značilnost posameznega podjetja. Celostna slika finančne analize nastane šele s primerjavami podatkov prejšnjih let, z načrtovanimi cilji, s sorodnimi podjetji, z najboljšimi konkurenti, s povprečjem v panogi, s povprečjem v gospodarstvu (Turk et al. 1999, 191). Bilanca stanja

Bilanca stanja nam prikazuje premoženjski in finančni položaj podjetja na določen dan. Kaže nam obseg in strukturo stalnih in gibljivih sredstev ter obseg in strukturo njihovega financiranja.5 Za finančno analizo uporabljajo skrajšano verzijo in prirejeno vsebino bilance stanja. Skrajšana vsebina daje boljši pregled ročnosti sredstev in obveznosti ter zadostuje za izvedbo analize.

Izkaz poslovnega izida Analiziranje izkaza poslovnega izida nudi vpogled v poslovno uspešnost podjetja. Pomembno je, da je izkaz poslovnega izida prikazan v časovni vrsti, najmanj za tri zaporedna leta, saj lahko na podlagi tega vidimo, ali se uspešnost povečuje ali zmanjšuje. Prav tako je koristna primerjava s planiranim poslovnim izidom. Pri presojanju nas zlasti zanimajo redni prihodki, odhodki ter poslovni izid, kajti to so glavni indikatorji bodoče uspešnosti (redni prihodki zrcalijo normalne pojave pri poslovanju, izredni pa so rezultat izrednih poslovnih dogodkov).

Izkaz finančnega izida

Prikazuje nam finančne tokove pri poslovanju, pri investiranju ter pri financiranju. Posamezne postavke finančnega izida nam povedo, kako podjetje denarna sredstva in njihove ustreznike pridobiva, kako jih porablja ter kakšno je stanje teh sredstev na začetku in na koncu obračunskega obdobja. Na podlagi tega je možno ugotoviti razloge za povečanje ali zmanjšanje denarnih sredstev v določenem obdobju. Denarna sredstva se lahko povečajo na podlagi novega financiranja (povečanje obveznosti do virov sredstev) ali dezinvestiranja (zmanjšanja nedenarnih sredstev), zmanjšujejo pa se lahko zaradi investiranja (povečanje nedenarnih sredstev) ali definanciranja (zmanjšanje obveznosti do virov sredstev).6 V bankah so razvili tehnike prilagajanja podatkov za potrebe finančne analize. Kvantitativne podatke poslovnih izkazov ustrezno prilagodijo in prenesejo v smiselno pripravljene (standardizirane) tabele ali preglednice. Takšne preglednice so posebej primerne, če primerjamo vrednost postavk med leti oziroma uporabimo za panožno primerjavo. Vnesejo se tudi izračunane vrednosti finančnih kazalcev ter drugi rezultati analize (Hempel et al. 1990, 424). 5 Več o tem glej v Igličar, Hočevar (1996,47). 6 Povzeto po Lipnik (2002, 135-142).

32

Banke lahko s finančno analizo pridobijo koristne informacije, ki jim pomagajo pri presoji bonitete komitenta, če:

- Upoštevajo podatke o poslovanju komitenta za več zaporednih obdobij; - Primerjajo uspešnost poslovanja preučevanega komitenta s povprečjem panoge, v

kateri deluje; - Previdno preberejo in analizirajo letno poročilo, vključno s spremnim besedilom; - Pridobijo dodatne informacije, ki so potrebne za kakovostno analizo (Pinches 1992,

639-640). Proučevane banke imajo izdelane notranje metodologije za izračun bonitete dolžnikov banke, po katerih razvrščajo dolžnike v bonitetne razrede. Metodologija za izračun bonitete dolžnikov je računalniško podprta. Njen namen je oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevanja obveznosti do banke o zapadlosti in kreditno tveganje za banko pri poslovanju s tem dolžnikom. Banka A izračunava boniteto dolžnika v službi upravljanja s finančnimi tveganji, banka B v bonitetni službi ter banka C v sektorju kreditnega tveganja. Boniteta dolžnikov je ocena finančnega položaja dolžnika na osnovi računovodskih podatkov in se izračunava za tiste dolžnike, ki izdelujejo računovodske izkaze v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (1999). Za vse ostale dolžnike banke se ocena finančnega položaja določi na drug način, kjer se upoštevajo njihove značilnosti in posebnosti (Pravilnik o razvrščanju dolžnikov banke 2001, 6). 4.2.2 Razvrščanje komitentov v bonitetne razrede Za zmanjševanje izgub pri kreditnih poslih bi naj razvrstitev podjetij v bonitetne razrede ne potekala le na osnovi bilančnih kazalnikov, temveč širšega spektra dejavnikov, npr. tržnega položaja in izgledov, kakovosti managementa, organizacije podjetja in njegove strateške usmerjenosti ter inovativnosti. Svojo teže bo imelo tudi poznavanje razmer pri komitentu, torej več kot le to, kar se da razbrati iz računovodskih izkazov ali kazalnikov. Slovenske banke razvrščajo aktivne bilančne in zunajbilančne postavke po tveganosti in ocenjujejo višino potencialnih izgub iz naslova kreditnega tveganja v okviru predpisanih meril (zakon o bančništvu, sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic idr.) in notranjih predpisov (pravilnik o razvrščanju dolžnikov ). Proučevane banke razvrščajo postavke v 9 skupin (A1, A2, A3, B1, B2, B3, C, D, E) na podlagi ocene sposobnosti dolžnika izpolnjevati obveznosti do banke ob dospelosti, ki mora temeljiti na : - oceni finančnega položaja dolžnika, - oceni njegove zmožnosti zagotavljati denarni pritok za redno izpolnjevanje obveznosti

do banke, - vrsti in obsegu zavarovanja terjatev banke do dolžnika in - izpolnjevanju dolžnikovih obveznosti do banke v preteklih obdobjih. Za majhne dolžnike in prebivalstvo se lahko v večji meri uporabi merilo rednosti poravnavanja obveznosti do banke.

33

V prihodnosti bo banka A vgrajevala v svoj bonitetni sistem različne metode za napovedovanje verjetnosti neplačil in izračunavala izgube zaradi neplačil (v skladu z Bazlom II) (Notranji postopki za ugotavljanje in merjenje kreditnega tveganja, 2). Prav tako banka B in banka C upoštevata smernice Bazel II in nadgrajujeta metodologije presojanja bonitete podjetja. Banke razvrščajo dolžnike po kriterijih, ki so opredeljeni v internih pravilnikih o razvrščanju dolžnikov. Pravilnik o razvrščanju dolžnikov podrobno določa notranje postopke za ugotavljanje in merjenje kreditnega tveganja. Podane so aktivnosti po posameznih organizacijskih enotah banke, izdelani so kriteriji za razvrščanje posameznih dolžnikov (ocena finančnega položaja dolžnika po lastni metodologiji, poravnavanje dospelih obveznosti do banke, subjektivna ocena dolžnika) ter posebej za njihove terjatve (v primeru upoštevanja prvovrstnega zavarovanja), ločeno so podana merila za razvrščanje fizičnih oseb ter terjatev iz kartičnega poslovanja, predpisana je posebna oblika za podajanje dolžnikov oz. terjatev za razvrščanje (tabele s številnimi podatki) in določen je način za potrjevanje razvrstitev dolžnikov. V osnovi je terjatev tako razvrščena, kot je komitent, če ni zavarovana z ustreznimi prvovrstnimi zavarovanji. Uprava banke A je imenovala odbor za razvrščanje dolžnikov, ki skrbi za spoštovanje predpisanih meril za razvrščanje. Sestavljajo ga predstavniki uprave, pooblaščenec uprave, predstavniki podružnic, komercialnih sektorjev, službe upravljanja s finančnimi tveganji, sektorja računovodstva ter službe notranje revizije. Razvrstitve dokončno potrdi kreditni odbor banke (Ibidem, 3). Banka B in banka C imata oblikovan kreditni odbor, ki skrbi za spoštovanje predpisanih pravil in meril za razvrščanje dolžnikov. Naloga kreditnega odbora je potrditev sprejetih predlogov in sklepov. Merila, po katerih poslovna banka razvršča podjetja v bonitetne skupine in bonitetne razrede (za interno uporabo se bonitetne skupine – A, B, C, D IN E, lahko deli še na bonitetne razrede – I, II, III, IV), lahko delimo na objektivna in subjektivna. Objektivna merila se od subjektivnih razlikujejo predvsem v interpretaciji le-teh. Medtem ko so pri objektivnih merilih kriteriji znani in za vse enaki, je za ovrednotenje podatkov, ki so podlaga za subjektivna merila, prisotna subjektivna nota presojevalca.

4.2.2.1 Razvrščanje podjetij v bonitetne skupine glede na objektivna merila Za oceno bonitete podjetja je pridobitev kar največ informacij o njem izrednega pomena. Pri tem banka v prvi vrsti razpolaga s podatki, ki jih o podjetju že ima, ter osnovnimi podatki o podjetju, upošteva pa tudi podatke o blokadah na računu komitenta, ki kažejo na likvidnost komitenta in disciplino pri poravnavanju obveznosti do drugih dolžnikov.

34

a) Splošni podatki o podjetju

Banka o podjetju pridobi osnovne podatke, kot so: firma, sedež, organizacijska oblika, dejavnost, datum ustanovitve, višina osnovnega kapitala, lastniška struktura, vodstvo podjetja, velikost podjetja, število zaposlenih, podatki o morebitnih povezavah z drugimi podjetji. Ti podatki razkrijejo, ali podjetje zadovoljuje osnovne zakonske pogoje za poslovanje (ali je registrirano pri ustreznih organih, ali ima vsa dovoljenja za poslovanje, ali ima osnovni kapital usklajen s potrebami Zakona o gospodarskih družbah). Nadaljnja analiza je smiselna le, če pregled splošnih podatkov podjetja ne pokaže nepravilnosti (Dimovski 1996, 47).

b) Povezanost z banko

Poslovne banke v svojih bazah hranijo informacije o preteklem poslovnem sodelovanju s komitentom. Zato ima banka interes, da je komitent v čim večji meri povezan z banko (da je njen komitent), ker lahko tako spremlja več podatkov in pridobi informacije, ki pripomorejo k boljši oceni kreditnega tveganja. Sodelovanje s podjetjem poteka tako preko aktivnih poslov (kreditiranje, garancije) kot tudi preko pasivnih poslov (vezava depozitov). Pomemben je podatek o trenutni zadolženosti podjetja pri banki. Podjetje pa lahko pri banki delno ali v celoti opravlja tudi plačilni promet ter z banko sodeluje preko drugih poslov (ima sklenjen povezan posel in podobno). Znotraj kreditnega oddelka zbirajo v banki podatke o preteklem poravnavanju obveznosti podjetja do banke, o morebitnih vnovčenih garancijah ali črpanih akreditivih, o prilivih na račun podjetja, o prekoračitvi limitov na računu in podobno. Tudi Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic določa, da mora banka voditi kreditne mape za svoje komitente (Ibidem, 47). Neporavnavanje obveznosti ali poravnavanje z zamudo vpliva na boniteto podjetja. Vpliv je odvisen od dolžine zamud, pogostosti zamud kot tudi relativnega obsega zamud. Tudi v Sklepu o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic je določena povezava med poravnavanjem obveznosti ter objektivno boniteto komitenta, ki je prikazana v Tabeli 2. TABELA 2: PREGLED KRITERIJEV ZA OBJEKTIVNO BONITETO KOMITENTA POSLOVNE BANKE V SKLADU S SKLEPOM O RAZVRSTITVI AKTIVNIH BILANČNIH IN ZUNAJBILANČNIH POSTAVK BANK IN HRANILNIC. Bonitetna skupina komitenta Poravnavanje obveznosti A ob dospelosti ali izjemoma z zamudo do 15 dni

B večkrat z zamudo do 30 dni, občasno tudi z zamudo od 31 do 90 dni

C večkrat z zamudo od 31 do 90 dni, občasno tudi z zamudo od 91 do 180 dni D večkrat z zamudo od 91 do 180 dni, občasno tudi z zamudo od 181 do 365 dni Vir: Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic. Uradni list RS, št. 24/2002

35

c) Podatki o blokadah računa komitenta

Prenos plačilnega prometa iz Agencije za plačilni promet na poslovne banke omogoča bankam ažurnejše spremljanje blokade računov podjetij. Spremljanje je enostavnejše in hitrejše. Pred tem je Agencija za plačilni promet posredovala bankam podatke o blokiranih žiro računih le enkrat mesečno (Dimovski 1996, 48). Ob upoštevanju objektivnih meril proučevana banka A razvrsti dolžnike v bonitetne skupine od A do E. bonitetni skupini (A, B, C, D, E) se doda še bonitetni razred (I, II, III, IV). Le-ta predstavlja razlikovanje razvrstitve znotraj bonitetne skupine. Pri tem pomeni I najboljši razred in IV najslabši razred. S kombinacijo bonitetnih skupin in razredov dobimo osem različnih dolžnikov, kar je razvidno iz Tabele 3. Pri tem pomeni osem najboljšo in ena najslabšo razvrstitev. Razvrstitev dolžnikov po tej metodologiji je najpomembnejša osnova za njegovo končno razvrstitev, pri kateri se poleg bonitete dolžnikov upošteva tudi poravnavanje obveznosti do banke, subjektivna ocena dolžnika ter zavarovanje. TABELA 3: RAZVRSTITEV DOLŽNIKOV GLEDE NA DOSEŽENO ŠTEVILO TOČK DOSEŽENE TOČKE

BONITETNA SKUPINA

BONITETNI RAZRED

BONITETNE TOČKE

0, -1, -2, -3, -4 A I 8 -5, -6, -7, -8 A II 7 -9, -10, -11, -12, -13 B II 6 -14, -15, -16, -17 B III 5 -18, -19, -20, -21, -22 C III 4 -23, -24, -25, -26 C IV 3 -27, -28, -29 D IV 2 -30, -31, -32, -33 E IV 1 Vir: Metodologija za izračun bonitete dolžnikov banke 2001, 5.

4.2.2.2 Razvrščanje podjetij v bonitetne skupine glede na subjektivna merila Večjo težo pri presoji bonitete podjetja dajejo poslovne banke subjektivnim merilom, pri čemer je ocena odvisna od presojevalca. Subjektivna merila banke tako vključujejo analizo splošnega gospodarskega položaja, analizo panoge, analizo finančnega in tržnega položaja dolžnika ter ustreznost zavarovanja terjatev (Dimovski 1996, 48).

a) Analiza splošnega gospodarskega položaja

Za oceno splošnega gospodarskega položaja je potrebno spremljati gibanja gospodarskih parametrov v preteklosti in z največjo verjetnostjo oceniti njihovo gibanje v prihodnje. To vključuje napoved rasti bruto domačega proizvoda (BDP), stopnje inflacije, gibanje tečaja, gibanje obrestnih mer ter gibanje izvoza in uvoza. Z analizo splošnega gospodarskega

36

položaja se oceni makro okolje, v katerem bo v času odplačila kredita poslovalo podjetje in bo vplivalo tako na položaj panoge podjetja, kot na sam tržni položaj podjetja v panogi (Ibidem, 48).

b) Analiza panoge, v kateri podjetje posluje Možnost razvoja podjetja je odvisna od njegovih konkurenčnih prednosti, od intenzivnosti konkurence v panogi in nasploh od položaja panoge. Pomembni so podatki o pogajalski moči dobaviteljev in kupcev, o nevarnosti substitutov, možnosti vstopa novih podjetij v panogo, stopnji konkurence med že obstoječimi podjetji v panogi in podobno. Večje poslovne banke lahko iz analize lastnih komitentov spremljajo uspešnost posamezne panoge in ugotovijo, ali je rast v panogi podpovprečna, povprečna ali nadpovprečna, kakšna je struktura virov financiranja v panogi glede na povprečje v gospodarstvu in podobne podatke (Ibidem, 49).

c) Analiza finančnega položaja podjetja Finančni položaj je v ožjem smislu stanje podjetja v danem trenutku, gledano z vidika doseganja finančnih ciljev podjetja, pri čemer opredelitev tega stanja izhaja iz ugotavljanja kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti ter ugotavljanja trendov plačilne sposobnosti v preteklosti in na tej osnovi predvideno gibanje v prihodnosti. V širšem smislu bi lahko finančni položaj podjetja opredelili tudi z vidika potencialnih možnosti podjetja v odnosu do okolja (dobro ime firme, priznana kreditna sposobnost, uživanje zaupanja poslovnih partnerjev, možnosti relativno hitre preskrbe dodatnih finančnih kratkoročnih ali dolgoročnih sredstev itd.) (Bergant 1993, 30-32). Ocenjujem, da je za potrebe nadaljnje analize najprimernejša razlaga finančnega položaja kot sedanjosti, ki rezultira iz opravljenega procesa reprodukcije v preteklosti in istočasno predstavlja tudi finančno moč, ki omogoča in opredeljuje proces reprodukcije bodočnosti. Pri tem se obravnava finančni položaj v ožjem smislu (finančno varnost, likvidnost, angažiranje sredstev po posameznih oblikah sredstev) ter uspešnost in učinkovitost kot temeljna področja analize za oceno finančnega položaja. Banka je pri oceni finančnega položaja podjetja velikokrat omejena le na finančne izkaze, ki jih predloži podjetje in so sestavljeni konec poslovnega leta. Za vsako podjetje oziroma dolžnika organizacijska enota določi kreditnega referenta. Ta je zanj zadolžen, zato mora dolžnik zagotoviti potrebno dokumentacijo, na podlagi katere kreditni referent lahko oblikuje predlog o razvrstitvi dolžnika. Dokumentacijo lahko dostavi osebno ali po pošti na disketi ali CD-jih. Bilanca stanja skupaj z izkazom poslovnega izida in izkazom finančnega izida tvori temeljne računovodske izkaze podjetja. Zato bančni analitiki pri analizi finančnega položaja podjetja izhajajo iz postavk treh temeljnih računovodskih izkazov ter s pomočjo kazalnikov ocenijo posamezna področja finančnega položaja podjetja tako v ožjem smislu (finančna varnost, likvidnost, angažiranost sredstev) kot tudi v smislu uspešnosti in učinkovitosti.

37

d) Ocena vodstva podjetja

V državah, kjer koncept lastniškega vidika podjetij še ni povsem uveljavljen, je predvsem v srednjih in manjših podjetjih vloga vodstva podjetja odločilna. Vodstvo ima s svojimi sposobnostmi in pozitivnim delovanjem v podjetju in poslovnem okolju velik vpliv na uspešnost poslovanja. Skupina vodilnih lahko s pozitivnim vodenjem podjetje vodi v uspeh ali pa na drugi strani s togostjo in nesposobnostjo prilagajanja novim izzivom vodi v propad. V manjših podjetjih mnogokrat prihaja do situacije, ko je direktor podjetja hkrati tudi večinski lastnik le-tega. V takih primerih se ugled posameznika enači z ugledom podjetja. Za banko je pomembno, da ima vodstvo izdelano jasno vizijo razvoja podjetja in možnosti uresničitve te vizije. Kakšno je vodstvo podjetja lahko bančni analitik oceni na podlagi poslovnih razgovorov, ki jih opravi kreditni referent v postopku odobravanja naložb. Pri tem ocenjuje izkušnje vodstva v panogi, kvalifikacijo, vizijo razvoja in planiranja poslovanja, ugled v poslovnem okolju, pripravljenost sodelovanja z banko ter tudi verodostojnost, realnost in poštenost vodstva (Bergant 1993, 33).

e) Ocena organizacijske ustreznosti podjetja

Učinkovita organizacija podjetja tako z vidika organiziranosti poslovanja, logistike kot tudi z vidika nadzora znatno vpliva na uspešnost poslovanja podjetja in tako posredno na boniteto podjetja. Kljub prehodu na kapitalistični koncept podjetništva je v Sloveniji še veliko podjetij, ki svoje organizacije še niso prilagodili potrebam hitro razvijajočega se trga, kar se kaže v izrazito počasnem odzivu. Takšna podjetja so, glede na konkurenco, manj fleksibilna, kar daje konkurentom možnost za prevzem njihovega tržnega deleža (Ibidem, 34).

f) Projekcija denarnega ali finančnega toka

Pred odobritvijo naložbe morajo bančni analitiki s pomočjo skrbnikov oceniti denarni tok podjetja za čas odplačila kredita. Denarni tok je osnova za ugotavljanje plačilne sposobnosti oziroma sposobnosti ustvarjanja likvidnih sredstev, s katerimi podjetje poravnava svoje tekoče obveznosti. Z njim spremljamo denarni vidik poslovanja, ki pomeni spremljanje gibanja denarnih (likvidnih) sredstev. Izdeluje se na osnovi analitičnih evidenc kontov denarnih sredstev in je namenjen pregledu zagotavljanja plačilne sposobnosti podjetja. Ocena prihodnjih denarnih tokov je v veliki meri povezana z oceno bodoče prodaje podjetja in s tem povezanimi prihodki, kar pa ne moremo napovedati brez določene mere tveganja. Pri tem se uporablja več pristopov, kot na primer analiza časovne vrste, analiza in napovedovanje gibanja panoge ter analiza povpraševanja na trgu (Nunnally 1993, 127). Poleg ocene računovodskih izkazov obravnavane banke upoštevajo pri oceni bonitete podjetja tudi mehke elemente poslovanja kot so sposobnost vodstva, položaj panoge in dolžnika v njej idr. Proučevane banke analizirajo kreditni portfelj tudi po panogah. Dolžnike grupirajo po šifrah dejavnosti, izračunavajo različne parametre (npr. povprečno boniteto panog, teritorialna zastopanost, povprečne rezervacije, gostota izpostavljenosti) ter glede na ugotovitve oblikujejo do posameznih panog posebno kreditno politiko.

38

Prav tako so proučevane banke sprejele politiko izključevanja prihodkov. Ta določa, da se lahko v izkaz poslovnega izida vključijo obračunani in še ne plačani prihodki od terjatev do komitentov, razvrščeni v skupino A in B, vendar le v primeru, ko so izpolnjeni pogoji: dolžnik tekoče poravnava svoje obveznosti, njegove projekcije denarnih tokov so dobre, terjatev ni razvrščena v skupino B zaradi zastave premoženja. Banke ocenijo prihodnje denarne tokove na osnovi plana finančnih tokov. Tako ves čas trajanja pravnega razmerja skrbniki spremljajo poslovanje dolžnikov in kvaliteto zavarovanja terjatev banke. Za komitente, pri katerih se zaznajo negativna gibanja in posebne razmere (nelikvidnost, izguba trga, recesija v panogi…), ima banka oblikovano ustrezno politiko in postopke upravljanja problematičnih terjatev. Takoj se pričnejo različne aktivnosti, kot npr. razgovori z dolžnikom, analize pesimističnih scenarijev, prerazvrstitev dolžnika, povečanje rezervacij idr. Prihodnje denarne tokove ugotavljajo tudi z oceno investicijskih programov, iz katerih je razvidno ali bodo pričakovani rezultati poslovanja zadostni za povračilo zadolženosti. Namen izdelave izkaza denarnih tokov je presoja in zagotavljanje sprotne plačilne sposobnosti podjetja. Namenjen je potrebam podjetja. Oblika ni predpisana. V grobem moramo ločiti prejemke in izdatke pri poslovni dejavnosti, prejemke in izdatke pri investicijski dejavnosti ter prejemke in izdatke pri dejavnosti financiranja. Poslovne banke kot kreditodajalec ne razpolagajo z vsemi informacijami, potrebnimi za sestavo realnega denarnega toka podjetja. Tako od podjetja ob odobritvi kredita zahtevajo, naj na realnih predpostavkah oblikujejo denarni tok za čas odplačila kredita v primeru kratkoročnega kredita, v primeru dolgoročnega zadolževanja pa plan finančnih tokov za čas odplačila kredita.

4.2.2.3 Določitev skupne bonitete podjetja Pozitivne in negativne bonitetne točke, dobljene pri posameznih subjektivnih in objektivnih kriterijih ocenjevanja, se na koncu poveže v skupno bonitetno oceno komitenta. Vendar lahko banka na osnovi kombinacije objektivnih in subjektivnih meril razvršča le komitente, s katerimi ima vzpostavljen poslovni odnos že več let, medtem ko ima pri razvrščanju novih komitentov za osnovo le subjektivne ocene ter podatke o morebitnih blokadah računa komitenta. Boniteta podjetja predstavlja kvaliteto podjetja in je rezultat istočasnega delovanja vseh karakteristik podjetja. Uveljavlja se univerzalen pristop k merjenju bonitete s ciljem, da objektiviziramo večkriterijsko odločanje. Ta pristop temelji na naslednjih izhodiščih (Mićković 2000, 83): - boniteta podjetja se proučuje v luči drugih podjetij (strukturno prikazovanje bonitete

podjetja), - podjetje je dinamičen sistem (ne zanima nas samo boniteta podjetja v določenem

trenutku, ampak tudi možnost nadaljnjega razvoja podjetja). Proučevane banke v skladu s tveganjem, ki so mu izpostavljene, so podjetjem z različnimi bonitetami pripravljene odobriti naložbe po različnih obrestnih merah. Pri tem za bolj

39

tvegane naložbe zahtevajo višji pričakovan donos v obliki višje obrestne mere. Tako najboljšim komitentom denar posojajo po izhodiščni obrestni meri, bolj tveganim pa zaračunajo še dodatno premijo za kreditno tveganje. Pri presojanju bonitete podjetja se lahko srečamo z različnimi težavami. V praksi pogosto prihaja do situacije, ko posojilodajalec razpolaga z nezadostnimi in nepopolnimi informacijami. Pri novonastalih podjetjih banke razpolagajo le z okrnjenimi informacijami, saj takšna podjetja ne morejo predložiti referenčnih poslov ter nimajo na razpolago preteklih podatkov, prav tako banke z njimi še nimajo vzpostavljenega poslovnega sodelovanja. Problemi nastopajo tudi v primeru povezanih oseb. Povezave med podjetji obstajajo tudi če le-ta niso zavezana h konsolidaciji. Banke lahko iz predloženih dokumentacij razberejo informacije o kapitalskih povezavah med komitenti, ne morejo pa razbrati poslovnih in morebitnih drugih pomembnih povezav. Banke si zato pomagajo z izjavami o povezanosti, v katerih komitent navede morebitne povezave, ki bi lahko nakazale na povezanost oseb. Poseben problem predstavlja analiziranje skupine povezanih oseb, ki jo sestavlja gospodarska družba in samostojni podjetnik, saj je težko oceniti uspešnost poslovanja skupine kot celote ter premoženje in strukturo obveznosti do virov skupine. 4.2.3 Določitev zgornje meje zadolževanja Ena izmed aktivnosti, ki jih opravljajo znotraj bonitetnih služb, je tudi izračunavanje zgornje meje zadolževanja oziroma limitov. S tem, ko se limiti izračunavajo v bonitetnih službah (banka B), znotraj sektorja kreditnega tveganja (banka C) oziroma v službi upravljanja s finančnimi tveganji (banka A) in ne v komercialnih organizacijskih enotah, je zagotovljena nevtralnost izračunov in notranja kontrola upoštevanja njihovih višin. Za izračun limitov imajo proučevane banke oblikovane metodologije, s pomočjo katerih banke določijo tisti limit za posameznega dolžnika, ki jo bo le-ta sposoben odplačati oziroma se zaradi te zadolžitve njegov finančni položaj ne bo bistveno poslabšal. Najpomembnejši cilj izračunavanja limitov je boljše obvladovanje kreditnega tveganja (Metodologija za izračun zgornjih mej zadolževanja dolžnikov banke 2001, 3). Možnost zadolževanja ni linearno odvisna od velikosti podjetja, torej od njegovih proizvodnih kapacitet. Pomeni zmožnost ustvarjanja zadostnega denarnega toka za vračilo vseh obveznosti iz financiranja, torej obresti in plačila glavnice kredita. Poslovne banke komitentu določijo višino skupnih naložb, za katero na podlagi dosedanjega poslovanja ocenjujejo, da jo bo komitent sposoben odplačati, oziroma da naložbe ne bodo povzročile znatnega poslabšanja njegovega finančnega položaja. Zavarovanje naložb s prvovrstnim ali ustreznim zavarovanjem ne vpliva na višino zgornje meje zadolževanja. Pri določitvi zgornje meje zadolževanja se upošteva zlasti: - obseg ustvarjenih prihodkov podjetja in stalnost prihodkov, - ekonomičnost tako poslovanja kot celotna ekonomičnost, - letno ustvarjen denarni tok iz poslovne dejavnosti, - delež lastniškega kapitala v strukturi virov, - obseg neto zadolženosti komitenta.

40

Kot primarni vir vračila posojila je lahko sprememba posamezne oblike manj likvidnih sredstev v denar, refinanciranje ali oblikovan čisti popravljen pritok pri poslovni dejavnosti. V prvem primeru govorimo o spremembi premoženja iz manj likvidnega v denar. Tako lahko podjetje z odprodajo osnovnih sredstev ali sprostitvijo finančnih naložb ustvari pritok iz naslova dezinvestiranja. Lahko pa s povečanjem prodaje znatno zniža vrednost zalog ali pa s krajšimi plačilnimi roki doseže nižji obseg kratkoročnih terjatev iz poslovanja, kar rezultira pritok iz naslova poslovnega dezinvestiranja. Ko je vir odplačila posojila refinanciranje, lahko pride do najetja novega posojila ali pa se na primer podjetje dokapitalizira (poveča osnovni kapital ali presežek kapitala). V obeh primerih kot vir poplačila kredita služi pritok znotraj dejavnosti financiranja. Kot tretji vir poplačila posojila nastopa čisti popravljen pritok pri poslovni dejavnosti, na oblikovanje katerega vpliva čisti dobiček, povečan za odhodke, ki niso izdatki (amortizacija, oblikovanje rezervacij), ter spremembe sredstev, kot so zaloge, terjatve, aktivne časovne razmejitve ter obveznosti, kot so obveznosti iz poslovanja in pasivne časovne razmejitve. Banke določijo najvišjo zgornjo mejo zadolževanja podjetja ločeno na kratkoročnem področju in na dolgoročnem področju. Razlikovanje zgornje meje zadolževanja glede na ročnost je posledica različnih namenov porabe ter različnih virov poplačila. Za stabilno poslovanje podjetja je dobro upoštevati skladnost ročnosti virov in sredstev. Banka mora oceniti ustreznost načina poplačila posojila, torej, kateri del finančnega toka bo podjetje lahko usmerilo v vračilo najetega posojila. Kratkoročni krediti so namenjeni financiranju začasnega povečanja obratnega premoženja ali pa usklajevanju denarnih prilivov in odlivov. V tem primeru je vir poplačila kredita sprememba obratnega premoženja v likvidno obliko, pri čemer je čas odvisen od hitrosti obračanja zalog in od plačilnih pogojev, ki jih komitent nudi svojim kupcem. Za določitev kratkoročne zgornje meje zadolževanja je torej pomembna analiza kratkoročne plačilne sposobnosti. Dolgoročna posojila so namenjena financiranju investicij v stalna sredstva, najpogosteje v obliki nakupa opreme ali nepremičnin oziroma drugih dolgoročnih projektov, pri čemer je osnovni kriterij za pristop banke k financiranju projekta pozitivna ocena ekonomske upravičenosti projekta. Potrebna je natančna analiza investicijskega programa, ki ga podjetje predloži ob vlogi za investicijski kredit. Preveri se tržni, tehnološko-tehnični, ekološki, ekonomski in finančni vidik investicije, pri čemer se upošteva predvsem vpliv investicije na obstoječe poslovanje podjetja. Za določitev dolgoročne meje zadolževanja je potrebna analiza finančnih tokov za celoten čas odplačila kredita, kar pomeni analiza za obdobje tudi do sedem ali celo deset let. Pri slednji je pomembno, da ima izvedba investicije pozitiven učinek na poslovni izid podjetja v prihodnjih letih, saj le-ta skupaj z amortizacijo predstavlja vir za odplačilo investicijskega kredita. Banka upošteva tudi finančno strukturo virov financiranja investicije, torej delež lastnih virov v celotnih virih investicije, saj pri sto odstotnem financiranju prevzame poleg finančnega tudi poslovno tveganje projekta.

41

Analizo kratkoročne plačilne sposobnosti in analizo finančnih tokov, ki je potrebna za določitev zgornje meje zadolževanja opravijo bančni delavci, ki so zadolženi za dolžnike. Limiti za dolžnike se izračunavajo v bonitetni službi in sicer praviloma marca oziroma aprila po prejemu računovodskih izkazov za preteklo leto. Vendar pa morajo biti vsi limiti odobreni na kreditnem odboru. Predloge pripravi bonitetna služba po predhodni uskladitvi z bančnimi delavci, ki so zadolženi za dolžnike. Odobreni limit se lahko mesečno revalorizira v skladu z vsakokrat veljavno temeljno obrestno mero. Odstopanja odobrenega limita od izračunanega pa mora predlagatelj povečane zadolžitve utemeljiti (Metodologija za izračun zgornjih mej zadolževanja dolžnikov banke 2001, 5). Bančni delavec, ki je zadolžen za dolžnika, mora redno spremljati tekoče poslovanje in finančno stanje dolžnika. Če ugotovi, da se je njegova boniteta bistveno poslabšala, predlaga ukinitev limita (Ibidem, 7). 4.2.4 Izdelava bonitetnega poročila Bonitetna poročila so po vsebini zelo različna. Vsebina je odvisna od izdelovalca in metodologije, ki jo uporablja, podatkov, ki so na voljo pri presoji bonitete ter od namena bonitetnega poročila. Samostojni bonitetni analitik poskuša pri ocenjevanju bonitete podjetja čimbolj objektivno ovrednotiti kvantitativne in kvalitativne dejavnike. Vendar pa kljub temu, da so mu na voljo številne informacije, bonitetni analitik poda oceno podjetja predvsem na podlagi bilance stanja in izkaza poslovnega izida, torej v glavnem upošteva kvantitativna merila. Med kvantitativne dejavnike štejemo finančno stanje, poslovni uspeh, pričakovano donosnost investicij, obseg proizvodnje in prodaje, pričakovana likvidnost, odpisanost opreme itd. Med kvalitativne dejavnike pa štejemo inovativnost, podjetništvo, sposobnost vodilnega kadra, življenjski cikel proizvodov, stanje in razvoj prodajnega in nabavnega trga, kvaliteta kadra, tehnološka opremljenost itd. Sodobna bonitetne analiza vedno bolj stremi h kvalitativnim dejavnikom, ki dandanes predstavljajo vsaj polovico celotnega tveganja. V obravnavanih bankah izdelujejo bonitetna poročila analitiki. Njihova naloga je zbrati čim več podatkov o komitentih in na podlagi le-teh izdelati bonitetno poročilo ter podati bonitetno mnenje. Banke zbirajo naslednje podatke:

- Najprej zahtevajo od komitentov računovodske izkaze (tekoče in pretekle). - Izpolniti morajo vprašalnik za komitente (predstavitev družbe) in izjavo o

povezanosti oseb. - Skrbniki morajo ugotoviti, če so komitenti v kakršnemkoli postopku (postopek

prisilne poravnave). Ti podatki morajo biti dnevno sveži. - Skrbniki pridobijo podatke o komitentih tudi preko AJPES-a in drugih

informacijskih baz podatkov. Ugotoviti morajo podatke o blokadah računa in o izpostavljenosti do vseh bank.

- Prav tako upoštevajo mehke dejavnike (sposobnost vodstva, položaj panoge in dolžnika v njej idr.).

42

Pridobljene podatke vnesejo v svoje računalniške baze podatkov in tako izdelajo finančno analizo ter na osnovi le-te bonitetno poročilo. Bonitetno poročilo se izdeluje praviloma za največje, nove in problematične dolžnike, za investitorje v primerih ocenjevanja investicijskih programov, ob bistveno povečani zadolženosti pri posameznem dolžniku idr. Bonitetna poročila so pomembna notranja kontrola ustreznosti razvrstitve analiziranih komitentov, ker se pri njihovi izdelavi poglobi v poslovanje komitentov in zahteva pojasnilo o vseh pomembnejših in izrednih dogodkih, pregledajo se dokumentarne podlage. Skupna značilnost vseh informacij in poročil zajetih v bonitetnem poročilu je tudi, da so zaupne narave. Tako imajo vsa bonitetne poročila že na naslovnici navedeno opombo, da gre za poslovno skrivnost, ki je namenjena samo za interno uporabo v banki sami in jih je prepovedano posredovati tretjim osebam. Bonitetno poročilo je pregled vseh pomembnih informacij o poslovanju podjetja, izdelan v pisni obliki (glej Priloga 5). Na koncu bonitetnega poročila je podano strokovno mnenje o prednostih in slabostih poslovanja podjetja z vidika banke. To strokovno mnenje imenujemo bonitetno mnenje ali mnenje o boniteti poslovanja nekega podjetja (Miklič-Ogrin 1992, 7).

4.2.4.2 Bonitetno mnenje Bonitetno mnenje je subjektivno mnenje bonitetnega analitika, ki na podlagi bolj ali manj zanesljivih podatkov, katerih verodostojnost ni vedno mogoče preveriti, poda pisno oceno proučevanega podjetja. Na koncu še uvrsti v bonitetni razred v razponu od A do E. Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk v razrede od A do E izdaja Svet Banke Slovenije in po njem se morajo ravnati vsi poslovni subjekti v Sloveniji, katerih dejavnost je določanje bonitetnih razredov podjetij. Pri tem se kot donosna aktiva opredeljujejo terjatve, razporejene v A in B skupino, medtem ko so problematične terjatve, ki so razporejene v skupine C, D, in E, opredeljene ko nedonosna aktiva. Bonitetno mnenje navadno predstavlja povzetek najpomembnejših informacij iz bonitete, iz katerih je hitro razvidna višina tveganja. Ugotovitev, da ni možno oblikovati bonitetnega mnenja, lahko smatramo kot negativno bonitetno mnenje. Različni podatki so tudi osnova za izdelavo obsežnih bonitetnih poročil in krajših analiz finančnih podatkov. Slovenske banke v praksi izdelujejo bonitetna poročila praviloma za največje, nove in problematične dolžnike, za investitorje v primerih ocenjevanja investicijskih programov, ob bistveno povečani zadolženosti pri posameznem dolžniku idr.

43

4.3 Dokumentacija bonitetne službe Pravna oseba (podjetje) mora ob zahtevku za kredit predložiti bančnemu analitiku ustrezno dokumentacijo. Zahtevano dokumentacijo dobi bonitetna služba v banki, ki izdela ustrezno finančno analizo na podlagi izbranih kazalnikov in modelov ter oblikuje svoje neodvisno mnenje. Med potrebno dokumentacijo ob zahtevku za odobritev kratkoročnega ali dolgoročnega kredita sodijo: - registracija družbe z vsemi dopolnitvami in spremembami, - vloga za kredit, - klasifikacija Zavoda Republike Slovenije za statistiko o razvrstitvi po dejavnostih, - letni računovodski izkazi, - medletni rezultati poslovanja, - predlog zavarovanja kredita ( v primeru, da gre za zavarovanje z nepremičnino je

potrebno predložiti zemljiškoknjižni izpisek), - investicijski elaborat, kadar gre za večjo investicijo, - vprašalnik. Registracija družbe je izpis iz sodnega registra, ki z vsemi dopolnitvami in spremembami vsebuje ime firme, sedež firme, matično številko, ustanovitveni kapital, datum zadnjega vpisa v sodni register, dejavnost firme, ustanovitelj firme, zastopnike firme in člane nadzornega sveta. Letni računovodski izkazi pomenijo pravilno sestavljene bilanco stanja, izkaz poslovnega izida navadno podane v tisočih tolarjev. Podatki prikazani v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida odražajo realno sliko poslovanja podjetja, v kolikor ni prišlo do napak pri vnašanju podatkov ali do namernih sprememb podatkov. Še vedno se dogaja, da predvsem manjša in ne tako znana podjetja prikazujejo drugačne bilančne podatke, kot so v resnici. Da gre za nepravilno sestavljene bilanco stanja in izkaz poslovnega izida bonitetni analitik najlažje opazi v primerih, ko se seštevka aktive in pasive natančno ne ujemata. Drug način preverjanja resničnosti podatkov je ta, da analitik preveri prikazano zadolženost v bilanci stanja ter zadolženost podjetja, dobljeno iz medbančnih virov. Sicer pa mora bonitetni analitik v vsakem primeru ugotoviti ali je dokumentacija formalno-pravno ustrezna (registracija družbe, podpisi, žigi idr.). Slovenske banke imajo razvite postopke in informacijske sisteme za učinkovito spremljanje in nadzor nad komitenti (ne velja za fizične osebe), od katerih pridobivajo naslednje podatke: Ob prvem kontaktu z dolžnikom (ter za vse obstoječe dolžnike na začetku vsakega leta)

zahtevajo izpolnjen (ažuriran) vprašalnik predstavitve družbe – glej Priloga 6 (posebej je izdelan vprašalnik še za samostojne podjetnike in občine), v katerem se dolžnik predstavi na naslednjih področjih: osnovni podatki o družbi (statistični podatki, transakcijski račun (TRR) in likvidnost, organizacijske enote, lastninska struktura, nadzorni svet, povezane družbe, revizija poslovanja, zavarovalnica), zaposleni (vodstvo, število zaposlenih, izobrazba zaposlenih, sodelovanje z zunanjimi sodelavci), proizvodnja oziroma storitve, nabava in prodaja (proizvodni programi in prodaja, značilnosti proizvodnje, nabave in prodaje, predstavništva, pridobljeni standardi, certifikati, priznanja), dobavitelji in kupci, konkurenca ter dodatne informacije o

44

družbi, ki jih želi sama izpostaviti. Vprašalnik se lahko izpolni v elektronski obliki ali na papirju.

Računovodske izkaze (bilanca stanja, izkaz poslovnega izida, izkaz finančnih tokov, izkaz gibanja kapitala) planski, letni ter medletni, letna poročila , revizijska poročila, če je družba zavezana k reviziji, razni investicijski, razvojni in sanacijski programi.

Mesečni podatki o poslovanju se praviloma pridobivajo od vseh dolžnikov, do katerih ima banka izpostavljenost večjo od 5 mio.SIT. Skrbniki ob pošiljanju bremepisov za plačilo obresti dolžnikom pošljejo še obrazca DT(denarnih tokov) in MP(mesečni podatkov) – dolžniki sporočijo podatke o mesečni realizaciji, stanju terjatev, obveznosti do dobaviteljev in kreditodajalcev, stanje zalog idr.(Notranji postopki za ugotavljanje kreditnega tveganja 2004, 5).

Za posameznega komitenta banke štejeta tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko predstavljajo eno samo (skupno) tveganje. Vse dolžnike iz skupine povezanih oseb, kot je opredeljeno v veljavnem sklepu o veliki izpostavljenosti, banka praviloma razporedi v skupino razvrstitve, v katero se razvrsti najslabši od njih. Za določanje skupin povezanih oseb ima banka izdelane izhodiščne kriterije za ugotavljanje skupin povezanih oseb, ki izhajajo iz usmeritev podanih v sklepu o veliki izpostavljenosti. Banke pridobivajo tudi pisne izjave o povezanosti oseb. Seznam skupin povezanih oseb, ki jih je predhodno potrdil kreditni odbor, je uporabnikom dostopen preko osebnega računalnika na mreži. V službi upravljanja s finančnimi tveganji je za spremljavo skupin povezanih oseb, za potrjevanje sprememb na kreditnem odboru ter kot skrbnik nove v banki razvite aplikacije za to področje, posebej zadolžen delavec, ki ga morajo komercialne organizacijske enote tekoče seznanjati z novostmi na tem področju in pridobivati izjave. Notranje kontrole so delno vzpostavljen tako, da je najširši pregled povezanih oseb dosegljiv na računalniški mreži in vse komercialne OE ter druge strokovne službe lahko preverjajo povezave in opozarjajo na spremembe. Vse slovenske banke morajo pošiljati Banki Slovenije številno dokumentacijo s področja kreditne dejavnosti. Polletno (stanje zadnji dan v polletju) pošiljajo: - poročilo o zajamčenih vlogah - JAM Četrtletno (stanje zadnji dan v trimesečju) pošiljajo: - razvrstitev aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk banke – obrazec RAZ – 1 - terjatve in obveznosti fizičnih oseb – obrazec RAZ – 2 - zbirni pregled razvrstitve terjatev in pregled oblikovanja posebnih rezervacij – obrazec

REZ - poročilo o veliki skupni izpostavljenosti – obrazec IZP – trg - velike izpostavljenosti – obrazec IZP – trg1, 2, 3 in 4 in Mesečno (stanje zadnji dan v mesecu) pošiljajo: - poročilo o izdanih garancijah in poroštvih za mesec… - obrazec GP – I - poročilo o novo odobrenih deviznih kreditih v državi. Banke si morajo za izdelavo bonitetnih poročil pridobiti različne podatke o svojih komitentih, katere ločimo glede na: - velikost izpostavljenosti do komitenta; - glede na to, ali gre za novega komitenta oziroma komitenta banke; - velikost komitenta;

45

- zavezanost komitenta za revidiranje računovodskih izkazov Tako v banki B kot v banki C zahtevek za razvrščanje novih komitentov podpiše vodja Sektorja za kreditiranje gospodarstva in ga skupaj z ostalo dokumentacijo dostavi v Bonitetno službo (banka B) oziroma v Sektor kreditnega tveganja (banka C). Za pridobitev dokumentacije je zadolžen skrbnik komitenta. Podatki za razvrščanje potencialnih komitentov banke:7 Opredelitev povezanosti komitenta Skrbniki komitentov opredelijo povezanost komitenta v skladu z navodili za delo, ki se nahajajo pri direktorjih poslovnih enot oziroma pri organizatorju poslovanja. Za pridobivanja podatkov o povezanosti skrbniki komitentov uporabijo izjave o povezanosti za družbe in samostojne podjetnike. V primeru, da komitent ne izpolni pisne izjave o povezanosti oziroma je možno podatke pridobiti iz drugih virov (npr. Letno poročilo, Poslovno poročilo), mora skrbnik komitenta na neizpolnjeno izjavo zapisati, da izjave ni bilo možno pridobiti, se podpisati ter takšno odložiti v kreditno mapo. V kolikor od komitenta ni možno pridobiti izjave o povezanosti oziroma se dvomi v resničnost podatkov podanih v Izjavi o povezanosti, uporabijo kot vir informacij: - Izpisek iz sodnega registra za komitenta, ki ni starejši kot 15 dni ali - Izpis Klirinško depotne družbe o lastnini delnic komitenta, ki ni starejši kot 15 dni, - Poslovno poročilo, Letno poročilo, - neuradne vire: npr. Imenik pravnih oseb, Finančni podatki o komitentu (FI-PO), IBON,

informacije iz sredstev javnega obveščanja idr. V kolikor bonitetna služba zazna možno povezanost in to pisno sporoči skrbniku komitenta, je le-ta dolžan preveriti povezanost na osnovi originalne dokumentacije. Vnos podatkov Skrbniki komitentov vnesejo podatke o komitentu v skladu z navodili. Vir podatkov je predvsem vprašalnik za komitente in drugi razpoložljivi viri. Skrbniki komitentov morajo za potrebe razvrstitve komitenta obvezno vnesti naslednje podatke, ki ne smejo biti starejši od 6 mesecev, in sicer za vse povezane osebe: - lastninska struktura (vir podatkov: registrska dokumentacija, izpis iz Klirinško depotne

družbe (KDD), vprašalniki za komitente, letna poročila, spletne strani komitentov; - opredeliti povezanost komitenta; - opredeliti zavezanost za revizijo; - opis dejavnosti; - opis perspektivnosti prodajnega programa; - največje kupce; - ročnost odplačila morebitnih dolgoročnih obveznosti;

7 Povzeto po Metodologija razvrščanja komitentov (2004, 2-4).

46

- mnenje o položaju dejavnosti in ocena dejavnosti; - skrbnikovo oceno komitentove sposobnosti za nadaljnji razvoj; - komentar skrbnikove ocene. Skrbnik oceni komitentovo sposobnost za nadaljnji razvoj na osnovi naslednjih dejavnikov (Predstavitev komitenta 2004, 6):

1. Proizvodni program: - perspektivnost proizvodnega programa

2. Tehnologija: - stanje tehnologije (starost) - velikost sredstev za raziskave - izkoriščenost kapacitet

3. Ekologija - vpliv izdelka na okolje - vpliv okolja na izdelek

4. Marketing - stanje naročil - odvisnost od največjih kupcev - izdelek: cena: konkurenca - odvisnost od največjih dobaviteljev

5. Organizacija - učinkovitost splošne organizacije - učinkovitost organizacije dela

6. Kadri - strokovnost - zaupanje v vodstvo

7. Vodstvo - strokovna usposobljenost - izkušnje - motiviranost - profesionalnost - poštenost - notranja kontrola - strategija razvoja

8. Stanje podjetja - urejenost - rednost pošiljanja podatkov Nato skrbnik oceni komitentove sposobnosti za nadaljnji razvoj z oceno od 1 do5 ter poda komentar ocene komitenta. Čim večja je ocena, tem boljšo sposobnost ima komitent za nadaljnji razvoj. Računovodske informacije Računovodske informacije dostavijo komitenti skrbniku najmanj v obsegu poročil, ki so jih dolžni predložiti (AJPES-u) v skladu z Metodološkim navodilom za predložitev letnih poročil in drugih podatkov gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov za leto. Podatki o poslovanju morajo biti predloženi za najmanj 3 zaporedna poslovna leta, in sicer:

47

Majhne kapitalske družbe, s katerih vrednostnimi papirji se ne trguje na organiziranem trgu, osebne družbe, za katerih obveznosti neomejeno odgovarja vsaj ena fizična oseba (torej družbe, ki jih ni obvezno revidirati);

• podatke iz bilance stanja ; • podatke iz izkaza poslovnega izida; • podatke iz izkaza bilančnega dobička/bilančne izgube; • podatke o opredelitvi družbe oziroma podjetnika; • dodatne podatke k bilanci stanja – podatki o terjatvah in obveznosti do tujine; • pojasnila k izkazom.

Majhni samostojni podjetniki dostavijo skrbnikom, ki so zanje zadolženi: • podatke iz bilance stanja; • podatke iz izkaza poslovnega izida; • pojasnila k izkazom.

Družbe, zavezane k revidiranju, ter srednji in veliki podjetniki:

• podatke iz bilance stanja; • podatke iz izkaza poslovnega izida; • podatke iz izkaza bilančnega dobička/bilančne izgube; • dodatne podatke k bilanci stanja – podatki o terjatvah in obveznostih do tujine; • podatke o opredelitvi družbe oziroma podjetnika; • priloge s pojasnili k izkazom; • izkaz finančnega izida; • izkaz gibanja kapitala; • poslovno poročilo; • revizorjevo poročilo, ki ga dostavijo najkasneje v 6 mesecih po koncu poslovnega

leta; • letno poročilo, ki ga dostavijo najkasneje v 8 mesecih po koncu poslovnega leta; • konsolidirane računovodske izkaze v kolikor so jih dolžni sestavljati; • konsolidirano letno poročilo družb v kolikor so jih dolžni sestavljati in ga dostavijo

najkasneje v 8 mesecih po koncu poslovnega leta. Ostali podatki Ostali podatki, ki jih dostavijo skrbniki komitentov v bonitetno službo pred pripravo bonitetnega poročila:

• podatek o predvideni vrsti oziroma višini naložbe; • predlog naložbe, ki ga pripravi skrbnik komitenta za komisijo za naložbe; • zapis razgovorov s komitenti. V kolikor so v zapisu podatki, ki so pomembni za

razvrščanje komitenta; • medletne računovodske informacije, v kolikor je ob pripravljanju bonitetnega

poročila preteklo več kot 6 mesecev po zaključku koledarske leta; • povzetek poslovnega načrta za tekoče oziroma prihodnje leto; • za dolgoročne kredite do višine 50000 EUR dostavijo komitenti investicijski

program za manjše naložbene projekte;

48

• za dolgoročne kredite nad višino 50000 EUR dostavijo komitenti investicijski program, ki je sestavljen v skladu z metodologijo za sestavljanje le-teh.

V kolikor je pri komitentu uveden postopek prisilne poravnave, dostavi: • načrt finančne reorganizacije in • sklep sodišča o potrditvi prisilne poravnave s prilogami.

Pridobivanje dokumentacije, ki je potrebna za razvrščanje komitentov banke8 Za spremljanje poslovanja komitentov banke po zaključenem poslovnem letu dostavi skrbnik komitenta v bonitetno službo podatke o poslovanju in sicer: - računovodske informacije dostavijo najmanj v obsegu poročil, ki so jih dolžni

predložiti AJPES-u v skladu z Metodološkim navodilom za predložitev letnih poročil in drugih podatkov gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov za leto;

- skrbniki komitentov pridobijo podatke za ažuriranje podatkov v aplikaciji Predstavitev komitenta, ki so obvezni za pripravo bonitetnega poročila in niso starejši od 6 mesecev;

- za spremljanje komitentov banke z večjo izpostavljenostjo (skupna izpostavljenost nad 1% kapitala banke) je potrebno pridobiti podatke tudi o poslovanju komitenta med letom.

Tako banke posebej pozorno spremljajo, informirajo in pridobivajo soglasja nadzornega sveta bank za vse nastanke velike izpostavljenosti (nad 10%, 15% in 20% kapitala banke) do posameznih dolžnikov in skupin povezanih oseb. Banka A ima izdelan poseben način spremljanja dnevnega gibanja izpostavljenosti za navedene komitente : komercialne organizacijske enote tekoče obveščajo službo upravljanja s finančnimi tveganji o povečanju oziroma zmanjšanju bruto in neto izpostavljenosti na posebnem obrazcu, dnevno je na mreži dosegljiv pregled vseh tekočih bruto izpostavljenosti banke nad določenim zneskom, izdeluje se več vrst analitičnih izpisov. Banka ima za vsoto vseh velikih izpostavljenosti določeno notranjo zgornjo mejo, ki je strožja od predpisane s strani Banke Slovenije (Notranji postopki za ugotavljanje in merjenje kreditnega tveganja 2004, 2). 4.4 Načini presojanja bonitete podjetja in uporabljene metodologije Enotne metodologije za presojanje bonitete podjetja ni. Metodologije se razvijajo na znanstvenoraziskovalnih institucijah, oblikujejo pa jih tudi praksa predvsem v večjih bankah in agencijah. So dokaj podobne. Praksa jih uporablja različno dosledno in vse bolj prožno. Vse več je posrednikov informacij o boniteti podjetja. Razumljivo je, da imajo pri zbiranju, obdelovanju in objavljanju podatkov svoje posebnosti, poudarke in zahteve. Podrobnejši vpogled od zunaj v te različne metodološke prijeme pa tudi v sodila za točkovanje ter ocenjevanje in razporejanje sprva ni bil običajen. Tudi obrazložitve so bile zelo kratke. V novejšem času je drugače. Kogar zanima, lahko dobi vpogled v metodologijo; razlagajo jo tudi pisna gradiva. Za to je več razlogov: poleg vse večje konkurence in skrbi za strokovno verodostojnost (kredibilnost) so v ozadju tudi strategije

8 Povzeto po Metodologija za razvrščanje komitentov (2004, 4-5).

49

posameznih agencij. Vedno bolj si morajo namreč prizadevati za zaupanje strank, zato jih seznanjajo s sodili in jih vključujejo tudi v ocenjevanje. Zato omogočajo strankam sodelovanje že pri ocenjevanju (Knez-Riedl 2000, 35-36). 4.4.1Opis značilnosti glavnih načinov presojanja bonitete podjetja Med številnimi podobnimi metodologijami je možno razlikovati tiste, ki še izhajajo bolj iz tradicionalnega pojmovanja bonitete podjetja, od tistih, ki sledijo že sodobnejšemu pojmovanju podjetja in njegove vloge v okolju. Prve se osredotočajo na posamične lastnosti podjetja (zlasti na kreditno sposobnost, likvidnost njegovih sredstev, plačilno sposobnost). Ocenjujejo jih pretežno na podlagi računovodskih podatkov minulih obdobij, ki so povzeti iz računovodskih izkazov. Upoštevani podatki so iz krajšega časovnega obdobja, le malokrat gre za časovno vrsto podatkov. Druge podatke vključujejo le v omejenem obsegu. Usmerjene so pretežno v odkrivanje negativnih pojavov in teženj, v iskanje pomanjkljivosti in nevarnosti, pozitivnemu pa se posvečajo v manjši meri. Boniteta, ugotovljena s podatki iz računovodskih izkazov za preteklost, je opredeljena le delno, saj se tako - zanemarja prihodnost podjetja - ne upoštevajo pomembni dejavniki bonitete podjetja, ki jih v računovodskih izkazih ni,

ter - obravnava le tveganje stečaja in s tem zanemarjajo druga tveganja (na primer okoljska)

in še bolj priložnosti, povezane s podjetjem. Sodobnejši načini presojanja bonitete podjetja upoštevajo tako količinske kot tudi kakovostne dejavnike in jih medsebojno povezujejo. Poleg tega so usmerjene v prihodnje dogajanje, ne preučujejo le preteklosti podjetja. Veliko pozornost namenjajo tudi proučevanju okolja podjetja (Knez-Riedl 2000, 36-37). V metodologijah slovenskih bank prevladuje opiranje na računovodsko-finančne izkaze ter kazalnike. V praksi lahko rečemo, da enotne metodologije ni. Vsaka banka ima svojo metodo presojanja bonitete, ki pa so si dokaj podobne. Tako zasledimo znotraj posameznih metod, metodo petih C-jev. V proučevanih bankah character oziroma verjetnost, da bo dolžnik poravnal dolg, predstavlja pri izdelavi končne bonitete 20%. Isti odstotek predstavlja komitentova kreditna sposobnost (capacity). To določijo na osnovi plačilne sposobnosti na podlagi preteklega poslovanja, ogleda podjetja in poslovnih metod ter tehničnih zmogljivosti. Vendar pa se slovenske banke počasi zavedajo tudi pomena varovanja okolja. Prav zaradi tega zasledimo prisotnost odnosa podjetja do okolja tudi v metodologiji presojanja bonitete podjetja. Kar 25% bonitetne ocene predstavlja ocena sposobnosti podjetja za nadaljnji razvoj. Razvoj podjetja pa bo zagotovljen le ob upoštevanju celotnih lastnosti podjetja (tekmovalnost, sposobnost…), njegovih prednosti (tržna privlačnost in tekmovalnost) ter seveda dobrih kreditnih in finančnih značilnosti podjetja. Proučevane slovenske banke se že ukvarjajo z okoljsko presojo na podlagi okoljske bilance in okoljskih kazalnikov, kot sta kazalnik nastajanja nevarnih odpadkov in kazalnik nastajanja komunalnih odpadkov. Vsi kazalniki niso vedno bistveni za vsako podjetje zato jih izbiramo glede na značilnost posameznega podjetja. Kakšen odnos ima podjetje do okolja ugotovimo iz vprašalnika Predstavitev komitenta (opisan v poglavju 4.3). Če skrbnik ugotovi negativen vpliv izdelka na okolje zahteva od komitenta potrdilo Ministrstva za okolje, da dejavnost, ki jo opravljajo nima negativnih posledic za okolje

50

oziroma, da imajo soglasje Ministrstva za okolje za opravljanje te dejavnosti. Zaenkrat pa 35% bonitetne ocene temelji na analizi izkazov. Opazimo, da pozornost namenjena metodologiji presojanja bonitete podjetja, narašča. Banke razvijajo in uvajajo nove modele kreditnih analiz za ugotavljanje, merjenje in obvladovanje kreditnega tveganja (novi kvantitativni in kvalitativni pristopi). Pritiski za povečanje donosnosti, razmere na trgu in vedno bolj zapleteno finančno okolje, imajo za posledico vedno nove kreditne instrumente in pristope do obravnavanja kreditov. Banke spremljajo zgodovinske podatke o oblikovanih popravkih, rezervacijah, odpisih ter poplačilih terjatev, ugotavljajo ustreznost razvrščanja in odpisov terjatev, izvajajo aktivnosti v zvezi z uvajanjem novih metod in postopkov upravljanja kreditnega tveganja in ugotavljanja kapitalskih zahtev kot jih predvideva Bazel II, proučujejo učinke standardiziranega pristopa ugotavljanja kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, nadalje možnost uvedbe pristopa, temelječega na internih ratingih (to terja iskanje ustreznih metod in postopkov ter pridobivanje podatkov z zadostno časovno vrsto), sodelujejo v različnih odborih in delovnih skupinah (za ratinge, za operativno tveganje) pri Združenju bank Slovenije in sledijo aktivnostim, ki jih izvaja Banka Slovenije, kot vodja implementacije Bazla II v našem okolju (npr. SiQIS študija) (Notranji postopki za ugotavljanje in merjenje kreditnega tveganja 2004, 6). Metodologije presojanja bonitete podjetja vključujejo prvine kakovosti zelo različno, ali preohlapno ali zgolj parcialno in hkrati omejeno na kakovost proizvodov in storitev ter premalo povezano z drugimi dejavniki bonitete. Še manj pozornosti zaenkrat namenjajo inovativnosti, oziroma invencijam in inovacijam. A poudarjanje pomena inovacij nazorno kaže, da bodo deležne večje pozornosti pri ocenjevanju podjetij nasploh, zato bi jih morali upoštevati tudi pri presojanju bonitete podjetij. Na ta način bo boniteta v vlogi reference pridobila na pomenu (Knez-Riedl 2003, 626). 4.5 Računalniška podpora Banka želi pridobiti čim več podatkov o podjetju, ki prosi za odobritev kredita. Zato uporabi tudi storitve drugih specializiranih podjetij v Sloveniji, ki se profesionalno ukvarjajo z zbiranjem in obdelavo podatkov o poslovanju podjetij. Med tovrstna podjetja v Sloveniji med drugim sodijo: SRC d.o.o., ITEO d.d. in drugi. Skupina podjetij, združenih pod imenom SRC d.o.o., je na slovenskem trgu prisotna že od leta 1989. Danes se uvrščajo med največja podjetja na področju računalništva in informatike v slovenskem prostoru. Organizirani so po dejavnostih poslovanja, kot so bančništvo in finance, poslovna informatika v proizvodnji in trgovini, obdelava podatkov, center za podporo odločanju, izobraževanje in center za sisteme kakovosti (URL: http//www.src.si ,2000). V skupini za bančništvo nudijo: - razvoj informacijskih rešitev po naročilu, - tehnološko prenovo informacijskih rešitev naročnika, - prilagajanje že izdelanih informacijskih rešitev naročniku, - uvajanje lastnih že razvitih informacijskih rešitev.

51

V podjetju SRC d.o.o. so razvili program Boniteta »2.0.«. To je program iz serije finančnih aplikacij, namenjen predvsem bankam, pooblaščenim družbam za upravljanje in vsem drugim podjetjem, ki se v svojem poslovanju srečujejo s subjekti, katerih rizičnost zahteva ugotavljanje njihove bonitete. Podjetje ITEO je leta 1963 ustanovila Gospodarska zbornica Slovenije, v začetku devetdesetih let pa se je preoblikoval v ITEO svetovalni inštitut d.d. (URL: http//www.iteo.si, 2000). Osnovne storitve, ki jih ITEO d.d. ponuja na področju bonitete: - izdelava bonitetnega poročila za posamezno podjetje, - revizije računovodskih izkazov, - revizija poslovanja ali posameznih funkcij, - izdelava in uvedba računalniške podpore za večje uporabnike, - zasnova in uvedba bonitetnega informacijskega sistema. Zaradi potreb po hitri in razumljivi finančni analizi podjetij, so s pomočjo sodobne računalniške tehnologije izdelali računalniško podprt sistem. Bonitetni informacijski sistem omogoča oceno bonitete velikega števila podjetij, primerjave med podjetji ter izračun povprečnih kazalcev za izbrano panogo, zato je namenjen predvsem finančnim organizacijam in upravljalcem večjega števila podjetij. Posamezne komponente informacijskega sistema pa so primerne tudi za finančno analizo in načrtovanje ter za podporo upravljanju in vodenju podjetja (URL: http//www.iteo.si, 2004). Celovit bonitetni informacijski sistem sestavljajo moduli, ki omogočajo (URL: http//www.iteo-spin.si, 2004):

- vnos in kontrolo, ter varno shranjevanje in hiter dostop do podatkov, - tabelarično analizo, - simulacijsko planiranje ter vrednotenje poslovnih odločitev, - grafično in tekstualno analizo (ekspertni sistemi), - avtomatsko generiranje bonitetnih mnenj.

Vsebina, oblika in velikost bonitetnega poročila so odvisne od različnih možnosti pri izbiri vhodnih podatkov in od namena analize. Izgradnja celovitega informacijskega sistema zahteva najmanj naslednje aktivnosti (Ibidem):

- opredelitev potrebnih informacij o boniteti in standardizacijo podatkov, - ustrezno prilagoditev programske opreme in njeno instalacijo, - uvajanje in izobraževanje, - vzdrževanje in razvoj.

Z uporabo bonitetnega informacijskega sistema je odpravljeno rutinsko delo analitikov, ter izredno zmanjšana možnost napak pri izračunih (Ibidem). V dobi elektronskega poslovanja, se kot dejavnik uspešnosti prebijata v ospredje odzivni čas oziroma hitrost poteka transakcij. Vse bolj prihaja v ospredje tekmovanje na osnovi časa. Zato je danes povsem običajno elektronsko (on-line) poizvedovanje po informacijah

52

o boniteti. Te informacije so dostopne na omrežju ter spletnih straneh številnih agencij, ki ponujajo takšne informacijske storitve. Prednosti se kažejo v hitrosti, dostopnosti ter fleksibilnost glede časa poizvedbe. Agencije si hkrati prizadevajo za enostavno in lahko berljivo vsebino, obogateno z dobrodošlimi nasveti in številnimi koristnimi povezavami. Informacijske zbirke so na razpolago tudi na CD_ROMih (tudi naših agencij, npr. ibilance agencije I d.o.o., ibon podjetja Noviforum). Ob vseh naštetih prednostih pa ne smemo zanemariti dejstev, kot so cena informacij, kredibilnost vira in s to povezani relevantnost in zanesljivost podatkov ter informacij (Knez-Riedl 2002, 165-167). Za izdelavo kvalitetne bonitetne ocene morajo biti banke dobro računalniško podprte. Zato slovenske banke uporabljajo številne računalniške programe. Vsaka banka ima izdelan lastni računalniški program za izdelavo bonitetne ocene. To jim olajša delo. Prav tako so podatki bolj ažurni in v vsakem času preverljivi. Informacijski sistem jim omogoča hiter vnos podatkov (računovodski izkazi, kazalniki in ostali mehki dejavniki) v bazo podatkov. Podatke pridobijo od komitentov samih, nekatere pa prek AJPES-a in Združenja bank Slovenije. Proučevane banke so same oziroma v sodelovanju z zunanjimi sodelavci razvile svoj bonitetni informacijski sistem, ki se redno vsebinsko vzdržuje in je preko osebnih računalnikov dosegljiv vsem komercialnim in vodilnim delavcem banke. Ob vsakem času so na razpolago dnevno ažurni podatki o poslovnem sodelovanju med dolžnikom in banko (stanje bilančnih terjatev in zunajbilančnih obveznosti banke do posameznih dolžnikov in celotnih skupin povezanih oseb, obveznosti banke do dolžnika, devizni in tolarski plačilni promet za dve leti, podatki o delničarstvu, podatki o rednosti poravnavanja terjatev do banke – »črna lista«) , osnovni podatki o družbi ( izpis vprašalnika - predstavitev družbe oziroma zasebnika), računovodski izkazi družbe za več let, tekoči mesečni podatki o poslovanju družb - obrazec DT (denarni tokovi) in MP (pomembni mesečni podatki). Naknadno se kvartalno vnesejo še zunanji podatki o zadolžitvah družb in samostojnih podjetnikov pri drugih slovenskih bankah. Iz množice zbranih podatkov je možno izdelati različne zbirne izpise po panogah, kazalnikih poslovanja, deviznem in tolarskem plačilnem prometu, poslovnem sodelovanju, skrbnikih ipd., kar služi za izvajanje kreditne politike in obvezno tekoče analiziranje poslovanja banke (Notranji postopki za ugotavljanje in merjenje kreditnega tveganja 2004, 4). Obvladovanje kreditnega tveganja v veliki meri omogoča razvit integralni računalniško podprt informacijski sistem, preko katerega je zagotovljen celovit pregled na kreditno funkcijo banke. Možno je spremljati izpostavljenosti banke po: posameznih komitentih, skupinah povezanih oseb, posameznih vrstah terjatev, panogah, geografskih regijah ter spremljanje portfelja po obrestni meri, valuti, ročnosti itd. Še boljše obvladovanje tveganj bo mogoče, ko bo vzpostavljeno novo skladišče podatkov. Razvit informacijski sistem omogoča službi upravljanja s finančnimi tveganji izvajanje številnih dnevnih in mesečnih notranjih kontrol celotnega portfelja v vseh organizacijskih enotah banke. Banke tekoče spremljajo makroekonomska gibanja uvedbe novih zakonodaj in ugotavljajo vplive na poslovanje komitentov. V svoje informacijske sisteme skušajo čim bolj vključiti splošne, nacionalne podatkovne baze, da zagotovijo kvalitetne, tekoče podatke o komitentih in gospodarskem okolju.

53

SKLEP Gospodarske razmere so iz dneva v dan vse bolj nepredvidljive. Banke se soočajo z različnimi vrstami tveganj, med katerimi je še vedno najpomembnejše kreditno tveganje. Vendar pa vse večji pomen pridobiva operativno tveganje, to je tveganje človeške napake ali napake v funkcioniranju različnih obstoječih elektronskih sistemov, ki so nujni za moderno poslovanje banke. Da bi se banke v največji možni meri zavarovale pred tveganji, imajo znotraj bank oblikovane bonitetne službe. Vloga bonitetnih služb je priskrbeti čim več ažurnih in zanesljivih informacij o komitentih ter podati bonitetno oceno. Namen naloge je bil predstaviti, organiziranost bonitetnih služb v bankah, da bo poslovanje le-teh uspešno. Spoznali smo, da v metodologijah presojanja bonitete podjetja še vedno prevladuje opiranje na računovodsko-finančne izkaze in iz njih izpeljane kazalnike. Za dobro delovanje bonitetnih služb pa je vse pomembnejše opiranje na kazalnike kakovosti in kazalnike invencijsko–inovacijske dejavnosti. Zelo pomembne so informacije o boniteti poslovnih partnerjev, ki jih dobimo z zahtevano dokumentacijo. Dosegljivost in obstoj omenjene dokumentacije, podatkov in informacij, kaže na splošno dobro urejenost, organiziranost in politiko, ki jo vodstvo banke izvaja na področju kontrole in razvoja poslovanja. Pri tem so pomembni proces odobravanja kreditov, ocena kreditne sposobnosti in splošne bonitete poslovanja kreditojemalca–dolžnika ter ocena dogovorjenih instrumentov zavarovanja odplačila obstoječih terjatev ter podatki in informacije o naravi posla in osnovni dejavnosti dolžnika. Posebna skrb velja oceni razmer gospodarjenja, v katerih komitent banke posluje. Razen podatkov, ki jih lahko dobimo iz analize poslovanja dolžnika, je potrebno poznati tudi podrobnosti o njegovih odnosih z drugimi dolžniki in bankami, o skupni zadolžitvi pri banki, pri drugih bankah in drugih upnikih. Idealno je, če se vse informacije o kreditih in dolžnikih zbirajo, hranijo in spremljajo na enem mestu (kreditni mapi ali na elektronskem mediju). Med drugim je to pogoj za pravilno oceno in kritično analizo kreditnega portfelja. Ob tem kaže izpostaviti vedno bolj nepogrešljivo vlogo računalniške podpore kreditnega procesa. Naš cilj prikazati tveganje s strani banke in učinek Bazel-a II na presojanje bonitete podjetja smo dosegli v tretjem poglavju. Seznanili smo se z različnimi vrstami tveganj in s samim upravljanjem kreditnega tveganja v poslovnih bankah. Pri upravljanju kreditnega tveganja so banke podrejene vrsti predpisov. Tako je Banka Slovenije na podlagi Zakona o bančništvu (1999) izdala vrsto podzakonskih aktov, ki podrobneje urejajo posamezne vrste tveganj. Med njimi sta predpisa o kapitalski ustreznosti bank in oblikovanju razervacij, ki sta podana v točki 3. 1. 2. Učinek Bazel-a II na kreditojemalce in banke temelji na številnih ocenah in ugibanjih. Proučevane banke se aktivno pripravljajo na nova pravila. Znotraj bank imajo osebe, ki so specializirane za nove bazelske smernice. Zanima jih predvsem, kako bodo nova pravila učinkovala na njihove interne rating sisteme (metode, procesi, zbiranje podatkov, nadzor, informacijska tehnologija). Spoznati in predstaviti, kako so organizirane bonitetne službe v slovenskih bankah, je bil eden izmed ciljev. Natančna organizacija je podana z organizacijskimi shemami proučevanih bank ter v točki 4. 1. Pomembno je, da se bonitetna služba nahaja pod upravo in ne v komerciali, kar zagotavlja nevtralnost pri določanju ocene komitenta. Tudi

54

zaposleni imajo zelo pomembno vlogo pri samem procesu ocenjevanja bonitete komitentov. Imeti morajo trdno teoretično znanje ter določene profesionalne in socialne veščine. Prav tako se morajo neprestano izpopolnjevati. Tretji cilj je bil pokazati proces ocenjevanja bonitete bančnih komitentov. Le-ta imajo banke opredeljene v več aktih kreditne politike. Proces se začne z oceno računovodskih izkazov, ki pa so pretežno zgodovinski, tako da vse večjo vlogo dobivajo kvalitativni dejavniki t.i. mehki dejavniki. Za tem sledijo razvrščanje komitentov v bonitetne razrede glede na objektivna in subjektivna merila, določitev zgornje meje zadolževanja ter izdelava bonitetnega poročila. Za sam proces ocenjevanja bonitete bančnih komitentov ima pomembno vlogo dokumentacija, ki jo zbira bonitetna služba, in način presojanja oziroma metodologije presojanja bonitete. Menim, da imajo proučevane slovenske banke dobro organizirane bonitetne službe. Večjo pozornost bi morale nameniti le stikom z obravnavanimi komitenti. Aktivno se pripravljajo na bazelske smernice, ki bi naj stopile v veljavo do konca leta 2006. Kakšen bo učinek novega koncepta Bazel II na banke in kreditojemalce, pa ostaja odprto vprašanje in možnost raziskave nove diplomske naloge.

55

POVZETEK Banke se srečujejo s številnimi tveganji, med katerimi je še vedno najpomembnejše kreditno tveganje. Da bi se banke v največji možni meri zavarovale pred tveganji, imajo oblikovane bonitetne službe. Naloga bonitetnih služb je oceniti boniteto podjetij po opredeljenih merilih. V ta namen morajo pridobiti številne informacije. Z namenom ugotavljanja bonitete svojih komitentov so banke že zgodaj razvile metodologije za ocenjevanje bonitete, da bi se zavarovale pred kreditnim tveganjem. Vendar pa v teh metodologijah še vedno prevladuje opiranje na računovodsko – finančne izkaze in iz njih izpeljane kazalnike. Smernice Bazla II zaostrujejo samo presojanje bonitete podjetij. Prav zaradi novih zahtev bo organiziranost bonitetnih služb v bankah še pomembnejša. V praktičnem delu diplome smo prikazali organizacijo bonitetnih služb v izbranih slovenskih bankah, proces ocenjevanja bonitete bančnih komitentov in načine presojanja bonitete podjetja ter dokumentacijo bonitetne službe, ki mora biti ažurna in zanesljiva hkrati.

KLJUČNE BESEDE Bančna tveganja / Bazel II / boniteta / bonitetna služba / kreditno tveganje / metodologije / objektivna merila / organizacija / proces / subjektivna merila SUMMARY Nowadays banks are still confronting many different risks, especially credit risk. As a way to avoid these risks, banks have established internal rating departments. Their role is to rate the performance according to defined standards. Therefore, banks have to gain many information. In order to rate their clients, banks have developed rating methodologies for avoiding credit risk. But still, these methodologies are primarily based upon accounting financial statements and financial indicators. The Capital Basel Accord II is pointing out the importance of the rating process. Therefore, the organization of internal rating departments will become more important. The practical part of my diploma thesis includes the following topics: organization of internal rating departments chosen in Slovenian banks, rating process of bank clients, different rating methods and data which has to be reliable and updated. KEY WORDS Bank risks / Basel II / credit risk / internal rating departments / methodologies / objective standards / organization / process / rate / subjective standards

56

SEZNAM LITERATURE 1. Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja. 1998. Ljubljana : Zveza

ekonomistov Slovenije. 2. Belak, Janko. 1994. Unternehmen im Uebergangsprozess zur Markwirtschaft. Dunaj:

Linde. 3. Bergant, Živko. 1993. Sistem kompleksne analize finančnega položaja podjetja.

Ljubljana: ITEO-Inštitut za trženje, ekonomiko in organizacijo. 4. Dimovski, Vlado. 1996. Bančništvo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 5. Everling, Oliver. 2001. Ratingagenturen im Urteil der Emittenten. Die Bank

1.Koln:Bank-Verlag. 62-65. 6. Hempel, H. George, B. Alan Coleman, and G. Donald Simonson. 1990. Bank

Management: text and cases. New York: John Wiley & Sons. 7. Igličar, Aleksander, in Marko, Hočevar. 1997. Računovodstvo za managerje.

Ljubljana: Gospodarski vestnik. 8. Kaplan, Robert S., in David P., Norton. 2000. Uravnoteženi sistem kazalnikov.

Ljubljana: Gospodarski vestnik. 9. Knez-Riedl, Jožica. 1993. Boniteta podjetja in povezanost z gospodarjenjem in

managementom. V Podjetništvo, politika podjetja in management, urednik J. Belak. Maribor : Založba Obzorja. 246.

10. Knez-Riedl, Jožica. 1998. Objektivizacija presoje bonitete podjetja s pomočjo panožnih dejavnikov. Doktorska disertacija. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

11. Knez-Riedl, Jožica. 2000. Pojmovanje in presojanje bonitete podjetja. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

12. Knez-Riedl, Jožica. 2002. Zunanje ocenjevanje bonitete podjetja. V zbornik referatov 18. posvetovanje Društva računovodij, finančnikov in revizorjev, urednik J. Moravec. Maribor: Društvo računovodij, finančnikov in revizorjev Maribor. 162-175.

13. Knez-Riedl, Jožica. 2003. Kakovost, inovativnost in boniteta podjetja – prešibko upoštevanje kakovosti poslovanja in inovativnosti pri presojanju bonitete podjetja. Organizacija.Kranj: Založba Moderna organizacija. 620-627.

14. Krumberger, Matej. 2000. Nadzor bančnega poslovanja in obvladovanje tveganj v slovenskem bančništvu: izkušnje, problemi in priporočila. V 6. strokovno posvetovanje o bančništvu. Spremembe v bančnem okolju, urednik N. Borak. Portorož: Zveza ekonomistov Slovenije.

15. Lipnik, Janez. 2002. SRS 26 in 27 – oblike izkazov finančnega izida in gibanja kapitala za zunanje poslovno poročanje. V Zbornik referatov 5. letne konference preizkušenih računovodij. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo. 133-155.

16. Mićković, Slaven. 2000. O boniteti podjetij. V 6. strokovno posvetovanje o bančništvu. Analiza bančnih tveganj, urednik N. Borak. Portorož: Zveza ekonomistov Slovenije.

17. Miklič, Anka. 1990. Riziki v bančnem poslovanju. Ljubljana : Banka Slovenije. 18. Miklič-Ogrin, Marija. 1992. Boniteta poslovanja podjetja. Specialistično delo.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 19. Nunnaly, Bennie H., in Kester, George W. 1993. Financial Forcasting. Financial

Management: A Practical Approch. Dubuque (Iowa): Kendall/Hunt Publishing Company. 105-127.

20. Pinches, George. 1994. Financial management. New York: Harpes, Collins. 21. Prašnikar, Domen. 2000. Benchmarking upravljanja tveganj v bankah. Bančni vestnik

6: 32-34.

57

22. Saunders, Anthony. 2000. Financial institutions management – A Modern Perspective. New York : McGraw-Hill, Inc.

23. Sinkey, Joseph. F. 1992. Commercial bank financial mangement: in the financial – services industry. New York: Macmillan.

24. Stefančič, B. J. Poison, M. Pantelič, J. Bešter. 1997. Priročnik o obvladovanju podjetij. Ljubljana: Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo.

25. Sušnik, Saša. 2000. Predlagane spremembe mednarodnih standardov kapitala in kapitalska ustreznost bank. V Zbornik 6. strokovnega posvetovanja o bančništvu: Analiza bančnih tveganj, urednik N. Borak. Ljubljana : Zveza ekonomistov Slovenije.

26. Sušnik, Saša. 2001. Prihodnost baselskih kapitalskih standardov (1). Bančni vestnik 4: 40-46.

27. Turk, I., S. Kavčič, M. Kokotec-Novak, S. Koželj, D. Melavc, M. Odar. 1999. Finančno računovodstvo. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

28. Valenčič, Dušan. 1997. Vključitev poslovno finančnih nekreditnih tveganj v sistem za upravljanje s tveganji univerzalne banke. V Zbornik 3. strokovnega posvetovanja o bančništvu: Banke in tveganja, urednik N. Borak. Ljubljana : Zveza ekonomistov Slovenije. 93-103.

SEZNAM VIROV 1. Bank for International Settlement (2001). Essential elements of a statement of

cooperation between banking supervisors. [Online].Available: http://www.bis.org/publ/ [maj 7, 2004].

2. Domača stran Slovenske izvozne družbe d.d..[Online]. Available: http://www.sid.si/ [oktober 25, 2004].

3. Domača stran podjetja ITEO d.d.. [Online]. Available: http://www.iteo.si/ [september 25, 2004].

4. Domača stran podjetja ITEO-SPIN d.d.. [Online]. Available: http://www.iteo-spin.si/ [september 25, 2004].

5. Domača stran podjetja SRC d.o.o.. [Online]. Available: http://www.src.si/ [oktober 25, 2004].

6. Interni priročnik za izdelavo bonitetnih poročil. 2004. Interno gradivo banke C. 7. Lam, James. 2000. Enterprise – wide risk management and the role of the chief risk

officer.[Online].Available: http://www.erisk.com/portal/resources/archive/011_lamriskoff.PDF [17.09.2004].

8. Metodologija razvrščanja komitentov. 2004. Interno gradivo banke B. 9. Metodologije za izračun zgornjih mej zadolževanja dolžnikov banke. 2001. Interno

gradivo banke A. 10. Notranji postopki za ugotavljanje in merjenje kreditnega tveganja. 2004. Interno

gradivo banke A. 11. Pravilnik o razvrščanju dolžnikov banke. 2001. Interno gradivo banke A. 12. Predstavitev družbe. 2004. Interno gradivo banke A. 13. Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic. Uradni list RS, št. 24/2002. 14. Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic.

Uradni list RS, št. 24/2002. 15. Slovenski računovodski standardi 2001. 2002. Ljubljana : Slovenski inštitut za revizijo.

58

16. Ukrepi za obvladovanje kreditnega tveganja in notranji postopki za njihovo izvajanje. 2004. Interno gradivo banke A.

17. Vprašalnik za komitente. 2004. Interno gradivo banke B. 18. Zakon o bančništvu. Uradni list RS, št. 7/1999, 59/2001. 19. Zakon o družbi za zavarovanje in financiranje izvoza Slovenije. Uradni list RS, št.

32/92, 37/95, 34/96, 31/97 in 99/99.

59

POJMOVNIK Asimetrija informacij – obe strani v menjavi ne razpolagata z enako informacijo, ki je pomembna za to menjavo (Rebernik 1997, 94). Bazel II – revidirani standardi, ki bodo stopili v veljavo do konca leta 2006. Smernice Bazel II so usmerjene na mednarodno kreditne institucije in se opirajo na tri stebre: 1. zahteve glede minimalne višine lastnega kapitala, 2. poglobljena bančna analiza specifičnega rizičnega položaja, 3. smernice za javna razkritja z namenom učvrstiti tržno disciplino (Knez-Riedl 2003, 625). Boniteta – beseda je latinskega izvora, kjer »bonus« pomeni dober, »bonitas« pa ugodnost (Knez-Riedl 2000, 17). Dejansko pomeni neko vrednost, kakovost. Ocena bonitete nekega podjetja je tako ocena njegove kakovosti, ki jo banke ugotovijo na podlagi računovodskih izkazov podjetja. Za banko je boniteta izredno pomembna pri odločitvah o kreditiranju podjetij (Bančni slovar banke A). Deželno tveganje ("Country - Sovereign risk"): Deželno tveganje predstavlja tveganje, da dolžnik ne bo hotel ali ne bo mogel delno ali v celoti poravnati svojih obveznosti iz dolžniškega razmerja, ker ga pri tem ščiti oziroma mu lahko prepoveduje lastna država in zakonodaja (Saunders 2000, 108). Kreditno tveganje ("Credit risk"): Kreditno tveganje je tveganje, da dolžnik ne bo mogel ali ne bo hotel delno ali v celoti poravnati svojih obveznosti iz dolžniškega razmerja. Deli ga na specifično kreditno tveganje ("Firm specific credit risk") in sistematično kreditno tveganje ("Systematic credit risk") (Ibidem). Likvidnostno tveganje ("Liquidity risk"): Likvidnostno tveganje predstavlja možnost, da skupne zahteve po likvidnih sredstvih s strani komitentov presežejo količino sredstev banke (Ibidem). Pravno tveganje je lahko povezano s spremembo zakonodaje, ki vpliva na banke ali druge gospodarske družbe ter s tveganjem ugotovitve, da bo vrednost terjatev nična ali bodo obveznosti večje od predvidenih, ker je bil pravni nasvet ali dokumentacija neprimerna ali napačna. Banke so za pravno tveganje zlasti občutljive pri novih vrstah poslov in kadar še niso določene zakonske pravice stranke, s katero se sklepa posel (Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja 1998, 21). Tehnološko in operativno tvegaje ("Tehnology and operational risk"): Tehnološko tveganje je tveganje, da se investicije v tehnologijo ne bodo obrestovale in ne bodo doprinesle k manjšim stroškom poslovanja. Operativno tveganje je deloma povezano s tehnološkim in je tveganje človeške napake ali napake v funkcioniranju različnih obstoječih elektronskih sistemov, ki so nujni za moderno poslovanje banke (Saunders 2000, 104). Tržno tveganje - Zaradi spremenjenih tržnih cen se banke soočajo s tveganjem izgube bilančnih in zunajbilančnih pozicij. Tržno tveganje se najbolj odraža v trgovskih poslih banke, bodisi da gre za dolžniške ali lastniške kapitalske instrumente oziroma valutne ali

60

blagovne pozicije. Posebna prvina tržnega tveganja je valutno tveganje (Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja 1998, 18). Tveganje poslovnega ugleda izvira iz delovnih napak, nespoštovanja veljavnega prava in predpisov ali iz drugih virov in lahko bankam še zlasti škoduje, saj morajo zaradi narave svojega poslovanja ohranjati zaupanje svojih deponentov, posojilodajalcev in tržišča nasploh (Ibidem, 21). Tveganje spremembe deviznega tečaja ("Foreign exchange rate risk"): To tveganje predstavlja tveganje spremembe vrednosti premoženja banke v domači valuti, ki ga preko sprememb vrednosti naložb in obveznosti, ki jih ima banka v tujem denarju, povzroči sprememba deviznega tečaja (Saunders 2000, 104). Tveganje spremembe obrestne mere ("Interest rate risk"): Banka preoblikuje naložbe ter drži naložbe in obveznosti različnih dospelosti. S spremembo obrestne mere se izpostavlja tveganju spremembe neto bančnih prihodkov. Tveganje spremembe obrestne mere se deli na tveganje refinanciranja in tveganje reinvestiranja (Saunders 2000, 103). Zunajbilančno tveganje ("Off-balance-sheet risk"): To tveganje je povezano z zunajbilančnimi aktivnostmi. Garancije, ki jih poslovna banka izda v zameno za določeno provizijo, v bilanci stanja banke niso vidne. V primeru neizpolnitve obveznosti, ki je bila zavarovana z izdano garancijo, pa se unovčena garancija izkaže na pasivni strani bilance stanja banke (Ibidem).

61

SEZNAM TABEL TABELA 1: PREGLED KRITERIJEV ZA RAZVRŠČANJE TERJATEV V BONITETNE

SKUPINE, VIŠINA POTENCIALNIH IZGUB TER VIŠINA OBLIKOVANIH POSEBNIH REZERVACIJ 19

TABELA 2: PREGLED KRITERIJEV ZA OBJEKTIVNO BONITETO KOMITENTA POSLOVNE BANKE V SKLADU S SKLEPOM O RAZVRSTITVI AKTIVNIH BILANČNIH IN ZUNAJBILANČNIH POSTAVK BANK IN HRANILNIC. 34

TABELA 3: RAZVRSTITEV DOLŽNIKOV GLEDE NA DOSEŽENO ŠTEVILO TOČK 35

62

PRILOGE Priloga 1: Vprašalnik Priloga 2: Organizacijska shema banke A Priloga 3: Organizacijska shema banke B Priloga 4: Organizacijska shema banke C Priloga 5: Oblika bonitetnega poročila Priloga 6: Vprašalnik za komitente (predstavitev družbe)

63

Priloga 1: Vprašalnik

• Kako je organizirana bonitetna služba v vaši banki? • Ali imate v svojih bonitetnih službah oddelke, odseke oz. katere in koliko

organizacijskih enot; kako so te enote povezane z ostalimi službami v banki oz bančnimi funkcijami, predvsem z oddelki za kreditiranje? Ponazorite z organizacijsko shemo-organigrami.

• Mesto bonitetne službe v banki (npr. v upravi, znotraj računovodstva ipd.) in komu je podrejena?

• Koliko ljudi je zaposlenih v bonitetnih službah, s kakšno izobrazbo, kakšne nazive imajo (npr.ali so analitiki, referenti ipd)? Katera opravila opravljajo?

• Kako teče proces ocenjevanja bonitete bančnih komitentov (kako se prične, nadaljuje, konča)? Koliko časa običajno potrebujete, da izdelate boniteto podjetja?

• Katero dokumentacijo zbirate in od koga; katere podlage potrebujete za oblikovanje bonitetne ocene? Ali upoštevate letna ali tudi medletna poročila?

• Katero dokumentacijo bonitetna služba odda in komu? • Kakšen je stik z obravnavanim podjetjem (ali se sestajajo analitiki iz banke s

podjetji, katerih boniteto ocenjujejo, kolikokrat, zaradi česa se sestajajo, kaj je predmet sestankov, kako dolgo trajajo sestanki, ali se menjavajo analitiki; drugi stiki, npr. obiski in ogled podjetja, telefonsko komuniciranje, na čigavo pobudo se sestajajo ipd.).

• Po kakšnih metodah ocenjujete boniteto podjetja ( navedite metode, npr. 5 C-jev, benchmarking ipd.)?

• Kako se presojanje bonitete v vaši banki odziva na smernice, ki jih določa Bazel II (npr. prilagajanje prakse presojanja novim zahtevam, preučitev ustreznosti internih metodologij ocenjevanja, spremembe na področju informacijskega sistema). Ali verjamete, da bo Bazel II povečal oz. zmanjšal vašo konkurenčnost?

• Kako si pomagate z računalniškimi programi; katere uporabljate? • Ali je ocenjevanje bonitete individualno ali teamsko delo analitikov? • Ali se analitiki usposabljajo; za kakšne vrste usposabljanj gre, npr. za seminarje iz

računalništva ipd., kako pogosto se usposabljajo in izobražujejo? • S kakšnimi problemi se srečujejo analitiki? • Na kakšen način si pridobite zaupanje komitentov (kot vemo je zaupanje kategorija,

ki je ključna v poslovnih in tudi finančnih transakcijah).

64

Priloga 2: Organizacijska shema banke A

UPRAVA

PRAVNO KADROVSKA SLUŽBA

SLUŽBA UPRAVLJANJA S FINANČNIMI TVEGANJI

Pravni oddelek

Kadrovski oddelek

Oddelek bonitetnih analiz

Oddelek upravljanja s finančnimi tveganji Oddelek

odnosov z javnostmi in tujino

Služba notranje revizije

Sektor poslovanja z gospodarskimi družbami

Sektor zakladništva in mednarodnega poslovanja

Sektor računovodstva

Sektor plačilnega prometa

Sektor informatike

Sektor splošnih poslov

Sektor poslovne mreže

Oddelek naložb

Oddelek deviznih kreditov

Oddelek porabe in odplačil

Oddelek sredstev in likvidnosti

Oddelek vrednostnih papirjev

Oddelek podpore poslovanja

Služba poslovanja z gospodarskimi družbami

Oddelek plana in analiz

Oddelek glavne knjige in materialnega poslovanja

Služba tolarskega plačilnega prometa

Služba deviznega plačilnega prometa

Oddelek razvoja infor. sistemov

Odd. vzdrž.in izvaj. prog.opreme. in komun. opreme

Oddelek razvoja tehnologije bančnega poslovanja

Oddelek splošne organizacije

Oddelek splošnih poslov

Oddelek razvoja podpore pasivnim poslom

Oddelek podpore poslovanja za fizične osebe

Centralni trezor

Oddelek plana inanaliz

Oddelek razvoja in podpore aktivnim poslom

Oddelek kartičnega in bankomatskega poslovanja

65

Priloga 3: Organizacijska shema banke B

UPRAVA

SLUŽBA NOTRANJE REVIZIJE

PRAVNA SLUŽBA

KADROVSKA SLUŽBA IN SEKRETARIAT

TAJNIŠTVO

SLUŽBA ZA UPRAVLJANJE INVESTICIJ IN NABAVO MATERIALA

SLUŽBA ZA TRŽENJE

DIREKCIJA ZA KOMERCIALNO BANČNIŠTVO

DIREKCIJA ZA MEDNARODNO POSLOVANJE IN PLAČILNE SISTEME

DIREKCIJA ZA UPRAVLJANJES TVEGANJI

DIREKCIJA ZA FINANČNI NAJEM

DIREKCIJA ZA FINANCE

DIREKCIJA ZA SPREMLJAVO POSLOVANJA, TVEGANJA IN KONTROLINGA

DIREKCIJA ZA INFORMATIKO

Sektor za kreditno-garancijsko poslovanje

Sektor za depozitno poslovanje in pasivne produkte

Sektor za gotovinsko, blagajniško in kartično poslovanje

Sektor za upravljanje slabih naložb

Sektor za mednarodno poslovanje

Sektor za plačilne sisteme

Sektor za upravljanje s tveganji

Sektor za analize

Bonitetna služba

Sektor za upravljanje z bilanco

Sektor investicijskega bančništva

Sektor za upravljanje s kapital. naložbami

Sektor zakladništva

Sektor računovodstva in kontrolinga

Sektor za spremljavo poslovanja

Sektor za razvoj bančne tehnologije

Sektor za organizacijo poslovanja

Sektor informacijske tehnologije

66

Priloga 4: Organizacijska shema banke C

UPRAVA

ČLOVEŠKI VIRI

NOTRANJE REVIDIRANJE

TRŽNE RAZISKAVE IN KOMUNIKACIJE

FINANCE TVEGANJA KAPITALSKI TRGI IN INVEST. BANČ.

PREBIVALSTVO IN GOSP. DRUŽBE

BANČNA OPERATIVA IN POSL. PODPORA

SPLOŠNA SREDSTVA IN PODPORA

KONTROLING

UPRAVLJANJE Z BILANCO

RAČUNOVODSTVO

KREDITNA TVEGANJA

TRŽNA TVEGANJA

RAZREŠEVANJE SLABIH NALOŽB IN PREVENTIVA

PRAVNA PISARNA

INFORMACIJSKA IN BANČNA TEHNOLOGIJA

SPLOŠNI SEKTOR

POSLOVNA PODPORA DISTRIBUCIJSKIH POTI

ORGANIZACIJA

MEDNARODNO POSLOVANJE

DOMAČI PLAČILNI PROMET

SPREMLJAVA V.P. IN SKRBNIŠTVO

POSLOVNA PODPORA

PODPORA KAPITAL. TRGOV

INSTITUCIONALNI INVESTITORJI

KLJUČNE STRANKE/VELIKA PODJETJA

ZAKLADNIŠTVO PODJETNIŠKE FINANCE ZDRUŽEVANJA

IN PREVZEMI

UPRAVLJANJE S PREMOŽENJEM

TRGOVANJE Z V.P.

67

Priloga 5: Oblika bonitetnega poročila9 Kakovost bonitetnega poročila temelji na pravih in točnih informacijah ter na primernem komentarju oziroma bonitetnem mnenju in ne na sami dolžini poročila. Bonitetno poročilo ima naslednjo obliko: - glava poročila - glavni del ali besedilo poročila - bonitetno mnenje Glava poročila navadno vsebuje naslednje podatke: - ime podjetja, na katerega se nanaša boniteta ter točen naslov, - datum, ko je bilo poročilo izdelano in natisnjeno, - datum, ki pove, na katero obdobje v letu se nanaša bonitetno poročilo, - telefon, telefaks, e-mail podjetja na katerega se boniteta nanaša. Glavni del bonitetnega poročila vsebuje naslednje podatke: - matična številka, podjetja pod katero je zapisano v sodni register, - številka računa, - pravno-organizacijska oblika podjetja oziroma letnica spremembe pravno-

organizacijske oblike v sedanjo obliko podjetja, - lastniki podjetja, glavni delničarji oziroma družbeniki, - število zaposlenih v podjetju, - dejavnost podjetja, označena s SIC kodo, okrajšavo ali opisno, - banke, katerih komitent je proučevano podjetje, - podatki o plačilih podjetja pri različnih dobaviteljih, - podatki o hčerinskih podjetjih (v primeru, ko je podjetje več kot 51% lastnik) in

kapitalsko povezanih podjetjih (takrat, ko je podjetje udeleženo z manj kot 51% deležem),

- nepremičnine v lasti podjetja, - pomembnejše usmeritve in načrti podjetja za v prihodnost. Med podrobno obdelanimi podatki so : - informacije o zaposlenih in poslovodstvu, - informacije o proizvodnem programu in tehnološki opremljenosti poslovanja, - informacije o tržnem položaju podjetja. Zelo pomembni računovodski izkazi, ki jih obdelajo bonitetni analitiki so tudi bilanca stanja, izkaz uspeha in denarni tok. To so informacije o finančni moči, dolgoročni plačilni sposobnosti (nesposobnosti), hitrosti obračanja denarnih sredstev, zadolženosti, višini terjatev, finančni in poslovni uspešnosti, ali podjetje plačuje svoje obveznosti v roku, pred rokom, ali po roku zapadlosti, višini kapitala in posebej osnovnega kapitala, kratkoročne in dolgoročne naložbe, stopnjo zadolženosti, dobičkonosnost kapitala, kazalec gospodarnosti, mesečni realizaciji itd.

9 Povzeto po Interni priročnik za izdelavo bonitetnih poročil (2004, 1-3).

68

Priloga 6: Vprašalnik za komitente (predstavitev družbe)10

1. OSNOVNI PODATKI 1.1 STATISTIČNI PODATKI

- Polni naziv - Skrajšani naziv - Naslov - Organizacijska oblika (d.o.o., d.n.o., d.d., z.o.o., komanditna družba…) - Pričetek poslovanja - Velikost družbe pri ZGD - Telefon, telefax - E-mail, spletna stran na internetu - Datum zadnje registracije, vzrok spremembe - Matična številka - Davčna številka - Šifra in naziv dejavnosti

1.2 TRANSAKCIJSKI RAČUN - naziv banke - številka računa - devizno poslovanje preko banke

1.3 ORGANIZACIJSKE ENOTE Naziv org.enote Naslov Dejavnost Št.zaposlenih % v skupni

prodaji 1.4 LASTNIŠKA STRUKTURA Naziv lastnika Matična številka Delež lastnine v % 1.5 VODSTVO OZIROMA UPRAVA Priimek in ime Funkcija

10 Povzeto po Vprašalnik za komitente (2004, 1-5) in Predstavitev družbe (2004, 1-4).

69

1.6 NADZORNI SVET Število članov nadzornega sveta: …… Priimek in ime Član, predsednik NS

Zaposlen Mandat do…

1.7 POVEZANE OSEBE

1.8 SOLVENTNOST

Blokade transakcijskega računa - Število dni neprekinjene blokade vašega računa do……….. - Število dni blokade vašega računa v preteklih šestih mesecih………. - Znesek blokade vašega računa v 1000 SIT……. Transakcijski račun – čakajoče sodne in davčne izvržbe - Vrsta čakajoče izvržbe……. - Povprečni znesek čakajočih sodnih in davčnih izvržb v preteklih šestih mesecih……. - Znesek čakajočih sodnih in davčnih izvržb na dan ……

1.9 REVIDIRANJE POSLOVANJA - Ali ste zavezani revidirati vaše računovodske izkaze? - Obdobje zadnje revizije - Revizijska hiša - Ali imate organizirano interno revizijo? 2 ZAPOSLENI 2.1 VODSTVO IN STRATEGIJA Področje Član uprave Ime in priimek Poklic St. izobrazbe Leto zap.v podj. Mandat Direktor družbe ………. …………….. ……… …………… ……………… ……… ………. Trženja ………. …………….. ……… …………… ……………… ………. ………. Proizv. ……….. …………….. ……… ……………. ………………. ………. ………. Financ ……….. …………….. ……… …………… ………………. ………. ………. Račun. ………… ……………. ……… …………… ………………. …… - Računovodstvo se vodi v : družbi izven - Osnovni elementi strategije družbe so: - Načrtovane investicije v letu - Plani poslovanja in planski računovodski izkazi so oblikovani do leta…… 2.2 ŠTEVILO ZAPOSLENIH 31.12.2001……… 31.12.2002……… 31.12.2003……… 31.12.2004……… - Število zaposlenih na dan…… (tekoči podatek)….. - Število zaposlenih za nedoločen čas: - Število zaposlenih za določen čas in po pogodbi: - Število zaposlenih v proizvodnji:

70

- Število neproizvodnih delavcev: - Ocena viškov delovne sile: ……..%. 2.3 IZOBRAZBA ZAPOSLENIH na dan………. število število - osnovna šola ………… - višja šola …………. - poklicna šola ………… - visoka šola ………… - srednja šola ………… -dr., mag., spec. ……….. 2.4 SODELOVANJE Z ZUNANJIMI SVETOVALCI Ali sodelujete z zunanjimi svetovalci? da ne Na področju: tehnologije informatike financ trženja računovodstva drugo…………. 3 PROIZVODNJA (STORITVE), NABAVA, PRODAJA IN KONKURENCA 3.1 PROIZVODNJA - Proizvodnja poteka v ………. izmenah - Povprečna stopnja zasedenosti proizvodnih kapacitet v zadnjem letu - Povprečna stopnja odpisanosti opreme - Doseganje plana proizvodnje - Pridobljeni standardi, certifikati, priznanja 3.2 NABAVA - domači trg …….% - države uvoza: - tuji trg……..% 3.3 PRODAJA Glavne vrste proizvodov oziroma storitev in prodaja v zadnjem letu (leto….) Skupina proizvodov oz. storitev

Vrednost prodaje v 1000 SIT

Vrednost izvoza v 1000 SIT

Delež prodaje (%)

Glavne vrste proizvodov oziroma storitev in predvidena prodaja v letu ….. (ki sledi letu, za katero ste podali podatke v predhodni tabeli) Skupina proizvodov oz. storitev

Predvidena vrednost prodaje v 1000 SIT

Predvidena vrednost izvoza v 1000 SIT

Predviden delež prodaje (%)

71

Značilnosti prodaje: Sezonska nihanja prodaje Ali je obseg prodaje odvisen od sezone Najvišji obseg prodaje v mesecih Najnižji obseg prodaje v mesecih Kratek komentar sezonskih vplivov pri prodaji:…………………………………………….. Opis perspektivnosti prodajnega programa:…………………………………………….… Prednosti oziroma slabosti prodajnega programa Vrsta prednosti oz. slabosti Prednost Slabost cene proizvodov oz. storitev kvaliteta dobavni rok plačilni pogoji servisne storitve drugo: 3.4 KONKURENCA Naziv glavnih konkurentov Prednosti konkurenta Slabosti konkurenta Prednosti in slabosti vaše družbe pred konkurenco:……………………. Ocena tržnega deleža družbe v Sloveniji (%)…………….. 3.5 DOBAVITELJI IN KUPCI Naziv največjih pet dobaviteljev %v vrednosti strukture dobaviteljev - plačilni roki do dobaviteljev: od….do…dni v povprečju ……dni Naziv največjih pet kupcev % v vrednosti strukture kupcev - plačilni roki kupcev: od…do…dni v povprečju …….dni

72

4 DODATNE INFORMACIJE O DRUŽBI, KI JIH ŽELITE POSEBEJ IZPOSTAVITI:

……………………………………………………………………………………… ……………………………………………………………………………………… ……………………………………………………………………………………… ……………………………………………………………………………………… Datum:…………………… Izpolnil:…………………….. Odgovoren za podatke:…………..

ORGANIZACIJA BONITETNIH SLUŽB V …old.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/huskic-edina.pdfDiplomsko delo...

Documents

Transcript of ORGANIZACIJA BONITETNIH SLUŽB V …old.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/huskic-edina.pdfDiplomsko delo...