KRITIČNA PRESOJA UPORABE HIPNOZE
49
Monika Zorčič KRITIČNA PRESOJA UPORABE HIPNOZE IN KOGNITIVNEGA INTERVJUJA V PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ Diplomsko delo Univerzitetni študijski program Varstvoslovje Ljubljana, avgust 2017
Transcript of KRITIČNA PRESOJA UPORABE HIPNOZE
Monika Zorčič
KRITIČNA PRESOJA UPORABE HIPNOZE
IN KOGNITIVNEGA INTERVJUJA V
PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ
Diplomsko delo
Univerzitetni študijski program Varstvoslovje
Ljubljana, avgust 2017
KRITIČNA PRESOJA UPORABE HIPNOZE
IN KOGNITIVNEGA INTERVJUJA V
PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ
Diplomsko delo
Študentka: Monika Zorčič
Študijski program: univerzitetni študijski program Varstvoslovje
Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh
I
Zahvala
Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so mi pomagali pri nastajanju diplomske naloge.
Posebej gre zahvala mojemu mentorju izr. prof. dr. Igorju Arehu, ki me je s svojim
znanjem in navdihom spodbujal, pravilno usmerjal in mi pomagal pri pisanju diplomskega
dela.
Hvala tudi vsem profesorjem, ki so pustili pečat na moji študijski poti.
Največja zahvala pa velja seveda moji družini, staršem in sestri, ki so verjeli vame med
mojim izobraževanjem.
II
Kritična presoja uporabe hipnoze in kognitivnega
intervjuja v preiskovanju kaznivih dejanj
Ključne besede: hipnoza, kognitivni intervju, psihologija, zaslišanje, spomin.
Povzetek
V diplomski nalogi Kritična presoja uporabe hipnoze in kognitivnega intervjuja v
preiskovanju kaznivih dejanj bom odprla vprašanje spornosti teh dveh preiskovalnih
metod. V začetku naloge sem predstavila dva ključna elementa za boljše razumevanje
vsebine, to sta spomin in sugestija. Oba sta tesno povezana z vsako od metod zaslišanja, ki
sta glavna tema naloge in ju opisujem v nadaljevanju. Sledijo krajši zapis o zgodovinskem
ozadju, opis postopka zaslišanja z eno in drugo tehniko ter predstavitev prednosti in
slabosti obeh metod. Ob koncu teoretičnega dela pa pridejo na vrsto praktični primeri
uporabe obeh metod zaslišanja, njuna primerjava in kritični pogled na eno in drugo
tehniko.
Spornost metod izhaja iz predpostavke, da je pričanje posameznika kot končni rezultat
njihove uporabe lahko netočno, česar si pravosodni organi pri preiskovanju kaznivega
dejanja ne smejo privoščiti.
V kritični primerjavi sem z uporabo literature, ki tematiko obravnava z različnih zornih
kotov, izoblikovala končne ugotovitve. Hipnoza ne spada med tehnike zaslišanja, pri
katerih rezultati nastopajo kot pravni dokazi, saj so preveč nepredvidljivi. Lahko jo
uporabljamo le kot pomoč za iskanje dokazov oziroma izboljšanje spomina. Nasprotno pa
je kognitivni intervju kljub pomanjkljivostim, ki so v primerjavi s hipnozo drastično manjše,
priznana metoda, ki se uporablja pri zaslišanju oseb, povezanih s kaznivim dejanjem.
III
A critical assessment of hypnosis and cognitive
interview in criminal investigations
Key words: Hypnosis, cognitive interview, psychology, interrogation, memory.
Abstract
In my thesis, called „A critical assessment of hypnosis and cognitive interview in criminal
investigations“, I am going to open the question the two methods' controversy. In the
beginning I presented two key elements for better understanding of the topic - memory
and suggestion. Both elements are closely connected to each of the interrogation
methods. The thesis continues with a general description of both methods. It is followed
by a shorter paragraph of historical background, the process of interrogation with one and
the other method, and its advantages and disadvantages. At the end of the theoretical
part I presented practical examples of each method's use, their comparison, and a critical
of overview of both.
The controversy of hypnosis and cognitive interview stems from the assumption that an
individual's testimony as the final result of these two methods might be inaccurate, which
is not something judicial authorities can afford.
Through critical comparison of literature sources from different view angles, I have come
to my conclusions. Hypnosis should not be considered an interrogation technique with
legal proof as result, since its findings are too unpredictable. It can only be used as an aid
to finding evidence, or to help improve memory. Cognitive interview, however, despite its
results being drastically vaguer, is an acquired method used for interrogating persons
involved in a criminal offense.
IV
Kazalo vsebine
1 Uvod ............................................................................................................................... 1
2 Spomin ........................................................................................................................... 4
3 Sugestija ......................................................................................................................... 6
4 Hipnoza .......................................................................................................................... 8
4.1 Splošno o hipnozi .................................................................................................... 8
4.2 Razvoj hipnoze ........................................................................................................ 9
4.3 Stopnje hipnoze .................................................................................................... 10
4.4 Potek hipnotične seanse ....................................................................................... 10
4.5 Uporaba hipnoze v preiskovalne namene ............................................................ 11
4.6 Postopek hipnotiziranja ........................................................................................ 13
4.7 Prednosti in slabosti uporabe hipnoze v preiskovalne namene .......................... 16
5 Kognitivni intervju ........................................................................................................ 18
5.1 Splošno o kognitivnem intervjuju ......................................................................... 18
5.2 Razvoj kognitivnega intervjuja .............................................................................. 20
5.3 Osnovne tehnike kognitivnega intervjuja ............................................................. 20
5.4 Dinamika razgovora pri kognitivnem intervjuju ................................................... 21
5.5 Potek kognitivnega intervjuja ............................................................................... 21
5.6 Prednosti in slabosti uporabe kognitivnega intervjuja v preiskovalne namene .. 24
6 Primeri v praksi ............................................................................................................ 27
6.1 Hipnoza: Umor ...................................................................................................... 27
6.2 Kognitivni intervju: Očividka ropa trgovine z nakitom ......................................... 28
7 Primerjava hipnoze in kognitivnega intervjuja v preiskovanju kaznivih dejanj ........... 30
8 Razprava ....................................................................................................................... 32
V
9 Zaključek ....................................................................................................................... 35
Viri in literatura .................................................................................................................... 37
1
1 Uvod
Že od malih nog me je vedno fasciniralo delo policije in reševanje kaznivih dejanj. S tem
namenom sem se vpisala na fakulteto za varnostne vede. Med študijem sta me začeli
zanimati psihologija in njena vloga v kriminalističnem delu. Kritična presoja uporabe
hipnoze in kognitivnega intervjuja v preiskovanju kaznivih dejanj se mi zdi popolna tema
za diplomo oziroma zaključek dodiplomskega študija, da izvem novosti tudi o temah, ki se
jim med študijem nismo posvečali v večji meri, a so mi vedno vzbujale zanimanje.
Uspešnost preiskave temelji na kvantiteti in kvaliteti pridobljenih podatkov. V
kriminalistiki poznamo stvarne oziroma materialne dokaze in osebne dokaze. Osebni
dokazi so najbolj sporno ter občutljivo področje kriminalistike in procesnega prava. V
mnogih kazenskih primerih se je pokazalo, kako osebni dokazi vedno znova prehajajo v
ospredje. Med osebne dokaze štejemo izjave, ki jih domnevni storilci, priče, žrtve in
očividci dajejo policiji, preiskovalnim organom ali sodišču (Maver, 2004).
Poznavanje psiholoških procesov je nujno potrebno za uspešno kriminalistično delo. Tu se
odraža povezava med preiskovalno psihologijo in kriminalistiko, čeprav sta samostojni
stroki. Kriminalistični psihologi morajo znati analizirati in razumeti psihologijo procesov pri
posameznikih, ki so povezani s kaznivim dejanjem. Med te procese štejemo zaznavanje,
spominjanje, interpretacijo zaznav itd. V povezavi z njimi so se razvile različne metode in
tehnike zasliševanja, kamor spadajo profiliranje, poligrafiranje, lingvistika itd. ter seveda
tudi hipnoza in kognitivni intervju (Areh, 2012b).
Da je rezultat zaslišanja čim večji približek resnici, moramo izbrati pravo metodo
zaslišanja. V kriminalistiki poznamo kar nekaj metod razgovorov in zaslišanj. Od tehnike
intervjuja, tehnike navzkrižnega zasliševanja pa vse do tehnike psihološkega pritiska na
zaslišanega. Vsaka ima določene prednosti in slabosti. V zadnjem času pa prah v
pravosodju in kriminalistiki dvigujeta hipnoza in kognitivni intervju. To se dogaja
predvsem zaradi možnosti pridobitve napačnih informacij med njunim postopkom. Obe
tehniki pridobivanja informacij štejemo med tehnike, ki posamezniku pomagajo pri
izboljšavi spomina.
2
Zavedati se moramo, da je vsako pričanje proces družbene interakcije, kjer se zaradi
takšnih in drugačnih dejavnikov lahko celotna ali delna resnica izgubi. Kar ne pomeni, da
pričanje ni zanesljivo, najti moramo le njegove omejitve in pogoje, pod katerimi deluje v
skladu z dejstvi (Umek in Jančar, 1992).
V idealnem svetu bi priče in žrtve opazovale zločin v optimalnih razmerah, imele bi
odličen spomin, dobre verbalne sposobnosti ter bile psihično zdrave. Na žalost pa se
takšni pogoji nikoli ne bodo uresničili. Vsak posameznik drugače vidi isto stvar, kaznivo
dejanje na vsakogar drugače vpliva. Policija nad temi dejavniki nima vpliva, četudi bi si
tako želeli. Edini faktor, ki ga policija nadzoruje, pa je preiskava kaznivega dejanja, kamor
štejemo zaslišanje in informativni razgovor s pričami, žrtvami ali osumljenci kaznivega
dejanja. To je razlog, zakaj je treba temu posvetiti še več pozornosti, saj je to edini
dejavnik, nad katerim še imamo pregled. Kaj bi se zgodilo, če bi izgubili še tega? (Fisher in
Geiselman 2010).
Za dosego želenega cilja je tako pri hipnozi kot kognitivnem intervjuju potrebna
izpraševančeva popolna predanost. Kognitivni intervju in hipnoza nista nekakšni čudežni
metodi, ki bi brez vsake težave pridobili resnično izjavo izpraševanca. Prav zaradi
sproščenosti in koncentracije preiskovanca obstaja med samim postopkom nevarnost
sugestije. To pa pomeni zavedno ali nezavedno vplivanje na mišljenje in ravnanje druge
osebe.
Pri uporabi klasičnih metod zaslišanja problem sugestije ni bil nikoli tako velik, ko pa je
kriminalistika začela uporabljati hipnozo in kognitivni intervju, pa je postal večji. S to
problematiko se pravosodje in kriminalistika ukvarjata že nekaj časa. Do težav prihaja
zaradi napak pri procesu priklica spominov. Zato je pomembno tudi, da se posvetimo
takšnim vejam kriminalistike, za katere sicer menimo, da niso ključnega pomena. Kajti na
koncu je pomembno le to, da so izjave pristne in da se ujame pravega storilca kaznivega
dejanja.
V diplomski nalogi z naslovom Kritična presoja uporabe hipnoze in kognitivnega intervjuja
v preiskovanju kaznivih dejanj bom natančno proučila obe metodi zasliševanja. Nato ju
bom primerjala, našla pomanjkljivosti in prednosti vsake ter presodila, ali je njuna
3
uporaba v preiskovalne namene upravičena oziroma ali so informacije, pridobljene s
takšnimi metodami zasliševanja, verodostojne in zakonito uporabljene na sodišču kot
trdni dokazi. Ob koncu diplomske naloge nameravam preveriti hipoteze, ki sem jih
postavila ob začetku svojega teoretičnega dela. Hipoteze se glasijo:
• Hipnoza ni primerna za pridobivanje preiskovalnih informacij, ker pri njeni uporabi
obstaja preveliko tveganje za pojav napak.
• Kognitivni intervju je primeren za uporabo pri preiskovanju nesreč in kaznivih
dejanj, ker je ob njegovi uporabi tveganje za pridobitev napačnih informacij
majhno in sprejemljivo.
• Pri kognitivnem intervjuju je veliko manj možnosti za sugestivno vplivanje na
intervjuvanca kot pri hipnozi.
4
2 Spomin
Človeški spomin je že od nekdaj bil velika neznanka v znanosti. Kako dostopati v spomin
drugega človeka? Kako pridobiti izgubljene spomine neke osebe? Kako dokazati, da so ti
spomini pravi in ne lažni? Tudi kriminalistika se je začela ukvarjati s tem problemom, saj
smo se začeli zavedati velike vloge spomina pri preiskovanju kaznivih dejanj.
Če želimo razumeti hipnozo in kognitivni intervju, moramo najprej razumeti, kako delujejo
zaznavanje informacij, njihovo pomnjenje ter priklic informacij iz spomina. Poleg teh treh
procesov pa ne smemo pozabiti na ključni proces, razlog, zakaj sploh potrebujemo
hipnozo in kognitivni intervju, to je pozabljanje.
Pozabljanje je nasprotni proces ohranjanja spominskih sledi. Ohranjanje je vztrajanje
spominskih sledi, pozabljanje pa je njihovo propadanje (Musek in Pečjak, 2001).
Poznamo tri osnovne spominske procese; v to polje spadajo vkodiranje informacij
oziroma njihovo zapisovanje v spomin, shranjevanje podatkov in priklic ali prepoznava že
zapomnjenih podatkov. V procesu shranjevanja in obnove podatkov pa prihaja do
nezavednih sprememb spomina, ena izmed teh je nezmožnost priklica določenega
spomina ali pozabljanje (Areh, 2012b).
Pozabljanje razložimo kot neko počasno spremembo podatkov, ki so že shranjeni ali
vkodirani v spomin. Spremembe podatkov se dogajajo tako dolgoročno kot kratkoročno.
V daljših časovnih intervalih do sprememb prihaja zaradi razkroja neaktivnih spominskih
sledi oziroma, poenostavljeno povedano, sledi, ki jih že nekaj časa nismo priklicali iz
spomina. V krajših intervalih pa je pozabljanje predvsem posledica razkroja
podogodkovnih informacij. Večina informacij pa se izgubi že kmalu po vnosu v spomin. To
je razlog, zakaj se v kriminalistiki uporabljajo metode, ki naj bi pomagale priklicati
izgubljene informacije nazaj v zavest osebe (Areh, 2016).
Zelo pomembno pa je, da preiskovalci vedo, kako je potekalo zaznavanje nekega dogodka,
kajti od tega je odvisno, na kakšen način se bo preiskovalec lotil zaslišanja, da bo pridobil
čim bolj verodostojne podatke oziroma da bo odkril napake in laži v vsebini izjave (Maver,
2004).
5
Pomnjenje je proces shranjevanja dogodkov v spomin. Tukaj poteka ogromno procesov,
od pozabljanja do mešanja z drugimi zaznavami, represije ali drugih obrambnih
mehanizmov vse do racionalizacije (Maver, 2004).
V veliko primerih se pri pričanju očividcev in storilca zgodijo napake v priklicu spomina. Še
toliko pomembnejši je zato pravilni pristop, da ne zapravimo priložnosti za izjavo ali celo
priznanje. S taktičnim načinom razgovora lahko preiskovalci pridejo do podatkov, ki jih
izpraševanec ne bi bil zmožen reproducirati, saj je človeški um dovzeten za pozabljanje in
popačenje spominov. Za izboljšanje spomina se priporoča kognitivni intervju ali hipnoza
(Maver, 2004).
Vsebine, zapisane v spomin, se počasi spreminjajo. Spomine nezavedno dodajamo, jih
odvzemamo ali brišemo. Pri vkodiranju in priklicu informacij prihaja do napak in popačenj
spominske sledi zaradi informacij, ki so bile shranjene pred zapisom novih spominov, in
sicer zaradi tistega, kar smo izvedeli pozneje, in tudi zaradi zamenjave vira informacij
(Areh, 2012b).
Pogosta napačna predstava o spominu je, da lahko naučen spomin prikličemo le v
primeru, da se shrani v tako imenovano shrambo spomina. Splošno znano naj bi bilo, da
imajo informacije na voljo dve možnosti. Prva je, da se shranijo v shrambo, od koder jih
lahko pravilno prikličemo. Lahko pa ne gredo v shrambo spomina, v tem primeru pa
spominov ne bo mogoče priklicati. Četudi je res, da si nekatere stvari zapomnimo bolje,
določenih pa ne, ljudje ne vedo, da se lahko blokada v priklicu spomina pripeti tudi trdno
shranjenemu spominu v shrambi. Razlaga je preprosta: blokiran spomin poskušamo
pridobiti iz napačnega dela možganov. Če se nečesa ne moremo spomniti v določenem
trenutku, ne pomeni, da je izgubljeno. Mogoče je, da so čisto vsi spomini osebe shranjeni
nekje v človeškem umu, najti moramo le pravi način iskanja (Fisher in Geiselman, 1992).
6
3 Sugestija
V psihologiji izraz sugestija pomeni posredovanje pričakovanj v um druge osebe na
indirekten ter neargumentiran način. V širšem pomenu, vplivati na um s posredovanjem
drugih objektov, kot na primer s kretnjami, besedami, govorom in okoljem (Atkinson,
2010).
V zvezi z rabo sugestije se sprožajo novi interesi, in sicer zaradi zanimanja in odkritij glede
podzavestnega področja uma. Znanstveniki menijo, da je podzavestno področje uma še
posebno dovzetno za sugestije. Pri zaslišanju prihaja do sugestije še hitreje, in sicer zaradi
avtoritativnega odnosa med intervjuvancem in kriminalistom (Atkinson, 2010).
Sugestija je ena izmed spominskih napak, ki se lahko pojavijo med zasliševanjem osebe.
Že v budnem, popolnoma zavednem stanju se nam poveča nagnjenost k infiltriranju
mnenja drugih v naše misli. Ko pa je oseba v stanju sproščenosti in popolne koncentracije,
pa se ta možnost poveča. V trenutku, ko smo sproščeni in smo osredotočeni na glas
osebe, ki nas vodi skozi postopek kognitivnega intervjuja ali hipnoze, se poistovetimo z
izbranimi besedami, tonom in barvo glasu, obliko vprašanj, okoljem itd.; skratka, vsaka
malenkostna podrobnost nekako vpliva na nas.
Sugestija je v kriminalističnem delu nevarna, v določenih primerih pa je lahko uporabna,
kot je denimo medicinska uporaba hipnoze. Oseba se odloči, da bo prenehala kaditi,
vendar sama tega ne zmore. Poišče strokovno pomoč pri hipnotizerju. Njegova naloga je,
da sugerira v posameznikov um misel o gnusnosti cigaret. Ko se oseba prebudi iz hipnoze,
se ji začnejo cigarete gnusiti, zato preneha kaditi.
Sugestija hipnotizerja na hipnotiziranega posameznika pa se najpogosteje pojavi zaradi
načina postavljanja vprašanj ali z drugo besedo sugestivnih vprašanj. Skupno vsem je, da
se odražajo na stvareh, ki morajo biti še razjasnjene. Sugestivna vprašanja delimo na
(Vodinelić, 1990):
• Popolna disjunktivna vprašanja: Ta vprašanja imenujemo popolna disjunktivna,
ker ne dopuščajo drugih odgovorov razen DA ali NE. Vprašanja so lahko nevarna,
ker je zaradi omejevanja izbora mogoče sugestivno delovanje zasliševalca na
7
intervjuvanca. S postavitvijo te vrste vprašanj posamezniku onemogočimo izbiro
tretjega odgovora.
• Nepopolna disjunktivna vprašanja: Ta vrsta še vedno izključuje druge možnosti
odgovora, ki niso zajete z vprašanjem, vendar so toliko nepopolno sugestivna, da
omogočajo večji izbor v odgovarjanju kot popolna disjunktivna vprašanja.
Posameznik ob tem vprašanju čuti zadovoljstvo, saj se mu ni treba truditi z
iskanjem po spominu in drugih možnosti. Npr. Ali je bila pištola revolver ali
enostrelna pištola?
• Ekspektativna vprašanja: Vprašanja so oblikovana tako, da se z njimi odredi
pričakovano točen odgovor, lahko so pritrdilna ali nikalna. Npr. Ali ne, da so vas
videli v bližini kraja kaznivega dejanja?
• Odločna vprašanja: Ta vprašanja naredijo luknjo v spominu ali posežejo v spomin.
Najpogostejši odgovor je DA. Npr. Ali je bila ruta rumene barve?
• Čista vprašanja s predpostavko (kapciozna, kaptativna): Ta vprašanja so
najnevarnejša med vsemi. Izpraševalec predpostavlja, da so v spominu
posameznika določene okoliščine, ki prej niso bile preverjene. Npr. Ali je bankir
poneveril enkrat ali večkrat?
• Navezujoča vprašanja: Ko je posameznik že pod vplivom sugestije in je napačno
odgovoril na vprašanja, se nadaljnje vprašanje navezuje na napačno zgrajene
spomine.
Prav zaradi teh negativnih učinkov moramo biti zelo natančni pri izbiri hipnotizerja ali
izpraševalca, ta mora biti izkušen in dobronameren. Strogo mora tudi slediti postopku, kot
je predpisan. Izpraševanec mora v celoti razumeti postopek, njegove učinke ter končni
rezultat.
8
4 Hipnoza
4.1 Splošno o hipnozi
Definicij hipnoze poznamo toliko, kolikor je znanstvenikov in raziskovalcev, ki se z njo
ukvarjajo. Dejansko pa je prava narava hipnoze v smislu neovrgljive teorije še vedno
nepoznana (Kmet in Špernjak, 2009).
Hipnoza je vsakdanji psihološki pojav, ki je prisoten v mnogih življenjskih okoliščinah,
vendar ga ne prepoznamo kot hipnozo. Je stanje globoke sproščenosti, nikakor pa ne
spanja, četudi večina tako misli. Hipnoza je lahko merljiva lastnost ali spremenjeno stanje
zavesti, pri čemer se odvijajo mnoge spremembe, od telesnih, duševnih, fizioloških do
tudi kognitivnih itd. Med temi spremembami je človeško telo bolj dovzetno za stimuluse
od zunaj hkrati pa manj pozornosti posveča dogajanju zunaj sebe. Hipnotizirana oseba
vzame vse dosledneje in slikovno ter je manj kritična do nedoslednosti in logičnih
nasprotij. Možnost za posthipnotično sugestijo se zato poveča (Soršak, 1998).
Med hipnozo je človek v ekstremno sproščenem stanju, kar mu omogoča, da dostopa do
spominov, ki jih je v preteklosti pozabil ali potlačil. V tem stanju ga hipnoza pripelje do
priklica spominov, ki se jih sicer ne zaveda. Med hipnozo postane dovzeten za besedno in
nebesedno sugestijo. Postane vodljiv in dojemljiv, kar poveča možnost sugestije in
nekritičnosti. Že detajli, kot so ton glasu hipnotizerja, njegova oblačila ali oblika vprašanja,
sprožijo vplivanje na hipnotizirani subjekt (Rozzano, 1988).
Hipnoza pa vsekakor ne privede vedno do napačnih informacij, v večini primerov se je
dokazala kot zelo dobro orodje, in sicer za pridobivanje podatkov, do katerih sicer ne bi
prišli tako hitro. Hipnoza se uporablja le pri pričah, žrtvah ali storilcih, ki prostovoljno
sodelujejo pri preiskavi kaznivega dejanja.
Številne študije so pokazale, da je hipnotizabilnost oziroma kapaciteta za doživljanje
hipnoze merljiva človekova lastnost. Večino ljudi je nemogoče hipnotizirati, globoko
stopnjo hipnoze pa lahko doseže le majhen odstotek populacije. Nikakor pa hipnoze ne
moremo povzročiti proti volji posameznika (Kmet in Špernjak, 2009).
9
Po mnenju nekaterih se je hipnoza šele začela razvijati, laikom pa je še vedno znana kot
nekakšen čarovniški trik. Kljub pomanjkanju teorije na področju hipnoze stopa v ospredje
njena praktičnost, ki se je dokazovala in se še dokazuje na mnogih področjih, kot so
analitična psihoterapija, zobozdravstvo, porodništvo, operativna medicina, šport,
odvajanje odvisnosti in navsezadnje tudi kriminalistika, kamor pa je prodrla zelo pozno
(Maver, 2004).
Že pred 30 leti je prevladovalo splošno nezaupanje v hipnozo. Zato ni nenavadno, zakaj je
toliko pravnih teoretikov zavzelo odklonilno stališče do hipnoze pri ugotavljanju resnice v
kazenskem postopku. V dobro hipnozi pa se je zadnji čas odnos do te metode začel rahlo
spreminjati. Pomeni to boljšo prihodnost za hipnozo? (Maver, 1982). Danes je sicer
opaziti, da odklonilni odnos še vedno obstaja med ljudmi, to pa je tudi razlog za
nenaklonjenost uporabi hipnoze v preiskovalne namene.
Večina populacije zamenjuje hipnozo s posebno vrsto sna. Naštela bom merila, ki to
prepričanje ovržejo. Med hipnozo je pozornost okrepljena in dovzetna za sugestijo,
posameznik v stanju hipnoze sliši vse, kar se dogaja okoli njega, je le neznatno kritičen,
njegova zavest je budna, a zožena, orientiran je v prostoru in času, sposoben je
pomnjenja, z njim lahko besedno komuniciramo. V snu naštetega nismo sposobni izpolniti
(Kmet in Špernjak, 2009).
V svoji diplomski nalogi pa se bom posvetila hipnozi, ki se uporablja v kriminalistiki in jo
imenujemo preiskovalna hipnoza. V glavnem se ne razlikuje od klasične hipnoze glede
postopka in končnega rezultata, a ju vseeno ne smemo enačiti.
4.2 Razvoj hipnoze
Hipnoza sega že daleč v zgodovino. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je hipnoza
doživela nekakšen razcvet, saj je o njej nastalo veliko število člankov. Pisalo se je o
preiskovalni, forenzični in tudi o hipnozi v kazenskem pravosodju. Leta 1976 je dr. Martin
Reiser, avtor znane knjige o hipnozi, pri policiji Los Angelesa ustanovil Inštitut za
preiskovalno hipnozo. Tisti čas se je hipnoza uporabljala v vseh večjih policijskih oddelkih
v ZDA. V osemdesetih letih se je več tisoč policistov v ZDA šolalo za hipnotizerja. Na veliko
se je hipnoza uporabljala tudi v Veliki Britaniji in Izraelu, znano je, da je bila hipnoza del
10
zaslišanja tudi v nekaterih drugih državah, vendar o tem niso obveščali javnosti. Njena
uporaba v kriminalistične namene je zadnjih nekaj let precej upadla, vendar nikakor ne
izginila. Dandanes se uporablja kot metoda za izboljšanje spomina pri dobronamernih
pričah in žrtvah, v nasprotju s primarno razlago hipnoze, ki pravi, da se je uporabljala kot
nekakšen detektor laži in način pridobivanja priznanja (Maver, 2004).
4.3 Stopnje hipnoze
Stanja hipnoze se v večini primerov delijo na tri stopnje. Med procesom hipnoze stanja
nenehno prehajajo iz enega v drugo, zato jih je med seboj še posebno težko ločiti (Rener,
2007):
• Lahka hipnoza: Zanjo je značilna rahla sproščenost, zavest je pri posamezniku
aktivna, oseba sprejema enostavne sugestije in jih izpolnjuje.
• Srednja hipnoza: Pri srednji hipnozi je sproščenost večja kot pri prvem stanju,
zavest posameznika je minimalno aktivna, oseba izpolni vsa navodila, ki niso v
nasprotju z njeno moralo.
• Globoka hipnoza: Sproščenost je absolutna, zavest pa je popolnoma izključena.
Posameznik izpolnjuje tudi ukaze, ki so zanj nelogični. Ko se posameznik prebudi iz
tega stanja, se ga ne spominja.
4.4 Potek hipnotične seanse
Da seansa poteka brez vsakršnih težav, moramo biti pozorni, da je hipnotizer izkušen ter
da že od začetka seanse poteka vse na znanstvenem nivoju, pri čemer moramo slediti
zakonitostim ali etiki hipnoze. V nadaljevanju bom predstavila, kako v dveh korakih
dosežemo stanje hipnoze (Kerforne, 2000):
a) Prvi korak: Uvodni pogovor
V uvodnem pogovoru hipnotizer naveže vez z osebo, ki bo hipnotizirana. Pogovor
poteka o fiziološkem in psihološkem življenju ter mnenju osebe o hipnozi.
Hipnotizer preveri, ali oseba razume postopek hipnoze. Če oseba ne razume
natančno, kaj jo čaka, se jo pouči, da se zaveda, v kaj se spušča. Osebi se še opiše
simptome, s katerimi se bo mogoče srečevala med seanso, in natančen potek
11
hipnotiziranja. Ob koncu uvodnega pogovora se mora oseba popolnoma prepustiti
hipnotizerju in mu v nadaljevanju popolnoma zaupati.
b) Drugi korak: Hipnotična indukcija
Poznamo več načinov, kako nekoga pripeljati do hipnoze. Opisala bom enega lažjih
načinov, predvsem za lažje razumevanje zapletenega postopka hipnotiziranja. Ta
način se imenuje vizualna indukcija in poteka v treh korakih.
• Vizualna indukcija:
1. Oseba se mora udobno namestiti v naslanjač. Sledi sprostitvena sugestija z
vizualizacijo. Z napotki dosežemo globoko in počasno dihanje ter postopno
sproščanje mišic. Začnemo s stopali, nadaljujemo s sproščenjem drugih delov
telesa, kot so ritnici, trebuh, prsni koš, ramena, hrbtenjača in čelo, končamo pa
z glavo.
2. Oseba se mora nato zazreti v neko točko (npr. metronom) ter usmeriti pogled
na nihanje tega predmeta, od desne na levo in od leve na desno.
3. V zadnjem koraku mora oseba slediti navodilom hipnotizerja. Hipnotizer z
globokim in mirnim glasom vodi osebo. Govori, kako so njene veke vedno
težje, kako se kar same zapirajo, da je oseba vedno bolj sproščena in umirjena,
da v sebi čuti občutke veselja, se prepušča … Govorjenje se ponavlja, dokler
oseba ne pade v stanje hipnoze, nato se odpre polje raznovrstnih tehnik za
vodenje hipnotizirane osebe.
4.5 Uporaba hipnoze v preiskovalne namene
Preiskovalna hipnoza je oznaka, dana hipnozi, ki se jo uporablja v kriminalistične namene.
Definiramo jo kot hipnozo z usmeritvijo v iskanje namigov o storilcu kaznivega dejanja,
njegovih sledov in opisov (McConey in Sheehan, 1995).
Hipnozo v preiskovalne namene uporabljajo tako v tujini kot tudi pri nas, le v redkih
primerih pa se jo upošteva v sodnem procesu. V večini primerov se jo izvaja s pričami in
žrtvami kaznivih dejanj, le redko pa se ta tehnika uporablja pri osumljencih. Dandanes se
zahteva, da preiskovalno hipnozo izvajajo le za to usposobljeni psihiatri in psihologi,
nikakor pa ne kriminalisti. Intervju, ki poteka v hipnotičnem stanju, pa mora biti strogo
12
nadzorovan in potekati po predpisih. Hipnozo za preiskovalne namene se lahko uporablja
za katerokoli vrsto kaznivih dejanj, od spolnih do krvnih deliktov. Najboljše rezultate pa
prinaša, ko ima priča ali žrtev dobre namene (Umek, 2005).
Cilj hipnoze v preiskovanju kaznivih dejanj je dostopati do informacij, ki jih oseba zaradi
različnih razlogov v budnem stanju ne more priklicati iz spomina. Do blokade v spominu
prihaja zaradi psihičnega šoka, ki ga oseba doživi pri hudih kaznivih dejanjih. Zavedati se
moramo, da je treba biti do informacij, pridobljenih s hipnozo, kritičen, saj so raziskave
pokazale, da so tudi navedbe pod hipnozo lahko neobjektivne in celo lažnive. Priklic
spomina je v veliki meri odvisen od pogojev zaznavanja dogodkov, zakonitosti spomina,
sugestibilnosti osebe, načina spraševanja itd. Zaradi previdnosti se hipnoza v
kriminalistični praksi uporablja predvsem za verificiranje že zbranih informacij, podatke,
pridobljene s hipnozo, pa moramo vedno preveriti še z drugimi metodami (Umek, 2005).
Hipnoza je za preiskovalne namene lahko zelo uporabna, zavedati pa se moramo, da so
podatki, pridobljeni v hipnozi, četudi na videz morda odločilni za rešitev primera, le indici,
katerih dokazno moč je treba še potrditi, da postanejo trdni dokazi za sodišče. Zaradi
občutljivosti pravosodnega sistema na napačne informacije hipnoza ni priznana kot
orodje za pridobivanje verodostojnih informacij, ki bi nato bile dokaz na sodišču. Drugače
pa so ti podatki lahko le osnova za sklepe, ki usmerjajo kriminalistično preiskavo, saj
lahko priklic popačenih spominov povzroči veliko hujše posledice kot njena uporaba na
drugih področjih, pripelje lahko celo do krive obtožbe (Umek, 2005).
Četudi večina dvomi v moč hipnoze, je na neki način vseeno očitno, da je delno uporabna
tudi pri preiskovanju kaznivih dejanj, saj kljub napakam pripomore k izboljšavi spomina. V
predkazenskem postopku, torej za formalno zaslišanje, se hipnoze ne sme uporabljati. Pri
zbiranju obvestil in ob primerih, kjer oseba sama želi pričati pod hipnozo, pa se zdi njena
uporaba nesporna. Podatki, pridobljeni ob zbiranju obvestil, seveda nimajo nikakršne
dokazne vrednosti, in so le napotilo k iskanju drugih dokazov. Če so stališča do uporabe
hipnoze v preiskovanju še dokaj pozitivna, se situacija obrne pri njeni uporabi v dokaznem
postopku. Sodišča na noben način ne podpirajo dokaznega gradiva, pridobljenega z
13
uporabo hipnoze, saj menijo, da hipnoza ne proizvede verodostojnih dokazov, ker preveč
vpliva na voljo pri izpovedovanju (Maver, 2004).
Slovenski zakon o kazenskem postopku (ZKP) uporabe hipnoze v preiskovalne namene ne
dovoljuje. Očitno je, da jo prepoveduje v 266. členu, ki določa, da „ni dovoljeno, da bi se
pri obdolžencu ali priči uporabili zdravniški posegi ali da bi se jima dala takšna sredstva, s
katerimi bi se vplivalo na njuno voljo pri izpovedovanju“. Hipnoza pa vsekakor vpliva na
voljo pri izpovedovanju posameznika. Vendar pa ne moremo mimo poligrafa. Poligraf je
prav tako vprašljiva tehnika pridobivanja dokazov, pa je vendarle našel pot v
kriminalistično prakso (Kmet in Špernjak, 2009; »Zakon o kazenskem postopku [ZKP-
UPB8]«, 2012).
V preteklosti pa se je hipnoza vseeno nekajkrat uporabila tudi pri nas. Vedno s pristankom
posameznika, le ob hujših kaznivih dejanjih in šele takrat ko druge poti v preiskavi ni več
bilo. Hipnozo je izvajal strokovnjak na tem področju, ki drugače ni bil vpleten v preiskavo.
Namen hipnoze pa je bil zgolj pridobitev informacij, ki so jih nato uporabili kot vodila za
pridobivanje trdnih dokazov za sodišče. V nekaj primerih so dobili uporabne dokaze,
včasih pa je šlo le za potrato časa (Maver, 2004).
4.6 Postopek hipnotiziranja
Preiskovalno hipnotiziranje se v določenih delih rahlo loči od klasične hipnoze.
Preiskovalna hipnoza je namenjena zgolj spodbuditvi intervjuvanca, da ta doseže
spomine, ki naj bi bili pozabljeni ali zatrti, vendar so shranjeni nekje globoko v ozadju
človeškega uma. Klasično hipnotiziranje pa je uporabno za ogromno drugih problemov, ki
pa jih v preiskovanju kaznivih dejanj ni treba zdraviti.
Ker imajo tako laiki kot zaposleni v kriminalistiki omejeno znanje o vlogi hipnoze pri
preiskovanju kaznivih dejanj, je bil izdelan profil preiskovalne hipnoze. Njegov namen je
pojasniti, kaj se dogaja med preiskovalno hipnozo, ter omogočiti razumevanje njenih
sestavnih delov. Profil je sestavljen iz šestih med seboj tesno povezanih faz (Howell,
1988):
14
• Predhipnozni intervju
Prva faza vsebuje zelo pomembne komponente, ki jih je treba izpeljati zelo natančno, da
na koncu ne dobimo neuporabnih rezultatov. Pomembno je, da hipnotizer ni del ekipe,
delujoče na primeru osebe, ki bo intervjuvana. Seznanjen mora biti le z določenimi
informacijami, ki so potrebne za dobro izpeljano hipnozo. V procesu hipnotiziranja
sodelujeta le hipnotizer in intervjuvanec, drugi lahko le opazujejo.
Uvod: Celotna seja se od začetnega pozdrava in do poslovila dokumentira z zvočnim ali
video snemalnikom. S posnetkom lahko dokažemo, da je hipnoza potekala po protokolu,
da so bile uporabljene sprejemljive tehnike intervjuja ter da so bili dokazi pridobljeni na
zakonit način, brez sugestije. Skoraj vsaka lokacija je primerna, dokler sta posamezniku
zagotovljena tišina in mir. Potek hipnoze se začne s predstavitvijo priče ali žrtve
preiskovalnemu hipnotizerju.
Gradnja odnosa: Najtežja in glavna naloga preiskovalnega hipnotizerja je vzpostaviti trden
in zaupljiv odnos s posameznikom ter pozitiven odnos posameznika do samega postopka
hipnoze in ta odnosa vzdrževati.
Razlaga hipnoze: Proces hipnoze je treba posamezniku razložiti, mu predstaviti tveganja,
neželene učinke in končni rezultat. Seznanjen mora biti, kaj se bo z njim dogajalo in kaj se
od njega pričakuje.
Pogovor o nesporazumih: Hipnotizer mora posamezniku pojasniti pogosta napačna
mnenja o hipnozi, ki prevladujejo med ljudmi. Denimo, da oseba ne more obtičati v stanju
hipnoze ali da se bo z vedenjem osramotila. Tudi ljudje pod hipnozo lahko lažejo, če je to
v njihovi volji.
Odgovori na vprašanja: Posamezniku moramo na vsa njegova vprašanja ali nejasnosti o
hipnozi odgovoriti. Dobro je, če posameznik podpiše soglasje o prostovoljnem pristopu k
hipnozi. Če je oseba mladoletna, mora imeti soglasje staršev ali skrbnikov.
Kontrolni seznam: Zabeležiti si je treba določene podatke o posamezniku. Zbrati je treba
informacije o njegovem morebitnem zdravljenju pri zdravniku, psihologu ali psihiatru. Če
ima oseba bolezni srca, epilepsijo, sladkorno bolezen ali druge resne bolezni, če jemlje
15
stimulatorje ali pomirjevala brez zdravniške privolitve, ji je hipnoza brez soglasja zdravnika
prepovedana.
Poročilo o hipnozi: Poročilo o hipnozi mora vsebovati vse ključne informacije za postopek
preiskovalne hipnoze, torej imena prisotnih ljudi, čas začetka in konca intervjuja ter
rezultate, ki jih je priskrbela hipnoza.
• Indukcija
V tej fazi moramo pripraviti posameznika do globoke stopnje sproščenosti. Zavedati se
mora prostora, hipnotizerja, njegovega glasa in sebe. Hipnotizer ga vpelje v sprostitev s
sugestijami, ki ga vodijo, da zapre oči, globoko diha in se osredotoči na svoje dihanje. Ko
se doseže želena sproščenost, začne hipnotizer počasni odštevati številke.
• Pridobitev informacij
Tehnik hipnoze, ki omogočajo posamezniku, da prikliče pozabljene ali zatrte informacije,
je ogromno. Poznamo avtomatično pisanje, koledarsko tehniko, ena najbolj poznanih in
najbolj uporabljenih tehnik pa je televizijska ali TV-tehnika. Ta je zasnovana tako, da
posameznika popelje nazaj v čas, in ta podoživi celotni dogodek, kot da bi oseba
spremljala preteklo dogajanje na televiziji. Opazovano dogajanje lahko posameznik
zaustavi, ga upočasni in zavrti naprej ali nazaj.
• Dehipnotiziranje
Tudi za dehipnotiziranje se v stroki pojavlja več različnih tehnik. Najpogosteje zasledimo
tehniko štetja. Ko je posameznik opravil vse dosedanje faze hipnoze, začne hipnotizer
šteti od ena do deset, ko pa pride do konca, se oseba sproščeno prebudi iz hipnoze. V
večini primerov dehipnotiziranje traja le kratek čas. Hipnotizer se mora obvezno
prepričati, da oseba ni več v transu, še posebno pri posameznikih, ki dosegajo globoko
stanje hipnoze.
• Pohipnozni intervju
Ta intervju mora vsebovati vprašanja, komentarje ali dodatne informacije. Znano je – ne
le za hipnozo, temveč tudi za druge vrste intervjujev –, da se oseba šele po določenem
16
času začne spominjati detajlov dogodka. Osebi se zato svetuje, naj bo pozorna na
spomine, ki se ji bodo v bližnji prihodnosti pojavili, in naj podatke javi policiji.
4.7 Prednosti in slabosti uporabe hipnoze v preiskovalne namene
O vsakršni temi najdemo nasprotujoča si mnenja. Hipnoza ni izjema. V strokovni literaturi
in praksi najdemo argumente, s katerimi je hipnoza opisana kot koristna metoda za
pridobivanje informacij, zlasti ko ima priča težave s spominjanjem dejstev kaznivega
dejanja (Kmet in Špernjak, 2009). Spet drugi pa so mnenja, da hipnoza nima prostora v
preiskovanju ali zbiranju obvestil, kaj šele, da bi njeni rezultati bili obravnavani kot
dokazno gradivo na sodiščih.
Ali lahko v hipnozi osebo prepričamo, da je storila kaznivo dejanje? Ali je mogoče iz
hipnotiziranega izvabiti lažno priznanje? Ali je mogoče med hipnozo sugerirati prepričanje
o storitvi kaznivega dejanja? Ali je dobronamerni priči ali žrtvi mogoče z uporabo hipnoze
izboljšati spomin? To so vprašanja, ki že stoletja burijo znanost o hipnozi. Te trditve ali
vprašanja vsebujejo predpostavke o nesvobodni volji, nesvobodni izbiri, nezmožnosti
zaznavanja, sugeriranju itd., porajajo pa se v glavi vsakega posameznika, ki ni strokovnjak
na tem področju (Kmet in Špernjak, 2009).
Glavni argumenti ali zagovorniki za uporabo hipnoze so konkretni primeri uspešne prakse
hipnoze v preiskovanju kaznivih dejanj (Kmet in Špernjak, 2009). Primer uspešne prakse
omenjam v nadaljevanju diplomske naloge.
Druga zelo velika prednost hipnoze je, da ima sposobnost doseganja spominov tudi v
najglobljih delih človeškega uma. Hipnoza posamezniku omogoča odstranitev
obrambnega potlačenja in ponuja visoko mero neobremenjenega pogleda na travmatični
dogodek. Tako se osebi omogoči, da podoživi kritični dogodek ter spraševalcu opiše
podrobnosti o kaznivem dejanju, ki jih brez stanja hipnoze ne bi dosegla (Kmet in
Špernjak, 2009).
Ključni argument proti uporabi hipnoze je njena nezanesljivost. Taka pa je predvsem
zaradi dveh elementov: nejasnosti in sugestije. Nejasnosti dokazov, da hipnoza resnično
izboljša spomin žrtvi. Kljub neštetim raziskavam in praktični uporabi hipnoze je še vedno
17
težko dokazati, da hipnoza pomaga posamezniku dosegati globoko potlačene spomine
(Kmet in Špernjak, 2009).
Nezanesljivost pa postane še večji problem, če dodamo še dovzetnost za sugestijo.
Hipnotizer mora biti previden, da osebi ne sugerira svojega mnenja. Nikoli ne sme
postavljati vprašanj, ki povečajo dovzetnost sugestije. Določenega predpisa, kako se
popolnoma izogniti sugestijam, za zdaj še ne poznamo, pomaga pa, če sledimo določenim
navodilom za zmanjšanje možnosti za njihov nastanek (Kmet in Špernjak, 2009).
Še ena slabost hipnoze so psevdospomini. Osebe, ki so bile zaslišane pod hipnozo, so
poročale o nepravilnih zaznavah ali psevdospominih. Tudi ti so neke vrste sugeriranje,
poseganje v spomin, a namesto spremembe majhnih podrobnosti pri tem fenomenu
nastane popolnoma nov, lažen spomin. Teh spominov posamezniki ne znajo ločiti od
realnih spominov (Kmet in Špernjak, 2009).
18
5 Kognitivni intervju
5.1 Splošno o kognitivnem intervjuju
V priročnikih za zaslišanja, ki temeljijo predvsem na obsežnih izkušnjah, je zasliševanje
obravnavano kot tehnika za zlom osumljenčeve odpornosti. Avtorjih priročnikov trdijo, da
osumljenec kaznivega dejanja ne prizna zaradi sramu zaradi storjenega in strahu pred
pravnimi posledicami. Njihovo mnenje je, da je določena količina pritiska, prevare,
prepričevanja in manipulacije v odnosu do osumljenca bistvena za pridobitev resničnega
priznanja (Gudjonsson, 2003).
Kaj pa v primerih, ko imamo pred seboj dobronamerno pričo, žrtev ali storilca z željo
pomagati pri preiskavi, vendar zaradi doživetega travmatičnega dogodka oziroma
kaznivega dejanja tega ne more zaradi blokiranega priklica spomina? V takih primerih
nam standardni načini policijskih intervjujev ne pomagajo, saj so zasnovani na čim
hitrejšem pridobivanju priznanja. Priporočljivo je gledati širše.
Preiskovalci kaznivih dejanj iz izkušenj vedo, da pričanja redko vsebujejo vse informacije o
kaznivem dejanju, razlogi za to so različni. Le redko imajo priče možnost opazovati
dogajanje v optimalnih razmerah, kot je npr. vidljivost, pri določenih osebah je prisotna
čustvena vznemirjenost, prestrašenost ali travmatiziranje, pri nekaterih pa slab spomin ali
slabe verbalne sposobnosti. Vse to vpliva na sposobnost pomnjenja posameznika. Če
imajo preiskovalci možnost olajšanja in spodbujanja spomina, zakaj je ne bi izkoristili?
(Fisher in Geiselman, 2010).
Pri kognitivnem intervjuju gre za metodo intervjuja, ki naj bi izboljšala sposobnost
spominjanja. Naloga preiskovalca je pridobiti čim več informacij o kaznivem dejanju. To
stori s poskusom ponovitve posameznikovega stanja, kakršno je bilo v času dogodka, ali
pa se skuša temu vsaj približati. Dokazano je, da se s ponovitvijo zunanjih in notranjih
dejavnikov, ki vplivajo na osebo, izboljša verjetnost pomnjenja. Vplivi so lahko zelo
različni, vse od počutja osebe, uporabe substanc, ure v dnevu, letnega časa do lokacije
dejanja itd. S postopkom kognitivnega intervjuja se lahko temu stanju približamo bolj kot
s klasičnimi intervjuji, saj kognitivni intervju za uspešne rezultate zahteva popolno
19
predanost preiskovalcu. Tu se vidi povezava s hipnozo. Posameznik mora biti miren in
osredotočen ves čas intervjuja. Spremljati mora preiskovalčev glas, ki ga vodi skozi
intervju.
Bistvo kognitivnega intervjuja je pripraviti osebo do sprostitve, da nato poda izjavo, in
uporaba različnih tehnik, ki omogočajo boljšo obuditev spomina na pretekle dogodke
(Maver, 2004).
Glavni komponenti kognitivnega intervjuja sta spomin in komunikacija. Izpraševanec mora
pripraviti v zavesti vse detajle o kaznivem dejanju, nato pa je treba te informacije
smiselno posredovati preiskovalcu. Le s pravilnim delovanjem obeh funkcij preiskovalec
pridobi točne informacije. Kognitivni intervju izboljša spomin oziroma priklic pozabljenih
spominov posameznika preko preiskovalca, s tem da poskuša sklepati na potek kaznivega
dejanja (Fisher in Geiselman, 1992).
Četudi so te informacije spravljene v spominu posameznika, le njihova aktivacija ne jamči
uspešnih rezultatov. Preiskovalec mora graditi odnos med sabo in posameznikom, le tako
bo oseba priklicane spomine sama interpretirala ter jih posredovala preiskovalcu. Njegova
naloga je tudi s skupnimi močmi povezati informacije, da je končni rezultat resničen in
jasen (Fisher in Geiselman, 1992).
Tudi pri uporabi kognitivnega intervjuja moramo biti pozorni na izbiro izpraševalca.
Kognitivni intervju mora izvajati oseba, ki je za to usposobljena in ki je na tem področju
izkušena. Z neustrezno uporabo kognitivnega intervjuja ali z neveščim izvajalcem
intervjuja kar hitro dobimo napačne rezultate.
Uspešen preiskovalec oziroma spraševalec je tisti, ki ima zmožnost sklepati, kako imajo
posamezniki shranjene informacije, ključne za preiskavo. Skupaj s preiskovancem te
podatke poiščeta in izgubljeno prikličeta nazaj v zavest (Fisher in Geiselman, 1992).
Elementi kognitivnega intervjuja so razpršeni okoli treh glavnih psiholoških procesov, to
so spoznavanje, družbena dinamika in komunikacija (Fisher in Geiselman, 2010).
Zaposleni v vodstvu kriminalistične policije menijo, da se kognitivni intervju v praksi pri
nas ne uporablja dosti. To pa je posledica neznanja njegove uporabe. Za kognitivni
20
intervju si osebje ne vzame dovolj časa, saj ta zahteva za učinkovite rezultate
dolgotrajnost procesa. Le redki zaposleni pa imajo osebnostne lastnosti, priporočljive za
preiskovalca, ki opravlja intervju (Rener, 2007).
5.2 Razvoj kognitivnega intervjuja
Pojem kognitivni intervju je prvi uvedel R. E. Geiselman s sodelavci leta 1984. Takrat so z
njim poimenovali vrsto tehnik za priklic spomina na pretekle dogodke. V raziskavi so
ugotovili, da so očividci insceniranega kaznivega dejanja, pri katerih je bila uporabljena
metoda kognitivnega intervjuja, podrobneje in z veliko samozavestjo podali izjave kot
tisti, pri katerih so uporabili klasične metode. Z metodo kognitivnega intervjuja je mogoče
pridobiti za 35 odstotkov več pravilnih informacij kot s klasičnimi metodami (Geiselman,
1984 v Maver, 2004).
Kognitivni intervju se je po 30 letih raziskav in trdega dela znanstvenikov razvil v današnjo
obliko. Znanstveniki so se naslonili na teorijo iz kognitivne psihologije, od tod tudi ime
kognitivni intervju. Zasnova kognitivnega intervjuja je povzeta po konceptih drugih tehnik
preiskovalnih intervjujev. Glavni element, pridobljen s temeljitim pregledom drugih
intervjujev, je teoretična osnova izboljšave spomina. Ta načela so nato preskusili v
praktičnih raziskavah, da so ocenili postopek in rezultate kognitivnega intervjuja (Fisher in
Geiselman, 1992).
5.3 Osnovne tehnike kognitivnega intervjuja
Sestavljen je iz štirih osnovnih spodbujevalnih tehnik spomina, bistvo pa sta mirnost in
sproščenost intervjuvanca, zato se ta lahko zbrano posveti spominjanju. Glavne tehnike so
(Maver, 2004):
• Vzpostavitev konteksta: Oseba naj si poskusi predstavljati situacijo in okolje, v
katerem se je dejanje zgodilo, sobo, prostor, osebe, občutke, glasove itd. Oči
ima lahko zaprte in v mislih podoživlja situacijo.
• Popolnost priklica: Določene osebe podrobnosti izpustijo, saj so mnenja, da
niso pomembne. Pomembno je osebo spodbuditi, da opiše vse, kar se je
dogajalo, tudi če ta podrobnost ni pomembna za samo zadevo.
21
• Priklic dogodka v spomin v različnem časovnem zaporedju: Oseba naj
dogodek opiše ne le tako, kot je potekal, pač pa tudi v obratno smer, od
sredine dogajanja naprej itd.; tako se poudarijo različni pogledi na dogodek in
tako opazimo morebitne napake ali vrzeli v spominu.
• Spreminjanje vidikov: Oseba mora dogodek razumeti z različnih zornih kotov;
tako kot so ga doživeli očividec, oškodovanec, sostorilec itd.; statični pogled
dogodka velikokrat izpusti pomembna dejstva, ki se jih oseba spomni, če
podoživi dogodek skozi oči drugega soudeleženca.
5.4 Dinamika razgovora pri kognitivnem intervjuju
Cilj preiskovalca je priklicati čim več koristnih informacij iz intervjuvanca. Problem zveni
podobno kot branje knjige. Nujno je razumeti kodo, v kateri je napisana knjiga, da jo
razumemo, nato pa preleteti čez celotno vsebino. Ta preprosta primerjava se poruši, ko
nimamo pred seboj knjige, pač pa človeško bitje. Knjiga je pasivni predmet, odnos med
posameznikom in preiskovalcem pa je dinamičen. Drug drugemu vplivata na vedenje.
Kakor dobro bo preiskovalec vodil intervju, toliko bo posameznik pridobil informacij. Za
učinkovito uporabo kognitivnega intervjuja je treba upoštevati naslednje napotke (Fisher
in Geiselman, 1992):
• spodbujanje udeleženca k aktivnemu sodelovanju,
• medsebojno razumevanje in dobra komunikacija,
• primerjava pričakovanja in skrbi med subjektoma,
• razumevanje pomislekov in skrbi posameznika,
• pozitivno vplivanje na vedenje posameznika,
• vzpostavitev ugodnega odnosa.
5.5 Potek kognitivnega intervjuja
Kognitivni intervju poteka v sedmih fazah. Proces pokrije celotno zasliševanje, nekateri
poteki kognitivnega intervjuja ga ne (Milne in Bull, 2008).
Faza 1: Sprejem in personalizacija intervjuja
vzpostavitev dobre komunikacije in razumevanje posameznika
22
Faza 2: Razlaga cilja intervjuja
• Osredotočenost na iskanje po spominu
• Poročanje o vsem
• Nadzor prenosa
• Izogibanje izmišljanju in ugibanju
• Močna koncentracija
Faza 3: Začetek prostega govora
• Ponovna vzpostavitev konteksta
• Odprta vprašanja
• Premori
• Nebesedno vedenje
Faza 4: Zasliševanje
• Poročanje
• Intervjuvancu prilagojena vprašanja
• Izogibanje izmišljanju in ugibanju
• „Ne vem“ je sprejemljiv odgovor
• „Ne razumem“ je sprejemljiv odgovor
• Koncentracija
• Aktivacija in preverjanje predstav
• Odprta in zaprta vprašanja
Faza 5: Raznovrstno in obsežno spodbujanje priklica
• Sprememba časovnega reda
• Sprememba perspektive
• Osredotočenost na čute
Faza 6: Povzetek
Faza 7: Zaključek
23
Prva faza: Sprejem in vzpostavitev odnosa
Preiskovalec in intervjuvanec sta le dva subjekta preiskovanja, ki opravljata svojo
dolžnost. Unikatnost kognitivnega intervjuja lahko opazimo že v njegovi prvi fazi, s
personalizacijo intervjuja oziroma s težnjo po osebnem stiku in pristnem odnosu. V prvi
fazi k želenemu rezultatu prispevata dva dejavnika, miren prostor in pozorno poslušanje.
V prostoru, v katerem poteka intervju, mora biti zagotovljena tišina, prostor pa mora biti
brez vsakršnih motečih dejavnikov. Pozorno poslušanje se izraža z naslednjo besedno in
nebesedno komunikacijo: intervjuvanca gledamo v oči, mirno sedimo, med govorom ne
segamo v besedo, pokažemo, da sledimo pripovedovanju in ga razumemo, v zgodbo ne
smemo dvomiti itd. S temi dejavniki preiskovalec ustvari sproščen odnos, ki pripomore k
izvedbi vsake nadaljnje faze (Milne in Bull, 2008).
Druga faza: Cilj intervjuja, vloga intervjuvanca in koncentracija
Preiskovalec mora prilagoditi intervju za vsakega posameznika glede na vrsto kaznivega
dejanja in njegovo resnost. Pri kognitivnem intervjuju je ključno prepričati intervjuvanca,
da ima v intervjuju glavno vlogo, saj ima le on informacije, ki bodo pomagale rešiti primer.
Preiskovalcu pa pripada vloga, da z različnimi metodami pripelje intervjuvanca do točke,
na kateri se bo spomnil čim več podrobnosti o obravnavanem dogodku. Vsak posameznik,
ki je na neki način povezan s kaznivim dejanjem, ima podrobnosti shranjene v spominu
kot predstave, ki se jih lahko ozavesti le s popolno koncentracijo in osredotočenostjo. Ena
izmed pomembnih nalog preiskovalca je motivacija intervjuvanca za čim bolj realističen
opis dogodka, oseb in predmetov (Milne in Bull, 2008).
Tretja faza: Začetek prostega pripovedovanja
V tretji fazi se začne vsebinski del intervjuja. Intervjuvanec se mora v mislih vživeti v
zunanje okoliščine in subjektivno doživljanje dogajanja. Ko je takšno stanje doseženo, ga
preiskovalec spodbudi k prostemu pripovedovanju, pri čemer pa se mora izogibati
postavljanju vprašanj ali prekinjanju pripovedovanja (Milne in Bull, 2008).
Četrta faza: Postavljanje vprašanj
24
Za razliko od tretje faze so v četrti v ospredju vprašanja, ki se nanašajo na povedano v
predhodnih fazah. Vprašanja ne smejo temeljiti na vnaprej pripravljenem načrtu.
Prilagojena morajo biti posameznemu intervjuvancu tako, da mu omogočajo
posredovanje informacij, s katerimi je na neki način povezan, z delom, hobiji ali interesi
(Milne in Bull, 2008).
Peta faza: Ponovno in razširjeno spodbujanje priklica
V tej fazi naj preiskovalec pozove intervjuvanca k ponovnemu pomisleku na kaznivo
dejanje, saj je možnost, da je kaj izpustil. Vendar naj se pri ponovnem poskusu
spominjanja uporabi drugačna strategija, kot je poročanje z vidika druge osebe ali priklic v
različnih časovnih zaporedjih. Po navadi v spominu prevladujejo vidne zaznave, redko pa
si zapomnimo okuse, vonjave in otipe. Tudi te vrste informacij so lahko dragocene, zato
na njih ne smemo pozabiti (Milne in Bull, 2008).
Šesta faza: Povzetek
Preiskovalec skozi celotni postopek pozorno posluša in sledi povedani vsebini. Ob koncu
kognitivnega intervjuja se na kratko obnovi bistvo in glavne točke. Tako se preveri, ali je
preiskovalec vsebino pravilno razumel, s tem pa daje intervjuvancu tudi možnost, da
lahko dopolni povedano (Milne in Bull, 2008).
Sedma faza: Zaključek in poslovitev
V zadnji fazi intervjuvanca opomnimo, da če se spomni novih informacij, jih mora
posredovati policiji. Nato pogovor napeljemo na nevtralne teme in intervju zaključimo
(Milne in Bull, 2008).
5.6 Prednosti in slabosti uporabe kognitivnega intervjuja v preiskovalne
namene
Četudi nam kognitivni intervju pridobi realne podatke in je na splošno ena učinkovitejših
tehnik intervjuja na tem področju, se bo njegova uporabnost od situacije do situacije
razlikovala.
25
Na žalost poznamo kar dosti faktorjev, ki znižujejo količino informacij, podanih s strani
prič, žrtev in storilcev. Nekaterim ni do sodelovanja s policijo, drugi ne poročajo informacij
o kaznivem dejanju zaradi ustrahovanja, spet tretji, kamor štejemo večino, pa niso
koristni zaradi nezmožnosti priklica spomina na kaznivo dejanje. Tukaj pride v ospredje
glavni argument ali prednost kognitivnega intervjuja – sposobnost pomagati posamezniku
do globljega in kakovostnejšega spominjanja (Fisher in Geiselman, 1992).
Sposobnost izboljšanja priklica spomina kognitivni intervju črpa iz stanja visoke
koncentracije in sproščenosti. To posamezniku omogoča, da prikliče pozabljene oziroma
potlačene spomine v zavest. Preiskovalec skupaj z intervjuvancem natančno prehaja iz
prve faze v drugo in vse naslednje, do zadnje, da na koncu dosežeta želene rezultate.
Znanstvenika Fisher in Geiselman opozarjata na napake standardnih policijskih
intervjujev, ki pa jih kognitivni intervju nima. Potemtakem so napake klasičnih intervjujev
prednosti kognitivnega intervjuja. V nadaljevanju so omenjene tri najpogostejše napake,
ki onemogočajo priklic informacij iz spomina in motijo komunikacijo: prekinjanje pričinega
opisa dogodkov, postavljanje preveč vprašanj in neprimerno zaporedje vprašanj (Fisher,
Geiselman, 1992 v Areh, 2012a). V navodilih za uporabo kognitivnega intervjuja nazorno
piše – v nasprotju s klasičnimi intervjuji –, da se priče ali žrtve med pripovedovanjem ne
sme prekinjati, da se postavlja zmerno število vprašanj le v delu, ki je namenjen za to, ter
da si vprašanja sledijo po časovnem zaporedju dogodka, kot ga je intervjuvanec opisal.
V naslednjih argumentih se pokaže zahtevnost kognitivnega intervjuja v primerjavi s
standardnim preiskovalnim intervjujem. S prakso in učenjem predpisanega postopka pa
postane kognitivni intervju rutina (Fisher in Geiselman, 1992).
Primarno je bil izdelan za primere, kjer večino dokazov zagotovijo priče in očividci. Izdelan
je bil v glavnem za zasliševanje dobronamernih oseb, ki so bile vpletene v kaznivo dejanje.
Kognitivni intervju nikakor ne bo zlomil človeka, ki ne želi priznati svojega dejanja, kot
tudi ne bo zaznal lažnega pričanja. Sam postopek kognitivnega intervjuja pa je daljši od
klasičnih preiskovalnih intervjujev. Ni ga priporočljivo uporabljati v primerih, ko je zelo
malo časa za zaslišanje, saj bomo s hitenjem skozi faze, ki bi morale biti natančno
izvedene, naredili več slabega kot dobrega, lahko celo pridobimo napačne podatke in se
26
preiskava ne more nadaljevati po načrtu. Kognitivni intervju zahteva visoko raven
koncentracije preiskovalca. V nasprotju s klasičnimi intervjuji mora preiskovalec pokazati
tudi večjo prilagodljivost (Fisher in Geiselman, 1992).
Dolgotrajnost kognitivnega intervjuja je ena izmed njegovih največjih slabosti. Raziskava,
temelječa na anketiranju skoraj 200 policistov, je pokazala, da je pomanjkanje časa glavni
razlog, zakaj policisti ne morejo izpeljati kognitivnega intervjuja kakovostno in do konca
(Kebbell, Milne in Wagstaff, 1999).
27
6 Primeri v praksi
Praktične uporabe hipnoze in kognitivnega intervjuja v preiskovanju kaznivih dejanj v
Sloveniji med obstoječo literaturo nisem nikjer zasledila, zato sem jo iskala po tujih virih.
V nadaljevanju sem opisala dva primera uporabe hipnoze in kognitivnega intervjuja v
preiskovanju, in sicer za lažje razumevanje predstavljene teorije.
6.1 Hipnoza: Umor
Nekega petka zvečer sta se dve učiteljici odločili, da si bosta po dolgem dnevu v službi
privoščili malo sprostitve. Tistega večera je bil bar poln, tako sta videli in spoznali
ogromno ljudi. Ko je prišel čas za odhod, sta se domov odpravili ob istem času. Naslednji
dan sta se slišali po telefonu in obujali spomine na zabaven večer. Med pogovorom pa je
na vrata ene od učiteljic potrkala oseba, ki jo je ta spoznala prejšnji večer. Prejšnjo noč sta
se namreč dogovorili za popravilo avta. Učiteljici sta se poslovili, še prej pa sta sklenili, da
se o podrobnostih pogovorita v ponedeljek na šoli. Telefonski pogovor se je s tem
zaključil. Prišel je ponedeljek, učiteljica, ki je imela čez vikend obisk, pa se ni prikazala v
službo (Wester in Hammond, 2011).
To se je njeni prijateljici zdelo zelo nenavadno, bila je v skrbeh, saj to ni bilo v njeni
navadi, zato je poklicala prijateljičine starše, da preverijo, če je z njo vse v redu. Starši so
jo ves dan poskušali priklicati na telefon, a se nihče ni oglasil. Z namenom, da nekdo
preveri situacijo, so poklicali upravljavca stanovanja. Tudi njemu je ni in ni uspelo
priklicati, zato je poklical policijo. Učiteljico so našli mrtvo. Bila je posiljena in večkrat
zabodena. Policija ni našla nobenih uporabnih materialnih sledi, zato je bila edina
možnost zaslišanje oseb, ki bi lahko vedele pomembne informacije. Policija je intervjuvala
družino in žrtvine prijatelje, vključno z učiteljico. Slednja je policistom povedala o
dogajanju na petkov večer, a se ni spomnila imena osebe, ki je žrtvi naslednji dan prišla
popravit avto. Čeprav je že večina preiskovalcev imela opravka s preiskovalno hipnozo, so
v tem primeru raje poklicali strokovno pomoč (Wester in Hammond, 2011).
Policija je poskrbela za tih prostor in potrebne pripomočke ter v sobo pripeljala učiteljico
in hipnotizerja. Med hipnozo je bila učiteljica zelo dober primer sodelujoče priče.
28
Hipnotizer ji je pomagal doseči globoko sproščenost in močno koncentracijo na dogodek.
Poskušal jo je z mislimi popeljati v bar tistega dne. S hipnozo je dan prišlo veliko
informacij. Spomnila se je imena moškega, ki je bil v prijateljičinem stanovanju, ime mu je
bilo George Starway. Preverjanje njegovega imena pa ni dalo uporabnih rezultatov. Ker se
je hipnoza dobro izkazala v prvo, so se odločili hipnotični intervju z učiteljico ponoviti. V
drugem poskusu pa se je prijateljica žrtve spomnila, da je podala napačno ime, moškemu
je bilo ime George, bil pa je iz podjetja Starway. Ko je policija preverila to ime, so potrdili
obstoj te osebe. Izkazalo se je, da se George ni prikazal v službi v ponedeljek. Policija ga je
poiskala na njegovem domu in tam so našli orožje, s katerim je zabodel žrtev (Wester in
Hammond, 2011).
6.2 Kognitivni intervju: Očividka ropa trgovine z nakitom
Dva dni pred zaslišanjem je Jane Wilson obiskala trgovino z nakitom. Ko si je ogledovala
prodajne eksponate, sta v trgovino vstopila oborožena moška in od prodajalca zahtevala
denar iz blagajne. Jane je bila v zadnjem delu trgovine, bila je prestrašena, a ne panična.
Priča ima dobre verbalne sposobnosti, v času intervjuja je bila sproščena. V nadaljevanju
opisano zaslišanje je primer dobre prakse kognitivnega intervjuja (Fisher in Geiselman,
1992).
Intervju je potekal v hiši žrtve, v dnevni sobi, kjer je najmanj motečih dejavnikov. Najprej
se je preiskovalec predstavil priči in jo vprašal, kako se počuti po vsem, kar je doživela.
Jane je opisala, da se ne počuti varno in da je bila to zanjo zelo stresna situacija.
Preiskovalec je nato pojasnil, da hoče ujeti moška, ki sta storila kaznivo dejanje, zato pa
bo potreboval njeno pomoč. Čim več informacij bo uspela priklicati, toliko lažje bodo
preiskovalci nadaljevali svoje delo. Preiskovalec je Jane razložil, da ima le ona vse
informacije ter da je njegova naloga le vodenje intervjuja. Pojasnil ji je, naj ob težavi s
priklicem katerekoli informacije to pove, naj si je nikar ne izmisli, da bi ga zadovoljila z
odgovorom. Nato pa je začel počasi napeljevati pogovor na glavno temo (Fisher in
Geiselman, 1992).
Za začetek je preiskovalec Jane prosil, naj opiše kraj dejanja in svoje misli, preden sta
moška vstopila v trgovino. Povedala je, da je bil razlog za obisk trgovine nakup ure za
29
moža. Za še boljšo vizualno predstavo je očividka morala narisati skico trgovine, na kateri
je označila tako svoj položaj kot tudi pozicijo roparjev. V osrednjem delu intervjuja je
preiskovalec naročil Jane, naj se močno skoncentrira in sprosti ter naj si predstavlja, da je
spet v trgovini. V tistem trenutku je Jane začela opisovati vse detajle, kar se jih je
spomnila. Eden ključnih podatkov je bil opis enega od storilcev, drugega pa se ni mogla
spomniti. Ko je zaključila podrobni opis, je preiskovalec že začel natančno načrtovati
naslednjo fazo intervjuja, upoštevajoč osebnostne lastnosti očividke in dobljene
informacije (Fisher in Geiselman, 1992).
Jane je nato dobila navodila, naj se v mislih ponovno vrne na kraj dejanja in naj znova še
podrobneje opiše vse, kar je videla. Tokrat pa naj se osredotoči na storilca, njuna obraza,
oblačila in orožje. Zaradi večje koncentracije je preiskovalec svetoval očividki, naj zapre
oči. Pred začetkom pripovedovanja jo je spodbudil z besedami, da se zaveda, kako težko
nalogo ji je dal, vendar naj se potrudi, kolikor je v njenih močeh. Med njeno podrobnejšo
izpovedjo je ni motil, občasno ji je le pomagal pri spominjanju. Preiskovalec je imel pri
sebi slike pištol, ki bi ji lahko pomagale v trenutku negotovosti. Dogodek je opisal tudi z
vidika roparja. V tem trenutku je Jane dosegla visoko stopnjo koncentracije, saj je navedla
ogromno informacij. Ko sta počasi prešla skozi celotno situacijo, od slike do slike
natančno, se je izkazalo, da sta zbrala kar dosti koristnih podatkov. Od barve oči, oblike
obraza, starosti, znamke obutve, vrste pasa, maternega znamenja in tatujev do imen
roparjev (Fisher in Geiselman, 1992).
Proti koncu je preiskovalec očividki prebral svoje zapiske z namenom, da jih preverita in
ugotovita, ali je kaj izpustila. Zapisal si je še podatke o njej, se ji zahvalil, ji naročil, naj ga
pokliče v primeru priklica novih informacij, kar se pogosto dogaja, in jo odslovil (Fisher in
Geiselman, 1992).
30
7 Primerjava hipnoze in kognitivnega intervjuja v
preiskovanju kaznivih dejanj
Obe metodi za izboljšanje spomina se med seboj razlikujeta in imata različno
pravnoformalno podlago za uporabo pri preiskovanju kaznivih dejanj. Imata pa tudi
skupno lastnost, uporabljamo ju namreč pri izboljšanju priklica spomina, predvsem pri
dobronamernih žrtvah in pričah, redkeje pa pri osumljencih (Rener, 2007).
Pregled znanstvene literature prikazuje, da je hipnoza v nasprotju s kognitivnim
intervjujem nepredvidljiva. Nekateri so pisali o tem, da hipnoza pomaga izboljšati spomin
žrtve, drugi so trdili nasprotno. Res pa je, da med uporabo hipnoze prihaja do visoke
dojemljivosti za sugestije na osebo pod hipnozo. Na drugi strani pa naj bi se kognitivni
intervju temu izognil. Še ena prednost kognitivnega intervjuja je hitro učenje le-tega.
Postopka kognitivnega intervjuja se lahko oseba nauči v nekaj urah, česar za hipnozo ne
moremo trditi. Posameznik, ki želi pravilno izpeljati postopek hipnotiziranja, mora skozi
dolgotrajno usposabljanje (Fisher in Geiselman, 1992).
Zaradi velike doze stresa ali drugih močnih čustev lahko osebe, ki so bile vpletene v
kaznivo dejanje, doleti izguba spomina o tem dogodku. S tehniko kognitivnega intervjuja
včasih ne dobimo želenih rezultatov, takrat pa imamo možnost poseči po drugi metodi za
izboljšanje priklica spominov, in sicer po hipnozi. Ta v primerjavi s kognitivnim intervjujem
zahteva boljšo koncentracijo in dosega globlja stanja umirjenosti, zato lahko prikliče tudi
toliko bolj potlačene spomine (Rener, 2007).
Niti kognitivni intervju niti hipnoza v naši zakonodajo nista posebej predpisana ali
prepovedana. Za kognitivni intervju se ravnamo po 148. a členu ZKP-ja. Potemtakem je
uporaba kognitivnega intervjuja nesporna, dokler zaslišanje poteka po določbah.
Prepoved hipnoze pa lahko razberemo iz 266. člena ZKP-ja, saj vsebuje prepoved uporabe
vsake tehnike, ki bi lahko vplivala na voljo posameznika pri izpovedovanju. Četudi metodi
nista točno določeni, lahko posredno razberemo, da zakonodaja dovoljuje uporabo
kognitivnega intervjuja pri preiskovanju kaznivih dejanj, uporabo hipnoze pa omejuje
(»ZKP-UPB8«, 1994).
31
Za primerjavo med kognitivnim intervjujem in intervjujem, opravljenim pod hipnozo, so
bile v zadnjih nekaj letih narejene obsežne raziskave. Rezultati so pokazali, da se je tako s
kognitivnim intervjujem kot s hipnozo pridobilo podobno število verodostojnih informacij.
Malenkost več spornih informacij so pridobili s hipnozo, najverjetneje zaradi večje
možnosti za sugestivnost. Proces hipnoze pa je v nasprotju s kognitivnim intervjujem bolj
zapleten in problematičen (Areh, 2012a).
V raziskavi Kognitivni intervju proti hipnozi so testirali izboljšavo priklica spomina z
uporabo metod hipnoze in kognitivnega intervjuja. V raziskavi je sodelovali 89 oseb. Vsak
od sodelujočih je pogledal filme z nasilno vsebino, namenjene za policijsko usposabljanje.
Po 48 urah so vsakega posebej zaslišali za to izurjeni policisti. Rezultati so pokazali, da
tako hipnoza kot kognitivni intervju rektificirata zmožnost spominjanja, in sicer v veliko
večji meri kot standardni intervju. Število pridobljenih lažnih informacij oziroma napačnih
spominov se ni pomembno razlikovalo med tremi metodami (Fisher in Geiselman, 1985).
Druga študija pa je pokazala, koliko več informacij se pridobi s hipnozo kot katerokoli
drugo tehniko, vključno s kognitivnim intervjujem. Problem pa je nastal pri preverjanju
informacij. Zaradi hipnoze se je povečala pripravljenost subjektov, da poročajo o
informacijah, ne glede na njihovo točnost. Ta raziskava kaže, da je treba spomine,
pridobljene s hipnozo, odstraniti, saj je nemogoče ugotoviti, ali so ti podatki resnični ali
ne. V tej raziskavi se je pokazalo, da s kognitivnim intervjujem pridobimo informacije, ki so
resnične, četudi jih je manj (Orne in Wayne, 1991).
32
8 Razprava
Zaradi travmatičnega dogodka oziroma kaznivega dejanja posameznika doleti velika
količina stresa. To vpliva na njegovo zmožnost pomnjenja, kar je glavni razlog, zakaj oseba
ne zmore priklicati podrobnosti o dogodku, v določenih primerih lahko gre za izbris
celotnega dogajanja. V kriminalistiki zato obstajajo posebne metode zasliševanja, ki
pomagajo izboljšati spomin, to sta hipnoza in kognitivni intervju.
Obe metodi delujeta na principu usmerjene pozornosti in relaksacije. V tem delu pa lahko
zaradi povečane dojemljivosti preiskovalec vpliva na misli posameznika, kar imenujemo
sugestija. Zaradi resnih posledic, ki jih lahko napačno pričanje povzroči, je sugestija
nevarna, zato je uporaba hipnoze in kognitivnega intervjuja v preiskovanju kaznivih dejanj
vprašljiva. Uporaba teh metod prinaša lažne spomine, katerih posledica je nepravilen
postopek. S pravilno izbiro izkušenega zasliševalca, natančnostjo in sledenjem navodil
lahko dojemljivost za sugestije zmanjšamo (Fisher in Geiselman, 1992; Rozzano, 1988).
Hipnoza je večinoma napačno razumljena. Do tega prihaja zaradi napačnega ozaveščanja
o njeni naravi. Zavajanje populacije se kaže tudi v slovenski zabavni oddaji Hipnoza, dobra
zabava. Udeleženci šova so psihično zmanipulirani in najverjetneje ni nihče hipnotiziran.
Gre za tako imenovano odrsko hipnozo. Igralci so le prepričani, da so hipnotizirani, in
menijo, da je njihovo obnašanje upravičeno, saj oni le ubogajo hipnotizerjeva naročila.
Psihična manipulacija je neetična ter škodi prizadevanjem vsem, ki skušajo s hipnozo
pomagati npr. žrtvam kaznivih dejanj (Areh, 2017).
Ironično je, da je najpomembnejša značilnost stereotipa o hipnozi, to je prepričanje o
njenih posebnih lastnostih, razlog za njeno neuporabo v preiskovanju. Prepričanje, da je s
hipnozo mogoče izboljšati kakovost pomnjenja, je imelo glavno vlogo pri nastanku
spominskih napak in lažnih učinkov. Tukaj ima prednost kognitivni intervju, saj teh
pomanjkljivosti nima. Je pa res, da je kognitivni intervju dobil glavno idejo, s katero je
postal tako znana metoda intervjuvanja, ravno pri hipnozi (Wagstaff, 2009).
Hipnoza se v kazenskem postopku zaradi dovzetnosti za sugestije odsvetuje. Res, da
pomaga izboljšati spomin žrtve in ji vrniti spominjanje podrobnosti o dogodku, ki jih
33
drugače sama ne bi mogla priklicati. Zaradi napačnih pričanj pa v zaporu pristane veliko
število nedolžnih. To je tveganje, ki si ga pomembna ustanova države ne sme privoščiti.
Hipnoze pa zaradi njenih pomanjkljivosti v kriminalistiki kljub temu ni treba zavreči.
Informacije, pridobljene s hipnozo, bi bile le smernice za iskanje dokazov. Tako bi bila
njena uporaba nesporna, vseeno pa bi uporabljali njeno „zdravilno moč“ (Maver, 2004).
Kot opisujem že skozi celotno diplomsko nalogo, tudi v zaključku ugotavljam, da ima
hipnoza res preveč pomanjkljivosti. Če že tradicionalna hipnoza nima prostora, kaj pa njej
podobne tehnike? Tehnika osredotočene meditacije ali tehnika zapiranja oči izvirata iz
hipnotičnega intervjuvanja. Glavno slabost – dovzetnost za sugestije so pri hipnozi
zmanjšali in tako dobili dve novi metodi za izboljšanje spomina. Temeljita na principu
relaksacije, vendar delujeta brez znanega padca v trans. Ti dve metodi lahko nadomestita
hipnozo in pomagata pri izboljšanju spomina (Wagstaff, 2009).
Postopek kognitivnega intervjuja je rahlo bolj zapleten kot postopek klasičnega intervjuja.
Eden izmed razlogov je njegov namen. Naloga standardnih intervjujev je pridobiti
priznanje, ne pa spominjanje pozabljenih informacij. Temelji na ponovni vzpostavitvi
okoliščin, v katerih se je zgodilo kaznivo dejanje. Kognitivni intervju zahteva sledenje
navodilom in preiskovalca, ki ima s tem postopkom izkušnje. Ni ga priporočljivo
uporabljati v primerih, ko ni časa, da se izpelje po navodilih, saj lahko končamo s kupom
neuporabnih informacij (Fisher in Geiselman, 1992; Kebbell, Milne in Wagstaff, 1999).
Razvidno je, da je uporaba kognitivnega intervjuja koristna za pridobivanje pozabljenih
spominov, in sicer v preiskovalne namene, njegove rezultate pa lahko uporabimo kot
verodostojne dokaze v sodnem procesu. Kognitivni intervju prakticirajo že skoraj povsod
po svetu, v Sloveniji pa nimamo za to usposobljenih kadrov. Kognitivni intervju je zakonit
način pridobivanja podatkov. Za učinkovito uporabo pa je dobro poznati njegove
zmožnosti in omejenosti. Kot nam priča teorija in tudi prikazuje praksa, je kognitivni
intervjuju v zasliševanju mnogo boljša izbira od hipnoze (Fisher in Geiselman, 1992; Maver
2004).
V zaporu vsako leto pristane ogromno število nedolžnih ljudi, obsojenih za kazniva
dejanja, ki jih niso zagrešili. Krivci pa so zato na prostosti in ne prestajajo svoje kazni, kot
34
bi jo po zakonu morali. Eden največjih razlogov je napačno pričanje. Project Innocence se
že okoli 25 let uspešno bori proti takšnim primerom in dokazuje, koliko nedolžnih sedi v
zaporu prav zaradi napak pri spominjanju. Ljudje, vključeni v to organizacijo, odkrivajo in
popravljajo slabosti represivnih organov in pravosodnega sistema. Delo policistov in
kriminalistov pri zaslišanju je v veliko primerih površno. Prav zato je toliko pomembno, da
se s pravilno uporabo metod zaslišanja odkrije resnica (Innocence project, n. d.).
35
9 Zaključek
Med prebiranjem tujih in domačih člankov, knjig in raziskav sem našla odgovore na
vprašanja o hipnozi in kognitivnem intervjuju ter si ustvarila svoje mnenje. Četudi nisem
popolnoma podprla strani, ki zagovarja obe metodi, in tudi ne strani, ki ju zavrača kot
preiskovalni tehniki, zagovarjam zakonito sojenje in možnost pravične preiskave. Ob
preverjanju naslednjih hipotez bom v zaključku podala še obrazložitve. Za konec pa sem
dodala še znane besede književnega lika, škotskega detektiva Sherlocka Holmesa.
• Hipnoza ni primerna za pridobivanje preiskovalnih informacij, ker pri njeni uporabi
obstaja preveliko tveganje za pojav napak.
Pri hipnotiziranju osebe prihaja do sugestij. Te se lahko enormno zmanjšajo z izbiro
izkušenega hipnotizerja in temeljitim sledenjem navodilom. Ker pa je sugestija neželeni
učinek, ki ga popolnoma ne moremo odstraniti iz postopka hipnotiziranja, je smiselno, da
se rezultati hipnoze ne uporabljajo kot dokazno gradivo na sodišču. Hipnoze pa zaradi
višje stopnje sproščenosti in koncentracije kot pri katerikoli drugi metodi zaslišanja ni
treba kar pozabiti. Smiselno se zdi, da bi se hipnoza lahko uporabljala v predkazenskem
postopku kot metoda zbiranja informacij, pod pogojem, da želi posameznik prostovoljno
pričati pod njenim vplivom. Hipnoza bi se uporabljala le v resnejših primerih kaznivega
dejanja. Rezultati zbiranja informacij pa bi lahko bili uporabljeni le kot vodilo za nadaljnje
delo (Maver, 2004; Umek, 2005). Prvo postavljeno hipotezo bom le delno potrdila.
• Kognitivni intervju je primeren za uporabo pri preiskovanju nesreč in kaznivih
dejanj, ker je ob njegovi uporabi tveganje za pridobitev napačnih informacij majhno in
sprejemljivo.
Kognitivni intervju je zakonita tehnika, ki se lahko uporablja v preiskovalne namene. V
določenih primerih je prišlo do sugeriranja intervjuvancu. Razlogi za sugestijo pa so bile
klasične napake preiskovalca, ki ni imel dovolj izkušenj na tem področju in ni sledil
navodilom. S pravilno uporabo intervjuja se lahko tem napakam preiskovalci brez težav
izognejo. Uporaba kognitivnega intervjuja je priporočljiva za intervjuvanje dobronamernih
36
prič, žrtev in storilcev. Njegovi rezultati so lahko trdni dokazi na sodišču (Rener, 2007;
Fisher in Geiselman, 1992). S tem v celoti potrjujem svojo drugo hipotezo.
• Pri kognitivnem intervjuju je veliko manj možnosti za sugestivno vplivanje na
intervjuvanca kot pri hipnozi.
Oseba, ki je intervjuvana s kognitivnim intervjujem, ni toliko dovzetna za sugestije kot pri
hipnozi. Razlog je v stopnji sproščenosti. V hipnozi je stopnja zavesti minimalna. V tem
trenutku posameznik postane nekritičen in dojemljiv za mnenja in želje preiskovalca, ki
vodi hipnozo. Kognitivni intervju teh globokih stopenj nikakor ne dosega, zato so njegovi
rezultati toliko bolj verodostojni, čeprav se lahko sugestija prav tako pojavi pri vseh
preiskovalnih tehnikah, torej tudi pri kognitivnem intervjuju (Fisher in Geiselman, 1992).
Svojo zadnjo hipotezo sem v celoti potrdila.
„How often have I said to you that when you have eliminated the impossible, whatever
remains, however improbable, must be the truth? “
Sherlock Holmes
37
Viri in literatura
Areh, I. (ur.). (2012a). Preiskovalni intervju: Nekateri pravni in psihološki vidiki. Ljubljana:
Tipografija.
Areh, I. (2012b). Psihologija za varnostno področje (2. izd.). Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede.
Areh, I. (2016). Forenzična psihologija: predstavitev, pričanje in ugotavljanje laži.
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Areh, I. (14. 2. 2017). Oddaja Hipnoza - patetična predstava in zloraba igralcev? Linkedin.
Pridobljeno na https://www.linkedin.com/pulse/oddaja-hipnoza-
pateti%C4%8Dna-predstava-zloraba-igralcev-igor-areh
Atkinson, W. W. (2010). Sugestija in avtosugestija. Ljubljana: Atelje, galerija, knjigarna
Julia Doria.
Fisher, R. P. in Geiselman, R. E. (1992). Memory-enhancing techniques for investigative
interviewing: The cognitive interview. Springfield: Charles Thomas.
Fisher, R. P. in Geiselman, R. E. (2010). The cognitive interview method of conducting
police interviews: Eliciting extensive information and promoting therapeutic
jurisprudence. International Journal of Law and Psychiatry, 33(5), 321-328.
Fisher, R. P., Geiselman, R. E., Holland, H. L. in MacKinnon, D. P. (1985). Eyewitness
memory enhancement in the police interview: cognitive retrieval mnemonics
versus hypnosis. Journal of Applied Psychology, 70(2), 401-412.
Gudjonsson, G. H. (2003). The psychology of interrogations and confessions: A handbook.
Chicheser: John Wiley & Sons, Ldt.
Howell, M. (1988). Profile of a forensic: Investigative hypnosis interview. Canadian Society
of Forensic Science Journal, 21(4), 199-207.
Innocence project. (n. d.). About. Pridobljeno na https://www.innocenceproject.org/
Kebbell, M., Milne, R. in Wagstaff, G. F. (1999). The Cognitive Interview: a survey of its
forensic effectiveness. Psychology, Crime & Law, 5(1/2), 101-115.
Kerforne, P. (2000). Hipnoza in avtohipnoza: uvajanje v vsakodnevno rabo. Ljubljana:
Tomark.
38
Kmet, S. in Špernjak, D. (2009). Hipnoza v sodni psihologiji in (slovenskem) kazenskem
postopku. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60(2), 106-117.
Maver, D. (1982). Hipnoza v kriminalistiki. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 33(2),
83-91.
Maver, D. (2004). Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika. Ljubljana: Uradni list Republike
Slovenije.
McConey, K. M. in Sheehan, P. W. (1995). Hypnosis, memory, and behaviour in criminal
investigation. New York; London: Guilford.
Milne, R. in Bull, R. (2008). Investigative interviewing. Psychology and practice.
Chichester: John Wiley & Sons.
Musek, J. in Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy.
Orne, M. T. in Wayne G. W. (1991). Use and effectiveness of hypnosis and the cognitive
interview for enhancing eyewitness recall. Merion station, PA: Institute for
experimental psychiatry. doi:10.3886/ICPSR09478.v1
Rener, L. (2007). Kritičen pogled na uporabo hipnoze in kognitivnega intervjuja pri
preiskovanju kaznivih dejanj (Specialistična naloga). Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede.
Rozzano, L. K. (1988). The Use of Hypnosis in Criminal Trials: The Black Letter of the Black
Art. United States: Digital Commons at Loyola Marymount University and Loyola
Law School.
Soršak, S. (1998). Vloga hipnoze v psihoterapiji. Psihološka obzorja, 7(1), 109-115.
Umek, P. (2005). Hipnoza v preiskovanju kaznivih dejanj. B. Lobnikar (ur.), Dnevi
varstvoslovja (30). Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
Umek, P. in Jančar, S. (1992). Osebni opis – psihološka analiza in kritika. N. Tavčar (ur.),
Zbornik: Strokovno znanstvenih razprav (str. 131–137). Ljubljana: Ministrstvo za
notranje zadeve Republike Slovenije.
Vodinelić, V. in Aleksić, Ž. (1990). Kriminalistika. Zagreb: Informator.
Wagstaff, G. F. (2009). Is there a future for investigative hypnosis? Journal of investigative
psychology and offender profiling, 6(1), 43-57.
39
Wester II, W. C. in Hammond, C. D. (2011). Solving crimes with hypnosis. American
Journal of clinical hypnosis, 53(4), 255-269.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UPB8). (1994a, 1994b, 1998, 1999, 2000, 2001, 2002,
2003, 2004, 2005, 2007a, 2007b, 2007c, 2008a, 2008b, 2009, 2010, 2011a, 2011b).
Uradni list RS, (63/94, 70/94, 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 110/02, 56/03, 43/04,
101/05, 14/07, 40/07, 102/07, 23/08, 68/08, 77/09, 50/09-18, 29/10, 58/11,
91/11).
