Oddelek za prevajalstvo

DIPLOMSKO DELO

Jezik vplivanja: kritična analiza političnega diskurza

Rok Chitrakar

Mentor: izr. prof. dr. Vojko Gorjanc

Ljubljana, februar 2011

2

Za pomoč in potrpljenje se zahvaljujem mentorju, izr. prof. dr. Vojku Gorjancu.

3

Izvleček

Politični diskurz je v osredju javnega življenja, demokratičnih procesov in družbenega

udejstvovanja ter zaseda odločilno vlogo pri oblikovanju in ohranjanju obstoječih

družbenih struktur in ideologij. Kot tak vpliva na sprejemanje odločitev na najvišji

ravni družbenega delovanja, tako v okviru držav in državnih institucij kot meddržavnih

tvorb, ter prispeva k vzpostavljanju odnosov in razmerij moči med njihovimi

pripadniki. Diskurz se udejanja in širi z jezikovno rabo, zato vpogled v različne ravni

njenega delovanja lahko vodi do boljšega razumevanja ozadja, pomena, namena in

funkcije političnih besedil in govorov.

Udeleženci političnega diskurza tako z zavedno kot nezavedno izbiro jezikovnih

sredstev, struktur ali strategij dosegajo različne komunikacijske namene. Politični

diskurz se od drugih vrst diskurza razlikuje predvsem po svoji izrazito vplivanjski

funkciji, torej po namenu učinkovanja na naslovnike in usmerjanja njihovega

dojemanja, zaradi česar neposredno deluje na ustvarjanje javnega mnenja in

prepričanj. Kljub navidez jasnim ciljem političnega diskurza, nam zgolj površinsko

opazovanje njegovih bolj očitnih oziroma eksplicitno izraženih lastnosti ne omogoča

celovitega poznavanja temeljev njegove vplivnosti, ki so pogosto vpeti ravno v manj

opazne vidike jezikovne rabe.

Pričujoče diplomsko delo v središče obravnave postavlja jezik vplivanja ter z

združevanjem družbenih in jezikoslovnih teorij o političnem diskurzu vzpostavlja

povezave med jezikovno rabo, namenom ali cilji politične komunikacije in ideologijo.

V prvem delu je pozornost namenjena splošnemu opisu političnega diskurza in

dejavnikov, ki ga določajo ter tvorijo njegov kontekst. Temu sledi bolj poglobljeno in s

primeri podprto razmišljanje o pomembnejših jezikovnih sredstvih in strukturah, s

katerimi se jezik vplivanja udejanja, zaključni del pa je posvečen problematiki, s

katero se znotraj tovrstnega diskurza srečujejo prevajalci in tolmači, ki imajo ključno

vlogo pri širjenju političnih besedil in govorov.

4

Abstract

Political discourse is a vital part of public life, the political process and social

interaction, and has a critical role in shaping or maintaining established social

structures and ideologies. As such, it influences decision making at the highest level

of social activity within states, institutions and international organizations, contributing

to the formation of attitudes and relations of power between their members. As

discourse comes to life and is propagated through language use, revealing the

different aspects of its inner workings can lead to a better understanding of the

background, meaning, purpose and function of political texts and speeches.

Choosing between different means of language use, language structures or

strategies, the participants of political discourse strive to achieve various

communicative purposes. Political discourse differs from other types of discourse

because of its predominantly persuasive function, especially in terms of influencing

the perception of its target audience. In turn, it directly affects the establishment of

public opinions and general beliefs. Despite the seemingly evident aims of political

discourse, a merely superficial examination of its most obvious characteristics does

not lead to a complete understanding of the foundations of its persuasive potential,

often rooted in less discernible aspects of language use.

This thesis focuses on the language of influence and persuasion, combining aspects

of social and linguistic discourse theories to establish links between language use,

the purpose or aim of political communication and ideology. The first part gives a

general description of political discourse and the elements that define and form its

context. This is followed by a more detailed examination of language structures and

phenomena that reflect the language of influence and persuasion. The final part

highlights the difficulties and predicaments faced by translators and interpreters who

play a crucial role in reproducing and disseminating political texts and speeches.

5

Kazalo

UVOD 6

POMEN KRITIČNE ANALIZE POLITIČNEGA DISKURZA 9

O POLITIČNEM DISKURZU 11

KONTEKST POLITIČNEGA DISKURZA 14

KONTEKSTUALNI MODELI 15 ČAS IN KRAJ V POLITIČNEM DISKURZU 17 VLOGE UDELEŽENCEV 20

POLITIČNI DISKURZ IN JEZIK VKLJUČEVANJA 22

VKLJUČEVANJE IN RETORIKA 26 VKLJUČEVANJE IN NARACIJA 28

POLITIČNI DISKURZ: JEZIK IDEOLOGIJE 30

JEZIKOVNA SREDSTVA IN STRUKTURE POLITIČNEGA DISKURZA 32

ORGANIZACIJA POLITIČNIH BESEDIL IN GOVOROV 34 POLITIČNI DISKURZ IN POMEN 41 RABA OSEBNIH ZAIMKOV 51 JEZIK VPLIVANJA IN SLOG 61

LEGITIMACIJA IN KREDIBILNOST 67

POLITIČNI DISKURZ, PREVAJANJE IN TOLMAČENJE 76

ZAKLJUČEK 82

SUMMARY 85

LITERATURA 88

SPLETNI VIRI IN GRADIVO 90

6

Uvod

V idealni demokratični družbi je svoboda posameznika nekaj samoumevnega in

neodtujljivega ter pomeni pravico do aktivnega soodločanja pri življenjsko

pomembnih odločitvah, ki krojijo družbeno delovanje. Enakopraven pripadnik družbe

ima v okvirih demokratične ureditve vidno vlogo pri oblikovanju prihodnosti in

varovanju svojih interesov. Znotraj države in njenih institucij sme izražati in

uveljavljati svoja mnenja, podporo in nestrinjanja. Njegov glas nekaj pomeni, ima težo

pri oblikovanju skupne politike in izbiri tistih, ki zasedajo odločilne položaje in jim

pripada odgovorna vloga vodenja ter nesebičnega usmerjanja javnosti.

In vendar izkušnje pričajo o tem, da tovrstne predstave o življenju v demokratični

družbi žal nimajo veliko skupnega z resničnostjo. Kot lahko že z nekoliko bolj

pozornim spremljanjem in opazovanjem aktualnih družbenih dogajanj ugotovimo tudi

sami, takšne idealizirane podobe v resnici mejijo na utopično. Zgornji odstavek bi

lahko celo brez večjih težav umestili med značilne primere pojava, ki ga skuša opisati

pričujoče delo. Politični diskurz je gotovo ena najvplivnejših manifestacij jezika v

družbi. Le v redkih drugih primerih dosega jezikovna raba tolikšno moč in deluje v

tako izrazitem obsegu kot znotraj meja političnih besedil in govora.

Kaj je torej tisto, kar ločuje politični diskurz od ostalih družbeno-jezikovnih pojavitev,

mu daje tako vplivno vlogo in ga s tem izpostavlja kot relevanten predmet

opazovanja? Na prvem mestu je brez dvoma vredno omeniti dejstvo, da je politični

diskurz neposredno povezan z odločanjem na najvišji ravni družbenega delovanja.

Politični diskurz je tako mogoče v največjem obsegu opazovati v okviru dela institucij,

države ali meddržavnih tvorb, ki jim privolitev in podpora javnosti omogočata

sprejemanje pomembnih odločitev. Ker različnim odločitvam botrujejo prav tako

različni interesi, je politični diskurz pogosto poglavitna arena merjenja družbene moči

med udeleženci diskurza, najpogosteje politiki, predstavniki vplivnih interesnih skupin

ali drugimi politično angažiranimi posamezniki. In ravno v boju za oblast ali politično

prevlado se morajo udeleženci političnega diskurza izkazati za kar najbolj prepričljive

in zaupanja vredne. Pri tem razpolagajo s celo vrsto argumentov in se poslužujejo

najrazličnejših strategij, vsem pa je skupno predvsem eno: jezik.

7

Jezikovna raba predstavlja jedro vsakršnega političnega udejstvovanja, je neločljivo

povezana z javnim življenjem in uporabniku jezika omogoča, da predstavi svoja

stališča in prepričanja, največkrat z namenom, da si zagotovi podporo drugih. Jezik

politike je torej že po naravi jezik vplivanja, prepričevanja in usmerjanja. Seveda se

ljudje, kadar smo soočeni s katero od številnih oblik političnega diskurza, tega do

določene mere tudi zavedamo, vendar naša pozornost pogosto ne seže daleč pod

površino, preko očitnega. Vemo, da želijo politiki s svojimi predstavitvami in izjavami

pritegniti našo pozornost in pridobiti našo podporo, ki jo kasneje tudi izrazimo (na

primer na volitvah), le redko pa razmišljamo o tem, kako jim to v resnici uspeva.

Namen tega diplomskega dela je osvetliti nekatere manj opazne, a zato še toliko bolj

vplivne vidike političnega diskurza, ki prispevajo k usmerjanju naslovnikov in vplivanju

na njihove odločitve. Poznavanje realnosti v ozadju tega področja družbene

komunikacije lahko vodi k večjemu zavedanju potencialnih pasti in resnične vsebine

diskurza. Slednje je pomembno za čim bolj svobodno in ozaveščeno politično

udejstvovanje javnosti, še bolj pa za vse, ki se z jezikom poklicno ukvarjajo, za

jezikoslovce, novinarje in prevajalce, ki s svojim delom veliko prispevajo k samemu

širjenju političnega diskurza.

Cilj pričujočega dela je torej splošen pregled poglavitnih vidikov političnega diskurza

in vpogled v različne ravni jezikovne rabe, s katero se udejanja. Prvi del naloge bo

tako usmerjen v predstavitev poglavitnih pojmov in dejavnikov, ki so za to diskurzivno

vrsto relevantne in se pogosto pojavljajo v osredju jezika vplivanja. Jedro diplomske

naloge se bo za boljšo ponazoritev teoretičnih ugotovitev naslanjalo na konkretne

primere jezikovnih sredstev in struktur, preko katerih se jezik vplivanja vrši; z analizo

različnih primerov bomo obenem opozorili na pomembnejše ravni jezikovnega

opazovanja oziroma jezikovne kategorije, v okviru katerih politični diskurz dosega

največjo moč. V zaključnem delu bomo pozornost preusmerili od teoretičnih in

analitičnih vidikov jezika vplivanja na samo realnost problematike, s katero se pri

srečevanju s političnimi besedili in govori soočajo ne le politiki oziroma sporočevalci

in njihovi naslovniki, ampak tudi tisti bolj skriti udeleženci politične komunikacije,

prevajalci in tolmači, ki imajo osrednjo vlogo pri širjenju tovrstnega diskurza. Z

umestitvijo političnega diskurza v družbeni kontekst bomo skušali pokazati, da lahko

8

udeleženci političnega diskurza z boljšim zavedanjem njegovih namenov in funkcij ter

načinov, s pomočjo katerih jih ta v jeziku dosega, zavzamejo bolj aktivno

komunikacijsko vlogo.

V nadaljevanju se zato ne bomo poglabljali v specifike posameznih kategorij pojavov,

ki so bistveni za razumevanje političnega diskurza, ampak si bomo prizadevali

ustvariti splošen pregled njegovih značilnosti in najzanimivejših vidikov, namenjen

predvsem spodbujanju višje ravni jezikovne občutljivosti in zavedanja te pomembne

problematike.

Primeri za analizo in podporo ugotovitev so večinoma zajeti iz različnih spletnih virov

(glej seznam), ki vključujejo tako slovenska kot angleška politična besedila ter

prepise političnih govorov in razprav. Navedeni primeri so vzeti iz različnih besedilnih

zvrsti, ki se pojavljajo v mejah političnega diskurza, vendar je poudarek predvsem na

tistih, ki jih tudi najbolj pogosto omenjamo. Največ jih je torej iz prepisov

parlamentarnih razprav (Državnega zbora RS), političnih nagovorov in soočenj ter

spletnih strani različnih političnih strank ali skupin, ki so z njimi povezane. Nabor

primerov je slučajen in ni predhodno načrtovan; je posledica opazovanja večjega

števila raznolikih vrst in oblik političnega diskurza. Izbor in komentarji so namenjeni

ponazoritvi ter ne odražajo avtorjevih političnih nazorov ali pripadnosti.

9

Pomen kritične analize političnega diskurza

Na začetku se je smiselno vprašati, čemu opazovanje političnega diskurza sploh služi

in s kakšnim namenom se tega početja lotevamo? Omenili smo že, da gre pri

političnih besedilih in govorih za izrazito namensko obliko komunikacije, da je torej

vsebina podanega ali povedanega podrejena doseganju določenih ciljev.

Sporočevalci si prizadevajo svoje naslovnike usmerjati in pripeljati do zaključkov, ki

ustrezajo njihovim interesom, ravno v soglasju in podpori javnosti pa se nahaja

družbena moč, ki jim omogoča udejanjanje lastnih ideologij. To večinoma dosegajo s

spretno, strateško rabo jezika, ki nemalokrat v sebi skriva več, kot je videti na

površini.

Cilji kritične analize političnega diskurza so torej predvsem resnicoljubni: razkriti pravi

pomen, vsebovan v govorjeni ali pisani besedi, in se, kadar je to potrebno, s

pridobljenim vpogledom zavzemati za večjo transparentnost, enakopravnost ter

družbeno pravičnost. Prejemniki političnih besedil in govorov, ki so se sposobni sami

dokopati do vsebovanega ali prikritega pomena, lažje razberejo sporočevalčev

namen in lahko bolje razumejo, čigavim interesom je diskurz naklonjen.

Že če pomislimo na same besede kot skrajno poenostavljen predmet jezikovnega

opazovanja, zlahka ugotovimo, da imajo te različne in povsem specifične pomene v

različnih zgodovinskih, družbeno-kulturnih in političnih kontekstih. V okviru političnega

diskurza so besede le redko nevtralne, so politično zaznamovane (če se tega

zavedamo ali ne), saj nastopajo kot nosilci moči in namena tistih, ki jih izrekajo.

Vplivni pripadniki družbe imajo obenem odločilno vlogo pri določanju samih tem in

mej legitimnega diskurza in lahko predpisujejo, o čem smejo udeleženci diskurza

govoriti in na kakšen način. Pogosto velja to, kar izrekajo posamezniki ali skupine, ki

so v danem trenutku na oblasti oziroma na vodilnih položajih, za samo po sebi

umevno, resnično, pravilno in naravno. Po drugi strani mnenja in frustracije tistih, ki

zasedajo bolj marginalne ali podrejene položaje, družba pogosto zavrača kot

nepomembne ali neutemeljene.

10

V takem primeru se začne znotraj družbe vzpostavljati in z diskurzivno prakso

reproducirati ter ohranjati dominanten diskurz. Ena glavnih značilnosti takšnega

diskurza je, da omogoča interpretacijo vsebine in dogodkov v korist družbene elite.

Kritična analiza političnega diskurza razjasnjuje povezave med jezikovno rabo in

udejanjanjem moči (Thompson, 2002) in je ključnega pomena za opisovanje,

interpretiranje ter analiziranje družbenega življenja, kot ga odsevajo besedila.

S pomočjo kritične analize si prizadevamo obelodaniti sredstva, s katerimi

prevladujoče družbene entitete (McGregor, 2003) konstruirajo različice resničnosti, ki

ugajajo njihovim prepričanjem in željam. Namen kritične analize političnega diskurza

je obenem opozarjati na morebitne žrtve družbene represije, razkrinkati

vzpostavljene ideološke predpostavke, skrite v besedilih, ter spregovoriti o

neravnovesjih v razmerjih moči in o družbenih neenakosti.

Politični diskurz seveda ni vselej tako slabonameren, kot ga morda prikazujejo

zgornje vrstice, vendar je pomembno, da se zavedamo skrajnih nevarnosti, v katere

lahko zaradi svojega vpliva in moči vodi. Če se posamezniki in javnost bolj aktivno

zavedajo nekaterih elementov družbene resničnosti, zaradi katerih prihaja do zlorabe

moči, nadvlade in neenakopravnosti, tudi veliko lažje delujejo v smeri izboljšanja

družbenih razmer. Jezik torej ni zgolj odsev naše realnosti, ampak igra bistveno

vlogo pri njenem ustvarjanju (Borch: 2000).

11

O političnem diskurzu

Preden se posvetimo podrobnejši analizi političnega diskurza, poskušajmo opredeliti,

kaj politični diskurz je, katere so njegove glavne značilnosti in katere diskurzivne

konvencije (van Dijk, 1998: 207) naj bi zanj veljale. Ker diskurz kot družbeni pojav

presega okvire jezikovne analize, ga ni enostavno natančno definirati ali omejiti le na

določene vidike opazovanja. Gre namreč za komunikacijski pojav, ki ga poleg

jezikovnih značilnosti določa cela vrsta medsebojno odvisnih družbeno-kulturnih

okoliščin in dejavnikov.

Kot vsak komunikacijski dogodek tudi politični diskurz vključuje določeno število

udeležencev, ki jim pripadajo bolj ali manj aktivne ali pasivne vloge. To so lahko

sporočevalci, torej tvorci besedil in govorci, ali pa prejemniki, ki zasedajo različne

diskurzivne položaje kot naslovniki, bralci ali poslušalci. Udeleženci diskurza so

obenem del komunikacijskega dejanja, ki se odvija v povsem specifičnem okolju, ki

ga določajo kraj, čas in drugi dejavniki, ki skupaj tvorijo kontekst diskurza.

Politični diskurz je obširno področje komunikacije, ki se deli na številne podvrste

oziroma žanre, za katere veljajo različne konvencije in značilnosti. Čeprav se v

političnem diskurzu največkrat srečujemo z govori, parlamentarnimi razpravami,

javnimi razpravami s politično vsebino, predvolilnimi soočenji, propagandnimi

zloženkami in drugimi žanri, ožje vezanimi na področje institucij in medijev, se je

potrebno zavedati, da je politična komunikacija zaradi svojega vpliva tako ali drugače

prisotna tudi v drugih vrstah diskurza.

Komunikacijski dogodki so ponavadi vezani na družbeno ali institucionalno domeno,

ki je v primeru političnega diskurza seveda področje politike z vsemi pripadajočimi

institucijami in organi. Ker so domene družbenega delovanja pod nadzorom

določenih skupin s sebi lastnimi ideologijami, je družbeno in jezikovno delovanje na

teh področjih neizogibno ideološko (Fairclough, 2001: 27). Posamezne skupine težijo

k uresničevanju svojih ciljev in želijo izpolnjevati svoje interese, ščititi svoje

pripadnike ter udejanjati svojo družbenopolitično moč, to pa se odraža v jezikovni

rabi, ki je v središču kritične analize političnega diskurza.

12

Na diskurz in njegove značilnosti imajo velik vpliv vzpostavljene konvencije, ki zanj

veljajo. Te konvencije so trdno zakoreninjene v politično kulturo družbe in jih je zato

težko obiti ali spreminjati. Razvijale in vzpostavljale so se namreč sočasno z

demokratičnim procesom in so postale del temeljev družbenega ustroja. Konvencije

določajo, kdo so ali smejo biti udeleženci diskurza, kakšno vlogo imajo v

komunikacijski situaciji in kakšna so njihova pričakovanja glede lastnosti diskurza in

drugih udeležencev.

Diskurzivne konvencije vključujejo zelo kompleksne kognitivne modele (van Dijk,

1995: 137), predstave, ki jih imajo udeleženci diskurza o sebi in o drugih, te pa so

odvisne od vlog, ki jim v določenem komunikacijskem dogodku pripadajo. Tvorci

besedil in govorci imajo specifične predstave o svojih naslovnikih, ki jih v skladu s

tem védenjem nagovarjajo in se jim prilagajajo. Poleg tega imajo tudi natančno

izoblikovane predstave o lastni diskurzivni vlogi, zato skušajo aktivno vplivati na svojo

javno podobo. Po drugi strani imajo naslovniki določena pričakovanja glede tvorcev

besedil ali govorcev, ki že vnaprej vplivajo na njihovo dojemanje. Konvencije med

drugim zajemajo tudi vzpostavljene norme (družbene in jezikovne), ki veljajo za

politični diskurz, kontekst, v katerem diskurz običajno poteka, ter pravila in postopke

pri dodeljevanju in izmenjavi vlog govorcev (parlamentarne razprave, televizijska

soočenja).

Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje. Pričenjam 38.

izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega in drugega odstavka

58. člena ter drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanci: Vili Trofenik,

Alojz Posedel, Marijan Bezjak, mag. Štefan Tisel, Matevž Frangež od 17. ure dalje,

Marijan Križman, Zmago Jelinčič Plemeniti in Joško Godec. Vse prisotne lepo

pozdravljam.

Prehajamo na določitev dnevnega reda 38. izredne seje Državnega zbora. Predlog

dnevnega reda ste prejeli s sklicem seje 7. 1. 2011. Predlogov za umik točke z dnevnega

reda ali predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Državnemu zboru

predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.

13

Prehajamo na glasovanje. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje

glasovalnih naprav. Glasujemo. Glasovanje teče. Navzočih je 65 poslank in poslancev, za

je glasovalo 64, proti nihče. Ugotavljam, da je dnevni red 38. izredne seje Državnega

zbora določen.

Prehajamo na 1. točko dnevnega reda, to je na obravnavo predloga sklepa o razglasitvi

odločitve, ki je bila sprejeta na ZAKONSKEM REFERENDUMU O ZAKONU O

RADIOTELEVIZIJI SLOVENIJA, ki je bil 12. decembra 2010. Predlog sklepa je v

obravnavo Državnemu zboru predložil Odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino. Za

dopolnilno obrazložitev predloga sklepa dajem besedo predsednici odbora mag. Majdi

Potrata. Prosim. (Pavel Gantar, Državni zbor Republike Slovenije, 38. izredna seja, 10.

januar 2011)

Nekatere od dejavnikov, ki določajo politični diskurz, si bomo natančneje ogledali v

nadaljevanju, predvsem v povezavi z njihovo ideološko vlogo in jezikom vplivanja, ki

sta vselej tesno prepletena in medsebojno odvisna. Zaenkrat naj zadostuje

predpostavka, da je v demokratični družbi politični diskurz vrsta javnega diskurza in

del političnega procesa, katerega bistvo je doseganje politične prevlade s

pridobivanjem podpore javnosti. Iz tega sledi, da je prevladujoča vloga političnega

diskurza vplivanje na naslovnika, čigar naklonjenost je ključnega pomena za

vsakogar, ki si želi zasedati položaj moči oziroma oblasti, ali pa doseči cilj, s katerim

izpolnjuje svoje interese ali interese skupine, ki jo predstavlja. Osrednji predmet

našega zanimanja je torej, kako tvorec besedila ali govorec v političnem diskurzu te

namere uresničuje, katerih jezikovnih strategij se pri tem poslužuje, in kako lahko to

odraža ter udejanja ideologijo.

14

Kontekst političnega diskurza

Kontekst političnega diskurza (van Dijk, 1998: 211) oziroma okvir politične

komunikacije določa skupek vseh okoliščin, v katerih se diskurz vrši. Poleg bolj

očitnih kategorij, ki tvorijo diskurzivne okoliščine vsakega komunikacijskega dogodka,

npr. področje ali tema diskurza, čas in kraj, sodijo v kontekst vsi elementi družbene

situacije, ki lahko vplivajo na tvorjenje besedila, na izbiro jezikovnih struktur, za

katere se sporočevalec odloča in jih uporablja, pa tudi na interpretacijo sporočila s

strani naslovnikov.

V političnem diskurzu je vselej zaznaven vpliv ideologije, še posebej z vidika

vzpostavljenih razmerij moči. Ideološka prevlada v družbi vključuje tudi nadzor nad

kontekstom diskurza, zato imajo družbeno vplivni akterji pogosto odločilno vlogo pri

določanju parametrov, znotraj katerih se politični diskurz odvija. To jim omogoča, da

sami določajo meje, v katerih komunikacija poteka, kar največkrat počnejo v svojo

korist in na škodo tistih, ki so po družbeni moči v manj zavidljivem položaju. Še

posebej kritično je to za posameznike ali skupine, ki se že tako nahajajo v

neenakovredni situaciji, za manjšine ali marginalizirane skupine pripadnikov družbe,

ki nimajo ne sredstev (finančnih ali političnih) ne drugih možnosti za vplivanje ali

določanje okoliščin diskurza, ki bi bile zanje sprejemljive. Družbeno vplivni akterji,

med katere gotovo sodijo tudi politiki, lahko zaradi prednosti, ki jim jo daje možnost

določanja pogojev, v katerih diskurz poteka, tudi veliko lažje delujejo kot bolj legitimni

in sposobni.

15

Kontekstualni modeli

Ko govorimo o udeležencih diskurza kot dejavniku diskurzivnega konteksta, ne

smemo pozabiti poudariti, da na diskurz izrazito vplivajo tudi njihovi kontekstualni

modeli (van Dijk, 1998: 212), kako posamezniki vidijo, si razlagajo in predstavljajo

značilnosti določene družbene situacije. Udeleženci diskurza v skladu s svojimi

predstavami, ki temeljijo na že omenjenih konvencijah, določajo mesto, položaj ali

vlogo v komunikacijski situaciji tako sebi kot drugim sodelujočim. Védenje o svetu,

sebi in drugih ter splošne družbene predstave vplivajo na naše dojemanje primernosti

tako vsebine kot poteka diskurza. Usmerjajo nas pri dojemanju vlog udeležencev

diskurza in konvencij, ki zanj veljajo, nam dajejo vedeti, kdo sme pisati ali govoriti o

kom ali čem, komu in na kakšen način. Diskurz je tako deloma že vnaprej določen z

vidika vlog udeležencev, tem diskurza in značilnosti, ki se jih moramo držati, če

želimo, da komunikacija poteka v mejah sprejemljivosti oziroma ustreznih konvencij.

Pomemben del kontekstualnih modelov je mnenje, ki ga imajo udeleženci diskurza o

tvorcu besedila oziroma govorcu, ali pa – v primeru, da so sami sporočevalci –

mnenje, ki ga imajo o svojih naslovnikih. Sporočevalci v političnem diskurzu o

naslovnikih razmišljajo, ko se odločajo, na kakšen način jih bodo nagovorili, kar je

seveda odvisno od okoliščin, v katerih bo komunikacijski dogodek potekal (televizijski

nagovor, razprava, predvolilni reklamni spot, strankarsko srečanje, nagovor

specifične interesne skupine ipd.). Mnenje naslovnikov je v političnem diskurzu z

vidika jezika vplivanja izredno pomemben dejavnik, ki sta mu prilagojena tako proces

tvorjenja besedila kot tudi njegova kasnejša predstavitev oziroma podajanje.

Kontekstualni model deluje kot vmesnik med družbo in diskurzom (van Dijk, 1995:

137), torej vez med družbeno makrostrukturo, z našega vidika preučevanja je to

ideologija, in družbeno mikrostrukturo, diskurzom. Kontekstualni modeli niso statični

in nespremenljivi, so dinamični in pomenijo nenehno interpretiranje družbene

situacije s strani uporabnikov jezika. Van Dijk se v svojem multidisciplinarnemu delu

o ideologiji (Ideology: a multidisciplinary approach, 1998) kognitivnemu aspektu

ideološkega diskurza še natančneje posveti, za nas pa je zanimiva predvsem

njegova predstavitev zgradbe kontekstualnih modelov, ki imajo osrednjo vlogo tudi pri

16

jeziku vplivanja v političnem diskurzu in jo je zato vredno v poenostavljeni obliki vsaj

omeniti. Po van Dijku (1998: 214) so kontekstualni modeli zgrajeni na podlagi:

- splošne sheme ciljev (sporočevalci) in pričakovanj (prejemniki) za določeno

družbeno situacijo,

- obujenih kontekstualnih modelov (konvencije),

- splošnih osebnih prepričanjih o situaciji,

- družbeno-kulturnega znanja in prepričanj o komunikacijskih dogodkih,

- prejšnjih delov posameznega diskurza (dinamičnost kontekstualnih modelov),

- prejšnjih delov besedila.

Preučevanje kontekstualnih modelov sicer spada bolj na področje kognitivnega

pristopa k opazovanju diskurza, ki zahteva tudi temu primerno znanje, vendar gotovo

ne škodi, če se jih v prizadevanju za bolj celostno razumevanje diskurzivnega

konteksta tudi zavedamo.

Analiza in upoštevanje okoliščin diskurza sta pomembna za opazovanje ideološkosti

politične komunikacije, saj kontekst diskurza oziroma kontekstualni modeli, ki jih

določajo osebni, družbeni in situacijski parametri, nakazujejo, kako lahko ideologija

vpliva na tvorjenje ter sprejemanje ali interpretacijo besedil in govorov.

17

Čas in kraj v političnem diskurzu

Vrnimo se k bolj oprijemljivim kategorijam, ki oblikujejo kontekst in kontekstualne

modele ter neposredno vplivajo na diskurz. Poleg že omenjene domene ali področja

diskurza, sta dejavnika, ki najbolj očitno določata okvir in meje politične komunikacije,

čas in kraj.

Diskurz ima začetek in konec, je umeščen v časovno dimenzijo, se odvija ob določeni

uri na določen dan in ima ponavadi bolj ali manj omejeno trajanje. V javnem

političnem diskurzu je čas komunikacijskega dogodka večinoma natančno določen in

znan. Zaradi prizadevanj za večjo politično transparentnost in zmanjšanje t. i.

demokratičnega deficita v zahodnih demokracijah, je mogoče take dogodke tudi

vedno bolj pogosto spremljati.

Politične razprave in parlamentarne seje so v zadnjem času bolj dostopne za javnost

in medijski akterji (npr. televizijske hiše) imajo vedno večjo vlogo posredovanja

političnega diskurza državljanom. Zanimivo je opazovati, kako v političnem diskurzu

poteka dodeljevanje in izmenjava vlog govorcev (Modrijan, 2007: 3) ter v kolikšni

meri so ti pripravljeni spoštovati časovne omejitve, ki so jim dodeljene. Nekateri

govorci se lahko čutijo upravičene do večjega zalogaja časa kot drugi, ali pa so za

pristranskost odgovorni mediji, ki več pozornosti in medijskega časa naklanjajo

močnejšim akterjem, v predvolilnih soočenjih na primer predstavnikom vplivnejših ali

bolj priljubljenih političnih strank.

Do neenakosti vlog udeležencev diskurza zaradi določanja časovnih omejitev prihaja

tudi, ko je časovna organizacija prepuščena posamezniku ali skupini, ki odloča, kdo

sme govoriti, kdaj in koliko časa. Posamezniki ali skupine, ki odločajo o časovnih

omejitvah diskurza, lahko za komunikacijski dogodek izberejo termin, ki ni ugoden za

njihovega sogovornika ali za določeno skupino naslovnikov, ki se zaradi tega

diskurza ne morejo udeležiti ali pa se ga ne morejo udeležiti v zadostnem številu.

Kdor ima moč tovrstnega določanja oziroma omejevanja diskurza, lahko časovni

okvir prilagaja lastnim interesom. Podeljevanje diskurzivnega časa utegne biti močno

diskriminatorno, še posebej kadar je osnovano na pripadnosti kateri izmed družbenih

18

kategorij, na primer spolu, rasni ali etnični pripadnosti, na družbenemu statusu,

stopnji izobrazbe, starosti itd. O časovni komponenti političnega diskurza največkrat

odločajo politične institucije ali mediji, katerih nevtralnost zna biti vprašljiva. Čas

diskurza je dejavnik, ki ga lahko kaj hitro spregledamo, kljub temu da je odločilen za

zagotavljanje pravičnosti in enakopravnosti udeležencev komunikacijskega dogodka,

kar dobi še večje razsežnosti, ko govorimo o političnem diskurzu, skozi katerega naj

bi se udejanjala demokracija.

Veliko komunikacijskih dogodkov, ki sodijo na področje političnega diskurza, se

odvija le na specifičnih lokacijah, na primer v sejni dvorani parlamenta ali v

televizijskem studiu. Razumljivo je, da vse vrste političnih razprav ne morejo biti

dostopne vsem udeležencem, saj bi bilo kaj takega že logistično precej težko

izpeljati. In vendar se tu poraja vprašanje dostopa do diskurza; kdo ima torej pravico

sodelovati v političnem diskurzu in komu je sploh omogočena prisotnost na kraju, kjer

diskurz poteka?

Pripadniki širše javnosti imamo vedno več možnosti za spremljanje tovrstnih razprav

preko medijev, tudi če nimamo fizičnega dostopa do lokacije, kjer te potekajo. Tako

lahko na pasiven in nedialoški način (van Dijk, 1993: 256) prisostvujemo takšnemu

dogodku in imamo možnost dostopa do informacij, ki bi nam drugače ne bile na voljo.

Vendar pa se težava pojavi, kadar je iz razprave izključen posameznik ali skupina, ki

jo določeno vprašanje oziroma tema neposredno zadeva ali jo celo obravnava. Do

diskriminacije prihaja, ko sta predmet razprave ali tema povezana z družbeno

skupino, ki nima niti enega predstavnika, ki bi bil v diskurz vključen. Takšnim

situacijam smo bili lahko že večkrat priča tudi v slovenskem medijskem in političnem

prostoru, ko je bilo v središču pogovorov vprašanje oziroma »problematika« manjšin

ali marginalnih skupnosti.

Poleg tega, da so časovno in krajevno omejeni, se lahko nekateri komunikacijski

dogodki zgodijo le v primeru, da so za to izpolnjeni vnaprej določeni pogoji, prav tako

del družbenih konvencij. Tako je, na primer, na sodišču sodba lahko izrečena le, če

sodišče zaseda, če so torej izpolnjeni vsi zahtevani postopkovni pogoji. Strogim

proceduralnim pravilom, ki naj bi zagotavljala demokratičnost diskurza, sledi tudi

diskurz v nekaterih političnih institucijah (parlamentarne seje), čeprav smo pogosto

19

priča situacijam, v katerih udeleženci diskurza pravila kršijo (odvisno od ravni

politične kulture), in to brez hujših sankcij.

Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam 10.

izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi drugega odstavka 58. člena ter

drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora … Vse prisotne lepo

pozdravljam. Predlog dnevnega reda ste prejeli s sklicem seje, 18. maja. Če imate

proceduralno, vam bom proceduralno dal po določitvi dnevnega reda. Predlog dnevnega

reda ste prejeli s sklicem seje, 18. maja. Predlogov za umik točke in širitev dnevnega reda

nisem prejel, zato prehajamo na določitev dnevnega reda. Zboru predlagam, da se za

današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem. Prehajamo na glasovanje.

(Pavel Gantar, Državni zbor Republike Slovenije, 10. izredna seja, 22. maj 2009)

20

Vloge udeležencev

Ključni del konteksta, ki je pri analizi političnega diskurza vselej v središču

obravnave, predstavljajo udeleženci diskurza (van Dijk, 1998). Ko govorimo o

udeležencih diskurza kot delu okoliščin, v katerih ta poteka, je bistveno, da

poudarimo predvsem njihove vloge. Seveda lahko udeleženci zasedajo številne

vloge, ki se spontano vzpostavljajo tudi v povsem specifičnih, enkratnih situacijah,

vendar lahko omenimo tiste glavne kategorije vlog, ki so bistvene za analizo

političnega diskurza. Diskurzivne vloge določajo mesto, ki ga zaseda udeleženec v

določeni komunikacijski situaciji. Gre za splošno delitev, ki nam omogoča osnovni

vpogled v vsako diskurzivno situacijo in udeležence razvrsti glede na njihov položaj v

odnosu do drugih.

Poudarili smo že, da tvorci besedil ali govorci kot uporabniki jezika zavzemajo bolj

aktivno vlogo, prejemniki diskurza, naslovniki, ali občinstvo, pa se javnega političnega

diskurza udeležujejo bolj pasivno. Druga vrsta vlog, ki je vredna razmisleka pri

obravnavanju udeležencev političnega diskurza, izhaja iz družbenih kategorij, v

katere udeleženci spadajo. Gre za družbene skupine, v katere so posamezniki

razvrščeni glede na starost, spol, rasno ali etnično pripadnost, ali pa poklic, status,

položaj v instituciji ipd. Ravno položaj v instituciji (Modrijan, 2007), npr. predsednik

Državnega zbora, vodja seje, ima v političnem diskurzu veliko težo, saj udeleženci

diskurza, ki se znajdejo na teh položajih, pogosto prevzamejo vlogo vodenja

diskurza, kar jim daje posebno moč. Določajo lahko potek komunikacije, dodeljujejo

ali odvzemajo vlogo govorca, imajo nadzor nad nekaterimi bistvenimi diskurzivnimi

dejavniki, npr. nad trajanjem diskurza, v primeru kršenja diskurzivnih pravil oziroma

konvencij pa lahko udeležence diskurza tudi kaznujejo.

Za to razpravo je čas 5 ur in 23 minut in za celotno sejo s paketom je čas 17 ur in 30

minut. Jaz sem prepričan, da če se bomo tega lotili odgovorno in zavestno, da bo za vse

zadosti priložnosti, da svoje stvari obrazložijo … Hvala lepa. Vendarle moram poudariti,

da je Državni zbor na plenarnem zasedanju vezan na poročilo matičnega delovnega

telesa, ki je sklenil, da predlog sklepa ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Zato je

potekala razprava, je oblikovana po tretjem odstavku 134. člena, kar pomeni, da imajo

poslanske skupine možnost predstavitve mnenja, največ 5 minut. Ker čas določen za

razpravo še ni potekel, sprašujem ali želi na podlagi prvega odstavka 71. člena

21

Poslovnika zbora, še kdo razpravljati? Ja. Odpiram čas za prijavo. Tudi gospod minister

se je prijavil. Prosim, kdor želi razpravljati, da se prijavi. Prijavljeni razpravljavci imajo po

pet minut. (Pavel Gantar, Državni zbor Republike Slovenije, 10. izredna seja, 22. maj

2009)

Zadnji kategoriji vlog morda ne pripisujemo toliko pomena, vendar je za opazovanje

prav tako zanimiva in ima velik vpliv na izbiro jezikovnih struktur in sredstev, za

katere se tvorec besedila ali govorec odloča. To so vloge, ki temeljijo na že vnaprej

vzpostavljenih odnosih med udeleženci in izrazito zaznamujejo način nagovarjanja

naslovnikov ali sogovorcev v političnem diskurzu. Tvorec besedila ali govorec lahko

naslovnika ali sogovorca nagovarja kot zaveznika ali prijatelja, pri čemer svoj odnos

ponavadi brez težav tudi eksplicitno izrazi, ali pa se nanj obrača kot na nasprotnika,

pri čemer ta odnos zaradi izogibanja neposrednemu konfliktu večinoma izraža bolj

prikrito.

Hvala lepa. Nadaljeval bom od tam, kjer je moj kolega in prijatelj Frangež pravkar

zaključil. (Luka Juri, Državni zbor Republike Slovenije, 10. izredna seja, 22. maj 2009)

Na že omenjeni razpravi okrog zakona o razvojni pomoči koroški regiji, se je gospa

sekretarka ob razpravah kolega Pojbiča, ki je govoril o brezposelnosti, o velikih socialnih

stiskah, odkrito hihitala. Včasih se bi skorajda tem razpravam že režala, in to je bilo

nespodobno za državno sekretarko in za bodočo ministrico. (Miro Petek, Državni zbor

Republike Slovenije, nadaljevanje 38. izredne seje, 11. januar 2011)

Kolega Ziherl, ali je to res potrebno? Ali se vam zdi to pametno? Tako malo počez, po

dolgem pljuvati ljudi za podatke, za katere niste prepričani, da sploh držijo? Ali je to

pametno? (Pavel Gantar, Državni zbor Republike Slovenije, 10. januar 2011)

22

Politični diskurz in jezik vključevanja

Da bi bolje spoznali, kako diskurz odraža razmerja moči med pripadniki družbe in

kako se z jezikom kot družbeno prakso vzpostavljajo in ohranjajo neenakosti med

določenimi družbenimi skupinami, je potrebno, da si diskurz ogledamo tudi s stališča

vključevanja.

Vključevanje je pomemben del jezika vplivanja v političnem diskurzu in predstavlja

nekakšen kriterij politične legitimnosti (Young, 2000: 52); v demokratični družbi

imamo v mislih predvsem legitimnost odločitev in ravnanja vladajočih. Z vidika

kritične analize političnega diskurza nas zanima, kako se vključevanje kaže v

besedilih in govorih. Ker se v političnem diskurzu pogosto srečujemo z jezikom

vključevanja, je razumljivo, da smo pozorni tudi na nasprotni pojav, se pravi na jezik

izključevanja. Če predpostavimo, da je ena glavnih vrednot demokracije politična

enakopravnost (Young, 2000: 52), je mogoče reči celo, da bi bila idealna oblika

vključevanja v politični diskurz popolna odsotnost izključevanja. Demokracijo v luči

kritične analize diskurza dojemamo kot vključevanje v proces odločanja o skupnih

zadevah, ki se tičejo vseh pripadnikov določene družbe. V okviru države te

udeležence predstavljajo državljani, za katere je vključevanje v javne razprave ter

prisotnost pri političnih nastopih pomemben del demokratičnega procesa.

Znanje je ključen dejavnik gospodarskega in kulturnega razvoja vsakega naroda, zato se

zavzemamo, da izobraževalni sistem pri svojem delovanju upošteva mnenje najširšega

kroga strokovne javnosti: staršev, učencev, sindikatov in lokalnih skupnosti. (spletna stran

SDM)

Eighteen million of you, from all walks of life – women and men, young and old, Latino and

Asian, African-American and Caucasian, rich, poor, and middle-class, gay and straight,

you have stood with me. (Hillary Clinton) *Podprlo me je osemnajst milijon vas, ki prihajate

z vseh vetrov – žensk in moških, mladih in starih, Latinoameričanov in Azijcev, …, bogatih

in revnih, homo- in heteroseksualcev.

Vključevanje pa ne pomeni zgolj vključevanja v sam komunikacijski dogodek, ampak

tudi v določene skupine, ki so kot udeleženke političnega diskurza skoraj brez izjeme

ideološko zaznamovane. V mislih imamo predvsem politične stranke in interesne

23

skupine ter njihove pripadnike, ki si v političnem diskurzu aktivno prizadevajo za

doseganje svojih ciljev. Druge, ideološko manj obremenjene skupine, ki se prav tako

pogosto udeležujejo političnega diskurza, se delijo glede na bolj splošne, družbene

kategorije, na primer spol, starost, raso, etnično pripadnost, poklic ipd. Pripadnost

tem skupinam lahko odražajo jezikovna sredstva in strukture, ki jih udeleženci

uporabljajo pri svojem udejstvovanju v diskurzu. Ravno različne družbene skupine so

zanimiv predmet opazovanja, saj se razlikujejo po številnih vidikih uporabe jezika, od

besedišča in intonacije do izbire zanje relevantnih tem ter uporabe retoričnih in

interakcijskih elementov.

Sporočevalec v političnem diskurzu predstavlja skupino, ki ji pripada. Govori ali piše v

imenu politične stranke in njenih pripadnikov, svojih volivcev ali interesne skupine, ki

jo zastopa. Z dobrim poznavanjem diskurzivnih navad in značilnosti posamezne

skupine lahko svoj diskurz prilagodi tako, da se ji še bolj približa, na naslovnike pa

učinkuje z ustvarjanjem občutka povezanosti in solidarnosti. Za posameznika ali

skupino, ki želi pridobiti čim več politične podpore, recimo v predvolilnem obdobju, je

to še kako pomembno, saj mora prepričati tudi kar največ pripadnikov drugih skupin

ali neodločenih. Predstavnik ene skupine se lahko namenoma prestavi v vlogo

pripadnika druge skupine in jo kot tak tudi nagovarja. Gre za zanimivo strategijo

vključevanja, s katero govorec ali tvorec političnega besedila naslovnikov ne skuša

vključiti v svojo skupino, ampak se – ravno nasprotno – z izbiro ustreznega diskurza

sam vključuje v drugo skupino ter na ta način pridobiva zaupanje in podporo njenih

pripadnikov.

Prilagajanje diskurza različnim skupinam naslovnikov na spletni strani LDS (v obliki

interaktivne rubrike Kaj boste storili zame?):

Srednješolka: Kaj me resno najeda?

Preveč faktografskega memoriranja v šoli. *najedati

Študent: Zakaj študij šteka?

Ker delam prek študenta, da bi lahko študiral – namesto, da bi študiral! *štekati

Delavec: Zakaj garam in za kaj? *garati

Da ima država za Patrije.

24

Upokojenec: Smo se za to borili? *boriti se (zgodovinska referenca)

Ni prostora v domovih za ostarele.

Kmet: Česa več ne predelam?

Da vsi govorijo o črpanju evropskih sredstev, molzejo pa mene. *predelati, molsti

In kako se kaže vključevanje oziroma izključevanje v političnem diskurzu? Če si

ogledamo eno poglavitnih oblik političnega diskurza, politični govor, kaj hitro naletimo

na nekatere pokazatelje vključevanja ali izključevanja, ki nam lahko razkrijejo, kakšna

so uveljavljena razmerja moči v družbi, kateri pripadniki družbe so obravnavani kot

enakopravni udeleženci diskurza in kateri so odrinjeni na stran ali so obravnavani kot

manj pomembni. Tak pokazatelj je na primer že pozdrav ali uvodni nagovor govorca,

ki pomeni javno priznanje družbene vrednosti naslovnika (Young, 2000: 57). Gre torej

za priznavanje prisotnosti v komunikacijskem dogodku, pri čemer se lahko zgodi, da

so tisti, ki bi morali biti vključeni v proces sprejemanja odločitev, izključeni iz diskurza.

Tako prihaja do bolj zasebnega, v skrajnih primerih avtokratičnega, posvetovanja.

Pozdrav je izraz spoštovanja, vljudnosti in priznavanja, s katerim se vzpostavi odnos

enakopravnosti med udeleženci komunikacije. Za demokratično družbo je politika

vključevanja ključnega pomena, saj predstavlja temeljni del pravičnosti, kar pomeni,

da morajo biti v diskurz vključeni vsi, ki se jih odločitve tičejo, in ne le tisti, ki nanje

vplivajo.

Spoštovani Slovenci in Slovenke, dragi državljani in državljanke, Spoštovane kolegice

poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje, Spoštovane pripadnice in pripadniki

Slovenske vojske, spoštovana ministrica za obrambo, načelnik Generalštaba Slovenske

vojske, spoštovani prvi predsednik Republike Slovenije in prvi vrhovni poveljnik obrambnih

sil, spoštovani visoki gostje, …

Pomembno razliko pri naslavljanju lahko pomeni že govorčeva izbira slovnične

osebe. Govorec se lahko odloči za uporabo 2. osebe, npr. vi, s čimer drugega ali

druge prepoznava kot enakopravne udeležence diskurza, ali pa druge raje

obravnava kot predmet razprave, pri čemer uporabi 3. osebo, npr. oni, in jih tako iz

razprave izključuje. Izključevanje določene skupine z uporabo zaimka oni je še

posebej kritično, ko so ti »drugi« v diskurzu le predmet razprave in se o njih govori

25

diskriminatorno ali celo sovražno. Skupina, ki je izključena iz diskurza se lahko počuti

še toliko bolj ogroženo, ker se nima možnosti braniti ter predstaviti svojih stališč in

mnenj, saj je dialog zanjo enostavno zaprt. Seveda se večina govorcev zaveda, da je

bolj smiselno priznavati čim širši krog naslovnikov, saj je tako lažje pridobiti njihovo

podporo, kar je bistvenega pomena za vsakogar, ki želi učinkovito vplivati na proces

sprejemanja odločitev.

Obseg vključevanja v politični diskurz določa tudi sama politika s svojimi akterji.

Pomembno vprašanje je, ali vplivni udeleženci diskurza sodelovanje pri odločanju

lajšajo ali pa ga omejujejo in ovirajo. Tisti, ki imajo v rokah moč, ponavadi določajo

tudi diskurzivni kontekst, na primer krajevni in časovni okvir, v katerem se bodo

odvijale volitve ali politične razprave, pri tem pa lahko vključevanje v diskurz

omogočajo ali otežujejo.

Za politike je značilno, da k sodelovanju v političnem procesu spodbujajo ravno tiste,

za katere predvidevajo, da se bodo odločali v skladu z njihovimi interesi, cilji in

ideologijo. S kritično analizo diskurza lahko opozarjamo na tovrstne pomanjkljivosti

ter vzpodbujamo regulacijo procesov sprejemanja odločitev, npr. s spodbujanjem

udeležbe, lajšanjem dostopa do diskurza ter informiranjem tako znotraj kot izven

izobraževalnih ustanov. Takšna prizadevanja lahko prispevajo k večji prisotnosti

marginaliziranih, neupoštevanih, družbeno odrinjenih posameznikov ali skupin, kar

zagotavlja tudi večjo demokratičnost političnega procesa.

Vključevanje je lahko tudi manj izraženo, se udejanja bolj prikrito ali implicitno, kar je

za kritično analizo političnega diskurza še toliko bolj zanimivo, saj gre tu za način

vplivanja sporočevalca na naslovnike, ki ga je veliko težje razkriti. Jezika vplivanja v

takih primerih ni enostavno razpoznati, zato je tudi bolj učinkovit in ima večjo

manipulativno moč. Morda je pretirano govoriti ravno o manipulaciji, vendar se

moramo zavedati, da je politični diskurz vedno usmerjen, da ima jasen namen

pridobivanja podpore naslovnika za uresničitev govorčevih ali tvorčevih ciljev.

26

Vključevanje in retorika

Pri usmerjanju naslovnikov se tvorci političnih besedil in govorci poslužujejo cele

vrste jezikovnih strategij, med pomembnejše pa prav gotovo spadata navezovanje in

ohranjanje stika z občinstvom. Politični diskurz v ta namen uporablja tudi razna

retorična sredstva, s katerimi vzpostavlja odnos med sporočevalcem in naslovnikom,

pogosto tako, da vpliva na njegovo čustveno doživljanje. Retorika je zelo obširno

področje preučevanja in samostojna veda, zato se na tem mestu ne bomo posvečali

vsem njenim vidikom, ampak si jo bomo ogledali predvsem z gledišča vključevanja

kot ene glavnih lastnosti jezika vplivanja v političnem diskurzu.

Način podajanja vsebine diskurza ima pri zagotavljanju učinkovitosti političnih

besedilih in govorov zelo pomembno vlogo. Retorika pomaga govorcu pri

navezovanju stika z naslovniki (Zidar, 1996) in prepričevanju občinstva tako, da

vsebino povedanega ekspresivno obarva, to pa dosega z različnimi oblikami

izražanja, na primer z uporabo figurativnega jezika ali drugih slogovnih prijemov. To

seveda ne pomeni, da so vsi politični govori ekspresivno močno zaznamovani, saj se

nekateri osredotočajo na emocionalno doživljanje naslovnika in vzbujanje strasti,

medtem ko so drugi zasnovani bolj razumsko in se zanašajo na moč logike in

argumenta. Vprašanje, ki se ponuja, je torej, kakšen pristop je v dani situaciji in pri

določeni vrsti občinstva ali naslovnikov najbolj učinkovit.

Ko želi govorec pridobiti podporo svojega občinstva, večinoma upošteva, da bolj

izobraženi naslovniki pričakujejo tudi bolj tehtne in prepričljive argumente, manj

izobraženi ali slabše obveščeni naslovniki pa bolj zanašajo na svoje občutke in je

zanje najvažneje, da lahko govorcu zaupajo in se z njim poistovetijo. Izrazito

retoričen govor, pri katerem vsebina ni toliko važna kot oblika, ima torej strateško

funkcijo, in sicer usmerjati naslovnikovo dojemanje in doživljanje, tako da to služi

govorčevim ciljem. Govorec vselej nagovarja specifično poslušalstvo v edinstvenem

komunikacijskem kontekstu (Fairclough, 2001) in temu primerno svoje trditve ter

argumente prikrojuje, tako da jih prejemniki lahko razumejo in sprejmejo. Prilagajanje

ciljnemu občinstvu je povsem razumljivo, saj v nasprotnem primeru diskurz ne more

biti učinkovit in ne izpolnjuje svojega namena.

27

Govorec se pri izbiranju ustrezne retorične strategije opira na to, kar je naslovniku

znano, na njegovo zgodovino in vrednote, upošteva njegov trenuten položaj. S

skrbno načrtovano retoriko lahko ustvarja iluzijo nepristranskosti in obenem dosega

različne skupine naslovnikov, od širše javnosti do interesnih ali marginalnih skupin.

Retorika je za politični diskurz bistvenega pomena, kot način nagovarjanja in

prepričevanja namreč spodbuja premik naslovnikov od razmišljanja k odločitvam

(Young, 2000: 69), od besed k dejanjem (v okviru demokratičnih procesov

najpogosteje k oddaji volilnega glasu). Kljub temu da je za učinkovitost političnega

diskurza nadvse pomembna argumentacija, torej ustvarjanje ali usmerjanje

naslovnikovega mnenja ali prepričanja o določeni temi z utemeljevanjem, ima retorika

edinstveno diskurzivno vlogo, ker daje možnost za odločanje med več razumsko

sprejemljivimi in primerljivimi stališči. Ko imata na primer kandidata v predvolilnem

boju na razpolago enakovredne, tehtne argumente, lahko k odločitvi naslovnikov, v

tem primeru volivcev, odločilno prispeva ravno način podajanja, retorika. Z vidika

jezikovne manipulacije je zanimivo, da naslovnike lahko hitro zavede ali zaslepi

dovršena, energična in v vseh pogledih sijajna predstavitev, ki pozornost spelje od

bistva, jo preusmeri stran od dejanske vsebine (ali pomanjkanja le-te).

28

Vključevanje in naracija

Naracija je eden izmed bolj učinkovitih načinov posredovanja vsebine in

vzpostavljanja razumevanja med udeleženci političnega diskurza (Young, 2000: 71)

ter jezikovna strategija, ki se redno pojavlja v političnih govorih, katerih poglavitni

namen je pridobivanje podpore (npr. predvolilni govori). Tako kot argumentacija je

tudi pripovedovanje zelo vpliven del političnega diskurza, saj naslovniku omogoča

istovetenje in sočustvovanje z govorcem. Obenem pripoved v političnem diskurzu

nastopa v izrazito argumentativni vlogi, njen poglavitni namen je namreč prikazati,

upravičiti, dokazati in posledično prepričati naslovnika.

Uporaba pripovednih elementov spada med glavne strategije vplivanja v političnih

besedilih, zato ji je v okviru kritične analize vsekakor vredno nameniti nekaj

pozornosti. Poleg funkcije vplivanja na naslovnika in usmerjanja njegovega

dojemanja pa ima še nekatere lastnosti, ki vključevanje v politični diskurz celo lajšajo.

Politični diskurz je lahko precej bolj zahteven in abstrakten kot nekatere druge vrste

diskurza, zato je pripoved učinkovito sredstvo za tiste, ki se ne znajo izražati v

normativnem političnem jeziku, ali pa ga slabo razumejo. Pripoved tako omogoča

povezavo med dejstvi in argumenti, ki jih nekateri udeleženci diskurza težje

formulirajo ali dojemajo.

S pomočjo pripovedovanja lahko govorec na primer jasno in slikovito opiše težavno

situacijo, v kateri se nahaja, ali oznani morebitno krivico, s katero se je primoran

soočati. V nekaterih primerih je pripoved tudi edini način za posredovanje določene

izkušnje (Young, 2000: 73). Pripovedni pristop je lahko na primer v pomoč invalidom,

ki si prizadevajo za več pravic in boljše možnosti za vključevanje v aktivno družbeno

življenje. S pripovedovanjem imajo možnost svojo življenjsko situacijo približati

naslovnikom, jim torej prikazati, kako je biti v njihovem položaju, kar je gotovo

najboljša pot do pridobivanja podpore in doseganja solidarnosti.

Pri razkrivanju namena političnega diskurza pa se moramo osredotočiti na bolj

prikrito oziroma manipulativno plat naracije. Pripovedi v političnem diskurzu so

večinoma karseda splošno zasnovane, zato v njih nemalokrat nastopajo stereotipi

29

(kot liki pripovedi), kar lahko prispeva k utrjevanju vzpostavljenih razmerij moči in

družbenih predstav, ki niso vedno pravične in ne zagotavljajo enakopravnosti med

vsemi pripadniki družbe. Pripoved prikazuje izkušnje in vrednote s stališča njenega

subjekta (pogosto je to sporočevalec), vendar pa njen namen v političnem diskurzu ni

ostati omejena na posameznika, temveč posploševati, voditi k širšemu dojemanju

situacije. Za kritičnega opazovalca diskurza je pri analizi govorov in besedil politikov,

ki se poslužujejo raznih narativnih pristopov, relevantno vprašanje, v kolikšni meri so

pripovedi sploh resnične. Težava je v tem, da tudi v primeru dvomljive pripovedi,

verodostojnosti povedanega ponavadi ni enostavno preveriti. Ker je v političnem

diskurzu vse usmerjeno k doseganju določenih ciljev, ni napačno občasno posumiti,

da utegne biti pripoved nekoliko prilagojena, ali pa celo izmišljena, tako da lahko kar

najbolje služi svojemu namenu. Zavedanje funkcije in vpliva naracije v političnem

diskurzu je pomembno, ker lahko pripovedi krepijo stereotipe, jih ustvarjajo, ali pa jih,

po drugi strani, spreminjajo.

I will always remember the single mom who had adopted two kids with autism, didn't have

health insurance and discovered she had cancer. But she greeted me with her bald head

painted with my name on it and asked me to fight for health care. I will always remember

the young man in a Marine Corps t-shirt who waited months for medical care and said to

me: »Take care of my buddies; a lot of them are still over there ... and then will you please

help take care of me?« I will always remember the boy who told me his mom worked for

the minimum wage and that her employer had cut her hours. He said he just didn't know

what his family was going to do. (Hillary Clinton) *Vedno se bom spominjala matere

samohranilke, ki je posvojila dva avtistična otroka, ni imela zdravstvenega zavarovanja in

je odkrila, da ima raka. Gologlava me je pozdravila in mi dejala, naj se borim za boljše

zdravstvo. Vedno se bom spominjala mladeniča v vojaški majici, ki je že mesece čakal na

zdravstveno oskrbo in mi dejal: »Poskrbite za moje tovariše, veliko jih je še vedno tam …

in potem prosim poskrbite tudi zame.« Vedno se bom spominjala fanta, ki mi je povedal,

da njegova mati dela za minimalno plačo in da ji je delodajalec skrajšal delovni čas. Rekel

je, da enostavno ne ve, kaj lahko njegova družina še stori.

30

Politični diskurz: jezik ideologije

Politični diskurz je področje, ki ga ne moremo obravnavati ločeno od ideologije, s

katero je povezan (van Dijk, 1995: 114). Pri političnem diskurzu v kontekstu

demokracije največkrat govorimo o ideologiji družbene skupine, ne pa posameznika,

čeprav imajo ravno vplivni posamezniki izrazito vlogo pri oblikovanju skupnega ali

javnega mnenja in prepričanj. Ideologija je torej v osredju oblikovanja političnega

diskurza, je nekakšno gonilo, ki tvorce političnih besedil vodi pri prizadevanjih za

doseganje želenega namena.

Družbena interakcija in diskurz kot odsev te interakcije sta področji, znotraj katerih se

ideologija najjasneje izraža in reproducira (van Dijk, 1998: 191). S poglobljeno

analizo diskurza ugotavljamo, kako je ideologija povezana z družbenimi akterji, ki so

kot aktivni udeleženci političnega diskurza tudi glavni uporabniki jezika vplivanja.

Ideološko prepričanje tvorca besedila ali govorca lahko izražajo poleg jezikovnih

sredstev vse vrste znakovnih sporočil, zato je to res obširno področje preučevanja, ki

zahteva večplasten in multidisciplinaren pristop. V našem primeru se bomo skušali

omejiti predvsem na jezikovni vidik pojava, vendar pa bomo obenem upoštevali tudi

druge, zlasti družbene in kognitivne plati problematike, ki se jih je v prizadevanju za

bolj popolno razumevanje diskurza vsekakor koristno zavedati.

S političnim diskurzom se ideologija izraža in udejanja, izraža se z jezikovnimi

sredstvi in strukturami, ki diskurz tvorijo, udejanja pa z vplivanjem na predstave in

prepričanja naslovnikov. Gre za družbeno prakso, ki ideologijo reproducira, s čimer ji

zagotavlja obstoj, jo ohranja in utrjuje. Pri tem sta bistvenega pomena redna raba

ideoloških struktur in širjenje te rabe na nove uporabnike jezika, s čimer si

posamezne družbene skupine zagotavljajo svoj obstoj. Politične stranke, na primer,

ideologijo širijo ob vsaki priložnosti, ko lahko nastopijo v javnem prostoru ali medijih,

in jo ohranjajo s pomočjo svojih pripadnikov, ki jo prenašajo tudi v vsakdanji diskurz.

Ideologije pa lahko posredujejo tudi bolj načrtno in odkrito, recimo z ustanavljanjem

političnih podmladkov, ki so učinkovito sredstvo za neposreden medgeneracijski

prenos.

31

Ko ugotoviš, da je vsakdanje življenje v Sloveniji pravi "Človek ne jezi se", lahko izbereš

dvoje. Se res prenehaš jeziti, ker postaneš sekretar na ministrstvu, ali pa prevzameš

iniciativo v svoje roke, in se včlaniš v SDM. (spletna stran SDM)

SDM se zavzema za oblikovanje celostnih ukrepov, ki naj zagotovijo, da se upadanje

števila prebivalstva dokončno ustavi. Menimo, da je treba problem upadanja števila

prebivalcev, ki je tesno povezan s številom rojstev, uvrstiti na prednostno mesto med

vsemi težavami, ki jih mora Slovenija rešiti. Imigracije ne bodo izboljšale demografske

slike Slovencev. (spletna stran SDM)

V Slovenski demokratski mladini se zavedamo, da ... je pri mladih opažena čedalje večja

nezainteresiranost in pomanjkanje motivacije, tudi pri njihovem vključevanju na političnem

področju ... zato pozivamo mlade, da ... čim bolje izrabijo priložnosti, ki jih država ponuja

za povečevanje dejavnega delovanja na političnem področju ter se aktivno vključujejo v to

delovanje, saj je lažje živeti v svetu, ki ga pomagaš ustvarjati, da ... se brez strahu odločijo

za korak v družinsko življenje, saj to pozitivno vpliva na razvoj posameznika in družbe.

(spletna stran SDM)

V okviru zakonskih mehanizmov je potrebno uvesti ustrezno stimulativno družinsko

politiko, ki bo omogočala mladim, da se bodo lažje odločali za družino. (spletna stran

SDM)

Slovenska demokratska mladina pozdravlja pogumno odločitev slovenske vlade, da v Irak

napoti pripadnike Slovenske vojske, ki bodo imeli nalogo usposabljati pripadnike iraških

varnostnih sil. (spletna stran SDM)

Slovenija, kot odgovorna članica Evropske unije in Severnoatlantskega zavezništva, je

dolžna pomagati pri stabilizaciji razmer v Iraku. Svoj kompleks majhnost moramo prerasti

in pokazati, da smo odgovorni tudi za prihodnost svetovne združbe. (spletna stran SDM)

32

Jezikovna sredstva in strukture političnega diskurza

V političnem diskurzu se ideološkost in namen vplivanja kažeta v rabi številnih

jezikovnih sredstev, struktur in strategij. Omenili smo že nekatere možnosti, ki se jih

sporočevalci poslužujejo v namen vključevanja ali izključevanja drugih udeležencev v

diskurz ter predstavili poglavitne kontekstualne dejavnike, ki vplivajo na izbiro

tovrstnih jezikovnih sredstev. V nadaljevanju se bomo posvetili nekaterim

najučinkovitejšim kategorijam jezikovnega vplivanja, ki zajemajo organizacijo

besedila, rabo specifičnih slovničnih struktur, slogovne prijeme in pomenske vidike

političnega jezika, torej jezikovne pojave, ki jih je mogoče razvrstiti glede na njihovo

diskurzivno vrednost.

Fairclough (2001: 92) jezikovna sredstva obravnava z vidika njihove vrednosti, to

delitev pa predstavi tudi kot izhodišče za izpeljavo osrednjih vprašanj, s katerimi se

ukvarja kritična analiza diskurza. Med naštetimi vrednostmi, relevantnimi za

obravnavo političnega diskurza, je na primer izkustvena vrednost jezikovnih sredstev,

ki odraža prisotnost sporočevalca v besedilih in govorih. V okviru izkustvene

vrednosti opazujemo, kako se v diskurzu kaže subjektivnost tvorca besedila ali

govorca, na kakšen način so predstavljena njegova osebna ali ideološka stališča, in v

kolikšni meri je razpoznavno njegovo individualno dojemanje realnosti.

Ves čas poudarjamo tudi pomen vlog udeležencev, ki se zrcali v odnosni vrednosti

jezikovnih sredstev in struktur političnega diskurza. Odnosna vrednost (Fairclough,

2001: 93) torej razkriva, kako se v političnih besedilih in govorih vzpostavljajo odnosi

in razmerja med posameznimi udeleženci diskurza. Ideološkost in vplivanje se v

političnem diskurzu udejanjata še s pomočjo ekspresivne vrednosti jezikovnih

struktur; za opazovanje so zanimive predvsem pozitivne in negativne konotacije

besed. Nekatera jezikovna sredstva in strukture so pomembni, ker diskurz

povezujejo. Sporočevalčev namen in strategija vplivanja se v tem primeru kažeta v

načinu povezovanja delov besedila ali govora.

Za začetek si oglejmo nekatere bolj splošne oblikovne in jezikovne značilnosti

diskurza, ki so lahko pomembne za opazovanje ideološkosti tako političnih kot drugih

33

besedil in govorov ter so kot take dobro izhodišče za prehod k bolj poglobljeni kritični

analizi primerov.

34

Organizacija političnih besedil in govorov

Preden se posvetimo vsebinskim vidikom političnega diskurza, si politično

komunikacijo oglejmo s površine, poskusimo torej opisati nekaj najbolj vidnih

značilnosti političnih besedil in govorov, ki imajo izrazito funkcijo vplivanja in

prenašanja ideologije (van Dijk, 1998). Organizacija političnega diskurza je z

družbenimi konvencijami in diskurzivno prakso vzpostavljeno ogrodje, na katerem je

osnovan ves politični diskurz. Gre za običajno zgradbo političnih besedil in govorov,

temelj snovanja in tvorjenja različnih oblik in vrst političnega diskurza.

Kadar se srečujemo s pisanimi političnimi besedili, ki jih v času političnih kampanj in

predvolilnih obdobij ne primanjkuje, našo pozornost najprej pritegne njihov površinski

vidik, vizualna ali grafična podoba. Uporaba vizualnih in grafičnih elementov se

razlikuje glede na vrsto besedila, kar nam pomaga pri razpoznavanju različnih

besedilnih tipov znotraj političnega diskurza.

Vizualna podoba političnih besedil je ena najbolj eksplicitnih značilnosti političnega

diskurza, zato jo je tudi najlažje identificirati in analizirati z vidika ideološkosti in

vplivanja. Postavitev besedila, grafičnih elementov, slikovnega materiala, izbira

tipografije, uporaba barv, vse to pripomore k privlačnosti besedila. Dobro premišljena,

tehtna vizualna predstavitev lahko močno vpliva na naslovnikovo percepcijo vsebine.

Politična besedila, ki jih močno zaznamuje grafična podoba, se večinoma pojavljajo v

tisku, že nekaj časa pa so vse bolj prisotna tudi v elektronskih medijih. Besedila se

torej širijo tako v tradicionalni tiskani obliki, recimo v obliki političnih letakov,

programov, zloženk, brošur in promocijskih izdelkov (oblačila, značke itd.), kot tudi s

pomočjo spleta, preko spletnih strani političnih strank ali skupin, vključenih v politično

delovanje.

Spletne strani so kot sredstvo za širjenje političnega diskurza v obliki pisanih besedil

izjemno učinkovite. Uporabnik do njih dostopa, kadar želi, ter si lahko ogleduje le tiste

vsebine, ki ga zanimajo. Še ena prednost spletnih strani, ki ni zanemarljiva s stališča

učinkovitosti širjenja političnih idej, je možnost sprotnega spreminjanja in

dopolnjevanja besedil. Administratorji spletnih strani s politično vsebino lahko na željo

35

tvorcev besedil vsebino prilagajajo trenutnim potrebam in posameznim situacijam, ki

zahtevajo nov ali drugačen diskurzivni pristop. Splet zaradi svoje naraščajoče

interaktivnosti omogoča uporabo dodatnih multimedijskih elementov, na primer

animacij, zvočnih in video posnetkov, ali pa grafov in drugačnih vizualnih prikazov, ki

besedila še dodatno podpirajo.

Tako elektronski kot tiskani mediji za pridobivanje naslovnikove pozornosti z vizualno

podobo uporabljajo prijeme, ki se razlikujejo glede na ciljno občinstvo, kateremu je

besedilo namenjeno. Postavitev besedila, oblika, barve in različni grafični elementi

(fotografije, grafi, ilustracije) delujejo na naslovnika, tako da mu skušajo čimbolj

približati ideje in prepričanja tvorcev ali snovalcev političnih besedil. Pri tem

upoštevajo tudi pripadnost naslovnika posamezni družbeni skupini, ki ima lahko

povsem specifične predstave o tem, kaj je vizualno privlačno ali sprejemljivo.

Eden vidnejših primerov različnih pristopov k vizualnemu oblikovanju so besedila,

namenjena različnim starostnim skupinam. Besedila, ki so usmerjena k mlajšim

generacijam naslovnikov, so temu primerno večinoma predstavljena v skladu s

trendi, ki jim mladi sledijo, ali pa so na primer deloma preoblikovana v besedilno

zvrst, ki je za mlade privlačna, recimo v strip ali karikaturo. Besedila, ki so namenjena

zrelejšemu občinstvu, so lahko urejena veliko bolj skromno in konvencionalno, da pri

naslovnikih vzbujajo potrebno mero kredibilnosti in zaupanja do predstavljene

vsebine. Vizualnost političnih besedil se prilagaja naslovnikom, ki spadajo v

najrazličnejše družbene kategorije; te so tako specifične in številne, da vseh na tem

mestu ni mogoče obravnavati. Vizualna predstavitev besedil je zanimiva tudi z vidika

simbolike in psihološke vrednosti grafičnih elementov (Fairclough, 1997) ter kot

predmet preučevanja sega preko okvirov tako jezikoslovja kot drugih posameznih

disciplin.

Poleg privabljanja in ohranjanja naslovnikove pozornosti ter naklonjenosti imajo

grafični elementi tudi namen usmerjanja naslovnikovega dojemanja in interpretacije

besedila. To se kaže predvsem v poudarjanju določenih delov ali vsebinskih

elementov besedila, ki so predstavljeni kot bolj pomembni ali kot tisto bistveno, na

kar naj se naslovnik osredotoči. Za kritično analizo diskurza so ti poudarki relevantni,

ker neposredno predstavljajo tudi osrednje področje zanimanja tvorca besedila, torej

36

jedro njegovega političnega diskurza, ki je verjetno tudi ideološko in subjektivno

najbolj zaznamovano. Po drugi strani lahko tvorec besedila načrtno deluje povsem

nasprotno, pa tudi bolj prikrito in manipulativno, tako da določene dele besedil

poudarja ravno z namenom, da naslovnikovo pozornost odvrne od resnične

problematike, od vsebin, ki se jim raje izogiba ali pa bi ga utegnile prikazati v manj

laskavi luči.

K organizaciji političnih besedil seveda ne pripomore le njihova podoba, oblika ali

grafična postavitev, ki jo razpoznamo ob opazovanju površine. Pomembno vlogo pri

ustvarjanju notranje zgradbe in kohezije besedila (van Dijk, 1993) ima organizacija

vsebine, ki je razporejena s pomočjo jezikovnih sredstev in struktur. Tu ne

opazujemo več le pisanih besedil, ampak tudi besedila, ki so bila napisana, da bi bila

prebrana oziroma podana v obliki govora.

Najprej omenimo nekatere shematične strukture, ki kot številne druge lastnosti

političnih besedil izhajajo iz besedilnih konvencij različnih vrst diskurza. V mislih

imamo različne dele besedila, ki predstavljajo skelet, na katerega je pripeta vsebina.

Na začetku je kot pri mnogo drugih besedilnih zvrsteh uvod, ki ima v političnih

besedilih svojevrstno diskurzivno vlogo, temu sledi jedro, ki ga ponavadi sestavlja

več delov in je lahko izredno raznoliko in dinamično, kar je še posebej značilno za

bolj argumentativne vrste besedil, osrednji del pa povzema in zaokrožuje zaključek,

ki mu je v političnem diskurzu posvečeno veliko pozornosti in gotovo predstavlja

enega sporočilnih vrhuncev besedila.

Organizacija vsebine se razlikuje glede na podvrste političnih besedil, vendar lahko

rečemo, da so si ta v osnovi do neke mere tudi precej podobna. Uvod napoveduje

glavne teme diskurza, nam lahko razkrije kaj o tvorčevem oziroma govorčevem

odnosu do teh tem in določi prevladujoči ton oziroma stopnjo formalnosti. Za uvodni

del večine političnih besedil, predvsem pa govorov, je značilen tudi začetni nagovor,

s katerim govorec ali tvorec besedila pozdravi naslovnike in jih s tem formalno vključi

v diskurz. Gre za otvoritveno komunikacijsko dejanje, s katerim sporočevalec

priznava prisotnost drugih udeležencev diskurza, kar ima izrazit pomen vključevanja

v diskurzivni proces.

37

V primeru javnega govora, kjer diskurz poteka enosmerno in ima aktivno vlogo v

komunikaciji zgolj eden od udeležencev, govornik lahko nagovarja širšo javnost, pri

čemer uporablja bolj splošne pozdravne oblike (Spoštovane gospe in gospodje,

Spoštovane državljanke in državljani ipd.) ali pa se obrača na specifično občinstvo,

na določeno družbeno skupino, recimo na upokojence, študente, vojake, pripadnike

določenega poklica oziroma stroke, etnične skupine ali katerokoli drugo interesno

skupino. V skladu s pričakovanji in navadami občinstva nagovor prilagaja tako, da

ustvarja čim večji občutek povezanosti z naslovnikom, s čimer si želi zagotoviti nekaj

naklonjenosti že na začetku govora. Uvodni pozdrav, namenjen specifični skupini

naslovnikov, nam že vnaprej daje vedeti, kakšnemu ciljnemu občinstvu bo govor

prilagojen. Pričakujemo lahko, da se bo govorec posvečal temam in problematikam,

ki so za to skupino naslovnikov relevantne, tako da se bo skušal v čim večji meri

približati njenim stališčem.

Osrednji del besedila ali govora vsebuje vse pomembne informacije, ki jih želi

sporočevalec naslovnikom posredovati. V jedrnem delu so obravnavane teme, ki so

za uresničevanja namena diskurza najbolj relevantne. To je del besedila ali govora, ki

je za opazovanje rabe jezika vplivanja v političnem diskurzu tudi najbolj pomenljiv. Na

tem mestu govorec ali tvorec besedila uporabi vse razpoložljive jezikovne strategije,

ki so mu lahko v pomoč pri doseganju zastavljenih diskurzivnih ciljev, pa naj gre za

širjenje ideologije, prepričevanje, ustvarjanje ali usmerjanje mnenja, pridobivanje

politične podpore ali vzpostavljanje zaupanja.

Različni diskurzivni nameni se dosegajo z rabo cele vrste jezikovnih prijemov in

strategij, ki vplivajo tudi na samo organizacijo besedila oziroma govora, mu določajo

zgradbo in potek. Od jezikovnih strategij, ki vidneje zaznamujejo politični diskurz z

vidika organizacije, velja omeniti predvsem argumentacijo, ki je bistvena za uspešno

prepričevanje naslovnikov in ima kot taka izrazito vplivanjsko vlogo. Tvorec besedila

ali govorec z argumentiranjem ustvarja logične povezave med posameznimi enotami

besedila, tako da dele vsebine povezuje v različna razmerja (npr. vzročno,

posledično, protivno), s tem pa usmerja naslovnikovo razumevanje in vrši svoj

vplivanjski namen.

38

Če je argumentacija tisti del strategije vplivanja, s katerim se vzpostavljajo logične

povezave in odnosi med posameznimi deli besedila, so vsebinske enote besedil tiste,

ki narekujejo osnovno členitev besedila in imajo opazno organizacijsko vrednost. Ko

govorimo o vsebinskih enotah besedil ali govorov, imamo v mislih predvsem osnovne

teme in problematike, na katere se diskurz osredotoča in ki določajo zgradbo

besedila. Te je mogoče prepoznati že na pogled, v pisanih besedilih jih največkrat

ločujejo odstavki, v govorjenih ali branih besedilih pa jih zaznamujejo premori ali

poudarki.

Zaključni del političnih besedil in govorov ima v velikem številu primerov dve vidni

funkciji, ki sta povezani z že omenjenima temeljnima deloma političnih besedil,

uvodom in jedrom. Tako kot za uvod je tudi za zaključek značilno neposredno

naslavljanje prejemnikov. To se pojavlja tudi na nekaterih mestih jedrnega dela

besedil ali govorov, in sicer z namenom ohranjanja stika z naslovnikom, vendar pa

ima v zaključnem delu nekoliko drugačno in bolj specifično funkcijo. Naslavljanje v

zaključkih političnih besedil ali govorov ima izrazito funkcijo pozivanja, še posebej v

primerih, ko želi tvorec besedila ali govorec od naslovnika doseči željen odziv, ki se

pozneje pokaže v obliki politične podpore ali glasu na volitvah. Politični govorci nas v

zaključkih govorov tako pogosto pozivajo, naj se pravilno odločimo, naj zgradimo

boljšo prihodnost, naj prispevamo k boljšemu jutri, naredimo korak v pravo smer,

stopimo skupaj, se pridružimo novemu poglavju zgodovine ipd. To je jezikovna

strategija, s katero govorec najbolj nazorno razkrije svoj namen in da naslovnikom

jasno vedeti, kaj od njih pričakuje. Tak zaključek je torej vrhunec političnega diskurza

in nekakšna »pika na i« vsem skrbno osnovanim in bolj implicitnim jezikovnim

strategijam, s katerimi je sporočevalec svoje naslovnike privedel do te odločilne

točke. Druga funkcija zaključnega dela, ki ima bolj organizacijsko vlogo, pa je, da

povzame in zaokroži glavno sporočilo besedila in govora, s čimer dodatno utrdi

naslovnikovo poznavanje prevladujočih argumentov in stališč govorca oziroma tvorca

besedila.

V primeru dialoškega političnega diskurza, v katerega je vključenih več aktivnih

udeležencev, ki se v vlogi govorca izmenjavajo (npr. parlamentarna razprava ali

televizijsko soočenje), je organizacija diskurza drugačna, saj imajo pravico do besede

vsi. Vloge zato ponavadi dodeljuje eden izmed udeležencev, katerega poglavitna

39

naloga je vodenje diskurza. Tak posameznik je lahko zadolžen za otvoritev diskurza

(pogosto z govornim dejanjem), za uvodni del, v katerem določi teme in omejitve, ki

se jih morajo udeleženci držati, lahko pa zastavlja vprašanja, dodeljuje vlogo

govorca, po potrebi prekinja udeležence, jih opominja na morebitne kršitve vnaprej

določenih diskurzivnih dogovorov in na koncu komunikacijski dogodek tudi zaključi.

Dal vam bom besedo. Vendar se je najprej javil minister dr. Franc Križanič, potem boste

pa vi. Mislim, da je popolnoma normalno. Lahko boste odgovoril dr. Križanič, minister,

potem pa vi kot predlagatelj. (Pavel Gantar, 10. izredna seja Državnega zbora Republike

Slovenije, 22. maj 2009)

Prosim mir v dvorani, prosim, da se usedete in da prisluhnete govorcu. To si pač vsak

govornik zasluži. In vas prosim, da res spoštujete nek minimalni red v tej dvorani. (Pavel

Gantar, 10. izredna seja Državnega zbora Republike Slovenije, 22. maj 2009)

Dialoških situacij je v političnem diskurzu veliko, so raznolike in jih je mogoče ločiti

predvsem po stopnji formalnosti. Eden izmed primerov bolj formalnih komunikacijskih

dogodkov je že omenjena parlamentarna razprava ali seja, ki mora slediti natančno

določenemu protokolu in postopkom. V primerjavi z drugimi političnimi besedili in

govori je ta vrsta diskurza veliko bolj omejena in ne dovoljuje kakšnih večjih

odstopanj.

Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam 10.

izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi drugega odstavka 58. člena ter

drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora … Predlog dnevnega reda ste

prejeli s sklicem seje, 18. maja. Predlogov za umik točke in širitev dnevnega reda nisem

prejel, zato prehajamo na določitev dnevnega reda … Prehajamo na glasovanje.

Glasujemo. Navzočih je 53 poslank in poslancev, za 50, proti 3 … Ugotavljam, da je

dnevni red 10. izredne seje zbora določen. Gospod Tanko, imate proceduralno. Prosim …

Prekinjam sejo do 9.55. … Ugotavljam, da zbor predlaganega sklepa ni sprejet. Zato je

zakonodajni postopek o predlogu zakona končan. S tem zaključujem to točko dnevnega

reda. Zaključujem tudi 10. izredno sejo zbora. Hvala lepa. Lahko noč in lep pozdrav!

(Pavel Gantar, 10. izredna seja Državnega zbora Republike Slovenije, 22. maj 2009)

Drugače je v manj formalnih situacijah, med katera sodijo recimo televizijska

soočenja. Tudi v tem primeru vloga moderatorja pripade enemu od udeležencev,

ponavadi je to televizijski voditelj. Od njega se pričakuje, da posreduje karseda

40

nevtralno in omogoča čimbolj enakopravno udeležbo vseh povabljenih.

Enakopravnost v tovrstnem dialoškem dogodku pomeni, da imajo vsi udeleženci na

razpolago primerljivo količino časa, da imajo vsi relativno enako svobodo pri

odpiranju tem, ki so zanje relevantne, in da je vsem dana možnost replike, posebej

kadar so sami tarča napada ali se čutijo dolžne kaj obrazložiti.

Seveda smo idealnemu in popolnoma uravnoteženemu soočenju le redkokdaj priča,

izkušnje namreč kažejo, da so večje pozornosti ponavadi deležni bolj pomembni ali

vplivni akterji (v predvolilnih razpravah pogosto tisti, ki imajo boljše možnosti za

zmago), poleg tega pa se televizijski voditelji v svojem prizadevanju za višjo

gledanost in senzacionalnost osredotočajo na najbolj sporne teme, ki lahko vodijo do

največ konflikta, medtem ko so druge teme, ki utegnejo biti za koga veliko bolj

relevantne, odrinjene na stran.

Krivde za neenakopravno vodenje poteka diskurza pa ne gre pripisovati le

pristranskosti in senzacionalistični usmerjenosti televizijskih voditeljev in programskih

vodij, ampak tudi nekaterim zunanjim dejavnikom, na primer časovni omejitvi oddaj.

Ravno pri televizijskih soočenjih je izjemno zanimivo opazovati, kako se udeleženci

soočajo s časovno stisko. Povabljeni želijo ponavadi našteti vse argumente ali

odgovoriti na vsako provokacijo, to pa se skoraj vselej sprevrže v boj za zadnjo

besedo. Moderatorji oz. voditelji diskurza, se po drugi strani soočajo s pritiskom, ker

morajo obdelati vse vnaprej določene teme in vprašanja ter imajo obenem vlogo

nekakšnega časovnega nadzornika. Poleg tega ne smemo pozabiti na vpliv

udeležencev samih, saj si nekateri dovoljujejo več svobode in se čutijo upravičene do

večje količine časa, ki si ga zagotavljajo z bolj odločnim, včasih celo agresivnim

pristopom. Kljub kršenju sicer nezapisanih konvencij kulture dialoga lahko tovrstni

udeleženci, kadar jih moderator ni zmožen nadzorovati, pridejo v dominanten

komunikacijski položaj in si zagotovijo diskurzivno prednost.

41

Politični diskurz in pomen

Ko preučujemo značilnosti in vpliv vsakršne vrste diskurza, ne smemo pozabiti na

vlogo, ki jo ima v komunikaciji pomen. Pomen je večplasten in neoprijemljiv pojem, ki

ga je potrebno za celovito razumevanje tako tudi obravnavati, saj je tesno povezan s

številnimi drugimi diskurzivnimi značilnostmi, ki so tako ali drugače zanimive za

opazovanje, še posebej v okviru kritičnega pristopa k političnemu diskurzu. Ravno pri

tej vrsti diskurza se večkrat srečujemo s spretnim prilagajanjem pomena, z njegovo

strateško vrednostjo, ki jo tvorci ter govorci s pridom prikrajajo svojim ciljem in

potrebam. Dobro vemo, da pomen ni enoznačen, da se spreminja s kontekstom (van

Dijk, 1985) in da nanj vpliva cela vrsta dejavnikov, ki so del tako komunikacijskih

okoliščin kot tudi družbe in posameznika.

S pomenom, njegovimi raznoterimi vlogami in oblikami, v katerih se odraža, se

ukvarjajo številne semantične teorije, ki so zaradi obširnosti in prepletenosti tematike

z drugimi področji izjemno raznolike. Te teorije se razlikujejo glede na predmet

analize, njihov namen in cilje, pristop ter metode, na katerih so osnovane, ter

zajemajo več disciplin, ki se ukvarjajo s preučevanjem jezika: jezikoslovje, filozofijo

jezika, pragmatiko, kognitivno psihologijo in sociologijo. Tudi z vidika kritične analize

pristopa in področja obravnave ne moremo natančno razmejiti in definirati, diskurz je

namreč pojav, ki presega meje posamezne discipline. V našem primeru je

pomembno poznavanje čim večjega dela komunikacijske realnosti diskurza in

njegovega delovanja v družbenem okolju. Politični diskurz kot oblika javnega in s tem

družbenega diskurza je torej predmet preučevanja, ki zahteva upoštevanje vseh

dejavnikov, ki lahko tvorijo njegov pomen.

Pomen v političnem diskurzu si želimo opazovati predvsem z jezikovnega gledišča,

zanima nas, kako deli diskurza (od najmanjših do največjih), jezikovne strukture in

sredstva pomen odražajo, obenem pa bi radi razkrili vpliv pomena na komunikacijsko

realnost, v kateri ga tvorci in govorci besedil, preko interpretacije pa tudi prejemniki

oziroma naslovniki, dojemajo in udejanjajo. Vsaka oblika diskurza ima svoj pomen,

ga izraža, posreduje udeležencem, obenem pa ga z rednim udejanjanjem in

42

ponavljanjem tudi konstruira. Za analizo pomena je torej pomemben premislek o tem,

kako kdo kaj razume, v katerih okoliščinah, in v kakšni obliki.

Oglejmo si, kaj lahko obravnavamo v okviru pomena v političnem diskurzu, za

začetek pa se navežimo na prejšnji del obravnave, organizacijo diskurza. Najprej

lahko predpostavimo, da je diskurz sestavljen iz več manjših delov. Začenši z

manjšimi enotami diskurza, ki so smiselne za kritično analizo pomena, najprej

preučujemo pomen posameznih besed, nato besednih zvez, fraz, stavkov, povedi,

odstavkov in tako dalje, dokler naše opazovanje ne zajame celote diskurza. Vsaki od

naštetih jezikovnih enot pripisujemo določen pomen, ali pa več pomenov, odvisno od

konteksta, v katerem se pojavlja. Če se zaenkrat omejimo na besedilni kontekst,

lahko rečemo, da ima vsaka enota poleg svojega osnovnega pomena, ki prav tako ni

nespremenljiv in enoznačen, določen pomen znotraj večje enote besedila ali govora

oziroma enote, ki manjšo vsebuje. Beseda ali izraz svojo bolj specifično sporočilno in

pomensko vrednost dobi v okolici drugih besed, ki tvorijo besedno zvezo, frazo ali

stavek, stavki se nizajo v povedi, te pa v še večje pomenske enote. Posamezne

enote besedila morajo biti obenem povezane tako, da so smiselne, da torej tvorijo

pomen in so z vidika celote koherentne.

Zakaj sta torej pojma kohezije in koherence, ki ju bolj poglobljeno obravnava

besediloslovje, pomembna tudi za kritično analizo političnega diskurza, v okviru

katere nas zanimajo različne manifestacije jezika vplivanja? Enote diskurza

povezujemo tako, da skupaj tvorijo pomen, vendar to ne pomeni, da jih je mogoče

povezovati le na en način. Ta aspekt organizacije pomena v diskurzu je zanimiv, ker

ima tvorec besedila ali govorec možnost pomenske enote organizirati tako, da

najbolje posredujejo pomen, ki ga želi v diskurzu izraziti, to pa je že oblika vršenja

vpliva na naslovnika.

Sporočevalec v političnem diskurzu posamezne dele besedila ali govora, pa naj gre

za različne teme ali popolnoma objektivna dejstva, recimo statistiko ali numerične

podatke, lahko povezuje tako, da izpostavi svojo logiko mišljenja (Fairclough, 1997).

Ta ni nujno napačna, je pa v določeni meri gotovo subjektivna. Za politično

komunikacijo je celo značilno, da ima vzpostavljanje koherence znotraj diskurza

veliko vlogo vplivanja, in tvorec ali govorec svojo spretnost pri uporabi te jezikovne

43

strategije izkaže tako, da svoje mišljenje ali argumentacijo predstavi kot najbolj

pravilno in objektivno.

Tvorci in govorci v političnem diskurzu lahko med dejstvi, informacijami in temami,

torej pomenskimi deli diskurza nasploh, vzpostavljajo različna logična razmerja, na

primer vzročna, posledična ali nasprotovalna. S tem zagotavljajo koherenco in

pomenski smisel diskurza, vendar pa se moramo zavedati, da je teh smislov lahko

več, zaradi subjektivnosti mišljenja morda celo toliko kot sporočevalcev samih. Da bi

bolje ponazorili obstoj in rabo te jezikovne strategije, bi morali analizirati vrsto

političnih besedil, jih umestiti v celotni družbenopolitični kontekst in jih primerjati s

podobnimi ali konkurenčnimi besedili drugih tvorcev ali govorcev, ki si v določeni

komunikacijski situaciji prizadevajo vplivati na naslovnike. Pri tem bi bili pozorni na

različne načine in možnosti za povezovanje istih dejstev, kar bi nam dalo boljši

vpogled v to, kako lahko različni pristopi k vzpostavljanju pomena odražajo namen in

ideologijo posameznikov in družbenih skupin.

Preusmerimo zdaj pozornost k samemu pomenu. Pri tem se ne nameravamo

spuščati v filozofske globine tega pojma, ampak želimo opozoriti na nekatere

značilnosti pomena, ki so relevantne za jezikovno obravnavo in analizo političnega

diskurza. Naj zadostuje, da za začetek razjasnimo, kaj s pomenom sploh počnemo.

Pomen v jeziku pripisujemo besedam, izrazom, stavkom, povedim, odstavkom in

večjim delom diskurza ter v končni fazi diskurzu samemu. Pripisovanje pomena je

torej osrednji pojem, ki ga je potrebno razumeti, če želimo opazovati, kako lahko

pomen odraža namen in subjektivnost posameznika ali družbene skupine, s tem pa

ideologije, ki se širi z jezikom vplivanja. Od česa je torej odvisno pripisovanje

pomena, kaj vpliva na razlike v pripisovanju pomena npr. isti besedi ali izrazu?

Na prvi pogled se morda zdi, da je pomen nekaterih besed pravzaprav univerzalen,

da zanje ne morejo obstajati bistvena odstopanja, ki bi lahko imela različne posledice

tudi na pripisovanje in dojemanje pomena. Na videz povsem nevtralen izraz ima

lahko v različnih kontekstih precej različne pomene. Tako vemo, da lahko ista beseda

v številnih raznolikih družbenih ali kulturnih okoliščinah zavzema popolnoma različne

vrednosti. To ni nič presenetljivega, gre za enega najbolj očitnih dejavnikov, ki

vplivajo na pomen, še toliko bolj v primerih, ko obravnavamo kulturno in družbeno

44

specifična okolja, ki so si različna že zaradi fizične ali geografske distance. In vendar

do razlik v pripisovanju pomena prihaja tudi med posamezniki in skupinami, ki se

nahajajo na veliko manjših razdaljah. Pomeni se tako lahko bistveno razlikujejo

znotraj enakih ali istih kulturnih okolij, znotraj posamezne države recimo glede na

pripadnost etničnim ali drugim družbenim skupinam in kategorijam.

Predstavljajmo si na primer predvolilno kampanjo, med katero predsedniški kandidat

v govoru nagovarja delavce na srečanju sindikatov. Pri tem navaja številne razloge,

zaradi katerih naj bi ti volili zanj, obenem pa poudarja ukrepe in dejanja, s katerimi

naj bi si prizadeval za zagotavljanje njihovih pravic in svobode. Nato se isti politik

udeleži drugega srečanja, le da tokrat nagovarja skupino poslovnežev, recimo

direktorjev podjetij. Tudi tokrat govorec podaja argumente, zakaj je ravno on najboljši

kandidat, kako lahko v primeru izvolitve prispeva k uresničevanju njihovih interesov,

na koncu pa jim, morda celo z istimi besedami, obljubi, da bo naredil vse za to, da jim

bo zagotovil potrebno svobodo pri opravljanju njihove dejavnosti.

Govorec v obeh primerih uporabi besedo svoboda, vendar lahko že po krajšem

premisleku ugotovimo, da ima izraz za obe skupini naslovnikov povsem različna in

morda celo izključujoča se pomena. Nevarnost interpretatacije torej tiči ravno v

»kvaziuniverzalnosti pomena« (Mey, 1985), saj svoboda obema skupinama pomeni

popolnoma različni stvari. Za delavca svoboda pomeni, da so mu zagotovljene vse

pravice, ki mu pripadajo, da je pošteno poplačan za svoje delo, da je poskrbljeno za

njegovo zdravje in varnost, da ima urejene življenjske razmere ipd. Po drugi strani za

podjetnika v današnji liberalni kapitalistični družbi svoboda pomeni možnost, da lahko

neomejeno veča svoj zaslužek, da lahko pri tem čim bolj izkoristi svojo delovno silo.

Očitno je torej, da se pomena v obeh primerih močno razlikujeta, da si pravzaprav

nasprotujeta, imata izključujoče vrednosti v na videz zelo podobnih diskurzih.

Z analizo primerov političnega diskurza se hitro dokopljemo do spoznanja, da se

tvorci ali govorci pogosto poslužujejo nekaterih splošnih in v politični komunikacij do

določene mere klišejskih izrazov, ki imajo za še tako različne skupine naslovnikov (s

prav tako različnimi ali celo nasprotujočimi si interesi) pozitivno vrednost, kljub temu

da imajo v resnici zanje povsem različne pomene. Nič nenavadnega ni, če v javnem

političnem diskurzu naslovniki, v velikem številu primerov potencialni volivci,

45

poslušajo in berejo enaka ali pa kar ista besedila, ki jih interpretirajo na celo vrsto

načinov.

Tu pa se že poraja vprašanje interpretacije pomena, ki je povezano s kontekstualnimi

modeli naslovnikov, o katerih smo razpravljali že v okviru različnih dejavnikov, ki

tvorijo kontekst političnega diskurza. Pomeni, ki jih uporabniki jezika pripisujejo

izrazom v procesu interpretacije in razumevanja, so posledica množice dejavnikov, ki

definirajo njihovo védenje o svetu pa tudi o različnih diskurzivnih situacijah. Med te

dejavnike sodijo vse oblike posameznikove pripadnosti, družbena in etnična

pripadnost, pripadnost določeni skupini ali družbeni kategoriji, nato družbenopolitično

okolje, v katerem se posameznik nahaja, ter njegova izobrazba, vrednote in interesi.

Poleg tega na interpretacijo vplivajo tudi izkušnje posameznikov s preteklimi

diskurzivnimi situacijami, znanje v obliki diskurzivnih konvencij, ki jim omogoča, da

določen komunikacijski kontekst prepoznajo, kar jim pomaga pri razumevanju in jih

usmerja k pomenu. Glede na številne kontekstualne dejavnike, ki igrajo vlogo pri

interpretaciji, lahko rečemo, da pomen v diskurzu nikakor ni statičen, ampak je

dinamičen, se spreminja s kontekstom.

Pomena raznim enotam diskurza pa seveda ne pripisujejo le naslovniki, ampak vsi

udeleženci diskurza, se pravi tudi tvorci in govorci. Zanje je dobro poznavanje in

zavedanje možnih interpretacij pomena še kako pomembno, saj na podlagi tega

znanja lahko osnujejo primerno strategijo vplivanja na naslovnike. Predpostavljajo

lahko, kakšna bo interpretacija določene družbene skupine oziroma ciljnega

občinstva, in s tem védenjem diskurz prilagodijo, tako da nanje čim bolj učinkovito

vplivajo ter usmerjajo njihove dojemanje. Zavedanje celotnega diskurzivnega

konteksta, ki določa možne interpretacije pomena, jim obenem omogoča, da se

izognejo rabi izrazov ali besed, ki bi v določeni situaciji utegnile izzvati negativne

občutke ali odzive (ideološko sporni izrazi).

V povezavi s strateško vrednostjo pomena v političnem diskurzu je vredno na kratko

omeniti tudi dvoumnost pomena. Včasih, še posebej kadar tvorec nagovarja širšo

javnost, ki lahko zajema pripadnike cele palete družbenih skupin in kategorij, je

dvoumnost nekaterih izrazov in besed zelo koristna. Izkaže se lahko, da je v

nekaterih primerih celo pametneje, če je diskurz pomensko manj jasen, saj tvorcu ali

46

govorcu to zagotavlja določen manevrski prostor, v primeru da se izkaže katera od

možnih interpretacij pomena za naslovnike žaljiva ali neustrezna. Tako se lahko

tvorec ali govorec vedno sklicuje na drugo možnost interpretacije in zanika morebitne

obtožbe s strani prejemnikov diskurza, tudi če je v samem začetku želel posredovati

točno tisti pomen, ki se je pozneje izkazal za spornega. Pomen izrazov, ki so

dvoumni, je vselej mogoče interpretirati na različne načine, in če je to potrebno,

prilagoditi specifični situaciji. Nekateri govorci ali tvorci v političnem diskurzu to

strategijo uporabljajo celo namerno, posebej kadar izražajo ideološka stališča, ki v

demokratični družbi veljajo za sovražna (recimo v diskurzu bolj skrajnih političnih

strank).

Spreten govorec ali tvorec lahko s prilagajanjem pomena raznim komunikacijskim

situacijam veliko pridobi. Seveda ima v procesu pripisovanja pomena tudi precej bolj

aktivno vlogo kot naslovniki. Poleg tega, da dele diskurza po svoji želji interpretira,

lahko deluje tudi v nasprotni smeri in pomen bolj ali manj neposredno konstruira, torej

sam določa nekatere pojme, ki jih med diskurzom uporablja. V političnem diskurzu je

zelo viden primer te jezikovne strategije uporaba temeljnih izrazov oziroma pojmov.

Tako je na primer z državo, za politični diskurz zelo koristen pojem, saj zajema vse,

ki smo njen del in živimo v obsegu njenih meja, ne glede na to, kaj pravzaprav

počnemo in kakšen vpliv na njeno vodenje imamo. Uporaba izraza država ali, še

pogosteje, imena države, recimo Slovenija, Hrvaška, Italija ipd., je prikladen način za

prelaganje odgovornosti tistih, ki zasedajo vodilne položaje in se odločajo v imenu

državljanov, na nekakšno kolektivno entiteto, ki vključuje vse, obenem pa nikogar ne

izpostavlja kot odgovornega. Neposredni vršilci dejanj in nosilci odgovornost se

izgubijo v nedefinirani množici, ki jo predstavlja država.

Slovenija mora izboljšati konkurenčnost gospodarstva, zato časa za "mencanje" ni več.

(Borut Pahor)

Slovenija ne more sama financirati tako hitrega in dinamičnega razvoja, kot smo si ga

zamislili. (Borut Pahor)

Slovenija ne bi smela podleči pritiskom EU glede vinjet. (Karel Erjavec)

Tovrstna jezikovna raba je učinkovito sredstvo za razbremenitev in lajšanje

odgovornosti vladajočih. Vladne zadeve in obveznosti preko istovetenja države in

47

ljudi naenkrat postanejo stvar vseh. Tudi kadar se to dogaja samodejno in

nenamerno, se s tem vzpostavljajo pomenska razmerja, ki so zavajajoča ali celo

povsem napačna, kar se lahko izkaže za zelo škodljivo. Če se pojem države

neposredno istoveti z ljudmi, ki v njej bivajo oz. so njeni državljani, se z njimi enači

tudi dejanja in stališča države, ki pa so večinoma v pristojnosti njenih vodilnih

politikov. V primeru mednarodnih odnosov ali meddržavnih sporov, se trenja med

vodilnimi politiki, ki so v konfliktni situaciji nezmožni priti do sporazuma, lahko

prenesejo na državljane posameznih držav, ki nato začnejo gojiti negativne

medsebojne odnose, namesto da bi odgovornost za nastali spor oziroma

pomanjkanje ustreznih rešitev pripisovali svojim izvoljenim predstavnikom.

Tu naj poudarimo še, da procesa pripisovanja, interpretacije in konstruiranja pomena

nikakor ne gre prisojati le tvorcem, govorcem in naslovnikom, kot najbolj očitnim

udeležencem političnega diskurza. Tako ne smemo zanemariti niti položaja same

kritične analize diskurza, ki se na svoj način spopada z vprašanjem subjektivnosti

pripisovanja pomena. Lahko se zgodi, da analitik, ne glede na to, katero gledišče

opazovanja si je izbral oziroma kateri deli diskurza in z njimi povezani pojavi ga

zanimajo, zaradi svojega vnaprej privzetega kritičnega odnosa pri preučevanju

diskurza zapade v sklepanje in pripisovanje zaključkov, ki se skladajo z njegovimi

pričakovanji in hipotezami. Če se torej osredotoča izključno na dokazovanje enega

vidika političnega diskurza, se lahko kaj hitro znajde v nevarnosti, da bi zaradi želje

po potrditvi svojih predvidevanj, pri opazovanju in analiziranju sam zabredel v goščo

subjektivnosti. Zato je pomembno, da o jeziku v vlogi vplivanja ves čas razpravljamo

le kot o možnosti, ki lahko dodatno izostri naše dojemanje in nam omogoči bolj

celosten vpogled v naravo političnega diskurza, in ne kot o nujnosti, ki naj bi vsakršno

obliko tovrstnega diskurza definirala.

V povezavi s pripisovanjem in konstruiranjem pomena naj omenimo še en opazen

jezikovni pojav, ki prispeva svoj delež k pomenskemu vidiku jezika vplivanja. V

političnem diskurzu pogosto naletimo na primere vzpostavljanja pomenskih razmerij

med izrazi, pri čemer ne gre za določanje pomena posamezne besede ali pomenske

enote, ampak za pripisovanje pomena posameznega izraza v razmerju do drugega.

Govorimo o pomenskih razmerjih, kot sta sopomenskost in protipomenskost.

48

Z uporabo sopomenk se med izrazi in pojmi vzpostavlja razmerje enakosti ali

enakovrednosti, pri preučevanju političnega diskurza pa je poglavitno vprašanje, v

kolikšni meri so ta razmerja resnična, ali gre torej res za pojme, ki jih je mogoče

enačiti, ali pa tudi takšna jezikovna raba spada med strategije jezika vplivanja. Ali je

navajanje dveh ali več sinonimov v enakih besedilnih in pomenskih položajih res

povsem nedolžno in slučajno, gre tu za čisto slogovni prijem ali pa lahko to izbiro

povežemo s tvorčevim ali govorčevim namenom vplivanja na naslovnika?

V mnogih besedilih uporaba sopomenk ne vzbuja veliko pozornosti, saj se tvorci

besedil že iz tako ali drugače priučenih slogovnih razlogov izogibajo pretiranemu

ponavljanju istega izraza ali besede. V tem smislu lahko rečemo, da gre za

nenamerno odločitev, za ugajanje določenim stilističnim standardom, ki niso nujno

neposredno povezani s posredovanjem specifičnega pomena. Vendar pa je z vidika

preučevanja vplivanjske vloge političnega diskurza pomembno, da si nekoliko bolje

ogledamo tudi manjše pomenske razlike, saj lahko te igrajo izrazito vlogo pri

naslovnikovem dojemanju.

Razlike med sopomenkami zajemajo pomenske nianse, ki niso vedno zanemarljive,

saj ima lahko posamezen izraz na primer večji pomenski obseg kot drugi. Tako se

zna pripetiti, da bolj omejen in specifičen izraz zaradi vključitve v pomensko razmerje

enakosti ali enakovrednosti pridobi pomensko širšo dimenzijo, kot jo v resnici ima, s

tem pa se lahko spremeni tudi njegova osnovna vrednost. Z redno rabo takih,

navidez ustreznih pomenskih parov lahko tvorec ali govorec v političnem diskurzu

vpliva na naslovnikovo razumevanje določenega izraza in s tem tudi deloma

spremeni njegovo percepcijo.

V ponazoritev si oglejmo primer rabe pojma avtonomija, ki je na številnih področjih po

svetu aktualen še danes in določa življenjske razmere in usodo večjih družbenih

skupin, ki se pogosto nahajajo v marginalnem ali neenakovrednem položaju, npr.

etničnih manjšin ali celo ljudstev (npr. Tibetanci). Avtonomije si ne bomo ogledali v

strogem sopomenskem razmerju z drugimi izrazi, ki pripadajo isti pomenski ravni,

ampak se bomo osredotočili na možne sopomenske izraze (kohiponime), ki jih lahko

kot pojem vsebuje in zaradi katerih prihaja v političnem diskurzu tudi do zlorabe

pomena. Avtonomija lahko torej vsebuje celo vrsto sinonimnih, a nikakor prekrivnih

49

izrazov; govorimo na primer o neodvisnosti, samostojnosti, samoupravi,

samoodločanju, upravni/zakonodajni samostojnosti, samozadostnosti itd. Kaj hitro

postane jasno, da enačenje pomenov med navidez primerljivimi izrazi nikakor ni in ne

more biti nedolžno početje, še toliko manj v političnem diskurzu, ki je vselej podvržen

specifičnim interesom posameznikov in skupin. V omenjenem primeru si ni težko

predstavljati, da dominantna ali vladajoča družbena skupina, ki želi na vsak način

ohraniti svojo premoč in oblast, avtonomijo povezuje ali enači s najožjim obsegom

pomenov – neredko le z enim, tistim, ki je zanjo najbolj ugoden. Če se postavimo na

drugo stran diskurza, v vlogo manjšine ali zatirane etnične skupine, je povsem

razumljivo in upravičeno, da si prizadevajo njeni pripadniki avtonomijo povezovati in

enačiti s kar najširšim obsegom možnih pomenov.

Povsem splošen izraz, če se ga v določeni diskurzivni situaciji kar naprej povezuje z

drugim, pomensko bolj omejenim, izgubiti svojo pomensko širino. Tako ga tudi

naslovnik začne obravnavati bolj specifično, kar lahko vodi do napačnega,

zavedenega dojemanja. Podobno zavajajoča je lahko uporaba sinonimov z različnimi

ekspresivnimi vrednostmi. Če tvorec ali govorec v političnem diskurzu sicer nevtralen

izraz ves čas uporablja v sopomenskem paru ali nizu z drugimi izrazi, ki se jim

običajno pripisuje bolj pozitivna ali negativna ekspresivna vrednost, se lahko z vidika

percepcije prejemnika diskurza sčasoma spremeni tudi prej nezaznamovana

vrednost izraza, ki naenkrat pridobi nov pomenski naboj.

Takim primerom smo priča že izven strogih okvirov političnih besedil in govorov, v

dnevnem časopisju. V člankih se tako nemalokrat katero od etničnih manjšin ali

priseljence nasploh omenja v kontekstu kriminala, prekrškov, nasilja in drugih

družbeno odklonskih vedenj. Če je tovrstna obravnava v diskurzu dovolj pogosta, tudi

izraz, ki je v izhodišču sicer nevtralen, z vidika naslovnikove percepcije kmalu pridobi

negativen predznak. V skrajnem primeru lahko pride celo do popolnega enačenja

(npr. priseljenec/Rom = kriminalec/prestopnik).

Podoben pristop k obravnavi pomenskih razmerij lahko privzamemo tudi pri

opazovanju protipomenskosti. Ko gre za vzpostavljanje protipomenskih razmerij, se

je torej vredno vprašati, ali sta si dva izraza, ki v takšnem razmerju nastopata,

dejansko nasprotna. Če takega nasprotja ni mogoče jasno določiti in se nasprotna

50

pomenska pola pravzaprav ne prekrivata, je torej smiselno raziskati, ali takšna

jezikovna raba morda kakorkoli odraža tvorčev ali govorčev namen vplivanja na

naslovnika. Izkaže se lahko, da razkriti namen ustreza splošni jezikovni strategiji, s

katero se udejanja tvorčev ali govorčev vpliv na prejemnika.

Takega diskurzivnega pristopa smo najbolj vajeni iz ameriškega (pa tudi evropskega,

»zavezniškega«) političnega in novinarskega diskurza. Značilen primer je

vzpostavljanje protipomenskosti med t. i. zahodno demokracijo in islamskim

fundamentalizmom. Poleg že tako očitne negativne konotacije izraza »islamski

fundamentalizem« sta oba pojma za nameček prikazovana kot popolni nasprotji, kar

pogosto ni nič drugače, kot če bi bilo govora recimo o črnem in belem, svetlem in

temnem ter – nenazadnje – dobrem in zlem.

51

Raba osebnih zaimkov

Vpliv na naslovnike, ki ga tvorci besedil in govorci udejanjajo preko političnega

diskurza, je mogoče opazovati tudi na ravni slovnice in skladnje. Zanima nas torej,

katere slovnične ali skladenjske strukture lahko služijo kot sredstvo vplivanja v

političnem diskurzu in kateri jezikovni pokazatelji nas na to opozarjajo. Za kritično

analizo so v povezavi s številnimi različnimi vidiki jezika vplivanja med drugimi

relevantni jezikovni pojavi, kot so raba zaimkov, izbira osebe in števila, določanje ali

prikrivanje vršilcev dejanj, izbira glagolskega naklona, modalnost, način uporabe

priredij in podredij ter raba nikalnih struktur. Nekatere izmed teh smo bolj splošno

obravnavali ali omenjali že v sklopu drugih vidikov političnega diskurza, zdaj pa si

bomo podrobneje ogledali še rabo osebnih zaimkov.

Če opazujemo rabo slovničnih struktur v političnem diskurzu, je med najvidnejšimi

pokazatelji jezika vplivanja gotovo izbira osebe in števila, tako osebnih zaimkov kot

osebnih glagolskih oblik. Izbira in raba osebnih zaimkov sta za politični diskurz

odločilnega pomena, saj neposredno določata vloge njegovih udeležencev. Kot smo

že omenili, imajo množinski osebni zaimki mi, vi in oni izrazito funkcijo vključevanja in

izključevanja. Tvorci političnih besedil in govorci z uporabo določenih oblik osebnih

zaimkov udeležence diskurza, pa naj bodo to posamezniki ali skupine, istovetijo s

sabo, tako da govorijo v njihovem imenu in zavzemajo skupno stališče (mi), ali pa se

od udeležencev odmaknejo in do njih privzamejo enega izmed drugih možnih

odnosov (vi, oni).

Mi, Slovenci, imamo pri tem svojo lastno zgodbo, ki ima z medvojno kolaboracijo in

povojnimi množičnimi usmrtitvami tudi temno plat. (Milan Kučan)

We need leaders once again who can tap into that special blend of American confidence

and optimism that has enabled generations before us to meet their toughest challenges.

(Hillary Clinton) *Znova potrebujemo voditelje, ki so sposobni črpati moč iz tiste posebne

mešanice ameriške samozavesti in optimizma, ki je generacijam pred nami omogočila, da

so se soočile z najtežjimi izzivi.

Če spremljamo aktivnost v Državnem zboru, bi človek lahko pomislil, da vi vodite

slovensko državo. (Radovan Žerjav)

52

When the polls have closed, and the ads are finally off the air, it comes down to you – the

American people, your lives, and your children's futures. (Hillary Clinton) *Ko se bodo

volišča zaprla in po medijih ne bodo več krožila propagandna sporočila, bo vse v vaših

rokah – usoda ameriškega ljudstva, vaša življenja in prihodnost vaših otrok.

Za božjo voljo, jaz bi vam res predlagal, da greste malo v realni svet, da greste med

podjetnike, da vam oni povedo, kaj rabijo in kaj pričakujejo in s kakšnimi problemi se

danes ukvarjajo. (Andrej Vizjak)

Fourth, we must face the reality that millions of illegal immigrants are already here. They

should not be given an automatic path to citizenship. (George W. Bush) *Četrtič: soočiti se

moramo z dejstvom, da so milijoni nezakonitih priseljencev že tu. Ne smemo jim omogočiti

avtomatičnega dostopa do državljanstva.

V interaktivnih ali dialoških situacijah, kot so različne oblike političnih razprav

(parlamentarne seje, politična soočenja), je ta odnos ponavadi argumentativen, pri

čemer govorec do sogovornika (npr. pripadnika druge stranke ali opozicije) zavzame

nasprotno stališče in mu oporeka, s tem pa ga postavlja na drugo stran diskurza, ga

vključuje v drugo skupino (vi). Seveda zaimek vi ne služi vedno le namenu

nasprotovanja, vzpostavljanja opozicije, ampak ga govorci redno uporabljajo tudi za

nagovarjanje in pozivanje naslovnikov, kar je prav tako pomembna vplivanjska

funkcija.

Vi s tistega, kar preberete, izluščite kar vam pač najbolj paše za vašo argumentacijo.

(Melita Župevc)

Marsikaj ne gre tako kot bi moralo iti na tej strani v tej Vladi, zato, ker se ne morejo

poenotiti, to je dejstvo. Marsikaj ste pa vi vedeli, pa ste skrili, to je tudi dejstvo. (Bogdan

Barovič)

Ali se vi zavedate, da je Zakon o davku na dodano vrednost temeljen na računu ne na

instrumentu plačila? Kako boste takrat izvajali kontrolo, kdo jo bo izvajal? (Mitja Gaspari)

The issue here is, will you continue to fund the police? Will you match our funding on the

police? The answer is no from your manifesto. (Gordon Brown) *Poglavitno vprašanje je,

ali boste še naprej financirali policijo? Ali lahko vašo denarno podporo primerjate z našo?

Na podlagi vašega programa je odgovor ne.

53

I'm just slightly surprised that there's any discussion going on between you about what

money you can put into public services, because I read your manifestos this week. In

neither of them are you coming clean with people about what anything costs, because you

haven't got any figures in your manifestos. (Nick Clegg) *Nekoliko presenečen sem, da se

sploh pogovarjate o denarju, ki bi ga lahko namenili javnim službam, ker sem ta teden

prebral vajina programa. Ne v enem ne v drugem ljudem ne pojasnite, koliko karkoli

stane, ker programa ne vsebujeta nobenih številk.

Tretja osnovna oblika odnosa, ki ga z uporabo osebnih zaimkov tvorec ali govorec v

diskurzu vzpostavlja, je njegov odnos do udeležencev diskurza, ki v dani

komunikacijski situaciji običajno fizično niso prisotni (izključeni iz diskurza), ampak se

pojavljajo v vlogi predmeta diskurza oziroma razprave (oni).

In mi se gremo socialo, odpiramo trgovino za reveže - za kaj že?! Zato, da podpiramo

tiste, tudi tisti, ki so trgovine za reveže odprli, veste, je niso iz socialnega čuta, tudi oni

imajo svoj dobiček, verjemite. (Bogdan Barovič, o nekaterih trgovcih)

Do you say they can't come? No, let's have a regional approach where you only make

sure the immigrants who come go to those regions where they can be supported. (Nick

Clegg, o priseljencih) *Torej pravite, da oni ne smejo priti? Ne, uporabimo regionalni

pristop, pri katerem enostavno poskrbimo, da se priseljenci, ki pridejo, namestijo v regijah,

ki jih lahko podpirajo.

To je le splošna delitev odnosov med tvorci ali govorci in drugimi udeleženci

diskurza, kot jih odraža raba osebnih zaimkov, vendar nam lahko služi kot temeljno

izhodišče pri opazovanju in analizi bolj specifičnih primerov, ki pričajo o

raznovrstnosti vloge osebnih zaimkov v političnem diskurzu. Zaimek mi odraža

pripadnost skupini, ki jo tvorec ali govorec v političnem diskurzu predstavlja, zato

poleg posameznikov, ki tvorijo skupino, zajema tudi njihove skupne vrednote in

interese. Po drugi strani zaimek vi lahko označuje skupino z drugačnimi, prvi skupini

nasprotujočimi interesi in cilji ter kot tak ustvarja idejo tekmovalnosti, konflikta in

spora, ki se v političnem diskurzu najpogosteje kaže v boju za oblast oziroma

politično prevlado. Glede na to, da v tem boju poglavitno vlogo igrajo konkurenčne

ideologije, ki se izražajo v različnih plasteh političnega diskurza, lahko rečemo, da

zaimka mi in vi sodita med najbolj ideološko obremenjene besede sploh.

54

Torej, mi ne zavračamo razprave o ukrepih, zavračamo pa predlog sklepa kakršnega je

SDS oblikoval in podpiramo predlog sklepa kakršen je bil oblikovan na matičnem

delovnem telesu (Vili Rezman).

Mi mislimo, da bi seveda morali intenzivno sedaj izvajati izgradnjo stanovanj, ker

preprosto gradbeništvo je cenovno bolj dostopno in mladi potrebujejo stanovanja. (Srečko

Prijatelj)

Mi rabimo, v poslanski skupini, čas, da to pogledamo, da se z gradivom seznanimo, da

vidimo kakšni predlogi so predlagani in jaz mislim, da je to minimalni standard, da lahko

poslanci Državnega zbora sploh sodelujejo na seji Državnega zbora. (Jože Tanko)

Mi trdimo, da bi morali biti sprejeti že včeraj, vi pa prepuščate to neki prihodnji bodočnosti.

(Danijel Krivec)

Vi pa ves čas trdite, da je vse v najlepšem redu, da bo država poskrbela za delovna

mesta, da bo s svojimi ukrepi spremenila tok. (Danijel Krivec)

In to so vaši kadri z vašimi strankarskimi izkaznicami in vi napadate tiste, ki opozarjajo, da

je tu nekaj narobe. (Cvetka Zalokar Oražem)

V nedialoških oblikah diskurza, na primer v političnem govoru, kjer diskurz poteka

izključno enosmerno, ima zaimek mi še nekoliko drugačno vrednost, in sicer vrednost

istovetenja govorca z naslovniki. Sporočevalec v takšni komunikacijski situaciji

zaseda položaj, ki mu omogoča, da naslovnikom posreduje svoja prepričanja, tako

da jih predstavlja kot skupna. S tem ima možnost določati, kaj naj bi veljalo za vse, ki

so v diskurzu prisotni, vrednotiti, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je res in kaj ne, kaj je

potrebno, kaj nujno itd. Zaimek mi se torej lahko pojavlja v dvojni vlogi, deluje kot

sredstvo za vzpostavljanje solidarnosti med tvorcem ali govorcem in naslovniki,

obenem pa sporočevalcu daje določeno avtoriteto, saj mu diskurzivni položaj

omogoča izražanje in tvorjenje kolektivnega mišljenja in stališč.

Vsi mi pa se moramo vsak dan, ne zgolj ob mednarodnem dnevu invalidov, truditi za več

medsebojnega poznavanja, razumevanja posebnih potreb in za več solidarnosti. (Pavel

Gantar)

55

Drage državljanke in državljani, vsi skupaj, vsa naša družba, vsa naša javnost, vsi mi

moramo razumeti, da problemov, ki so ta čas pred nami, ne moremo reševati več s

prelaganjem v prihodnost ali na koga drugega. (Danilo Türk)

I think it's really important that we start focusing on what we get out of the money that we

put in, because if we think that the future is just spending more and more money, we're

profoundly wrong. (David Cameron) *Menim, da je resnično pomembno, da se začnemo

osredotočati na to, kaj lahko dobimo od denarja, ki ga vložimo; če mislimo, da je

prihodnost le v zapravljanju vedno večjih količin denarja, se hudo motimo.

Tvorci političnih besedil in govorci iz naštetih razlogov v političnem diskurzu pogosto

uporabljajo 1. osebo množine, ko govorijo v imenu svoje skupine (stranke, politične

opcije) ali pa želijo na svojo stran preko vključevanja pridobiti čim več naslovnikov.

Izbira osebnega zaimka mi je poleg tega za tvorca ali govorca v političnem diskurzu

največkrat tudi najugodnejša, ker mu omogoča, da se zavaruje pred bremenom

individualne odgovornosti. V primeru, da se mora soočiti z negativnimi posledicami

morebitnih napak, ki jih je povzročil s svojimi izbirami ali dejanji (recimo pri izvajanju

politike, političnemu odločanju), je zanj veliko manj škodljivo, če krivdo oziroma

odgovornost za neuspešno ravnanje porazdeli na celotni kolektiv, ki ga zastopa.

Mi bi morali v to krizo vstopiti bistveno bolj pripravljeni. (Danilo Türk)

Mi bi morali tovrstne razprave imeti v centru naše pozornosti. Mi bi morali tem razpravam

posvečati najbolj gledana obdobja naših televizijskih programov. (Danilo Türk)

And that together we will work – we'll have to work hard to achieve universal health care.

We'll have to work hard to get back to fiscal responsibility and a strong middle class. We'll

have to work hard to foster the innovation that will make us energy independent and lift

the threat of global warming from our children's future. We'll have to work hard to bring our

troops home from Iraq and get them the support they've earned by their service. (Hillary

Clinton) *In da bomo skupaj delali – morali bomo trdo delali, da bomo dosegli zdravstveno

varstvo za vse. Trdo bomo morali delati, da si bomo obnovili finančno odgovornost in

močan srednji razred. Trdo bomo morali delati, da bomo spodbudili inovacije, ki nam bodo

omogočile energetsko neodvisnost in prihodnost naših otrok rešile pred grožnjami

globalnega segrevanja. Trdo bomo morali delati, da bomo lahko naše vojake pripeljali

nazaj iz Iraka in jim nudili pomoč, ki so si jo zaslužili.

56

Kdaj so se torej tvorci političnih besedil in govorci sploh pripravljeni osebno

izpostaviti? V določenih diskurzivnih situacijah so se sporočevalci primorani pokazati

v bolj individualni luči, ali pa so to sami pripravljeni storiti. V ta namen uporabijo tudi

temu primeren osebni zaimek v 1. osebi množine, jaz. V nasprotju s prej omenjeno

situacijo, v kateri se v izogib morebitnim negativnim posledicam svojega ravnanja in

odločitev raje odločajo za uporabo množinske oblike, se rabi zaimka jaz le redko

izogibajo, kadar imajo priložnost prevzeti zasluge za pozitivne posledice svojih

dejanj. Z bolj pogosto rabo zaimka jaz se v političnem diskurzu sicer največkrat

srečujemo v primeru volitev, na katerih se kandidati potegujejo za položaj

individualne moči, recimo za položaj predsednika ali župana. Diskurzivna strategija

kandidatov je takrat namenoma usmerjena v poudarjanje lastnih pozitivnih lastnosti in

opisovanje osebnih prizadevanj, za kar je nujno, da privzamejo individualno stališče

in se volivcem predstavijo kot najprimernejši posamezniki za opravljanje določenega

dela ali funkcije.

Jaz sem se vedno zavzemala za pravično državo, za enak dostop do socialnih dobrin,

storitev. In tudi te zadeve bom, dokler bom na tem mestu, upoštevala in spoštovala …

Ljudje prevečkrat radi ocenjujemo drug drugega, prevečkrat smo radi preveč kritični. Jaz

poskušam graditi na drugih osnovah. Te osnove pa so v prvi vrsti vključevanje, ne

izključevanje drugačnih … Ljudje prevečkrat preveč posplošujemo in dajemo preveč

negativne ocene, ki imajo lahko zelo negativne posledice na splošno javno mnenje. To je

neke vrste mentalna okužba okolja … Jaz sem človek, ki ne gojim do ljudi zamer.

Poskušam na nek konstruktiven način najti pot tudi iz določenih sporov. (Barbara Žgajner

Tavš)

And I, when I became Prime Minister, I did a number of things. First, I introduced a points

system so no unskilled worker from outside the European Union can come to Britain now.

I also said that jobs had to be advertised in Jobcentres where there were skills that there

were shortages of, that we needed people in this country. (Gordon Brown) *In jaz, ko sem

jaz postal predsednik vlade, sem naredil celo vrsto stvari. Prvič, sem vpeljal sistem

točkovanja, tako da noben nekvalificiran delavec izven Evropske unije zdaj ne more priti v

Veliko Britanijo. Poleg tega sem dejal, da moramo v centrih za iskanje dela oglaševati

delovna mesta, ki jih primanjkuje, da ljudi s tovrstnim znanjem v tej državi potrebujemo.

Izrazit ideološki in vplivanjski naboj je lahko prisoten tudi v rabi tretjeosebnih zaimkih,

kot so on, ona, oni, saj ti v danem trenutku določajo predmet diskurza, o katerem se

sporočevalec izraža. Pomembno je, kakšen odnos zavzema tvorec ali govorec do

57

predmeta diskurza, kako o njem govori, s katerimi temami ga povezuje, ali mu je

naklonjen ali ne, kam (v katero skupino) ga umešča ipd., torej vse, kar je mogoče

razbrati s pomočjo analize jezikovne rabe.

Po drugi plati je lahko raba tretjeosebnih zaimkov, če je predmet diskurza tudi sam

prisoten v komunikacijskem dogodku oziroma je eden od udeležencev diskurza, še

bolj pomenljiva, saj že v osnovi precej jasno odraža govorčev odnos. Če govorec v

dialoški diskurzivni situaciji katerega od udeležencev ne naslavlja neposredno, to

lahko razumemo kot očiten pokazatelj negativnega odnosa, nespoštovanja ali celo

sovražnosti. V takem primeru govorec udeleženca izključuje iz diskurza in zapira

dialog z njim, tako da ga obravnava le kot predmet razprave. Tak način govora v

političnem diskurzu ne spodbuja dialoga ali izmenjave mnenj ter argumentov, ampak

deluje enosmerno, ponavadi s ciljem izključiti ali delegitimizirati enega ali več

neposrednih udeležencev diskurza. Tako strategijo govorci uporabljajo, kadar želijo

komu pripisati krivdo ali odgovornost za kakšen dogodek ali dejanje. Tovrstna

jezikovna raba je, tako po namenu kot po učinku, pravzaprav precej primerljiva s

kazanjem prsta in tudi ni dosti manj žaljiva ali nevljudna. Temu navkljub jo je veliko

število ljudi pripravljeno spregledati, kar priča o tem, da je v določeni meri (vsaj v

slovenskem prostoru) že postala ustaljen del politične jezikovne prakse.

In ni res to, kar pravi gospod Janša, sicer on pravi, da je slišal, da ta inštitucija deluje

slabo. (Mitja Gaspari)

Sem se odločil, da bom malo poslušal kolegico Pečanovo, ker ona ne posluša mene, bom

jaz poslušal njo. (Janez Janša)

In želi ustvariti vtis, da ima le ona sama edine in najboljše rešitve in končno morda najbolj

značilno, želi ustvariti vtis kako bi sama, če bi zmagala na volitvah, ne pa da so volivci

zaradi prevare ali napačne odločitve glasovali za sedanjo vladajočo koalicijo, sama že

zdavnaj rešila vse probleme. (Miran Potrč) *ona – vlada

He can't do any of these things, because he's given this country the biggest budget deficit

of any developed country in the world. (David Cameron, o Gordonu Brownu) *Ničesar od

omenjenega ne more storiti, ker je tej državi pridelal največji proračunski primanjkljaj od

vseh razvitih držav na svetu.

58

It's not change when he wants to give $200 billion to the biggest corporations or $4 billion

to the oil companies or $300 billion to the same Wall Street banks that got us into this

mess. It's not change when he comes up with a tax plan that doesn't give a penny of relief

to more than 100 million middle-class Americans. (Barack Obama, o Johnu McCainu)

*Nikakršna sprememba ni, če hoče dati 200 milijard dolarjev največjim korporacijam ali 4

milijarde naftnim družbam ali 300 milijard prav tistim bankam na Wall Streetu, ki so nas

spravile v to godljo. Nikakršna sprememba ni, če sestavi davčni načrt, ki niti penija pomoči

ne nameni več kot 100 milijonom Američanov srednjega razreda.

In vendar se raba tretjeosebnih zaimkov v političnem diskurzu pojavlja tudi v drugačni

ali celo zrcalno nasprotni funkciji. To lahko zasledimo, ko eden izmed udeležencev

izraža podporo kateremu od drugih, torej počne ravno nasprotno, gradi pozitivno

podobo soudeleženca v diskurzu, mu pripisuje dobre lastnosti, ga hvali. Takšna

jezikovna strategija se zdi zaradi argumentativne narave političnega diskurza veliko

redkejša, vendar je precej opazna, kadar kateri od udeležencev diskurza govori o

pripadnikih iste skupine, ki zagovarjajo enako ideologijo, na primer ob priložnostih,

kot so strankarska srečanja ali predstavitve predsedniških kandidatov.

He has dedicated himself to ensuring the dream is realized. And in this campaign, he has

inspired so many to become involved in the democratic process and invested in our

common future. (Hillary Clinton, o Baracku Obami) *Trudi se poskrbeti za to, da bi se

sanje uresničile. In v svoji kampanji je ravno on navdahnil toliko ljudi, da so se vključili v

demokratični proces in nekaj vložili v našo skupno prihodnost.

Nazadnje na kratko omenimo še posebnost jezika, kakršen je tudi slovenski, pojav

vikanja oziroma tikanja, ki prav tako prispeva svoj delež k jeziku vplivanja v

političnem diskurzu. Kot nam je znano iz številnih definicij, je zaimek vi vljudnostna

oblika, ki jo udeleženec diskurza lahko uporablja iz različnih, ne vedno neposredno

povezanih razlogov. Vikanje je lahko znak spoštljivosti ali naklonjenosti sogovorcu ali

naslovniku, lahko odraža formalnost situacije, vzpostavlja distanco med udeleženci

diskurza ali pa določa register. In kaj to pomeni v kontekstu političnega diskurza?

Politični diskurz je izrazito javni diskurz, največkrat poteka v okviru institucionalnih

domen, zato lahko rečemo, da je zanj značilna tudi večja formalnost. Ravno zato je v

tej vrsti diskurza raba vikanja bolj pogosta, poleg tega pa zagotavlja višjo raven

politične kulture in odraža medsebojno spoštovanje.

59

Zato je toliko bolj zgovorna namerna raba tikanja v političnem diskurzu, za katerega

veljajo omenjeni jezikovni in komunikacijski standardi. Tikanje lahko torej v večini

primerov političnega diskurza interpretiramo kot pomanjkanje spoštovanja do

sogovornika ali naslovnika (namerno ali nenamerno), občasno tudi kot odraz

neprimerne čustvene vpletenosti ali celo usmerjene sovražnosti. Vendar pa tudi tu

prihaja do nekaterih izjem, ki kažejo na obratno vrednost. Tako kot vikanje

vzpostavlja določeno raven formalnosti in distance, je lahko tikanje jasen znak

intimnosti in medsebojne bližine. Takih primerov kolegialnosti in medsebojne

naklonjenosti smo najbolj vajeni, kadar se med seboj naslavljajo in nagovarjajo

pripadniki iste ideologije ali skupine (družbene, interesne, politične). Dvojnost

oziroma bipolarnost vrednosti in pomena rabe posameznih osebnih zaimkov je torej

še en pokazatelj tega, v kolikšni meri je dojemanje specifične jezikovne strukture

odvisno od vlog udeležencev diskurza in njihovih medsebojnih odnosov.

Situacij in vlog, v katerih lahko nastopajo osebni zaimki v kontekstu političnega

diskurza je toliko, da jih ni mogoče opisati v celoti in jih lahko zajamemo le z obširno

analizo cele vrste političnih besedil. Če želimo biti pri tem dosledni, zgolj jezikovni

pristop ne zadostuje, saj so politična besedila in govori vselej odvisni tudi od

specifičnega družbenopolitičnega konteksta, v katerem so nastali.

S kontrastivnega vidika, če primerjamo rabo osebnih zaimkov v angleškem in

slovenskem jeziku, je pomembno, da opozorimo na eno bistvenih razlik, ki jih je

potrebno upoštevati pri analizi posameznih primerov. V angleščini lahko pričakujemo

veliko bolj pogosto rabo osebnih zaimkov v zgoraj omenjenih funkcijah, ker v

nasprotju s slovenščino oseba ni izražena z glagolsko obliko. Po drugi strani je

tovrstna raba osebnih zaimkov v slovenščini bolj omejena, saj je oseba največkrat že

vsebovana v glagolski obliki, kar odraža tudi slogovno težnjo slovenščine, da osebnih

zaimkov ne uporablja, kadar to ni nujno potrebno oziroma nima posebnega namena.

Tak namen je recimo eksplicitno poudarjanje osebka, s katerim želi govorec ali tvorec

besedila zavestno pritegniti ali usmeriti pozornost naslovnika (Jaz menim, Oni

pravijo, Vi se morate zavedati ipd.). Takšna raba je veliko manj pogosta v pisanih

političnih besedilih ali vnaprej pripravljenih političnih govorih, zato pa je toliko bolj

prisotna in opazna v spontanem, dialoškem političnem diskurzu.

60

Jaz mislim, da bi bilo dobro, da bi bil eden od dogovorov današnje seje, da v prihodnje to

delamo skupaj, ne pa tako, da bo situacija obrnjena na glavo. (Janez Janša)

Jaz pa bi rad rekel, da je bilo za Slovenijo dobro, da je dobila novo slovensko vlado prav v

tem času. (Borut Pahor)

Jaz želim, da bi v prihodnosti prišlo do obnovitve tega zaupanja in da bi skupaj premagali

krizo, pri kateri smo. (Borut Pahor)

Jaz sem prepričan, da bo cena mleka zrasla, pa za to ne bom krivil nikoli kolege iz

Slovenske ljudske stranke, pa bi jih tudi lahko. (Vito Rožej)

In če bi mi razmišljali tako, kot razmišljate danes vi, ne bi nikoli ukinili davka na izplačane

plače. (Alenka Jeraj)

61

Jezik vplivanja in slog

O slogovnih značilnostih političnega diskurza smo na kratko spregovorili že v okviru

vloge retorike v političnih besedilih in govorih, pri čemer smo pozornost namenjali

predvsem vključevalnemu pomenu tega vidika jezikovne rabe. Raba figurativnega

jezika in različni slogovni prijemi imajo v političnem jeziku kot jeziku vplivanja

osrednjo vlogo, saj sporočilu dajejo dodano vrednost. Tako ni pomembna več le

vsebina povedanega, ampak tudi način oziroma oblika, v kateri je sporočilo podano.

Politična besedila so lahko slogovno zaznamovana celo do te mere, da ni nič

nenavadnega, če je vsebina na račun oblike potisnjena v ozadje ali pa sploh ne pride

do izraza.

Kaj je torej tisto, kar slog postavlja v ospredje političnega diskurza in mu daje tako

izrazit pomen? Odgovor na to vprašanje najdemo tako v prepričevalni kot

emocionalni vrednosti te jezikovne strategije. Z vidika argumentacije je za

sporočevalca bistveno, da zna vsebino in dejstva predstaviti na način, ki kar

najučinkoviteje vpliva na naslovnika in ga posledično usmerja k zadanim diskurzivnim

ciljem. Posvečanje pozornosti slogu je v političnem diskurzu še toliko bolj opazno, ker

se za naslovnikovo naklonjenost obenem poteguje več udeležencev, ki si predvsem v

konkurenčnem boju, na primer v času volitev, prizadevajo svoja prepričanja in

interese prikazati v najlepši luči. Zato tu ne zadostuje zgolj nevtralno podajanje

vsebine in informacij, ampak je skorajda nujno, da sporočilnost dopolni še slogovna

spretnost. Na tej ravni jezikovne rabe imajo sporočevalci priložnost pokazati svojo

kreativnost in si zaradi privlačnejše ubeseditve zagotoviti pomembno prednost pred

drugimi udeleženci diskurza. Druga funkcija slogovne zaznamovanosti političnih

besedil pa je vplivanje na emocionalno dojemanje in občutljivost občinstva. Namen

sporočevalca je v tem primeru doseči čustven odziv, delovati na nevsebinski oziroma

nerazumski del naslovnikove percepcije. Ker se naslovnik pri interpretaciji podanega

večinoma osredotoča na racionalni vidik prejemanja sporočila, vplivanje na tej bolj

nezavedni ravni pogosto ostane prikrito, ravno zato pa tudi bolj učinkovito.

Tvorci političnih besedil in govorci se pri podajanju vsebine in sporočila odločajo za

različne stilistične prijeme. Na zvočni ravni se neredko srečujemo z aliteracijo,

62

asonanco, občasno tudi z rimo, torej s prvinami, ki so sicer bolj značilne za

leposlovne zvrsti. Na ravni skladnje se občasno pojavljajo paralelizmi, na ravni

pomena pa fraze, metafore, primere ter ironija in cinizem. Ker politična komunikacija

večinoma poteka v duhu boja za diskurzivno premoč (Fairclough, 2001), se ravno

slednji, pomenski nabor slogovnih sredstev največkrat pojavlja z namenom

delegitimizacije (glej str. 64) tekmeca ali nasprotnika. Z metaforami lahko

sporočevalci na primer poudarijo negativno vlogo nasprotnika, z ironijo ali cinizmom

spodbijajo njegova prepričanja. Slogovna sredstva prispevajo k naslovnikovemu

vrednotenju vsebine, situacije ali dogodkov in ga usmerjajo k vrednotenju

sporočevalca. Domiselnost in kreativnost tvorcev političnih besedil seveda ne pozna

meja, zato navedena sredstva zagotovo ne zajemajo vseh možnosti tovrstnega

izražanja. Kljub temu si za ponazoritev oglejmo nekaj zanimivejših primerov:

Glas ZA je glas ZA ljudi, je glas prihodnosti! (Tanja Fajon, ZA arbitražni sporazum)

*Primer paralelizma členov, ponavljanja in rime.

…, šel je Trst, šla je Gorica, šla je Beneška Slovenija, šla je obala med Trstom in Tržičem.

(Janez Janša, vseslovensko zborovanje proti arbitražnem sporazumu) *paralelizem,

ponavljanje, pogovorna fraza (nekaj gre), izpust

Redko okno zgodovinske priložnosti, ki se je v Sloveniji ponudila v času, ko ima

najmočnejšo pogajalsko pozicijo, je bilo lahkomiselno zapravljeno. (spletna stran SDS)

*metafora

In seveda, kampanja o AS je strnila koalicijske vrste. Nič več bulmastifov, steklene palače

za slovenski FBI, ultra klientelističnih povezav in spornih kreditov za Stožice ni bilo na

prvih straneh. (spletna stran SDS) *fraza (strniti vrste), metafora (steklena palača, prve

strani), pogovorna raba/sleng (ultra klientelističen), metonimija (bulmastifi kot afera)

Today I want to set an ambitious course to this country, to be nothing less than the model

21st century nation, a beacon to the world. (Tony Blair)

Danes si lahko bolj kot kadar koli prej zastavimo velike cilje za prihodnost. Ne želimo biti

nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu, eden svetilnikov 21. stoletja. (Janez

Janša) *metafora, sloviti primer »sposojene« ubeseditve (tudi dober primer globalizacije

političnega diskurza)

63

The road ahead will be long. Our climb will be steep. We may not get there in one year or

even one term, but America, I have never been more hopeful than I am tonight that we will

get there. I promise you: We as a people will get there. (Barack Obama) *metafora

Pot pred nami je dolga. Naš vzpon bo strm. Morda na cilj ne bomo prišli v enem letu ali

celo v enem mandatu, ampak, Amerika, še nikdar nisem bil tako poln upanja, da nam bo

to nazadnje uspelo, kot sem danes. Obljubljam vam: kot združen narod bomo prispeli tja.

Ali je minister Lukšič pozabil na bogato zgodovino slovenskega naroda od

Gosposvetskega polja dalje, pa bogato zgodovino, ko smo Slovenci živeli pod tujimi

državami in smo se ves čas borili za obstoj in slovenski jezik. Zgleda, da je na vso to

dolgo zgodovino Slovenije pozabil, obuja pa najbolj temno in okrutno zgodovino pod

jugoslovanskim komunizmom. OF in NOB sta samo obrobni kamenček (in to krvav) v

bogatem mozaiku naše slovenske zgodovine. (spletna stran SDS, Ženski odbor)

*metafora, raba z namenom delegitimizacije

In končno, kdaj bo v srcih učiteljev na šolah preskočila »rdeča iskra« v »zeleno pomlad«,

ki si jo Slovenci zaslužimo? Sprašujemo tudi, kdaj bodo učitelji postali samozavestni in

spregledali, kako manipulirajo z njimi. Učitelji, ali boste še desetletja upogibali hrbet, kot

hlapec Jernej? (spletna stran SDS, Ženski odbor) *metafora (»rdeča iskra« – nekdanji

režim, »zelena pomlad« - stranke t. i. slovenske pomladi), medbesedilnost/referenca na

delo Ivana Cankarja, primera (kot hlapec Jernej), ideološki naboj

Tega se vsi še ne zavedamo, a račun bo prišel in ta bo zelo jasen. Žal ga ne bodo plačali

le tisti, ki so naročili zapitek, temveč vse žive in tudi prihodnje generacije. (Janez Janša,

spletna stran SDS, po razglasitvi rezultatov referenduma o arbitražnem sporazumu) *v

slovenskem političnem prostoru presenetljivo pogost primer »gostilniške« metafore

(plačati račun, naročiti zapitek), delegitimizacija

Tako kot mora vsak dober gospodar urediti meje svojega posestva, mora tudi Slovenija

poiskati mirno in pravično rešitev mejnega vprašanja. (Matej Lahovnik, iz publikacije ZA

arbitražni sporazum) *primera

In kaj je vladajoča koalicija dobila v zameno za to zapravljeno priložnost? Si predstavljate,

da bi kaj takšnega izjavil katerikoli njegov predhodnik in ostal politično živ? (spletna stran

SDS, o vladi in Borutu Pahorju) *retorično vprašanje, raba z namenom delegitimizacije

Očitno je, da je naš premier, ob čiščenju kopačk in arogantni rabi angleške besedne

zveze »so what?«, popolnoma izgubil kompas. (Janez Janša, Nova pot, glasilo SDS)

*metafora (izgubiti kompas), citiranje z namenom delegitimizacije

64

Vlada je najprej ustrelila mimo, ko je razglasila blokado hrvaškega približevanja EU, kar ni

bilo potrebno, saj smo si s tem le zmanjšali ugled. (Janez Janša, iz sestavka Biti

odgovoren pomeni biti proti) *fraza (ustreliti mimo), delegitimizacija

Kasnejši Pahorjev »salto mortale« je situacijo le še poslabšal, … (Janez Janša, iz

sestavka Biti odgovoren pomeni biti proti) *cirkuški žargon (»salto mortale«), posmehljivo,

delegitimizacija

Katerakoli slovenska vlada doslej si soliranja ni mogla privoščiti. (spletna stran SDS)

*športni žargon (soliranje), pogovorno, z namenom delegitimizacije

Za zaključek si oglejmo še nekaj primerov literarne oblike v službi političnega

diskurza. Sledi pesem Simona Gregorčiča Na potujčeni zemlji, navedena v celoti in

opremljena s komentarji, ki so posledica avtorjevega subjektivnega dojemanja in so

namenjeni predvsem ponazoritvi izjemnega interpretativnega potenciala, ki ga ima

lahko posrečeno izbrano literarno delo v političnem diskurzu. Pesem je bila

objavljena na spletni strani Slovenske demokratske stranke ob razglasitvi

referenduma o arbitražnem sporazumu.

NA POTUJČENI ZEMLJI

Simon Gregorčič

Pozdravljam sončna te ravan1,

ki pred menoj si razprostrta!

Ti lepa si kot sen krasan,

podoba rajskega si vrta.

Kedo bi pač se ne zavzel

o čaroviti tej lepoti?

Kako naj duše čut vesel

o čudu tem se ne poloti?

In vendar, rajska ti ravan,

ko nate potnik se oziram,

moj duh teman je in mračan2

in solze iz oči otiram.

65

Naš bil nekdaj je ves ta raj3,

očetom našim domovina;

tuj narod4 tod se širi zdaj,

naš raj je tujcev zdaj lastnina5.

Dobi se včasih pergament:

nanj pesmi krasne, modre reke

napisal bil je mož učen -

o vredne, da žive na veke!

A list6 je tujcu v last prišel,

on stara slova je izbrisal,

ker njih modrosti ni umel,

ter črte7 svoje je narisal.

Tak list prostran si ti, ravan!

Naš ded tu pisal svoja dela,

naš govor čul si prek poljan,

tu pesem naša je živela.

A zdaj zatrt je tod naš glas

in tuji krog zvene glasovi,

tuj trg in grad, tuj je zaliv8,

oh, naši so samo - grobovi!

Zatorej, sončnata ravan,

ko nate moj pogled se upira,

teman mi duh je in mračan,

in srce tuge mi umira!

1. Slovenija, domovina

2. razočaranje ob razglasitvi rezultatov referenduma o arbitražnem sporazumu

3. Slovenija, domovina

4. Hrvati, Hrvaška

5. morebitna izguba ob mednarodni arbitraži

6. arbitražni sporazum kot listina

7. nove meje

8. Piranski zaliv

66

Himna Slovenske demokratske mladine, podmladka Slovenske demokratske stranke.

Pesem neposredno poziva k vstopu v podmladek (predzadnja kitica, 3. in 4. vrstica).

HIMNA SDM

Svoboda nam srce razvnema,

moč sije z mlade duše nam,

kjerkoli smo-ta naša vnema,

popelje nas v boljši dan.

Demokracija je vodilo

na naši poti v boljši svet,

ki nas in našo domovino,

postavlja v čas in prostor spet.

Refren:

(e)S D(e) (e)M smo energija

znanje in ljubezen nam,

kakor tudi naše sanje,

spremenijo noč v dan.

Želimo svetu več širine,

pomemben danes je prav vsak,

stopi z nami, skupaj bomo,

naredili ta korak.

Mladi v srcu in v duši,

zremo v vse strani neba,

svet za nami se spreminja,

dajemo vam del srca.

67

Legitimacija in kredibilnost

Politični diskurz kot izrazito argumentativna vrsta diskurza od tvorcev besedil ali

govorcev zahteva neprestano utemeljevanje in razlago prepričanj in ideologije

družbene skupine, ki ji pripadajo in katere interese v javnosti zastopajo. Pri tem jim s

svojimi argumenti vselej nasprotujejo predstavniki drugih družbenih in interesnih

skupin, ki prav tako sodelujejo v boju za politično moč (Fairclough, 2001: 60), zato je

za udeležence diskurza bistvenega pomena, da tako sebe kot svoja prepričanja

predstavijo v čim boljši luči.

S kolegi predsedniki koalicijskih strank, številnimi uglednimi zgodovinarji in mednarodnimi

pravniki, podpisniki poziva k razumu, vodilnimi slovenskimi intelektualci, umetniškimi

prvaki in športnimi junaki vas pozivam, da se 6. junija najprej s čim večjo udeležbo, nato

pa še z glasom ZA pridružite temu novemu poglavju zgodovine, na katerega bomo lahko

vsi ponosni. (Borut Pahor, ZA arbitražni sporazum)

Jaz sem se vedno zavzemala za pravično državo, za enak dostop do socialnih dobrin,

storitev. In tudi te zadeve bom, dokler bom na tem mestu, upoštevala in spoštovala …

Ljudje prevečkrat radi ocenjujemo drug drugega, prevečkrat smo radi preveč kritični. Jaz

poskušam graditi na drugih osnovah. Te osnove pa so v prvi vrsti vključevanje, ne

izključevanje drugačnih … Ljudje prevečkrat preveč posplošujemo in dajemo preveč

negativne ocene, ki imajo lahko zelo negativne posledice na splošno javno mnenje. To je

neke vrste mentalna okužba okolja … Jaz sem človek, ki ne gojim do ljudi zamer.

Poskušam na nek konstruktiven način najti pot tudi iz določenih sporov. (Barbara Žgajner

Tavš)

Za udeležence političnega diskurza je eden izmed poglavitnih ciljev politične

komunikacije ustvarjanje karseda pozitivne podobe sebe v odnosu do drugih ter

učinkovito upravičevanje stališč in dejanj skupin, ki jih predstavljajo. Ker tvorci

političnih besedil in govorci večinoma prisostvujejo v boju za politično premoč in

oblast, ni nenavadno, da so pogosto tarča napadov ostalih udeležencev diskurza, ki

se trudijo v svojem prizadevanju za prednost v političnem diskurzu druge, v tem

primeru svoje nasprotnike ali konkurente prikazati kot slabše in manj primerne recimo

za opravljanje določene funkcije ali vloge. Pred takimi napadi so se udeleženci

političnega diskurza primorani ubraniti ter upravičiti, legitimirati svoja dejanja in

68

prepričanja (van Dijk, 1993: 268), ob tem pa svojim nasprotnikom redko ostanejo

dolžni in napad največkrat tudi vrnejo.

Argumenti nasprotnikov arbitražnega sporazuma so strašenje z namišljenimi črnimi

scenariji v stilu »kaj bo, če bo?« (Tanja Fajon, ZA arbitražni sporazum)

Zato še danes nekaterim ne ustreza, da bi ta problem rešili – ker pač nimajo

konstruktivnih predlogov, ker sploh nimajo pozitivne politike. (Katarina Kresal, ZA

arbitražni sporazum)

Da se Slovenija vrača v mračno obdobje totalitarizma kažejo ravnanja najvišjih državnih

predstavnikov v zadnjih dveh letih. (spletna stran SDS)

Očitno je, da je naš premier, ob čiščenju kopačk in arogantni rabi angleške besedne

zveze »so what?«, popolnoma izgubil kompas. (Nova pot, glasilo SDS, JJ)

Primerjava ravnanj SDS in HDZ je odraz izjemno nizke politične kulture poslanca Zares, ki

je očitno pozabil na dejstvo, da je ravno vlada Boruta Pahorja z vlado HDZ sklenila za

Slovenijo škodljivi arbitražni sporazum. Poslanec Slapnik s svojimi navedbami zavaja

slovensko javnost in tako preusmerja pozornost z dejstva, da je stranka Zares del

vladajoče koalicije, ki se nikakor ne zna spopadati z gospodarsko krizo, pri tem pa na

škodo državljank in državljanov vztrajno zavrača tudi ponujeno roko SDS, ki jo je največja

opozicijska stranka ponudila skozi štiri pakete protikriznih gospodarskih ukrepov. (spletna

stran SDS)

John McCain says the economy is fundamentally sound. John McCain doesn't think that

47 million people without health insurance is a crisis. John McCain wants to privatize

Social Security. And in 2008, he still thinks it's okay when women don't earn equal pay for

equal work. (Hillary Clinton) *John McCain pravi, da ima gospodarstvo trdne temelje. John

McCain ni mnenja, da 47 milijonov ljudi brez zdravstvenega zavarovanja pomeni krizo.

John McCain hoče privatizirati socialno varstvo. In, leta 2008, še vedno misli, da ni nič

slabega, če ženske ne prejemajo enakega plačila za enako delo.

Gre torej za diskurzivno izmenjavo legitimacije (van Dijk, 1998: 255) in nasprotnega

procesa delegitimizacije, ki močno zaznamujeta politični diskurz, kar se bolj ali manj

neposredno odraža na ravni jezika. Običajno je ta izmenjava najbolj opazna med

skupinami, ki so v boju za politično premoč, med skupinami s konfliktnimi interesi in

ideologijami. Ta pojav je še posebej prisoten v diskurzu, ki poteka med predstavniki

69

različnih političnimi opcij, ki si želijo povzpeti na oblast, ko je oblast že vzpostavljena

pa med vladajočo skupino in opozicijo. Tako politične razprave v okviru

institucionalnega dela (parlamentarne seje, zasedanja) kot dogodki, ki potekajo pod

okriljem medijev (televizijska soočenja) nudijo neizčrpen vir primerov in različnih

pojavitev legitimacije in delegitimizacije.

Način, kako se je slovenska vlada, oziroma bolje premier Pahor sam, pogajala s hrvaško

vlado, je pripeljal do takšne vsebine arbitražnega sporazuma, ki ni sprejemljiva za

Slovenijo (Poziv slovenskih evroposlancev iz vrst EPP/ELS)

Hkrati pa je (odločitev o referendumu) odločitev o tipu politike, ki bodisi rešuje težave ali

pa jih ohranja, da na njih parazitira in išče svoj izgovor, da se ne loteva pravih vprašanj o

prihodnosti. (Gregor Golobič, ZA arbitražni sporazum)

Zato še danes nekaterim ne ustreza, da bi ta problem rešili – ker pač nimajo

konstruktivnih predlogov, ker sploh nimajo pozitivne politike. (Katarina Kresal, ZA

arbitražni sporazum)

Obnašanje naše politične konkurence nekoliko spominja na režiserja Woodyja Allena, ki je

nekoč dejal: Ne poznam vprašanja, ampak vem, da je seks definitivno odgovor nanj

(Janez Janša)

Če že moramo iti v reševanje mejnega spora s Hrvaško … je arbitražni sporazum daleč

najboljša rešitev. Je daleč pod mejo nerazumnega tveganja, v katerega bi se spustili, če bi

sledili Janševi poti. (Pavel Gantar, ZA arbitražni sporazum)

Ali zaupamo domoljubnosti politike, ki zna realno zaščititi slovenske nacionalne interese,

ali pa bomo nasedli populističnemu domoljubju, ki nima občutka za realnost in vodi v nove

politične napake? (Samuel Žbogar, ZA arbitražni sporazum)

Pahorjeva vlada je izdala Republiko Slovenijo in vse slovenske državljane, o čemer tudi

že pričajo hrvaške izjave. Celotna slovenska vlada je pokazala popolno nepoznavanje

slovenske zgodovine in jo lahko vrstimo na iste strani zgodovinskih knjig, kjer so že drugi

izdajalci slovenskega naroda. Tudi tisti, ki so se poklonili Mussoliniju v Rimu leta 1941 in

ki so služili okupatorju vse do konca 2. svetovne vojne. Žal so zdaj ti in takšni zbrani v

slovenski vladi. (spletna stran SNS)

V javnem političnem diskurzu smo pogosto priča situacijam, v katerih so se

udeleženci primorani zagovarjati, braniti se pred potencialnimi napadi, upravičevati

70

svoja dejanja in nazore. Proces legitimacije zahteva, da udeleženci diskurza

pojasnijo, zakaj so kaj naredili ali rekli, sploh kadar se zavedajo, da utegne biti to z

družbenega stališča označeno za neprimerno ali nesprejemljivo. Kot pripadniki

skupine pa pogosto niso dolžni legitimirati le sebe in svojih dejanj, ampak tudi dejanja

drugih, ki v očeh javnost spadajo v isto skupino, ali pa so z njo kakorkoli ideološko

povezani. Lahko bi dejali, da je diskurz legitimacije že po naravi – ker je tesno vezan

na skupine, institucije ali položaje znotraj teh institucij – eden ključnih delov

političnega življenja. Legitimacija se pojavlja na vseh stopnjah političnega procesa,

tako v boju za politično oblast kot v poznejših fazah, ko je določenim posameznikom

ali skupinam politična moč že dodeljena.

Ponazoritev splošnega načela legitimacije in delegitimizacije med nasprotniki v

političnem diskurzu:

Mi pozitivno o sebi, prikazujemo svoje pozitivne lastnosti.

Mi negativno o njih, prikazujemo njihove negativne lastnosti.

Oni pozitivno o sebi, prikazujejo svoje pozitivne lastnosti.

Oni negativno o nas, prikazujejo naše negativne lastnosti.

Legitimacija in delegitimizacija pa se nikakor ne tičeta le udeležencev diskurza, ki so

v neposrednem boju za oblast in spadajo v politično jedro družbe, ampak tudi tistih, ki

v diskurzu pogosto niso ali pa ne morejo biti prisotni. Tu imamo v mislih nekatere

marginalizirane družbene skupine, ki so v splošni shemi razmerij družbene moči

veliko šibkejše in v diskurzu tudi opazno slabše zastopane. Take so nekatere

manjšinske in etnične skupine, ki se v družbo s težavo vključujejo, so slabo

integrirane ali pa trpijo zaradi neurejenega statusa, kar jim onemogoča enakovreden

dostop tako do osnovnih finančnih in socialnih sredstev kot do samega diskurza. V

diskurzu zato največkrat nastopajo le kot predmet obravnave, kot tema, do katere

udeležene skupine in posamezniki zavzemajo določena stališča, ki so ponavadi

odvisna od ideologije.

71

Na tej točki se približamo tudi povezavi med legitimacijo in ideologijo; legitimacija

namreč predpostavlja določene moralne temelje, kot so vrednote, prepričanja in

norme. Ker je ideologija eden izmed temeljev družbenega presojanja in ravnanja

(van Dijk, 1998: 258), je precej običajno, da določene družbene ali politične skupine,

ki so že osnovane na predsodkih do drugačnih, recimo do priseljencev ali etničnih

manjšin, teh predsodkov ne dojemajo kot moralno ali demokratično sporne, ampak

kot »naravne«, se pravi legitimne. Tak odnos je najbolj značilen za družbene ali

politične skupine, ki se nahajajo na kateri od skrajnosti ideološkega spektra, vendar

pa je v določeni meri prisoten tudi pri drugih udeležencih, ki tako ali drugače svoja

prepričanja prikazujejo kot naravna, pravična, samoumevna, objektivna ali celo

univerzalna.

Tudi ljubezen je lahko bolezen. To, kar danes sprejemamo, je, milo rečeno, sramotno za

Slovenijo. Če zdravimo alkoholizem, kleptomanijo, bi tudi to lahko zdravili na kakšni za to

primerni ustanovi. [...] Nenazadnje, najbolj bi bili oškodovani otroci, ki bi bili posvojenci teh

zakonov, kajti predstavljajte si otroka v šoli, po katerega bi prišel oče, ki bi ga pozdravil:

'Čavči, prišel sem pote, si že oblečen?' Mislim, da bi bil izigran, zasmehovan, ponižan ...«

(Srečko Prijatelj, poslanec SNS. Med parlamentarno razpravo o istospolnih partnerskih

zvezah, 2005)

Van Dijk (1998: 259) pojav delegitimizacije z vidika vzpostavljanja in ohranjanja

(ideološko pogojenih) razmerij moči v družbi naveže na različne kategorije, ki

utegnejo v diskurzu postati njena tarča. V ponazoritev za lažje razumevanje

umestimo pojav, ki je v političnem diskurzu gotovo postal ena izmed tematskih in

ideoloških stalnic, priseljensko politiko. Gre za temo, ki vselej buri politične duhove,

saj je močno vezana na ideologijo posameznih družbenih skupin in predstavlja eno

izmed osrednjih vprašanj, ki zadevajo družbeno pravičnost. Skupine in posamezniki,

ki so ideološko nenaklonjeni integraciji in enakopravnosti priseljencev (npr. pri

zaposlovanju ali dostopanju do socialnih virov), se utegnejo pri zagovarjanju svojih

stališč in prepričanj poslužiti delegitimizacije:

1. Članstva oz. pripadnosti:

Oni ne spadajo k nam, v našo skupnost, naše mesto, državo, organizacijo,

soseščino, …

72

2. Dejanj (tudi diskurzivnih):

Oni nimajo pravice početi ali govoriti tega ali onega, npr. delati tu, nas obtoževati

nestrpnosti ali rasizma, …

3. Ciljev (namena):

Oni se hočejo le okoristiti, nam hočejo vzeti službe, nas izpodriniti, …

4. Norm in vrednot:

Njihove vrednote niso naše (kot da je s tem že v osnovi kaj narobe), oni bi se morali

prilagoditi našim vrednotam in kulturi, tega se tu ne dela, tega tu nismo vajeni ipd.

5. Družbenega položaja, statusa:

Oni niso pravi begunci, prišli so le iz gospodarskih razlogov, koristoljubja.

6. Dostopa do družbenih virov:

Oni niso upravičeni do enakih možnosti pri zaposlovanju, pridobivanju bivališč,

izobrazbe, znanja itd.

Navedene kategorije in primeri so nam lahko v pomoč pri opazovanju delegitimizacije

kot ene izmed strategij vplivanja v političnem diskurzu, obenem pa nam ob bolj

usmerjeni analizi političnih besedil in govorov služijo kot dobro izhodišče za nadaljnje

raziskovanje in nadgradnjo osnovnega modela.

Zanimiva je ugotovitev, da je za ideološko prevlado pomembna tudi delegitimizacija

diskurza samega. Ta oblika delegitimizacije je praviloma bolj učinkovita, če se je

poslužuje močnejši udeleženec diskurza, ki že uživa določen družbeni ugled in

zaupanje javnosti. Prevladujoči udeleženec, skupina ali posameznik, lahko spodbija

diskurzivno legitimnost drugega, tako da ga recimo označi za neukega ali

nesposobnega podati relevantno mnenje. Pri tem se utegne sklicevati na katero od

73

lastnosti posameznika ali skupine, recimo na pomanjkanje izobrazbe, znanja ali

izkušenj, kar mu omogoča spodbijanje kredibilnosti oziroma diskurzivne moči

drugega.

Na vprašanje legitimacije lahko navežemo tudi pojem kredibilnosti. Komu torej

naslovniki političnih besedil in govorov verjamejo, kaj vpliva na njihovo zaupanje, in

kakšne diskurzivne strategije za pridobivanje zaupanja tvorci političnih besedil in

govorci uporabljajo?

O vzpostavljanju osebne kredibilnosti smo že govorili, omenili smo na primer, da se

tvorci in govorci pri tem poslužujejo različnih prijemov, kot so vključevanje in

istovetenje ali vzbujanje emocionalnega doživljanja ter pridobivanje podpore s

pomočjo narativnih in retoričnih elementov. V okviru legitimacije pa vzpostavljanje

kredibilnosti v večji meri temelji na odnosu do drugega, do soudeleženca diskurza.

Kadar je ta v vlogi nasprotnika, je za tvorca političnih besedil ali govorca namreč

bistveno, da se naslovniku predstavi kot bolj vreden zaupanja, bolj usposobljen,

primernejši za odločanje o pomembnih zadevah ali izpolnjevanje določene funkcije. V

podporo svoji kredibilnosti lahko navaja svoje izkušnje, dosežke, pozitivna dejanja,

skratka vse, kar mu utegne koristiti, te navedbe pa so še veliko učinkovitejše, če jih

podpre s konkretnimi dokazi, recimo s statistikami, ki pričajo o njegovi uspešnosti, ali

pa z naklonjenostjo koga drugega, ki že uživa zaupanje in ugled med naslovniki.

Janez Janša je napisal več knjig ter na stotine člankov, komentarjev, esejev in

znanstvenih razprav. Objavil je tudi več svojih pesmi in literarnih spisov. (spletna stran

SDS)

You know, I've been involved in politics and public life in one way or another for four

decades. (Hillary Clinton) *Veste, s politiko in javnim življenjem se na tak ali drugačen

način ukvarjam že štiri desetletja.

Ni torej nepomembno, kdo kaj reče – verodostojnost in avtoriteta, ki ju ima govorec v

očeh naslovnikov, imata velik vpliv na proces sprejemanja in interpretacije informacij,

podanih v diskurzu. Status oziroma prestiž govorca lahko tako doprinese veliko k

sami učinkovitosti jezika vplivanja, saj imajo izjave tistih, ki med naslovniki uživajo

več kredibilnosti, tudi mnogo večjo težo. Če ta diskurzivni pojav prenesemo s

74

posameznikov na družbene skupine, lahko podobno ugotavljamo, da prejemniki

diskurza mnenja pripadnikov določenih skupin obravnavajo kot bolj relevantna od

mnenj drugih, manj kredibilnih ali dominantnih skupin. Tovrstna diskurzivna avtoriteta

velja predvsem za pripadnike skupin, delujočih na področjih, ki s pomočjo medijev

dosegajo širok krog naslovnikov, npr. za politike, novinarje, vodilne v kulturnih in

gospodarskih dejavnostih, kar ni nenavadno, saj imajo zaradi narave svojega dela

tudi precej lažji dostop do javnega diskurza.

O načinu podajanja informacij oziroma vsebine političnega diskurza smo razpravljali

že v okviru organizacije političnih besedil in govorov. Tam smo se osredotočali na

vlogo teme kot najpomembnejše informacije za prejemnike diskurza, ki vpliva na

vzpostavljanje njihovih miselnih modelov. S svojim položajem, običajno na začetku

diskurza, tema poudari, kaj je pomembno, obenem pa ima izhodiščno semantično

funkcijo, saj poda ogrodje za vsebino celotnega diskurza. Ker smo ta vidik

predstavljanja informacij že obdelali, si bomo na tem mestu ogledali še nekatere

druge diskurzivne pojave, ki spadajo v to kategorijo in imajo svojo vlogo v jeziku

vplivanja.

Ko smo govorili o legitimaciji v političnem diskurzu, smo poudarjali jezikovne

strategije, s katerimi sporočevalci – v neprestanem prizadevanju za politično podporo

in moč – upravičujejo in zagovarjajo sebe, svoje skupine ali dejanja. Obenem se

pogosto poslužujejo diskurzivnih prijemov, s katerimi skušajo v slabi luči predstaviti

svojega nasprotnika oziroma udeleženca diskurza, ki v določeni komunikacijski

situaciji zagovarja ali predstavlja nasprotne interese (drugi). Na ravni podajanja

informacij sporočevalci v političnem diskurzu v ta namen ponavadi izražajo ter

poudarjajo pozitivne informacije o sebi in negativne informacije o drugemu. V

nasprotnem primeru se lahko odločijo nekatere informacije obiti ali zamolčati. Takrat

izpuščajo ali prikrivajo negativne informacije o sebi in pozitivne informacije o

drugemu.

Pri podajanju informacij tvorci političnih besedil in govorci delegitimizacije ne

dosegajo le s pomočjo neposrednega povezovanja nasprotnikov in negativnih

lastnosti, pomanjkljivosti ali dejanj, ampak tudi z mnogo bolj prikrito diskurzivno

strategijo, in sicer z umeščanjem nasprotnikov v negativen kontekst. V tem primeru

75

tvorec ali govorec soudeleženca v diskurzu vztrajno omenja v negativnem

sobesedilu. Nekaj primerov tega lahko znova najdemo v diskurzu o priseljencih ali

manjšinah, ki se v političnih razpravah in besedilih (tudi v poročanju javnih medijev)

vse prepogosto pojavljajo le v povezavi z različnimi vrstami problematik (npr. romska

»problematika«), kot so kriminal, nasilje, neprilagojenost ipd.

Sporočevalci imajo v diskurzu možnost nadzora tudi nad stopnjo podrobnosti ali

deskriptivnosti informacij, tako o sebi kot o drugih. Informacije, predstavljene v

političnih besedilih in govorih so lahko relativno nepopolne, zadevajo na primer le

eno skupino udeležencev ali se osredotočajo le na en vidik teme. Zaradi

nepopolnosti informacij si prejemniki diskurza posledično ustvarjajo nepopolne

miselne modele, kar prispeva k vzpostavitvi predsodkov in ideološkega odnosa do

povedanega. Po drugi strani je lahko diskurz prenasičen z informacijami in vsebuje s

pomenskega vidika veliko nebistvenih podatkov, ki so v besedilo vrinjeni, le zato da

bi okrepili negativno dojemanje drugih (po van Dijku outgroup, 1998) in pozitivne

predstave o nas (ingroup).

Podobnim vzorcem vedenja v diskurzu sporočevalci sledijo še, ko se odločajo za

stopnjo eksplicitnosti ali implicitnosti podanih informacij. V skladu z že omenjenimi

načeli delegitimizacije se tvorci političnih besedil in govorci po potrebi odločajo tudi,

katere dele informacij bodo izrazili odkrito in jasno in katere bodo raje prikrili.

76

Politični diskurz, prevajanje in tolmačenje

Naše razmišljanje o jeziku vplivanja v političnem diskurzu je bilo večinoma

osredotočeno na neposredne udeležence političnega diskurza (sporočevalce in

prejemnike), pri čemer nas je še posebej zanimalo, kakšnih jezikovnih strategij se

poslužujejo tvorci ali govorci pri doseganju svojih diskurzivnih namenov. Vendar pa

tvorci političnih besedil in govorci niso edini aktivni udeleženci političnega diskurza, ki

lahko odločilno vplivajo na to, v kolikšni meri bo diskurz ideološko obremenjen ali

celo manipulativen.

V političnem diskurzu nikakor ni zanemarljiva vloga prevajalca kot aktivnega

udeleženca diskurza, ki lahko kot medkulturni posredovalec sporočila, informacij in

pomena posredno deluje v celo večjem diskurzivnem obsegu kot tvorec izvirnika.

Prevajanje je namreč pomemben in mnogokrat odločilen del procesa širjenja

političnega diskurza preko meja območja posameznega jezika na mednarodno

občinstvo, kar daje diskurzu še večjo moč in vpliv, saj dosega tudi bistveno večje

število naslovnikov. Z vidika kritične analize političnega diskurza nas zato zanimajo

politični učinki, tako namerni kot nenamerni, do katerih lahko vodijo specifične

prevajalske rešitve oziroma strategije.

Prevajalec ima v političnem diskurzu edinstven položaj, saj deluje kot nekakšen živi

vmesnik med dvema jezikoma, s tem pa tudi med dvema različnima kulturama,

družbama – entitetama s sebi lastnimi družbenimi in jezikovnimi konvencijami in

normami – s pripadniki, katerih kontekstualni in interpretativni modeli se lahko močno

razlikujejo ali si celo nasprotujejo. Prevajalec ima v političnem diskurzu torej

odgovorno vlogo medkulturnega posredovanja sporočila, pri čemer se za uspešen in

čim bolj objektiven prenos pomena iz enega jezika v drugega ne more zanašati le na

ustrezno znanje obeh jezikov, ampak tudi in predvsem na lastno razumevanje in

dojemanje celotne diskurzivne realnosti, ki obdaja tako izvirni kot ciljni jezik.

S prevajanjem političnih besedil in govorov se najpogosteje srečujemo v medijih, tako

v tiskanih (časopisje) kot v elektronskih (radio, televizija, splet), ponavadi pa gre za

prevode političnih izjav (navajanje iz tujih virov), sklepov raznih političnih srečanj,

77

delov tiskovnih konferenc in političnih govorov. V okviru mednarodnih organizacij, v

zadnjih letih predvsem Evropske Unije, se prevajajo številni uradni dokumenti, in to v

kar 23 delovnih jezikov. Ne pozabimo, da Evropska Unija za vse uradne jezike

zagotavlja tudi tolmačenje, tako da lahko državljani EU in uporabniki spleta veliko

število političnih razprav (tiskovne konference, izjave za javnost, plenarna

zasedanja), ki sodijo v domeno evropskega političnega diskurza, spremljajo v živo,

kar omogoča tudi vedno večjo transparentnost in demokratičnost samega političnega

procesa.

Vloga tolmača v političnem diskurzu je še posebej zanimiva, saj tolmač deluje kot

posredni udeleženec diskurza, obenem pa je odgovoren za omogočanje tekoče

komunikacije med drugimi udeleženci, ki ne govorijo istega jezika. Čeprav večinoma

dela v ozadju in si prizadeva ostati karseda neopažen (ena od zahtev poklica), ima v

političnem procesu v resnici izrazito pomembno vlogo, saj mora zagotavljati pravilen

prenos informacij in pomena ter čim večjo popolnost sporočila. Tolmač mora biti za to

izjemno zbran in v delo vložiti veliko mentalnega napora, poleg tega pa mora paziti

tudi na objektivnost pri posredovanju diskurza. Pri tem mora uspešno prikrivati svojo

prisotnost, še posebej na ravni osebne interference, zato si lahko predstavljamo,

kako pozoren mora biti na rabo jezika vplivanja v dani komunikacijski situaciji.

Zavedati se mora pomena in morebitnih vplivanjskih značilnosti različnih tolmaških

strategij, sposoben mora biti ustrezne izbire jezikovnih struktur, ki jih pri

medjezikovnem prenosu ni mogoče vedno ohranjati, obenem pa mora dobro poznati

diskurzivno realnost jezikov, v katerih dela.

Seveda tolmač ni le nekakšen živi prevajalnik, ki bi se lahko notranje popolnoma

oddaljil in odtujil od diskurza ter bi se pri tem osredotočal le na lastno jezikovno

produkcijo, ampak obenem analizira in interpretira tudi govor, ki ga prejema. Kot

neposredni prejemnik jezika vplivanja, s katerim je politični diskurz dodobra prežet,

se mora soočati tudi z osebnimi in poklicnimi dilemami. Tu imamo v mislih predvsem

iskanje primernega ravnotežja med zvestobo govorcu, izvirnemu besedilu, in

upoštevanjem osebne in poklicne etike. V ideološko tako raznolikem okolju, kot je

politična razprava ali zasedanje (še posebej na mednarodni ravni), se tolmač srečuje

s celo vrsto različnih ter nasprotujočih si vrednot in mnenj, zato ni nič nenavadnega,

da občasno naleti tudi na kak primer bolj zaznamovanega, diskriminatornega,

78

izključevalnega ali celo sovražnega govora. V taki situaciji se je primoran v skladu z

zahtevami poklica odločiti, če in v kolikšni meri je takšen diskurz dolžan posredovati.

Ob upoštevanju osebne etike se mora tako zavedati vloge in odgovornosti, ki jo

prevzema nase,v primeru da se za posredovanje odloči in s tem pristane tudi na

širjenje potencialno nevarnega diskurza.

Razumljivo je, da tolmači pri vsakodnevnem opravljanju svojega poklica ne morejo

biti obremenjeni s tako poglobljenim razmišljanjem in analiziranjem kompleksnosti

diskurza, saj jim to onemogoča že narava njihovega dela, ki je časovno zelo omejeno

in zahteva upoštevanje relativno kratkih časovnih okvirov in intervalov. Pri

simultanem tolmačenju imajo tako na voljo zgolj nekaj sekund zamika (odvisno od

številnih dejavnikov), ki še omogoča zadovoljiv prenos informacij, pri konsekutivnem

tolmačenju pa se morajo soočati z drugačnimi omejitvami, recimo z zagotavljanjem

celovitosti in koherence podajanja. Že ob kratkem razmisleku o razsežnostih

problematike vloge tolmača v političnem diskurzu lahko ugotovimo, da gre za obširno

področje raziskovanja, ki bi se ga bilo potrebno lotiti veliko bolj podrobno in

sistematično. To seveda ni namen te naloge, vendar pa je kljub temu smiselno, da

skušamo pomen in položaj te pogosto spregledane in vplivne vrste udeležencev

diskurza vsaj orisati.

Prevodi pisanih besedil imajo prav tako izrazito vlogo pri širjenju političnega diskurza

in jezika vplivanja, običajno pa dosegajo tudi največje število naslovnikov, občinstvo,

ki spremlja tiskane in elektronske medije. Za razliko od tolmačenja ponavadi niso

namenjeni neposrednim, fizično prisotnim udeležencem diskurza, ampak širši

javnosti, ki do diskurza dostopa preko medijev. V okviru kritične analize političnega

diskurza je pomembna značilnost prevoda, da lahko udeležencem diskurza oziroma

uporabnikom jezika služi kot povezava med različnimi oziroma posameznimi diskurzi,

da torej nastopa v medbesedilni funkciji (Schäffner, 2004: 125).

Prevod določenega političnega besedila je lahko osnova ali povod za nastanek

drugega besedila, katerega tvorec prevod (npr. v obliki navedbe) uporabi za

izhodišče pri pisanju ali formuliranju odziva. Ta pojav je najbolj viden na področju

mednarodnega političnega diskurza, na primer ko se pripadnik, pogosto državnik ali

kateri izmed političnih predstavnikov določene države, odzove na izjavo pripadnika

79

druge države. Glede na osrednji položaj prevajalca v medjezikovnem posredovanju

političnega diskurza se je smiselno vprašati, koliko mednarodnih reakcij ali

nesporazumov nastane zaradi neustrezne prevodne rešitve ali prevajalske strategije.

Za prevajalca, ki želi svoje delo primerno opravljati in se izogibati tovrstnim napakam,

je bistveno, da je seznanjen s specifičnimi jezikovnimi, družbenopolitičnimi in

kulturnimi razlikami, ki so za prenos diskurza še posebej relevantne. Težave se lahko

pojavijo tudi zato, ker se veliko število uporabnikov jezika opira le na prevod in ne na

izvirnik, kar delu prevajalca daje še dodatno težo.

Če opazujemo prevode političnih besedil z vidika kritične analize diskurza, nas

zanima strateška raba političnih konceptov ali poimenovanj, ki bi lahko prispevala k

doseganju političnih ciljev. Kot smo že omenili, uporabniki jezika izrazom pripisujejo

pomene glede na komunikacijski kontekst, v katerem se pojavljajo. Kako torej svoj

vpliv pri posredovanju diskurza vrši prevajalec?

Prevajalec lahko zavedno ali nezavedno izbira prevodne ustreznice, ki v ciljni kulturi

dosežejo določen učinek (pozitiven ali negativen). Prevodna rešitev, ki je dvoumna

oziroma ima lahko v ciljni kulturi več pomenov ali se ji pripisujejo različne konotacije,

hitro postane primerna za različne vrste interpretacij, ki ustrezajo interesom in ciljem

posamezne družbene skupine. Izbira prevodnih ustreznic je še toliko bolj kočljiva,

kadar so v diskurzu obravnavane družbeno in politično občutljive teme. Prevodno

rešitev, ki se zdi prevajalcu na pogled popolnoma nevtralna in nezaznamovana,

lahko ciljno občinstvo razume kot neprimerno ali celo žaljivo (terminologija določenih

režimov). Ne pozabimo, da pri prevajanju prihaja do sprememb tudi na ravni skladnje

in slovničnih struktur, zaradi česar lahko na primer izgine (ali se pojavi) vršilec

dejanja, se spremeni glagolski čas ali naklon ipd.

V okviru razmišljanja o prevajanju političnega diskurza spregovorimo še nekaj o vlogi

uporabnikov prevoda. Tu ne gre toliko za ciljno občinstvo, ki ga prevod v taki ali

drugačni obliki doseže, ampak za aktivne, neposredne uporabnike prevodov, ki se pri

svojem delu redno poslužujejo vplivanjske vloge prevodov. Za novinarje so prevodi

pogosto eden izmed virov informacij, ki jih uporabljajo pri pisanju člankov, kar je še

bolj običajno, če sodelujejo z novinarsko agencijo, ki ima na razpolago svojo

prevajalsko službo. In tudi če izvirno besedilo prevedejo sami, se poraja vprašanje, v

80

kolikšni meri je bilo besedilo dejansko prevedeno in ne prirejeno, tako da ustreza

specifičnim diskurzivnim ciljem ali pa celo družbenim modelom in ideologijam. Gre

torej za pojav, ki ni niti malo neobičajen v primerih, ko se informacije prenašajo med

družbami ali državami, ki so v ideološkem konfliktu.

Kako lahko k izpostavljanju in razkrivanju te problematike pristopimo v okviru kritične

analize diskurza? Lahko bi se recimo lotili analize vzporednih prevodov istega

političnega besedila, iz česar bi nam morda uspelo razbrati nekatere poglavitne

razlike med prepričanji in ideološkimi tradicijami različnih držav in kultur. Razmišljati

bi morali torej o povezavi med jezikovnimi značilnostmi prevodov ter družbenim in

ideološkim kontekstom, v katerem so nastali. Toury (1995) prevajanje med drugim

definira tudi kot vedenje, ki ga določajo norme, naj gre za prevajalčeve osebne

vrednote ali pa, še bolj bistveno, za vrednote in norme družbe oziroma družbene

skupine, ki ji prevajalec pripada. Ker je prevajalec aktivno vključen v komunikacijski

proces oziroma tvorjenje diskurza, želimo pri preučevanju prevodov poudariti odnos

med njegovimi prevodnimi odločitvami in družbeno-kulturnimi dejavniki, ki nanj

vplivajo. Prevodoslovje in kritična analiza diskurza se na tej točki združita v skupnem

zanimanju za komunikacijsko dejavnost v družbeno-kulturnem okolju, še posebej za

besedila in diskurz kot neposreden proizvod te dejavnosti (Schäffner, 2004: 136).

Prevodi kot ciljna besedila razkrivajo vpliv diskurzivnih, družbenih in ideoloških

konvencij ter omejitev na nastanek besedila.

Omenjeno problematiko lahko na kratko povzamemo z nekaterimi bistvenimi

vprašanji (Schäffner, 2004: 137), relevantnimi za kritično analizo prevajanja

političnega diskurza:

- Kakšni so vzroki za nastanek različnih vrst prevodov?

- Kakšen učinek imajo različne prevajalske strategije na prejemnike?

- Katere ideološke in družbeno-kulturne omejitve vplivajo na prevajanje in

katere na tvorjenje izvirnih besedil?

Pri kritični analizi prevodov političnih besedil je potrebno upoštevati specifično naravo

prevoda kot ciljnega besedila, ki deluje v novem družbeno-kulturnem okolju in je

osnovan na izvirniku, ki je deloval v drugem, prvotnem družbeno-kulturnem

81

kontekstu. Pomembno je, da ugotovimo, ali je prevod zvest sporočilu in funkciji

izvirnika ali pa je morda prilagojen novi funkciji v ciljni družbi in kulturi, pa tudi, na

kakšen način je prevajalec to dosegel.

Kako lahko torej prevajalec z zavedanjem omenjenega in z ustreznim poznavanjem

diskurzivnih in ideoloških realnosti različnih kultur pri svojem delu ravna čim bolj

odgovorno, se zavestno odloča za objektivno posredovanje sporočila? Njegova

odgovornost se v največji meri kaže v zavedanju moči in potencialnega vpliva

prevoda v političnem diskurzu. To zavedanje je ključnega pomena, saj lahko v

najslabšem primeru prevod ločuje (namesto, da bi zbliževal) različne kulture ter vodi

k nezaupanju namesto k medsebojnemu razumevanju.

Vse odgovornosti za prevod pa nikakor ne gre pripisovati le prevajalcem, saj ima

izrazit vpliv na pojavljanje prevodov v političnem diskurzu tudi prevodna politika. Kdo

ima v danih okoliščinah moč in avtoriteto odločati, katera besedila bodo prevedena,

in – ko so ta besedila že prevedena – kateri prevodi so primerni za objavo? Kdo

izbira, iz katerega jezika ali v kateri jezik se bo določeno besedilo prevajalo, na koga

naj bo naslovljeno, in kdo izbira ter izobražuje prevajalce za to delo? Vodenje

prevodne politike pomeni moč nadzora nad dostopom do informacij z izbiro

prevodnih besedil, besedil, ki obravnavajo določeno temo, besedil določenih avtorjev

ali kultur, ta pa se udejanja tudi s preverjanjem in prilagajanjem končnega izdelka za

»domačo rabo«.

In kako se lahko na morebitne slabosti in krivice prevodne politike odzove

prevajalec? Prevajalec ima, v kolikor ne more tudi sam sodelovati pri vodenju

prevodne politike, omejene možnosti za nasprotovanje ali upiranje prevladujočim

prevajalskim praksam in strategijam, ki pomagajo širiti določeno ideologijo ali politični

vpliv. Pri delu lahko seveda zavzame bolj kritično držo in zviša svojo raven

dovzetnosti za jezik vplivanja, vendar je vselej odvisen tudi od tržišča in neposredno

od naročnika, ki ima zaradi svojega položaja bistveno večjo vlogo pri narekovanju

jezikovne politike. Kljub temu prevajalec, ki s posredovanjem in širjenjem političnih

besedil vpliva na diskurzivne konvencije, lahko prispeva svoj delež k višanju splošne

jezikovne zavesti s premišljeno prevodno prakso, ki ni nujno neločljivo vezana na

diskurzivne značilnosti izvirnika ali na vzpostavljene norme ciljnega jezika.

82

Zaključek

S pregledom splošnih značilnosti in glavnih prvin političnega diskurza smo poudarili

različne vidike jezika vplivanja, ki predstavlja pomemben del javnega življenja in

družbenega udejstvovanja, še posebej v okviru številnih demokratičnih procesov.

Ravno zaradi obsega delovanja političnega diskurza v vsakdanjem življenju se je

pojavila potreba po opisu in opredelitvi dejavnikov, ki najbolj opazno prispevajo k

uresničevanju namena političnih besedil in govorov, ki ga v največji meri odraža prav

jezikovna raba.

Že v uvodnem delu smo ob razmisleku o poglavitnih vidikih, ki določajo politična

besedila in govore, izpostavili nekatere osrednje pojme, ki so se izkazali za ključne

pri nadaljnji obravnavi bolj specifičnih pojavov v okviru jezika vplivanja. Med temi se

je tako pojavilo vprašanje vloge udeležencev političnega diskurza, ki določajo

številne lastnosti jezikovne rabe v političnem diskurzu. Udeleženci kot nujni del

vsakega komunikacijskega dogodka predstavljajo bistveno izhodišče za tvorjenje in

snovanje političnih besedil in govorov, saj vzpostavljajo osnovna razmerja med

sporočevalci in prejemniki, na podlagi teh pa botrujejo tudi sami izbiri jezikovnih

sredstev in strategij, ki omogočajo udejanjanje diskurzivnih namenov.

Tako aktivno kot pasivno udejstvovanje udeležencev v politični komunikaciji je

podrejeno kontekstualnim modelom, ki izhajajo iz družbenih in individualnih predstav,

ki so pogosto tesno vezane na različne ideologije in kulturno specifične sklope

vrednot. Zaradi neizogibne ideološkosti političnih besedil in govorov nam poglobljena

analiza daje vpogled v vlogo jezikovne rabe pri vzpostavljanju, ohranjanju in širjenju

dominantnega diskurza, ter nas opozarja na morebitno družbeno problematiko, do

katere lahko ta vodi. V okviru konteksta smo si ogledali še nekatere druge, na videz

manj zgovorne vidike, kot sta čas in kraj, ter prišli do spoznanja, da lahko tudi

pogosto samoumevni dejavniki, kadar imajo nad njimi nadzor le določeni udeleženci

diskurza, močno oblikujejo okoliščine in s tem določajo tudi posledice ter izid

komunikacijskih dogodkov.

83

V nadaljevanju smo pozornost usmerili na enega osrednjih strategij političnega

diskurza, jezik vključevanja, ki z zbliževanjem tako različnih udeležencev kot njihovih

prepričanj in interesov omogoča pridobivanje podpore in političnega soglasja ter tako

vpliva na odločanje na najvišjih ravneh političnega udejstvovanja. Prisotnost jezika

vključevanja je bila vidna predvsem v bolj slogovnih aspektih jezikovne rabe, še

posebej v okviru retorike in naracije, pozneje pa se je izkazalo, da se pojavlja tudi na

številnih drugih ravneh političnega diskurza, na primer pri izbiri osebnih zaimkov.

V analitičnem delu, v katerem je teorija podprta s primeri iz slovenskih in angleških

političnih besedil in govorov, smo se podrobneje lotili obravnave jezikovnih sredstev

in struktur, ki se jih sporočevalci poslužujejo pri doseganju diskurzivnih namenov in

uresničevanju funkcije političnega diskurza. Z opazovanjem zgradbe in organizacije

političnih besedil in govorov, razmislekom o vlogi pomena ter opozarjanjem na

raznolike slogovne in slovnične značilnosti smo ponazorili povezave med jezikom in

njegovim diskurzivnim ozadjem.

Znotraj političnega diskurza pogosto poteka boj za politično premoč, ki posledično

določa družbena razmerja, zato nas je zanimalo, na kakšen način si sporočevalci

zagotavljajo diskurzivno prednost pred drugimi, konkurenčnimi udeleženci. Pri

vzpostavljanju odnosov s političnimi nasprotniki in zavezniki ter uveljavljanju lastne

javne podobe in ugleda se udeleženci največkrat poslužujejo jezikovnih sredstev, ki

jim omogočajo legitimacijo svojih dejanj in odločitev ter, po drugi strani,

delegitimizacijo ravnanja nasprotnikov oziroma diskurzivnih tekmecev.

Ker politična komunikacija ne spada le na področje delovanja politikov, ampak tudi

pripadnikov določenih poklicev, ki se s tovrstnim jezikom in vsebinam srečujejo ob

vsakodnevnem delu, smo želeli v zaključku poudariti vpliv in odgovornost vseh, ki

neposredno ali posredno prispevajo k oblikovanju, ohranjanju in širjenju političnega

diskurza, s tem pa tudi ideologije in prepričanj.

Natančneje smo izpostavili vlogo prevajalcev in tolmačev, pogosto neopaženih

udeležencev diskurza, ki kot medkulturni posredovalci sporočila, informacij in

pomena delujejo v izjemno širokem diskurzivnem obsegu. Politični diskurz širijo

preko meja območja posameznega jezika na mednarodno občinstvo, kar daje

84

besedilom in govorom še večjo moč in vpliv. Prevajalci in tolmači imajo v političnem

diskurzu odgovorno vlogo posredovanja pomena, pri čemer se za uspešen in

karseda objektiven prenos sporočila med jeziki ne morejo zanašati le na ustrezno

jezikovno znanje, ampak tudi in predvsem na lastno razumevanje in dojemanje

diskurzivnih realnosti, ki obdajajo različne jezike.

Z boljšim zavedanjem in višjo občutljivostjo na jezik vplivanja ter raznovrstne oblike,

v katerih se ta pojavlja, lahko prispevamo k doseganju večje enakopravnosti,

obveščenosti ter svobode v mejah demokratičnega družbenega delovanja.

85

Summary

In an overview of the general characteristics and main features of political discourse

the thesis highlights different aspects of the language of influence which has an

important role in public life and social participation, especially within the framework of

various forms of political processes. The extent of the influence of political discourse

on everyday life has brought about the need for describing and defining the factors

that most significantly contribute to the achievement of the purpose of political texts

and speeches most clearly reflected in language use.

The introduction focused on the principal aspects determining the nature of political

texts and speeches, identifying some of the key concepts and issues that later turned

out to be of significant importance to the analysis of more specific phenomena

pertaining to the language of influence. These included the question of the role of

discourse participants who determine the many features of language use in political

discourse. Discourse participants, an essential and inherent part of any

communicative event, are the starting point for the planning and formation of political

texts and speeches as they establish the basic relations between communicators and

discourse recipients, providing the foundation for the choice of language structures,

means and strategies that enable the realization of discourse pruposes.

Both active and passive participation of groups and individuals in political

communication are subject to context models originating in conceptions and ideas

that are more often than not closely linked to different ideologies and culture specific

sets of values. Because of the inevitably ideological nature of political texts and

speeches an in-depth analysis enables a better insight into the role of language use

in establishing, maintaining and spreading a dominant discourse while revealing the

possible underlying social issues that may arise. Within the context of political

discourse, the thesis examines some other, seemingly less indicative aspects, such

as time and place, and shows how discourse factors that are frequently considered to

be self-evident – especially when controlled by a small, privileged group of

participants – can shape discourse circumstances and determine the consequences

and the outcome of communicative events.

86

The present work then deals with one of the primary strategies of political discourse,

the use of inclusive language which aims to unify different discourse participants as

well as their beliefs and particular interests, enabling communicators to gain support

and political consent to influence decision-making on the highest levels of political

activity. The use of inclusive language appeared to be most evident within the stylistic

aspects of language use, notably in examples of rhetorical and narrative language

use. However, as it later turned out, inclusive language also occurs on several other

levels of political discourse, for example in the choice of personal pronouns.

The analytical part, in which theory is supported by examples from Slovene and

English political texts and speeches, delves deeper into the analysis of language

means and structures communicators use in order to achieve their discourse

purposes and realize the functions of political discourse. The observation of the

structure and organization of relevant texts and speeches, a more comprehensive

examination of the importance of meaning and an emphasis on the diverse stylistic

and grammatical language features pointed out the links between language use and

its discursive background.

The boundaries of political discourse often provide a platform for political struggle

leading to political power which consequently defines social relations, so one of the

important questions that ensued was how communicators confront the challenge of

gaining discursive advantage over their competition. Establishing relations with

political adversaries and allies or creating their public image and reputation,

discourse participants most often resort to using language which enables them to

legitimize their actions and decisions while, on the other hand, striving to delegitimize

the actions of their opponents or other discursive competitors.

Of course, political communication is not only limited to the activity of politicians, but

also to that of members of other professions who come across political language and

content during their daily work. That is why, in conclusion, the thesis underlines the

influence and the responsibility of all those who contribute – be it directly or indirectly

– to creating, maintaining and spreading political discourse with its ideologies and

beliefs. A better awareness and a higher sensitivity for the various forms in which it

87

may occur can contribute to achieving greater equality, knowledge and freedom

within the boundaries of democracy.

88

Literatura Young, I. M., 2000: Inclusion and Democracy. Oxford University Press: New York.

Zidar, T., 1996: Retorika: moč besed in argumentov. Gospodarski vestnik: Ljubljana.

Fairclough, N., 2001: Language and Power. Longman: London, New York.

Fairclough, N., 1997: Critical Discourse Analysis: the critical study of language.

Longman: London, New York.

Fairclouh, N., 2007: Discourse and Social Change. Polity: Cambridge.

Bešter, M., 1994: Tip besedila kot izrazilo sporočevalčevega namena. V: Uporabno

jezikoslovje. Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije: Ljubljana.

Kunst-Gnamuš, O., 1986: Razumevanje in tvorjenje besedila: poskus pragmatične

razčlembe. Pedagoški inštitut: Ljubljana.

Schäffner, C., 2004: Political Discourse Analysis from the point of view of Translation

Studies. V: Journal of Language and Politics. John Benjamins Publishing Company:

Amsterdam, Philadelphia. Str. 117-150.

Van Dijk, T. A., 1998: Ideology: a multidisciplinary approach. Sage Publications:

London.

Van Dijk, T. A., 1985: Semantic Discourse Analysis. V: Handbook of Discourse

Analysis. Academic Press: London, New York.

Van Dijk, T. A., 1993: Principles of critical discourse analysis. V: Discourse and

Society. Sage Publications: London. Str. 249-283.

89

Van Dijk, T. A., 1995: Ideological discourse analysis. V: The New Courant 4.

University of Helsinki, English Department. Str. 135-161.

McGregor, S. L. T., 2003: Critical Discourse Analysis – A Primer. V: Critical Science

and Critical Discourse Analysis Vol. 15. Kappa Omicron Nu: East Lansing.

Modrijan, N., 2007: Naslavljanje pri predajanju, pridobivanju in ohranjanju vloge

govorca na parlamentarnih razpravah. V: Jezik in slovstvo. Slavistično društvo

Slovenije: Ljubljana. Str. 3-17.

Thompson, M., 2002: ICT, power, and development discourse: A critical analysis.

http://www.jims.cam.ac.uk/research/seminar/slides/2003/030529_thompson_ab.pdf

Borch, T., 2000: Discourse in the making.

http://www.geogr.ku.dk/courses/phd/glob-loc/papers/Borch.pdf

90

Spletni viri in gradivo

- http://www.dz-rs.si/index.php?id=97&cs=1&st=m&showdoc=1&unid=MDZ|73F

8D25A9BCB920DC1257814004E7044, 11. 01. 2011

- http://www.dz-rs.si/index.php?id=97&cs=1&vt=2&o=0&unid=MDZ|8EF5E2E0D

1EB4A19C12575BE00278488&showdoc=1, 16. 07. 2010

- http://www.dz-rs.si/index.php?id=97&cs=1&st=m&showdoc=1&unid=MDZ|531

C7F2BA9557D72C12578150037243C, 13. 01. 2011

- http://www.sdm.si/o_podmladku/politicni_program, 12. 10. 2010

- http://www.sdm.si/news/432, 12. 10. 2010

- http://www.celje.sds.si/news/886, 20. 10. 2010

- http://www.sdm.si/news/692, 21. 10. 2010

- http://www.americanrhetoric.com/speeches/hillaryclintoncampaignsuspensions

peech.htm, 06. 06. 2010

- http://www.lds.si/si/program/kaj_boste_storili_zame/, 10. 01. 2011

- http://www.zimbio.com/Democratic+National+Convention+Speech+Transcripts

/articles/4/Hillary+Clinton+DNC+Speech+Highlights+Day, 15. 10. 2010

- http://www.rtvslo.si/slovenija/pahor-borut-gara-kot-zivina-franci-mora-iti-

straight-naprej/221957, 23. 07. 2010

- http://www.delo.si/clanek/110815, 23. 06. 2010

- http://www.noovo.com/source/post/3479561/, 15. 01. 2011

91

- http://mojefinance.finance.si/106969/Govor-Milana-Ku%E8ana-danes-v-Celju,

17. 07. 2010

- http://usliberals.about.com/od/08denverconvention/a/Hillary08Conv_2.htm, 15. 10. 2010

- http://www.sls.si/sl/inside.sls?uid=95CE19686A269F1050E8329792F0AAFA&l

inkid=newsContent, 14. 02. 2011

- http://cayankee.blogs.com/cayankee/2006/05/page/5/, 14. 02. 2011

- http://www.scribd.com/doc/30036716/ThefirstprimeministerialTVdebatetranscri

pt1542010, 14. 02. 2011

- http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf/dokumentiweb/9557EB1BBB049D17C12577

5900456E5D?OpenDocument, 14. 02. 2011

- http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf/dokumentiweb/4F73AADA2E1D541FC1257

7060045FCEB?OpenDocument, 14. 02. 2011

- http://www.casnik.si/index.php/2010/07/29/kaj je narobe s slovensko politiko

primeri izjav politikov/, 14. 02. 2011

- http://2008election.procon.org/sourcefiles/Obama20081102.pdf, 14. 02. 2011

- http://www.sds.si/, 14. 02. 2011

- http://www.menges.sds.si/news/30621, 14. 02. 2011

- http://www.sds.si/news/6714, 14. 02. 2011

- http://www.prnewswire.co.uk/cgi/news/release?id=47983, 14. 02. 2011

92

- http://www.mladina.si/tednik/200825/jansa_govor_prepisal_od_blaira, 14. 02.

2011

- http://www.npr.org/templates/story/story.php?storyId=96624326, 14. 02. 2011

- http://www.novagorica.sds.si/news/33019, 14. 02. 2011

- http://www.kranj.sds.si/news/30656, 14. 02. 2011

- http://www.sds.si/media/nova.pot.iii2009.pdf, 14. 02. 2011

- http://www.kranj.sds.si/news/30557, 14. 02. 2011

- http://www.sdm.si/o_podmladku/osebna_izkaznica, 14. 02. 2011

- http://www.sds.si/news/8087, 14. 02. 2011

- http://www.trebnje.sds.si/news/33062, 14. 02. 2011

- http://www.sds.si/news/6702, 14. 02. 2011

- http://www.razgledi.net/2008/08/18/jansev-woody-allen-za-vse-case-in-

priloznosti/, 14. 02. 2011

- http://www.sns.si/media/, 14. 02. 2011

- http://www.mladina.si/tednik/200525/clanek/slo--drzavni_zbor-jure_aleksic/,

14. 02. 2011

- http://www.sds.si/menu/6118, 14. 02. 2011

- http://www.za-razum.si/, 14. 02. 2011

93

Izjava o avtorstvu diplomskega dela

Podpisani Rok Chitrakar, z vpisno številko 18020576, rojen 2. 10. 1983 v Ljubljani,

sem avtor diplomskega dela z naslovom:

Jezik vplivanja: kritična analiza političnega diskurza

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloženem

delu, navedena v seznamu virov in so v delu citirana v skladu z mednarodnimi

standardi in z zakonom o avtorstvu in sorodnih pravicah (Uradni list RS št.

21/95);

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko diplomskega dela.

V Ljubljani, dne 8. 2. 2011 Podpis avtorja: