UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

EKONOMSKI IN NARAVOVARSTVENI VIDIKI

SLADKOVODNEGA RIBIŠTVA V SLOVENIJI

Ljubljana, maj 2016 DUŠAN

STEVANOVIĆ

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisani Dušan Stevanović, študent Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani,

izjavljam, da sem avtor diplomskega dela z naslovom Ekonomski in naravovarstveni vidiki

sladkovodnega ribištva v Sloveniji, pripravljene v sodelovanju z mentorico dr. Tjašo

Redek, izredno profesorico Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.

Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS,

št. 21/1995 s spremembami) dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih

straneh.

S svojim podpisom zagotavljam, da

je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;

je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili

za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni,

da sem

poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam v

diplomskem delu, citirana oziroma navedena v skladu z Navodili za izdelavo

zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, in

pridobil vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisani ali grafični

obliki) uporabljena v tekstu, in sem to v besedilu tudi jasno zapisal;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot

mojih lastnih - kaznivo po Kazenskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 55/2008 s

spremembami);

se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega diplomskega dela dokazano

plagiatorstvo lahko predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v

Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom.

V Ljubljani, dne _________________ Podpis avtorja: __________________

i

KAZALO

UVOD ........................................................................................................................................ 1

1 OPREDELITEV PANOGE RIBIŠTVA ......................................................................... 1

1.1 Zgodovinski razvoj in ekonomski pomen ribištva v preteklosti .................................. 2

1.2 Normativna ureditev dejavnosti sladkovodnega ribištva v Sloveniji .......................... 5

1.2.1 Normativna podlaga o varstvu okolja in narave .............................................................. 6

1.2.2 Normativna podlaga o varstvu voda in živali .................................................................. 8

1.2.3 Normativna urejenost sladkovodnega ribištva ................................................................ 9

2 ORGANIZIRANOST SLOVENSKEGA SLADKOVODNEGA RIBIŠTVA ........... 11

2.1 Ribiška območja, ribiški okoliši in ribiški revirji ...................................................... 11

2.2 Ribiške družine .......................................................................................................... 12

2.3 Ribiška zveza Slovenije ............................................................................................. 13

2.4 Zavod za ribištvo Slovenije ....................................................................................... 13

3 SONARAVNI RAZVOJ ................................................................................................. 14

3.1 Problem vodnih virov pri sonaravnem razvoju .......................................................... 15

3.2 Trajnostni sonaravni razvoj sladkovodnega ribogojstva v Sloveniji ......................... 16

4 SLADKOVODNO RIBOGOJSTVO ............................................................................. 18

4.1 Vizija prihodnosti ribogojstva v Evropski uniji in spodbujanje konkurenčnosti

ribogojne proizvodnje EU .................................................................................................... 19

4.2 Ribogojstvo v Sloveniji ............................................................................................. 21

4.3 Finančni ukrepi v slovenskem ribištvu ...................................................................... 27

5 ŠPORTNI RIBOLOV V SLADKOVODNIH VODAH V SLOVENIJI ..................... 29

5.1 Športni ali rekreacijski ribolov .................................................................................. 29

5.2 Športno-rekreacijski tekmovalni ribolov ................................................................... 33

5.3 Casting šport .............................................................................................................. 34

6 PREDSTAVITEV RD TOLMIN IN NOVE RIBOGOJNICE, HČERINSKE

DRUŽBE FARONIKA d.o.o. ................................................................................................ 35

ii

SKLEP ..................................................................................................................................... 39

LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................ 41

PRILOGE

iii

KAZALO SLIK

Slika 1: Sladkovodna vzreja v kg v Sloveniji od leta 2011 do 2014 ................................... 25

Slika 2: Deleži vzrejenih rib v kg v sladkovodnem ribištvu v Sloveniji leta 2014 ............. 25

Slika 3: Ekonomski pomen akvakulture po kategorijah leta 2014 ...................................... 26

Slika 4: Športni sladkovodni ribolov v kg v Sloveniji od leta 1990 do 2014 ...................... 30

Slika 5: Gibanje števila članov ribičev Ribiške zveze Slovenije od leta 2008 do 2015 ...... 31

KAZALO TABEL

Tabela 1: Sladkovodna vzreja vodnih živali v tonah za Slovenijo od leta 2011 do 2014 ... 24

Tabela 2: Proračunska sredstva za ribištvo od leta 2010 do 2014 ....................................... 28

Tabela 3: Število članov in turistov v Ribiški družini Tolmin od leta 2006 do 2015 ......... 35

1

UVOD

Osnovni namen diplomskega dela je prikazati sladkovodno ribištvo na Slovenskem z

ekonomskega in naravovarstvenega vidika.

Ribolov je pomembno področje v vsakdanjem življenju, saj se z njim srečujemo dokaj

pogosto. Če se ozremo v preteklost, lahko spoznamo, da je imel ribolov zelo pomembno

funkcijo, saj je človeku nudil način, kako preživeti. Skozi čas pa je ribolov dobil še druge

razsežnosti in ni več le vir hrane za posameznika kot takega, ampak se je razvil v pravo

gospodarsko panogo, poleg tega pa je odličen način sprostitve, torej se je ribolov razvil

tudi v športno panogo.

V svoji diplomski nalogi se, poleg predstavitve sladkovodnega ribolova, osredotočim na

razvoj le-tega, predstavim vplive sladkovodnega ribolova na naravno okolje, kako posegi

človeka v naravo vplivajo na sladkovodni ribolov, dotaknem se tudi ribolova kot športne

panoge. Namen moje diplomske naloge je torej predstavitev sladkovodnega ribolova kot

gospodarske panoge in kot športne panoge ter njegovega vpliva na okolje ter obratno.

Opišem institucije, katerih vloga je skrb za izvajanje skupne ribiške politike, omenim

rekreacijski ribolov v povezavi s turizmom ter na kratko predstavim tudi ribolov na suhem

kot športno disciplino.

Pri pisanju diplomskega dela uporabljam deskriptivni pristop. Opišem strukturo

sladkovodnega ribištva na Slovenskem, njegovo delovanje in razvoj skozi zgodovino ter se

osredotočim na ekonomske in naravovarstvene vidike.

Pri deskriptivnem pristopu uporabljam metodo deskripcije ali opisovanja, s pomočjo katere

opišem dejstva in ugotovitve, metodo klasifikacije, ko definiram pojme, metodo

komparacije, s katero pridem do posplošitev in sklepov, metodo kompilacije, ki mi je v

pomoč pri uporabi zapiskov, povzemanju stališč, spoznanj in sklepov ostalih avtorjev in

metodo razgovora, ki jo uporabljam pri predstavitvi nove ribogojnice RD Tolmin,

hčerinske družbe Faronika d.o.o.

1 OPREDELITEV PANOGE RIBIŠTVA

Ribištvo je dejavnost, ki zavzema v Sloveniji vse vidnejšo vlogo, tako z gospodarskega kot

negospodarskega vidika, torej kot športna panoga oziroma možnost sprostitve in

preživljanja prostega časa. Z ribištvom se srečujemo vsakodnevno. V preteklosti je ribištvo

predstavljalo človeku način preživetja, dandanes pa je ribištvo gospodarska dejavnost

kakor tudi športna, je oblika rekreacije, ki nudi, v stresa polnem vsakdanjiku, odlično

možnost sprostitve. Poleg vsega je še zelo koristno, saj so ribe zdrava in kakovostna hrana,

2

lahko prebavljiva, bogata z beljakovinami, omega-3 nenasičenimi maščobnimi kislinami,

vitamini in rudninskimi snovmi.

Ribištvo je zelo obsežno področje, ki obsega ribolov, akvakulturo ter predelavo in trženje

rib in ribiških proizvodov. Ribištvo se po standardni klasifikaciji dejavnosti deli na morsko

ribištvo, sladkovodno ribištvo, gojenje morskih organizmov, gojenje sladkovodnih

organizmov ter na predelovalno dejavnost (predelava in konzerviranje rib, rakov in

mehkužcev) (Standardna klasifikacija dejavnosti, 2008, str. 66).

Področje ribolova zajema ribolov na morju in ribolov na celinskih vodah. Morski ribolov je

gospodarski in negospodarski, ribolov na celinskih vodah pa spada med negospodarske

panoge. Akvakultura se nanaša na vzrejo vseh vodnih organizmov in zajema vzrejo

sladkovodnih organizmov ter vzrejo morskih organizmov (marikulturo). Predelava in

trženje dajeta ribam in ribiškim proizvodom dodano vrednost in zagotavljata kakovostne

proizvode, ki so namenjeni potrošnikom. Ribolov kot športna panoga prav tako pridobiva

na pomenu in je vedno bolj razširjen, rekreacijski ribolov pa odlično sovpada s turizmom.

Vsekakor se tukaj pojavi vprašanje varstva okolja, celinskih voda, torej rek in jezer, da ne

pride do izkoriščanja in rušenja rečnega ekosistema in s tem povzročanja nepopravljive

škode v prihodnosti.

1.1 Zgodovinski razvoj in ekonomski pomen ribištva v preteklosti

Ribolov predstavlja pomemben vir prehrane že od pradavnine naprej. Človek naj bi se

začel ukvarjati z ribolovom že 600.000 let pred našim štetjem, o čimer pričajo arheološke

najdbe. Prve neposredne dokaze ribolova so našli tudi pri nas, in sicer ostanki ribjih kosti

pod Triglavom in Kamniško Savinjskimi Alpami ter stenske slike, ki prikazujejo ribe kot

zelo pomemben vir hrane. Na ljubljanskem barju je bila med ostanki koliščarjev najdena

stara lesena ost sulice, ki datira med leti 38.000 in 45.000. Najdeni so bili tudi kamniti

obtežilniki za mreže, drevaki in še mnogi drugi predmeti, ki pričajo o začetkih ribištva pri

nas ter pojasnjujejo, da je bilo slovensko ozemlje od prihoda pračloveka dežela ribičev in

lovcev (Lah, 1998, str. 9).

Arheološke ostanke, ki pričajo o ribolovu na naših tleh, sta zapustila tudi rimska antika in

zgodnji srednji vek, v prvih nekaj stoletjih našega štetja pa so bile ribe in druge vodne

živali vselej nikogaršnja last oziroma last tistega, ki (si) jih je ujel. Do sprememb pri

vprašanju, komu pripadajo nalovljene ribe, je prišlo s fevdalno ureditvijo, ko so oblastniki

vpeljali tako imenovane ribolovne pravice. Ribolovna pravica je bila podeljena na podlagi

zemljiške posesti ali splošnega privilegija, iz tega sledi, da so bili podložniki iz

podeljevanja ribiške pravice večinoma izključeni. Tako je ribištvo v srednjem veku postalo

pomembna gospodarska panoga.

3

Od 16. stoletja dalje je generalna ribolovna pravica pripadala deželnemu knezu, ki jo je

delil naprej na nižje fevdalce ter na mestne in cerkvene oblastnike. Podeljene pravice so

bile zelo različne. Dobitnik ribiške pravice je lahko lovil neomejeno, lahko je lovil le v

določeni vodi, s točno določenim številom ribičev, lovil je lahko le na določen način in le

določeno število rib. Za gosposko so ribe lovili poklicni ribiči, večinoma pa je ribolov

spadal med tlačanska opravila. Obveznosti podložnikov so bile zapisane v urbarjih.

Podložniki so opravljali ribiško tlako, to je vožnja čolnov, odpiranje jezov, nošnja mrež,

podenje rib v mreže in lov rib. Gospostva so dajala ribolov tudi v zakup. Pogosto je bila

zakupnina določena v naturalijah, kar je bilo ponavadi plačilo v svežih ali prekajenih ribah.

Podložniki načeloma niso smeli loviti rib zase, ponekod pa so posamezna zemljiška

gospostva prepustila pravico do ribolova tudi njim (Luštrek et al., 2008, str. 7).

Ribolov je potekal na zelo preprost način. Lovili so s sulicami, z rokami, gradili so celo

preproste ograje ob potokih, šele kasneje se je razvil ribolov z različnimi mrežami, vršami,

za lov večjih rib se je uporabljalo osti. Konec 19. stoletja so izumili trnke in vrvice, ki so

jih začeli tudi izdelovati. Varstvo rib in izvajanje ribolova so urejali ribiški redi, njihovo

izvajanje pa so nadzorovali ribiški mojstri. Ravno pojav varstva in zakonskega urejanja

tega področja opozarja na to, da so se začeli že zgodaj zavedati ekonomskega pomena

panoge in problema javne dobrine.

V 16. stoletju so bili sprejeti prvi predpisi za varstvo rib v naših vodah. Najstarejši je

ribiški red za goriško grofijo iz leta 1503, leta 1506 pa je bil izdelan še štajerski ribiški red,

ki je urejal ribolov v deželnih vodah na Štajerskem. Ribiški redi so določali najmanjšo

mero rib, poskrbeli so za varstvo rib v času drsti in prepovedovali nekatere načine ribolova,

kot na primer, polaganje vrš v času drsti, ribarjenje s saki, lov z vilicami, nočnimi zankami,

ribolov pod ledom, uporabo omamnih jagod, ribolov s pomočjo luči in bakel, mreže so

morale imeti določeno velikost oken, ki jih je določil deželni ribiški mojster. Prepovedane

ribolovne dobe so najprej veljale samo za plemenite ribe, kot so sulec, lipan, potočna

postrv, od druge polovice 19. stoletja pa tudi za druge vrste. Redkejše kot so bile ribe,

daljšo varstveno dobo so jim predpisali. Da bi preprečili ribolov nedoraslih rib, so

predpisali najmanjšo mero. Najstarejša določila o najmanjši meri so bila zapisana v

štajerskem ribiškem redu iz leta 1506. Mera za kapeljna je bila določena z dolžino

moškega prsta (Luštrek et al., 2008, str. 8).

Ob koncu fevdalizma so ukinili večino privilegijev, ni pa bila istočasno ukinjena tudi

pravica do ribolova. Ribiške pravice so tako ostajale v posesti tistih, ki so jih imeli že pred

marčno revolucijo leta 1848. Leta 1880 je bila pri nas ustanovljena prva ribiška

organizacija. Neugodnim razmeram navkljub so se kranjski ribiči odločili in 1. decembra

1880 ustanovili samostojno Ribiško društvo za Kranjsko ter o tem seznanili osrednje

avstrijsko društvo. Njihova pravila je z odlokom št. Z-9562 12. decembra 1880 potrdila

deželna vlada za Kranjsko. Za začetek sladkovodnega ribištva na Slovenskem pa se navaja

leto 1881, natančneje 17. januar 1881, ko je potekala ustanovna skupščina društva,

katerega prvi predsednik je postal Rajmund Kastelic. Prof. Ivan Franke je ravno tako pustil

4

izjemen pečat pri začetkih in razvoju slovenskega sladkovodnega ribištva s svojimi

raziskovalnimi, pedagoškimi in publicističnimi dejavnostmi. Zelo pomembno je njegovo

delo Umetno ribarstvo, ki je izšlo leta 1886 kot prva samostojna in strokovna ribiška

publikacija. Dve leti kasneje, leta 1888, pa je pripravil izjemno pomembno delo za

slovensko sladkovodno ribištvo, je namreč avtor osnutka Ribiškega zakona za Kranjsko,

sprejetega 18. avgusta 1888. Ta ribiški zakon je bil eden od najbolj naprednih in popolnih

v Evropi. Najpomembnejša novost Ribiškega zakona je bila razdelitev tekočih voda na

ribiške okraje oziroma revirje.

Revirji so bili samostojni in zakupni, to pomeni, da je v samostojnih revirjih obstajala ena

pravica, medtem ko je bilo v zakupnih revirjih združenih več pravic, poleg tega pa sta bili

v zakupnih revirjih ribiška in ribolovna pravica ločeni. Z drugimi besedami, nihče ni

izgubil pravice, temveč le pravico do njenega izvrševanja, nakar so v takšnih primerih

imetniki ribiške pravice uživali v denarju, ki so ga dobili iz zakupnine. Razdelitev na

revirje je omogočala upravljanje in načrtovanje rib, skrb za varovanje tako rib kot tudi

voda in okoliša, ribolov je bil seveda nadzorovan. Uvedli so ribiške karte, ki so jih ribiči

morali imeti kot dokazilo pravice ribolova, poleg tega so uvedli kaznovanje prekrškov in

nadzorovanja. Ribolovne pravice pa so imetniki lahko dajali tudi v najem.

Kranjsko ribarsko društvo je aktivno delovalo deset let. Leta 1888, ko je prišlo do

uveljavitve Zakona za ribarstvo na Kranjskem je poslanstvo društva prevzel ribarski odsek

pri Kmetijski družbi za Kranjsko. Ustanovili so ga leta 1890, njegova pravila pa potrdili

šele 31. marca 1891. Društvo je vodil prof. Ivan Franke. V osemdesetih letih 19. stoletja so

bili sprejeti še deželni zakoni na Koroškem, Goriškem in Štajerskem, v Prekmurju pa je

veljala ogrska zakonodaja.

Deželni zakoni so urejali ribiško problematiko v celoti, in sicer, opredelili so ribiške in

ribolovne pravice, določali osnovo za dodelitev voda v ribiške revirje, pravice ribičev do

lastnikov zemljišč in drugih porabnikov voda. Podzakonski akti pa so urejali izvajanje

ribolova, varstvo rib (lovne dobe in najmanjše mere), prodajo rib, določila o ribam

škodljivih živalih, pravice in obveznosti lovskih čuvajev in kazni za kršitelje (Svetina,

Pavšič, Podlesnik, Skalin & Voljč, 1987, str. 17 - 23).

Po prvi svetovni vojni so ostali v veljavi avstro-ogrski predpisi, na Goriškem, ki je prešla

pod Italijo, pa je veljala italijanska zakonodaja. Vse do leta 1944 je na slovenskem ozemlju

veljala različna zakonodaja in takoj po vojni je Ministrstvo za kmetijstvo prepovedalo

ribolov. Dve leti kasneje, leta 1946, je bil sprejet Zakon o začasni ureditvi ribištva v

Sloveniji. Ukinjeni so bili dotedanji zakupi ribolova na odprtih vodah. Tako se je

prenehalo zasebništvo glede gospodarskega in športnega ribolova. Pristojnost za urejanje

ribiške dejavnosti je dobilo Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo. Bistvo zakona je bila

razdelitev odprtih voda na ribiške enote oziroma okraje, revirje ter ureditev racionalnega

gospodarjenja z njimi. Te odprte vode so morale biti dovolj velike, da je bilo v njih

mogoče izvajanje ribolova in uspešna gojitev rib. Ohranili so zakupni sistem, zakupnik je

bila ribiška zadruga. Ribiške zadruge so morale onemogočiti neupravičen ribolov in

5

uničevanje rib, morale so poskrbeti za gradnjo ribjih vališč in vlagati ribe po odredbah

ministrstva. Izdajale so letna in dnevna ribolovna dovoljenja, ki so jih dobili samo člani

zadrug. V ribolovni dovolilnici so bile navedene vode, v katerih je ribič lahko lovil, pa tudi

vrste rib, ki jih je smel loviti. Minister za kmetijstvo in gozdarstvo je lahko v določeni vodi

prepovedal lov, lahko je prepovedal lov samo določenih vrst rib ali uporabo določenih

ribiških priprav (Luštrek et al., 2008, str. 10).

Leta 1954 je bil sprejet nov zakon o sladkovodnem ribištvu. Prvič se omenjata dve novi

ribiški organizaciji, Zveza ribiških družin (v nadaljevanju ZRD) in Ribiška družina (v

nadaljevanju RD). Glavna naloga RD je ribiško gospodarjenje v ribiškem okolišu. Po

zakonu so to gojiti ribe, izboljševati njihovo kakovost ter skrbeti za njihovo varnost,

prehrano in zdravje. Ulovljene ribe so bile last društva in samo ob izpolnjevanju pogojev

društva so postale upleniteljeva last. Ribič je moral pridobiti ribolovno dovolilnico, ki mu

jo je izdalo društvo in ribe je bilo dovoljeno loviti samo na športen način, s trnkom

(Luštrek et al., 2008, str. 12).

Zakonodajo so zopet spremenili leta 1965 in kasneje leta 1976 in te ključne spremembe so

ostale v veljavi vse do danes. Ribe so opredelili kot sestavni del živalskega sveta v

človekovem okolju in kot dobrino splošnega pomena. Zato so ribe pridobile posebno

varstvo, ribištvo pa ni bilo več le zadeva ribičev, ampak dejavnost v interesu širše družbene

skupnosti in zakon ni več obravnaval ribiške dejavnosti samo iz gospodarskega in

športnega vidika, pač pa tudi ekološkega. Ribiške družine so začele upravljati z ribjim

življem v skladu z ribiško-gojitvenimi načrti (Svetina et al., 1987, str. 30).

Zakon o sladkovodnem ribištvu (Ur.l. RS, št. 61/2006, v nadaljevanju ZSRib) in Pravilnik

o načrtovanju in poročanju v ribištvu (Ur.l. RS, št. 18/2008, v nadaljevanju Pravilnik)

določata naslednje dokumente načrtovanja za ribiške družine, in sicer, program upravljanja

rib, ki določa dolgoročne usmeritve upravljanja z ribami na državni ravni za obdobje 12

let, načrt ribiškega območja kot obvezna strokovna podlaga za celovito ribiško upravljanje

posameznega ribiškega območja, ki odraža specifične ekosistemske značilnosti ribiškega

območja, ribiško gojitveni načrt (v nadaljevanju RGN), ki je osnova za ribiško upravljanje

v posameznih ribiških okoliših in določa upoštevanje ekoloških značilnosti in razširjenost

ribjih vrst ali populacij, pomembnih za ohranjanje ugodnega stanja ter režimov po

predpisih o ohranjanju narave in voda, ki bi lahko vplivali na izvajanje RGN, in letni

program (v nadaljevanju LPR), ki stremi k izvajanju RGN za posamezno leto glede na

stanje v ribiškem okolišu za preteklo leto.

1.2 Normativna ureditev dejavnosti sladkovodnega ribištva v Sloveniji

Človek je pomemben del ekosistemov. Njegova dolžnost kot posameznika in aktivnega

člana družbe in države, v kateri živi, je ohranjanje teh ekosistemov in naravnih bogastev,

saj le tako ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj. V Ustavi

6

Republike Slovenije, ki je najvišji pravni akt, je kar nekaj določb, ki jih lahko opredelimo

kot okoljevarstvene. Te ustavne določbe bi lahko združili v misel, Vsa naravna bogastva,

gore, morje, zrak, vodotoki in prostoživeče živali so javno dobro pod posebnim nadzorom

države, njih izkoriščanje pa je določeno z zakoni (Luštrek et al., 2008, str. 16).

Vodotoki so javna dobrina, nadzor nad njimi izvaja država, ki predpiše njihovo

izkoriščanje oz. upravljanje. Upravljanje z njimi mora biti skladno z zagotavljanjem

ekološke funkcije pri pridobivanju in izkoriščanju te lastnine. Izvajanje določene

dejavnosti mora potekati hkrati skladno z javno koristjo ter z zagotavljanjem in

ohranjanjem zdravega življenjskega okolja. Vodotoki so namreč pomemben del

človekovega življenjskega okolja, ekosistema in narave, kakor je voda nepogrešljiv vir za

človekovo preživetje. In vodni živelj, predvsem ribe, so pomemben dejavnik

gospodarskega in negospodarskega sistema.

Normativna urejenost sladkovodnega ribištva je zbirka predpisov, ki določajo normativno

podlago o varstvu okolja in narave, normativno podlago o varstvu voda in živali ter

normativno ureditev sladkovodnega ribištva.

1.2.1 Normativna podlaga o varstvu okolja in narave

Slovenija je junija 1993 sprejela Zakon o varstvu okolja (Ur.l. RS, št. 39/2006, v

nadaljevanju ZVO-1) in s tem določila normativno podlago, ki uresničuje in vključuje

načela sonaravnosti za razvoj naše države. Zakon uvaja tri instrumente, ki imajo posredne

in neposredne okoljske učinke pri planiranju in načrtovanju človekovih dejavnosti. Okolje

se namreč zelo različno odziva na človekove posege vanj in iz tega spoznanja izhaja

normativna osnova, ki narekuje, da je potrebno vse posege v okolje v največji možni meri

uskladiti z zahtevami varstva okolja (Špes, 2002, str 586).

Študija o ranljivosti okolja predstavlja prvi instrument ZVO-1. Gre za zaokroženo in

celovito presojo vplivov na okolje ter za presojo konkretnejših in že vnaprej načrtovanih

posegov v okolje. Ko je leta 2004 prišlo do uveljavitve ZVO-1, sta se odprli dve novi

področji, ki neposredno vplivata na obvladovanje in zmanjšanje emisij v okolje, in sicer,

področje uporabe nevarnih snovi, ki jih je nujno opuščati in nadomestiti z nenevarnimi ter

področje, ki se zavzema za spodbujanje razvoja in uporabo tehnologij, ki so namenjene

preprečevanju, odpravljanju ali zmanjševanju obremenitev na okolje (Špes, 2002, str 586).

Drugi instrument ZVO-1 je zagotavljanje ustreznega naravnega okolja, saj lahko le tako

ohranimo biotsko raznovrstnost in naravno ravnovesje. Zavedati se namreč moramo, da je

primerno naravno okolje nujno za sobivanje in preživetje živalskih in drugih vodnih

organizmov. K temu cilju stremi tudi naravnovarstvena politika EU, ki se je osredotočila

na ohranjanje življenjskega okolja posameznih ogroženih živalskih vrst. Natura 2000 je v

ta namen sestavljena zbirka direktiv, ki predstavlja krovni akt za varstvo okolja in narave v

EU. Z njim je usklajena tudi slovenska zakonodaja s tega področja. Reke, ki so uvrščene v

7

Naturo 2000 se ne sme regulirati. Iz vidika poplavne ogroženosti je regulacija rek najboljša

rešitev, le-ta pa pomeni, da se spremenijo pogoji za življenje rib in povzroča, da ni

naravnih vodnih ovir in jezov, ki služijo ribam kot naravna skrivališča. Pride tudi do

dodatnega mešanja in vnašanja kisika v vodo. V kolikor so reke že regulirane, pa je nujno

poskrbeti za strokovno regulacijo rek.

Regulacija vodotokov zajema vsak poseg v vodni in obvodni prostor in predstavlja v

vsakem pogledu negativen poseg v vodno okolje, saj se dokončno spremeni bivalni prostor

rib, ne samo na prizadetem območju, temveč na več kilometrih vodotoka tako nad kot tudi

pod posegom. Poleg tega je nemogoče napovedati, kakšen vpliv bo imela regulacija reke

na ribe, saj so posledice sprememb lahko vidne šele nekaj let po samem posegu.

Posledice sprememb, ki nastopijo takoj, so spremembe v količini hrane za ribe, saj pride v

večini primerov do pomanjkanja ustrezne hrane, upade tudi količina talnih organizmov,

raznovrstnost pa se lahko bodisi poveča ali zmanjša, kar je odvisno od novonastalih

pogojev in od velikosti posega. Otežkočena ali celo onemogočena je lahko tudi migracija

rib. Pojavijo se lahko spremembe v hitrosti rečnega toka kot tudi v temperaturi vode, kar je

izjemnega pomena, saj se temperatura lahko zaradi novonastalih pogojev tako spremeni, da

pride do ogroženosti določene ribje vrste.

Rdeči seznam ogroženih živalskih in ribjih vrst Slovenije je tretji instrument ZVO-1. Le-te

je potrebno ustrezno zaščititi tako, da je primerno zaščiteno njihovo naravno okolje. V ta

namen se ustanavlja Zavod za varstvo narave, ki je javna služba z nalogo spremljanja

stanja in upravljanja s potrebnimi ukrepi.

Zakonodaja prepoveduje naseljevanje rastlin in živali tujerodnih vrst. Obstajajo tudi

izjemne okoliščine, za kar pa je nujno pridobiti posebno dovoljenje s strani ministrstva.

Vsako tako naseljevanje poteka pod posebnim nadzorom. Ribiški upravitelji torej ne smejo

vode naseljevati s tujerodnimi ribjimi vrstami, temveč je potrebno vode poribljevati

predvsem z domorodnimi.

Zakonodaja s področja varstva okolja varuje naše življenjsko okolje pred onesnaževalci.

Prepoveduje čezmerno obremenitev okolja z onesnaževanjem in zapoveduje povzročitelju,

da mora odpraviti vir onesnaževanja. Povzročitelj mora upravitelju plačati tudi

odškodnino, če je to potrebno.

Zakon torej poudarja tri zelo pomembna področja, ranljivost okolja, iz česar izhaja

določanje stopnje varovanja okolja kot celote ter varovanja okolja v smislu konkretnejših

in načrtovanih posegov na okolje, npr. prepovedana uporaba nevarnih snovi, čistoča vode

in okolja, skrb za naravno ravnovesje in razvoj, kar zahteva uporabo primerne tehnologije,

ohranjanje naravnega življenjskega okolja ter vidik regulacije rek, ki mora biti strokoven,

in prepoved naseljevanja tujerodnih vrst.

8

1.2.2 Normativna podlaga o varstvu voda in živali

Zakonodaja s področja varovanja voda določa in varuje vodna in priobalna zemljišča. Pri

normativnem urejanju varstva voda je zopet v ospredju skupna naravovarstvena politika

EU, ki upravlja in varuje vse površinske in podzemne vode in ne zgolj pitne vode. Varstvo

voda je torej prednostna naloga EU (Luštrek et al., 2008, str. 18).

Zelo pogosto namreč prihaja do razhajanj med ekonomskimi interesi in interesi

naravovarstva. Neizpodbitno je dejstvo, da je voda nujno potrebna tako za obstoj človeka

kot živali in vseh živih bitij, zato je potrebno vodne ekosisteme ohranjati in jih varovati.

Ekonomija je ena izmed najpomembnejših panog, ki nam omogoča kvalitetno življenje,

industrija se neprestano razvija, gostota populacije se povečuje, zato je nujno, da se

zavedamo njenega vpliva na okolje. Ravno zaradi tega dejstva so bile razvite čistilne

naprave, ki zmanjšujejo posledice onesnaževanja, ga pa, žal, v celoti ne odpravijo.

Prav ta problematika se dotika tudi področja varovanja celinskih voda, in s tem iskanja

pravih rešitev pri poseganju v vodno okolje.

Z vidika razvoja sladkovodnega ribištva v povezavi z varstvom okolja gre za dejstvo, da so

potrebni ukrepi nadzora, spreminjanja, inšpekcije, zbiranja podatkov ter gospodarnega

upravljanja z naravnimi viri, saj je za ohranjanje in dolgoročno vzdrževanje potrebno tudi

vlaganje v čistilne naprave, novejšo tehnologijo, izobraževanja in podobno.

Za ribiče so tudi zelo pomembne naslednje prednostne naloge evropske direktive o vodah,

ki se ukvarjajo z zmanjševanjem števila onesnaževalcev voda, zmanjševanjem števila

regulacij voda in z vrnitvijo vodotokov v vsaj drugi kakovostni razred (Luštrek et al., 2008,

str. 18).

Poleg tega je za ribiče pomembno določilo, da mora tisti, ki posega v vodni režim,

zagotoviti ekološko sprejemljiv pretok vode, s čimer se zavaruje ogrožen ribji živelj. Zato

je pri takšnih posegih potrebno soglasje Zavoda za ribištvo Slovenije (v nadaljevanju

ZZRS) oz. sodelovanje ribiških družin (Luštrek et al., 2008, str. 18).

Sladkovodni ekosistemi so bili v zadnjih 100 letih med vsemi ekosistemi najbolj podvrženi

človeškim posegom. Rezultat teh posegov je, da so številne vrste izumrle, postale redke ali

ogrožene. Strokovnjaki ocenjujejo, da človekovi posegi trenutno ogrožajo 67 od 200

evropskih vrst rib. Za skoraj polovico teh vrst je bilo ugotovljeno, da je eden

najpomembnejših vzrokov ogrožanja prekinitev selitvenih poti rib z neprehodnimi vodnimi

pregradami. Glavna negativna učinka sta izguba genetske variabilnosti in izguba vrst

(Zitek, 2006, str. 1).

9

Tekom svojega življenja potrebujejo ribe različne habitate, v katerih živijo v različnih

obdobjih svojega življenja od ikre, zarodka, mladice do spolno zrele ribe in kjer lahko

opravljajo svoje življenjske funkcije, kot so drst, prehranjevanje, rast in gibanje. Določene

habitate uporabljajo tudi kot skrivališča in kot prostor, kjer prezimijo oziroma preživijo

neugodne razmere, in sicer, visoke poletne temperature, neugodne hidrološke razmere, ipd.

Ribe prehajajo med različnimi habitati, kar je zanje življenjskega pomena.

V naravnih rekah, kjer so v vzdolžni in prečni smeri habitati med seboj povezani, se ribe

neovirano selijo in prosto razporejajo po vodotoku. V literaturi zasledimo dva izraza, ki

opisujeta gibanje oz. prostorsko razporejanje rib v vodotokih. Prvi je premik rib, ki opisuje

premike rib znotraj njihovega življenjskega prostora. Selitev rib oziroma migracija pa

predstavlja gibanje, ki je usmerjeno v določeno smer, kar ima za posledico spremembo

habitata. Definicija migracije je torej prehajanje med dvema ali več različnimi habitati, ki

se dogaja periodično in se nanaša na večji del populacije posameznih vrst rib (Zabric, Čarf,

Jenič, Puklavec, Bric & Šantl, 2014, str. 220).

Pomembno je tudi določilo zakona o vodah (Ur.l. RS, št. 67/2002, v nadaljevanju ZV-1),

da je načeloma prepovedan odvzem mivke, peska in proda iz naravnih vodotokov, razen z

dovoljenjem pristojnega organa. Z odvzemom navedenega vodnega materiala se namreč

uničuje in spreminja življenjsko okolje za vodni živelj.

Zakon o zaščiti živali (Ur.l. RS, št. 43/2007 ZZZiv-UPB2, 98/99, v nadaljevanju ZZZiv)

vsebuje kar nekaj določil, ki neposredno vplivajo na ribiško upravljanje in ribolov, to so,

prepoved prevoza vodnih živali, če je ugotovljeno, da ni zagotovljena zadostna količina

vode, ki ima ustrezno temperaturo in primerno vsebnost kisika, prepoved uporabe živih

živali kot vabo, kar poudarja human odnos do drugih živih bitij, in prepoved trganja rib s

trnkov, kar nakazuje na previdno in etično ravnanje z zapeto ribo.

1.2.3 Normativna urejenost sladkovodnega ribištva

ZSRib predstavlja temeljni predpis, ki ureja sladkovodno ribištvo kot upravljanje

ribolovnih virov na celinskih vodah. Z ribolovnimi vodami upravljajo ribiške družine, ki

imajo status društva, zato so za njihovo delovanje pomembna tudi določila Zakona o

društvih (Luštrek et al., 2008, str. 18).

ZSRib celovito ureja kar nekaj področij. Ukvarja se s problematiko upravljanja ribolovnih

virov, kar pomeni upravljanje vsega vodnega življa, natančneje z načrtovanjem, gojenjem,

varstvom in lovom rib ter drugih živali v celinskih vodah. Opredeljuje načela, s katerimi

oblikuje ribiška območja, ribiške okoliše in ribiške revirje. Predpisuje program razvoja

ribištva in načrtovanje upravljanja, s čimer naj bi bilo zagotovljeno večje varstvo in

trajnostna raba rib, Le-ta je opredeljena v členih od 14. do 20. Glavni cilj je dolgoročno

ohranjanje rib, torej je ribolov potrebno izvajati v takšnem obsegu in času in na način, da

10

se ribe ohranijo bodisi z naravnim samoobnavljanjem ali pa so potrebni določeni ukrepi

ribiškega upravljanja. Poleg tega je potrebno paziti, da se zaradi teh ukrepov ne poslabša

stanje rastlinskih in drugih živalskih vrst. Zakon ureja tudi posege v vodno okolje. Ti

posegi pa so dovoljeni le, če zagotovijo ugodno stanje rib in njihove vrstne pestrosti. Med

te določbe spada med drugim gradnja ustreznih funkcionalnih vodnih ribjih stez, ki so

nujno potrebne ob gradnjah hidroelektrarn. V primeru, da pride do večjega pogina rib, je s

pomočjo zakona urejeno področje, ki odkriva povzročitelje okoljskih nesreč.

Pomembno poglavje, ki se nanaša na ribiče, je poglavje o izvajanju ribolova. Zakon

vsebuje niz prepovedi in zapovedi, ki jih mora ribič poznati in upoštevati. V primeru

neupoštevanja navedenih določil zakon predpisuje globo. Poleg tega na novo ureja tudi

koncesije za izvajanje ribiškega upravljanja. S koncesijo se za določen čas tridesetih let in

proti plačilu podeli pravica izvajanja ribiškega upravljanja. Zaradi dosedanjega dela in

vlaganja imajo ribiške družine ob izpolnjevanju zakonskih pogojev prednostno pravico pri

podeljevanju prvih koncesij. Prvo koncesijsko obdobje se je začelo 1. januarja 2009.

Ukvarja se tudi z ureditvijo ribolova v komercialnih ribnikih, to je tistih, ki so namenjeni

trženju in pomenijo gospodarsko rabo vode. Posebej je opredeljeno ribogojstvo, kjer se

ločita gojitev rib za poribljavanje, kar je naravnovarstvena naloga ribiških upraviteljev, in

gojitev rib za prehrano. Opredeljeni sta organizaciji sladkovodnega ribištva, to sta ZZRS,

ki je strokovna organizacija in ima prvenstveno strokovne naloge s področja ribištva in

Ribiška zveza Slovenije (v nadaljevanju RZS). ZZRS upravlja tudi z vodami posebnega

pomena, ki so navedene v 2. členu Uredbe o določitvi voda posebnega pomena in določa

način izvajanja ribiškega upravljanja v teh vodah. Te vode določi vlada, ki predpiše režim

upravljanja (Luštrek et al., 2008, str. 19).

Poleg tega vodi ZZRS tako imenovan ribiški kataster, kateremu so izvajalci ribiškega

upravljanja dolžni poročati podatke o ribiškem upravljanju in trajnostni rabi rib.

Ustanovljen je bil leta 1976, ko je njegovo vodenje prevzel Zavod za ribištvo Ljubljana.

Ribiški kataster bil takrat kartoteka vseh ribiških okolišev v Sloveniji, kamor so se

zapisovali in zbirali podatki o posameznih ribiških okoliših in RD, katerim je bilo zaupano

izvajanje ribiškega upravljanja, način ribiškega upravljanja, skrb za vrste rib in njihovo

vlaganje, skrb za ribolov ter upravljanje z drugimi pomembnimi podatki.

Evidence in podatki o ribiških območjih, okoliših, revirjih in izločenih vodah se nahajajo v

ribiškem katastru, ki obsega tudi podatke o izvajanju ribiškega upravljanja v teh vodah,

evidence in podatke o stanju ribjih populacij ter druge pomembne podatke, ki so ključnega

pomena za ribiško načrtovanje in pripravo različnih strokovnih podlag, mnenj, ukrepov ter

predpisov na področju sladkovodnega ribištva. S temi predpisi se zagotavlja ohranjanje in

trajnostna raba ribolovnih virov.

Iz zgoraj navedenega lahko izhajamo, da vodi Zavod v ribiškem katastru naslednje

evidence, in sicer, evidence o ribiških območjih, okoliših in revirjih, podatke o vodah

posebnega pomena, evidence o izvajalcih ribiškega upravljanja, ribogojnicah, komercialnih

11

ribnikih, podatke o uspešnosti izvajanja letnega programa ribiškega upravljanja v ribiških

okoliših in vodah posebnega pomena, odlovih in smukanju prostoživečih vrst rib, gojitvi

rib za poribljavanja, odlovih rib na podlagi dovoljenj, poginih rib in opravljenih izpitih za

strokovne delavce v ribištvu.

Sladkovodno ribištvo pridobiva na pomenu in ne zaostaja za morskim ribištvom. Vse več

je vlaganj v nove tehnologije, infrastrukturo, izobraževanje posameznikov, skupin in

vodstev, vse več je vlaganj v varstvo okolja, saj je nujno ohraniti ravnovesje v naravi, ker

lahko le na takšen način pridobivamo naravne dobrine na dolgi rok.

2 ORGANIZIRANOST SLOVENSKEGA SLADKOVODNEGA

RIBIŠTVA

Razlike v razvitosti posameznih ribiških revirjev so seveda prisotne, vendar se lahko

pomankljivosti in neuravovešenost odpravlja s pomočjo podpore države in EU. Le tako se

lahko ustvari prijaznejše in uspešnejše upravljanje in nenazadnje tudi poslovanje, rezultat

česar so čistejše okolje, vlaganje v ribji živelj, razvoj turizma, rekreativnega ribolova v

posameznih ribiških revirjih in celostno v celotni državi.

Slovenija je pokrajinsko zelo pestra dežela, in prav poseben pečat ji dajo številne vode,

reke, slapovi, soteske in jezera. Skupno imamo več kot 9000 ha vodnih površin. Slovenske

reke in jezera predstavljajo bivalni prostor 77 ribjim vrstam, kar predstavlja pravi raj za

ribiče ter 33 zaščitenim ribjim vrstam.

Slovenske reke delimo na jadransko in donavsko porečje. Glavna reka jadranskega porečja

je reka Soča s svojimi pritoki, glavna reka donavskega porečja pa je reka Sava s svojimi

pritoki.

Vsako porečje ima tudi svoje značilne predstavnike. Posebnost jadranskega porečja je

soška postrv in soški lipan, kot posebnost donavskega porečja pa velja omeniti sulca,

sorodnika lososa in tajmena.

2.1 Ribiška območja, ribiški okoliši in ribiški revirji

Ribiško upravljanje v vodah in skrb za bogat ribji živelj v slovenskih rekah izvaja ZZRS.

Celinske vode so razdeljene na ribiška območja, ribiške okoliše in ribiške revirje.

ZSRib v 8. členu določa, da je ribiško območje največja prostorska enota za ribiško

upravljanje in trajnostno rabo rib, ki združuje več ribiških okolišev s podobnimi

ekosistemskimi značilnostmi.

12

V Sloveniji poznamo 12 ribiških območij: pomursko, zgornjedravsko, spodnjedravsko,

gornjesavsko, srednjesavsko, notranjsko-ljubljansko, spodnjesavsko, savinjsko,

novomeško, kočevsko-belokranjsko, soško in obalno-kraško ribiško območje.

Ribiški okoliš (v nadaljevanju ROK) je del ribiškega območja, ki omogoča smotrno

upravljanje rib ter učinkovito spremljanje in nadzor ribiškega upravljanja, je zapisano v 8.

členu ZSRib.

Ribiški revir je najmanjša prostorska enota ribiškega okoliša, ki omogoča celovito,

smotrno in usklajeno razporeditev ter izvajanje načrtovanih ukrepov pri upravljanju rib,

glede na način ribiškega upravljanja so ribiški revirji lahko varstveni, ribolovni, brez

aktivnega ribiškega upravljanja ter prizadeti revirji, je določeno v 9. členu ZSRib.

Izvajalec ribiškega upravljanja so RD, ki morajo v skladu s 13. členom ZSRib pripraviti

LPR za izvajanje ribiškega upravljanja v prihajajočem letu in ga poslati ZZRS, ki ga

potrdi.

2.2 Ribiške družine

RD skrbijo za ribiško upravljanje več kot 90% voda, le nekaj manj kot 10% voda spada

pod okrilje Zavoda za ribištvo Slovenije.

Osnovna organiziranost sladkovodnega ribištva temelji na delu ribiških družin, ki v imenu

države upravljajo z vodnim življem in delujejo v javnem interesu.

RD so društva, ki združujejo ljubitelje narave zaradi skupnih interesov pri vzreji rib in

športni ribolov. Združujejo strokovno in odgovorno prostovoljno delo upravljanja z ribjim

življem in ljubezni do narave, voda in življenja v njih. Prav v uspešni povezavi

strokovnega in prostovoljnega dela se bistveno ločijo od ribičev iz drugih držav.

Pravilnost takšne usmeritve slovenskega sladkovodnega ribištva potrjuje predvsem stanje

ribjih populacij v naših vodah, ki so v bistveno boljšem stanju kot vode same. To potrjujejo

tudi primerjave z drugimi evropskimi državami in to priznavajo tudi tuji ribiči, ki prihajajo

na ribolov v Slovenijo.

RD imajo sklenjeno koncesijsko pogodbo, ki jim dovoljuje izvajanje ribiškega upravljanja

v ribiškem okolišu. Delovati morajo v javnem interesu, skladno s predpisi in na temelju

samoupravnih sporazumov in veljavnih ribiško gojitvenih načrtov. Strokovno ustrezno

izvajajo ribiško upravljanje in novi zakon sladkovodnega ribištva jim daje možnost, da s

koncesijo to opravljajo še 30 let. Za to morajo izraziti interes in izpolnjevati zakonska

določila.

13

RD mora imeti najmanj 30 članov. Pristojbine ne sme zaračunavati ali omejevati članstva.

Omogočati mora nakup ribolovnih dovolilnic tudi ribičem, ki niso člani nobene RD. In

nenazadnje, RD mora od svojih delavcev zahtevati, da so strokovno usposobljeni in imajo

opravljen izpit o strokovni usposobljenosti.

2.3 Ribiška zveza Slovenije

RZS je bila ustanovljena leta 1954 kot krovna organizacija slovenskih sladkovodnih

ribičev. Je pravna naslednica ZRD Slovenije. Med leti 1958 in 2006 je bila RZS zveza

devetih zvez ribiških družin. Leta 2006, ko je bil uveljavljen Zakon o sladkovodnem

ribištvu, pa je RZS opredeljena kot zveza vseh ribiških družin. Člani RZS so lahko tudi

ostala društva in organizacije ter posamezniki, čigar dejavnost je neposredno povezana z

ribištvom. RZS uresničuje skupne in posebne interese vseh članov na področju

slovenskega sladkovodnega ribištva.

Temeljni namen delovanja in cilji RZS so v ohranjanju narave, v skrbi in varovanju ribjih

populacij, naravne in kulturne dediščine sladkovodnega ribištva, v ohranjanju in

nadaljevanju ribiške tradicije, v zagotavljanju dodatnega financiranja za svoje delovanje iz

zunanjih virov.

Delovanje RZS obsega naloge, ki so opredeljene v statutu zveze ter naloge s področja

strokovnega usposabljanja. Za izvajanje teh nalog jo pooblasti minister za kmetijstvo.

Financira se s članarinami in s prihodki od izvajanja nalog javnih pooblastil ter s prispevki

posameznih članov, sponzorjev in donatorjev. RZS pripravlja, organizira in tudi izvaja

strokovna usposabljanja delavcev za opravljanje nalog ribiškega gospodarja, ribiškega

čuvaja in ribogojca ter za izvajanje elektroribolova. Organizira programe za preverjanje

znanja in sposobnosti članov ter na podlagi rezultatov le-teh izdaja potrdila o

usposobljenosti. Vodi evidenco o nalogah, ki so bile opravljene na podlagi pooblastila

ministra za kmetijstvo in o tem letno poroča ZZRS. Razpon nalog RZS je zelo širok, in s

pomočjo dodatno pridobljenih finančnih sredstev skrbi za varstvo voda in vodnega življa,

podpira raziskave na področju sladkovodnega ribištva in organizira pospeševalne

dejavnosti v sladkovodnem ribištvu. Ukvarja se s promocijo turističnega ribolova tako

doma kot tudi v tujini, skrbi za publicistične dejavnosti, ureja in vodi slovensko ribiško

zbirko v sodelovanju s Tehniškim muzejem Slovenije v Bistri pri Vrhiki.

2.4 Zavod za ribištvo Slovenije

Leta 2001 je bil s sklepom Vlade RS Zavod za ribištvo Ljubljana preoblikovan v ZZRS, ki

je oseba javnega prava s statusom javnega zavoda. Pooblaščen je za upravljanje določenih

14

upravnih, strokovnih in razvojnih nalog s področja ribištva. Ustanoviteljica ZZRS je

Republika Slovenija, njegove ustanoviteljske pravice uresničuje vlada. Svoje naloge izvaja

kot javno službo na področju sladkovodnega ribištva v skladu z zakonom, ki ureja

sladkovodno ribištvo in tržno dejavnost. V okviru tržne dejavnosti se izvajajo raziskovalne

in strokovne naloge, ki pa niso dejavnost javne službe. Poleg tega obsega tržna dejavnost

tudi vzrejo in prodajo rib ter ribiških potrebščin, izdajanje strokovnih revij in ostale

periodike, organiziranje in izvajanje izobraževanj in ostale naloge, ki so določene v

finančnem načrtu in v letnem programu dela.

Naloge ZZRS, ki imajo značaj javne službe, so pomembne za celotno slovensko ribištvo.

Ukvarja se z vzpostavitvijo in vodenjem celovitega informacijskega sistema. Izvaja

monitoring populacij rib ter opazovanje rib kot pomembnega elementa ekološkega stanja

vode. Opravlja strokovne naloge po predpisih o varstvu okolja in vodah, o ohranjanju

narave in predpisih o sladkovodnem in morskem ribištvu. Pripravlja strokovne podlage za

podzakonske akte, podeljuje koncesije. Prevzema naloge s področja programiranja in

načrtovanja upravljanja rib. Izdaja strokovna mnenja in soglasja v skladu s predpisi.

Odgovorno izvaja ribiško upravljanje v vodah posebnega pomena.

Notranja organizacija ZZRS temelji na dejavnostih strokovnega dela, ki se izvaja v štirih

organizacijskih enotah. Enota skupne službe je namenjena izvajanju upravne dejavnosti

zavoda in je sestavljena iz uprave in računovodstva. Strokovno raziskovalna služba

opravlja nosilno dejavnost ZZRS, to je, skrb za strokovni razvoj sladkovodnega ribištva na

Slovenskem. Opravlja strokovno usklajevalno funkcijo z enoto športno-ribolovne in

varstvene vode in organizacijsko enoto ribogojstvo ter za to pripravlja ustrezno

dokumentacijo, navodila in priporočila. Enota športno-ribolovne in varstvene vode skrbi za

organizacijo upravljanja z dodeljenimi varstvenimi vodami ter nadzor ribolovnih

upravičencev. Enota ribogojstvo opravlja dejavnost vzreje rib v štirih ribogojnih obratih, s

pripadajočimi vališči oz. pomožnimi obrati to so Ribogojstvo Sava, Soča, Bohinj in Obrh.

Delavci enote sodelujejo pri raziskovalnih nalogah ZZRS.

Od leta 1984 ZZRS izdaja tudi strokovno revijo, imenovano Ichthyos. V reviji so

objavljeni strokovni članki in znanstvene razprave, recenzije in strokovni dosežki s

področja sladkovodnega in morskega ribištva, ihtiologije, hidrobiologije in sorodnih

znanstvenih vej in je edina znanstvena revija na področju sladkovodnega ribištva v

Sloveniji.

Sredstva, ki so potrebna za izvajanje javne službe in tržnih dejavnosti, so pridobljena iz

državnega proračuna, iz prodaje rib in ribolovnih dovolilnic, nalog za izvajanje strokovnih

raziskav, s pomočjo donacij, dotacij, daril in iz drugih virov.

3 SONARAVNI RAZVOJ

15

Trajnostno politiko je mogoče pojmovati kot gospodarjenje z naravnimi viri v okviru

vrednot, ki omogočajo, da se je narava sposobna normalno obnavljati in krepiti po posegih

vanjo ter da se družba zave neizpodbitnega pomena trajno razpoložljivih virov. Vse

okoljske ali ekološke probleme, ki se pojavijo, pa je potrebno reševati na lokalni in

globalni ravni. Glavna osnova za sonaraven gospodarski razvoj je upoštevanje zakonitosti

razvoja narave in s tem ohraniti in varovati naravo za pravično in dolgoročno skrbno

gospodarstvo. Ti elementi so ključni cilj sonaravnega razvoja za domače in regionalne

politike, kot tudi za mednarodne odnose med državami v 21. stoletju.

3.1 Problem vodnih virov pri sonaravnem razvoju

Z uničenjem žive narave se posledično uničuje tudi najpomembnejši element za življenje

in to je voda. Voda je izrednega pomena za človeštvo in leto 2003 je bilo razglašeno za leto

vodnih virov s strani Združenih narodov. Svetovno prebivalstvo se veča. S tem je

neposredno povezana proizvodnja hrane, ki v posameznih državah povzroča resno krizo

obstoja. Če navedem kot primer, sodobno intenzivno kmetijstvo, ki uporablja namakalni

sistem, porabi dva in pol krat več vode, kot jo porabimo za industrijski razvoj in oskrbo

prebivalstva.

Žal je večina namakalnih sistemov relativno neučinkovita in ima za posledico množičen

odpad vode. Globalne ocene učinkovitosti namakanja kažejo, da približno 60 odstotkov

vode za namakanje ne doseže pridelka in se izgubi z izparevanjem in izlitjem ali pri

puščanju cevi. Poleg neučinkovitih namakalnih tehnik je prisotno tudi dejstvo, da kmetje

običajno plačajo nizke cene za namakanje, kar jim daje malo spodbud za ohranjanje vodnih

virov.

V preteklosti je bilo namanjenih veliko sredstev v melioracije, vendar so bili končni

rezultati daleč od pričakovanih. Zato so strokovne presoje in raziskovanja pomemben vir

informacij in imajo velik pomen za ekološko dovršene spremembe. Površinske vode se, še

posebej v sušnih obdobjih, izkoriščajo brez kontrole in dovoljenj. Posamezniki, ki črpajo

zaloge vode, se ne zavedajo dolgoročnih posledic za okolje, čeravno se v zadnjih obdobjih

precej poziva k zaščiti vodnih virov. Ni pa dovolj storjenega za intenzivno varovanje voda,

kot na primer, črna odlagališča odpadkov predstavljajo pereč problem, saj kvarijo

površinske vode in podtalnice, zato je nujno izboljšati nadzor in preprečevati dejavnosti, ki

škodujejo okolju.

Zaščita in varovanje vodnih virov v razvitih državah, kjer je onesnaženost dosegla kritično

točko, preide iz deklarativno politične faze v aktivno operativno fazo ukrepanja. Ukrepi

niso več osnovani na vprašanjih, na kakšen način varovati in zaščititi vodo in vodne vire,

ampak temeljijo na vprašanjih, koliko vode zaščititi in kdaj. Hitrih rešitev ni, še posebej

tam, kjer je izkoriščanje vodnih virov povzročilo veliko škode, temveč se s pravilnimi

16

ukrepi, velikimi naložbami in vztrajnostjo stanje postopoma izboljšuje. V Sloveniji je bilo

veliko storjenega že v samem obdobju priprav na vključitev v EU, kot primer naj navedem

gradnje velikih čistilnih naprav. Problem, ki je prisoten in dokaj pereč, pa je reševanje

manjših onesnaževalcev, ki so razpršeni po celotnem okolju.

V Sloveniji največ vode uporabimo ravno za izkoriščanje vodnih sil, in sicer za energijo,

turizem in ribištvo.

Hidroenergetska izraba skuša nadoknaditi obdobje razvoja v šestdesetih in sedemdesetih

letih. Ker je izgradnja malih elektrarn ponehala, je ostalo odprtih veliko vprašanj in

nerešenih problemov, saj male elektrarne zelo obremenjujejo okolje, ne dajejo pa

pričakovanih gospodarskih rezultatov.

V polnem razmahu je turizem na vodah, s svojo pestro ponudbo, čolnarjenjem, kopanjem,

plovbo in rekreacijskim ribolovom. Sladkovodno ribištvo, ki ga vodi RZS z družinami, je

na podlagi koncesij in zakona o sladkovodnem ribištvu ustrezno organizirano in vodeno, za

razliko od drugih oblik vodne rekreacije, ki so prepuščene lokalnim skupnostim in njihovi

lastni presoji, kaj je dopustno in kaj koristno. Vsekakor pa predvsem ribogojstvo doživlja

pravi razcvet in postaja pomembna oblika gospodarjenja ne le pri nas, temveč tudi v svetu

(Brilly, 2004, str. 89).

3.2 Trajnostni sonaravni razvoj sladkovodnega ribogojstva v Sloveniji

Trajnostni pristop k ponudbi rib na trgu je povzročil padec svetovnih staležev rib in

povzročil naraščajoče povpraševanje po hrani iz ribogojstva. Danes je ribogojstvo bistveno

v svetovni industriji akvakulture, ki prinaša znaten delež rib in školjk na trg. Kot pri drugih

oblikah intenzivnega kmetovanja nastajajo okoljske posledice tudi pri ribogojstvu, saj tudi

ribogojstvo doprinese svoj delež k poslabšanju že tako obremenjenih priobalnih in

celinskih vodnih območij. Zato je pri razvoju, vodenju in ureditvi ribogojstva nujno

potreben sonaraven način gospodarjenja, da bosta okolje in industrija prinesla dolgoročne

gospodarske in družbene koristi. Pazljivo ravnanje v ribjih gojiščih lahko postane

dolgoročna industrija in dopolni preskrbo hrane z ribami.

Ribogojstvo nudi ogromno socialno-ekonomskih koristi in mnoge države iščejo načine, s

katerimi bodo lahko razvile svoje obstoječe ribogojne industrije ali investirale v nove

proizvodnje. Z razvojem ustrezne regulative in političnih okvirjev pa lahko dosežemo

minimalne okoljske vplive. Standardi EU nam lahko ključno pomagajo pri ustvarjanju in

ohranjanju trajnostne industrije ter zaščitijo uvoz in izvoz proizvodov z izpolnjevanjem

zahtev EU. Čeprav gojenje rib ponuja razbremenitev naravnega okolja pri pretiranem

izlovu rib, lahko negativno vpliva na številne načine. CEFAS (Centre for Environment,

Fisheries & Aquaculture Science) pomembno prispeva k zagotavljanju zdravega in

17

trajnostnega morskega in sladkovodnega okolja, tako da se lahko sedanje in prihodnje

generacije uspešno razvijajo (Sustainable development of aquaculture, 2005, str. 2).

Negativni vplivi ribogojstva na okolje so vpliv na kakovost vode, evtrofikacija ali

prekomerna obremenitev voda s hranili in s tem povezani škodljivi biološki učinki.

Evtrofikacija je eden izmed najbolj perečih problemov varstva voda v celotni Evropi.

Stanje je zelo resno, saj so prizadete podzemne vode, reke in jezera kot tudi somornica in

obalne vode ter ekosistemi odprtega morja.

Sodobno sladkovodno ribogojstvo je s svojimi ribogojnicami, ki proizvedejo približno

polovico svetovne ponudbe rib, namenjene za prehrano ljudi, prevzelo pomembno vlogo

pri proizvodnji rib in hrane iz vodnega življa, predvsem ker je najhitreje rastoč sektor

živilske proizvodnje. Zato je ribogojstvo postala ključna rešitev za zadovoljevanje

prihodnjega povpraševanja po ribah. Vendar pa razvijanje ribogojstva ne sme ogroziti

potrebe po zmanjšanju in odpravi prelova prostoživečih staležev zaradi trajnostne rabe

voda (oceanov, rek in jezer).

Ribogojstvo prinaša velike priložnosti, postavlja precejšnje izzive, predvsem glede

okoljske trajnosti proizvodnje ter kakovosti in varnosti proizvodov. Ribogojstvo je v

določenih obalnih in celinskih območjih EU pomembna gospodarska dejavnost. Zajema

sladkovodne in morske ribe kostnice in gojenje je mogoče v različnih sistemih kot so zaprti

ali odprti, v jezerih, ribnikih, katere napajajo reke ali podtalnica. Več politik vpliva na to

dejavnost, struktura politik v podporo skupni ribiški politiki pa je znatno prispevala k

razvoju te industrije v Evropi.

Ribogojstvo se je iz obrtniške in majhne dejavnosti razvilo v visokotehnološko industrijo z

v celoti integriranimi podjetji. Ribogojna industrija EU-27 je v letu 2006 proizvedla okrog

1,3 milijona ton rib, lupinarjev in rakov, imela okrog 3 milijarde evrov prometa in ustvarila

približno 65000 delovnih mest. Trenutno povpraševanje za porabo v EU znaša okoli 12

milijonov ton (Nova pobuda za Strategijo za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva,

2009, str. 2).

Leta 2002 so sprejeli strategijo EU za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva, ki določa

smernice za politiko pospeševanja rasti ribogojstva. V sedmih letih je bil dosežen občuten

napredek pri zagotavljanju okoljske trajnosti, varnosti in kakovosti ribogojne proizvodnje.

Komisija je 8. aprila 2009 predstavila sporočilo za nov zagon trajnostnega razvoja

ribogojstva. Čeprav ribogojska industrija EU izpolnjuje visoke standarde EU, je njena

proizvodnja stagnirala, drugje po svetu pa se še naprej veča. V sporočilu so opredeljeni in

obravnavani vzroki za to stagnacijo. Njen cilj je spodbuditi konkurenčnost sektorja,

zagotoviti njegovo trajnost in izboljšati njegovo vodenje.

Zaradi hitro spreminjajoče se tehnologije in dolgotrajnih okoljskih in gospodarskih izzivov

je potrebno preučiti prednosti in pomanjkljivosti ribogojnega sektorja EU. Namen je

ugotoviti in obravnavati razloge za navedeno stagnacijo ter nadgrajevati dosežke strategije

18

ribogojstva iz leta 2002, s ciljem, da ostane ribogojstvo v EU in posledično tudi v Sloveniji

konkurenčno.

4 SLADKOVODNO RIBOGOJSTVO

Akvakultura predstavlja vzrejo vseh vodnih organizmov, tako sladkovodnih kot morskih,

namenjeno za prehrano človeka. Tej ribogojni dejavnosti se pripisuje vedno večji pomen,

saj povpraševanje narašča. Proizvodnja hrane, ne samo rib, temveč tudi drugih vodnih

organizmov, poteka na vodnih površinah, ki so tej dejavnosti posebej dodeljene (Svetina et

al., 1987, str 251).

Razvoj ribogojnic je doživel velik razmah ravno zaradi povečanega povpraševanja ljudi po

ribah. Zatorej se ribogojstvo ukvarja predvsem z vprašanjem, kako na učinkovit in varen

način na čim bolj omejenem prostoru vzrediti zdrave ribe za prehrano človeka in hkrati

doseči čim boljši ekonomski učinek (Skalin, 1984, str. 5).

Ribogojstvo zajema dejavnosti, ki so tesno povezane s samo vzrejo rib, to je,

razmnoževanje, rast in zaščita ribjih vrst. Razlogi, zakaj človek vzgaja ribe, so različni,

bodisi za akvarij, ki poživlja in polepša bivalne ali delovne prostore, bodisi za prehrano ali

za poribljavanje ribolovnih voda. Kot rejec deluje človek že samo s tem, ko prizanaša

oziroma vpliva na drstenje rib. Kasneje je svoje delovanje razširil s poseganjem v sam

naravni proces z raznimi dopolnitvami in pomagali.

Ribogojstvo delimo na področji intenzivnega in ekstenzivnega gospodarjenja. Pri

ekstenzivnem gospodarjenju se izkoriščajo naravne danosti okolja, ki so rejcu na voljo in

delujejo v prid uspešne proizvodnje, na primer vlaganje zaroda postrvi v varsvene vode.

Pri minimalno vloženem trudu rejec za povečanje možnosti prehrane ne izvaja nobenih

ukrepov, če navedem primer, rejec krapovske mladice vloži v ribnik in ne poskrbi, da bi

bilo hrane za mladice dovolj. Pri intenzivni vzreji pa rejec poskrbi za zadosten pretok vode,

zadosten vnos hrane in za vse ostale pogoje, ki so potrebni za uspešno vzrejo. Pri tej vrsti

vzreje ribe torej krmimo. Naravno ravnovesje je človek s svojimi posegi in težnjo, da bi

bila proizvodnja čim uspešnejša porušil. (Svetina et al., 1987, str. 250).

Ribogojstvo je torej zelo raznolik sektor, ki vključuje ne samo gojenje morskih in

sladkovodnih rib, temveč tudi gojenje mehkužcev in rakov v različnih vrstah gojišč in po

različnih metodah gojenja, odprtih ali zaprtih, ekstenzivnih ali intenzivnih, na kopnem, v

jezerih, bazenih, ki se napajajo iz rek in celo s podzemno vodo, v obalnih vodah ali

priobalnem morju. Čeprav je bila to najprej obrtna dejavnost, imajo nekatere panoge v tem

sektorju danes vse značilnosti vrhunske industrije. Sektor še vedno večinoma sestavljajo

19

mala in srednja podjetja, nekatera velika podjetja pa že vključujejo glavne faze industrije

(razmnoževanje in rast rib, prehrana, predelava in trženje).

Ribogojstvo je na svetovni ravni prehrambni sektor z največjo rastjo. Povprečna letna rast

je namreč od 6 do 8 odstotna. Svetovna proizvodnja je bila leta 2006 približno 52

milijonov ton (brez rastlinskih proizvodov), kar nam pove, da se je od leta 2000 povečala

za tretjino (Fishery and Aquaculture Statistics, 2006, str 42).

Ta razvoj je mogoče pojasniti predvsem s presenetljivo rastjo v Azijsko Pacifiški regiji,

kjer skupaj proizvedejo 90% svetovne proizvodnje, v EU pa le 4,2%. Ribogojstvo danes

globalno zagotavlja že skoraj polovico rib, lupinarjev in drugih mehkužcev za prehrano

ljudi.

Skupna ribogojna proizvodnja EU-27 se je med letoma 1995 in 1999 povečala za od 3 do 4

%. Evropsko ribogojstvo danes ni v celoti udeleženo pri ugotovljeni svetovni rasti, saj je

med letoma 2000 in 2006 proizvodnja stagnirala. Ker se povpraševanje evropskih

potrošnikov po ribah in lupinarjih nenehno povečuje in so iztovori vrst prav tako omejeni,

uvoz zdaj obsega več kot 60 % evropske porabe (Ribištvo in ribogojstvo v Evropi, 2009,

str. 4).

Evropska komisija zato v Sporočilu Evropskemu parlamentu in Svetu predlaga gradnjo

trajnostne prihodnosti za ribogojstvo in nov zagon za strategijo za trajnostni razvoj

evropskega ribogojstva.

4.1 Vizija prihodnosti ribogojstva v Evropski uniji in spodbujanje

konkurenčnosti ribogojne proizvodnje EU

Ribogojna dejavnost v EU že od leta 2002 ne napreduje, temveč stagnira, za razliko od

mnogih delov sveta, kjer se ribogojstvo uspešno širi. Kljub temu pa velja EU za enega

največjih trgov s hrano vodnega izvora. Da bi EU zadovoljila naraščajoče povpraševanje,

je vedno bolj odvisna od uvoza. Ta rešitev ni najboljša in še zdaleč ni potrebna, saj ima EU

veliko prednost v dinamičnem in vrhunskem sektorju raziskovanja in tehnologije, napredni

opremi in ribji krmi, kvalificiranih in usposobljenih podjetnikih in inovativnih podjetjih ter

v trdnem pravnem okviru.

Potrebno je dati nov zagon trajnostni rasti ribogojne dejavnosti v EU, zato je Evropska

komisija v svojem sporočilu iz leta 2009 predstavila dosedanje stanje ter poudarila

vodilnost na področju raziskav in tehnološkega razvoja in hkrati ugotovila, da na področju

proizvodnje ni opaziti občutenega napredka kot v drugih delih sveta, kjer se je proizvodnja

močno povečala, v EU pa se je umirila. Potencial v ribogojstvu še zdaleč ni izkoriščen,

zato skuša komisija v svojem sporočilu predvsem proučiti glavne vzroke za stagnacijo

20

ribogojne dejavnosti v EU. Istočasno pa skuša poiskati načine, kako izboljšati

konkurenčnost, trajnost in upravljanje sektorja.

Komisija je ugotovila, da lahko postane ribogojni sektor bolj konkurenčen z boljšim

prostorskim načrtovanjem, kar bi pripomoglo k boju za prostor in vodo. Potrebna je stalna

podpora raziskavam in tehnološkemu razvoju ter vključitev posebnih potreb sektorja v

tržno politiko EU za ribiške proizvode. Za ohranjanje trdnosti in trajnosti sektorja je nujno

ohranjati visoke standarde zdravja in dobrega počutja živali, zagotoviti je potrebno visoko

raven varstva potrošnikov, in nenazadnje, proizvodne metode morajo biti prijazne okolju.

Izboljšati je potrebno tudi podobo sektorja in ravni, ki so povezane z njegovim

upravljanjem na lokalni, nacionalni in evropski ravni. Le tako bo ribogojni sektor v celoti

izkoristil svoj potencial.

Da se vizija evropskega ribogojstva uresniči, mora EU spodbujati konkurenčno in

raznoliko ribogojno industrijo, podprto z raziskovanjem in tehnologijo. Povečanje

konkurenčnosti v ribištvu je eden temeljnih ciljev tega področja, hkrati pa predstavlja velik

izziv. Zajema celotno dobavno verigo v ribogojstvu ter zadovoljuje potrebe potrošnikov na

trajnosten način in hkrati okoljsko sprejemljivo. Prednostne potrebe trajnostnega razvoja

ribogojstva bodo ocenjene tudi v okviru reforme skupne ribiške politike in njenega

bodočega finančnega okvira, kjer bo evropska komisija preučila možnosti uvajanja

posebnega financiranja za ukrepe, ki presegajo nacionalne razsežnosti. EU je prispevala k

R&R v ribogojstvu s šestim okvirnim raziskovalnim programom, in sicer, namenila je 98

milijonov evrov za raziskovalne projekte, od tega 32 milijonov za mala in srednje velika

podjetja.

Vodilni v industriji so v letu 2008 sprožili pobudo za uvedbo Evropske tehnološke in

inovacijske platforme za ribogojstvo (EATIP - European Aquaculture Technology &

Innovation Platform), s katero bi ohranili vodilno vlogo v svetu in zagotovili strateško

vizijo ter določili prednostne naloge ribogojnega sektorja glede razvoja raziskovanja in

tehnologije. Glavni cilj te organizacije je vzpostaviti močan odnos med ribogojstvom in

potrošnikom, podpreti tehnološke inovacije kot učinkovito sredstvo za zmanjšanje vpliva

ribogojne industrije na okolje in okrepiti vlogo ribogojstva v družbi.

Bistvenega pomena je podpora pri tehnološkem razvoju, raziskovanju, spodbujanju

zasebnih pobud in širitev možnosti za njihovo financiranje. Raziskave, financirane iz

javnih sredstev, lahko delujejo kot spodbuda zasebnemu raziskovanju in razvoju,

osredotočiti pa bi se morali predvsem na tiste prednostne naloge, ki jih mala in srednje

velika podjetja ne morejo sama financirati oziroma, ki so povezana z visokim

investicijskim tveganjem.

V tem okviru je evropska komisija poiskala možnosti in sinergije za spodbujanje razvoja

ribogojstva. Glavni ukrepi, ki jih bo poskušala uresničiti so nadaljevanje s prizadevanji na

področju raziskav in razvoja v ribogojstvu in dodeljevanje zadostnih sredstev EU

21

projektom s področja ribogojstva za nadaljnji razvoj baznega znanja za trajnostne in

konkurenčne ribogojne dejavnosti. Komisija bo preučila možnosti učinkovitejše uporabe

obstoječih instrumentov na evropski ravni. Ob tem poziva države članice in industrijo k

povečanju vlaganj v raziskave na področju ribogojstva v okviru Evropskega

raziskovalnega prostora. V okviru novih strateških raziskovanj želi spodbujati optimizacijo

in razvoj ključne infrastrukture, krepiti mreže in se vključevati v širše znanstvene mreže z

namenom soočanja s svetovnimi izzivi, kot je prilagajanje klimatskim spremembam.

Komisija poziva države članice, da priznajo pomen ekstenzivnih in tradicionalnih oblik

ribogojstva ter da preučijo možnosti razvoja pridelave na obstoječih lokacijah in objektih.

Poleg tega analiza ustreznih zavarovanj, ki krijejo rizike, povezane s staleži oziroma

tehnologijo, igra pomembno vlogo pri podpiranju razvoja ribogojne industrije, predvsem

inovativnih projektov, kjer imajo lahko izgube velik učinek.

Povečanje konkurence na razpoložljivem prostoru predstavlja velik izziv nadaljnjemu

razvoju in vzdrževanju vseh oblik ribogojstva, sladkovodnega in priobalnega. Izbira

lokacije je odločilna in prostorsko načrtovanje ima glavno vlogo pri zagotavljanju smernic

in zanesljivega uspeha gospodarske dejavnosti. Tudi tako se investitorjem zagotovi varnost

naložbe, izognejo se konfliktom med različnimi dejavnostmi, s končnim ciljem čistega

okolja in trajnostnega razvoja.

Ribogojna industrija v EU mora biti sposobna zadovoljiti povpraševanje na trgu, se

prilagoditi zahtevanim tržnim spremembam in mora biti sposobna enakopravne interakcije

z drugimi subjekti tržne verige. S strani Evropske komisije so predvidene reforme tržne

politike za ribištvo in ribogojne proizvode z ukrepi kot so obveščenost potrošnikov z

označevanjem hrane iz vodnega življa, s spodbujanjem ostrejših standardov okoljskega

označevanja in z nadaljevanjem sodelovanja glede vprašanj označevanje in certificiranja s

strani Food and Agriculture Organization of the United Nations (v nadaljevanju FAO).

Priložnost evropskega ribogojstva za širitev na svetovne trge je v inovativni industriji in

izvozu njihovega znanja ter izkušenj v sektorjih kot so industrija opreme, industrija ribje

krme, industrija zdravstvenega varstva živali. Zato bo evropska komisija spodbujala

širjenje razvoja ribogojstva v druge predele sveta v okviru zunanje skupne ribiške politike.

Na ravni evropske skupnosti pa bo z novim načrtom za zdravstveno varstvo živali razvijala

izvozno strategijo, ki bo povečala vpliv evropskega ribogojstva v svetovnem merilu.

Pomembno je, da se ozavešča razvoj na svetovni ravni po trajnostnem programu in

izboljšanju sedanjih okoljskih praks z namenom zviševanja nivoja enakopravnosti v tem

sektorju.

4.2 Ribogojstvo v Sloveniji

V Sloveniji so ribogojnice enakomerno porazdeljene po celotnem ozemlju države in

izpolnjujejo lokalno povpraševanje po ribah. Masa vzreje sladkovodnih rib se je po

22

podatkih Statističnega urada RS ( v nadaljevanju SURS) od leta 1990 pa do leta 2015

skoraj podvojila. V Registru objektov akvakulture in komercialnih ribnikov je po podatkih

iz leta 2014 registriranih 318 ribogojnic in komercialnih ribnikov. Podatek zajema vse

ribogojnice, ki gojijo ribe kot komercialno dejavnost, ribogojnice za lastne potrebe in

ribogojnice ribiških družin, ki imajo ribe za dopolnilno vlaganje v namen poribljavanja

voda. Velik problem predstavlja sama tehnologija in oprema ribogojnic, saj je ta v veliki

večini zastarela, to pa zato, ker v ribogojstvu ni zadostnih finančnih sredstev za

vzdrževanje in obnavlajnje le-teh. Brez pomoči države in EU oz. Evropskega sklada za

ribištvo ni pričakovati razvoja v slovenskem ribogojstvu.

Sladkovodno ribogojstvo je urejeno z zakonom o sladkovodnem ribištvu. Dejavnost

zajema gojitev rib, njihovo varstvo in ulov, poleg rib pa je proizvodnja razširjena tudi na

ribje ikre in drugi vodni živelj. Celinske vode so razdeljene na 11 ribiških rajonov in 67

ribiških okolišev. Na osnovi RGN je za uspešno in varno gospodarjenje z ribjimi

populacijimi odgovornih 64 upravljalcev, to je 63 RD in ZZRS (Poročilo o stanju okolja,

2002, str. 20).

Ribiško upravljanje se v Sloveniji izvaja na vodni površini, ki znaša 11.824 ha. Na več kot

88 % te površine se izvaja športni ribolov. Površina športnoribolovnih tekočih voda je

7.379 ha in je večja od stoječih 3.417 ha. 847 ha varstvenih vodnih površin, kar znaša 6 – 7

% vseh ribolovnih površin, je namenjeno sonaravni vzreji avtohtonih vrst rib. Rezervati

obsegajo 177 ha ali 1,5 % celotne ribolovne površine. Okrog 33 ha vodnih površin je brez

aktivnega upravljanja. V športnoribolovnih revirjih je glede na značaj vode 20 % površin

salmonidnega in 80 % ciprinidnega značaja, v varstvenih revirjev pa je po podatkih

ribiškega katastra 64 % površin salmonidnega in skoraj 36 % ciprinidnega značaja. 0,04 %

površin ostaja nerazvrščenih, ne spadajo torej v nobeno skupino, po površini so sicer

znane, vrstni sestav rib in značaj revirja pa ni poznan (Poročilo o stanju okolja, 2002, str.

20).

Celotna dejavnost ribogojstva obsega v Sloveniji 12 ribiških območij, 67 ribiških okolišev

in 2972 ribiških revirjev. Potreba, ki so jo slovenski ribogojci pri izvajanju svoje dejavnosti

izrazili, je potreba po razširitvi vzreje avtohtonih in neavtohtonih vrst. Poleg tega so

prisotne tudi potrebe po posodobitvi in izboljšavah pri avtomatičnem krmljenju rib,

mehanizaciji postopkov pri predelavi rib znotraj ribogojnic, prezračevanju vode,

sodobnejših čistilnih napravah itd.

Zakaj torej ribogojstvo, navkljub težjim pogojem za njihovo uspešno obratovanje? Prvi

razlog vzreje rib je zagotovo varstveni ukrep. Varstvo rib je odvisno od tega, kaj jih ogroža

in kakšna je prizadetost posamezne vrste. Brez umetne vzreje bi marsikatera, za ribolov

zanimiva vrsta, že zdavnaj zginila iz naših rek, torej je prvi razlog gojitve v poribljavanju

voda za ohranjanje populacije za ribolov. Drugi razlog je ekonomski, za prehrano ljudi,

torej prodaja na tržišču. Tretji razlog je ljubiteljski, akvaristika in nenazdanje, za

znanstveno-raziskovalne namene (Skalin, 1993, str. 20).

23

Za ribiče je brez dvoma najpomembnejša gojitev rib za repopulacijo ribolovnih voda. Med

postopkom gojitve v ribogojnicah so vseskozi potrebne optimalne razmere. V nasprotnem

primeru bo uspeh gojitve bistveno slabši, na ribah pa lahko opazimo tudi tehnloške napake

kot so poškodovane plavuti in oči, izgubljene luske, brazgotine na koži zaradi poškodb in

obolenj. Gojitev divjih avtohtonih rib za poribljavanje je bistveno zahtevnejša od gojitve za

ribogojniške razmere prilagojenih in selekcioniranih vrst rib.

Glede na vrste rib, ki jih gojimo, sladkovodno ribogojstvo delimo na dve glavni obliki,

gojitev postrvi ali hladnokrvno ribogojstvo in gojitev krapovcev ali toplovodno

ribogojstvo.

V Sloveniji je gojitev salmonidnih vrst dobro razvita in razširjena skoraj po vsej Sloveniji,

prevladuje šarenka, ki jo gojimo tudi za prehrano ljudi. Potrebna je kakovostna, tekoča in s

kisikom bogata voda, s temperaturo med 10 in 14°C. Za repopulacijo, poleg alohtonih ali

tuje rodnih vrst kot so šarenka in potočna zlatovčica, gojimo še avtohtone ali domače vrste,

to so potočna postrv, soška postrv, jezerska postrv, sulec in lipan. Od rib za repopulacijo

pričakujemo, da se bodo po vlaganju čim bolje znašle v naravnih razmerah odprtih voda.

Sonaravna gojitev avtohtonih postrvi se izvaja v gojitvenih potokih, ki niso primerni za

ribolov. Tako se ohranja in varuje manjše potoke in pridobiva kakovostne mladice,

primerne za vzdrževalna vlaganja v ribolovne revirje. V primerjavi z gojitvenimi

mladicami v ribogojnici, imajo te kar nekaj prednosti, in sicer, dobro so prilagojene iskanju

naravne hrane, sposobne so se skriti pred plenilci, bolje se znajdejo v močnejšem vodnem

toku in so brez tehnoloških napak.

Izbira potoka pomembno vpliva na uspeh gojitve, saj so primerni potoki le tisti, ki v sušnih

obdobjih ne presihajo, imajo kamnito ali prodnato dno, oblikujejo tolmune in brzice, imajo

dovolj hrane za mladice in so težko dostopni. Skozi celoten cikel gojitve je potrebno potok

nadzirati in opazovati razvoj vloženih mladic. Naša prisotnost preprečuje krivolov,

zmanjšuje prisotnost ribojedih ptic in v obdobju suše ali povodnji lahko pravočasno in

ustrezno ukrepamo (Luštrek et al., 2008, str. 46).

Optimalne gojitvene razmere v intenzivnih ribogojnicah je težko doseči, zato merske ribe

iz take reje namenimo dopolnilnemu vlaganju, torej za vlaganje »pod trnek« in prehrano.

Take ribe se slabo prilagodijo naravnim razmeram in jih je po izpustitvi v ribolovni revir

relativno lahko ujeti.

Krapovce gojimo v večjih vodnih objektih, kjer je potrebna višja temperatura vode. Tudi

za uspešno krapogojstvo je potrebna kakovostna voda, ki pa je stoječa ali zelo počasno

tekoča in s temperaturo med 20 in 25°C. Te ribe potrebujejo bistveno manj kisika in voda

je motna, predvsem poleti, ko se ogreje tudi do 30°C. Toplovodno ribogojstvo lahko

poteka na popolnoma ekstenzivni način brez dodatnega krmljenja, pol-intenzivni način

deloma dodatno krmimo in intenzivni način, kjer ribe večino hrane dobijo z dodatnim

krmljenjem. V Sloveniji se vse bolj uveljavlja intenzivni način krapogojstva. Večina rib je

24

namenjena za prehrano ljudi, nekaj tudi za poribljavanje. V Sloveniji izmed toplovodnih

rib gojimo krapa, linja, amurja, tolstobika, soma, smuča, ščuko in ploščiča.

Sladkovodno ribogojstvo v Sloveniji ima zadostno število ribogojskih objektov, ki lahko

zadovolijo povpraševanje lokalnega prebivalstva. V zadnjih 15 letih se je proizvodnja

povečala, in sicer potrojila, in število ribogojnic, večinoma majhnih zmogljivosti, je

naraslo. Težko pa je napovedati, kako bo potekal razvoj oziroma rast in povečanje

proizvodnje, saj je konkurenca na tem področju močna. Registriranih je 318 objektov za

ribogojske namene. Ali se bo število povečalo ali ne, pa je težko napovedati. 10 %

sladkovodnih ribogojnic je vališč, ostale pa so namenjene intenzivni večnamenski vzreji

(Operativni program za razvoj ribištva v Republiki Sloveniji 2007-2013, 2013, str. 21).

V severovzhodnem delu Slovenije so boljši geografski in klimatski pogoji za toplovodne

ribogojnice. Najpogostejše so večnamenske ribogojnice, ki merijo od 1 do 60 hektarjev. V

njih se izvaja pol-intenzivna vzreja (Operativni program za razvoj ribištva v Republiki

Sloveniji 2007-2013, 2013, str. 21).

V letu 2007 je bilo v EU-27 vzrejenih 298.673 ton sladkovodnih živali v vrednosti preko

700 milijonov evrov, kar je 23% celotne vzreje rib EU. Največja proizvajalka je bila

Francija z 41.366 tonami, to je skoraj 14% celotne sladkovodne EU vzreje, 5 največjih

evropskih proizvajalk skupaj pa je proizvedlo 75% celotne sladkovodne vzreje

(Aquaculture Statistics – 2007, 2007, str. 3).

V Sloveniji smo v letu 2007 vzredili 1.038 ton sladkovodnih živali, kar v primerjavi z

največjimi evropskimi proizvajalkami pomeni zelo majhen prispevek k celotni proizvodnji

(Aquaculture Statistics – 2007, 2007, str. 3). Vendar kljub temu je ta dejavnost zelo

pomembna za slovenski trg, saj je na ta način preskrbljen s kvalitetno in vedno svežo ribo.

Države članice EU-27 gojijo skoraj 100 različnih vrst rib, vendar je večina proizvodnje teh

vrst v zelo majhnih količinah. Glavno vlogo pri sladkovodni proizvodnji ima postrv

šarenka, katere delež dosega skoraj dve tretjini celotne vzreje. Tudi v Sloveniji je glavna

sladkovodna gojitvena vrsta postrvi šarenka, delež v sladkovodni vzreji pa se skozi leta ni

bistveno spreminjal in je ostal skozi vsa leta pri treh četrtinah.

Tabela 1: Sladkovodna vzreja vodnih živali v tonah za Slovenijo od leta 2011 do 2014

Akvakultura - vzreja vodnih živali v

tonah, Slovenija, letno 2011 2012 2013 2014

Sladkovodna vzreja 902 790 847 945

Hladnovodne ribe 682 634 692 796

Hladnovodne ribe: Šarenka 611 557 582 647

Toplovodne ribe 220 156 155 149

Vir: Akvakultura – masa vzrejenih vodnih organizmov in vrednost vzreje, statistične regije, Slovenija, letno.

25

V letu 2014 je bilo pridelanih 944600 kg sladkovodnih rib. Večinski delež skupne

pridelave so predstavljale hladnovodne ribe, in sicer pridelanih je bilo 795800 kg in

148800 kg toplovodnih rib. Glavne vrste rib, ki so namenjene za prodajo, so šarenka,

potočna zlatovčica in potočna postrv. Te spadajo med hladnovodne ribe, toplovodne ribe

pa so beli amur in krap.

Slika 1: Sladkovodna vzreja v kg v Sloveniji od leta 2011 do 2014

Vir : Akvakultura – masa vzrejenih vodnih organizmov in vrednost vzreje, statistične regije, Slovenija, letno.

Proizvodnja vzrejenih sladkovodnih rib se med leti 2011 in 2014 ni bistveno spreminjala,

manjšo vzrejo v letu 2012 pripisujemo prenovi nekaterih proizvodnih kapacitet. Glavna

tržna niša so hladnovodne ribe, saj jih vzredijo občutno več kot toplovodnih rib, in sicer

hladnovodne ribe predstavljalo kar 84% celotne sladkovodne vzreje. Poleg tega je iz slike

1 razvidno, da je bila vzreja toplovodnih rib od leta 2011 do 2014 v rahlem upadanju, za

razliko od vzreje hladnovodnih rib, ki je bila v konstantnem porastu. Vzreja hladnovodnih

rib se je v primerjavi s proizvodnjo iz leta 2013 povečala za 15 %, vzreja toplovodnih rib

pa se je zmanjšala za 4 %.

Slika 2: Deleži vzrejenih rib v kg v sladkovodnem ribištvu v Sloveniji leta 2014

0

100000

200000

300000

400000

500000

600000

700000

800000

900000

1000000

2011 2012 2013 2014

Sladkovodna vzreja

Sladkovodne ribe: Hladnovodne ribe (AQUA 23)

Sladkovodne ribe: Toplovodne ribe (AQUA 11)

26

Vir : Akvakultura – masa vzrejenih vodnih organizmov in vrednost vzreje, statistične regije, Slovenija, letno.

V letu 2014 je bilo po podatkih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano vzrejenih

okoli 945 ton sladkovodnih rib. 68 % ali 647.200 kg vseh vzrejenih rib v letu 2014

predstavlja šarenka, kar nam pokaže, kako velik pomen ima ta riba v sladkovodni vzreji,

saj je šarenka izmed vseh sladkovodnih rib največkrat na našem krožniku. 16% ali 148.600

kg predstavljajo druge hladnovodne ribe, 14% ali 134.400 kg celotne vzreje zavzema krap

in 2% ali 14.400 kg druge toplovodne ribe.

Slika 3: Ekonomski pomen akvakulture po kategorijah leta 2014

Vir: Akvakultura – masa vzrejenih vodnih organizmov in vrednost vzreje, statistične regije, Slovenija, letno.

Leta 2014 je bilo vzrejenih 17% več vodnih organizmov kot leta 2013, njihova skupna

tržna vrednost pa je bila višja le za 5%. Posledica so bile nižje odkupne cene vzrejenih rib.

Povprečna odkupna cena šarenke znaša 2,50 eura. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in

prehrano (v nadaljevanju MKGP) ocenjuje, da je skupna vrednost vzrejenih vodnih

647200

148600

134400

14400

Hladnovodne ribe: Šarenka

Hladnovodne ribe: Druge hladnovodne ribe

Toplovodne ribe: Krap

Toplovodne ribe: Druge toplovodne ribe

72%

9%

19% Sladkovodne ribe:Hladnovodne ribe (AQUA23)

Sladkovodne ribe:Toplovodne ribe (AQUA11)

Marikultura, skupaj

27

organizmov v letu 2014 dosegla okoli 3.754.000 EUR. Povprečna odkupna cena za

kilogram šarenke je bila leta 2014 za 2% nižja od cene leta 2013, povprečna odkupna cena

za kilogram krapa je bila še nižja, in sicer za 8%. Približno 81% vrednosti vzreje vodnih

organizmov leta 2014 je bilo ustvarjenih v kopenskih vodah.

Po podatkih SURS-a je količina vzrejenih sladkovodnih organizmov po letu 2004 začela

upadati, in sicer, iz 1.297 ton leta 2004 na 902 ton leta 2010. Ključen razlog za konstanten

upad je pristop Slovenije v EU, saj so bile cene na evropskem trgu rib bistveno nižje in

konkurenca velika. Druga velika ovira in razlog za zmanjševanje vzreje rib so bili strogi

naravovarstveni oz. okoljski zakoni. Pridobiti koncesijo za vodo je bilo skoraj nemogoče,

administrativni procesi so bili predolgi in mnoge so le-ti odvrnili od ribogojstva. Ocenjena

povprečna vrednost ribogojstva v Sloveniji za obdobje od 2001 do 2003 znaša 3,8 mio

EUR (Operativni program za razvoj ribištva v Republiki Sloveniji 2007-2013, 2013, str.

22).

Tudi v ribogojstvu kot v drugih dejavnostih je pomen po uvajanju novih tehnologij

pomemben, saj omogoča večjo proizvodnjo, višjo stopnjo preživetja rib, bolj kvalitetno

vodo za ribe, kar povečuje konkurenčnost ribogojne dejavnosti. Vendar uvedba novih

tehnologij zahteva precejšen finančni vložek, ki ga večina slovenskih ribogojnic nima.

Zastarela oprema in nerazvite tehnologije zavirajo boljše rezultate in država finančne

pomoči ne dodeljuje. Glavne tehnološke potrebe so potrebe po avtomatičnih krmilnikih,

strojih za predelavo rib v ribogojnicah ter sistemi za prezračevanje, dodajanje kisika in

čiščeneje vode. S strani slovenskih ribogojcev je bila izražena potreba po razvejanosti

vzreje avtohtonih in alohtonih vrst rib. Po ocenjenih podatkih MKGP smo v Sloveniji leta

2004 povprečno pojedli med 6 in 7 kg rib in ribjih izdelkov, kar nas uvršča močno pod

povprečje EU (Operativni program za razvoj ribištva v Republiki Sloveniji 2007-2013,

2013, str. 9).

Število vseh delavno aktivnih oseb v sladkovodnem ribogojstvu je, po SURS-u, med leti

2011 in 2014 poraslo iz 206 na 240, torej se je povečalo za 17%. Število aktivnih v

sladkovodnem ribištvu s polnim delovnim časom je v istem obdobju naraslo iz 73 na 90

oseb in se povečalo za 23%. Število delavno aktivnih s skrajšanim delovnim časom v istem

obdobju se je povečal iz 133 na 150 oseb, kar nam kaže rast za 12%. Sezonskih ali

priložnostnih delavcev, ki so po strukturi delavno aktivnih v sladkovodnem ribištvu

najštevilčnejši, je bilo leta 2014 63% med vsemi aktivnimi na tem področju.

4.3 Finančni ukrepi v slovenskem ribištvu

Uredba o financiranju in sofinanciranju razvoja morskega in sladkovodnega ribištva

prikazuje, da je MKGP v letih od 2010 do 2014 ribištvo finančno podprlo. Proračunska

sredstva za ribištvo so se razdelila za informacijski sistem ribištva, za javni Zavod za

28

ribištvo Slovenije, za varstvo naravnih virov v ribištvu, za ukrepe v ribištvu in evropski

sklad za ribištvo.

Tabela 2: Proračunska sredstva za ribištvo od leta 2010 do 2014

Izplačano (000 EUR)

Leto 2010 2011 2012 2013 2014

Informacijski sistem ribištva 61,6 3,2 16,2 3,9 19,7

Javni zavod za ribištvo Slovenije 565,2 537,6 471,8 415,4 405,0

Varstvo naravnih virov v ribištvu 32,6 101,8 14,7 0 45,1

Ukrepi v ribištvu (EU + SLO) 185,8 230,7 214,1 245,4 163,6

Evropski sklad za ribištvo (EU + SLO) 2744,2 3749,7 5032,4 4894,2 4677,8

Skupaj državni proračun 3589,4 4623,0 5749,2 5558,9 5311,1

Vir: Poročilo o stanju kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva v letu 2014, 2015, str. 148.

Informacijski sistem ribištva v Sloveniji zajema dve aplikaciji, to sta InfoRib in RibKat. V

aplikaciji InfoRib se vodijo evidence ribiških plovil na morju in vse informacije v zvezi z

gospodarskim ribolovom na morju, npr. evidentiranje ribiških plovil, pošiljanje ladijskih

dnevnikov. Aplikacija RibKat beleži podatke o vseh ribiških dejavnostih v ribiških

družinah ter izdelovanju ribiških načrtov za prihodnja odobja. Izgradnja v grobem služi za

zbiranje, obdelavo in poročanje podatkov MKGP, Evropski komisiji in drugim

organizacijam npr. FAO. Delovati je začel leta 2006, vsako leto pa ga je potrebno

nadgraditi zaradi novih evropskih zahtev, leta 2014 temu so namenili približno 19.700

EUR.

Leta 2014 je bilo Zavodu za ribištvo Sloveniji izplačano 405.000 EUR za financiranje

javnega ZZRS, kjer se na osnovi potrjenega programa dela in finančnega načrta izvaja

naloge za sladkovodno in morsko ribištvo, raziskujejo in izdelujejo se strokovne naloge iz

področij ribolova, ribogojstva, ribje biologije in ekologije voda. Poleg tega se spremljajo

populacije rib, podeljujejo se koncesije, upravljajo in tržijo se izločene vode, zagotavlja se

trajnostna raba rib in poroča se MKGP, Evropski komisiji in FAO.

Za varstvo naravnih virov v ribištvu so leta 2014 dodelili znesek v višini 45.100 EUR za

spremljanje, potrjevanje in preverjanje moči motorja ribiških plovil in za študijo z

naslovom Tehnične značilnosti zapornih plavaric za ribolov malih pelagičnih vrst v

Jadranskem morju in učinek njihove rabe na morsko okolje. Cilj skupne ribiške politike v

EU je, da se doseže trajnostno ravnovesje med ribolovnimi možnostmi in zmogljivostjo

svojih ribiških flot, skratka, da se doseže največji donos, pri katerem se staleži rib naravno

obnavljajo. Varstvo naravnih virov v ribištvu financira tudi razvoj morskega in

sladkovodnega ribištva, ki se osredotoča na razvoj tehnologije vzreje rib in na vzrejo za

repopulacijo in vzdrževanje optimalnega staleža v odprtih vodah RS.

Evropski sklad za ribištvo je leta 2014 finančno podprl Operativni program za razvoj

ribištva v Republiki Sloveniji 2007–2013 z 4,6 mio EUR. Od tega je bilo 75% ali 3,5 mio

EUR iz Evropskega sklada za ribištvo.

29

Strategija razvoja ribištva v RS se izvaja z ukrepi, ki so razdeljeni na 4 prednostne osi.

Prva prednostna os spodbuja prilagoditev slovenske ribiške flote na trajnostno rabo

ribolovnih virov s selektivnimi ribolovnimi metodami in posodabljanjem ribiških plovil.

Druga prednostna os je namenjena celinskemu ribištvu, in sicer spodbuja ribogojstvo,

celinski ribolov, pomaga z naložbami v predelovalne obrate in dolgoročno dviguje

konkurenčnost. Tretja prednostna os podpira izboljšanje delovnih razmer v slovenskem

ribištvu in glavni namen je izboljšanje ribiških pristanišč in izboljšanje iztovarjanja. Četrta

prednosta os pa podpira ohranitev gospodarskega in socialnega bogastva ribiškega

območja in ohranitev delovnih mest.

5 ŠPORTNI RIBOLOV V SLADKOVODNIH VODAH V SLOVENIJI

Rekreacijski ribolov, imenovan tudi športni ribolov, je ribolov za veselje ali tekmovanje.

Njemu popolno nasprotje je komercialni ribolov, ki je lov na dobiček oz. za preživljanje. V

celinskih vodah Slovenije gospodarskega ribolova ni. Najpogostejša oblika športnega

ribolova se izvaja s palico, ribiškim mlinčkom, vrvico, trnki in številnimi vabami. Vsaka

vrsta ribe zahteva določen način ribolova, ki se razlikuje glede na območje, osebne ribiške

strategije in ribiču razpoložljiva sredstva. Sega od aristokratskega muharjenja s svojimi

začetki v Veliki Britaniji, pa vse do visokotehnoloških metod, ki se uporabljajo predvsem v

morskem športnem ribolovu tune in mečarice. V Uredbi o ribjih vrstah, ki so predmet

ribolova v celinskih vodah Slovenije zapoveduje, da se lahko lovi 31 avtohtonih in 11

tujerodnih ribjih vrst.

5.1 Športni ali rekreacijski ribolov

Športni ribolov ali rekreacijski ribolov je pridobil popularnost med 16. in 17. stoletjem in

sovpada z objavo knjige Izaaka Waltona The Compleat Angler v letu 1653. V knjigi je

točno opisana vloga ribiča, ki ljubi ribolov in ribe. Z več kot 300 izvodi v takratnem času

obogati Anglijo z državno ribiško folkloro, pesmimi in anekdotami, recepti ter moralnimi

citati iz klasične literature namenjene ribištvu. Obstajajo tudi zgodnješi opisi muharjenja,

torej ribolova z umetno muho, ki jih zasledimo v delu De natura animalium učitelja

govorništva in naravoslovca v Rimu, Claudiusa Aelianusa. Opisuje ribolov z umetno muho

na makedonski reki Astreus v sedanji Grčiji, ki je značilen po rdeči volni in dvema

petelinjima peresoma, ki sta ovita okrog trnka, vse skupaj pa je pritrjeno z voskom.

Njihove palice in vrvice so merile v dolžino šest čevljev. Tako so vabo vrgli ribi in jo

ulovili. A zgodnje makedonsko muharjenje je verjetno služilo kot sredstvo za preživetje, ne

pa rekreaciji, tako da se besedo rekreacijski ribolov pripisuje objavi knjige The Complete

Angler.

30

Naraščanje števila interesentov za športni ribolov kot rekreacijo ob vodi in stopnjujoča se

onesnaženost vodotokov sta zavrla nekdanje načine ribolova in s tem pripomogla k

uveljavljanju načel ribiško športne etike. Športnega ribiča se ocenjuje po načinu ribolova,

spoštovanju ribolovnih pravil in spoštovanju sprejetih etičnih načel. Ribiško športno

zadoščenje je veliko večje, ko se ribič sooča s težkimi pogoji za ribolov.

Danes je organiziran športni ribič, tudi po zakonu, v prvi vrsti gojitelj rib in čuvaj

ribolovnih voda, ki so s koncesijo Republike Slovenije oddana v upravljanje ribiškim

družinam (Svetina et al., 1987, str.191). Med športni ribolov se uvršča le ribolov, kjer se

uporablja trnek in hkrati daje dobre gospodarske učinke na lokalnem območju. Ribiške

družine pa na podlagi svojega letnega programa in RGN zagotavljajo dobre pogoje za

ribolov v svojem ROK in omogočajo izvajanje športnega ribolova, ki razvija mnoge

pozitivne učinke na lokalni turizem.

Slika 4: Športni sladkovodni ribolov v kg v Sloveniji od leta 1990 do 2014

Vir: Športni sladkovodni ribolov v kilogramih, statistične regije, Slovenija, letno.

Slika 4 prikazuje stalno upadanje športno ulovljenih rib med leti 1990 in 2014. Večji je

upad pri ulovu hladnovodnih rib. Ta upad pripisujemo predvsem onesnaženosti voda,

zaradi raznih posegov v vode, naravnim katastrofam ter naravni nezmožnosti repopulacije

zaradi prekomernega izlova in plenjenja raznih obvodnih ptic, kot so kormorani in čaplje,

0

50000

100000

150000

200000

250000

300000

350000

19

90

19

91

19

92

19

93

19

94

19

95

19

96

19

97

19

98

19

99

20

00

20

01

20

02

20

03

20

04

20

05

20

06

20

07

20

08

20

09

20

10

20

11

20

12

20

13

20

14

Športni sladkovodni ribolov - SKUPAJ

Športni sladkovodni ribolov: Hladnovodne ribe (CATCH 23)

Športni sladkovodni ribolov: Toplovodne ribe (CATCH 11)

31

ter višanju mer rib za dovoljen uplen. Najvišji skupen uplen rib beležimo leta 1994, in sicer

317 ton, najnižji pa leta 2014, 147 ton.

V Sloveniji je ribolov zakonsko dovoljen z nakupom veljavne ribolovne dovolilnice, ki je

omejena le na posamezen revir ali velja za celoten ROK posamezne ribiške družine.

Izvajalec ribiškega upravljana ali RD določi ceno letne in dnevne ribolovnice. Pomembni

podatki, ki jih vsaka ribolovna dovolilnica vsebuje so ime ribiške družine, ribolovni revir,

za katerega je bila ribolovnica izdana, pravilnik ribolova v revirju, ribe in njihova dopustna

mera uplena ter številka ribolovnice. Ime in priimek ter datum ribolovnega dne je imetnik

ribolovne dovolilnice dolžan korektno izpolniti, saj je, v nasprotnem primeru po ZSRib, v

prekršku. Izvajalec ribiškega upravljanja pa je dolžan voditi prihodke od prodaje letnih in

dnevnih ribolovnih dovolilnic na točno določenem knjigovodskem kontu.

Slika 5: Gibanje števila članov ribičev Ribiške zveze Slovenije od leta 2008 do 2015

Vir: Arhiv Ribiške zveze Slovenije, Število članov RZS po letih, 2016.

Slika 5 nam prikazuje gibanje števila članov vseh ribiških družin skupaj v Sloveniji. Vidi

se, da je največ članov imela RZS v letu 2009 in sicer 12.655 in v primerjavi z letom 2008

je imela prirastek za 96 članov. Od 2009 do leta 2014 je članstvo upadlo na 11368 članov

in leta 2015 so beležili ponoven majhen prirast za 25. Ta upad lahko pripišemo krizi, ki se

10500

11000

11500

12000

12500

13000

2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015

32

je zaradi nižjih zaslužkov na segmentu članstva poznala. Članarina Ribiške zveze

Slovenije, ki jo mora vsak član poravnati, znaša za leto 2015 30,50 EUR, kar nam pove da

iz naslova članarin RZS, dobi vsako leto več kot 300.000 EUR.

Športni ribolov pridobiva pomembno vlogo tudi na področju turizma. Ribiči od vsepovsod

se znova in znova vračajo, torej je ribištvo prav poseben motiv za potovanja na tista

področja, kjer je turistična ponudba prilagojena ribiškemu obiskovalcu in zadovoljevanju

njegovih potreb.

Slovenski ribiški turizem razvija in širi turistično povpraševanje po ribolovu in z njim

povezane teme in dejavnosti. Ciljni potrošniki po izoblikovani ribiški turistični ponudbi so

ribiči, ki namenoma pridejo v kraje, ki so znani po dobrem ribolovu, dobri ribiški

kulinariki in drugih ribiških ponudbah. Tudi turisti, ki občasno ali naključno sodelujejo v

ribiških aktivnostih, čeprav njihov osnovni motiv ni ribolov, povečujejo potencial turizma

v lokalnem gospodarstvu.

Promoviranje sladkovodnega ribištva je pomebno zato, da pokažemo, kako lepa je

slovenska narava ter z njenimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi podpremo razvoj

ribolovnega turizma. Turistični potencial ribolova ima prav poseben pomen, ki ga gre

iskati v neokrnjeni naravi in vodnih virih. V promocijo ribolovnega turizma pa je

priporočljivo vključiti tudi druge dejavnosti, saj le tako lahko dosežemo večji učinek

celotne ponudbe. Na trgu je torej pomembno nastopiti celovito in pokazati bogato naravno

in kulturno dediščino, ohranjeno naravo, kvalitetne vode z ribjim življem, kulturno etiko

ribolova in strmeti k zaščiti domorodnih vrst rib in ohraniti ribjo populacijo. Tako bodo

ribiči kot tudi drugi turisti z veseljem prihajali in se vračali na ribolov v Slovenijo.

Ena izmed promocijskih dejavnosti sladkovodnega ribištva v Sloveniji je tudi glasilo Ribič,

ki je naslednik Ribiško-lovskega vestnika in je prvič izšel leta 1934 kot glavni informator v

tiskani obliki. Izhaja enkrat mesečno. Izdaja ga RZS. 10 EUR od letne članarine Ribiča se

nameni izključno za nadaljni obstoj te revije, ki jo prejme po pošti vsak član ribiške

družine. Vsebine, ki jih opisuje, razkriva in raziskuje, so tradicionalni in aktualni slovenski

ribolov, občasno tudi tuji, poroča o delovanju in sodelovanju med RZS, ZZRS in drugimi,

z njimi povezanimi organizacijami, poudarja ribiško gospodarjenje v ribiških okoliših,

obvešča o zakonodaji v sladkovodnem ribištvu, promovira ribolovni turizem, spremlja

ribogojstvo in ozavešča naravovarstvo in trajnostni razvoj.

Druge promocijske dejavnosti sladkovodnega ribištva v Sloveniji se izvajajo s skupnim

sodelovanjem RZS, ZZRS in Slovensko turistično organizacijo (v nadaljevanju STO).

Napisanih je več promocijskih brošur v različnih tujih jezikih npr. Ribolov v slovenskih

vodah, Muharjenje, v pripravi pa je tudi nova brošura Ribolov ciprinidov in plenilcev v

Sloveniji. Skupaj se udeležujejo sejmov v Angliji, Italiji in Nemčiji, kjer uspešno

predstavljajo tudi slovensko ribištvo. Lep primer je svetovni sejem turizma v Londonu leta

2013 WTM (World Travel Market), kjer je predstavitev požela veliko zanimanje med

obiskovalci. Angleži so namreč potencialni obiskovalci naših voda, saj izvira muharjenje

kot športni ribolov prav iz Anglije. Priprava teče tudi v smeri izdelave promocijskega filma

o športnem ribolovu v Sloveniji. Tudi ribiške družine same skrbijo za svojo

33

samopromocijo tako, da izdelujejo prospekte in zanimive ter privlačne spletne strani, kjer

najbolje opišejo in prikažejo vse možnosti ribolova v svojem ribiškem okolišu.

Ker je ribolov neke vrste storitvena dejavnost, je finančno uspešnost, ki jo doprinese ribiški

turizem težko spremljati. Po navedbah se v EU 15% delež dohodka v ribiškem turizmu

ustvari s prodajo ribolovnih dovolilnic. Preostalih 85% pa prispevajo sorodne dejavnosti,

kot so storitvene dejavnosti, npr. najem ribiškega vodiča, prenočišča, proizvodnja in

prodaja ribiške opreme, ribogojna dejavnost, ki je namenjena gojenju rib za poribljavanje.

Ekonomska študija o relevantnosti ribiškega turizma v okolišu RD Tolmin je pokazala, da

ima v tej regiji športni ribolov in z njim povezane dejavnosti velik pomen in potencial.

Ocenjujejo namreč, da lokalnemu gospodarstvu v enem letu prinese več kot 2 mio EUR

(Program upravljanja rib v celinskih vodah Republike Slovenije za obdobje 2010-2021,

2014, str. 127).

5.2 Športno-rekreacijski tekmovalni ribolov

Športno-rekreacijski tekmovalni ribolov so organizirana tekmovanja med ribiči

tekmovalci, na posebej določenih trasah in s točno določenimi pravili, ki se jih morajo

držati tako organizatorji, sodniki, tekmovalci in tudi gledalci. Takšna tekmovanja se lahko

izvajajo na jezerih, rekah in pa tudi stadionih. Pogoj za nastop pa je opravljen ribiški izpit,

plačana letna članarina matični ribiški družini, plačana letna članarina in registracija

tekmovalca pri RZS in vpis v register športnikov Slovenije pri Olimpijskem komiteju

Slovenije (v nadaljevanju OKS), izjeme so otroci in mladinci. Tekmovalci se borijo za

najboljša mesta glede na količino ujetih rib oz. doseženih točk. Naj poudarim, da se na teh

tekmovanjih ribe obdržijo žive v mrežah do opravljenega tehtanja, nato pa se jih vrne v

vodo.

Številna ribiška tekmovanja se med seboj precej razlikujejo tako kot se razlikujejo

ribolovne tehnike. Muharjenje je vrsta ribolova, kjer se lovi samo salmonidne ali ribe

postvje vrste ter se upoštevajo pravila, ki veljajo samo za lov salmonidov. Tekmovalci se

tu lahko prosto gibljejo v določenem revirju. Krapovske vrste rib ali ciprinidi se lovijo na

točno določenih in označenih tekmovalnih mestih in so urejena, označena za vsakega

tekmovalca posebej. Te ribe se lovi z ribolovno tehniko beličarjenja oz. plovčkanja ali z

obtežilnikom. Le tekmovanja usklajena po pravilniku CIPS (la Confédération

Internationale de la Peche Sportive) se štejejo kot uradna. Njihov cilj je merjenje ribolovne

spretnosti med ribiči in promoviranje ribolovnega turizma.

Leta 2009 so organizatorji ribiških tekmovanj prvič poročali v ribiškem katastru o

ribolovnih tekmah. Vse ribiške družine skupaj so leta 2009 organizirale 332 ribolovnih

tekem, leta 2010 so jih našteli 341 in leta 2011 je bilo zabeleženih 329. ZSRib po 27.

členu ureja in zahteva, da se evidentira v letnem poročilu o vsaki ribiški tekmi ter da se

obvesti pristojno ribiško inšpekcijo o časovnem načrtu tekmovanja najmanj 14 dni pred

izvedbo le te. V RGN pa mora ribiška družina za namen tekmovanja točno opredeliti

34

tekmovalno traso. RibKat ali Ribiški kataster je spletna aplikacija, ki jo uporabljajo ribiške

družine za evidentiranje vseh organiziranih tekmovanj in vrsto drugih ribiških podatkov.

Vsako leto mora vsaka ribiška družina oddati ZZRS v RibKat letni program (LPR) in letno

poročilo (LPO). Vsa ta številna tekmovanja pa dodajo ekonomsko vrednost ribiškemu

turizmu v Sloveniji in ga hkrati razvijajo, saj se ravno tekmovalci soočajo z vprašanji, kako

uloviti ribo in skupaj s proizvajalci ribiške opreme razvijajo različne tehnike in nov ribiški

pribor za boljši uspeh.

5.3 Casting šport

Casting šport izvira iz različnih ribolovnih tehnik. Prevod angleške besede casting pomeni

ribiški met ali ribiška tehnika. Mednarodna športna organizacija International World

Games Association (IWGA) uvršča casting med precizne športe. Tako kot pri strelstvu in

lokostrelstvu imajo torej tudi ribiči svojo športno panogo, kjer je potrebno z ribiško palico

in plastično utežjo zadeti postavljeno tarčo ali vreči v daljavo.

Casting šport razvija dve kategoriji disciplin, to sta metanje plastičnega obtežilnika ali

umetne muhe v tarče in v daljavo. Ciljanje temelji na natančnosti tekmovalca in težavnost

narašča zaradi različnih položajev tarč. Meti v daljavo pa so primerljivi z disciplinama

atletike met kopije in kladiva. Izurjeni atleti se merijo v različnih disciplinah, kjer zmaga

tisti, ki doseže največje število točk v najkrajšem času.

Začetke castinga lahko pripišemo drugi polovici 19. stoletja, ko so v Ameriki in Veliki

Britaniji organizirali prva tekmovanja. Šport se je precej hitro razširil med ribiči po celem

svetu, ki pa se je tudi razlikoval med državami. Kljub dolgi zgodovini športa so komaj leta

1955 ustanovili mednarodno zvezo International Casting Sport Federation (ICSF). Več let

se je casting izvajalo na vodi, a so leta 1970 vse discipline prenesli na travo oz. stadion in

svetovna prvenstva se od takrat organizirajo na športnih površinah.

Casting s svojim izvorom spominja in hkrati promovira ribištvo, ribolov in posledično

ribiški turizem, je zahtevna športna disciplina za vse starostne kategorije ženske in moške

konkurence. Vsakega udeleženega nauči vse zvrsti ribiških tehnik in tudi najboljšo uporabo

ribiškega pribora. Promovira zdrav življenski slog in kakovostno preživljanje prostega časa

v športnem duhu, kar združuje vse aktivne športnike na tekmovanjih, treningih in raznih

športnih prireditvah. Deluje z namenom dolgotrajne ali trajnostne promocije ribištva,

olimpizma in športnih vrednot, ki korenito prispevajo k razvoju športnih, izobraževalnih in

kulturnih področij. Organizirane prireditve omogočajo tudi nadaljni razvoj lokalnega

okolja in družbe, pri tem pa sledi trajnostnemu razvoju in varovanju okolja.

35

6 PREDSTAVITEV RD TOLMIN IN NOVE RIBOGOJNICE,

HČERINSKE DRUŽBE FARONIKA d.o.o.

Ribiška družina Tolmin je nastala 10. marca 1947, in sicer pod imenom Ribarska zadruga

za Tolminsko. Vsi člani družine s prostovoljnim delom skrbijo za Tolminski ribiški okoliš,

varujejo vodo, ribe in obvodno območje, vzrejajo in poribljavajo avtohtone in druge ribe

ter izvajajo športni ribolov in ribiška tekmovanja in druge ribiško rekreacijske dejavnosti.

Ribolov se lahko izvaja v dveh revirjih. Ribolovna dovolilnica ujemi in spusti dovoljuje

ribolov po vseh lovnih vodah v tolminskem okolišu, a prepoveduje uplenitev ribe.

Ribolovna dovolilnica za revir I pa dovoljuje uplen rib po predpisih RD Tolmin, vendar

prepoveduje ribolov v zaščitenih območjih, ki so samo za ujemi in spusti.

Za vzrejo ribjih vrst soške postrvi, lipana in šarenke ima RD Tolmin tri ribogojne objekte,

in sicer leta 2015 zgrajeno ribogojnico Faronika, ribogojno vališče Modrej in ribogojnico

Tolminko. Upravni odbor (v nadaljevanju UO) sestavlja 10 članov, predsednik UO je

gospod Lucijan Rejec, ki je tudi predsednik RD Tolmin. Ribiško čuvajsko službo opravlja

10 čuvajev, ki skrbijo, da ribiči upoštevajo ribolovna pravila in nadzirajo vodo pri vsakem

posegu ali poginu rib. Evidentirajo dogajanja in obveščajo pristojne organe in izvajalca

ribiškega upravljanja, to je RD Tolmin. Nadzorni odbor je sestavljen iz petih članov, ki

skrbijo, da družina dobro deluje.

Tabela 3: Število članov in turistov v Ribiški družini Tolmin od leta 2006 do 2015

Leto 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015

Člani 366 397 422 423 435 432 428 420 422 429

Turisti 4333 5343 7163 7297 6538 8071 6874 6251 6717 6158

Vir: Poročilo RD Tolmin 2015, 2016, str. 34.

Tabela 3 prikazuje gibanje števila članov in turistov med leti 2006 in 2015. Člani ribiške

družine so ribiči, ki plačujejo letno članarino in letno ribolovno dovolilnico, turisti pa

predstavljajo goste ribiške družine, ki kupujejo dnevne ribolovne dovolilnice. Razvidno je,

da je v letih od 2006 do 2011 število tako članov kot tudi turistov po letih naraščalo ter se

od leta 2012 pa do danes ustalilo.

Če primerjamo podatke članov ribičev RD Tolmin z vsemi člani v Sloveniji, vidimo, da

Ribiška družina Tolmin ni doživela padca. Majhne razlike v gibanju turistov pa pripisujejo

predvsem vremenskim razmeram, npr. po dežju voda naraste in je reka nelovna, posledično

temu, ribiške dovolilnice se ne prodajo. RD Tolmin dobro gospodari s tolminskim ribiškim

okolišem, tako da se člani kot tudi turisti radi vračajo na ribolov. Poleg tega pa tudi

36

celoletni prihodki nazorno prikazujejo, da RD Tolmin uspešno gospodari s svojim ribiškim

okrajem, za leto 2014 znašajo prihodki 462.058 EUR.

Ta trend so Tolminci v letu 2015 okrepili z novo zgrajeno ribogojnico Faronika, kjer

vzrejajo soško postrv, lipane in šarenke za namen poribljavanja in prehrane. Stremijo po

proizvodnji lastne ribe, ki je bolj zdrava in močna, kar omogoča okrepitev tolminske vode

ter izboljšanje ribje populacije in zadovoljstvo ribolovnega turizma. V pogovoru s

predsednikom RD Tolmin Lucijanom Rejcem in ribogojcem ter direktorjem Faronike

d.o.o. Dušanom Jesenškom, dne 9. aprila 2016, sta mi podrobneje opisala RD Tolmin in

novo zgrajeno ribogojnico Faronika.

Ideja o novi ribogojnici Faronika se je začela pred letom 2000, izgradnja pa se je zaključila

junija 2015. Celoten projekt je predvideval 20 vzrejnih bazenov, a narejenih je bilo samo

14, saj je bilo le toliko razpoložljivih sredstev. Sredstva iz strukturnih skladov za ribištvo

so bila omejena, vendar z udeležbo na ponovnih razpisih za pridobivanje sredstev želi RD

Tolmin dokončati projekt. Nova ribogojnica Faronika je tretji vzrejni objekt, največji

doslej, ki v sedanje delo vnaša nove dimenzije, in sicer, da se bo vzrejalo večje, starejše,

težje ribe za kulinariko in poribljavanje naših voda.

V ribogojnici Tolminki je 17 bazenov, vendar so vsi dokaj majhni, z izjemo enega velika

vzrejnega kanala, ki meri 4 x 80 metrov, za plemensko jato. V vališču Modrej je največ

vzrejnih enot, ki so manjše. Ko so postavljena vsa korita, je naštetih 24 korit, torej 24

manjših bazenov, tako da je skupaj 31 vzrejnih enot, z dvema zunanjima, 33 vzrejnih enot,

ki lahko delujejo.

Novost v ponudbi nove ribogojnice je predelava rib in ponudba izjemne in unikatne

kulinarike. Ponuja se sveža očiščena klasična šarenka in lipan, avtohtona domača riba, ter

fileje rib obeh vrst za posebene priložnosti, tudi marinirane, le-te se lahko uporabijo za

carpaccio, prekajene ribe ter posebna ponudba, kaviar soške postrvi, ki je sezonska

ponudba, v obdobju, ko se soška riba drsti. Soška postrv kot taka prihaja v prodajo

nekoliko kasneje, ker potrebno več časa za njeno vzrejo. Ponudba soške postrvi je

predvidena v letu 2017.

Po količini gojene ribe prednjači šarenka, ker je riba, ki se hitro obrne oz. hitro raste,

potenciali pri drugih vrstah rib se še raziskujejo. Zelo je namreč odvisno tudi od same

cene, kjer je potrebno še veliko narediti, da bi bile tudi druge vrste rib zanimive in

dostopne za trg, natančneje gre predvsem za vzpostavitev trga. Potencial vsekakor je,

vendar ne v takem razmahu kot pri šarenki, saj je šarenka najcenejša sladkovodna riba, in

bo to zaenkrat tudi ostala. Cena kljub vsemu igra veliko vlogo pri kupcih. Potencial se

nahaja še pri lipanu in potočni zlatovščici, ti dve ribi je še vedno potrebno predstaviti trgu.

Gre predvsem za to, da trg prizna tisto razliko v ceni, ki jo sama vzreja tudi zahteva. Pri

soški postrvi pa gre predvsem za dejstvo, da ne gre za klasično ribo, ampak za ribo za

posebne priložnosti.

37

Glede na količino se pridela največ šarenke, potem sledi lipan in potočna zlatovščica.

Potočna zlatovščica je namenjena samo za prehrano, in ne za vlaganje, ker se je vlagati

pravzaprav ne sme. Šarenke se ne vzreja v vališču, ampak se kupi mladico. V prihodnje pa

je načrtovana predvsem razširitev ponudbe soške postrvi. Z novo ribogojnico je tako

omogočena nova repopulacija soške postrvi in lipana, ki sta avtohtoni vrsti rib, za razliko

dopolnilnega vlaganja šarenke, ki je alohtona ali tuja vrsta. To je bistvenega pomena za

športno ribištvo in vzdrževanje oz. celo izboljšanje turizma v zgornjem Posočju kakor tudi

za okolje, saj bo zagotovljeno, da bodo v vodi plavale domače vrste rib.

Z novo ribogojnico se zaokroža kompleten vzrejni ciklus, to so vališče, prostor za

plemensko jato in prostor za vzrejo večjih rib. Ribe se hrani 3x na dan z briketirano hrana,

odvisno od velikosti ribe se spreminja tudi velikost briketov. Vse ribe se hrani z isto hrano,

razen plemenske jate, ki se nahaja v ribogojnici Tolminka. Zaradi potreb reprodukcije je

posledično tudi hrana bolj kvalitetna.

Nova ribogojnica je bila največji podvig vseh ribiških družin Slovenije. Naložbo je

izpeljala hčerinska družba RD Tolmin, Faronika d.o.o., ki jo je omenjena družina

ustanovila zaradi prijave na razpise EU. Naložba je stala 2,5 mio EUR, od tega je večina,

1,3 mio EUR, pridobljena na razpisih evropskih strukturnih skladov za ribištvo. Ostala

sredstva, 524.040 EUR, so bila zagotovljena iz lastnih sredstev in z bančnim kreditom v

višini 670.235 EUR (Poročilo RD Tolmin 2015, 2016, str. 3).

Za obdobje 2014 – 2021 se pričakujejo novi razpisi ribiškega sklada EU in na njem se bo

možno potegovati za 50% sredstev, torej 10% manj kot v prejšnjem obdobju. Za

dokončanje še 6 bazenov ni potrebno pridobiti novih dovoljenj, niti ne novega gradbenega

dovoljenja. Dodatna investicija bi bila majhna, ocenjena na 20% sedanje. V tem trenutku je

polnih 12 od 14 vzrejnih bazenov in v ribogojnici je približno 16 ton rib, to je slabih 50%.

Skupna ocenjena proizvodnja bo med 30 in 50 ton letno, po vrstah, 40 ton šarenke in 10

ton ostale ribe. Družba zaposluje 6 ribogojcev (Poročilo RD Tolmin 2015, 2016, str. 3).

Glavni kupec vzrejenih rib je predvsem matična ribiška družina Tolmin ter druge ribiške

družine, ki poribljavajo ribe za potrebe športnega ribolova. Ribe je mogoče kupiti v

maloprodaji za lokalno prebivalstvo, v ribarnici RD, preko lokalnega trgovca, to je KZ

Tolmin, v Planiki Kobarid, poleg tega pa so prisotni še drugi kupci, ki so redni,

restavracije, npr. Hiša Franko v Kobaridu, La Subida v Krminu, Dvorec Zemono, Hotel

Dvorec v Tolminu, občasno se pojavljajo tudi drugi najrazličnejši kupci. Pot razvoj v

prihodnosti pa je odvisno od številnih dejavnikov, najbolj pa seveda od kvalitete in cene.

Kvalitetna riba ima dobro tržno ceno tudi pri veletrgovcih, tako da je zadeva rentabilna,

seveda pa je potrebno imeti pri ponudbi malo večje količine in ravno tukaj se lahko pojavi

določen problem, to pomeni, če je ribogojnica majhna ali srednje velika, je omejena le na

določene trge, saj je na večjih trgih potrebno stalno zagotavljati zadostne količine ribe.

Kljub svoji majhosti pa ribogojnica dobro gospodari, nenazadnje država tudi nudi možnost

koriščenja evropskih strukturnih sredstev in sredstev iz Evropskega sklada za ribištvo.

38

Strukturna sredstva so namenjena predvsem investiranju, nekaj pa se jih uporabi tudi za

promocijo torej za trženje.

Razvojni problemi ribogojnice se nanašajo predvsem na pridobivanje vodnih pravic, kar je

zelo težko oziroma skoraj nemogoče, poleg tega, veterinarska služba zelo težko zagotavlja

vsa preventivna in kurativna sredstva, katere lahko zagotavljajo veterinarske službe v

tujini. Največji problem pa je vsekakor v zagotavljanju vodnih pravic. Podeljuje jih

Ministrstvo za okolje in prostor.

Ribogojnica je kljub novi pridobitvi, to je nove ribogojnice Faronika, še vedno majhna. Trg

se z novo ribogojnico na novo vzpostavlja in širi, saj nova ribogojnica deluje šele od julija

2015, preostali del ribogojnice pa zadostuje za nadaljnja vlaganja ter vzrejo, novi del pa se

šele oblikuje glede na potrebe trga. Poudarek mora biti predvsem na kvaliteti, torej lokalno

pridelana riba, saj je po cenah zelo težko konkurirati ostalim dobaviteljem, torej velja

razmisliti predvsem, kako izboljšati ponudbo na področju kvalitete. Večino slovenske ribe

se proda doma. V tujini je mogoče konkurirati le z nekaterimi delikatesnimi izdelki.

Problem pri slovenskem ribogojstvu je v nadaljnjem razvoju ribogojstva. Trg si je potrebno

pridobiti in zagotoviti s kvaliteto. Zelo pomemben je podatek, da je riba sveža in tudi, da

kupec ve, od kje je riba. Dandanes hoče kupec vedeti in videti, vzrejo in poreklo ribe,

zaupati ribogojcu pri njegovi vzreji, to igra zelo veliko vlogo na trgu. Tuje ribogojnice so

večje in proizvedejo večjo količino ribe, kar vpliva na ceno, kar pomeni rentabilnost,

dosega se boljšo ceno pri dobaviteljih hrane. Če vzamemo za primer ribogojnice v

Furlaniji, kjer samo ena ribogojnica proizvede takšno količino ribe, kot jo v Sloveniji vse

skupaj.

Potencial je v slovenskem ribogojstvu še vedno velik, ampak, seveda, če bo ta možnost

sploh ponujena, če se tukaj navežem na že prej omenjene vodne pravice. Zanimiv je tudi

podatek, ki govori sam zase, da Slovenci pojemo premalo rib. Po podatkih za leto 2011

smo v Sloveniji v povprečju na prebivalca pojedli 11,2 kg, v EU je povprečje 22,9 kg,

največ na prebivalca v EU poje Portugalska 56,8 kg. Potrebno je delati predvsem na

promociji, na trženju, saj je le tako mogoče, da se investicijo RD Tolmin uspešno nadaljuje

in zaključi. Glede same promocijske dejavnosti ribogojnice in ribištva na tolminskem je

vsako leto organiziran Festival soške postrvi, ribiška tekmovanja, ribiški tabori in ogledi

ribogojnice.

Glede naravovarstvenega vidika izgradnje ribogojnice Faronika pa se celoten proces lahko

začne šele ko je pridobljena vodna pravica, s katero se opredeli količino, mesto odvzema in

mesto izpusta, vse skupaj pa je povezano z naravovarstvenim soglasjem. To je pravica, ki

jo podeli Agencija za okolje, naravovarstvene smernice pa daje Zavod za varstvo narave.

Celoten objekt pa mora pridobiti tudi okoljsko soglasje, kjer je zapisan tehnološki red, kaj

in kako se bo postopalo z odpadnimi vodami. Kot je torej razvidno tečejo trije postopki.

39

Glede samega prečiščevanja vode pa poteka v ribogojnici le mehansko čiščenje, to je

usedanje delcev, torej, kar je raztopljenega, se v ribogojnici ne odpravlja in izloča. V ta

namen sta zgrajena dva bazena.

Količina hrane, ki se jo ribi nudi, in tudi v določeni meri vpliva na kvaliteto vode, pri nas,

za razliko od ostalih evropskih držav, ni predpisana. Glede na količino vode, ki jo neka

ribogojnica lahko uporabi, se torej predpiše tudi količino hrane, ki jo ribogojnica lahko

uporabi, Pri nas količina hrane ni predpisana.

Pod okoljevarstveni vidik spada tudi poplavna varnost, to pomeni, da so v primeru poplav

zagotovljeni varstveni ukrepi, ki onemogočajo, da bi ribe pobegnile v naravo.

SKLEP

V Sloveniji je sladkovodno ribogojstvo usmerjeno v pokrivanje potreb predvsem lokalnega

povpraševanja. Kot je razvidno iz moje diplomske naloge so glavne vrste rib, ki zadostijo

tem potrebam in jih v ta namen vzrejajo za prodajo, v prvi vrsti šarenka, sledita ji potočna

postrv in potočna zlatovščica. Poraba rib na prebivalca letno v Sloveniji je ocenjena na 11

kg, kar je precej pod povprečjem porabe v EU. Slovensko ribogojstvo ima na tem področju

široko paleto priložnosti. Z ustrezno promocijo in trženjem ter zaščito porekla slovenskih

rib bi uspešneje in lažje plasirali slovensko ribo oziroma kvalitetne pridelke na trg,

posledično bi se povečalo povpraševanje po domači ribi, kar bi še dodatno izboljšalo

ekonomski položaj slovenskega sladkovodnega ribogojstva.

Vsekakor pa je pri vzreji rib potrebno upoštevati naravovarstveni vidik, saj lahko

neprimerna vzreja negativno vpliva na stanje voda in posredno tudi okolja v bližini teh

voda in lahko povzorči resne posledice na ekosisteme. Zakonodaja sladkovodnega

ribogojstva določa, da je pri uspešni vzreji rib potrebno zagotoviti ustrezno kvaliteto vode

v ribogojnici, celotna ribogojna dejavnost pa mora potekati v skladu s standardi in veljavno

zakonodajo.

Cilj upravljanja z vodami je doseganje dobrega stanja voda, varstvo pred škodljivim

delovanjem, ohranjanje naravnih procesov, naravnega ravnovesja vodnih in obvodnih

ekosistemov, vodnih habitatov in vodnega življa. Ribogojnice vplivajo na biotsko in

kemijsko kakovost vodnih habitatov, njihovo morfologijo in hidrologijo, zato je še kako

pomembno, da ribogojnice na pravilen način posegajo v strugo vodotoka, kot so odvzem

vode, regulacije vodotokov, zajezitve, mešanje oziroma preseljevanje avtohtonih in

alohtonih vrst rib. Nujno potrebno je vzdrževati naravno ravnovesje vodnih ekosistemov,

tako da se čim bolje ohranijo funkcionalne in strukturne lastnosti le-teh.

Sladkovodno ribištvo postaja vedno bolj pomembno tako kot gospodarska dejavnost kot

tudi športna. Zaradi izboljšanega stanja se je ribištvo razmahnilo na področju turizma, kar

je pripomoglo k večji razpoznavnosti Slovenije v svetu.

40

Nenazadnje so bila s skupno ribiško politiko razdeljena sredstva posameznim državam

članicam EU, s katerimi se je dejavnost še okrepila in postaja vedno bolj uspešna, saj

prihaja z razvojem novih ribogojnic do možnosti novih zaposlitev, povečane proizvodnje

in posledično do večjega povpraševanja po ribjih proizvodih.

41

LITERATURA IN VIRI

1. 130 let sladkovodnega ribištva na Slovenskem. Najdeno 18. novembra 2015 na

spletnem naslovu http://ribiska-zveza.si/o-nas/zgodovina

2. Agencija Republike Slovenije za okolje. (2002). Poročilo o stanju okolja 2002.

Najdeno 15. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/poro%C4%8Dila/poro%C4%8Dila%20o

%20stanju%20okolja%20v%20Sloveniji/kmetijstvo.pdf

3. Agencija Republike Slovenije za okolje. (2008, avgust). Kakovost površinskih

virov pitne vode v Sloveniji. Najdeno 21. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.arso.gov.si/vode/reke/publikacije%20in%20poro%C4%8Dila/PVOPV_

publikacija-01.pdf

4. Akvakultura. Najdeno 20. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/ribistvo/akvakultura/

5. Akvakultura Slovenije – masa vzrejenih vodnih organizmov in vrednost vzreje v

letih 2011 – 2014. Najdeno 20. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp

6. Brilly, M. (2004). Sonaravno uravnoteženi razvoj Slovenije. Dr. Avguštin Lah

(ur.), Voda – ogrožen strateški vir (str. 87-90). Ljubljana: Svet za varstvo okolja

Republike Slovenije. Najdeno 14. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/svo/knj11.pdf

7. Casting sport. Najdeno 17. januarja 2016 na spletnem naslovu

https://www.theworldgames.org/the-sports/sports/precision-sports/casting-sport

8. Casting. Najdeno 17. januarja 2016 na spletnem naslovu

https://en.wikipedia.org/wiki/Casting_(fishing)

9. Celinske vode. Najdeno 10. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.arso.gov.si/soer/celinske_vode.html

10. Centre for Environment Fisheries and Aquaculture Science (2005). Sustainable

develoment of aquaculture. Najdeno 14. decembra 2015 na spletnem naslovu

https://www.cefas.co.uk/publications/marketing/aqua1.pdf

11. Čavlek, N., Bartoluci, M., Prebežac, D., & Kesar, O. (2011). Turizam – ekonomske

osnove i organizacijski sustav. Zagreb: Školska knjiga.

12. Človek in ribolov. Najdeno 25. novembra 2015 na spletnem naslovu http://www.rd-

radgona.si/index.php?option=com_content&view=article&id=104&Itemid=67

13. Dejavnosti zavoda za ribištvo Slovenije. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem

naslovu http://www.zzrs.si/page/dejavnosti-zavoda-zzrs/

42

14. Delovanje RZS. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu http://ribiska-

zveza.si/o-nas/delovanje

15. Ekološki pomen rib. Najdeno 20. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://mss.svarog.si/biologija/index.php?page_id=8093

16. Eurostat. (2009). Aquaculture Statistics – 2007. Najdeno 14. januarja 2016 na

spletnem naslovu http://ec.europa.eu/eurostat/documents/3433488/5279825/KS-SF-

09-083-EN.PDF/d7f9ed08-7c3f-4afc-8745-b6a5013f6cfa

17. Komisija Evropskih skupnosti. (2009). Izgradnja trajnostne prihodnosti ribogojstva

- Nova pobuda za Strategijo za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva. Sporočilo

Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu. Bruselj: Komisija Evropskih skupnosti,

2009. Najdeno 16. decembra 2015 na spletnem naslovu http://eur-

lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A52009DC0162

18. Evropski parlament. (2016). Evropsko ribogojstvo. Najdeno 16. januarja 2016 na

spletnem naslovu http://www.europarl.europa.eu/ftu/pdf/sl/FTU_5.3.7.pdf

19. Evropski sklad za ribištvo 2007-2013. Najdeno 20. decembra 2015 na spletnem

naslovu http://ec.europa.eu/fisheries/cfp/eff/index_sl.htm

20. Fishing techniques. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu

https://en.wikipedia.org/wiki/Fishing_techniques

21. Fishing. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu

https://en.wikipedia.org/wiki/Fishing#Recreational_fishing

22. Fly fishing. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu

https://en.wikipedia.org/wiki/Fly_fishing

23. Food and Agriculture Organization. Najdeno 22. decembra 2015 na spletnem

naslovu https://en.wikipedia.org/wiki/Food_and_Agriculture_Organization

24. International Casting sport federation. Najdeno 17. januarja 2015 na spletnem

naslovu http://www.icsf-castingsport.com/

25. International olympic Commitee. (2012). Sustainability through sport. Najdeno 24.

februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.olympic.org/documents/commissions_pdffiles/sportandenvironment/su

stainability_through_sport.pdf

26. Izak Walton. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu

https://en.wikipedia.org/wiki/Izaak_Walton#The_Compleat_Angler

27. Kaj so podnebne spremembe? Najdeno 16. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://focus.si/kaj-delamo/programi/podnebje/kaj-so-podnebne-spremembe/

43

28. Kvartič, A. (2015, 03. julij). Kako se je razvijal ribolov na slovenskem. Finance št.

127/2015. Najdeno 25. novembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.finance.si/8824507/Kako-se-je-razvijal-ribolov-na-

slovenskem?metered=yes&sid=443298188

29. Lah, A. (1998). Sladkovodno ribištvo Slovenije. Ljubljana: Ribiška zveza Slovenije.

30. List of Countries by Fish Consumption per capita. Najdeno 20. marca 2016 na

spletnem naslovu https://www.statsmonkey.com/bar/20598-list-of-countries-by-

fish-consumption-per-capita.php

31. Luštrek, M., Bertok, M., Erhatič Širnik, R., Jerše, B., Koračin, M., Valič, P., &

Žaberl, M. (2008). Ribiški priročnik. Ljubljana: Ribiška zveza Slovenije.

32. Mihalič, T., & Sedmak, G., (2013). Potenciali povezovanja ribištva in turizma.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

33. MKGP. (2013, oktober). Operativni program za razvoj ribištva v Republiki

Sloveniji 2007-2013. Evropski sklad za ribištvo: za trajnostni razvoj ribištva.

Najdeno 27. novembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/podrocja/Ribistvo/op_

razvoj_ribistva_2007_2013.pdf

34. MKGP. (2014, februar). Program upravljanja rib v celinskih vodah Republike

Slovenije za obdobje 2010-2021. Najdeno 20. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.zzrs.si/uploads/files/Program_upravljanja_rib_CPVO_20_02_2014.pdf

35. MKGP. (2009). Operativni program za razvoj ribištva v Republiki Sloveniji 2007-

2013. Najdeno 10. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/podrocja/Ribistvo/bro

sura_op.pdf

36. MKGP. (2015). Poročilo o stanju kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva v letu

2014. Najdeno 10. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.kis.si/f/docs/Porocila_o_stanju_v_kmetijstvu_OEK/ZP-2014-

splosnopriloge_koncno.pdf

37. Natura 2000 v Sloveniji. Najdeno 20. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.natura2000.si/index.php?id=45

38. Poslanstvo,vizija,strategija in vrednote. Najdeno 17. januarja 2016 na spletnem

naslovu http://www.olympic.si/o-oks/poslanstvo-vizija-strategija-in-vrednote/

39. Pravilnik o načrtovanju in poročanju v ribištvu. Uradni list RS, št. 18/2008.

40. Predelava in trženje. Najdeno 20. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/ribistvo/predelava_in_trzenje/

44

41. Predstavitev Ribiške družine Paka Šoštanj. Najdeno 15. decembra 2015 na

spletnem naslovu http://www.rd-paka-sostanj.si/predstavitev.html

42. Predstavitev zveze. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu http://ribiska-

zveza.si/o-nas/predstavitev-zveze

43. Recreational fishing. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu

https://en.wikipedia.org/wiki/Recreational_fishing

44. Rejec, L. (2015). Od soške postrvi do Faronike. Tolmin: Ribiška družina Tolmin.

45. Ribe gojene v EU: zdrava,sveža in lokalana hrana. Najdeno 24. januarja 2016 na

spletnem naslovu https://ec.europa.eu/fisheries/inseparable/sl/farmed-

eu#quicktabs-farming_in_the_eu_sl=0

46. Ribe jejmo vsaj dvakrat tedensko. Najdeno 7. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://fit.ringaraja.net/clanek/ribe-jejmo-vsaj-dvakrat-tedensko_2857.htm

47. Ribiška družina Tolmin. (2016). Poročilo RD Tolmin 2015 (interno gradivo).

Tolmin: Ribiška družina Tolmin.

48. Ribiška zveza Slovenije. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu

http://ribiska-zveza.si/

49. Ribiške družine. Najdeno 15. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.slovenia.info/si/ribiske-druzine.htm?ribiske_druzine=0&lng=1

50. Ribiški kataster. Najdeno 10. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.zzrs.si/page/ribiski-kataster/

51. Ribištvo. Najdeno 15. decembra 2015 na spletnem naslovu http://ribiski-sklad.si/

52. Ribištvo: sprostitev celotnega potenciala evropskega ribogojstva. Najdeno 15.

decembra 2015 na spletnem naslovu http://europa.eu/rapid/press-release_IP-09-

563_sl.htm

53. Ribolov v celinskih vodah. Najdeno 20. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/ribistvo/ribolov_v_celinskih_vodah/

54. Ribolov v Sloveniji. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu http://ribiska-

zveza.si/ribolov/ribolov-v-sloveniji

55. Skalin, B. (1993), Ribogojstvo. Ljubljana: Kmečki glas.

56. Skupna ribiška politika. Najdeno 20. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/ribistvo/skupna_ribiska_politika/

57. Slovenski ribji trg danes. Najdeno 15. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.radjemribe.si/novice/43/slovenski-ribji-trg-danes

45

58. Slovensko društvo za zaščito voda. Najdeno 15. decembra 2015 na spletnem

naslovu http://www.sdzv-drustvo.si/index.php/si/

59. Smolar Žvanut, N., Blumauer, S., Kavčič, I., & Rebolj, D., (2012). 23. Mišičev

vodarski dan. Odvzemi vode za ribogojnice v obdobju poletnih nizkih pretokov (str.

97-104). Najdeno 16. decembra 2015 na splenem naslovu

http://mvd20.com/LETO2012/R12.pdf

60. Statistični urad republike slovenije. (2008). Standardna klasifikacija dejavnosti

2008. Najdeno 17. januarja 2016 na spletnem naslovu

https://www.stat.si/doc/pub/skd.pdf

61. Statut RD Medvode. Najdeno 12. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.rdmedvode.si/rdm1/?page_id=39

62. Sullivan, C., Jesensek, B., Jesensek, D., & Zuza, A. (2003). An assessment of the

importance of recreational sports fishing in the Upper Soca basin, Slovenia.

Najdeno 2. februarja 2016 na spletnem naslovu http://www.ribiska-druzina-

tolmin.si/pdf/An_assessment.pdf

63. Sustainable Development of Tourism. Najdeno 18. januarja 2016 na spletnem

naslovu http://sdt.unwto.org/content/about-us-5

64. Svetina, M., Pavšič, P., Podlesnik, M., Skalin, B., & Voljč, B. (1987). Sladkovodno

ribištvo na Slovenskem (Druga dopolnjena izdaja). Ljubljana: Ribiška zveza

Slovenije

65. Špes, M. (2002). Dela 18. Pomen študij ranljivosti okolja za sonaravni razvoj

Slovenije (str. 585-599). Najdeno 18. januarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-30CIBEWL/b1c01549-9971-4e44-

ba29-e7cd05dc78da/PDF

66. Športni sladkovodni ribolov v kilogramih v Sloveniji od 1990 do 2014. Najdeno 20.

decembra 2015 na spletnem naslovu

http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp

67. Uredba o določitvi meja ribiških območij in ribiških okolišev v Republiki Sloveniji.

Uradni list RS, št. 52/2007.

68. Uredba o ribjih vrstah, ki so predmet ribolova v celinskih vodah Republike

Slovenije. Uradni list RS, št. 46/2007.

69. Uspešna predstavitev sladkovodnega ribolova v Sloveniji na sejmu WTM. Najdeno

17. februarja 2016 na spletnem naslovu http://www.zzrs.si/blog/uspesna-

predstavitev-sladkovodnega-ribolova-v-slov/

70. Varstvo voda in njihovo upravljanje. Najdeno 15. decembra 2015 na spletnem

naslovu

46

http://www.europarl.europa.eu/atyourservice/sl/displayFtu.html?ftuId=FTU_5.4.4.h

tml

71. Vrabec, B. (urednik). (2015, 27. september). Ljudje in zemlja. Ljubljana: RTV

Slovenija.

72. Vzreja sladkovodnih organizmov. Najdeno 20. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/ribistvo/akvakultura/vzreja_sladkovo

dnih_organizmov/

73. Zabric, D., Čarf, M., Jenič, A., Puklavec, D., Bric, B., & Šantl, S., (2014). 25.

Mišičev vodarski dan. Prehodnost je naša prihodnost (str. 219-227). Najdeno 10.

decembra 2015 na spletnem naslovu http://mvd20.com/LETO2014/R33.pdf

74. Zakon o društvih (ZDru-1). Uradni list RS št. 64/2011.

75. Zakon o sladkovodnem ribištvu (ZSRib). Uradni list RS št. 61/2006.

76. Zakon o varstvu okolja (ZVO-1-UPB1). Uradni list RS št. 39/2006.

77. Zakon o vodah (ZV-1). Uradni list RS št. 67/2002.

78. Zakon o zaščiti živali (ZZZiv). Uradni list RS št. 43/2007, 98/99.

79. Zakonodaja s področja sladkovodnega ribištva. Najdeno 18. novembra 2015 na

spletnem naslovu http://ribiska-zveza.si/dejavnosti/pravno-podrocje/zakonodaja-s-

podrocja-sladkovodnega-ribistva

80. Zavod za ribištvo Slovenije (2009). Gradivo za strokovni izpit za ribogojca.

Spodnje Gameljne: Zavod za ribištvo Slovenije. Najdeno 17. decembra 2015 na

spletnem naslovu

http://www.zzrs.si/uploads/files/Strokovni_izpit_za_ribogojca_Gradivo.pdf

81. Zavod za ribištvo Slovenije. Najdeno 18. novembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.zzrs.si/

82. Zavod za ribištvo Slovenije. Najdeno 20. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.natura2000.si/index.php?id=280

83. Zgodovina ribištva v Velenju. Najdeno 25. novembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.rd-velenje.si/index.php?type=article&menuID=39

84. Zitek, A., (2006). Migration processes of riverine fish: asssessment, patterns of

downstream migration & restoration. Najdeno 10. decembra 2015 na spletnem

naslovu

http://www.krewis.net/Texte/Migration%20processes%20of%20riverine%20fish_t

hesis_intro_zitek.pdf

PRILOGE

1

PRILOGA 1: Seznam kratic

1. RZS – Ribiška zveza Slovenije

2. ZRD – Zveza ribiških družin

3. RD – Ribiška družina

4. ZSRib – Zakon o sladkovodnem ribištvu

5. RGN – Ribiško gojitveni načrt

6. LPR – Letni program

7. ZZRS – Zavod za ribištvo Slovenije

8. ZV – Zavod o vodah

9. ZZZiv – Zakon o zaščiti živali

10. EU – Evropska unija

11. CEFAS – Centre for Environment, Fisheries & Agriculture Science

12. OKS – Olimpijski komite Slovenije

13. EATIP – European Agriculture Technology & Innovation Platform

14. IWGA – International World Games Association

15. ICSF – International Casting Sport Federation

16. CIPS - la Confédération Internationale de la Peche Sportive

17. WTM – World Trade Market

18. ROK – Ribiški okoliš

19. UO – Upravni odbor

20. STO – Slovenska turistična organizacija

21. MKGP – Ministrstvo za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo

22. FAO – Food and Agriculture Organization of the United Nations

23. ZVO-1 – Zakon o varstvu okolja

24. ZV-1 – Zakon o vodah