UNIVERZA V MARIBORU 

EKONOMSKO‐POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR 

 

 

 

 

 

 

 

 

DELO DIPLOMSKEGA  SEMINARJA 

E‐UČENJE NA PRIMERU EPF 

VIRTUAL CLASSROOMS ON THE CASE OF FEB  

 

 

 

 

Kandidat(ka): Pliberšek Suzana Študent(ka) rednega  študija Številka indeksa: 81652107 Program: Ekonomske in poslovne vede Študijska usmeritev: Elektronsko poslovanje Mentor: dr. Bobek Samo Študijsko leto:2008/2009 

 

 

Maribor, september,2009 

2 

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE DELA DIPLOMSKEGA SEMINARJA IN OBJAVI OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV

Ime in priimek diplomanta-tke: __________Suzana Pliberšek__________

Vpisna številka: ________________81652107__________________

Študijski program: ______________Ekonomske in poslovne vede________

Naslov dela diplomskega seminarja:

___E-učenje na primeru EPF__

_____Virtual classrooms on the case of FEB__________________________________

Mentor: _____Dr. Samo Bobek_____________

Somentor: __________________________________________________

Podpisani-a _Pliberšek Suzana_ izjavljam, da sem v Oddelek za študentske in študijske zadeve EPF oddal delo diplomskega seminarja. Delo diplomskega seminarja sem izdelal-a sam-a ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007) dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo javno objavi.

Tiskana verzija dela diplomskega seminarja je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal v Oddelku za študentske in študijske zadeve EPF.

Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov dela diplomskega seminarja) na spletnih straneh in v publikacijah UM.

Datum in kraj: Maribor, 30.9.2009 Podpis diplomanta-tke:

___________________________

3 

PREDGOVOR Živimo v času informacijske tehnologije, katere vpliv je čutiti tudi na pedagoškem področju. Z njo se spreminja tudi podoba učnega procesa, kjer učitelj ne bo samo prenašal znanja in našteval dejstev, ampak bo organiziral učni proces v smislu iskanja, pridobivanja in ustvarjanja novega znanja. S sodobno informacijsko tehnologijo in z vedno hitrejšim razvojem telekomunikacije bodo lahko učenci pridobivali znanje iz različnih virov (Sorčnik 2004, 7). Informacije so torej vedno bolj dragocene in hiter ter lažji dostop do njih vse bolj pogoj za kakovost življenja in uveljavitev posameznika v družbi. Sodobna informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) je pri tem v veliko pomoč v vseh družbenih sferah, še posebej pa lahko veliko prispeva h kvaliteti učnega procesa v osnovnih šolah. Ker je že praktično vsepovsod prisotna, ni več vprašanje nekega nadstandarda, temveč postaja vse bolj nuja, ki omogoča sodoben način dela. V sodobnem svetu je izobraževanje na daljavo že uveljavljena oblika izobraževanja, ki je enakovredna klasičnemu. Prisotno je v vseh razvitejših evropskih državah, v vzhodnoevropskih pa se na njegovo uvajanje pripravljajo (Zagmajster 1996, 5). V zadnjem obdobju se je z razvojem komunikacijskih tehnologij razvilo elektronsko izobraževanje, ki je vsaj v nekaterih pogledih podobno klasičnemu, kot je npr. Telefonska govorilnica, podobna mobilnemu telefonomu. E-izobraževanje omogoča, da se lahko ob pravilno konfiguriranemu računalniku učimo kjer koli in kadar koli. Prav tako nam mobilni telefoni ob ustrezni nastavitvi omogočajo, da se kadar koli in kjer koli pogovarjamo s komer koli hočemo (Grobovšek 2004, 2).  

Informacijsko komunikacijska tehnologija (IKT) je ključnega pomena za fakultete. Delovanje sodobne fakultete in njena konkurenčnost na trgu znanja sta v veliki meri odvisni od uporabe IKT v njenih delovnih in izobraževalnih procesih. Trg znanja se zaradi razvoja IKT nenehno širi in uvajanje e-izobraževanja pomembno prispeva k njeni konkurenčnosti. E-izobraževanje omogoča univerzi hitrejši razvoj in širitev ter z novim načinom posredovanja in preverjanja znanja tudi uvedbo vseživljenskega izobraževanja. Brez zadržkov lahko ugotovimo, da je IKT v akademskem okolju v Sloveniji na dovolj visoki ravni za uvajanje e-izobraževanja.  

4 

KAZALO  1 UVOD ............................................................................................................................ 6

1.1 Opredelitev področja............................................................................................... 6

1.2 Namen in cilji.......................................................................................................... 6

1.3 Predpostavke in omejitve........................................................................................ 7

1.4 Predvidene metode raziskovanja............................................................................. 7

2 VRSTE IZOBRAŽEVANJA ......................................................................................... 8

2.1 Klasično izobraževanje ........................................................................................... 8

2.2 Kombinirano izobraževanje .................................................................................... 8

2.3 E - izobraževanje..................................................................................................... 9

3 PROGRAMSKE REŠITVE ......................................................................................... 14

3.1 Celovite programske rešitve ................................................................................. 15

3.1.1 Black board.................................................................................................... 15

3.1.2 Learning space............................................................................................... 15

3.1.3 Moodle........................................................................................................... 16

3.2 Programske rešitve na ključ .................................................................................. 18

3.2.1 Sharepoint...................................................................................................... 18

4 EPF IN IZOBRAŽEVANJE ........................................................................................ 21

5 PROJEKT UVEDBE E-UČILNIC .............................................................................. 23

5.1 Analiza obstoječega stanja.................................................................................... 26

5.2 Zahteve.................................................................................................................. 26

5.3 Priprava prototipa.................................................................................................. 29

5.4 Vnos podatkov ...................................................................................................... 29

5.5 Testiranje in izobraževanje ................................................................................... 30

5.6 Stabilizacija........................................................................................................... 30

6 MOŽNE DODATNE IZBOLJŠAVE .......................................................................... 32

6.1 Organizacijska raven............................................................................................. 32

6.2 Funkcionalna raven............................................................................................... 32

5 

7 SKLEP.......................................................................................................................... 33

8 POVZETEK ................................................................................................................. 34

9 LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 36

KAZALO SLIK

Slika 1: Delitev e-izobraževanja.......................................................................................... 11

Slika 2: Primer e-predmeta .................................................................................................. 24

Slika 3: Primer spletnega mesta pedagoga .......................................................................... 28

Slika 4: E-učilnica predmeta................................................................................................ 31

 

6 

1 UVOD

E-učenje se je začelo pred okrog sto leti z dopisnim učenjem v redko poseljenih državah Avstralije, Nove Zelandije in ZDA. Razmahnilo se je zlasti v zadnjih letih, ko je postala informacijska komunikacijska tehnologija dostopna vsem in si danes več pravzaprav niti ne znamo predstavljati življenja brez nje. Zlasti z pojavom Interneta in na njem temelječih šolskih omrežij se je možnost za uporabo e-učenja bistveno razširila. Omrežja postajajo sredstvo za razpečevanje in izmenjavo virov (gradiv, programov) za učitelje, učence in starše, on-line komunikacijo (e-pošta, pogovori, forumi, e-konference, ipd.), vir informacij in dejavnosti v prostem času. Omrežja pa niso priložnost samo za učitelje, ampak vedno bolj tudi za učence in starše. Pri e-učenju, kjer sta učenec in učitelj dejansko ločena v prostoru in času, je učenec z izobraževalnimi vsebinami oz. učiteljem povezan s pomočjo sodobnih izobraževalnih tehnologij. Ena bistvenih ovir pri razmahu e-učenja (e-izobraževanja) je priprava vsebinsko indidaktično kvalitetnih gradiv. Razlog je dolgotrajnost in organizacijska zahtevnost, saj mora pri pripravi sodelovati vrsta strokovnjakov različnih profilov. Zato se zdi sprejemljiva teza, da naj bi gradiva pripravljali sami učitelji ob sodelovanju »računalniških« strokovnajkov in učencev.

1.1 Opredelitev področja

Delo diplomskega seminarja je sestavljeno iz dveh delov, teoretičnega in praktičnega dela. V teoretičnem delu vam bomo predstavila kakšne vrste izobraževanja poznamo ter katere so programske rešitve, s katerimi je e-učenje možno sploh izvajati. V drugem delu diplomskega seminarja pa vam bomo poskušala nazorno prikazati praktični projkt uvedbe e-učilnic na Ekonomsko-poslovni fakulteti (v nadaljevanju EPF), pri katerem smo tudi sodelovali. E-učilnice smo uvedli predvsem zaradi nefunkcionalnosti in neučinkovitega sodelovanja med zaposlenimi in študenti na samem portalu (spletna gradiva in komuniciranje). Glede na vložke, bomo lahko čez neko obdobje ugotovili učinkovitost uvedbe (output), saj bi sedaj bilo prekmalu sklepati glede na pretečen čas od zaključka projekta.

1.2 Namen in cilji

Namen dela diplomskega seminarja je predstaviti možnosti e-izobraževanja na EPF, posebej po uvedbi e-učilnic ter podati predloge izboljšav, ki smo jih v praksi dejansko uporabili. Predvsem pa bomo izpostavilai kako je sam projekt uvedbe e-učilnic potekal ter katere so še možne dodatne izboljšave. Tako so temeljna področja obravnave naslednja: predstavitev e-učenja, izobraževanja na EPF, analiziranje in predstavitev obstoječega stanja pred uvedbo e-učilnic, prikaz samega procesa uvedbe ter prikaz delovanja e-učilnic.

7 

Glavni cilj dela diplomskega seminarja je analizirati in predstaviti obstoječe stanje pred uvedbo, predvsem pa sam proces uvedbe e-učilnic ter kakšne prednosti nam prinaša ta novost na EPF-u.

1.3 Predpostavke in omejitve

Tako kot podjetja v gospodarstvu so nekako tudi javne ustanove, kot je Ekonomsko poslovna fakulteta, izpostavljene vedno vnovičnemu izboljševanju ter prenovi poslovnih procesov in informatizaciji le teh. Sodoben svet sili udeležence na trgu k spremembi in prenovi poslovnih procesov, saj si le tako zagotovijo prednost pred soudeleženci v svojem sektorju, pa tudi svojim odjemalcem (notranjim in zunanjim) zagotovi hiter, enostaven in lahek dostop do informacij ali storitev (izdelkov), ki jih podjetje oz. ustanova ponuja. Kot omejitev lahko zaznamo dejstvo, da vsi sistemi niso dovolj prilagodljivi razmeram na trgu, zato jim kakršne koli novosti in prenove povzročajo preglavice, vsaj do te mere, da prenovo ne izpeljejo uspešno. Zato predvidevamo, da je uvedba e-učilnic Ekonomsko poslovne fakultete morebiti izpeljana do konca, vendar ne dovolj uspešno, da bi konkurirala s e-učilnicami fakultet v Sloveniji ali širše oz. ni dosegla želenega učinka pri odjemalcih. Prav tako informacijska tehnologija je v določeni meri predstavljala omejitev v dani situaciji. Tudi pomanjkanje izkušenj izvajalcev novega portala je nekako predstavljalo oviro za doseganje popolne funkcionalnosti in designa portala in seveda pridobivanje ažurne vsebine za portal, katera je povzročala največ preglavic. Pri delu diplomskega seminarja pa bomo imeli še to omejitev, da smo več ali manj sodelovali na treh projektih, ki so potekali istočasno, nekateri med njimi so se tudi prepletali, vendar se bomo osredotočili le na prenovo portala EPF, saj bi sicer seminarsko delo bilo preobsežno. Omejitev predstavlja tudi dejstvo, da nisva sodelovali pri prenovi od samega začetka, saj sva se v projekt vključili, ko je bila zasnova, tehnična izvedba in oblikovanje že izvedeno.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Ko smo si izbrali temo oz. problem, ki ga bomo obravnavali, smo začeli z zbiranjem gradiva. Zbrano gradivo smo smiselno razvrstili in se nato lotili strukturiranja poglavij. Pri pisanju naloge nam je bila literatura samo kot izhodišče, saj večina naloge temelji na osnovi najine prakse. Delo diplomskega seminarja je narejeno na osnovi več metod. Uporabili smo deskriptivno metodo, saj ta metoda daje prednost opisovanju dejstev in procesov, ter metodo analize, s katero sem raziskala in analizirala posamezne podprocese. Poslužili smo se tudi metode kompilacije, saj smo z njeno pomočjo s povzemanjem stališč, sklepov in mnenj različnih avtorjev, lahko prišli do novih spoznanj in svojih sklepov. Največ pa smo uporabljali eksperimentalno-kavzalno metodo, saj smo v delo diplomskega seminarja vnesli svoje znanje in izkušnje na podlagi prakse, saj smo sodelovali pri uvedbi e-učilnic na EPF-u.

8 

2 VRSTE IZOBRAŽEVANJA

2.1 Klasično izobraževanje Klasično izobraževanje praviloma poteka v predavalnici, kjer učitelj posreduje svoje znanje študentom prek osebnega stika, študentje pa se izobražujejo iz klasičnih učbenikov in druge literature. Pravimo mu tudi neposredno izobraževanje. Pri klasičnem izobraževanju se učitelj zanaša na številne vidne zaznave, ki jim nato tudi prilagodi prenos informacij. Po končanih predavanjih so na voljo številne priložnosti za interakcijo med učiteljem in učencem. Za klasično izobraževanje velja, da je zaradi omejenosti v velikosti predavalnic stroškovno veliko občutljivejše, kar pomeni, da je veliko cenejše pri nižjem številu študentov. Klasično izobraževanje je omejeno tudi pri tem, kdo vse lahko sodeluje. Študentom, ki delajo, skrbijo za družinske člane, nimajo prevoza do kraja izobraževanja, ki nimajo nikogar, da bi prevzel njihove obveznosti med časom njihovega izobraževanja , predstavlja e-učenje njihovo edino možnost.

2.2 Kombinirano izobraževanje

Kombinirano izobraževanje je koncept učenja in poučevanja, pri katerem se spajajo in mešajo različni učni slogi in se uporabljajo najrazličnejši učni pripomočki – od virtualnih do fizičnih. Učni slogi se nanašajo na številne različne načine, ki jih ljudje uporabljajo pri učenju. Kombinirano izobraževanje prav učnim slogom daje prednost: na eni strani z vključevanjem najrazličnejših nalog in dejavnosti v pouk, na drugi pa z uporabo računalniške tehnologije, e-gradiv, interakcije med mentorjem in udeleženci ter med samimi udeleženci učnega procesa oz. tečaja.

Profesor lahko pri pouku kombinira dvoje ali več metod poučevanja. Tipičen primer takšnega kombiniranja je, ko se samostojno učenje z uporabo računalniške tehnologije dopolnjuje z neposrednim stikom (angl. face-to-face). Profesor lahko učni proces začne z dobro strukturirano kontaktno učno uro v razredu, nato pa prek spleta udeležencem učnega procesa posreduje ustrezno učno gradivo.

Izraz se lahko uporablja tudi, kadar gre za kombinacijo e-učenja in uporabe računalnikov pri kontaktni uri v razredu, kjer pa hkrati prihaja tudi do neposredne interakcije med profesorjem in učečimi se. Za ustrezna navodila in vodenje, zlasti kar zadeva uporabo računalniške tehnologije, naj bi bilo poskrbljeno že v začetnih fazah učnega procesa; spretnost uporabe računalnika naj bi bil tudi že del na tečaju pridobljenih znanj.

Vloga profesorja je pri kombiniranem učenju odločilna: profesor ni samo učitelj v klasičnem smislu (ki pomaga, usmerja, razlaga), ampak hkrati učeče se uvaja v čim bolj samostojno učenje in jim ga olajšuje. V kontekstu vseživljenjskega učenja se pogosto dogaja, da imajo starejše generacije, ki se vključujejo v izobraževanje, omejene spretnosti

9 

pri uporabi elektronskih medijev. V tem primeru je profesor tudi pomočnik pri uporabi računalnika in računalniških aplikacij ter pri dostopanju do interneta.

Ob sodobni razširjenosti visokih tehnologij v mnogih državah se izraz kombinirano izobraževanje pogosto nanaša na uporabo elektronskega oz. e-izobraževanja, mobilnega oz. m-učenja in drugih učnih pripomočkov. Nekateri so mnenja, da organizacija dela pri kombiniranem izobraževanju temelji na e-mentorstvu oz. e-tutorstvu. Pri tem se običajno kombinirajo e-izobraževanje in določene oblike profesorjevega posredništva, vendar pa je treba poudariti, da profesorjeva udeležba v kontekstu e-učenja ni nujna. Po drugi strani pa je tudi e-mentorstvo oz. e-tutorstvo lahko povsem samostojna (nekombinirana) oblika učenja oz. poučevanja.

Nekatere prednosti kombiniranega izobraževanja so: ugodna cena (glede na učinek) tako za izvajalca (institucijo) kot za učečega se, dostopnost izobraževanja tudi po šolanju in prilagodljivost urnika. Nekatere slabosti pa so: omejen dostop do računalnika in interneta, omejeno znanje pri uporabi računalniške tehnologije, učne navade – slabosti, ki se pojavljajo tudi pri učenju v »fizičnih« izobraževalnih ustanovah.

2.3 E - izobraževanje E-izobraževanje je nov pojem, ki se je začel pojavljati ob uporabi informacijske in telekomunikacijske tehnologije v izobraževalne namene. Obstaja več definicij e-izobraževanja. V tem poglavju so opisani samo nekateri med njimi. Prav tako so navedeni in opisani določeni e-izobraževanju sorodni pojmi. Ena od definicij pravi, da je e-izobraževanje način izobraževanja s pomočjo novih načinov prenosa znanja:

• z računalniškimi omrežji, • z večpredstavitvenimi aplikacijami, • s portali z učnimi, bibliografskimi in faktografskimi vsebinami, • s »pametnimi« iskalnimi orodji, • z digitalnimi knjižnicami, • z učenjem na daljavo in • z virtualnimi učilnicami.

Računalniška omrežja, predvsem internet, omogočajo tako komunikacijo med sodelujočimi v učnem procesu, kot tudi razširjanje učnega gradiva. Ker je gradivo predstavljeno s pomočjo različnih računalniških programov, je lahko večpredstavno. To pomeni, da poleg besedila vključuje tudi slike, video in zvok. Dostop do gradiva je mogoč preko različnih portalov in digitalnih knjižnic. Digitalne knjižnice vsebujejo e-knjige, ki se ponavadi pojavljajo v formatu pdf. Če na portalih in v digitalnih knjižnicah, ki jih običajno uporabljamo, ne najdemo ustreznega gradiva, lahko uporabimo pametna iskalna orodja. Ta nam omogočajo, da na enostaven način najdemo točno tista učna gradiva, ki jih potrebujemo za obravnavo določene učne snovi.

10 

Sorodna definicija pravi, da je e-izobraževanje pristop, ki učenje olajša in ga pospeši z uporabo naprav, ki so osnovane na računalniški in komunikacijski tehnologiji. Naprave vključujejo:

• osebni računalnik, • ročni računalnik, • digitalno televizijo in • prenosni telefon.

Komunikacijska tehnologija omogoča:

• uporabo interneta, • elektronske pošte, • forumov, • Wiki-ja, • animacij, • programske opreme za sodelovanje, • skupinskega učnega sistema, • programske opreme za razredno upravljanje.

Pod programsko opremo za sodelovanje razumemo računalniški sistem, ki omogoča skupini ljudi medsebojno sodelovanje na daljavo preko računalniškega vmesnika. Wiki je spletna stran, ki dovoljuje uporabniku dodati, odstraniti ali kako drugače urediti vsebino na spletu brez dostopa do strežnika, na katerem ta vsebina je. Komunikacijska tehnologija se uporablja v e-izobraževanju za večjo interakcijo med udeleženci. Splet nudi interakcijo na več načinov. Slika prikazuje medije uporabljene pri učenju na daljavo razporejene v grafikon, kjer vodoravna os pomeni zmožnost podpore prostorske in časovne neodvisnosti in navpična zmožnost podpore interakcije. Videti je, da je neposredna interakcija, ki je značilna za tradicionalno izobraževanje, odvisna od časa in prostora. To pa ne velja za klepetalnico, ki sodi v proces e-izobraževanja. Klepetalnica poleg tega, da omogoča interakcijo med udeleženci, omogoča tudi neodvisnost od prostora in časa. E-izobraževanju sorodni izrazi so odprto učenje (open learning), učenje na daljavo (distance learning), prilagodljivo učenje (flexible learning), spletno učenje (online learning) in virtualno izobraževanje (virtual education) (Sajovic 2006, 22). E-izobraževanje razdelimo na več vrst in podvrst. Delitev je več. Ena izmed možnih razdelitev je prikazana na spodnji sliki. Formalno (šolsko) izobraževanje se deli po klasičnem sistemu. Poslovno izobraževanje (torej izobraževanje za potrebe zaposlenih v določenem podjetju) spada pod vseživljenjsko izobraževanje. Tja štejemo tudi vsa ostala izobraževanja, ki se izvajajo po zaključku formalnega izobraževanja.

11 

Slika 1: Delitev e‐izobraževanja

Vir: Sajovic 2006, 23. Glede na način uporabe informacijske in telekomunikacijske tehnologije obstaja več načinov e-izobraževanja. Pri prvem načinu je učenje posameznih izbranih predmetov podprto s spletnimi strani. Ta oblika se pojavlja kot dopolnilo tradicionalnemu izobraževanju. Učeči še vedno obiskujejo predavanja, medtem ko lahko dostopajo do učnega gradiva oziroma vsebine predavanj ter nalog preko spletnih strani. Ravno tako je omogočena oddaja domačih in seminarskih nalog preko elektronske pošte ali prilagojene spletne strani, vendar je za to potrebna predhodna registracija. V drugem načinu se spletni portali uporabljajo za celoten študijski program. Ločimo več ravni uporabe portala. Na prvi ravni portal opravlja le informacijsko funkcijo. To pomeni, da se učeči na portalu seznanijo z vsebino študijskih predmetov, urnikom in drugimi splošnimi informacijami, ki jih posreduje izobraževalni zavod ali organizacija in so javno dostopni. V primeru registracije se je možno preko portala prijaviti na izpit. Na drugi ravni uporabe portal podpira tudi izobraževalni proces, saj opravlja vlogo posrednika učnih gradiv med predavateljem in uporabniki. Na tretji ravni nudi portal možnost dvosmerne komunikacije med predavateljem in uporabniki, ter med uporabniki samimi. Pri tretjem načinu e-izobraževanje organiziramo s pomočjo virtualne učilnice. V njej uporabniki prejmejo vse napotke za izobraževanje in vsa učna gradiva. Omogočena je dvosmerna komunikacija preko forumov, študente spremlja mentor in omogočeno je sledenje učečemu. S sledenjem učitelj preko sistema, ki avtomatično analizira vključevanje in sodelovanje učečega v e-izobraževanju, vidi napredek učečega. V nadaljevanju je opisan model za tretji način e-izobraževanja, ki temelji na uporabi virtualne učilnice. Učitelj oziroma mentor pripravi načrt izvedbe, v katerem določi, kako bo e-izobraževanje potekalo. Med drugim pripravi oziroma določi tudi napotke za študij, tedenske aktivnosti študentov, študijska gradiva in naloge za preverjanja in ocenjevanja znanja. S slednjimi kasneje, ko je določena lekcija v izvajanju ali končana, preveri doseganje učnih ciljev. V primeru odstopanja od načrtovanih učnih ciljev lahko mentor popravi oziroma prilagodi načrt izvedbe. Prilagoditve so lahko sprotne zaradi zgoraj navedenega sledenja, ki ga omogoča sodobna informacijska tehnologija, ali pa se jih naknadno vključi v lekcijo.

12 

Ločimo tri osnovne oblike e-izobraževanja: - sinhrono (SSL), - asinhrono (ASL) in - neodvisno izobraževanje (IEL).

• Sinhrono izobraževanje (SSL) SSL (Synchronous Shared Learning) pomeni istočasno interakcijo dveh ali več udeležencev v e-izobraževanju. Učeči so del vodenega razreda in imajo dodeljenega tutorja oziroma mentorja, ki jih vodi skozi e-izobraževalni proces. Učeči in tutor so istočasno prijavljeni v spletno e-izobraževalno okolje, zato medsebojno komunicirajo v realnem času. Primer take interakcije je klepetalnica, ki je podrobnejše opisana na strani 33 in naprednejše avdio in video konference, ki omogočajo neposredno živo sliko in zvok. Ta oblika izobraževanja omogoča, da sodelujoči (učeči in tutor) postavljajo vprašanja, odgovarjajo nanje in sodelujejo v razpravi. Tehnologija omogoča, da učeči, ki se nahajajo na različnih krajih, lahko istočasno delujejo na skupni aplikaciji. Sinhrono izobraževanje omogoča tutorju tudi spraševanje. Učečim postavlja vprašanja in dobi takojšen odgovor. Ta oblika je najbližja tradicionalnemu izobraževanju. Razlika je predvsem v tem, da se učeči fizično ne nahajajo v istem prostoru. Največja prednost sinhronega izobraževanja je, da se takega izobraževanja lahko udeležuje skupina ljudi ne glede na geografske omejitve. Poleg tega nam tehnologija omogoča, da se vsa komunikacija snema. Tako se lahko zapisi, napravljeni v seji, shranijo za kasnejšo uporabo, analizo in podobno. SSL uporabljamo predvsem pri izobraževanju manjših skupin, saj le tako dosežemo primerno kvaliteto. Tutor poskrbi, da se vsi učeči aktivno vključujejo v komunikacijo, kar pri velikih skupinah ni mogoče doseči.

• Asinhrono izobraževanje (ASL) ASL (Asynchronous Shared Learning) pomeni obliko izobraževanja, ki uporablja komunikacijo s časovnim zamikom. Taka oblika komunikacije sta npr. elektronska pošta in diskusijske skupine. Navedena oblika je značilna za vodeno e-izobraževanje, kjer ima vsak učeči dodeljenega tutorja oziroma mentorja. Čeprav poteka komunikacija s časovnim zamikom, je učeči še vedno del razreda. E-izobraževalni proces je časovno določen in učeči se morajo držati vnaprej določenega časovnega okvira. Predpisani so roki, do katerih morajo učeči predelati izbrano učno gradivo oziroma izpolniti določene naloge. Prav v tem se ASL najbolj razlikuje od neodvisnega izobraževanja, ki ga bom opisala v naslednjem razdelku. Medtem ko sinhrona oblika izobraževanja vsebuje tiste izobraževalne lastnosti, katerih prednosti so poznane iz tradicionalne oblike izobraževanja (takojšnje preverjanje napredka učečega s strani tutorja, razvoj socialnih odnosov, prisostvovanje učečih in tutorja v skupnih razpravah), pa z asinhronim izobraževanjem ni tako. Eden glavnih razlogov, da se učeči odloči za uporabo asinhrone oblike e-izobraževanja, je stiska s časom zaradi različnih obveznosti. Največja prednost asinhrone oblike izobraževanja je namreč ta, da učeči lahko to obliko uporablja, ko mu to dovoljuje čas (seveda v določenih časovnih okvirih, ki jih predstavljajo vnaprej predpisani roki). Zato ni potrebna njegova prisotnost ob točno določenem času, kot pri SSL obliki e-izobraževanja. Zato jo uporabljajo predvsem tisti, ki veliko potujejo, imajo neobičajen delovni urnik in podobno. Zaradi omejenih možnosti interakcije je pomembno, da ima učeči tutorja, ki spremlja njegov napredek v procesu e-izobraževanja. Pri sinhronem izobraževanju tutor učečega spremlja "v živo". Pri asinhroni obliki je zelo pomembno, da tehnologija, ki se pri tej obliki izobraževanja uporablja, omogoča sledenje. Na ta način tutor lahko spremlja delo, ki ga

13 

učeči opravlja s časovnim zamikom. Da je sledenje možno, je potrebna prehodna prijava v sistem. Na osnovi te prijave je možen dostop do gradiva in ostalih sredstev. Sledenje obsega število prijav, aktivnost v času prijave v sistem ter učinkovitost izvajanja nalog, vaj in testov. Za razliko od sinhronega asinhrono izobraževanje ne omogoča sočasnega skupnega sodelovanja udeležencev. Sodelovanje je omenjeno na uporabo oglasne deske, diskusijskih skupin in elektronske pošte.

• Neodvisno e-izobraževanje (IEL) IEL (Independent E-Learning ) je oblika e-izobraževanja, kjer učeči ni del razreda z ostalimi učečimi in pogosto tudi nima tutorja. Najpogosteje to obliko ponujajo različni komercialni ponudniki. Kadarkoli učeči ugotovi, da mu na določenem področju primanjkuje znanja, gre na splet, kjer poišče ustrezni tečaj in se ga udeleži. Pri tem učečemu ni treba upoštevati časovnih okvirov, ki bi jih narekoval ponudnik učnega gradiva, kot je to pri prvih dveh oblikah. Neodvisno e-izobraževanje zahteva, da so učna gradiva modularna. To omogoča uporabo učnih gradiv na način, ki je kar najbolj prilagojen posamezniku. Z ustrezno evalvacijo potreb učečega naj bi ponudnik ali učeči sam iz manjših modularnih objektov sestavil ustrezno učno gradivo. Kvalitetni ponudniki te oblike izobraževanja glede na analizo načinov uporabe modulov sprotno dograjujejo učna gradiva, da so kar najbolj prilagojena uporabniku. Glavna značilnost neodvisnega e-izobraževanja je torej ta, da učeči sam izbira tempo, s katerim osvaja učno snov in ni vezan na ostale udeležence izobraževanja. Pri tem uporablja gradivo, ki je kar se le da prilagojeno njegovim potrebam, zmožnostim in napredku pri učenju.

14 

3 PROGRAMSKE REŠITVE

Programske rešitve LMS in LCMS imajo različne osnovne naloge delovanja. Med tema dvema sistemoma je le majhen del prekrivanja. Glavna naloga sistema LMS je urejanje učencev ter sledenje njihovemu napredku med vsemi učnimi aktivnostmi. Glavna naloga LCMS pa je urejanje vsebin oz. učnih gradiv in sledenje le-tem. Tako sistemi LCMS urejajo vse, kar se dogaja znotraj razreda: priprava učnega gradiva, podajanje učnega gradiva ter sledenje in podroben popis učenčevih opravil, kot npr. kolikokrat je učenec dostopal do določenega dela vsebine in porabljen čas, ki ga je potreboval, da je zaključil posamezno učno enoto. Večina sodobnejših sistemov LMS vsebuje tudi funkcije sistema LCMS [3]. LCMS (angl. Learning Content Management System) so namenjeni celovitemu upravljanju e-učnih vsebin. Za razliko od LMS sistemov je poudarek na funkcionalnostih za upravljanje z e-učnimi vsebinami. V osnovi LCMS sistemi omogočajo: • uvoz in izvoz standardiziranih e-učnih vsebin; • uvoz in izvoz posameznih gradnikov e-učnih vsebin (zvočne, video in slikovne

datoteke in podobno) • izgradnjo, brisanje, posodabljanje in dopolnjevanje e-učnih vsebin; • strukturiranje e-učnih vsebin v smiselne učne celote (v nadaljevanju e-tečaje); • prilagajanje e-učnih skupin različnim skupinam učencev; • dodeljevanje e-učnih vsebin posameznim izobraževancem ali skupinam

izobraževancev. • enostavno navigacijo skozi posamezen e-tečaj; • gradnjo enostavnih e-učnih vsebin in testov za samo-preverjanje znanja. Sodobni LCMS sistemi naj bi podpirali svetovno veljavne standarde s področja e-izobraževanja, med katerimi sta najbolj uveljavljena AICC in SCORM. Več o pomenu standardov si oglejte v poglavju o standardu SCORM. Večina današnjih LMS sistemov bolj ali manj vključuje tudi funkcionalnosti LCMS sistemov, tako da te sisteme v nadaljevanju označujemo kar kot en pojem s kratico L(C)MS sistemi. LMS (angl. Learning Management System) – dobesedno pomeni »Sistem za upravljanje učenja« in predstavlja informacijsko-komunikacijski sistem za upravljanje izobraževanja prek interneta. LMS sistemi so namenjeni izobraževanju od kjerkoli, kadarkoli in kogarkoli. V osnovi LMS sistemi omogočajo upravljanje: • učnih procesov; • e-učnih vsebin; • učencev izobraževanja oziroma izobraževancev.

15 

LMS tehnologije omogočajo izgradnjo in upravljanje spletnih učnih središč (v nadaljevanju e-učnih središč) oziroma spletnih portalov, ki združujejo spletno učilnico s celo vrsto e-učnih orodij, kot so klepetalnica, forum, koledar, zapiski in podobno. Sistemi LMS so lahko komercialni ali brezplačni (odprtokodni). Danes najbolj poznani komercialni sistemi LMS so: Blackboard, WebCT, Lotus Virtual Classroom. Najbolj poznan odprtokodni LMS (s kratico OS LMS; angl. Open Source LMS) pa je Moodle.

3.1 Celovite programske rešitve Celovite programske rešitve so že razvite programske rešitev. Zaradi tega se znanje in izkušnje v zvezi z razvojem programskih rešitev vedno bolj kopičijo pri razvijalcih, medtem ko za naročnike postajajo ključna znanja o izbiri in uvajanju programskih rešitev. So cenovno dosti dražje in tudi kasneje je treba vsako prilagoditev ali popravek plačati. Nekaj celovitih programskih rešitev je predstavljenih v nadaljevanju.

3.1.1 Black board

The Blackboard Learning sistem je preprost za uporabo, intuitivno uporabo, ki spodbuja študentovo “vključenost v komunikacijo, sodelovanje in medsebojno delovanje. The Blackboard Learning System se je izkazala za učinkovito, inovativno in dinamično, tako za študente in profesorje. Sistem za upravljanje e-izobraževanja BlackBoard uvrščamo med najbolj dodelane in kompleksne sisteme za upravljanje e-izobraževanja, ki se pojavljajo na tržišču. Sistem nudi izvrstne možnosti za komunikacijo (tako sinhrono kot asinhrono) znotraj učnega okolja.

3.1.2 Learning space

Edinstvene zmožnosti LearningSpace nam omogočajo razporediti učne enote oz. tečaje tako, da imajo udeleženci (študentje in učitelji) lahko dostop do njih neodvisno od časa in kraja, lahko tudi lokalno (off-line). Študentje lahko pristopijo k učnim enotam na različne načine: • Schedule- s strukturiranim pristopom vodi študenta do nalog, materialov in testov

za preverjanje in ocenjevanje znanja, • MediaCenter- omogoča iskanje in takojšnji dostop do vseh materialov, ki jih je

določil učitelj za izbrano učno enoto, • CourseRoom- omogoča sodelovanje in izmenjavo med skupinami študentov in/ali

med študentom in učiteljem, • Profiles- pomaga dijakom in učiteljem oblikovati produktivno delovno skupino. Učitelji lahko uporabljajo: • LearningSpace Central - za oblikovanje in upravljanje učnih enot, • Assessment Manager - za spremljanje študentovega znanja oz. njegova

napredovanja (Sternad et al. 2000).

16 

Danes je na šolah oz. fakultetah nuja, predvsem pa želja s strani študentov želja po gradivu na spletnih straneh šol za ponovitev usvojenega znanja, pridobljenega v šoli (dodatno delo doma, po pouku v šoli), oz. v primeru nekaj dnevne odsotnosti bi jim bilo gradivo dostopno od doma preko interneta. Z LearningSpace jim te želje lahko najlažje izpolnimo, saj je dostop do učnih enot mogoč kadarkoli in od kjerkoli (LearningSpace je namreč dosegljiv preko pregledovalnikov spletnih strani, npr. Internet Explorer ali Netscape Communicator). Lahko pa preverijo tudi svoje znanje, saj nam LearningSpace omogoča pripravo testov in njihovo ocenjevanje (avtomatsko, če je možno, sicer pa se test pošlje učitelju). Učiteljem omogoča pripravo gradiv oz. učnih enot, ki so lahko v katerikoli elektronski obliki (html strani, Wordovi dokumenti, video posnetki,....). Sama uporaba programskega paketa LearningSpace za učitelje z osnovnim znanjem uporabe osebnega računalnika ni zahtevna, oz. ne zahteva posebnega dodatnega znanja.

3.1.3 Moodle

Moodle je eden izmed programskih paketov za izvajanje e-izobraževanja. Sodi med sisteme za upravljanje s poučevanjem (LMS). Z Moodlom postavimo mrežo spletnih strani, ki ji rečemo spletna učilnica. Odprtokodna in brezplačna tehnologija za vzpostavitev e-učnega središča. Ker je odprtokodni program, ga je možno uporabljati brez omejitev. Izvajalcem e-izobraževanj omogoča gradnjo priložnostnih e-učnih vsebin, spremljanje dejavnosti učencev, komunikacijo z učenci, upravljanje z e-učnimi vsebinami, učenci in e-učnimi procesi, prav tako pa vključuje celo vrsto dodatnih e-učnih orodij. Moodle omogoča tudi zelo dobro terminsko načrtovanje izvedbe posameznih e-izobraževanj. Njegovo že sedaj zelo veliko število uporabnikov strmo narašča. Moodle je že preveden v slovenščino. Moodle deluje na naslednjih operacijskih sistemih: Unix, Linux, Windows, Mac OS X, NetWare in ostalih operacijskih sistemih, ki podpirajo PHP (programski jezik). Učitelji objavljajo v njej gradiva, vprašalnike, kvize, dajejo domače naloge, učenci pa gradiva pregledujejo, oddajajo opravljene domače naloge. Med seboj lahko komunicirajo. Poleg tega lahko učitelji spremljajo in pregledujejo aktivnosti učencev, sledijo številu obiskov, spremljajo uspešnost reševanja kvizov,… V Moodlu je polno različnih aktivnosti in funkcij. Učenci z njim nimajo veliko težav in ga hitro osvojijo. Težje delo imajo učitelji, ki morajo gradiva in navodila prilagajati spletnemu mediju ter obvladati nove metode dela. Vendar je spletna učilnica zelo dobrodošla pri izobraževanju, saj učenci niso odvisni od časa in okolja. Moodle ponuja toliko raznovrstnih aktivnosti, da je sistem primeren tudi za zelo različne izobraževalne vsebine. Lahko se uporabi za oglasno desko, lahko pa se izvede popolno izobraževanje s kombinacijo različnih metod. V Moodlu se spodbuja tudi skupinsko delo in aktivno sodelovanje, kar pripomore k boljšim učnim rezultatom. Takoj, ko je Moodle nameščen na strežniku, lahko začnemo z oblikovanjem virtualnih učilnic. Organiziramo si jih lahko po kategorijah. Za vsako ima Moodle vrsto nastavitev. Prva je oblika predmeta, kjer imamo na voljo tri različne oblike dela:

17 

• tedenska, • tematska, • družabna.

V tedenski obliki predmetu določimo poljubno število tednov trajanja. Za vsak teden mora učitelj določiti dejavnosti. Tematska oblika je podobna tedenski, vendar tedne nadomestijo teme, ki niso časovno omejene. Družabna oblika je ohlapna in se odvija okoli skupnega foruma, ki ni niti nujno v sklopu predmeta. Družabno obliko lahko omejimo na odlagališče dokumentov in forum. V učilnici lahko nastavimo tudi dostopnost. To pomeni, da jo lahko odpremo le udeležencem, lahko pa tudi gostom. Udeležence lahko učitelj znotraj učilnice porazdeli skupine, ki so lahko med sabo ločene ali pa tudi ne. Tako mu je olajšan pregled. Moodle ima več vrst uporabnikov. Prvi je administrator ali skrbnik, ki ima popoln nadzor nad obliko in vsebino učilnice. Določa položaj vsebine na strani in ureja dovoljenje drugih uporabnikov. Administrator je lahko učitelj, lahko pa tudi ne. Drugi pa so učitelj (izvajalec) in učenec (udeleženec). Pri delu spletne učilnice je priljubljen tudi mentor. Je oseba, ki pomaga, svetuje in motivira učence, ni pa nujno, da je odgovoren za vsebino predmeta. Učitelj si izbere mentorja kot pomočnika, ki nima možnosti, da bi oblikoval učilnice, lahko pa spremlja dejavnosti učencev in jih ocenjuje. Učenci, ker brez njih ne bi bilo izobraževanja na daljavo, lahko sodelujejo v enem ali več predmetih. Ne morejo spreminjati oblike in vsebine predmetov, vendar sodelujejo aktivno v predpisanih dejavnostih za določen predmet. Moodle ima funkcijo, ki je zelo zanimiva za učitelje in mentorje. To je funkcija natančnega spremljanja aktivnosti učenca. S to funkcijo se zapisujejo vsi dostopi učencev do učilnice. Tako imajo učitelji natančen seznam, koliko učencev je bilo aktivnih in koliko ne in lahko spremljajo statistiko. Učenci so ponavadi s tem tudi seznanjeni in spodbujeni, da si natančno preberejo navodila, ker učitelj vidi, kdaj so prebrali navodila in kdaj ne. Moodle omogoča učencem:

• dostop do informacij o e-tečajih, urniku in pedagoškem osebju, dostop do e-učnih vsebin in ostalih učnih orodij posameznega e-tečaja;

• komunikacijo s pedagoškim osebjem in ostalimi udeleženci e-tečajev (možnost dodajanja komentarjev in zaznamkov k celotni e-učni vsebini, sodelovanje v forumih, odgovarjanje na ankete in podobno;)

• prejemanje vaj, domačih nalog, seminarskih nalog, njihovo pošiljanje učitelju (e-mentorju) in pregled ocen za posamezno učno obveznost, preg rezultatov samostojnega preverjanja znanja in podobno.

Moodle omogoča učiteljem:

• dostop do informacij o e-tečajih, urnikih, učencih; • razvoj in objavo enostavnih e-učnih vsebin; • razvoj testov za preverjanje znanja; • dodeljevanje vaj, domačih nalog, seminarskih nalog, njihovo ocenjevanje ter

objavo ocen; • pripravo ocenjevalnih lestvic;

18 

• izdelavo slovarja strokovnih izrazov za posamezen e-tečaj ali skupnega za celotno e-učno središče;

• dodajanje literature, povezav na druge spletne strani, multimedijskih (avdio, video...) e-vsebin

• tvorjenje seznama pogosto zastavljenih vprašanj in odgovorov za posamezen e-tečaj;

• objavljanje izpitnih rokov in ocen; • pregled rezultatov in statistike dela učencev.

Moodle je enostaven za uporabo, tako za učitelje (e-mentorje) in učence kot tudi avtorje in administratorje. Prav tako niso zahtevne same namestitve in nadgradnje. Moodle se priporoča tistim organizacijam, ki načrtujejo zelo strukturirano in daljše e-izobraževanje (veliko interakcije, aktivnosti) in ki bodo vanj vključili ljudi, ki imajo relativno dobre računalniške spretnosti.

3.2 Programske rešitve na ključ Programske rešitve na ključ ali samostojne programske rešitve so standardne rešitve, ki jih lahko uporabniki sami prilagajajo svojim potrebam. V nadaljevanju je predstavljena rešitev Sharepoint, kot programska rešitev na ključ.

3.2.1 Sharepoint

SharePoint predstavlja celostno rešitev za portale enot, projektov in procesov, saj omogoča enotno grafično podobo in enostavno navigacijo, to pa ima za posledico boljšo uporabniško izkušnjo. Platforma SharePoint omogoča celovito integracijo z Microsoftovimi orodji ter prinaša druge prednosti, kot so skupinski koledar ali enotna prijava v portal oz e-učilnice. Tehnologije SharePoint vključujejo strežnik Microsoft Office SharePoint Server 2007 in storitve Microsoft SharePoint Services. Strežnik SharePoint Server je integrirana strežniška aplikacija, ki omogoča vzpostavljanje številnih portalov in strani znotraj organizacije. Storitve SharePoint Services nudijo podobne funkcionalnosti, vendar so namenjene predvsem manjšim skupinam in malim podjetjem. Z rešitvijo SharePoint Server organizacija pridobi vrsto operativnih, prav tako pa tudi poslovnih prednosti. Pospeši se iskanje informacij in s tem izboljša storilnost zaposlenih, poenostavi se sodelovanje med delovnimi skupinami, ki imajo odslej na voljo dokumente v skupni rabi. Dodatna prednost je tudi skupinski koledar, ki pri velikem številu zaposlenih omogoča vpogled v njihove urnike in učinkovitejše načrtovanje delovnih nalog. Velika prednost rešitve je avtomatizacijo poslovnih procesov s spletnimi aplikacijami in dokumentni sistem, ki prinaša učinkovitejše in varnejše upravljanje z velikimi količinami dokumentov. Z možnostjo prikaza podatkov iz drugih podatkovnih virov pa poenostavlja sprejemanje odločitev, ki so neposredno odvisne od hitrega dostopa do pravih informacij, kar je doseženo z učinkovitim iskalnikom. Končni uporabniki se portala zaradi podobnosti s pisarniškimi orodji Office hitro navadijo, predvsem zaradi intuitivne zasnove in koncepta vse-na-enem-mestu.

19 

SharePoint Portal Server omogoča podjetjem, da si razvijejo pameten portal, kar pomeni popolno povezovanje uporabnikov, skupin in znanja, tako da uporabniki v poslovnih procesih kar se da najbolje izkoristijo pomembne informacije in s tem veliko bolj učinkoviteje delujejo. SharePoint Server organizacijam ponuja rešitve, ki združujejo informacije iz različnih sistemov in poslovnih aplikacij v eni rešitvi z le enim vpisom, s prilagodljivimi možnostmi uvajanja in orodij za upravljanje. Sam portal olajša celostno sodelovanje, saj omogoča zbiranje, urejanje in iskanje virov za osebe, delovne skupine in informacije. Na tak način uporabniki hitro pridejo do želenih informacij, saj jim SharePoint omogoča, da si vsebino in postavitev portala sami prilagodijo in spreminjajo ter hkrati upoštevajo ciljno javnost. Organizacije lahko usmerijo informacije, programe in posodobitve na posameznike glede na njihovo organizacijsko vlogo, pripadnost delovnim skupinam, zanimanja, varnostno skupino in druga merila članstva, ki jih je mogoče določiti (Microsoft 2003). SharePoint Portal Server 2003 uporablja mesta, postavljena s storitvami Microsoft Windows® SharePoint Services 2003, za ustvarjanje portalnih strani za osebe, informacije in organizacije (Microsoft 2003). SharePoint Portal Server 2003 se je razvil ob upoštevanju spodaj navedenih razlogov:

• Informacije morajo biti dosegljive SharePoint Server nam ponuja enotno vstopno točko za veliko sistemov, kot so npr. programi sistema Microsoft Office, zatem sistemi za poslovno inteligenco in upravljanje projektov ter obstoječe poslovne aplikacije, ki so morda produkti drugih proizvajalcev. Portal je zgrajen na razširljivi, zelo distribuirani arhitekturi in ponuja prilagodljiva orodja za uvajanje, razvoj in upravljanje, katera portalu omogočajo, da se razvija skupaj s potrebami podjetja ali organizacije. V se te funkcije pa nam omogočajo čim boljšo izkoriščenost informacij in s tem izrabo sredstev podjetja. Na portalu je iskalna tehnologija, ki so jo razvili Microsoftovi laboratoriji, in nam omogočajo iskanje omrežnih sredstev, spletnih strežnikov, javnih map strežnika Microsoft Exchange Server, dokumentov programa Lotus Notes in mest, ki so postavljena s storitvami Windows SharePoint Services. Dokumente in informacije je mogoče urediti po temah in nato poiskati uporabniku zanimivo vsebino. Opozorila nam omogočajo boljšo uporabo podatkov, saj nas obveščajo o novih informacijah oz. spremembi starih (Microsoft, 2003).

• Povezovanje sodelujočih in delovnih prostorov SharePoint Portal Server omogoča organizacijam združevanje, urejanje, iskanje in postavitev mest SharePoint v celotnem podjetju. Vsa mesta SharePoint za delovne skupine, dokumente in sestanke je mogoče razširiti na stranke in partnerje, to pa poveča doseg in učinkovitost metod sodelovanja. Olajšano je tudi celovito sodelovanje, kajti portal ponuja sodelovanje pri dokumentih in vsebini posameznikom, delovnim skupinam, poslovnim enotam in podjetju. Ob vsem tem portal omogoča informacijskim delavcem, da enostavno najdejo posameznike ali skupine in jih kar se da učinkovito uporabijo, tako da jim ni potrebno pri vsakem projektu početi vse od začetka (Microsoft, 2003).

• Usmerjanje in prilagajanje informacij za večjo storilnost SharePoint Portal Server omogoča uporabnikom in IT –ju podjetja, da si portal prilagodijo in naredijo bolj osebnega. Preko komponent Web Parts, portal posreduje pomembno

20 

vsebino, kot je npr. poslovni in Office programi, spletne storitve, novice, prodaje in druge poslovne podatke. Te Web Parts komponnete IT dobi od Microsofta in partnerjev ali pa jih kar sami razvijejo s pomočjo Microsoft Visual Studio® .NET (Microsoft, 2003).

21 

4 EPF IN IZOBRAŽEVANJE

Ekonomsko-poslovna fakulteta zaposluje 90 visokošolskih učiteljev in sodelavcev, od tega 18 rednih profesorjev, 14 izrednih profesorjev, 13 docentov, 13 višjih predavateljev, 7 predavateljev, 3 predavateljev tujega jezika, 15 asistentov, 3 lektorji in 1 učitelja športne vzgoje. EPF kadrovsko še vedno raste in pridobiva nove sodelavce. Seveda pa visokošolski učitelji in sodelavci svojega dela ne bi mogli kvalitetno opravljati brez ustrezno strokovno usposobljenih nepedagoških delavcev, ki jih je 39. Ena generacija rednih študentov ima od 2400 do 2500 študentov. EPF ima tudi dobro organiziran izredni dodiplomski študij po vsej Sloveniji. Izredni študij je bil sprva zaradi gospodarske situacije organiziran za izobraževanje zaposlenih v gospodarstvu, v zadnjih letih pa se za izredni študij odloča vedno več mladih brez zaposlitve (EPF, 2008). Na Ekonomsko-poslovni fakulteti se zagotavlja vrhunsko znanje na področju ekonomije in poslovnih ved. Z raziskavami in storitvami se prispeva k razvoju znanosti, gospodarstva in družbene skupnosti, diplomanti pa pridobijo sposobnost vodenja poslovnih procesov in si izoblikujejo družbeno zavzetost in etično zavest. Ekonomsko-poslovna fakulteta ponuja zanimivo dinamično študijsko okolje, polno izzivov, ki omogoča takojšnjo uporabo naučenega v praksi. Uspešno poslovno kariero je z diplomo Ekonomsko-poslovne fakultete do danes pričelo že okoli 26000 študentov na dodiplomskem študijskem programu (visokošolskem strokovnem programu in univerzitetnem študiju) in čez 1000 diplomantov podiplomskega študija (magistrov, magistrov MBA, specialistov in doktorjev znanosti). Študenti s študijem na EPF-u pridobivajo, širijo in poglabljajo strokovna znanja in izkušnje, ki jih potrebujejo v današnjem hitro se spreminjajočem ekonomskem in poslovnem okolju. V predavalnicah se srečujejo z vodilnimi in inovativnimi teorijami s področja ekonomije in poslovnih ved. V okviru praktičnega usposabljanja in mednarodne izmenjave pa imajo priložnost, da si pridobijo še dodatne izkušnje v delovnem okolju in tujini. Akreditacije Ekonomsko – poslovne fakultete Maribor Po uspešno izvedeni samoevalvaciji v jeseni leta 2007 in po uspešno izvedeni evalvaciji ocenjevalcev European Council for Business Education (ECBE), ki so obiskali EPF v začetku leta 2008 ter po uspešno izvedenih usklajevalnih postopkih, ki so temu sledili spomladi 2008, je EPF uspešno zaključila akreditacijski postopek za svoja bolonjska programa prve stopnje (univerzitetni in visokošolski strokovni) ter za bolonjski program druge stopnje. European Council for Business Education (ECBE), ki ima sedež v Bruslju, je tako na svoji letni skupščini 30. 5. 2008 podelil EPF akreditacijske listine za akreditacijo omenjenih treh programov. Pridobljena akreditacija je rezultat dolgoletnih naporov EPF na področju kakovosti študijskih programov EPF in kakovosti njihove izvedbe. Akreditacije ECBE podeljuje za obdobje treh let in je zato po treh letih potrebno, v skladu z njihovimi pravili, akreditacijski postopek izpeljati ponovno, ter tako dokazovati stalen napredek pri kakovosti programov in njihove izvedbe. Akreditacija ECBE pomeni za EPF pomemben korak k internacionalizaciji, hkrati pa priznanje za kakovost programov in njihovo mednarodno primerljivost. Ker menimo, da je odličnost izjemno pomembna v procesih globalizacije, ki so prisotni tudi v univerzitetnem prostoru, bo EPF akreditirala svoje programe tudi v Association of

22 

Collegiate Business Schools and Programs (ACBSP). ACBSP je ena od dveh organizacij (druga je AACSB, njuni standardi pa so glede pedagoške akreditacije primerljivi), ki na osnovi priznavanja s strani Council on Higher Education accreditation (CHEA) izvajajo akreditacijske postopke zlasti v ZDA. Za akreditacijski postopek v ACBSP načrtujemo, da bo zaključen do začetka leta 2009. Akreditacijske zahteve ACBSP temeljijo na principih znanega Baldridge priznanja za kakovost, ki je v ZDA osrednje priznanje za kakovost. Pridobljena ECBE akreditacija programov EPF in načrtovana ACBSP akreditacija sta pomembni tako za fakulteto, kot tudi za diplomante EPF, saj dajejo diplomam EPF še večji mednarodni pomen. Ekonomsko-poslovna fakulteta je aktivna članica različnih domačih in mednarodnih organizacij in združenj. Trenutno so aktivni člani v: • ATLAS • Microsoft Certified Exam Provider • Microsoft IT Academy Program Member • Microsoft Dynamics Academics Alliance • Prüfungscentrum Goethe – Institut • The Assocation of Collegiate Business Scools and Programs • The European Council for Business Education Za razvoj e-izobraževanja je pomembno tudi dejstvo, kako ga dojemajo v visokošolskih zavodih. Razvidno je, da v ekonomiji obstaja visoko prepričanje, da je uvedba e-izobraževanja strateškega pomena za njihov nadaljnji razvoj. Ocena na ekonomskem področju je med višjimi, zato je idealno za razvoj e-izobraževanja. Visokošolski zavodi na ekonomskem področju so zelo dobro seznanjeni s pomenom in možnostjo e-izobraževanja pri izvedbi njihovega študijskega programa. E-izobraževanje je namenjeno dodatnemu izobraževanju in izpopolnjevanju. Večina ljudi se strinja, da se je treba dodatno izobraževati, vendar se je le dobra polovica uporabnikov in dobra tretjina neuporabnikov interneta pripravljena. Zelo malo se jih je pripravljeno vključiti v e-izobraževanje po internetu, ker večinoma niso prepričani o enakovrednosti klasični izobrazbi.

23 

5 PROJEKT UVEDBE E-UČILNIC

Pri uvedbi e-učilnic Ekonomsko – poslovne fakultete smo izhajali iz tega, da bomo uporabili tehnologijo, ki je sodobna, brezplačna in enostavna za uporabo. Na določenih področjih je Ekonomska – poslovna fakulteta že uporabljala to vrsto tehnologije, zato pri tem projektu ni bilo potrebno ponovno odkrivati tople vode. Na tej osnovi smo se odločili za Microsoft SharePoint Services, ki je za akademske sfere brezplačen, tako orodje kot program s katerim se je delalo. Preverili smo tudi druge CMS sisteme, vendar niso zadostovali našim potrebam (fleksibilnost, učinkovitost...). Z leti in napredkom tehnologije, vsaka zadeva zastara in več ne služi svojemu namenu, včasih so potrebne le manjše spremembe, da se doseže nek željen učinek. Tako smo pred dvemi leti prenovili portal Ekonomsko – poslovne fakultete, ki pa ni bil kaj bistveno drugačen od prvotnega (predhodnega). Spremembe so bile še zmeraj minimalne, predvsem glede funkcionalnosti ni bilo bistvenih sprememb. Zato se je na pobudo nekaterih zaposlenih in želj študentov organizirala uvedba e-učilnic Ekonomsko – poslovne fakultete v Mariboru. Zagotovo se vsi zavedamo dejstva, da je še kako pomemben izgled fakultete, ne le v fizičnem pomenu, ampak tudi globalno – v virtualnem svetu. Prav zaradi te ozaveščenosti se je nekaj pedagogov odločilo, da bodo uvedli e-učilnice. Navsezadnje, ni bila le vprašljiva podoba, ampak tudi funkcionalnost izobraževanja, ki pa je zelo pešala. V času poletnega (jesenskega) izpitnega obdobja, se je organizirala skupina študentov z namenom opravljanje obvezne prakse, pod vodstvom Simone Sternad in Zdenka Deželaka, ki sta uvedbo e-učilnic spremljala in tudi aktivno sodelovala od samega začetka izdelave portala, pa do zadnje faze, ki še ni končana. Na portalu nas je delalo sedem študentov dodiplomskega študija, s smeri elektronsko poslovanje, in študent podiplomskega študija, kateri smo bili hierarhično organizirani. Pri tem projektu je bilo vključenih večina študentov, saj so navsezadnje študenti tisti, ki najpogosteje obiskujejo in uporabljajo portal EPF, zato smo imeli ideje ob prenovi kar iz prve roke uporabnikov. Vsi uporabniki portala Ekonomsko – poslovne fakultete Maribor, smo se zavedali, da so potrebne izbojšave spletnega mesta Moji predmeti, ki so bili popolnoma nefunkcionalni in se je za objavo ene vsebine potrebovalo včasih tudi več kot eno uro. Moji predmeti so imeli funkcijo »e-učilnic«, ki pa je bila zelo pomankljiva, saj se je v njih nahajalo samo e-gradivo posameznih predmetov, brez kakršnihkoli drugih informacij (o samem predmetu, o izvajalcu predmeta...).

24 

Slika 2: Primer e‐predmeta

Vir: Portal EPF Preden nadaljujemo s predstavitvijo samega projekta uvedbe e-učilnic, vam bomo najprej razložili, kaj e-učilnice sploh so. E-učilnica oz. spletna učilnica je navidezno okolje, kjer se srečujejo izobraževanci, učitelji in učne vsebine. V e-učilnici je na voljo več orodij, ki se jih uporabljamo za izobraževanje, komunikacijo, izvajanje projektnih aktivnosti, predstavitve rezultatov … E-učilnica omogoča uporabnikom varnost, prijaznost in projektno naravnanost. Varnost se zagotavlja z uporabniškim imenom in geslom, tako da je vsebina dostopna samo osebam, ki jim šole omogočijo dostop (navadno so to vsi učenci). To pomeni, da lahko izobraževanci v varnem okolju komunicirajo in izvajajo druge aktivnost brez bojazni, da bi prišli njihovi podatki ali vsebine v stik z neznanimi osebami. E-učilnica je namenjena tako tistim uporabnikom, ki se vsakodnevno srečujejo z računalnikom, kot tudi tistim, ki niso računalniški strokovnjaki. Oblikovana je jasno in enostavno za uporabo. Sama oblika in vsebina, ki jo pripravlja izobraževalec je projektno naravnana, saj je njena vsebina načrtovana, omogoča komuniciranje med vsemi vključenimi in objavo pripravljenih in izdelanih vsebin.

25 

Spletna učilnica je zelo prilagodljiva in jo lahko vsaka skupina udeležencev uporablja na svoj način. Uporaba je odvisna predvsem od cilja, ki si ga izobraževalec zada. Prav tako ni potrebno uporabljati vseh orodij. Spletna učilnica s svojimi orodji omogoča učitelju sodelovanje z udeleženci, komunikacijo in skoraj vse, kar zahteva sodobni proces pridobivanja znanja. Uporaba e-učilnice je relativno preprosta, ker zahteva le predznanje uporabe brskalnika in elektronske pošte. Spletne učilnice lahko uporabljajo različni uporabniki: učitelji, mentorji za vodenje pouka prek spleta, za izvajanje e-seminarjev, za vodenje projektov, dijaki, učenci, udeleženci eseminarjev in tečajev za pridobivanje novih znanj in obiskovalci (gostje) za ogled novih vsebin. Uporabniki potrebujejo le dostop do interneta in spletni brskalnik ter spletni naslov spletišča, na katerem najdejo spletne učilnice. Gradiva v spletni učilnici lahko učitelj pripravi tematsko, tedensko ali kako drugače. Gradivo je lahko v obliki spletne strani, besedilne strani, videa, zvoka ali povezave do ustvarjene datoteke, kar omogoča raznolikost in možnost multimedije. Prek posebnega bloka z naslovom Skrbništvo lahko učitelji urejajo lastnosti spletne učilnice in gradiva, svoj profil, pišejo dnevnik, nalagajo in uvozijo podatke iz že obstoječih spletnih učilnic ter ustvarjenih datotek, sodelujejo v klepetalnicah in še marsikaj. Spletna učilnica ponuja poleg multimedijskih virov tudi dejavnosti, v katerih lahko sodelujejo tudi udeleženci. To so naloge, testi, klepetalnice, slovarji ipd. (Zabukovec, 2007, str. 390). Cilj projekta na Ekonomsko-poslovni fakulteti (v nadaljevanju EPF) je uporaba kombiniranega modela izobraževanja, kjer poleg klasičnih načinov poučevanja uporabimo tudi IKT za oblike asinhronega e-izobraževanja. Na osnovi teh predpostavk smo iskali sistem, ki omogoča urejanje študentov ter sledenje njihovemu napredku med vsemi učnimi aktivnostmi in urejanje vsebin oz. učnih gradiv in sledenje le-tem. Glede na izhodišča sta v ožji izbor prišla sistema Moodle in Microsoft Sharepoint Services 3.0 z dodatkom Shrarepoint Learning Kit (odprtokodna rešitev za Microsoft Sharepoint Services 3.0). Ker nismo potrebovali vseh možnosti orodja Moodle ter zaradi enostavnosti uporabe (enaka logika kot v Microsoft Office programih), smo se odločili, da uporabimo Microsoft SharePoint Services 3.0 kot sistem LCMS. Na osnovi analize potreb in želj pedagogov smo pripravili ogrodje za e-izobraževanje, ki je sestavljeno iz e-predmetov in spletnih mest pedagogov. E-predmeti so zasnovani trinivojsko:

(1) dostop do prvega nivoja je anonimen in se na njem nahajajo splošni podatki o predmetu, izvajalcih in povezave na sorodne predmete;

(2) do drugega nivoja, imenovanega e-učilnica, imajo dostop samo študentje, ki imajo predmet med svojimi študijskimi obveznostmi in vključuje orodja za obveščanje (obvestila, forum, koledar predmeta), knjižnice gradiv (izvedben načrt, gradiva predavanj in vaj, e-knjige) in povezave na dodatna gradiva;

(3) na tretji nivo, ki ga imenujemo e-kabinet, imajo dostop samo izvajalci predmeta, kjer imajo dodatna gradiva predmetov, sezname študentov, ki se ustvarjajo samodejno glede na podatke s sistema AIPS, možnost obveščanja študentov itd.

Drugi del e-izobraževanja predstavljajo spletna mesta pedagogov, ki so zgrajena dvonivojsko. Dostop do prvega nivoja je anonimen in na njem se nahajajo osnovni podatki

26 

o pedagogu (katere predmete izvaja, strokovne reference, bibliografija itd.), do drugega nivoja pa ima dostop samo pedagog, ki mu mesto pripada. Tehnični izziv izvedbe projekta e-izobraževanja je bil predvsem obvladovanje cca. 500 mest e-predmetov in cca. 100 mest pedagogov z vidika:

• enotne prijave v sistem (Pošta, Računalnik, Portal …), • samodejnega ustvarjanja pravic glede na predmetnik študenta (povezava s

sistemom AIPS) za dostop do e-učilnic (zaprti nivo e-predmeta in e-kabineta) in zaprte strani pedagoga (prenos pravic se izvaja dnevno),

• samodejno generiranje spletnih mest iz predlog (predloga e-predmeta, predloga pedagoga),

• nadgradnja spletnih mest (dodatna funkcionalnost, sprememba predlog). Poleg tega pripravljamo vstopno mesto študenta (dostop posameznega študenta), kjer bo imel vsak študent vidne svoje obveznosti, predmetnik, obvestila, študijski koledar, povezave na spletni referat, knjižnico, informatiko, karierni center, mednarodno pisarno ipd. ter povezave na priročnike za uporabo (portala, spletne pošte, e-izobraževanja, arhiviranja datotek itd.) (Sternad et al. 2009).

5.1 Analiza obstoječega stanja Učenje na daljavo postaja vse bolj pomembno na EPF, kot dopolnilo klasičnim oblikam poučevanja – možnost sodobnejših oblik predavanj in vaj. Obstoječe učenje na daljavo – Moji predmeti:

• Zamudno dodajanje gradiv v predmete • Zapleteno urejanje skupin znotraj predmeta • Skrbnik predmeta ni videl, kaj vidijo študentje v predmetu • Prodekanica za izobraževalno dejavnost ni imela možnosti vpogleda v posamezen

predmet • Rešitev na ključ …(Sternad et al. 2009).

Možnost e-učenja pred uvedbo e-učilnic je bila skoraj neizvedljiva. V Mojih predmetih je vsak študent imel dostop do predmetov, ki jih je opravljal. Vsebine gradiv v posameznih predmetih sploh ni bilo, ali pa ni bila ažurna. Vsako posamezno spletno mesto predmeta ni niti vsebovalo učnega načrta predmeta, kakor tudi ne kakšnih drugih informacij o predmetu ali njegovemu izvajalcu. Tako je bil še vedno velik poudarek na klasičnem izobraževanju, saj le tako je študent lahko prišel do zanesljivih informacij in učnih gradiv predmeta.

5.2 Zahteve Izhodišča, ki so pripeljala do odločitve poslovodstva, da je potrebno prenoviti sistem LCMS so:

• enostavnost uporabe tako za študente in pedagoge (orodje, ki ne zahteva veliko dodatnega izobraževanja)

• podpora za obvladovanje gradiv • orodja za sodelovanje in obveščanje

27 

• čim lažja integracija z obstoječim IS (AIPS) • enotna prijava študentov in pedagogov v vse sisteme (pošta, računalniki na

fakulteti, e-učilnice) • več nivojski dostop do e-učilnic • standardno ogrodje (hiter razvoj, enostavno upravljanje, standardna tehnologija) • neodvisnost od ponudnika (možnost, da lahko manjše popravke sistema opravimo

sami) • možnost nadgradnje • cenovno ugodna rešitev

Na osnovi analize potreb in želja pedagogov smo pripravili ogrodje za e-izobraževanje:

• E-predmeti • Mesto pedagoga

Dostop do mesta pedagoga je nastavljen dvo-nivojsko:

• Anonimni dostop – podatki o pedagogu • Zaprti del – “Vstop učitelj”

28 

Slika 3: Primer spletnega mesta pedagoga

Vir: Portal EPF (spletno mesto pedagoga) Dostop do e-predmeta pa je nastavljen tri-nivojsko:

• Anonimni dostop – splošni podatki o predmetu in izvajalcih • E-učilnica – orodja za obveščanje (obvestila, forum, koledar predmeta), knjižnice

gradiv (izvedbeni načrt, gradiva predavanj in vaj, e-knjige), povezave na gradiva … • E-kabinet – dodatna gradiva izvajalcev, seznami študentov, možnost obveščanja

študentov … (Bobek et al. 2009). Študentom (dodiplomskim in podiplomskim) e-učilnice omogočajo, da preko enotne vstopne točke dostopajo do vsebin in orodij, ki jih potrebujejo pri svojem študiju. Tako imajo na enem mestu zbrane informacije, novice, obvestila, dokumente, študijska gradiva, opravljajo lahko administrativne postopke (prijavljanje na izpite, ogled lastnih evidenc,...), dostopajo do raziskovalnih podatkov ter komunicirajo s pedagogi. E-učilnice omogočajo študentom dostop do vsebin glede na skupine uporabnikov (način študija, letnik, smer), podobno kot za spletno mesto za zaposlene, pa je tudi zanj značilna visoka stopnja poosebitve.

29 

5.3 Priprava prototipa Podiplomski študent Uroš Zabukovšek je v okviru znanstvenega magistrskega študija pripravil prototip e-učilnic, kamor bomo začeli vnašati podatke, ko si jih bomo pripravili. Ostali člani skupine pa smo začeli z zbiranjem vseh podatkov, ki jih bomo potrebovali za same e-učilnice. Vsak je zbiral podatke za svoj sklop, da ne bi prišlo do podvajanja. Začeli smo z zbiranjem učnih načrtov vseh predmetov in informacij o izvajalcih predmetov (pogovorne ure, spletna pošta,...) Nato smo določili pravila glede oblikovanja vsebine, ki se jih bomo držali, da bo vsebina oblikovno poenotena. Določili smo vrsto, velikost, barvo,… naslovov, podnaslovov in ostalega teksta. Tekst smo oblikovali v programu Microsoft Word, slike profesorjev pa v programu Microsoft Picture Manager in Paint.Net-u. Vso vsebino, ki smo jo zbrali in uredili, smo shranili v skupno mapo. Po končanih posvetovanjih z zaposlenimi na fakulteti, smo se lotili zadnjega odpravljanja napak. Popravili smo ugotovljene napake, vnesli predloge izboljšav in idej zaposlenih in tudi naših, ki smo se jih še spomnili. Tako je bilo vse pripravljeno za vnos podatkov na splet.

5.4 Vnos podatkov

• Vsebina se shranjuje v podatkovno bazo (sezname). • Podatki se urejajo preko prilagojenih vnosnih mask (ločena vsebina od oblike) • Ta pristop omogoča samodejno generiranje e-predmetov (cca. 500) in mest

pedagogov (cca. 100). • Tako smo mi pri projektu »e-učilnica« najprej uredili predmete glede na izvajanje

in izvajalca v posameznih programih (za vse predmete na vseh študijskih programih, ki se izvajajo na fakulteti (osnovni podatki o predmetu in učni načrt). Vsak predmet je dobil svoje spletno mesto. Vsebina, ki smo jo dobili v referatu, smo najprej smiselno uredili in oblikovali v MS Word-u 2007. Urejeno vsebino predmetov smo kopirali v SharePoint v Internet Explorer. Wordove datoteke predmetov smo pretvorili v PDF format in ju skupaj dodali v podmesta spletnih strani predmetov (hitri zagon obrazec predmetov). Predmete smo povezali z nosilci in izvajalci le-teh (Sternad et al. 2009).

Ko je bil prototip in podatki pripravljeni smo začeli z vnašanjem podatkov na strežnik. Najprej smo vnesli samo vsebino predmetov. Potem pa smo prenesli v podmesta predmetov še njihove Wordove in PDF datoteke. Ta faza nam je vzela kar dosti časa, saj smo večkrat morali kaj popravljati, da je bil izgled strani smiseln in zanimiv za študente. Vse te spletne strani predmetov ter pedagogov in podstrani pa smo sproti, nekaj tudi na koncu, smiselno in pravilno med sabo povezali. Z samim designom e-učilnic se nismo preveč ukvarjali, ker smo imeli za to dogovorjenega zunanjega izvajalca. Ampak na koncu sta celo dva designerja odpovedala in smo e-učilnice oblikovali pač kolikor je bilo najboljše v naši moči, saj je bila naša naloga predvsem vsebina in funkcionalnost samegih e-učilnic. Zato se bo treba v drugi interakciji posvetiti designu in potrebnim popravkom.

30 

5.5 Testiranje in izobraževanje Po končanem vnosu vseh podatkov na strežnik, smo začeli preverjanje e-učilnic z administrativnimi skupinami in pedagogi. Skupaj z njimi smo šli skozi e-učilnice in sproti popravljali ugotovljene napake. Nato pa smo začeli s testiranjem portala. Predvsem smo preverjali povezave, če so spletna mesta pravilno med sabo povezana (pravilno povezane povezave). Po končanem testiranje smo prenesli e-učilnice na produkcijski strežnik. Tako so e-učilnice zaživele. Začeli smo še z zadnjim testiranjem na produkcijskem strežniku.Pri tem testiranje so nam pomagali študentje, skrbniki posameznih spletnih vsebin (administrativne skupine), zaposleni in učitelji. Pregledali smo vsako, povezavo in še naredili zadnje popravke. Medtem smo izvedli tudi izobraževanje za pedagoge. Pokazali smo jim kako naložiti v e-učilnice e-gradiva, objaviti razna obvestila za študente, popraviti čas svojih pogovornih ur...

5.6 Stabilizacija Ko so e-učilnice že vpeljane v organizacijski sistem, jih je potrebno že vzdrževati. V tej zadnji fazi spremljamo dogajanje v e-učilnicah, odpravljamo napake in pripravljamo statistiko uporabe, izvajamo ankete in s pomočjo povratnih informacij dograjujejo e-učilnice. Po predhodnem izobraževanju uporabnikov in pripravi navodil za uporabo smo projekt e-izobraževanja zagnali v živo novembra 2008. Danes, po skoraj končanem prvem ciklu uporabe (kar je pri nas študijsko leto), lahko rečemo, da je bil projekt uvedbe e-izobraževanja uspešno izpeljan, saj pedagogi in študentje s pridom uporabljajo študijski portal e-izobraževanja.

Glavne možnosti, ki jih e-učilnice nudijo svojim uporabnikom: • Splošne novice in obvestila. Študentom so na enem mestu na voljo splošne novice in druge tematske novice o predmetu. • Informacije o samem predmetu. Omogoča študentom popoln nadzor nad dogajanjem pri lastnih predmetih (obveznih ali izbirnih). • Študijska gradiva. Na tem mestu so zbrani študijski viri, ki jih študent pri svojem študiju potrebuje. Tako je npr. navedena študijska literatura, ki jo objavi profesor (npr. prosojnic predavanj, nalog za vaje, rešitev ipd.). • Študijski koledar predmeta. Študentje lahko sprotno pregledujejo, o čem se bo predavalo na naslednjih predavanjih pri posameznem predmetu. • Forum. Omogoča komunikacijo med študenti, skupinami študentov ter med študenti in pedagogi. V forumu študentje med seboj izmenjujejo mnenja (študentski glas tako doseže tudi pedagoge ob sočasnem zagotavljanju anonimnosti študentov) in posredovanje pobud in predlogov odgovornim (študentje posredujejo svoje pobude in predloge odgovornim na fakulteti ter spremljajo odgovore nanje).

31 

Slika 4: E‐učilnica predmeta

Vir: E-učilnica EPF

32 

6 MOŽNE DODATNE IZBOLJŠAVE

Po končani uvedbi e-učilnic pa se začenja faza dodatnih možnih izboljšav funkcionalne in organizacijske ravni e-učilnic EPF-a. Tako sedaj že prehajamo na drugo fazo projekta študijskega portala e-izobraževanja, kjer bomo v e-učilnice dodali izboljšave, ki bodo povečale kvaliteto e-izobraževanja na fakulteti. V nadaljevanju vam bomo navedli nekaj dodatnih izboljšav, ki pa smo jih razdelili na organizacijske in funkcionalne. Čeprav ima več izboljšav lastnosti obeh ravni, vam jih bomo navedli samo pod eno.

6.1 Organizacijska raven Organizacijska raven je zelo pomembna, saj omogoča uporabnikom e-učilnic, da se hitro znajdejo pri njihovi uporabi in da je vsebina e-učilnic smiselno razporejena. Izboljšave, ki so se nam porodile po končani uvedbi e-učilnic:

• avtomatizirano in centralizirano vnašanje podatkov (vnos podatkov na enem mestu in s tem hkratna posodobitev le-teh na vseh drugih spletnih podmestih),

• modul za objavo interaktivnih študijskih gradiv v formatu SCORM (Sharepoint Learning Kit),

• aganžiranje skrbnika za e-učilnice (pomoč uporabnikom pri težavah pri prijavi v e-čilnice, večja ažurnost podatkov...)

• samodejno generiranje seznamov študentov, za potrebe študijskega procesa.

6.2 Funkcionalna raven Zelo pomembna pa je tudi funkcionalna raven e-učilnic, saj je e-učilnice morajo omogočati svojim uporabnikom, da najdejo vse na enem mestu, kar potrebujejo za svoje izobraževanje, in to v najkrajšem možnem času (s čim manj kliki). Dodatne izboljšave na funkcionalni ravni so:

• izdelava vstopne spletne strani študenta (kjer študent najde, vse kar potrebuje na enem mestu),

• vsak predmet ima svoj arhiv učnih načrtov za določeno odbobje (npr. za obdobje 5-ih let),

• možnost »on-line« preverjanja znanja • modul za interaktivno komunikacijo (on-line govorilne ure), • avtomatsko polnjenje koledarja predmeta iz rešitve WiseTable.

33 

7 SKLEP

Glede na same začetke učenja na daljavo, bi lahko rekli, da je prišlo do bliskovitega e-izobraževanja v času, ko je sodobna informacijska in telekomunikacijska tehnologija vključila v svoje delovanje svetovni splet, preko katerega je mogoča dvosmerna komunikacija. E-izobraževanje je potrebno, ker živimo v informacijski dobi. Seveda se zato izobraževalne institucije, še posebej kot je EPF, trudijo približati znanje ljudem. Vendar zgolj redno šolanje ni dovolj, pač pa je zaradi sodobnih potreb družbe, ki zahteva sprotno pridobivanje novih sposobnosti za uspešno delovanje v družbi. Zato pa je treba najprej postaviti celovite skupne standarde, da bo vsebina izobraževanja dostopna v različnih učnih okoljih, obenem pa bo dosežena potrebna kvaliteta. Kvaliteta je odvisna tudi od drugih dejavnikov, kot so stroški. Kakovostne učno okolje zahteva na začetku večje stroške in daljši čas razvijanja, vendar se kasneje, z izvajanjem e-izobraževanja, ti stroški povrnejo. Za e-izobraževanje zadnjih nekaj let je značilno, da ima lastnosti tradicionalnega učenja ob uporabi omrežnih storitev, vendar vedno bolj vsebuje elemente odprtega učenja, oziroma učenja po meri uporabnika. Novi načini produkcije, razširjanja, posredovanja, prikazovanja učnih vsebin in stalno preverjanje njihove kakovosti, postavljajo temelj podpore elektronskemu trgu za potrebe e-izobraževanja. Tako vzpostavljeni elektronski trg za e-izobraževanje bo pospešil razvoj sistemov za elektronsko poslovanje oziroma izmenjavo učnega gradiva prek javnih omrežij in razvil sistem točkovanja učnih gradiv med sodelujočimi univerzami. Glede na svetovni razvoj e-poslovanja je sodelovanje Slovenije v graditvi takšne evropske infrastrukture za e-izobraževanje strateškega pomena. Slovenija s tem lahko sledi svetovnim smernicam in razvoju na tem področju, hkrati pa razvija tudi lastne sisteme in storitve na podlagi tega znanja. S tem se bo tudi v našem okolju pospešil razvoj elektronskega poslovanja. Menimo, da je največja prednosti e-izobraževanja poleg neodvisnosti od časa in prostora učenja, ki omogočata učenje kadarkoli in kjerkoli, možnost izkoriščanja ekonomije obsega. E-izobraževanje je ob primerni infrastrukturi (pri organizatorju e-izobraževanja in na strani končnih uporabnikov) lahko zaradi večjega števila uporabnikov dosti cenejše kot pa klasično izobraževanje. Vendar pa se ravno tu poleg pomanjkanja socialnih stikov z ostalimi učenci in profesorjem pojavlja po mojem mnenju največji problem e-izobraževanja. Menimo, da masovno in poceni e-izobraževanje ne more biti tako kvalitetno kot je klasično izobraževanje. Razlog se skriva v tem, da v primeru, če hočemo imeti kvalitetno izobraževanje, v skupini ne sme biti preveč učencev. Profesor bi moral imeti v skupini maksimalno 15 učencev, kar pa pri masovnem e-izobraževanju ne pride v poštev, saj bi večje število profesorjev podražilo e-izobraževanje. Ravno zato velikokrat kvalitetna e-izobraževanja stanejo več denarja kot pa klasično izobraževanje.

34 

8 POVZETEK

Običajno je dodana vrednost IKT v izobraževanju v veliki meri povezana s povečano fleksibilnostjo glede strategij podajanja snovi, kjer je izobraževanje omogočeno neodvisno od časa in lokacije in s poljubnim tempom. Vendar pa ne smemo pozabiti, da je prava pedagoška vrednost uporabe IKT v novih načinih organiziranja izobraževalnih aktivnosti in vsebin. Med najpogostejšimi omembami uporabe IKT v izobraževanju sodi e-izobraževanje. V primerjavi s klasičnim izobraževanjem ima določene prednosti, vendar tudi slabosti. Pravo e-izobraževanje na visokošolskih izobraževalnih inštitucijah še ni zaživelo, bolj gre za podporne storitve klasičnemu izobraževanju. Da bi e-izobraževanje tudi uspelo, se je potrebno aktivno soočiti z izzivi pri integraciji IKT v izobraževalne procese. Tako je v delu diplomskega seminarja predstavljen tudi praktični primer »projekt uvedbe e-učilnic«, s katero se je soočila Ekonomsko – poslovna fakulteta, ki je postal pomembna podporna storitev klasičnemu izobraževanju. Toda s tem projektom pa je fakulteta korak bliže e-izobraževanju. Ključne besede: e-učenje, e-izobraževanje, e-učilnica, programske rešitve

35 

ABSTRACT  

The increased value of ICT in education is usually closely linked to the increased flexibility of supplying the students with learning materials, as they can attend the learning process wherever and whenever they feel like it and doing so at their own pace. But we can't forget that the real pedagogical value of ICT lies within modern organization methods of educational activity and contents. The usage of ICT in education is most frequently mentioned in e-learning. Compared to classical learning, it has certain advantages, but also some weakness'. The real e-learning, used at universities has yet not come to life, as it is more of a support to the classical learning. For e-learning to succeed, we need active approach to the challenges of ICT integration in educational processes. In part of this diploma seminar, we also present a practical case called »e-classroom introduction project«, which was conducted by Faculty of Economics and Business and has become an essential support to the classical learning. This project brings the faculty one step closer to e-learning.  

Key words: e-learning, e-education, e-classroom, program solutions

36 

9 LITERATURA IN VIRI

• Bobek Samo, Sternad Simona in Zabukovšek Uroš. 2009. Drugačen pristop k

študiju Poslovne informatike smer E-poslovanje. Maribor: EPF.

• Debevc Matjaž. 2001. Uporaba tehnologij v izobraževanju na daljavo. Ljubljana.

• Gerlič Ivan. 2000. Sodobna informacijska tehnologija v izobraževanju.

Ljubljana:DZS.

• Gerlič Ivan. 2005. Uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije v

slovenskih šolah. Kranj.

• Grobovšek Miha. 2004. Elektronsko učenje. Maribor: FERI Maribor.

• Microsoft, M. 2008. MSDN Microsoft. [http://msdn.microsoft.com/en-

us/library/ms964286.odc_addressingportalscenariosmipt_fig1(en-

us,MSDN.10).gif]

• Microsoft. 2003. Share Point Portal Server 2003.

[http://www.microsoft.com/slovenija/office/sharepoint/prodinfo/overview.mspx.]

• Portal EPF. 2009. [http://www.epf.uni-mb.si]

• Portal Moodle. 2009. [htp://www.moodle.org]

• Rodriguez, J. R. (2003). IBM WebSpere Portal V4 Developer's Handbook. IBM.

• Sajovic Polona. 2006. E-izobraževanje. Ljubljana: FDV Ljubljana.

• Sorčnik Klemen. 2004. Elektronsko učenje. Maribor : FERI Maribor.

• Sternad Simona in Zabukovšek Uroš. 2009. Uporaba Microsoft Sharepoint Services

na Ekonomsko-poslovni fakulteti Maribor. Maribor:EPF.

• Sternad Simona, Mojca Giacomelli in Zabukovšek Uroš. 2000. Uporaba

programskega paketa LearningSpace kot pripomočka za učenje na daljavo.

Maribor: Pedagoška fakulteta.

• Sternad Simona, Zabukovšek Uroš in Bobek Samo. 2009. E-izobraževanje.

Maribor: EPF.

37 

• Uroš Zabukovšek. 2006. Spletna avtorska orodja za preverjanje znanja. Maribor:

Pedagoška fakulteta.

• Zagmajster Margerita.1999. Napotki študentom na daljavo. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.