1

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ANALIZA GIBANJA OBRESTNIH MER V SLOVENIJI PRED VSTOPOM V EVROPSKO

UNIJO

Kandidatka: Ivica Trunk Študentka rednega študija Številka indeksa: 81533239 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Tanja Markovič Hribernik

MARIBOR, marec, 2005

2

PREDGOVOR Znanost se je že od vsega začetka ukvarjala s problemom upravičenosti obresti. Iz srednjega veka je tako znan Aristotelov izrek: »Denar ne more imeti mladičev«. Posledica takšnega pojmovanja je bila kanonska prepoved obresti v srednjem veku. V današnjem času pa imajo obresti zelo velik pomen, saj odločilno vplivajo na gospodarska gibanja. Povezujejo sedanje in bodoče gospodarske procese. V tej funkciji se pojavijo takrat, ko je med storitvijo in protistoritvijo časovna neskladnost. Obresti same pa so odvisne od višine obrestne mere. Obrestna mera je med najpomembnejšimi ekonomskimi kategorijami, saj izraža oziroma vpliva na vsa pomembnejša gospodarska gibanja. Je instrument denarne politike. V zgodovini so se obrestne mere nenehno spreminjale, vendar je obseg teh sprememb v zadnjih letih precej hitrejši in močnejši. Na raven obrestnih mer v Sloveniji vplivata predvsem stopnja inflacije ter stopnja konkurenčnih pritiskov na bančnem trgu. Za napoved gibanja obrestnih mer v prihodnosti je dobro, če poznamo, kako so se gibale v preteklosti. Višino obrestnih mer opredeljujejo številni slovenski in mednarodni pravni viri. Prilagajanje obrestnih mer evropskim predpisom pa je bistveno in nujno za vstop Slovenije v Evropsko monetarno unijo. Pri izdelavi tega diplomskega dela so mi mnogi pomagali. To so predvsem tisti, ki so o tem pred mano pisali in spoznanja, ki so mi koristila pri pisanju tega diplomskega dela. Velik trud in dolgotrajno delo ob študiju, da je lahko nastalo to diplomsko delo, je v mnogo čem olajšala iskrena podpora članov družine in mojih prijateljev, ki se jim od vsega srca zahvaljujem. Izraz zahvale sem dolžna mentorici dr. Tanji Markovič Hribernik za strokovno pomoč in vodenje pri izdelavi diplomskega dela, saj je s svojimi nasveti in sugestijami veliko pripomogla k izdelavi diplomskega dela.

3

KAZALO: 1 UVOD…………………………………………………………………………………….4 1.1 Opredelitev in opis problema…………………………………………………………...4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve…………………………………………………………4 1.3 Predpostavke in omejitve……………………………………………………………….4 1.4 Uporabljene raziskovalne metode………………………………………………………5 2 SPLOŠNO O OBRESTNI MERI…………………………………………………………6 2.1 Pojem obrestne mere……………………………………………………………………6 2.2 Temeljna obrestna mera………………………………………………………………...6 2.3 Efektivna obrestna mera………………………………………………………………..7 2.4 Realna in nominalna obrestna mera…………………………………………………….8 2.5 Referenčna obrestna mera ……………………………………………………………...8 2.6 Izračun obrestne mere…………………………………………………………………..9 3 GIBANJE OBRESTNIH MER V SLOVENIJI PO OSAMOSVOJITVI……………….13 3.1 Gibanje obrestnih mer v obdobju 1991-1999…………………………………………13 3.1.1 Prikaz gibanja obrestnih mer v obdobju 1991-1999………………………………...13 3.1.2 Razlogi in posledice gibanja obrestnih mer v obdobju 1991-1999………………….15 3.2 Gibanje obrestnih mer v obdobju 2000-2004………………………………………….19 3.2.1 Prikaz gibanja obrestnih mer v obdobju 2000-2004………………………………...19 3.2.2 Razlogi in posledice gibanja obrestnih mer v obdobju 2000-2004………………….20 4 POLITIKA OBRESTNIH MER V LUČI IZPOLNJEVANJA MAASTRICHTSKIH KRITERIJEV……………………………………………………………………………...24 4.1 Splošno o Maastrichtskih kriterijih…………………………………………………....24 4.2 Zahteva po obvladovanju obrestnih mer………………………………………………26 5 UVELJAVLJANJE REFERENČNIH OBRESTNIH MER V SLOVENIJI…………….27 5.1 SIOM………………………………………………………………………………..…27 5.2 SMOM……………………………………………………………………………........28 6 PRIČAKOVANO GIBANJE OBRESTNIH MER V PRIHODNOSTI……………..…..29 7 SKLEP………………………………………………………………………………...…31 8 POVZETEK……………………………………………………………………………..32 9 SEZNAM LITERATURE IN VIROV…………………………………………………..34

4

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema V svoji diplomski nalogi sem si izbrala kot opredelitev področja denarni sistem v Sloveniji, kot opis problema pa gibanje obrestnih mer v Sloveniji od osamosvojitve do vstopa v Evropsko unijo. Obrestne mere so se v zgodovini nenehno spreminjale, vendar je obseg sprememb v zadnjih letih precej močnejši in hitrejši. Ekonomska stroka vztrajno išče odgovore in razloge, zakaj je v danem trenutku višina obrestnih mer takšna kot je in ne drugačna in zakaj torej prihaja do nihanj. S spreminjanjem količine denarja v obtoku se neposredno ali posredno spreminja tudi cena kredita – obrestne mere in skladno s tem tudi povpraševanje po devizah. Zato je cilj centralne banke zniževanje obrestnih mer, ki so se v Sloveniji že približale predpisom, kot jih določajo maastrichtski kriteriji. Razvoj finančnih trgov in finančnih inovacij na področju obrestnih mer danes omogočajo, da tako posojilodajalci kot posojilojemalci izberejo tisto dolžniško obliko oziroma takšen dolžniški finančni instrument, ki kar najbolj ustreza njihovim željam in potrebam. Množica različnih dolžniških finančnih oblik pa seveda pomeni, da obrestna mera ni ena sama, ampak obstaja na trgu v vsakem trenutku vsaj toliko različnih obrestnih mer, kolikor obstaja na trgu v tistem trenutku različnih finančnih oblik. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen te diplomske naloge je podrobneje proučiti pomen obrestne mere v narodnem gospodarstvu, vpliv gibanja obrestnih mer na varčevanje in investicije ter samo nihanje obrestnih mer kot eden izmed pogojev v maastrichtskih kriterijih. Delo je sestavljeno iz sedmih sklopov. V začetnem poglavju bodo postavljene osnovne trditve, omejitve ter metode raziskovanja. V drugem sklopu bodo predstavljene oblike obrestnih mer ter sam izračun le teh. temu bo sledila analiza gibanja obrestnih mer, ki bo razdeljena na dve obdobji. Prvo obdobje od leta 1991 do 1999 in drugo obdobje od 2000 do 2004. Četrti sklop je namenjen predstavitvi maastrichtskih kriterijev, izmed katerih so eden od pogojev tudi obrestne mere. Banke so uvedle in uvajajo v svoje poslovanje referenčne obrestne mere, zato bom v petem sklopu obravnavala dve referenčni obrestni meri SIOM in SMOM. V šestem sklopu bom poskušala predvideti pričakovana gibanja obrestnih mer v prihodnosti. V zadnjem poglavju pa bodo v obliki sklepa povzeti bistveni poudarki iz vsebine diplomske naloge. 1.3 Predpostavke in omejitve V Sloveniji banke posvečajo obrestnim meram veliko pozornost, ne le na osnovi obstoječe zakonodaje in priporočil Banke Slovenije, pač pa predvsem zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti in prilagajanja predpisom Evropske skupnosti.

5

Pri izbiri teme za diplomsko delo sem izhajala iz predpostavke, da je prilagajanje obrestnih mer evropskim predpisom bistveno in nujno za vstop v Evropsko monetarno unijo. Zato je za napoved gibanja obrestnih mer v prihodnosti dobro, če poznamo, kako so se gibale v preteklosti. Vsaka raziskava se sooča s splošnimi in posebnimi predpostavkami in omejitvami. Pri diplomskem delu sem se omejila na območje Slovenije in analizirala gibanje obrestnih mer v Sloveniji od leta 1991 do leta 2004. Zaradi lažjega pregleda sem obdobje razdelila na dve podobdobji. Prvo obdobje se nanaša na čas po osamosvojitvi, drugo pa na čas pred samim vstopom v Evropsko unijo. Zaradi omejitve na slovenski prostor, sem se omejila predvsem na slovenske vire. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode Pri izdelavi diplomske naloge bom uporabila makroekonomsko raziskavo. V okviru te raziskave pa metodo deskripcije, metodo kompilacije in komperativno metodo. Podatke in informacije bom pridobila iz knjig, informativnih brošur, časopisnih člankov, medmrežnih virov.

6

2 SPLOŠNO O OBRESTNIH MERAH 2.1 Pojem obrestne mere Obresti so znesek, ki ga prejmemo ali plačamo kot nadomestilo za znesek, ki ga za neko obdobje vložimo v banko ali si ga pri banki izposodimo (Nova KBM 2004). So cena, ki jo dolžnik plača upniku za začasno posojilo. Če gre za posojilo v denarju, niso obresti nič drugega kot cena uporabe kredita (Fry 1995, 231). Znanost se je že od vsega začetka ukvarjala s problemom »upravičenosti« obresti. Znan je predvsem Aristotelov izrek: «Denar ne more imeti mladičev«. Posledica takšnega pojmovanja pa je bila kanonska prepoved obresti v srednjem veku. Danes obresti povezujejo sedanje in bodoče gospodarske procese. V tej funkciji se pojavijo takrat, ko je med storitvijo in protistoritvijo bistvena časovna neskladnost. Ta funkcija obstaja tako v denarnem kot naturalnem gospodarstvu. Obresti so načelno torej realen fenomen (Samuelson in Nordhaus 1998, 137). Iz intertemporalnega načela izhaja definicija : obresti so cena za predčasno uporabo dobrin oziroma obresti so cena za poznejše plačilo dobrin. Obresti kot cena za predčasno uporabo neke dobrine so torej razlika med ceno, ki jo je treba plačati danes za dobrino, ki je na razpolago danes in ceno, ki jo je treba plačati danes za dobrino, ko bo na razpolago jutri (Glogovšek 1996,170). Obrestna mera je cena denarja. Pove, koliko odstotkov glavnice, vložene za eno leto ali sposojene za eno leto, znašajo obresti. Običajno je določena za obdobje enega leta. Je ena od najpomembnejših ekonomskih kategorij, saj izraža oziroma vpliva na vsa pomembnejša gospodarska gibanja. Praviloma je instrument denarne politike, kako učinkovito jo ta lahko uporabi, pa je odvisno predvsem od velikosti njenega denarnega območja. Majhne in finančno odprte države imajo namreč zelo omejene možnosti, da vodijo svojo politiko obrestne mere. Če to vendarle počno, jo morajo poudarjeno administrativno vzdrževati, pa tudi za stroške, ki jih taka politika povzroča, ne smejo biti občutljive. Slovenija se na te omejitve ne ozira in ostaja pri svoji politiki obrestnih mer. 2.2 Temeljna obrestna mera Temeljna obrestna mera je leta obrestna mera za ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju. Vsakokrat veljavno temeljno obrestno mero izračunava in objavlja Banka Slovenije v skladu z metodologijo, ki je opredeljena v sklepu BS in je objavljena v Uradnem listu RS. Izračunava se kot aritmetično povprečje mesečnih stopenj rasti cen življenjskih potrebščin v preteklih 12 mesecih (Nova KBM 2004, 2). Danes igra temeljna obrestna mera na finančnem trgu zelo pomembno vlogo. Kot indeksacijski faktor se je trdno vsidrala in postala popolnoma normalna komponenta vsakega finančnega posla. Je neko sidro in vezava obveznosti na temeljno obrestno mero za pogodbene partnerje pomeni neko stalnost in občutek manjšega tveganja pred izgubo ali razvrednotenjem finančnega premoženja.

7

Temeljna obrestna mera je nepravilen izraz za to, kar v bistvu TOM je, to je indeksacijski faktor in ne neka osnovna obrestna mera, kakor nakazuje ime. Uporablja se torej za indeksacijo glavnice pri kreditnih in depozitnih poslih. Potreba po indeksaciji se pojavlja v gospodarstvih z visoko inflacijo, vendar pa sama raven inflacije ni tako problematična kakor je problematična njena variabilnost (nestanovitnost). Seveda je variabilnost inflacije bistveno višja pri višji inflaciji, in to ima načeloma za posledico njeno težje anticipiranje oziroma napovedovanje (Dolenc 2001, 10). Temeljna obrestna mera je nadomestila indeksacijo s tako imenovanim velikim R. Sprva se je torej obveznost ali terjatev v tekočem mesecu indeksirala z inflacijsko stopnjo iz preteklega meseca. Ker je bila inflacija zelo variabilna, so tudi skupne obrestne mere (revalorizacijski in realni del skupaj) zelo nihale. Finančni trg si seveda želi v čim večji meri stabilnih razmer, kar je v nadaljnji fazi privedlo do logične posledice uvedbe indeksacijskega faktorja, ki je bil bolj stabilen. Tako se je v prvi fazi TOM izračunaval kot trimesečno, potem kot štirimesečno, šestmesečno in na koncu dvanajstmesečno povprečje preteklih inflacijskih stopenj. Tako so postale razmere na finančnem trgu bolj stabilne in predvidljive. 2.3 Efektivna obrestna mera Efektivna obrestna mera (EOM) so skupni stroški kredita izraženi kot letni odstotek odobrenega kredita. Vključene so realne obresti, TOM, strošek odobritve in odplačevanja kredita in ostali podatki za izračun kredita (skupni znesek in anuiteta) (Nova KBM 2004, 1). EOM je tista obrestna mera, ki poleg deklarirane bančne obrestne mere upošteva tudi vse neposredne stroške kredita (stroške odobritve, vodenja, zavarovanja…). Zakon o varstvu potrošnikov bankam nalaga obveznost, da stranki navedejo in izračunajo tudi EOM.Tako izražena obrestna mera namreč omogoča kreditojemalcem, da dobijo bolj jasno sliko o teži kredita. Skupna EOM (seštevek dejanskih stroškov in obrestne mere) nam tako pove, koliko bomo dejansko plačali za kredit. Predvsem pa EOM omogoči lažje primerjanje kreditov različnih ponudnikov med seboj (Slonep 2004, 1). Realna obrestna mera je zagotovo najpomembnejši, vendar ne edini element cene kredita in predstavlja merilo za ceno kredita v primeru, če kreditojemalec za izposojeni denar plača le realne obresti. Efektivna obrestna mera je tedaj enaka pogodbeni obrestni meri. Kadar pa mora kreditojemalec poleg obresti plačati tudi druge stroške, je dejanska cena kredita višja od pogodbene obrestne mere. Dejansko ceno bi dobili tako, da bi izračunali, koliko bi znašala obrestna mera novega kredita, če bi poleg obračunanih obresti, upoštevali tudi vse stroške, ki jih plača kreditojemalec. Efektivna obrestna mera ima le informativni značaj pri pogojih, ki veljajo v trenutku njenega izračuna. Po zakonu o potrošniških kreditih so banke dolžne s 1.3.2001 v oglasih in ponudbah navesti informacijo o efektivni obrestni meri (EOM).

8

2.4 Realna in nominalna obrestna mera Realna obrestna mera predstavlja nagrado za investitorja zaradi njegovega odrekanja sedanji potrošnji. Odvisna je od dejavnikov ponudbe in povpraševanja, ki se izražajo v varčevanju za prihodnjo potrošnjo ter v investicijskih priložnostih, ki so na razpolago za produktivno uporabo kapitala. Nominalna obrestna mera je na letni ravni določena spremenljiva ali fiksna obrestna mera, ki poleg bazične obrestne mere vsebuje tudi pribitek oziroma odbitek na to obrestno mero (Nova KBM 2004, 1). Obrestne mere imajo po teoriji, ki se pripisuje Irvingu Fisherju, dve sestavini: realni donos in prilagoditev spremembam v ravni cen. Da se je lastnik sredstev, ki se lahko posojajo in izposojajo, pripravljen odreči tem sredstvom za določeno obdobje, mora za to dobiti nadomestilo. Nadomestilo poveča kupno moč sredstev, ko le-te dobi nazaj. To je nujno, saj se drugače lastnik ni pripravljen odreči tekoči potrošnji. Temu nadomestilu pravimo realni donos, ki pripada posojevalcu denarja. Če se cene ne spreminjajo, potem ta donos predstavlja povečanje kupne moči posojevalca sredstev. Ko pa se pričakuje, da bodo cene rasle in se posojevalci sredstev tega zavedajo, bodo zahtevali tudi nadomestilo za inflacijo. S tem nadomestilom bodo zaščitili realno stopnjo donosa. Obrestni meri se doda faktor pričakovane stopnje inflacije. Obrestna mera bo tako vsebovala donos, ki povečuje kupno moč posojevalca, kot tudi nadomestilo za izgubo te kupne moči zaradi inflacije. Če je pričakovana sprememba ravni cen, se bodo spremenile tudi obrestne mere, in sicer tako, da bodo spremembe obrestne mere popolnoma kompenzirale spremembo ravni cen. Sprememba obrestnih mer bo torej enaka spremembi pričakovanih ravni cen v odstotkih. Če so se na koncu obdobja cene spremenile bolj kot je bilo pričakovano, potem je bila obrestna mera podcenjena in posojilojemalci so zaslužili na račun posojilodajalcev. Če pa so se cene spremenile manj kot je bilo pričakovano, potem je bila obrestna mera precenjena in posojilodajalci so zaslužili na račun posojilojemalcev. Vendar je ob zapisanem potrebno poudariti, da Fisher ni vztrajal pri popolni povezavi (za odstotek višja inflacija – za odstotek višja nominalna obrestna mera) in tudi ni trdil, da obstaja močna kratkoročna povezanost med spremembo inflacijske stopnje in nominalne obrestne mere. Fisher govori o pričakovani (ex ante) inflaciji, ki nam pokaže, če jo odštejemo od nominalne obrestne mere, kakšna je pričakovana (ex ante) realna obrestna mera. Pri tem je predvideval, da je ta razmeroma konstantna, saj izraža mejno stopnjo donosnosti narodnogospodarskih naložb (Zbašnik 2002, 32). 2.5 Referenčna obrestna mera V Sloveniji še nimamo splošno sprejemljive referenčne obrestne mere, ki bi nadomestila in omogočila odpravo TOM-a v celoti. Pri kratkoročnih poslih je rešitev predpisal zakon s prepovedjo uporabe TOM-a, pri dolgoročnih poslih pa so rešitve od banke do banke različne.

9

Referenčna obrestna mera je spremenljiva obrestna mera za različne ročnosti (na katero se ekonomski subjekti sklicujejo v svojih pogodbah, če se ne odločijo za fiksno obrestno mero), in odraža pričakovanja (dobro obveščenih) udeležencev finančnega trga o pričakovanih razmerah v določenem obdobju (Nova KBM 2004, 2). Potrebujemo jo pri spremenljivi obrestni meri, ki je običajna za dolgoročne posojilne in depozitne pogodbe. To je obrestna mera, ki jo v finančnih pogodbah izrecno navedemo ali se nanjo sklicujemo. Po Ribnikarju (2001, 50) se spremenljiva nominalna obrestna mera spreminja le ob spremembi referenčne obrestne mere (to se ponavadi zgodi ob spremembi razmer na finančnem trgu). Lahko pa je v pogodbi tudi dogovorjeno, da se ob določenem trenutku spremeni tudi pribitek k referenčni obrestni meri. Najobičajnejše se oblikujejo kot t.i. prime rate (obrestna mera za najboljše komitente) ali pa na podlagi medbančnih obrestnih mer. Pri tem je treba poudariti, da so referenčne obrestne mere navadno trdno vezane na obrestne mere centralnih bank in da so spremembe le-teh signal za ustrezne korekcije na vseh ostalih segmentih finančnega trga (Jernejčič 1998, 48). Poznamo referenčne obrestne mere, kot so EURIBOR, SIOM, SMOM…(SKB banka 2003). EURIBOR (Euro Interbank Offered Rate) je medbančna obrestna mera, po kateri si reprezentativne banke iz euro območja medsebojno ponujajo depozite (posojajo denar) za določeno ročnost. SIOM je obrestna mera, ki je sestavljena iz trimesečnega EURIBOR-ja in cene tolarskega posojila Banke Slovenije poslovnim bankam na podlagi začasno prodanih deviz. SMOM oziroma SITIBOR je slovenska medbančna obrestna mera za najeta likvidnostna posojila in najete vezane depozite v tolarjih, ki se oblikujejo na domačem medbančnem denarnem trgu (Nova KBM 2004, 2). 2.6 Izračun obrestne mere Temeljna obrestna mera se izračunava kot aritmetično povprečje mesečnih stopenj rasti življenjskih potrebščin v preteklih 12 mesecih. Vsakokrat veljavno temeljno obrestno mero izračunava in objavlja Banka Slovenije v skladu z metodologijo, ki je opredeljena v sklepu BS in je objavljena v Uradnem listu RS. Na višino obrestnih mer vpliva veliko dejavnikov. Eden izmed teh je tudi inflacija, zato poznamo nominalne in realne obrestne mere. Nominalna obrestna mera je sestavljena iz realne obrestne mere in inflacijske premije. Realna obrestna mera predstavlja nadomestilo vlagatelju, ker se je odpovedal sedanji potrošnji v korist bodoče. Pove nam, za koliko se nam bo povečala kupna moč, če se bomo odpovedali današnji potrošnji v korist prihodnje. Inflacijska stopnja pa pomeni določen odstotek od nominalne obrestne mere, ki ga investitor mora upoštevati zaradi zmanjšanja kupne moči valute v času trajanja naložbe.

10

Nominalno obrestno mero lahko zapišemo z enačbo (Giddy 1993, 119): (1 + i) = (1+c) (1 + ∆ % P) ali i = c + ∆ % P i – nominalna obrestna mera c – realna obrestna mera P – inflacija Enačbo pa lahko zapišemo tudi z besedami: NOMINALNA OBRESTNA MERA = REALNA OBRESTNA MERA + PRIČAKOVANA STOPNJA INFLACIJE Nominalna obrestna mera je določena pred dvigom cen, zato je vključena v nominalno obrestno mero pričakovana sprememba cen in ne realna. Vendar pa v primeru, da finančni trgi pravilno uporabijo vse razpoložljive informacije, potem bo nominalna obrestna mera vsebovala najboljšo možno oceno ∆ % P. V enačbi se zaradi enostavnosti prikaza premija za tveganje negotove prihodnosti ne upošteva. EOM izračunamo iz enačbe, ki izraža enakovrednost prejetih zneskov na eni strani in vseh stroškov kreditojemalca na drugi strani. Da pa zneske med seboj lahko primerjamo, jih moramo najprej preračunati na nek skupni trenutek, ugotoviti moramo njihovo sedanjo vrednost. EOM je tista obrestna mera, ki izenači obe strani enačbe. Ima le informativni značaj (z efektivno obrestno mero ne bomo računali nobenih obresti!) pri pogojih, ki veljajo v trenutku njenega izračuna (Slonep 2004, 1-2). MATEMATIČNA FORMULA EOM-a:

kjer je: ∑ - vsota m – število prejetih zneskov – tranš, če se kredit porablja postopoma, drugače je m = 1 aj – prejeti zneski, katerih vsota je enaka znesku kredita tj – dolžina intervala, izražena v letih in delih leta, med začetnim trenutkom (datum prejetja prve tranše kredita) in datum naslednjih tranš (če so) n – število obremenitev, ki jih tvorijo vsa odplačila kredita in skupni stroški kredita bk – posamezni zneski plačil tk – dolžina intervala, izražena v letih ali delih, med začetnim trenutkom (datum prejetja prve tranše kredita) in datumi posameznih odplačil oziroma posameznih plačil skupnih stroškov kredita EOM- efektivna obrestna mera je letni odstotek obresti, ki se lahko izračuna, če so drugi pogoji v enačbi znani iz pogodbe ali drugače.

11

Skupna efektivna obrestna mera (S) je efektivna obrestna mera , pri kateri se upošteva valorizacijska stopnja (VS) in se izračuna po formuli:

VS – valorizacijska stopnja, ki je enaka letni obrestni meri, s katero se zagotavlja ohranitev realne vrednosti po zakonu o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95) r – realna obrestna mera Pri kreditnih pogodbah, pri katerih je znesek in način odplačevanja kredita v skladu z drugimi predpisi vezan na tujo valuto, se namesto skupne efektivne obrestne mere (S) uporablja le efektivna obrestna mera (EOM). Referenčne obrestne mere (SIOM in SMOM) SIOM izračunava in objavlja dnevno na svoji spletni strani SKB banka. Sestavljen je iz trimesečnega EURIBOR-a in cene tolarskega posojila Banke Slovenije poslovnim bankam na podlagi začasno prodanih deviz. Sam izračun je enostaven : Vrednost SIOM-a na dan 26.1.2005 bi na primer znašala 2,143% + 1,247 = 3,39%. Združenju bank Slovenije (ZBS) kotacije obrestnih mer dnevno pošilja deset največjih poslovnih bank (kriterij bilančne vsote), pri čemer osnovo za izračun SMOM predstavljajo kotacije osmih največjih bank. Preostali dve banki (deveta in deseta) sporočata kotacije ZBS-ju informativno in se vključita v izračun le v primeru ugotovljenih nepravilnosti pri sodelujoči banki. Strokovne službe ZBS-ja izračunajo SMOM po pridobitvi vseh kotacij medbančnih obrestnih mer opredeljenih ročnosti. Te ročnosti so naslednje: čez noč oziroma en dan (SMOM1D); en teden (AMOM1T); dva tedna (SMOM2T); dva meseca (SMOM2M); tri mesece (SMOM3M); šest mesecev (SMOM6M); devet mesecev (SMOM9M). Kotacije se pri vsakem produktu rangirajo po velikosti. V izračunu se upoštevajo srednje dve četrtini zbranih kotacij osmih bank, in sicer prek uporabe aritmetičnega povprečja. Dve najvišji in dve najnižji kotaciji se ne upoštevata pri izračunu. Sodelujoče banke pošiljajo kotacije obrestnih mer ob 11 uri po elektronski pošti. Informacijo o pridobljenih obrestnih merah vseh bank pošlje strokovna služba ZBS-ja nazaj vsem izbranim bankam in članom nadzorne skupine, pridobi morebitne pripombe in preveri morebitne napake, naredi izračun in ob 12 uri javno objavi medbančne obrestne mere. Podatke o SMOM-ih različnih ročnosti je trenutno mogoče najti na spletnih straneh ZBS-ja, informacijskih straneh Reutersa ter v dnevnem časopisju. ZBS skrbi tudi za arhiviranje podatkov (Saje 2002, 44-46). Pri pridobivanju kotacij in izračunavanju SMOM-a so bile prve izkušnje prav gotovo pozitivne. Po prvi uradni objavi 3. januarja 2002 in v prvih januarskih dneh 2002, ko so posamezne banke še iskale »primerno« višino obrestne mere za depozite posameznih ročnosti, so se obrestne mere »stabilizirale« in začele oblikovati v skladu z razmerami na trgu. Vpliv obrestnih mer posameznih instrumentov centralne banke je bil več kot očiten, saj sta se na primer obrestna mera za enodnevni denar in za dvomesečni medbančni depozit

12

v povprečju gibali le nekaj »bazičnih točk« pod ravnjo obrestnih mer za primerljive blagajniške zapise BS. Informacija o SMOM različnih ročnosti je postala do določene stopnje »merodajna« tudi za oblikovanje donosov na sekundarnem trgu zakladnih menic Ministrstva za finance. Združenje BS je julija 2003 prenehalo objavljati slovensko medbančno obrestno mero, tako imenovano SMOM, in začelo objavljati nove slovenske medbančne obrestne mere, tako imenovane SITIBOR. Sredi julija 2003 je bil sprejet nov dogovor o oblikovanju slovenskih medbančnih obrestnih mer, ki pri kotacijah medbančnih obrestnih mer uvaja nekaj sprememb, ki so izboljšale kredibilnost podatkov. Najpomembnejša sprememba je ta, da morajo biti po novem kotirane obrestne mere izbranih bank enake obrestnim meram, po katerih so banke dejansko pripravljene sklepati posle. Kotacije izbranih bank so objavljene na javnem mediju. Banke kotirajo tako obrestne mere za ponujene depozite (SITIBOR) kot obrestne mere za prejete depozite (SITIBID). Tako je dosegljiv podatek o obrestnem razmiku, ki je pomemben pokazatelj razvitosti trga (Banka Slovenije 2003).

13

3 GIBANJE OBRESTNIH MER V SLOVENIJI PO OSAMOSVOJITVI 3.1 Gibanje obrestnih mer v obdobju 1991 – 1999 Raven obrestnih mer na finančnem trgu odraža ponudbo in povpraševanje na finančnem trgu. Finančni trg je skupek odnosov med ponudbo in povpraševanjem po finančnih sredstvih (Prohaska 1994, 7). V obdobju 1991 – 1999 je povpraševanje na finančnem trgu presegalo ponudbo, kar se je odražalo v visoki ravni obrestnih mer. 3.1.1 Prikaz gibanja obrestnih mer v obdobju 1991 -1999 Slovenija je začetek samostojnosti pričakala z realnimi aktivnimi obrestnimi merami nad 20 % in obrestno maržo več kot 10 %. Položaj se je začel izboljševati z naraščanjem zaupanja v novi denarni sistem in uspehom pri izvajanju sanacije največjih bank, posebna pa je bila tudi vloga kartelnega dogovarjanja bank o maksimalni obrestni meri. Dogovor o maksimiranju bančnih obrestnih mer je po svoji naravi sicer protikonkurenčen, vendar so ga poznale in prakticirale (in še ga bodo) tudi druge razvite države s poglobljenim finančnim trgom. Podatki kažejo, da so trije dogovori (začetek veljavnosti: april 1995, januar 1996 in januar 1997) najprej znižali pasivne obrestne mere, temu pa so z določenimi časovnimi zaostanki sledila znižanja aktivnih obrestnih mer, ki so bila še večja kot začetno znižanje pasivnih obrestnih mer. Tako je dogovor o pasivnih obrestnih merah prispeval samostojno k še večjemu zniževanju aktivnih obrestnih mer in tako obrestnih marž. Na podlagi ukrepa Banke Slovenije o pogojevanju uporabe obvezne rezerve v likvidnostne namene z višino pasivne obrestne mere, so se v letu 1994 začele zniževati obrestne mere na depozitnem trgu. Nadaljnje zniževanje pasivnih obrestnih mer bank je potekalo v okviru dogovorov Združenja bank Slovenije. GRAF 1: PRIKAZ GIBANJA OBRESTNIH MER OD LETA 1995 DO LETA 1999

Vir: Bukatarevič et al 1999, III.

14

Postopnemu zniževanju obrestnih mer na medbančnem denarnem trgu se je v letih 1993 oziroma 1994 pridružilo še zniževanje obrestnih mer na kreditnem trgu. V drugem polletju leta 1995 so skupne obrestne mere na medbančnem denarnem trgu ter na depozitnem in kreditnem trgu začele naraščati, porastle pa so tudi skupne obrestne mere nekaterih instrumentov BS. Razlog naraščanja je bil način indeksiranja obrestne mere (višje mesečne stopnje rasti cen na drobno povečujejo revalorizacijski del obrestne mere, s tem pa tudi skupno obrestno mero) ter omejevalna denarna politika. Od julija 1996 so se skupne obrestne mere ponovno zniževale (Štiblar 1997, 9). Banka Slovenije si je v obdobju 1995 – 1996 prizadevala vplivati na pogoje, ki določajo oblikovanje obrestnih mer, zato da bi se zmanjševala visoka nihanja in da bi se zniževala splošna raven obrestnih mer. V letu 1995 je podprla iniciativo in dogovor bank o najvišjih pasivnih obrestnih merah. Na podlagi prve dopolnitve medbančnega dogovora so bile »realne« pasivne obrestne mere bank zmanjšane že januarja 1996. Tudi povprečne »realne« obrestne mere za kratkoročna posojila so se med letom postopno zmanjševale. Realne obrestne mere so se znižale tudi v letu 1997. Na gibanje obrestnih mer sta v letu 1997 ob inflaciji in bančnih stroških odločilno vplivala še sprememba metodologije temeljne obrestne mere in dogovor o obrestni meri. Novi medbančni dogovor o najvišjih pasivnih obrestnih merah je povzročil znižanje realnih obrestnih mer v aprilu 1997. V skladu z medbančnim dogovorom in priporočilom Agencije za sanacijo bank, so se poleg realnih pasivnih znižale tudi aktivne obrestne mere bank. Podobno kot kratkoročne so se znižale tudi dolgoročne obrestne mere. V letu 1998 se je nadaljevalo zniževanje obrestnih mer. Na to sta vplivali predvsem dve spremembi medbančnega sporazuma o zgornji meji pasivnih obrestnih mer. K zniževanju aktivnih obrestnih mer je prispevala pomemben prispevek živahnejša kreditna aktivnost bank. Tako pasivne kot aktivne obrestne mere so se v letu 1998 znižale še bolj kakor leta 1997. Eden močnejših dejavnikov je bil tudi leta 1998 medbančni dogovor o določanju zgornje meje pasivnih obrestnih mer. Spremenjen je bil dvakrat, 1. marca in 1. julija, njegova veljavnost pa je prenehala 1. marca 1999. Pri obeh spremembah so bila izrazitejša znižanja kratkoročnih obrestnih mer. Banka Slovenije je leta 1995 začela z ukrepi proti indeksaciji. Kot revalorizacijski faktor je začela uporabljati trimesečno povprečje pretekle inflacije, temu ukrepu so sledile tudi banke. Februarja 1996 je bila osnova za izračun revalorizacije razširjena na inflacijo preteklih štirih mesecev, njihovo gibanje pa je postalo tesneje povezano z realnim delom obrestne mere namesto s tekočim gibanjem indeksa oziroma inflacije. V obdobju od januarja 1992 do maja 1995 je bil korelacijski koeficient med gibanjem inflacijske stopnje in indeksacijskim faktorjem »R« relativno visok, 0,85. S podaljševanjem obdobja rasti cen na drobno in od leta 1998 cen življenskih potrebščin, na podlagi katerega se je izračunal TOM kot indeksacijski faktor, pa je korelacijski koeficient hitro upadal, kar pomeni, da variabilnost inflacijske stopnje vedno manj odseva v variabilnosti indeksacijskega faktorja. To je bil tudi namen podaljševanja obdobja. Način izračunavanja TOM-a je prispeval k stabiliziranju nominalnih obrestnih mer, ni pa

15

prispeval k večji stabilnosti inflacijske stopnje. Posledično je to pomenilo povečanje variabilnosti ex post realne obrestne mere (Košak 2002, 25). Zaradi naraščanja temeljne obrestne mere med letom 1997, od 7,6 odstotka v povprečju prvega tromesečja do 10,0 odstotkov v zadnjem, se zniževanje realnih obrestnih mer večinoma ni pokazalo v skupnih nominalnih obrestnih merah. V povprečju celega leta je bila temeljna obrestna mera nižja kakor v letu 1996. Od maja 1997 dalje je referenčno obdobje za izračun povprečja inflacije spremenjeno na dvanajst mesecev. S tem so bila iz nominalnih obrestnih mer dokončno izločena nihanja, povezana z visoko variabilnostjo tekočih mesečnih stopenj inflacije. Nominalna obrestna mera je postala s tem še manj občutljiva na nihanje inflacije in bolj odvisna od realnega dela obrestne mere. Za leto 1998 je značilno, da je nominalne obrestne mere znižala predvsem padajoča inflacija. Medletna temeljna obrestna mera se je znižala od 9,84 % v januarju na 6,05 % v decembru 1998. Zelo stabilna mesečna temeljna obrestna mera je še naprej prispevala k umiranju nominalnih obrestnih mer. V celotnem obdobju si je BS prizadevala za splošno znižanje ravni obrestnih mer. Obrestne mere naj bi se zniževale predvsem na osnovi zmanjševanja mesečnih stopenj rasti cen, izvedbe ukrepov za sanacijo bank ter v skladu z gibanji obrestnih mer na denarnem trgu doma in v tujini. Banka Slovenije je postopoma zniževala raven svojih obrestnih mer (eskontna mera, obrestna mera blagajniških zapisov, obrestna mera za likvidnostna posojila, obrestna mera za lombardna posojila). Tako je preko obrestnih mer za likvidnostna posojila neposredno vplivala na zniževanje obrestnih mer na medbančnem trgu, posredno pa tudi na zniževanje ostalih bančnih obrestnih mer. Na medbančnem trgu so se realne obrestne mere gibale od 3,6 % v letu 1995, 3,8 % v letu 1996, 0,8 % v letu 1997, - 1.0 % v letu 1998 do - 0,7 % v letu 1999. 3.1.2 Razlogi in posledice gibanja obrestnih mer v obdobju 1991 – 1999 Temeljna vloga obrestne mere je uravnavati finančno povpraševanje in ponudbo. Obrestna mera kot tržna kategorija bo padala tedaj, ko finančna ponudba presega povpraševanje, naraščala pa, ko finančno povpraševanje presega ponudbo. V obdobju 1991 – 1999 se je slovensko gospodarstvo soočalo z makroekonomsko stabilizacijo ter prestrukturiranjem tako realnega kot tudi finančnega sektorja s ciljem odpraviti visoko stopnjo negotovosti, ter izboljšati učinkovitost gospodarstva. Prestrukturiranje gospodarstva je zajemalo sanacijo bančnega sektorja ter sanacijo oziroma likvidacijo najšibkejših delov podjetniškega sektorja. Sočasno je potekalo tudi izvajanje lastninske reforme. Banka Slovenije je centralna banka Republike Slovenije. Njena osnovna naloga je skrb za stabilnost valute in splošno likvidnost plačevanja v državi in do tujine (Zakon o Banki Slovenije 1991, 52 - 66). Ekonomska politika, ki jo neposredno izvaja in katere bližnji cilj je količina denarja v obtoku, je denarna ali monetarna politika. Kot njen cilj je tudi višina tržne obrestne mere (Ribnikar 1993, 222).

16

Prvi razlog za visoko raven obrestnih mer v obdobju 1991 – 1999 je omejevalna denarna politika BS. Banka Slovenije je za bližnji cilj denarne politike izbrala količino denarja v obtoku, ki ga dosega preko posrednega cilja, to je uravnavanja ponudbe primarnega denarja. Količina denarja v obtoku je naraščala počasneje kot pa povpraševanje po njem. Dolgoročno pa naj bi prav omejevalna denarna politika preko zniževanja inflacije in odprave inflacijskih pričakovanj vplivala na zniževanje obrestnih mer. V okviru stabilizacijske politike je Banka Slovenije izvajala omejevalno denarno politiko, s katero je postopoma zniževala inflacijo in odpravljala inflacijska pričakovanja, stabilizacijsko ustrezna pa je bila tudi politika uravnoteženih javnih financ. Omejevalnost ali restriktivnost denarne politike pomeni, da se količina denarja v obtoku povečuje za manj kakor pa narašča povpraševanje po denarju. Pomanjkanje denarja je moralo vplivati na obrestne mere – na njihovo visoko raven (Ribnikar 1992,2). Vendar je to edini način za znižanje obrestnih mer. Ko se je namreč inflacija znižala in so začela prevladovati pričakovanja o zniževanju inflacije, so se obrestne mere začele zniževati. Značilnost gospodarstev v obdobju stabilizacije je visoka raven obrestnih mer. Tudi slovensko gospodarstvo se je soočalo s problemom visokih obrestnih mer. Na različnih segmentih finančnega trga je namreč povpraševanje presegalo ponudbo. Banka Slovenije je bila »kriva« za visoko raven obrestnih mer tudi zaradi aktivne tečajne politike. Z bruto posegi na deviznem trgu je BS vzdrževala oziroma preprečevala padanje tečaja tolarja, preko izvoza kapitala in zmanjševanja že tako majhne količine razpoložljivih prihrankov doma pa je posredno vplivala na visoke obrestne mere. Da bi preprečevala špekulativne kapitalske pritoke in, da bi se stabilizirale razmere na deviznem trgu (zmanjševanje pritiskov na tolar), je BS v februarju 1995 predpisala 40 % brezobrestni tolarski depozit za najem tujih finančnih posojil za konverzijo v tolarje z ročnostjo po pet let (Banka Slovenije 1995, 32). Ta ukrep je zmanjševal povečanje vrednosti domače valute, obenem pa je slovenske banke zaščitil pred tujo konkurenco in preprečil zniževanje obrestnih mer (preko obrestne arbitraže) na kreditnem trgu. BS je s tem ukrepom zmanjšala ponudbo deviz in s tem povpraševanje po tolarju, obenem pa je zamrznila poglavitni problem, to je visoke obrestne mere (Senjur 1995, 25). S 1.1.1999 je bil ukrep o obveznem depozitu na vsa tuja finančna posojila za konverzijo v tolarje, ukinjen. BS je dosegla svoj cilj (to je preko povečanja povpraševanja po devizah višji devizni tečaj), če je ponudila vrednostne papirje, ki so bili za banke zadosti privlačni. Zadosti privlačni pa so bili zato, ker je BS z lastnimi vrednostnimi papirji odprla možnost finančnega investiranja, ki je prej ni bilo, obenem pa je ponudila naložbeno obliko, ki je v primerjavi z bančnimi posojili domačim komitentom manj tvegana, hkrati pa preko donosnosti premoženja v tujem denarju tudi dovolj donosna. Ob sicer zmanjšani pričakovani donosnosti premoženja, naloženega v tujini v tujem denarju, je BS preko povečanja obrestne mere povečala donosnost omejenih naložb, s tem pa tudi njihovo privlačnost. Ker je BS s tem vzpodbujala in povzročala izvoz kapitala, je bilo doma manj razpoložljivih prihrankov, zato je morala biti obrestna mera višja kot bi sicer bila (Ribnikar 1995, 8).

17

Z določenimi instrumenti denarne politike je BS, kolikor ji je pač to dopuščalo doseganje primarnega cilja, vplivala na zniževanje obrestnih mer predvsem na medbančnem trgu, posredno pa tudi na depozitnem in kreditnem trgu. Skladno z zniževanjem inflacije in gibanji obrestnih mer na tujih in domačem finančnem trgu je BS zniževala eskontno in lombardno obrestno mero, obrestne mere blagajniških zapisov ter obrestne mere likvidnostnih posojil. Eskontna in lombardna obrestna mera nista imeli, v obdobju 1991 – 1999, nobenega vpliva na gibanje obrestnih mer na denarnem trgu. Z likvidnostnimi posojili čez noč se je uspešno vključevala v večerni medbančni trg in vplivala na postopno zniževanje reprezentativne tržne obrestne mere (skupne obrestne mere na medbančnem trgu). Likvidnostna posojila čez noč so bila namenjena vsem bankam, neto dolžnicam v medbančnem posojanju denarja, ki so sredstva lahko uporabila le za izpolnjevanje svojih obveznosti, niso jih pa smela posojati naprej. Posojila je odobrila BS na večernem medbančnem trgu, kjer sodelujejo s posebno ponudbo in v omejenem znesku (Banka Slovenije 1996, 20). Posebna likvidnostna posojila so bila namenjena bankam v sanaciji. Odobrena so bila za en dan ali za štirinajst dni, imela so višjo obrestno mero kot posojila čez noč in dodatni pogoj za odkup deviznih pritokov. S pogojevanjem uporabe obvezne rezerve v likvidnostne namene z višino pasivnih obrestnih mer pa je BS neposredno vplivala na zniževanje obrestnih mer na depozitnem trgu, posredno pa tudi na zniževanje obrestnih mer na kreditnem trgu. Obvezna rezerva sodi med najstabilnejše instrumente denarne politike, predpisana je za banke in hranilnice. V 90. letih se je model pomembneje spremenil v aprilu 1992 in kasneje še v aprilu 1995 (Banka Slovenije 1995, 24). Osnova za obvezno rezervo so bile vse tolarske vloge, prejeta posojila in obveznosti iz izdanih vrednostnih papirjev, izjema so bile le medbančne obveznosti. Obvezna rezerva je pomembna predvsem zaradi demonstracijskega učinka. Po uvedbi obveznih rezerv oziroma povišanju stopnje obvezne rezerve, banke ne morejo več shajati z dotedanjo razliko med aktivno in pasivno obrestno mero. Poveča se namreč tisti del aktive poslovnih bank, ki se ne obrestuje, zato morajo banke razliko povečati. Bremena gredo seveda na bančne komitente (Ribnikar 1993, 244). Novembra 1994 je BS sprejela sklep, ki je vplival na znižanje pasivnih obrestnih mer bank in posledično tudi aktivnih. Banke so lahko do oktobra 1994 obvezno rezervo uporabljale skladno s svojo likvidnostjo, od novembra 1994 pa je bila uporaba obvezne rezerve delno omejena. Banke, ki so imele nadpovprečne pasivne obrestne mere, so morale del obveznih rezerv držati na posebnem izločenem računu. Z ukrepom je Banka Slovenije poizkušala vplivati na razmere na depozitnem trgu, kjer so poslovne banke poviševale pasivne obrestne mere. Od julija 1995 je uporaba obvezne rezerve možna za vse banke in hranilnice pod enakimi pogoji. Polovico obveznih rezerv morajo imeti na posebnem računu in jo lahko uporabijo za likvidnost, če plačujejo nadomestilo po zamudni obrestni meri (Banka Slovenije 1995, 24). Ti pogoji so se začeli spreminjati leta 2002. S spreminjanjem stopenj obveznih rezerv aprila 1995 je BS vplivala na obrestne mere poslovnih bank. Poleg tega pa je Banka Slovenije obvezno rezervo uporabila tudi za neposredno vplivanje na pasivne obrestne mere. Vsaj posredno je na visoko raven obrestnih mer vplivalo tudi zadolževanje javnega sektorja v tujini. Kljub stabilizacijsko ustrezni politiki (uravnoteženih) javnih financ, se je

18

država občasno zadolževala v tujini. Pritisk na porast obrestnih mer je bil sicer manjši kot bi bil v primeru zadolževanja na domačem finančnem trgu. Zadolževanje države v tujini je še povečalo pritiske na naraščanje vrednosti tolarja, kar je povzročilo večje posege na deviznem trgu s strani Banke Slovenije, s tem pa posredno tudi višje obrestne mere. Na raven obrestnih mer poleg ponudbe in povpraševanja na finančnem trgu vpliva še en dejavnik, strošek finančnega posredništva. Gre namreč za to, da izvirni ponudniki finančnih sredstev ne vstopajo neposredno v finančno razmerje z investitorji, pač pa to storijo preko posrednikov. Največkrat so v vlogi posrednika banke. Banka svoje posredovanje seveda zaračunava in ta njena marža povečuje obrestno mero (Cetinski 1993, 21). Visoki stroški finančnega posredništva ključnih slovenskih bank, so tako povzročali visoke obrestne mere bank na kreditnem trgu. Previsoki operativni stroški in bremena iz preteklosti so povzročili zelo visoke obrestne mere bank na kreditnem trgu, obenem pa so bankam neobremenjenim s preteklostjo omogočili izvajanje konkurence v obliki zviševanja obrestne mere na depozitnem trgu. Velika medbančna mobilnost večjih kratkoročnih depozitov je konkurenco le še zaostrila. Na visoko raven obrestne mere na kreditnem trgu je vplivalo še obrestno neelastično povpraševanje po kreditih oziroma zadolževanje v skrajni sili. S sanacijo bančnega sektorja so se začeli zniževati previsoki stroški finančnega posredništva bank, kar je povzročilo zniževanje obrestnih mer na kreditnem trgu, hkrati pa je zaustavilo nadaljnje zviševanje obrestnih mer na depozitnem trgu. Na zniževanje obrestnih mer na kreditnem trgu je vplivala še privatizacija ter prestrukturiranje realnega sektorja. To je na kreditnem trgu začelo odpravljati obrestno neelastično povpraševanje po finančnih sredstvih. Glede nekaterih instrumentov denarne politike, s katerimi je Banka Slovenije zasledovala več ciljev hkrati, oziroma je ceno posojil zamegljevala s postavljanjem dodatnih kvantitativnih in cenovnih pogojev, obstaja kritika o njihovi netransparentnosti. Obrestne mere refinanciranja pri centralni banki, ki so predstavljale del skupnega stroška kupljene likvidnosti, so poslovnim bankam dajale zavajajoče in nekonsistentne signale (Kranjec 1996, 21). To, kar se je dogajalo s slovenskim gospodarstvom v proučevanem obdobju, je pojav, ki nastane v procesu stabilizacije gospodarstva. Visoke obrestne mere so dušile investicijsko dejavnost in s tem zavirale morebitno oživljanje gospodarstva, visoko vrednotenje tečaja domače valute pa je zmanjševalo konkurenčnost domačega gospodarstva na tujih trgih. Poleg tega je obstajala nevarnost ponovnega izbruha inflacije.

19

3.2 Gibanje obrestnih mer v obdobju 2000 – 2004 Gibanje obrestnih mer v obdobju od leta 2000 do leta 2004, je bilo pogojeno s samim vstopom Slovenije v EU in pripravo na vstop v EMU. Pogoji, ki jih zahteva vstop v EMU, so določeni z mastrichtskimi kriteriji. Eden izmed pogojev je tudi ta, da dolgoročne obrestne mere ne smejo presegati povprečja dolgoročne obrestne mere treh držav z najnižjimi stopnjami rasti cen za več kot dve odstotni točki. 3.2.1 Prikaz gibanja obrestnih mer v obdobju 2000 – 2004 GRAF 2: GIBANJE OBRESTNIH MER OD LETA 2001 DO LETA 2004

Vir: Banka Slovenije 2004, I-20 Zniževanje depozitnih obrestnih mer se je pričelo z začetkom leta 2002. Banke so se zniževanja obrestnih mer za vloge fizičnih in pravnih oseb lotile po korakih, z več manjšimi znižanji – po 0,1 % do 0,3 % pa tudi do 0,5 %. Depoziti v bankah so bili v letu 2002 obrestovani po naslednjih okvirnih obrestnih merah: • vloge 31 dni - 8,2 % • vloge eno leto - 11,5% • kratkoročna posojila - 13,1 % Procesi zniževanja obrestnih mer za domačo valuto v letu 2003 niso bili preveč intenzivni. Pri tem moramo izhajati iz dejanskih gibanj, ko v preteklih letih v bankah opažamo visoko rast pri tolarskih depozitih in hkrati relativno nizko rast tolarskega kreditiranja. Hkrati je na deviznem delu položaj ravno nasproten. Ti dve dejstvi nesporno potrjujeta, da so tolarske obrestne mere višje od obrestnih mer za devizno poslovanje. Ker je (pri)rast pretežno realizirana na področju tolarskih depozitov in deviznih kreditov, lahko rečemo, da trg preprosto upošteva, da so tolarske obrestne mere višje tudi ob upoštevanju rasti deviznega tečaja. V letu 2002 je namreč povprečni strošek tolarskih depozitov podjetij znašal 8,3 %, strošek deviznih depozitov pa 1,2 %, pri čemer je tolar depreciiral za okrog 4

20

%. Tako je znašala razlika med tolarskimi in deviznimi depoziti 3,1 odstotne točke, kar se je nadaljevalo v letu 2003, ko je bila sicer omenjena razlika nižja, a še vedno okrog 2 odstotni točki (Cvikl 2004, 24). Glede na visoko rast tolarskih depozitov pri bankah, so banke v zadnjih letih ustvarile veliko tolarskih likvidnostnih presežkov. Te presežke nalagajo banke na domačem trgu, in to predvsem v blagajniške zapise BS, ki pa so imele leta 2002 takšno donosnost, da so komaj pokrile stroške depozitov. Tudi zaradi tega so morale banke pospešeno zniževati pasivne obrestne mere, posebej na vezane depozite. Tolarske obrestne mere so bile previsoke, korekcija, ki se je pospešeno dogajala v letu 2003 in se še vedno dogaja, pa bi se morala zgoditi že veliko prej. Vsekakor je bolje, da se obrestne mere prilagodijo čimprej, saj banke zaradi previsokih tolarskih obrestnih mer precej izgubljajo. Približevanje obrestnih mer tistim iz območja EMU se je začelo v letih 2001 in 2002, vendar se je deloma zaustavilo predvsem zaradi velikega priliva sredstev na trg s poslom Lek/Novartis. To je namreč Banko Slovenije prisililo k začasnemu in agresivnemu zviševanju obrestnih mer ob koncu leta 2002. V maju 2004 se je zniževanje obrestnih mer za kredite nadaljevalo. Za kratkoročne potrošniške kredite do 12 mesecev je bila v slovenskih bankah obrestna mera od 7,50 do 9,95 odstotka, za dolgoročne kredite do pet let pa od 7,95 do 9,95 odstotka. Razlike med bankami so znašale okoli dve odstotni točki. Gotovo so tudi nižje obrestne mere razlog za povečano povpraševanje po kreditih. Ti pa bodo kot kaže še bolj dostopni, saj bančniki napovedujejo nadaljnje drsenje pasivnih obrestnih mer, vse dokler se ne bodo izenačile z evropskimi merami za posojila v evrih (Klapš 2004, 8). 3.2.2 Razlogi in posledice gibanja obrestnih mer v obdobju 2000 – 2004 Vprašanje politike obrestnih mer ni aktualno le pri nas, temveč je že daljše obdobje predmet različnih diskusij v večini razvitih držav kot tudi v državah v tranziciji in še posebej v najmanj razvitih ekonomijah. Pri najbolj razvitih se ukvarjajo predvsem z vprašanjem, kaj naj bi bila v najnovejših razmerah velike cenovne stabilnosti »primerna« dolgoročna obrestna mera, še posebej tudi zato, ker se je stopnja varčevanja znižala, ker so se povečali fiskalni deficiti in ker se je tudi pri prebivalstvu varčevanje zmanjšalo (Arhar 2004, 18). Področje obrestne politike poslovnih bank je postalo v Sloveniji spet aktualno v letu 2001, saj je bilo v zadnjih letih dokaj »predvidljivo«. Po eni strani se je v letu 2001 končalo obdobje formalnega oziroma neformalnega medbančnega dogovarjanja o okvirni višini depozitnih obrestnih mer, ki sta ga zaznamovala medbančni dogovor o zgornji meji pasivnih obrestnih mer v bankah in hranilnicah, ter priporočila o najvišjih pasivnih obrestnih merah Združenja bank Slovenije (ZBS). Po drugi strani so imele spremembe v makroekonomskem okolju v letu 2000 za posledico sorazmerno hitro rast varčevanja v tujih valutah, to pa je opazneje odsevalo v strukturi pasive poslovnih bank. Ob kratkem pogledu na oblikovanje obrestne politike v zadnjih letih lahko ugotovimo, da so tako imenovani medbančni dogovor poslovne banke uporabljale v obdobju od 1.4.1995

21

do 1.3.1999. Medbančni dogovor je v letu 1995 nadomestil metodologijo BS o izračunavanju povprečnih efektivnih obrestnih mer bank za kratkoročne tolarske vloge in kratkoročne vrednostne papirje. Omenjena metodologija je bila za bančni sistem sila neugodna, saj je po vsebini zahtevala, da banke s svojimi obrestnimi merami za vloge ne odstopajo od pozneje izračunanega povprečja obrestnih mer. Ker je bilo usklajeno in kontrolirano delovanje bank v smeri zniževanja obrestnih mer v interesu celotne ekonomije, so medbančnemu dogovoru dali zeleno luč tako regulatorji kot Urad za varstvo konkurence (Saje 2001, 31). Osamosvojitev Slovenije in posledično uvedbo tolarja smo dočakali z visokimi inflacijskimi stopnjami in precejšnjim nezaupanjem v domačo valuto. Zaupanje varčevalcev v domač denar se je krepilo tudi s tem, ker je bilo očitno, da depoziti, denominirani v tolarjih ohranjajo svojo vrednost glede na uradno objavljene inflacijske stopnje. Sposobnost ohranjanja realne vrednosti depozitov pa je bila predvsem posledica revalorizacije finančnih razmerij. Revalorizacijska stopnja se je večkrat spreminjala (Kalan 2002, 22).Kritiki uporabe TOM-a kot revalorizacijske stopnje so postajali v zadnjih letih vse glasnejši. Dejstvo je, da TOM igra vlogo kvazi referenčne obrestne mere, čeprav se oblikuje na način, ki nima zveze z vsakodnevnim likvidnostnim položajem bank. Z zniževanjem stopnje inflacije in približevanjem evropskim standardom pa uporaba revalorizacije postaja moteča. Obstoječo temeljno obrestno mero bi bilo treba zamenjati z (drugo) referenčno obrestno mero. Obrestna neaktivnost, značilna za slovenski prostor, se je z letom 2002 zaključila. Proces nižanja obrestnih mer, ki je leto 2001 zaznamoval v tujini, se je preselil k nam. Že nekaj časa smo priča zelo dobri tolarski in devizni likvidnosti. To je v veliki meri posledica zanimanja tujcev za nakupe slovenskih podjetij in bank ter posledično kapitalskih pritokov iz tujine. Presežek denarja pa vodi k zniževanju cene denarja. Vendar pa pritisk na zniževanje obrestnih mer ne velja samo za tako imenovane pasivne obrestne mere, ki se uporabljajo za vloge prebivalstva in podjetij, temveč tudi za aktivne obrestne mere – za posojila prebivalstvu in zlasti gospodarstvu. Slovenske banke so torej prisiljene k zniževanju posojilnih obrestnih mer, da pridobijo in zadržijo komitente, ki bi se sicer zadolžili v tujini. Po drugi strani na nižanje posojilnih obrestnih mer vpliva tudi že omenjena izjemno ugodna likvidnost bančnega sistema. Banke morajo likvidna sredstva, s katerimi razpolagajo, nekako naložiti v posojila, to pa jim lahko uspe le, če znižajo ceno posojil. Tuja bančna konkurenca je tako v kombinaciji z obilico denarja v slovenskem bančnem prostoru prisilila tudi slovenske banke k zniževanju obrestnih mer. K temu smo pripomogli tudi prebivalci kot potrošniki. Kot razlog za takšne ukrepe banke navajajo spremenjene pogoje širšega finančnega prostora – poleg že omenjenega trenda zniževanja obrestnih mer v tujini, še zniževanje obrestnih mer centralne banke, medbančnih obrestnih mer ter padanja donosov državnih vrednostnih papirjev. To naj bi povzročilo potrebo po popravkih ravni tolarskih obrestnih mer za vloge in posojila, ki so bile previsoke. Leto 2002 je prineslo na področje obrestne politike (Saje 2002, 28) obilico sprememb. Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri je prinesel po dolgih letih »odklanjanja« sprememb, v bančno prakso nominalne obrestne mere, uradno

22

za finančne instrumente z ročnostjo do enega leta. Problematika neto pritokov deviz v domači finančni prostor in njihova monetizacija je že leta 2001 pritiskala na višino obrestnih mer na domačem denarnem trgu, predvsem na centralno bančnem in medbančnem delu trga ter na trgu kratkoročnih državnih vrednostnih papirjev. Poleg ustvarjenega nesorazmerja med višino obrestnih mer na različnih segmentih domačega trga so se prek zniževanja tujih obrestnih mer ponovno široko odprle »škarje« med donosnostjo naložb v tujem in domačem denarju. Tuja posojila so za domače subjekte ostala zanimiva, varčevanje v tolarjih je bilo nadpovprečno donosno, povpraševanje po posojilih v domačem denarju se je zmanjšalo, na možnosti obrestne arbitraže pa se je začel odzivati tudi tuji kapital oziroma tuje banke. Spremembe v smeri zniževanja domačih obrestnih mer so postale nujne, in to ne glede na uvedbo nominalnih obrestnih mer. Uvedba obrestnega nominalizma v drugi polovici leta 2002 (za instrumente do enega leta) je pomenila izključitev TOM-a, ki je mera inflacije, iz obrestnih mer. Inflacija v Sloveniji pa je bila po mnenju mnogih še vedno previsoka, inflacijska gibanja pa dokaj nepredvidljiva. Nominalizem v takšnih razmerah poveča negotovost in s tem obrestno tveganje. Slednje lahko povzroči, da se v nominalno obrestno mero zaradi negotovosti vgrajujejo pričakovanja o prihodnji inflaciji, ki bi bila višja od dejanske. Ravno takšne bojazni naj bi prispevale k slabemu prometu s triletno obveznico Republike Slovenije RS36, ki je bil prvi slovenski papir s fiksno obrestno mero (9 %) in ki je bila izdana marca 2002. Njena izdaja je predstavlja prve dejanske ukrepe za odpravo TOM-a za dolgoročne papirje in obenem napovedala tudi prehod pri dolgoročnih depozitih na fiksno obrestno mero. Uvajanje nominalizma pa je bilo pomembno zaradi vstopa v EU, kjer je eden izmed kriterijev nizka obrestna mera. Po tem kriteriju fiksne dolgoročne obrestne mere ne smejo presegati obrestne mere treh držav članic z najnižjo stopnjo inflacije za več kot 2 %. Prehod bi v Sloveniji lahko prav gotovo naredili že prej, če bi se na primer bančni sistem že pred leti odzval na signale monetarne oblasti. Prav gotovo pa sami signali niso bili zadostni, saj je treba za spremembe zagotoviti ustrezno »infrastrukturo«. Slovenija potrebuje za graditev obrestne politike za domačo valuto v prvi vrsti primerno referenčno obrestno mero, še posebno za dolgoročne finančne instrumente. Potrebuje tudi tako imenovane »orientacijske« obrestne mere (sekundarni trg državnih vrednostnih papirjev…), ki naj bi dali osnovo za določitev obrestnih mer. S približevanjem EMU ter odpravo omejitev v finančnih tokovih s tujino so bile banke še posebej v letu 2003 prisiljene spreminjati svoj odnos do politike obrestnih mer. V to jih je vodilo aktivno prilagajanje ključnih obrestnih mer Banke Slovenije, širitev vloge deviznega kreditiranja ter alternativne oblike varčevanja (obseg naložb v borzni trg ali v vzajemne sklade se močno povečuje). Banka Slovenije je preprečevala špekulativne pritoke tujega kapitala tako, da je intenzivno posegala po instrumentariju obrestnih mer. Temu so se s spreminjanjem lastnih obrestnih mer prilagajale tudi banke, ki so se morale hkrati odzivati tudi na pogoje deviznega kreditiranja. V tem obdobju, ko smo se vendarle tudi v Sloveniji soočili z razmerami dejanskega spreminjanja obrestnih mer, ne pa zgolj prilagajanja inflacijskim razmeram, se je še bolj pokazalo, da TOM ni referenčna obrestna mera in da se je njena vloga z normalizacijo inflacije izrabila. Dejansko prilagajanje obrestnih mer tržnemu položaju je bilo opravljeno na tako imenovanem realnem delu. TOM je v okviru pogodbeno

23

spremenljivih obrestnih mer le še lepotni privesek. Pri prilagajanju realnega dela obrestnih mer mora svojo vlogo odigrati referenčna obrestna mera (Škrinjar 2004, 34). Slovenija še nima enotne referenčne obrestne mere. Dopolnjen dogovor o slovenskih medbančnih obrestnih merah in oblikovanje SITIBOR-a (v okviru Združenja bank Slovenije) v praksi ni doživel enotne podpore. Oblikovala se je vrsta različic spremenljivih »referenčnih« obrestnih mer, v celoti ali deloma vezanih na tržna gibanja. Ob strani se je držala tudi centralna banka, ki bančnemu sistemu ni pošiljala jasnih znamenj, ob koncu leta 2003 pa preko uradne objave na svojih spletnih straneh »uzakonila« (pričela dnevno objavljati) tako SIOM ko SITIBOR. Banke so v vmesnem času pričele uporabljati tudi drugačne rešitve, v okviru katerih je ostala moteča predvsem stara praksa »spremenljivosti obrestnih mer v skladu s sklepom banke«, ki se je v določenem trenutku zdela že preživeta kategorija. Če pustimo ob strani zgodovino, bi lahko ugotovili, da bodo različne kategorije »referenčnih« obrestnih mer na kratek rok predvsem zmanjšale preglednost ponudbe na trgu, na daljši rok pa je slej ko prej najpomembneje, da so v uporabi predvsem različice, ki omogočajo nemoteno zamenjavo tolarja za evro. To pa so samo tiste, ki so vezane na tržne kategorije (Saje 2004, 31). Zniževanje pasivnih obrestnih mer se je začelo skladno z nižanjem inflacije. Varčevalci se bodo morali s tem sprijazniti. Tradicionalni varčevalci bodo ostali v bankah, mlajši, bolj gibki, pa bodo iskali ugodnejše naložbe v vrednostnih papirjih.

24

4 POLITIKA OBRESTNIH MER V LUČI IZPOLNJEVANJA MAASTRICHTSKIH KRITERIJEV

4.1 Splošno o Maastrichtskih kriterijih Slovenija je ob koncu leta 2002 zaključila pristopna pogajanja za EU in s 1.5.2004 vstopila v to ekonomsko-politično skupnost. S članstvom v EU je postala tudi kandidatka za članstvo v skupnem valutnem območju (EMU), kamor se bo lahko vključila, ko bo izpolnjevala pogoje, določene z maastrichtskimi kriteriji (Delokorda 2003, 38). Program priključitve v ERM2 in prevzem evra, ki sta ga skupaj sprejeli Banka Slovenije in Vlada Republike Slovenije novembra 2003, je predvideval, da se bo Slovenija, do konca leta 2004 vključila v evropski mehanizem deviznih tečajev ERM2 in da bo na začetku leta 2007 prevzela evro. V obdobju sodelovanja v ERM2 bo morala izpolniti maastrichtske konvergenčne kriterije (Lavrač 2004, 13). Izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev je formalni pogoj za vstop v EMU. Izpolnjevanje teh kriterijev naj bi omogočilo izvajanje enotne denarne politike za celotno območje EMU in preprečilo prekomerno izkoriščanje samostojno vodene monetarne politike kot prilagoditvenega instrumenta v okviru skupnega gospodarskega in denarnega področja (Delokorda 2003, 38). Maastrichtski konvergenčni kriteriji so merila pripravljenosti držav članic EU za priključitev EMU in s tem za prevzem skupne valute. Opredeljeni so v Pogodbi o Evropski uniji iz leta 1992, znani kot maastrichtski pogodbi. Kandidatke za priključitev EMU morajo izpolnjevati vseh pet maastrichtskih konvergenčnih kriterijev, da bi se lahko kvalificirale za prevzem evra. Maastrichtske kriterije lahko razdelimo na tri monetarne in dva fiskalna konvergenčna kriterija (Lavrač 2004, 14):

(1) Inflacija: Letna stopnja inflacije ne sme presegati referenčne vrednosti, ki jo določa

povprečje inflacijskih stopenj treh držav članic EU z najnižjo stopnjo inflacije, povečano za 1,5 odstotne točke. Glede na to, da se višina inflacije v treh državah z najnižjo stopnjo inflacije v času spreminja, se tudi referenčna vrednost maastrichtskega kriterija glede inflacije v času spreminja. V letu 2004 je ta znašala 3,6%.

(2) Obrestna mera: Dolgoročna obrestna mera ne sme presegati referenčne vrednosti, ki jo določa povprečje dolgoročnih obrestnih mer treh držav članic EU z najnižjo stopnjo inflacije, povečano za dve odstotni točki. Glede na to, da se višina dolgoročnih obrestnih mer v treh državah z najnižjo stopnjo inflacije v času spreminja, se tudi referenčna vrednost maastrichtskega kriterija glede obrestne mere v času spreminja. Ta je junija 2004 znašala 4,69%. Dolgoročna obrestna mera se ugotavlja na podlagi donosa do dospelosti desetletnih državnih obveznic, ki imajo pomemben delež v prometu na trgu kapitala.

(3) Stabilnost deviznega tečaja: Valuta mora vsaj dve leti sodelovati v evropskem mehanizmu deviznih tečajev (ERM2) in upoštevati njegove normalne meje

25

dopustnih nihanj deviznega tečaja okrog centralnega tečaja, brez večjih pritiskov na deviznih trgih in brez devalvacije valute na lastno iniciativo.

(4) Javnofinančni deficit: Javnofinančni deficit ne sme presegati 3 % BDP (razen v izjemnih okoliščinah).

(5) Javnofinančni dolg: Javnofinančni dolg ne sme presegati 60 % BDP (oziroma če je višji, se mora tej referenčni vrednosti vsaj dovolj hitro približevati).

TABELA 1: PRIMERJAVA IZPOLNJEVANJA MAASTRICHTSKIH KRITERIJEV

Inflacija zadnjih12

mes.◦(v %)

Dolgoročna obrestna mera zadnjih 12 mes.◦

(v %)

Deficit v letu 2003 (% BDP)

Javni dolg vletu 2003 (v %BDP)

Evro območje 2,1 4,27 - 2,7 70,4Konvergenčni kriterij 2,4◦◦ 6,44 - 3,0 60,0Slovenija 4,1 5,20 - 2,0 29,4 Opombe: ◦ Zadnjih 12 mesecev se nanaša na povprečje podatkov do vključno avgusta 2004. ◦◦ Konvergenčni kriterij je izračunan iz EU25, neupoštevajoč države z deflacijo. Vir: Banka Slovenije 2004 Maastrichtski kriteriji imajo več namenov. Osnova je bila zamisel, da je oblikovanje monetarne unije mogoče le med državami, ki so dosegle zadostno stopnjo nominalne konvergence, t.j. usklajenosti, podobnosti oziroma približevanja osnovnih makroekonomskih politik in njihovih rezultatov. S tem, ko glede na doseženo stopnjo nominalne konvergence opravijo selekcijo med državami kandidatkami za priključitev EMU, lahko zagotovijo, da bo skupna monetarna politika uspešno delovala in da bo skupna valuta trdna in stabilna. Izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev mora biti vzdržno, kar pomeni, doseženo na zdravih in dolgoročnih temeljih. Slovenija za zdaj še ne izpolnjuje vseh maastrichtskih konvergenčnih kriterijev, vendar njihovo doseganje v obdobju sodelovanja v ERM2 ne bi smelo biti problematično. Izpolnjuje tri od štirih prikazanih. Ne izpolnjuje pa inflacijskega, pri katerem je odstopanje še precejšnje. Program vključitve v ERM2 in prevzem evra predvideva, da se bo letna stopnja inflacije znižala na 3,5 % v letu 2005, na raven maastrichtske referenčne vrednosti inflacijskega konvergenčnega kriterija pa na začetku 2007 (Lavrač 2004, 15).

26

4.2 Zahteva po obvladovanju obrestnih mer Maastrichtski kriteriji določajo dovoljeno odstopanje dolgoročnih obrestnih mer od povprečja treh držav z najnižjimi stopnjami inflacije. Uradna metodologija tega konvergenčnega kriterija zahteva izračun dolgoročne obrestne mere na temelju dolgoročnih (10-letna dospelost) državnih obveznic, ki imajo zadostno reprezentativnost in likvidnost. Pri nas se temu verjetno še najbolj približuje obveznica RS2, ki pa se indeksira glede na gibanje deviznega tečaja in ne na domačo inflacijo (Ekonomsko ogledalo 1998,2). Višina obrestne mere kaže na zaupanje investitorjev v finančne instrumente in hkrati odraža njihova inflacijska pričakovanja. Izbor referenčne obrestne mere državnih obveznic je v državah s slabo likvidnim trgom državnih vrednostnih papirjev precej težaven, saj obrestne mere zaradi relativno majhnih obsegov primarnih izdaj in posledično nizkega obsega tržne kapitalizacije ne odražajo nujno pravega zaupanja oziroma pričakovanj investitorjev. Slovenija bi po kriterijih iz začetka leta 2003 izpolnjevala maastrichtski kriterij obrestne mere s tolarskimi obveznicami s fiksno obrestno mero. V letu 2003 so bili določeni kriteriji za določitev relevantne obrestne mere in s tem tudi obveznica RS, ki zaenkrat služi za ugotavljanje izpolnjevanja kriterija obrestnih mer (Banka Slovenije 2003,28). V letu 2003 so bili procesi zniževanja obrestnih mer za domačo valuto v poslovnih bankah zelo intenzivni. Z 28. 6. 2004, ko je Slovenija vstopila v ERM2, se ti procesi nadaljujejo. ERM2 je tako imenovana čakalnica za prevzem evra in Slovenija mora v njem ostati najmanj dve leti. Kako dolgo bo ostala, pa je odvisno od stopnje izpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Vlada in BS sta v programu za vstop Slovenije v ERM2 in prevzem evra letošnji junij izpostavili kot začetek ključnega obdobja za izpolnitev maastrichtskih konvergečnih kriterijev. Slovenija, ki je v ERM2 vstopila konec lanskega junija in doslej ni imela težav z gibanjem tečaja v predpisanem razponu, med kriteriji nominalne konvergence, ki jih določa Maastrichtska pogodba, izpolnjuje merila o javnem dolgu, o dolgoročnih obrestnih merah in o javnofinančnem primanjkljaju (SiOL 2005).

27

5 UVELJAVLJANJE REFERENČNIH OBRESTNIH MER V SLOVENIJI Banke se odločajo za različne modele oblikovanja dolgoročnih nominalnih obrestni mer, na podlagi katerih sta nastala SIOM SKB banke in SMOM (medbančna obrestna mera). Z odpravo TOM-a bodo verjetno sčasoma sledile tudi druge banke, ker bo to zahteval trg, ne glede na to ali bo prepoved uporabe TOM-a predpisana z zakonom. 5.1 SIOM Vedno večje povpraševanje strank po cenejšem financiranju, kar omogočajo krediti, ki obrestnih mer nimajo vezanih na TOM, sili bančnike v iskanje novih rešitev. Te bi morale na eni strani zadostiti željam strank po cenejšem financiranju in na drugi strani omogočiti bankam normalno poslovanje z vsaj minimalno še sprejemljivo obrestno maržo ter uporabo sodobnih metod za upravljanje z bilanco. V Sloveniji še nimamo splošno sprejemljive referenčne obrestne mere, ki bi nadomestila TOM v celoti. Pri kratkoročnih poslih so rešitev predpisali z zakonom – s prepovedjo uporabe TOM-a. Pri dolgoročnih poslih pa so rešitve od banke do banke različne. V SKB banki so našli rešitev in s februarjem 2003 v svojo ponudbo uvedli kredite in depozite z obrestno mero, vezano na novo referenco, imenovano SIOM (Stebernak 2003, 1). SKB banka je kot prva banka v Sloveniji, leta 2003, nadomestila TOM z novo referenčno obrestno mero, poimenovano SIOM. SIOM pomeni prehod od vgrajevanja učinka pretekle inflacije (TOM) k izhodišču, ki je bliže standardom na finančnih trgih EU in najpomembnejši obrestni meri Banke Slovenije. SIOM so v SKB banki oblikovali, ker v Sloveniji še nimamo splošno sprejemljive referenčne obrestne mere, ki bi nadomestila in omogočila odpravo TOM-a v celoti. Osnova za določitev nove obrestne mere, SIOM-a, je trimesečni EURIBOR in cena tolarskega posojila Banke Slovenije poslovnim bankam na podlagi začasno prodanih deviz. SIOM je vezan na monetarno politiko dveh centralnih bank, Banke Slovenije in Evropske centralne banke, se dnevno prilagaja spremembam na finančnih trgih in niha manj kot TOM. V prihodnosti se bo približeval EURIBOR-ju ter razmeram v EU in EMU, kar zmanjšuje obrestno negotovost bančnih strank. Poleg tega, da nova referenčna obrestna mera odraža objektivne kriterije, je pregledna in enostavna za izračun, kar strankam omogoča enostaven način njenega spremljanja. Tako je SIOM znašal na dan (SKB banka, 2004, 1): • 25.1.2003 – 7,33 % • 23.6.2003 – 5,64 % • 16.11.2004 – 3,17 % Pomembno lahko vpliva tudi na učinkovitost denarne politike. V primeru zniževanja realnih obrestnih mer z obrestno mero swap (čeprav je prostora za to vedno manj) bi bil prenos znižanja na obrestne mere takojšen (hitrejše učinkovanje denarne politike), če bi šlo za velik obseg poslov z variabilnimi obrestnimi merami. Po drugi strani pa lahko SIOM privede do nevtraliziranja učinkov tečajne politike (kontracikličnost), če bi bilo inflacijo treba znižati s tečajem.

28

Pri finančnem posredovanju v bančni sistem predstavlja SIOM metodološko slabost, saj pomeni ceno bančnega vira (napačna stran bilance) in ne cene medbančnih naložb, kot je to praksa v večini razvitih držav. Vendar pa po drugi strani omogoča določanje višine pasivnih obrestnih mer brez negativnih pribitkov (za grosistične depozite). Izbira SIOM-a kot splošne referenčne obrestne mere bi omogočala tehnično enostaven prehod v evro, saj bo po nepovratnem fiksiranju tečaja EUR / SIT (torej ob prevzemu evra) mera swap padla na 0. 5.2 SMOM Slovenske medbančne obrestne mere - SMOM so obrestne mere za najeta likvidnostna posojila in najete vezane depozite v tolarjih, ki se oblikujejo na domačem medbančnem denarnem trgu. Subjekti domačega medbančnega denarnega trga so vse poslovne banke, ki imajo sedež na ozemlju Republike Slovenije in dnevno sklepajo medsebojne posle v domači valuti (Združenje bank Slovenije 2004, 1). SMOM oziroma SITIBOR je po definiciji medbančna obrestna mera, ki se dnevno oblikuje na podlagi dnevno kotiranih obrestnih mer za dane vezane tolarske depozite osmih največjih bank (po kriteriju bilančne vsote). Metodološko je torej SITIBOR podoben referenčnim obrestnim meram, ki se oblikujejo na razvitih tujih finančnih trgih (npr. EURIBOR, LIBOR), vendar pa se razmere in pogoji na domačem denarnem trgu bolj razlikujejo od razvitih denarnih trgov. Zaradi neučinkovitega ter majhnega slovenskega trga lahko banke tako bolj neodvisno določajo vrednost SITIBOR-a, kar znižuje kredibilnost te obrestne mere. Izbor SITIBOR-a kot referenčne obrestne mere bi omogočil relativno enostaven prehod v evro oziroma zamenjavo z EURIBOR-jem. To izhaja iz dejstva, da bi se moral s fiksiranjem tečaja EUR / SIT SITIBOR logično izenačiti z EURIBOR-jem. Za SITIBOR je značilno, da se odziva na spremembe v likvidnosti denarnega trga (predvsem pri krajših ročnostih), kar je ena pomembnih značilnosti, potrebnih za obstoj ROM-a (referenčne obrestne mere). Vendar pa je ta značilnost v slovenskih razmerah nekoliko posebna, saj banke delujejo v razmerah strukturnega presežka denarnega trga. Zato se SITIBOR bolj odziva na obrestno mero TBZ60 in na ta način tudi na spremembe denarne politike Banke Slovenije, kar objektivizira njegovo spreminjanje. Uporaba SITIBOR-a v bančnem prostoru se giblje v smeri rasti. Nekatere banke, kot so na primer NLB ter njena skupina, Banka Celje,…nameravajo preiti na uporabo SITIBOR-a kot referenčne obrestne mere. Uporaba SITIBOR-a kot referenčne obrestne mere bi zaradi nerazvitosti trga povzročila pojavljanje negativnih pribitkov na referenco pri poslih na pasivni strani bilance (Bohnec 2004, 20).

29

6 PRIČAKOVANO GIBANJE OBRESTNIH MER V PRIHODNOSTI Z vključitvijo v Evropsko unijo je povezan tudi prevzem evra. Ko ga država članica prevzame, postane polnopravna članica Evropske denarne unije (EMU). Preden pa država članica EU postane polnopravna članica EMU, mora v tako imenovano čakalnico za evro, ki se imenuje ERM2. ERM2 (Exchange Rate Mechanism II) je okvir za različne režime deviznih tečajev držav članic EU, ki še niso prevzele evra kot lastne valute. Kot že rečeno, je sodelovanje v ERM2 nujni pogoj za prevzem evra. ERM2 je bil ustanovljen z resolucijo Evropskega sveta 16. 6. 1997 in je naslednik tečajnega mehanizma ERM2, ki je obstajal v obdobju od leta 1979 do leta 1997. Osnovna dejavnika v ERM2, ki ju država članica določi v pogajanjih z Evropsko komisijo, Evropsko centralno banko ter predstavniki Evrosistema, sta centralni tečaj in razpon nihanja okoli njega. Centralni tečaj je fiksno razmerje med valuto države, ki sodeluje v ERM2, in evrom. Znotraj ERM2 so ob obstoju centralnega tečaja možni različni tečajni režimi, vendar centralni tečaj predstavlja osnovo, s pomočjo katere se meri izpolnjevanje maastrichtskega kriterija stabilnosti tečaja. Njegova dolgoročna vzdržnost je prepuščena delovanju finančnih trgov in vsakodnevni tržni tečaji s svojimi odmiki od centralnega tečaja kažejo tržno ceno te vzdržnosti. Zato vstopni centralni tečaj po izteku najmanj dveletnega obdobja ni nujno enak izstopnemu tečaju ob prevzemu evra. Pasovi nihanja v ERM2 so določeni v razponu +/- 15% okoli centralne paritete. Obdobje v ERM2 ni časovno omejeno. Bivanje v ERM2 se lahko podaljšuje, če maastrichtski kriteriji niso izpolnjeni. Tipičen je primer devalvacije vrednosti centralnega tečaja, ki onemogoči prevzem evra za nadaljnji dve leti oziroma podaljša bivanje v ERM2(Vlada Republike Slovenije 2005). Skupaj z Estonijo in Litvo je konec junija Slovenija vstopila v mehanizem menjalnih tečajev ERM2. Pri tem je bil centralni tečaj tolarja določen pri 239,64 tolarja za evro, navzgor ali navzdol pa bo lahko zanihal za 15 odstotkov. Vstop v ERM2 je najpomembnejši pogoj za uvedbo evra, vanj pa mora biti država vključena vsaj dve leti. Slovenija mora, tako kot druge novinke, skladno s pristopno pogodbo evro uvesti, ni pa zapovedano kdaj (Kenda 2004, 20). Glede na relativno zgodnji vstop po pridobitvi članstva v EU, lahko pričakujemo prevzem evra v začetku leta 2007, če bo Slovenija ob konvergenčni oceni izpolnila predpisane maastrichtske kriterije. V nekaj več kot dveh letih, ki naj bi jih država preživela v tovrstnem tečajnem režimu, se bo po pričakovanjih sočasno z zniževanjem inflacije v obdobju pred prevzemom evra končal tudi proces konvergence obrestnih mer. S stabilnostjo tečaja se je primerljivost obrestnih mer doma in v tujini še povečala, kar proces konvergence le še pospeši. Vključitev v ERM2 zaostruje pogoje poslovanja za banke. Ključni učinek ERM2 na banke je zniževanje obrestnih marž zaradi zniževanja obrestnih mer in sprememb v valutni strukturi bančnih bilanc. S stabilizacijo tečaja se poveča primerljivost obrestnih mer doma in v tujini, kar le še pospeši njihovo konvergenco. Zaradi vključevanja v ERM2 se bodo povečali pritiski na poslovanje bank, ki se bodo morale soočiti z upočasnjeno rastjo neto obrestnih prihodkov in zniževanjem obrestne marže. Zniževanje obrestnih mer je le eden od vzrokov za zniževanje marže. Zavedanje, da

30

v obdobju ERM2 sledi prevzem evra, spodbuja pomik od tolarskega k deviznemu poslovanju že v času ERM2. Za banke je spodbudno le dejstvo, da nižje obrestne mere prebudijo povpraševanje, kar bankam omogoča, da z obsegom nadomestijo del izgubljene marže. Na deviznem delu so banke že leta 2004 uporabljale obrestne mere, ki so bile po višini enake obrestnim meram v tujini ali celo nižje, kar potrjuje tudi dejstvo, da so se podjetja v letu 2004 devizno zadolževala pri domačih bankah in ne v tujini (Šuler 2004, 23).

31

7 SKLEP Namen diplomskega dela je bilo analizirati gibanje obrestnih mer v Sloveniji od osamosvojitve do danes. V nalogi mi je uspelo predstaviti sam pojem obrestne mere, kako posamezne obrestne mere izračunavamo, ter njihova gibanja. V diplomski sem predstavila tudi Maastrichtske kriterije ter ERM2. Obrestne mere v obdobju po osamosvojitvi do leta 1999 so bile precej visoke in so zelo nihale. Leta 1991, ob osamosvojitvi Slovenije, so bile obrestne mere nad 20 %, vendar so se v naslednjih letih začele postopno zniževati Na gibanje obrestnih mer je odločilno vplivala tudi BS, ki je izvajala omejevalno denarno politiko, saj naj bi prav omejevalna denarna politika preko zniževanja inflacije in odprave inflacijskih pričakovanj vplivala na zniževanje obrestnih mer. Z letom 1994, ko smo uvedli temeljno obrestno mero, smo oblikovali dokaj pregleden način določanja obrestnih mer. Sprva so bila prisotna precejšnja gibanja, ki pa smo jih s podaljševanjem osnove za določanje TOM-a nekako izravnali. Vnesli smo sicer slabost, da se je višina obrestne mere določala na podlagi pretekle inflacije, vendar glede na postopno spreminjanje oz. zniževanje letne stopnje inflacije to ni pretirano vplivalo na skupno višino obrestne mere. Banka Slovenije je z zakonom o temeljni obrestni meri predpisala, da mora BS določati TOM na višini, s katero ohranja realno vrednost denarja. Čeprav je sam sistem temeljne obrestne mere omogočal preglednost in manjšo špekulativnost pri določanju obrestnih mer, pa smo pred leti pričeli iskati drugačen način oblikovanja obrestnih mer v državi. Tako je bila poleti 2002 uporaba temeljne obrestne mere za kratkoročna posojila ukinjena in pričeli smo uporabljati nominalne obrestne mere. Korenite spremembe na področje obrestne politike za domačo valuto pa je prineslo leto 2003. Obrestne mere so se v okviru procesa približevanja roku vključitve v evropske integracije pospešeno zniževale, poslovne banke so se pričele tudi v praksi poslavljati od temeljne obrestne mere. Pojavile so se nove različice domačih »referenčnih« obrestnih mer (SIOM, SMOM), država je uspela v ugodnih tržnih razmerah občutno znižati cene, ki jih je plačevala za zadolžitev na domačem finančnem trgu, varčevalci pa so ob znižanju splošne ravni obrestnih mer pričeli vse bolj posegati po novih finančnih produktih in dolgoročne prihranke usmerjati v vzajemne sklade. Tovrstna gibanja so se nadaljevala tudi v letu 2004. Izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev je formalni pogoj za vstop v EMU. Izpolnjevanje teh kriterijev naj bi omogočilo izvajanje enotne denarne politike za celotno območje EMU in preprečilo prekomerno izkoriščanje samostojno vodene fiskalne politike kot prilagoditvenega instrumenta v okviru skupnega gospodarskega in denarnega področja. Preden pa država postane članica EMU, pa mora v pripravljalno obdobje, imenovano ERM2. Slovenija se je odločila priključiti ERM2 konec junija 2004. To članstvo prinaša nekatere prednosti: odpravlja tečajna tveganja, krepi konkurenčni pritisk na trgu, zmanjšuje transakcijske stroške, omogoča večjo preglednost cen in zmanjšuje stroške najemanja kapitala. Po vstopu Slovenije v ERM2 je monetarna politika orientirana na nižje obrestne mere in njeno prilagoditev evro območju.

32

8 POVZETEK V diplomskem delu sem se osredotočila na obrestne mere v Sloveniji ter njihova gibanja od osamosvojitve Slovenije do danes. Diplomsko delo je sestavljeno iz pregleda vrst obrestnih mer, njihovega gibanja v Sloveniji ter razlogov in posledic, ki so odraz teh gibanj. Predstavljeni so tudi Maastrichtski kriteriji, ki so za vključitev Slovenije v EMU zelo pomembni in se nanašajo tudi na gibanje obrestnih mer v določenem okvirju. V samem diplomskem delu pa sem predstavila tudi ERM2, ki je predhodno obdobje za vključitev v EMU ter prevzem evra in je omejen na najmanj dve leti. Ključne besede: obrestne mere, maastrichtski kriteriji, referenčna obrestna mera

33

8 DIE ZUSAMMENFASSUNG In der Diplomarbeit habe ich mich auf die Zinssätze in Slowenien konzentriert und auf deren Bewegungen seit der Verselbstständigung Sloweniens und bis heute. Die Diplomarbeit besteht aus einer Übersicht der Zinsarten, deren Bewegungen in Slowenien und aus Folgen und Gründen, die das Abbild dieser Bewegungen sind. Vorgestellt sind auch die Maastrichtkriterien, die sehr wichtig sind für die Aufnahme Sloweniens in die EMU und beziehen sich auch auf die Bewegungen der Zinssätze in einem bestimmten Rahmen. In der Diplomarbeit habe ich auch ERM2 vorgestellt, das eine Übergangsepoche darstellt bis zu der Aufnahme in der EMU und der Annahme des Euro, jedoch begrenzt ist auf mindestens zwei Jahre. Schlüsselwörter: Zinssätze, Maastrichtkriterien, Referenzzinssatz

34

9 SEZNAM LITERATURE IN VIROV:

1. Arhar, France. 2004. Erozija ravni pasivnih obrestnih mer je prehitra. Okrogla miza bančnega vestnika. Ljubljana: Bančni vestnik 1-2: 18.

2. Banka Slovenije. 1995. Letno poročilo Banke Slovenije za leto 1995. 3. Banka Slovenije. 1996. Letno poročilo Banke Slovenije za leto 1996. 4. Banka Slovenije. 2003. Kriterij za vstop v EMU bi moral biti kmalu dosežen.

[online]. Dostopno na: http://www.bsi.si/html//publikacije/evropa/ERM2%20_BS_Vlada_200311.pdf [10.11.2004].

5. Banka Slovenije. 2004a. Bilten Banke Slovenije 5: I-20. 6. Banka Slovenije. 2004b. Kriteriji za uvedbo evra. [online]. Dostopno na:

http://www.bsi.si/html/projekti/evro/kriteriji.html [17.11.2004]. 7. Bohnec, Darko. 2004. Uveljavljanje referenčnih obrestnih mer v Sloveniji.

Ljubljana: Bančni vestnik 1-2: 20. 8. Bukatarevič,V., Torkar, D., Žabkar, N.1999. Statistika. Ljubljana: Bančni vestnik

12: III. 9. Cetinski, Andrej. 1993. Elementi politike obrestnih mer. Slovenska ekonomska

revija 1-2 : 16-23. 10. Cvikil, Milan. 2004. Prilagajanje obrestnih mer je pogoj za uspešnost v ERM2.

Okrogla miza bančnega vestnika. Ljubljana: Bančni vestnik 1-2: 24. 11. Delokorda, Aleš. 2003. Izpolnjevanje ekonomskih kriterijev članstva Slovenije v

EU in EMU. Prikazi in analize 1: 38-40. 12. Dolenc, Primož. 2001. TOM bo počasi ugasnil. Kapital št. 275-276: 10-17. 13. Ekonomsko ogledalo. 1998. Maastrichtski konvergenčni kriteriji-primerjava.

[online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/zmar/arhiv/letno98/ii/2_2leo.html [19.11.2004].

14. Fry, Maxwell. 1995. Money, Interest and Banking in Economic Development. London: The Johns Hopkins University Press.

15. Glogovšek, Jože. 1996. Denar, denarni sistem z osnovami denarne teorije. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor.

16. Giddy, Jante. 1993. Global Financial Markets: D: C. Healt and co.. 17. Jernejčič, Marko. 1998. Ključni dejavniki oblikovanja obrestnih mer pri nas.

Ljubljana: Bančni vestnik 7-8: 46-49. 18. Kalan, Uroš. 2002. Razmišljanje o prihodnjem oblikovanju obrestnih mer na

domačem denarnem trgu. Ljubljana: Bančni vestnik 3: 22-23. 19. Kenda, Albina. 2004. Prvo slovensko leto v EU. Ljubljana: Finance 254: 20. 20. Kranjec, Marko. 1996. Transparentnost denarne politike Banke Slovenije in

obrestne mere denarnega trga. Prikazi in analize 3: 5-24. 21. Košak, Tomaž. 2002. Obrestna politika bank v luči nominalizma. Okrogla miza

Bančnega vestnika. Oblikovanje obrestnih mer in poslovni izid bank. Bančni vestnik 3: 24-25.

22. Klapš, Srečko. 2004. Posojila bodo še cenejša. Večer: Premoženje 6: 8. 23. Kordež, Bine. 2004. Domače medbančne mere bo zamenjal EURIBOR. Okrogla

miza bančnega vestnika. Ljubljana: Bančni vestnik 1-2: 27. 24. Lavrač, Vladimir. 2004. Izpolnjevanje Maastrichtskih konvergenčnih kriterijev in

Slovenija. Ljubljana: Bančni vestnik 5: 13-15.

35

25. Nova KBM. Kaj morate vedeti o obrestnih merah. [online]. Dostopno na: http://www.nkbm.si/html/poslovanje/nasobresti.html [16.11.2004].

26. Prohaska, Zdenko. 1994. Uvod v finančne trge. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 27. Ribnikar, Ivan. 1992. Denarni sistemi in denarna teorija – 2. del: Denarna teorija.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 28. Ribnikar, Ivan. 1993. Denarni sistemi in denarna teorija – 1. del:Denarni sistem

(drugi ponatis). Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 29. Ribnikar, Ivan. 1995. Banka Slovenije v pričakovanju nižje inflacije. Finance 27: 2. 30. Ribnikar, Ivan. 2001. Obrestne mere ali obrestne mere centralne banke. Ljubljana:

Bančni vestnik 4: 52-54. 31. Saje, Janez. 2002. Dogovor o oblikovanju slovenskih medbančnih obrestnih mer.

Ljubljana: Bančni vestnik 1-2: 23-24, 44-46. 32. Saje, Janez. 2004. Varčevalci se bodo umikali iz tradicionalnih bančnih produktov.

Okrogla miza bančnega vestnika. Ljubljana: Bančni vestnik 1-2: 31. 33. Samuelson, Paul A. in Nordhaus, William D. 1998. New York: Mc Graw-Hill

Companies: 137. 34. Senjur, Marjan. 1995. Tečajna politika: stvari so povezane. Ljubjana: Bančni

vestnik 3: 24-26. 35. SiOL. 2005. Evro je pariteta. [online]. Dostopno na:

http://www.siol.net/novice/default.asp?site_id=1&page_id=4&article_id=1405010206361385 [30.1.2005].

36. Stebernak, Igor. 2003. SIOM –nova referenčna obrestna mera. [online]. Dostopno na: http://www.skb.si/info/ban/info-ban2003-01.html [18.3.2004].

37. Slonep. 2004. Kaj je EOM? [online]. Dostopno na: http://www.slonep.net/subareas.html?lev0=1&lev1=4&lang=&lev2=41&lev3=1123 [18.11.2004].

38. SKB Banka. 2003. SIOM – nova referenčna obrestna mera. Bančnik 1: 14. 39. SKB Banka. 2003b. Sporočila za javnost. [online]. Dostopno na:

http://www.skb.si/info/press/info-press-2003-03siom.html [16.11.2004]. 40. SKB Banka 2004a. Referenčne obrestne mere. [online]. Dostopno na:

http://www.skb.si/obrestne_mere.html [16.11.2004]. 41. SKB Banka. 2004b. SIOM namesto TOM. [online]. Dostopno na:

http://www.skb.si/info/info-siom-dodatnapojasnila.html [16.11.2004]. 42. Škrinjar, Ladi. 2004. Obrestna politika bank in nove konkurenčne razmere. Okrogla

miza bančnega vestnika. Ljubbljana: Bančni vestnik 1-2: 33-34. 43. Štiblar, Franjo. 1997. Maksimiranje bančnih pasivnih obrestnih mer koristi

Sloveniji. Ljubljana: Bančni vestnik 12: 7-11. 44. Šuler, Tatjana. 2004. Vpliv vključitve v ERM2 in prevzem evra na bančni sektor.

Ljubljana: Bančni vestnik 11: 23. 45. Urad vlade RS za informiranje. 2005. Kaj vstop v mehanizem ERM2 pomeni za

Slovenijo? [ONLINE]. Dostopno na: http://evropa.gov.si/evropomočnik/question/956-7/html [31.1.2005].

46. Vlada Republike Slovenije. 1991a. Zakon o Banki Slovenije. Uradni list Republike Slovenije 1: 52-66.

47. Združenje bank Slovenije. 2004. Dogovor o oblikovanju slovenskih medbančnih obrestnih mer. [online]. Dostopno na: http://www.zbs-giz.si/slo/akti/medbančni_dogovori/dog.smom.html [16.11.2004].

36

PRILOGA 1: Dogovor o oblikovanju slovenskih medbančnih obrestnih mer

Dogovor o oblikovanju slovenskih medbančnih obrestnih mer

Združenje bank Slovenije – GIZ, Ljubljana, Šubičeva 2, Ljubljana , ki ga zastopa direktor g. Dušan Hočevar

ter banke

Nova Ljubljanska banka d.d., Ljubljana, Trg republike 2, Ljubljana, Nova Kreditna banka Maribor d.d., Maribor, Vita Kraigherja 4, Maribor, SKB banka d.d., Ljubljana, Ajdovščina 4, Ljubljana, Banka Koper d.d., Koper, Pristaniška 14, Koper, Abanka d.d., Ljubljana, Slovenska 58, Ljubljana, Banka Celje d.d., Celje, Vodnikova 2, Celje, Gorenjska banka d.d., Kranj, Bleiweisova 1, Kranj, Bank Austria Creditanstalt d.d., Ljubljana, Šmartinska 140, Ljubljana, Krekova banka d.d., Maribor, Slomškov trg 18, Ljubljana, Banka Vipa d.d., Nova Gorica, Erjavčeva ul. 2, Nova Gorica

sklepajo

DOGOVOR O OBLIKOVANJU SLOVENSKIH MEDBANČNIH OBRESTNIH MER

Uvod

1. člen

Z Dogovorom o oblikovanju slovenskih medbančnih obrestnih mer (v nadaljavanju Dogovor) se opredeljuje način zajemanja, izračunavanja in objavljanja obrestnih mer za medbančna likvidnostna posojila oziroma obrestnih mer za medbančne depozite v domači valuti standardnih značilnosti in ročnosti (v nadaljevanju produkti). Podpisnice Dogovora se zavezujejo, da bodo izvajale vse potrebne aktivnosti za dnevno oblikovanje slovenskih medbančnih obrestnih mer. Cilj sklenitve Dogovora je po eni strani informiranje vseh udeležencev domačega denarnega trga o dnevni višini medbančnih obrestnih mer na trgu, po drugi strani pa naj bi v Dogovoru opredeljena metodologija omogočala uporabo javno objavljenih medbančnih obrestnih mer kot referenčnih obrestnih mer za domačo valuto.

Opredelitev SMOM

2. člen

Slovenske medbančne obrestne mere (v nadaljevanju SMOM) so obrestne mere za najeta likvidnostna posojila in najete vezane depozite v tolarjih, ki se oblikujejo na domačem medbančnem denarnem trgu. Subjekti domačega medbančnega denarnega trga so vse poslovne banke, ki imajo sedež na ozemlju RS in dnevno sklepajo medsebojne posle v domači valuti.

SMOM se oblikujejo na podlagi dnevnih objav obrestnih mer podpisnic Dogovora za v

37

1.členu opredeljene produkte. Objavljene obrestne mere za sklepanje konkretnih poslov med poslovnimi bankami niso zavezujoče. Ne glede na slednje se podpisnice Dogovora zavezujejo, da bodo objavljene dnevne obrestne mere enake tistim, po katerih so pod predpostavko običajnih razmer na trgu pripravljene sklepati posle na medbančnem denarnem trgu.

Obveznosti podpisnikov Dogovora

3. člen

Podpisnice Dogovora (oziroma sodelujoče banke) prevzemajo obveznost dnevnega objavljanja medbančnih obrestnih mer (v nadaljevanju kotiranja) in sporočanja le teh strokovnim službam Združenja banka Slovenije.

Zdruzenje bank Slovenije (v nadaljevanju ZBS) prevzema obveznost zbiranja, izračunavanja in objavljanja SMOM v okviru dogovorjenih pravil.

Nadzorna skupina, ki jo sestavljajo člani odbora za zakladništvo pri ZBS, prevzema obveznost spremljave izpolnjevanja obveznosti s strani sodelujočih bank, priprave predlogov sprememb metodologije oblikovanja SMOM oziroma Dogovora ter ugotavljanja in korigiranja morebitnih nepravilnosti izračuna SMOM na dnevni ravni.

Sodelujoče banke in njihove obveznosti

4. člen

V krog sodelujočih bank, podpisnic Dogovora, je vključenih 10 največjih poslovnih bank po kriteriju bilančne vsote na zadnji dan zaključenega koledarskega leta, pri čemer se kot kriterij vsakokrat upoštevajo zadnji javno objavljeni podatki. Sestavo sodelujočih bank enkrat letno potrjuje nadzorna skupina. Osnovo za izračun SMOM predstavljajo kotacije medbančnih obrestnih mer osmih največjih slovenskih bank, preostali dve banki (deveta in deseta po kriteriju bilančne vsote) pa sporočata obrestne mere ZBS-ju informativno.

V primeru ugotovljenih nepravilnosti ali kotiranja obrestnih mer s strani posamezne banke, ki pomembneje odstopajo od višine obrestnih mer na trgu, podpisnice Dogovora dajejo nadzorni skupini pravico nadomestitve posamezne banke z drugo banko. V primeru nadomestitve ene od osmih največjih slovenskih bank, se v krog bank, ki prispevajo kotacije, uvrsti deveta oziroma deseta banka. V primeri nadomestitve ene od sodelujočih bank, ZBS k podpisu Dogovora povabi naslednjo največjo slovensko banko po kriteriju bilančne vsote.

5. člen

Vse sodelujoče banke so dolžne dnevno sporočati ZBS v Dogovoru opredeljene medbančne obrestne mere. Kotirane obrestne mere morajo biti enake medbančnim obrestnim meram, pod katerimi se na trgu sklepajo posli. Sodelujoče banke so dolžne spoštovati sklepe nadzorne skupine.

Značilnosti medbančnih likvidnostnih posojil oziroma medbančnih depozitov

38

6. člen

Sodelujoče banke kotirajo medbančne obrestne mere za najeta medbančna likvidnostna posojila oziroma najete medbančne depozite v tolarjih naslednjih ročnosti:

- preko noči oziroma 1 dan (oznaka SMOM1D),

- 1 teden (oznaka SMOM1T),

- 2 tedna (oznaka SMOM2T),

- 1 mesec (oznaka SMOM1M),

- 2 meseca (oznaka SMOM2M),

- 3 mesece (oznaka SMOM3M),

- 6 mesecev (oznaka SMOM6M),

- 9 mesecev (oznaka SMOM9M).

Standardne ročnosti omenjenih poslov so vezane na koledarske dneve, v primeru zapadlosti na nedelje ali praznike je ročnost vezana na naslednji delovni dan.

Kotacije obrestnih mer so vezane na produkte, ki niso na noben način posebej zavarovani. Sodelujoče banke kotirajo obrestne mere za medbančna likvidnostna posojila oziroma medbančne depozite, katerih obseg znaša najmanj 50 milijonov tolarjev, pri čemer se kot način obračuna obresti upošteva vsakokrat veljavna praksa na domačem medbančnem denarnem trgu (na dan sklenitve Dogovora konformni način obračuna obresti). Sodelujoče banke kotirajo obrestne mere na dve decimalni mesti.

Način zbiranja kotacij, izračuna SMOM ter javne objave

7. člen

Sodelujoče banke sporočajo kotacije SMOM strokovni službi Združenja bank Slovenije in sicer vsak delovni dan med 10.45 in 11.00 uro. Podatke sporočajo v skladu z Navodilom o pošiljanju in objavljanju slovenskih medbančnih obrestnih mer. Strokovna služba ZBS v času od 11.00 do 11.30 ure sporoči individualne kotacije vseh bank vsem sodelujočim bankam. V primeru ugotovlejnih napak se nepravilnosti do 12.ure odpravijo, o morebitnih nepravilnostih pa se obvesti nadzorno skupino.

8. člen

Strokovna služba ZBS na podlagi pridobljenih kotacij dnevno izračunava SMOM. Kotacije se pri vsakem opredeljenem produktu rangirajo po velikosti, v izračun pa se upoštevata srednji dve četrtini pridobljenih kotacij. SMOM se izračunajo kot aritmetično povprečje, zaokrožijo pa se na dve decimalni mesti.

9. člen

Strokovna služba ZBS ob 12.uri dnevno javno objavlja SMOM. Strokovna služba ZBS informacije o SMOM vsak dan objavi na spletnih straneh ZBS in poskrbi za objavo v javnih medijih ter na Reutersu.

39

10. člen

V primeru, da SMOM v skladu z opredeljeno metodologijo ni mogoče določiti, nadzorna skupina po posvetu z sodelujočimi bankami in ZBS določi nadomestno obrestno mero. Nadomestna obrestna mera v vseh pogledih nadomešča SMOM. Strokovna služba ZBS v primeru uporabe nadomestne obrestne mere o razlogih obvesti širšo javnost.

Splošne določbe

11. člen

Ta dogovor začne veljati, ko ga podpišejo ZBS in sodelujoče banke.

Dogovor se sklepa za obdobje petih let. Če podpisnice dogovora ne sklenejo drugače, se po izteku veljavnosti Dogovor vsakokrat molče podaljša za obdobje 1 leta.

Banka, podpisnica dogovora, lahko kadarkoli pismeno odstopi od tega dogovora z odstopnim rokom šestih mesecev. V tem primeru ZBS k podpisu dogovora povabi naslednjo banko po velikosti bilančne vsote.

12. člen

Postopek za spremembe ali dopolnitve tega dogovora se lahko začne na predlog nadzorne skupine ali najmanj dveh podpisnic dogovora.

Predlog sprememb in dopolnitev dogovora je sprejet, če ga podpišejo ZBS in najmanj osem podpisnic dogovora. Če podpisnica dogovora ni podpisala predloga sprememb in dopolnitev dogovora, se k podpisu dogovora ter njegovih sprememb in dopolnitev povabi naslednjo banko po velikosti bilančne vsote.

13. člen

Morebitne spore iz tega dogovora bodo stranke poskušale rešiti sporazumno. Če to ne bi bilo mogoče, je za razrešitev spora pristojno razsodišče pri ZBS.

14. člen

Ta dogovor podpiše direktor Združenja, sodelujoče banke pa k njemu pristopijo s pristopno izjavo.

V Ljubljani, dne 18. in 19.12.2001

40

PRILOGA 2: Sklep o poročanju o efektivnih obrestnih merah

Na podlagi 128. člena zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 7/99, 102/00 in 59/01), tretjega odstavka 13. člena in prvega odstavka 31. člena zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 58/02 in 85/02) izdaja Svet Banke Slovenije

S K L E P o poročanju o efektivnih obrestnih merah

1. Ta sklep določa obveznost poročanja podatkov bank o efektivnih obrestnih merah. 2. Obvezniki za pošiljanje poročila o efektivnih obrestnih merah so banke, ki imajo dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev in spadajo med osem največjih bank po kriteriju bilančne vsote. Izbor bank se opravi dvakrat letno po knjigovodskih podatkih na dan 30. junij in 31. december. 3. Obvezniki poročanja iz 2. točke tega sklepa poročajo o efektivnih obrestnih merah mesečno. 4. Guverner Banke Slovenije določi z navodili metodologijo, način in roke poročanja. 5. Ta sklep začne veljati 1. maja 2003. Ljubljana, dne 22. aprila 2003.