UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
ELMA BABIĆ
LOKALNA DEMOKRACIJA NA KONKRETNEM PRIMERU MESTNE OBĈINE
VELENJE
Diplomsko delo
Velenje, 2009
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
LOKALNA DEMOKRACIJA NA KONKRETNEM PRIMERU MESTNE OBĈINE
VELENJE
Študentka: Elma Babić Številka indeksa: 71144846 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Javno pravo Mentor: dr. Božo Grafenauer, docent
Velenje, december 2009
ZAHVALA
Zahvaljujem se vsem, ki so mi v času študija in ob nastajanju diplomskega dela stali ob
strani, posebaj svoji družni, Tebi in prijateljem.
Posebna zahvala velja mentorju dr. Boži Grafenauerju za koristne napotke, strokovno
podporo in pomoč pri pisanju diplomskega dela.
iv
POVZETEK
Z osamosvojitvijo Republike Slovenije, leta 1991, je bila uvedena parlamentarna
demokracija, posledica le-te pa je, med drugim, tudi uvedba lokalne samouprave, s
čimer se je Republika Slovenija pridruţila tistim sodobnim drţavam v Evropi in zunaj
nje, ki priznavajo pravico drţavljanov, da sodelujejo pri opravljanju javnih zadev. Ta
pravica se najbolj neposredno uresničuje prav na lokalni ravni in je eno temeljnih načel
demokratične ureditve. Ustava Republike Slovenije v 9. členu določa, da je v Sloveniji
zagotovljena lokalna samouprava. Lokalna skupnost je torej eden od stebrov
demokracije in je merilo za presojo demokratičnega razvoja posamezne drţave.
Udeleţba drţavljanov v lokalnem javnem ţivljenju je način, da se uveljavijo
demokratične vrednote in naraste podpora javnosti lokalnim organom. Predpogoj za
zagotavljanje sodelovanja občanov v lokalnem javnem ţivljenju sta javnost dela
organov lokalne skupnosti in njene uprave ter učinkovit sistem zagotavljanja pravice do
informacij javnega značaja v lokalni samoupravi. Sodelovanje občanov v lokalnem
javnem ţivljenju daje moţnost drţavljanom neposrednega vplivanja na sprejemanje
odločitev, ki so povezane z njihovimi vsakdanjimi interesi in potrebami, in pravico do
sodelovanja pri izvajanju lokalnih javnih zadev. Poleg tega pa javna telesa dobijo
zahtevano legitimnost, sredstva za učinkovito odločanje in podporo drţavljanov za
doseganje posebnih ciljev. Lokalna samouprava predstavlja splet neposrednega
odločanja prebivalcev in predstavniške demokracije.
V teoriji ločimo dve osnovni obliki udeleţbe drţavljanov v lokalni demokraciji. Prva
oblika je neposredna lokalna demokracija, ki vključuje zbor občanov, referendum in
ljudsko iniciativo. Druga vrsta lokalne demokracije je posredna lokalna demokracija, pri
kateri gre predvsem za odločanje prek organov, izvoljenih na lokalnih volitvah. E-
demokracija pa predstavlja modernejšo parcipatorno obliko lokalne demokracije.
KLJUČNE BESEDE: lokalna skupnost, participacija, posredna in neposredna
demokracija, referendum, zbor občanov, ljudska iniciativa, lokalne volitve, e-
demokracija.
v
SUMMARY
With the attainment of independence of Republic of Slovenia in the year 1991 the
parliamentary democracy has been introduced; the consequence of this is the
introduction of local self-government, by which the Republic of Slovenia has joined
those contemporary countries in and out of Europe that acknowledge the rights of
citizens so that they can cooperate at performing public matters. This right is most
immediately realized on a local level and it is one of the fundamental principles of
democratic regulation. The constitution of Republic of Slovenia defines in the 9th
act
that the local self-government is assured in Slovenia. Local community is therefore one
of the columns of democracy and it is the scale for the estimation of the democratic
development of individual country.
Participation of citizens in the local public life is a way for the enforcement of
democratic values and the growth of support for local public agencies. Preliminary
conditions for the assurance of cooperation of citizens in local public life are the public
work of agencies of local community and its administration and the efficient system that
assures the rights for public information in the local self-government. Cooperation of
citizens in local public life gives a chance to citizens to immediately influence reaching
decisions that are connected with their daily interests and needs and the right for taking
part at performing in local public matters. Beside that public corporations get the
required legitimacy, means for efficient deciding and the support of citizens for the
attainability of specific aims. Local self-government represents the combination of
immediate deciding of residents and representative democracy.
In theory we severe two basic forms of citizens' participation in local democracy. The
first form is the immediate local democracy that includes chamber of citizens,
referendum and a public initiative. The second form of local democracy is the indirect
local democracy the issue of which is decision-making by agencies that are elected on
local elections. E-democracy represents the up-to-dated participial form of local
democracy.
KEY WORDS: local community, participation, direct and indirect democracy,
referendum, citizens assembly, citizens initiative, local elections, e-democracy.
vi
VSEBINA
1 Table of Contents
POVZETEK................................................................................................................. IV
SUMMARY.................................................................................................................. V
UVOD ........................................................................................................................... 1
1 LOKALNA DEMOKRACIJA .............................................................................. 4
1.1 NEPOSREDNO URESNIČEVANJE OBLASTI ............................................. 4
1.1.1 Referendum .................................................................................................. 5
1.1.2 Ljudska iniciativa ......................................................................................... 6
1.1.3 Zbor občanov ................................................................................................ 7
1.1.4 Druge oblike neposrednega odločanja .......................................................... 8
1.1.4.1 Vloga informacijsko-komunikacijske tehnologije pri udeležbi
prebivalcev............................................................................................................ 8
1.1.4.2 Vloga nevladnih organizacij pri večanju vpliva prebivalcev na
sprejemanje odločitev ......................................................................................... 10
1.2 POSREDNO URESNIČEVANJE OBLASTI (LOKALNE VOLITVE) ........ 11
1.2.1 Volitve ţupana ............................................................................................ 13
1.2.2 Volitve članov občinskega sveta ................................................................ 14
1.2.3 Volitve v svete krajevnih, vaških in četrtnih skupnosti .............................. 15
1.3 VLOGA POLITIČNIH STRANK PRI ZAGOTAVLJANJU VPLIVA
PREBIVALCEV NA SPREJEMANJE ODLOČITEV ............................................... 17
2 PARTICIPACIJA POSEBNIH DRUŢBENIH SKUPIN .................................. 20
2.1 ENAKE MOŢNOSTI MOŠKIH IN ŢENSK .................................................. 20
2.2 MLADINA ..................................................................................................... 22
2.3 TUJCI ............................................................................................................. 24
2.4 NARODNOSTI .............................................................................................. 27
2.5 ROMI .............................................................................................................. 29
3 POT K USPEŠNI UDELEŢBI PREBIVALCEV V LOKALNEM JAVNEM
ŢIVLJENJU .................................................................................................................. 32
3.1 INFORMIRANJE ........................................................................................... 32
3.2 POSVETOVANJE ALI KONZULTACIJA ................................................... 32
3.3 SOODLOČANJE PRI PRIPRAVI PREDPISOV ........................................... 33
4 LOKALNA IN E-DEMOKRACIJA V MESTNI OBČINI VELENJE ........... 34
4.1 KAJ JE E-DEMOKRACIJA ........................................................................... 34
4.2 KRATKA PREDSTAVITEV MESTNE OBČINE VELENJE ....................... 36
4.3 ANALIZA LOKALNIH VOLITEV 2006 ...................................................... 37
4.4 NEPOSREDNO URESNIČEVANJE OBLASTI V MESTNI OBČINI
VELENJE ................................................................................................................... 39
4.4.1 Oţji deli občine in zbor občanov ................................................................ 39
4.4.2 Referendum ................................................................................................ 40
4.4.3 Ljudska inciativa oziroma referendumska zahteva .................................... 41
4.5 VELENJČANI IN LOKALNA E-DEMOKRACIJA ..................................... 43
4.5.1 E-občina ...................................................................................................... 43
4.5.1.1 E-vložišče ............................................................................................ 44
4.5.1.2 Seja Sveta MOV .................................................................................. 44
4.5.1.3 Stik z upravo ....................................................................................... 45
vii
4.5.1.4 GIS (Geografski Informacijski Sistem) ............................................... 46
4.5.1.5 Sistem PISO (Prostorski informacijski sistem občin) ......................... 47
4.5.1.6 Uradni vestniki MOV .......................................................................... 48
4.5.1.7 E-ponudba občanom ........................................................................... 49
4.5.1.8 Neformalni forumi .............................................................................. 49
4.6 VELENJČANI IN E-DEMOKRACIJA (ANKETA) ...................................... 52
SKLEP ........................................................................................................................ 63
LITERATURA ........................................................................................................... 66
VIRI ............................................................................................................................ 69
SEZNAM SLIK, GRAFOV IN TABEL ..................................................................... 72
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC...................................................................... 74
PRILOGA ................................................................................................................... 75
1
UVOD
Lokalna samouprava je pravnosistemska institucija odločanja o lastnih zadevah v
lokalni skupnosti. Ali drugače povedano: lokalna samouprava pomeni samostojno
upravljanje lastnih zadev, to je urejanje in reševanje ţivljenjskih potreb prebivalcev na
organiziran način (Grafenauer in Brezovnik, 2006: 52).
V najširšem smislu predstavlja lokalna samouprava temeljno obliko teritorialne
organizacije oblasti in najširši okvir uresničevanja samouprave občanov, ki ţivijo na
določenem področju. Lokalna skupnost pa je temeljna oblika samouprave občanov in
osnovna oblika organiziranja skupnosti, v kateri drţavljani neposredno uresničujejo
svoje pravice in zadovoljujejo svoje potrebe (Brezovšek, 2009: 8).
Lokalna skupnost v precej večji meri vpliva na ţivljenje in bivanje posameznika kot
drţava sama. Spremlja ga tako rekoč od rojstva do smrti, saj med drugim, poskrbi tudi
za primarno zdravstveno varstvo, organizacijo vrtcev in osnovnih šol, športnih objektov
ter domov za ostarele. Večina pomembnejših odločitev, ki zadevajo posameznika in
njegovo delovanje, so večinoma sprejete na lokalni ravni.
Lokalna demokracija in participacija sta tako tesno povezani, da se zdita skoraj
identični. Načelo participacije oz. udeleţbe drţavljanov pri odločanju na lokalni ravni je
najstabilnejša podlaga legitimiranja institucij na lokalni ravni. Demokratični ideal pri
lokalnem upravljanju predstavlja aktivno udeleţbo drţavljanov pri odločanju o lokalnih
zadevah, kot cilj po sebi in kot sredstvo za krepitev demokracije v širši druţbi.
Participacija drţavljanov na lokalni ravni predstavlja stvarno moţnost vplivanja na
odločitve, povezani z njihovimi vsakdanjimi interesi in potrebami, zmanjševanje
razkoraka med vladajočimi in vladanimi, oblikovanje občutka solidarnosti v lokalni
skupnosti in drugo (po Brezovšku, 2005: 10).
Participacija prebivalcev v javnih zadevah v Republiki Sloveniji izvira neposredno iz
ustavne pravice drţavljanov sodelovati pri upravljanju javnih zadev. Ustavna podlaga za
neposredno sodelovanje drţavljanov pri uresničevanju oblasti je zlasti 44. člen1, ki daje
drţavljanom pravico do neposrednega sodelovanja pri upravljanju. Konkretizacija 44.
člena je urejena v Zakonu o lokalni samoupravi. Vsem drţavljanom mora biti
omogočeno predstavljanje in postavljanje vprašanj, moţnost izraţanja mnenj, potreb,
vrednot in interesov in moţnost oporekanja tistim potrebam, vrednotam in interesom, s
katerimi se ne strinjajo. Moţnost prebivalcev, da neposredno odločajo, povečuje
njihovo zanimanje za sodelovanje pri javnih zadevah in hkrati povečuje legitimnost
izvoljenih predstavnikov.
1 Vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev.
2
Nekateri avtorji, ki se ukvarjajo s področjem participacije prebivalcev pri odločanju v
lokalnih javnih zadevah, opozarjajo, da obstajajo poleg dobrih, pozitivnih strani tudi
slabe strani participacije. Participacija v javnosti pomeni neučinkovitost, ker se zaradi
nje pojavijo zamude, poveča se birokracija. Prav tako prinaša tudi negativno plat, ko se
na strokovno področje vključujejo laiki, ki ţelijo s svojimi predlogi strokovnjakom
vsiljevati svoje ideje. Diplomsko delo se v nadaljevanju ne bo posvečalo negativnim
posledicam participacije, ampak se bo osredotočilo na participacijo, ki naj bi
zagotavljala najstabilnejšo podlago legitimiranja institucij na lokalni ravni in moţnost
prebivalcev na vplivanje pri sprejemanju pomembnih odločitev.
a) Namen diplomskega dela
Participacija drţavljanov je zelo obširen pojem, zato je tudi teţko določiti točen namen
diplomskega dela. Diplomsko delo v nadaljevanju zastavlja in hkrati ponuja odgovore
na različna vprašanja.
Cilj diplomskega dela tako izhaja iz naslednjih postavljenih hipotez:
Kljub temu, da so volitve v sodobnem pojmovanju demokracije eden
najpomembnejših izrazov ljudske suverenosti in osnovni pogoj za demokratično
oblikovanje najpomembnejših organov, zlasti predstavniškega telesa, kot tudi
nujni pogoj za vzpostavitev in ohranitev sodobne pravne drţave, vedno manj
drţavljanov sodeluje pri lokalni demokraciji. Drţavljani izgubljajo zaupanje v
lokalne predstavnike, postajajo vse bolj zadrţani in odsotni pri oblikovanju
druţbenega ţivljenja, sebe vidijo v luči t. i. »outsiderjev« tako v druţbi kot v
politiki;
V dobi informacijske tehnologije je vse bolj pomembno, da je javnost obveščena
in seznanjena z delovanjem in nalogami, za katere je pristojna občina. Sodobna
IKT ponuja nove izzive in potenciale, ki omogočajo drţavljanom dostop do
ljudi, ki imajo politično moč ter aktivno sodelovanje v procesu političnega
delovanja. Kljub temu pa ostajajo lokalne oblasti formalistično omejene le na
določene pravno predvidene instrumente in niso pripravljene izkoristiti vseh
potencialov, ki jih nudi IKT.
Opredeljene hipoteze bom v nadaljevanju poskušala potrditi oz. zavreči z analizo
udeleţbe občanov in občank Mestne občine Velenje (v nadaljevanju MOV), katere sem
tudi sama občanka.
3
b) Metode raziskovanja in struktura diplomskega dela
Pri izdelavi diplomske naloge sem si pomagala s primarnimi in sekundarnimi viri.
Pregledala sem referenčno literaturo o lokalni demokraciji, ki mi je omogočila
natančnejši pogled v problematiko in širino problema, ki ga obdelujem v diplomski
nalogi. Za namen diplomske naloge sem izdelala anketo, ki je ponudila nekaj
konkretnih odgovorov na zastavljena vprašanja. Skušala sem čim bolj kritično uporabiti
svoje znanje, pridobljeno med študijem, in znanje ter izkušnje iz dostopne domače in
tuje literature kot tudi praktične izkušnje.
Vsebina diplomskega dela je razdeljena na štiri poglavja. Po uvodnem delu so v prvem
poglavju podrobneje opredeljeni in predstavljeni instrumenti neposredne in posredne
lokalne demokracije. V drugem poglavju je govora o participaciji posebnih druţbenih
skupin s poudarkom na problemu volilne (ne)udeleţbe teh skupin prebivalcev. Prvi del
diplomske naloge končujem z opredelitvijo treh temeljnih ukrepov, ki zagotavljajo
uspešno in učinkovitejšo udeleţbo drţavljanov v lokalnem ţivljenju.
Drugi del diplomskega dela oziroma zadnje poglavje je okostje celotne naloge. Začne s
četrtim poglavjem, kjer je podana predstavitev pojma e – demokracije. V tem poglavju
podajam pregled celotnega trenutnega stanja lokalne demokracije v MOV. Poglavje
vključuje kratko predstavitev MOV, dejanske primere udeleţbe v posrednih in
neposrednih oblikah odločanja ter predstavitev ugotovitev, nastalih s pomočjo ankete,
katero sem postavila na spletno stran www.esurveyspro.com.
Diplomsko nalogo zaključujem s sklepnimi ugotovitvami oz. zaključkom, v katerem so
predstavljene glavne ugotovitve, ki so nastale med izdelavo diplomskega dela.
4
1 LOKALNA DEMOKRACIJA
Slika 1: Shema lokalne demokracije
Vir: ZLS
1.1 NEPOSREDNO URESNIČEVANJE OBLASTI
Soodločanje občanov v javnih zadevah izhaja neposredno iz ustavne pravice
drţavljanov sodelovati pri upravljanju javnih zadev. Neposredna demokracija je izredno
pomembna za sprejemanje drţavnih odločitev, še toliko pomembnejše pa je za
odločanje v okviru lokalne samouprave. Moţnost občanov, da neposredno odločajo tudi
povečuje njihovo zanimanje za sodelovanje pri zadevah lokalne samouprave in s tem
krepi njeno učinkovitost. Čeprav lokalno samoupravo izvajajo predvsem demokratično
izvoljeni organi, taka ureditev ne sme omejevati pravice občanov do neposrednih oblik
odločanja. Oblike neposrednega odločanja so eden temeljnih elementov lokalne
samouprave. Pri nas je ta del lokalne demokracije zanemarjen (Vlaj, 2006: 90).
Neposredno odločanje je mnogo bolj razširjeno na lokalni ravno kot pa na drţavni
ravni, predvsem zaradi tega, ker so pogoji za uporabo oblik neposrednega odločanja na
lokalni ravni mnogo ugodnejši. Drugi razlog pa leţi v tem, da je lokalna demokracija
5
mnogo bliţje ljudem kot drţavna organizacija in da so zadeve lokalne samuoprave
ljudem tudi mnogo bolj razumljive kot pa odločanje o drţavnih zadevah. Gre za
odločanje o zadevah lokalnega pomena, ki zadevajo vse prebivalce določene lokalne
skupnosti. Poleg tega pa je neposredno participacijo prebivalcev po čisto organizacijski,
tehnični in finančni plati mnogo laţje izvajati na lokalni ravni, saj gre za precej bolj
tesno povezano skupnost kot na drţavni ravni. Prav zaradi tega pa ima neposredno
določanje na lokalni ravni mnogo večjo vlogo kot na drţavni ravni (Brezovšek, 2004).
Poleg standardnih oblik organiziranosti občanov za izraţanje njihovih potreb, zahtev in
predlogov so uveljavljene še druge moţnosti vključevanja ljudi v lokalno politiko. Tu
gre predvsem za razna prostovoljna zdruţenja, ki delujejo na socialnem področju in
igrajo glavno vlogo pri organiziranju oblik drţavljanske solidarnosti. Zdruţenja in
posamezniki delujejo zato, da bi pospeševali umetniško, gledališko, obrtno in druge
tradicije v lokalni skupnosti. Nekatera zdruţenja ali skupine pa delajo z mladimi ljudmi,
omogočajo zabavne dejavnosti, srečanja in izmenjave. Skratka, obstaja ogromno verskih
in posvetovalnih socialnih, kulturnih, športnih in drugih zdruţenj, ki bogatijo ţivljenje
ljudi v lokalnih skupnostih ter krepijo njihovo povezanost in pripadnost lokalni
skupnosti (Lavtar, 2004: 1)
1.1.1 Referendum
Referendum lahko opredelimo kot vsak postopek, s katerim drţavljane povabimo, da
izrazijo svojo mišljenje po vnaprej določenih pravilih o kakem vprašanju stvarne
narave, bodisi zaradi posvetovanja bodisi odločanja. Referendum udejanja neposredni
interes drţavljanov do sodelovanja v druţbenem ţivljenju. Prištevamo ga k oblikam
neposredne demokracije oziroma neposrednega odločanja drţavljanov.
Na lokalni ravni poznamo pri nas ureditev, primerljivo z drugimi sodobnimi
demokracijami. Referendum je dveh vrst, posvetovalni (predhodni) in naknadni, pri
čemer je naknadni vedno o splošnem aktu (pozitivna omejitev) in je za občinski svet do
konca izteka mandata zavezujoč. Z referendumom naj bi odločali o temeljnih vprašanjih
iz pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti. Ni ga mogoče razpisati o proračunu in
zaključnem računu ter o splošnih aktih, s katerimi se predpisujejo občinski davki in
druge dajatve (negativna omejitev). Svetovalni referendum, ki ga lahko občinski svet
razpiše za celotno območje občine ali za njen del, pa o posameznih vprašanjih iz svoje
pristojnosti razpiše občinski svet, kadar ţeli ugotoviti voljo prebivalcev občine.
Odločitev za občinski svet ni obvezujoča. Posvetovalni referendum je lahko instrument
za razrešitev politične blokade, ko se nosilci oblasti ne morejo prebiti do političnega
kompromisa ali končne odločitve, v slovenski praksi pa je bil doslej največkrat
uporabljen za preverjanje volje prebivalcev glede ustanavljanja novih občin.
Posvetovalni referendum lahko tudi prepreči pobudo za razpis oziroma izvedbo
naknadnega referenduma, saj pripravljavcem splošnega akta v konkretni lokalni
6
skupnosti da na voljo zadosti informacij o volji prebivalcev. S tem jih tudi moralno
obveţe k odgovornemu ravnanju (Lavtar, 2007: 27).
Praksa v drţavah z razvito lokalno samoupravo potrjuje, da so neposredne oblike
demokracije laţje in učinkoviteje uveljavljajo v lokalnih skupnostih kot na ravni drţave.
Posebno mesto med oblikami neposredne demokracije na lokalni ravni zavzema lokalni
referendum. Kot ugotavlja Hamon (v 1995: 25) lahko na splošno trdimo, da so moţnosti
za lokalni referendum tem bolj ugodne, čim bolj je drţava decentralizirana. Zato se ne
kaţe čuditi, da sta obljubljeni drţavi za lokalne referendume ZDA in Švica, torej obe
najstarejši zvezni drţavi na svetu.
1.1.2 Ljudska iniciativa
Ljudska iniciativa je pomembna oblika neposrednega sodelovanja občanov pri
odločanju v lokalni skupnosti. Gre za pravico določenega števila ali odstotka volivcev,
da pisno predlagajo predstavniškemu telesu in drugim organom lokalne skupnosti
pravno ureditev nekega vprašanja oziroma sprejetje odločitve, ki jim ustreza. Ljudska
iniciativa se v marsičem razlikuje od drugih oblik neposredne demokracije. Pri drugih
oblikah dajo pobudo za sprejem odločitve največkrat organi lokalne samouprave, pri
ljudski iniciativi pa prebivalci sami neposredno sodelujejo pri oblikovanju odločitve o
pravni ureditvi nekega vprašanja, ne sodelujejo pa pri njenem sprejemanju (Grad 1998:
31).
Čeprav je ljudska iniciativa samostojna oblika neposredne demokracije, je tesno
povezana z referendumom, s katerim se dopolnjuje. Ljudska iniciativa je na lokalni
ravni podobna svetovalnemu referendumu. Na tej ravni lahko volivci predlagajo
sprejem splošnega akta iz občinske pristojnosti. ZLS v 48. členu določa, da lahko
najmanj pet odstotkov volivcev v občini zahteva izdajo ali razveljavitev splošnega akta
ali druge odločitve iz pristojnosti občinskega sveta oziroma drugih občinskih organov.
Volivci v občini lahko zahtevajo tudi razveljavitev akta potem, ko je ţe začel veljati.
Ljudska iniciativa je lahko predloţena v obliki zahteve, da občinski organ uredi neko
vprašanje, lahko pa se predloţi še formalizirana oblika predloga oziroma osnutka akta
ali druge odločitve. ZLS določa, da je organ, na katerega je naslovljena zahteva, dolţan
o njej odločiti v roku, ki ga določi statut občine, najkasneje pa v treh mesecih. Pobudo
volivcem za vloţitev zahteve lahko poda vsak volivec, politična stranka v občini ali svet
oţjega dela občine.
Značilnost ljudske iniciative je tudi v tem, da jo je naslovljenec dolţan obravnavati in se
do nje opredeliti, ni pa je dolţan sprejeti. Če je zahteva volivcev zavrnjena, ni
predvideno referendumsko odločanje o njej (tako ljudsko iniciativo imenujemo
neposredna, ker obvezno privede do referenduma) in tudi ne kakšna druga oblika
sankcije, temveč je s tem postopek v zvezi z ljudsko iniciativo končan. Podobno kot
referendum tudi ljudska iniciativa zagotavlja vpliv na odločanje občinskih organov,
7
vendar je glavna razlika med njima v tem, da se ljudska iniciativa nanaša na odločitev,
ki naj bi jo šele sprejeli. Pobudniki z njo sooblikujejo odločitev, vplivajo na njeno
vsebino, ne morejo pa z njo neposredno vplivati na končno odločitev. Ta je v
pristojnosti občinskih organov oziroma izjemoma v rokah volivcev, če bodo o tem
odločali na referendumu. Ljudska iniciativa je predvidena tudi v postopku ustanovitve
oţjih delov občine in za spremembo njihovih območij, kar določa 18.člen ZLS (Kaučič,
2001: 70−72).
1.1.3 Zbor občanov
Odločanje vseh prebivalcev določene lokalne skupnosti na zborovanjih (popular
assembly, town meeting, assemble communale, Gemeinde Versammlung) je najbolj
neposredna oblika participacije, saj omogoča sprejemanje odločitev tako o vsebinskih
zadevah kot tudi o izvolitvi predstavniških organov. Od drugih načinov odločanja se
razlikuje predvsem po tem, da gre za mnogo bolj spontano oziroma manj formalizirano
odločanje, v katerem sodelujejo vsi volivci v določeni lokalni skupnosti. Ne zahteva
posebne tehnike ali organizacije, praviloma se glasuje javno in je pomemben
povezovalni dejavnik prebivalcev neke skupnosti. Večinoma tudi nima določenega
kvoruma (sklepčnosti) za odločanje. Zaradi navedenih atributov je tak način
participacije prebivalcev pri odločanju o lokalnih zadevah mogoč le v obvladljivo
majhnih lokalnih skupnostih. Ohranil se je predvsem v tistih drţavah, kjer ga
uporabljajo ţe stoletja (ţe omenjena Švica in nekatere zvezne drţave v ZDA). V Švici
se še vedno v večini manjših lokalnih enot odloča na zboru vseh občanov
(Landesgemeinde) o najpomembnejših zadevah, sprejemajo se temeljni akti skupnosti,
tudi proračun, in volijo organi. V ZDA je takih oblik vedno manj, zaradi rasti
prebivalstva pa jih nadomeščajo predstavniška telesa (Grad v Lavtar, 2007: 29−30).
Zbor občanov je specifična oblika neposredne demokracije za lokalno raven, ki je lahko
spodbujena od zgoraj (ţupan) in od spodaj. V zadnjem obdobju je tudi nekoliko bolj
formalizirana, vsaj glede pravice do sklicevanja. V Sloveniji tako Zakon o lokalni
samoupravi določa, da mora ţupan sklicati zbor občanov, če je tako predpisano z
zakonom ali statutom občine ali če tako zahteva najmanj pet odstotkov volivcev v
občini oziroma v njenem posameznem delu. Lahko pa ţupan skliče zbor občanov tudi
na lastno pobudo, na pobudo občinskega sveta ali sveta oţjega dela občine. V
slovenskih občinah je pogosto s statutom določeno tudi, da sveti oţjih delov občine
lahko sklicujejo zbore krajanov, ki pa nimajo enakega pomena kot zbor občanov. Zbor
krajanov v oţjem delu občine tako lahko opredelimo kot obliko posvetovanja sveta
oţjega dela občine s prebivalci tega dela občine o zadevah, ki niso v pristojnosti
občinskega sveta (Lavtar, 2007: 30).
V praksi se zbori občanov največkrat izvedejo pred sprejemom prostorskih aktov, ki
pomembno vplivajo na ţivljenje občanov. Takšna oblika sodelovanja občanov je v
Sloveniji na ţalost zelo slabo razvita, zato bi bilo smiselno razmisliti o moţnostih
8
uvedbe obveznih zborov občanov pred sprejemanjem nekaterih odločitev v občinskih
svetih, saj bi se na ta način občinska uprava in tudi občani zavedli pomena take oblike
sodelovanja (Prašnikar, 2001: 238).
1.1.4 Druge oblike neposrednega odločanja
1.1.4.1 Vloga informacijsko-komunikacijske tehnologije pri udeležbi prebivalcev
V vsakdanjem ţivljenju se soočamo z nenehnimi spremembami in hitrim razvojem
informacijsko-komunikacijskih tehnologij, ki na eni strani nudijo izboljšanje kakovosti
ţivljenja, povečanje produktivnosti, poenostavljanje postopkov itd., na drugi strani pa
takšne spremembe prinašajo in povzročajo negotovost glede smeri nadaljnjega razvoja.
IKT se vse bolj uveljavlja v vsakdanjem ţivljenju in s tem postaja vse bolj pomembna
za razvoj celotne druţbe.
Nove tehnologije ponujajo veliko moţnosti za vzpostavljanje komunikacije med
prebivalci in izvoljenimi predstavniki oblasti. Nova informacijsko-komunikacijska
tehnologija ponuja dodatne moţnosti, toda opozoriti velja, da njena uporaba sama po
sebi ne pomeni nujno večje politične participacije prebivalcev. Zanimiv je namreč
podatek, da je kljub zelo velikemu povečanju uporabe interneta v Zdruţenih drţavah na
drugi strani volilna udeleţba padla na 138. mesto od 171 merjenih drţav v obdobju med
letoma 1945 in 1998. Tudi udeleţba na volitvah v Evropski parlament se kljub povečani
uporabi sodobnih tehnologij v javnem ţivljenju zmanjšuje (z 63 % leta 1979 na 49,2 %
leta 1999) (Debicka in Debicki v Lavtar, 2007: 55).
Socialnega in političnega vpliva IKT preprosto ni mogoče spregledati, postala je
nepogrešljiva sestavina modernega načina ţivljenja. Z večjo razširjenostjo IKT
tehnologije se pojavlja mnoţica novih moţnosti za zbiranje, analizo in predstavljanje
informacij o ţivljenjskih razmerah, problemih in stališčih prebivalcev določene občine,
kar vse predstavlja nekakšno infrastrukturo demokratičnega delovanja. Večja
razširjenost IKT inovacij tudi razširja prostor za bolj mnoţično vključevanje občanov v
javno druţbeno ţivljenje. Povečuje se seznanjenost, informiranost o dogajanju in o
samih postopkih odločanja ter njihovih udeleţencih; sam proces odločanja postaja bolj
transparenten in s tem so tisti, ki odločajo, bolj izpostavljeni kontroli javnosti. Do
popolnega izkoristka tehnične zmoţnosti IKT lahko pride le ob vzporednem uvajanju še
drugih konceptov demokracije (Lukšič, 2003: 8).
Za vpeljavo e-demokracije še vedno obstajajo formalne ovire, zaradi katerih lokalne
oblasti pri lokalnem referendumu ali volitvah ne morejo ponuditi volivcem moţnosti
glasovanja v elektronski obliki, saj za kaj takega potrebujejo zakonsko podlago. Ni
pomembna le opremljenost lokalnih organov javne uprave z
informacijskokomunikacijsko tehnologijo – čeprav je ta temeljni pogoj − temveč
predvsem uporaba te tehnologije pri participaciji prebivalcev. Gre za upoštevanje
9
drţavljanov, nevladnih organizacij in drugih institucij, njihovih potreb in volje ter
vključevanje vseh uporabnikov, kar bi omogočilo vzajemno izmenjavo e-mnenj in
predlogov z uporabo e-posvetovanj, tematskih diskusijskih spletnih strani, e-forumov,
e-glasovanja, e-klepetalnic in e-peticij, v prihodnje pa tudi izvajanje e-referendumov in
e-volitev.
Za Slovenijo velja, da je obdobje formalnega prilagajanja določbam zakona o dostopu
do informacij javnega značaja mimo, toda dostopnost do informacij je šele temeljni
pogoj za večjo participacijo. Če sodimo po pregledu spletnih strani lokalnih skupnosti,
kljub opaznemu napredku ne moremo biti v celoti zadovoljni. Večina spletnih strani
slovenskih občin še vedno ponuja le informacije o organih in zanimivostih v občini,
pogosto je omogočen dostop do nekaterih obrazcev, s katerimi je mogoče začeti določen
postopek, mogoč je tudi dostop do dnevnih redov sej organov in dokumentov, ki jih
organi obravnavajo (Lavtar, 2007: 56−57).
Aprila 2006 je slovenska vlada sprejela Strategijo e-uprave Republike Slovenije za
obdobje od leta 2006 do leta 2010 (SEP − 2010), njen namen pa je določitev načina in
ciljev za nadaljnje uresničevanje dejavnosti e-uprave. Strategija daje vizijo e-uprave,
predstavlja vplive drugih domačih in evropskih strategij in programov, daje povzetek
ocene stanja e-uprave za preteklo obdobje, strateške usmeritve in cilje do leta 2010 ter
pogoje, ki jih je treba izpolniti za izvedbo postavljene strategije. Poudarek SEP – 2010
je na zadovoljstvu uporabnikov, racionalizaciji poslovanja uprave in sodobnih
elektronskih storitvah, ki bodo omogočile večjo kakovost ţivljenja in laţje poslovanje z
organi javne uprave. SEP – 2010 se omejuje izključno na e-upravo, ne vsebuje pa
analize stanja in morebitnih načrtov aktivnosti v zvezi z e-demokracijo oziroma uporabo
informacijskokomunikacijske tehnologije za participacijo prebivalcev pri odločanju o
javnih zadevah, razen kot ţe omenjene nedefinirane naloge za prihodnje.
Graf 1: Prisotnost občin na spletu v Republiki Sloveniji 1999−2005
Vir: Dečman, Klun in Leben v Lavtar, 2007: 58
10
Sodobna tehnologija nam omogoča t. i. e-demokracijo, ki naj bi s ponujanjem novih
kanalov za komunikacijo med drţavljani, izvoljenimi poslanci in vlado, krepila in
spodbujala večjo demokratičnost in udeleţbo drţavljanov v političnem ţivljenju. IKT
nam ponuja moţnost zapolnitev vrzeli med drţavljani in političnimi predstavniki, saj
omogoča drţavljanom dostop do izvoljenih predstavnikov, informiranje o njihovem
delu ter posledično tudi sodelovanje v procesu ustvarjanja in oblikovanja politike.
Svetovni splet daje moţnost drţavljanom neposrednega vplivanja na sprejemanje
odločitev, ki so povezane z njihovimi vsakdanjimi interesi in potrebami, in pravico do
sodelovanja pri izvajanju lokalnih javnih zadev. Poleg tega pa javna telesa dobijo
zahtevano legitimnost, sredstva za učinkovito odločanje in podporo drţavljanov za
doseganje posebnih ciljev. Drţavljani torej igrajo osrednjo vlogo pri oblikovanju
politike, ki jih najbolj neposredno zadeva, in s čimer se zagotovi učinkovitost in
gospodarnost.
1.1.4.2 Vloga nevladnih organizacij pri večanju vpliva prebivalcev na sprejemanje
odločitev
Civilna druţba je prostovoljno zdruţenje drţavljanov (izven druţine, kroga prijateljev
ali gospodarstva) z namenom uveljavljanja svojih interesov, idej in ideologij. Na drugi
strani za nevladne organizacije lahko rečemo, da gre v bistvu za tip organizacije civilne
druţbe, ki so formalno ustanovljene za zagotavljanje koristi širšemu prebivalstvu ali
druţbi preko zagotavljanja zagovorništva in servisov (Celovita analiza pravnega okvira
za delovanje nevladnih organizacij: 25).
Civilna druţba si je v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja pridobila legitimnost kot
nov partner drţavi v demokratičnih druţbah. Drţava vanjo ne posega oziroma nima
neposrednega vpliva, njeni predstavniki so avtonomni in se zato lahko zavzemajo za
specifične interese, ki pogosto niso v sozvočju z interesi oblasti, pa tudi ne kapitala. V
Sloveniji se je še posebej po letu 1980 civilna druţba manifestirala z novimi druţbenimi
gibanji, ki so si prizadevala za odpravo smrtne kazni, za svobodo govora oziroma
odpravo verbalnega delikta ter bila proti jedrski energiji in proti usmerjenemu
izobraţevanju kot ponesrečenemu poskusu šolske reforme, spodbujene z egalitarističnih
razrednih poloţajev (Lavtar, 2007: 95).
Delovanje ne vladnih organizacij (v nadaljevanju NVO) se navezuje na tri temeljne
človekove pravice oziroma svoboščine, in sicer na pravico do zbiranja in zdruţevanja,
pravico do zasebne lastnine in svobodo govora. Pravica do zdruţevanja in zbiranja je
opredeljena v ustavah večine drţav, slovenska ustava pa jo uvršča v poglavje
človekovih pravic in temeljnih svoboščin.2
2 42. člen: "Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi. Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije
11
Za civilno druţbo in nevladne organizacije je še posebej pomembna uporaba novih
tehnologij, ki omogočajo tako imenovano e-participacijo predstavnikov in predstavnic
tretjega sektorja v procesih sooblikovanja načrtov, programov na lokalni ravni. Nova
IKT omogoča vzpostavitev e-demokracije, katere orodje je oblikovanje virtualnih
informacijskih in komunikacijskih prostorov, ki omogočajo nevladnim organizacijam in
predstavnikom civilne druţbe in različnim javnostim sodelovanje pri sprejemanju
različnih pomembnih odločitev na lokalni ravni (po Strategiji sistemskega razvoja
nevladnih organizacij za obdobje 2003−2008).
Kot ugotavlja Trček (v: 1997: 102), kljub naštetim potencialnim pozitivnim učinkom, ki
naj bi jih imela virtualizacija politične participacije, malo sistemov na sedanji razvojni
stopnji omogoča − z izkoriščanjem moţnosti kibernetskega prostora − večje
sodelovanje drţavljanov oz. meščanov v političnih procesih na različnih teritorialnih
ravneh. Civilne druţbe ostajajo kljub številnimi prizadevanjem in podarjanjem njihove
vloge še vedno premalo vključene v proces odločanja na drţavni in lokalni ravni3.
1.2 POSREDNO URESNIČEVANJE OBLASTI (LOKALNE VOLITVE)
Volitve so najbolj razširjena oblika posredne demokracije oziroma posrednega
odločanja prebivalcev tako na lokalni kot na drţavni ravni, je najmanj zahtevna, pa tudi
najbolj mnoţična in najbolj univerzalna oblika (Ferfila v Lavtar, 2007: 30−31). V obeh
primerih prebivalci na demokratičen način odločajo o tem, kdo od predlaganih
kandidatov bo predstavljal njihovo voljo v predstavniškem telesu ali v drugem organu, v
našem primeru na lokalni ravni o ţupanu. Lokalne volitve so starejše od drţavnih, saj so
obstajale ţe v času, ko so na drţavni ravni oblikovali organe po drugačnih merilih,
dedno, po poloţaju itd. Za lokalne volitve veljajo ista demokratična načela kot veljajo
za sodobne demokratične sisteme, zlasti načelo splošne in enake volilne pravice,
neposrednih volitev, svobodne volilne pravice in tajnega glasovanja. Med drţavnimi in
lokalnimi volitvami pa je pomembna razlika: na drţavnih volitvah imajo volilno pravico
samo drţavljani, med tem ko lahko na lokalnih volitvah čedalje pogosteje volijo in
nastopajo kot kandidati tudi tujci s stalnim prebivališčem (Lavtar, 2007: 30−31).
ne morejo biti člani političnih strank." Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33-1409/91-I z dne 28.12.1991. 3 Kako pomembno je sodelovanje nevladnih organizacij in civilnih služb, kažeta sprejeta Resolucija (93) 38 Odbor ministrov SE in Bela knjiga o upravljanju evropskih institucij, COM (2001) 428 final, ki jo je sprejela Komisija Evropske unije. Oba mednarodna dokumenta opredeljujeta temeljna načela o statusu nevladnih organizacij v Evropi. Bela knjiga o upravljanju v EU poudarja večjo sodelovanje med regionalnimi in lokalnimi skupnostmi in civilno družbo. Prizadeva si za bolj sistematičen dialog, za oblikovanje minimalnih standardov posvetovanje z javnostjo in za partnerske sporazume z nevladnimi organizacijami (Strategija sistemskega razvoja nevladnih organizacij za obdobje 2003-2008: 12).
12
Ljudje s participacijo v lokalni politiki izraţajo svoje mnenje v različnih oblikah in
organih lokalne skupnosti. Udeleţba drţavljanov na volitvah je temeljni pogoj za
demokratično vladanje, saj ta udeleţba med drugim izraţa tudi zadovoljstvo in mnenje o
preteklem vodenju lokalne skupnosti. Volitve neposredno uvajajo občane v proces
izvrševanja lokalne samouprave ter dajejo drţavljanu občutek udeleţbe pri političnih
odločitvah, s tem pa tudi potrditev njegove vloge drţavljana. Gre za demokratičen način
odločanja o tem, katere osebe bodo predstavljale voljo ljudi v predstavniškemu telesu
ali v drugem organu odločanja v lokalni skupnosti (po Brezovšek et. al., 2004).
Za razliko od volitev v drţavni zbor in predsednika republike, za katere je ţe v ustavi
določeno, da potekajo volitve neposredno na podlagi splošne in enake volilne pravice,
Ustava RS ne določa niti organov lokalne skupnosti niti načina njihovega imenovanja.
Volitve organov lokalne skupnosti so neločljiv in nujen del lokalne samouprave, zato se
zagotovljena volilna pravica nanaša ne samo na drţavne, temveč tudi na lokalne volitve.
Lokalne volitve so podrobneje razčlenjene v ZLS in ZLV, pri čemer ZLS ureja samo
nekatera temeljna načelna vprašanja v zvezi z volitvami. Volitve v občinske svete,
volitve ţupanov in volitve v svete krajevnih, vaških in četrtnih skupnosti natančneje
ureja ZLV (po Gradu, 2003).
Tabela 1: Pregled nalog ţupana in občinskega sveta
ŢUPAN
predstavlja in zastopa občino;
sklicuje in vodi občinski svet;
predlaga občinskemu svetu proračun občine in zaključni račun proračuna, odloke in druge
akte iz pristojnosti občinskega sveta;
skrbi za izvajanje odločitev občinskega sveta;
skrbi za objavo statuta, odlokov in drugih splošnih aktov občine;
zadrţi objavo splošnega akta občinskega sveta, če meni, daje neustaven ali nezakonit;
odloča o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti na drugi stopnji.
OBČINSKI SVET
sprejema statut občine, odloke in druge občinske akte;
sprejema prostorske in druge plane razvoja občine;
sprejema občinski proračun in zaključni račun;
daje soglasje k prenosu nalog iz drţavne pristojnosti na občino;
imenuje in razrešuje člane nadzornega odbora ter člane komisij in odborov občinskega
sveta;
nadzoruje delo ţupana, podţupana in občinske uprave glede izvrševanja odločitev
občinskega sveta;
daje mnenje k imenovanju načelnika upravne enote in imenuje in razrešuje predstavnike
občine v sosvetu načelnika upravne enote;
premoţenja, če ni z zakonom drugače določeno;
imenuje in razrešuje člane sveta za varstvo uporabnikov javnih dobrin;
odloča o drugih zadevah, ki jih določa zakon in statut občine.
Vir: Povzeto po Grafenauerju in Brezovniku, 2006: 185
13
1.2.1 Volitve ţupana
Mandatna doba ţupana traja štiri leta. Ţupana volijo volivci, ki imajo v občini stalno
prebivališče, na neposrednih in tajnih volitvah po dvokroţnem večinskem sistemu.
Volitve se opravijo hkrati z volitvami v občinski svet. Pravico voliti in biti voljen za
ţupana ima vsak občan, ki ima volilno pravico pri volitvah v občinski svet, Ţupana
lahko kandidirajo politične stranke in volivci.4 Za ţupana je izvoljen kandidat, ki je dobil
večino veljavnih glasov volivcev. Ţupan se torej voli neposredno po dvokroţnem
večinskem sistemu (če noben kandidat ni dobil večine v prvem krogu, se opravi drugi
krog volitev med kandidatoma, ki sta dobila v prvem krogu največ glasov). Glede
prenehanja mandata ţupana se primerno uporabljajo določbe zakona o prenehanju
mandata občinskega sveta.
Za Slovenijo velja, da so neposredno izvolitev ţupana (to se je v zadnjem desetletju
uveljavilo tudi v več evropskih drţavah) volivci sprejeli kot najbolj demokratično
obliko izbire, ki tudi zato daje ţupanu posebno integrativno vlogo v občini. Je pa
specifičnost ureditve v tem, da ţupan ni član občinskega sveta (obstajajo pa številni
predlogi, da bi to ureditev spremenili, tako da bi bil ţupan član občinskega sveta).
(Grafenauer in Brezovnik, 2006: 192).
Veljavna ureditev razmerij med občinskimi sveti in ţupani pri nas ni v skladu z
MELLS, prav tako ni v skladu s stališčem slovenskih pravnih teoretikov. Slednji
menijo, da je v lokalni skupnosti zaradi njene narave najpomembnejše odločanje v
predstavniških organih, ne pa v organih, ki skrbijo za izvrševanje odločitev
predstavniškega telesa. Za lokalno samoupravo je temeljno odločanje po
predstavniškem organu. Prihaja do kohabitacije, ki izhaja iz poudarjene neodvisnosti in
samostojnosti izvršilnega organa nasproti predstavniškemu in neizdelanega sistema
odgovornosti. Vse pogosto se dogaja, da občinski svet neposredno sodeluje pri
uresničevanju lastnih odločitev. Razmerje med občinskim svetom in ţupanom so se
zaradi sistema volitev ţupana, ki je voljen na tajnih neposrednih volitvah, pokazala kot
problematična. Ureditev, v kateri ţupan ni odgovoren svetu, povzroča blokade v
lokalnem upravnem procesu, zlasti v občinah, v katerih večina v občinskem svetu in
ţupan nimajo enakih političnih pogledov. Takšna ureditev teţi k učinkovitosti lokalne
samouprave in manj k demokratičnosti odločanja in sodelovanja prebivalcev lokalne
skupnosti pri sprejemanju odločitev. Razmerja med obema organoma so v veljavni
ureditvi in praksi v veliki meri odvisna od ţupana. Za odgovornost izvršnih organov
predstavniškim organom je nujno, da sta oba organa povezana in usmerjena k skupnemu
delovanju (po Vlaju, 2004).
4 Kandidata za župana lahko določi s podpisovanjem skupina volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti. Potrebno število podpisov je najmanj 2% od števila volivcev v volilni enoti na dan razpisa volitev, vendar ne več kot 2500.
14
Pomembna razlika glede volitve v občinski svet pa je v tem, da tujci ne morejo biti
izvoljeni za ţupana, torej nimajo pasivne volilne pravice (Grad, 2006: 22).
1.2.2 Volitve članov občinskega sveta
Občinski svet sprejema najpomembnejše odločitve v lokalni skupnosti in je zato
osrednji organ lokalne skupnosti. Predstavniško telo je tisti organ, ki predstavlja interese
in voljo prebivalcev ter omogoča vpliv prebivalcev na odločanje v lokalni skupnosti,
zato morajo prebivalci imeti odločilen vpliv na določitev njegovih članov. Tega po
merilih sodobne demokracije ni mogoče uresničiti drugače kot z volitvami (Grad, 2003:
7).
Volitve se opravijo na podlagi splošne in enake volilne pravice na svobodnih volitvah s
tajnim glasovanjem za mandatno obdobje štirih let. Redne volitve v občinske svete se
opravijo vsako četrto leto. Predčasne volitve v občinske svete se opravijo le v primeru,
če se občinski svet razpusti pred potekom štiriletne mandatne dobe in v primeru odstopi
večina članov občinskega sveta. Volilna pravica obsega pravico voliti (aktivno volilno
pravico) in pravico biti izvoljen (pasivna volilna pravica). Pravico voliti in biti voljen za
člana občinskega sveta ima vsak drţavljan RS in druge drţave članice Evropske unije,
ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti in ima v občini stalno prebivališče. Peti
člen ZLV priznava tudi ostalim tujcem s stalnim prebivališčem v RS pravico voliti člane
občinskega sveta, vendar pa ne pravice biti izvoljen za člana občinskega sveta. Naša
ureditev ne določa posebnih pogojev za uţivanje pasivne volilne pravice ter za razliko
od večine drugih ureditev ne določa dodatnega pogoja časa bivanja v lokali skupnosti,
kar je lahko na eni strani dokaz demokratičnega pogleda na pridobitev volilne pravice,
na drugi strani pa je lahko problematično, če pogledamo z vidika namena lokalnih
volitev. Lokalne volitve so najtesneje povezane s samo vsebino lokalne samouprave,
zato terjajo nek občutek pripadnosti lokalni skupnosti. V ta namen bi bilo smiselno
določiti tudi dodaten časovni pogoj (Grad, 2003: 26).
Pravico do posebnega predstavnika v predstavniškem telesu imajo pripadniki italijanske
in narodnostne skupnosti ter pripadniki romske skupnosti. Pravica pripadnikov narodnih
skupnosti do posebnega predstavnika je določena ţe v tretjem odstavku 64. člena
Ustave, podrobneje pa urejena v prvem odstavku 39. člena ZLS, ki določa, da imata
narodni skupnosti na narodnostno mešanih območjih v občinskem svetu po enega
predstavnika. Za razliko od narodnih skupnosti pravica predstavništva v občinskem
svetu romske skupnosti ni zagotovljena ţe v sami ustavi, saj Ustava v 65. členu določa,
da poloţaj in posebne pravice romske skupnosti ureja zakon. Takoj je ZLS v 39. členu
določil, da imajo Romi na območjih, kjer ţivi avtohtono naseljena romska skupnost, v
občinskem svetu po enega predstavnika, ki ga izvolijo pripadniki romske skupnosti (več
v nadaljevanju). Pripadniki teh skupnosti imajo dejansko dve volilni pravici za isto telo,
kar je posledica zlasti posebnega varstva pravic teh skupnosti.
15
Volilni sistem v oţjem smislu besede je v občinah odvisen od velikosti občine oziroma
števila prebivalcev, saj je od tega odvisno število članov občinskega sveta.
Člani občinskih svetov se volijo:5
a) po večinskem sistemu (načelu; večinske volitve), če šteje občinski svet manj kot
12 članov (po večinskem sistemu se volijo tudi člani občinskega sveta iz vrst
italijanske in madţarske narodne skupnosti, pa tudi predstavniki romske
skupnosti),
b) po proporcionalnem sistemu (načelu; proporcionalne volitve), če šteje občinski
svet 12 ali več članov.
Za volitve se v občini lahko oblikujejo volilne enote, ki se oblikujejo tako, da se en član
občinskega sveta voli na pribliţno enako število prebivalcev. Za večinske volitve zakon
določa, da se lahko vsi člani občinskega sveta volijo v občini kot eni volilni enoti, če
občinski svet ne šteje več kot sedem članov. V vsaki volilni enoti se voli en član
občinskega sveta, če je to smotrno zaradi oblikovanja volilnih enot, pa največ trije člani
občinskega sveta. Za proporcionalne volitve članov občinskega sveta določa zakon, da
se lahko oblikujejo volilne enote − volilne enote se v tem primeru oblikujejo tako, da se
v vsaki voli enako število članov, vendar najmanj pet članov občinskega sveta. Volilna
enota za predstavnike italijanske oziroma madţarske narodne skupnosti in za
predstavnike romske skupnosti je cela občina (Grafenauer in Brezovnik, 2006: 188).
Kandidate za člane občinskega sveta, ki se volijo po večinskemu načelu, določijo
politične stranke v občini in volivci v volilni enoti s podpisovanjem. Politične stranke
določijo postopek imenovanja kandidatov, pri tem pa morajo upoštevati, da pri
določanju kandidatov smejo sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in
stalno prebivališče v občini. Kandidate določijo s tajnim glasovanjem. Skupina
volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti, lahko s podpisovanjem določi
kandidate za člane občinskega sveta..
1.2.3 Volitve v svete krajevnih, vaških in četrtnih skupnosti
Primarna funkcija delitve na oţje dele je v zagotavljanju čim učinkovitejšega
upravljanja in v omogočanju participacije prebivalcev na niţjem nivoju. Tako naj bi
uvedba oţjih delov občine izboljšala demokracijo, kar je tudi skladno z načeli MELLS,
ki v 6. členu pravi, da lahko samoupravna lokalna skupnost določi svoje lastne upravne
strukture zaradi prilagoditve krajevnim potrebam in zagotovitve učinkovitega
upravljanja, če s tem ne vpliva na splošnejše zakonske določbe ZLS (Brezovšek et. al.,
2005a: 178).
5 Za ugotovitev števila članov občinskega sveta ter za določanje volilnih enot in števila članov občinskega sveta, ki se volijo v posamezni volilni enoti, se ne upošteva števila članov občinskega sveta – predstavnikov italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti ter predstavnikov romske skupnosti.
16
ZLS v 18. členu določa, da je območje občine lahko v skladu s statutom občine
razdeljeno na krajevne, vaške ali četrtne skupnosti, če je to utemeljeno s prostorskimi,
zgodovinskimi, upravno-gospodarskimi ali kulturnimi razlogi in če je to v interesu
prebivalcev zadevnega dela občine. Občinski svet o notranji členitvi odloča svobodno,
pri čemer pa je dolţan upoštevati omenjene značilnosti občine. Oţji deli občine se
ustanovijo ali ukinejo oziroma spremeni se njihovo območje ali ime s statutom občine.
Pred ustanovitvijo oţjih delov, njihovo ukinitvijo ali spremembo območja je treba
ugotoviti interes prebivalcev oţjih delov občine v zvezi z imenom in območjem dela
občine, vendar izid izborov občanov oziroma referenduma ni zavezujoč.
Organi oţjih delov občine so predvidoma neposredno izvoljeni sveti, občinski svet pa
lahko namesto neposredno izvoljenih svetov ustanovi krajevne, vaške in četrtne odbore
kot posvetovalna telesa. Člane teh odborov imenuje in razrešuje občinski svet, statut ali
odlok, s katerim so bili ustanovljeni, občinski svet lahko tudi določi, da člane izvolijo
prebivalci na zborih.
Opredelitev volilne pravice pri volitvah četrtnih, krajevnih in vaških skupnosti se ravna
po ureditvi volitev občinskega sveta. Volilno pravico imajo volivci s stalnim
prebivališčem v krajevni, vaški ali četrtni skupnosti. Ne glede na 54. člen tega zakona
kandidate za člane sveta krajevne, vaške oziroma četrtne skupnosti lahko določi s
podpisovanjem skupina najmanj desetih volivcev. Politična stranka določi kandidate za
člane sveta krajevne, vaške ali četrtne skupnosti po enakem postopku, kot velja za
določanje kandidatov za občinske svete.
Volitve v četrtne skupnosti so podobne volitvam občinskega sveta. Opravijo se po
večinskem ali proporcionalnem sistemu, odvisno od velikosti četrtne skupnosti. Če šteje
svet četrtne skupnosti od 7 do 11 članov, se volitve opravijo po večinskem sistemu, v
primeru, ko svet šteje od 12 do 45 članov, pa se uporablja proporcionalni sistem.
Znotraj večinskega sistema sta dve moţnosti, in sicer: če svet četrtne skupnosti šteje
manj kot 7 članov, se volitve izvedejo v četrtni skupnosti kot eni volilni enoti, in če svet
šteje več kot 7 članov, se volitve izvedejo po volilnih enotah. Volitve v svet krajevnih in
vaških skupnosti se običajno opravijo po večinskem sistemu, saj gre praviloma za
manjše skupnosti. Tudi za krajevne in vaške skupnosti velja pravilo: če svet krajevne ali
vaške skupnosti šteje manj kot 7 članov, se volitve izvedejo v krajevni in vaški
skupnosti kot eni volilni enoti, in če svet krajevne ali vaške skupnosti šteje več kot 7
članov, se volitve izvedejo po volilnih enotah. Število članov sveta oţjega dela občine
določi občinski svet.
17
1.3 VLOGA POLITIČNIH STRANK PRI ZAGOTAVLJANJU VPLIVA
PREBIVALCEV NA SPREJEMANJE ODLOČITEV
Politična participacija na lokalni ravni predstavlja način, kako lahko občani izraţajo
svoje mnenje o različnih javnih politikah ter sodelujejo pri različnih oblikah in organih
lokalne skupnosti.
Relacija med organi lokalne skupnosti in javnostjo je eden izmed posebnih vidikov
lokalne demokracije z vidika participacije lokalne skupnosti pri odločanju. Za doseganje
višje stopnje legitimnosti in uresničevanja javnega interesa, je pomembna komunikacija
med izvoljenimi organi in med prebivalstvom lokalne skupnosti.
Med splošnimi trendi, ki oblikujejo politično participacijo na lokalni ravni, so:
vpliv nove informacijske in komunikacijske tehnologije (ta omogoča izmenjavo
informacij in izkušenj med drţavljani, daje nove moţnosti za vplivanje na
oblastno odločanje);
vpliv globalnih odločitev na lokalni politični sistem (proces globalizacije zoţuje
prostor za lokalno politiko in s tem za participacijo drţavljanov);
vpliv spreminjajočih se oblik zaposlovanja in gospodarske oblasti (moderno
gospodarstvo zahteva bolj izobraţeno delovno silo, večjo intenzivnost dela,
večjo vključitev določenih skupin, ki izključujejo druge (Vlaj, 2002: 70−71).
V lokalnem javnem ţivljenju ima demokratična participacija dve glavni vlogi:
participacijo v političnem procesu in interesne (nepolitične) dejavnosti za skupnost (v
okviru zdruţenja in nevladnih organizacij ter individulane aktivnosti). V političnem
procesu zajema participacija izvrševanje volilne participacije (glasovanje, kandidatura),
aktivnosti znotraj političnih strank in participacijo pri odločanju (s formalnimi
instrumenti neposredne demokracije in lobiranja ter drugimi metodami neformalnega
vplivanja) ( Brezovšek, 2004: 16).
Politične stranke so po mnenju nekaterih celo pomembnejša iznajdba sodobne
demokracije od parlamentov, saj pomenijo prevajanje interesov od ljudi do vlade in
zakonodajalca (Budge v Lavtar, 2007: 100). Toda vse pogostejše so tudi ocene, da
politične stranke niso več (če so kdaj sploh bile) ţiva povezava med drţavljani in
institucijami, njihova vloga je praktično omejena na pripravo alternativnih kadrov za
zakonodajna in druga telesa. Vsebina in koncept demokratičnega primanjkljaja ni točno
definirana, vsekakor pa je v poindustrijski druţbi politična participacija za prebivalce
manj privlačna, institucijam pa se ne posreči omogočiti nove poti participacije in
resnične vključitve v javno ţivljenje. Ni še jasno, ali gre za krivdo političnih elit samih
ali pa tudi tehnokratstvo javnih storitev pripomore k demokratičnemu primanjkljaju
(tako Debicka in Debicki v Lavtar, 2007: 100).
18
Vir: Brezovšek, 2004: 16 in Vlaj, 2002: 72
Zanimivo vprašanje je, kako močno različne oblike participacije, razen volitev, vplivajo
na prerazdelitev politične moči. In če predpostavljamo, da vplivajo, se prav zato
politične stranke po naravi stvari ne bodo zavzemale za širjenje participativnih oblik,
mehanizmov in praks zunaj tistih tokov, ki jih same najbolje obvladujejo, na primer
volitev. Še sveţ primer poskusa omejevanja pravice kandidiranja zunaj političnih
strank, ko sta dva poslanca slovenskega parlamenta predlagala – parlament pa je
decembra 2005 rešitev uzakonil − povečanje zahtevanega števila podpisov pri
kandidiranju takih kandidatov s 15 podpisov na 2 % volivcev v volilni enoti, kadar je
predlagatelj skupina volivcev, kaţe na sektaško politično prakso političnih strank.
Namen predlagane in uzakonjene rešitve je bil zmanjšati moţnost participacije
prebivalcev na lokalnih volitvah mimo političnih strank. Ustavno sodišče je na podlagi
pritoţbe skupine neodvisnih občinskih svetnikov iz Maribora razveljavilo del sprejete
novele in tako omejilo politično samovoljo strank, toda prav ta akcija potrjuje določeno
nervozo in ljubosumje političnih strank do nestrankarskih aktivnostih pri upravljanju
javnih zadev. Nezaupanje prebivalcev do političnih strank je izkustveno utemeljeno.
19
Tako na primer tudi v Sloveniji politične stranke ne uţivajo zaupanja (glej tabelo
spodaj) (Lavtar, 2007: 101).
Tabela 2: Zaupanje v institucije v Sloveniji
INSTITUCIJA % PREBIVALCEV, KI ZAUPA
Tolar 55
Vojska 51
Šolstvo 47
Zdravstvo 38
Varuh človekovih pravic 37
OZN 35
Državni zbor 21
Sodišče 17
Politične stranke 10
Vir: Politbarometer 1, Center za raziskovanje javnega mnenja, v Lavtar, 2007: 101
20
2 PARTICIPACIJA POSEBNIH DRUŢBENIH SKUPIN
2.1 ENAKE MOŢNOSTI MOŠKIH IN ŢENSK
Moški znajo samo misliti. Ženske pa imajo svoj način, da razumejo, ne da bi mislile.
(Tagore, indijski pesnik, filozof)
Slovenija je ena izmed sodobnih demokracij, ki se tako na drţavni kot tudi na lokalni
ravni srečuje z odsotnostjo ţensk v politiki, kajti še vedno obstaja miselnost, da je
politika moška zadeva in naj se ţenske z njo ne ukvarjajo.
Uravnoteţeno sodelovanje ţensk in moških v postopkih odločanja je pogoj za
demokracijo. Tega se zaveda tudi Svet ministrov EU, ki je leta 1996 sprejel Priporočilo
o uravnoteženem sodelovanju žensk in moških v postopku odločanja, v katerem drţavam
članicam priporoča, da sprejmejo celovito in razumljivo strategijo za spodbujanje
udeleţbe ţensk in moških v postopkih odločanja in da za dosego tega cilja uvedejo
ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe. O pomembnosti enake udeleţbe ţensk in
moških v postopkih odločanja pričajo številni drugi sprejeti dokumenti, med katerimi
velja omeniti Konvencijo OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije ţensk iz leta 1981.
Konvencija nalaga drţavam podpisnicam, da sprejmejo vse primerne ukrepe za odpravo
diskriminacije ţensk v političnem in javnem ţivljenju, predvsem pa da se ţenskam pod
enakim pogojem kot moškim zagotovi pravica voliti in biti voljene na vseh volitvah.
Drţave naj bi sprejele posebne začasne ukrepe, katerih namen bi bil pospešiti
uresničevanje dejanske enakosti moških in ţensk, pri tem pa konvencija izrecno
poudarja, da se taki ukrepi ne štejejo za diskriminacijo.
Po več merilih delimo ukrepe, s katerimi je mogoče doseči uravnoteţeno zastopanost
obeh spolov:
1. formalni in neformalni ukrepi: prvi pomenijo zakonsko ureditev določenih
ravnanj, druge pa sprejemajo politične stranke ali druge interesne organizacije v
svojih notranjih ali programskih dokumentih;
2. ukrepi, ki vplivajo na kandidacijski postopek, in ukrepi, ki vplivajo na izvolitev,
ter
3. ukrepi za financiranje in druge načine nagrajevanja in kaznovanja političnih
strank za uravnoteţeno sodelovanje obeh spolov v političnem ţivljenju (Grad,
Nenad in Zagorc v Lavtar, 2007: 70).
Za uveljavitev enakih moţnosti med spoloma pri udeleţbi v političnem ţivljenju na
lokalni ravni pa je lani stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah ZLV.
Sprememba zakona pomeni uresničitev določbe četrtega odstavka 43. člena Ustave v
zvezi z zagotovitvijo enakih moţnosti med spoloma pri udeleţbi v političnem ţivljenju
na lokalni ravni. Predlagatelji kandidatnih list na lokalnih volitvah bodo morali
21
upoštevati zakonsko zahtevo po enakopravnem zastopanju obeh spolov na kandidatnih
listah. Besedilo 2. člena zakona zahteva najmanj 40 % vsakega od spolov, pri čemer
morajo biti v prvi polovici na kandidatni listi kandidati zapisani izmenično. Vendar bo
ta rešitev uveljavljena šele na rednih lokalnih volitvah leta 2014 (Lavtar, 2006: 10).
Slovenija je leta 2002 z ustanovitvijo posebne vladne sluţbe in s sprejetjem Zakona o
enakih moţnostih ţensk in moških storila pomemben napredek. Zakon za lokalne
skupnosti uvaja moţnost imenovanja koordinatorja oziroma koordinatorice, ki sodeluje
pri pripravi in izvajanju nacionalnega programa za enake moţnosti na lokalni ravni,
organom lokalnih skupnosti predlaga sprejem različnih ukrepov in aktivnosti ter ima
svetovalno vlogo pri oblikovanju rešitev, ki naj bi bile usmerjene k spodbujanju
enakosti spolov. Občine, ki so po podatkih Urada za enake moţnosti ţe imenovale
koordinatorico oziroma koordinatorja za enake moţnosti ţensk in moških, so: MO
Slovenj Gradec, občina Trbovlje, občina Šmartno ob Paki, občina Domţale, občina
Ljubno od Savinji, MO Kranj, MO Novo mesto, MO Celje, občina Trzin, MO Koper,
občina Piran, MO Murska Sobota, občina Ţirovnica, občina Polzela, občina Bled, MO
Ljubljana, občina Logatec, občina Destrnik, MO Velenje, občina Prebold6.
Čeprav je bilo na drţavnozborskih volitvah leta 2008 med več kakor tisoč kandidati
35 % ţensk, pa je bilo med izvoljenimi 78 poslancev in le 12 poslank; zastopanost
ţensk v drţavnem zboru je torej 13,3-odstotna. Ţenske so med poslanci najmočneje
zastopane v stranki Socialnih demokratov (SD), s 27,6-odstotnim deleţem (21
poslancev in 8 poslank); sledijo Liberalna demokracija Slovenije (LDS) (z 20-odstotnim
deleţem ţensk oz. z eno poslanko) in stranka Zares – nova politika (z 11,1-odstotnim
deleţem ţensk oz. prav tako z eno poslanko); v Slovenski demokratski stranki (SDS) so
ţenske v parlamentu zastopane s 7,1-odstotnim deleţem (oz. z dvema poslankama).
Preostale stranke pa v drţavnem zboru nimajo predstavnic. Tudi nobene od obeh
narodnih skupnosti letos prvič ne zastopa poslanka. Po zastopanosti ţensk v
zakonodajni oblasti se Slovenija tako uvršča na rep evropskih drţav7.
Stanje se značilno ne razlikuje glede na razvitost, velikost občine in glede na
ozemeljsko razmestitev. Pregled stanja po statističnih regijah daje precej različno
podobo, v nobeni od regij pa ţenske ne dosegajo petine vseh svetniških mest (glej
tabelo št. 3). Tako je zastopanost ţensk v najmanj razviti regiji Pomurju skoraj enaka
kot na Gorenjskem, ki spada med razvitejše regije (Lavtar, 2007: 73−75).
6 Podatki s spletne strani Urada za enake možnosti Vlade RS. 7 Podatki s spletne strani Statističnega urad RS.
22
Tabela 3: Deleţ svetnic po statističnih regijah (volitve 2002)
STATISTIČNA REGIJA DELEŽ SVETNIC V %
Pomurska 9,46
Podravska 11,81
Koroška 16,11
Savinjska 12,28
Zasavska 18,06
Spodanje posavska 12,79
Dolenjska 13,33
Osrednjeslovenska 15,26
Gorenjska 10
Notranjskokoroška 12,62
Goriška 14,6
Vir: Ministrstvo za notranje zadeve v Lavtar, 2007: 74
2.2 MLADINA
Le z aktivnim sodelovanjem mladih pri odločitvah in dejavnostih na lokalni in
regionalni ravni bomo zgradili bolj demokratično, vključujočo in uspešno druţbo.
Sodelovanje v demokratičnem ţivljenju skupnosti je več kot le udeleţba (aktivna ali
pasivna) na volitvah, čeprav je to pomemben sestavni del. Bistvo druţbe in aktivnega
drţavljanstva je, da imaš moţnost, prostor in podporo, da lahko sodeluješ pri odločanju
in vplivaš na odločitve ter se vključuješ v različne dejavnosti in s tem prispevaš h
graditvi boljše druţbe. Spodbujanje mladih mora potekati v takem kulturnem okolju, ki
spoštuje mlade in upošteva njihove različne potrebe, poloţaj in teţnje, vključevati mora
tudi prvine zabave in uţitka (Revidirana Evropska listina o vključevanju mladih v
lokalno in regionalno ţivljenje8).
Zgoraj omenjena listina opozarja, da je dejavno sodelovanje mladih pri odločitvah na
lokalni in regionalni ravni ključnega pomena, če hočemo zgraditi bolj demokratično,
vključujočo in uspešno druţbo. Samo sodelovanje v demokratičnem ţivljenju skupnosti
je več kot le aktivna oziroma pasivna udeleţba na volitvah, čeprav je to pomemben
sestavni del. Listina sicer nima statusa konvencije, je pa lahko smernica za lokalne in
regionalne skupnosti pri udejanjanju samega vključevanja mladih v lokalno ţivljenje.
Listina vsebuje sedemdeset načel, s katerimi so lokalnim in regionalnim oblastem dani
napotki, kako naj uresničujejo politike na številnih področjih, povezanih z mladimi.
Izpostaviti pa je treba načelo, ki poudarja, da je udeleţba mladih namenjena vsem
8 Sprejel jo je Kongres lokalnih in regionalnih skupnosti Evrope (10. seja 21. maja 2003, odgovor na priporočilo 128).
23
mladim, brez kakršnegakoli zapostavljanja zaradi etičnih, narodnih, socialnih, spolnih,
kulturnih, verskih in jezikovnih značilnosti.
Dejstvo je, da mladi v Sloveniji postajajo vse bolj nezainteresirani o dogajanju v njihovi
lokalni skupnosti, vse manj so pripravljeni sodelovati v javnem ţivljenju ter postajajo
vse »nepolitični, pasivni« do politične oblasti, kar se kaţe v nizki stopnji udeleţbe na
lokalnih volitvah in v drugih oblikah neposrednega uresničevanja oblasti. Drţavljanska
pismenost postaja za mladega človeka iz dneva v dan pomembnejša in sicer tako zelo,
kot so pomembne njegove informacijska, komunikacijska in socialna pismenost. Mladi
morajo začutiti, da je tudi lokalna demokracija v Sloveniji zelo pomembna oblika
uresničevanja demokracije, ter da je kot taka tudi priznana oziroma zagotovljena v tako
pomembnem dokumentu, kot je ustava. Spoznati morajo, da je participacija ljudi v
lokalni politiki način, s katerimi lahko ljudje izraţajo svoje mnenje o javnih zadevah in
sodelujejo v različnih oblikah in organih lokalnih skupnosti. Seznanjeni morajo biti tudi
s tem, da so v Sloveniji lokalne volitve v primerjavi s parlamentarnimi ţal večkrat
zapostavljene, pa tudi s tem, da so na lokalni ravni moţne različne oblika politične
participacije. Mladi naj bi se s pomočjo demokratične vzgoje učili »iz ţivljenja v
ţivljenje« (Ţidan, 2005: 259).
Eden od kazalcev politične participacije mladih je tudi starostna meja za članstvo
mladostnikov v političnih strankah. Medtem ko v posameznih evropskih drţavah ni
zakonske omejitve glede starosti, pri kateri mladoletna oseba lahko postane član
politične stranke (Belgija, Nizozemska, Švica, Velika Britanija), v Zvezni Republiki
Nemčiji, v Španiji in Luksemburgu starši lahko otroku pred polnoletnostjo prepovedo
včlanitev. Slovenski zakon o političnih strankah določa, da lahko mladoletna oseba, ki
je stara najmanj petnajst let, postane članica oziroma član mladinske organizacije
(podmladka) v stranki, članica oziroma član stranke pa šele s pisno privolitvijo svojega
zakonitega zastopnika. (Lavtar, 2007: 78).
Čeprav število prebivalcev Slovenije narašča, se deleţ mladih med njimi zmanjšuje:
konec leta 2008 jih je bilo 19,4 %, leta 2060 pa naj bi po projekcijah predstavljali 14,4
% slovenskega prebivalstva. 12. avgust je za mednarodni dan mladine razglasila z
resolucijo – na predlog Svetovne konference ministrov, odgovornih za mladino –
Generalna skupščina Zdruţenih narodov decembra 1999. Po vsem svetu so na ta dan
napovedane številne akcije mladih, večinoma nacionalnih nevladnih organizacij,
mladinskih centrov in različnih mladinskih prostovoljnih gibanj.
Mladina ima v strokovnih razpravah različne opredelitve: Zdruţeni narodi običajno
upoštevajo definicijo »mladine«, oblikovano leta 1985, v mednarodnem letu mladih, in
prištevajo med mlade osebe, stare od 15 do 24 let. Statistični urad RS pa, podobno tudi
nekatere druge evropske drţave, opredeljuje kot mladino osebe v starostni skupini 15–
29 let9.
9 Podatki s spletne strani Statističnega urad RS.
24
Graf 2: Število in deleţ prebivalcev, starih 15−29 let, Slovenija, 1989−2008
Vir: Statistični urad RS
Na področju sodelovanja mladih so ţe nekaj časa tako na drţavni kot tudi na lokalni
ravni precej uspešno uveljavljene oblike otroških in mladinskih parlamentov. Na ţalost
pa mladi ob zaprtju takega parlamenta za leto dni utonejo v pozabo občinskih
funkcionarjev. Da ne bi bilo tako, je potrebno še naprej spodbujati ustanovitev otroških
in mladinskih svetov na občinski ravni kot stalno obliko delovanja mladih in zelo
uporabno sredstvo za izobraţevanje o lokalni pripadnosti, ki poleg tega ponujajo
priloţnost za dialog z najmlajšimi člani lokalne skupnosti. Politične participacije se
najbolj uspešno nauči z aktivno uporabo samih oblik politične participacije - skratka,
mladi naj izkusijo dejansko demokracijo. V ta namen mora lokalna oblast ustanavljati
mladinske svete, spodbujati delovanje mladinskih zdruţenj in še posebej razvoj proţnih
oblik in struktur za sodelovanje skupnosti, kot so mladinski centri, učinkovito mora
izrabiti sposobnosti mladine, da samostojno oblikuje in uresničuje projekte (Lavtar,
2004: 10).
2.3 TUJCI
V preteklosti je bila volilna pravica pogojena z drţavljanstvom, ki pomeni posebno vez
med drţavo in drţavljanom, s katerim so določene dolţnosti in obveznosti na obeh
straneh, ki za tujce ne veljajo. Vendar pa je v zadnjem času začelo prihajati do omilitve
ali celo do odpuščanja tega pogoja, vsaj kar se tiče volitev na lokalni ravni. V EU ni
drţave, ki bi imela manj kot 10 % tujih rezidentov. Tujcem je zato treba dati več
priloţnosti, še zlasti na lokalni ravni, saj tam rešujejo večino svojih ţivljenjskih
problemov. Pravica sodelovanja tujcev pri lokalnih volitvah je postala pravilo v
25
evropskih drţavah, z njo se ukvarjata tako Svet Evrope (v nadaljevanju SE) kot tudi EU.
Njun pristop je seveda različen, saj SE deluje na drugačen način in za mnogo večjo
število drţav, ki so njene članice. Dokumenti SE so mnogo manj obvezujoči, kot to
velja za dokumente EU, ki delujejo bolj ali manj neposredno.
Drţave članice SE, podpisnice Konvencije o udeležbi tujcev v javnem življenju na
lokalni ravni,10
med drugim v listini potrjujejo svojo zavezanost univerzalni in nedeljivi
naravi človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki temeljijo na dostojanstvu vseh ljudi.
Prav tako se zavedajo dejavnega sodelovanja tujih prebivalcev v ţivljenju lokalne
skupnosti in pri razvoju njene blaginje ter so prepričane, da je treba izboljšati njihovo
vključevanje v lokalno skupnost, še zlasti z izboljšanjem moţnosti za njihovo
sodelovanje pri lokalnih javnih zadevah.
Na drugi strani si EU prizadeva za izenačevanje volilne pravice na lokalnih volitvah
znotraj članic Unije. Tako Direktiva iz leta 1994 določa ukrepe za uresničevanje pravice
voliti in pravice kandidirati na občinskih volitvah drţavljanov Unije, ki prebivajo v
drţavi članici, katere niso drţavljani. Ta direktiva je bistveno oţja od omenjene
konvencije SE, saj volilno pravico v drţavi članici omejuje na drţavljane Unije, po
drugi strani pa je širša, ker zagotavlja celovito volilno pravico na lokalnih volitvah, torej
ne samo aktivno, temveč tudi pasivno volilno pravico. Direktiva pa za volitve
izvršilnega organa dopušča tudi izjemo, saj drţavi dopušča moţnost, da lahko funkcijo
izvršilnega organa zasedejo samo njeni drţavljani, s čimer se omeji volilna pravica
drţavljanov drugih drţav v EU pri teh volitvah samo na aktivno volilno pravico (po
Gradu, 2003).
Zakonito prebivanje nedrţavljanov na drţavnem ozemlju je značilnost sodobnih druţb.
Število priseljencev, ki v drţavi prebivajo daljše obdobje, in zakonito naseljenih tujcev
v Evropi narašča. Spoštovanje človekovih pravic naj bi bilo neodvisno od drţavljanstva,
načela nediskriminacije pa so zapisana v številnih mednarodnih dokumentih.
Navzočnost priseljencev in tujih prebivalcev je pozitiven dejavnik, ki druţbo in
vsakdanje ţivljenje bogati. Zato so zahteve po enakopravnem sodelovanju vseh
druţbenih skupin v političnem procesu pogoste in stalne, saj zakonito naseljeni
nedrţavljani prispevajo k blaginji drţave, to pa še bolj upravičuje njihovo pravico
vplivati na politične odločitve v določeni drţavi. V vse manj drţavah so mnogih pravic,
posebej političnih, deleţni samo njihovi drţavljani. Restriktivna merila lahko preprečijo
zakonito naseljenim nedrţavljanom, da bi si pridobili drţavljanstvo v drţavi gostiteljici,
jih prikrajšajo za polno sodelovanje v ţivljenju skupnosti in jih, v najhujših primerih,
pahnejo na rob druţbe. Čeprav se je integracija priseljencev in tujih prebivalcev občutno
10 Sestavljena v Strasbourgu 5. februarja 1992 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni, v enem izvodu, shranjenem v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjen izvod vsaki državi članici Sveta Evrope in vsaki državi, ki je povabljena, da pristopi k tej konvenciji.
26
povečala na gospodarskem, socialnem, kulturnem in izobraţevalnem področju, pa
politična integracija vedno znova zbuja polemike. Toda prav njihovo sodelovanje v
političnem sistemu odločanja pospešuje njihovo splošno integracijo in omogoča soţitje,
ki je v interesu tako drţavljanov kot nedrţavljanov v drţavi gostiteljici. Pomanjkanje
integracije je lahko vir socialnih napetosti in konfliktov (Priporočilo 1500, 2001).
Evropska konvencija o udeleţbi tujcev v javnem ţivljenju na lokalni ravni poudarja, da
so tujci stalna značilnost evropskih druţb in da imajo tuji prebivalci na lokalni ravni v
glavnem iste dolţnosti kot drţavljani. Zato kot standard postavlja tri temeljne rešitve, ki
naj bi jih spoštovale drţave članice: svobodo izraţanja, svobodo miroljubnega zbiranja
in zdruţevanja ter pravico voliti in kandidirati na lokalnih volitvah, če stalno in zakonito
prebivajo v drţavi pet let pred volitvami (Konvencija, 1992: 3. in 6. člen) (Lavtar, 2007:
81).
Slovenija do leta 2002 tujcem ni priznavala volilne pravice na lokalni ravni. Povod za
spremembe slovenskega zakona, ki ureja lokalne volitve, je bilo vse bolj pribliţujoče se
članstvo Republike Slovenije v Evropski uniji. V okviru pogajalskih izhodišč za
področje 2 (prosto gibanje oseb) se je Slovenija obvezala tudi za ureditev razmer za
uveljavljanje volilne pravice in pravice do kandidiranja na lokalnih volitvah drţavljanov
unije, ki prebivajo v drţavi članici, niso pa njeni drţavljani. To pravico bi si sicer
drţavljani unije lahko pridobili šele, ko bi Slovenija postala članica. Vendar se je
zakonodajalec odločil, da to vprašanje uredi v zakonu ţe pred vključitvijo Republike
Slovenije v EU, saj je to eden od predpisov, ki so bili zapisani v programu
harmonizacije slovenskega pravnega reda z evropskim.
Predlagana ureditev temelji na 43. členu Ustave RS, ki pravi, da zakon lahko določi, v
katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci. Zadnja novela
zakona določa, da imajo tujci na lokalnih volitvah polno aktivno volilno pravico,
pasivne pa ne. Torej lahko volijo občinski svet in ţupana, ne morejo pa biti izvoljeni v
svet ali za ţupana. Drţavljani drţav, članic EU, pa volijo ţupana in občinske svetnike,
lahko pa tudi kandidirajo, vendar pa le za občinski svet. Omejitev na moţnost
kandidiranja in izvolitve le v občinski svet dopušča tudi prej navedena direktiva, je pa
hkrati skladna s sistemsko ureditvijo lokalne samouprave v Republiki Sloveniji, ki
drţavi omogoča, da z zakonom prenese opravljanje posameznih zadev iz drţavne
pristojnosti v lokalno, pri tem pa drţava zadrţi nadzora zakonitosti, primernosti in
racionalnosti opravljanja teh nalog. V teh primerih ţupan neposredno sodeluje pri
izvajanju drţavnih nalog. Ţupan ima v skladu z zakonom tudi naloge v zvezi z
obrambnim načrtovanjem in obrambnimi pripravami. Takšna ureditev je v drţavah
članicah unije zelo pogosta (Lavtar, 2007: 85).
27
Tabela 4: Število tujcev po drţavah
DRŽAVA ŠTEVILO
Bosna in Hercegovina 9.546
Hrvaška 3.875
Srbija in Črna Gora 3.709
Makedonija 1.486
Rusija 152
Ukrajina 182
Kitajska 67
Romunija 49
ZDA 46
Vir: Ministrstvo za notranje zadeve, september 2006, v Lavtar, 2007: 85
2.4 NARODNOSTI
Zajamčene pravice manjšin so ena od najpomembnejših civilizacijskih pridobitev
sodobnih demokracij. Pravice manjšin so varovane s pravnim redom in o njih ni
mogoče odločati v postopkih z večinskim odločanjem, ampak le v soglasju z manjšino.
V Sloveniji so take pravice določene v ustavi. Narodne manjšine so nastale zaradi
nacionalnih drţav, ki so bile ustanovljene vzporedno z nastajanjem sodobnih narodov.
Enonacionalne drţave, ki so nastale v 18. in 19. stoletju, so zahtevale nove rešitve tam,
kjer so deli narodov ostali zunaj meja drţave, kjer je ţivela večina. Ţagar (v: 2005: 58)
povzema definicijo etnične manjšine po Francescu Capotortiju, ki jo opredeljuje kot
skupino:
ki je manj številčna od preostalega prebivalstva drţave,
ki je v neprevladujočem poloţaju v tej skupnosti, katere pripadniki (drţavljani)
imajo značilne etnične, verske ali jezikovne značilnosti, po katerih se
razlikujejo od preostalega prebivalstva, in
katere pripadniki kaţejo vsaj implicitno medsebojno solidarnost zato, da bi
ohranili kulturo, tradicijo, vero ali jezik.
Večina drţav priznava varstvo osebam, ki pripadajo tipičnim (tradicionalnim) narodnim
manjšinam. So pa tudi drţave (npr. Francija in Grčija), ki na svojem ozemlju ne
priznavajo narodnostnih manjšin. Politične pravice so dane izključno drţavljanom
drţave, v kateri jih uresničujejo. Zgolj volilna pravica ni zadosti, saj je manjšina
navadno številčno premajhna, da bi z volilnim izidom dosegla pomembno
predstavništvo v drţavnih in lokalnih telesih. Ponekod manjšinski kandidati nastopajo
na listah političnih strank, toda v tem primeru to niso predstavniki manjšine, ampak
politične stranke, ki jih kandidira. Ni pa malo primerov, ko manjšine organizirajo lastno
politično stranko (nemška manjšina na Juţnem Tirolskem v Italiji, slovenska manjšina v
28
Italiji, pa tudi v Avstriji). Drţave imajo za zagotovitev političnih pravic manjšin tri
moţnosti: zniţanje splošnega volilnega praga, zagotovljeno posebno zastopstvo manjšin
ali ustanovitev posvetovalnih teles.
V Sloveniji sta z ustavo uradno priznani dve narodni manjšini – italijanska in madţarska
in na njunih območjih je tudi vpeljana dvojezičnost – slovenski in madţarski/italijanski
jezik.
Varstvo italijanske in madţarske narodne skupnosti, ki tako kot romska etnična
skupnost tradicionalno in zgodovinsko ţivita na slovenskem drţavnem ozemlju, spada
med temeljne ustavne obveznosti Republike Slovenije. Poloţaj obeh manjšin je bil
pravzaprav formalno urejen ţe pred osamosvojitvijo Slovenije in se po njej ni
spremenil, saj drţavo k takšnemu ravnanju poleg lastne politične in normativne ureditve
obvezujejo tudi mednarodni dokumenti (Lavtar, 2007: 87).
Ena izmed temeljnih pravic narodnosti je pravica do soudeleţbe pri upravljanju lokalnih
javnih zadev. Prav tako pa je v Sloveniji na lokalni ravni zagotovljena uporaba obeh
jezikov pri delovanju organov občine in občinskih uprav. ZLS v svojem 39. členu
določa, da na narodnostno mešanih območjih, kjer ţivita italijanska oziroma madţarska
narodna skupnost, imata narodni skupnosti v občinskem svetu najmanj enega
predstavnika.
Poleg svojih predstavnikov v občinskih svetih uveljavljajo predstavniki obeh manjšin
pravico do participacije pri upravljanju javnih zadev tudi s krovnima organizacijama,
Obalno samoupravno skupnostjo italijanske narodnosti in Pomursko madţarsko
samoupravno narodno skupnostjo. V obalnih občinah je italijanska narodna skupnost
organizirana tudi v občinskih samoupravnih narodnih skupnostih. Skupnosti sta
sogovornik tako drţavi kot tudi občinam, kjer prebivata manjšini. Pri tem kaţe
poudariti, da samostojno odločata o vseh vprašanjih iz svoje pristojnosti, dajeta soglasje
k zadevam, ki se nanašajo na varstvo posebnih pravic narodne skupnosti in o njih
odločata skupaj z organi občine, obravnavata in preučujeta vprašanja, ki zadevajo
poloţaj narodne skupnosti, ter spodbujata in organizirata kulturne, raziskovalne,
informativne, zaloţniške itd. dejavnosti, ki pripomorejo k ohranjanju narodne identitete
njihovih pripadnikov.
Mednarodnopravni temelj za varstvo narodnih manjšin je Okvirna konvencija o
pravicah narodnih manjšin11
, ki je prvi pravno zavezujoči mnogostranski akt za varstvo
narodnih manjšin nasploh. Konvencija določa cilje, ki se jih pogodbenice obveţejo
uresničevati s svojo notranjo zakonodajo in usmeritvami. Med temi cilji so:
zagotavljanje enakosti pred zakonom, ohranjanje in razvijanje kultur, varovanje
kulturne identitete, zaščita veroizpovedi, manjšinskih jezikov in tradicij, zajamčen
11 Sprejel jo je Svet Evrope leta 1994 Konvencija je začela veljati 1. februarja 1998.
29
dostop do medijev ter vzpostavljanje svobodnih in miroljubnih stikov prek meja z
ljudmi, ki zakonito prebivajo v drugih drţavah.
Ena od ključnih pomanjkljivosti Okvirne konvencije je dejstvo, da ni neposredno
izvršljiva v notranji zakonodaji drţav, ampak morajo drţave v ta namen sprejeti
ustrezne zakone.
V skladu z načelom subsidiarnosti, etnični in kulturni vidiki integracije narodnih
manjšin ne spadajo v področje delovanja institucij Evropske unije, temveč ostajajo
znotraj meja drţav članic EU (Devetak, 1999: 357).
2.5 ROMI
Romska skupnost v Republiki Sloveniji nima poloţaja narodne manjšine, kajti gre za
posebno etnično skupnost ali manjšino, ki ima posebne etnične značilnosti kot so lastni
jezik, kultura in druge etnične posebnosti. Tradicionalno je največ romskega
prebivalstva na območju Prekmurja, Dolenjske, Posavja in Bele krajine. Ustava RS v
65. členu določa, da je romski skupnosti priznana posebna pravica. ZLS pa določa
nekatere pravice in dolţnosti romske skupnosti.
Slovenija je ob pričetku pogajanj za polnočlanstvo v EU morala uskladiti določena
področja z mednarodnim pravom. Eno izmed področij uskladitve je bilo tudi varstvo
manjšin, saj je enakopravni poloţaj manjšin temeljni kamen nove, zdruţene Evrope. SE
spodbuja oblikovanje in izvajanje ustreznih usmeritev na drţavni in lokalni ravni in
poudarja, da morajo pri tem sodelovati tudi romske skupnosti. Posebna strokovna
skupina za Rome pripravlja za drţave članice smernice in priporočila o različnih vidikih
politike Romov: človekove pravice, izobraţevanje, zaposlovanje, stanovanja itd.
Slovenija v okviru SE aktivno sodeluje v Paktu stabilnosti JV Evrope, čigar namen je
integracija Romov v evropski prostor (Council of Europe, 2005).
SE je leta 1992 sprejel Evropsko listino o regionalnih in manjšinskih jezikih, katero je
ratificirala tudi Slovenija, s katero ţeli doseči ohranjanje regionalnih in manjšinskih
jezikov kot zelo pomembne sestavine evropske kulturne dediščine ter povečati njihovo
uporabo v pravosodju, šolah in javnosti, v kulturnem, gospodarskem in druţbenem
ţivljenju in v medijih. Slovenija si prizadeva uresničevati vsebino mednarodnih
konvencij in dokumentov, ki zadevajo Rome. V večini gre za dokumente, ki se nanašajo
na varstvo vseh manjšin v drţavi, torej tudi romske avtohtone manjšine. Poleg zgoraj
omenjene listine je Slovenija ratificirala tudi Okvirno konvencijo za varstvo narodnih
manjšin SE in Mednarodno konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije.
Slovenija je glede zaščite manjšin v samem »evropskem vrhu«, saj je v zakonodajo
uvedla razne mehanizme, ki manjšinam nudijo ustrezno varstvo (po Brezovšku et al.,
2004).
30
Pravna osnova za urejanje poloţaja Romov je zapisana ţe v Ustavi RS, in to v 65. členu,
ki določa, da poloţaj in posebne pravice romske skupnosti, ki ţivi v Sloveniji, ureja
zakon. S tem so odločevalci postavili pravne temelje za zaščitne ukrepe, urejanje
posebnega poloţaja te etične skupnosti pa v celoti prepustili področni zakonodajni in
tovrstnim mednarodnim dokumentom. Določba 65. člena vsebuje pooblastilo
zakonodajalcu, da romski skupnosti, ki ţivi v Sloveniji, kot posebni etični skupnosti z
zakonom zagotovi poleg splošnih pravic, ki gredo vsakomur, še posebne pravice.
Posebno varstvo, ki ga zakonodajalec zagotavlja romski skupnosti, se imenuje t. i.
»pozitivna diskriminacija« in pomeni, da pri urejanju posebnega poloţaja in posebnih
pravic romske skupnosti zakonodajalec ni omejen z načelom enakosti, ki mu pri
urejanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin prepovedujejo vsako diskriminacijo,
ki bi temeljila na narodnosti, rasi ali drugih okoliščinah, določeni v prvem odstavku 14.
člena Ustave (Lavtar, 2005: 20).
ZLS v petem odstavku 39. člena določa, da imajo Romi na območjih, kjer ţivi
avtohtono naseljena romska skupnost, v občinskem svetu najmanj enega predstavnika.
Zakon o spremembah in dopolnitvah ZLS12
je še bolj natančen in določa občine, katere
so dolţne zagotoviti pravico v občini naseljene romske skupnosti do enega predstavnika
v občinskem svetu. Trenutno ima romska skupnost posebnega svetnika v občinskih
svetih 20 občin13
. Občina Grosuplje je zaenkrat edina, ki ne spoštuje odločb Ustavnega
sodišča RS. Pozitivna izjema je bila občina Murska Sobota, kjer so še pred spremembo
zakona, ki izrecno naroča uskladitev občinskih statutov pri zagotavljanju minimalne
zastopanosti Romov v občinskem svetu, izvolili romskega svetnika, in sicer v dveh
mandatih: leta 1994 in leta 1998.
Danes se nakazujejo ţe prvi uspehi in prve ovire, s katerimi se srečujejo tako romski
svetniki kot občinski svetniki in ţupani, kjer so morali romske svetnike uvesti z
zakonom. Romski svetniki večinoma ne poznajo osnovnih pojmov in procesov politične
participacije na lokalni ravni, kar povzroča oviro pri komuniciranju med romskimi
svetniki in ostalimi. Pokazala se je potreba po dodatnih oblikah diskriminacije, ki bi
omogočila dodatno pridobivanje znanja s področja lokalne demokracije in delovanja
političnih in upravnih mehanizmov na lokalni ravni (po Brezovšku et al., 2004).
Zagotavljanje zastopanja romske skupnosti v občinskih svetih je le en korak v smeri
izboljšanja stanja romske skupnosti v Sloveniji, do resnične integracije Romov v
soodločanje o javnih stvareh v občini je še dolga pot. Na tem področju bo v
nadaljevanju potrebno postoriti marsikaj, pri čemer bo potrebna skupna aktivnost
12 Ur. l. RS, št. 51/02. 13 Občine z romskim prebivalstvom: Beltinci, Cankova, Črenšovci, Dobrovnik, Grosuplje, Črnomelj, Kočevje, Krško, Kuzma, Lendava, Metlika, Murska Sobota, Novo mesto, Puconci, Rogaševci, Semič, Šentjernej, Tišina, Trebnje, Turnišče.
31
drţavnih organov, občin ter Romov samih, saj se bo le tako romska skupnost otresla
tradicionalne zaostalosti in odmaknjenosti na rob druţbe.
32
3 POT K USPEŠNI UDELEŢBI PREBIVALCEV V LOKALNEM
JAVNEM ŢIVLJENJU
Publikacija "Citizens as partners" ločuje med tremi koncepti odnosa med politično
oblastjo in drţavljani z vidika participacije drţavljanov v procesih oblikovanja in
sprejemanja javnih (lokalnih) politik. Ti koncepti so: informiranje, posvetovanje in
soodločanje.
3.1 INFORMIRANJE
Informiranje in posedovanje informacij je glavni predpogoj participativne demokracije.
Občani imajo pravico biti obveščeni o delu občinskih organov in uprave. Občinska
uprava je občanom dolţna poskrbeti korektno, natančno in sprotno obveščanje o
pomembnih zadevah, ki se odvijajo v lokalni skupnosti. Lavtar (v: 2004: 6) meni, da gre
v komunikaciji med lokalno oblastjo in prebivalci za »izmenjavo sporočil, ki morajo
vsebovati to, kar ţeli lokalna oblast sporočiti na način, ki ga bo ciljna publika razumela.
Gre torej za empatični dialog, za sposobnost, da se postavimo v čevlje sogovornika.«
Informiranje pokriva pasivni dostop do informacij (podajanje informacij na zahtevo
drţavljanov) kot tudi aktivni dostop (politična oblast sama posreduje informacije −
dostop do registrov, javne objave, izjave, razpisi, spletne strani,…). Informacije so
danes posredovane na različne načine, predvsem pa preko medijev, kot so radio,
televizija, različni časopisi, pa seveda tudi preko svetovnega spleta, kjer se nam odpira
široko področje, natrpano z najrazličnejšimi informacijami (Brezovšek, 2004: 5).
3.2 POSVETOVANJE ALI KONZULTACIJA
Predpogoj sodelovanja je informiranost drţavljanov, saj lahko le tisti, ki imajo
informacije in podatke o določeni tematiki, učinkovito sodelujejo, medtem ko tisti, ki si
teh informacij niso priskrbeli na tak ali drugačen način, lahko seveda še vedno
sodelujejo pri diskusijah, pogajanjih in odločanju, vendar njihova prisotnost ne bo imela
pravega učinka. V primeru, ko je prebivalstvo dobro obveščeno o vseh projektih, ki v
neki skupnosti potekajo, smo udejanjili šele načelo transparentnosti, ki pa je oţje od
načela odprtosti. Slednje namreč zahteva tudi različne oblike aktivnega sodelovanja in
komunikacije med upravo in drţavljanom.
Drţavljan ima pravico podati svoje mnenje o konkretnem projektu ali predlaganem
predpisu. Pripravljavci dokumentov so v tem primeru niso zavezani spoštovati stališča
drţavljanov, so pa zavezani na mnenja odgovoriti (Lavtar, 2004: 3). Komunikacija bi
morala biti obojestranska in ti centri politične moči bi se morali odzivati na vprašanja
drţavljanov, ne pa jih le postavljati. Pričakovana je tudi popolna razdrobitev politične
33
prakse, kajti prednost ima kolektivno mnenje, ki se formira v diskusijah in izobrazbenih
postopkih.
V Sloveniji sodelovanje prebivalcev pri sprejemanju predpisov oziroma pravica do
konzultacije ni pravno urejena; izjema sta Zakon o urejanju prostora in Zakon o
gozdovih. Zakon o urejanju prostora določa način sodelovanja prebivalcev pri pripravi
prostorskih aktov, javne razgrnitve načrtov, organizacijo prostorskih konferenc in
obveznost predlagateljev, da za mnenje vprašajo prebivalce, na njihove pripombe pa
morajo odgovoriti (Lavtar, 2007: 47).
3.3 SOODLOČANJE PRI PRIPRAVI PREDPISOV
Tretji način participacije prebivalcev pri sprejemanju odločitev pa je, kadar dejansko
tudi soodločajo. Razlika med soodločanjem in posvetovanjem je v tem, da slednje
drţavljanom omogoča le izraţanje mnenj in stališč do dokumenta in moţnost, da dobijo
utemeljen odgovor nanje, javna oblast pa jih ni dolţna upoštevati. Soodločanje pa
drţavljanom daje pravico odločilneje vplivati na vsebino dokumenta. Gre za širšo in
trajnejšo obliko sodelovanja, ki javnosti daje pravico odločilno vplivati na vsebino
predpisa. Pri konzultaciji je javna oblast tista, ki definira probleme, obliko in časovni
potek sodelovanja, pri soodločanju pa obe strani definirata problem in skupno
sodelujeta pri njegovem reševanju, pri čemer ima javnost aktivno vlogo. Meja med
javnim in zasebnim se zabriše, saj postopek ves čas zahteva izmenjavo informacij in
stalen dialog med partnerji (Bugarič v Lavtar, 2007: 48).
Gre za participacijo, pri kateri se drţavljani aktivno vključujejo v opredeljevanje
procesa in vsebine oblikovanja, sprejemanja in uresničevanja lokalnih politik. Aktivna
participacija je odnos, ki temeljni na partnerstvu med drţavljani in politično oblastjo
(Brezovšek, 2005: 5).
Soodločanje, kot smo ga opredelili v tem poglavju, pa je slovenskim lokalnim oblastem
nepoznano (Lavtar, 2007: 49).
34
4 LOKALNA IN E-DEMOKRACIJA V MESTNI OBČINI
VELENJE
»Brez Veleja ni živleja!« 14
4.1 KAJ JE E-DEMOKRACIJA
Elektronska demokracija pomeni tisti demokratični politični sistem, v katerem so
računalniki in računalniška omreţja uporabljeni za izvajanje naslednjih ključnih funkcij
demokratičnega procesa: informiranje in komuniciranje, artikulacija in zdruţevanje
interesov ter politično odločanje (tako posvetovanje kot glasovanje) (Hagen v
Delakorda, 2003).
Glede na opisane podobe elektronske demokracije je z vidika koncepta participativne
demokracije idealu politične participacije verjetno še najbliţja tista, ki jo poudarjajo
zagovorniki teledemokracije: »Resnična demokracija pomeni uporabo sodobnih
elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije kot instrumentov, ki ljudem v
demokraciji zagotavljajo pomoč pri postavljanju dnevnih redov, oblikovanju prioritet,
odločanju glede pomembnih politik in sodelovanju pri njihovi implementaciji. Skratka,
prava teledemokracija pomeni tak¹no uporabo telekomunikacij, ki bo javnosti podala
vzvode za samoodločanje.« (Becker v Hagen, 1996).
Področje e-demokracije je danes le eno izmed številnih »e-področij«. Glede na to, kako
napreduje razvoj elektronskih telekomunikacij in podobnih tehnik, bo v prihodnosti e-
demokracija zagotovo postala nekaj vsakdanjega. E-volitve, e-referendumi, e-politične
kampanje, e-zbori občanov, e-parlamentarne razprave, e-sestanki vlade, e-
javnomnenjske raziskave itd. V literaturi lahko v zvezi s tem zasledimo najrazličnejše
ideje, tudi takšne, ki npr. izpostavljajo moţnost svetovne e-demokracije. To bi
pomenilo, da bi lahko drţavljani celega sveta preko interneta sodelovali v razpravi in pri
glasovanju o politični ureditvi sveta. Ali pa bi preko e-volitev izvolili svetovni
parlament in nato preko interneta in drugače spremljali in kritično vrednotili njegovo
delo (Cerar, 2007).
14 Slogan ob petdesetletnici mesta Velenje.
35
Slika 2: Forum MOV
Vir: Spletna stran MOV
36
4.2 KRATKA PREDSTAVITEV MESTNE OBČINE VELENJE
Slika 3: Grb in priloţnosti znak ob 50-letnici MOV15
Mestna občina Velenje (v nadaljevanju MOV) leţi v vzhodnem delu Šaleške doline.
Osrednji del občine predstavlja dolinski del ob reki Paki. Ves vzhodni dolinski del
Šaleške doline je urbaniziran, saj se je mesto v zadnjih petdesetih letih razširilo na
celotno območje nekdanjih naselij in zaselkov Škale, Stara vas, Staro Velenje, Šalek in
Šmartno. Severno obrobje občine sega v hribovit svet, ki se razteza od Razborja do
Graške Gore in preko prebojne doline Pake v Hudi luknji do Paškega Kozjaka. Vzhodna
meja občine poteka po Dobrnskem podolju, na jugu pa s Ponikovsko planoto in z
Loţniškim gričevjem meji na Spodnjo Savinjsko dolino. Zahodna meja občine
razpolovi Šaleško dolino v smeri sever-jug na območju nekdanje vasi Preloge, kjer
danes pod dolinskim dnom v Premogovniku Velenje poteka najintenzivnejši odkop
lignita. Meja se nadaljuje po spodnjem toku potoka Velunja do podnoţja Graške Gore.
Središče občine je mesto Velenje, ki je izrazito industrijsko središče. Poleg Gorenja (je
med največjimi slovenskimi neto izvozniki − izvozi 90% prodaje; je eden izmed osmih
največjih proizvajalcev gospodinjskih aparatov v Evropi s 4% trţnim deleţem) je treba
še omeniti Premogovnik Velenje, kemično industrijo Veplas, pomembno pa je tudi
gradbeno podjetje Vegrad. MOV prerašča v regionalno (savinjsko-šaleško) središče z
razvitimi storitvenimi, upravnimi, izobraţevalnimi, raziskovalnimi ter drugimi
dejavnostmi.
MOV je ena izmed enajstih mestnih občin v Sloveniji. Med slovenskimi mestnimi
občinami je po številu prebivalcev na devetem mestu, mesto Velenje pa je peto največje
slovensko mesto. Pri tem pa se vzorec rasti mesta Velenje precej razlikuje od
ustaljenega vzorca naraščanja števila prebivalcev, značilnega za slovenska mesta. Rast
Velenja namreč precej presega povprečno rast v ostalih mestih. Še leta 1948 je Velenje
štelo le nekaj več kot 1.600 prebivalcev, leta 1971 ţe skoraj 12.000, leta 1981 skoraj
22.000, leta 1991 − 27.337, danes pa je 33.175 takih, ki imajo stalno prebivališče v
15 Vir: spletna stran MOV.
37
MOV. Začasno prebivališče jih ima 2.513, od tega jih je 1.907 moških in 606 ţensk16
.
Prebivalstvo je najbolj naraščalo zaradi priseljevanja, o čemer med drugim priča tudi
podatek, da samo dve petini Velenjčanov ţivita v Velenju od rojstva. Med priseljenimi
jih je kar tretjina prišla iz območij nekdanje Jugoslavije, polovica pa iz drugih
slovenskih občin. Najintenzivnejše je bilo priseljevanje v 70-letih.
Mesto Velenje praznuje 20. septembra 2009 petdeset let obstoja. Na ta dan, ki je bil
izbran kot občinski praznik, je minilo natanko 50 let od velike slovesnosti na Titovem
trgu (glavni mestni trg), s katero so odprli novo zgrajeno mestno središče.
Po podatkih Statističnega urada RS se jih je v letu 2007 iz tujine, t.i. meddrţavne
selitve, doselilo 982, odselilo pa se jih je 345. Največ moških priseljencev se zaposli v
gradbeništvu17
in v predelovalnih dejavnostih. Kadar govorimo o notranjih selitvah med
občinami, pa je situacija nasprotna, saj se je v istem letu doselilo 280, odselilo pa kar
558 posameznikov. Največji vzrok za negativen (notranji) selitveni prirast je, da se velik
del študentov po končani fakulteti ne vrne v Velenje, ampak največkrat ostane oziroma
se odseli v Ljubljano ali Maribor, kjer so večinoma večje oziroma boljše moţnosti
zaposlitve. Čeprav po podatkih Statističnega urada spada MOV v kategorijo »izrazito
delovna občina«18
.
4.3 ANALIZA LOKALNIH VOLITEV 2006
Ustava Republike Slovenije iz leta 1991 je uvedla nov sistem lokalne samouprave, ki se
bistveno razlikuje od prejšnjega sistema. Leta 1993 je bil sprejet Zakon o lokalnih
volitvah in na podlagi obeh dokumentov so bile v letu 1994 prvič, na novih temeljih,
izvedene volitve organov lokalnih oblasti − ţupanov in članov občinskih svetov.
Lokalne volitve 2006 pa so bile, po volitvah leta 1994, 1998 in 2002, ţe četrte volitve
na lokalni ravni, izvedene v samostojni Sloveniji.
Najbolj neposredne in nedvoumne podatke o volilni aktivnosti volivcev na lokalni ravni
kaţejo podatki o njihovi volilni udeleţbi na vsakokratnih volitvah. Volilna udeleţba na
lokalnih volitvah leta 2006 v MOV je bila sorazmerno primerljiva z ostalimi
občinami19
. V prvem krogu se jih je volitev udeleţilo 14.856 od skupno 27.766
16 Vir: Spletna stran MOV. Stanje na dan 11. marec 2009. 17 Po podatkih SURSa o meddržavnih selivcih za leto 2007, se v gradbeništvu od leta 2005 zaposluje povprečno skoraj 65 % letno v Slovenijo priseljenih delavcev. 18 Če je število delovnih mest v posamezni občini vsaj za 16 % večje od števila delovno aktivnih prebivalcev s stalnim prebivališčem, potem je takšna občina razvrščena v kategorijo »izrazito delovna občina«. Ob koncu leta 2007 je bilo takih občin 18, leta 2008 pa le še 17; te občine so Trzin, Nazarje, Murska Sobota, Šempeter - Vrtojba, Ljubljana, Zreče, Celje, Maribor, Lenart, Novo mesto, Kidričevo, Ptuj, Velenje, Gornja Radgona, Slovenj Gradec, Naklo in Nova Gorica. Ob koncu leta 2008 je bilo devet mestnih občin od enajstih uvrščenih v kategorijo »izrazito delovne občine«; preostali mestni občini, to sta bili Koper in Kranj, sta bili uvrščeni v kategorijo »zmerno delovne občine«. 19 V MO Kranj se je tako volitev v drugem krogu udeležilo le 42,23 %, v MO Maribor le 47,45%, v MO Nova Gorica 54,14% in v MO Velenje pa 50,7 %.
38
upravičencev, to je 53,50 % vseh volilnih upravičencev. V primerjavi z letom 2002 se je
volilna udeleţba zmanjšala za kar 19,12 %. Volitve 2002 so potekale hkrati s
predsedniškimi in to je vplivalo, da je bila volilna udeleţba skoraj za četrtino višja kot
pri predhodnih oziroma naslednjih lokalnih volitvah. Med 14.221 veljavnimi
glasovnicami je bilo 635 neveljavnih (622 je bilo neveljavnih in 13 neoddanih). Liste
kandidatov in izidi volitev so prikazani v tabeli št. 5.
Tudi na teh volitvah so sedeţe dobile stranke z daljšim staţem. Kot na vseh listah so se
tudi na tej pojavili neodvisni kandidati (npr. Ismet Hari Huskić) in novinci (npr.
Velenje.com), ki pa vidnejšega uspeha niso zabeleţili. Na zadnjih volitvah je
kandidiralo šestnajst list kandidatov, medtem ko jih je bilo na prejšnjih petnajst.
Na vseh dosedanjih lokalnih volitvah (1994, 1998, 2002, 2004 in 2006) se kaţe
kontinuiteta naslednjih strank: Socialni demokrati, Slovenska demokratska stranka,
Liberalna demokracija Slovenije, Demokratska stranka upokojencev Slovenije,
Slovenska ljudska stranka in Nova Slovenija.
Tabela 5: Uradni rezultati volitev v občinski/mestni svet
IME LISTE ŠT. GLASOV % GLASOV ŠT.
MANDATOVOV
Republikanci Slovenije 92 0,65 0
Stanka ekološlih gibanj Slovenije − SEG 182 1,28 0
Slovenska nacionalna stranka − SNS 481 3,38 1
Aktivna Slovenija − AS 142 1,00 0
Stranska slovenskega naroda − SSN 106 0,75 0
Marjan Štumpfel in skupina volivcev 79 0,56 0
Neodvisna lista za pravičnost in razvoj 233 1,64 0
Slovenska demokratska stranka − SDS 3180 22,36 8
Velenje.com 163 1,15 0
Socialni demokrati − SD 4258 29,94 12
Liberalna demokracija Slovenije − LDS 2505 17,61 7
Stranka mladih Slovenije − SMS 576 4,05 1
Slovenska ljudska stranka − SLS 382 2,69 1
Nova Slovenija − Krščanska ljudska stranka
− NSi 652 4,58 1
Ismet Hari Huskid − nestrankarski kandidat 199 1,4 0
Demokratična stranka upokojencev
Slovenije − DeSUS 991 6,97 2
Vir: Spletna stran Lokalne volitve 2006
39
Občani in občanke so poleg ţupana in občinskega sveta na volitvah volili še člane
svetov krajevne skupnosti (16) in mestnih četrti (3). Volitve v občinski svet in krajevne
skupnosti ter mestne četrti so se opravile po proporcionalnem sistemu. V občinski svet
je bilo izvoljenih 33 občinskih svetnikov, med njim 10 mestnih svetnic, kar kaţe
problem neuravnoteţenega zastopanja ţensk v občinskih svetih. Na volitvah 2002 pa je
bilo izvoljenih le 6 mestnih svetnic
Volitve za ţupana so potekale po pričakovanih, saj je za ţupana bil izvoljen ţe dotedanji
ţupan občine Srečko Meh20
. V prvem krogu je zanj glasovalo 46,55 % v drugem pa
57,97 % volilnih upravičencev.
4.4 NEPOSREDNO URESNIČEVANJE OBLASTI V MESTNI OBČINI
VELENJE
Normalen pojav v vsaki druţbi je, da ljudje izraţajo različna mnenja in da si prizadevajo
za različne opcije vladanja. V nekem trenutku se lahko posameznik dokoplje do ideje ali
skupine idej, ki lahko koristi ne samo njemu, ampak tudi vsem pripadnikom določene
skupnosti (npr. predlog za izboljšavo lokalne infrastrukture). Drţavljan lahko poskuša
sodelovati na določeni ravni političnega ţivljenja, da bi se ta ideja tudi uresničila. Vsak
posameznik se lahko vključuje v sprejemanje odločitev na lokalni ravni, saj ima vsak
drţavljan v demokratični druţbi moţnost sodelovanja v politiki.
Statut MOV določa, da so oblike neposrednega sodelovanja občanov v občini: zbor
občanov, referendum in ljudska iniciativa. Poleg v statutu zagotovljenih standardnih
institutov neposrednega sodelovanja pa lahko občani sodelujejo pri oblikovanju lokalne
politike preko še drugih neformalnih oblikah participacije (civilna druţba, nevladna
organizacija, uporaba e-demokracije).
4.4.1 Oţji deli občine in zbor občanov
Oţji deli občine opravljajo naloge iz pristojnosti občine, ki se preteţno nanašajo na
prebivalce krajevne skupnosti. Ustanovljeni so predvsem zaradi doseganja večje
participacije prebivalcev lokalne skupnosti s pomočjo odprtih procesov odločanja,
predvsem preko zborov občanov. Tako je zagotovljeno odločanje o posameznih
segmentih javnega ţivljenja, ki so ljudem najbliţje, kot naprimer urejanje pokopališč,
pluţenje in odvoz snega na nekategoriziranih javnih cestah in poteh, skrb za vaške vode,
pospeševanje kulturnih, športnih in drugih društvenih dejavnosti na svojem območju,
prav tako organizirajo, kulturne, športne in druge prireditve oziroma nudijo pomoč pri
takih prireditvah, kadar je organizator občina, itd. Podrobneje se naloge opredelijo z
20 To je njegov že četrti zaporedni mandat.
40
odlokom.21
V oţjih delih občine se lahko najlaţje izvajajo tudi nestandardne oblike mehanizmov
drţavljanske participacije, kot so okrogle mize, forumi, javna srečanja, seminarji,
community centri itd. MOV je večja lokalna skupnost, zato je v praksi teţko izvesti
zbor občanov za celotno območje občine. Zbori občanov se zato sklicujejo samo za
območje posameznih krajevnih skupnosti oziroma mestnih četrti. Občinski svet o
ustanovitvi oţjih delov odloča svobodno, pri čemer pa je dolţan upoštevati zemljepisne,
zgodovinske, gospodarske, upravne, kulturne in druge značilnosti občine. Pobudo za
ustanovitev oţjih delov ali spremembo njihovih območij lahko poda zbor občanov ali
statutom določeno število prebivalcev dela občine22
. Pred ustanovitvijo oţjih delov,
njihovo ukinitvijo ali spremembo območja je potrebno ugotoviti interes prebivalcev
oţjih delov o imenu in območju dela občine (primer referenduma o ustanovitvi KS
Podkraj in KS Kavče).
V MOV je področje delovanja oţjih delov opredeljeno v Statutu MOV in Odloku o
krajevnih skupnosti in mestnih četrti. Statut MOV določa, da so v MOV kot oţji deli
občine ustanovljene krajevne skupnosti (16)23
in mestne četrti (3)24
z namenom
zadovoljevanja posebnih skupnih potreb občanov na območju posameznih naselij.
Iz povedanega lahko sklepamo, da oţji deli danes predstavljajo le organizacijski
podaljšek občine in tako dejansko izgubljajo svoj glavni namen, zaradi katerega so
ustanovljene, in sicer zaradi povečanja participacije drţavljanov (predvsem na zborih
občanov), izkoriščanja potenciala oţjih skupnosti in odločanju o lokalnih zadevah
oţjega pomena (skrb za lokalne ceste in poti ter drugo infrastrukturo, skrb za okolico in
podobo kraja itd.). Krajevne skupnosti in mestne četrti imajo zelo malo pristojnosti in v
večini sluţijo kot neobvezno posvetovalno telo občine brez kakršne večje moči
vplivanja na sprejete odločitve. Klasični zbori občanov se večinoma v praksi ne
uporabljajo več, participacije na zborih občanov skoraj ni več oziroma počasi zamira.
4.4.2 Referendum
V obdobju od 1997 do 2009 sta bila v MOV izvedena le dva referenduma, in sicer leta
1997 ter 2003.
Leta 1997 je bil razpisan referendum za uvedbo samoprispevka na delu območja
Krajevne skupnosti Paka pri Velenju.25
Namen zbiranja samoprispevkov je bilo
21 Vir: Statut MOV. 22 V 65. členu Statuta MOV, je določeno, da pobudo za ustanovitev ožjega dela občine, za njegovo ukinitev ali spremembo njegovega območja lahko da zbor občanov ožjega dela občine ali 10 odstotkov volivcev s tega območja po postopku in na način, ki je določen s tem statutom za ljudsko iniciativo. 23 To so: Bevče, Cirkovce, Gorica, Konovo, Pesje, Paka pri Velenju, Plešivec, Podkraj, Kavče, Staro Velenje, Stara vas, Šalek, Šentilj, Škale, Šmartno in Vinska Gora. 24 To so: Desni Breg, Levi Breg – Vzhod. 25 Uradni list RS, št. 16/1997 z dne 21. 03. 1997.
41
sofinanciranje rekonstrukcije ceste Vodončnik − Klinc in Vodončnik − Turnšek, in sicer
za pripravo spodnjega ustroja. Pravico glasovati je imelo 12 volilnih upravičencev s
stalnim prebivališčem v KS Paka pri Velenju. V 5. členu sklepa o razpisu referenduma
za uvedbo samoprispevka na delu območja KS Paka pri Velenju so bili volilni
upravičenci tudi poimensko navedeni. Občani so se na referendumu morali izjasniti o
tem, če se strinjajo z uvedbo krajevnega samoprispevka za dobo 17 mesecev (junij 1997
– november 1998). Na referendumu je glasovalo 12 volilnih upravičencev oziroma
udeleţba je bila 100 %. Vsi volivci so glasovali za uvedbo samoprispevka. Na podlagi
rezultatov je svet KS Paka pri Velenju na seji sprejel Sklep o uvedbi krajevnega
samoprispevka za del območja Krajevne skupnosti Paka pri Velenju.
Na zadnjem referendum26
so se občanke in občani KS Podkraj − Vevče izjasnili o tem,
če se strinjajo z ustanovitvijo KS Podkraj in KS Kavče z delitvijo KS Podkraj − Vevče.
Pobudo za razpis referenduma je podala skupina volivcev iz KS Podkraj − Kavče. Statut
MOV v 90. členu določa, da mora pobudo o zahtevi za razpis referenduma s podpisi
podpreti najmanj sto volivcev v občini. Razlogi za delitev KS so bili neenotnost,
različni interesi in cilji ter nezadovoljstvo občanov v Podkraju. Pravico glasovanja na
referendumu so imeli polnoletni drţavljani RS in tujci, ki so imeli stalno prebivališče na
območju KS Podkraj − Kavče. Po podatkih Občinske volilne komisije je od skupno 923
volilnih upravičencev na referendumu glasovalo 479 volivcev, kar je znašalo 51,9 %
volilno udeleţbo. Za delitev KS Podkraj − Kavče na dve samostojni krajevni skupnosti
je glasovalo 422 volivcev, proti je bilo 54 volivcev, 3 glasovnice pa so bile neveljavne.
Na podlagi volilnega izida, ki je za občinski svet bil obvezujoče narave, je svet MOV
sprejel Odlok o spremembi in dopolnitvi Statuta MOV. Na območju KS Podkraj −
Vevče sta tako nastali dve nove skupnosti: KS Podkraj in Kavče.
4.4.3 Ljudska inciativa oziroma referendumska zahteva
Poleg ţe zgoraj omenjene pobude volivcev za razpis referenduma pa velja v
nadaljevanju še posebej omeniti pobudo, ki jo je v MOV vloţila skupina volivcev KS
Stara vas, saj je celotna zadeva povzročila vročo polemiko in nezadovoljstvo ter
ogorčenje predvsem krajanov KS Stara vas, pa tudi nekaterih ostalih občanov in občank
MOV.
Občinski svet MOV je na 26. redni seji dne 20. 12. 2005 sprejel Odlok o spremembah
prostorskega akta v KS Stara vas. Za sprejetje odloka je glasovalo 32 občinskih
svetnikov, eden svetnik je glasoval proti.
Skupina krajanov KS je izrazila nasprotovanje k sprejetju prostorskega akta, saj bi ta v
veliki meri poslabšal njihove bivalne razmere. Stara vas je enostanovanjsko naselje, kjer
so si krajani po določenih dogovorjenih kriterijih uredili bivalno okolico. Ti kriteriji so
tudi navedeni v prostorskem aktu. S spremembo akta pa bi investitor dobil pravico
gradnje večjega stanovanjskega objekta s poslovnimi prostori. Temu so krajani
26 Uradni list RS št. 85/2003 z dne 29. 08. 2003.
42
nasprotovali, zato je pred samim glasovanjem občinski svetnik podal pobudo za razpis
svetovalnega referenduma za oţji del občine (KS Stara vas), pobudo pa so podprli tudi
krajani KS Stara vas s 130 podpisi. Ţupan je brez utemeljenih razlogov pobudo
občinskega svetnika in krajanov zavrnil. Strokovna sluţba je pozneje ugotovila, da je v
proceduri bila storjena napaka, in je to napako poskušala tudi odpraviti. Ţupan je na
podlagi pobude sprejel navodilo za zbiranje referendumske podpore za naknadni
referendum. V nadaljevanju je ţupan odredil zbiranje podpore za celotno občino in s
tem tudi posledično določil, da bo naknadni referendum v primeru zadostne podpore
izveden v celotni občini. Ţupan bi moral odrediti zbiranje podpore le za oţji del občine,
saj je sprejeti odlok vplival le na spremembo bivalnega okolja krajanov KS Stara vas.
Ţe od samega začetka se je vedelo, da do referenduma ne bo prišlo, saj je več kot
1.3000 občank in občanov moralo podpreti pobudo s podpisom pri pristojnem organu za
vodenje evidenc (na UE Velenje). Krajanom KS Stara vas je bilo tako onemogočeno, da
odločajo o zadevi, ki neposredno vpliva na kakovost njihovega ţivljenjskega okolja.
Občani in občanke MOV pa so v letošnjem letu so prejeli obrazec »Podpora volivcev« v
katerem so bili pozvani, da dajo podporo pobudi za vloţitev zahteve za razveljavitev
Odloka o prispevku za investicijska vlaganja v objekte vodooskrbe ter objekte odvajanja
in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda za obdobje 2009−2020. Mestni
odbor SDS Velenje je vloţil pobudo za razveljavitev odloka, ki ga je na predlog ţupana
sprejel svet MOV in prične veljati 1. januarja 201027
. V tem odloku se občanom nalaga
plačevanje dajatve k ceni pitne vode do leta 2020 za izgradnjo vodovoda in kanalizacije
v občini28
.
Pobudniki zahteve za razveljavitev odloka menijo, da so dajatve, ki jih predpisuje
odlok, samoprispevek, o katerem pa bi morali odločati referendumsko. Menijo, da je
občina ravnala neodgovorno do občanov in gospodarstva, saj bi jih s prispevkom
dodatno obremenila v času finančne krize. Po njihovem mnenju bi za gradnjo objektov
vodovodnega in kanalizacijskega sistema morali črpati denar komunalnega podjetja, iz
proračuna in drugih virov, ne pa iz prispevkov porabnikov pitne vode, predpisanih kot
okoljska dajatev, saj uporabniki javnih vodovodnih in kanalizacijskih omreţij ţe
plačujejo svoje obveznosti v redni ceni. Mestni odbor SDS še navaja, da se program
naloţb, za katere so v Velenju občani plačevali prispevek zadnjih deset let na podlagi
podobnega odloka iz leta 1998, ni realiziral, ostalo pa je za okoli 1,8 milijona evrov še
neplačanih posojil.
Svet Mestne občine Velenje je glasoval o predlogu odloka o razveljavitvi odloka o
prispevku za investicijska vlaganja v objekte vodooskrbe ter objekte odvajanja in
čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda za obdobje 2009 – 2020. Za predlog
so glasovali vsi prisotni člani sveta. Predlog je bil sprejet.
27 Uradni vestnik Mestne občine Velenje, št. 19/08. 28 Ta dajatev je dvakrat po 0,45 evra na mesec za vsak kubični meter porabljene pitne vode. To znaša na gospodinjstvo dodatnih 15 do 20 evrov na mesec ali 180 do 240 evrov na leto.
43
4.5 VELENJČANI IN LOKALNA E-DEMOKRACIJA
Slika 4: Spletna stran MO Velenje
Vir: Spletna stran MOV
4.5.1 E-občina
Projekt e-občina je skupek aktivnosti lokalnih skupnosti, ki ţelijo s sodobnimi
tehnološkimi pristopi omogočiti čim manj problematično komunikacijo občinskih uprav
s svojimi občani. K tem aktivnostim največkrat prištevamo elektronsko dostavo in
obravnavo upravnih in drugih vlog na občine, kar se da neposredno komunikacijo med
upravo in občani (e-volitve, ankete, forumi, video konference ipd.), elektronsko
posredovanje informacij javnega značaja, ki jih poseduje občina in ki bi utegnile
zanimati širši krog ljudi itd. V ta sklop dejavnosti je uvrščena tudi skrb občine za
zagotovitev ustrezne infrastrukture, ki naj bi, prej naštete, dejavnosti pospešila oziroma
jih naredila dostopne širšemu krogu ljudi. Kot primer lahko navedemo sodelovanje
lokalnih skupnosti pri postavitvi cenejše informacijske infrastrukture (kabli, razvodni
elementi itd). Cilj tega projekta je olajšana in izboljšana upravna storitev, nezahteven
dostop do informacij javnega značaja in seveda dvig demokracije na nov, višji nivo.
44
4.5.1.1 E-vložišče
Razlog MOV za uvedbo aplikacije »e-vloţišče« je bila poenostavitev pisne
komunikacije z občani. Zato so pripravili različne obrazce, ki od vlagatelja zahtevajo
točno določene podatke, potrebne za izdelavo hitrega in točnega odgovora pristojnih
občinskih organov. Različna izkušenost strank je vodila občino k predstavitvi obstoječih
obrazcev vlog na dva načina, ki poizkušata upoštevati strankino poznavanje dela in
postopkov lokalne uprave. Tako je dana izbira med dvema obrazcema, in sicer, med
neposrednim izbiranjem obrazcev (glede na pristojni urad) in posrednim izbiranjem
obrazcev (s pomočjo različnih scenarijev). Med največkrat iskane obrazce spadajo:
vloga za izdajo lokacijske informacije, vloga za izdajo potrdila o namenski rabi
zemljišča, predlog za registracijo aneksa k najemni pogodbi itd.
4.5.1.2 Seja Sveta MOV
MOV je vsem svojim občanom in drugim uporabnikom občinske spletne strani
omogočila v ţivo spremljanje sej svetnikov, z uporabo avdio in video tehnologije, kar je
omogočeno s prenosom slike in zvoka na internet. Gre za aplikacijo, ki omogoča
informiranje in transparentnost nad lokalnim političnim dogajanjem, pri čemer pa gre za
»pasivno« obliko participacije, v kateri občani v teku spremljanja občinskih sej ali
javnih razprav nimajo moţnosti neposredne aktivne participacije (postavljanje vprašanj
v ţivo, glasovanje itd.). Kljub temu pa je ta aplikacija pomembna zaradi javnosti takšnih
srečanj, ki omogoča hitrejše in podrobnejše obveščanje občanov o dogajanjih znotraj
občinske hiše in s tem tudi povečanje participacije občanov. Občani MOV si lahko na
spletni strani pogledajo neposreden prenos seje sveta, če le-ta v danem trenutku poteka,
ali kasneje pregledujejo posamezne točke, ki jih zanimajo. Prav tako je omogočen
vpogled v materiale in informacije za naslednjo sejo, glasila preteklih sej ter zapiski sej
Sveta MOV.
45
4.5.1.3 Stik z upravo
Aplikacija »Stik u upravo" uporabnikom omogoča vzpostavitev kontakta s člani uprave,
saj je Uprava MOV, kot je navedeno na uradni spletni strani, uprava občank in občanov,
ţivečih znotraj meja te lokalne skupnosti. Kontakt je moţno vzpostaviti prek
elektronske pošte, telefona ali v času uradnih ur. Ta opcija predstavlja preprost
informacijsko-komunikacijski kanal med izvršno vejo oblasti, ţupanom in občinsko
administracijo ter občani.29
Slika 5: Aplikacija »Stik z upravo«
Vir: Spletna stran MOV
29 Vir: Spletna stran MOV.
46
4.5.1.4 GIS (Geografski Informacijski Sistem)
GIS je kratica za način obdelave prostorskih podatkov oziroma za prikaz prostorskih
kart na računalniškem ekranu. Tu so vse karte umeščene v drţavni koordinatni sistem,
zato jih lahko polagamo eno ob drugo tako, da z njimi pokrijemo celotna področja
občin, regij, drţav ipd.. Posebej pomembna lastnost sistema GIS je, da lahko vsaki
narisani piki, črti ali večkotniku pripnemo poljubno število podatkov, s čimer prej
brezimne črte "oţivijo" − s klikom nanje npr. črne črte postanejo "komunalni vodi,
izdelani leta 1990, na globini 90 cm" ..., večkotniki lahko predstavljajo npr. "območje
sprejetega prostorskega akta v letu 1989, s številko projekta in naslovom izvajalca",
narisane pike pa spoznamo kot "lokacije posameznih hišnih številk, hidrante, lokacije
podjetij" itd. z vsemi podatki, ki jih o teh elementih ţelimo imeti vedno na razpolago.
Teksti odlokov prostorskih aktov so dosegljivi preko sistema PISO, v tematskem sklopu
Prostorski, ki ga na MOV kot nekaj najpogosteje uporabljanih pa je na voljo preko
povezave.
Naloga pridobivanja podatkov torej ni zgolj enostaven zajem, s katerim oskrbujemo
GIS z ustreznimi podatki, pač pa tudi aţuriranje ali dopolnjevanje obstoječih GIS-ov z
novimi podatki ter vzdrţevanje obstoječih podatkov.
Slika 6: Aplikacija »GIS«
Vir: Spletna stran Geografskih informacijskih sistemov
47
4.5.1.5 Sistem PISO (Prostorski informacijski sistem občin)
Slika 7: Logotip PISO
PISO je spletni način prikazovanja prostorskih podatkov, ki
ga MOV, kot ena prvih slovenskih občin, uporablja od leta 2003. V njem je vnaprej
pripravljenih pribliţno dvajset kart, ki predstavljajo sklope podatkovnih plasti kot
so parcele, varovalni pasovi, letalski posnetki terena, infrastrukturnih vodov, veljavnih
prostorskih aktov, hišnih številk itd. ipd. Podatki v PISO pošilja MOV oziroma so
pridobljeni iz Geodetske uprave RS. Zaradi določenega časovnega zamika ob aţuriranju
ti podatki ne predstavljajo vedno zadnjega stanja, zato so neuradni. Uradne podatke je
potrebno iskati pri vzdrţevalcu podatkov.
Uporaba sistema PISO je enostavna. V kolikor iščemo znan podatek kot je parcela,
hišna številka, gospodarski subjekt ipd., ga vpišemo v ustrezno okence. Sistem nam
prikaţe lokacijo naše poizvedbe, mi pa nato izberemo ţeleno karto oziroma tematski
sklop. Na primer izberemo opcijo »Infrastruktura« , kjer nadalje lahko izbiramo med
komunalno infrastrukturo, cestnim omreţjem, komunalnim prispevkom in popisom
dreves.
Slika 8: Aplikacija »PISO« MO Velenje
Vir: Spletna stran MOV
48
4.5.1.6 Uradni vestniki MOV
Slika 9: Primer spletnega Uradnega vestnika MOV30
Z Uradnim
Vestnikom MOV Svet in Uprava MOV seznanjata javnost s sprejetimi pravnimi akti, ki
z objavo postanejo veljavni in zakoniti. V njem se objavljajo splošni akti, ki jih
sprejema Svet MOV na predlog ţupana. Materiale za predloge pripravljajo uradi Uprave
MOV, komisije in odbori Sveta MOV.
V Uradnih vestnikih MOV je bilo v letih 1990−2008 objavljenih preko 300 odlokov in
njihovih sprememb ter dopolnitev. V »Arhivi Uradnih Vestnikov MOV« lahko najdemo
dokumente od leta 1997 do danes.
30 Vir: Spletna stran MOV.
49
4.5.1.7 E-ponudba občanom
Pod to aplikacijo najdemo tri podaplikacije, in sicer:
brezplačno gostovanje spletnih strani,
elektronski spletni naslovi za občane MOV in
brezplačno brezţično internetno omreţje.
Projekt »Gostovanje spletnih strani občanov in neprofitnih društev na strežniku Mestne
občine Velenje« je bil pripravljen zato, da bi elektronsko komuniciranje občank,
občanov in neprofitnih društev MOV bilo čimbolj enostavno. Vsem, ki imajo
prebivališče v MOV je omogočeno brezplačno odprtje gostovanje spletne domene na
občinskem streţniku. Gostujoča domena občana ali društva je lahko velika največ 10
Mb, naslov pa ima obliko http://xxxxxx.velenje.si/.
Iz enakega razloga je bil pripravljen projekt »Elektronski naslov za vsakega občana
Mestne občine Velenje«, kjer je omogočeno vsem, ki imajo prebivališče v MOV
brezplačno odprtje elektronskega naslova na občinskem poštnem streţniku. Elektronski
naslov uporabnika ima obliko [email protected].
MOV se aktivno vključuje v razvoj brezţičnih omreţij. Z izgradnjo petih wi-fi točk je
omogočena brezţična internetna povezava, s katero je pokrito celotno področje centra
mesta Velenje. Brezplačno internetno omreţje je na voljo vsem, prebivalcem in
obiskovalcem. V občini smatrajo, da bo brezţično internetno omreţje dobra osnova tudi
za informacijske projekte, ki jih razvijajo (projekt vseţivljenjskega učenja e-Mesto,
Turistični elektronski vodič, Sistem označevanja in usmerjanja v mestu z e-video
podporo) in za katere nameravajo pridobiti evropska sredstva za razvoj e-storitev ter e-
vsebin.31
4.5.1.8 Neformalni forumi
Spletni forumi so pomembno orodje demokracije, saj ponujajo odlično priloţnost za
javno in demokratično izmenjavo mnenj, stališč, predlogov, pričakovanj, vizij in
izkušenj. Prav tako je forum idealen kraj za vzpostavitev komunikacije in dialoga med
vladajočimi in vladanimi. Forumi so lahko še posebej učinkoviti na lokalni ravni, saj
omogoča izmenjavo mnenj in razpravo o zadevah, ki se neposredno zadevajo
prebivalstva.
Javni forumi postajajo vse bolj značilen del spletnih strani slovenskih občin, zato se
soočajo s pomembnim izzivom, na kakšen način bodo v prihodnje32
vzpostavljale
31 Vir: Spletna stran MOV. 32 V preteklosti so nekatere občine zaprle javne forume, med njimi tudi MOV. Uradni forum, ki je bil postavljen na spletni strani MOV, je zaprt. Razlog gre najverjetneje iskati v slabi obiskanosti foruma.
50
primerne komunikacijske prostore, ki bodo omogočali moderirano izraţanje mnenj
občanov ter izkoristile demokratične potenciale forumskega razpravljanja oziroma
posvetovanja pri vključevanju javnosti v reševanje praktičnih lokalnih problemov.33
Na internetu zasledimo številne neuradne forume, med katerimi naj, v MOV,
izpostavimo forume na spletnih straneh www.velenje.com in www.velenje.in ter na
spletni strani lokalnega časopisa Naš čas − www.nascas.com. Omenjeni forumi spadajo
med najbolj obiskane forume v Šaleški dolini in okolici. Velenje.com ima preko 11. 000
obiskov na dan. Obiskovalci prihajajo preteţno iz Šaleške doline in okolice, kar je
razvidno iz statistike registriranih obiskovalcev strani. Velenje.com je v devetih letih
postala neuradna stran mesta Velenje in jo podpira tudi MO Velenje. Uredništvo spletne
strani Velenje.com sodeluje med drugim tudi s Turističnim društvom Velenje,
Policijsko upravo Celje, z Mojim radiom 107 FM, s Kinom Velenje, strokovnjaki z
različnih področij, z Zdravstvenim domov Velenje in mnogimi drugimi. Velenje.in je
nova spletna stran, ki ima podobne vsebina kot velenje.com. Med drugim lahko
najdemo tudi menije nekaterih restavracij v Velenju, recepte itd. Tudi na tej strani
zasledimo aplikacijo »Obvestila MOV«. Za Naš čas lahko rečemo, da velja za najbolj
brani lokalni časopis na območju Šaleške doline, ki svojim bralcem omogoča tudi
dostop do e-časopisa.
Forumi nudijo udeleţencem moţnost debat, ki se nanašajo tako na lokalne teme kot
zabavne, kulturne, politične, športne idr. Na forumu se vsakodnevno odpirajo debate
povezane z ţivljenjem v lokalni skupnosti in teţavami, s katerimi se srečujejo občani,
delovanjem občinskih organov itd ( kot npr. Stavka delavcev v Gorenju, referendum o
Hrvaški, Nov protikadilski zakon, itd). To kaţe na veliko stopnjo zainteresiranosti v
dogajanje v lokalni skupnosti, skrb za skupne probleme in pripravljenosti drţavljanov,
da tudi sami postanejo bolj aktivni v lokalni skupnosti, le zato jim je treba ponuditi
moţnost. Med aktivne udeleţence debat na obema foruma spada tudi občinski svetnik
Franc Sever (predsednik mestnega odbora SDS). Vendar je omenjeni svetnik eden od
redkih, ki je tudi sam pripravljen sodelovati v raznih razpravah z občani MO Velenje.
Pohvale je vredno tudi sodelovanje Sluţbe za odnose z javnosti MOV na forumu, ki
občasno uradno objavi izjavo oz. obrazloţitev na posamezne diskusije. Takšne prakse bi
se občinska uprava lahko v prihodnosti posluţevala še večkrat.
Čeprav kultura komunikacije na teh forumih ni na zavidljivem nivoju, lahko ugotovimo,
da lahko takšni forumi zelo veliko prispevajo k izboljšanju komunikacije med občani in
lokalnimi organi.
Potrebno je, da se občinski delavci aktivno vključujejo v debato, podajajo svoja mnenja,
stališča in načrte glede različnih zadev. Predlogi, mnenja in pobude občanov na
določeno temo naj bi lokalni organi poskušali upoštevati v čim večji meri in če ne,
Drugačen razlog pa je imela mestna občina Novo mesto, ki je kot razlog za zaprtje javnega foruma navedla »blatenje občanov in osebne žalitve, ki so presegala meje morale in dobrega ukusa«, enemu izmed občanov naj bi grozili celo s smrtjo. 33 Vir: Spletna stran e-participacije.
51
potem argumentirati, zakaj ne. Z upoštevanjem mnenj, sprejetih na spletnih straneh, bi
lokalni organi spodbujali človeški razvoj, zmanjšali občutek odtujenosti od centrov
moči, pripomogli k oblikovanju aktivnih in zavednih drţavljanov, ki so se sposobni
zavzeti za lokalne zadeve. Debate na forumu naj bodo v okviru civiliziranega
kulturnega dialoga, za kar bi skrbeli administratorji foruma.
Slika 10: Neformalni forum velenje.com
Vir: Spletna stran velenje.com
52
4.6 VELENJČANI IN E-DEMOKRACIJA (ANKETA)
Za raziskovanje udeleţbe drţavljanov pri lokalni demokraciji sem uporabila metodo
anketiranja. Na internetno stran www.esurveyspro.com sem postavila anketo z
naslovom »Lokalna demokracija«, na katero sem v dveh dneh prejela 103 odgovore.
Anketiranje je potekalo v mesecu juliju 2009, postopek je bil izveden elektronsko.
Anketa je bila postavljena na forumu velenje.com pod rubriko »Politika«.
Vprašalnik je vseboval dvajset vprašanj, ki so bila razdeljena na 4 sklope:
A. splošna vprašanja (spol, starost, izobrazba, splošno mnenje o lokalni demokraciji
v MOV);
B. sodelovanje občanov v neposrednih oblikah odločanja (referendumih, zborih
občanov, ljudski iniciativi);
C. sodelovanje občanov v posrednih oblikah odločanja (lokalne volitve);
D. dialog občanov s predstavniki lokalnih organov in njihova informiranost o
dogajanju v MOV.
Zaradi enostavnejše oblike ankete ter laţje analize odgovorov so bila vprašanja
sestavljena tako, da so anketiranci lahko izbirali med »da«, »ne« in ostalimi moţnimi
odgovori. Občanom so bile ponujene alternative, pri čemer so se opredelili za tisto
trditev, s katero se v največji meri strinjajo. Odprtega tipa sta bili le dve vprašanji, in
sicer deseto »Katere teme bi ţeleli obravnavati na zboru občanov, referendumih?« in
dvajseto vprašanje »Vaše mnenje o lokalni demokraciji v MOV?!«. Namenjeni sta bili
pridobivanju predlogov, pripomb oz. pohval občanov. Vprašanji sta omogočili
občanom, da podajo svoje mnenje in stališča o vključevanju občanov in občank v
lokalno javno ţivljenje v MOV.
Analiza celotne ankete je dodatno potrdila tezo v uvodu, da upada zaupanje v izvoljene
predstavnike lokalne oblasti, kar je odraz tudi v slabi udeleţbi, predvsem v institucijah
lokalne neposredne demokracije. Volitve se za sodobne drţavljane kaţejo kot
najpomembnejša moţnost njihovega vplivanja na oblikovanje lokalnih javnih zadev. V
celoti se je potrdila tudi druga teza, da lokalni predstavniki ne kaţejo pretiranega
zanimanja za potencialne, ki jih nudi IKT.
Poudariti je treba, da gre le za vzorec in bi za bolj natančno analizo bilo potrebno
vključiti še večje število anketirancev. Kljub temu pa lahko ugotovimo, da se anketa v
večji meri ujema z zgoraj opisanim dejanskim stanjem lokalne demokracije v MOV.
53
A. SPLOŠNA VPRAŠANJA
Graf 3: Spol anketirancev
Vir: Lastni (2009)
Graf 4: Starost anketirancev
Vir: Lastni (2009)
moški35%
ženske65%
Spol
10-17 let
18-24 let
25-30 let
31 let in več
5%
32%
21%
42%
Starost
54
Graf 5: Stopnja izobrazbe anketirancev
Vir: Lastni (2009)
Graf 6: Zadovoljstvo/nezadovoljstvo s stanjem demokracije anketirancev
Vir: Lastni (2009)
Anketa je zajela 103 občane in občanke MO Velenje, med katerimi je prevladovala
starostna skupina 31 in več (42 %), sledila ji je starostna skupina od 18 do 24 let (32 %)
in starostna skupina od 15 do 30 let (21 %). Le 5 % je takih, ki so bili stari od 10 do 17
let. Zastopanost med moškimi in ţenskimi je bila precejšnja, razlika je bila 30 % v prid
ţensk.
osnovna šola
srednja poklicna šola
gimnazija, 4-letna srednja šola
višja šola
visoka, univerzitetna, več
0,97%
23,30%
30,10%
14,56%
31,07%
Stopnja izobrazbe
zelo zadovoljeni
zadovoljni
nezadovoljni
2,91%
45,63%
51,46%
Stanje demokracije
55
Graf številka 5 prikazuje strukturo izobrazbe anketirancev. Kot lahko vidimo je odstotek
sodelujočih, ki imajo visoko, univerzitetno in več ter tistih, ki imajo končano gimnazijo
oziroma 4-letno srednjo šolo, pribliţno enak.
Iz grafa številka 6 je razvidno, da je več kot polovica sodelujočih izrazila
nezadovoljstvo s trenutnim stanjem lokalne demokracije v MOV, medtem ko je
zadovoljnih 46 %. Malo je takšnih, ki je izbralo prvo modaliteto (zelo zadovoljni), teh je
le slabih 3 %. Razlog nezadovoljstva leţi v dejstvu, da lokalna demokracija izgublja
svoj prvotni pomen in postaja vse bolj sredstvo lokalnih veljakov za doseganje lastnih
ciljev, bodisi osebnih bodisi poslovnih.
Graf 7: Ali se strinjate, da se v lokalno politično ţivljenje vključijo tudi skupine volivcev, ki niso
pripadniki političnih strank?
Vir: Lastni (2009)
Iz zgornjega grafa je razvidno, da se večina − kar tri četrtine anketiranih − strinja, da se
v lokalno politično ţivljenje vključijo tudi nestrankarski kandidati. Na lokalnih volitvah
2006, v MO Velenje, neodvisni kandidati niso zabeleţili vidnejšega uspeha. Sklepamo
lahko, da so volivci bodisi nezaupljivi do teh kandidatov bodisi je njihova predvolilna
kampanja slaba oziroma so slabše zastopani v medijih in posledično znani le oţjemu
krogu občanov in občank.
da
ne
ne vem
75%
13%
12%
Vključitev nestrankarskih kandidatov
56
B. NEPOSREDNA DEMOKRACIJA V MO VELENJE
Graf 8: Ali poznate oblike neposrednega odločanja (referendum, zbor občanov, ljudska iniciativa)?
Vir: Lastni (2009)
Graf 9: Katera oblika neposrednega odločanja se vam zdi najbolj primerna?
Vir: Lastni (2009)
da
ne
92%
8%
Poznavanje neposrednih oblik odločanja
referendum
ljudska iniciativa
zbor občanov
druge oblike
44,7%
17,5%
27,2%
10,7%
Oblike neposredne demokracije
57
Graf 10 Ali ste ţe sodelovali pri ljudski iniciativi?
Vir: Lastni (2009)
Prebivalci so v veliki meri (92 %) seznanjeni z neposrednimi oblikami odločanja na
lokalni ravni (glej graf številka 8). Na ţalost pa je malo takih, ki svoje znanje o
neposredni demokraciji tudi aktivno uporabljajo. Razen referenduma, za katerega
Velenjčani v veliki meri menijo (45 %), da je najbolj primerna oblika neposredne
demokracije na lokalni ravni in se ga tudi kot takega v veliki meri tudi aktivno
udeleţujejo, pa nas lahko skrbi dejstvo, da ostale oblike ostajajo dokaj nerazvite. Boljše
ni niti sodelovanje občanov pri ljudski iniciativi, saj je le 22 % občanov dalo pobudo
oziroma aktivno sodelovalo pri ljudski iniciativi. Volivci v veliki meri menijo, da je
sodelovanje v neposrednih oblikah odločanja izguba časa, saj njihova mnenja in stališča
velikokrat naletijo na »gluha ušesa« lokalnih političnih veljakov. Pri tem navajam
mnenje enega izmed anketiranih, ki je na vprašanje »Zakaj se ne udeleţujete volitev«
navedel naslednji razlog: »Ker je ne glede na strankarskega kandidata jasno, da ne
bodo delali za blagor ljudstva, ki ga je izvolil. Zame je zadnji pošten politik bil Ivan
Kramberger, pa oba veva, kako je on končal!« Na to isto vprašanje jih je 34 %
odgovorilo »imam dovolj politike«.
Pri odgovorih na vprašanje: »Katere teme bi ţeleli obravnavati na referendumih in
zborih občanov?« so občani izrazili največ ţelja po obravnavanju tematik, ki se tičejo
občine same (poraba proračunskega denarja, menjava ţupana, klinetelizem ipd),
infrastruktura (ceste, parkirišča, prenova igrišč, komunalna problematika, povečanje
kapacitet v domu za starejše občane − dolgoročna oskrba starostnikov, povečanje
kapacitet v vrtcih ipd.), prostorska ureditev (predlogi urbanističnih planov za
kratkoročna in srednjeročna obdobja), izboljšanje socialne varnosti (odpiranje novih
delovnih mest, stanovanjska problematika, zmanjšanje kriminalitete, zmanjšanje
vandalizma ipd.), varstvo okolja itd. Dodam naj, da je kar nekaj anketirancev poudarilo
problem priseljencev v Velenju.
da 22%
ne78%
Ljudska iniciativa
58
C. POSREDNA DEMOKRACIJA
Graf 11: Kako bi ocenili svoj interes za politiko?
Vir: Lastni (2009)
Graf 12: Ali bi kandidirali za kakšno politično funkcijo?
Vir: Lastni (2009)
politika me ne zanima
majhno srednje veliko zelo veliko
12%
22%
35%29%
5%
Interes anketirancev za politiko
da
ne
ne vem
30%
50%
23%
Možnost kandidature za politično funkcijo
59
Graf 13: Vse pomembne odločitve, ki zadevajo lokalno prebivalstvo, bi moral(i) sprejet(i):
Vir: Lastni (2009)
Graf 14: Ali se redno udeleţujete volitev?
Vir: Lastni (2009)
Iz zgornjih grafov lahko razberemo, da se več kot polovica anketiranih Velenjčanov
redno udeleţuje volitev (glej graf. številka 14). Prav tako ugotovimo, da so Velenjčani
dokaj zainteresirani za politiko, saj je le 12 % takih (glej graf številka 11), ki jih politika
sploh ne zanima. Res pa je tudi, da je le 5 % takih, ki so na modulu označili »zelo
občani sami
občinski svet
župan
drugo
60,19%
33,98%
2,91%
2,91%
Kdo naj bi sprejemal odločitve
da
ne
pretežno
56,31%
19,42%24,27%
Prisotnost na volitvah
60
veliko« zanimanje za politiko. Polovica jih ne bi kandidirala za politično funkcijo (glej
graf številka 12), 23 % anketirancev pa je neodločenih.
Dobrih 60 % vprašanih meni, da bi občani sami morali sprejemati odločitve, ki zadevajo
lokalno prebivalstvo (glej graf številka 13). Iz tega lahko sklepamo, da so se občani
pripravljeni vključiti v proces odločanja v občini, za to pa potrebujejo le spodbudo s
strani občinskih predstavnikov. 34 % jih meni, da bi te odločitve moral sprejemati
občinski svet. Mnogi pa so skeptični glede delovanja mestnih svetnikov v dobrobit
občanov. Po njihovem mnenju občinski svetniki obljubljajo veliko, malo tega pa tudi
dejansko uresničijo. Občani so nezadovoljni z delom nekaterih občinskih svetnikov, saj
ti po njihovem mnenju ne opravljajo svoje poglavitne dolţnosti, to je predstavljanje
občanov in delovanje v dobrobit vseh nas skupaj.
D. DIALOG/INFORMIRANJE V MO VELENJE
Graf 15: Kako bi ocenili vašo informiranost glede političnega dogajanja v MOV?
Vir: Lastni (2009)
zelo dobra
dobra
slaba
8,74%
37,86%
53,40%
Informiranost občanov
61
Graf 16: Kakšen je po vašem mnenju dialog med občinskimi organi in občani v MOV?
Vir: Lastni (2009)
Graf 17 Ali zastavljate vprašanja občinskim strukturam prek E-pošte in če ne, zakaj ne?
Vir: Lastni (2009)
zelo dober
1%
dober32%
slab47%
kakšen dialog?20%
Dialog med občani in občinskimi organi
da23%
ne55%
drugo22%
Postavljenje vprašanj občinskim strukturam
62
Graf 18: Prek katerega medija največ zveste o dogodkih, ki se dogajajo v vaši lokalni skupnosti?
Vir: Lastni (2009)
V dobi informacijske tehnologije je vse bolj pomembno, da je javnost obveščena in
seznanjena z delovanjem in nalogami, za katere je pristojna občina. Prav zaradi tega je
potrebno na primeren način objaviti novice, podatke in informacije, ki so zanimive in
aktualne za občane ter ostale uporabnike spletnih strani občine. Glede informiranosti
občanov o političnem dogajanju v MOV pa lahko rečemo, da so občani slabo
informirani o dogajanju v njihovi občini (glej graf številka 15), le slabih 9 % meni, da je
informiranost zelo dobra. Največji vir informacij anketirancem nudijo internetne spletne
strani (58 %), lokalni časopisi (23 %) ter lokalne televizije in radio (oboje slabih 12 %).
Občinski organi po mnenju občanov ne kaţejo dovolj posluha »za okolico oz. ljudi«, le
redki posamezniki so pripravljeni ljudem dejansko prisluhniti in se posvetovati z njimi.
Slaba polovica občanov (47 %) meni, da je dialog med organi in občani slab, medtem
ko pa kar 20 % meni, da dialog sploh ne obstaja. Tretjina je takih, ki je z dialogom
zadovoljna, le redki (1 %) pa so zelo zadovoljni (graf številka 16). To je tudi eden
izmed glavnih razlogov, zakaj se malo število občanov odloča zastaviti vprašanja prek
e-pošte oziroma aplikacij, ki jim ponuja t.i. e-demokracija na spletnih straneh MOV.
Večina od 55 % anketirancev je kot razlog ne postavljanja vprašanj občinskim organom
navedla dejstvo, da ni povratnih informacij njihove strani oziroma njihovo ignoranco.
Nekateri menijo, da »Zato ker nihče ne odgovarja na konkretna vprašanja s konkretnimi
odgovori, pač pa politično razpredajo, dokler se jih ne naveličaš poslušati«, drugi pa, da
»Vprašanja niso dovolj (nočem spraševati), odločati ţelim!« Če obiščemo spletno stran
MOV, lahko ugotovimo, da zgoraj omenjene pripombe občanov v veliki meri drţijo. Na
številne pobude in vprašanja se občinski organi ne odzivajo (glej sliko številka 2).
lokalni časopis
internetne strani
radijske postaje
oglasne deske
lokalna televizija
drugo
22,33%
58,25%
5,83%
0,97%
5,83%
6,80%
Mediji
63
SKLEP
Namen diplomskega dela je bil s pomočjo literature in virov predstaviti neposredne in
posredne oblike vključevanja prebivalcev v lokalno javno ţivljenje ter jih na konkretnih
primerih Mestne občine Velenje tudi podrobneje analizirati.
Lokalna samouprava kot ustavna institucija predstavlja zagotovitev decentralizirane
oblasti ljudstva, ki jo posamezniki uresničujejo v občinah. Prebivalci v skladu z Ustavo
in Evropsko listino lokalne samouprave uresničujejo lokalno samoupravo z volitvami
svetov, z volitvami ţupanov ter na neposreden način z odločanjem na zborih občanov,
referendumih in z ljudsko iniciativo. Uvedba lokalne samouprave v Sloveniji je imela
cilj povečati demokratizacijo ţivljenja ljudi, predvsem z večjo uporabo zborov občanov,
lokalnih referendumov, civilnih pobud in drugih oblik vključevanja ljudi v procese
odločanja v lokalni skupnosti (javna srečanja, uporaba informacijsko-komunikacijske
tehnologije, forumov itd.). Sodelovanje ljudi se lahko najbolj neposredno izvaja na
lokalni ravni. Če je demokracija izredno pomembna pri sprejemanju odločitev na
drţavni ravni, je seveda še toliko pomembnejša za odločanje v okviru lokalne
samouprave, saj so zadeve lokalne samouprave ljudem tudi mnogo bolj razumljive kot
odločanje o drţavnih zadevah. Z vidika lokalne demokracije bi bilo idealno, če bi
občani in občanke sami neposredno uresničevali oblast oziroma sami sprejemali vse
odločitve. Seveda to v sodobni lokalni skupnosti ni mogoče, ker so, kot prvič, potrebe,
ki se v njej zadovoljujejo preveč raznovrstne in zapletene, da bi o njih odločali prav vsi
občani, in drugič, zaradi današnjega dinamičnega ţivljenja, polnega novih idej in
posledično potrebnih sprememb, ki pa zahtevajo nenehno odločanje. Zaradi teh
razlogov je v sodobni lokalni samoupravi neposredno odločanje prej izjema kot pravilo.
Prevladuje namreč druga oblika lokalne demokracije, to je odločanje po organih lokalne
samouprave.
Udeleţba v demokratičnem procesu odločanja postaja očitno eden od pomembnejših
problemov moderne demokracije. Zato ne preseneča dejstvo, da je nezaupanje ljudi v
institucije čedalje večje, kar je tudi poglavitni vzrok, za upad interesa prebivalcev do
aktivne udeleţbe glede lokalnih zadev v njihovi občini. Ugotavljam, da se je na začetku
diplomskega dela postavljena hipoteza, da kljub temu, da so volitve v sodobnem
pojmovanju demokracije eden najpomembnejših izrazov ljudske suverenosti in osnovni
pogoj za demokratično oblikovanje najpomembnejših organov, zlasti predstavniškega
telesa, kot tudi nujen pogoj za vzpostavitev in ohranitev sodobne pravne države, vedno
manj državljanov sodeluje pri lokalni demokraciji. Državljani izgubljajo zaupanje v
lokalne predstavnike, postajajo vse bolj zadržani in odsotni pri oblikovanju družbenega
življenja, sebe vidijo v luči t.i. »outsiderjev« tako v družbi kot v politiki; na primeru
MOV v celoti potrdila, čeprav so prebivalci v večini (92 %) seznanjeni z neposrednimi
oblikami odločanja na lokalni ravni. Kljub temu pa opaţamo, da je malo takih, ki svoje
znanje o neposredni demokraciji tudi aktivno uporabljajo. Razen referenduma, za
katerega Velenjčani v veliki meri menijo (45 %), da je najbolj primerna oblika
64
neposredne demokracije na lokalni ravni in se ga tudi kot takega v veliki meri tudi
aktivno udeleţujejo, pa so ostale oblike ostajajo dokaj nerazvite.
V MOV je lokalna demokracija v glavnem zreducirana le na lokalne volitve, ki
pomenijo oblikovanje lokalne oblasti. Iz ankete je razvidno, da se slabih 60 % občanov
in občank MOV redno udeleţuje lokalnih volitev. Sodelovanje pri izvajanju lokalne
oblasti občanov ne zanima, saj je na vprašanje »Kako bi ocenili svoj interes za politiko«
le 5 % vprašanih modaliteto v anketi označilo »zelo veliko«. Sam pojem lokalne
demokracije zahteva tudi aktivno sodelovanje občanov, vendar v MOV ne zaznavam
zadostnega zanimanja za politično dogajanje in posledično tudi ne civilne iniciative za
reševanje posameznih lokalnih problemov. Opozoriti pa je treba, da takšno stanje ni le v
Sloveniji, pač pa se tudi večina ostalih evropskih drţav spopada z enakim problemom.
K izboljšanju (do)sedanjega stanja bo v prihodnosti potrebno pristopiti načrtno in
preudarno. Le tako bo lahko uvedba lokalne samouprave v celoti izpolnila svoj namen
in pričakovanja.
Predstavniki v organih lokalne skupnosti se morajo začeti zavedati, kako pomembno
vlogo imajo občani pri odločanju v lokalnih javnih zadevah. Ţal se le-ti vse bolj pogosto
zavedajo pomembnosti občanov le pred volitvami. Brez ustrezne stimulacije lokalnih
organov bo tako zanimanje občanov, za sodelovanje na lokalni ravni, tudi v bodoče na
nizki ravni. Ljudi je potrebno motivirati, da bi pokazali več zanimanja, jih spodbujati,
da bodo sodelovali v dejavnostih. Ljudem je potrebno dati občutek, da niso le »figure v
mestu«, ki čakajo na naslednjo odločitev mestnih veljakov, ampak da je njihovo mnenje
pomembno in bo imelo enako vrednost ter teţo kot mnenje izvoljenih predstavnikov.
Potrebno je torej povečati razvoj komunikacije in dialoga med lokalnimi oblastmi in
drţavljani. Izvoljeni predstavniki se morajo z občani pogosteje posvetovati. Proces
vključevanja drţavljana v lokalno javno ţivljenje se začne z informiranjem, nadaljuje s
posvetovanjem in konča s soodločanjem v javnih zadevah. Zdi se, da se lokalna oblast
začenja zavedati pomembnosti informiranja prebivalcev. Tako ima MO Velenje uradno
spletno stran (www.velenje.si), na kateri so občanom vsakodnevno dostopne
informacije, ki jih aţurira Sluţba za odnose z javnostmi, na primer glede prireditev,
javnih razpisov, različnih obrazcev, omogočen jim je stik z upravo itd. Ţe vrsto let
predvajajo oddaje na lokalni televiziji (Ţupan z vami, Ţupanova torta, Regionalne
novice itd), gre za t.i. teledemokracijo. Tudi s pomočjo takšnih oddaj dobijo Velenjčani
moţnost izraziti svoje mnenje v posameznih zadevah, postaviti vprašanja ipd. Poleg
tega je potrebno omeniti še Uradni Vestnik, glasilo MOV, ki je dostopen tudi v
elektronski obliki na spletni strani. Kljub vsem naštetim moţnostim pa polovica
Velenjčanov meni, da so slabo informirani glede lokalnih zadev ter da je dialog med
lokalno oblastjo in občani slab. Četrtina anketiranih meni, da omenjeni dialog sploh ne
obstaja. Postavlja se vprašanje, ali so resnično Velenjčani neinformirani zaradi
nedostopnosti informacij in slabega dialoga med njimi in vladajočo strukturo ali pa gre
razlog iskati v nezainteresiranosti njih kot posameznikov za lokalne zadeve, čeprav je
tretjina anketirancev v anketi označila opcijo »veliko« zanimanje za lokalne zadeve.
65
Manjše drţave, kakršna je tudi Slovenija, so idealne za uvedbo e-participacije. IKT
ponuja veliko moţnosti za vzpostavljanje komunikacije med prebivalci in lokalno
oblastjo. Prav tako premaguje vse časovne in prostorske ovire pri pretoku informacij od
drţavljanov do lokalnih organov in obratno ter tako omogoča aktivno sodelovanje v
procesu političnega delovanja. Toda opozoriti je treba, da njena uporaba sama po sebi
ne pomeni nujno večje politične participacije prebivalcev. Izpostavimo lahko primer
Zdruţenih drţav, kjer je kljub zelo velikemu povečanju uporabe interneta volilna
udeleţba padla. Informacijsko-komunikacijska tehnologija omogoča hitrejšo in cenejšo
izvedbo tako volitev kot referenduma. Zato ju je mogoče izvajati pogosteje kot doslej,
saj so eden od glavnih argumentov predvsem proti referendumu prav visoki stroški.
Kljub temu, da so Velenjčanom dane različne moţnosti, kako stopiti v stik z lokalno
oblastjo, se več kot polovica anketirancev ne posluţuje teh moţnosti. Kot poglavitni
razlog navajajo dejstvo, da ni povratnih informacij s strani občinskih organov oziroma
ignorance lokalnih oblasti. Razlog lahko najdemo tudi v zakonski ureditvi tega
področja, saj je v nekaterih delih ta preveč toga in ne omogoča eksperimentiranja,
fleksibilnosti za zakonske izjeme, s katerimi bi se lahko spodbujala večja udeleţba
drţavljanov v lokalnem javnem ţivljenju. Na tem mestu tako potrjujem svojo drugo
hipotezo, in sicer, da sodobna IKT ponuja nove izzive in potenciale, ki omogočajo
državljanom dostop do ljudi, ki imajo politično moč ter aktivno sodelovanje v procesu
političnega delovanja. Kljub temu pa ostajajo lokalne oblasti formalistično omejene le
na določene pravno predvidene instrumente in niso pripravljene izkoristiti vseh
potencialov, ki jih nudi IKT. Slovenija bi lahko z uspešnim uvajanjem e-referendumov
in e-volitev na lokalni ravni vzpostavila višjo stopnjo legitimnosti volilnega sistema,
politične ureditve, politične elite, ki je na oblasti. Povečalo bi se tudi zanimanje
drţavljanov za politiko in za delo političnih strank. Zato bo v prihodnosti potreben velik
premik v slovenski upravno-politični kulturi, ki še vedno temelji na birokratski
hierarhiji.
66
LITERATURA
1. Samostojne publikacije
BREZOVŠEK, Marjan. KROPIVNIK, Samo. HAČEK, Miro. Lokalna demokracija v
Republiki Sloveniji: končno poročilo. FDV. Ljubljana, 2005.
BREZOVŠEK, Marjan. HAČEK, Miro. Lokalna demokracija II. Uresničevanje lokalne
samouprave v Sloveniji. FDV. Ljubljana, 2005a.
BREZOVŠEK, Marjan. HAČEK, Miro. KRAŠOVEC, Alenka. Lokalna demokracija I:
Analiza lokalnih volitev 2002. FDV. Ljubljana, 2004.
BREZOVŠEK, Marjan. LUKŠIČ, Andrej. HAČEK, Miro. Participacija prebivalcev pri
odločanju. FDV. Ljubljana, 2004a.
CITIZENS AS PARTNERS. Information, consultation and public participation in
policy − making. OECD, Paris, 2001.
COUNCIL OF EUROPE. 800 milijonov Evropejcev. Informacijsko dokumentacijski
center Sveta Evrope pri NUK. Ljubljana, 2005.
GRAD, Franci. Volitve in volilni sistem. Inštitut za javno upravo pri PF v Ljubljani.
Ljubljana, 1996.
GRAD, Franci. Lokalna demokracija − organizacija in volitve. Časopisni zavod Uradni
list RS, Ljubljana, 1998.
GRAD, Franc. NERAD, Sebastian. ZAGORC, Saša. Volilni sistem Republike Slovenije
za lokalne volitve. Pravna fakulteta. Ljubljana, 2003.
GRAFENAUER, Boţo. BREZOVNIK, Boštjan. Javna uprava. Pravna fakulteta
Maribor, Maribor, 2006.
GROSSMAN, Lawrence K. The Electronic Republic. New York. Pengiun Group, 1995.
HAČEK, Miro. BREZOVŠEK, Marjan. LAJH, Damjan. BAČLIJA, Irena.
GOLOGRANC, Gaja. KUKOVIČ, Simona. MILUTINOVIČ, Vilma. Lokalna
demokracija III (Ob petnajsti obletnici ponovne uvedbe lokalne samouprave v
Republiki Sloveniji), Fakulteta za druţbene vede, Ljubljana, 2009.
HAMON, Francis. Referendum – primerjalna študija, DZS, Ljubljana, 1995.
67
VLAJ, Stane. Lokalna samouprave. Teorija in praksa. Fakulteta za upravo. Ljubljana,
2004.
VLAJ, Stane. Lokalna skupnost. Teorija in praksa. Fakulteta za upravo, 3. spremenjena
in dopolnjena izdaja, Ljubljana, 2006.
2. Članek v reviji
DELAKORDA, Simon. Prvi poskusi digitalne demokracije v Sloveniji. Teorija in
praksa. LIttera Picta. Ljubljana, 2003, str. 500 – 507.
DELAKORDA, Simon. Elektronska demokracija v refleksiji izbranih političnih
kategorij: politične participacije, politične moči in politične akcije. V: Lukšič, Andrej A.
OBLAK, Tanja. S poti v digitalno demokracijo. FDV, 2003
DEVETAK, Silvo (1999): Evropsko manjšinsko pravo in integracija, Teorija in praksa,
letnik 36, štev. 3, str. 349 – 363.
LAVTAR, Roman. Noveli ZLS − M in ZLV − E. Pravna praksa, časopis za pravna
vprašanja. GV Zaloţba, 2005, št. 33, str. 10.
LAVTAR, Roman. Romi in enakost pred zakonom. Pravna praksa, časopis za pravna
vprašanja. GV Zaloţba, 2005, št. 1, str. 20 – 21.
LAVTAR, Roman. Lokalne skupnosti in Evropa. Neprofitni managment: prva
slovenska strokovna revija za promocijo vodenja v neprofitnem sektorju. Nova Gorica,
2004, str. 45−49.
LAVTAR, Roman. Slovenija na tem področju močno šepa. Slovenska uprava. Mnz,
Ljubljana, 2003, št. 2, str. 18−20.
LAVTAR, Roman. Jeseni gredo tujci in Romi na lokalne volitve. Slovenska uprava.
MNZ, Ljubljana, 2002, str. 20−21.
LUKŠIČ, Andrej A. Digitalna demokracija: teoretski premislek. Teorija in praksa.
Ljubljana, 2003, št. 3, str. 486−498.
PEK-DRAPAL, Darinka in DRVENŠEK, Mojca. Participacija javnosti kot del
strategije odnosov z javnostmi pri prostorskem planiranju. Teorija in praksa. Ljubljana,
2001, št. 4, str. 608−628.
PHILLIPS, Anne. »Why Does Local Democracy Matter?« V: Pratchet, Wilson (ur.):
Local Democracy and Local Power. Macmillan Press, LTD, str. 20 – 37. London, 1996.
68
VLAJ, Stane. Skupina neodvisnih strokovnjakov za lokalno samoupravo. ČaSOSpis
Skupnosti občin Slovenije, 2005, št. 30 / 31, str.10−14.
VLAJ, Stane. Kazalec demokratičnosti drţave. Slovenska uprava. MNZ, Ljubljana,
2004a.
VLAJ, Stane. Pomen lokalne demokracije. Slovenska uprava. MNZ, Ljubljana, 2004b.
3. Prispevek oziroma poglavje v knjigi, zborniku
KAUČIČ, Igor. Posameznik in neposredno uresničevanje oblasti. V: JEROVŠEK,
Tone. VIII. Dnevi slovenske uprave: zbornik referatov. Visoka upravna šola. Ljubljana,
2001.
LAVTAR, Roman. Sodelovanje prebivalcev v slovenskih občinah : (participacija
prebivalcev pri odločanju o javnih zadevah na lokalni ravni v Sloveniji). Inštitut za
lokalno samoupravo in javna naročila − (Lex localis), Maribor, 2007.
LAVTAR, Roman. Sodelovanje prebivalcev pri odločanju. V: PEČAR, Zdravko.
Slovenska uprava po vstopu v EU. XI. dnevi slovenske uprave. Fakulteta za upravo.
Ljubljana, 2004.
LUKŠIČ, Andrej A. Hermesovi obrazi demokracije. V: LUKŠIČ, Andrej A. S poti v
digitalno demokracijo. FDV, 2003.
MLINAR, Zdravko. Preţivele zamejitve in novi izzivi za lokalno demokracijo – na
pragu globalno − informacijske civilne druţbe. V: HVALA, Ivan. Politea: civilne
razseţnosti politike. FDV, Ljubljana, 2004.
VLAJ, Stane. Lokalna samouprava v Sloveniji: centralizem ali decentralizacija. V:
BREZOVŠEK, Marjan. Lokalna demokracija II: Uresničevanje lokalne samouprave v
Sloveniji. FDV, Ljubljana, 2005a.
VLAJ, Stane. Udeleţba drţavljanov v lokalnem javnem ţivljenju. V:HVALA, Ivan.
Politea: civilne razseţnosti politike. FDV, Ljubljana, 2004c.
ŢIDAN, Alojzija. Politična socializacija mladih (ob spremljanju uresničevanja lokalne
demokracije v letu 2002). V: BREZOVŠEK, Marjan. Lokalna demokracija II:
Uresničevanje lokalne samouprave v Sloveniji. FDV, Ljubljana, 2005.
69
VIRI
1. Pravni viri
Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 31/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003,
69/2004).
Zakon o društvih (Ur.l. RS, št. 61/2006, 91/2008 Odl.US: U-I-380/06-11, 102/2008
Odl.US: U-I-57/07-7, 58/2009).
Zakon o enakih moţnostih ţensk in moških (Ur. l. RS, št. 59/2002, Ur.l. RS, št.
61/2007-ZUNEO-A).
Zakon o lokalni samoupravi (Ur.l. RS, št. 72/1993, 6/1994 Odl.US: U-I-13/94-65,
45/1994 Odl.US: U-I-144/94-18, 57/1994, 14/1995, 20/1995 Odl.US: U-I-285/94-105,
63/1995, 73/1995 Odl.US: U-I-304/94-9, 9/1996 Odl.US: U-I-264/95-7, 39/1996
Odl.US: U-I-274-95, 44/1996 Odl.US: U-I-98/95, 26/1997, 70/1997, 10/1998, 68/1998
Odl.US: U-I-39/95, 74/1998, 12/1999 Skl.US: U-I-4/99 (16/1999 popr.), 36/1999
Odl.US: U-I-313/96, 59/1999 Odl.US: U-I-4/99, 70/2000, 94/2000 Skl.US: U-I-305-98-
14, 100/2000 Skl.US: U-I-186/00-10, 28/2001 Odl.US: U-I-416/98-38, 87/2001-ZSam-
1, 16/2002 Skl.US: U-I-33/02-7, 51/2002-ZLS-L, 108/2003 Odl.US: U-I-186/00-21,
77/2004 Odl.US: U-I-111/04-21, 72/2005, 100/2005-UPB1, 21/2006 Odl.US: U-I-2/06-
22, 14/2007-ZSPDPO, 60/2007, 94/2007-UPB2, 27/2008 Odl.US: Up-2925/07-15, U-I-
21/07-18, 76/2008, 100/2008 Odl.US: U-I-427/06-9).
Zakon o lokalnih volitvah (Ur.l. RS, št. 72/1993, 7/1994, 33/1994, 61/1995 Skl.US: U-I-
213/95, 70/1995, 20/1998 Odl.US: U-I-283/94, 51/2002, 11/2003 Skl.US: U-I-417/02-7,
73/2003 Odl.US: U-I-346/02-13, 72/2005, 72/2005-ZLS-M, 100/2005-UPB1, 121/2005,
22/2006-UPB2, 70/2006 Odl.US: U-I-49/06-30, 46/2007 Odl.US: U-I-468/06-14,
54/2007 Odl.US: U-I-7/07-22, Up-1054/07-24, 60/2007, 94/2007-UPB3, 45/2008).
Statut Mestne občine Velenje (Ur. vestnik MO Velenje, št. 6/99 in 9/2006-UPB).
Sklep o razpisu referenduma (Ur. l. RS, št. 85/2003 z dne 29. 08. 2003).
Sklep o razpisu referenduma za uvedbo samoprispevka na delu območja Krajevne
skupnosti Paka pri Velenju. (Ur. l. RS, št. 16/1997).
Odlok o razglasitvi Ustavnega zakona o spremembah 121., 140. in 143. člena Ustave
(Ur. l. št., 68/2006).
70
2. Viri z interneta
Spletna stran Drţavnega sveta RS. URL= «http://www.ds-
rs.si/kb/posveti/?View=entry&EntryID=100«. 20. 07. 2009.
Spletna stran e-participacije. URL= «http://www.e-participacija.si/si/center-za-e-
demokracijo.html«. 25. 08. 2009.
Spletna stran e-participacije. URL=«http://www.e-
participacija.si/files/problematika_spletnih_forumov_slovenskih_obcin_ieced_2006.pdf
« 10. 09. 2009
Spletna stran e-participacije. URL=«http://www.e-participacija.si/files/e-
demokracija_v_praksi.pdf » 10. 09. 2009.
Spletna stran Geografskih informaciskih sistemov. URL=
»http://www.geoservis.si/uporabno/gis/gis.htm« 18. 07. 2009.
Spletna stran Ius Software. URL=« http://www.ius-
software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=30089&Skatla=17« 01. 09. 2009.
Spletna stran Ius Software. URL=«http://www.ius-
software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=30264&Skatla=17« 01. 09. 2009.
Spletna stran Lokalnih volitev 2006. URL= «http://volitve.gov.si/lv2006/index.html«.
25. 08. 2009.
Spletna stran Ministrstva za šolstvo in šport. URL=
«http://www.mss.si/docs/Revidirana%20Evropska%20listina%20o%20vkljucevanju%2
0mladih.pdf«. 21. 09. 2009.
Spletna stran MO Velenje. URL= «http//www.velenje.si«. 18. 07. 2009.
Spletna stran časopisa Naš čas. URL= «http://www.nascas.com«. 02. 09. 2009.
Spletna stran Romskih novic. URL= «http://www.romskenovice.si/blog«. 21.09.2009.
Spletna stran Statističnega urada RS. URL= «http://www.stat.si«. 20. 09. 2009.
71
Strategija sistemskega razvoja nevladnih organizacij za obdobje 2003−2008.
URL=«www.dodogovor.org/files/strategija+NVO+odbori+(MID+26.9).doc«.
21.09.2009.
Spletna stran Urada Vlade RS za enake moţnosti. URL= «http://www.uem.gov.si«.
02.09.2009.
Spletna stran Velenje.com. URL=«http//www.velenje.com«. 02. 09. 2009.
Spletna stran Velenje.in. URL= «http://velenje.in«. 02. 09. 2009.
Uspeh nestrankarskih kandidatov na lokalnih volitvah 2006. URL=«http://www.ff.uni-
lj.si/oddelki/geo/publikacije/dela/files/Dela_27/09_rogelj.pdf« 20. 09. 2009.
72
SEZNAM SLIK, GRAFOV IN TABEL
SLIKE
SLIKA 1: SHEMA LOKALNE DEMOKRACIJE ......................................................................... 4
SLIKA 2: FORUM MOV .................................................................................................... 35
SLIKA 3: GRB IN PRILOŢNOSTI ZNAK OB 50-LETNICI MOV .............................................. 36
SLIKA 4: SPLETNA STRAN MO VELENJE ......................................................................... 43
SLIKA 5: APLIKACIJA »STIK Z UPRAVO« ......................................................................... 45
SLIKA 6: APLIKACIJA »GIS« ............................................................................................ 46
SLIKA 7: LOGOTIP PISO .................................................................................................. 47
SLIKA 8: APLIKACIJA »PISO« MO VELENJE ................................................................... 47
SLIKA 9: PRIMER SPLETNEGA URADNEGA VESTNIKA MOV ............................................. 48
SLIKA 10: NEFORMALNI FORUM VELENJE.COM ................................................................ 51
GRAFI
GRAF 1: PRISOTNOST OBČIN NA SPLETU V REPUBLIKI SLOVENIJI 1999−2005 ................... 9
GRAF 2: ŠTEVILO IN DELEŢ PREBIVALCEV, STARIH 15−29 LET, SLOVENIJA, 1989−2008 . 24
GRAF 3: SPOL ANKETIRANCEV ......................................................................................... 53
GRAF 4: STAROST ANKETIRANCEV .................................................................................. 53
GRAF 5: STOPNJA IZOBRAZBE ANKETIRANCEV ................................................................ 54
GRAF 6: ZADOVOLJSTVO/NEZADOVOLJSTVO S STANJEM DEMOKRACIJE ANKETIRANCEV 54
GRAF 7: ALI SE STRINJATE, DA SE V LOKALNO POLITIČNO ŢIVLJENJE VKLJUČIJO TUDI
SKUPINE VOLIVCEV, KI NISO PRIPADNIKI POLITIČNIH STRANK? ................................ 55
GRAF 8: ALI POZNATE OBLIKE NEPOSREDNEGA ODLOČANJA (REFERENDUM, ZBOR
OBČANOV, LJUDSKA INICIATIVA)? ........................................................................... 56
GRAF 9: KATERA OBLIKA NEPOSREDNEGA ODLOČANJA SE VAM ZDI NAJBOLJ PRIMERNA?56
GRAF 10 ALI STE ŢE SODELOVALI PRI LJUDSKI INICIATIVI? .............................................. 57
GRAF 11: KAKO BI OCENILI SVOJ INTERES ZA POLITIKO? ................................................. 58
GRAF 12: ALI BI KANDIDIRALI ZA KAKŠNO POLITIČNO FUNKCIJO .................................... 58
GRAF 13: VSE POMEMBNE ODLOČITVE, KI ZADEVAJO LOKALNO PREBIVALSTVO, BI
MORAL(I) SPREJET(I): ............................................................................................... 59
GRAF 14: ALI SE REDNO UDELEŢUJETE VOLITEV? ............................................................ 59
GRAF 15: KAKO BI OCENILI VAŠO INFORMIRANOST GLEDE POLITIČNEGA DOGAJANJA V
MOV? ..................................................................................................................... 60
GRAF 16: KAKŠEN JE PO VAŠEM MNENJU DIALOG MED OBČINSKIMI ORGANI IN OBČANI V
MOV? ..................................................................................................................... 61
GRAF 17 ALI ZASTAVLJATE VPRAŠANJA OBČINSKIM STRUKTURAM PREK E-POŠTE IN ČE NE,
ZAKAJ NE? ............................................................................................................... 61
GRAF 18: PREK KATEREGA MEDIJA NAJVEČ ZVESTE O DOGODKIH, KI SE DOGAJAJO V VAŠI
LOKALNI SKUPNOSTI? .............................................................................................. 62
73
TABELE
TABELA 1: PREGLED NALOG ŢUPANA IN OBČINSKEGA SVETA .......................................... 12
TABELA 2: ZAUPANJE V INSTITUCIJE V SLOVENIJI .......................................................... 19
TABELA 3: DELEŢ SVETNIC PO STATISTIČNIH REGIJAH (VOLITVE 2002) ........................... 22
TABELA 4: ŠTEVILO TUJCEV PO DRŢAVAH ....................................................................... 27
TABELA 5: URADNI REZULTATI VOLITEV V OBČINSKI/MESTNI SVET. ............................... 38
PRILOGE
PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK ZA OBČANE MESTNE OBČINE VELENJE ..................... 75
74
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC
EU Evropska Unija
IKT Informacijsko-komunikacijska tehnologija
KS Krajevna skupnost
MELLS Evropska listina lokalne samouprave
MO Mestna občina
MOV Mestna občina Velenje
OZN Organizacija zdruţenih narodov
RS Republika Slovenija
SE Svet Evrope
UE Upravna enota
ZLS Zakon o lokalni samoupravi
ZLV Zakon o lokalnih volitvah
PRILOGA
Primer vprašanika »Lokalna demokracija v Mestni
obĉini Velenje«
Priloga 1: Anketni vprašalnik za občane Mestne občine Velenje
1. Spol *
Moški
Ţenska
2. Starost *
10 - 17 let
18 - 24 let
25 - 30 let
31 - več
3. Stopnja izobrazbe
*
osnova šola
poklicna srednja šola
gimnazija, 4-letna srednja šola
višja šola
visoka, univerzitetna, več
4. V kolikšni meri ste zadovoljni oziroma nezadovoljni s stanjem
demokracije v vaši občini?
*
zelo zadovoljni
zadovoljni
nezadovoljni
5. Ali se strinjate, da se v lokalno politično ţivljenje vključijo tudi
skupine volivcev, ki niso pripadniki političnih strank? *
da
ne
ne vem
6. Ali poznate oblike neposrednega odločanja (referendum, zbor
občanov, ljudska iniciativa)? *
da
ne
7. Katera oblika neposrednega odločanja se vam zdi najbolj
primerna? *
referendum
ljudska iniciativa
zbor občanov
druge oblike
8. Ali se udeleţujete referendumov in zborov občanov? *
VEDNO, saj s tem izpolnjujem svojo drţavljansko dolţnost
OBČASNO, kadar gre za sprejemanje pomembnih odločitev
NIKOLI, ker je to izguba časa - saj moj glas nima nobenega
vpliva
9. Ali ste ţe sodelovali pri ljudski iniciativi? *
da
ne
10. Katere teme bi ţeleli obravnavati na zboru občanov,
referendumih?
11. Kako bi ocenili svoj interes za politiko?
*
politika me ne zanima
majhno
srednje
veliko
zelo veliko
12. Ali bi kandidirali za kakšno politično funkcijo
*
da
ne
ne vem
13. Vse pomembne odločitve, ki zadevajo lokalno prebivalstvo, bi
moral(i) sprejet(i):
*
občani sami ( preko referenduma, zbora občanov, ljudske
iniciative)
občinski svet
ţupan
Drugo
14. Ali se redno udeleţujete volitev?
*
da
ne
preteţno
15. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z ne ali pretežno, vas
prosim, da odgovorite na naslednje vprašanje.
Zakaj se ne udeleţujete volitev?
ker me ne zanima
ne poznam kandidatov
moj glas ne bo ničesar spremenil
moj kandidat nima moţnosti
dovolj imam politike
drugo
16. Kakšen je po vašem mnenju dialog med občinskimi organi in
občani v MOV? *
zelo dober
dober
slab
kakšen dialog?
17. Ali zastavljate vprašanja občinskim strukturam prek E-pošte in če
ne, zakaj ne?
da
ne
18. Kako bi ocenili vašo informiranost glede političnega dogajanja v
MOV? *
zelo dobra
dobra
slaba
19. Prek katerega medija največ zveste o dogodkih, ki se dogajajo v
vaši lokalni skupnosti?
*
lokalni časopis
internetne strani
radijske postaje
oglasne deske
lokalna televizija
drugo
20. Vaše mnenje o lokalni demokraciji v MOV?!
Vir: Kopija ankete, ki je bila postavljena na spletno strano www.esurveyspro.com
Top Related