UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETAoblika je neposredna lokalna demokracija, ki vključuje zbor...

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

ELMA BABIĆ

LOKALNA DEMOKRACIJA NA KONKRETNEM PRIMERU MESTNE OBĈINE

VELENJE

Diplomsko delo

Velenje, 2009

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

LOKALNA DEMOKRACIJA NA KONKRETNEM PRIMERU MESTNE OBĈINE

VELENJE

Študentka: Elma Babić Številka indeksa: 71144846 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Javno pravo Mentor: dr. Božo Grafenauer, docent

Velenje, december 2009

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki so mi v času študija in ob nastajanju diplomskega dela stali ob

strani, posebaj svoji družni, Tebi in prijateljem.

Posebna zahvala velja mentorju dr. Boži Grafenauerju za koristne napotke, strokovno

podporo in pomoč pri pisanju diplomskega dela.

iv

POVZETEK

Z osamosvojitvijo Republike Slovenije, leta 1991, je bila uvedena parlamentarna

demokracija, posledica le-te pa je, med drugim, tudi uvedba lokalne samouprave, s

čimer se je Republika Slovenija pridruţila tistim sodobnim drţavam v Evropi in zunaj

nje, ki priznavajo pravico drţavljanov, da sodelujejo pri opravljanju javnih zadev. Ta

pravica se najbolj neposredno uresničuje prav na lokalni ravni in je eno temeljnih načel

demokratične ureditve. Ustava Republike Slovenije v 9. členu določa, da je v Sloveniji

zagotovljena lokalna samouprava. Lokalna skupnost je torej eden od stebrov

demokracije in je merilo za presojo demokratičnega razvoja posamezne drţave.

Udeleţba drţavljanov v lokalnem javnem ţivljenju je način, da se uveljavijo

demokratične vrednote in naraste podpora javnosti lokalnim organom. Predpogoj za

zagotavljanje sodelovanja občanov v lokalnem javnem ţivljenju sta javnost dela

organov lokalne skupnosti in njene uprave ter učinkovit sistem zagotavljanja pravice do

informacij javnega značaja v lokalni samoupravi. Sodelovanje občanov v lokalnem

javnem ţivljenju daje moţnost drţavljanom neposrednega vplivanja na sprejemanje

odločitev, ki so povezane z njihovimi vsakdanjimi interesi in potrebami, in pravico do

sodelovanja pri izvajanju lokalnih javnih zadev. Poleg tega pa javna telesa dobijo

zahtevano legitimnost, sredstva za učinkovito odločanje in podporo drţavljanov za

doseganje posebnih ciljev. Lokalna samouprava predstavlja splet neposrednega

odločanja prebivalcev in predstavniške demokracije.

V teoriji ločimo dve osnovni obliki udeleţbe drţavljanov v lokalni demokraciji. Prva

oblika je neposredna lokalna demokracija, ki vključuje zbor občanov, referendum in

ljudsko iniciativo. Druga vrsta lokalne demokracije je posredna lokalna demokracija, pri

kateri gre predvsem za odločanje prek organov, izvoljenih na lokalnih volitvah. E-

demokracija pa predstavlja modernejšo parcipatorno obliko lokalne demokracije.

KLJUČNE BESEDE: lokalna skupnost, participacija, posredna in neposredna

demokracija, referendum, zbor občanov, ljudska iniciativa, lokalne volitve, e-

demokracija.

v

SUMMARY

With the attainment of independence of Republic of Slovenia in the year 1991 the

parliamentary democracy has been introduced; the consequence of this is the

introduction of local self-government, by which the Republic of Slovenia has joined

those contemporary countries in and out of Europe that acknowledge the rights of

citizens so that they can cooperate at performing public matters. This right is most

immediately realized on a local level and it is one of the fundamental principles of

democratic regulation. The constitution of Republic of Slovenia defines in the 9th

act

that the local self-government is assured in Slovenia. Local community is therefore one

of the columns of democracy and it is the scale for the estimation of the democratic

development of individual country.

Participation of citizens in the local public life is a way for the enforcement of

democratic values and the growth of support for local public agencies. Preliminary

conditions for the assurance of cooperation of citizens in local public life are the public

work of agencies of local community and its administration and the efficient system that

assures the rights for public information in the local self-government. Cooperation of

citizens in local public life gives a chance to citizens to immediately influence reaching

decisions that are connected with their daily interests and needs and the right for taking

part at performing in local public matters. Beside that public corporations get the

required legitimacy, means for efficient deciding and the support of citizens for the

attainability of specific aims. Local self-government represents the combination of

immediate deciding of residents and representative democracy.

In theory we severe two basic forms of citizens' participation in local democracy. The

first form is the immediate local democracy that includes chamber of citizens,

referendum and a public initiative. The second form of local democracy is the indirect

local democracy the issue of which is decision-making by agencies that are elected on

local elections. E-democracy represents the up-to-dated participial form of local

democracy.

KEY WORDS: local community, participation, direct and indirect democracy,

referendum, citizens assembly, citizens initiative, local elections, e-democracy.

vi

VSEBINA

1 Table of Contents

POVZETEK................................................................................................................. IV

SUMMARY.................................................................................................................. V

UVOD ........................................................................................................................... 1

1 LOKALNA DEMOKRACIJA .............................................................................. 4

1.1 NEPOSREDNO URESNIČEVANJE OBLASTI ............................................. 4

1.1.1 Referendum .................................................................................................. 5

1.1.2 Ljudska iniciativa ......................................................................................... 6

1.1.3 Zbor občanov ................................................................................................ 7

1.1.4 Druge oblike neposrednega odločanja .......................................................... 8

1.1.4.1 Vloga informacijsko-komunikacijske tehnologije pri udeležbi

prebivalcev............................................................................................................ 8

1.1.4.2 Vloga nevladnih organizacij pri večanju vpliva prebivalcev na

sprejemanje odločitev ......................................................................................... 10

1.2 POSREDNO URESNIČEVANJE OBLASTI (LOKALNE VOLITVE) ........ 11

1.2.1 Volitve ţupana ............................................................................................ 13

1.2.2 Volitve članov občinskega sveta ................................................................ 14

1.2.3 Volitve v svete krajevnih, vaških in četrtnih skupnosti .............................. 15

1.3 VLOGA POLITIČNIH STRANK PRI ZAGOTAVLJANJU VPLIVA

PREBIVALCEV NA SPREJEMANJE ODLOČITEV ............................................... 17

2 PARTICIPACIJA POSEBNIH DRUŢBENIH SKUPIN .................................. 20

2.1 ENAKE MOŢNOSTI MOŠKIH IN ŢENSK .................................................. 20

2.2 MLADINA ..................................................................................................... 22

2.3 TUJCI ............................................................................................................. 24

2.4 NARODNOSTI .............................................................................................. 27

2.5 ROMI .............................................................................................................. 29

3 POT K USPEŠNI UDELEŢBI PREBIVALCEV V LOKALNEM JAVNEM

ŢIVLJENJU .................................................................................................................. 32

3.1 INFORMIRANJE ........................................................................................... 32

3.2 POSVETOVANJE ALI KONZULTACIJA ................................................... 32

3.3 SOODLOČANJE PRI PRIPRAVI PREDPISOV ........................................... 33

4 LOKALNA IN E-DEMOKRACIJA V MESTNI OBČINI VELENJE ........... 34

4.1 KAJ JE E-DEMOKRACIJA ........................................................................... 34

4.2 KRATKA PREDSTAVITEV MESTNE OBČINE VELENJE ....................... 36

4.3 ANALIZA LOKALNIH VOLITEV 2006 ...................................................... 37

4.4 NEPOSREDNO URESNIČEVANJE OBLASTI V MESTNI OBČINI

VELENJE ................................................................................................................... 39

4.4.1 Oţji deli občine in zbor občanov ................................................................ 39

4.4.2 Referendum ................................................................................................ 40

4.4.3 Ljudska inciativa oziroma referendumska zahteva .................................... 41

4.5 VELENJČANI IN LOKALNA E-DEMOKRACIJA ..................................... 43

4.5.1 E-občina ...................................................................................................... 43

4.5.1.1 E-vložišče ............................................................................................ 44

4.5.1.2 Seja Sveta MOV .................................................................................. 44

4.5.1.3 Stik z upravo ....................................................................................... 45

vii

4.5.1.4 GIS (Geografski Informacijski Sistem) ............................................... 46

4.5.1.5 Sistem PISO (Prostorski informacijski sistem občin) ......................... 47

4.5.1.6 Uradni vestniki MOV .......................................................................... 48

4.5.1.7 E-ponudba občanom ........................................................................... 49

4.5.1.8 Neformalni forumi .............................................................................. 49

4.6 VELENJČANI IN E-DEMOKRACIJA (ANKETA) ...................................... 52

SKLEP ........................................................................................................................ 63

LITERATURA ........................................................................................................... 66

VIRI ............................................................................................................................ 69

SEZNAM SLIK, GRAFOV IN TABEL ..................................................................... 72

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC...................................................................... 74

PRILOGA ................................................................................................................... 75

1

UVOD

Lokalna samouprava je pravnosistemska institucija odločanja o lastnih zadevah v

lokalni skupnosti. Ali drugače povedano: lokalna samouprava pomeni samostojno

upravljanje lastnih zadev, to je urejanje in reševanje ţivljenjskih potreb prebivalcev na

organiziran način (Grafenauer in Brezovnik, 2006: 52).

V najširšem smislu predstavlja lokalna samouprava temeljno obliko teritorialne

organizacije oblasti in najširši okvir uresničevanja samouprave občanov, ki ţivijo na

določenem področju. Lokalna skupnost pa je temeljna oblika samouprave občanov in

osnovna oblika organiziranja skupnosti, v kateri drţavljani neposredno uresničujejo

svoje pravice in zadovoljujejo svoje potrebe (Brezovšek, 2009: 8).

Lokalna skupnost v precej večji meri vpliva na ţivljenje in bivanje posameznika kot

drţava sama. Spremlja ga tako rekoč od rojstva do smrti, saj med drugim, poskrbi tudi

za primarno zdravstveno varstvo, organizacijo vrtcev in osnovnih šol, športnih objektov

ter domov za ostarele. Večina pomembnejših odločitev, ki zadevajo posameznika in

njegovo delovanje, so večinoma sprejete na lokalni ravni.

Lokalna demokracija in participacija sta tako tesno povezani, da se zdita skoraj

identični. Načelo participacije oz. udeleţbe drţavljanov pri odločanju na lokalni ravni je

najstabilnejša podlaga legitimiranja institucij na lokalni ravni. Demokratični ideal pri

lokalnem upravljanju predstavlja aktivno udeleţbo drţavljanov pri odločanju o lokalnih

zadevah, kot cilj po sebi in kot sredstvo za krepitev demokracije v širši druţbi.

Participacija drţavljanov na lokalni ravni predstavlja stvarno moţnost vplivanja na

odločitve, povezani z njihovimi vsakdanjimi interesi in potrebami, zmanjševanje

razkoraka med vladajočimi in vladanimi, oblikovanje občutka solidarnosti v lokalni

skupnosti in drugo (po Brezovšku, 2005: 10).

Participacija prebivalcev v javnih zadevah v Republiki Sloveniji izvira neposredno iz

ustavne pravice drţavljanov sodelovati pri upravljanju javnih zadev. Ustavna podlaga za

neposredno sodelovanje drţavljanov pri uresničevanju oblasti je zlasti 44. člen1, ki daje

drţavljanom pravico do neposrednega sodelovanja pri upravljanju. Konkretizacija 44.

člena je urejena v Zakonu o lokalni samoupravi. Vsem drţavljanom mora biti

omogočeno predstavljanje in postavljanje vprašanj, moţnost izraţanja mnenj, potreb,

vrednot in interesov in moţnost oporekanja tistim potrebam, vrednotam in interesom, s

katerimi se ne strinjajo. Moţnost prebivalcev, da neposredno odločajo, povečuje

njihovo zanimanje za sodelovanje pri javnih zadevah in hkrati povečuje legitimnost

izvoljenih predstavnikov.

1 Vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev.

2

Nekateri avtorji, ki se ukvarjajo s področjem participacije prebivalcev pri odločanju v

lokalnih javnih zadevah, opozarjajo, da obstajajo poleg dobrih, pozitivnih strani tudi

slabe strani participacije. Participacija v javnosti pomeni neučinkovitost, ker se zaradi

nje pojavijo zamude, poveča se birokracija. Prav tako prinaša tudi negativno plat, ko se

na strokovno področje vključujejo laiki, ki ţelijo s svojimi predlogi strokovnjakom

vsiljevati svoje ideje. Diplomsko delo se v nadaljevanju ne bo posvečalo negativnim

posledicam participacije, ampak se bo osredotočilo na participacijo, ki naj bi

zagotavljala najstabilnejšo podlago legitimiranja institucij na lokalni ravni in moţnost

prebivalcev na vplivanje pri sprejemanju pomembnih odločitev.

a) Namen diplomskega dela

Participacija drţavljanov je zelo obširen pojem, zato je tudi teţko določiti točen namen

diplomskega dela. Diplomsko delo v nadaljevanju zastavlja in hkrati ponuja odgovore

na različna vprašanja.

Cilj diplomskega dela tako izhaja iz naslednjih postavljenih hipotez:

Kljub temu, da so volitve v sodobnem pojmovanju demokracije eden

najpomembnejših izrazov ljudske suverenosti in osnovni pogoj za demokratično

oblikovanje najpomembnejših organov, zlasti predstavniškega telesa, kot tudi

nujni pogoj za vzpostavitev in ohranitev sodobne pravne drţave, vedno manj

drţavljanov sodeluje pri lokalni demokraciji. Drţavljani izgubljajo zaupanje v

lokalne predstavnike, postajajo vse bolj zadrţani in odsotni pri oblikovanju

druţbenega ţivljenja, sebe vidijo v luči t. i. »outsiderjev« tako v druţbi kot v

politiki;

V dobi informacijske tehnologije je vse bolj pomembno, da je javnost obveščena

in seznanjena z delovanjem in nalogami, za katere je pristojna občina. Sodobna

IKT ponuja nove izzive in potenciale, ki omogočajo drţavljanom dostop do

ljudi, ki imajo politično moč ter aktivno sodelovanje v procesu političnega

delovanja. Kljub temu pa ostajajo lokalne oblasti formalistično omejene le na

določene pravno predvidene instrumente in niso pripravljene izkoristiti vseh

potencialov, ki jih nudi IKT.

Opredeljene hipoteze bom v nadaljevanju poskušala potrditi oz. zavreči z analizo

udeleţbe občanov in občank Mestne občine Velenje (v nadaljevanju MOV), katere sem

tudi sama občanka.

3

b) Metode raziskovanja in struktura diplomskega dela

Pri izdelavi diplomske naloge sem si pomagala s primarnimi in sekundarnimi viri.

Pregledala sem referenčno literaturo o lokalni demokraciji, ki mi je omogočila

natančnejši pogled v problematiko in širino problema, ki ga obdelujem v diplomski

nalogi. Za namen diplomske naloge sem izdelala anketo, ki je ponudila nekaj

konkretnih odgovorov na zastavljena vprašanja. Skušala sem čim bolj kritično uporabiti

svoje znanje, pridobljeno med študijem, in znanje ter izkušnje iz dostopne domače in

tuje literature kot tudi praktične izkušnje.

Vsebina diplomskega dela je razdeljena na štiri poglavja. Po uvodnem delu so v prvem

poglavju podrobneje opredeljeni in predstavljeni instrumenti neposredne in posredne

lokalne demokracije. V drugem poglavju je govora o participaciji posebnih druţbenih

skupin s poudarkom na problemu volilne (ne)udeleţbe teh skupin prebivalcev. Prvi del

diplomske naloge končujem z opredelitvijo treh temeljnih ukrepov, ki zagotavljajo

uspešno in učinkovitejšo udeleţbo drţavljanov v lokalnem ţivljenju.

Drugi del diplomskega dela oziroma zadnje poglavje je okostje celotne naloge. Začne s

četrtim poglavjem, kjer je podana predstavitev pojma e – demokracije. V tem poglavju

podajam pregled celotnega trenutnega stanja lokalne demokracije v MOV. Poglavje

vključuje kratko predstavitev MOV, dejanske primere udeleţbe v posrednih in

neposrednih oblikah odločanja ter predstavitev ugotovitev, nastalih s pomočjo ankete,

katero sem postavila na spletno stran www.esurveyspro.com.

Diplomsko nalogo zaključujem s sklepnimi ugotovitvami oz. zaključkom, v katerem so

predstavljene glavne ugotovitve, ki so nastale med izdelavo diplomskega dela.

4

1 LOKALNA DEMOKRACIJA

Slika 1: Shema lokalne demokracije

Vir: ZLS

1.1 NEPOSREDNO URESNIČEVANJE OBLASTI

Soodločanje občanov v javnih zadevah izhaja neposredno iz ustavne pravice

drţavljanov sodelovati pri upravljanju javnih zadev. Neposredna demokracija je izredno

pomembna za sprejemanje drţavnih odločitev, še toliko pomembnejše pa je za

odločanje v okviru lokalne samouprave. Moţnost občanov, da neposredno odločajo tudi

povečuje njihovo zanimanje za sodelovanje pri zadevah lokalne samouprave in s tem

krepi njeno učinkovitost. Čeprav lokalno samoupravo izvajajo predvsem demokratično

izvoljeni organi, taka ureditev ne sme omejevati pravice občanov do neposrednih oblik

odločanja. Oblike neposrednega odločanja so eden temeljnih elementov lokalne

samouprave. Pri nas je ta del lokalne demokracije zanemarjen (Vlaj, 2006: 90).

Neposredno odločanje je mnogo bolj razširjeno na lokalni ravno kot pa na drţavni

ravni, predvsem zaradi tega, ker so pogoji za uporabo oblik neposrednega odločanja na

lokalni ravni mnogo ugodnejši. Drugi razlog pa leţi v tem, da je lokalna demokracija

5

mnogo bliţje ljudem kot drţavna organizacija in da so zadeve lokalne samuoprave

ljudem tudi mnogo bolj razumljive kot pa odločanje o drţavnih zadevah. Gre za

odločanje o zadevah lokalnega pomena, ki zadevajo vse prebivalce določene lokalne

skupnosti. Poleg tega pa je neposredno participacijo prebivalcev po čisto organizacijski,

tehnični in finančni plati mnogo laţje izvajati na lokalni ravni, saj gre za precej bolj

tesno povezano skupnost kot na drţavni ravni. Prav zaradi tega pa ima neposredno

določanje na lokalni ravni mnogo večjo vlogo kot na drţavni ravni (Brezovšek, 2004).

Poleg standardnih oblik organiziranosti občanov za izraţanje njihovih potreb, zahtev in

predlogov so uveljavljene še druge moţnosti vključevanja ljudi v lokalno politiko. Tu

gre predvsem za razna prostovoljna zdruţenja, ki delujejo na socialnem področju in

igrajo glavno vlogo pri organiziranju oblik drţavljanske solidarnosti. Zdruţenja in

posamezniki delujejo zato, da bi pospeševali umetniško, gledališko, obrtno in druge

tradicije v lokalni skupnosti. Nekatera zdruţenja ali skupine pa delajo z mladimi ljudmi,

omogočajo zabavne dejavnosti, srečanja in izmenjave. Skratka, obstaja ogromno verskih

in posvetovalnih socialnih, kulturnih, športnih in drugih zdruţenj, ki bogatijo ţivljenje

ljudi v lokalnih skupnostih ter krepijo njihovo povezanost in pripadnost lokalni

skupnosti (Lavtar, 2004: 1)

1.1.1 Referendum

Referendum lahko opredelimo kot vsak postopek, s katerim drţavljane povabimo, da

izrazijo svojo mišljenje po vnaprej določenih pravilih o kakem vprašanju stvarne

narave, bodisi zaradi posvetovanja bodisi odločanja. Referendum udejanja neposredni

interes drţavljanov do sodelovanja v druţbenem ţivljenju. Prištevamo ga k oblikam

neposredne demokracije oziroma neposrednega odločanja drţavljanov.

Na lokalni ravni poznamo pri nas ureditev, primerljivo z drugimi sodobnimi

demokracijami. Referendum je dveh vrst, posvetovalni (predhodni) in naknadni, pri

čemer je naknadni vedno o splošnem aktu (pozitivna omejitev) in je za občinski svet do

konca izteka mandata zavezujoč. Z referendumom naj bi odločali o temeljnih vprašanjih

iz pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti. Ni ga mogoče razpisati o proračunu in

zaključnem računu ter o splošnih aktih, s katerimi se predpisujejo občinski davki in

druge dajatve (negativna omejitev). Svetovalni referendum, ki ga lahko občinski svet

razpiše za celotno območje občine ali za njen del, pa o posameznih vprašanjih iz svoje

pristojnosti razpiše občinski svet, kadar ţeli ugotoviti voljo prebivalcev občine.

Odločitev za občinski svet ni obvezujoča. Posvetovalni referendum je lahko instrument

za razrešitev politične blokade, ko se nosilci oblasti ne morejo prebiti do političnega

kompromisa ali končne odločitve, v slovenski praksi pa je bil doslej največkrat

uporabljen za preverjanje volje prebivalcev glede ustanavljanja novih občin.

Posvetovalni referendum lahko tudi prepreči pobudo za razpis oziroma izvedbo

naknadnega referenduma, saj pripravljavcem splošnega akta v konkretni lokalni

6

skupnosti da na voljo zadosti informacij o volji prebivalcev. S tem jih tudi moralno

obveţe k odgovornemu ravnanju (Lavtar, 2007: 27).

Praksa v drţavah z razvito lokalno samoupravo potrjuje, da so neposredne oblike

demokracije laţje in učinkoviteje uveljavljajo v lokalnih skupnostih kot na ravni drţave.

Posebno mesto med oblikami neposredne demokracije na lokalni ravni zavzema lokalni

referendum. Kot ugotavlja Hamon (v 1995: 25) lahko na splošno trdimo, da so moţnosti

za lokalni referendum tem bolj ugodne, čim bolj je drţava decentralizirana. Zato se ne

kaţe čuditi, da sta obljubljeni drţavi za lokalne referendume ZDA in Švica, torej obe

najstarejši zvezni drţavi na svetu.

1.1.2 Ljudska iniciativa

Ljudska iniciativa je pomembna oblika neposrednega sodelovanja občanov pri

odločanju v lokalni skupnosti. Gre za pravico določenega števila ali odstotka volivcev,

da pisno predlagajo predstavniškemu telesu in drugim organom lokalne skupnosti

pravno ureditev nekega vprašanja oziroma sprejetje odločitve, ki jim ustreza. Ljudska

iniciativa se v marsičem razlikuje od drugih oblik neposredne demokracije. Pri drugih

oblikah dajo pobudo za sprejem odločitve največkrat organi lokalne samouprave, pri

ljudski iniciativi pa prebivalci sami neposredno sodelujejo pri oblikovanju odločitve o

pravni ureditvi nekega vprašanja, ne sodelujejo pa pri njenem sprejemanju (Grad 1998:

31).

Čeprav je ljudska iniciativa samostojna oblika neposredne demokracije, je tesno

povezana z referendumom, s katerim se dopolnjuje. Ljudska iniciativa je na lokalni

ravni podobna svetovalnemu referendumu. Na tej ravni lahko volivci predlagajo

sprejem splošnega akta iz občinske pristojnosti. ZLS v 48. členu določa, da lahko

najmanj pet odstotkov volivcev v občini zahteva izdajo ali razveljavitev splošnega akta

ali druge odločitve iz pristojnosti občinskega sveta oziroma drugih občinskih organov.

Volivci v občini lahko zahtevajo tudi razveljavitev akta potem, ko je ţe začel veljati.

Ljudska iniciativa je lahko predloţena v obliki zahteve, da občinski organ uredi neko

vprašanje, lahko pa se predloţi še formalizirana oblika predloga oziroma osnutka akta

ali druge odločitve. ZLS določa, da je organ, na katerega je naslovljena zahteva, dolţan

o njej odločiti v roku, ki ga določi statut občine, najkasneje pa v treh mesecih. Pobudo

volivcem za vloţitev zahteve lahko poda vsak volivec, politična stranka v občini ali svet

oţjega dela občine.

Značilnost ljudske iniciative je tudi v tem, da jo je naslovljenec dolţan obravnavati in se

do nje opredeliti, ni pa je dolţan sprejeti. Če je zahteva volivcev zavrnjena, ni

predvideno referendumsko odločanje o njej (tako ljudsko iniciativo imenujemo

neposredna, ker obvezno privede do referenduma) in tudi ne kakšna druga oblika

sankcije, temveč je s tem postopek v zvezi z ljudsko iniciativo končan. Podobno kot

referendum tudi ljudska iniciativa zagotavlja vpliv na odločanje občinskih organov,

7

vendar je glavna razlika med njima v tem, da se ljudska iniciativa nanaša na odločitev,

ki naj bi jo šele sprejeli. Pobudniki z njo sooblikujejo odločitev, vplivajo na njeno

vsebino, ne morejo pa z njo neposredno vplivati na končno odločitev. Ta je v

pristojnosti občinskih organov oziroma izjemoma v rokah volivcev, če bodo o tem

odločali na referendumu. Ljudska iniciativa je predvidena tudi v postopku ustanovitve

oţjih delov občine in za spremembo njihovih območij, kar določa 18.člen ZLS (Kaučič,

2001: 70−72).

1.1.3 Zbor občanov

Odločanje vseh prebivalcev določene lokalne skupnosti na zborovanjih (popular

assembly, town meeting, assemble communale, Gemeinde Versammlung) je najbolj

neposredna oblika participacije, saj omogoča sprejemanje odločitev tako o vsebinskih

zadevah kot tudi o izvolitvi predstavniških organov. Od drugih načinov odločanja se

razlikuje predvsem po tem, da gre za mnogo bolj spontano oziroma manj formalizirano

odločanje, v katerem sodelujejo vsi volivci v določeni lokalni skupnosti. Ne zahteva

posebne tehnike ali organizacije, praviloma se glasuje javno in je pomemben

povezovalni dejavnik prebivalcev neke skupnosti. Večinoma tudi nima določenega

kvoruma (sklepčnosti) za odločanje. Zaradi navedenih atributov je tak način

participacije prebivalcev pri odločanju o lokalnih zadevah mogoč le v obvladljivo

majhnih lokalnih skupnostih. Ohranil se je predvsem v tistih drţavah, kjer ga

uporabljajo ţe stoletja (ţe omenjena Švica in nekatere zvezne drţave v ZDA). V Švici

se še vedno v večini manjših lokalnih enot odloča na zboru vseh občanov

(Landesgemeinde) o najpomembnejših zadevah, sprejemajo se temeljni akti skupnosti,

tudi proračun, in volijo organi. V ZDA je takih oblik vedno manj, zaradi rasti

prebivalstva pa jih nadomeščajo predstavniška telesa (Grad v Lavtar, 2007: 29−30).

Zbor občanov je specifična oblika neposredne demokracije za lokalno raven, ki je lahko

spodbujena od zgoraj (ţupan) in od spodaj. V zadnjem obdobju je tudi nekoliko bolj

formalizirana, vsaj glede pravice do sklicevanja. V Sloveniji tako Zakon o lokalni

samoupravi določa, da mora ţupan sklicati zbor občanov, če je tako predpisano z

zakonom ali statutom občine ali če tako zahteva najmanj pet odstotkov volivcev v

občini oziroma v njenem posameznem delu. Lahko pa ţupan skliče zbor občanov tudi

na lastno pobudo, na pobudo občinskega sveta ali sveta oţjega dela občine. V

slovenskih občinah je pogosto s statutom določeno tudi, da sveti oţjih delov občine

lahko sklicujejo zbore krajanov, ki pa nimajo enakega pomena kot zbor občanov. Zbor

krajanov v oţjem delu občine tako lahko opredelimo kot obliko posvetovanja sveta

oţjega dela občine s prebivalci tega dela občine o zadevah, ki niso v pristojnosti

občinskega sveta (Lavtar, 2007: 30).

V praksi se zbori občanov največkrat izvedejo pred sprejemom prostorskih aktov, ki

pomembno vplivajo na ţivljenje občanov. Takšna oblika sodelovanja občanov je v

Sloveniji na ţalost zelo slabo razvita, zato bi bilo smiselno razmisliti o moţnostih

8

uvedbe obveznih zborov občanov pred sprejemanjem nekaterih odločitev v občinskih

svetih, saj bi se na ta način občinska uprava in tudi občani zavedli pomena take oblike

sodelovanja (Prašnikar, 2001: 238).

1.1.4 Druge oblike neposrednega odločanja

1.1.4.1 Vloga informacijsko-komunikacijske tehnologije pri udeležbi prebivalcev

V vsakdanjem ţivljenju se soočamo z nenehnimi spremembami in hitrim razvojem

informacijsko-komunikacijskih tehnologij, ki na eni strani nudijo izboljšanje kakovosti

ţivljenja, povečanje produktivnosti, poenostavljanje postopkov itd., na drugi strani pa

takšne spremembe prinašajo in povzročajo negotovost glede smeri nadaljnjega razvoja.

IKT se vse bolj uveljavlja v vsakdanjem ţivljenju in s tem postaja vse bolj pomembna

za razvoj celotne druţbe.

Nove tehnologije ponujajo veliko moţnosti za vzpostavljanje komunikacije med

prebivalci in izvoljenimi predstavniki oblasti. Nova informacijsko-komunikacijska

tehnologija ponuja dodatne moţnosti, toda opozoriti velja, da njena uporaba sama po

sebi ne pomeni nujno večje politične participacije prebivalcev. Zanimiv je namreč

podatek, da je kljub zelo velikemu povečanju uporabe interneta v Zdruţenih drţavah na

drugi strani volilna udeleţba padla na 138. mesto od 171 merjenih drţav v obdobju med

letoma 1945 in 1998. Tudi udeleţba na volitvah v Evropski parlament se kljub povečani

uporabi sodobnih tehnologij v javnem ţivljenju zmanjšuje (z 63 % leta 1979 na 49,2 %

leta 1999) (Debicka in Debicki v Lavtar, 2007: 55).

Socialnega in političnega vpliva IKT preprosto ni mogoče spregledati, postala je

nepogrešljiva sestavina modernega načina ţivljenja. Z večjo razširjenostjo IKT

tehnologije se pojavlja mnoţica novih moţnosti za zbiranje, analizo in predstavljanje

informacij o ţivljenjskih razmerah, problemih in stališčih prebivalcev določene občine,

kar vse predstavlja nekakšno infrastrukturo demokratičnega delovanja. Večja

razširjenost IKT inovacij tudi razširja prostor za bolj mnoţično vključevanje občanov v

javno druţbeno ţivljenje. Povečuje se seznanjenost, informiranost o dogajanju in o

samih postopkih odločanja ter njihovih udeleţencih; sam proces odločanja postaja bolj

transparenten in s tem so tisti, ki odločajo, bolj izpostavljeni kontroli javnosti. Do

popolnega izkoristka tehnične zmoţnosti IKT lahko pride le ob vzporednem uvajanju še

drugih konceptov demokracije (Lukšič, 2003: 8).

Za vpeljavo e-demokracije še vedno obstajajo formalne ovire, zaradi katerih lokalne

oblasti pri lokalnem referendumu ali volitvah ne morejo ponuditi volivcem moţnosti

glasovanja v elektronski obliki, saj za kaj takega potrebujejo zakonsko podlago. Ni

pomembna le opremljenost lokalnih organov javne uprave z

informacijskokomunikacijsko tehnologijo – čeprav je ta temeljni pogoj − temveč

predvsem uporaba te tehnologije pri participaciji prebivalcev. Gre za upoštevanje

9

drţavljanov, nevladnih organizacij in drugih institucij, njihovih potreb in volje ter

vključevanje vseh uporabnikov, kar bi omogočilo vzajemno izmenjavo e-mnenj in

predlogov z uporabo e-posvetovanj, tematskih diskusijskih spletnih strani, e-forumov,

e-glasovanja, e-klepetalnic in e-peticij, v prihodnje pa tudi izvajanje e-referendumov in

e-volitev.

Za Slovenijo velja, da je obdobje formalnega prilagajanja določbam zakona o dostopu

do informacij javnega značaja mimo, toda dostopnost do informacij je šele temeljni

pogoj za večjo participacijo. Če sodimo po pregledu spletnih strani lokalnih skupnosti,

kljub opaznemu napredku ne moremo biti v celoti zadovoljni. Večina spletnih strani

slovenskih občin še vedno ponuja le informacije o organih in zanimivostih v občini,

pogosto je omogočen dostop do nekaterih obrazcev, s katerimi je mogoče začeti določen

postopek, mogoč je tudi dostop do dnevnih redov sej organov in dokumentov, ki jih

organi obravnavajo (Lavtar, 2007: 56−57).

Aprila 2006 je slovenska vlada sprejela Strategijo e-uprave Republike Slovenije za

obdobje od leta 2006 do leta 2010 (SEP − 2010), njen namen pa je določitev načina in

ciljev za nadaljnje uresničevanje dejavnosti e-uprave. Strategija daje vizijo e-uprave,

predstavlja vplive drugih domačih in evropskih strategij in programov, daje povzetek

ocene stanja e-uprave za preteklo obdobje, strateške usmeritve in cilje do leta 2010 ter

pogoje, ki jih je treba izpolniti za izvedbo postavljene strategije. Poudarek SEP – 2010

je na zadovoljstvu uporabnikov, racionalizaciji poslovanja uprave in sodobnih

elektronskih storitvah, ki bodo omogočile večjo kakovost ţivljenja in laţje poslovanje z

organi javne uprave. SEP – 2010 se omejuje izključno na e-upravo, ne vsebuje pa

analize stanja in morebitnih načrtov aktivnosti v zvezi z e-demokracijo oziroma uporabo

informacijskokomunikacijske tehnologije za participacijo prebivalcev pri odločanju o

javnih zadevah, razen kot ţe omenjene nedefinirane naloge za prihodnje.

Graf 1: Prisotnost občin na spletu v Republiki Sloveniji 1999−2005

Vir: Dečman, Klun in Leben v Lavtar, 2007: 58

10

Sodobna tehnologija nam omogoča t. i. e-demokracijo, ki naj bi s ponujanjem novih

kanalov za komunikacijo med drţavljani, izvoljenimi poslanci in vlado, krepila in

spodbujala večjo demokratičnost in udeleţbo drţavljanov v političnem ţivljenju. IKT

nam ponuja moţnost zapolnitev vrzeli med drţavljani in političnimi predstavniki, saj

omogoča drţavljanom dostop do izvoljenih predstavnikov, informiranje o njihovem

delu ter posledično tudi sodelovanje v procesu ustvarjanja in oblikovanja politike.

Svetovni splet daje moţnost drţavljanom neposrednega vplivanja na sprejemanje

odločitev, ki so povezane z njihovimi vsakdanjimi interesi in potrebami, in pravico do

sodelovanja pri izvajanju lokalnih javnih zadev. Poleg tega pa javna telesa dobijo

zahtevano legitimnost, sredstva za učinkovito odločanje in podporo drţavljanov za

doseganje posebnih ciljev. Drţavljani torej igrajo osrednjo vlogo pri oblikovanju

politike, ki jih najbolj neposredno zadeva, in s čimer se zagotovi učinkovitost in

gospodarnost.

1.1.4.2 Vloga nevladnih organizacij pri večanju vpliva prebivalcev na sprejemanje

odločitev

Civilna druţba je prostovoljno zdruţenje drţavljanov (izven druţine, kroga prijateljev

ali gospodarstva) z namenom uveljavljanja svojih interesov, idej in ideologij. Na drugi

strani za nevladne organizacije lahko rečemo, da gre v bistvu za tip organizacije civilne

druţbe, ki so formalno ustanovljene za zagotavljanje koristi širšemu prebivalstvu ali

druţbi preko zagotavljanja zagovorništva in servisov (Celovita analiza pravnega okvira

za delovanje nevladnih organizacij: 25).

Civilna druţba si je v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja pridobila legitimnost kot

nov partner drţavi v demokratičnih druţbah. Drţava vanjo ne posega oziroma nima

neposrednega vpliva, njeni predstavniki so avtonomni in se zato lahko zavzemajo za

specifične interese, ki pogosto niso v sozvočju z interesi oblasti, pa tudi ne kapitala. V

Sloveniji se je še posebej po letu 1980 civilna druţba manifestirala z novimi druţbenimi

gibanji, ki so si prizadevala za odpravo smrtne kazni, za svobodo govora oziroma

odpravo verbalnega delikta ter bila proti jedrski energiji in proti usmerjenemu

izobraţevanju kot ponesrečenemu poskusu šolske reforme, spodbujene z egalitarističnih

razrednih poloţajev (Lavtar, 2007: 95).

Delovanje ne vladnih organizacij (v nadaljevanju NVO) se navezuje na tri temeljne

človekove pravice oziroma svoboščine, in sicer na pravico do zbiranja in zdruţevanja,

pravico do zasebne lastnine in svobodo govora. Pravica do zdruţevanja in zbiranja je

opredeljena v ustavah večine drţav, slovenska ustava pa jo uvršča v poglavje

človekovih pravic in temeljnih svoboščin.2

2 42. člen: "Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi. Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije

11

Za civilno druţbo in nevladne organizacije je še posebej pomembna uporaba novih

tehnologij, ki omogočajo tako imenovano e-participacijo predstavnikov in predstavnic

tretjega sektorja v procesih sooblikovanja načrtov, programov na lokalni ravni. Nova

IKT omogoča vzpostavitev e-demokracije, katere orodje je oblikovanje virtualnih

informacijskih in komunikacijskih prostorov, ki omogočajo nevladnim organizacijam in

predstavnikom civilne druţbe in različnim javnostim sodelovanje pri sprejemanju

različnih pomembnih odločitev na lokalni ravni (po Strategiji sistemskega razvoja

nevladnih organizacij za obdobje 2003−2008).

Kot ugotavlja Trček (v: 1997: 102), kljub naštetim potencialnim pozitivnim učinkom, ki

naj bi jih imela virtualizacija politične participacije, malo sistemov na sedanji razvojni

stopnji omogoča − z izkoriščanjem moţnosti kibernetskega prostora − večje

sodelovanje drţavljanov oz. meščanov v političnih procesih na različnih teritorialnih

ravneh. Civilne druţbe ostajajo kljub številnimi prizadevanjem in podarjanjem njihove

vloge še vedno premalo vključene v proces odločanja na drţavni in lokalni ravni3.

1.2 POSREDNO URESNIČEVANJE OBLASTI (LOKALNE VOLITVE)

Volitve so najbolj razširjena oblika posredne demokracije oziroma posrednega

odločanja prebivalcev tako na lokalni kot na drţavni ravni, je najmanj zahtevna, pa tudi

najbolj mnoţična in najbolj univerzalna oblika (Ferfila v Lavtar, 2007: 30−31). V obeh

primerih prebivalci na demokratičen način odločajo o tem, kdo od predlaganih

kandidatov bo predstavljal njihovo voljo v predstavniškem telesu ali v drugem organu, v

našem primeru na lokalni ravni o ţupanu. Lokalne volitve so starejše od drţavnih, saj so

obstajale ţe v času, ko so na drţavni ravni oblikovali organe po drugačnih merilih,

dedno, po poloţaju itd. Za lokalne volitve veljajo ista demokratična načela kot veljajo

za sodobne demokratične sisteme, zlasti načelo splošne in enake volilne pravice,

neposrednih volitev, svobodne volilne pravice in tajnega glasovanja. Med drţavnimi in

lokalnimi volitvami pa je pomembna razlika: na drţavnih volitvah imajo volilno pravico

samo drţavljani, med tem ko lahko na lokalnih volitvah čedalje pogosteje volijo in

nastopajo kot kandidati tudi tujci s stalnim prebivališčem (Lavtar, 2007: 30−31).

ne morejo biti člani političnih strank." Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33-1409/91-I z dne 28.12.1991. 3 Kako pomembno je sodelovanje nevladnih organizacij in civilnih služb, kažeta sprejeta Resolucija (93) 38 Odbor ministrov SE in Bela knjiga o upravljanju evropskih institucij, COM (2001) 428 final, ki jo je sprejela Komisija Evropske unije. Oba mednarodna dokumenta opredeljujeta temeljna načela o statusu nevladnih organizacij v Evropi. Bela knjiga o upravljanju v EU poudarja večjo sodelovanje med regionalnimi in lokalnimi skupnostmi in civilno družbo. Prizadeva si za bolj sistematičen dialog, za oblikovanje minimalnih standardov posvetovanje z javnostjo in za partnerske sporazume z nevladnimi organizacijami (Strategija sistemskega razvoja nevladnih organizacij za obdobje 2003-2008: 12).

12

Ljudje s participacijo v lokalni politiki izraţajo svoje mnenje v različnih oblikah in

organih lokalne skupnosti. Udeleţba drţavljanov na volitvah je temeljni pogoj za

demokratično vladanje, saj ta udeleţba med drugim izraţa tudi zadovoljstvo in mnenje o

preteklem vodenju lokalne skupnosti. Volitve neposredno uvajajo občane v proces

izvrševanja lokalne samouprave ter dajejo drţavljanu občutek udeleţbe pri političnih

odločitvah, s tem pa tudi potrditev njegove vloge drţavljana. Gre za demokratičen način

odločanja o tem, katere osebe bodo predstavljale voljo ljudi v predstavniškemu telesu

ali v drugem organu odločanja v lokalni skupnosti (po Brezovšek et. al., 2004).

Za razliko od volitev v drţavni zbor in predsednika republike, za katere je ţe v ustavi

določeno, da potekajo volitve neposredno na podlagi splošne in enake volilne pravice,

Ustava RS ne določa niti organov lokalne skupnosti niti načina njihovega imenovanja.

Volitve organov lokalne skupnosti so neločljiv in nujen del lokalne samouprave, zato se

zagotovljena volilna pravica nanaša ne samo na drţavne, temveč tudi na lokalne volitve.

Lokalne volitve so podrobneje razčlenjene v ZLS in ZLV, pri čemer ZLS ureja samo

nekatera temeljna načelna vprašanja v zvezi z volitvami. Volitve v občinske svete,

volitve ţupanov in volitve v svete krajevnih, vaških in četrtnih skupnosti natančneje

ureja ZLV (po Gradu, 2003).

Tabela 1: Pregled nalog ţupana in občinskega sveta

ŢUPAN

predstavlja in zastopa občino;

sklicuje in vodi občinski svet;

predlaga občinskemu svetu proračun občine in zaključni račun proračuna, odloke in druge

akte iz pristojnosti občinskega sveta;

skrbi za izvajanje odločitev občinskega sveta;

skrbi za objavo statuta, odlokov in drugih splošnih aktov občine;

zadrţi objavo splošnega akta občinskega sveta, če meni, daje neustaven ali nezakonit;

odloča o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti na drugi stopnji.

OBČINSKI SVET

sprejema statut občine, odloke in druge občinske akte;

sprejema prostorske in druge plane razvoja občine;

sprejema občinski proračun in zaključni račun;

daje soglasje k prenosu nalog iz drţavne pristojnosti na občino;

imenuje in razrešuje člane nadzornega odbora ter člane komisij in odborov občinskega

sveta;

nadzoruje delo ţupana, podţupana in občinske uprave glede izvrševanja odločitev

občinskega sveta;

daje mnenje k imenovanju načelnika upravne enote in imenuje in razrešuje predstavnike

občine v sosvetu načelnika upravne enote;

premoţenja, če ni z zakonom drugače določeno;

imenuje in razrešuje člane sveta za varstvo uporabnikov javnih dobrin;

odloča o drugih zadevah, ki jih določa zakon in statut občine.

Vir: Povzeto po Grafenauerju in Brezovniku, 2006: 185

13

1.2.1 Volitve ţupana

Mandatna doba ţupana traja štiri leta. Ţupana volijo volivci, ki imajo v občini stalno

prebivališče, na neposrednih in tajnih volitvah po dvokroţnem večinskem sistemu.

Volitve se opravijo hkrati z volitvami v občinski svet. Pravico voliti in biti voljen za

ţupana ima vsak občan, ki ima volilno pravico pri volitvah v občinski svet, Ţupana

lahko kandidirajo politične stranke in volivci.4 Za ţupana je izvoljen kandidat, ki je dobil

večino veljavnih glasov volivcev. Ţupan se torej voli neposredno po dvokroţnem

večinskem sistemu (če noben kandidat ni dobil večine v prvem krogu, se opravi drugi

krog volitev med kandidatoma, ki sta dobila v prvem krogu največ glasov). Glede

prenehanja mandata ţupana se primerno uporabljajo določbe zakona o prenehanju

mandata občinskega sveta.

Za Slovenijo velja, da so neposredno izvolitev ţupana (to se je v zadnjem desetletju

uveljavilo tudi v več evropskih drţavah) volivci sprejeli kot najbolj demokratično

obliko izbire, ki tudi zato daje ţupanu posebno integrativno vlogo v občini. Je pa

specifičnost ureditve v tem, da ţupan ni član občinskega sveta (obstajajo pa številni

predlogi, da bi to ureditev spremenili, tako da bi bil ţupan član občinskega sveta).

(Grafenauer in Brezovnik, 2006: 192).

Veljavna ureditev razmerij med občinskimi sveti in ţupani pri nas ni v skladu z

MELLS, prav tako ni v skladu s stališčem slovenskih pravnih teoretikov. Slednji

menijo, da je v lokalni skupnosti zaradi njene narave najpomembnejše odločanje v

predstavniških organih, ne pa v organih, ki skrbijo za izvrševanje odločitev

predstavniškega telesa. Za lokalno samoupravo je temeljno odločanje po

predstavniškem organu. Prihaja do kohabitacije, ki izhaja iz poudarjene neodvisnosti in

samostojnosti izvršilnega organa nasproti predstavniškemu in neizdelanega sistema

odgovornosti. Vse pogosto se dogaja, da občinski svet neposredno sodeluje pri

uresničevanju lastnih odločitev. Razmerje med občinskim svetom in ţupanom so se

zaradi sistema volitev ţupana, ki je voljen na tajnih neposrednih volitvah, pokazala kot

problematična. Ureditev, v kateri ţupan ni odgovoren svetu, povzroča blokade v

lokalnem upravnem procesu, zlasti v občinah, v katerih večina v občinskem svetu in

ţupan nimajo enakih političnih pogledov. Takšna ureditev teţi k učinkovitosti lokalne

samouprave in manj k demokratičnosti odločanja in sodelovanja prebivalcev lokalne

skupnosti pri sprejemanju odločitev. Razmerja med obema organoma so v veljavni

ureditvi in praksi v veliki meri odvisna od ţupana. Za odgovornost izvršnih organov

predstavniškim organom je nujno, da sta oba organa povezana in usmerjena k skupnemu

delovanju (po Vlaju, 2004).

4 Kandidata za župana lahko določi s podpisovanjem skupina volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti. Potrebno število podpisov je najmanj 2% od števila volivcev v volilni enoti na dan razpisa volitev, vendar ne več kot 2500.

14

Pomembna razlika glede volitve v občinski svet pa je v tem, da tujci ne morejo biti

izvoljeni za ţupana, torej nimajo pasivne volilne pravice (Grad, 2006: 22).

1.2.2 Volitve članov občinskega sveta

Občinski svet sprejema najpomembnejše odločitve v lokalni skupnosti in je zato

osrednji organ lokalne skupnosti. Predstavniško telo je tisti organ, ki predstavlja interese

in voljo prebivalcev ter omogoča vpliv prebivalcev na odločanje v lokalni skupnosti,

zato morajo prebivalci imeti odločilen vpliv na določitev njegovih članov. Tega po

merilih sodobne demokracije ni mogoče uresničiti drugače kot z volitvami (Grad, 2003:

7).

Volitve se opravijo na podlagi splošne in enake volilne pravice na svobodnih volitvah s

tajnim glasovanjem za mandatno obdobje štirih let. Redne volitve v občinske svete se

opravijo vsako četrto leto. Predčasne volitve v občinske svete se opravijo le v primeru,

če se občinski svet razpusti pred potekom štiriletne mandatne dobe in v primeru odstopi

večina članov občinskega sveta. Volilna pravica obsega pravico voliti (aktivno volilno

pravico) in pravico biti izvoljen (pasivna volilna pravica). Pravico voliti in biti voljen za

člana občinskega sveta ima vsak drţavljan RS in druge drţave članice Evropske unije,

ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti in ima v občini stalno prebivališče. Peti

člen ZLV priznava tudi ostalim tujcem s stalnim prebivališčem v RS pravico voliti člane

občinskega sveta, vendar pa ne pravice biti izvoljen za člana občinskega sveta. Naša

ureditev ne določa posebnih pogojev za uţivanje pasivne volilne pravice ter za razliko

od večine drugih ureditev ne določa dodatnega pogoja časa bivanja v lokali skupnosti,

kar je lahko na eni strani dokaz demokratičnega pogleda na pridobitev volilne pravice,

na drugi strani pa je lahko problematično, če pogledamo z vidika namena lokalnih

volitev. Lokalne volitve so najtesneje povezane s samo vsebino lokalne samouprave,

zato terjajo nek občutek pripadnosti lokalni skupnosti. V ta namen bi bilo smiselno

določiti tudi dodaten časovni pogoj (Grad, 2003: 26).

Pravico do posebnega predstavnika v predstavniškem telesu imajo pripadniki italijanske

in narodnostne skupnosti ter pripadniki romske skupnosti. Pravica pripadnikov narodnih

skupnosti do posebnega predstavnika je določena ţe v tretjem odstavku 64. člena

Ustave, podrobneje pa urejena v prvem odstavku 39. člena ZLS, ki določa, da imata

narodni skupnosti na narodnostno mešanih območjih v občinskem svetu po enega

predstavnika. Za razliko od narodnih skupnosti pravica predstavništva v občinskem

svetu romske skupnosti ni zagotovljena ţe v sami ustavi, saj Ustava v 65. členu določa,

da poloţaj in posebne pravice romske skupnosti ureja zakon. Takoj je ZLS v 39. členu

določil, da imajo Romi na območjih, kjer ţivi avtohtono naseljena romska skupnost, v

občinskem svetu po enega predstavnika, ki ga izvolijo pripadniki romske skupnosti (več

v nadaljevanju). Pripadniki teh skupnosti imajo dejansko dve volilni pravici za isto telo,

kar je posledica zlasti posebnega varstva pravic teh skupnosti.

15

Volilni sistem v oţjem smislu besede je v občinah odvisen od velikosti občine oziroma

števila prebivalcev, saj je od tega odvisno število članov občinskega sveta.

Člani občinskih svetov se volijo:5

a) po večinskem sistemu (načelu; večinske volitve), če šteje občinski svet manj kot

12 članov (po večinskem sistemu se volijo tudi člani občinskega sveta iz vrst

italijanske in madţarske narodne skupnosti, pa tudi predstavniki romske

skupnosti),

b) po proporcionalnem sistemu (načelu; proporcionalne volitve), če šteje občinski

svet 12 ali več članov.

Za volitve se v občini lahko oblikujejo volilne enote, ki se oblikujejo tako, da se en član

občinskega sveta voli na pribliţno enako število prebivalcev. Za večinske volitve zakon

določa, da se lahko vsi člani občinskega sveta volijo v občini kot eni volilni enoti, če

občinski svet ne šteje več kot sedem članov. V vsaki volilni enoti se voli en član

občinskega sveta, če je to smotrno zaradi oblikovanja volilnih enot, pa največ trije člani

občinskega sveta. Za proporcionalne volitve članov občinskega sveta določa zakon, da

se lahko oblikujejo volilne enote − volilne enote se v tem primeru oblikujejo tako, da se

v vsaki voli enako število članov, vendar najmanj pet članov občinskega sveta. Volilna

enota za predstavnike italijanske oziroma madţarske narodne skupnosti in za

predstavnike romske skupnosti je cela občina (Grafenauer in Brezovnik, 2006: 188).

Kandidate za člane občinskega sveta, ki se volijo po večinskemu načelu, določijo

politične stranke v občini in volivci v volilni enoti s podpisovanjem. Politične stranke

določijo postopek imenovanja kandidatov, pri tem pa morajo upoštevati, da pri

določanju kandidatov smejo sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in

stalno prebivališče v občini. Kandidate določijo s tajnim glasovanjem. Skupina

volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti, lahko s podpisovanjem določi

kandidate za člane občinskega sveta..

1.2.3 Volitve v svete krajevnih, vaških in četrtnih skupnosti

Primarna funkcija delitve na oţje dele je v zagotavljanju čim učinkovitejšega

upravljanja in v omogočanju participacije prebivalcev na niţjem nivoju. Tako naj bi

uvedba oţjih delov občine izboljšala demokracijo, kar je tudi skladno z načeli MELLS,

ki v 6. členu pravi, da lahko samoupravna lokalna skupnost določi svoje lastne upravne

strukture zaradi prilagoditve krajevnim potrebam in zagotovitve učinkovitega

upravljanja, če s tem ne vpliva na splošnejše zakonske določbe ZLS (Brezovšek et. al.,

2005a: 178).

5 Za ugotovitev števila članov občinskega sveta ter za določanje volilnih enot in števila članov občinskega sveta, ki se volijo v posamezni volilni enoti, se ne upošteva števila članov občinskega sveta – predstavnikov italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti ter predstavnikov romske skupnosti.

16

ZLS v 18. členu določa, da je območje občine lahko v skladu s statutom občine

razdeljeno na krajevne, vaške ali četrtne skupnosti, če je to utemeljeno s prostorskimi,

zgodovinskimi, upravno-gospodarskimi ali kulturnimi razlogi in če je to v interesu

prebivalcev zadevnega dela občine. Občinski svet o notranji členitvi odloča svobodno,

pri čemer pa je dolţan upoštevati omenjene značilnosti občine. Oţji deli občine se

ustanovijo ali ukinejo oziroma spremeni se njihovo območje ali ime s statutom občine.

Pred ustanovitvijo oţjih delov, njihovo ukinitvijo ali spremembo območja je treba

ugotoviti interes prebivalcev oţjih delov občine v zvezi z imenom in območjem dela

občine, vendar izid izborov občanov oziroma referenduma ni zavezujoč.

Organi oţjih delov občine so predvidoma neposredno izvoljeni sveti, občinski svet pa

lahko namesto neposredno izvoljenih svetov ustanovi krajevne, vaške in četrtne odbore

kot posvetovalna telesa. Člane teh odborov imenuje in razrešuje občinski svet, statut ali

odlok, s katerim so bili ustanovljeni, občinski svet lahko tudi določi, da člane izvolijo

prebivalci na zborih.

Opredelitev volilne pravice pri volitvah četrtnih, krajevnih in vaških skupnosti se ravna

po ureditvi volitev občinskega sveta. Volilno pravico imajo volivci s stalnim

prebivališčem v krajevni, vaški ali četrtni skupnosti. Ne glede na 54. člen tega zakona

kandidate za člane sveta krajevne, vaške oziroma četrtne skupnosti lahko določi s

podpisovanjem skupina najmanj desetih volivcev. Politična stranka določi kandidate za

člane sveta krajevne, vaške ali četrtne skupnosti po enakem postopku, kot velja za

določanje kandidatov za občinske svete.

Volitve v četrtne skupnosti so podobne volitvam občinskega sveta. Opravijo se po

večinskem ali proporcionalnem sistemu, odvisno od velikosti četrtne skupnosti. Če šteje

svet četrtne skupnosti od 7 do 11 članov, se volitve opravijo po večinskem sistemu, v

primeru, ko svet šteje od 12 do 45 članov, pa se uporablja proporcionalni sistem.

Znotraj večinskega sistema sta dve moţnosti, in sicer: če svet četrtne skupnosti šteje

manj kot 7 članov, se volitve izvedejo v četrtni skupnosti kot eni volilni enoti, in če svet

šteje več kot 7 članov, se volitve izvedejo po volilnih enotah. Volitve v svet krajevnih in

vaških skupnosti se običajno opravijo po večinskem sistemu, saj gre praviloma za

manjše skupnosti. Tudi za krajevne in vaške skupnosti velja pravilo: če svet krajevne ali

vaške skupnosti šteje manj kot 7 članov, se volitve izvedejo v krajevni in vaški

skupnosti kot eni volilni enoti, in če svet krajevne ali vaške skupnosti šteje več kot 7

članov, se volitve izvedejo po volilnih enotah. Število članov sveta oţjega dela občine

določi občinski svet.

17

1.3 VLOGA POLITIČNIH STRANK PRI ZAGOTAVLJANJU VPLIVA

PREBIVALCEV NA SPREJEMANJE ODLOČITEV

Politična participacija na lokalni ravni predstavlja način, kako lahko občani izraţajo

svoje mnenje o različnih javnih politikah ter sodelujejo pri različnih oblikah in organih

lokalne skupnosti.

Relacija med organi lokalne skupnosti in javnostjo je eden izmed posebnih vidikov

lokalne demokracije z vidika participacije lokalne skupnosti pri odločanju. Za doseganje

višje stopnje legitimnosti in uresničevanja javnega interesa, je pomembna komunikacija

med izvoljenimi organi in med prebivalstvom lokalne skupnosti.

Med splošnimi trendi, ki oblikujejo politično participacijo na lokalni ravni, so:

vpliv nove informacijske in komunikacijske tehnologije (ta omogoča izmenjavo

informacij in izkušenj med drţavljani, daje nove moţnosti za vplivanje na

oblastno odločanje);

vpliv globalnih odločitev na lokalni politični sistem (proces globalizacije zoţuje

prostor za lokalno politiko in s tem za participacijo drţavljanov);

vpliv spreminjajočih se oblik zaposlovanja in gospodarske oblasti (moderno

gospodarstvo zahteva bolj izobraţeno delovno silo, večjo intenzivnost dela,

večjo vključitev določenih skupin, ki izključujejo druge (Vlaj, 2002: 70−71).

V lokalnem javnem ţivljenju ima demokratična participacija dve glavni vlogi:

participacijo v političnem procesu in interesne (nepolitične) dejavnosti za skupnost (v

okviru zdruţenja in nevladnih organizacij ter individulane aktivnosti). V političnem

procesu zajema participacija izvrševanje volilne participacije (glasovanje, kandidatura),

aktivnosti znotraj političnih strank in participacijo pri odločanju (s formalnimi

instrumenti neposredne demokracije in lobiranja ter drugimi metodami neformalnega

vplivanja) ( Brezovšek, 2004: 16).

Politične stranke so po mnenju nekaterih celo pomembnejša iznajdba sodobne

demokracije od parlamentov, saj pomenijo prevajanje interesov od ljudi do vlade in

zakonodajalca (Budge v Lavtar, 2007: 100). Toda vse pogostejše so tudi ocene, da

politične stranke niso več (če so kdaj sploh bile) ţiva povezava med drţavljani in

institucijami, njihova vloga je praktično omejena na pripravo alternativnih kadrov za

zakonodajna in druga telesa. Vsebina in koncept demokratičnega primanjkljaja ni točno

definirana, vsekakor pa je v poindustrijski druţbi politična participacija za prebivalce

manj privlačna, institucijam pa se ne posreči omogočiti nove poti participacije in

resnične vključitve v javno ţivljenje. Ni še jasno, ali gre za krivdo političnih elit samih

ali pa tudi tehnokratstvo javnih storitev pripomore k demokratičnemu primanjkljaju

(tako Debicka in Debicki v Lavtar, 2007: 100).

18

Vir: Brezovšek, 2004: 16 in Vlaj, 2002: 72

Zanimivo vprašanje je, kako močno različne oblike participacije, razen volitev, vplivajo

na prerazdelitev politične moči. In če predpostavljamo, da vplivajo, se prav zato

politične stranke po naravi stvari ne bodo zavzemale za širjenje participativnih oblik,

mehanizmov in praks zunaj tistih tokov, ki jih same najbolje obvladujejo, na primer

volitev. Še sveţ primer poskusa omejevanja pravice kandidiranja zunaj političnih

strank, ko sta dva poslanca slovenskega parlamenta predlagala – parlament pa je

decembra 2005 rešitev uzakonil − povečanje zahtevanega števila podpisov pri

kandidiranju takih kandidatov s 15 podpisov na 2 % volivcev v volilni enoti, kadar je

predlagatelj skupina volivcev, kaţe na sektaško politično prakso političnih strank.

Namen predlagane in uzakonjene rešitve je bil zmanjšati moţnost participacije

prebivalcev na lokalnih volitvah mimo političnih strank. Ustavno sodišče je na podlagi

pritoţbe skupine neodvisnih občinskih svetnikov iz Maribora razveljavilo del sprejete

novele in tako omejilo politično samovoljo strank, toda prav ta akcija potrjuje določeno

nervozo in ljubosumje političnih strank do nestrankarskih aktivnostih pri upravljanju

javnih zadev. Nezaupanje prebivalcev do političnih strank je izkustveno utemeljeno.

19

Tako na primer tudi v Sloveniji politične stranke ne uţivajo zaupanja (glej tabelo

spodaj) (Lavtar, 2007: 101).

Tabela 2: Zaupanje v institucije v Sloveniji

INSTITUCIJA % PREBIVALCEV, KI ZAUPA

Tolar 55

Vojska 51

Šolstvo 47

Zdravstvo 38

Varuh človekovih pravic 37

OZN 35

Državni zbor 21

Sodišče 17

Politične stranke 10

Vir: Politbarometer 1, Center za raziskovanje javnega mnenja, v Lavtar, 2007: 101

20

2 PARTICIPACIJA POSEBNIH DRUŢBENIH SKUPIN

2.1 ENAKE MOŢNOSTI MOŠKIH IN ŢENSK

Moški znajo samo misliti. Ženske pa imajo svoj način, da razumejo, ne da bi mislile.

(Tagore, indijski pesnik, filozof)

Slovenija je ena izmed sodobnih demokracij, ki se tako na drţavni kot tudi na lokalni

ravni srečuje z odsotnostjo ţensk v politiki, kajti še vedno obstaja miselnost, da je

politika moška zadeva in naj se ţenske z njo ne ukvarjajo.

Uravnoteţeno sodelovanje ţensk in moških v postopkih odločanja je pogoj za

demokracijo. Tega se zaveda tudi Svet ministrov EU, ki je leta 1996 sprejel Priporočilo

o uravnoteženem sodelovanju žensk in moških v postopku odločanja, v katerem drţavam

članicam priporoča, da sprejmejo celovito in razumljivo strategijo za spodbujanje

udeleţbe ţensk in moških v postopkih odločanja in da za dosego tega cilja uvedejo

ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe. O pomembnosti enake udeleţbe ţensk in

moških v postopkih odločanja pričajo številni drugi sprejeti dokumenti, med katerimi

velja omeniti Konvencijo OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije ţensk iz leta 1981.

Konvencija nalaga drţavam podpisnicam, da sprejmejo vse primerne ukrepe za odpravo

diskriminacije ţensk v političnem in javnem ţivljenju, predvsem pa da se ţenskam pod

enakim pogojem kot moškim zagotovi pravica voliti in biti voljene na vseh volitvah.

Drţave naj bi sprejele posebne začasne ukrepe, katerih namen bi bil pospešiti

uresničevanje dejanske enakosti moških in ţensk, pri tem pa konvencija izrecno

poudarja, da se taki ukrepi ne štejejo za diskriminacijo.

Po več merilih delimo ukrepe, s katerimi je mogoče doseči uravnoteţeno zastopanost

obeh spolov:

1. formalni in neformalni ukrepi: prvi pomenijo zakonsko ureditev določenih

ravnanj, druge pa sprejemajo politične stranke ali druge interesne organizacije v

svojih notranjih ali programskih dokumentih;

2. ukrepi, ki vplivajo na kandidacijski postopek, in ukrepi, ki vplivajo na izvolitev,

ter

3. ukrepi za financiranje in druge načine nagrajevanja in kaznovanja političnih

strank za uravnoteţeno sodelovanje obeh spolov v političnem ţivljenju (Grad,

Nenad in Zagorc v Lavtar, 2007: 70).

Za uveljavitev enakih moţnosti med spoloma pri udeleţbi v političnem ţivljenju na

lokalni ravni pa je lani stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah ZLV.

Sprememba zakona pomeni uresničitev določbe četrtega odstavka 43. člena Ustave v

zvezi z zagotovitvijo enakih moţnosti med spoloma pri udeleţbi v političnem ţivljenju

na lokalni ravni. Predlagatelji kandidatnih list na lokalnih volitvah bodo morali

21

upoštevati zakonsko zahtevo po enakopravnem zastopanju obeh spolov na kandidatnih

listah. Besedilo 2. člena zakona zahteva najmanj 40 % vsakega od spolov, pri čemer

morajo biti v prvi polovici na kandidatni listi kandidati zapisani izmenično. Vendar bo

ta rešitev uveljavljena šele na rednih lokalnih volitvah leta 2014 (Lavtar, 2006: 10).

Slovenija je leta 2002 z ustanovitvijo posebne vladne sluţbe in s sprejetjem Zakona o

enakih moţnostih ţensk in moških storila pomemben napredek. Zakon za lokalne

skupnosti uvaja moţnost imenovanja koordinatorja oziroma koordinatorice, ki sodeluje

pri pripravi in izvajanju nacionalnega programa za enake moţnosti na lokalni ravni,

organom lokalnih skupnosti predlaga sprejem različnih ukrepov in aktivnosti ter ima

svetovalno vlogo pri oblikovanju rešitev, ki naj bi bile usmerjene k spodbujanju

enakosti spolov. Občine, ki so po podatkih Urada za enake moţnosti ţe imenovale

koordinatorico oziroma koordinatorja za enake moţnosti ţensk in moških, so: MO

Slovenj Gradec, občina Trbovlje, občina Šmartno ob Paki, občina Domţale, občina

Ljubno od Savinji, MO Kranj, MO Novo mesto, MO Celje, občina Trzin, MO Koper,

občina Piran, MO Murska Sobota, občina Ţirovnica, občina Polzela, občina Bled, MO

Ljubljana, občina Logatec, občina Destrnik, MO Velenje, občina Prebold6.

Čeprav je bilo na drţavnozborskih volitvah leta 2008 med več kakor tisoč kandidati

35 % ţensk, pa je bilo med izvoljenimi 78 poslancev in le 12 poslank; zastopanost

ţensk v drţavnem zboru je torej 13,3-odstotna. Ţenske so med poslanci najmočneje

zastopane v stranki Socialnih demokratov (SD), s 27,6-odstotnim deleţem (21

poslancev in 8 poslank); sledijo Liberalna demokracija Slovenije (LDS) (z 20-odstotnim

deleţem ţensk oz. z eno poslanko) in stranka Zares – nova politika (z 11,1-odstotnim

deleţem ţensk oz. prav tako z eno poslanko); v Slovenski demokratski stranki (SDS) so

ţenske v parlamentu zastopane s 7,1-odstotnim deleţem (oz. z dvema poslankama).

Preostale stranke pa v drţavnem zboru nimajo predstavnic. Tudi nobene od obeh

narodnih skupnosti letos prvič ne zastopa poslanka. Po zastopanosti ţensk v

zakonodajni oblasti se Slovenija tako uvršča na rep evropskih drţav7.

Stanje se značilno ne razlikuje glede na razvitost, velikost občine in glede na

ozemeljsko razmestitev. Pregled stanja po statističnih regijah daje precej različno

podobo, v nobeni od regij pa ţenske ne dosegajo petine vseh svetniških mest (glej

tabelo št. 3). Tako je zastopanost ţensk v najmanj razviti regiji Pomurju skoraj enaka

kot na Gorenjskem, ki spada med razvitejše regije (Lavtar, 2007: 73−75).

6 Podatki s spletne strani Urada za enake možnosti Vlade RS. 7 Podatki s spletne strani Statističnega urad RS.

22

Tabela 3: Deleţ svetnic po statističnih regijah (volitve 2002)

STATISTIČNA REGIJA DELEŽ SVETNIC V %

Pomurska 9,46

Podravska 11,81

Koroška 16,11

Savinjska 12,28

Zasavska 18,06

Spodanje posavska 12,79

Dolenjska 13,33

Osrednjeslovenska 15,26

Gorenjska 10

Notranjskokoroška 12,62

Goriška 14,6

Vir: Ministrstvo za notranje zadeve v Lavtar, 2007: 74

2.2 MLADINA

Le z aktivnim sodelovanjem mladih pri odločitvah in dejavnostih na lokalni in

regionalni ravni bomo zgradili bolj demokratično, vključujočo in uspešno druţbo.

Sodelovanje v demokratičnem ţivljenju skupnosti je več kot le udeleţba (aktivna ali

pasivna) na volitvah, čeprav je to pomemben sestavni del. Bistvo druţbe in aktivnega

drţavljanstva je, da imaš moţnost, prostor in podporo, da lahko sodeluješ pri odločanju

in vplivaš na odločitve ter se vključuješ v različne dejavnosti in s tem prispevaš h

graditvi boljše druţbe. Spodbujanje mladih mora potekati v takem kulturnem okolju, ki

spoštuje mlade in upošteva njihove različne potrebe, poloţaj in teţnje, vključevati mora

tudi prvine zabave in uţitka (Revidirana Evropska listina o vključevanju mladih v

lokalno in regionalno ţivljenje8).

Zgoraj omenjena listina opozarja, da je dejavno sodelovanje mladih pri odločitvah na

lokalni in regionalni ravni ključnega pomena, če hočemo zgraditi bolj demokratično,

vključujočo in uspešno druţbo. Samo sodelovanje v demokratičnem ţivljenju skupnosti

je več kot le aktivna oziroma pasivna udeleţba na volitvah, čeprav je to pomemben

sestavni del. Listina sicer nima statusa konvencije, je pa lahko smernica za lokalne in

regionalne skupnosti pri udejanjanju samega vključevanja mladih v lokalno ţivljenje.

Listina vsebuje sedemdeset načel, s katerimi so lokalnim in regionalnim oblastem dani

napotki, kako naj uresničujejo politike na številnih področjih, povezanih z mladimi.

Izpostaviti pa je treba načelo, ki poudarja, da je udeleţba mladih namenjena vsem

8 Sprejel jo je Kongres lokalnih in regionalnih skupnosti Evrope (10. seja 21. maja 2003, odgovor na priporočilo 128).

23

mladim, brez kakršnegakoli zapostavljanja zaradi etičnih, narodnih, socialnih, spolnih,

kulturnih, verskih in jezikovnih značilnosti.

Dejstvo je, da mladi v Sloveniji postajajo vse bolj nezainteresirani o dogajanju v njihovi

lokalni skupnosti, vse manj so pripravljeni sodelovati v javnem ţivljenju ter postajajo

vse »nepolitični, pasivni« do politične oblasti, kar se kaţe v nizki stopnji udeleţbe na

lokalnih volitvah in v drugih oblikah neposrednega uresničevanja oblasti. Drţavljanska

pismenost postaja za mladega človeka iz dneva v dan pomembnejša in sicer tako zelo,

kot so pomembne njegove informacijska, komunikacijska in socialna pismenost. Mladi

morajo začutiti, da je tudi lokalna demokracija v Sloveniji zelo pomembna oblika

uresničevanja demokracije, ter da je kot taka tudi priznana oziroma zagotovljena v tako

pomembnem dokumentu, kot je ustava. Spoznati morajo, da je participacija ljudi v

lokalni politiki način, s katerimi lahko ljudje izraţajo svoje mnenje o javnih zadevah in

sodelujejo v različnih oblikah in organih lokalnih skupnosti. Seznanjeni morajo biti tudi

s tem, da so v Sloveniji lokalne volitve v primerjavi s parlamentarnimi ţal večkrat

zapostavljene, pa tudi s tem, da so na lokalni ravni moţne različne oblika politične

participacije. Mladi naj bi se s pomočjo demokratične vzgoje učili »iz ţivljenja v

ţivljenje« (Ţidan, 2005: 259).

Eden od kazalcev politične participacije mladih je tudi starostna meja za članstvo

mladostnikov v političnih strankah. Medtem ko v posameznih evropskih drţavah ni

zakonske omejitve glede starosti, pri kateri mladoletna oseba lahko postane član

politične stranke (Belgija, Nizozemska, Švica, Velika Britanija), v Zvezni Republiki

Nemčiji, v Španiji in Luksemburgu starši lahko otroku pred polnoletnostjo prepovedo

včlanitev. Slovenski zakon o političnih strankah določa, da lahko mladoletna oseba, ki

je stara najmanj petnajst let, postane članica oziroma član mladinske organizacije

(podmladka) v stranki, članica oziroma član stranke pa šele s pisno privolitvijo svojega

zakonitega zastopnika. (Lavtar, 2007: 78).

Čeprav število prebivalcev Slovenije narašča, se deleţ mladih med njimi zmanjšuje:

konec leta 2008 jih je bilo 19,4 %, leta 2060 pa naj bi po projekcijah predstavljali 14,4

% slovenskega prebivalstva. 12. avgust je za mednarodni dan mladine razglasila z

resolucijo – na predlog Svetovne konference ministrov, odgovornih za mladino –

Generalna skupščina Zdruţenih narodov decembra 1999. Po vsem svetu so na ta dan

napovedane številne akcije mladih, večinoma nacionalnih nevladnih organizacij,

mladinskih centrov in različnih mladinskih prostovoljnih gibanj.

Mladina ima v strokovnih razpravah različne opredelitve: Zdruţeni narodi običajno

upoštevajo definicijo »mladine«, oblikovano leta 1985, v mednarodnem letu mladih, in

prištevajo med mlade osebe, stare od 15 do 24 let. Statistični urad RS pa, podobno tudi

nekatere druge evropske drţave, opredeljuje kot mladino osebe v starostni skupini 15–

29 let9.

9 Podatki s spletne strani Statističnega urad RS.

24

Graf 2: Število in deleţ prebivalcev, starih 15−29 let, Slovenija, 1989−2008

Vir: Statistični urad RS

Na področju sodelovanja mladih so ţe nekaj časa tako na drţavni kot tudi na lokalni

ravni precej uspešno uveljavljene oblike otroških in mladinskih parlamentov. Na ţalost

pa mladi ob zaprtju takega parlamenta za leto dni utonejo v pozabo občinskih

funkcionarjev. Da ne bi bilo tako, je potrebno še naprej spodbujati ustanovitev otroških

in mladinskih svetov na občinski ravni kot stalno obliko delovanja mladih in zelo

uporabno sredstvo za izobraţevanje o lokalni pripadnosti, ki poleg tega ponujajo

priloţnost za dialog z najmlajšimi člani lokalne skupnosti. Politične participacije se

najbolj uspešno nauči z aktivno uporabo samih oblik politične participacije - skratka,

mladi naj izkusijo dejansko demokracijo. V ta namen mora lokalna oblast ustanavljati

mladinske svete, spodbujati delovanje mladinskih zdruţenj in še posebej razvoj proţnih

oblik in struktur za sodelovanje skupnosti, kot so mladinski centri, učinkovito mora

izrabiti sposobnosti mladine, da samostojno oblikuje in uresničuje projekte (Lavtar,

2004: 10).

2.3 TUJCI

V preteklosti je bila volilna pravica pogojena z drţavljanstvom, ki pomeni posebno vez

med drţavo in drţavljanom, s katerim so določene dolţnosti in obveznosti na obeh

straneh, ki za tujce ne veljajo. Vendar pa je v zadnjem času začelo prihajati do omilitve

ali celo do odpuščanja tega pogoja, vsaj kar se tiče volitev na lokalni ravni. V EU ni

drţave, ki bi imela manj kot 10 % tujih rezidentov. Tujcem je zato treba dati več

priloţnosti, še zlasti na lokalni ravni, saj tam rešujejo večino svojih ţivljenjskih

problemov. Pravica sodelovanja tujcev pri lokalnih volitvah je postala pravilo v

25

evropskih drţavah, z njo se ukvarjata tako Svet Evrope (v nadaljevanju SE) kot tudi EU.

Njun pristop je seveda različen, saj SE deluje na drugačen način in za mnogo večjo

število drţav, ki so njene članice. Dokumenti SE so mnogo manj obvezujoči, kot to

velja za dokumente EU, ki delujejo bolj ali manj neposredno.

Drţave članice SE, podpisnice Konvencije o udeležbi tujcev v javnem življenju na

lokalni ravni,10

med drugim v listini potrjujejo svojo zavezanost univerzalni in nedeljivi

naravi človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki temeljijo na dostojanstvu vseh ljudi.

Prav tako se zavedajo dejavnega sodelovanja tujih prebivalcev v ţivljenju lokalne

skupnosti in pri razvoju njene blaginje ter so prepričane, da je treba izboljšati njihovo

vključevanje v lokalno skupnost, še zlasti z izboljšanjem moţnosti za njihovo

sodelovanje pri lokalnih javnih zadevah.

Na drugi strani si EU prizadeva za izenačevanje volilne pravice na lokalnih volitvah

znotraj članic Unije. Tako Direktiva iz leta 1994 določa ukrepe za uresničevanje pravice

voliti in pravice kandidirati na občinskih volitvah drţavljanov Unije, ki prebivajo v

drţavi članici, katere niso drţavljani. Ta direktiva je bistveno oţja od omenjene

konvencije SE, saj volilno pravico v drţavi članici omejuje na drţavljane Unije, po

drugi strani pa je širša, ker zagotavlja celovito volilno pravico na lokalnih volitvah, torej

ne samo aktivno, temveč tudi pasivno volilno pravico. Direktiva pa za volitve

izvršilnega organa dopušča tudi izjemo, saj drţavi dopušča moţnost, da lahko funkcijo

izvršilnega organa zasedejo samo njeni drţavljani, s čimer se omeji volilna pravica

drţavljanov drugih drţav v EU pri teh volitvah samo na aktivno volilno pravico (po

Gradu, 2003).

Zakonito prebivanje nedrţavljanov na drţavnem ozemlju je značilnost sodobnih druţb.

Število priseljencev, ki v drţavi prebivajo daljše obdobje, in zakonito naseljenih tujcev

v Evropi narašča. Spoštovanje človekovih pravic naj bi bilo neodvisno od drţavljanstva,

načela nediskriminacije pa so zapisana v številnih mednarodnih dokumentih.

Navzočnost priseljencev in tujih prebivalcev je pozitiven dejavnik, ki druţbo in

vsakdanje ţivljenje bogati. Zato so zahteve po enakopravnem sodelovanju vseh

druţbenih skupin v političnem procesu pogoste in stalne, saj zakonito naseljeni

nedrţavljani prispevajo k blaginji drţave, to pa še bolj upravičuje njihovo pravico

vplivati na politične odločitve v določeni drţavi. V vse manj drţavah so mnogih pravic,

posebej političnih, deleţni samo njihovi drţavljani. Restriktivna merila lahko preprečijo

zakonito naseljenim nedrţavljanom, da bi si pridobili drţavljanstvo v drţavi gostiteljici,

jih prikrajšajo za polno sodelovanje v ţivljenju skupnosti in jih, v najhujših primerih,

pahnejo na rob druţbe. Čeprav se je integracija priseljencev in tujih prebivalcev občutno

10 Sestavljena v Strasbourgu 5. februarja 1992 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni, v enem izvodu, shranjenem v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjen izvod vsaki državi članici Sveta Evrope in vsaki državi, ki je povabljena, da pristopi k tej konvenciji.

26

povečala na gospodarskem, socialnem, kulturnem in izobraţevalnem področju, pa

politična integracija vedno znova zbuja polemike. Toda prav njihovo sodelovanje v

političnem sistemu odločanja pospešuje njihovo splošno integracijo in omogoča soţitje,

ki je v interesu tako drţavljanov kot nedrţavljanov v drţavi gostiteljici. Pomanjkanje

integracije je lahko vir socialnih napetosti in konfliktov (Priporočilo 1500, 2001).

Evropska konvencija o udeleţbi tujcev v javnem ţivljenju na lokalni ravni poudarja, da

so tujci stalna značilnost evropskih druţb in da imajo tuji prebivalci na lokalni ravni v

glavnem iste dolţnosti kot drţavljani. Zato kot standard postavlja tri temeljne rešitve, ki

naj bi jih spoštovale drţave članice: svobodo izraţanja, svobodo miroljubnega zbiranja

in zdruţevanja ter pravico voliti in kandidirati na lokalnih volitvah, če stalno in zakonito

prebivajo v drţavi pet let pred volitvami (Konvencija, 1992: 3. in 6. člen) (Lavtar, 2007:

81).

Slovenija do leta 2002 tujcem ni priznavala volilne pravice na lokalni ravni. Povod za

spremembe slovenskega zakona, ki ureja lokalne volitve, je bilo vse bolj pribliţujoče se

članstvo Republike Slovenije v Evropski uniji. V okviru pogajalskih izhodišč za

področje 2 (prosto gibanje oseb) se je Slovenija obvezala tudi za ureditev razmer za

uveljavljanje volilne pravice in pravice do kandidiranja na lokalnih volitvah drţavljanov

unije, ki prebivajo v drţavi članici, niso pa njeni drţavljani. To pravico bi si sicer

drţavljani unije lahko pridobili šele, ko bi Slovenija postala članica. Vendar se je

zakonodajalec odločil, da to vprašanje uredi v zakonu ţe pred vključitvijo Republike

Slovenije v EU, saj je to eden od predpisov, ki so bili zapisani v programu

harmonizacije slovenskega pravnega reda z evropskim.

Predlagana ureditev temelji na 43. členu Ustave RS, ki pravi, da zakon lahko določi, v

katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci. Zadnja novela

zakona določa, da imajo tujci na lokalnih volitvah polno aktivno volilno pravico,

pasivne pa ne. Torej lahko volijo občinski svet in ţupana, ne morejo pa biti izvoljeni v

svet ali za ţupana. Drţavljani drţav, članic EU, pa volijo ţupana in občinske svetnike,

lahko pa tudi kandidirajo, vendar pa le za občinski svet. Omejitev na moţnost

kandidiranja in izvolitve le v občinski svet dopušča tudi prej navedena direktiva, je pa

hkrati skladna s sistemsko ureditvijo lokalne samouprave v Republiki Sloveniji, ki

drţavi omogoča, da z zakonom prenese opravljanje posameznih zadev iz drţavne

pristojnosti v lokalno, pri tem pa drţava zadrţi nadzora zakonitosti, primernosti in

racionalnosti opravljanja teh nalog. V teh primerih ţupan neposredno sodeluje pri

izvajanju drţavnih nalog. Ţupan ima v skladu z zakonom tudi naloge v zvezi z

obrambnim načrtovanjem in obrambnimi pripravami. Takšna ureditev je v drţavah

članicah unije zelo pogosta (Lavtar, 2007: 85).

27

Tabela 4: Število tujcev po drţavah

DRŽAVA ŠTEVILO

Bosna in Hercegovina 9.546

Hrvaška 3.875

Srbija in Črna Gora 3.709

Makedonija 1.486

Rusija 152

Ukrajina 182

Kitajska 67

Romunija 49

ZDA 46

Vir: Ministrstvo za notranje zadeve, september 2006, v Lavtar, 2007: 85

2.4 NARODNOSTI

Zajamčene pravice manjšin so ena od najpomembnejših civilizacijskih pridobitev

sodobnih demokracij. Pravice manjšin so varovane s pravnim redom in o njih ni

mogoče odločati v postopkih z večinskim odločanjem, ampak le v soglasju z manjšino.

V Sloveniji so take pravice določene v ustavi. Narodne manjšine so nastale zaradi

nacionalnih drţav, ki so bile ustanovljene vzporedno z nastajanjem sodobnih narodov.

Enonacionalne drţave, ki so nastale v 18. in 19. stoletju, so zahtevale nove rešitve tam,

kjer so deli narodov ostali zunaj meja drţave, kjer je ţivela večina. Ţagar (v: 2005: 58)

povzema definicijo etnične manjšine po Francescu Capotortiju, ki jo opredeljuje kot

skupino:

ki je manj številčna od preostalega prebivalstva drţave,

ki je v neprevladujočem poloţaju v tej skupnosti, katere pripadniki (drţavljani)

imajo značilne etnične, verske ali jezikovne značilnosti, po katerih se

razlikujejo od preostalega prebivalstva, in

katere pripadniki kaţejo vsaj implicitno medsebojno solidarnost zato, da bi

ohranili kulturo, tradicijo, vero ali jezik.

Večina drţav priznava varstvo osebam, ki pripadajo tipičnim (tradicionalnim) narodnim

manjšinam. So pa tudi drţave (npr. Francija in Grčija), ki na svojem ozemlju ne

priznavajo narodnostnih manjšin. Politične pravice so dane izključno drţavljanom

drţave, v kateri jih uresničujejo. Zgolj volilna pravica ni zadosti, saj je manjšina

navadno številčno premajhna, da bi z volilnim izidom dosegla pomembno

predstavništvo v drţavnih in lokalnih telesih. Ponekod manjšinski kandidati nastopajo

na listah političnih strank, toda v tem primeru to niso predstavniki manjšine, ampak

politične stranke, ki jih kandidira. Ni pa malo primerov, ko manjšine organizirajo lastno

politično stranko (nemška manjšina na Juţnem Tirolskem v Italiji, slovenska manjšina v

28

Italiji, pa tudi v Avstriji). Drţave imajo za zagotovitev političnih pravic manjšin tri

moţnosti: zniţanje splošnega volilnega praga, zagotovljeno posebno zastopstvo manjšin

ali ustanovitev posvetovalnih teles.

V Sloveniji sta z ustavo uradno priznani dve narodni manjšini – italijanska in madţarska

in na njunih območjih je tudi vpeljana dvojezičnost – slovenski in madţarski/italijanski

jezik.

Varstvo italijanske in madţarske narodne skupnosti, ki tako kot romska etnična

skupnost tradicionalno in zgodovinsko ţivita na slovenskem drţavnem ozemlju, spada

med temeljne ustavne obveznosti Republike Slovenije. Poloţaj obeh manjšin je bil

pravzaprav formalno urejen ţe pred osamosvojitvijo Slovenije in se po njej ni

spremenil, saj drţavo k takšnemu ravnanju poleg lastne politične in normativne ureditve

obvezujejo tudi mednarodni dokumenti (Lavtar, 2007: 87).

Ena izmed temeljnih pravic narodnosti je pravica do soudeleţbe pri upravljanju lokalnih

javnih zadev. Prav tako pa je v Sloveniji na lokalni ravni zagotovljena uporaba obeh

jezikov pri delovanju organov občine in občinskih uprav. ZLS v svojem 39. členu

določa, da na narodnostno mešanih območjih, kjer ţivita italijanska oziroma madţarska

narodna skupnost, imata narodni skupnosti v občinskem svetu najmanj enega

predstavnika.

Poleg svojih predstavnikov v občinskih svetih uveljavljajo predstavniki obeh manjšin

pravico do participacije pri upravljanju javnih zadev tudi s krovnima organizacijama,

Obalno samoupravno skupnostjo italijanske narodnosti in Pomursko madţarsko

samoupravno narodno skupnostjo. V obalnih občinah je italijanska narodna skupnost

organizirana tudi v občinskih samoupravnih narodnih skupnostih. Skupnosti sta

sogovornik tako drţavi kot tudi občinam, kjer prebivata manjšini. Pri tem kaţe

poudariti, da samostojno odločata o vseh vprašanjih iz svoje pristojnosti, dajeta soglasje

k zadevam, ki se nanašajo na varstvo posebnih pravic narodne skupnosti in o njih

odločata skupaj z organi občine, obravnavata in preučujeta vprašanja, ki zadevajo

poloţaj narodne skupnosti, ter spodbujata in organizirata kulturne, raziskovalne,

informativne, zaloţniške itd. dejavnosti, ki pripomorejo k ohranjanju narodne identitete

njihovih pripadnikov.

Mednarodnopravni temelj za varstvo narodnih manjšin je Okvirna konvencija o

pravicah narodnih manjšin11

, ki je prvi pravno zavezujoči mnogostranski akt za varstvo

narodnih manjšin nasploh. Konvencija določa cilje, ki se jih pogodbenice obveţejo

uresničevati s svojo notranjo zakonodajo in usmeritvami. Med temi cilji so:

zagotavljanje enakosti pred zakonom, ohranjanje in razvijanje kultur, varovanje

kulturne identitete, zaščita veroizpovedi, manjšinskih jezikov in tradicij, zajamčen

11 Sprejel jo je Svet Evrope leta 1994 Konvencija je začela veljati 1. februarja 1998.

29

dostop do medijev ter vzpostavljanje svobodnih in miroljubnih stikov prek meja z

ljudmi, ki zakonito prebivajo v drugih drţavah.

Ena od ključnih pomanjkljivosti Okvirne konvencije je dejstvo, da ni neposredno

izvršljiva v notranji zakonodaji drţav, ampak morajo drţave v ta namen sprejeti

ustrezne zakone.

V skladu z načelom subsidiarnosti, etnični in kulturni vidiki integracije narodnih

manjšin ne spadajo v področje delovanja institucij Evropske unije, temveč ostajajo

znotraj meja drţav članic EU (Devetak, 1999: 357).

2.5 ROMI

Romska skupnost v Republiki Sloveniji nima poloţaja narodne manjšine, kajti gre za

posebno etnično skupnost ali manjšino, ki ima posebne etnične značilnosti kot so lastni

jezik, kultura in druge etnične posebnosti. Tradicionalno je največ romskega

prebivalstva na območju Prekmurja, Dolenjske, Posavja in Bele krajine. Ustava RS v

65. členu določa, da je romski skupnosti priznana posebna pravica. ZLS pa določa

nekatere pravice in dolţnosti romske skupnosti.

Slovenija je ob pričetku pogajanj za polnočlanstvo v EU morala uskladiti določena

področja z mednarodnim pravom. Eno izmed področij uskladitve je bilo tudi varstvo

manjšin, saj je enakopravni poloţaj manjšin temeljni kamen nove, zdruţene Evrope. SE

spodbuja oblikovanje in izvajanje ustreznih usmeritev na drţavni in lokalni ravni in

poudarja, da morajo pri tem sodelovati tudi romske skupnosti. Posebna strokovna

skupina za Rome pripravlja za drţave članice smernice in priporočila o različnih vidikih

politike Romov: človekove pravice, izobraţevanje, zaposlovanje, stanovanja itd.

Slovenija v okviru SE aktivno sodeluje v Paktu stabilnosti JV Evrope, čigar namen je

integracija Romov v evropski prostor (Council of Europe, 2005).

SE je leta 1992 sprejel Evropsko listino o regionalnih in manjšinskih jezikih, katero je

ratificirala tudi Slovenija, s katero ţeli doseči ohranjanje regionalnih in manjšinskih

jezikov kot zelo pomembne sestavine evropske kulturne dediščine ter povečati njihovo

uporabo v pravosodju, šolah in javnosti, v kulturnem, gospodarskem in druţbenem

ţivljenju in v medijih. Slovenija si prizadeva uresničevati vsebino mednarodnih

konvencij in dokumentov, ki zadevajo Rome. V večini gre za dokumente, ki se nanašajo

na varstvo vseh manjšin v drţavi, torej tudi romske avtohtone manjšine. Poleg zgoraj

omenjene listine je Slovenija ratificirala tudi Okvirno konvencijo za varstvo narodnih

manjšin SE in Mednarodno konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije.

Slovenija je glede zaščite manjšin v samem »evropskem vrhu«, saj je v zakonodajo

uvedla razne mehanizme, ki manjšinam nudijo ustrezno varstvo (po Brezovšku et al.,

2004).

30

Pravna osnova za urejanje poloţaja Romov je zapisana ţe v Ustavi RS, in to v 65. členu,

ki določa, da poloţaj in posebne pravice romske skupnosti, ki ţivi v Sloveniji, ureja

zakon. S tem so odločevalci postavili pravne temelje za zaščitne ukrepe, urejanje

posebnega poloţaja te etične skupnosti pa v celoti prepustili področni zakonodajni in

tovrstnim mednarodnim dokumentom. Določba 65. člena vsebuje pooblastilo

zakonodajalcu, da romski skupnosti, ki ţivi v Sloveniji, kot posebni etični skupnosti z

zakonom zagotovi poleg splošnih pravic, ki gredo vsakomur, še posebne pravice.

Posebno varstvo, ki ga zakonodajalec zagotavlja romski skupnosti, se imenuje t. i.

»pozitivna diskriminacija« in pomeni, da pri urejanju posebnega poloţaja in posebnih

pravic romske skupnosti zakonodajalec ni omejen z načelom enakosti, ki mu pri

urejanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin prepovedujejo vsako diskriminacijo,

ki bi temeljila na narodnosti, rasi ali drugih okoliščinah, določeni v prvem odstavku 14.

člena Ustave (Lavtar, 2005: 20).

ZLS v petem odstavku 39. člena določa, da imajo Romi na območjih, kjer ţivi

avtohtono naseljena romska skupnost, v občinskem svetu najmanj enega predstavnika.

Zakon o spremembah in dopolnitvah ZLS12

je še bolj natančen in določa občine, katere

so dolţne zagotoviti pravico v občini naseljene romske skupnosti do enega predstavnika

v občinskem svetu. Trenutno ima romska skupnost posebnega svetnika v občinskih

svetih 20 občin13

. Občina Grosuplje je zaenkrat edina, ki ne spoštuje odločb Ustavnega

sodišča RS. Pozitivna izjema je bila občina Murska Sobota, kjer so še pred spremembo

zakona, ki izrecno naroča uskladitev občinskih statutov pri zagotavljanju minimalne

zastopanosti Romov v občinskem svetu, izvolili romskega svetnika, in sicer v dveh

mandatih: leta 1994 in leta 1998.

Danes se nakazujejo ţe prvi uspehi in prve ovire, s katerimi se srečujejo tako romski

svetniki kot občinski svetniki in ţupani, kjer so morali romske svetnike uvesti z

zakonom. Romski svetniki večinoma ne poznajo osnovnih pojmov in procesov politične

participacije na lokalni ravni, kar povzroča oviro pri komuniciranju med romskimi

svetniki in ostalimi. Pokazala se je potreba po dodatnih oblikah diskriminacije, ki bi

omogočila dodatno pridobivanje znanja s področja lokalne demokracije in delovanja

političnih in upravnih mehanizmov na lokalni ravni (po Brezovšku et al., 2004).

Zagotavljanje zastopanja romske skupnosti v občinskih svetih je le en korak v smeri

izboljšanja stanja romske skupnosti v Sloveniji, do resnične integracije Romov v

soodločanje o javnih stvareh v občini je še dolga pot. Na tem področju bo v

nadaljevanju potrebno postoriti marsikaj, pri čemer bo potrebna skupna aktivnost

12 Ur. l. RS, št. 51/02. 13 Občine z romskim prebivalstvom: Beltinci, Cankova, Črenšovci, Dobrovnik, Grosuplje, Črnomelj, Kočevje, Krško, Kuzma, Lendava, Metlika, Murska Sobota, Novo mesto, Puconci, Rogaševci, Semič, Šentjernej, Tišina, Trebnje, Turnišče.

31

drţavnih organov, občin ter Romov samih, saj se bo le tako romska skupnost otresla

tradicionalne zaostalosti in odmaknjenosti na rob druţbe.

32

3 POT K USPEŠNI UDELEŢBI PREBIVALCEV V LOKALNEM

JAVNEM ŢIVLJENJU

Publikacija "Citizens as partners" ločuje med tremi koncepti odnosa med politično

oblastjo in drţavljani z vidika participacije drţavljanov v procesih oblikovanja in

sprejemanja javnih (lokalnih) politik. Ti koncepti so: informiranje, posvetovanje in

soodločanje.

3.1 INFORMIRANJE

Informiranje in posedovanje informacij je glavni predpogoj participativne demokracije.

Občani imajo pravico biti obveščeni o delu občinskih organov in uprave. Občinska

uprava je občanom dolţna poskrbeti korektno, natančno in sprotno obveščanje o

pomembnih zadevah, ki se odvijajo v lokalni skupnosti. Lavtar (v: 2004: 6) meni, da gre

v komunikaciji med lokalno oblastjo in prebivalci za »izmenjavo sporočil, ki morajo

vsebovati to, kar ţeli lokalna oblast sporočiti na način, ki ga bo ciljna publika razumela.

Gre torej za empatični dialog, za sposobnost, da se postavimo v čevlje sogovornika.«

Informiranje pokriva pasivni dostop do informacij (podajanje informacij na zahtevo

drţavljanov) kot tudi aktivni dostop (politična oblast sama posreduje informacije −

dostop do registrov, javne objave, izjave, razpisi, spletne strani,…). Informacije so

danes posredovane na različne načine, predvsem pa preko medijev, kot so radio,

televizija, različni časopisi, pa seveda tudi preko svetovnega spleta, kjer se nam odpira

široko področje, natrpano z najrazličnejšimi informacijami (Brezovšek, 2004: 5).

3.2 POSVETOVANJE ALI KONZULTACIJA

Predpogoj sodelovanja je informiranost drţavljanov, saj lahko le tisti, ki imajo

informacije in podatke o določeni tematiki, učinkovito sodelujejo, medtem ko tisti, ki si

teh informacij niso priskrbeli na tak ali drugačen način, lahko seveda še vedno

sodelujejo pri diskusijah, pogajanjih in odločanju, vendar njihova prisotnost ne bo imela

pravega učinka. V primeru, ko je prebivalstvo dobro obveščeno o vseh projektih, ki v

neki skupnosti potekajo, smo udejanjili šele načelo transparentnosti, ki pa je oţje od

načela odprtosti. Slednje namreč zahteva tudi različne oblike aktivnega sodelovanja in

komunikacije med upravo in drţavljanom.

Drţavljan ima pravico podati svoje mnenje o konkretnem projektu ali predlaganem

predpisu. Pripravljavci dokumentov so v tem primeru niso zavezani spoštovati stališča

drţavljanov, so pa zavezani na mnenja odgovoriti (Lavtar, 2004: 3). Komunikacija bi

morala biti obojestranska in ti centri politične moči bi se morali odzivati na vprašanja

drţavljanov, ne pa jih le postavljati. Pričakovana je tudi popolna razdrobitev politične

33

prakse, kajti prednost ima kolektivno mnenje, ki se formira v diskusijah in izobrazbenih

postopkih.

V Sloveniji sodelovanje prebivalcev pri sprejemanju predpisov oziroma pravica do

konzultacije ni pravno urejena; izjema sta Zakon o urejanju prostora in Zakon o

gozdovih. Zakon o urejanju prostora določa način sodelovanja prebivalcev pri pripravi

prostorskih aktov, javne razgrnitve načrtov, organizacijo prostorskih konferenc in

obveznost predlagateljev, da za mnenje vprašajo prebivalce, na njihove pripombe pa

morajo odgovoriti (Lavtar, 2007: 47).

3.3 SOODLOČANJE PRI PRIPRAVI PREDPISOV

Tretji način participacije prebivalcev pri sprejemanju odločitev pa je, kadar dejansko

tudi soodločajo. Razlika med soodločanjem in posvetovanjem je v tem, da slednje

drţavljanom omogoča le izraţanje mnenj in stališč do dokumenta in moţnost, da dobijo

utemeljen odgovor nanje, javna oblast pa jih ni dolţna upoštevati. Soodločanje pa

drţavljanom daje pravico odločilneje vplivati na vsebino dokumenta. Gre za širšo in

trajnejšo obliko sodelovanja, ki javnosti daje pravico odločilno vplivati na vsebino

predpisa. Pri konzultaciji je javna oblast tista, ki definira probleme, obliko in časovni

potek sodelovanja, pri soodločanju pa obe strani definirata problem in skupno

sodelujeta pri njegovem reševanju, pri čemer ima javnost aktivno vlogo. Meja med

javnim in zasebnim se zabriše, saj postopek ves čas zahteva izmenjavo informacij in

stalen dialog med partnerji (Bugarič v Lavtar, 2007: 48).

Gre za participacijo, pri kateri se drţavljani aktivno vključujejo v opredeljevanje

procesa in vsebine oblikovanja, sprejemanja in uresničevanja lokalnih politik. Aktivna

participacija je odnos, ki temeljni na partnerstvu med drţavljani in politično oblastjo

(Brezovšek, 2005: 5).

Soodločanje, kot smo ga opredelili v tem poglavju, pa je slovenskim lokalnim oblastem

nepoznano (Lavtar, 2007: 49).

34

4 LOKALNA IN E-DEMOKRACIJA V MESTNI OBČINI

VELENJE

»Brez Veleja ni živleja!« 14

4.1 KAJ JE E-DEMOKRACIJA

Elektronska demokracija pomeni tisti demokratični politični sistem, v katerem so

računalniki in računalniška omreţja uporabljeni za izvajanje naslednjih ključnih funkcij

demokratičnega procesa: informiranje in komuniciranje, artikulacija in zdruţevanje

interesov ter politično odločanje (tako posvetovanje kot glasovanje) (Hagen v

Delakorda, 2003).

Glede na opisane podobe elektronske demokracije je z vidika koncepta participativne

demokracije idealu politične participacije verjetno še najbliţja tista, ki jo poudarjajo

zagovorniki teledemokracije: »Resnična demokracija pomeni uporabo sodobnih

elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije kot instrumentov, ki ljudem v

demokraciji zagotavljajo pomoč pri postavljanju dnevnih redov, oblikovanju prioritet,

odločanju glede pomembnih politik in sodelovanju pri njihovi implementaciji. Skratka,

prava teledemokracija pomeni tak¹no uporabo telekomunikacij, ki bo javnosti podala

vzvode za samoodločanje.« (Becker v Hagen, 1996).

Področje e-demokracije je danes le eno izmed številnih »e-področij«. Glede na to, kako

napreduje razvoj elektronskih telekomunikacij in podobnih tehnik, bo v prihodnosti e-

demokracija zagotovo postala nekaj vsakdanjega. E-volitve, e-referendumi, e-politične

kampanje, e-zbori občanov, e-parlamentarne razprave, e-sestanki vlade, e-

javnomnenjske raziskave itd. V literaturi lahko v zvezi s tem zasledimo najrazličnejše

ideje, tudi takšne, ki npr. izpostavljajo moţnost svetovne e-demokracije. To bi

pomenilo, da bi lahko drţavljani celega sveta preko interneta sodelovali v razpravi in pri

glasovanju o politični ureditvi sveta. Ali pa bi preko e-volitev izvolili svetovni

parlament in nato preko interneta in drugače spremljali in kritično vrednotili njegovo

delo (Cerar, 2007).

14 Slogan ob petdesetletnici mesta Velenje.

35

Slika 2: Forum MOV

Vir: Spletna stran MOV

36

4.2 KRATKA PREDSTAVITEV MESTNE OBČINE VELENJE

Slika 3: Grb in priloţnosti znak ob 50-letnici MOV15

Mestna občina Velenje (v nadaljevanju MOV) leţi v vzhodnem delu Šaleške doline.

Osrednji del občine predstavlja dolinski del ob reki Paki. Ves vzhodni dolinski del

Šaleške doline je urbaniziran, saj se je mesto v zadnjih petdesetih letih razširilo na

celotno območje nekdanjih naselij in zaselkov Škale, Stara vas, Staro Velenje, Šalek in

Šmartno. Severno obrobje občine sega v hribovit svet, ki se razteza od Razborja do

Graške Gore in preko prebojne doline Pake v Hudi luknji do Paškega Kozjaka. Vzhodna

meja občine poteka po Dobrnskem podolju, na jugu pa s Ponikovsko planoto in z

Loţniškim gričevjem meji na Spodnjo Savinjsko dolino. Zahodna meja občine

razpolovi Šaleško dolino v smeri sever-jug na območju nekdanje vasi Preloge, kjer

danes pod dolinskim dnom v Premogovniku Velenje poteka najintenzivnejši odkop

lignita. Meja se nadaljuje po spodnjem toku potoka Velunja do podnoţja Graške Gore.

Središče občine je mesto Velenje, ki je izrazito industrijsko središče. Poleg Gorenja (je

med največjimi slovenskimi neto izvozniki − izvozi 90% prodaje; je eden izmed osmih

največjih proizvajalcev gospodinjskih aparatov v Evropi s 4% trţnim deleţem) je treba

še omeniti Premogovnik Velenje, kemično industrijo Veplas, pomembno pa je tudi

gradbeno podjetje Vegrad. MOV prerašča v regionalno (savinjsko-šaleško) središče z

razvitimi storitvenimi, upravnimi, izobraţevalnimi, raziskovalnimi ter drugimi

dejavnostmi.

MOV je ena izmed enajstih mestnih občin v Sloveniji. Med slovenskimi mestnimi

občinami je po številu prebivalcev na devetem mestu, mesto Velenje pa je peto največje

slovensko mesto. Pri tem pa se vzorec rasti mesta Velenje precej razlikuje od

ustaljenega vzorca naraščanja števila prebivalcev, značilnega za slovenska mesta. Rast

Velenja namreč precej presega povprečno rast v ostalih mestih. Še leta 1948 je Velenje

štelo le nekaj več kot 1.600 prebivalcev, leta 1971 ţe skoraj 12.000, leta 1981 skoraj

22.000, leta 1991 − 27.337, danes pa je 33.175 takih, ki imajo stalno prebivališče v

15 Vir: spletna stran MOV.

37

MOV. Začasno prebivališče jih ima 2.513, od tega jih je 1.907 moških in 606 ţensk16

.

Prebivalstvo je najbolj naraščalo zaradi priseljevanja, o čemer med drugim priča tudi

podatek, da samo dve petini Velenjčanov ţivita v Velenju od rojstva. Med priseljenimi

jih je kar tretjina prišla iz območij nekdanje Jugoslavije, polovica pa iz drugih

slovenskih občin. Najintenzivnejše je bilo priseljevanje v 70-letih.

Mesto Velenje praznuje 20. septembra 2009 petdeset let obstoja. Na ta dan, ki je bil

izbran kot občinski praznik, je minilo natanko 50 let od velike slovesnosti na Titovem

trgu (glavni mestni trg), s katero so odprli novo zgrajeno mestno središče.

Po podatkih Statističnega urada RS se jih je v letu 2007 iz tujine, t.i. meddrţavne

selitve, doselilo 982, odselilo pa se jih je 345. Največ moških priseljencev se zaposli v

gradbeništvu17

in v predelovalnih dejavnostih. Kadar govorimo o notranjih selitvah med

občinami, pa je situacija nasprotna, saj se je v istem letu doselilo 280, odselilo pa kar

558 posameznikov. Največji vzrok za negativen (notranji) selitveni prirast je, da se velik

del študentov po končani fakulteti ne vrne v Velenje, ampak največkrat ostane oziroma

se odseli v Ljubljano ali Maribor, kjer so večinoma večje oziroma boljše moţnosti

zaposlitve. Čeprav po podatkih Statističnega urada spada MOV v kategorijo »izrazito

delovna občina«18

.

4.3 ANALIZA LOKALNIH VOLITEV 2006

Ustava Republike Slovenije iz leta 1991 je uvedla nov sistem lokalne samouprave, ki se

bistveno razlikuje od prejšnjega sistema. Leta 1993 je bil sprejet Zakon o lokalnih

volitvah in na podlagi obeh dokumentov so bile v letu 1994 prvič, na novih temeljih,

izvedene volitve organov lokalnih oblasti − ţupanov in članov občinskih svetov.

Lokalne volitve 2006 pa so bile, po volitvah leta 1994, 1998 in 2002, ţe četrte volitve

na lokalni ravni, izvedene v samostojni Sloveniji.

Najbolj neposredne in nedvoumne podatke o volilni aktivnosti volivcev na lokalni ravni

kaţejo podatki o njihovi volilni udeleţbi na vsakokratnih volitvah. Volilna udeleţba na

lokalnih volitvah leta 2006 v MOV je bila sorazmerno primerljiva z ostalimi

občinami19

. V prvem krogu se jih je volitev udeleţilo 14.856 od skupno 27.766

16 Vir: Spletna stran MOV. Stanje na dan 11. marec 2009. 17 Po podatkih SURSa o meddržavnih selivcih za leto 2007, se v gradbeništvu od leta 2005 zaposluje povprečno skoraj 65 % letno v Slovenijo priseljenih delavcev. 18 Če je število delovnih mest v posamezni občini vsaj za 16 % večje od števila delovno aktivnih prebivalcev s stalnim prebivališčem, potem je takšna občina razvrščena v kategorijo »izrazito delovna občina«. Ob koncu leta 2007 je bilo takih občin 18, leta 2008 pa le še 17; te občine so Trzin, Nazarje, Murska Sobota, Šempeter - Vrtojba, Ljubljana, Zreče, Celje, Maribor, Lenart, Novo mesto, Kidričevo, Ptuj, Velenje, Gornja Radgona, Slovenj Gradec, Naklo in Nova Gorica. Ob koncu leta 2008 je bilo devet mestnih občin od enajstih uvrščenih v kategorijo »izrazito delovne občine«; preostali mestni občini, to sta bili Koper in Kranj, sta bili uvrščeni v kategorijo »zmerno delovne občine«. 19 V MO Kranj se je tako volitev v drugem krogu udeležilo le 42,23 %, v MO Maribor le 47,45%, v MO Nova Gorica 54,14% in v MO Velenje pa 50,7 %.

38

upravičencev, to je 53,50 % vseh volilnih upravičencev. V primerjavi z letom 2002 se je

volilna udeleţba zmanjšala za kar 19,12 %. Volitve 2002 so potekale hkrati s

predsedniškimi in to je vplivalo, da je bila volilna udeleţba skoraj za četrtino višja kot

pri predhodnih oziroma naslednjih lokalnih volitvah. Med 14.221 veljavnimi

glasovnicami je bilo 635 neveljavnih (622 je bilo neveljavnih in 13 neoddanih). Liste

kandidatov in izidi volitev so prikazani v tabeli št. 5.

Tudi na teh volitvah so sedeţe dobile stranke z daljšim staţem. Kot na vseh listah so se

tudi na tej pojavili neodvisni kandidati (npr. Ismet Hari Huskić) in novinci (npr.

Velenje.com), ki pa vidnejšega uspeha niso zabeleţili. Na zadnjih volitvah je

kandidiralo šestnajst list kandidatov, medtem ko jih je bilo na prejšnjih petnajst.

Na vseh dosedanjih lokalnih volitvah (1994, 1998, 2002, 2004 in 2006) se kaţe

kontinuiteta naslednjih strank: Socialni demokrati, Slovenska demokratska stranka,

Liberalna demokracija Slovenije, Demokratska stranka upokojencev Slovenije,

Slovenska ljudska stranka in Nova Slovenija.

Tabela 5: Uradni rezultati volitev v občinski/mestni svet

IME LISTE ŠT. GLASOV % GLASOV ŠT.

MANDATOVOV

Republikanci Slovenije 92 0,65 0

Stanka ekološlih gibanj Slovenije − SEG 182 1,28 0

Slovenska nacionalna stranka − SNS 481 3,38 1

Aktivna Slovenija − AS 142 1,00 0

Stranska slovenskega naroda − SSN 106 0,75 0

Marjan Štumpfel in skupina volivcev 79 0,56 0

Neodvisna lista za pravičnost in razvoj 233 1,64 0

Slovenska demokratska stranka − SDS 3180 22,36 8

Velenje.com 163 1,15 0

Socialni demokrati − SD 4258 29,94 12

Liberalna demokracija Slovenije − LDS 2505 17,61 7

Stranka mladih Slovenije − SMS 576 4,05 1

Slovenska ljudska stranka − SLS 382 2,69 1

Nova Slovenija − Krščanska ljudska stranka

− NSi 652 4,58 1

Ismet Hari Huskid − nestrankarski kandidat 199 1,4 0

Demokratična stranka upokojencev

Slovenije − DeSUS 991 6,97 2

Vir: Spletna stran Lokalne volitve 2006

39

Občani in občanke so poleg ţupana in občinskega sveta na volitvah volili še člane

svetov krajevne skupnosti (16) in mestnih četrti (3). Volitve v občinski svet in krajevne

skupnosti ter mestne četrti so se opravile po proporcionalnem sistemu. V občinski svet

je bilo izvoljenih 33 občinskih svetnikov, med njim 10 mestnih svetnic, kar kaţe

problem neuravnoteţenega zastopanja ţensk v občinskih svetih. Na volitvah 2002 pa je

bilo izvoljenih le 6 mestnih svetnic

Volitve za ţupana so potekale po pričakovanih, saj je za ţupana bil izvoljen ţe dotedanji

ţupan občine Srečko Meh20

. V prvem krogu je zanj glasovalo 46,55 % v drugem pa

57,97 % volilnih upravičencev.

4.4 NEPOSREDNO URESNIČEVANJE OBLASTI V MESTNI OBČINI

VELENJE

Normalen pojav v vsaki druţbi je, da ljudje izraţajo različna mnenja in da si prizadevajo

za različne opcije vladanja. V nekem trenutku se lahko posameznik dokoplje do ideje ali

skupine idej, ki lahko koristi ne samo njemu, ampak tudi vsem pripadnikom določene

skupnosti (npr. predlog za izboljšavo lokalne infrastrukture). Drţavljan lahko poskuša

sodelovati na določeni ravni političnega ţivljenja, da bi se ta ideja tudi uresničila. Vsak

posameznik se lahko vključuje v sprejemanje odločitev na lokalni ravni, saj ima vsak

drţavljan v demokratični druţbi moţnost sodelovanja v politiki.

Statut MOV določa, da so oblike neposrednega sodelovanja občanov v občini: zbor

občanov, referendum in ljudska iniciativa. Poleg v statutu zagotovljenih standardnih

institutov neposrednega sodelovanja pa lahko občani sodelujejo pri oblikovanju lokalne

politike preko še drugih neformalnih oblikah participacije (civilna druţba, nevladna

organizacija, uporaba e-demokracije).

4.4.1 Oţji deli občine in zbor občanov

Oţji deli občine opravljajo naloge iz pristojnosti občine, ki se preteţno nanašajo na

prebivalce krajevne skupnosti. Ustanovljeni so predvsem zaradi doseganja večje

participacije prebivalcev lokalne skupnosti s pomočjo odprtih procesov odločanja,

predvsem preko zborov občanov. Tako je zagotovljeno odločanje o posameznih

segmentih javnega ţivljenja, ki so ljudem najbliţje, kot naprimer urejanje pokopališč,

pluţenje in odvoz snega na nekategoriziranih javnih cestah in poteh, skrb za vaške vode,

pospeševanje kulturnih, športnih in drugih društvenih dejavnosti na svojem območju,

prav tako organizirajo, kulturne, športne in druge prireditve oziroma nudijo pomoč pri

takih prireditvah, kadar je organizator občina, itd. Podrobneje se naloge opredelijo z

20 To je njegov že četrti zaporedni mandat.

40

odlokom.21

V oţjih delih občine se lahko najlaţje izvajajo tudi nestandardne oblike mehanizmov

drţavljanske participacije, kot so okrogle mize, forumi, javna srečanja, seminarji,

community centri itd. MOV je večja lokalna skupnost, zato je v praksi teţko izvesti

zbor občanov za celotno območje občine. Zbori občanov se zato sklicujejo samo za

območje posameznih krajevnih skupnosti oziroma mestnih četrti. Občinski svet o

ustanovitvi oţjih delov odloča svobodno, pri čemer pa je dolţan upoštevati zemljepisne,

zgodovinske, gospodarske, upravne, kulturne in druge značilnosti občine. Pobudo za

ustanovitev oţjih delov ali spremembo njihovih območij lahko poda zbor občanov ali

statutom določeno število prebivalcev dela občine22

. Pred ustanovitvijo oţjih delov,

njihovo ukinitvijo ali spremembo območja je potrebno ugotoviti interes prebivalcev

oţjih delov o imenu in območju dela občine (primer referenduma o ustanovitvi KS

Podkraj in KS Kavče).

V MOV je področje delovanja oţjih delov opredeljeno v Statutu MOV in Odloku o

krajevnih skupnosti in mestnih četrti. Statut MOV določa, da so v MOV kot oţji deli

občine ustanovljene krajevne skupnosti (16)23

in mestne četrti (3)24

z namenom

zadovoljevanja posebnih skupnih potreb občanov na območju posameznih naselij.

Iz povedanega lahko sklepamo, da oţji deli danes predstavljajo le organizacijski

podaljšek občine in tako dejansko izgubljajo svoj glavni namen, zaradi katerega so

ustanovljene, in sicer zaradi povečanja participacije drţavljanov (predvsem na zborih

občanov), izkoriščanja potenciala oţjih skupnosti in odločanju o lokalnih zadevah

oţjega pomena (skrb za lokalne ceste in poti ter drugo infrastrukturo, skrb za okolico in

podobo kraja itd.). Krajevne skupnosti in mestne četrti imajo zelo malo pristojnosti in v

večini sluţijo kot neobvezno posvetovalno telo občine brez kakršne večje moči

vplivanja na sprejete odločitve. Klasični zbori občanov se večinoma v praksi ne

uporabljajo več, participacije na zborih občanov skoraj ni več oziroma počasi zamira.

4.4.2 Referendum

V obdobju od 1997 do 2009 sta bila v MOV izvedena le dva referenduma, in sicer leta

1997 ter 2003.

Leta 1997 je bil razpisan referendum za uvedbo samoprispevka na delu območja

Krajevne skupnosti Paka pri Velenju.25

Namen zbiranja samoprispevkov je bilo

21 Vir: Statut MOV. 22 V 65. členu Statuta MOV, je določeno, da pobudo za ustanovitev ožjega dela občine, za njegovo ukinitev ali spremembo njegovega območja lahko da zbor občanov ožjega dela občine ali 10 odstotkov volivcev s tega območja po postopku in na način, ki je določen s tem statutom za ljudsko iniciativo. 23 To so: Bevče, Cirkovce, Gorica, Konovo, Pesje, Paka pri Velenju, Plešivec, Podkraj, Kavče, Staro Velenje, Stara vas, Šalek, Šentilj, Škale, Šmartno in Vinska Gora. 24 To so: Desni Breg, Levi Breg – Vzhod. 25 Uradni list RS, št. 16/1997 z dne 21. 03. 1997.

41

sofinanciranje rekonstrukcije ceste Vodončnik − Klinc in Vodončnik − Turnšek, in sicer

za pripravo spodnjega ustroja. Pravico glasovati je imelo 12 volilnih upravičencev s

stalnim prebivališčem v KS Paka pri Velenju. V 5. členu sklepa o razpisu referenduma

za uvedbo samoprispevka na delu območja KS Paka pri Velenju so bili volilni

upravičenci tudi poimensko navedeni. Občani so se na referendumu morali izjasniti o

tem, če se strinjajo z uvedbo krajevnega samoprispevka za dobo 17 mesecev (junij 1997

– november 1998). Na referendumu je glasovalo 12 volilnih upravičencev oziroma

udeleţba je bila 100 %. Vsi volivci so glasovali za uvedbo samoprispevka. Na podlagi

rezultatov je svet KS Paka pri Velenju na seji sprejel Sklep o uvedbi krajevnega

samoprispevka za del območja Krajevne skupnosti Paka pri Velenju.

Na zadnjem referendum26

so se občanke in občani KS Podkraj − Vevče izjasnili o tem,

če se strinjajo z ustanovitvijo KS Podkraj in KS Kavče z delitvijo KS Podkraj − Vevče.

Pobudo za razpis referenduma je podala skupina volivcev iz KS Podkraj − Kavče. Statut

MOV v 90. členu določa, da mora pobudo o zahtevi za razpis referenduma s podpisi

podpreti najmanj sto volivcev v občini. Razlogi za delitev KS so bili neenotnost,

različni interesi in cilji ter nezadovoljstvo občanov v Podkraju. Pravico glasovanja na

referendumu so imeli polnoletni drţavljani RS in tujci, ki so imeli stalno prebivališče na

območju KS Podkraj − Kavče. Po podatkih Občinske volilne komisije je od skupno 923

volilnih upravičencev na referendumu glasovalo 479 volivcev, kar je znašalo 51,9 %

volilno udeleţbo. Za delitev KS Podkraj − Kavče na dve samostojni krajevni skupnosti

je glasovalo 422 volivcev, proti je bilo 54 volivcev, 3 glasovnice pa so bile neveljavne.

Na podlagi volilnega izida, ki je za občinski svet bil obvezujoče narave, je svet MOV

sprejel Odlok o spremembi in dopolnitvi Statuta MOV. Na območju KS Podkraj −

Vevče sta tako nastali dve nove skupnosti: KS Podkraj in Kavče.

4.4.3 Ljudska inciativa oziroma referendumska zahteva

Poleg ţe zgoraj omenjene pobude volivcev za razpis referenduma pa velja v

nadaljevanju še posebej omeniti pobudo, ki jo je v MOV vloţila skupina volivcev KS

Stara vas, saj je celotna zadeva povzročila vročo polemiko in nezadovoljstvo ter

ogorčenje predvsem krajanov KS Stara vas, pa tudi nekaterih ostalih občanov in občank

MOV.

Občinski svet MOV je na 26. redni seji dne 20. 12. 2005 sprejel Odlok o spremembah

prostorskega akta v KS Stara vas. Za sprejetje odloka je glasovalo 32 občinskih

svetnikov, eden svetnik je glasoval proti.

Skupina krajanov KS je izrazila nasprotovanje k sprejetju prostorskega akta, saj bi ta v

veliki meri poslabšal njihove bivalne razmere. Stara vas je enostanovanjsko naselje, kjer

so si krajani po določenih dogovorjenih kriterijih uredili bivalno okolico. Ti kriteriji so

tudi navedeni v prostorskem aktu. S spremembo akta pa bi investitor dobil pravico

gradnje večjega stanovanjskega objekta s poslovnimi prostori. Temu so krajani

26 Uradni list RS št. 85/2003 z dne 29. 08. 2003.

42

nasprotovali, zato je pred samim glasovanjem občinski svetnik podal pobudo za razpis

svetovalnega referenduma za oţji del občine (KS Stara vas), pobudo pa so podprli tudi

krajani KS Stara vas s 130 podpisi. Ţupan je brez utemeljenih razlogov pobudo

občinskega svetnika in krajanov zavrnil. Strokovna sluţba je pozneje ugotovila, da je v

proceduri bila storjena napaka, in je to napako poskušala tudi odpraviti. Ţupan je na

podlagi pobude sprejel navodilo za zbiranje referendumske podpore za naknadni

referendum. V nadaljevanju je ţupan odredil zbiranje podpore za celotno občino in s

tem tudi posledično določil, da bo naknadni referendum v primeru zadostne podpore

izveden v celotni občini. Ţupan bi moral odrediti zbiranje podpore le za oţji del občine,

saj je sprejeti odlok vplival le na spremembo bivalnega okolja krajanov KS Stara vas.

Ţe od samega začetka se je vedelo, da do referenduma ne bo prišlo, saj je več kot

1.3000 občank in občanov moralo podpreti pobudo s podpisom pri pristojnem organu za

vodenje evidenc (na UE Velenje). Krajanom KS Stara vas je bilo tako onemogočeno, da

odločajo o zadevi, ki neposredno vpliva na kakovost njihovega ţivljenjskega okolja.

Občani in občanke MOV pa so v letošnjem letu so prejeli obrazec »Podpora volivcev« v

katerem so bili pozvani, da dajo podporo pobudi za vloţitev zahteve za razveljavitev

Odloka o prispevku za investicijska vlaganja v objekte vodooskrbe ter objekte odvajanja

in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda za obdobje 2009−2020. Mestni

odbor SDS Velenje je vloţil pobudo za razveljavitev odloka, ki ga je na predlog ţupana

sprejel svet MOV in prične veljati 1. januarja 201027

. V tem odloku se občanom nalaga

plačevanje dajatve k ceni pitne vode do leta 2020 za izgradnjo vodovoda in kanalizacije

v občini28

.

Pobudniki zahteve za razveljavitev odloka menijo, da so dajatve, ki jih predpisuje

odlok, samoprispevek, o katerem pa bi morali odločati referendumsko. Menijo, da je

občina ravnala neodgovorno do občanov in gospodarstva, saj bi jih s prispevkom

dodatno obremenila v času finančne krize. Po njihovem mnenju bi za gradnjo objektov

vodovodnega in kanalizacijskega sistema morali črpati denar komunalnega podjetja, iz

proračuna in drugih virov, ne pa iz prispevkov porabnikov pitne vode, predpisanih kot

okoljska dajatev, saj uporabniki javnih vodovodnih in kanalizacijskih omreţij ţe

plačujejo svoje obveznosti v redni ceni. Mestni odbor SDS še navaja, da se program

naloţb, za katere so v Velenju občani plačevali prispevek zadnjih deset let na podlagi

podobnega odloka iz leta 1998, ni realiziral, ostalo pa je za okoli 1,8 milijona evrov še

neplačanih posojil.

Svet Mestne občine Velenje je glasoval o predlogu odloka o razveljavitvi odloka o

prispevku za investicijska vlaganja v objekte vodooskrbe ter objekte odvajanja in

čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda za obdobje 2009 – 2020. Za predlog

so glasovali vsi prisotni člani sveta. Predlog je bil sprejet.

27 Uradni vestnik Mestne občine Velenje, št. 19/08. 28 Ta dajatev je dvakrat po 0,45 evra na mesec za vsak kubični meter porabljene pitne vode. To znaša na gospodinjstvo dodatnih 15 do 20 evrov na mesec ali 180 do 240 evrov na leto.

43

4.5 VELENJČANI IN LOKALNA E-DEMOKRACIJA

Slika 4: Spletna stran MO Velenje


4.5.1 E-občina

Projekt e-občina je skupek aktivnosti lokalnih skupnosti, ki ţelijo s sodobnimi

tehnološkimi pristopi omogočiti čim manj problematično komunikacijo občinskih uprav

s svojimi občani. K tem aktivnostim največkrat prištevamo elektronsko dostavo in

obravnavo upravnih in drugih vlog na občine, kar se da neposredno komunikacijo med

upravo in občani (e-volitve, ankete, forumi, video konference ipd.), elektronsko

posredovanje informacij javnega značaja, ki jih poseduje občina in ki bi utegnile

zanimati širši krog ljudi itd. V ta sklop dejavnosti je uvrščena tudi skrb občine za

zagotovitev ustrezne infrastrukture, ki naj bi, prej naštete, dejavnosti pospešila oziroma

jih naredila dostopne širšemu krogu ljudi. Kot primer lahko navedemo sodelovanje

lokalnih skupnosti pri postavitvi cenejše informacijske infrastrukture (kabli, razvodni

elementi itd). Cilj tega projekta je olajšana in izboljšana upravna storitev, nezahteven

dostop do informacij javnega značaja in seveda dvig demokracije na nov, višji nivo.

44

4.5.1.1 E-vložišče

Razlog MOV za uvedbo aplikacije »e-vloţišče« je bila poenostavitev pisne

komunikacije z občani. Zato so pripravili različne obrazce, ki od vlagatelja zahtevajo

točno določene podatke, potrebne za izdelavo hitrega in točnega odgovora pristojnih

občinskih organov. Različna izkušenost strank je vodila občino k predstavitvi obstoječih

obrazcev vlog na dva načina, ki poizkušata upoštevati strankino poznavanje dela in

postopkov lokalne uprave. Tako je dana izbira med dvema obrazcema, in sicer, med

neposrednim izbiranjem obrazcev (glede na pristojni urad) in posrednim izbiranjem

obrazcev (s pomočjo različnih scenarijev). Med največkrat iskane obrazce spadajo:

vloga za izdajo lokacijske informacije, vloga za izdajo potrdila o namenski rabi

zemljišča, predlog za registracijo aneksa k najemni pogodbi itd.

4.5.1.2 Seja Sveta MOV

MOV je vsem svojim občanom in drugim uporabnikom občinske spletne strani

omogočila v ţivo spremljanje sej svetnikov, z uporabo avdio in video tehnologije, kar je

omogočeno s prenosom slike in zvoka na internet. Gre za aplikacijo, ki omogoča

informiranje in transparentnost nad lokalnim političnim dogajanjem, pri čemer pa gre za

»pasivno« obliko participacije, v kateri občani v teku spremljanja občinskih sej ali

javnih razprav nimajo moţnosti neposredne aktivne participacije (postavljanje vprašanj

v ţivo, glasovanje itd.). Kljub temu pa je ta aplikacija pomembna zaradi javnosti takšnih

srečanj, ki omogoča hitrejše in podrobnejše obveščanje občanov o dogajanjih znotraj

občinske hiše in s tem tudi povečanje participacije občanov. Občani MOV si lahko na

spletni strani pogledajo neposreden prenos seje sveta, če le-ta v danem trenutku poteka,

ali kasneje pregledujejo posamezne točke, ki jih zanimajo. Prav tako je omogočen

vpogled v materiale in informacije za naslednjo sejo, glasila preteklih sej ter zapiski sej

Sveta MOV.

http://www.velenje.si/filelib/vloge/uop-vloga_za_lokacijsko_informacijo_09-02.doc

http://www.velenje.si/filelib/vloge/uop-vloga_za_potrdilo_o_namenski_rabi_zemljia_09-05.doc

http://www.velenje.si/filelib/vloge/uop-vloga_za_potrdilo_o_namenski_rabi_zemljia_09-05.doc

http://www.velenje.si/filelib/vloge/16-_vloga_za_registracijo_aneksa.doc

45

4.5.1.3 Stik z upravo

Aplikacija »Stik u upravo" uporabnikom omogoča vzpostavitev kontakta s člani uprave,

saj je Uprava MOV, kot je navedeno na uradni spletni strani, uprava občank in občanov,

ţivečih znotraj meja te lokalne skupnosti. Kontakt je moţno vzpostaviti prek

elektronske pošte, telefona ali v času uradnih ur. Ta opcija predstavlja preprost

informacijsko-komunikacijski kanal med izvršno vejo oblasti, ţupanom in občinsko

administracijo ter občani.29

Slika 5: Aplikacija »Stik z upravo«


29 Vir: Spletna stran MOV.

46

4.5.1.4 GIS (Geografski Informacijski Sistem)

GIS je kratica za način obdelave prostorskih podatkov oziroma za prikaz prostorskih

kart na računalniškem ekranu. Tu so vse karte umeščene v drţavni koordinatni sistem,

zato jih lahko polagamo eno ob drugo tako, da z njimi pokrijemo celotna področja

občin, regij, drţav ipd.. Posebej pomembna lastnost sistema GIS je, da lahko vsaki

narisani piki, črti ali večkotniku pripnemo poljubno število podatkov, s čimer prej

brezimne črte "oţivijo" − s klikom nanje npr. črne črte postanejo "komunalni vodi,

izdelani leta 1990, na globini 90 cm" ..., večkotniki lahko predstavljajo npr. "območje

sprejetega prostorskega akta v letu 1989, s številko projekta in naslovom izvajalca",

narisane pike pa spoznamo kot "lokacije posameznih hišnih številk, hidrante, lokacije

podjetij" itd. z vsemi podatki, ki jih o teh elementih ţelimo imeti vedno na razpolago.

Teksti odlokov prostorskih aktov so dosegljivi preko sistema PISO, v tematskem sklopu

Prostorski, ki ga na MOV kot nekaj najpogosteje uporabljanih pa je na voljo preko

povezave.

Naloga pridobivanja podatkov torej ni zgolj enostaven zajem, s katerim oskrbujemo

GIS z ustreznimi podatki, pač pa tudi aţuriranje ali dopolnjevanje obstoječih GIS-ov z

novimi podatki ter vzdrţevanje obstoječih podatkov.

Slika 6: Aplikacija »GIS«

Vir: Spletna stran Geografskih informacijskih sistemov

47

4.5.1.5 Sistem PISO (Prostorski informacijski sistem občin)

Slika 7: Logotip PISO

PISO je spletni način prikazovanja prostorskih podatkov, ki

ga MOV, kot ena prvih slovenskih občin, uporablja od leta 2003. V njem je vnaprej

pripravljenih pribliţno dvajset kart, ki predstavljajo sklope podatkovnih plasti kot

so parcele, varovalni pasovi, letalski posnetki terena, infrastrukturnih vodov, veljavnih

prostorskih aktov, hišnih številk itd. ipd. Podatki v PISO pošilja MOV oziroma so

pridobljeni iz Geodetske uprave RS. Zaradi določenega časovnega zamika ob aţuriranju

ti podatki ne predstavljajo vedno zadnjega stanja, zato so neuradni. Uradne podatke je

potrebno iskati pri vzdrţevalcu podatkov.

Uporaba sistema PISO je enostavna. V kolikor iščemo znan podatek kot je parcela,

hišna številka, gospodarski subjekt ipd., ga vpišemo v ustrezno okence. Sistem nam

prikaţe lokacijo naše poizvedbe, mi pa nato izberemo ţeleno karto oziroma tematski

sklop. Na primer izberemo opcijo »Infrastruktura« , kjer nadalje lahko izbiramo med

komunalno infrastrukturo, cestnim omreţjem, komunalnim prispevkom in popisom

dreves.

Slika 8: Aplikacija »PISO« MO Velenje


48

4.5.1.6 Uradni vestniki MOV

Slika 9: Primer spletnega Uradnega vestnika MOV30

Z Uradnim

Vestnikom MOV Svet in Uprava MOV seznanjata javnost s sprejetimi pravnimi akti, ki

z objavo postanejo veljavni in zakoniti. V njem se objavljajo splošni akti, ki jih

sprejema Svet MOV na predlog ţupana. Materiale za predloge pripravljajo uradi Uprave

MOV, komisije in odbori Sveta MOV.

V Uradnih vestnikih MOV je bilo v letih 1990−2008 objavljenih preko 300 odlokov in

njihovih sprememb ter dopolnitev. V »Arhivi Uradnih Vestnikov MOV« lahko najdemo

dokumente od leta 1997 do danes.

30 Vir: Spletna stran MOV.

49

4.5.1.7 E-ponudba občanom

Pod to aplikacijo najdemo tri podaplikacije, in sicer:

brezplačno gostovanje spletnih strani,

elektronski spletni naslovi za občane MOV in

brezplačno brezţično internetno omreţje.

Projekt »Gostovanje spletnih strani občanov in neprofitnih društev na strežniku Mestne

občine Velenje« je bil pripravljen zato, da bi elektronsko komuniciranje občank,

občanov in neprofitnih društev MOV bilo čimbolj enostavno. Vsem, ki imajo

prebivališče v MOV je omogočeno brezplačno odprtje gostovanje spletne domene na

občinskem streţniku. Gostujoča domena občana ali društva je lahko velika največ 10

Mb, naslov pa ima obliko http://xxxxxx.velenje.si/.

Iz enakega razloga je bil pripravljen projekt »Elektronski naslov za vsakega občana

Mestne občine Velenje«, kjer je omogočeno vsem, ki imajo prebivališče v MOV

brezplačno odprtje elektronskega naslova na občinskem poštnem streţniku. Elektronski

naslov uporabnika ima obliko [email protected].

MOV se aktivno vključuje v razvoj brezţičnih omreţij. Z izgradnjo petih wi-fi točk je

omogočena brezţična internetna povezava, s katero je pokrito celotno področje centra

mesta Velenje. Brezplačno internetno omreţje je na voljo vsem, prebivalcem in

obiskovalcem. V občini smatrajo, da bo brezţično internetno omreţje dobra osnova tudi

za informacijske projekte, ki jih razvijajo (projekt vseţivljenjskega učenja e-Mesto,

Turistični elektronski vodič, Sistem označevanja in usmerjanja v mestu z e-video

podporo) in za katere nameravajo pridobiti evropska sredstva za razvoj e-storitev ter e-

vsebin.31

4.5.1.8 Neformalni forumi

Spletni forumi so pomembno orodje demokracije, saj ponujajo odlično priloţnost za

javno in demokratično izmenjavo mnenj, stališč, predlogov, pričakovanj, vizij in

izkušenj. Prav tako je forum idealen kraj za vzpostavitev komunikacije in dialoga med

vladajočimi in vladanimi. Forumi so lahko še posebej učinkoviti na lokalni ravni, saj

omogoča izmenjavo mnenj in razpravo o zadevah, ki se neposredno zadevajo

prebivalstva.

Javni forumi postajajo vse bolj značilen del spletnih strani slovenskih občin, zato se

soočajo s pomembnim izzivom, na kakšen način bodo v prihodnje32

vzpostavljale

31 Vir: Spletna stran MOV. 32 V preteklosti so nekatere občine zaprle javne forume, med njimi tudi MOV. Uradni forum, ki je bil postavljen na spletni strani MOV, je zaprt. Razlog gre najverjetneje iskati v slabi obiskanosti foruma.

http://xxxxxx.velenje.si/

mailto:[email protected]

50

primerne komunikacijske prostore, ki bodo omogočali moderirano izraţanje mnenj

občanov ter izkoristile demokratične potenciale forumskega razpravljanja oziroma

posvetovanja pri vključevanju javnosti v reševanje praktičnih lokalnih problemov.33

Na internetu zasledimo številne neuradne forume, med katerimi naj, v MOV,

izpostavimo forume na spletnih straneh www.velenje.com in www.velenje.in ter na

spletni strani lokalnega časopisa Naš čas − www.nascas.com. Omenjeni forumi spadajo

med najbolj obiskane forume v Šaleški dolini in okolici. Velenje.com ima preko 11. 000

obiskov na dan. Obiskovalci prihajajo preteţno iz Šaleške doline in okolice, kar je

razvidno iz statistike registriranih obiskovalcev strani. Velenje.com je v devetih letih

postala neuradna stran mesta Velenje in jo podpira tudi MO Velenje. Uredništvo spletne

strani Velenje.com sodeluje med drugim tudi s Turističnim društvom Velenje,

Policijsko upravo Celje, z Mojim radiom 107 FM, s Kinom Velenje, strokovnjaki z

različnih področij, z Zdravstvenim domov Velenje in mnogimi drugimi. Velenje.in je

nova spletna stran, ki ima podobne vsebina kot velenje.com. Med drugim lahko

najdemo tudi menije nekaterih restavracij v Velenju, recepte itd. Tudi na tej strani

zasledimo aplikacijo »Obvestila MOV«. Za Naš čas lahko rečemo, da velja za najbolj

brani lokalni časopis na območju Šaleške doline, ki svojim bralcem omogoča tudi

dostop do e-časopisa.

Forumi nudijo udeleţencem moţnost debat, ki se nanašajo tako na lokalne teme kot

zabavne, kulturne, politične, športne idr. Na forumu se vsakodnevno odpirajo debate

povezane z ţivljenjem v lokalni skupnosti in teţavami, s katerimi se srečujejo občani,

delovanjem občinskih organov itd ( kot npr. Stavka delavcev v Gorenju, referendum o

Hrvaški, Nov protikadilski zakon, itd). To kaţe na veliko stopnjo zainteresiranosti v

dogajanje v lokalni skupnosti, skrb za skupne probleme in pripravljenosti drţavljanov,

da tudi sami postanejo bolj aktivni v lokalni skupnosti, le zato jim je treba ponuditi

moţnost. Med aktivne udeleţence debat na obema foruma spada tudi občinski svetnik

Franc Sever (predsednik mestnega odbora SDS). Vendar je omenjeni svetnik eden od

redkih, ki je tudi sam pripravljen sodelovati v raznih razpravah z občani MO Velenje.

Pohvale je vredno tudi sodelovanje Sluţbe za odnose z javnosti MOV na forumu, ki

občasno uradno objavi izjavo oz. obrazloţitev na posamezne diskusije. Takšne prakse bi

se občinska uprava lahko v prihodnosti posluţevala še večkrat.

Čeprav kultura komunikacije na teh forumih ni na zavidljivem nivoju, lahko ugotovimo,

da lahko takšni forumi zelo veliko prispevajo k izboljšanju komunikacije med občani in

lokalnimi organi.

Potrebno je, da se občinski delavci aktivno vključujejo v debato, podajajo svoja mnenja,

stališča in načrte glede različnih zadev. Predlogi, mnenja in pobude občanov na

določeno temo naj bi lokalni organi poskušali upoštevati v čim večji meri in če ne,

Drugačen razlog pa je imela mestna občina Novo mesto, ki je kot razlog za zaprtje javnega foruma navedla »blatenje občanov in osebne žalitve, ki so presegala meje morale in dobrega ukusa«, enemu izmed občanov naj bi grozili celo s smrtjo. 33 Vir: Spletna stran e-participacije.

http://www.velenje.com/

http://www.nascas.com/

51

potem argumentirati, zakaj ne. Z upoštevanjem mnenj, sprejetih na spletnih straneh, bi

lokalni organi spodbujali človeški razvoj, zmanjšali občutek odtujenosti od centrov

moči, pripomogli k oblikovanju aktivnih in zavednih drţavljanov, ki so se sposobni

zavzeti za lokalne zadeve. Debate na forumu naj bodo v okviru civiliziranega

kulturnega dialoga, za kar bi skrbeli administratorji foruma.

Slika 10: Neformalni forum velenje.com

Vir: Spletna stran velenje.com

52

4.6 VELENJČANI IN E-DEMOKRACIJA (ANKETA)

Za raziskovanje udeleţbe drţavljanov pri lokalni demokraciji sem uporabila metodo

anketiranja. Na internetno stran www.esurveyspro.com sem postavila anketo z

naslovom »Lokalna demokracija«, na katero sem v dveh dneh prejela 103 odgovore.

Anketiranje je potekalo v mesecu juliju 2009, postopek je bil izveden elektronsko.

Anketa je bila postavljena na forumu velenje.com pod rubriko »Politika«.

Vprašalnik je vseboval dvajset vprašanj, ki so bila razdeljena na 4 sklope:

A. splošna vprašanja (spol, starost, izobrazba, splošno mnenje o lokalni demokraciji

v MOV);

B. sodelovanje občanov v neposrednih oblikah odločanja (referendumih, zborih

občanov, ljudski iniciativi);

C. sodelovanje občanov v posrednih oblikah odločanja (lokalne volitve);

D. dialog občanov s predstavniki lokalnih organov in njihova informiranost o

dogajanju v MOV.

Zaradi enostavnejše oblike ankete ter laţje analize odgovorov so bila vprašanja

sestavljena tako, da so anketiranci lahko izbirali med »da«, »ne« in ostalimi moţnimi

odgovori. Občanom so bile ponujene alternative, pri čemer so se opredelili za tisto

trditev, s katero se v največji meri strinjajo. Odprtega tipa sta bili le dve vprašanji, in

sicer deseto »Katere teme bi ţeleli obravnavati na zboru občanov, referendumih?« in

dvajseto vprašanje »Vaše mnenje o lokalni demokraciji v MOV?!«. Namenjeni sta bili

pridobivanju predlogov, pripomb oz. pohval občanov. Vprašanji sta omogočili

občanom, da podajo svoje mnenje in stališča o vključevanju občanov in občank v

lokalno javno ţivljenje v MOV.

Analiza celotne ankete je dodatno potrdila tezo v uvodu, da upada zaupanje v izvoljene

predstavnike lokalne oblasti, kar je odraz tudi v slabi udeleţbi, predvsem v institucijah

lokalne neposredne demokracije. Volitve se za sodobne drţavljane kaţejo kot

najpomembnejša moţnost njihovega vplivanja na oblikovanje lokalnih javnih zadev. V

celoti se je potrdila tudi druga teza, da lokalni predstavniki ne kaţejo pretiranega

zanimanja za potencialne, ki jih nudi IKT.

Poudariti je treba, da gre le za vzorec in bi za bolj natančno analizo bilo potrebno

vključiti še večje število anketirancev. Kljub temu pa lahko ugotovimo, da se anketa v

večji meri ujema z zgoraj opisanim dejanskim stanjem lokalne demokracije v MOV.

53

A. SPLOŠNA VPRAŠANJA

Graf 3: Spol anketirancev

Vir: Lastni (2009)

Graf 4: Starost anketirancev

Vir: Lastni (2009)

moški35%

ženske65%

Spol

10-17 let

18-24 let

25-30 let

31 let in več

5%

32%

21%

42%

Starost

54

Graf 5: Stopnja izobrazbe anketirancev

Vir: Lastni (2009)

Graf 6: Zadovoljstvo/nezadovoljstvo s stanjem demokracije anketirancev

Vir: Lastni (2009)

Anketa je zajela 103 občane in občanke MO Velenje, med katerimi je prevladovala

starostna skupina 31 in več (42 %), sledila ji je starostna skupina od 18 do 24 let (32 %)

in starostna skupina od 15 do 30 let (21 %). Le 5 % je takih, ki so bili stari od 10 do 17

let. Zastopanost med moškimi in ţenskimi je bila precejšnja, razlika je bila 30 % v prid

ţensk.

osnovna šola

srednja poklicna šola

gimnazija, 4-letna srednja šola

višja šola

visoka, univerzitetna, več

0,97%

23,30%

30,10%

14,56%

31,07%

Stopnja izobrazbe

zelo zadovoljeni

zadovoljni

nezadovoljni

2,91%

45,63%

51,46%

Stanje demokracije

55

Graf številka 5 prikazuje strukturo izobrazbe anketirancev. Kot lahko vidimo je odstotek

sodelujočih, ki imajo visoko, univerzitetno in več ter tistih, ki imajo končano gimnazijo

oziroma 4-letno srednjo šolo, pribliţno enak.

Iz grafa številka 6 je razvidno, da je več kot polovica sodelujočih izrazila

nezadovoljstvo s trenutnim stanjem lokalne demokracije v MOV, medtem ko je

zadovoljnih 46 %. Malo je takšnih, ki je izbralo prvo modaliteto (zelo zadovoljni), teh je

le slabih 3 %. Razlog nezadovoljstva leţi v dejstvu, da lokalna demokracija izgublja

svoj prvotni pomen in postaja vse bolj sredstvo lokalnih veljakov za doseganje lastnih

ciljev, bodisi osebnih bodisi poslovnih.

Graf 7: Ali se strinjate, da se v lokalno politično ţivljenje vključijo tudi skupine volivcev, ki niso

pripadniki političnih strank?

Vir: Lastni (2009)

Iz zgornjega grafa je razvidno, da se večina − kar tri četrtine anketiranih − strinja, da se

v lokalno politično ţivljenje vključijo tudi nestrankarski kandidati. Na lokalnih volitvah

2006, v MO Velenje, neodvisni kandidati niso zabeleţili vidnejšega uspeha. Sklepamo

lahko, da so volivci bodisi nezaupljivi do teh kandidatov bodisi je njihova predvolilna

kampanja slaba oziroma so slabše zastopani v medijih in posledično znani le oţjemu

krogu občanov in občank.

da

ne

ne vem

75%

13%

12%

Vključitev nestrankarskih kandidatov

56

B. NEPOSREDNA DEMOKRACIJA V MO VELENJE

Graf 8: Ali poznate oblike neposrednega odločanja (referendum, zbor občanov, ljudska iniciativa)?

Vir: Lastni (2009)

Graf 9: Katera oblika neposrednega odločanja se vam zdi najbolj primerna?

Vir: Lastni (2009)

da

ne

92%

8%

Poznavanje neposrednih oblik odločanja

referendum

ljudska iniciativa

zbor občanov

druge oblike

44,7%

17,5%

27,2%

10,7%

Oblike neposredne demokracije

57

Graf 10 Ali ste ţe sodelovali pri ljudski iniciativi?

Vir: Lastni (2009)

Prebivalci so v veliki meri (92 %) seznanjeni z neposrednimi oblikami odločanja na

lokalni ravni (glej graf številka 8). Na ţalost pa je malo takih, ki svoje znanje o

neposredni demokraciji tudi aktivno uporabljajo. Razen referenduma, za katerega

Velenjčani v veliki meri menijo (45 %), da je najbolj primerna oblika neposredne

demokracije na lokalni ravni in se ga tudi kot takega v veliki meri tudi aktivno

udeleţujejo, pa nas lahko skrbi dejstvo, da ostale oblike ostajajo dokaj nerazvite. Boljše

ni niti sodelovanje občanov pri ljudski iniciativi, saj je le 22 % občanov dalo pobudo

oziroma aktivno sodelovalo pri ljudski iniciativi. Volivci v veliki meri menijo, da je

sodelovanje v neposrednih oblikah odločanja izguba časa, saj njihova mnenja in stališča

velikokrat naletijo na »gluha ušesa« lokalnih političnih veljakov. Pri tem navajam

mnenje enega izmed anketiranih, ki je na vprašanje »Zakaj se ne udeleţujete volitev«

navedel naslednji razlog: »Ker je ne glede na strankarskega kandidata jasno, da ne

bodo delali za blagor ljudstva, ki ga je izvolil. Zame je zadnji pošten politik bil Ivan

Kramberger, pa oba veva, kako je on končal!« Na to isto vprašanje jih je 34 %

odgovorilo »imam dovolj politike«.

Pri odgovorih na vprašanje: »Katere teme bi ţeleli obravnavati na referendumih in

zborih občanov?« so občani izrazili največ ţelja po obravnavanju tematik, ki se tičejo

občine same (poraba proračunskega denarja, menjava ţupana, klinetelizem ipd),

infrastruktura (ceste, parkirišča, prenova igrišč, komunalna problematika, povečanje

kapacitet v domu za starejše občane − dolgoročna oskrba starostnikov, povečanje

kapacitet v vrtcih ipd.), prostorska ureditev (predlogi urbanističnih planov za

kratkoročna in srednjeročna obdobja), izboljšanje socialne varnosti (odpiranje novih

delovnih mest, stanovanjska problematika, zmanjšanje kriminalitete, zmanjšanje

vandalizma ipd.), varstvo okolja itd. Dodam naj, da je kar nekaj anketirancev poudarilo

problem priseljencev v Velenju.

da 22%

ne78%

Ljudska iniciativa

58

C. POSREDNA DEMOKRACIJA

Graf 11: Kako bi ocenili svoj interes za politiko?

Vir: Lastni (2009)

Graf 12: Ali bi kandidirali za kakšno politično funkcijo?

Vir: Lastni (2009)

politika me ne zanima

majhno srednje veliko zelo veliko

12%

22%

35%29%

5%

Interes anketirancev za politiko

da

ne

ne vem

30%

50%

23%

Možnost kandidature za politično funkcijo

59

Graf 13: Vse pomembne odločitve, ki zadevajo lokalno prebivalstvo, bi moral(i) sprejet(i):

Vir: Lastni (2009)

Graf 14: Ali se redno udeleţujete volitev?

Vir: Lastni (2009)

Iz zgornjih grafov lahko razberemo, da se več kot polovica anketiranih Velenjčanov

redno udeleţuje volitev (glej graf. številka 14). Prav tako ugotovimo, da so Velenjčani

dokaj zainteresirani za politiko, saj je le 12 % takih (glej graf številka 11), ki jih politika

sploh ne zanima. Res pa je tudi, da je le 5 % takih, ki so na modulu označili »zelo

občani sami

občinski svet

župan

drugo

60,19%

33,98%

2,91%

2,91%

Kdo naj bi sprejemal odločitve

da

ne

pretežno

56,31%

19,42%24,27%

Prisotnost na volitvah

60

veliko« zanimanje za politiko. Polovica jih ne bi kandidirala za politično funkcijo (glej

graf številka 12), 23 % anketirancev pa je neodločenih.

Dobrih 60 % vprašanih meni, da bi občani sami morali sprejemati odločitve, ki zadevajo

lokalno prebivalstvo (glej graf številka 13). Iz tega lahko sklepamo, da so se občani

pripravljeni vključiti v proces odločanja v občini, za to pa potrebujejo le spodbudo s

strani občinskih predstavnikov. 34 % jih meni, da bi te odločitve moral sprejemati

občinski svet. Mnogi pa so skeptični glede delovanja mestnih svetnikov v dobrobit

občanov. Po njihovem mnenju občinski svetniki obljubljajo veliko, malo tega pa tudi

dejansko uresničijo. Občani so nezadovoljni z delom nekaterih občinskih svetnikov, saj

ti po njihovem mnenju ne opravljajo svoje poglavitne dolţnosti, to je predstavljanje

občanov in delovanje v dobrobit vseh nas skupaj.

D. DIALOG/INFORMIRANJE V MO VELENJE

Graf 15: Kako bi ocenili vašo informiranost glede političnega dogajanja v MOV?

Vir: Lastni (2009)

zelo dobra

dobra

slaba

8,74%

37,86%

53,40%

Informiranost občanov

61

Graf 16: Kakšen je po vašem mnenju dialog med občinskimi organi in občani v MOV?

Vir: Lastni (2009)

Graf 17 Ali zastavljate vprašanja občinskim strukturam prek E-pošte in če ne, zakaj ne?

Vir: Lastni (2009)

zelo dober

1%

dober32%

slab47%

kakšen dialog?20%

Dialog med občani in občinskimi organi

da23%

ne55%

drugo22%

Postavljenje vprašanj občinskim strukturam

62

Graf 18: Prek katerega medija največ zveste o dogodkih, ki se dogajajo v vaši lokalni skupnosti?

Vir: Lastni (2009)

V dobi informacijske tehnologije je vse bolj pomembno, da je javnost obveščena in

seznanjena z delovanjem in nalogami, za katere je pristojna občina. Prav zaradi tega je

potrebno na primeren način objaviti novice, podatke in informacije, ki so zanimive in

aktualne za občane ter ostale uporabnike spletnih strani občine. Glede informiranosti

občanov o političnem dogajanju v MOV pa lahko rečemo, da so občani slabo

informirani o dogajanju v njihovi občini (glej graf številka 15), le slabih 9 % meni, da je

informiranost zelo dobra. Največji vir informacij anketirancem nudijo internetne spletne

strani (58 %), lokalni časopisi (23 %) ter lokalne televizije in radio (oboje slabih 12 %).

Občinski organi po mnenju občanov ne kaţejo dovolj posluha »za okolico oz. ljudi«, le

redki posamezniki so pripravljeni ljudem dejansko prisluhniti in se posvetovati z njimi.

Slaba polovica občanov (47 %) meni, da je dialog med organi in občani slab, medtem

ko pa kar 20 % meni, da dialog sploh ne obstaja. Tretjina je takih, ki je z dialogom

zadovoljna, le redki (1 %) pa so zelo zadovoljni (graf številka 16). To je tudi eden

izmed glavnih razlogov, zakaj se malo število občanov odloča zastaviti vprašanja prek

e-pošte oziroma aplikacij, ki jim ponuja t.i. e-demokracija na spletnih straneh MOV.

Večina od 55 % anketirancev je kot razlog ne postavljanja vprašanj občinskim organom

navedla dejstvo, da ni povratnih informacij njihove strani oziroma njihovo ignoranco.

Nekateri menijo, da »Zato ker nihče ne odgovarja na konkretna vprašanja s konkretnimi

odgovori, pač pa politično razpredajo, dokler se jih ne naveličaš poslušati«, drugi pa, da

»Vprašanja niso dovolj (nočem spraševati), odločati ţelim!« Če obiščemo spletno stran

MOV, lahko ugotovimo, da zgoraj omenjene pripombe občanov v veliki meri drţijo. Na

številne pobude in vprašanja se občinski organi ne odzivajo (glej sliko številka 2).

lokalni časopis

internetne strani

radijske postaje

oglasne deske

lokalna televizija

drugo

22,33%

58,25%

5,83%

0,97%

5,83%

6,80%

Mediji

63

SKLEP

Namen diplomskega dela je bil s pomočjo literature in virov predstaviti neposredne in

posredne oblike vključevanja prebivalcev v lokalno javno ţivljenje ter jih na konkretnih

primerih Mestne občine Velenje tudi podrobneje analizirati.

Lokalna samouprava kot ustavna institucija predstavlja zagotovitev decentralizirane

oblasti ljudstva, ki jo posamezniki uresničujejo v občinah. Prebivalci v skladu z Ustavo

in Evropsko listino lokalne samouprave uresničujejo lokalno samoupravo z volitvami

svetov, z volitvami ţupanov ter na neposreden način z odločanjem na zborih občanov,

referendumih in z ljudsko iniciativo. Uvedba lokalne samouprave v Sloveniji je imela

cilj povečati demokratizacijo ţivljenja ljudi, predvsem z večjo uporabo zborov občanov,

lokalnih referendumov, civilnih pobud in drugih oblik vključevanja ljudi v procese

odločanja v lokalni skupnosti (javna srečanja, uporaba informacijsko-komunikacijske

tehnologije, forumov itd.). Sodelovanje ljudi se lahko najbolj neposredno izvaja na

lokalni ravni. Če je demokracija izredno pomembna pri sprejemanju odločitev na

drţavni ravni, je seveda še toliko pomembnejša za odločanje v okviru lokalne

samouprave, saj so zadeve lokalne samouprave ljudem tudi mnogo bolj razumljive kot

odločanje o drţavnih zadevah. Z vidika lokalne demokracije bi bilo idealno, če bi

občani in občanke sami neposredno uresničevali oblast oziroma sami sprejemali vse

odločitve. Seveda to v sodobni lokalni skupnosti ni mogoče, ker so, kot prvič, potrebe,

ki se v njej zadovoljujejo preveč raznovrstne in zapletene, da bi o njih odločali prav vsi

občani, in drugič, zaradi današnjega dinamičnega ţivljenja, polnega novih idej in

posledično potrebnih sprememb, ki pa zahtevajo nenehno odločanje. Zaradi teh

razlogov je v sodobni lokalni samoupravi neposredno odločanje prej izjema kot pravilo.

Prevladuje namreč druga oblika lokalne demokracije, to je odločanje po organih lokalne

samouprave.

Udeleţba v demokratičnem procesu odločanja postaja očitno eden od pomembnejših

problemov moderne demokracije. Zato ne preseneča dejstvo, da je nezaupanje ljudi v

institucije čedalje večje, kar je tudi poglavitni vzrok, za upad interesa prebivalcev do

aktivne udeleţbe glede lokalnih zadev v njihovi občini. Ugotavljam, da se je na začetku

diplomskega dela postavljena hipoteza, da kljub temu, da so volitve v sodobnem

pojmovanju demokracije eden najpomembnejših izrazov ljudske suverenosti in osnovni

pogoj za demokratično oblikovanje najpomembnejših organov, zlasti predstavniškega

telesa, kot tudi nujen pogoj za vzpostavitev in ohranitev sodobne pravne države, vedno

manj državljanov sodeluje pri lokalni demokraciji. Državljani izgubljajo zaupanje v

lokalne predstavnike, postajajo vse bolj zadržani in odsotni pri oblikovanju družbenega

življenja, sebe vidijo v luči t.i. »outsiderjev« tako v družbi kot v politiki; na primeru

MOV v celoti potrdila, čeprav so prebivalci v večini (92 %) seznanjeni z neposrednimi

oblikami odločanja na lokalni ravni. Kljub temu pa opaţamo, da je malo takih, ki svoje

znanje o neposredni demokraciji tudi aktivno uporabljajo. Razen referenduma, za

katerega Velenjčani v veliki meri menijo (45 %), da je najbolj primerna oblika

64

neposredne demokracije na lokalni ravni in se ga tudi kot takega v veliki meri tudi

aktivno udeleţujejo, pa so ostale oblike ostajajo dokaj nerazvite.

V MOV je lokalna demokracija v glavnem zreducirana le na lokalne volitve, ki

pomenijo oblikovanje lokalne oblasti. Iz ankete je razvidno, da se slabih 60 % občanov

in občank MOV redno udeleţuje lokalnih volitev. Sodelovanje pri izvajanju lokalne

oblasti občanov ne zanima, saj je na vprašanje »Kako bi ocenili svoj interes za politiko«

le 5 % vprašanih modaliteto v anketi označilo »zelo veliko«. Sam pojem lokalne

demokracije zahteva tudi aktivno sodelovanje občanov, vendar v MOV ne zaznavam

zadostnega zanimanja za politično dogajanje in posledično tudi ne civilne iniciative za

reševanje posameznih lokalnih problemov. Opozoriti pa je treba, da takšno stanje ni le v

Sloveniji, pač pa se tudi večina ostalih evropskih drţav spopada z enakim problemom.

K izboljšanju (do)sedanjega stanja bo v prihodnosti potrebno pristopiti načrtno in

preudarno. Le tako bo lahko uvedba lokalne samouprave v celoti izpolnila svoj namen

in pričakovanja.

Predstavniki v organih lokalne skupnosti se morajo začeti zavedati, kako pomembno

vlogo imajo občani pri odločanju v lokalnih javnih zadevah. Ţal se le-ti vse bolj pogosto

zavedajo pomembnosti občanov le pred volitvami. Brez ustrezne stimulacije lokalnih

organov bo tako zanimanje občanov, za sodelovanje na lokalni ravni, tudi v bodoče na

nizki ravni. Ljudi je potrebno motivirati, da bi pokazali več zanimanja, jih spodbujati,

da bodo sodelovali v dejavnostih. Ljudem je potrebno dati občutek, da niso le »figure v

mestu«, ki čakajo na naslednjo odločitev mestnih veljakov, ampak da je njihovo mnenje

pomembno in bo imelo enako vrednost ter teţo kot mnenje izvoljenih predstavnikov.

Potrebno je torej povečati razvoj komunikacije in dialoga med lokalnimi oblastmi in

drţavljani. Izvoljeni predstavniki se morajo z občani pogosteje posvetovati. Proces

vključevanja drţavljana v lokalno javno ţivljenje se začne z informiranjem, nadaljuje s

posvetovanjem in konča s soodločanjem v javnih zadevah. Zdi se, da se lokalna oblast

začenja zavedati pomembnosti informiranja prebivalcev. Tako ima MO Velenje uradno

spletno stran (www.velenje.si), na kateri so občanom vsakodnevno dostopne

informacije, ki jih aţurira Sluţba za odnose z javnostmi, na primer glede prireditev,

javnih razpisov, različnih obrazcev, omogočen jim je stik z upravo itd. Ţe vrsto let

predvajajo oddaje na lokalni televiziji (Ţupan z vami, Ţupanova torta, Regionalne

novice itd), gre za t.i. teledemokracijo. Tudi s pomočjo takšnih oddaj dobijo Velenjčani

moţnost izraziti svoje mnenje v posameznih zadevah, postaviti vprašanja ipd. Poleg

tega je potrebno omeniti še Uradni Vestnik, glasilo MOV, ki je dostopen tudi v

elektronski obliki na spletni strani. Kljub vsem naštetim moţnostim pa polovica

Velenjčanov meni, da so slabo informirani glede lokalnih zadev ter da je dialog med

lokalno oblastjo in občani slab. Četrtina anketiranih meni, da omenjeni dialog sploh ne

obstaja. Postavlja se vprašanje, ali so resnično Velenjčani neinformirani zaradi

nedostopnosti informacij in slabega dialoga med njimi in vladajočo strukturo ali pa gre

razlog iskati v nezainteresiranosti njih kot posameznikov za lokalne zadeve, čeprav je

tretjina anketirancev v anketi označila opcijo »veliko« zanimanje za lokalne zadeve.

http://www.velenje.si/

65

Manjše drţave, kakršna je tudi Slovenija, so idealne za uvedbo e-participacije. IKT

ponuja veliko moţnosti za vzpostavljanje komunikacije med prebivalci in lokalno

oblastjo. Prav tako premaguje vse časovne in prostorske ovire pri pretoku informacij od

drţavljanov do lokalnih organov in obratno ter tako omogoča aktivno sodelovanje v

procesu političnega delovanja. Toda opozoriti je treba, da njena uporaba sama po sebi

ne pomeni nujno večje politične participacije prebivalcev. Izpostavimo lahko primer

Zdruţenih drţav, kjer je kljub zelo velikemu povečanju uporabe interneta volilna

udeleţba padla. Informacijsko-komunikacijska tehnologija omogoča hitrejšo in cenejšo

izvedbo tako volitev kot referenduma. Zato ju je mogoče izvajati pogosteje kot doslej,

saj so eden od glavnih argumentov predvsem proti referendumu prav visoki stroški.

Kljub temu, da so Velenjčanom dane različne moţnosti, kako stopiti v stik z lokalno

oblastjo, se več kot polovica anketirancev ne posluţuje teh moţnosti. Kot poglavitni

razlog navajajo dejstvo, da ni povratnih informacij s strani občinskih organov oziroma

ignorance lokalnih oblasti. Razlog lahko najdemo tudi v zakonski ureditvi tega

področja, saj je v nekaterih delih ta preveč toga in ne omogoča eksperimentiranja,

fleksibilnosti za zakonske izjeme, s katerimi bi se lahko spodbujala večja udeleţba

drţavljanov v lokalnem javnem ţivljenju. Na tem mestu tako potrjujem svojo drugo

hipotezo, in sicer, da sodobna IKT ponuja nove izzive in potenciale, ki omogočajo

državljanom dostop do ljudi, ki imajo politično moč ter aktivno sodelovanje v procesu

političnega delovanja. Kljub temu pa ostajajo lokalne oblasti formalistično omejene le

na določene pravno predvidene instrumente in niso pripravljene izkoristiti vseh

potencialov, ki jih nudi IKT. Slovenija bi lahko z uspešnim uvajanjem e-referendumov

in e-volitev na lokalni ravni vzpostavila višjo stopnjo legitimnosti volilnega sistema,

politične ureditve, politične elite, ki je na oblasti. Povečalo bi se tudi zanimanje

drţavljanov za politiko in za delo političnih strank. Zato bo v prihodnosti potreben velik

premik v slovenski upravno-politični kulturi, ki še vedno temelji na birokratski

hierarhiji.

66

LITERATURA

1. Samostojne publikacije

BREZOVŠEK, Marjan. KROPIVNIK, Samo. HAČEK, Miro. Lokalna demokracija v

Republiki Sloveniji: končno poročilo. FDV. Ljubljana, 2005.

BREZOVŠEK, Marjan. HAČEK, Miro. Lokalna demokracija II. Uresničevanje lokalne

samouprave v Sloveniji. FDV. Ljubljana, 2005a.

BREZOVŠEK, Marjan. HAČEK, Miro. KRAŠOVEC, Alenka. Lokalna demokracija I:

Analiza lokalnih volitev 2002. FDV. Ljubljana, 2004.

BREZOVŠEK, Marjan. LUKŠIČ, Andrej. HAČEK, Miro. Participacija prebivalcev pri

odločanju. FDV. Ljubljana, 2004a.

CITIZENS AS PARTNERS. Information, consultation and public participation in

policy − making. OECD, Paris, 2001.

COUNCIL OF EUROPE. 800 milijonov Evropejcev. Informacijsko dokumentacijski

center Sveta Evrope pri NUK. Ljubljana, 2005.

GRAD, Franci. Volitve in volilni sistem. Inštitut za javno upravo pri PF v Ljubljani.

Ljubljana, 1996.

GRAD, Franci. Lokalna demokracija − organizacija in volitve. Časopisni zavod Uradni

list RS, Ljubljana, 1998.

GRAD, Franc. NERAD, Sebastian. ZAGORC, Saša. Volilni sistem Republike Slovenije

za lokalne volitve. Pravna fakulteta. Ljubljana, 2003.

GRAFENAUER, Boţo. BREZOVNIK, Boštjan. Javna uprava. Pravna fakulteta

Maribor, Maribor, 2006.

GROSSMAN, Lawrence K. The Electronic Republic. New York. Pengiun Group, 1995.

HAČEK, Miro. BREZOVŠEK, Marjan. LAJH, Damjan. BAČLIJA, Irena.

GOLOGRANC, Gaja. KUKOVIČ, Simona. MILUTINOVIČ, Vilma. Lokalna

demokracija III (Ob petnajsti obletnici ponovne uvedbe lokalne samouprave v

Republiki Sloveniji), Fakulteta za druţbene vede, Ljubljana, 2009.

HAMON, Francis. Referendum – primerjalna študija, DZS, Ljubljana, 1995.

67

VLAJ, Stane. Lokalna samouprave. Teorija in praksa. Fakulteta za upravo. Ljubljana,

2004.

VLAJ, Stane. Lokalna skupnost. Teorija in praksa. Fakulteta za upravo, 3. spremenjena

in dopolnjena izdaja, Ljubljana, 2006.

2. Članek v reviji

DELAKORDA, Simon. Prvi poskusi digitalne demokracije v Sloveniji. Teorija in

praksa. LIttera Picta. Ljubljana, 2003, str. 500 – 507.

DELAKORDA, Simon. Elektronska demokracija v refleksiji izbranih političnih

kategorij: politične participacije, politične moči in politične akcije. V: Lukšič, Andrej A.

OBLAK, Tanja. S poti v digitalno demokracijo. FDV, 2003

DEVETAK, Silvo (1999): Evropsko manjšinsko pravo in integracija, Teorija in praksa,

letnik 36, štev. 3, str. 349 – 363.

LAVTAR, Roman. Noveli ZLS − M in ZLV − E. Pravna praksa, časopis za pravna

vprašanja. GV Zaloţba, 2005, št. 33, str. 10.

LAVTAR, Roman. Romi in enakost pred zakonom. Pravna praksa, časopis za pravna

vprašanja. GV Zaloţba, 2005, št. 1, str. 20 – 21.

LAVTAR, Roman. Lokalne skupnosti in Evropa. Neprofitni managment: prva

slovenska strokovna revija za promocijo vodenja v neprofitnem sektorju. Nova Gorica,

2004, str. 45−49.

LAVTAR, Roman. Slovenija na tem področju močno šepa. Slovenska uprava. Mnz,

Ljubljana, 2003, št. 2, str. 18−20.

LAVTAR, Roman. Jeseni gredo tujci in Romi na lokalne volitve. Slovenska uprava.

MNZ, Ljubljana, 2002, str. 20−21.

LUKŠIČ, Andrej A. Digitalna demokracija: teoretski premislek. Teorija in praksa.

Ljubljana, 2003, št. 3, str. 486−498.

PEK-DRAPAL, Darinka in DRVENŠEK, Mojca. Participacija javnosti kot del

strategije odnosov z javnostmi pri prostorskem planiranju. Teorija in praksa. Ljubljana,

2001, št. 4, str. 608−628.

PHILLIPS, Anne. »Why Does Local Democracy Matter?« V: Pratchet, Wilson (ur.):

Local Democracy and Local Power. Macmillan Press, LTD, str. 20 – 37. London, 1996.

68

VLAJ, Stane. Skupina neodvisnih strokovnjakov za lokalno samoupravo. ČaSOSpis

Skupnosti občin Slovenije, 2005, št. 30 / 31, str.10−14.

VLAJ, Stane. Kazalec demokratičnosti drţave. Slovenska uprava. MNZ, Ljubljana,

2004a.

VLAJ, Stane. Pomen lokalne demokracije. Slovenska uprava. MNZ, Ljubljana, 2004b.

3. Prispevek oziroma poglavje v knjigi, zborniku

KAUČIČ, Igor. Posameznik in neposredno uresničevanje oblasti. V: JEROVŠEK,

Tone. VIII. Dnevi slovenske uprave: zbornik referatov. Visoka upravna šola. Ljubljana,

2001.

LAVTAR, Roman. Sodelovanje prebivalcev v slovenskih občinah : (participacija

prebivalcev pri odločanju o javnih zadevah na lokalni ravni v Sloveniji). Inštitut za

lokalno samoupravo in javna naročila − (Lex localis), Maribor, 2007.

LAVTAR, Roman. Sodelovanje prebivalcev pri odločanju. V: PEČAR, Zdravko.

Slovenska uprava po vstopu v EU. XI. dnevi slovenske uprave. Fakulteta za upravo.

Ljubljana, 2004.

LUKŠIČ, Andrej A. Hermesovi obrazi demokracije. V: LUKŠIČ, Andrej A. S poti v

digitalno demokracijo. FDV, 2003.

MLINAR, Zdravko. Preţivele zamejitve in novi izzivi za lokalno demokracijo – na

pragu globalno − informacijske civilne druţbe. V: HVALA, Ivan. Politea: civilne

razseţnosti politike. FDV, Ljubljana, 2004.

VLAJ, Stane. Lokalna samouprava v Sloveniji: centralizem ali decentralizacija. V:

BREZOVŠEK, Marjan. Lokalna demokracija II: Uresničevanje lokalne samouprave v

Sloveniji. FDV, Ljubljana, 2005a.

VLAJ, Stane. Udeleţba drţavljanov v lokalnem javnem ţivljenju. V:HVALA, Ivan.

Politea: civilne razseţnosti politike. FDV, Ljubljana, 2004c.

ŢIDAN, Alojzija. Politična socializacija mladih (ob spremljanju uresničevanja lokalne

demokracije v letu 2002). V: BREZOVŠEK, Marjan. Lokalna demokracija II:

Uresničevanje lokalne samouprave v Sloveniji. FDV, Ljubljana, 2005.

69

VIRI

1. Pravni viri

Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 31/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003,

69/2004).

Zakon o društvih (Ur.l. RS, št. 61/2006, 91/2008 Odl.US: U-I-380/06-11, 102/2008

Odl.US: U-I-57/07-7, 58/2009).

Zakon o enakih moţnostih ţensk in moških (Ur. l. RS, št. 59/2002, Ur.l. RS, št.

61/2007-ZUNEO-A).

Zakon o lokalni samoupravi (Ur.l. RS, št. 72/1993, 6/1994 Odl.US: U-I-13/94-65,

45/1994 Odl.US: U-I-144/94-18, 57/1994, 14/1995, 20/1995 Odl.US: U-I-285/94-105,

63/1995, 73/1995 Odl.US: U-I-304/94-9, 9/1996 Odl.US: U-I-264/95-7, 39/1996

Odl.US: U-I-274-95, 44/1996 Odl.US: U-I-98/95, 26/1997, 70/1997, 10/1998, 68/1998

Odl.US: U-I-39/95, 74/1998, 12/1999 Skl.US: U-I-4/99 (16/1999 popr.), 36/1999

Odl.US: U-I-313/96, 59/1999 Odl.US: U-I-4/99, 70/2000, 94/2000 Skl.US: U-I-305-98-

14, 100/2000 Skl.US: U-I-186/00-10, 28/2001 Odl.US: U-I-416/98-38, 87/2001-ZSam-

1, 16/2002 Skl.US: U-I-33/02-7, 51/2002-ZLS-L, 108/2003 Odl.US: U-I-186/00-21,

77/2004 Odl.US: U-I-111/04-21, 72/2005, 100/2005-UPB1, 21/2006 Odl.US: U-I-2/06-

22, 14/2007-ZSPDPO, 60/2007, 94/2007-UPB2, 27/2008 Odl.US: Up-2925/07-15, U-I-

21/07-18, 76/2008, 100/2008 Odl.US: U-I-427/06-9).

Zakon o lokalnih volitvah (Ur.l. RS, št. 72/1993, 7/1994, 33/1994, 61/1995 Skl.US: U-I-

213/95, 70/1995, 20/1998 Odl.US: U-I-283/94, 51/2002, 11/2003 Skl.US: U-I-417/02-7,

73/2003 Odl.US: U-I-346/02-13, 72/2005, 72/2005-ZLS-M, 100/2005-UPB1, 121/2005,

22/2006-UPB2, 70/2006 Odl.US: U-I-49/06-30, 46/2007 Odl.US: U-I-468/06-14,

54/2007 Odl.US: U-I-7/07-22, Up-1054/07-24, 60/2007, 94/2007-UPB3, 45/2008).

Statut Mestne občine Velenje (Ur. vestnik MO Velenje, št. 6/99 in 9/2006-UPB).

Sklep o razpisu referenduma (Ur. l. RS, št. 85/2003 z dne 29. 08. 2003).

Sklep o razpisu referenduma za uvedbo samoprispevka na delu območja Krajevne

skupnosti Paka pri Velenju. (Ur. l. RS, št. 16/1997).

Odlok o razglasitvi Ustavnega zakona o spremembah 121., 140. in 143. člena Ustave

(Ur. l. št., 68/2006).

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200661&stevilka=2567





http://www2.gov.si/zak/zak_vel.nsf/zakposop/1993-01-2629?OpenDocument

















http://www.uradni-list.si/1/index?edition=199916





















http://www2.gov.si/zak/zak_vel.nsf/zakposop/1993-01-2630?OpenDocument




















70

2. Viri z interneta

Spletna stran Drţavnega sveta RS. URL= «http://www.ds-

rs.si/kb/posveti/?View=entry&EntryID=100«. 20. 07. 2009.

Spletna stran e-participacije. URL= «http://www.e-participacija.si/si/center-za-e-

demokracijo.html«. 25. 08. 2009.

Spletna stran e-participacije. URL=«http://www.e-

participacija.si/files/problematika_spletnih_forumov_slovenskih_obcin_ieced_2006.pdf

« 10. 09. 2009

Spletna stran e-participacije. URL=«http://www.e-participacija.si/files/e-

demokracija_v_praksi.pdf » 10. 09. 2009.

Spletna stran Geografskih informaciskih sistemov. URL=

»http://www.geoservis.si/uporabno/gis/gis.htm« 18. 07. 2009.

Spletna stran Ius Software. URL=« http://www.ius-

software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=30089&Skatla=17« 01. 09. 2009.

Spletna stran Ius Software. URL=«http://www.ius-

software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=30264&Skatla=17« 01. 09. 2009.

Spletna stran Lokalnih volitev 2006. URL= «http://volitve.gov.si/lv2006/index.html«.

25. 08. 2009.

Spletna stran Ministrstva za šolstvo in šport. URL=

«http://www.mss.si/docs/Revidirana%20Evropska%20listina%20o%20vkljucevanju%2

0mladih.pdf«. 21. 09. 2009.

Spletna stran MO Velenje. URL= «http//www.velenje.si«. 18. 07. 2009.

Spletna stran časopisa Naš čas. URL= «http://www.nascas.com«. 02. 09. 2009.

Spletna stran Romskih novic. URL= «http://www.romskenovice.si/blog«. 21.09.2009.

Spletna stran Statističnega urada RS. URL= «http://www.stat.si«. 20. 09. 2009.

http://www.ds-rs.si/kb/posveti/?View=entry&EntryID=100

http://www.ds-rs.si/kb/posveti/?View=entry&EntryID=100

http://www.e-participacija.si/si/center-za-e-demokracijo.html

http://www.e-participacija.si/si/center-za-e-demokracijo.html

http://www.e-participacija.si/files/problematika_spletnih_forumov_slovenskih_obcin_ieced_2006.pdf



http://www.e-participacija.si/files/e-demokracija_v_praksi.pdf

http://www.e-participacija.si/files/e-demokracija_v_praksi.pdf

http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=30089&Skatla=17

http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=30089&Skatla=17

http://volitve.gov.si/lv2006/index.html

http://www.mss.si/docs/Revidirana%20Evropska%20listina%20o%20vkljucevanju%20mladih.pdf

http://www.mss.si/docs/Revidirana%20Evropska%20listina%20o%20vkljucevanju%20mladih.pdf

http://www.nascas.com/

http://www.romskenovice.si/blog

http://www.stat.si/

71

Strategija sistemskega razvoja nevladnih organizacij za obdobje 2003−2008.

URL=«www.dodogovor.org/files/strategija+NVO+odbori+(MID+26.9).doc«.

21.09.2009.

Spletna stran Urada Vlade RS za enake moţnosti. URL= «http://www.uem.gov.si«.

02.09.2009.

Spletna stran Velenje.com. URL=«http//www.velenje.com«. 02. 09. 2009.

Spletna stran Velenje.in. URL= «http://velenje.in«. 02. 09. 2009.

Uspeh nestrankarskih kandidatov na lokalnih volitvah 2006. URL=«http://www.ff.uni-

lj.si/oddelki/geo/publikacije/dela/files/Dela_27/09_rogelj.pdf« 20. 09. 2009.

http://www.uem.gov.si/

http://velenje.in/

http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/geo/publikacije/dela/files/Dela_27/09_rogelj.pdf

http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/geo/publikacije/dela/files/Dela_27/09_rogelj.pdf

72

SEZNAM SLIK, GRAFOV IN TABEL

SLIKE

SLIKA 1: SHEMA LOKALNE DEMOKRACIJE ......................................................................... 4

SLIKA 2: FORUM MOV .................................................................................................... 35

SLIKA 3: GRB IN PRILOŢNOSTI ZNAK OB 50-LETNICI MOV .............................................. 36

SLIKA 4: SPLETNA STRAN MO VELENJE ......................................................................... 43

SLIKA 5: APLIKACIJA »STIK Z UPRAVO« ......................................................................... 45

SLIKA 6: APLIKACIJA »GIS« ............................................................................................ 46

SLIKA 7: LOGOTIP PISO .................................................................................................. 47

SLIKA 8: APLIKACIJA »PISO« MO VELENJE ................................................................... 47

SLIKA 9: PRIMER SPLETNEGA URADNEGA VESTNIKA MOV ............................................. 48

SLIKA 10: NEFORMALNI FORUM VELENJE.COM ................................................................ 51

GRAFI

GRAF 1: PRISOTNOST OBČIN NA SPLETU V REPUBLIKI SLOVENIJI 1999−2005 ................... 9

GRAF 2: ŠTEVILO IN DELEŢ PREBIVALCEV, STARIH 15−29 LET, SLOVENIJA, 1989−2008 . 24

GRAF 3: SPOL ANKETIRANCEV ......................................................................................... 53

GRAF 4: STAROST ANKETIRANCEV .................................................................................. 53

GRAF 5: STOPNJA IZOBRAZBE ANKETIRANCEV ................................................................ 54

GRAF 6: ZADOVOLJSTVO/NEZADOVOLJSTVO S STANJEM DEMOKRACIJE ANKETIRANCEV 54

GRAF 7: ALI SE STRINJATE, DA SE V LOKALNO POLITIČNO ŢIVLJENJE VKLJUČIJO TUDI

SKUPINE VOLIVCEV, KI NISO PRIPADNIKI POLITIČNIH STRANK? ................................ 55

GRAF 8: ALI POZNATE OBLIKE NEPOSREDNEGA ODLOČANJA (REFERENDUM, ZBOR

OBČANOV, LJUDSKA INICIATIVA)? ........................................................................... 56

GRAF 9: KATERA OBLIKA NEPOSREDNEGA ODLOČANJA SE VAM ZDI NAJBOLJ PRIMERNA?56

GRAF 10 ALI STE ŢE SODELOVALI PRI LJUDSKI INICIATIVI? .............................................. 57

GRAF 11: KAKO BI OCENILI SVOJ INTERES ZA POLITIKO? ................................................. 58

GRAF 12: ALI BI KANDIDIRALI ZA KAKŠNO POLITIČNO FUNKCIJO .................................... 58

GRAF 13: VSE POMEMBNE ODLOČITVE, KI ZADEVAJO LOKALNO PREBIVALSTVO, BI

MORAL(I) SPREJET(I): ............................................................................................... 59

GRAF 14: ALI SE REDNO UDELEŢUJETE VOLITEV? ............................................................ 59

GRAF 15: KAKO BI OCENILI VAŠO INFORMIRANOST GLEDE POLITIČNEGA DOGAJANJA V

MOV? ..................................................................................................................... 60

GRAF 16: KAKŠEN JE PO VAŠEM MNENJU DIALOG MED OBČINSKIMI ORGANI IN OBČANI V

MOV? ..................................................................................................................... 61

GRAF 17 ALI ZASTAVLJATE VPRAŠANJA OBČINSKIM STRUKTURAM PREK E-POŠTE IN ČE NE,

ZAKAJ NE? ............................................................................................................... 61

GRAF 18: PREK KATEREGA MEDIJA NAJVEČ ZVESTE O DOGODKIH, KI SE DOGAJAJO V VAŠI

LOKALNI SKUPNOSTI? .............................................................................................. 62

73

TABELE

TABELA 1: PREGLED NALOG ŢUPANA IN OBČINSKEGA SVETA .......................................... 12

TABELA 2: ZAUPANJE V INSTITUCIJE V SLOVENIJI .......................................................... 19

TABELA 3: DELEŢ SVETNIC PO STATISTIČNIH REGIJAH (VOLITVE 2002) ........................... 22

TABELA 4: ŠTEVILO TUJCEV PO DRŢAVAH ....................................................................... 27

TABELA 5: URADNI REZULTATI VOLITEV V OBČINSKI/MESTNI SVET. ............................... 38

PRILOGE

PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK ZA OBČANE MESTNE OBČINE VELENJE ..................... 75

74

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC

EU Evropska Unija

IKT Informacijsko-komunikacijska tehnologija

KS Krajevna skupnost

MELLS Evropska listina lokalne samouprave

MO Mestna občina

MOV Mestna občina Velenje

OZN Organizacija zdruţenih narodov

RS Republika Slovenija

SE Svet Evrope

UE Upravna enota

ZLS Zakon o lokalni samoupravi

ZLV Zakon o lokalnih volitvah

PRILOGA

Primer vprašanika »Lokalna demokracija v Mestni

obĉini Velenje«

Priloga 1: Anketni vprašalnik za občane Mestne občine Velenje

1. Spol *

Moški

Ţenska

2. Starost *

10 - 17 let

18 - 24 let

25 - 30 let

31 - več

3. Stopnja izobrazbe

*

osnova šola

poklicna srednja šola

gimnazija, 4-letna srednja šola

višja šola

visoka, univerzitetna, več

http://www.esurveyspro.com/QuestionEditor.aspx?sid=65797&pid=188830&id=9198

http://www.esurveyspro.com/SurveyMove.aspx?sid=65797&pid=188830&qid=9198

http://www.esurveyspro.com/PageSettings.aspx?sid=65797&after=188830&afterq=9198







4. V kolikšni meri ste zadovoljni oziroma nezadovoljni s stanjem

demokracije v vaši občini?

*

zelo zadovoljni

zadovoljni

nezadovoljni

5. Ali se strinjate, da se v lokalno politično ţivljenje vključijo tudi

skupine volivcev, ki niso pripadniki političnih strank? *

da

ne

ne vem

6. Ali poznate oblike neposrednega odločanja (referendum, zbor

občanov, ljudska iniciativa)? *

da

ne

7. Katera oblika neposrednega odločanja se vam zdi najbolj

primerna? *

referendum

ljudska iniciativa

zbor občanov

druge oblike












8. Ali se udeleţujete referendumov in zborov občanov? *

VEDNO, saj s tem izpolnjujem svojo drţavljansko dolţnost

OBČASNO, kadar gre za sprejemanje pomembnih odločitev

NIKOLI, ker je to izguba časa - saj moj glas nima nobenega

vpliva

9. Ali ste ţe sodelovali pri ljudski iniciativi? *

da

ne

10. Katere teme bi ţeleli obravnavati na zboru občanov,

referendumih?

11. Kako bi ocenili svoj interes za politiko?

*

politika me ne zanima

majhno













srednje

veliko

zelo veliko

12. Ali bi kandidirali za kakšno politično funkcijo

*

da

ne

ne vem

13. Vse pomembne odločitve, ki zadevajo lokalno prebivalstvo, bi

moral(i) sprejet(i):

*

občani sami ( preko referenduma, zbora občanov, ljudske

iniciative)

občinski svet

ţupan

Drugo








14. Ali se redno udeleţujete volitev?

*

da

ne

preteţno

15. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z ne ali pretežno, vas

prosim, da odgovorite na naslednje vprašanje.

Zakaj se ne udeleţujete volitev?

ker me ne zanima

ne poznam kandidatov

moj glas ne bo ničesar spremenil

moj kandidat nima moţnosti

dovolj imam politike

drugo

16. Kakšen je po vašem mnenju dialog med občinskimi organi in

občani v MOV? *

zelo dober

dober

slab

kakšen dialog?










17. Ali zastavljate vprašanja občinskim strukturam prek E-pošte in če

ne, zakaj ne?

da

ne

18. Kako bi ocenili vašo informiranost glede političnega dogajanja v

MOV? *

zelo dobra

dobra

slaba

19. Prek katerega medija največ zveste o dogodkih, ki se dogajajo v

vaši lokalni skupnosti?

*

lokalni časopis

internetne strani

radijske postaje

oglasne deske

lokalna televizija

drugo










20. Vaše mnenje o lokalni demokraciji v MOV?!

Vir: Kopija ankete, ki je bila postavljena na spletno strano www.esurveyspro.com




UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETAoblika je neposredna lokalna demokracija, ki vključuje zbor...

Documents

Transcript of UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETAoblika je neposredna lokalna demokracija, ki vključuje zbor...