Priročnik za globalno državljanstvo

... pri etičnem odnosu do naših globalnih sodržavljanov

... pri odgovornem ravnanju z našim globalnim okoljem

... pri trajnostnem pristopu do uporabe naravnih virov

... pri podpiranju dostojnih delovnih pogojev za ljudi po svetu in doma

... pri zagotavljanju enakopravnih odnosov v svetovni trgovini

MENE

TUDI

ŠTEJTEZRAVEN!

Publikacija je nastala v okviru projekta Mreža Centrov za globalno učenje v Srednji Evropi, ki ga finančno podpirajo Evropska komisija s progra-mom za vseživljenjsko učenje Grundtvig, Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije in Urad za mladino Mestne občine Ljubljana. Vsebina publikacije ne odraža nujno uradnega stališča ali mnenja Evropske komisije in Vlade RS. Priročnik zelo dobro dopolnjuje področje globalnega učenja, ki se v okviru Sloge promovira skozi kampanjo »Tudi Ti si delček istega sveta!«. Ponatis slovenske verzije Priročnika financira Sloga s sredstvi Ministrstva za zunanje zadeve.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

37.017.4(035)

PRIROČNIK za globalno državljanstvo : tudi mene štejte zraven! /[avtorji Sašo Kronegger, Katja Mrak, Rene Suša]. - Ljubljana : Društvo za človekove pravice in človeku prijazne dejavnosti Humanitas, 2010

ISBN 978-961-92394-3-8

1. Kronegger, Sašo

254284032

Avtorji Sašo Kronegger, Katja Mrak, Rene SušaUredništvo Katja Mrak, Društvo HumanitasLektoriralaMetka LokarOblikovanje in prelomMalvina Aurelia LubecTiskMedium d. o. o., ŽirovnicaIzdajateljDruštvo za človekove pravice in človeku prijazne dejavnosti HumanitasNaklada 100 izvodov

Ljubljana, 2010

3

VSEBINA

Uvodni nagovor 4

Navodila za izvajanje delavnice 5

Tema 1: ODPADKI 13

Tema 2: VODA 21

Tema 3: KAVA 28

Tema 4: MEDIJI 35

Tema 5: BANANE 41

Tema 6: AGROGORIVA 49

Tema 7: RIŽ 54

Tema 8: KAKAV 61

Pomanjšane slike za žrebanje 70

Viri po tematskih poglavjih 72

Viri slik 77

Beležke 78

4

UVODNI NAGOVOR

Današnji svet je globaliziran svetZaradi medsebojne soodvisnosti držav na najrazličnejših področjih je svet, v katerem živimo, postal globali-ziran sistem. Kot neizpodbitno dokazuje polpretekla zgodovina, lahko na človeška življenja vplivajo dogod-ki in procesi, ki se odvijajo tisoče kilometrov stran. Gospodarski, geopolitični in družbeni odnosi v svetu, pa tudi sodobna komunikacija, tehnologije, mediji in transport, ki omogočajo hiter pretok informacij, oseb in blaga, so tako vzrok kot značilnost procesa globalizacije, procesa, ki vodi v svet medsebojne soodvisnosti.Na posledice tega procesa lahko gledamo tako s pozitivnega kot negativnega vidika.

K pozitivnim posledicam lahko štejemo širjenje človekovega obzorja, dostop do znanja in spoznanj znano-sti in tehnologije, multikulturnost in možnost medkulturne primerjave, pa tudi večje število priložnosti za osebnostni in družbeni razvoj, za izmenjavo idej in za sodelovanje pri reševanju skupnih problemov.

Negativne posledice so povezane predvsem z gospodarstvom in okoljem. Stopnja revščine v določenih družbah narašča, razkol med ekonomsko bolj in manj razvitimi državami ter med privilegiranimi in zaposta-vljenimi prebivalci se poglablja, k temu pa lahko prištejemo še nizek življenjski standard, izbruhe bolezni, prisilne selitve, kršitve človekovih pravic, izkoriščanje šibkejših družbenih skupin, rasizem, ksenofobijo, kon-flikte in vsesplošno negotovost. Na drugi strani okolje pestijo problemi, kot so učinek tople grede, podneb-ne spremembe, onesnaževanje in izčrpavanje naravnih virov.

Številni sodobni opazovalci menijo, da sta glavna razloga za te negativne učinke nenadzorovano delovanje multinacionalk in, posledično, politične odločitve, ki večinoma temeljijo na enostranskem razvoju in tržni prevladi, večji potrošnji in konkurenci ter na zniževanju družbene blaginje.

Nujnost globalnih premikov v smeri trajnostnega in pravičnega razvoja ter potreba po mednarodnem so-delovanju vse bolj postajata predmet sporazumov, deklaracij in kampanj, ki jih podpirajo predvsem vse močnejša civilna družba in mednarodne organizacije.

Globalno učenje – učenje za aktivno globalno državljanstvoGlobalno učenje je vidik izobraževanja, ki izhaja iz dejstva, da živimo in se srečujemo v vse bolj globalizi-ranem svetu. Zato je ključno, da izobrazba ljudem daje možnost in sposobnost, da premislijo in oblikujejo stališča in razmišljanja o svoji vlogi v globalnem svetu, da hkrati razumejo zapletene odnose, ki vladajo v skupnih družbenih, ekoloških, političnih in gospodarskih zadevah, da razpravljajo o njih ter skušajo pri tem razviti nove načine razmišljanja in ukrepanja.

Globalno učenje razumemo kot korak proti aktivnemu globalnemu državljanstvu, ki ga lahko opredelimo kot proces, v katerem človek postane odgovoren do svojega okolja, do drugih posameznikov in do družbe, v kateri živi, in pridobi širši, bolj vključujoč pogled, ki sega onkraj državnih in celinskih meja. Globalno dr-žavljanstvo je prostovoljna zaveza k družbenemu razvoju, ki temelji na spoštovanju, hkrati pa je tudi etični odziv na probleme, s katerimi se spopada človeštvo in jih skuša rešiti na lokalni ravni. Poleg tega nam daje tudi neke vrste moč.

Priročnik, ki je pred vami – Tudi mene štejte zraven! – skuša širiti zavedanje o globalnem državljanstvu in spodbujati aktivnen odnos do izzivov, s katerimi se srečujemo kot sooblikovalci globalne družbe. Aktivno-sti, opisane v priročniku, lahko izvajamo v različnih okoljih, tako v formalnem kot neformalnem izobraževa-nju, in priporočamo vam, da jih prilagodite potrebam svojega učnega okolja. Upamo, da boste priročnik z veseljem uporabljali, in vam želimo veliko radovednosti in zadovoljstva pri odkrivanju globalnega državlja-na v vas samih! Dr. Franz Halbartschlager, predstojnik oddelka za izobraževanje pri agenciji Südwind

5

Tudi mene štejte zraven! je priročnik z navodili in gradivom za izvajanje delavnice na temo globalnega državljanstva. Delavnica je namenjena mladim od 15 leta dalje in odraslim. Zastavljena je tako, da v dobrih štirih urah udeležence popelje skozi proces spoznavanja povezanosti med ljudmi, svetom in okoljem ter posledično oblikovanja zavesti o družbeno oziroma okoljsko odgovornem vedenju in ravnanju.

Priročnik vsebuje gradivo za osem tematskih sklopov. Voditelj delavnice lahko v skladu z velikostjo skupine, zanimanjem ter nivojem znanja udeležencev za predstavitev izbere le nekatere od ponujenih tem.

S pripravo dodatnih tem je delavnico mogoče tudi vsebinsko razširiti. Za razširitev predlagamo naslednje teme: tekstil, igrače, informacijska tehnologija, transport, ekonomija obsega, vpliv blagovnih znamk (bran-ding) in globalizacija financ.

Delavnica omogoča izvedbo za 6–24 udeležencev. Izpeljemo jo lahko z minimalnim pedagoškim ali vo-diteljskim znanjem in v kateremkoli prostoru, brez posebne opreme. Potrebno je le pripraviti gradivo za delavnico, navedeno v pričujočem priročniku.

V navodilih za delavnico je označen čas trajanja posamezne aktivnosti, predviden za delo s skupino, v kateri je največ 16 udeležencev. Če je udeležencev v skupini več, je treba temu primerno podaljšati čas za pred-stavitev udeležencev v skupini (spoznavno aktivnost) in razgovor ob zaključku delavnice. Za obravnavo posameznih tem v manjših skupinah je čas prilagojen skupinam do 4 udeležencev; če je teh več, je pri vsaki temi čas treba podaljšati za predvidoma 10 minut.

Delavnica ima namen spodbuditi udeležence k razmišljanju o povezanosti med lokalnim in globalnim ozi-roma o povezanosti naših vsakodnevnih osebnih dejanj in odločitev z dogodki po svetu.

Udeleženci razmišljajo o povezavi med seboj in drugimi ljudmi ter okoljem.•Udeleženci spoznavajo učinke različnih osebnih odločitev posameznika na druge ljudi in okolje.•Udeleženci pripravijo načrt, kaj storiti, da bi se položaj drugih ljudi na svetu in/ali stanje okolja izboljšala.•

TEMELJNEPOSTAVKE

NAMENDELAVNICE

CILJIDELAVNICE

NAVODILAza izvajanje delavnice

6

Od Do Trajanje Aktivnost Metoda in navodila09.00 09.20 20 min Spoznavanje Ime, kaj kdo dela, od kod je, kaj na svetu ga moti in kaj mu je všeč. Dogovor o delu v skupini in poteku delavnice.

09.20 09.30 10 min Zgodba globalnega Fotostrip državljana Razdelitev v skupine in žrebanje tem.

09.30 10.00 30 min Tema 1 Delo v manjših skupinah na podlagi priloženega gradiva.

10.00 10.15 15 min „Pravičen“ odmor

10.15 10.45 30 min Tema 2 Delo v manjših skupinah na podlagi priloženega gradiva.

10.45 11.15 30 min Priprava predstavitev Delo v manjših skupinah.

11.15 11.30 15 min „Pravičen“ odmor

11.30 12.30 60 min Predstavitve 6 tem po 10 minut.

12.30 13.00 30 min Odločitev za spremembo Kaj že delamo in kaj lahko še storimo?

13.00 13.15 15 min Vrednotenje Vrednotenje delavnice in zaključek

ODPADKI KAVA BANANE RIŽVODA MEDIJI AGROGORIVA KAKAV

Aktivnosti v okviru vsake posamezne teme predvidoma trajajo 30 minut. Teme je mogoče uporabiti tudi kot samostojna orodja v okviru drugih delavnic. Podrobnejši opisi tem sledijo v nadaljevanju priročnika. Vsaka tema je predstavljena v svojem poglavju.

Tematsko poglavje je sestavljeno po naslednjem modelu:

Potek aktivnosti. V njem je opisan osnovni potek aktivnosti udeležencev. Namenjen je vodi-telju delavnice za načrtovanje in spremljanje dela udeležencev v manjših skupinah.

Navodila za udeležence vključujejo seznam nalog za udeležence. Voditelj delavnice navo-dila razmnoži, lahko jih tudi razreže po nalogah in spne v knjižico, ter jih skupaj z drugim predvidenim gradivom razdeli udeležencem. Udeleženci v manjših skupinah sami sledijo na-vodilom, voditelj pa nevsiljivo spremlja proces dela.

Gradivo za udeležence so besedila, iz katerih izhajajo posamezne naloge. Voditelj delavnice besedila razmnoži, jih razvrsti glede na vrstni red nalog, h katerim spadajo, ter jih hkrati z navodili razdeli med udeležence. Naloge so zastavljene kot nadgraditev predznanja udele-žencev, zato ti nekaterih besedil ne smejo videti vnaprej, saj bi na ta način vplivala na njihovo samostojno razmišljanje. Tovrstna besedila so označena z znakom pisemske ovojnice ( ). Treba jih je vstaviti v ovojnico ter nanjo napisati številko naloge, h kateri sodijo. Udeleženci bodo ovojnico odprli, ko bodo prišli do pripadajoče naloge. (Glej tudi „priprava gradiva“ pri posamezni temi.)

Dodatno gradivo za voditelja je namenjeno dodatni pripravi voditelja delavnice na po-samezno temo. Voditelju lahko pomaga, če imajo udeleženci dodatna vprašanja v zvezi z obravnavano temo, lahko pa z njihovo pomočjo tudi oblikuje nove naloge ali vprašanja za diskusijo.

OKVIRNIURNIK

OBRAVNAVANETEME

7

Priprava gradivaVoditelj delavnice predstavi Zgodbo globalnega državljana s pomočjo fotostripa, ki je priložen priročniku. Za žrebanje tem, ki jih bodo udeleženci obravnavali v manjših skupinah, mora pomanjšane sličice iz foto-stripa, ki se nahajajo za tematskimi poglavji, razmnožiti in izrezati. Priprava navodil in besedil za posamezne tematske sklope je opisana na prejšnji strani.

Okolju prijazni nasvetiToplo priporočamo, da vse gradivo, ki ga lahko ponovno uporabite (navodila, besedila in slike), plastificira-te. Tako se boste izognili ponovnemu tiskanju ali razmnoževanju ter s tem prispevali k zmanjšanju količine odpadnega papirja. Besedila, ki spadajo k posamezni tematski nalogi, je smiselno tiskati ali razmnoževati dvostransko in s puščico označiti, da se na drugi strani besedilo nadaljuje. Plakati ali drugi večji kosi papirja, na katere bodo udeleženci zapisovali svoje ideje in predstavitve tem, so lahko že uporabljeni, a imajo eno stran še nepopisano.

Priprava prostoraProstor naj omogoča, da cela skupina sedi v krogu, hkrati pa naj bo dovolj prostora, da bodo kasneje udele-ženci delali v manjših skupinah (predvidoma 3–6 udeležencev). Zaželeno je, da je prostor opremljen s tablo in da je v njem kotiček ali prosta stena za razstavo posameznih predstavitev, ki jih bodo med svojim delom pripravili udeleženci delavnice.

Potek delavnice

Skupina sedi v krogu. Poskrbimo, da se vsak posameznik predstavi (vrstni red je lahko poljuben) in odgovori na naslednja vprašanja:

Kako vam je ime?•Od kod prihajate?•S čim se ukvarjate?•Kaj vas moti?•Kaj vam je všeč?•

Odgovori na vprašanje „Kaj vas moti?“ naj bodo odprte trditve, v katerih udeleženci opozorijo na izzive, ki jih vidijo v svetu. Spodbudimo jih, naj bodo čim bolj konkretni. Lahko tudi sami navedemo nekaj primerov, ki so nam blizu, vendar pri tem pazimo, da navedemo tako družbene kot okoljske primere, sicer se lahko udeleženci preveč osredotočijo le na en vidik.

„Moti me, da so plenice za enkratno uporabo izredno neprijazne do okolja, saj potrebujejo 20 let, da se razgradijo, pri nas pa je izredno težko dobiti take, ki bi bile do okolja prijazne.“„Moti me, da ne vem, od kod prihaja kava, ki jo pijem.“„Moti me, da stranišča splakujemo s pitno vodo, medtem ko te po svetu primanjkuje.“„Moti me, da v Evropi kupujemo poceni proizvode predvsem na račun izkoriščanja delavcev v državah pro-izvodnje.“„Moti me, da sem za prevoz prisiljen vsak dan uporabiti avto, saj med krajem, kjer delam ali se šolam, in krajem, kjer sem doma, ni dobre povezave z javnim prevozom.“

Odgovori na vprašanje „Kaj vam je všeč?“ naj bodo odprte trditve, s katerimi udeleženci opozorijo na to, kaj kot posamezniki ali družba že počnemo v zvezi z naslavljanjem ali odpravljanjem svetovnih izzivov.

„Všeč mi je, da lahko ločujem odpadke.“„Všeč mi je, da lahko tudi pri nas kupim izdelke pravične trgovine.“„Všeč mi je, ker obstajajo odgovorna družbena podjetja in ker se njihovo delo vrednoti.“

1. Spoznavanje20 minut

Primeri:

Primeri:

PROCESDELAVNICE

8

Različne možnosti za spoznavno aktivnostPredstavitve udeležencev so deloma odvisne od same skupine. Če delavnica poteka v skupini, katere člani se med seboj poznajo, bosta predstavitev in uvodni del potekala drugače, kot če se udeleženci zberejo le priložnostno ob izvedbi delavnice. Glede na to, da se delavnice lahko udeležijo ljudje, ki se med seboj bolj ali manj poznajo že od prej, ter glede na to, da nespremenjeno izvajanje lahko voditelju delavnice postane dolgočasno, je seveda mogoče uvodni del delno ali popolnoma spremeniti. Za spoznavno aktivnost lahko uporabimo tudi drugačna vprašanja oziroma drugačne metode od predlaganih.

Kadar želimo, da se skupina že na začetku tesneje poveže med seboj, lahko uporabimo tehniko pomnjenja imen (verižno pomnjenje imen, pri katerem vsak udeleženec ponovi vsa imena, ki so jih povedali predho-dniki). Udeležence lahko tudi zaprosimo, da se predstavijo ob pomoči izbranega gradiva, ki ga pripravimo vnaprej in razgrnemo po tleh (slike, besede, razglednice, naslovi knjig in podobno). Svoje predstavitve lah-ko obogatijo z dodatnimi mislimi, ki jih spodbudi gradivo.

Če želimo proces predstavljanja popolnoma predati skupini, lahko za to uporabimo aktivnost, imenovano bingo (po tomboli, kjer zmaga tisti, ki prvi izpolni obrazec s številkami). Udeleženci prejmejo obrazec s trdi-tvami. V skupini iščejo člane, za katere velja posamezna trditev. Ko najdejo prvega, za katerega neka trditev velja (npr. ima domačo žival), se ta oseba podpiše v okence ob trditvi. Zmaga tisti, ki ima prvi s podpisi izpol-njena vsa polja. Trditve v poljih lahko spreminjamo v skladu s potrebami, ki se pokažejo na delavnici.

Spoznavno aktivnost lahko vežemo na osebnostne značilnosti ali izkušnje tudi tako, da stole razpostavimo v krog. V njem je en stol manj, kot je udeležencev. Na sredini kroga stoji oseba, ki izreče neko trditev (npr. rad delam v skupini, nosim kavbojke, imam izkušnje s/z in podobno), udeleženci, za katere ta trditev velja, pa nato v krogu zamenjajo svoja mesta. Oseba na sredini ob zamenjavi poskuša najti prost stol. Na začetku je ta oseba voditelj delavnice, nato pa na njeno mesto prihajajo udeleženci, ki ostanejo brez stola.

Več informacij o različnih uvodnih aktivnostih lahko najdete v literaturi s področja neformalnega učenja ter na spletu.

Primer obrazca za bingo

Imam domačo žival. Sem prostovoljec. Redno spremljam televizijske novice.

Uporabljam javni prevoz. Ločujem odpadke. Rad jem zeleno solato.

Pijem kavo z mlekom. Nosim kavbojke. Imam izkušnje z vodenjem delavnic.

Spoznavnim aktivnostim sledi dogovor o delu v skupini, ki naj vsebuje informacije o odmorih, načinu dela, spoštovanju mnenj drugih ipd. Običajno do dogovora pridemo skozi pogovor o tem, kako želimo delati skupaj. Udeleženci včasih povedo svoje želje, najpogosteje pa je tako, da predloge dajejo voditelji delavni-ce, udeleženci pa jih le potrjujejo.

Primer dogovora o delu v skupini:V času trajanja delavnice so telefoni tiho.•V skupini govori le eden naenkrat.•Komunikacija v skupini poteka spoštljivo.•Osebne informacije o udeležencih ostanejo v skupini.•Točni smo, upoštevamo urnik in spoštujemo čas drugih.•

Pri oblikovanju dogovora smo pozitivno naravnani in se izogibamo besedi NE.

9

Zgodbo globalnega državljana predstavimo s fotostripom. Fotostrip prikazuje dan Gorazda Dežmana (GD – globalni državljan). Fotografije so opremljene z napisi, kaj globalni državljan počne, sami pa lahko dodamo podrobnosti. Voditelj delavnice kaže slike drugo za drugo tako, da jih vidijo vsi udeleženci naenkrat.

FOTOSTRIP – seznam fotografij

Vprašanja za pogovor z udeleženci: Ste se v slikah prepoznali tudi vi? Katera slika vas spomni na vaš dan? Vas je katera od slik spodbudila toliko, da lahko o njej sami kaj poveste?

Prehod v naslednjo temo: Danes se bomo pogovarjali o temah, povezanih z vsakdanjikom globalnega drža-vljana, oziroma temah, ki nas povezujejo z ljudmi in okoljem po svetu.

Ob koncu predstavitve zgodbe o dnevu v življenju globalnega državljana udeležence razdelimo v manjše skupine, najbolje je, če štejejo 3–6 članov, vsekakor pa naj bodo enako velike.

Tehnike za delitev v skupineNajpreprosteje je, da skupino sami razdelimo v manjše skupine, tako da povežemo ljudi, ki sedijo skupaj (v pare, trojke ipd.). Ta način je sicer res najpreprostejši, vendar s tem tvegamo, da bodo v skupinah ljudje, ki se že po-znajo med seboj. Da bi udeležencem delavnice omogočili kar največ učnih izkušenj in izmenjave mnenj z dru-gimi, jih je smiselno razdeliti tako, da so ljudje, ki se med seboj poznajo od prej, v različnih delovnih skupinah.

Pogost način delitve večje skupine v manjše je preštevanje udeležencev, pri katerem štetje ponavljamo do števila skupin – če sta skupini na primer dve, štejemo 1, 2, 1, 2 in tako naprej, če je skupin pet 1, 2, 3, 4, 5, 1, 2, 3, 4, 5 in tako naprej. Na koncu v posamezne skupine združimo vse enke, vse dvojke ipd.

Skupino lahko pred delitvijo v manjše skupine razvrstimo po velikosti, barvi las, rojstnem dnevu, velikosti čevljev, po tem, kako pogosto jedo meso, in podobno ter šele nato izvedemo eno od zgoraj naštetih tehnik delitve večje skupine v manjše.

Če želimo skupino razdeliti na štiri dele, si lahko na primer pomagamo tudi z igralnimi kartami. Iz kupa igralnih kart izberemo toliko kart, kot je udeležencev v skupini. Pri tem pazimo, da je število kart posamezne barve enako. Udeleženci izvlečejo vsak svojo karto in nato skupaj sedejo vsi, ki so izvlekli srce, vsi s pikom in tako naprej. Če želimo, lahko karte pripravimo vnaprej tudi tako, da je poleg razvrstitve po barvah mogoča tudi razvrstitev po številih (sode, lihe; števila, figure ipd.).

Molekule so igra, ki jo uporabljamo tako za zabavo z mlajšimi udeleženci delavnice kot tudi za delitev večje skupine v manjše. Ob navodilu „atomčki krožijo po prostoru“ se udeleženci prosto gibljejo po prostoru, lah-ko tudi ob spremljavi živahne glasbe. Udeleženci se združijo v posamezne skupine ob navodilu „atomčki se združijo v molekule po X (pri čemer je X poljubno število)“, ki sledi plosku z rokami ali utišanju glasbe.

Veliko raznolikih možnosti za delitev večje skupine v manjše lahko najdete v literaturi s področja neformal-nega učenja ter na spletu.

naslovnica•soseska•se prebuja•oblači kavbojke•pije kavo•otrok pije kakav•odnaša smeti•

sede v avto•gre na bencinsko črpalko•sedi za računalnikom•telefonira•gre v trgovino•kupi vodo v steklenici•je banano•

se pelje domov•drži denar•kupi mleko na mlekomatu•je riž•bere časopis•otrok se igra z igračami•je čokolado•

2. Zgodba global-nega državljana

10 minut

10

Vsaka skupina na delavnici obravnava dve temi. Teme izberemo vnaprej. V vrečo (na kup, v klobuk in podobno) zložimo primerno število slik iz stripa. Vsaka slika predstavlja temo, ki jo bo skupina obravnavala. Udeleženci iz vreče (iz kupa) izvlečejo dve temi, ki ju bodo obravna-vali v manjši skupini.

Navodila za udeležence v manjših skupinah:Delali boste v posameznih skupinah. Sledite navodilom na karticah, ki jih bomo razdelili. Prosimo, da čim bolj natančno upoštevate navodila. Dogovorite se, kdo v skupini bo skrbel, da boste naloge opravili v predvidenem času, hkrati pa bo še vedno aktivno sodeloval v sku-pini. Pri delu v skupini ste vsi enakopravni. Poskrbite, da boste v delo vključeni vsi in da ne bo nihče zapostavljen.

Aktivnosti za posamezno temo so opisane v pripadajočem poglavju.

Za odmor pripravimo pogostitev z izdelki pravične trgovine, ekološko pridelanim sadjem, vodo v vrčih in podobnim ter tako tudi v tem času ohranjamo rdečo nit delavnice.

Aktivnosti za posamezno temo so opisane v pripadajočem poglavju.

Vsaka skupina ima po obravnavi obeh tem čas, da pripravi predstavitev za druge udeležence delavnice. Za pripravo ima na voljo plakate, flomastre, papir, iz katerega lahko naredi kolaž, lepilo, lepilni trak, škarje, vrvico idr.

Tudi za ta odmor je zaželeno, da pripravimo pogostitev z izdelki pravične trgovine, ekološko pridelanim sadjem, vodo v vrčih ter tako sledimo rdeči niti delavnice.

Odmor v tem delu delavnice hkrati omogoča, da skupine, ki so končale s pripravami hitreje, kot je bilo predvideno, počakajo tiste, ki še delajo, oziroma da imajo tisti, ki jim priprava vza-me več časa, za delo na voljo še dodatnih 15 minut.

Čas, ki ga imamo na voljo, razdelimo enakomerno:

2 skupini 15 minut za temo 3 skupine 10 minut za temo 4 skupine 7,5 minut za temo

Po vsaki predstavitvi lahko vprašamo, kaj je najpomembnejše sporočilo o obravnavani temi in bi ga skupina rada posredovala drugim udeležencem delavnice.

Če ostane še kaj časa, lahko sledi tudi pogovor o tem, kako so se udeleženci delavnice ob obravnavi posamezne teme počutili, kaj so vedeli že prej, kaj so izvedli novega ter ali jih je v zvezi z obravnavano temo kaj presenetilo.

3. Prva tema30 minut

4. Odmor15 minut

5. Druga tema30 minut

7. Odmor15 minut

8. Predstavitve 60 minut

6. Pripravapredstavitev

30 minut

11

Vsi skupaj najprej razmislimo in se pogovorimo o tem, kaj bi lahko storil globalni državljan Gorazd Dežman, da bi pozitivno vplival na družbene in okoljske spremembe v svetu, nato pa naj udeleženci razmislijo, kaj bi lahko storili oni sami.

Trajanje: 15 minVoditelj delavnice še enkrat pokaže strip o dnevu v življenju globalnega državljana in skupino spodbudi, naj si predstavlja, da je tudi Gorazd Dežman sodeloval na delavnici in izvedel marsikaj o obravnavanih temah. Kaj bi lahko kot odgovoren globalni državljan delal drugače? Skupina nato pri vsaki sliki predstavi svoje misli o tem.

Trajanje: 15 minVsak udeleženec naj pri sebi razmisli o tem, kaj že dela in kaj bi še lahko storil, da bi se stvari na svetu spre-menile, ter oblikuje lastno odločitev za spremembe v svojem vsakdanjem življenju.

Navodila za udeležence:Kot posamezniki morda težko vplivate na velike spremembe, vendar je veliko malih odločitev, ki lahko vpli-vajo na življenje ljudi po svetu. Razmislite o tem, kaj že delate v smeri globalno odgovornega vedenja. Ali se lahko po današnji delavnici obvežete, da boste storili še kaj več? Lahko je povezano s tistim, kar ste na začetku rekli, da vas moti. Ali vas je kaj posebej nagovorilo, ko ste spoznavali posamezno temo? Lahko se tudi zgolj odločite, da boste to znanje posredovali naprej.

Predstavitev odločitve:Kaj že delate in kaj še nameravate storiti v prihodnosti? Predstavite svojo odločitev celi skupini. Sporočanje odločitve lahko izpeljemo tudi tako, da udeleženci dobijo listke, na katere zapišejo svojo odloči-tev. Listke nato zberemo, voditelj delavnice pa jih prebere ali povabi udeležence, da si jih sami ogledajo. Če bomo listke zbrali na plakatu, lahko nanj predhodno narišemo spodbujajočo podobo sveta ali globalne družbe ali pa napišemo motivacijski citat, kot na primer misel Mahatme Ghandija „Sam bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.“ („Be the change you want to see in the world.“).

Naslednja možnost za predstavitev posameznih odločitev je, da iz papirja, ki smo ga uporabili na delav-nici, udeleženci iztrgajo (izrežejo) silhuete človeka ter svoje odločitve zapišejo na te silhuete. Posamezne silhuete nato prilepijo na skupinski plakat in s tem omogočijo prikaz vseh odločitev na enem mestu. Na ta način bo dosežen tudi vizualni učinek dejstva, da posamezniki lahko tvorimo ozaveščeno skupnost. Voditelj delavnice lahko silhuete po koncu delavnice fotografira in čez nekaj časa tako fotografije kot same silhuete pošlje udeležencem.

Če je mogoče, lahko med udeležence razdelimo razglednice (povezane z globalnim učenjem), na katere ti zapišejo svoje odločitve ter svoje naslove. Voditelj delavnice udeležencem razglednice pošlje čez mesec dni (ali pa jih kdaj kasneje razdeli med udeležence, če gre za skupino, ki se redno srečuje). Na ta način udeležen-ci delavnice sami sebi pripravijo opomnik za izvajanje lastnih zavez.

Obstajajo še drugi načini, kako abstraktne odločitve pretvoriti v neko oprijemljivo obliko, ki bo udeležence spomnila na njihova razmišljanja tudi po končani delavnici. Udeleženci tako na primer lahko sami izdelajo razglednico iz papirja, posadijo cvetlico, ki bo predstavljala njihovo pridobljeno znanje in podobno. Pri pri-pravi predmetov in stvari, ki bodo udeležence spomnili na delavnico, je smiselno uporabiti material, ki smo ga porabili med delavnico. Tako bomo zagotovili, da čim manj papirja roma v koš, hkrati pa bo ta papir tudi simbolično predstavljal delo v okviru delavnice.

9. Kaj že delamo in kaj lahko še storimo?

30 minut

12

Vrednotenje je namenjeno predvsem refleksiji posameznikov ter izboljšavam prihodnjih de-lavnic. Predlagamo vrednotenje v obliki odprtih stavkov, zapisanih na plakate:

Najbolj mi je bilo všeč ...•Najmanj mi je bilo všeč ...•Danes sem spoznal/a ...•Spremenil/a bi ...•Počutil/a sem se ... •

Namesto da udeleženci delavnice pišejo na plakat, lahko odprte stavke dopolnjujejo tudi ustno, vendar je za to ponavadi potrebnega več časa.

Pri vrednotenju počutja na delavnici lahko uporabimo grafični prikaz, pri čemer na daljici označimo konca (slabo in odlično), udeleženci pa nato na tej daljici označijo svoje počutje.

Primer:

Slabo Odlično

Delo pogosto vrednotimo tudi tako, da udeleženci sami na različne načine izražajo strinjanje ali nestrinjanje s posameznimi obravnavami in trditvami. Tovrstno vrednotenje lahko izpe-ljemo z mnenjskim vprašalnikom, lahko pa mnenja prikažemo tudi kot gibanje v prostoru (ocenjevanje v obliki tarče, premikanje na daljici ipd.).

Predstavljene metode so le ena od možnosti za izvedbo vrednotenja. Uporabimo lahko tudi druge metode. Pomembno je, da skozi proces refleksije in vrednotenja osvetlimo, kaj so se ljudje naučili v času trajanja delavnice. Ostala vprašanja naj se nanašajo na samo izvedbo delavnice, na obravnavane teme ter na počutje udeležencev na delavnici. Odgovori ude-ležencev so lahko voditelju delavnice v pomoč pri pripravi naslednje delavnice. Če želimo rezultate vrednotenja posredovati organizatorjem, financerjem ali drugim, moramo pri me-todah, kjer udeleženci svojih mnenj ne zapisujejo, zagotoviti druge metode poročanja.

10. Vrednotenje15 minut

13

Potek aktivnosti

Kam gredo naši odpadki? Skupinska slika. | 8 minutBranje sestavkov s fotografijami. | 7 minutDopolnjevanje slike. | 5 minutPogovor v skupini. Branje besedila o hierarhiji ravnanja z odpadki. | 10 minutSkupinski plakat.

Priprava gradiva

navodila za udeležence•besedilo o različnih odpadkih in recikliranju, razrezano na sestavke in vstavljeno v •pisemsko ovojnico (naloga 2)besedilo o hierarhiji ravnanja z odpadki – predvidoma en izvod na par udeležencev, •vstavljeno v pisemsko ovojnico (naloga 4)plakat•flomastri•

ODPADKI

14

ODPADKI | Navodila za udeležence

Kam gredo naši odpadki?

Narišite skupinsko sliko.

Imate 8 minut časa.

Prikazali ste del, ki ga bolj poznate. Sedaj po-glejte fotografije in preberite opise. Pozorni bodite na možne poti odpadkov, na katere prej niste pomislili.

Imate 7 minut časa.

Bi želeli sliko, ki ste jo narisali prej, dopolniti? Dopolnite jo lahko z informacijami, ki ste jih dobili.

Imate 5 minut časa.

Pogovorite se z drugimi in zabeležite ideje.Kako kot posamezniki že preprečujete •nastajanje odpadkov, kako jih ponovno uporabljate in kako jih ločujete?Kako bi lahko izboljšali ravnanje z odpad-•ki doma, na vašem delovnem mestu ali v šoli?

Preberite tudi besedilo o hierarhiji ravnanja z odpadki.

Imate 10 minut časa.

1

3

2

4

15

Razgradnja ladij

Tudi ladje, ki so dolga leta vozile nafto za naše avtomobile, blago, ki ga uporabljamo, ali pa so nas in naše prijatelje popeljale na počitnikovanje, so enkrat dotrajane in gredo na odpad. Ladjedelnice v Alangu na SZ Indije razkosajo približno polovico vseh ladij na svetu, namenjenih v razgradnjo. Omenjena dejavnost se je tam začela leta 1983.

Veliki tankerji, trajekti, kontejnerske ladje in tudi potniške ladje med plimo namenoma nasedejo na obali. Ob oseki stotine delavcev razstavi vsako ladjo posebej, reši uporabno opremo, ostalo pa spremeni v kose odpadnih surovin. Tako se je odprlo na deset tisoče delovnih mest, vsako leto se na ta način reciklirajo mi-lijoni ton jekla, vendar pa ladjedelnice v Alangu sprožijo tudi veliko razprav o delovnih pogojih delavcev, njihovih bivalnih pogojih in vplivih na okolje.

Velika zaplata odpadkov v Tihem oceanu

Zaplata odpadkov v Tihem oceanu je velik oceanski vrtinec, v katerem se zaradi oce-anskih tokov zbirajo plastični odpadki. Ocenjujejo, da je celotna zaplata velika dva in pol krat toliko kot Francija (skoraj 1.400.000 km2). Enotnega podatka o njeni velikosti ni, ker tudi ni standardov, ki bi definirali, katera območja so toliko onesnažena, da so del zaplate, in katera niso. Koščki plastičnih odpadkov so tako majhni, da jih je večino-ma težko opaziti s prostim očesom, vendar pomembno vplivajo na življenje morskih organizmov (na področju zaplate tako na primer skorajda ni planktona).

E-odpadki

Izraz označuje odvečne, izrabljene, odložene, zastarele ali pokvarjene električne in elektronske naprave. Količina elektronskih odpadkov na svetu hitro narašča zaradi sprememb v tehnologiji, nizkih nabavnih stroškov ter programirane zastarelosti.

Reciklaža elektronskih odpadkov se v ekonomsko bolj razvitih državah sveta vse bolj uveljavlja kot po-slovna praksa, vendar se zaradi dragega in zahtevnega postopka velike količine teh odpadkov kljub temu nelegalno izvažajo v Afriko in Azijo. Najbolj pogosta pot nelegalnega transporta iz Zahodne Evrope vodi v Vzhodno Evropo, Zahodno Afriko, Indijo in Pakistan. Na Kitajsko pa predvsem iz ZDA, Kanade in Japon-ske letno prispe okrog milijon ton elektronskih odpadkov.

Mesto Guiyu v provinci Guangdong na Kitajskem je največje odlagališče elektronskih odpadkov na svetu. Tam so začeli elektronske odpadke predelovati okrog leta 1995, danes pa ocenjujejo, da se tam z razgra-dnjo 100 tovornjakov odpadkov, kolikor jih vsak dan prispe na smetišče, ukvarja okrog 150.000 delavcev.Velik del recikliranja vključuje delo s strupenimi snovmi, ki so škodljive zdravju. Delavci „kuhajo“ tiskana vezja, da z njih odstranijo dragocene kovine, žgejo kable, da z bakrenih žic odstranijo izolacijo, in podob-no. Zaradi tovrstnih postopkov strupene kovine, kot sta na primer svinec in živo srebro, prodirajo v pod-talnico, ki je že tako onesnažena, da ni primerna za pitje, zato vodo prebivalcem mesta vozijo od drugod. Nivo svinca v krvi otrok iz Guiyuja je 88 % višji od običajnega nivoja pri otrocih.

ODPADKI | Gradivo za udeležence | naloga 2

1

Ladjedelnica v Alangu

16

Plenice

Vsakega majhnega otroka je potrebno previti od šest do deset tisočkrat. Po podatkih Ameri-škega inštituta za nafto v ZDA vsako leto porabijo 13 milijard litrov nafte ter 250.000 dreves, da lahko izdelajo 18 milijard plenic za enkratno uporabo. Les spremenijo v celulozo (za kar porabijo veliko vode) ter običajno pobelijo s klorom (kar proizvaja izredno strupene dioksine). Ko plenice končajo na smetišču, obstaja nevarnost, da onesnažijo podtalnico, sama plenica pa ima malo možnosti, da kdaj popolnoma razpade. Ocene kažejo, da plenica za enkratno upo-rabo potrebuje za razgradnjo od 300 do 500 let. Pri celotni zgodbi o plenicah pa ne smemo pozabiti, da plenice poleg otrok uporabljajo tudi starejši in bolniki. Podobno kot plenice za enkratno uporabo so sestavljeni tudi damski higienski vložki, ki tako na smetiščih predstavlja-jo enake težave kot plenice.

Varčne žarnice

Žarnica je električni porabnik, v katerem se zaradi upora žice pri prehodu električnega toka električna energija pretvarja v svetlobo in toploto. Navadna žarnica pretvori v svetlobo le 5 do 10 % električne energije, ostalo pretvori v toploto. Navadne žarnice imajo zato slab svetlobni izkoristek in so velike porabnice električne energije.

Precej boljši svetlobni izkoristek imajo fluorescenčne sijalke, ki jih velikokrat imenujemo kar varčne žarnice (žarnice so sicer le svetila z žarilno nitko, drugo so sijalke). Pri njih svetloba nastaja ob prevajanju električnega toka skozi plin, zaradi česar se precej manj segrevajo, nji-hov svetlobni izkoristek pa je bistveno večji. Ob tem, da prihranijo električno energijo, imajo fluorescenčne sijalke tudi daljšo življenjsko dobo (8000 ur v primerjavi z navadnimi žarnicami, ki imajo življenjsko dobo 1000 ur), kar odtehta njihovo višjo ceno pri nakupu. Življenjska doba fluorescenčnih sijalk se pri velikem številu vklopov in izklopov zelo zmanjša, zato so bolj pri-merne za prostore, v katerih imamo svetilko dalj časa prižgano in jo malokrat ugasnemo.

Varčne fluorescenčne sijalke vsebujejo nekaj živega srebra, zato jih uvrščamo med nevarne odpadke in jih moramo po uporabi odnesti na ustrezna zbiralna mesta, ki se nahajajo v velikih nakupovalnih centrih in tehničnih trgovinah. Vsebnost živega srebra sicer ni velika, vendar v stiku z ekosistemom le-to preide v podtalnico ali morje in tako lahko postane del prehranje-valne verige živali in ljudi.

Recikliranje

Recikliranje predstavlja tretji nivo v hierarhiji ravnanja z odpadki (t. i. PPP – premisli in prepre-či, ponovno uporabi, predelaj) in je ključni del sodobnega upravljanja z odpadki. V Sloveniji vse ločeno zbrane odpadke, razen bioloških, prevzame družba za ravnanje z odpadno emba-lažo Slopak. Odpadki so kasneje predelani v celo vrsto novih proizvodov, tako npr.

iz predelanega kartona in papirja izdelujejo papirnate vrečke, toaletni papir in papirnate •brisače, kartonsko embalažo za jajca, kuverte, zvezke, mape in podobno;iz plastične embalaže izdelujejo ohišja za kemične svinčnike in vžigalnike, različne cevi, •vrečke in podobno; iz votle embalaže za tekoča živila (mleko, sok ipd.), ki je sestavljena iz kartona, polietilena in alu folije, pa lahko s postopkom termičnega stiskanja izdelajo tudi posebne plošče Tectan, ki jih uporabljajo v pohištveni industriji;v steklarnah steklo predelajo v nove steklene izdelke, pri postopku pa skorajda ni odpad-•kov ali neželenih stranskih produktov.

17

Hierarhija ravnanja z odpadki

Hierarhija ravnanja z odpadki predstavlja seznam pristopov za ravnanje z odpadki, ki so urejeni po stopnji zaželenosti od najbolj do najmanj zaželenega. Uporablja se kot preprost način sporočanja vsem, ki ustvar-jamo odpadke, in tistim, ki z njimi upravljajo, da so:

strategije, ki se poskušajo izogniti nastanku odpadkov, splošno bolj zaželene kot•strategije, ki skušajo najti uporabno vrednost za odpadke – te pa so še vedno bolj zaželene kot•strategije preprostega odlaganja odpadkov, ki predstavljajo skrajno možnost v omenjenem procesu.•

ODPADKI | Gradivo za udeležence | naloga 4

1. Preprečevanje in zmanjševanje nastajanja odpadkov

To vključuje manj kupovati in manj rabiti oziroma potrebovati. Kot posamezniki in potrošniki se lahko iz-ogibamo odvečnim nakupom, kupujemo nepakirana živila, izdelke v že reciklirani embalaži, uporabljamo kotličke, ki pri splakovanju porabijo manj vode, termostate za uravnavanje energije za ogrevanje, ugašamo luči, se na hitro stuširamo in še marsikaj.

2. Ponovna uporaba

To predstavlja ponovno uporabo predmetov za njihov osnovni ali vsaj osnovnemu podoben namen. V pri-merjavi z recikliranjem zahteva ponovna uporaba predmetov za njihov osnovni namen veliko manjšo porabo virov, kot če bi jih poslali v razgradnjo na surovi material in nato v izdelavo nove različice istega predmeta.

Primeri ponovne uporabe predmetov so:ponovna uporaba materiala ali izdelkov – gradbenega materiala, plastičnih vrečk, steklenic, starega pa-•pirja (npr. za zapiske), oblačil iz druge roke, popravljenega ali obnovljenega pohištva, obnovljenih gum;uporaba trajnostne embalaže – steklenic za mleko, košar za kruh, bombažnih vrečk. •

PREPREČI

PONOVNO UPORABI

SNOVNA PREDELAVA

ENERGETSKA PREDELAVA

ODLAGALIŠČE

18

3. Recikliranje ali snovna predelava

Recikliranje je proces, ki predmete razstavi na surove materiale in jih predela v enak (zaprta zanka) ali dru-gačen izdelek (odprta zanka). Vključuje aktivnosti zbiranja, ločevanja, razgradnje in izdelave. Prednost reci-kliranja ni le zmanjševanje količine odpadkov na odpadih, temveč predvsem zmanjševanje porabe osnov-nih virov in energije, ki so potrebni za izdelavo novih izdelkov.

Velik del recikliranja žal uvrščamo v t. i. „downcycling“, pri katerem se predelani material (npr. plastika ali papir) uporabi za izdelke nižje kakovosti in zmanjšane uporabne vrednosti.

Po drugi strani pa t. i. „upcycling“ ponavadi vključuje kreativno predelavo odpadnih materialov ali neu-porabnih predmetov v izdelke višje kakovosti in okoljske vrednosti. Primeri „upcyclinga“ so npr. vrečke, torbice in nakit iz odpadne embalaže, stoli, mize in drugo pohištvo iz izrabljenih kosov lesa, modne obleke iz neporabljenih kosov blaga ipd.

4. Energetska predelava

Za razliko od snovne predelave, ki v procesu ne spreminja kemijskega stanja materialov, energetska pre-delava s kemijskimi procesi predela odpadke v energijo ali kompost. Procese v tej predelavi delimo na ter-mične in biološke. Termično delovanje navadno poteka v sežigalnicah, ki imajo po raznih ocenah električno učinkovitost od 14 do 28 %, ostala energija pa gre v toploto, ki se lahko uporabi za ogrevanje soseske. Če ta energija ostane neizkoriščena, sežigalnice uvrščamo med zadnji, najmanj zaželeni pristop za ravnanje z od-padki. Kritiki uporabe sežigalnic izpostavljajo škodljive vplive na okolje in ljudi, saj le zelo drage sežigalnice omogočajo relativno nizek izpust drobnih delcev, težkih kovin, dioksina, drugih toksičnih plinov, strupene-ga letečega in talnega pepela ter filtrne pogače.

5. Odlaganje odpadkov

Glavni kategoriji odlaganja odpadkov sta odlagališče (deponija) in sežiganje.

Evropska direktiva o odlagališčih (99/31/EC) narekuje članicam, da delujejo v smeri preprečevanja in zmanj-ševanja negativnih vplivov, ki jih imajo odlagališča na okolje (onesnaževanje talne in podtalne vode, zemlje in zraka) ter zdravje ljudi. Dodatno težavo pri tem predstavlja metan, toplogredni plin, ki nastane z razpa-dom organskih odpadkov in je za ozračje še bolj škodljiv kot ogljikov dioksid.

Sežiganje odpadkov je namenjeno predvsem zmanjšanju prostornine (do 90 %) in teže (do 70 %) odpad-kov. Na visokih temperaturah med drugim sežigajo tudi nevarne in medicinske odpadke. Ostanke iz seži-galnic je potrebno shraniti kot nevarne odpadke, ker vsebujejo težke kovine in soli.

Odlagališče, najmanj zaželen okoljski pristop v hierarhiji ravnanja z odpadki, še vedno predstavlja najbolj pogost način upravljanja z odpadki v vsej evropski regiji. Eurostat, statistični urad Evropske unije, poroča, da je v letu 2007 kar 42 % odpadkov končalo na deponiji, 20 % je bilo sežganih, 22 % recikliranih in 17 % kompostiranih. V povprečju vsaka oseba iz držav članic ustvari pol tone odpadkov na leto. Slovenija je s 420 kg odpadkov na osebo blizu povprečja; dejstvo pa je, da jih od tega še vedno kar 300–350 kg konča na odlagališču.

19

Nekaj dejstev o odpadkih1

Tedenska poraba povprečne družine v ekonomsko bolj razvitih državah predstavlja 4 steklene kozarce •ali steklenice, 13 pločevink, 3 plastenke in 5 kilogramov papirja in kartonske embalaže.Če odpadna embalaža konča na odlagališču odpadkov, se pločevinka razkraja 200 let, plastenka 100 •let, steklo pa več kot 1000 let. Če odpadno embalažo predelamo, lahko iz 350 pločevink izdelamo vrtni žar, iz 150 pa ročno kosilnico. •Iz 50 plastenk pridobimo toliko surovin, da lahko izdelamo vrtni senčnik, 1600 plastenk pralnega pra-ška pa zadostuje za manjši plavalni bazen. Za tono papirja je treba posekati 17 majhnih oziroma 2 veliki drevesi.•Kar 42 % vse proizvedene plastike na svetu porabimo za izdelavo plastične embalaže.•Z recikliranjem steklenice v primerjavi s proizvodnjo nove prihranimo toliko energije, da zadostuje za •štiriurno gorenje 100-vatne žarnice. Večina steklenic vsebuje vsaj 25 % recikliranega stekla, saj je steklo mogoče reciklirati v celoti in posto-•pek ponoviti, kolikorkrat je potrebno.55 % v Evropi proizvedenega jekla je iz recikliranega železa. Proizvajanje jekla z reciklažo prihrani kar •75 % energije, ki je potrebna za celotno proizvodnjo.Deponije odpadkov z oddajanjem metana, ki nastaja pri razpadanju biološko razgradljivih odpadkov, •povzročijo emisije približno 3 % evropskih toplogrednih plinov.

Poseben izziv predstavljajo odpadki, ki jih ni mogoče takoj ločevati (kot lahko ločujemo embalažo). Recikla-ža avtomobilov, elektronskih naprav pa tudi večjih strojev in naprav ter delov zgradb (ladij, letal, jeklenih in steklenih konstrukcij ipd.) zahteva drugačne pristope. Reciklaža avtomobilov je pri nas urejena z zako-ni, drugo pa je pogosto prepuščeno iniciativam posameznikov. Tako se zmanjšuje nadzor nad razgradnjo zgradb, strojev in naprav, posamezniki pa pri ločevanju včasih uporabljajo metode, ki so izredno škodljive za okolje (primer: plastično izolacijo z bakrenih vodnikov zažgejo, namesto da bi jo fizično odstranili, s tem pa povzročijo, da se v ozračje sprostijo strupi; podobno je pri reciklaži strojev, kjer lahko zaradi neprimernih pogojev ali nepozornosti olja in maziva iztekajo v tla in podtalnico).

Ločeno zbiranje odpadkov je okolju prijazno2

Z ločenim zbiranjem zagotovimo, da koristni odpadki končajo v predelovalni industriji, ne pa na •odlagališču. Industriji vračamo surovine za proizvodnjo novih izdelkov. •Varujemo dragoceni prostor za odlagališča (samo pomislite, kam z vsemi odpadki, ki dnevno nastajajo •v gospodinjstvih). Ohranjamo naravne vire. •Varujemo naravo. •

Kaj lahko storimo, da bo odpadkov čim manj?

Kupujmo toliko, kolikor res potrebujemo. •Uporabljajmo embalažo za večkratno uporabo. •Prednost dajmo proizvodom oziroma embalaži iz naravnih surovin. •Informirajmo se o okolju prijaznih alternativnih proizvodih.•

1 Povzeto po Očistimo Slovenijo v enem dnevu (www.ocistimo.si).2 Okoljsko raziskovalni zavod (www.orz.si).

ODPADKI | Gradivo za voditelja

20

3 Povzeto po Zero Waste Europe (www.zerowasteeurope.eu) in Očistimo Slovenijo v enem dnevu (www.ocistimo.si).

Pri nakupu se odločimo za embalažo, ki jo je mogoče vključiti v reciklažo.•Kupljeno blago previdno skladiščimo.•Svoje aparate primerno vzdržujmo.•Pred uporabo preberimo navodila za uporabo, napačna uporaba namreč lahko naš izdelek spremeni •v odpadek.Izogibajmo se izdelkom, ki so nevarni in je treba z njimi ravnati previdno. •

Ker je gospodarska rast prevladujoči cilj v Evropi in drugod po svetu in ker povečana ekonomska aktivnost ponavadi pomeni večje ustvarjanje odpadkov, je pogosto težko najti politično sprejemljive inštrumente, ki bi ustvarjanje odpadkov učinkovito omejili. V vsakem primeru pa so izkušnje pokazale, da učinkovita pre-ventiva zahteva uporabo raznovrstnih pristopov.

Življenje brez odpadkov: strategija Zero Waste3

Zero Waste je filozofija, ki spodbuja spremembe v življenjskih ciklih virov, po katerih bi bilo mogoče vse izdelke ponovno uporabiti, reciklirati ali kompostirati. Ta pristop si za vzor jemlje ciklično uporabo snovi v naravi. Smeti, ki so namenjene na odlagališča, bi tako zmanjšali na minimum.

Zero Waste ne ponuja le alternative za okolje, v katerem so odpadki velik vir onesnaževanja, temveč tudi ekonomsko alternativo sistemom, ki za nadomestitev porabljenega materiala nenehno zahtevajo nove vire.

Strategija povezuje delovanje lokalnih skupnosti (ponovna uporaba, recikliranje, kompostiranje in zbiranje nevarnih snovi) in proizvajalcev (opuščanje uporabe nevarnih snovi in preoblikovanje embalaže in izdelkov tako, da ustrezajo zahtevam trajnostnega razvoja družbe in trajnostne proizvodnje). Številne lokalne sku-pnosti in mesta po svetu (na Novi Zelandiji, v Avstraliji, Argentini, Kanadi, ZDA, Indiji, na Filipinih, v Italiji, Veliki Britaniji, na Slovaškem, Madžarskem in drugod po Evropi) so omenjeno strategijo sprejeli in vključili v svojo zakonodajo, nekateri so si za cilj zadali postati skupnost brez odpadkov.

Spodbude v smeri strategije Zero Waste vključujejo npr.:plačilo depozita oziroma kavcije pri nakupu pijače v steklenici ali plastenki, kar omogoča njihovo po-•novno uporabo in je zato okolju bolj prijazno kot ločeno zbiranje za reciklažo;davek na plastične vrečke za enkratno uporabo ali kazen trgovinam za prodajo nerazgradljivih vrečk;•uporabo mlekomatov, ki poleg ponovne uporabe steklenic proizvajalcu omogoča večji prihodek, kup-•cu nižjo ceno, okolju pa prijaznejšo rešitev tudi zaradi manjše potrebe po transportu (mleko je pona-vadi pridelano lokalno);plačevanje glede na količino nastalih odpadkov v gospodinjstvu, ki jih ni možno reciklirati (sistemi •zaračunavanja so različni in nekateri upoštevajo tudi prihodke gospodinjstva).

21

Potek aktivnosti

Barvanje vedra.4 Pogovor v skupini. | 10 minutBranje besedila o virtualni vodi. | 15 minutPogovor v skupini. Zapisovanje idej. | 5 minut

Priprava gradiva

navodila za udeležence•slika vedra (naloga 1 – naloga 4)•besedilo o virtualni vodi – predvidoma en izvod na par udeležencev, vstavljeno v pisem-•sko ovojnico (naloga 6)flomastri•

VODA

4 Aktivnost je prirejena po Water.org: Kaplja v vedro.

22

VODA | Navodila za udeležence

Slika vedra pred vami predstavlja vso vodo, ki je na svetu, torej 71 % našega planeta. Ker je večina vode na planetu v morjih in oceanih in je zato neprimerna za pitje, prosimo, da po-barvate 970 kvadratkov na listu.

(Namig za izvedbo – vseh kvadratkov je točno 1000.)

Imate 2 minuti časa.

Slika, ki jo imate na listu pred seboj, prikazu-je sladko vodo na svetu, torej okrog 3 % vse vode.

Sedaj z drugo barvo pobarvajte naslednjih 24 kvadratkov. Ti kvadratki predstavljajo vodo, ki se na Zemlji nahaja v obliki ledu.

Imate minuto časa.

S tretjo barvo pobarvajte še 4 kvadratke in pol. Ti kvadratki predstavljajo nezmrznjeno sladko vodo, do katere ne moremo priti, ker je ujeta v zemljo ali preveč globoko pod površino.

Imate minuto časa.

Sedaj v enega od nepobarvanih kvadratkov narišite 3 pike. Te pike predstavljajo 0,003 % vse vode na svetu, ki je sladka, dostopna, neo-porečna in tako primerna za pitje.

Imate minuto časa.

Pogovorite se o tem, kaj vam predstavlja slika, ki ste jo ravnokar izdelali. Kako se počutite? Ste spoznali kaj novega? Svoje misli podelite z drugimi člani skupine.

Imate 5 minut časa.

V Sloveniji posameznik na dan porabi povprečno 150 l pitne vode iz vodovoda (od tega 55 l za prha-nje ali kopanje, 32 l za izplakovanje stranišča, 25 l za pranje perila in le 4 l za pitje in kuhanje). Poraba virtualne vode v Evropi se ocenjuje na 4000– 6000 l dnevno na enega prebivalca.Kaj lahko kot posamezniki storimo, da se izo-gnemo t. i. vodnemu bankrotu na globalni rav-ni? Ideje zapišite na drugo stran slike vedra.

Imate 5 minut časa.

Vodo porabljamo na različne načine. Prosimo, preberite besedilo, ki smo ga pripravili za vas. Govori o vodi v izdelkih, t. i. virtualni vodi.

Imate 15 minut časa.

1

3

5

7

2

4

6

23

VODA | Gradivo za udeležence | naloga 1–4

Vedro za barvanje

24

Voda v izdelkih – „virtualna“ voda

Vodo uporabljamo na več načinov. Ob neposredni uporabi v gospodinjstvu jo porabljamo tudi posredno – na primer s hrano. Praktično vse, kar rabimo, namreč vsebuje vodo; voda se recimo uporablja za gojenje bombaža, iz katerega izdelujemo naša oblačila, ali za pridobivanje nafte, ki poganja naša vozila.

Vodo, ki jo vsebujejo izdelki, oziroma vodo, ki je bila potrebna za njihovo proizvodnjo, imenujemo „virtual-na“ voda. Povedano drugače: virtualna voda je količina vode, ki je bila potrebna za proizvodnjo ene enote določenega izdelka (dobrine) na mestu proizvodnje – izražamo jo namreč v prostorninskih enotah na eno-to izdelka (npr. 1000 l/enoto ali 1000 l/kg).

Eden od razlogov, zakaj so strokovnjaki pričeli uporabljati koncept virtualne vode, je pomanjkanje vode na Bližnjem Vzhodu. Termin je prvi predstavil prof. John Anthony Allan iz King’s Collega v Londonu, ki je raz-iskoval uvoz prehrambenih dobrin in drugih vodno intenzivnih izdelkov kot enega možnih načinov, kako učinkovito zmanjšati pritisk na šibke lokalne vodne vire. Virtualna voda postaja vse pomembnejša uvozno-izvozna dobrina na svetovnem trgu. Čeprav relativno nevi-dna, lahko mednarodna trgovina z virtualno vodo postane pomembno orodje za boljše upravljanje z vodnimi viri na Zemlji. Države, ki jim primanjkuje vode, bi lahko uvažale t. i. vodno intenzivne izdelke in na ta način varčevale z lokalnimi vodnimi viri. Vendar se to še ne dogaja vedno in povsod. Številne vodno intenzivne polj-ščine, kot sta npr. riž ali bombaž, gojijo skoraj izključno v državah s toplejšim podnebjem – pogosto na obmo-čjih, kjer vode sicer primanjkuje. Hkrati s kmetijskimi pridelki te države tako izvažajo tudi vodo, kar na številnih območjih pomeni ekonomsko breme, dolgoročno pa tudi fizično pomanjkanje vode za prebivalstvo.

Naslednja tabela prikazuje grobe ocene vsebnosti virtualne vode v izbranih izdelkih. Glede na kompleksnost izračunov in raznovrstnost načinov proizvodnje teh izdelkov so številke zgolj približki. Kljub temu so predsta-vljene količine virtualne vode pomemben in zanimiv indikator vodne intenzivnosti posameznih izdelkov.

Izdelek Vsebnost virtualne vode (v litrih) A4 list papirja 10 en paradižnik 13 en krompir 25 skodelica čaja (250 ml) 35 rezina kruha 40 pomaranča 50 jabolko 70 malo pivo (250 ml) 75 rezina kruha s sirom 90 kozarec vina (125 ml) 120 jajce 135 skodelica kave (125 ml) 140 kozarec pomarančnega soka (200 ml) 170 vrečka čipsa (200 g) 185 kozarec jabolčnega soka (200 ml) 190 kozarec mleka (200 ml) 200 hamburger 2400 bombažna majica s kratkimi rokavi 2900 par usnjenih škornjev 8000 par kavbojk 11.800

Vir: Hoekstra, Chapagain, 2008 (v Společnost pro Fair Trade, 2009).

VODA | Gradivo za udeležence | naloga 6

25

Virtualna voda ne vključuje vode, ki sta jo pridelava in proizvodnja dobrin onesnažila, čeprav je onesna-ženje prisotno tako v kmetijstvu (umetna gnojila in pesticidi) kot v industriji (izpust odpadnih vod v reke in jezera).

Poraba vode v kmetijstvu

Poraba vode v kmetijstvu je očitna vsaj na prvi pogled – rastline seveda potrebujejo vodo v obliki dežja ali namakanja. Poleg tega pa se voda uporablja tudi pri proizvodnji gnojil in pesticidov ter pri predelavi. Za pridelavo enega kilograma pšenice je ocenjena poraba 1000 litrov vode.

Govedo potrebuje povprečno tri leta, da je primerno za zakol. Iz ene živali dobimo približno 200 kg mesa brez kosti. Do takrat je govedo zaužilo približno 1300 kg pšenice, 7200 kg vlaken (silaža, seno), 24.000 litrov vode za pitje, 7000 litrov vode pa je bilo potrebnih za nego (čiščenje). En kilogram govedine tako vsebuje 15.340 litrov virtualne vode.

Kot lahko sklepamo, naši prehranski vzorci pomembno vplivajo na količino vode, ki jo porabimo za proi-zvodnjo hrane. Če bi se povsod po svetu prehranjevali tako kot v zahodnih, ekonomsko močnejših državah, bi za svetovno proizvodnjo hrane potrebovali 75 % več vode, kot je potrebujemo danes. Dejstvo je, da z naraščajočim življenjskim standardom ljudi v t. i. državah v razvoju naraščajo tudi potrebe po kvalitetni hrani, kar vključuje tudi meso. To vodi – hkrati z drugimi dejavniki – do povečanega izkoriščanja vodnih virov. Sprememba v vzorcih prehranjevanja tako zagotovo predstavlja eno od možnosti, kako učinkovito zmanjšati pritisk na izkoriščanje vodnih virov.

Pomen virtualne vode v kmetijskih pridelkih lahko ilustriramo tudi s primerom bombaža. Bombaž je, poleg riža, vodno najbolj intenzivna poljščina. Ogromni porabi bombaža po vsem svetu zadosti le gojenje na veli-kanskih poljih z visokimi donosi. Bombaž ponavadi raste v tropskem podnebju, uspeva pa tudi v zmernem podnebju z zadostno količino padavin. Vendar pa ga gojijo tudi v državah, kjer močno primanjkuje vode (npr. v Grčiji ali puščavski Siriji). V Egiptu tako bombaž gojijo tudi na območjih, kjer ni praktično nič dežja, kar pomeni, da potrebujejo za namakanje precej več vode kot drugje. Drastično zmanjšanje površine Aral-skega jezera v Kazahstanu in Uzbekistanu, tretjem največjem izvozniku bombaža na svetu, nazorno kaže, kako tragične so lahko negativne posledice gojenja rastlin na območjih z neustreznim podnebjem.

Poraba vode v industriji

Izračun vsebnosti virtualne vode v industrijski proizvodnji je zelo kompleksen, saj praktično ni izdelka, ki bi bil povsem homogen; večina je sestavljenih iz različnih materialov. Tako je glede na načelo večje vsebnosti vode glede na stopnjo predelave moč reči, da imajo industrijski izdelki ponavadi višjo vsebnost virtualne vode kot kmetijski. Za proizvodnjo avtomobila srednjega razreda je ocenjena poraba okoli 500.000 litrov, za proizvodnjo osebnega računalnika 30.000 litrov in mobitela 1000 litrov virtualne vode.

26

Voda kot človekova pravica?5

Na globalni ravni je za uporabo na voljo le malo vode, vendar ta kljub temu predstavlja zadostno količino za posameznega prebivalca planeta. Paradoks je, da imajo nekateri prebivalci na voljo obilico vode, medtem ko je za druge redka dobrina. Zakaj nekateri trpijo pomanjkanje vode? Na porazdelitev vode seveda vpliva-jo geografska lega, klimatske razmere in vremenski pojavi. Na njeno dostopnost pa vplivajo tudi kmetijstvo, industrija in poraba gospodinjstev.

Ko govorimo ali pišemo o vodi, se zlahka zmedemo, saj ima le-ta številne vidike in dimenzije. Nekateri vodo razumejo kot blago, drugi kot dobrino, človekovo pravico, celo kot sveti vir ali božanstvo. Če smo pod moč-nim vplivom enega samega dojemanja, se nam lahko vsako drugačno zdi popolnoma zgrešeno.

Upravljanje z vodo je povsod po svetu vse bolj pereč problem. Že različni vladni sektorji težko učinkovi-to sodelujejo, mnoge odločitve pa je treba uskladiti tudi na lokalnih nivojih, kar prinaša dodatne težave. Upravljanje z vodo postane še bolj kompleksno, kadar vodni viri zajemajo več držav, kot na primer jezero Viktorija v Vzhodni Afriki. Tu se gladina vode znižuje, ribiči so ob delo in družine ob preživetje. Razlog za to je poraba vode na severu – namakanje polj v Egiptu.

Grozljive statistike, podkrepljene s podobami žejnih otrok, izzivajo usmiljenje. Da bi pomagali, pogosto kot dobre sprejmemo ponudbe multinacionalnih vodnih korporacij, ki zagotavljajo, da bodo pitno vodo pripe-ljale v revne vasi, njihovi vodovodi in vodne postaje pa bodo poskrbeli, da se bodo statistike obrnile na bolje. A korporacije tako želijo narediti iz vode le tržno blago, ki se kupuje in prodaja na globalnih trgih. Omenjena podjetja sicer res do marsikje pripeljejo vodovod in tudi pitno vodo, vendar je ta vedno dražja kot prej in tako za veliko večino revnega prebivalstva še vedno nedostopna. Tako korporacije povzročajo še večji pre-pad med revnimi in bogatimi ter lokalne prebivalce prikrajšajo za lokalne vodne vire, za katerih ohranjanje pa ne poskrbijo. Zasebni sektor in trg ne bi smela določati, kdo bo imel dostop do vode in kdo ne!

Nasproti takšni prihodnosti stoji rastoče civilno gibanje lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij, ki ver-jamejo, da je voda človekova pravica. Zato poskušajo delovati v smeri reševanja največjih svetovnih proble-mov z vodo tako, da za upravljanje z njo pooblaščajo lokalno prebivalstvo. Voda tako postaja simbol boja za socialno pravičnost.

Nekaj statističnih podatkov, povezanih z vodo

Več kot milijardi ljudi primanjkuje čiste vode.•Skoraj dve in pol milijardi ljudi sta brez osnovnih sanitarij.•Zaradi onesnažene vode vsakih 15 sekund umre otrok.•6000 otrok dnevno umre zaradi dehidracije, povezane z diarejo, ki jo povzroča onesnažena voda.•Polovico svetovnih postelj v bolnišnicah zasedajo bolniki z boleznimi, ki so povezane z onesnaže-•no vodo.60–70 % podeželskega prebivalstva v državah v razvoju nima dostopa do pitne vode in primernih •sanitarij.Več kot 200 milijonov ur dnevno porabijo ženske in deklice, da prinesejo vodo iz oddaljenih, pogosto •onesnaženih vodnih virov.Vsak človek za preživetje potrebuje od 18 do 22 litrov vode dnevno. •Vsak prebivalec ZDA povprečno porabi od 455 do 800 litrov vode dnevno. •Afriška družina skupaj povprečno porabi 22 litrov vode dnevno.•

5 Povzeto po D. Kaufman in A. Snitow (2006) ter E. Marn (2010).

VODA | Gradivo za voditelja

27

Denarna pomoč za vodo in sanitarije bi se morala povečati za dvakrat, na 30 milijard dolarjev, kar bi bilo še vedno manj od ene tretjine svetovnih izdatkov za ustekleničeno vodo.

Po podatkih vsak dolar, namenjen otrokom, vključno z vlaganjem v čisto vodo in sanitarije, dolgoročno prihrani 7 dolarjev stroškov za socialne storitve.

20 % svetovne populacije v 30 državah se sooča s pomanjkanjem vode, po pričakovanjih pa naj bi odstotek do leta 2025 narasel na 30 % v 50 državah.

Revni ljudje v t. i. državah v razvoju povprečno plačajo dvanajstkrat več za liter vode kot njihovi sodržavlja-ni, ki so priključeni na vodovodno omrežje, ne glede na to, da imajo na voljo manj vode, od katere je veliko umazane in zastrupljene.

Nekaj predlogov za varčevanje z vodo

Medtem ko si na primer umivamo zobe ali se brijemo, vode ne puščajmo teči v prazno. •Vedno tesno zapirajmo pipe. Če iz pipe kaplja, lahko v enem mesecu izteče do 200 litrov vode.•Papirčke, robčke in podobne odpadke mečimo v smeti, ne pa v straniščno školjko.•Uporabljajmo takšna pralna sredstva in čistila, ki ne škodujejo okolju, ne onesnažujejo vode in se hitro •razgradijo, pri tem pa še vedno pazimo, da jih uporabimo čim manj.Pomivalni in pralni stroj vključimo le, ko sta polna posode oziroma perila. Tako lahko prihranimo tudi •do 5000 litrov vode na mesec.Vrt in trato zalivajmo z deževnico, to pa počnimo le zgodaj zjutraj ali zvečer, ko je izhlapevanje manjše •in učinek zalivanja večji.Ko čistimo akvarij, vode ne zlivajmo stran, ampak jo uporabimo za zalivanje rož. Na ta način bomo var-•čevali z vodo, hkrati pa dobili zastonj gnojilo za rože, saj voda iz akvarija vsebuje dušik in fosfor.Na varčevanje z virtualno vodo lahko kot potrošniki vplivamo tako, da kupujemo manj, bolj kakovostne •stvari, ki trajajo dalj časa, da poskušamo pokvarjene stvari popraviti in jih ne takoj menjati z novimi.

28

Potek aktivnosti

Sestavljanje poti od semena do skodelice kave. | 10 minutPrimerjanje sestavljanke s pravilnim zaporedjem poti kave. Pogovor v skupini. | 10 minutBranje besedila o ceni kave na svetovnem tržišču. | 5 minutPogovor v skupini. Skupinski plakat. | 5 minut

Priprava gradiva

navodila za udeležence•besedilo o poti kave od semena do skodelice, razrezano na posamezne korake, vstavlje-•no v pisemsko ovojnico (naloga 1)nerazrezano besedilo o poti kave (predloga s pravilnim zaporedjem), vstavljeno v pisem-•sko ovojnico (naloga 2)besedilo o oblikovanju cene kave na svetovnem tržišču – predvidoma en izvod na par •udeležencev (naloga 4)plakat•flomastri•

KAVA

29

KAVA | Navodila za udeležence

Iz delčkov, ki ste jih dobili, sestavite pot kave od semena do skodelice na vaši mizi. Bodite pozorni, saj obiranje kave lahko poteka na 3 načine, predelava jagod v zrnje pa na 2 nači-na, zato tam teče več poti vzporedno.

(Namig za izvedbo – končna oblika sestavljan-ke ustreza listu formata A4.)

Imate 10 minut časa.

Prosimo, da s pomočjo predloge preverite, ali ste korake postavili pravilno.

Imate 5 minut časa.

V skupini se pogovorite, kaj ste izvedeli no-vega. Vas je kaj presenetilo? Zapišite si po-membna spoznanja.

Imate 5 minut časa.

Sedaj preberite besedilo o oblikovanju cene kave na svetovnem trgu.

Imate 5 minut časa.

Kako nihanja cen kave vplivajo na njene pro-izvajalce in na nas? Od kod prihaja kava, ki jo pijemo? Na kakšen način bi lahko izvedeli več o izvoru izdelkov, ki jih uporabljamo?Odgovore zapišite na plakat.

Imate 5 minut časa.

1

3

5

2

4

30

Vzgoja rastlinZačne se s sejanjem. Kavna semena vzklijejo le, če so posejana v osmih tednih po obiranju. Ko se pojavita prva lista, sadike presadijo v posebne sadilne vreče in nato v gredo. Čez pol leta jih presadijo na končno mesto. Tu jih običajno zaščitijo z drevesi, ki jim dajejo senco. Na kavovcih začno jagode zoreti med tretjim in petim letom, pridelek pa dajejo naslednjih 10 do 25 let.

ObiranjeDevet mesecev po cvetenju jagode dozorijo in jih je mogoče obrati. Glavna sezona obiranja za kavo arabica traja približno 4 mesece, za kavo robusta pa malo dlje. V Kolumbiji, na primer, obiranje poteka preko celega leta. Kavovec je nenavaden v tem, da lahko na isti veji naenkrat najdemo cvet, nezrele in zrele jagode. Kavo obirajo na tri različne načine.

Ročno obiranjeJagode arabice, ki so boljše ka-kovosti, navadno obirajo ročno. Delavci hodijo med drevesi ter oberejo samo tiste jagode, ki so že dozorele. V enem dnevu lahko obiralec kave obere od 50 do 100 kilogramov kavnih jagod.

Mokra predelavaJagode operejo, jim strojno odstranijo sadno meso ter jih nato stresejo na kupe ali pa z vodo odplavijo v fermentacijsko cisterno. Zrna kave fermentirajo v velikih rezervoarjih z vodo. Tam se do konca raz-gradi sadno meso, odstrani lepljiva plast na kavnih zrnih, v kavi pa se razvijeta njena bogata aroma in poseben okus. Na tej stopnji so zrna še vedno ob-dana s semenskim pergamentnim ovojem, zato se tej kavi reče tudi pergamentna kava. Oprano kavo v ovoju nato razgrnejo po betonskih ploščah ali jih dajo v sušilnike in pustijo, da se posuši. Posušeno kavo strojno olupijo ter po velikosti in obliki razvr-stijo v različne kakovostne razrede.

Obiranje s potegomV Braziliji ter pri kavah robusta, ki jih gojijo v Afriki in Indoneziji, ne obirajo vsake kavne jagode posebej. Tu obiralec z enim po-tegom roke odstrani z veje vse jagode, tako zrele kot nezrele. Jagode skupaj z odtrganimi listi in vejicami padejo na velike kose blaga na tleh pod drevesom. Šele nato obiralci poberejo pridelek.

Suha predelavaJagode sušijo na soncu in nato s pomočjo stroja od-stranijo posušeno sadno meso, ovojnico in del skor-je, ki obdaja zrna. Olupljena zrna s pomočjo vibrira-jočih sit očistijo in preberejo glede na velikost. Zrnje nato stehtajo in zapakirajo.

Mehanično obiranjeNa plantažah v Braziliji včasih uporabljajo stroje za obiranje. Ti stresejo z drevesa vse jagode.

PredelavaObrane jagode je potrebno predelati. Kavni zrni predstavljata le tretjino celotne kavne jagode. Ostalo so meso sadeža, koža in skorja, ki jih je potrebno odstraniti, tako da ostanejo le zelena zrna. Po svetu se trenu-tno uporabljata dva načina predelave: mokra in suha.

KAVA | Gradivo za udeležence | naloga 1 | naloga 2

31

IzvozKavno zrnje običajno zapakirajo v 60-kilogramske vreče iz jute, konoplje ali sisala ter jih označijo z oceno, državo izvora in metodo predelave. Tako pakirano zrnje potuje po železnici ali na tovornjakih v pristaniška skladišča. Izvoznik, ki kavo kupi, jo nato proda uvoznikom po svetu, ti pa naprej pražarjem.

PrevozVečino kave prepeljejo z ladjo neposredno iz države izvora v državo uvoznico. Včasih so jo prevažali v vre-čah, shranjenih v podpalubju, danes pa za prevoz uporabljajo tudi zabojnike, v katerih je kava spravljena kot razsuti tovor.

UvozUvozniki kupujejo kavo na tri različne načine: prvi način je „kupovanje na mestu“, drugi „bodoče pošiljke“ in tretji „terminske pogodbe“. Kava na mestu je tista kava, ki je že prišla v pristanišče in je tam skladiščena ter naprodaj. Kupovanje bodočih pošiljk pomeni kupovanje kave, ki bo šele poslana ob nekem določenem času. Terminske pogodbe pa so pogodbe, po katerih se kava prodaja in kupuje na newyorški borzi kave in sladkorja. Največkrat te pogodbe samo varujejo določene cene in ne pomenijo dejanskega prevzemanja kave na njihovi podlagi.

„Skodeličenje“Pražarji izberejo kavo in preverijo njen okus. Iz vzorcev kave, ki jo bodo kupili, izvedejo t. i. „skodeličenje“. To je metoda, s katero ugotavljajo, kakšne kakovosti je kava. Najprej vzorec kave spražijo in zmeljejo. Nato ne-kaj kave stresejo v skodelico in jo prelijejo z vrelo vodo. „Skodeličar“ (strokovnjak za kavo) tako pripravljeno kavo povoha in pokusi.

MešanjeDa bi dosegla zaželen okus, mešanica navadno vsebuje štiri ali več različnih vrst kave. Praviloma se kava meša v surovi obliki in šele nato praži. Kava je naravni izdelek in glede na to, da se kakovost pridelka spremi-nja, morajo recepte za mešanje stalno prilagajati. Glavni namen mešanja pa je v doseganju okusa in arome, ki se lahko nenehno reproducira.

PraženjeMed praženjem so zelena zrna izpostavljena izredno visokim temperaturam okrog 500 stopinj Celzija. Vlaga iz zrn izhlapi ter sprosti aromatična olja. Sladkorji v zrnih se spremenijo v karameliziran sladkor, kar daje kav-nim zrnom značilen okus in temno rjavo barvo. Poznamo tri vrste praženja. Svetlo ali lahko praženje kave daje nežne okuse, ki so na primer všeč Skandinavcem, srednje praženje daje malo močnejše okuse, ki so najbolj priljubljeni v Srednji Evropi in ZDA, rezultat temnega praženja pa so kave močnega grenkega okusa, namenjene pitju črne kave po južnoevropskih okusih.

MletjeKavna zrna običajno potem, ko so spražena, zmeljejo. Da bi bila dovolj fino zmleta, jih je potrebno zmleti večkrat.

PakiranjeZmleto kavo zapakirajo, da jo lažje prevažajo ter tako tudi preprečijo dostop zraka. S tem zagotovijo, da je okus kave, ko pride do potrošnika, prav tako dober, kot je bil takoj po praženju. Prisotnost kisika bi sicer hitro zmanjšala kakovost zmlete kave in njen okus bi postal bolj plehek.

Priprava kaveNa nas je, da si pripravimo kavo po našem okusu. Turško, ekspress, iz kafetiere, filter, instant, iz pločevinke ... možnosti je veliko.

32

Cena kave

Kava je dolgo veljala za drugo najpomembnejše tržno blago v svetovni trgovini, takoj za nafto. Gojijo jo v več kot 70 državah po svetu, v tropskem in subtropskem pasu Latinske Amerike, Afrike, Jugovzhodne Azije in Indonezije. S proizvodnjo kave je neposredno povezanih več kot 25 milijonov ljudi po vsem svetu.6 70 % kave gojijo na površinah, manjših od 10 hektarov, od teh je velika večina družinskih posestev, ki so manjša od 5 hektarov. Na svetovnem trgu se večina kave (80 %) proda na trgu terminskih pogodb in le 20 % teh transakcij je posledica dejanskih nakupov kave. Preostale transakcije služijo finančnim špekulacijam, ki ne odražajo dejanske ponudbe in povpraševanja na trgu kave in na katere lokalni proizvajalci nimajo nobenega vpliva, čeprav je prodaja njihovih pridelkov odvisna tudi od cene, oblikovane prav s pomočjo teh špekulacij.

Težave z nihanjem cen kave na svetovnem trgu izvirajo s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je propadel četrti Mednarodni sporazum o kavi (ICA).7 Sporazum je propadel zaradi razhajanj med posameznimi državami, pri čemer so bile najbolj destruktivne ZDA. Države proizvajalke so s tem izgubile večji del vpliva na mednarodnem trgu kave in cena kave, ki je bila prepuščena prostemu trgu, je čez noč strmoglavila. Države partnerice v sporazumu so do tedaj nihanja odpravljale z vzdrževanjem stalnih zalog in sporazumnim do-ločanjem izvoznih deležev ter ceno kave držale na nivoju med 1,2 in 1,4 dolarja za funt.8 V naslednjih petih letih je cena padla na 0,77 dolarja in leta 2001 celo na 0,45 dolarja za funt kave. V zadnjih letih se je cena kave nekoliko popravila in se ustalila na 1,15 dolarja za funt (ICO 20109). Vendar je pri tem treba upoštevati dejstvo, da je dolar iz leta 1980 vreden približno 3,5 današnjih dolarjev, kar pomeni, da današnje „ugodne“ cene ne dosegajo niti tretjine realne vrednosti iz leta 1980. Takšna situacija, ki včasih lokalnim proizvajalcem ne pokrije niti proizvodnih stroškov, veliko družinam po svetu onemogoča dostojno življenje in jih potiska na prag ali celo pod prag revščine. Spodnja slika prikazuje razmerje v ceni švicarskega noža (tehnološki izdelek) in kilo-grama kave (surovina) v letih 1980–2001.

Vir: Oxfam, 2002. Dolgoročni padci cen na mednarodnem trgu pa ne veljajo zgolj za kavo, temveč tudi za druge kmetijske pridelke in surovine, ki predstavljajo največji delež izvoza ekonomsko najšibkejših držav. Tovrstna menjava gre v prid (post)industrijskim državam, ki tako poceni pridejo do surovin, svoje (tehnološke) izdelke pa lah-ko še vedno prodajajo po visokih cenah. Proizvajalcu gre izjemno majhen delež tržne cene kave, saj ostalo poberejo lokalni, regionalni in transna-cionalni distributerji. Ceno kave določa moč tistih, ki so udeleženi v kompleksnem procesu prodaje in pre-prodaje. Kljub močnemu nihanju cen mali proizvajalci praviloma nimajo skoraj nikakršne možnosti, da bi se ustrezno odzvali in prodali kavo takrat, ko je cena visoka. Razlog je preprost – denar potrebujejo takoj, zato svoj izdelek pogosto prodajo že vnaprej, ko so jagode še na drevesih. Tako v trenutku prodaje sami že dolgo niso več lastniki svojega izdelka. Cena na lokalnem trgu torej pogosto ne ustreza tržnim razmeram, saj je dobršen del kave prodan vnaprej.

V premislek: skodelica kave (5 g) v kavarni zlahka preseže ceno enega evra. To je precej več, kot dobi proizva-jalec za cel kilogram „zelene“ (nepražene) kave.

1980 1990 2000 2001cene kave (v dolarskih centih) 126.8 88.95 65.55 46.2menjalno razmerje (USD/CHF) 1.67 1.39 1.68 1.68

6 Obstajata dve vrsti kave, ki sta primerni za komercialno gojenje: arabica in robusta. Arabica je visokokakovostna kava, ki zahteva posebne pogoje za rast (primerno sončnost in vlažnost, majhen razpon temperature), robusta pa je kava nižjega kakovostnega razreda, ki je manj zahtevna za gojenje in jo je zato moč gojiti na plantažah. 7 International Coffee Agreement.8 En funt je 453,59 g oziroma 0,454 kg.9 International Coffee Organization.

KAVA | Gradivo za udeležence | naloga 4

33

Izvor in začetki uporabe kave

Legenda pravi, da je kavo leta 850 v Egiptu odkril pastir Khaled, ki je nekega dne opazil, da njegove koze postanejo zelo živahne, če se pasejo okrog grmov kavovcev. Tako je tudi sam poskusil skrivnostna zrna in ugotovil, da imajo poživljajoč učinek.

Najverjetneje pa so kavo odkrili na območju današnje Etiopije. Za razvoj trgovine s kavo so najbolj zaslužni Arabci. V 15. stoletju je bilo pristanišče Mocha v Jemnu eno izmed največjih središč trgovanja s tem pro-duktom (od tod tudi ime kave moka za kafetiere). Kasneje je kava prek beneških trgovcev prišla v Italijo in drugam v Evropo, od tam pa se je sčasoma razširila po svetu. V Srednjo in Južno Ameriko so jo v 18. stoletju prinesli Nizozemci. V začetku 19. stoletja je Brazilija postala vodilna proizvajalka kave na svetu in ta svoj položaj ohranja še danes.

Vrste kave

Kavovcec je drevo, ki spada v vrsto coffea. Obstaja več kot 60 različnih vrst kave, vendar sta za trgovanje najpomembnejši coffea arabica (arabica) in coffea canephora (robusta). Listi drevesa so široki, temnozeleni in svetleči, podobni listom grma kamelije. Cvetovi so beli, zvezdasti in po vonju, barvi in videzu spominjajo na cvetove jasmina. Drevo lahko doseže od 10 do 15 metrov višine, odvisno od vrste, na plantažah pa zaradi obrezovanja ne zrase višje od 1,5 do 3 metrov. To zagotavlja visok pridelek in olajša obiranje.

Drevesa v državah, kot sta Brazilija in Mehika, cvetijo od 6 do 8 tednov, medtem ko imajo v državah ob ek-vatorju drevesa lahko na isti veji istočasno cvetove, nezrele sadeže in tudi zrele jagode (imenovane češnje). Časovni razpon med cvetenjem in obiranjem je običajno 8 do 9 mesecev, odvisno od nadmorske višine in prevladujočih vremenskih razmer. Drevesa kavovca rodijo 20 do 25 let, pridelek pa je približno 2000 zrn na leto, kar je približno en kilogram surove kave na leto. Z modernimi metodami kultiviranja je ob dobri letini pridelek na hektar približno 3 do 4 tone.

Kavno zrno je seme jagode. Ta je podobna brusnici in ima sladko meso, zaščiteno z opno, imenovano per-gament. Kavni zrni sta dve ploščati semeni v češnji. Nepredelano kavo imenujemo zelena kava. Za pridelavo sta kultivirani dve vrsti kavovca.

Kava arabicaArabica je najstarejša vrsta kave. Njena pridelava predstavlja 74 % vse svetovne proizvodnje. Raste na nad-morskih višinah med 600 in 1800 metri in potrebuje 6 do 9 mesecev, da dozori. Arabica dviguje cene na trgu kave, saj je pridelava kave na večjih nadmorskih višinah dražja in delovno bolj intenzivna. Jagode odpadejo kmalu potem, ko dozorijo, zato jih je treba obrati takoj in s tem preprečiti, da se pokvarijo ali vpijejo prioku-se iz tal. Višinske kave so tudi bolj ogrožene zaradi zmrzali, zato pridelovalci v ceno kavo pogosto vgradijo stroške zamenjave rastlin. Stroški pridelave so višji tudi zato, ker je večina vrst arabice, posebej tistih, ki rastejo na večjih nadmorskih višinah, obranih na roke in obdelanih z dražjo, mokro metodo.

Kava robustaRastlino robusta so kot prosto rastočo odkrili v sedemdesetih letih 19. stoletja v Kongu. Zrnje robusta pred-stavlja okrog 26 % svetovne trgovine s kavo. Danes robusto pridelujejo predvsem v Zahodni Afriki in Jugo-vzhodni Aziji. Drevesa robuste rastejo na nižjih nadmorskih višinah (od 0 do 600 metrov) in so bolj odporne na mraz, pomanjkanje vlage ter bolezni kot občutljivejše arabice. Robuste dozorijo pol hitreje kot arabice ter obrodijo do skoraj dvakrat več jagod. V nasprotju z zrnjem arabice zrnje robuste ostane na drevesih, ko dozori, zato ni potrebno takojšnje obiranje. Robuste pogosto uporabljajo za komercialne kave, instant kave ter kave v pločevinkah. Ker je njihova pridelava cenejša, jih občasno kombinirajo z arabicami in tako izdela-jo nizkocenovne mešanice z nekaterimi potezami okusa dražjih zrn arabice.

KAVA | Gradivo za voditelja

34

Kava in pravična trgovina

Zaradi nihanja cen kave na svetovnem tržišču in nepravične porazdelitve dobička med distributerji in proizvajalci, ki večinoma prihajajo iz ekonomsko šibkejših držav, je kava eden izmed najpomembnejših produktov pravične trgovine. Leta 1973 je nizozemska Fair Trade Organisatie začela uvažati prvo pra-vičnotrgovinsko kavo, v Sloveniji pa je leta 2002 ta koncept dozorel pod sloganom Kako piti kavo brez grenkega priokusa.

Pravično trgovanje pridelovalcem zagotavlja pošteno plačilo, ki krije ceno dela in proizvodnje, vključuje pa tudi socialno in okoljsko premijo, in jim tako zagotavlja preživetje in nadaljnji razvoj dejavnosti ter posledič-no boljšo prihodnost za njihove lokalne skupnosti.

Kava je tudi eden od izdelkov, označenih z oznako, ki jo podeljuje Mednarodna organizacija za označevanje izdelkov pravične trgovine (FLO-I).

Primera lokalnih združenj, ki delujeta po načelih pravične trgovine

CECOCAFEN – Central de Cooperativas Cafetaleras del Norte: krovna organizacija, ki nadzoruje in varuje načela pravičnega trgovanja s kavo devetih kooperativ v Nikaragvi. Skrbi za kakovost, ekološki način pride-lave kave in se zavzema za razvoj lokalnih skupnosti pridelovalcev. Z deležem prihodkov od prodaje kave je med drugim vzpostavila tudi program, ki lokalnim prebivalkam omogoča testiranje za odkrivanje raka na materničnem vratu.

CECOVASA: perujska kooperativa, v katero so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja združili prideloval-ci, da bi trgovali brez posrednikov. Prihodki pravičnega trgovanja s kavo so prispevali k razvoju same pride-lave (modernizacija opreme, investiranje v kakovost) in k širšemu družbenemu razvoju (otrokom je zaradi boljših finančnih virov olajšan dostop do izobrazbe, zaradi izobraževalnih programov o zdravju in spolnosti, ki jih izvaja kooperativa, pa se je povečala osveščenost o omenjenih temah).

35

Potek aktivnosti

Pregled in analiza izvoda brezplačnega časopisa. | 15 minutPregled diagramov o lastniški strukturi medijev. Pogovor v skupini. | 8 minutPogovor v skupini in beleženje na plakat. | 7 minut

Priprava gradiva

navodila za udeležence•en izvod brezplačnega časopisa na udeleženca (naloga 1)•list papirja na udeleženca•diagrami o lastniški strukturi medijev, razrezani na sestavke in vstavljeni v pisemsko •ovojnico (naloga 2)pisala•plakat•flomastri•

MEDIJI

36

MEDIJI | Navodila za udeležence

Preglejte časopis. O čem pišejo v njem? O čem ne pišejo? Koliko člankov je takih, ki so jih na-ročila razna podjetja? Na kakšen način pišejo o storitvah, izdelkih, dogodkih? Ali kje prepo-znate avtorjev namen, elemente prepričeva-nja ali njegovo pristranskost?

Zapišite svoje komentarje na list papirja.

Imate 15 minut časa.

Poglejte dokumente, ki govorijo o lastniški strukturi medijev.

Čigave interese mislite, da zastopajo mediji? Pogovorite se v skupini.

Imate 8 minut časa.

Kako, mislite, bi morali spremljati medije, da bi dobili čim bolj verodostojne informacije?Odgovore zapišite na plakat.

Imate 7 minut časa.

1

3

2

37

Dobro jutro je brezplačni tednik, ki izhaja v nakladi 350.000 izvodov. Izdaja ga podjetje Regionalni mediji d.o.o., ki je v lasti slovenskega podjetja Dija mediji ter avstrijskega Media Sud-Ost Beratungs.

Dobro jutro

MEDIJI | Gradivo za udeležence | naloga 2

TV3

TV3 je komercialna televizija, nastala z združitvijo televizijske postaje Prva TV z mednarodnim podjetjem za medijsko distribucijo Modern Times Group.

„MTG-jev Viasat Broadcasting je največji TV operater na področju brezplačne in plačljive satelitske televizije v Skandinaviji ter na Baltiku. Upravlja tudi z brezplačnimi TV kanali v Republiki Češki, na Madžarskem, v Sloveniji, Bolgariji, Makedoniji in Gani, s plačljivimi TV kanali po Srednji in Vzhodni Evropi ter v Združenih državah in s plačljivo satelitsko TV platformo v Ukrajini. Programi v lasti MTG-ja so predvajani v skupno tri-desetih državah in imajo 125 milijonov gledalcev.“10

10 Citat s spletne strani televizijske postaje TV3 (http://www.tv3.si/o-tv3; 10. 8. 2010).

38

Pop TV

Komercialne televizije Pop TV, Kanal A, Pop Brio ter številni internetni portali so v lasti družbe Pro Plus d.o.o. Lastnik te družbe je Central Media Enterprises z Bermudov. Podjetje je s televizijskimi vsebinami prisotno ne le v Sloveniji, temveč tudi v Bolgariji, na Češkem, Hrvaškem, v Romuniji in na Slovaškem.

V podjetju ima večinski, 45-odstotni delež podjetje Time Warner. Najbolj znane medijske družbe pod okri-ljem Time Warnerja so New Line Cinema, HBO, Time, Warner Bros, Cartoon Network, Castle Rock Entertain-ment, CNN ter mnoge druge.

Žurnal

Žurnal je brezplačni tednik, ki izhaja v nakladi 370.000 izvodov. Izdajatelj časopisa je Žurnal Media d.o.o., ki poleg brezplačnega tednika izdaja še brezplačni dnevnik Žurnal 24 ter ureja spletni portal Žurnal24.si. Lastnik podjetja Žurnal media d.o.o. je Styria Media Group, ki je v Sloveniji tudi solastnica podjetij Dnevnik, Adria Media Ljubljana ter Bolha.com. Poleg lastniških deležev v slovenskih medijih ima družba lastniške deleže v hrvaških in črnogorskih dnevnikih, večje število edicij pa izdaja tudi v Avstriji.

39

Množični mediji

Množični mediji so vez med nami in svetom. Njihova objektivnost je le navidezna, saj za vsakim besedilom stoji avtor s svojo predstavo o svetu in odnosih, ki vladajo v njem – to pa seveda vpliva na njegovo oblikova-nje sporočila. Priporočila, ki veljajo za kritično branje besedil, se nanašajo na spremljanje medijskih vsebin v celoti. Pri tem je poleg samega besedila potrebno upoštevati tudi vanj vključene vizualne podobe, ki imajo pri spodbujanju čustvenih odzivov še večjo moč kot besede.

Vpliv množičnih medijevV zadnjih 50 letih se je z bliskovitim razvojem tehnologije – od radia, časopisov, revij in televizije do inter-neta – vpliv medijev izredno povečal. Živimo v družbi, ki je odvisna od informacij. Sodobna komunikacija nam pomaga pri delu, izobraževanju, osebnih stikih, skrbi za zdravje, potovanjih in prostočasnih dejavno-stih. Ko se zjutraj zbudimo, običajno najprej prižgemo radio, da bi izvedeli, kaj je novega, ali preberemo časopis, včasih celo na hitro pogledamo televizijo, se potem odpravimo v službo in si do večera na podlagi informacij, ki smo jih dobili tudi od svojih sodelavcev, prijateljev in družine, ustvarimo sliko dneva, ki smo ga preživeli.

Večina naših odločitev, prepričanj in vrednot temelji na dejstvih, ki jih poznamo, na naših zaključkih in la-stnih izkušnjah. Pri svojem delu običajno vemo, kaj storiti, na podlagi izkušenj in znanj, pridobljenih v času izobraževanja, v zasebnem življenju pa se zanašamo na medije, ki nam prinašajo novice in dejstva o tem, kar se dogaja in kar naj bi bilo pomembno.

Medijem zaupamo kot avtoriteti, ki nam prinaša novice, znanje in zabavo. Vendar moramo biti pri tem previdni, saj je vpliv množičnih medijev na nas, naše otroke in širšo družbo tako velik, da bi se morali bolje zavedati, kako resnično delujejo.

Kako deluje vpliv množičnih medijev?Med mediji je najvplivnejša televizija. Posreduje nam na tisoče slik, ki pogosto kažejo enostransko in tako tudi izkrivljeno podobo sveta, v katerem živimo. Posebno poglavje v tem predstavljajo oglasi, ki jih televizi-ja na veliko predvaja; raziskave v ZDA kažejo, da so na primer otroci izpostavljeni približno 40.000 oglasom letno, med katerimi so tudi zavajajoči in tako posredno škodljivi.

In kdo so lastniki medijev, podjetja ali ljudje, ki oblikujejo naše vrednote, prepričanja in odločitve? Dejstvo je, da danes večino medijev obvladuje pet velikih družb:

Time Warner, •VIACOM, •Vivendi Universal,•Walt Disney in•News Corp.•

Omenjene družbe so lastnice kar 95 % vseh medijskih vsebin v ZDA. So lastnice televizijskih in radijskih mrež in programov, video novic in športnih prenosov, največjih zabaviščnih parkov, filmskih produkcijskih hiš, ob tem pa tudi telekomunikacijskih sistemov, mobilne telefonije, računalniških iger, elektronskih me-dijev, glasbene industrije in še česa. Pred leti je bilo vse to razporejeno med več različnih manjših podjetij, ki pa so se kasneje združila; čeprav je takšnih novih družb le nekaj, imajo v rokah velikansko moč, s katero oblikujejo mnenja in prepričanja nas in naših otrok. Zato je še enkrat potrebno poudariti, kako pomembno je zavedati se, čemu smo vsakodnevno izpostavljeni, ter pogledati na stvari, o katerih poročajo mediji, tudi z drugačne perspektive.

MEDIJI | Gradivo za voditelja

40

Kritično branje

Bralcem, ki ne berejo kritično in si znanje pridobivajo le s pomnjenjem prebranih izjav, besedila prinašajo le dejstva. Kritičnemu bralcu pa vsako besedilo poleg prikaza dejstev ponuja tudi odnos pisca do teme. Kri-tični bralec tako prepozna, o čem govori besedilo, hkrati pa tudi, kako besedilo prikaže temo; kritični bralec ve, da je vsako besedilo edinstven izdelek edinstvenega avtorja.

Nekritični bralec na primer prebere zgodovinsko knjigo, da bi spoznal dejstva o preteklih dogodkih oziro-ma da bi odkril že sprejeto interpretacijo teh dogodkov. Kritični bralec pa isto delo prebere zato, da vidi, kako določena perspektiva o dogodkih in določen izbor dejstev vodita v določeno razumevanje.

Kaj besedilo govori, dela in pomeni – iskanje interpretacijeNekritični bralec je zadovoljen s prepoznavanjem vsebine in s ponovitvijo ključnih poudarkov iz vsebine. Kritični bralec gre še dva koraka dlje. Ko vidi, o čem besedilo govori, se osredotoči na to, kaj tekst dela s po-stavljanjem poudarkov. Ali ponuja primere? Utemeljuje? Spodbuja sočutje? Dela primerjavo, da bi pojasnil? Na koncu kritični bralec na podlagi prejšnje analize sklene, kaj besedilo pomeni kot celota.

Načine oziroma stopnje razbiranja besedila lahko strnemo takole:o čem besedilo govori = ponovitev izjav (govori o istem kot osnovno besedilo),•kaj besedilo dela = opis (govori o načinu pisanja),•kaj besedilo pomeni = interpretacija (analizira besedilo in mu kot celoti daje pomen).•

Cilji kritičnega branjaUčbeniki kritičnega branja od učencev običajno zahtevajo, da dosežejo določene cilje:

prepoznajo avtorjev namen,•razumejo ton in elemente prepričevanja ali•prepoznajo pristranskost.•

Kot lahko vidimo, se noben od teh ciljev ne nanaša na stvari, ki bi bile jasno zapisane v besedilu. Kritično bra-nje ni zgolj previdno in pazljivo branje. Da bi brali kritično, moramo aktivno prepoznavati in analizirati zapis.

41

Potek aktivnosti

Označevanje deležev na sliki banane. | 5 minutBranje besedila o obsegu dela in stroškov.11 | 10 minutOznačevanje deležev na sliki banane. Branje besedila o pridelavi in prodaji banan.12 | 10 minutPogovor v manjši skupini in beleženje na plakat. | 5 minut

Priprava gradiva

navodila za udeležence•dve sliki banane, druga slika je vstavljena v pisemsko ovojnico skupaj z besedilom o •obsegu dela posameznih akterjev v procesu od pridelave do prodaje banan (naloga 1 in naloga 2)besedilo o obsegu dela in stroškov posameznih akterjev v verigi, vstavljeno v pisemsko •ovojnico (naloga 2)besedilo o pridelavi in prodaji banan ter slika o porazdelitvi zaslužka – predvidoma en •izvod na par udeležencev, vstavljeno v pisemsko ovojnico (naloga 3)plakat•flomastri•

11 Besedilo je povzeto po Welthaus: Schools act globally (http://schools.welthaus.at).12 Besedilo je prirejeno po BananaLink: izobraževalno gradivo za sindikate (www.bananalink.org.uk).

BANANE

42

Kako, menite, so porazdeljeni zaslužki od pri-delave do prodaje banan?

Pogovorite se in na sliki banane označite, ka-kšen delež pripada posameznim členom v verigi.

Imate 5 minut časa.

Preberite besedilo o okvirnem obsegu dela in stroškov posameznih akterjev v procesu pri-delave in prodaje banan.

Kaj sedaj menite o tem, kolikšen delež od pro-dajne cene ene banane dobi vsak udeleženec v verigi? Na sliki banane ponovno označite deleže.

Imate 10 minut časa.

Kaj menite o tem, kar ste izvedeli? Svoje vtise zapišite na plakat. Kaj bi lahko storili, da bi se delitev zaslužka in delovni pogoji delavcev na plantažah banan spremenili?

Imate 5 minut časa.

Preberite besedilo o pridelavi in prodaji ba-nan. Poglejte sliko, ki govori o dejanski poraz-delitvi denarja med vključene v pridelavo in prodajo.

Imate 10 minut časa.

BANANE | Navodila za udeležence

1

3

2

4

43

BANANE | Gradivo za udeležence | naloga 1 | naloga 2

Banani za označevanje deležev

44

Okviren obseg dela oziroma stroškov po posameznih stopnjah od proizvodnje do prodaje banan:

1. Delavci na plantažiDelo obsega izbiranje najboljših banan, rezanje snopov banan in njihovo čiščenje. Delavci imajo roke ves dan mokre, prav tako oblačila, na hrbtu pa prenašajo do 50 kg težke snope banan. Gnojenje banan in škro-pljenje s pesticidi lahko hudo ogrozi zdravje delavcev, saj oboje povzroča bolezni, kot je na primer rak. Nasade škropijo tudi z letali, zato je zelo verjetno, da pesticide zanese nad bližnje domove in šole. Lastniki plantaž delavcem v strahu, da se ne bi organizirali v boju proti nizkim plačam in slabim delovnim ter ži-vljenjskim pogojem, pogosto prepovedujejo včlanitev v sindikat in srečevanje z drugimi delavci.

2. Lastniki plantažStroški, povezani z vzdrževanjem plantaž, vključujejo nakup dragih pesticidov, goriva za letala za škroplje-nje s pesticidi, orodje in stroje ter plačilo delavcem. V primeru nesreč pri delu, ki vključujejo tožbe delavcev, morajo lastniki plantaž najemati tudi odvetnike. Če banane ne dosegajo evropskih standardov o velikosti in obliki ali pa so poškodovane, jih ni možno izvoziti, kar jim prinaša manjši dobiček. Lastniki plantaž nosijo tudi breme stroškov v primeru slabe letine, naravnih nesreč ali če škodljivci uničijo pridelek. Tekmovanje z drugimi plantažnimi lastniki zahteva nakup najmodernejših strojev in njihovo vzdrževanje. Dolgoletno gojenje banan izčrpa hranilne snovi v zemlji, zato morajo kupovati draga gnojila ali nova zemljišča.

3. LadjarjiNakup in vzdrževanje velikih tovornih ladij predstavlja velik strošek. Dodatna stroška sta gorivo za ladje, ki za pot od Latinske Amerike do Evrope potrebujejo tudi do pet tednov, in zavarovanje za tovor, saj v primeru po-škodbe ali izgube tovora nastalo škodo povrnejo ladjarji. Na ladjah mora biti omogočeno stalno hlajenje, da ne bi banane začele zoreti že med prevozom po morju. V tem primeru bi namreč na trgovinskih policah zače-le prehitro gniti. Pristanišča ladjarjem računajo pristaniščno pristojbino, ki vključuje privez in raztovarjanje.

4. UvoznikiUvozniki so odgovorni za prevoz banan do velikih centrov, kjer banane dozorijo. Tam morajo zagotoviti veli-ke količine etilena, torej plina, ki pospešuje zorenje banan in jih nato zrele dostaviti trgovcem. Zrele banane morajo medtem prepakirati; uvozniki morajo zato plačati tudi delavce in material za embalažo. Za uvoz v Evropsko unijo plačajo visoko ceno za uvozno dovoljenje. Pogodbe s plantažnimi lastniki in trgovinami jih zavezujejo k odkupu in dostavi v določenem roku, čeprav sami nimajo vpliva na morebitne zamude.

5. TrgovciTrgovci morajo pokriti stroške za plače osebja v trgovinah in tekoče stroške za vzdrževanje trgovin (ele-ktrika, voda, prevozi, embalaža ipd.). Zaradi konkurence morajo vlagati v nove ideje, novo opremo, večje prostore in oglaševanje. Banane, ki so poškodovane ali preveč zrele, zanje predstavljajo tveganje, saj neza-dovoljne stranke hitro odidejo po nakupih k drugim ponudnikom.

BANANE | Gradivo za udeležence | naloga 2

45

Nekaj dejstev o pridelavi in prodaji banan

1. Banane gojijo predvsem v tropskih državah Latinske Amerike, Afrike, Azije, na Karib-skem otočju ter tudi v Evropi in Avstraliji. Večina držav goji banane za prehrano, le okrog 20 % vseh pridelanih banan izvozijo. Največji izvoznik banan je Ekvador.

Nekatere države izvoznice:Južna Amerika: Ekvador, Kostarika in Kolumbija izvozijo največ banan na svetu. Druge južnoameriške •izvoznice so Gvatemala, Honduras, Belize, Panama, Nikaragva in Surinam. Karibsko otočje: Windwardski otoki (Sv. Vincent in Grenadini, Sv. Lucija, Dominika), Jamajka, Domini-•kanska republika.Evropske države proizvajalke, ki so del Evropske unije in zato banan ne „uvažajo“, trgujejo pa z njimi zno-•traj Evropske unije: Martinique (Francija), Guadeloupe (Francija), Kanarski otoki, Grčija, Portugalska.Afrika: Gana, Kamerun, Slonokoščena obala.•

2. Ali ljudje, ki pridelujejo banane za izvoz, delajo predvsem na plantažah velikih podjetij ali na malih, družinskih kmetijah?Večina banan je pridelana na velikih, monokulturnih plantažah v Latinski Ameriki, ki so odvisne od velike uporabe pesticidov in cenene delovne sile. Na Karibskem otočju pa večina pridelave poteka na družinskih kmetijah, na katerih so socialni in okoljski pogoji boljši.

3. Kakšni so okoljski in zdravstveni vplivi pridelave banan?Pridelava banan zahteva približno tridesetkrat več kmetijskih kemikalij, kot jih recimo zahteva običajno kmetovanje v Veliki Britaniji.Na obali Kostarike je bilo zaradi izlitij strupenih snovi na plantažah banan in ananasov uničenih približno 90 % koralnih grebenov.Od vsake odpremljene tone banan ostaneta približno dve toni odpadkov.Več kot 30.000 delavcev s plantaž v Južni Ameriki, Afriki in na Filipinih je vložilo tožbe zaradi dolgoročnih učinkov na njihovo zdravje, ki jih povzroča pesticid Nemagon. Večina teh delavcev je neplodnih in mnogi med njimi so umrli, še preden so se primeri začeli obravnavati na sodiščih.

4. Katera velika podjetja upravljajo trgovino z bananami? Samo pet velikih podjetji, ki trguje z bananami, obvladuje več kot 80 % svetovnega trga. Od tega kar polo-vico trga nadzorujeta dve veliki podjetji: Chiquita (bivša United Fruit Company) in Dole.

Chiquita (ZDA) 25 % Dole (ZDA) 25 % Del Monte (ZDA) 16 % Noboa (Ekvador) 11 % Fyffes (Irska) 8 % Preostala podjetja 15 %

Zaradi svoje velikosti so ta podjetja zelo močna tako v državah izvoznicah kot tudi v državah, kjer delujejo. V državah proizvajalkah, ki so pogosto odvisne od pridelave banan in prihodkov od izvoza podjetja, upora-bljajo svojo moč za pritisk na vlade, da sprejemajo ugodne politike obdavčevanja podjetij, izvoznih davkov, ugodnejši dostop do posojil ter deregulacijo socialne in okoljske zakonodaje. Vlada Paname je, na primer, poskušala izvesti povišanje minimalne plače, vendar je svojo namero umaknila, ko je podjetje Chiquita zagrozilo s prekinitvijo pogodb z lokalnimi pridelovalci. To moč so v preteklih letih deloma prevzele tudi velike trgovske verige, vendar imajo multinacionalke še vedno največji vpliv na pogoje dela na plantažah, katerih lastnice so oziroma od katerih odkupujejo pridelke.

BANANE | Gradivo za udeležence | naloga 3

46

5. Kakšni so pogoji dela na plantažah banan?Večina delavcev na velikih plantažah je zaposlenih za relativno kratek, določen čas. To pomeni, da imajo manj pravic kot zaposleni za daljše obdobje, da je varnost pri delu manjša in pogosto so nižje tudi plače. Veliko delavcev je zaposlenih tudi samo na dan in zato nimajo pogodb; vsako jutro prihajajo na zborno mesto v skupnosti, kjer jih izberejo, naložijo na tovornjake in odpeljejo na plantažo.

75 % delavcev na plantažah je mlajših od 29 let; delo je fizično zahtevno in delavce v zgodnjih tridesetih zato na veliko odpuščajo. Ti mladi delavci zaslužijo najnižje plače in opravljajo najslabša dela, ki pogosto vključujejo vsakodnevni stik s strupenimi kemikalijami. Poseben problem v nekaterih državah, še posebej v Ekvadorju, pa ostaja otroško delo.

Prav tam, v Ekvadorju, največji svetovni izvoznici banan, sta v neodvisni sindikat vključena le približno 2 % delavcev. Delavci se soočajo s pritiski podjetij, ki vse večkrat najemajo podizvajalce ter tako zmanjšujejo možnost samoorganiziranja delavcev. V letu 2002 je na novo organizirane delavce na plantaži Los Alamos v Ekvadorju surovo napadla skupina oboroženih moških; lastnik plantaže, ki je takrat kandidiral za predse-dnika države, pa je izjavil: „Ne maram sindikatov, boril se bom proti njim.“

Na plantaži v Nikaragvi delavci zaslužijo okrog 1,20 ameriškega dolarja za 8 ur dela na dan. To je približno tretjina ocenjene vrednosti prehrambene košarice v Nikaragvi. Nedavna poročila kažejo, da nekateri delavci niti ne dobijo plačila v denarju, temveč v zelenih bananah.

6. Kolikšen odstotek od cene banane običajno vzamejo trgovske verige?Odgovor je do 45 % (kar je ogromen del, če pomislimo na vse vpletene v verigo dobave), medtem ko de-lavci dobijo 2,5 %. Trgovske verige so postale močen člen v verigi dobave in nizke cene, ki jih plačujejo za banane, imajo neposreden negativen učinek na raven plač in delovne pogoje delavcev na plantažah.

delavci na plantažah: 2,5 %

lastnik plantaže: 15,5 %

ladjar: 19 %

trgovec: 45 %

uvoznik: 18 %

47

Zgodovina banan

Banane so sadje iz rodu Musa acuminata. Izraz acuminata pomeni priostren ali koničast in se ne nanaša na sadje, temveč na rastlino, na kateri sadje dozori. Antonius Musa je bil osebni zdravnik rimskega cesarja Octa-vija Augusta in prav on je zaslužen za promoviranje gojenja tega eksotičnega afriškega sadeža v letih 63–14 pred našim štetjem. Portugalski pomorščaki so banane prinesli v Evropo iz Zahodne Afrike v zgodnjem 15. stoletju. Na ta način so banane potovale do Kanarskih otokov, zahodnega dela Indije ter nazadnje do Sever-ne Amerike. V 17. stoletju se je v tisku prvič pojavila gvinejska beseda „banema“, iz katere je kasneje nastala angleška beseda „banana“.

Banane, ki so jih poznali v preteklosti, niso bile podobne nam znanim sladkim rumenim bananam. Ta je namreč križanec med zelenimi in rdečimi bananami, primernimi le za kuhanje. Leta 1836 je rumene banane odkril Jamajčan Jean Francois Poujot; opazil je, da je eden izmed bananovcev na njegovi plantaži obrodil rumene sadeže, ugotovil, da jih je možno jesti tudi brez kuhanja, saj so dobri in sladki tudi surovi, ter jih zato hitro začel načrtno gojiti.

V 18. stoletju so banane postale prava eksotična pojedina, saj so jih jedli na krožnikih in pri tem uporabljali nož ter vilice.

Vrste banan in nekaj zanimivosti

Čeprav obstaja približno 300 vrst banan, jih je le 20 bolj razširjenih. Sadeži divjih vrst banan imajo velika in trda semena, banane, ki jih uporabljamo v kulinarične namene, pa so brez semen oziroma so ta zelo majhna. Najbolj poznane so desertne banane, ki so rumene in popolnoma zrele, ko jih pojemo, ter zelene banane, primerne za kuhanje.

Banane postanejo zrele približno tri mesece po tem, ko začnejo cveteti. Pri pobiranju pridelka sta aktivna vsaj dva človeka. Medtem ko eden z mačeto odseka šop banan, ga drugi ujame na ramena in ga prenese na kavelj, pripet na eno izmed vrvi za prenašanje. Pomembno je, da pridelek poberejo takrat, ko so banane še zelene, a vendar ob ravno pravem času. Če jih poberejo prezgodaj, ne razvi-jejo značilnega sladkega okusa.

Banane so rahlo radioaktivne (bolj kot ostalo sadje), saj vsebujejo veliko kalija. Radioaktivne so do-volj, da redno povzročajo lažne alarme na senzorjih, ki jih uporabljajo za zaznavanje možnega ilegal-

nega tihotapljenja nuklearnega materiala na ameriških letališčih.

Banane so najbolj prodajano sadje na svetu, pred jabolki in pomarančami. Na svetovnem trgu je trenutno najbolj razširjena banana vrste cavendish. Plantaže, kjer raste ta vrsta, lahko najdemo v Latinski Ameriki, Afriki in Jugovzhodni Aziji. Na policah trgovin zahodnega sveta je vrsto cavendish mogoče dobiti skozi vse leto. Banane te vrste in banane na splošno so posebej dovzetne za bolezni, saj so sadike genetsko identične. To pomeni, da je lahko bolezen, ki napade eno rastlino bananovca, potencialno nevarna za vsako sadiko iste vrste na svetu, kar lahko t. i. kultivar uniči v zelo kratkem času. Ker ni jasno, če kateri izmed obstoječih kultivarjev lahko zamenja cavendish, si znanstveniki prizadevajo, da bi z mešanjem vrst in genetskim inže-niringom ustvarili banano, ki bi zadovoljila potrebe trga in bila poleg tega odporna proti boleznim.

Vrsta banane, ki so jo množično izvažali v začetku 20. stoletja, preden je to vlogo prevzel kultivar caven-dish, se imenuje „Gros Michel“. Te ni več možno množično vzgajati, saj jo je napadla panamska bolezen, goba, ki se loti korenik bananovca. Še vedno pa jo lahko najdemo na področjih, kamor omenjena bolezen še ni segla.

BANANE | Gradivo za voditelja

48

Vrsta goldfinger je različica banane, ki jo je razvila skupina znanstvenikov v Hondurasu. Zraste do štirih me-trov. Potrebuje dlje časa, da dozori, a je bolj odporna na mraz, veter in pesticide. Čeprav je užitna tudi zelena (npr. v obliki čipsa), je za zahodne trge bolj privlačna, ko dozori. Vrsta je že prodrla na nekatera svetovna tržišča, npr. na avstralskega, v Severno Ameriko in Evropo pa še ne v večji meri.

Rdeče banane so manjše in debelejše od banan vrste cavendish, poleg tega pa tudi mehkejše in bolj sladke, z rahlim priokusom maline. Ko so zrele, je njihova notranjost kremne do nežno rožnate barve. Zelo popular-ne so v Srednji Ameriki, a jih prodajajo tudi drugod po svetu. Uživa se jih na isti način kot rumene banane – surove in olupljene.

Banane, imenovane „Blue Java“ ali „Ice Cream“, so odporne na mraz in drevesa v višino dosežejo do 4,5 metra. Kljub višini so drevesa odporna na veter, saj imajo močne korenine. Listi so srebrno-zelene barve, sadeži pa modro-zeleni, srednje velikosti, njihova notranjost je snežno bela. Sadeži so odlični in imajo rahel priokus po vanilji.

49

AGRO-GORIVAPotek aktivnosti

Branje promocijskega besedila o biodizlu. | 5 minutPogovor v skupini in beleženje na plakat. | 5 minutRačunanje, koliko lahko letno pridelamo na 100 m2 zemlje.14 | 10 minutBranje besedila o drugi plati agrogoriv. | 5 minutPogovor v skupini in beleženje na plakat. | 5 minut

Priprava gradiva

navodila za udeležence•promocijsko besedilo o biodizlu – predvidoma en izvod na par udeležencev (naloga 1)•besedilo o drugi plati agrogoriv – predvidoma en izvod na par udeležencev, vstavljeno •v pisemsko ovojnico (naloga 5)kalkulator•plakat•flomastri•

13 Ta tema ne vsebuje dodatnega gradiva za voditelja delavnice.14 Aktivnost je prirejena po Welthaus: Schools act globally (http://schools.welthaus.at).

13

50

Preberite promocijsko besedilo o biodizlu.

Imate 5 minut časa.

Biodizel oziroma agrodizel je ena izmed dveh vrst agrogoriv. Se vam zdijo agrogoriva dobra rešitev? Zakaj da? Zakaj ne?

Prosimo, zapišite odgovore na plakat.

Imate 5 minut časa.

Koliko potreb po posamezni dobrini zadovo-ljimo (v odstotkih), če so povprečne potrebe na dan v Sloveniji: kruh – 130 g, meso – 267 g, gorivo – 27 km.

Imate 5 minut časa.

Kaj menite sedaj o uporabi polj za proizvo-dnjo agrogoriv?

Pogovorite se v skupini in razmišljanja zabele-žite na plakat.

Imate 5 minut časa.

Na 100 m2 zemlje lahko letno pridelamo 65 kg žita. Iz tega dobimo: (1) 65 kg kruha, (2) če žito uporabimo za živinsko krmo, 21 kg svinjskega mesa, (3) če žito predelamo v agrogorivo, 17 litrov goriva, kar zadostuje za 233 prevoženih km.Če bi proizvedene količine razdelili na dni v letu, koliko lahko porabimo na dan?

Imate 5 minut časa.

Preberite še besedilo o drugi plati agrogoriv.

Imate 5 minut časa.

Pravilni odgovori: na 100m2 zemlje lahko pridelamo dovolj, da zadovoljimo 137 % dnevnih potreb po kruhu ali 21 % potreb po mesu ali 2 % potreb po gorivu.

AGROGORIVA | Navodila za udeležence

1

3

5

2

4

6

51

Biodizel15

Kaj je biodizel?Biodizel je nestrupeno in hitro razgradljivo gorivo, izdelano iz svežih surovih rastlinskih olj, odpadnih jedilnih olj rastlinskega izvora, odpadnih maščob živalskega izvora in olj, ki nastajajo kot stranski produkt pri pre-delavi lesa v celulozo in papir. V primerjavi z običajnim dizelskim gorivom biodizel bolje izgoreva, ima višje cetansko število, izgorevanje pa sprošča manj toplogrednih plinov, ki vplivajo na klimatske spremembe. Bio-dizelske mešanice, mešanice naftnega dizla in biodizla, lahko uporabimo v vsakem dizelskem motorju.

V hladnejših vremenskih pogojih biodizel izgublja viskoznost, kar je še posebej opazno pri mešanicah z večjim deležem biodizla. Da bi to preprečili, bo potrebno spremeniti vire za izdelavo ali pa gorivu dodati aditive, ki bodo spremenili lastnosti goriva v mrazu. Tako že tečejo raziskave in preizkusi, kako zmanjšati stroške izdelave biodizla in rešiti težave z njim v hladnem vremenu.

Prednosti za okoljeEmisije toplogrednih plinov v izpuhu so ob uporabi biodizla le malo nižje kot ob uporabi naftnega dizla. 20-odstotna mešanica biodizla z naftnim dizlom (B-20) ustvari 12–18 % manj izpustov in 2-odstotna me-šanica (B-2) 1–2 % manj izpustov. Skozi celoten ciklus – od pridelave oljaric ali zbiranja živalskih odpadkov do izdelave goriva in uporabe – pa čisti biodizel v primerjavi z naftnim dizlom ustvari 60–100 % manj emisij toplogrednih plinov, odvisno od olja oziroma maščobe, iz katerega je izdelan. Prav tako lahko s predelavo nekaterih vrst odpadkov v biodizel le-te preusmerimo z odlagališč, kjer bi lahko proizvajali metan, ki pri-speva k učinku tople grede.

Družbene in gospodarske prednosti Biodizel je mogoče izdelovati iz lokalnih, obnovljivih virov – kmetijskih proizvodov ali ostankov iz živilskopre-delovalne industrije, kot so odpadki iz klavnic, reciklirano olje za kuhanje, olje, ki ni primerno za prehrano, ali kmetijskih presežkov. To lahko doda novo vrednost izdelkom, ki so bili nekoč namenjeni na smetišča, ustvari nova tržišča za lokalno industrijo in zmanjša stroške odlaganja odpadkov tako za gospodarstvo kot za državo.

Prednosti biodizla16

Biodizel zmanjšuje efekt tople grede. Z uporabo biodizla se namreč emitira toliko CO₂, kolikor ga je •rastlina s procesom fotosinteze absorbirala (zaprti CO₂ krog).Biodizel ima pozitivno energetsko bilanco. Pri proizvodnji biodizla se namreč veliko več energije proi-•zvede, kot pa se je pri tem porabi. Vsak liter biodizla lahko proizvede šestkrat toliko energije (odvisno od uporabe stranskih produktov), kot se jo porabi pri njegovi proizvodnji.Biodizel ne vsebuje žveplovih spojin, ki povzročajo „kisli dež“. •Pri izgorevanju proizvede biodizel bistveno manj emisij ogljikovega monoksida, saj in ogljikovodikov •kot navadni fosilni dizel. Biodizel ne vsebuje benzena in drugih aromatov. •Biodizel je netoksičen in je klasificiran kot nenevarna snov. •Biodizel se biološko razgradi v 30 dneh, zato je zelo primeren za uporabo na vodovarstvenih področjih, •smučiščih ipd.Biodizel bo tudi v prihodnje pomemben vir energije. Kot obnovljivi vir energije varuje okolje in zmanj-•šuje odvisnost od surove nafte. Biodizel ima plamenišče pri 150 stopinjah Celzija kar pomeni, da je eno od najvarnejših goriv. Predvsem •je to pomembno pri transportu in skladiščenju. Biodizel ima izredno dobre mazalne lastnosti in zato ščiti motor pred mehanskimi poškodbami. •

15 Besedilo je objavljeno na spletni strani urada za učinkovito upravljanje z energijo kanadske vlade. 16 Besedilo je objavljeno na spletnem portalu Moja energija.

AGROGORIVA | Gradivo za udeležence | naloga 1

52

Agrogoriva17

Kaj so agrogoriva?Agrogoriva so goriva, ki niso narejena iz fosilnih olj, temveč iz organskih snovi (rastlin). Lahko jih razdelimo v dve „družini“:

agrobencin je večinoma etanol (= alkohol) in se uporablja v bencinskih motorjih. Proizvaja se s fermen-•tacijo in destilacijo rastlin, ki vsebujejo ogljikove hidrate (npr. sladkorna pesa, sladkorni trs, pšenica, koruza);agrodizel je proizveden iz rastlinskih olj (npr. oljne ogrščice, sončnic, palm, soje) in se uporablja prete-•žno v dizelskih motorjih. Olje se kemično spremeni v estre, ki so precej podobni dizelskemu gorivu.

Agrogorivom se pogosto reče tudi biogoriva, vendar nimajo nič opraviti z biološkim kmetijstvom.

Kdo uporablja agrogoriva?Evropska unija agrogoriva večinoma dodaja navadnim fosilnim gorivom. Politika Evropske unije v zvezi z agrogorivi predvideva, da bodo ta v letu 2010 predstavljala 5,75 % celotne porabe goriv. Leta 2020 naj bi ta številka dosegla obvezujočih 10 %. Takšna politika pomeni velik porast svetovnega povpraševanja po rastlinah za pridobivanje agrogoriv.

Zakaj uporabljamo agrogoriva?Povečanje povpraševanja po fosilnih gorivih v industrializiranih državah in tistih državah, ki to postaja-•jo (ki jih žene gospodarska rast), pomeni veliko povečanje svetovnega povpraševanja po gorivih. To pa vodi v možno zvišanje cen goriv.Količina fosilnih goriv je omejena. Jasno je, da bomo zaloge porabili v nekaj desetletjih. Dolgoročno se •bodo cene goriv zagotovo zelo zvišale, zato potrebujemo ugodne alternativne možnosti.Agrogoriva se zdijo do okolja prijazna druga možnost, saj izhajajo iz obnovljivih virov. Takšna je vsaj •uradna zgodba. Vendar resnica kljub vsemu ni tako preprosta.

Kje so proizvedena „naša“ agrogoriva?Evropska unija ne more zadostiti svojim potrebam po agrogorivih, zato jih mora uvažati. Izračuni kažejo, da bi potrebovali kar dve tretjini kme-tijskih obdelovalnih površin v Evropski uniji, da bi si lahko sami zago-tovili dovolj rastlin za agrogoriva. Posledica rastočega povpraševanje po agrogorivih v Evropi je, da poskuša vse več držav na jugu povečati svojo proizvodnjo agrogoriv za izvoz v Evropo – to pa zanje pomeni veliko tveganje, saj vse več zemlje namenjajo proizvodnji agrogoriv namesto hrane.

Pri pregledu s tem povezanega stanja v državah, iz katerih Evropska uni-ja uvaža agrogoriva, velja izpostaviti njeni največji dobaviteljici – Brazilijo (sladkorni trs) in Indonezijo (oljne palme), kjer vsako leto izkrčijo ogro-mne količine deževnega pragozda, da bi pridobili ustrezne površine za gojenje rastlin, namenjenim pridelavi agrogoriv. Izsekavanje s finančno in tehnološko pomočjo seveda spod-buja in podpira Evropska unija. Do leta 2009 je v ta namen porabila več kot 10 milijard evrov. Brez omenjenih subvencij proizvodnja v številnih primerih sploh ne bi bila ekonomsko upravičena.

Brazilija gojenju energetskih rastlin trenutno namenja približno 6 milijonov hektarov površin, v kratkem pa namerava to številko povečati na 30 milijonov hektarov. Končne ocene se gibljejo okoli številke 120 mili-jonov hektarov. Kar 80 % vseh izpustov CO₂ v Braziliji je tako posledica izsekavanja gozdov zaradi plantaž

17 Povzeto po Altemeier in Hornung (2009), European Environment Agency (2008), GRAIN (2007), Koppany et al. (2009), Siobhan (2010).

AGROGORIVA | Gradivo za udeležence | naloga 5

53

energetskih rastlin. Poleg tega pa so samo med letoma 1985 in 1996 z njihove lastne zemlje pregnali več kot 5 milijonov ljudi, saj so živeli na ozemlju načrtovanih plantaž sladkornega trsa in soje.

Podobno je v Jugovzhodni Aziji, zlasti Indoneziji. Ta država je danes četrta na svetu po količini izpustov CO₂ – zgolj zaradi požiganj gozdov in njihovega nadomeščanja s plan-tažami oljnih palm. Številni prebivalci se soočajo z vse hujšo lakoto, saj se s krčenjem površin, namenjenih pridelavi hrane, manjša obseg pridelave in dviguje cena hrane. Po nekaterih virih bi agrogoriva lahko v naslednjih 20 letih postala največji povzročitelj lakote na svetu!

Temu pritrjuje tudi Evropska agencija za okolje (EEA, 2008), ki je v svojem strokovnem mnenju opozorila Evropsko komisijo, naj ukine napovedano kvoto 10 % agrogoriv do leta 2020, saj so posledice tolikšnega širjenja proizvodnje agrogoriv škodljive za okolje in ljudi, ker vodijo do nepopravljive izgube biotske raznovrstnosti in ogrožajo tako vo-dne vire kot tudi zdravje tal.

Ali „zbijamo klin s klinom“?Opozoriti velja tudi na dejstvo, da promet resda povzroča 14 % vseh emisij CO₂, vendar jih prav toliko pov-zroča tudi industrijsko kmetijstvo! Če k temu dodamo še emisije, ki nastanejo kot posledica spreminjanja zemljišč (18 % vseh emisij pretežno zaradi krčenja gozdov), lahko pridemo do sklepa, da je industrijsko kmetijstvo največji povzročitelj podnebnih sprememb, prav to pa se v obliki proizvodnje agrogoriv pred-stavlja kot rešitev nastalega problema.

54

Potek aktivnosti

Reševanje kviza o rižu.18 | 5 minutPrimerjanje izbranih odgovorov z rešitvami kviza. | 10 minutPogovor v skupini in beleženje na plakat. Branje sestavkov o mono- in polikulturah. | 10 minutPogovor v skupini in beleženje na plakat. | 5 minut

Priprava gradiva

navodila za udeležence•kviz o rižu – predvidoma en izvod na par udeležencev ter en manjši list za odgovore za •vsakega udeleženca (naloga 1)rezultati kviza o rižu – predvidoma en izvod za celo skupino, vstavljen v pisemsko ovoj-•nico (naloga 2)sestavki o mono- in polikulturah – predvidoma en izvod na par udeležencev, vstavljen v •pisemsko ovojnico (naloga 3)plakat•flomastri•

18 Kviz je prirejen po Welthaus: Schools act globally (http://schools.welthaus.at).

RIZ

55

Vsak zase rešite kviz o rižu.

Imate 5 minut časa.

Primerjajte svoje odgovore z rešitvami kviza.

Vas je kakšen podatek še posebej presenetil?Pogovorite se, razmislite in odgovore zapišite na plakat.

Imate 10 minut časa.

Preberite sestavke o mono- in polikulturah.

Imate 10 minut časa.

Kaj pozitivnega in kaj negativnega prinaša monokulturna pridelava? Kaj pomeni mo-nokultura hibridnega riža za okolje? Kaj za zdravje pridelovalcev? Kako bi lahko podprli okolju in ljudem bolj prijazne prakse pridelo-vanje poljščin?

Razmislite in svoja odgovore zabeležite na plakat.

Imate 5 minut časa.

RIŽ | Navodila za udeležence

1

3

2

4

56

KVIZ O RIŽU – vprašalnik

1. Za koliko ljudi na svetu je riž osnovno živilo?1. Za več kot 10 % svetovnega prebivalstva.2. Za več kot 90 % svetovnega prebivalstva.3. Za več kot 50 % svetovnega prebivalstva.

2. Kdaj je bil pridelan prvi riž?1. Pred 15.000 leti.2. Pred 2000 leti.3. Pred 500 leti.

3. Koliko držav na svetu prideluje riž?1. 20 držav.2. 113 držav.3. 76 držav.

4. V letu 2009 je bilo pridelanih 680 milijonov ton riža. Kakšen je trend svetovne pridelave riža?1. Pridelava riža narašča.2. Pridelava riža je konstantna.3. Pridelava riža pada.

5. Riž se prodaja na svetovnem trgu. Tajska in Vie-tnam izvozita največ riža na svetu. Katera država jima sledi?1. ZDA.2. Italija.3. Indija.

6. Kateri kontinent uvozi največ riža?1. Afrika.2. Azija.3. Evropa.

RIŽ | Gradivo za udeležence | naloga 1

7. Na svetu skoraj milijarda ljudi trpi lakoto. Ko-likšen del jih živi na območjih, ki so odvisna od pridelave riža?1. 10 %.2. 30 %.3. 50 %.

8. Riža je več vrst. Ena od najbolj poznanih vrst je basmati. Kaj pomeni beseda „basmati“?1. Dolgo zrno.2. Vonj.3. Življenje.

9. Zakaj azijski pridelovalci riža pustijo, da po po-plavljenih poljih plavajo race?1. Race jedo mrčes in njihovi iztrebki gnojijo polja.2. Po tradicionalnem prepričanju to prinaša dobro letino.3. Race jedo majhne ribe, ki bi sicer poškodovale riževa stebla.

10. Gojenje riža zahteva zadostno oskrbo z vodo. Koliko vode je potrebne za pridelavo 1 kg riža?1. 2 litra.2. 200 litrov.3. 2000 litrov.

11. Z 90 % vseh žit na svetu trguje …1. 5 podjetij.2. 8 podjetij.3. 10 podjetij.

57

KVIZ O RIŽU – odgovori

1. Za koliko ljudi na svetu je riž osnovno živilo?Za več kot 50 % svetovnega prebivalstva.

Osnovno živilo je tisto, ki je osnova tradicionalne prehrane. Osnovna živila po svetu so pšenica, riž, krompir, sladki krompir ter stročnice, kot sta leča in fižol.

2. Kdaj je bil pridelan prvi riž?Pred 15.000 leti.

Prvi riž so po vsej verjetnosti pridelovali v vzhodni in južni Aziji že pred 15.000 leti, ko so se ljudje na-stanili ob ustjih rek in začeli kultivirati divji riž.

3. Koliko držav na svetu prideluje riž?113 držav.

Riž prideluje 113 držav (za primerjavo: članic OZN je 192). Največji pridelovalki sta Kitajska in Indija, ki skupaj pridelata več kot polovico vsega riža na svetu. Med neazijskimi pridelovalkami je najpo-membnejša Brazilija, sledijo ji ZDA. Največja pride-lovalka riža v Evropi je Italija. 90 % vsega riža na svetu pridelajo mali kmetje na manj kot dveh in pol hektarih zemlje.

4. V letu 2009 je bilo pridelanih 680 milijonov ton riža. Kakšen je trend svetovne pridelave riža?Pridelava riža narašča.

Svetovna letina riža konstantno narašča. V začetku šestdesetih let 20. stoletja je znašala okoli 220 mili-jonov ton, v začetku devetdesetih okoli 350 milijo-nov ton in ob koncu 20. stoletja 410 milijonov ton. Za nadaljnjo preskrbo naraščajočega števila prebi-valstva z rižem predstavljajo izziv negativni okoljski vplivi pridelave riža ter tekmovanje med kmetij-skim in nekmetijskim sektorjem za osnovne resurse (predvsem zemljo in vodo).

5. Riž se prodaja na svetovnem trgu. Tajska in Vie-tnam izvozita največ riža na svetu. Katera država jima sledi?Indija.

RIŽ | Gradivo za udeležence | naloga 2

Tajska je največji izvoznik riža (pripada ji približno tretjina svetovnega izvoza), sledijo ji Vietnam, Indija in ZDA. Pridelovalno verigo riža označuje izjemno nizek delež izvoženega riža; le 5–6 % svetovne pri-delave riža pride na mednarodni trg, saj se velika večina riža porabi v državi pridelave.

6. Kateri kontinent uvozi največ riža?Azija.

Čeprav več kot 90 % vsega riža pridelajo na azijskih riževih poljih, pridelek vseeno ne zadosti potrebam tamkajšnjega prebivalstva; zato je Azija največja uvoznica riža. Sledijo ji afriške države (okoli 30 % svetovnega uvoza) in Evropa (okoli 10 %). Po posa-meznih državah so največje uvoznice riža Nigerija, Saudska Arabija, Filipini, Bangladeš, Iran, Kitajska in Slonokoščena obala.

7. Na svetu skoraj milijarda ljudi trpi lakoto. Ko-likšen del jih živi na območjih, ki so odvisna od pridelave riža?50 %.

8. Riža je več vrst. Ena od najbolj poznanih vrst je basmati. Kaj pomeni beseda „basmati“?Vonj.

Basmati je hindujska beseda za vonj. Basmati je aro-matičen, dolgozrnat riž, ki izvira iz Indije.

9. Zakaj azijski pridelovalci riža pustijo, da po po-plavljenih poljih plavajo race?Race jedo mrčes in njihovi iztrebki gnojijo polja.

10. Gojenje riža zahteva zadostno oskrbo z vodo. Koliko vode je potrebne za pridelavo 1 kg riža?2000 litrov.

11. Z 90 % vseh žit na svetu trguje …5 podjetij.

Tovrstna situacija vodi v mono- oziroma oligopol, pri čemer odkupno in prodajno ceno riža na med-narodnem trgu določa peščica podjetij.

58

RIŽ | Gradivo za udeležence | naloga 3

Monokulture, polikulture

Monokultura pomeni gojenje zgolj ene vrste rastlin (poljščin, dreves) ali živali na zelo veliki površini. Značil-na je za sodobno industrijsko gospodarstvo, saj se monokulturne površine zlahka obdelujejo s stroji. Mono-kulturna pridelava, podprta z mehanizacijsko in kemično revolucijo, je omogočila velik razmah kmetijstva in z njim povezane prehrambene industrije, tako da se danes na svetu proizvede več hrane tako v absolu-tnem merilu kakor tudi per capita kot kdajkoli prej, in to navkljub dejstvu, da se je število ljudi v zadnjih 50 letih več kot podvojilo.

Vendar pa so ogromna monokulturna polja s seboj prinesla tudi nepo-pravljivo degradacijo okolja, grobi posegi v naravo so ponekod uničili celotne ekosisteme. Monokulturna polja so pravzaprav nekakšne ze-lene puščave, saj na njih razen izbranih vrst ne raste nič drugega. Prav zato so izjemno občutljiva, napadajo jih razni škodljivci in za obrambo pred njimi se uporabljajo velike količine kemičnih preparatov. Mono-kulturno kmetijstvo v velikem obsegu brez uporabe pesticidov ali brez uporabe gensko spremenjenih rastlin, ki same proizvajajo potrebne toksine, praktično ni mogoče. Posledica dolgotrajne uporabe kemič-nih preparatov za preganjanje bolezni in zajedavcev ter umetnih gnojil so osiromašena zemlja, onesnažena podtalnica ter ogroženi ali uniče-ni naravni ekosistemi. Številne najrevnejše države sveta imajo izrazito monokulturno usmerjeno kmetijstvo (pogosto kot posledica kolonialne zgodovine), osredotočeno na le en pridelek (banane, bombaž, oljne palme, kakav …), ki predstavlja pomemben vir njihovih izvoznih pri-hodkov. Ta odvisnost od izvoza predstavlja eno največjih ovir njihovi prehranski varnosti, saj morajo večino osnovnih živil (pšenico, riž in podobno) kupiti. Hkrati se te države izpostavljajo velikim tveganjem, ki so posledica nihanj cen na svetovnem trgu. To postaja zlasti očitno v zadnjih letih, ko cene osnovnih živil nara-ščajo, cene drugih kmetijskih pridelkov pa padajo.

Nasproten pristop predstavlja t. i. polikulturno kmetijstvo, pri katerem se na eni sami površini goji več raz-ličnih, medsebojno dopolnjujočih se vrst. Čeprav hektarski donosi pri tem niso tako visoki kot v monokul-turnem kmetijstvu, ima le-to kar nekaj prednosti. Večja diverzificiranost pridelka omogoča kmetom, da niso odvisni le od dobre letine enega samega pridelka, kar je zlasti pomembno za male kmete, ki nimajo na razpolago sredstev, s katerimi bi se obvarovali pred naravnimi in drugimi katastrofami. Tovrstno kmetijstvo zahteva več znanja, vendar manj (ali nič) kemičnih preparatov, ni odvisno od strojne mehanizacije in z njo povezanih stroškov vzdrževanja, hkrati pa nudi delo precej večjemu številu ljudi, kar je zlasti pomembno za države, kjer se večina prebivalstva preživlja s kmetijstvom. Gojenje več različnih pridelkov na isti površini omogoča hkratno gojenje hrane za lastno porabo in pridelkov za prodajo ter znižuje odvisnost kmetov od nepredvidljivih dejavnikov, kot so bolezni pri posamezni poljščini, neugodne vremenske razmere, nihanje cen na svetovnem trgu primarnih pridelkov ipd.

Po podatkih Svetovnega programa za hrano OZN se danes na svetu proizvede več kot dovolj hrane za vse ljudi, vendar je kljub temu vsak šesti človek lačen ali podhranjen. Čeprav so te številke javno dostopne in dobro znane, se kot prvo sredstvo za boj proti lakoti še vedno omenja povečanje proizvodnje hrane. To stra-tegijo zagovarjajo zlasti predstavniki velikih prehrambenih, agrokemičnih in kmetijskih koncernov, katerih dobiček je odvisen od količine proizvodnje. Kmetijstvo tako izgublja svoj prvotni namen pridelovanja zdra-ve hrane ter postaja vse bolj le ena od gospodarskih dejavnosti, katere namen je prvenstveno ustvarjanje dobička.

59

19 Izraz „zelena revolucija“ se nanaša na raziskave, razvoj in prenos tehnologij v obdobju od štiridesetih do sedemdesetih let 20. stoletja. V tem obdobju je bilo veliko sredstev vloženih v razvoj novih vrst žitaric, ki so ob namakanju in uporabi določenih agrokemikalij zagotavljale tudi do desetkrat večji hektarski donos kot vrste, ki so jih uporabljali prej. Izraz je prvi uporabil bivši predsednik USAID William Gaud leta 1968, ko je komentiral širjenje novih tehnologij pridelave hrane.

Riž – orožje v boju zoper lakoto?

Dolgo se je zdelo, da bo industrializirana pridelava riža rešila problem lakote. Nove vrste riža in načini gojenja, ki so se razvili med zeleno revolucijo,19 so dejansko prinesli večji pridelek. Na žalost pa je bila posledica tega vse večja odvisnost malih kmetov od podjetij, ki proizvajajo semena, gnojila in pestici-de. Razvojni strokovnjaki in tudi ekonomisti so propagirali monokulture no-vih, odpornejših sort. Te pa so imele tudi negativne posledice. Tradicionalni poljedelski sistemi so bili uničeni in lokalna biotska raznovrstnost se je znatno zmanjšala. Mnoge od novih sort riža so bile primerne le za enkratno sejanje in jih ni bilo mogoče uporabiti za seme za prihodnje leto. Mnogo kmetov je tako postalo odvisnih od podjetij, ki proizvajajo semena. Monokulture so prav tako bolj občutljive na škodljivce in plesni. Pesticidi in gnojila, ki se uporabljajo pri gojenju teh novih sort, so povzročitelji mnogih hudih bolezni. V 19. stoletju so kmetje na Filipinih sadili 3000 vrst riža. Danes je 90 % vse zemlje posejane z le 5 vrstami.

Primer polikulture – združeno gojenje riža in rib

Gojenje riža in rib v istem sistemu predstavlja za male kmete učinkovit način izrabe kmetijskih zemljišč. V nekaterih „sistemih riža in rib“ na poljih oboje gojijo skupaj, torej istočasno, v drugih pa izmenično. Gojenje rib na riževih poljih je starodavna kmetijska praksa, ki so jo v nekaterih provincah južne in jugozahodne Kitajske izvajali že pred 2000 leti. Pri tem je bilo pridelovanje riža glavna aktivnost, sočasno gojenje rib pa je služilo kot proteinsko dopolnilo v prehrani gospodinjstva. Ta tradicionalna in nekdaj povsem običajna pra-ksa je začela zamirati v petdesetih letih prejšnjega stoletja kot posledica uvedbe planskega gospodarstva in kasneje zaradi povečane uporabe umetnih gnojil in pesticidov. V zadnjih dveh desetletjih pridelovalci riža na Kitajskem pa tudi v Vietnamu in drugod kulturo skupnega gojenja riža in rib ponovno obujajo, saj zah-teva razmeroma nizke začetne stroške in predstavlja nizko tveganje za pridelovalce, obenem pa njihovim družinam zagotavlja večji prihodek. Omenjeni sistem tako predstavlja alternativni pristop k zmanjševanju revščine in izboljšanju življenjskega položaja malih kmetov.

60

Riž – hrana za vse?

„Ali si danes že jedel riž?“ je običajen pozdrav na Kitajskem, Tajskem in v Bangladešu. V mnogih azijskih jezikih imajo za riž in obrok isto besedo, saj ta predstavlja v nekaterih državah kar 80 % vse prehrane. Riž je prilagodljiva poljščina, ki raste na vseh kontinen-tih po svetu, razen na Antarktiki. Tudi na Madagaskarju igra pomembno vlogo; tam-kajšnja beseda za prijateljstvo – prevedena dobesedno – pomeni „riž in voda“. Riž je del vsakdanje prehrane tako v Braziliji, kjer v kombinaciji s fižolom predstavlja osnovo večine obrokov, kot tudi v Evropi.

Riž je – takoj za pšenico – ena najpogosteje uporabljanih žitaric na svetu. Za več kot polovico svetovnega prebivalstva predstavlja več kot 50-odstotni vnos dnevnih kalorij. Kljub temu da pridelava riža z leti narašča, pa vseeno približno polovica ljudi, ki trpi lakoto (skoraj 500 milijonov), živi na območjih, ki so odvisna od pri-delave riža. Mnogo območij, ki so ekonomsko odvisna od pridelave riža, so prizadele klimatske spremembe, predvsem suša, kar povzroča zmanjševanje pridelka. Eden od ciljev Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) je spodbujanje vzgoje robustnih sort riža, ki lahko uspevajo v sušni klimi. Glede promocije drugih vrst riža, kot je na primer zlati riž, ki vsebuje vitamin A, so mnenja strokovnjakov deljena. Nekateri trdijo, da bi lahko zlati riž preprečil podhranjenost, drugi pa pravijo, da bi moral človek pojesti 1,5 kilograma riža (suha teža) dnevno, da bi pokril svoje potrebe po vitaminu A, ter da bi bilo zato bolj smiselno zagotoviti preskrbo z lokalnim sadjem in zelenjavo, ki so bogati z vitamini – tako bi lahko na primer z enim sadežem manga zadostili človekovi dnevni potrebi po vitaminu A. Vendar osnovni vzrok za lakoto po svetu ni premajhna proizvodnja hrane, temveč njena neustrezna porazdelitev kot posledica nepravičnih pogojev na svetov-nem trgu s kmetijskimi pridelki, in revščina, ki ljudem onemogoča dostop do hrane.

Zaradi uvoznih dajatev, ki so naraščale s stopnjo predelave, je bil včasih riž, uvožen v Evropsko unijo, nepre-delan, kar je nižalo zaslužek pridelovalcev. Ko je nato Evropska unija na primer uvozne dajatve za brušeni basmati riž znižala in za rjavi basmati ukinila, je omogočila uvoz že predelanega riža. Velike težave malim pridelovalcem riža po svetu pa še vedno povzroča močno subvencioniran riž iz Evropske unije in ZDA, ki v obliki presežkov konča na trgu ekonomsko manj razvitih držav in lokalne kmete spravlja ob delo. Evropska unija in ZDA podpirata domače pridelovalce, hkrati pa pritiskata na vlade t. i. držav v razvoju, da prenehajo subvencionirati lastne proizvajalce in odstranijo zaščitne ukrepe – v tem pogledu se riž pogosto navaja kot klasični primer dvojnih standardov z uničujočimi posledicami za ekonomsko manj razvite države.

RIŽ | Gradivo za voditelja

61

Potek aktivnosti

Branje zgodbe in besedila o otroškem delu v procesu pridelave kakava.20 | 10 minutPogovor v skupini. | 5 minutBranje besedila o pravični trgovini in združenjih pridelovalcev kakava. | 10 minutPogovor v skupini in beleženje na plakat. | 5 minut

Priprava gradiva

navodila za udeležence•Alyeva zgodba in besedilo o otroškem delu – predvidoma en izvod na par udeležencev •(naloga 1)besedilo o pravični trgovini in zgodbe pridelovalcev kakava – predvidoma en izvod na •par udeležencev, vstavljeno v pisemsko ovojnico (naloga 4)plakat•flomastri•

20 Besedilo o otroškem delu je povzeto iz priročnika Grenko-sladka čokolada, Společnost pro Fair Trade, 2008.

KAKAV

62

Preberite Alyjevo zgodbo in besedilo o otro-škem delu v procesu pridelave kakava.

Imate 10 minut časa.

Kaj menite o prebranem? Koliko smo kot po-trošniki seznanjeni s tem, v kakšnih okolišči-nah je bil pridelan kakav v čokoladi, s katero se sladkamo?

Pogovorite se v skupini.

Imate 5 minut časa.

Kaj lahko kot potrošniki, kot državljani Evrop-ske unije ali kot civilna družba storimo, da bi pozitivno vplivali na razmere v trgovini s ka-kavom?

Svoja razmišljanja zapišite na plakat.

Imate 5 minut časa.

Preberite besedilo in zgodbe pridelovalcev kakava, ki sodelujejo z gibanjem pravične tr-govine.

Imate 10 minut časa.

KAKAV | Navodila za udeležence

1

3

2

4

63

Alyjeva zgodba

Po pričevanju dečka v nadaljevanju imata kakav in čokolada za nekatere otroke po svetu grenak priokus.

Aly Diabate je iz Malija in je bil star enajst let, ko ga je tamkajšnji trgovec s sužnji pregovoril za delo na plan-taži kakava v Slonokoščeni obali. Obljubil mu je, da bo dobil kolo, obenem pa s 150 dolarji, ki jih bo zaslužil, pomagal svoji družini.

Vendar življenje na plantaži kakava v lastništvu Le Grosa (Velikega) ni bilo takšno, kot si ga je Aly predsta-vljal. On in drugi delavci so morali na poljih kakava delati od šestih zjutraj do pol sedmih zvečer. Aly je v višino meril le meter in dvajset centimetrov. Vreče kakavovih semen so bile večje od njega. Da jih je lahko prenašal, so mu jih morali drugi dvigovati in nameščati na glavo. Vreče so bile težke, zato je velikokrat pa-del, ko jih je prenašal. Lastnik plantaže ga je tepel, dokler ni vstal in spet nekako vzdignil vreče.

Aly je bil pogosto tepen, saj ga je lastnik obtoževal, da ne dela dovolj zavzeto. Deček ima še vedno brazgo-tine od kolesarske verige in vej kakavovih dreves, ki jih je Le Gros uporabljal za tepež. On in drugi sužnji na plantaži so bili tudi nenehno lačni. Morali so preživeti z nekaj pečenimi bananami na dan.

Trpljenje se tudi z nočjo ni končalo. Aly je skupaj z drugimi 18 delavci spal v sobi, ki je merila osem krat šest metrov. Dečki so spali na lesenih deskah. V sobi je bila ena sama odprtina, ki je bila ravno dovolj velika, da je v sobo prišlo nekaj zraka. Aly in ostali so urinirali v pločevinko, saj iz sobe ponoči niso mogli, ker jo je Le Gros zaklenil.

Kljub grozljivim okoliščinam, v katerih je živel, je bil Aly preveč prestrašen, da bi pobegnil. Videl je druge, ki so poskusili pobegniti in so bili brutalno pretepeni, ko so jih ujeli. Nazadnje je nekemu dečku nekoč le uspelo pobegniti in Le Grosa prijaviti policiji. Lastnika plantaže so aretirali in Alyju je moral plačati 180 dolarjev za osemnajst mesecev dela.

Zdaj je Aly spet nazaj pri starših v Maliju, vendar brazgotine, fizične in psihične, ostajajo. Po vrnitvi domov so ga dolgo mučile more, sanjal je, da ga še vedno pretepajo. Imel je srečo, da so bili pristojni organi obve-ščeni o suženjstvu na Le Grosovi plantaži, veliko otrok pa te sreče nima in so še vedno žrtve pretepanja in nehumanih pogojev na plantažah kakava.

KAKAV | Gradivo za udeležence | naloga 1

64

Otroško delo v procesu pridelave kakava

Izraz „otroško delo“ označuje „vse oblike dela, ki ga opravljajo otroci, mlajši od 14 let, in delo, ki ga opravljajo otroci, mlajši od 18 let, če je zanje miselno, fizično, socialno ali moralno nevarno, če škodi njihovemu blagosta-nju ter osebnemu razvoju ali če jih sili, da pustijo šolo. Pri tem ni pomembno, ali so za to plačani ali ne.“21

Ena najhujših oblik otroškega dela je sodobno suženj-stvo. Ocenjujejo, da je danes na svetu skoraj devet milijo-nov zasužnjenih otrok. Sodobno suženjstvo je definirano kot položaj, v katerem sta človek in njegovo delo v lasti drugih, človek sam pa ne sme prosto oditi in mora trpeti izkoriščanje, poniževanje in zlorabo.22

Na nekaterih kmetijah in plantažah kakava v Zahodni Afri-ki, od koder prihajata kar dve tretjini vsega na svetu pride-lanega kakava, skušajo pridelovalci znižati stroške gojenja kakava tudi tako, da izkoriščajo poceni delovno silo – su-

žnje in otroke. Raziskave23 iz leta 2002 kažejo, da je na zahodnoafriških kakavovih plantažah in kmetijah prisiljenih delati več kot 200.000 otrok.

Leta 2002 je bila ustanovljena tudi Mednarodna iniciativa za kakav (ICI), ki si prizadeva za takojšnje ukre-panje proti najhujšim oblikam otroškega dela na področju pridelovanja kakava. Iniciativa združuje veliko število organizacij in posameznikov, med katerimi so tudi nevladne organizacije ter predstavniki čokoladne industrije in trgovine s kakavom.

Kljub temu pa suženjstvo (zlasti otrok) na kmetijah in plantažah, kjer pridelujejo kakav, še vedno ostaja re-sna težava, katere vzroke gre iskati v lokalnem kontekstu (začaran krog revščine in pomanjkanja izobrazbe, tradicija otroškega dela, otroci brez staršev), v mednarodni trgovini (velike mednarodne korporacije zahte-vajo čim nižje proizvodne stroške, visoke uvozne carine za predelan kakav pa proizvajalcem onemogočajo večji zaslužek in izhod iz revščine) ter v korupciji pri nadzoru pogojev dela na kmetijah in plantažah. Zaradi vsega tega je učinkovito rešitev zelo težko najti.

21 Opozoriti velja, da ni vsako delo, ki ga opravljajo otroci, škodljivo otroško delo, ki ga je treba odpraviti. Z delom otroci seveda pridobivajo socialne in druge spretnosti, ki jih potrebujejo kasneje v življenju. Ali je neka oblika dela poimenovana „otroško delo“ ali ne, pa je odvisno od pogojev, v katerih se delo opravlja, od njegove vrste, dolžine ipd. Pomembno je tudi, koliko časa otroku ob tem ostane za izobraževanje in igro.22 ILO 2005, 2006, in R. Omar, 2007, v Společnost pro Fair Trade, 2008.23 Mednarodni inštitut za tropske agrikulture (IITA), 2002, v Společnost pro Fair Trade, 2008.

65

Pravična trgovina in združenja pridelovalcev kakava

Pravična trgovina pridelovalce kakava podpira na več načinov. Najprej poudarja varne in zdrave delovne pogoje in socialno zaščito pridelovalcev in delavcev v skladu s konvencijami Mednarodne organizacije dela (ILO). Tako odpravlja prisilno in otroško delo pri pridelavi kakava in drugih dobrin ter zagotavlja, da vplete-nost otrok in mladih v delo na kakavovih kmetijah ne škodi njihovemu socialnemu, moralnemu ali fizične-mu razvoju in jim ne preprečuje šolanja. Pravična trgovina malim kmetom zagotavlja plačilo, ki pokrije stro-ške proizvodnje ter jim omogoča dostojno življenje in razvoj. Pridelovalci poleg tega prejemajo še dodaten znesek, t. i. socialno premijo. Ta premija se vlaga v projekte za razvoj skupnosti, npr. v boljšo zdravstveno oskrbo, izobrazbo, gradnjo hiš in dostop do čiste pitne vode. Če cena kakava na borzi preseže zajamčeni pravičnotrgovinski znesek, pridelovalci pravičnotrgovinskega kakava prejmejo znesek, enak ceni na sve-tovnem trgu, in še socialno premijo. Če je potrebno, so trgovci pripravljeni del naročila plačati vnaprej, zagotoviti jamstva ali ponuditi posojila z nizkimi obrestmi. Pravična trgovina prav tako spodbuja trajnostne okoljske prakse, kot so gojenje kakavovcev v senci drugih rastlin, kompostiranje in minimaliziranje uporabe kemikalij, torej tehnike pridelovanja, ki so varne za okolje in javno zdravje. Z dodatno premijo spodbuja prehod na organsko kmetovanje, zato je velik del pravičnotrgovinskih izdelkov organskega izvora.

Trenutno v 12 državah deluje 19 združenj pridelovalcev kakava, ki sodelujejo z gibanjem za pravično trgo-vino. Kooperative so združenja proizvajalcev, ki jih družijo skupni ekonomski in drugi interesi. Organizirane so po načelu enakopravnosti in demokratičnosti. Vsi proizvajalci, ki so vključeni vanje, so upravičeni do deleža v dobičku in imajo tudi pravico do glasovanja pri odločanju o stvareh, ki so povezane z delovanjem kooperative (sklepanje novih pogodb, določanje prodajnih cen, vlaganje v razvoj ipd.). V nadaljevanju je predstavljenih nekaj pričevanj kmetov, vključenih v omenjene kooperative.

Kooperativa Kavokiva, Slonokoščena obala

„Najpomembnejši pridobitvi sta zdravstveni dom in zdravstveno zavarovanje. Smrtnost je nižja. Do sedaj je na leto umrlo 30 kmetov, letos pa so umrli le štirje. Brez zdravstvenega zavarovanja bi kmetje lahko naredili bore malo, če bi resno zboleli, lahko bi le umrli.“(g. Fulgence Nguessan, predsednik Kavokive)

Kooperativa je vložila premijo v izgradnjo zdravstvenega doma, kjer so zdravnik, babica in dve medicinski se-stri. Kupili so tudi reševalno vozilo, ki lahko v zdravstveni dom pripelje paciente iz okoliških vasi. Obenem so uvedli shemo zdravstvenega zavarovanja, ki omogoča, da si zdravila lahko privoščijo vsi člani kooperative.

„Dolga leta se trudimo, da bi vzgojili kakovosten kakav za proizvodnjo čokolade. Če dajemo vse od sebe, da bi kupci lahko dobili najboljši kakav, bi nam oni morali zagotoviti najboljše možno plačilo.“(g. George Kwame, tajnik Kavokive)

Kooperativa Kuapa Kokoo, Gana

„Usodo smo vzeli v svoje roke. S pomočjo pravične trgovine napredujemo. Imamo dobro pitno vodo, sani-tarije in šole. Kuapa plačuje kmetom pravočasno in ne goljufajo nas pri tehtanju kakava. S člani se dobimo vsaka dva tedna in si delimo težave. Dodaten zaslužek lahko ustvarimo z izdelovanjem mila in palmovega olja, kar nam pomaga priti skozi 'sušne' mesece. Kreditno združenje Kuapa nam omogoča posojila, s kateri-mi pridobimo vsi. Posojilo lahko vzamemo kot posamezniki ali kot skupina.

Kuapa pomaga ženskam. Pomaga nam, da izrazimo svoje mnenje in da je naš glas slišan. Veliko sem se naučila od Kuape. Zrasla sem med kakavom in vidim veliko razlik med Kuapo in drugimi združenji, ki odkupujejo kakav.“(ga. Comfort Kwaasibea, pridelovalka kakava)

KAKAV | Gradivo za udeležence | naloga 3

66

Kooperativa Maquita Cushunchic Comercializando como Hermanos (MCCH), Ekvador

„Kmetje nesejo svoj pridelek kakava tudi dan hoda do najbližjega preprodajalca, da bi kupili osnovna živila za gospodinjstvo, a ko pridejo do njega, jim ta reče, da je cena kakava padla. Tako ga morajo prodati pod ceno ali pa se vrniti domov brez hrane za družino. /.../ Naša kooperativa se trudi ne le zvišati zaslužek posa-meznih kmetov, temveč dvigovati splošno raven razvoja.“(g. Jose Antonio Santos, komercialni direktor MCCH-ja)

Kooperativa je v skupnosti organizirala Šolo kmetovanja, poseben triletni program, namenjen izboljšanju splošnega znanja pridelovalcev kakava, izboljšanju kvalitete pridelkov in produktivnosti.

Kooperativa El Ceibo, Bolivija

„Imamo varen trg in tudi kadar cena na drugih trgih pade, dobimo plačilo, ki je bilo dogovorjeno. Prodaja pridelka je varna.“(g. Senobrio Nabia, član združenja)

„El Ceibo je ime drevesa, ki vztrajno raste v veliko drevo in ne odmre. Tako smo poimenovali našo organiza-cijo: rasli bomo in ne bomo umrli. Letno pridelamo od 400 do 500 ton kakava. 50 % tega kakava predelamo v naši lastni tovarni v La Pazu. Trenutno proizvajamo več različnih čokoladnih proizvodov in nove proizvo-de prodajamo na domačem tržišču.“(g. Bernardo Apaza Llusco, komercialni direktor)

Kooperativa Toledo Growers Association (TCGA), Belize

„Najstarejši otrok je že v srednji šoli. Upamo, da bomo lahko s pomočjo denarja, ki ga dobimo z gojenjem kakava, v šolo poslali vse otroke. Trenutno imamo okoli 100 arov kakavovih dreves in še jih sadimo.“(ga. Anastasia, mati sedmih otrok)

Za veliko družin v Toledu premije pravične trgovine pomenijo razliko v tem, ali bodo svoje otroke poslali v šolo ali bodo ti ostali doma in delali. Šolanje otrok je lahko precej drago. Starši morajo plačati uniforme, knjige in hrano ter v višjih razredih tudi daljše avtobusne prevoze v šolo.

67

Od kod izvira kakav?

Domovina kakava je Južna Amerika. Prvi, ki so ga gojili že pred več kot 2600 leti, so bili Maji. Ti so kakav iz dolin Amazonke in Orinoka tudi prinesli v Srednjo Ameriko, med Azteke in Tolteke, ljudstvo modrecev in svečenikov. Ljudje z območij današnje Mehike in Srednje Amerike so kakavova zrna mleli in iz praška pripravljali poživljajočo pijačo – čokolado. Sprva je bila pijača grenka in začinjena z vaniljo, s čilijem, koruzo, z medom in drugimi sestavinami. Kakavova zrna so uporabljali tudi kot menjalno sredstvo, 80 do 100 zrn kakava so lahko na primer zamenjali za obleko iz blaga. Za čokolado so menili, da je pijača bogov, zato so jo lahko pili le bogati vla-

dajoči družbeni sloji. Legenda, ki so jo razširili španski konkvistadorji, pravi, da je azteški vladar Moktezuma dnevno spil 50 vrčkov vroče čokolade in pri večerji dosledno zavračal vsako drugo pijačo. Njegovi podaniki so morali davke plačevati s kakavovimi zrni. Zaradi izvornega verovanja v božanski izvor čokolade je švedski znanstvenik Karl Linné kakavovo drevo poimenoval theobroma cacao – „theobroma“ v stari grščini pomeni hrana bogov, beseda „cacao“ pa izvira iz majevskega in azteškega poimenovanja za kakav.

Kakav in čokolado je v 16. stoletju v Španijo prinesel španski konkvistador Hernán Cortés. Povečano povpra-ševanje po kakavu in čokoladi v 17. stoletju je povezano s pocenitvijo sladkorja, ki jo je povzročilo večanje števila plantaž sladkornega trsa v Braziliji in na Karibskem otočju. Evropejci so namreč namesto grenkega kakava raje pili sladkanega. Velik preobrat v proizvodnji čokolade je omogočil nizozemski kemik Conrad J. van Houten, ki je odkril postopek za ločevanje kakavovega masla od kakavovega prahu. Leta 1846 je An-glež Joseph Fry izdelal prvo čokoladno tablico, leta 1876 pa je Švicar Daniel Pieters izdelal recept za mlečno čokolado. Tehnološki napredek v 19. stoletju je omogočil, da je čokolada postala dostopna tudi na širšem trgu, s tem pa se je povečalo tudi povpraševanje po kakavu.

Pridelava kakava se je postopoma širila v Zahodno Afriko, v Gvinejski zaliv in na bližnje otoke. Na tamkaj-šnjih plantažah so – kakor tudi na drugih po svetu – kot delovna sila prevladovali sužnji. Kolonialne sile pa so v želji po dobičku plantaže kakava hitro razširile tudi v Azijo.

Medtem je Zahodna Afrika počasi postala največja izvoznica kakavovih zrn. Če je bila še v začetku 20. stole-tja Latinska Amerika zaslužna za 80 % svetovne proizvodnje kakava, Zahodna Afrika pa zgolj za 15 %, se je do leta 1950 položaj obrnil – Zahodna Afrika je tedaj proizvajala kar 60 % kakava na svetu, Latinska Amerika pa 30 %. Zahodnoafriški kakav iz Gvinejskega zaliva danes predstavlja kar dve tretjini svetovne proizvodnje, pri čemer je Slonokoščena obala največja pridelovalka in izvoznica kakava na svetu. Sledijo ji Gana, Indo-nezija in Nigerija. Pomemben delež kakava na svetovnem trgu pa še vedno pripada tudi južnoameriškim državam, kot sta Brazilija in Ekvador.

Pridelava kakava

Kakavovec je zimzeleno tropsko drevo, ki v višino zraste od 4 do 8 metrov. Deblo je dokaj tan-ko, krošnja pa je precej široka. Barva tankih, usnjatih listov se postopoma spremeni iz bronaste v temno zeleno. Kakavovci uspevajo zgolj v najtoplejših predelih sveta, v pasu okrog 15 stopinj od ekvatorja, npr. v tropskih območjih Južne in Srednje Amerike, na obalah Gvinejskega zaliva v Afriki in v Jugovzhodni Aziji. Rastlina potrebuje stalno temperaturo (21–32 °C) in visoko sto-pnjo zračne vlage. Uspeva lahko tudi na območjih s kratkimi sušnimi dobami (dolgimi največ do dveh ali treh mesecev). Da kakavovec obrodi najboljše sadeže, traja približno 10 let.

KAKAV | Gradivo za voditelja24

24 Prirejeno po Grenko-sladka čokolada, Společnost pro Fair Trade, 2008.

68

Kakavovec ima majhne cvetove bele, rumenkaste ali rožnate barve, ki zrastejo ob deblu in ob glavnih vejah. Čeprav skozi večino leta močno cveti (do 50.000 cvetov na leto), obrodi le malo sadežev, saj so cvetovi ka-kavovca brez okusa in brez vonja, zato ne privlačijo žuželk opraševalk. Večina cvetov ostane neoprašenih in ovene (po nekaterih podatkih se opraši samo 5–40 % cvetov). Ker dozori le majhno število sadežev, je letina pri kakavovcih majhna – posamezno drevo proizvede le 30–50 sadežev letno. Letina enega kakavovca pa zadostuje za proizvodnjo približno treh večjih tablic čokolade.

Večina kakava na svetu se prideluje na majhnih plantažah, predvsem zato, ker je kakavovec precej dovzeten za bolezni, če raste na velikih plantažah. Za mlajše kakavovce je senca ključnega pomena, saj na soncu ne morejo rasti. Zato jih sadijo v senci okoliškega rastja oziroma na plantažah, kjer so tudi višja drevesa, ki ka-kavovcem dajejo primerno senco (pravijo jim „kakavova materna drevesa“ – cocoa mother trees). Starejši je kakavovec, manj sence potrebuje. Pri velikih prisojnih kakavovih monokulturah kakavovci rastejo na soncu, kar po eni strani pomeni lažjo in bolj dobičkonosno proizvodnjo, po drugi strani pa slabšo kakovost kakava. Poleg tega pa so kakavovci, ki ne rastejo v senci, bolj dovzetni za škodljivce in bolezni, zaradi česar je za njihovo uspešno gojenje potrebnih več kemičnih ukrepov.

Poškodbe, do katerih lahko pride pri delu na plantaži kakava:zastrupitev s pesticidi;•fizične poškodbe (pri prenašanju težkih vreč, uporabi mačet ipd.);•izčrpanost od vročine;•kožni rak zaradi prekomernega izpostavljanja soncu;•poškodbe kože;•bolezni srca in ožilja zaradi stresnih delovnih pogojev.•

Nekateri pereči problemi, povezani s pridelavo kakava:krčenje tropskih pragozdov za pridobivanje novih površin za gojenje kakava;•prekomerna raba pesticidov (poleg tega delavci, ki delajo s pesticidi, ne uporabljajo zaščitne opreme);•stalna revščina malih kmetov, ki gojijo kakav, saj nimajo denarja, da bi povečali kakovost pridelave, da bi •pričeli z okolju bolj prijaznimi proizvodnimi metodami oziroma da bi kakavova zrna tudi predelovali;prisilno in otroško delo.•

Kakav na svetovnem trgu

Tudi trg kakava, podobno kot trg kave, sladkorja, bombaža, banan in drugih dobrin, pestijo kronično nizke cene, ki ne pokrijejo niti stroškov proizvodnje. Velike večine kakavovih zrn ne predelajo v državah izvora, bodisi zaradi pomanjkanja tehnologije bodisi zaradi visokih carin za predelan kakav. Kakav je moč prosto uvoziti v Evropsko unijo, medtem ko za uvoz čokolade veljajo visoke carinske dajatve. Razlika je tolikšna (več kot 35-odstotna carinska stopnja za čokolado), da državam, ki proizvajajo kakav, onemogoča vzpo-stavitev lastne proizvodnje čokolade, s katero bi pridobili tako nova delovna mesta kot povečali zaslužek od prodaje kakava. Kmetje tako najpogosteje prodajajo posušena zrna posrednikom, ki jih nato prodajo izvoznikom, ti pa jih prepeljejo v države, kjer zrna predelajo. Kakav ponavadi predelujejo v ekonomsko bolj razvitih državah, ki imajo zato od trgovine s kakavom tudi največ dobička.

Približno 50 milijonov ljudi po svetu je neposredno odvisnih od proizvodnje kakava. Večina njih so mali kmetje v afriških in latinsko-ameriških državah. Pridelovalci ponavadi prodajajo kakavova zrna samo enkrat ali dvakrat letno, vmes pa morajo pogosto najemati posojila z visokimi obrestmi. Zaradi pogostega nihanja cen na trgu prodajno ceno svojega pridelka težko napovejo. Večina pridelovalcev niti nima dostopa do zanesljivih podatkov o ceni na trgu in so tako v veliko slabšem pogajalskem položaju kot trgovci in velike korporacije. Zaradi nestabilnih cen kakava na svetovnem trgu, težkega dostopa do informacij in slabših pogajalskih možnosti se morajo mali kmetje tako sprijazniti s ceno, ki jim jo ponudijo posredniki.

69

Zaradi nezavidljivega položaja na svetovnem trgu in posledično nevzdržnih življenjskih razmer so se nekate-ri pridelovalci kakava med seboj povezali v kooperative, ki sodelujejo z gibanjem za pravično trgovino. Pra-vična trgovina je alternativni pristop, ki skuša napraviti mednarodno trgovino pravičnejšo in malim kmetom v ekonomsko manj razvitih državah zagotoviti možnost boljšega življenja. Pravična trgovina nas, potrošnike, uči, da ni treba, da smo le lovci na popuste in iskalci najnižjih cen. Opominja nas, da je trgovina povezana z ljudmi, z njihovimi življenjskimi pogoji, z njihovimi družinami in včasih celo z njihovim preživetjem.

Kaj lahko storimo kot posamezniki?

Med prijatelji, sodelavci in sorodniki širimo informacije o krivičnih razmerjih moči na svetovnem trgu •kakava in drugih pridelkov ter proizvodov.Aktivno prispevamo k ustvarjanju javnega mnenja, ki bi slovenske poslance v evropskem parlamentu •spodbudilo k sodelovanju pri ustvarjanju manj izključujoče zunanjetrgovinske politike Evropske unije.Se pozanimamo o izvoru izdelkov, ki jih kupujemo; če nismo prepričani, lahko o tem povprašamo •proizvajalca.Sodelujemo pri bojkotu izdelkov, za katere proizvajalci ne prevzemajo odgovornosti glede delovnih •pogojev v svojih dobavnih verigah.Smo ob nakupu čokolade in drugih izdelkov pozorni na oznako pravične trgovine.•Ponudimo pomoč organizaciji, ki se ukvarja s problemom svetovnih neravnovesij.•

70

ODPADKI

KAVA

BANANE

RIŽ

VODA

MEDIJI

AGROGORIVA

KAKAV

Slike za žrebanje tematskih aktivnosti

71

TEKSTIL

INFORMACIJSKA TEHNOLOGIJA

ZNAMČENJE

LOKALNA PRESKRBA S HRANO

TRANSPORT

VERIGE TRGOVIN

GLOBALIZACIJA FINANC

IGRAČE

Slike za nadgradnjo obstoječih tematskih aktivnosti

72

1. Odpadki

Elektro Ljubljana.http://www.elektro-ljubljana.si (8. 9. 2010)

Eurostat: Municipal waste generated, kg per capita.http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/waste/data/sectors/municipal_waste (8. 9. 2010)

Eurostat: Treatment of municipal waste (Landfill, incineration), kg per capita (Structural Indicator).http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/waste/data/wastemanagement/waste_treatment (8. 9. 2010)

Hierarhija ravnanja za odpadki. Slopak.http://www.locevanjeodpadkov.si/index.php/vsebina/27/hierarhija.html (9. 8. 2010)

Očistimo Slovenijo v enem dnevu!www.ocistimo.si (20. 8. 2010)

Phillips, L. (2009). Denmark produces more rubbish than anywhere else. EU observer.http://euobserver.com/9/27753 (10. 8. 2010)

Waste Hierarchy. Waste Net.http://www.wastenet.net.au/information/hierarchy (10. 8. 2010)

Waste. European Commission – Environment.http://ec.europa.eu/environment/waste/landfill_index.htm (10. 8. 2010)

Zakaj ločevati. Snaga.http://www.jh-lj.si/snaga/znanje/zakaj (9. 8. 2010)

Zero waste to reduce EU dependency on materials. Zero Waste Europe.http://www.zerowasteeurope.eu/ (9. 8. 2010)

VIRIpo tematskih poglavjih

73

2. Voda

Agencija RS za okolje: Kazalci okolja v Sloveniji.http://kazalci.arso.gov.si/?data=group&group_id=17 (15. 8. 2010)

Marn, E., et al. (2010). Tudi jaz spreminjam svet: Pri(po)ročnik za soočanje z globalnimi izzivi. Ljubljana: Humanitas.

Hoekstra, A. Y., Chapagain, A. K. (2008). Globalization of water: Sharing the planet's freshwater resources. Oxford, UK: Blackwell Publishing.

Hoekstra, A. Y., Chapagain, A. K., Aldaya, M. M., Mekonnen, M. M. (2009). Water footprint manual: state of the art 2009. Enschede, Nizozemska: Water Footprint Network.

Kaufman, D., Snitow, A. (2006). Tržne sile poskušajo nadzorovati esenco življenja – vodo.http://www.shareinternational.net/slo/publikacije/arhiv/gospodarstvo/trznesile_vodo.htm (10. 8. 2010)

Stockholm International Water Institute.http://www.siwi.org/ (10. 8. 2010)

UN Environment Programme (2009). Freshwater.http://www.unep.org/themes/freshwater/ (10. 8. 2010)

Water Footprint Network.http://www.waterfootprint.org (1. 8. 2010)

„Water is life“ global water awareness mini unit (grades 3–5).http://static.water.org/docs/curriculums/WaterOrg%20ElemCurric2.pdf (5. 8. 2010)

Water.org.http://water.org (5. 8. 2010)

World Water Council.http://www.worldwatercouncil.org (5. 8. 2010)

3. Kava

Cecocafen, Nicaragua. Cooperative Coffees.http://coopcoffees.com/what/trading-partners/cecocafen-nicaragua/cecocafen-nicaragua (20. 8. 2010)

Cecovasa. Equal Exchange.http://www.equalexchange.coop/a-trip-to-cecovasa-co-operative-in-peru (20. 8. 2010)

Coffee Research.http://www.coffeeresearch.org/ (17. 8. 2010)

Coffee. National Geographic Society. http://www.nationalgeographic.com/coffee/ax/frame.html (17. 8. 2010)

Douwe Egberts: Holland by Mail.http://www.hollandbymail.com/coffee/ (20. 8. 2010)

74

Fair Trade Coffee. Grounds for Change. http://www.groundsforchange.com/learn/fairtrade.php?PHPSESSID=daa6ca9f51cb05a2ed38f2e38d7ea286 (15. 8. 2010).

Gresser, C., Tickell, S. (2002). Mugged – Poverty in your coffee cup. Oxfam International.http://www.maketradefair.com/assets/english/mugged.pdf (17. 8. 2010)

ICO indicator prices (2010).http://dev.ico.org/prices/p2.htm (17. 8. 2010)

International Coffee Organization.http://www.ico.org/mission.asp (15. 8. 2010)

Jeffrey, P. (2003). Depressed coffee prices yield suffering in poor countries.http://www.globalexchange.org/campaigns/fairtrade/coffee/672.html (17. 8. 2010)

Predstavitev pravične trgovine. Umanotera.http://www.umanotera.org/index.php?node=113 (17. 8. 2010)

Renkema, D. (2003). Fair Trade Yearbook 2001. EFTA.http://www.european-fair-trade-association.org/efta/Doc/yb01-en.pdf (10. 8. 2010)

The Story of Coffee. International Coffee Organization.http://www.ico.org/coffee_story.asp (17. 8. 2010)

4. Mediji

Diagrami o lastniški strukturi medijev: Kronegger, S., na podlagi javno dostopnih virov o lastniških struk-turah podjetij (letnih poročil, prospektov za vlagatelje ipd.).

Kurland, D. J. What is critical reading?http://www.criticalreading.com/critical_reading.htm (4. 8. 2010)

Mass media influence on society.http://hubpages.com/hub/Mass-Media-Influence-on-Society (3. 8. 2010)

5. Banane

How to grow bananas. Banana.com.http://www.banana.com/farming.html (25. 8. 2010)

Schools act globally. Graz: Welthaus Österreich.http://schools.welthaus.at/upload/schulen/pedmat/00000000124.0.pdf (20. 8. 2010)

The banana trade. Banana Link.http://www.bananalink.org.uk/content/view/10/14/lang,en/ (25. 8. 2010)

Trade union education resources. Banana Link.http://www.bananalink.org.uk/1.5/images/stories/education_materials/union_reps_2_part_session_1_fi-nal.pdf (27. 8. 2010)

75

Trowbidge Filippone, P. (2006). Banana facts and information. About.com.http://homecooking.about.com/od/fruit/a/bananafacts.htm (25. 8. 2010)

Trowbidge Filippone, P. (2006). Banana history. About.com.http://homecooking.about.com/od/foodhistory/a/bananahistory.htm (25. 8. 2010)

6. Agrogoriva

Altemeier, I., Reinhard, H. (2009). The biofuels myth. Hamburg: Globalfilm.

Business: Transportation. Natural resources Canada.http://oee.nrcan.gc.ca/transportation/alternative-fuels/index.cfm?attr=0 (3. 8. 2010)

Food or fules? Agrofules are hunger in the world. Welthaus Österreich.http://schools.welthaus.at/upload/schulen/downloads/00000000031.0.pdf (5. 8. 2010)

Food or fules? How ot use Earth's soil the best way. Welthaus Österreich.http://schools.welthaus.at/upload/schulen/downloads/00000000035.0.pdf (5. 8. 2010)

Koppany et al. (2009). Šole delujejo globalno. Budapest: Artemisszio Foundation.

Moja energija.http://moja-energija.50webs.com/biodizel.html (3. 8. 2010)

Stop the agroufuels craze! (2007). GRAIN.http://www.grain.org/seedling_files/seed-07-07-2-en.pdf (7. 8. 2010)

Suspend 10 percent biofuels target, says EEA's scientific advisory body (2008). EEA.http://www.eea.europa.eu/highlights/suspend-10-percent-biofuels-target-says-eeas-scientific-advisory-body (4. 8. 2010)

Wagner, S. (2010). Poor could pay the price of EU biofuel quota.http://bioenergy.checkbiotech.org/news/poor_could_pay_price_eu_biofuel_quotas (4. 8. 2010)

7. Riž

Calpe C. Status of the world rice market in 2002. FAO Corporate document repository.http://www.fao.org/docrep/006/y4751e/y4751e03.htm (27. 8. 2010)

Federation of Small Farmers' Associations of Khaddar Area, North India & Sunstar Overseas Ltd. Fairtrade Foundation.http://www.fairtrade.org.uk/producers/rice/federation_of_small_farmers_associations.aspx (26. 8. 2010)

International prices: Strong import demand pushes up international prices in November after several months of declines. FAO: Food outlook – Global market analysis.http://www.fao.org/docrep/012/ak341e/ak341e05.htm#32 (27. 8. 2010)

N. Vromant (2007). Combining fish and rice production. CAB Reviews: Perspectives in Agriculture, Veteri-nary Science, Nutrition and Natural Resources.http://www.cabi.org/CABReviews/Default.aspx?LoadModule=Review&ReviewID=80011&site=167&page=1486 (24. 8. 2010)

76

Rice Market. UNCTAD.http://unctad.org/infocomm/anglais/rice/market.htm (23. 8. 2010)

Schools act globally. Graz: Welthaus Österreich.http://schools.welthaus.at (22. 8. 2010)

World rice production 2009–2010 (2010). Rice trade B2B Marketplace.http://www.rice-trade.com/articles/rice-production.html (23. 8. 2010)

Xiuzhen F. Rice-fish culture in China. Freshwater fisheries research centre.http://library.enaca.org/AquacultureAsia/Articles/Oct-Dec-2003/13ricefishfang.pdf (22. 8. 2010)

8. Kakav

Fair Trade Cocoa Cooperatives. Global Exchange.http://www.globalexchange.org/campaigns/fairtrade/cocoa/cocoacooperatives.html (11. 8. 2010)

Kavokiva Cocoa Co-operative, Côte d'Ivoire. Fairtrade Foundation.http://www.fairtrade.org.uk/producers/cacao/kavokiva_cocoa_cooperative_cote_divoire_2.aspx (11. 8. 2010)

Samlanchith Chanthavong. TED Case studies – Chocolate and Slavery: Child Labor in Cote d'Ivoire.http://www1.american.edu/ted/chocolate-slave.htm (10. 8. 2010)

Společnost pro Fair Trade (2008). Hořká chuť čokolády. Kakao a dětská práce. Brno: Společnost pro Fair Trade.

Več virov o globalnih temah najdete na spletni strani www.gerc-net.info in v knjižnici Hiša svetov, prostor za globalno učenje, ki se nahaja v Knjižnici Otona Župančiča, Kersnikova 2, 1000 Ljubljana.

77

VIRI SLIKSlika 1: Greenpeace International, www.greenpeace.org

Slika 2: Bill McDonald, Plastic Pollution Coalition, Flickr/Creative Commons

Slika 3: Art_es_anna, Flickr/Creative Commons

Slika 4: Lori Ann, Flickr/Creative Commons

Slika 5: Jason Cartwright, Flickr/Creative Commons

Slika 6: Timothy Takemoto, Flickr/Creative Commons

Slika 7: Max Nathans, Flickr/Creative Commons

Slika 8: Wakx, Flickr/Creative Commons

Slika 9: Mark Heng, Flickr/Creative Commons

Slika 10: International Rice Research Institute, Flickr/Creative Commons

Slika 11: International Rice Research Institute, Flickr/Creative Commons

Slika 12: Joan Vila, Flickr/Creative Commons

Slika 13: Eosclub, Flickr/Creative Commons

Slika 14: Mufflevski, Flickr/Creative Commons

Slika 15: Jon Connell, Flickr/Creative Commons

Fotostrip Zgodba globalnega državljana: Sašo Kronegger

78

BELEZKE

79