1. INDIJA – 1192 Mohamed iz Ghora porazi radžputanske kneze in v naslednjih 10-letih muslimani preplavijo dolino Gangesa in ustvarijo delhijski sultanat 1206 – to pomeni začetek dolgotrajne prevlade islama na S Indije, ki pa se ohranil vse do 18.stoletja.- v naslednjih nekaj stoletjih so tako nastajale in izginjale dinastije Turkoafganistancev, Kildžijev, Tughlukov, Sajjidov in Lodijev – indijski imperij se je tako celo razširil do Dekana in do juga ali skrčil na ozemlje okoli Delhija. Nenehno so jih s severa ogrožali razni vdori (Timurlenkova oplenitev 1398), zato jim ni uspelo obdržati oblasti nad Dekanom. Evropska ekspanzija ter mogulska vlada spremenita star sistem – tako 1526 Babur v Delhiju ustanovi dinastijo Mogulov. 1498 pa Portugalec DaGama prijadra v Kalikat (krut, neusmiljen, zavzamejo Goo, Malako; v 17.stol.moč Portugalcev opeša, saj niso imeli konkurence, postali so malomarni, ustanovili so veliko državo v Braziliji, pestile so jih finančne težave) – predhodnik evropskih pomorskih sil, ki so kasneje nasledile mogulski imperij.- z novim vekom se v Indiji začne novo (2 glavna dogodka: vzpon Mogulov in prihod Portugalcev kot prve evropske kolonialne sile v Aziji ); v začetku 16.st je postal timuridski princ in muslimanski vojskovodja iz Samarkanda Babur - za vojaške uspeh se je imel zahvaliti fevdalni razdrobljenosti tekmecev, pa tudi svoji strogi vojaški organizaciji in tehnično vojaški premoči. Babur, potomec Timurlenka, je tako leta 1526 v Indiji vzpostavil vladavino Mogulov (1526-1858). To je bila tretja velika dinastija v Indiji. Čeprav je bil Turek je trdil, da je potomec Timurlenka in Džingiskana – prav zaradi tega je ustanovil dinastijo z mongolskim imenom. Moguli so bili muslimani, ki v zgodnjem času vladanja niso bili fanatični pripadniki svoje vere; ljudstvu niso skušali vsiljevati svoje vere, temveč so se skušali integrirati . V svoji vladavini niso uspeli združiti cele Indije (vojne ob mejah, nasledstvene vojne) . Bili so uspešni organizatorji in nadzorniki; ogromni dohodki od davkov, z njimi podpirali stalno močno vojsko, veliko denarja so namenjali tudi kulturi . Pod Baburjevem vnukom Akbarjem (1556-1605) so dosegli Moguli največjo moč . Vojaške osvojitve, vpeljal sistem civilne in vojaške službe, ki je zagotavljal lojalnost in centralizirano oblast in uvedel spremembe v sistemu zemljiških dajatev, kar je zmanjšalo pritisk na kmete; državniški odnos do večinskega hindujskega prebivalstva (njegova poroka z radžputskimi princesami, ukinitev diskriminacijskih davkov in naraščajoče št. hindujcev v cesarski službi). Bil je nepismen a vendar razgledan, razširil je svoje pokroviteljstvo nad umetnike in učenjake vseh ver; pokazal je voljo, da druži umetnost v svoji državi in; želja po združitvi vseh podložnikov v en sam politični, gospodarski in družbeni sistem; z njim se je končalo obdobje lokalnih monarhij v Indiji, državo je notranje organiziral; razvoj indo-islamske kulture; Babur in Akbar sta v Indijo pripeljala razkošje in prefinjenost perzijskega dvora; Akbar ni vsiljeval muslimanske kulture svojim hindujskim podložnikom, kazal je zanimanje za njihovo tradicijo - naročal je rokopise z indijsko književnostjo; ustanovil je slikarsko šolo, kjer so perzijski mojstri učili hindujske umetnike; kažejo se vpliv stare perzijske umetnosti Akbarjevi nasledniki so nadaljevali s strpnostjo: sin Džahangir (1605-1627), islamske vere; zavedal se je vrednosti trgovske povezave z Evropo in je podpisal pogodbo z angleško Vzhodnoindijsko družbo (1618); Njegov sin šah Džahan (1627-1657) je dal v Delhiju izdelati pavji prestol (okrašen z zlatom, dragulji in biseri). Dal je zgraditi Tadž Mahal (Krona palače): to je mavzolej za njegovo ženo, marmor, mojstrovina mogulske pa tudi indoislamske arhitekture, elementi muslimanskega in hindujskega porekla so se zlili v popolnost ; Aurangzeb (1658-1707): v tem času se je Mogulsko kraljestvo najbolj razširil, Mogulska držav se je začela vse bolj krhati. V prid pravovernega islama se je odrekel strpni politiki. Uvedel je tri pomembne novosti: reformiral je davčni sistem, poostril je ukrepe za ohranitev reda in zakonitosti ter izdal posebne predpise o položaju islama in hinduizma v državi. Ukinil je neislamske običaje na dvoru; nadaljeval je s prepovedmi; s svojimi ukrepi je porušil dotlej dobre odnose med pripadniki islamske in hindujske vere; vpeljal je davek od glave in od hindujcev zahteval 2×več kot od muslimanov. Prepovedal je zidavo novih hindujskih

templjev, dal podreti številna stara svetišča. 1739 je perzijski šah Nadir oplenil Delhi in osvojil velik del S Indije; iz Delhija v Perzijo je odpeljal pavji prestol (vladar Džahan); s padcem Delhija se je začel tudi propad države. Po smrti zadnjega velikega Mogula se je Indija začela razkrajati (težnje po odcepitvi, notranji boji, vdori tujih vojsk, ropanja, kolonialne vojne, naravne nesreče) - Indija je razpadla na številne fevdalne vladavine Mogulski vladarji (Babur, Humanjun, Šer Šah, Akbar in Aurunzeb) združijo v imperij več indijskega ozemlja kot katerikoli vladar od Ašoke naprej v 3.stol., in dajo najbolj dovršeno - centralizirano upravo. Vendar je bil Veliki Mogul precej razsipen; sicer je imel množico dvorjanov in podložnic, sužnjev, slonov in kamel, vendar je svoj imperij zgradil na krhkem temelju. Sicer so poskušali imperij tudi razširiti, vendar je to pomenilo še večje stroške; druga rešitev so bili zemljiški davki od podložnikov, vendar so kraljevi veljaki Mogulom odrekli sodelovanje, saj so se znašli v precepu – pritisk od zgoraj ter odpor kmetov. Te tegobe zaostri še Aurungzebova verska nestrpnost, ki pa poglobi sovraštvo Marathov – tako postane delhijski prestol le še igrača v rokah raznih političnih strank, vdori s severa pa dosežejo višek 1739, ko Nadir opleni Delhi. Ker so bili tuja vladavina so bili precej dragi, zato se niso mogli več vzdrževati sami; kljub blišču, vojaški armadi, jih je centralna oblast držala na vajetih, zato so se morali sporazumeti s svojimi indijskimi podložniki kar pa je pomenilo, da so morali dati dokaj proste roke mogotcem, ki so imeli deželo dejansko v rokah – morali so tolerirati in se niso smeli vmešavati v lokalne zadeve – to je tudi razlog propada mogulskega imperija. Pod vladavino Timurjevih naslednikov Delhijski sultanat postopoma obnovi; popolnoma pa z afgansko dinastijo Lodijev (1451-1526). Ponovno združijo S Indijo, razcveti se tudi trgovina, gospodarstvo; posledica je kulturni preporod (prevod sankrtskih del v perzijščino; v arhitekturi ni večjih del zaradi posledic invazij; postavijo pomembne nagrobne stavbe; mošeja Jami). Vendar kljub temu niso mogli preprečiti propada sultanata; v 16. stoletju se vladavina zlomi zaradi dajatev za vojsko in upravo ter izključitev domačega hinduističnega sloja iz upravljanja države.Razvoj družbe: - pod mogulsko vladavino se je Indija razcepila na več neodvisnih 'deželnih' sil (Bengalija+Oudh pod Navabu, Majsor pod islamsko dinastijo, Hajderabad pod Nizamom in konfederacijo Marathov, ki pa so z roparskimi napadi vznemirjali celotno Indijo. UMETNOST - že v 12.stol. se je umetnost na tem področju popolnoma spremenila, saj so Muslimani vsilili deželi svoj perzijski slog (velika nasprotja med verskimi spomeniki budistov in hindujcev bujnih figur in oblik – v primerjavi z lahkotnimi islamskimi mošejami s kupolami in minareti), džainistično slikarstvo se razvije kot posebna oblika iluminacije rokopisov; dekorativna tehnika v živih barvah in oglate tehnike(rdeča, modra, zlata); z vladavino Mogulov nastanejo pogoji za uspešen razvoj muslimanske umetnosti – cesar Akbar širi sistem slikarskih ateljejev, kjer pa so delali pod nadzorom perzijskih slikarjev; razširi se popolnoma indijski slog, zelo razgiban in prefinjeno naturalističen; v 17.stol. se heroičnim in mitološkim temam pridruži še zanimanje za portretno slikarstvo in naravoslovne vede; slog postane preprostejši, manj razgiban in z globljim psihološkim pogledom; pod Aurungzebom začne mogulsko slikarstvo nazadovati; kasneje se razvijejo tudi razne ilustracije, ki so ustrezale glasbenim načinom, razvoj številnih šol (Mevar, Burdij..) – v njihovem slogu je značilna čustvena stabilnost; kasneje v 18. stol.pa se začne uporaba živih barv in prikaz dramatičnosti; razcveti se tudi dekorativna umetnost, ki je bila sestavni del razkošnega dvora; nastajajo izdelki iz zlata in srebra, nakit, razne posode in ročaji mečev so bili izrezljani iz kristala in žada; tkali so tudi razkošna blaga; -na jugu na kljub muslimanskim vplivom s severa predvsem ohranijo hindujske tradicije – morda se kaže le v raznih rezbarijah iz slonovih kosti, na katerih so uprizorjeni razni človeški liki in motivi. Mogulska država je temeljila na 4 temeljih: vladarjevi osebnosti, zavezništvu ali sporazumu z Radžputi, na strpni politiki in na notranje-zunanjepolitične ravnovesju sil.

FINANČNI IN UPRAVNI SISTEM MOGULOV: vojska stalno plačanih vojakov, cvetoča trgovina (odprava carin, načrtna gradnja cest), novo organizirana davčna služba, racionalna razdelitev države na okrožja (sakar) in okraje (pargana), pri tem je bila celotna obdelovalna površina katastrsko popisana in klasificirana po kakovosti tal. Ti poskusi reform so bili tesno povezani z ekspanzivno zunanjo politiko. Za to so potrebovali izobražene uradnike in močne vojaške sile. Zaradi obdavčenja pa so propadali kmetje, bilo je tudi nekaj uporov (1580-1585). Plemstvo je bilo razdeljeno v 33 razredov, plačani so bili v fevdih, uradnik je imel dohodke od pobiranja davkov. Uradniki so bili vsake 2,3 leta prestavljeni. Glavni viri dohodkov so bili trgovina, darila, sol, carine, davek od glave in premoženja. Trgovali so s: sladkorjem, soliterjem, indigom, opijem, tobakom, bombažem, zlatom, srebrom, slonovo kostjo, svilo, začimbami. Uvažali so vina, modne predmete, kovine in srebrne palice. Splošna blaginja je bila glede na Evropo nekoliko večjaRAZPAD MOGULSKE DRŽAVE : Mogulski cesarji so v letih med 1707 in 1765 izgubljali nadzorstvo nad upravami v provincah, ki si sicer niso prilaščale prestola, ampak so hoteli spraviti na čelo oblasti svojega moža kot regenta. Glavni tekmeci so bili Turani in Iranci ter Afganci in v islam spreobrnjeni hindujci ter Marathi. Bahadur Šah I. (1707 – 1712). V njegovem času se povežejo vodilne skupine z Iranci. Vladar si prizadeva sprave z Marathi. Vendar je vladar umorjen, na prestol pride Faruksikar (1713 – 1719), tudi ta je umorjen. Zatem vlada Muhamad Šah (1719 – 1748), in sicer vlada samo formalno. Sajide nato odtacijo Turani, Nizam-ul-Mulk zavlada in spet vpelje glavarino, razdre zavezništvi med Marathi in Radžputi, se leta 1724 osamosvoji kot dekanski guverner in na Dekanu ustanovi svojo državo Hajderabad. 1738 vdre sem Perzijec Nadir Šah, vsa zemlja zahodno od Indusa pride v njegove roke, nekaj posestva pripada Afganistanu, ki vse bolj ogroža Indijo. Kljub tem težavam je mogulska država do začetka 50 let 18. stoletja še vedno dobro organizirana. Javno življenje v Indiji prekriva preproga perzijske kulture, jezik je perzijski, prav tako umetnost, literatura. Hinduizem ima vlogo kulta podeželskih množic. KULTURA V 18. STOLETJU: obdobje propadanja. Pomembni so pesniki Sauda, Mir Takiin Mir Dard. Družbeni filozof Vali Ullah si prizadeva analizirati vzroke propadanja. Nadaljuje se hindujska literatura. Marmornih stavb je malo. Gradbena dejavnost skoraj povsem poneha. V slikarstvu prevladujejo verski prizori. Ples se razvije do popolnosti. Marathi razvijejo svojo preprosto umetnost. KRŠČANSTVO V INDIJI - Začetnik Tomaž Didimus v 1. stol n.š. Najpomembnejši misijonar v dobi Portugalcev v Indiji je bil Franc Ksaver. Portugalci so v Goi postavili glavni sedež krščanske cerkve. Ksaver je skrbel za siromake, bolne in socialni šibke. Z Robertom de Nobilijem se začne intenzivno učenje indijskih jezikov, spoznavanje vere in njihove literature. Nobili je trdil, da je brahman iz Rima, okoli njega se je zbralo kar nekaj poslušalcev. Zaton krščanstva po letu 1742. protestantski misijon uvedejo Danci. KULTURA IN UMETNOST - muslimanske osvojitve od 12.stol.naprej temeljito spremenijo umetnost na tem območju; pred tem je bila v razmahu predvsem verska umetnost, kasneje pa posvetna. Babur je napisal svoje spomine, ki so pomemben zgodovinski vir, podpiral je književnost in pesništvo. Z njim se je začelo novo obdobje v indijsko-perzijski poeziji, saj je sabo pripeljal perzijske pesnike. Akbar podpira umetnost in literaturo, poznal je perzijsko in indijsko književnost. Bil je prijatelj Faizija in Abuja Fazla. Prvi je nadziral prevajanje iz sanskrta v perzijščino, drugi pa je bil prvi minister in zgodovinopisec na Akbarjevem dvoru. Cenil in podpiral je miniaturno slikarstvo in predvsem glasbo. Načrtno je pospeševal slikarstvo, uvažal je tenek papir, čopiče, drage barve. Dal je naročilo za Zgodovino sveta. Akbar-Nama je bila knjižica s 117 miniaturami.Arhitektura: stavbe Mogulov so bile perzijske (široke, odprte veže, paviljoni, niše in kupole, prekrite z bleščeče glaziranimi ploščicami). V času Akbarja se je razmahnilo gradbeništvo, njegovi nasledniki so mu posvetili manj truda, zrasle so palače, mavzoleji in mošeje. Opazen

je vedno večji indijski vpliv (hindujske skrinje, balkoni, stebri, nadstreški). Najlepša zgradba iz tega časa je Akbarjev mavzolej. Miniaturno slikarstvo, učitelji iz Perzije. Ilustrirali so mnoga zgodovinska dela, epe in pripovedi. Na slikarstvo so vplivali jezuitski misijonarji, nastajale so študije živali, ptic in rastlin. Kazal se je velik vpliv perzijskih, islamskih in indijskih slogovnih elementov. Najbolj priljubljena sta portret in ilustracija. Na slikarstvo se je izredno spoznal Džahangir, zbiral in urejal je albume. Iz njegovega časa izvirajo »plešoči derviši«. Pod Aurangzebom slikarstvo začne propadati za ta čas so značilne erotične scene, nočni prizori in črno-beli kontrasti. Nastajale so skodelice iz žada ali kristala z zlato žico in dragim kamenjem, imenitno orožje, tkanine.

VZPOSTAVITEV BRITANSKEGA GOSPOSTVA: v Indiji vse do let 1756 / 61 niso spoznali, da je mogulska država že v razpadajočem stanju, da bo opešala tudi moč Marathov in da je britanska nadoblast neizbežna. Anglija se je vmešala v pravem času, ko Indija sama ni več mogla biti z lastnimi silami kos popolni anarhiji. K uspehu Anglije je prispevala: stagnacija Indije v indijskem značaju in indijskem družbenem sistemu, premoč na morju, v orožju in v bojni tehniki, vojaška disciplina, odlični voditelji in zadostno število sposobnih mož tudi na podrejenih položajih, močni finančni viri in rezerve. Anglija ni skoraj nič poskušala vplivati na indijske šege in običaje, ravnala je s hindujci in muslimani enako in obdržala indijski družbeni ustroj in zakonodajo. Drugače pa so podcelino brezobzirno izkoriščali, preden so začeli načrtovati premišljene ukrepe za saniranje. V dobi naraščajoče industrializacije so v Indiji Britanci načrtno zatirali domačo obrtniško proizvodnjo, zato postane Indija zaostalo agrarno ozemlje. ZAČETEK EVROPSKE KOLONIZACIJE V INDIJI 1612 Surat, trgovska naselbina, Portugalci morajo opuščati svoja oporišča. Tekmica Anglije je bila Nizozemska – 1602 Niz Vzhodno Indijska družba, 1641 so osvojili Malako in 1638 pregnali s Cejlona Portugalce. Kmalu so navezali stike s Kitajsko in Japonsko. V Indoneziji so skušali preprečiti domačinom, da bi prodajali začimbe kaki drugi evropski državi. To je privedlo do sporov z Anglijo, ki se 1623 umakne iz Indonezije. V vojnah so sicer zmagali Angleži, vendar imajo premoč Nizozemci. V Indiji so se oblikovala tri središča angleške kolonizacije: Obala ob Bombaju, obala ob Madrasu in obala Bengalije. Veliki stroški za vzdrževanje čezmorskih trgovinskih naselbin in vojne z Nizozemsko so v petdesetih letih 17. stoletja povzročili krizo angleške vzhodno indijske družbe in trgovsko depresijo, ki je trajala 1636 – 1660. Glavno izvozno blago VID: indigo, bombaž, soliter, poper, sladkor, surova sila. Indija je v zameno uvažala: žlahtne kovine. Črno sukno, živo srebro in končne izdelke. Za uspehe Anglije se je treba zahvaliti dobri diplomaciji, uvajanju sodišč in trdni valuti. - Francija je v Indiji igrala le postransko vlogo - 1713 UTRECHTSKA pogodba: Anglija dokončno utrdi svojo politično in predvsem gospodarsko prevlado. Indija je postala najpomembnejša kolonija britanskega imperija.

2. KITAJSKA – dinastijo Ming je ustanovil budistični kmet Ču Juan-čang, vodja uporniških tolp, ki so strmoglavile mongolsko vladavino; za prestolnico izbere Nanking; vlada se vrne k konfucijanstvu, znižajo davke, spodbujajo kmete k tršemu delu, da bi lahko obdržali zemljo; imperij se razmahne in si priključi vazalne dežele; kasneje obkolijo Mongole in osvojijo še drugo prestolnico na V Mongolije; širijo se tudi po morju, plujejo do Šri Lanke, Perzijskega zaliva in tako vzpostavijo trgovino; domača vlada se postavi po robu nadaljnjim vdorom s severa, popravijo Veliki zid in se zavarujejo z visokim obzidjem; kljub temu pa so doživeli prihod Evropejcev z juga – Portugalci ustanovijo v Makau svojo kolonijo; sledijo jim misijonarji; Špancem so kasneje dovolili trgovati s Kantonom, vendar večjih uspehov pri navezovanju stikov niso imeli (niti Nizozemci ne); kasneje so to dovolili le Angležem, ki pa so lahko trgovali v kantonskem pristanišču (čaj). Zaton Mingov : -od 16. do 17.stol. je cesarstvo pod Mingi uživalo mir in blaginjo; uprava je delovala ustaljeno in uspešno, vendar kljub vsem ukrepom bleščeča dinastija doživi konec, ko s severa vdrejo Mandžurci na prošnjo nekega mingovskega poveljnika, ki je hotel z njihovo pomočjo strmoglaviti upornika Ču-čenga, ki si je lastil oblast nad Pekingom; tako šibki vladarji postajajo igračke v rokah pokvarjenih uradnikov; povečana je bila korupcija, zanemarjanje javnih del in služb, posledica tega so bili številni kmečki upori – zadnji mingovski cesar se je zato raje obesil kot da bi trpel ponižanje vdaje; Mandžurci tako ustanovijo novo dinastijo Čing (zadnja dinastija cesarjev na Kitajskem) - vladajo poldrugo stoletje in poskrbijo za blaginjo domačega prebivalstva, gosp.je večinoma poljedeljsko – uvajanje novih kultur s posredovanjem ŠPA+PORT:; razširijo državne meje; pred upori so se varovali s prapori – vojaškimi in upravnimi oddelki, v katerih so sistematično obdavčevali prebivalvce; Mandžurci niso znali ne pisati ne brati, a so prevzeli mingovski sistem izpitov pri izbiranju kandidatov za državne uradnike; a iz previdnosti so Kitajcem prepovedali službovati v domačih krajih; zgledovali so se po Mingih, sčasoma so celo vzljubili kitajsko kulturo za razliko od Mongolov; tako so napisali zgodovino mingovske dinastije, kasneje še enciklopedijo; - mandžurska vlada je širila oblast nad Mandžurijo, Mongolijo, Tibet in Turkestan; imperij se širi in kopiči bogastvo, postane gospodarsko samozadostna, zato so tujci povečali pritisk, saj so hoteli trgovati z njimi; jezuitom so celo dovolili priti v deželo (v času Mingov), sledili so jim misijonarji, frančiškani in drugi; trgovcem iz Evrope ni bilo lahko utreti poti do Kitajske kot misijonarji, vendar niso odnehali; Francozi, Angleži in Britanci dobijo le omejene pravice; v Evropi je bilo vedno večje povpraševanje po svili, bombažu ter porcelanu; pojavlja se korupcija saj ni bilo trdno določenih carinskih dajatev; Kitajci tujcev niso smeli učiti jezika, zato postanejo razmere nevzdržne – zato Zahodne trgovine pošljejo v Peking misije in začne se dolgotrajen proces, ki je Kitajsko pripravil do tega, da je opustila svojo diplomatsko, kult. in gospod. politiko. UMETNOST: z Mingi Kitajska družba doživi renesanso, vendar pa slog preveč spominja na dinastijo Tang, zato so jim pogosto očitali premalo izvirnosti; širi se trgovina s keramiko; v 16.stol. izdelujejo razne poslikane vaze; rezbarije iz žada; kasneje Ven Čenminh, učenec Šen Čouja pokaže v svojem delu določeno dekorativnost, značilno za gibanje, kar vznemiri puriste; ti izdelajo analitično študijo o slikarstvu – s predpisi in klasifikacijo močno vplivajo na slikarje kasnejših dob; ti upoštevajo analizo – slikanje krajinskih kompozicij; gibanje k romantičnemu stilu; književnosti, Ši Tao prvi uporabi črnilo, barve in čopiče; v 17.stol. se pojavijo ekscentriki – z oglasi so ponujali svoje izdelke za denar, kasneje se pojavi močna arhaizacija. Čingi so prepovedali mešane poroke s Kitajci, vendar so kitajske uradnike vzpodbujali, da so še najprej upravljali državne službe in uporabljali oba jezika na dokumentih; kot tujci so bili odprti za ideje iz tujine; v kulturi in umetnosti so bili brez tradicije in so se navdihovali nad Mingi; stavbarstvo postane bolj dekorativno kot prej; poslikave z motivi ptičev in rož; uveljavitev tibetanskega sloga; zgradijo si palačo (Gorska rezidenca) z velikim vrtom in ribniki; s tem razkošjem so poudarjali moč in veličino večnacionalne Kitajske; keramiko precej izpopolnijo.

3. JAPONSKA: - v prvi polovici 14.stol. se uvejavi novi šogunat Ašikaga – obdobje se poimenuje po predmestju Kjota; kljub državljanskim vojnam se v tem obdobju življenje nekoliko izboljša; 2 žetvi na leto in vse to pripomore k razvoju bleščeče kulture; pojavi se nova veja budizma – zen budizem, in duh budizma se do 16. stol. Razširi po vsej Japonski; uveljavi se preprostost; zgradijo številna svetišča, razvije se krajinsko vrtnarstvo in umetnost urejanja cvetja; v tem času Evropejci prvič prispejo na Japonsko in se začnejo vmešavati v japonsko politiko; razmahne se jezuitsko misijonarstvo; v trgovskih povezavah Japonce pritegnejo strelno orožje in smodnik, stekleni izdelki in tobak; izvažali pa so srebro, baker in druge kovinske izdelke; pred koncem 16.stol. Japonci vdrejo v Korejo, saj jim je bil daljni cilj osvojiti Kitajsko; vendar se jih Korejci ubranijo; v 16. stol Japonsko zaznamujejo predvsem vojne in spopadi, ki povzročijo ustanovitev močne osrednje oblasti pod dinastijo Tokugava – s prvim šogunatom se začne proces stvaritve enotne države (veliki fevdalci in samuraji se podredijo vrhovni oblasti); sedež se prenese iz Kjota v edo (Tokio) – to mesto poimenuje tudi novo obdobje Edo, ki traja vse do 1867; Tokugava obnovi osrednjo oblast; vzpostavi diktaturo; krščanstvo uradno prepove zato so kristjane začeli preganjati in mučiti; Japonska se naslednji dve stoletji popolnoma izolira od ostalega sveta – pristanišča se zaprejo za vse tujce, razen Kitajce in Nizozemce; Japonci niso smeli potovati v tuje dežele; dežela postane enotna in centralizirana; stalne vojne med fevdalnimi gospodarji; prekinitev stikov z zunanjim svetom ni imela večjih posledic za gospodarstvo (temeljilo je na poljedelstvu – riž); davčne reforme, pospeševanje notranje trgovine, poenotenje denarja – vse to pomaga pri utrditvi političnega položaja.1603-1867 – razvoj japonskega druž.-kult.življenja; zaprtost pred zunanjim svetom se odraža v umetnosti (prevladujejo teme dočake dežele); središči ustvarjalnosti postaneta Edo in Kjoto;razširijo se domače delavnice; arhitektura, slikarstvo, tkalstvo; že v 14.stol.se uveljavi grajenje gradov (najmogočnejši Himedži) – obdaja ga jarek s kamnitimi stenami in številnimi stolpiči; ima skrivna mesta, predore, stražne stolpe; predvsem je grad na Japonskem znan pod imenom Širagasi – grad bele čaplje, saj visoki beli stolpi spominjajo na čapljina peresa; v tem obdobju postane vloga samurajev manj pomembna; Edo tako postane eno izmed največjih mest na svet (nočni svet zabave; alkohol, gejše); slikarstvo – ta čas izberejo za motiv slike na les; razvijajo se umetniške oblike (lutkovne predstave, gledališča)

& KOREJA - v dolgem obdobju vladanje dinastije Čoson (1392-1910) je vladalo 27 kraljev, ki so Korejo spremenili v združeno državo; vodil jo je najvišji aristokratski sloj (jangban)- dinastija Ji: močno razslojena družba prežeta s konfucianizmom. Popolna lojalnost vladarju, spoštovanje staršev, ljubezen in spoštovanje med možem in ženo, spoštovanje starejših. Ženskam so vcepljali poslušnost in pokornost, vloga ženske svse bolj obrobna. Od leta 1470 so si morale ženske višjega razreda na javnih mestih pokrivati obraz in glavo. Neokonfucianizem kot državna vera je povzročil nagel upad budizma. Protibudistična politika: vladarji zmanjšali število budističnih templjev in samostanov; država temeljila na kmetijstvu, vse več pa tudi obrtnikov in manufaktur. V 16st se je vladajoči razred vse bolj zapletal v notranje politične boje, slabšala se je organizacija obrambe dežele - izčrpana država se je zaprla vase; 1636 so vdrli še mandžurski osvajalci, Koreja je postala kitajska vazalna država .V poznem 18st je večjo veljavo dobivala katoliška vera, kljub prihodu Evropejcev se je Koreja odprla svetu šele v drugi polovici 19st.

4. JV – otoki JV Azije so prišli pod oblast Z kolonialnih sil pred celinskim delom – saj so bili precej nerazviti in se niso mogli upirati; evropejski so tukaj gradili mesta na strateskih tockah (Malaka, Batavija); v notranjosti se niso mogli uveljaviti;KAMBODŽA – kralj preseli prestolnico iz Angkorja v Santhor, zato začne stara prestolnica propadati; boji za oblast; Ang Čan je bil prvi vladar tega teritorija; v 2.pol.16.stol. Kmeri in Tajci napadejo Burmance; kambodža izgubi samostojnost; kasneje v 17.stol pridejo na obmocje Vietnamci, ki zasedejo delto Mekonga.TAJSKA – kraljevina Ajutija je bila na začetku novega veka na območju Tajske vodilna država; postavi temelje kasnejši državi Siam; pogosti boji z Burmo; pomagajo jim Francozi, s katerimi podpišejo sporazum, ki jih zagotavlja vojaško pomoč, Francozi pa dobijo trgovske pravice; v državo pride tudi Grk Konstantin, ki se povzpne na mesto superintendenta zunanje trgovine, vendar ga usmrtijo; sledi obdobje notranje stabilnosti; 1767 jih uničujoče porazijo Burmanci, vendar jih uspejo pregnati in tako nastane kraljestvo Siam; glavno mesto postane BangkokBURMA – podobno kot na Tajskem zasledimo proces združevanja (mesti Ava in Pegu), Burma je tako zopet enotna in se razširi na jug in zahod, kjer vključuje tudi dele Tajske; Pegu kljub nemirom postane eno najpomembnejših kulturnih in verskih prestolnic Indokine; od 18.stolpa osrednja oblast peša, saj Moni osvojijo Avo; na območju Burme so ustanavljali svoje trgovske podružnice tudi Portugalci ter AngležiVIETNAM – dve rodbini Trinh-sever in Ngujen-jug (16.-18.stol) se uveljavita; ta razdelitev se obdrži vse do 18.stol.; delovanje misijonarjev; po združitvi Vietnama jih izženejo, tiste ki so sprejeli krščanstvo pa pregnali in pobili.LAOS – z vojaškimi vpadi Burme država začasno razpade; razživi se ponovno pod vladarjem Surinjavongom; vendar boji za nasledstvo povzročijo nestabilnost; sledijo vojaške invazije Vietnamcev in Burmancev; zato dežela razpade na tri dele.INDONEZIJA – na obalnih področjih nastajajo številni sultanati, ki so se postopoma odcepiil od države Madžapahita in se povezali z islamsko državo Malako; proces islamizacije se tako v 16.stol že konca na teh območjih indonezijskih otokov, le otok Bali ostane hindujski; od 16.stol. se za gospod. prevlado nad otoki borijo evropske trgovske sile (najbolj uspešni so Portugalci, ki spretno izkoristi spore med spreobrnjenimi muslimani in starimi hindujskimi kraljestvi); tako imajo monopol v trgovini z začimbami, kasneje pa prevlado nad otoki dobi NizozemskaMALEZIJA – glavno mesto otoka zavzamejo portugalci v 16.stol; kasneje nizozemci; opisujejo Malako kot cvetoče mesto in dobro organizirano skupnost;FILIPINI – odkrijejo ga portugalci (1521) in ga poimenujejo po španskem kralju Filipu; kasneje spanski raziskovalec ustanovi naselje na otoku cebu, ki postane prva filip. Prestolnica; večinoma sprejmejo katoliško vero; v 16.stol se začne širiti islam – 1.islamska kraljevina – Manila; španci jih ustavijo in podrejajo otoke z nasilnim pokristjanjevanjem

5. AFRIKA – na Z obale Afrike v 15.stol. priplujejo Portugalci – začetek odločilnega obdobja v zgod. celine (Henrik Pomorščak); 1488 Diaz objadra južni rt – rt Dobrega upanja. Pomorsko pot okoli Afrike odkrije da Gama, 1498 prepluje vzhodno obalo Afrike, od tam pa odjadra v Indijo; Manuel Srečni poskuša osvojiti Maroko; Diego Cao odkrije izvir reke Kongo; Sledijo jim Nizozemci, Britanci in Francozi vendar so raziskali le obrobja celine; šele v 19.stol. so začeli prodirati v notranjost; postojanke, ki jih Evropejci ustanovijo na afriški obali, so bile evropski sestavni del kolonialne trgovine; znotraj Afrike je delovali tudi čezsaharsko omrežje – povezovalo je arabsko govoreče S-afriške preb. s črnimi Afričani; kljub dvojnemu trgovinskemu omrežju so imele tuje kulture majhen vpliv na Afriko kot celoto – ne Arabci ne Portugalci kljub ustanovljenim trgovskim naselbinam na obali in otokih niso imeli nobenega vpliva na prebivalstvo, razen na tiste, ki so živeli ob obali (izjema je Zambezija – odprave v notranjost zaradi zlata); del v sudanskem pasu se s trgovanjem tako islamizira – preko muslimanov so iskali stike s tujino; savanska in gozdna ljudstva so prišla v stik s krščansko vero; Z in osrednji del pa je do 1800 bil popolnoma odrezan od Arabcev in Evropejcev; Rasla so pristanišča, nove manufakture delavnice in naselbine. Za Nizozemskimi pomorščaki, ki so si do leta 1680 zagotovili prevlado, so prišli Angleži, Francozi, Švedi, Danci in Brandenburžani; sprva so se zanimali le za zlato, tropske proizvode, kasneje spoznajo, da edino blago, ki v Afriki res prinaša dobiček – ljudje; Gvineja je s svojimi sužnji, zlatom in slonovo kostjo postala vir portugalskega bogastva; v J in S Ameriki potrebovali veliko človeške sile za izkoriščanje rudnikov – ustanovijo trgovino s črnimi sužnji (vse od 1451 do 19.stol.) – v Ameriko prispe več kot 10 milijonov Afričanov – eno največjih preseljevanj ljudstev v zgodovini; vrhunec doseže v letih 1760, ko skoraj vse evropske države trgovino s sužnji opustijo; izvažali so jih predvsem v Brazilijo ter Kubo, kjer se je suženjstvo najdlje ohranilo; na podlagi te trgovine se razvijejo nove politične organizacije v zahodni Afriki in starejši politični sistemi, npr. pri Ašantih, Dahnomejcih in Jorubih, ki so si nabavili strelno orožje in dosegli premoč nad sosednjimi plemeni. Ašanti ustanovijo zelo močno kraljevino. KULTURA: - tista ozemlja, ki jih čezmorska trgovina ni prizadela, so se razvijale po svoje; pojavijo se mogočne države – Ruanda in Buganda; edinstvena je beninska umetnost – povezanost izdelkov iz gline, železa, slonove kosti, izročilo se prenaša iz roda v rod; lesne, kovinske in glinaste skulpture; maske, ki so jim domorodci pripisovali posebno moč ali obredni pomen; stensko slikarstvo, slikanje na tekstil; najbolj univerzalno izmed vseh umetniških oblik pa je bilo slikanje na človeško telo; k afriški umetnosti lahko prištevamo tudi glasbo, enkratni dar za ples, pesništvo.

6. OSMANI – v 16.stol. so bili kljub vse močnejši perzijski državi še naprej najpomembnejša sila v Zahodni Aziji; 1514 osmanski sultan Selim I. napade Perzijo; ti se jim umikajo, vendar jih Osmani končno premagajo pri Čaldarinu; kasneje Turki zavzamejo še Sirijo in Egipt, kjer zrušijo oblast Mamelukov, s katerimi so tekmovali za prevlado v muslimanskem svetu; po zavzetju meke in medine se Selim I. razglasi za kalifa (verski poglavar muslimanov), podvoji velikost Osmanske države in pod oblast spravi večino islamskega kalifata (razen Perzije in Mezopotamije), 1520 postane sultan Sulejman Veličastni – država doseže največji ozemeljski obseg in kulturni vrhunec; je odličen voditelj, zakonodajalec in zaščitnik umetnosti; bitka pri Mohaču – Turki pregazijo Ogrsko in oblegajo Dunaj; preženejo viteze z Rodosa ter opustošijo francosko, špansko in italijansko obalo; te zmage so bile mogoče predvsem zaradi boljšega orožja, finančne organizacije vojske in discipline; dolge vojne s Safavidi in HBS jih močno izčrpajo, inflacija ter naraščanje prebivalstva, nesposobni sultani pa povzročijo krizo turške države; kmalu po smrti Sulejmana se začne osmanski imperij zmanjševati; prve odcepitve v Jemnu; poraz doživijo tudi v pomorski bitki pri Lepantu; Murad III.; zapleta se v rodbinske spopade; politična nestabilnost raste; janičarji se zaradi izgubljenega sultanovega ugleda razvijejo v samostojno silo in postanejo neobvladljivi; vezir Paši – dvor mu dodeli številna pooblastila, da bi izvedel državne reforme, s katerimi začasno okrepi centralno upravo; začne boj proti korupciji; ponovna kontrola nad janičarji; v naslednjih letih Turki ponovno oblegajo Dunaj, vendar jih poljsko-cesarska vojska stre; 1699 so z mirom v Sremskih Karlovcih morali predati Madžarsko; prva pol.18.stol je znana pod imenom 'Čas tulipanov', saj je sultan Ahmed III. Imel posebno nagnjenje do teh rož, val evropeizacije;obdobje pa je zaznamovano s tremi vojnami z Rusijo in spopadov s Perzijo; čas kulturnega razcveta!-od osvojitve Konstantinopla do smrti Sulejmana preživljajo zlato dobo; kasneje nikoli več ni bilo tako; Istanbul postane središče mednarodne trgovine, imperij je bil trden z udarno vojsko (sprva le Turki), nato pa se okrepi s sužnji podjarmljenih narodov, ki so jih vzgojili v vojake – sistem krvnega davka (devširma) – v Evropi se to imenuje janičarstvo; krščanski podložniki so morali plačevati še davke; imperij je temeljil na vojaški organizaciji; sultan je imel neomejeno oblast; za njimi so bili vojaki (askeri), sem so spadali tudi spahiji (fevdalci) in upravni, sodni veljaki, večino prebivalstva so predstavljali podložniki; gospodarstvo je temeljilo na zemlji in z njo je razpolagal sultan, manjši del obdrži, večji pa dal v obdelavo spahijem in uradnikom – ti razdelijo zemljo na podložniške kmetijske enote – obdeluje jo krščanska raja (baština), muslimanska raja (čiftluk), kjer so bile dajatve manjše kot pri baštini.Umetnost: predvsem arhitektura- delno podedovana po Bizancu, a razvije svoj slog (arhitekt Sinan) – avtor medres, hamamov, mošej – Most na Drini; po sedemletni gradnji dokončajo Modro mošejo sultana Ahmeda s kvadratnim tlorisom, kupolami in minareti (prinesla naj bi mu nesmrtnost); vrhunec doseže v keramiki s cvetnimi vzorci, s katero so krasili palače in mošeje; preproge, orožje;umetnost pečatnikov, kaligrafije; zablesti pesništvo, ki nadaljuje bogato arabsko tradicijo; vsi tri jeziki: arabščina, turščina in perzijščina; vsesplošen razcvet kulture, književnosti in zgodovinopisja (pesniki Baki, Sufuli ter ZGO: Pečevi Kodži Beg)

7. MONGOLI - etnično in kulturno sorodni Turkom.;domovina so jim stepe Mongolije, živijo kot nomadi;pod vodstvom Džinkistana se podajo v osvajanje – cesarstvo se razširi od reke Vogle do KIT.; Vojska pod vodstvom Timurlenka (od Kitajske do Sirije) (čeprav je bil Timurlenk musliman je opustošil tudi islamske dežele; pobil je prebivalstvo npr. Esfahana ter odgnal obrtnike, učenjake in predstavnike vere v svojo prestolnico Samarkand). Njegovi nasledniki Timuridi (1405-1504) so iz ruševin Perzije znova zgradili središče omike, v katerem so cvetele arhitektura, miniatura in pesništvo. Prispevali k temu, da se je perzijski svet ločil od ostalega muslimanskega ozemlja, s tem da so mu povrnili kulturni in politični pomen, ki je tudi pomagal njegovim naslednikom Safavidom, da so zgradili Perzijo v močno državo; mongoli so skušali doseči razcvet v Reju, ki je bil pred vdorom Mongolov eno najbolj cvetočih mest v Perziji, v mestu je bila nekoč živahna trgovinska dejavnost, v 14st izgubil vsakršen pomen; najlepša mošeja tega obdobja je Petkova mošeja v Jazdu (Iran); značilni mongolski stil v nagrobni arhitekturi; mavzolej sultana Uldžaituja v bližini Gazvina v Iranu

8. SAFAVIDI – mongolska oblast se uveljavi v Perziji v obliki ilkanidske dinastije, konča pa s Timurlenkovimi osvajanji; poslednji vladarji morajo oblast deliti z drugimi knezi mongolskega +turškega porekla; v 16.stoletju pa pride na oblast domača dinastija Safavidov – na Z perzijski meji se razprostira Osmansko kraljestvo, na V pa Moguli; Ismail tako po zmagi nad turškimi poglavarji ustanovi dinastijo in se poimenuje šah; šiizem povzdigne v državno vero; predvsem se je moral bojevati z Osmani, saj so poskušali zavzeti Azerbajdžan in Armenijo – v prvem boju se spopadeta šiitski šejk derviš in osmanski sultan; osmanov se je šlo predvsem za obrambo sunitstva; na vrhuncu moči Ismaila mu Turki prizadenejo velik poraz, odvzamejo jim tudi Irak, Kurdistan ter del Anatolije; Safavidi zaradi nenehnih bojev preselijo prestolnico v Gazvin nato pa na jug v Esfahan; Vrhunec država doživi pod šahom Abasom I. Velikim (glavno mesto prenese v Esfahan); vlada strogo centralistično; pomaga mu stalna vojska zato se popolnoma osamosvoji in postane neodvisen od plemenskih vojskovodij; vojakom kot plačilo podeljuje vladarsko zemljo, s tempa krči državno posest in jo slabi; to povzroči tudi težave v gospodarstvu in težave naslednjim vladarjem; Abas je temeljito prenovil državo, uspehi na gospod.področju – tehnika umetnega namakanja, nove ceste, mostovi, trgovski stiki Perzije z Evropo; dosežejo vojaški vrhunec; KULTURA: razcvet filozofije (Aristotelova načela, klasična islamska in perzijska filozofija); teologije in umetnosti – stavbarstvo – šah je v Esfahanu dal sezidati eno najlepših mest – velikanski trg, namenjen igranju pola; mošeje so okrašene s keramičnimi ploščicami, kupola prekrita z modrimi in rumenimi geometrijskimi vzorci; področje arhitekture – nagrobni spomeniki in palače, zgrajenih je bilo tudi veliko palač a se jih je zelo malo ohranilo; pomembno vlogo so imeli tudi vrtovi, saj so po iranski tradiciji vodnjaki in paviljoni porazdeljeni po geometrijskem vzorcu; v mestih so bila javna kopališča; nastajajo dvorne delavnice – izjemne preproge; prepisujejo dela perzijskih pesnikov, spodbujajo razvoj moderne verske in posvetne književnosti (kraljeva knjižnica); šah Ismail je veljal za očeta lirike – pomembne pesmi razlagajo verska načela; stiki s Kitajsko; miniaturno slikarstvo; Kljub vsemu pa Abasovi nasledniki niso bii kos vpadom Afganov in Turkov – v 18.stol.začne Safavidska država postopoma propadati in pod Huseinom I. dokončno propade; sledi obdobje gospod.kriz in uporov; osamosvojijo se nekatere province (afganistan), ko pa prevzame oblast Nadir, Afgance naženejo iz Esfahana. Nadir 1739 vodi vojni pohod proti Indiji, opleni Delhi in osvoji dele severne Indije, vendar ga ubije lastna vojska; sledi politična in gospod. kriza v Perziji.

9. AZTEKI, INKI, MAJI – STIKI

AZTEKI - Hernando Cortez aprila 1519 pristane na Mehiški obali in dal sežgati svoje ladje, in tako mu ostala samo pot napr; oddidejo Tenochtitlan, prestolnico Aztekov - vsi Azteki so bili natančno poučeni o zgodovini svojih prednikov in o čaščenju bogov, nihče ni zrasel brez izobrazbe. Ob prihodu Corteza so živela azteška plemena v demokratični družbeni ureditvi, v zvezi treh mest in imela pod oblastjo večji del Mehike, razdeljeni na plemena in rodove. Amerika je bila celina, ki je burila duhove, tu naj bi bili kupi biserov, kepe zlata v rekah, v gozdovih pa škratje in Amazonke. Cortez je prišel v Santo Domingo 1504, postal je lastnik plantaž in se odločil, da bo odkril nove dežele (tu so živeli zelo skromno, preživljali so se z obdelovanjem polj in lovom). 1519 je odplul proti mehiški obali - zaradi svojih vojaških in organizatorskih sposobnosti v kratkem času osvojila velike dele dežele – vsaka skupnost, ki so jo našli je imela že starejšo kulturo in vsaka je govorila v svojem jeziku. Torej pred špansko osvojitvijo ni bilo nikoli enotne države. Vera v Mehiki je bila v grobem enotna, v posameznostih pa se je zelo razlikovala. V času Cortezovega prihoda so Azteki poznali samo zgodovino od vlade Itzcoatla naprej (1428 – 1440), kajti ta kralj je dal požgati vse stare zapiske, vse kar je bilo prej, je bila legenda. Po Itzcoatlu je leta 1440 prišel na prestol Moctezuma I. (»Jezni gospodar«). Sprva je bojeval majhne obmejne vojne, potem se je lotil obmejnega mesta Tlaltelolca, vendar ga ne osvoji. Želel je namreč priti do bogate obale Mehiškega zaliva. Azteki so si prizadevali, da bi sproti oskrbovali mesto Tenochtitlan, saj ni imelo nobenega zaledja. Bili so pripravljeni prevzeti kulte različnih bogov od premaganih plemen, čeprav je njihov glavni bog ostal Huitzilopochtli. Axayacati (1469 – 1486) »Bledi vodni obraz«, pod njim zraste vojaško plemstvo, ki je izpodrinilo prvotno rodovno ureditev. Bil je najbolj aktiven azteški vladar. Umrl je mlad, uspelo pa mu je osvojiti mesto Tlaltelolco, ki ga pridružil Tenochtitlanu in leta 1473 so prevzeli vodilne položaje v mestu azteški plemiči. Razširil je meje svojega ozemlja, zatrl številne upore. Taraskov na severu ne uspe podjarmiti. Tizoc (1481 – 1486), slabič in nesposoben vladar. Položaj azteške prestolnice je bil ugoden. Nešteti kanali so predšpanski Ameriki dali možnost za prevoz ljudi in blaga po vodi. Prevladovala je izenačena sestava kmetov, trgovcev in vojakov, prebivalci so bili zelo prilagodljivi. Od starih kultur so si prisvojili samo tisto, kar so potrebovali. Ahuizotl (1486 – 1503) »Pošastna vodna žival«, pri posvetitvi velikega templja je bilo žrtvovanih na tisoče ujetnikov, sužnjev in prostovoljcev. Med njegovo vlado so se vseskozi bojevali, vladar je zatiral upore, osvajal nove države in prodrl prav do obale Pacifika. Moctezuma je bil vihrav in uspešen bojevnik, po kronanju je dobil drugačen značaj. Postal je verski fanatik. Tenochititlan je bilo najbolj živahno mesto novega sveta, privlačil je podeželsko prebivalstvo. Imel je pitno vodo, katero je zagotavljal vodovod. Pomemben je bil bombaž in barvila, dragi in poldragi kamni ter kakavova zrna, ki so služila kot plačilo. Z obale je prihajala vanilja, perje redkih ptičev in krzna jaguarjev. Mesto je bilo sedež bogate dinastije, kraj za čaščenje bogov in središče trgovine. Azteška umetnost in vera sta bili v 15 in 16. stoletju sad številnih, dostikrat nasprotujočih si idej in oblik minulih kultur in tujin narodov. Najpomembnejša je bila tragična odvisnost človeka od sveta okoli njega. Človek v življenju ni smel veliko pričakovati. Mit o Pernatem bogu je bil eden izmed vzrokov za pospešitev propada Aztekov. (vzporednice z prihodom Corteza). PRIHOD ŠPANCEV: Corteza so sprejeli kot najvišjega častnega gosta. Že prej so mu pošiljali darove, da bi ga pregovorili k odhodu. In prav ti darovi so netili španski pohlep. Cortez je šel k azteškemu vladarju Moctezumu in ga naredil za svojega ujetnika , ter tako dobil v roke oblast v Mehiki. Kraljev namestnik na Kubi je slišal za to, in želel odstaviti Corteza, vnel se je boj in Narvaez je bil poražen. Moctezumo so kamenjali lastni rojaki, ko je skušal preprečiti predčasno vstajo. Zavzetje se zaključi z vojaškim spopadom, prestolnica je bila zravnana s tlemi, ostalo Mehiko je Cortez osvojil od 1522 - 1526.Zadnji azteški vladar je bil Cuauhtenmoca, katerega je Cortez dal obesiti, vendar na koncu ostane praznik rok - ni bil imenovan za podkralja Nove

Španije, odstavljen je bil celo kot guverner Mehike. Kasneje je kot generalni kapitan še osvojil Spodnjo Kalifornijo, ter Florido, ter današnji Teksas, vendar tam ne najde ničesar. Ko se vrne v Španijo dobi naziv vojvoda doline Oaxaca, kar je predstavljalo morda le 1/12 vsega ozemlja, ki ga je osvojil. V uničeni prestolnici Aztekov je nastalo mesto Mexico v španskem kolonialnem slogu, razvilo se je v središče nove Španije.

MAJI - kultura je že doživljala zaton in razpadala zaradi notranjih bojev, dežela je bila opustošena. 1464 orkan uniči skoraj cel polotok, 1480 kuga. 1511 so sem stopili prvi Španci – ki so doživeli brodolom v Karibskem morju, vsi razen 2 so bili žrtvovani bogovom, mesto se je Špancem upiralo več kot 30 let. 1527-28 in 1531-35 so brez uspeha napadali, pokorili so edino dinastijo Xie. Družina Cocom se je branila. Med tema dvema družinama se je leta 1536 vnel spor in razcepil podložnike obeh dinastij. 1540 zopet napadejo Španci, Maji se ne branijo, sicer se leta 1546 in 1547 še upirajo,a je prepozno in Francisco de Montejo zavzame državo.

INKI - Deveti Inka Pachacutec (najbolj priljubljeni), z njegovo vladavino se je začelo zgodovinsko oprijemljivo obdobje v centralnih Andih (organizator, reformator, osvajalec) - leto je razdelil na 12 mesecev, preuredil koledar (pomemben za poljedelstvo); glede na svojo koristnost ljudi razdeli na 12 stopenj; živali niso udomačili (le morske prašičke, lame in pse) Ljudstvo so natančno popisali. 10.Inka Tupac Yupanqui eden najuspešnejših vojskovodij, močno širjenje ozemlja. 11.InkaCapac, nadaljeval je z osvajanji, največje ozemlje pod njegovo vlado, upor. Umre za kugo, nasledstvo ni določeno. Boji med sinovoma Hauscarjem in Atahuallapa-jem. 1532 zmaga Atahuallpa vendar Španci pridejo kaj kmalu 1532 v Cajamarco in Inka ujamejo (Špancem se gre samo za denar in Inka je obljubil, da jim bo dal prostor, do vrha napolnjen z zlatom) Pizzaro je dobil plen, vendar je Inka obtožil, da je skoval zaroto – da je privrženec mnogoženstva in da je dal ubiti brata, zato ga je špansko sodišče obsodilo na smrt na grmadi. Ker je prestopil Ink v krščanstvo, ga je doletela milejša smrt z zadavljenem. Ljudstvo je ostalo tako brez voditelja in je tako brez odpora podleglo Špancem. Ti so postali neomejeni vladarji dežele. Pizzaro je leta 1535 ustanovil mesto LIMO, deset let kasneje je Pizzaro padel v boju in umrl. Inkovska kultura je našla zatočišče v dolini Urubamba (Machu Picchu), ki so ga odkrili leta 1911.

& NASELITEV SEVERNE AMERIKE –začetki v 16.stol.; prvo trajno mesto Sv.Avguštin na Floridi (ustanovijo ga Španci); kasneje raziščejo in zavzamejo tudi imperija Peruja ter Mehike; kasneje Francozi in Angleži odplujejo v S Ameriko; sledi obdobje priseljevanja; trgovina in religija sta bili poglavitna razloga za ustanavljanje kolonij; 1.resni poskus ustanovitve angleške naselbine na otoku Roanoke ob obali Virginije 1584; vendar jim ne uspe; naslednji poskus je naselbina Jamestown 1607; z ustanovitvijo mest so poskušali doseči neodvisnost od angleške vlade; z ladjo Mayflower so se podali preko Atlantika ter ustanovili Plymouth; Nizozemci so leta 1625 zgradili Novi Amsterdam, kasnejši New York; Francosko naseljevanje je izviralo iz dejavnosti ribičev in lovcev na krzno – postojanke ob poti sv. Lovrenca; ustanovijo Quebec, tako do sredine 18.stol. naselijo ves osrednji del S Amerike in ogrožajo Angleže; Angležem preprečijo predor proti jugu Španci, saj so imeli v oblasti Mehiški zaliv vse do Floride; vendar 70-letna vojna Špance oslabi in omogoči Angležem, da naselijo njihov prostor; s Pariškim mirovnim sporazumom Francija izgubi V Kanade, Velika jezera, špansko ozemlje in Panamo, dobi jih Anglija; ti ustanovijo vmesno ozemlje zaradi straha pred ponovnim vzponom Francozov; Britanci so položaj v S Ameriki utrdijo, kolonije, ki so jih ustvarili pa niso bile pripravljene plačevati davkov, zato 1776 izbruhne relvolucija.

10. TIBET – redko naseljena planota, gosteje le ob rekah na jugu in vzhodu; geografsko oddaljeni in nedostopni – zato so preprečili vdor stepskih ljudstev iz severa in vdor islama; okoli 10.stol blizina indije vpliva tako, da od njih prevzamejo pisavo in budizem, zato sledi obdobje verskega razdora med staro religijo bon in budizmom. 12-13stol se tako spreminjajo v svečeniško državo in menihi dobivajo velik pomen; od 14.-16. stol. so jih pretresali notranji spori med privrženci sekt – rumenih in rdečih čepic(starejša sekta – obsega nereformirane menihe in menihe, ki niso bili dolžni spoštovati celibata); močnejši so bili rumeni, saj so za svojega duhovnega vodjo uvedli mongolski naslov dalajlama; z mongolsko pomočjo se je peti dalajlama uspešno uprl grožnjam tibetanske kraljeve dinastije; 1642 se tako sam razglasi za kralja (v eni osebi združena posvetna in duhovna oblast); s petim dalajlamo se razvoj Tibeta v svečeniško državo konča; začnejo se kazati znamenja bodočih sporov s Kitajci in 1720 Kitajci razglasijo Tibet za kitajski protektorat, kitajsko vrhovno oblast priznata tudi Rusija in Anglija. Umetnost: - najveličastnejša palača Potala (dragulj tibetanske arhitekture);sestavljena iz več kompleksov: bela in rdeca palaca ter mavzoleji; na rdecem gricu je tibetanski kralj v 7.stol dal zgraditi palaco (bela kraljevska palaca), kasneje pa jo razkošno razsiril peti dalajlama – v njej je samostan in sola za mlade menihe ter razkosne grobnice

11. ŠRI LANKA IN NEPAL V NOVEM VEKUŠri Lanka: nasprotja med Singalci in Tamili ;Nasprotja so olajšala osvajalno politiko evropskih kolonialnih sil in takoPortugalci 1505 osvojijo JZ del otoka in dobili monopol nad trgovanjem s cimetom ; 1518 ustanovljena prva portugalska naselbina; 1pol 17st je singaleški kralj v boju proti Portugalcem poklical na pomoč Nizozemce – ti so do srede 17st dobili monopol nad otoško trgovino z dišavami in postopoma izrinili Portugalce; po mirovnem sporazumu med VB in Francijo (1802) je otok postal britanska kolonija, ki je zaslovela po čajnih nasadih Nepal: ob koncu 15st je kraljestvo Mala razpadlo na tri države: Katmandu, Patan in Bhaktapur, ki so se do 18st med seboj bojevale ;V drugi pol 18st je vladar države Gurkha začel z združevanjem različnih kneževin in ozemelj neodvisnih plemen v kraljevino Nepal s prestolnico Katmandu, V naslednjih letih so Nepalci želeli državo še povečati, vendar so jih Britanci ustavili

12. OBDOBJE EVROPSKE EKSPANZIJE -med rimskim cesarstvom in državami na J Indije je cvetela trgovina že pred prihodom vojske Aleksandra Velikega na območje reke Ind ;s pojavom islama in širjenjem arabskega kalifata so postajali muslimani vse močnejša ovira v trgovini med V in Z ; krščanski svet je bil slaboten in nepovezan; ko so mesta in trgovina v Z Evropi ponovno začela cveteti je bil krščanski svet vse bolj odrezan od najbogatejših središč svetovne trgovine - iz tega položaja sta vlekli korist le državici Benetke in Genova, ker sta imeli monopol v trgovini z muslimani ; blago (svila, porcelan, dragi kamni, preproge, dišave, začimbe) je z Vzhoda prišlo do Sredozemskega morja (po karavanskih poteh, Indijskem oceanu, Rdečem morju in prek Egipta); blago muslimanski trgovci v Sredoz. Prodajo beneškim in genoveškim trgovcem, ki so ga nato prodajali po Evropi za višjo ceno; trgovske poti proti Indiji so nadzorovali turški in arabski posredniki – trgovina med celinama je vse bolj usihala ; kmalu se je povsem pretrgala kopenska pot proti V. Evropejci so bili prisiljeni iskati nove poti do Indije. Vladarji so bili pripravljeni podpirati drage odprave v še neraziskana območja ; z neposredno trgovino z bogatimi deželami v Aziji so pričakovali velik dobiček, predvsem Španija in Portugalska pa sta pričakovali ne le ekonomske ampak tudi politične in vojaške prednosti PROTI INDIJI – v 15.stol. najprej Portugalci; Henrik Pomorščak – 1. evropska pomorska šola; raziskuje Z-afriško obalo in kako obiti muslim. trgovce v Afriki in jih izključiti; odkrije

Madeiro, Azore in Kapverdske otoke / z šolo in odkritji je postavil temelje portugalski pomorski moči ; Diaz je leta 1488 objadral rt Dobrega upanja (skrajni jug Afrike, Viharni rt)1498 -da Gama priplulje v Indijo - začetek vzpona Portugalske v kolonialno silo.Glavni motivi so bili naperjeni proti politični moči islama, želja po pokristjanjevanju, dokopati se monopola v trgovini z začimbami .Prihod de Game v Kalikat je pomenil preobrat v odnosih med Indijo in Evropo.1509 so Portugalci resnično zavladali na področju Indijskega oceana; Portugalci so utrdili svoj politični položaj v Aziji – leta 1510 so osvojili Goo; naselili na Z-indijski obali zato, ker je bil ta del Indije razdrobljen. Na indijski V-obali so bile močne države Vidžajanagara, Oris in država Mogulov; osvojitev Goe je potekala ob pomoči hindujskega poglavarja/ sploh je skupno sovraštvo do islama družilo hindujske in portugalske oblasti; spoznali pomen Malake – v tistem času je bila veliko mednarodno pristanišče – mesto ni bilo le središče za dišave in začimbe iz Indonezije, temveč tudi glavni vezni člen med Kitajsko in J in JV Azijo – z osvojitvijo Malake utrdijo svoj položaj, odprejo vrata proti Tihemu oceana, dobijo monopol nad trg. z začimbami in iz trg.izločijo ArabcePRODIRANJE NIZOZEMCEV - v 1.pol.17.stol. začnejo ogrožati; proti Indiji odpravili šele 1595; potovanje je omogočilo redno pomorsko zvezo in podprlo ustanovitev Združene vzhodnoindijske družbe ; Portugalci so jim bili sovražni v trgovanju ter v času najhujšega preganjanja protestantov ; 1641 so Portugalcem iztrgali njihovo najpomembnejše oporišče in luko na vzhodu – Malako; Posamezni sultani so se upirali zasedbi Nizozemcev, toda ti so do leta 1680 vzpostavili na območju današnje Indonezije popolni monopol – od tod so uspešno trgovali s Kitajsko in Japonsko; 1654 so Nizozemci zavzeli še otok Cejlon (propad portugalskega trgovskega imperija tudi v indijskih vodah)VELIKA BRITANIJA IN FRANCIJA V OSVAJANJU INDIJE – ob koncu 16.stol. so bili Nizozemci glavni posredniki in večkrat močno podražili začimbe; Angleži se tako odločijo za samostojno trgovanje; prva ladja odpluje proti Aziji 1601; Britanci se kasneje morajo umakniti iz indonez. otokov; sredi 17st so začeli previdno širiti svoje trgovske postojanke na področju Indije; ustanovili tri pomembna središča. Bombaj, Madras, Kalkuta -1664 je tudi Francija ustanovila Vzhodnoindijsko družbo in sčasoma uredi svoje naselbine in postojanke; med Anglijo in Francijo pride do napetosti; za nekaj časa so Francozi dobili premoč in so celo zasedli središče angleške posesti – mesto Madras - Kmalu pa so prevladali interesi VB; 7-letna vojna (1756-1763) Francija izgubi večji del svojih posesti v Indiji, vendar zlomijo Angleže in nadaljujejo z osvajanji Indije – kmalu je ustvarila velikanski podimperij in sama upravljala velike province ter nadzorovala okoli 600 indijskih kneževin – tam so vladali domači radže, maharadže in sultani, ki so bili precej samostojni (Britanci so spretno sklepali zavezništva z enim vladarjem priti drugim). Do sredine 19st je Vzhodnoindijska družba spravila (z vrsto vojn z Afganistanom, Nepalom, Burmo in drugimi) pod svojo oblast vso Južno Azijo. ZNANSTVENE ODPRAVE V AZIJO - v notranjost celine načrtno v 18st (Jezuit Hipolit Desideri); v 19st so se v notranjost Azije odpravljali predvsem nemški znanstveniki; švedski raziskovalec Sven Anders von Hedin; znani potopisi, npr. Skozi azijsko divjino, Od tečaja do tečaja, Življenje odkritelja, Uganka Gobi, Svilna pot,....

13. RUSKA IN KITAJSKA EKSPANZIJA V OSREDNJO AZIJO - tu so značilne nomadske države; V del so pretresala preseljevanja narodov; od 16st je prodirala na ozemlje Osrednje Azije tudi Rusija; veliki knezi širili moskovsko državo;1547 se je okronal za cesarja Ivan Grozni. Širil je državno ozemlje. Rusija je počasi prevzemala Džingiskanovo zapuščino. Zavzel in pokristjanil je islamska kanata Kazan in Astrahan. To je moskovski državi dalo nova ozemlja v Osrednji Aziji, novo območje je odpiralo možnosti boljšega trgovanja z V,

bilo pa je tudi odskočna deska za osvajanje Sibirije; čas carice Katarine II ( 1762-1796) so osvojili še kanat Krim

14. RUSKA EKSPANZIJA V SIBIRIJO - 1499 neuspešno vodijo Rusi prvo oboroženo odpravo v Sibirijo; prav tako tudi angleški raziskovalci z namenom, da bi vzpodbudili trgovino z Rusijo so leta 1555 ustanovili družbo Moskovija - kasneje postane vzor za slovito Vzhodnoindijsko družbo; osvajanja so se nadaljevala tudi v 17st; ruski raziskovalec je leta 1647 odkril preliv med Aljasko in Sibirijo, odkrili pa so tudi Kamčatko.1725 v prestolnici (St. Peterburg) niso vedeli, da sta Azija in Amerika ločeni celini; Ruski trgovci so redno potovali tudi na Aljasko; trgovci so že zgodaj oblikovali kopensko pot do Kitajske; večji del ruske trgovine z Osrednjo Azijo, Mongolijo in Kitajsko poteka po čajni poti - pitje čaja se začne v Sibiriji, razširi se je po čajni poti prenesla v Moskvo. Prvi so dobili trgovski monopol v Sibiriji (1557) so bili bogati trgovci Stroganovi, ki so uživali podporo ruskih carjev. Prodiranje Stroganovov v Sibirjo so se kmalu zoperstavili Tatari a to Rusov ni ustavilo. V zgodovini Sibirije so imeli Kozaki posebno vlogo: obdelovali so zemljo, varovali deželo pred vdori tolp in pred vpadi sosedov (meja s Kitajsko in Mongolijo ni bila jasna). Politika poselitve Sibirije je bila tudi pregnanstvo. Zločinci, obsojenci so začetek novega poglavja zgodovine Sibirije. Kaznjenci so sčasoma postali najpomembnejši del delovne sile