Zapelji me: 1. knjiga trilogije Stark

Z a p e l j i m ep r v i d e l t r i l o g i j e s t a r k

ZAPELJI ME_prelom.indd 3 5/8/13 1:38 PM

Zapelji me


9

Prvo poglavje

Hladna morska sapica mi boža gole rame. Zadrgetam in si zaželim, da bi nocoj upoštevala sostanovalkin na-

svet in si čez obleko ogrnila šal. V Los Angeles sem prišla šele pred štirimi dnevi. Nisem se še navadila, da se tukaj ob sončnem zahodu poletne temperature močno spremenijo. V Dallasu je junij vroč, julij žgoč, avgust pa peklenski.

To očitno ne velja za Kalifornijo. Vsaj ne za njeno obalo. Prvo pravilo življenja v Los Angelesu: Če nameravaš zvečer oditi ven, vzemi s sabo pulover.

Seveda bi se lahko z balkona vrnila v hišo na zabavo. Družila bi se z bogatimi in slavnimi ter občudovala slike. Navsezadnje je to slovesno odprtje razstave. Šef me je pri-peljal sem, da bi srečala in spoznala stranke, jih pritegnila in prepričala, ne da opazujem morsko obzorje, ki mi žari pred očmi. Na svetlo oranžnem nebu se kopičijo krvavo rdeči oblaki in modrosivi valovi se zlato lesketajo.

Z rokami se naslonim na balkonsko ograjo in se nagnem naprej. Veličastnost in neverjetna lepota sončnega zahoda sta me povsem pritegnili. Le zakaj nisem s sabo prinesla predpotopnega nikona, ki ga imam že od srednje šole? Aja, ne bi ga mogla stlačiti v miniaturno torbico z biserčki. Okorna fotografska torba in mala črna obleka pa nikakor ne sodita skupaj.


10

Ampak to je moj prvi sončni zahod ob Tihem oceanu. Trenutek preprosto moram ovekovečiti. Izvlečem iphone in fotografiram panoramo.

»Slike v hiši nekako zbledijo ob tem, kajne?« pripomni hripav ženski glas. Obrnem se k Evelyn Dodge, nekdanji igralki in filmski agentki, zdaj pa pokroviteljici umetnosti, ki je priredila zabavo.

»Res mi je žal. Gotovo se vam zdim kot kakšna turistka. V Dallasu nimamo takšnih sončnih zahodov.«

»Nikar se ne opravičuj,« odvrne. »Vem, koliko je vreden razgled. Vsak mesec plačujem hipoteko. Raje naj bo hudi-čevo lep!«

Zasmejim se in se takoj sprostim.»Se skrivaš?«»Prosim?«»Saj si Carlova nova pomočnica?« omeni šefa, za katere-

ga delam natanko tri dni.»Nikki Fairchild.«»Se te že spomnim. Nikki iz Teksasa.« Premeri me od

nog do glave. Morda jo moti, ker nimam bujne pričeske in kavbojskih škornjev. »Koga želi, da očaraš?«

»Očaram?« se delam neumno.Pomenljivo dvigne obrv. »Srček, ta moški bi raje hodil po

vroči žerjavici kot prišel na slikarsko razstavo. Lovi vlagate-lje, ti pa si vaba.« Iz grla ji uide robat glas. »Nič ne skrbi! Ni mi treba povedati, koga išče. Ne zamerim ti, ker se skrivaš. Carl je genialen, vendar se včasih vede kot kreten.«

»Pogodbo o zaposlitvi sem podpisala z genijem,« ji zago-tovim in hripavo se zakrohota.

Evelyn se ne moti. Res sem vaba. »Pridi v koktajl obleki-ci,« mi je naročil Carl. »Obleci kaj zapeljivega.«

Saj ne misli resno!Morala bi mu zabrusiti, naj se sam prikaže v prekle-

ti obleki in visokih petah. A seveda tega nisem storila. Te


11

službe sem si neizmerno želela. Na vse kriplje sem se borila zanjo. Carlovo podjetje C-Squared Technologies je v zadnjih osemnajstih mesecih poslalo na trg tri uspešne izdelke za svetovni splet. Prodajni rekord je pritegnil pozornost celotne računalniške industrije in Carla so začeli jemati zelo resno.

Meni se zdi najpomembnejše, da me lahko marsičesa nauči. Zaradi tega sem se pripravljala na razgovor z njim z zavzetostjo, ki je mejila na obsedenost. Ko me je vzel v službo, sem bila zelo ponosna na svoj dosežek. Pa kaj, če me hoče videti v nečem zapeljivem! To je majhna cena za zaposlitev pri njem.

Sranje!»Vrniti se moram v hišo in igrati vabo,« se spomnim.»Ojej! Vzbudila sem ti slabo vest ali pa ti je postalo ne-

rodno. Nikar ne skrbi. Počakaj, da zvrnejo kozarček ali dva. Če ga bodo imeli malo pod kapo, jih boš lažje prepričala. Lahko mi verjameš. Spoznam se na te stvari.«

V rokah drži zavojček cigaret. Eno si strese v dlan in mi ponudi škatlico. Odkimam. Vonj po tobaku mi je všeč, ker me spominja na dedka. Nikoli pa nisem začutila želje po kajenju.

»Prestara in preveč navajena sem, da bi nehala,« pri-pomni. »A bog ne daj, da bi kadila v lastni hiši! Prisežem, da bi me sežgali na grmadi. Upam, da mi ne boš začela pri-digati o nevarnostih pasivnega kajenja.«

»Ne bom,« ji obljubim.»Imaš vžigalnik?«Pokažem ji miniaturno torbico. »Šminka, kreditna karti-

ca, vozniško dovoljenje in telefon.«»Nimaš kondoma?«»Zdelo se mi je, da ne gre za takšno zabavo,« ji suho

odvrnem.»Vedela sem, da mi boš všeč.« Evelyn se ozre po balkonu

in zagodrnja: »Klinc, pa taka zabava! Niti ene preklete sveče


12

nimam na mizi.« Neprižgano cigareto si vtakne v usta in jo vdihava z zaprtimi očmi in blaženim izrazom na obrazu. Ne morem si kaj, da je ne bi občudovala. V nasprotju z mano in večino drugih žensk na odprtju razstave je zelo skromno naličena. Poleg tega ne nosi običajne obleke, temveč nekak-šno orientalsko haljo iz batika z zelo zanimivimi vzorci.

Mama bi jo označila za prostaško babnico, ker je glasna, obilna, prepričana o svojem prav in samozavestna. Gotovo je ne bi prenesla. Meni se zdi preprosto čudovita.

Neprižgano cigareto odvrže na ploščice in jo pohodi s konico čevlja. Potem pomigne dekletu v črni uniformi, ki pripada najetemu strežnemu osebju in drži pladenj s ko-zarci šampanjca.

Strežnica s težavo odpre drsna vrata na balkon. Že lahko vidim, kako se stekleni kelihi prevrnejo s pladnja. Na trdih ploščicah se raztreščijo na tisoč koščkov, ki se bleščijo kot diamanti.

Predstavljam si, kako se sklonim in poberem odlomlje-ni pecelj kozarca. Ko ga stisnem, mi ostra črepinja prereže kožo na dlani. Zarijem si jo še močneje v mehko meso in črpam moč iz bolečine, kot nekateri ljudje iščejo srečo v zajčji tački.

Domišljija in stari spomini se prepletajo in me vržejo iz tira. Vse se zgodi nenadoma in silovito ter me pošteno pretrese. Že zelo dolgo nisem potrebovala bolečine. Ne ra-zumem, zakaj sploh razmišljam o njej. Nič takega se mi ni zgodilo, da bi izgubila notranje ravnotežje ali nadzor nad sabo.

Dobro sem, se prepričujem. Dobro sem, dobro sem, dobro.»Dragica, postrezi si,« mi sproščeno predlaga Evelyn in

mi poda poln kozarec.Obotavljam se in ji preiskujem obraz. Skušam odkriti,

ali je opazila bolečino za mojo masko. Še vedno me gleda jasno in veselo.


13

»Nikar se ne brani,« doda. Očitno je napačno razumela moje omahovanje. »Kupila sem dvanajst zabojev. Škoda bi bilo vreči stran tako dobro vino. Niti slučajno!« zavrne nata-karico, ko ji skuša podati kozarec. »Ne prenesem šampanj-ca. Prinesi mi vodko. Čisto. Ohlajeno. S štirimi olivami. Pa pohiti! Bi rada, da se čisto posušim in ovenim?«

Dekle odkima, živčno kot preplašen zajček. Morda prav tisti, ki je žrtvoval tačko za srečo nekoga drugega?

Evelyn se mi spet posveti. »Kako ti je všeč v LA-ju? Kaj si že videla? Kje vse si bila? Si si že kupila zemljevid z vrisa-nimi domovanji zvezdnikov? Srčno upam, da nisi nasedla temu nategu za turiste!«

»Večinoma sem videla samo kilometre avtoceste in svoje stanovanje.«

»Kako žalostno! Zdaj sem še toliko bolj vesela, da te je Carl sunil v koščeno rit in nocoj privlekel na zabavo.«

Odkar mi je mama nehala gledati v usta in nadzirati vsak najmanjši grižljaj, sem se zredila za nadvse dobrodo-šlih sedem kilogramov. Čeprav sem povsem zadovoljna s konfekcijsko številko 40, moja zadnjica še zdaleč ni košče-na. Vendar vem, da me je hotela Evelyn pohvaliti, zato se ji nasmehnem. »Tudi sama sem vesela, da me je pripeljal na odprtje razstave. Slike so res neverjetne.«

»Ne počni tega! Pusti ob strani vljudnostne puhlice! Ne, ne!« me ustavi, preden lahko ugovarjam. »Gotovo ne misliš nič slabega. Prekleto, slike so res prekrasne! Ampak začela si gledati prazno in topo kot dekle, ki se skuša držati vseh pravil lepega vedenja. To mi gre grozno na živce. Želim si te spoznati takšno, kakšna si v resnici.«

»Oprostite,« odvrnem. »Prisežem, da se vam ne bom razblinila pred očmi.«

Zares mi je všeč, čeprav se hudo moti. Ne pozna prave Nikki Fairchild. Srečala je samo Nikki v javnosti, ki ima po-polno opremo, tako kot barbika na plaži. Le da imam na-


14

mesto bikinija in kabrioleta Vodnik Elizabeth Fairchild za družabne prireditve.

Mama je nora na pravila lepega vedenja. Trdi, da je kriva njena južnjaška vzgoja. V trenutkih slabosti se strinjam z njo. Večinoma pa si mislim, da je samo ukazovalna mrha, ki hoče imeti vse pod nadzorom. Odkar me je pri treh letih prvič vzela s sabo na čajanko v dvorec Turtle Creek v Dal-lasu, mi je vbijala v glavo, kako moram hoditi, govoriti in se oblačiti; kaj moram jesti, koliko piti in kakšne šale naj pripovedujem.

Naučila sem se vseh pravil, vseh zvijač in vseh fines. Ka-dar si nadenem na obraz izurjeni nasmešek lepotne kralji-ce, se počutim varno pred svetom, kot bi nosila oklep. Ver-jetno se ne bom mogla na zabavi nikoli povsem sprostiti in biti resnično jaz, niti če bi mi šlo za glavo.

Tega Evelyn res ni treba vedeti.»Kje pa pravzaprav živiš?« me vpraša.»V Studiu Cityju. Z najboljšo prijateljico iz srednje šole

si deliva stanovanje.«»Naravnost po avtocesti 101 na delo in nato domov. Nič

čudnega, da si videla samo beton in asfalt. Ti ni nihče sve-toval, da najemi stanovanje na Westsidu?«

»Za enega so predraga,« priznam in opazim, da sem jo presenetila. Ko se potrudim in igram družabno Nikki, sem hote ali nehote videti precej bogata. Res prihajam iz premož-ne družine. Toda to še ne pomeni, da imam veliko denarja.

»Koliko si stara?«»Štiriindvajset let.«Evelyn modro pokima, kot da bi ji bilo vse jasno. »Kma-

lu si boš zaželela lasten dom. Takrat me pokliči, in našli ti bova stanovanje z razgledom. Sicer ne bo tako lep kot tukaj, vendar boš prav gotovo videla kaj več od uvoza na avtoce-sto.«

»Saj ni tako hudo.«


15

»Seveda ni,« odvrne z glasom, ki nakazuje ravno na-sprotno. »Če bi rada samo občudovala razgled, se lahko ka-darkoli oglasiš pri meni,« nadaljuje in pomigne proti zdaj temnemu oceanu in nebu, na katerem se prižigajo zvezde.

»Morda vas bom res prijela za besedo in izkoristila pri-jazno povabilo,« priznam. »Rada bi prišla s pravim fotoapa-ratom in naredila posnetek ali dva.«

»Vedno si dobrodošla! Imam vino, ti pa lahko poskrbiš za zabavo. Dekle, samo v mestu, je zelo zanimiva tema. Te čaka drama? Morda romantična komedija? Upam, da ne tragedija! Kot vsaka normalna ženska sicer rada jokam. Am-pak ti si mi všeč in privoščim ti zgodbo s srečnim koncem.«

Zadržim dih in se napnem kot struna. Morda se Evelyn tega res ne zaveda, vendar me je zadela v živo. V Los Ange-les sem se preselila, da bi našla srečo. Želim si novo življe-nje, novo zgodbo in novo Nikki.

Spet si nadenem vljuden nasmešek in nazdravim s ko-zarcem šampanjca. »Na srečne konce! In na prekrasno za-bavo. Mislim, da sem vas že predolgo zadrževala.«

»Ne govori neumnosti!« me zavrne. »Jaz sem si te pri-svojila. In to obe prav dobro veva.«

Vrneva se v sobo. Namesto tihega šumenja morja naju pozdravi mrmranje rahlo okajene množice.

»V resnici sem grozna gostiteljica. Počnem, kar hočem. Govorim, s komer želim. Če komu kaj ni všeč, naj gre k hudiču!«

Z odprtimi usti zazijam vanjo. Zdi se mi, da lahko prav slišim materine zgrožene krike iz Dallasa v Teksasu.

»Sicer pa sem zabavo priredila, da bi predstavila Blaina in njegovo umetnost širši javnosti,« nadaljuje. »On bi mo-ral klepetati z gosti. Že res, da seksam z njim, vendar ga ne nameravam držati za rokico.«

Evelyn je povsem porušila moje predstave o tem, kako se mora obnašati prirediteljica najpomembnejšega družab-


16

nega dogodka v tednu. Mislim, da sem že malce zagledana vanjo.

»Blaina še nisem spoznala. To je on, kajne?« pokažem na preklastega dolgina s plešo in rdečo kozjo bradico. Sko-raj prepričana sem, da to ni njegova naravna barva. Okoli njega roji gruča gostov kot čebele okoli cveta z nektarjem. Oblečen je v tako žive odtenke, da bi bil res lahko roža.

»Seveda,« potrdi Evelyn. »Sonči se v središču pozornosti in okuša svoj trenutek slave. Nadarjen je, se ti ne zdi?« Z roko zamahne po ogromni dnevni sobi. Vse stene so prekri-te s slikami. Razen redkih klopi so drugo pohištvo odstrani-li in ga nadomestili s stojali s še več platni.

Tehnično gledano gre za portrete. Portretiranke so gole, čeprav jih verjetno ne bi našli v nobenem priročniku klasič-ne umetnosti. Na njih je nekaj žgečkljivega, izzivalnega in surovega. Akti so izvrstno zasnovani in izdelani, vendar me motijo. Zdi se mi, da razkrivajo več o gledalcu kot o slikarju ali modelu.

Očitno sem edina, ki tako čuti. Množica okoli Blaina je videti navdušena. Celo od daleč lahko slišim, kako vneto ga hvalijo.

»S tem sem zadela terno,« pripomni Evelyn. »Zdaj pa se razglejva. Koga si želiš srečati? Ripa Carringtona in Lyla Tar-pina? Pri njiju je vedno drama. To je kot pribito. Tvojo so-stanovalko bo konec od zavisti, če boš poklepetala z njima.«

»Res?«Evelyn dvigne obe obrvi. »Rip in Lyle? Že tedne sta smrt-

na sovražnika.« Zoži oči in me ostro premeri. »Kaj nisi sli-šala za polomijo z začetka nove sezone njune situacijske komedije? Splet je poln pisanja o tem. Torej ju resnično ne poznaš?«

»Na žalost ne,« se skoraj opravičujem. »Med študijem sem bila zelo zaposlena. Gotovo si lahko predstavljate, kak-šno je šele delo za Carla.«


17

Ko smo že pri tem …Ozrem se okoli sebe, vendar o šefu ni ne duha ne sluha.»V tvoji izobrazbi zeva velika vrzel,« ugotovi Evelyn.

»Kultura – tudi popularna – je ravno tako pomembna kot študij. Kaj si sploh študirala?«

»Mislim, da še nisem omenila. Diplomirala sem iz elek-trotehnike in računalništva.«

»Torej si lepa in pametna. No, vidiš! Tudi to nama je skup no. Vseeno pa ne razumem, zakaj si s tako izobrazbo postala Carlova tajnica.«

Zasmejim se. »Res nisem tajnica, prisežem! Carl je iskal nekoga s strokovnim znanjem, ki bi mu vodil poslovanje. Jaz pa sem želela dobiti izkušnje z vodenjem posla. Mislim, da me najprej niti ni hotel zaposliti, ker sem boljša v tehni-ki. Na koncu pa mi ga je le uspelo prepričati in vzel me je v službo.«

Ostro me premeri. »Zdiš se mi ambiciozna.«»To je Los Angeles. Si ne želimo tukaj vsi uspeti?« odvr-

nem in rahlo skomignem.»Ha! Carl ima srečo, da te je našel. Prav zanima me, ko-

liko časa boš ostala pri njem. Ampak … kdo bi te lahko za-nimal tukaj?«

Ozre se po sobi in končno pokaže na moškega v petde-setih letih, ki klepeta s skupino ljudi v kotu. »To je Charles Maynard,« mi pojasni. »Charlieja poznam že leta. Videti je prava surovina, dokler ga bolje ne spoznaš. A se je vredno potruditi in spregovoriti nekaj besed z njim. Dela le z zna-nimi zvezdniki ali vplivnimi bogataši. Vsekakor je poln za-nimivih zgodb.«

»Je odvetnik?«»Zaposlen je pri zelo ugledni firmi Bender, Twain in Mc-

Guire.«»Poznam jo,« odvrnem vsa vesela, da le nisem tako ne-

vedna, kljub Ripu in Lylu. »Tam dela eden mojih najboljših


18

prijateljev. V službo so ga vzeli tukaj, vendar so ga pozneje premestili v newyorško pisarno.«

»No, pridi, Teksašanka! Predstavila te bom.« Toda brž ko narediva korak naprej, me spet ustavi. Maynard izvleče telefon in vpije v slušalko. Ujamem več sočnih kletvic in s strani ošinem gostiteljico. Evelyn ni videti zaskrbljena in me takoj pomiri: »Verjemi mi. Po srcu je prava dobričina. Delala sem z njim. Ko sem bila agentka, sva sklenila nešte-to pogodb za biografske filme o zvezdnikih. Uspelo nama je utišati tudi nekaj neprijetnih govoric.« Ob spominih na pretekle dosežke zmaje z glavo in me potreplja po roki. »Kljub temu morava počakati, da se malo pomiri. Medtem pa bi lahko …«

Sredi stavka utihne. Kotički ust se ji povesijo, ko spet premeri sobo. »Mislim, da še ni prišel. Oh! Ja! Njega moraš vsekakor spoznati. Hišo si gradi na tako lepem kraju, da je z njega celo moj razgled videti kot … kot tvoj.« Pokaže proti veži. Vidim lahko le kimajoče glave in večerne toalete zna-nih modnih oblikovalcev. »Skoraj nikoli ne sprejme vabila, čeprav se že zelo dolgo poznava,« mi razlaga.

Še vedno ne vidim človeka, o katerem govori. Nato pa se množica razmakne in zagledam obris moškega. Koža na rokah se mi naježi, čeprav me ne zebe. Pravzaprav mi ne-nadoma postane zelo, zelo toplo.

Tako visok in čeden je, da mu z besedo čeden skoraj de-lam krivico. Ni lep samo na videz, temveč je tak njegov celo-ten nastop. Komaj se prikaže, že zavlada prostoru in priteg-ne vso pozornost. Hitro ugotovim, da ga ne gledava samo midve z Evelyn. Vsi navzoči so opazili njegov prihod. Go-tovo čuti težo njihovih pogledov. A ga vsesplošno zanima-nje niti najmanj ne spravi iz tira. Nasmehne se natakarici s šampanjcem in si postreže s kozarcem. Nato se zaplete v sproščen klepet z žensko, ki se mu približa in se mu beda-sto smehlja.


19

»Prekleto dekle!« se jezi Evelyn. »Ni mi prineslo vodke.«Samo napol jo poslušam. »Damien Stark,« izdahnem s

komaj slišnim glasom.Evelyn dvigne obrvi tako visoko, da to opazim celo s ko-

tičkom očesa. »No, lepa reč!« pomenljivo pripomni. »Očit-no se nisem motila.«

»Ne, niste se,« potrdim. »Ravno gospoda Starka si želim srečati.«


J. KENNER obožuje vino, temno čokolado in knjige. Živi v Teksasu z možem in hčerama. Obiščite njeno splet-no stran www.jkenner.com, kjer lahko izveste več o njej in njenih psevdonimih ter sledite njenemu delu in objavam v družbenih medijih.


zbirka Oddih

J. Kenner

Z a p e l j i m et r i l o g i j a s t a r k

Prvi del

Prevedla Neža KraljOblikoval in tehnično uredil Matej Nemec

Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013Predsednik uprave Peter Tomšič

Glavni urednik Bojan ŠvigeljNatisnil Florjančič tisk, d. o. o.

Naklada 1200 izvodovPrva izdaja


Zapelji me: 1. knjiga trilogije Stark

Documents

Transcript of Zapelji me: 1. knjiga trilogije Stark