UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

PROBLEMATIKA DOLOČANJA CEN V DEJAVNOSTI PRESKRBE Z VODO Kandidatka: Katja Bedenik Študentka rednega študija Številka indeksa: 81527568 Program: univerzitetni Študijska smer: Računovodstvo in revizija Mentor: dr. Bojana Korošec Somentor: dr. Vojko Musil

Morje, junij 2004

2

PREDGOVOR Neoporečna pitna voda je redek vir življenjskega pomena. Je tudi osnovna človekova pravica, do katere pa več kot 1,2 milijardi ljudi nima dostopa. V Sloveniji je voda dolgo veljala za dobrino brez prave vrednosti, porabniki namreč velikokrat vrednotijo proizvode po višini cene. Ko porabljamo vodo pri vsakdanjih opravilih, se ne zavedamo, da je potreben vodovodni sistem z zbiralniki, prečrpalnicami, cevovodi in čistilnimi napravami, kar povzroča velike stroške. Ta sistem upravljajo komunalna podjetja oziroma gospodarske javne službe varstva okolja. Preskrba z vodo obsega dejavnosti zbiranja, čiščenja, distribucije vode in ravnanje z odplakami. Nekatere postavke v ceni vode določa država, komunalna podjetja, ki so odvisna od občinske politike, pa določijo višino vzdrževalnin in podobnih postavk, ki se oblikujejo neodvisno od državne regulative. Cene velikokrat niso odraz stroškov, ker gre za javna podjetja, ki so odvisna od državne regulative in občin, in ker ni strokovno usposobljenega kadra. Dejavnost preskrbe z vodo je ena izmed najpomembnejših v državi, zato je nujno, da so cene primerne, saj je le tako mogoče zagotavljati dostop do neoporečne pitne vode. Namen dela je spoznati dejavnost preskrbe z vodo, cenovno politiko doma in v tujini, zakonodajo, metodologijo določanja cen vode in delovanje javnega podjetja Mariborski vodovod, d.d. Cilj je razumeti problematiko in dobiti vpogled v dejavnost preskrbe z vodo. V delu želimo dokazati, da je cena vode podcenjena in da trenutna urejenost zakonodaje in dejavnosti preskrbe z vodo v Sloveniji ni najboljša, vendar je v danih okoliščinah možno uspešno poslovanje javnega podjetja v tej dejavnosti, pod predpostavko dobre organiziranosti in ustrezne strokovnosti, kar bomo preverili na primeru javnega podjetja Mariborski vodovod, d.d. Analiza cen v dejavnosti preskrbe z vodo je otežena zaradi malo javno dostopnih primerljivih podatkov. Sistemi določanja cen vode se v državah EU precej razlikujejo. Najpomembnejše ugotovitve diplomskega dela so: - Cena vode je podcenjena, povprečna gola cena za gospodinjstva znaša 121 SIT, lastna

gola cena vode izračunana za Mestno občino Maribor znaša 150 SIT, ki je primerljiva s ceno, ki je po Zoretu, podsekretarju na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo, primerna.

- Komunalna podjetja imajo probleme pri evidentiranju infrastrukture, obračunu amortizacije, pokrivanju stroškov in financiranju širitev omrežja. Večinoma poslujejo z izgubo.

- Področje regulirajo Vlada, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Ministrstvo za gospodarstvo in občine, katerih strategije pa se razhajajo.

- V prihodnosti se bo cena vode poviševala zaradi obnov, gradnje kanalizacije in čistilnih naprav ter vključevanja vseh stroškov v ceno vode, poleg teh pa še okoljevarstvenih stroškov in stroškov vira.

3

KAZALO PREDGOVOR __________________________________________________________ 2 KAZALO_______________________________________________________________ 3 1 UVOD ________________________________________________________________ 4 1.1 Opredelitev problema ___________________________________________________________________________ 4 1.2 Namen, cilji, teze ______________________________________________________________________________ 4 1.3 Predpostavke in omejitve ________________________________________________________________________ 5 1.4 Metode raziskovanja ____________________________________________________________________________ 5 2 O VODI_______________________________________________________________ 6 2.1 Voda, vodovje _________________________________________________________________________________ 6 2.2 Vodno gospodarstvo, vodni viri in poraba vode v Sloveniji______________________________________________ 7 2.3 Sklep ________________________________________________________________________________________ 8 3 DEJAVNOST PRESKRBE Z VODO V SLOVENIJI _________________________ 9 3.1 Opredelitev po Standardni klasifikaciji dejavnosti 2002 ________________________________________________ 9 3.2 Izvajanje dejavnosti_____________________________________________________________________________ 9 3.3 Značilnosti dejavnosti __________________________________________________________________________ 11 3.4 Cene vode ___________________________________________________________________________________ 12 3.5 Računovodstvo v dejavnosti preskrbe z vodo________________________________________________________ 15

3.5.1 Ugotavljanje uspešnosti __________________________________________________________ 16 3.5.2 Amortizacija ___________________________________________________________________ 16 3.5.3 Evidentiranje osnovnih sredstev____________________________________________________ 18

3.6 Sklep _______________________________________________________________________________________ 20 4 POLITIKA DOLOČANJA CEN VODE V SLOVENIJI _____________________ 22 4.1 Navodilo za oblikovanje cen storitev obveznih javnih služb ____________________________________________ 24 4.2 Predhodna prijava cen komunalnih storitev _________________________________________________________ 26 4.3 Taksa za obremenjevanje vode ___________________________________________________________________ 28 4.4 Vodno povračilo ______________________________________________________________________________ 31 4.5 Zakon o vodah________________________________________________________________________________ 32 4.6 Nacionalni program varstva okolja ________________________________________________________________ 33 4.7 Evropska okvirna direktiva o vodah _______________________________________________________________ 35 4.8 Sklep _______________________________________________________________________________________ 36 5 DOLOČANJE CEN VODE V DRŽAVAH EVROPSKE UNIJE_______________ 38 5.1 Določanje cen vode v ZR Nemčiji ________________________________________________________________ 39 5.2 Določanje cen vode v Veliki Britaniji______________________________________________________________ 40 5.3 Določanje cen vode v Franciji ___________________________________________________________________ 41 5.4 Določanje cen vode na Nizozemskem _____________________________________________________________ 42 5.5 Določanje cen vode v Italiji _____________________________________________________________________ 43 5.6 Sklep _______________________________________________________________________________________ 44 6 DOLOČANJE CENE VODE V PODJETJU MARIBORSKI VODOVOD, JAVNO PODJETJE, D.D. _______________________________________________________ 45 6.1 Predstavitev podjetja ___________________________________________________________________________ 45 6.2 Postopek določanja cen_________________________________________________________________________ 46 6.3 Cene vode ___________________________________________________________________________________ 47 6.4 Poslovanje v letu 2003 _________________________________________________________________________ 49 6.5 Notranja organiziranost stroškovnih mest in ugotavljanje poslovnega izida ________________________________ 51 6.6 Kalkulacija lastne cene vode_____________________________________________________________________ 53 6.7 Sklep _______________________________________________________________________________________ 54 7 SKLEP ______________________________________________________________ 56 8 POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE_____________________________________ 58 ABSTRACT AND KEY WORDS__________________________________________ 58 SEZNAM VIROV_______________________________________________________ 59

4

1 UVOD 1.1 Opredelitev problema Človeku je na našem planetu na voljo 1% vode (97% morske in 2% na tečajih). Neoporečna pitna voda je redek vir s katerim moramo skrbno gospodariti, najprimernejši koncept bi bil trajnostno gospodarjenje - sustainable development. Uvedba koncepta je možna le, če imamo tudi ustrezno financiranje, zato je pri določanju cene pitne vode potrebno upoštevati načela „porabnik plača”, „onesnaževalec plača”, „water must pay for water” in „real water price”. Voda je podcenjena zaradi zakonskih omejitev v preteklosti in vključevanja elementov socialne politike v oblikovanje cen. Vendar je trditev, da je voda ekonomska dobrina, že splošno priznana med managerji vodnih virov in tako bo tudi cena pitne vode podvržena tržnim zakonitostim (Liu 2003, 209). Dejavnosti zbiranja, čiščenja in distribucije vode ter ravnanje z odplakami, krajše dejavnosti preskrbe z vodo, so kapitalsko intenzivne. Če je voda brezplačna ali podcenjena, upravitelj ni sposoben vzdrževati infrastrukture. Poleg tega uporabniki nimajo pravega odnosa do te redke dobrine, saj menijo, da cena odraža njeno (nizko) vrednost, poraba na osebo je posledično visoka. V Sloveniji poslujejo podjetja, ki opravljajo dejavnosti preskrbe z vodo večinoma z izgubo. Problem v Sloveniji je, da država želi omejevati preveliko zviševanje cen komunalnih storitev, po drugi strani pa dovoljuje zaračunavanje drugih prispevkov, ki jih lahko komunalna podjetja samostojno določajo. Tako so cene v različnih občinah v razmerju tudi do 1:8. 1.2 Namen, cilji, teze Namen diplomskega dela je spoznati dejavnosti zbiranja, čiščenja in distribucije vode ter ravnanja z odplakami, cenovno politiko doma in v Evropski uniji (v nadaljevanju EU), zakonodajo na omenjenem področju in metodologijo določanja cen vode v Sloveniji. Prav tako pa želimo spoznati kako se udejanjajo predpisi v praksi na primeru javnega podjetja Mariborski vodovod, d.d. Cilj diplomskega dela je razumeti problematiko in dobiti vpogled v posebno vrsto dejavnosti, za katero naj bi veljale osnovne ekonomske predpostavke, vendar obstajajo številne omejitve kot so poseben monopolni položaj javnih podjetij, značilnosti infrastrukture in državno reguliranje cen. Drugotni cilji so spoznavanje baz podatkov na internetu, slovenske in evropske okoljske ter gospodarske zakonodaje in organiziranost Ministrstva za gospodarstvo in Ministrstva za okolje, prostor in energijo. V nalogi postavljamo tezo, da je cena vode podcenjena in da trenutna urejenost zakonodaje in dejavnosti preskrbe z vodo v Sloveniji ni najboljša, vendar je v danih okoliščinah možno uspešno poslovanje javnega podjetja v tej dejavnosti, pod predpostavko dobre organiziranosti in ustrezne strokovnosti, kar bomo preverili na primeru javnega podjetja

5

Mariborski vodovod, d.d. 1.3 Predpostavke in omejitve Cena vode je sestavljena iz več postavk in nekatere se v komunalnih podjetjih lahko prosto določajo, zato je primerjava med cenami vode po občinah otežena. Podatki o cenah vode so javno dostopni le za nekatera komunalna podjetja in tudi v študijah, ki so bile izdelane po naročilu ministrstev, niso zajeti podatki za celotno državo. Sistemi določanja cen vode se razlikujejo v posameznih državah EU in v Sloveniji. Na področju vode je za posamezne države na voljo malo javno dostopnih primerljivih podatkov, informacij in analiz o vidikih cenovne problematike, prav tako ni enotnega metodološkega okvira. Zaradi tega je celovita primerjava na tem področju otežena (Hrovatin 2001a, 434). Na temi komunala in voda je veliko literature, ki pa ni sistematična in primerljiva. Možno je tudi, da so v času pisanja diplomskega dela izšle publikacije z novimi predpisi in informacijami. 1.4 Metode raziskovanja Za iskanje in zbiranje podatkov smo uporabljali baze podatkov na internetu, iskalnike, domače strani komunalnih podjetij, ministrstev, statističnega urada in drugih. Tema diplomskega dela obravnava problematiko določanja cen vode s stališča komunalnih podjetij, opisuje pa tudi metodološke okvire in zakonodajo, ki ju predpisuje država. V poglavjih 2-5 sta uporabljeni zgodovinska metoda in metoda kompilacije, uporabljamo tudi deskripcijo: opisujemo strukture in delovanje določanja cen vode v Sloveniji in tujini. V poglavju 3 in 6 so izračunana nekatera relativna števila iz statistike. V poglavju 5 se pojavi tudi metoda komparacije, kjer primerjamo opisane sisteme določanja cen vode v različnih državah med seboj. V poglavju 6 gre za mikroekonomsko analizo, kjer v javnem podjetju Mariborski vodovod, d.d. analiziramo poslovanje, podana je kalkulacija lastne cene, izračunane so strukture stroškov, strukturni deleži, povprečna ponderirana cena in odmiki od le-te in od drugih cen.

6

2 O VODI 2.1 Voda, vodovje Ključna dejstva o stanju vode (MOPE 2004). - Na planetu je (za pitje in prehrano) na razpolago manj kot 1 % vode. - Več kot 1,2 milijarde ljudi nima dostopa do neoporečne pitne vode. - 20 % vseh površinskih voda v EU resno ogroža onesnaženje. - Podzemna voda zagotavlja okoli 65% vse evropske pitne vode. - 60 % evropskih mest pretirano izrablja svoje podtalne vire. - 50 % mokrišč ima status ogroženosti zaradi pretiranega izkoriščanja podzemne vode. - Območje namakalnih površin v Južni Evropi se je od 1985 povečalo za 20 %. Generalna skupščina Združenih narodov je leto 2003 razglasila za mednarodno leto celinskih voda. „Voda bo verjetno postala čedalje večji vir napetosti in ostre konkurence med narodi, če se bodo sedanja gibanja nadaljevala, lahko pa je tudi pobudnik sodelovanja,” je dejal generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan. Od skupnega letnega pretoka vseh rek na Zemlji je dejansko uporabna le petina. Vemo, da so razmere med puščavskimi in najbolj namočenimi ter poplavnimi deželami zelo različne. Pred koncem 20. stoletja je človeštvo izkoriščalo lažje dostopno polovico te vode. V zadnjih 50 letih se je potrošnja povečala za petkrat, toda na prebivalca se je le podvojila (Lah 1998, 7). Dve tretjini svetovnega prebivalstva živita ob obalah oceanov in morij. Te vodne mase predstavljajo brezplačno odvajanje odpadne vode (Odum 1997, 22). Ekonomisti in tehnologi verjamejo, da se bodo z ustrezno tehnologijo rešile težave pomanjkanja vode. V Savdski Arabiji se na primer 20 % vode, ki je na voljo za porabnike, pridobiva z desalinizacijo iz morske ali brakične vode (Hoekstra 2000, 609). Brakična voda ali somornica je mešana sladka in slana voda ob izlivih rek v morje (Leksikon CZ 1994, 998). Izhodišče za pridobivanje neoporečne pitne vode je ohranitev vodovja. Vodovje imenujemo vse naravne oblike pojavljanja vode, tekoče ali stoječe. Najbolj nas zanimajo zaloge, nahajališča in izviri pitne vode. Vode (celinsko vodovje in obalno morje) so pod posebnim varstvom države in na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. So dobrina vsega človeštva, na našem ozemlju pa slovenskega naroda. Na podlagi tega načela bi morali zagotoviti enake pravice in odgovornosti do vode za vse prebivalce. Na kopnem so površinske in podzemne vode. Voda se steka v tekoče in stoječe vodovje z vodozbirnih območij posameznih porečij. Porečje je tisti del površja, s katerega odteka voda v isto reko (Uradni list RS 67/02). Podtalnica je zelo pomembna vodna zaloga, ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem. Viri podtalnice so padavine ter pronicanje površinske vode v podtalje. Padavinska voda izpira s pretakanjem po površju ter pronicanjem v tla in podtalnico različne snovi, lahko tudi strupene kemikalije (pesticide). V podzemnih plasteh

7

se voda prečisti, zato je podtalnica večinoma neoporečna in boljša kot voda izvirov ali rečna voda, ki ni primerna za pitno vodo. 2.2 Vodno gospodarstvo, vodni viri in poraba vode v Sloveniji Vodno gospodarstvo je področje gospodarjenja z vodo in vodovjem, ki na podlagi raziskovanj in projektiranja skrbi za izvajanje nalog varstva voda. Zanj skrbijo različne ustanove in dejavnosti (Lah 1998, 8). Dnevna poraba vode v Sloveniji se ocenjuje med 80 in 500 litrov na osebo (povprečno 130 l/osebo). V Ljubljani računajo, da je odpadne vode iz vseh virov dnevno skoraj 400 litrov na prebivalca. Onesnažene vode, to so odpadne vode ali odplake, moramo čistiti. Predčiščenje je postopek mehanskega odstranjevanja nesnage. Primarno čiščenje je le mehansko in/ali kemično (nevtralizacija), odstranjuje pa neraztopljene snovi, ki se usedajo v bazenih. Z mikroorganizmi in sekundarnim usedanjem se doseže 2. razred kakovosti vode (uporabna za gojitev rib, namakanje polj ipd.). Terciarno čiščenje odstranjuje še dušik in fosfor, ki pospešujeta pojav evtrofikacije. Pri čiščenju se kopičijo odstranjene snovi v obliki blata, ki ga po pregnitju in odcejanju vode polovico izkoristijo za dognojevanje tal, drugo pa večinoma odlagajo na deponije odpadkov (Lah 1998, 17-18). O količinski, krajevni in časovni razporeditvi ter kakovosti vode nam veliko pove vodna bilanca (pritoka in odtoka vode). Povprečno je v Sloveniji 1567 mm padavin na m2 površine. Od tega priliva se z izhlapevanjem in transpiracijo vrača v ozračje 41,5 %, v tla pa pronica in po rekah odteče 58,5 % vode. Narava nam letno nudi okoli 602 m3 pitne vode na prebivalca. To je primerljivo s povprečjem držav članic OECD (Organisation for economic cooperation and development), ki znaša 600 m3/osebo (Lah 1998, 37-38). Podtalnica je v prodnih nanosih pod različno debelimi krovnimi plastmi (nekaj metrov do nekaj deset metrov globoko) na naših poljih: Dravskem (največje, ki lahko da 2400 l/s), Ptujskem (600 l/s), vendar sta vira ogrožena, Murskem (950 l/s), Kranjskem (2100 l/s), Sorškem (1200 l/s), Ljubljanskem (1600 l/s), Mengeškem (650 l/s); našteti so le največji viri (Lah 1998, 16). Zelo pogosto preseganje dovoljene vsebnosti pesticida atrazina in dveh metabolitov (razgradnih produktov) v podtalnicah v Sloveniji opozarja, da naravni filtri ne zadoščajo več. Ne gre drugače kot s preprečevanjem uporabe škodljivih snovi, ki se izpirajo v tla, kar je določeno s predpisi in ukrepi za zaščito vodnih virov. Pitna voda, primerna za preskrbo prebivalstva in proizvodnjo živil, mora ustrezati kakovostnim merilom. Analize zdravstvene ustreznosti pitne vode opravlja Zavod za zdravstveno varstvo v skladu z določili Pravilnika o zdravstveni ustreznosti pitne vode. Od celotne porabe pitne vode v Sloveniji je 43 % zajemamo iz izvirov ali studencev, 54 % je črpamo iz podtalnice in 3 % iz površinskih vodnih virov z ustreznim čiščenjem. Podtalnice črpamo več, čeprav predstavlja le tretjino naravnih virov. Naselja se z vodo oskrbujejo po vodovodnih sistemih, ki zahtevajo obnovo, ker so dotrajani. Vodovodna podjetja zaradi izgub v omrežju prodajo od načrpane količine vode le okoli 58–60 %. Druge izgube v naravi so zastrupitve in onesnaženja narave in okolja, ker krnijo prirastke

8

lesa, rib v vodovju in drugo, kar ni nikjer obračunano. Več kot polovico prodane vode (okoli 55 %) porabijo gospodinjstva. Teh je v Sloveniji okoli 640.000 (Lah 1998, 39). V Evropi so sprejemljive izgube do 15 %, v Sloveniji do leta 2003 ni bilo vodovoda, ki bi imel izgube manjše kot 30 %. Pri Ljubljanskem vodovodu so 47 %, v Mariborskem pa so bile pred začetkom sodelovanja z japonskimi strokovnjaki 37 %. Danes so ocenjene na 27 % (glej 6.4 str. 49). Evropskemu normativu pa se bo mogoče približati v 10-tih letih (Rubin 2003, 7). Po podatkih iz Statističnega letopisa 2001 je bilo v letu 1999 gospodinjstvom, dejavnostim in drugim vodovodnim sistemom skupno dobavljeno 143,9 milijona kubičnih metrov vode, zabeleženih izgub vode v omrežju in prelivov pa je bilo za 104,0 milijona kubičnih metrov vode, torej izgube za leto 1999 predstavljajo 42 % načrpane vode (SURS 2001, 526). Končni (dejansko razpoložljivi) viri vode se zmanjšujejo. Zaznavno se spreminja podnebje, v našem okolju pa se kažeta dve prevladujoči značilnosti: večji so kontrasti med nalivi in sušami, poraba vode pa narašča (Lah 1998, 40). V Sloveniji industrijska podjetja črpajo 90 % potrebne tehnološke vode iz rek in umetnih bazenov. Največji porabniki so tovarne celuloze in papirja, ki porabijo za vsako tono papirja 300-450 m3 vode, drugi veliki porabniki so metalurško-kovinska industrija, sledijo kemična, usnjarska in živilska industrija (Pregrad, Musil 2001, 205). Kdor si s koncesijo (pogodbo z državnim organom) pridobi pravico do rabe ali izkoriščanja vode, vodne energije ali gradiva iz vodovja, ne sme škoditi naravi in ne ogrožati pravic drugih ljudi. Ravnati moramo po načelih uvajanja „najboljše razpoložljive tehnike“ ter „ohranjanja naravnih oblik vodovja“ (Uradni list RS 67/02). 2.3 Sklep Pridobivanje neoporočne pitne vode je povezano z ohranjanjem celotnega okolja in vodovja. V svetu veliko ljudi nima dostopa do neoporečne pitne vode zaradi naravnih danosti ali onesnaženosti vira. Slovenija je z vodo bogata država, ki prav tako mora skrbeti za ohranitev vodovja. Večino vode za pitje črpamo iz podtalnice, ki je najzanesljivejši vir glede kakovosti. V vodovodnih sistemih so izgube večinoma več kot 30 %, v EU so sprejemljive izgube do 15 %. V Sloveniji je še premalo poskrbljeno za odvajanje in čiščenje odpadne vode, vendar se v zadnjih letih intenzivno udejanja Nacionalni program varstva okolja (glej tudi poglavje 4.6). Pomemben je Zakon o vodah, ki daje tistim, ki si pridobijo pravico do izkoriščanja vodnih virov, odgovornost za ohranjanje vodovja. Tudi v Sloveniji že čutimo posledice klimatskih sprememb, ki bodo dolgoročno vplivale na razpoložljivost vodnih virov.

9

3 DEJAVNOST PRESKRBE Z VODO V SLOVENIJI Z dejavnostjo preskrbe z vodo mislimo na oskrbo z vodo ter odvajanje in čiščenje odpadne in padavinske vode. Dejavnost preskrbe z vodo v diplomskem delu zajema dejavnosti 41.000 in 90.010, definirane v standardni klasifikaciji dejavnosti. 3.1 Opredelitev po Standardni klasifikaciji dejavnosti 20021 Standardna klasifikacija dejavnosti 2002 določa za dejavnost, ki smo jo poimenovali preskrba z vodo, naslednje razrede: 41 ZBIRANJE, ČIŠČENJE IN DISTRIBUCIJA VODE 41.0 Zbiranje, čiščenje in distribucija vode 41.00 Zbiranje, čiščenje in distribucija vode 41.000 Sem spada tudi razsoljevanje morske vode, če je pridobivanje vode glavni namen. Sem ne spada: - delovanje namakalnih sistemov za poljedelstvo (spada pod 01.41) - gradnja in vzdrževanje vodovodov (spada pod gl. 45.21) 90 DEJAVNOSTI JAVNE HIGIENE 90.0 Dejavnosti javne higiene 90.01 Ravnanje z odplakami 90.010 Sem spada: - odvajanje industrijskih, komunalnih in drugih odplak ter padavinskih voda s pomočjo

odvodnih cevi in kanalizacije ali drugače - čiščenje odpadnih voda s fizikalnimi, kemičnimi in biološkimi procesi kot so

razredčevanje, precejanje in filtriranje, sedimentacija, prečiščevanje mulja itd. - praznjenje in čiščenje septičnih jam in rezervoarjev, vzdrževanje kemičnih stranišč - Sem spada tudi: - čiščenje in obdelovanje odpadnih voda iz industrijskih obratov in kopalnih bazenov

vzdrževanje in čiščenje odtočnih kanalov - Sem ne spada: - gradnja kanalizacije, gl. 45.21 - čiščenje onesnaženih površinskih voda in podtalnice, gl. 90.031 3.2 Izvajanje dejavnosti Zakon o varstvu okolja v 26. členu določa, da spadajo dejavnosti oskrbe z vodo, odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda med lokalne gospodarske javne službe varstva okolja. Te dejavnosti mora zagotavljati občina. Predpisi, ki urejajo področje, so Zakon o gospodarskih javnih službah, Zakon o lokalni samoupravi, Zakon o financiranju občin, Zakon o javnih naročilih in Zakon o gospodarskih družbah. 1 - povzeto po: Vlada RS. 2002.

10

Oblike izvajanja gospodarskih javnih služb, med katere spadajajo obvezne lokalne javne službe varstva okolja, ki jih opredeljuje Zakon o gospodarskih javnih službah, so: - režijski obrat, - javni zavod, - javno podjetje, - koncesija, - vlaganje javnega kapitala v dejavnosti oseb zasebnega prava (Viler Kovačič 2003, 11-

15). V našem pravu (Zakon o gospodarskih javnih službah – ZGJS) za razliko od prava Evropske unije, je javno podjetje posebna statusna oblika, ki se ustanovi za opravljanje gospodarske javne službe v obliki kapitalske gospodarske družbe, vendar je pravna oseba javnega prava. Javno podjetje ustanovi vlada ali lokalna skupnost. Ustanovi se lahko tudi kot podjetje z vložki zasebnega kapitala. Bistvena značilnost je javnopravni način ustanovitve z aktom o ustanovitvi, ki je akt vlade ali občinskega sveta (Pirnat 2001, 164). Javna podjetja izvajajo tudi druge lokalne gospodarske javne službe (varstva okolja), na primer ravnanje s komunalnimi odpadki, gasilstvo, oskrba s toplotno energijo in druge, in sicer v eni ali več različnih občinah. Poleg tega se veliko javnih podjetij ukvarja tudi s tržno dejavnostjo, kar dovoljuje tudi ZGJS, ki pa ne ureja vprašanja, kje morajo biti te dejavnosti določene. V Sloveniji je 57 podjetij, ki v 193 občinah izvajajo javno službo oskrbe s pitno vodo. Večinoma (47) so javna podjetja v lasti občin. Javno službo oskrbe s pitno vodo v nekaterih manjših občinah opravljajo tudi režijski obrati, ki delujejo v sklopu občinskih uprav. Še vedno pa v manjših občinah, zlasti v izrazito ruralnem področju skrbijo za oskrbo s pitno vodo razne združbe in organizacije brez zakonske podlage, kot na primer vaški odbori, vodovodni odbori, (vodne) zadruge, krajevne skupnosti. Ocenjuje se, da je na ta način oskrbljeno s pitno vodo okoli 20 % prebivalstva. V Sloveniji je za izvajanje javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode registriranih 53 podjetij, od tega je 46 javnih podjetij v lasti občin, 6 podjetij je organiziranih kot delniške družbe. Večina teh podjetij opravlja javno službo za več občin (MOPE 2002, 57). Upravljavec javnega vodooskrbnega sistema mora zagotavljati zdravstveno ustreznost pitne vode, ki je določena s Pravilnikom o zdravstveni ustreznosti pitne vode, in varnost oskrbe z vodo (Viler Kovačič 2003, 27). Dejavnost ravnanja z odplakami ureja Pravilnik o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode. Podjetja morajo Agenciji RS za okolje do 31. marca tekočega leta posredovati poročilo o izvajanju javne službe za preteklo leto (prvič za leto 2003) (Viler Kovačič 2003, 26). Občine imajo kot ustanoviteljice javnih podjetij na podlagi 26. člena ZGJS poleg določitve pogojev za opravljanje dejavnosti in potrjevanje cen in tarif pravico sprejemati poslovno poročilo, obračune in zaključni račun podjetja, nikjer pa ni določeno kateri organ je za to pristojen. Problem se pojavi pri podjetjih, ki oskrbujejo več občin (Jereb 2001, 21).

11

Novo obvezo javnih podjetij do državljanov prinaša Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki omogoča, da državljani na svojo zahtevo dobijo brezplačno katerokoli informacijo javnega značaja v roku 20 dni. Javno podjetje in republika ali občine urejajo medsebojna razmerja, pomembna za ureditev razmerij v zvezi z upravljanjem sredstev in delovanjem javnega podjetja, v pogodbi ali drugem aktu (ZRFR 2001, 288). Pogodba o upravljanju je v svojem bistvu najemna pogodba, v kateri je plačilo za najem poravnano s stroški upravljanja in rednega vzdrževanja (Pirnat 2001, 169). 3.3 Značilnosti dejavnosti Dejavnosti, ki jih obravnavamo, spadajo v krog komunalnih dejavnosti, ki so vezane na naselje in izgrajeno infrastrukturo. Problemi v teh dejavnostih nastajajo zaradi razpršenosti pristojnosti in odgovornosti, ki so predstavljene v tabeli 4, str. 22. Komunalna podjetja imajo monopolni položaj, vendar so odvisna od občinske politike in državne regulative. Značilni so visoki stalni stroški, ki izhajajo iz vzdrževanja infrastrukture. Večina podjetij posluje z izgubo (uspešnost komunalnih podjetij v obravnavanih dejavnostih je opisana v poglavju 3.5.1, str. 16). Komunalna podjetja so preveč razdrobljena, tako je onemogočeno doseganje boljših učinkov zaradi ekonomije obsega. Značilno je tudi križno subvencioniranje, saj lahko javna podjetja izvajajo tudi tržne dejavnosti, kar je ponekod pripeljalo do tvorbe nenaravnih monopolov. Javne službe v sedanjih materialnih, kadrovskih in organizacijskih razmerah v splošnem ne bodo konkurenčne v širšem evropskem prostoru ob vstopu Slovenije v EU (MOPE 2002, 52). Načela izvajanja gospodarskih služb so: - enakopravnost – vsi porabniki imajo pravico dostopa do njih, - stalnost in - adaptilnost, kar pomeni, da se morajo prilagajati razvoju in potrebam (Viler Kovačič

2003, 6). Financiranje gospodarskih javnih služb urejajo določbe ZGJS v 59. in 60. členu. Za uporabo dobrin, ki so glede na posameznega porabnika ali glede na določljivo skupino porabnikov izmerljive, plačujejo porabniki ceno proizvodov ali storitev, ki je lahko v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila. Cene se lahko subvencionirajo (Uradni list 32/93). Javno podjetje na podlagi zakona za državo in občine pobira prispevke, takse in druga plačila (glej 3.4, str. 22 in 6.3, str. 47), ki pa niso prihodki podjetja. Najpomembnejša za izvajanje dejavnosti preskrbe z vodo je izgrajena infrastruktura, ki jo definira Zakon o urejanju prostora.

12

3.4 Cene vode Cena vode je sestavljena iz: - vodarine, ki se oblikuje po Navodilu (glej 4.1, str. 24) in Uredbi (glej 4.2, str. 26), v

nadaljevanju bomo to postavko imenovali gola cena vode, - vodnega povračila, - davka na dodano vrednost (DDV), - cene za odvajanje vode (kanalščina), - cene za čiščenje vode, - takse za obremenjevanje vode in - drugih prispevkov in taks. Cena vode (razen drugih prispevkov in taks) se obračunava po porabi (m3), končnim porabnikom v večstanovanjskih hišah pa upravitelji zaračunavajo vodo glede na površino stanovanja ali po osebi. Drugi prispevki in takse, kot so priključnina (primer JP Komunala Tolmin), vzdrževalnina (primer Občina Rače-Fram), števnina (primer Komunala Novo Mesto) in občinska taksa (Občina Ruše), so fiksni stroški in se obračunavajo mesečno. Priključnine, števnine ali vzdrževalnine se obračunavajo glede na dimenzijo priključka. Cene zanje oblikujejo komunalna podjetja samostojno, seveda z odobritvijo občine, ne glede na državno regulacijo. Tako si občine in komunalna podjetja na račun vzdrževalnin, števnin ali priključnin, ki se večinoma plačujejo na isti položnici kot ostale postavke v ceni vode, mimo državnih zapovedi povišujejo cene. V primeru uvedbe števnin Ministrstvo za okolje, prostor in energijo (v nadaljevanju MOPE) ugotavlja, da so ponekod na tak način pobrali več denarja, kot je dejanski strošek za menjavo dotrajanih vodomerov, ki se po zakonu menjajo vsakih pet let (Dernovšek 2004, 8). Sklepamo, da se števnina ni oblikovala na podlagi stroškov za menjavo vodomerov. Cene se oblikujejo tako, da ne zajemajo stroškov izgradnje infrastrukture. Slednja se financira iz občinskega proračuna, zanjo pa sta predvidena komunalni prispevek in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Oba vira sta namenska, vendar se stekata v integralni občinski proračun, s čimer se njuna namenskost okrne (Zore 1999, 7). Tabela 1 prikazuje cene vzdrževalnine v Občini Rače-Fram, ki se je v letu 2004 za porabnike s priključki velikosti ½" in 3/4", kar so večinoma gospodinjstva, povečala za 100 %. To postavko Občina določa sama, nanjo ne vpliva državno omejevanje cen. TABELA 1: CENIK ZA VZDRŽEVALNINO V OBČINI RAČE-FRAM.

dimenzija priključka velja od

Cena za dimenzijo ½" in 3/4"

v SIT

1" v SIT

5/4" v SIT

6/4" in več v SIT

1.1.2001 500,00 500,00 500,00 3000,00 1.1.2004 1000,00 2000,00 6000,00 10.000,00

Vir: MUV 24/2000 in 1/03. V proizvodnji in oskrbi s pitno vodo je polna cena v povprečju za 30, pri odvajanju vode za 48, pri čiščenju odplak za 24 odstotkov višja od stroškovne. Kjer je javno podjetje dobro

13

organizirano, je cena realna. Občine, ki imajo nadzor, so večinoma premalo strokovno podkovane. Če bi bila cena namenjena izključno za upravljanje in vzdrževanje, potem bi ponekod lahko zahtevali nižje cene. Jani Zore, podsekretar na MOPE, trdi, da so pri pripravi izračuna, v kateri so upoštevali zakonodajo, predpise in roke, ugotovili, da bi za odvajanje in čiščenje odpadnih voda potrebovali ceno 1,75 €/m3, za oskrbo s pitno vodo pa 0,65 €/m3 evra za kubični meter (Dernovšek 2004, 8). Pojem cena vode lahko ponekod pomeni ceno vseh postavk v ceni vode (glej 1. odstavek str. 12) ali tudi golo ceno enega m3 vode. Prav tako so poimenovanja pri drugih postavkah dvoumna. Cene za odvajanje se imenujejo ponekod kanalščina (primer Komunalno podjetje Ptuj, VO-KA Celje). Včasih gre tudi za nedoslednost: v eni tabeli cenika se imenuje kanalščina, v drugi cena za odvajanje odpadne in padavinske vode, zasledili pa smo tudi, da so v VO-KA Celje vodno povračilo poimenovali vodni prispevek. Poleg takse za obremenjevanje vode je v cenikih JP Komunala Tolmin in VO-KA Celje navedena tudi taksa za onesnaževanje voda. V večini občin plačujejo golo ceno za vodo po nižji tarifi, ki velja za gospodinjstva in negospodarstvo, in višji tarifi, ki velja za gospodarstvo. Ponekod imajo enotno tarifo (VO-KA Celje) ali tudi tri različne za gospodinjstva, gospodarstvo in negospodarstvo (JP Komunala Tolmin). V tabeli 2 so zbrane gole cene vode po občinah. Cene so v tolarjih, davek na dodano vrednost je vračunan. Podatki so iz spletnih strani komunalnih podjetij. Večja in bolje organizirana imajo na domačih straneh veliko podatkov o podjetju, ponekod je omogočena tudi prijava stanja števca preko interneta. Razmerje med najvišjo in najnižjo ceno je 1:4,5 za gospodinjstva in 1:6 za gospodarstvo. Izračunana povprečna cena je 121 SIT za gospodinjstva in 160 SIT za gospodarstvo. Celotna povprečna cena znaša 140 SIT. Po analizi cen komunalnih storitev, ki so jo opravili Petrač s sodelavci (glej str. 15) je razmerje med najnižjo in najvišjo ceno 1:7, povprečna cena pa znaša 118,37 SIT/m3. Cene po nižji tarifi so v primerjavi s ceno, ki je po mnenju Zoreta primerna (0,65 €/m3 = 154,84 SIT/m3, na dan 20.4.2004), v povprečju prenizke, cene po višji tarifi pa približno ustrezajo Zoretovi ceni. Standardni odklon, izračunan iz cen vode za gospodinjstva (tabela 2), znaša okoli 41 SIT in tako skoraj dosega najnižjo ceno, standardni odklon pri cenah za gospodarstvo, ki znaša okoli 58 SIT pa celo presega najnižjo ceno. Ta analiza je lahko zavajajoča, saj niso vključene vse postavke, ki jih porabniki plačujejo. Na primer v Mariboru doseže gola cena vode brez DDV le 22 % celotne cene (glej poglavje 6.3, tabela 13, slika 3). Naslednji podatki so iz raziskave, ki sta jo opravila Jereb in Loncner. Iz podatkov 19 podjetij so izračunani povprečni celotni stroški na m3 prodane vode in znašajo 164,8 SIT/m3. Minimalni stroški na m3 znašajo 83,9 SIT, maksimalni 207,9 SIT. Izjemno visoki izračunani stroški na m3 vode so se pojavili pri enem analiziranem podjetju in znašajo 449 SIT (Jereb, Loncner 2003, 122-123).

14

TABELA 2: GOLE CENE VODE Z DDV PO OBČINAH V SIT V LETU 2004. Komunalno podjetje občina Cena za nižjo

tarifo – gospodinjstva

v SIT/m3

višja tarifa – gospodarstvo

v SIT/m3

Ljubljana- nižja tarifa 49,04 107,55Javno podjetje Vodovod-kanalizacija, d.o.o., Ljubljana Ljubljana– višja tarifa 75,03 164,52

Celje, Šentjur, Štore, Vitanje, Žalec, Dobrna, Vitanje

94,12 94,12Vodovod-kanalizacija javno podjetje, d.o.o., Celje

Vojnik 85,06 85,06Postojna 144 217,85KOVOD Postojna, d.o.o. Pivka 136,82 205,72Dolenjske Toplice, Mirna Peč

140,26 201,47

Novo mesto 143,22 198,88Šentjernej 195,83 281,30Škocjan 188,67 271,01

Komunala Novo Mesto d.o.o., javno podjetje

Žužemberg 168,76 242,95Maribor 124,10 182,04Miklavž 116,71 142,58Hoče – Slivnica 119,5 172,37Duplek 122,01 176,5Kungota 137,8 137,8Šentilj 136,89 136,89Pesnica 122,27 122,27Benedikt, Gornja Radgona, Sv. Ana

125,64 125,64

Lenart 125,4 125,4Ruše 162,23 209,28

Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d.

Selnica 208,93 152,89Režijski obrat in Komunala Slovenska Bistrica Rače-Fram 101,53 164,82KOP javno komunalno podjetje Zagorje ob Savi d.o.o.

Zagorje ob Savi 67,21 119,07

Bovec 64,7 64,7Kobarid 46,4 46,4

Komunala Tolmin javno podjetje d.d.

Tolmin 54 81Komunalno podjetje Velenje d.o.o. Velenje 141,34 206,41KOSTAK, Komunalno stavbno podjetje, d.d., Krško

Krško 112,51 211,53

Javno podjetje Komunala, d.o.o., Sevnica Sevnica 121,05 194,29Povprečna cena 121,16 160,24

Najnižja cena - min 46,4 46,4Najvišja cena – maks 208,93 281,3Razmerje maks/min 4,50 6,06Standardni odklon 41,01 58,01

Statistika

„Zoretova cena” 0,65 €/m3 preračunano na 20.4. 154,84

Vir: Domače strani komunalnih podjetij, glej vire pod 10-12, 19-23, 25, 26, 34 in 68.

15

Marjeta Petrač, državna podsekretarka na MG, je s sodelavci na dan 1.1.2004 opravila analizo cen komunalnih storitev. Osnova za analizo so cene brez prispevkov in davkov. Rezultati so predstavljeni v tabeli 3 (Petrač 2004, 76-84). TABELA 3: ANALIZA CEN KOMUNALNIH STORITEV V SLOVENIJI V JANUARJU 2004. Povprečna

cena v SIT/m3

Najnižja cena - min

v SIT/m3

Najvišja cena - maks

v SIT/m3

Razmerje min/maks

Odstotek občin vključenih v

analizo Zbiranje, čiščenje in distribucija vode

118,37 34,07 235,95

1:7 86,53

Odvajanje odpadnih voda

44,68 3,64 156,58 1:43 68,91

Čiščenje odpadnih voda

80 2,21 396,06 1:179 44

Vir: Petrač 2004, 76-84. 3.5 Računovodstvo v dejavnosti preskrbe z vodo Računovodstvo v javnih podjetjih je opredeljeno v Zakonu o gospodarskih družbah in Slovenskih računovodskih standardih (SRS), posebno v SRS 35 (2002) – Računovodske rešitve v javnih podjetjih (ZRFR 2002, 281-289). V nadaljevanju so v oklepajih podani členi iz SRS 35. Javno podjetje posebej izkazuje sredstva, prihodke, stroške, odhodke za vsako dejavnost, ki jo opravlja. Opredmetena osnovna sredstva (v nadaljevanju OOS), ki jih dobi v upravljanje, izkazuje po vrstah in lastnikih, nasprotna postavka so dolgoročne obveznosti (35.7 in 35.8. člen SRS 35). Javno podjetje mora zagotavljati podatke o neposrednih, spremenljivih posrednih in stalnih stroških posameznih dejavnosti (SRS 35.24). Če je gospodarno, oblikuje poslovnoizidna mesta in določi stroškovne nosilce (SRS 35.26). Po posameznih dejavnostih ugotavlja prispevek za kritje in kosmati dobiček ali izgubo (SRS 35.35). Letno poročilo vsebuje poleg izkazov, predpisanih z zakonom, tudi pregled obračunane amortizacije za OOS v upravljanju, predračunsko in obračunsko kalkulacijo cene proizvoda/storitve in druge evidence (SRS 35.51), ki jih javno podjetje mora predložiti ob predhodni prijavi cen na Ministrstvo za gospodarstvo (glej 4.2, str. 26). Druge značilnosti so opisane v poglavjih od 3.5.1 do 3.5.3.

16

3.5.1 Ugotavljanje uspešnosti Obstoječa zakonodaja in zadrževanje cen storitev javnih podjetij povzročata, da javna podjetja vsaj pri opravljanju gospodarskih javnih služb ne izkazujejo niti dobička niti izgube. SRS je postavil temelje za vključevanje stroška amortizacije osnovnih sredstev infrastrukture v izkaz poslovnega izida javnega podjetja. Situacija je takšna, da podjetja ne morejo pokriti stroška amortizacije infrastrukture v celoti. Da ne bi podjetja izkazovala izgub, SRS 35 določa, da se lahko tako stroški amortizacije osnovnih sredstev v upravljanju (SRS 35.23), kot tudi stroški vzdrževanja osnovnih sredstev v upravljanju (SRS 35.26), pokrivajo bodisi iz dotacij občine bodisi z odpisom v breme dolgoročnih obveznosti do občine. Ker SRS 35 ni natančen pri določitvi, kolikšen del amortizacije se lahko pokrije v breme obveznosti do občine, je takšna opredelitev stvar dogovora med občino in javnim podjetjem. Večinoma se uporablja možnost odpisa stroškov amortizacije v znesku, ki omogoča izkazovanje ničelnega poslovnega izida na ravni dejavnosti. Ocenjevanje uspešnosti skozi odstotek pokritja stroškov amortizacije po mnenju avtorja ne daje ustreznih rezultatov (Jereb 2001, 22-23). Pri distribuciji vode posluje 82 %, pri odvajanju 70 % in pri čiščenju 72 % podjetij z izgubo (Dernovšek 2004, 8). Jereb in Loncner sta opravila analizo podatkov iz letnih poročil javnih komunalnih podjetij za leto 2002. Rezultati so predstavljeni v nadaljevanju. Povprečni poslovni izid 24 podjetij za leto 2002, ki opravljajo dejavnost oskrbe z vodo, je na ravni čistega poslovnega izida iz redne dejavnosti negativen in znaša 72,229.000 SIT ali 14,2 % vseh stroškov. 5 podjetij je ustvarilo dobiček iz rednega delovanja (največji dobiček znaša 109,108.000 SIT ali 12,9 % vseh stroškov), 19 pa izgubo (največja izguba iz rednega delovanja znaša 248,013.000 SIT ali 30,3 % vseh stroškov). Pri dejavnosti odvajanja komunalnih odpadnih in padavinskih voda je povprečni poslovni izid 19 podjetij za leto 2002, ki opravljajo dejavnost odvajanja komunalnih odpadnih in padavinskih voda, negativen in na ravni čistega poslovnega izida iz redne dejavnosti znaša 13,885.000 SIT ali 19,6 % vseh stroškov. 4 podjetja so ustvarila dobiček iz rednega delovanja (največji dobiček znaša 23,189.000 SIT ali 21,2 % vseh stroškov), 15 izgubo (največja izguba iz rednega delovanja znaša 168,152.000 SIT ali 58,9 % vseh stroškov). Pri dejavnosti čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda je povprečni poslovni izid 11 podjetij za leto 2002, na ravni čistega poslovnega izida iz redne dejavnosti, negativen in znaša 1,186.000 SIT ali 1,7 % vseh stroškov. 4 podjetja so ustvarila dobiček iz rednega delovanja (največji dobiček znaša 50,051.000 SIT ali 77,9 % vseh stroškov), 7 pa izgubo iz rednega delovanja (največja izguba iz rednega delovanja znaša 27,097.000 SIT ali 19,6 % vseh stroškov) (Jereb, Loncner 2003, 117-118). 3.5.2 Amortizacija V komunalnih podjetjih ima amortizacija velik pomen, saj v strukturi cene predstavlja daleč največji strošek. Večina komunalnih podjetij ne gospodari le s svojimi sredstvi,

17

temveč tudi z infrastrukturnimi objekti, ki so jih dobili v upravljanje od lastnikov (občine). Strošek amortizacije komunalna podjetja ne morejo nositi sama, temveč ga morajo prenesti na uporabnike svojih storitev. Pri tem se po navadi pokaže nasprotje interesov med vodstvom komunalnega podjetja in občino kot lastnico infrastrukturnih objektov ter obenem solastnico podjetja. Vodstvo komunalnega podjetja želi voditi podjetje tako, da bi bil zagotovljen njegov trajni obstoj. Občina pa želi imeti čim nižjo prodajno ceno, četudi v ceno ne bi bili zaračunani vsi potrebni stroški. Med možne začasno odložljive stroške sodi amortizacija. Skoraj nerešljiv problem pri vračunavanju amortizacije v stroškovno ceno pa nastane, kadar komunalno podjetje gospodari na območju več občin, vsaka občina pa pri tem gleda na obračun amortizacije in na določanje prodajne cene drugače (Kavčič 2002, 1-2). Obračunana amortizacija se vračuna v ceno in zaračuna uporabnikom storitev, za njeno pokritje lahko prispeva dotacijo občina, ali pa se vsakoletni stroški amortizacije nadomestijo v breme izrednih prihodkov zaradi ustreznega zmanjšanja dolgoročne obveznosti do države ali občine (SRS 35.22). V tem primeru ni denarnega, ampak le poslovnoizidni tok, zato se tudi v primeru dobička lahko pojavi plačilna nesposobnost (Kavčič 2002, 60). Javno podjetje obračunava amortizacijo za vsa sredstva, za katera jo je po SRS 13 potrebno obračunavati, ne glede na to: - ali so bila kupljena z denarjem podjetja ali, - brezplačno pridobljena iz proračuna ali od drugih ali - pa jih je podjetje dobilo v upravljanje (SRS 35.20). lz povedanega izhaja dvoje: - opredeliti je potrebno sredstva, katerih amortizacijo je mogoče vključiti v lastno ceno

storitev gospodarskih javnih služb v komunalnih podjetjih, in - ugotoviti, v katerih primerih amortizacije ni mogoče vključiti v ceno storitev. SRS 35.21 določa, da uporabljajo javna podjetja za obračun amortizacije infrastrukturnih objektov in naprav enakomerno časovno metodo amortizacije. Največ javnih podjetij, ki imajo z občinami delno ali v celoti sklenjene pogodbe o upravljanju, je leta 2000 dobo koristnosti za infrastrukturne objekte določilo v skladu s SRS, pri obračunavanju stroškov amortizacije so izbrala enakomerno časovno metodo. Pri izračunu so upoštevala najkrajšo dobo koristnosti, ki so jo določila glede na pričakovano fizično, tehnično in ekonomsko staranje. Nekatera podjetja so opozorila, da morajo glede opredelitve dobe koristnosti posameznega infrastrukturnega objekta ali naprave, pridobiti soglasje občine, kot lastnice tega objekta ali naprave (Kavčič 2002, 43). Pogosto je v pogodbi o upravljanju naveden način pokrivanja stroškov amortizacije. Občine so se v glavnem odločile za pokrivanje stroškov amortizacije iz cene, če pa le-ta ne zadostuje, lahko javna podjetja pokrivajo stroške amortizacije tudi z zmanjševanjem obveznosti do občine (Kavčič 2002, 44). Za celotno gospodarsko in negospodarsko dejavnost je v Zakonu o davku od dobička pravnih oseb predpisanih za vse vrste osnovnih sredstev 6 amortizacijskih stopenj. Za

18

primerjavo: v Nemčiji je v tabeli AfA za dejavnost oskrbe z vodo navedenih 9 različnih amortizacijskih stopenj (URBS 2004). Za dejavnosti gospodarskih javnih služb se ne obračunava davek od dobička, zato komunalnim podjetjem ni v interesu, da izkazujejo visoko amortizacijo. Opravljene so bile analize obstoječih amortizacijskih stopenj za osnovna sredstva v komunalnih dejavnostih v letih 1997, 1998 in 2000 (Kavčič, S. s sodelavci). Med podjetji so bile ugotovljene precejšnje razlike: za enaka osnovna sredstva je razmerje med najnižjo in najvišjo stopnjo tudi do več kot 1:10. Pričakovali bi, da bodo stopnje pri infrastrukturnih objektih in napravah bolj izenačene, saj bi morala nad njimi bdeti občina, katere interes bi moral biti realen obračun amortizacije. Podjetje namreč lahko zaradi nepokrite amortizacije prikaže izgubo, ki posledično pomeni zmanjšanje obveznosti do občine ali države kot lastnika javnega podjetja. Teoretično bi bile občine lahko na ta način lastnice infrastrukturnih objektov in naprav, katerih vrednost bi bila nič (Kavčič 2002, 54). Stroški amortizacije morajo biti v skladu s koristmi. Stroškovna cena proizvodov in storitev, pri katerih bo osnovno sredstvo sodelovalo, mora biti čim bolj realna, s čimer se bodo zagotovila potrebna sredstva za nadomestila izrabljenih osnovnih sredstev (Kavčič 2002, 55). V manjših komunalnih podjetjih, kjer ni kvalificiranega kadra, spregledajo pomembnost amortizacije. Verjetno se jemlje amortizacija kot nujno zlo, ne pa kot logična posledica obrabe osnovnih sredstev. Argument proti vključevanju amortizacije v ceno vode je, da so uporabniki zgradili infrastrukturo (davki, prispevki, samoprospevki), sedaj pa bi bili obremenjeni še z amortizacijo. Zato je vračunavanje amortizacije v ceno gospodarskih javnih služb odvisno od načina financiranja, skrajnosti sta 100 % financiranje z davki in 100 % financiranje z zasebnimi sredstvi. Javna podjetja torej ne obračunavajo amortizacije za sredstva, ki so bila financirana z davki (javnimi sredstvi) (Kranjec 2004, 10). Sklepamo lahko, da imajo nekatera javna podjetja izgube tudi zaradi prevelikega deleža obračunane amortizacije (le del infrastrukture je financiran iz zasebnih sredstev). 3.5.3 Evidentiranje osnovnih sredstev Javna podjetja nimajo zadostnega vpliva ali možnosti, da bi sama vzpostavila pravilne evidence opredmetenih osnovnih sredstev (v nadaljevanju OOS) v upravljanju. Deli infrastrukturnih omrežij, ki so jih občani izvedli in financirali sami, so pri predaji upravljavcu večinoma brez ustrezne dokumentacije in poznavanja vrednosti teh objektov in naprav (Jereb 2002, 57). V nekaterih javnih podjetjih je mogoče zaslediti način skupnega evidentiranja infrastrukturnih objektov in naprav, kjer je na primer celotno kanalizacijsko omrežje vodeno pod isto inventarno številko. Po nekaj letih doknjiževanja se ne ve več kaj je pravzaprav izkazano pod to inventarno številko. Dejanska vrednost se lahko ugotovi le s cenitvijo (Jereb 2002, 59).

19

Tehnične in računovodske službe največkrat ne sodelujejo dovolj. V določenih primerih so uskladili komaj 30 % tehničnih podatkov z računovodskimi. Ocenjevalci svetujejo, naj podjetja vzpostavijo takšno računalniško podporo, ki bo omogočala povezovanje računovodske baze podatkov s tehnično (Jereb 2002, 60). Pri izvajanju obnov infrastrukturnih omrežij se je vedno težko odločiti, ali gre v posameznih primerih za investicijo ali investicijsko vzdrževanje. Jasnih kriterijev ne ponuja niti SRS (2002) 1.15. Praviloma bi mogla podjetja pri vsaki investiciji ugotavljati, kolikšna je vrednost, ki prinaša koristi, in kolikšna je vrednost, ki povzroča podaljšanje dobe koristnosti. Svoj delež k neustreznim vrednostim infrastrukture v poslovnih knjigah upravljavca pa so prav gotovo dodale tudi računovodske tehnike obračunavanja amortizacije in revalorizacije. Kot primer lahko navedemo obračun “pospešene” amortizacije v preteklosti, ki povzroči hitrejše zmanjšanje vrednosti infrastrukturnih objektov od realnega znižanja. Revalorizacijski koeficienti so se določali na podlagi rasti drobnoprodajnih cen ali cen življenjskih potrebščin, ki ne odražajo dejanske rasti vrednosti infrastrukturnih objektov, rast vrednosti le-teh je zaostajala za navedenimi koeficienti (Jereb 2002, 61). Za določitev predmeta cenitve je pomembna izdelava katastra infrastrukturnih objektov in naprav. Težko je priti do podatkov o materialih in njihovi dejanski starosti. Neustrezne podatke o OOS iz preteklosti je potrebno izločiti iz poslovnih knjig in na podlagi ocenjenih vrednosti na novo vzpostaviti evidence o osnovnih sredstvih v upravljanju, ki jih mora skladno s SRS 35.8 pisno potrditi lastnik. Prevrednotenje po določbah SRS (2002) 35.8 dovoljuje, da se OOS, dana v upravljanje, ponovno ovrednotijo, in sicer se izkaže kot povečanje ali zmanjšanje obveznosti do lastnika. Največje težave z evidentiranjem poslovnih dogodkov, povezanih z infrastrukturnimi objekti in napravami, se pojavljajo pri evidentiranju večjih popravil, obnov in zamenjav. Smernice, kako ravnati v takšnih primerih, skuša podati SRS 1.15, ki določa: „Stroški, ki nastajajo v zvezi z OOS, povečujejo njegovo nabavno vrednost, če povečujejo njegove prihodnje koristi v primerjavi s prvotno ocenjenimi; pri tem pa stroški, ki omogočajo podaljšanje dobe koristnosti OOS, najprej zmanjšajo do takrat obračunani amortizacijski popravek njegove vrednosti. S podaljšanjem dobe koristnosti OOS je mišljeno podaljšanje prvotno opredeljene dobe, v kateri se OOS amortizira”. Obstaja dilema o razmejitvi med investicijami in vzdrževanjem. Dileme se pojavijo zaradi predpostavke, da se v primeru zamenjave delov cevovoda z novimi materiali, izloči stara inventarna številka in v evidenco vnese nova. To pa z računovodskega vidika pomeni investicijo. Podjetja naj zato opredelijo pomen evidentiranja poslovnih dogodkov. Takšna odstopanja povzročajo tudi razlike med katastrom in računovodskimi evidencami (Jereb, 2002, 74). Uporaba načina evidentiranja vpliva tudi na izdelovanje izkaza poslovnega izida pri upravljavcih javnih podjetij. Če evidentiramo več stroškov investicijskega vzdrževanja, bo to na začetku vplivalo na izboljšanje poslovnega izida. Na drugi strani pa se bo tako lahko precej povečal znesek stroškov iz naslova neodpisane vrednosti izločenih osnovnih sredstev.

20

Neodpisana vrednost osnovnih sredstev, ki se izločijo iz evidenc osnovnih sredstev, se v skladu s SRS 1.25 izkaže med prevrednotovalnimi poslovnimi odhodki. V prenovljeni shemi bilance stanja se prevrednotovalni poslovni odhodki, povezani z osnovnimi sredstvi v skladu s SRS 25.5, izkažejo v isti postavki kot amortizacija (7a. – Amortizacija in prevrednotovalni poslovni odhodki pri opredmetenih osnovnih sredstvih). Ta postavka pa v prihodnje ne bo večja zgolj zaradi neodpisane vrednosti izločenih osnovnih sredstev, temveč tudi zaradi večjega deleža investicij v primerjavi z investicijskim vzdrževanjem in posledično tudi večjim stroškom amortizacije. Nova razmerja med manjšim obsegom investicijskega vzdrževanja in večjim obsegom investicij pa bodo morali upoštevati upravljavci infrastrukturnih sredstev tudi pri sestavljanju letnih načrtov poslovanja (Jereb, 2002, 75). Čeprav SRS (2002) 35.8. predvideva tudi kasnejša prevrednotenja osnovnih sredstev v upravljanju v skladu s SRS 1, se je potrebno zavedati, da se bo infrastruktura običajno vrednotila na podlagi stroškovnega pristopa. Ker SRS 1 uporabe tega pristopa ne predvideva, vendar odločitev o tem prepušča lastniku, je potrebno uporabo tega pristopa opredeliti v pogodbi o upravljanju. Neodvisno od metod ocenjevanja pa je verjetnost pogostih sprememb vrednosti na področju infrastrukturnih omrežij relativno majhna. Zaradi tega ni pričakovati, da bi bilo potrebno infrastrukturna sredstva ocenjevati pogosteje kot v obdobju od 5 do 10 let. Kdaj pa bo odstopanje knjigovodskih vrednosti infrastrukturnih sredstev od ocenjenih tolikšno, da bo potrebno cenitve izvajati ponovno, pa bo na podlagi vzpostavljenih evidenc infrastrukture dokaj lahko ugotoviti. Ker se bo po ureditvi stanja osnovnih sredstev v evidencah upravljavca natančno vedelo, kateri odsek omrežja je izkazan v posamezni inventarni številki, se bo lahko občasno vzorčno ocenilo le nekaj inventarnih številk, kar nam bo dalo zadostno informacijo o (ne)potrebnosti nove cenitve. Odstotek odstopanja ocenjene vrednosti od knjigovodske, na podlagi katerega bo upravljavec izvedel novo cenitev infrastrukturnih sredstev, pa mora določiti upravljavec v dogovoru z lastnikom infrastrukturnih sredstev (Jereb 2002, 75-76). 3.6 Sklep Zakonodaja določa način izvajanja komunalnih dejavnosti. Javna komunalna podjetja imajo poseben status. V pogodbi se občine in javna podjetja dogovorijo o poslovanju in prenosu infrastrukture v upravljanje podjetja. Za dejavnost preskrbe z vodo so značilni visoki stroški, predvsem v zvezi z infrastrukturo. Večina podjetij posluje z izgubo. Cena vode je sestavljena iz gole cene vode, vodnega povračila, DDV, cene za odvajanje vode (kanalščina), cene za čiščenje vode, takse za obremenjevanje vode in drugih prispevkov (vzdrževalnine, števnine, priključnine) in taks. Cene se po občinah zelo razlikujejo. Zore (podsekretar na MOPE) pravi, da bi bila primerna cena vode okrog 154 SIT. Jereb in Loncner sta izračunala povprečne celotne stroške na m3 prodane vode, ki znašajo 164,8 SIT, povprečna cena (tabela 2), izračunana iz cen komunalnih podjetij, pa je 140 SIT. Menimo, da so navedene cene primerno izhodišče za določitev referenčne cene, ki je ena izmed težav stroke.

21

Posebnosti računovodstva javnih podjetij so predpisane v SRS 35 in izhajajo iz značilnosti spremljanja opredmetenih osnovnih sredstev v upravljanju in ločenem evidentiranju poslovnih dogodkov za različne dejavnosti, ki jih javno podjetje opravlja. Problemi pri spremljanju infrastrukture so posledica nedoslednosti in nestrokovnosti evidentiranja v preteklosti, velikokrat se tehnični podatki ne ujemajo z računovodskimi. Zaradi točnega obračunavanja amortizacije je potrebno ponovno ocenjevanje vrednosti infrastrukture. Problemi pri poslovanju javnih podjetij izvirajo tudi iz prevelike razdrobljenosti podjetij in posledične nestrokovnosti kadra.

22

4 POLITIKA DOLOČANJA CEN VODE V SLOVENIJI Na določanje cen v dejavnostih 41.000 in 90.010 (glej 3.1, str. 9) vplivajo Evropska Unija, Vlada Republike Slovenije, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo (v nadaljevanju MOPE), Ministrstvo za gospodarstvo (v nadaljevanju MG), občine in izvajalci lokalnih javnih gospodarskih služb varstva okolja. V tabeli 4 so prikazane pristojnosti in obveznosti naštetih institucij. Zakoni, uredbe, navodila, direktive in programi, ki določajo oblikovanje cen, so opisani v poglavjih od 4.1 do 4.7. TABELA 4: PREGLED PRISTOJNOSTI IN OBVEZNOSTI EU, DRŽAVE, OBČIN, KOMUNALNIH PODJETIJ IN PORABNIKOV. Institucija, stranka Pristojnosti/obveznosti

EU - Evropska okvirna direktiva o vodah (glej poglavje 4.7, str. 35). Vlada - Določa cene za takso za obremenjevanje vode (4.3, str. 28) in

vodno povračilo (4.4, str. 31), - Uredbe o predhodni prijavi cen (4.2, str. 26), - Zakon o vodah (4.5, str. 32).

MOPE in ARSO

- Pobira takso in vodno povračilo, - Navodilo za oblikovanje cen (4.1, str. 24), - Nacionalni program varstva okolja (4.6, str. 33), - Daje strokovno mnenje za povišanje cen (4.2, str. 26), - Vodi javno vodno knjigo.

Država

MG Daje soglasje za povišanje cen v skladu z Uredbami Vlade. Občina - Odloča o povišanju cen v skladu z omejitvami,

- Prosto odloča o višini vzdrževalnin, števnin, priključnin in občinskih taks,

- Pogodba o prenosu infrastrukturnih objektov in naprav v upravljanje.

Komunalno podjetje

- Izvaja komunalne in tržne dejavnosti, - Vodi evidence o infrastrukturi, - Zaračunava porabnikom vodarino (3.4, str. 12), - MOPE-ju odvaja takso in vodno povračilo, občini odvaja takse, - Odvisno od državne in občinske politike.

- gospodarstvo - gospodinjstva, kmetijstvo

Plačujejo po porabi – merilci. Porabniki

Stanovanja v večstanovanjskih hišah

Plačujejo po površini ali po osebi - brez merilcev.

Uporabljene kratice: EU – Evropska unija, MOPE – Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, MG – Ministrstvo za gospodarstvo, ARSO – Agencija RS za okolje. Porabniki, komunalna podjetja, občine, strokovnjaki in tudi MOPE veliko kritizirajo uveljavljen način in postopke določanja cen. Pojavljajo se vprašanja o primerni ali upravičeni ceni in tudi kolikšen del stroškov naj bi plačal porabnik. Po evropski vodni direktivi naj bi porabnik plačal polno ceno vode, poleg tega pa še okoljevarstvene stroške in stroške virov (stroški izgubljenih priložnosti, ki jih utrpijo drugi, ker se vir pretirano izčrpava nad normalnimi možnostmi za njegovo obnovo) (Hrovatin

23

2001a, 345) (glej tudi 4.7, str. 35). Menimo, da naj porabnik, glede na načelo porabnik plača (users pay principle – UPP), plača primerno ali upravičeno ceno, ki bi pokrivala stroške poslovanja komunalnih podjetij. Vendar je potrebna pazljivost, da porabnik ne bo zaradi nedoslednosti komunalnih podjetij plačeval stroške izgub in druge dodatne stroške, ki bi se lahko preprečili z ustreznim vzdrževanjem omrežja. „Prava“ cena je tista, ki pokriva minimalne stroške učinkovitega proizvajalca in omogoča zadostno donosnost kapitala za poslovanje firme. Splošno načelo v tržnem gospodarstvu je, da naj uporabniki plačajo polno ceno. Če je cena subvencionirana, bi bila poraba dobrine, kot je voda, nesmotrna, kajti uporabniki je porabijo preveč, industrija pa se naseli na napačna območja (Jones 1995, 9). Cene v dejavnostih 41.000 in 90.010 sodijo v sklop kontroliranih cen (po Zakonu o kontroli cen). Zaradi neenakih startnih osnov ob uvedbi limitiranja cen so se posamezne občine ali območja znašli v neenakih pogojih. Indeksiranje cen je potekalo linearno, tako da so se pojavile značilne cenovne disparitete (glej 4.2, str. 26 in tudi 3.4, str. 13 in 15). Zaradi zahtev EU, je Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) predlagala korigirano metodo z dodatkom „K“, po metodi RPI-X + K (Rate of Price Inflation ali Retail Price Index) (Zore 1999, 19). Slovenija uporablja to metodo tako, da „X“ določa na podlagi makroekonomskega nadzorovanja inflacije, ne pa na podlagi mikroekonomskega kriterija učinkovitosti. „K“ označuje oceno stroškov kapitala, RPI pa dejanske cene (Jones 1995, 5). Ta metoda ne upošteva problema začetne osnovne cene, zato se je tudi pojavil problem določitve referenčne cene (primerne, upravičene). Zore trdi, da je zelo verjetno, da bodo komunalna podjetja spet na vse mogoče načine iskala luknje, skozi katere bi spravila podražitve, in da statistično vodena cena, ki je podlaga za izračun inflacije, sploh ne bo odsev dejanskega stanja (Dernovšek 2004, 8). Komunalne službe so iskale možne vzporedne načine financiranja. Subvencioniranje je bilo ukinjeno z uvedbo reforme lokalne samouprave in novimi sistemskimi rešitvami na področju financiranja občin. Zato so najpogosteje uvajali takse, prispevke in dajatve ob sami ceni, ponekod nezakonito. Vprašljivo je bilo zbiranje sredstev ob ceni za tekoče izvajanje in za investicije. Trenutna državna regulativa je premalo zavezujoča za vodenje ekonomsko učinkovite politike, smiselno bi bilo oblikovanje državne strokovne regulacijske komisije, meni Hrovatinova. Na MOPE so že razmišljali o ustanovitvi strokovne agencije za lokalne gospodarske javne službe (Dernovšek 2004, 8). Vlada RS je naložila delovni skupini, da pripravi nov način nadzora oblikovanja cen komunalnih storitev. Vlada predpostavlja, da skupna rast reguliranih cen ne bo presegla rasti cen, ki se oblikujejo prosto. Zaradi ciljne inflacije bo v prihodnjih dveh letih potrebno nadaljevati restriktivno politiko poviševanja cen. Aktivnosti za realizacijo teh aktivnosti so priprava analize cen (glej str. 15), proučitev vzrokov za velike razlike med cenami in metodologije za njihovo oblikovanje (Petrač 2004, 100).

24

Pri oblikovanju cen javnih služb prihaja do težav in zapletov, ki so predvsem posledica nedorečenih medsebojnih obveznosti in dolžnosti med lastniki infrastrukture (lokalna skupnost) in izvajalci javne službe. Veliko težav pri oblikovanju cen predstavljajo tudi slabe evidence lastnikov infrastrukture in izvajalcev javnih služb. Lokalne skupnosti morajo za uspešno izvajanje javnih služb skupaj z izvajalci vzpostaviti pogoje za nemoteno delovanje javnih služb, in sicer tako, da zagotovijo: - podpis pogodbe o prenosu infrastrukturnih objektov in naprav v upravljanje in

vzdrževanje med lokalno skupnostjo in izvajalcem javne službe, - ureditev vseh potrebnih evidenc o infrastrukturi (glej 3.5.3, str. 18), - sprejemanje ustreznih strateških dokumentov za razvoj infrastrukture, ki bodo skladni s

strateškimi dokumenti države, da uredijo ustrezen strokovni nadzor nad izvajanjem javne službe (Podlipnik 2004, 40).

4.1 Navodilo za oblikovanje cen storitev obveznih javnih služb Z veljavnim Navodilom za oblikovanje cen storitev obveznih javnih služb (Uradni list 56/01), ki ga predpiše MOPE, se določa oblikovanje cen storitev obveznih lokalnih javnih služb za: - oskrbo s pitno vodo, - odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda, - ravnanje s komunalnimi odpadki ter odlaganje ostankov komunalnih odpadkov. 2. člen Navodila definira lastno in upravičeno ceno storitev ter njuno oblikovanje:„Lastna cena storitev je cena, ki pokriva stroške obstoječe kakovosti in načina oskrbe ter ravnanja pri izvajanju obveznih lokalnih javnih služb. Upravičena cena storitev je lastna cena storitev povečana za minimalne stroške, ki še zagotavljajo izvedbo programa za doseganje predpisane kakovosti, predpisanega načina oskrbe in predpisanega načina ravnanja pri izvajanju obveznih lokalnih javnih služb.” Cene se oblikujejo za enoto storitve. V tabeli 5 so navedeni stroški, ki jih zajamemo pri oblikovanju lastne ali upravičene cene. V tabeli 6 je razložena kalkulacija lastne ali upravičene cene za dejavnosti 41.000: zbiranje, čiščenje in distribucija vode. Lastna in upravičena cena storitev se določita in prilagajata na podlagi elementov iz tabele 5, po obrazcu (1) (Uradni list 56/01): Cena = Σ(Ei x Ci)/Q Uporabljene kratice: (1) Ei – uporaba ali delež elementa iz tabele v obdobju za katerega velja pripadajoči Ci, Ci – cena elementa Ei v določenem obdobju, Q – količina storitve v obdobju v okviru funkcionalno in prostorsko zaokroženega sistema. Cene storitev se oblikujejo ločeno za pripravo, čiščenje in dezinfekcijo vode ter transport in distribucijo pitne vode. Enota storitve je m3.

25

TABELA 5: NAVODILO ZA OBLIKOVANJE LASTNE IN UPRAVIČENE CENE STORITEV V OBVEZNIH LOKALNIH JAVNIH SLUŽBAH. V lastni in upravičeni ceni storitev se zajemajo: neposredni stroški strošek električne energije strošek pogonskega goriva drugi stroški materiala strošek storitve strošek dela neposredni strošek prodaje drugi neposredni stroški posredni proizvajalni stroški amortizacija investicijsko vzdrževanje drugi posredni proizvajalni stroški splošni stroški posredni stroški nabave posredni stroški uprave posredni stroški prodaje posredni stroški obresti dobiček

Vir: Uradni list 56/01. TABELA 6: NAVODILO ZA OBLIKOVANJE LASTNE IN UPRAVIČENE CENE VODE V DEJAVNOSTI ZBIRANJA, ČIŠČENJA IN DISTRIBUCIJE VODE.

Vrsta stroška Razlaga Neposredni stroški Posredni proizvajalni stroški

Splošni stroški Skupaj stroški = Lastna cena Upravičena cena storitev

= vključuje izgubo in predvidene investicijske stroške (Izguba + minimalni stroški zagotavljanja izvajanja službe)

Povprečna prodajna cena Obratovalni stroški = Lastna cena – amortizacija Predlagana prodajna cena Izguba

= Prodajna cena – lastna cena

Vir: MOPE 2002. Če posamezni uporabniki ali skupine uporabnikov dokazano povzročajo v oskrbovalnem sistemu različne stroške, se lahko lastna in upravičena cena storitev diferencirata po posameznih uporabnikih ali skupinah uporabnikov. Diferencirana cena pri oskrbi s pitno vodo mora vsebovati vsaj enega od elementov: - strošek izvajanja javne službe zaradi nadpovprečne količine oziroma nadpovprečnih

nihanj količin porabljene pitne vode,

26

- višinska lega, - stroški dostopa (Uradni list 56/01). Prvo Navodilo za oblikovanje cen storitev obveznih lokalnih javnih služb odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda je bilo objavljeno v Uradnem listu RS 11/99, naslednje Navodilo za oblikovanje cen storitev obveznih lokalnih javnih služb oskrbe s pitno vodo pa v Uradnem listu RS 10/00. 4.2 Predhodna prijava cen komunalnih storitev Uredbe o predhodni prijavi cen komunalnih storitev predpisuje Vlada enkrat letno. Z njo določi, za koliko se lahko največ povišajo cene za zbiranje, čiščenje in distribucijo vode, ravnanje z odplakami in tudi za ravnanje z odpadki. Na tak način želi vlada brzdati inflacijo. V tabeli 7 so zbrana dovoljena povišanja cen vode od leta 1999 do 2003. TABELA 7: PREGLED DOVOLJENIH POVIŠANJ CEN VODE PO UREDBAH O PREDHODNI PRIJAVI CEN OD LETA 1999 DO 2003.

Uradni list

Dovoljeno povišanje za dejavnost 41.000 zbiranje, čiščenje in distribucija vode

Dovoljeno povišanje za dejavnost 90.010 ravnanje z odplakami

78/99 Uveljavljene cene na dan 16.9.99 so najvišje cene

Uveljavljene cene na dan 16.9.99 so najvišje cene

82/99 Prosto povišanje cen, zahtevek za pridobitev soglasja na MG

111/00 Prosto povišanje cen, po navodilu, obvezna prijava

Prosto povišanje cen, po navodilu, obvezna prijava

54/00 Prosto povišanje cen, po navodilu, obvezna prijava

Prosto povišanje cen, po navodilu, obvezna prijava

46/01 Kumulativno povišanje cen življenjskih potrebščin (ŽP) + 28 %

Kumulativno povišanje cen ŽP + 39%

41/01

Kumulativnega povišanja cen ŽP + 10 % Kumulativnega povišanja cen ŽP + 15%

43/03 Kumulativno povišanje cen industrijskih proizvodov (IP)

Kumulativno povišanje cen IP

52/04 Kumulativno povišanje cen (IP)

Kumulativno povišanje cen IP

Vir: Uradni list 78/99, 82/99, 111/00, 54/00, 46/01, 41/01, 43/03, 52/04. Veljavna Uredba o predhodni prijavi cen komunalnih storitev (Uradni list 52/04) velja za pravne ali fizične osebe razvrščene v Uredbi Sveta (EGS) št. 3696/93 o statistični klasifikaciji proizvodov po dejavnosti (CPA) v Evropski gospodarski skupnosti (UL L 342, 31. 12. 1993), z vsemi spremembami v podrazredih: – 41.000 zbiranje, čiščenje in distribucija vode, – 90.010 ravnanje z odplakami, – 90.021 zbiranje in odvoz odpadkov, – 90.022 dejavnosti deponij, sežiganje in drugi načini odstranjevanja trdnih odpadkov

27

Navedeni zavezanci morajo oblikovati cene svojih storitev na način, kot to določa Navodilo za oblikovanje cen storitev obveznih lokalnih javnih služb (glej 4.1). Zavezanci lahko povišajo osnovno ceno svoje storitve, ki ne vključuje taks in drugih dajatev, le ob predhodni prijavi, pri čemer povišanje v času od januarja 2003 do meseca vložitve predhodne prijave, ne sme presegati odstotka kumulativnega povišanja cen industrijskih proizvodov pri proizvajalcih v času od januarja 2003 do meseca vložitve predhodne prijave. Zavezanec mora predhodno prijaviti ceno tudi v primeru uvedbe nove storitve in nadgradnje obstoječega sistema, v tem primeru mora zavezanec predložiti pozitivno strokovno mnenje MOPE, za katero zaprosi MG. Predhodna prijava je popolna šele s pridobitvijo sktrokovnega mnenja MOPE, ker MG ne more presojati tehničnih parametrov, prav tako pa nima organa, ki bi izvajal inšpekcijo (Petrač 2004, 97). Spremenjeno ceno lahko začne zavezanec uporabljati po preteku enega meseca od vložitve njene popolne predhodne prijave Ministrstvu za gospodarstvo. Če zavezanec ne uveljavi cene v roku 60 dni od vložitve popolne predhodne prijave, mora ceno ponovno predhodno prijaviti. Predhodna prijava cen mora vsebovati naslednje podatke: 1. ime, sedež, dejavnosti zavezanca; 2. koncesijsko pogodbo; 3. navedbo občin, kjer opravlja storitve; 4. navedbo dejavnosti in občin, na območju katerih bo prišlo do spremembe cen; 5. občinski odlok, v katerem je opredeljeno izvajanje javne službe; 6. opis obstoječega načina in obsega opravljanja storitev navedenih dejavnosti ter

navedba glavnih razlogov za spremembo cen; 7. cene po vrstah storitev in vrstah uporabnikov ter skupno povprečne cene, predlagane

cene in stopnjo spremembe cen, veljavne povprečne cene od januarja 2002 dalje, ter stopnje, datume in razloge za spremembe cen storitev;

8. končno ceno in elemente te cene; 9. izračun in podrobnejšo obrazložitev kalkulativnih elementov lastne cene po navodilu,

za leta 2002 in 2003 ter planirano kalkulacijo za leto 2004; 10. delež izgub; 11. podrobnejšo opredelitev stroška amortizacije; 12. sklep občinskega sveta o višini amortizacije iz leta 2003, ki jo javna podjetja lahko

odpišejo v breme obveznosti; 13. pogodbo o oddaji gospodarske infrastrukture v upravljanje javnemu podjetju ter

podatke o zadnji cenitvi infrastrukture v upravljanju; 14. pregled fizičnega obsega opravljene storitve po vrstah porabnikov za leta 2000, 2001 in

2002; 15. izkaz poslovnega izida in bilanco stanja za leta 2000, 2001 in 2002 za podjetje kot

celoto in po poslovno izidnih mestih; 16. soglasje pristojne lokalne skupnosti. Nova Uredba (Uradni list 52/04) zahteva dodatne podatke oziroma dokumente (točki 12 in

28

13 v prejšnjem odstavku). S tem bo zagotovljeno enotno izvajanje standarda SRS 35, nekatera javna podjetja namreč niso upoštevala SRS 35, ali pa so si ga tolmačili po svoje. Ministrstvo za gospodarstvo (MG) v roku enega meseca obvesti zavezanca o sprejetju cen. Gospodarska javna služba lahko, po objavi cen v mediju, začne uporabljati nove cene. Uredba omogoča večjo podražitev le tedaj, če so se stroški izvajalca povečali, ali če je prenehal opravljati storitev in jo zanj opravlja drug izvajalec. Kadar gre za novo storitev, pa lahko izvajalec oblikuje ceno povsem na novo. Bulovec, predsednik Komunalne zbornice, pravi, da jih bodo zato ob vstopu v EU tuji koncesionarji preprosto požrli (Dernovšek 2004, 8). Kjer v času dovoljenega prostega oblikovanja cen tega niso izkoristili, imajo danes težave s pokrivanjem tekočih stroškov. Krivec je verjetno takratna občinska oblast, ki ni dovolila prevelikega povišanja cen. Da bi cene vsaj približno izenačili z lastno ceno, so (bodo) morala komunalna podjetja cene podvojiti ali potrojiti. V letih 2003 in 2004 je MG prejelo 59 predhodnih prijav za povišanje cene v dejavnosti zbiranje, čiščenje in distribucija vode. Povprečne cene so se povišale od 1,2 do 5,8 %. V istem času je MG za dejavnosti odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda prejelo 56 predhodnih prijav za povišanje cen. Povprečne cene so se povišale od 3,8 do 5,1 % (Petrač 2004, 73-74). 4.3 Taksa za obremenjevanje vode Uredba o taksi za obremenjevanje vode (Uradni list RS, št. 41/95, 44/95, 8/96, 124/00, 49/01, 8/04) določa višino, način obračunavanja, odmero in plačevanja takse za obremenjevanje vode z odvajanjem odpadnih voda v sladke površinske in podzemne vode ter merila za znižanje in oprostitev plačevanja takse (1. člen). V oklepajih so navedeni členi Uredbe o taksi za obremenjevanje vode. Je prva od taks, ki je bila uvedena na podlagi Zakona o varstvu okolja in je nadomestila vodno povračilo za onesnaževanje vode. S to uredbo je bil uveden princip, da onesnaževalec plača takso skladno z višino onesnaženja, ki ga povzroča in da je možno takso uporabiti za zmanjšanje tega onesnaženja. Ta princip je znan tudi pod imenom pulluters pay principle – PPP. Odpadna voda, za katero se plačuje taksa je definirana kot voda, ki se po uporabi neposredno ali po kanalizaciji odvaja v vode, in je lahko tehnološka odpadna voda, padavinska odpadna voda ali komunalna odpadna voda. Seštevek enot obremenitve (EO) vode z odpadnimi vodami v koledarskem letu je enota, določena kot podlaga za izračun osnove za obračunavanje in odmero takse (2., 3. člen). V tabeli v prilogi Uredbe so določene snovi, količine teh snovi, ki določajo eno enoto obremenitve, in koncentracije ter letne količine snovi, za katere se taksa ne plačuje. Zavezanci za tehnološke odpadne vode so pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki, ki so dolžni vsako leto izvajati obratovalni monitoring in v letnem poročilu

29

sporočiti količino letnega onesnaženja. Ta monitoring izvajajo pooblaščenci in je osnova za določitev takse. EO se določijo glede na vsebnost škodljivih snovi na podlagi tabele v Uredbi. Če zavezanec za tehnološke vode zajema vodo za svojo uporabo neposredno in je ta že pred njegovo uporabo onesnažena, pri obračunu osnove za odmero takse odšteje število enot obremenitve zajete vode, prav tako odšteje toliko EO, kolikor jih je iz njegovih odpadnih voda odstranila javna čistilna naprava, kar velja tudi za ostale zavezance. Zavezanci za komunalne odpadne vode niso vezani na monitoring, saj je znano povprečno onesnaženje komunalnih odpadnih voda, ki iztekajo iz gospodinjstev, spremenljivka je le količina odpadne vode. Kjer se komunalne vode čistijo na komunalni ali skupni čistilni napravi, se višina takse zmanjša za učinek čiščenja čistilne naprave. Ta učinek čiščenja se ugotavlja na podlagi letnega obratovalnega monitoringa za vsako čistilno napravo posebej. Če se komunalna odpadna voda odvaja v kanalizacijo, ki nima javne čistilne naprave, se seštevek enot obremenitve izračuna po enačbi (2) (Uradni list RS, št. 41/95): EO = (0,9 kg O2/m3 x letna poraba vode v m3) / 50 kg O2 (2) kjer je: - 0,9 kg O2/m3 - koncentracija KPK (kemijska potreba po kisiku) za komunalno odpadno

vodo, - letna poraba vode - letna količina porabljene vode pri uporabnikih, - 50 kg O2/m3 - količina KPK, ki skladno s tabelo 1 v prilogi te uredbe določa 1 enoto

obremenitve za KPK. Kemijska potreba po kisiku (KPK) se definira kot množina kisika, ekvivalentna množini kalijevega dikromata, ki je potrebna za kemijsko oksidacijo organskih snovi, prisotnih v odpadni vodi. Je parameter s pomočjo katerega posredno sklepamo o onesnaženju odpadnih vod z organskimi snovmi. Danes najpogosteje uporabljamo kalijev dikromat zaradi velike oksidacijske sposobnosti, uporabnosti za širok spekter vzorcev in enostavne določitve prebitka dikromata. (Kurnik Đonlagić 2001, 21). Če se komunalna odpadna voda odvaja v greznice, je seštevek EO enak številu prebivalcev lokalne skupnosti, ki niso priključeni na kanalizacijo. Zavezanec za plačilo takse za odvajanje padavinske vode v kanalizacijo je izvajalec javne službe. EO za padavinsko odpadno vodo je enako 20 % števila prebivalcev na območju. Zavezanec za plačilo takse za odvajanje padavinske odpadne vode neposredno v vode je lastnik ali upravljavec več kot treh hektarjev utrjenih, tlakovanih ali z drugim materialom prekritih površin. Zavezanec plačuje takso v znesku 18 EO na 1 hektar površine v koledarskem letu (4. in 7. člen Uredbe o taksi za obremenjevanje vode). Zavezanec mora pri ARSO vložiti napoved za plačilo takse za preteklo leto (11.člen). ARSO odmeri takso z odločbo (12.člen). Zavezanec plačuje takso v obliki mesečnih akontacij (14.člen). Zavezanec za takso za odvajanje padavinske vode v kanalizacijo je plačila takse za padavinsko vodo oproščen v celoti, če ima omrežje kanalizacije, ki jo upravlja, javno čistilno napravo, ki izpolnjuje predpise o mejnih vrednostih koncentracij snovi za izpust odpadnih voda iz čistilnih naprav in je zagotovljeno odstranjevanje blata iz čistilne naprave na predpisan način (20. člen).

30

Zavezanec lahko z vložitvijo vloge na ARSO uveljavlja oprostitev ali zmanjšanje plačila takse za izvajanje sanacijskih ali drugih del za zmanjšanje obremenjevanja voda v istem letu. Zavezancu za komunalne odpadne in padavinske vode se na podlagi ugotovitve o dejanski izvedbi sanacijskih ali drugih del za zmanjšanje obremenjevanja voda v odločbi o odmeri takse oprosti ali zmanjša plačilo takse do zneska sredstev, ki jih vloži v to izvedbo, pod pogojem: - da je moral zavezanec, ki je želel uveljaviti oprostitev, takso nakazati v proračun

lokalne skupnosti, kjer je takso pobiral, - da je investitor lokalna skupnost, in da mora biti investicija v lasti lokalne skupnosti, - da se oprostitev plačila takse uveljavlja v roku, ki je glede na velikost in občutljivost za

posamezno območje poselitve določen za izvedbo sanacijskih programov v predpisu o odvajanju komunalnih odpadnih voda.

Iz tega naslova so zavezanci črpali sredstva za investicije v objekte za zmanjšanje obremenjevanja vode. Večina takse je bila vložena v investicije, praviloma kanalizacije in čistilne naprave. Višina cene za enoto obremenitve je naraščala progresivno (tabela 8) in s tem stimulirala onesnaževalce, da se čim prej lotijo zmanjšanja onesnaženja in si s tem znižajo višino finančnega bremena takse. Zavezanci za tehnološke vode so vlagali manj kot drugi zavezanci. V obdobju od 1996 do 2003 je bilo letno med 10 in 40 vlog (zavezancev za tehnološke vode je okoli 600). Zavezanci z najvišjo odmerjeno takso so uveljavljali oprostitev, zato je kumulativen znesek kar velik. TABELA 8: CENE ZA ENOTO OBREMENITVE ZA IZRAČUN TAKSE ZA OBREMENJEVANJE VODE V LETIH 1995-2003.

Leto Cena za enoto obremenitve (=EO)

v SIT/EO

Verižni indeks

1995 6401996 800 1251997 1200 1501998 2100 1751999 2800 1332000 3600 1292001 4600 1282002 5980 1302003 6150 103

Vir: ARSO 2002 in Uradni list RS 117/02. EO – enota obremenitve. V tabeli 9 so navedeni zaokroženi zneski o zbrani in investirani taksi za obremenjevanje vode. Za leto 2002 je narejena projekcija odmere, število uveljavljenih prošenj še ni bilo znano.

31

TABELA 9: ODMERJENA TAKSA ZA OBREMENJEVANJE VODE IN INVESTICIJE 1997-2002 V MILIJARDAH SIT.

V rednosti postavk leta 1997 v mlrd. SIT

1998 1999 2000 2001 2002

odmerjena taksa

2,101 3,665 5,031 6,530 8,073 9,500

investicije 2,101 3,644 5,031 6,507 7,988 -

Komunalna voda

proračun 0 0,021 0 0,033 0,084 -odmerjena taksa

1,119 1,946 2,440 4,529 4,931 6,000

investicije 0.640 1,227 1,524 3,466 3,726 -

Tehnološka voda

proračun 0,479 0,719 0,916 1,063 1,205 -Vir: ARSO 2002. Letno se je iz zbranih sredstev zgradilo od 300 do 400 objektov (kanalizacij in čistilnih naprav). Pri izvajanju uredbe je bilo na začetku nekaj težav. Velikokrat se je pojavilo vprašanje zakaj plačevati takso, če se nekdo oskrbuje z vodo iz lastnega zajetja ali lokalnega vodovoda. Taksa se ne plačuje glede na način vodooskrbe, temveč zato, ker se odpadna voda odvaja neprečiščena (ali delno očiščena) v okolje. ARSO ima pri izvajanju uredbe probleme, ker so občinski odloki o izvajanju javne službe pomanjkljivi, kar izredno otežuje ugotavljanje, kdo je pravi zavezanec. Prav tako predstavlja problem določitev upravičenih stroškov investicij in pravočasna poraba sredstev takse v tekočem letu, kot to določa uredba (ARSO 2002). Predsednik komunalne zbornice Florijan Bulovec meni, da določba, da se morajo sredstva izkoristiti v enem letu, ko so fakturirana, ni smiselna. Ker odločbe o oprostitvi takse niso vročene pred polletjem, ostane za fizično izvedbo naložb premalo časa. Ob tem mora vsaka naložba višja od 15 milijonov SIT skozi dolgotrajen postopek oddaje del v skladu z zakonom o javnih naročilih. Komunalna podjetja so zato prisiljena najemati posojila (Dernovšek 2004, 8). Bernarda Podlipnik komentira, da režijski obrati niso najbolj primerna oblika za izvajanje dejavnosti odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda. Občine, ki imajo organiziran režijski obrat, niso sposobne pripraviti ustrezne dokumentacije za porabo takse in tako se taksa vrača nazaj v proračun (Podlipnik 2004, 36). Sklepamo, da Bulovec kritizira določbe, ki jim režijski obrati niso kos. Število izvajalcev gospodarske javne službe v obliki režijskega obrata je v Sloveniji 18 od skupno 102. 4.4 Vodno povračilo Vodno povračilo se plačuje za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč v lasti države. Osnova za obračunavanje vodnega povračila je, za rabo vode za oskrbo s pitno vodo, količina iz vodnih virov odvzeta voda, izražena v m3, za druge namene so osnove potencialna energija vode, površina zemljišča ali vodnega dobra. Zavezanec za plačilo vodnega povračila je oseba, ki upravlja objekt ali napravo za odvzem ali izkoriščanje vode. Ceno za osnovo vodnega povračila določa Vlada Republike Slovenije in znaša za leto 2004 16,59 SIT/m3 (za leto 2003 13,10 SIT/m3). Zavezanec vloži napoved za plačilo vodnega

32

povračila, ARSO pa odmeri vodno povračilo z odločbo. Višina vodnega povračila se zniža, če se v sistemu za oskrbo s pitno vodo odvzeta voda izgublja. Znižanje višine vodnega povračila je enaka znesku vodnega povračila za količino izgubljene vode. Višina vodnega povračila se za leto 2003 zmanjša za znesek vodnega povračila, ki ustreza 85 % količin izgubljene vode, za leto 2004 za znesek, ki ustreza 75 % količin izgubljene vode, v letu 2005 pa se količine izgubljene vode upoštevajo v celoti. Cene za osnove za vodno povračilo se razlikujejo za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč (Uradni list RS 103/02). 4.5 Zakon o vodah Zakon o vodah (ZV-1) (Uradni list 67/02) ureja upravljanje z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči, kar obsega varstvo voda, urejanje voda in odločanje o rabi voda. Ta zakon ureja tudi javno dobro in javne službe na področju voda, vodne objekte in naprave ter druga vprašanja, povezana z vodami. V oklepajih so navedeni členi Zakona o vodah. Za vsako rabo vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen za splošno rabo, se plačuje pridobitev vodne pravice in vodno povračilo. Za onesnaževanje voda se plačuje taksa, skladno s predpisi o varstvu okolja (6. člen ZV-1). Z uveljavitvijo Zakona o vodah so se za lokalno skupnost uveljavile naslednje zahteve: - obvezna zagotovitev možnosti oskrbe s pitno vodo tudi drugi lokalni skupnosti, če so

za to pogoji (75. člen ZV-1), - označevanje vodovarstvenih območij in območij kopalnih voda (78. člen ZV-1), - možna zagotovitev raziskav izvirov in zalog pitne vode (114. člen ZV-1), - odkup ali predlog razlastitve zemljišča, če se pod njim nahajajo podzemne vode, pomembne za oskrbo s pitno vodo (116. člen ZV-1). Imetnik vodne pravice je za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati tudi vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Vodno povračilo se plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov, ki vključuje: - stroške izvajanja javnih služb po tem zakonu, - stroške investicij in vzdrževanja vodne infrastrukture, - stroške odškodnin po tem zakonu (124. člen ZV-1). Lastna oskrba gospodinjstva s pitno vodo je mogoča le na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe. Lastnik zemljišča, kjer se nahaja voda, mora dopustiti rabo vode. Za lastno oskrbo gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, je treba pridobiti vodno pravico (117. člen ZV-1). Vodno dovoljenje je treba pridobiti za neposredno rabo vode na primer za lastno oskrbo z vodo, tehnološke namene, dejavnost kopališč, namakanje, proizvodnjo električne energije in podobno (125. člen ZV-1). Vodno knjigo sestavlja evidenca o podeljenih vodnih pravicah in izdanih vodnih soglasjih ter zbirka listin (154. člen ZV-1). Vodni kataster sestavljajo popis voda in popis vodnih objektov ter naprav (155. člen ZV-1). Gospodarjenje z vodami temelji na določilih Zakona o varstvu okolja, ki predpisuje

33

vnaprejšnjo presojo vplivov na okolje za vsak predviden poseg v naravo. Za financiranje vodnogospodarskih nalog in projektov obstaja poseben ekološki sklad, v katerega se stekajo vplačila na podlagi koncesij in vodnih povračil. Nadzor izvaja Inšpektorat za vode pri Ministrstvu za okolje in prostor. Zakon o vodah določa tudi kazni za vse vrste prekrškov. Za podjetnika je najmanjša kazen 1 milijon SIT. 4.6 Nacionalni program varstva okolja2 Nacionalni program varstva okolja (NPVO) povzema in operacionalizira načela in zahteve, ki izhajajo iz Zakona o varstvu okolja, prevzetih mednarodnih obveznosti ter strategije pridruževanja k EU. Osnovni cilj NPVO je boljše okolje za življenje v Sloveniji ter uveljavitev okolja kot omejitvenega in spodbujevalnega dejavnika razvoja. Osnovni cilji varstva vodnega okolja so: - zmanjšanje emisij iz točkovnih virov – odpadne vode iz industrije, živinorejskih farm

in komunalne odpadne vode, - zmanjšanje emisij iz razpršenih virov – intenzivno kmetijstvo, razpršena poselitev brez

urejenega čiščenja odpadnih voda, promet, - sanacija starih bremen, ki ogrožajo vodno okolje, - sanacija in preprečitev neustreznih posegov v vodno okolje. Okvirne usmeritve in ukrepi do leta 2008 za dosego ciljev na področju vodnega okolja so: - izdelava strategije gospodarjenja z vodami, - sprejetje zakonodaje s področja voda, izdelava standardov, - izgradnja čistilnih naprav, - uveljavitev smotrne, upravičene rabe voda in zaščita voda, - zagotovitev pogojev za to, da bodo izvajalci javne službe zbiranja in čiščenja odpadnih

voda lahko prevzeli s tem programom naložene naloge. Na podlagi mednarodnih primerjav je Slovenija država z najmanj razvitimi tržnimi inštrumenti na področju varstva okolja ne samo v primerjavi z EU, ampak tudi v primerjavi z državami srednje in vzhodne Evrope. Nekateri problemi v zvezi z varstvom okolja so: - ni zagotovljenega stabilnega sistemskega vira sredstev iz naslova onesnaževanja, - internalizacija eksternih stroškov onesnaževanja je prepočasna, - ekološko računovodstvo še ni operativno, - Ekološko razvojni sklad RS je finančno prešibak. Posledice stanja so naslednje: - prestrukturiranje v sektorjih proizvodnje ter javne in osebne porabe v korist

zmanjševanja okoljske obremenitve je prepočasno; - brez sprostitve cen naravnih dobrin (na primer vode in energije) praktično ni mogoče

uporabiti tega v svetovni praksi najmočnejšega vzvoda racionalnejše rabe naravnih virov in energije.

2 – Povzeto po: Uradni list 83/99.

34

NPVO razume uvedbo raznih ekonomskih inštrumentov v dvojni vlogi, kot vir sredstev za izvajanje programov varstva okolja ter kot motivacijo za vse subjekte varstva okolja glede uveljavljanja načela dobrega gospodarja. Na ta način ekonomski inštrumenti nadomeščajo toge vzvode direktivnega varstva okolja, ki ne zagotavljajo trajnostnega razvoja. Ekonomski inštrumenti zagotavljajo vključitev okoljskih stroškov v poslovne stroške ekonomskih subjektov. Sistem ekonomskih spodbud mora biti zasnovan tako, da proizvajalce in potrošnike spodbuja k bolj “ekološko uspešni” uporabi sredstev. Uporaba ekonomskih inštrumentov predstavlja vir prihodkov, ki jih je mogoče racionalno uporabiti za izdatke za varstvo okolja. Dolgoročne usmeritve, ki se nanašajo na ta segment politike varovanja okolja, so: - izdatki za varstvo okolja bodo obravnavani kot naložbe, - lokalne skupnosti bodo imele večjo avtonomijo, - tržni inštrumentarij bo prednostno usmerjen v okoljsko spremembo strukture končne

porabe, - država bo postopoma večala obseg sredstev za saniranje velikih virov onesnaženja, ki

so v njeni lasti. Osnovni cilj pri zagotavljanju delovanja javnih gospodarskih služb je zagotoviti doseganje evropskih okoljskih standardov. Izvedbeni cilji so: - zagotoviti funkcionalno in obratovalno sposobnost komunalnih oskrbovalnih sistemov

z izdajo podzakonskih predpisov o minimalnih standardih vzdrževanja in zagotavljanja funkcionalne sposobnosti komunalnih objektov; o obračunavanju in uporabi amortizacijskih sredstev za te naprave ter za prenos pristojnosti oblikovanja cen komunalnih proizvodov in storitev na lokalne skupnosti,

- zagotoviti je potrebno upoštevanje ekonomije obsega in opravilne sposobnosti lokalnih skupnosti za zagotavljanje komunalne oskrbe, kar bo doseženo z izdajo normativnega akta o finančni in drugi pomoči države pri združevanju v večje oskrbovalne sisteme in z opredelitvijo širših regij komunalne oskrbe v Prostorskem planu RS,

- vzpostaviti je potrebno kataster komunalnih naprav, kar je povezano s spremembo Zakona o katastru komunalnih naprav ter izdajo uredbe o uskladitvi podatkov katastra z dejanskim stanjem na terenu.

Za uravnotežen razvoj je nujno povezovanje in sodelovanje med oblastjo in ciljnimi skupinami. Uvedba regionalne ravni uprave bo pomenila tudi večjo decentralizacijo pristojnosti pri reševanju okoljskih problemov z državne na regionalno raven. Inštitucionalna organiziranost in kadrovska struktura v slovenskih občinah sta v splošnem šibki, čeprav so med posameznimi občinami velike razlike. Večinoma se z varstvom okolja po občinah ukvarjajo oddelki ali referati za varstvo okolja, v številnih občinah pa zadeve ureja župan ali tajnik. Zavod za varstvo okolja so ustanovile 4 občine. V 26 % občin za področje varstva okolja nimajo zaposlenega. Nova delovna mesta na tem področju predvideva tretjina občin. Samostojne nadzorne službe za varstvo okolja imajo v 16 %

35

občin. Obenem se ugotavlja, da tudi izobrazbena struktura zaposlenih na občinah ni najprimernejša za področje varstva okolja. Ocenjeni stroški za izvajanja niza ukrepov NPVO so v obdobju 1999-2003 znašali 263,51 milijard SIT. Dinamika porazdelitve predvidenih stroškov po letih je linearna; letno je bilo predvideno okoli 52 milijard SIT (kar je 1,5 % BDP) za realizacijo omenjenih ukrepov. Za sektor varstva voda so predvideli 51 % sredstev. Na sliki 1 je prikazano na kakšen način so se po podatkih iz leta 1999 v Sloveniji čistile odpadne vode.

SLIKA 1. NAČINI ČIŠČENJA ODPADNIH VODA PREBIVALSTVA V SLOVENIJI. Vir: Uradni list RS 83/99. 4.7 Evropska okvirna direktiva o vodah Namen direktive je vzpostaviti skupen okvir za zaščito notranjih površinskih, brakičnih voda (glej 5. odstavek str. 6), obalnih voda in podzemne vode. Direktiva postavlja zahtevo po trajnostni rabi voda, ki sloni na dolgoročnem varovanju razpoložljivih virov pitne vode. K osnovnim ukrepom sodi urejanje učinkovite rabe voda in ukrepi za varovanje kakovosti vode, ki je namenjena oskrbi z vodo. Namen predpisov je, da se varuje kakovostna surova voda pred nadaljnim poslabšanjem in da se prepreči nadaljnji vnos škodljivih snovi (Kopač 2002, 115). V 1. odstavku 4. člena Direktive je določeno, da je potrebno doseči skladnost z vsemi standardi in cilji, ki se nanašajo na zaščitena območja, najkasneje 16 let po pričetku veljavnosti Direktive. Po 1. odstavku 9. člena Direktive morajo države članice upoštevati načelo, da se morajo stroški vodnih storitev povrniti vključno z okoljskimi stroški in stroški za vodni vir, upoštevajoč analize gospodarnosti. Te analize gospodarnosti morajo vsebovati dovolj podrobnih informacij, da se lahko izdela ocena obsega, cen in stroškov, povezanih z vodnimi storitvami in izdela ocena ustreznega investiranja, vključno z bodočimi investicijami. Države članice pri tem lahko upoštevajo socialne, okoljske in

Predčiščenje12%

Brez čiščenja 25%

Sekundarno čiščenje

15%

Primarno čiščenje-

mehanske ČN 3%

Primarno čiščenje-greznice

45%

36

ekonomske učinke povrnitve stroškov, kakor tudi geografske in klimatske pogoje zadevne regije (EC 2000). Slovenija bo morala poročati o kakovosti javne oskrbe s pitno vodo organom EU. Obstajata dve vrsti poročil: - o zagotavljanju kakovosti voda za Evropsko agencijo za okolje (EEA - European

Environmental Agency), v okviru katere deluje informacijska mreža (EWN - Eurowaternet),

- poročanje za triletno obdobje Direkciji za okolje (DG XI - Directorate General for Environment) pri Evropski komisiji (EC - European Commision) za skupno poročilo EU na tem področju in sprejetju sklepov ter obvez za potrebno izboljšanje. Slovenija bo verjetno morala prvič poročati za obdobje 2005-2007. Ta poročila bo pripravljala Agencija RS za okolje (Kopač 2002, 117).

Čeprav je eden od ciljev okvirne direktive o vodah, učinkovita cenovna politika, ne predpisuje ene same določene cene za vodo po vsej Evropski uniji. Cene se od območja do območja razlikujejo. Direktiva širi obseg varstva voda na vse vode in določa jasen cilj, da je treba do leta 2015 doseči “dobro stanje” vseh evropskih voda in zagotoviti trajnostno rabo vode po vsej Evropi (MOPE 2004). 4.8 Sklep Cene v dejavnosti preskrbe z vodo določajo Vlada RS, občine in komunalna podjetja. MOPE izdaja Navodila o oblikovanju cen, MG pa zahteva predhodno prijavo cen. Povišanje gole cene je omejeno z Uredbo o predhodni prijavi cen, cene takse za obremenjevanje vode in vodnega povračila določa Vlada. Občine in komunalna podjetja lahko poleg naštetih postavk zaračunavajo tudi druge prispevke in takse. Navodilo o oblikovanju cen storitev obveznih javnih služb jasno in zadovoljivo definira elemente cene, vendar ni dovolj zavezujoče, da bi komunalna podjetja in občine vodile ekonomsko ustrezno politiko določanja cen. Uredbe o predhodni prijavi cen so sicer omejevale rast cen, vendar so v letih 1999 in 2000 dopuščale prosto oblikovanje, kjer pa tega niso izkoristili, imajo danes težave s pokrivanjem tekočih stroškov poslovanja. Uredba omogoča večjo podražitev (od dovoljene) le, če so se stroški izvajalca povečali. Če pa cene niso odraz stroškov in se stroški izvajalca niso povečali, država ne dovoljuje dvig cene, torej država preprečuje usklajevanje cen z lastno ceno. Z Uredbami naj bi se brzdala inflacija, po drugi strani pa so občine in komunalna podjetja zaračunavale vzdrževalnine, števnine in podobno, ki so se lahko prosto določale in stalno poviševale. Prav tako so progresivno naraščale cene za postavke, ki jih določa Vlada. Tako so le “prelisičili” statistiko, vpliv na inflacijo pa je ostal. Brzdanje inflacije v dejavnosti preskrbe z vodo se zdi nesmiselno, saj so potrebne obširne obnove in širitve omrežja, dostop do neoporečne pitne vode pa je osnovna človekova pravica. Taksa za obremenjevanje vode naj vzpodbudi onesnaževalce in lokalne skupnosti h graditvi čistilnih naprav in kanalizacije. Taksa se pobira glede na število enot obremenitve (EO), ki je določena z onesnaženostjo ali številom prebivalcev. Pobrana taksa se reinvestira. Zakon o vodah (ZV-1) ureja upravljanje z vodami. Nacionalni program varstva

37

okolja (NPVO) podaja cilje in usmeritve v varstvu okolja, govori pa tudi o ekonomskih inštrumentih in vidikih varstva okolja. Evropska okvirna direktiva o vodah zahteva trajnostno gospodarjenje z vodami in zaračunavanje polne cene vode, v prihodnosti pa še vključitev okoljevarstvenih stroškov in stroškov virov. Zaradi vedno strožjih okoljevarstvenih zahtev in investicij v obnovo bodo cene vode v prihodnosti zagotovo naraščale.

38

5 DOLOČANJE CEN VODE V DRŽAVAH EVROPSKE UNIJE Evropska komisija je že v letu 2000 z Okvirno direktivo o vodah podala okvir za določanje cen vode v državah Evropske unije (EU), ki sicer ne zahteva poenotenja cen v EU, vendar pravi, da naj bodo cene vode odraz stroškov (finančnih, okoljevarstvenih in stroškov vira). Razlike v politiki določanja cen vode so v državah Evropske unije še vedno velike in ne temeljijo na enakih načelih. Če primerjamo cene v tabeli 10, vidimo precejšnje razlike med posameznimi državami Evropske unije. Za takšna neskladja v cenah je več vzrokov. Tako je na primer cena za vodo v Španiji (0,9 €), kjer je zakon iz leta 1985 dopustil prevlado političnih odločitev nad ekonomskimi in naredil vodo za prosto dobrino, približno štirikrat nižja kot v Nemčiji (3,62 €), kjer je voda najdražja, v Italiji (0,71 €) pa je približno petkrat nižja kot v Nemčiji. (Hrovatin, Bailey 2001, 15). TABELA 10: CENE VODE V €/m3 V NEKATERIH DRŽAVAH EU LETA 1999.

Cene oskrbe s pitno vodo v €/m3

Cene odvajanja odplak v €/m3

Vsota cen v €/m3

Nemčija 1,43 2,19 3,62 Nizozemska 1,19 1,48 2,67 Francija 1,34 1,29 2,63 Anglija & Wales 1,21 1,42 2,63 Italija 0,43 0,28 0,71 Španija 0,60 0,30 0,9 Slovenija 0,44 0,38 0,82

Vir: Hrovatin, Bailey 2001, 16. Razlike v cenah so odsev različnih stroškov, zaradi: - razlik v razpoložljivosti vode (kakovost in količina vodnih virov, teritorialne razlike,

stopnja konkurence z ostalimi oblikami porabe, voda je lahko lokalni vir ali jo je potrebno dovajati po dolgih vodovodih in zbirati v zbiralnikih),

- razlik v stopnji okoljevarstvene zaščite, - stopnje urbanizacije (koncentracija uporabnikov, bližina rek z večjo oziroma manjšo

stopnjo sposobnosti samočiščenja). Poleg razlik v stroških k razlikam v ceni prispevajo tudi fiskalne razlike (razlike v DDV, ali se DDV na vodo zaračunava ali ne, okoljevarstvene takse itd.). Prav tako pa cene ponekod vsebujejo nadpovprečne dobičke za lokalne skupnosti, ki jih uporabljajo za navzkrižno subvencioniranje drugih javnih storitev. Cene se lahko razlikujejo tudi zaradi različnega pristopa do pokrivanja stroškov. Ponekod so prisotne subvencije in različne takse za pokrivanje stroškov kapitala, ki jih cene same neposredno ne pokrivajo. Razlike v ceni seveda lahko nastopijo tudi zaradi velikosti in različne učinkovitosti podjetij (Hrovatin 2001a, 437). BGW - Bundesverband Gass und Wasser, Zveza za plin in vodo v Nemčiji, trdi, da cene vode v Evropi velikokrat ne odražajo dejanskih stroškov vodne oskrbe in da so evropske cene vode velikokrat politične. Nemško vodno gospodarstvo kritizira, da princip kritja stroškov v EU ni predpisan in zavezujoč in da evropske države, rešujejo probleme

39

komunalnih podjetij s subvencijami (BGW 2004). Evropski parlament je v januarju 2004 glasoval proti liberalizaciji vodnega gospodarstva in proti večji centralizaciji (Bruselj) regulacije področja (BGW 2004a). V podpoglavjih od 5.1 do 5.4 so predstavljene pristojnosti, določanje cen vode, posebnosti in nekateri podatki za Nemčijo, Veliko Britanijo, Francijo, Nizozemsko in Italijo. 5.1 Določanje cen vode v ZR Nemčiji V Nemčiji so za regulacijo cen po eni strani pristojne federalne dežele, za izvajanje zakonskih določb pa centralni zvezni organi. Okvirna načela določanja cen so zakonsko opredeljena, predvsem z Zakoni o določanju cen komunalnih storitev (Kommunalabgabengesetze) šestnajstih federalnih dežel. Nadzor nad izvajanjem zakonov imajo višje oblasti v posameznih deželah (Kommunalaufsicht) ter agencije za nadzor konkurence (Kartellaufsicht). Prav tako pa lahko v skladu z zakonodajo uporabniki, konkurenti in lokalne skupnosti sprožijo spore na sodiščih, če so nezadovoljni z obstoječo cenovno politiko (Hrovatin, Bailey 2001, 18). Osnovna načela določanja cen vode so opredeljena z zakonodajo in zahtevajo,“ da cene vode in odvajanja odplak ne smejo preseči realnih stroškov zagotavljanja storitev, ki obsegajo stroške tekočega poslovanja, vzdrževanja in amortizacijo, stroške kapitala ter rezerve za prihodnje investicije in posodobitve, prav tako pa se ne smejo oblikovati občutno pod obstoječimi stroški” (Hrovatin 2001a, 440). Subvencije za oskrbo s pitno vodo v Nemčiji so zelo nizke. Cene se ne določajo glede na kupno moč uporabnikov, temveč glede na dejanske realne stroške. Za ilustracijo naj navedemo dejstvo, da so cene precej višje v nekdanji Vzhodni Nemčiji, ker so potrebne investicije po združitvi precej večje, čeprav so povprečni dohodki gospodinjstev tu občutno nižji. Pri odvajanju odpadne vode in čiščenju odplak so subvencije nekoliko višje, vendar še vedno večino stroškov nosijo uporabniki storitev. Regionalne razlike v stroških so seveda vzrok za cenovne razlike med regijami in občinami. Nemška cenovna politika na področju upravljanja z vodo izhaja iz prepričanja, da je polna stroškovna cena najboljše zagotovilo za skrbno upravljanje z vodo. Subvencije, podpore in podobne državne pomoči vodijo v končni fazi do izničenja prizadevanj za varčevalne ukrepe. Zato morajo biti investicijski stroški in obratovalni stroški vključeni v ceno. Če je iz socialnih razlogov ali zaradi gospodarske pomoči potrebno znižati stroške za del slabo stoječih podjetij ali prebivalstva, se to ne sme zgoditi z znižanjem cene vode pod raven, ki pokriva stroške, temveč preko vključitve potrebnih stroškov za vodo v socialno pomoč oziroma gospodarsko pomoč, ki je usmerjena na konkretnega prejemnika (Hrovatin 2001a, 440). V Nemčiji se je od leta 1990 do 2001 celotna letna poraba vode zmanjšala za 19 %, osebna poraba prebivalstva pa se je v istem obdobju zmanjšala za 13 %. Od leta 1990 so investirali 31 milijonov €, imajo najnižje izgube vode v Evropi in vsaka stanovanjska hiša ima merilec. Povprečni letni stroški za vodo znašajo 0,5 % stroškov gospodinjstva. Zvišanja cen vode so se zmanjšala iz 11,7 % v obdobju 1992/1993 na 0,6 % v obdobju 2001/2002. Povprečna cena vode v ZR Nemčiji je bila v letu 2002 1,71 €/m³ (DDV je vračunan) (BGW 2004).

40

V tabeli 11 je prikazana struktura cene vode v deželi Baden-Würtemberg. Cene zajemajo cene vode in odvodnje (brez DDV). Preračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 28.4.2004 je cena vode za 1 m3 1038 SIT. Porabniki poleg tega plačujejo še vzdrževalnino (Grundgebühr), ki znaša 2,06 €/mesec. Pristojbini za vodo moramo prišteti 7 % DDV, na pristojbino za odpadno vodo ne obračunavajo DDV. TABELA 11: CENA VODE BREZ DDV V €/m3 LETA 2003 V DEŽELI BADEN-WÜRTEMBERG.

Postavka Cena v €/m3 Pristojbina za vodo (Verbrauchsgebühr)

2,3

Pristojbina za odpadno voda (Abwassergebühr)

2,06

Skupaj 4,36Vir: Gemeindewerke Eningen u.A. 2003. 5.2 Določanje cen vode v Veliki Britaniji Velika Britanija je edina država, ki je dosledno vzpostavila sistem neodvisnega ekonomskega uravnavanja cen preko neodvisne regulacijske sektorske komisije OFWAT (Office of Water Services). To je storila še pred privatizacijo podjetij na področju vodooskrbe in odvajanja odplak, le-ta pa je bila izvedena leta 1989. OFWAT sodeluje tudi s Komitejem za varstvo porabnikov (Customer Service Committee), ki predstavlja interese potrošnikov. Če je podjetje s cenovno politiko nezadovoljno, se lahko pritoži na Komisijo za monopole in združitve (Monopolies and Mergers Commission – MMC). Za kontrolo onesnaževanja je zadolžena okoljevarstvena agencija (Environment Agency) (Hrovatin, Bailey 2001,18). V Veliki Britaniji morajo privatna podjetja pokrivati vse stroške s cenami, katerih povečanje je omejeno z obrazcem RPI-X (glej tudi poglavje 4, stran 22) (Jones 1995, 7). Podjetja za oskrbo z vodo lahko tudi prosto pridobivajo kapital. Njihove zmožnosti zadolževanja oziroma pridobivanja sredstev so omejene samo s trgom kapitala. Cene vsebujejo tudi donos na kapital. Regulacijska komisija OFWAT dovoljuje, da v ceno vključijo 5 % donos na kapital, čeprav so podjetja sama izračunala, da bi donosnost morala znašati 9,5 % (Hrovatin 2001a, 439-440). V Angliji in Walesu se večina stroškov pokriva preko cene oskrbe s pitno vodo. Stroški, ki niso vključeni v tarife za uporabo vode, so: - priključnina, ki pokriva neposredne stroške dela in materiala za priklop na

kanalizacijo, - cena za infrastrukturo, ki pokriva stroške priključitve novih zgradb na skupen javni

sistem in - prispevek za nove investicije (requisitioning charge) (Hrovatin 2001a, 443). Kanalščina se v Angliji in Walesu plačuje kot fiksni znesek ne glede na količino in predstavlja kar 71 % prihodkov za odvajanje in čiščenje odplak, 6 % prihodkov prispeva taksa za onesnaževanje, ki se plačuje glede na vsebnost snovi, ki onesnažujejo. Investicije

41

se načeloma financirajo preko cene. K dovoljenemu povečanju cen (RPI-X) se prišteje faktor K, ocenjen na podlagi investicijskih zahtev, pogojenih predvsem z zahtevami po izboljšanju kakovosti vode. V Veliki Britaniji je dobiček podjetij za oskrbo z vodo in odvajanje odplak v letu 1995 znašal kar 30 % njihovega prihodka. Potreba po povečanju cen v Veliki Britaniji je nizka, saj so že sedanje cene sorazmerno visoke (Hrovatin 2001a, 446, 449). 5.3 Določanje cen vode v Franciji V Franciji je prisoten decentraliziran sistem uravnavanja cen. Cene se določijo letno, običajno z glasovanjem občinskega sveta. Ostale komponente tarife (DDV in takse) se določijo centralno za celotno državo. Takse se določijo v skladu s petletnim investicijskim programom. Odobriti jih morajo posebni komiteji na ravni povodij, nanje pa lahko da veto predsednik vlade in minister za okolje. To se je na primer zgodilo leta 1995, ko je premier Alain Juppé z vetom preprečil nepriljubljeno pretirano povečanje cen. Zaradi izpada sredstev je nastal enoletni zastoj pri financiranju omenjenega petletnega investicijskega programa. V francoskem sistemu so, kot vidimo, na centralni ravni še vedno možne politične intervencije, ki lahko upočasnijo investicijske načrte podjetij, medtem ko je skrb za tekoče delovanje in vzdrževanje sistema zaupana občinam (Hrovatin, Bailey 2001, 18). Tudi Francija se je zelo približala zaračunavanju polnih cen. Taksa za vodo in kanalščino je splošna taksa, ki se plačuje za financiranje teh dejavnosti. Plačujejo jo uporabniki. Skupaj znašata kar 86 % celotnega računa za vodo. Če k temu prištejemo še DDV in takso za onesnaževanje, ki prav tako bremeni uporabnike, vidimo, da v Franciji kar 98 % računa plačujejo uporabniki (Hrovatin 2001a, 440-441). V Franciji bo potrebno povečati tako takso za onesnaževanje kot tudi takse za kanalščino. Pričakovati je, da se bo delež oskrbe s pitno vodo v celotnem računu zmanjševal, delež kanalščine pa povečeval. Vendar pa se bo v absolutnem znesku tudi oskrba s pitno vodo dražila. Predvidene so namreč velike investicije v obnovitev omrežja. Agences de 1'eau so zelo pomembne pri sofinanciranju investicij. V letih 1992-1996 so te agencije prispevale lokalnim skupnostim kar 44 % vseh potrebnih investicijskih sredstev (Hrovatin, Bailey 2001a, 446-447). Francija je skrb za kanalizacijo prepustila lokalnim skupnostim, vendar je zakonsko poskrbela za izvajanje investicijskega načrta. Z zakonom o vodi iz leta 1992 je določila, da morajo vse lokalne skupnosti poskrbeti za ustreznost odvajanja in čiščenja odpadnih voda. To naj bi storile med leti 1988 in 2005. V lokalnih skupnostih, kjer za to ne poskrbijo, izvoljenim funkcionarjem grozi denarna in zaporna kazen. Odpraviti morajo tudi škodo, ki jo povzročijo tretjim osebam zaradi neizpolnjevanja predpisanih norm (Hrovatin, Bailey 2001, 17). Lokalne skupnosti v Franciji, ki morajo skrbeti za ustrezno oskrbo z vodo in odplake, ne smejo imeti dobička. Ločeno morajo voditi računovodstvo (proračun) za vodo in kanalizacijo. Proračun za vodo mora biti izravnan. Sredstva se morajo v čim večji meri stekati od uporabnikov, s čimer naj bi povečali zavest uporabnikov o pravi ceni storitve. Privatna podjetja, ki opravljajo dejavnosti oskrbe z vodo, pa so upravičena do normalnih

42

dolgoročnih donosov. Lastniki infrastrukture so občine. V Franciji lahko občine izvedejo konkurenčne javne razpise za odvajanje odplak. Sklenejo lahko “affermage”, pogodbe, s katerimi dodelijo privatnemu podjetju skrb za tekoče delovanje sistema, upravljanje in vzdrževanje. Lastnik ostaja lokalna skupnost, ki mora poskrbeti tudi za investicije v skladu z zakonskimi zahtevami. Takšne pogodbe so najpogostejše. Druga vrsta pogodb so koncesije, ko privatno podjetje prevzame celotno skrb vključno z investicijami. Opisani način izvajanja dejavnosti je postal mogoč, ko je leta 1959 stopila v veljavo zakonska zahteva, da se poleg splošnega lokalnega proračuna oblikuje poseben proračun za vodo. Prelivanje sredstev iz splošnega proračuna v posebnega za vodo je prepovedano. Tako se pri oskrbi z vodo morajo odhodki pokriti s prihodki, zbranimi iz računov za vodo, ki jih plačujejo uporabniki, priključeni na javno omrežje (Hrovatin 2001a, 446-447). 5.4 Določanje cen vode na Nizozemskem Tudi Nizozemska se je zelo približala pokrivanju vseh stroškov s plačili uporabnikov. Razen za prispevke iz državnega proračuna velja za vse ostale vire, da jih prispevajo uporabniki ali onesnaževalci. Oboji skupaj pokrivajo kar 75 % stroškov. Tudi kanalščina oziroma čiščenje in odvajanje odpadnih voda se v višini 20 % stroškov financira iz državnega in lokalnih davkov, vendar je potrebno upoštevati, da onesnaževalci plačajo več kot znašajo njihovi stroški onesnaževanja in da del sredstev ostaja v proračunu tudi iz naslova oskrbe s pitno vodo in se tako prelije v pokrivanje stroškov odvajanja vode (Hrovatin 2001a, 441). Struktura pokrivanja stroškov vodooskrbe in odplak je naslednja: - Taksa za onesnaževanje površinskih voda (Surface Water Pollution Act Charge)

pokriva 21 % stroškov, uporablja se za kritje stroškov zagotavljanja kakovosti površinskih voda in kanalizacije.

- Taksa za vodne odbore (waterboard levy) obsega 10 % vseh stroškov in se uporablja za pokrivanje stroškov količine vode.

- Taksa za pridobivanje vode iz podtalnih voda (Groundwater Abstraction Charge) prispeva 0,1 % vseh stroškov in je namenjena pokrivanju stroškov upravljanja s količino podzemnih voda.

- Taksa za kanalščino (sewerage levy) obsega 11 % stroškov in financira več kot 80 % stroškov obstoječega kanalizacijskega sistema.

- Cena pitne vode predstavlja 34 % vseh stroškov in je namenjena za proizvodnjo in distribucijo pitne vode.

- Splošni davki, neposredni ali preko subvencij, pokrivajo 24 % vseh stroškov za financiranje upravljanja z vodami s strani centralne vlade, zaščito pred poplavami in za pokrivanje stroškov lokalne kanalizacije.

Poleg navedenih virov je Nizozemska uvedla tudi davek za pridobivanje podzemne vode, ki ga plačujejo podjetja za oskrbo s pitno vodo in gre v zvezni proračun. Nizozemska je povečala stopnjo DDV za oskrbo s pitno vodo iz 6 % na splošno 17,5 % stopnjo. Na Nizozemskem so ocenili, da bodo v prihodnje potrebne velike investicije za

43

uresničevanje okoljevarstvenih standardov (predvsem za izvajanje smernice za odpadne vode) ter za obnovo omrežij. V nekaterih nizozemskih mestih naj bi bili letni stroški vodooskrbe in odvajanja odplak leta 2053 realno dvakrat do štirikrat višji glede na njihovo raven v letu 1994. Cene za oskrbo s pitno vodo naj bi se v naslednjih 25 letih povečale v povprečju za 70 %, prispevek za kanalščino v naslednjih desetih letih za 75 %, taksa za onesnaževanje vode pa se bo morala več kot podvojiti, da bodo lahko financirali stroške odvajanja in čiščenja odpadnih voda (Hrovatin 2001a, 446). 5.5 Določanje cen vode v Italiji V Italiji določajo cene vode in cene za odvajanje odpadnih voda lokalne skupnosti ali javni organi, ki opravljajo naloge lokalnih skupnosti. To nalogo opravljajo v okviru zakonskih omejitev, ki veljajo za celotno državo. Omejitve se nanašajo na strukturo tarif, na kriterije za določanje cen in na maksimalen dvig cen. Funkcijo uravnavanja cen opravlja CIPE (medministrski komite za cene, ki določa cene za vrsto reguliranih proizvodov in storitev). Omeniti pa velja, da se del komunalne dejavnosti močno zavzema za usmerjanje Agencije za vodo ali alternativno za lokalne javne gospodarske službe, ki bi centralizirano izvajale ekonomsko regulacijo sektorja (Hrovatin, Bailey 2001, 18). Cene tu praviloma pokrivajo le tekoče stroške poslovanja ali še teh ne. Samo pri oskrbi s pitno vodo nekatera podjetja (predvsem konzorciji in podjetja v občinski lasti) samofinancirajo investicije. V letih 1988-1991, za katere obstajajo celoviti podatki o kritju stroškov vode v Italiji, so javne subvencije obsegale 2 do 3 milijarde evrov. Med 10 % in 15 % tega zneska je prispevala država, ostalo pa regionalni proračuni (Hrovatin 2001a, 442). V ltaliji se uporablja dvotarifni ali trotarifni sistem cen, ki vsebuje naslednje tarifne postavke. 1. Fiksni del cene. Ta del je precej nizek, saj se ni povečal že od leta 1974. Znaša le med

10 in 20 € na leto na gospodinjstvo in predstavlja samo strošek merilne naprave. 2. Variabilni del cene, ki lahko obsega več blokov. Najpogosteje je ena postavljena za 5

količinskih blokov. Cene za posamezen blok so naraščajoče (blok z večjo količino porabe ima višjo ceno). Velikost bloka določa vsaka lokalna skupnost zase. V nekaterih lokalnih skupnostih je prvi blok porabe do določene količine celo zastonj. V Rimu na primer takšen blok obsega prvih 23 m3 četrtletno.

3. Fiksna cena za porabo (free allowance). Ta del cene pokriva prvih nekaj enot porabe ne glede na dejansko porabo, zato deluje kot fiksni del. Čeprav je fiksna cena za porabo sorazmerno nizka, včasih celo presega fiksni del cene (Hrovatin 2001a, 443).

Opisani sistem se uporablja izključno za oskrbo s pitno vodo, medtem ko se odvajanje odplak zaračunava v fiksnem proporcionalnem znesku. Tu zaenkrat velja le variabilna tarifa brez blokov, v prihodnje pa naj bi tudi za odvajanje odpadnih voda uporabili isto strukturo cene kot za oskrbo s pitno vodo. Italijani niso najbolj zadovoljni z veljavnim tarifnim sistemom, zato so v razpravi predlogi njihovih sprememb. Razširili naj bi fiksni del na eno tretjino celotne cene, ukinili fiksni znesek za začetno porabo (free allowance) in vzpostavili močno progresivno lestvico za

44

količinske bloke, da bi preprečili previsoko porabo vode. V Italiji pomeni povečanje cen, ki ga narekujejo investicijske zahteve v prihodnjih 10 letih, skorajda podvojitev sedanjih cen. To bo najverjetneje sprožilo politične probleme zaradi naslednjih dejstev: - Povprečna poraba v Italiji je večja kot v državah z najvišjimi cenami. - Cene precej nihajo. Tista območja, ki potrebujejo največ investicij, imajo že sedaj zelo

visoke stroške. Zato bo treba najti mehanizem za porazdelitev bremena stroškov. To so deloma že storili z ustanovitvijo optimalnih upravnih območij za vodo (Hrovatin 2001, 19).

5.6 Sklep V državah EU so velike razlike v cenah vode zaradi razlik v stroških, fiskalnih razlik, načinu pokrivanja stroškov (ponekod so značilne subvencije) in različne učinkovitosti podjetij. V ZR Nemčiji in Veliki Britaniji zaračunavajo za vodo polno stroškovno ceno, v Franciji pokrivajo porabniki približno 98 % stroškov, na Nizozemskem 75 %, v Italiji pa pokrivajo le tekoče stroške poslovanja. Za Evropo je značilno, da so na zahodu in severu cene višje, poraba pa nižja kot na jugu. V ZR Nemčiji je določanje cen opredeljeno z zakonodajo, v Veliki Britaniji pa se cene določajo neodvisno, njihovo povečanje je omejeno le z obrazcem RPI-X. Cene v Franciji določajo občinski sveti, ostale komponente tarife se določajo centralno za celotno državo. V Italiji določajo cene v okviru zakonskih omejitev lokalne skupnosti, uravnavanje cen pa opravlja CIPE (medministrski komite za cene). V Italiji se bodo cene v naslednjih letih predvidoma podvojile, prav tako se bodo povišale v Franciji in na Nizozemskem zaradi investicij v omrežje. Predvidevamo, da se bo z evropsko direktivo o vodi povsod po Evropi uveljavil princip polne stroškovne cene, začeli pa se bodo obračunavati tudi okoljevarstveni stroški in stroški vira. Ker je evropski parlament glasoval proti centralni regulaciji področja, bodo posamezne države ostale samostojne pri odločanju o cenah vode.

45

6 DOLOČANJE CENE VODE V PODJETJU MARIBORSKI VODOVOD, JAVNO PODJETJE, D.D. 6.1 Predstavitev podjetja3 Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. je bil ustanovljen leta 1901. Podjetje je organizirano v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah in Zakonom o gospodarskih javnih službah. S pitno vodo oskrbuje gospodinjstva in industrijo v Mestni občini Maribor, v občinah Ruše, Kungota, Pesnica, Miklavž na dravskem polju, Šentilj, Lenart, Hoče-Slivnica, Duplek, Sveta Ana, Benedikt, Selnica ob Dravi in delno v občini Gornja Radgona. Mariborski vodovod opravlja od gospodarskih javnih služb samo oskrbo z vodo, poleg tega pa obsežno tržno dejavnost, ki izvira iz osnovne dejavnosti in je pretežno investicijsko vzdrževalne narave. Poleg gradnje novih vodovodov je tržna dejavnost zastopstvo za prodajo duktilnih cevi švicarske znamke von Roll in avstrijskega Buderusa in kooperacijsko proizvodnjo števcev za vodo Ellin. Podjetje zaposluje 150 delavcev in ustvarja letni prihodek v višini 1,4 milijarde SIT. Glavni prihodek, kar 68 %, ustvari podjetje s prodajo vode, ostali prihodki pa so iz tržnih dejavnosti. Usmeritev dopolnilne tržne dejavnosti omogoča podjetju, da optimalno izkorišča vse razpoložljive resurse in posluje pozitivno. Zastavljeni cilji v okviru osnovne dejavnosti so: - porabnikom pitne vode distribuirati kakovostno in neoporečno pitno vodo, - investiranje v posodabljanje vodooskrbnega sistema, - skrb, da bodo uporabniki tudi v prihodnosti pili neoporečno in kakovostno pitno vodo, - iskanje novih (rezervnih) vodnih virov, ki bi jih lahko vključili v vodooskrbni sistem, - odprava neskladnosti pri ceni pitne vode, poenotenje cen za gospodinjstva in

gospodarstvo. Mariborski vodovod ima v upravljanju 1100 km omrežja, 35 vodnjakov, 59 vodnih zbiralnikov in 60 prečrpalnih postaj. S tem je to največji sistem za oskrbo z vodo v Sloveniji in oskrbuje več kot 270.000 prebivalcev severovzhodne Slovenije. Več kot tretjino sistema je bilo izgrajenega v zadnjih desetih letih. Vodni viri tega sistema so Vrbanski plato, Dravsko polje s črpališči Betnava, Bohova in Dobrovci, Ruše I, Ruše II, Ceršak in nov vodni vir Selniška dobrava. Vodooskrbni cevovodni sistem danes v omrežje pošilja vsako sekundo do 1000 litrov pitne vode. Mariborski vodovod je v svoje poslovanje vpeljal tudi dopolnilno dejavnost, to je izdelava, servis, umerjanje in prodaja vodnih števcev. Druge dejavnosti podjetja so: - Hidravlično modeliranje, ki omogoča spoznavanje, obvladovanje in optimalno izrabo

in širitev vodooskrbnega sistema. - Sistem daljinskega vodenja, ki nadzira črpališča, prečrpalne postaje in vodohrane

Mariborskega vodovoda. 3 - Povzeto po: Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003.

46

- Komunalni kataster zajema primarne in sekundarne cevovode. Uporablja se za izdajanje soglasij in je osnova za analizo obstoječega vodovodnega distribucijskega sistema.

6.2 Postopek določanja cen4 Cene vode se določajo v skladu s predpisi. Opisan je postopek, v katerem sodelujejo občine, Mariborski vodovod, Ministrstvo za gospodarstvo (MG) in Ministrstvo za okolje, prostor in energijo (MOPE). Cene za vzdrževalnino in pregled priključkov ter občinske takse občine določajo samostojno. Mestna občina Maribor pošlje vsako leto decembra Mariborskemu vodovodu izdelano strategijo za oblikovanje cen v naslednjem letu. Mariborski vodovod upošteva strategijo pri predlogu o cenah, ki ga nato obravnavajo na Mestnem svetu. Za druge občine pripravi Mariborski vodovod predlog za povišanje cen, ki ga obravnavajo na občinskih svetih. Občinski sveti izdajo sklepe o novih cenah in s tem pooblastijo Mariborski vodovod za nadaljnje potrebne korake do dovoljenega povišanja cen. Zelo pomemben je odnos občine do področja vodooskrbe, saj je od tega odvisno, ali bodo dovolili morda nepriljubljeno povišanje cen. Ko so občinski sveti in mestni svet potrdili nove cene, Mariborski vodovod za vsako občino prijavi cene na Ministrstvo za gospodarstvo. V roku enega meseca dobijo obvestilo od ministrstva, da lahko začnejo uporabljati nove cene, ki jih je potrebno predtem še objaviti v mediju (na primer Medobčinski uradni vestnik). Vzdrževalnino so uvedli, ker prihodki ne zadoščajo za obnovitev omrežja, pokriti so le obratovalni stroški. Nobena občina, ki jo oskrbuje Mariborski vodovod, nima dobička iz prihodkov od vode. Prihodki iz vzdrževalnine se pokrivajo z lastno ceno vzdrževanja. Cene vzdrževalnine so odvisne od dimenzije priključka. Elementi cene so material in opravljene ure dela. Stroški vzdrževanja so vključeni v kalkulacijo lastne cene vode, ki jo izdelajo po predpisani metodologiji. Pregled priključkov je dodatna postavka pri ceni vode, ki pa so jo vključili k vzdrževalnini. Cena za pregled je 7.608 SIT, ki je neodvisna od premera priključka, ki naj bi se opravil vsakih 5 let. Da ne bi obremenili družinskega proračuna, so strošek razdelili na 60 mesečnih obrokov, tako da plačujejo porabniki 127 SIT mesečno. Priključki naj bi se menjali na 25 let, merilci na 5 let, za velike dimenzije vsaka 3 leta. Država priporoča izenačitev tarif za gospodinjstva in gospodarstvo. 75 % od prodane vode, ki jo distribuira Mariborski vodovod, porabijo gospodinjstva. Ceni vodnega povračila in takse za obremenjevanje vode določa Vlada. Mariborski vodovod mora Statističnemu uradu RS poročati o črpani, prodani, izgubljeni vodi, cenah, dolžini omrežja in porabljenih količinah po šifrah dejavnosti. 4 - povzeto po: Intervju z Leo Kosi, univ.dipl.ekon., Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d., 2.4.2004.

47

6.3 Cene vode5 Mestna občina Maribor porablja 73 % celotne porabe vode v sistemu, zato smo analizo cen omejili na to področje. Cena vode ali vodarina je sestavljena iz cene vode, vzdrževalnine in pregleda priključkov, cene za odvajanje odpadnih voda in padavinskih voda, storitvene pristojbine za čistilno napravo, vodnega povračila, takse za obremenjevanje vode in davka na dodano vrednost. Naštete postavke so vključene v račun, ki ga Mariborski vodovod pošilja porabnikom vode. Mariborski vodovod uvrsti v svoje prihodke prihodke od vode ter vzdrževalnine in pregleda priključkov, ostale prihodke odvaja Nigradu, občini in državi. V tabeli 12 so predstavljene vrsta, višina in delež posamezne postavke, ki so zajete v računu za vodo v letih 1991, 2000 in 2001. Od leta 1991 do 2000 so se dodajale nove postavke, ki jih plačuje porabnik v Mestni občini Maribor. Tabela 13 prikazuje gibanje cen od 1991 do 2004 z verižnimi indeksi.V tabeli 14 so enaki podatki kot v tabeli 12 za leti 2003 in 2004. Strošek vzdrževalnine, ki je sicer stalni mesečni strošek, so preračunali na m3 tako, da so upoštevali povprečno porabo, to je 16 m3/mesec, 4-članske družine v enostanovanjski hiši. TABELA 12: MESEČNI RAČUNI ZA VODO ZA GOSPODINJSTVA V MESTNI OBČINI MARIBOR PO VRSTAH OBREMENITEV V LETIH 1991, 2000 IN 2001.

Vrsta obremenitve

Prejemnik Vrednost postavke dec. 1991 v SIT/m3

delež jan. 2000 v SIT/m3

delež mar. 2001 v SIT/m3

delež

vodarina

Mariborski vodovod

11,30 0,80 66,73 0,29 72,27 0,26

občinski ekološki tolar

občina 38,81 0,17 38,81 0,14

vzdrževalnina Mariborski vodovod

2,38 0,01 2,38 0,01

kanalščina Nigrad 2,6 0,18 19,73 0,08 24,66 0,09čiščenje odpadnih voda

Nigrad 6,51 0,03 10,98 0,04

vodno povračilo

država 0,22 0,02 6,30 0,03 8,20 0,03

državna taksa za vodo

država občina

74,52 0,32 95,22 0,35

DDV 17,20 0,07 20,20 0,07SKUPAJ 14,12 1,00 232,18 1,00 272,72 1,00

Vir: Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003. TABELA 13: GIBANJE CENE VODE V MESTNI OBČINI MARIBOR V LETIH 1991-2004.

leto 1991 2000 2001 2003 2004 Cena vode v SIT/m3

14,12 232,18 272,72 564,27 574,21

Verižni indeks 1644,33 117,46 206,90 101,76 Vir: Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003. 5 - Vir: Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003

48

Slika 2 prikazuje strukturo prihodkov prejemnikov od vodarine v marcu 2004, iz katere je razvidno, da prejme največji delež iz cene vode občina, 44 %. Slika 3 prikazuje strukturo vodarine v marcu 2004. TABELA 14: MESEČNI RAČUNI ZA VODARINO ZA GOSPODINJSTVA V MESTNI OBČINI MARIBOR PO VRSTAH OBREMENITEV V LETIH 2003 IN 2004.

Vrsta obremenitve Prejemnik Vrednost postavke dec. 2003 v SIT/m3

delež mar. 2004 v SIT/m3

delež

VODA Mariborski vodovod

124,10 0,22 124,10 0,22

Vzdrževalnina in pregled priključkov

Mariborski vodovod

32,79 0,06 35,41 0,06

Odvajanje odpadnih voda

Nigrad 42,77 0,08 45,82 0,08

Storitvena pristojbina za čistilno napravo

Občina 180,00 0,32 256,00 0,45

Vodno povračilo Država 13,10 0,02 16,59 0,03Taksa za obremenjevanje voda

Država 127,31 0,23 51,31 0,09

DDV 8,5 % Država 44,21 0,08 44,98 0,08SKUPAJ 564,27 1,00 574,21 1,00

Vir: Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003.

SLIKA 2. STRUKTURA PRIHODKOV PREJEMNIKOV OD VODARINE V MESTNI OBČINI MARIBOR V MARCU 2004. Vir: Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003. Povprečna ponderirana cena glede na porabo, za leto 2003, se izračuna po formuli (3) (Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003): (NT * poraba po NT + VT * poraba po VT) / celotna poraba = (3) (6,430.229 m3 * 124,10 SIT/m3 + 1,963.293 m3 * 182,04 SIT/m3) / 8,393.522 m3 = 137,65 SIT/m3 Uporabljene kratice: NT – nižja tarifa: široka potrošnja, VT – višja tarifa: gospodarstvo

Mariborski vodovod

28%

Nigrad8%

Občina44%

Država20%

49

SLIKA 3. STRUKTURA VODARINE V MESTNI OBČINI MARIBOR V MARCU 2004. Vir: Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003. ČN – čistilna naprava 6.4 Poslovanje v letu 20036

Pri poslovanju leta 2003 je bil glavni poudarek na obnovi omrežja. Cilj obnove je zmanjšanje izgub in motenj v oskrbi ter izboljšanje kakovosti vode. V zadnjih štirih letih je bilo obnovljenih 190 km cevovodov. Tako velik obseg obnove je omogočil zmanjšanje izgub od 37 % načrpane vode v letu 1999 na 27 % v letu 2003. Količinsko to pomeni 2,9 milijonov m3 manj izgubljene vode (leta 1999 7,1 milijonov m3 in leta 2003 4,2 milijonov m3 izgubljenih količin vode). Aparat za daljinsko zaznavanje odtekanja vode, jim omogoča najti netesna mesta v omrežju (japonski merilec). Kljub bistveno ostrejšim merilom o kakovosti vode, ki veljajo od leta 2002, se je kakovost vode izboljšala od 4,2 % neustreznih analiz v letu 1997 na 1,3 % neustreznih analiz v letu 2003. S tako nizkim odstotkom neustreznih analiz, sodi voda Mariborskega vodovoda med najkakovostnejše v Sloveniji. Tudi v letu 2003 je bilo na večjem območju občine Maribor opuščeno kloriranje vode. Eden od ciljev širitve obnovljenih območij je zmanjšanje in kasnejša opustitev kloriranja tudi na tem delu sistema. Obseg omrežja Mariborskega vodovoda se je v letu 2003 povečal za 24 km in je s 1172 km najdaljši sistem v Sloveniji. Omrežje se širi predvsem na območja, kjer so se doslej oskrbovali preko lokalnih vodovodov. V zadnjih letih se je preko obnove pomembno izboljšala tudi kakovost materiala na omrežju. Od leta 1998 se je obseg azbestnih cevovodov zmanjšal skoraj za polovico (trenutno jih je še 50 km), za 17 km so se zmanjšali cevovodi iz PVC materialov, medtem ko se je obseg cevovodov iz litega železa, ki velja za najkakovostnejši material, v tem obdobju povečal za 80 km (ima najdaljšo življenjsko dobo, dobro pretočnost in malo okvar). 6 - Povzeto po: Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003

VODA22%

Vzdrževalnina6%

Odvajanje odpadnih voda

8%

Pristojbina za ČN44%

Vodno povračilo

3%

Taksa za obremenjevanje

vode23%

DDV8%

50

Zaradi hribovitega terena izven mestnega območja, kjer poteka skoraj 60 % omrežja, je najprimernejši material iz trdega polietilena (PE-HD), njegova kakovost se je zaradi novih tehnoloških postopkov v zadnjih letih zelo izboljšala. Za ureditev sistema vodooskrbe s čim manj motnjami so bile v letu 2003 izgrajene štiri nove prečrpalnice. Za boljše varstvo pred požari je bilo postavljenih dodatnih 153 hidrantov, tako da jih je v celotnem sistemu že preko 5550. Število priključkov konec leta 2003 je preko 33.000. V letu 2003 so vse občine izkoristile možnost povišanja cen vode, kot jo je omogočala Uredba o predhodni prijavi cen (v nadaljevanju Uredba). Čeprav je Uredba Vlade zelo omejevalna, je dovoljen dvig cen omogočil v vseh občinah vsaj delno pokritje amortizacije s ceno. Zaradi spremembe namenskosti ekološkega tolarja, se je višina ustvarjene amortizacije najbolj povečala v občini Maribor. Glede na to, da so potrebe po obnovi omrežja bistveno višje, kot jo omogoča višina ustvarjene amortizacije, je doslej že 7 občin uvedlo namensko občinsko takso, namenjeno izboljšanju vodooskrbe. S temi sredstvi je bilo mogoče doslej urediti najbolj problematična žarišča motenj v vodooskrbi. Poraba in prodaja vode je v primerjavi z letom pred tem tudi v letu 2003 kljub izjemni poletni suši in vročini padla za 1,5 %. Padec porabe je ugotovljen samo v gospodarstvu (10 %), medtem ko je široka potrošnja povečala porabo za 1 %. Pri primerjavi porabe po občinah pa je padla skupna poraba samo v občinah Maribor in Šentilj, medtem ko je v vseh ostalih občinah skupna poraba narasla. Skupni prihodki od prodaje so se v primerjavi s preteklim letom povečali za 15 %. Zaradi višjih cen vode in vzdrževalnine priključkov so bili prihodki od prodaje vode, kljub nižji prodaji, višji za 5,7 %. Dopolnilna dejavnost se je v primerjavi z letom pred tem povečala za 26 %. Prihodki se uporabljajo za vzdrževanje, za novogradnje pa prispeva občinski proračun, iz državnega proračuna dobijo zelo malo sredstev, izgube podjetja naj bi krila država. Amortizacija se pokriva s ceno vode ali iz občinskega proračuna, če to ni mogoče se znižajo obveznosti do občine. V letu 2003 je bilo bistveno manj investicij v infrastrukturo iz dotacij in tujih sredstev. Že obstoječe lokalne vodovode priključujejo na Mariborski vodovod zaradi oporečnosti vode, ti priklopi se obravnavajo kot novogradnje. Veliko sredstev namenijo zaščiti vodnih virov. Po Zakonu o gospodarskih družbah so tudi javna podjetja gospodarske družbe, ki so podvržena splošnim kriterijem uspešnosti (najmanj 4 % dobička na osnovni kapital), zato so stalna prizadevanja za večjo izkoriščenost kapacitet, ekonomičnost in rentabilnost nujni elementi gospodarjenja. Oskrba z vodo ne prinaša dobička, dobiček se ustvarja samo na tržni dejavnosti. Zaradi boljše izkoriščenosti zmogljivosti so se znižali stroški vodooskrbe in tako so prerazporedili stroške v korist amortizacije. Obračunana amortizacija infrastrukture se je glede na preteklo leto povišala za 131 % (od tega največ v občini Maribor). Ustvarjen dobiček znaša 52,4 milijonov SIT in je za 7,4 % višji kot preteklo leto.

51

Tudi za leto 2003 so izdelani računovodski izkazi po prenovljenih računovodskih standardih, po katerih se opravi splošno prevrednotenje kapitala, če se v prejšnjem koledarskem letu tečaj evra do tolarja poveča za več kot 5,5 %. V letu 2003 se je tečaj evra povečal za 2,6 %, medtem, ko je znašala domača inflacija, merjena z rastjo življenjskih stroškov 4,6 %, tako da prevrednotenje ni bilo potrebno. Tudi v primeru, da ne bi bilo omejitve glede prevrednotenja, bi podjetje izkazalo pozitiven rezultat (pri prevrednotenju za inflacijo 4,6 % bi bil dobiček nižji za 46,2 milijonov SIT, merjenega z rastjo evra pa 26,1 milijonov SIT). Davek na dobiček se plačuje le za del, ki je v lasti Mariborskega vodovoda, kar znaša 18,3 % premoženja, zaradi olajšav, ki jih koristijo, dejansko nikoli ne plačajo davka iz dobička. Od leta 1985 se je količina črpane vode znižala za 14,4 %, prodane vode je manj za 15,9 %, od tega se je prodaja v gospodarstvu znižala v opazovanem obdobju za 65,4 %, prodaja pri široki potrošnji pa je višja za 37,6 %, predvsem zaradi novih porabnikov oziroma povečanega števila priključkov. Dolžina omrežja se je od leta 1985 skoraj podvojila oziroma je daljše za 96,6 %, število priključkov pa se je povečalo za 88,5 %. Količina izgub je bila v letu 2003 skoraj enaka kot leta 1985. Izgube v tej dejavnosti so običajne, zato je njihovo zmanjšanje v tako velikem omrežju velik uspeh. Prodana količina vode na 1 priključek in 1 m omrežja še vedno pada. Leta 1985 so prodali 23,1 m3 vode na m omrežja, v letu 2003 pa samo 10,6 m3/m. Tudi prodaja vode na 1 priključek se je znižala za več kot polovico. Leta 1985 so prodali 782 m3 na 1 priključek, v letu 2003 pa še samo 354 m3. Omrežje in priključki se širijo na redkeje poseljena področja. To pomeni tudi višje stroške na m3 prodane vode (več elektrike za prečrpavanje, več zdravstvenih pregledov, več stroškov tekočega vzdrževanja ipd.). Strošek za porabljeno vodo se je predvsem v Mestni občini Maribor v letu 2003 z uvedbo pristojbine za čistilno napravo izjemno povečal. Posledice povečanih stroškov za porabljeno vodo so ostrejši varčevalni ukrepi. lzjemna suša je v letu 2003 nekoliko spremenila strukturo črpane vode po posameznih vodnih virih. Največ vode je bilo načrpane (skoraj dve tretjini) na Vrbanskem platoju, povečale pa so se črpane količine vode v Dobrovcih in Selniški dobravi. Manj kot pretekla leta pa so zaradi znižane podtalnice načrpali v obeh vodnjakih v Rušah in Betnavskem gozdu. Vsako leto izvedejo anketo o zadovoljstvu potrošnikov, ki je v zadnjem letu dala pozitivne rezultate. 6.5 Notranja organiziranost stroškovnih mest in ugotavljanje poslovnega izida7 Mariborski vodovod izvaja vodooskrbo na sistemu, ki oskrbuje 13 občin. Sedem občin nima lastnega vodnega vira. Od šestih občin, ki imajo vodne vire, imajo samo štiri dovolj vode za lastno oskrbo. V sistemu se ni bilo možno dogovoriti za enotno ceno, prav tako je lastna cena v posameznih občinah zelo različna. 7 - Povzeto po: Jecelj 2003, 77-92.

52

Po Zakonu o gospodarskih družbah se je vsa obstoječa infrastruktura lastninila po občinah po lokacijskem načelu. Amortizacija pripada občini, ki je lastnica infrastrukture, ima pa tudi obveznost za njeno obnovo, vendar morajo prispevati tudi druge občine in njihovi občani, ki to infrastrukturo uporabljajo za zadovoljitev svojih komunalnih potreb. Stroškovna mesta (v nadaljevanju SM) so določena za glavno dejavnost, stransko in pomožno dejavnost ter splošne službe. Stroškovna mesta glavne dejavnosti so (v oklepajih je navedeno število SM): SM distribucija vode (14), SM črpanje vode (6), SM tranzit vode (8). SM glavne dejavnosti distribucije vode so izvedena tako, da ima vsaka občina svoje SM, ki ima poleg glavnega SM tudi vlogo nosilca stroškov ter omogočajo izdelavo kalkulacije cene vode in obračuna poslovnega izida za posamezno občino. SM glavne dejavnosti črpanja in tranzita imajo naravo začasnih SM, ki služijo za pravilnejšo obremenitev vseh občin s stroški (amortizacija, stroški dela, električna energija, vzdrževanje). Nekatere občine nimajo (dovolj) lastnih virov in tako morajo prispevati del sredstev, nekatere občine pa imajo v lasti infrastrukturo, ki je namenjena le tranzitu, te pa prejemajo del sredstev iz drugih občin. Ključ za delitev je dejanska poraba vode v posamezni občini. Stroške vseh SM črpališč seštejejo in prenesejo po ključu porabe v posamezni občini na glavna SM distribucije vode. Za občine, ki oddajajo drugim občinam svoje presežke načrpane vode, se ugotovi razlika med deležem amortizacije črpališč, ki jo same koristijo (osnova je količina prodane vode), in deležem, ki jim jo prispevajo druge občine; to so prisojeni prihodki amortizacije črpališč in pomenijo dodatni prihodek občinam lastnicam črpališč. Kot strošek se pri lastnici zajame njena celotna amortizacija. Pri SM tranzit vode se prav tako določajo prisojeni prihodki amortizacije tranzita, vendar je organizacija teh SM bolj zahtevna. Prisojeni prihodki amortizacije za črpanje in tranzit so element poslovnega izida pod A.3 (A - Čisti prihodki od prodaje). Splošna SM so: - SM nakupne dejavnosti (nabava in javna naročila, skladiščenje), - SM prodajne dejavnosti (obračun vode), - splošna SM (uprava, razvojni sektor, gospodarsko-računski sektor, poslovna

informatika, vodstvo tehnično-operativne službe, priprava dela), - SM, ki služijo stranski dejavnosti. Neposredni stroški se razporejajo na SM na osnovi povzročitve stroška na SM, merilcev, lokacije osnovnih sredstev in razdelilnikov. Na osnovi razdelilnikov stroškov se na SM razporejajo stroški, nastali na sedežu podjetja. Vsaka vrsta stroška ima določeno svojo osnovo za razporejanje, na primer električna energija – moč motorjev, ogrevanje – število in velikost radiatorjev, varnostna služba – število zaposlenih. Obračun stroškov po SM poteka preko obračunskega lista OBOL-a. Posredni stroški so sestavljeni stroški, ki izhajajo iz primarnih stroškov in se prenašajo na glavna SM na osnovi obračunanih delovnih nalogov (npr. stroški investicijskega vzdrževanja v lastni režiji, medsebojne storitve proizvodnje) ali meril (splošni in upravno-prodajni stroški).

53

V podjetju so izdelali izračun, ki zajema samo denarne tokove občin v okviru sistema Mariborskega vodovoda, ki izvirajo iz vodarine, vzdrževanja priključkov in razpoložljivih investicijskih sredstev za izgradnjo vodovodne infrastrukture. Tako je mogoče obresti za deponirane viške likvidnih sredstev voditi po občinah. Poslovni izid po občinah se izdela na podlagi OBOL-a iz SM distribucija vode posamezne občine. V poslovnem izidu je prikazana celotna amortizacija infrastrukture posamezne občine. Za tisti del infrastrukture, ki jo uporabljajo druge občine, imajo povečane prihodke iz naslova amortizacije, to so prisojeni prihodki amortizacije črpališč in tranzita. Cilj ugotavljanja poslovnega izida po občinah je izračun višine odpisa amortizacije v breme občine. Dobička pri komunalnih podjetjih praviloma ni. Ugotovljen izid pomembno vpliva na možnost obnavljanja infrastrukture. 6.6 Kalkulacija lastne cene vode Obračunska kalkulacija lastne cene vode v Mestni občini Maribor je povzeta iz letnega poročila 2003. Povprečna ponderirana cena vode, ki znaša 137,65 SIT/m3 (po izračunu na strani 45) je za 12,41 SIT nižja od izračunane lastne cene vode (tabela 15). Ta odmik nam pojasnjuje, zakaj ni dobička od prodaje vode. TABELA 15: GOLE CENE VODE IN ODMIKI OD LASTNE CENE VODE V MESTNI OBČINI MARIBOR V LETU 2003 V SIT/m3.

Gole cene vode

v SIT/m3

Odmik od lastne cene v SIT/m3

Delež odmika v dejanski ceni

v SIT/m3 Nižja tarifa 124,10 25,96 0,21 Višja tarifa 182,04 -31,98 -0,18 Povprečna ponderirana cena 137,65 12,41 0,09 Lastna cena 150,06

Vir: Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003. V tabeli 16 je prikazana obračunska kalkulacija lastne cene vode v Mestni občini Maribor za leto 2003. Kalkulacija je izdelana po SRS 35 (35.51) in vključuje le stroške za oskrbo z vodo. Na sliki 4 vidimo strukturo stroškov v lastni ceni vode v Mestni občini Maribor za leto 2003. Amortizacija predstavlja 30 % v strukturi lastne cene, kar je značilno za dejavnost Amortizacijo vodijo med neposrednimi stroški, povezanimi s sredstvi v upravljanju. Izračunana lastna cena je primerljiva s ceno, ki bi po Zoreta morala znašati 0,65 € (154,84 SIT na dan 20.4.) (Dernovšek 2004, 8).

54

TABELA 16: OBRAČUNSKA KALKULACIJA CENE VODE V MESTNI OBČINI MARIBOR ZA LETO 2003.

Vrsta stroška v SIT/m3 deležNeposredni stroški: Električna energija, režijski stroški materiala, stroški režijskih storitev in zdravstveni pregledi vode

10,27 0,07Neposredni stroški povezani s sredstvi v upravljanju: Amortizacija občine

45,53 0,30

Posredni spremenljivi proizvajalni stroški: Črpanje vode in stroški vzdrževanja priključkov

28,14 0,19

Posr. sprem. proizv. stroški povezani s sredstvi v upravljanju: Redno vzdrževanje prelomov in infrastrukturnih objektov

10,97 0,07

Posredni stalni proizvajalni stroški: Dežurna služba

2,24 0,01

Posr. stalni proizv. stroški povezani s sredstvi v upravljanju: Tranzit

6,82 0,05

Neproizvajalni stroški: Stroški uprave, priprave in skladišč, obračuna vode, obresti, drugi

46,10 0,31

LASTNA CENA 150,06 1,00Vir: Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003, 83.

SLIKA 4. STRUKTURA STROŠKOV V LASTNI CENI VODE V MESTNI OBČINI MARIBOR ZA LETO 2003. Vir: Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003. 6.7 Sklep Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. opravlja lokalno javno službo varstva okolja - oskrba z vodo in oskrbuje 13 občin. Tržne dejavnosti mu omogočajo, da posluje pozitivno. Struktura cene vode v Mestni občini Maribor v marcu 2004 je sledeča: gola cena vode (22 %), vzdrževalnina in pregled priključkov (6 %), odvajanje odpadnih voda (8 %), storitvena pristojbina za čistilno napravo (45 %), vodno povračilo (3 %), taksa za obremenjevanje

Posredni proizvajalni stroški; 32 %

Neproizvajalni stroški; 31 %

Neposredni stroški; 37 %

55

vode (9 %) in DDV, kar skupaj znaša 574,21 SIT/m3. Vzdrževalnine so uvedli, ker prihodki ne zadoščajo za obnovo omrežja. Nobena občina nima dobička iz prihodkov od vode. V letu 2003 je bil glavni poudarek na obnovi omrežja, izgube so zmanjšali na 27 %. Izboljšali so tudi kakovost vode, tako da je odstotek neustreznih analiz v letu 2003 znašal 1,3, širijo pa tudi območje, kjer se voda ne klorira. Organizirana so stroškovna mesta glavne dejavnosti za distribucijo, črpanje in tranzit, ki služijo za razporejanje stroškov po občinah glede na porabo vode. Občine, ki nimajo lastnih virov prispevajo del sredstev občinam, ki zagotavljajo vodo, osnova za obračun je porabljena voda. Kot strošek se pri lastnici infrastrukture zajame njena celotna amortizacija, obračunajo pa se prisojeni prihodki amortizacije za črpanje in tranzit. Obračunsko kalkulacijo lastne cene vode so izdelali po SRS 35. Amortizacija predstavlja 30 %, stroški črpanja in vzdrževanja priključkov 19 % (to so posredni spremenljivi proizvajalni stroški) in neproizvajalni stroški predstavljajo 31 % v strukturi lastne cene. Izračunana lastna cena vode za leto 2003 znaša 150,06 SIT in je primerljiva s ceno, ki bi po mnenju Zoreta (podsekretar na MOPE) bila upravičena. Povprečna ponderirana cena za leto 2003 je 137,65 SIT/m3, torej je cena v povprečju prenizka za 9 %.

56

7 SKLEP V uvodu smo postavili tezo, da je voda podcenjena in da trenutna urejenost zakonodaje in dejavnosti preskrbe z vodo v Sloveniji ni najboljša. Podcenjenost vode smo dokazali z izračuni v poglavjih 3 in 6. Pri analizi cen vode v tabeli 2 smo upoštevali le golo ceno vode. Iz dostopnih podatkov o cenah 11 komunalnih podjetij smo izračunali povprečno ceno za gospodinjstva, ki znaša 121 SIT in gospodarstvo, ki znaša 160 SIT. Celotna povprečna cena znaša 140 SIT. Primerna cena naj bi, po mnenju Zoreta, podsekretarja na MOPE, bila 155 SIT. Država priporoča izenačitev tarif, kar bi bilo, glede na rezultat, primerno. Nesprejemljive so velike razlike med cenami. Najnižja za gospodinjstva znaša 46 SIT in najvišja 209 SIT (razmerje je 1:4,5). Pri cenah za gospodarstvo je razmerje med najnižjo in najvišjo ceno 1:6. Cene morajo biti odraz stroškov. Razlike v cenah so sprejemljive pod pogoji različnih stroškov zaradi lege, dostopa, razpršenosti porabnikov in drugih posebnosti. V primerjavi s cenami v EU je Slovenija primerljiva z Italijo in Španijo, kjer s ceno pokrivajo le tekoče stroške poslovanja. V Mestni občini Maribor znaša celotna obremenitev za plačilo vode za gospodinjstva 574 SIT/m3, od tega prejme Mariborski vodovod 28 %, Nigrad 8 %, država (taksa, vodno povračilo in DDV) 20 % in občina 44 %. Občina pobira pristojbino za čistilno napravo, ki pa se zdi previsoka, saj znaša 256 SIT/m3. Primerna cena za odvajanje in čiščenje vode po Zoretu znaša 415 SIT, torej bi bila celotna cena za vodo približno 570 SIT, kar je primerljivo s ceno v Mestni občini Maribor. Državna regulativa na področju preskrbe z vodo je potrebna, vendar je premalo zavezujoča za vodenje ekonomsko učinkovite politike. Pozitivni učinki regulative so: − Komunalna podjetja morajo voditi računovodske in druge evidence zaradi obvezne

predhodne prijave cen na Ministrstvo za gospodarstvo, zahtev ZGD in SRS. − Komunalna podjetja in občine so odgovorna za neoporečnost pitne vode – Pravilnik o

zdravstveni ustreznosti pitne vode. − Taksa za obremenjevanje vode, ki jo plačujejo porabniki – onesnaževalci, se reinvestira

v gradnjo kanalizacijskih omrežij in čistilnih naprav. Negativni učinki regulative so: − Nekatera komunalna podjetja, ki v času prostega oblikovanja cen, le-teh niso povišala,

so zato v slabšem položaju, ker ne morejo kriti stroškov poslovanja. − Komunalna podjetja lahko nekatere postavke v ceni vode določajo prosto, razmerja

med cenami so nesprejemljiva, porabniki so slabo informirani. − Vsebina NPVO, ki zagovarja sprostitev cen, uvedbo ekonomskih inštrumentov, ki naj

vključijo okoljske stroške v poslovne stroške in upoštevanje ekonomije obsega v komunalni oskrbi, se ne sklada s trenutno politiko na področju preskrbe z vodo.

− Tudi Zore kritizira dejstvo, da lahko komunalna podjetja del cene prosto določajo, iz česar sklepamo, da na MOPE nimajo ustreznih pooblastil za ukrepanje.

57

Hrovatinova že od leta 2001 (nazadnje januarja 2004) v člankih in intervjujih opozarja, da bi bilo smiselno oblikovati državno strokovno regulacijsko komisijo, na MOPE pa so zaenkrat razmišljali o ustanovitvi strokovne agencije za lokalne gospodarske javne službe. Z novo Uredbo o predhodni prijavi cen je Vlada uvedla obvezno pridobitev strokovnega mnenja o cenah od MOPE v primeru uvedbe nove storitve in nadgradnje obstoječega sistema. V tezi smo navedli, da je možno uspešno poslovanje v dejavnosti preskrbe z vodo, pod predpostavko dobre organiziranosti in ustrezne strokovnosti. Če mislimo na ekonomsko učinkovitost, moramo tezo ovreči, saj večina komunalnih podjetij posluje z izgubo. Sklepamo, da ostalim komunalnim podjetjem tržne dejavnosti omogočajo, da poslujejo pozitivno. Menimo, da v primeru manjšega komunalnega podjetja kader ni ustrezno usposobljen, da bi vodil vse potrebne računovodske in druge evidence. Problemi so najbolj očitni pri obračunu amortizacije, ki predstavlja približno 30 % vseh stroškov. Tudi stroka je v dilemi, npr. pri evidentiranju poslovnih dogodkov povezanih z infrastrukturnimi objekti in napravami. Javna podjetja obračunavajo amortizacijo za vsa sredstva, za katera jo je po SRS 13 potrebno obračunavati. Podjetja morajo ugotoviti za katera sredstva lahko obračunano amortizacijo vključijo v ceno storitev. Če ne morejo vključiti amortizacije v ceno, se za obračunano amortizacijo zmanjšajo obveznosti do lastnice infrastrukture. Kranjec pravi, da se v primeru javnega financiranja infrastrukture amortizacija ne sme vračunati v ceno, saj bi davkoplačevalci tako plačali za infrastrukturo in tudi za amortizacijo. S Kranjcem se ne strinjamo, če se amortizacija, vključena v ceno storitev, nato uporabi za vzdrževanje in obnavljanje iste infrastrukture, saj zagovarjamo načelo porabnik plača. Kako naj komunalna podjetja vodijo računovodstvo je opredeljeno v SRS 35, med podjetji so bile ugotovljene velike razlike pri uporabi amortizacijskih stopenj. Komunalna podjetja so vezana tudi na občinsko politiko. Občine so lastnice infrastrukture in morajo s pogodbo o upravljanju urediti medsebojna razmerja, kar pa veliko občin (in komunalnih podjetij) še ni uredilo. Predpostavke smo preverili v javnem podjetju Mariborski vodovod, d.d., ki oskrbuje 13 občin in je največji sistem za oskrbo z vodo v Sloveniji. Dopolnilne tržne dejavnosti omogočajo, da posluje pozitivno. Iz naslednjih dejstev sklepamo, da gre za uspešno komunalno podjetje. Delež neustreznih analiz vode in izgube vode v omrežju se manjšajo. Omrežje se širi, delež pokrivanja amortizacije s ceno se viša, prav tako ustvarjeni dobiček. Pričakujemo, da se bodo našteti negativni učinki regulacije sanirali, prav tako pričakujemo delno poenotenje cen in izenačitev tarif za gospodinjstva in gospodarstvo. Zaradi zahtev evropske okvirne direktive o vodi (zaračunavanje polne cene vode, vključujoč tudi okoljevarstvene stroške in stroške virov, doseči dobro stanje voda do leta 2015 in drugih) se bodo cene vode vsekakor povišale. Ko se bodo uveljavila načela uporabnik plača, onesnaževalec plača in voda plača za vodo, bodo porabniki in komunalna podjetja zaradi višjih stroškov dodatno obremenjeni, vendar bodo spoznali pravo vrednost te življenjsko pomembne dobrine. Primerna cena bo spodbudila varčevanje in trajnostno gospodarjenje z vodo.

58

8 POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE Diplomsko delo obravnava problematiko določanja cen v dejavnosti preskrbe z vodo. Dejavnost preskrbe z vodo zajema zbiranje, čiščenje in distribucijo vode ter ravnanje z odplakami. V Sloveniji se dejavnost izvaja v okviru komunalnih podjetij. Na cene v dejavnosti vplivajo državni predpisi in občine. Značilni so visoki stroški zaradi vzdrževanja in širitev infrastrukture. Cene se po občinah zelo razlikujejo. Večina komunalnih podjetij posluje z izgubo. Cene so v povprečju prenizke. V velikih sistemih so cene blizu realni. V nekaterih državah EU zaračunavajo polno ceno vode, velja, da so na severu cene višje in poraba nižja kot na jugu EU. Ključne besede: voda, cena vode, regulacija cen, komunalna podjetja, amortizacija infrastrukture, Slovenija, Evropska unija ABSTRACT AND KEY WORDS This diploma work discusses the water pricing system, which involves production, distribution of water, sewerage and water treatment. In Slovenia this activities are carried out by utilities, which are run by municipalities. The prices are determined by the government and municipalities. Characteristic are high costs for maintenance and new infrastructure. The majority of utilities operate at a loss. In average the prices are to low. In big waterworks prices are nearly real. Some EU members charge the full water price. In northern EU countries prices are higher and consumption is lower than in southern countries. Key words: water, water price, price regulation, utilities, depreciation of infrastructure, Slovenia, European Union.

59

SEZNAM VIROV 1. ARSO - Agencija RS za okolje. 2002. Taksa za obremenjevanje vode [online].

Dostopno na: http://www.arso.gov.si/aktualno/informacije/taksa_vode.doc [20.3.2004]. 2. BGW-Bundesverband der deutschen Gas- und Wasserwirtschaft. 2004.

Wasserversorgung [online]. Dostopno na: http://www.bundesverband-gas-und-wasser.de/bgw/indexflash.html [15.3.2004].

3. BGW-Bundesverband der deutschen Gas- und Wasserwirtschaft. 2004a.

Presseinformation 15.1.2004 [online]. Dostopno na: http://www.bundesverband-gas-und-wasser.de/bgw/presseinfo040115.pdf [20.3.2004].

4. Dernovšek, Igor. 2004. Komunala: dražja, še dražja. Gospodarski vestnik 7:8. 5. EC - European commission (8.1.2002). EU Water Framework Directive. Official

Journal (OJ L 327) 22.12. 2000 [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/eur-lex/pri/de/oj/dat/2000/l_327/l_32720001222de00010072.pdf [20.1.2004].

6. Gemeindewerke Eningen u. A. Gas- und Wasserversorgung / Abwasser. 2003.

Jahresendabrechnung. 7. Hoekstra, Y. Arjen. 1998. Appreciation of water: four perspectives. Water Policy

1:605-622. 8. Hrovatin, Nevenka, in Bailey S. J. 2001. Implementing the European Commission's

water pricing communication: cross-country perspectives. Utilities policy 10: 13-24. 9. Hrovatin Nevenka. 2001a. Primerjava posameznih elementov določanja cen vode v

nekaterih državah EU in v Sloveniji in usmeritve za vodenje učinkovite cenovne politike. Naše gospodarstvo 5-6: 434-553.

10. Javno podjetje Komunala, d.o.o., Sevnica. 2004. Cenik [online]. Dostopno na:

http://www.komunala-sevnica.si/cenik%20vodarina.html [15.3.2004]. 11. Javno podjetje Komunala Trbovlje d.o.o. 2004. Cenik [online]. Dostopno na:

http://www.komunala-trbovlje.si/cenik.php?status=CENIK_SHOW&id=200309240110078534 [15.3.2004].

12. Javno podjetje Vodovod-kanalizacija, d.o.o., Ljubljana. 2004. Cenik [online].

Dostopno na: http://www.holdingljubljana.si/ceniki.htm [15.3.2004]. 13. Jecelj, Stanislav. 2003. Ugotavljanje poslovnega izida izvajanja vodooskrbe na

sistemu, ki oskrbuje več občin. Računovodstvo v javnih podjetjih 2003: 77-92. 14. Jereb, Samo. 2001. Zagotavljanje pogojev za uspešno poslovanje javnih podjetij.

Računovodstvo v javnih podjetjih 2001: 19-42.

60

15. Jereb, Samo. 2002. Evidentiranje osnovnih sredstev v upravljanju na podlagi cenitev infrastrukturnih omrežij. Računovodstvo v javnih podjetjih 2002: 57-76.

16. Jereb, Samo, in Matej, Loncner. 2003. Analiza podatkov iz letnih poročil javnih

komunalnih podjetij. Računovodstvo v javnih podjetjih 2003: 93-127. 17. Jones, L., Shugart, C., Štruc, M. 1995. Regulatory framework for municipal services in

Slovenia with emphasis on price policy. Ljubljana: EBRD – European Bank for Reconstruction and Development.

18. Kavčič, Slavka. 2002. Amortizacija v obveznih lokalnih gospodarskih javnih službah

varstva okolja. Ljubljana: Svetovalni center. 19. Komunala Koper d.o.o. 2004. Cenik [online]. Dostopno na:

http://www.komunalakoper.si/index.php?page=Cenik%20dostave%20pitne%20vode&p_name=Cenik%20dostave%20pitne%20vode&l1=Ceniki [15.3.2004].

20. Komunala Novo Mesto d.o.o., javno podjetje. 2004. Cenik [online]. Dostopno na:

http://www.komunala-nm.si/default.cfm?Jezik=Si&Kat=02 [15.3.2004]. 21. Komunala Tolmin javno podjetje d.d. 2004. Cenik [online]. Dostopno na:

http://www.komunala-tolmin.si/ceniki.php [15.3.2004]. 22. Komunalno podjetje Velenje d.o.o. 2004. Cenik [online]. Dostopno na: http://www.kp-

velenje.si/ceniki/komunalne-dobrine.htm [15.3.2004]. 23. KOP javno komunalno podjetje Zagorje ob Savi d.o.o. 2004. Cenik [online]. Dostopno

na: http://www.kop-zagorje.si/index1.htm [15.3.2004]. 24. Kopač, Irena. 2002. Evropska okvirna direktiva o vodah z vidika oskrbe z vodo.

Strokovni seminar Vodni dnevi 2002: 115-123. 25. KOSTAK, Komunalno stavbno podjetje, d.d., Krško. 2004. Cenik [online]. Dostopno

na: http://www.kostak.si/ceniki/Osnovne_komunalne_storitve.pdf [15.3.2004]. 26. KOVOD Postojna, d.o.o. 2004. Cenik [online] Dostopno na:

http://www.kovodpostojna.si/ceniki.php [15.3.2004]. 27. Kranjec, Marko. 2004. Amortizacija in financiranje infrastrukture gospodarskih javnih

služb. IKS – Revija za računovodstvo in finance 6/04: 7-11. 28. Kurnik Đonlagić, Jelka. 2001. Tehnološke vode in odplake. Maribor: Fakulteta za

strojništvo. 29. Lah, Avguštin. 1998. Voda - vodovje: poglavitni življenjski vir narave in gospodarstva.

Ljubljana: Svet za varstvo okolja Republike Slovenije (Zbirka Usklajeno in sonaravno; št. 2).

61

30. Leksikon CZ, tretja izdaja. 1994. Ljubljana: Cankarjeva založba. 31. Liu, Junguo, Savenije, H. G. Hubert in Xu, Jianxin. 2003. Water as an economic good

and water tariff design Comparison between IBT-con and IRT-cap. Physics and chemistry of the earth 28/4-5: 209-217.

32. Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d. 2003. Letno poročilo 2003. Maribor:

Mariborski vodovod. 33. Mariborski vodovod javno podjetje d.d. 2004. Internetno gradivo [online]. Dostopno

na: http://www.mariborski-vodovod.si// [14.3.2004]. 34. Mariborski vodovod javno podjetje d.d. 2004a. Cenik [online]. Dostopno na:

http://www.mb-vodovod.si/Obvestila/pregled_cen_pitne_vode.htm [15.3.2004]. 35. MOPE - Ministrstvo za okolje, prostor in energijo. 2002. Poročilo o stanju okolja 2002.

MOPE: Ljubljana. 36. MOPE - Ministrstvo za okolje, prostor in energijo. 2004. Brošura o vodi [online].

Dostopno na: http://www.sigov.si/mop/podrocja/uradzavode_sektorvode/porocila/wfd/brochures/brosura_slo.pdf [12.4.2004].

37. MUV - Medobčinski uradni vestnik. 2000. Sklep o določitvi cene vode ter prispevka za

vzdrževalnino 24/2000. 38. MUV - Medobčinski uradni vestnik. 2003. Sklep o določitvi cene vode na območju

občine Rače-Fram. Medobčinski uradni vestnik 1/03. 39. Odum, Eugene P. 1997. Ecology: a bridge between science and society. Sunderland:

Sinauer Associates, Inc. 40. Petrač, Marjeta. 2004. Implementacija Uredbe o predhodni prijavi cen komunalnih

storitev. Aktualni finančni in pravni problemi v javnih podjetjih: Gradivo za seminar lm veritas d.o.o. 04: 71-100.

41. Pirnat, Rajko. 2001. Javno podjetje in infrastruktura – nekatera pravna vprašanja.

Računovodstvo v javnih podjetjih 2001: 163-172. 42. Podlipnik, Bernarda. 2004. Oblikovanje cen za obvezni gospodarski javni službi

odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda ter oskrbo s pitno vodo. Aktualni finančni in pravni problemi v javnih podjetjih: Gradivo za seminar lm veritas d.o.o. 04: 35-40.

43. Pregrad, Boris, in Vojko, Musil. 2001. Tehnološki sistemi in integrirano varstvo okolja.

Maribor: EPF, Studio Linea. 44. Rubin, Miha. 2003. Z Japonci do manjših izgub pitne vode. Delo 45/150 (2.7.2003): 7.

62

45. SURS - Statistični urad Republike Slovenije. 2001. Statistični letopis Republike

Slovenije 2001. Ljubljana: SURS. 46. Uradni list RS. 1993. Zakon o gospodarskih javnih službah 32/93. 47. Uradni list RS. 1995. Uredba o taksi za obremenjevanje vode 41/95. 48. Uradni list RS. 1995. Uredba o spremembah uredbe o taksi za obremenjevanje vode

44/95. 49. Uradni list RS. 1996. Uredba o spremembah in dopolnitvah uredbe o taksi za

obremenjevanje vode 8/96. 50. Uradni list RS. 1999. Uredba o določitvi najvišjih cen osnovnih komunalnih storitev.

78/99. 51. Uradni list RS. 1999. Uredba o pridobitvi predhodnega soglasja k cenam zbiranja,

čiščenja in distribucije vode 82/99. 52. Uradni list RS. 1999. Nacionalni program varstva okolja 83/99. 53. Uradni list RS. 2000. Uredba o predhodni prijavi cen komunalnih storitev 54/00. 54. Uradni list RS. 2000. Uredba o predhodni prijavi cen komunalnih storitev 111/00. 55. Uradni list RS. 2000. Uredba o spremembah in dopolnitvah uredbe o taksi za

obremenjevanje vode 124/00. 56. Uradni list RS. 2001. Uredba o predhodni prijavi cen komunalnih storitev 46/01. 57. Uradni list RS. 2001. Uredba o spremembah in dopolnitvah uredbe o taksi za

obremenjevanje vode 49/01. 58. Uradni list RS. 2001. Navodilo za oblikovanje cen storitev obveznih lokalnih javnih

služb 56/01. 59. Uradni list RS. 2002. Uredba o predhodni prijavi cen komunalnih storitev 41/02. 60. Uradni list RS. Zakon o vodah (ZV-1) 67/02. 61. Uradni list RS. 2002. Uredba o vodnih povračilih 103/02. 62. Uradni list RS. 2002. Sklep o določitvi cene za enoto obremenitve voda za leto 2003

117/02. 63. Uradni list RS. 2003. Uredba o predhodni prijavi cen komunalnih storitev 43/03.

63

64. Uradni list RS. 2004. Uredba o spremembah in dopolnitvah uredbe o taksi za obremenjevanje vode 8/04.

65. URBS. 2004. AfA-Tabelen des Bundesfinanzministeriums [online]. Dostopno na:

www.urbs.de/AfA/AfABE1.htm [20.3.2004]. 66. Viler Kovačič, Adrijana. 2003. Gospodarske javne službe – Institucionalne zahteve pri

ustanovitvi gospodarskih javnih služb in določene zahteve za izvajanje gospodarskih javnih služb na področju varstva okolja. Računovodstvo v javnih podjetjih 2003: 5-31.

67. Vlada RS. 2002. Standardna klasifikacija dejavnosti 2002 [online].

http://www.sigov.si/zrs/publikacije/skd/skd.html [10.3.2004]. 68. Vodovod-kanalizacija javno podjetje, d.o.o., Celje. 2004. Cenik [online]. Dostopno na:

http://www.vo-ka-celje.si/cenik/celje.htm [15.3.2004]. 69. Zore, Jani. 1999. Cenovna politika in metodologija cen v komunalni dejavnosti.

Računovodstvo v javnih podjetjih 1999: 5-35. 70. ZRFR - Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. 2002. Slovenski

računovodski standardi. Ljubljana: ZRFR.