UNIVERZA V MARIBORU · 2017-11-28 · UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA Podpisani...

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za športno treniranje

DIPLOMSKO DELO

Aleksander Kelnerič

MARIBOR, 2016

UNIVERZA V MARIBORU


Oddelek za športno treniranje

Diplomsko delo

PLANINSKA TEHNIKA IN TAKTIKA PRI VODENJU

NA ZAHTEVNIH TERENIH, BREZPOTJIH

IN NA VEČJIH NADMORSKIH VIŠINAH

Mentor: mag. Tone Golnar

Kandidat: Aleksander Kelnerič

MARIBOR, 2016

Lektor: mag. Marjan Štrancar, prof. slov.

Prevajalka: Tanja Ostrman Renault, univ. dipl. anglist in francist

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju mag. Tonetu Golnarju za strokovne nasvete, razumevanje,

prijaznost in podporo pri izdelavi diplomskega dela, prav tako vsem drugim

oddelčnim profesorjem, prvemu predstojniku oddelka prof. dr. Jožetu Vauhniku in

sedanjemu predstojniku prof. Stojanu Puhalju.

Zahvaljujem se tudi lektorju mag. Marjanu Štrancarju, prof. slov., za vso pomoč pri

izboljšanju jezikovne in oblikovne plati besedila in prevajalki Tanji Ostrman

Renault za prevod povzetka v angleški jezik.

Zahvaljujem se svoji družini, ki mi je v času študija stala ob strani in verjela vame.

Prav tako pa se želim zahvaliti tudi vsem tistim, ki so mi kakor koli nesebično

pomagali v času študija in pri nastajanju tega dela.

UNIVERZA V MARIBORU


IZJAVA

Podpisani Aleksander Kelnerič, roj. 15. 10. 1967, študent Pedagoške fakultete

Univerze v Mariboru, smer Trener izbrane športne panoge, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Planinska tehnika in taktika pri vodenju na

zahtevnih terenih, brezpotjih in na večjih nadmorskih višinah, izdelano pod

mentorstvom mag. Toneta Golnarja, predavatelja, avtorsko delo. V diplomskem

delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez

navedbe avtorjev.

________________________

(podpis študenta)

POVZETEK

Planinska tehnika in taktika pri vodenju na zahtevnih terenih, brezpotjih in na

večjih nadmorskih višinah

Privlačnost in mističnost gorskega sveta sta že od nekdaj prebujali radovednost

človeka. Prvi pristopniki so neobljuden in na prvi pogled neprehoden gorski svet

spoznavali bodisi zaradi vsakdanjih potreb, ker so v njem iskali hrano za preživetje,

pa tudi zaradi radovednosti in vznemirljivosti raziskovanja novih, še neodkritih

področij. Številni naravoslovno usmerjeni izobraženci, ki so se zavedali

pomembnosti odkrivanja višje ležečega gorskega sveta, so za osvajanje do tedaj

neprehodnih območij najemali izkušene domačine – prve vodnike. Oblikovanje

združenj, organizacij in skupin, ki so razvijale svoja prepričanja in poglede na

gorski svet, je pripeljal do vodništva, ki se je sčasoma razvilo vse do današnjega

stanja, torej do zahtevnih plezalno vodenih tur. Postopoma so se oblikovala znanja

in se razvijali postopki vodenja, z njimi pa se je hkrati izpopolnjevala in razvijala

tudi potrebna oprema, obleka, obutev, pripomočki. Četudi se je kdaj in kje zmanjšal

vpliv gorskega sveta na obiske, so gore ostale enako velike, mogočne in privlačne.

Se je pa večal obseg znanj vodnikov in oblikoval lik današnjega vodnika. Njegovo

delo postaja zaradi družbene ureditve in socialnega prostora vse težje, saj se v veliko

primerih ukvarja z vodenimi kot »oče in mati s svojim otrokom«. Natančneje

povedano se vodnik obnaša do vodenega »v rokavicah« in mu nudi vse potrebne

usluge, seveda do neke meje in odvisno od svojega znanja in izkušenj. Meje

določajo vsakemu vodniku kategorije, ki jih je osvojil. Poleg tega mora biti vsak

vodnik dovolj samokritičen do sebe, da lahko presodi, kje, koga in kako je sposoben

varno in prijetno voditi.

Procesi izobraževanja vodnikov (planinskega vodnika, mladinskega planinskega

vodnika, alpinističnega inštruktorja, gorskega vodnika) so do določene mere (z

vidika varnosti vodenja) poenoteni in znanja enaka ali podobna. Razlikujejo se le

po zahtevnosti in količini, kar je vezano na zahtevnost ture, ki jo vodnik vodi. Je pa

vsak vodnik edinstven, ima svoje poglede in uporablja metode, ki so se mu z leti

razvile.

Z večanjem zahtevnosti tur se metode in pogledi različnih vodnikov zbližujejo, saj

se s tem, ko postaja tura težja, maneverski prostor zmanjšuje, odločitve vodnikov

pa postajajo vse bolj podobne in enake. V diplomski nalogi so opisani različni vidiki

in postopki vodenja po težkih brezpotjih, v težavnejših razmerah in po

zahtevnejšem terenu, za kar potrebuje vodnik vsa svoja znanja in sposobnosti, ki si

jih je pridobil v preteklosti, vse izkušnje, avtomatika in učinkovitost odločitev.

Tako postane vodena tura lepa, varna in privlačna za oba, za vodnika in klienta, saj

vodeni načeloma ne zazna tistega, kar otežuje ali celo ogroža turo.

To velja za profesionalne gorske vodnike, pa tudi za nekatere planinske vodnike, ki

delujejo na prostovoljni bazi. Uspeh vodene ture pomeni uspešno nadaljevanje

vodniškega dela.

Posebno zahtevno je vodenje otrok in mladine, saj se je potrebno poglobiti v njihovo

razmišljanje in spoznavanje gorskega sveta. To nalogo dobro opravljajo Mladinski

planinski vodniki (izobraževalni tečaji za mladinske planinske vodnike Mladinske

komisije pri PZS danes sicer več ne obstajajo), po sedanjem izobraževanju vodniki

Planinske Zveze Slovenije. Zaradi sprememb v programu in načinu izobraževanja,

ki se je približal profesionalnim gorskim vodnikom, sta postala način in pristop

izobraževalnih metod preveč okorna in neprilagojena vodenju otrok in mladine.

Tako pokriva spekter vodnikov celotno populacijo od otrok, mladine, odraslih do

starejših oseb, zato je nujno vzdrževati in nadgrajevati vsako področje vodništva.

Gore namreč obiskujejo vse generacije. Želje pohodnikov so lahko zelo različne.

Primerno izobraženi in strokovno podkovani vodniki lahko vodenemu uresničijo

marsikatero željo po osvojitvi določenega cilja in pripomorejo, da se zadovoljen in

nepoškodovan vrne v dolino.

Namen diplomske naloge je predstavitev vodništva po težjih terenih, brezpotjih in

v večjih nadmorskih višinah, opis potrebnih izkušenj in predznanj za vodenje po

takih terenih, pridobitev predznanj in izkušenj, predstavitev tehničnih znanj in znanj

s področja uporabe tehnične opreme, prikaz različnih vrvnih tehnik in potrebnih

znanj s področja psihologije vodenja, prikaz metodologije vodenja na različnih

terenih in višinah in v različnih letnih časih in razmerah – s poudarkom na prikazu

razmerja med vodenim in vodnikom. Diplomska naloga podaja tudi opis in

razčlembo zelo zahtevne, kombinirane vodene ture na višji nadmorski višini.

Pri pisanju diplomske naloge sem uporabil različno domačo in tujo literaturo ter

lastne izkušnje, ki sem si jih nabral kot alpinistični in planinski inštruktor v dolgih

letih dela s tečajniki za planinske vodnike različnih kategorij, z obiski domačih in

tujih gorskih predelov, z vodenjem različno usposobljenih klientov ter z izmenjavo

izkušenj različnih domačih in tujih vodnikov in alpinistov.

Ključne besede:

brezpotja, metodologije dela, metodologije vodenja, izkušnje, izobraževanje

planinskih vodnikov, planinska tehnika, poznavanje terena, psihologija vodenja,

taktika vodenja, tehnična znanja, težji teren, večja nadmorska višina, vodenje,

vodniki, vodništvo, vrvna tehnika, zahtevni teren

SUMMARY

Mountaineering technique and tactics of guiding on demanding terrain, off-

roads and high altitudes

Curiosity, attractiveness and mysticism of mountains have since always lured

people. First mountaineers wandered off into the unpopulated and, at first sight,

impassable mountains either to meet their own needs and searching for food in order

to survive, or out of sheer curiosity and desire to research new, undiscovered areas.

Numerous nature-oriented intellectuals, who were conscious of the importance to

research and go deeper into high mountains, used to hire experienced locals to help

them pass through impassable areas; those locals were the first guides. The

formation of associations, organisations and groups, who developed their

convictions and views of the mountains, led to the organised guidance developing

through years until now when mountain guides lead tours that range from easy to

the climbing ones. Through years, knowledge about and ways of guiding have been

developing, the equipment and clothing have been perfected. Access to the

mountains has become more comfortable in certain conditions; nevertheless, the

mountains still impress with their height and mightiness.

The scope of knowledge required from guides has greatly expanded. Nowadays, a

modern guide is facing more and more difficult working conditions due to the social

system and their own position in the society. Therefore, guides very often treat their

clients as if they were their “mother and father”, or put in other words, the guides

offer their clients almost everything they need, the only difference between the

guides being their true knowledge and experiences. The limits for each guide are

determined by categories mastered by each guide. In addition, each guide has to

have the capacity of self-criticism and decide where, who and how he or she can

guide clients through mountains in a safe and agreeable way.

Educational process and the level of knowledge of mountain guides, especially in

terms of safety, are to a certain extent more or less the same for all categories:

mountain guides for adults or youngsters, and even for alpine instructors. The only

difference is the level of difficulty and amount of knowledge which is directly

reflected in how demanding the tour is. In general, the mountain guides stick to

main guidelines and orientation; however, during the years, each guide develops

their own personal style and methods which belong only to them. But with the

difficulty of a tour growing, methods and views of guides start to converge as there

is less and less space for manoeuvring; therefore, their decisions become almost the

same or at least very similar.

The present diploma work deals with various aspects and procedures of guiding

especially on demanding off-roads, extreme conditions and difficult terrain where

a guide must respond with all the knowledge and experiences previously acquired

and used, for in such circumstances the experience, automatism and quick decision

are of vital importance. This is the only way to make a tour interesting, safe and

attractive for both, the guide and the client who, normally, should not be aware of

circumstances that could jeopardise the tour.

The above fact is true for professional mountain guides, and is the same for guides

who volunteer and for who successfully guided tours mean the possibility to

continue as guides.

To guide children and adolescents demands additional training in children’s

perception of the mountains and best ways to discover them. The Alpine

Association of Slovenia used to organise special educational courses to train

mountain guides for children. Nowadays, guides for children receive their training

and education together with other guides of the Alpine Association of Slovenia.

Such changes of the programme and education treating all guides as professional

mountain guides have turned out to be too rigid and unadapted for children and

youngsters. In other words, this means that every guide should be capable of

guiding children, youngsters, adults and even older people, and therefore it is

necessary to maintain and even upgrade every single area of mountain guiding.

Namely, there is no restriction as to which generation wants to explore the

mountains, but their expectations can seriously diverge. Only adequately trained

and educated guides can meet the needs of their clients by helping them to fulfil

their goals and contribute to the client’s satisfaction and safe return.

The aim of this diploma work is to present the mountain guiding on demanding

terrain, off-roads and high altitudes as well as experience and knowledge needed to

guide on such terrain, how to gain the necessary knowledge and experience,

technical knowledge and the use of technical equipment, to explain different rope

techniques and necessary knowledge in psychology, methodology of guiding on

different terrains and altitudes, seasons and conditions, with the focus on the

relationship between the client and the guide.

The diploma work contains also the description of an extremely demanding high

altitude guided mountain tour and its analysis.

In the present diploma work various sources of literature as well as personal

experience were used, experience that I gained as alpine and mountain instructor

during years of working with different categories of mountain-guides-to-be, during

my tours amidst Slovene and foreign mountains guiding all sorts of more or less

prepared clients, and through the exchange of experience with many national and

foreign mountain and alpine guides.

Key words:

off-roads, work methodology, guiding methodology, experience, training of

mountain guides, mountaineering technique, knowledge of terrain, guiding

psychology, guiding tactics, technical knowledge, difficult terrain, high altitude,

guiding, guides, rope technique, demanding terrain.

KAZALO

1 UVOD str. 1

2 TRADICIJA VODENJA PO DOMAČIH IN TUJIH GORSTVIH str. 2

2.1 Organizirane skupine, ki so si izmenjevale izkušnje in različne

poglede in pristope uporabe opreme in metodologije dela pri

vodenju str. 6

2.2 Predstavitev današnjega stanja z načrtnim izobraževanjem

planinskih vodnikov skozi celoletna usposabljanja različnih

kategorij str. 9

3 PREDSTAVITEV VODNIŠTVA NA TEŽJIH TERENIH,

BREZPOTJIH IN VEČJIH NADMORSKIH VIŠINAH str. 13

3.1 Opis potrebnih izkušenj in predznanj za vodenje po prej

omenjenih terenih str. 13

3.2 Pridobitev predznanj in izkušenj ter poznavanje vodniške

literature str. 14

3.3 Prikaz metodologije vodenja po različnih terenih in višinah

in v različnih letnih časih in razmerah – s poudarkom na prikazu

odnosa in razmerja med vodenim in vodnikom. str. 15

3.4 Poznavanje terena in spretnosti, potrebnih za obisk zahtevnih

terenov str. 18

3.5 Predstavitev tehničnih znanj in znanj s področja uporabe

tehnične opreme str. 19

3.6 Prikaz različnih vrvnih tehnik str. 22

3.7 Opis potrebnih znanj s področja psihologije vodenja str. 47

3.8 Morfološke značilnosti in fiziologija telesa na visoki

nadmorski višini str. 52

3.9 Potrebe telesa in način prehranjevanja na težjih in daljših turah

in velikih višinah str. 53

4 OPIS ZELO ZAHTEVNE KOMBINIRANE VODENE TURE

NA VIŠJI NADMORSKI VIŠINI str. 55

4.1 Analiza opisane zelo zahtevne kombinirane vodene ture na višji

nadmorski višini str. 58

4.2 Intervjuji z izkušenimi vodniki in opis pomembnih dejavnikov,

ki vplivajo na samo vodenje z vidika posameznega intervjuvanega

vodnika in primera vodene ture str. 59

5 ZAKLJUČEK str. 65

6 LITERATURA IN VIRI str. 66

KAZALO SLIK

1. Portret Balthasarja Hacqueta str. 2

2. Portret Valentina Staniča str. 3

3. Matevž Langus: Portret Henrika Freyerja str. 4

4. Portret barona Žige Zoisa str. 4

5. Portret Johannesa Frischaufa str. 5

6. Na pobudo Žige Zoisa so 26. avgusta 1779 prvič v zgodovini

osvojili vrh Triglava Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan

Rožič in Lovrenc Willomitzer. Risba: Vlasto Kopač, 1977 str. 6

7. Fotografija Piparjev iz leta 1893 str. 7

8. Aljažev stolp iz leta 1895 na vrhu Triglava str. 7

9. Prva jugoslovanska himalajska alpinistična odprava je bila

leta 1960 na Trisul str. 8

10. Slovenska alpinistična šola za nepalske gorske vodnike

v Manangu str. 8

11. Vodniški učbenik iz leta 2006 str. 8

12. Navadni vozel in izdelava vozla osmica (ilustrator Aleš Dolenc) str. 23

13. Izdelava najlonskega vozla (ilustrator Aleš Dolenc) str. 23

14. Zanka z vponko z matico z vozlom ali brez njega (ilustrator

Aleš Dolenc) str. 24

15. Zanka s kavbojskim vozlom (ilustrator Aleš Dolenc) str. 24

16. Prusikov vozel str. 24

17. Francoski vozel str. 25

18. Machardov vozel str. 25

19. Povezava in zaključek omotov (ilustrator Aleš Dolenc) str. 26

20. Enotočkovno sidrišče (ilustrator Aleš Dolenc) str. 28

21. Izdelava sidriščne zanke (ilustrator Aleš Dolenc) str. 28

22. Zaporedna vezava (ilustrator Aleš Dolenc) str. 29

23. Vrste sidrišč str. 30

24. Sidrišče s tremi slabšimi klini, povezanimi z bičevimi vozli

in zaključeni z osmico (ilustrator Aleš Dolenc) str. 31

25. Sidrišče z zatičem in metuljem navzdol in zatičem navzgor

(ilustrator Aleš Dolenc) str. 31

26. Varovanje dveh gostov na dveh vrveh - avtoblokirni sistem


27. Prikaz izdelave polbičevega vozla str. 32

28. Bičev vozel in pol (ilustrator Aleš Dolenc) str. 33

29. Obračalna vponka v centru sidrišča (ilustrator Aleš Dolenc) str. 33

30. Varovanje vodnika obračalna vponka v enem točkah


31. Varovanje vodnika pri slabših fiksnih klinu (ilustrator


32. Vodniški ovoji (ilustrator Aleš Dolenc) str. 36

33. Prilagodljiva in fiksna vodniška zanka (ilustrator Aleš Dolenc) str. 36

34. Varovanje z rokami (ilustrator Aleš Dolenc) str. 37

35. Izdelava zanke (ilustrator Aleš Dolenc) str. 37

36. Varovanje z uporabo naravnih možnosti (ilustrator


37. Vodenje KV na grebenu (ilustrator Aleš Dolenc) str. 38

38. Varovanje preko bokov (ilustrator Aleš Dolenc) str. 39

39. Sidrišče za spust (ilustrator Aleš Dolenc) str. 39

40. Sidrišče za spust (ilustrator Aleš Dolenc) str. 40

41. Zimsko sidrišče str. 40

42. Enakovredni vrvi (ilustrator Aleš Dolenc) str. 40

43. Neenakovredni vrvi (ilustrator Aleš Dolenc) str. 40

44. Šestica str. 41

45. Podaljševalni vozel str. 41

46. Ploščica str. 41

47. Sistem, ko se vodnik spusti prvi, vodeni ali več vodenih pa

za njim in vpetje na sidrišču (ilustrator Aleš Dolenc) str. 42

48. Spust vodenega z dodatnim varovanjem, vodeni ni

samovarovan (ilustrator Aleš Dolenc) str. 43

49. Sočasen spust vodnika in vodenega N zanka varianta a) in b)


50. Spust v prečki (ilustrator Aleš Dolenc) str. 44

51. Spust več vodenih (ilustrator Aleš Dolenc) str. 45

52. Uporaba dvojnega polbičevega vozla (ilustrator Aleš Dolenc) str. 45

53. Enojni in švicarski škripec (ilustrator Aleš Dolenc) str.46

54. Aretacija: polbičev vozel, polvozel, nato varovalni vozel in garda

samozaporni sistem (ilustrator Aleš Dolenc) str.46

55. Vrvna ograja za pomoč pri oprijemanju in vpetje ter dodatno

varovanje vodenega (ilustrator Aleš Dolenc) str.47

56. Tabela: znaki stresa (avtor Tušak 2007) str. 49

57. Tabela: ukrepi vodnika na turi (avtorja Markič, Štremfelj 2008) str. 51

58. Na zemljevidu vrisana smer vzpona na Dufourspitze str. 55

59. Pogled na ledenik Monte Rosa str. 56

60. Duforspitze z ledenikom str. 56

61. Spodnji del ledenika str. 56

62. Nova koča Monte Rosa str. 56

63. Hoja po zgornjem delu ledenika str. 56

64. Greben Duforspitze str. 56

65. Na vrhu Duforspitze str. 57

66. Sestopni žleb, ki se z vrha strmo spusti proti sedlu str. 57

67. V sestopnem žlebu str. 57

68. Nazaj pri koči str. 57

69. Spodnji ledenik in pot, ki vodi do zobate železnice str. 57

1

1 UVOD

Vodenje vedno pomeni izziv za vodnika in klienta, še posebej takrat, ko je teren

nedostopen in težaven in je za varno gibanje potrebno obvladati vodniške veščine

ter imeti ogromno znanja in izkušenj, pa tudi poznati navade vodenih oziroma

predvidevati njihovo vedenje in reakcije.

Gorski svet je že od nekdaj privlačil in vznemirjal človeka. Prvi pristopniki so

neobljuden in na prvi pogled neprehoden gorski svet spoznavali bodisi zaradi

lastnih potreb, saj so v njem iskali hrano za preživetje, pa tudi zaradi radovednosti

in vznemirljivega raziskovanja novih, še neodkritih področij. Številni naravoslovno

usmerjeni izobraženci, ki so se zavedali pomembnosti odkrivanja višje ležečega

gorskega sveta, so za osvajanje do tedaj neprehodnih območij najemali izkušene

domačine – prve vodnike. Ti so začeli svoje poznavanje območja razkazovati tistim,

ki so se zaradi najrazličnejših razlogov zanimali zanje. Zaradi lepot in privlačnosti,

zaradi govoric in številnih bajk o gorskem svetu, pa tudi zaradi želje po

pustolovščinah so se rojevali raziskovalci nepoznanih območij.

Skozi pretekla obdobja je rasla potreba po človeku, ki dobro pozna gorski svet, ki

ima za to potrebna znanja in obvlada številne tehnične manevre in ga poznamo pod

nazivom vodnik po gorskem svetu.

Zahtevnost vodenja v gore je z leti naraščala. Spekter in področja dela so se razširili,

ker so to narekovale želje in potrebe sodobnega načina življenja, prepredenega z

najrazličnejšimi dejavnostmi vodenja po gorskem svetu.

Različna izobraževanja so pripomogla k izoblikovanju vodnika kot tiste osebe, ki

je usposobljena za vodenje, osebe, ki pozna metode, načine in manevre vodenja,

osebe, ki pozna vse, kar omogoča, da postanejo težko dostopna območja varneje

dostopna tudi manj veščim klientom.

Vendar še (ob)stajajo tako težave pri varnem vodenju kakor neraziskana območja.

Problem današnjega, pustolovsko-adrenalinsko naravnanega časa pa je, da vodniki

vodijo ljudi tudi po težjih terenih, na katerih je potrebno znati uporabljati sodobno

opremo, in to do skrajnosti, ki meji na vodnikove zmožnosti, kar pa se lahko kaj

hitro za oba udeleženca ture konča tragično. Zato se vodniki sprašujemo, kje so

naše meje in kje ločnice.

2

2 TRADICIJA VODENJA PO DOMAČIH IN TUJIH GORSTVIH

Ko govorimo o zgodovini vodenja po domačih in tujih gorstvih, vsekakor ne

smemo/moremo prezreti pomembne vloge domačinov, ki so bili prav zaradi

dobrega poznavanja gorskega terena, ki se je raztezal okoli njihovega domačega

praga, prvi vodniki razsvetljenih izobražencev. To so bili predvsem pastirji in lovci,

ki so na terenu za lastne potrebe vsakodnevno odkrivali nove poti in prehode skozi

zanje in za živali nevarna mesta. Enako dobro so poznali različne poti gozdarji,

oglarji, rudosledci, tihotapci in divji lovci. Prav slednje je konec 18. stoletja

naravoslovec, zdravnik, planinec in etnograf Balthasar Hacquet (1739 ali 1740, Le

Conquet–1815, Dunaj), sicer tudi prvi raziskovalec slovenskih Alp, označil kot

najbolj trpežne in najboljše poznavalce gorskega okolja (PINTAR 2013, geslo:

Hacquet, Baltazar; BRECELJ 2013, geslo: Hacquet, Baltazar).

Portret Balthasarja Hacqueta.

Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 38, 18. 9. 1927.

Tako Hacqueta kakor druge naravoslovce so pri odkrivanju gorskega sveta vodili

in spremljali domačini, ki so bili velikokrat tudi v vlogi nosačev. Željo po

obiskovanju gora so imeli tudi drugi ljubitelji gora, na primer duhovniki. Med

največje gornike svojega časa vsekakor sodi duhovnik Valentin Stanič (1774,

Bodrež–1747, Gorica), naš prvi alpinist v Vzhodnih Alpah. Leta 1801 in 1802 je

opravil dva prvenstvena vzpona na Watzmann in Hoher Göll. Že leta 1800 se je kot

prvi turist znotraj odprave z dvema vodnikoma in dvema tesarjema povzpel na

Veliki Klek, osem let kasneje pa je v spremstvu vodnika in nosača Antona Kosa kot

3

četrti turist (za Hacquetom in bratoma Dežman) osvojil Triglav in mu izmeril višino

(KOBLAR et al. 2013, geslo: Stanič, Valentin; PZS–SPM 2011).

Portret Valentina Staniča.

Vir: PZS–SPM 2011.

Naše gore sta raziskovala tudi naravoslovec in jezuitski redovnik Franz Wulfen

(1728, Beograd–1805, Celovec), ki se je povzpel na Storžič, Grintavec, Zelenico,

Ljubelj, Kopo, Mangrt, Triglav in še na mnoge druge vrhove (PETKOVŠEK 2013,

geslo: Wulfen, Franz Xaver) in naravoslovec, botanik in zdravnik Anton Scopoli

(1723, Cavalese–1788, Pavia), ki je v želji, da bi preučil prirodopisne značilnosti,

prepotoval Kranjsko deželo za časa svojega bivanja v Idriji (BUFON 2013, geslo:

Scopoli, Giovanni Antonio). Med obiski gora se je nemalokrat znašel v nevarnosti.

Enega izmed takšnih trenutkov je opisal tudi v svojem delu Deliciae, Pars III:

»Sam, spremljan samo po jednem človeku, blodil sem po planinah, spaval v mrzlih

nočeh pod milim nebom, živel dneve in dneve ob kruhu in mleku, prišel nad Trst

celo roparjem v roke in nekdaj s Storžca nazaj grede visel sem tri ure v smrtni

nevarnosti« (KOCBEK 1888, str. 297). Naše gore so v spremstvu domačinov

obiskovali tudi Henrik Freyer, Franz Hohenwart in Žiga Zois. Henrik Freyer (1802,

Idrija–1866, Ljubljana) je bil botanik, farmacevt, geolog, paleontolog in celo

kartograf. Tako je leta 1843 na Dunaju izdal zemljevid Kranjske v merilu 1:115.000

(PINTAR 2013, geslo: Freyer, Henrik).

4

Matevž Langus: Portret Henrika Freyerja, hrani Narodni muzej Slovenije.

Vir: sl.wikipedia.org.

Muzealec in naravoslovec grof Franc Jožef Hanibal Hohenwart (1771, Ljubljana–

1844, Ljubljana) se je v času svojega študija na Dunaju navdušil za naravoslovne

vede in montanistiko; v slednjem se je po vrnitvi domov še izpopolnjeval pri baronu

Žigi Zoisu (MAL 2013, geslo: Hohenwart, Franc Jožef Hanibal, grof). Prav Zois

(1747, Trst–1819, Ljubljana) je poleg precej mlajšega alpinista Juliusa Kugyja

(1858, Gorica–1944, Trst), po poklicu sicer pravnika, najbrž najbolj poznan

obiskovalec gorskega sveta v drugi polovici 18. stoletja. Po njem je poimenovana

tudi vrsta zvončnice, ki jo je odkril med svojimi obiski gora (VALENČIČ et al.

2013, geslo: Zois plemeniti Edelstein, Žiga; PIRJEVEC 2013, geslo: Kugy, Julij).

Portret barona Žige Zoisa.

Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev Narodna in univerzitetna knjižnica,

Ljubljana.

5

V drugi polovici 18. stoletja in v 19. stoletju so bili najbolj prepoznavni trentarski

in bohinjski gorski vodniki. V obdobju Kugyjevega raziskovanja gora so bili najbolj

poznani: med Trentarji predvsem Anton Tožbar, Andrej in Jože Komac, med

Bohinjci pa Anton Kos in člani družine Škantar ter Mojstrančani Simon Pintar in

Janez Klančnik. V Kamniško-Savinjskih Alpah, kjer med znanimi vodniki najdemo

Jerneja Veršnika z Jezerskega, Matevža Matijevca iz Luč in Valentina Uršiča iz

Kamniške Bistrice, pa se je trend vodništva uveljavil šele v zadnji četrtini 19.

stoletja, ko je tamkajšnje gore raziskoval matematik, astronom in alpinist Johannes

Frischauf (1837, Dunaj–1824, Gradec): od leta 1868, ko je bil prvič v Savinjskih

Alpah, jih je raziskoval sistematično in odkritja tudi objavil. Tako je na primer leta

1873 izdal vodnik z naslovom Gebirgsführer durch Steiermark, Kärnten, Krain u.

die angrenzenden Theile v. Österreich, Salzburg u. Tirol, v naših gorah pa je bil

zaslužen tudi za postavitev treh koč in sicer na Korošici, Okrešlju in nad Suhim

dolom. Leta 1893 ga je Slovensko planinsko društvo zaradi vseh zaslug imenovalo

za svojega častnega člana (GLONAR 2013, geslo: Frischauf, Johannes).

Portret Johannesa Frischaufa.

Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 45, 6. 11. 1927

6

2.1 Organizirane skupine, ki so si izmenjevale izkušnje in različne poglede in

pristope uporabe opreme in metodologije dela pri vodenju

Zgodovina našega vodništva ima kar nekaj pomembnih mejnikov. Leta 1778 je bil

zabeležen prvi vzpon na Triglav, v obdobju naslednjih treh desetletij pa so v

spremstvu domačih vodnikov vrh osvojili še četrtič. Že leta 1822, torej istega leta,

ko so v Chamonixu ustanovili prvo društvo gorskih vodnikov, so na triglavskih

strminah izvedli prvo reševalno akcijo in ponesrečenca uspešno prenesli v dolino.

Obiskovalci gora so si sicer že od samega začetka medsebojno izmenjavali

izkušnje, bolj povezano in organizirano pa so se vodniki začeli družiti po

ustanovitvi Gorskega društva Triglavski prijatelji leta 1872, v katerem so se med

drugim ukvarjali tudi z organizacijo vodenj in vodniškimi pravili. Prav to društvo,

ki sicer ni delovalo prav dolgo, štejemo za prvo planinsko organizacijo na

Slovenskem (PZS–SPM 2011). Prvi predpis Red za gorske vodnike je bil sprejet že

dve leti kasneje, leta 1894 pa je bil v Mojstrani organiziran prvi tečaj za vodenje po

gorah pri nas.

Na pobudo Žige Zoisa so 26. avgusta 1779 prvič v zgodovini osvojili vrh Triglava

Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer. Risba: Vlasto

Kopač, 1977.


Organizirano delovanje ljubiteljev gora in izmenjava različnih pogledov, izkušenj

in pristopov pri uporabi opreme, so se sprva odvijali bolj v okviru nemško-

avstrijskih planinskih društev. V njihovih rokah (DÖAV in ÖTC) je bilo vse do leta

1903 tudi potrjevanje vodnikov. Na pobudo Piparjev je bilo leta 1893 ustanovljeno

slovensko planinsko društvo, današnja Planinska zveza Slovenije (PZS–SPM

2011). Sprva sta bili temeljni nalogi društva preprečevanje potujčevanja slovenskih

gora in širjenje planinskega delovanja. Z odmevnejšimi dejanji se je v zgodovino

vpisal tudi župnik Jakob Aljaž (1845–1927), ki se je s postavitvijo stolpa na vrh

7

Triglava leta 1895 uvrstil med najzaslužnejše može za ohranitev slovenskega

značaja naših gora (PZS–SPM 2011).

Fotografija Piparjev iz leta 1893. Aljažev stolp iz leta 1895 na vrhu

Triglava.

Vir: PZS–SPM 2011. Vir: PZS–SPM 2011.

Pet let za tem, ko je leta 1904 izšel Red za gorske Vodnike Vojvodine Kranjske, je

tudi Slovensko planinsko društvo dobilo pravice za izdajanje licenc vodnikom. Prvi

tečaj Slovenskega planinskega društva za gorske vodnike je potekal leta 1906 na

Šmarni gori (PZS–SPM 2011). Prav za potrebe izobraževanja gorskih vodnikov in

drugih udeležencev v gorah je leta 1921 izšel prvi priročnik Pavleta Kunaverja z

naslovom Na planine. Istega leta je bil ustanovljen tudi Turistovski klub Skala,

začetnik organiziranega delovanja slovenskih alpinistov (PZS–SPM 2011).

Do prve svetovne vojne so turisti večinoma zahajali v gore s spremstvom domačih

gorskih vodnikov. Število obiskovalcev gora se je zato občutno povečalo. Ne

preseneča, da je bila leta 1912 v Kranjski Gori ustanovljena prva rešilna postaja, ki

je pomenila tudi začetek delovanja Gorske reševalne službe (PZS–SPM 2011).

Pomemben mejnik je bila tudi prva alpinistična odprava Slovenskega planinskega

društva v Zahodne Alpe (Zermatt) leta 1936, saj so njeni udeleženci lahko izmenjali

svoje izkušnje tudi s švicarskimi kolegi. Večje število alpinističnih odprav v tuja

gorstva se je pričelo šele po koncu druge svetovne vojne (PZS–SPM 2011).

8

Prva jugoslovanska himalajska alpinistična odprava je bila leta 1960 na Trisul.


V Sloveniji ima že skoraj šest desetletij pomembno vlogo prostovoljno vodništvo.

Prvi tečaj za mladinske planinske vodnike so organizirali leta 1957, leto kasneje pa

je izšel Pravilnik o organizaciji gorskih vodnikov. Prva planinska šola je bila

organizirana leta 1961, načrtno usposabljanje vodnikov v Sloveniji, ki traja še

danes, pa poteka od leta 1976. Vodniki z licencami Planinske zveze Slovenije so

usposobljeni za vodenje različnih oblik planinskih dejavnosti: vodijo različne izlete,

tabore, pohode in ture različnih težavnostnih stopenj, zimske vzpone in turne

smuke. Že zelo zgodaj smo Slovenci svoje znanje na področju gorniškega

izobraževanja posredovali tudi tujim slušateljem. Tako je leta 1979 začela delovati

slovenska šola za gorske vodnike v Manangu v Nepalu, leto kasneje pa je bilo

vzpostavljeno Planinsko učno središče Bavšica, v katerem so se do danes izobrazile

že številne generacije planinskih vodnikov.

Slovenska alpinistična šola za nepalske gorske Vodniški učbenik iz leta 2006.

vodnike v Manangu. Fotografija na naslovnici:

Foto: Aleksander Kelnerič Kelnerič.

9

Prav zaradi številčnosti in razvejanega delovanja imajo ti vodniki pomembno vlogo

pri hitrem prenašanju znanja, izkušenj in novosti v samo prakso. Vodnikom med

pridobivanjem in obnavljanjem znanja na področju planinstva pomaga različna

literatura, na primer učbenik Planinski vodnik iz leta 1983 in Vodniški učbenik iz

leta 2006. Dobro zastavljen program usposabljanja vodnikov pri Planinski zvezi

Slovenije je leta 2000 potrdil tudi UIAA. Vzporedno z izobraževanjem

prostovoljnih planinskih vodnikov poteka v okviru leta 1993 ustanovljenega

Združenja gorskih vodnikov Slovenije tudi izobraževanje gorskih vodnikov. Leta

2002 so v okviru PZS ustanovili Vodniško komisijo, ki skrbi za: usposabljanje

vodnikov, seminarje in tečaje usposabljanja vodnikov in inštruktorjev, reševanje z

vodništvom povezane problematike, ključna gradiva vodništva, kategorizacijo

vodnikov, novosti pri vodniški tehniki, učne programe idr.

2.2 Predstavitev današnjega stanja z načrtnim izobraževanjem planinskih

vodnikov skozi celoletna usposabljanja različnih kategorij

Načrtno usposabljanje vodnikov poteka v Sloveniji nepretrgano od leta 1976.

Kandidati za vodnika si v procesu šolanja, ki traja 130 ur in zajema različne

kategorije vodenja, pridobijo obsežen spekter znanja iz različnih snovi. Bodoči

prostovoljni vodniki Planinske zveze Slovenije morajo biti seznanjeni z zgodovino

vodništva doma in v svetu, z organizacijo vodništva, z moralno in s pravno

odgovornostjo, poslušajo predavanja o gorah in umetnosti, pa tudi o planincu kot

bio-psiho-socialnem bitju. Kandidati se podrobneje seznanijo z vplivom gora na

človeka, s treningi in prehrano v gorah, s psihologijo vodenja, družabnostjo, prvo

pomočjo in reševanjem v gorah. Nepogrešljive teme so gorsko okolje, geologija in

poznavanje gorstev, poznavanje in varstvo gorske narave, razvedanje, planinsko

izrazje, planinska pota in opis poti, orientacija in navigacija. V procesu učenja se

posveča posebno pozornost učenju in vodenju, metodiki dela, načrtovanju, izvedbi

in analizi akcij, varnosti v gorah, vremenoslovju, nevarnostim v gorah, bivanju v

naravi, osebni in tehnični opremi, gibanju in tehniki vodenja, turnemu smučanju in

bivakiranju ter taborjenju (Podatki o programu prostovoljni vodnik PZS, strokovni

sodelavec, PZS 2015).

10

Prostovoljni planinski vodniki si lahko v procesu izobraževanja pridobijo različne

vodniške kategorije. Najosnovnejša kategorija, ki jo pridobi kandidat na začetni

stopnji izobraževanja, je kategorija A, ki zajema vodenje po lahkih kopnih turah.

Kategorije za letne (A, B, C) in zimske razmere (D, E, G, H in I) opredeljuje

Pravilnik vodnikov Planinske zveze Slovenije iz leta 2003 in so:

A kategorija – lahke kopne ture: kategorija zajema osnovno vodništvo, kjer se

pri gibanju uporablja predvsem hoja, posebno tehnično znanje pa ni potrebno;

planinski vodniki s to kategorijo vodijo na lahkih označenih in lahkih neoznačenih

poteh (PZS 2003);

B kategorija – zahtevne kopne ture: kategorija vključuje osnovno vodništvo, pa

tudi znanje uporabe vrvi, varovanja udeležencev na poti ter uporabo cepina;

planinski vodniki s to kategorijo vodijo vse iz kategorije A, poleg tega pa še

zahtevne in zelo zahtevne označene poti vključno s posameznimi snežišči, zahtevne

neoznačene poti in poti po lahkih brezpotjih (PZS 2003);

C kategorija – zelo zahtevne kopne ture: planinski vodniki morajo poleg znanja,

potrebnega za B kategorijo, obvladati še gibanje naveze, varovanje vodenega po

krajših plezalnih odsekih in posebna orientacijska znanja; planinski vodniki s to

kategorijo vodijo vse iz kategorije B, poleg tega pa še po zelo zahtevnih

neoznačenih poteh, zahtevnih in zelo zahtevnih plezalnih poteh ter po zahtevnih in

zelo zahtevnih brezpotjih (PZS 2003);

D kategorija – lahke snežne ture: kategorija zajema osnovno zimsko vodništvo,

uporabo cepina in derez, palic in krpelj; planinski vodniki s to kategorijo vodijo vse

iz kategorije A, lahke označene in lahke neoznačene poti v snegu, zimsko markirane

poti ter organizirane in varovane zimske pohode (PZS 2003);

E kategorija – zahtevne snežne ture: planinski vodniki morajo k znanju,

potrebnemu za kategoriji C in D, dodati še znanje uporabe vrvi in varovanja vodenih

po krajših odsekih v zimskem brezpotju ter posebno orientacijsko znanje; planinski

vodniki s to kategorijo vodijo vse iz kategorij C in D, zahtevne in zelo zahtevne

označene poti v snegu ter lahko in zahtevno brezpotje v snegu (PZS 2003);

G kategorija – lahki turni smuki: planinski vodniki morajo k znanju za kategorijo

D dodati še obvladovanje smučanja in tehnike hoje s smučmi ter posebno

orientacijsko znanje; planinski vodniki s to kategorijo lahko vodijo vse iz kategorije

A in D ter lahke turne smuke; toda za vodenje zahtevnih turnih smukov morajo

pridobiti kategorijo H;

11

H kategorija – zahtevni turni smuki: planinski vodniki morajo poleg znanja za

kategoriji E in G pridobiti še popolno obvladovanje smučanja in tehnike hoje s

smučmi po različnih terenih; potrebno je posebno orientacijsko znanje in

obvladovanje zavarovanja poti v zimskih razmerah; planinski vodniki s to

kategorijo lahko vodijo vse iz kategorije E in G ter zahtevne in zelo zahtevne turne

smuke (PZS 2003);

I kategorija – lahke ledeniške ture: kategorija zajema poznavanje in

obvladovanje hoje z derezami in cepinom po ledeniku, varovanje na ledeniku,

reševanje iz ledeniških razpok in posebno orientacijsko znanje; planinski vodniki s

to kategorijo vodijo vse iz kategorij C in E, lahke označene in delno neoznačene

poti po ledeniku, lahko ledeniško brezpotje in kombinirane poti (led-skala), pa tudi

zahtevne neoznačene poti (PZS 2003).

Planinski vodnik lahko nadaljuje pridobivanje znanja in kategorij oz. nazivov na

več področjih vzporedno z vodniškim izobraževanjem ali po njem. Višja vodniška

stopnja je inštruktor planinske vzgoje, na alpinističnem področju pa se mora, da bi

se pridobilo kategorijo inštruktorja, ponovno začeti od spodaj, tj. kot alpinistični

pripravnik, nato pa opraviti vse stopnje od alpinista do alpinističnega inštruktorja.

Izkušnje, ki si jih v nadaljnjih učnih procesih pridobimo na vodniški stopnji, nam

izboljšajo tehnična znanja in gibanja po zelo zahtevnih terenih. Kot alpinistični

inštruktor pa si pridobimo znanja za delo pri podajanju snovi alpinističnim

pripravnikom, tečajnikom, kar pride obojim še kako prav pri vodenju; znanje

vodenih namreč ni vedno enako.

Dobrodošla so tudi tehnična znanja reševalca pri Gorski reševalni zvezi Slovenije,

s pomočjo katerih lažje obvladujemo tiste kritične situacije, ki zahtevajo takšna

znanja in izkušnje.

Pomembno je, da vsako izobraževanje nudi tako ponovitev starih znanj kot tudi

pridobitev novih, potrebnih za reševanje različnih situacij med vodenjem. V kolikor

se hočemo poklicno ukvarjati z vodenjem po za gibanje zelo težavnem svetu,

moramo v šolo za gorske vodnike.

12

Gorski vodnik

Dejavnost gorskih vodnikov, njihovo organiziranost in usposabljanje urejata Zakon

o gorskih vodnikih (UL RS 63/1999) in Pravilnik o gorskih vodnikih (UL RS

84/1999). Za vključitev v šolanje gorskih vodnikov so potrebni najmanj

srednješolska izobrazba in določene alpinistične izkušnje, za že izšolane gorske

vodnike pa še obvezno stalno usposabljanje, ki je osnova za podaljšanje licence.

Šolanje za gorske vodnike traja skupaj s preskusom 80 dni in obsega štiri osnovne

tečaje, od katerih traja vsak štirinajst dni. Iz programa za usposabljanja kandidatov

za gorske vodnike je razvidno, da mora vsak kandidat opraviti tečaj teoretičnih in

praktičnih osnov gorskega vodništva, da ima dva dodatna dneva za izpite in da se

zahtevajo tečaj vodenja v skali, pet dodatnih dni za izpite, tečaj vodenja turnega

smučanja v visokogorju, pet dodatnih dni za izpite, tečaj vodenja v snegu in ledu

ter pet dodatnih dni za izpite. Po končanem šolanju in zaključnem izpitu postane

kandidat gorski vodnik, za nadaljevanje vodenja po tujih gorah pa mora opraviti

izpit z mednarodno licenco (ZGVS 2002).

Izobraževanje se tukaj ne konča, saj je potrebno znanja stalno izpopolnjevati,

posodabljati in potrjevati licence za delo.

13

3 PREDSTAVITEV VODNIŠTVA NA TEŽJIH TERENIH,

BREZPOTJIH IN VEČJIH NADMORSKIH VIŠINAH

Vodenje po težjih terenih, brezpotjih in v večjih nadmorskih višinah zahteva od

vodnika veliko znanj in izkušenj v sorazmerju z vodenim in težavnostjo ture.

Posebej so pomembne razmere, ki objektivno vplivajo na potek ture, kajti vpliv

vodnika in vodenega je razmeroma majhen. Potek ture se lahko v določenih

okoliščinah in težavnih razmerah tudi spremeni, nadaljevanje po začrtani poti do

cilja pa je lahko večkrat onemogočeno. Oteževalni dejavniki so težji pogoji

delovanja organizma na večjih višinah in območja s hitro spremenljivim vremenom,

z velikimi temperaturnimi nihanji in psihofizičnim delovanjem organizma.V takih

primerih mora vodnik zamenjati pristopno smer oziroma teren, po katerem se giblje

z vodenim. Seveda vsaka sprememba terja od vodnika dodatna znanja in dolgoletne

izkušnje.

Prav zato morajo biti vodnikovo znanje in izkušnje za stopnjo višji od zahtevnosti

vodene ture. Na to pripravljajo tudi izobraževanja, vaje, seminarji in usposabljanja.

3.1 Opis potrebnih izkušenj in predznanj za vodenje po prej omenjenih terenih

Z izrazom zelo zahtevno področje označujemo težko prehodna območja v gorskem

svetu, ki pa z izkušnjami vodnika prehajajo v prehodna in zanimiva, kar pričakuje

tudi vodeni. Za ta znanja mora vodnik predelati ogromno snovi in si nabrati čim več

praktičnih izkušenj. Tudi profesionalec začne na začetku, najpogosteje že kot otrok,

ki obiskuje gore zato, ker mu vzbujajo zanimanje za lep pogled, otip, neprehojena

področja, alpinistično avanturo, kasneje pa vse skupaj preraste v podajanje te poti

tistim, ki si takih znanj še niso pridobili in jim samostojno gibanje po težavnem

svetu dela preglavice.

Čeprav se utečena pota izobraževanja planinskih in gorskih vodnikov ter alpinistov

danes zdijo nekaj povsem samoumnevnega in dokaj dostopnega, pa so zagrizeni

plezalci in obiskovalci gora še pred nekaj desetletji prišli do marsikaterega

spoznanja sami. O tem piše tudi Nejc Zaplotnik (1952, Kranj–1983, južna stena

Manasluja), ki z več kot 350 opravljenimi vzponi vseh težavnostnih stopenj po

Evropi, Afriki in Severni Ameriki in z več kot 30 prvenstvenimi vzponi sodi med

14

najuspešnejše slovenske alpiniste svoje generacije (SAVENC 2013, geslo:

Zaplotnik, Nejc). O svojih najzgodnejših podvigih pravi: »Na samem začetku sem

šel skozi mnoge nepotrebne nevarnosti. Sedaj so urejene šole in začetniki takoj

dobijo prvo predstavo o lepotah in nevarnostih alpinizma, jaz pa sem bil skoraj

popoln samouk in sem videl le lepote, nevarnosti pa sploh občutil nisem, kaj šele,

da bi jih poznal in znal pravilno ukrepati« (ZAPLOTNIK 2000, str. 21).

Na podoben način začnejo otroci spoznavati gorsko krajino in gibanje po zelo

zahtevnem terenu. Z leti si nakopičijo izkušnje, nekateri hitreje, drugi počasneje,

saj so tudi sposobnosti posameznika za sprejemanje znanj in pridobivanje izkušenj

različni. Osnovno izobraževanje na področju planinstva, ki se uspešno izvaja pri

otrocih in je za marsikaterega otroka prvi stik s gorskim svetom, se imenuje Ciciban

planinec. Nato je potrebno v Planinsko šolo z mladinskimi vaditelji, ki nadgradi

prvo stopnjo v planinskega vodnika A kategorije. Vzporedno si bodoči vodnik

pridobiva znanja tudi na drugih področjih. Za zahtevnejša izobraževanja planinskih

in gorskih vodnikov so vsekakor najprej potrebne osnove vodenja, ki zajemajo

znanje, zajeto v kategoriji A. Brez dobrih osnov in postopnega osvajanja višjih

kategorij ni mogoče postati dober planinski ali gorski vodnik, kar neradi priznajo

»veliki« vodniki.

3.2 Pridobitev predznanj in izkušenj ter poznavanje vodniške literature

Za usposabljanje pri PZS skrbi Vodniška komisija, ki ima podkomisijo, odbor za

izobraževanje, ki deluje na strokovnem področju. Skrbi predvsem za pisanje in

urejanje gradiva o opremi in uporabi le-te ter za znanja, ki naj jih vodnik obvlada

in so določena v vodniškem programu, za uvajanje novih znanj o opremi, tehniki

vodenja, skratka za vse, kar se nenehno pojavlja v drugih izobraževalnih krogih

(tuje planinske zveze, proizvajalci opreme, medicinska dognanja…).

Vodniška komisija ureja termine izobraževanj, usposabljanj, seminarjev, predpisuje

stopnjo, potrebno za opravljanje tečajev, in zahtevano znanje ob zaključku

posameznega tečaja, sprejema predloge za uporabo literature, skratka, krmili sistem

izobraževanja za planinskega vodnika.

Kot glavni vir znanj za planinskega vodnika je od leta 2006 naprej na razpolago

Vodniški učbenik, v katerem so zapisana potrebna znanja, ki jih bodoči vodnik mora

obvladati teoretično, pod budnim očesom inštruktorjev pa je potrebno znanja

15

praktično osvojiti in dopolniti na vadbenih mestih, kjer ni nevarnosti, nato pa še na

turah, kjer se vodnik sreča z dejanskim stanjem, in pri vodenju poveže in uporablja

vsa znanja, ki so potrebna za izpeljavo.

3.3 Prikaz metodologije vodenja po različnih terenih in višinah in v različnih

letnih časih in razmerah – s poudarkom na prikazu odnosa in razmerja med

vodenim in vodnikom.

Skrb vodnika za vodenega je nujna na vsaki turi. Sistemi in metode za vodenje so

specifični in prilagojeni zahtevnostim posamezne ture. S težavnostno stopnjo ture

še ni vse opredeljeno, upoštevati je potrebno še spremenljivost pogojev v kopnih

in zimskih razmerah, še posebno pri vodenju turnega smučanja. Z višino nastanejo

posebni pogoji za vodenje, v kombinaciji z zahtevnimi razmerami v določenih

letnih časih pa postajajo vse zahtevnejši. Tako se tudi vodnik izobražuje postopoma.

Vezan je na letni čas ali območje gibanja, omejujejo ga razmere, v katerih izvaja

turo. Zato se bodoči vodniki metod za vodenje največkrat učijo po principu

izvajanja in spoznavanja dejanskega stanja na terenu in s postopnim osvajanjem

izkušenj v praksi. Prenašanje znanja na bodočega vodnika na terenu je nujno zaradi

spoznavanja uporabe pridobljenega znanja v razmerah, ki se lahko razlikujejo od

idealnih razmer ali tistih, v katerih so se izvajale praktične vaje. S tako

pridobljenimi izkušnjami vodnik nenehno zvišuje stopnjo znanja in pridobiva

zaupanje v svoje sposobnosti, s tem pa se povečujeta tako varnost in zadovoljstvo

vodenih kot tudi vodnika samega.

Kakor smo že omenili, stopnja vodnikovega znanja in praktične usposobljenosti

opredeljuje, po kako zahtevnem terenu lahko vodi. V nadaljevanju sledi pregled

terenov po kategorijah oziroma oznakah: 1, 2, 3, 4. (oznake so uporabljene zaradi lažje

razdelitve, stopnje).

S sledečo razdelitvijo sem po lastni presoji in izkušnjah opredelil stopnje

vodništva:

- Z oznako 1 je opredeljen zahteven teren v poletnih razmerah. Vodnik pozna

območje gibanja in njegovo težavnost, morebitne spremembe ture pa ne

predstavljajo težav, saj je vrnitev zaradi dolžine ture in višine, v katerih se giblje z

16

vodenimi, mogoča brez večjih zapletov. S to terensko oznako lahko opredelimo

terene v slovenskih in tujih gorah v poletnih razmerah. Na takšnem terenu

vodenemu z redkimi izjemami skoraj vedno zagotovimo potek ture po predvidenem

načrtu, zato je navadno psihofizično stanje vodenega dobro, vodenje pa lažje, tudi

zaradi udobja, ki ga nudijo postojanke, planinske koče in bivaki. Vodeni mora

obvladati osnovna znanja o opremi, uporabi plezalnega pasu in različnih vozlov, ni

pa potrebno, da obvlada tudi posebna tehnična znanja, vrvno tehniko in uporabo

alpinistične opreme (MULEJ 1980).

- Z oznako 2 je opredeljen zahtevni teren v zimskih razmerah. Vodnik pozna

območje gibanja, vendar je težavnost ture večja. Sprememba poteka ture je mogoča,

vendar moramo vse spremembe od začrtane smeri prilagajati terenu in razmeram.

Vsekakor ne smemo zanemariti časa trajanja ture, ki je zaradi dolžine dneva, pa tudi

nižjih temperatur in težjih razmer krajša od podobne v letnih razmerah. S to

terensko oznako lahko označimo teren v slovenskih gorah v zimskih razmerah.

Vodenemu moremo zagotoviti nemoten potek ture po vnaprej izdelanem načrtu, pri

katerem seveda lahko nastopijo spremembe, tura pa obojestransko (od vodnika in

vodenega) zahteva več psihofizičnih sposobnosti. V takšnih razmerah je udobje

dosti manjše kot v letnih razmerah, saj so na razpolago le redke planinske koče

oziroma bivaki, pogostokrat pa je nujno tudi bivakiranje. Vodeni mora obvladati

določena tehnična znanja in uporabo opreme, kot je opisano pri terenu z oznako 1,

nadalje uporabo cepina in derez, seznanjen pa mora biti tudi z določenimi manevri

in njihovo uporabo in imeti določena znanja o nevarnostih v zimskih razmerah.

- Z oznako 3 so opredeljene zahtevne ture v večjih nadmorskih višinah in na terenu,

na katerem so prisotni ledenik in snežne razmere. Vodnik pozna območje poteka

ture, vendar lahko zaradi sprememb snežne odeje in razmer na ledeniku odstopi od

načrta. Predvideti mora rezervni načrt za umik na daljših turah, ki ga ni mogoče

izvesti v enem dnevu. S to terensko oznako lahko označimo teren v evropskih Alpah

ali v drugih gorovjih, od 4000–5000 metrov nadmorske višine. Vodenemu lahko

zagotovimo vnaprej začrtani potek ture. Vendar so pogoste spremembe ture, ko je

potrebno načrt prilagajati. Na takšnem terenu tako vodnik kot vodeni doživljata

večje psihofizične napore, saj je udobje manjše, gibanje zaradi večje višine težje,

razmere nepredvidljive in vremensko hitreje spremenljive. Zaradi vsega prej

17

naštetega je potrebna močna spodbuda vodenemu. Vodeni mora imeti v takih

okoliščinah poleg poznavanja zimske tehnike in uporabe opreme še znanja o

ledeniški tehniki, manevrih reševanja iz ledeniških razpok, alpinistična znanja in

praktične izkušnje.

- Z oznako 4 so opredeljene zahtevne ture v nadmorskih višinah nad 5000 metrov,

kjer je nenehna prisotnost snega in ledenikov,in kjer so razdalje večje, pokrajine pa

razsežne. Kljub temu da vodnik pozna teren in ima izdelan natančen potek in načrt

ture, se skoraj vedno pojavljajo spremembe. Zato je potrebno sprotno informiranje

o vremenskih pogojih in spreminjanju terena. Ni pa, zaradi nenehnih sprememb,

mogoče vnaprej predvideti natančnega gibanja in napredovanja. Sproti se mora

prilagajati trenutnim razmeram, ki jih krojijo spremenljive vremenske razmere, pa

tudi družbeno-kulturni in socialno-politični prostor, v katerem se vodnik in vodeni

nahajajo. S to terensko oznako lahko opredelimo terene gorstev v Nepalu, Južni

Ameriki, Afriki idr., kjer vodena tura večinoma poteka v obliki daljših trekingov.

Vodnik vodenemu sicer lahko zagotovi okviren potek ture, skoraj nemogoče pa je

vnaprej predvideti povsem natančno dogajanje, saj je zaradi zgoraj opisanih

dejavnikov potrebno načrt sproti prilagajati. Takšne razmere in teren zahtevajo

velike psihofizične napore, udobje na turi pa je odvisno tako od trenutne nadmorske

višine kot od naseljenosti območja. Gibanje je oteženo zaradi večje nadmorske

višine in zaradi z njo povezanih višinskih zdravstvenih težav. Zaradi

nepredvidljivih razmer in vremenskih nevšečnosti so potrebne močne spodbude

vodenemu, ki mora poznati zimsko tehniko, uporabo opreme, ledeniško tehniko,

manevre reševanja iz ledeniških razpok. Alpinistična znanja in izkušnje so nujni.

Glede na nadmorsko višino in pogoje gibanja je s strani vodnika potrebno

učinkovito in nenehno spodbujanje in motiviranje vodenega. Vodnik uporablja

ustrezne metode, prilagojene trenutni zahtevnosti terena in drugim trenutnim

razmeram in primerne vodenim. Posameznik ali skupina v prvi vrsti posedujejo

različna znanja o gibanju in manevrih, potrebnih za premagovanje terena. Odvisna

pa so tudi od cilja. Pridobivanje izkušenj s strani vodenega je pozitivno, saj z njimi

lažje in varneje premaguje kompleksne in zahtevne ture. Ob vodstvu izkušenega

vodenega je tura bolj predvidljiva in v večji meri poteka po zastavljenem načrtu.

18

3.4 Poznavanje terena in spretnosti, potrebnih za obisk zahtevnih terenov

Z obiskovanjem gorskega sveta si širimo obzorje in nabiramo izkušnje, saj lažje

predvidimo potek ture.

»Hoja v gorskem svetu se je pri nas uveljavila kot le malokatera druga športna in

rekreacijska dejavnost. V gorah srečujemo vse, kar leze in gre, od nezahtevnih

nedeljskih izletnikov do priložnostnih turistov, planincev, ki v gore zahajajo redno

skozi vse življenje, in alpinistov,« je zapisal Pavle Šegula v knjigi Nevarnosti v

gorah (ŠEGULA 1978, str.7). Na naslovnici je objavil risbo nesreče, ki se je zgodila

na prvem vzponu na znameniti Matterhorn leta 1865. V knjigi nas poučuje o terenu,

seznanja z zahtevnostmi poti, daje napotke in opozarja na številne nevarnosti

obiskovanja gora.

»Profesorji telesne vzgoje so se vedno ukvarjali le z najboljšimi, drobnega,

štorastega fanta s kmetov, ki mu starši niso mogli kupovati žog in smuči in je,

namesto da bi uganjal šport in postal enakovreden bogatejšim, vse proste dni služil

denar in ga zapravljal v hribih, pa ni opazil nihče, nihče se ni hotel ukvarjati z njim,

da bi mu vlil zaupanje vase (ZAPLOTNIK 2000, str. 146). Tako opisuje svoje želje

po hoji v hribe Nejc Zaplotnik, ki razkriva, kako je kljub vsem preprekam spoznaval

nove in nove poti.

Spoznavanje terena vodniki vodenim bogatimo z obiskovanjem gora in

premagovanjem ovir, na katere naletimo v (visoko)gorskem okolju. Poznavanje

sistema vodenja po zahtevnih terenih je nujno, saj morajo biti povsem jasne osnove

gibanja. Vodnik sesicer ukvarja s težavami vodenega, vendar ob tem ostaja suveren.

Če bi se preveč ukvarjal s seboj, bi izgubil nadzor nad vodenim, s tem pa zmanjšal

varnost izvedbe ture. Prav zaradi tega je nujno, da sta vodnikova sposobnost in

znanje že v osnovi na dosti višjem nivoju, kot zahteva sama tura.

Opozoril bi na izobraževalne tečaje, ki so se v preteklosti izvajali v Bavšici pod

okriljem Mladinske komisije, danes pa se izvajajo v sklopu vodniške komisije.

Tečaji za vodnike v tem izobraževalnem procesu nudijo udeležencem poleg

teoretičnih znanj spoznavanje pestrosti terena in različne možnosti za učenje, saj je

območje veliko in veliki večini nepoznano (za poznavanje terena je potrebno vložiti

kar nekaj časa in znanja), hkrati pa tudi zahtevno za vodenje. Prav zaradi tega si

kandidati za vodnike pridobijo vpogled v dejansko vodenje in v razmere pri vodenju

po težavnem svetu.

19

Na razgibanem, pestrem in večinoma nemarkiranem terenu okoli Bavšice se

srečamo s strmimi travnatimi pobočji, posebej značilnimi za to območje. Ker

zožujejo prehodna mesta, je potrebno zelo natančno poznati mesto prehoda za

napredovanje ali sestop, da elegantno, v vodniškem slogu, brez večjega napora

varno nadaljujemo pot. Lega grebenov in nadmorska višina omogočata vzpone in

sestope do 1600 metrov, kar daje težo turi, saj mora biti bodoči vodnik psihofizično

pripravljen na takšne napore. Zaradi dolžine trajanja ture in popolne samooskrbe na

turi (postojank, koč in bivakov ni) morata biti oprema in samooskrba popolni. Lego

ali smer vzpona in območje lahko izbiramo (vseh 360 stopinj okoli izhodišča v

Bavšici), to pa omogoča uporabo in spoznavanje opreme ter učenje manevrov,

vrvne tehnike na skalnih skokih in skalnih preprekah, pobočjih, grebenih, ki jih

srečamo od vznožja, torej od 700 metrov nadmorske višine.

Sama orientacija, poznavanje terena in sistem poteka ture postane ob poslabšanju

vidljivosti (megla, noč, vreme...) v takem okolju prava uganka. Zaradi lege in

spremenljivega vremena se srečamo z različnimi razmerami: z ledom, snegom,

travami, skalami, melišči, skrotjem, gozdnimi območji itd. Vendar prav take

razmere nudijo možnosti izkoriščanja/uporabe kompleksnega znanja, ki se

potrebuje za uspešno premagovanje terena, ko hoja preraste v plezanje in gibanje s

pomočjo rok.

3.5 Predstavitev tehničnih znanj in znanj s področja uporabe tehnične opreme

Vodniki pri vodenju tur po zahtevnih terenih uporabljajo različno tehnično opremo.

Uporaba je odvisna od zahtevnosti, dolžine in razmer, v katerih se izvaja tura.

Oprema se pripravi in pregleda za vsako turo posebej, saj mora biti varna in

nepoškodovana.

Pri nabavi opreme za vodenje in njeni uporabi moramo biti pozorni na naslednje

stvari:

- uporabljamo novejšo, ki olajša postopke in samo vodenje;

- naj bo kompleksna, da jo bomo lahko uporabili za več manevrov (izjema je

oprema za točno določen namen);

- naj bo nepoškodovana in vzdrževana, vsakokrat na novo izbrana in primerna

določeni turi in manevrom, ki jih nameravamo uporabiti za vodenje.

20

V pripravah na turo oziroma pred samo turo je nujen pregled tako lastne opreme in

tehnične opreme kot opreme vodenega. Na seznamu lastne opreme mora biti tudi

primerna obutev, izbrana glede na letni čas in trajanje ture. Vsa, od copat, lahkih

pohodnih čevljev, gojzarjev, plezalnih čevljev, do tiste težje za kombinirane ture,

čevljev za zimske ture, pa turno-smučarskih čevljev, mora imeti gumijast profilni

podplat, hkrati pa mora biti udobna in uhojena, da se prilega nogi.

Za zaščito glave uporabljamo čelado, kapo, zaščitne rute in trakove, saj se bomo

morali zavarovati pred padajočim kamenjem, ledom ali snegom oziroma pred

mrazom, vročino in soncem.

Nahrbtnik izberemo glede na količino opreme, na trajanje in dolžino ture.

Zahtevnost ture narekuje njegovo uporabo. Za zahtevna vodenja potrebujemo

tehnični nahrbtnik, ki ima primerno velikost (volumen približno 25-35 litrov) in je

funkcionalen. Drugačen je nahrbtnik za zimsko turno-smučarsko večdnevno turo,

saj vanj vložimo še opremo za udoben bivak, nanj pripnemo smuči, cepin, dereze.

Potrebujemo pa tudi več hrane. Zato mora biti dovolj velik (z volumnom približno

50 litrov). Kljub vsemu pa mora biti dovolj udoben in imeti nastavljivo hrbtišče in

naramnice.

Vodnik potrebuje za vodenje zahtevnih tur tudi plezalni pas in vrv. Uporablja

sedežni del pasu, klientom oziroma vodenim pa glede na njihovo znanje,

usposobljenost, težo in starost (otroci) svetuje tudi uporabo enodelnega pasu.

Praviloma se uporablja vrv z oznako 1 (enojna vrv, glavna vrv), dolžine 20-60

metrov, uporablja pa se tudi vrv z oznako ½ (dvojček), ko se vodi dva. Posebej

pomembno je, da vrv pred vsako posamično turo skrbno pregledamo.

Zahtevnost ture narekuje število vponk, ki jih mora vodnik vzeti s seboj. Praviloma

vzame 5 vponk z matico (HMS-hruškaste ali ovalne), nekaj navadnih vponk brez

matice in nekaj kompletov. HMS vponke omogočajo lažjo izdelavo manevrov in

varnost (matica).

Na seznamu vodnikove opreme mora biti tudi ploščica za varovanje, ki omogoča

varovanje prvega, varovanje dveh vodenih hkrati in avto-blok s takojšnjim

prehodom v pomoč vodenemu, torej za dviganje (škripec) in spuščanje po vrvi ter

samoreševanje. Tako v enem kosu opreme dobimo priročno in zelo uporabno

napravo za več opravil (na trgu je več proizvodov različnih proizvajalcev, eden od

teh je Petzlov reverso).

21

V vodnikovi opremi ne smejo manjkati trakovi in pomožne vrvice različnih dolžin,

uporablja pa tudi zaključen in tovarniško zašit trak dolžine 120 cm (za izdelavo

sidrišča), pomožno vrvico 6 mm in dolžine 4 metre, zanko iz pomožne vrvice, dolgo

približno 25 cm (za samovarovanje).

Vedno nosimo s sabo tudi kladivo (ponavadi kar dve, saj je potrebno kline izbiti) in

nekaj klinov (5 ali 6 ali več). Med priporočljivo opremo sodijo še metulji in zatiči.

Za gibanje pozimi in za gibanje po ledu in snegu potrebuje vodnik dereze, en cepin,

včasih tudi dva, tehnično opremo za pomoč, kot je na primer plazovna žolna, sonda,

lopata in prižema za lažjo izdelavo škripcev za reševanje iz ledeniške razpoke,

dviganje in pomoč vodenemu... Celotna oprema je odvisna od potreb na določeni

turi.

Med osebno opremo vodnika sodijo ustrezna oblačila po čebulnem sistemu,

izdelana iz novejših vodoodpornih, toplih in hitro sušečih se materialov, a tudi stara

dobra volna pride še kako prav (rokavice).

Obvezni del opreme so še komplet za prvo pomoč, mobilni ali satelitski telefon

(seveda se moramo pred turo prepričati, da je baterija napolnjena), vodnik in karta

z območja, po katerem vodimo, kompas, GPS, višinomer, geo trikotnik, svinčnik,

beležka, nož, čelna svetilka, fotoaparat, dokumenti, denar... Pri poglavju

predstavitev tehničnih znanj in znanj s področja uporabe tehnične opreme sem se

naslanjal na sledečo literaturo in spletne strani proizvajalcev opreme (GOLNAR

1996; ROTOVNIK et al. (ur.) 2006; DEBEVEC, DOLENC 2011; KUHAR 2004;

VINKLER, BREHM, HALTMEIER 2006; SCHUBERT, SUCKL 1999;

ALPIROCNIK; http://www.petzl.com; http://www.simond.com/;

http://www.dmmwales.com/; http://www.camp.it/).

Načini in postopki vodenja, vzpenjanja ter spuščanja se razlikujejo glede na samo

turo, letni čas, razmere in sposobnost ter znanje vodenega. Vodnik mora brezhibno

poznati številne postopke, ki jih izvaja pri vodenju, saj lahko samo tako zagotovi

varnost. Postopke in manevre izbira glede na teren in sposobnost vodenega. Pri

vodenju se ne ponavljajo zgolj isti postopki, saj ni mogoče predvideti, kako bo

potekala tura, prav zaradi tega mora biti vodnikov spekter znanj zelo širok, saj mu

je s tem omogočeno varno izvajanje raznovrstnih manevrov glede na dano situacijo.

Vsi manevri morajo biti varni, hitri in udobni, saj tako vodenje in tura potekata

http://www.petzl.com/

http://www.simond.com/

http://www.dmmwales.com/

22

tekoče in uspšeno. Vsak vodnik sicer uporablja svoje metode vodenja, vendar so

manevri v osnovi enaki, zaporedje postopkov pa predpisano.

Vodnik mora s kar najbolj racionalnim izborom opreme zagotoviti varno in udobno

turo. Zato je glede na znanje alpinista, športnega plezalca, gorskega reševalca ali

jamarja sistem dela prilagojen. Čeprav se v teh sorodnih dejavnostih izvajajo enaki

manevri, so postopki lahko različni in se medsebojno dopolnjujejo ter vseskozi

posodabljajo.

Vodniška tehnika ima tudi svoj način oziroma specifično vrsto gibanja, vodenje na

kratki vrvi. Z njo vodimo po zavarovanih težjih poteh, brezpotjih, po zelo

razgibanem svetu, prepredenem s skoki, po grebenih, skratka, po zelo dinamičnih

terenih. Vodenje na kratki vrvi (KV) omogoča in zagotavlja dinamičnost,

odzivnost, hitrost in varnost manevra, seveda ob upoštevanju okoliščin. Takšno

vodenje, ki mu lahko rečemo tudi naveza na kratki vrvi, najpogosteje uporabljajo

v zahtevnem svetu gorski vodniki (GV), prostovoljni vozniki PZS pa ga uporabljajo

samo v kategorijah C in E, saj je za obvladovanje teh manevrov potrebno ogromno

vaje in znanja.

3.6 Prikaz različnih vrvnih tehnik

Vodnik mora obvladati veliko različnih vrvnih tehnik, ki jih opisujem v

nadaljevanju. Gradivo za opis vrvnih tehnik sem črpal iz različnih virov. Zaradi

spreminjanja opreme, novosti in dognanj sta se vrvna tehnika in delo pri manevrih

posodobili in spremenili, zato je bila pri pisanju tega poglavja potrebna primerjava

med gradivom iz različnih virov. Pri tem poglavju sem gradivo zajemal iz sledeče

literature in spletnih strani proizvajalcev opreme (GOLNAR 1996; ROTOVNIK et

al. (ur.) 2006; DEBEVEC, DOLENC 2011; KUHAR 2004; VINKLER, BREHM,

HALTMEIER 2006; SCHUBERT, SUCKL 1999; ALPIROCNIK;

http://www.petzl.com; http://www.simond.com/; http://www.dmmwales.com/;

http://www.camp.it/).

Vrvne tehnike pri vzponu in sestopu

Tura se ponavadi začne v lažjem svetu, kjer ni nevarnosti poškodb zaradi zdrsa ali

padca, zato vodenega še ni potrebno navezati na glavno vrv. Ko pa nevarnost




23

nastopi, vodenega navežemo na glavno vrv in ponavadi ostane navezan do konca

ture. Navežemo in opremimo se vedno pred vstopom na zahtevno področje, kajti

sicer je lahko manever otežkočen. Pri vzponu je vodeni vedno varovan od zgoraj

(vodnik–vodeni). Samo vodenje poteka tako, da z izbiro ustrezne poti, ritma hoje,

stika z vodenim, primernim pogovorom in nasveti glede oblačil in varnosti,

zagotovljamo dobro in udobno počutje vodenega.

Navezava na plezalni pas

Navezava vodnika na plezalni pas poteka na dva načina, in sicer z vpleteno osmico

ali najlonskim vozlom.

Navadni vozel in izdelava vozla osmica (ilustrator Aleš Dolenc).

Vir: DEBEVEC, DOLENC, 2011

Izdelava najlonskega vozla (ilustrator Aleš Dolenc).


Vodenega navežemo na oba prej omenjena načina, če pa imamo dva vodena,

storimo to z vmesno zanko (bingl), ki ima več variant: zanka z vponko z matico z

24

vozlom ali brez njega in zanka s kavbojskim vozlom; zanka je lahko izdelana tudi

iz pomožne vrvice ali traku.

Zanka z vponko z matico z vozlom ali brez njega (ilustrator Aleš Dolenc).


Zanka s kavbojskim vozlom (ilustrator Aleš Dolenc).


Prusikov vozel.

Vir: http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Vozli

http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Vozli

http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Slik

25

Francoski vozel.


Machardov vozel.


Zanka omogoča vodenemu določeno svobodo gibanja, kljub napeti vrvi med njim

in vodnikom. Pri potegu vrvi je sila potega manjša, če je vodeni pripet z zanko na

glavno vrv, omogoča pa tudi svobodo pri napredovanju in počivanju, saj vozel

lahko pomikamo naprej in nazaj. Za dolžino zanke se vodeni lahko odmakne od

vrvi, ne da bi jo pri tem obremenjeval ali jo vlekel iz smeri in ne da bi motil druge

v navezi. V primeru, če je teren pretežak ali da s tem sistemom ne moremo voditi,

preidemo na sistem vodenja z dvojno vrvjo. Pri navezavi se vodnik vedno naveže

na začetku vrvi, na koncu ima vodenega, če ima dvojno vrv, pa je na vsakem koncu

po en vodeni, vodnik pa je navezan na obe vrvi.

Vodimo lahko z varovanjem za dolžino vrvi, s krajšimi odseki in raztežaji ali na

kratki vrvi (KV), kjer se razdalja do vodenega prilagaja terenu, po katerem se

gibljemo.

Z vodenjem na KV lahko po potrebi spreminjamo dolžino vrvi, hkrati pa lahko

izvajamo kakršen koli način varovanja vodenega. Pri tem ostanek vrvi, ki je ne

potrebujemo, navijemo v omote, jih vržemo čez ramo in zaključimo z vodniškim

vozlom. V primeru, da imamo daljšo vrv, in predvidevamo, da je na turi ne bomo

potrebovali (oz. jo bomo potrebovali redko), vrv zložimo v nahrbtnik tako, da jo

naložimo na dno, iz ostanka, ki ga bomo uporabljali, pa naredimo omote prek sebe.



http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Slika

http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Sli

26

Tako pospravljeno vrv v primeru uporabe lahko enostavno izvlečemo iz nahrbtnika,

le podreti moramo vse omote.

Povezava in zaključek omotov (ilustrator Aleš Dolenc).


Vodenje na kratki vrvi in skrajševanje vrvi z omoti za vodenje po dinamičnem in

raznolikem svetu daje možnost uporabe celotne vrvi ali enostavno skrajšanje in

uporabo le dela vrvi brez zapletov in zamud, vodeni in vodnik pa sta vedno

navezana na obeh koncih.

Na zahtevnem terenu uporabimo alpinistično metodo vodenja po raztežajih, pri

čemer gre za neenakovredno navezo, v kateri vodnik vedno hodi prvi,

vodeni/varovani pa ostaja za njim. Vodnik vodi in namešča varovala in sidrišča, na

katerih varuje vodenega, hkrati pa z njim čim bolj ohranja stik in v kolikor je

mogoče tudi vidno polje, da mu lahko svetuje ob morebitnih težavah. Ponavadi se

prilagaja dolžino raztežaja konfiguraciji ter zahtevnosti terena. Pri horizontalnem

prečkanju namesti vodnik več varovalnih točk zaradi udobja vodenega in boljšega

počutja. Mesta za varovanje naj bodo na udobnem stojišču in izven težavnega dela

stene. Ko pride vodeni do sidrišča, ga vodnik poleg popkovine pritrdi tudi z glavno

vrvjo, torej uporabi dvojno varovanje. Komunikacija pri načinu vodenja po

raztežajih pride v poštev v težjem svetu in v primeru, ko v steni ni nameščenih

drugih varoval. Komunikacija mora biti že vnaprej dogovorjena, tako da vodeni ve,

kako se na primer pobere varovalno opremo in se odpne (izbijanje klinov, iztikanje

metuljev, izpenjanje sistemov, pobiranje varovalnih trakov in podobno...).

27

Mesto za varovanje – sidrišče

Sidrišče imenujemo tudi stojišče in varovališče. Predstavlja stičišče naveze, saj je

na njem stična točka vodenega in vodnika. Tu daje vodnik vodenemu napotke. To

je mesto, na katerem uredimo stojišče za nadaljnji manever. Izberemo ga tako, da

je kar se da udobno, in seveda tam, kjer teren dovoljuje srečanje z vodenim, dobro

pa je tudi, da ima vodnik pregled nad vodenim. Ponavadi ga izdelamo nad težje

prehodnim mestom, saj lahko vodenemu dajemo napotke.

Za izdelavo sidrišča veljajo določena pravila. V praksi poskušamo najti najboljše

pogoje in upoštevati pravila:

- sidrišče sestavljata vsaj dve fiksni točki ali več;

- sidrišče mora prenesti obremenitve, ki bi nastale v primeru predvidene sile na

fiksne točke;

- vodnik mora predvideti, da bo vodeni lahko podrl sidrne točke brez večjih težav;

- sidrišče mora biti izdelano tako, da z varovanjem in pripenjanjem ni težav.

Sidrišča so glede na število fiksnih točk enotočkovna, dvotočkovna in večtočkovna.

Povezovanje sidrnih točk lahko izvedemo statično (fiksna sidrišča) ali dinamično

(gibljiva sidrišča), poznamo pa tudi usmerjena sidrišča, ki omogočajo prilagoditev

smeri obremenitve.

Postopek za izdelavo sidrišča

Vodnik najprej izbere mesto za varovališče. V pritrdilno točko, ki je lahko že

nameščena ali pa jo namesti vodnik, vpne vponko in se samozavaruje z bičevim

vozlom ter privije matico vponke. V vponko, ki mora biti na dosegu roke, vpne še

drugo vponko in sporoči vodenemu, da preneha varovati. Nato glede na razmere

izdela dokončno sidrišče. Tja, kjer predvidi obremenitev, namesti vponko. K sebi

povleče vrv, da si pridobi stik z vodenim, in v vponko v centru vpne polbičev vozel

ali samozaporno ploščico; tako je varovan vodeni.

Sidrišče z eno točko

Pri sidrišču z eno točko mora biti fiksna točka res kakovostna, priporočeno je tudi,

da prenese obremenitve večje od 15kN. Takšna točka je lahko drevo, balvan, skalni

28

rogelj ali svedrovci, če tega ni, uporabimo vsaj dve točki. V sidrno točko vpnemo

vponko z matico ali v njo naredimo sidrni vozel. Nato se zavarujemo in nadaljujemo

s postopkom varovanja.

Enotočkovno sidrišče (ilustrator Aleš Dolenc).


Izdelava sidriščne zanke (ilustrator Aleš Dolenc).


Sidrišče z dvema točkama

Za izdelavo sidrišča z dvema točkama je potrebno zagotoviti dve kakovostni fiksni

točki (dva svedrovca ali klina). V spodnjo fiksno točko vpnemo vponko, v katero

29

namestimo sidriščno zanko (vponko z matico), in matico privijemo. V drugo fiksno

točko vpnemo vponko, ki je lahko tudi brez matice, povežemo s trakom iz

sidriščnega vozla ter uravnamo napetost med njima. Z drugo točko tako v sidriščni

zanki uravnavamo porazdelitev nosilnosti na obe točki. Prednost tako izdelanega

sidrišča je, da je premik ob spremembi smeri obremenitve zelo majhen, saj ni

velikega premika iz centra, kjer je nosilno mesto sidrišča, kar omogoča lažje

varovanje.

Zaporedna vezava (ilustrator Aleš Dolenc).


Drugi način za izdelavo ali bolje rečeno povezavo dveh fiksnih točk je, da trak

vpnemo v vponke ali pa namestimo bičeve vozle. Lastnost bičevih vozlov je, da

lahko usmerjamo osrednji del sidrišča (usmeritev sidrišča v smeri delovanja sile,

nosilnost prevzameta oba klina) brez odvezovanja in izpenjanja. Usmerimo zanko

in naredimo vozel za centralno vpetje. Lahko uporabimo še popolnoma gibljivo

sidrišče, kjer se sila s premikanjem vedno razporedi na obe fiksni točki, in to takrat,

ko se smer varovanja večkrat spremeni (na primer pri hoji cikcak ali pri prečkanju

prečnic).

30

Vrste sidrišč.

Vir: http://alpirocnik.rasica.org; DEBEVEC, DOLENC, 2011

Večtočkovno sidrišče

Večtočkovno središče uporabljamo takrat, ko imajo po oceni vodnika posamezne

fiksne točke nekoliko slabšo nosilnost (na primer korenine, tanjša drevesa...), ali pa

uporabimo druge varovalne elemente (na primer metulje, zatiče...). Prednost

takšnega sidrišča je v tem, da ob morebitmem izpadu ene od točk ni velikega

nihanja, saj druge fiksne točke prevzamejo nosilnost. Sidrišče je lahko gibljivo ali

usmerjeno; zberemo vse pramene in naredimo vozel (vodniški ali osmico).


31

a) Sidrišče s tremi slabšimi klini, b) Sidrišče z zatičem in metuljem

povezanimi z bičevimi vozli in zaključeni navzdol in zatičem navzgor

z osmico. (ilustrator Aleš Dolenc).


Pri izdelavi sidrišča z metulji zatiči je vodenemu olajšano podiranje, saj ni izbijanja

klinov. Moramo pa upoštevati delovanje varoval, saj obremenitev deluje le v eno

smer, obračanje sile pa lahko pripelje do izpada fiksne točke. To preprečimo tako,

da v nasprotno smer od centralnega vpetja namestimo še dodatno fiksno točko, ki

jo povežemo s centralnim delom. Enakega postopka se poslužimo tudi v primeru

izvedbe sidrišča, ko klini nosijo bolje predvsem v eno stran. S tem preprečimo, da

bi prišlo do preusmeritve sidrišča, hkrati pa zagotovimo zelo dobro nosilnost (slika

b).

Varovanje in postopki na varovališču

Ko je sidrišče izdelano, se vodnik odloči za način varovanja vodenega. Izbere

polbičev vozel ali ploščico. Oba sistema zagotavljata varnost, ploščica pa nudi večje

udobje pri delu in samozaporni sistem. Ob morebitnem potegu vrvi iz smeri

32

vodenega se sistem blokira, v primeru vodenja dveh oseb pa lahko uravnavamo

gibanje vsakega posebej. Ploščica omogoča po samozaporni operaciji tudi

nadzorovani spust ali razbremenitev sistema in nadaljevanje varovanja brez

izpenjanja.

Varovanje dveh gostov na dveh vrveh Prikaz izdelave polbičevega

- avtoblokirni sistem (ilustrator Aleš Dolenc). Vozla.

Vir: DEBEVEC, DOLENC, 2011. Vir: http://alpirocnik.rasica.org

Tako vodeni pripleza do vodnika, kjer je urejeno varovališče. Vodnik že ob sami

postavitvi sidrišča predvidi prostor za vodenega, svoje stojišče in odlaganje vrvi,

po prihodu pa ga zavaruje v sidrišče s svojim delom vrvi v vponko z matico. Za

nadaljevanje uredi vrv, ki jo premeče, da ne bi kasneje prišlo do zapletov. Namesti

varovanje za napredovanje in uredi opremo, tudi tisto, ki jo je pobral vodeni na

vmesnih varovalnih točkah in sidrišču. Sledijo navodila vodenemu o nadaljnjih

postopkih, o tem, kako bosta potekala tura in varovanje. V nadaljevanju vodnik

namesti v centralni del zraven naprave za varovanje obračalno vponko (sistem

varovanja s ploščico). To vponko lahko odstrani, ko vodnik vpne vrv v prvo

varovalno mesto. Tedaj lahko izpne svoje samovarovanje in nadaljuje s plezanjem.


33

Bičev vozel in pol. Obračalna vponka v centru sidrišča

(ilustrator Aleš Dolenc).


Vodeni v težjem svetu varuje vodnika. Varovanje mora biti enostavno in predvsem

dobro znano vodenemu. Zato je nujno predhodno učenje vodenega, saj bi turo brez

njegovega poznavanja gibanja po težkem gorskem svetu zelo težko izpeljali ali pa

sploh ne. Kljub znanju vodenega pa mora vodnik izdelati mesto varovanja tako, da

pride v primeru obremenitve sidrišča do čim manjših premikov ali situacij, ki bi

varovanega, torej vodenega presenetile, na primer odmik varovalne ploščice iz

centra vpetja. Mogoče pa je tudi varovanje v samem plezalnem pasu, če to

narekujejo/omogočajo situacija, slabše sidrne točke ali stojišče odmaknjeno od

sidrišča...

Vodnik mora popolnoma obvladati poti, smeri in brezpotja na terenu, po katerem

vodi. Teren mu ne sme delati težav. Sestavni del gibanja je tudi varovanje, ki ga

vedno izvajamo navezani (izjema je vodenje na kratki vrvi). Če bi zaradi kakršnih

koli okoliščin prišlo do padca, se mu mora vodnik izogniti, razen v nepredvidenih

okoliščinah, na katere ni mogoče vplivati ali jih predvideti.

34

Varovanje vodnika z obračalno vponko v Varovanje vodnika pri slabših

sidrni zanki. fiksnih točkah



Vodenje na kratki vrvi

Vodniško metodo vodenja na kratki vrvi (KV) uporabljamo na brezpotjih in v zelo

razgibanem svetu, na primer na grebenih, kaskadah ali zavarovanih plezalnih poteh

(feratah). Zelo zahtevna metoda za vodenje zahteva od vodnika veliko znanja in

izkušenj ter izurjenosti za manevre, ki so odvisni tudi od zmožnosti vodenega.

Vodnik se mora pri KV znati pravilno orientirati, znati mora izbrati teren in načine

lažjega premagovanju ovir in oceniti naravne danosti, v katerih bodo izbrane

metode varovanja vodenega delovale optimalno.

Ko vodenega ne varujemo, je tehnika KV namenjena predvsem pomoči in

uravnavanju njegovega ravnotežja. Če/ko vodeni sledi vrvi, mu ni potrebno iskati

prehodov, zaradi česar se lažje in varneje giblje in uspešneje premaguje ovire.

35

Pri takšnem vodenju se izogibamo terenu, na katerem bi vodeni izgubil ravnotežje,

čeprav metoda KV predvideva tudi ta postopek. Zato mora biti vrv med vodnikom

in vodenim ves čas napeta. Le tako bo vzpostavljen stik med njima. Seveda pride

to v poštev posebno takrat, ko je vodeni utrujen ali s težavo premaguje teren.

Vodnik v roki takoj zazna vsako spremembo. Povezava in stik KV nista namenjena

vlečenju in siljenju ter priganjanju vodenega. Dolžina vrvi med vodenim in

vodnikom se nenehno spreminja glede na teren, zahtevnost, razmere, stanje in

okoliščine, v katerih se izvaja vodenje.

Teren, po katerem izvajamo vodenje na kratki vrvi, število vodenih (en ali dva),

vremenske razmere in čas, ki ga imamo za izvedbo ture, narekujejo izbiro tehnike

in taktike.

Pri KV se držimo nekaterih načel: vodimo največ dva udeleženca, vrv mora biti

napeta, mora je biti dovolj (zanke), pazimo na hitrost gibanja in na razdaljo z

vodenim, medtem ko vodnik pleza, vodeni miruje. V vodenje po sistemu naveze pa

preidemo, ko postaja teren težje prehoden ali prestrm.

Sistem varovanja ali stik z vodenim – KV

Količina vrvi med vodnikom in vodenim se uravnava glede na potrebe. Osnovna

metoda pri vodenju KV je, da imamo v roki vodniški omot. V čutečo roko navijemo

do tri ovoje prek dlani roke, pri čemer je smer ovojev v smeri palca, palec pa kaže

proti vodenemu. S takšnim sistemom vodenja zagotovimo popolni stik z vodenim

in dobro medsebojno komunikacijo. Za to poskrbi vrv, ki je vedno napeta, in se

prek nje zazna vsak odmik vodenega, vodniku pa omogoča, da lahko takoj

odreagira in stalni nadzira potek gibanja vodenega. Tako vodnik nemoteno spremlja

pot in določa smer hoje, obenem pa zaradi napete vrvi uravnava tudi tempo glede

na gibanje vodenega. Ob morebitni izgubi ravnotežja takoj potegne vrv in nudi

vodenemu potrebno pomoč. Lahko uporabi sistem s fiksno zanko ali omotom,

vendar sta obe metodi zaradi končne dolžine vrvi in v primeru, da pride do

razgibanega terena, manj primerni. Vrv do vodenega lahko s številom odvitih

omotov še podaljšamo, z navitjem omotov pa skrajšamo. Razdalja pri vodenju KV

je 2 do 3 metre, sicer pa je odvisna od terena. Tudi slišni stik ali govorna

komunikacija predstavljata pomemben dejavnik pri vodenju. S sprotnimi pojasnili

36

in opombami namreč olajšujemo gibanje vodenega, saj ga seznanjamo s podatki, ki

jih sam ne zazna/pozna.

Vodniški ovoji. Prilagodljiva in fiksna vodniška zanka (ilustrator Aleš

Dolenc).


Ko postaja teren zahtevnejši (stopnja II, UIAA) in razmere dovoljujejo kratko vrv

z razdalje 2 do 3 metre, moramo paziti na sinhrono gibanje vodeni – vodnik, saj ga

je v težjem terenu težje zagotoviti (koristi vodniški omot). Paziti moramo, da ne

zaidemo v težavnejši svet. Ob prehodu na večje skoke ali delno strmejša pobočja

vodnik prilagodi dolžino vrvi (vodniški omot) in nadaljuje z vodenjem.

KV v težjem svetu uspešno uporabljamo z uporabo vodniškega omota in ovojev v

roki ter s sledečimi metodami varovanja:

- prek ramen,

- prek boka – dinamično,

- klasično s polbičevim vozlom,

- najpogosteje pa varujemo prek naravnih danosti oziroma tvorb (rogljev, skalnih ušes),

ki nam olajšajo delo in skrajšajo čas manevra.

- z umetno fiksno točko (metulj, klin, zatič...).

Za povezavo lahko uporabljamo sešite zanke ali zanko, narejeno iz glavne vrvi.

Stojišče mora biti dobro izbrano, saj s tem, ko varujemo prek telesa, prevzamemo

obremenitev vodenega. Najpogosteje varujemo prek naravnih danosti, ki nam

olajšajo delo in čas ter nudijo udobje.

37

Varovanje z rokami. Izdelava zanke (ilustrator Aleš Dolenc).


Varovanje z uporabo naravnih možnosti (ilustrator Aleš Dolenc).


38

Vodenje KV na grebenu (ilustrator Aleš Dolenc).


Sestopanje in spuščanje

Po dosegu cilja ali osvojitvi vrha se je potrebno vrniti, sestopiti do izhodišča,

postojanke ali do bivaka, zato mora vodnik temu posvetiti enako pozornost in to

kljub temu, da za spust ponavadi izbere lažjo varianto poti. Vodnik mora biti ob

sestopu zelo pozoren, saj lahko utrujenost vodenega in padec njegove pozornosti

hitro povzročita nepotrebne zaplete. Če je le mogoče, izberemo sestopno varianto

po lažje prehodnem svetu. Ko je svet toliko težaven, da sta potrebna večje

usmerjanje in varovanje vodenega, ga vodnik naveže. V vseh primerih pa vodnik

pri sestopu hodi zadnji. Izjema je le, ko se prek težavnega mesta vodnik spusti prvi,

sledi pa mu vodeni; v tem primeru, ga vodnik varuje od spodaj.

Za sestop lahko glede na zahtevnost izberemo več tehnik in sicer:

- sestopanje samostojno brez varovanja,

- sestop na kratki vrvi,

- sestopanje s spuščanjem po vrvi.

Redko je sestop sestavljen iz ene same tehnike sestopanja, ponavadi vsebuje vse tri.

39

Sestopanje - kratka vrv

Pri vodenju s KV se med sestopanjem zamenja položaj. Prvi hodi vodeni, da lažje

nadzira, varuje in usmerja vodenega. V težavnejšem svetu vodnik uredi primerno

varovanje in varovališče, skupaj z vodenim pa se gibljeta po načelu gibanja na KV.

Spust vodenega z vrvjo

Za spust vodenega z vrvjo se vodnik odloči na težavnejšem terenu. Tako gre hitreje

in varneje. Spušča po enega, redko po dva vodena hkrati. Način spuščanja je

odvisen od terena, zahtevnosti, določene situacije in opreme.

Za spust je potrebno izdelati dobro sidrišče. Če so sidrišča na sestopu že urejena,

vodnik pregleda sidrišče, po potrebi zamenja trakove in pomožne vrvice ter jih

nadomesti z novimi. Če je potrebno, zabije tudi dodaten klin. Največkrat se pri

sestopu uporabljajo naravne fiksne točke, kot so na primer luske, mostički, drevesa,

balvani...

Primeri izdelave sidrišč, ki jih najpogosteje uporablja vodnik

Varovanje preko bokov. Sidrišče za spust (ilustrator Aleš Dolenc).


40

Sidrišče za spust (ilustrator Aleš Dolenc). Zimsko sidrišče.

Vir: DEBEVEC, DOLENC, 2011 Vir: http://alpirocnik.rasica.org

Uporabo sidrišča vodnik velikokrat izkoristi za spust ali varovanje vodenega. Sam

sestopi s plezanjem, kar je dostikrat hitrejše. Pri daljših spustih mora vrv podaljšati

ali spojiti dve enakovredni vrvi, pri čemer uporablja vodniški vozel, s

podaljševalnim vozlom z osmico pa podaljša dve neenako debeli vrvi.

Enakovredni vrvi. Neenakovredni vrvi (ilustrator Aleš Dolenc).


41

Šestica. Podaljševalni vozel.

Vir: http://alpirocnik.rasica.org

Za spuščanje uporablja vodnik polbičev vozel ali tehnični pripomoček ploščico. Na

tržišču so dosegljive ploščice različnih proizvajalcev, uporaba pa je enaka za enojno

ali dvojno vrv. Prednost dvojne vrvi je v daljših spustih in vodenju dveh vodenih

hkrati. Ker je vsak klient na svoji vrvi, se lahko gibljeta neodvisno drug od drugega.

Ploščica.

Vir: http://www.petzl.com; http://www.simond.com/; http://www.dmmwales.com/;

http://www.camp.it/

Sistemi spuščanja po vrvi

Spuščanje po vrvi izvede vodnik takrat, ko je teren pretežak za gibanje vodenega in

ga je mnogo lažje in varneje kar spustiti. Najpogosteje vodnik najprej spusti

vodenega, šele nato se spusti sam. Včasih pa vodnik najprej spusti sebe, šele nato

vodenega oz. druge udeležence ture.




42

Sistem spusta enega ali več vodenih

Sistem, ko se vodnik spusti prvi, vodeni ali več vodenih pa za njim in vpetje na

sidrišču (ilustrator Aleš Dolenc).


Vodnik pripravi dokončno navezavo vodenih za spust na glavno vrv. Vsi so

varovani s popkovino in se spustijo po vrstnem redu tako, da jih varuje vodnik od

spodaj. Metoda je izvedljiva, ko je vodeni skozi celoten spust v vodnikovem

vidnem polju, ki zato lažje uravnava spust.

Klasični spust vodenih

Vodnik spušča vodene od zgoraj, uravnava in usmerja spust. Sam se spusti zadnji.

Vodeni se lahko spuščajo tudi sami ob dodatnem varovanju vodnika, se pa ne

samovarujejo, ker bi v primeru zaustavitve prišlo do zapletov.

43

Spust vodenega z dodatnim varovanjem, vodeni ni samovarovan (ilustrator Aleš

Dolenc).


Sočasen spust vodnika in vodenega

Sočasno se vsak na svojem koncu vrvi lahko spustita oba, vodeni in vodnik

(povezava N zanka).

Sočasen spust vodnika in vodenega N zanka varianta a) in b) (ilustrator Aleš

Dolenc).


44

Metodo izvaja vodnik v primeru slabšega počutja vodenega, negotovosti ali zaradi

učenja določenih postopkov pri spuščanju. Varianta a) ima tudi naziv spuščanje z

metodo protiuteži in varianta b) reševalna metoda.

Med spustom, s katerim se odmakne od vpadnice, uporabljamo metodo protiuteži,

za povezavo pa namesto zanke N sistem za vmesno varovanje.

Spust v prečki (ilustrator Aleš Dolenc).


45

V kolikor imamo dva vodena, uporabimo dvojno vrv in sistem vrvne tehnike

podvojimo; postopek ostane enak.

Več vodenih redko spuščamo hkrati. To naredimo le takrat, ko smo v to prisiljeni

in ko ni mogoče spustiti vsakega posebej ali smo v stiski s časom. Sidrišče mora

biti dobro in varno. Za varovanje uporabljamo dvojni polbičev vozel, vodene pa

privežemo na enako dolge popkovine.

Spust več vodenih. Uporaba dvojnega polbičevega

vozla (ilustrator Aleš Dolenc).


Pomoč vodenemu

Kljub motivaciji vodenega in neprestanemu nadzoru, se na turi pojavi tudi potreba

za pomoč vodenemu pri premagovanju težjih mest. Upoštevamo seveda njegovo

psihofizično pripravljenost ali stanje.

Vodnik mora biti pripravljen, da lahko v vsakem trenutku ukrepa tako, da vodenje

poteka tekoče in vodeni lahko nadaljuje pot. Zato vzdržuje nenehni stik z njim, da

ga že ob najmanjši težavi potegne z vrvjo ali ga preusmeri.

46

V težjih situacijah se posluži škripčevja in tehničnih pomagal in vodenega varuje s

samozapornim sistemom (ploščico); ob morebitni težavi lažje in hitreje pomaga in

uporabi enojni ali švicarski škripec.

Enojni in švicarski škripec (ilustrator Aleš Dolenc).


V primeru, da vodnik varuje s polbičevim vozlom, naprej naredi polvozel, ki ga

zavaruje z varovalnim vozlom, nato pa namesti ploščico ali uporabi garda vozel.

Aretacija: polbičev vozel, polvozel, nato varovalni vozel in garda samozaporni

sistem (ilustrator Aleš Dolenc).


47

Ko mora vodnik z vodenim vodoravno prečiti težji del, naredi vrvno ograjo, s katero

vodenega dodatno varuje in/ali mu pomaga s prej opisanimi postopki.

Vrvna ograja za pomoč pri oprijemanju in vpetje ter dodatno varovanje vodenega



Zimska tehnika je v izvedbi in manevrih enaka, le pogoji dela, oprema in način

izdelave sidrišč se razlikujejo.

3.7 Opis potrebnih znanj s področja psihologije vodenja

Mag. Žarko Trušnovec je v učbeniku za gorske vodnike Psihologija vodenja

zapisal, da je »psihologija vodenja predvsem psihologija vodnika« (MARKIČ

2008, str. 4).

Odgovornost za vodenje v celoti prevzema vodnik, kadar koli in v vseh situacijah

na turi. Tako kot v alpinistični navezi sta vodeni in vodnik združena, odloča in

presoja pa le vodnik; v enakovredni navezi seveda vlada ravnovesje.

Samo okolje in gorska pokrajina vplivajo na človeka in na njegovo vedenje, tako

na vodenega kot na vodnika. Vodništvo je vsekakor pridobivanje znanja skozi

dolgotrajen proces, saj morajo manevri in znanja preiti v navado, v podzavest. Kljub

48

temu vedno zmaguje sprotno in trezno razmišljanje, ker bi bilo avtomatizirano

ravnanje brez poprejšnjega premisleka nevarno. Zato so obvezna nenehna

usposabljanja in učenje vodnika, pomembno pa je tudi poznavanje psihologije, ki

olajšuje in pomaga vodnikovemu delu in varnemu vodenju.

Pri tem igra pomembno vlogo vodnikova osebnost. Del telesnih in duševnih

značilnosti prinesemo s sabo in so nam prirojene, nekaj pa si jih pridobimo oziroma

se jih naučimo (MARKIČ 2008, str. 4–8).

Razsežnosti osebnosti so telesne, duševne in duhovne. Vse so povezane in vplivajo

ena na drugo. Osebnost sicer sestavljajo temperament, značaj, sposobnosti in

telesne značilnosti. Zato je vsak človek drugačen in edinstven. Pri vodenju ima

pomembno vlogo temperament, ker se človekovo vedenje spreminja iz situacije v

situacijo. Človekovo moralno delovanje se kaže skozi značaj. Telesne in duševne

sposobnosti so pogoj za opravljanje vodniškega dela in jih vodnik mora razvijati

skozi vse življenje. Mag. Peter Markič pravi: »Če imamo probleme sami z sabo, jih

bomo imeli tudi z vodenim« (MARKIČ 2008, str. 9).

Vodnik je vodenemu učitelj, zato svojih težav ne sme imeti oziroma jih mora

zanemariti, predvsem pa jih ne sme obešati na veliki zvon. Le tako bo vodenje

uspešno. Vsemogočnega vodnika ni, vsak vodnik pa ima možnost, da ustvari svoj

slog vodenja in si z njim pridobi ali zapravi ugled.

Dober vodnik se spopada z vsemi prvinami posameznikove osebnosti (MARKIČ

2008, str. 9). To je zlasti razvidno in težavno pri vodenju mladih (delo mladinskih

planinskih vodnikov pri PZS), ki šele pričenjajo stopati na vodniško pot. »Drugim

lahko damo samo tisto, kar imamo sami,« pravi psiholog Markič (MARKIČ 2008,

str. 9). Slog vodenja je različen: avtoritativen, ko ima vodnik absolutno oblast,

demokratičen, ko je vodnik vez z vodenimi, in svoboden, ko pozna vsak vodeni

svojo vlogo (MARKIČ 2008, str. 11–19). V realnosti se načini vodenja prepletajo.

Vodnik jih uporabi vselej, ko je to potrebno.

Markič opozarja, da »gorski svet s svojimi posebnostmi vpliva na človeka in

povzroča obnašanja, ki so drugačna kot v dolini. Večja nadmorska višina,

vremenski pogoji, izpostavljenost, utrujenost, življenje v skupini, odsotnost od doma

so samo nekateri vzroki, ki včasih povzročijo čudno obnašanje ljudi v gorah.

Vplivajo na človekovo telo in tudi na njegovo duševnost, saj sta ti človekovi lastnosti

v ostrih pogojih še bolj povezani kot sicer« (MARKIČ 2008, str. 28). Tesnoba,

bojazen, strah, fobije, panika, stres, reakcije povzročajo situacije, v katerih mora

49

vodnik kar najhitreje poiskati odgovor oz. rešitve, saj bi v nasprotnem primeru

lahko stanje postalo nevzdržno ali celo nevarno in usodno.

Vpliv okolja, vpliv skupine, individualni vzroki so tiste stresne situacije, v katerih

mora vodnik ukrepati pravočasno in pravilno.

Psiholog Markič navaja, da lahko za odpravo stresa oziroma za njegovo zmanjšanje

naredimo zelo veliko:

- s pravočasnim opažanjem znakov stresa,

- z aktivnostjo vodnika,

- z informiranjem vodenega o situaciji,

- s pozitivnim mišljenjem,

- s povečanjem motivacije in zaupanja,

- s pogovarjanjem o izkušnjah,

- s pravo mero humorja,

- z ustrezno prehrano, pijačo in spanjem,

- s skrbjo za osebno higieno in

- z uporabo tehnik sproščanja (MARKIČ 2008, str. 35).

Tabela: znaki stresa (avtor Tušak 2007).

Vir: MARKIČ 2008, str. 33.

50

Nastanek stresa preprečimo s pripravo in takojšnjim, glede na določeno situacijo

pravilnim ukrepanjem. Vodnik mora biti vodenemu neprestano za zgled, prav tako

mora biti mora dober komunikator, ki zna sproti reševati nastale težave (in jih ne

spregledati ali pozabiti). Uporabiti mora vse metode za zmanjševanje stresa in

vodene spodbujati k premagovanju le-tega, stresne trenutke pa prikazati (in ga ne

izključiti) kot nekaj vsakdanjega in normalnega. Hkrati opozori na resnost situacije.

Zaplete z vodenimi je potrebno rešiti takoj. Markič svetuje, da problem »definiramo

kot cilj in ne kot potrebo za reševanje, poiščemo rešitev, ki bo sprejemljiva za obe

strani, svojo pozornost usmerimo na problem, ne na osebne probleme in utrjujemo

zaupanje z dajanjem ustreznih informacij« (MARKIČ 2008, str. 41).

Markič svetuje še, da »med pogovorom izražamo svojo naklonjenost, se vživimo v

sogovornika, ga pozorno poslušamo, saj tako zmanjšamo nejevoljo ali celo grožnje.

Zaplet rešujemo takoj, ko je to mogoče, vzamemo si čas in potrpljenje, skličemo

sestanek... Rešujemo z metodo brez zmagovalca« (MARKIČ 2008, str. 41).

Seveda pa moramo upoštevati vse relevantne dejavnike, da ne bi zašli v dodatne

nevarnosti. Zmanjšati moramo tveganje in podrediti osebne zahteve, visoka morala

vodnika pa naj bo ključ za preprečevanje oz. zmanjšanje zapletov in nevarnosti.

Poznati moramo vodene, njihove sposobnosti in psihofizično stanje, lastnosti in

zmožnosti, zdravstvene in psihične lastnosti, pri čemer se zavedamo, da je

vodenega težko spoznati do potankosti, ker se določene lastnosti in zmožnosti

pokažejo šele v težkih razmerah, v nepredvidljivih okoliščinah in ob posamezn ih

dogodkih.

Za uspešno vodenje je potrebna dobra komunikacija med vodnikom in vodenim ter

med samimi vodenimi. Komuniciramo z besedo in telesom. Markič opozarja, da so

naša sporočila razdeljena tako, da »besede prispevajo 7%, višina in barva glasu

38%, govorica telesa (pogled, drža ramen, hitrost dihanja, mimika, gibi rok...)

55%« (MARKIČ 2008, str. 49).

Velikokrat govorica telesa pomeni več kot tisoč besed. Telesni gibi vedno nastanejo

pred govorjenjem, mimika obraza in kretnje že sami po sebi dajejo nekatere

odgovore na vprašanja. Pomembno je natančno opazovanje in poslušanje vodenega,

pa tudi izogibanje posploševanju oz. prehitremu sklepanju.

Za vodnika je razumevanje določene situacije temelj za reševanje težav in

komunikacije. Markič svetuje, da:

- mora biti posredovanje podatkov vodenim skrbno pretehtano in načrtovano;

51

- morajo biti vse informacije pozitivne;

- nas vsi vodeni dobro vidijo in slišijo;

- podamo toliko informacij, kolikor jih vodeni potrebuje in zmore sprejeti;

- sporočamo samo tisto, kar je zares potrebno;

- se prepričamo, ali nas vodeni razume/jo;

- vedno uporabimo enostavno razlago;

- naj bojo besede pozitivne, saj le takšne motivirajo;

- vseskozi opazujemo skupino (MARKIČ 2008, str. 52).

Markič ocenjuje, da se »glavni del komunikacije z vodenim začne takoj, ko se

srečamo z njim. Prvi vtis. Je zelo pomemben in celoten. Določa nadaljnjo pot med

vodenim in vodnikom« (MARKIČ 2008, str. 54).

Tabela: ukrepi vodnika na turi (avtorja Markič, Štremfelj 2008).

Vir: MARKIČ 2008, str. 55.

52

3.8 Morfološke značilnosti in fiziologija telesa na visoki nadmorski višini

V zemeljskem ozračju je 21 odstotkov kisika: na morju, na 5000 metrih nadmorske

višine ali na 8848 metrih visokem Everestu, najvišji gori na svetu. Vendar ga, ko

gremo višje, zaradi spremenjenega zračnega pritiska (ki se z višino manjša)

vdihnemo zmeraj manj. Na to se naše telo odzove tako, da postaja dihanje hitrejše,

saj se s tem vnese več zraka. Kisik prodira globoko v pljuča, kjer prehaja skozi

alveole - pljučne mešičke, iz katerih pronica v tanke kapilare. V njih se veže na

hemoglobin. Večje molekule v rdečih krvničkah, ki vsebujejo železo in kisik, le-

tega prenašajo naprej po telesu, prek glavnih žil vse do kapilar in v celice, in tasko

obogatijo kri. To je dolga in zapletena pot kisika, na kateri se izgublja tudi pritisk

(kisikova kaskada). Zaradi tega prihaja do motenj v celični membrani in v funkciji

celice. S hitrostjo dihanja vnesemo več kisika, a hkrati izdahnemo tudi več

ogljikovega dioksida, ki uravnava kislost krvi. Če ga izdihujemo preveč, bo kri

premalo kisla, zaradi česar pride do alkaloze – bazičnosti. Posledica so krči,

vrtoglavica, omedlevica, lahko tudi smrt. Telo vklopi obrambne mehanizme:

hitrejše in globlje dihanje, hitrejše bitje srca, ki zato prečrpa več krvi, majhne

kapilare postanejo propustnejše in v krvi pride do nastajanja rdečih krvničk, s čimer

se poveča količina kisika v krvi. Vsi ti procesi preprečujejo hipoksijo - pomanjkanje

kisika v krvi. Vendar procesi in pomanjkanje kisika povzročijo sprostitev

eritropoetina - EPO. Njegova naloga je spodbuda kostnega mozga, da proizvaja

večje število rdečih krvničk in s tem povečuje njihovo število v obtoku in možnosti

za prenos kisika; med tem prehaja voda iz telesa v kri, telo pa poizkuša izravnati

alkalizacijo skozi ledvice in urin tako, da izloča bikarbonate do meje, ko postane

stanje kislosti v krvi normalno.

Proces se nadaljuje z obrambo telesa, vendar možgani dajo impulz ščitnici, da

upočasni presnovo. To pomeni, da telo porabi manj kisika, pri čemer pride do

zmanjšanja količine energije za delovanje in ohranjanje temperature. Funkcije se

upočasnijo, kar je za življenje na tej višini nujno. Začne se aklimatizacijski proces

in delovanje telesa postaja skoraj normalno, čeprav na visoki nadmorski višini

(okoli 5000 metrov) nikoli ne doseže povsem normalnega stanja. S telesno vadbo

in pripravami sicer lahko delno pripomoremo k boljšemu spopadanju z veliko

nadmorsko višino, vendar le do določene mere in višine, sicer pa je to precej

53

odvisno od vsakega posameznika, od tega, kako se njegovo telo odziva na delovanje

v oteženih razmerah.

Višje kot smo, z večjimi težavami se mora spoprijeti naše telo. Ker včasih tega ne

zmore, nastopi višinska bolezen. Akutno višinsko bolezen spremlja glavobol.

Naslednja stopnja je pogosto pljučni endem, nabiranje tekočine v pljučih in

zmanjšanje njihove funkcije, posledice pa so takšne kot pri utopitvi, vendar ne

zaradi vode, ampak zaradi lastne tekočine. Simptom je rožnata sluz, ki jo izkašljuje

oboleli.

Na visokih višinah lahko pride tudi do možganskega endema, pri čemer ima oboleli

težave s koordinacijo, ravnotežjem, pa tudi mišljenje in presojanje ne delujeta več

dobro. V končnem stadiju oboleli halucinira, blodi, a se tega ne zaveda.

Pri vseh višinskih obolenjih je edina rešitev transport obolelega na nižjo višino. V

kolikor se lahko giblje, sam sestopa ob budnem nadzoru zdravega spremljevalca, v

nasprotnem primeru ga je potrebno prenesti nižje, kot pač dopuščajo razmere in

teren. Pri tem je vsaka minuta dragocena. Zato je nujno, da akutno višinsko bolezen

čimprej prepoznamo in kar se da hitro ukrepamo. V današnjem času takšne krizne

situacije rešujejo z baro-komoro ali blazino za zvečanje zračnega tlaka.

Prepoznavanje pljučnega endema je v primerjavi z možganskim lažje. Pojavlja se

prej, torej nižje. Možganski endem pa je težje prepoznati. Nevaren je posebej zato,

ker zmanjšuje zmožnost pravilne presoje. Končno stopnjo lahko bolezen doseže

prav tam, torej proti vrhu gore, pa tudi pri sestopu, ko najbolj potrebujemo trezno

presojo, ki pa zaradi možganskega endema postaja težavnejša, kar je največja

težava pri plezanju na visoke gore (COBURN et al. 1999, str. 122–123).

3.9 Potrebe telesa in način prehranjevanja na težjih in daljših turah in velikih

višinah

Da organizem deluje nemoteno, mora dobiti zadostne količine vode in hrane z

dovolj energijske vrednosti. Za naporno hojo, plezanje in bivanje na večjih

nadmorskih višinah potrebuje in porabi več energije kot v normalnih okoliščinah.

Samo z zadostno energijo mu lahko ohranjamo polno psihofizično kondicijo in

zdravje.

Kako bomo sestavili jedilnik in ritem prehranjevanja, ki bo popolnoma drugačen

od domačega, vsakdanjega, je odvisno od razmer, letnega časa in z njim povezanih

54

temperatur, dolžine ture ali daljšega trekinga, tehnične zahtevnosti. Pomembno je,

da se, kolikor je le mogoče, prehranjujemo v planinskih kočah in gorskih

postojankah, na trekingih v tujini pri domačinih, kerj druge infrastrukture ni.

Za prehrano na turah in trekingih velja, da mora le-ta (vsaj dve tretjini) vsebovati

ogljikove hidrate, ki so najbolj učinkovito mišično gorivo, saj predstavljajo hitro

dosegljiv vir krvnega sladkorja, pa tudi maščobe, beljakovine, vitamine, rudnine,

soli, vlaknine, poleg tega pa moramo popiti tudi dovolj tekočine. Z znojenjem poleg

vode izgubljamo tudi soli in rudnine, kot so kalij, fosfor, kalcij, natrij, magnezij,

žveplo, železo, jod in cink, ki jih telo nujno potrebuje za pravilno delovanje, zato

jih nadomeščamo s pitjem različnih napitkov. Najbolj primerna je voda z dodatki

mineralov in soli. Seveda je vsak posameznik unikat, zato mu je potrebno

prilagoditi količino zaužitih kilokalorij in posameznih hranil. Osnovno načelo

prehranjevanja v gorah je, da jemo večkrat po malo, in če razmere dopuščajo, vsaj

dvakrat na dan topel obrok, na daljših turah pa je priporočljivo imeti kar v žepu

razne kalorične ploščice, suho sadje, oreščke in podobne dodatke, s katerimi se

okrepčamo spotoma ali ob krajših postankih (BURNIK 2012; SCHLAMBERGER

2002, str. 2–14; ROTOVNIK et al. (ur.) 2005, str. 54–62).

55

4 OPIS ZELO ZAHTEVNE KOMBINIRANE VODENE TURE

NA VIŠJI NADMORSKI VIŠINI

Primer ture, ki potrebuje zahtevno vodenje in vsebuje prvine višinskega vodenja, je

lahko vzpon na Dufourspitze, vrh v masivu Monte Rosa. Izhodišče je Švicarska

koča Monte Rosa (2800 m), sledi prečenje zahodnega grebena, vzpon na vrh (4634

m), sestop na Srebrno sedlo in vračanje po ledeniku do koče.

Na zemljevidu vrisana smer vzpona na Dufourspitze.

Opisana vodena tura vsebuje vse prvine in metode vodenja. Pot začnemo na izstopni

postaji zobate železnice na Gornjigrad. Nadaljujemo po označeni poti do lestev in

ledenika. Prečkamo ledenik in nadaljujemo po poti do koče Dufourspitze.

Od nje krenemo proti ledeniku, kjer se, odvisno od razmer, srečamo s kopnim

terenom ali snegom. Nadaljujemo do vznožja zahodnega grebena in po njem na vrh,

kar je najtežji del, pri čemer je zahtevnost odvisna od količine snega in vremena.

Sestopimo na Srebrno sedlo, kjer se po eni uri hoda ponovno priključimo pristopni

poti na ledeniku in se po njej vrnemo do koče. Za vzpon in povratek porabimo 10

ur. Seveda se moramo obvezno vrniti prek spodnjega dela ledenika in do poldneva,

56

ker kasneje, zaradi segrevanja, nastopi možnost podiranja mostov, nevarnosti pa

prežijo tudi ob novo zapadlem snegu.

Zahtevna vodniška tura zahteva od vodnika poznavanje vrvne tehnike: letne,

zimske in ledeniške, poleg tega je kondicijsko zahtevna in kompleksna, zahteva pa

tudi maksimalno pripravljenost vodenih za takšno turo.

Slikovno gradivo opisane ture. Foto: Andreja Tomšič

Pogled na ledenik Monte Rosa. Duforspitze z ledenikom.

Spodnji del ledenika. Nova koča Monte Rosa.

Hoja po zgornjem delu ledenika. Greben Duforspitze.

http://www.delo.si/nedelo/evropski-vrhovi-od-vatikana-do-elbrusa.html?iskalnik=Andreja%20Tom%C5%A1i%C4%8D

57

Na vrhu Duforspitze. Sestopni žleb, ki se z vrha strmo spusti proti sedlu.

V sestopnem žlebu. Nazaj pri koči.

Spodnji ledenik in pot, ki vodi do zobate železnice.

58

4.1 Analiza opisane zelo zahtevne kombinirane vodene ture na višji nadmorski

višini

Tura je z vidika težavnosti poti in zaradi visoke nadmorske višine zelo zahtevna.

Prvi del poti od postaje gorske železnice do koče sicer ni zelo zahteven, je pa

vsekakor potrebna pazljivost. Med sestopom na ledenik (jeklenica, klini, lestve) in

med hojo čez razbit in načet ledenik, poln manjših ali večjih razpok, je obvezno

samovarovanje. Če je vidljivost dobra in so razpoke dobro vidne, jih lahko obidemo

in je dodatno varovanje le priporočljivo. V pomoč varnejšemu gibanju so oznake,

ki kažejo, kje je ledenik najlažje in najvarneje prehoden.

Turo nadaljujemo po terenu nad kočo, ki je od spodnjega povsem drugačen.

Ledenik, poln skritih ledeniških razpok, zahteva obvezno ledeniško navezo.

Kakšnih oznak za varnejšo hojo ni. Višje nad ledenikom se strmo povzpnemo na

greben, kjer obstaja nevarnost zdrsa, nato pa na višini 4400 do 4600 m plezamo po

razgibanem gorskem grebenu. Plezamo večinoma po ledu in snegu, vmes pa so tudi

skalni odseki. Izpostavljenost je velika, gibanje pa pogosto ovira močan veter.

Na vrhu Dufourspitze je zelo malo prostora in ni primeren za daljši počitek. Sestop

po drugi in prej opisani poti je najbolj idealen, saj po krajšem spustu dosežemo

dolgo fiksno vrv, ob kateri se spustimo vse do zgornjega konca zgornjega ledenika.

Sledi dolg sestop po ledeniku do koče. V kolikor sestopamo po njem v opoldanskem

ali popoldanskem času, ko so ledeni mostički že zmehčani in lahko popustijo pod

težo človeka, je pazljivost pri izbiri najprimernejše poti in pri samem gibanju še

pomembnejša.

Če se nam mudi v dolino, lahko še isti dan prečimo spodnji ledenik in dosežemo

gorsko železnico. Paziti moramo le, da ujamemo zadnji vlak. Lahko pa še enkrat

prenočimo v koči Monterosa Hute in sestopimo šele naslednji dan.

Med pripravami na to turo in na njej poskrbimo za:

- dobro fizično (tudi višinsko) pripravljenost;

- sposobnost gibanja po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh;

- popolno tehnično opremo;

- znanje vrvnih manevrov, potrebnih za gibanje po ledenikih;

59

- pravočasno rezervacijo prenočišča;

- spremljanje vremenskih napovedi idr.

Vsi zgoraj navedeni podatki so zajeti iz mnenja in analize Jožeta Draba, vodnika

PD Matica Ljubljana kategorij A, B, C, D, E in F (DRAB 2016).

4.2 Intervjuji z izkušenimi vodniki in opis pomembnih dejavnikov, ki vplivajo

na samo vodenje z vidika posameznega intervjuvanega vodnika in primera

vodene ture

V diplomsko nalogo sem vključil tudi intervjuje z izkušenimi alpinisti, gorskimi

vodniki in planinskimi inštruktorji Vikijem Grošljem, Bojanom Polakom,

Franetom Kemperlejem in Borutom Peršoljo. Zapisali so svoje izkušnje z vodenjem

po različnih gorstvih sveta in zaupali svoja mnenja o tistih dejavnikih, ki po njihovih

izkušnjah pogojujejo uspešno vodenje. Potrjujejo, da je z učenjem dela v vodništvu

potrebno pričeti v mladih letih, saj vsaka izkušnja daje osnovo in možnost za

nadgrajevanje znanja, ki ga nikoli ni premalo. Zato dodajam tudi nekaj misli o

izobraževanju mladih vodnikov v okviru Mladinske komisije Planinske zveze

Slovenije

1. intervju: Viki Grošelj – alpinist in GV

V več kot 40 letih vodenja po gorah sem si nabral kopico izkušenj in spoznanj, ki

so mi pomagali pri tem zahtevnem in odgovornem delu. Ves čas vodenja sem se

zavedal, da v gorah popolne varnosti ni, kljub izkušenosti in znanju vodnika.

Dejstvo pa je, da se ob usposobljenem, izkušenem in umirjenem vodniku možnost,

da bo šlo kaj narobe, zmanjša na minimum.

O prvem pomembnem dejavniku, da je vodnik strokovno podkovan, sploh ni

potrebno izgubljati besed. Prav tako ne o tem, da mora biti fizično in psihično dobro

pripravljen. Sam sem si zadal pravilo, da vodim kliente le na tiste težje ture in le v

tiste plezalne smeri, ki sem jih bil sposoben preplezati v solo vzponu. Če je le

mogoče, sem zamišljeno vodniško turo sam opravil nekaj dni prej, zato, da ne bi

prišlo do kakšnih neznank ali neprijetnih presenečenj. Gore namreč še zdaleč niso

tako trdne, večne in nespremenljive, kot so morda videti.

60

Zadnja leta se zaradi narave svojih drugih gorniških ciljev bolj posvečam trekingom

v Himalaji. Tudi tam je eno mojih osnovnih pravil, da kliente vodim v predele, ki

sem jih spoznal, prehodil ali preplezal že prej. Ker taka potovanja prinašajo

večtedensko druženje s klienti, že pred odhodom nekaj časa posvetim njihovi

psihološki pripravi. Če presodim, da niso sposobni za minimalno sodelovanje v

skupini in ne čutijo niti najmanjše odgovornosti do drugih članov skupine, potem

sodelovanje z njimi odklonim. Posebej pazim na to, da se strogo držimo varnostnih

pravil in dogovorov. Kliente skušam pripraviti do tega, da o poti, ki jo nameravamo

opraviti, razmišljajo in se nanjo pripravljajo že precej pred odhodom. Veliko

pozornost posvečam aklimatizaciji, ki je na trekingih, kjer presegamo višino nad

5000 metrov, izjemno pomembna.

Zelo pomembno se mi tudi zdi, da so časovni in še bolj finančni okviri vsakega

potovanja in vodenja razdelani, razumljivi in popolnoma jasni. To le še dodatno

vpliva na dobro počutje vseh in zmanjšuje možnost nepotrebnih zapletov. Podpišejo

tudi izjavo, da bodo odšli na pot na lastno željo in odgovornost, da bodo upoštevali

moja navodila in odločitve, da so seznanjeni s finančnimi pogoji in zavarovanjem

ter se z njimi strinjajo, da so bili opozorjeni na mogoče zaplete v zvezi z

namestitvijo, prehrano in nadmorsko višino, da imajo opravljen zdravniški pregled

in da so se glede na svoje zdravstveno stanje sposobni udeležiti potovanja. To

dodatno vpliva na resnost in odgovorno ravnanje udeležencev. Podpisana izjava

zanesljivo dodatno pripomore k uspešnemu vodenju (GROŠELJ 2016, Intervju).

2. intervju: Bojan Polak - alpinist, (aktiven) alpinistični inštruktor, inštruktor

v nepalski šoli za gorske vodnike Manang, vodnik PZS, GV z licenci IFMG,

član GRS, (neregistriran) gorski stražar.... deluje v usposabljanju od leta 1974

(AŠ, razni tečaji itd, 7 krat vodja tečajev za vodnike NMA)

Vsekakor drži, kar si napisal, da zahteva vodenje v težjih okoliščinah (razmerah)

veliko znanj in izkušenj tako zaradi težavnosti ture kot tudi zaradi zunanjih pogojev.

V tem se v bistvu razlikujejo ture po lažjem svetu, v lažjih zunanjih pogojih.

Psihološki del ostaja enak – potreben je korekten odnos do ljudi. Če ti na lahki turi

nekoga primerno odsloviš, upoštevajoč kraj in njegove možnosti orientacije (npr.

na javni cesti, pri planinski koči, ki je enostavno dostopna, pa morda tudi nekje na

lahki poti med samo turo – potrebno je upoštevanje nekakšne "normalne"

61

sposobnosti posameznika, da se sam vrne na varno mesto oz. domov), lahko

pričakuješ, da se mu ne bo kaj zgodilo in se bo varno vrnil domov oz. te ne bodo

mogli obtožiti, da nisi poskrbel za njegovo varnost. Na težki turi, v zahtevnem

brezpotju, v neznanem, na orientacijsko zahtevnem kraju, pa nekoga ne smeš

enostavno "napoditi", pa če ti še tako para živce in zmanjšuje varnost tudi drugih

udeležencev. Pripeljati ga moraš na varno. Ostalo je praktično enako - kot na lahki

turi moraš tudi na zahtevni obvladati situacijo. Smisel vodenja (vodnika) je

zagotoviti večjo varnost: vodeni mora preživeti, za vodnika to ni nujno.

Nujna je psihofizična kondicija obeh. Seveda je odvisno od vsakega posameznika.

Nekaterim ob zmanjšani fizični kondiciji močno pade tudi psihična stabilnost, drugi

jo ohranijo. Za vodnika je vsekakor izredno pomembna psihična stabilnost. On jo

mora ohraniti ("pozitivni pristop") tudi takrat, ko je fizično 'na psu', v kritičnih

situacijah, ko je njegov zgled nadvse pomemben, ko so potrebne spodbudne besede

bolj kot sam zgled. Izredno pomembno je zaupanje vodenih do vodnika. Brez tega

vodenja praktično ni. Vodnik ni tisti, ki pozna le smer gibanja, ampak mora biti

vreden zaupanja in sposoben, da rešuje probleme - od sporov v skupini do banalnih

zadev...

Osebnostne lastnosti vodnika pri vodenju na težjih turah se v bistvu ne razlikujejo

od tistih za vodenje na lažjih turah. Vsekakor pa je tu verjetno zelo pomembna

empatija. Če se na lažji turi še lahko ravna po sebi, se mora na težjih turah ravnati

po udeležencih. Mora jim bistveno bolj prisluhniti, bistveno bolj/e mora spoznati

njihove možnosti in poznati motive, ki so jih privedli na težjo turo. Zato mora biti

na težjih turah bistveno večja individualna obravnava (to se kaže tudi skozi

priporočeno število vodenih v tabeli).

Seveda so pomembni tudi motivi vodnika za vodenje težjih tur. Spet postavljam na

prvo mesto varnost in zadovoljstvo vodenega. Vodnik, ki mu je glavni moto, da se

"postavlja" pred vodenimi (kar sploh ni tako redek primer), vsekakor za vodenje

zahtevnih tur ni ustrezen.

Pomembna je tudi socialna povezanost. Vendar je lahko prijateljstvo oz. znanstvo

dvorezno, saj se včasih znancu, ki ga poznaš, ne posvetiš toliko kot nekemu tujcu

62

in pri znancu morda ne opaziš določenih znakov, ki kažejo na nekatere nevarne reči,

ki jih običajno ni.

Za večje višine si napisal prav. Poleg aklimatizacije so prisotne bistveno večje

temperaturne razlike (na soncu v majčki s kratkimi rokavi, v senci pa v bundi), večji

vpliv sonca itd. Toliko za danes... (POLAK 2016, Intervju).

3. intervju: Frane Kemperle - predsednik Odbora za izobraževanje pri PZS

Dejavniki, ki vplivajo in omogočajo uspešno vodenje na vseh turah, so znani:

- poznavanje poti (terena, prehodov) s strani vodnika,

- ustrezna osebna in tehnična oprema vodnika in vodenih in njena uporaba,

- ustrezna psihofizična kondicija vodnika in vodenih,

- ustrezna usklajenost vodnika in skupine,

- ustrezna usklajenost članov znotraj skupine.

Manj znani so:

- iskrenost vodnika do članov skupine, samozaupanje vodnika,

- širina znanja (tudi o medčloveških odnosih in dinamiki vodene skupine),

- idealno stanje, ko formalni vodnik postane tudi neformalni vodja.

V kolikor so ti dejavniki ustrezno izpolnjeni, se vodena skupina lažje ali sploh lahko

sooča z raznimi intenzivnejšimi izzivi na zahtevni poti (težavnostjo,

izpostavljenostjo, krušljivostjo, dolžino poti, vremenom, utrujenostjo, strahom,

raznimi kriznimi situacijami).

Neizpolnjevanje enega od dejavnikov lahko hitro zmanjša ali poruši ustreznost

drugih dejavnikov. Zato je izredno pomembna postopna in temeljita priprava in

uskladitev vseh omenjenih dejavnikov na strani vodnika, skupine in obeh skupaj.

Pogosto se zanemarja psihološki, osebnostni profil vodnika. Mnogo lažje je s

pomočjo raznih seznamov preveriti materialne, fizične potrebe za našo zahtevno

turo, ne poglobimo pa se dovolj v način so-delovanja, vodenja, odločanja, ukrepanja

vodnika v skupini. Lahko, da je izbrani vodnik za skupino močno neustrezen z več

63

vidikov. Taka neustreznost pa ima v težkem svetu lahko še hujše negativne

posledice.

Pri izobraževanju vodnikov je podcenjeno in opuščeno upoštevanje osebnostnih,

karakternih kvalitet, ki odlikujejo dobrega vodnika. Pred dolgim časom jih je

podrobno naštel Julius Kugy, v veliki meri so jih izpolnjevali njegovi slavni

trentarski vodniki. V zahtevnem svetu so te lastnosti še mnogo dragocenejše,

njihova odsotnost pa je lahko usodna. V današnjem času se nanje preveč pozablja,

saj so težje »merljive« in so »nemoderne«. So pa pogoj za zaupanje vodenih v

vodnika, ki je tisti univerzalni pozitivni dejavnik, ki lahko nadomesti morebitne

manjkajoče.

K temu lahko dodamo še zelo vplivno in osebno stvar vodnika – motiv(acijo) za

vodenje. V izobraževanju vodnikov se po krivici jemlje kot dokaj nezanimiva in

nepomembna. (Lat.:«movere« - tisto, kar nas žene naprej). Enako je pomembna

motivacija udeležencev.

Vodenje v večjih višinah je sicer oteženo, vendar je zanj nujna aklimatizacija vseh

sodelujočih. Če je ni, take ture niti nimajo kakšnega smisla oz. so nevarne.

Vsekakor pa je pri pripravi in planiranju take ture potrebno upoštevati faktor višine

in se nanj ustrezno pripraviti (KEMPERLE 2016, Intervju).

4. intervju: Borut Peršolja - vodnik in planinski inštruktor PZS

Desetletje mladih v gorah

Konec aprila (natančneje 29. oz. 30. aprila) bo minilo šestdeset let, odkar je bila na

Šmarjetni gori nad Kranjem ustanovljena Mladinska komisija Planinske zveze

Slovenije. Bil sem njen osemnajsti predsednik po vrsti, najmlajši v zgodovini,

komisijo pa sem vodil med letoma 1991–1994.

Čeprav sem kot akter preveč vpleten v dogajanje in bo dokončno oceno morala dati

»zgodovina«, pa lahko neskromno zapišem, da je šlo v obdobju 1990–2000

dejansko za desetletje mladih v gorah. V tem času je v organizacijskem in

vsebinskem pogledu nastala praktično nova organizacija, hierarhično temelječa na

strokovno vodenem mladinskem odseku. Nastale in razvile so se številne nove

64

akcije, temelječe na programu kakovostne množičnosti (državno tekmovanje

Mladina in gore, tedni turne smuke in tečaji gorništva, seminarji: družabnosti, za

vodje taborov in orientacije). Dnevnika Ringa raja in Mladi planinec sta postala

članski Č.

S knjigo Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (oktober 1995) je bil postavljen

koncept starostno prilagojenega programa (ki pa žal ni uresničen v celoti) in ob

takrat obstoječem pristopu delo z mladimi uvedeno delo mladih. Po več kot desetih

letih je bilo urejeno vprašanje mentorjev planinskih skupin (medtem smo zopet

prišli na ničelno oz. začetno točko). Izjemno živahno je bilo tudi mednarodno

sodelovanje. Leta 1999 je bilo odprto Planinsko učno središče v Bavšici. Danes si

je na primer težko predstavljati, da načelniki mladinskega odseka v tem obdobju

sploh niso imeli glasovalne pravice v upravnih odborih planinskih društev ali da bi

članarina, zbrana od otrok, mladostnikov in mladih, bila namenjena izvajanju

programa mladih.

Gorništvo kot način življenja je bil moto mojega programskega dokumenta

februarja 1992, danes je zapisan v statut Planinske zveze Slovenije. Leta 1999 sem

bil na povabilo Andreja Brvarja prvič izvoljen za podpredsednika Planinske zveze

Slovenije. Od takrat nisem bil več formalno povezan z Mladinsko komisijo, prej pa

sem ustanovil in vodil Državno tekmovanje Mladina in gore, vodil Odbor za vzgojo

in izobraževanje, bil član Odbora mentorjev planinskih skupin ter uredniškega

odbora Mladinske priloge Obvestil PZS. Za delo v matičnem društvu in Mladinski

komisiji sem leta 1999 prejel priznanje mladina in gore (PERŠOLJA 2016,

http://borut.blog.siol.net)

http://borut.blog.siol.net/2010/01/10/srecno-v-gorah-in-na-tekmovanju-mladina-in-gore/

http://borut.blog.siol.net/2010/01/10/srecno-v-gorah-in-na-tekmovanju-mladina-in-gore/

http://borut.blog.siol.net/

65

5 ZAKLJUČEK

V diplomski nalogi sem predstavil vodniško turo, znanja, spretnosti, sposobnosti in

naloge gorskega vodnika ter opozoril na probleme, ki jih mora hitro, razumno in

učinkovito reševati pred turo, na njej in po njej. Predstavil sem splošne in svoje

poglede na tovrstno dejavnost. Posebno pozornost sem posvetil mikro- in

makromanevrom ter njihovemu prepletanju med turo. Razčlenil, argumentiral in

ovrednotil sem vodnikove odločitve v zelo zahtevnih situacijah in popisal številne

postopke, ki mu jih nalaga vodenje in je od njih odvisna varnost vodenih.

Postopke, ravnanja, odločitve, ki si jih sčasoma prisvojimo in jim zaupamo, teorija

pozna in svetuje. Teoretično je prav, da se vnaprej določi rešitve, ki naj bi bile v

konkretni situaciji optimalne. Seveda pa so eno napovedi, predvidevanja, teoretična

znanja, nekaj povsem drugega pa je dejanska in hitro se spreminjajoča realnost in

od nje odvisna izvedba vodenja, ki zahteva od vodnika nove, sveže, praktične

reakcije/rešitve.

Med turo je namreč potrebno nenehno sprejemati odločitve, iskati najboljše.

Nepričakovani in nenadni dogodki se namreč kar vrstijo in množijo. Spremenljivk

je ogromno. Zato dober in uspešen vodnik nenehno prilagaja zamišljeni načrt in

potek ture in ravnanj trenutnim razmeram, išče in sprejema drugačne rešitve, se

odloča za drugačen pristop, bodisi v komunikaciji z vodenim ali v izvedbi

posameznih manevrov. Ukrepati mora hitro, profesionalno, modro, da se on in vsi

ob njem izogibajo neprijetnim zapletom ali situacijam, ki zaradi napačnih rešitev

hitro postanejo kritične oz. težje rešljive.

Zato je potreba po širokem spektru znanj in nenehnem učenju in usposabljanju

vodnika nujna. Pomembno je stalno pridobivanje izkušenj, a tudi preverjanje že

pridobljenih, pri čemer štejejo vse, tiste od prvega koraka, ki smo ga naredili v

otroštvu, do kasnejših, ki smo si jih pridobili sami ali/in na številnih izobraževanjih

za vodnika. Vse skupaj tvorijo v nas dragocen vir izkušenj in pomagajo nevarno

spreminjati v varno, grdo v lepo in osrečujoče, ko se zaradi njih lažje in učinkoviteje

uporabi osvojeno znanje, v veselje in srečo obojih, vodnika in vodenih.

66

6 LITERATURA IN VIRI

ALPRIROCNIK

Alpinistični priročnik. Dostopno na: http://alpirocnik.rasica.org.

BRECELJ 2013

Brecelj, Marijan: Hacquet, Baltazar (med 1739 in 1740–1815). Slovenska

biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni

center SAZU, 2013. Dostopno na: http://www.slovenska-

biografija.si/oseba/sbi221985/#primorski-slovenski-biografski-leksikon. Izvirna

objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1.

knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

BUFON 2013

Bufon, Zmagoslav: Scopoli, Giovanni Antonio (1723–1788). Slovenska



biografija.si/oseba/sbi554298/#slovenski-biografski-leksikon. Izvirna objava

v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et

al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

BURNIK 2012

Burnik, Stojan. Kako se prehranjujemo v gorah, 2012. Dostopno na:

http://med.over.net/clanek/i14181/.

COBURN et al. 1999

Coburn, Broughton et al. Everest – gora brez milosti, Tržič1999.

DEBEVEC, DOLENC 2011

Debevec, Tadej, Dolenc, Aleš. Vodenje v skali, Ljubljana 2011.

DRAB 2016

Drab, Jože. Mnenje - analiza, marec 2016.

http://alpirocnik.rasica.org/

http://med.over.net/clanek/i14181/

67

GLONAR 2013

Glonar, Joža: Frischauf, Johannes (1837–1924). Slovenska biografija. Slovenska

akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU,

2013. Dostopno na: http://www.slovenska-


v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et

al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

GOLNAR 1996

Golnar, Tone. Alpinistična šola, Ljubljana, 1996 (ponatis 1999).

GROŠELJ 2016

Grošelj, Viki. Intervju, marec 2016.

KEMPERLE 2016

Kemperle, Frane. Intervju, marec 2016.

KOBLAR et al. 2013

Koblar, F., Gspan, A.: Stanič, Valentin (1774–1847). Slovenska




v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et

al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

KOCBEK 1888

Kocbek, Fran (01.10.1888). Dr. Ivan Anton Scopoli. V: Učiteljski tovariš, letnik

28, številka 19.URN:NBN:SI:DOC-CMGB5B9T. Dostopno na:

http://www.dlib.si.

KUHAR 2004

Kuhar, Miha. Vojaško gorništvo, Ljubljana 2004.

http://www.dlib.si/results/?pageSize=25&query=%27rele%253dU%25c4%258diteljski%2btovari%25c5%25a1%27

http://www.dlib.si/

68

MAL 2013

Mal, Josip: Hohenwart, Franc Jožef Hanibal, grof (1771–1844). Slovenska




v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et


MARKIČ 2008

Markič, Peter. Psihologija vodenja. Učbenik za gorske vodnike, Ljubljana 2008.

MULEJ 1980

Mulej, Franc. Trekking je zelo širok pojem skupinskega popotovanja v prvobitne

odnosno delno civilizirane dežele,1980. V: Alpinistični razgledi, 1980, št. 9.

Dostopno na: http://www.gore-ljudje.net/novosti/108109/.

PERŠOLJA 2016

Peršolja, Borut. Desetletje mladih v gorah. Blog. Dostopno na:

http://borut.blog.siol.net/2016/04/10/desetletje-mladih-v-gorah/.

PETKOVŠEK 2013

Petkovšek, Viktor: Wulfen, Franz Xaver (1728–1805). Slovenska




v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et

al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni

center SAZU, 1986.

PINTAR 2013

Pintar, Ivan: Freyer, Henrik (1802–1866). Slovenska biografija. Slovenska




69



PINTAR 2013

Pintar, Ivan: Hacquet, Baltazar (med 1739 in 1740–1815). Slovenska






PIRJEVEC 2013

Pirjevec, Avgust: Kugy, Julij (1858–1944). Slovenska biografija. Slovenska



biografija.si/oseba/sbi308558/#slovenski-biografski-leksikon (8. marec

2016). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc

Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

POLAK 2016

Polak, Bojan. Intervju, marec 2016.

PZS–SPM 2011

Planinska zveza Slovenije in Slovenski planinski muzej 2011. Razstava »Življenje

pod Triglavom«. Fotografije: Arhiv PZS in SPM. Dostopno na:

http://www.pzs.si/javno/planinska_kultura/Razstava_ZPT_pano-

2_zgodovina_r.pdf.

PZS 2015

Pravilnik vodnikov Planinske zveze Slovenije, 15. 1. 2015. Podatki o programu

prostovoljni vodnik PZS, strokovni sodelavec. Dostopno na:

http://www.pzs.si/javno/vk_besedila/PVPZS-CISTOPIS-2015.pdf.

http://www.pzs.si/javno/planinska_kultura/Razstava_ZPT_pano-2_zgodovina_r.pdf

http://www.pzs.si/javno/planinska_kultura/Razstava_ZPT_pano-2_zgodovina_r.pdf

70

PZS 2003

Pravilnik vodnikov Planinske zveze Slovenije, 29.11.2003. Dostopno na:

http://www.pzs.si/javno/vk_besedila/1-Pravilnik%20vodnikov%20PZS-

12.03.2009.pdf.

ROTOVNIK, Bojan et al. 2005

Rotovnik, Bojan et al. Planinska šola, Ljubljana 2005.

ROTOVNIK et al. (ur.) 2006

Rotovnik, Bojan et al. (ur.). Vodniški učbenik, Ljubljana 2006.

SAVENC 2013

Savenc, Franci: Zaplotnik, Nejc (1952–1983). Slovenska biografija. Slovenska




v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et

al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni

center SAZU, 1986.

SCHLAMBERGER 2002

Schlamberger, Vlado. Prehrana v gorah. Teoretične osnove prehrane v gorah,

Ljubljana 2002.

SCHUBERT, SUCKL 1999

Pit Schubert, Pepi Suckl. Siherheit am Berg. V: Alpin-lehrplan, Band 5, München

1999.

ŠEGULA 1978

Šegula, Pavle: Nevarnosti v gorah, Ljubljana 1978.

ŠTUPAR 1980

Štupar, Boris. Razmišljanja o vprašanjih varnosti na trekkingih. Dostopno na:

http://www.gore-ljudje.net/novosti/108109/

71

UL RS 63/1999

Zakon o gorskih vodnikih (Uradni list RS 63/1999)

UL RS 84/1999

Pravilnik o gorskih vodnikih (Uradni list RS 84/1999).

VALENČIČ et al. 2013

Valenčič, V., Faninger, E., Gspan-Prašelj, N.: Zois plemeniti Edelstein, Žiga

(1747–1819). Slovenska biografija.Slovenska akademija znanosti in umetnosti,

Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Dostopno na: http://www.slovenska-

biografija.si/oseba/sbi872726/#slovenski-biografski-leksikon (19. februar

2016). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek -

Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti,

Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

VINKLER, BREHM, HALTMEIER 2006

Kurt Vinkler, Hans Petre Brehm, Jurg Haltmeier. Bergsport Sommer. Technik,

Taktik, Sicherheit. Schweicer alpine-Club SAC, 2006.

ZAPLOTNIK 2000

Zaplotnik, Nejc. Pot, 5. izdaja, Ljubljana 2000 (originalna izdaja 1981).

ZGVS 2002

Združenje gorskih vodnikov Slovenije: Predpisi o gorskih vodnikih, 2002.

Dostopno na:

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2117

Spletni viri:

http://www.camp.it.

http://www.dmmwales.com.

http://www.petzl.com.

http://www.simond.com.




UNIVERZA V MARIBORU · 2017-11-28 · UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA Podpisani...

Documents

Transcript of UNIVERZA V MARIBORU · 2017-11-28 · UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA Podpisani...