univerza na primorskem pedagoška fakulteta diplomska naloga ...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

MOJCA KRAJŠEK

KOPER 2015

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

VPLIV NTC METODE NA GIBALNE

SPOSOBNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK

Mojca Krajšek

Koper 2015

Mentor: prof. dr. Mitja Krajnčan

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem prof. dr. Mitji Krajnčanu, da je sprejel mentorstvo, me ves čas

spodbujal, mi pomagal z nasveti, strokovnostjo, hitrimi odgovori in idejami.

Zahvaljujem se dr. Ranku Rajoviću, ki mi je s svojimi izkušnjami in znanjem pomagal

pri empiričnem delu naloge, hkrati pa me spodbudil k

drugačnemu pristopu pri delu z otroki.

Posebna zahvala gre seveda vodji Vrtca Dobrna, ga. Kseniji Ulaga, ki mi je omogočila

izvajanje testiranj otrok, hkrati pa mi skozi moje celotno šolanje pomagala s svojo

strokovnostjo in nasveti.

Iskrena hvala tudi sodelavkam, ki so mi pomagale pri opravljanju praktičnih nastopov in

obveznosti.

In ne nazadnje gre velika zahvala Petru, ki me je spodbujal pri študiju, mi ves čas stal

ob strani in me podpiral.

Veliko vas je, ki ste pripomogli k nastanku moje diplomske naloge,

vsem najlepša hvala.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Mojca Krajšek študentka visokošolskega strokovna študijskega programa

prve stopnje Predšolska vzgoja

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti

predšolskih otrok

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne

IZVLEČEK

Diplomska naloga z naslovom Vpliv NTC metode na gibalni razvoj predšolskih

otrok je empirična diplomska naloga. V teoretičnem delu so opisane otrokove razvojne

značilnosti v obdobju zgodnjega otroštva, gibalne spretnosti in sposobnosti. V

nadaljevanju je predstavljen NTC program (NTC je krajšava za »Nikola Tesla center« –

oddelek Mense za nadarjene), njegove faze in vpliv na kognitivni in gibalni razvoj

otroka.

V empiričnem delu so predstavljene dejavnosti na področju gibanja, ki so bile

izvedene z otroki, starimi od 5 do 6 let. Izvedli smo primerjavo izvajanja različnih vaj. Z

diplomsko nalogo smo želeli ugotoviti, ali ima vsakodnevno izvajanje gibalnih

dejavnosti, ki po mnenju različnih avtorjev pomembno vplivajo na razvoj in nastajanje

novih povezav v možganih (sinaps), vpliv na gibalne sposobnosti otrok.

V ta namen so bile pripravljene kontrolne tabele in ocenjevalne liste, na podlagi

katerih smo ugotavljali razlike pri gibalnih dejavnostih med eksperimentalno in

kontrolno skupino. Vzorec sta predstavljali skupini otrok, starih od 5 do 6 let, torej

otroci, ki bodo v z naslednjim šolskim letom začeli obiskovati 1. razred osnovne šole.

Eksperimentalno skupino je predstavljalo 20 otrok iz vrtca, kjer sem zaposlena in kjer

že drugo leto izvajamo dejavnosti po metodi NTC učenja. Kontrolno skupino pa je

predstavljalo 20 otrok iz Vrtca Hruševec, kjer ne izvajajo NTC metode, temveč le

gibalne dejavnosti po Kurikulumu za vrtce. Otroci so bili ocenjeni s pomočjo

ocenjevalne lestvice. Spremljali smo jih neposredno in rezultate beležili v kontrolne

tabele. Narejena je bila primerjava rezultatov, s katero smo potrdili svoje domneve, da

imajo otroci, ki vsakodnevno izvajajo različne vaje po NTC metodi, bolj razvite gibalne

sposobnosti. Razlika se je pokazala predvsem pri fini motoriki in ravnotežju. Vse

dejavnosti smo beležili tudi s pomočjo anekdotskih zapisov.

Ključne besede: NTC metoda, gibalni razvoj, kognitivni razvoj, gibalne spretnosti,

ravnotežje, koordinacija gibanja

ABSTRACT

This diploma work with a title The influence of the NTC method on the movement

development of the preschool children is an empirical diploma work. Children's

development characteristics, their movement skills and abilities of the early childhood

are described in the theoretical part. The NTC programme (NTC is the abbreviation of

«Nikola Tesla's Centre« - Mense department for the talented) is presented and also its

phases and its influences on the cognitive and movement development of a child are

described.

In the empirical part I presented the activities connected to the field of movement,

which I used with children aged from 5 to 6 years. The comparison of different

exercises was made. I wanted to estimate whether the regular implementation of

movement activities has an influence on the physical capabilities of children. However,

some authors claim that these kinds of activities have influences on the development

and the emerging of new connections (synapses) in brain.

Furthermore, I prepared some control charts and assessment sheets which I used

to estimate the differences of the movement activities between the experimental and

control group. The population was formed by children aged from 5 to 6 years, which

means that these children are going to start school in the next school year. The

experimental group was formed by 20 children from the kindergarten I work in, and

where we have been using the NTC method of learning for two years now.

The control group was formed by 20 children from the Hrušovec kindergarten,

where the NTC method has not been used, but only the movement activities that are

suggested by the Curriculum for the kindergartens.

The children were evaluated with a help of the assessment chart. I monitored the

children directly and recorded the results into the control charts.

The comparison of the results was made and I was able to confirm my

assumptions that the children who do different exercises following the NTC method

regularly have their movement abilities better developed.

Mostly, the distinction was seen with the fine motor skills and balance. The

activities were documented by a camera and episodic records.

Key words: the NTC method, movement development, cognitive development,

movement skills, balance, movement coordination

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................... 2

2 TEORETIČNI DEL ................................................................................................ 2

2.1 Razvojne značilnosti otrok, starih od 3 do 6 let .................................................. 2

2.1.1 Spoznavni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva ........................................... 2

2.1.2 Čustveni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva ............................................. 3

2.1.3 Telesni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva ............................................... 3

2.1.4 Socialni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva .............................................. 4

2.2 Gibalni razvoj ................................................................................................. 4

2.3 Pomen gibanja za otrokov celosten razvoj ..................................................... 5

2.4 Gibalne spretnosti otrok starih od 3. do 6. leta ................................................... 6

2.5 Gibalne sposobnosti otroka ........................................................................... 8

2.5.1 Koordinacija gibanja .................................................................................... 8

2.5.2 Ravnotežje .............................................................................................. 9

2.5.3 Moč ......................................................................................................... 9

2.5.4 Hitrost ....................................................................................................10

2.5.5 Gibljivost ................................................................................................10

2.5.6 Natančnost .............................................................................................11

2.5.7 Vzdržljivost .............................................................................................11

2.6 Program NTC učenja ......................................................................................11

2.6.1 I. FAZA – Spodbujanje razvoja sinaps v možganih (nevronska mreža) ......13

2.6.2 II. FAZA – Spodbujanje pomnjenja z asociacijami .....................................13

2.6.3 III. FAZA – Spodbujanje funkcionalnega mišljenja .....................................14

2.6.4 Vaje za spodbujanje razvoja sinaps v možganih .......................................14

3 EMPIRIČNI DEL ...................................................................................................16

3.1 Problem, namen in cilji ......................................................................................16

3.2 Raziskovalne hipoteze in raziskovalna vprašanja ..........................................16

3.3 Metodologija .....................................................................................................17

3.3.1 Metode .......................................................................................................17

3.3.2 Vzorec ........................................................................................................17

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov ........................................................................18

3.3.4 Postopek obdelave podatkov ......................................................................19

3.4 Rezultati in razprava .........................................................................................19

3.4.1 Zavezovanje vezalk ................................................................................20

3.4.2 Hoja po črti naprej ......................................................................................21

3.4.3 Hoja po črti nazaj ........................................................................................22

3.4.4 Sonožni poskoki čez oviro naprej ...........................................................24

3.4.5 Sonožni poskoki nazaj ...........................................................................25

3.4.6 Lovljenje žoge ........................................................................................26

3.4.7 Podajanje žoge ......................................................................................27

3.5 Preverjanje hipotez ............................................................................................28

3.5.1 Testiranje hipoteze fina motorika .................................................................29

3.5.2 Testiranje hipoteze ravnotežje .....................................................................31

3.5.3 Testiranje hipoteze koordinacija .................................................................32

4 SKLEPNE UGOTOVITVE ...................................................................................34

5 LITERATURA IN VIRI ..........................................................................................35

6 PRILOGE .............................................................................................................36

PRILOGA 1: Motorični testi .....................................................................................36

PRILOGA 2: Kontrolni list ........................................................................................38

KAZALO PONAZORIL

Tabela 1: Število in strukturni odstotek otrok, glede na vrtec .......................................17

Tabela 2: Število in strukturni odstotek otrok, glede na spol ........................................18

Tabela 3: Ocenjevalna lestvica ...................................................................................19

Tabela 4: Frekvenčna porazdelitev za zavezovanje vezalk ........................................20

Tabela 5: Deskriptivna statistika za zavezovanje vezalk ..............................................20

Tabela 6: Deskriptivna statistika za zavezovanje vezalk glede na vrtec .......................20

Tabela 7: Frekvenčna porazdelitev za hojo po črti naprej ............................................21

Tabela 8: Deskriptivna statistika za hojo po črti naprej ................................................21

Tabela 9: Deskriptivna statistika za hojo po črti naprej, glede na vrtec ........................22

Tabela 10: Frekvenčna porazdelitev za hojo po črti nazaj ...........................................22

Tabela 11: Deskriptivna statistika za hojo po črti nazaj ................................................23

Tabela 12: Deskriptivna statistika za hojo po črti nazaj, glede na vrtec........................23

Tabela 13: Frekvenčna porazdelitev za sonožne poskoke čez oviro naprej .................24

Tabela 14: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke čez oviro naprej .....................24

Tabela 15: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke naprej, glede na vrtec ............24

Tabela 16: Frekvenčna porazdelitev za sonožne poskoke čez oviro nazaj ..................25

Tabela 17: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke čez oviro nazaj ......................25

Tabela 18: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke čez oviro nazaj, glede na vrtec ....................................................................................................................................26

Tabela 19: Frekvenčna porazdelitev za lovljenje žoge .................................................26

Tabela 20: Deskriptivna statistika za lovljenje žoge .....................................................27

Tabela 21: Deskriptivna statistika za lovljenje žoge, glede na vrtec .............................27

Tabela 22: Frekvenčna porazdelitev za podajanje žoge ..............................................27

Tabela 23: Deskriptivna statistika za podajanje žoge ..................................................28

Tabela 24: Deskriptivna statistika za podajanje žoge, glede na vrtec .........................28

Tabela 25: Deskriptivna statistika za fino motoriko, ravnotežje in akomodacijo ...........29

Tabela 26: Ocena fine motorike, glede na vrtec ..........................................................30

Tabela 27: T-test za fino motoriko ...............................................................................30

Tabela 28: Ocena ravnotežja, glede na vrtec ..............................................................31

Tabela 29: T-test za ravnotežje ...................................................................................32

Tabela 30: Ocena koordinacije gibov ..........................................................................33

Tabela 31: T- test koordinacije gibov ...........................................................................33

Krajšek, Mojca (2015): Vpliv NTC metode na gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Zavedati se moramo, da otrok spoznava in doživlja svet na različne načine.

Gibalne dejavnosti zanj predstavljajo zelo pomemben vir informacij, katere pomembno

vplivajo na njegov nadaljnji razvoj. Prenizka prisotnost gibalnih dejavnosti ali celo

popolno pomanjkanje le-teh lahko povzroči zaostanke v gibalnem razvoju, ki jih je

kasneje zelo težko nadomestiti (Pišot in Jelovčan, 2006).

Pri predšolskem otroku je zelo pomembno razvijanje gibalnih sposobnosti, saj je

očitna razlika, če primerjamo znanje in spretnosti pri neki športni aktivnosti pri otrocih,

ki so zgodaj obvladali osnovne gibe, in pri tistih, ki tega niso. Spremeniti moramo

pristop k delu z otroki že v predšolskem obdobju, kajti na videz nepomembne

podrobnosti, ki se dogajajo v prvih letih življenja, lahko vplivajo na funkcijo možganov

do konca življenja. Dozorevanje možganov intenzivno poteka v zelo zgodnjem otroštvu

in je v več kot 50 % končano do četrtega leta oziroma petega leta starosti. Če to

obdobje ne izkoristimo in otroku ne ponudimo pestre izbire gibalnih dejavnosti, se

nekatere funkcije ne bodo nikoli več razvile (Rajović, 2013).

Strokovnjaki so namreč na podlagi eksperimentov dokazali, da se pri gibalnih

aktivnostih močno poveča tudi aktivnost možganov. Le-ta je še posebej prisotna v

začetni fazi učenja konkretnega gibanja. Ker pa se ljudje vedno znova srečujemo z

novimi oblikami gibanja ali pa svoja gibanja izvajamo na višjem in zahtevnejšem nivoju,

so miselne operacije skoraj vedno prisotne (Rajtmajer, 1988).

V obdobju otroštva se nekatere strukture osrednjega živčnega sistema, ki so

odgovorne za najzahtevnejše oblike človekovega delovanja in kamor uvrščamo tudi

motoriko, še vedno razvijajo. Pri nas je bilo opravljenih kar nekaj raziskav, ki so

obravnavale latentno strukturo in razvojne značilnosti motoričnih sposobnosti mlajših

otrok (Vehovar idr., 2009).

Navedene študije so pokazale, da pri predšolskih otrocih težko natančno

opredelimo gibalne sposobnosti, vendar pa na podlagi izsledkov lahko trdimo, da je

latentni prostor motorike mlajših otrok že delno diferenciran, vendar veliko manj kot pri

odraslih (Videmšek in Pišot, 2007).


2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Razvojne značilnosti otrok, starih od 3 do 6 let

Otroke, v starosti od treh do šestih let, razvrščamo v obdobje zgodnjega otroštva,

za katerega je značilno povečanje igralne dejavnosti, ekspanzija razvoja simbolnih

funkcij in domišljije. Otrok postaja vse bolj samostojen. Kot oznaka razvojnega obdobja

zgodnjega otroštva se uporablja tudi izraz predšolsko obdobje. Ta izraz zajema tudi

obdobje malčka in je vezan na predšolsko ustanovo, v katero je vključenih več kot

polovica slovenskih otrok (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

2.1.1 Spoznavni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva

Otrok je od 3. do 6. leta skladno s Piagetovo spoznavno teorijo na predoperativni

stopnji mišljenja, za katero je značilno simbolno mišljenje. Le-to se kaže v odloženem

posnemanju, simbolni igri, likovnem izražanju in v rabi govora. To obdobje ima tudi več

omejitev, kot so egocentrizem, animizem, centriranje in ireverzibilnost mišljenja

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Piaget (v Marjanovič Umek 2009) je ugotovil, da je otrok na predoperativni stopnji

sposoben razmišljati le o enem vidiku problema. To je poimenoval centriranje mišljenja

in pomeni, da otrok svoje mišljenje usmeri le na en vidik problema oz. situacije in

zanemari vse druge. Trdil je, da na tej stopnji otrok še ni sposoben miselnega

ohranjanja, kajti pri tem mora otrok razumeti, da dve enaki količini nečesa ostaneta

enaki, če nobeni od njiju ničesar ne dodamo ali odvzamemo. Otroci na predoperativni

fazi mišljenja ne razumejo, da se število ne spremeni, če predmete znotraj skupine

razporedimo drugače. V tem obdobju otroci poleg pojma števila oblikujejo tudi druge

pojme, kot sta prostor in čas.

Pomembno je omeniti tudi razvoj pozornosti, kajti le-ta pomeni prvo, kritično

stopnjo v spoznavnih procesih, saj stvari, na katere nismo pozorni, ne zaznamo in si jih

tudi ne zapomnimo. Tako je pozornost v obdobju zgodnjega otroštva v primerjavi s

starejšimi otroki relativno šibka, torej je manj usmerjena in nadzorovana ter krajša

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).


3

2.1.2 Čustveni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva

V tem obdobju se nadaljuje razvoj prepoznavanja in razumevanja temeljnih in

sestavljenih čustev. Otroci pričnejo razumevati, da posameznik doživlja več različnih

čustev hkrati. V tem obdobju se poveča število dražljajev, ki vzbujajo čustva veselja.

Otroci se v tem obdobju veselijo predvsem sodelovanja v dejavnostih. Še posebej pa je

veselje izrazito, kadar so uspešnejši od drugih otrok. Čustvo veselja spremlja tudi smeh

in posledično sprostitev celotnega telesa. Za to obdobje je značilno izražanje veselja

ob gibalnih dejavnostih, kjer otroci resnično uživajo.

Otroci v tem obdobju začnejo na drugačen način izražati radovednost. Le- ta jih

vodi k raziskovanju in učenju. Za to obdobje je tudi značilno, da otroci z govornim

razvojem svojo radovednost vse bolj kažejo s postavljanjem vprašanj. Poleg čustva

veselja je v tem obdobju pogosto prisotna tudi jeza. To je čustvo, ki izvira iz frustracij,

ko otrok ugotovi, da se ne zgodi tisto, kar je on pričakoval. Sicer je lahko jeza pozitivno

čustvo, kadar otroku predstavlja motivacijo za premagovanje ovir, lahko pa vodi tudi v

konflikte in nasilje. Vsekakor pa je ena glavnih razvojnih nalog v otroštvu, da se otrok

nauči nadzorovati jezo (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

2.1.3 Telesni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva

Telesna rast predstavlja spremembe v različnih razsežnostih vsega telesa in

posameznih delov. Rast posameznih telesnih delov ne poteka vedno usklajeno in

enako hitro, prav tako se ne konča v enakem starostnem obdobju. Na telesno rast

vplivajo genski in okoljski dejavniki. Telesno rast najlažje ocenjujemo z merjenjem

telesne višine in telesne teže. Skozi celoten razvoj se spreminja tudi sestava telesa.

Dokazano pa je, da imajo dečki nekaj več mišične in kostne mase kot deklice

(Videmšek idr., 2007).

Malina in drugi (2004, v Videmšek idr., 2007) ugotavlja, da dosedanje raziskave

kažejo, da ima na velikost in sestavo telesa ter hitrost razvoja najpomembnejši vpliv

genotip, vendar imajo tudi okoljski dejavniki pomembno vlogo glede tega, v kolikšni

meri bodo te meje dejansko dosežene.

Med najpomembnejše okoljske dejavnike sodijo predvsem prehrana, gibalna

dejavnost, poškodbe, bolezni in podnebne razmere. Posebno pozornost pa je seveda

potrebno posvetiti gibalni aktivnosti, ki ima velik pozitivni učinek na telesno rast, saj

imajo gibalno bolj dejavni otroci višji delež mišičevja in nižji delež maščob. Pomembno


4

vpliva tudi na mineralizacijo kosti in njihovo širino, na rast kosti v dolžino pa ne vpliva


Seveda pa se pojavljajo pomembne individualne razlike, kajti posamezni otroci se

med sabo razlikujejo in imajo svoj tempo razvoja (Zajec, Videmšek, Karpljuk, Stihec,

2010).

2.1.4 Socialni razvoj v obdobju zgodnjega otroštva

Otroci v zgodnjem otroštvu vedno več časa preživijo z vrstniki in vedno manj s

starši. Razvijati začnejo nove oblike socialnih interakcij in socialnih kompetenc. Gre

predvsem za razvoj recipročnosti, komunikacije, skupnega reševanja problemov in

empatije. Otroci v zgodnjem otroštvu po večini že preidejo stopnjo egocentričnosti in so

že na stopnji prave empatije. Začnejo razumeti, da imajo drugi ljudje tudi svoja čustva,

misli in potrebe. Otrokovi koncepti prijateljstva se v zgodnjem obdobju zaradi razvoja

na drugih področjih spreminjajo. Otroci v zgodnjem otroštvu izbirajo prijatelje predvsem

na osnovi podobnosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

2.2 Gibalni razvoj

Človekov gibalni razvoj se začne že pred predporodno dobo in se neprestano

izpopolnjuje v nadaljnjem razvoju. Najbolj je izrazit v prvih treh letih življenja. Na rast in

razvoj v veliki meri vpliva gibanje. K hitrejšemu gibalnemu razvoju pa pripomorejo tudi

ustrezne razmere, npr. primeren prostor, športni pripomočki, primerna obleka in

obuvala. Vse to ga spodbuja h gibanju. Tako se kot rezultat otrokovega zorenja in

učenja pokaže razvoj gibalnih funkcij. Če otrok nima možnosti za izvajanje različnih

gibalnih dejavnosti, lahko pride do zaostankov v gibalnem razvoju (Videmšek in

Visinski, 2001).

Pangrazi (2000, v Videmšek idr., 2007) trdi, da razvoj na gibalnem področju otroku

zagotavlja pridobivanje motoričnih kompetenc, ki jih v otroštvu visoko vrednotijo in

pomembno vplivajo tudi na druga razvojna področja. Zato opozarja, da je spodbujanje

gibalnega razvoja ena od temeljnih razvojnih nalog v otroštvu.

Razvoj nekaterih gibalnih sposobnosti, kot sta koordinacija in hitrost, je zelo

intenziven, medtem ko pa je razvoj ravnotežja, gibljivosti, moči in vzdržljivosti nekoliko

počasnejši.


5

2.3 Pomen gibanja za otrokov celosten razvoj

Vsak otrok se rodi z določenimi dispozicijami. V kolikšni meri pa se bodo kasneje

le-te razvile, pa je odvisno od okolja, ki nanj vpliva, ter od otrokove lastne aktivnosti.

Vsa področja razvoja so med seboj zelo povezana in se tudi prepletajo ter dopolnjujejo.

Napredek in spremembe na enem področju vplivajo tudi na ostala področja (Pišot in

Jelovčan, 2006).

Gibanje je ena izmed primarnih otrokovih potreb. Z njim otrok zaznava in odkriva

svoje telo, preizkuša, kaj zmore, doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se

sposobnostih in spretnostih, razvija zaupanje vase. Hkrati pa s pomočjo gibanja

pridobiva izkušnje na drugih področjih. Gibanje tako daje otroku občutek ugodja,

varnosti, veselja, dobrega počutja, sprejetosti v okolje itn. (Videmšek in Visinski, 2001).

Otrokovo sprejemanje in doživljanje sveta temelji na dražljajih, ki izvirajo iz njega

samega, iz okolja in iz izkušenj, ki jih pridobi z gibalnimi dejavnostmi. Gibalni razvoj je v

ospredju predvsem v prvih letih življenja. Poteka od naravnih oblik gibanja do celostnih

in skladnostno zahtevnejših dejavnosti. Otrok skozi različne gibalne dejavnosti usvaja

osnovne oblike gibanja, razvija gibalne in funkcionalne sposobnosti ter se uči

posameznih prvin športnih zvrsti. Strokovnjaki zato poudarjajo, da mora otrok v

predšolski dobi dobiti čim pestrejšo in široko izbiro gibalnih izkušenj, ki so osnova

kasnejšim zahtevnejšim gibalnim vzorcem. Pomembno se je tudi zavedati, da je tisto,

kar zamudimo v najzgodnejšem obdobju, kasneje težko ali pa sploh nemogoče

nadoknaditi (Zajec idr., 2010).

Znani so pozitivni učinki gibanja na celostni razvoj otroka. Zelo pomemben je

razvoj možganov za gibalni razvoj, saj mora otrok doseči določeno zrelost, če želi

usvojiti določene gibe, hkrati pa je tudi obratno, saj tudi gibanje vpliva na kognitivne

sposobnosti otroka (Zurc, 2008, v Baznik Dvojmoč, 2015).

Marjanovič Umek s svojimi sodelavci (2004) zagovarja tezo, da je razvoj najhitrejši

v prvih letih življenja, nato pa se nekoliko upočasni, vendar je še vedno nekje do

obdobja adolescence intenziven, kasneje pa se umiri in poteka nekoliko počasneje.

Ob nespornem dejstvu, da sta otroštvo in mladost zelo pomembna za oblikovanje

podobe zrele osebnosti, obstaja del, ki ga je mogoče oblikovati samo s specifičnimi

gibalnimi aktivnostmi. V primeru premajhne prisotnosti ali celo popolne odsotnosti

gibalnih aktivnosti v obdobju otroštva je le te v kasnejših obdobjih zelo težko ali celo

nemogoče nadoknaditi, saj je vpliv gibalnih stimulansov na psihosomatski sistem z

razvojem otroka vse manjši (Pišot in Štemberger, 2002).


6

2.4 Gibalne spretnosti otrok, starih od 3. do 6. leta

Gibalni razvoj pri otroku od 3. do 6. leta naredi silovit napredek. Gibanje postane

spretnejše, pa tudi bolj smotrno in gospodarno. Otrok s pomočjo ustreznih gibalnih

dejavnosti ne razvije le gibalnih in funkcionalnih spretnosti, ampak tudi spoznavne,

čustvene in socialne spretnosti in lastnosti.

V razvoju se otrok srečuje z učenjem in izvajanjem vedno novih, zahtevnejših

gibalnih spretnosti, kar je v precejšni meri pogojeno z ravnjo njegovih gibalnih

sposobnosti. Višja kot je njegova raven gibalnih sposobnosti, uspešnejše bo njegovo

učenje in izvajanje gibalnih spretnosti. Pridobljene gibalne spretnosti pa se z razvojem

postopno prilagajajo in združujejo v vse bolj celovite sisteme gibalnih dejavnosti


Med gibalne spretnosti štejemo hojo, tek, skoke, poskoke, vse vrste naravnih oblik

gibanja, metanje in lovljenje, dvigovanje, nošenje, vlečenje, fino motorika idr. V

nadaljevanju pa so opisane le spretnosti, ki so uporabljene v empiričnem delu naloge.

2.4.1.1 Hoja in tek

Hoja triletnih otrok je že dokaj zanesljiva, vendar je še vedno vijugasta in

negotova. Najpogostejši vzroki padcev je premajhno dvigovanje nog. Tek triletnika pa

je podoben hitri hoji. Po četrtem letu starosti hoja postane bolj enakomerna, tek pa bolj

dinamičen, tudi padcev je vedno manj. Otrok teče bolj sproščeno in v določenem

tempu, sposoben je hitro menjavati smer. V tem obdobju otroci radi tekmujejo z

vrstniki. Ponuditi moramo hojo in tek v različnih oblikah, kajti na ta način otroci krepijo

mišice nog, trupa, ramenskega dela in trupa. Hkrati pa hoja in tek vplivata na pravilno

izoblikovanje stopalnega loka in sposobnost ravnotežja. S pravo kombinacijo obeh

otrok razvija tudi vzdržljivost (Videmšek idr., 2001).

2.4.1.2 Skoki in poskoki

Otrok po drugem letu starosti že poskuša skakati sonožno, kar mu ne povzroča

večjih težav. Skače v globino (skok iz roba peskovnika v peskovnik), v daljino (skok čez

lužo, jarek) in v višino. Prav skok v višino jim povzroča največ težav. Po tretjem letu

starosti otrok že skače enonožno in tako poleg skoka v daljino in globino razvije tudi


7

skok v višino. Po petem letu pa otrok že brez težav skače enonožno in sonožno, na

mestu ali v gibanju. Z različnimi skoki in poskoki si krepi mišice stopal, trebušne, prsne

in hrbtne mišice, ter mišice ramenskega obroča. S tem seveda razvija tudi sposobnost

ravnotežja, koordinacijo gibanja in seveda pogum (Videmšek idr., 2001).

2.3.1.3 Metanje in lovljenje žoge

Pri dejavnostih z žogo je triletni otrok večinoma še neuspešen. Metanje in lovljenje

žoge mu še povzročata težave. Pri lovljenju mu žoga še večkrat pade na tla, še

posebej, če mu jo podaja oseba, ki ni izurjena v metanju, največkrat je to njegov

vrstnik. Pri tej starosti je otrok sposoben po tleh kotaliti žogo. Pri štirih letih pa otrok pri

teh dejavnostih že napreduje. Žogo že večinoma ulovi in z njo tudi zadeva iz razdalje 3

metrov. Po petem letu starosti pa je otrok še uspešnejši, saj uspe uskladiti hojo in tek z

lovljenjem, vodenjem itn. Z vsemi dejavnostmi z žogo pri otroku razvijamo koordinacijo

gibanja, ravnotežje, moč rok, natančnost podajanja, lovljenja, ter odzivno hitrost.

Situacijska gibanja z žogo vplivajo tudi na razvijanje otrokove pozornosti in mišljenja.

Ne smemo pa pozabiti, da skupinske igre z žogo pomembno vplivajo na pripravljenost

za sodelovanje med otroki in tako otroka navadimo tudi na upoštevanje pravil

(Videmšek, 2001).

2.3.1.4 Drobni gibi (fina motorika)

Razvoj drobnih gibov v obdobju malčka odraža vse večji nadzor, natančnost in

napredek v razvoju usklajenega gibanja oko–roka. V tretjem letu lahko otrok dotoči

pijačo v kozarec, za nabadanje hrane začne uporabljati vilice, v petem pa tudi nož za

mazanje hrane na kruh. Po tretjem letu otrok postane tudi veliko bolj spreten pri

oblačenju in slačenju. Pri četrtem in petem letu postaja otrok vedno bolj spreten pri

oblačenju in zapenjanju vidnih gumbov, pri šestih letih pa zna sam zapeti zakrite

gumbe, zadrgo in zavezati vezalke (Marjanovič Umek idr., 2004).


8

2.5 Gibalne sposobnosti otroka

Videmšek in Pišot (2007, str. 68) pravita: »Gibalne sposobnosti so sposobnosti, ki

so v osnovi odgovorne za izvedbo naših gibov. Določajo gibalno stanje človeka. Z

njihovo pomočjo lahko opravimo neko gibalno nalogo. Odstotek prirojenosti je pri

gibalnih sposobnostih različen in ni natančno določen. Gibalne sposobnosti pa so v

določeni meri tudi pridobljene z vadbo in načinom življenja.«

Razvoj gibalnih sposobnosti je zelo pomemben segment gibalnega razvoja. V

daljšem obdobju sicer poteka kontinuirano, čeprav so značilna občasna obdobja

stagnacij in tudi upadanja sposobnosti. Za zgodnje otroštvo je značilno, da je razvoj

hitrosti in koordinacije zelo intenziven, razvoj ravnotežja, moči, gibljivosti in vzdržljivosti

pa nekoliko počasnejši. Razlike med spoloma so v obdobju zgodnjega otroštva v

povprečju majhne, večje in bolj izrazite so v poznejših obdobjih (Malina 2004, v

Videmšek idr., 2007).

Cemič (1997, v Pavlic, 2015) poudarja kako pomembno je za otrokov razvoj, da

dobi čim bolj pestro in široko paleto gibalnih izkušenj, ki se pridobivajo preko procesa

razvoja motoričnih sposobnosti in so osnova kasnejšim gibalnim vzorcem. Sposobnosti

so tisto, kar otrok zmore, zato z lahko ustreznimi gibalnimi igrami vplivamo tudi na

stopnjo do katere se posamična sposobnost razvije.

Kakor je značilna celostnost v celotnem razvoju otroka, tako je prisotna tudi znotraj

gibalnega prostora, ki opredeljuje gibalne sposobnosti otrok. Za človeka je značilno, da

njegovo gibalno učinkovitost omejuje šest gibalnih in funkcionalna sposobnost. Moč,

hitrost, koordinacija gibanja, gibljivost, ravnotežje in preciznost ter vzdržljivost so

sposobnosti, ki določajo učinkovitost posameznika pri realizaciji gibalnih nalog. Seveda

je pri otroku ta prispevek veliko večji kot pri odraslem, ključnega pomena pri realizaciji

pa imajo predvsem koordinacija gibanja, moč in ravnotežje. Prav zadnje predstavlja

filter, ki omogoča ali onemogoča in otežuje realizacijo gibalnih nalog (Videmšek idr.,

2007).

2.5.1 Koordinacija gibanja

Videmšek in Jovan (2002, v Videmšek idr. 2007) razlagata koordinacijo gibanja kot

sposobnost, ki je odgovorna za učinkovito oblikovanje in izvajanje sestavljenih gibalnih

nalog. Koordinacija je tista, ki je najbolj značilna za človeško vrsto med vsemi živimi

bitji. Njena izraznost je v največji meri odvisna od dobrega delovanja centralnega


9

živčnega sistema. Razvoj koordinacije se prične že v fetalnem obdobju. Do približno

šestega leta pa lahko otroci pridobijo največ takšnih izkušenj. Koordinacija gibanja je v

veliki meri povezana z izvajanjem vseh ostalih gibalnih sposobnosti. Sposobnost

koordinacije ima pomembno vlogo pri pojmovanju gibalnega prostora, zato so jo

poimenovali gibalna inteligentnost.

Za razvijanje koordinacije gibanja je potrebno otrokom ponuditi izvajanje naravnih

oblik gibanja, elementarnih iger in gibalnih nalog z različnimi pripomočki, pripravljati

različne poligone itd. Pri tem pa so nam v pomoč različna igrala in športni pripomočki, s

katerimi otrokom nudimo čim bolj pester izbor gibanj (Videmšek idr., 2007).

2.5.2 Ravnotežje

Sposobnost ravnotežja je sposobnost ohranjanja stabilnega položaja in hitrega

oblikovanja kompenzacijskih gibov. Delimo ga lahko na statično (ohranjanje ravnotežja,

ko predhodno ni bil moten ravnotežni organ) in dinamično ravnotežje (vzpostavljanje

ravnotežja, ko je bil predhodno moten ravnotežni organ). Da bi ohranili ravnotežni

položaj, je potrebno nenehno in zelo hitro oblikovati ustrezen gibalni program. Za

oblikovanje takšnih programov pa je potrebna sinteza informacij iz čutil za vid, sluh ter

ravnotežnostnega organa v srednjem ušesu. Vestabularni aparat se dokončno razvije

do 15. leta. Predšolski otroci pa imajo še slabo razvito sposobnost ravnotežja, zato jo

je potrebno začeti razvijati že pri majhnih otrocih (Videmšek idr., 2007).

2.5.3 Moč

Moč je sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju zunanjih

sil. Predstavlja osnovno gibalno sposobnost, saj brez nje ni gibanja. Delimo jo lahko na

tri pojavne oblike: eksplozivno, repetitivno in statično moč. Eksplozivna moč je

sposobnost za maksimalni začetni pospešek telesa v prostoru (start, skok, met).

Repetitivna moč je sposobnost za dalj časa trajajočo dejavnost, ki poteka na osnovi

izmeničnega krčenja in sproščanja mišic (hoja, tek, poskoki, kolesarjenje itd.). Statična

moč pa je sposobnost za dolgotrajno napenjanje mišic pri zadrževanju položaja pod

obremenitvijo (gimnastika, borilni športi), vendar ne smemo pozabiti, da se ji je pri

predšolskih otrocih potrebno izogibati. Moč ima pri večini gibalnih sposobnosti veliko

vlogo. Otroci, ki nimajo razvite moči, ne morejo premagovati naporov, zato so hitro

utrujeni in postanejo pasivni (Videmšek idr., 2007).


10

Videmšek in Jovan (2002, v Videmšek idr. 2007) predlagata, da pri otrocih

razvijamo moč preko dinamičnih vaj, kot so npr. zajčji poskoki, skoki s kolebnico,

gumitvist, vrvi in različne elementarne igre. Seveda pa lahko otroci določene gibalne

naloge izvajajo tudi bosi in tako krepijo mišice stopala.

2.5.4 Hitrost

Hitrost je sposobnost izvedbe gibanja v najkrajšem možnem času. Pomembna je

predvsem pri premagovanju kratkih razdalj s cikličnim gibanjem in v gibalni nalogah, ki

zahtevajo hitro izvedbo giba. Hitrost je od vseh sposobnosti v največji meri odvisna od

dednih lastnosti. Razvijamo jo takrat, kadar smo spočiti. Za njeno razvijanje so zelo

primerne elementarne igre, ritmični poskoki, štafetni teki idr. Vsi ti teki pa so seveda

primerni tudi za predšolske otroke, vendar je najbolje, če jih vključimo v igro (Videmšek

idr., 2007).

2.5.5 Gibljivost

Gibljivost je sposobnost za izvedbo gibov z maksimalno amplitudo. Omogoča

izvedbo velikih razponov gibov v sklepih in sklepnih sistemih. Poznamo statično in

dinamično gibljivost. Slednjo pa ločimo še na pasivno in aktivno. Pri otroku razvijamo

samo dinamično aktivno gibljivost. Gibljivost je pomemben dejavnik pri optimalni telesni

pripravljenosti. Gibljivost ima nizek količnik prirojenosti, kar pomeni, da jo lahko

razvijamo v večji meri. Normalno razviti predšolski otroci so zelo gibljivi. Zato pri njih ni

posebne potrebe po razvijanju gibljivosti, vendar pa je kljub temu pomembno izvajanje

gimnastičnih vaj z predšolskimi otroki. Pomembne so zaradi svoje zahtevnosti iz

informacijskega vidika. Kajti na tak način se otroci začnejo zavedati lastnega telesa in

razvijati koordinacijo gibov, hkrati pa se postopoma naučijo pravilnega poimenovanja

in izvajanja ustreznih vaj (Videmšek idr., 2007).


11

2.5.6 Natančnost

Natančnost je sposobnost določitve ustrezne smeri in sile za usmeritev telesa ali

predmeta proti želenemu cilju. Pomembna je pri dejavnostih, kjer je potrebno zadeti cilj,

in tam, kjer je potrebno izvesti gibanje v natančno določeni smeri. Natančnost je v

pozitivni zvezi z ostalimi sposobnostmi. Ta sposobnost je dostikrat odvisna od čustev

posameznika, zato tudi zelo niha. Otroci so precej nenatančni. Precej otrok ne mara

vaj za razvoj natančnosti, kajti v zelo kratkem času morajo določiti cilj, smer,

oddaljenost, velikost, obliko, določiti tehniko, s katero bodo metali v cilj, uravnati moč, s

katero bodo metali itd. Zato je potrebno otrokom najprej ponuditi realno dosegljive cilje

in jih na tak način motivirati za izvajanje vaj (Videmšek idr., 2007).

2.5.7 Vzdržljivost

Vzdržljivost je sposobnost izvajanja dlje časa trajajočih gibalnih nalog z enako

učinkovitostjo. Je sposobnost, ki zmanjšuje utrujenost. Ločimo statično in dinamično

vzdržljivost, ki pa je lahko splošna ali specifična, aerobna ali neaerobna ter vključuje

različne mišične skupine. Otrokom vedno ponudimo vsebine, ki bodo omogočale razvoj

dinamične, splošne, aerobne in globalne vzdržljivosti. Pomembno je tudi, da otroci

izvajajo dejavnost na prostem vsaj 3-krat tedensko od 10–20 minut v vseh vremenskih

pogojih, še bolje pa je vsak dan. Kajti če otroci izvajajo dejavnosti redno skozi vse leto,

so tako izpostavljeni postopnemu zniževanju temperature in povečani vlažnosti zraka

ter si postopoma prilagodijo funkcionalne mehanizme, izboljšajo kondicijo in s tem tudi

odpornost organizma. Opažamo namreč, da v zadnjem času lahko veliko obolenj

dihalnih poti pri predšolskih otrocih pripišemo ravno slabi splošni vzdržljivosti otrok


2.6 Program NTC učenja

Program NTC (Nikola Tesla Center – oddelek Mense za nadarjene) je nastal na

osnovi večletnih raziskav ustvarjalnega učenja otrok. Avtor programa, dr. Ranko

Rajović, je s timom strokovnjakov z namenom zgodnjega odkrivanja nadarjenosti in

spodbujanja njenega razvoja zasnoval ta program. Program so oblikovali strokovnjaki


12

s področij nevrofiziološke znanosti, pedagogike, defektologije, psihologije, pediatrije itd.

(Gojkov, v Rajović, 2009).

»Program NTC-učenje je pedagoški pristop, ki temelji na spoznanjih o razvoju in

delovanju možganov: starše, vzgojitelje in učitelje sistematično usmerja k tistim

igralnim dejavnostim z otroki, ki še posebno dobro vplivajo na nastajanje in utrjevanje

možganskih povezav (t. i. sinaps med nevroni) v času njihovega najintenzivnejšega

razvoja, tj. od rojstva do približno desetega oz. dvanajstega leta starosti« (Juriševič idr.,

2010 str. 12).

Prednost programa je tudi v tem, da dodatno stimulira razvoj nadarjenih in hitro

odkrivanje le teh. Podatek, da se kar preko 50 % novih povezav v možganih razvije

prav od enega do petih let, je dovolj velik razlog, da dovolj zgodaj začnemo s temi

specifičnimi vajami (Rajović, Dautović, Andre, 2009).

Program zaradi svoje nevrofiziološke osnove dobro dopolnjuje razvojno-psihološka

izhodišča Kurikuluma za vrtce in osnovno šolo ter ga hkrati bogati s predlogi konkretnih

ciljno usmerjenih telesno-gibalnih in miselnih iger ter dejavnosti. Poleg tega igralne

dejavnosti vsebujejo veliko ponavljanja, s katerim se utrjujejo nastale možganske

povezave. Igre in dejavnosti so izbrane tako, da čim bolj smiselno povezujejo različne

otrokove izkušnje iz njegovega vsakdana ter so uporabne na različnih področjih

vrtčevskih in šolskih dejavnosti (jezikovnem, športnem, umetnostnem, matematičnem,

družboslovnem in naravoslovnem). Program vsebuje premišljeno sestavljen nabor

dejavnosti ter predvideva fleksibilno stopnjevanje njihove zahtevnosti na osnovi starosti

in znanja otrok. S tem pri otrocih ohranja ter še spodbuja razvoj učne motivacije. Zato

program tudi starše, vzgojitelje in učitelje nenehno spodbuja k ustvarjalnemu delu oz. k

oblikovanju novih igralno-učnih situacij in dejavnosti, ki so čim bolj povezane z

značilnostmi konkretnega učnega okolja, v katerem se izvajajo (Rajović 2009).

Program je sestavljen iz treh sklopov dejavnosti, ki spodbujajo razvoj in aktivnost

sinaps v možganih, prispevajo k učinkovitejšemu pomnjenju ter razvijajo funkcionalno

mišljenje. V nadaljevanju so faze razdeljene na sklope, in sicer:

1. FAZA: Spodbujanje razvoja sinaps v možganih (nevronska mreža)

· telesno-gibalne igre (vaje vrtenja in vaje za ravnotežje)

· grafomotorične igre (groba in fina motorika)

· igre za akomodacijo očesa


13

2. FAZA: Spodbujanje pomnjenja z asociacijami

· vaje za prepoznavanje abstraktnih pojmov

· vaje seriacije in klasifikacije

· vaje asociacij in podobnosti

· glasbene dejavnosti

3. FAZA: Spodbujanje funkcionalnega mišljenja

· ugankarske zgodbe

· ugankarska vprašanja

· stimulativna vprašanja

2.6.1 I. FAZA – Spodbujanje razvoja sinaps v možganih (nevronska

mreža)

Znotraj možganov se ves čas odvija borba za premoč med nevroni in povezavami

med njimi (sinapsami). Prihaja do razvoja pomembnih centrov v možganih in ustvarja

se celotna mreža sinaps. Neaktivni nevroni in sinapse odmrejo. Vzpostaviti moramo

interakcijo med vrtcem, šolo, učenjem skozi igro, učenjem s pomočjo novih tehnologij

in seveda ne smemo pozabiti na enostavno otroško igro, ki je bila do pred 10–20 let

nazaj popolnoma normalna. Tu predvsem mislimo na tekanje, skakanje,

preskakovanje, plezanje itd. To je zelo pomembno, kajti pokončna hoja je osnovna

oblika gibanja pri ljudeh. Pri tem pa morajo biti vsi deli možganov usklajeni in delovati

sinhrono (Rajović, 2009).

2.6.2 II. FAZA – Spodbujanje pomnjenja z asociacijami

Reproduktivno učenje predstavlja vse večji problem za otroke, kajti število

podatkov, ki se jih morajo naučiti, je vse večje, način, na katerega se jih učijo, pa

predstavlja najnižji nivo učenja. Reproduktivno učenje zahteva, da si otrok snov

nekajkrat prebere, jo nato nekaj dni ponavlja, vendar na koncu precej stvari pozabi ali

pa jih ne zna med seboj povezati oz. uporabiti. Pri NTC programu pa se je otrok

sposoben z določenimi tehnikami se naučiti določeno snov na drug, bolj zanimiv način,

ki je podoben igri. Pomembno je, da se potrudimo in otrokom šolo prikažemo iz bolj

zabavnega vidika, kajti »učenje je igra« pravi Rajović (2009).


14

2.6.3 III. FAZA – Spodbujanje funkcionalnega mišljenja

Ta del programa NTC učenja razvija sposobnost razmišljanja in povezovanja skozi

reševanje (konvergentno mišljenje) in sestavljanja (divergentno mišljenje) ugankarskih

in stimulativnih vprašanj. Takšne zgodbe in vprašanja ustvarjajo ozračje razmišljanja,

otrok se mora ob tem zelo truditi in vztrajati, je pa tudi, kot pravi Rajović (2009), veselje

ob uspešni rešitvi zato toliko večje.

2.6.4 Vaje za spodbujanje razvoja sinaps v možganih

V empiričnem delu smo z otroki izvajali le vaje, ki spadajo v prvo fazo NTC

programa, zato je spodaj podrobneje opisana le ta faza. Kot smo napisali že zgoraj, so

motorične sposobnosti tiste, ki pomembno vplivajo na reševanje motoričnih nalog in so

osnova za uspešno gibanje otroka. Vse te vaje pripomorejo k boljšemu gibalnemu in

kognitivnemu razvoju otrok.

V programu NTC sistema učenja se uporabljajo vaje, ki niso del rednega

Kurikuluma za vrtce, vendar ustrezajo vsem njegovim kriterijem. Te vaje delujejo

stimulativno na fizični in umski razvoj otrok. Poseben poudarek je na specifičnih

motoričnih in grafomotoričnih vajah (Rajović, 2013).

2.6.4.1 Vrtenje in vaje ravnotežja

Pomembnost enega bolj zahtevnih premikov v prostoru, vrtenje okoli lastne osi,

razumemo, ko spoznamo, katere strukture ga sestavljajo. Center za ravnotežje v

notranjem ušesu prenaša impulze do struktur možganskega debla, od tam pa do jedra

velikih in malih možganov; ti so povezani s tretjim, četrtim in šestim lobanjskim živcem,

ki pa vpliva tudi na gibanje oči. Takšen zapleten fiziološki proces se mora seveda

razviti v zgodnjem življenjskem obdobju, ko se gradijo nevronske poti. V poznejših letih

je težje vplivati na ta proces (Juriševič idr., 2010).


15

2.6.4.2 Vaje za prilagajanje očesa

Očesna akomodacija oz. prilagajanje očesne leče sliki je eden najpomembnejših

procesov za kasnejše funkcionalno branje, učenje in koncentracijo. Z gledanjem

televizije, igranjem video igric in uporabo računalnika vse bolj zanemarjamo razvoj te

izjemno pomembne funkcije oči. Omenjeni fiziološki proces se namreč razvija z

aktivnostjo oči – s hitrimi gibi, s sledenjem premikajočemu se predmetu, njegovim

približevanjem ali odmikanjem, s tekom, preskakovanjem ovir in drugimi podobnimi

dejavnostmi. Poudariti velja, da otrokovo prekomerno statično gledanje v zaslon

(televizijski, računalniški) negativno vpliva na razvoj zgodnje akomodacije, saj v tem

primeru »očesna gimnastika« ni mogoča (Rajović, 2012).

Rajović (2013) pravi, da lahko ta fiziološki proces razvijamo s hitrimi kretnjami oči,

s tekom in premagovanjem ovir ter spremljanjem predmeta. Otrokom premalo

dovolimo, da skačejo, tekajo, plezajo in se igrajo na prostem.

2.6.4.2 Grafomotorične vaje

Ko govorimo o gibalnih oziroma psihomotoričnih vajah, je potrebno razlikovati med

grobo in fino motoriko. Groba motorika zajema gibanje rok, nog ali telesa z določenim

nadzorom. Dejavnosti, s katerimi pri otrocih spodbujamo grobo motoriko, so različne

vrste iger na prostem, igre z žogo, pa tudi skakanje, plesanje, plavanje ali tek. Po drugi

strani pa gre pri fini motoriki za izvajanje natančnih gibov rok ob vzdrževanju dobre

koordinacije med prsti in očmi. Fina motorika se razvija postopno, od začetnih

poskusov otroka, da samostojno uporablja žlico, do trenutka, ko zmore pravilno držati

svinčnik in postaja čedalje bolj kompetenten pri pisanju. Fina motorika je torej zelo

pomembna za pisanje in ravno zato jo je potrebno razvijati že mnogo pred odhodom v

šolo (Rajović, 2012)


16

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

V Vrtcu Dobrna, kjer sem zaposlena, že drugo leto zapored izvajamo program

NTC učenja. Vključujemo ga vsa področja Kurikuluma. Izvajamo vse tri faze programa,

vendar sem se odločila, da preizkusim vpliv vaj za spodbujanje sinaps v možganih na

gibalne sposobnosti predšolskih otrok. Avtor programa zagovarja, da vaje po njegovi

metodi zelo pripomorejo k boljšim gibalnim sposobnostim otrok, s čimer se tudi sama

strinjam, vendar smo želeli to preveriti.

V našem vrtcu na splošno velik poudarek namenjamo gibanju, ga tudi

vsakodnevno izvajamo in seveda dajemo otrokom možnost, da preko gibanja usvajajo

nova znanja na drugih področjih. Otroci vse vaje z veseljem opravljajo, čeprav so jim

nekatere na začetku povzročale številne težave. Opazili smo velik napredek predvsem

pri gibalnem in kognitivnem razvoju otrok.

V diplomski nalogi smo želeli predstaviti NTC metodo in njen vpliv na gibalni razvoj

otrok, starih od 5 do 6 let. Zanimalo nas je, ali imajo otroci, ki redno izvajajo vaje za

stimulacijo sinaps, resnično boljše gibalne sposobnosti od otrok, ki teh vaj ne izvajajo.

Cilj diplomskega dela je, da s pomočjo motoričnih testiranj ugotovimo razlike

gibalnih sposobnostih med otroki, starimi od 5 do 6 let, ki vsakodnevno izvajajo gibalne

dejavnosti za spodbujanje sinaps, in otroki, ki teh vaj ne izvajajo.

3.2 Raziskovalne hipoteze in raziskovalna vprašanja

Na osnovi namena in ciljev diplomske naloge smo si zastavili naslednja

raziskovalna vprašanja:

1. Ali imajo otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po

NTC metodi, bolje razvito ravnotežje od otrok, ki teh dejavnosti ne izvajajo?


NTC metodi, bolje razvito koordinacijo gibov od otrok, ki teh dejavnosti ne

izvajajo?


NTC metodi, bolje razvito fino motoriko od otrok, ki teh dejavnosti ne

izvajajo?


17

Na osnovi teh raziskovalnih vprašanj pa smo si zastavili naslednje hipoteze:

H1: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po NTC metodi. imajo

bolj razvito ravnotežje.

H2: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po NTC metodi, imajo

bolj razvito koordinacijo gibov.


bolj razvito fino motoriko.

3.3 Metodologija

3.3.1 Metode

Pri pisanju diplomske naloge je bila uporabljena deskriptivna statistika in T-test za

preverjanje hipotez. Odločili smo se za tehniko ocenjevalne lestvice, kjer 0 pomeni

najslabšo oceno in 3 najvišjo.

3.3.2 Vzorec

Raziskava je temeljila na neslučajnostnem, namenskem vzorcu 40 predšolskih

otrok, ki bodo septembra 2015 pričeli obiskovati prvi razred osnovne šole. V vzorcu je

18 deklic in 22 dečkov. Eksperimentalni vzorec predstavlja 20 otrok Vrtca Dobrna,

kontrolni vzorec pa 20 otrok Vrtca Šentjur, Enota Hruševec.

Tabela 1: Število in strukturni odstotek otrok, glede na vrtec

Vrtec Število Odstotek Strukturni odstotek

DOBRNA 20 50,0 50,0

HRUŠEVEC 20 50,0 50,0

Skupaj 40 100,0 100,0

Iz tabele 1 je razvidno, da je glede na vrtec, ki ga otroci obiskujejo, število otrok

enako, kar pomeni, da gre za uravnotežen vzorec.


18

Tabela 2: Število in strukturni odstotek otrok, glede na spol

Spol Število Odstotek Strukturni odstotek

ŽENSKI 18 45,0 45,0

MOŠKI 22 55,0 55,0

Skupaj 40 100,0 100,0

Iz tabele 2 je razvidno, da je od 40 testiranih otrok 18 (45 %) deklic in 22 (55 %)

dečkov, kar pomeni, da je tudi v tem primeru dokaj uravnotežen vzorec in noben spol

ne odstopa po številu.

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov

Podatke smo zbirali kvantitativno, in sicer z motoričnimi testi. Testi so bili

pripravljeni posebej za to diplomsko nalogo, sestavljeni so bili s pomočjo dr. R.

Rajovića (osebna komunikacija, marec 2015). Podatke smo dosledno in natančno

beležili v kontrolne liste. Postopek zbiranja podatkov je potekal v dveh fazah. Najprej

smo testirali otroke v našem vrtcu in nato še otroke v kontrolnem vrtcu. Testiranje sem

opravljala samostojno. Najprej smo otrokom predstavili posamično dejavnost (Priloga

1), nato smo testirali vsakega otroka posamezno. Pridobljene podatke smo sproti

vpisovali v kontrolne liste (Priloga 2).

Pri zbiranju podatkov smo upoštevali enake ocenjevalne lestvice (Tabela 3) za

vseh 40 otrok. Ocenjevalne lestvice sem pripravila sama, vendar jih je pregledal avtor

programa dr. R. Rajović (osebna komunikacija, marec 2015).


19

Tabela 3: Ocenjevalna lestvica

3.3.4 Postopek obdelave podatkov

Podatke smo obdelali kvantitativno z deskriptivno statistiko in frekvenčno

distribucijo ter jih prikazali s pomočjo tabel. Pri obdelavi podatkov smo si pomagali s

programoma SPSS in Microsoft Office Excel. Podatke smo nato med seboj primerjali.

3.4 Rezultati in razprava

V nadaljevanju bodo predstavljeni rezultati raziskave, ki smo jo opravili z

namenom, da bi ugotovili, ali imajo otroci, ki redno izvajajo specifične gibalne vaje po

metodi NTC učenja, boljše gibalne sposobnosti od otrok, ki teh vaj ne izvajajo.

Predvsem smo se osredotočili na ravnotežje, koordinacijo in fino motoriko.

ZAVEZOVANJE VEZALK

3 Zaveže pravilen in trden vozel. 2 Zaveže pravilen, vendar ne trden vozel. 1 Vozel pravilno začne, vendar ga ne dokonča. 0 Ne zna zavezati pravilnega vozla.

PODAJANJE ŽOGE

3 Žogo poda izpred prsi in jo natančno vrže osebi, oddaljeni 3 m. 2 Žogo poda izpred prsi, vendar met ni natančen. 1 Žogo poda, vendar met ni izpred prsi. 0 Ne zmore podati žoge osebi, oddaljeni 3 m.

LOVLJENJE ŽOGE

3 Žogo ujame z izročenima rokama. 2 Žogo ujame z izročenima rokama, 3-krat ali manj.

1 Žogo ujame, vendar ne z izročenimi rokami. 0 Žoge sploh ne ujame

PRESKAKOVANJE OVIRE NAPREJ IN NAZAJ

3 Sonožno preskoči oviro in sonožno doskoči ter obdrži ravnotežje. 2 Sonožno preskoči oviro in sonožno doskoči, vendar ne obdrži ravnotežja. 1 Ovire ne preskoči sonožno. 0 Ovire sploh ne preskoči.

HOJA PO ČRTI NAPREJ IN NAZAJ

3 Hodi vzravnano, natančno po črti, s pogledom naprej.

2 Hodi vzravnano s pogledom naprej, vendar ne natančno po črti. 1 Hodi s sklonjeno glavo, s pogledom usmerjenim v tla oz. ne hodi natančno po

črti. 0 Ne zmore hoje po črti.


20

Najprej želimo predstaviti rezultate po posamičnih dejavnostih, ki smo jih izvajali z

otroki. Zaradi potreb deskriptivne statistike smo pri vseh spremenljivkah rekodirali

ocenjevalno lestvico, in sicer: 0 = 1, 1 = 2, 2 = 3, 3 = 4.

3.4.1 Zavezovanje vezalk

Tabela 4: Frekvenčna porazdelitev za zavezovanje vezalk

Zavezovanje vezalk Število Odstotek Strukturni

delež Kumulativni

odstotek

Ne zna zavezati pravilnega vozla 12 30,0 30,0 30,0

Vozel pravilno začne, vendar ga ne dokonča

11 27,5 27,5 57,5

Zaveže pravilen, vendar ne trden vozel 1 2,5 2,5 60,0

Zaveže pravilen in trden vozel 16 40,0 40,0 100,0

Skupaj 40 100,0 100,0

Iz tabele 4 je razvidno, da si kar 30 % otrok ne zna zavezati vezalk. 28 % otrok si

pravilno začne zavezovati, vendar vozla ne dokonča, medtem ko si 42 % otrok zaveže

vozel pravilno (samo 2 % ne zavežeta trden vozel).

Tabela 5: Deskriptivna statistika za zavezovanje vezalk

N Minimum Maximum Aritmetična

sredina Standardni

odklon

Zavezovanje vezalk 40 1 4 2,53 1,301

Iz tabele 5 je razvidno, da je povprečna ocena zavezovanja vezalk za vzorec

testiranih otrok 2,53 in standardni odklon 1,30. Velja omeniti, da je standardni odklon

za zavezovanje vezalk najvišji izmed vseh spremenljivk, kar pomeni, da so razlike med

otroki pri tej dejavnosti največje. Kot je bilo ugotovljeno v nadaljevanju, so se ravno pri

tej spretnosti pokazale največje razlike med otroki eksperimentalne in kontrolne

skupine.

Tabela 6: Deskriptivna statistika za zavezovanje vezalk glede na vrtec

VRTEC N Aritmetična sredina Standardni odklon

Zavezovanje vezalk

DOBRNA 20 3,40 0,940

HRUŠEVEC 20 1,65 0,988


21

Iz tabele 6 je razvidno, da so otroci iz eksperimentalne skupine (Vrtec Dobrna) pri

motoričnem testu zavezovanje vezalk dosegli povprečno oceno 3,40, kar je dokaj

visoka ocena, standardni odklon pa tudi ne kaže na večje razlike med otroki. Kontrolna

skupina testiranih otrok je dosegla povprečno oceno le 1,65, kar je zelo nizko. Menimo,

da je do te razlike v povprečni oceni prišlo, ker imajo otroci, ki redno izvajajo različne

vaje za razvoj fine motorike, bolje razvit pincetni prijem in lažje in hitreje usvojijo

različne prstne spretnosti.

3.4.2 Hoja po črti naprej

Tabela 7: Frekvenčna porazdelitev za hojo po črti naprej

Kot je razvidno iz tabele 7, med testiranimi otroki ni nikogar, ki ne bi zmogel hoje

po črti naprej. Vendar pa kar 37,5 % otrok ne zmore natančne hoje po črti oz. ima

pogled usmerjen v tla, kar pomeni, da je pri njih slabo razvit periferni vid. Kljub temu pa

je visok tudi odstotek (62,5 %) otrok, ki zmorejo vzravnano in natančno hoditi po črti

naprej, s pogledom usmerjenim naprej.

Tabela 8: Deskriptivna statistika za hojo po črti naprej

Kot lahko razberemo iz zgornje tabele, so otroci pri hoji po črti naprej dosegli

povprečno oceno 3,48. Gre za dokaj visoko oceno, iz katere lahko sklepamo, da večina

otrok zmore hojo po črti. Tudi standardni odklon je nižji (0,75), kar pomeni, da med

testiranimi otroki ne prihaja do velikih razlik. Ugotovili smo, da otroci zmorejo hojo po

črti naprej, kar je za njihovo starost tudi pričakovati.

Hoja po črti naprej Število Odstotek Strukturni delež

Kumulativni odstotek

Hodi s sklonjeno glavo, s pogledom usmerjenim v tla oz. ne hodi natančno po črti

6 15,0 15,0 15,0

Hodi vzravnano, s pogledom naprej, vendar ne natančno po črti

9 22,5 22,5 37,5

Hodi vzravnano, natančno po črti, s pogledom naprej

25 62,5 62,5 100,0

Skupaj 40 100,0 100,0


sredina Standardni odklon

Hoja po črti naprej 40 1 4 3,48 0,75


22

Tabela 9: Deskriptivna statistika za hojo po črti naprej, glede na vrtec


Hoja po črti naprej

DOBRNA 20 3,90 0,308

HRUŠEVEC 20 3,05 0,826

Pri hoji po črti naprej se je pokazalo, da sta imeli obe skupini testiranih otrok

povprečno oceno nad 3,00, in sicer Vrtec Dobrna 3,90 in vrtec Hruševec 3,05 (Tabela

9), kar pomeni, da imajo testirani otroci dobro razvito osnovno ravnotežje, vendar pa

sta zanimiva standardna odklona. Standardni odklon pri eksperimentalni skupini znaša

0,31, kar je zelo nizko in pomeni, da med otroki ni bilo večjih razlik, pri kontrolni skupini

pa znaša standardni odklon 0,83, kar pomeni, da se med otroki pojavljajo razlike v hoji

po črti. Torej menimo, da je povprečna ocena eksperimentalne skupine dokaj visoka

glede na to, da ni večjih odstopanj med otroki.

3.4.3 Hoja po črti nazaj

Tabela 10: Frekvenčna porazdelitev za hojo po črti nazaj

Iz tabele 10 je razvidno, da kar 20 % otrok ne zmore hoje po črti nazaj, kar je po

mojem mnenju visok odstotek za to starost. Visok je tudi odstotek otrok (37,5 %), ki

hodijo s sklonjeno glavo, s pogledom proti tlom, kar zopet kaže na slabo razvit periferni

vid in tudi slabše razvito ravnotežje. Ostane pa 22,5 % otrok, ki pa zmorejo natančno in

vzravnano, s pogledom naprej vzvratno hoditi po črti.

Hoja po črti nazaj Število Odstotek Strukturni

delež Kumulativni

odstotek

Ne zmore hoje po črti 8 20,0 20,0 20,0

Hodi s sklonjeno glavo, s pogledom usmerjenim v tla oz. ne hodi natančno po črti

15 37,5 37,5 57,5

Hodi vzravnano, s pogledom naprej, vendar ne natančno po črti

8 20,0 20,0 77,5

Hodi vzravnano, natančno po črti, s pogledom naprej

9 22,5 22,5 100,0

Skupaj 40 100,0 100,0


23

Tabela 11: Deskriptivna statistika za hojo po črti nazaj


sredina Standardni

odklon

Hoja po črti nazaj 40 1 4 2,45 1,06

Kot lahko vidimo iz tabele 11, so testirani otroci pri hoji po črti nazaj dosegli

povprečno oceno 2,45 (aritmetična sredina), kar je tudi najnižja povprečna ocena med

vsemi dejavnostmi. Iz tega lahko sklepamo, da je dejavnost otrokom predstavljala

največjo težavo. Predvidevamo, da otrokom že sama hoja vzvratno predstavlja

problem, če pa je potrebno ob tem biti še natančen in držati ravnotežje, pa je to še

toliko težje. Tu se pokažejo razlike med otroki, kajti nekateri so pri tem že zelo spretni,

drugi hodijo vzvratno povsem v razkoraku in ne zmorejo postavljati noge za nogo. Te

razlike nam potrjuje tudi standardni odklon, ki je dokaj visok (1,06).

Tabela 12: Deskriptivna statistika za hojo po črti nazaj, glede na vrtec


Hoja po črti nazaj

DOBRNA 20 3,25 0,786

HRUŠEVEC 20 1,65 0,587

Pri motoričnem testu hoje po črti nazaj (Tabela 12) lahko vidimo, da ima

eksperimentalna skupina povprečno oceno 3,25, kar niti ni tako nizko, če primerjamo s

povprečno oceno motoričnega testa hoje po črti naprej (3,90). Že sama hoja nazaj

otrokom predstavlja težko nalogo, če pa morajo ob tem hoditi še po črti, pa je naloga

še toliko bolj zahtevna. Tu morajo otroci pokazati veliko spretnosti in ravnotežja. Torej

ne preseneča povprečna ocena kontrolne skupine, ki kaže, da je bil ta motorični test

zanje težak in da marsikateri izmed testiranih otrok ni zmogel hoditi vzvratno po črti.

Povprečna ocena 1,65 kaže na slabo ravnotežje v kombinaciji s koordinacijo gibov pa

tudi periferni vid otrok. Zanimiva je tudi razlika med povprečnimi ocenami hoje po črti

naprej in hoje po črti nazaj pri kontrolni skupini. Le-ta je padla s 3,05 (tabela 9) na

1,65. Standardni odklon eksperimentalne skupine je 0,79, kontrolne skupine pa 0,59,

kar kaže, da med otroki obstajajo razlike, ki pa niso velike.


24

3.4.4 Sonožni poskoki čez oviro naprej

Tabela 13: Frekvenčna porazdelitev za sonožne poskoke čez oviro naprej

Zgornja tabela nam prikazuje frekvenčno porazdelitev otrok za sonožne poskoke

čez oviro naprej. Vidimo lahko, da sta v tej tabeli samo dve kategoriji. Torej ni nikogar,

ki ne bi zmogel preskočiti ovire. Razvidno je tudi, da je samo pet otrok (12,5 %), ki

oviro preskočijo sonožno, vendar ne obdržijo ravnotežja, vseh ostalih 87,5 % (35) otrok

pa je sposobnih oviro preskočiti sonožno in tudi sonožno doskočiti in pri tem obdržati

ravnotežje, kar kaže na to, da ima večina otrok zelo dobro razvito ravnotežje.

Tabela 14: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke čez oviro naprej


sredina Standardni

odklon

Sonožni poskoki čez oviro naprej

40 1 4 3,88 0,34

Iz tabele 14 je razvidno, da so otroci pri testiranju sonožnih poskokov čez oviro

naprej dosegli povprečno oceno kar 3,88, kar je pri maksimumu 4 zelo visoka ocena in

hkrati tudi najvišja med vsemi motoričnimi testi, ki sem jih izvedla. Kot sem že zgoraj

ugotovila, so bili testirani otroci pri tem motoričnem testu zelo spretni, saj ni bilo

nikogar, ki ovire ne bi preskočil. Le 5 otrok pri doskoku ni obdržalo ravnotežja, zato je

tudi tako nizek standardni odklon (0,34), ki potrjuje, da med otroki skoraj ni razlik.

Tabela 15: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke naprej, glede na vrtec


Sonožni poskoki čez oviro naprej

DOBRNA 20 3,90 0,308

HRUŠEVEC 20 3,85 0,366

Sonožni poskoki čez oviro naprej Število Odstotek Strukturni

delež Kumulativni

odstotek

Sonožno preskoči oviro in sonožno doskoči, vendar ne obdrži ravnotežja

5 12,5 12,5 12,5

Sonožno preskoči oviro in sonožno doskoči ter obdrži ravnotežje

35 87,5 87,5 100,0

Skupaj 40 100,0 100,0


25

Motorični testi sonožni poskoki čez oviro naprej so se pokazali kot najbolj

izenačeni testi med obema skupinama testiranih otrok (Tabela 15). Povprečna ocena

eksperimentalne skupine (3,90) je za malenkost višja od povprečne ocene kontrolne

skupine (3,85). Morda je bil ta test prelahek za to starost otrok. Tudi standardna

odklona obeh skupin sta si zelo podobna in nizka. Eksperimentalna skupina ima

standardni odklon 0,31 in kontrolna skupina 0,37. Oba pa kažeta na to, da ni večjih

razlik in odstopanj med testiranimi otroki.

3.4.5 Sonožni poskoki nazaj

Tabela 16: Frekvenčna porazdelitev za sonožne poskoke čez oviro nazaj

Sonožni poskoki nazaj Število Odstotek Strukturni

delež Kumulativni

odstotek

Ovire ne preskoči 2 5,0 5,0 5,0

Oviro ne preskoči sonožno 10 25,0 25,0 30,0

Sonožno preskoči oviro in sonožno doskoči, vendar ne obdrži ravnotežja

14 35,0 35,0 65,0

Sonožno preskoči oviro in sonožno doskoči ter obdrži ravnotežje

14 35,0 35,0 100,0

Skupaj 40 100,0 100,0

V tabeli 16 lahko vidimo, da samo dva otroka (5 %) ne preskočita ovire nazaj. 10

otrok (25 %) je takšnih, ki ovire ne preskočijo sonožno. 28 otrok (70 %) oviro sicer

preskoči, vendar je med njimi kar polovica (14) takšnih, ki pri doskoku ne obdrži

ravnotežja. Pri tej dejavnosti se je pokazalo, da so imeli otroci precej težav, predvsem

pri doskoku.

Tabela 17: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke čez oviro nazaj


sredina Standardni

odklon

Sonožni poskoki čez oviro nazaj

40 1 4 3,00 0,91

Pri tem motoričnem testu so testirani otroci dosegli aritmetično sredino 3,00

(Tabela 17) in standardni odklon 0,91, ki je dokaj visok in kaže na razlike med

sposobnostmi testiranih otrok. Le-ti so bili pri tem motoričnem testu dokaj enakomerno

porazdeljeni med tremi ocenami.


26

Tabela 18: Deskriptivna statistika za sonožne poskoke čez oviro nazaj, glede na vrtec


Sonožni poskoki čez oviro nazaj

DOBRNA 20 3,45 0,759

HRUŠEVEC 20 2,55 0,826

Iz tabele 18 je razvidno, da imajo otroci eksperimentalne skupine povprečno oceno

pri sonožnih poskokih čez oviro nazaj 3,45 in standardni odklon 0,76. Kontrolna

skupina pa ima povprečno oceno 2,55 in standardni odklon 0,83. Če primerjamo s

prejšnjim motoričnim testom (sonožni poskok čez oviro naprej), kjer sta bili skupini

izenačeni, se pri tem testu že pojavlja razlika v povprečni oceni. Ponovno bi želeli

poudarili, da se pri dejavnostih, kjer mora otrok določen gib narediti nazaj, torej s

hrbtom naprej, pojavlja veliko težav in nezaupanje v svoje sposobnosti. Torej se zopet

izkaže, da imajo otroci, ki izvajajo specifične gibalne vaje (eksperimentalna skupina),

boljše gibalne sposobnosti in več zaupanja v lastno telo, čeprav tega motoričnega testa

predhodno niso izvajali.

3.4.6 Lovljenje žoge

Tabela 19: Frekvenčna porazdelitev za lovljenje žoge

Lovljenje žoge Število Odstotek Strukturni

delež Kumulativni

odstotek

Žoge sploh ne ujame 1 2,5 2,5 2,5

Žogo ujame, vendar ne z izročenimi rokami

7 17,5 17,5 20,0

Žogo ujame z izročenimi rokami, štirikrat ali manj

10 25,0 25,0 45,0

Žogo ujame z izročenimi rokami vsaj petkrat

22 55,0 55,0 100,0

Skupaj 40 100,0 100,0

Lovljenje žoge otrokom ni predstavljalo posebnih težav. Otroci so bili pri tem testu

tudi najbolj razigrani, saj je žoga vedno dobro motivacijsko sredstvo. Kot lahko vidimo

iz tabele 19, je kar 22 otrok (55 %) žogo ujelo z izročenimi rokami vsaj petkrat, kar kaže

na visoke sposobnosti teh otrok na področju akomodacije oči in koordinacije gibov.

Kljub temu pa je bilo 17 otrok (32,5 %), ki je imelo težave pri lovljenju žoge – ali je

sploh niso pravilno ulovili ali pa so jo le nekajkrat. Med testiranimi otroki je bil tudi en

otrok (2,5 %), ki sploh ni ujel vržene žoge.


27

Tabela 20: Deskriptivna statistika za lovljenje žoge


sredina Standardni

odklon

Lovljenje žoge 40 1 4 3,33 0,86

Pri lovljenju žoge so testirani otroci dosegli povprečno oceno 3,33 (Tabela 20), kar

je dokaj visoka ocena glede na to, da je ta test dokaj zahteven, saj mora otrok dobro

oceniti, kdaj prijeti žogo, kajti žogo mora prijeti pred sabo z obema rokama hkrati. Pri

tem testu smo želeli predvsem ugotoviti otrokovo akomodacijo očesa in koordinacijo

gibov. Standardni odklon pa znaša 0,86 in kaže na manjše razlike med otroki.

Tabela 21: Deskriptivna statistika za lovljenje žoge, glede na vrtec


Lovljenje žoge

DOBRNA 20 3,60 0,598

HRUŠEVEC 20 3,05 0,999

Tudi pri tem testu lahko vidimo (Tabela 21) višjo povprečno oceno

eksperimentalne skupine, ki znaša 3,60, medtem ko povprečna ocena kontrolne

skupine znaša 3,05, kar pa tudi ni tako nizko. Standardni odklon eksperimentalne

skupine znaša 0,60 in kaže na manjše razlike med otroki. Standardni odklon kontrolne

skupine pa je nekoliko višji, in sicer znaša 1,00.

3.4.7 Podajanje žoge

Tabela 22: Frekvenčna porazdelitev za podajanje žoge

Podajanje žoge Število Odstotek Strukturni

delež Kumulativni

odstotek

Žogo poda, vendar met ni izpred prsi 9 22,5 22,5 22,5

Žogo poda izpred prsi, vendar met ni natančen

8 20,0 20,0 42,5

Žogo poda izpred prsi in jo natančno vrže osebi, oddaljeni 3 metre

23 57,5 57,5 100,0

Skupaj 40 100,0 100,0

Iz zgornje tabele vidimo, da med testiranimi otroki ni nikogar, ki ne bi zmogel žoge

podati osebi, oddaljeni 3 metre. Pri 22,5 % otrok se pojavlja, da še vedno mečejo žogo

s podajo od spodaj. 20 % otrok sicer poda žogo izpred prsi, vendar met ni natančen. Je


28

pa razveseljiv podatek, da kar 23 otrok (57,5 %) zmore žogo podati izpred prsi in jo

natančno podati osebi, oddaljeni 3 metre.

Tabela 23: Deskriptivna statistika za podajanje žoge


sredina Standardni

odklon

Podajanje žoge 40 1 4 3,35 0,84

Pri motoričnem testu podajanja žoge so otroci dosegli povprečno oceno 3,35

(Tabela 23), kar je skoraj enako povprečni oceni lovljenja žoge, ki je znašala 3,33, kar

kaže na dobro koordinacijo gibov pri obeh testih. Standardni odklon znaša 0,84 in kaže

na manjše razlike med gibalnimi sposobnostmi otrok.

Tabela 24: Deskriptivna statistika za podajanje žoge, glede na vrtec


Podajanje žoge

DOBRNA 20 3,80 0,410

HRUŠEVEC 20 2,90 0,912

Pri podajanju žoge je iz zgornje tabele vidna razlika med testiranimi skupinami.

Eksperimentalna skupina ima povprečno oceno 3,80, kar je višje od povprečne ocene

pri lovljenju žoge (3,60), kar pomeni, da imajo otroci pri lovljenju žoge večje težave.

Standardni odklon pri eksperimentalni skupini je nizek in znaša 0,41, kar pomeni, da ni

razlik med otroki. Povprečna ocena pri kontrolni skupini pa znaša 2,90 in je nižja kot pri

lovljenju žoge, iz česar lahko sklepamo, da imajo ti otroci v povprečju bolje razvito

akomodacijo oči in nekoliko slabše koordinacijo gibov.

3.5 Preverjanje hipotez

Za potrebe diplomske naloge preverjamo tri hipoteze, in sicer nas zanima, ali se

fina motorika, koordinacija in ravnotežje statistično značilno razlikujejo med vzorcem

otrok iz vrtca Dobrna in vrtca Hruševec, ki predstavlja kontrolno skupino. V spodnji

tabeli najprej predstavljamo deskriptivno statistiko po vseh treh odvisnih

spremenljivkah.


29

Tabela 25: Deskriptivna statistika za fino motoriko, ravnotežje in koordinacija



FINA MOTORIKA 40 1 4 2,53 1,301

RAVNOTEŽJE 40 1,75 4,00 3,2000 ,62327

KOORDINACIJA 40 1,50 4,00 3,3375 ,74582

Iz zgornje tabele je razvidno, da je najvišje ocenjena akomodacija (aritmetična

sredina 3,34), nekoliko nižje ravnotežje (aritmetična sredina 3,20), ter najnižje je

ocenjena fina motorika (aritmetična sredina 2,53). Za potrebe testiranja hipotez je

spremenljivka ravnotežje izračunana kot aritmetična sredina spremenljivk; hoja po črti

naprej, hoja po črti nazaj, sonožni poskoki naprej in sonožni poskoki nazaj.

Akomodacija pa je izračunana kot aritmetična sredina spremenljivk podajanje žoge in

lovljenje žoge.

3.5.1 Testiranje hipoteze o fini motoriki

Raziskovalno vprašanje: Ali imajo otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične

gibalne dejavnosti po NTC metodi, bolje razvito koordinacijo gibov od otrok, ki teh

dejavnosti ne izvajajo?

Postavljena trditev: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti

po NTC metodi, imajo bolje razvito fino motoriko.

Za testiranje hipoteze smo si zastavili ničelno in alternativno domnevo, za

preverjanje hipoteze pa uporabili T-test.

H0: Med otroki, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po NTC metodi,

in kontrolno skupino otrok ni razlik v razvitosti fine motorike: μ NTC metoda = μ kontrolna skupina.


bolje razvito fino motoriko od otrok, ki teh vaj ne izvajajo (kontrolna skupina):

μ NTC metoda > μ kontrolna skupina.


30

Tabela 26: Ocena fine motorike, glede na vrtec

VRTEC N Aritmetična


FINA MOTORIKA DOBRNA 20 3,40 0,940

HRUŠEVEC 20 1,65 0,988

Iz zgornje tabele vidimo, da imajo otroci iz vrtca Dobrna precej višjo oceno

(aritmetična sredina 3,40) fine motorike kot otroci iz vrtca Hruševec, kar pomeni, da

imajo otroci zaradi izvajanja različnih vaj bolje razvite prstne spretnosti in pincetni

prijem, kar se odraža v fini motoriki.

Da bi ugotovili, ali so razlike med vrtcema tudi statistično značilne, smo uporabili

T-test (rezultati v tabeli 27).

Tabela 27: T-test za fino motoriko

Levene's Test for Equality of

Variances t-test for Equality of Means

F Sig. t df Sig. (2-tailed)

Mean Difference

Std. Error Difference

95% Confidence Interval of the

Difference

Lower Upper

FIN

A M

OT

OR

IKA

Equal variances assumed

0,151 0,700 5,738 38 0,000 1,750 0,305 1,133 2,367

Equal variances not assumed

5,738 37,9

07 0,000 1,750 0,305 1,133 2,367

Iz zgornje tabele je razvidno, da lahko ničelno domnevo zavrnemo pri 5 % (p <

0,05) stopnji značilnosti, kar pomeni, da so statistična značilne razlike v fini motoriki

med otroki, ki izvajajo vaje po NTC metodi, in otroki, ki teh vaj ne izvajajo. To pomeni,

da se je naša hipoteza, da imajo otroci, ki te vaje opravljajo bolje razvito fino motoriko

od otrok, ki teh vaj ne izvajajo, potrdila.


31

3.5.2 Testiranje hipoteze o ravnotežju

Raziskovalno vprašanje: Ali imajo otroci, ki vsakodnevno izvajajo gibalne

dejavnosti po NTC metodi, bolje razvito ravnotežje od otrok, ki teh dejavnosti ne

izvajajo?

Postavljena trdita: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo gibalne dejavnosti po NTC

metodi, imajo bolj razvito ravnotežje od otrok, ki teh vaj ne izvajajo.

Za testiranje hipoteze smo si zastavili ničelno in alternativno domnevo, za

preverjanje hipoteze pa uporabili T-test.

H0: Med otroki, ki izvajajo specifične vaje po NTC metodi, in kontrolno skupino, ki teh

vaj ne izvaja, ni razlik v razvitosti ravnotežja: μ NTC metoda = μ kontrolna skupina.

H1: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo gibalne dejavnosti po NTC metodi, imajo bolj

razvito ravnotežje od otrok, ki teh vaj ne izvajajo: μ NTC metoda > μ kontrolna skupina.

Tabela 28: Ocena ravnotežja, glede na vrtec


RAVNOTEŽJE DOBRNA 20 3,6250 0,44795

HRUŠEVEC 20 2,7750 0,46524

Iz zgornje tabele je razvidno, da je povprečna ocena testiranih otrok Vrtca Dobrna

glede na več motoričnih testov (hoja po črti naprej, hoja po črti nazaj, sonožni poskoki

čez oviro naprej in sonožni poskoki čez oviro nazaj), ki smo jih združili v oceno

razvitosti ravnotežja, dokaj visoka in znaša 3,63, pri tem pa je standardni odklon dokaj

nizek, kar pomeni, da med otroki ni večjih razlik. Otroci iz Vrtca Hruševec imajo dosti

nižjo povprečno oceno (aritmetično sredino), in sicer 2,78, kar je skoraj za eno oceno

nižje od eksperimentalne skupine.

Da bi ugotovili, ali so razlike med vrtcema tudi statistično značilne, smo uporabili

T-test (rezultati v tabeli 29).


32

Tabela 29: T-test za ravnotežje

Levene's Test for

Equality of Variances t-test for Equality of Means

F Sig. T df

Sig. (2-

tailed) Mean

Difference Std. Error Difference


Difference

Lower Upper

RA

VN

OT

EŽ

JE Equal

variances assumed

0,008

0,931

5,886

38 0,000 0,85000 0,14441 0,5576 1,1423


5,88

6 37,946 0,000 0,85000 0,14441 0,5576 1,1423

Iz zgornje tabele je razvidno, da lahko ničelno domnevo zavrnemo pri 5 % (p <

0,05) stopnji značilnosti, kar pomeni, da so statistično značilne razlike v ravnotežju med

otroki, ki izvajajo specifične gibalne vaje po NTC metodi, in otroci, ki teh vaj ne izvajajo.

To pomeni, da se je naša hipoteza, da imajo otroci, ki te vaje opravljajo, bolje razvito

ravnotežje kot otroci, ki teh vaj ne izvajajo, potrdila.

3.5.3 Testiranje hipoteze o koordinaciji

Raziskovalno vprašanje: Ali imajo otroci, ki vsakodnevno izvajajo gibalne

dejavnosti po NTC metodi, bolje razvito fino motoriko od otrok, ki teh dejavnosti ne

izvajajo?

Postavljena trditev: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo gibalne dejavnosti po NTC

metodi, imajo bolj razvito koordinacijo gibov.

Za testiranje hipoteze smo zastavili ničelno in alternativno domnevo, za

preverjanje hipoteze pa smo uporabili T-test.

H0: Med otroki, ki izvajajo specifične gibalne vaje po metodi NTC, in otroki, ki teh vaj ne

izvajajo, ni razlik v razvitosti koordinacije gibov.

H1: Otroci, ki vsakodnevno izvajajo specifične gibalne dejavnosti po metodi NTC, imajo

bolj razvito koordinacijo gibov.


33

Tabela 30: Ocena koordinacije gibov


KOORDINACIJA GIBOV

DOBRNA 20 3,7000 0,41039

HRUŠEVEC 20 2,9750 0,83469

Tudi pri koordinaciji gibov (Tabela 30) je vidna velika razlika v povprečni oceni med

eksperimentalno in kontrolno skupino. Eksperimentalna skupina ima povprečno oceno

3,7, kontrolna pa 2,98. To pomeni, da imajo otroci iz Vrtca Dobrna bolje razvito

koordinacijo gibov. Tudi standardni odklon je pri eksperimentalni skupini nižji (0,41) in

kaže, da ni skoraj nobenih razlik med otroki, medtem ko je standardni odklon kontrolne

skupine višji (0,83) in kaže na manjše razlike med otroki, glede na razvitost

koordinacije gibov.

Razlike med testiranima skupinama torej so, da pa bi ugotovili, ali so te razlike

med vrtcema tudi statistično značilne, smo uporabili T-test (rezultati v tabeli 30).

Tabela 31: T- test koordinacije gibov

Levene's Test for

Equality of Variances t-test for Equality of Means

F Sig. T df

Sig. (2-

tailed) Mean

Difference Std. Error Difference


Difference

Lower Upper

KO

OR

DIN

AC

IJA

GIB

OV

Equal variances assumed

9,289 0,004 3,486 38 0,001 0,72500 0,20798 0,30396 1,14604


3,486 27,679 0,002 0,72500 0,20798 0,29875 1,15125

Iz tabele 31 vidimo, da lahko ničelno domnevo zavrnem pri 5 % (p < 0,05) stopnji

značilnosti, kar pomeni, da so statistično značilne razlike v razvitosti koordinacije gibov

med otroki, ki izvajajo specifične gibalne vaje po NTC metodi, in otroki, ki teh vaj ne

izvajajo. To pomeni, da se je naša hipoteza potrdila in da imajo otroci, ki te vaje

opravljajo, bolje razvito koordinacijo gibov kot otroci, ki teh vaj ne izvajajo.


34

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Z diplomsko nalogo smo želeli preveriti, ali imajo otroci, ki redno izvajajo specifične

gibalne vaje po metodi NTC, bolje razvite gibalne sposobnosti, kot otroci, ki teh vaj ne

izvajajo. Predvsem so nas zanimali ravnotežje, koordinacija in fina motorika.

S testi, ki so bili izvedeni v dveh primerjalnih vrtcih, smo potrdili, da imajo otroci, ki

redno izvajajo vaje, bolje razvite gibalne sposobnosti. Ti otroci ne izvajajo samo vaj, ki

so bile vključene v testiranje, temveč tudi več drugih vaj. Gibanje poskušamo vključiti v

vsa področja Kurikuluma. Otrokom ponujamo različne dejavnosti, pri katerih skozi igro

usvajajo različne oblike gibanja.

V kontrolnem vrtcu prav tako izvajajo gibalne dejavnosti po Kurikulumu in imajo

gibanje tudi kot prednostno nalogo celotnega vrtca, kar pomeni, da sistematično

izvajajo gibalne dejavnosti. Prav zaradi tega so toliko bolj zanimive razlike, ki so se

pokazale.

Predvsem je razlika pri zavezovanju vezalk, kar smo vzeli kot primer fine motorike.

Menimo, da imajo otroci eksperimentalne skupine bolje razvito fino motoriko, tudi

zaradi celoletnega dela na tem področju. Imajo boljše prstne spretnosti in tudi pincetni

prijem. Z otroki eksperimentalne skupine nismo posebej vadili pravilnega zavezovanja,

smo jih pa spodbujali k temu, da se samostojno uredijo. Veliko so prepletali različne

tkanine, se igrali z naravnim materialom in tako so otroci hitreje usvojili pravilno

zavezovanje.

Najmanjša razlika pa se je pokazala pri sonožnih poskokih naprej, kar pa je

povsem razumljivo, saj morajo biti otroci pri tej starosti sposobni izvajati takšno

aktivnost. To kaže na to, da imajo otroci kontrolnega vrtca dobre gibalne sposobnosti.

Rezultati, ki smo jih pridobili, samo potrjujejo naše dosedanje izkušnje, da je pri

otrocih potrebno pričeti z gibalnimi dejavnostmi v najzgodnejšem obdobju in da je

potrebno otrokom nuditi različne možnosti za gibalni razvoj, kajti le-ta je močno

povezan tudi s kognitivnim razvojem otroka.

Metodo NTC učenja bi priporočili prav vsem, ki delajo z otroki, kajti zelo

pomembno je, da že v predšolskem obdobju vnesemo elemente, ki stimulirajo mentalni

razvoj otrok in tudi specifične vaje, ki vplivajo na boljši gibalne razvoj otrok. Seveda pa

je metoda NTC le ena izmed različnih načinov, kako spodbuditi otrokov razvoj na vseh

področjih, hkrati pa z njo lažje prepoznavamo in odkrivamo nadarjene otroke, ki so

prevečkrat prezrti.

Pri svojem delu bomo poskušali tudi v prihodnje vključevati veliko dejavnosti s

področja gibanja, katere pa bomo povezovali z ostalimi področji Kurikuluma.


35

5 LITERATURA IN VIRI

Baznik Dvojmoč, P. (2015). Spodbujanje gibanja pri predšolskem otroku. V Željeznov

Seničar, M. (ur.) Gibanje in predšolski otrok (str. 46–55). Ljubljana: MiB.

Juriševič, M., Rajović, R., Drgan, L., (2010). NTC učenje: spodbujanje razvoja učnih

potencialov otrok v predšolskem obdobju. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Pedagoška fakulteta.

Marjanovič Umek, L., Zupančič, M., Fekonja, U., Kavčič, T., Svetina, M., Tomazo

Ravnik, T., Bratanič, B. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Založba Rokus.

Pavlic, Š. (2015). Razvoj gibalnih spretnosti preko igre »Ristanc«. V Željeznov

Seničar, M. (ur.) Gibanje in predšolski otrok (str. 198–206). Ljubljana: MiB.

Pišot, R., Štemberger, V., Krpač, F., Filipčič, T. (ur.) (2002). Otrok v gibanju. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta.

Pišot, R., Jelovčan, G. (2006). Vsebine gibalne/športne vzgoje v predšolskem obdobju.

Koper: Založba Annales.

Rajović, R. (2009). IQ deteta- briga roditelja. Novi Sad: Abeceda.

Rajović, R. (2013). IQ otroka- skrb staršev. Ljubljana: Mensa Slovenija.

Rajović, R. , Dautović, S. , Andre, L. (2009) NEUROFIZIOLOGIJA – primena novih

otkrića u formiranju intelektualne elite. V Ilika A. (ur.), Daroviti i društvena elita (str.

510–518). Vršac: Triton.

Rajović, R. (2012). Kako uspešno razvijati IQ deteta kroz igru. Deo 2, Uzrast 4 do 8

godina. Novi Sad: Smart production.

Rajtmajer, D. (1988). Metodika telesne vzgoje. Maribor: svet Pedagoške fakultete v

Mariboru.

Vehovar, M., (2009). Povezanost strukture telesnih mer z izbranimi gibalnimi

sposobnostmi petinpolletnih otrok. Magistrska naloga. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport.

Videmšek, M., Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Inštitut za šport.

Videmšek, M., Visinski, M. (2001) Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:

Institut za šport.

Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R., Šimunič, B. (2010). Otrok v gibanju doma

in v vrtcu. Koper: Univerzitetna založba Annales.


36

6 PRILOGE

PRILOGA 1: Motorični testi

MOTORIČNI TESTI

1. ZAVEZOVANJE ČEVLJEV

Pripomočki

Leseni model v obliki čevlja z luknjami in vezalkami

Naloga

Otrok se usede k mizi in poskuša pravilno zavezati vezalke.

2. SONOŽNO POSKOKI ČEZ OVIRO NAPREJ

Pripomočki

2 stožca, elastika, napeta na višini 10 cm

Naloga

Otrok se postavi čelno pred elastiko in jo poskuša sonožno preskočiti. Pomembno je, da elastiko preskoči sonožno, se je pri tem ne dotakne in da po preskoku obdrži ravnotežje.

3. SONOŽNO POSKOKI ČEZ OVIRO NAZAJ

Pripomočki

2 stožca, elastika, napeta na višini 10 cm

Naloga

Otrok se postavi s hrbtom k elastiki in jo poskuša sonožno preskočiti vzvratno. Pomembno je, da otrok elastiko preskoči sonožno, se je pri tem ne dotakne in po preskoku poskuša obdržati ravnotežje.

4. PODAJANJE ŽOGE

Pripomočki

Žoga iz mehke gume, premera 21 cm in teže 235 g, kreda ali lepilni trak, s katerim na tleh označimo razdaljo 3 m.

Naloga

Otrok se postavi za črto in mi poskuša žogo podati izpred prsi. Žogo drži z obema rokama pred telesom v višini med pasom in prsmi. Dlani so ob strani, palca pa zgoraj. Oba palca in kazalca tvorita na žogi lik podoben črki W. Žogo drži predvsem z blazinicami prstov. Jaz stojim na razdalji 3 m. Pomembno je, da je podaja izvedena izpred prsi z obema rokama in da je podaja čim bolj natančna.


37

5. LOVLJENJE ŽOGE

Pripomočki

Žoga iz mehke gume, premera 21 cm in teže 235 g, kreda ali lepilni trak, s katerim na tleh označimo razdaljo 3 m.

Naloga

Otrok se postavi za črto, ki označuje razdaljo 3 m. Pripravi se na sprejem žoge, ki mu jo podam. Pravilen sprejem žoge pomeni, da otrok žogo sprejme pred sabo z iztegnjenimi rokami. Ko se žoga dotakne dlani, s skrčenjem rok ublažimo njeno silo. Žogo nato zadržimo v osnovni drži. Pomembno je, da otrok žoge ne lovi v naročje in da ima prste obrnjene naprej.

6. HOJA PO ČRTI NAPREJ

Pripomočki

Lepilni trak, dolžine 3 m

Naloga

Otrok se postavi čelno pred črto, ki je označena z lepilnim trakom v dolžini 3 m. Začne hoditi naprej po črti. Otrok hodi s koraki ne daljšimi od širine ramen in drži ravnotežje. Ritem hoje mora biti enakomeren. Pomembno je, da otrok hodi natančno po črti, vzravnano in z dvignjeno glavo ter s pogledom usmerjenim naprej. Otrok mora s perifernim pogledom spremljati črto, po kateri hodi.

7. HOJA PO ČRTI NAZAJ

Pripomočki

Lepilni trak, dolžine 3 m

Naloga

Otrok se postavi s hrbtom obrnjen k črti. Začne hoditi vzvratno po črti, ki je na dolžini 3 m označena s širokim lepilnim trakom. Otrok hodi s koraki ne daljšimi od širine ramen in drži ravnotežje. Roke ima pri tem odročene. Ritem hoje mora biti enakomeren. Pomembno je, da otrok hodi natančno po črti, vzravnano in z dvignjeno glavo ter s pogledom usmerjenim naprej. Otrok mora s perifernim pogledom spremljati črto, po kateri hodi.


38

PRILOGA 2: Kontrolni list

Kontrolni list

Vrtec:

Datum:

ŠIFRA SPOL ZAVEZOVANJE VEZALK

HOJA PO ČRTI NAPREJ

HOJA PO

ČRTI NAZAJ

SONOŽNI POSKOKI NAPREJ

SONOŽNI POSKOKI

NAZAJ

PODAJANJE ŽOGE

LOVLJENJE ŽOGE

OPOMBE

univerza na primorskem pedagoška fakulteta diplomska naloga ...

Documents

Transcript of univerza na primorskem pedagoška fakulteta diplomska naloga ...