i

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO,

RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO

Dragana Dodik

PRIPOVEDOVANJE ZGODB SKOZI FOTOGRAFIJO – FOTO ESEJI

Diplomsko delo

Maribor, avgust 2017

ii

PRIPOVEDOVANJE ZGODB SKOZI FOTOGRAFIJO – FOTO ESEJI

Diplomsko delo

Študentka: Dragana Dodik

Študijski program: Univerzitetni študijski program – Medijske komunikacije

Smer: Medijska produkcija

Mentor: izr. prof. dr. Marjan Družovec

Somentor: asist. Jernej Burkeljca

Lektor: Milan Vincetič, prof. slovenščine

i

ii

ZAHVALA

Mentorju, izr. prof. dr. Marjanu Družovcu, in somentorju, asist. Jerneju Burkeljcu, se

zahvaljujem za strokovno vodenje pri pripravi diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi staršem, ki so mi omogočili šolanje ter me na tej poti podpirali pa tudi

bratrancu Luki za moralno podporo v času šolanja.

Zahvaljujem se tudi vsem prijateljem, ki so me podpirali in verjeli vame.

iii

Pripovedovanje zgodb skozi fotografijo – foto eseji

Ključne besede: pripovedna fotografija, fotografske zgodbe, foto eseji, fotoreportaža,

vizualno dojemanje

UDK: 7.038.53:77(043.2)

Povzetek

Foto esej kot sredstvo za fotografsko interpretacijo predstavlja mnogo več kot serija

fotografij, ki pripovedujejo zgodbo.

Teoretični del diplomske naloge se osredotoča na izhodišče foto esejev, torej na

pripovedovanje foto zgodb. Predstavljena je zgodovina foto esejev od samih začetkov, ko

so se večinoma uporabljali v fotoreportaži, obenem pa so predstavljene vrste zgodb ter

elementi, ki sestavljajo foto esej. Besedilo ali opisi pod fotografijami in zaporedje le-teh

sta poudarjena kot ključna elementa v prenašanju prepričljive zgodbe.

Na osnovi teoretično pridobljenih znanj v praktičnem delu je analiziran foto esej kot

projekt, za tem pa je predstavljena kvalitativna in kvantitativna raziskava interpretacije le-

tega.

iv

Storytelling Through Photography – Photo Essays

Key words: storytelling photography, photographic stories, photo essays,

photojournalism, visual perception

UDK: 7.038.53:77(043.2)

Abstract

Photo essay as a mean of photographic interpretation of a larger theme represents in fact

a series of photographs that tell the story.

The theoretical part of the thesis focuses on the basis of photo essays which is the

storytelling. The history of photo essays is presented from the very beginnings. They were

mostly used in photojournalism. Furthermore, the types of stories and elements which

form a photo essay are presented. The text or captions and the sequence are emphasized

as key elements in conveying a compelling story.

Based on the theoretical findings, in the practical part photo essay was analyzed as a

project followed by qualitative and quantitative research of the interpretation of the

photo essay.

v

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ............................................................................................................................................... 1

2.1 Sodobno pripovedovanje zgodb .............................................................................................. 3

2.2 Metode za ustvarjanje digitalnih zgodb ................................................................................... 4

3 PRIPOVEDNA FOTOGRAFIJA – FOTO ESEJ ....................................................................................... 6

3.1 Zgodovina foto esejev .............................................................................................................. 7

3.2 Vrste zgodb v foto esejih .......................................................................................................... 9

3.3 Elementi foto eseja ................................................................................................................ 10

3.4 Formula fotografskega eseja .................................................................................................. 11

3.5 Zaporedje fotografij ............................................................................................................... 13

3.6 Ritem in tempo ....................................................................................................................... 14

3.7 Fotoreportaža kot oblika pripovedovanja zgodb s fotografijo v tisku ................................... 15

4 VIZUALNA IN FOTOGRAFSKA PISMENOST ..................................................................................... 17

4.1 Vizualno dojemanje in vpliv na čustva ................................................................................... 17

5. RAZISKAVA INTERPRETACIJE FOTO ESEJA .................................................................................... 20

5.1 Interpretacija foto eseja »Življenje v enem dnevu« ............................................................... 20

5.2 Kvalitativna raziskava interpretacije foto eseja ..................................................................... 28

5.2.1 Metodologija raziskave ....................................................................................................... 28

5.2.2 Analiza interpretacije intervjuvancev.................................................................................. 29

5.3 Kvantitativna raziskava interpretacije foto eseja ................................................................... 31

5.3.1 Metodologija raziskave ....................................................................................................... 31

5.3.2 Rezultati odgovorov kvantitativne raziskave foto eseja ..................................................... 32

5.4 Interpretacija rezultatov kvalitativne in kvantitativne raziskave ........................................... 36

6 SKLEP ............................................................................................................................................. 37

VIRI ................................................................................................................................................... 38

vi

KAZALO SLIK

Slika 3.1: Prvi moderni foto esej .......................................................................................... 8

Slika 3.2: Prvi foto intervju .................................................................................................... 9

Slika 4.1: Ko možgani slišijo podatke, dejstva ..................................................................... 18

Slika 4.2: Ko možgani slišijo zgodbe..................................................................................... 18

Slika 5.1: Foto esej: Življenje v enem dnevu - »Rojevanje« ................................................ 21

Slika 5.2: Foto esej: Življenje v enem dnevu - »Raziskovanje« ............................................ 22

Slika 5.3: Foto esej: Življenje v enem dnevu - »Odraščanje« .............................................. 23

Slika 5.4: Foto esej: Življenje v enem dnevu - »Premagovanje ovir« .................................. 24

Slika 5.5: Foto esej: Življenje v enem dnevu - »Življenje« ................................................... 25

Slika 5.6: Foto esej: Življenje v enem dnevu - »Sprostitev« ................................................ 26

Slika 5.7: Foto esej: Življenje v enem dnevu - »Odhajanje« ................................................ 27

vii

KAZALO GRAFOV

Graf 5.1: Interpretacija prve fotografije v zaporedju .......................................................... 21

Graf 5.2: Interpretacija druge fotografije v zaporedju ........................................................ 33

Graf 5.3: Interpretacija tretje fotografije v zaporedju ........................................................ 33

Graf 5.4: Interpretacija četrte fotografije v zaporedju ........................................................ 24

Graf 5.5: Interpretacija pete fotografije v zaporedju .......................................................... 25

Graf 5.6: Interpretacija šeste fotografije v zaporedju ......................................................... 35

Graf 5.7: Interpretacija sedme fotografije v zaporedju....................................................... 35

1

1 UVOD

Učinek, vpliv in doseg fotografije nikoli ni bil večji kot danes, bodisi prek digitalnih

kanalov, tiska ali na razstaviščih. Fotografija nam vedno pripoveduje zgodbo, lahko pa je

več zgodb, povezanih z eno fotografijo, kot tudi pravi citat, da »ena fotografija lahko pove

več kot tisoč besed«. Zgodbe so bile že tisoč let ene izmed najbolj neposrednih poti do

naše domišljije in čustev. Ljudje kot miselna bitja imamo čustva, preko katerih izražamo,

kako se počutimo. Kadar vidimo fotografijo, nas le-ta lahko spravi v smeh, jok, jezo ... To

je tudi čar fotografije, ki pripoveduje zgodbo. Kadar oseba občuti čustvo - pozitivno ali

negativno –, bo težko pozabila na določeno stvar, proces ali dogodek, ki je to čustvo

sprožilo. Namen fotografov je namreč usmeriti misli gledalcev na določeno močno in

privlačno zgodbo, s katero skušajo pritegniti pozornost gledalcev, zbuditi njihovo

zanimanje, zavedanje in čustva. Če fotograf v tem ni uspešen, potem fotografija izgubi

svojo prepoznavnost in pade v podpovprečno kategorijo.

Cilj diplomske naloge je predstaviti foto esej kot metodo za pripovedanje zgodb. Spoznali

bomo elemente foto eseja, pri raziskovalnem delu pa bomo na lastnem primeru prikazali,

kako elemente pripovedovanja prenesemo na fotografijo. Prikazali bomo tudi, kako lahko

elementi v zaporedju fotografij prenašajo prepričljivo zgodbo. Naš cilj pa je predvsem

primerjati razlike in podobnosti avtorjeve interpretacije foto eseja, ko je avtorju znan

kontekst z interpretacijo intervjuvancev, ko je le-tem kontekst neznan.

2

2 PRIPOVEDOVANJE ZGODB

Skozi zgodbe ljudje delimo izkušnje in razumevanje. Včasih živimo znotraj zgodb, včasih pa

zgodbe živijo znotraj nas. Zgodbe nam pomagajo, da razumemo sebe in rastemo v

samospoznanju iz osebnih izkušenj. Zgodbe nam tudi pomagajo razumeti, kaj imamo

ljudje skupnega bodisi kot otroci, starši, sorodniki, delavci, upokojenci ali kot pripadniki

podobnih kultur in ver, v katerih mi sprejemamo podobne vrednote in kodekse vedenja.

„Najbolj zanimive zgodbe vsebujejo začetek, sredino in neznan konec, podobno kot v

obliki, v kateri doživljamo svoje življenje in druge dogodke v resničnem življenju.“ [8] Zato

mi kot tisti, ki pripovedujemo zgodbo, moramo iskati elemente, ki bodo razvili našo

zgodbo ali jo pospeševali.

Fotografija je le eno izmed sredstev za pripovedovanje zgodb. Da bomo lahko razumeli,

kaj le-ta lahko stori, se moramo zavedati, kaj je tisto osnovno za pripovedovanje katere

koli zgodbe, ne glede na to, kako: z besedami, pisno, ustno, z gledališko igro, s filmom ali

pa ravno s fotografijo. Tudi jamske poslikave pripovedujejo zgodbe: le-te so namreč prve

zgodbe, povedane skozi slike. Najstarejše so slike lova, ki so jih našli v starodavnih jamah,

med njimi v jamah v francoskem Lascauxu (15.000 – 10.000 let pr. n. št.) ali v jami

Chauvet, ki je bila pred kratkim odkrita prav tako v Franciji (30.000 let pr. n. št.) [9].

„Vse, odkar so jamski ljudje slikali na stenah, je pripovedovanje eden izmed najbolj

združljivih elementov človeštva ključnega pomena za obstoj človeštva, ki se odvija v vseh

znanih kulturah sveta. Tako se učimo, vzgajamo moralne vrednote ter se povezujemo

med seboj ...“ pravi Susie Wittbrodt. [20]

Pripovedovanje zgodb je prisotno v vseh naših kulturah. Zgodbe so del zabave,

izobraževanja pa tudi mitov, ki se začnejo z najbolj preprosto in najbolj logično obliko – z

naracijo oziroma pripovedovanjem, kar pomeni govoriti o nečem, kar se je zgodilo. [9]

Wittbrodtova v svojem članku še govori, kako so možgani v bistvu programirani za

obdelavo informacij skozi pripovedovanje zgodb; možgani so torej programirani, da

zaznajo vzorce informacij in jim pripišejo pomen. Ona to primerja z načinom, na kateri se

3

učimo povezati karakteristike obrazov z določeno osebo ali glasbene note z določeno

pesmijo. Prav tako so tudi zgodbe prepoznavni vzorci, ki jih uporabljamo, da najdemo

pomen v svetu okoli nas, ker v njih mi vidimo sebe in zgodbe postanejo za nas osebne.

[20]

Pripovedovanje je ena izmed oblik komuniciranja informacij, saj vedno, kadar

komuniciramo, izmenjujemo znanje. Pogosto je to neko stališče ali pa pomoč ljudem, da

se zavedajo težav. Morda jih hočemo obvestiti, da sprejmejo potrebne ukrepe ali pa jim

dati občutek, da doživijo neki dogodek ali situacijo. Morda jih tudi hočemo opozoriti, jih

zavesti ali jih celo zabavati. Lahko uporabimo besede v govorni ali tiskani obliki,

fotografije, gibljive slike, zvoke, opozorila, risbe, avdio, barve, govorico telesa, simbole,

linije, kar koli – ob tem zmeraj komuniciramo. [8]

Baldwin v svoji knjigi govori, da so zgodbe tiste, ki ustvarjajo naše življenje, ker je naše

življenje naša zgodba. Vsak človek se rodi kot prazna stran (tabula rasa) in zapusti svet kot

popolna knjiga, zato ima vsak človek močno zgodbo, ki je vredna pripovedovanja. Zgodbe

so pripovedi naših izkušenj – ne tisto, kar se dobesedno zgodi, ampak tisto, kar si

govorimo med seboj in tisto, kar se spomnimo. [3]

2.1 Sodobno pripovedovanje zgodb

Kadar govorimo o sodobnem pripovedovanju zgodb, gre predvsem za vse sodobne oblike

digitalnih medijev, novih medijev ali pa medijev, ki so nastali že pred 21. stoletjem, kot na

primer fotografija, ki pa so se skozi zgodovino spreminjali oziroma nadgrajevali svoj način

predstavljanja in komuniciranja s ciljno publiko. Temu sodobnemu načinu pripovedovanja

zgodb pravimo digitalno pripovedovanje. Digitalno pripovedovanje je proces, ki vključuje

tradicionalne pripovedovalne tehnologije s tehnologijami in mediji digitalnega obdobja,

kar predstavlja vse, kar vključuje računalnik pri ustvarjanju digitalne zgodbe, [2] združuje

pa elemente, kot so pripoved ali besedilo (govorno ali pisno), zvok, video ali fotografija.

Dva tisoč let nazaj so ljudje uporabljali kamenje in palice za pripovedovanje zgodb na

jamskih stenah. Danes, kot vidimo, imamo veliko širši razpon medijev za ustvarjanje svojih

zgodb. Digitalni pripovedovalec je oseba, ki ustvarja takšne zgodbe in je odraščal z

4

digitalnimi tehnologijami za razliko od digitalnega imigranta, ki ni odraščal z digitalnimi

tehnologijami, ampak jih je sprejel kasneje. [17]

2.2 Metode za ustvarjanje digitalnih zgodb

Preden lahko razumemo foto eseje, raziskovanje splošnega postopka pripovedovanja

zgodb zagotavlja smernice za razvoj zgodbe. Tukaj bomo na kratko predstavili orodja, ako

digitalna kakor tudi nedigitalna, ki podpirajo razvoj zgodbe.

Digitalne zgodbe temeljijo na sedmih učinkovitih elementih pripovedovanja, ki jih je

predstavil Joe Lambert v Centru za digitalno pripovedovanje in sicer:

1. Stališče: Kaj je rdeča nit zgodbe in kakšna je perspektiva avtorja?

2. Dramatično vprašanje (zaplet): Ključno vprašanje, ki ohranja pozornost gledalca,

na katero bomo odgovorili do konca zgodbe.

3. Čustvena vsebina (osebna nota): Zgodba obravnava pomembna vprašanja, ki

zaživijo na oseben in pomemben način ter povezujejo zgodbo z občinstvom.

4. Moč glasu, ki pripoveduje: Način za prilagoditev zgodbe, da bodo gledalci razumeli

vsebino in kontekst.

5. Moč zvoka: Glasba ali drugi zvoki, ki podpirajo zgodbo in ji dajejo tudi čustveno

komponento.

6. Učinkovitost: Uporabimo ravno pravo komponento, da povemo zgodbo oziroma

povemo zgodbo na kratko in jedrnato, brez obremenitve gledalca s preveč

informacij – manj je več.

7. Ritem in tempo zgodbe: Povezan je s predhodnim elementom, ampak se posebej

ukvarja s tem, kako počasno ali hitro napreduje zgodba. Kako hitro se dogajajo

stvari? [11]

Vsi ti elementi so zelo pomembni za ustvarjanje učinkovite zgodbe. V naslednjem poglavju

bomo videli, da vsi zgoraj omenjeni elementi veljajo tudi za ustvarjanje uspešnega in

učinkovitega fotografskega eseja, a bomo posebej poudarili le četrti in peti element.

Četrti element „Moč glasu“ bi na primeru foto eseja lahko prevedli kot „Moč naracije“,

5

kjer naracija pomeni pripoved. Pripoved je element ključnega pomena, brez katere foto

esej ne bi bil to, kar je. Pripoved, ki je predstavljena v obliki zapisov pod fotografijo, prav

tako dopolnjuje fotografijo in pomaga v določanju pomena.

Freeman je dejal, da je bila že od samih začetkov foto eseja zgodba bistvenega pomena.

Besedilo je vedno igralo ključno vlogo in večina zgodb se je osredotočala na pripoved.

Kot nasprotje temu se je na začetku leta 1960 zgodil premik proti foto esejem, ki se veliko

več sklicuje na svojo vizualno privlačnost kot na prepričljivo zgodbo. Primer takšnega foto

eseja je Monsoon, esej Briana Brakesa za revijo Life, ki je bil objavljen leta 1961 na 24.

strani. Pripoved je bila precej tanka in enostavna, predstavlja pa potek indijskega

monsuna od suše do žetve. Bistvo te zgodbe je manj informacij o monsunu in več o

predstavitvah lepih podob. [9]

Vsekakor bomo videli v nadaljevanju deskriptivnega in tudi raziskovalnega dela, kako sta

v bistvu prisotnost obeh, tako besed kot tudi fotografij v foto esejih, ključnega pomena za

razvoj in potek učinkovite zgodbe.

Kar se tiče zgoraj omenjenega petega elementa „Moč zvoka“, je seveda le-ta lahko

prisoten tudi v foto esejih, vendar le v eni obliki, in sicer v obliki foto esejev, ki se

predvajajo. Freeman v svoji knjigi posebej govori o veliki razliki med foto esejih v tiskani

obliki in tistimi, ki se predvajajo, za katere pravi, da postajajo „moderni medij“. Za foto

eseje, ki se predvajajo, je naštel nekoliko vrst avdio možnosti:

1) ambientni zvok – naravni zvoki povezani s sceno, kot so veter, koraki, promet in

podobno;

2) sinhronizacija – enostavna za izdelavo, odpravlja potrebo po napisih pod fotografijo;

3) glasba – tako kot v kinu lahko poudarja dele zaporedja, prav tako določa razpoloženje

in je lahko „zabavna sama po sebi“.

Freemanovo stališče je, da je video zaporedje v diaprojekciji fotografij lahko učinkovito v

smislu produkcijske vrednosti, vendar se moramo zavedati dejstva, da več kot dodamo,

manj je naša diaprojekcija fotografij fotografski esej. [9]

6

3 PRIPOVEDNA FOTOGRAFIJA – FOTO ESEJ

Izraz foto esej se je prvič pojavil leta 1937 v oglasu revije Life, ko je spodbujal fotografsko

zgodbo kot napredno obliko, ki je presegla navadno zbirko slik. [9] Sam izraz „esej“ nima

nekega strogega pomena, izvedeni izraz „foto esej“ pa je tudi težko definirati. Nekateri bi

uporabili izraz za vsako povezano serijo fotografij. Ampak - na enak način – to, da so vsi

eseji dobesedno niz besed, še ne pomeni za vse nize besed, da so eseji. Tako tudi velja za

vse foto eseje, ko rečemo, da so nizi fotografij, ampak niso vsi nizi fotografij foto eseji. Ena

stvar, ki jo lahko rečemo za vsak foto esej, je, da potrebuje skladnost bodisi skozi

zaporedni vrstni red ali skozi tematsko doslednost, z namenom, da oblikujejo celoto. Prav

tako v foto esejih fotografije niso zgolj ilustrativne in je enakost med fotografijo in

besedilom zahteva za fotografski esej. Poleg tega sta neodvisnost fotografij in sodelovanje

med fotografijami in besedilom izjemno pomembni komponenti. Mitchell poudarja eno

ključno značilnost foto eseja, bodisi če gre za politični manifest bodisi za opazovanje

vsakdanjega življenja ali pa za fotografski esej in sicer, da je to občutek za predstavljanje

„delne, nepopolne, uokvirjene predstavitve resnice“ [14].

Citirajmo še Morana, ki pravi, da je foto esej „ena izmed najbolj osebnih in najmočnejših

oblik pripovedovanja, ki jo fotograf lahko uporabi. Serija fotografij, ki pripovedujejo

zgodbo vzdolž preprostih literarnih črt ali medsebojno rezoniranje, da razvijejo temo v

svobodni obliki, ponuja vizualno avanturo, ki je hkrati globoka in široka“. [16]

Pogosto se v literaturi omenjata izraza foto esej in fotografska zgodba. Čeprav se na prvi

pogled zdi, da gre za isto stvar, fotografi razlikujejo ta dva izraza. Douglis je eden izmed

njih, ki razlikuje foto eseje od fotografskih zgodb, saj je mnenja, da fotografije v foto

esejih izražajo velik pomen zase in se združujejo, da bi komunicirale še bolj močno stališče

z verbalnim besedilom, ki ponuja kontekst nad pomenom. V fotografskih zgodbah pa je

besedilo napisano najprej in slike po navadi pokažejo stvari, o katerih zgodba govori. [7]

Michael Freeman v svojem delu The photographer's story tudi izpostavlja razliko med

fotografsko zgodbo in foto esejem, ki jo imenuje kot majhno razliko. V primeru

fotografske zgodbe so lahko fotografije vzete iz mnogih virov, ki teoretično omogočajo

7

začetek zelo visokega vizualnega standarda ter doseganje vizualno drugačnega učinka.

Prav tako še posebej daje nadzor v roke urejevalca fotografij, medtem ko pa izraz foto

esej, kot pravi Freeman [9], „vključuje edinstveno vizijo in poslovanje enega fotografa, ki

fotografira v skladnem stilu“. Fotografski esej je pogosto daljši kot fotografska zgodba,

ampak pomembneje je naglasiti, da foto esej „služi več kot sredstvo za fotografsko

interpretacijo večje teme.“ [16] Skratka: prisotnost vidika je element, ki loči foto esej od

foto zgodbe, ki je interpretativen in omogoča širšo pripoved kot le zaporedja dogodkov.

Še ena fotografinja, tudi fotografska esejistka Mary Ellen Mark, zaznava precejšnjo razliko

med foto esejem in vrstami fotografij, ki jih običajno fotonovinarji želijo doseči.

Fotografski esejist mora pri obdelavi razmisliti o postavitvi, medtem ko dokumentarni

fotografi ali fotoreporterji dajejo večji poudarek na močni, individualni fotografiji, ki lahko

stoji samostojno, kar pomeni, da le-ta ne potrebuje drugih fotografij, ki bi jo lahko

podprle v pripovedovanju zgodbe. [13]

3.1 Zgodovina foto esejev

Založniki na obeh straneh Atlantika so do sredine 30-ih let ugotovili, da se je pojavil velik

interes občinstva, da skozi fotografije gledajo dogodke po vsem svetu. Poleg tega so

uredniki ugotovili, da lahko ustvarijo novo obliko objavljanja, preko katere bi lahko imeli

močno, vendar subtilno kontrolo. Tista nova oblika objavljanja skozi zaporedje fotografij

dodaja veliko več z uredniškega stališča kot le posamezne fotografije. S primerno izbiro in

postavitvijo se lahko niz fotografij pretvori v povezano zgodbo. Michael pravi, da ne

obstaja natančen trenutek, ko so časopisi začeli s pravim foto esejem, vendar se med

najbolj vplivnimi časopisi, ki so prvi uvedli foto esej, štejejo tednik Berliner Illustrierte

Zeitung in mesečnik Die Dame. Oba sta izhajala iz vodilnih nemških založb Ullstein skupaj z

Municher Illustrierte Presse. Glavni urednik revije Ullstein, Kurt Korff, in njegov nadrejeni,

ki upravlja vsem Ullstein revijam, Kurt Safranski, sta skupaj eksperimentirala s sekvencami

fotografij ter poskušala povedati večjo zgodbo o neki temi. [9]

8

Freeman pa izpostavlja revijo Life kot tisto, ki je dala ime „foto esej“ in v celoti razvila le-

tega. Eden izmed klasičnih zgodnjih foto esejev je bil Country Doctor (Podeželski zdravnik),

poslikal pa ga je W. Eugene Smith za revijo Life leta 1948 in na splošno velja kot prvi

moderni foto esej. [9]

Slika 3.1:Prvi moderni foto esej (Vir:http://100photos.time.com/photos/country-doctor-w-eugene-smith)

Čeprav pravijo, da je Life izumil foto esej, le-ta zagotovo ni bil prvi v predstavljanju serij.

Moran navaja, da se intervju francoskega umetnika Nadarja, narejen leta 1886, šteje kot

načrt za tisto, kar pozneje imenujemo fotografski esej. [16] Francoski časopis Le Journal

illustré je natisnil intervju kot prvo zaporedje fotografij na posamezno temo v poltonih,

vsaka slika pa je bila podnaslovljena z besedami intervjuvanca v trenutku izpostavljenosti.

9

Slika 3.2:Prvi foto intervju (Vir: http://www.luminous-lint.com/imagevault/html_43501_44000/43516_std.jpg)

3.2 Vrste zgodb v foto esejih

Skozi desetletja objavljenih foto esejev, večinoma v časopisih, so se začele zgodbe

razvrščati in klasificirati. Freeman je razložil in klasificiral zgodbe na osem vrst:

1. Zgodbe ljudi – so vedno na vrhu seznama. Običajna oblika je profil. To je niz

fotografij s podnapisi, ki prikazujejo različne vidike osebnosti in življenja neke

osebe. Kako dobre fotografije dobimo, je odvisno od tega, koliko časa preživimo s

subjektom in koliko časa porabimo na snemanje.

2. Lokacijske zgodbe – so lahko tako široke, da prikazujejo državo ali celo kontinent,

lahko pa se osredotočajo le na mesto ali pa vas. Lokacije se izbirajo predvsem zato,

ker jih bralci morda dejansko želijo obiskati, kar zahteva privlačne fotografije. V tej

vrsti zgodb pa dominirajo potopisne fotografije. Ena izmed zahtev za lokacijsko

zgodbo je preverjanje lokacije, njenih lastnosti in najbolj znanih mest. Da bi

lokacijske zgodbe delovale, je bistvenega pomena, da fotograf posname značaj

mesta. Ljudje so običajno odsotni na takšnih zgodbah, vendar bi bilo dobro

razmisliti, kakšne fotografije, ki vključujejo ljudi, lahko naredijo, da gledalec dobi

občutek mesta.

10

3. Zgodba, ki prikazuje izdelavo nečesa – nanaša se na vizualen opis, kako je nekaj

narejeno. Proizvodnja je ena izmed osnovnih človekovih dejavnosti, omejena pa je

več kot druge vrste zgodb, ker potrebuje zaporedje, ki spremlja faze izdelave.

Privlačnost te vrste zgodbe leži v njeni tehniki in spretnosti, še posebej, ker so le-te

redke in se o njih ne ve veliko.

4. Zgodbe izdelkov – široka kategorija teh zgodb se včasih seka z zgodbami, ki smo jih

ravno prej omenili, vendar zgodbe izdelkov pokrivajo širši obseg: praktično vse, kar

je povezano z blagom. Ključna kakovost teh zgodb je ravno v njenem širokem

obsegu, kjer se poskušajo presenetiti bralci z raznolikostjo vsebine in fotografij.

5. Zgodbe, ki prikazujejo dejavnost – osredotočajo se na neko dejavnost oziroma

tisto, kar nekdo počne.

6. Kolekcijske zgodbe – so zgodbe brez kakršne koli dramatične strukture, zaradi česa

jih težko obravnavamo kot zgodbe, a so hkrati dobro narejene in privlačne. S

fotografskega stališča so najbolj uspešne tiste, ki jih je treba raziskati s kamero.

Fotografije morajo doseči ravnovesje med posebnostjo in raznoličnostjo.

7. Institucionalne zgodbe – pokrivajo delovno življenje in spekter dejavnosti v

nekakšni organizaciji.

8. Konceptne zgodbe – se nanašajo na zgodbe, ki so proizvedene iz domišljije in

uporabljajo fotografijo za povezovanje subjektov, ki si niso podobni. Takšne

zgodbe obstajajo, le v mislih avtorja in so bralcu predstavljene na izviren način. [9]

3.3 Elementi foto eseja

Michael Freeman razlaga o štirih pomembnih elementih v kateri koli zgodbi, katere koli

zvrsti. On jih je razdelil na 3+1. Prvi element je otvoritvena fotografija (ang. opener) - je

fotografija, s katero se začne foto esej ali katera koli foto zgodba. Mora biti dovolj močna,

da pritegne pozornost bralcev in jo obdrži, imenujemo pa jo lahko tudi kot glavna ali

vodilna fotografija. Drugi element je telo zgodbe – obenem je tudi glavni del foto eseja, ki

nosi zgodbo, ki sledi otvoritveni fotografiji in je pred fotografijo, s katero končamo

zgodbo. Lahko je poljubne dolžine, vendar mora biti primerna do takšne ravni, ki bo

11

zanimiva.

Tretji element je fotografija, ki konča zgodbo (ang. closer), vnaša pa popolnost v zgodbo,

tisti plus ena pa predstavlja vrhunec, oziroma če prevedemo v fotografski jezik, je to

ključni posnetek, fotografija z največjim vplivom v nizu fotografij. [9]

Za foto eseje je dobro vedeti, da je že od načrtovanja potrebno razmisliti o izbiri močne

fotografije, s katero bomo odprli foto esej, saj je njegova naloga pridobivanje pozornosti.

In če jo dobimo takoj na začetku, je bolj verjetno, da bo gledalec z navdušenjem in

interesom nadaljeval z gledanjem.

W. Eugene Smith, ki je izdelal 322 foto esejev v sedmih letih, ko je delal za revijo Life, je

izrazil zelo jasno opredelitev, kaj naredi foto esej uspešnega. Dolga zgodba namreč ne

naredi eseja. Lahko naredimo nekaj fotografij, ki so posnete vse na istem mestu, na isto

temo in postavljene tako, da naredijo močan vizualni izražaj, ampak če se fotografije med

seboj ne podpirajo, oziroma če fotografije ne prikazujejo teh medsebojnih razmerij, ki

naredijo več kot vsi njeni deli skupaj, potem imamo tisto, kar je Smith poimenoval

portfolio. [8]

3.4 Formula fotografskega eseja

Kot smo že prej omenili, povezane zgodbe ne naredi vsako zaporedje ali zbirka fotografij.

Slike so povezane, da bi oblikovale zgodbo in le-te ne delujejo kot posamezne fotografije,

kot na primer fotografije v galerijah. Razpored fotografij mora povezati vse fotografije

skupaj. Fotografi uporabljajo več slikovnih naprav za izvedbo vizualne zgodbe, piše Kobre.

Najpogosteje bodo gledalci na fotografijah videli isto osebo, predmet, razpoloženje, temo,

perspektivo ali tehniko kamere. [10] Torej, če se skozi zgodbo ponavlja na primer ena in

ista oseba, bodo gledalci takoj dobili občutek povezave med fotografijami. Na primeru

fotografij pri raziskovalnem delu bomo videli, kako uporaba več kot ene fotografije istega

predmeta lahko zagotovi bolj temeljit pogled na temo, dodajajoč kontekst ter globino

njegovi predstavitvi.

12

Osredotočanje na eno osebo je najlažji način povezovanja slik in le-ta tehnika je bila tudi

pogosto uporabljena v reviji Life, kot je na primer slavni Smithov fotografski esej Country

Doctor.

Zgodnji foto eseji revije Life so bili obravnavani po natančni formuli. Dow je z najbolj

podrobno interpretacijo analizirala strukturo Life-ovega foto eseja, ob tam pa navaja

naslednje vrste fotografij, ki jih fotograf mora narediti:

1. Uvodna fotografija – običajno je to širokokotna fotografija, pogosto posneta iz

zraka. Kar se tiče takšnih fotografij, Freeman trdi: „Posnetki iz zraka vedno prav

pridejo. Zato se helikopterji pogosto štejejo kot fotografski raj. Sicer takšni

posnetki imajo dve težavi: prva je, da nimajo globine, druga pa, da so vsi ljudje

videti majhni. Zaradi tega posnetki morajo biti grafično močni in morajo pokazati

stvari na nepričakovan in neznan način“. [9]

2. Posnetek srednje razdalje ali premik v posnetku – bodisi znak, ulica, zgradba.

3. Close-up ali posnetek od blizu - pogosto roke, obraz ali neki detajl.

4. Portret - pogosto z evokativnim ozadjem.

5. Interaktivni posnetek oseb, ki se pogovarjajo, ali prikaz akcije.

6. The signature picture - odločilni trenutek, tista slika, ki predstavlja bistvo zgodbe.

7. Clincher oziroma poslovilna fotografija – označuje konec zgodbe. [1]

Čeprav je Life našteval zahteve, potrebne za uspešen foto esej, se včasih fotografi in

uredniki namerno ne držijo teh smernic. William Eugene Smith je dejal, da v izgradnji

dobrega foto eseja izkušeni esejist včasih zavrača čar dobre in močne fotografije, ker

lahko one odvračajo, namesto da uvedejo temo. [16]

Opisi pod fotografijo (ang. captions) se uporabljajo kot neke vrste orodja za nadzor

uporabe sporočila in zagotavljajo gotovost, ko gre za pomen znakov na fotografijah. Torej:

opis ima ključno vlogo pri ustvarjanju pomena fotografije, drugačen opis pa lahko pripelje

do zelo različne razlage iste fotografije. Opisi so zato, čeprav na videz nevtralni,

13

pomembni kot vodniki za razlago fotografij. Tisti, ki pišejo opise, namerno uporabljajo

tehnike, s katerimi se prepričajo, da bo bralec videl, kaj je na fotografiji.

3.5 Zaporedje fotografij

Zaporedje fotografij je jedro vsakega foto eseja, kar si je treba zapomniti, kadar

fotografiramo in sestavljamo posamezne fotografije. Gledalci jih vidijo šele, ko so končno

predstavljene v neki vrsti oddaje. Večina fotografij nikoli ni vidna posamezno, običajno so

obravnavane kot del zaporedja ali niza, zato moramo biti pozorni na to, kako je določeno

zaporedje. Predvajanje na zaslonu (diaprojekcija) naredi zaporedje uspešno, ker se

predvajajo slike ena za drugo, raje kot druga ob drugi. Razmerja med slikami se zanašajo

na gledalčev kratkoročni spomin, na edinstvene učinke, ki jih imajo prehodi na očeh, in na

tisto, kar ljudje pričakujejo, da se bo zgodilo na naslednji sliki. Ključnega pomena je to, da

v zaporedju vsega, kar je predstavljeno gledalcem, vse enote ne morejo biti na enaki ravni

intenzivnosti. Morajo obstajati vzponi in padci. Prav tako morata biti v zaporedju prisotna

tudi ritem in tempo, kjer ritem v tem kontekstu pomeni plimo in oseko predstavitve in pa

tudi plimo in oseko gledalčeve pozornosti. Tempo pomeni predvsem zadrževanje

najboljšega do pravega trenutka. [9]

Vsekakor je osnovna ideja zaporedja fotografij jasno in neposredno povedati zgodbo, kar

bi bilo tudi smiselno izhodišče. Zaporedje nam omogoča doživeti osebe, predmete ali

lokacije na več kot le eni fotografiji in zato ponuja več informacij o temi. Posamezna

fotografija znotraj zaporedja se pojavi brez simboličnega pomena, ker zaporedje kot

celota ustvarja vidljivost in pomen. Zaporedje omogoča razvijanje vidnosti na način, ki

vključuje gledalca v procesu gledanja, razmišljanja in odločanja o tem, kaj je prikazano.

14

3.6 Ritem in tempo

Ko govorimo o združevanju fotografij, se pogosto uporabljata besedi ritem in tempo.

Freemanova ideja o tem je, da ritem predstavlja raznolikost v zaporedju oziroma tisto, kar

drži pozornost gledalcev. Tempo, kot v kateri koli fizični aktivnosti, pomeni zadrževanje

določenih ključnih trenutkov ali posnetkov v primeru foto zgodbe do pravega trenutka in

je seveda povezan z ritmom. Kot osnovno trditev poudarja, da „ne glede na to, koliko

močno bi želeli, da so vse fotografije videti dobro, je to izrazito neverjetno“. [9] V bistvu je

praktično nemogoče, da so vse fotografije v zgodbi enako močne, zato je treba pravilno

fotografije izbrati, jih spraviti v red na takšen način, da pomagajo druga drugi oziroma se

dopolnjujejo med sabo. Ali na kratko: da ena slika vodi do druge, pri čemer jo spodbuja.

Freeman nadaljuje z mnenjem, da ritem ne pomeni le, da je fotografija odlična sama po

sebi, ampak poudarja, da je ritem prav tako lahko čustvena in vizualna raznolikost

fotografij, ki se nekoliko preklapljata. Kadar govorimo o čustveni raznolikosti, gre za

reakcijo na tisto, kar se dogaja na sceni – vsebino in tudi razpoloženje, ki ga fotografija

pričara, kar je lahko bolj povezano s stilom kot vsebino. Do čustvenega odgovora pride

lažje, če sta človeško vedenje in interakcija tisto, o čemer govori zgodba. Če imamo na

primer nekaj fotografij osebe, ki je najprej zamišljena, potem srečna, potem jezna, zatem

žalostna, bi to dalo foto eseju močno čustveno raznolikost, kar nima ničesar s tem, kako

fotografsko so slike dobre. Potem je tukaj še vizualna raznolikost, ki je manj povezana z

občutki in več z grafičnim videzom. Kot primer tega so high key slike v primerjavi z low key

slikami. Kompozicija, ki je umirjena in stabilna v primerjavi s kompozicijo, ki je dinamična z

močnimi diagonalami in izrezi. Poleg tega barve ponujajo velik razpon možnosti v ritmu za

določanje zaporedja fotografij. Končna trditev bi bila, da foto eseji kot vse vrste

pripovedovanja, rabijo strukturo, ki vsaj omogoča neke vrste gibanja, ki je podobno

valovanju. Skratka nekaj, kar ne bo dolgočasno za bralca/gledalca. [9]

15

3.7 Fotoreportaža kot oblika pripovedovanja zgodb s fotografijo v tisku

Ob koncu devetnajstega stoletja fotograf ni bil več le zelo priljubljen umetniški poklic, saj

so fotografije postale del tiskanih medijev. Sto let potem, ko sta Daguerre in Talbot

izumila fotografijo, je le-ta postala bistven medij za oskrbo z novicami in videnjem sveta.

Fotoreporterji stremijo k temu, da rekonstruirajo dogodek na način, da gledalci razvijejo

občutek, da so opazili ali doživeli trenutek in se iz njega tudi nekaj naučili. [8]

Leta 1930 je fotoreportaža doživelo vzpon. Revije, ki so začele s široko uporabo fotografij,

so bile revije Life, Vanity Fair in National Geographic. Fotografije niso bile več samo

ilustracije, ki so bile priložene k besedilu, vendar so le-te postale pomembne komponente

novinarske rutine. Tako kot sta število in velikost fotografij v časopisih in revijah naraščali,

tako so njihovi medsebojni odnosi naraščali bolj kompleksno. [5] Kot smo že omenili na

začetku tega poglavja, so nekateri časopisi in revije že začele s tiskanjem zaporedja slik in

oblike fotografskih zgodb (kar je postalo uvod za foto esej).

Fotografski ali slikovni esej je eden izmed žanrov v fotoreportaži, za kar je posebej postala

znana revija Life. V foto eseju je niz fotografij združen s tekstom in napisi (kateri opisujejo

določeno sliko), pri čem imajo besede večinoma sekundarni pomen. Kot rezultat tega je

nastal novi način pripovedovanja novic - zgodbe, ki so se razlikovale od načina, na kateri

so druge revije in časopisi objavljali. Namesto da bi tiskali besede, ki bodo povedale

zgodbo, je Life tiskal fotografije. Revija Life namreč slovi kot prva ameriška revija, ki je

objavljala foto eseje, novo obliko, ki je razširila obseg fotoreportaže in na novo določila

način, kako gledamo. Niz fotografij bi združili tako, da le-te skupaj tvorijo sporočilo.

Izdelava foto eseja je pomenila ustvarjanje ideje, ki je imela globino, širino in vizualne

sposobnosti. Kar sledi, je iskanje subjektov ali lociranje, kje lahko idejo prevedemo v

fotografije in končno delanje posnetkov ter njihova postavitev v celoto, da bi povedale

dramatične zgodbe z besedami in fotografijami. [10] [6]

Obstaja namreč jasna razlika v dojemanju tiskane fotografije in tiste iz drugih oblik

fotografije (kot so umetniške fotografije). Tiskane fotografije so bile sprva videne

dobesedno kot kopije pravega sveta in so dobile ugled dokaza, kar se je zgodilo. Tista

16

lastnost, ki jo ima tiskana fotografija, da služi kot priča nečemu, kar se je zgodilo, je ravno

glavna lastnost, pripisana fotografiji novic. Tista resnična vrednost, združena s simbolično

močjo fotografij, pa je tisto, v kar Zelizer verjame, da je bila in je še vedno moč fotografije,

kar je na koncu prevladalo pisano besedo v novinarstvu. [19]

Fotografije so bile imenovane kot „časopisni ilustratorji“ ali „slikovni novinarji“. Z drugimi

besedami: besedilo naj bi prineslo novice, fotografije pa so bile v pomoč, da izboljšajo

oblikovanje časopisnih strani, a so bile vsebinsko obravnavane kot vsiljivci. Kako so

fotografije postale cenjen del novinarstva, so si, kot vlogo vzele tudi nosilca vsebine. V

sodobnih člankih o združevanju besedil in fotografij je fotografija pogosto videna kot

glavni element celotnega sporočila, ki nosi najbolj pomembno informacijo. [19]

Besedilo okrepi konotacijo, prisotno v fotografiji, ali pa označenim fotografijam dodaja

drugačne kulturne pomene. Opisi pod fotografijo so v fotoreportaži ključnega pomena, saj

zagotavljajo, da gledalec/bralec iz fotografije razume sporočilo, ki ga je predvidel avtor

foto eseja. Za sodobne foto eseje v fotoreportaži in na splošno je značilno, da fotografije

in besede tvorijo koalicijo, v kateri oba elementa vzajemno tvorita novo sporočilo. Včasih

fotografija služi kot glavni nosilec vsebine, včasih pa so to besede. Fotografija ne služi več

kot le ilustracija, ampak se uporablja kot začetni element za pripovedovanje zgodb.

17

4 VIZUALNA IN FOTOGRAFSKA PISMENOST

North Central Educational Laboratory definira vizualno pismenost kot sposobnost za

interpretacijo, uporabo, spoštovanje in ustvarjanje slik in videov z uporabo

konvencionalnih medijev in medijev iz 21. stoletja na načine, ki izboljšujejo razmišljanje,

sprejemanje odločitev, komuniciranje in učenje. Digitalna zgodba je vrsta vizualne

pripovedi, ki zahteva, da se te veščine uporabijo. Marksist Walter Benjamin je leta 1931

napisal: „Nepismena prihodnost ne pomeni ljudstva, ki ne bo znalo brati abecede, ampak

tiste, ki ne bodo mogli narediti fotografije.“ [4]

4.1 Vizualno dojemanje in vpliv na čustva

V poglavju Ritem in tempo smo videli, da bolj kot so fotografije čustveno in vizualno

raznolike, bolj so le-te odlične v svoji predstavitvi. Čustva pomenijo reakcijo na tisto, kar je

na fotografiji, torej neko razpoloženje, ki ga aktivira fotografija. Freeman je mnenja, da

gledalci morajo doživeti raznolikost občutkov. Nikogar namreč ne zanima gledanje

povprečnih fotografij, med projekcijo vse morajo biti dobre. On tudi meni, da gre za dva

načina, na katera se ljudje odzivajo na fotografije. En je čustven, drugi pa je vizualni način.

Mi čutimo nekaj, ko gledamo dobro fotografijo, bodisi zaradi tega, kar prikazuje, ali zaradi

nekega občutka, ki ga je težje natančno določiti, lahko pa je optimistično, melanholično,

zlonamerno ipd. - to predstavlja čustveni odziv. Imamo pa tudi vizualno reakcijo na

grafično predstavitev, ki so bodisi kompozicija, barve, ravnanje svetlobe, ipd. Ni namreč

nujno, da sta ta dva odziva ločena, ne gre samo za enega izmed njiju, ampak oba hkrati

delujeta na različne načine, kar je pomembno, saj se oba uporabljata za zaporedje

fotografij v zgodbi. V resnici obstaja še potencialna, tretja vrsta odziva, tako imenovani

intelektualni odziv, a ta igra včasih na velik del sodobne likovno-umetniške fotografije,

zato običajno traja predolgo, obenem pa preveč misli, da deluje v foto eseju. [9]

Susie poudarja ravno čustva kot eno izmed prednosti pripovedovanja zgodb. V bistvu

osebna povezava, ki jo čutimo, ko poslušamo zgodbo, ni le teoretična, ampak je podprta z

18

zanimivo nevroznanostjo. Na spodnjih dveh slikah lahko pogledamo, kaj se zgodi, kadar

naši možgani slišijo dejstva v nasprotju s tem, ko doživljajo zgodbo. [20]

Slika 4.1:Ko možgani slišijo podatke, dejstva (Vir: https://www.kinesisinc.com/the-power-of-storytelling-as-a-marketing-tool/)

Slika 3.2:Ko možgani slišijo zgodbe (Vir: https://www.kinesisinc.com/the-power-of-storytelling-as-a-marketing-tool/)

19

Kot lahko vidimo na sliki 3.2, se vključi veliko drugih področij možganov, ko možgani slišijo

zgodbo. Torej lahko zaključimo, da naši možgani ne morejo določiti razlike med

poslušanjem zgodbe in doživljanjem le-te. Zaradi te osebne povezave postanemo globoko

čustveno navezani.

20

5. RAZISKAVA INTERPRETACIJE FOTO ESEJA

V raziskovalnem delu smo uporabili metodo primerjalne analize interpretacije na primeru

foto eseja Življenje v enem dnevu. Analizo smo naredili v kombinaciji avtorjevega

tolmačenja v primerjavi s tolmačenjem intervjuvancev: primerjali smo torej razlike v

interpretaciji, ko je avtorju znan kontekst in ko je intervjuvancu kontekst neznan. V

raziskovalnem delu smo najprej uporabili kvalitativno metodo foto elekcija1 (ang. Photo

elicitation), ki je izvedena s pomočjo intervjuja. Cilj raziskave je bil pridobiti kvalitativne

rezultate, zato smo intervjuvali le določeno število ljudi. Potem smo naredili kvantitativno

raziskavo, kjer smo intervjuvancem dali enak projekt, vendar pa jim v tem primeru ni bila

znana tema foto eseja. Intervjuvance smo povprašali, na kaj jih asociira določena

fotografija v zaporedju, potem smo jim ponudili štiri odgovore, od katerih so mogli izbrati

le enega. Namen kvalitativne raziskave je predstaviti vidik intervjuvancev in ugotoviti,

koliko se razlikujejo interpretacije intervjuvancev med seboj vključno z avtorjevo

interpretacijo. Na primeru kvantitativne raziskave pa želimo videti, ali si intervjuvanci

interpretirajo fotografije enako kot avtor, kadar jim je znana tema foto eseja.

5.1 Interpretacija foto eseja Življenje v enem dnevu

Foto esej smo interpretirali glede na elemente, ki smo jih spoznali v teoretičnem delu. Kot

bomo videli, so bile uporabljene podobne ali pa celo enake metode, ki smo jih zaznali in

razložili. Foto esej Življenje v enem dnevu je bil posnet v decembru 2016 v Lizboni na

Portugalskem. Sestavljen je iz sedmih fotografij, pod katerimi so napisana besedila, ki

opisujejo posamezno fotografijo. Kot že nakazuje naslov, predstavlja foto esej življenje v

enem dnevu. Avtor je želel skozi vizualno predstavitev zaporedja fotografij prikazati tok

življenja: od trenutka, ko se rodimo pa vse do konca življenja.

1 Foto elekcija - je metoda kvalitativne raziskave, kjer se uporabljajo fotografije za spodbujanje pogovora med udeleženci in raziskovalci v intervjujih. Fotografije lahko posnamejo udeleženci, raziskovalci ali pa jih dobimo iz drugih virov. Raziskovalci uporabljajo fotografije z namenom, da izzovejo čustvene odzive znotraj konteksta, družbene odnose ter dojemanje, stališče in osebne izkušnje udeležencev.

21

Opis: »Rojevanje - Slučajno ujet trenutek ptice, ki leti v zraku, simbolizira rojevanje in

začetek življenja.«

Slika 4.1: Foto esej: Življenje v enem dnevu - »Rojevanje«

Zaporedje foto eseja Življenje v enem dnevu se začne s fotografijo ptice, ki leti v zraku. To

je vodilna fotografija, ali, kakor imenuje jo Michael Freeman, »otvoritvena« fotografija.

Le-ta služi za vzpostavitev scene, ker sledi temi eseja in uvaja lokacijo oziroma sporoča,

kje se zgodba dogaja. Zaporedje prikazuje gibanje, premik v prostoru, kar lahko pritegne

gledalčevo pozornost. Poleg ptice na fotografiji vidimo na tleh še ogromno listov. Eden

izmed njih posebej izstopa. Avtorju daje občutek, kot da se je čas za sekundo ustavil,

čeprav fotografija prikazuje gibanje. V ozadju lahko vidimo ograjo s posebnimi vzorci, ki

nam bo pomagala razumeti neposredno prostorsko povezavo do drugih fotografij.

22

Opis: »Raziskovanje - Kot otroci imamo ogromno vprašanj, na katere iščemo odgovore,

vendar smo še premladi, da bi jih razumeli, zato se izgubljamo v tej zmedi vprašanj.«

Slika 5.2: Foto esej: Življenje v enem dnevu – »Raziskovanje«

Zaznava čustvenega odziva se je naenkrat povečala z drugo fotografijo v zaporedju.

Portret prikazuje deklico, ki zamišljeno gleda, na prvi pogled bi rekli, da je jezna, vendar

ni. V bistvu je v trenutku posnetka deklica bila radovedna in je njeno zanimanje in čudenje

dejansko pritegnil fotoaparat.

Če se osredotočimo na senco v levem spodnjem kotu, ki jo v bistvu dela ograja iz prejšnje

fotografije, lahko že zdaj ugotovimo prostorsko povezavo med fotografijami. Le-ta bo v

naslednjih fotografijah še bolj prikazana.

Zaznava minevanja časa je drugačna kot v prvi fotografiji, ker gibanja ni mogoče videti. V

tem primeru je minevanje časa nekaj, kar je abstraktno prikazano gledalcem, kar lahko

dojamejo edino, če preberejo opis.

V ozadju fotografije so drugi protagonisti, ki bodo del zgodbe še naprej in vedno bolj vidni.

23

Opis: »Odraščanje - V enem trenutku se začnemo zavedati življenja in ugotovimo, da le-to

ni tako preprosto, kot smo si to mislili kot otroci. Zato smo ponovno zmedeni.«

Slika 5.3: Foto esej: Življenje v enem dnevu – »Odraščanje«

Tretja fotografija v zaporedju lahko prav tako povzroča čustveni odziv, vendar ta ni tako

močno izražen kot tisti na prejšnji fotografiji. Čustveni odziv je mogoč le, če se

osredotočimo na pravi subjekt. Na tej fotografiji našo pozornost privlačijo še drugi

protagonisti, ki so prav tako pomembni za ustvarjanje in določanje konteksta in

prostorske povezave.

24

Opis: »Premagovanje ovir - Življenje pogosto prinaša ovire in skušnjave, ki jih moramo

premagovati, da bi prišli na pravo pot.«

Slika 5.4: Foto esej: Življenje v enem dnevu - »Premagovanje ovir«

Čeprav smo že mislili, da nam je kontekst najverjetneje znan, lahko s četrto fotografijo v

zaporedju, ki ne vključuje ljudi, povzročimo pri gledalcih občutek zmede. Vendar to po eni

strani tudi ne šteje, ker če imajo gledalci razvite vizualne sposobnosti opazovanja, bi lahko

tista fotografija naenkrat dobila vlogo odločilne fotografije v določanju prostorske

povezave. Poleg tega nam fotografija pomaga ugotoviti, da je lokacija predstavljena iz

različnih kotov, kar proizvaja razumljiv, prostorski pregled nad lokacijo.

Fotografija prikazuje bližnji posnetek ograje, katere vzorce in sence smo videli na začetku

tega zaporedja. Ozadje ni nič zamegljeno, tako da ga je možno delno interpretirati, če

ograjo jemljemo le kot oviro oziroma kot nekaj, kar nam preprečuje ugotoviti končno

lokacijo. Kljub temu lahko v ozadju vidimo zgradbe, reko in tudi most, ki gledalcem

verjetno ni očiten, ker ga pokriva sama ograja.

25

Opis: »Življenje - Naenkrat se zavedamo življenja, ugotovimo, da so nas ovire z razlogom

pripeljale do prave poti in da je vse tako, kot treba biti. Naše življenje je le naša pesem, ki

jo le mi pojemo. «

Slika 5.5: Foto esej: Življenje v enem dnevu – »Življenje«

Na peti fotografiji se spet pojavljajo ljudje. Tokrat je glavni subjekt malo bolj poudarjen,

zato lahko brez dvoma ugotovimo povezavo med njim in tem, kaj pravi opis fotografije.

Prikazana fotografija nam ponovno daje občutek, da se na sceni nekaj dogaja. Poleg tega

še lahko rečemo, da so prvič v zaporedju sekundarni liki najbolj izostreni, kar nam

omogoča boljšo interpretacijo le-teh.

Kot glavnega subjekta vidimo človeka srednjih let, ki igra kitaro. Pred njim je mikrofon in

lahko predvidevamo, da igra za neko občinstvo, ki ga na fotografiji sicer ni videti. V ozadju

se vidi še pet ljudi, a noben izmed njih ne posluša tega glasbenika. Vsi se zdijo

preokupirani z lastnimi zadevami. Morda bomo zaradi tega žalostni, jezni vsekakor, lahko

še vedno upamo, da bo naslednja fotografija pokazala, da je dejansko občinstvo prisotno,

v kar pravzaprav smemo z vso pravico tudi verjeti.

26

Opis: »Sprostitev – Vzemi si čas za branje, to je skrivnost večne modrosti.«

Slika 5.6: Foto esej: Življenje v enem dnevu - »Sprostitev«

Odločilna fotografija je uresničila naša upanja. Zdaj že vemo, da so ljudje na fotografiji

zagotovo tisto občinstvo, ki smo ga pogrešali na prejšnji fotografiji. Interpretirajmo vlogo,

ki jo ima kot kamere, ki je tehnika za prenašanje razpoloženja, čustev ali dejanj: kot

kamere lahko uporabimo za posredovanje razmerij med liki ali pa razmerij med gledalcem

in akcijo (udeleženci). Kot čez ramo na tej fotografiji gledalca navidezno preobrazi v

udeleženca dogajanja na sceni. Ta fotografija se je pojavila kot tretja, s pomočjo katere

lahko dobimo občutek časovnega prehoda, ki je po avtorjevi interpretaciji v povezavi s

protagonisti.

Interpretirajmo starejšega gospoda, ki sam sedi in bere knjigo. Samo gospodovo dejanje

avtorju daje občutek sprostitve in miru. Ob tm nam nahrbtnik, ki stoji pri njegovi desni

nogi, sporoča, da se gospodu verjetno nekam mudi, a si je vseeno vzel čas za oddih. V

ozadju zdaj lahko vidimo še več protagonistov, ki smo jih poimenovali kot „občinstvo“.

Šesta fotografija, kot predzadnja v tem zaporedju foto eseja Življenje v enem dnevu, v

bistvu povzema situacijo in zajema ključne elemente naše zgodbe v trenutku

pripovedovanja.

27

Opis: »Odhajanje - Preden odideš, poglej okoli sebe. Dan je prekratek, da bi bil sebičen.«

Slika 5.7: Foto esej: Življenje v enem dnevu - »Odhajanje«

Zadnja fotografija v zaporedju je ravno tista, s katero se poslovimo od gledalcev in bi

morala izzvati čustvo, s katerim gledalec odide bodisi z občutkom upanja, navdiha ali

žalosti. Ta pričakovanja smo uresničili tako s kompozicijo kot tudi z barvami. Most, ki je

postavljen na prvi, zgornji tretjini, ima funkcijo zlatega reza, po drugi strani pa predstavlja

tudi mejo med nebom in celotno sceno.

Interpretacija sončnega zahoda nakazuje na časovni tok dneva, ki ga prej sicer nismo

mogli doživeti. Vendar je za avtorja premikanje časa razloženo v nekem splošnem

pomenu, ne le na en dan, ampak na celo življenje. Na tej fotografiji se lahko osredotočimo

na več stvari, konec koncev je to vseeno, saj kamor koli gledamo, se ne bomo mogli

izogniti splošni sceni. Osredotočimo se na naslednji predmet na fotografiji: most. Most

igra bistveno vlogo, ker predstavlja prelomni trenutek, ko ugotovimo, da je bila ideja o

njegovem obstoju obetavna. To prepričanje nam potrjuje še ograja, ki jo lahko zaznamo,

ker je postavljena v naši smeri. Sonce, kot eden izmed najbolj zanimivih subjektov, je

odločilno za avtorjevo interpretacijo foto eseja kot enega dneva v življenju ali pa življenja

v enem dnevu. Avtor je z interpretacijo katere koli izmed njiju želel prikazati bodisi dan

bodisi življenje kot nekaj, kar traja, ampak ima žal konec. Zato, preden se konča, moramo

pogledati nazaj le na tiste lepe trenutke, ki smo jih doživeli.

28

5.2 Kvalitativna raziskava interpretacije foto eseja

5.2.1 Metodologija raziskave

Pri raziskovanju smo najprej interpretirali foto esej z avtorjeve strani, potem smo za

analizo interpretacije intervjuvancev uporabljali fotografije v procesu intervjuja s pomočjo

kvalitativne metode raziskovanja – foto elekcije. Uporabljali smo metodologijo odprtega

intervjuja, ki vidi intervju kot izmenjavo informacij, ki želi omogočiti intervjuvancu osebno

interpretacijo in odzive, čeprav jo je začel in jo vodi raziskovalec.

V intervjuju smo uporabljali zaporedje sedmih fotografij foto eseja. Pri vsaki fotografiji

smo odstranili opise fotografij ter dali možnost intervjuvancem, da odgovorijo na

zastavljena vprašanja. Želeli smo, da odgovori temeljijo na osebni interpretaciji fotografij,

zato smo za vsako izmed njih zastavili naslednja vprašanja:

1. »Razmislite in napišite, kakšen naslov bi pripisali tej fotografiji?«

2. »Kakšna čustva lahko razberete iz dekličinega obraza na fotografiji?«

3. »V enem stavku napišite opis (ang. caption) za spodnjo fotografijo.«

4. »Kaj je tisto, kar po vašem mnenju spodnjo fotografijo povezuje z drugimi v

tem zaporedju?«

5. »Napišite čim bolj podrobno, kako dojemate spodnjo fotografijo?«

6. »V enem stavku napišite, kakšen opis (ang. caption) bi najbolje ustrezal za

spodnjo fotografijo.«

7. »Razmislite in napišite interpretacijo fotografije glede na celotno sceno.«

8. »Zakaj je po vašem mnenju ravno ta fotografija zadnja v zaporedju?«

9. »Zakaj je po vašem mnenju ravno ta fotografija prva v zaporedju?«

10. »Oglejte si vse fotografije v zaporedju in napišite, kako bi poimenovali temo?«

29

5.2.2 Analiza interpretacije intervjuvancev

Pri analizi interpretacije intervjuvancev smo imeli na voljo odgovore 23 intervjuvancev,

odločili pa smo se za vzorec 20 odgovorov.

Na vprašanje, »razmislite in napišite, kakšen naslov bi pripisali tej fotografiji«, ki se je

nanašalo na prvo fotografijo, smo opazili vzorec dveh vrst odgovorov, ki se največkrat

ponavljata. To sta svoboda in let. Če povzamemo odgovore, bomo opazili, da ima deset

od dvajsetih intervjuvancev zelo podobno interpretacijo prve fotografije, ki je namreč v

povezavi bodisi s ptico bodisi z letenjem. Štirje intervjuvanci bi prvi fotografiji pripisali

naslov v povezavi s svobodo. Interpretacije ostalih šest intervjuvancev se razlikujejo med

seboj, odgovor pa je utemeljen na detajlu, ki ga je opazil intervjuvanec. Opazili smo le en

odgovor prebujanje, ki se najbolje ujema z avtorjevo interpretacijo prve fotografije

rojevanje.

Pri analizi interpretacij druge fotografije v zaporedju na vprašanje, »kakšna čustva lahko

razberete iz dekličinega obraza na fotografiji«, smo opazili, da je bil prevladujoči odgovor

»Radovednost«, kajti tako je odgovorilo sedem izmed dvajsetih intervjuvancev. Izpostavili

bomo še odgovor »Zmedenost«, ki se pojavlja kar petkrat. Zanimivo je izpostaviti, da se

ostali odgovori ne razlikujejo bistveno med seboj. Kot primer so negotovost,

zaskrbljenost in začudenje, ki se pojavljajo kar po trikrat. Pri nekaterih intervjuvancih smo

opazili celo iste odgovore pri naštevanju čustev. Če primerjamo skupno interpretacijo

intervjuvancev, lahko zaključimo, da se ta bistveno ne razlikuje od avtorjeve interpretacije

raziskovanje.

Pri tretjem vprašanju so intervjuvanci morali napisati opis za tretjo fotografijo v

zaporedju. Devet izmed dvajsetih intervjuvancev je svojo interpretacijo, direktno ali

indirektno, temeljijo na besedah, kot so druženje, počitek ali pa sprostitev. Interpretaciji

dveh intervjuvancev svoj opis poudarjata na čakanju nekoga ali nečesa. Izmed preostalih

devet interpretacij, ki se medsebojno popolnoma razlikujejo, lahko izpostavimo le eno in

sicer razmišljanje o življenju, ki je najbolj blizu avtorjevi interpretaciji.

30

Cilj četrtega vprašanja, »kaj je tisto, kar po vašem mnenju spodnjo fotografijo povezuje z

drugimi v tem zaporedju«, je bil raziskati, koliko intervjuvancev je med gledanjem

fotografij v zaporedju uspelo vzpostaviti prostorsko povezavo med fotografijami.

Odgovori desetih intervjuvancev večinoma temeljijo na zaznavi lokacije fotografije. Štirje

intervjuvanci so celo mnenja, da so barve tiste, ki povezujejo fotografijo, vendar le dva

intervjuvanca natančno izpostavljajo ograjo kot predmet povezave. Zanimivi pa so štirje

odgovori, ki kljub temu, da ne odgovarjajo na vprašanje, podajajo v bistvu različne

interpretacije. Izpostavili bomo enega izmed odgovorov življenjski ciklus, ki je precej

zanimiv, saj namreč lahko vidimo, da je določen intervjuvanec pri četrti fotografiji v

zaporedju že dobil občutek življenjskega toka, kar je sama tema avtorjevega foto eseja.

Dva odgovora sta bistveno kontrastna, saj za enega intervjuvanca ograja simbolizira

svobodo, za drugega pa nesvobodo. Eden izmed odgovorov pravi podiranje zidu, kar je

dobesedno sinonim avtorjevega opisa fotografije premagovanje ovir.

Odgovore na peto vprašanje, »napišite čim bolj podrobno, kako dojemate spodnjo

fotografijo«, so intervjuvanci večinoma utemeljili na tem, kar vidijo, torej glasbenik, ki igra

kitaro. Devet intervjuvancev fotografijo dojema kot nekaj pozitivnega, sproščujočega. Po

drugi strani devet intervjuvancev vidi le umetnika, ki se izraža s pomočjo glasbe, ali pa

človeka, ki s svojo glasbo poskuša nekaj zaslužiti. Le dve interpretaciji sta bolj negativno

usmerjeni, kjer pri eni okolje vpliva na dojemanje fotografije.

Pri šestem vprašanju smo ponovno zahtevali od intervjuvancev, da napišejo opis za

fotografijo, vendar v tem primeru gre za šesto fotografijo v zaporedju. Fotografijo, ki

prikazuje starejšega gospoda, ki bere knjigo. Večinoma so intervjuvanci odgovarjali s

poudarkom na gospodu, ki sedi sam in bere knjigo. Le dve interpretaciji izstopata, kjer pri

opisu poudarek ni le gospod, ampak celotna skupina ljudi, ki tvorijo fotografijo.

V analizi zadnje, sedme fotografije v zaporedju, lahko ločimo intervjuvance, ki so

fotografijo interpretirali s poudarkom na sončni zahod in vse ljudi, ki sestavljajo sceno, in

intervjuvance, ki poleg sončnega zahoda izpostavljajo zaljubljeni par. Po tem je sledilo

vprašanje, zakaj je ravno fotografija, ki prikazuje sončni zahod, zadnja v zaporedju. Na to

vprašanje smo intervjuvance razdelili na tiste, ki domnevajo, da je to zato, ker se dan

31

konča s sončnim zahodom. S tem lahko zaključimo, da so intervjuvanci skozi zaporedje

dobili občutek poteka dneva. Takšnih intervjuvancev je bilo sedem izmed dvajsetih.

Natančno enako število intervjuvancev je mnenja, da je to iz razloga, ker lahko sončni

zahod predstavlja konec nečesa, kjer niso specifično poudarili konec dneva, ampak so se

opredelili bolj za konec nečesa, bodisi življenja ali življenjskega ciklusa. S takšno

interpretacijo lahko zaključimo, da so intervjuvanci skozi fotografije dobili občutek poteka

življenja. Odgovore ostalih intervjuvancev ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno izmed teh

dveh interpretacij.

Odgovori na deveto vprašanje so se izkazali kot zelo zadovoljivi, saj je celo osem

intervjuvancev mnenja, da je fotografija ptice v letu ravno prva v zaporedju zato, ker

predstavlja začetek nečesa ali neki prihod. Spomnimo se avtorjeve interpretacije, ki s prvo

fotografijo predstavlja rojevanje oziroma začetek življenja. Pet intervjuvancev direktno

poudarja, da je to zato, ker ravno ta fotografija prikazuje jutro in začetek dneva, kar priča,

da je tudi tem intervjuvancem uspešno prikazan potek dneva/življenja. Ostali odgovori

niso bili relevantni, da bi jih lahko uvrstili v eno izmed kategorij.

Če povzamemo odgovore na zadnje vprašanje, v katerem so morali intervjuvanci

poimenovati temo po tem, ko so si ogledali vse fotografije v zaporedju, lahko rečemo, da

je polovica intervjuvancev temo poimenovala bodisi kot en dan v življenju bodisi kot

življenjski ciklus. Odgovori druge polovice intervjuvancev se razlikujejo med seboj in jih ne

moremo povezati z interpretacijo prve polovice intervjuvancev.

5.3 Kvantitativna raziskava interpretacije foto eseja

5.3.1 Metodologija raziskave

Po tem, ko so intervjuvanci izpolnili prvo anketo, so morali izpolniti še drugo, ki je

vsebovala enake fotografije zaporedja, vendar jim je tokrat bila znana tema foto eseja

Življenje v enem dnevu. V kvantitativni raziskavi je uporabljena metoda zaprtega

intervjuja, kjer so morali intervjuvanci izbrati le eno izmed štirih ponujenih asociacij, med

katerimi je bila tudi avtorjeva interpretacija, a intervjuvancem ni bilo znano, katera je

32

ravno avtorjeva. Cilj druge ankete je bil pridobiti kvantitativne rezultate ter videti, katera

izmed ponujenih asociacij je bila med intervjuvanci najbolj pogosta in koliko odgovorov se

ujema z avtorjevo interpretacijo.

5.3.2 Rezultati odgovorov kvantitativne raziskave foto eseja

Rezultati odgovorov intervjuvancev so predstavljeni s pomočjo diagramov, kjer prvi

diagram prikazuje rezultate prve fotografije v zaporedju in tako naprej do sedme

fotografije v zaporedju. Rdeča barva označuje avtorjevo interpretacijo.

Graf 5.1: Interpretacija prve fotografije v zaporedju

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

BUJENJE SVOBODA ROJEVANJE POBEG

3

10

0

7

INTE

RV

JUV

AN

CI

ASOCIACIJE

INTERPRETACIJA PRVE FOTOGRAFIJE V ZAPOREDJU

33

Graf 5.2: Interpretacija druge fotografije v zaporedju

Graf 5.3: Interpretacija tretje fotografije v zaporedju

0

2

4

6

8

10

12

STRAH TESNOBA RAZISKOVANJE ZMEDA

3

1

5

11IN

TER

VJU

VA

NC

I

ASOCIACIJE

INTERPRETACIJA DRUGE FOTOGRAFIJE V ZAPOREDJU

0

2

4

6

8

10

12

14

16

RADOVEDNOST ZASKRBLJENOST ODRAŠČANJE RAZMIŠLJANJE

0 0

4

16

INTE

RV

JUV

AN

CI

ASOCIACIJE

INTERPRETACIJA TRETJE FOTOGRAFIJE V ZAPOREDJU

34

Graf 5.4: Interpretacija četrte fotografije v zaporedju

Graf 5.5: Interpretacija pete fotografije v zaporedju

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

OMEJENOST ZAPOR PREMAGOVANJEOVIR

ZAŠČITA

9

1

5 5

INTE

RV

JUV

AN

CI

ASOCIACIJE

INTERPRETACIJA ČETRTE FOTOGRAFIJE V ZAPOREDJU

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

BREZDOMSTVO POSEL ŽIVLJENJE SREČA

0

2

8

10

INTE

RV

JUV

AN

CI

ASOCIACIJE

INTERPRETACIJA PETE FOTOGRAFIJE V ZAPOREDJU

35

Graf 5.6: Interpretacija šeste fotografije v zaporedju

Graf 5.7: Interpretacija sedme fotografije v zaporedju

0

1

2

3

4

5

6

7

8

UČENJE MODROST SPROSTITEV STARANJE

4 4

8

4

INTE

RV

JUV

AN

CI

ASOCIACIJE

INTERPRETACIJA ŠESTE FOTOGRAFIJE V ZAPOREDJU

0

2

4

6

8

10

12

14

16

LJUBEZEN USTVARJANJESPOMINOV

ODHAJANJE ZDRUŽENOST

4

15

10

INTE

RV

JUV

AN

CI

ASOCIACIJE

INTERPRETACIJA SEDME FOTOGRAFIJE V ZAPOREDJU

36

5.4 Interpretacija rezultatov kvalitativne in kvantitativne raziskave

Interpretacije intervjuvancev kvalitativne raziskave so pokazale različne rezultate, v

katerih je opaženo veliko ujemanje interpretacij intervjuvancev med seboj. Ujemanje

interpretacij intervjuvancev z avtorjevo interpretacijo je bilo pri nekaterih odgovorih bolj

prisotno in lahko rečemo, da tudi zadovoljivo, pri čemer je bilo število takšnih ujemanj

manj kot polovica, torej manj kot 10 intervjuvancev. Po drugi strani pa smo opazili pri

odgovorih, pri katerih so ujemanja z avtorjevo interpretacijo bolj neznatna, da so v

takšnih primerih bolj izražena le ujemanja interpretacij intervjuvancev med seboj.

Poudarimo še enkrat, da je bil pri kvalitativni raziskavi kontekst neznan.

Rezultati kvantitativne raziskave, predstavljeni z diagrami, prikazujejo, da ima vsaka

fotografija eno asociacijo, ki prevladuje. Šesta fotografija je edina, pri kateri se

prevladujoča asociacija intervjuvancev ujema z avtorjevo interpretacijo. Precejšnje

ujemanje smo opazili tudi pri peti fotografiji, kajti kar 40% intervjuvancev je enakega

mnenja kot avtor. Pri dveh fotografijah je odstotek ujemanja neznaten, pri ostalih treh pa

je ujemanje med 20% in 25%, pri čemer je avtorjeva interpretacija druga prevladujoča.

Primerjava teh dveh raziskav prikazuje, da se interpretacija intervjuvancev ne razlikuje

bistveno, če je tema foto eseja znana ali ne. Čeprav smo v drugi raziskavi intervjuvancem

napovedali le temo foto eseja, nismo opazili velikega ujemanja z avtorjevo interpretacijo,

ampak bolj ujemanje interpretacije intervjuvancev med seboj. Zato lahko domnevamo, da

če bi bila intervjuvancem znana popolna avtorjeva interpretacija, torej takó tema foto

eseja kot tudi opisi fotografij, bi lahko pričakovali večje ujemanje interpretacije avtorja in

intervjuvancev.

37

6 SKLEP

Fotografija je medij, ki že od zgodovinskega nastanka služi kot sredstvo za

pripovedovanje zgodb. V teoretičnem delu smo posebej poudarili pomembnost besedila v

obliki opisov pod fotografijo, kadar gre za foto eseje in učinkovito pripovedovanje zgodb,

v raziskovalnem delu pa smo se odločili, da ravno ta element foto eseja odstranimo in

postavimo intervjuvance v službo avtorja, da bi primerjali interpretacije. Obe raziskavi

vsebujeta interpretacije, v katerih se vsaj polovica interpretacij intervjuvancev ujema bolj

med sabo, kot se njihove interpretacije ujemajo z avtorjevo. To je tudi glavni pokazatelj

avtorju, da za uspešno prenašanje prepričljive zgodbe niso dovolj samo dobre fotografije

in zaporedje, ampak se je treba tudi postaviti v kožo gledalcev/bralcev in bolj natančno

določiti in prikazati elemente, ki tvorijo zgodbo.

Iz tega lahko zaključimo, da moramo, če bi želeli, da gledalec/bralec prejme željeno

sporočilo, upoštevati dejstvo, kako lahko kulturno okolje ter vzorci razmišljanja v tem

okolju vplivajo na asociacijo ter dojemanje fotografij, ki tvorijo zgodbo.

38

VIRI

[1] Angeletti, N., Oliva, A. Magazines that Make History: Their Origin, Development,

and Influence. Gainesville: University Press of Florida, 2004.

[2] Armstrong, S. (ur.) Snapshots! Educational insights from the Thornburg Center.

Thornburg Center, 2003.

[3] Baldwin, C. Storycatcher: Making Sense of Our Lives through the Power and

Practice of Story. San Francisco: New World Library, 2007.

[4] Benjamin, W. A Short History of Photography. 1972 Prevzeto 26.6.2017. iz:

https://monoskop.org/images/7/79/Benjamin_Walter_1931_1972_A_Short_History_of_

Photography.pdf

[5] Carlebach, M. American Photojournalism Comes of Age. Washington: Smithsonian

Institution Press, 1997. 187

[6] Chapnick, H. The Truth Needs No Ally: Inside Photojournalism. Columbia:

University of Missouri Press, 1994. 35-36.

[7] Douglis, P.M. The Photo Essay: When Pictures Add Up. Communication World,

2003

[8] Eugene Smith – Photojournalism’. Prevzeto 26.6.2017 iz:

http://www.jnevins.com/smithreading.html

[9] Freeman, M. The photographer's story: the art of visual narrative. Burlington:

Focal Press, 2012.

[10] Kobré, K. Photojournalism: The Professionals’ Approach. Amsterdam:

Focal Press, 2004.

[11] Lambert, J. Digital Storytelling: Capturing Lives, Creating Community. Berkeley:

Digital Diner Press, 2002.

39

[12] Lockemann, B. Beyond the Decisice Moment: Temporality and Montage in Paul

Gragam's A Shimmer of Possibility. Online Magazine of the Visual Narrative,

2015.Prevzeto 27.6.2017 iz:

http://www.imageandnarrative.be/index.php/imagenarrative/article/view/889

[13] Mark, M.E. The Photo Essay. Washington: Smithsonian Institution Press, 1990.

[14] Mitchell, W.J.T. Picture Theory: Essays on Verbal and Visual Representation.

Chicago and London: The University of Chicago Press, 1994.

[15] Moran, T. The Photo Essay. New York: TY Crowell. 1974.

[16] Moran, T., Fusco, P., McBride, W. The Photo Essay: How to Share Action and

Ideals through Pictures. London: Thames and Hudson, 1974.

[17] Prensky, M. Digital natives, digital immigrants. On the Horizon, 2001.

[18] Shook, F., Larson, J., DeTarsio, J. Television Field Production and Reporting: A Guide

to Visual Storytelling, Pearson Education. 2013.

[19] Zelizer, B. Remembering to Forget: Holocaust Memory through the Camera’s

Eye. Chicago: The University of Chicago Press, 1998.

[20] Wittbrodt, S. 2016 The power of storytelling as a marketing tool. 2016. Prevzeto:

21.6.2017. iz: https://www.kinesisinc.com/the-power-of-storytelling-as-a-marketing-tool/