Operacija »Usposabljanje kliničnih mentorjev in študentov zdravstvene nege za kakovostno delo s starostniki – priložnosti za izboljševanje klinične prakse na področju zdravstvene nege starostnika«,

se financira iz Evropskega socialnega sklada.

Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov 2007-2013, razvojne prioritete 3: »Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja«; prednostne usmeritve 3.3 »Kakovost, konkurenčnost in odzivnost visokega šolstva.”

Projekt št. OP RCV_VS-10-09

PRILOŽNOSTI ZA IZBOLJŠEVANJE KLINIČNE PRAKSE NA PODROČJU

ZDRAVSTVENE NEGE STAROSTNIKA

Strokovni posvet z učnimi delavnicami z mednarodno udeležbo

Zbornik prispevkov z recenzijo

Ljubljana, 21. in 22. junij, 2010

Naslov zbornika

PRILOŽNOSTI ZA IZBOLJŠEVANJE KLINIČNE PRAKSE NA PODROČJU ZDRAVSTVENE NEGE STAROSTNIKA

Uredniki dr. Simona Hvalič Touzery mag. Boris Miha Kaučič Marjetka Kocijančič Nina Rustja Strokovna recenzija doc. dr. Bojana Filej doc. dr. Brigita Skela Savič Izdala in založila Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice Oblikovanje in prelom dr. Simona Hvalič Touzery mag. Boris Miha Kaučič Tisk TISK–AM Margareta Abram s.p., Jesenice Naklada 120 izvodov

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 616-053.9-083 PRILOŽNOSTI za izboljševanje klinične prakse na področju zdravstvene nege starostnika : zbornik prispevkov z recenzijo / [strokovni posvet z učnimi delavnicami z mednarodno udeležbo, Ljubljana, 21. in 22. junij, 2010 ; uredniki Simona Hvalič Touzery ... et al.]. - Jesenice : Visoka šola za zdravstveno nego, 2010 ISBN 978-961-92722-6-8 1. Strokovni posvet z učnimi delavnicami z mednarodno udeležbo Priložnosti za izboljševanje klinične prakse na področju zdravstvene nege starostnika (2010 ; Ljubljana) COBISS.SI-ID 64997889

KAZALO

PROGRAM ........................................................................................................................................................ 4

VABLJENA PREDAVANJA .................................................................................................................................. 7

MEDGENERACIJSKA VZGOJA, OSNOVA ZA UČINKOVITO GERONTOLOŠKO IN GERIATRIČNO IZOBRAŽEVANJE

ZDRAVSTVENIH STROKOVNJAKOV ...................................................................................................................... 9

dr. Jože Ramovš

STARANJE IN ZDRAVJE – IZZIVI ZA ZDRAVSTVENO NEGO ................................................................................. 17

dr. Brigita Skela Savič

WHY NURSES DON’T LIKE TO WORK WITH OLDER PEOPLE: FACT OR FICTION? ............................................... 27

dr. Angela Kydd

POMEN IZOBRAŽEVANJA ŠTUDENTOV ZA ZDRAVSTVENO NEGO STAREGA ČLOVEKA ..................................... 36

dr. Danica Železnik

GERONTOLOŠKA ZDRAVSTVENA NEGA–KAJ STAREJŠI PACIENTI NAJBOLJ POGREŠAJO V ZDRAVSTVENI NEGI 38

mag. Radojka Kobentar

VLOGA ZDRAVSTVENIH DELAVCEV PRI ZAGOTAVLJANJU VARNE IN PRAVILNE UPORABE ZDRAVIL PRI

STAROSTNIKIH .................................................................................................................................................. 55

mag. Andreja Čufar

DIGNITY AND PALLIATIVE CARE IN DEMENTIA ................................................................................................. 61

dr. Iva Holmerová, Martina Mátlová, Mgr., dr. Hana Janečková, Pavla Hýblová, dr. Božena Jurašková

UPORABA SODOBNIH TEORIJ IN MODELOV ZDRAVSTVENE NEGE PRI OSKRBI STAROSTNIKA ......................... 73

mag. Jožica Ramšak Pajk

MEDGENERACIJSKO SODELOVANJE V PROMOCIJI ZDRAVJA – PREDSTAVITEV RAZVOJNEGA PROJEKTA

MINISTRSTVA ZA ZDRAVJE RS IN IZDELKOV ŠTUDENTOV ................................................................................. 77

dr. Joca Zurc

SOCIALNA OMREŽJA STAREJŠIH KOT DEJAVNIK ZDRAVJA ................................................................................ 89

dr. Valentina Hlebec

NOVI PRISTOPI, STARI PROBLEMI – KOORDINACIJA ODPUSTA PACIENTA S KRONIČNO BOLEZNIJO ................ 96

Andreja Peternelj

KAKOVOST INSTITUCIONALNE OSKRBE V SLOVENIJI ...................................................................................... 104

dr. Ana Habjanič

VLOGA ZDRAVSTVENIH DELAVCEV PRI POMOČI DRUŽINI, KI OSKRBUJE STAREGA ČLOVEKA ........................ 110

dr. Simona Hvalič Touzery

PROGRAM

strokovnega posveta z učnimi delavnicami

PRILOŽNOSTI ZA IZBOLJŠEVANJE KLINIČNE PRAKSE NA PODROČJU ZDRAVSTVENE NEGE STAROSTNIKA

Študijsko središče Ljubljana, Letališka cesta 16, Ljubljana v ponedeljek 21. in torek 22. junija 2010.

Za kakovostno zdravstveno obravnavo starih ljudi in njihovih potreb je pomembno strokovno znanje. Tuja in domača spoznanja kažejo, da so posamezne poklicne skupine premalo pripravljene na skrb za starejše. Zato na VŠZN Jesenice organiziramo strokovni posvet, s katerim želimo opolnomočiti klinične mentorje v učnih bazah in študente zdravstvene nege na študijskem programu prve in druge stopnje z znanji s področja kakovostnega dela s starimi ljudmi v kliničnem okolju. Z izobraževanjem bodo klinični mentorji in študenti razvijali pozitivni odnos do dela s starimi ljudmi v kliničnem okolju in pridobili sodobna znanja in veščine za delo z njimi.

08.00 – 08.30 Registracija udeležencev posveta 08.30 – 08.40 Uvodni pozdrav organizatorjev posveta doc. dr. Brigita Skela Savič, dekanja Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice 08.40 – 09.20 Medgeneracijska vzgoja, osnova za učinkovito gerontološko in geriatrično izobraževanje zdravstvenih strokovnjakov izr. prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje 09.20 – 10.00 Staranje in zdravje – izzivi za zdravstveno nego doc. dr. Brigita Skela Savič, dekanja Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice 10.00 – 10.40 Why nurses don’t like to work with older people (Zakaj medicinske sestre ne želijo delati s starimi ljudmi) dr. Angela Kydd, University of the West of Scotland, School of Health, Nursing and Midwifery, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice 10.40 – 11.10 Odmor 11.10 – 11.50 Pomen izobraževanja študentov za zdravstveno nego starega človeka doc. dr. Danica Železnik, dekanica Visoke šole za zdravstvene vede Slovenj Gradec

1. dan: ponedeljek 21. junij 2010

11.50 – 12.25 Gerontološka zdravstvena nega – kaj starejši pacienti najbolj pogrešajo v zdravstveni negi? mag. Radojka Kobentar, pred., svetovalka za zdravstveno nego, Psihiatrična klinika Ljubljana, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice 12.25 – 13.00 Vloga zdravstvenih delavcev pri zagotavljanju varne in pravilne uporabe zdravil pri starostnikih mag. Andreja Čufar, viš. pred., Univerzitetni klinični center Ljubljana, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice 13.00 – 13.30 Razprava 13.30 – 14.30 Odmor za kosilo 14. 30 – 18.00 - UČNE DELAVNICE (Izbiranje med tremi delavnicami): 14.30 – 16.30 IZZIVI IN PRILOŽNOSTI ZA KLINIČNE MENTORJE ZDRAVSTVENE NEGE V SKRBI ZA STAROSTNIKE V KLINIČNEM OKOLJU: Vpliv lastnega odnosa do starih ljudi na delo z njimi (izvajalki: dr. Angela Kydd, dr. Simona Hvalič Touzery)

ALI

14.30 – 16.30 STAROSTNIKI – PRIHODNOST NJIHOVE OSKRBE: Aktivno staranje in promocija zdravja (izvajalki: dr. Danica Železnik)

ALI

14.30 – 16.30 STAROSTNIKI – PRIHODNOST NJIHOVE OSKRBE: Medgeneracijsko sodelovanje (izvajalci: izr. prof. dr. Jože Ramovš, mag. Boris Miha Kaučič) 16.30 – 16.50 Odmor 16.50 – 18.00 Predstavitev dela po učnih delavnicah z razpravo 08.00 – 08.30 Registracija udeležencev, evidentiranje prisotnosti za licenčne točke 08.30 – 09.10 Dignity and palliative care in dementia (Dostojanstvo in paliativna oskrba ljudi z demenco) dr. Iva Holmerová, M.D., direktorica, Centre of Gerontology, predsednica, Czech Society of Gerontology and Geriatrics 09.10 – 09.40 Uporaba sodobnih teorij in modelov zdravstvene nege pri oskrbi starostnika mag. Jožica Ramšak Pajk, viš. pred., Zdravstveni dom Ljubljana, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice

2. dan: torek 22. junij 2010

09.40 – 10.20 Medgeneracijsko sodelovanje v promociji zdravja – predstavitev razvojnega projekta Ministrstva za zdravje RS in izdelkov študentov doc. dr. Joca Zurc, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice 10.20 – 10.50 Odmor 10.50 – 11.30 Socialna omrežja in starejših kot dejavnik zdravja izr. prof. dr. Valentina Hlebec, visokošolska učiteljica, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani 11.30 – 12.00 Novi pristopi, stari problemi – Koordinacija odpusta bolnika s kronično boleznijo Andreja Peternelj, dipl. m. s., Bolnišnica Golnik - KOPA 12.00 – 12.30 Kakovost institucionalne oskrbe v Sloveniji dr. Ana Habjanič, viš. pred., Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v Mariboru 12.30 – 13.00 Vloga zdravstvenih delavcev pri pomoči družini, ki oskrbuje starega človeka dr. Simona Hvalič Touzery, znanstvena sodelavka, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice 13.00 – 13.30 Razprava 13.30 – 14.30 Odmor za kosilo 14. 30 – 17.50 UČNI DELAVNICI (Izbiranje med dvema delavnicama): 14.30 – 16.30 STAROSTNIKI – PRIHODNOST NJIHOVE OSKRBE: Dolgotrajna oskrba (izvajalki: Martina Horvat, Daniela Mörec)

ALI

14.30 – 16.30 IZZIVI IN PRILOŽNOSTI ZA KLINIČNE MENTORJE ZDRAVSTVENE NEGE V SKRBI ZA STAROSTNIKE V KLINIČNEM OKOLJU (izvajalki: mag. Ljiljana Leskovic) 16.30– 16.50 Odmor 16.50 – 17.50 Predstavitev dela po učnih delavnicah z razpravo

Vabljena predavanja

MEDGENERACIJSKA VZGO4JA, OSNOVA ZA UČINKOVITO GERONTOLOŠKO IN GERIATRIČNO IZOBRAŽEVANJE

ZDRAVSTVENIH STROKOVNJAKOV1

Intergenerational learning – the basis for effective geriatric education of health care professionals

dr. Jože Ramovš2

IZVLEČEK ABSTRACT

Uvajanje pouka sodobnih gerontoloških in geriatričnih znanj ter veščin v poklicno usposabljanje zdravnikov in vseh drugih zdravstvenih poklicev je utemeljeno z današnjimi demografskimi potrebami ter z dobrimi izkušnjami in normativnimi dokumenti Evrope in Slovenije. Predstavljene so gerontološke in geriatrične kurikularne vsebine na treh ravneh poklicnega usposabljanja: 1. osnovna propedevtična predpoklicna in poklicna gerontologija v srednjih šolah, ki usposabljajo zdravstvene poklice ali prihajajo iz njih študentje medicine in drugih visokih zdravstvenih šol, 2. odgovarjajoča poklicna geriatrija pri visokošolskem usposabljanju zdravnikov in vseh drugih zdravstvenih strokovnjakov, 3. podiplomsko specialistično in znanstveno-pedagoško geriatrično in gerontološko izobraževanje za posamezne zdravstvene in druge strokovnjake. V članku je posvečen poseben poudarek izobraževalni integraciji intelektualnih gerontoloških in geriatričnih spoznanj s sodobnim socialnim učenjem veščin za komuniciranje s starimi ljudmi, z njihovimi svojci ter za poklicno sodelovanje zdravstvenih strokovnjakov med seboj.

That modern gerontological and geriatric science and skills ought to be introduced into the curricula for doctors and all other health care professions can be justified by current demographic challenges, good practical experience and both Slovenian and European normative documents. Education in gerontology and geriatrics can be enhanced by introducing curricula at three levels of training for a career in health care: 1. basic propaedeutic instruction in gerontology in secondary schools that turn out career health care workers or students of medicine at university or other levels of higher education; 2. adequate geriatric courses in medical schools of higher education turning out doctors and all other expert health care practitioners; 3. postgraduate geriatric and gerontological training for individuals specializing in a field of medicine, research or teaching. Integrating intellectively acquired gerontological and geriatric knowledge with teaching modern social skills applied to communication with the aged and their relatives as well as to professional cooperation between medical workers cannot be overemphasized.

Ključne besede: geriatrija, gerontologija, gerontološki kurikulum, geriatrični kurikulum, komunikacijske veščine

Key words: geriatrics, gerontology, gerontological curriculum, geriatric curriculum, communicational skills

1 Prispevek je bil prvič objavljen pod naslovom Koncept gerontološkega in geriatričnega izobraževanja, v reviji Kakovostna starost 2009; 12(3): 16-23. Objavljamo ga z dovoljenjem Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. 2 izr. prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje e-pošta: joze.ramovs@guest.arnes.si

1 Uvod

Sistematično uvedbo pouka gerontologije in geriatrije pri šolanju zdravstvenih poklicev narekujejo in spodbujajo naslednja dejstva.

· Dolgoživost posameznikov. Od takrat, ko so preživljali starost stari starši sedanjih upokojencev, se je več kot podvojila pričakovana življenjska doba po 60. letu starosti.

· Staranje družbe. Ker je po letu 1980 pri nas delež rojstev manjši od enostavne reprodukcije prebivalstva (namesto ničelnega demografskega prirastka 2,1 otroka na žensko, se zadnja leta giblje med 1,2 in 1,5), se bo v prihodnjih letih število ljudi, ki so stari nad 60 let, podvojilo v primerjavi s številom mladih. 20. stoletje otroka je prešlo v 21. stoletje starih ljudi. To dejstvo narekuje, da se geriatrija in celotna gerontologija razvijeta in v praksi razširita s podobno hitrostjo in intenzivnostjo, kakor sta se v preteklih desetletjih pediatrija in porodništvo.

· Stanje drugod po Evropi. Zadnja desetletja se je po evropskih državah naglo razvijala gerontologija in znotraj nje geriatrija, tako da Slovenija pri tem zelo zaostaja za drugimi (Voljč, 2009). Na zadnjem svetovnem kongresu gerontologije in geriatrije julija letos v Parizu je bila vrsta prispevkov in celotnih simpozijev posvečena gerontološkemu študiju ter evropskim in ameriškim izkušnjam pri tem (IAGG, 2009; Pihlar, 2009).

· Slovenske dobre izkušnje. Slovenija je bila med leti 1968 in 1988 pri razvoju gerontologije in geriatrije med vodilnimi na svetu; v tem času je deloval Inštitut za gerontologijo in geriatrijo v Trnovem v Ljubljani, ki ga je ustanovil in vodil dr. Accetto (Accetto, 2006).

· Sprejeti slovenski in EU dokumenti. EU na politični (Svet EU, 2005), ekonomski (Leon, 2007) in drugih ravneh sprejema dokumente, ki narekujejo pospešeno skrb za kakovostno staranje in medgeneracijsko solidarnost, pogoj za uspešen razvoj na tem področju pa je izobraževanje strokovnjakov in znanstveno raziskovanje. Slovenski strateški politični dokumenti s tega področja (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije, 2006), ki sledijo evropskim, usmerjajo razvoj tudi v medicinsko gerontološko izobraževanje in raziskovanje.

Preden preidemo h konceptu gerontološkega izobraževanja, bomo delovno opredelili glavne pojme, o katerih govorimo.

Geriatrija je veja medicine, ki se ukvarja s proučevanjem, diagnosticiranjem in zdravljenjem starostnih bolezni (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1970; Hangs, Mcleod in Urdang, 1986).

Gerontologija je veda, ki proučuje staranje in vprašanja, ki so povezana s starostjo in starimi ljudmi. Gerontologija je torej veliko širši pojem od geriatrije, saj obsega vse znanosti, ki so pomembne za kakovostno staranje. Gerontologija in geriatrija sta

neločljivo povezani, saj je geriatrija ena od bistvenih strokovnih panog celostne

gerontologije.

Izobraževanje nam tukaj pomeni celotno sistematično šolanje za kompetentno opravljanje zdravstvenih poklicev (zdravnikov, medicinskih sester, zdravstvenih

negovalk, fizioterapevtov in drugih), in sicer na pripravljalni srednješolski stopnji (gimnazija, srednja zdravstvena šola …), na poklicni visokošolski stopnji, na podiplomski stopnji specializacij in znanstveno raziskovalnega podiplomskega študija ter vseživljenjsko izobraževanje strokovnjakov v zdravstvenih poklicih. Neločljive sestavine poklicnega izobraževanja strokovnjakov vseh zdravstvenih poklicev (to je zdravstvenikov) so sodobna gerontološka znanja ter veščine za njihovo učinkovito uporabo v praksi pri delu z ljudmi in za ljudi. Veščine za uspešno poklicno delo v praksi pa se delijo v gerontološke in geriatrične za zdravstveno delo ter v socialne in komunikacijske za kakovostne odnose z bolniki in za dobro sodelovanje s sodelavci v

zdravstveni delovni ekipi.

2 Tri ravni gerontološkega izobraževanja zdravstvenikov

Pri izobraževanju zdravstvenikov za današnje in jutrišnje potrebe sodi sistematični pouk gerontoloških znanj in veščin v učne načrte na treh ravneh:

1. na ravni predpoklicnega in poklicnega izobraževanja je potrebna za vse zdravstvene poklice propedevtična gerontologija,

2. na ravni poklicnega izobraževanja je potrebna za vse zdravstvene poklice osnovna geriatrija,

3. na podiplomski ravni je potrebno specialistično in znanstveno-pedagoško geriatrično in gerontološko izobraževanje za posamezne zdravstvene in druge strokovnjake.

2.1 Osnovna predpoklicna gerontologija

V današnjih razmerah, ko se delež starih ljudi naglo veča, nujno potrebuje vsak, ki

opravlja zdravstveni poklic, osnovno znanje o starosti, staranju ter o zakonitostih

solidarnega sožitja med mlado, srednjo in upokojensko generacijo. V sklop osnovnih

znanj o sožitju pa sodijo predvsem znanja in veščine o medgeneracijskem komuniciranju s starejšimi ter o poklicnem sodelovanju. Brez teh znanj danes ni

mogoče uspešno in z zadovoljstvom delati ne v zdravstvenem ne kateremkoli

drugem poklicu, ki se posveča delu z ljudmi in za ljudi in pri katerem je pomembno poklicno sodelovanje; v tem prispevku se izrecno posvečamo poklicnemu izobraževanju zdravstvenih strokovnjakov. Ta znanja so zdravstvenikom potrebna

tudi zaradi vpogleda v pojav in probleme sedanjega procesa staranja družbe ter zaradi nujno potrebnega sodelovanja z drugimi strokami.

Uvajalna ali propedevtična gerontološka in medgeneracijska znanja in veščine so torej naslednji:

· človekovo staranje in starost,

· potrebe, zmožnosti in razvoj v tretjem življenjskem obdobju,

· komplementarna sistemska povezanost ter sožitje med mlado, srednjo in tretjo generacijo,

· demografske zakonitosti in družbene posledice sedanjega staranja prebivalstva,

· medgeneracijska solidarnost kot osnova družbenega razvoja,

· preživetveni pomen socialnega imunskega vzgiba solidarnosti ter možnosti za njegovo krepitev pri posamezniku in v družbi v današnjih razmerah,

· kakovostno komuniciranje kot osnova poklicnega dela z ljudmi in za ljudi.

Navedena propedevtična gerontološka in medgeneracijska znanja ter veščine sodijo v redni učni načrt vseh srednjih zdravstvenih šol, ki oblikujejo samostojen zdravstveni poklic, prav tako pa gimnazij in drugih šol, od koder prihajajo dijaki na visokošolsko stopnjo medicine in zdravstva (kot že rečeno, je te vsebine prav tako potrebno vpeljati v učne načrte vseh drugih srednjih šol, ki usposabljajo ali pripravljajo mlade za poklicno delo z ljudmi in za ljudi).

Ta znanja ne zahtevajo veliko ur pouka, pač pa kakovostno vsebinsko in metodično zasnovo in učne pripomočke ter dodatno usposabljanje učiteljev, ki jih bodo poučevali. Pouk teh vsebin sodi v zadnji del srednješolskega študija.

Če bodoči zdravstveni strokovnjaki teh znanj ne osvojijo v srednji šoli, morajo biti obvezna kurikularna propedevtična vsebina prvega letnika medicinskih fakultet in vseh drugih visokih zdravstvenih šol.

2.2 Poklicna geriatrija

Na medicinskih in zdravstvenih fakultetah ter vseh visokih šolah zdravstvenih smeri je potrebno, da vsakdo, ki bo opravljal zdravniško ali zdravstveno delo, pridobi

naslednja geriatrična znanja in veščine (seveda v večji ali manjši meri glede na svojo poklicno usmeritev):

· bolezni in bolezenski poteki pri starih ljudeh,

· posebnosti pri zdravljenju starejših ljudi,

· preventivna krepitev zdravja v starosti,

· socialno učenje veščin za kakovostno poklicno komuniciranje s starimi bolniki in njihovimi svojci,

· socialno učenje veščin za medsebojno sodelovanje in komuniciranje zdravstvenih delavcev.

Pri starih ljudeh so bolezenski poteki, zdravljenje, učinkovanje zdravil in preventivna krepitev zdravja večinoma precej drugačni kakor pri ljudeh v srednjih letih ali pri otrocih. V prihodnjih letih bo imel vsak družinski zdravnik, internist, travmatolog, dermatolog, kirurg, okulist …, medicinska sestra, fizioterapevt in vsi drugi zdravstveni poklici pri svojem delu še veliko več opraviti s starimi ljudmi kakor danes. Uspešnost njihovega dela bo zelo odvisna prav od navedenih znanj. In sicer ne samo

geriatričnih, ampak tudi komunikacijskih, saj noben zdravnik ali drug zdravstveni strokovnjak ne zna in ne more za nobenega bolnika vsega opraviti sam, ampak je

uspeh njegovega dela v odločilni meri odvisen od tega, kako dobro zna sodelovati s poklicnimi kolegi. Od kakovosti poklicnega sodelovanja je v največji meri odvisno tudi

zadovoljstvo v poklicu. Od veščin za komuniciranje z bolniki, še posebej s starimi, in z njihovimi svojci je odvisen z ene strani uspeh zdravljenja, z druge pa ugled

zdravstva in zdravstvenih poklicev, saj je znano, da na zadovoljstvo ljudi z

zdravstveno ustanovo in njenim osebjem zelo vpliva dejstvo, kako zna osebje

komunicirati z njimi.

Kakovosten praktični pouk v poklicnih veščinah za kakovostno komuniciranje z

bolniki in za medsebojno sodelovanje ni torej nič manj potreben kot pouk geriatričnih znanj. Naj poudarimo, da so znanje in metode na področju komuniciranja večinoma zelo nove, naglo se razvijajo šele zadnja leta. Po izkušnjah, ki jih imamo na tem

področju, je potrebno v šolanje vseh zdravstvenih poklicev na fakultetni in visokošolski ravni vpeljati vsaj petnajst ur sodobnega socialnega učenja za

komuniciranje s starimi ljudmi in za medsebojno sodelovanje.

Omenimo še usposabljanje za učinkovito preventivno krepitev zdravja v starosti. Dolgoživost in vse večje število aktivnih ljudi v tretjem življenjskem obdobju zahtevata

redefinicijo starosti. Za zdravstvo to med drugim pomeni intenzivnejšo preventivo kroničnih nenalezljivih bolezni pri ljudeh v zrelih letih. Glavna metoda za preventivno

krepitev zdravja, če hoče biti uspešna, je komunikacija.

2.3 Podiplomska geriatrična in gerontološka specializacija

Tretja raven sodobnega zdravstvenega šolanja so podiplomske gerontološke in geriatrične specializacije zdravnikov in drugih zdravstvenih strokovnjakov. Visoko specializiranih gerontoloških in geriatričnih strokovnjakov ni potrebno veliko, odločilna je njihova kakovost. Specializirani posamezniki bodo morali obvladati eno od

naslednjih usmeritev, po katerih se že sedaj kaže živa potreba.

1. Specializiran geriater za posamezno zdravstveno panogo (npr. za geriatrično travmatologijo, farmakologijo, fizioterapijo, prehrano, preventivo …). Večja bolnišnica, pokrajina ali vsaj celoten slovenski prostor bi moral imeti celotni spekter tovrstnih geriatrov. Potrebni so za konzultativno pomoč vsem drugim zdravnikom in zdravstvenim strokovnjakom ter za obravnavo posebno zapletenih primerov.

2. Interdisciplinarni (celostni ali integralni) gerontolog. Področji njegovega dela sta zlasti dve. Prvo je usklajevanje celotnega dela s starimi ljudmi v zdravstveni, socialni ali drugi ustanovi. Tovrstni gerontolog v zdravstveni ustanovi bo moral dobro obvladati veščine za učinkovito sodelovanje z nezdravstvenimi gerontološkimi ustanovami in službami, zlasti s socialnimi, da bodo usklajene zdravstvene in druge storitve starim ljudem v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, socialnih in drugih ustanovah. Drugo področje dela interdisciplinarnega gerontologa je politično. Tu naj bi prevzemal odgovornost za strokovno in demokratično načrtovanje ter izvajanje zdravstvene, socialne, ekonomske, prostorske, prometne in drugih politik z vidika starih ljudi in razvoja starajoče se družbe.

3. Specializiran menedžer za vodenje gerontoloških ustanov ter za upravljanje ali vodenje kakovosti njihovega dela. Menedžment uspešnega in etično odgovornega vodenja ustanov ter upravljanje ali vodenje kakovosti

njihovega dela sta danes samostojni poklicni specializaciji. Na teh dveh področjih dela je danes potrebnih veliko specializiranih znanj in veščin, ki komplementarno dopolnjujejo znanja iz prejšnje točke in seveda prav tako obratno; ta znanja so po svetu že dejansko na voljo.

Ostaja nam še vprašanje gerontološkega raziskovanja in poučevanja, ki je prav tako visoko specializirano gerontološko ali geriatrično delo. Tu se je pametno odločiti za tesno povezavo enega in drugega s konkretno gerontološko prakso navedenih treh in

morebitnih drugih specializiranih gerontoloških in geriatričnih specializiranih poklicnih

skupin. Seveda sodi k naravi stvari, da učitelj, če hoče biti kakovosten, tudi raziskuje in da raziskovalec posreduje spoznanja tudi s poučevanjem. Na področju gerontologije in geriatrije naj torej poučujejo in raziskujejo ali vsaj vodijo eno in drugo tisti, ki so specializirani v eni, drugi ali tretji od zgoraj navedenih smeri in to uspešno delajo tudi v praksi. Takšna povezava med vsakdanjim praktičnim delom z bolniki,

raziskovanjem in poučevanjem je sicer v medicini splošno uveljavljena, medtem ko v družboslovnih poklicih raziskovalci in visokošolski učitelji večinoma v praksi ne delajo

tega, kar raziskujejo ali poučujejo; in obratno, tisti, ki v socialnih ustanovah praktično delajo, tega ne raziskujejo, o tem ne poučujejo in pogosto celo ne publicirajo svojih izkušenj. Opomba o nujni povezanosti med praktičnim delom, raziskovanjem in poučevanjem, vključno s publiciranjem izkušenj in spoznanj, želi torej opozoriti, naj

se zdravstvo pri uvajanju gerontologije in geriatrije ne zgleduje po družboslovju, saj je v tej točki naprednejše in sámo zgled družboslovju v njegovem razvoju k večji družbeni učinkovitosti.

3 Gerontološko delo: znanost in umetnost

Letos spomladi je bil na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti posvet o

organiziranem uvajanju sodobnega pouka geriatrije in gerontologije v slovenskem

zdravstvu (Voljč, 2009). Beseda na posvetu je seveda tekla o izobraževanju. Toda kraj posveta nudi možnost simbolične razlage, ki razširi miselni prostor: SAZU je

najvišja slovenska ustanova tako znanosti kakor umetnosti. Gerontološka znanja in gerontološko izobraževanje, kar sodi na polje znanosti, ne zadostujejo za uspešno zdravstveno delo s starimi ljudmi. Nepogrešljivo dopolnilo je vzgoja za humano delo

s starimi ljudmi in za krepitev solidarnosti med vsemi tremi generacijami. Danes je v

praksi in teoriji jasno, da znanje o starosti in staranju še ne prinaša kakovostnega staranja in da znanje o kakovostnem sožitju med ljudmi sámo ne zmore zboljšati tega sožitja. Sámo znanje je tu nemočno, pa naj je še tako popolno. Nujno komplementarno dopolnilo znanju je življenjska umetnost osebnostne in socialne vzgoje ter samovzgoje za humano poklicno delo s starimi ljudmi, za lastno

kakovostno staranje in za osebno solidarno sožitje s starejšimi, z mlajšimi in s svojo generacijo skozi vse življenje.

Pri razpravi o sodobnem gerontološkem izobraževanju torej ne smemo prezreti dejstva, da je osnova za učinkovitost tega izobraževanja umetnost nove

medgeneracijske vzgoje. Za kakovostno staranje in ohranitev medgeneracijske

solidarnosti potrebujemo vzgojo za medsebojno poznavanje, spoštovanje in

dopolnjevanje generacij. In sicer vzgojo za to v vrtcu, osnovni, srednji in visoki šoli, pri izobraževanju odraslih in pri gerontagoškem izobraževanju v starosti. Na vseh teh stopnjah in področjih so potrebni novi programi za medgeneracijsko vzgojo. Še posebej so potrebni tudi novi programi za pomoč pri solidarnostni vzgoji družinam, mladinskim vrstniškim skupinam, civilnim organizacijam odraslih in starejših ter javnim občilom, ki zelo usmerjajo stališča današnjih ljudi. Metode za dosego teh vzgojnih ciljev niso intelektualno učenje – ta metoda je primerna samo za

izobraževalno osvajanje znanja – , primerna metoda za vzgojo je socialno učenje ob vzorčni interakciji v socialnih skupinah. Po tej metodi smo usposabljali več tisoč medgeneracijskih prostovoljcev v Sloveniji, ki se redno družijo s starimi ljudmi in imajo pri tem zelo dobre izkušnje; tudi ti in njim podobni bi bili primerni sodelavci

vzgojnih in izobraževalnih ustanov pri življenjski medgeneracijski socialni vzgoji. Že nekaj ur kakovostne medgeneracijske socialne vzgoje letno bi verjetno občutno povečalo raven medgeneracijskega sožitja v družbi.

Medgeneracijska vzgoja seveda ni bila tema tega prispevka. Omenil sem jo za sklep,

ker je osnova za vsako učinkovito gerontološko in geriatrično izobraževanje zdravstvenih strokovnjakov. Kajti še tako dober gerontološki pouk zdravnikov in drugih ne bo kos nalogam zdravstvene oskrbe množice starih ljudi v prihodnje, če si zdravstveni strokovnjaki, njihovi bolniki in vsa družba ne bomo privzgojili nove

solidarnosti med generacijami, kot to imenuje temeljni politični dokument EU o

odzivu na demografske spremembe, oziroma solidarnosti za sožitje in

kakovostno staranje prebivalstva, kot pravi naslov slovenske Strategije varstva

starejših.

Naš prispevek je bil posvečen vprašanju poklicnega gerontološkega izobraževanja

zdravnikov in drugih zdravstvenih strokovnjakov. Omenjeni posvet na SAZU,

usmeritev zadnjega kongresa zdravniškega društva in drugi znaki kažejo, da slovensko zdravstvo ponovno (prvič je to storil dr. Accetto pred štirimi desetletji) orje

ledino na področju sistematične gerontologije in gerontološkega izobraževanja. Podoben razmislek o gerontološkem izobraževanju čaka v Sloveniji tudi vse druge strokovne panoge, ki delajo z ljudmi in za ljudi, družboslovne, naravoslovne in tehnične. Staranje prebivalstva prinaša korenite spremembe tudi v ekonomiji, v

arhitekturnem urejanju prostora, v prometu in drugod. Če bo zdravstvo uspelo vzpostaviti sodobno gerontološko izobraževanje, naj bo to tudi spodbuda drugim strokam. To bo tem lažje, čim bolj bo samo zdravstvo znalo dobro sodelovati z vsemi

drugimi strokami. Današnje naloge pri obvladovanju staranja prebivalstva so tako obsežne in težke, da jih lahko opravimo le, če strokovnjaki vseh strok – po besedah

pokojnega Antona Trstenjaka – vkup držimo ali po nasvetu Svetovne zdravstvene

organizacije – sklenemo partnerstvo za izvedbo obsežnih in zahtevnih gerontoloških nalog.

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. Kateri današnji razlogi terjajo študij gerontologije za vse zdravstvene poklice?

2. Kaj je gerontologija in kaj geriatrija; pomen obeh besed, razlike in skupne značilnosti med obema vedama?

3. Kateri poklici poleg zdravstvenih v današnjih demografskih razmerah nujno potrebujejo gerontološka znanja v dodiplomskem izobraževanju?

4. Naštej uvajalna ali propedevtična gerontološka in medgeneracijska znanja in veščine!

5. Naštej in pojasni glavna znanja in veščine za poklicno geriatrično delo ter glavna področja, ki bi bila potrebna za podiplomsko geriatrično in gerontološko specializacijo.

Literatura

Accetto B. Med zdravniki in bolniki. 40-let od ustanovitve Inštituta za gerontologijo in geriatrijo.

Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje; 2006.

Hangs P, Mcleod WT, Urdang L, eds. Collins Dictionary of the English Language. London,

Glasgow: Collins; 1986.

León Ministerial Declaration: A Society for All Ages: Challenges and Opportunities. UNECE; 2007. http://www.unece.org/pau/_docs/pau/2008/PAU_2008_Publ_LeonCH01.pdf (15.6. 2010)

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije. Strategija varstva

starejših do leta 2010 – solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije; 2007.

Pihlar T. Evropski in ameriški dodiplomski in podiplomski študij gerontologije. Kakovostna

starost 2009; 12(3): 77-8.

Slovar slovenskega knjižnega jezika. 1. knjiga. Ljubljana: SAZU, DZS: 1970.

Svet Evropske Unije. Zelena knjiga »Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami«. Bruselj: Svet Evropske Unije; 2005.

Voljč B. Pregled gerontoloških in geriatričnih aktivnosti v Sloveniji in po drugih državah Evropske unije. Kakovostna starost 2009; 12(3): 5-15.

IAGG (2009). 19th IAGG World Congress of Gerontology and Geratrics, Paris, 5-9 July 2009

– ABSTRACT BOOK. V: JHNA – Journal of Nutrition, Health and Aging. Volume 13,

Supplement 1.

STARANJE IN ZDRAVJE – IZZIVI ZA ZDRAVSTVENO NEGO

Ageing and Health – Challenges for Nursing

dr. Brigita Skela Savič3

IZVLEČEK ABSTRACT

Staranje ni enoznačen proces in starostniki niso enoznačna skupina. Soočanje posameznika s starostjo in prilagajanje na starost je zelo variabilno. Uspešno staranje se povezuje z dobrim počutjem in sposobnostjo prilagajanja na spremembe, ki jih starost prinaša. Vedno bolj bo v ospredje prihajala skrb za starostnike iz družbenega vidika, vidika posameznika in iz vidika strokovnjakov, ki pokrivajo področje staranja. Pri reševanju problemov na področju staranja družbe je prostor za inovativnost in prenos dobro utečenih praks iz tujine v Slovenski prostor. Poleg znanja je potrebno širše osveščanje vseh generacij o staranju, o pomenu le tega za družbo, razvijati je potrebno programe promocije zdravja za starostnike in njihovo socialno vključenost. Področje zdravstvene nege mora razviti specialna znanja za področje gerontologije v obliki obveznih in izbirnih predmetov na vseh bolonjskih stopnjah študija, prav tako je potrebna klinična specializacija iz gerontologije po končani visokostrokovni izobrazbi. Kakovostna gerontološka zdravstvena nega temeljiti na dokazih podprtih intervencijah, je individualizirana na pacientove posebnosti in edinstvene situacije. Zahteva več kot samo znanje in izobraževanje medicinskih sester, potrebna je tudi stvarna zavzetost zdravstvene organizacije do te rizične populacije pacientov. Pojav staranje populacije se vedno bolj dotika vsake medicinske sestre. Prevzeti morajo odgovornost na področju pridobivanja znanj, veščin, spoznanja in dokazov, ki jih bodo prenesle v prakso, s ciljem zagotavljanja kakovostne zdravstvene obravnave in oskrbe starostnikov. Njihova vloga je pomembna in ključna, saj starostniki potrebujejo strokovno pomoč in oporo za čim daljšo samostojno staranje.

Ageing is not a uniform process, and the elderly are not a uniform group. The ways in which individuals deal with old age and adapt to it can be very diverse. Successful ageing is associated with good overall health and the ability to adapt to changes occurring in old age. Increasingly, the elderly will have to be provided for not only by the society and individuals, but also by experts in ageing. In solving issues related to the ageing of the population, Slovenia could look to increase innovations and transfer good practice examples from other countries. In addition to greater knowledge, all generations should be made aware of the issue of ageing and its impact on the society. Health promotion programs for the elderly also have to be developed, and their social integration increased. In nursing, too, specific knowledge and skills in gerontology have to be developed by introducing obligatory and elective courses at all cycles of the Bologna study programs. Clinical specialization in gerontology should be introduced following higher vocational education. Quality gerontology nursing must be founded on evidence-based practice and be personalized to patients' specific needs and characteristics. This kind of nursing calls for more than just specific knowledge and education for nurses; health care organizations must also show that they are truly dedicated to this critical patient population. The issue of ageing population is increasingly becoming a part of nurses' everyday work. They must take responsibility for acquiring the appropriate knowledge and skills, and follow the latest findings and evidence, transferring all these things into practice. The main goal is to ensure quality health care for the elderly. The nurses' role is crucial because the elderly require professional assistance and help so

3 doc. dr. Brigita Skela Savič, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice e-pošta: bskelasavic@vszn-je.si

that they can remain independent for as long as possible.

Ključne besede: staranje, zdravje, zdravstvena nega, izobraževanje, specializacija

Key words: ageing, health, health care, education, specialization

1 Uvod

Demografske spremembe bodo v prihodnosti pomembno vplivale na vedenje

potrošnikov v večini Evropskih držav. Pomembnejši demografski trendi so upadanje rasti populacije, staranje populacije, drobitev trga storitev, povečevanje nivoja

izobrazbe celotne populacije, barvitost družbe zaradi povečane migracije, spremenjena vloga ženski v družbi idr. Opisane spremembe imajo vpliv na ekonomijo, strukturo delovne sile, varčevanje, investicije, sistem upokojevanja, stroške zdravstva, način in stroške pridelave hrane idr (Skela Savič, 2009).

Statistika Organizacije združenih narodov (OZN) napoveduje, da bo delež starejših od 60 let dramatično povečal v naslednjih desetletjih iz 10% svetovne populacije v letu 2000 na več kot 20% v letu 2010 (United Nations, 2002). V Evropi je staranje

populacije še večje, kar se slikovito kaže na primeru Nemčije, saj bo število starejših

od 60 let porastlo iz deleža 23% v letu 2000, na 28,5% v letu 2020 in na 35,8% v letu 2050 (Adolph in Heinemann, 2002; povz. po Lohmann in Danielsson, 2004).

2 Izzivi za zdravstveno nego

2.1 Staranje in zdravje

Stroka in znanost nista dali enotnega odgovora na vprašanje, kaj je zdravje. V splošnem bi lahko dejali, da je zdravje skupek vsega, kar prinese posameznik s seboj ob rojstvu in kar kasneje sam prispeva v danem okolju. Ker okolje ni nekaj

stalnega, ampak se nenehno spreminja, pomeni zdravje neprestano prilagajanje,

ustrezno vživljanje v vedno nove življenjske pogoje. Zdravje tako oblikuje človek sam z zdravim načinom življenja, ki ga sestavlja cela vrsta zdravih navad, prisvojenih v času življenja. Proces prisvajanja navad zdravega življenjskega sloga pa je rezultat zdravstvene vzgoje. Zato bi lahko rekli, da je zdravje v tesni povezavi s

posameznikovo zdravstveno vzgojo (Zurc, 2009).

Pri zdravju govorimo o štirih dimenzijah, ki so v ravnovesju in sicer fizična, mentalna, socialna in duhovna dimenzija. Ko so ti vidiki zdravja v ravnovesju, občutimo kakovost življenja. Obstaja kar nekaj definicij zdravja. Po definiciji Svetovne

zdravstvene organizacije iz leta 1984 je zdravje stanje popolnega fizičnega in psihičnega blagostanja in ne le odsotnost bolezni ali onemoglosti in invalidnosti. Zdravje je najvišja stopnja osebne zmožnosti za bogato in ustvarjalno življenje. Zavedati pa se je potrebno, da ima vsak posameznik pravico do lastnega mnenja in

dojemanja zdravja. Zato je zdravje tudi rezultat razmišljanja in občutenja

posameznika. Zdravje je večdimenzionalni fenomen, v katerem se interakcije med posameznik in njegovim socialnim in fizičnim okoljem integrirane in holistične. Na drugi strani je bolezen, kot motnja ali odpoved delovanja organov ali organskih

sistemov, motnja v delovanju psihe ali motnja na socialnem področju. Bolezen vpliva na človekovo dinamično ravnovesje – homeostazo (Zurc, Torkar, Bahun in Ramšak Pajk, 2009).

Staramo se celo življenje, gre za naraven in neizogiben proces. Zdravstvene stroke so se sporazumele, da je mejna starost, ko govorimo o očitnem procesu staranja in s tem povezanimi značilnosti, 65 let. Ebersole in sod. (2005) povzema delitev

starostnikov v tri skupine: »mladi« starostniki (65 do 74 let), »srednji« starostniki ( 75 do 84 let) in »stari« starostniki (85 let in več). National Service Framework for Older

People (2001) razvršča starostnike glede na njihove potrebe v tri skupine:

· vstopna skupina so tisti, ki so se ravnokar upokojili, so aktivni in neodvisni. Cilj pri tej skupini je ohraniti zdravje, promovirati zdravje in aktivno življenje. To je obdobje med 55. in 65. letom življenja človeka;

· tranzicijska skupina so tisti, ki so v vmesni fazi med zdravjem, aktivnim življenjem in pojavom šibkosti na nekaterih življenjskih aktivnostih. Cilj je pravočasno zaznavanje nastalih problemov in zagotavljanje pravočasnih in ustreznih ukrepov, ki preprečujejo dolgotrajno odvisnost starostnika. To obdobje se začne pojavljati med sedmim in osmim desetletjem življenja človeka;

· skupina šibkih so tisti, ki so srečujejo z resnejšimi zdravstvenimi problemi kot so posledice kapi, demence in so potrebni negovalne in socialne pomoči. Šibkost starostnika se pojavi v poznih letih staranja, starostnik potrebuje pomoč in podporo, potrebne so intervencije na področju fizične, psihične in socialne pomoči.

Staranje ni enoznačen proces in starostniki niso enoznačna skupina. Soočanje posameznika s starostjo in prilagajanje na starost je zelo variabilno. Uspešno staranje se povezuje z dobrim počutjem in sposobnostjo prilagajanja na spremembe, ki jih starost prinaša. Zgodovinsko gledano se uspešno staranje povezuje z zdravjem

in dolgim življenjem, socialni psihologi zagovarjajo, da je uspešno staranje definirano z delavnostjo oziroma aktivnostjo posameznika, sposobnostjo samoopazovanja,

zdravjem in socialno vključenostjo (Crosnoe in Elder, 2002). Baltes in Baltes (1990,

povz. Po Crosnoe in Elder, 2002). Ebersole in sod. (2005) v model uspešnega in

zdravega staranja postavlja naslednje dejavnike: socialni, biološki, psihološki, duševni, kulturni in okoljski dejavniki.

2.2 Staranje in družba

Rešitev problemov v zvezi s staranjem prebivalstva in priprave na to niso vezane samo na povečanje števila domov za starostnike, tako, kot je danes zaznati iz javnih razprav. Gre za mnogo več. V domove za starostnike bodo šli tisti starostniki, ki ne bodo mogli skrbeti več zase. V kolikor bo družba vložila znanje in sredstva v razvoj programov za ohranitev zdravja in spodbujanje samooskrbe starostnika na domu in

mu ponudila ustrezno fizično in psihosocialno pomoč, bo vedno več starostnikov živelo aktivno starost na domu, brez stigmatizacije. Del aktivne starosti pa predstavlja

tudi vzeti si čas za počitek in oddih (Skela Savič, 2009).

Družba mora razviti modele v smislu kontinuirane skrbi za starostnike, predvsem na področju ohranjanja in krepitve zdravja. Skela Savič (2007) navaja, da kontinuirana

zdravstvena obravnava postaja vse bolj pomembna v zadnjem desetletju, saj se

zdravstveni sistem srečuje s povečanim številom kroničnih obolenj in s tem povezanim potrebnim hitrejšim obratom pacientov na bolnišnični ravni. Tako se

sistem obravnave pacientov podaljšuje na primarno raven, kar se kaže s skrajševanjem ležalnih dob v bolnišnicah in večjim obsegom dela na terciarni, sekundarni in primarni ravni.

Vedno bolj bo v ospredje prihajala skrb za starostnike iz družbenega vidika, vidika posameznika in iz vidika strokovnjakov, ki pokrivajo področje staranja.

V Sloveniji se z besedo strokovnjak v zdravstvu najpogosteje povezuje z zdravnikom,

vendar za področje, ki ga opisujemo, ni potrebno, da ga pokriva zdravnik, temveč diplomirane medicinske sestre, ki imajo specializacijo ali magisterij iz področja obravnave starostnikov. V razvitem svetu je to dobro vpeljan pristop, v Slovenji še žal nismo prepoznali potencialov, ki jih je potrebno izkoristiti pri celotnem zdravstvenem

timu in ne samo pri zdravnikih. Ker nenehno sporočamo, da je zdravnikov premalo, s tem ustvarjamo vtis, da še to področje ni urejeno in da tudi še v prihodnosti ne bo, kar pa ni dobro za razvoj družbe, ki se sooča s problemi staranja. Zdravniki ne

morejo sami rešiti problema celostne obravnave starostnikov in to ni praksa razvitih držav. Glede na pomen gibalne aktivnosti za zdravje starostnikov, ustrezne prehrane, socialne vključenosti, pomen psihosocialnega zdravja idr, je potrebno vključiti tudi strokovnjake iz naštetih področij. Le s timskim pristopom in delitvijo del in nalog glede na probleme, ki jih imajo starostniki, lahko pričakujemo celostne rešitve. Pri reševanju problemov na področju staranja družbe je prostor za inovativnost in prenos dobro

utečenih praks v Slovenski prostor (Skela Savič, 2009). Področje zdravstvene nege mora razviti specialna znanja za področje gerontologije v obliki obveznih in izbirnih predmetov na vseh bolonjskih stopnjah študija, prav tako so potrebne specializacije po končani visokostrokovni izobrazbi, potrebe za njih mora izkazati klinično okolje.

Za razumevanje staranja je potreben širši pogled in ne samo medicinsko znanje. Okrepiti je potrebno znanje iz geriatrije in gerontologije na vseh področjih izobraževanja v zdravstvu, sociali, javni upravi idr. Poleg znanja je potrebno širše osveščanje vseh generacij o staranju, o pomenu le tega za družbo, razvijati je potrebno programe promocije zdravja za starostnike in njihove socialne vključenosti. Človek star več kot 65 let postaja del vsakdana v prometu, zdravstvu, družabnih prireditvah, socialnih mrežah in različnih storitvah. In če pogledamo iz vidika današnjih razprav, da bo človek delal do 65. leta starosti, ko bo izpolnil pogoje za upokojitev, se enostavno ne bo prelevil iz vsakodnevnega delovnega obveznika v

človeka, ki ne bo mogel skrbeti zase. In ravno na ta proces skrbi zase, vzdrževanja in ohranjanja dobre kondicije in preprečevanja zdravstvenih zapletov, ki se v starosti

lahko pojavijo, se mora družba odzvati in izvajati ustrezne programe za zdravo

staranje (Skela Savič, 2009).

2.3 Potrebe starostnikov in izzivi za zdravstveno nego

Okrog 60% vseh sprejetih odraslih v bolnišnice v ZDA je starejših nad 65 let (DeFrances, Hall in Podgornik, 2005; povz. po Boltz idr., 2008). Pri hospitalizacijah

starejših se opaža več komplikacij, kot pri mlajši populaciji (Chang, Chenoweth in

Hancock, 2003), kar se kaže v podaljšanih hospitalizacijah, odpustih v domove za starejše občane, povečanih stroških, povečani bolehnosti in smrtnosti starostnikov

(Iwata, Kuzuya, Kitagawa in Iguch, 2006; Russo in Elixhauser, 2006). Iz zapisanega

sledi, da je potrebno starejši populaciji pacientov nuditi gerontološko zdravstveno nego. Postavlja se skrb, tako na nacionalni, kot mednarodni ravni, ali imajo

medicinske sestre znanje iz tega področja, da bi lahko zadostile potrebam starejše populacije (Meyer in Sturdy, 2004). Nacionalni program ZDA, NICHE (Nursing

Improving Care for Healthsystem Elders) je pokazal, da so negativni rezultati

hospitalizacije za starostnike neizogibni (Boltz idr., 2008). Na osnovi tega sta bila

oblikovana dva pomembna cilja: izboljšati kakovost zdravstvene nege starostnikov in izboljšati kompetence medicinskih sester s specifičnimi znanji iz gerontološke zdravstvene nege. Priporočila so usmerjena v vključitev tega področja v vrednote bolnišnice, vizijo razvoja, nakup specialne opreme in drugih resursov za potrebe starostnikov, izgradnja protokolov za interdisciplinarno obravnavo, ki je prilagojena

na področje gerontologije. Vsi ti sistemski pristopiti do problemov pri hospitalizaciji

starostnikov vodijo v izboljšanje kazalcev kakovosti dela, zadovoljstva pacientov in zadovoljstva medicinskih sester (Guthrie, Edinger in Schumacher, 2002; Pfaff, 2002;

Swauger in Tomlin, 2002; povz. po Boltz idr., 2008).

Kakovostna gerontološka zdravstvena nega temelji na dokazih podprtih intervencijah,

je individualizirana na pacientove posebnosti in edinstvene situacije, kot so potrebe

po informacijah, ki pomagajo pacientu pri sprejemanju odločitev v času potreb po zdravstveni negi (Jacelon, 2004; Naylor idr., 2004; povz. po Boltz idr., 2008). Visoko

kakovostna geriatrična zdravstvena nega zahteva več kot samo znanje in izobraževanje medicinskih sester, potrebna je tudi stvarna zavzetost zdravstvene

organizacije do te rizične populacije pacientov (Mezey idr., 2004; povz. po Boltz idr., 2008).

NICHE model (Nursing Improving Care for Healthsystem Elders), prilagojen po

avtorjih Aiken, Sochalski in Lake (1997; povz. po Boltz idr., 2008) prikazuje ključne dejavnike za okolje, kjer se izvaja kakovostna gerontološka praksa. Okolje, kjer se izvaja gerontološka zdravstvena nega zaznamujejo institucionalne vrednote do starejših ljudi in osebja, sposobnosti sodelovanja in dosegljivost resursov. Vplivni

dejavniki na opisano so:

· strukturne značilnosti bolnišnice (vrsta lastništva, status učne baze, število postelj, sistem plačevanja, lokacija);

· značilnosti medicinskih sester (demografske značilnosti, stopnja izobrazbe, izkušnje v stroki, izkušnje v instituciji, vrsta oddelka);

· zaposlovanje medicinskih sester.

Raziskava Boltz in drugi (2008) pokaže, da je za kakovostno zdravstveno nego starostnikov pomembna podpora organizacije. Pomembno vlogo imajo managerji

zdravstvene nege, ki morajo zagotavljati v raziskavah odkrite resurse, kot dejavnike

kakovostne oskrbe starostnikov. Vse bolj se kaže tudi potreba po razvoju kazalcev na področju kliničnega dela, organizacije in strukture dela za vrednotenje učinkovitosti organizacijske podpore zdravstveni negi starostnika, s ciljem oblikovati

funkcionalne in fleksibilne modele gerontološke zdravstvene nege.

Za ustrezen odziv medicinskih sester na potrebe starostnikov, je potrebno poznati

potrebe starostnikov (razpredelnica 1), ko v zdravstveni negi ugotavljamo negovalne

probleme.

Razpredelnica 1: Potrebe starostnika za prepoznavanje problemov v starosti (povzeto po teoriji Maslowa; povz. po Ebersole idr., 2005)

5. NIVO

Samoaktualizacija in samozadostnost

(doseganje, razširitev, spiritualnost, izpolnjevanje) Obdržati zdrav življenjski slog; Upoštevati preventivne ukrepe; Iskati nove interese; Aktivno

obvladovanje stresa.

4. NIVO

Samospoštovanje in samoučinkovitost (samopodoba, identiteta, kontrola zmožnosti)

Pravilno odločanje; Poiskati pomoč; kadar je to potrebno; Načrtovati in slediti zdravemu načinu življenja.

3. NIVO

Pripadnost in vdanost

(ljubezen, empatija, povezovanje)

Imeti učinkovito podporno mrežo; Sposobnost ustreznega soočanja; Razvoj medsebojnih odnosov.

2. NIVO

Varnost in sigurnost

(opozarjanje, načrtovanje, preprečevanje, senzorna ostrina) Sposobnost opravljanja vsakodnevnih aktivnosti; Vaje za ohranitev ravnovesja in

preprečevanje padcev; Delati učinkovite spremembe v lastnem okolju; Slediti predlaganim ukrepom za odkrivanje zapletov staranja; Iskanje informacij o zdravju

1. NIVO

Biološka in psihosocialna integriteta

(hrana, voda, zrak, izločanje, udobje, mobilnost, integriteta kože) Vključenost v vaje gibanja, aerobike; Vključenost v vaje za raztegovanje in tonus mišičevja;

Zadostno in adekvatno uživanje hrane; Splošna raba zdravega življenja

Crombie s sod. (2004) povzema raziskave, ki govorijo v prid redne telesne aktivnosti,

ki se kaže v povečani kakovosti življenja, zmanjšanju tveganja za padce, preventivi osteoporoze, zmanjša se smrtnost in tveganje za kardiovaskularne bolezni idr.

Vključitev rednega gibanja v obdobje starosti mora biti ena izmed prioritet na področju promocije zdravja (Nelson et al., 2007). Potrebno je tudi jasna predstavitev,

kaj pomeni fizična aktivnost v starosti, saj mnogi starostniki to povezujejo z delom po

hiši in vrtu (Lawrow idr., 2002; povz. po Crombie idr., 2004). Poslabšanje mobilnosti in gibalna neaktivnost sta pri starejših osrednja dejavnika tveganja za poslabšanje zdravstvenega stanja in umrljivost, zato je pomembno, da se na nivoju družbe in na nivoju storitev, ponuja in spodbuja gibalno aktivnost starejših v obliki rednih vaj aerobike, fitnesa, hitre hoje in teka v naravi idr. Za dvig nivoja gibalne aktivnosti

starejših je nujno poznavanje strahov in dejavnikov, ki vplivajo na omejevanje gibanja

(Crombie idr., 2004), pomembna je spodbuda redne udeležbe v aktivnostih zmerne intenzivnosti v različnih društvih in skupnostih starejših občanov (DiPietro, 1996; DiPietro, 2001).

Gallagher (2004) opozarja na probleme, ki jih v bolnišnicah, v neposredni bližini turističnih središč, opažajo pri sprejetih pacientih – starostnikih v današnjem obdobju, ki so prekinili svoj dopust zaradi zdravstvenih težav. Turisti - starostniki so sprejeti

zaradi zdrsov, spotikov, padcev, fizične preobremenitve, poslabšanja kronične bolezni kot so srčno žilne bolezni in sladkorna bolezen. Do navedenega najpogosteje pride, ker starostniki niso vzeli zdravil, kot jim je predpisano, zaradi sprememb v

prehrambenem ali dietnem režimu in zaradi večje fizične aktivnosti, kot so je dnevno vajeni. V opazovalni študiji so tudi opazili, da starostniki prenehajo z uživanjem diuretikov, ker želijo zmanjšati število obiskov sanitarij med samim potovanjem do počitniške destinacije in na samih počitnicah, kjer so del le te izleti v bližnje turistične kraje. Podobni problemi so na področju prekomernega uživanja analgetikov in prehrambenih prekrškov na račun preveč bogate hrane ali premajhnega uživanja tekočin.

Mauk (2006) povzema naslednje dejavnike tveganja, ki ogrožajo zdravje starostnikov in jih je potrebno s pomočjo presejalnih programov spremljati pri starostnikih: fizična aktivnost, prehrana, kajenje, gibalna motorika, odpornost na okužbe, demenca, pitje alkohola, maščobe v krvi, zvišan krvni pritisk, cerebrovaskularne bolezni, bolezni

ščitnice, osteoporoza, vid, sluh, rak dojke, rak prostate, rak črevesja in danke idr. Poleg tega Mauk (2006) povzema še najpogostejše teme za edukacijo starostnikov kot so: prehrana, diete, gibanje, fitnes, kontrola teže, obvladovanje stresa, alternativni pristopi v starosti, hobiji, vključenost v skupnost, prostovoljstvo, umetnost in staranje, kultura in staranje, počitnikovanje, osebnostna in spiritualna rast idr.

2.4 Znanje, drža in vedenje v zdravstveni negi

Po podatkih Inštituta za medicino za leto 2001 ima v ZDA samo 23% univerzitetnih programov zdravstvene nege predmet gerontološka zdravstvena nega in le v eni tretjini programov gredo študenti v klinično okolje na tem področju. Pozitivne klinične

izkušnje študentov s starostniki imajo vpliv na kasnejše odločanje za delo s starostniki ali sorodnimi področji. Zdravstvena industrija mora postati odzivna na

staranje populacije, zato morajo izobraževalni programi iz zdravstvene nege biti senzibilni na ta pojav, študenti morajo pridobiti ustrezen nivo znanja in kliničnih veščin ter teoretičnih izhodišč o kroničnih boleznih v starosti, kar bo prispevalo k razvoju pozitivnih profesionalnih vedenj in stališč pri medicinskih sestrah (Williams,

Nowak in Scobee, 2006). Ferrario, Freeman, Nellett in Scheel (2008) navajajo, da

negativna drža in vrednote do staranja vplivajo na izbor kariere in na kakovost oskrbe, ki jo dobijo starejši.

Ferrario in drugi (2008) povzemajo nabor spoznanj raziskav o odnosu do

starostnikov:

· drža in vedenje študentov zdravstvene nege do starejših ljudi je generalno gledano negativna (Happell in Brooker, 2001; Fajemilehin, 2004; McLafferty in Morrison, 2004; Philipose et al., 1991; povz po Ferrario idr., 2008);

· več kot imajo zdravstveni delavci izkušenj s starejšimi ljudmi, bolj so njihova drža in vrednote pozitivne (Freeman, 2003; Sainsbury, Wilkinson in Smith, 1994; Sheffler, 1995; Strumpf in Tomes, 1993; povz. po Ferrario idr., 2008);

· negativna drža do starejših ljudi se lahko na študente prenese preko visokošolskega zavoda in kliničnega okolja (McLafferty in Morrison, 2004; povz. po Ferrario idr., 2008);

· drža in vedenje, ki je razvito do starostnikov, vpliva na kakovost nege in oskrbe, ki jo starostniki prejemajo (Philipose idr., 1991; Spier in Yurick, 1989; povz. po Ferrario idr., 2008);

· drža in vedenje do starostnikov in modeli njihove obravnave vplivajo na karierne odločitve študentov (Happell in Brooker, 2001; McKinlay in Cowan, 2003; McLafferty in Morrison, 2004; Sainsbury et al., 1992; Williams, Nowak in Scobee, 2006; povz. po Ferrario idr., 2008).

Delo s starejšimi je za študente po končani diplomi najmanj izražena želja za začetek profesionalnega razvoja (Fajemilehin, 2004; Williams idr., 2006; povz. Po Ferrario

idr., 2008).

3 Zaključek

Pojav staranje populacije se vedno bolj dotika vsake medicinske sestre. Prav je, da si

medicinske sestre zastavijo vprašanje, kako bodo pristopile do starostnikov? Prevzeti morajo odgovornost na področju pridobivanja znanj, veščin, spoznanja in dokazov, ki jih bodo prenesle v prakso, s ciljem zagotavljanja kakovostne zdravstvene obravnave

in oskrbe starostnikov. Njihova vloga je pomembna in ključna, saj starostniki potrebujejo strokovno pomoč in oporo za čim daljšo samostojno staranje.

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. Razloži vpliv staranja in odziv družbe na ta pojav. 2. Opiši skupine, v katere razvrstimo starostnike glede na njihove potrebe? 3. Na katerih področjih se mora odzivati stroka zdravstvene nege v zvezi s

staranjem? 4. Kako približati študentom zdravstvene nege profesionalno pot na področju

gerontološke zdravstvene nege?

Literatura

Boltz M, Capezuti E, Bowar-Ferres S, Norman R, Secic M, Kim H, et al. Hospital Nurses’ Perception of the Geriatric Nurse Practice Environment. J Nurs Scholarsh 2008; 40(3):

282 – 9.

Chang E, Chenoweth L, Hancock K. Nursing needs of hospitalized older adults. J Gerontol

Nurs 2003; 29(9): 32–41.

Crombie IK, Irvine L, Williams B, McGinnis AR, Slane PW, Alder EM, et al. Why older people

do not participate in leisure time physical activity: a survey of activity levels, beliefs and

deterrents. Age Ageing 2004; 33(3): 287-92.

Crosnoe R, Elder GH. Successful Adaptatiou in the Later Years: A Life Course Approach to

Aging. Soc Psychol Q 2002; 65(4): 309-28.

DiPietro L. The epidemiology of physical activity and physical function in older people. Med

Sci Sports Exerc 1996; 28(5): 596-600.

DiPietro L. Physical activity in aging: Changes in patterns and their relationship to health and

function. J Gerontol A Biol Sci Med Sci 2001; 56(2): 13-22.

Ebersole P, Hess P, Touhy T, Jett K. Gerontological nursing healthy aging. St. Louis:

Elsevier Mosby; 2005.

Ferrario CG, Freeman FJ, Nellett G, Scheel J. Changing nursing students’ attitudes about aging: an argument for the successful aging paradigm. Educ Gerontol 2008; 34(1): 51–66.

Gallagher J. Time on the beach not on the ward. Nurs Older People 2004; 16(5): 10-12.

Iwata M, Kuzuya M, Kitagawa Y, Iguch A. Emergency department use by nonagenarian

patients. Geriatr Gerontol Int 2006; 6(1): 25–31.

Lohmann M, Danielsson J. How to get the future of tourism out of today’s consumer surveys - Prospects for senior and kid travel in Germany. Documentation on the 7th International

Forum on Tourism Statistics, Stockholm, Sweden, 9 – 11 June 2004. Dostopno na:

http://www.tourismforum.scb.se/Consumer_Surveys.asp (27. 9. 2009).

Mauk KL. Gerontological nursing: competencies for care. Boston [etc.]: Jones and Bartlett;

2006.

Meyer J, Sturdy D. Exploring the future of gerontological nursing outcomes. J Clin Nurs

2004; 13(6): 128 – 34.

National Service Framework for Older People, 2001. Dostopno na:

www.eastbourne.gov.uk/Community/Heal th_Services/holidaymakers.asp (17. 06. 2010).

Nelson ME, Rejeski WJ, Blair SN, Duncan PW, Judge JO, King AC, et al. Physical Activity

and Public Health in Older Adults: Recommendation from the American College of Sports

Medicine and the American Heart Association (ACSM/AHA). Geriatr Nurs 2007; 28(6):

339-40.

Russo CA, Elixhauser A. Hospitalizations in the elderly population, 2003. Healthcare Cost

and Utilization, Project Agency for Healthcare Research and Quality, Statistical Brief #6.

Dostopno na: http://www.hcup-us.ahrq.gov/reports/statbriefs/sb6.pdf (15. 6. 2010).

Skela Savič B. Kontinuirana zdravstvena obravnava : izziv sodobnega menedžmenta bolnišnične zdravstvene nege = Continuing health care : the challenge of modern management of hospital nursing care. Obzor Zdrav Neg 2007; 41(1): 3-11.

Skela Savič B. Staranje, zdravje in turizem - dejstva in priložnosti = Ageing, health and tourism - facts and oppurtunities. In: Brezovec A, Mekinc J, Mulej M, eds. Management,

izobraževanje in turizem: kreativno v spremembe: znanstvena konferenca z mednarodno

udeležbo, 2009 Okt 22 - 23; Portorož, Slovenija. Portorož: Turistica, Fakulteta za turistične študije; 2009: 18-26.

United Nations. Population Division. Department of Economic and Social Affairs: Poulation

ageing 2002. Dostopno na: http://www.unfpa.org/swp/2002/english/indicators/page3.htm

(17. 6. 2010).

Zurc J. Človekovo zdravje in razvoj. In: Skela Savič B, et al., eds. Teoretične in praktične osnove zdravstvene nege : izbrana poglavja. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego,

2009.

Zurc J, Torkar T, Bahun M, Ramšak Pajk J. Metodika zdravstvene vzgoje in promocija zdravja. In: Skela Savič B, et al., eds. Teoretične in praktične osnove zdravstvene nege : izbrana poglavja. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego, 2009.

Williams KN, Nowak J, Scobee RL. Fostering student interest in geriatric nursing: Impact of

senior long-term care experiences. Nurs Educ Perspect 2006; 27(4): 190-3.

WHY NURSES DON’T LIKE TO WORK WITH OLDER PEOPLE: FACT OR FICTION?

Zakaj medicinske sestre ne želijo delati s starimi ljudmi: dejstvo ali fikcija

dr. Angela Kydd4

IZVLEČEK ABSTRACT

Teoretična izhodišča: Število prebivalcev na zahodu se stara. Velika je potreba ne le po tem, da bi pritegnili medicinske sestre k delu s starejšimi ljudmi, ampak tudi po obravnavi odnosa, ki ga imajo nekateri strokovnjaki do nege starih ljudi. Zdravstvene in socialne institucije obravnavajo vse več starejših ljudi, kljub temu pa imajo tisti, ki delajo s starejšimi ljudmi nizek poklicni status in tovrstno delo s strani medicinskih sester ni vedno vidno kot možnost kariernega napredovanja. Veliko medicinskih sester ne želi delati v tej specializaciji. Cilji: Prispevek obravnava odnos zdravstvenih delavcev do dela s starejšimi ljudmi in se opira na delo avtorice iz raziskave iz leta 1998, ki se trenutno ponovno izvaja v mestih na Škotskem in v Ameriki, pozneje pa se bo v tem letu izvajala še v Sloveniji, Nemčiji, na Švedskem in Japonskem. Cilji so: • ugotoviti možne razloge za negativen odnos do dela s starejšimi ljudmi, • pripraviti priporočila za oblikovalce politik, da bi našli načine za pritegnitev medicinskih sester v to področje dela. Metoda: Uporabljena je bila metoda mešanega pristopa. 20 strani dolga anketa je bila izvedena na večjem številu ljudi. Statistični podatki so opisni. Anketo smo razdelili med šole za medicinske sestre in druge zdravstvene delavce ter v različne zdravstvene in socialno-varstvene institucije, kjer so se ljudje sami odločili ali bodo sodelovali v anketi ali ne. Rezultati: Do danes smo na Škotskem zbrali 535, na Floridi pa 315 anket. Predhodni rezultati kažejo, da se je s tem, da imajo tisti, ki delajo s starejšimi ljudmi nižji poklicni položaj kot njihovi kolegi v bolj akutnih področjih, strinjalo v zahodni Škotski 66% ljudi, na Floridi

Background: The population of the Western world is ageing and there is a great need not only to attract nurses to work with older people, but an urgency to address the attitudes some professionals have towards caring for older people. All adult places of health and welfare have increasingly higher numbers of older clients, yet working with older people generally has a low professional status and is not always perceived as a career by nurses. Many nurses do not want to work in this speciality. Objectives: This paper looks at health care professionals’ attitudes to working with older people and draws on work by the author from a 1998 study, which is currently being replicated in cities in Scotland and America with cities in Slovenia, Germany, Sweden and Japan joining the study later in the year. The objectives are to identify possible reasons for negative attitudes towards working with older people to make recommendations to policy makers to find ways to attract nurses into this area of work Method: A mixed method approach was used. A 20 page questionnaire was distributed widely, with an invitation for participants to be interviewed at a mutually convenient time. Statistics will be reported as descriptive as the questionnaire was distributed to the school of nursing and health and welfare settings for voluntary self selection. Results: To date, 535 Scottish questionnaires have been collated and 315 questionnaires from Florida. 20% of both sets of participants have agreed to be interviewed. Preliminary results show that in the West of Scotland, 350 (66%) and in the Florida 129 (41%) agreed that those working with older people had a lower professional status than their peers in more

4 Dr Angela Kydd RGN, RMN, PGCE, MSc (Gerontology), PhD (Nursing), Senior Lecturer in Gerontology, School of Health, Nursing and Midwifery, University of the West of Scotland e-pošta: angela.kydd@uws.ac.uk

pa 41%. Diskusija: Literatura in ta študija sta pokazali, da obstaja več razlogov, zakaj delo s starejšimi ljudmi ni poklicna izbira za mnoge medicinske sestre. Nizek poklicni status medicinskih sester, ki delajo s starejšimi ljudmi je bolj očiten v Združenem kraljestvu kot v Ameriki. Nizek status je eden od dejavnikov, ki preprečuje, da bi se študentje in na novo usposobljene medicinske sestre odločili za kariero na področju gerontologije.

acute areas. Discussion: The literature, and this study, identify that there are multiple reasons why working with older people is not a career choice for many nurses. The low professional status of nurses working with older people is more apparent in the United Kingdom (UK) than in America and has been identified as one of the factors in deterring students and newly qualified nurses from pursuing a career in gerontology.

Ključne besede: odnos do starih ljudi, gerontologija kot specializacija, strokovni ugled

Key words: attitudes to older people, gerontology as a specialism, professional esteem

1 Introduction

Working to maintain the health and well- being of older people has not been a

popular career choice for many professionals. Care of the ‘aged’ ‘aged and infirm’ ‘geriatrics’, ‘elderly’, and now ‘older people’ remains an under-rated speciality, with

many professionals in this field feeling under-valued by colleagues. In the last eight

decades, since the pioneering work of Marjorie Warren in the 1930s, much work has

been done to raise the profile of ‘gerontology’ and the professionals who choose to

specialise in this field, yet studies confirm that working with older people in

healthcare is still viewed as a lowly profession (Gallagher, Bennet and Halford,

2006).

This phenomena is worthy of further investigation because gerontology as a

speciality is not a new concept and in as the heart of planning for an older population.

Strategy documents for the UK acknowledge that age related changes in health

status require specialist knowledge in order to enable older adults to reach their full

potential. This call for specialist knowledge is reiterated in current strategic

documents by the Department of Health (2001, 2006), the Wales Assembly

Government (2003, 2006) and the Scottish Executive (2007). These documents and

many other good practice statements also call for patients to be treated with dignity

and respect.

The attitudes of nurses towards older people reflect the perceptions of older people

towards the attitudes displayed by health professionals towards them as older

people. Gray (2009) outlines a survey of older people in Northern Ireland in 2008.

Part of the survey found that 38 percent of over 65 year olds had concerns about the

attitudes of staff to older people. Similarly, a survey by Kydd (2009) identified 7 main

attributes older people wanted from a nurse, these were: a kind, understanding

person; a professional attitude to older people; a patient person who would listen; a

respectful person; a cheerful person; someone who would provide continuity of care

and a skilful and knowledgeable practitioner. The older people surveyed had

highlighted that their perceptions of good care came from positive attitudes and

sensitive interactions with patients and their families.

2 The need for specialist nurses in gerontology

Health care professionals specialising in gerontology are essential to an ageing

population. Maintaining the health and well-being of older people is high on the

political agendas of most developed countries. The developed countries are forecast

to have an increase from 20% to 32% of people over 60, and the proportion of over

60s who are 80 years or older is forecast to increase from19% to 32% (United

Nations, 2007). The countries in the UK have different strategies to deal with an

ageing population. In England, ‘The National Service Framework (NSF) for older

people’ (Department of Health, 2001) consists of ten priorities for older people and

later the ‘New Ambition for Old Age: Next Steps in Implementing the National Service Framework for Older People’ (Department of Health, 2006). Northern Ireland has

undergone a restructuring of health and social services between 2006 and 2008 and

has an inclusive strategic approach for its total population, the ‘Priorities for Action’ strategy sets out a planning framework for health, social and public safety services in

2006-2008’. The publication of ‘The Strategy for Older People in Wales’ in 2003 by the Welsh Assembly Government (Welsh Assembly Goverment, 2003), with the

establishment of a Commissioner for Older People (the first in Europe) has been

widely acknowledged for its progressiveness. Plus the ‘National Service Framework for Older People in Wales’ (Welsh Assembly Government, 2006), which addresses health and social care services for older people across primary, secondary and

community care. The Scottish strategy ‘All our futures: planning for a Scotland with an ageing population’ (Scottish Executive, 2007) is similar to the Welsh strategy, in that the data and analysis which informed these strategies and subsequent

implementation, demonstrate the advantages of cohesive and integrated approaches

within smaller nations.

In order to implement the plans and the recommendations of best practice, a

workforce fit for purpose is necessary. However, nursing in care of older people is not

a popular career choice and this paper and the current study sets out to explore the

attitudes towards nurses who work with older people.

3 Attitudes towards working with Older People

Many theories have been put forward to suggest possible reasons for both positive

and negative attitudes towards working in gerontology. In an unpublished study of

375 health care professionals by Kydd, idr., (1998) five factors were identified that

impacted on health care professionals attitudes to working with older people. This

study is currently being replicated with partners in cities in Scotland, America,

Slovenia, Sweden, Japan and Germany. To date the Scottish (n=535) and American

data (n=315) has been collected. These factors remain valid and are discussed

below, with reference to relevant literature.

1. Ageism

2. Working environment

3. Education

4. Professional Esteem

5. Gerontology as a speciality

3.1 Ageism

Hope (1994) found that nurses working with older people had a more positive attitude

to working with older people, than nurses working in an acute setting. The

conclusions drawn were twofold; nurses with a positive attitude tend to work with

older people through choice, or conversely, all nurses have similar attitudes, but the

exposure to the environment and having knowledge of gerontological nursing care

has a positive influence on nurses’ attitudes. Courteney, Tong and Walsh (2000)

suggest that generally the attitudes held by nurses about working with older adults

tend to be negative and Kane (1999) found that ageist attitudes exist when

professionals perceive that clinical interventions are not worthwhile for older people.

Such attitudes need to be addressed as figures from Age Concern (2007) report that

in the UK in 2005, 60% of people aged 65-74 and 64% of people aged 75 and over

reported a long standing illness, meaning 40% and 36% respectively – did not have

long standing illnesses. Timely screening, and timely interventions mean that older

people can enjoy a good quality of life, which clearly demonstrates that clinical

interventions are crucial to the health and well being of older people.

In our current study, the question posed was ‘Older people should have access, if appropriate, to medical and surgical procedures regardless of their age.’ Ageist

attitudes were not present, 508 (95%) of Scottish participants (n=532) agreed with

this statement and 295 (94%) of American participants (n=314) agreed with this

statement.

3.2 Working environment

The working environment is one of the factors which affect staff morale. Pursey and

Luker (1995) argue that negative attitudes towards working with older people are not

due to negative attitudes to older people, but from a lack of desire to work in an

environment where the work is routine, busy and demoralising. This point is

substantiated by Keighley (1997) who points out that best way to attract staff into

gerontology is by providing development opportunities and an environment that is

supportive, encouraging and valuing of the work being done. Care of older people

has frequently been referred to as the ‘Cinderella’ service in which old people are discriminated against in terms of resources, which Nolan, et al. (2002, cited in

Alabaster, 2007) refers to as ‘impoverished environments’. However, working

environment has not often been viewed as a contributory factor affecting health care

professionals’ attitudes towards gerontological care. One possible reason for this is that attitudinal scales are used that do not include the working environment.

In our current study, the question posed was ‘If care of older people wards had better resources it would be easier to attract staff’. 358 (67%) of Scottish participants (n=533) agreed with this statement and 197 (63.5%) of American participants

(n=310) agreed with this statement.

3.3 Education

Timms and Ford (1995) point out that low priority is given to gerontology by clinicians

and educators. They also suggest that the gerontological content in the curriculum for

nurses is often weak coupled with limited numbers of educators having an interest or

expertise in this area. This results in clinicians with little or no formal education in

gerontology providing care for older people. McAlpine, Gilhooly, Murray, Lennox in

Caird (1995) suggest from their study of 229 medical students in 1989 that there is a

positive relationship between knowledge and attitudes, which was substantiated by

Edelmann (2000) who suggests that changes in knowledge and beliefs can influence

attitudes. Similar studies that explore the relationship between knowledge and

positive attitudes to working with older people are a Scottish study of medical

students’ attitudes by Alexander & Eagles (1990); an American study of nurses’ attitudes by Sheffler (1995), an English study by Wade (1999) and an Australian

study by Mellor (2007).

Attitudes towards a speciality will influence career choice (Happell and Brooker

2001; Marsland and Hickey, 2003; Rognstad, Aasland and Granum, 2004), and will

also impact on care (Gallagher, Bennet and Halford, 2006). It is not only classroom

education for student nurses that is important, but clinical placements, post-

registration education (Aoki and Davies, 2002) and exposure to examples of best

practice (Kydd, 2002).

In our current study, the question posed was ‘Care of older people as a specialist

subject should be given more curriculum time in the training of health care

professionals.’ 443 (83%) of Scottish participants (n=533) agreed with this statement

and 250 (80%) of American participants (n=314) agreed with this statement.

3.4 Professional Esteem

There is a vast amount of literature on the topic of professional esteem which

encompasses what Levi, Frankenhauser and Gardell (1983) termed ‘quantitative overload, qualitative underload, lack of control and lack of social support.’

Seventeen years on there has been little improvement in the perceived professional

esteem of older people. Fisher Robertson and Cummings (1996) found that long-

term care nursing is plagued by a negative image from within and outside the nursing

profession. Wade (1999) points out that a paucity of research into what constitutes a

specialist nurse in gerontology has hindered the profile of professionals working with

older people. The rising number of technical roles taken on by nurses in the acute

areas has rendered nursing older people to ‘basic nursing care’. Word constraint

limits what can be written on the topic, but many documents support the fact that as

people live longer, they need to have their complex personal, social and health care

needs addressed and managed in an expert manner in order each individual can live

as full a life as possible. See Reed, Inglis, Cook, Clarke and Cook (2007) on the

development of specialist nurses for older people.

In our current study, the question posed was ‘People working in care of older people

are deemed to have a lower professional status than those who work in high

technology areas.’ 350 (83%) of Scottish participants (n=533) agreed with this statement and 129 (41%) of American participants (n=315) agreed with this

statement. A further question to measure perceptions of professional esteem asked,

‘Other health care professionals do not seem to appreciate that care of the older person is a highly skilled speciality.’ 437 (82%) of Scottish participants (n=533)

agreed with this statement and 219 (70%) of American participants (n=314) agreed

with this statement. The responses to the two questions illustrate that the participants

in Scotland perceived they had a low status and that other professionals did not

acknowledge their expertise, whereas the American participants did not agree that

the speciality had a low status, but agreed that other professionals perceived it to

have a low status.

3.5. Gerontology as a speciality

Given that there is a need for nurses to specialise in the care of older people, there

remains a concern that nurses are not attracted to working with older people.

(Happell and Brooker, 2001; McLafferty and Morrison, 2004; Alabaster, 2007). Aud,

Bostick, Marek, Mcdaniel (2006) states that the popularity of working in

gerontological nursing is a major concern for service planners as the only 1.9 percent

of undergraduate student nurses identify working with older adults as their preferred

career choice.

In our current study, the question posed was ‘A qualified nurse/doctor does not need

to have specialist training in order to deliver excellent care for older people’ 182

(34%) of Scottish participants (n=535) agreed with this statement and 290 (54%)

disagreed. Of the American participants (n=312), 57 (18%) agreed with this

statement and 225 (72%) disagreed with the statement.

4 Attracting nurses to work with older people

The findings of the original study demonstrated that although health care

professionals obtain intrinsic job satisfaction from working with older people they feel

that the work they do has little professional kudos in the opinions of other staff, health

educators and managers. Although the participants in the current study state that

specialist training is necessary in order to deliver excellent care to older people, they

also agree that working with older people carries with it a low professional status.

There are many nurses working with older people who have dedicated their career to

care of older people, but evidence abounds that unless someone has an intrinsic

desire to work with older people, there are few extrinsic drives to encourage nurses

to work in the field.

It would appear that negative attitudes towards all grades of staff working with older

people pervade due to a variety of reasons. However, in order to positively alter

negative attitudes, many factors have to be addressed, including an increase in

professional esteem with more nurse specialist roles on high pay scales, more

resources, specialist training and better working conditions. The culture of nursing

needs to address the fact that nursing older people is more than basic nursing care.

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. Povejte razloge zakaj naj (ne)bi bilo delo s starimi ljudmi karierna izbira medicinskih sester?

2. Ali menite, da imajo medicinske sestre v Sloveniji nizek ali visok profesionalni status? Obrazložite vaš odgovor.

3. Ali menite, da zdravstvena nega starih ljudi zahteva spretnega in dobro izobraženega strokovnjaka?

4. Kaj je potrebno, da bi povečali profil medicinskih sester, ki delajo na področju gerontologije?

5. Katera posebna znanja so po vašem mnenju potrebna za medicinske sestre, ki delajo na gerontološkem področju?

Literatura

Age Concern. Facts, figures and research. London: Age Concern; 2007.

Alabaster E. Involving students in the challenges of caring for older people. Nurs Older

People 2007; 19(6): 23-8.

Alexander D, Eagles J. Changes in attitudes towards psychiatry among medical students:

correlation of attitude shift with academic performance. Med Educ 1990; 24(5): 452-60.

Aoki Y, Davies S. Survey of continuing professional education within nursing homes. Br J

Nurs 2002; 1(13): 902-11.

Aud MA, Bostick JE, Marek KD, McDaniel RW. Introducing Baccalaureate Student Nurses to

Gerontological Nursing. J Prof Nurs 2006; 22(2): 73-8.

Courtney M, Tong S, Walsh A. Acute-care nurses’ attitudes towards older patients: a literature review. Int J Nurs Pract 2000; 6(2): 62-9.

Department of Health. The National Service Framework for Older People. London:

Department of Health; 2001.

Department of Health. New Ambition for Old Age: next steps in implementing the National

service framework for older people. London: Department of Health; 2006.

Edelmann R. Attitude measurement. In: Cormack D, eds. The research process in nursing.

Oxford: Blackwell Press; 2000.

Fisher Robertson J, Cummings C. Attracting nurses to long - term care. J Gerontol Nurs

1996; 22(9): 25-32.

Gallagher S, Bennet K, Halford J. A comparison of acute and long-term health - care

personnel’s attitudes towards older adults. Int J Nurs Pract 2006; 12(5): 273-9.

Gray AM. All our futures: attitudes to age and ageing in Northern Ireland. Access Research

Knowledge: Research Update 2008; 61. Dostopno na:

http://www.ark.ac.uk/publications/updates/update61.pdf (14.06.2010).

Happell B, Brooker J. Global aging: Who will look after my grandmother? Attitudes of student

nurses toward the care of older adults. J Gerontol Nurs 2001; 27(12): 12-7.

Hope K. Nurses’ attitudes towards older people: a comparison between nurses working in

acute medical and acute care of elderly patient settings. J Adv Nurs 1994; 20(3): 605-12.

Kane M. Factors affecting social work students’ willingness to work with elders with Alzheimer’s Disease. J Soc Work Educ 1999; 35: 71-86.

Keighley T. Developing organisations for quality. In: Mayer P, Dickinson E, Sandler M, eds.

Quality care for elderly people. London: Chapman and Hall; 1997.

Kydd A, Gilhooly M, Lightbody P, Curzio J, McAlpine C, Wilkieson C, et al. Care of the

Elderly: Speciality or Dead End Job? British Society of Gerontology Annual Conference;

1998 Sep 18-20; Sheffield. United Kingdom.

Kydd A. Sharing good practice in the care of older people. Nurs Times 2002; 98(32): 42-4.

Kydd A. Values: What older people told us. In: Kydd A, Duffy T, Duffy R, eds. The Care and

Well-being of Older People. Reflect Press. Devon: Newton Abbot; 2009.

Levi L, Frankenhauser M, Gardell B. Work stress related to social structures and processes.

In: Norman I, Redfern S, eds. Mental Health Care for Elderly People. London: Churchill

Livingstone; 1983.

Marsland L, Hickey G. Planning a pathway in nursing: do course experiences influence job

plans? Nurse Educ Today 2003; 23(3): 226-35.

McLafferty I, Morrison F. Attitudes towards hospitalised older adults. J Adv Nurs 2003; 47(4):

446-53.

McAlpine C, Gilhooly M, Murray K, Lennox I, Caird F. Medical Students and Geriatric

Medicine. Academic Medicine 1995; 70(9): 749-50.

Mellor P. Nurses’ attitudes toward elderly people and knowledge of gerontic care in a Mult-

Purpose Health Service (MPHS). Aust J Adv Nurs 2007; 24(3): 37-41.

Pursey A, Luker K. Attitudes and stereotypes: nurses’ work with older people. J Adv Nurs 1995; 22(3): 547-55.

Reed J, Inglis P, Cook G, Clarke C, Cook M. Specialist nurses for older people: implications

from UK development. J AdvNurs 2007; 58(4): 368-76.

Rognstad M, Aasland O, Granum V. How do nursing students regard their future? Career

preferences in the post-modern society. Nurs Educ Today 2004; 24(7): 493-500.

Scottish Executive. All Our Futures: Planning for a Scotland with an Ageing Population.

Edinburgh: Scottish Office; 2007. Accessed from:

http://www.scotland.gov.uk/Resource/Doc/169342/0047172.pdf Accessed 09/08/2008

(14.06.2010).

Sheffler S. Do Clinical Experiences Affect Nursing Students’ Attitudes Toward the Elderly? J Nurs Educ 1995; 34(7): 312-6.

Timms J, Ford P. Registered nurses’ perceptions of gerontological continuing education needs in the United Kingdom and in the USA. J Adv Nurs 1995; 22(2): 300-7.

United Nations. World Population Projections 2007, New York: United Nations; 2007.

Wade S. Promoting quality of care for older people: developing positive attitudes to working

with older people. J Nurs Manag 1999; 7: 339-47.

Wales Assembly Government. Strategy for Older People in Wales. Cardiff: Wales Assembly

Government; 2003.

Welsh Assembly Government. ‘The Strategy for Older People in Wales’. Accessed from:

http://new.wales.gov.uk/about/strategy/strategypublications/strategy_olderpeople/?lang=en

(24. 08. 2008).

POMEN IZOBRAŽEVANJA ŠTUDENTOV ZA ZDRAVSTVENO NEGO STAREGA ČLOVEKA

The importance of educating students for nursing care of elderly people

dr. Danica Železnik5

IZVLEČEK ABSTRACT

Izobraževanje študentov za zdravstveno nego starejšega človeka ima izjemno pomembno vlogo, saj naj bi se študenti naučili prepoznavati tiste posebnosti in značilnosti pri starejšem človeku, ki so ključnega pomena za njegovo kakovostno obravnavo. Izobraževalne institucije si prizadevamo, da bi študenti skozi izobraževalni proces dosegli visoko stopnjo znanja in veščin, osebnostno zrelost in visoke etične norme. Študenti zdravstvene nege vstopajo v klinično okolje kot izvajalci zdravstvene nege, zato je pomembno, kako so na obravnavo starostnikov pripravljeni, saj je razvijanje znanja ključnega pomena za pridobivanje kompetenc in zagotovilo za učinkovito in varno zdravstveno nego.

Educating students for nursing care of elderly people has an exceptionally important role, because students are supposed to learn how to recognize specialities and characteristics of an elderly person that are crucial for quality treatment. Educational institutions strive for students to achieve a high level of knowledge and skills, personal maturity and high ethical norms, through the educational process. Students of nursing care are entering in a clinical environment as nursing care providers, therefore it is important how are they prepared for treatment of elderly people, because developing their knowledge is of major importance to gain competences and the assurance for efficient and safe nursing care.

Ključne besede: izobraževanje, zdravstvena nega, starostnik

Key words: educating, nursing care, elderly people

1 Uvod

Učenje in izobraževanje se pojavlja kot družbena dejavnost in kot posameznikova aktivnost. Pri tem je pomembno, da si posameznik pridobiva znanje, spretnosti in

navade na podlagi lastnega prepričanja, želja in interesov, da ima uresničevanje njegovih učnih ciljev zanj poseben namen, saj si tako z lastno zavestjo oblikuje take

učne navade in pristope, ki so v skladu z njegovimi osebnostnimi nagnjenji in mu omogočajo stalno učenje in izobraževanje (Perme, 1996).

Razvoj zdravstvene nege in vse zahtevnejše naloge medicinske sestre narekujejo

ustrezno izobraževanje. Potreba po vse bolj izobraženi medicinski sestri ni nastala zaradi posnemanja študijskih programov drugih razvitejših dežel, kot navaja Šušteršič (1994), temveč je zorela v praksi. Slovenska zdravstvena nega potrebuje

strokovnjake, ki bodo usposobljeni za delovanje v zdravstvenih timih in bodo imeli

5 doc. dr. Danica Železnik, dekanica Visoke šole za zdravstvene vede Slovenj Gradec e-pošta: danica.zeleznik@quest.arnes.si

dovolj specifičnega znanja (Železnik, 2003). Ne moremo prezreti dejstva, da je tudi zdravstvena nega, tako kot druge poklicne dejavnosti, vpeta v družbene razmere in

tokove spreminjanja ter da vsaka politična, družbena, zakonodajna ali ekonomska sprememba vpliva nanjo. V slovenskem prostoru so začrtane smeri razvoja zdravstvene nege že v dolgoročnem programu razvoja zdravstvene nege in postavljena je strategija in vizija razvoja stroke. Vse pomembnejše postajata kakovostno dodiplomsko izobraževanje in trajnostno izobraževanje, saj je znanje tista kategorija, ki glede na današnji intenzivni razvoj družbe in znanosti zelo hitro zastara. Ko govorimo o izobraževanju medicinskih sester, govorimo o izobrazbi, ki je

tesno povezana s psihološko, sociološko, filozofsko, medicinsko stroko. Medicinska sestra mora biti dobro strokovno usposobljena, istočasno pa tudi osebnostno zrela in psihološko pripravljena za izvajanje tako zahtevne zdravstvene nege. Pri tem ima

izreden pomen aktivna udeležba medicinskih sester v izobraževalnem procesu, proces izkustvenega učenja ter analiza in evalvacija takšnega izobraževanja. S takšnim načinom posameznica (profesionalka) prispeva k dobrobiti pacienta in dvigu

kakovosti zdravstvene nege, ter njenemu razvoju (Železnik, 2008). Če želimo organizirati izobraževanje, ki bo ustrezalo tako potrebam uporabnikov, kot pravi Jereb (1998), potrebam organizacije, potrebam in interesom zaposlenih in potrebam

družbenega okolja, kakor razvoju stroke, moramo najprej poznati te potrebe in hkrati vedeti tudi za možnosti, ki so za zadovoljevanje teh potreb nujne.

Vsebine izobraževalnega procesa na dodiplomskem visokošolskem študijskem programu zdravstvena nega so prilagojene človeku, ki vstopa v evropski sistem zdravstva, živi v času spreminjajoče se morale, vedenjskih pravil in mnogih socialnih, kakor tudi ekonomskih ovir. Vsebine poudarjajo prevzemanje odgovornosti

starejšega človeka za svoje zdravje. Pri tem je posebej izpostavljena samooskrba,

kot pomemben dejavnik za življenje v domačem okolju, in pomemben dejavnik za načrtovanje oskrbe starejšega človeka. Prav tako vsebine študijskega programa dajejo velik poudarek razvijanju učinkovitih mehanizmov za zagotavljanje kakovostne

zdravstvene nege v zdravstvenem sistemu, kar vodi do profesionalizacije stroke

(Železnik, Verbič, Trobec in Ovijač, 2009).

Ker povečanje števila starejših ljudi predstavlja za sodobne družbe kakor tudi za Slovenijo velik izziv, smo v izobraževalnem programu vsebinam zdravstvene nege starejšega človeka dali poseben pomen, saj so te vsebine zastopane v vseh treh letih študija in vseh strokovnih področjih. Med seboj se te vsebine povezujejo tako na horizontalni, kot vertikalni ravni. Visokošolski učitelji se zavedamo, da mora visokošolska strokovna izobrazba na področju zdravstvene nege diplomante usposobiti za prevzem kompetenc v zdravstveni negi starostnika, v kateri se

podčrtuje vprašanje kakovosti (Železnik in Lahe, 2000; Železnik, 2001).

Izvajalke predmetov s področja zdravstvene nege starostnika so habilitirane medicinske sestre - visokošolske učiteljice in učitelji z znanstvenimi nazivi, ki svoje bogato znanje posredujejo študentom, klinično usposabljanje pa se odvija pod mentorstvom habilitiranih visokošolskih učiteljev in mentorjev v kliničnem okolju –učnih bazah visokih šol za zdravstvene vede.

Vse pomembnejše postaja tudi zavedanje lastnih pristojnosti posameznega diplomanta, ki jih daje določena stopnja izobrazbe ter z njo povezana odgovornost in

pravica odločanja v vseh razsežnostih. Prihaja namreč do čedalje večjih strokovnih zahtev in pričakovanj ljudi, v ospredje prihajajo drugačne moralne in etične vrednote.

2 Staranje prebivalstva

V zadnjem stoletju se je v večini evropskih držav življenjska doba podaljšala za več kot 50% (United Nations, 2002). Staranje prebivalstva postaja globalni problem,

starostniki postajajo številčnejša in za obravnavo vse bolj zahtevna skupina ljudi. Število ljudi, starejših od 65 let, in kot navajajo Šelb-Šemerl, Rok-Simon, Kelšin in Ivas (2004), je pričakovati povečevanje deleža starih od 76 do 90 let in zelo starih nad 90 let, se v zadnjem desetletju izredno povečuje. Zadnje statistike v Evropi prikazujejo naraščanje te generacije že na več kot 17% prebivalstva. V letu 2008 je v

Sloveniji živelo 71.773 ljudi v starostni skupini od 75-79 let; v skupini 80-85 let:

47.087 ljudi; v skupini od 85-89 let: 22.681 ljudi; in v skupini nad 90 let: 6551 ljudi.

(Statistični urad Republike Slovenije). Z naraščanjem življenjske dobe se pogledi

starejših na življenje spreminjajo, saj jih večina želi živeti kakovostno in zdravo življenje. Zaradi daljše življenjske dobe lahko nastajajo pri starostnikih dolgoročni zdravstveni problemi pogojeni z različnimi kroničnimi boleznimi, kot so povišan krvni tlak, obolenja dihal, rakasta obolenja, bolezni srca in ožilja, depresija, kronične degenerativne bolezni, sladkorna bolezen, ateroskleroza, osteoporoza in druge. Te

bolezni zahtevajo prilagojen zdravstveni sistem ter prilagojeno in dodatno

izobraževanje. Pri tem je kakovostno izobraževanje za delo s starejšim človekom ključnega pomena, saj je vloga medicinske sestre pri obravnavi starejšega človeka izjemno pomembna. Ključni koncept na katerem temelji izobraževanje študentov zdravstvene nege je v njegovi vlogi zadovoljevanja potreb starostnika.

V obdobju starejšega človeka se pojavljajo popolnoma nove potrebe, tako do zdravstvene službe kot tudi do socialno-medicinskih in socioloških pogledov na zdravje in kakovost življenja. Naraščanje predvsem degenerativnih, srčno-žilnih in onkoloških bolezni, zahteva spremembo zdravstvene službe in korenito prilagajanje družbe v smislu arhitektonskih pregrad, ergonomskih prilagoditev javnih prostorov, socializacije starostnikov ... Kakovostna obravnava starostnikov vključuje celovit pristop tako zdravstvene službe kot tudi socialne in sociološke oskrbe (European Health for All Database, 2008).

Globalizacija in industrializacija sta v zadnjih desetletjih spremenili odnose v družini. Tako starostniki ostajajo vedno bolj sami, prepuščeni lastnim težavam in razmišljanjem. Sodobna gerontologija se trudi starostnika obdržati čim dlje v njegovem domačem okolju, kjer se počuti varno in mu vliva zaupanje, ko se srečuje s problemi staranja, boleznimi in odvisnostjo. Vsaka bolezen pomeni za starostnika

nujno spremembo načina življenja in zahteva prilagoditev na nove obremenitve tako gibalnega kakor srčno-žilnega sistema. Program zdravstvene nege ne vključuje samo obravnave osnovne bolezni, ampak upošteva starostnika kot celoto z vsemi

spremljajočimi bolezenskimi spremembami v sklopu soobolevnosti posameznika. Mnogokrat ob akutnem incidentu bolezni ali poškodbe iztirijo nekatera, sicer že prej poznana patološka kronična stanja, ki pa so bila zadovoljivo urejena, npr. krvni

sladkor, povišan tlak, dementnost. Prav to pa odločujoče vpliva na obravnavo akutnega stanja in lahko privede do usodnih zapletov, posebej če k temu prištejemo deficitarnost čutil (vida, sluha, vonja).

Obravnava starostnika zahteva izkušen zdravstveni tim, vanj je vključena medicinska sestra in ostali strokovnjaki različnih področij, kakor tudi svojci. Ob tem je potrebno poudariti, da je starejši pacient enakopravni član tima. Brez sodelovanja svojcev starostnika ali njemu bližnjih zdravstvena nega in rehabilitacija ne more uspeti v polni

meri. Še tako dober rehabilitacijski izid pa se izniči, če družba s svojo infrastrukturo in organizacijo zdravstvenega in socialnega varstva ni zmožna ali sposobna sprejeti starostnika pod svoje okrilje, potem ko se vrne iz bolnišničnega zdravljenja (Turk, 2004).

Dobro zdravje in uspešno staranje je opredeljeno v smislu sposobnosti starostnika za samostojno delovanje, v določenem družbenem okolju. Za zdravo starejšo osebo se lahko šteje oseba, ki je družbeno in intelektualno aktivna tudi v prisotnosti kroničnih bolezni. Zdravstveno varstvo starejših oseb vključuje pomoč ohranjati posameznikovo prilagodljivo obnašanje, spodbujanje dobrega počutja, ki ga zagotavlja zdravstvena oskrba v akutni in dolgoročni bolezni. Najpogostejše kronične bolezni, ki se pojavljajo pri starostnikih po vsem svetu so bolezni srca in ožilja, rak, diabetes, osteoartritis, pljučne bolezni, Alzheimerjeve bolezni in psihiatrične motnje, najpogosteje depresija in demenca.

Zdrav življenjski slog omogoča ohranjanje in krepitev zdravja ter kakovosti življenja vsakega posameznika in zmanjšuje družbene stroške preprečevanja in zdravljenja invalidnosti in prezgodnje smrtnosti. Negativni učinki posameznih elementov nezdravega življenjskega sloga se med seboj dopolnjujejo, tako da je pri

posameznikih velikokrat izraženih več dejavnikov tveganja hkrati.

Staranje je proces z različnimi spremembami. Starost in zdravo staranje nista bolezen, temveč le programirani fiziološki proces, ki je zapisan v dedni zasnovi. Toda

ta proces lahko pospešijo različni vplivi okolja, predvsem bolezni, ki lahko povzročijo bolezensko ali prezgodnje staranje organizma. Osnovna značilnost sprememb v procesu staranja je upočasnitev različnih procesov in posledično zmanjšanje

delovanja različnih organskih sistemov ter s tem delovanja celotnega organizma. Zaradi zmanjševanja delovanja in posledično zmanjšane funkcijske rezerve se organizem teže prilagaja na spremenjene pogoje in večje obremenitve.

Staranje organizma je fiziološki proces, zato ga ne moremo preprečiti, lahko pa ga upočasnimo, in to predvsem z odstranjevanjem dejavnikov, ki povzročajo bolezensko staranje. Študenti zdravstvene nege morajo te dejavnike zelo dobro poznati, saj cilj prizadevanj za preprečevanje in odstranjevanje teh dejavnikov ne sme biti zgolj

podaljševanje življenja, temveč kakovostno staranje (Železnik, 2000). Kakovost

življenja je v pretežni meri odvisna od duševnih in telesnih funkcij, ki jih poslabšujejo kronične bolezni in s tem tudi onemogočajo kakovostno staranje.

2.1 Značilnost procesov staranja

Za obdobje starosti je pogosto značilno zmanjševanje duševnih in telesnih sposobnosti, h katerim prispevajo normalen fiziološki upad in številne kronične bolezni ter stanja (Gallo in Gonzales, 2001). Telesne, duševne in socialne težave zmanjšujejo funkcionalno sposobnost starostnika in vplivajo na njegovo samooskrbo

in kakovost življenja (Šabovič, 2004). Preventiva in zdravljenje bolezni sta pomemben del obravnave starostnika. Pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe

starostnikov je potrebno slediti cilju, ki je zagotoviti čim boljše funkcionalno stanje in kakovost življenja. Doseganje omenjenega cilja zahteva od medicinskih sester kompleksno obravnavo, ki jo omogoča bio psiho socialni model oskrbe. Starostnika in njegovo bolezen obravnava v kontekstu posameznika, družine in okolja. Kot navaja Švab (2002), model pojasnjuje posameznikovo zdravje s štirimi bistvenimi elementi: somatskim, emocionalnim, delovnim (funkcionalno sposobnostjo) in

prizadetostjo najbližjih. Po bio psiho socialnem modelu je za celovito oceno stanja

starostnika potrebno upoštevati biomedicinski vidik (akutne in kronične bolezni, bolnikovo funkcionalno stanje in samostojnost pri aktivnostih, ki so potrebne v

vsakodnevnem življenju, intelektualno stanje, čustveno stanje, stanje čutil, prisotnost

psihiatričnih bolezni), socialno stanje (vloga družine, vključenost v socialno mrežo, finančno stanje, življenjske razmere...) in vrednote (kulturne, etnične, verske, odnos do zdravja, pričakovanja v prihodnjih letih, pogledi na smrt...).

3 Bolezni v starosti

S starostjo in nezdravim načinom življenja narašča ogroženost posameznikov za možgansko žilno bolezen, zato je prepoznavanje dejavnikov tveganja osnova preventive, diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije. Kot navaja Turk, Jesenšek, Papež in Turk (2008) so najbolj razširjeni in dokazani dejavniki tveganja za razvoj možgansko žilnih bolezni visok krvni tlak, sladkorna bolezen, kajenje, čezmerno uživanje alkohola in povišane maščobe v krvi. Osnovni ukrep je sprememba življenjskega sloga, tako glede razvad (kajenje, alkohol), kot tudi navad (telesna

dejavnost, zmanjšanje vnosa soli in maščob ter povečanje vnosa sadja in zelenjave). Z izvajanjem zdravstvene vzgoje pri zdravih in bolnih starostnikih lahko medicinska

sestra pomembno pripomore k preprečevanju dejavnikov tveganja in vzdrževanju optimalnega zdravja.

Rakava bolezen vstopi v življenje posameznika in njegove družine nenadno in globoko poseže na vse ravni njegovega življenja. Zato je potreben pri zdravstveni obravnavi starostnika, zdravstveni negi, rehabilitaciji in zdravljenju rakave bolezni

celovit psihosocialni in medicinski pristop do bolezni. Vodilo zdravstvene nege je bio-

psiho-socialni pristop. Možnosti za preživetje po obolevnosti z rakom so glede na sodobne medicinske in kirurške posege iz dneva v dan večje. V organizacijo skrbi za

starostnike se vključuje poleg zdravstvene stroke tudi civilna družba, ki s samo organiziranostjo pomaga starostniku da se vrne v dejavno življenje in pomaga prebroditi telesno in duševno invalidnost (Callahan idr., 2004; Higginson in

Constantini, 2008).

Zaradi zmanjšane odpornosti se pri starejši osebi lahko pojavijo bolezni, ki so značilne za osebe z zmanjšano odpornostjo. Nadalje se pri teh osebah neredko pojavljajo okužbe z manj kužnimi mikrobi, kot so glivice in bakterije, ki pri mlajši zdravi osebi praviloma ne izzovejo bolezenskih sprememb (Poredoš,1998). Pri starejših osebah so pogoste tudi motnje v presnovi vode in elektrolitov. Starejše osebe imajo večkrat prizadet občutek za žejo, zato je uživanje tekočine pomanjkljivo in lahko pripelje do izsušitve, ki prizadene delovanje različnih organov, predvsem dihal in ledvic. Izsušitvi so podvrženi zlasti starostniki, ki prebolevajo vročinske bolezni, in osebe, ki nekontrolirano jemljejo zdravila za odvajanje vode. Pri tem so še posebej usodne spremljajoče motnje elektrolitov (Adelman, 2001). Po drugi strani pa se pri starostnikih zaradi pogostega pojavljanja srčnega popuščanja srečujemo s kopičenjem vode v organizmu, ki ga prav tako kot pri izsušitvi neredko spremljajo

motnje v presnovi elektrolitov. Za prepoznavanje različnih motenj, ki se pojavljajo pri starostniku in kasnejši njegovi obravnavi potrebujejo medicinske sestre dodatna strokovna znanja.

3.1 Kronične bolezni in vzrok smrti starostnikov v letu 2008 v starostnih kategorijah od 75 do 90 let in več

Bolezni obtočil. Kronične nenalezljive bolezni so kot vzrok smrti izpodrinile nalezljive bolezni. Največ starostnikov je umrlo zaradi bolezni obtočil in sicer v starostni kategoriji od 75-79 let: 1222; v starostni kategoriji od 80-84 let: 1637; v starostni

kategoriji 85-89 let: 1432; in v starostni kategoriji nad 90 let: 1078.

Neoplazme. Neoplazme kot vzrok smrti naglo sledijo in sicer v starostni kategoriji od

75-79 let: 991; v starostni kategoriji od 80-84 let: 836; v starostni kategoriji 85-89 let:

496; in v starostni kategoriji nad 90 let: 201 starostnik.

Bolezni dihal. Sledijo jim kronične bolezni dihal. V starostni kategoriji od 75-79 let:

207; v starostni kategoriji od 80-84 let: 273; v starostni kategoriji 85-89: 254 in v

starostni kategoriji nad 90 let: 153.

Bolezni prebavil. V starostni kategoriji od 75-79 let: 146; v starostni kategoriji od 80-

84 let: 184; v starostni kategoriji 85-89: 105 in v starostni kategoriji nad 90 let: 56.

Endokrine, prehranske in presnovne bolezni. V starostni kategoriji od 75-79 let:

76; v starostni kategoriji od 80-84 let: 77; v starostni kategoriji 85-89: 40 in v starostni

kategoriji nad 90 let: 12.

Bolezni sečil in spolovil. V starostni kategoriji od 75-79 let: 47; v starostni kategoriji

od 80-84 let: 57; v starostni kategoriji 85-89: 53 in v starostni kategoriji nad 90 let: 27.

Bolezni živčevja. V starostni kategoriji od 75-79 let: 41; v starostni kategoriji od 80-

84 let: 50; v starostni kategoriji 85-89: 31 in v starostni kategoriji nad 90 let: 7.

Bolezni mišično skeletnega sistema in vezivnega tkiva. V starostni kategoriji od

75-79 let: 16; v starostni kategoriji od 80-84 let: 15; v starostni kategoriji 85-89: 7 in v

starostni kategoriji nad 90 let: 1.

Povprečna starost umrlih v letu 2008 je bila pri moških 69,6 let in pri ženskah 78,8 let (Statistični urad Republike Slovenije).

4 Izzivi, ki jih pogojuje staranje

V starosti potekajo bolezni praviloma drugače kot v mladosti ali v srednji življenjski dobi. Staranje populacije ima za posledico spremembo družbenih, socialnih in ekonomskih razmerij. Zvečanje deleža starejše populacije vpliva na izzive in zahteve, ki jih doslej nismo poznali (Toth, 2004). Potrebe starejše populacije so praviloma drugačne, kot to velja za mlajše generacije. S staranjem se povečujejo zlasti potrebe po zdravstvenih storitvah. Velika večina starejših oseb ima eno ali več kroničnih bolezni, poleg tega se pri starostnikih srečujemo s poslabšanjem funkcionalnega stanja, kot navaja Adelman (2001), kar otežuje uspešno zdravljenje in rehabilitacijo akutnih bolezni. V starosti se bolezni pogosto pojavljajo v neznačilni obliki, zato jih je težje prepoznati (Daly, 2001). Brez poznavanja značilnosti bolezenskih sprememb in potreb starostnikov ni možno zagotoviti kakovostnega zdravstvenega varstva za ta

del populacije. Obravnava starostnika zahteva poznavanje geriatrije, in obvladovanje

posebni specialnih znanj in veščin, kar pomeni ciljano izobraževanje, ki pa ga žal v zadostni meri ni zaznati, ne v okviru dodiplomskega kot tudi ne podiplomskega

izobraževanja.

Trendi, ki se odvijajo v zvezi s starostjo in staranjem in ki bodo takšni še v nekaj naslednjih desetletjih, postavljajo pred vse gospodarsko razvite družbe povsem nove izzive. To velja tudi za področje zdravstvenega zavarovanja in zdravstveno

dejavnost, kamor zdravstvena nega sodi. Vseh in vse večjih zahtev in potreb starejše populacije po zdravstveni negi v vseh okoljih ne bo več mogoče zadovoljevati na sedanji način. Za to populacijo bo potrebno pripraviti nove programe in pristope in pri

tem upoštevati njene spremenjene potrebe in jih tudi finančno ovrednotiti, da ne bo prihajalo do prevzemanja aktivnosti zdravstvene nege s strani cenejšega, nestrokovnega neusposobljenega in nekompetentnega kadra. Prav gotovo je

izobraževanje ključnega pomena.

5 Zdravstvena nega

Poslanstvo zdravstvene nege v družbi je pomoč posameznikom, družinam in skupinam, da izkoristijo svoje fizične, mentalne in socialne potenciale in da lahko delujejo tudi znotraj okolja, kjer živijo in delajo. To zahteva, da medicinske sestre

opravljajo naloge, ki pospešujejo in ohranjajo zdravje, kakor tudi naloge, ki preprečujejo ogrožanje zdravja.

Zdravstvena nega je utemeljena v analizi osnovnih človekovih potreb, vendar je pri vsakem posamezniku potrebno opredeliti in vključiti modifikacije, ki jih zahtevajo njegova starost, čustveno stanje, duševne in telesne sposobnosti, socialni, kulturni, ekonomski položaj in okoliščine, v katerih se zdravstvena nega izvaja. In prav kombinacija osnovnih potreb in potrebnih modifikacij je tisti ključni element, zaradi katerega je zdravstvena nega ustvarjalna dejavnost.

Starostniki so nedvomno posebna, drugačna skupina prebivalstva, ki potrebuje posebno skrb. Skrb za starostnika z vidika zdravstvene nege se pojavlja na

edinstven način, ki pomeni, da ljudi povezuje z ljudmi oziroma človeka s človekom, kar daje medicinskim sestram posebno pomembnost. Zdravstvena nega podpira

odgovornost starostnika do samega sebe, spoštuje njegove odločitve, mnenja in želje. Potrebno je poudariti, da je zdravstvena nega dejavnost, ki ima svoje

avtonomno področje delovanja, lastne pristojnosti in odgovornosti in lastna stališča in vrednote. S specifičnim delovanjem v skrbi za zdravje posameznega starostnika, zapolnjuje tiste vrzeli, ki jih medicina, sociala in druge znanosti ne morejo učinkovito pokrivati. Naloga zdravstvene nege ni le negovati bolne in poškodovane starostnike, temveč varovati in podpirati njihovo zdravje, dobro počutje in ugodje, tako v telesnem, kot duševnem smislu ter skrbeti za vse tiste, ki so nemočni in prizadeti. Cilj zdravstvene nege je preprečevati bolezen in varovati zdravje starostnika, zato je zdravstvene nega povezana z vsemi dejavnostmi, ki stremijo k preprečevanju bolezni in vzdrževanju zdravja. Zdravstvena nega se nenehno prilagaja in razvija kot odgovor

na potrebe starostnikov v sodobni družbi, saj so njene naloge ohranjanje vrednot in vzdrževanje idealov povezanih s človekovim zdravjem v vseh življenjskih obdobjih. Medicinske sestre gledajo na posameznega starostnika holistično, ga spoštujejo kot bio-psiho-socialno in duhovno bitje, ki ima sposobnosti in zmožnosti, da si sam postavlja cilje in odloča o sebi. Medicinske sestre so sposobne in zmožne samostojnega delovanja na avtonomnem področju zdravstvene nege, in so

enakovredne sodelavke v interdisciplinarnem timu, saj suvereno zastopajo

zdravstveno nego in individualne interese starostnika (Cassel, 2001). Glavne naloge

zdravstvene nege so tudi zagovarjanje starostnika, tako pred njihovimi svojci, za njih

pomembnimi drugimi, in njihovimi svojci, kakor ostalimi člani interdisciplinarnega tima. Zdravstvena nega ima nalogo in dolžnost promovirati varno okolje, raziskovanje, sodelovanje pri oblikovanju zdravstvene politike ter managementa

zdravstvenih sistemov ter specialnega izobraževanja medicinskih sester.

Kakovostna zdravstvena nega starostnika, zajema tako teoretično kot praktično znanje medicinskih sester. Pomembno je poznavanje starostnih sprememb in njihov

vpliv na izvajanje osnovnih življenjskih aktivnosti, upoštevanje standarde zdravstvene nege in spremljanje ter doseganje zastavljenih ciljev. Pri tem se upoštevajo prepričanja, pričakovanja, zmožnosti in specifične potrebe posameznika.

Smernice, ki jih upošteva zdravstvena nega starostnika, so predvsem odkrivanje

vzrokov za določene vedenjske vzorce, ki jih imajo starostniki ter vzpodbujanje posameznega starostnika, da naredi največ kar zmore in zna. S takšnim načinom obravnave se zagotavlja kakovostna, kontinuirana zdravstvena nega. Od medicinske

sestre se pričakuje, da bo poleg strokovnega znanja imela tudi pozitivne značajske lastnosti, kot so: prijaznost, razumevanje, sočutje in druge, da bo znala dobro poslušati, da bo predvsem slišala starostnika, ga znala profesionalno usmerjati in pri njem dosegla čim višjo stopnjo samooskrbe, pri tem, da ji bo zaupal. Važno je, da starostniku ponudi toliko pomoči, kolikor je dejansko potrebuje, saj na ta način ohranja njegovo samooskrbo, s tem pa zmanjšuje občutek njegove odvisnosti. V

ustanovi, ki skrbi za vse starostnikove potrebe pogosto do njegove smrti, je

ugotavljanje njegovih potreb po celostni obravnavi, načrtovanje, uvajanje, izvajanje in vrednotenje programov za ustvarjanje boljših pogojev za medčloveško sožitje strokovno zelo zahtevno.

Ob tem se zastavlja vprašanje, ali so študenti in kasneje diplomanti zdravstvene nege dovolj dobro usposobljeni za prepoznavanje akutnih stanj, ki se pogosto

pojavljajo pri starostniku, ob dejstvu, da se pri starostniku akutne bolezni neredko

kažejo z neznačilnimi splošnimi znaki, kot so: izguba teka, zmedenost, nepomičnost, depresija in brezvoljnost. Prav tako je neredko zapleten tudi potek bolezni saj je

dolgotrajnejši in združen z dolgim okrevanjem. Podaljšan potek bolezni večkrat preide v kronično obliko s posledično trajno prizadetostjo in invalidnostjo, kopičenje kroničnih bolezni v starosti pa vodi tudi v pogoste hospitalizacije.

Zdravje posameznega starostnika ima številne razsežnosti, kot so: telesne, duševne in socialne, ki se morajo obravnavati v kontekstu s starostnikovimi izkušnjami, prepričanji in pričakovanji. Ker ima zdravstvena nega starostnika svoje posebnosti, kakovostna zdravstvena obravnava starostnikov zahteva poznavanje posebnih

veščin, ki pa jih pri nas žal obvladajo le redki zdravstveni delavci.

Ker so starostniki heterogena skupina, z velikimi razlikami v zdravstvenem stanju,

funkcionalnih zmožnostih, socialnih stikih, vrednotah, razumevanju bolezni,

pričakovanjih, občutkih, strahovih, pogledih na življenje in smrt ter verskem prepričanju, se njihova obravnava razlikuje od obravnave mlajše populacije, predvsem po vsebini, času obravnave in pogostosti obravnave na vseh nivojih

zdravstvenega in socialnega varstva. Za celostno obravnavo starostnikov, kar

pomeni bistvo bio-psiho-socialnega modela obravnave, so nujno potrebna dodatna

specialna znanja vseh tistih, ki za njih skrbijo. Splošna znanja za obravnavo starostnikov si morajo študentje zdravstvene nege pridobiti na dodiplomskem izobraževanju. Celostna obravnava starostnika od medicinske sestre poleg dobrega znanja iz področja zdravstvene nege in poznavanja geriatrije, zahteva tudi poznavanje socialnega okolja starostnika, njegovega odnosa do zdravja,

razumevanja bolezni, njegovih pričakovanj, občutkov, strahov ter sodelovanja s strokovnjaki zdravstvenih in drugih strok ter njegovo družino.

6 Zaključek

Zdravstvena nega starostnikov je zahtevna, izjemno pomembna in vse bolj aktualna.

Kakovostna obravnava starostnikov zahteva obvladovanje posebnih znanj in veščin ter usmerjeno strokovno izobraževanje in usposabljanje. V Sloveniji bo potrebno

uskladiti dodiplomsko in podiplomsko izobraževanje s področja gerontologije in

zdravstvene nege ter oskrbe starejših ljudi. Današnja družba in zdravstvena nega bolj kot posebne zdravstvene ustanove za starejše, potrebuje znanja o značilnostih starejših ljudi, boleznih v starosti ter znanja o posebnih potrebah starostnikov. Pomembno vlogo pri tem imata vzgoja in izobraževanje, saj naj bi študentje zdravstvene nege tekom izobraževanja dosegli visoko stopnjo osebnostne zrelosti in visoke etične norme, ki jim bodo kasneje vodilo pri izvajanju kakovostne zdravstvene nege

starostnika.

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. S katerimi strokami je izobrazba medicinske sestre tesno povezana? 2. V čem se razlikuje obravnava starostnikov od obravnave mlajše populacije? 3. Kakšni so izzivi, ki jih pogojuje staranje? 4. Kateremu cilju je potrebno slediti pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe

starostnikov? 5. Kako se vsebine gerontologije povezujejo v dodiplomskem visokošolskem

študijskem programu zdravstvena nega? 6. Katere so najpogostejše kronične nenalezljive bolezni pri starostnikih?

Literatura

Adelman AM. Managing chronic illness. In: Adelman AM, Daly MP, Weiss BD, eds. 20

common problems in Geriatrics. New York: McGraw Hill; 2001: 4-15.

Cassel KCK. How increased life expectancy and medical advances are changing geriatric

care. Geriatrics 2001; 58: 35-9.

Callahan EJ, Stange KC, Zyzanski SJ, Meredith AG, Goodwin MA, Flocke SA, Bertakis KD.

Physian-elder interaction in community family practice. J Am Board Fam Pract 2004; 17:

19-25.

Daly MP. Dementia. In: Adelman AM, Daly MP, Weiss BD, eds. 20 common problems in

geriatrics. New York: McGraw Hill; 2001: 237-60.

European Health for All Database (HFA-DB). World Health Organization Regional Office for

Europe. Dostopno na: http:// data.euro.who.int/hfadb (20. 8. 2008).

Gallo JJ, Gonzales J. Depression and other mood disorders. In: Adelman AM, Daly MP,

Weiss BD, eds. 20 common problems in geriatrics. New York: McGraw Hill; 2001: 205-35.

Higginson IJ,Constantini M. Dying with cancer, living well with advanced cancer. Eur J

Cancer. 2008; 44(10): 1414-24.

Jereb J. Teoretične osnove izobraževanja. Kranj: Moderna organizacija; 1998.

Perme E. Odrasli se učimo drugače. Andragoška spoznanja 1996; 3: 13-5.

Poredoš P. Posebnosti bolnišničnih okužb pri starejši populaciji. In: Gubina M, Dolinšek M, Škerl M, eds. Bolnišnična higiena. Ljubljana: Medicinska fakulteta in Klinični center; 1998:

98-102.

Šelb-Šemerl J, Rok-Simon M, Kelšin N, Ivas N. Staranje prebivalstva v Sloveniji: Demografske spremembe in nekaj posledic za zdravstveno varstvo. Zdrav Vestn 2004;

73: 527-31.

Šabovič M. Sodobna načela internistične geriatrije. ISIS 2004; 13(8-9):

37-40.

Šušteršič O. Dolgoročni program razvoja zdravstvene nege. Program razvoja izobraževanja za zdravstveno nego. Obzor Zdr N 1994; 28: 10-1.

Švab I. Teoretične osnove družinske medicine. In: Švab I, Rotar-Pavlič D, eds. Družinska medicina. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine Slovenskega zdravniškega društva; 2002: 30-8.

Toth M. Koriščenje zdravstvenih storitev po življenjskih obdobjih, zlasti po 65 letu starosti.

Zdrav Vestn 2004; 73: 731-5.

Turk Z. Uporaba fizikalnih metod pri starostnikih. In: Krčevski Škvarč N, eds. 8. seminar o

bolečini: Zbornik predavanj; 2004 Jun 18-19; Maribor, Slovenija. Maribor: Splošna bolnišnica; 2004: 47– 55.

Turk Z, Jesenšek Papež B, Turk E. Specifičnost rehabilitacije starostnikov XII kongres in 144. skupščina slovenskega zdravniškega društva –Staranje slovenskega prebivalstva –

gerontološki in geriatrični izzivi; 2008 Okt 17-18; Ljubljana, Slovenija. Ljubljana:

Zdravniški Vestnik; 2008.

United Nations. World population aging 1950-2050. New York: United Nations; 2002: 1-484.

Statističen urad Republike Slovenije. Dostopno na: http:www.stat.si/letopis/2009/04-14-09

htm (4.4.2010).

Železnik D. Izobraževanje za jutri. Obzor Zdr N 2003; 37: 181-2.

Železnik D. Teaching Ethics to student in the University College of Nursing Studies in Maribor. Israel: Word Association for Medical Law, University of Haifa, Law faculty; 2000.

Železnik D. Vpliv izobraževanja na razvoj zdravstvene nege. In: Takač I, eds. 80 let

hospitalne ginekologije in porodništva v Mariboru : mednarodni znanstveni simpozij, Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor; 2008: 531-9.

Železnik D, Verbič M, Trobec I, Ovijač D. Izobraževanje za poklice v zdravstveni negi. In:

Majcen Dvoršak S, Kvas A, Kaučič BM, Železnik D, Klemenc D, eds. Medicinske sestre in

babice - znanje je naša moč. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije;

2009: 211A, 1-13.

Železnik D, Lahe M. The meaning of education nursing care students for working with old-

age people : abstract. In: Conference and exhibition guide : health for all: the new agenda-

nursing and midwifery`s contribution. third international conference of the global network

of who collaborating centres for nursing & midwifery; 2000 Jul 25-28; Manchester, UK.

Manchester: [s.n.]; 2000: 142.

Železnik D. Studying geriatric nursing at the college of nursing studies, University of Maribor.

In: Park HA, Kim S, Hong KJ, eds. Proceedings of the 3rd International nursing

conference on elderly health and nursing; 2001 Nov 29-30; Seoul, Korea. Seoul: Korean

Academy of Nursing; 2001: 15.

GERONTOLOŠKA ZDRAVSTVENA NEGA – KAJ STAREJŠI PACIENTI NAJBOLJ POGREŠAJO V ZDRAVSTVENI NEGI

Gerontological nursing – What the elderly miss the most in nursing care

mag. Radojka Kobentar6

IZVLEČEK ABSTRACT

Starostniki so s 16,5% deležem v naši družbi dobro prepoznavna skupina in so pogosti uporabniki storitev v zdravstvenem sistemu na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Teoretično izhodišče zdravstvene nege starostnika kaže na interdisciplinarno razumevanje procesov staranja z upoštevanjem individualnih posebnosti. Namen raziskave je ugotoviti kazalnike pomanjkljive zdravstvene nege z vidika uporabnikov. Metoda: Raziskava je izvedena s polstrukturiranim vprašalnikom, ki so ga izpolnili starejši od 65 let, živeči v domačem okolju, nastanjeni v domu starostnikov in hospitalizirani na kliniki. Rezultati kažejo na njihovo nezadovoljstvo z zdravstveno nego, predvsem z neupoštevanjem individualnih resursov, nespodbujanju k samostojnosti ter odgovornosti za lastno zdravje. Razprava usmerja na potrebo po kontinuiranem izobraževanju na področju gerontologije s poudarkom na uspešnem staranju in učinkoviti komunikaciji.

With 16.5% of the general population, the elderly are a well recognisable group in our society. They are also frequent users of primary, secondary, and tertiary health care services. Theoretical background of gerontological nursing encompasses an interdisciplinary understanding of ageing processes, as well as inter-individual differences. The aim of the study was to establish the indicators of unsatisfactory nursing care from the users' point of view. Method. In the study, a semi-structured questionnaire was used. It was answered by the elderly over 65 who were either living in home environment, in a nursing home, or who were hospitalised. The results show their dissatisfaction with nursing care, primarily due to the lack of consideration for individual resources, an insufficient encouragement of independence and responsibility for one's own health. The discussion focuses on the need for continuous education in the field of gerontology with special emphasis on successful ageing and efficient communication.

Ključne besede: starostniki, zdravstvena nega, skrb, pričakovanja

Key words: the elderly, nursing care, considerations, expectations

1 Teoretična izhodišča gerontološke zdravstvene nege

Staranje populacije, podaljšanje življenja, spremembe v družinski konstelaciji, zaposlitveni politiki, pokojninski reformi, sistemu vrednot in odgovornosti

posameznikov za zdravje na eni strani ter povečane potrebe starejših po zdravstveni

6 mag. Radojka Kobentar, svetovalka za zdravstveno nego, pred., Psihiatrična klinika Ljubljana, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice e-pošta: radojka.kobentar@psih-klinika.si; rkobentar@vszn-je.si

obravnavi na drugi strani postavljajo pred izvajalce zdravstvene oskrbe pomembne

naloge.

Gerontologija je znanstvena veda o starosti in procesih staranja ter znanstveno

raziskuje, pojasnjuje in utemeljuje vse njene modifikacije, upoštevajoč telesno, psihično, socialno, zgodovinsko in kulturno dimenzijo, saj je staranje proces

spreminjanja, v smislu spoprijemanja z izzivi, ki jih življenje prinaša. Proces staranja na individualni ravni opredeljuje tezo, da se vsak stara na svoj način, ter tako staranje pomeni živeti življenje z upoštevanjem nekaterih omejitev, torej živeti ne boljše ne slabše, ampak drugače, z razumevanjem socialnih determinant staranja (Kruse, 2008).

Potreba po zdravstveni negi je usmerjena na občasno, daljšo ali trajno pomoč in podporo starostnikom pri izvajanju osnovnih življenjskih aktivnostih, obvladovanju življenjskega okolja ter vzdrževanju socialnih odnosov. Ta kontekst vključuje medicinske, psihične, socialne in funkcionalne aspekte individualne in kontinuirane skrbi, s ciljem ohranjanja maksimalne kakovosti življenja starostnikov in njihovih svojcev. Smernice za obravnavo starostnikov v zdravstvenem in socialnem sistemu

prepočasi spremljajo njihove potrebe, ne glede na to, ali se nahajajo v domačem, ali

institucionalnem okolju.

Splošno znano je dejstvo, da je zdravstvena nega nujna takrat, kadar nastopijo

zdravstveni problemi takšne narave, da jih posameznik spričo pomanjkanja resursov ne zmore sam reševati. Funkcija zdravstvene nege se nanaša na pomoč posamezniku pri spoprijemanju, obvladovanju ter prilagajanju na nastale spremembe

z načrtovanjem podpornih, preventivnih ali neposrednih aktivnosti za ponovno pridobivanje sposobnosti.

Interakcijsko usmerjene teorije, kot sta Peplaujina ter Wiedenbachina slonijo na

komunikaciji, vzpostavljanju odnosa, vlogah ter izmenjavi med medicinsko sestro in

pacientom ter njegovim doživljanjem bolezni. Tako sodobna zdravstvena nega poudarja sposobnost pacienta za opazovanje in izražanje potreb s poudarkom na interaktivnem odnosu z medicinsko sestro.

K izidom usmerjene teorije Jonsonove, Levinove in Royjeve pa poudarjajo ponovno

vzpostavljanje ravnovesja, homeostaze in stabilnosti v nadaljnjem poteku življenja kot izida aktivnosti zdravstvene nege, ki v omenjenih primerih delujejo kot zunanji

regulator vse do tedaj, dokler pacient ne doseže organizacijo osebne integritete, vključujoč vedenje, reakcijo na stres ter adaptacijo, ki pripelje v optimalno socialno, psihično in fizično zdravje (Hajdinjak in Meglič, 2006).

Klasične teorije zdravstvene nege so danes redefinirane spričo novih spoznanj, ki usmerjajo na spoprijemanje z bolezenskimi spremembami in drugimi zdravstvenimi

omejitvami. Tako sta Strauss in Corbin (1998) razvile model, v katerem imajo

pacienti, njihovi svojci in poklicni pomočniki nadvse pomembno vlogo v

spoprijemanju s kronično boleznijo in njenimi posledicami. Pri tem razlikujeta: k bolezni usmerjene aktivnosti, delo usmerjeno v vsakodnevno življenje ter biografsko

delo z integracijo bolezni in posledic v osebni življenjski koncept. Teoretični model opisuje in analizira prehodne situacije z namenom reševanja zdravstvenih kriz, ki tako posamezniku kot tudi svojcem služijo za pridobivanje novih znanj, razvoj sposobnosti, odnosa in strategij za sprejemanje doseženih sprememb. Aktivnosti in življenjska področja so sistematično razvrščena, in zajemajo obravnavo bolezni in njenih simptomov, sprejemanje telesnih in psihičnih obremenitev, ohranjanje avtonomnega upravljanja z življenjem v mejah zdravja, integracijo oskrbe v vsakodnevno rutino, kontinuiteto in stabilnost obravnave s podporo profesionalcev,

ohranjanje dnevne rutine, prilagajanje fizičnega okolja, vzpostavljanje socialnih odnosov in vlog, upoštevanje življenjskih pogojev, integracijo zdravstvenih pridobitev v samokoncept ter ohranjanje varnosti socialnoekonomskega stanja.

Spoprijemanje z boleznijo ali zdravstveno povzročenimi krizami poudarja zdravju prijazno vedenje, odnos ter individualne resurse, saj se z ojačanjem slednjih kaže vloga zdravstvene nege. Tudi pri zdravstveni negi starostnikov je potrebno krepiti

empowerment, ki vključuje opolnomočenje posameznika v smislu dejavne vloge s participacijo, udeležbo ter spremembo organizacije v smislu vplivanja na zdravje (Kliche in Kröger, 2008).

Teoretični diskurz se osredotoča na osrednje in ključne pojme, ki opredeljujejo

potrebe po zdravstveni negi, s poudarkom na kategoriji odvisnosti od profesionalne

pomoči, ki je toliko večja, čim večji je razkorak med posledicami bolezni, obremenitvami, zahtevami na eni strani ter obstojem individualnih resursov za

spoprijemanje na drugi strani, tudi ko ne gre za odvisnost pri telesnih boleznih,

temveč tudi za socialne in psihične dimenzije.

Svetovna zdravstvena organizaciji v svoji klasifikaciji funkcionalnih sposobnosti,

invalidnosti in zdravja zajema vse dimenzije zdravja, tako telesne kot psihične funkcije ter strukture sistemov, ko je posameznik aktiven in dejaven brez

pričakovanih zdravstvenih problemov ter je pripravljen aktivirati vse svoje sposobnosti in znanje na vseh življenjskih področjih za ohranjanje zdravja (WHO,

2006)

Potrebe po zdravstveni negi se kažejo, kadar posameznikove telesne funkcije, psihične sposobnosti in duševno zdravje vsaj 6 mesecev odstopajo od normalnega stanja, s čimer sta omejeni njegova dejavnost in aktivnost v družbi, kar se izkazuje

kot potreba po pomoči. Presek potreb lahko razdelimo v področja, ki obravnavajo temeljne življenjske aktivnosti in zadevajo aktivacijo, spodbujanje in oskrbo, aktivnosti zdravstvene nege, sposobnost komunikacije in potrebe po socialni oskrbi

(Ortlieb, Bendel, Matiaske, Schramm in Weller, 2003).

Razmišljanja o potrebi po zdravstveni negi pomembno zadevajo starostnike, saj so specifične potrebe odvisne od stanja zdravja, ohranjenih sposobnosti, prisotnosti več kroničnih bolezni z nespecifičnim potekom ter večtirno zdravstveno obravnavo. Avtorji navajajo, da je tretje življenjsko obdobje med 60. in 80. letom, kljub večjemu tveganju za kronično bolezen lahko obdobje, ko so starostniki kar zadovoljni z življenjem in neodvisni od zdravstvene nege (Kruse, 2008). Četrto življenjsko

obdobje, ali čas po 80. letu, zviša tveganje za več kroničnih bolezni. Starostniki v tem obdobju kažejo tudi večje potrebe po zdravstveni negi, in sicer zaradi telesnih funkcionalnih omejitev na eni ter pogostejših psihoorganskih motenj na drugi strani.

Tako zdravje v starosti ne pomeni le odsotnosti bolezni, temveč je tesno povezano s subjektivnim občutenjem kakovosti življenja, navaja Kuhlmey (2008). Poleg ohranjenih sposobnosti za optimalno spoprijemanje z vsakdanjim življenjem in

neodvisnim funkcioniranjem je nadvse pomembno izražanje zadovoljstva.

2 Metode dela

Raziskava je izvedena s kratkim nestandardiziranim vprašalnikom, ki je zajel demografske podatke in skrb za zdravje ter izkušnje v zvezi z zdravstveno nego na vzorcu 43 starostnikov, ki so v obdobju med 10. 5. 2010 in 1. 6. 2010 živeli doma, v domu starejših občanov ali bili v bolnišnici. Vstopni kriteriji so bili starost nad 65 let, ohranjene sposobnosti branja in razumevanja ter ocenjevanja posameznih kategorij

iz vprašalnika. Starostniki so bili predhodno ustno in pisno povabljeni k sodelovanju z jasnim sporočilom, da lahko kadarkoli prekličejo svojo odločitev o nadaljnjem sodelovanju. Podatki so obdelani s statističnimi metodami (%, aritmetična sredina (x),

standardna deviacija (SD), Pearsonov korelacijski koeficient (r) pri stopnji tveganja

p=0,05) in s programskim orodjem SPSS 12 za okolje Windows.

3 Rezultati

V raziskavi je sodelovalo 43 starostnikov, ki so samostojno odgovarjali na vprašanja v zvezi z izkušnjami in pričakovanji, povezanimi z zdravstveno nego.

Struktura vzorca po spolu kaže, da je v vzorcu sodelovalo 30 žensk in 13 moških, s starostnimi razredi med 65 in 74 let v deležu 51,2%, med 75 in 84 let 41,9% ter nad

85 let le 6,9% vseh udeležencev (aritmetična sredina x = 75,5 let). Osnovno in

poklicno šolo ima 81, 4% vprašanih, ki so upokojeni v povprečju 12, 2 leti. Glede zakonskega stanu kaže, da je 48,8% vseh vprašanih poročenih in 32,6% ovdovelih.

83,7% vprašanih ima od 1 do 3 odrasle otroke, ki so v 44,1% oddaljeni manj kot 10

km od doma. Zdravstveno stanje starostnikov kaže na hkratno prisotnost več kroničnih bolezni; kot prvo navajajo srčno-žilne bolezni v 51,2%, 27,9% jih navaja

previsoko telesno težo, 16,3% sladkorno bolezen, sledijo pa rakava bolezen,

odvisnost od alkohola in tablet ter funkcionalna oviranost. Glede gibalnih sposobnosti

kaže, da je več kot polovica (53,5%) popolnoma samostojnih pri izvajanju dnevnih

aktivnosti.

Pri vprašanju o življenjski orientaciji pa jih velika večina (51,2%) navaja, da je

življenje v starosti veliko breme, da so osamljeni, da je življenje kruto in jih veliko reči žalosti, manjšina vprašanih (30,2%) pa omenja, da jim z leti gre boljše kot so pričakovali in so zadovoljni.

Glede na to, kako sami skrbijo za zdravje, možnih je bilo več odgovorov, so anketiranci razvrstili aktivnosti po pomembnosti v sledeče range: ohranja gibanje,

redno jemlje zdravila, upošteva navodila medicinske sestre, ohranja dnevno budnost in upošteva datum pregleda pri zdravniku (slika 1).

Slika 1: Skrb starostnikov za zdravje

Na vprašanje o izkoriščanju prostega časa je večina udeležencev obkrožila telesno neaktivne dejavnosti, kot so branje knjig, gledanje televizijskega programa, pogovor z

drugimi ljudmi ter skrb za domače ljubljenčke in rože.

Področje zdravstvene nege je razdeljeno na sprejemanje pomoči, opazovanje dela medicinskih sester, samostojnost pri opravljanju življenjskih potreb, oceno sposobnosti medicinskih sester ter pričakovanja starostnikov v zvezi z zdravstveno nego. Sprejemanje pomoči so pacienti ocenili kot soočenje z neznanim, ki vzbuja strah pri 41,9% vprašanih, in le 9,3% se je lahko pogovarjalo o tem. Opazovanje dela

medicinskih sester so opredelili z dvema kategorijama; opažene pomanjkljivosti pri delu so spregledali in jih niso hoteli obremenjevati.

Kaj pogrešate v zdravstveni negi? Vprašanje je starostnikom (n=32) z izkušnjo iz zdravstvene nege pomenilo končno razmišljanje o pomanjkljivostih in spregledanih dejstvih na tem področju iz perspektive pacienta. Izbirali so lahko več odgovorov: kot prvo pogrešajo učinkovite aktivnosti za dosego cilja s 53,5% vseh odgovorov, na

drugem mestu je upoštevanje lastne odgovornosti s 46,5% deležem, zaupanje v znane ljudi z 41,8%, sledi upoštevanje z več pozornosti z 39,5%, najmanj odgovorov

pa je dobila možnost udeležbe pri odločanju z 18,6% (slika 2).

Skrb za zdravje (n=38)

0

5

10

15

20

25

30

35

gibanje jemanje

zdravil

navodila MS dnevna

budnost

pregled pri

zdravniku

kategorije

štev

ilo

od

go

voro

v

gibanje

jemanje zdravil

navodila MS

dnevna budnost

pregled pri zdravniku

Slika 2: Kategorije zdravstvene nege

Ocenjevanje medicinskih sester kaže na visoko pomembnost strokovnega znanja s 37,2% ter odnos medicinskih sester, ki vključuje razumevanje potreb starejših in prijaznost, saj jo je 51,2% vseh vprašanih ocenila kot zelo pomembno.

Korelacija (Personov koeficinet) kaže na dobro linearno povezanost med pričakovanji glede zdravstvene nege (r=0,56), skrbi za zdravje (r= 0,47) in tistimi elementi, ki jih

starostniki pogrešajo (aktivnost, odgovornost, zaupanje) z 0,01 statistično pomembnostjo.

Pomembno vprašanje je zadevalo pričakovanja starostnikov v zvezi z zdravstveno nego (slika 3), kjer rangirani trditve dajejo jasno sporočilo, da starostniki pričakujejo le toliko pomoči kot jo potrebujejo, kar za medicinsko sestro pomeni individualno upoštevanje njihovih potreb z željo po odločanju in informiranju. Skrb za varnost je v tem sklopu pomemben dejavnik zato jo nikakor ne smemo spregledati, čeprav smo ob organizacijskih omejitvah nanjo premalo pozorni. V istem sklopu zelo visoko kotira

spoštovanje človekovih pravic, saj se jih starostniki vse bolj zavedajo in nemalokrat so žrtve kršitev. Tako vloga medicinske sestre ni le izvajanje intervencij temveč ustvarjanje terapevtskega okolja za opolnomočenje starostnikov za izboljšanje kakovosti življenja.

Kaj pogrešate v zdravstveni negi (n=32)

0

10

20

30

40

50

60

aktivnosti

za

dosego c

ilja

upoš

teva

nje

lastn

e

odgovorn

soti

zaupanje

v

znane lju

di

pozorn

ost

odlo

čanj

e

kategorije

del

ež v

se o

dg

ovo

rov

aktivnosti za dosego cilja

upoštevanje lastne odgovornsoti

zaupanje v znane ljudi

pozornost

odločanje

Slika 3: Pričakovanja starostnikov

4 Razprava

Zdravstveno stanje vprašanih starostnikov kaže dokaj značilen vzorec populacije, ki so oboleli za srčno-žilnimi boleznimi, presnovnimi motnjami in povišano telesno težo, ter s slednjo povezanimi funkcionalnimi ovirami. Večina vprašanih je kljub opisanim težavam ocenila svoje gibalne sposobnosti kot samostojno opravljanje aktivnosti

izven doma ter se v skrbi za zdravje trudijo vzdrževati gibanje, ki je pomemben dejavnik pri avtonomnem upravljanju z življenjem. Pomembno je opozoriti na vlogo medicinske sestre, saj stiki z njo na primarnem, sekundarnem in terciarnem nivoju

spodbujajo paciente k pozitivnemu zdravju, spoprijemanju s spremembami in

prilagajanju na novonastale situacije, povzročene s spremembami kronične bolezni.

Salutogenetski pogled na sodobno zdravstveno nego pomeni tudi realizacijo

aktivnosti v praksi, res pa je, da sedanji koncept obravnave starostnikov še vedno poudarja deficite. Povedane vsebine se opirajo na dokaze iz raziskave, ki opozarjajo

na neupoštevanje individualnega načrtovanja zdravstvene nege z uvajanjem učinkovitih aktivnosti za doseganje ciljev. Pacienti, še posebej starejši, to občutijo kot poskus razvrednotenja z nezmožnostjo povedati svoje mnenje ter tako prevzeti odgovornost za lastno zdravje. Želja starostnikov je čim bolj uspešno in neodvisno funkcioniranje v domačem okolju brez ali z občasno asistenco, kar zagotovo vpliva na kakovost njihovega življenja. Nikakor ne gre spregledati najbližjih svojcev in drugih pomembnih oseb v življenju starostnika, saj so ti pogosto edini vir moči pri učinkovitem obvladovanju življenjske situacije v kateri se starostnik znajde.

Kontinuirana obravnava v domačem ali bolnišničnem okolju in domu starostnikov zahteva strokovno organizacijo zdravstvene nege z vključevanjem posameznika

Pričakovanja glede zdravstvene nege (n=32)

0

5

10

15

20

25

pomoč k

oliko

r pot

rebu

jem

varn

ost

spoš

tovan

je čl

oveko

vih p

ravic

enak

oprav

nost

učen

je za

zdra

vje

posv

etova

nje

sam

osto

jnost

info

rmira

nost

kategorije

štev

ilo

od

go

voro

v

glede na sposobnosti, z evidentnimi kompetencami posameznih članov tima ter

točnimi informacijami o procesu obravnave.

V prihodnosti bi kazalo bolj natančno raziskati dejavnike zdravstvene nege skupaj z vsebinami, ki jih pogrešajo starostniki v procesu obravnave, s čimer bi prispevali k širšem naboru potrebnega znanja za vse, ki se pri svojem delu soočajo s težavami starostnikov.

5 Sklep

Medicinske sestre morajo poleg strokovnega znanja zdravstvene nege dobro poznati

psihološke značilnosti starostnikov, teorije uspešnega staranja, tehnike učinkovite komunikacije, s spoštovanjem omejitev in razumevanjem spremenjenih potreb starostnikov. Dober terapevtski odnos pa je glavno orodje, ki ga medicinska sestra

ustvari s starostnikom, saj ji ta pomaga najti najbolj optimalne rešitve za uspešen izid zdravstvene nege.

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. Katere spremembe v družbi spremljajo staranje populacije in razložite njihov vpliv?

2. Kaj je gorontologija in katere vidike staranja zajema? 3. Kdaj se pokaže potreba po zdravstveni negi starostnika? 4. Primerjajte teoretične modele ter poiščite bistvo Corbin Strausove teorije? 5. Kako razumete empowerment v zdravstveni negi starostnika?

Literatura

Hajdinjak A., Meglič R. Sodobna zdravstvena nega. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo; 2006.

Corbin J., Strauss A. Ein Pflegemodell zur Bewältigung chronischer Krankheiten. In: Woog,

Pierre, eds. Chronisch Kranke pflegen. Das Corbin-Strauss-Pflegemodell. Wiesbaden:

Ullstein Medical; 1998: 1-30.

Ortlieb R., Bendel K., Matiaske W., Schramm F., Weller I. Zufriedenheit mit Einrichtungen

der sationären Altenhilfe. Ergebnisse mit dem PPSQ-SAC. Ergebnisbericht. Berlin:

Werkstatt für Organisations und Personalforschung; 2003.

Kruse A. Psychologische Veränderung im Alter. In: Kuhlmey A, Schaeffer D, eds. Alter,

Gesundheit, Kranheit. Bern: Hans Huber Verlag; 2008: 15-32.

Kuhlmey A. Altern – Gesundheit und Gesundheiteinbussen. In: Kuhlmey A, Schaeffer D, eds.

Alter, Gesundheit, Kranheit. Bern: Hans Huber Verlag; 2008: 85-96.

WHO. The global strategy on diet, phisical activity and health. Dostopno na:

http://www.who.int/hpr/NPH/docs/gs_global_strategy_general.pdf (20.5.2010).

Kliche T, Kröger G. (2008). Empowerment in Prävention und Gesundheitsförderung – Eine

konzeptkritische Bestandsaufnahme von Grundverständissen, Dimesionen und Erhebungprobelemen.

VLOGA ZDRAVSTVENIH DELAVCEV PRI ZAGOTAVLJANJU VARNE IN PRAVILNE UPORABE ZDRAVIL PRI STAROSTNIKIH

Assuring of safe and appropriate drug use in elderly – the role of health care workers

mag. Andreja Čufar7

IZVLEČEK ABSTRACT

Poraba zdravil v starostnih skupinah po 60. letu strmo narašča. V obdobju po 60. letu v povprečju porabimo več zdravil, kot v vsem življenju do tedaj, kar pomeni, da slabih 22% ljudi porabi 55% vseh zdravil. Po nekaterih podatkih jemljejo starostniki po 65. letu v povprečju 6 ali več različnih zdravil, pri čemer število interakcij narašča eksponentno s povečevanjem števila različnih zdravil. Fiziološke spremembe organizma v starosti, kot so slabša perfuzija, manjše izločanje prebavnih sokov, slabša aktivnost jetrnih encimov in manjše število jetrnih celic, manjša hidratacija tkiv, spremenjeno razmerje telesnih maščob, pomembno vplivajo na farmakokinetiko in farmakodinamiko zdravil. Fiziološkim spremembam organizma se pogosto pridruži še sklop bolezenskih sindromov, ki prav tako pomembno vplivajo na farmakokinetične in farmakodinamične parametre pri zdravilih, kakor tudi na adherenco pri jemanju zdravil. Zdravstveni delavci imamo pomembno vlogo pri odkrivanju in preprečevanju z zdravili povezanih problemov pri starostnikih, pri čemer je ključnega pomena sodelovanje in timsko delo.

Drug use increases dramaticaly over sixty. The vast majority of medicines, used by an average human, are used after sixty. Statisticaly 22% of people aged over sixty years use 55% of all medicines. Acording to some literature data an average human after 65 uses 6 or more different medications. Drug-drug interactions increase exponentially with increasing number of different medications. There are many physiological changes linked to old age, as bad perfusion of tisues and organs, slower digestion with less digestive juice, less liver cells and changes in liver enzymes activity, worsening of hydratation of tisues, changes in body lipids ratio, which have considerable consequences for pharmacokinetic and pharmakodynamic characteristics of medicines. Aditionally elderly people usually have many different morbidities which can influence pharmacokinetic and pharmakodynamic chracteristics of medicines and medication adherence, too. Health care workers have an important role in drug related problems detection and prevention. Team working is crucial.

Ključne besede: starostniki, zdravila, farmakokinetika, farmakodinamika, neželeni učinki

Key words: elderly, medicines, pharmacokinetics, pharmacodynamics, side effects

7 mag. Andreja Čufar, mag. farm., spec., viš. pred., Univerzitetni klinični center Ljubljana, Lekarna, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice e-pošta: acufar@vszn-je.si

1 Pregled porabe zdravil pri starostnikih po ATC skupinah

Poraba zdravil v starostnih skupinah nad 60 let znaša 55% celotne porabe zdravil, kar je razvidno iz Slike 1 (Vir podatkov: Pečar – Čad, Hribovšek, Košir, Ambulantno predpisovanje zdravil v Sloveniji po ATC klasifikaciji v letu 2008, IVZ, 2010).

Slika 1: Primerjava porabe zdravil v starostnih skupinah do 60 let in nad 60 let

Največji delež zdravil za starostnike po 60. letu, skoraj 80% celotne porabe,

opažamo v ATC skupini C – zdravila za bolezni srca in ožilja, ki je tudi sicer po porabi zdravil največja skupina nasploh. Več kot 60% celotne porabe izkazujejo tudi zdravila v skupinah A - zdravila za bolezni prebavil in presnove, B - zdravila za bolezni krvi in

krvotvornih organov in L - zdravila z delovanjem na novotvorbe in imunomodulatorji.

Več kot 50% porabe je še v skupinah H - hormonska zdravila za sistemsko

zdravljenje - razen spolnih hormonov, M - zdravila za bolezni mišično - skeletnega

sistema in N - zdravila z delovanjem na živčevje. Primerjavo porabe zdravil po vseh

ATC skupinah glede na starost prikazuje slika 2.

Poraba zdravil po starostnih skupinah, Slovenija

2008 (št. Rp/100 prebivalcev)

4967

6059

0

1000

2000

3000

4000

5000

6000

7000

Starostne skupine do 60 let Starostne skupine od 60 - 80+ let

skupaj

Vse ATC skupine

Slika 2: Primerjava porabe zdravil v Sloveniji (število receptov na 100

prebivalcev) v starostnih skupinah do 60 let in nad 60 let po ATC skupinah

2 Vpliv staranja organizma na farmakokinetične in farmakodinamične parametre zdravil

Farmakokinetiko zdravil po dajanju opišemo s procesi absorbcije, distribucije, metabolizma in izločanja. Staranje lahko vpliva na vse te procese, zaradi česar je biološka razpoložljivost zdravil spremenjena, posledica pa je spremenjeno delovanje zdravila, pogosto pa se spremeni tudi varnostni profil zdravila, ko ga dajemo

starostniku.

2.1 Vpliv staranja na absorpcijo zdravil

Na absorpcijo po peroralnem dajanju zdravil lahko vplivajo spremembe v hitrosti

praznjenja želodca, spremembe pH v prebavilih, aktivni transport v prebavilih ali v

Primerjava porabe zdravil po ATC skupinah, Slovenija 2008 (št. Rp/100 prebivalcev)

483

151

568

264

317

64

803

15

360

859

24

506

308

6234

729

448

2178

139

185

73

221

29

429

1062

5

237

206

2

112

0 500 1000 1500 2000 2500 3000

A - zdravila za bolezni prebavil in presnove

B - zdravila za bolezni krvi in krvotvornih organov

C - zdravila za bolezni srca in ožilja

D - zdravila za bolezni kože in podkožnega tkiva

G - zdravila za bolezni sečil in spolovil ter spolni hormoni

H - hormonska zdravila za sistemsko zdravljenje - razen

spolnih hormonov

J - zdravila za sistemsko zdravljenje infekcij

L - zdravila z delovanjem na novotvorbe in

imunomodulatorji

M - zdravila za bolezni mišično - skeletnega sistema

N - zdravila z delovanjem na živčevje

P - antiparazitiki, isekticidi in repelenti

R- zdravila za bolezni dihal

S - zdravila za bolezni čutil

V - razna zdravila

Magistralna in galenska zdravila ter obvezilni material

Starostne skupine do 60 let Starostne skupine od 60 - 80+ let skupaj

krvi (Banning, 2007). V starosti pride do sprememb gastrointestinalnega trakta, kot

so na primer zmanjšan pretok krvi, atrofija želodčne in črevesne sluznice in zmanjšana splanhična perfuzija, kar lahko zmanjša absorpcijo zdravil. Starostniki imajo rahlo povišan pH želodčnega soka, kar vpliva na absorpcijo zdravil, saj je ta odvisna tudi od stopnje ionizacije.

2.2 Vpliv staranja na distribucijo zdravil

Po absorpcijo v krvni obtok, se zdravila v plazmi vežejo na plazemske proteine, nevezani delež pa prehaja skozi biološke membrane iz plazme na mesto delovanja. V starosti lahko pride do zmanjšanja koncentracije serumskih albuminov za 15 – 20%

(Banning, 2007), kar lahko vodi v povišane koncentracije proste učinkovine, višji koncentracijski gradient v smeri mesta delovanja in s tem v povečano delovanje. Primer take učinkovine je varfarin, kjer lahko zaradi znižane koncentracije plazemskega albumina pride do povečanega antikoagulacijskega delovanja. Zdravila se iz plazme distribuirajo v tkiva v odvisnosti od njihove topnosti v lipidih oz. v vodi. V

starosti pride do povečanja deleža maščobnega tkiva in zmanjšanje deleža vode. Te spremembe lahko povzročijo sprememba volumna porazdelitve in sicer se ta poveča pri lipofilnih učinkovinah in zmanjša pri vodotopnih učinkovinah. Prav tako se zaradi vezave v maščobnih tkivih podaljša čas izločanja lipofilnih učinkovin.

2.3 Vpliv staranja na metabolizem zdravil

V procesu metabolizma, ki večinoma poteka v jetrih, se lipofilne učinkovine pretvorijo v bolj vodotopne oblike, kar jim olajša izločanje skozi ledvica. Prva faza metabolizma (oksidacija, redukcija, hidroliza) poteka s pomočjo encimskega sistema citokrom P450. V drugi fazi potekajo reakcije konjugacije, ki zdravilo običajno pretvorijo v neaktivno obliko, ki je dovolj vodotopna, da se lahko izloči. V starosti se lahko zmanjša pretok krvi skozi jetra, kar ima lahko za posledico tudi delno atrofijo organa

kot celote. Oba dejavnika imata za posledico zmanjšano metabolično sposobnost jeter, zaradi česar se lahko podaljša razpolovni čas učinkovin, na primer diazepama in flurazepama.

2.4 Vpliv staranja na izločanje zdravil

Izločanje zdravil v največji meri poteka skozi ledvica in sicer v procesih glomerularne filtracije, tubularne reabsorpcije in tubularne sekrecije. Sposobnost ledvic za izločanje se v starosti lahko zmanjša tudi za 50 – 70% (Banning, 2007), kar je posledica

zmanjšanega pretoka krvi skozi ledvice in zmanjšanja renalne mase. Očistek kreatinina, ki je pokazatelj glomerularne filtracije, se z leti pomembno zmanjšuje, kar je potrebno upoštevati pri odmerjanju zdravil pri starostnikih.

2.5 Vpliv staranja na farmakodinamiko

Zdravila izkazujejo svoje delovanje po različnih mehanizmih. Mnoga med njimi so encimski inhibitorji (npr. zaviralci ciklooksigenaze II, ACE inhibitorji; …), receptorski agonisti ali antagonisti. S starostjo lahko pride do sprememb v odzivnosti receptorjev,

kar ima za posledico tudi spremenjeno delovanje zdravila.

3 Polifarmacija pri starostnikih

Pri starostnikih se pogosto pojavi polimorbidnost, zato je uporaba več zdravil neizogibna. Uporaba več različnih zdravil z namenom doseganja boljšega terapevtskega učinka je pogosto prav tako nujna in mnogo bolj učinkovita od terapije z enim samim zdravilom. Vendar pa je uporaba večjega števila zdravil povezana tudi

z večjim tveganjem za neželene učinke, predvsem pa se poveča verjetnost medsebojnega delovanja zdravil. Možnost neželenega medsebojnega delovanja

zdravil so ugotovili pri skoraj 45% starostnikov v domači oskrbi, ki so sočasno prejemali več kot eno zdravilo. Verjetnost za medsebojno delovanje zdravil narašča s številom predpisanih zdravil; pri jemanju 7 ali več zdravil hkrati je tveganje za resne

neželene posledice zaradi medsebojnega delovanja zdravil višje od 80%. Ocenjujejo,

da je 7% sprejemov v bolnišnico povezanih z zapleti v zvezi z zdravili, med katerimi

bi jih bilo mogoče dve tretjini preprečiti (Petek-Šter, Cedilnik-Gorup in Klančič, 2009). Ugotovljeno je bilo, da so določene skupine zdravil še posebno tvegane za uporabo pri starostnikih, zato so bila sprejeta priporočila za izogibanje navedenim zdravilom pri starostnikih (Fialova idr., 2005).

4 Vloga zdravstvenih delavcev pri zdravljenju starostnikov z zdravili

Zaradi večjega števila bolezni in samega procesa staranja pride pri starostnikih do pomembnega upada sposobnosti. Tako so ugotovili, da ima kar 55% starostnikov

nad 65 let degenerativne spremembe v sklepih, 40% okvare sluha, 25% motnje vida.

(Šabovič, 2005) S starostjo pomembno narašča tudi število nevrodegenerativnih bolezni, zlasti demence, povečuje pa se tudi pojav depresije, motenj spanja itd. Vsi ti dejavniki pomembno vplivajo na sodelovalnost starostnika pri terapiji. Populacijo

starostnikov lahko z vidika problemov povezanih z uporabo zdravil označimo kot rizično. Zaradi povečane obolevnosti zlasti za nekaterimi kroničnimi in degenerativnimi boleznimi je v tej starostni skupini poraba zdravil največja, po drugi strani pa so podatki o varnosti in učinkovitosti zdravil pri starostnikih zelo omejeni, saj so starostniki na splošno izključeni iz kliničnih študij (Straand in Rokstad, 1999).

Znano je, da je uporaba določenih skupin zdravil pri starostnikih še posebej tvegana. Zato so skupine strokovnjakov oblikovale sezname zdravil, ki jih ne bi smeli

predpisovati starostnikom (Zhan, Sangl in Bierman, 2001). Ugotovljeno je bilo, da je

nepravilna izbira zdravila eden izmed najpogostejših z zdravili povezanih problemov pri starostnikih tudi pri nas (Grobler, 2006).

Z izboljšanjem kakovosti predpisovanja zdravil in z izboljšano komunikacijo in svetovanjem pri izdajanju in dajanju zdravil lahko zdravstveni delavci pomembno

zmanjšamo z zdravili povezane probleme pri starostnikih.

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. Kateri procesi v organizmu se s staranjem spremenijo in zato vplivajo na delovanje zdravil?

2. Kako staranje vpliva na absorpcijo zdravil? 3. Kako staranje vpliva na distribucijo zdravil? 4. Kako staranje vpliva na metabolizem zdravil? 5. Kako staranje vpliva na izločanje zdravil?

Literatura

Banning M. Medication management in care of older people. Oxford: Blackwell publishing;

2007: 39-56.

Fialova D, Topinkova E, Gammbassi G, Finne-Soveri H, Jonnson PV, Carpenter I, et al.

Potentially inappropriate medication use among elderly home care patients in Europe.

JAMA; 293(11): 1348-58.

Grobler P. Predpisovanje in uporaba zdravil pri starostnikih v Sloveniji s poudarkom na

varnosti, z upoštevanjem modela farmacevtske skrbi [specialistična naloga]. Ljubljana: Lekarniška zbornica Slovenije; 2006.

Petek-Šter M, Cedilnik-Gorup E, Klančič D. Polifarmacija in neprimerno predpisovanje zdravil

pri starostnikih v domovih starejših občanov. Zdrav Vestn 2009; (78): 231-40.

Šabovič M. Bolezni starostnikov. Farm Vestn 2005; (56): 67-70.

Zhan C, Sangl J, Bierman AS. Potentially Inappropriate Medication Use in the Community-

Dwelling Elderly: Findings From the 1996 Medical Expenditure Panel Survey. JAMA 2001;

286(22): 2823-29.

Straand J, Rokstad K. Elderly patients in general practice: diagnoses, drugs and

inappropriate prescriptions. A report from the More & Romsdal Prescription Study. Fam

Pract 1999; 16(4): 380-8.

DIGNITY AND PALLIATIVE CARE IN DEMENTIA

Dostojanstvo in paliativna oskrba ljudi z demenco

dr. Iva Holmerová, Mátlová Martina, dr. Janečková Hana, Hýblová Pavla, dr. Jurašková Božena8

IZVLEČEK ABSTRACT

Teoretična izhodišča: Dostojanstvo številni mednarodni dokumenti označujejo kot glavno človekovo pravico. Pogosto se ga omenja kot pomemben dejavnik pri oskrbi ljudi z demenco. Cilji: Cilj našega prispevka je pojasniti pomen dostojanstvenga nudenja zdravstvene oskrbe ljudem z demenco in opisati sindrom demence, vključno s terminalnimi fazami bolezni. Metoda: Soglasje o skrbi ljudi z demenco Rezultati: Obravnavali bomo dva dokumenta o demenci: Strategijo oskrbe ljudi z demenco, ki jo je predlagalo Češko Alzheimerjevo združenje (odzivna podpora ali P-PA-IA, nega, ki se odziva na potrebe ljudi z demenco) in Soglasje o paliativni oskrbi ljudi z demenco, ki ga je sprejela organizacija Alzheimer Europe. Razprava: Demenca je dolgoročno kronično in progresivno stanje (sindrom), ki ga običajno povzročijo neurodegenerativne bolezni, vaskularni vzroki ali druge motnje centralnega živčnega sistema. Dementia poteka odvisno od povzročitelja bolezni. V našem prispevku opišemo soglasje o skrbi ljudi z demenco, ki ga je oblikovalo Češko Alzheimerjevo združenje ter soglasje o negi ljudi z demenco v času umiranja (Alzheimer Europe). Strategija P-PA-IA - nega in pomoč za osebe z demenco je rezultat številnih razprav omenjenega združenja, delavnic in srečanj naših kontaktnih točk v zadnjih treh letih. Posvetovali smo se tudi z uslužbenci v različnih institucijah in organizacijah na Češkem in v tujini (v Avstriji, Nemčiji, na Norveškem, v Švici itd.). Vse to znanje in izkušnje smo združili v kratko priporočilo, kako oskrbovati ljudi z demenco. Alzheimer Europe je v letu 2007 ustanovila

Theoretical background: Dignity is stipulated by many international documents as a principal human right. It is often mentioned as an important factor in dementia care. Objectives of our paper is to explain the importance of dignity support in dementia care along the trajectory of the syndrome of dementia including terminal stages. Method: Consensus on care for persons with dementia. Results: Two consensus on dementia will be presented: Strategy of care for persons with dementia suggested by the Czech Alzheimer Society (responsive support or P-PA-IA, care responding to needs of persons with dementia) and consensus on palliative care for persons with dementia of Alzheimer Europe Discussion: Dementia is a long-term chronic and progressive condition (syndrome) usually caused by neurodegenerative diseases, vascular causes or other disturbances of the central neural system. Dementia progresses subsequently according to the causing disease. In our paper we describe consensus on care for persons with dementia of the Czech Alzheimer Society and we also mention the consensus on end-of-life care for persons with dementia (Alzheimer Europe). Strategy P-PA-IA - care and support of persons with dementia has been a result of many discussions in the Czech Alzheimer Society, workshops and meetings of our contact points during the recent three years. We have consulted also staff members in different institutions and organisations in our country

8 Iva Holmerová, M.D., Ph.D., Associate professor, Director and consultant geriatrician of the Centre of Gerontology, Prague; Faculty of Humanities, President of the Czech Society of Geriatrics and Gerontology, chairperson of the Czech Alzheimer Society, board member of Alzheimer Europe; Mátlová Martina, Mgr. Executive vice president, Czech Alzheimer Society; Janečková Hana, Ph.D., Executive vice president Czech Alzheimer Society; Hýblová Pavla, Board member, Czech Alzheimer Society; Jurašková Božena, M.D., Ph.D., Head of the department of geriatrics, Medical Faculty Hradec Králové e-pošta: Iva.Holmerova@gerontocentrum.cz

delovno skupino, ki obravnava praktična vprašanja povezana s kakovostno nego umirajočih ljudi z demenco (v vsaki fazi demence, pri vsaki starosti in ne glede na to, ali gre za komorbidno stanje). Priporočila o paliativni oskrbi ljudi z demenco so bila napisana v okviru rednega posvetovanja z državami združenja Alzheimer Europe in so odraz obstoječih znanstvenih in strokovnih razprav ter mednarodnih dokumentov. Kljub omenjenima prizadevanjema, da bi sprejeli soglasje glede oskrbe ljudi z demenco, obstaja še vrsta drugih dilem pri oskrbi, ki bodo v prihodnosti predmet razprav in raziskav.

and abroad (in Austria, Germany, Norway, Switzerland etc). We have tried to put together all this knowledge and experience in a brief recommendation on care for persons with dementia. Alzheimer Europe set up a working group in 2007 to look at the practical issues linked to the good care of people dying with/from dementia (at any stage of dementia, at any age and irrespective of whether they have co-morbid conditions). Recommendations on palliative care for persons with dementia were written in the context of ongoing consultation with Alzheimer Europe’s member associations, reflecting available literature and international documents. Despite the two above mentioned efforts to get consensus on care for persons with dementia, there are many other dilemmas in care that remain for future considerations and investigations.

Ključne besede: demenca, paliativna oskrba, dostojanstvo

Key words: dementia, palliative care, dignity

We can describe three main phases of dementia according to the severity of the

disease, and the need of care. Despite the above mentioned characteristic of this

syndrome and despite its unfavorable prognosis it is possible to improve or preserve

the quality of life and comfort of persons suffering from dementia (and their family

caregivers) by adeqate support, therapy and care. Therefore we focus in our care for

persons with dementia on their dignity, alleviation of symptoms that may cause

dyscomfort and on the quality of life of persons with dementia and their family

caregivers.

1 P-PA-IA

1.1 What does it mean P-PA-IA?

P – many words in the Czech language start with this letter, including words

Support (podpora), counselling (poradenství), help (pomoc), legal issues (právní aspekty) – these terms are relevant for the initial phase of the disease.Also support

of caregivers (podpora pečujících) starts with „p“ in Czech – and finally also palliative

care (paliativní péče).

PA – programmed activities.

IA – individualized assistance or individualized activities

1.2 Phase P-PA-IA 1

What is characteristical for this phase: people are relatively self-sufficient, they need

some assistance, support and supervision which should be provided regularly. But

they do not need permanent care and/or supervision. Broader discussion of this

phase is not relevant to the topic of this article.

1.3 Phase P-PA-IA 2

This phase of dementia lasts e.g. in Alzheimer´s disease 2-10 years. Persons with

dementia are gradually loosing their self-sufficiency, they become desoriented and

need permanent supervision and assistance. Despite this fact it is necessary to keep

in mind that people in this phase of dementia are able to perform different activities

(under supervision and in the protected environment) and their quality of life is good,

even very good in many aspects. They enjoy some activities and some events, that

they are able to perceive and understand and also their communication is (more or

less) sufficient. These people are able to participate in different programmes and

they profit from gentle programming of their activities. They do not suffer from

(severe) behavioural disturbances (agitation, aggressivity), severe psychic symptoms

(hallucinations). Less serious behavioural problems are easily manageable by non-

pharmacological and restraint-free methods.This phase of dementia corresponds

roughly to 4-5 stage of Reisberg´s scale (Reisberg B, 1988; Holmerová, Jarolímová in Suchá, 2007).

People in this stage of dementia must not be admitted to an institution (social type of

institution) without their consent (this consent must be expressed in writing and by

patient´s behaviour during the admission procedure). If a person with dementia does

not agree with admission to the institution, and if the admission is the only possible

solution of his/her situation, the relevant court has to be informed and decides it.

Persons in this phase of dementia profit from regular programme and from

programming of their activities (or programmed activities – PA), they mostly enjoy to

be involved in them according to their individual needs and preferences.

Implementation of this regular programme of day brings about regularity, rhytm and

thus the feeling of safety and predictiveness. People with dementia enjoy activities

that support their self-sufficiency, which are meaningful and support their dignity.

These activities also support the normal diurnal rythm, because active people do not

sleep during the day (and they sleep better at nights).

Programmed activities are useful also for family caregivers. They are able to care

longer, especially because the diurnal rythm is preserved and they may have rest

and sleep at nights.

Programmed activities have similar positive effect also in institutions. They create a

framework for care for persons with dementia. Activities might be organized for small

groups of persons with dementia and therefore they contribute to more effective care.

They also contribute to relaxed (and not disturbed) nights both for persons with

dementia themselves and and other residents.

We can describe programmed activities as activities that fill in days of persons with

dementia and they support their authonomy, dignity and self-sufficiency. Therefore

we promote self sufficiency of persons with dementia in a regular regime of hygiene

(in the morning and in the evening) and also at mealtimes, when people with

dementia help to prepare and arrange table and to serve their meals, prepare a cup

of coffee or tea and etc. These activities are meaningful, they are important for the

support of self-sufficiency, they are regular and repeated, pleasant and they divide

days into smaller periods that can be filled in by other activities and non-

pharmacological therapies etc.

These non-pharmacological methods and therapies have (according to the

increasing evidence) beneficial effect on self-sufficiency, condition and they are

important as a prevention of behavioural disturbances (kinesiotherapy, walks,

cognitive rehabilitation, sensoric stimulation, reminiscence etc.) (Holmerová, Jarolímová in Suchá, 2007).

Programmed activities are useful in the day care units and centres and also in

residential care, where persons with dementia live (on temporary or long-term basis)

In the care for persons with dementia it is necessary to assure adequate home-like

environment, adequate tools and also adequately skilled staff (see in more details in

the recommendation of the Czech Alzheimer Society).

It is not important which activities are used, but it is important that they are

appropriate for persons with dementia, who enjoy them. Activities must also support

dignity of persons with dementia and it is optimal to combine psychic and physical

activities.

It is not necessary to perform complicated and costly activities. Sometimes activities

that are simple and „common“ (in the sense of common daily life) are even more

appropriate, because they are apart of normal life and they support self-sufficiency.

Therefore we recommend these activities of daily life as hygiene, including the

regime support of continence, proper dressing, self-sufficiency at the table, help

during the preparing table, making coffee, washing small dishes etc.

All staff members should be informed about dementia in all appropriate theoretical

and practical aspects, they should have practical training in care for persons with

dementia including prevention of problem behaviour. Number of staff should respond

to needs of persons with dementia.

Use of restraints – with the exception of the above mentioned safe environment

where persons with dementia stay together with staff – no restraints are acceptable

in these departments (P-PA-IA 2). No mechanical or pharmacological restraints can

be used ( we consider as unacceptable: any forms of locking alone, fixation in bed or

chair, farmacological sedation etc.- see Alzheimer Europe and CALS

recommendations).

However it is necessary to add that the „safe environment“ (defined above) and the use of bedrails when patient wish them as well as activity programming, we do not

consider as restraints.

Behavioural problems: When behavioural problems occur, it is necessary to manage

them by non-pharmacological methods and attitudes. When behavioural problems

occur repeatedly or they persist despite applied non-pharmacological methods, a

skilled health care worker (registered skilled nurse) must be called. She/he analyses

problems and the health status of a person with dementia (regarding to possible

somatic reasons of behavioural problems), takes appropriate measures according to

her/his competence and in the case of need she/he calls a physician. When

behavioural problems are difficult to manage by non-pharmacological methods

available to the staff of the department P-PA-IA 2 and this situation occurs

repeatedly, it is necessary to consider that dementia has progressed into the phase

P-PA-IA 3, and the care must be assured according to needs of persons in P-PA-IA 3

phase.

1.4 Phase P-PA-IA 3

This phase roughly corresponds to stages 6 and 7 of the Reisberg´s scale and also to any type of dementia that is complicated by repeated (and not easily manageable,

see above) behavioural problems or by severe somatic problems.

Persons in this phase of dementia profit from the individualized assistance and from

different activities that are adapted to their needs. It is necessary to consider that in

this phase dementia has progressed and persons with dementia are not any more

able participate in all programmed activities, or they do not profit from participation in

them. Programming of activities does not improve quality of life and comfort of these

people, on the contrary it may cause discomfort. These people profit from an

individualized regime and care (including some meaningful activities).

In this phase of dementia people have severe problems also in communication, their

ability to communicate verbally is limited. Therefore staff members should be aware

how to communicate with persons with dementia non-verbally and how to understand

them. Also behavioural disturbances are more frequent in this phase. Staff members

should analyze reasons of problem behaviour. They must keep in mind that reasons

of problematic behaviour may be often somatic (pain, dyscomfort, dehydration,

constipation, urine retention etc.) Also mobility is limited in this phase, therefore it is

necessary to perform adequate rehabilitation, both active and passive, aiming at

comfort of patients. It is also necessary to care for nutrition, manage swallowing

problems, prevent aspiration etc. Above mentioned problems and needs have

illustrated in a sufficient way that these persons with dementia need skilled nursing

care.

Individualized assistance (or activities) do not mean that we do not involve persons

with dementia in activities. On the contrary: when people profit from any meaningful

acitivity, participate in it, enjoy it, it is very important to involve them. However, the

difference from P-PA-IA 2 is important: persons with dementia in P-PA-IA 3 phase

are invited to activities, they are offered to them, but we have to respect that they

need more individual care, more comfort, calm environment, more sleep, more time

for care etc. Therefore the „programming of activities“ (as in P-PA-IA 2) might be

already disturbing for them.

According to the above mentioned description of needs of persons with dementia in

this phase it is obvious that the care in institution must be provided in the close

cooperation with skilled health care staff (registered skilled nurse), who is present

during the day time and available during the night time. It is also necessary to assure

that physician is available.

The stay in this departments should be voluntary (usually expressed by person´ with dementia behaviour, and by independent wittnesses). If a person with dementia does

not agree with the stay in an institution (which is obvious from the behaviour) or if the

dementia has progressed so that it is not possible to detect the consent event from

patient´s behaviour – it is necessary to inform immediately the court that decides.

Staff members are aware of the syndrom of dementia, its reasons, symptoms,

complications, possibilities of non-pharmacological methods and communication with

persons with dementia. They have necessary knowledge and experience and they

are able to work with persons with severe dementia, to perform activities with them.

Nurses are able to identify and solve health problems and worsening within their

competence, and also to call a physician when necessary.

2 Respect for rights and dignity, acceptable measure of restraints

Respect for right and dignity must be a key-point in the care for persons with

dementia.

Problem behaviour: Problem behaviour should be prevented by non-pharmacological

methods.

Behavioural problems that are severe or persist despite applied non-pharmacological

methods must by solved by skilled health care staff (nurse), who would analyze the

cause of problem bahaviour and according to its nature calls a physician. Medication

can be applied only on the basis of physician´s decision.

Activities: we offer to persons in P-PA-IA 3 different activities, from wchich patients

profit. We respect their wish to participate or not to participate in them. Persons in

severe condition sleep longer in the morning (or sleep most of the day), this need of

sleeping should be respected in case that they sleep also during night. We also

adapt the rythm of necessary activities to need of persons with dementia (morning

and evening hygiene etc.). Despite that we try to promote daily regime during the

day, including daily clothing, getting out of bed and participation in activities when

possible.

Despite the above mentioned principles, also in the department for patients with

dementia with P-PA-IA 3 we organise different activities for people who profit from

them. Persons with dementia in these departments should not under any

circimstances stay all in beds or in armchairs at bedside or on the contrary all in the

common room for activities etc. This department should respect their individual needs

which are various in different individuals and therefore usually some people stay in

common spaces, some in armchairs and some in beds.

3 Terminal phase of dementia

Dementia shortens human life and diseases causing dementia are mostly terminal

diseases. The terminal phase of dementia lasts usually several weeks. It can be

characterized as a phase when a persons with dementia has subsequently lost the

ability to communicate, communication is reduced to some nonverbal signs, the

mobility is severely impaired, also the reduction of muscle mass progressed, the food

intake is reduced, including the fluid intake, swallowing disturbances are present,

people are totally incontinent and also some other somatic symptoms are present.

Pain is a frequent consequence of muscle contractures, dyscomfortable position and

of other somatic problems. Different issues of care for dying persons with dementia

are discussed in the Alzheimer Europe Recommendation (executive summary – see

the appendix).

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. Kaj je demenca? 2. Kdo je najpogostejši povzročitelj demence? 3. Opišite glavne stopnje demence. 4. Kaj je razlika med napredovano (P-PA-IA 2) in hudo (P-PA-IA 3) demenco? 5. Kako lahko dosežemo dostojanstvo ljudi z demenco?

Literatura

Alzheimer Europe: Recommendations on end-of-life care for people with dementia.

Luxembourg: Alzheimer Europe; 2009.

Concil of Europe. Convention for the Protection of Human Rights and Dignity of the Human

Being with Regard to the Application of Biology and Medicine: Convention on Human

Rights and Bio medicine Oviedo 4.4. 1997. Accessed from

http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/164.htm (14.06.2010).

European parliament. Charter of Fundamental Rights of the European Union 2000. Accessed

from www.europa.eu.int (14.06.2010).

Gove D, Sparr S, Dos Santos Bernardo AM, Cosgrave MP, Jansen S, Martensson B, et al.

Recommendations on end-of-life care for people with dementia. J Nutr Health Aging.

2010; 14(2): 136-9.

Holmerová I, Jurasková B, Kalvach Z, Rohanová E, Rokosová M, Vanková H. Dignity and

palliative care in dementia. J Nutr Health Aging 2007; 11(6): 489-94.

Holmerová I, Jarolímová E, Suchá J. Péče o pacienty s kognitivní poruchou. Praha: Everlag; 2007.

P-PA-IA, Strategie České alzheimerovské společnosti. Praha: ČALS, 2008.

Reisberg B. Functional assessment staging (FAST). Psychopharmacol Bull 1988; 24: 653-9.

United Nations. Charter of the United Nations, San Francisco 26 June 1945, rat 24 October

1945. Accessed from www.un.org (14.06.2010).

PRILOGA 1

Angleški povzetek predlogov organizacije Alzheimer Europe (2009):

People with dementia

1. The dignity of the person with dementia should be respected at all times.

2. Alzheimer Europe is of the opinion that a palliative care approach should be

adopted for people with end-stage dementia as attempts to cure and prolong life are

inappropriate for them. We nevertheless respect the right to individual choice.

3. The aim of treatment and care should be to maximise the quality of life and level of

comfort of the person with dementia and not to prolong the life.

4. It should be provided if and when needs arise and before the situation become

unmanageable.

5. Consequently, futile and harsh or invasive treatment, in fact any treatment with no

prospect of improving quality of life, should be avoided.

6. Preference for place of care, where it is known, should be respected, but in all

cases the choice of care setting should take into account the best current interests

and needs of the patient and carer. Their wishes, including those expressed in

advance, should be followed wherever possible.

7. The person with dementia should be consulted and kept informed about care and

treatment issues to the greatest extent possible.

8. There should be no discrimination against people with dementia in terms of

treatment, care or attitude e.g. because of their disease or on the basis of age,

gender, cultural identity, language, sexual orientation or economic status.

Carers

9. Carers should be provided with practical support as well as emotional, spiritual and

psychological support.

10. They should be entitled to an assessment of their health and psychosocial needs

leading to a care/support plan. Such assessments and adaptation of the care plan

may need to be repeated regularly.

11.With regard to grief and mourning, which may have a delayed onset, the provision

of support should, if necessary, extend beyond the death of the person with

dementia.

12. Carers should be consulted and involved in the care of the person with dementia

provided that they are able and willing to do so.

13. Carers should be informed and reassured about possible symptoms which may

occur and about the possible consequences of any decisions they may make about

treatment and care (11).

14. Carers should be provided with specific training. 15. Carers should be consulted

about options for anti-dementia drugs.

Healthcare professionals

16.Dementia should be an obligatory undergraduate component of doctors’ training.

Training in dementia care should also be a component part of training courses in

nursing and of continued further education in the medical profession.

17.Other healthcare professionals, non-medical professional carers and palliative

care volunteers should also receive appropriate training in dementia care and

communicating with people with dementia.

18. Additional training/discussions should focus on the ethical issues involved in

palliative care for people with dementia as well as other difficult issues such as

breaking bad news, communicating with the person with dementia, surrogate

decision-making and discussing the prognosis and difficult treatment options with

carers.

19.Mobile palliative/geriatric/psychogeriatric care teams should be set up in order to

provide assistance and advice in people’s homes and in residential care settings.

20. Every effort should be made to ensure continuity of staff.

21.All health care professionals and volunteers working with people dying with

dementia should be provided with support if needed.

22. A dementia care coordinator/advisor should be appointed for every person dying

with/from dementia irrespective of the stage of the disease and of where care is

provided.

23. The dementia care coordinator/advisor should ensure that the various health care

professionals are aware of the global needs of the person with dementia, keep them

updated on how those needs are being met and inform them of changes in the

person’s condition. Such coordination should ideally be extended to other non-

medical or paramedical professionals such as occupational therapists, religious and

spiritual counsellors, therapists, social workers and dieticians. An alternative system

would be an integrated care pathways.

24.A key/assigned care worker should be appointed for every resident with dementia

in a nursing home or residential care institution (with a stand-in so as to allow for

holidays and sickness.

25. Nursing homes and residential care institutions should employ specialists in

dementia care.

26. As most carers have in-depth knowledge of the person with dementia, are aware

of his/her preferences and are experienced in communicating with him/her in a

meaningful way, professional carers should consult them and try to involve them in

the care process.

27. If possible, a key contact personb should be appointed from amongst the carers,

relatives and close friends of the person with dementia to act as the main

communication partner with the professional care team.

28. Professional carers should, as far as possible, involve carers in care decisions

and attend to the physical and mental wellbeing of carers.

29. Professional carers should help carers to understand the progression of dementia

in the final stage and the implications of any decisions they may be asked to make

with regard to intervention or non-intervention linked to care.

30. More research should be carried out into the identification of the signs of

imminent death in people with dementia so as to ensure that appropriate treatment

decisions are made and that appropriate support is provided to people with dementia

and carers.

31.Attempts should be made at the time of admission or failing this shortly after to

ascertain the preferences, values, beliefs and wishes of the person with dementia in

relation to various care issues.

32. Healthcare professionals should respect the beliefs, values and practices of

people with dementia and carers from different cultures and minority groups.

33.Healthcare professionals should be trained in the management of pain, be

experienced in the use of relevant pain assessment tools and be extra vigilant for

signs of pain in people with dementia.

34. The WHO three-step ladder for treating pain in cancer patients should be

adapted for the treatment of pain in end-stage dementia.

35. Pain detection scales should be refined so as to be more suitable for people with

dementia and to distinguish more effectively between pain and discomfort or distress.

36. Tubes and PEGs for artificial hydration and feeding should not normally be

indicated for people with end-stage dementia.

37. Unnecessary sedation should be avoided.

38. Mechanical restraint should only be used in very exceptional circumstances and if

used, it should be, recorded and monitored, and constant surveillance should be

provided .

39. Doses of medication should be reduced in accordance with the development and

severity of the disease and/or weight loss.

40. Measures should be taken to prevent falls whilst the person with dementia is

mobile and even when he/she has lost mobility as it is possible to fall from chairs and

beds.

Policy makers/the State

41. End-stage dementia should when appropriate be recognised as a terminal

condition requiring palliative care.

42. People with end-stage dementia should be guaranteed access to palliative

care/geriatric services.

43. It should be borne in mind that many people dying from cancer, respiratory

disease or heart failure will also have a co-morbidity of dementia which will

complicate the provision of other specialist care.

44. Palliative care services and facilities should be provided to people dying with/from

dementia (irrespective of whether they have another terminal illness) which are

affordable to people with dementia and carers.

45. More public healthcare funds should be allocated for the care of people with

dementia. This should include financial support for palliative care networks.

46. Palliative care services in the home and in hospitals or residential care settings

should be developed and/or improved.

47. Free information on the availability of services and entitlement as well as

guidance on how to apply for palliative care support should be available.

48.Governments which do not have a system where anti-dementia drugs are

reimbursed by the health authorities should be encouraged to develop such a

system.

49. Legislation covering access to palliative care services should take into account

the nature of dementia and the progression of the disease.

50. Carers should have access to free respite care in the home to enable them to

continue caring for the person with dementia and in recognition of their valuable role

and work.

51. Measures should be taken to enable carers to coordinate their working lives with

the task of caring. This should include measures to promote flexible working hours

and/or paid leave to care for the person with dementia at the end of his/her life, as

well as measures to protect their pension rights.

52.Volunteers and volunteer associations providing palliative care support should be

encouraged, supported and if necessary trained in dementia.

53.A framework and standards for training should be developed in order to ensure

that there is a sufficient number healthcare professionals who are trained in palliative

care for people with dementia.

54. It should be ensured that the financial remuneration and working conditions of

healthcare professionals working in the field of palliative care of people with dementia

are sufficiently rewarding so as to reflect the value of the work carried out in this

domain.

55. Research into palliative care for people with dementia should be promoted.

UPORABA SODOBNIH TEORIJ IN MODELOV ZDRAVSTVENE NEGE PRI OSKRBI STAROSTNIKA

Nursing theory model and gerontological nursing

mag. Jožica Ramšak Pajk9

IZVLEČEK ABSTRACT

Prispevek na teoretični ravni razpravlja o znanju v zdravstveni negi. Bralcu želi podati nekaj izhodišč o zdravstveni negi starostnika in uporabi teoretičnih modelov zdravstvene nege.

The contribution discuss about nursing knowledge on theoretical level. There are some issues about gerontological nursing and use of nursing theoretical models.

Ključne besede: zdravstvena nega, znanja, teorija, starostnik

Key words: nursing, knowledge, nursing theory, gerontology

1 Uvod

Namen znanosti je bil vedno razvijanje teorij, ki bi pojasnjevale, opisovale in

pomagale razumeti naravo pojavov in predvideti dogajanje dogodkov in situacij.

Zdravstvena nega, kot znanstvena disciplina goji enake želje, s to značilnostjo, da so ti dogodki, ki jih raziskuje direktno ali indirektno povezani s pacientom, zdravjem,

okoljem in zdravstveno nego. Raziskovanje je vedno odraz nekega časa in tudi teorije v zdravstveni negi so nastajale kot ogledalo družbe in procesov, ki so bili takrat prisotni.

Teorije, raziskovanje, znanost in praksa so štiri zelo pomembni elementi zdravstvene nege kot znanstvene discipline. Cikličen proces je še posebej pomemben pri ranljivejših skupinah populacije kot so starejši. Zato nove teorije, ki izhajajo iz prakse, ustvarjajo prostor in vprašanja za nove študije, ki generirano znanje in spoznanja ponovno vračajo v prakso (McKenna, 1997).

2 Hierarhija znanja v zdravstveni negi

Znanje v zdravstveni negi je vsota strukturiranega teoretičnega znanja, ki je hierarhično rangirano kot metaparadigme, filozofija, konceptualni modeli in teorije. Nivo metaparadigme je najvišji in najbolj abstrakten nivo znanja v zdravstveni negi in

zajema koncepte človeka, okolje, zdravje in zdravstveno nego (Alligood, 2006). Po Melies (1991, cit. po McKenna, 1997), kot ena izmed pomembnih teoretičark na področju zdravstvene nege, opredeljuje koncepte v zdravstveni negi kot domene

zdravstvene nege. Imenuje jih tudi perspektive in področja discipline zdravstvene nege in jih identificira 7 (klient zdravstvene nege, tranzicija, interakcija, proces

9 mag. Jožica Ramšak Pajk, viš.pred., Zdravstveni dom Ljubljana, Patronažno varstvo - enota Bežigrad, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice e-pošta: jramsakpajk@vszn-je.si

zdravstvene nege, okolje, terapevtska zdravstvena nega, zdravje). Meleis (2006)

verjame, da je medicinska sestra v medosebnem odnosu (interakcija) z zdravim ali

bolnim posameznikom (klient zdravstvene nege), ki izhaja iz njemu pomembnega

sociokulturnega okolja (okolje), in je na nek način v prehajanju ali pričakovanju tranzicije (tranzicija). Odnos medicinska sestra pacient bazira na osnovi nekega cilja

(proces zdravstvene nege) in medicinska sestra se poslužuje akcij (terapevtska

zdravstvena nega) z namenom izboljšati ali ohranjati (zdravje).

Naslednji pomemben nivo hierarhije znanj je filozofija, ki preiskuje naravo in pomen

fenomenov zdravstvene nege. Fawcett (2004) piše o filozofiji kot pogledu medicinske sestre na pacienta z različnimi vrednotami in prepričanji. Nekdo verjame, da je pacient neodvisen posameznik. Nekdo drugi je prepričan, da je pacient odvisen posameznik, ki potrebuje pomoč medicinske sestre in kjer skupaj ugotavljata ter zadovoljujeta potrebe. Filozofija je široko in zanimivo področje. V zdravstveni negi starejših, bi se medicinska sestra morala spraševati npr.:

· Kaj je poslanstvo zdravstvene nege?

· Kaj je bistvo dela in skrbi medicinske sestre s starejšimi?

Filozofija je področje mnogih trditev in razmišljanj, ki še posebej na področju dela medicinske sestre s starejšimi zahteva spraševanje o vrednotah, prepričanjih in

moralno etičnih dilemah. Ravno tako je vsaka teoretičarka opredelila filozofski pogled teorije in vrednote iz katerih izhaja.

3 Teoretični modeli in zdravstvena nega starostnika

Glede na to, da se populacija starejših povečuje, je pomembno, da so medicinske

sestre, še posebej tiste, ki delajo v bolnišnicah, seznanjene s teoretičnim znanjem in se zavedajo posebnosti kot so nevarnost padcev, urinska inkontinenca, motnje v

prehranjevanju. Gre za pomemben vidik preventivnega delovanja in zgodnjega

odkrivanja rizičnih dejavnikov. Načrt zdravstvene nege in s tem postavljanje negovalnih diagnoz je celosten pristop k obravnavi starostnikov (Mezey, Zwicker,

Fulmer in Abraham, 2003).

Modeli zdravstvene nege, ki so pogosto uporabljeni v zdravstveni negi starostnika so

Roy-ev adaptacijski model, Oremova teorija samooskrbe, Pender-jev model

promocije zdravja, Model življenja ali RLT model. Pomembni koncepti zdravstvene nege starejših so doseganje optimalne funkcije samooskrbe, kvaliteta življenja, uspešno prilagajanje situacijskim in razvojnim stresorjem ter sprememba

življenjskega stila z namenom izboljšanja zdravja (Alligood in Tomey, 2006). Življenje s kronično boleznijo in ohranjanje neodvisnosti, so največji izzivi starejših.

Primer raziskave o možnosti aplikacije teorije zdravstvene nege na gerontološko področje z naslovom “The Role of Communication in Nursing Care“ je pregled literature avtorjev Caris-Verhallen, Kerkstra in Bensing (1997). V znanstvenem

prispevku avtorji izpostavijo vlogo komunikacije v različnih teoretičnih modelih zdravstvene nege kot so teorija medosebnih odnosov H. Peplau, sistemska teorija

Kingove, Oremova teorija samooskrbe in Neumanova sistemska teorija.

Komunikacija je pri starejših še toliko bolj pomembna. V patronažni zdravstveni negi

se pogosto srečujemo z osamljenostjo starejših. Vzpostavljanje zaupnega odnosa s pacientom in njegovimi bližnjimi vsekakor v prvi vrsti zahteva interakcijski odnos.

Teoretičarke različno opišejo pomen in razumevanje elementov metaparadigme. Ravno zaradi tega ni vsaka teorija primerna za obravnavo vse populacije ali zgolj

starejših. Kako Hildegard Peplau in Royeva opredelita koncepte metaparadigme če primerjamo koncept Človeka in Zdravstvene nege:

TEORIJA KONCEPT

Calista Roy pravi, da je človek bio-psiho-socialno bitje, ki je v stalni

interakciji s spreminjajočim se okoljem. Človeka predstavlja kot adaptacijski sitem, ki za premagovanje sprememb v svojem okolju

uporablja prirojene in pridobljene biološke, psihološke ter socialne

mehanizme in sposobnosti. Na spremembe v okolju se prilagaja ali pa

tega ne zmore. Uspešnost prilagajanja je odvisna od njegove sposobnosti adaptacije. ČLOVEK

Hildegard Peplau piše, da je človek razvijajoč se organizem z biološkimi, psihološkimi in fizičnimi lastnostmi. Živi in deluje v nestabilnem ravnovesju z okoljem. Definiran je kot posameznik, ne

poudarja lokalne skupnosti. Vsak človek ima psiho-biološke lastnosti in izkušnje ob katerih osebnostno raste.

Peplau: je medosebni terapevtski odnos, ki pripomore k zdravju

posameznika. V tem odnosu medicinska sestra vzgaja, usmerja,

izobražuje in vodi pacienta, da se razvije in dozori v kreativno, ustvarjalno in produktivno osebnost. Gre za človeški odnos med posameznikom (pacient), ki potrebuje pomoč in medicinsko sestro, ki ima ustrezno znanje, sposobnosti in pristojnosti, da prepozna potrebe po

pomoči in se nanje profesionalno odzove. V terapevtskem medosebnem odnosu se razvijata oba. Medicinska sestra pri zbiranju podatkov in

razjasnitvi problemov prehaja od splošnega k specifičnemu. Pri svojem delu si pomaga z opazovanjem, komunikacijo in zapisovanjem.

ZDRAVSTVENA

NEGA Roy: Zdravstveno nego razlaga kot aktivnosti medicinske sestre, ki so

potrebne in nujne, ko je posameznik, družina ali skupnost izpostavljena neobičajnim, povečanim obremenitvam. Tudi takrat, ko so oslabljeni njihovi obrambni mehanizmi in ko so običajni načini adaptacije

neučinkoviti. Intervencije zdravstvene nege so usmerjene v krepitev, izboljšanje in podporo adaptaciji pacienta v stanju zdravja in bolezni. Prav tako v podpiranje pacienta v vseh štirih načinih prilagajanja v stanju bolezni, da lahko sprosti in uporabi dodatno rezervno energijo in

uspešno reagira na nove dražljaje. Z intervencijami zdravstvene nege preprečuje in zmanjšuje neučinkovite načine adaptacije in pomaga izboljševati pacientovo interakcijo z okoljem, ki krepi njegovo prilagajanje.

Vidimo lahko, da H. Peplau v konceptu človeka, ne poudarja posebej družine ali drugega socialnega okolja, medtem, ko ga Roy-eva natančno opredeli in celo vpliva na adaptacijo pacienta. V obeh primerih gre za interakcijo medicinske sestre s

pacientom z namenom ohranjanja ali krepitve zdravja. Vendar pa so se z zgoraj

navedenim problemom ukvarjali raziskovalci, ki so ugotovili in dokazali, da sta lahko

teorija Hildegard Peplau in kanadska družinska sistemska teorija Wright and Leahey zelo uporabni ravno pri obravnavi družine (Forchuk in Dorsay, 1995).

4 Zaključek

Prispevek je poskus bralcu približati teoretične modele zdravstvene nege, ki bi bili lahko uporabni pri obravnavi starejših. Vsekakor je izbor zelo širok in zahteva postavitev nekaterih kriterijev. Abstraktna znanja so vedno ali pogosto tam daleč. Pokazati smo želeli in dati nekaj smernic bralcu o novih spoznanjih in odkrivanju drugih možnosti. Zdravstvena nega je to kar delamo in kar smo. Praksa rojeva teorije in teorije prinašajo znanje nazaj v prakso. Zdravstvena nega starostnika postaja izziv

zdravstveni negi kot znanosti, izziv družbi in izziv sleherni medicinski sestri.

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. Kakšen pomen ima povezanost teorije - prakse in raziskovanja? 2. Elementi metaparadigme po Fawcett so? 3. Kako razloži povezanost domen - elementov metaparadigme teoretičarka

Ibrahim Meleis? 4. Kaj opredeljuje pomen filozofije v zdravstveni negi? 5. Kaj daje teoriji medosebnih odnosov Hildegard Peplau prednost, da je lahko pri

obravnavi starostnika bolj uporabna od druge teorije?

Literatura

Alligood MR. Introduction to nursing theory: Its history, significance, and analysis. In: Tomey

AM, Alligood MR, eds. Nursing theorists and their work. St. Louis: Mosby Elsevier; 2006: 3-15.

Alligod MR, Tomey AM. Nursing theory: utilization & application. St. Louis: Mosby Elsevier;

2006.

Caris-Verhallen WMCM, Kerkstra A, Bensing JM. The role of communication in nursing care

for elderly people: A review of the literature. J Adv Nurs 1997; 25: 915-33.

Forchuk C, Park Dorsay J. Hildegard Peplau meets family systems nursing: inovation in

theory-based practice. J Adv Nurs 1995; 21: 110-5.

Fawcett J. Contemporary nursing Knowledge: Analysis and Evaluation of Nursing Models

and Theories. Philadelphia: F. A. Davis Company; 2004.

Mezey M., Zwicker D., Fulmer T., Abraham I. Geriatric nursing: Protocols for best practice.

2003, New York: Springer. Dosegljivo: www.books.google.si (11.06.2010).

McKenna H. Nursing theories and models. London: Routledge; 1997.

Meleis AI. Theoretical Nursing: Development and Progress. Philadelphia : Lippincott Williams

& Wilkins; 2006.

MEDGENERACIJSKO SODELOVANJE V PROMOCIJI ZDRAVJA – PREDSTAVITEV RAZVOJNEGA PROJEKTA MINISTRSTVA ZA

ZDRAVJE RS IN IZDELKOV ŠTUDENTOV

Intergenerational cooperation in health promotion

dr. Joca Zurc10

IZVLEČEK ABSTRACT

Teoretična izhodišča: Raziskave, ki se usmerjajo v proučevanje uspešnega staranja, želijo identificirati in ovrednotiti različne dejavnike, ki so povezani z boljšim zdravstvenim stanjem. Med slednjimi izstopajo zdrave prehranske navade, redna gibalna aktivnost, skrb za duševno zdravje in preventiva pred poškodbami. Cilj: Na osnovi izhodišč smo zasnovali razvojni projekt "Medgeneracijsko sodelovanje v promociji zdravja", katerega osrednji cilj je promocija zdravja v tretjem življenjskem obdobju na osnovi vzpostavitve medgeneracijskega sodelovanja med študenti zdravstvene nege in starejšimi občani, člani društev upokojencev ter varovanci domov starejših občanov gorenjske regije. Metoda: Raziskava je vključevala 218 gorenjskih starostnikov (starih 65 let in več) (57% žensk, 43% moških). Podatki so bili zbrani z anketnim vprašalnikom in obdelani s statističnim paketom SPSS 19.0 (opisna statistika, frekvence, kontingenčne tabele in hi-kvadrat test). Rezultati: Gorenjski starostniki menijo, da imajo dobre prehranske (66,7%) in gibalne navade (63,1%). Na dan zaužijejo od tri do štiri obroke, za en obrok porabijo od deset do trideset minut. Najraje jedo meso, najmanj sladice in ribe. Na dan zaužijejo povprečno od enega do dveh litrov tekočine (45,1%) ali manj (41,0%). 10,5% jih ima dieto (najpogosteje sladkorno). Starostniki, ki menijo da so dovolj gibalno aktivni, so v največji meri gibalno aktivni vsak dan (p=0,000), v dopoldanskem času in v naravi. Čas ki ga porabijo za eno gibalno aktivnost je od petnajst do trideset minut. Hoja je najpopularnejša aktivnost (65,6%). Prevladuje neorganizirano gibanje

Theoretical background: Studies on the field of successful aging indicated and evaluated factors connected with older people health conditions. Appropriate eating habits, regular physical activity, mental health care and injury prevention were founded out as the most common factors of the quality aging. Object: On the theoretical background we designed the developmental project "Intergeneration collaboration in health promotion”. The aim of the research is health promotion by older people with reestablishment of intergeneration collaboration between nursing care students and senior citizens, members of seniors clubs and members of senior retirement housing of Gorenjska region. Methods: Research was carried out on the sample of 218 older people in Gorenjska region (age 65 and above) (57% women, 43% men). The data were collected with questionnaire and analyzed with SPSS 19.0 (descriptive statistics, crosstabs in hi-square test). Results: The majority of sample declared a good eating habits (66.7%) and good physical habits (63.1%). Every day they consume between three and four meals, for each meal they take from 10 to 30 minutes. The most delight food is meat, the least sweets in fishes. They drink from1 do 2 liters liquid per day (45.1%) or less (41.0%). In 10.5% of cases was declared a diet (diabetes). The older people, who defined to be enough active, are active every day (p=0.000), in the mornings and in nature environments. The time for one physical activity is from 15 to 30 minutes. Walking is the most popular activity (65.6%). The older people are more active in non-organized forms (51.6%) then in organized

10 doc. dr. Joca Zurc, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice e-pošta: joca.zurc@vszn-je.si

(51,6%) pred organiziranim (4,1%). Zlom in zvin roke in noge sta najpogostejši poškodbi. Največji dejavnik pojava poškodbe je neprevidnost (47,2%). Največji strah pred poškodbo je pozimi in ko je starostnik sam. V 66,9% se po poškodbi ne spremeni odnos do gibalne aktivnosti. Demenca (74%) in depresija (72,4%) sta najbolj poznani duševni motnji. Največji vir informacij o duševnem zdravju so mediji (47,4%). Starostniki nimajo predsodkov do duševnih bolnikov (69,3%). V primeru težav bi se zaupali zdravniku (49,6%). Razprava: V prihodnje je potrebno pozornost usmeriti predvsem na proučevanje vloge učnih delavnic promocije zdravja in zdravstvene vzgoje na spremembo življenjskega sloga starostnikov ter v skladu z dobljenimi rezultati načrtovati nadaljnje aktivnosti pri razvoju modulov promocije zdravja v tej starostni skupini prebivalstva.

(4.1%). Arms and foods break and sprain are the most common injuries. The incaution is injury reason in the most cases (47.2%). Fear before injury is bigger in winter time and when older people dependents by oneself. In 66.9% cases there is not changing physical activity after injury. Dementia (74%) and depression (72.4%) are the most known mental disorders. Media is the most common sours of mental health information (47.4%). There are no stereotypes of mental health patients by older people (69.3%). In case of mental health problems the physician will be the first confidant person by older people (49.6%). Discussion: In the further research it is important to put attention especially on investigation the role of health promotion and health education workshops on lifestyles change by older people. These results will open opportunity to planning further health education activities and development of health promotion modules for this particular age population group.

Ključne besede: staranje, gibalna aktivnost, prehranske navade, duševno zdravje, preventiva pred poškodbami, razvojni projekt, Ministrstvo za zdravje, zdravstvena vzgoja, promocija zdravja

Key words: aging, physical activity, nutrition habits, mental health, injury prevention, developmental project, Ministry of Health, health education, health promotion

1 Uvod

Raziskave, ki se usmerjajo v proučevanje uspešnega staranja, želijo identificirati in ovrednotiti različne dejavnike, ki so povezani z boljšim zdravstvenim stanjem. Med slednjimi se najpogosteje izpostavljalo zdrave prehranske navade, redna gibalna

aktivnost, skrb za duševno zdravje in preventiva pred poškodbami lokomotornega aparata.

Prehrana je en izmed najpomembnejših dejavnikov zdravega staranja. Poglavitna je za ohranjanje telesnega zdravja in dobrega počutja. Znanstveni izsledki kažejo, da v tretjem življenjskem obdobju pride v prehranjevanju do določenih sprememb. Hlastan-Ribič (2008) govori o štirih dejavnikih, ki vplivajo na prehranjevanje

starostnika, to so fiziološki, psihološki, ekonomski in socialni dejavniki. Najpogostejši znaki spremembe prehranjevanja starostnika so upad zaznave okusa, zmanjšanje občutka za žejo, slabše žvečenje in grizenje hrane kot posledica pomanjkljivega

zobovja, uživanje zdravil in različne diete, ki so na eni strani nujne v procesu zdravljenja oz. za ohranjanje zdravja, na drugi strani pa pomenijo enostransko

prehranjevanje (Denny, 2008). Navedeni pojavi vodijo v podhranjenost, ki slabi

imunski sistem starostnika in vodi v bolezen (Denny, 2008; Pokorn in Hlastan-Ribič,

2001; Hlastan-Ribič, 2008). Zato je za ohranjanje zdravja in boljše zdravljenje starostnika nujno optimalno stanje prehranjenosti (Pokorn in Hlastan-Ribič, 2001).

Problem podhranjenosti pri starostnikih je raziskovalno dobro dokumentiran (Stratton

idr., 2002; Gandy, 2009). Stratton s sodelavci (2002) navaja, da je skoraj 14%

odraslih, starih 65 let, močno ogroženih, da bodo podhranjeni. Odstotek tveganja se starostjo še povečuje. Starostniki so tveganju za pojav podhranjenosti izpostavljeni v vseh okoljih, vključeno z bolnišnicami, domovi ostarelih in bivanjskimi skupnostmi. Cohen-Mansfield in Jensen (2009) sta ugotovili, da se podhranjenost pojavlja v

enakem obsegu ne glede na to, ali starostnik živi doma ali v domu starejših občanov, kjer je voden režim prehranjevanja. Na vzorcu 58 starostnikov, ki so odgovorili na vprašalnik o »Navadah in nagnjenih starostnikov« (SHAPE), sta ugotovili, da so razlike v kraju uživanja obroka, prisotnosti družbe pri jedi, velikosti obroka in vrsti hrane posameznih obrokov med starostniki, ki živijo doma in starostniki, ki živijo v domovih starejših občanov, majhne in niso statistično pomembne. Način prehranjevanja starostnikov je bil ne glede na kraj bivanja podoben. Velika

podobnost se je pokazala zlasti pri večerji. Na osnovi dobljenih rezultatov sta avtorici postavili tezo, da posamezni socialni in okoljski dejavniki nimajo tako velikega vpliva

na prehranjevanje starostnika kot ga ima uživanje hrane glede na starost.

Prehranska priporočila za starostnike so odvisna od energijskih potreb telesa vsakega posameznika. V povprečju pa gre za dnevno potrebo okoli 2.100 kalorij pri moškem in 1.810 kalorij pri ženski. Prehranska priporočila prehrane starostnika se

dotikajo problematike od nabave kvalitetne in higiensko neoporečne hrane (Elderly

take more food safety risks, 2009), preko količine in vrste užite hrane, do spremljanja

lastnih prehranskih navad in sprememb v telesni teži (Holman, Roberts in Nicol, 2005).

Ob ustrezni prehrani je znanost dokazala, da redna gibalna aktivnost pri starejših pozitivno vpliva na ohranjanje in izboljševanje sposobnosti celotnega funkcioniranja, dobrega počutja in neodvisnosti, prispeva k preventivi pred pojavom bolezni ter

posledično k zdravemu staranju. Shephard (1997) tako na primer v svojem delu z naslovom »Aging, physical activity, and health« poudarja, da lahko redna gibalna

aktivnost oz. kontinuirana vključitev v športne in gibalne aktivnosti, zavre procese

staranja. Avtor pravi, da ima s tega vidika gibalna aktivnost pri starostnikih izredno

pomembno vlogo za celotno družbo, saj pomaga premostiti pomembne probleme staranja prebivalstva, kot so na primer rastoče zahteve po medicinski oskrbi, prezgodnji odhod z trga dela in podobno. Prav tako je DiPietro (1996) v pregledni

študiji prišla do spoznanj, da je gibalna aktivnost povezana pri starejših tako z ohranjanjem osnovnega gibalnega funkcioniranja kot tudi z ohranjanjem zahtevnejših ali ciljno-orientiranih gibalnih nalog. Še več, višja raven gibalne aktivnosti je povezana z boljšim funkcioniranjem celo pri tistih starejših, ki že imajo kronično bolezen. Poslabšanje mobilnosti in gibalna neaktivnost sta pri starejših osrednja dejavnika tveganja za poslabšanje zdravstvenega stanja in umrljivost. Hirvensalo, Rantanen, in Heikkinen (2000) so proučevali povezave med gibalno neaktivnostjo kot prediktorjem poslabšanja mobilnosti, odvisnosti ter smrtnosti. Na vzorcu 1109 samostojno živečih 65-84-letnih starejših prebivalcev Jyvaskyle (centralna Finska) so

ugotovili, da so tako pri ženskah kot pri moških razlogi za umrljivost dvakrat višji pri nemobilni – aktivni skupini in trikrat višji pri nemobilni sedentarni skupini v primerjavi z mobilno-gibalno aktivno skupino. Raziskava je pokazala, da je poslabšanje mobilnosti največji prediktor odvisnosti in smrtnosti. Vendar gibalna aktivnosti lahko celo pri tistih, ki so omejeno mobilni, zmanjša tveganja za smrtnost. Z namenom preventive pred poslabšanjem zdravstvenega stanja in smrtnostjo je udejstvovanja

starejših v gibalni aktivnosti izjemno pomemben dejavnik preventive, in to še posebej pri posameznikih z omejeno mobilnostjo.

Gibalno udejstvovanje je tako povezano s preventivo pred poškodbami, katere primarni cilj je, starejšim omogočiti, da bodo lahko čim dlje neodvisno živijo v svojem okolju.

Duševno zdravje je raziskovalno manj zastopano, a toliko bolj nanj opozarjajo s svojimi dokumenti, sporazumi in poslanicami različne strokovne in politične skupine (Jané-Llopis in Gabilondo, 2008). Med duševnimi boleznimi pri starostnikih študije navajajo nadaljnji razvoj duševnih motenj, ki izvirajo iz mlajših življenjskih obdobij, in razvoj novo nastalih duševnih bolezni, med kateri sta najpogostejši depresija in demenca (Sorocco in McCallum, 2006). V povezavi z duševnim zdravjem se omenja tudi povečanje samomorilnega vedenja (Jané-Llopis in Gabilondo, 2008). Raziskave

ugotavljajo, da prihaja v tem obdobju tudi do novih oblik duševnih bolezni, ki so sicer značilne za mlajša starostna obdobja. Taylor (2008) opozarja na primer na

naraščajoč pojav motenj hranjenja pri starostnikih. Razlogi so različni, skrb družbe je usmerjena na otroke in mladostnike z motnjo hranjenja, kar omogoča, da pri starostniku bolezen ostane prikrita. Taylor (ibid.) med najpogostejšimi motnjami hranjenja pri starostnikih navaja anoreksijo nervozo, ki vodi v izgubo psihičnih in fizičnih zmožnosti, in se največkrat zamenjuje s podhranjenostjo.

1.1 Opredelitev namena, ciljev in izvedbe raziskovalnega projekta

Na osnovi predstavljenih znanstvenih izhodišč o pomenu prehranjevanja, gibalne aktivnosti, duševnega zdravja in preventive pred poškodbami v procesu kakovostnega staranja smo na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice (VŠZNJ) zasnovali razvojni projekt z naslovom "Medgeneracijsko sodelovanje v promociji

zdravja". Namen projekta je promocija zdravja v tretjem življenjskem obdobju na

osnovi vzpostavitve medgeneracijskega sodelovanja med študenti VŠZNJ in starejšimi občani, člani društev upokojencev ter varovanci domov starejših občanov gorenjske regije.

Cilji projekta so:

· seznaniti starejše glede zdravega načina življenja, s poudarkom na gibanju, zdravi prehrani, duševnem zdravju in preventivi pred poškodbami,

· razvijati medgeneracijsko sodelovanje v promociji zdravja,

· razviti module in pristope za promocijo zdravega življenjskega sloga za starejše občane na področjih prehrane, gibalne aktivnosti, duševnega zdravja in preventive pred poškodbami,

· meriti kriterije poznavanja zdravega načina življenja starejših občanov gorenjske regije,

· usposabljati študente zdravstvene nege za izvajanje delavnic o zdravem načinu življenja pri starejši populaciji,

· izvajati učne delavnice na temo zdravega načina življenja za starejše občane,

· omogočiti študentom prenos teoretičnega znanja v prakso v vlogi zdravstvenega vzgojitelja in učitelja.

Izvedba projekta poteka v študijskem letu 2009/2010 in temelji na 4 izvedbenih fazah. V prvi tako imenovani pripravljalni fazi so bili razviti moduli in pristopi za

promocijo zdravega življenjskega sloga starejših občanov gorenjske regije. Izbrane in pripravljene so bile vsebine s področij promocije zdravja in zdravega življenjskega sloga zdrave prehrane, redne gibalne aktivnosti, duševnega zdravja in preventive pred poškodbami. V tej fazi je v okviru predmeta Metodika zdravstvene vzgoje in

promocija zdravja potekala tudi edukacija edukatorjev. Pod vodstvom mentorjev,

izvajalcev predmeta, so bila izvedena izobraževanja študentov za posredovanje pridobljenega znanja s področja zdravega življenjskega sloga med starostnike. V

drugi razvojni fazi je potekala izdelava promocijskega materiala in drugih potrebnih

orodij za izvedbo učnih delavnic promocije zdravja. Izmed vseh zloženk, ki so jih izdelali študenti so bile izbrane in oblikovane vsebine za natis štirih reprezentativnih zloženk promocije zdravja pri starostnikih z naslovi »Zdrava prehrana«, »Gibanje vam polepša dan, če si vzamete čas zanj«, »Preprečevanje padcev in poškodb pri starejših« ter »Duševno zdravje v starosti«. V tej razvojni fazi projekta so bile na

Mednarodni dan medicinskih sester, 12. maja 2010, izvedene delavnice promocije

zdravja v prostorih VŠZNJ, ki so se jih udeležili člani društev upokojencev gorenjske regije. Vse učne delavnice so izvedli študenti samostojno. V namen priprave

študentov na navedene delavnice je bil pripravljen tudi delovni zvezek oz. »Študijsko gradivo za seminar – priprava na izvedbo delavnic«. Pred in po zaključku delavnic promocije zdravja za starostnike pa je bila izvedena kvantitativna empirična raziskava o življenjskem slogu starostnikov na izbranih štirih področjih promocije zdravja. Vprašalnike za raziskavo, izvedbo in zbiranje podatkov so opravili študenti prvega letnika VŠZNJ pod mentorstvom visokošolskih učiteljev v okviru predmeta Uvod v raziskovanje in informatika v zdravstveni negi. Tretja izvajalna faza projekta je

v teku. Gre za pripravo in izvedbo učnih delavnic promocije zdravja še v domovih starejših občanov gorenjske regije. Po zaključku tudi teh delavnic bo izvedena empirična raziskava o življenjskem slogu udeležencev. Rezultati bo primerjani z izhodiščnim stanjem, pred izvedbo učnih delavnic.

V sodelovanju z društvi upokojencev ter domovi starejših občanov v gorenjski regiji je študentom zdravstvene nege omogočen prenos teoretičnih znanj v prakso in s tem

razvoj specifičnih zdravstveno-vzgojnih veščin. Starejši občani pa osvajajo znanja in

veščine s področja zdravega življenjskega sloga, ki jim bodo omogočala kakovostnejše življenje ter varovanje in krepitev zdravja. Študenti in starostniki tako

skozi proces medgeneracijskega učenja razvijajo veščine za ohranitev lastnega telesnega, duševnega ter družbenega zdravja in dobrega počutja. Četrta faza

razvojnega projekta ima značaj evalvacije in desiminacije rezultatov, zato se odvija vzporedno z vsemi ostalimi fazami. Gre za izvedbo etapnih evalvacij, ugotavljanje

sprememb in zapis ter objavo (Mezek, Rebolj, Zurc, 2010) raziskovalnih izsledkov.

V nadaljevanju prikazujemo rezultate empirične kvantitativne študije o življenjskem slogu starostnikov gorenjske regije na področju prehranjevanja, gibalne aktivnosti, duševnega zdravja in preventive pred poškodbami pred izvedbo delavnic promocije

zdravja študentov VŠZNJ.

2 Metode dela

2.1 Vzorec merjencev

Vzorčenje populacije gorenjskih starostnikov je bilo neslučajnostno priložnostno glede na kraj bivanja študentov prvega letnika VŠZNJ, ki so izvedli anketiranja. V

raziskavi je tako skupaj sodelovalo 218 starostnikov, od tega 57% žensk in 43% moških. Glede na starost je bila slaba polovica anketirancev starih med 65 do 70 let

(44,5%), tretjina med 71 in 76 leti (29,8%), manj jih je bilo starih od 77 do 82 let

(17,0%). Zelo malo starostnikov, ki so sodelovali v raziskavi, je bilo starih med 83 in

88 leti (6,9%) in več kot 89 let (1,8%). Glede na kraj bivanja je polovica anketiranih

starostnikov prihajala iz vasi (52,8%), druga polovica pa iz mesta (26,1%) in

predmestja (21,1%).

2.2 Vzorec spremenljivk

Vzorec spremenljivk je vključeval anketni vprašalnik z naslovom »Medgeneracijsko sodelovanje v promociji zdravja - anketni vprašalnik za anketirance, stare 65 let in več«. Vprašalnik je vključeval pet vsebinskih sklopov vprašanj: socialno-demografske

značilnosti (4 vprašanja), gibalna aktivnost (11 vprašanj), prehranske navade (12

vprašanj), duševno zdravje (8 vprašanj) in preventiva pred poškodbami (10 vprašanj). Vprašanja so bila zaprtega tipa s ponujenimi odgovori. Vsak predmetni vsebinski sklop promocije zdravja je imel tudi eno vprašanje odprtega tipa.

Vključene spremenljivke:

· socialno-demografske značilnosti: spol, starost, kraj bivanja, vrsta gospodinjstva;

· gibalna aktivnost: mnenje o zadostni količini gibanja, pogostnost gibalne aktivnosti, povprečen čas ene gibalne aktivnosti, razlogi za pomanjkanje gibanja, gibanje v teku dneva, vsebina/vrsta gibalne aktivnosti, spodbuda za gibalno aktivnost, prostor in oblika gibalne aktivnosti, mnenje, kaj posamezniku pomeni gibalna aktivnost (odprto vprašanje);

· prehranske navade: mnenje o prehranskih navadah, razlogi za slabe prehranske navade, mnenje o povezanosti prehrane z zdravjem, porabljen denar za prehrano na mesec, število obrokov na dan, porabljen čas za en obrok, nakupovanje živil, obisk tržnice, priljubljena hrana, prisotnost in vrsta

diete, količina zaužite tekočina na dan, mnenje o spreminjanju prehranskih navad skozi življenje (odprto vprašanje);

· duševno zdravje: poznavanje, vir informacij o duševnih boleznih, prisotnost v družini, mnenje o vzroku za pojav duševne bolezni, odnos do duševnih bolnikov, opaženi znaki duševnih bolezni, zaupna oseba ob pojavu duševne bolezni, mnenje o zadovoljnem in polnem življenju (odprto vprašanje);

· preventiva pred poškodbami: vrsta in čas najpogostejše poškodbe, mnenje o vzrokih za poškodbo, kraj, kjer je prišlo do poškodbe, pomoč, strah pred poškodbo, vpliv na gibalno aktivnost, mnenje o preventivi pred poškodbami (odprto vprašanje).

2.3 Postopek zbiranja podatkov

Podatki so bili zbrani z anketnim vprašalnikom. Anketiranje je potekalo na domovih

starejših občanov (starih 65 let in več) v gorenjski regiji. Glede na željo anketiranca je anketiranje potekalo bodisi v pisni obliki (mlajši udeleženci) bodisi v ustni obliki

(starejši udeleženci, udeleženci s težavami vida). Pri pisni obliki je odgovore na

anketni vprašalnik beležil anketiranec, pri ustni obliki pa anketar. Vsa anketiranja so

izvedli študenti rednega in izrednega študija 1. letnika zdravstvene nege Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice. Zbiranje podatkov je potekalo z načeli kodeksov etike, bilo je anonimno, prostovoljno, z možnostjo anketirančeve prekinitve

sodelovanja kadarkoli, brez posledic.

2.4 Metode obdelave podatkov

Podatke smo obdelali s pomočjo statističnega programa SPSS, verzija 19.0. Za vse

merjene spremenljivke smo najprej izračunali opisno statistiko (frekvenčne tabele,

mere srednjih vrednosti in mere razpršenosti podatkov). Za ugotavljanje razlik med

starostniki v posameznih spremenljivkah življenjskega sloga pa smo uporabili

kontingenčne tabele in hi-kvadrat test. Za statistično pomembne smo upoštevali razlike med spremenljivkami z vrednostjo p≤0,05.

3 Rezultati

Na osnovi rezultatov poznavanja in vedenjskega sloga prehranskih navad

starostnikov ugotavljamo, da:

· polovica anketiranih starostnikov je prepričana, da ima dobre prehranske navade (66,7%), 13,6% jih je menilo, da ima slabe prehranske navade, 19,8% jih je bilo neopredeljenih;

· kot glavni razlog za slabe prehranske navade se pojavlja pomanjkanje motivacije (40%). Na drugem mestu je pomanjkanje denarja (20%), ki mu sledita pomanjkanje znanja in časa (12%);

· imajo večina tri ali štiri obroke dnevno (30,2%), ti obroki so zajtrk, kosilo in večerja ali pa v primeru štirih obrokov, zajtrk, kosilo, večerja in ena malica.

Sledi skupina, ki ima pet obrokov dnevno (25,3%). Najmanj gorenjskih starostnikov ima samo 2 obroka dnevno (14,2%);

· v povprečju en obrok traja od deset do dvajset minut (52,5%) ali od dvajset do trideset minut (30,9%). Zelo redko traja en obrok več kot trideset minut (5,6%) ali manj kot deset minut (11,2%);

· najpogosteje jedo meso (18,8%), sledi zelenjava (17,9%), na tretjem mestu je krompir (16,8%). Najmanj priljubljene so ribe in morska hrana (5,4%) ter sladice (5,5%);

· polovica zaužije povprečno na dan od pol litra do enega litra tekočine (41%) in polovica od enega do dveh litrov tekočine (45,1%). 4,1% starostnikov zaužije na dan manj kot pol litra tekočine;

· prehranska dieta se pojavlja v 23 primerih ali 10,5%. Najpogostejša je sladkorna dieta (52,2%), sledi dieta zaradi povečanega holesterola (26,0%). Pojavljajo se še beljakovinska dieta (8,7%), dieta z manj maščobami soli in sladkorja (4,3%), dieta zaradi putike (4,3%) in želodčna dieta (4,3%). S kontingenčno tabelo in hi-kvadrat testom smo ugotovili, da obstajajo statistično pomembne razlike med starostniki v porabljenem denarju za prehrano na mesec glede na prisotnost diete v prehrani (p=0,026). Starostniki, ki imajo dieto (71,4%), v povprečju porabijo za hrano več denarja na mesec (povprečno 100-150 EUR), kot tisti starostniki, ki nimajo diete (51,8%) (povprečno 50-100 EUR);

· so se prehranske navade starostnikov pomembno spreminjale skozi njihovo življenje. Izstopajo trije različni poteki in vzroki za spreminjanje prehranskih navad starostnikov skozi življenje, in sicer:

o pomanjkanje hrane med vojno in po njej, enolična prehrana, pridelovanje hrane doma, spreminjanje standarda življenja, od pomanjkanja k izobilju;

o staranje, ki zahteva izbor bolj kakovostne hrane (največkrat povezano z nastopom bolezni, npr. diabetes, pa tudi večjim znanjem in promocijo zdrave prehrane danes);

o spreminjanje skozi življenjska obdobja v skladu z življenjskim tempom in obveznostmi (mladost, zaposlitev, družina in otroci, starost).

Na osnovi rezultatov poznavanja in vedenjskega sloga gibalne aktivnosti

starostnikov ugotavljamo, da:

· 63,1% jih meni, da je dovolj gibalno aktivnih, kot je to potrebno za ohranjanje zdravja;

· 61,5% je gibalno aktivnih po 30 minut na dan vsaj trikrat na teden. Za povsem gibalno neaktivne se je opredelilo 9% ali skupaj 11 anketirancev. Neredno aktivnih je 29,5% starostnikov;

· eni gibalni aktivnosti namenijo povprečno od petnajst do trideset minut (44,8%), sledi od trideset do šestdeset minut (22,1%). Manj kot 18% starostnikov porabi za aktivnost več kot 60 minut (17,5%) in manj kot 15 minut (15,6%);

· hi-kvadrat test je pokazal statistično pomembne razlike v dolžini ene gibalne aktivnosti glede na splošno pogostnost gibanja (p=0,000). Starostniki, ki za gibalno aktivnost porabijo več kot 60 minut (70,4%), se gibljejo vsak dan.

Starostniki, ki se gibljejo od tri do štirikrat na teden, za eno gibalno aktivnost porabijo povprečno od 30 do 40 minut (44,1%). Starostniki, ki za gibalno aktivnost porabijo od petnajst do trideset minut (40,6%) in pa manj kot petnajst minut (45,8%), so najpogosteje gibalno aktivni od enkrat do dvakrat na teden;

· hi-kvadrat test je pokazal, da je mnenje o zadostni gibalni aktivnosti statistično pomembno povezano s pogostnostjo dejanske gibalne aktivnosti na ravni manj kot 1% tveganja (p=0,000). Starostniki, ki menijo, da so dovolj gibalno aktivni, kot je to potrebno za ohranjanje zdravja, so v največji meri aktivni vsak dan (41,8%), sledi skupina aktivnih od trikrat do štirikrat na teden (30,6%) in skupina aktivnih od enkrat do dvakrat na teden (26,5%). Starostniki, ki menijo, da niso dovolj gibalno aktivni, se gibljejo od enkrat do dvakrat na teden (39,1%) ali pa se sploh ne gibljejo (23,4%). Med starostniki, ki so gibalno aktivni vsak dan, jih 82,0% meni, da so dovolj gibalno aktivni za ohranjanje lastnega zdravja. Med gibalno neaktivnimi pa jih je 93,8% mnenja, da niso dovolj aktivni za ohranjanje lastnega zdravja;

· med najpogostejšimi razlogi za pomanjkanje gibalne aktivnosti je bolezen;

· v času dneva jih je največ gibalno aktivnih med 8 in 12 uro (48,4%), sledijo aktivni v popoldanskem času med 12 in 16 uro (24,6%);

· najbolj priljubljena gibalna aktivnost je hoja, zlasti sprehod (65,6%). Zato ne preseneča, da je tudi daleč najbolj pogosto okolje, v katerem izvajajo gibalno aktivnost, narava (91,8%);

· največ spodbud za gibalno aktivnost dobijo starostniki pri svojih družinskih članih (39,3%), pomembni spodbujevalci gibanja so še prijatelji (12,3%) in zdravstveno osebje (13,1%);

· pri oblikah prevladuje neorganizirano samostojno gibalno udejstvovanje (51,6%) in neorganizirano gibalno udejstvovanje v družbi prijateljev in družine (41,8%). Samo 4,1% ali skupaj 5 merjencev od vseh anketiranih starostnikov je vključenih v organizirane oblike gibalnih in športnih aktivnosti pod strokovnim vodstvom;

· kvalitativna analiza pomena gibalne aktivnosti dokazuje, da starostnikom gibalna aktivnost predstavlja predvsem:

o pot do zdravja in boljšega počutja; o možnost druženja s prijatelji; o neodvisnost in samostojnost; o sprostitev in zadovoljstvo.

Na osnovi dobljenih rezultatov poznavanja in vedenjskega sloga duševnega zdravja starostnikov ugotavljamo, da:

· starostniki med duševnimi boleznimi najbolje poznajo demenco (74%) in depresijo (72,4%), dobro so poznane tudi motnje hranjenja (41,7%) in alzheimerjeva bolezen (36,2%);

· največ o duševnih boleznih izvedo v medijih (47,4%), nato pri osebnem zdravniku (27,8%), doma (15,2%) in pri prijateljih (9,4%);

· v 11,8% družin gorenjskih starostnikov se je že pojavila duševna bolezen, in sicer najpogosteje depresija, redkeje demenca ter v enem primeru še alzheimerjeva bolezen in shizofrenija;

· dobra tretjina starostnikov (37,8%) meni, da je najpogostejši vzrok za pojav duševnih bolezni stres; navajajo pa še alkohol, starost, okolje, bolezen in dednost;

· starostniki nimajo predsodkov do duševnih bolnikov (69,3%), četrtina pa jih še ni imela stika z njimi (21,3%);

· med znaki duševnih bolezni, ki so jih starostniki opazili pri sebi, po pogostnosti izstopajo pozabljivost (76,4%), nespečnost (50,4%) in žalost (26,8%);

· oseba, ki bi se ji starostnik zaupal, ob pojavu težav z duševnim zdravjem, je največkrat osebni zdravnik (49,6%) in družina (26,0%), redkeje partner (10,2%) ali pa celo nihče (7,1%).

Na osnovi rezultatov poznavanja in vedenjskega sloga preventive pred

poškodbami starostnikov ugotavljamo, da:

· sta zlom (51,2%) in zvin (30,7%) najpogostejši poškodbi starostnikov v gorenjski regiji;

· polovica (50,4%) se je zadnjič poškodovala pred letom dni;

· najpogosteje poškodovani sta bili roka (46,5%) in noga (36,2%), redkeje kolk (5,5%);

· po mnenju starostnikov je najpogostejši razlog za pojav poškodbe neprevidnost pri vsakdanjih opravilih (47,2%);

· najbolj nevaren prostor v hiši za možnost poškodbe je stopnišče (20,5%);

· pri pojavu poškodbe je starostnikom v največ primerih pomagal zdravnik (68,5%), nato družina (24,4%) in manjkrat sosedje, znanci in prijatelji (5,5%);

· starostnike je najbolj strah, da bi se poškodovali pozimi in ko so sami ter najmanj, da bi se poškodovali poleti in podnevi;

· starostnike je najbolj strah poškodb zaradi bolečine (28,3%), dolgotrajnega okrevanja (25,2%) in odvisnosti od drugih (25,2%);

· izkušnja poškodbe v 66,9% vpliva na starostnikov odnos do gibanja v smislu manjše in previdnejše gibalne aktivnosti. V 22,8% ni te povezave, starostniki so po poškodbi enako gibalno aktivni kot pred njo.

3 Razprava

Dobljeni rezultati prikazujejo stanje prehranskih navad, gibalne aktivnosti,

poznavanja duševnega zdravja in preventive pred poškodbami na vzorcu starostnikov gorenjske regije in jih je zato možno posplošiti samo za to slovensko geografsko območje. Na osnovi primerjave z drugimi študijami so dobljeni rezultati izstopajoči v visokem deležu dobrih prehranskih in gibalnih navad. Pri slednjem

izstopata zgolj prenizko uživanje tekočin in neorganizirano gibalno udejstvovanje. Slednje se obravnava kot manj kakovostno kot organizirano, ki poteka pod

strokovnim vodstvom. Največje vrednosti je namreč redna udeležba v gibalnih aktivnostih zmerne intenzivnosti v različnih društvih in skupnostih starejših občanov (DiPietro, 1996). Na področju duševnega zdravja rezultati sledijo ugotovitvam o najpogostejših duševnih boleznih starostnikov. Lahko bi dejali, da so gorenjski

starostniki dokaj dobro osveščeni tudi o tem vidiku človekovega zdravja. Ne moremo pa mimo ugotovitve, da kljub dejstvu, da večina starostnikov izraža sproščen, nestereotipen odnos do duševnih bolnikov, bi se v primeru težav z lastnim duševnim zdravjem zaupala samo zdravniku, visok je tudi delež tistih, ki se ne bi zaupali nikomur (7%). Največji vir informacij o duševnem zdravju je tudi samo en, mediji. Navedeno odraža stanje, da skrb za duševno zdravje v naši družbi trenutno še vedno ni enakovredna skrbi za telesno zdravje. Na področju preventive pred poškodbami je razveseljiv podatek, da več kot 60% starostnikov po poškodbi ne spremeni svojega odnosa do gibalne aktivnosti. Podatki kažejo tudi uporabno vrednost, saj označujejo zimski čas, odvisnost od samega sebe, nepazljivost pri vsakdanjih opravilih in hojo

po stopnišču kot najbolj možne dejavnike pojava poškodbe pri starejših.

Dobljeni rezultati na vseh štirih temeljnih področjih življenjskega sloga starostnikov se ujamejo z ugotovitvami sorodnih študij, ki poudarjajo multidisciplinaren pristop v

obravnavi promocije in vzgoje za kakovostni življenjski slog v tretjem življenjskem obdobju (Denny, 2008).

V nadaljnjem raziskovanju vidimo priložnosti predvsem v proučevanje vloge oz. neposrednega vpliva učnih delavnic promocije zdravja in zdravstvene vzgoje na

spremembo življenjskega sloga starostnikov ter v skladu z dobljenimi rezultati načrtovanje nadaljnjih aktivnosti in strategij promocije zdravja v tej starostni skupini prebivalstva.

Literatura

Cohen-Mansfield J, Jensen B. A comparison of eating practices of independently living older

adults in private residences and in senior retirement housing: a pilot study. J Nutr Elder

2009; 28(4): 394-407.

Denny A. An overview of the role of diet during the ageing process. Br J Community Nurs

2008; 13(2): 58-67.

DiPietro L. The epidemiology of physical activity and physical function in older people. Med

Sci Sports Exerc 1996; 28(5): 596-600.

Elderly take more food safety risks. Pract Nurs 2009; 37(12): 8.

Gandy J. Nutrition in older people. Nutr Diet 2009; 22(6): 491-492.

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. Kakšna izhodišča za pripravo prehranskih smernic po 65 letu starosti nudijo dobljeni rezultati empirične raziskave na vzorcu gorenjskih starostnikov?

2. Kaj kažejo predstavljene ugotovitve raziskav o gibalni aktivnosti starostnikov? 3. Kje vidite priložnosti za razvoj promocije in izobraževanja duševnega zdravja

starostnikov? 4. Katere ključne dejavnike promocije preventive pred poškodbami v tretjem

življenjskem obdobju izpostavlja predstavljena študija? 5. Kje vidite nadaljnji razvoj področja metodike zdravstvene vzgoje v promociji

zdravega življenjskega sloga starostnikov?

Hirvensalo M, Rantanen T, Heikkinen E. Mobility Difficulties and Physical Activity as

Predictors of Mortality and Loss of Independence in the Community-Living Older

Population: Clinical Investigation. J Am Geriatr Soc 2000; 48(5): 493-498.

Hlastan-Ribič C. Zdrava prehrana za starostnike. In: Bilban M, eds. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za javno zdravje; 2008: 113-123.

Holman C, Roberts S, Nicol M. Promoting adequate nutrition. Nurs Older People 2005; 17(6):

31-32.

Jané-Llopis E, Gabilondo A., eds. Mental Health in Older People: Consensus paper.

Luxembourg: European Communities; 2008.

Mezek C, Rebolj A, Zurc J. Medgeneracijsko sodelovanje v promociji zdravja: ugotovitve

prehranskih in gibalnih navad starostnikov. In: Bobnar A, Vettorazzi R, eds. Partnerstvo,

znanje in razvoj na zdravstvenem področju: zbornik predavanj z recenzijo druge študentske konference. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta; 2010: 117 – 129.

Pokorn D, Hlastan Ribič C. Vpliv načina življenja na dolgost življenje preiskovancev, starih nad 60 let, v Ljubljani [The effect of life style on longevity in elderly people aged over 60

years in Ljubljana]. Zdrav var. 2001; 40(9-10): 306 - 313.

Shephard RJ. Aging, physical activity, and health. Champaign, IL: Human Kinetics; 1997.

Sorocco KH, McCallum TJ. Meta/health promotion in older adults. Geriatrics 2006; 61(1): 19-

22.

Stratton RJ, Thompson RL, Margetts BM, Stroud M, Jackson AA, Elia M. Health care

utilisation according to malnutrition risk in the elderly: an analysis of data from the National

Diet and Nutrition Survey. The Proceedings of the Nutrition Society 2002; 61: 20A.

Taylor F. Eating disorders are not just a problem for the young. Working with Older People:

Community Care Policy & Practice 2008; 12(3): 31-33.

SOCIALNA OMREŽJA STAREJŠIH KOT DEJAVNIK ZDRAVJA

Social networks and older people

dr. Valentina Hlebec11

IZVLEČEK ABSTRACT

V prispevku bomo opredelili socialna omrežja, socialno oporo in pomen, ki ga imajo socialna omrežja v življenju starejšega človeka. Povzeli bomo tudi najpomembnejše ugotovitve novejših slovenskih raziskav o socialnih omrežjih in starih ljudeh.

In this paper we will define social networks, social support and the characteristics and meaning of social support for older people. We will summerize main findings of recent research on older people and their social networks in Slovenia.

Ključne besede: socialna opora, socialna omrežja, stari ljudje

Key words: social support, social networks, older people

1 Socialna omrežja

Za kakovostno življenje večina ljudi ob sebi potrebuje druge ljudi, to so lahko družinski člani (npr. partner, otroci, nečaki in nečakinje in podobno), prijatelji, sosedje, ali sodelavci. To so ljudje, ki so nam na različne načine blizu, smo z njimi v stiku in si z njimi izmenjujemo različna čustva, spoštovanje, manjše ali večje usluge. Za človeka pa so lahko pomembni tudi drugi ljudje, ki mu mogoče niso blizu, pa so vseeno na nek način pomembni, ker so del okolja v katerem živijo. Na primer, prijazen poštar s katerim izmenjamo dnevni pozdrav in kratek pogovor o vremenu ali uslužbenka na pošti ali v lokalni trgovini. Vsem tem ljudem skupaj rečemo socialno

ali osebno omrežje. Ali bolj natančno: socialno ali osebno omrežje posameznika predstavlja ljudje - to so običajno družina, prijatelji, sosedje ali sodelavci - ki

posamezniku s svojo prisotnostjo in vzajemno pomočjo omogočajo kakovostno

preživljanje vsakdanjega življenja.

Tistemu delu socialnega omrežja, s katerim je posameznik bolj tesno povezan, bodisi s čustvi ali z izmenjavo storitev, rečemo omrežje socialne opore. Običajno so socialna omrežja in omrežja socialne opore relativno stabilna po svojih značilnostih razen v obdobjih življenjskih prehodov in večjih sprememb (npr. prehod iz nižje v višjo stopnjo šolanja, poroka, ločitev, hujša nesreča, izguba delovnega mesta, upokojitev, izguba partnerja, hujša bolezen). Ko govorimo o značilnostih omrežja (Hlebec, 2003) socialne opore imamo v mislih naslednje karakteristike omrežij (velikost in sestava omrežja) in značilnosti povezav med posameznikom in člani omrežja:

1. Velikost omrežja: število ljudi v omrežju ali podomrežju (npr. Koliko ljudi pozna? Na koliko ljudi se posameznik lahko obrne v stiski? Koliko ljudi ima

11 izr. prof. dr. Valentina Hlebec, visokošolska učiteljica, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, e-pošta: valentina.hlebec@fdv.uni-lj.si

rad? Od koliko ljudi bi si lahko izposodil denar? Koliko ljudi bi ga lahko spremilo k zdravniku? S kom se pogovarja?)

2. Sestava omrežja: delež ljudi v omrežju z določeno značilnostjo (odstotek otrok, bratov ali sester, drugih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev in sosedov ali pa odstotek žensk, odstotek ljudi, ki živi v neposredni bližini ali v gospodinjstvu in podobno).

3. Značilnosti povezav med posameznikom in člani omrežja:

· frekvenca stikov med posameznikom in člani omrežja (odstotki ljudi s katerimi ima posameznik redne in pogoste ali občasne in redke stike)

· trajanje vezi med posameznikom in člani omrežja (koliko časa posameznik pozna člane omrežja v povprečju),

· geografska oddaljenost članov omrežja (odstotek članov omrežja, ki živijo v istem gospodinjstvu, neposredni bližini ali v drugem kraju)

· moč povezav med posameznikom in člani omrežja (povprečen pomen članov omrežja za posameznika, povprečna čustvena bližina med posameznikom in člani omrežja)

· večrazsežnost povezav (število storitev, ki jih posamezniku nudijo člani omrežja v povprečju).

Velikost in sestava omrežja ter značilnosti vezi vplivajo na kakovost socialne opore, ki jo posameznik dobi iz omrežja. Posledično to vpliva na zdravje, zadovoljstvo z

življenjem, občutek osamljenosti in podobno. Posameznik, ki v svojem socialnem

omrežju nima nikogar, od katerega bi si izposodil večjo vsoto denarja (npr. 5 povprečnih plač ali pet povprečnih pokojnin), je v slabšem položaju kot nekdo drug, ki

ima takega člana omrežja. Ali, denimo, starejša vdova, nima na voljo najbolj pomembnega člana omrežja, parterja. To lahko ima zelo vidne posledice (slabši finančni položaj, manj socialne opore) ali bolj subtilne posledice (osamljenost, nezadovoljstvo z življenjem, poslabšanje zdravja) za osebo in za omrežje (večja pričakovanja in zahteve do drugih članov omrežja, npr. otrok ali bratov in sester).

Razlogi za pomanjkanje ali presežek določenih vrste povezav in določenih virov socialne opore so različni, od posameznikove osebnosti in temperamenta do družinskih značilnosti in selivnosti. Za starejše ljudi so družinske značilnosti zelo pomembne:

· poroke in rodnost predhodnih generacij,

· zaporedje rojstev (najstarejši otrok ima prednost, saj lahko pričakuje, da ga/jo bodo mlajši otroci preživeli, podobno velja za ženske - starejši moški torej lahko z večjo verjetnostjo pričakuje, da bo poročen in imel tudi še živeče sestre),

· poroka razširi krog sorodnikov od katerih lahko posameznik išče socialno oporo.

Pri selivnosti ima posameznik večjo možnost izbire – lahko se npr. po upokojitvi

odloči za selitev v kraj z bolj ugodno klimo ali sosesko v bližini zdravstvenih storitev ali v varovano stanovanje, ne more pa regulirati selitev sorodnikov.

Slika 1: Teoretični model omrežij socialne opore – diagram treh koncentričnih krogov (Khan in Antonucci v Sugerman 1986, str. 11)

Veliko raziskav (Hlebec in Kogovšek, 2006; Hlebec, 2009) kaže na to, da lahko pri ljudeh najdemo podobne tipe omrežij. Najširše omrežje je globalnega omrežje (to so vsi ljudje, ki jih posameznik pozna). Vsa ostala omrežja so umeščena znotraj globalnega omrežja. Najmanjše je intimno ali emocionalno omrežje, ki je posamezniku najbližje vsebuje tesne in zelo stabilne povezave – večinoma so to partner, najbližja družina in kak zelo dober prijatelj. Osebe v tem omrežju imajo več različnih vlog hkrati – nas spoštujejo, se z njimi pogovarjamo o osebnih stvareh, nam posodijo večjo vsoto denarja in podobno. Drugo omrežje se pogosto imenuje omrežje socialne opore. Člani omrežja socialne opore se s časom spreminjajo. Člani imajo eno ali več vlog – to so razširjena družina, prijatelji na delovnem mestu, med sosedi in podobno. V tem omrežju imamo intenzivno izmenjavo vseh vrst socialne opore

(emocionalne, praktične, informacijske in druženje). Vsaka izmenjava socialne opore predpostavlja določeno mero neposredne in zaporedne vzajemnosti. Tretje ali informacijsko-instrumentalno omrežje sestavlja veliko posameznikov, ki posamezniku zagotavljajo usluge in funkcije, ki jih znotraj emocionalnega in socialnega omrežja ni mogoče dobiti. Običajno gre za gre za šibke vezi, redko omrežje, odnosi so izenačene z vlogo (oddaljena družina, “profesionalci”, sodelavci in sosedje). Omenjena omrežja je mogoče predstaviti tudi s skico. Posameznika imenujemo ego,

člane omrežja pa alterji (slika 1).

2 Socialna opora

Poglejmo si še opredelitev socialne opore. Najbolj celovita definicija opore je Vauxova (1985 v Hlebec in Kogovšek, 2003), kjer so izpostavljeni trije elementi – viri

socialne opore, oblike socialne opore in subjektivna zaznava virov in oblik socialne

EGO

dobri prijatelji

partner

bližnji sorodniki

ostali sorodniki

prijatelji (lahko

sodelavci, sosedi)

oddaljena družina

nadrejeni

sodelavci

profesionalci

sosediEGO

dobri prijatelji

partner

bližnji sorodniki

ostali sorodniki

prijatelji (lahko

sodelavci, sosedi)

oddaljena družina

nadrejeni

sodelavci

profesionalci

sosedi

opore. Neformalni viri socialne opore so ljudje iz posameznikovega socialnega

omrežja. Oblike socialne opore so dejanja oziroma vedenja, ki jih dojamemo kot

dejanja z namenom pomoči posamezniku, bodisi spontano bodisi na prošnjo za pomoč. Vsekakor pa se moramo zavedati, da oporna ravnanja niso vedno percipirana kot oporna, posameznik jih lahko zavrne ali jih doživlja kot škodljiva. Subjektivna zaznava socialne opore je presoja prisotnosti, zadostnosti in kakovosti

socialne opore, ki jo naredi posameznik. Pove nam, kako dobro socialna opora

deluje in kako dobro izpolnjuje svoj namen (Hlebec in Kogovšek 2003).

Ločimo štiri vrste opore:

1. instrumentalna opora ali praktična pomoč je pomoč v materialnem smislu (posojanje denarja, orodja, pomoč pri hišnih opravilih ipd.),

2. informacijska opora pomeni informacije, ki jih posameznik potrebuje ob kakšni večji življenjski spremembi (npr. upokojitvi, izgubi partnerja),

3. emocionalna opora je pomoč ob večjih ali manjših življenjskih krizah (smrti bližnjega, ločitvi) in

4. druženje, ki predstavlja socialno oporo v obliki neformalnega občasnega druženja (izleti, obiskovanje, kino ipd.).

3 Starejši ljudje, socialna omrežja in socialna opora

Sestava omrežij in njihova sposobnost dajanja socialne opore se z leti spreminja. Najpogostejše pričakovane značilnosti sestave omrežij so prikazane v spodnji preglednici.

Razpredelnica 1: Značilnosti omrežij po starostnih kategorijah

Starost Starostni status Značilnosti omrežij 19 do 24 let visoko

izobraževanje

velika omrežja; pogosti stiki s starši; starostna homofilija v odnosih s tesnimi prijatelji in znanci

25 do 30 let mladi odrasli manj dnevnih stikov; starostna homofilija v odnosih s

tesnimi prijatelji; v omrežju se pojavijo zakonci in sodelavci

31 do 36 let starejši mladi upadanje staršev; do visoke starosti zadnje obdobje starostne homofilije v odnosih

37 do 46 let srednja leta količina dnevnih stikov močno upade; močan pomen otrok; otroci začnejo nadomeščati starše in brate/sestre; sodelavci močno prisotni; minimalna starostna homofilija v odnosih s sorodniki, zakoncem in zunaj družine

47 do 52 let starejši odrasli nadaljujejo se spremembe, ki so se začele v srednjih letih;

prehod k manjši diferenciaciji med tesnimi in šibkimi vezmi

53 do 60 let stari odrasli starši izginjajo iz omrežij; upadanje sodelavcev

61 do 66 let upokojevanje sodelavci izginjajo; ponovno se pojavi starostna homofilija

v odnosih s sorodniki in vezmi zunaj družine

nad 66 let stari ljudje majhna omrežja; upadanje prijateljev zunaj družinskega kroga; velik odstotek sorodnikov; enaka bližina do vseh vezi, s katerimi se pogovarjajo o pomembnih stvareh

Vir: Burt 1991 povz. po Kogovšek, Hlebec, Dremelj in Ferligoj, 2003.

V raziskavi o omrežjih socialne opore prebivalcev mesta Ljubljana (CMI, FDV, 2000) smo ugotovili naslednjo sestavo omrežij socialne opore glede na starostne kategorije.

Slika 2: Povprečni odstotek sorodnikov, nesorodnikov, sosedov in prijateljev v omrežju po starosti anketirancev (Kogovšek, Hlebec, Dremelj in Ferligoj, 2003)

Približno polovico omrežja predstavljajo sorodniki in polovico nesorodniki. Odstotek sorodnikov s starostjo narašča, prav tako odstotek sosedov. Odstotek prijateljev pa s

starostjo upada. Pomen družine za zagotavljanje socialne opore je v starosti nenadomestljiv, vendar je stara oseba, brez ostalih virov, npr. prijateljev in sosedov,

ki so pomembni zaradi geografske bližine, vseeno omejena. Za nekatere vrste opore,

npr. druženje so pomembni tudi prijatelji. Ne smemo pozabiti, da se stari ljudje med seboj zelo razlikujejo glede velikosti in sestave omrežja (glej Hlebec 2003). Prepoznamo lahko 6 različnih tipov omrežij, od katerih imamo štiri vrste družinskih

omrežij, eno omrežje širšega bivalnega okolja, ki je značilno za bolj izobražene in dohodkovno bolj oskrbljene stare ljudi, ki živijo v mestnem okolju in omrežje integrirano v bivalno okolje, ki je značilno za starejše, ovdovele, ženske, ki pa imajo večja in po sestavi raznovrstna omrežja z intenzivno izmenjavo socialne opore s prijatelji, sorodniki in sosedi na osnovi zaporedne vzajemnosti.

Družinska omrežja so tudi raznolika. Med ljudmi z družinskimi omrežji, so s socialno oporo najbolje opremljeni stari ljudje, ki živijo v vaškem okolju, skupaj s svojo družino, otroci in vnuki. Poročeni starejši ljudje z družinskim omrežjem imajo heterogeno družinsko omrežje, kjer so v družinsko omrežje vključeni otroci, bratje in sestre ter drugi sorodniki. Ovdovele starejše ženske z družinskim omrežjem imajo tudi heteropheno omrežje, kjer največjo kategorijo predstavljajo razširjena družina in otroci. Tudi ta skupina bi v primeru povečanih potreb po socialni opori lahko računala na porazdelitev obveznosti. Najbolj občutljiva v smislu ranljivosti je zadnja skupina oseb z družinskim omrežjem (večinoma ženske), ki imajo zelo majhna omrežja, ki so

0

10

20

30

40

50

60

70

% sosedov

% sorodnikov

% prijateljev

% nesorodnikov

primarno orientirana na otroke. V primeru povečanih potreb po socialni opori imajo te ženske na voljo zelo malo alternativnih neformalnih virov.

Glede opremljenosti večine starih ljudi v Sloveniji smo na prvi pogled lahko zelo zadovoljni. Prevladuje družinski oziroma sorodniški tip omrežja socialne opore, kar pomeni dobro opremljenost z neformalnimi viri. Po drugi strani pa to pomeni večjo obremenitev (predvsem) žensk v družinskem omrežju. V primeru, da bi tipična oskrbovalka stare nebogljene osebe z veliko potrebo po oskrbi bila izpostavljena

tekmujočim zahtevam po oskrbi (npr. sočasna skrb za otroke ali partnerja, kariera) ali

zelo velikim zahtevam po oskrbi (npr. v primeru duševne obolelosti), lahko pride do prehude obremenjenosti in hitro povečanih potreb po dodatni formalni pomoči. Vsekakor so poleg neformalnih virov socialne opore pomembni tudi formalni viri

opore in nege, kot so na primer centri za pomoč na domu.

Novejše raziskave (Pahor, Domajnko in Hlebec, 2006; Pahor, Domajnko in Hlebec 2009) kažejo, da je omrežje socialne opore pomemben dejavnik zdravja starih ljudi. Intervjuji s starimi ljudmi, predvsem ženskami, kažejo, da se zdravje dojema kot sredstvo izvajanja vsakdanjih aktivnosti. Zato stari ljudje izrazito poudarjajo potrebo

po instrumentalni opori s poudarkom na prevzemanju gospodinjskih del in raznih

domačih opravil. Glede emocionalne opore so v življenju starih ljudi izrazito

pomembni družinski člani, predvsem otroci (Šadl in Hlebec, 2009). Hkrati se kaže, da emocionalne opore, ki jo nudijo družinski/sorodstveni viri ne določa samo občutek dolžnosti. Bolj pomembna je kakovost odnosa oziroma prisotnost vzajemnega

razumevanja in zadovoljstva, ki ga odnos med starim človekom in člani njegovega omrežja nudi staremu človeku.

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. Kaj je socialno omrežje? 2. Opišite značilnosti socialnega omrežja! 3. Kaj je socialna opora in kdo jo zagotavlja? 4. Kaj so značilnosti omrežja socialne opore starejših ljudi v primerjavi z

mlajšimi? 5. Kakšna socialna omrežja imajo starejši ljudje v Sloveniji?

Literatura

Hlebec V. Socialna omrežja starostnikov v Sloveniji. Družbosl razpr 2003; 19(43): 171-82.

Hlebec V, Kogovšek T. Konceptualizacija socialne opore. Družbosl razpr 2003; 19(43): 103-25.

Hlebec V, Kogovšek T. Merjenje socialnih omrežij. Ljubljana: Študentska založba; 2006: 111.

Hlebec V, eds. Starejši ljudje v družbi sprememb. Maribor: Aristej; 2009.

Kogovšek T, Hlebec V, Dremelj P, Ferligoj A. Omrežja socialne opore Ljubljančanov. Družbosl razpr 2003; 19(43): 183-204.

Pahor M, Domajnko B, Hlebec V. Double vulnerability : older women and health in Slovenia.

In: Backes G, Lasch V, Reimann K, eds. Gender, health and ageing : European

perspectives on life course, health issues and social challenges. Wiesbaden: VS Verlag

für Sozialwissenschaften; 2006: [157]-174.

Pahor M, Domajnko B, Hlebec V. Spleti zdravja in bolezni: socialna omrežja starejših kot dejavniki zdravja. In: Hlebec, V, eds. Starejši ljudje v družbi sprememb. Maribor: Aristej; 2009: 221-36.

Sugarman L. Life-span Development, Concepts, Theories and Interventions. London:

Routledge; 1986.

Šadl Z, Hlebec V. "Saj veš, se najprej na domačega obrneš" - Emocionalna opora v

družinskih omrežjih. In: Hlebec V, eds. Starejši ljudje v družbi sprememb. Maribor: Aristej;

2009: 237-53.

NOVI PRISTOPI, STARI PROBLEMI – KOORDINACIJA ODPUSTA PACIENTA S KRONIČNO BOLEZNIJO

New methods, old problems – coordination of discharge of chronic disease patients

Andreja Peternelj12

IZVLEČEK ABSTRACT

Načrt odpusta in dobra koordinacija procesa odpusta sta pomembna dejavnika za učinkovito in kakovostno vodenje pacienta s kronično boleznijo. Odpust pacienta je proces in ne enkraten dogodek, ki ga moramo, če želimo biti učinkoviti, zagotoviti dovolj zgodaj. Koordinator odpusta je sestavni del pomoči pri prehodu pacienta iz bolnišnične obravnave v domačo oskrbo. Rezultati številnih študij kažejo, da dobra priprava na odpust vpliva na zmanjšano stopnjo rehospitalizacij, večje zadovoljstvo pacientov in izvajalcev ter poveča aktivno vlogo pacienta. V letu 2007 je bil v proces obravnave pacienta s kronično boleznijo v Bolnišnici Golnik-KOPA, vključen koordinator odpusta. Namen vpeljave koordinatorja odpusta je bil predvsem izboljšati kakovost in varnost odpuščanja pacientov, ki imajo kronično bolezen in so še delno ali popolnoma odvisni od pomoči pri izvajanju temeljnih življenjskih aktivnostih in podpornih dnevnih opravilih. Glavni cilji vpeljave koordinatorja odpusta so pravočasna priprava pacienta na odpust, izboljšanje koordinacije obravnave, komunikacija v zdravstvenem timu, zagotoviti pretok informacij ter multidisciplinaren pristop v obravnavi pacienta s kronično boleznijo. V prispevku so prikazane organizacija dela, naloge koordinatorja odpusta ter kazalniki kakovosti usmerjenega in vodenega odpusta, spremljanje pacienta po odpustu ter ocena sposobnosti samooskrbe. V pripravo načrta odpusta se koordinator odpusta vključi, če je pri pacientu tudi ob odpustu predvidena popolna ali delna odvisnost pri izvajanju temeljnih življenjskih aktivnosti. Izpostavljene

Discharge planning and the coordination of discharge process importantly contribute to effective and quality management of chronic disease patients. A discharge is not a single event, but a process which has to be started early for it to be effective. An important part of the process is a discharge coordinator who helps patients during the transfer from hospital to home care. Results from a number of studies show that a well-organised discharge preparation decreases the number of readmissions, increases patient and staff satisfaction and the active role of patients. Since 2007, at the University Clinic Golnik, a discharge coordinator has been included in the process of treatment of patients with chronic diseases. The purpose of this is to improve the quality and safety of discharge of patients with chronic diseases who are still partially dependent or completely dependent in performing activities of daily living and instrumental activities of daily living. The main goals of including a coordinator are timely preparation of patients for discharge, improvement of treatment coordination and communication in a health care team, and to ensure the flow of information and a multidisciplinary approach in the treatment of patients with chronic diseases. This article describes the organization of work, duties of a discharge coordinator, indicators of patient-oriented and coordinator-guided discharge, monitoring of patients after discharge and the assessment of patient’s ability for self-care. The discharge coordinator is included in the preparation of a discharge plan when the patient is still completely dependent or partially

12 Andreja Peternelj, dipl. m. s., Bolnišnica Golnik – Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice e-pošta: andreja.peternelj@klinika-golnik.si; apeternelj@vszn-je.si

so tako prednosti kot tudi ovire vpeljave koordinatorja odpusta.

dependent in performing activities of daily living, after being discharged from the hospital. The article also presents advantages and problems in the introduction of a discharge coordinator.

Ključne besede: odpust, načrtovanje odpusta, koordinacija, koordinator odpusta, kronični pacient

Key words: discharge, discharge planning, coordination, discharge coordinator, chronic disease patient

1 Teoretična izhodišča

Kronična bolezen ima močan in raznovrsten vpliv na življenje pacienta in njegovih bližnjih. Kakovost življenja je odvisna od različnih dejavnikov kot so napredovanje bolezni, sposobnost samooskrbe, pripravljenost pacienta za sodelovanje, dostopnosti

različnih služb, ki nudijo podporo pacientu in bližnjim ter kontinuitete in učinkovite koordinacije obravnave. Ko govorimo o kakovostni in varni obravnavi pacienta s

kronično boleznijo imamo v mislih celoten proces obravnave, ki je vezan na vse ravni zdravstvene obravnave in zahteva interdisciplinaren ter integriran pristop. V procesu

obravnave stremimo k čim večji učinkovitosti izvedenih aktivnosti oziroma celotnega procesa. Neučinkovitost se kaže najpogosteje zaradi pomanjkanja načrta odpusta, posredovanja informacij med izvajalci, jasne odgovornosti, slabe koordinacije in

povezanosti med izvajalci (Perälä in Rissanen, 2007).

Izvajalci zdravstvene oskrbe v bolnišnici lahko z ustreznim načrtom odpusta ter pravočasno in jasno komunikacijo s pacientom in njegovimi bližnjimi, pomembno vplivajo na zmanjšanje ovir pri prehodu iz bolnišnice v domačo oskrbo (Kripalani,

Jackson in Schnipper, 2007).

Odpust pacienta je v večini primerov rutinski postopek. Pri določenemu deležu pacientov pa je odpust potrebno skrbno načrtovati. To so predvsem pacienti s

kroničnimi boleznimi in kompleksnejšo problematiko. Pomembna področja v načrtovanju odpusta so komunikacija, zgodnja ocena potreb pacienta, koordinacija, izobraževanje, sodelovanje pacienta in multidisciplinaren pristop. Prav ta področja so v procesu obravnave kroničnega pacienta najpogosteje spregledana ali neupoštevana. Za pacienta to lahko pomeni slabšo kakovost življenja z boleznijo. Dobro in pravočasno načrtovanje odpusta pri pacientu, svojcih in izvajalcih poveča zadovoljstvo ter zmanjša strah in stres (Carroll in Dowling, 2007).

Odpust vidimo predvsem kot enkraten dogodek, ki je vezan na zaključenje zdravljenja. Ni pa prepoznan kot del procesa celostne zdravstvene obravnave, ki ga

pričnemo pri pacientu že zelo zgodaj po sprejemu, načrtovane aktivnosti pa se nadaljujejo tudi po odpustu, če to pacientove potrebe zahtevajo (Peternelj, 2007).

Povprečna starost hospitaliziranih pacientov se povečuje, zaradi kroničnosti bolezni je raznovrstnost njihove problematike večja in s tem tudi potreba po ustrezni pripravi

na življenje z boleznijo. Obravnava pacientov v bolnišnici se skrajšuje tudi pri kroničnih pacientih in pacienti so odpuščeni iz bolnišnične obravnave »še vedno

bolni«, kar pomeni večji obseg in raznovrstnost njihovih potreb po odpustu, kar se

odraža tudi v večjem pritisku na službe in izvajalce zdravstvene dejavnosti in tudi ostale službe, ki nudijo pomoč posamezniku pri izvajanju dnevnih in podpornih življenjskih aktivnosti (Peternelj, 2007). Prav tako pa ima lahko tudi odlašanje odpusta negativne posledice za pacienta in obremenitev zdravstvenega sistema.

Poveča se možnost zapletov in s tem stopnja odvisnosti, povečajo se stroški obravnave. Učinkovito načrtovanje odpusta lahko zmanjša zaplete tako pri hitrem kot težavnem odpustu.

Dokazano je, da dobra priprava na odpust vpliva na večjo sposobnost samooskrbe pacienta po odpustu in povečuje kakovost življenja pacientov s kronično boleznijo. Zmanjša se število hospitalizacij (Dunn, Sobel - Kreiger in Marx, 2001), manjše je

število neupravičenih hospitalizacij (Hwang, 2007), manjša je potreba pacienta po obiskih pri zdravniku v specialistični ali urgentni ambulanti, boljše je poznavanje bolezni, simptomov, manj je zapletov pri jemanju predpisane terapije, pacient z večjo gotovostjo in varnostjo vodi svojo bolezen, zagotovljena mu je ustrezna pomoč pri izvajanju dnevnih in podpornih življenjskih aktivnosti (Blaylock in Cason1992; Jewell, 1996; Houghton, Bowling, Clarke, Hopkins in Jones, 1996; Naylor idr., 1999; Flower,

2005).

V svetu različno pristopajo k reševanju tega problema. Pozitivne izkušnje z vpeljavo koordinatorja odpusta (ang. case manager, discharge nurse, liaison nurse,

interdisciplinary transition team) že imajo v številnih državah - Anglija, Avstrija, ZDA,

Nizozemska, Kanada, Avstralija (Arbaje idr., 2010; Walker, Hogstel in Curry 2007;

Houghton idr., 1996).

Prepoznavanje potreb pacienta je potrebno pričeti pravočasno, torej že ob prvem stiku z njim in zagotoviti nadaljnjo kontinuiteto reševanja pacientovih potreb. Številne študije navajajo pomembnost načrtovanega odpusta in ustrezne priprave pacienta na obvladovanje kronične bolezni (Bull, 1994, 2000, 2001, Jewell, 1993, Hudson Bar,

1998, Åhgren, 2005, Foster, 2005; cit. po Peternelj, 2007). Zdravstveni delavci so s

pacientom neposredno po odpustu zelo malo, zato je tem bolj pomembna priprava

na odpust. Pacient je sposoben voditi bolezen večino časa samostojno (Hoban,

2004, NHS Modernisation Agency and Skils for Health, 2005; cit. po Peternelj, 2007)

le, če je za to ustrezno pripravljen.

Sistematično prepoznavanje vseh pacientovih potreb, ki so vezane na čas po odpustu, načrtovanje odpusta, izdelava načrta odpusta, ki vključuje predlog potrebnih aktivnosti, glede na pacientovo sposobnost samooskrbe po odpustu ter spremljanje

pacienta vsaj v prvih dveh tednih po odpustu (koordinator odpusta, patronažna medicinska sestra) ter možnost telefonskega svetovanja, povečajo zavzetost pacienta za sodelovanje pri obravnavi bolezni, varnost in zadovoljstvo. Sistematičen pristop pa vpliva tudi na večje sodelovanje v timu (Peternelj, 2007).

Načrtovanje odpusta je aktiven proces, ki zahteva od izvajalcev dodatna znanja in veščine, kot so delo v interdisciplinarnem timu, učenje pacienta, svojcev, prepoznavanje potencialnih težav, ki lahko vplivajo na zmanjšanje sposobnosti

samooskrbe, razumevanje pomena kakovostne priprave na odpust. Sprejeti

standardi in protokoli lahko pomagajo medicinskim sestram pri večji avtonomiji in prevzemanju večje odgovornosti v procesu odpusta (Lee in Emmerson, 2006).

2 Vodenje odpusta s koordinatorjem odpusta

V letih 2005 in 2007 sta bili v KOPA Golnik izvedeni dve interni študiji; »Čas načrtovanja hospitalizacije in načrtovanega odpusta« ter »Retrospektivna študija odpuščenih pacientov v drugi in tretji kategoriji zahtevnosti zdravstvene nege«. Rezultati študij so pokazali pomanjkljivosti predvsem v komunikaciji v zdravstvenem timu, kontinuiteti obravnave, nepravočasni pripravi na odpust, koordinaciji, timskem delu, ustrezni informiranosti pacienta in svojcev ter oceni potreb pacienta in načrtu obravnave po odpustu.

Rezultati so bili podlaga za vpeljavo koordinatorja odpusta, ki je pomenil nov pristop

v obravnavi in tudi spremembo v organizaciji dela v bolnišnici. Z novo organizacijo dela smo v KOPA Golnik pričeli v drugi polovici leta 2008. Naloge koordinatorja odpusta sta prevzeli medicinska sestra in socialna delavka, ki imata večletne delovne izkušnje z obravnavo pacientov s kronično boleznijo, komunikacijske in ustrezne organizacijske sposobnosti.

Namen vpeljave koordinatorja odpusta je bil predvsem izboljšati kakovost in varnost odpuščanja pacientov ter načrtovanje aktivnosti po odpustu pri pacientih s kronično boleznijo, ki so še delno ali popolnoma odvisni od pomoči pri izvajanju temeljnih življenjskih aktivnostih in podpornih dnevnih opravilih. Prav tako smo želeli z vpeljavo koordinatorja odpusta v večji meri zapolniti vrzel v sedanji organizaciji dela zdravstvene oskrbe, ki pogosto zaradi intenzivnosti obravnave pacientov ne

omogoča pravočasnega prepoznavanja vseh potreb, ki jih ima pacienti.

2.1. Naloge in pristojnosti koordinatorja odpusta

Koordinator odpusta, ima v procesu pacientove obravnave vlogo pacientovega

zagovornika, svetovalca, pogajalca, koordinira različne aktivnosti, izvajalce in službe, skrbi za ustrezno komunikacijo med pacientom, družino in izvajalci ter zagotavlja kontinuiteto obravnave.

Naloge koordinatorja odpusta so:

· koordinacija dela z vodjo negovalnega tima in ostalimi službami vključenimi v oskrbo pacienta, ki se nanaša na pripravo pacienta na odpust;

· spremljanje, predlaganje in preverjanje izvedbe ugotovljenih potrebnih zdravstveno vzgojnih programov in učenja veščin pacienta in svojcev;

· spodbujanje aktivnega vključevanja pacienta v načrtovanje odpusta;

· sistematično ugotavljanje potreb pacienta pred odpustom in izdelava načrta odpusta, ki je izdelan v sodelovanju s pacientom/svojci in ostalimi člani tima, ki so bili vključeni v obravnavo;

· komunikacija s pacientom po odpustu;

· informiranje pacienta o aktivnostih, ki so vezane na odpust;

· svetovanje pacientu oziroma posredovanje potrebnih informacij, ki so vezane na odpust;

· posredovanje Obvestila službi zdravstvene nege v patronažnem varstvu in zbiranje povratnih informacij;

· komunikacija z osebami, ki bodo izvajale ali so že izvajale nego (svojci, skrbniki);

· komunikacija s pacientovim osebnim izbranim zdravnikom;

· komunikacija s patronažno medicinsko sestro v pacientovem lokalnem okolju in drugimi službami, ki bodo izvajale potrebno oskrbo;

· vodenje evidence odpustne dokumentacije zdravstvene nege in statistično spremljanje odpustov.

2.2 Kriteriji za vključitev koordinatorja odpusta

V Bolnišnici Golnik - KOPA se v pretežni meri zdravijo pacienti s kroničnimi pljučnimi boleznimi. Temu so bili prilagojeni tudi kriteriji za vključitev pacientov v koordiniran

odpust. Timska medicinska sestra na bolniškem oddelku, na podlagi kriterijev, prične vse aktivnosti za odpust in v obravnavo vključi tudi koordinatorja odpusta.

Pacient je vključen v koordiniran odpust če:

· je ob sprejemu ali v času prvih tri dni hospitalizacije razvrščen v III. stopnjo zahtevnosti zdravstvene nege;

· potrebuje izvajanje načrtovanega zdravstveno vzgojnega programa;

· je ponovno hospitaliziran;

· je takoj ob sprejemu prepoznana socialna problematika.

2.3 Vključevanje koordinatorja odpusta v proces dela

Koordinator odpusta pridobi podatke o pacientih predvidenih za nadaljnje spremljanje

iz informacijske zdravstvene baze podatkov, kategorizacije zahtevnosti bolnišnične zdravstvene nege ter neposredno vsak dan ob obhodu po bolniških oddelkih.

Pacienta, ki je vključen v koordiniran odpust, koordinator obišče v dveh dneh. Koordinator se povezuje z različnimi izvajalci zdravstvene obravnave. En dan pred odpustom pacienta preveri njegovo sposobnosti samooskrbe, prevzame »Obvestilo službi zdravstvene nege«, ki ga posreduje patronažni službi in se poveže z vsemi potrebnimi službami, ki jih bo pacient potreboval po odpustu.

Koordinator odpusta je dostopen za zunanja svetovanja svojcem ali izvajalcem

oskrbe na domu vsak dan eno uro, vse delovne dni v tednu v času hospitalizacije in 14 dni po odpustu pacienta. Stanje pacienta s standardiziranim vprašalnikom preveri po telefonu v 48 urah po odpustu in ponovno med 10. in 14. dnem po odpustu.

Preverjanje vključuje samooceno sposobnosti samooskrbe (uporaba lestvice ocene

sposobnosti samooskrbe – LOSS), uporabo pripomočkov, ki jih je pacient dobil za izvajanje nege na domu oziroma njihovo dostopnost, poznavanje predpisane terapije

in prisotnost težav. V primeru težav v dogovoru s pacientom vzpostavi stik s patronažno službo ali osebnim izbranim zdravnikom.

Ob ponovni hospitalizaciji pacienta koordinator primerja oceno potreb ob sprejemu z

oceno potreb pacienta ob odpustu v sodelovanju s pacientom in vodjo negovalnega

tima. Vrednotenje sposobnosti samooskrbe je pomembno zaradi nadaljnjega načrta obravnave.

3. Prednosti in ovire vpeljave

Koordinator odpusta je del podpore, ki jo izvajamo za lažji prehod pacienta iz bolnišnice v domačo oskrbo. Bistveni elementi za učinkovit odpust so komunikacija, multidisciplinaren pristop, koordinirana ocena pacientovih potreb, ki upošteva tudi njegovo bivalno okolje (Day, Mc Carthy in Coffey, 2009).

O kakovostnem odpustu govorimo, če je ta pravočasen in če je pacient zadovoljen s prejetimi informacijami, navodili in storitvami, ki jih potrebuje po odpustu. Kakovosten

odpust pomeni odsotnost problemov po odpustu, ustrezen pretok informacij, vodenje

dogovorjene dokumentacije, koordinacijo ter učinkovito sodelovanje s službami, ki se vključujejo v nadaljnjo obravnavo pacienta (Peters, 1997, Nolan, 1999; cit. Po:

Peternelj, 2007; Kwok, Lee, Woo idr., 2008).

Koordinator odpusta je v KOPA Golnik vsekakor pridobitev z vidika kakovosti

obravnave kroničnega pacienta. Prepoznan je kot potreben člen v procesu obravnave in predvsem kot nujen vezen člen med bolnišnico in domom. Izboljšala se je komunikacija v negovalnem timu in delno tudi v zdravstvenem timu, v večji meri je vzpostavljena boljša koordinacija s patronažno službo, socialnimi službami in drugimi službami za oskrbo pacienta na domu. V pripravo načrta odpusta so aktivno vključeni tako pacient kot njegovi bližnji. S telefonskim spremljanjem pacienta preverjamo stanje pacienta in tudi vključevanje služb na primarni ravni in tako zagotovimo kontinuiteto obravnave.

Zadostna učinkovitost koordiniranega odpusta še ni dosežena. Odpust v večji meri še vedno ne zaznavamo kot proces, ki ga izvajamo skozi vse bivanje pacienta v

bolnišnici. V akutni obravnavi kroničnega pacienta je ta s strani zdravstvenih delavcev osredotočena še vedno predvsem na bolezen in manj na vzporedne težave, ki jih pacient ima zaradi bolezni. Zdravstveni delavci odpust vidimo pretežno kot čas, ko se naša odgovornost preneha. Naše delo pa bi moralo biti usmerjeno tudi v zagotavljanje varnega in kakovostnega prehoda iz bolnišnice v domače okolje. Zato je pomembno tudi nenehno izobraževanje in pridobivanje veščin tako koordinatorjev odpusta, medicinskih sester kot ostalih zdravstvenih delavcev in sodelavcev iz

vsebin, ki so ključne za kakovostno vodenje odpusta pacienta s kronično boleznijo.

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. Kakšne so prednosti načrtovanega odpusta za pacienta s kronično boleznijo? 2. Kateri so ključni elementi za doseganje kakovostnega in varnega odpusta? 3. Kaj je koordinator odpusta in kaj pomeni njegova vključenost v proces

obravnave? 4. Pomen znanja in veščin pri načrtovanju odpusta. 5. Kdaj govorimo o kakovostnem odpustu?

Literatura

Arbaje AI, Maron DD, Yu Q, Wendel VI, Tanner E, Boult C, et al. The geriatric floating

interdisciplinary transition team. J Am Geriatr Soc 2010; 58(2): 364-70.

Blaylock A, Cason CL. Discharge planning predicting patients' needs. J Gerontol Nurs 1992;

18(7): 5-10.

Carroll A, Dowling M. Discharge planning: communication, education and patient

participation. Br J Nurs 2007; 16(14): 882-6.

Day MR, McCarty G, Coffey A. Discharge planning: the role of the discharge co-ordinator.

Nurs Older People 2009; 21(1): 26-31.

Dunn SA, Sobel - Kreiger R, Marx S. Geriatric Case Management in an Integrated Care

System. JONA 2001; 31(2): 60-2.

Flower L. Evaluating the development of a nurse-led discharge scheme. Nurs Times 2005;

101(6): 36-8.

Houghton A, Bowling A, Clarke KD, Hopkins AP, Jones I. Does a discharge coordinator

improve the quality of hospital discharge? Qual Health Care 1996; 5(2): 89–96.

Hwang J-I. Characteristics of patient and healthcare services utilization associated with

inappropriate hospitalization days. J Adv Nurs 2007; 60(6): 654-62.

Kripalani S, Jackson AT, Schnipper JL. Promoting Effective Transitions of Care at Hospital

Discharge: A Review of Key Issues for Hospitalists. J Hosp Med 2007; 2(5): 314-23.

Kwok T,Lee J, Woo J, Lee TF D, Griffid S. A randomized controlled trial of a community

nurse – supported hospital discharge in older patients with chronic heart failur. J Clin Nurs

2008; 17: 109-117.

Jewell SE. Elderly patients’ participation in discharge decision making: 2. Brit Jour Nurs

1996; 5(17): 1068-69.

Lee L, Emmerson K. Identifying dischaarge practice training needs. Nur Stand. 2006; 20(29):

47-51.

Naylor M, Brooten D, Cambell R, Jacobsen B, Mezey M, Pauly M, et al. Comprehensive

discharge panning and home follow–up of hospitalized elders. JAMA 1999; 281(7):

613-20.

Perälä T, Rissanen P. The effects of integrated home care and discharge practice on functional ability and health- related quality of life: a cluster-randomised trial among home

care patients. Int J Integr Care 2007; 8: 1-8.

Peternelj A. Načrtovanje in vodenje odpusta - dejavnika za izboljšanje kakovosti celostne obravnave pacienta. In: Filej B, Kersnič P, eds. Zdravstvena in babiška nega -

kakovostna, učinkovita in varna : zbornik predavanj in posterjev 6. mednarodnega

kongresa zdravstvene in babiške nege; 2007 maj 10. – 11.; Ljubljana, Slovenija. Ljubljana:

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2007: 613-15.

Walker C, Hogstel M, Curry L. Hospital discharge of older adults. How nurses can ease the

transition. Am J Nurs. 2007; 107(6): 60-71.

KAKOVOST INSTITUCIONALNE OSKRBE V SLOVENIJI

Quality of institutional care in Slovenia

dr. Ana Habjanič13

IZVLEČEK ABSTRACT

Teoretična izhodišča: Kakovostna institucionalna oskrba mora zajemati oboje, fizično in psihosocialno oskrbo. V praksi se žal tako v Sloveniji kot po svetu osredotoča le na fizično oskrbo, saj zaradi pomanjkanja osebja za psihosocialno oskrbo preprosto zmanjka časa. Metoda: Iskanje literature po elektronskih bazah »CINAHL«, »Medline« in »Science direct« in ročno pregledovanje revij ter zbornikov. Rezultati: Kakovost institucionalne oskrbe se lahko, na podlagi pregleda literature, razdeli na štiri poglavitne dimenzije: družinski obisk, preskrba, fizična oskrba, organizacija aktivnosti oziroma dogodkov. Razprava: Kakovost institucionalne oskrbe starostnika je povsod po svetu odvisna od sodelovanja med negovalnim osebjem, sorodniki in zunanjimi pomočniki. V tuji literaturi prihaja do spoznanja, da domovi za starejše, ki ne bodo uspešni v vključevanju sorodnikov in zunanjih pomočnikov, dolgoročno ne bodo izpolnjevali kriterijev kakovostne oskrbe.

Theoretical background: Quality of institutional care should comprise both physical and psychosocial care. Unfortunately, current practice in Slovenia and other countries is oriented towards physical care, psychosocial care is not given enough time primarily due to the lack of staff. Method: Literature search in electronic databases »CINAHL«, »Medline« and »Science direct« together with manual review of journals and proceedings. Results: Quality of institutional care in all countries may be according to literature review conducted in four dimensions: family visits, supply, hands-on care, organisation of activities and events. Discussion: Quality of institutional care in all countries depends on cooperation between nursing staff, family and external helpers. Literature reveals that nursing homes which would fail to engage family members and external helpers may in long-term miss indicators of quality care.

Ključne besede: fizična in psihosocialna oskrba, dom za starejše, sorodniki

Key words: physical and psychosocial care, nursing home, family

1 Teoretična izhodišča

V Sloveniji so stanovalci v domu za starejše in njihovi sorodniki soočeni z

neustreznim razmerjem števila negovalnega osebja na enega stanovalca, kar seveda ne predstavlja dobrega predpogoja za dosego ciljev kakovosti oskrbe. Kakovostna

oskrba stanovalca mora zajemati oboje, fizično in psihosocialno oskrbo (Isola, Backman, Voutilainen in Rautsiala, 2008). V praksi se žal tako v Sloveniji kot po svetu osredotoča le na fizično oskrbo, saj zaradi pomanjkanja osebja za psihosocialno oskrbo preprosto zmanjka časa. Glede na poročila iz javnih občil in izsledkov iz strokovnih člankov so pogoji institucionalne oskrbe v Evropski uniji dokaj

13 dr. Ana Habjanič, Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, Maribor e-pošta: ana.habjanic@uni-mb.si

podobne, saj je Slovenija izpeljala številne »dobre prakse« večjih članic ustanoviteljic.

Psihosocialne indikatorje je v praksi težje meriti, saj so zelo kompleksni in zahtevajo več pozornosti (Bowen in Zimmerman, 2008). Ameriški sistem RAI (Resident

Assessment Instrument) je najbolj razširjen sistem za merjenje kakovosti in se pričenja uporabljati tudi v državah Evropske unije (Holtkamp, Kerkstra, Ooms, van

Campen in Ribbe, 2001). V prvi meri RAI zajema fizične aspekte institucionalne oskrbe, vendar bodo nove verzije omogočale tudi individualno oceno stanovalcev. Eden največji problemov kakovostne institucionalne oskrbe predstavlja spopadanje z depresijo, saj sta starost in slabo zdravje tipična simptoma za njen pojav (Jongenelis

idr., 2004).

Komunikacija je zelo pomembna pri kakovostni psihosocialni oskrbi starostnika

(Williams, Ilten in Bower, 2005; Zaletel in Kovačev, 2009). V literaturi se navaja, da zelo velik problem predstavlja negovalno osebje, ki ne pozna »življenjsko zgodovino« stanovalcev (McGilton in Boscart, 2007). Pri zagotavljanju kakovosti je pomemben

tudi odnos oziroma obnašanje negovalnega osebja do stanovalcev, ki mora biti

premišljeno in profesionalno, da ne prihaja do trenj (Phillips in Baldwin, 1997).

Komunikacija in pogovorne sposobnosti so vrline, ki se jih je težko naučiti v obdobju klasičnega izobraževanja, zato so na tem področju vseživljenjski izobraževalni programi pomembni.

Pri kakovostni oskrbi ima zelo pomembno vlogo tudi družina ali sorodniki, kjer je njihova običajna vloga v obiskovanju, nadzoru prejete oskrbe in utrjevanju družinskih vezi (Rantz idr., 1999; Ryan in Scullion, 2000). Pogosto pa sorodniki izkažejo pripravljenost in željo, da prestopijo prag običajne vloge in se angažirajo v fizični oskrbi (Voutilainen, Backman, Isola in Laukkala, 2006). Vključitev sorodnikov v fizično oskrbo mora biti dobro premišljeno in načrtovano, da ne prihaja do obteževanj in trenj z negovalnim osebjem (Curry in Stark, 2000). Vsiljevanje vloge družini, ni posebej učinkovita strategija.

2 Metoda

Pregled literature je bil izdelan na podlagi priporočil avtorjev Whittemore in Knafl

(2005). Prva faza pregleda literature je zajemala iskanje člankov po elektronskih bazah: »CINAHL«, »Medline« in »Science direct«. Za iskanje člankov sta bili uporabljeni dve besedni zvezi: »vloga družine« in »dom za starejše« ter »fizična in psihosocialna oskrba« in »dom za starejše«. Besedni zvezi sta se iskali v naslovu, povzetku ali ključnih besedah članka v obdobju zadnjih dvajsetih let, od 1990 do 2010. Zaradi širših besednih zvez je bilo pridobljenih skupaj le 20 primernih člankov o vlogi družine in 15 primernih člankov, ki so združevali tako fizično kot psihosocialno oskrbo. Deset dodatnih člankov za obe besedni zvezi oziroma skupaj 20 je bilo izbranih ročno s sledenjem navedene literature v člankih, ki so bili pridobljeni z elektronskim iskanjem. Članki v slovenskem jeziku so bili iskani v reviji »Obzornik

zdravstvene nege« in zborniku predavanj 1. kongresa gerontološke zdravstvene nege.

3 Rezultati

Kakovost institucionalne oskrbe se lahko, na podlagi pregleda literature, razdeli na

štiri poglavitne dimenzije v katerih sodelujejo negovalno osebje, sorodniki, socialni

delavci in druge posamezne oblike pomočnikov (prostovoljci ali javni delavci). Po

rezultatih raziskav je kakovost oskrbe odvisna od družinskih obiskov, preskrbe,

fizične oskrbe in organizacije aktivnosti oziroma dogodkov.

Družinski obisk

Obiski so domena ožjih sorodnikov ali bližnjih prijateljev, ki obiščejo svojce v domu za starejše. V literaturi se ugotavlja, da pretežni del obiskovalcev predstavljajo hčere. Namen obiskov je v prvi meri vsakdanji pogovor, tudi ob kavici. V tem času sorodniki ali prijatelji povprašajo svoje stanovalce o počutju, zdravstvenem stanju itd. Številni sorodniki izkoristijo obisk za sprehod, nekateri tudi daljše sprehode, še posebej če je stanovalec vezan na invalidski voziček in lahko brez nelagodja prestane tudi daljši sprehod. Zelo velik pomen obiskov je tudi, da sorodniki preženejo slabe misli ali depresijo stanovalcev ter jih nekoliko razvedrijo. Obiski so povsem v domeni

sorodnikov in bližnjih prijateljev saj zunanji pomočniki težko nadomestijo trdne družinske vezi. Negovalno osebje se seveda trudi vzpostaviti prijateljski odnos s

stanovalci, vendar ne more prevzeti vloge nadomestnih obiskovalcev.

Preskrba

Preskrba je ozko povezana z obiski svojcev, ki zmeraj ko pridejo na obisk prinesejo s

seboj določene prehrambene priboljške (pecivo, sadje), dražjo (naravno) kozmetiko, oblačila in tudi zdravila, večinoma proti bolečinam. Sorodniki kupujejo stvari, za katere so mnenja, da bi stanovalcem preskrba v lastni režiji predstavljala obremenitev. Ker so obiskovalci večinoma ženskega spola se pogosto prinesejo domače sladice. Nekateri sorodniki poskrbijo tudi za dodatke k prehrani, kot so mineralne in vitaminske tabletke. Sorodniki poskrbijo tudi za »nedeljska« oblačila

stanovalcev in jih operejo v lastni režiji, saj ne zaupajo povsem centralni pralnici v domu za starejše. Preskrba je tipična vloga sorodnikov ali zunanjih pomočnikov, saj negovalno osebje za te aktivnosti nima časa in tudi niso opredeljene v redni doktrini

dela.

Fizična oskrba

Fizična oskrba stanovalcev in negovanje je v domeni negovalnega osebja, izrecno medicinsko tehnični posegi. Kakovost izvajanja zdravstvene nege je odvisna od razpoložljivega negovalnega osebja in stopnje izobrazbe zaposlenih (Leskovic,

2009), standardov aktivnosti negovalnih intervencij ter organizacije dela. Dovoljeno

je, da se v fizično oskrbo vključujejo tudi sorodniki in zunanji pomočniki, nekateri domovi po svetu sodelovanje tudi promovirajo. V Sloveniji je ta praksa tudi dovoljena,

a je bolj prepuščena vsakemu posamezniku, da si poišče svojo vlogo, če to želi. Fizični oskrbi negovalno osebje posveti celoten delovni čas in zdravstvena nega je na ustreznem nivoju, saj se sorodniki in stanovalci običajno ne pritožujejo preveč. V številnih raziskavah so bile ugotovljene nepravilnosti predvsem zaradi hitrega

prehranjevanja in ne spodbujanja samooskrbe. Centralna kritika fizične oskrbe je v njeni naglici. Številni sorodniki so hitro spoznali omenjene kritične trenutke fizične oskrbe in so pričeli obiske vršiti v času kosila ali večerje in pomagajo pri prehranjevanju svojcev. To nalogo pogosto vršijo tudi zunanji pomočniki. H kakovostni fizični oskrbi sorodniki pripomorejo tudi z umivanjem ustne votline in zob, masažo ali nego občutljivih telesnih delov. Posamezni sorodniki tudi pomagajo urediti

stanovalce, recimo z nego obraza, umivanjem las, česanjem in zaščito kože. Sorodniki, ki so se izučili posameznih veščin fizioterapije in masaže pomagajo stanovalcem tudi v terapevtski smeri, ki je za starostnike še posebej pomembna, da se ohrani določena stopnja telesne kondicije in se lažje obrani pred boleznijo.

Organizacija aktivnosti oziroma dogodkov

Posamezne raziskave ugotavljajo, da je življenje stanovalcev v domovih sorazmerno dolgočasno in da običajno stanovalci ne počnejo ničesar koristnega, razen stereotipnega gledanja televizije in branja časopisov. Domovi za starejše se trudijo organizirati razne aktivnosti, izlete, družabne in praznične dogodke in tudi kakšno zabavo z gostujočimi umetniki. Aktivnosti, ki niso vezane na fizično oskrbo predstavljajo za negovalno osebje dodatno breme, zato je tudi v tem primeru

zaželeno sodelovanje sorodnikov in zunanjih pomočnikov. Primeri dobrih praks, kjer so se združile skupne moči predstavljajo izleti, praznične slovesnosti, dramske predstave, igranje kart in družabnih namiznih iger pa tudi šaha. Kot težava v organiziranju aktivnosti je pogosto navedena potreba po raznolikih aktivnostih, da se

zadovolji večji del stanovalcev, kar pa je v praksi težko izvedljivo.

4 Razprava

Kakovost institucionalne oskrbe starostnika je povsod po svetu odvisna od

sodelovanja med negovalnim osebjem, sorodniki in zunanjimi pomočniki. Rezultati raziskav kažejo, da je pozitiven odnos ustanove do sorodnikov zaželen, saj sorodniki

pomagajo ljubljeni osebi, in posredno tudi negovalnemu osebju (Bauer 2006).

Zaključuje se tudi, da ustanove brez vključevanja sorodnikov dolgoročno ne bodo sposobne zagotoviti ciljev kakovosti fizične in psihosocialne oskrbe (Rantz idr., 1999;

Isola, Backman, Voutilainen in Rautsiala, 2003; Logue, 2003). Po ocenah

negovalnega osebja v Sloveniji vključevanje svojcev v institucionalno oskrbo ni preveč uspešno (Kobentar in Gorše Muhič, 2009). Tujina ima pred Slovenijo največjo prednost v prostovoljni dejavnosti, ki je v naši državi premalo izpostavljena in

promovirana. V tujih državah (npr. Italija in Avstralija) se številne ustanove zanašajo na redno pomoč prostovoljcev, ki so večinoma iz vrst študentov in upokojencev.

Negovalno osebje si mora pri oskrbi starostnika vzeti čas in mu pomagati s terapevtskimi nasveti, kako izvajati samooskrbo in ohranjati samostojnost (Zigmund,

Šmid Seljak in Lubej, 2009). Velikokrat se stanovalca prehitro opredeli za popolnoma odvisnega, kar seveda ni koristno za njegovo kakovost življenja in blaginjo. Centralna strategija institucionalne oskrbe bi se morala osredotočati na samostojnost stanovalcev v obliki spodbujanja samooskrbe in angažiranju sorodnikov v fizično oskrbo, da bi se razbremenil lasten negovalni kader (Bauer, 2006). V tuji literaturi

prihaja do spoznanja, da domovi za starejše, ki ne bodo neuspešni v vključevanju zunanjih pomočnikov, dolgoročno ne bodo izpolnjevali kriterijev kakovostne oskrbe (Rantz idr., 1999; Isola idr., 2003; Logue, 2003).

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. Katere štiri dimenzije kakovostne institucionalne oskrbe je pokazal pregled znanstvene litarature?

2. Ob katerem dnevnem času je družinski obisk za stanovalca najbolj koristen? 3. V kakšni obliki se družinski člani vključujejo v fizično oskrbo stanovalca? 4. Kakšni izzivi čakajo domove za starejše pri zagotavljanju kakovostne institucionalne oskrbe v prihodnosti?

Literatura

Bauer M. Collaboration and control: nurses’ constructions of the role of family in nursing home care. J Adv Nurs 2006; 54(1): 45-52.

Bowen SE, Zimmerman S. Understanding and improving psychosocial services in long-term

care. Health Care Financ Rev 2008; 30(2): 1-4.

Curry A, Stark S. Quality of service in nursing homes. Health Serv Manag Res 2000; 13(4):

205-15.

Holtkamp CC, Kerkstra A, Ooms ME, van Campen C, Ribbe MW. Effects of the

implementation of the Resident Assessment Instrument on gaps between perceived

needs and nursing care supply for nursing home residents in the Netherlands. Int J Nurs

Stud 2001; 38(6): 619-28.

Isola A, Backman K, Voutilainen P, Rautsiala T. Family members’ experiences of the quality of geriatric care. Scand J Caring Sci 2003; 17(4): 399-408.

Isola A, Backman K, Voutilainen P, Rautsiala T. Quality of institutional care of older people

as evaluated by nursing staff. J Clin Nurs 2008; 17(18): 2480-9.

Jongenelis K, Pot AM, Eisses AM, Beekman AT, Kluiter H, Ribbe MW. Prevalence and risk

indicators of depression in elderly nursing home patients: the AGED study. J Affect Disord

2004; 83(2-3): 135-42.

Kobentar R, Gorše Muhič M. Kako zaposleni ocenjujejo zdravstveno oskrbo v domu? In: Leskovic L, Tršek J, eds. Zbornik predavanj 1. kongresa gerontološke zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije; 2009: 104-9.

Leskovic L. Status in vloga zdravstvene nege v socialnih zavodih. In: Leskovic L, Tršek J, eds. Zbornik predavanj 1. kongresa gerontološke zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije; 2009: 22-7.

Logue RM. Maintaining family connectedness in long-term care: an advanced practice

approach to family-centered nursing homes. J Gerontol Nurs 2003; 29(6): 24-31.

McGilton KS, Boscart VM. Close care provider-resident relationships in long-term care

environments. J Clin Nurs 2007; 16(11): 2149-57.

Phillips RM, Baldwin BA. Teaching psychosocial care to long-term care nursing assistants. J

Contin Educ Nurs 1997; 28(3): 130-4.

Rantz MJ, Zwygart-Stauffacher M, Popejoy L, Grando VT, Mehr DR, Hicks LL, et al. Nursing

home care quality: a multidimensional theoretical model integrating the views of

consumers and providers. J Nurs Care Qual 1999; 14(1): 16-37.

Ryan AA, Scullion HF. Family and staff perceptions of the role of families in nursing homes. J

Adv Nurs 2000; 32(3): 626-34.

Voutilainen P, Backman K, Isola A, Laukkala H. Family members’ participations of the quality of long-term care. Clin Nurs Res 2006; 5(2): 135-49.

Whittemore R, Knafl K. The integrative review: updated methodology. J Adv Nurs 2005;

52(5): 546-53.

Williams KN, Ilten TB, Bower H. Meeting communication needs: topics of talk in the nursing

home. J Psychosoc Nurs Ment Health Serv 2005; 43(7): 38-45.

Zaletel M, Kovačev AN. Raziskava o identiteti stanovalcev v domu starejših občanov. In: Leskovic L, Tršek J, eds. Zbornik predavanj 1. kongresa gerontološke zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije; 2009: 110-8.

Zigmund A, Šmid Seljak P, Lubej Š. Z usklajevanjem dela do večje samostojnosti stanovalcev. In: Leskovic L, Tršek J, eds. Zbornik predavanj 1. kongresa gerontološke zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2009: 208-18.

VLOGA ZDRAVSTVENIH DELAVCEV PRI POMOČI DRUŽINI, KI OSKRBUJE STAREGA ČLOVEKA

Health care professionals’ support to the family who cares for a dependent old person

dr. Simona Hvalič Touzery14

IZVLEČEK ABSTRACT

Teoretična izhodišča: Družinski oskrbovalci starih ljudi so v Sloveniji deležni malo formalne pomoči, zato prihaja med njimi pogosto do izgorelosti. V glavnem so njihov formalni vir pomoči zdravstveni delavci in socialni oskrbovalci, katerih primarna naloga je pomagati starejšemu oskrbovanemu človeku. Ne glede na to, pa je tovrstna pomoč osrednjega pomena za oskrbovalce. Metodologija: Analiza formalne pomoči družinskim oskrbovalcem starega človeka je del kvantitativne raziskave o položaju družinskih oskrbovalcev starih ljudi v Sloveniji iz leta 2005. Prispevek vsebuje tudi rezultate namiznega raziskovanja in pregled obstoječih tujih raziskav o vlogi zdravstvenih delavcev pri pomoči družinskim oskrbovalcem. Rezultati: Raziskava je pokazala, da so zdravstveni delavci (še posebno osebni zdravnik oskrbovane stare osebe, patronažne medicinske sestre) najpomembnejši formalni vir pomoči družinskim oskrbovalcem v Sloveniji. Zdravstveni delavci v odnosu z družinskimi oskrbovalci prevzemajo različne vloge. Tuje raziskave so opozorile, da so oskrbovalci s strani zdravstvenih delavcev velikokrat obravnavani kot njihovi pomočniki in da so njihova pričakovanja prevelika. Razprava: Osnovna intervencija patronažnih medicinskih sester je usmerjena k pacientu. Potrebe družinskih oskrbovalcev so tako podrejene potrebam pacientov. Kljub temu, da imajo patronažne medicinske sestre pri nudenju podpore družinskim oskrbovalcem pomembno vlogo, jo iz različnih razlogov le redko v polni meri izpolnjujejo. Za učinkovito oskrbo bi bilo treba ideologijo oskrbe usmeriti k družini, pri čemer bi bile potrebe oskrbovalcev in pacientov enakovredno upoštevane.

Theoretical background: Family carers of old people receive little formal support in Slovenia, therefore many are burnt out. Within formal help, carers rely on health professionals and social home helpers. Although their primary purpose is not aimed at family carers, they are their most important formal source of support. Methodology: The analysis of formal help to family carers is based on the quantitative study of family carers of old people in Slovenia, conducted in the years 2004/2005. I also used desk research of the existing studies on the characteristics of nursing support for family carers. Results: The study showed that health professionals (especially GP's, district nurses) are the most important source of formal family support in Slovenia. Health practitioners assume different roles in the relation with family carers. Foreign studies have found that health professionals often perceive the role of family carers as complementary to their own and have high expectations of family carers. Discussion: The primary focus of nursing intervention is on addressing the needs of patients. This approach subordinates the needs of family carers in preference to those of patients. Although district nurses give an important contribution in supporting family carers, they rarely fulfil it completely, due to lack of time, resources, training. Effective carer support should value the needs of family carers are considered with equal merit as those of patients.

14 dr. Simona Hvalič Touzery, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice e-pošta: shvalictouzery@vszn-je.si

Ključne besede: družinska oskrba, družinski oskrbovalci starih ljudi, patronažne medicinske sestre, vloga zdravstvenih delavcev

Key words: family care, family carers of old people, district nurses, the role of health care professionals

1 Razširjenost družinske oskrbe starih ljudi in potrebe po njej

Starostna podoba Slovenije se spreminja. Starejša populacija je vse številčnejša, je heterogena, s tem pa so povezani tudi različni novi izzivi in potrebe. Večina starih ljudi zmore sama poskrbeti za lastne potrebe, del starejšega prebivalstva, pa pri tem

potrebuje neko stopnjo pomoči. Eurostatove projekcije prebivalstva nakazujejo, da bo leta 2015 v Sloveniji že med 60 in 65 tisoč starih ljudi potrebnih tuje pomoči (Hvalič Touzery, 2007). Različne študije (Kaučič, 2000, str. 92; Hvalič Touzery, 2007;

Ramovš, 2005) ocenjujejo, da okoli 12% oseb starih 65 let in več ne zmore

popolnoma skrbeti zase, 5% jih potrebuje popolno nego in zdravniško oskrbo, 21 do 25% pa pomoč v gospodinjstvu in osebni higieni. Potrebe po oskrbi naraščajo s starostjo. Raziskava SHARE kaže, da naj bi bilo leta 2004 v EU od pomoči drugih odvisnih 7,1% moških in 9,4% žensk starih od 65 do 70 let in kar 27,7% moških in 36,3% žensk starih 80 let in več (Javornik, 2006, str. 103).

V Evropi neformalno oskrbo večinoma zagotavljajo družinski člani. Tovrstna oskrba je

v novo pridruženih članicah EU šestkrat pogostejša od oskrbe, ki jo zagotavljajo ljudje izven družine; v državah EU-15 je dvakrat pogostejša (Alber in Köhler, 2004,

str. 61). Govorimo o t.i. družinski oskrbi in družinskih oskrbovalcih. V Evropi zanje ni enotne definicije. Najbolj razširjena je definicija, ki izhaja iz projekta Eurofamcare in sicer, da so družinski oskrbovalci starih ljudi osebe, ki so ali krvno ali s poroko povezane z osebo katero oskrbujejo in ji pomagajo. Vsaj 4 ure tedensko nudijo (na

domu / v instituciji) brezplačno oskrbo in finančno pomoč osebi stari 65 let in več (Stokes, 2009).

Nimamo podatka o razširjenosti družinske oskrbe v Sloveniji. Ocene za EU pa

kažejo, da družinski oskrbovalci nudijo kar 80% vse oskrbe starih ljudi. Ženske –

najpogosteje hčerke, snahe, partnerice – zagotavljajo okoli 2/3 vse neformalne

oskrbe (Hoffmann in Rodrigues, 2010, str. 3). Ne moremo pa govoriti o evropskem

socialnem modelu družinske oskrbe, saj med državami obstajajo precejšnje razlike.

2 Družinski oskrbovalci starih ljudi – položaj in potrebe

Poglobljena slovenska kvantitativna raziskava med družinskimi oskrbovalci starih ljudi15 (Hvalič Touzery, 2007) je pokazala, da so najpogostejši družinski oskrbovalci odrasli otroci, ki so nudili kar polovico tovrstne oskrbe, po petino pa partnerji in snahe

oskrbovanih oseb. Njihova povprečna starost je bila sicer 53 let, a le dobra tretjina (35,4%) je bila stara do 50 let, 14,2% pa nad 65 let. Veliko oskrbovalcev je

15 Anketa je potekala od oktobra 2004 do februarja 2005. Zajela je 218 družinskih oskrbovalcev, ki so bili pridobljeni z uporabo priložnostnega vzorca in delno s tehniko snežene kepe.

oskrbovalo starega človeka skozi ves dan, število ur oskrbe pa je naraščalo premosorazmerno z resnostjo bolezni; tretjina oskrbovalcev je oskrbovala nad 40 ur

tedensko. Družinski oskrbovalci so običajno oskrbovali več let; nad pet let jih je oskrbovala skoraj polovica. Najpomembnejši dejavniki za oskrbovanje starega človeka so bili čustvena vez, občutek dolžnosti ter občutek moralne odgovornosti. Večina oskrbovalcev je z oskrbovano osebo živela v istem gospodinjstvu, le dobra desetina je bila oddaljena od stare osebe toliko, da je morala uporabiti prevozno

sredstvo.

Analiza socialne politike do starih ljudi in družinskih oskrbovalcev je pokazala, da je v slovenskih socialnovarstvenih in zdravstveno-varstvenih storitvah moč opaziti precejšnje pomanjkljivosti, ki se kažejo predvsem v nedostopnosti ponekod pa tudi v neučinkovitosti samih storitev. Strokovne službe, ki jih družinski oskrbovalci in stari ljudje največ koristijo so obiski patronažne medicinske sestre na domu ter socialna

oskrba na domu. Domovi so prenapolnjeni in čakalne vrste zanje dolge. Storitve, kot

so oskrbovana stanovanja, dnevno varstvo, center za pomoč na daljavo v državi obstajajo, a niso zaživele. Poleg tega ni skoraj nobenih storitev namenjenih

neposredno družinskim oskrbovalcem starih ljudi, še tiste ki obstajajo, pa v glavnem nudijo neprofitno-prostovoljske organizacije, kar pomeni, da zaradi finančnih omejitev s svojimi storitvami ne pokrivajo celotne države. Kljub nujnosti, po državi ni razširjena oblika začasnega varstva starejšega človeka (angl. respite care), ki bi zelo razbremenila oskrbovalce. Družinski oskrbovalci so slabo obravnavani tudi v

zakonskih aktih, akcijskih programih (Hvalič Touzery, 2007).

Ob tako slabi formalni podpori ni presenetljivo spoznanje, da so mnogi izmed njih

preobremenjeni, da se počutijo osamljeni v svojem delu, občutijo strah pred ponovitvijo ali poslabšanjem bolezni, pred lastno boleznijo. Posebno ogrožena skupina so starejši oskrbovalci, ki so običajno partnerji oskrbovane osebe. Ti imajo

najslabšo podporno mrežo, saj jih kar dve petini nima pomoči pri oskrbovanju, večina ne hodi na dopust, za četrtino predstavlja oskrbovanje težko breme, ki ga komaj prenašajo, poleg tega so slabšega zdravja kot mlajši oskrbovalci in običajno oskrbujejo zelo bolnega partnerja.

Ti podatki kažejo, da se patronažne medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci

velikokrat znajdejo v situaciji, ko so edini, ki oskrbovalcem nudijo nekaj formalne

pomoči. Potrebe po tovrstni pomoči in opori je veliko, zmožnosti patronažnih medicinskih sester in zdravnikov pa omejene.

3 Ovrednotenje pomoči zdravstvenih delavcev

Omenjena slovenska raziskava je pokazala, da so najpomembnejši formalni vir pomoči družinskim oskrbovalcem zdravstveni delavci. Ko smo oskrbovalce poprosili,

naj napišejo tri strokovne službe, ki so jim pri oskrbovanju najbolj v pomoč, so na prvo mesto uvrstili osebnega zdravnika oskrbovane osebe, kot drugo patronažno

službo, na tretje mesto pa druge zdravstvene delavce (specialiste, psihiatre) (Slika

1). Patronažna služba je bila po pričakovanju najpogostejši vir pomoči tam, kjer je

bila oskrbovana oseba zelo odvisna od tuje pomoči, kjer je oskrbovalec oskrboval nad 40 ur tedensko in ni bil zaposlen.

Polovica oskrbovalcev je pridobila potrebne informacije glede oskrbovanja od

osebnega zdravnika, tretjina od patronažne službe, nekateri pa so jih našli v knjigah, na internetu, pridobili v medijih ali na tečajih. Potrdila se je statistično pomembna povezava med leti oskrbovanja in pridobitvijo informacij od osebnega zdravnika

[χ2(3)=13,025, p<0,05]. Zdravnik je bil vir informacij le za 30% oskrbovalcev, ki so

oskrbovali do enega leta. Z leti oskrbe pa je ta delež naraščal. Statistično pomembna je bila tudi povezava med stopnjo odvisnosti in pomočjo osebja v domu za stare (medicinske sestre, socialne delavke) [χ2(2)= 6,569, p<0,05]. Osebje v domu je

nudilo informacije 27,67% oskrbovalcem zelo odvisnih ljudi, 17,91% precej odvisnih

in dobri desetini oskrbovalcem delno odvisnih oseb. Sicer pa je bilo osebje v domu

za stare v informativno pomoč kar tretjini družinskih oskrbovalcev dementnih oseb.

Slika 1: Strokovne službe, ki so oskrbovalcem največ v pomoč, l. 2004-2005, N=165 (Hvalič Touzery 2007)

3.1 Vloga zdravstvenih delavcev pri pomoči družinskim oskrbovalcem

Podatki iz slovenske raziskave kažejo na pomembno vlogo zdravstvenega tima pri nudenju pomoči družinskim oskrbovalcem starih ljudi. Podrobneje so ta odnos

raziskali v tujih študijah (Gerrish, 2008; Picard in Glendinning, 2002; Guberman,

Lavoie, Pepin, Lauzon in Montejo, 2006; Pickard, Shaw in Glendinning, 2000; Smith,

Francis, Gray, Denham in Graffy, 2003). Kljub odstopanjem v proučevani skupini –

nekatere študije so zajele le patronažne medicinske sestre, druge zdravstvene in socialne delavce, tretje strokovne delavce s področja zdravstva in sociale, ki delajo z oskrbovalci – lahko nekatera spoznanja posplošimo na zdravstveni tim, ki dela s starim človekom in njegovim oskrbovalcem.

43,64

40,00

25,45

16,36

11,52

7,88

4,85

0,00 5,00 10,00 15,00 20,00 25,00 30,00 35,00 40,00 45,00 50,00

osebni zdravnik

patronažna služba

drugi zdravstveni delavci

pomoč na domu

socialna služba

dom

Spominčica

(v %)

Kvalitativna angleška študija med patronažnimi medicinskimi sestrami (Gerrish, 2008,

str. 20-22), pa tudi slovenska (Hvalič Touzery, 2007) sta pokazali, da patronažne medicinske sestre družinskim oskrbovalcem nudijo znanje in spretnosti kako zagotavljati oskrbo, vendar pa je njihova vloga v veliki meri nenačrtovana, odzivna glede na situacijo in ne proaktivna.

Quebeška študija (Guberman idr., 2006, str. 48-49), ki je zajela poleg zdravstvenih

delavcev tudi socialne delavce ter socialne oskrbovalce na domu je opozorila na

različne vloge v katerih nastopajo strokovni delavci v odnosu z oskrbovalci:

1) TRENER: Glavni namen je svetovanje v konkretnih situacijah.

2) RAZBREMENJEVALEC: Glavni namen je zmanjšati breme oskrbovalcev. Zdravstveni delavci razbremenijo oskrbovalca s tem, ko nudijo zdravstveno nego.

3) ZAUPNIK: Glavni namen je nudenje moralne opore, pri čemer naj bi vzpodbujali oskrbovalce in poslušali brez obsojanja. Medicinske sestre in socialni delavci to običajno opisujejo kot psihosocialno intervencijo, vendar pa gre le redko za terapevtsko intervencijo.

4) MOTIVATOR: Ta vloga se izvaja različno glede na poklic strokovnjaka. Zdravstveni delavci obveščajo in usposabljajo oskrbovalce, da bi prevzeli strokovne naloge.

Gerrisheva (2008 str. 17-20) je v svoji študiji ugotovila obstoj šestih značilnosti podpore oskrbovalcem, ki jo nudijo patronažne medicinske sestre. Uspešnost le-te

pa ni odvisna le od njih, ampak tudi od odzivnosti družinskega oskrbovalca za takšne intervencije.

Značilnosti podpore, ki jo patronažne medicinske sestre nudijo družinski oskrbovalcem starih ljudi (Gerrish, 2008):

1. OMOGOČANJE: Patronažne medicinske sestre nudijo pacientu pomoč za samopomoč. Če pacient telesne nege ne zmore opraviti sam, o tem poučijo družinske oskrbovalce. Telesna nega ne vključuje le osebne nege (npr. pomoč pri kopanju), ampak tudi del zdravstvene nege (npr. previjanje ran, dajanje inzulina).

Nudijo tudi pomoč pri pridobivanju pripomočkov za boljšo oskrbo in napotijo oskrbovalce k ustreznim službam.

2. PODPORA: Nudijo oporo oskrbovalcem z namenom, da bi povečale njihov doprinos k oskrbi (svetovanje tudi prek telefona, kratki obiski).

3. POSREDOVANJE: Posredujejo med družinskimi oskrbovalci in njihovimi oskrbovanimi sorodniki. Kot je dejala patronažna medicinska sestra: »Moja naloga je, da jima pomagam, da prisluhneta vidiku drug drugega in se nato pogovorita.«

4. NADOMEŠČANJE OSKRBOVALCA: Večinoma se patronažne medicinske sestre izognejo zagotavljanju oskrbe, kjer jo lahko po njihovem mnenju zagotovi družinski oskrbovalec. Po potrebi pa oskrbovalcu pomagajo pri nalogah, ki sicer niso bile del

njihovih (npr. pri kopanju).

5. PREPREČEVANJE KRIZNIH SITUACIJ: Pomagajo oskrbovalcu, ko ta iz različnih razlogov ne zmore več oskrbovati; npr. kratkotrajni prevzem nekaterih nalog, ki jih je prej zagotavljal oskrbovalec, vključitev pomoči drugih služb, povečanje pogostosti obiskov, nudenje psihične opore, priprava oskrbovalca na čas, ko ne bo več zmožen oskrbovati.

6. KRIZNA INTERVENCIJA: V kriznih situacijah poskušajo zmanjšati stres oskrbovalca in poskrbeti za pacienta tako, da vključijo pomoč drugih služb, če se oskrbovalec s tem strinja: »Družina odloča in to moramo dopustiti. Včasih vemo, da bo prišlo do krizne situacije, ko oskrbovalec ne bo več zmogel tega dela, a ne moremo storiti ničesar. Težko je stati ob strani in čakati na krizno situacijo, ampak oskrbovalci se morajo sami odločati.«

Gerrrisheva je v študiji še ugotovila, da na omenjene značilnosti podpore patronažnih medicinskih sester vplivajo določeni pogoji, način, kako patronažne medicinske sestre nudijo pomoč oskrbovalcem ter okviri, v katerih deluje pomoč patronažnih medicinskih sester (Slika 2). Pomoč družinskim oskrbovalcem je oblikovana znotraj ideologije zdravstvene nege o storitvi usmerjeni k pacientu in promociji samooskrbe

starejše osebe v domačem okolju. Od družinskih članov se pričakuje, da bodo prevzeli oskrbo družinskega člana. Vse več družinskih oskrbovalcev izvaja zahtevno zdravstveno nego: »Dajejo jim njihova zdravila. Če rabijo injekcije, jim bodo dali injekcije. Če je oseba sladkorna bolnica, ji bodo naredili krvni test. Naredijo vse, od varovanja do specializiranih zdravstvenih nalog.« (Medicinska sestra, cit. po

Guberman idr., 2006, str. 46).

Pomoč patronažnih medicinskih sester so deležni družinski oskrbovalci, katerih sorodniki prejemajo zdravstveno nego. Na kakovost pomoči oskrbovalcem vplivata tudi komunikacija (ta je zelo pomanjkljiva pri priseljencih, ki ne znajo jezika države v kateri živijo) ter odnos oskrbovalcev samih.

Slika 2: Dimenzije podpore patronažne zdravstvene službe družinskim oskrbovalcem (Gerrish 2008: 20)

3.2 Učinkovitost pomoči patronažnih služb družinskim oskrbovalcem

Gerrrisheva (2008) ugotavlja, da kljub temu, da tako oskrbovanci kot oskrbovalci

omenjajo pomembno vlogo patronažnih medicinskih sester pri nudenju podpore družinskim oskrbovalcem, le malo teh v polni meri izpolnjuje to vlogo. Namesto da bi

v naprej predvidele potrebe oskrbovalcev, se namreč odzivajo na probleme, ko se ti

že pojavijo. Razlog za to je v preobremenjenosti, pomanjkanju časa, virov in

usposabljanja. Odzivi patronažnih medicinskih sester so odvisni tudi od tega, kakšna so njihova pričakovanja do oskrbovalcev. Atkin (1994; cit. po Gerrish, 2008, str. 15) v

svoji tipologiji oskrbovanja omenja načine, kako strokovnjaki sodelujejo z oskrbovalci: družinske oskrbovalce vidijo kot vir, ki zagotavlja velik del pomoči; kot sodelavce, ki delajo ob strokovnjakih; in kot so-stranke, ki tudi same potrebujejo pomoč. Manthorpe in drugi (2003; cit. po Gerrish, 2008, str. 15) pa so predvsem opozorili na

to, da vidi zdravstveno osebje v primarnem zdravstvenem varstvu oskrbovalce v prvi

vrsti kot vir in sodelavce, hkrati pa se malo zavedajo odnosa oskrbovalcev do

oskrbovanja.

Povzemamo nekaj značilnosti dela patronažnih medicinskih sester v odnosu do družinskih oskrbovalcev (Gerrish, 2008; Guberman idr., 2006):

· Velik del patronažnih medicinskih sester dela na predpostavki, da bo družina zagotovila oskrbo.

· Družinska oskrba se razume kot sredstvo za spodbujanje samopomoči in neodvisnosti pacienta od zdravstvene nege.

· Osnovna intervencija patronažnih medicinskih sester je usmerjena k pacientu.

ZNAČILNOSTI podpore patronažnih medicinskih sester:

1. Omogočanje

2. Podpora

3. Posredovanje

4. Nadomeščanje oskrbovalca

5. Preprečevanje kriznih situacij

6. Krizna intervencija

NAČIN nudenja podpore oskrbovalcem:

Pomanjkanje formalne ocene

Pomoč je veliki meri nenačrtovana

Pomoč je odzivna in manj proaktivna

KONCEPTUALIZACIJA pomoči oskrbovalcem :

Usmerjenost k pacientu

Promocija samooskrbe

Pričakujejo se, da bodo družinski člani prevzeli odgovornost za oskrbo

Razlog za zagotavljanje podpore družinskim oskrbovalcem je v storitveni zmogljivosti in

ne potrebah oskrbovalcevti in

POGOJI, ki vplivajo na dostopnost podpore

oskrbovalcem:

Pacient prejema patronažno zdravstveno nego

Ustrezna napotitev pacienta

Komunikacija

Dovzetnost oskrbovalca

· Zdravstveni delavci usposabljajo in obveščajo oskrbovalce, da bi s tem okrepili njihovo samozavest v lastne zmožnosti za zagotavljanje oskrbe.

· Vlogo oskrbovalcev vidijo kot komplementarno svoji.

· Pomoč oskrbovalcem je v veliki meri pasivna, z majhno možnostjo odločanja oskrbovalcev za oskrbo.

· Družinski člani niso sami po sebi deležni podpore patronažnih medicinskih sester, ampak so odvisni od nege in podpore, ki jo dobijo oskrbovane osebe.

· Vloga patronažnih medicinskih sester je, da pomagajo oskrbovalcem, da ti nadaljujejo z oskrbo. V primeru, ko pomagajo oskrbovalcem, da prenehajo z oskrbo, pa je to običajno zaradi nezmožnosti oskrbovalca, da bi oskrboval še naprej in ne zaradi aktivne izbire oskrbovalca.

4 Kako do učinkovitejše pomoči družinskim oskrbovalcem

»Mislim, da nikoli ne bi smeli vsiljevati lastnih vrednot oskrbovalcem. Nekateri zmorejo več kot drugi, in treba je presojati vsakega posameznika glede na njegove zmožnosti. Nekateri ljudje radi naredijo vse sami in ne želijo ničesar, drugi potrebujejo pomoč od

samega začetka.« - medicinska sestra (Pickard idr., 2000)

Omenjene študije ugotavljajo različne paradokse, nerazumevanja, slabo poznavanje razmer in potreb oskrbovalcev, kar vodi k slabši kakovosti pomoči družinskim oskrbovalcem. Naj omenimo nekaj takšnih nerazumevanj. Zavedanje le te-teh lahko

namreč vodi k učinkovitejši pomoči družinskim oskrbovalcem. Učinkovitejša in načrtovana pomoč družinskim oskrbovalcem pa je tudi eden od izzivov s katerem se bodo v prihodnosti še pogosteje kot danes srečevali zdravstveni delavci.

· Zdravstveni delavci predpostavljajo, da imajo oskrbovalci sposobnosti in pogoje, da prevzamejo oskrbo in celo več nalog, če so ustrezno usposobljeni. Razočarani so, ko ni tako. Nemalo oskrbovalcev ima pri opravljanju teh nalog težave.

· Prevelika pričakovanja do družinskih oskrbovalcev: Zdravstveni delavci vidijo kot prvo in glavno nalogo družinskih oskrbovalcev odzivati se na potrebe zdravstvenih delavcev. Pričakuje se, da bodo oskrbovalci postali zbirnik informacij; nadzorovati bi morali bolno osebo, da bodo lahko zdravstvenim delavcem nudili potrebne podatke. Od oskrbovalcev se tudi pričakuje, da bi morali razviti svoje spretnosti in znanja na področju zdravstvene nege, rehabilitacije in vzdrževanja opreme. Nekateri strokovni delavci ravnajo z oskrbovalci kot da so njihovi osebni pomočniki: »Vloga oskrbovalcev je podrejena; oskrbovalce se preoblikuje v pomočnike medicinskih sester« (Ward-Griffin in McKeever, 2000; cit. po Guberman idr., 2006, str. 47).

· Neenako razumevanje vlog: Zdravstveno osebje instrumentalizira vlogo družinskih oskrbovalcev. Pripišejo jim vrsto nalog, ki so zelo blizu opisa dela strokovnih sodelavcev. Oskrbovalci po drugi strani razumejo svojo glavno vlogo v zagotavljanju čustvene in ljubeče podpore svojim družinskim članom, pri tem pa pričakujejo od strokovnih delavcev, da bodo opravili del ali celotno instrumentalno delo (Guberman idr., 2006, str. 50-51).

· Paradoks med preobremenjenostjo oskrbovalcev in visokimi pričakovanji zdravstvenih delavcev. Razlogi za težave oskrbovalcev so v prvi vrsti preobremenjenost in pomanjkanje konkretne podpore. Čeprav se zdravstveni

delavci zavedajo težav oskrbovalcev, pogosto spregledajo njihovo doživljanje z vidika trpljenja zaradi izgube in bolezni njihovega bližnjega.

· Heterogenost oskrbovalcev: Družinski oskrbovalci so heterogena skupina ljudmi, z različnimi značilnostmi in potrebami, na kar morajo biti pri nudenju pomoči pozorni tudi zdravstveni delavci.

· Starejši družinski oskrbovalci so skupina oskrbovalcev, ki jim je treba nameniti posebno pozornost. Večja verjetnost je, da bodo tudi sami bolni, oskrbovanje poteka v kontekstu vseživljenjske partnerske zveze, vlogi oskrbovalca in oskrbovane osebe se prepletata, opravljajo širok razpon dejavnosti, vključno z zdravstveno nego, za oskrbo namenijo večje število ur. Starejši oskrbovalci izvajajo številne kvalificirane ali visoko tehnične naloge, ki segajo od upravljanja z zdravili in menjanja obvez, do parenteralnega hranjenja, pomoči pri dializi, oskrbe bolnika z diabetesom, menjanja urinskega katetra, urinskih vrečk ipd. Medicinske sestre so gledale pozitivno na vključitev oskrbovalcev v kompleksno oskrbo in zdravstveno nego. Izpostavilo se je nerazumevanje vlog. Medicinske sestre so se sklicevale na možnost izbire, ter poudarjale, da s tem, ko se starejšim oskrbovalcem zagotovi možnost da sami opravljajo te naloge še ne pomeni, da se to potem od njih pričakuje. Starejši pa so se čutili obvezane, da izvajajo naloge, za katere so že pokazali, da jih zmorejo narediti in so redko prosili za pomoč (Pickard idr., 2000, str. 732-739).

5 Laični in strokovni pristop k oskrbovanju

Picardova in Glendinningova (2002, str. 147) sta v britanski raziskavi med starejšimi družinskimi oskrbovalci in medicinskimi sestrami ugotovili, da je le nekaj dejavnosti

izključno opravljenih s strani diplomiranih medicinskih sester, pri ostali zdravstveni

negi sodelujejo tudi družinski oskrbovalci. Zdravstveno osebje in družinski oskrbovalci sodelujejo kot neke vrste tim, kjer pa gre dejansko za dopolnjevanje pri

izvajanju oskrbe in nege, kar je lahko za oskrbovalce zelo zahtevna naloga. Starejši oskrbovalci le s težavo poprosijo za pomoč, hkrati pa tudi medicinske sestre niso proaktivne pri ponujanju možnosti ostale oskrbe in nege, ki je na voljo.

Razpredelnica 1: Laični in strokovni pristop k oskrbovanju (Picard in Glendinning, 2002)

Družinski oskrbovalci Medicinske sestre

Oskrbovanje iz ljubezni, iz odgovornosti. Opravljanje strokovnega dela v časovno omejenih in tudi rutinskih okvirih.

Nimajo strokovnega znanja, imajo pa

ekspertno znanje – razvijejo vrsto spretnosti,

ki so potrebne pri specifični oskrbi njihovega sorodnika.

Strokovno znanje in usposobljenost.

Osredotočijo se na posebne naloge. Ocenjujejo celotno osebo.

Delo ni časovno omejeno, ni jasno določenih časovnih okvirov; značilni so spontani nepričakovani dogodki.

Delo je zaradi drugih nalog, ki jih imajo,

časovno omejeno.

Delo je brezmejno tudi s prostorskega vidika;

se običajno dogaja v domačem okolju. Pridejo v okolje pacienta.

6 Sklepne misli

Eden od izzivov, ki jih staranje prebivalstva prinaša zdravstvenim delavcem je povečati učinkovitost njihove pomoči družinskim oskrbovalcem starih ljudi. Predstavljene študije so ponudile več možnih rešitev in pristopov za kakovostnejšo pomoč družinskim oskrbovalcev. Gerrisheva (2008) omenja, da bi bilo za

učinkovitejšo oskrbo treba ideologijo oskrbe usmeriti k družini (angl. family focused

approach), pri čemer bi bile potrebe oskrbovalcev in pacientov enakovredno

upoštevane. Ugotavlja še, da bi morale zaradi povečevanja potreb po patronažni zdravstveni negi, zavzeti patronažne medicinske sestre bolj aktivno naravnanost pri

zagotavljanju podpore družinskim oskrbovalcem (Gerrish, 2008, str. 14).

Družinski oskrbovalci so heterogena skupina (glede na zaposlitev, starost, spol, izobrazbo …). Potrebno je ustrezno razumevanje okoliščin v katerih delujejo različni oskrbovalci kot tudi posledic neustrezne podpore, kar bo omogočilo, da bodo

strokovnjaki laže predvideli potrebe oskrbovalcev, aktivno sodelovali pri zagotavljanju

pomoči, ne pa se le odzivali v kriznih situacijah (Pickard idr., 2000, str. 742).

Pomemben je tudi način nudenja pomoči oskrbovalcem, kakovost komunikacije med

zdravstvenim delavcem in družinskim oskrbovalcem. Pri doživljanju pomoči igrajo pomembno vlogo odnosi z osebo, ki jo nudi. Pri visoko kakovostnih odnosih je

prejemanje pomoči povezano s pozitivnimi čustvi in neobremenjenostjo, pri slabo kakovostnih odnosih pa je ravno obratno. Prisotna so negativna čustva in slabše počutje (Merz in Huxhold, 2010).

Zdravstveno osebje se mora zavedati težav, ki jih imajo oskrbovalci pri dajanju zdravil, kar odpira možnosti za individualno informiranje in podporo oskrbovalcem pri

njihovih odločitvah glede zdravil, ki jih prejema oskrbovana oseba (Smith idr., 2003).

Nujno je tudi sodelovanje zdravstvenih, socialnih in drugih služb, ki nudijo pomoč staremu človeku in družinskemu oskrbovalcu.

Zelo pomembno pa je poskrbeti tudi za patronažne medicinske sestre, da zaradi

preobremenjenosti in nezadostnega posluha za njihove potrebe, ne bo tudi pri njih

prihajalo do izgorelosti. V starajoči se družbi bo potreba po družinskih oskrbovalcih kot tudi patronažnih medicinskih sestrah še naraščala, zato so nujni zakonski premiki, ki bodo izboljšali pogoje tovrstnega formalnega in neformalnega dela.

VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE ZNANJA

1. Definirajte kdo so družinski oskrbovalci in naštejte nekaj njihovih značilnosti. 2. Pojasnite Gerrishevin model dimenzije podpore, ki jo patronažne službe nudijo

družinskim oskrbovalcem? 3. Kakšne vrste vlog v odnosu z oskrbovalci po Gubermanovi opravljajo

strokovni delavci? 4. Katera so glavna nerazumevanja med družinskimi oskrbovalci in

zdravstvenimi delavci? 5. Kako zagotoviti bolj kakovostno pomoč družinskim oskrbovalcem?

Literatura

Alber J, Köhler U. Health and care in an enlarged Europe. Series: Quality of life in Europe. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. European

Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions; 2004. Dostopno na:

http://www.eurofound.europa.eu/pubdocs/2003/107/en/1/ef03107en.pdf (7.5. 2010).

Guberman N, Lavoie JP, Pepin J, Lauzon S, Montejo ME. Formal Service Practitioners’ Views of Family Caregivers’ Responsibilities and Difficulties. Can J Aging 2006; 25 (1): 43-53.

Gerrish K. Caring for the carers: the characteristics of district nursing support for family

carers. Prim Health Care Res Dev 2008; 9: 14-24.

Hoffmann F, Rodrigues R. Informal Carers: Who Takes Care of Them? Policy Brief April

2010. Vienna: European Centre; 2010. Dostopno na:

http://www.euro.centre.org/data/1273057191_73749.pdf (7.5. 2010).

Hvalič Touzery S. Družinska oskrba starih družinskih članov [doktorsko delo]. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani; 2007.

Javornik SJ, eds. Socialni razgledi 2006. Ljubljana: UMAR; 2006.

Kaučič Z. Situation and standards in the field of care for the elderly population in Slovenia. In: Gathy V, eds. Introducing quality standards in elderly care. Budapest: Social innovation

foundation; 2000: 88-102.

Merz EM, Huxhold O. Wellbeing depends on social relationship characteristics: comparing

different types and providers of support to older adults. Ageing Soc, Dostopno na: DOI:

10.1017/S0144686X10000061, (16.3. 2010).

Pickard S, Glendinning C. Comparing and contrasting the role of family carers and nurses in

the domestic health care of frail older people. Health Soc Care Comm 2002; 10(3): 144-50.

Pickard S, Shaw S, Glendinning C. Health care professionals' support for older carers.

Ageing Soc 2000; 20: 725-44.

Ramovš J. Evropa: Skrb za naraščajoče število starih ljudi in učenje dobrega sožitja med generacijami sta dve plati iste akutne naloge v Evropi. Kakovostna starost 2005; 8(4): 41-3.

Smith F, Francis SA, Gray N, Denham M, Graffy J. A multi-centre survey among informal

carers who manage medication for older care recipients: problems experienced and

development of services. Health Soc Care Community 2003; 11(2): 138–45.

Stokes A. Carers in Europe. Factsheet. Dublin: Eurocarers; 2009.