Dragan Ignjić

PREMIŠLJEVANJE O STVARNIKU

elektronska izdaja

S A M O Z A L O Ž B A| 2 0 1 0

2

3

PREMIŠLJEVANJE O STVARNIKU

Zbirka: Premišljevanja, 1. knjiga

Avtor in urednik: Dragan Ignjić

Oblikovanje in urejanje: Dragan Ignjić

Izdala in založila: Samozaložba v Starem trgu

Tip knjige: Elektronska izdaja

Leto izdaje: 2010

Cena: 0 EUR

Na ovitku: Devica Marija z Božjim Sinom. Kapela v domu ostarelih Črni Vrh

nad Idrijo – Slovenija. Avtor mozaika je p. Marko Ivan Rupnik in je izdelan

oktobra leta 2002.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz standardnega prevoda Svetega pisma (SSP)

Copyright © 1996 – 2002. Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem.

Vse pravice pridržane.

Vse ostale elektronske knjige in dela

avtorja Dragana Ignjića si lahko ogledate tudi na spletni strani

www.pesnikinpisateljdraganignjic.weebly.com

4

Spremna beseda

Lahko z gotovostjo rečemo, da je naš veliki stvarnik Bog ustvaril vse. Ni

ustvaril le dobrin in zemlje – ustvaril je tudi največje čudo: ţivljenje. Ustvaril

je človeka in ţivali ter rastline, morja itd… Skratka naš Vsemogočni Bog je

poskrbel za vse.

In kako mu človek vrača? Nehvaleţno lahko rečemo v vseh pogledih. Z

laţjo in neposlušnostjo z vojnami in prepiri. Ţe v raju sta Adam in Eva

naredila greh, ki ju je nato zaznamoval skozi celotno ţivljenje. Strah in trepet

vsakdanjega dne je včasih tudi nenavadno, a pomniti moramo, da nam Bog

včasih vrača z udarci tegobe in preizkušenj. Edini planet Zemlja na katerem

so do danes odkrili ţivljenje je Bog dal ţe Adamu in Evi v raju. V šestih dneh

je Vsemogočni ustvaril nebo in zemljo ter ţivljenje na zemlji, sedmi dan pa je

počival. Zato tudi rečemo, da je nedelja Gospodov dan. V tej drobni knjiţici

se ţelim dotakniti kratkega razmišljanja o Stvarniku in njegovem delu. Skozi

kratka poglavja jih ţelim čim bolje pribliţati vsakemu bralcu, ki bo segel po

njej. Vsak, ki bo segel po tej knjiţici mu ţelim, da bo spoznal kako

pomembno je vračati dobroto Stvarniku, kajti pomniti moramo: »Človek prah

si in v prah se boš povrnil.« Vsako človeško zlo in laţ ali pa druga oblika greha

Boga razţali. Premalo časa tudi najdemo za Boga in molitev k njemu, saj smo

prav njemu dolţni vse, kar nam je dal. Bog je dal človeku tudi sposobnost

dela, da si lahko iz surovin narave s človeškim delom izdeluje ţivljenje

potrebščine.

Ţivimo v času, ko je tehnologija močno napredovala in ko je čas vojn in

naravnih katastrof, ki nas presenečajo iz dneva v dan. Napovedujejo pa tudi

konec sveta, ki ga je tudi napovedal evangelist Janez v svoji knjigi Razodetje

(Apokalipsa). Bog pa bo sam odločil, kdaj pride ta čas. Vedno moramo biti

pripravljeni na Gospodov prihod, ki bo prenovil svet.

Dragan Ignjić

avtor knjige

5

I. poglavje ZAČETKI SVETA IN ČLOVEŠTVA

Vsemogočni Bog je v sedmih dneh ustvaril celotno Zemljo – vse kar

danes od narave in ţivih bitij poznamo. Ustvaril je človeka po svoji

podobi in mu dal, da je gospodoval vsem ţivim in neţivimi stvarmi.

Bog pa je Adamu ustvaril tudi ţeno, ki se je imenovala Eva iz njegovih

reber.

Prvi dan je Bog ustvaril nebo in zemljo, ki je bila pusta. Ker je bila

tema je Bog rekel naj bo svetloba in Vsemogočni je svetlobo imenoval

dan in temo je imenoval noč. Drugi dan je Bog ustvaril kopno sredi

voda in ločil vode od kopnega. Bog je imenoval oblok nebo. Tretji dan

je zbral vode, ki so pod nebom in jih postavil na en kraj in naredil

kopno. Kopno je imenoval zemlja, zbrane vode pa je imenoval morja.

Bog je videl, da je prijetno in je ustvaril zelenino in bilje, ki rodi sad

semena in drevje, ki prinaša sad. Četrti dan je Bog naredil luno in

sonce ter zvezde in jih postavil na nebesni oblok, da bi gospodovale

noči in dnevu. Peti dan je Bog ustvaril ţiva bitja v vodah in ptice.

Ustvaril je tudi velike morske ţivali in vse kar sedaj ţivi. Šesti dan pa

je Bog naredil človeka po svoji podobi in naredil ţivali, laznino in

poljsko divjad. Bog pa je oblikoval človeka iz prahu zemlje in vdihnil

oţivljajočega duha. Bog je privedel človeku vse ţivali polja in vse

ptice, ki jih je imenoval, a sebi ni našel primerne pomočnice.

Tako je Vsemogočni Bog poslal človeka v trdno spanje in vzel eno

izmed njegovih reber in iz rebra je naredil ţeno, ter jo privedel k

moţu. Ko je bila Zemlja in nebo končana je sedmi dan Bog počival.

Tako nam o stvarjenju sveta pripoveduje Sveto pismo. Bog je dal

človeku vse – tudi ţeno. Prav neverjeten pogled je na vse kar nam je

Bog dal od narave do arhitekture, ki jih je človek ustvaril s svojim

delom.

Človek oz. kristjan pa ima za svojega Stvarnika premalo časa, da bi se

posvetil njemu, ki je dal človeštvu vse. Dal mu je ţivali in rastline, dal

6

mu je polja in hrano, vse kar potrebuje za ţivljenje. O stvarjenju

imamo sicer dve tezi in sicer biološko oz. tezo biologije, da smo se

razvili iz opic in svetopisemsko, da nas je ustvaril Bog. Zemlja pa je

edini planet do danes na katerem je bilo odkrito ţivljenje. Pravo čudo

za vsakega. Dela Vsemogočnega Boga so prečudovita in prelepa. Bog

je tako zemljo ustvaril iz ničesar. Bog daje človeku kar potrebuje za

svoje ţivljenje tudi dandanes, a človek mu vrača z grehi in ţalitvami.

Za odrešitev greha sveta pa je Bog poslal svojega edinorojenca Jezusa,

ki je na kriţu trpel, bil v grob poloţen in tretji dan od mrtvih vstal. Bog

je ţe v raju vedel, da bo človek njemu neposlušen, kakor sta bila prva

človeka Adam in Eva. Prav neposlušnosti pa Bog danes kaznuje

človeka z naravnimi katastrofami in naravnimi pojavi.

Vsako ţivljenje pa je prav Boţji dar, ki je za Boga dragoceno, kakor je

dragoceno človeku ţivljenje. Bog je dal človeku moţnost, da se

preţivlja in opravlja delo, da bi preţivel svojo druţino. Stvarnika pa še

nobeno oko dandanes ni videlo, saj je skrit in opazuje človeka v

njegovem vsakodnevnem delu in napredovanju. Vsako ţivljenje, ki

ugasne in se priţge v novo jutro je danes človeku povsem naravno.

Ljubiti svojega Stvarnika ni le obiskovanje nedeljskih svetih maš,

ampak vdana in poniţna ter iskrena molitev brez greha, kajti pomniti

moramo: Človek prah si in v prah se boš povrnil!

7

II. poglavje ČLOVEK IN GREH

Bog pa je z stvarjenjem Zemlje in ţivljenja na njej vedel, da bo na

zemljo prišel tudi hudič oz. zlo in greh. Tako je Adamu in Evi rekel:

»Od vseh dreves v vrtu smeš jesti; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa

nikar ne jej! Zakaj brž ko bi jedel od njega boš moral umreti« (1 Mz 1-2).

Vendar je kača oz. hudič pregovoril ţeno rekoč: »Nikakor ne bosta

umrla. Ampak Bog ve: Brž ko bosta od njega jedla, se vama bodo oči odprle in

bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo« (1 Mz 3,1-24). Tako je

hudič oz. kača zapeljala Evo ter dala prepovedan sadeţ tudi svojemu

moţu in jedla sta od njega. Storila sta greh zato ju je Bog izgnal iz raja,

kačo pa je preklel ter rekel: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter

med tvojim in njenim zarodom« (1 Mz 3,1-14).

Tako je Bog kaznoval kačo, Adama in Evo. Človeški greh je tako nastal

ţe v raju, ko sta bila prva človeka na zemlji Adam in Eva. Greh oz. zlo

in slabosti človeka spremljajo ţe od njegovega nastanka, pa vendar se

je Bog človeštva usmilil in poslal svojega sina Jezusa Kristusa, ki je bil

trpel in bil kriţan, da nas je odrešil večne smrti. Greh pa še vedno kaţe

svoje sovraštvo in sramoto povsod po svetu. Tudi 10 boţjih zapovedi

včasih mlajši ne poznajo, kaj šele, da bi jih redno in vestno upoštevali.

Sramota in greh pa je tudi del ţivljenja, a ogromno je izgovorov o tem,

zakaj človek greši.

Greh nosi slabost in človek se vedno znova naslanja na greh in laţi.

Sveti Frančišek Asiški (stigmatik) o grehu pravi o kriţanju Jezusa

Kristusa takole: »Kristusa niso križali hudobni duhovi; temveč si ga križal

ti, skupaj z njim, in ga še naprej križaš, ko se naslajaš v zablodah in grehih.«

Stvarnikovega edinorojenca Jezusa Kristusa križamo vedno znova pa

čeprav se vedno ne zavedamo. Zelo zanimiv Kristusov pasijon nam

prikazuje reţiser Mel Gibson, ko Kristusovo telo cefrajo in bičajo, da se

človeku zazdi, da Kristus trpi še danes, kar pa je popolna resnica.

Človek in greh tako izvirata ţe iz raja pa čeprav je Stvarnik opozoril

tako Adama in Evo.

8

Človek pa včasih išče pomoč v laţeh in prevarah, kar je absolutno v

nasprotju z krščanskim naukom. Pogostejša sveta spoved pomaga

človeku k spreobrnitvi in odkritju, da greh ni pomoč v teţavah. Tudi

sama misel na greh je napaka. Razumljivo je da se kljub vsem trudom

zgodi, da naredimo greh pa vendar je prav, da se tudi kasneje, ko greh

ţe storimo pokesamo.

Bog, naš Vsemogočni stvarnik je na svet poslal ljubezen – ljubezen

do bliţnjega, hudič pa vedno znova ţeli storiti sovraštvo, kar je Bog

napovedal ţe v raju. Človeški greh ne pozna meja in hudič ali Satan

včasih izrablja človekovo nemoč, saj takrat ima največjo moč ali pa

oblast nad človekom. Lepo pravi rek: »Satan se boji križa!« Ljubezen,

predvsem pa resnica nas osvobodujeta.

V vsaki teţki situaciji se človek lahko

zateče k resnici in Bogu v pomoč. Prav v

teţkih situacijah, ki ga prinaša današnji čas

in z njim tehnologija je lahko velika

skušnjava da se pričnemo zatekati k grehu.

Greh bo ostal do drugega prihoda Jezusa

Kristusa, ki ga je napovedal apostol Janez v

svoji knjigi Razodetje (Apokalipsa). Ob drugem prihodu bo namreč

Kristus prenovil svet in zemljo. Pomniti moramo, da z grehi nikoli ne

doseţemo cilja, le svojo dušo omadeţujemo in si delamo pot v pekel,

včasih tudi v vica.

Poljska redovnica sv. Favstina Kowalska v svojem dnevniku o peklu

pravi takole: »Danes me je angel vodil v brezna pekla. To je kraj velike

kazni. Njegovo področje je strašno in veliko. Eno sem opazila: da je tam

največ duš, ki niso verjele, da pekel obstaja. Ko sem prišla k sebi, si nisem

mogla opomoči od groze, kako strašno tam duše trpijo. Prav zato še bolj goreče

molim za spreobrnjenje grešnikov, neprestano nanje kličem božje usmiljenje

(741).

Z gotovostjo lahko rečemo, da pekel ne obstaja za tiste, ki so čistega

in poniţnega srca in delajo v zemeljskem ţivljenju dobro drugim in

sebi.

9

III. poglavje NJEGOV DRUGI PRIHOD

Apostol Janez nam v svoji knjigi Razodetje napoveduje drugi

Kristusov prihod. O tem Jezus takole pravi: »Glej, pridem kmalu in z

mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovih delih. Jaz sem

Alfa in Omega. Prvi in Zadnji, začetek in konec« (Raz 22,12). Kristus bo ob

svojem prihodu prenovil in prerodil svet – Zemljo. Poplačal bo

vsakemu – za dobra dela dobro in za slaba dela slabo. Tudi njegov

drugi prihod bo prišel in takrat se bo celoten svet soočil z resnico.

Takrat bomo vsi grešniki morali priznati svoje grehe in napake.

Ob Jezusovem drugem prihodu se bo vse spremenilo, Stvarnik

Vsemogočni pa bo razsodil med pravičnim in krivičnim. Jezus nas uči,

da nikoli ne vem ne ure in ne dneva, kdaj pride Sin človekov po

plačilo. Ob drugem prihodu nam bo Bog sodil – ţivim in mrtvim.

Človek pa kljub vsem tava in išče smisel in lahko rečemo tudi svoje

ţivljenje, ki ga v grehih in laţi izgublja. Pater Pij iz Pietrelcine je o laţi

povedal: Vsaka laž je hudičeva hčerka.« Predvsem se moramo zavedati,

da je laţ in neresnica pot v pogubo. Človeško ţivljenje je kratko in

polno naporov in ţivljenjske bitke in zato je prav, da se Bogu vedno

znova izročamo v novi dan. Včasih tudi sami ne razumemo ali pa

izgubimo smisel in namen ţivljenja za kar je vedno mogoče najti

pomoč in tolaţbo.

Tudi dobra dela v vsakdanjem ţivljenju nam lahko pomagajo na poti

iskanja resnice, čeprav po pravici povedano je danes vse več

nevoščljivosti in sovraštva drug do drugega. Če pogledamo

svetopisemsko plat zgodbe lahko rečemo, da smo vsi nastali iz Adama

in Eve, zato duhovniki rečejo ljudstvu tudi bratje in sestre. Če smo si

med seboj bratje in sestre, mar je prav da se ne spoštujemo? Mar je

prav gojiti sovraštvo drug do drugega? Odgovor je NE. Ljubezen drug

do drugega lahko pokaţemo na različne načine, tudi preko dobrih del

ali pa molitve za prijatelje. Nikakor ni smisel ţivljenja sovraštvo in

nestrpnost do bliţnjih, ampak razumevanje in ljubezen. Danes

10

najdemo za vsako slabo in tudi dobro kritiko,

kar je napačno. Kritizirati druge ni prav. Tudi

strpnost je del ţivljenja. Sicer pa moramo vedeti,

da se človek nikoli ne spremeni čez noč.

Tudi odpoved mesu ob petkih ali pa strogi post

je del ţivljenja in darovanja v čast za odrešitev. V

Katoliški cerkvi obhajamo sicer dva dneva

strogega posta in sicer na Pepelnico (pepelnična

sreda) in na Veliki petek (dan, ko je umrl Jezus Kristus na kriţu).

Posebej pa kristjana mora prikazati redno obiskovanje svete maše in

molitev ter redno prejemanje sv. obhajila. O boţji pravičnosti govori

tudi ta stavek iz knjige Razodetja: »Pravičen si ti, ki si bil, ti Sveti, ker si

tako razsodil« (Raz 16,5). Tudi pravičnost in usmiljenje je dobro delo za

vsakogar, ki ljubi resnico in hodi po poteh Vstalega zveličarja Jezusa

Kristusa.

11

IIII. poglavje IŠČEM LUČ SVETLOBE

Vsakodnevno ţivljenje se nam vedno bolj in bolj spreminja, saj se

tudi tehnologija vedno znova spreminja. Nekateri so veliko tudi

vezani na svoje imetje pa čeprav ne bodo s svojim imetjem odšli na

drugi svet. Vse kar je na svetu tem vrednega ali nevrednega bo nekoč

minilo. Nihče od nas ne bo ničesar vzel s seboj. Koliko ljudi ne najde

smisla k ţivljenju, koliko se jih izgubi v iskanju resnice, koliko jih

omaga na poti iskanja resnice, ki osvobaja? Ogromno, mnogi zaradi

tega, ker je pot do resnice vedno bolj oddaljena. Resnica pa je Vstali

zveličar Jezus Kristus, ki vsakemu popotniku na poti do njega odpira

svoje srce.

O takih, ki mislijo le nase in le na svoje imetje, ki ga imajo govori v

svojih spisih tudi sv. Ciprijan, škof in mučenec v Kartagini, ki se

sprašuje takole: »Kako pa bodo hodili za Kristusom tisti, ki so se navezali na

imetje? Kako bodo hrepeneli po nebesih in se dvigali kvišku, če jih obtežuje

zemeljsko poželenje? (I,10-12)

Tudi zemeljsko poţelenje je del pregreh, ki nas v času tehnologije in

napredka vleče, da pozabimo poti za iskanje boţje resnice. Prav

molitev nam lahko pomaga pri iskanju luči, svetlobe do Vstalega

Kristusa, kajti večkrat človek pozablja, da je njegovo ţivljenje na tem

svetu prekratko. Ob smrti, ki jo bo doţivel vsak izmed nas bo

poţelenje po zemeljskih potrebah minilo.

Vendar bo takrat za iskanje resnice ţe počasi prepozno. Tisti, ki so

vezani na svoje premoţenje teţko iščejo resnico. Jezus nas na poti

iskanja njega samega tudi sam vzpodbuja: »Sin človekov je namreč prišel

iskat in rešit, kar je izgubljeno. (Lk 19,10). Danes mi sami iščemo njega, ki

je Resnica in ţivi izvir usmiljenja. Bog naš Stvarnik nam je dal tudi

vero, ki jo danes verujemo kristjani po celotnem svetu. Tudi

veroizpoved je ena izmed človekovih temeljnih vrednot in je dar od

Boga, četudi pripadaš drugi veri ali religiji. Tudi verske vojne so se po

svetu ţe dogajale in se še danes čuti med nekaterimi verami in

12

religijami versko nestrpnost. Mnogi ne pripadajo nobeni veri in

religiji, kar sicer ni napačno, saj se vsak lahko odloči po svoji ţelji.

Mnogi pravo vero začutijo v srednjih letih svojega ţivljenja. Lahko se

spomnimo sv. Pavla, ki je iz preganjalca v trenutku postal največji

misijonar Kristusa. Tudi v današnjem času se dogajajo nenadna in

nagla spreobrnjenja in začetek na pot iskanja resnice.

Zanimivo je razmišljanje sestre Matere Terezije, ki pravi: »Stvar

posameznika je, kateri Cerkvi pripada. Če misli in verjame, da je ta zanj edina

pot k Bogu, je to pot, po kateri prihaja Bog v njegovo življenje. Če ne pozna

nobene druge poti, če nima dvomov, da bi čutil potrebo po iskanju, takrat je to

njegova pot k odrešenju.« Odprtost za Boga pa je tudi molitev in čaščenje

Boţjega obličja.

Pomniti moramo, da nikogar nimamo pravico siliti v veroizpoved,

kakor se je to dogajalo v času druge svetovne vojne, ko so nekatere

ljudi pokristjanjevali na silo. Iskanje smisla ţivljenja je vedno

pomembno in vsak lahko najde smisel v različnih delih, nekateri pa

celo v veri in molitvi k Bogu. Stvarnika lahko spoznavamo tudi skozi

molitev in dobra dela. Tudi Sveto pismo je pomoč k spoznavanju

napak in grehov. V Janezovem evangeliju o Bogu piše takole: »Boga ni

nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je

pripovedoval o njem. (Jn 1,18).

Tudi skozi Sveto pismo lahko

spoznavamo boţjo veličino in delo

našega Stvarnika. Evangelij je veselo

sporočilo, Kristusovo oznanilo. S to

besedo tudi označujemo vero v

Jezusa Kristusa, ţivljenje po Svetem

pismu. Če evangelij sprejemamo z vero dobimo tudi nov smisel

ţivljenja. V evangeliju je na prvem mestu človek, ki šele ob Jezusu

dobi svoje pravo mesto. Današnji čas pa nam bolj oddaljuje Sveto

pismo, kot ga pribliţuje, saj so mnogim bolj zanimivi ljubezenski

romani in kriminalke, ki pa so brez pravega smisla. Globlje

spoznavanje evangelija in srečanje z njim je tudi pot do iskanja luči

13

svetlobe. Neveren človek, ki prebira evangelij ali Sveto pismo lahko v

njem najde zanimive besede – teţko pa razume njegove globlje besede.

Prav nevidni Stvarnik se nam razodeva v Svetem pismu po sklopu.

Dejstvo je tudi, da naj bi vsaka druţina imela eno Sveto pismo v

svojem domu – pa ne le za to, da imamo več knjig – ampak zaradi

modrosti, ki je v njej. Slovenski prevod Svetega pisma v standardni

obliki smo Slovenci dobili leta 1998 v slovenščino pa ga je prevedel

Jurij Dalmatin. Svetemu pismu lahko rečemo tudi Biblija. Zato je tudi

prav, da svoje otroke poučujemo o Svetem pismu in da v druţinah

večkrat segamo po njem.

14