POLITIČNE MIROVNE OPERACIJE

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Peter ATANASOV

Mentorica: izr. prof. dr. Ljubica JELUŠIČ

POLITIČNE MIROVNE OPERACIJE

Diplomsko delo

Ljubljana, 2004

2

KAZALO

SEZNAM KRATIC.................................................................................................................. 4

UVOD ........................................................................................................................................ 7

1 METODOLOŠKO - HIPOTETIČNI OKVIR .............................................................. 8 1.1 PREDMET PROUČEVANJA ................................................................................... 8

1.2 CILJ PROUČEVANJA.............................................................................................. 8

1.3 HIPOTEZE................................................................................................................. 8

1.4 METODE PROUČEVANJE...................................................................................... 9

1.5 STRUKTURA NALOGE ........................................................................................ 10

2 TEMELJNI KONCEPTI IN POJMI ........................................................................... 11 2.1 MIROVNE OPERACIJE ......................................................................................... 11

2.1.1 SPLOŠNO O RAZVOJU MIROVNIH OPERACIJ V OKVIRU OZN ............... 12

2.1.2 GENERACIJE MIROVNIH OPERACIJ........................................................... 13 2.1.2.1 Mirovne operacije prve generacije ............................................................... 14

2.1.2.2 Mirovne operacije druge generacije ............................................................. 14

2.1.2.3 Mirovne operacije tretje generacije.............................................................. 15

2.1.3 KRITIKE TRADICIONALNIH MIROVNIH OPERACIJ.................................. 16 2.2 POLITIČNE MIROVNE OPERACIJE ................................................................... 18

2.2.1 Kratko terminološko razmišljanje .................................................................... 19

3 TEMELJNI DOKUMENTI IN INSTITUCIONALNA UMEŠČENOST POLITIČNIH MIROVNIH OPERACIJ ............................................................................. 21

3.1 DNEVNI RED ZA MIR IN DOPOLNILO DNEVNEGA REDA ZA MIR............ 21

3.2 BRAHIMIJEVO POROČILO.................................................................................. 23

3.3 ODDELEK ZA POLITIČNE ZADEVE.................................................................. 25

3.3.1 Ustanovitev oddelka ......................................................................................... 25

3.3.2 Organiziranost oddelka.................................................................................... 25

3.3.3 Funkcije oddelka .............................................................................................. 26

3.3.4 Izvršni odbor za mir in varnost ........................................................................ 27

3.3.5 Razmerje med Oddelkom za politične zadeve in Oddelkom za operacije za ohranjanje miru................................................................................................................ 27

4 OBLIKE IN ZNAČILNOSTI POLITIČNIH MIROVNIH OPERACIJ .................. 29 4.1 OPERACIJE ZA GRADITEV MIRU IN POLITIČNE MISIJE ZN....................... 29

5 TRENUTNO DELUJOČE POLITIČNE MIROVNE OPERACIJE ........................ 35 5.1 BONUCA (CENTRALNOAFRIŠKA REPUBLIKA) ......................................................... 35

3

5.1.1 Zgodovina konflikta.......................................................................................... 35

5.1.2 Potek in naloge misije ...................................................................................... 35 5.2 UNOGBIS (GVINEJA-BISSAU) ................................................................................. 36


5.2.2 Potek in naloge misije ...................................................................................... 37 5.3 UNTOP (TADŽIKISTAN) ........................................................................................... 39


5.3.2 Potek in naloge misije ...................................................................................... 40 5.4 UNAMA (AFGANISTAN) .......................................................................................... 42


5.4.2 Potek in naloge misije ...................................................................................... 43 5.5 UNOB (BURUNDI) .................................................................................................... 45


5.5.2 Potek in naloge misije ...................................................................................... 47 5.6 MINUGUA (GVATEMALA) ...................................................................................... 48


5.6.2 Potek in naloge misije ...................................................................................... 49 5.7 UNPOS (SOMALIJA) ................................................................................................. 50


5.7.2 Potek in naloge misije ...................................................................................... 51 5.8 MINUCI (SLONOKOŠČENA OBALA).......................................................................... 53


5.8.2 Potek in naloge misije ...................................................................................... 55 5.9 UNSCO (BLIŽNJI VZHOD)......................................................................................... 56


5.9.2 Potek in naloge misije ...................................................................................... 58 5.10 UNOWA (ZAHODNA AFRIKA) .................................................................................. 59

5.11 URAD POSEBNEGA ODPOSLANCA GENERALNEGA SEKRETARJA ZN ZA OBMOČJE VELIKIH JEZER ............................................................................................. 60

5.12 ZAKLJUČKI O PREUČEVANIH OPERACIJAH ................................................. 62

6 VERIFIKACIJA HIPOTEZ IN ZAKLJUČNE MISLI ............................................. 65

7 VIRI IN LITERATURA................................................................................................ 69

8 PRILOGE ....................................................................................................................... 84

4

SEZNAM KRATIC

AU African Union (Afriška unija)

BONUCA Bureau Rapproché des Nations Unies en République Centrafricaine (Urad

Združenih narodov za graditev miru v Centralnoafriški republiki)

DN Društvo narodov

DPA Department of Political Affairs (Oddelek za politične zadeve)

ECOMICI Economic Community of West African States Mission in Côte d'Ivoire

(Misija Ekonomske skupnosti zahodnoafriških držav v Slonokoščeni obali)

ECOWAS Economic Community of West African States (Gospodarska skupnost

zahodnoafriških držav)

ECPS Executive Committee on Peace and Security (Izvršni odbor za mir in varnost)

EISAS Executive Committee on Peace and Security Information and Strategic

Analysis Secretariat (Sekretariat za informiranje in strateške analize

Izvršnega odbora za mir in varnost)

EU European Union (Evropska unija)

G-8 Group of 8 (Skupina osmih držav – 7 gospodarsko najrazvitejših držav ter

Rusija)

GS generalni sekretar

IGAD Intergovernmental Authority on Development (Medvladni urad za razvoj)

IMF International Monetary Fund (Mednarodni monetarni sklad)

IMTF Integrated Mission Task Force (Namenska skupina za skupne misije)

ISAF International Security Assistance Force (Mednarodne sile za varnostno

pomoč)

MINUCI Mission des Nations Unies en Côte d'Ivoire (Misija Združenih narodov v

Slonokoščeni obali)

MINUGUA Misión de Verificación de las Naciones Unidas en Guatemala (Verifikacijska

misija Združenih narodov v Gvatemali)

MINURCA Mission des Nations Unies en République Centrafricaine (Misija Združenih

narodov v Centralnoafriški republiki)

MISAB Mission Interafricaine de Surveillance des Accords de Bangui (Afriška misija

za nadzor uresničevanja sporazumov iz Banguia)

MPCI Mouvement Patriotique de Côte-d’Ivoire (Uporniško gibanje Slonokoščene

obale)

5

MRU Mano River Union (Zveza reke Mano)

OAU Organization of African Unity (Organizacija afriške enotnosti)

OCHA Office for the Coordination of Humanitarian Affairs (Urad za koordinacijo

humanitarnih zadev)

OLA Office for Legal Affairs (Urad za pravne zadeve)

OZN Organizacija združenih narodov

SNAC Somali National Reconciliation Conference (Konferenca za nacionalno

spravo v Somaliji)

SZ Sovjetska zveza

UL Ustanovna listina

UN United Nations (Združeni narodi)

UNAMA United Nations Assistance Mission in Afghanistan (Misija Združenih

narodov za pomoč v Afganistanu)

UNAMET United Nations Mission to East Timor (Misija Združenih narodov v

Vzhodnem Timorju)

UNDOF United Nations Disengagement Observer Force (Sile Združenih narodov za

opazovanje premirja)

UNDP United Nations Development Program (Program Združenih narodov za

razvoj)

UNFICYP United Nations Peacekeeping Force in Cyprus (Sile Združenih narodov za

ohranjanje miru na Cipru)

UNHCR United Nations High Commissioner for Refugees (Urad visokega komisarja

Združenih narodov za begunce)

UNIFIL United Nations Interim Force in Lebanon (Začasne sile Združenih narodov v

Libanonu)

UNITAF Unified Task Force (Združene namenske sile)

UNMIL United Nations Mission in Liberia (Misija Združenih narodov v Liberiji)

UNMOGIP United Nations Military Observer Group in India and Pakistan (Skupina

vojaških opazovalcev Združenih narodov v Indiji in Pakistanu)

UNMOT United Nations Mission of Observers in Tajikistan (Opazovalna misija

Združenih narodov za Tadžikistan)

UNOB United Nations Office in Burundi (Urad Združenih narodov v Burundiju)

UNOGBIS United Nations Peace-building Support Office in Guinea-Bissau (Urad

Združenih narodov za podporo miru v Gvineji-Bissau)

6

UNOSOM I United Nations Operation in Somalia I (Operacija Združenih narodov v

Somaliji I)

UNOSOM II United Nations Operation in Somalia II (Operacija Združenih narodov v

Somaliji II)

UNOWA Office of the Special Representative of the Secretary-General for West Africa

(Urad posebnega predstavnika generalnega sekretarja za zahodno Afriko)

UNPOS United Nations Political Office for Somalia (Politični urad Združenih

narodov za Somalijo)

UNSCO United Nations Special Coordinator for the Middle East Peace Process and

Secretary's General Personal Representative to the Palestine Liberation

Organization and the Palestinian Authority (Posebni koordinator Združenih

narodov za bližnjevzhodni mirovni proces in osebni predstavnik generalnega

sekretarja za Palestinsko osvobodilno organizacijo in palestinsko oblast)

UNSCO United Nations Special Coordinator in the Occupied Territories (Posebni

koordinator Združenih narodov na okupiranih ozemljih)

UNTOP United Nations Tajikistan Office of Peace-building (Urad Združenih narodov

za graditev miru v Tadžikistanu)

UNTSO United Nations Truce Supervision Organization (Misija Združenih narodov

za nadzor premirja)

URNG Unidad Revolucionaria Nacional Guatemalteca (Nacionalna revolucionarna

zveza Gvatemale)

VS Varnostni svet

WB World Bank (Svetovna banka)

ZDA Združene države amerike

ZN Združeni narodi

7

UVOD

Prvi organiziran sistem za zagotavljanje kolektivne varnosti na globalni ravni je nastal po

koncu 1. svetovne vojne z ustanovitvijo Društva narodov (DN), pospešen razvoj učinkovitega

svetovnega varnostnega sistema pa se začne z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov

(OZN) leta 1945. Svetovna skupnost držav je dojela potrebo po ustanovitvi univerzalne

organizacije, ki bo sposobna neposredno ali posredno zagotavljati mednarodni mir in varnost.

Zato se pri proučevanju zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti ne smemo omejiti samo

na mirovne operacije, saj v okviru Organizacije združenih narodov obstaja cela vrsta organov

in aktivnosti, ki pripomorejo k temu.

Aktivnosti OZN so se razvijale skladno s spremenljivo naravo mednarodne skupnosti.

Predvsem po koncu hladne vojne je prišlo v svetu do velikih sprememb, ki so močno vplivale

tudi na vlogo, doktrino in strategijo mirovnih operacij OZN in posledično na njihovo sestavo,

organizacijo, usposabljanje, opremo idr. Spremembe so zajele tako evroatlantsko območje kot

tudi ostale dele sveta. Padec komunizma, razpad Sovjetske zveze in Varšavskega pakta so

zbrisali nekatere meje, ki so dobrih 50 let delile svet, najbolj pa evropsko območje. Te

spremembe še niso prinesle enotnosti, temveč so na nek način le spremenile okoliščine oz.

spremenile delitve. Omenjene spremembe so povzročile, da so različni interesi pripeljali do

pravega izbruha nacionalnih in medetničnih konfliktov, kar nedvomno povzroča veliko

zaskrbljenost v mednarodni skupnosti, saj tudi notranji konflikti mnogokrat preidejo državne

meje ali pa imajo celo mednarodne elemente.

Kot bomo videli v nalogi, aktivnosti OZN in mednarodne skupnosti kljub prilagajanju

novonastalim razmeram v preteklosti niso mogle ustrezno zagotoviti mednarodnega miru in

varnosti. Osredotočili se bomo le na en del aktivnosti, ki jih izvajajo Združeni narodi (ZN), pa

tudi mnogi drugi akterji, da bi premagali nasilje, teror in vojno. Sodobni svet se ne more

zadovoljiti le s situacijo, kjer ni neposredne fizične ogroženosti, temveč zahteva razmere, v

katerih so omogočeni normalno življenje, delo in razvoj. Reaktivno delovanje mednarodne

skupnosti ne more bili več edina možnost, temveč je potrebno razviti proaktivnost, da bi

zadostili tem zahtevam. Temu vsaj deloma ustreza koncept, o katerem bomo govorili in ga

poznamo pod imenom 'politične mirovne operacije'.

8

1 METODOLOŠKO - HIPOTETIČNI OKVIR 1.1 PREDMET PROUČEVANJA

Predmet proučevanja diplomske naloge so politične mirovne operacije kot en segment v

širokem spektru aktivnosti, ki jih izvaja mednarodna skupnost predvsem v okviru

Organizacije združenih narodov kot stičišča prizadevanj za vzdrževanje mednarodnega miru

in varnosti. Zajete bodo aktivnosti, ki jih sicer izvajajo že od prvih organiziranih začetkov

mirovnih operacij, vendar so šele v zadnjem desetletju 20. stoletja dobile svoj terminološki in

konceptualni okvir. Ločimo več vrst aktivnosti, ki sodijo v ta koncept, podrobneje pa bomo

predstavili tiste, ki se pojavljajo najpogosteje. Sama tematika zaradi dokaj novega koncepta še

ni podrobneje analizirana, vendar se kažejo neke značilnosti, ki nam omogočajo, da ustvarimo

določene povezave in naredimo zaključke.

1.2 CILJ PROUČEVANJA

Cilj naloge je predstaviti politične mirovne operacije in prikazati njihov prispevek na

področju zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti. Želim prikazati glavne značilnosti,

potek, cilje, rezultate in perspektivo političnih mirovnih operacij ter njihovo razmerje do

tradicionalnih mirovnih operacij.

1.3 HIPOTEZE

Ves čas obstoja OZN se pojavljajo kritike njenega delovanja. Organizacija se je prilagajala

in poskušala čim bolj zadostiti zahtevam, ki so jih postavljali prednjo dogodki v svetu.

Organizacijo je moč zagovarjati predvsem s tem, da v času njenega obstoja ni bilo velike

vojne, negativne kritike pa so se pojavile predvsem zaradi dogodkov po koncu hladne vojne.

Mirovnim operacijam očitajo predvsem nesposobnost spopadanja s kompleksnimi notranjimi

konflikti in nesposobnost trajnega reševanja konfliktov; to pa je bilo moje glavno vodilo pri

postavitvi hipotez.

9

GLAVNA HIPOTEZA:

- Mednarodna skupnost je pri reševanju konfliktnih situacij prerasla dosedanje ustvarjanje

negativnega miru brez vidnih rešitev za prihodnost, s političnimi mirovnimi operacijami

pa se kažejo možnosti za preseganje te situacije.

DELOVNI HIPOTEZI:

- Politične mirovne operacije se vse bolj uveljavljajo kot dopolnilo k tradicionalnim

mirovnim operacijam.

- Kljub na novo uveljavljenemu konceptu političnih mirovnih operacij je že mogoče vsaj

deloma ugotavljati njihovo uspešnost in predvidevati izide operacij.

1.4 METODE PROUČEVANJE

Za proučevanje tematike sem uporabil več družboslovnih metod, ki se med seboj

dopolnjujejo in nadgrajujejo. Kot osnovno sem uporabil metodo analize in interpretacije

vsebine primarnih (izjave, resolucije, poročila) in sekundarnih virov (množični mediji, članki,

knjige). Ti viri so mi služili tudi pri uporabi opisne metode, ki ima prav tako velik pomen, saj

zaradi majhnega števila poglobljenih del o tematiki ni mogoče dobiti nekega celovitejšega

vpogleda v problematiko in zato je bilo potrebno združiti podatke v neko celoto, da sem lahko

izdelal zaključke. Za pojasnitev konceptov in pojmov, njihove uporabe, razvoja in odnosov

med njimi sem uporabil konceptualno analizo. Z zgodovinsko-razvojno analizo sem poskušal

prikazati razvoj mirovnih operacij in sprememb, ki vodijo v uveljavitev političnih mirovnih

operacij, s primerjalno metodo pa sem primerjal glavne značilnosti političnih mirovnih

operacij, ki so potekale v času proučevanja ter poskušal ugotavljati trende in povezave med

njimi in s tem tudi preverjati hipoteze. Ob tem je potrebno še poudariti, da zaradi nenehnih

sprememb v proučevanih operacijah naloga zajema le podatke, dostopne do 31.01.2004.

10

1.5 STRUKTURA NALOGE

Nalogo sestavlja poleg uvodnega dela še pet poglavij. Prvo poglavje predstavlja

metodološko-hipotetični okvir, v katerem so predstavljeni predmet, cilj in pomen proučevanja

ter hipoteze.

V drugem poglavju so opredeljeni temeljni koncepti in pojmi, kjer je v ospredju prikaz

razvoja mirovnih operacij, njihovih oblik in značilnosti, načinov izvajanja, ovir idr., skratka

vse, kar je pripeljalo do faze, ko je postalo jasno, da je potrebno vnesti nekaj novega v

dejavnost svetovne organizacije na področju zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti.

V tretjem poglavju je prikaz dokumentov, ki so temelj političnih mirovnih operacij ter njihova

institucionalna umeščenost.

Četrto poglavje zajema oblike in glavne značilnosti političnih mirovnih operacij.

Peto poglavje zajema konkreten opis operacij, ki trenutno potekajo in s tem prikaz razmer, v

katerih se vzpostavijo operacije. Vsebuje tudi nekaj zaključkov, narejenih na osnovi

preučevanja teh operacij.

Zadnje, šesto poglavje obsega verifikacijo hipotez ter zaključne misli.

11

2 TEMELJNI KONCEPTI IN POJMI 2.1 MIROVNE OPERACIJE

Definicij mirovnih operacij je verjetno toliko, kolikor je strokovnjakov, ki se s to tematiko

ukvarjajo in verjetno tudi, kolikor je bilo do sedaj udeležencev v njih. Najbrž pa imajo skoraj

vse nekaj skupnega, tj. da se nanašajo na aktivnosti mednarodne skupnosti za ohranitev

mednarodnega miru in varnosti.

Obstajajo širše in ožje definicije mirovnih operacij, ki bolj ali manj temeljito razčlenijo

organizacijo, pogoje in način izvajanja. Za našo razpravo pa so najbrž dovolj navedene, širše

definicije, saj je podrobnejša razčlemba pojma razvidna iz same razprave. Naj navedemo

nekaj teh definicij:

- Mirovne operacije se nanašajo na vsako mednarodno prizadevanje, ki vključuje

operativno komponento za podporo zaključka oboroženega konflikta ali rešitve

dolgotrajnih nesoglasij (Diehl, 1994: 4).

- Mirovne operacije so "vse oblike vojaških in nevojaških aktivnosti, ki potekajo v

kontekstu političnih in diplomatskih prizadevanj za vzpostavitev in ohranjanje

mednarodnega miru." (Jelušič, 2003: 20)

- Mirovne operacije so dejavnosti preprečevanja, zadrževanja, umirjanja in prenehanja

sovražnosti tako v posamezni državi kot med njimi, organizirane v OZN z namenom

preprečiti izbruh konfliktov, vzpostavljati, vzdrževati in izgrajevati mednarodni mir in

varnost (Grizold, 1999: 44).

Če nekako združimo definicije, ugotovimo: da mirovne operacije (1) zajemajo prizadevanja

mednarodne skupnosti (v okviru OZN kot krovne organizacije ali pa v ožjih okvirjih), (2) da

vključujejo vojaške ali nevojaške aktivnosti in (3) da je skupni cilj vzpostaviti ali ohraniti

svetovni mir, skratka, preprečevati ali vsaj zmanjšati trpljenje ljudi.

V naslednjih podpoglavjih si bomo na kratko ogledali razvoj in značilnosti mirovnih

operacij v okviru OZN ter hkrati podrobneje opredelili dejavnike, ki so pripeljali do

vzpostavitve političnih mirovnih operacij.

12

2.1.1 SPLOŠNO O RAZVOJU MIROVNIH OPERACIJ V OKVIRU OZN

Sistem OZN je bil vzpostavljen ob koncu 2. sv. vojne s temeljno zamislijo ohraniti

svetovni mir in varnost z vsemi sredstvi ter zaščititi človekove pravice. Namen ustanoviteljev

je bil, da bi morebitne kršitelje mednarodnega miru in varnosti odvrnili od namere z obstoječo

realno grožnjo ali pa mednarodni mir in varnost ponovno vzpostavili, če bi bila porušena.

Izkušnje DN so bile dobro izhodišče ustvarjalcem OZN, ki so zagotovili kar nekaj

sprememb, katere naj bi omogočile uresničitev temeljnega cilja organizacije. Ena večjih

sprememb je vzpostavitev univerzalnosti članstva ter osredotočenost na celotno mednarodno

skupnost, ne le na članice. Naslednja pomembna sprememba pa se nanaša na glasovalni

aparat, kjer ni več potrebno soglasje vseh članic Varnostnega sveta, ki je v DN onemogočalo

sprejem ukrepov.

Poudariti moramo tudi pomen velikih pooblastil VS kot primarnega organa, odgovornega

za zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti, ki s pomočjo zavezanosti članic, da

prispevajo sredstva in sile, lahko do neke mere to dejansko zagotavlja (UN Military Observer

Handbook, 1994: 2-6). Hladna vojna in bipolarizacija mednarodnega sistema sta imela svoj

odraz tudi v delovanju VS, kjer se je v razmerah, ko skoraj nobena država ni bila izven

interesne sfere katere od velesil, onemogočalo izvajanje ukrepov z dajanjem veta stalnih

članic. To je povzročilo, da je sistem kolektivne akcije postal skoraj nefunkcionalen in je

obstajal domala samo na papirju. To se je odražalo tudi v neuspešnih dogovarjanjih glede

prispevka sil za posredovanja (Diehl, 1994: 1, 24; UN Military Observer Handbook, 1994: 2-

5, 2-7).

Za zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti Ustanovna listina (UL) OZN predvideva

v VI. poglavju (33. čl.) mehanizme za mirno reševanje sporov (pogajanja, anketa,

posredovanje, sprava, razsodništvo, sodna rešitev, obračanje na regionalne ustanove ali

regionalne dogovore ter druga mirna sredstva), v VII. poglavju (41. čl.) pa UL predvideva

ukrepe ob neuspešni uporabi sredstev za mirno reševanje sporov. Ti ukrepi so: "popolna ali

delna prekinitev gospodarskih odnosov in železniških, pomorskih, zračnih, poštnih

telegrafskih, radijskih in drugih komunikacijskih sredstev ter pretrganje diplomatskih

odnosov" ali (42.čl.) akcije z uporabo sile, ki lahko vključujejo demonstracije, blokade in

druge operacije (UL OZN, 1992: 23).

Mirovne operacije sodijo med šesto in sedmo poglavje UL, zato jih je nekdanji generalni

sekretar (GS) OZN Dag Hammarskjöld poimenoval kar operacije 'šestega in pol poglavja'

(www.un.org/Depts/dpko/dpko/intro/1.htm, 23.09.2003). Mirovne operacije OZN temeljijo na

13

načelu nepristranske prisotnosti sil OZN, ki omogoči umiritev razmer in ustvarja pogoje za

pogajanja in rešitev konfliktne situacije, torej pogoje za nadaljnje politične aktivnosti v smeri

dokončne in trajne rešitve situacije.

Od napotitve prvih vojaških opazovalcev (UN military observers) leta 1948 so se mirovne

operacije razvijale - bolj ali manj - v skladu s spremembami v svetu in z njimi povezanimi,

močno različnimi konflikti, kar je bilo še posebej izrazito v zadnjem desetletju 20. stoletja.

Prej so konflikti nastajali predvsem med suverenimi državami, v omenjenem obdobju pa se

glavnina konfliktov pojavlja znotraj suverenih držav, kar močno otežuje organizacijo in

izvajanje mirovnih operacij. To se odraža v kompleksnosti operacij, ki so prerasle svojo

tradicionalno vlogo in zasnovo ter vključujejo poleg novih strukturnih elementov tudi nova

področja delovanja1 (www.un.org/Depts/dpko/dpko/intro/1.htm, 23.09.2003).

Pomemben dejavnik mirovnih operacij nedvomno ostaja tudi realna sila, ki jo mirovne sile

premorejo, vendar so dejavniki, kot so nepristranskost, podpora mednarodne skupnosti, pritisk

javnega mnenja in pripravljenost različnih strani v spopadu, da dosežejo mir, še vedno ključni

(www.un.org/Depts/dpko/dpko/intro/3.htm, 06.06.2003).

2.1.2 GENERACIJE MIROVNIH OPERACIJ

Mirovne operacije lahko na podlagi glavnih značilnosti razvrstimo v tri generacije, ki

odražajo odzive svetovne organizacije na nove izzive in omogočajo lažje razumevanje

sprememb. Glede na značilnosti generacij bi lahko le-te odražale le raven uporabe sile v

operacijah, vendar menim, da so odraz predvsem drugačnega, širšega razumevanja razmer ter

predvsem odločnejšega odziva mednarodne skupnosti. O mirovnih operacijah prve in druge

generacije najdemo veliko napisanega skoraj v vsakem besedilu, ki obravnava tematiko

mirovnih operacij, zato tega ne bomo podrobneje opisovali, temveč bomo navedli le njihove

glavne značilnosti, kar nam bo pomagalo razumeti razloge za razvoj političnih mirovnih

operacij. 1 Velik premik je bil storjen na tem področju z vključitvijo dolgoročnih oblik pokonfliktne rekonstrukcije in družbene rehabilitacije, kar je najbrž tudi posledica razvoja študij o človeški varnosti (human security studies), ki imajo poudarek na civilni družbi, razvoju in splošnem blagostanju (Ginifer, 1996 v Louise, 1997: 54) ter zajemajo predvsem netradicionalne grožnje varnosti, kot so: ekonomski, socialni, zdravstveni in okoljski dejavniki, droge, terorizem, organizirani kriminal, mine, spolno nasilje itd. Pozornost se posveča tako ljudem kot državi, tako preventivi kot tudi ukrepom za odpravljanje posledic (Bruderlein, 2002 v Monshipouri, 2003: 145). Tudi Peou (2002: 51) opredeljuje premik h konceptu kolektivne varnosti človeka, ki ima kot referenčno točko za varnost individualnega človeka in ne države, kot je to pri nacionalni varnosti.

14

2.1.2.1 Mirovne operacije prve generacije

Prva generacija mirovnih operacij obsega operacije, vzpostavljene predvsem v obdobju

med leti 1947-1988, zanje pa se je uveljavilo poimenovanje 'tradicionalne mirovne operacije'.

Za to generacijo operacij je značilno, da so potekale večinoma zaradi sporov v procesu

dekolonizacije2 (12 od 13-ih), hkrati pa je značilno tudi to, da so bile milejše narave in

manjšega obsega, saj za operacije v okviru VII. poglavja UL ni bilo moč doseči soglasja v VS

zaradi polariziranosti in veliko konfliktov se tam sploh ni obravnavalo3 (Jelušič, 2003a: 13).

Tako operacije prve generacije predstavljajo v začetku predvsem majhne neoborožene misije

z nalogami opazovanja in poročanja o spoštovanju sporazumov, kasneje pa tudi lahko

oborožene vojaške sile, ki so s fizično prisotnostjo med sprtimi stranmi preprečevale nasilje.

Ena temeljnih značilnosti teh operacij je delovanje po načelih: soglasja sprtih strani o

prisotnosti mirovnih sil, nepristranskosti le-teh ter možnosti uporabe sile le v samoobrambne

namene.

2.1.2.2 Mirovne operacije druge generacije

Mirovne operacije druge generacije se vzpostavljajo predvsem po letu 1988, čeprav

najdemo primere že prej. Ta generacija zajema predvsem vrsto novih operacij, vzpostavljenih

kot odgovor na konflikte, nastale po koncu hladne vojne. Za te operacije je značilna temeljita

sprememba njihove vloge, ki se sedaj ne uresničuje le skozi patruljiranja na razmejitveni črti

in nadzor spoštovanja premirja - kar obsegajo tradicionalne mirovne operacije prve generacije

- temveč vsebujejo tudi: upravne zadeve, izvedbo volitev, referendumov, nadzor nad

spoštovanjem človekovih pravic, usposabljanje civilne policije, začasno upravo, nadzor nad

demobilizacijo in razoroževanjem, nadzor nad repatriacijo beguncev, nadzor nad umikom

tujih sil, nadzor nad izpustitvijo političnih zapornikov, zagotavljanje humanitarne pomoči in

koordinacijo s humanitarnimi organizacijami, vzpostavljanje ekonomije, zdravstva, šolstva,

2 Benko (1997a: 274-275) navaja, da so se nove krize v mednarodni skupnosti pojavile predvsem po letu 1965 v državah, ki so nastale po 2. svetovni vojni. Nove krize so bile predvsem državljanske vojne, secesije, etnični in plemenski spopadi kot posledice ostankov kolonialnega sistema (umetno postavljene meje, neustrezne novonastale politične in pravne ustanove). 3 Prelomnica je bil sprejem resolucije generalne skupščine "Uniting for Peace", s katero je "generalna skupščina dobila pristojnosti, da razpravlja o vprašanjih mednarodnega miru in varnosti, če je dana iniciativa sedmih članic Varnostnega sveta ali pa večine v Generalni skupščini" (Benko, 1997: 292).

15

sodnega sistema itd. (Ryan, 2000: 29; Jelušič, 2003a: 14). Tudi struktura sil je zelo raznolika,

poleg vojaških sil sodelujejo tudi civilni policisti, visoki uradniki, civilni opazovalci,

strokovnjaki za politične sisteme, nevladne organizacije itd. (Jelušič, 2003a: 14). Zaradi

raznovrstnosti nalog in udeležencev se zanje uporablja ime kompleksne ali

multidimenzionalne operacije.

Goulding (v Jelušič, 2003a: 14) v to generacijo mirovnih operacij poleg tradicionalnih

operacij uvršča tudi (1) preventivno namestitev sil OZN pred izbruhom oboroženega spopada

na zahtevo ene od sprtih strani in samo na njenem ozemlju, (2) operacije za zaščito

humanitarne pomoči še med oboroženimi spopadi, (3) operacije za stabilizacijo razmer in

vzpostavitev državnosti in (4) operacije za preprečitev kršenja dogovorov v sporu (predvidena

je tudi uporaba prisile, pri čemer sprte strani vnaprej dosežejo sporazum o pogojih uporabe

sile).

Pomembna sprememba v tej generaciji je tudi opuščanje nekaterih načel operacij za

ohranjanje miru, kot je npr. načelo soglasja sprtih strani in povečana pripravljenost za

uporabo sile, kar lahko ruši tudi načelo nepristranskosti4. Velika sprememba je tudi opuščanje

načela nesodelovanja sil stalnih članic VS (Jelušič, 2003a: 13).

2.1.2.3 Mirovne operacije tretje generacije

Tretjo generacijo mirovnih operacij lahko različno opredelimo. Tako nekateri avtorji5

uvrščajo vanjo predvsem operacije za vsiljevanje miru in različne intervencije z odobreno

uporabo sile ne le za samoobrambo, temveč za doseganje ciljev. Drugi avtorji6 pa

opredeljujejo operacije tretje generacije predvsem kot aktivnosti za obnovo in razvoj držav po

konfliktu ter za preprečevanje ponovnega izbruha konflikta (graditev miru). Menim, da so

trdnejši argumenti za slednjo opredelitev predvsem v izrazitem razlikovanju med temi in

ostalimi operacijami, saj gre – kot bomo videli v naslednjih poglavjih - v tem primeru za

4 Ta premik lahko najdemo tudi v ugotovitvah Panela Združenih narodov o mirovnih operacijah (www.un.org/peace/reports/peace_operations/docs/part2.htm, 02.09.2003: par. 50), ki v poročilu navaja, da nepristranskost sedaj pomeni privrženost načelom UL in ciljem mandata mirovne operacije, ki temelji na teh načelih. 5 Nekaj avtorjev, ki generacije mirovnih operacij opredeljujejo na ta način: Alden (1997); Finch III.( 1996); Schmidl (1996); Akashi (2000); Malan (1998); Higgins (2003); Breuer in Dasher (2003); www.peacewomen.org/un/pkwatch/basics.html, 16.02.2004. 6 Nekaj avtorjev, ki generacije mirovnih operacij opredeljujejo na ta način: Kuhne (2003); Oliver (2004); Bratt in Gionet (2001), Jelušič (2003b: 23).

16

prenos težišča delovanja na politično ter gospodarsko področje, zaradi česar te operacije

imenujemo tudi politične mirovne operacije. Resda značilnosti teh operacij lahko zasledimo

že pri drugi generaciji mirovnih operacij, vendar za začetek izvajanja lahko smatramo

vzpostavitev Urada združenih narodov v Burundiju leta 1993.

2.1.3 KRITIKE TRADICIONALNIH MIROVNIH OPERACIJ

Raziskave sodobnih mirovnih operacij so pokazale vso njihovo kompleksnost in vse

težave. Nekdaj tako cenjena dejavnost OZN je v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja

naletela na neštete kritike, posledice več neuspehov (Somalija, Balkan, Ruanda), ki so

povzročili tragične rezultate (Schmidl, 2000: 1-3). Kritike se najpogosteje nanašajo na

neustrezne mandate, tehnično in tehnološko neustreznost, logistično nezadostnost, neustrezno

usposabljanje, pomanjkanje komunikacije med upravo in misijami na terenu, nezmožnost

izvajanja večjih operacij, neobstoj doktrine in kot posledica tega tudi nedefiniran ad hoc

pristop, ki ni ustrezal zahtevam novonastale situacije.

Za našo razpravo najpomembnejša kritika pa se nanaša na reaktiven pristop svetovne

organizacije pri zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti, za katerega pravi Ryan (2000:

30), da bi ga morala zamenjati proaktivnost7. S tem se strinja tudi generalni sekretar ZN v

svojem poročilu o preprečevanju oboroženih konfliktov (A/55/985-S/2001/574: par. 19), ki ga

je pripravil za 55. zasedanje Generalne skupščine ZN leta 2001 in v katerem ugotavlja

prevladovanje reakcije pri zagotavljanju kolektivne varnosti v drugi polovici 20. stoletja.

Omenjena kritika uspešnosti mirovnih operacij se nanaša predvsem na dejstvo, da

tradicionalne mirovne operacije niso namenjene reševanju konfliktov, temveč preprečitvi

vojaškega spopada (Jelušič, 2003a: 12). Tudi Galtung (1976 v Fisher, 1993) opredeli

ohranjanje miru kot razdruževalni proces, saj tretja stran posreduje samo, da ločuje sprte

strani in vzdržuje odsotnost neposrednega nasilja.

7 S proaktivnostjo mislimo predvsem na preventivno delovanje s ciljem odstranjevanja dejavnikov, ki so v preteklosti že povzročali konflikte in na preprečevanje nastanka teh dejavnikov ter pomoč pri ustvarjanju pogojev za trajen mir. Poleg vojaških preventivnih aktivnosti je najpomembnejša strukturna preventiva (politične, institucionalne in razvojne aktivnosti), ki deluje v smeri izboljšanja področij sociale, gospodarstva, enakopravnosti, nerazvitosti, slabotnih ali neobstoječih institucij, neustreznega upravljanja, kršitev človekovih pravic itd. (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/fr_peacemaking.htm, 01.09.2003).

17

Kot pravi Berdal (1993: 49), so tradicionalne operacije bile večinoma vojaške operacije z

omejenimi političnimi cilji in nalogami ter omejenimi političnimi funkcijami. To je verjetno

posledica dejstva, da je težko pretvoriti dolgoročne politične cilje v kratkoročne vojaške,

kratkoročna vojaška akcija mirovnih sil pa včasih zanemari dolgoročno politično rešitev

temeljnega problema (Berdal, 1993: 77). Zato bi moralo biti načrtovanje mirovnih operacij

usmerjeno v dolgoročni politični proces in ne le v hitro zaustavljanje človeškega trpljenja

(Berdal, 1993: 76).

Iščejo se novi načini, ki bi presegli to stanje8, saj obstaja konsenz o tem, da je preventiva

boljša kot kurativa. Vendar kljub temu konsenzu ni pravega udejanjanja, verjetno je to

posledica človekove narave, ki se raje posveča stvarem, katerih rezultati so vidni takoj,

namesto nekje v prihodnosti, sploh če smo takoj izpostavljeni stroškom9, razmišlja v že

omenjenem poročilu GS (A/55/985-S/2001/574: par. 1). S tem tudi opozarja na

nepripravljenost mednarodne skupnosti za kakršnekoli preventivne izdatke10. Kljub znanim

razlikam v stroških preventive in kurative je težko preusmeriti aktivnosti in sredstva od že

obstoječih konfliktov, s tem pa reakcija prevlada nad proaktivnostjo (Schnabel, 2002: 12).

8 Kot pravi Zartman (2001: 1): "da se stvari uredijo, preden postanejo problem in problemi uredijo, preden nastane nasilni konflikt". 9 Nedvomno je ceneje konflikte preprečiti, kot pa se soočati z njimi. Primeri stroškov (prva številka je ocena stroškov, če bi se izvedle preventivne aktivnosti, druga pa ocena stroškov posredovanja v konfliktu): Bosna in Hercegovina: 33,3 milijarde USD 53,7 milijarde USD Haiti: 2,3 milijarde USD 5,0 milijard USD Somalija: 1,5 milijarde USD 7,3 milijarde USD Makedonija: 300 milijonov USD, porabljenih za preventivo, je prihranilo velik delež od ocenjenih 15 milijard USD, kolikor bi bilo porabljenih v primeru, če bi konflikt eskaliral do srednje intenzivitete (Brown in Rosecranc, 1999 v Schnabel, 2002: 12). 10 Poleg stroškov, ki doletijo mednarodno skupnost, še večji stroški doletijo tudi okolje, v katerem se konflikt odvija. Stroški uničenja v vojni ne vključujejo samo človeških in materialnih izgub, temveč tudi socialno, politično, ekološko, psihološko in duhovno uničenje, kar kaže na obseg in kompleksnost pokonfliktnih prizadevanj (Reychler, 1997). Zato Zartman (2001a: 305) opozarja tudi na pomen seznanitve strani v spopadu glede razmerja trenutnih vložkov in dobičkov v prihodnosti ter pomena prestrukturiranja konflikta v smeri, ki omogoča doseganje sporazuma s pozitivnim izidom.

18

2.2 POLITIČNE MIROVNE OPERACIJE

Politične mirovne operacije so koncept, ki se je začel uveljavljati v 90-ih letih prejšnjega

stoletja, predvsem kot posledica razvoja dogodkov v času po koncu hladne vojne. Omenjene

kritike tradicionalnih mirovnih operacij so se vrstile predvsem zaradi nezmožnosti

zagotavljanja stabilnosti doseženega stanja, saj so dostikrat nesoglasja izbruhnila v novo

nasilje takoj po končani mirovni operaciji. Po mnenju Jelušičeve (2003b: 23) naj bi bile

politične mirovne operacije namenjene preseganju kritik operacij za ohranjanje miru, ki so

spore le zamrznile in ne odpravile (zato se jim lahko pridoda oznaka 'operacije za graditev

negativnega miru'). Ker so bile slednje le sredstvo za vzdrževanje statusa quo na kriznih

območjih, je bilo potrebno iskati učinkovitejše mehanizme (UN Military Observer Handbook,

1994: 2-16), kar bi lahko bile politične mirovne operacije, katerim se pridoda oznaka

'operacije za graditev pozitivnega miru', saj so usmerjene v graditev trajnega miru.

Podsekretar ZN za politične zadeve Kieran Prendergast je dejal (www.un.org/Depts/dpa/

docs/conflict/text.html, 01.09.2003), da je najpomembnejše pomagati ljudem, da razvijejo

načine in sredstva za skupno življenje, za doseganje tega pa je potreben dolgoročni pristop,

usmerjen v strukturne vire konflikta in vzpostavitev dobrih institucij (npr. pravosodni sistem,

policija), katerim lahko vsi zaupajo in jih podpirajo in ki spodbujajo demokratični razvoj.

Politične mirovne operacije potekajo v razmerah, kjer ni temeljnih struktur, ki bi bile

sposobne same izpeljati proces prehoda v mir in tako obstaja izrazitejša nevarnost ponovitve

konflikta. To je še posebej pogosto v situacijah po dolgotrajnih državljanskih vojnah, kjer je

graditev trajnega miru še posebej zahtevna, kot bomo videli v opisu operacij11. Zato aktivnosti

za doseganje teh ciljev potekajo predvsem v političnem, gospodarskem in socialnem polju,

vojska pa je vedno manj navzoča (le z nekaj opazovalci in svetovalci), v operacijah pa ima

pomembno vlogo tudi civilna policija (Jelušič, 2003b: 23).

Tudi ZN ločujejo dva tipa operacij: prve so operacije za ohranjanje miru, druge pa

politične misije in misije za graditev miru (http://www.un.org/Depts/dpko/yir/english,

04.09.2003). Pri tem je potrebno poudariti, da je ohranjanje miru v pristojnosti Oddelka za 11 Posebni svetovalec generalnega sekretarja Michael Doyle z univerze Princeton pravi (www.un.org/Depts/dpa/docs/conflict/text.html, 01.09.2003), da je konec vojne lahko tudi destabilizacijski kot vojna sama. To pojasnjuje s tem, da je vojna oblika revolucije, ki naredi družbe nedemokratične, saj se moč centralizira, mediji omejijo, gospodarstvo pa se podredi vojni. Preoblikovanje take družbe po vojni ima prav tako značilnosti revolucije, zato je graditev miru tako zahteven in kompleksen proces.

19

operacije za ohranjanje miru, drugi dve obliki pa v pristojnosti Oddelka za politične zadeve. V

domeno Oddelka za politične zadeve sodita tudi preventivna diplomacija in ustvarjanje miru.

Ker se naša razprava nanaša na politične mirovne operacije, se bomo osredotočili le na

slednje.

2.2.1 Kratko terminološko razmišljanje

Za opredelitev posameznih aktivnosti v okviru mirovnih operacij obstaja množica izrazov.

Tako lahko naletimo na težave pri prevajanju in uvajanju novih pojmov v slovenski jezik.

Glavni razlog za to je potreben čas, da se določen izraz utrdi kot termin, ki nedvoumno

označuje nek koncept oz. pojem. Tudi v drugih jezikih se srečujejo s podobnimi težavami in

iz tega niso izvzete niti angleško govoreče države, katere v svojih dokumentih s tega področja

uporabljajo različno izrazoslovje.

V našem okolju se je že utrdila uporaba kar nekaj poimenovanj, nekateri izmed njih - kot

je npr. 'politične mirovne operacije' - pa so še pred tem procesom. Menim, da se utegne

pojaviti razprava glede tega poimenovanja predvsem pri dveh vprašanjih. Prvo vprašanje

zadeva primernost uporabe termina 'operacija' v tej zvezi. V terminologiji ZN se za tovrstne

operacije uporabljata izraza 'politične misije' (political missions) in 'operacije za graditev

miru' (peace-building operations) ter se uvrščata skupaj, kar jih takoj jasno loči od ostalih

oblik mirovnih operacij. Pri tem je potrebno upoštevati, da se termin 'operacija' (angl.

operation, fr. opération, it. operazione, šp. operación, nem. operation) v tuji, pretežno angleški

literaturi pogosto uporablja na političnem in drugih področjih12, česar ne moremo trditi za naš

jezikovni prostor.

V našem pojmovanju se izraz 'operacija' uporablja (poleg medicine, matematike,

ekonomije, faz delovnega procesa) za opis vojaške aktivnosti (kot manever, akcija enot-e na

določenem nivoju delovanja oboroženih sil ali kot mirovna operacija) z jasno opredeljenim

pristopom, cilji in zaključkom. V primeru 'političnih mirovnih operacij' pa bi lažje rekli, da

12 V potrditev tega lahko navedem, da se pri pregledu spletnih strani (z iskalnikom Google - www.goggle.com) pojavlja termin operacija v slovenskem jeziku 16311-krat, vendar ob pregledu teh povezav vidimo, da se v besednih zvezah pojavlja 1175-krat z 'mirovna', enkrat 'politična', ostale zveze pa se nanašajo pretežno na področje medicine, matematike, ekonomije, faz delovnega procesa itd., besedne zveze, ki bi se nanašala na politiko, pa ni. Ob pregledu tujih spletnih strani opazimo, da se v angleškem jeziku pojavlja termin 'political operation' 3230-krat, v francoskem jeziku 'opération politique' 1050-krat, v italijanskem jeziku 'operazione politico(a)' 2141-krat, v španskem jeziku 'operación político(a)' 2135-krat ter v nemškem jeziku 'politische operation' 69-krat.

20

gre bolj kot za operacijo za nek dolgotrajnejši proces, v katerem deluje množica dejavnikov

(od katerih je le malo vojaških), zato je razprava mogoča.

Drugo vprašanje zadeva besedo 'politični', saj gre navsezadnje za mirovne operacije,

katere po več desetletni tradiciji sodijo v domeno oboroženih sil. Poleg tega pa velik del teh

operacij predstavljajo dejavnosti na področjih, kot so: gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo,

področje notranje varnosti, humanitarne aktivnosti itd., kar so nepolitične dejavnosti. Tako je,

kot bomo videli v podrobnejši predstavitvi tovrstnih operacij, njihov bistveni del izgradnja

političnih in drugih struktur13 v državi, katere bodo sposobne same vzdrževati primerno okolje

za mir in razvoj. Politični predznak tem operacijam daje predvsem njihov način organiziranja

in njihova (pretežno civilna) struktura. Torej pri argumentiranju lahko izhajamo iz tega, kar

pravi Benko (1997a: 274), in sicer, da 'tradicionalne' mirovne operacije določa njihova

'vojaška' narava (vojaško osebje in funkcije), ter na enak način opredelimo 'politične'

operacije, torej da jih določa politična narava organiziranosti, osebja in funkcij.

13 Kühne (2001: 383) pravi, da je prav izgradnja kapacitet družbe za reševanje konfliktov brez nasilja tisti element, ki kaže na politično bistvo graditve miru, čeprav le-ta vključuje tovrstne aktivnosti (razvoj, humanitarna pomoč, človekove pravice), ki so daleč od politike.

21

3 TEMELJNI DOKUMENTI IN INSTITUCIONALNA UMEŠČENOST

POLITIČNIH MIROVNIH OPERACIJ 3.1 DNEVNI RED ZA MIR IN DOPOLNILO DNEVNEGA REDA ZA MIR

V naslednjih dveh podpoglavjih se bomo posvetili trem pomembnim dokumentom, ki

predstavljajo okvir za razvoj in uveljavitev koncepta političnih mirovnih operacij. Ti

dokumenti so: Dnevni red za mir, Dopolnilo dnevnega reda za mir ter Brahimijevo poročilo.

Dokument Dnevni red za mir: preventivna diplomacija, ustvarjanje in ohranjanje miru

(An Agenda for Peace: Preventive diplomacy, peacemaking and peacekeeping: A/47/277-

S/24111) je rezultat pobude VS OZN, naslovljene na GS ob srečanju na vrhu januarja 1992.

To je poročilo, ki obsega analizo in priporočila s področja preventivne diplomacije

(Preventive Diplomacy), operacij za ustvarjanje miru (Peace Making Operations), operacij za

ohranjanje miru (Peacekeeping Operations) ter pokonfliktnih operacij za graditev miru (Peace

Building Operations) (Ghali, 1992: par. 1, 5).

V čem je pomen dokumenta? GS v poročilu ugotavlja, kako spremembe v svetu

(predvsem konec hladne vojne ter pojav konfliktov z izjemno globokimi etničnimi, verskimi,

socialnimi, kulturnimi in jezikovnimi viri) vplivajo na delo svetovne organizacije. Med

pomembnejšimi ugotovitvami pa je sprememba v pogledu na varnost, ki ni več strogo vezana

na državo, temveč na posameznika, kar je v skladu s konceptom pozitivnega miru14, družbene

pravičnosti in demokracije. Peou (2002: 52) to ugotovitev ocenjuje kot odmik od realističnega

razumevanja mednarodne politike v smislu poudarjanja omejevanja pro vojnega obnašanja

držav. Država kot absolutna točka varnosti ne obstaja več. Še vedno je ključno načelo

spoštovanje temeljne suverenosti in nedotakljivosti, a hkrati Ghali poudarja, da je čas

absolutne in ekskluzivne suverenosti minil, saj se teorija te oblike suverenosti ni nikdar

skladala z realnostjo (Ghali, 1992: par. 17).

14 Pozitivni mir (imenovan tudi 'mir s pravicami') je stanje, ko človek ni oviran pri polnem razvoju in življenju (Fetherston, 2000: 202). Pozitivni mir je stanje, v katerem sta zagotovljena socialna in ekonomska pravičnost vsem. Pogoji za pozitivni mir so: (1) zadovoljevanje potreb državljanov, (2) varnost kot zaščita pred hudim pomanjkanjem nujnih življenjskih dobrin in kot zaščita pred napadom in viktimizacijo, (3) enako razporejanje dobrin ter (4) zaščita šibkih pred močnejšimi (Rapoport, 1999: 676). Nekaj o značilnostih konceptov pozitivnega in negativnega miru glej tudi v Tabeli 2 v Prilogi.

22

Ghali poziva VS, da ob večji enotnosti, ki sedaj vlada v tem organu15, intenzivnejše

uporablja sredstva za mirno reševanje sporov (Ghali, 1992: par. 35); ob tem pa bi bila

potrebna tudi večja zavzetost in trud držav, organizacij in sistema ZN (Ghali, 1992: par. 16),

večjo vlogo pa naj bi prevzemale regionalne organizacije in dogovori. Zaradi navedenih

sprememb v svetu in globoko zakoreninjenih nasprotij se bo morala svetovna organizacija še

posebej osredotočiti na pomoč pri razvoju in transformaciji nacionalnih struktur ter pri

promociji demokracije, spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ghali, 1992:

par. 59).

Ko gre za našo razpravo, pa je poleg spremenjenega pogleda na varnost, največji pomen

Dnevnega reda za mir predvsem v novi opredelitvi mirovnih operacij (pojem mirovnih

operacij se uveljavi namesto do tedaj razširjenega izraza operacij za ohranjanje miru) (Jelušič,

2003b: 22) in v poudarjanju pomena razširitve aktivnosti ZN na čas pred izbruhom konflikta

in v času po vzpostavitvi miru (preventivna diplomacija, ustvarjanje miru, pokonfliktna

graditev miru16.

Tako Ghali opredeli dele procesa zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti:

- čim zgodnejše odkrivanje virov potencialnih konfliktov in njihovo odpravo z

diplomatskimi sredstvi,

- ob izbruhu konflikta z operacijami za ustvarjanje miru razrešiti vzroke, ki so privedli do

konflikta,

- z operacijami za ohranjanje miru ohraniti mir in pomagati operacijam za ustvarjanje miru

pri uresničevanju dogovorov,

- z operacijami za graditev miru vzpostaviti institucije, infrastrukturo in graditi vezi med

stranmi, ki so bile v spopadu ter poseči v polje najglobljih virov krize: gospodarske

situacije, socialne nepravičnosti, političnega zatiranja (Ghali, 1992: par. 15).

Ghali v poročilu tudi prvi podrobneje definira koncepte omenjenih operacij, čeprav lahko

veliko njihovih elementov zasledimo že v generaciji kompleksnih mirovnih operacij.

Ob petdesetletnici svetovne organizacije je GS predstavil poročilo Dopolnilo dnevnega

reda za mir (Supplement to an Agenda for Peace: A/50/60-S/1995/1). V njem navaja

probleme, ki so se pojavili v obdobju med objavo Dnevnega reda za mir in letom 1995 ter

ugotavlja kvalitativne spremembe, ki so se zgodile na področju konfliktov. 15 Opozoril je na situacijo v preteklosti, ko je bil VS kot posledica razdeljenosti nemočen pri spopadanju s konflikti, saj so pravico do veta uporabili kar 279-krat. 16 Problematiko koncepta pokonfliktne graditve miru je GS dodal samoiniciativno, saj v pobudi VS za izdelavo poročila tega ni bilo.

23

Tako navaja, da je večina konfliktov notranjih ter da imajo etnični ali religiozni značaj,

označujeta pa jih tudi nenavadna krutost in nasilje, katerega posledica je izredno veliko

število beguncev. Kot glavni akterji v teh konfliktih so poleg rednih oboroženih sil držav še

gverilci, milice in civilisti. Najbolj značilen za te konflikte pa je propad državnih institucij,

policije in sodstva, kar vodi v kaos (Ghali, 1995: par. 11-13). Značilno je tudi, da v novejših

konfliktih težko ugotovijo agresorja ali vsilijo prekinitev sovražnosti, pojavi pa se nova

dimenzija – zaščita humanitarnih operacij (Bosna in Hercegovina, Somalija) (Ghali, 1995:

par. 18). Poleg tega pa mirovne operacije vključujejo vse širši spekter civilnih zadev, kot so:

"nadzor prekinitve ognja, premestitve in demobilizacija sil, njihova vključitev v civilni svet,

uničevanje orožja, oblikovanje in izvajanje programov razminiranja, vračanje beguncev in

razseljenih oseb, humanitarna pomoč, nadzor obstoječih civilnih struktur, vzpostavitev

policijskih sil, nadzor nad spoštovanjem človekovih pravic, oblikovanje in nadzor nad

ustavnimi, pravosodnimi in volilnimi reformami, opazovanje, nadzor ali celo organiziranje in

izvedba volitev ter koordinacija pomoči za gospodarsko rehabilitacijo in obnovo" (Ghali,

1995: par. 21).

Jasno je postalo, da samo izvajanje sporazumov v tako kompleksnih situacijah ni

zadostno zagotovilo za trajen mir, ampak je potrebno delovati na mnogih področij, kot so

izgradnja nacionalnih institucij, promocija človekovih pravic, zagotavljanje notranje varnosti

in druge politične naloge (Ghali, 1995: par. 22). Globokim koreninam konfliktov bo kos le

potrpežljiva diplomacija in vzpostavljanje političnih in drugih procesov, ki gradijo zaupanje

in omogočajo dogovor o ustreznih rešitvah (Ghali, 1995: par. 36). Vendar dejstvo, da ZN

lahko pomagajo sprtim stranem le če one to želijo, kaže na težavnost naloge (Ghali, 1995: par.

14).

Pomen Dopolnila dnevnega reda za mir je tudi stališče, da so lahko aktivnosti za graditev

miru tudi preventivne, da torej niso vezane na konec nasilnega konflikta in na operacije za

ohranjanje miru ter da jih lahko izvajajo tudi v predkonfliktnem času (Ghali, 1995: par. 47-

56).

3.2 BRAHIMIJEVO POROČILO

Dokončni uveljavitvi novih konceptov v sferi mirovnih operacij gre zahvala dokumentu

Poročilo Panela o mirovnih operacijah Združenih narodov (Report of the Panel on United

Nations Peace Operations, A/55/305-S/2000/809), imenovano tudi Brahimijevo poročilo

24

(panelu, ki se je sestal 7. marca 2000 na pobudo GS, je predsedoval nekdanji zunanji minister

Alžirije Lakhdar Brahimi). Poročilo je pripravilo 10 uglednih mednarodnih strokovnjakov,

nanaša pa se na načine za izboljšanje delovanja ZN. Poročilo so napisali po pogovorih z več

kot 200 osebami znotraj sistema ZN (stalni predstavniki držav v ZN, člani VS ter Posebnega

odbora za operacije za ohranjanje miru, člani vseh oddelkov, ki se ukvarjajo s področjem miru

in varnosti, predstavniki Urada visokega komisarja za človekove pravice in za begunce, člani

drugih skladov in programov ZN, Svetovne banke in udeleženci vseh delujočih mirovnih

operacij) in je tako rezultat izkušenj. Usmerjeno je v dajanje priporočil za boljše delovanje

svetovne organizacije na področju zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti.

V poročilu sta ključni ugotovitvi, da je bil scenarij večine mirovnih operacij do konca

hladne vojne enak (vojna, prekinitev ognja, namestitev vojaških opazovalcev ali enot za

nadzor spoštovanja premirja z istočasnimi prizadevanji za sklenitev političnega premirja) in

da so bila prizadevanja usmerjena večinoma v zdravljenje simptomov in ne v zdravljenje

bolezni. Posledica tega pa so že več desetletij17 delujoče misije (A/55/305-S/2000/809: par.

17). Pri tem pa so organizaciji oteževali delo problemi, ki izvirajo predvsem iz virov

konfliktov (ekonomski, politični, surovine, okolje, etnični, verski, množične kršitve

človekovih pravic itd.), večjega števila strani, ki so vpletene v konflikt (to pomeni večje

število ciljev, ki jih sprte strani poskušajo doseči) ter števila žrtev in povzročene škode, kar

otežuje spravo (ibid.: par. 24).

Poročilo gradi priporočila na treh osnovnih metodah zagotavljanja mednarodnega miru in

varnosti, katere zasledimo tudi v Dnevnem redu za mir: preventivna dejavnost in ustvarjanje

miru, ohranjanje miru ter graditev miru. Ključni pogoji za uspeh operacij v bodoče so

močnejša politična podpora, hitra razmestitev zadostnih sil ter razumna strategija graditve

miru. Poseben pomen pa imajo tudi opozorila državam članicam OZN ter vsem, ki delujejo v

sistemu organizacije. Sporočajo, da je organizacija univerzalna in da se morajo tega zavedati.

Opozarja pa tudi na nesoglasja znotraj sistema ZN glede delitve pristojnosti, o čemer bomo

govorili v naslednjem podpoglavju ter poziva k boljši povezljivosti med oddelki in jasni

delitvi odgovornosti v ključnih organih.

17 Tako potekajo operacije: UNTSO od leta 1948, UNMOGIP od leta 1949, UNFICYP od leta 1964, UNDOF od leta 1974 in UNIFIL od leta 1978 (www.un.org/peace/bnote010101.pdf, 05.11.2003). Sambanis (1999: 79) npr. ocenjuje UNFICYP kot blagoslov in kot prekletstvo za ZN. Z vidika zagovornikov tradicionalnih mirovnih operacij je UNFICYP blagoslov zato, ker že od leta 1974 ni vojne na Cipru, z vidika nasprotnikov pa je prekletstvo, ker še do danes ni prišlo do politične ureditve razmer.

25

3.3 ODDELEK ZA POLITIČNE ZADEVE

3.3.1 Ustanovitev oddelka

Spremembe na področju mirovnih operacij so povzročile, da je v občutljivih političnih

situacijah potreba po hitrih odločitvah postala še pomembnejša (Malone in Wermester, 2000:

39), glede na že omenjene ključne dokumente pa je več poudarka dano politično-diplomatski

preventivni dejavnosti. Organiziranost tega področja v sistemu ZN ni bila ustrezna, saj so

politične zadeve obravnavali v različnih delih sekretariata. Zato je s predsedniško izjavo

S/2350018 januarja 1992 VS pooblastil generalnega sekretarja, da ustanovi Oddelek za

politične zadeve, ki naj bi združeval vse aktivnosti na področju političnih zadev (Ghali, 1995:

par. 26). Oddelek je postal temeljni svetovalni organ in politični vzvod generalnega sekretarja

v zadevah, povezanih z vzdrževanjem mednarodnega miru in varnosti ter nadzorom nad

konflikti znotraj držav.

3.3.2 Organiziranost oddelka

Oddelek za politične zadeve vodi podsekretar za politične zadeve19, ki je odgovoren GS.

Oddelek je organiziran v štiri regionalne odseke, (dva za Afriko, enega za Azijo in enega za

Ameriki) (ST/SGB/2000/10: par. 6.1), Urad podsekretarja za politične zadeve (Office of the

Under-Secretary-General), Odsek za pomoč pri volitvah (Electoral Assistance Division),

Odsek za zadeve v zvezi z VS (Security Council Affairs Division), Enota za načrtovanje

politik (Policy Planning Unit), Enota za dekolonizacijo (Decolonization Unit), Odsek za

pravice Palestincev (Division for Palestinian Rights) in Izvršni urad (Executive Office)

(ST/SGB/2000/10).

18 Sprejeta je bila 31.01.1992 na zasedanju VS o odgovornostih tega organa pri vzdrževanju mednarodnega miru in varnosti. 19 Trenutno to funkcijo opravlja Kieran Prendergast.

26

3.3.3 Funkcije oddelka

Glavna funkcija Oddelka za politične zadeve je svetovanje in podpora GS:

- pri izvajanju njegovih odgovornosti v zvezi s preprečevanjem, nadzorom in reševanjem

konfliktov, vključno s po-konfliktno graditvijo miru,

- v političnem vidiku njegovih stikov z državami članicami in drugimi organizacijami,

- pri zadevah, kot so npr. pomoč pri volitvah, kjer zagotavlja ustrezno obravnavanje in

odgovore članicam, ki za pomoč zaprosijo.

Oddelek zagotavlja podporo tudi VS, Generalni skupščini in njenim podrejenim organom

(ST/SGB/2000/10: par. 2.1), velik delež aktivnosti oddelka pa je usmerjen tudi v podporo

posebnim odposlancem in predstavnikom GS ter političnim uradom in misijam za podporo

miru na terenu (A/55/985-S/2001/574: par. 77). Hkrati je oddelek tudi temeljni akter

preventivne dejavnosti,20 saj organiziranost po regionalnih odsekih omogoča lažje spremljanje

politične situacije po svetu, odkrivanje potencialnih kriz in zgodnje opozarjanje, obenem pa

oddelek preučuje možnosti za preventivne aktivnosti ZN ter aktivnosti za reševanje obstoječih

konfliktov (Ghali, 1995:par. 26; A/55/985-S/2001/574: par. 73). Regionalni odseki tako

spremljajo razvoj situacije21 in opozarjajo v primeru ogroženosti mednarodne varnosti,

ugotavljajo dejstva, načrtujejo in sodelujejo pri aktivnostih na področju potencialnih ali

obstoječih konfliktov, svetujejo glede po-konfliktne graditve miru in usmerjajo aktivnosti

drugih delov sistema ZN, raziskujejo trende, pripravljajo poročila generalnega sekretarja

Generalni skupščini in VS ter skrbijo za stike in sodelovanje z regionalnimi organizacijami in

dogovori, državami članicami, nevladnimi organizacijami, akademskimi institucijami itd.

(ST/SGB/2000/10: par. 6.2).

Poleg regionalnih odsekov in Enote za načrtovanje politik22 ima zelo pomembne funkcije

Odsek za pomoč pri volitvah, ki je središčna točka ZN za pomoč pri volitvah, ki veljajo za

20 Znotraj Oddelka za politične zadeve je bila leta 1998 ustanovljena ti. Skupina za preprečevanje konfliktov (Conflict Prevention Team), organ, ki predstavlja forum za področje razvoja preventivnih akcij znotraj Oddelka za politične zadeve. 21 Uradniki v posameznih področnih odsekih izdelujejo profile držav in spremljajo razvoj dogodkov, tako da ob poznavanju normalnih gospodarskih, političnih in socialnih gibanj takoj zaznajo spremembe, ki bi lahko vodile v krize (A/55/985-S/2001/574: par. 74). 22 Enota za načrtovanje politik izdeluje analize za zgodnje opozarjanje in preprečevanje konfliktov (Sriram in Wermester, 2003: 14), poleg tega pa koordinira razvoj političnih opcij z raziskovanjem ozadja vprašanj, ki vplivajo na delo Oddelka in izdeluje analitične dokumente. Enota tudi organizira dejavnosti, usmerjene v razvoj oddelka na področjih, kot so zbiranje informacij, analize, zgodnje opozarjanje, preventivne akcije, ustvarjanje

27

enega pomembnejših indikatorjev zaključne faze izgradnje družbe za njeno samostojno pot.

Odsek svetuje podsekretarju za politične zadeve, skupaj s Programom ZN za razvoj (United

Nations Development Program – UNDP) in Centrom ZN za človekove pravice preučuje

prošnje za pomoč in svetovanje, koordinira prošnje in jih usmerja do ustreznih institucij,

zagotavlja strokovnjake s tega področja ter pomaga pri začetni podpori razvoju projektov

(ST/SGB/2000/10: par. 6.2; DIILS, 2002:23-1).

3.3.4 Izvršni odbor za mir in varnost

Izvršni odbor za mir in varnost (Executive Committee on Peace and Security - ECPS) je

bil ustanovljen leta 1997 kot najvišji instrument Sekretariata ZN za razvoj in upravljanje

politik miru in varnosti23 (A/C.5/55/46/Add.1, Section 3.). Odboru so bila podeljena izvršna in

koordinacijska pooblastila z namenom lažjega dogovarjanja in koordinacije med oddelki24,

sodelujočimi v operacijah (A/55/305-S/2000/809: par. 66). Razlog je bila predvsem potreba

po določitvi težišča koordinacije mnogih struktur in dejavnosti v sklopu graditve miru. Po

priporočilu Panela je to podsekretar za politične zadeve kot sklicatelj Izvršnega odbora za mir

in varnost (ibid.: par. 44). Poleg zagotavljanja koordinacije pa odbor predstavlja forum za

izdelavo strategij graditve miru (ibid: par. 45).

3.3.5 Razmerje med Oddelkom za politične zadeve in Oddelkom za operacije za ohranjanje

miru

Kot smo že omenili v prejšnjem poglavju, se pojavljajo določena nesoglasja med

Oddelkoma za politične zadeve in za operacije za ohranjanje miru, na katere opozarja tudi miru in pokonfliktna izgradnja miru in zagotavlja razvoj kapacitet oddelka za oblikovanje politik prek povezave z zunanjimi institucijami, centri itd. (ST/SGB/2000/10: par. 7). 23 Izvršni odbor za mir in varnost je eden od štirih sektorskih izvršnih odborov (poleg odbora za ekonomske in socialne zadeve, za razvojne operacije in za humanitarne zadeve), ustanovljenih z začetnim paketom reform leta 1997 (A/55/305-S/2000/809). 24 V odboru so zastopane naslednje agencije in programi ZN, ki sodelujejo v mirovnih opeacijah (Oddelek za politične zadeve, Oddelek za operacije za ohranjanje miru, Oddelek za razorožitvene zadeve, Urad visokega komisarja ZN za človeške pravice, Urad visokega komisarja ZN za begunce, Urad za koordinacijo humanitarnih zadev, Urad za pravne zadeve, Urad koordinatorja za varnost ZN, posebni predstavnik GS za otroke v oboroženih konfliktih, Program za razvoj, Sklad za otroke ter Svetovna banka (A/C.5/55/46/Add.1, Section 3, par. 3.2)

28

Brahimijevo poročilo. Ta nesoglasja zadevajo predvsem delitev pristojnosti in odgovornosti

znotraj sistema ZN, kar naj bi včasih povzročalo celo nefunkcionalnost varnostnega sistema

ZN25. Kot pravi Jelušičeva (Jelušič, 2003b: 25), gre to pripisati spremenjenim mirovnim

operacijam, ki zahtevajo veliko usklajevanja političnih in operativnih elementov med

enakovrednimi telesi, kar je ob mnogih funkcijah in ob vsej kompleksnosti težko izvedljivo.

Nekateri pa to pripisujejo neustreznemu političnemu imenovanju vodilnih, kar se odraža v

utrjenem birokratizmu brez pripisovanja odgovornosti. Imenovanja in napredovanja izvajajo

na osnovi politične korektnosti in regionalnega ravnovesja, ne pa na osnovi dela (Casella,

2003).

Kot poskus premagovanja neskladij med oddelkoma v Brahimijevem poročilu zasledimo

več pobud in pozivov, ki naj bi k temu pripomogle. Poleg splošnih pobud za izboljšanje

sodelovanja je panel dal konkretno pobudo, da naj GS ustanovi Sekretariat za informiranje in

strateške analize v okviru Izvršnega odbora za mir in varnost (Executive Committee on Peace

and Security Information and Strategic Analysis Secretariat - EISAS), katero naj upravljata

skupaj direktorja Oddelka za politične zadeve in Oddelka za operacije za ohranjanje miru

(A/55/305-S/2000/809: par. 68,75). Naslednja pobuda se nanaša na vključevanje drugih

organov, skladov in agencij (DPA, UNDP, OCHA, UNHCR, OHCHR) v proces načrtovanja,

predvsem v primeru kompleksnih operacij (ibid.: par. 199). Najpomembnejše priporočilo

panela pa se nanaša na ustanovitev ti. Namenske skupine za skupne misije (Integrated

Mission Task Force - IMTF), virtualnega telesa26, v katerem bi bili ustrezni kadri iz celotnega

sistema ZN. Njihova naloga bi bila predvsem načrtovanje novih misij in pomoč pri njihovi

izvedbi. Kot pravi poročilo Panela (ibid.: par. 205), posebno težavo predstavlja prenos težišča

z enega oddelka na drugega ob spremembi operacije iz 'ohranjanja miru' v 'politično' ali

obratno, kar pa naj bi novoustanovljena skupina presegla (ibid.: par. 205).

25 Eden od primerov je Urad ZN v Bagdadu, ki naj bi bil odgovoren Oddelku za politične zadeve in Generalnemu sekretarju glede političnih zadev, administrativno podporo pa naj bi uradu zagotavljal Oddelek za operacije za ohranjanje miru. Dejansko pa takšne linije nadzora in komunikacij niso bile nikoli vzpostavljene in so odgovornosti zelo nejasne (Casella, 2003). Suhrke (2001) pa navaja kot primer hudih birokratskih nesoglasij med oddelkoma poleg Iraka tudi V. Timor, ki je nastal že v procesu načrtovanja misije. Oddelek za politične zadeve je vodil vse zadeve v zvezi z V. Timorjem in s tem tudi pogajanja, ki so privedla do referenduma in vzpostavitve operacije UNAMET (operacija za zagotovitev reda, miru in varnosti z vzpostavitvijo prehodne uprave), ki pa je prešla pod okrilje Oddelka za operacije za ohranjanje miru, ki s tovrstnimi operacijami (graditev miru in graditev države) ni imel potrebnih izkušenj. 26 Ti kadri bi delali skupaj le v fazi načrtovanja in v začetni fazi delovanja misije, sicer pa bi ostali na svojih običajnih delovnih mestih in bi delovali s pomočjo sodobnih informacijskih sistemov, pri čemer bi jim bil v pomoč že omenjeni EISAS.

29

4 OBLIKE IN ZNAČILNOSTI POLITIČNIH MIROVNIH OPERACIJ 4.1 OPERACIJE ZA GRADITEV MIRU IN POLITIČNE MISIJE ZN

Operacije za graditev miru27 in politične misije ZN bomo obravnavali skupaj, kot

enovrstne operacije in jih v nadaljevanju tudi poimenovali enotno, kot operacije za graditev

miru. Razlog je predvsem v veliki podobnosti, saj so - kot bomo videli v nadaljevanju - kljub

različnemu poimenovanju njihovi mandati, predvsem pa delo, skoraj enaki. Politične misije

naj bi imele ožje mandate, usmerjene predvsem v spremljanje razmer, koordinacijo aktivnosti

v okviru mirovnega procesa, vzpostavljanje dialoga in vzpostavljanje temeljnih institucij, a se

v praksi pokaže, da so njihove aktivnosti skoraj enake kot v okviru operacij za graditev miru.

Še več, pokaže se tudi, da te aktivnosti potekajo celo v okoliščinah, ko ni organizirane

mirovne operacije in so na območju konflikta prisotne le razne agencije in organi ZN ter

mednarodne organizacije (npr. Urad visokega komisarja ZN za begunce, Program ZN za

razvoj, Urad za koordinacijo humanitarnih zadev itd.) (www.un.org/Depts/dpa/docs/conflict/

text.html, 01.09.2003).

V začetku leta 2002 je pod okriljem ZN potekalo 15 operacij za ohranjanje miru in 13

političnih mirovnih operacij (9 političnih uradov in 4 uradi za podporo graditvi miru),

trenutno pa poteka 13 operacij za ohranjanje miru in 11 političnih mirovnih operacij (8

političnih uradov in 3 uradi za podporo graditve miru).28 Dejstvo, da se je od vzpostavitve

prvih dveh političnih mirovnih operacij leta 1993 njihovo število hitro izenačilo s številom

drugih mirovnih operacij, kaže na njihov velik pomen v kontekstu že omenjenega poudarjanja

preventivnih aktivnosti in reševanja temeljnih virov konflikta. Pomemben pa je postal tudi

vidik stroškovne učinkovitosti (angl. cost-effectiveness), ki pokaže vrednost političnih

mirovnih operacij, o čemer bomo v nadaljevanju še spregovorili. Pri pregledu števila operacij

27 Podobno kot operacije za graditev miru so značilnost novejših operacij ZN tudi operacije za graditev države, s tem da se pri slednjih poskušajo razviti vladne institucije z začasnim prevzemom nekaterih ali vseh suverenih moči (Einsiedel, 2002: 3). Primer graditve miru je operacija UNAMA v Afganistanu, kjer je funkcija ZN omejena na pomoč pri izgradnji nacionalnih političnih struktur, primera graditve države pa sta operaciji na Kosovu in v V. Timorju, kjer so ZN prevzeli vlogo vlade (Chesterman, 2002: 12). 28 Vir: www.un.org/Depts/dpko/yir/english/page8.html, 04.09.2003; www.un.org/peace/ppbm.pdf, 05.11.2003; www.un.org/peace/bnote010101.pdf, 05.11.2003, www.stimson.org/fopo/pdf/pko15Ap02.pdf, 10.10.2003.

30

in udeležencev v njih ter višine proračunov vidimo, da je število osebja v političnih mirovnih

operacijah neprimerno manjše, prav tako pa tudi višina proračuna29.

Za nekakšen začetek političnih mirovnih operacij bi lahko šteli leto 1993, ko je bil v

Burundiju vzpostavljen politični urad ZN, prvi urad za podporo graditvi miru pa je začel z

delom leta 1997 v Liberiji, do danes pa še v Gvineji-Bissau, Centralnoafriški republiki in

Tadžikistanu. Vse države, v katerih so vzpostavljene politične mirovne operacije, povezujejo

določene značilnosti, kot so:

- neobstoj učinkovite civilne oblasti (voditelji imajo le malo demokratičnih izkušenj in

izkušenj z vodenjem civilne uprave),

- slabotna in neučinkovita policija ter pravosodni sistem,

- slabotno gospodarstvo z velikimi potrebami po virih in strokovnjakih,

- revščina,

- obstoj nekdanjih bojevnikov, ki se ne želijo razorožiti itd., vse to pa onemogoča razvoj in

pot k miru (www.un.org/Depts/dpa/docs/conflict/text.html, 01.09.2003).

Navedena dejstva kažejo na nujnost pomoči tem državam pri premagovanju take situacije.

Galtung (1976 v Fisher, 1993) pravi, da je graditev miru proces, ki poskuša ustvariti mirovno

strukturo znotraj držav in med državami in ki odstranjuje vzroke za vojno ter zagotavlja

alternative vojni. Kje se torej nahaja ta dejavnost? Harbottle (1979 v Fisher, 1993) vidi

graditev miru kot en del tridimenzionalnega pristopa, katerega dimenzije so medsebojno

povezane in koordinirane. Ohranjanje miru preprečuje nasilje, ustvarjanje miru deluje v

smeri premostitve političnih problemov, graditev miru pa se ukvarja s strukturnimi razlogi za

konflikt.

Graditev miru do Dnevnega reda za mir ni bil uveljavljen izraz. Skozi vse faze razvoja

mirovnih operacij lahko zasledimo elemente operacij za graditev miru in celo sam izraz

'graditev miru', vendar pri tem ni šlo za koncept v današnjem pomenu, ampak se je nanašal,

kot pravi Harbottle (1997), le na teoretične rešitve konfliktov (v angl. je obstajal prej kot

dvobesedni izraz 'peace building' namesto daljšega 'building the peace'), sedaj pa je to

praktičen, interaktiven pristop k reševanju strukturnih vzrokov nasilja in regeneriranju

29 Oktobra 2003 je v političnih mirovnih operacijah sodelovalo približno 1.500 ljudi, v drugih mirovnih operacijah pa več kot 40.000. Proračun za politične mirovne operacije je npr. v obdobju 2000-2001 znašal manj kot 120 milijonov USD, za obdobje 2004-2005 pa je odobren proračun 182 milijonov USD (A/58/6/Sect.3, 07.01.2004). Te številke so v primerjavi s proračuni ostalih mirovnih operacij neprimerno manjše, saj npr. proračun slednjih za enoletno obdobje med 1.7.2003 in 30.6.2004 znaša 2.17 milijarde USD (www.un.org/peace/bnote010101.pdf, 05.11.2003).

31

miroljubnih odnosov med ljudmi in skupnostmi. Cilj pa je spremeniti nasprotja in lik

sovražnika v sodelovanje in partnerstvo.

GS je v Dnevnem redu za mir opredelil graditev miru kot aktivnosti za identifikacijo in

pomoč strukturam, ki lahko pripomorejo k utrditvi miru in preprečijo ponovno eskalacijo

konflikta (Ghali, 1992: par. 21). Preventivna diplomacija preprečuje krize, graditev miru pa

preprečuje ponoven izbruh krize (Ghali, 1992: par. 57). Bistvo graditve miru je torej gradnja

temeljev za mir po končanem konfliktu in zagotavljanje vzvodov za vzpostavitev pozitivnega

miru30, ki je več kot le stanje brez vojne (A/55/305-S/2000/809: par. 13).

Cilj graditve miru ni preprečevanje konfliktov niti ustavitev nasilja, temveč preprečevanje

ponovitve konfliktov takoj po odhodu mirovnih sil (ADP III., 1999: 16). Ker vemo, da so

konflikti v pluralnih družbah neizogibni, je glavni cilj graditve miru vzpostaviti take

družbene, gospodarske in politične institucije ter stališča, ki preprečujejo, da bi ti konflikti

postali nasilni. Tako je graditev miru v prvi vrsti preventivni ukrep (Doyle, 2000), ki s svojimi

aktivnostmi okrepi zmožnosti družbe31 za reševanje konfliktov brez zatekanja k nasilju in je

kot tako sredstvo za doseganje trajnostne varnosti ljudi. Čeprav se najpogostejša definicija

nanaša na pokonfliktno graditev miru, se pojem lahko nanaša na pred, med ali pokonfliktne

aktivnosti (DIILS, 2002: 16-1).

Sestavin graditve miru je po navedbah v mnogih besedilih veliko.32 Če jih strnemo ter

analiziramo, vidimo, da sodijo v dve glavni skupini aktivnosti: prva je usmerjena v obnovo,

druga pa v spravo.

Obnovo Reychler (1997) opredeli kot ukrepe za: izboljšanje življenjskih pogojev,

zmanjševanje diskriminacije in zagotovitev poti ter sredstev za rešitev spora.

V to skupino sodijo naslednje aktivnosti:

- vzpostavljanje institucij civilne oblasti in vladavine prava33 kot bistvenega elementa za

gospodarski in družbeni razvoj,

30 Fetherston meni (2000: 202), da je ideja graditve miru neločljivo vezana na pozitivni mir. 31 Da je ena bistvenih sestavin graditve miru pomoč pri rekonstrukciji družbe, lahko tudi argumentiramo z navedbo Morgenthaua (1995: 632), ki pravi, da razlogi za pogoste državljanske vojne ležijo v sami naravi družbe in da samo obstoj države ne zagotavlja ohranitve notranjega miru. Družba ustvarja državo in je neločljivo povezana z njo, tako da se država "razvija in propada, kot se razvija in propada družba". 32 Nekaj virov, ki navajajo sestavine graditve miru: A/55/305-S/2000/809: par. 13; www.una-uk.org/UN&C/ Peacebuilding.html, 07.12.2003; Ghali, 1995: par. 47; Demurenko in Nikitin, 1997; Hagman, 2002: 1; Clements, 1997; Kingma, 2002: 185, 186).

32

- vzpostavitev oziroma obnova družbenih in političnih struktur, ki so sposobne preprečevati

ponoven konflikt, vključno s tistimi, odgovornimi za javni red in mir, zdravstveno varstvo

in izobraževanje,

- zagotavljanje pomoči za demokratični razvoj (vzpostavljanje civilne družbe in nevladnih

organizacij, krepitev politične participacije na vseh ravneh, pisanje ustave, organizacija in

izvedba volitev, pomoč neodvisnim medijem, vzpostavljanje političnih strank itd.),

- obnova in spodbujanje gospodarstva,

- obnova infrastrukture,

- zagotavljanje vsaj minimalnih pogojev za preživetje prebivalstva,

- zemljiške reforme in redistribucija druge imovine.

Spravo pa Reychler opredeli kot aktivnosti (lahko zelo dolgotrajne) za izgradnjo novega

moralno-političnega ozračja, v katerem se ljudje usmerijo v obnovo odnosov in izgradnjo

prihodnosti. Po njegovem mnenju sprava zajema tri oblike: spravo s preteklostjo, sedanjostjo

in prihodnostjo, pri čemer jo opredeljujejo medsebojno odvisne in kontradiktorne sile ter

vrednote, kot so: resnica, mir, pravica, blaginja in odpuščanje. V to skupino sodijo sledeče

aktivnosti:

- doseganje sporazumov,

- zdravljenje psiholoških in zgodovinskih ran,

- vzpostavitev zaupanja med nasprotnimi stranmi,

- reševanje problemov beguncev, razseljenih oseb in vseh, ki so trpeli med konfliktom,

- reintegracija bivših bojevnikov v civilno življenje,

- spodbujanje spoštovanja človekovih pravic,

- spodbujanje miroljubnega reševanja konfliktov ter načinov sprave.

Brahimijevo poročilo opredeli tudi dopolnilne aktivnosti graditve miru: boj proti korupciji,

razminiranje, izobraževanje, nadzor širjenja virusa HIV ter boj proti drugim infekcijskim

boleznim (A/55/305-S/2000/809: para.14). Poudariti pa je treba, da so te t.i. dopolnilne

aktivnosti lahko prevladujoče, saj je glavni vir konflikta lahko prav vsota teh navidezno

manjših problemov. Iz navedenega vidimo, da so ti procesi oziroma dejavniki lahko politični,

gospodarski, socialni, kulturni ali psihološki, nekateri pa zajemajo celo več dimenzij, kot je

npr. reintegracija bivših bojevnikov (Kingma, 2002: 186).

33 "Vladavina prava je sistem načel, institucij in postopkov, ki vodijo družbo in ščitijo pred samovoljnimi dejanji oblasti" (DIILS, 2002: 3-1).

33

Seveda pa v vseh operacijah graditve miru ne izvajajo vseh navedenih aktivnosti. Katere

aktivnosti izvajati in na kakšen način, je odvisno od izdelanih scenarijev operacij, ki temeljijo

na konkretnih okoliščinah. Te okoliščine, kot jih navajata Diaz (2001: 2) in Doyle (2000), pa

so:

- raven sovražnosti,

- raven razseljenosti,

- raven družbenega in ekonomskega uničenja,

- lokalne korenine konflikta,

- lokalne zmožnosti za doseganje sprememb in

- stopnja mednarodne podpore pri vzpostavljanju trajnega miru.

Poleg tega pa je potrebno upoštevati tudi politični, zgodovinski, vojaški in kulturni kontekst iz

katerega izhaja posamezna država ali regija (Sriram, 2002: 3).

Kot smo že omenili, vojaška organizacija v političnih mirovnih operacijah sodeluje v zelo

omejenem obsegu (glej Tabelo 1 v Prilogi). Pri teh aktivnostih je vojaška organizacija

vključena le kot eden od sodelujočih. Skrbi predvsem za določen nivo splošne varnosti in za

zavarovanje konkretnih dogodkov, kot so volitve, demobilizacija, razorožitev itd. (Jelušič,

2003b: 23). Operacija graditve miru je nekakšna logična posledica vojaškega uspeha

operacije, ki zagotovi vsaj minimalno potrebno varnost in stabilnost za izvajanje političnih

operacij, s tem pa vojaška prisotnost ni več nujno potrebna (ADP III., 1999: 183). Ob tem je

treba dodati, da je to mogoče le v primeru pred in po-konfliktne graditve miru. Tudi Diaz

(2001: 2) trdi, da morajo v konfliktno okolje čimprej vpeljati tudi druge dimenzije (politična,

gospodarska), a le ko je zagotovljen določen nivo varnosti.

Če se ob tem navežemo na omenjeni Harbottlov tridimenzionalni pristop, pa vidimo

dejansko povezanost med dimenzijama, kot sta vojaška (operacije za ohranjanje miru) in

politična (operacije za graditev miru). Operacija za ohranjanje miru zagotovi okolje, v

katerem lahko poteka graditev miru, graditev miru pa podpre politične, socialne in ekonomske

spremembe, ki ustvarijo okolje, katero je samo sposobno vzdrževati varnost (A/55/305-

S/2000/809: para. 28). Priročnik ADP III. (1999: 60-62) v tem kontekstu poudarja lažje

definiranje vojaških uspehov operacije, saj je cilje političnih operacij težko operacionalizirati

in govoriti o uspehu. Vojaški uspeh po eni strani še ne pomeni trajne varnosti in stabilnosti,

po drugi strani pa politični uspeh zajema tudi vojaški uspeh.

34

V naslednjem podpoglavju si bomo ogledali politične mirovne operacije (3 operacije za

graditev miru in 8 političnih misij), ki trenutno potekajo. S tem bomo dobili vpogled v

konkretne razmere, v katerih so vzpostavljene te operacije in videli povezavo s teoretičnimi

navedbami prejšnjih poglavij.

35

5 TRENUTNO DELUJOČE POLITIČNE MIROVNE OPERACIJE 5.1 BONUCA (Centralnoafriška republika)

5.1.1 Zgodovina konflikta

Konflikt v Centralnoafriški republiki se je začel sredi 90-ih z vrsto uporov v vojski, ki so

bili predvsem posledica pomanjkanja sredstev, saj vojaki in civilni uslužbenci dlje časa niso

prejemali dohodkov. Stavke in demonstracije so bile del vsakdana v obubožani državi, kar je

zaostrovalo situacijo (www.un.org/Depts/dpa/docs/conflict/text.html, 01.09.2003). Po izbruhu

konflikta se je z intervencijo prva odzvala bivša kolonialna sila Francija, nato pa regionalne

države Gabon, Burkina Faso, Čad in Mali z vzpostavitvijo multilateralnih sil (MISAB) leta

1997. Aprila 1998 je bila vzpostavljena Misija ZN v Centralnoafriški republiki (United

Nations Mission in the Central African Republic – MINURCA), katere mandat je bil

predvsem izboljšati varnost v prestolnici, Banguiu. Misija je dosegla znatne rezultate pri

izboljšanju razmer na področju varnosti, pri reformah na političnem, socialnem in

gospodarskem področju, izvedli so zakonodajne in predsedniške volitve. Mandat MINURCA

je potekel februarja 2000, po njenem umiku pa je bil vzpostavljen Urad ZN za graditev miru

(United Nations Peace-building Office in the Central African Republic - BONUCA). Razmere

so se znova zaostrile maja 2001 po neuspešnem poskusu rušenja novoizvoljene oblasti.

Vladne sile so po tem dogodku začele sistematično napadati etnične skupine nekdanjega šefa

države, ki je prevzel odgovornost za poskus strmoglavljenja vlade. Začelo se je množično

nasilje, ropanje in poboji. Dodatno je povzročala napetosti državljanska vojna v sosednji

Demokratični republiki Kongu, predvsem s širjenjem oboroževanja v regiji in pogostim

prehodom vojakov iz Konga v Centralnoafriško republiko (www.un.org/Depts/dpa/docs/

conflict/text.html, 01.09.2003; www.un.org/peace/africa/pdf/CAR.pdf, 04.11.2003).

5.1.2 Potek in naloge misije

Novembra 1999 je v Centralnoafriško republiko odšla multidisciplinarna misija ZN, da bi

dobila vpogled v situacijo in skladno s tem svetovala glede nadaljnje prisotnosti ZN v državi

po koncu mandata MINURCA februarja 2000. Pomemben vpliv na to je imela tudi prošnja

vlade Centralnoafriške republike za nadaljnje sodelovanje ZN pri obnovi in utrditvi miru vsaj

36

do konca leta 2000, in sicer predvsem na področju izboljšanja varnosti ter pri socio-

ekonomskem razvoju. GS je zato predlagal, da v Centralnoafriški republiki vzpostavijo Urad

ZN za podporo graditve miru, ki bi ga vodil predstavnik GS in v njegovi sestavi bi bilo tudi

manjše število vojaških in policijskih svetovalcev za področje reform na varnostnem področju

ter za pomoč pri programih usposabljanja, katere je začela MINURCA (S/1999/1235).

GS je v pismu predsedniku VS (S/1999/1235) tudi predlagal mandat urada z naslednjimi

nalogami:

- vzpostavitev in krepitev demokratičnih institucij,

- spremljanje politične in varnostne situacije,

- spremljanje reform varnostnega sistema, vključno s programom demobilizacije in

reintegracije,

- spremljanje stanja na področju spoštovanja človekovih pravic in krepitev nacionalnih

kapacitet za promocijo in zaščito človekovih pravic,

- pomoč pri programih, ki jih je začela MINURCA,

- razvoj in implementacija programov pokonfliktne graditve miru (gospodarska obnova,

zmanjšanje revščine, dobro vladanje, reforme varnostnega sistema itd.) ter pridobivanje

mednarodne pomoči za podporo izvajanja teh programov.

Delo BONUCA obsega tudi aktivnosti za zgodnje opozarjanje, ki naj bi omogočale

predvidevanje dogodkov in morebitnih novih groženj mirovnemu procesu. Velik pomen pri

procesu graditve miru imajo tudi Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in druge

finančne ter razvojne institucije ZN, ki izdelujejo razvojne programe in zagotavljajo sredstva,

potrebna za njihovo izvajanje (www.un.org/Depts/dpa/docs/conflict/text.html, 01.09.2003).

Cilji, ki se zastavljajo Uradu v prihodnje, so predvsem obnovitev ustavnosti in zakonitosti

v državi s promocijo vladavine prava ter vzpostavitev nacionalnega dialoga v obdobju priprav

na splošne volitve, predvidene za konec leta 2004. Zato je GS predlagal podaljšanje mandata

uradu do konca leta 2004 (S/2003/889), kar je VS tudi potrdil.

5.2 UNOGBIS (Gvineja-Bissau)


Po četrt stoletja trajajočem obdobju miru, v katerem je vojska prevladovala nad politiko, je

junija 1998 v Gvineji-Bissau izbruhnil oborožen konflikt kot posledica predsednikove

37

odstavitve generala Manea, načelnika generalštaba. Ta je bil obtožen tihotapljenja orožja

separatističnim upornikom v Senegalu. Izbruhnili so spopadi med silami, vdanimi generalu

Maneu in silami, vdanimi predsedniku Vieiri, ki je na pomoč poklical tudi sosednji Gvinejo in

Senegal. Novembra 1998 je bil v Nigeriji podpisan mirovni sporazum med vlado Gvineje-

Bissau in samooklicano hunto generala Manea (www.un.org/peace/africa/pdf/

GuineaBissau.pdf, 04.11.2003).

Na prošnjo vlade Gvineje-Bissau in s priporočilom GS (S/1999/232) je bil marca 1999 v

Gvineji-Bissau vzpostavljen Urad ZN za podporo miru (United Nations Peace-building

Support Office in Guinea-Bissau – UNOGBIS) z nalogo spodbujanja nacionalne sprave in

izvedbe zakonodajnih volitev v novembru 1999. UNOGBIS je začel z delom junija 1999

(www.un.org/peace/africa/pdf/GuineaBissau.pdf, 04.11.2003).

Predsednika Vieira so maja 1999 nasilno odstavili, še isti mesec pa za obdobje do volitev

imenovali za predsednika države dotedanjega predsednika parlamenta. Mednarodna skupnost,

katere aktivnosti je koordiniral UNOGBIS, je poskušala ustvariti pogoje za izvedbo mirnih in

regularnih predsedniških ter zakonodajnih volitev. To se je uresničevalo predvsem z

mednarodnimi opazovalci in zagotavljanjem tehnične in finančne pomoči. Ker na volitvah

novembra 1999 nobena stranka ni dosegla absolutne večine, je bil novi krog volitev januarja

2000, ko je bil izvoljen novi predsednik. Ker je mandat UNOGBIS-a potekel konec leta 1999,

je začasna vlada zaprosila ZN za podaljšanje mandata vsaj do konca marca 2000, ko bi že

postavili novo vlado. To se je tudi zgodilo in konec marca je nova vlada pričela z delom. VS

je podaljšal mandat do konca marca 2001 (www.un.org/peace/africa/pdf/GuineaBissau.pdf,

04.11.2003).


Mandat UNOGBIS je na predlog GS (S/1999/737) ob začetku delovanja misije obsegal:

- pomoč pri vzpostavitvi okolja, v katerem bi se lahko obnovili, vzdrževali in konsolidirali

mir, demokracija in vladavina prava ter pri organizaciji svobodnih in transparentnih

volitev,

- aktivno podporo nacionalnim naporom, vključno z napori civilne družbe, v smeri

nacionalne sprave, tolerance in mirnega reševanja nasprotij, še posebej v obdobju

tranzicije,

38

- spodbujanje iniciativ, ki bi pripomogle k graditvi zaupanja in ohranjanju prijateljskih

odnosov med Gvinejo-Bissau in sosednjimi državami ter mednarodnimi partnerji,

- prizadevanja, da bi strani v sporu potrdile program prostovoljne oddaje orožja in uničenja

le-tega,

- zagotovitev političnega okvirja za aktivnosti ZN v državi ter njihova homogenizacija in

integracija (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/africa/guinea_bissau/fst_guinea_bissau.htm,

03.11.2003).

Ob začetku delovanja nove vlade februarja 2000 so mandat UNOGBIS zaradi

spremenjene situacije revidirali in dopolnili, ključna sprememba pa je postala potreba po

pospešenem pridobivanju mednarodne politične podpore ter sredstev za prioritetne projekte

rehabilitacije, rekonstrukcije in razvoja Gvineje-Bissau. Pri tem so poudarili nujnost tesnega

sodelovanja s sistemom ZN, vključno z institucijo Bretton-Woods34 (S/2000/201 z dne 10.

marec 2000; www.un.org/peace/africa/pdf/GuineaBissau.pdf, 04.11.2003).

Vsebina mandata se je ves čas delovanja misije spreminjala, glavni cilji (politični in

razvojni) pa ostajajo enaki: (1) pomagati vladi pri soočanju s temeljnimi viri konflikta,

predvsem pri ustvarjanju političnih in varnostnih pogojev, ki omogočajo, da nastajajoče

državne institucije in strukture učinkovito delujejo in zagotavljajo politično stabilnost35,

spodbujajo nacionalno spravo, spoštovanje človekovih pravic ter (2) pomagati vladi pri

soočanju s pokonfliktnimi gospodarskimi in socialnimi izzivi (www.un.org/Depts/dpa/

prev_dip/africa/guinea_bissau/fst_guinea_bissau.htm, 03.11.2003).

Bistvene stvari, katerim je potrebno posvetiti posebno pozornost, so: zagotovitev trajnega

umika vojske iz politike, priznanje avtoritete demokratično izvoljenih institucij in odstranitev

nevarnosti vojaške intervencije (www.un.org/peace/africa/pdf/GuineaBissau.pdf, 04.11.2003).

34 Institucija Bretton-Woods je skupno ime za Skupino Svetovne banke (World Bank - WB) in Mednarodnega monetarnega sklada (International Monetary Fund - IMF), ustanovljeno leta 1944 v Bretton-Woodsu, v ameriški zvezni državi New Hampshire. Skupina naj bi delovala kot telo za spopadanje z monetarnimi in finančnimi problemi, ki bi lahko vplivali na politično stabilnost in mir, še posebej v takrat z vojno prizadetih zahodno evropskih državah (www.earthsummit2002.org/roadmap/global.htm, 05.11.2003; www.brettonwoodsproject.org/ glossary/index.shtml, 05.11.2003). 35 Predstavnik GS v Gvineji-Bissau od leta 1999 do 2002 Samuel C. Nana-Sinkam je dejal, da je velik problem v tem, da nove politične elite ne razumejo vloge vlade in opozicije v parlamentarni demokraciji ter protokolov in postopkov v večstrankarski demokraciji. Poleg tega država nima delujočega pravnega sistema, saj je večina sodno-pravnih uradnikov zbežala iz države, večina novoizvoljenih uradnikov delovanja sistema ne pozna, raven njihove formalne izobrazbe pa je izredno nizka (www. www.un.org/Depts/dpa/docs/conflict/text.html, 01.09.2003).

39

To po eni strani precej otežkoča tradicionalna vpletenost vojske v politiko36, ki traja že od

vojne za neodvisnost leta 1970, po drugi strani pa razmere v oboroženih silah, katere so

demoralizirane, neprofesionalne in brez plačila. Napetosti so prisotne tudi med častniki in

vojaki različnih etničnih skupin, kar bi lahko kaj hitro povzročilo nemire in oborožen konflikt

(www. www.un.org/Depts/dpa/docs/conflict/text.html, 01.09.2003; S/2003/688: par. 20).

Po dokaj mirnem obdobju so septembra 2003 izvedli državni udar, odstavili predsednika

Yala in postavili prehodno civilno vlado. Volitve v zakonodajno telo so predvidene do konca

marca 2004, predsedniške pa v obdobju enega leta. Zato je začasni predsednik Rosa zaprosil

ZN za podaljšanje mandata UNOGBIS do konca leta 2004, da bi s tem olajšali dialog med

akterji krize in spodbujali nacionalno spravo (S/2003/1157).

GS je v pismu predsedniku VS (S/2003/1096) predlagal podaljšanje in revizijo mandata,

kar je VS tudi odobril (S/2003/1097). Revidiran mandat v omenjenem pismu poudarja

spodbujanje političnega dialoga, nacionalne sprave in spoštovanje človekovih pravic ter

pomoč nacionalnim prizadevanjem za krepitev kapacitet za preprečevanje konfliktov in mirno

reševanje nesoglasij. Poseben pomen mandat pripisuje prizadevanjem za vzpostavitev

ustavnosti in stabilnega okolja, primernega za obnovo in konsolidacijo miru ter izvedbo

svobodnih in poštenih volitev.

5.3 UNTOP (Tadžikistan)


Državljanska vojna v Tadžikistanu se je začela leta 1992 po razpadu Sovjetske zveze.

Vojna ni bila posledica verskih ali nacionalističnih trenj, temveč posledica strukturne šibkosti

države. Zaradi šibkih institucij, šibke nacionalne identitete in močne identifikacije

prebivalstva s klani je hitra 'dekolonizacija' povzročila propad države (Sriram, 2002: 9-10).

Temu pa so poleg omenjene strukturne šibkosti in neobstoja avtoritete (tudi neobstoj

nacionalnih oboroženih sil) botrovale še druge okoliščine:

- razvojna neenakost in notranje neravnovesje v delitvi moči in virov,

- razpad starih komunističnih struktur,

- spori med neokomunisti in islamski ideologi, 36 Samuel C. Nana Sinkam je dejal, da je Gvineja-Bissau od vojne za neodvisnost delovala, kot da revolucija še traja in da je bila ves čas pod krinko demokracije "vojaška uprava s civilnim krilom, namesto civilne vlade z vojaško komponento"( www. www.un.org/Depts/dpa/docs/conflict/text.html, 01.09.2003).

40

- regionalna nestabilnost (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/tajikistan/

fst_tajikistan.htm, 03.11.2003; Sriram, 2000: 9-10).

Razcepljenost med klani zaradi tekme za skromne vire v državi je ob protestih opozicijskih

skupin prerasla v nasilen spopad, ki je trajal 5 let in zahteval približno 50.000 žrtev.

Mednarodna skupnost je poskušala posredovati že ob začetku konflikta, a je to ovirala Rusija.

Tako so ZN septembra 1992 lahko napotili v državo le misijo za ugotavljanje dejstev (angl.

fact-finding mission) in nekaj uradnikov, ki so začeli dialog med sprtimi stranmi in

organizirali humanitarno pomoč. Januarja 1993 je bil v državi vzpostavljen urad ZN z

mandatom spremljanja situacije in informiranja GS, aprila 1993 pa je bil imenovan posebni

odposlanec GS za Tajikistan, ki naj bi sprte strani pripeljal za pogajalsko mizo. Tako so se

pogajanja začela aprila 1994, prvi sporazumi pa so bili podpisani septembra 1994. To je tudi

omogočilo namestitev opazovalne misije ZN (United Nations Mission of Observers in

Tajikistan - UNMOT) z resolucijo VS 968 (1994), ki je imela mandat za spodbujanje miru in

sprave ter za pomoč pri pogajanjih med vlado in opozicijo. Postavili so začasno vlado, ki je

zmanjšala anarhijo, a še vedno ni uspela okrepiti avtoritete institucij. Po treh letih pogajanj je

bil podpisan splošni mirovni sporazum in izvedene volitve, katerih poštenost pa je bila

vprašljiva (Sriram, 2002: 9-10; www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/tajikistan/

fst_tajikistan.htm, 03.11.2003).

Mirovni sporazum je bil pomanjkljiv, ker je institucionaliziral regionalne politične

neenakosti in ni vključeval vseh v konflikt vpletenih strani, niti vseh območij države. To se je

zgodilo po napotkih Rusije, ki ima v Tadžikistanu precejšnjo vlogo, saj tam vzdržuje

stabilnost s približno 46.000 vojaki, česar UNMOT zaradi pomanjkanja sredstev ne bi

zmogel. Poleg tega se je nestabilnost povečevala zaradi konflikta v Afganistanu, nemirov v

Uzbekistanu ter zaradi tihotapcev z drogami, ki so predvsem zaradi slabo nadzorovanih meja

uporabljali ozemlje Tadžikistana kot prehodno ozemlje (Sriram, 2002: 9-10).

Kljub vsemu so pogajanja med vlado in opozicijo tekla naprej in s tem je bil mandat

UNMOT uresničen, zato se je VS odločil za umik misije s 15. majem 2000

(www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/tajikistan/fst_tajikistan.htm, 03.11.2003).


GS je v poročilu o situaciji v Tadžikistanu (S/2000/214) ocenil, da so se razmere v državi

nekoliko uredile, vendar ni bilo pravih rešitev za temeljne probleme, ki so pripeljali do

41

konflikta in ki predstavljajo grožnjo za ponovitev izbruha. Zato je s soglasjem vlade

Tadžikistana in s podporo VS-a (S/2000/519) vzpostavil Urad Združenih narodov za graditev

miru v Tadžikistanu (United Nations Tajikistan Office of Peace-building – UNTOP), katerega

temeljni cilj je pokonfliktna graditev miru z uresničevanjem nalog, v skladu s sprejetim

mandatom (S/2000/518):

- zagotovitev političnega okvirja za pokonfliktno graditev miru, podpora aktivnostim

sistema ZN v državi in integracija delovanja sistema na področju obnove države,

rekonstrukcije gospodarstva, zmanjšanja revščine in promocije dobrega vladanja,

- mobilizacija mednarodne podpore uresničevanju programov za krepitev vladavine prava,

demobilizacijo, prostovoljno razorožitev in ustvarjanje delovnih mest za nekdanje

bojevnike,

- pomoč pri ustvarjanju okolja, ki spodbuja konsolidacijo miru, demokracije in vladavine

prava,

- sodelovanje z vlado, političnimi strankami in drugimi predstavniki civilne družbe pri

krepitvi nacionalnega konsenza in sprave (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/

tajikistan/fst_tajikistan.htm, 03.11.2003).

Aktivnosti UNTOP-a so tako usmerjene v nacionalno spravo, utrjevanje miru in

stabilnosti ter krepitev in podporo demokratičnim nacionalnim institucijam ter nacionalnim

kapacitetam na področju človekovih pravic. To se uresničuje z ustvarjanjem odprtega

političnega okolja37, v katerem obravnavajo vprašanja, kot so: nacionalna sprava, dobro

vladanje, gospodarske reforme, volilni sistem, demokratizacija, promocija človekovih pravic

itd. (S/2003/542).

Velik problem predstavlja področje reintegracije nekdanjih bojevnikov. UNTOP skupaj s

Programom ZN za razvoj poskuša spodbuditi in olajšati njihovo vključevanje v civilno

življenje s programi poklicnega usposabljanja in iskanjem zaposlitve, vendar se zaradi

neustreznih razmer ne odrečejo orožju in ne podredijo zakonom (www.un.org/Depts/dpa/

docs/conflict/text.html, 01.09.2003; S/2003/542). Poleg tega je v državi močno razširjeno

orožje majhnega kalibra med civilisti, trgovina z mamili in oživljanje ekstremističnih skupin,

kar vse ogroža krhko stabilnost. GS pripisuje velik pomen volitvam, predvidenim za leto

37 UNTOP izvaja srečanja t.i. Političnih debatnih klubov (Political Discussion Club), katerih se udeležujejo predstavniki vlade in lokalne uprave, vodje političnih strank ter predstavniki policije, civilne družbe, množičnih medijev in gospodarstveniki. Srečanja, ki so postala nacionalno pomembna, GS imenuje katalizator nacionalne sprave (S/2003/542).

42

2005. Prav volitve naj bi bile pomemben cilj in indikator doseganja ciljev UNTOP. Mandat

misije se izteče konec maja 2004 (S/2003/542).

5.4 UNAMA (Afganistan)


Združeni narodi delujejo v Afganistanu že od leta 1980, da bi zagotovili humanitarno

pomoč in poiskali politično rešitev državljanske vojne. Po terorističnem napadu na ZDA

septembra leta 2001 ter po operacijah koalicijskih sil v Afganistanu zoper teroristično

organizacijo Al Kaida in talibanski režim, ki so se začele 07. oktobra 2001, se je situacija

spremenila in pojavili so se novi izzivi. Mednarodna skupnost je po padcu talibanskega

režima pozvala ZN k reševanju situacije v državi. GS je namesto operacije 'modrih čelad'

predlagal Varnostnemu svetu vzpostavitev politične misije, ki bi združevala politične,

humanitarne in razvojne aktivnosti (www.un.org/reform/dossier.htm, 06.06.2003) in že 3.

oktobra imenoval Lakhdarja Brahimija za Posebnega predstavnika GS za Afganistan s

pooblastili za koordinacijo vseh prizadevanj na področju človekovih pravic ter na

humanitarnem in političnem področju.

Novembra 2001 so se v Bonnu na pobudo in v organizaciji ZN sestali predstavniki

afganistanskih frakcij in 5. decembra sprejeli Sporazum o začasni ureditvi v Afganistanu do

ponovne vzpostavitve stalnih vladnih institucij, imenovan tudi Bonnski sporazum, ki je

postavil temelje za obnovo, spravo in trajen mir. Sporazum je preciziral temeljne stvari, kot

so: vzpostavitev začasne uprave, sprejem ustave, izvedbo volitev in ukrepe za rekonstrukcijo

in obnovo (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/afghanistan/fst_afghanistan_

background.htm, 03.11.2003).

Velik problem je predstavljal neobstoj ustreznih varnostnih struktur, ki bi bile sposobne

zagotoviti zadostno raven miru za uresničevanje ostalih ciljev, zato je VS 20. decembra 2001

z resolucijo 1386 (2001) odobril vzpostavitev misije ISAF (International Security Assistance

Force), katere naloga bi bilo nudenje pomoči afganistanskim silam pri zagotavljanju varnosti

v prestolnici Kabulu in bližnji okolici (www.unama-afg.org/about/political/political_p.html,

04.09.2003).

43


GS je 18. marca 2002 predložil VS-u in Generalni skupščini ZN Poročilo GS o situaciji v

Afganistanu ter njenih implikacijah na mednarodni mir in varnost (S/2002/278). V njem je

predlagal vzpostavitev Misije ZN za pomoč v Afganistanu (United Nations Assistance

Mission in Afghanistan – UNAMA) ter definiral njen mandat in strukturo, VS pa je z

resolucijo 1401(2002) 28. marca 2002 vzpostavil misijo z enoletnim mandatom, katero vodi

posebni odposlanec GS. Omenjena resolucija poudarja:

- pravico afganistanskega ljudstva, da si samo opredeli politično prihodnost,

- pomen vzpostavitve začasne vlade,

- pomen boja proti proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami,

- pomen razminiranja in preprečevanja trgovanja z lahkim strelskim orožjem,

- pomen prispevkov donatorjev za rekonstrukcijo države.

Poseben poudarek je v tem, da morajo vso pomoč posredovati preko afganistanske začasne

vlade in njenih naslednic ter jo uporabiti učinkovito, ob tem pa morajo lokalne oblasti

zagotavljati določeno raven varnosti in spoštovanja človekovih pravic (S/Res/1401(2002):

par. 4).

Mandat UNAMA vsebuje:

- izpolnjevanje nalog in odgovornosti, ki so bile zaupane ZN z Bonskim sporazumom,

- spodbujanje nacionalne sprave in harmonizacije odnosov v državi z dobrimi uslugami

posebnega odposlanca GS,

- vodenje aktivnosti na področju humanitarne pomoči in obnove v Afganistanu pod

vodstvom posebnega odposlanca GS in v koordinaciji z začasno vlado in njenimi

naslednicami (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/afghanistan/

fst_afghanistan.htm, 3.11.2003).

Prednostne naloge, ki izhajajo iz mandata, so sledeče:

- razvijanje institucij dobrega vladanja, reda, zakonitosti in varnosti ter s tem krepitev

afganistanskih institucij in kapacitet afganistanske uprave,

44

- integracija in koordinacija aktivnosti ter določanje odgovornosti agencijam ZN38 pri

podpori delovanja afganistanskih ministrstev, ki delujejo na sorodnih področjih,

- vzdrževanje dialoga z afganistanskimi voditelji, političnimi strankami, skupinami,

institucijami in civilno družbo,

- izvajanje dobrih uslug,

- izvajanje programa razorožitve, demobilizacije in reintegracije nekdanjih bojevnikov,

- reforme varnostnega sistema,

- zmanjševanje nezaposlenosti,

- graditev zaupanja in spodbujanje nacionalne sprave,

- spremljanje situacije na področju človekovih pravic,

- preiskovanje kršitev človekovih pravic,

- promocija pravic žensk in najbolj zapostavljenih delov populacije ter etničnih skupin

(www.unama-afg.org/about/political/political_p.html, 04.09.2003; www.unama-afg.org/

about/index.html, 04.09.2003; www.unama-afg.org/about/rrr/rrr_p.html, 04.09.2003).

Misijo, ki jo vodi posebni predstavnik GS z dvema namestnikoma, sestavljajo: urad

posebnega predstavnika GS in trije stebri (za politične zadeve, za pomoč, obnovo in

rekonstrukcijo ter za podporo misije). V misiji so tudi posebni svetovalci za človekove

pravice, enakost spolov, mamila, vladavino prava, policijo, oborožene sile in demobilizacijo.

Zaradi lažje integracije vseh aktivnosti je odgovornost za vodenje UNAMA 1. novembra

2002 prešla z Oddelka za politične zadeve na Oddelek za operacije za ohranjanje miru, hkrati

pa so se na enem mestu39, v okolici prestolnice Kabula, združile tudi lokacije agencij in

organizacij, ki delujejo v Afganistanu (A/57/762-S/2003/333: par. 56,57).

Poseben poudarek pri načrtovanju, koordinaciji in izvajanju aktivnosti je na usklajevanju

aktivnosti s stvarnimi afganistanskimi potrebami in prioritetami ter na čim večji udeležbi

afganistanskega prebivalstva in prenosu aktivnosti nanje. To potrjuje podatek, da so

novembra 2002 Afganistanci predstavljali 60 % osebja misije UNAMA, oktobra 2003 pa že

75 % (www.unama-afg.org/about/index.html, 04.09.2003; www.un.org/peace/ppbm.pdf,

05.11.2003). 38 V Afganistanu deluje 16 agencij ZN skupaj z drugimi lokalnimi, mednarodnimi vladnimi in nevladnimi organizacijami. Poseben pomen ima zagotavljanje jasnih komunikacij med ekipami na terenu in skupnostjo mednarodnih organizacij, ki nudijo pomoč, da ne prihaja do zmede pri delovanju vojaških in civilnih akterjev (A/57/762-S/2003/333: par. 12.). 39 Razlogi za to so finančne, varnostne in operativne narave.

45

Kljub temu, da je bilo do sedaj že nekaj vidnih dosežkov misije (na področjih, kot so:

vzpostavljanje vladnih struktur, volitve, ustava, izobraževanje, odnosi s sosednjimi državami,

razoroževanje, demobilizacija in reintegracija, področje človekovih pravic, spolna

diskriminacija, mediji, humanitarna pomoč, vrnitev beguncev in razseljenih oseb, cepljenje,

razminiranje), pa obstajajo področja, kjer so težave še zelo velike (varnost, množično vračanje

beguncev in razseljenih oseb, lakota, družbeno-ekonomska ranljivost, odvisnost populacije od

pomoči, nezaposlenost, brezdomstvo, prosjačenje, neformalne naselbine, pridelava

prepovedanih drog in trgovina z njimi itd. (www.unama-afg.org/about/rrr/rrr_p.html,

04.09.2003).

Eden najhujših problemov je varnostna situacija, ki mora biti vzpostavljena za ponovno

uveljavitev vladavine prava, zaščite človekovih pravic, obnovo itd. Veliko delov države je še

nezaščitenih s strani legitimnih vladnih sil (A/57/762-S/2003/333: par. 20.), zato UNAMA

posveča veliko pozornosti reformam varnostnega sistema. Problematična varnostna situacija

je tudi razlog, da je VS z resolucijo 1510 (2003) oktobra 2003 podaljšal mandat ISAF za 1

leto. Hkrati s podaljšanjem mandata je VS pristojnosti ISAF-a razširil na celotno ozemlje

Afganistana, da bi izboljšali varnostno situacijo izven Kabula. Varnostni svet je z resolucijo

1471 (2003) podaljšal mandat tudi UNAMA, in sicer do 28. marca 2004. Potrdil pa je tudi

predlog GS za vzpostavitev Enote za volitve v okviru UNAMA, ki naj bi pomagala pri

organizaciji in izvedbi volitev. Resolucija znova poudarja pomen mednarodnih donacij,

področja človekovih pravic in nepristranske vloge ZN kot glavnega akterja pri konsolidaciji

miru in obnovi države.

5.5 UNOB (Burundi)


Vse od leta 1962, ko je Burundi pridobil neodvisnost, tam vladata politični kaos in nasilje.

Razlogi ležijo predvsem v politični prevladi vojske ter tekmovanju med etnijama Tutsijev in

Hutujev40 za politično moč in skromne gospodarske vire. Do volitev leta 1993 so imeli Tutsiji

dominantno politično moč, vključno s predsedniškim položajem41. Te volitve so pomenile prvi

40 Vsaka od etničnih skupin je imela svojo politično stranko in oborožene sile, med njimi pa sta vladala paranoja in preventivno nasilje, kar pripisuje Sriram (2002: 11) ekstremni etnični mitologiji. 41 Razmerje med številom Hutujev in Tutsijev je približno 85:15.

46

poskus volilne demokracije v državi in so prinesle predsedniški položaj prvemu hutujskemu

predstavniku (Maundi v Sriram, 2002:11). Kratek poskus demokratizacije je bil končan

oktobra 1993 s prevratom, v katerem je bil ubit novoizvoljeni hutujski predsednik ter 6

ministrov. Med hutujskimi uporniki in pretežno tutsijevsko vojsko Burundija so izbruhnili

srditi spopadi, polni krutosti. Obe strani sta izvajali množične poboje in posilstva na etnični

osnovi, kar je pripeljalo do množičnega bega prebivalstva, umrlo pa je približno 200.000 ljudi

(www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/africa/burundi/fst_burundi.htm, 03.11.2003).

Ker je nastala kriza ogrožala varnost širšega območja, so se regionalne države v okviru

tedanje Organizacije afriške enotnosti42 odzvale z majhno neoboroženo misijo. Večjega

posega vlada Burundija ni sprejela, pri čemer se je sklicevala na suverenost, pa tudi

regionalne države ga niso mogle podpreti. Legitimna vlada Burundija v izgnanstvu je prosila

ZN za vojaško posredovanje, kar je zagovarjal tudi GS OZN. Do vojaškega posredovanja pa

ni prišlo zaradi že omenjenega nasprotovanja Burundija, pa tudi zaradi pomislekov ZDA

glede jasnosti naloge, kar lahko pripišemo njihovi negativni izkušnji v Somaliji (Maundi v

Sriram, 2002: 11).

ZN so tako priskočili na pomoč le s posredovanjem GS in majhno ekipo posrednikov,

katero je vodil posebni odposlanec GS. Vendar so kljub temu dosegli določene rezultate:

dopolnjeno ustavo, nove volitve in izvolitev novega hutujskega predsednika leta 1994. Ta je

umrl v letalski nesreči 4 mesece kasneje, kar je povzročilo nov val nasilja. Po posredovanju

GS je bil dosežen nov kompromis, ki je prinesel novo vlado s tutsijevskim predsednikom

vlade in hutujskim predsednikom države. Nova ovira mirovnemu procesu je bil prevrat leta

1996, s katerim je bil odstavljen predsednik države, razveljavljena ustava, ukinjene politične

stranke in nacionalna skupščina. Mednarodna skupnost je sprejela nekaj preventivnih

ukrepov, med drugim je OAU obsodila prevrat in uvedla sankcije, kar je podprla tudi širša

mednarodna skupnost. To je prineslo mešane rezultate; Burundi je bil še bolj izoliran, prišlo

pa je do ponovne vzpostavitve nacionalne skupščine in političnih strank (Maundi v Sriram,

2002:11).

Pogajanja so bila spet mogoča in mirovni proces se je leta 1998 lahko nadaljeval, večji

uspehi pa so bili doseženi po imenovanju Nelsona Mandele za posrednika v konfliktu. Tako je

42 Organizacija afriške enotnosti (Organization of African Unity – OAU) je bila preoblikovana v Afriško unijo (African Union – AU) z ustanovnim dokumentom, sprejetim leta 2000 na vrhu v Togu in s prvim zasedanjem skupščine leta 2002 v Južnoafriški republiki. Njen namen je spodbujanje povezovanja na celini, ki bi vodilo k večji enotnosti in solidarnosti ter k promociji napredka, razvoja, miru, varnosti in stabilnosti. Organizacija ima 53 držav članic (www.africa-union.org/About_AU/Abau_in_a_nutshell.htm, 23.12.2003).

47

bil leta 2000 podpisan sporazum o miru in spravi, a žal je bilo podpisnic le 15 od 19-ih strani,

udeleženih v konfliktu (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/africa/burundi/fst_burundi.htm,

03.11.2003).


Urad Združenih narodov v Burundiju (United Nations Office in Burundi – UNOB) je bil

ustanovljen leta 1993 na poziv VS. GS je tja takoj poslal posebnega odposlanca in imenoval

posebnega predstavnika za Burundi, kateremu je pomagal pri delu manjši urad. Urad je

predvsem z ugotavljanjem dejstev in dobrimi uslugami poskušal aktivno zbližati sprte strani

in jih pripeljati za pogajalsko mizo (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/africa/burundi/

fst_burundi.htm, 03.11.2003).

GS je v svojem pismu predsedujočemu VS (S/1999/1136) in v poročilu o situaciji v

Burundiju (S/2001/1076: par. 44) ocenil, da je največji pomen urada v poskusih graditve

notranjega političnega partnerstva med sprtimi stranmi ter v ustvarjanju okolja za pogajanja,

obenem pa tudi pri zagotavljanju informacij, analiz in nasvetov Oddelku za politične zadeve.

Poudaril je tudi, da se odgovornosti urada po sprejemu mirovnega sporazuma širijo na

področje pokonfliktne graditve miru, predvsem pri podpori uresničevanja mirovnega

sporazuma, ustanavljanju novih institucij in zagotavljanju podpore različnim reformam,

predvidenim v sporazumu.

Pokonfliktna graditev miru pa prinaša mnogo novih nalog in zaradi boljšega usklajevanja

dela uradov in agencij ZN je bila vzpostavljena tudi t.i. Združena skupina za Burundi (Joint

Working Group on Burundi), kateri predseduje predstavnik Oddelka za politične zadeve43

(S/2001/1076: par. 43). UNOB pa predseduje tudi Odboru za spremljanje izvajanja mirovnega

sporazuma iz Arushe (Implementation Monitoring Commitee), čemur GS pripisuje največji

politični pomen (S/2001/1076: par. 45).

GS v svojem pismu predsedujočemu VS (S/2003/920) maja 2003 predlaga ponoven

pregled nalog, ki so poverjene UNOB-u. Ker je bil podpisan sporazum o prekinitvi ognja z

večino sprtih strani (razen ene), so ustvarjeni pogoji za prehod v naslednjo fazo aktivnosti, 43 Poleg predstavnika Oddelka za politične zadeve so v skupini še predstavniki Oddelka za mirovne operacije, Urada za pravne zadeve (Office for Legal Affairs – OLA), Urada za usklajevanje humanitarnih zadev (Office for the Coordination of Humanitarian Affairs - OCHA), Urada visokega komisarja ZN za begunce (United Nations High Commissioner for Refugees – UNHCR), Programa ZN za razvoj, Mednarodnega denarnega sklada (International Monetary Fund – IMF), Svetovne banke ter Urada koordinatorja ZN za varnost (Office of the United Nations Security Coordinator) (S/2001/1076: par. 43).

48

predvsem v pomoč pri izvajanju sporazumov in v graditev miru. VS je na prošnjo GS-a

mandat UNOB-u podaljšal do konca leta 2004, hkrati pa odobril povečanje števila osebja

(www.un.org/apps/news/printnews.asp?nid=9301, 22.12.2003).

5.6 MINUGUA (Gvatemala)


Konflikt v Gvatemali se je razvil predvsem zaradi množičnih kršitev človekovih pravic in

represije vlade nad domorodno majevsko populacijo v 60-ih letih prejšnjega stoletja.

Glavne značilnosti konflikta so bile:

- pretirano nasilje vladnih oboroženih sil nad bojevniki in nebojevniki (Louise, 1997: 53),

saj je bilo po ocenah samo v letih 1981-1984 uničenih 440 vasi, ubitih 50.000 ljudi,

beguncev in razseljenih oseb pa je bilo približno 650.000 (Equizabal et al., 1993 v Louise,

1997: 53),

- civilne institucije ter oblast niso delovale in javnost ni imela zaupanja vanje,

- vojska je imela velik vpliv na civilno družbo in je s popolnim nadzorom povzročila

propad tradicionalnih struktur skupnosti,

- neuspešno razvijanje tehnik za reševanje problemov in neuspešna krepitev izvirnih

nacionalnih struktur za reševanje lokalnih problemov (Louise, 1997: 53)

Zaradi množičnih kršitev človekovih pravic je bila po priporočilu GS novembra 1994 na

ozemlju Gvatemale vzpostavljena Misija za verifikacijo spoštovanja človekovih pravic

(Human Rights Verification Mission in Guatemala). Misija, v kateri je bilo več kot 250

opazovalcev za človekove pravice, pravnih strokovnjakov, policistov, strokovnjakov za

vprašanja domorodnega prebivalstva itd., se je soočala predvsem s problemi političnega

nasilja, kršitvami človekovih pravic in nekaznovanjem kršitev. Misija je poskušala pridobiti

zaupanje prebivalstva in ustvariti zavest o pomenu sporazuma ter nujnosti njegovega

uresničevanja (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/americas_europe/guatemala/

fst_guatemala.htm, 03.11.2003).

Decembra 1996 je po pogajanjih in po spodbudah že omenjene misije prišlo do podpisa

mirovnega sporazuma med vlado Gvatemale in Nacionalno revolucionarno zvezo Gvatemale

(Unidad Revolucionaria Nacional Guatemalteca-URNG), s čimer se je končal 36 let trajajoč

konflikt (Louise, 1997: 50).

49


MINUGUA je bila v današnji obliki ustanovljena z resolucijo VS 1094 (1997) januarja

1997 kot dodatek k prejšnji misiji, njeno osnovno ime pa je bilo Misija ZN za verifikacijo

človekovih pravic in uresničevanja splošnega sporazuma o človekovih pravicah v Gvatemali

(United Nations Mission for the Verification of Human Rights and of Compliance with the

Commitments of the Comprehensive Agreement on Human Rights in Guatemala)

(www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/americas_europe/guatemala/fst_guatemala.htm,

03.11.2003).

Poleg osnovnega mandata misije iz leta 1994, ki se je nanašal na verifikacijo spoštovanja

človekovih pravic in krepitev institucij, odgovornih za zaščito človekovih pravic (Louise,

1997: 50), je dodatnih 155 vojaških opazovalcev dobilo predvsem naloge verifikacije

formalnega konca sovražnosti, razmejitve sil in demobilizacije uporniških bojevnikov. Tedaj

je bilo spremenjeno ime misije v Verifikacijska misija ZN v Gvatemali (United Nations

Verification Mission in Guatemala), da bi s tem poudarili spremenjen mandat misije

(www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/americas_europe/guatemala/fst_guatemala.htm,

03.11.2003).

Mandat misije obsega:

- spremljanje uresničevanja sporazuma in dajanje priporočil za večjo učinkovitost,

- informiranje Generalnega sekretarja in prebivalstva o napredku in rezultatih verifikacije,

- reševanje težav pri izvajanju sporazuma,

- pomoč pri izgradnji institucij in tehnična pomoč pri uresničevanju mirovnega sporazuma,

- zagotovitev, da pravosodni organi preiščejo vse morebitne kršitve in preprečevanje, da bi

obsodili nedolžne ali oprostili krive44,

- krepitev civilne družbe,

- ratifikacija procesov, ključnih za utrditev miru,

- prikaz prednosti mirnega reševanja sporov (Louise, 1997: 51; A/58/267: par. 21;

www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/americas_europe/guatemala/fst_guatemala.htm,

03.11.2003).

44 Zaradi tradicionalnega zanikanja zaščite človekovih pravic ima poseben pomen krepitev civilnih institucij, kar se nanaša predvsem na njihovo legitimizacijo (Louise, 1997: 62).

50

Poseben poudarek pri delu misije je na zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic, pri

čemer je eden ključnih ciljev, naveden tudi v mirovnem sporazumu, odprava diskriminacije

domorodnih prebivalcev Gvatemale ter zaščita njihovih pravic in identitete. Velik pomen na

tem področju pripisujejo vzpostavitvi novih nacionalnih policijskih sil, odgovornih civilnim

oblastem in razmeščenih na celotnem ozemlju (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/americas_

europe/guatemala/fst_guatemala.htm, 03.11.2003). Louise (1997: 55) pravi, da mandat misije

MINUGUA sloni na spodbujanju elementov pozitivnega miru v Gvatemali ter krepitvi

struktur, ki zagotavljajo človekovo varnost. Kot bistvo graditve miru v državi se tako

izpostavi spopad s strukturnimi problemi in neenakostmi, ki podpirajo konflikt ter vprašanje

razvoja in zadovoljevanja osnovnih človekovih psihičnih in fizičnih potreb.

V poročilu Generalni skupščini (A/58/267: par. 2) z dne 11. avgust 2003 je GS dejal, da

vstopa MINUGUA v zaključno fazo operacije, vendar sta civilna družba v Gvatemali ter

mednarodna skupnost zaskrbljeni, saj bi odhod MINUGUA, preden nova vlada začne delo in

pokaže zavezanost mirovnemu procesu, lahko povzročil praznino. Da bi to preprečili, je

Generalna skupščina 23. decembra 2003 z resolucijo A/RES/58/238 avtorizirala obnovitev

mandata do konca leta 2004 (GA/10225). Glavni poudarek pri delu MINUGUA v prihodnosti

bo na povečanju nacionalnih kapacitet za nadaljevanje mirovnega procesa po njenem odhodu

in na zagotavljanju, da bo mednarodna skupnost preko specializiranih agencij, skladov in

programov ZN zagotovila spremljanje situacije (A/58/267: par. 4, 5).

5.7 UNPOS (Somalija)


Konflikt v Somaliji se je začel po padcu diktatorja Mohameda Siad Barreja januarja 1991.

Šest klanov, ki se še dodatno delijo na podklane, se je začelo spopadati za prevlado in nadzor

nad ozemljem. V teh spopadih je bila uničena tudi infrastruktura, ki je omogočala distribucijo

hrane. Kot posledica uničenja infrastrukture in suše je zavladala v državi huda lakota.

Mednarodna skupnost se je sicer odzvala z obširnimi programi pomoči, a so bile varnostne

razmere pretežke, saj so oborožene skupine pokradle 50 % hrane in jo prodajale naprej.

Obljubili so, da bo postavljena demokratična vlada in da se bodo razmere uredile, vendar se to

ni zgodilo, ker so bile vse moči usmerjene predvsem v razrešitev državljanske vojne. ZN so

pričeli s posredovanjem na klasičen način, kar je pomenilo najprej pogovore o prekinitvi

51

sovražnosti, po kateri bi bilo mogoče deliti pomoč. Ker premirja ni bilo, je bil sprejet sklep o

napotitvi manjših mednarodnih sil. Aprila 1992 je bila vzpostavljena misija UNOSOM I (UN

Operation in Somalia I), ki naj bi nadzorovala prekinitev ognja v glavnem mestu Mogadišu

ter varovala osebje in opremo ZN pri skladiščenju in distribuciji humanitarne pomoči

(www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/africa/somalia/fst_somalia.htm, 03.11.2003).

Konflikt se je še naprej stopnjeval in GS je ocenil, da je situacijo možno rešiti le s širšo

vojaško operacijo, za katero ZN niso zmožni zagotoviti sredstev. Takrat je vlada ZDA

sklenila ponuditi OZN 20.000 vojakov za to operacijo. VS je sprejel resolucijo v skladu s VII.

poglavjem UL in pooblastil mirovne sile za uporabo vseh potrebnih sredstev za čimprejšnjo

vzpostavitev varnostnih razmer, ki bi omogočale humanitarno posredovanje (Mockaitis, 2000:

46). Misija, imenovana UNITAF (Unified Task Force), je štela 38.000 mož iz 23 držav in je

delovala v času od decembra 1992, ko so prve enote prispele v glavno mesto Mogadiš, pa do

maja 1993, ko so sile OZN znova prevzele nadzor v misiji, imenovani UNOSOM II. Prej

uspešno izvajana operacija se je spremenila v pravo katastrofo, v kateri je izgubilo življenje

154 pripadnikov mirovnih sil. Stvari so šle samo še navzdol in po neuspeli akciji ameriških

specialnih sil, v kateri je 18 vojakov izgubilo življenje, so ZDA svoj kontingent umaknile, kar

je vodilo tudi k umiku misije UNOSOM II marca 1995 (Mockaitis, 2000: 48).


Po umiku UNOSOM II so v Nairobiju v Keniji vzpostavili Politični urad ZN za Somalijo

(United Nations Political Office for Somalia-UNPOS), da bi opazovali situacijo oz. razvoj

dogodkov v Somaliji in okolici, promovirali mir in spravo ter spodbujali prizadevanja

regionalnih vlad in organizacij za vzpostavitev miru. Aktivnosti izvajajo v stikih s somalskimi

voditelji, nevladnimi organizacijami ter državami in organizacijami, ki lahko kakorkoli

vplivajo na situacijo.

GS ZN je avgusta 1999 v poročilu Generalni skupščini poudaril, kolikšni napori in

politična volja bodo potrebni za vzpostavitev funkcionalne države, hkrati pa je pozval ZN k

aktivnejši vlogi v tem procesu, premestitvi nekaterih programov ZN v državo, k ustanovitvi

skrbniškega sklada za podporo mirovnega procesa in razvoja ter načinov za zaščito pravic

somalskega ljudstva v času, ko ni državne suverenosti. (www.un.org/peace/africa/pdf/

somalia.pdf, 03.11.2003).

52

Pogovori somalskih voditeljev in intelektualcev so se začeli leta 2000 na pobudo vlade

Džibutija, kasneje pa je bila še mirovna konferenca v Džibutiju (Somali National Peace

Conference). Ker sta bila glavna cilja sprava med klani in oblikovanje nacionalnega

parlamenta, so na konferenci sodelovali starešine, tradicionalni voditelji ter politično aktivni

Somalci. Izid konference je bila vzpostavitev prvega parlamenta Somalije. VS je ob tem

dogajanju ves čas pozival politične in vojaške voditelje ter vodje frakcij, naj podprejo mirovni

proces oziroma, naj ga ne ovirajo. Novi predsednik je bil izvoljen avgusta 2000, kar je bil

velik napredek, saj se je končalo nasilje anarhije, ki je vladala od padca predsednika

Mohameda Siad Barre-ja leta 1991 (ibid.).

Pri opredelitvi mandata misije UNPOS je prav, da omenimo tudi mandat, ki ga je VS z

resolucijo 814 (1993) z dne 26. marca 1993 podelil UNOSOM-u II in ki je v neki meri

povzročil neuspeh misije. Poleg že omenjenega zagotavljanja pomoči pri humanitarnih

operacijah in ureditvi varnostnih razmer na bi UNOSOM II pomagal tudi pri vzpostavitvi

nacionalnih in regionalnih institucij, policije ter civilne uprave, spodbujal politično spravo, v

kar naj bi se vključila tudi civilna družba, pomagal pri repatriaciji beguncev in razseljenih

oseb in informiral javnost, da bi dosegli večjo podporo za aktivnosti ZN. To pa so naloge, ki

jih lahko uvrstimo med naloge graditve miru, za katere misija ni imela ustreznih sredstev.

Ohranjena je bila vojaška miselnost predhodne operacije, tako da v aktivnosti niso bile

vključene ustrezne agencije in institucije (npr. UNDP ali Svetovna banka). Jan (1996) pravi,

da so aktivnosti potekale v smeri rezultatov in ne procesov, ki bi se vzdrževali sami in

privedli sčasoma do rezultatov, to pa kaže na nezmožnost misije pri prehodu od kriznega

ukrepanja k razvojni usmeritvi.

UNPOS je glavna vez med političnimi voditelji v Somaliji in gonilna sila političnih

razprav. Naloge v skladu z mandatom so sledeče:

- spremljanje situacije in obveščanje GS ZN o razmerah,

- pomoč somalskemu ljudstvu pri prizadevanjih za nacionalno spravo,

- sodelovanje s sosednjimi državami in organizacijami (Afriška unija, Arabska liga in

Organizacija islamske konference), predvsem pri političnih vprašanjih,

- sodelovanje s koordinatorjem humanitarnih aktivnosti v Somaliji (www.unsomalia.net/

UNPOS/index.htm, 21.01.2004).

VS je marca 2002 prosil GS, da bi koordiniral aktivnosti graditve miru in pripravo na

širitev teh aktivnosti za vzpostavitev obširnejše operacije za graditev miru v Somaliji

(www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/africa/somalia/fst_somalia.htm, 03.11.2003). Delo urada se

53

zato, skupaj z vodji agencij ZN v Somaliji (t.i. country team), v veliki meri posveča prav

razvoju strategije graditve miru za čas, ko bo Konferenca za nacionalno spravo v Somaliji

(Somali National Reconciliation Conference – SNAC)45 dosegla končni sporazum o

prihodnosti Somalije in se bo izboljšala varnostna situacija, s čimer bi bili ustvarjeni tudi

pogoji za porabo sredstev, ki pritekajo v skrbniški sklad ZN za graditev miru v Somaliji

(S/2003/987: par. 75).

GS je novembra 2003 (S/2003/1092) sporočil predsedniku VS namero o vzpostavitvi

operacije za graditev miru, takoj ko bi bile razmere za to ugodne (dokončen sporazum in

ustrezne varnostne razmere) ter hkrati zaprosil za podaljšanje mandata UNPOS za obdobje

dveh let, kar je VS odobril (S/2003/1093). Ob tem je treba poudariti, da bo potrebno še veliko

naporov za ureditev razmer, saj se provokacije nadaljujejo in napetosti med klani ne

popuščajo.46

5.8 MINUCI (Slonokoščena obala)


Slonokoščena obala je bila po pridobitvi samostojnosti leta 1960 več kot tri desetletja

politično stabilna in relativno socialno-ekonomsko uspešna pod vodstvom predsednika Félixa

Houphouëta-Boibgnyja. Težave so se začele po njegovi smrti leta 1993, ko se je začel boj za

oblast, ki je dosegel vrhunec leta 1999 z vojaškim udarom pod vodstvom generala Gueïa

(www.un.org/Depts/dpko/missions/minuci/background.html, 02.11.2003). Nastopilo je

obdobje političnih bojev in poskusov nacionalne sprave, ki se je nadaljevalo do septembra

2002. Takrat je z napadom približno 800 vojakov na nekatere vojaške objekte nastopila nova

kriza večjih razmer.

Glede razlogov za upor je več razlag. Po eni od njih je šlo le za nezadovoljstvo vojakov,

večinoma rekrutiranih še v času vojaškega režima generala Gueïa, zaradi napovedane

demobilizacije v letu 2003, po drugi razlagi pa naj bi šlo pri napadih za začetek vojaškega

45 Konferenca poteka pod pokroviteljstvom Medvladnega urada za razvoj (Intergovernmental Authority on Development – IGAD), katerega članice so: Eritreja, Etiopija, Džibuti, Kenija, Uganda, Sudan in Somalija. Urad je bil ustanovljen leta 1986 kot Medvladni urad za sušo in razvoj predvsem zaradi ukvarjanja s problemom suše in desertifikacije, kasneje pa se je razvil v pomembno medvladno telo na področju regionalne varnosti in političnega dialoga (www.dfa.gov.za/for-relations/multilateral/igad.htm, 07.11.2003). Pomen vključenosti IGAD-a je v prikazu regionalne zavezanosti rešitvi krize, ki bi pokazal tudi voditeljem v Somaliji in mednarodni skupnosti njihove odgovornosti (S/2003/987: par. 72). 46 Na www.unsomalia.net so na voljo aktualni članki o incidentih.

54

udara, ki so ga podprli zunanji akterji. Ta razlaga je sprožila množično nasilje nad tujimi

delavci in begunci. Uporniki, ki so se poimenovali Uporniško gibanje Slonokoščene obale

(Patriotic Movement of Côte d'Ivoire – MPCI), so se utrdili v severnem delu države.

Na dogodke se je prvi odzval ECOWAS47 in poskušal spodbuditi pogovore med vlado in

uporniki o možnostih za rešitev krize, obenem pa obravnaval tudi možnosti za namestitev sil

ECOWAS v Slonokoščeni obali. Mandat naj bi obsegal spremljanje prekinitve ognja, ko bi do

tega prišlo, nadzor umika upornikov z območij, ki jih nadzirajo in njihovo razoroževanje.

Namestitev sil je v skladu z VIII. poglavjem UL ZN in z mandatom po VII. poglavju odobril

VS z resolucijo 1464 (2003).

Do prekinitve ognja je prišlo oktobra 2002 po posredovanju posebnega odposlanca GS za

zahodno Afriko in izvršnega sekretarja ECOWAS-a. Podpisanih je bilo še nekaj sporazumov

(o spoštovanju človekovih pravic, o spoštovanju državnih institucij), vse to pa naj bi vodilo k

pogajanjem o političnem sporazumu.

Januarja 2003 so glavne politične sile Slonokoščene obale v Linas-Marcoussisu v Franciji

podpisale politični sporazum (Linas-Marcoussis Agreement), ki je predvideval vzpostavitev

vlade nacionalne sprave, določal naloge vladi (priprava volitev, reforma varnostnega sektorja

ter preoblikovanje in razorožitev oboroženih skupin) in opredeljeval aktivnosti za reševanje

temeljnih problemov, ki so povzročili konflikt (vprašanja državljanstva, status tujcev,

kvalifikacije za predsedniško kandidaturo itd.). Hkrati je bilo ustanovljeno telo za spremljanje

izvajanja sporazuma, v katerem so bili predstavniki ZN, Afriške Unije, ECOWAS-a,

Evropske komisije, Mednarodne organizacije frankofonskih držav, Inštituta Bretton-Woods,

G-8, EU, Francije, ter vojaški predstavniki držav, ki prispevajo kontingente vojakov v

mirovne sile (www.un.org/Depts/dpko/missions/minuci/background.html, 02.11.2003).

Stvari so se znova zapletle zaradi nesoglasij glede dodelitve ministrskih mest pripadnikom

uporniškega gibanja. Začelo se je novo obdobje nestabilnosti in nasilja, razmere pa so se

delno umirile po podpisu sporazuma v Akri, s katerim so se glavni akterji sporazumeli o

začasni delitvi političnih položajev.

47 Ekonomska skupnost zahodnoafriških držav (Economic Comunity of West African States – ECOWAS) je bila ustanovljena leta 1973 s t.i. Pogodbo iz Lagosa (Treaty of Lagos) z namenom promocije trgovine, sodelovanja med državami in samozadostnosti zahodne Afrike. Revidirana pogodba iz leta 1993 je skupnosti naložila tudi odgovornost za preprečevanje in urejanje regionalnih konfliktov. ECOWAS je priznana kot regionalna organizacija in je že večkrat delovala s pooblastilom VS OZN. Članice so: Benin, Burkina Faso, Cape Verde, Slonokoščena Obala, Gana, Gvineja, Gvineja-Bissau, Liberija, Mali, Mavretanija, Niger, Nigerija, Senegal, Sierra Leone, Gambija in Togo (www.mbendi.co.za/cb17.htm, 07.11.2003).

55


Maja 2003 je VS z resolucijo 1479 (2003) ugotovil, da razmere v Slonokoščeni obali

predstavljajo grožnjo mednarodnemu miru in varnosti ter za začetno obdobje 6 mesecev

vzpostavil Misijo ZN v Slonokoščeni obali (United Nations Mission in Côte d'Ivoire –

MINUCI). Mandat je določal misiji naloge pospeševanja uresničevanja sporazuma iz Linas-

Marcoussisa, dopolnjevanja prizadevanj francoskih mirovnih sil, imenovanih LICORNE in sil

ECOWAS ter pomoči posebnemu predstavniku GS pri varnostnih, političnih, pravnih in

civilnih zadevah, zadevah s področja človekovih pravic, stikov z javnostmi ter pri

humanitarnih zadevah. (S/Res/1479 (2003): par. 2, 3).

Posebnost misije je poudarjena vojaška komponenta (z 71 častniki ima daleč največji

delež vojaškega osebja med vsemi političnimi operacijami), imenovana vojaška skupina za

stike (Military liaison group), katere naloge so: svetovanje posebnemu predstavniku GS pri

vojaških vprašanjih, spremljanje vojaške in varnostne situacije in poročanje o situaciji na tem

področju, vzdrževanje stikov z oboroženimi silami ECOWAS-a, Francije, Slonokoščene obale

in odporniškimi skupinami, da bi zgradili zaupanje ter zagotavljanje podatkov, potrebnih za

načrtovanje prihodnjih aktivnosti (S/Res/1479 (2003): par. 3).

Na predlog GS je bil mandat MINUCI z resolucijo VS 1514 (2003) podaljšan do 4.

februarja 2004. Razlogi ležijo predvsem v slabih razmerah v državi, kjer uporniške sile

očitajo predsedniku neustrezno razporejanje moči in je vladanje ohromljeno. Podaljšanju

mandata pa je botrovala tudi prošnja vlade Slonokoščene obale za pomoč pri pripravah in

izvedbi volitev, predvidenih za leto 2005, s čimer bi se zagotovila poštenost in kredibilnih

izidov volitev (www.un.org/apps/news/printnewsAr.asp?nid=8126, 02.11.2003).

GS v svojem zadnjem poročilu o situaciji v Slonokoščeni obali opozarja na izredno slabe

razmere na vseh področjih. Država se sooča z množičnimi kršitvami človekovih pravic,

pravosodni sistem pa deluje samo v nekaterih delih države, ki so pod nadzorom vladnih sil

(S/2004/3: par. 29-32). Humanitarna situacija je s približno 500.000 razseljenimi osebami in

69.000 begunci katastrofalna, k čemur prispeva tudi največji delež obolelih za AIDS-om v

regiji (10.5-15.0 %) (ibid.: par. 35-41). Situacija se je delno spremenila po vzpostavitvi misije

ZN UNMIL in po začetku procesa demobilizacije, razoroževanja in reintegracije v Liberiji,

kar pozitivno vpliva na varnostne razmere v regiji, čeravno se uporniške enote nočejo odreči

orožju in ga premeščajo v Slonokoščeno obalo in druge sosednje države (ibid.: par. 22).

56

GS je že decembra 2003 v poročilu o situaciji v zahodni Afriki (S/2003/1147) poudaril,

da je potrebno okrepiti MINUCI s strokovnjaki za politična vprašanja in vprašanja človekovih

pravic (ibid.: par. 23.), obenem pa tudi pozval VS, da preuči možnost okrepitve MINUCI in

njeno preobrazbo v operacijo za ohranjanje miru (ibid.: par. 66.). Možnosti obsežnejše

operacije za ohranjanje miru pa obravnava GS tudi v svojem poročilu o situaciji v

Slonokoščeni obali (S/2004/3). Poudaril je, da sta za to možnost zaprosili tudi vlada

Slonokoščene obale in delegacija ECOWAS-a. Obsežna operacija za ohranjanje miru bi

razbremenila sile ECOWAS-a (ECOMICI), ki se spopadajo z logističnimi težavami. Poleg

tega bi mirovna operacija pod okriljem ZN prinesla legitimnost in nepristranskost ter

kapacitete, s katerimi bi se lažje obvladovale razmere v državi. Operacija bi morala biti

multidimenzionalna, v sestavi sil pa bi morale delovati večje vojaške in policijske sile ter

civilna komponenta, ki bi se soočala z vprašanji politike, prava, volitev, medijev, odnosov z

javnostmi in človekovih pravic (S/2004/3: par. 2, 50, 51, 57).

Naloga operacije za ohranjanje miru je predvsem vzdrževanje stabilnosti, opazovanje,

odvračanje od kršitev premirja in poročanje o kršitvah, odzivanje na incidente, omogočanje

gibanja osebja ZN po državi, zaščita civilnega prebivalstva, nadzor meje med Slonokoščeno

obalo in Liberijo, zaščita liberijskih beguncev, sodelovanje z operacijo UNMIL v Liberiji,

pomoč vladi pri izvajanju programa demobilizacije, razoroževanja in reintegracije ter

zavarovanje volitev, predvidenih za leto 2005 (S/2004/3: par. 62, 63).

GS je zaradi razmer predlagal, da se pod določenimi pogoji (narejeni bi morali biti

konktretni koraki sprtih strani k uresničevanju mirovnega sporazuma), ob izteku mandata

MINUCI 4. februarja 2004, odobri napotitev operacije za ohranitev miru moči 6.240 vojakov

in civilnega osebja. Dosedanja vojaška sestava MINUCI bi se vključila v kvoto 200 vojaških

opazovalcev, kolikor bi jih imela operacija za ohranitev miru (S/2004/3: par. 86-87).

5.9 UNSCO (Bližnji vzhod)


Izraelsko-palestinski konflikt izvira iz časa po drugi svetovni vojni in delitvi ozemlja pod

mandatom Velike Britanije (današnji Jordanija in Izrael) ter iz dogodkov, ki so sledili do leta

1967, ko je Izrael s hitro vojaško akcijo zasedel Sinajski polotok, Golansko planoto ter

Zahodni breg in Gazo ter s tem skoraj potrojil površino svojega ozemlja. Sinajski polotok je

57

med leti 1978 in 1982 v skladu z medsebojnim sporazumom vrnil Egiptu, Golansko planoto

pa leta 1981 priključil, kar ni bilo nikoli mednarodno priznano. Zahodnega brega in Gaze

Izrael ni aneksiral, temveč je uvedel vojaško upravo. Veliko Palestincev je zbežalo v

Jordanijo in druge arabske države, še vedno pa je pod izraelsko upravo ostalo kar tri četrtine

od milijona Palestincev, večinoma sovražno nastrojenih do Izraelcev (Bard, 2004;

www.un.org/Depts/dpa/ngo/history.html, 25.01.2004).

Pomembnejši premiki pri reševanju izraelsko-palestinskega spora in okupacije leta 1967

so se začeli z Madridsko mirovno konferenco (Madrid Peace Conference) leta 1991, katero

sta podprli ZDA in SZ, vabljene pa so bile Jordanija, Sirija, Izrael, Libanon in Palestinci.

Konferenca je bila rezultat t.i. "shuttle" diplomacije, intenzivne diplomatske dejavnosti

Jamesa Bakerja po zalivski vojni. Konferenca je bila prelomni dogodek, saj je Izrael prvič

vstopil v neposredna pogajanja s Sirijo, Libanonom, Jordanijo in Palestinci. Konferenca je

ustvarila dve vzporedni pogajalski smeri, bilateralna in multilateralna pogajanja. Bilateralna

pogajanja med Izraelom ter sirsko, libanonsko, jordansko in palestinsko delegacijo so se

začela že v Madridu po koncu formalnega dela konference, multilateralna pogajanja pa so se

začela leta 1992 v Moskvi in se periodično nadaljevala. Za razliko od bilateralnih pogajanj,

katerih cilj je bil razrešiti medsebojne konflikte in podpisati ustrezne sporazume, je bil cilj

multilateralnih pogajanj obravnavati stvari, skupne celotni regiji, kot so voda, okolje, nadzor

nad oboroževanjem, begunci, gospodarski razvoj itd. (www.palestinefacts.org/

pf_1991to_now_madrid_desc.php, 05.11.2003).

Pomen Madridske mirovne konference je tudi v tem, da je spodbudila serijo mirovnih

pogovorov med Izraelom in Palestinci v letu 1993, znanih kot mirovni proces v Oslu (ibid.),

kjer sta Izrael in Palestinska osvobodilna organizacija s podpisom Deklaracije o načelih

organiziranosti začasne samouprave (t.i. Sporazum iz Osla) vzpostavila okvir za nadaljnja

pogajanja. Sporazum iz Osla je potrdil tudi odločitev za vidnejšo prisotnost ZN v prehodnem

obdobju ter za okrepitev medagencijskega sodelovanja ZN, predvsem zaradi učinkovitejše

pomoči palestinskemu ljudstvu. Zato je bil že naslednje leto imenovan Posebni koordinator

ZN na okupiranih ozemljih (United Nations Special Coordinator in the Occupied Territories)

(www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/middle_east/fst_middle_east.htm, 03.11.2003).

58


Zaradi učinkovitejše pomoči ZN bližnjevzhodnemu mirovnemu procesu se je GS

septembra 1999 odločil (S/1999/983), da imenuje Posebnega koordinatorja za bližnjevzhodni

mirovni proces, ki bo tudi Posebni predstavnik GS za Palestinsko osvobodilno organizacijo in

palestinsko oblast (United Nations Special Coordinator for the Middle East Peace Process and

Secretary's General Personal Representative to the Palestine Liberation Organization and the

Palestinian Authority - UNSCO). Funkcije novega položaja so vključile tudi funkcije

predhodnega koordinatorja na okupiranih ozemljih, urad pa je organiziran in pripravljen tako,

da se lahko hitro, učinkovito in koordinirano odzove na prošnje sprtih strani v zvezi s

pogajanji ali uresničevanjem političnih sporazumov (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/

asia_pacific/middle_east/fst_middle_east.htm, 03.11.2003).

UNSCO ima po eni strani vlogo središčne točke za politično podporo mirovnemu procesu,

kjer s pogovori in pogajanji med sprtimi stranmi ter mednarodno skupnostjo spodbuja mirovni

proces, po drugi strani pa predstavlja tudi središčno točko socio-ekonomskega vidika

mirovnega procesa, v katerem povezuje razvojno pomoč ZN Jordaniji, Libanonu, okupiranim

palestinskim ozemljem in Siriji (S/1999/983; www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/

middle_east/fst_middle_east.htm, 03.11.2003).

Z začetkom intifade septembra 2000 se je močneje začel izražati pomen boljše

koordinacije donacij, razvojne in humanitarne pomoči ter vloge dobrih uslug posebnega

koordinatorja. Slednja vloga se vse bolj izvaja skozi mehanizem Kvarteta48, ki je aprila 2003

predstavil mirovni načrt, imenovan 'Road Map'49, katerega cilj je doseči dogovor, ki bi vodil v

ustanovitev neodvisne in demokratične palestinske države, sposobne preživetja ter mirnega

sobivanja z drugimi državami v regiji (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/

middle_east/fst_middle_east.htm, 03.11.2003).

Kljub velikim besedam obeh strani o zavezanosti mirovnemu načrtu, pa grožnja miru

ostaja stvarna in velika, za kar nosita krivdo obe strani. Izkazalo se je, da palestinske oblasti

niso zmožne vzpostaviti enotnega varnostnega aparata in nadzora nad skupinami, ki se

zatekajo k nasilju in terorju, da bi dosegli svoje cilje. K zapletenosti razmer pa prispeva tudi

48 Kvartet (Quatret) sestavljajo Združeni narodi, Evropska Unija, Ruska federacija in Združene države Amerike. 49 V mirovnem načrtu so opredeljeni cilji, faze, časovnice in ciljni datumi. Pod pokroviteljstvom Kvarterta naj bi obe strani izvajali vzporedne in recipročne korake na političnem, institucionalnem, varnostnem, gospodarskem in humanitarnem področju (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/middle_east/fst_middle_east.htm, 03.11.2003).

59

izraelsko rušenje palestinskih domov in izvensodno ubijanje, omejevanje gibanja

palestinskega prebivalstva, gradnja varnostnega zidu ob Zahodnem bregu ter gradnja novih

naselbin na ozemljih, kjer bi jih v skladu z mirovnim načrtom morali odstranjevati (SC/7981).

Neprestano se vrstijo obdobja nasilja in relativnega miru, v katerem posebni koordinator ter

drugi mednarodni dejavniki poskušajo znova okrepiti mirovni proces.

5.10 UNOWA (zahodna Afrika)

Marca 2001 je zahodno Afriko obiskala medagencijska misija ZN, ki je ocenila razmere v

regiji in v svojem poročilu navedla priporočila za učinkovitejše delo ZN. Eno od priporočil se

je nanašalo na vzpostavitev Urada ZN za zahodno Afriko, ki bi jo vodil posebni odposlanec

GS (S/2001/434). GS je konec leta 2001 sprejel odločitev o vzpostavitvi Urada posebnega

predstavnika GS za zahodno Afriko (Office of the Special Representative of the Secretary-

General for West Africa), kar je VS potrdil (S/2001/1129).

Mandat je uradu opredelil naslednje naloge (S/2001/1128):

- s pomočjo integralnega pristopa ter boljše koordinacije in izmenjave informacij izboljšati

povezavo med delom ZN in drugimi partnerji v subregiji (ob upoštevanju specifičnih

mandatov agencij in uradov ZN kot tudi operacij za ohranjanje miru in uradov za podporo

graditve miru),

- vzdrževanje stikov in pomoč ECOWAS-u in Zvezi reke Mano50 (Mano River Union -

MRU) ter posvetovanje z drugimi subregijskimi organizacijami in mednarodnimi

partnerji,

- izvajanje dobrih uslug in posebnih nalog v imenu GS, vključno s preprečevanjem

konfliktov in prizadevanjem za graditev miru,

- poročanje o ključnih dogodkih, pomembnih za subregijo.

Mandat, ki povezuje operacije in aktivnosti agencij ZN ter drugih mednarodnih akterjev,

je rezultat spoznanja, da je mogoče težave v zahodni Afriki reševati le z regionalnim

pristopom. Prepričanje o pravilnosti takega pristopa je potrdila tudi misija VS, ki je zahodno

Afriko obiskala junija 2003. Misija je ugotovila, da je razlog za nestabilnost kombinacija

50 Zveza reke Mano je bila ustanovljena 1973 kot carinska in gospodarska zveza držav članic s ciljem izboljšanja življenskega standarda. Članice so sledeče države: Gvineja, Liberija in Sierra Leone (www.focusintl.com/ whos0023.htm, 05.12.2003),

60

revščine, nizkih standardov vladanja, nezakonitega izkoriščanja naravnih virov in trgovine z

orožjem ter prizadevanja nekaterih držav, da bi z vmešavanjem v notranje spore in

zaostrovanjem napetosti spodkopale vlade sosednjih držav51 (S/2003/688: par. 62).

Skupni konfliktom v subregiji so še otroci-vojaki, spolno nasilje nad ženskami in otroci,

razseljenost, kultura nekaznovanja in uporaba plačancev (Press Release SC/7986). Zato je

misija priporočila spodbujanje sodelovanja med državami subregije (Zveza reke Mano in

ECOWAS52) ter ugotavljanje povezav med konflikti v Liberiji, Slonokoščeni Obali in Sierra

Leoneju in njihov vpliv na sosednje države (plačanci, trgovina z orožjem, begunci)

(S/2003/688: Annex). Misija je v svojem poročilu (ibid.: par. 66) poudarila pomen Urada

posebnega predstavnika za zahodno Afriko pri regionalnem pristopu in predlagala okrepitev

urada, katerega mandat se izteče januarja 2005.

5.11 URAD POSEBNEGA ODPOSLANCA GENERALNEGA SEKRETARJA ZN ZA

OBMOČJE VELIKIH JEZER

Urad posebnega odposlanca GS za območje Velikih jezer je odraz nekega soglasja, da

pristop k doseganju trajnega miru in stabilnosti na tem območju ni primeren in je zato

potrebno vzpostaviti nov pristop, temelječ na obravnavanju območja kot celote posameznih

delov, ki imajo velik vpliv eden na drugega in preprečujejo, da bi se lahko posamezni deli

stabilizirali.

VS je oktobra 1996 neformalno obravnaval zaskrbljujočo situacijo na območju Velikih

jezer53 (Great Lakes Region) osrednje Afrike. GS je želel čimprej imenovati posebnega

predstavnika za regijo, ki bi imel ustrezno osebje in logistična sredstva za izvajanje vrste

dolžnosti v regiji. Za vmesni čas pa je imenoval posebnega odposlanca, ki bi odpotoval na

območje. Njegova naloga je posvetovanje, ugotavljanje dejstev in izdelava kriznega načrta za

zmanjšanje napetosti, ustavitve ognja in začetka pogajanj. Hkrati pa bi raziskal tudi možnosti

51 Kot splošen razlog konfliktov Schnabel (2002: 10) navaja kombinacijo želje po dostopu in nadzoru nad viri, pomanjkanje nadzora vlade ter zunanje dimenzije, tj. sosednjih države, ki podpirajo vlado ali upornike. 52 Misija je poudarila pomen ECOWAS-a, ki ima vse več izkušenj in kapacitet za posredovanje v kriznih situacijah v subregiji, hkrati pa s svojim delovanjem promovira boljše vladanje, povezovanje, spoštovanje človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava ter uresničevanja mirovnih sporazumov v subregiji (S/2003/688: par. 63). 53 Območje Velikih jezer osrednje Afrike predstavljajo države Demokratična republika Kongo, Ruanda, Burundi, Uganda, Kenija in Tanzanija (www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/africa/great_lakes_off/fst_great_lakes_off.htm, 03.11.2003).

61

za izvedbo regionalne konference. Ugotovitve posebnega odposlanca bi bile osnova za

oblikovanje mandata posebnega predstavnika ter velikosti in sestave politične prisotnosti ZN

na območju (S/1996/888). GS ZN se je po posvetovanju z GS Organizacije afriške enotnosti

odločil, da predlaga imenovanje skupnega posebnega predstavnika ZN in OAU. VS je to

odločitev potrdil, saj je bila v skladu s prošnjo VS, da pri reševanju problemov na območju

Velikih jezer tesno sodeluje z OAU. V skladu s to odločitvijo posebni predstavnik poroča

obema generalnima sekretarjema in sprejema usmeritve obeh (S/1997/73).

Posebni predstavnik zastopa GS ZN in GS AU pri pogovorih v regiji, spremlja razmere in

preučuje možnosti za preprečevanje ali mirno ureditev konfliktov. Hkrati usmerja in

koordinira tudi ostale aktivnosti ZN v regiji in na ravni držav. Sem sodijo prizadevanja za

normalizacijo humanitarnega, ekonomskega in socialnega področja, kjer je še posebej

izpostavljeno pridobivanje sredstev za zapolnitev skladov za rehabilitacijo in rekonstrukcijo v

Ruandi, ponovno naselitev beguncev, pa tudi za podobne programe v Burundiju, Tanzaniji in

Demokratični republiki Kongu (S/1997/73).

Mandat (ibid.) določa posebnemu predstavniku naslednje konkretne naloge:

- z dobrimi uslugami spodbujati miroljubno ureditev različnih konfliktov v regiji s

posebnim poudarkom na situaciji v Demokratični republiki Kongu in v Burundiju,

- pripraviti mednarodno konferenco o miru, varnosti in razvoju v regiji,

- z dobrimi uslugami pomagati ohraniti enotnost in ozemeljsko celovitost Demokratične

republike Kongo in pomagati pri obnovi njenih nacionalnih institucij, vključno s podporo

volilnemu procesu.

Velik pomen se pripisuje mednarodni konferenci o regiji, kjer naj bi se ustvaril okvir za

nadaljnje urejanje vprašanj, kot so: mir in varnost, demokracija in dobro vladanje,

gospodarski razvoj, povezovanje regije ter humanitarna in socialna vprašanja (Press Release

SC/7982). Ker je posebni predstavnik GS veliko prispeval k pripravam na konferenco in bo

nedvomno še v prihodnje gonilna sila procesa, je VS odobril podaljšanje njegovega mandata

do konca leta 2004 (S/2003/1067).

62

5.12 ZAKLJUČKI O PREUČEVANIH OPERACIJAH

Že v teoretičnih opredelitvah političnih mirovnih operacij smo navedli nekatere od

njihovih skupnih značilnosti, ob preučevanju enajstih operacij, ki trenutno potekajo, pa

dejansko vidimo, da potekajo v zelo podobnih razmerah, za katere je značilno:

- znotrajdržavna umeščenost konfliktov,

- strukturna šibkost držav,

- neobstoj demokratične tradicije in vladavine prava,

- vpletanje vojske v politiko,

- boj za politično moč,

- neenakosti v delitvi moči,

- razvojna neenakost,

- gospodarska nerazvitost,

- revščina,

- boj za gospodarske vire,

- etnični spori,

- nespoštovanje človekovih pravic,

- šibka nacionalna identiteta,

- vplivi dekolonizacijskega procesa,

- regionalni vplivi.

Prišli smo tudi do sledečih ugotovitev:

- pri vseh obravnavanih političnih mirovnih operacijah rešujejo zelo širok spekter

najrazličnejših problemov, ki posegajo v vse družbene strukture,

- v vseh primerih obstaja vsaj navidezna volja sprtih strani, da bi prišlo do pozitivnih

sprememb in trajne rešitve problemov,

- sprte strani niso sposobne same vzpostaviti medsebojnega dialoga, zato potrebujejo

posredovanje tretje strani,

- problemi v obravnavanih državah ustvarijo začaran krog nasilja, katerega vpletene strani

ne morejo prekiniti brez pomoči,

- sprte strani ne posedujejo ustreznih virov in sredstev,

- obstaja vrsta dejavnikov, ki ovirajo proces vzpostavljanja trajnega miru.

63

Našteto kaže na globino problemov in kompleksnost razmer v preučevanih državah ter na

širok spekter aktivnosti, potrebnih za njihovo reševanje. Ob poznavanju tradicionalnih

mirovnih operacij je jasno, da le-te s svojo zasnovo, sredstvi in osebjem ne morejo tvorneje

delovati v takih razmerah, zato so nujne posebne operacije, usmerjene v spopadanje z

navedenimi problemi. Naštete probleme je namreč moč rešiti predvsem s prekinitvijo

negativnih tradicij, vsiljenih s strani vojaških in političnih elit ter s spreminjanjem

tradicionalne politične kulture v prizadetih družbah.

Kaj se pričakuje od mandatov političnih mirovnih operacij? Iz preučevanja delujočih

političnih mirovnih operacij vidimo, da je njihova naloga nekakšno ozdravljenje družb, ki ne

najdejo poti iz kroga nasilja, mandati pa usmerjajo njihovo delo v spravo in obnovo, ki sta

temeljna predpogoja za trajen mir. Pričakovanje je torej usmerjeno predvsem v vzpostavitev

stanja, ki dolgoročno ne bi več zahtevalo posredovanja mednarodne skupnosti in bi

omogočalo normalen razvoj držav.

Omenili smo že, da naj bi se mandati političnih uradov in operacij za graditev miru

razlikovali v svoji širini, preučevanje delujočih operacij pa nam je pokazalo, da so npr.

pogosto odstopanja med mandati posameznih političnih uradov celo večja, kot pa so razlike

med političnimi uradi in operacijami za graditev miru. Potrdila se je tudi trditev, da v

posameznih operacijah izvajajo samo del širokega spektra nalog. Iz obravnavanih primerov

vidimo, da delujejo politični uradi predvsem v smeri omogočanja dialoga, pogajanj,

izmenjave informacij, graditve zaupanja, ugotavljanja dejstev, tehnične pomoči itd. Njihova

dejavnost se predvsem v kasnejši fazi delovanja širi še na značilne naloge graditve miru, kot

so demokratizacija, vzpostavitev institucij in vladavine prava, izvedba volitev, reforme

varnostnega in političnega sistema, nacionalna sprava, gospodarska obnova, pridobivanje

mednarodne pomoči itd. Tako nam analiza preučevanih mirovnih operacij pokaže, da

teoretične navedbe o veliki podobnosti med delom političnih uradov in uradov za graditev

miru povsem držijo, še več, v poznejših fazah delovanja se njihove aktivnosti v večini

primerov prekrivajo.

Kam torej sodi enajst obravnavanih operacij? Navedli smo njihove glavne značilnosti in

kratkotrajno prakso, kar nam omogoča primerjavo s teoretičnimi opredelitvami. Nedvomno

lahko trdimo, da imajo kaj malo skupnega s tradicionalnimi mirovnimi operacijami prve

generacije, pa tudi s kompleksnimi operacijami druge generacije se prekrivajo samo v

nekaterih značilnostih, saj so usmerjene predvsem na področje reševanja temeljnih virov

konfliktov. Resda smo že večkrat omenili v teoriji poudarjano majhno vlogo vojaške

organizacije v tovrstnih operacijah, vendar pa nas nekateri primeri opozarjajo na nujnost

64

doslednega in učinkovitega zagotavljanja varnega in stabilnega okolja in s tem na nujnost

upoštevanja že omenjenega Harbottlovega tridimenzionalnega pristopa. Tako teorija kot

obravnavani primeri nam kažejo na povsem novo zasnovo soočanja z nasilnimi konflikti, ki

nedvomno sodi v novo generacijo mirovnih operacij.

65

6 VERIFIKACIJA HIPOTEZ IN ZAKLJUČNE MISLI

Podatki o številu udeležencev v mirovnih operacijah sicer jasno kažejo, da mirovne

operacije z večinsko udeležbo vojakov ostajajo glavna sila ZN pri prizadevanjih za

vzpostavitev in ohranitev miru, a kljub temu zaznamo v teh operacijah vedno večjo udeležbo

civilnega osebja najrazličnejših strok. To kaže na spreminjajočo se naravo le-teh in na

poudarjen pomen nevojaških aktivnosti pri vzdrževanju mednarodnega miru in varnosti. Ob

analizi podatkov o številu in stroških političnih mirovnih operacij smo videli, da se je število

teh operacij po vzpostavitvi prve v letu 1993 hitro izenačilo s številom ostalih operacij, kar

kaže na to, da se jim priznava njihova učinkovitost in vrednost. Nedvomno pa so povod temu

tudi neprimerno nižji stroški političnih operacij (preventive)54.

Pomen političnih mirovnih operacij in s tem političnega preventivnega delovanja

svetovne organizacije se v veliki meri odraža tudi v ustanovitvi Oddelka za politične zadeve

ter v njegovi vlogi, strukturi in nalogah. Organ je bil ustanovljen z namenom hitrejšega in

učinkovitejšega delovanja na področju političnih operacij, s tem pa se je pokazal vse večji

poudarek politično-diplomatskega vidika zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti.

Navsezadnje pa pri utemeljevanju pomena teh operacij ne smemo zanemariti velikega

zanimanja strokovnjakov zanje in posledično velikega števila konferenc, srečanj ter pisnih

del, ki obravnavajo to tematiko. Tu moramo omeniti, da je obravnavanje te tematike parcialno

in se nanaša le na posamezne vidike, malo pa je del, ki bi se posvetila političnim mirovnim

operacijam kot celoti med seboj tesno povezanih procesov.

Glede na navedbe lahko prvo delovno hipotezo, ki pravi: Politične mirovne operacije se

vse bolj uveljavljajo kot dopolnilo tradicionalnim mirovnim operacijam, potrdim, ob tem pa

ne smemo spregledati, da nam hipoteza poleg vprašanja uveljavljanja in pomena operacij

postavlja tudi vprašanje njihove vloge. Ali so dopolnilo ali pa nadomestilo ostalim

operacijam? Tu lahko nedvomno zatrdimo, da so politične mirovne operacije dopolnilo.

Teoretične navedbe, še bolj pa analiza konkretnih operacij, nam pokažejo, da je te operacije

možno vzpostaviti le v okoliščinah, ko obstaja določena raven varnosti in soglasja sprtih

strani. V podporo temu govori dejstvo, da bodo misijo MINUCI zaradi izredno slabih

varnostnih in političnih razmer v Slonokoščeni obali preobrazili v operacijo za ohranitev

54 Nižji stroški se tu nanašajo na že omenjeno stroškovno učinkovitost v primerjavi z ostalimi operacijami (preventiva v primerjavi s pokonfliktnim posredovanjem) ter na doseganje konsenza o vzpostavitvi operacije, ki je dostikrat povezan tudi s proračunskimi težavami OZN.

66

miru, ki bo sicer ohranila dosedanje funkcije, ker v dosedanjih razmerah ni mogoče

nadaljevati z njenim delom. Enaka usoda je doletela operacijo UNOL v Liberiji. Zato lahko

trdimo, da so politične mirovne operacije dopolnilo tradicionalnim mirovnim operacijam in v

svoji preventivni funkciji prispevajo k hitrejšemu reševanju konfliktov ter predvsem k

preprečevanju ponovnega izbruha konfliktov.

Politične mirovne operacije so sicer dokaj nov pojem, ki se je uveljavil predvsem z

dokumentom GS Dnevni red za mir in s t.i. Brahimijevim poročilom. Ob kratkem opisu

glavnih značilnosti mirovnih operacij druge generacije smo videli, da vsebujejo veliko

elementov političnih mirovnih operacij, prav tako pa smo videli, da razne agencije in uradi

ZN ter druge mednarodne organizacije veliko teh aktivnosti izvajajo brez vzpostavljene

mirovne operacije. To nas lahko napelje na misel, da koncept teh operacij v tej obliki obstaja

že dlje časa, vendar moram to trditev zanikati. V navedenih primerih gre namreč za

posamezna in večinoma nepovezana prizadevanja organizacij in posameznikov; v primeru

koncepta političnih mirovnih operacij pa gre za integrirano dejavnost, organizirano v okviru

enega telesa, to je Oddelka za politične zadeve.

Kot smo omenili, so politične mirovne operacije v taki obliki, kot smo jo opisali v

prejšnjih poglavjih, stare komaj desetletje. Podrobnejša analiza operacij bi verjetno pokazala,

da so bili pri nekaterih operacijah vsaj navidezno doseženi posamezni cilji in uresničeni deli

mandata, vendar moramo pri tem upoštevati, da so cilji političnih operacij dolgoročni in v

nekaj letih po končani operaciji še ne moremo soditi o njihovi uspešnosti55. Težko je soditi o

časovnih obdobjih, ki morajo preteči, da lahko govorimo o uspehu političnih mirovnih

operacij. Če pa to vendarle poskusimo, se moramo zavedati, da kljub vidnim rezultatom ni

garancije, da bodo le-ti trajni, kar skoraj onemogoča ocenjevanje uspešnosti. Nepopolne

rezultate bi lahko dobili le z ekstrapolacijo spoznanj, pridobljenih iz preučevanj posameznih

aktivnosti v okviru mirovnih operacij v preteklosti.

Podobno lahko trdimo tudi za predvidevanje izidov (rezultatov, uspeha) političnih

mirovnih operacij. Zavedati se moramo, da so ti izidi odvisni od množice dejavnikov, kot so

npr. strategija posredovanja, hitrost konfliktne transformacije, lokalne zmožnosti, obstoj

institucij (funkcionalne države), mednarodne zmožnosti, raven sovražnosti, vsidranost 55 Dokončna utrditev miru je zaradi množice procesov, ki potekajo pri tem, lahko izredno dolgotrajna. Nekateri procesi, kot so npr. demobilizacija in razorožitev nekdanjih bojevnikov ali pa izvedba volitev in vzpostavitev institucij so lahko zaključeni v nekaj mesecih ali letih, popolna reintegracija nekdanjih bojevnikov in vzpostavitev zaupanja v institucije pa sta lahko zelo dolgotrajna procesa. Kot pravi Hagman (2002: 7), lahko graditev nove kulture miru in spoštovanja vladavine prava traja cele generacije.

67

strukturnega nasilja, potenciali za razvoj kulture miru, demokratična tradicija itd., kar zelo

otežuje predvidevanje56.

Navedena dejstva nam kažejo na to, da lahko drugo delovno hipotezo, ki pravi: Kljub na

novo uveljavljenemu konceptu političnih mirovnih operacij je že mogoče vsaj deloma

ugotavljati njihovo uspešnost in predvidevati izide operacij, delno potrdimo. Lahko potrdimo,

da je koncept političnih mirovnih operacij na novo uveljavljen, trditev o možnostih

ugotavljanja uspešnosti in predvidevanja izidov operacij pa moramo zavrniti predvsem zaradi

kratkega časa izvajanja in dolgoročno vidnih rezultatov operacij. Od tega nas ne odvrnejo niti

navidezno verodostojni poskusi ocenjevanja in predvidevanja, predvsem ker ne upoštevajo

vseh dejavnikov, ki bi lahko bistveno vplivali na analize. V tem trenutku bi lahko ocenjevali

le delno uspešnost posameznih elementov operacij.

Diplomska naloga izhaja predvsem iz dveh, med seboj tesno povezanih dejstev. Prvo se

nanaša na kritiko tradicionalnih mirovnih operacij, drugo pa se nanaša na novo razumevanje

koncepta varnosti in s tem na koncept pozitivnega in negativnega miru.

Kritike tradicionalnih mirovnih operacij so bile predvsem v zadnjem desetletju prejšnjega

stoletja vse pogostejše, saj se je pojavilo v svetu več novih kriznih žarišč, pa tudi pozornost

svetovne javnosti se je ob koncu blokovske napetosti usmerila v oddaljenejša območja. Kljub

prilagajanju mednarodna skupnost ni mogla slediti novonastalim razmeram, kar je pripeljalo

do razmer, v katerih so se dogajale prave tragedije. Krivdo za to pripisujejo predvsem ZN kot

globalni organizaciji, odgovorni za mir in varnost. Če pogledamo značilnosti sodobnih

nasilnih konfliktov, vidimo, da so spopadi večinoma znotrajdržavni, ko zaradi propada

državnih institucij pride do kaosa in s tem do situacije, katere snovalci UL ZN verjetno niso

imeli v mislih ob ustvarjanju dokumenta.

Tradicionalne metode reševanja nasilnih konfliktov so uspešne pri vidnih, otipljivih

situacijah, neuspešne pa so pri vprašanjih identitete, človekovih pravic ipd. Tu je potreben

poseben pristop, s katerim se je možno spoprijeti z dostikrat iracionalnimi spodbudami

konfliktov. Kot pravi Fisher (1993), do te iracionalnosti pride zaradi kombinacije etničnih,

56 Doyle in Sambanis sta izdelala teoretični model za predvidevanje uspešnosti graditve miru, ki temelji na analizi 124 državljanskih vojn od 2. svetovne vojne naprej. Avtorja ugotavljata, da verjetnost uspeha graditve miru odvisna od razmerij med tremi spremenljivkami: materialnimi in institucionalnimi zmogljivostmi države, razpoložljivo mednarodno pomočjo ter stopnjo sovražnosti, povezanih z vojno. Spremenljivke predstavljajo tri dimenzije trikotnika, ki predstavlja politično polje oz. učinkovite kapacitete za izgradnjo miru (Doyle, 2000). Model je bil deležen tudi kritik, saj ne upošteva vseh dejavnikov, predvsem kulturnega vidika.

68

političnih, gospodarskih, socialnih idr. dejavnikov, ki konflikt transformirajo iz dogodka v

proces, ki sam postane glavni vir za nadaljevanje konflikta.

Konflikti so kot neskladje interesov med posamezniki ali družbenimi enotami neizogibni,

so del vsakdana in celo prispevajo k dinamičnosti in inovativnosti družb. To nas vodi v

razmislek o funkcijah mirovnih operacij. V kaj naj bodo usmerjene mirovne operacije, v

prekinitev nasilja, v reševanje konfliktov ali kaj tretjega?

Tradicionalne mirovne operacije so, kot smo že rekli, usmerjene predvsem v prekinitev

nasilja, kar naj bi dalo prostor mirovnemu procesu, ki bi vodil v trajni mir. Govorimo torej o

transformaciji konflikta iz nasilne v nenasilno fazo oziroma o doseganju negativnega miru. Po

tej transformaciji bi morale pomembno vlogo prevzeti same države, v katerih se konflikt

odvija, dejstva pa nam pokažejo, da so te države zaradi dolgotrajnih trenj pogosto nesposobne

(oslabljene) ali ne želijo (vodilnim strukturam nasilen konflikt lahko ustreza) v večji meri

prispevati k rešitvi. Tu lahko izhajamo iz Morgenthauovega dela Politika med narodi, v

katerem pravi, da je prispevek države pri zagotavljanju notranjega miru nujen, a ne edini

pogoj. S trditvijo se strinjam, velja pa še posebej v razmerah, opisanih v tem odstavku. Torej

je potrebno zagotoviti, da bodo države sposobne dati ta nujni prispevek in same vzdrževati

trajen mir, oz. doseči, da se bo mir sposoben vzdrževati sam. Ideal so torej razmere, v katerih

ni nobene oblike nasilja in so vzpostavljeni bistveni pogoji za pozitivni mir, edino zagotovilo

za njegovo trajnost. To lahko uresničimo z začetno pomočjo državam pri spopadanju z

dejavniki, ki so pripeljali do nasilja ter sočasno pomočjo na področju vzpostavljanja

mehanizmov za mirno reševanje sporov.

Ob koncu se pomudimo še pri glavni hipotezi diplomske naloge, ki pravi: Mednarodna

skupnost je pri reševanju konfliktnih situacij prerasla dosedanje ustvarjanje negativnega miru

brez vidnih rešitev za prihodnost, s političnimi mirovnimi operacijami pa se kažejo možnosti

za preseganje te situacije. Trditve v tej hipotezi lahko na podlagi preučevanja potrdim. Če bi

dejali, da je situacija že presežena, bi obstajale omejitve verifikacije, tako pa lahko že na

podlagi verifikacije delovnih hipotez trdimo, da se politične mirovne operacije vse bolj

uveljavljajo. Kljub temu, da še ne moremo ugotavljati njihove uspešnosti, pa lahko trdimo, da

že njihovi posamezni elementi kažejo potenciale, zato jih je potrebno še naprej spodbujati in

nadgrajevati.

69

7 VIRI IN LITERATURA

Knjige:

- Benko, Vladimir (1997) Zgodovina mednarodnih odnosov. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

- Benko, Vladimir (1997a) Znanost o mednarodnih odnosih. Ljubljana: FDV.

- Berdal, Mats (1993) Whither UN Peacekeeping? An Analysis of the Changing Military

Requirements of UN Peacekeeping with Proposals for Its Enhancement. London:

Brassey’s (UK) for the International Institute for Strategic Studies.

- Diehl, Paul F. (1994) International peacekeeping. Maryland: John Hopkins University

Press Ltd.

- Gertsch, Christian et al., (1994) Military Observers Handbook. Bern: Peace Support

Training Centre.

- Grizold, Anton (1999) Evropska varnost. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

- Morgenthau, Hans (1948/1995) Politika med narodi. Ljubljana: DZS.

- Peace Operations - ADP III. (1999) Doctrine Committee of the Royal Netherlands Army,

Royal Netherlands Army.

Članki iz zbornikov ter znanstvenih in strokovnih revij:

- Clements, Kevin P. (1997) Peace Building and Conflict Transformation. Peace and

Conflict Studies, June 1997, Volume 4, Number 1,

http://www.gmu/academic/pcs/clements.htm (24.09.2003).

- Conducting Military and Peacekeeping Operations in Accordance with the Rule of Law

(2002) Study Guide. Newport, Defence Institute of International Legal Studies - DIILS.

- Cornago-Prieto, Noe (1999) Diplomacy. V Lester Kurtz (ur.) Encyclopedia of Violence,

Peace and Conflict, Volume 1, 559-566. San Diego: Academic Press.

- Demurenko, Andrei V. in Alexander Nikitin (1997) Concepts in International

Peacekeeping. Military Review, May/June 1997, Volume 77, Issue 3, 67-71. Dostopno

preko EBSCOhost http://search.epnet.com/direct.asp?an=3199627&db=aph (24.09.2003).

70

- Doyle, Michael W. (2000) International Peacebuilding: A Theoretical and Quantitative

Analysis. American Political Science Review, Dec. 2000. Dostopno preko FindArticles,

http://www.findarticles.com/cf_0/m0259/4_94/69277460/print.jhtml (24.09.2003).

- Fetherston, A. B. (2000) Peacekeeping, Conflict Resolution and Peacebuilding: A

reconsideration of Theoretical Frameworks. V Tom Woodhouse in Oliver Ramsbotham

(ur.) International Peacekeeping, Special Issue: Peacekeeping and Conflict Resolution,

Spring 2000, Volume 7, Issue 1, 190-218. London: Frank Cass Publishers. Dostopno

preko EBSCOhost http://search.epnet.com/direct.asp?an=7373889&db=aph (24.09.2003).

- Fisher, Ronald J. (1993) The potential for peacebuilding. Peace & Change, July 1993,

Volume 18, Issue 3, 247-267. Dostopno preko EBSCOhost

http://search.epnet.com/direct.asp?an=9607300794&db=aph (24.09.2003).

- Harbottle, Michael (1997) The Two Faces of Peace Building: Part I - The Peace Building

Role of the United Nations' Operations. Peace and Conflict Studies, Volume 4, Number 1,

June 1997, http://www.gmu/academic/pcs/harbottle.htm (24.09.2003).

- Higgins, Noelle (2003) The Protection of United Nations & Associated Personnel. The

Journal of Humanitarian Assistance, http://jha.ac/articles/a116.htm (16.02.2004).

- Jelušič, Ljubica (2003) Mirovne operacije (1.del). Slovenska vojska, XI/5, 20-23.

- Jelušič, Ljubica (2003a) Mirovne operacije (2.del). Slovenska vojska, XI/6, 12-15.

- Jelušič, Ljubica (2003b) Mirovne operacije (5.del). Slovenska vojska, XI/9, 22-25.

- Kingma, Kees (2002) Demobilization, Reintegration and Peacebuilding in Africa. V

Edward Newman in Albert Schnabel (ur.) International Peacekeeping, Special Issue:

Recovering from Civil Conflict, Summer 2002, Vol.9, Issue 2, 181-201. London: Frank

Cass Publishers. Dostopno preko EBSCOhost


- Kühne, Winrich (2001) From Peacekeeping to post-conflict Peacebuilding. V Luc

Reychler in Thania Paffenholz (ur.) Peacebuilding: a field guide, 376-388. Boulder:

Lynne Rienner Publishers, Inc.

- Louise, Christopher (1997) MINUGUA's Peacebuilding Mandate in Western Guatemala.

International Peacekeeping, Summer 1997, Volume 4, No. 2, 50-73. London: Frank Cass

Publishers.

71

- Malan, Mark (1998) Peacekeeping in the New Millennium: Towards 'Fourth Generation'

Peace Operations? African Security Review, 1998,Volume 7, Number 3,

http://www.iss.co.za/Pubs/ASR/7No3/Malan.html (16.02.2004).

- Malone, David M. in Karin Wermester (2000) Boom or Bust? The Changing Nature of

UN Peacekeeping. V Adekeye Adebajo in Chandra Lekha Sriram (ur.) International

Peacekeeping, Special Issue: Managing Armed Conflicts in the 21st Century, Winter

2000, Vol.7, Issue 4, 37-54. London: Frank Cass Publishers. Dostopno preko EBSCOhost,


- Mockaitis, Thomas R. (2000) From Counterinsurgency to Peace Enforcement: New

Names for old Games? V: Erwin A. Schmidl (ur.) Peace Operations Between War and

Peace, 40-57. London: Frank Cass and Company Limited.

- Monshipouri, Mahmood (2003) NGOs and Peacebuilding in Afghanistan. V Henry F.

Carey in Oliver P. Richmond (ur.) International Peacekeeping, Special Issue: Curbing

Conflict. The Role of NGOs, Spring 2003, Volume 10, Issue 1, 138-155. London: Frank

Cass Publishers.

- Morrison, Alex et al. (1999) Peacekeeping. V Lester Kurtz (ur.) Encyclopedia of Violence,

Peace and Conflict, Volume 2, 735-754. San Diego: Academic Press.

- Peou, Sorpong (2002) The UN, Peacekeeping and Collective Human security: From An

Agenda for Peace to the Brahimi Report. V Edward Newman in Albert Schnabel (ur.)

International Peacekeeping, Special Issue: Recovering from Civil Conflict, Summer 2002,

Vol.9, Issue 2, 51-68. London: Frank Cass Publishers. Dostopno preko EBSCOhost


- Rapoport, Anatol (1999) Peace Definitions and Concepts of. V Lester Kurtz (ur.)

Encyclopedia of Violence, Peace and Conflict, Volume 2, 669-678. San Diego: Academic

Press.

- Reychler, Luc (1997) Field Diplomacy: A New Conflict Prevention Paradigm? Peace and

Conflict Studies, June 1997, Volume 4, Number 1, http://www.gmu/academic/pcs/reychler

(24.09.2003).

- Ryan, Stephen (2000) United Nations Peacekeeping: A Matter of Principles. V Tom

Wodhouse in Oliver Ramsbotham (ur.) Peacekeeping and Conflict Resolution, 27-47.

London: Frank Cass Publishers.

72

- Sambanis, Nicholas (1999) The United Nations Operations in Cyprus: A New Look at the

Peacekeeping-Peacemaking Relationship. International Peacekeeping, Spring 1997,

Volume 6, No. 1, 79-108. London: Frank Cass Publishers.

- Schmidl, Erwin A. (2000) Introduction. V Erwin A. Schmidl (ur.) Peace Operations

Between War and Peace, 1-3. London: Frank Cass and Company Limited.

- Schnabel, Albrecht (2002) Post-Conflict Peacebuilding and Second-Generation Preventive

Action. V Edward Newman in Albert Schnabel (ur.) International Peacekeeping, Special

Issue: Recovering from Civil Conflict, Summer 2002, Vol.9, Issue 2, 7-30. London: Frank

Cass Publishers. Dostopno preko EBSCOhost


- Sisk, Timothy (2001) Peacemaking Process: Forestalling Return to Ethnic Violence. V I.

William Zartman (ur.) Preventive negotiation: avoiding conflict escalation, 67-89. New

York, Rowman & Littlefield publishers, Inc.

- Suhrke, Astri (2001) Dilemma of East Timor. International Peacekeeping, Winter 2001,

Volume 8, Issue 4, http://www.etan.org/news/2002a/01pkeep.htm (12.12.2003).

- Weigert, Kathleen Maas (1999) Structural violence. V Lester Kurtz (ur.) Encyclopedia of

Violence, Peace and Conflict, Volume 3, 431-440. San Diego: Academic Press.

- Whitcomb, Giles (2001) United Nations Agency Response Roles. V John Mackinlay (ur.)

A Guide to Peace Support Operations, 47-74. Providence: The Thomas J. Watson Jr.

Institute for International Studies, http://www-jha.sps.cam.ac.uk/a026.pdf (05.12.2003).

- Zartman, I. William (2001) Preventive Diplomacy: Setting the Stage. V I. William

Zartman (ur.) Preventive negotiation: avoiding conflict escalation, 1-18. New York,

Rowman & Littlefield publishers, Inc.

- Zartman, I. William (2001a) Conclusion: Discounting the cost. V I. William Zartman (ur.)

Preventive negotiation: avoiding conflict escalation, 305-318. New York, Rowman &

Littlefield Publishers, Inc.

73

Poročila o projektih in konferencah:

- Chesterman, Simon (2002) "Justice Under International Administration: Kosovo, East

Timor and Afghanistan". Poročilo o projektu IPA o prehodni upravi. New York,

http://www.ipacademy.org/PDF_Reports/JUSTICE_UNDER_INTL.pdf (24.09.2003).

- Diaz, Elisabeth (2001) "Towards Comprehensive Peacebuilding". Poročilo s seminarja o

razvoju graditve miru, ki je potekal od 07. – 10. 05. 2001 v New Yorku v organizaciji

IPA. New York,

http://www.ipacademy.org/PDF_Reports/Towards_Compreh_nysmnr2001.pdf

(24.09.2003).

- Einsiedel, Sebastian von (2002) "You, the People: Transitional Administration, State-

Building and the United Nations". Poročilo s konference o prehodni upravi, ki je potekala

od 18. – 19. 10. 2002 v New Yorku v organizaciji IPA. New York,

http://www.ipacademy.org/PDF_Reports/YOU_THE_PEOPLE.pdf (24.09.2003).

- Hagman, Lotta (2002) "Lessons Learned: Peacebuilding in Haiti". Poročilo s seminarja o

izkušnjah, pridobljenih pri graditvi miru, ki je potekal od 23. – 24. 01. 2002 v New Yorku

v organizaciji IPA in Oddelka za politične zadeve ZN. New York,

http://www.ipacademy.org/PDF_Reports/LESSONS_LEARNED.pdf (24.09.2003).

- Jan, Ameen (1996) Peacebuilding in Somalia. New York: International Peace Academy,

http://www.ipacademy.org/Publications/Reports/Research/PublRepoReseSomaPrint.htm

(24.09.2003).

- Sriram, Chandra Lekha in Karin Wermester (2003) "From Promise to Practice:

Strengthening UN Capacities for the Prevention of Violent Conflict". Zaključno poročilo o

projektu študije primerov preventivnih aktivnosti. New York,

htttp://www.ipacademy.org/PDF_Reports/PROMISE_TO_PRACTICE.pdf (24.09.2003).

- Sriram, Chandra Lekha (2002) "From Promise to Practice: Strengthening UN Capacities

for the Prevention of Violent Conflict". Poročilo o projektu študije primerov preventivnih

aktivnosti. New York, http://www.ipacademy.org/PDF_Reports/PDF%20REPORT-

PROMISE%20II.pdf (24.09.2003).

74

Viri z medmrežja:

- (2000) United Nations and Central African Republic,

http://www.un.org/peace/africa/pdf/CAR.pdf (04.11.2003).

- (2000) United Nations and Guinea-Bissau,

http://www.un.org/peace/africa/pdf/GuineaBissau.pdf (03.11.2003).

- (2000) United Nations and Somalia, http://www.un.org/peace/africa/pdf/somalia.pdf

(03.11.2003).

- (2002) Assisting nations to cultivate peace after conflict - The work of the United Nations

peace-building support offices, http://www.un.org/Depts/dpa/docs/conflict/text.html

(01.09.2003).

- (2002) UN in brief – 2. What the UN does for peace,

http://www.un.org/Overview/brief2.html (06.06.2003).

- (2002) UN Peace Operations Year in Review,

http://www.un.org/Depts/dpko/yir/english/page8.html (04.09.2003).

- (2002) UN Peace Operations Year in Review, http://www.un.org/Depts/dpko/yir/english

(04.09.2003).

- (2003) Preventive Action and Peacemaking - Introduction,

http://www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/fr_prev_dip_introduction_2.htm (01.09.2003).

- (2003) Preventive Action and Peacemaking – Peacemaking/Conflict Resolution,

http://www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/fr_peacemaking.htm (01.09.2003).

- (2003) UN reform dossier: 1997 – 2002, www.un.org/reform/dossier.htm (06.06.2003).

- (2003) United Nations peacekeeping – Evolving technique,

http://www.un.org/Depts/dpko/dpko/intro/1.htm (23.09.2003).

- (2003) United Nations peacekeeping – Preface,

http://www.un.org/Depts/dpko/dpko/intro/intro.htm (06.06.2003).

- (2003) United Nations peacekeeping – The power of persuasion,

http://www.un.org/Depts/dpko/dpko/intro/3.htm (06.06.2003).

- About UNAMA: Political Affairs, http://www.unama-

afg.org/about/political/political_p.html (04.09.2003).

75

- About UNAMA: Relief, Recovery and Reconstruction, http://www.unama-

afg.org/about/rrr/rrr_p.html (04.09.2003).

- About UNAMA: Security, http://www.unama-afg.org/about/security/security.html

(04.09.2003).

- Afghanistan - Background,

http://www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/afghanistan/fst_afghanistan.htm

(03.11.2003).

- Africaland: Who is Who in African Integration... Mano River Union (MRU),

http://www.focusintl.com/whos0023.htm (05.12.2003).

- African Union, http://www.africa-union.org/About_AU/Abau_in_a_nutshell.htm

(23.12.2003).

- Akshi, Yasushi (2000) Japan Should Expand Peacekeeping Role. Yomiuri Shimbuh, 31.

julij 2000, http://www.globalpolicy.org/security/peacekpg/general/japan.htm

(16.02.2004).

- Alden, Chriss (1997) United Nations peacekeeping in Africa: Lessons for the OAU and

SADC. Occasional Paper – No. 1/1997,

http://www.accord.org.za/web.nsf/0/ef7d956f9c9277cc42256a0d003a28c2?OpenDocume

nt&Click= (16.02.2004).

- An Mbendi Profile: Economic Community of West African States,

http://www.mbendi.co.za/cb17.htm (07.11.2003).

- Bard, Michaell (2004) "The 1967 six-day War". Jewish virtual Library, http://www.us-

israel.org/source/History/67_War.html (25.01.2004).

- Bretton Woods Project-Glossary,

http://www.brettonwoodsproject.org/glossary/index.shtml (05.11.2003).

- Burundi - Background,

http://www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/africa/burundi/fst_burundi.htm (03.11.2003).

- Casella, Alexander (2003) "UN smothers critical Baghdad report". Asia Times Online,

http://www.atimes.com/atimes/printN.html (12.12.2003).

- Côte d'Ivoire – MINUCI – Background,

http://www.un.org/Depts/dpko/missions/minuci/background.html (02.11.2003).

76

- Current Peacekeeping Operations, 15 October 2003,

http://www.un.org/peace/bnote010101.pdf (05.11.2003).

- Current Political and Peace-Building Missions, 15 October 2003,

http://www.un.org/peace/ppbm.pdf (05.11.2003).

- Devlin, P. J. (2001) "Was NATO an effective third party intervening in the bosnian

conflict?" Advanced Military Studies Course 4, Canadian Forces College,

http://198.231.69.12/papers/amsc4/devlin.doc (17.10.2003).

- Finch, Raymond C. III (1996) The strange case of Russian Peacekeeping Operations in

the near Abroad 1992-1994. Foreign Military Studies Office. Fort Leavenworth,

http://www.fas.org/nuke/guide/russia/agency/rus-pko.htm (16.02.2004).

- Gagnon, Steve (1999) "The theory of conflict resolution meets the Dayton accords".

Advanced Military Studies Course 2, Canadian Forces College,

http://www.cfcsc.dnd.ca/papers/amsc2/gagnon1.doc (18.11.2003).

- Global Agencies – The World Bank,

http://www.earthsummit2002.org/roadmap/global.htm 05.11.2003).

- Glossary – Bretton Woods Institutions,

http://www.brettonwoodsproject.org/glossary/index.shtml (05.11.2003).

- Guatemala - Background,

http://www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/americas_europe/guatemala/fst_guatemala.htm

(03.11.2003).

- Guinea-Bissau - Background,

http://www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/africa/guinea_bissau/fst_guinea_bissau.htm

(03.11.2003).

- History of the Palestinian problem: Question of Palestine,

http://www.un.org/Depts/dpa/ngo/history.html (25.01.2004).

- Intergovernmental Authority on Development (IGAD), http://www.dfa.gov.za/for-

relations/multilateral/igad.htm (07.11.2003).

- Introduction to UN Peacekeeping, http://www.peacewomen.org/UN/pkwatch/basics.html

(16.02.2004).

77

- Madrid Peace Conference, 1991: What happened at the 1991 Madrid Peace Conference?

http://www.palestinefacts.org/pf_1991to_now_madrid_desc.php (05.11.2003).

- Middle East – Background,

http://www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/middle_east/fst_middle_east.htm

(04.11.2003).

- Office for the Great Lakes - Background,

www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/africa/great_lakes_off/fst_great_lakes_off.htm

(03.11.2003).

- Peace-building, http://www.una-uk.org/UN&C/Peacebuilding.html (07.12.2003).

- Schmidl, A.Erwin (2004) "In the service of Peace: 35 Years of Austrian Participation in

UN Peace Operations". Austrian Information,

http://www.austria,org/oldisite/mar96/peace.htm (16.02.2004).

- Somalia – Background,

http://www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/africa/somalia/fst_somalia.htm (03.11.2003).

- Tajikistan – Background,

http://www.un.org/Depts/dpa/prev_dip/asia_pacific/tajikistan/fst_tajikistan.htm

(03.11.2003).

- UN News Centre (2 September 2003), Côte d'Ivoire request UN assistance for upcoming

elections, http://www.un.org/apps/news/printnewsAr.asp?nid=8126 (02.11.2003).

- UN News Centre (22 December 2003), Burundi: UN Security Council backs emerging

peace process, http://www.un.org/apps/news/printnews.asp?nid=9301 (14.01.2004).

- UNAMA: About UNAMA, www.unama-afg.org/about/index.html (04.09.2003).

- United Nations Peacekeeping Operations (15 April 2002),

http://www.stimson.org/fopo/pdf/pko15Ap02.pdf (10.10.2003).

- UNPOS – United Nations Political Office for Somalia,

http://www.unsomalia.net/UNPOS/index.htm (21.01.2004).

78

Dokumenti, poročila, izjave, uradne objave ter uradna korespondenca:

- A/47/277-S/24111, 17 June 1992, An Agenda for Peace: Preventive diplomacy,

peacemaking and peacekeeping, http://www.un.org/Docs/SG/agpeace.html (08.02.2002).

- A/50/60-S/1995/1, 03 January 1995, Supplement to an Agenda for Peace: Positional

paper of the Secretary-General on the occasion of the fiftieth anniversary of the United

Nations, http://www.un.org/Docs/SG/agsupp.html (13.12.2001).

- A/55/305-S/2000/809, 21 August 2000, Report of the Panel on United Nations Peace

Operations, http://www.un.org/Depts/dpko/training/sgtm/resources/a55305.pdf

(03.09.2003).

- A/55/985-S/2001/574, 07 June 2001, Prevention of armed conflict: Report of the

Secretary General, http://ods-dds-

ny.un.org/doc/UNDOC/GEN/N01/404/64/PDF/N0140464.pdf?OpenElement

(03.09.2003).

- A/56/875-S/2002/278, 18 March 2002, The situation in Afghanistan and its implications

for international peace and security: Report of the Secretary-General, http://ods-dds-


(02.11.2003).

- A/57/762-S/2003/333, 18 March 2003, The situation in Afghanistan and its implications

for international peace and security: Report of the Secretary-General, http://ods-dds-


(02.11.2003).

- A/58/267, 11 August 2003, United Nations Verification Mission in Guatemala: Report of

the Secretary-General, http://ods-dds-


(02.11.2003).

- A/58/6 (Sect.3), 17 March 2003, Proposed programme budget for the biennium 2004-

2005, http://ods-dds-


(07.01.2004).

- A/C.5/55/46/Add.1, 8 August 2001, Comprehensive review of the whole question of the

peacekeeping operations in all their aspects – Statement submitted by the Secretary

79

general in accordance with rule 153 of the rules of procedures of the General Assembly,

http://www. stimson.org/fopo/pdf/pbimpdopAC55546Add1.pdf (10.11.03).

- Press Release GA/10225, 23/12/2003,

http://www.un.org/News/Press/docs/2003/ga10225.doc.htm (20.01.2004).

- Press Release SC/7981, 16/01/2004,

http://www.un.org/News/Press/docs/2004/sc7981.doc.htm (24.01.2004).

- Press Release SC/7982, 16/01/2004,


- Press Release SC/7986, 23/01/2004,


- S/1996/888, 30 October 1996, Letter dated 29 October 1996 from the Secretary-General

addressed to the President of the Security Council, http://ods-dds-


(03.11.2003).

- S/1997/73, 24 January 1997, Letter dated 22 January 1997 from the Secretary-General



(03.11.2003).

- S/1999/1235, 10 December 1999, Letter dated 3 December 1999 from the Secretary-

General addressed to the President of the Security Council, http://ods-dds-


(03.11.2003).

- S/1999/232, 3 March 1999, Letter dated 26 February 1999 from the Secretary-General



(03.11.2003).

- S/1999/737, 30 June 1999, Letter dated 28 June 1999 from the Secretary-General



(03.11.2003).

80

- S/1999/983, 16 September 1999, Letter dated 10 September 1999 from the Secretary-

General to the President of the Security Council, http://ods-dds-


(03.11.2003).

- S/2000/201, 10 March 2000, Letter dated 3 March 2000 from the Secretary-General to

the President of the Security Council, http://ods-dds-


(03.11.2003).

- S/2000/518, 1 June 2000, Letter dated 26 May 2000 from the Secretary-General



(03.11.2003).

- S/2000/519, 1 June 2000, Letter dated 26 May 2000 from the President of the Security

Council addressed to the Secretary-General, http://ods-dds-


(03.11.2003).

- S/2001/1076, 14 November 2001, Interim report of the Secretary-General to the Security

Council on the situation in Burundi, http://ods-dds-


(12.10.2003).

- S/2001/1128, 29 November 2001, Letter dated 26 November 2001 from the Secretary-



(12.10.2003).

- S/2001/1129, 29 November 2001, Letter dated 26 November 2001 from the President of

the Security Council addressed to the Secretary-General, http://ods-dds-


(12.10.2003).

- S/2001/434, 2 May 2001, Letter dated 30 April 2001 from the Secretary-General

addressed to the President of the Security Council. Pismu je priloženo poročilo

medagencijske misije o situaciji v zahodni Afriki (op. A.P.) , http://ods-dds-

81


(12.10.2003).

- S/2003/1067, 4 November 2003, Letter dated 4 November 2003 from the President of the

Security Council addressed to the Secretary-General, http://ods-dds-


(12.01.2004).




(12.01.2004).




(12.01.2004).




(14.01.2004).




(14.01.2004).

- S/2003/1147, 5 December 2003, Progress report of the Secretary-General on the

recommendations of the Security Council mission to West Africa, http://ods-dds-


(14.01.2004).

- S/2003/1157, 5 December 2003, Report of the Secretary-General on the developments in

Guinea-Bissau and on the activities of the United Nations Peace-building Support Office

in that country, http://ods-dds-


(13.01.2004).

82

- S/2003/542, 13 May 2003, Letter dated 8 May 2003 from the Secretary-General



(03.11.2003).

- S/2003/688, 7 July 2003, Report of the Security Council mission to West Africa, 26 June-5

July 2003, http://ods-dds-


(12.10.2003).

- S/2003/889, 15 September 2003, Letter dated 5 September 2003 from the Secretary-



(03.11.2003).

- S/2003/920, 29 September 2003, Letter dated 29 May 2003 from the Secretary-General



(12.10.2003).

- S/2003/987, 13 October 2003, Report of the Secretary-General on the situation in

Somalia, http://ods-dds-


(19.11.2003).

- S/2004/3, 6 January 2004, Report of the Secretary-General on the United Nations Mission

in Côte d'Ivoire submitted pursuant to Security Council resolution 1514 (2003) of 13

November 2003, http://ods-dds-

ny.un.org/doc/UNDOC/GEN/N03/675/56/IMG/N0367556.pdf?OpenElement

(20.01.2004).

- S/Res 1464 (2003), 4 February 2003, The situation in Côte d'Ivoire, http://ods-dds-


(02.11.2003).

- S/Res 1471 (2003), 28 March 2003, The situation in Afghanistan, http://ods-dds-


(02.11.2003).

83

- S/Res 1479 (2003), 13 May 2003, The situation in Côte d'Ivoire, http://ods-dds-


(02.11.2003).

- S/Res 1514 (2003), 13 November 2003, The situation in Côte d'Ivoire, http://ods-dds-


(03.12.2003).

- S/Res/1401(2002), 28 March 2002, The situation in Afghanistan, http://ods-dds-


(02.11.2003).

- S/Res/1510 (2003), 13 October 2003, The situation in Afghanistan, http://ods-dds-


(02.11.2003).

- ST/SGB/2000/10, 15 May 2000, Organization of the Department of Political Affairs,

http://www.un.org/Depts/dpa/about_dpa/fst_about_dpa.htm (02.09.2003).

- Ustanovna listina Združenih narodov in Statut Meddržavnega sodišča (1992). Ljubljana:

Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo.

84

8 PRILOGE Tabela 1: Politične mirovne operacije, ki trenutno potekajo

ŠTEVILO UDELEŽENCEV OPERACIJA DRŽAVA VRSTA OPERACIJE

DATUM ZAČETKA

TRAJANJE MANDATA VOJAKI POLICISTI CIVILISTI

- MEDN. CIVILISTI - LOKALNI

SKUPAJ

BONUCA Centralno-afriška republika

graditev miru 15.02.2000 31.12.2004 5 6 26 36 73

UNTOP Tadžikistan graditev miru 01.06.2000 31.05.2004 1 9 17 27 UNOGBIS Gvineja-

Bissau graditev miru 03.03.1999 31.12.2004 1 1 10 11 23

UNAMA Afganistan politični urad 28.03.2002 28.03.2004 8 3 211 692 914 UNOB Burundi politični urad 25.10.1993 31.12.2004 1 25 32 58 MINUGUA Gvatemala politični urad 19.09-1994 31.12.2004 3 73 115 191 UNPOS Somalija politični urad 15.04.1995 konec 2005 5 3 8 MINUCI Slonokoščena

obala politični urad maj 2003 04.02.2004 71 41 52 164

UNSCO Bližnji vzhod posebni koordinator

01.10.1999 19.09.2004 28 17 45

UNOWA zahodna Afrika

urad posebnega predstavnika GS

marec 2002 januar 2005 6 10 16

Območje velikih jezer

urad posebnega predstavnika GS

19.12.1997 31.12.2004 8 8 16

SKUPAJ 86 14 442 993 1535 Vir: http://www.un.org/peace/ppbm.pdf , 05.11.2003; dokumenti in poročila o posameznih operacijah

85

Tabela 2: Koncepta negativnega in pozitivnega miru

Negativni mir Pozitivni mir

- ni fizičnega in neposrednega nasilja, - ni npr. pretepanja žena, posilstev,

umorov na ulicah itd., - ni vojne.

- ni posrednega nasilja, ki skrajšuje življenje,

- ni posrednega nasilja, ki zmanjšuje

kvaliteto življenja, - ni neenakosti v mikrostrukturah, ki bi

vodile v neenake možnosti, - ni represije v mikrostrukturah, ki vodi v

manjšanje svobodne izbire in izpolnjevanja,

- ni represije v državi glede svobode

govora, zbiranja itd. - ni takih gospodarskih struktur v državi

ali med državami, ki omejujejo življenjske možnosti nekaterih in ni učinkov zaradi onesnaženja, radiacije itd.,

Tabela povzeta po Brock-Utne, 1997 v Weigert, 1999: 436

POLITIČNE MIROVNE OPERACIJE

Documents

Transcript of POLITIČNE MIROVNE OPERACIJE