UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

OPRAVILNA SPOSOBNOST IN SKRBNIŠTVO

DEMENTNEGA PACIENTA

(magistrsko delo)

Maribor, 2012 Vesna Ratej

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Doc. dr. Suzana Kraljić

Somentor: Doc. dr. Ana Habjanič

Rad imam ljudi, ki razumejo,

da je največja človekova napaka to,

da poskuša iz glave izvleči tisto kar ne pride iz

srca.

(Mario Benedetti)

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Suzani Kraljić in somentorici doc. dr. Ani

Habjanič za vsa usmerjanja in vodenja, predvsem pa za potrpljenje pri nastajanju

magistrskega dela.

Posebej bi se rada zahvalila možu Marku, ki je moral v tem času večkrat prevzeti

vlogo mame, sinu Luki in hčeri Nini, ker sta razumela, kadar nisem mogla biti z

njima. Hvala vsem, ki ste me podpirali in mi kakorkoli pomagali.

2

OPRAVILNA SPOSOBNOST IN SKRBNIŠTVO DEMENTNEGA

PACIENTA

IZVLEČEK

Prebivalstvo v Sloveniji se stara. Starostniki so ena od skupin prebivalstva, ki

potrebujejo poglobljeno obravnavo, saj so zaradi svojih bioloških lastnosti in

spremenjenih pogojev življenja zdravstveno in socialno ogroženi. S staranjem pa je

povečana tudi obolevnost in povečano število kronično napredujočih bolezni, med

katere uvrščamo tudi demenco. Za posledicami te bolezni trpi kar četrtina Slovencev,

starih nad 65let. Starostniki so skupina ljudi, ki so ogroženi oziroma na nek način

ranljivi in potrebujejo pravno zaščito in povečano skrb preko različnih institucij in

oblik pravne zaščite. Ena izmed njih je skrbništvo, ki je predstavljeno v tem

magistrskem delu.

Raziskovalna metodologija. V raziskavi je bila uporabljena kvantitativna

metodologija. V raziskovalni vzorec je bilo vključenih 97 stanovalcev Trubarjevega

doma Loka, 133 stanovalcev Doma starejših Laško in 270 stanovalcev CSD Laško,

ki jim je bil določen skrbnik za poseben primer ali pa odvzeta poslovna oziroma

opravilna sposobnost.

Rezultati. Rezultati raziskave kažejo, da je tudi v občini Laško upoštevana ena

izmed temeljnih pravic človeka in je manj kot 5 odstotkom dementnih pacientov

odvzeta opravilna sposobnost. Prav tako so rezultati pokazali, da živi občini Laško

2.370, ki so starejši od 65 let, od tega jih ima 270 demenco. Po spolu glede na

diagnozo demenca, prevladujejo ženske.

Sklep. Vsak človek je osebnost zase in vsem so z rojstvom dane oziroma prirojene

določene pravice, na družbi in državi pa je, da te pravice spoštuje in uresničuje.

Pomembno je tudi, da te temeljne pravice lahko upoštevamo in uresničujemo ter

spoštujemo človeka z vsem dostojanstvom do konca njegovega življenja le pod

pogojem, da smo z njimi seznanjeni.

Ključne besede: Dementni pacient, opravilna sposobnost, skrbništvo.

3

ABSTRACT

The population in Slovenia is aging. The elderly are one of the groups of people that

needs a thorough and special treatment for they are medically and socially

endangered due to their specific biological nature and the changed conditions of

living. The consequences of aging are also the increase of falling ill and the increased

number of chronically progressive diseases, such as dementia. As much as one

quarter of Slovene population suffers from the consequences of this serious mental

disorder. These people are endangered and in some respect also vulnerable and they,

therefore, need legal protection and a more thorough care provided for them by

different institutions and different forms of legal protection. One of them is custody

which is presented in this thesis.

Research methodology. The quantitative methodology has been used in this thesis.

The research sample has included 97 elderly residents from Trubarjev dom Laško,

133 elderly residents from Dom starejših Laško and 270 elderly residents from CSD

Laško, who either have an appointed guardian for special cases or whom the capacity

to exercise rights has been taken away.

The findings of the research. The research has produced the following findings: In

the Laško Commune one of the basic human rights is respected and less than 5 per

cent of patients suffering from dementia have been deprived of their capacity to

exercise rights.

Conclusion. Every person is an individual personality and we are all given certain

rights at birth. The state and the society should respect these rights and see to it that

they be exercised under constitution. It is important to be aware of our basic human

rights because only then we can respect and exercise them. The awareness is also the

basis to respect the human being with all their dignity till the end of their lives.

KEY WORDS: patient suffering from dementia, capacity to exercise rights,

custody.

4

KAZALO VSEBINE

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA ......................................................................10

2 NAMEN IN CILJ MAGISTRSKEGA DELA ..............................................13

2.1 Namen magistrskega dela ........................................................................13

2.2 Cilji magistrskega dela ............................................................................14

3 TEORETIČNI DEL MAGISTRSKEGA DELA ..........................................15

3.1 Demenca .................................................................................................15

3.1.1 Simptomi demence ............................................................................16

3.1.2 Prikaz upada kognitivnih funkcij........................................................17

3.1.3 Vrste demence ...................................................................................19

3.1.3.1 Alzheimerjeva demenca ..............................................................20

3.1.3.2 Vaskularna demenca ...................................................................26

3.1.3.3 Demenca pri Parkinsonovi bolezni ..............................................26

3.1.3.4 Demenca pri Pickovi bolezni ......................................................30

3.1.3.5 Demenca z Lewyjevimi telesci ...................................................32

3.1.3.6 Frontotemporalne demence .........................................................34

3.1.4 Testi za ugotavljanje in prepoznavanje demence ................................34

3.1.4.1 Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS) (Mini Mental

State Examination - MMSE) ........................................................................35

3.1.4.2 Test risanja ure (TRU) ................................................................37

3.2 Skrbništvo ...............................................................................................37

3.2.1 Zgodovinski razvoj skrbništva ...........................................................39

3.2.2 Skrbništvo kot sestavni del družinskega prava ...................................41

3.2.3 Namen in oblike skrbništva ................................................................42

3.2.3.1 Skrbništvo za osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost ........43

3.2.3.2 Skrbništvo za posebne primere ...................................................44

5

3.2.4 Pravna ureditev skrbništva .................................................................44

3.2.4.1 Pravna ureditev skrbništva v Nemčiji ..........................................46

3.2.4.2 Pravna ureditev skrbništva na Švedskem .....................................47

3.2.4.3 Pravna ureditev skrbništva v Združenih državah Amerike ...........48

3.2.4.4 Pravna ureditev skrbništva na Hrvaškem .....................................49

3.2.4.5 Razlike in podobnosti med opisanimi državami s pravno ureditvijo

v Sloveniji ...................................................................................................50

3.2.5 Potek skrbniškega postopka ...............................................................51

3.2.5.1 Varstvo pravic dementnega pacienta v skrbniškem postopku ......53

3.2.5.2 Izvedba skrbniškega postopka .....................................................53

3.2.5.3 Skrbnik .......................................................................................55

3.2.5.4 Nadzor nad izvajanjem skrbniške funkcije ..................................57

3.2.6 Varstvo človekovih pravic v postopku postavitve skrbnika ................58

3.2.6.1 Temeljne pravice in svoboščine ..................................................59

3.2.6.2 Enakost pred zakonom in enako varstvo pravic ...........................60

3.2.6.3 Varstvo človekovega dostojanstva ..............................................61

3.3 OPRAVILNA SPOSOBNOST ................................................................62

3.3.1 Pravna sposobnost .............................................................................62

3.3.2 Opravilna sposobnost .........................................................................63

3.3.3 Zmanjšana sposobnost kot osnova za odvzem opravilne sposobnosti .64

3.3.4 Procesna sposobnost ........................ Napaka! Zaznamek ni definiran.

4 EMPIRIČNI DEL MAGISTRSKEGA DELA .............................................66

4.1 Raziskovalna vprašanja in hipoteza .........................................................66

4.2 Metodologija ...........................................................................................66

4.2.1 Raziskovalne metode .........................................................................66

4.2.2 Raziskovalni vzorec ...........................................................................67

6

4.2.3 Postopki zbiranja podatkov ................................................................67

4.2.4 Etični vidik ........................................................................................67

4.2.5 Čas poteka raziskave ..........................................................................67

5 REZULTATI .................................................................................................68

6 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA ..........................................................78

7 SKLEP ...........................................................................................................84

LITERATURA ......................................................................................................87

7

KAZALO SLIK

Slika 1: Prikaz upada kognitivnih funkcij pri procesu staranja in pri demenci ..........17

Slika 2: Histološke spremembe, značilne za Alzheimerjevo bolezen .......................21

Slika 3: Primerjava možganov zdravega človeka z možgani pacienta zAlzheimerjevo

demenco .................................................................................................................22

Slika 4: Prikaz razlike v velikosti možganov zdravega človeka in možganov pacienta

z Alzheimerjevo boleznijo ......................................................................................22

Slika 5: Odsev pacienta, ki se pogovarja z lastno podobo ........................................24

Slika 6: Vezava zaviralcev encima acetilholinesteraze ............................................25

Slika 7: Spremembe na možganih pacienta s Parkinsonovo boleznijo ......................27

Slika 8: Spremenjen položaja telesa pri pacientih s Parkinsonovo boleznijo zaradi

rigidnosti mišic .......................................................................................................29

Slika 9: Nevrokirurški poseg stimulacije možganov pri pacientu z napredovalo

Parkinsonovo boleznijo ...........................................................................................30

Slika 10: Histološke spremembe značilne pri demenci z Lewyjevimi telesci ...........33

Slika 11: Test MMSE ..............................................................................................36

Slika 12: Test TRU: zdrava oseba slika levo in bolna oseba slika desno ..................37

8

KAZALO GRAFOV

Graf 1 Stanovalci v domovih za starejše po starostnih skupinah za Slovenijo 2011 .19

Graf 2 Starostna struktura v občini Laško ................................................................68

Graf 3 Delež dementnih pacientov v občini Laško ..................................................68

Graf 4 Delež dementnih varovancev v Trubarjevem domu Loka .............................69

Graf 5 Delež dementnih varovancev v Domu starejših Laško ..................................69

Graf 6 Spol varovancev z demenco v Domu starejših Laško ...................................70

Graf 7 Spol varovancev z demenco v Trubarjevem domu Loka ...............................70

Graf 8 Spol pacientov z demenco na Centru za socialno delo ..................................71

Graf 9 Starostna struktura varovancev z demenco v Trubarjevem domu Loka .........71

Graf 10 Starostna struktura varovancev z demenco ob sprejemu v Dom starejših

Laško ......................................................................................................................72

Graf 11 Obdobje izraženo v letih od sprejema do smrti v Domu starejših Laško ......73

Graf 12 Obdobje izraženo v letih od sprejema do smrti v Trubarjevem domu Loka .73

Graf 13 Primerjava obdobja bivanja dementnih pacientov v obeh domovih .............74

Graf 14 Odstotek skrbnikov dementnim pacientom v Domu starejših Laško ...........74

Graf 15 Delež dementnih pacientov s skrbnikom v Trubarjevem domu Loka ..........75

Graf 16 Delež dementnih pacientov s skrbnikom za oba domova skupaj .................75

Graf 17 Delež dementnih varovancev s skrbnikom ( po starostni strukturi) .............76

Graf 18 Delež dementnih pacientov, ki jim je bila odvzeta opravilna sposobnost v

Domu starejših Laško .............................................................................................77

Graf 19 Delež odvzetih opravilnih sposobnosti na Centru za socialno delo Laško ...77

9

UPORABLJENE KRATICE

CSD Center za socialno delo

RS Republika Slovenija

SRS Socialistična Republika Slovenija

SURS Statistični Urad Republike Slovenije

URS Ustava Republike Slovenije

ZDZdr Zakon o duševnem zdravju

ZNP Zakon o nepravdnem postopku

ZPacP Zakon o pacientovih pravicah

ZVarČP Zakon o varuhu človekovih pravic

ZZZDR Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

ZZZS Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije

10

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA

Starostniki so ena od skupin prebivalstva, ki potrebujejo poglobljeno obravnavo, saj

so zaradi svojih bioloških lastnosti in spremenjenih pogojev življenja zdravstveno in

socialno ogroženi (Horvat, 2009, str. 78-85). V starosti nad 65 let ima demenco

dvajsetina starostnikov. S staranjem se pogostost demence veča. V starosti nad 80 let

jih ima težje oblike demence že petina. Po ocenah danes v Sloveniji trpi za demenco

okoli 25.000 oseb (Kogoj, 2007, str. 15-21). Hitro lahko izračunamo, koliko ljudi z

demenco lahko pričakujemo po letu 2025, ko naj bi bila po ocenah demografov že

četrtina Slovencev starejših od 65 let (Kogoj, 2007, str. 15-21).

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki se kaže z motnjami

spomina, mišljenja, orientacije, prepoznavanja, razumevanja, računskih in učnih

sposobnosti ter govorjenja, izražanja in presoje (Kos, 2008, str. 4-7). Običajni

spremljevalec so tudi psihične motnje, ko se zmanjša sposobnost za obvladovanje

čustev in socialnega vedenja. Pri pacientu vse to povzroča negotovost, nelagodje in

vodi v pasivnost in izgubo socialnih stikov. Z napredovanjem bolezni pacienti tudi

telesno opešajo, niso sposobni opravljati življenjskih aktivnosti in postajajo vse bolj

odvisni od drugih (Kobentar, 2008, str. 8). Bolezen običajno odkrijemo prepozno, saj

še vedno velja, da so težave s spominom sestavni del staranja (Kogoj, 2007, str. 15-

21). Pogosto se zgodi, da pacient oziroma njegovi svojci iščejo pomoč šele takrat, ko

postane bolezen težko obvladljiva, ko se ne znajdejo več, a žal so takrat možnosti za

izboljšanje že zmanjšane. Demenca ni le medicinski fenomen, saj njene posledice

prizadenejo celotno osebnost in zmožnost za socialno funkcioniranje, kot tudi

primarno socialno mrežo (Kobentar, 2007, str. 30-37).

Stiske, ki jih doživljajo svojci pacientov z demenco, zahtevajo veliko angažiranja s

strani različnih strokovnih služb. Zaradi čedalje večjega števila pacientov in njihovih

svojcev jim je pomoč strokovnih služb v zdravstvenih organizacijah zelo težko

zagotoviti. To je tudi najpogosteje razlog, da poiščemo druge oblike pomoči in ljudi

seznanimo z njimi (Kos, 2008, str. 4-7). Le svojci, ki znajo poskrbeti zase, se

razbremeniti, poiskati strokovno pomoč, lahko dobro poskrbijo tudi za pacienta, ki je

zbolel za demenco (Kos, 2008, str. 4-7). V skrbi za dementne varovance so vključeni

zdravstveni delavci skupaj z ostalimi sodelavci in družinskimi člani.

11

V magistrskem delu bomo predstavili probleme, ki se pojavljajo pri določitvi

skrbnika dementnemu pacientu, kdo je lahko njegov skrbnik in kaj sploh skrbništvo

pomeni ter težave pri opravilni sposobnosti dementnega pacienta.

Skrbništvo je posebna oblika varstva oseb, ki iz različnih razlogov niso sposobne

skrbeti same zase in zavarovati svojih pravic (Dernjač, 2010, str. 17-34). Oblike

skrbništva, ki jih ureja trenutno veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih (Uradni list Republike Slovenije, 2011), so: skrbništvo nad mladoletnimi,

skrbništvo za osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost in skrbništvo za posebne

primere (Dernjač, 2010, str. 17-34). Vsem oblikam je na eni strani skupna skrb za

drugo osebo (varovanca), ki lahko zajema varstvo premoženjskih ter drugih pravic v

celoti ali skrb za določeno vrsto opravil, in na drugi strani zmanjšana sposobnost

varovanca. Skrbništvo je danes opredeljeno kot oblika družbenega varstva, v

preteklosti so za skrbništvo šteli skrb v rodbini kot rodbinsko zadevo (Dernjač, 2010,

str. 17-34). Skrbništvo in nekatere oblike le tega so bile znane že v antičnih državah.

Samo skrbništvo je bilo organizirano znotraj posameznih družin in se je ohranjalo

zaradi močnih družinskih oziroma sorodstvenih vezi in plemenske pripadnosti.

Skrbništvo je bilo del družinske obveznosti in naravne pravice (Lukač, 2005, str.

103-104); iz tega se je razvilo družinsko pravo, kamor je spadalo tudi skrbništvo. V

rimskem pravu je bila moč skrbnika tako močna in velika ter pomembna kot sama

starševska moč (Sohm, 2008). Skrbništvo se je v tem obdobju delilo na varuštvo

(katerega smisel je varstvo osebe, njegovega preživljanja in upravljnja z njegovim

premoženjem) in skrbništvo (posebna oblika varstva oseb, ki iz različnih razlogov

niso sposobne same skrbeti zase in zavarovati svojih pravic ter koristi (ZZZDR, 9.

člen). Dolžnost samega varuha, prav tako tudi skrbnika, je bila skrb za varovanca,

predvsem pa skrb za njegovo premoženje. Duševno bolne osebe, ki niso bile zmožne

skrbeti zase, so imele posebnega skrbnika, ki je upravljal predvsem z njihovim

premoženjem (Kranjc, 2008, str. 1). Zapravljivost je bila po rimskem pravu edini

razlog za preklic oziroma odvzem poslovne sposobnosti. Kako so ravnali v primerih,

ko je nekdo duševno zbolel in tako izgubil poslovno sposobnost, ni znano (Kranjc,

2008, str. 1). Brez sodelovanja skrbnika je posameznik lahko sklepal le posle, s

katerimi je pridobival dobrine, ne pa jih izgubljal. Zapravljivec je lahko, če se je

poboljšal, znova postal poslovno sposoben. Danes zapravljivost ni več edini, je pa

12

pogosto eden izmed razlogov za odvzem poslovne sposobnosti. Zupančič

zapravljivost uvršča med napake razuma, volje ali značaja, ki so lahko podlaga za

odvzem opravilne sposobnosti (Uradni list Republike Slovenije, 1991, str. 24).

Posamezniku, ki je iz različnih vzrokov omejen v sposobnosti za odločanje in

samostojno uresničevanje pravic, mora pravo zagotoviti ustrezne pravne mehanizme,

s katerimi lahko učinkovito nastopa v družbi in pravnem prometu (Dernjač, 2010).

Pravna ureditev mora zagotoviti pomoč posamezniku, ki bo uporabljena le takrat, ko

posameznik ni sposoben samostojnega odločanja (Novak, 2003, str. 21-36).

13

2 NAMEN IN CILJ MAGISTRSKEGA DELA

2.1 Namen magistrskega dela

V magistrskem delu bomo opredelili pojme skrbništva za odrasle osebe v

slovenskem prostoru, opisali bolezen demenco, vrste demenc, opredelili, kdo je

dementni pacient, zakaj ima zaradi bolezni zmanjšano sposobnost skrbeti zase, za

svoje pravice in koristi, kar predstavlja temelj in osnovo za določitev skrbnika.

Opisan je postopek odvzema opravilne sposobnosti in posamezne pomembne faze

postopka, z vidika formalne in materialne zakonitosti (odločanje o izbiri in postavitvi

skrbnika, določitev nalog skrbnika, spremljanje izvajanja skrbništva, razrešitev

skrbnika). Predstavljeno je število dementnih pacientov, ki jim je odvzeta opravilna

sposobnost v občini Laško od leta 2005 do leta 2011, ter število dementnih

pacientov, ki jim je v občini Laško določen skrbnik, prav tako za obdobje zadnjih

šestih let. V magistrskem delu so podatki pridobljeni s strani Centra za socialno delo

v Laškem, Doma starejših Thermane Laško, Trubarjevega doma v Loki pri Zidanem

Mostu in računalniške baze podatkov Zdravstvenega doma Laško.

Pri izdelavi magistrskega dela smo uporabili različne metode pravnih znanosti.

Primerjalno pravna metoda primerja iste pravne sestavine dveh ali več različnih

pravnih redov, da ugotovi, kaj jim je skupno in v čem se razhajajo (Pavčnik, Cerar, &

Novak, 2011, str. 38). Za prikaz določenih izsledkov je bila opravljena analiza

podatkov Centra za socialno delo Laško, Doma starejših Thermane Laško,

Trubarjevega doma iz Loke pri Zidanem Mostu in računalniške baze podatkov

Zdravstvenega doma Laško. V prvem delu magistrskega dela je podrobno opisana

bolezen demenca, ki je predmet obravnave tega magistrskega dela oziroma osnova za

določitev skrbnika in skrbništva s procesnega vidika in opravilne sposobnosti

posameznika.

14

2.2 Cilji magistrskega dela

Cilji raziskave so:

ugotoviti, kolikšno je število varovancev z demenco v občini Laško;

ugotoviti, kolikšnemu številu dementnih pacientov je odvzeta opravilna

sposobnost v občini Laško;

ugotoviti, kolikšnemu številu dementnih pacientov v občini Laško je določen

skrbnik;

opredeliti potek postopka odvzema opravilne sposobnosti;

predstaviti bolezen demenco in njene vrste;

predstaviti skrbništvo, zgodovinski razvoj skrbništva, potek skrbniškega

postopka;

opredeliti pojma pravna sposobnost in poslovna sposobnost.

15

3 TEORETIČNI DEL MAGISTRSKEGA DELA

3.1 Demenca

S staranjem prebivalstva narašča število pacientov, obolelih z demenco. Bolezen

predstavlja velik problem, tako z znanstvenega kot s socialno-ekonomskega vidika.

Kljub napredku genetike, klinične in bazične nevrologije je vzrok za nastanek

bolezni še nepojasnjen (Kogoj, 2008). Demenca je skupek simptomov in znakov, ki

se pojavljajo pri pacientu. Bolezen je znana skoraj 2000 let (Kogoj, 2007). S pojmom

demenca označujemo proces, katerega posledica je upadanje duševnih funkcij. Vzrok

tega procesa so predvsem različne bolezenske spremembe v možganih. Prizadeto je

pomnjenje in priklic novih informacij, zmanjšana je zmožnost orientacije,

razumevanja, računanja, govornega izražanja in presoje, zmanjšano je obvladovanje

čustev in socialnega vedenja. Dejavnost možganov vpliva na kakovost življenja

posameznika, bolezni ne moremo preprečiti ali ustaviti, lahko jo le upočasnimo. Z

daljšanjem življenjske dobe število pacientov z demenco narašča. Žal, samo bolezen

demenco pogosto odkrijemo prepozno, saj pripisujemo različne spominske motnje

procesu staranja. Druge znake, ki so spremljevalci te bolezni, pa najpogosteje

spregledamo oziroma nanje nismo pozorni (Krebs, 2012, str. 23). Povsem normalno

je, če kdaj pozabimo na rojstni dan prijatelja ali kam smo dali ključe, založimo očala.

Takšno pozabljanje je neprijetno, vendar starostnikov ne ovira pri samostojnem

življenju. Težave nastopijo, ko dementni pacienti pozabijo, ne le, kam so odložili

ključe, temveč zakaj se ključi uporabljajo. Pozabijo, kaj so počeli pred eno uro, kako

je ime prijatelju, s katerim se pogovarjajo, ali pa ga ob srečanju sploh ne prepoznajo.

Pogosto se dogaja, da stvari pospravljajo na nenavadna mesta, na primer očala

pospravijo v hladilnik, ključe v čevlje ... Vzroki za nastanek te bolezni niso

pojasnjeni, zanesljivo pa nanjo vplivata starost in dednost (družinska obremenjenost)

(Krebs, 2012, str. 25-27).

16

3.1.1 Simptomi demence

Žal bolezen demenco največkrat odkrijemo prepozno, saj so znaki zanjo pogosto

podobni znakom, ki so del zdravega staranja. Pacienti z demenco oziroma njihovi

svojci iščejo pomoč šele takrat, ko so znaki oziroma težave že skoraj neobvladljive.

Zaradi različnih kliničnih slik demence in spremljajočih duševnih in telesnih bolezni

v starosti lahko pri pacientu z demenco zelo hitro spregledamo začetne znake (Kogoj,

2007, str. 16).

Najpogostejši znaki, ki so spremljevalci demence v začetni fazi demence, so:

Motnje hotenja: kadar nastopijo motnje hotenja, pacienti le s težavo opravljajo

vsakodnevne obveznosti.

Motnje koncentracije: kadar nastopijo motnje koncentracije, postanejo osnovne

stvari, ki so jih prej delali avtomatično, prezahtevne in jih ne zmorejo več (gledanje

filma, branje knjige).

Občutek preobremenjenosti: pacientu predstavljajo stvari, ki so prej veljale za

samoumevne, velike, nepremagljive ovire.

Depresivnost in apatija: pacienti so popolnoma ravnodušni in nimajo nobene volje

in pobude, težko se lotijo kakršnegakoli opravila, ne odzivajo se na spremembe v

okolju, nič jih ne prizadene.

Znaki napredovale demence:

Motnje spomina: tu gre predvsem za motnjo kratkoročnega spomina.

Motnje govora: pacient pogosto ne najde pravih besed in ne zna dokončati pogovora

ali stavka, kar vodi v to, da začne vedno manj govoriti.

Motnje orientacije: te se kažejo predvsem kot težave pri orientiranju v prostoru in

času, ko izgubijo občutek za datume, kraj, kjer se nahajajo, ali je dan ali noč, pomlad

ali jesen …

Razdražljivost: izrazitejša je, kadar pacienta popravljamo, ker v podzavesti ve, da

stvar ni bila prav narejena in se je sramuje, ob opozarjanju pa se odzove z agresijo.

Moteno socialno vedenje: ljudje z napredovalo demenco se umaknejo vase (Van

Hulsen, 2007, str. 24-27).

17

3.1.2 Prikaz upada kognitivnih funkcij

Kognitivne funkcije zajemajo mentalne procese in so povezava med delovanjem

možganov in človekovim vedenjem. Mednje uvrščamo več sklopov: pozornost,

občutenje, zaznavanje, zavedanje, navade, spomin, učenje, govor in orientacijo v

prostoru. Organizacija teh procesov je hierarhična. Takšen model kognitivnih veščin

je primeren, ker je kompatibilen z lokalizacijo in hierarhično organizacijo

centralnega živčnega sistema (Cestar, 2008, str. 10). Kognitivne funkcije se s

starostjo spreminjajo neenakomerno. Med staranjem ostaja dokaj nespremenjena

funkcija pozornosti, sposobnost vsakodnevne komunikacije, sposobnost razumevanja

pogovora in vizualne zaznave. Spreminja se in upada pa selektivna pozornost,

sposobnost poimenovanja stvari, besedna fluentnost ali besedna tekočnost,

kompleksne prostorske zaznave in logična analiza. Pojavijo se težave pri učenju

novih, bolj zapletenih nalog. Pojavljati se začne upad reakcijskega časa in

spominskih funkcij, najprej kratkoročni in delovni spomin, kasneje pa tudi

dolgoročni spomin. Poudariti je potrebno, da je upad kognitivnih funkcij pri

starostnikih kontinuiran proces, vendar se moramo zavedati, da ni vsak upad funkcij

del zdravega staranja. Pri demenci je upad kognitivnih funkcij veliko bolj izrazit in

človeka počasi onesposobi za samostojno življenje. Na sliki spodaj je prikazan upad

kognitivnih funkcij, ki je značilen pri normalnem staranju, in hitrejši ter veliko večji

upad pri pacientu z demenco.

Slika 1: Prikaz upada kognitivnih funkcij pri procesu staranja in pri demenci

Vir: http://www.nia.nih.gov/alzheimers/publication/part-2-what-happens-brain-

ad/changing-brain-ad.

18

Slika prikazuje, da se spremembe na možganih pri demenci začnejo že desetletja

prej, preden se pokažejo simptomi demence. Med 50. in 60. letom starosti se pri

večini ljudi običajno že začnejo kazati težave s spominom, medtem ko so ostale

kognitivne funkcije še ohranjene. Vendar je pri dementnih pacientih upadanje

spominskih funkcij bistveno hitrejše in bolj izrazito. Po 70. letu se pri zdravih

starostnikih nadaljuje počasen upad spominskih funkcij, pri dementnih pa se pridruži

še upad ostalih kognitivnih sposobnosti, kar hitro privede do popolne nezmožnosti

samostojnega življenja.

Zaradi vedno večjega upada kognitivnih funkcij in vedno težje oskrbe dementnih

pacientov doma je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) za

leto 2011 v domovih za starejše bivalo 22.921 oskrbovancev oziroma varovancev, od

tega je malo več kot dve tretjini žensk. V letu 2011 se je število oskrbovancev v

domovih za starejše v primerjavi z letom 2010 povečalo za malo več kot 4 %. V

domovih za starejše so leta 2011 prevladovale osebe, stare 80 ali več let, in sicer jih

je bilo nad 60 %.

Tabela 1: Oskrbovanci oziroma varovanci v javnih socialnovarstvenih zavodih

po spolu, Slovenija, 2009 – 2011

2009 2010 2011

skupaj ženske moški skupaj ženske moški skupaj ženske moški

Domovi za starejše 16.192 12.065 4.127 16.666 12.385 4.281 17.386 13.098 4.288

Vir: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4990

19

Graf 1: Stanovalci v domovih za starejše po starostnih skupinah za Slovenijo

2011

Vir: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4990

Na zgornji sliki je prikazana starostna skupina stanovalcev v domovih za starejše v

Sloveniji za leto 2011. Največ je bilo stanovalcev, ki so stari 80 in več let, in sicer

65, 2 %, nato jim sledijo stanovalci, ki dosegajo starost od 75 do 79 let 15,1 %.

Sledijo jim stanovalci v starosti od 70 do 74 let 8,5 % najnižji odstotek predstavljajo

stanovalci v starosti pod 40 let 0,2 %.

3.1.3 Vrste demence

V literaturi je opisanih okoli 200 različnih vrst težav, ki so značilne za demenco.

Najpogosteje so v ospredju težave, ki so povezane s spominom. Z napredovanjem

bolezni pa se začnejo pojavljati tudi drugi bolezenski znaki, ne le motnje spomina

(Kos, 2008). Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen. Na drugem

mestu je vaskularna demenca, nato ji sledijo demenca pri Parkinsonovi bolezni,

demenca pri Pickovi bolezni, demenca z Lewyevimi telesci in frontotemporalna

demenca (Krebs, 2012, str. 20-22).

20

3.1.3.1 Alzheimerjeva demenca

Primarna degenerativna demenca Alzheimerjevega tipa je progresivna motnja s

presenilnim začetkom. Izraz se je v začetku uporabljal le za presenilno obliko

demence, danes pa z njim označujemo tako obliko z zgodnjim začetkom bolezni, ki

se začne pred 65. letom, kot tisto s poznim začetkom po 65. letu starosti, nekdaj

imenovano senilna demenca. Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence

(50 – 65 % vseh demenc). Njena pogostost s starostjo strmo narašča (Kogoj, 2007).

3.1.3.1.1 Etiologija bolezni

Ocenjujejo, da je do 5 % primerov Alzheimerjeve bolezni dednih. Večinoma so to

primeri s presenilnim začetkom, ki se dedujejo avtosomno dominantno in so

povezani z geni za presenilin I (z začetkom bolezni med 30. in 40. letom starosti),

presenilin II (začetek med 50. in 60. letom) in amiloidni prekurzorski protein (APP)

(začetek pred 50. letom). Tudi pri tako imenovanih sporadičnih primerih ne moremo

povsem zanemariti genetskih dejavnikov (Kogoj, 2007). Poznano je večje tveganje

za nastanek Alzheimerjeve bolezni pri nosilcih gena za apolipoprotein ApoE4. Pri

starosti 85 let imajo homozigoti za Apo E4, ki predstavljajo 2 % celotne populacije,

več kot 50 % možnosti za nastanek demence, med tem ko je v celotni populaciji ta

verjetnost le 20 %. Osnovne patološke spremembe v možganih pacienta so senilne

lehe in nevrofibrilarne pentlje (Kogoj, 2008, str. 20). Senilne lehe so manjša področja

tkivne degeneracije izven nevronov in v okolici možganskih žil. Največ leh je v

možganski skorji, njihova struktura pa je zgrajena iz trojnega obroča z zunanjim

področjem degeneracije nevrita, srednjim področjem nabrekanja aksonov in

dendritov ter amiloidno sredico. Domnevajo, da sta za nastanke patoloških

sprememb odgovorni beta in gama sekretazi. Obstajajo številne hipoteze o

patogenezi Alzheimerjeve bolezni. Predvidevajo, da nastaja preveč A β zaradi

hiperekspresije APP (amiloidni prekurzorski protein) gena (Kogoj, 2007).

Preprosteje povedano, v lehah se kopičijo spremenjene oblike beljakovin, ki jih v

zdravih možganih ni. V živčnih celicah pa se kopičijo v vijačnico zvite nitaste

strukture, ki oblikujejo nevrofibrilarne pentlje. Zaradi kopičenja senilnih leh in

nevrofibrilarnih pentelj odmirajo živčne celice. V možganih nekaterih pacientov se v

21

senilnih lehah kopiči aluminij, ki pa najverjetneje ni vzrok za nastanek bolezni

(Kogoj, 2008, str. 55-59).

Slika 2: Histološke spremembe, značilne za Alzheimerjevo bolezen

a) senilne lehe, označene s protitelesi proti amiloidu beta, imunohistokemija,

originalna povečava × 190, b) nevrofibrilne pentlje (velika glava puščice),

granovakuolarna degeneracija (puščica) in Hiranovo telesce (majhna glava puščice),

HE, povečava × 190.

Vir: http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st3-10/st3-10-

583-587.htm

Možgani pacientov z Alzheimerjevo boleznijo tehtajo manj kot 1000 gramov,v

primerjavi z zdravimi, ki tehtajo 1300 gramov. Vzrok za nastajanje teh sprememb še

ni znan (Kogoj, 2008, str. 55-59).

22

Slika 3: Primerjava možganov zdravega človeka z možgani pacienta z

Alzheimerjevo demenco

Vir: http://www.zdravstvena.info/vsznj/alzheimerjeva-bolezen/

Slika 4: Prikaz razlike v velikosti možganov zdravega človeka in možganov

pacienta z Alzheimerjevo boleznijo

Vir: http://www.emedicinehealth.com/image-gallery/alzheimersdisease_picture /

images.htm

23

3.1.3.1.2 Znaki Alzheimerjeve demence

Ta oblika demence se prične počasi, neopazno, nato pa postopno in dokaj

enakomerno napreduje. Kot smo že omenili, je pri tej obliki demence prvi znak

izguba kratkoročnega spomina. Pacient lahko pove, kje je živel in delal pred

desetletji, kdaj se je poročil, pove rojstne datume otrok, ne bo pa se spomnil, kje je

bil pred pol ure ali kaj je jedel za kosilo. Pacienti izgubijo voljo do dela in dajejo

občutek, kot da so se polenili. Z napredovanjem bolezni se težave stopnjujejo, osebe

pričnejo pozabljati enostavne stvari, kot so imena prijateljev, ne spomnijo se, kako

priti do trgovine in nazaj, pozabljajo, kam so pospravili stvari, postajajo sumničavi,

vznemirjeni, svojce pa pogosto obtožujejo kraje (Kos, 2008, str. 4). Od prvih

kliničnih znakov do smrti mine od 3 do 20 let, v povprečju 8 do 10 let (Kogoj, 2007,

str. 55-58). Zaradi stopnjevanja težav s spominom in upada ostalih sposobnosti se

stopnjujejo tudi napetost, obupanost in občutek manjvrednosti. Postopno se

zmanjšuje sposobnost razumevanja in presoje. Med pogovorom težje najdejo

posamezne besede, včasih jih izpuščajo, težko sledijo dolgim zahtevnim pogovorom.

Ne morejo več samostojno urejati finančnih zadev, potrebujejo vedno več nadzora,

vedno več spodbude pri različnih aktivnostih, ki se jih še veselijo oziroma jih še

zmorejo. Popuščati začnejo naučene socialne zavore, razkrivajo zaupne stvari,

brezbrižni so do napak in omejitev, zaradi katerih bi bili prej v zadregi. Nihajo tudi

njihova čustva, saj se hitro razjezijo, zjočejo, a se potem tudi hitro umirijo, kot da se

ni nič zgodilo. Ko sama bolezen napreduje, ne prepoznajo niti najbližjih sorodnikov,

velikokrat pa prepoznajo povsem tuje in neznane osebe kot znance iz njihove

preteklosti. Pričnejo se pogovarjati z navideznimi osebami ali z lastno podobo, ki jo

vidijo v ogledalu.

24

Slika 5: Odsev pacienta, ki se pogovarja z lastno podobo

Vir: http://vizita.si/clanek/bolezni/vcasih-ne-prepoznam-niti-lastnih-otrok.html

Pacienti povsem izgubijo občutek za datume, dneve, letne čase, ne znajdejo se več v

svojem lastnem domu. Potrebujejo stalen nadzor, saj puščajo prižgan štedilnik, vodo,

ki teče ... Nadzor potrebujejo tudi v nočnih urah, saj jih pogosto muči nespečnost.

Težave z Alzheimerjevo boleznijo ne prizadenejo le paciente, temveč so veliko

breme tudi za njihove svojce ali druge osebe, ki skrbijo za njih. Čeprav je

najprimernejše in najbolj priporočeno za te paciente, da čim dlje živijo v domačem

okolju, v katerem se najbolje znajdejo in so v njem preživeli večino življenja, je

pogosto potrebno poskrbeti za nastanitev v ustanove, kjer lahko zanje ustrezno

skrbijo 24 ur na dan (Kogoj, 2008, str. 55-59).

3.1.3.1.3 Zdravljenje Alzheimerjeve demence

Alzheimerjeva bolezen še ni ozdravljiva, saj kljub zdravljenju bolezenski proces

napreduje. Ne glede na to pa je zdravljenje te bolezni z zdravili izredno pomembno,

saj lajša posledice le-te. Zdravljenje lahko bistveno izboljša življenje pacienta in

upočasni napredovanje znakov bolezni. Zdravila izboljšajo mišljenje in spomin

pacienta, dnevna opravila postanejo lažja, manj pa je tudi vedenjskih motenj

pacienta. Vse to pa omogoča, da lahko pacienti z Alzheimerjevo demenco dlje časa

ostanejo v domačem okolju (Kogoj, 2008, str. 55-59).

25

3.1.3.1.4 Vrste zdravil za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni

Zdravila, ki jih uporabljamo za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, so na trgu manj

kot 10 let. To so zdravila, ki sodijo v skupino zaviralcev encima acetilholinesteraze.

Z zaviranjem encima se povečajo koncentracije acetilholina, ki je eden izmed

prenašalcev impulzov med živčnimi celicami v možganih in je pomemben za

spoznavne sposobnosti (Kogoj, 2008, str. 55-59).

Slika 6: Vezava zaviralcev encima acetilholinesteraze

Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Kompetitivna_inhibicija.jpg

Encimski inhibitor ali encimski zaviralec je snov, ki inaktivira oziroma deaktivira

encim. Med encimske inhibitorje spadajo različne kemične snovi, kot so produkti

reakcij, analogi substratov, toksini (strupi), zdravila ter kovinski kompleksi in

različne druge biokemijske spojine. Raziskovanje inhibicije encimov je pomembno

iz več razlogov:

raziskovanje in spoznavanje različnih procesov za koordinacijo tisočih

reakcij, ki potekajo v celici; ti so pomembni, ker pomagajo razumeti, kako

naravne snovi, ki inhibirajo encime, uravnavajo metabolične poti;

preučevanje številnih zdravil in toksinov, ki delujejo tako, da inhibirajo

encime;

26

s preučevanjem delovanja specifičnih inhibitorjev lahko spoznamo

mehanizem delovanja encimov in tudi vlogo posameznih aminokislin pri tem.

Pri Alzheimerjevi bolezni je značilno, da je količina acetilholina zmanjšana, s

pomočjo zdravil pa preko povečanja koncentracije letega spodbudimo izboljšanje

spoznavnih sposobnosti. Žal je izboljšanje z zdravili le prehodno in traja okoli enega

leta. Kasneje demenca napreduje, zdravila pa to napredovanje upočasnijo (Kogoj,

2008, str. 55-59).

3.1.3.2 Vaskularna demenca

Vaskularna demenca je druga najpogostejša oblika demence in predstavlja okoli 255

primerov obolelih za demenco v Sloveniji. Najpogosteje se pojavi med 60. in 70.

letom starosti, pogosteje pri ljudeh z dejavniki tveganja za nastanek ateroskleroze,

kot so povišan krvni pritisk, sladkorna bolezen, hiperlipidemije, kajenje,

kardiovaskularne bolezni. Veliko pacientov ima mešano demenco, ki ima značilnosti

vaskularne in Alzheimerjeve demence (Cestar, 2008, str. 18-20). Vaskularna

demenca je posledica upada kognitivnih sposobnosti zaradi okvare možganov, ki jih

povzročijo cerebrovaskularne bolezni. Eden izmed najpogostejših vzrokov

vaskularne demence je cerebrovaskularni inzult. Začetek vaskularne demence je

navadno nenaden, z značilnim stopničastim upadom sposobnosti in nenadnimi

spremembami pacientovih zmožnosti. Pacienti so pogosteje depresivni, čustveno

labilni, imajo motnje hoje, so šibki, zmedeni, ponoči pogosto tavajo in imajo težave z

inkontinenco. Zelo pomembno je predvsem zgodnje odkrivanje in sekundarna

preventiva, ki obsega preprečevanje dejavnikov tveganja (zvišan krvni tlak,

sladkorna bolezen, zvišana koncentracija maščob v krvi) (Cestar, 2008, str. 18-20).

3.1.3.3 Demenca pri Parkinsonovi bolezni

Parkinsonova bolezen je kronična, počasi napredujoča degenerativna bolezen

možganov. Vzrok bolezni je heterogen in še ni povsem raziskan (Kogoj, 2007).

Najverjetneje gre za kombinacijo dedne nagnjenosti in vpliv okolja. Bolezen je

dobila ime po zdravniku Jamesu Parkinsonu, ki jo je prvi opisal leta 1817. Za to

27

bolezen pogosteje obolevajo moški, vendar redko mlajši od 40 let. Povprečna starost

obolelih je 58-60 let (Krebs, 2012, str. 20-22).

3.1.3.3.1 Etiologija bolezni

Pri tej bolezni gre za propad nevronov, ki proizvajajo živčni prenašalec dopamin. Z

napredovanjem bolezni pa propadajo tudi številni drugi nevroni v možganih. Vzrok

bolezni ni znan (Trošt, 2008, str. 60-63).

Slika 7: Spremembe na možganih pacienta s Parkinsonovo boleznijo

Vir: http://www.sinapsa.org/rm/poljudno.php?id=9

Na sliki zgoraj so prikazane spremembe na možganih pacienta s Parkinsonovo

boleznijo. Slikanje temelji na zaznavanju sevanja kemične spojine z vezanim

radioaktivnim izotopom (radiofarmak), ki jo pred slikanjem vnesemo v telo. Slednja

ima podobne biokemične lastnosti kot telesu lastne spojine in se glede na te lastnosti

razporedi po telesu. Količina radioaktivnega izotopa, ki jo pred slikanjem vnesemo v

telo, je majhna in zdravju neškodljiva. Z gama kamero zaznamo razporeditev

radiofarmaka v telesu. Z računalniško obdelavo nato izmerjeni signal prevedemo v

dvodimenzionalno sliko. Aktivnost možganske skorje je zmanjšana v čelnih in

senčničnih režnjih. Na desni sliki je prerez možganov bolnika s Parkinsonovo

28

boleznijo. Aktivnost možganske skorje je najprej zmanjšana v temenskih režnjih

(Trošt, 2008, str. 60-70).

3.1.3.3.2 Znaki Parkinsonove bolezni

Znaki Parkinsonove bolezni so raznoliki. Razdelimo jih lahko v tri sklope:

presimptomatski,

motorični,

nemotorični.

Presimptomatski znaki se kažejo pogosto kot težave motnje voha, motnje REM

faze spanja. Pojavijo se lahko že več let pred motoričnimi znaki Parkinsonove

bolezni in so njeni prvi znaki. Motnjo voha ima 90 odstotkov pacientov s

Parkinsonovo boleznijo. Študija zdravih sorodnikov pacientov s Parkinsonovo

boleznijo je odkrila, da je deset odstotkov sorodnikov, ki so imeli motnjo voha, v

dveh letih razvilo Parkinsonovo bolezen, dvanajst odstotkov pa je imelo na

funkcijskem slikanju že ugotovljeno motnjo v delovanju dopaminergičnega živčnega

sistema. Motnja REM faze spanja pomeni, da pri pacientu ne nastopi običajna atonija

mišic, ampak pacient med spanjem govori, kriči, maha z rokami … Ta motnja spanja

je lahko predhodni motorični znak Parkinsonove bolezni pri 40 odstotkih pacientov.

Tudi zaprtost je eden izmed znakov, ki prizadene veliko večino pacientov s

Parkinsonovo boleznijo in se pojavi že leta pred motoričnimi težavami. Zaprtost pri

zdravih ljudeh predstavlja trikratno povečanje tveganja za razvoj bolezni (Trošt,

2008, str. 60-70).

Glavne značilnosti motoričnih znakov so: nezadostno in počasno gibanje, povišan

mišični tonus, tresenje in v napredovali fazi bolezni motnje ravnotežja. Znaki se

pojavijo asimetrično, najprej na eni strani telesa, sčasoma pa prizadenejo celo telo.

Pacientov obraz se spreminja, velikokrat postane negiben kot maska, zelo malo je

spontane mimike, redkeje utripajo z vekami (Trošt, 2008, str. 60-70). Pacientova

hoja je spremenjena, začne se z zakasnitvijo začetnega hotnega giba, hoja se

upočasni, koraki postanejo kratki, podrsavajoči, spremeni pa se tudi spremljanje rok

pri sami izvedbi hoje. V zgodnjem poteku bolezni se spremeni pisava, postane

29

manjša, spremeni se glas, ki postaja tišji, monoton. Vedno težje je opravljanje

drobnih opravil, kot je na primer zapenjanje gumbov, šivanje (Trošt, 2008, str. 60-

70). Najbolj značilen znak, ki spremlja Parkinsonovo bolezen, je tresenje rok in je

prisoten pri 70 odstotkih pacientov s to boleznijo. Tresejo se lahko tudi nogi, glava,

jezik ali drugi deli telesa. V napredovali fazi pride pogosto do motnje ravnotežja,

zaradi česar so vedno pogostejši padci pri pacientih. Mišice postajajo vedno bolj

rigidne, kar povzroča spremembo pacientovega položaja telesa, glava in trup sta

nagnjena naprej, kolena so rahlo upognjena (Trošt, 2008, str. 60-70).

Nemotorične težave pogosto bolj prizadenejo pacientovo kakovost življenja. Med te

motnje prištevamo: zaprtje, motnje mokrenja, erektilno disfunkcijo, suha usta,

motnje potenja, nespečnost, pogosto zbujanje, prekomerno dnevno zaspanost in

nenadne napade spanja. Pogosto se pojavljajo tudi nevropsihiatrične težave, kot so

depresija, strah, panični napad, apatičnost, motnje spomina, težave z načrtovanjem in

psihoza (Trošt, 2008, str. 60-70).

Slika 8: Spremenjen položaja telesa pri pacientih s Parkinsonovo boleznijo

zaradi rigidnosti mišic

Vir: http://www.svarog.si/biologija/MSS/index.php?page_id=11215

30

3.1.3.3.3 Zdravljenje in prognoza Parkinsonove bolezni

Parkinsonove bolezni ne moremo pozdraviti in do sedaj tudi zdravila, ki bi preprečilo

nastanek ali upočasnilo proces napredovanja bolezni, ne poznamo (Trošt, 2008, str.

60-70). Poznamo pa nekaj zdravil, s pomočjo katerih lahko blažimo znake bolezni.

Osnovni princip delovanja zdravil je nadomeščanje dopamina v možganih.

Najučinkovitejše zdravilo je levodopa, ki pa po nekaj letih zdravljenja povzroča

stanske učinke (Trošt, 2008, str. 65-72). V napredovali fazi bolezni potrebuje pacient

visoke doze zdravil, le-te pa imajo veliko stranskih učinkov; takrat postane kvaliteta

življenja pacienta s Parkinsonovo boleznijo zelo slaba.

Napredovalo Parkinsonovo bolezen lahko zdravimo tudi z nevrokirurškim posegom -

globoko možgansko stimulacijo. Ta zmanjša prekomerno aktivnost nekaterih

globokih možganskih jeder.

Slika 9: Nevrokirurški poseg stimulacije možganov pri pacientu z napredovalo

Parkinsonovo boleznijo

Vir: http://www.delo.si/druzba/znanost/prof-dr-roman-bosnjak-o-endoskopski-

nevrokirurgiji.html

3.1.3.4 Demenca pri Pickovi bolezni

Že leta 1892 je Arnold Pick opazil izrazito atrofijo dela možganov pri pacientu z

motnjami govora. Kasneje imenovano Pickovo demenco danes uvrščamo v skupino

bolezni s podobnimi znaki, ki jo zaradi propadanja čelnega in senčnega režnja

imenujemo frontotemporalne demence. Pokažejo se v starosti 35-75 let, v povprečju

31

približno 10 let prej kot Alzheimerjeva bolezen, in predstavljajo 5-7 % vseh demenc.

Dednost ima precej večjo težo kot pri Alzheimerjevi bolezni, saj je 20-40 % teh oblik

demence dednih. Bolezenske težave se pri pacientih s frontotemporalnimi

demencami vedno začnejo neopazno in postopoma napredujejo do izrazitih

osebnostnih sprememb in/ali motenj govora. Motnje spomina so sicer tudi prisotne,

vendar so ob ostalih težavah manj opazne. Običajno motnje spomina niso prvi znak

bolezni in imajo drugačen značaj kot pri Alzheimerjevi bolezni. Čeprav se pacienti

lahko spomnijo dogodkov zadnjih dni in so orientirani ob drugi priložnosti, prav teh

dogodkov ne zmorejo priklicati. Te oblike demenc pogosto spremljajo tudi motnje

gibanja (parkinsonizem, bolezen motoričnega nevrona z mišično oslabelostjo).

Najpogosteje so prvi znak te vrste demenc spremembe osebnosti in socialnih veščin.

Kažejo se z neustreznim vedenjem v dani situaciji, kot so neprimerne šale,

nepredvidljivi odzivi in razburljivost. Z napredovanjem bolezni se osebnostne

spremembe stopnjujejo, pojavijo se povsem nove oblike vedenja, kot so kraje,

nabiranje nekoristnih predmetov, ponovno branje ene in iste knjige, hoja po stalno

enaki poti, drgnjenje rok, ploskanje in podobno. V skrajni obliki je tako vedenje

lahko celo nevarno, če npr. hoče pacient izstopiti iz vozečega avtomobila, ker je ob

cesti zagledal nekaj zanimivega. Pojavi se tudi neustrezno spolno vedenje.

Spremenijo se prehranjevalne navade (prekomerno hranjenje, uživanje samo

določene vrste hrane, uživanje neužitnih dodatkov, pobiranje ostankov hrane, v pozni

fazi si dajejo v usta različne predmete). Spremljajo jo izguba interesov, socialni umik

in pomanjkanje skrbi za druge. Zanemarjanje videza in osebne higiene je včasih eden

prvih znakov bolezni. Ob vsem tem pa pacienti ne kažejo uvida in zaskrbljenosti ob

svojem ravnanju in so celo dobro razpoloženi (Kogoj, 2007, str. 60).

Motnje govora ob relativno ohranjenih ostalih spoznavnih sposobnostih so lahko prvi

znak frontotemporalne demence. Pacienti imajo težave z izražanjem, težko najdejo

pravo besedo, poimenujejo predmet ali osebno ime. Pojavijo se težave z branjem in

pisanjem. Pri nekaterih pacientih je ohranjeno razumevanje pomena besed, drugi pa

imajo težave tudi na tem področju. Z napredovanjem bolezni uporabljajo čedalje

manj besed in v končni fazi ne govorijo več. Kadar se bolezen prične z motnjami

govora, se lahko kasneje pridružijo tudi osebnostne spremembe.

32

3.1.3.4.1 Etiologija bolezni

Pickova bolezen je prirojena presnovna (metabolična) motnja, natančneje motnja pri

presnovi sfingolipidov. Sfingomielin in drugi lipidi se kopičijo zaradi napake pri

znotrajceličnem transportu holesterola z lizosomi. Večinoma se izrazi kot

nevrovisceralna okvara, torej prizadene notranje organe pod nadzorom avtonomnega

živčnega sistema (Kogoj, 2007, str. 65).

3.1.3.4.2 Zdravljenje Pickove bolezni

Kljub temu, da so bolezenske spremembe pri frontotemporalnih demencah že dokaj

dobro poznane, pa učinkovitega zdravljenja zaenkrat ni na voljo. Nekatere vedenjske

spremembe se lahko izboljšajo po uvedbi antidepresivov, ki delujejo na serotonin.

Učinkovitost zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, pri teh

vrstah demenc ni dokazana (Krebs, 2012, str. 54).

3.1.3.5 Demenca z Lewyjevimi telesci

Demenca z Lewyjevimi telesci je postala kot samostojna oblika bolezni poznana šele

ob koncu prejšnjega stoletja, čeprav je s 15-25 % pogostnostjo na drugem mestu med

vzroki demenc. Je nekakšna kombinacija Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni, ki

sta poznani že iz začetka prejšnjega stoletja. Je pogosta oblika hitro napredujoče

demence. Konča se s smrtjo v 5 do 7 letih (Krebs, 2012).

3.1.3.5.1 Znaki demence z Lewyjevimi telesci

Navadno se pojavi po 60. letu starosti. Za to vrsto demence so značilna Lewyjeva

telesca, ki se pojavljajo predvsem v neokorteksu in možganskem deblu (Cestar,

2008, str. 19). Lewyjeva telesca se pojavljajo tudi pri pacientih s Parkinsonovo in

Alzheimerjevo boleznijo. Bolezen se začne z znaki podobnimi Alzheimerjevi bolezni

(spominske motnje, težave s prostorsko predstavljivostjo, govorom in drugimi

33

spoznavnimi sposobnostmi) ali Parkinsonovi bolezni (tresenje, upočasnjenost gibov

in mišljenja, povečan mišični tonus, manj izrazita obrazna mimika). Kmalu se

pokažejo še drugi bolezenski znaki. Običajno se zgodaj pojavijo prividi, lahko tudi

prisluhi (pacient na primer vidi navidezne živali ali ljudi, ki jih lahko celo prepozna,

nekateri pacienti vidijo barvne vzorce). Posamezni pacienti se naučijo ločevati med

resničnimi in neresničnimi podobami. Privide pogosto spremljajo blodnje, običajno

preganjalne, zaradi katerih se počutijo ogroženi in so vznemirjeni. Značilni

bolezenski znaki so tudi ponavljajoči padci brez očitnega vzroka in kratkotrajne

izgube zavesti. Dokaj zgodaj v bolezni se pojavijo vidne halucinacije. Za to obliko

demence je v začetnem stadiju bolezni značilno tudi izrazito nihanje pozornosti in

budnosti, ki se lahko spreminja tekom ur, dni ali tednov. Vzrok tem nihanjem ni

znan. Pacient je lahko en dan sposoben za pogovor, drugi dan je izrazito zaspan.

Lahko je del dneva miren, kasneje postane brez vidnega vzroka vznemirjen in

nasilen, že kmalu pa se spet umiri (Kogoj, 2008, str. 55-59).

Slika 10 Histološke spremembe značilne pri demenci z Lewyjevimi telesci

b) Lewyjeva telesca v citoplazmi nevronov v skorji velikih možganov, HE, povečava

× 570.

Vir: http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st3-10/st3-10-

583-587.htm

3.1.3.5.2 Zdravljenje demence z Lewyjevimi telesci

Bolezen zaenkrat ni ozdravljiva, je pa kljub temu mogoče lajšati bolezenske znake.

Običajno poteka zdravljenje podobno kot zdravljenje Alzheimerjeve in Parkinsonove

34

bolezni istočasno. Glede na druge bolezenske znake je morda potrebno uporabiti še

druga zdravila. Zato ni redkost, da pacienti prejemajo tri vrste različnih zdravil.

Zdravila, ki se uporabljajo za lajšanje parkinsonskih znakov, žal, lahko okrepijo

privide. Zdravila, ki se uporabljajo za lajšanje prividov in vznemirjenosti, pa lahko

poslabšajo parkinsonske znake ali zvečajo možnost padcev. To velja zlasti za starejše

vrste antipsihotikov, ne pa tudi za novejše vrste teh zdravil. Zato morajo biti zdravila

skrbno izbrana, saj imajo prav zaradi posebnosti bolezni pogoste stranske učinke, kar

se še stopnjuje, kadar zaradi različnih telesnih bolezni ljudje z demenco prejemajo

tudi nekaj vrst zdravil (Kogoj, 2008, str. 55-59).

3.1.3.6 Frontotemporalne demence

Frontotemporalne demence predstavljajo skupino bolezni, za katere je značilna

prizadetost frontalnih in temporalnih možganskih režnjev. Predstavljajo okoli 2-10 %

demenc. Simptomi se pokažejo v starosti 35-65 let, 20-40 % teh oblik demence je

dednih, kar kaže na močno genetsko predispozicijo za bolezen. Potek bolezni je hiter.

Pojavijo se spremembe osebnosti, težave z obnašanjem in jezikom, medtem ko

spomin ni tako prizadet. Težave se končajo z neprimernim vedenjem (neprimerne

šale, razburljivost). Drugi simptomi so še povečan apetit, ponavljajoče obnašanje,

težave z motoriko in težave z ravnotežjem. Eden izmed prvih znakov, ki jih opazimo

pri pacientu, je njegov zanemarjen videz in opuščanje higiene (Cestar, 2008, str. 19).

3.1.4 Testi za ugotavljanje in prepoznavanje demence

Pri ugotavljanju in prepoznavanju bolezni je izrednega pomena sistematičen pristop

in uporaba različnih diagnostičnih metod. Najpogosteje se svojci in pacienti, ki imajo

težave s spominom, obrnejo na izbrane zdravnike (Krebs, 2012, str. 14-15). Med

samim pregledom pacient prikaže svoje intelektualne in spominske funkcije, besedni

zaklad in zmožnost govora in sodelovanja med pregledom. Splošni zdravnik mora

ugotoviti, ali so težave in vedenje pacienta del staranja posameznika, ali pa so znaki

podobni znakom demence. Osebni zdravniki morajo biti pozorni na vse bolezenske

znake, ki bi lahko s podobnimi značilnostmi kazali na demenco (Krebs, 2012, str.

35

14). Osebni zdravniki se v začetku diagnostike najpogosteje odločajo za standardne

laboratorijske preiskave, nato pa se ob najpogosteje normalnih izvidih le-teh odločajo

še za dodatne preiskave, kot so določanje vitamina B12, lipidov, preiskave ščitnice in

pokazateljev jetrne okvare. Razširjene preiskave vsebujejo preiskave možganske

tekočine, s pomočjo katere dobimo pomembne podatke o stopnji aktivnosti demence

(Krebs, 2012, str. 15). V možganski tekočini so pomembni označevalci (celokupna

koncentracija beljakovin TAU, fosforilirana beljakovina TAU in amiloid β).

Beljakovina TAU je povezana z degenerativnim dogajanjem v živčevju, saj je

specifičen označevalec nastanka pentelj pri Alzheimerjevi bolezni (Krebs, 2012, str.

15).

Pri pregledu si zdravnik pomaga tudi z različnimi nevropsihološkimi testi, ki

pripomorejo k zanesljivejši opredelitvi motnje spomina. Pogosto se uporablja tako

imenovani kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS). Test je najpogosteje

uporabljen za zaznavo zmerne in hude demence, za zaznavanje blage demence pa ni

dovolj občutljiv (Cestar, 2008, str. 4).

3.1.4.1 Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS) (Mini Mental State

Examination - MMSE)

To je presejalni pripomoček, ki je občutljiv predvsem za zaznavanje večjega

kognitivnega upada. Test so prvič objavili leta 1975 in se od takrat redno uporablja.

Test ni namenjen postavljanju diagnoze demence, temveč pokaže prisotnost

kognitivnega upada, ki se pri demenci pojavi. Sestavljen je iz 11 nalog, ki merijo pet

področij kognitivnega delovanja: orientacijo v času in prostoru, zaznavanje,

pozornost in računanje, priklic in jezik, poimenovanje predmetov, ponavljanje

stavkov, izvajanje pisnih navodil ter prerisovanje. Vsak pravilen odgovor prinese eno

točko. Maksimalen dosežek na testu je 30 točk. V svetovni literaturi ni enotnega

vrednotenja doseženih rezultatov. Pri pacientu, ki doseže od 23 do 19 točk, govorimo

o blažji prizadetosti, 18 do 11 točk pomeni srednjo prizadetost, manj kot 10 točk pa

hujšo prizadetost pacienta. Sama izvedba testa traja 10 do 15 minut (Pentek, 2000,

str. 34).

36

Slika 11: Test MMSE

Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti

Ime: Datum rojstva:

Priimek: Datum testiranja:

1. Katerega leta smo?

2. V katerem letnem času smo?

3. Katerega meseca smo?

4. Kateri dan v tednu je danes?

5. Kateri datum je danes?

6. Kje živite?

7. V katerem kraju ste sedaj?

8. V kateri ustanovi ste zdaj?

9. Kako ste prišli od doma do sem?

10. Koliko ste stari?

Povedal(a) vam bom nekaj besed. Zapomnite si jih in jih

ponovite, ko jih končam. (besede izgovarjamo v razmaku ene

sekunde.)

(Žoga, Drevo, Zastava)

11. Žoga

12. Drevo

13. Zastava

Odštevajte od 100 po 7, od dobljenega števila spet 7 in tako

naprej.

Torej: 100 manj 7 je …? (93, 86, 79, 72, 65, …)

Drugo vprašanje (v primeru, da preiskovanec odkloni

odštevanje). Zdaj vam bom povedal(a) eno besedo. Črkujte jo

v obratnem vrstnem redu. Beseda je: Lonec.

14. 93 C

15. 86 E

16. 79 N

17. 72 O

18. 65 L

Ponovite, prosim, tri stvari, za katere sem vam prej naročil(a),

da si jih zapomnite. (Žoga, Drevo, Zastava)

19. Žoga

20. Drevo

21. Zastava

22. Kaj je to? (Ura)

23. Kaj je to? (Svinčnik)

24. Ponovite za mano stavek: Nobenih in, če, ampak.

25. Prepognite tale list papirja na polovico,

26. Položite ga na kolena,

27. Nato pa ga izročite meni.

28. Preberite, kaj piše na tem listu papirja in potem to naredite: Zaprite oči.

29. Napišite, prosim, nek stavek.

30. Prerišite tole.

Rezultat /30

37

Vir: http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st3-10/575-

581.pdf

3.1.4.2 Test risanja ure (TRU)

Slika 12: Test TRU: zdrava oseba slika levo in bolna oseba slika desno

Vir: http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/alzheimer/

Pri testu risanja ure pacient nariše uro s številkami, ki kažejo določen čas na uri. Test

je preprost, vendar zajema številna miselna in spominska področja. Z njim

ocenjujemo kakšno je pacientovo slušno razumevanje, ali je sposoben načrtovati,

kakšen je njegov vizualni spomin in ali ga lahko prenese v sliko, kako dobro si

vizualno predstavlja prostor, kakšne so njegove motorične sposobnosti, kakšne so

njegove računske sposobnosti in ali je sposoben abstraktnega mišljenja (Kogoj,

2007). Na sliki zgoraj je prikaz risanja ure (zdrave osebe slika levo in bolne osebe

slika desno).

3.2 Skrbništvo

Pravni teoretiki pogosto opredeljujejo skrbništvo kot obliko družbenega varstva tistih

oseb, ki iz različnih razlogov niso sposobne same zavarovati svojih pravic in koristi.

Skrb za osebe, ki so zaradi zmanjšane sposobnosti nezmožne skrbeti zase, je danes

veliko oblik, z razliko od izvornih oblik, ki so jih poznali v rimskem in germanskem

pravu in je bilo skrbništvo družinska zadeva, v odgovornosti družbe kot celote.

Poznamo več oblik skrbništva, in sicer skrbništvo nad mladoletnimi osebami,

skrbništvo za osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, in skrbništvo za posebne

primere, ki določa tudi širok krog pravnih in fizičnih oseb, ki so dolžne center za

socialno delo obvestiti o obstoju okoliščin za postavitev skrbnika. Strankam

38

skrbniških postopkov zmanjšana sposobnost omejuje udeležbo v postopkih, zaradi

česar jim je oteženo izražanje lastne volje in opozarjanje na morebitne postopkovne

napake. Dolžnost organa, ki vodi skrbniški postopek, je, da po uradni dolžnosti skrbi

za človekovo dostojanstvo, tako da posamezniku omogoči sodelovanje v postopku

odločanja o njegovih pravicah, obveznostih in pravnih koristih (Dernjač, 2010, str.

2).

Povod za začetek postopka postavitve skrbnika odrasli osebi je vedno zmanjšana

sposobnost posameznika, zaznana s strani okolice (Dernjač, 2010, str. 2). Bistveni

element skrbniških postopkov je ugotavljanje dejanske sposobnosti posameznika in

ugotavljanje njegovih potreb. Le individualna obravnava posameznika omogoča

sprejemanje odločitev po merah posameznikovih potreb in v demokratični družbi v

celoti nadomesti šablonski sistem dela (Dernjač, 2010). Zaslišanje stranke je jedro

procesnih pravic in posamezniku zagotavlja subjekt in ne le objekt v področju

odločanja. Oblikovanje tako zahtevnih odločitev, kot je določanje skrbnika ter

odvzem opravilne sposobnosti, je mogoče le ob upoštevanju procesnih zakonitosti.

Neupoštevanje tega načela predstavlja kršitev človekovih pravic ter varstvo

človekovega dostojanstva, enakost pred zakoni in varstvo pravic. Temeljne

človekove pravice in svoboščine pomenijo osrednje izhodišče zaradi varovanja in

uresničevanja, zaradi česar je bila URS sprejeta (Dernjač, 2010). Ideje o človekovi

pravici in svoboščini niso odvisne zgolj od države, temveč so človeku prirojene in

postavljene nad vsako oblast. Upoštevanje specifike skrbniških postopkov je

dolžnost države. Zavedati se moramo, da največkrat prihaja pobuda za postavitev

skrbnika iz okolice, kateri posameznik predstavlja oviro oziroma je moteči element.

Dolžnost države je, da posameznika obravnava kot subjekt, da o njem ne odloča brez

njega in da posega v njegovo osebnost le, kolikor je najbolj nujno in spoštuje ter

ohranja njegovo dostojanstvo. Človekove pravice bi nam naj bile dane že po naravi,

vendar mednarodne ureditve v posameznih državah in njihovo (ne)upoštevanje -

udejanjenje v praksi dokazuje, da so človekove pravice varovane le toliko, kolikor jih

v resnici spoštujejo oblast in posamezniki. Zato je nujno potrebno, da so pravice

posameznika opredeljene že z ustavo, in da je zagotovljeno njihovo pravno varstvo

(Dernjač, 2010, str. 2-6).

39

Po trenutno veljavni zakonodaji so za odločanje o skrbniških postopkih pristojni

centri za socialno delo (postavitev skrbnika) in sodišče (odvzem poslovne

sposobnosti). O postavitvi skrbništva in o imenovanju skrbnika odrasli osebi bo po

predlogu Družinskega zakonika vedno odločalo sodišče. Postavitev skrbnika za

posebne primere ostaja v pristojnosti centrov za socialno delo. Postavitev odrasle

osebe pod skrbništvo in imenovanje skrbnika ne bo več vezano na odvzem poslovne

sposobnosti (Caharijaz Ferme, 2010).

3.2.1 Zgodovinski razvoj skrbništva

Nekatere oblike skrbništva so poznali že v antičnih državah. Samo skrbniško varstvo

je potekalo znotraj družine in se je vseskozi ohranjalo zaradi močnih sorodstvenih

vezi in plemenske pripadnosti. Skrbništvo se je smatralo kot del družinske

obveznosti in naravne pravice (Lukač, 2005, str. 103). V rimskem pravu je bila moč,

ki jo je imel skrbnik, oblika družinske moči, ki je nadomeščala starševsko moč, kadar

ni bilo nikogar od staršev, ki bi jo uveljavljal. Rimsko pravo je razlikovalo dve obliki

skrbništva, varuštvo in skrbništvo. Dolžnost varuha in skrbnika je bila skrb za

varovanca, vendar je bila poglavitna skrb namenjena skrbi za njegovo premoženje

(Sohm, 2008, str. 395-396). Varuh je bil v rimskem pravu postavljen otrokom in

starejšim nedoraslim (umsko nerazvitim). Varuštvo je lahko nastalo z oporoko, po

zakonu ali z individualnimi pravnimi akti. Z nastankom zasebne lastnine je varuštvo

postalo stvar rodbine. Varuh je praviloma sam sklepal pravne posle v imenu

varovanca (Dernjač, 2010, str. 11). Sčasoma so začeli na varuštvo gledati kot na

institut, katerega smisel je varstvo mladoletnika. Varuštvo so spremenili v službo, ki

se opravlja v korist varovanca pod nadzorom določenega organa, ki je imel pravico,

da včasih sam določi varuha. Tako je varuštvo počasi izgubilo naravo družinske

ustanove in postalo javna zadeva (Finžgar, 1974, str. 166-167). Na območju bivše

Jugoslavije je bil institut varuštva odpravljen z uveljavitvijo prvega temeljnega

Zakona o skrbništvu iz leta 1947, ki je bil zvezne narave. Zakon je opredeljeval tri

vrste skrbništva: skrb za mladoletnike, za katere ne skrbijo starši; skrb za osebe, ki

jim je bila odvzeta poslovna sposobnost, ter skrbništvo v drugih primerih, kjer je

potrebno zavarovati pravice in koristi posameznih oseb (vzgoja, izobraževanje,

40

premoženjske ter druge koristi in pravice). Nekatere republike so na podlagi tega

zakona sprejele republiške zakone o izvajanju skrbništva. 20. 9. 1947 je pristojni

minister SRS izdal začasna Navodila o izvajanju nalog skrbništva in o upravljanju

premoženja oseb, ki so pod skrbništvom, ter Navodila o prenosu zadev s pristojnosti

sodišč na ljudske odbore in kasneje še nekatera navodila, povezana s tem problemom

(Geč-Korošec, 1999, str. 255). Enotna oblika skrbništva se je v slovenskem prostoru

ohranila vse do danes, medtem ko se je varuštvo, kot ena izmed oblik skrbništva,

ohranilo v nekateri drugih državah. V družinskem pravu Velike Britanije obsega

varuštvo skrb za osebo in premoženje mladoletnega varovanca v primerih, ko nad

otrokom nobeden od staršev nima starševske odgovornosti oziroma če je eden od

staršev ali varuhov, pri katerem je otrok živel, umrl (Zupančič, 1999, str. 107).

Podobna ureditev velja še v Avstriji, Nemčiji in na Švedskem, vsem pa je skupno

pooblastilo za zakonito zastopanje mladoletnika, predvsem pa skrb za osebo in

premoženje mladoletnega varovanca (Uradni list Republike Slovenije, 1991).

Poleg varuštva je rimsko pravo poznalo tudi skrbništvo za mladoletne, za duševno

bolne in zapravljivce. Duševno bolne osebe, ki niso bile sposobne skrbeti zase (v

našem primeru dementni pacient), so imele posebnega skrbnika, ki je upravljal

njihovo premoženje. Posli, sklenjeni pred nastankom bolezni, in zakonska zveza so

ostali veljavni tudi po nastopu duševne bolezni (Kranjc, 2008, str. 380-391).

Duševne bolezni so označevali kot omračitev uma. V cesarskem pravu je veljalo, da

je pravni posel, ki ga sklene duševno bolni, ko ima svetel trenutek, veljaven.

Zapravljivost je bila po rimskem pravu edini razlog za odvzem poslovne sposobnosti.

Zato je morala imeti takšna oseba določenega skrbnika, brez katerega ni mogla

veljavno odvajati ali sprejemati obveznosti. Brez sodelovanja skrbnika je lahko

zapravljivec sklepal le posle, s katerimi je pridobival in večal premoženje. V

primeru, če je zapravljivec spremenil svoje navade, je lahko znova postal poslovno in

oporočno sposoben (Kranjc, 2008, str. 390).

Tudi danes je zapravljivost eden izmed vzrokov za odvzem poslovne sposobnosti.

Ugotovljeno je bilo, da se zapravljivost pojavlja kot razlog za postavitev skrbnika za

poseben prime, predvsem zaradi premoženja, ki ga želijo svojci in potencialni dediči

zavarovati tako, da kasneje postane predmet dediščine. V praksi se največkrat izkaže,

da starostnik povsem upravičeno troši svoje prihranke, in da v tem primeru ni možno

41

govoriti o zapravljivosti. V primerih, kadar je imela oseba lastno premoženje velike

vrednosti in ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, praksa pokaže, da svojci niso

zadovoljni z upravljanjem, saj od skrbnika pričakujejo plemenitenje varovančevega

premoženja (Dernjač, 2010, str. 14). Varuštvu in skrbništvu je bilo v preteklosti

skupno predvsem zaščita premoženja varovanca, ne pa tudi osebnosti, kateri se

mnogo več pozornosti namenja v današnjem času. V preteklosti osebam, ki niso

imele premoženja, sploh niso postavili varuha (Finžgar, 1974, str. 167). Ugotovimo

lahko, da skrbništvo v preteklosti ni bilo pravica varovanca, temveč se izkazuje

predvsem kot obveznost skrbnika oziroma varuha, da zavaruje premoženje

varovanca. V literaturi ni bilo zaslediti, da bi imel varovanec pravico odkloniti

skrbnika. Danes je pri skrbništvu v ospredju zaščita osebnosti, zaščita pravic

varovanca in njegovih interesov in koristi vsakega posameznika ne glede na osebne

okoliščine. Skrbništvo v današnjem času je pod ustreznim državnim nadzorom

(Kobal, 2006).

3.2.2 Skrbništvo kot sestavni del družinskega prava

Družinsko pravo je skupek pravnih pravil in načel, ki urejajo zakonsko zvezo,

izvenzakonsko skupnost, razmerje med starši in otroki, posvojitev, rejništvo in

skrbništvo (Geč-Korošec & Kraljić, 1999). Družinsko pravo ima strogo etično in

moralno podlago. Razvilo se je iz velike družine civilnega pravnega sistema. Načela,

ki jih vsebuje, so načela enakopravnosti, dispozitivnosti, avtonomije, volje

pogodbenih strank, vestnosti in poštenja ter načelo prepovedi zlorabe pravic

(Pavčnik, 2007, str. 572). Pomemben sestavni del družinskega prava so

mednarodnopravni dokumenti ter pravila Evropske unije. Pravo Evropske unije ima

naddržavno naravo in v razmerju do prava držav članic prednost pred notranjim

pravom. Primarni pravni vir Evropske unije so ustanovitvene pogodbe ter njihove

spremembe in dopolnitve, med sekundarne vire pa spadajo uredbe, direktive, odločbe

ter priporočila in mnenja (Pavčnik, 1997, str. 366). Sodna praksa predstavlja

sekundarne vire prava, ki zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava in služi

kot posvetovalno orodje, ki ga sodišče sicer ni dolžno upoštevati kot absolutno

priporočilo. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih,

42

vendar ne formalno, temveč le z močjo uporabljene argumentacije (Dernjač, 2010,

str. 21). V slovenskem pravnem sistemu sodišča niso vezana na odločbe višjih sodišč

izven obsega konkretnega primera. Podobno moč, kot jo imajo formalni pravni viri,

dobiva sodna praksa preko ustavne zahteve po enakosti pred zakonom. Po Zupančiču

(1999, str. 32) tudi pravna znanost ni vir družinskega prava, čeprav priznava, da ta

lahko vpliva na zakonodajo in uporabo prava sodišč ter organov socialnega skrbstva

s prepričljivostjo svojih dogajanj. V Sloveniji je glavni vir družinskega prava Zakon

o zakonski zvezi in družinskih razmerjih iz leta 1976 (ZZZDR), ki je bil že večkrat

prenovljen, nazadnje leta 2004 (Dernjač, 2010).

3.2.3 Namen in oblike skrbništva

Skrbništvo je funkcija, ki je izrazito družbenega pomena, in je neposredna naloga

družbe in zadeva družbeno skupnost. Tu ne gre le za varstvo premoženjskih koristi in

pravic, temveč predvsem za skrb za tiste osebe, ki potrebujejo to obliko varstva.

Največja dobrina je oseba človeka, premoženje ima le podrejeno vlogo (Finžgar,

1974, str. 168). Skrbništvo za odrasle osebe, ki niso sposobne skrbeti zase in varovati

svojih pravic in koristi, je opredeljeno v ZZZDR, in sicer v 9. členu, kjer je zapisana

podlaga za stalno skrbništvo oseb, katerim je v nepravdnem postopku pred sodiščem

odvzeta delna ali popolna poslovna sposobnost. V 202. členu je zapisano, da skrbnik

varovanca ni dolžan preživljati, je pa zavezan pridobiti sredstva za njegovo

preživljanje. V primeru, da gre za obliko skrbništva za posebne namene, je

pomembno, da ta oseba nima možnosti uveljavljanja svojih koristi oziroma izvrševati

svojih pravic. V ta namen se jim postavi skrbnika za poseben primer, ki zagotovi

varstvo v točno določenih situacijah. Zakonodajalec je zagotovil varstvo najširšega

kroga posameznikov, hkrati pa je zagotovil, da se odvzem poslovne sposobnosti ne

bi uporabljal prepogosto (Dernjač, 2010, str. 26). Posameznikom, ki imajo omejeno

sposobnost odločanja in uresničevanja pravic, mora pravo zagotoviti ustrezne

mehanizme, s pomočjo katerih lahko učinkovito nastopi v tako imenovanem

pravnem prometu in družbi. Če posameznik ne more dejansko pridobiti in

uveljavljati svoje pravice, mu le to, da ima pravico, ki pa je ne more uveljavljati,

dejansko ne pomeni nič. S pomočjo skrbnika, ki zastopa posameznika v njegovih

43

interesih, predvsem v pravicah, ki jih zaradi kakršnega koli razloga ne more

uveljavljati sam, pomeni leto pomoč posamezniku, da se lahko vključuje v družbo

(Novak, 2003, str. 597). Pri določanju skrbnika posamezniku oziroma zagotavljanju

pomoči le-temu mora biti pravna ureditev zelo previdna in lahko pomoč vsili le, če

posameznik res ni sposoben sam odločati. Omejitev poslovne sposobnosti je

dovoljena le, kadar posameznik ni sposoben sprejemati samostojnih odločitev, zato

se mu določi oblika zastopanja njegovih interesov (skrbništvo za posebne primere ali

uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti). Oblika nesposobnosti odločanja

je odvisna od vzroka, ki leto povzroča, in se razlikuje od posameznika do

posameznika, kljub istemu vzroku (demenca) (Novak, 2003, str. 597).

3.2.3.1 Skrbništvo za osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost

Pravna opredelitev pojma poslovne sposobnosti leto opredeljuje kot sposobnost

posameznika, ki lahko samostojno izjavlja voljo v pravnem prometu. Po pravilih

prava ima vsaka polnoletna oseba poslovno sposobnost. V primeru poslovne

nesposobnosti je potrebno to posebej dokazati. Izraz dokazati pomeni, da je potrebno

na formalni način ugotoviti resničnost dejanskega stanja posameznika. Posamezniku

je dovoljeno odvzeti poslovno sposobnost proti njegovi volji le takrat, ko je njegova

volja za razumevanje trajno okrnjena in mu ni možno nuditi ustrezno pomoč s

postavitvijo skrbnika za poseben primer (Novak, 2003, str. 580). Poslovna

sposobnost se lahko odvzame osebam, ki zaradi duševne bolezni ali duševne

zaostalosti niso sposobne skrbeti same zase, za svoje pravice in koristi (Šinkovec &

Tratar, 2003, str. 122). Kadar so izpolnjeni pogoji za odvzem poslovne sposobnosti,

sodišče glede na stopnjo ugotovljene sposobnosti osebi delno ali popolno odvzame

poslovno sposobnost. Razlika med delnim in popolnim odvzemom poslovne

sposobnosti je v tem, da je položaj osebe, kateri je odvzeta popolna poslovna

sposobnost, enak položaju mladoletne osebe, ki še ni dopolnila 15 let (vsi pravni

posli, ki jih takšna oseba sklene sama so neobstoječi) (Novak, 2003, str. 582). Z

vidika varstva človekovih pravic je popolni odvzem poslovne sposobnosti smiseln,

kadar posameznik na nobenem področju pravnega življenja ne razpolaga več s

sposobnostjo samostojnega odločanja (Dernjač, 2010, str. 32).

44

3.2.3.2 Skrbništvo za posebne primere

Varovanje interesov osebe, ki je sposobna samostojnega odločanja in pri njej ni

razlogov za odvzem poslovne sposobnosti, je mogoče varovati s pomočjo skrbnika

za posebne primere. Država ne sme posegati v pravice posameznika, ki je sposoben

sprejemati samostojne odločitve, vendar pa je država osebam, ki imajo hude telesne

prizadetosti in niso sposobne same uresničiti svojih odločitev, ponudila možnost

varovanja svojih pravic le po skrbniku za posebne primere (Novak, 2003, str. 581).

Skrbništvo za poseben primer zagotavlja posamezniku pravno varstvo v omejenem

obsegu, največkrat za rešitev posameznih težav (urejanje institucionalnega varstva,

oprostitve plačila le-tega, pri urejanju prejemanja pokojnine, upravljanjem z

denarnimi sredstvi). Ta oblika skrbništva se od stalnega skrbništva razlikuje po

obsegu skrbi za določeno osebo. Kadar je osebi odvzeta poslovna sposobnost, je

namen stalnega skrbništva varstvo osebnosti (zdravljenje, nega osebe), varstvo

premoženjskih pravic in drugih koristi. Namen skrbništva za poseben primer pa je

varstvo osebe v omejenem obsegu. Gre predvsem za varstvo pravic in koristi

posameznika, ne pa tudi za skrb za osebo (Finžgar, 1974, str. 191). Naloga centrov za

socialno delo je izdaja odločbe o postavitvi skrbnika. Pri skrbništvu za osebe, ki jim

je odvzeta poslovna sposobnost, izda odločbo o postavitvi osebe pod skrbništvo.

Skrbništvo za poseben primer uporabljamo, kadar oseba ni zmožna uveljaviti ali

izvršiti svojih pravic in dolžnosti ter ni sposobna nikogar razumno pooblastiti

(Dernjač, 2010, str. 35). ZZZDR v 211. členu določa, da centri za socialno delo

določijo skrbnika za poseben primer ali skrbnika za določeno vrsto.

3.2.4 Pravna ureditev skrbništva

Posamezniku, ki je omejen v sposobnosti odločanja in uresničevanja pravic, mora

biti zagotovljen ustrezen pravni mehanizem, s pomočjo katerega lahko nastopa v

družbi in pravnem delovanju oziroma pravnem udejstvovanju. Država zagotavlja

vključitev posameznikov v družbo z vzpostavitvijo obveznega zastopanja. Pravna

ureditev mora zagotavljati pomoč po meri posameznika, ki bo uporabljena le, kadar

posameznik ni sposoben za samostojno odločanje (Novak, 2003, str. 597). Skrbniku

45

daje pooblastilo za delovanje pravni akt, to je odločba centra (Zupančič, 1999, str.

177). V Sloveniji je ena izmed pomembnejših nalog, ki jih opravljajo centri za

socialno delo nadzor, nad delom, ki ga opravljajo skrbniki; kako upravljajo s

premoženjem varovanca in kako je poskrbljeno za njegovo varstvo. Centri za

socialno delo lahko od skrbnikov zahtevajo, da podajo poročilo in račun o svojem

delu. V primeru, da skrbnik ne opravlja svoje naloge, kot mu je bila zaupana, lahko

center za socialno delo odredi ustrezne ukrepe, da zavaruje varovančevo korist

(ZZZDR, 221. člen). Kadar ima varovanec, kateremu je bil postavljen skrbnik,

premoženje, mora center za socialno delo o postavitvi skrbnika in o njegovem

prenehanju obvestiti pristojno sodišče, ki napravi zaznambo v zemljiški knjigi

(ZZZDR, 208. člen). Tudi o povračilu stroškov, ki jih je imel skrbnik zaradi

varovanca, odloča center za socialno delo, na podlagi 196. člena ZZZDR. Velikokrat

se zgodi, da varovanci nimajo premoženja in skrbniku ni mogoče povrniti stroškov,

ki so nastali.

Centri za socialno delo imajo zelo pomembno vlogo pri določanju primernega

skrbnika. Ustrezno ga morajo usposobiti za to odgovorno delo in ga usmerjati pri

opravljanju skrbniške funkcije. Varovati morajo pravice in koristi varovanca ter ga

postaviti pod skrbništvo, na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča z odločbo, ki se

pošlje matičnemu uradu in zemljiški knjigi (Dernjač, 2010, str. 60-61). Pri

imenovanju skrbnika je potrebno ugotoviti, ali so na voljo vsi potrebni dokumenti:

sklep sodišča o odvzemu poslovne sposobnosti varovanca, pogoji za izvajanje

skrbništva in popis varovančevega premoženja. Varovanca (v kolikor leta razume in

lahko sledi razlagam) je potrebno seznaniti z vlogo in nalogami, ki jo ima skrbnik,

kam se lahko obrne, če ima občutek, da so mu kratene pravice. Naloga centra za

socialno delo je tudi ugotavljanje, kdo je lahko varovančev skrbnik in v varovančevi

prisotnosti opraviti razgovor z njim. Skrbniku je potrebno predstaviti obseg nalog, ki

so mu zaupane kot skrbniku, kaj so področja skrbništva, za katerega bo imenovan.

Potrebno je doreči način komuniciranja med skrbnikom in varovancem. Vse naloge

centra za socialno delo so podrobno opisane v Katalogu javnih pooblastil (Dernjač,

2010, str. 61-65).

46

3.2.4.1 Pravna ureditev skrbništva v Nemčiji

V Nemčiji je področje, ki opredeljuje in ureja skrbništvo, razdeljeno v tri tako

imenovane inštitute:

varuštvo,

skrbništvo,

oskrbništvo.

Varuštvo je namenjeno predvsem otrokom in mladostnikom. Varuhova naloga je

predvsem skrb za mladostnika, njegovo premoženje in njegovo zakonito zastopanje.

Mladoletniku lahko varuha določi družinsko sodišče. Varuštvo je podobna naloga kot

skrbništvo, saj mora varuh skrbeti za mladoletno osebo, za njegovo premoženje in

vse potrebne zadeve, ki jih je potrebno reševati.

Skrbnik dopolnjuje starševsko ali varuško skrb, zaščiti interese, kadar varuh še ni

postavljen, ščiti interese odsotnih lastnikov premoženja, neznanih udeležencev in še

nerojenih otrok (Dernjač, 2010).

Oskrbovanje je bilo v Nemčiji uveljavljeno šele konec leta 1991, ko sta bila

odpravljena odvzem poslovne sposobnosti in postavitev polnoletne prizadete osebe

pod varuštvo. Pomen oskrbništva je predvsem v pomoči polnoletni osebi, ki zaradi

bolezni, telesne ali duševne prizadetosti ne zmore sama urejati svojih zadev ali v

celoti ali deloma. Tu gre predvsem za izvrševanje določenih pravnih poslov (urejanje

pokojnine, upravljanje z nepremičninami …). Vloga oziroma naloge oskrbnika se

bistveno razlikujejo od odvzema poslovne sposobnosti, ki se avtomatsko navezuje na

vsa področja življenja varovanca. Sodišče ima pravico postaviti več oskrbovalcev, ki

nadzorujejo naloge prvega oziroma je postavljen za opravljanje povsem novih nalog.

V primeru, da je prvi oskrbovalec odsoten, lahko sodišče imenuje nadomestnega

oskrbovalca. Sodišče preverja potrebo po oskrbništvu, ki lahko traja največ 5 let po

odločitvi o oskrbovanju. Varuško sodišče določi oskrbovalca prizadeti osebi po

uradni dolžnosti samo v primerih, ko zadeve ni mogoče urediti s pooblaščencem ali s

katero koli drugo obliko pomoči varovancu. Osebam, ki so le telesno prizadete

(gluhe ali slepe), se lahko oskrbnika postavi le na njihovo zahtevo (Schwab, 2001,

str. 384-385). V Nemčiji z uvedbo inštituta ni več sodne ugotovitve poslovne

47

nesposobnosti, tako kot je to urejeno v Sloveniji. Z dodelitvijo oskrbovalca-skrbnika,

ki je zakonit zastopnik, ostaja oskrbovanemu poslovna sposobnost. Včasih ravno to

privede do nesoglasij, kadar se razlikujeta interesa oskrbovalca in oskrbovanca, zlasti

pri pravnih poslih. Pri nasprotujočih se poslih velja tisti posel za veljavnega, ki je bil

opravljen prej. Pri takšni obliki odnosa med njima sta drug do drugega odškodninsko

odgovorna. Prav tako velja v tem pravnem sistemu, da lahko ostaja več poslov drug

ob drugemu in so vsi veljavni kljub temu, da so skupaj nesmiselni. Morda je pri tem

sistemu pomanjkljivost to, da oskrbovanec ni omejen v poslovni sposobnosti in lahko

ravna v nekaterih okoliščinah in pri nekaterih poslih zase neugodno. Sodišče lahko v

takšnem primeru določi, da oskrbovanec ne more samostojno pravno ravnati in mora

za soglasje prositi oskrbovalca-skrbnika (Žnidaršič, 2001, str. 79).

3.2.4.2 Pravna ureditev skrbništva na Švedskem

Tudi na Švedskem, tako kot v Nemčiji, obravnavajo pravni pojem skrbništvo trije

instituti:

varuštvo,

skrbništvo,

oskrbništvo.

Leta 1989 je bil odpravljen institut odvzema opravilne sposobnosti, nov zakon je

skrbništvo spremenil in dopolnil z institutom, ki ustreza oziroma je podoben

nemškemu oskrbništvu (Dernjač, 2010, str. 71-73). Varuštvo je namenjeno

predvsem mladoletnim osebam, ki potrebujejo varstvo. Varuhova naloga je

odgovorno ravnanje in varovanje mladostnikovih pravic ter skrb za njegovo

premoženje. V primeru večjih nakupov ali investicij je varuh dolžan predložiti

račune in ustrezna dokazila vrhovnemu varuhu ali sodišču. V nekaterih primerih je

na Švedskem potrebno varuštvo registrirati, zlasti v primerih, kadar ima mladostnik

večje premoženje, ki presega določene vrednosti. Skrbništvo pomeni skrb za osebo

ali za njegovo premoženje, vendar le za omejen krog zadev. Skrbnika določi varuški

organ, v nekaterih primerih pa tudi sodišče. Polnoletni osebi, ki zaradi bolezni ali

duševnih motenj ne more varovati svojih pravic in upravljati s svojim premoženjem,

48

postavi skrbnika, ki ureja njegove zadeve in varuje njegove interese sodišče, vendar

potrebuje privolitev bolne osebe. V primerih, ko privolitev bolne osebe ni možna, je

potrebno opraviti zdravniški pregled bolnega oziroma pridobiti še drugo mnenje o

bolni osebi, ki potrebuje pomoč. Skrbnika nadzoruje in kontrolira sodišče ali

nadzorni varuški organ. Kadar ta dva organa kontrole zahteva ta določena dokazila o

porabi varovančevih sredstev, jih mora leta predložiti. Skrbnik, ki zastopa odraslega

varovanca, mora pridobiti za vse pravne posle njegova soglasja, razen kadar

varovančevo stanje (bolezen, duševne motnje) tega ne dopušča. Kadar skrbnik opravi

posle brez soglasja varovanca in je pri tem nastala škoda, mu jo je dolžan povrniti

(Dernjač, 2010, str. 72-73). Funkcija oskrbništva je pomembna pri tistih osebah, ki

zaradi bolezni ali duševne motnje ne morejo skrbeti zase in upravljati s svojim

premoženjem, vendar jim ne odvzamejo opravilne sposobnosti, temveč jim postavijo

oskrbnika. Kadar zadostuje pomoč skrbnika bolni osebi, takrat oskrbnik ni potreben,

saj le ta manj posega v pravice bolnega. Preden določijo pacientu oziroma varovancu

skrbnika, je potrebno opraviti pregled pri zdravniku, ki poda mnenje o zdravstvenem

stanju prizadetega. Pooblastila, ki jih ima oskrbovalec, obsegajo skrb za

oskrbovalčeve potrebe, za njegovo premoženje in za izvedbo vseh ostalih zadev, ki

so potrebne za kvalitetno življenje oskrbovanca, določi sodišče oziroma to določitev

prepusti nadzornemu tako imenovanemu varuškemu organu.

3.2.4.3 Pravna ureditev skrbništva v Združenih državah Amerike

Na ameriških sodiščih sta se oblikovala dva kriterija, s pomočjo katerih sodnik

presoja potrebo po postavitvi skrbnika. Sodišče mora pridobiti čim bolj natančne

informacije v kolikšni meri je posameznik sposoben samostojno izvajati življenjske

aktivnosti (hranjenje, skrb za osebno higieno, mobilnost …). Ocena teh aktivnosti je

pokazatelj ali posameznik lahko živi sam v domačem okolju in je v tem okolju

sposoben sam skrbeti zase, ali potrebuje pomoč na domu oziroma namestitev v

domskem varstvu. Drugi kriterij pa je ocenjevanje tako imenovane instrumentalne

aktivnosti (ali lahko posameznik samostojno uporablja posamezna zdravila,

samostojno opravi vse potrebne nakupe osnovnih življenjskih potrebščin, ali je

sposoben samostojno upravljati s finančnimi sredstvi, ali zna uporabljati javna

49

prevozna sredstva, če je to potrebno, ravnanje s telefonom, vodenje gospodinjstva).

Te aktivnosti so pogoj, da lahko posameznik v družbi deluje samostojno in

neodvisno (Quinn, 2005, str. 55-56).

3.2.4.4 Pravna ureditev skrbništva na Hrvaškem

Na Hrvaškem poznajo tri vrste skrbništva:

skrbništvo za mladoletne osebe,

skrbništvo za osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost,

skrbništvo za posebne primere.

Skrbništvo izvajajo centri za socialno skrbstvo, skrbnik in še poseben skrbnik, ki je

določen zraven. Skrbnika se določi tistemu mladoletniku, kateremu so starši umrli ali

so pogrešani, neznani … Skrbnikova naloga je skrbeti za mladostnika kot da je eden

od njegovih staršev. Vedno ga mora spremljati načelo sprejemanja odločitev v korist

varovanca. Na Hrvaškem ima sodišče podobno vlogo kot v Sloveniji in lahko

posamezniku odvzame delno ali popolno poslovno sposobnost. Kadar se odloči

sodišče le za delni odvzem poslovne sposobnosti, je potrebno natančno opredeliti

naloge, ki jih lahko varovanec opravlja sam. Naloga centra za socialno skrbstvo je

ugotavljanje varovančevega zdravstvenega stanja in pridobivati ustrezna zdravstvena

mnenja vsaka tri leta. Zaposleni na centru za socialno skrb mora vsaj dvakrat letno

opraviti obisk pri varovancu in o tem zapisati poročilo (svoja mnenja in opažanja).

Center za socialno skrbstvo izda odločbo, v kateri so zapisane vse pravice in

dolžnosti skrbnika. Nekatere posamezne posle, ki so v korist varovanca, lahko

opravlja uslužbenec centra za socialno skrbstvo, ki je posebej usposobljen za takšne

naloge (Alinčić & Bakarić, 1989). Glede na pravno ureditev lahko skrbnik

samostojno opravlja vse posle z varovančevim premoženjem, razen če center odredi

drugače. Za sklepanje pravnih poslov potrebuje skrbnik soglasje centra za socialno

skrbstvo. Skrbnik ima pravico do plačila za skrb za varovanca, vendar to ne velja v

primeru, kadar je za varovanca dolžan skrbeti po zakonu (Dernjač, 2010). Varovanec

ima vso pravico do vseh informacij, ki so predmet odločanja o njegovih pravicah,

50

pravico ima izražati svojo voljo, poučen mora biti o vseh posledicah, ki lahko

nastanejo zaradi sprejemanja različnih odločitev.

3.2.4.5 Razlike in podobnosti med opisanimi državami s pravno ureditvijo v

Sloveniji

Če primerjamo posamezne pravne sisteme s slovenskim pravnim sistemom ureditve

skrbništva, ugotovimo, da so si v mnogih segmentih podobni. Tako je tudi v Nemčiji

v ospredje postavljena obveznost upoštevanja specifičnosti in individualnosti

posameznika in njegovega okolja. Pridobivanje soglasja, ki ga je potrebno pridobiti s

strani varovanca, je mišljeno kot varovalka za zaščito varovančevih interesov

(problem nastopi, kadar varovanec soglasja zaradi bolezni ne more podati). V

Sloveniji varovanci, ki nimajo poslovne sposobnosti, ne morejo sklepati nobenih

pravnih poslov. Menim, da je sistem pri nas bolje urejen, saj omogoča večjo zaščito

pravnih poslov, zlasti pri tistih osebah, ki so duševno bolne, a tega ne zaznavajo, ne

priznavajo in želijo še vedno aktivno sodelovati v pravnih poslih. Ureditev sistema,

ki ga imajo na Švedskem, je podoben našemu sistemu, le da je z razliko od našega

sistema odpravila odvzem poslovne sposobnosti. Sistem tako imenovanega

oskrbništva, ki ga imajo, je podoben našemu sistemu skrbništva za osebe, ki jim je

odvzeta poslovna sposobnost. Tako pri nas kot na Švedskem morajo osebe, ki bodo

imele določenega skrbnika oziroma oskrbnika opraviti določene zdravstvene

preglede, ki jih opravljajo izvedenci medicinske stroke (Šinkovec & Tratar, 2003, str.

127). Tudi glede na delitev obsega funkcije in pooblastil, ki jih ima skrbnik, se naša

ureditev približuje sistemu ureditve kot je na Švedskem. Če primerjamo podobnosti

pravne ureditve sistema z našo sosedo Hrvaško, ugotovimo, da sta si sistema

podobna po obstoju instituta poslovne sposobnosti, ter v vlogi odločanja o skrbniških

zadevah med sodiščem in centrom za socialno skrbstvo. Vendar je v njihovi pravni

ureditvi zaslediti, da so v primeru odvzema delne poslovne sposobnosti natančno

opredelili pravne posle, ki jih posameznik ne more opravljati sam. Takšne odločbe

žal nimamo urejene v ZZZDR. Morda je pomanjkljivost našega sistema tudi ta, da

nimamo natančno opredeljenega roka, ko bi bilo potrebno preverjati ali še obstajajo

razlogi za odvzem poslovne sposobnosti pri posameznem varovancu. V hrvaški

51

ureditvi je možno zaslediti predvsem v primerih, ko je za skrbnika postavljen delavec

centra za socialno skrbstvo, da ni potrebna privolitev skrbnika. Morda je to

pomanjkljivost, saj manjka varovalka nadzora. V hrvaškem zakonu o družini je

zapisano, da se mora upoštevati volja varovanca (Obiteljski zakon, 149.–205. člen)

(Dernjač, 2010, str. 77). Morda bi bilo smiselno povzeti po hrvaškem sistemu

obveznost preverjanja obstoja razloga za odvzem oziroma vrnitev poslovne

sposobnosti in spremljati skrbništvo pri varovancu na njegovem domu vsaj dvakrat

letno. Odvzem poslovne sposobnosti ima negativen prizvok, saj v pravnem prometu

oseba brez poslovne sposobnosti ne obstaja. Morda bi bilo potrebno drugače

opredeliti naloge skrbništva in skrbnika in odvzem poslovne sposobnosti sploh ne bi

bil potreben. Ker je delo in odgovornost skrbnika zelo velika, menim, da bi bilo

smiselno v Sloveniji uvesti prejemanje plačila za opravljanje tako zahtevnega dela,

kot je vloga skrbnika.

3.2.5 Potek skrbniškega postopka

Cilj skrbniškega postopka je zavarovati šibkejšo stranko (Jerovšek, in drugi, 2004,

str. 36). Z upoštevanjem javnopravnega statusa posameznika se država samoomejuje

v tem pogledu, da nastopa v nadrejeni vlogi le takrat, ko ima za to upravičen razlog.

216. člen ZZZDR nalaga centrom za socialno delo, da začnejo in vodijo skrbniški

postopek, kar pomeni, da gre v primeru skrbniškega postopka za postopek po uradni

dolžnosti. Skrb za socialno ogrožene osebe, ki so predmet skrbniškega postopka, je

stvar javne koristi, v kateri mora oblast nastopiti po svoji službeni dolžnosti.

Skrbništvo ima podlago v zaščitni moči države, ki je dolžna zaščititi posameznike, ki

so nesposobni skrbeti zase (Šturm, in drugi, 2002, str. 580).

Pri postopku določitve skrbnika je potrebno upoštevati načela, ki so zapisana v

Ustavi Republike Slovenije. To so naslednja načela: načelo zakonitosti, varstvo

pravice strank in varstvo javnih koristi, kjer je zapisano tudi načelo pomoči neuki

stranki, načelo materialne resnice in načelo zaslišanja stranke (Dernjač, 2010, str. 87-

89).

Pravica zaslišanja stranke: v vseh primerih, pri katerih bi odločitev (v skrbniškem

postopku) pomenila poseg v pravni položaj stranke.

52

Dostop do podatkov: vsaka oseba v postopku mora biti obveščena o vseh

okoliščinah, ki so vplivale na sprejem odločitve.

Pomoč in zastopanje: vsaka oseba v postopku ima pravico do strokovne pomoči

oziroma zastopanja v postopku.

Pravni pouk: kadar je odločitev upravnega organa izdana v pisni obliki, morajo biti

navedene možnosti običajnih pravnih sredstev proti odločitvi, ki je bila sprejeta, in

rok do kdaj lahko nasprotujejo dani odločitvi (Androjna & Kerševan, 2006, str. 74-

77).

Kot smo že omenili, je dolžnost države, da preko ustave in zakonske ureditve varuje

človekove pravice in ne posega v posamezne pravice, kadar to ni potrebno, temveč

jih spoštuje (Šturm, in drugi, 2002, str. 35). Zavedati pa se moramo, da gre v

postopku določitve skrbnika dementnemu pacientu največkrat za osebe, ki zaradi

narave bolezni niso sposobne uresničevati niti najosnovnejših življenjskih potreb,

zato je dolžnost države v tem postopku toliko bolj pomembna. Upoštevati moramo

dejstvo, da skoraj vedno prihajajo pobude za določitev skrbnika za poseben primer v

postopku postavitve skrbnika iz okolice, kateri predstavlja dementni pacient neko

oviro oziroma moteči element. Dolžnost države je, da vse postopke in odločitve

sprejema ob pacientu in ne odloča o njem brez njega, ter da ohranja pacientovo

dostojanstvo. Pri skrbniškem postopku je potrebno dosledno upoštevati načela

varstva pravic posameznika, načela zaslišanja stranke in spoštovati temeljne pravice

posameznika do pritožbe. Naloga centra za socialno delo je varstvo javnih koristi in

hkrati varstvo pravic dementnega pacienta. V samem skrbniškem postopku mora

organ (v tem primeru center za socialno delo) svojo vlogo, v razmerju organ –

stranka izpeljati neavtoritarno v smislu samovolje in ignorantskega odnosa države do

posameznika. Končno odločitev sprejme center za socialno delo, kot izvršilni organ

samostojno, in v tem primeru ne moremo govoriti o enakopravnem položaju obeh

strani (Rakar, 2006, str. 114). Skrbniški postopek mora biti izveden in urejen tako, da

se zagotavlja spoštovanje temeljnih ustavnih vrednot, ki se nanašajo na razmerje med

državo in posameznikom. Pomembno je, da se spoštuje človekovo dostojanstvo.

53

3.2.5.1 Varstvo pravic dementnega pacienta v skrbniškem postopku

Bistveno načelo skrbniškega postopka je, da mora center za socialno delo

dementnemu pacientu omogočiti, da v postopku uveljavi ali zavaruje svoje procesne

pravice, pri odločanju pa materialne pravice. V primeru, da bi center za socialno delo

opustil pomoč neukemu dementnemu pacientu, pomeni to kršitev pravil skrbniškega

postopka (Androjna & Kerševan, 2006, str. 98). Izvršilni organ mora v skrbniškem

postopku paziti, da ne oškoduje pravic dementnega pacienta, niti javne koristi. Ravno

zaradi tega vabi izvršilni organ stranke k udeležbi v postopku, jih zaslišuje, jim

nalaga predložitve dokazov, da zavaruje interes dementnega pacienta v postopku

(Jerovšek, in drugi, 2004, str. 72-74). Organ (center za socialno delo) mora v

ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe odrejati tista dejanja, ki so lažja za

stranko, čeprav so za organ težja (Androjna & Kerševan, 2006, str. 92). Za izvedbo

skrbniškega postopka skoraj vedno center za socialno delo izvede zaslišanje strank

med obiskom na domu ali pa v domu za ostarele. Vedno je v skrbniškem postopku v

ospredju korist dementnega pacienta, kar je navedeno v 218. členu ZZZDR. Hkrati

pa 220. člen ZZZDR daje centru za socialno delo pooblastila, da spreminja svoje

prejšnje odločitve glede skrbništva, če je to v korist varovancu, in če niso prizadete

pravice drugih (Dernjač, 2010, str. 90).

Izdano odločbo prejme vedno tudi dementni pacient, kljub temu, da je voljno

nesposoben in ni pričakovati, da bo odločbo sploh prebral, še manj pa, da bo vložil

pritožbo. Ravno zaradi tega ima center za socialno delo še toliko večjo nalogo, da

ves čas postopka pazi na pravice in koristi dementnega pacienta (Dernjač, 2010, str.

90).

3.2.5.2 Izvedba skrbniškega postopka

Za dementnega pacienta velja, da se lahko udeležuje skrbniškega postopka, če ima

pravno in procesno sposobnost ter procesno legitimacijo. Pravna sposobnost

pomeni imeti sposobnost pridobivati pravice in hkrati prevzemati tudi odgovornosti.

Fizična oseba jo pridobi z rojstvom in izgubi s smrtjo (Kovač, 2010, str. 9). Proces

legitimacije v skrbniškem postopku ima lahko oseba, ki ji pravice in obveznosti, o

katerih se v skrbniškem postopku odloča, nalaga materialni predpis (Kovač, 2010,

54

str. 9), kar pomeni, da stranka v postopku v materialnem smislu ne uveljavlja statusa

stranke. Do takšnega neskladja pride v skrbniških postopkih takrat, ko center za

socialno delo ugotovi, da pacientu še ni potrebno postaviti skrbnika za poseben

primer, saj je sposoben sam zaščititi svoje pravice in koristi (Dernjač, 2010, str. 94).

Procesna sposobnost pomeni, da je dementni pacient sposoben samostojnega

nastopanja in opravljanja dejanj v skrbniškem postopku. Dementni pacient, ki je v

postopku dodelitve skrbnika za poseben primer (213. člen, ZZZDR), ima popolno

poslovno sposobnost in lahko sam opravlja vsa dejanja v postopku. V primeru, da je

dementnemu pacientu odvzeta poslovna sposobnost v celoti, potem v skrbniškem

postopku nima procesne sposobnosti. V postopku postavitve skrbnika pred centrom

za socialno delo se dementni pacient največkrat ne more več zastopati sam, lahko pa

ga zastopa začasni skrbnik, v kolikor mu je bil dodeljen (Dernjač, 2010, str. 94-95).

Upravni organ (center za socialno delo) mora po uradni dolžnosti paziti, da procesno

nesposobno stranko zastopa njen zakoniti zastopnik (ZUP, 49. člen). Organ mora

začasnega zastopnika postaviti dementnemu pacientu, kadar leta ni sposoben

sodelovati v postopku in nima zakonitega zastopnika, kadar to narekuje nujnost

zadeve in je skrbniški postopek potrebno izpeljati. V skrbniškem postopku je nujnost

izvedbe postopka opredeljena v 216. členu ZZZDR. Začasni zastopnik sodeluje samo

v skrbniškem postopku ali le pri dejanju, za katerega je bil postavljen, in le za toliko

časa, dokler funkcije ne prevzame zakoniti zastopnik dementnega pacienta. Funkcija

začasnega skrbnika se razlikuje od funkcije skrbnika, saj je funkcija skrbnika za

poseben primer prostovoljna in častna. Funkcija začasnega zastopnika je obvezna in

iz tega sledi, da lahko zahteva pravico do povrnitve stroškov in nagrade, ki jo

drugače v praksi prejme le tisti, kadar ima dementni pacient prihodek. V samem

postopku določitve skrbnika dementnemu pacientu za poseben primer, je potrebno

pacientovo nesposobnost dokazati, kar pomeni, da je potrebno na formaliziran način

ugotoviti resničnost dejanskega stanja, ki je temelj za izdajo zakonite odločbe v

upravnem postopku (Jerovšek, in drugi, 2004, str. 480). V samem skrbniškem

postopku se pogosto pojavi vprašanje razmejitve med postopkoma skrbništva in

skrbništvo za poseben primer, kdaj je primerneje predlagati postopek odvzema

opravilne sposobnosti. V vsakem primeru je v ospredju varovanje pacientovih pravic

in koristi. V primeru, kadar sodišče v postopku pacientu odvzame delno ali popolno

55

poslovno sposobnost, je vloga centra za socialno delo, da pomaga določiti skrbnika

za dementnega pacienta, ne pa ugotavljanje sposobnosti letega. Bistvo skrbniškega

varstva dementno bolnih oseb je zagotoviti obliko in obseg pomoči, ki bo po meri

pacienta (Bartlett, Lewis, & Thorold, 2007, str. 149-150). Ugotavljanje sposobnosti

dementnega pacienta je zelo kompleksno, saj se bolezen spreminja v različnih

intervalih. Vprašanje, kako bolezen vpliva na sprejemanje različnih informacij iz

okolice ter razumevanje posledic lastnih odločitev, je predmet postopka, za katerega

je pristojen center za socialno delo oziroma sodišče. Ločiti moramo med interesi in

sposobnostjo dementnega pacienta na eni strani ter stališči stokovnih delavcev in

interesom sorodnikov na drugi strani. Pogosto pride do navzkrižja interesov.

Ocenjevanje sposobnosti oziroma zmožnosti v smislu skrbi zase ocenjujejo

strokovnjaki medicinske stroke, medtem ko je presoja o poslovni sposobnosti v

rokah sodišč (Dernjač, 2010, str. 104).

Ena izmed najtežjih faz v skrbniškem postopku je določitev skrbnika. Kot sem že

omenila, je skrbništvo častna in prostovoljna funkcija, ki zahteva veliko

odgovornosti. Ravno zaradi tega centri za socialno delo vse težje dobijo skrbnike in

vedno pogosteje opravljajo dolžnost skrbnika kar sami.

3.2.5.3 Skrbnik

Skrbnik je oseba, ki ji center za socialno delo zaupa skrb za dementnega pacienta,

skrb za njegovo premoženje, pravice in koristi. Bistvena vloga skrbnika je predvsem

osebna skrb za dementnega pacienta. Izrednega pomena v skrbi za dementnega

pacienta je osebno angažiranje skrbnika. V primeru, da skrbništvo izgubi

individualni značaj, preneha biti skrbništvo. Izbira skrbnika mora biti v prvi vrsti

odvisna od želje, sposobnosti varovanca in njegovih potreb (Zupančič, 1999, str.

173). Glavno vodilo pri izbiri skrbnika mora biti ustreznost in sposobnost osebe za

zagotavljanje ustreznega varstva pravic in koristi dementnega pacienta. V funkcijo

skrbnika mora takšna oseba privoliti. Na centru za socialno delo opravijo razgovor z

dementnim pacientom in s potencialnim skrbnikom. Pozorni so na starost, lastnosti,

vrednote, odnos potencialnega skrbnika do pacientam moralno etične kakovosti in

odnos do nalog, ki jih bo potrebno opravljati za dementnega pacienta (Mezgec, 2007,

56

str. 18). Kadar je le mogoče, postavi center za socialno delo za skrbnika

pacientovega sorodnika. Skrbništvo zahteva od skrbnika tesno sodelovanje z

dementnim pacientom, temeljiti mora na medsebojnem razumevanju, zaupanju in

spoštovanju (Zupančič, Novak, Žnidaršič, & Končina Peternel, 2005, str. 291).

Dolžnost skrbnika je skrbeti za oskrbo dementnega pacienta, zagotavljati ustrezno

zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje ter varovati pacientove

premoženjske in druge pravice in koristi. Odločitev za skrbnika, da sprejme funkcijo

le-tega, je prostovoljna. Od skrbnika se pričakuje, da bodo njegove osebnostne

lastnosti in sposobnosti takšne, kot so potrebne za opravljanje dela skrbnika, da je

poslovno sposoben, da niso njegove koristi v nasprotju s koristjo dementnega

pacienta. Prednost pri imenovanju skrbnika imajo sorodniki v primeru, da

izpolnjujejo vse zgoraj navedene pogoje. Seveda pa se pri določitvi skrbnika najprej

upošteva željo dementnega pacienta. Vsak center za socialno delo lahko izdela svoje

interne kriterije, ki služijo kot pripomoček strokovnemu delavcu pri izbiri skrbnika

(Dernjač, 2010, str. 109). Na Centru za socialno delo v Laškem imajo od leta 2003

interne kriterije, ki jim služijo kot pripomoček pri izboru skrbnika:

pripravljenost prevzeti skrbništvo in opravljati nalogo skrbnika,

pozitivni motivi za prevzemanje naloge skrbnika,

sposobnost za opravljanje nalog, ki jih dementni pacient ne zmore sam,

urejenost odnosov med skrbnikom in dementnim pacientom.

Vsak izbor posameznika je potrebno obravnavati individualno, izhajati je potrebno iz

konkretnega primera posameznika, ki se mu postavlja skrbnik, upoštevati je potrebno

njegove biološke, psihološke in socialne potrebe. Največji delež pri izbiri skrbnika pa

je prepuščen zaupanju, ki ga razvije strokovni delavec na centru za socialno delo,

med samim postopkom določitve skrbnika s potencialnim kandidatom. V primeru, da

postane skrbnik center za socialno delo ima leta širše avtonomne pristojnosti. Center

za socialno delo največkrat prevzame funkcijo skrbnika, ko ne uspe izbrati

primernega skrbnika med razpoložljivimi kandidati ali kadar kandidatov sploh ni

(Dernjač, 2010, str. 109).

57

3.2.5.4 Nadzor nad izvajanjem skrbniške funkcije

Center za socialno delo mora nadzirati izvajanje dela skrbnika, saj je le ta v svoji

vlogi izvrševanja funkcije samostojen. Centru za socialno delo je dolžan poročati o

svojem delu enkrat letno, ali kadar koli center za socialno delo to izrecno zahteva.

Poročilo mora vsebovati tudi podatke o upravljanju s premoženjem dementnega

pacienta ter o stroških, ki so nastali zaradi izvajanja skrbništva. Vsi podatki morajo

biti ustrezno dokumentirani. Skrbnik sam je dolžan presoditi, kateri posli so v

interesu dementnega pacienta (Zupančič, 1999, str. 174). Center za socialno delo

lahko skrbniku svetuje, kateri posli so dobri, ne more pa dajati skrbniku ukaze, da jih

mora izpeljati. Zakonodajalec je predvidel odškodninsko odgovornost, kadar skrbnik

povzroči dementnemu pacientu s svojim ravnanjem škodo oziroma kadar prekorači

svoja pooblastila (Barlič, 2008, str. 158-159). Odškodninska odgovornost je

posledica skrbnikove samostojnosti. Pri nekaterih pomembnejših odločitvah, kjer je

potrebna večja skrbnost, je skrbnik pod nadzorom centra za socialno delo. Samo z

odobritvijo centra za socialno delo lahko odtuji ali obremeni varovančevo

nepremičnino, odtuji iz varovančevega premoženja ali nepremičnine večje vrednosti

ali razpolaga s premoženjskimi pravicami večje vrednosti, se odpove dediščini ali

volilu oziroma odkloni darilo ter stori druge ukrepe, za katere tako določa zakon.

Center za socialno delo lahko omeji obseg pooblastil skrbnika, če skrbnik v poročilu

ne prikaže in ustrezno dokumentira izdatkov za dementnega pacienta. Skrbnik lahko

samostojno opravlja v varovančevem imenu in za njegov račun vse posle, ki spadajo

v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja, pri čemer pa se mora

pri vsakem važnejšem opravilu posvetovati z varovancem, če je to mogoče in če je ta

zmožen razumeti, za kaj gre. Podatki, ki so neverodostojno prikazani, so lahko

zakonita podlaga za omejitev skrbniških pravic skrbnika (Dernjač, 2010, str. 120).

Center za socialno delo razreši skrbnika, če ugotovi, da je pri opravljanju skrbniških

dolžnosti malomaren, da zlorablja svoje pravice ali da s svojim delom ogroža

varovančeve koristi, če ugotovi, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel

drugega skrbnika. Center za socialno delo lahko razreši skrbnika tudi, če ta to

zahteva. To mora storiti v treh mesecih od dneva, ko skrbnik zahteva razrešitev.

Skrbnikova funkcija preneha, če skrbnik umre, če nastane katera od okoliščin, zaradi

58

katerih oseba, ki je postavljena za skrbnika, ne more biti skrbnik, ali pa če ga

pristojni center za socialno delo razreši dolžnosti skrbnika.

3.2.6 Varstvo človekovih pravic v postopku postavitve skrbnika

V postopku postavitve skrbnika dementnemu pacientu nas vodi načelo enakosti pred

zakonom, kjer vlada predvsem zakon pravičnosti. Enakost se izraža predvsem v dveh

različnih oblikah, in sicer izravnalna pravičnost in razdeljevalna pravičnost.

Izravnalna pravičnost velja med tistimi ljudmi, ki so po naravi različni, pred

zakonom pa enaki. Pomeni enakost storitve med enakimi pred zakonom.

Razdeljevalna pravičnost pa označuje sorazmerno enakost v obravnavanju z vidika

dodelitve pravic in dolžnosti (različna davčna obremenitev glede na različno višino

prihodka) (Šturm, in drugi, 2002). Vemo, da so človekove pravice eden izmed

največjih dosežkov pravne kulture, vendar ne morejo biti nadomestek za poštenost in

druge vrline posameznika. Zelo pomembna je pravna kultura, ki jasno loči prav od

narobe (Krajnc, 2010, str. 32). Državne institucije imajo pomembno vlogo pri

varovanju človekovih pravic, saj različne interese posameznikov izpolnjujejo preko

zaposlenih. Zaposleni v državnih institucijah morajo svoje naloge izvajati zakonito in

kar najbolje, saj igra pri tem pomembno vlogo odnos in zaupanje, ki ga zgradijo z

uporabnikom (postopek skrbništva). Zelo pomemben je človeški odnos in čut za

soljudi, ki mora prevladati nad ekonomskimi dobrinami in političnimi interesi, ki žal

pogosto sugerirata nepošteno delovanje uprave (Dernjač, 2010, str. 126).

Formalno pravno so nekatere dobrine, ugodnosti in pravice priznane vsem ljudem, a

so za osebe z zmanjšano sposobnostjo (dementni pacient) težje dostopne. Zato je zelo

pomembno, da zagotovimo enake možnosti obravnave le-teh, kar pomeni, da je

potrebno dosledno upoštevati temeljne ustavne odločbe o človekovih pravicah, s

katerimi je mogoče zagotoviti najvišjo stopnjo varstva oseb v skrbniških postopkih

(Krajnc, 2010, str. 32). Ustava Republike Slovenije (URS) predstavlja sklop določb

in pravnih mehanizmov, ki zagotavljajo varstvo človekovih pravic (Cerar, 2004, str.

32).

59

Temeljne določbe, ki veljajo za vse ljudi in so urejene v URS, vsebujejo naslednjo

vsebino:

enakost pred zakonom,

uresničevanje in omejevanje pravic,

začasno razveljavitev in omejitev pravic,

enako varstvo pravic in pravico do sodnega varstva.

Splošno pravno načelo, enakost pred zakonom, je eno izmed temeljnih načel

demokratične in pravne države. URS določa, da smo vsi ljudje pred zakonom enaki

(14. člen), ne glede na raso, spol, jezik, vero, politično prepričanje, materialni

položaj, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj in invalidnost. V Sloveniji so vsakemu

zagotovljene enake človekove pravice. Pri obravnavi posameznih primerov se

uporablja načelo enakosti pred zakonom (Kocjančič, Ribičič, Grad, & Kaučič, 2006,

str. 107). Človekove pravice se uresničujejo neposredno na podlagi URS. Enako

varstvo človekovih pravic je urejeno v 22. členu URS, ki pravi, da noben organ ne

sme stranke obravnavati neenakopravno (da bi v njegovi zadevi odločali drugače, kot

se sicer odloča v enakih primerih) Zagotovljena mora biti enakopravnost med

strankami, udeleženimi v postopku (Šturm, in drugi, 2002, str. 238). Ena izmed

najpomembnejših človekovih pravic je pravica do sodnega varstva, kar pomeni, da

ima vsak človek pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno,

nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (Dernjač, 2010, str. 129).

3.2.6.1 Temeljne pravice in svoboščine

S pojmom temeljne pravice in svoboščine označujemo individualne pravice

posameznika (Pavčnik, 2007, str. 191), ki so neodtujljive in neprenosljive.

Najpomembnejše človekove pravice so označene kot osebnostne pravice. Te so:

nedotakljivost življenja, osebna svoboda, dostojanstvo (Kocjančič, Ribičič, Grad, &

Kaučič, 2006, str. 97-100). Seveda pa je pri uresničevanju temeljnih pravic in

svoboščin ključnega pomena obveznost države glede spoštovanja leteh. To pomeni,

da je pomembno, da država spoštuje osebnostne pravice dementnega pacienta. Po

nekaterih pravnih teorijah se človekove pravice razvrščajo v tri skupine. Ločimo

60

zaščitene pravice, v katere državna oblast ne sme posegati, to so pravica do življenja,

prepoved mučenja, prepoved suženjstva, pravica do zasebnosti. Pravice, ki jih mora

država aktivno zaščititi, so pravice do dela in druge pravice, ki izhajajo iz pravice do

dela in državljanske pravice. Te so namenjene le državljanom zaradi legitimnih

interesov državne oblasti (aktivna in pasivna volilna pravica) (Lampe, 2010, str. 48).

Svoboščina je oblika pravice, ki posameznika, v našem primeru dementnega

pacienta, varuje pred vmešavanjem oblasti. Te pravice so nedotakljivost človeškega

življenja, varstvo človekove osebnosti in dostojanstvo (Lampe, 2010). Od vsake

države se pričakuje, da ustvari takšne pravne pogoje, v katerih jih lahko posameznik

uživa in izvršuje (ustrezna pravna ureditev, ekonomsko stanje). Posamezne

človekove pravice se lahko po vsebini in naravi med seboj prepletajo.

3.2.6.2 Enakost pred zakonom in enako varstvo pravic

Načelo enakosti pred zakonom predstavlja skupaj z načelom pravne in socialne

države uresničitev načela pravičnosti v URS (Dernjač, 2010, str. 131). Pravna

pravičnost označuje pojem za tiste ljudi, ki so po naravi različni, a so pred zakonom

enaki. Gre za načelo enakosti, ki zahteva, da se osebe, ki so enake, obravnava enako

in neenake obravnava različno v sorazmerju z njihovo neenakostjo (vsak je osebnost

zase in posameznih primerov ne moremo posploševati) (Pavčnik, 1997, str. 618).

Nedopusten je selektiven pristop k obravnavi strank, saj samo postavljena diagnoza

(v tem primeru demence), ki je lahko uvod za pričetek skrbniškega postopka, ne sme

odvrniti uradne osebe, ki postopek vodi, da stranki onemogoči zaslišanje. Diagnoze

ne moremo enačiti s procesno sposobnostjo sodelovanja posameznika pri obravnavi.

Če posamezniku odrekamo procesno sposobnost, kršimo njegovo ustavno pravico

(Šinkovec, 1997, str. 83). Temeljna načela ZUP so tudi temelj enakosti pred

zakonom in enakega varstva pravic. Kot temelj pravne varnost, se šteje načelo

zakonitosti, ki izključuje neenako, samovoljno in pristransko odločanje. Zagotavlja

pa enakost in pravno varstvo strank (Jerovšek & Kovač, 2010, str. 25) in predstavlja

temelj nadaljnjim načelom. V upravnem postopku mora imeti vsaka stranka

priložnost predstaviti svoja stališča in predlagati dokaze, kadar je to potrebno

(Jerovšek in drugi, 2004, str. 87). Dementnemu pacientu, ki je v skrbniškem

postopku obravnavan kot stranka, mora biti omogočena pravica navajanja dejstev in

61

dokazov. Dolžnost upravnega organa (centra) je, da vzame vse navedbe na znanje,

ter pretehta njihovo resničnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena v

skrbniškem postopku, tudi opredeli (Dernjač, 2010, str. 134).

3.2.6.3 Varstvo človekovega dostojanstva

Človekovo dostojanstvo je osnovna človekova dobrina, ki predstavlja temelj vseh

človekovih pravic (Dernjač, 2010, str. 134). Človekovo dostojanstvo predstavlja eno

izmed temeljnih vrednot pravnega reda, vendar je njegova pravna definicija težavna

(Rakar, 2006, str. 119). Človekovo dostojanstvo je absolutna pravica vsakega

človeka. Dostojanstvo ima neprimerljivo, nezamenljivo, brezpogojno in končno

vrednost, ki ni odvisna od naših življenjskih dosežkov, naših sposobnosti ali od

našega značaja (Lampe, 2010, str. 171). Človekovo dostojanstvo je ena

najpomembnejših ustavnih vrednot. Pravica do dostojanstva in varnosti človeka je na

samem vrhu brezpogojno varovanih ustavnih vrednot (Šturm, in drugi, 2002, str.

206). Človekovo dostojanstvo je osnovni ustavnopravni temelj in pri načelu

zaslišanja stranke zahteva varstvo človekovega dostojanstva, zlasti pri obravnavi

dementnega pacienta, ki je nezmožen sodelovati v skrbniškem postopku (Rakar,

2006, str. 144). Če v skrbniškem postopku ne opravimo zaslišanja dementnega

pacienta, kršimo človekovo dostojanstvo (Šturm, in drugi, 2002, str. 51).

URS zagotavlja pravno varstvo človekovih pravic. Prav zaradi varstva človekovih

pravic in dostojanstva je uvedla URS varuha človekovih pravic (Kocjančič, Ribičič,

Grad, & Kaučič, 2006, str. 127). Varuh človekovih pravic je dopolnilno sredstvo

varstva pravic posameznikov. Ukrepa lahko tudi v primeru nedostojnega in

neprimernega vedenja v skrbniškem postopku do posameznika. Njegovo delovanje

lahko zajema tudi manjše kršitve v skrbniških postopkih ali pri malomarnem

delovanju državnih organov (Dernjač, 2010, str. 150).

Po pregledu letnih poročil varuha človekovih pravic, ki so objavljena na spletni strani

Varuha človekovih pravic (http://www.varuh-rs.si/publikacije-gradiva-izjave/letna-

porocila/), smo zasledili, da je bilo področje skrbništva prvič obravnavano v Poročilu

za leto 2009, str. 243. Obravnavali so primer, v katerem skrbnica (glej primer št.

152) ne more navezati stika z varovanko, ker ji to onemogoča oseba, pri kateri

62

varovanka živi. Ker odločba o skrbništvu ni izvršilni naslov, mora skrbnica začeti

sodni postopek, katere rezultat bo izvršba. Varuh človekovih pravic RS (Varuh)

meni, da je sporno, da mora skrbnica vlagati tožbo, da bi lahko izpolnila skrbniške

dolžnosti, ki so ji bile naložene z odločbo, in pri tem nositi stroške sodnega postopka.

3.3 OPRAVILNA SPOSOBNOST

Procesna sposobnost (legitimatio ad processum) je sposobnost dementnega pacienta,

da podaja izjave volje, za katere pravni red določa, da naj bi se glede na značilnosti

(npr. starost in zrelost ter psihično zdravje fizičnih oseb) zavedala njihovih pravnih

učinkov (Jerovšek & Kovač, 2010, str. 88). Je eden izmed elementov, ki morajo biti

podani, če želi dementni pacient imeti lastnost stranke v upravnem postopku, poleg

sposobnosti biti stranka in stvarne legitimacije. Procesna sposobnost pomeni

sposobnost samostojno nastopati in opravljati dejanja v različnih pravnih postopkih.

Pravne osebe ne morejo same opravljati dejanj v postopkih, saj same nimajo

procesne sposobnosti, kot je nimajo niti državni organi, poslovne enote kake

organizacije ali skupnosti, vasi, naselja ali skupine oseb. Takšno sposobnost ima v

upravnem postopku stranka, ki je popolnoma opravilno sposobna (Androjna &

Kerševan, 2006, str. 174-175).

3.3.1 Pravna sposobnost osebe

Oseba je pravno sposobna, ko lahko nosi vse pravice in obveznosti, ne glede na

starost, motnje v duševnem razvoju ali drugih vzrokov, in je zmožna te pravice tudi

uresničevati. Splošna pravna sposobnost pripada vsakemu. Pravna sposobnost se ne

more ustaviti z različnimi dogovori (Betteto, 2003, str. 1742). Pravno sposobnost

dobi vsak posameznik z rojstvom. Obstoj pravne sposobnosti pa še ne pomeni, da

lahko oseba samostojno in veljavno sklepa pravne posle. Pomembno je, ali ima

posameznik sposobnost, da samostojno oblikuje pravne posle in se zaveda posledic

le teh. To je vprašanje, ki je bistvenega pomena pri poslovni sposobnosti

posameznika (Novak, 2003, str. 597). Pravno domnevo, da posameznik postane

opravilno sposoben z dopolnitvijo polnoletnosti, je mogoče izpodbiti, saj

63

posamezniki, ki so polnoletni (dementni pacienti), niso sposobni samostojno

nastopati v pravnih poslih (Dernjač, 2010, str. 45).

Pravna sposobnost posameznika preneha z njegovo smrtjo, zato je velikokrat zaradi

dedovanja zelo pomembno kdaj je le ta nastopila.

Smrt pomeni enkratno in dokončno, nepopravljivo prenehanje življenja in vseh

življenjskih procesov celotnega organizma pri posamezniku. Možganska smrt je

dokončno in nepovratno prenehanje delovanja celotnih možganov (možganskega

debla in možganskih hemisfer) pri osebi, ki se ji ob umetnem dihanju vzdržuje

delovanje srca in krvnih obtočil. Postopek ugotavljanja možganske smrti se lahko

začne pri osebi, ki ima klinično sliko apnoične neodzivne kome (Uradni list

Republike Slovenije, št. 70/2001). Apnoična neodzivna koma je stanje globoke

nezavesti, ko oseba ne kaže spontanih dihalnih gibov in ima ugasle reflekse

možganskega debla. Lahko pa ima izvabljive hrbtenjačne reflekse in hemodinamične

reflekse (pospešitev pulza in povečanje krvnega tlaka) na bolečinske dražljaje ali ob

hipoksiji oziroma hiperkapnji (pri testu apneje ali ob izklopu respiratorja) (Uradni list

Republike Slovenije, št. 70/2001).

3.3.2 Opravilna sposobnost osebe

Opravilna sposobnost je sposobnost osebe, da z dejanji lastne volje nase prevzema

pravice in obveznosti ter se pravno relevantno zavezuje. Gre za sposobnost osebe, da

mora imeti za pravna dejanja potrebno voljo oziroma, da more z lastnimi dejanji

ustanavljati, spreminjati, prenašati ali ukinjati pravice in obveznosti (Jerovšek, in

drugi, 2004, str. 192). Opravilna sposobnost z razliko od pravne sposobnosti ne

pripada vsem ljudem. Opravilna sposobnost označuje resnično sposobnost

posameznika, da samostojno opravlja vse pravne posle, pridobiva vse pravice in

prevzema vse posledice, ki so povezane s temi pravnimi posli. To je oblika pravne

sposobnosti, ki ne more nastati z rojstvom (Kranjc, 2008, str. 369), saj je potrebna pri

tej vrsti sposobnosti določena psihofizična zrelost osebe. Zelo pomembna je

razsodnost posameznika, če je leta sposoben pravilno dojemati svoja dejanja in

njegove posledice. Pri delnem odvzemu opravilne sposobnosti posameznik lahko

oblikuje svojo voljo in dejanja v omejenem obsegu. Ta dejanja po potrebi določi

64

center za socialno delo, ki oblikuje seznam poslov, ki jih sme ta oseba še opravljati

samostojno in brez odobritve skrbnika oziroma centra za socialno delo (117. člen

ZZZDR).

Opravilna sposobnost je pomembna tudi v upravnem procesnem pravu, saj je

procesna sposobnost vezana na opravilno sposobnost samostojno in veljavno

opravljati procesna dejanja v postopku (Jerovšek & Kovač, 2010, str. 87). Prvi

odstavek 46. člena ZUP določa, da stranka, ki je opravilno popolnoma sposobna,

lahko sama opravlja dejanja v postopku (procesna sposobnost). Dementnega

pacienta, ki ni opravilno sposoben, glede na prvi odstavek 47. člena ZUP zastopa

njegov zakoniti zastopnik. opravilna sposobnost je lahko popolna ali delna, kar velja

za opravilno sposobnost. Popolno opravilno sposobnost pridobi fizična oseba s

polnoletnostjo, ko dopolni osemnajst let, prav tako tudi s sklenitvijo zakonske zveze

pred svojo polnoletnostjo; po odločbi sodišča pa tudi mladoletnik, ki je postal roditelj

(Uradni list Republike Slovenije, 2011). Dementnemu pacientu je lahko po odločbi

sodišča v celoti ali delno odvzeta opravilna sposobnost, če zaradi bolezni ni sposoben

sam skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (44. člen Zakona o nepravdnem

postopku; ZNP, Ur. l. SRS, št. 30/1986). Takemu dementnemu pacientu mora

pristojni center za socialno delo določiti skrbnika (206. člen ZZZDR). Če je

dementnemu pacientu odvzeta popolna poslovna sposobnost, opravlja njegov skrbnik

svojo dolžnost tako, kot če bi šlo za mladoletno osebo pod petnajstim letom starosti.

Če pa je dementnemu pacientu odvzeta delna opravilna sposobnost, je skrbnik dolžan

opravljati svojo dolžnost tako, kot če bi šlo za mladoletno osebo, ki je stara nad

petnajst let (208. člen ZZZDR) (Androjna & Kerševan, 2006, str. 174).

3.3.3 Zmanjšana sposobnost kot osnova za odvzem opravilne

sposobnosti

Tistim posameznikom, ki so omejeni v sposobnostih samostojnega odločanja in

uresničevanja pravic, zagotavlja pravo različne pravne mehanizme, s pomočjo

katerih lahko posameznik učinkovito nastopa v tako imenovanem pravnem prometu.

Zavedati se moramo, da pravo ne »vsiljuje« skrbnika, pomoč »vsiljuje« le v

65

primerih, ko posameznik res ni sposoben več samostojnega odločanja. Omejena

poslovna sposobnost posameznika in določitev skrbnika je mogoča le v tistem

obsegu, v katerem posameznik ne zmore več sam sprejemati samostojnih odločitev

(Novak, 2003, str. 579). V primeru, da centri za socialno delo ne morejo najti

ustrezne osebe, ki bi lahko bila posamezniku skrbnik, se lahko le-temu določi za

skrbnika tudi podjetje. Dolžnost skrbnika v teh primerih opravlja center za socialno

delo preko svojega delavca, zato gre tudi v tem primeru za uveljavljanje osebne skrbi

za posameznika, čeprav v odgovornosti centra za socialno delo (Zupančič, 1991, str.

145-155).

66

4 EMPIRIČNI DEL MAGISTRSKEGA DELA

4.1 Raziskovalna vprašanja in hipoteza

Kolikšen je delež dementnih pacientov v našem okolju (v občini Laško)?

Kolikšen je delež dementnih pacientov, ki jim je bil določen skrbnik?

Kolikšen je delež tistih pacientov, ki jim je bila odvzeta opravilna

sposobnost?

Kdo predlaga postopek odvzema opravilne sposobnosti?

Kdo predlaga skrbnika oziroma postopek za določitev le tega?

Hipoteza: Manj kot 5 % ljudem, ki imajo potrjeno diagnozo demence, je odvzeta

opravilna sposobnost.

4.2 Metodologija

V raziskavi je bila uporabljena kvantitativna metodologija. V raziskovalni vzorec je

bilo vključenih 93 varovancev Trubarjevega doma Loka, 133 varovancev Doma

starejših Laško in 270 varovancev CSD Laško, ki jim je bil določen skrbnik za

poseben primer ali pa odvzeta poslovna sposobnost.

4.2.1 Raziskovalne metode

Rezultate podatkov, ki smo jih pridobili s pomočjo računalniških baz vseh treh

zavodov, ki so vključeni v raziskavo, smo obdelali in jih vnesli v računalniški

program Excel ter jih analizirali s pomočjo računalniškega programa Microsoft

Excel. Uporabili smo opisno metodo.

67

4.2.2 Raziskovalni vzorec

Raziskovalni vzorec bo zajemal stanovalce dveh domov 133 varovancev Doma

starejših Thermane Laško, 97 stanovalcev Trubarjevega doma v Loki pri Zidanem

Mostu in 13.606 občanov občine Laško.

4.2.3 Postopki zbiranja podatkov

Raziskava bo potekala v dveh domovih za starejše občane v občini Laško in na

Centru za socialno delo Laško. Pred pričetkom raziskave smo pridobili vsa potrebna

soglasja.

4.2.4 Etični vidik

Za raziskavo smo pridobili soglasje vodstva vseh treh zavodov, ki so vključeni v

raziskavo. Pojasnjen jim je bil namen pridobivanja podatkov. Raziskovalec se

zavezuje, da prikazuje resnične podatke, ki so bili pridobljeni z raziskavo.

4.2.5 Čas poteka raziskave

Raziskava je potekala od 12. 10. do 12. 11. 2012

68

5 REZULTATI

Graf 1: Starostna struktura v občini Laško

V občini Laško živi 13.606 prebivalcev, od teh je 11.236 (83 %) mlajših od 65 let in

2.370 (17 %) starejših od 65 let (graf 1).

Graf 2: Delež dementnih pacientov v občini Laško

S pomočjo grafa 2 je prikazan delež dementnih pacientov: v občini Laško je 2.370

(17 %) prebivalcev, ki so starejši od 65 let. Od teh jih ima 270 (11 %) demenco,

2100 (89 %) pa jih je brez te diagnoze (graf 2).

69

Graf 3: Delež dementnih varovancev v Trubarjevem domu Loka

Vseh stanovalcev, ki živijo v Trubarjevem domu Loka, je 222. Od teh jih ima 97

glavno diagnozo demenca, kar znaša 44 % od vseh domskih stanovalcev (graf 3).

Graf 4: Delež dementnih varovancev v Domu starejših Laško

V Domu starejših Laško živi 177 stanovalcev. Od teh jih ima 133 (75 %) postavljeno

diagnozo demenca, le 44 (25 %) pa je takih, ki so brez diagnoze demenca (graf 4).

70

Graf 5: Spol varovancev z demenco v Domu starejših Laško

V Domu starejših Laško je bilo v raziskavo vključenih 133 stanovalcev z diagnozo

demenca, od tega 89 žensk, kar znaša (67 %) in 44 moških (33 %) (graf 5).

Graf 6: Spol varovancev z demenco v Trubarjevem domu Loka

Tudi v Trubarjevem domu v Loki med 97 dementnimi stanovalci prevladujejo

ženske. Bilo jih je 70 (75 %), moških pa le 23 (25 %) (graf 6).

71

Graf 7: Spol pacientov z demenco na Centru za socialno delo

Med dementnimi pacienti občine Laško, ki živijo na domu, prevladujejo ženske (202,

to je 75 % vseh dementnih pacientov), le 67 pa je moških (25 %) (graf 7).

Graf 8: Starostna struktura varovancev z demenco v Trubarjevem domu Loka

Iz grafa je razvidno, da je največje število dementnih stanovalcev doseglo starost 87

let (9 stanovalcev), nato sledi starostna skupina dementnih pacientov, ki so stari 91

let (7 stanovalcev), sledijo stanovalci, ki so dosegli starost 73 let, 79 let, 81 let, 83

let, 85 let, 90 in 93 let (po 5 stanovalcev). Najstarejši stanovalec z demenco je

72

dosegel starost 103 leta, najmlajši stanovalec z diagnozo demenca pa je star 68 let

(graf 8).

Graf 9: Starostna struktura varovancev z demenco ob sprejemu v Dom starejših

Laško

Iz grafa je razvidno, da je bil najstarejši dementni pacient ob sprejemu v Dom

starejših Laško star 100 let, sledil mu je dementni pacient, ki je bil star 99 let,

najmlajši pacient je imel ob sprejemu 49 let. Vodilna diagnoza je bila pri vseh

domskih stanovalcih, ki so zajeti v obdelavo podatkov, demenca (graf 9).

73

Graf 10: Obdobje izraženo v letih od sprejema do smrti v Domu starejših

S pomočjo grafa smo prikazali, kolikšno je obdobje bivanja dementnih pacientov v

Domu starejših Laško. Največ dementnih pacientov živi v Domu starejših Laško

manj kot eno leto, najdaljša doba bivanja v Domu starejših je 10 let, in sicer 1

stanovalec (graf 10).

Graf 11: Obdobje izraženo v letih od sprejema do smrti v Trubarjevem domu

Loka

Iz grafa je razvidno, da je 17 stanovalcev z demenco v Trubarjevem domu Loka

živelo do enega leta. Najdaljši čas bivanja stanovalcev z demenco v domu je 6 let, in

sicer sta tako dolgo živela 2 stanovalca (graf 11).

74

Graf 12: Primerjava obdobja bivanja dementnih pacientov v obeh domovih

Največ dementnih stanovalcev, ki so bivali v domu manj kot leto dni, je bilo v DSO

Laško, in sicer 55 od skupaj 133. V Trubarjevem domu v Loki je bilo takšnih

stanovalcev 18 od 97. Drugo obdobje bivanja, ki je prikazano na grafu, je trajalo 4

leta, in sicer v Domu starejših Laško, kjer je bilo takšnih stanovalcev 12 (graf 12).

Graf 13: Odstotek skrbnikov dementnih pacientov v Domu starejših Laško

V Domu starejših Laško je imelo le 36 dementnih pacientov od skupaj 133

določenega skrbnika za poseben primer, kar znaša 27 % (graf 13).

75

Graf 14: Delež dementnih pacientov s skrbnikom v Trubarjevem domu Loka

V Trubarjevem domu Loka je imelo 31 dementnih pacientov določenega skrbnika za

poseben primer, kar znaša 32 % od vseh dementnih stanovalcev (graf 14).

Graf 15: Delež dementnih pacientov s skrbnikom za oba domova skupaj

Iz grafa je razvidno, da je v obeh domovih imelo 67 dementnih pacientov

postavljenega skrbnika, to je 29 % od 230 stanovalcev, kolikor jih je z diagnozo

demenca v obeh domovih (graf 15).

76

Graf 16 Delež dementnih varovancev s skrbnikom (po starostni strukturi)

S pomočjo grafa je izražen delež dementnih pacientov, ki jim je določen skrbnik.

Največji delež dementnih pacientov, ki jim je določen skrbnik, je v starostnem

obdobju med 70. in 80. leti v Domu starejših Laško, in znaša 41 %. V starostnem

obdobju med 80. in 90. leti znaša delež prav tako 41 %, a je ta odstotek v

Trubarjevem domu Loka. Sledi starostno obdobje med 90. in 100. leti, ki znaša 36 %.

Ti dementni pacienti stanujejo v Trubarjevem domu v Loki. Delež dementnih

pacientov v starostnem obdobju med 100. in 110. leti znaša 14 % v Domu starejših v

Laškem (graf 16).

77

Graf 17: Delež dementnih pacientov, ki jim je bila odvzeta opravilna sposobnost

v Domu starejših Laško

V Domu starejših Laško je bila opravilna sposobnost odvzeta le dvema od skupaj

133 dementnih stanovalcev (graf 17).

Graf 18 Delež odvzetih opravilnih sposobnosti na Centru za socialno delo Laško

V občini Laško je bila le 7 ljudem od 270 (3 %) z diagnozo demenca odvzeta

opravilna sposobnost (graf 18).

78

6 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA

Enakost pred zakonom je eno izmed načel pravne in socialne države, ki ga poskuša

uresničevati zapisano načelo pravičnosti v Ustavi Republike Slovenije. Gre za

pravičnost med ljudmi, ki so zaradi narave bolezni neenaki, a pred zakonom enaki.

Enakost pred zakonom pomeni enakost storitev pred zakonom, kar je opisano v

magistrskem delu. Zaradi narave bolezni, ki je podrobno predstavljena v

magistrskem delu, je potrebno bolne obravnavati enako z vidika dodelitve pravic in

dolžnosti, sorazmerno z njihovimi zmogljivostmi, kar je opredeljeno v postopkih

skrbništva. Vsakega posameznika je potrebno obravnavati v enakih primerih enako

in hkrati različno glede na dano situacijo in stanje posameznika oziroma pacienta

(Pavčnik, 2007). Vsak človek ima pravice, ki pripadajo vsem ljudem, in vsi smo pred

zakonom enaki. Ta vrsta prirojenih in pridobljenih pravic ni odvisna od države in od

volje oblasti (Zajc, 1998, str. 29). Spoštovanje dostojanstva posameznika je ena

izmed temeljnih potreb v zdravstvenih institucijah (Pajnkihar, 2009, str. 28). V

medsebojnem odnosu med zdravstvenimi delavci in dementnimi pacienti je le-tem

potrebno spoštovanje izkazovati z vzajemnostjo, informiranjem in pripravljenostjo

sprejemanja dementnega pacienta kot edinstvenega bitja z vrednotami, občutki in

željami (Pajnkihar, 2009, str. 23-30). Ko govorimo o pravicah dementnih pacientov,

moramo poudariti vlogo naše družbe, ki omogoča čim več starostnikom čim daljše

bivanje na svojem domu (Breznik, 2012, str. 14).

V magistrskem delu smo podrobno predstavili bolezen demenco, dementnega

starostnika, njegovo opravilno sposobnost in skrbništvo. Delo smo podprli s pomočjo

podatkov, ki smo jih pridobili s strani Centra za socialno delo v Laškem, Doma

starejših Thermane Laško, Trubarjevega doma v Loki pri Zidanem Mostu,

računalniške baze v Zdravstvenem domu Laško ter s strani Statističnega urada

Republike Slovenije. Pridobljene podatke o številu dementnih pacientov v Domu

starejših Thermane Laško, Trubarjevem domu v Loki pri Zidanem Mostu ter s strani

Centra za socialno delo Laško smo statistično obdelali in potrdili postavljeno

hipotezo ter odgovorili na vprašanja, ki so se nam porajala med izdelavo

magistrskega dela, in sicer:

79

Kolikšen je delež dementnih pacientov v občini Laško med prebivalci, ki so

starejši od 65 let?

Kolikšen je delež dementnih pacientov v občini Laško, ki jim je določen

skrbnik?

Kolikšen je delež dementnih pacientov v občini Laško, ki jim je bila odvzeta

opravilna sposobnost?

V občini Laško živi 13.606 prebivalcev, od tega je 2.375 prebivalcev, ki so starejši

od 65 let, kar znaša 17,72 %. S pomočjo računalniškega programa Promedica smo

ugotovili, da ima od teh 86 pacientov kot glavno diagnozo bolezen demenco. To so

pacienti, ki imajo izbranega zdravnika v občini Laško in živijo doma pri svojcih. To

pomeni, da je 3.7% starostnikov v občini Laško, ki imajo diagnozo demenca in niso

zavedeni kot stanovalci Doma starejših Thermane Laško in Trubarjevega domu v

Loki pri Zidanem Mostu. Z diagnozo demenca je živelo v obdobju od leta 2005 do

leta 2011 kar 363 starostnikov v domskem varstvu. V Domu starejših v Laškem je

imelo od skupaj 165 domskih stanovalcev 133 glavno diagnozo demenca 75% in v

Trubarjevem domu Loka od 222 stanovalcev, 97 stanovalcev, kar znaša 44%.

Menimo, da je veliko število varovancev, ki so nastanjeni v varstvenih zavodih z

vodilno diagnozo demenca. Statistični podatki s starani Statističnega urada

Republike Slovenije prikazujejo največje število pacientov z demenco v

Osrednjeslovenski regiji, nato ji sledi Savinjska regija, Gorenjska, Podravska, Gorška

regija (SURS, 2010). Ostali dementni pacienti ostajajo na svojih domovih v oskrbi

svojcev, kar je zelo pomembno za paciente ki imajo diagnozo demenca, saj se bolje

znajdejo v domačem okolju (Krebs, 2012). V podatkih, ki smo jih pridobili s strani

Doma starejših Thermane Laško in Trubarjevega domu v Loki pri Zidanem Mostu,

so sodelovali moški udeleženci in ženske udeleženke. Po spolu prevladujejo ženske.

V občini Laško ima 11 % starostnikov nad 65. letom postavljeno diagnozo demenca.

V to število niso bili zajeti stanovalci obeh domov starejših, saj jih večina prihaja iz

drugih regij Slovenije in imajo v Domu starejših Laško in Trubarjevem domu Loka

pri Zidanem Mostu prijavljen le začasni naslov. Pri prikazu dementnih stanovalcev

po spolu je bilo v Trubarjevem domu v Loki 70 žensk, kar znaša (75 %) in 23

moških (25 %). Tudi v Domu starejših v Laškem so prevladovale predstavnice

80

ženskega spola, saj jih je bilo 89 (67 %) in le 44 moških (33 %). Verjetno je tako

veliko število žensk v domovih pokazatelj oziroma potrditev, da imamo ženske

daljšo življenjsko dobo in žal zaradi tega posledično tudi velikokrat bolezen

demenco. S pomočjo podatkov s strani Centra za socialno delo Laško je takšnih

starejših žensk, ki imajo diagnozo demenca, 202 (75 %) in 67 moških (25 %).

Starostna struktura dementnih varovancev v Trubarjevem domu v Loki je zajemala

največ dementnih varovancev starih 87 let, in sicer 9, kar znaša 11 % vseh dementnih

stanovalcev. V Domu starejših Thermane Laško je bilo največ dementnih varovancev

11 (12 %) starih 82 let, kar kaže nato, da so bili v povprečju dementni pacienti Doma

starejših Thermane Laško mlajši od dementnih stanovalcev Trubarjevega doma v

Loki. Zanimalo nas je, kolikšen je čas bivanja dementnih pacientov v domovih za

starejše občane. S pomočjo pridobljenih podatkov smo ugotovili, da je čas bivanja

dementnih pacientov v Domu starejših Thermane Laško in Trubarjevega doma v

Loki zelo kratek. Največje število dementnih pacientov živi v domu starejših

Thermane Laško manj kot eno leto 55 (41,3 %), v Trubarjevem domu pa 17

dementnih pacientov (17,5 %). Verjetno je razlog tako kratkega bivanja pacientov v

domu ta, da jih predajo svojci v domsko varstvo, ko res ne morejo več skrbeti zanje.

Najpogosteje je to v zadnjih fazah bolezni, ko pacienti z demenco obnemorejo in

postanejo povsem odvisni od svojcev v osnovnih življenjskih aktivnostih, ki jim jih

leti zaradi narave načina življenja (daljšanje delovne dobe) in pomanjkanja znanja,

ne zmorejo in ne znajo nuditi. S pomočjo pridobljenih podatkov smo ugotovili, da je

življenjska doba bivanja dementnih pacientov v domovih starejših kratka, saj jih

največ umre v prvem letu bivanja. Zanimiva je ugotovitev, da je manj kot tretjini

dementnim pacientom, ne glede na to ali živijo v domskem varstvu ali doma pri

svojcih, določen skrbnik.

Ker se na splošno izogibamo odvzemu opravilne sposobnosti oziroma je velikokrat

poudarjen pomen odločitve o odpravi instituta odvzema opravilne sposobnosti

(Dernjač, 2010, str. 182), smo tudi v našem magistrskem delu ugotovili, da je manj

kot 5 % dementnih pacientov odvzeta opravilna sposobnost.

81

Hipoteza 1: Manj kot 5 % ljudem, ki imajo potrjeno diagnozo bolezni demenca, je

odvzeta opravilna sposobnost.

Z analizo podatkov, pridobljenih s strani Doma starejših Thermane Laško,

Trubarjevega doma v Loki in s strani Centra za socialno delo Laško, smo hipotezo

potrdili.

Frekvenca odgovorov

Odvzem

Frequency Percent Valid Percent Cumulative

Percent

Valid

da 11 4,7 4,7 4,7

ne 222 95,3 95,3 100,0

Total 233 100,0 100,0

Binomski test

Binomski test pokaže, da delež oseb, ki jim je odvzeta opravilna sposobnost, ni

bistveno manjši od 5 % (p=0,482).

Na podlagi rezultatov in analize podatkov smo dobili odgovore na vprašanja, ki so se

nam porajala med izdelavo magistrskega dela.

Kolikšen je delež dementnih pacientov v občini Laško?

V občini Laško živi 2.370 (17 %) prebivalcev s stalnim prebivališčem, ki so starejši

od 65 let. Od tega jih ima 270 (11 %) demenco. 2100 (89 %) prebivalcev, pa je brez

diagnoze demenca. Tu so zajeti dementni pacienti, ki živijo na svojem domu in ne v

domskem varstvu.

82

V Domu starejših Thermane Laško živi 133 varovancev in v Trubarjevem domu v

Loki 97 varovancev. Postavljeno imajo diagnozo demenca, vendar imajo tam

prijavljeno le začasno prebivališče in se jih ne vodi kot občane Laškega.

Kdo predlaga postopek odvzema opravilne sposobnosti?

Povod za začetek postopka postavitve skrbnika odrasli osebi je vedno zmanjšana

sposobnost posameznika, zaznana s strani okolice (Dernjač, 2010, str. 2). Bistveni

element skrbniških postopkov je ugotavljanje dejanske sposobnosti posameznika in

ugotavljanje njegovih potreb. Le individualna obravnava posameznika omogoča

sprejemanje odločitev po merah posameznikovih potreb in v demokratični družbi v

celoti nadomesti šablonski sistem dela (Dernjač, 2010). Zaslišanje stranke je jedro

procesnih pravic in posamezniku zagotavlja subjekt in ne le objekt v področju

odločanja. Oblikovanje tako zahtevnih odločitev, kot je določanje skrbnika ter

odvzem opravilne sposobnosti, je mogoče le ob upoštevanju procesnih zakonitosti.

Neupoštevanje tega načela predstavlja kršitev človekovih pravic ter varstvo

človekovega dostojanstva, enakost pred zakoni in varstvo pravic. Po trenutno

veljavni zakonodaji so za odločanje o skrbniških postopkih pristojni centri za

socialno delo (postavitev skrbnika) in sodišče (odvzem poslovne sposobnosti). O

postavitvi skrbništva in o imenovanju skrbnika odrasli osebi vedno odloča sodišče.

Postavitev odrasle osebe pod skrbništvo in imenovanje skrbnika ni več vezano na

odvzem poslovne sposobnosti.

Kaj je vzrok nizkemu odstotku določitve odvzema opravilne sposobnosti kljub

velikemu številu pacientov z demenco?

Pri pogovoru na centru za socialno delo smo izvedeli, da se ljudje najprej bojijo

stroškov, ki nastanejo ob samem postopku. Ne vedo pa, da 80 % stroškov, ki

nastanejo pri izvedbi postopka, povrne ministrstvo. Skrbnik nosi odgovornost, da

izvaja svoje delo skrbnika korektno in v okviru pooblastil. Njegova dolžnost je tudi

enkrat letno podajati poročila na center za socialno delo o opravljenem delu.

Kolikšen je delež dementnih pacientov v občini Laško, ki jim je bila odvzeta

opravilna sposobnost?

83

Delež dementnih, ki jim je bila odvzeta opravilna sposobnost, je zelo nizek, saj znaša

v Domu starejših Thermane Laško 2 % in na centru za socialno delo 3 %, kar

pomeni, da je bila opravilna sposobnost odvzeta skupaj 9 ljudem v občini Laško.

84

7 SKLEP

Prebivalstvo se stara povsod po svetu, predvsem pa v razvitih državah. Zaradi

podaljševanje življenjske dobe se posledično povečuje tudi število zdravstvenih

težav, ki so posledica normalnega procesa staranja in različnih bolezenskih procesov,

med katere sodi tudi ena izmed pogostejših bolezni, ki nastopijo v starosti, bolezen

demenca. Stopnja kakovosti življenja in sožitja v sodobni družini se kažeta v

medsebojnih odnosih in sporazumevanjem med člani družine. Demenca predstavlja

vedno večji problem, tako iz socialnega, kot tudi iz zdravstvenega vidika, in tudi s

pravnega stališča. Izrednega pomena je čim zgodnejše odkrivanje in zdravljenje

bolezni oziroma vsaj upočasnitev njenega poteka. Demenca spremeni starega

človeka v nebogljeno in odvisno osebo, ki potrebuje vodenje in usmerjanje pri

osnovnih življenjskih aktivnostih. Pogosto se zgodi, da ostaja bolezen skrita za

štirimi stenami domov ljudi, ker jo nekateri, žal, sprejemajo kot neko sramoto. Skrb

in odgovornost zanje prevzamejo svojci, kar je pokazala tudi raziskava v našem

magistrskem delu. Dobre in pristne medčloveške odnose, ki so izrednega pomena,

kadar vstopi v družino ta težka bolezen se je potrebno zavestno naučiti. To pa

pomeni, da bolezen ne prizadene le starostnika, temveč celo družino. Menimo, da

imajo ljudje napačen občutek, da s tem, ko sprožijo skrbniški proces in postanejo

skrbnik za dementnega pacienta, delajo nekaj narobe. Pravna ureditev mora

zagotoviti pomoč posamezniku in njegovi družini ter je uporabljena takrat, ko jo

posameznik oziroma družina potrebuje. Zavedati se moramo, da je človeško življenje

nedotakljivo in nad vsemi vrednotami v življenju. Zato moramo upoštevati, da je

bistvo vsake družbe zagotoviti posamezniku človeka vredno življenje, pa naj si bodo

to otroci, mladostniki ali pa starostnik in pacient z demenco.

Podatki so pokazali, da ostajajo dementni pacienti čim dlje na domu, kljub temu, da

so razširjene družine, ki bi lažje skrbele za pacienta na domu, vse redkejše To

pomeni ogromno delo za svojce, veliko skrbi, usklajevanja in odrekanja, še vedno pa

je odstotek svojcev, ki so uradno določeni za skrbnika nizek. Po pogovoru s centrom

za socialno delo in z domovoma za starejše, se svojci bojijo stroškov, ki so povezani

s postopkom določitve skrbnika ter samega postopka, ki jim je popolnoma tuj in

zajema preglede pri psihologu, obiske na centru za socialno delo ter strah pred

85

postopkom na sodišču in seveda, kot je vsem Slovencem dano, nas skrbi, kaj bodo

rekli sosedje.

Pa vendar je ključnega pomena, da uredimo za dementnega pacienta skrbništvo, saj

je to oblika družbenega varstva za tiste osebe, ki iz različnih razlogov niso sposobne

skrbeti same zase in zavarovati svojih pravic in koristi. Povod za začetek postopka

postavitve skrbnika je vedno zmanjšana sposobnost posameznika v odnosu, skrbi

zase, ki je zaznana s strani okolice (Dernjač, 2010, str. 2). Bistveni del skrbniških

postopkov je ugotavljanje dejanske sposobnosti posameznika in njegovih potreb, kar

smo zapisali v magistrskem delu. Pomembno je varstvo človekovih pravic, ki morajo

biti upoštevane v skrbniških postopkih. Država je dolžna preko zakonskih in ustavnih

ureditev varovati človekove pravice in hkrati ne sme posegati v posamezne pravice le

tega. Zavedati se moramo, da smemo posegati v posameznikovo osebnost le toliko,

kolikor je nujno potrebno ter, da ne smemo dementnega pacienta obravnavati kot

subjekt in da o njem ne odločamo brez njegove vednosti. Človekovo dostojanstvo,

dostojanstvo dementnega pacienta je nedotakljivo. Odvisnost dementnega pacienta

od okolice ne opravičuje omejevanja človekovih pravic in državljanskih svoboščin.

Dementnemu pacientu, ki je omejen v sposobnosti odločanja, mora pravo zagotoviti

ustrezne mehanizme, s katerimi lahko ustrezno nastopa v družbi in pravnem prometu

(Dernjač, 2010). V postopkih postavitve skrbnika dementnemu pacientu gre vedno za

pravno razmerje, kjer je dementni pacient udeležen kot subjekt in ima zmanjšano

poslovno sposobnost, ki, kot smo že omenili, ne pripada vsakemu ob rojstvu kot

pravna sposobnost, ki jo pridobimo z rojstvom in izgubimo s smrtjo. Ena izmed

ključnih nalog upravno procesnega prava je varstvo posameznika nasproti državi.

Kljub nezmožnosti sodelovanja dementnega pacienta v postopku določitve skrbnika

je upravni organ dolžan dati dementnemu pacientu možnost, da sodeluje v postopku,

sicer so dementnemu pacientu kršene pravice do človekovega dostojanstva.

Človekovo dostojanstvo je temeljna vrednota, prav zato je potrebno spoštovati

človekove pravice v postopku določitve skrbnika oziroma v postopku odvzema

opravilne sposobnosti dementnemu pacientu, kot tudi njegove temeljne svoboščine.

Za optimalno ureditev skrbništva, ki je posebna oblika družbenega varstva, je

izrednega pomena ukinitev odvzema poslovne sposobnosti, kar smo v magistrskem

delu skušali tudi prikazati. Odvzem poslovne sposobnosti ima negativen prizvok, saj

86

brez poslovne sposobnosti dementnega pacienta oziroma nasploh posameznika ni v

pravnem prometu, ne obstaja (Finžgar, 1974, str. 29).

Morda bi bilo smiselno razmišljati o bolj natančnejši opredelitvi položaja skrbnika,

ki bi moral za svoje delo skrbnika dementnega pacienta prejemati ustrezno plačilo,

kar smo prikazali kot predlog v magistrskem delu. Morda je to ena izmed ovir, da

tako težko najdemo skrbnika dementnemu pacientu. Morda bi bilo plačilo te funkcije

motivacija pri odločitvi za sprejem odgovornosti.

Eno izmed glavnih vodil pri določitvi skrbnika dementnemu pacientu mora biti

načelo človekovih pravic. Dementnemu pacientu je potrebno ponuditi pomoč in mu

omogočiti toliko samostojnosti, kolikor jo zmore in ohraniti njegovo dostojanstvo do

konca življenja.

Naj ob koncu magistrsko delo zaključim z mislijo, ki me vodi v življenju.

Vsi imamo svoje sanje, vsi imamo željo po lepi prihodnosti in mirnemu staranju v

krogu najdražjih ljudi. Zavedati se moramo, da je za tistimi praznimi očmi, za

pogledom, ki zre v daljavo, za zgubanim obrazom, človek, ki je bil nekoč poln

življenja, ki je prekipeval od ljubezni in volje po ustvarjanju in nečem novem, nam je

pomagal postati to, kar smo.

87

LITERATURA

Alinčić, M., & Bakarić, A. (1989). Porodično pravo. III. izdajanje. Zagreb: Narodne novine.

Androjna, V., & Kerševan, E. (2006). Upravno procesno pravo, Upravni postopek in

upravni spor. Ljubljana: GV založba.

Barlič, N. (2008). Načelo avtonomije v družinskem pravu. Ljubljana: Pravna fakulteta

Univerze v Ljubljani.

Bartlett, P., Lewis, O., & Thorold, O. (2007). Mental Disability And the European

Convention on Human Rights. The Nederlands: Martinus Nijhoff Publishers.

Betteto, N. (2003). Pravna sposobnost fizične osebe ter varstvo človekove osebnosti pred

rojstvom in po smrti. GV Revije d.o.o Podjetje in delo , 17 - 42.

Breznik, M. (2012). Pravna vprašanja v zdravstveni negi v domovih za starejše občane.

Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede Maribor.

Caharijaz Ferme, N. (2010). Skrbništvo - dileme obstoječe prakse. Gradivo s seminarja.

Ljubljana.

Cerar, M. (2004). Temelji ustavne ureditve, človekove pravice in temeljne svoboščine,

gospodarska in socialna razmerja. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve.

Cestar, I. (2008). Predklinično stanje demenc - preventivna intervencija. Maribor:

Medicinska fakulteta.

Dernjač, S. (2010). Procesne razsežnosti skrbništva odraslih z vidika varstva človekovih

pravic. Ljubljana: Fakulteta za upravo.

Finžgar, A. (1974). Rodbinsko pravo. Ljubljana: Pravna fakulteta v Ljubljani.

Geč-Korošec, M., & Kraljić, S. (1999). Družinsko pravo III. spremenjena in dopolnjena

izdaja. Maribor.

Horvat, M. (2009). Starost - izziv ali problem sodobne družbe. Skrb za starostnika v

domačem okolju (str. 78 - 85). Portorož: Zbornica zdravstvene in babiške nege.

Jerovšek, T., & Kovač, P. (2010). Upravni postopek in upravni spor. Ljubljana: Fakulteta za

upravo.

88

Jerovšek, T., Bugarič, B., Horvat, M., Kerševan, E., Kovač, P., Mužina, A., in drugi. (2004).

Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem. Ljubljana: Nebra.

Kobal, B. (2006). Skrbništvo togo urejeno javno pooblastilo ali fleksibilna oblika

družbenega varstva? Socialno delo, letnik 45 , 35-40.

Kobentar, R. (2008). Komunikacija s pacientom z demenco. Slovenski psihiatrični kongres

(str. 8). Maribor: Združenje psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem združenju.

Kobentar, R. (2007). Življenje oseb z demenco in kako jo razumeti. Ljubljana: Psihiatrična

klinika Ljubljana.

Kocjančič, R., Ribičič, C., Grad, F., & Kaučič, I. (2006). Ustavno pravo Slovenije.

Ljubljana: Fakulteta za upravo.

Kogoj, A. (2008). Etiologija Alzheimarjeve bolezni. Farmakološki vestnik, št. 56 , 55-59.

Kogoj, A. (2007). Značilnosti in razumevanje demence. Demenca izziv za socialno delo (str.

15-21). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Kos, M. (05. december 2008). abczdravja. Prevzeto 04. Maj 2012 iz abczdravja, 2007: 4-7.

Dosegljivo na: http://www.abczdravja.si/pdf/07junij4-6.pdf (05.12.2008).:

http://www.abczdravja.si

Kovač, P. (2010). Pomen procesnih predpostavk po ZUP. Pravna praksa, št. 19 , 8-10.

Krajnc, J. (2010). Calamitas virtutis occasio est. Pravna praksa , 32.

Kraljić, S. (2009). Predstavitev Zakona o pacientovih pravicah s poudarkom na omejitvi

avtonomije. Pacientove pravice in dolžnosti , 9-22.

Kranjc, J. (2008). Rimsko pravo. Ljubljana: GV Založba.

Krebs, Ž. (2012). Svojci in dementni starostnik v domačem okolju. Maribor: Fakulteta za

zdravstvene vede Maribor.

Lampe, R. (2010). Pravo človekovih pravic. Sistem človekovih pravic v mednarodnem,

evropskem in ustavnem pravu. Ljubljana: Pravna fakulteta.

Lukač, J. (2005). Varstveno delovni center: med strokovnim izzivom in vsakdanjikom.

Ljubljana: Magistrsko delo, FDV, Ljubljana.

89

Mezgec, A. (2007). Skrbništvo za poseben primer. Ljubljana: Pravna fakulteta Univerze v

Ljubljani.

Novak, B. (2003). Civilno pravni položaj polnoletne osebe z omejeno sposobnostjo za

samostojno odločanje. Pravnik, revija za pravno teorijo in prakso, letnik 58 (120),

št.9-12 , 120-130.

Pajnkihar, M. (2009). Pravice pacientov glede informiranja in vključevanja v proces

obravnave. Pacientove pravice in dolžnosti , 23-30.

Pavčnik, M. (1997). Temeljne pravice. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Pavčnik, M. (2007). Teorija prava: prispevek k razumevanju prava. 3. razširjena

spremenjena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: GV Založba.

Pavčnik, M., Cerar, M., & Novak, A. (2011). Uvod v pravoznanstvo. Ljubljana: Uradni list

Republike Slovenije.

Pentek, M. (2000). Dementni bolnik, njegova družina in zdravnik splošne medicine.

Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo.

Quinn, M. J. (2005). Guardianships of adults: achieving justice, autonomy, and safety. New

York: Springer publish Company.

Rakar, I. (2006). Človekovo dostojanstvo kot ustavnopravni temelj načela zaslišanja stranke

v upravnem postopku. Uprava, letnik IV. št. 2-3 , 15-20.

Schwab, D. (2001). Familienrecht. München: C.H. Beck Verlag.

Sohm, R. (2008). The Institutes of Roman Law. Kessinger Publishing.

Statistični urad Republike Slovenije. (27. september 2011). Javni socalnovarstveni zavodi.

Prevzeto 2. avgust 2012 iz Statistični urad Republike Slovenije:

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4200

Statistični urad Republike Slovenije. (2012). Prebivalstvo po starosti in spolu, občine,

Slovenija,. Prevzeto 12. avgust 2012 iz Statistični urad Republike Slovenije:

www.stat.si/tema_demografsko_prebivalstvo.asp

SURS. (2010). Prebivalstvo Slovenije se stara: potrebno je medgeneracijsko sožitje.

Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.

90

Šinkovec, J. (1997). Pravice in svoboščine, Ljubljana. Časpisni zavod Uradni list RS , 383.

Šinkovec, J., & Tratar, B. (2003). Zakon o nepravdnem postopku s komentarjem, vzorci in

sodno prakso. Ljubljana: Primath.

Šturm, L., Arhar, F., Blaha, M., Bučar, F., Čebulj, J., Deisinger, M., in drugi. (2002).

Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za podiplomske državne

in evropske študije.

Trošt, M. (2008). Parkinsonova bolezen. Farmakološki vestnik, letnik 56 , 60-63.

Uradi list Republike Slovenije. (28. 07 št. 15/2008). Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP).

Uradni list RS , str. 4-20.

Uradni list Republike Slovenije. (1991). Dedno pravo. Ljubljana: Časopisni zavod Uradni

list RS.

Uradni list Republike Slovenije. (1997). Ustava Republike Slovenije. Uradni list RS , 42.

Uradni list Republike Slovenije. (28. 07 2008). Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). Uradni

list RS , str. 77.

Uradni list Republike Slovenije. (12. januar 2007). Zakon o socialnem varstvu ZSV-UPB2.

Prevzeto 19. julij 2012 iz Uradni list Republike Slovenije:

zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_ZAKO5111.html

Uradni list Republike Slovenije. (23. junij 2009). Zakon o splošnem upravnem postopki

(ZUP). Prevzeto 8. avgust 2012 iz Uradni list Republike Slovenije:

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200947&stevilka=2339

Uradni list Republike Slovenije. (11. november 2011). Zakon o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih. Prevzeto 17. junij 2012 iz Uradni list Republike Slovenije:

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201190&stevilka=3835

Van Hulsen, A. (2007). Zid molka: Oblike dela z osebami z demenco na primeru validacije

in drugih novih teorij. Logatec: Firis Imperl & Co, d.n.o.

Zajc, D. (1998). Politika človekovih pravic. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Zupančič, K. (1999). Družinsko pravo. Ljubljana: Časopisni zavod Uradni list Republike

Slovenije.

91

Zupančič, K. (1991). Oris družinskega prava. Ljubljana: Časopisni zavod Uradni list RS.

Zupančič, K., Novak, B., Žnidaršič, V., & Končina Peternel, M. (2005). Reforma

družinskega prava. Predlog novih predpisov s komentarjem. Uradni list RS ,

Ljubljana.

Žnidaršič, V. (2001). Institut odvzema poslovne sposobnosti v luči sprememb slovenske

zakonodaje. Kaljenje, Bilten skupnosti CSD Slovenije, letnik II, št.4 , 7-15.

Spletni viri:

1. Alzheimer's Disease Unraveling The Mystery. Dosegljivo na:

http://www.nia.nih.gov/alzheimers/publication/part-2-what-happens-brain-

ad/changing-brain-ad (16.9. 2012).

2. Statistični urad Republike Slovenije . Javni socialnovarstveni zavodi, Slovenija, 2011.

Dosegljivo na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4990 (08.8.2012).

3. Različica Alzheimerjeve bolezni z Lewyjevimi telesci. Dosegljivo na:

http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st3-10/st3-10-583-

587.htm (19.7.2012).

4. eMedicineHealth. Dosegljivo na: http://www.emedicinehealth.com/image-

gallery/alzheimersdisease_picture / images.htm (14.9.2012).

5. Vizita.si. Dosegljivo na: http://vizita.si/clanek/bolezni/vcasih-ne-prepoznam-niti-lastnih-

otrok.html (22.9.2012).

6. Wikipedija Kompetitivna_inhibicija. Dosegljivo na:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Kompetitivna_inhibicija.jpg (14.9.2012).

7. Sinapsa. Spremembe na možganih. Dosegljivo na:

http://www.sinapsa.org/rm/poljudno.php?id=9 (20.9.2012).

8. Farmecevtski vestnik 2. Spremenjen položaj pri pacientih s Parkinsonovo boleznijo.

Dosegljivo na: http://www.svarog.si/biologija/MSS/index.php?page_id=11215

(19.9.2012).

92

9. Nevrokirurški poseg stimulacije možganov. Dosegljivo na:

http://www.delo.si/druzba/znanost/prof-dr-roman-bosnjak-o-endoskopski-

nevrokirurgiji.html (20.09.2012).

10. Histološke spremembe značilne pri demenci z Lewyevimi telesci. Dosegljivo na:

http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st3-10/st3-10-583-

587.htm (19.08.2012).

11. Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti. Dosegljivo na:

http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st3-10/575-581.pdf

(19.09.2012).

12. Test risanja ure. Dosegljivo na: http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/alzheimer/

(08.09.2012).