UCENJEZIK

9 789612 375225

ISBN 978-961-237-522-5

JEZIKUCENUCENJEZIKUCENJEZIKUCENUCENUCEN

JULIJANA VUČO

O UČENJU JEZIKOVPOGLED V ZGODOVINO GLOTODIDAKTIKE: OD PRADAVNINE DO DRUGE SVETOVNE VOJNEOddelek za romanske jezike in književnostiLjubljana 2012

Knjiga O učenju jezikov je kro-nološko potovanje skozi šest tisoč let staro zgodovino za-pisov o učenju in poučevanju jezikov. Zajema in združuje mnogo virov ter na ta način vzpostavi povezavo med zgodo-vinskimi obdobji in učenjem tujih jezikov skozi čas.

Avtorica sledi učenju tujih jezikov od prvih fragmentar-nih podatkov iz časa Sume-rijcev preko obdobja velikih civilizacij (Egipt, stara Grčija, stari Rim), slabše raziskanega srednjega veka in prvih jasnih povezav lingvističnih študij z

učenjem tujega jezika v rene-sansi, vse do 16., 17., 18. in 19. stoletja, ko je bilo učenje tujih jezikov spodbujeno zaradi raz-iskovanja novega sveta. Poto-vanje skozi čas sklene v prvi polovici 20. stoletja, ko se je začela 2. svetovna vojna; takrat je učenje tujih jezikov pridobi-lo vso svojo multidisciplinarno širino ter se začelo povezovati z vedami, kot so lingvistika, pe-dagogika in psihologija.

Integralna zgodovina učenja jezikov na enem mestu!

JULI

JANA

VUČ

O: O

UČE

NJU

JEZI

KOV

PO

GL

ED

V Z

GO

DO

VIN

O G

LO

TO

DID

AK

TIK

E: O

D P

RA

DAV

NIN

E D

O D

RU

GE

SV

ET

OV

NE

VO

JNE

Julijana Vučo

Ljubljana 2012

O UČENJU JEZIKOV

Pogled v zgodovino glotodidaktike: od pradavnine do

druge svetovne vojne

O UČENJU JEZIKOVPogled v zgodovino glotodidaktike: od pradavnine do druge svetovne vojne

Naslov izvirnika: Kako se učio jezik

Avtorica: Julijana Vučo

Prevod: Nada Colnar

Urednica: Darja Mertelj

Recenzentki: Marija Mojca Peternel, Branka Kalenić Ramšak

Lektorica: Nataša Hribar

Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau

Slika na naslovnici: Babilonski stolp (Pieter Bruegel starejši,1563)

© Ministarstvo za nauku i zaštitu životne sredine, Filološki fakultet, Beograd, 2009.

© za izdajo v slovenščini Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2012.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Izdal: Oddelek za romanske jezike in književnost

Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2012

Prva izdaja

Naklada: 300 izvodov

Cena: 27,90 EUR

Publikacijo je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

37.026:81'1 81-112

VUČO, Julijana O učenju jezikov : pogled v zgodovino glotodidaktike : od pradav-nine do druge svetovne vojne / Julijana Vučo ; [prevod Nada Colnar]. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012

ISBN 978-961-237-522-5

263042304

3Kazalo

Kazalo

O knjigi .............................................................................................................................................................. 9

Uvod .................................................................................................................................................................11

Glotodidaktika? Kakšna veda je to? .................................................................................................12

En jezik, dva jezika, trije jeziki ... .......................................................................................................16

Jeziki in številke ......................................................................................................................................18

Morbus anglicus .......................................................................................................................................18

Jeziki de facto in jeziki de iure .............................................................................................................19

Jeziki v Evropi ..........................................................................................................................................20

Šest tisoč let učenja jezika ..................................................................................................................23

I. DEL: PRVI DOKAZI: NEKOČ DAVNO, PRED ŠEST TISOČ LETIVečjezičnost starodavnih kultur .....................................................................................................31

Jeziki v stiku .................................................................................................................................................35

Prve civilizacije: prevladujoča jezika starega veka – sumerščina in akadščina .........36

Prva lingua franca – aramejščina ....................................................................................................40

II. DEL: JEZIK KOT ZGLED DRUGIM: EGIPT IN GRČIJAEn sam jezik v Egiptu .............................................................................................................................45

Prvi dokazi o poučevanju/učenju tujih jezikov .....................................................................48

Grščina: jezik, ki vztraja .........................................................................................................................52

Keltščina: v stiku z drugimi jeziki ....................................................................................................55

III. DEL: LATINŠČINA, GRŠČINA IN DRUGI JEZIKI: OD ANTIČNEGA RIMA DO RENESANSELatinščina: še en jezik, ki vztraja .....................................................................................................59

Grščina se umika .......................................................................................................................................62

Kriza cesarstva: nove jezikovne izkušnje ...................................................................................66

Metode učenja tujih jezikov v starem veku .............................................................................68

Srednji vek: izobraženec je dvojezičen. Toda kdo so izobraženci? ...........................72

O jeziku Biblije ............................................................................................................................................75

4 O učenju jezikov

Palatinska šola: kulturni projekt Karla Velikega ....................................................................78

Bizanc: jeziki in šola ................................................................................................................................82

Prostranstva neevropskih kultur ....................................................................................................84

Kulturno okolje ..........................................................................................................................................86

Nestalna slava grščine ...........................................................................................................................89

Latinščina, jezik kulture in izobraževanja .................................................................................91

Od latinščine do narodnih jezikov – prva smrt latinščine ..............................................93

Metode učenja latinščine kot drugega jezika ........................................................................96

Branje ...........................................................................................................................................................96

Gramatika ...................................................................................................................................................97

Govorniška spretnost .............................................................................................................................98

Učenje besedja .........................................................................................................................................99

IV. DEL: OD RENESANSE DO 19. STOLETJA: NE SAMO LATINŠČINALatinščina ni več lingua franca ......................................................................................................103

Tudi drugi jeziki kot latinščina .......................................................................................................105

Francoščina, jezik izobražencev ....................................................................................................106

Latinščina ni več živ jezik – druga smrt latinščine .............................................................109

Novi svet – indijanski ali evropski jeziki?.................................................................................113

Usmeritve pri poučevanju jezikov, od renesanse do začetka 19. stoletja –prispevki pomembnih posameznikov k področju glotodidaktike .........................115

Erazem Rotterdamski ...........................................................................................................................116

Martin Luter .............................................................................................................................................119

Juan Luis Vives ........................................................................................................................................121

Sir Thomas Elyot ....................................................................................................................................123

Roger Ascham ........................................................................................................................................125

William Bathe ..........................................................................................................................................128

Michel de Montaigne ...........................................................................................................................131

Eilhard Lubinus ......................................................................................................................................133

Wolfgang Ratke ......................................................................................................................................134

Jan Amos Komenský ............................................................................................................................136

Claude de Sainliens / Claudius Hollyband ...................................................................................145

John Florio ...............................................................................................................................................149

5Kazalo

Tanneguy Le Fèvre ................................................................................................................................152

Antoine Arnauld ....................................................................................................................................153

Claude Lancelot .....................................................................................................................................154

Géraud de Cordemoy ..........................................................................................................................155

Jacques Bénigne Bossuet ...................................................................................................................156

John Locke ...............................................................................................................................................157

Jenkin Thomas Philipps ......................................................................................................................160

César Dumarsais ....................................................................................................................................162

Pierre Chompré ......................................................................................................................................164

Noël-Antoine Pluche, l'abbé Pluche ...............................................................................................166

Ignatius von Weitenauer .....................................................................................................................169

Giuseppe Baretti ....................................................................................................................................171

Johann Bernhard Basedow ................................................................................................................173

Claude-François Lizarde de Radonvilliers .....................................................................................175

Metode učenja tujih jezikov v 16., 17. in 18. stoletju – dve struji ..........................................176

V. DEL: 19. STOLETJE – K NOVI METODI, K NOVI VEDIDva vzporedna tokova ................................................................................................................... 183

Urjenje intelekta – slovnično-prevajalna metoda ......................................................... 185

Reforme v zdravorazumskem duhu – vzpon direktne metode .................................... 190

Metode v rabi – »zlata sredina« ................................................................................................. 197

Johann Heinrich Seidenstücker .......................................................................................................199

Luneau de Boisjermain ........................................................................................................................200

James Hamilton .....................................................................................................................................201

Jean-Joseph Jacotot .............................................................................................................................204

Johann Heinrich Pestalozzi ................................................................................................................207

Johann Friedrich Herbart ...................................................................................................................210

Thomas Arnold .......................................................................................................................................212

Karl Ploetz ................................................................................................................................................214

George Ticknor .......................................................................................................................................217

Henry Wadsworth Longfellow ..........................................................................................................219

Lambert Sauveur in Gottlieb Heness .............................................................................................221

Claude Marcel .........................................................................................................................................224

6 O učenju jezikov

François Gouin .......................................................................................................................................228

Wilhelm Viëtor ........................................................................................................................................235

Charles William Eliot .............................................................................................................................238

Paul Passy .................................................................................................................................................239

Rojstvo nove metode ..........................................................................................................................242

Maximilian David Berlitz .....................................................................................................................245

Henry Sweet ............................................................................................................................................248

Otto Jespersen .......................................................................................................................................253

Harold E. Palmer .....................................................................................................................................257

In pred drugo svetovno vojno ... ...................................................................................................261

Red. prof. dr. Julijana Vučo – BIOGRAFIJA ...............................................................................262

Abstract ........................................................................................................................................................263

Literatura .....................................................................................................................................................266

Spletni naslovi ..........................................................................................................................................287

Imensko kazalo ........................................................................................................................................289

»Predstavljajmo si, da se bo človek čez 500 let sposoben učiti angleščine že takoj po rojstvu (v tako daljni prihodnosti se bo jezikov morda mogoče učiti že takoj po spočetju). Če bodo takrat na svetu tudi še drugi sedaj živi jeziki, bo to pozi-tivno. Če pa ne bo nobenega jezika več, se bomo znašli pred eno najhujših kug v zgodovini človeštva.«

David CrystalV članku »The language that took over the world«,The Guardian, 22. februarja 1997, v katerem je predstavil svojo novo knjigo English as a Global Language.

9O knjigi

O knjigi

Knjiga Kako se je učil jezik. Pogled v zgodovino glotodidaktike: od pradavnine do druge sve-tovne vojne je kronološko potovanje skozi šest tisoč let pričevanj o učenju in pouče-vanju tujih jezikov. Razdeljena je na pet poglavij: I. Prvi dokazi. Nekoč davno, pred šest tisoč leti; II. Jezik kot zgled drugim: Egipt in Grčija; III. Latinščina, grščina in drugi jeziki: od antičnega Rima do renesanse; IV. Od renesanse do 19. stoletja: ne samo latinščina; V. Devetnajsto stoletje: k novi metodi, k novi vedi.

Delo se ukvarja z jezikom kot posrednikom v stikih med kulturami ter s po-javom učenja in poučevanja jezika od prvih, fragmentarnih podatkov o Sumercih izpred zdaj že šest tisoč let, pa od dokazov, ki pričajo o poznavanju in učenju tujih jezikov v obdobju velikih civilizacij v Egiptu, Grčiji in Rimu, prek nepopolnih zgo-dovinskih podatkov o poučevanju in učenju jezikov v srednjem veku, izoblikovanih pogledov in razvoja jezikoslovne misli, povezane z učenjem in poučevanjem jezika v renesansi, do izjemnih posameznikov ter njihovih postopkov in metod v 16., 17., 18. in 19. stoletju, v katerem se je pričel nagel in pragmatičen razvoj idej o možnih zakonitostih učenja jezika, ki so ga spodbudile množične selitve v novi svet.

Naše potovanje skozi zgodovino se konča nekaj pred prvo polovico 20. stoletja, pri začetku druge svetovne vojne, ko je poučevanje in učenje jezikov postalo multidisciplinarno, saj se je oprlo na ugotovitve jezikoslovnih, psi-holoških, pedagoških in drugih šol sorodnih ved ter jih začelo upoštevati, torej ga je treba obravnavati kot samostojno znanstveno celoto.

Tema knjige je učenje in poučevanje jezika, seveda pa za vse opisane do-godke, osebnosti in zamisli velja, da se pojavljajo, živijo in se razvijajo v zgodo-vinskem kontekstu. Za dopolnitev zgodovinske podobe ali za osvežitev spomi-na na zgodovinske osebnosti in dogodke bralcem priporočamo nekaj spletnih strani, kjer bodo našli zgodovinske vire in kronologije, ki bi jim lahko bili v pomoč.1 Bibliografijo te knjige poleg jezikoslovnih del sestavljajo tudi refe-renčna dela, koristna za poglabljanje spoznanj o politični, družbeni in kultur-ni zgodovini sveta. Za navajanje, dopolnjevanje in preverjanje zgodovinskih in biografskih podatkov smo najpogosteje uporabljali izdajo Encyclopaedie Britan-nice iz leta 1996, pa tudi spletno izdajo http://www.britannica.com.

Prepričani smo, da nas navdih ne bo zapustil in da se bomo v morebitnem nadaljevanju te knjige v prihodnosti poglobili še v sodobne tokove glotodidak-tike od druge svetovne vojne do danes.

1 Viri: http://timelines.ws/, http://www.hyperhistory.com/online_n2/History_n2/a.html, http://www.history.com/wt.do, http://www.historyexplorer.net/, http://www.clio.co.yu/docs/polis.html (15. 3. 2009).

11Uvod

Uvod

Preučevanje zgodovinskega razvoja neke vede je korak k njenemu razumevanju in poznavanju. Utemeljenost v zgodovini ustvarja občutek svobode pri presoja-nju možnosti razvoja znanstvene misli, daje moč sodobnim idejam in spodbuja prihodnja dejanja ter potrjuje njihovo upravičenost. Ker se ukvarja »z drugim«, se poglablja v skrivnosti preučevanja drugih kultur in civilizacij ter približevanja tem kulturam in civilizacijam; pomaga nam, da bolje spoznamo sebe, da izstopimo iz svojega pogleda in zagledanosti vase ter da se bolje zavemo meja svojih zmožnosti.

Tako predmet raziskovanja, opazovan z zgodovinskega vidika, dobiva opore in oprijemališča, na katerih se vzpostavlja zavest o trajanju, tradiciji, spremem-bah, uglaševanju z zgodovinskimi in družbenimi okoliščinami ter prilagajanju potrebam sodobnega trenutka v časovni razsežnosti. Od tod potreba, da se loti-mo raziskovanja preteklosti učenja in poučevanja tujih jezikov.

Na tej poti nas spremljajo podrobne raziskave, opravljene v ZDA (Titone 1968 in Kelly 1969: njune raziskave so osredotočene na metode, veščine in teh-nike), v Italiji (Titone 974 in 1986; Pichiassi 1999), na Hrvaškem (Prebeg – Vilke 1977), v Veliki Britaniji (Howatt in Widdowson 2004, o zgodovini učenja in po-učevanja angleščine od leta 1400), v Franciji (Germain 2005; delno zajema tudi zgodovino institucionaliziranega izobraževanja in se osredotoča na francoščino, vendar vse predvsem s poudarkom na sodobnih metodah).

V številnih delih o glotodidaktiki ali metodiki poučevanja tujih jezikov v našem okolju se pogosto omenja zgodovinska razsežnost različnih načinov poučevanja tu-jih jezikov, zlasti omahovanje med dvema načinoma: prvim, usmerjenim v jezikovno rabo, in drugim, osredotočenim na analizo jezika. Pri obeh lahko govorimo o dveh nasprotujočih si načelih – načelu sinteze in načelu analize, ki sta izmenično prevla-dovali v posameznih zgodovinskih obdobjih in se udejanjali v številnih metodah.2

Pri nalogi, ki smo si jo zastavili, nas je vodila potreba, da zajamemo in povza-memo dostopne vire z namenom vzpostavitve družbeno-zgodovinske in civilizacij-sko-kulturološke vezi med obdobji učenja in poučevanja tujih jezikov v zgodovini. Zavedamo se, da smo bili v svoji nameri včasih presmeli glede na objektivne možno-sti zbiranja podatkov, pa tudi časovne, prostorske in spoznavne omejitve, zato smo prepričani, da se bomo k tej temi in knjigi še vrnili, jo razširili in dopolnili.

Zakaj sploh govoriti o učenju jezika in o zgodovini tega učenja?

2 Delni zgodovinski pogled na obdobje v učenju in poučevanju jezika, na katerega se nanaša ta knjiga, sta ponudila Naum Dimitrijevič (1966: 13–34) in Dušanka Točanac – Milivojev (1997: 5–14), ki sta se osre-dotočila predvsem na sodobne metode in pristope.

12 O učenju jezikov

Glotodidaktika? Kakšna veda je to?

Kdo se uči tujega jezika? So sposobnosti vseh ljudi enake? Kako se učiti? Kaj je predmet učenja? Tuji jezik, seveda, toda kateri in kakšen jezik? Drugi? Tuji? Do-datni? Materni? Etnični? Klasični? Narečje? Regionalni? Ali zgolj jezik? Kaj pa kultura, običaji, družbeno vedenje? Zakaj se učiti tujega jezika? Enega samega? Dveh? Treh? Skupaj ali sočasno? Kaj pa materinščina? Zakaj ta in ne tisti? Zakaj ta in tisti? Zakaj zdaj ta in ne isti kakor prej?

Če se učimo tujega jezika, pri kateri starosti naj se ga učimo? Pri dveh, treh, petih ali sedmih letih? Pri dvanajstih? Kaj pa odrasli? Vse življenje? Kako se ga učijo otroci? Pred materinščino, ko jo že obvladajo, ali sočasno z njo? Kje se učiti: doma, v šoli, v formalnih ali neformalnih okoliščinah? V institucionalizi-ranem sistemu? Kdo odloča o tem? Imajo države strategije učenja tujih jezikov? Po katerem programu? Kdo določa, kaj naj se uči? Zakaj? Kdo, zakaj in kako piše programe in za koga?

Kako se učiš jezika? Kako dolgo? Obstajajo standardi za to? Kaj so ravni? Kakšna kakovost znanja jezika je potrebna za opravljanje posameznih poklicev in vključitev v svet dela? Katerega jezika oz. katere zvrsti jezika se učiš, da bi se lahko učil, študiral? Je za poznavanje jezika treba znati samo jezik? Je treba ve-deti tudi kaj o jeziku? Katere zmožnosti je treba obvladati? Kako razumeti pisno besedilo? Kako brati? Kako se opismeniti v tujem jeziku in kaj pisati? Kako in kaj govoriti? Kako razumeti sogovornika ali sporočilo?

Kdo lahko poučuje vse to? Je za to dovolj samo znati tuji jezik? Kaj mora ve-deti učitelj, da lahko poučuje? Katera znanja, strategije in tehnike naj uporablja? Katere instrumente, sredstva in tehnologije? Kdo, kako in za koga piše učbeni-ke? Kakšne? Kako se ugotavlja napredek pri učenju? Kako se izvaja evalvacija? Kako se pripravljajo testi – kdaj, kako, za koga? Kakšen je njihov namen, smisel? Kaj se je dogajalo v zgodovini? Kako se je učil jezik?

Nanizali smo samo nekaj vprašanj, ki se postavljajo znotraj vede, imenovane glotodidaktika.

Glotodidaktika je veja uporabnega jezikoslovja, ki se posveča temeljnim vprašanjem učenja in poučevanja tujih jezikov, pri čemer uporablja objektivne, znanstvene metode in analize, pri katerih upošteva znanstvena merila, zasnova-na na ugotovitvah jezikoslovja, antropologije, psihologije, pedagogike in drugih znanstvenih disciplin.

Glotodidaktiko so desetletja istovetili z uporabnim jezikoslovjem oz. z uveljavljanjem stališč teoretičnega jezikoslovja pri pripravi in rabi didaktične-ga gradiva ter pri učni dejavnosti: pri formalističnem načinu se je pri pouku uporabljala deskriptivna slovnica, v nekaterih primerih tudi normativna; pri

13Uvod

strukturalističnem načinu se je pri poučevanju jezika uporabljala ameriška je-zikoslovna taksonomija; pri komunikativnem pristopu je bilo mogoče prepo-znati rabo pragmatičnega jezikoslovja (pragmalingvistike) in sociolingvistike. Včasih je bila glotodidaktika razumljena tudi kot raba psiholoških metod pri poučevanju (v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so takšne težnje doživele epi-stemološko kritiko).

Danes se glotodidaktika predstavlja kot interdisciplinarna veda, implicitno povezana s teoretičnimi vedami. Glotodidaktičnega raziskovanja ni brez teore-tične sestavine, osredotočene na razumevanje mehanizmov usvajanja in učenja jezika, katere namen je definirati postopke, tj. operativne in pragmatične sesta-vine, ki določajo metode in izbiro tehnik ter ustreznih tehnologij in aplikacij pri usvajanju, učenju in poučevanju jezika.

Omahovanja pri poimenovanju vede, ki obsega zapletena interdisciplinarna polja psihologije, sociologije, pedagogike, jezikoslovja, uporabnega jezikoslov-ja, nevro-, psiho- in sociolingvistike, statistike itd., izhajajo iz dveh temeljnih usmeritev, ki se danes prepletata in ju vse pogosteje razumemo kot eno samo vedo ali vsaj kot dva tesno povezana in dopolnjujoča se znanstvena tokova s skupnim ciljem. Izraz glotodidaktika (zloženka iz gr. glôtta, različica grške besede glôssa, jezik, in didaktika, veja pedagogike, ki se ukvarja z metodami poučevanja) se v nekaterih kulturnih in pedagoških okoljih uporablja vzporedno z izrazom metodika poučevanja jezika ali namesto njega, oba izraza pa sta danes zajeta v širše znanstveno polje: uporabno jezikoslovje.

Znanstvena javnost drugih tradicionalno priznanih znanstvenih disciplin je glotodidaktiko zapostavljala in podcenjevala; raje kot njeno teoretično in znanstveno plat je priznavala njeno strokovno, didaktično, praktično plat (z vsemi negativnimi implikacijami in konotacijami, ki so v akademskem svetu navadno povezane z odnosom do uporabnih ved). Hkrati je nastopala in se uveljavljala druga razsežnost glotodidaktike, teorija usvajanja (najpogosteje drugega jezika, pa tudi tujega jezika), ki se je začela naglo razvijati v petdesetih letih 20. stoletja.

Drugi jezik, J2 (angl. second language), je jezik, ki se ga učenec uči v okolju, v katerem je ta jezik sredstvo sporazumevanja in v rabi za jezikovno interakcijo v vsakdanjem življenju. V poimenovanju drugi jezik ni skrita nikakršna name-ra, da bi ta jezik označili glede na pomen ali raven ter vrstni red pri učenju ali usvajanju; poimenovanje ima zgolj sociopsiholingvistično vrednost.

Ta jezik je drugi le v razmerju do prvega jezika (J1), ki je lahko (prvi) jezik okolja, v katerem učenec živi, ali/in materni jezik. Kaj je drugi jezik, lahko ponazorimo s številnimi primeri: to je slovenščina, ki jo tuji študenti

14 O učenju jezikov

govorijo in se je učijo v Sloveniji, angleščina, ki jo govorijo emigranti v drža-vah, kjer je angleščina nacionalni jezik, italijanščina na dvojezičnem območju RS, in podobno.

V takšnih razmerah se učenec z novim jezikom, ki se ga uči in ga usvaja, seznani tudi v okolju, v katerem se znajde po pouku: na ulici, sliši ga po radiu in televiziji, v trgovinah, pri vsakdanjih nujnih opravkih, med sporazumeva-njem s stanodajalcem, na pošti, banki, postaji, med pogovorom s prijatelji in kolegi. Tako spoznava komunikativno in praktično funkcionalnost tega jezika. Povratna informacija (angl. feedback) je intenzivna, nenehna, razpršena in neprekinjena.

Na področju glotodidaktike se uporablja tudi izraz dodatni jezik (angl. additional language), najpogosteje za angleščino. Nanaša se na možnost, da učenci obvladajo več kot en drugi jezik, saj enojezičnost ni nujno izhodiščna točka za vse učence tujega jezika, ampak je veliko tudi takih, ki izbrani jezik »dodajo« v svoj repertoar, v katerega je vključen več kot en tuji oz. drugi jezik.

Tuji jezik, TJ (angl. foreign language), je jezik, ki se razlikuje od materne-ga in od jezika okolja. Učimo se ga (in ga tudi usvajamo) z namero: obiskuje-mo šole ali jezikovne tečaje. Pri učenju tujega jezika je (skoraj) edini jezikovni vnos (angl. input) tisti, ki ga zagotavlja učitelj ali posneto avdio- in videogra-divo, predvajano med učnim procesom. Komunikativna funkcionalnost (ob-čevanje v jeziku, ki se ga učenec uči) je pretežno omejena na točno določene, umetno ustvarjene interakcije v šolskem okolju. Povratno informacijo učenec dobi samo od učitelja.

Tuji jezik je torej vsak jezik, ki se ga učenec uči izven naravnega okolja nekega jezika: učenčev jezik okolja in/ali materni jezik sta v tem primeru drugačna od jezika, ki se ga učenec uči. To so v slovenskem javnem šol-skem sistemu predvsem (abecedno): angleščina, francoščina, italijanščina, nemščina, ruščina in španščina. Na jezikovnih tečajih v neformalnem iz-obraževanju pa so to tudi kitajščina, japonščina, portugalščina, poljščina, arabščina itd.

Nekateri teoretiki ne razlikujejo med usvajanjem, učenjem in poučeva-njem drugega in tujega jezika. A po našem mnenju je ta razlika bistvena za oblikovanje programa in za izid pouka, in sicer predvsem z vidika sestavljav-cev programa, pa tudi učiteljev in učencev. Vsi se namreč prilagajajo poseb-nim zahtevam omejenega vnosa (angl. input) in omejene povratne informa-cije, (sorazmerno redkim) stikom s tujim jezikom v točno določenem ritmu vsakotedenskih srečanj s točno določenim, nepreudarno skopim številom ur na leto ter prekinitvami med počitnicami ipd.. Poleg tega pouk najpo-gosteje poteka v velikih skupinah učencev, katerih znanje in sposobnosti so

15Uvod

različni, kjer ni mogoče govoriti o kakršnem koli spontanem kontekstu, kjer je usvajanje skrčeno na minimum in kjer je uspeh učencev večinoma odvisen od tega, kako spreten je učitelj in kakšna je njegova pripravljenost oz. želja, da uporabi svoje jezikovno in glotodidaktično znanje, seveda pod pogojem, da je ustrezno usposobljen.

Z novo zavestjo o enakopravnosti vseh dejavnikov, tudi jezikov in kultur znotraj večnacionalnih držav, z novimi migracijskimi gibanji in poslovno mo-bilnostjo v sodobnem globalističnem ali že postglobalističnem svetu se zadnja leta pojavlja tudi jasno izoblikovana potreba po stabilnem, definiranem znanju tujih jezikov, posebno v državah, v katere pljuskajo valovi imigrantov in delovne sile, ki s svojimi družinami ter z vsemi socialnimi, kulturnimi, izobraževalnimi in drugimi potrebami po vključevanju njih samih in njihovih družin v novo življenje in svet dela: tu živijo naprej, in sicer v okolju zanje običajno novega, drugega jezika.

Posebna spodbuda za razvoj glotodidaktike v Evropi so bila enotna poli-tična stališča Evropske unije, ki temeljijo na javno predstavljeni in sprejeti ter uradno potrjeni enakosti vseh jezikov skupnosti, v udejanjanje tega pa so vlagali in vlagajo veliko znanstvenega truda in finančnih sredstev.

V anglosaških, pa tudi drugih okoljih obstajata dve smeri, o katerih smo že govorili: second language acquisition (SLA) in methodology of language teaching ali samo language teaching (ali zelo specificirano English Language Teaching, ELT); v ru-ščini se uporabljata sinonimna izraza методика обучения иностранным языкам (slov. metodika poučevanja tujih jezikov) in лингводидактика (slov. »lingvodi-daktika«); v nemščini Sprachlehr- und Sprachlernforschung (slov. raziskovanje pou-čevanja in učenja jezika) in Fremdsprachendidaktik (slov. didaktika tujih jezikov).

V frankofonski znanstveni in pedagoški praksi se uporablja izraz didactolo-gie (slov. didaktika), sodobni francoski glotodidaktiki pa suvereno uporabljajo izraz didactique des langues-cultures, DLC (slov. didaktika jezikov in kultur); v špan-ski teoriji in praksi naletimo na izraz adquisición de segundas lenguas (gre za do-besedni prevod anglosaškega izraza second language acquisition), pa tudi didáctica de la enseńanza de lenguas extranjeras/segundas lenguas (slov. didaktika poučevanja tujih/drugih jezikov), za samo španščino kot tuji jezik pa la enseńanza de espańol como lengua extranjera (slov. didaktika španščine kot tujega jezika) ali na kratko la enseńanza de E/LE.

V italijanski znanstveni praksi se od leta 1968 (De Mauro 2000) uporablja izraz glottodidattica, če se govori o disciplini, ki se ukvarja z usvajanjem, učenjem in poučevanjem tujih jezikov v sinhronem in diahronem kontekstu, izraz di-dattica dell’italiano come lingua seconda/straniera (slov. didaktika italijanščine kot

UCENJEZIK

9 789612 375225

ISBN 978-961-237-522-5

JEZIKUCENUCENJEZIKUCENJEZIKUCENUCENUCEN

JULIJANA VUČO

O UČENJU JEZIKOVPOGLED V ZGODOVINO GLOTODIDAKTIKE: OD PRADAVNINE DO DRUGE SVETOVNE VOJNEOddelek za romanske jezike in književnostiLjubljana 2012

Knjiga O učenju jezikov je kro-nološko potovanje skozi šest tisoč let staro zgodovino za-pisov o učenju in poučevanju jezikov. Zajema in združuje mnogo virov ter na ta način vzpostavi povezavo med zgodo-vinskimi obdobji in učenjem tujih jezikov skozi čas.

Avtorica sledi učenju tujih jezikov od prvih fragmentar-nih podatkov iz časa Sume-rijcev preko obdobja velikih civilizacij (Egipt, stara Grčija, stari Rim), slabše raziskanega srednjega veka in prvih jasnih povezav lingvističnih študij z

učenjem tujega jezika v rene-sansi, vse do 16., 17., 18. in 19. stoletja, ko je bilo učenje tujih jezikov spodbujeno zaradi raz-iskovanja novega sveta. Poto-vanje skozi čas sklene v prvi polovici 20. stoletja, ko se je začela 2. svetovna vojna; takrat je učenje tujih jezikov pridobi-lo vso svojo multidisciplinarno širino ter se začelo povezovati z vedami, kot so lingvistika, pe-dagogika in psihologija.

Integralna zgodovina učenja jezikov na enem mestu!

JULI

JANA

VUČ

O: O

UČE

NJU

JEZI

KOV

PO

GL

ED

V Z

GO

DO

VIN

O G

LO

TO

DID

AK

TIK

E: O

D P

RA

DAV

NIN

E D

O D

RU

GE

SV

ET

OV

NE

VO

JNE