Nomotehnične smernice

NOMOTEHNIČNE SMERNICE

ZALOŽBA

© Urad ni list Re pub li ke Slo ve ni je, 2008. Vse pra vi ce pri dr ža ne.Brez pi sne ga do vo lje nja za lož ni ka je pre po ve da no re pro du ci ra nje, di stri bui ra nje, jav na priob či tev, pre de la va ali dru ga upo ra ba te ga av tor ske ga de la ali nje go vih de lov v ka kr šnem ko li ob se gu ali po-stop ku, vključ no s fo to ko pi ra njem, ti ska njem ali shra ni tvi jo v elek tron ski ob li ki. Ta ko rav na nje je, ra-zen v pri me rih iz 46. do 57. čle na Za ko na o av tor ski in so rod nih pra vi cah, kr ši tev av tor ske pra vi ce.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

340.13(497.4)(094)

NOMOTEHNIČNE smernice / [izdajatelj] Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. - 2., spremenjena in dopolnjena izd. - Ljubljana : Uradni list Republike Slovenije, 2008

ISBN 978-961-204-418-3

241188864

NOMOTEHNIČNESMERNICE

LJUBLJANA 2008

SLUŽBA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA ZAKONODAJO

DRUGA, SPREMENJENA IN DOPOLNJENA IZDAJA

2008

5

Drugi, dopolnjeni izdaji Nomotehničnih smernic na pot

Nomotehnika je prej kot veda ali znanost – obrt. Obrt pisanja kvalitet-nih predpisov. Kvaliteta predpisa je v prvi vrsti odvisna od njegove vsebine, od tega, ali predpis normira prava vprašanja, ali država (ali drug normo-dajalec) skozi predpisovanje in prepovedovanje različnih ravnanj uspešno usmerja družbeni razvoj in uveljavlja pravila poštenega in pravičnega sožit-ja med ljudmi, ne da bi jim postavljala nepotrebne zahteve in povzročala težave pri njihovem vsakdanjem življenju in delu. Predpisi ustvarjajo pravno okolje za sproščeno in mirno reševanje nasprotij, ki jih prinašajo različni in-teresi v družbi. Urejen, jasen in konsistenten pravni red države je pogoj nje-nega dobrega funkcioniranja, državljanom razumljivi, brez težav izvršljivi in čim bolj trajni predpisi pa krepijo zaupanje v pravni red in zagotavljajo spoštovanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Da bi se ti ideali lahko uveljavljali, ni dovolj zgolj modra in predana po-litika, občutljiva za probleme v družbi, ki daje skozi demokratične institute volitev politične impulze za njihovo reševanje. Pri prelivanju političnih zamis - li in zahtev v pravo se zelo hitro pokaže kot prav tako nepogrešljiva vloga pisca predpisa, pravnika redaktorja, ki bo te zamisli prelil v ustavno skla-den, pravnosistemsko pravilen in nomotehnično ustrezen predpis. Pri tem pravnik redaktor po najboljših močeh sledi političnim zahtevam, ki so se-veda povsem legitimne in so to legitimnost navsezadnje dobile na volitvah, hkrati pa si prizadeva oblikovati jasne in nomotehnično pravilne norme in opozarja na neskladja z ustavo, z drugimi zakoni, na nejasnosti, nedoreče-nosti, podnormiranost ureditve in podobno.

Ko se kot predstavniki Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo srečujemo z drugimi podobnimi službami po Evropi (podobne službe imajo v tej ali drugi obliki vse države), ugotavljamo, da so naši problemi povsem enaki: želje politike, da bi neko zamisel izpeljala čim hitreje, brez nadležnih pripomb pravnikov redaktorjev, želje po tem, da bi dobili potrditev neustav-

6

nih ali nezakonitih rešitev in jih tako politično legitimirali, pogosto tudi želje po namerno nejasnih formulacijah v predpisu, da bi bilo zanje mogoče do-seči politični kompromis …

Vendar v teh razgovorih vedno znova ugotavljamo, da mnenja zakono-dajno pravnih služb politika praviloma spoštuje, bodisi, ponekod, pod pret-njo, da sicer znajo poskrbeti za to, da tak zakon kaj kmalu pade na ustav-nem sodišču ali, pogosteje, iz zavedanja, da neka nepremišljena, v predpisu slabo izpeljana rešitev skoraj vedno začne povzročati težave, ki niso v inte-resu nikogar. In če jo pravočasno opazimo in nanjo opozorimo, je vztrajanje pri taki neprimerni rešitvi nesmiselno, čeprav, vsaj pri nas, vse prepogosto. Veliko modreje bi bilo takšno določbo še enkrat premisliti in najti ustrezno, sprejemljivo rešitev. Kljub načelnemu zavzemanju za sodelovanje z javnost-mi, za ocenjevanje vplivov predpisov, kljub poslovniškim določbam, ki da-jejo vsaj nujno potreben čas za premišljeno sprejemanje predpisov, je naš pravnik redaktor vse prepogosto v položaju, ko mu časovni okviri ne omo-gočajo temeljitega pregleda predpisa, kaj šele, da bi pripravljalec predpisa ustrezno ocenil stanje, pričakovane posledice (tudi fi nančne) predlaganih sprememb, proučil alternativne možnosti, ki so pogosto zgolj v boljšem iz-vajanju obstoječega predpisa …

Izdelava dobrega predpisa je dolgotrajno, zahtevno in natančno delo, za katero predvsem potrebujemo čas. Če to delo dobro opravimo, se nam ta čas vrne takrat, ko predpisa ni treba takoj spreminjati in dopolnjevati, saj je ustrezno »prijel« in uresničil svoje cilje. In vrne se nam lahko stoterno ali tisočerno, ko predpis ne povzroča večjega števila sporov, omogoča njihovo učinkovito reševanje in sankcioniranje protipravnih ravnanj.

V naši državi se veliko ukvarjamo s predpisi in predpisovanjem, vpra-šanje pa je, ali to delamo dovolj kvalitetno, dovolj premišljeno, dovolj smotr-no. Poleg prevelike hitrosti sprejemanja predpisov je zelo problematična prepogosta praksa uporabe zunanjih strokovnjakov in zanemarjanja lastne državne uprave, ki v drugih državah vsekakor sama piše zakone in zunanje strokovnjake uporabi predvsem za pomoč pri posameznih, posebej teore-tičnih vprašanjih, težko pa je nanje prevaliti normiranje vrste kompleksnih vprašanj, s katerimi se sooča država.

Dopolnjene in s primeri razširjene nomotehnične smernice so namenje-ne v pomoč vsakomur, ki se ukvarja s pisanjem in redakcijo predpisov. Z nji-mi želimo dati uporabniku neko osnovno informacijo in vtis o kompleksno-sti problematike normiranja, hkrati pa tudi nek zavezujoč standard pravil in primerov pravilnega oblikovanja predpisov, tudi pri pripravi nacionalnih

7

predpisov, s katerimi se izvajajo uredbe, odločbe in sklepi Evropske unije ter prenašajo določbe direktiv Evropske unije v pravni red Republike Slovenije.

Sodelavci Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, ki smo smernice pripravili – mag. Borut Šinkovec kot avtor večine I. dela knjige ter Katja Božič in Gordana Lalić kot avtorici II. dela knjige – želimo, da bi prenovljene smernice prispevale k boljši pripravi predpisov in da bi bra-lec našel v njih odgovore na čim več vprašanj, ki bi se mu pri tem lahko zastavljala. Upamo tudi, da bo nov koncept smernic, podkrepljen s prime-ri, shematskimi prikazi in stvarnim kazalom, za kar gre posebna zahvala Mateji Tamari Fajs, Marjani Glušič, Maji Štefančič in Katji Božič, ob novi po-dobi knjige uporabniku ponudil možnost spoznavanja in poglobljenega preučevanja nomotehničnih priporočil na še prijaznejši način. Seveda pa je treba po udariti, da dobrega pravnika redaktorja naredijo predvsem iz-kušnje in teh ta knjižica ne more nadomestiti. Vendar naj bralca to ne pre-straši – tudi najboljši pravnik redaktor je nekoč nerodno oblikoval svoj prvi predpis.

dr. Janez Pogorelec,direktorSlužbe Vlade Republike Slovenijeza zakonodajo

9

Kazalo

Prvi delPRAVILA IN USMERITVE ZA PISANJE PRED PISOV . . . . 13

UVOD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15TEMELJNO VPRAŠANJE IN METODE NORMIRANJA . . . . . 19

TEMELJNI NAČINI NORMIRANJA . . . . . . . . . . . . . 20TAKSATIVNO NORMIRANJE . . . . . . . . . . . . . . . 21EKSEMPLIFIKATIVNO NORMIRANJE . . . . . . . . . . . . 22ABSTRAKTNO NORMIRANJE . . . . . . . . . . . . . . . 23

NOTRANJA UREDITEV IN SESTAVNI DELI PREDPISA . . . . . 27STRUKTURNE ENOTE (DELI) PREDPISA . . . . . . . . . . 28NOTRANJI SESTAVNI DELI PREDPISA . . . . . . . . . . . 34Splošno . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34Preambula, promulgacija in pravna podlaga . . . . . . . . 34Naslov predpisa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37Uvodni del predpisa . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39Osrednji del predpisa . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39Posebne določbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40Kazenske določbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41Prehodne in končne določbe . . . . . . . . . . . . . . 47Enotna identifi kacijska oznaka predpisa . . . . . . . . . . 55

JEZIKOVNO IZRAŽANJE V PREDPISIH . . . . . . . . . . . 57POSEBNI PRIMERI PISANJA, IZRAŽANJA IN DOLOČANJA VPREDPISIH . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65

DOLOČANJE OBVEZNOSTI . . . . . . . . . . . . . . . 65DOLOČANJE DOVOLJENOSTI V PREDPISIH . . . . . . . . . 66

10

DOLOČANJE IZJEM . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67PRAVNA TERMINOLOGIJA . . . . . . . . . . . . . . . . 68IZRAŽANJE V NOVELAH . . . . . . . . . . . . . . . . 69RABA ŽENSKEGA IN MOŠKEGA SPOLA ZA OZNAČEVA NJE OSEB (SUBJEKTOV) V PREDPISIH . . . . . . . . . . . . . . . 74CITIRANJE OBJAV PREDPISOV . . . . . . . . . . . . . . 77PISANJE DATUMOV V PREDPISIH . . . . . . . . . . . . . 78PISANJE ŠTEVIL . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79PISANJE DENARNIH ZNESKOV . . . . . . . . . . . . . . 80RABA KRATIC IN OKRAJŠAV . . . . . . . . . . . . . . . 82NAŠTEVANJE V PREDPISIH . . . . . . . . . . . . . . . 82UPORABA VEZNIKOV . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84INTERPUNKCIJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85

SKLICEVANJE V PREDPISIH IN ANALOGIJA . . . . . . . . . 87

VELJAVNOST PRAVNIH PREDPISOV . . . . . . . . . . . . 99ZAČETEK VELJAVNOSTI PRAVNIH PREDPISOV . . . . . . . 99PRENEHANJE VELJAVNOSTI PRAVNIH PREDPISOV . . . . . 105

SPREMEMBE PRAVNIH PREDPISOV (ZAKONSKE NOVELE) . . 115

IZVRŠILNI PREDPISI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127

RETROAKTIVNOST . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 135

PREČIŠČENA BESEDILA ZAKONOV (IN DRUGIH PREDPISOV) 145POPRAVKI PRAVNIH PREDPISOV . . . . . . . . . . . . . 155

Drugi delPOSEBNOSTI PRI IZVAJANJU IN PRENAŠANJU PRAVNIH AKTOV EVROPSKE UNIJE V PRAVNI RED REPUBLIKE SLOVENIJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 159

UVOD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 161PRAVNI RED EVROPSKE UNIJE . . . . . . . . . . . . . . 163

PRIMARNA ZAKONODAJA . . . . . . . . . . . . . . . . 163SEKUNDARNA ZAKONODAJA . . . . . . . . . . . . . . 164

TEMELJNA NAČELA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 165AVTONOMNOST . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 165

11

PRIMARNOST . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 166NEPOSREDNA UPORABNOST/NEPOSREDNI UČINEK SEKUN-DARNIH PREDPISOV SKUPNOSTI . . . . . . . . . . . . . 167

IZVAJANJE IN PRENOS PREDPISOV SKUPNOSTI V NACIONALNI PRAVNI RED . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171

IZVAJANJE UREDB V NACIONALNEM PRAVNEM REDU . . . . 172PRENOS DIREKTIV V NACIONALNI PRAVNI RED . . . . . . 174Načini prenosa direktiv . . . . . . . . . . . . . . . . . 175Vpliv pravne narave sprememb in dopolnitev (novel) na prenos direktive . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 176Prenos določb direktive, ki napotujejo na druge predpise Skupnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 178IZVAJANJE ODLOČB IN SKLEPOV . . . . . . . . . . . . 179PRAVNA PODLAGA . . . . . . . . . . . . . . . . . . 179NAVAJANJE IN SKLICEVANJE NA PREDPISE SKUPNOSTI . . . 180Naslov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 182

UREDBA (ODLOČBA, SKLEP) . . . . . . . . . . . . . 182DIREKTIVA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185RAZLIČNI PREDPISI . . . . . . . . . . . . . . . . 186

Navajanje v 1. členu . . . . . . . . . . . . . . . . . . 186ELEMENTI NAVEDKA V 1. ČLENU . . . . . . . . . . . 186NAVAJANJE VEČ PREDPISOV . . . . . . . . . . . . . 190

Sklici znotraj besedila . . . . . . . . . . . . . . . . . . 192

STVARNO KAZALO . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 195

PRVI DEL

PRAVILA IN USMERITVE ZA PISANJE PREDPISOV

15

UVOD

Skrb in odgovornost za raven kakovosti pravnih predpisov sta se-stavni del prizadevanj za uspešno delovanje in ohranjanje pravne države. Predpisi so tista podlaga pravne države, s katero je določen njen pravni red, urejeno delovanje državnih organov, ravnanje pravnih subjektov in njihova medsebojna pravna razmerja. Vsebinsko ustrezni, pravno pra-vilni in nomotehnično urejeni, skratka dobri predpisi so samo eden od številnih pogojev, vendar pa hkrati nepogrešljiv pogoj za učinkovitost prava in dobro delovanje države kot pravne države. Predpisi se spreje-majo in izdajajo zaradi njihove pravno obvezne, normativne vsebine. Vsebina predpisa pa mora biti razumljiva, nedvoumna, uporabna in izvrš-ljiva. Taka raven predpisov je lahko dosežena samo, če so predpisi tudi nomotehnično ustrezno pripravljeni in sestavljeni. Predpisi morajo biti oblikovani, njihova vsebina pa izražena po pravilih vede o izdelavi prav-nih predpisov (nomotehnike) kot specifi čnega področja pravne vede in znanja. Predpisi morajo biti tudi pravno pravilni, kar zlasti pomeni, da so v skladu z ustavo in zakonom, da jih izdajo za to pristojni organi in po (v) za to predpisanem postopku. Toda že samega izpolnjevanja teh pogo-jev ni lahko ugotavljati in preverjati, če predpis ni vseskozi (tudi) nomo-tehnično ustrezen. Pri izvrševanju v praksi pa slabo pripravljen predpis povzroča vrsto težav in problemov pri tolmačenju in izvajanju, v vsakem primeru pa tudi zmanjšuje pravno varnost in zaupanje v pravo, kar sodi med sestavine pravne države.

Dobro strokovno obvladanje nomotehnike je sicer nepogrešljiv pogoj za izdelavo »tehnično« ustreznih pravnih predpisov. Vendar pa same nomotehnične smernice tega znanja ne morejo zagotoviti – kveč-jemu lahko k temu samo v manjšem obsegu dodatno prispevajo.

Pravi in temeljni pomen nomotehničnih smernic, ki jih imajo s tako ali podobno označbo tudi druge primerljive države, ni v učenju nomo-

Nomotehnične smernice

16

tehnike, niti niso smernice učbenik nomotehnike, temveč so v prvi vrsti namenjene temu, da bi njihovo poznavanje in upoštevanje zagotavljalo določeno standardno raven kakovosti in poenotenja nomotehničnih re-šitev, ki jih je treba upoštevati pri pripravi in sestavi predlogov pravnih predpisov. Nomotehnične smernice so splošna strokovna osnova, pripo-moček in instrument za pripravo besedil osnutkov oziroma predlogov pravnih predpisov. Poenotenje pravil in prakse pri redigiranju pravnih predpisov tudi že samo po sebi pomeni dvig splošne ravni kakovosti be-sedil pravnih predpisov. Enake nomotehnične rešitve za enaka vprašanja pomenijo red na tem področju in krepijo pravno varnost ter zaupanje v pravo. Brez takega poenotenja lahko pri tolmačenju predpisov pride do iskanja razlik o pomenu nečesa v istem ali drugem predpisu, kjer razlike v resnici ni, ali pa se spregleda razlika tam, kjer in kolikor je resnično po-trebna in podana.

Obseg in raven nomotehničnega poenotenja predpisov in nomo-tehničnih rešitev v njih povečujeta tudi kvaliteto predpisov v celoti, po drugi strani pa preprečujeta in odvračata od takih nestrokovno ali površ-no pripravljenih besedil predpisov, ki zaradi nekvalitete v pravni red ne sodijo, in ne bi smeli niti priti na uradno pot postopka sprejemanja do-ločenega predpisa. Ob navedenem se tudi kaže, kakšna je narava obvez-nosti poznavanja in upoštevanja nomotehničnih smernic, kaj pomeni njihovo neupoštevanje, pa tudi, komu so v praksi v resnici namenjene.

Nomotehnične smernice niso predpis. Odmik od njihovih priporo-čil (kar smernice v resnici so) torej ne pomeni kršitve kakšnega predpisa, temveč kršitev enotnosti (poenotenja) pri sestavi predpisov, čemur so v temelju namenjene, in (verjetno) nomotehnično slab oziroma neustrezen predpis. Na tak način namen smernic ne more biti uresničen, večje neupoš-tevanje pa seveda tudi vodi v stanje, kot da bi jih sploh ne bilo. Vendar se take splošne ugotovitve ne nanašajo na številne skrbne in visoko strokov-ne pravnike redaktorje, pri katerih delu je v teh smernicah zajeta vsebina že upoštevana; smernice namreč glede vseh temeljnih vprašanj upoštevajo in povzemajo našo že ustaljeno strokovno prakso urejanja teh vprašanj in izhajajo iz nje. Po drugi strani pa neupoštevanje ali (v prihodnje) nepozna-vanje teh smernic pomeni tudi določeno strokovno neodgovornost. Pri tem pa smernice ne vežejo v smislu, da nikoli ničesar ne bi smelo biti reše-no in v praksi urejeno tudi drugače, kot je v njih priporočeno. Nasprotno, kadar pravnik redaktor tako pot najde, ali (in) če temu sledi oziroma novo rešitev sprejme in osvoji (tudi) praksa, ki potrdi novo oziroma boljšo reši-

17

tev od obstoječe, bo to lahko samo dobrodošlo in ob svojem času gotovo tudi upoštevano (vključeno) v novo, posodobljeno izdajo nomotehničnih smernic. Smernice v tem smislu torej niso (pravzaprav nikoli) dokončne, temveč spremenljive in odprte za razvoj in izboljšave, do katerih pa po naravi stvari ne more priti kar čez noč; v glavnem namreč, kot rečeno, ven-darle temeljijo na spoznanjih in izkušnjah dolgoletne, zlasti naše domače, pa tudi tuje primerljive nomotehnične prakse, tradicije in izkušenj. Tisto, kar se kljub možnim izboljšavam, spremembam in prilagoditvam ne spre-meni in ne spreminja, pa je skrb oziroma prizadevanje za jasne, precizne in razumljive predpise; spremenijo se lahko samo načini, kako to v največji in najboljši meri tudi v praksi dosegati in uresničevati.

Osnovni namen in pomen nomotehničnih smernic jih jasno razme-juje od tega, da bi lahko bile tudi učbenik nomotehnike. Mestoma nekoliko širša obrazložitev ali utemeljitev je namenjena večji nazornosti in jasnosti, ne pa poučevanju. Smiselno enako velja tudi za nekatere primere, ko je bilo treba zavzeti stališče zaradi opaženih večjih ali pogostejših razlikovanj in različnih tolmačenj in uporabe v praksi. Samo v dokaj omejenem obse-gu torej lahko smernice služijo tudi – prej utrditvi obstoječega znanja kot pa (šele) pridobivanju novih strokovnih spoznanj. Smernice pa, ker niso učbenik, tudi niso namenjene za neposredno rabo pravnikom, ki še ni-majo potrebnega strokovnega znanja o nomotehniki in ustrezne prakse, še manj pa seveda nepravnikom, ki visoko kvalifi ciranega in specifi čnega dela redigiranja pravnih predpisov nikakor ne morejo uspešno opravlja-ti, zato jim v praksi tudi ne bi smelo biti zaupano. To niso dela in naloge, ki bi jih enako kvalitetno lahko opravljal specializirani pravnik redaktor z dolgoletno prakso – enako dobro in kvalitetno pa tudi vsak drug. Nasprot-no, smernice so v bistvu sestavljene dovolj razumljivo in preprosto ravno zato, ker dobro poznavanje nomotehnike pri njihovih uporabnikih pred-postavljajo; zato ne poučujejo, temveč sledijo svojemu temeljnemu cilju, ki je preprosto v dvigu kvalitete predpisov s poenotenjem strokovne ravni redigiranja besedil predpisov v praksi. Zamenjava smernic z učbenikom bi bila tako zavajajoča in zmotna, za nepoučenega pravnega laika, ki bi želel iz njih črpati zadostno potrebno znanje in na tej podlagi sam začeti redigi-rati pravne predpise, pa pravzaprav lahko celo v tem smislu prej škodljiva kot koristna.

Nadaljnje, še podrobnejše utemeljevanje in pojasnjevanje pome-na teh nomotehničnih smernic bi morda prej zameglilo njihovo temelj-no vlogo in namen kot pa prispevalo k večji razjasnitvi stvari. Poleg tega

Uvod


18

pa lahko resnično pozitivno vlogo, ki naj jo smernice imajo pri izbolj-šanju kakovostne ravni naših predpisov, potrdijo samo praksa in odzivi praktikov pri njihovi uporabi. Nekoliko svojevrsten del svoje naloge pa te smernice, kot novost pri nas, v resnici odigrajo že s samim obstojem. Koristna in dobrodošla bi morala namreč biti vsaka oblika in predstavi-tev te tematike v javnosti, ki poudarja in opozarja na veliko vlogo in po-men kvalitete pravnih predpisov za vsako demokratično pravno državo, ki hoče to biti in ostati, tako sama kot taka, kot tudi v stiku, sodelovanju in povezavah s širšimi oblikami združevanj in sodelovanja v sodobnem svetu.

Kjer so, zaradi primere oziroma v ilustracijo, navedeni konkretni predpisi, pa njihova objava ni posebej navedena, so mišljeni ob izdaji teh smernic veljavni predpisi, kolikor ne gre (z vidika našega veljavnega prav-nega reda) morda tudi za historične predpise. V vsakem primeru je tako poskrbljeno, da lahko za primero navedeni predpis uporabnik večinoma brez težav tudi sam poišče in preveri.

Prav tako so dodani primeri k robnim številkam. Večina primerov je citatov z dodanimi viri, ostali ilustrativni prikazi pa so bodisi popravlje-ni konkretni primeri (z opombo, da gre za primer, popravljen v skladu s pravili teh nomotehničnih smernic) bodisi izmišljeni primeri oziroma shematski prikazi.

Zaradi razmeroma podrobne členitve obravnavane materije in lažjega (ponovnega) iskanja določenih mest v besedilu je na začetku vsakega odstavka dodana ob robu tekoča številka (robna številka). Tako označevanje omogoča tudi precizno notranje sklicevanje na dru-ga ustrezna mesta v besedilu, kar si lahko uporabnik po lastni oceni še sam dopolni. Omogoča pa tudi smotrno iskanje posameznih mest in potrebn ih poudarkov v stvarnem kazalu, kar besedilo skupaj z nomo-tehničnimi primeri strne v pregledno, zlasti pa uporabno celoto.

19

TEMELJNO VPRAŠANJE IN METODE NORMIRANJA

Pred vprašanjem, kako normirati, je v konkretnem primeru – zlasti če gre za novo materijo normiranja – včasih še zelo umestno vprašanje, ali sploh normirati (urediti s pravnim predpisom). Pravno normiranje je samo eden od načinov urejanja družbenih razmerij, in od teh mno-ga niso primerna za pravno urejanje. Pravilen odgovor na vprašanje normiranja določene materije (družbenega razmerja) terja pravilen odgovor na vprašanje, ali je pravna ureditev (urejenost) v konkretnem primeru – če je logično in pravno sploh možna – koristna, oportuna, smiselna ali celo nujno potrebna. Pravnik redaktor pravnih predpisov je strokovnjak z dodatnimi (posebnimi) znanji. Ker ni zakonodajalec, o na-vedenih vprašanjih ne bo odločal, mora pa biti sposoben in pripravljen, da o njih svetuje in poda svoje mnenje – tudi kadar k temu ni izrecno poklican, vendar oceni, da je to potrebno. V njegovo nomotehnično znanje in odgovornost spada namreč tudi zavedanje, da napačne od-ločitve na teh področjih vodijo tudi v stanje podnormiranosti ali hiper-normiranosti pravnega reda. Čeprav je idealno stanje stopnje in obse-ga normiranosti (pravne urejenosti) družbenih razmerij nedosegljivo, lahko tudi strokovno znanje in skrbnost pravnikov redaktorjev veliko prispevata k zelo dobremu stanju in rezultatom na tem področju.

Vprašanje, ali sploh normirati, se lahko postavi oziroma vrne tudi v obr-njeni obliki: ali že normirano (pravno predpisano in urejeno) derogirati, ker se pokaže, da bodisi ni bilo pravilno sploh pravno urediti, bodisi da zaradi spremenjenih okoliščin (razmer) ni več koristno, oportuno, smi-selno ali potrebno pravno regulirati.

Pri iskanju pravilnih odgovorov glede normiranja (oziroma deregulacije) v konkretnem primeru so lahko opora in vodilo davna pravnofi lozofska

11

22

33


20

spoznanja, zapisana tudi v strokovni literaturi s področja pravoznanstva in (posebej) nomotehnike. Z vidika posameznika je vsako pravno normi-ranje hkrati že tudi omejevanje. Kljub nesporni potrebnosti in koristnosti za posameznika in družbo kot celoto mora zato pravno urejanje imeti svoje meje. Iz literature, ki poglobljeno obravnava ta vprašanja s pravnih in fi lozofskih vidikov, je možno izhodiščno stališče strniti in povzeti v na-slednjo temeljno orientacijo in vodilo: v dvomu raje ne pravno regulirati, temveč pustiti določeno razmerje pravno neurejeno, kot pa da bi ga (ker obstaja dvom) uredili napačno, preuranjeno ali brez potrebe (ali celo vse troje skupaj). Ker pravna urejenost ni edini način urejanja družbenih razmerij, pravna neurejenost kakšnega (sicer) relevantnega razmerja ali ravnanja nikoli ne pomeni hkrati tudi popolne neurejenosti. Že s samo odločitvijo o normiranju (sploh) zakonodajalec sprejme neko pomemb-no, ključno odločitev, čeprav je včasih zastrta z vsebino normiranja.

Podobno kot druge, tudi naša ustava na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih sicer (ustava kot predpis) določa in ureja, samo pod izrecno določenimi pogoji dovoljuje samo način uresničeva-nja predpisati in urejati z zakonom (drugi odstavek 15. člena). Tudi taka ustavna ureditev pomensko upošteva dejstvo, da pravno urejanje (z za-konom) hkrati pomeni tudi že omejevanje (primerjaj št. 3).

TEMELJNI NAČINI NORMIRANJA

Temeljna opredelitev predpisov glede na njihovo vsebino je v tem, da se s predpisi (s pravnimi pravili, ki jih vsebujejo) določeno ravnanje zapo-veduje, prepoveduje, dovoljuje, kaznuje (misel, zapisana že v Digestah). Nomotehnika določa pravila in načine, kako se to v pisnem jeziku pravne norme pravilno in jasno izrazi in določi. Temeljni načini, s katerimi sploš-ni pravni akt (predpis) navedene vsebine v svojih normah izrazi (dolo-či), so taksativno normiranje, eksemplifi kativno normiranje in abstraktno normiranje.

44

55

Temeljno vprašanje in metode normiranja

21

TAKSATIVNO NORMIRANJE

Taksativno normiranje je v tem, da norme (takega predpisa) veljajo samo za tiste (določene) primere, ki jih norma določa in ureja. V tem smi-slu – tudi če po obliki ne gre za pravo naštevanje, so ti primeri, vsebin-sko gledano, v normi (predpisu) taksativno »našteti«. Krog primerov, ki jih tak predpis (ali posamezna norma) ureja, je namreč zaprt in (s tem) zaključen. Vsi primeri, ki jih je zakonodajalec hotel s predpisom urediti, so urejeni; za druge pa ta predpis ne velja oziroma se ne uporablja. Tako normiranje izključuje tudi vsako možnost uporabe analogije (kot me-tode normiranja, pa tudi kot metode interpretacije predpisov). Še več, tako normiranje, pravilno uporabljeno, terja tako precizne formulacije v izražanju, da možnosti za kakršnokoli uporabo analogije sploh ni; če bi bila, se hoteno taksativno normiranje ni posrečilo, ker nomotehnični izdelek ne odraža volje in namena zakonodajalca. To se lahko zgodi že z rabo ene same, v tem primeru napačne besede (npr. besede »zlasti« ali »podobno«).

Taksativno normiranje je bila historično prva metoda normiranja sploh. Uporablja se tudi danes, v dveh različnih oblikah. V samostojni obliki se uporablja redko. Tak je predpis, ki (razen morebitnih prehodnih in konč-nih določb) vsebuje (ureja) samo taksativno navedene primere in niče-sar drugega (glej npr. Uredbo o določitvi zneska trošarine za energente, Uradni list RS, št. 140/06). Pogosto pa se taksativno normiranje uporablja kot del (v delu) predpisa, v njegovih posameznih normah, ob sicer (pre-vladujočem) abstraktnem normiranju.

Predpisi, ki vsebujejo samo taksativno normiranje (samostojna taksativ-nost, taksativnost v samostojni obliki), se ne smejo izenačiti ali zamenjati s tako imenovanimi singularnimi predpisi (glej št. 12).

Posebna oblika taksativnosti je lahko tudi značilnost nekaterih specifi č-nih zakonov oziroma normiranja v njih. To bi popolnoma veljalo za po-sebni del Kazenskega zakonika, če naša pravna ureditev ne bi dopuščala tudi t. i. stranske kazenske zakonodaje (glej prvi odstavek 9. člena Kazen-skega zakonika, Uradni list RS, št. 55/08). V pravnih ureditvah, ki stranske kazenske zakonodaje ne dopuščajo, je »naštevanje« kaznivih dejanj v Kazenskem zakoniku taksativno. Drug tak primer pri nas je Zakon o pre-

66

77

88

99


22

krških zoper javni red in mir; tak naslov zakona bi morali tolmačiti, kot da taksativno določa in ureja (sankcionira) kaznovanje vseh prekrškov zoper javni red in mir oziroma vsekakor vseh tistih, ki so kot taki določeni z zakonom.

Taksativno normiranje se včasih označuje tudi kot kazuistično normira-nje, kar pa je napačno. Kazuistično normiranje je lahko le skupen izraz za taksativno in eksemplifi kativno normiranje – med katerima je velika razlika, oba pa v temelju izhajata iz urejanja primerov oziroma s primeri (casus). Izraz »kazuističen« zlasti podčrtava temeljno razliko med obe-ma navedenima načinoma normiranja in abstraktnim normiranjem na drugi strani.

EKSEMPLIFIKATIVNO NORMIRANJE

Eksemplifi kativno (v rabi je včasih tudi izraz »eksemplarično«, ki pa je vsebinsko napačen) normiranje je način (vrsta) normiranja, ki je v teme-lju enak kot taksativna metoda normiranja. Tudi to je normiranje s po-močjo (posameznih) primerov. Vendar pa je pri tem načinu normiranja s posamezno normo določena in urejena ena ali več podobnih situacij kot tipična (tipične) situacija (situacije). Medtem ko je krog primerov, ki se urejajo, pri taksativnem normiranju zaprt, je pri normiranju s pomočjo primerov odprt, tako da se določen in urejen primer uporablja tudi za vse tiste (podobne) primere, ki niso izrecno določeni in urejeni. Pri takem normiranju krog urejenih primerov, obratno kot pri taksativnem normi-ranju, ni zaprt in »naštet«, temveč odprt; določeni, navedeni in urejeni so samo najpogostejši in tipični primeri, veljavnost in uporaba norme pa se razteza tudi na vse podobne primere, ki niso izrecno navedeni. Tako nor-miranje ne samo da ni zaprto in znotraj sebe sklenjeno, kot je taksativno normiranje, temveč naravnost določa, tj. napotuje na uporabo analogije. Zato je za tako normiranje značilna uporaba izrazov, kot so »posebno«, »in podobno«, »(je, še, so) zlasti«, »in drugo« ipd. Ta vrsta normiranja to-rej uporablja (vsebuje) tudi analogijo kot način in sredstvo normiranja, in na uporabo analogije tudi izrecno napotuje. V samostojni obliki se ne uporablja, pogosto pa je uporabljena kot sestavni del normiranja v po-sameznem predpisu (posameznih določbah).

1010

1111


23

Tudi to obliko normiranja (enako kot taksativno) je treba ločiti od sin-gularnih (partikularnih, individualnih) zakonov, ki so sprejeti (samo) za določen posamičen primer in za ureditev določenega (enkratnega) po-ložaja. (Tak je bil nekoč npr. Zakon o trajnem prenehanju izkoriščanja uranove rude in preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku urana Ži-rovski vrh, Uradni list RS, št. 36/92.)

Od eksemplifi kativne metode normiranja je treba v nomotehniki ločevati tudi primere, ki so tej metodi normiranja samo na videz oziroma navzven podobni. To so v posameznih primerih potrebni ali primerni dodatki (dopol-nilno besedilo) k posameznim določbam oziroma pojmom, ki so potrebni zaradi bledosti, premajhne določenosti, večpomenskosti kakega določene-ga rabljenega izraza oziroma pojma ipd. V takih primerih je zaradi jasnosti norme koristno dodati (v oklepaju ali s primernim veznikom) enega ali več primerov, ki so namenjeni temu, da uporabljeni izraz (pojem) podrobneje ilustrirajo oziroma pojasnijo. Napačno bi bilo take primere razumeti kot tak-sativno ali eksemplifi kativno normiranje. V takih primerih gre namreč samo za (potrebno) pojasnilo zaradi jasnosti pomena in vsebine.

(4) Del zemljišča, ki ima svojo parcelno številko in je s pravnim poslom ali odločbo sodišča določen kot sestavni del stanovanja (atrij, odmerjeno par-kirno mesto), se šteje za del stanovanja in ne kot posebni skupni del.

(20. člen Stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 69/03, 18/04 – ZVKSES, 47/06 – ZEN, 45/08 – ZVEtL in 57/08).

ABSTRAKTNO NORMIRANJE

Abstraktno normiranje je splošna metoda normiranja in hkrati bistvena (splošna) lastnost pravnih predpisov. Abstraktna pravna pravila (norme) ne poznajo omejitev, kot izhajajo iz taksativnega in eksemplifi kativnega normiranja. Abstraktno pravilo je tako, da se nanaša na neomejeno šte-vilo posameznih, konkretnih primerov, ne da bi jih posebej kot take tudi urejalo. Abstraktno pravilo je določeno (formulirano) tako, da se da za vsak posamičen primer, ki nastopi, uporabiti tako, da se nastali primer ustrezno subsumira pod abstraktno normo pravnega pravila. Ta posplo-

1212

1313

1414


24

šenost kot metoda normiranja pravne subjekte napotuje na pričakova-no (zahtevano) ravnanje, ne da bi bilo treba take bodoče primere pri tem tudi taksativno ali primeroma naštevati. Vnaprej abstraktno predpisano obvezno ravnanje je, ne glede na to, ali je norma kogentna ali (samo) dis-pozitivna, za normiranje tako značilno, da daje takim normam skupno generično ime predpis. Tako normiranje je torej bistven element (utrje-vanja) pravne varnosti, ker je določeno obvezno predpisano ravnanje pravnim subjektom vnaprej poznano, čeprav (oziroma ravno glede na to, da) je (vse) same konkretne primere ravnanja nemogoče vnaprej tudi posamično konkretno določiti in urediti. Brez metode abstraktnega nor-miranja bi bilo konkretno urejenih (določenih) primerov lahko na tisoče, vendar še vedno ne bi bili zajeti vsi primeri – kot so lahko zajeti samo z abstraktnim normiranjem (čeprav tudi to metodo normiranja lahko – in s tem pravno varnost – ogrožajo pravne praznine). Posledica pravilno uporabljenega abstraktnega normiranja je tudi bistveno kvantitativno zmanjšanje normiranja oziroma potrebe po sicer, vsaj za večino pravno urejenih področij, nepredstavljivo obsežnem normiranju.

Slaba stran abstraktnega normiranja je (lahko) v tem, da lahko zaradi prevelike abstraktnosti, zlasti glede rabe posameznih pojmov, pa tudi drugih opredelitev, sam pojem oziroma norma kot celota spričo preveli-ke splošnosti vsebinsko zbledi, postane dvomljiva in v skrajnem primeru celo (premalo) razumljiva oziroma nerazumljiva. Metoda abstraktnega normiranja ima glede svoje abstraktnosti v navedenih nevarnostih mejo, ki nikakor ne sme biti prekoračena. Abstraktnost nikjer ne sme škodovati jasnosti in razumljivosti besedila in njegovi, čeprav abstraktni, vendar pomensko in vsebinsko jasni določenosti. V naravi abstraktnega normi-ranja pa je, da se pri uporabniku oziroma izvajalcu predpisa kar najbolj neposredno sooča s problemom tolmačenja (interpretacije) predpisa in posameznih norm. V tem smislu mora redaktor predpisa paziti, da ab-straktna norma ne povzroča in tudi ne spodbuja potrebe po tolmačenju predpisa, ki bi (zaradi slabega normiranja) presegala tisto nujno in nor-malno potrebno razumevanje in tolmačenje predpisa, ki je potrebno ob vsaki uporabi abstraktne norme za konkreten primer.

Abstraktno normiranje ima tudi svojo nadgradnjo v obliki načelnega normiranja. Tako normiranje se začne in konča (ustavi) z določanjem pravil ravnanja v obliki in na nivoju določanja (predpisovanja) načel. Za-

1515

1616


25

radi prevelike splošnosti je tako normiranje kot splošna metoda normi-ranja nezadostno, v praksi neuporabno in zato neizvedljivo. Tak način normiranja se tudi izmika načelu določenosti (v zakonu) kot enemu od elementov pravne varnosti. Številnih pravnih načel niti ni mogoče ne-posredno pravno operacionalizirati, izraziti neposredno v obliki pravnih pravil (norme) oziroma so mnoga od njih tudi (samo) izvedena iz v pravu (pogosto že v ustavi) določenih načel v obliki pravnih pravil. Za nepo-sredno pravno (zakonsko) normiranje tako pridejo v poštev predvsem tista načela, ki se jih (še) da zapisati v obliki neposredno uporabnega pravnega pravila, in so v tej obliki lahko sestavni del normiranja. Tudi v tem primeru so načela kot sestavni del pravne norme (ali celotnega predpisa sploh) v večini primerov neizogibno predmet razlage (interpre-tacije) pri njihovi neposredni uporabi za konkreten primer. V navedenih primerih je ob danih pogojih tudi načelno normiranje sestavni del sploš-nega normiranja, kot njegova spremljajoča in dopolnilna oblika. Vklju-čevanje pravnih načel, poleg same ustave, kot obliko normiranja uporab-ljajo zlasti zakonske kodifi kacije pravno splošno pomembnih področij pravnega reda. Tako je npr. načelo vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno pre-čiščeno besedilo) ali (že tudi ustavno) načelo zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena ustave in 2. člen Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 55/08). S predpisom določena pravna načela imajo v takih primerih pomen za uporabo in interpretacijo celotnega (takega) zakona, in so v posameznih primerih, kolikor je to potrebno, v zakonskih normah še dodatno izpeljana, vsekakor pa upoštevana.

Primeri normiranja, ki so nekako na meji med načelnim in (vsebinskim) abstraktnim normiranjem, so npr. tudi takšne določbe: »Za vsakega uslužbenca je delo v državni službi ne samo dolžnost, ampak tudi čast« ali »Uslužbenci morajo biti do državljanov postrežljivi in prijazni, zaveda-joč se vedno, da je državna služba, v kateri delajo, služba ljudstvu. Usluž-benci se morajo enako vesti naproti vsem državljanom in jim pomagati s potrebnimi nasveti« (prvi odstavek 7. člena in 8. člen Zakona o državnih uslužbencih, Uradni list FLRJ, št. 62/46). Nevarnost takega in podobnega normiranja je v tem, da lahko gre predaleč in pri tem zaide v nekakšne (bolj ali manj politične) deklaracije, ki niso pravne norme, in zato v zakon ne sodijo, kar je bila pogosta nomotehnična hiba določenega zakono-dajnega obdobja prejšnje države.

1717

27

NOTRANJA UREDITEV IN SESTAVNI DELI PREDPISA

Predpisi se povezujejo v celovit veljavni pravni sistem (pravni red), v katerega bo po uveljavitvi vključen tudi nov predpis, ki je v pripravi (izdelavi). Redaktor mora zato ob redigiranju predpisa stalno upošteva-ti, kako že obstoječi predpisi vplivajo na novi predpis in v kakšnem for-malnem in vsebinskem razmerju je novi predpis do njih, da bo v pravni red skladno in pravno pravilno vključen. Ti splošni vidiki medsebojne-ga razmerja, soodvisnosti in povezovanja predpisov, ki skupaj tvorijo pravni red, se na določen način samostojno pojavijo tudi znotraj pred-pisa samega; ne samo predpisi med seboj, temveč tudi notranja zgrad-ba predpisa in njegove posamezne norme se morajo znotraj predpisa samega povezovati v logičen konsistenten sistem. Pravilno notranje zgrajen in urejen sistem norm ter njihovih povezav in medsebojnih raz-merij znotraj predpisa pomeni predpis brez notranjih protislovij, nelo-gičnosti, nejasnosti ali pravnih praznin. Tak predpis je notranje skladen, harmoničen in koherenten. Norme predpisa, ki so jezikovno jasne in razumljive, v predpisu pa (tudi) urejene in razporejene na ustrezen na-čin, ustrezajo nomotehničnim zahtevam urejanja družbenih odnosov z abstraktnim pravnim normiranjem in vlogi predpisov v pravu. Pravilna, logična in pregledna notranja ureditev predpisa tudi bistveno prispeva k njegovi uporabnosti v praksi ter videzu urejenosti predpisa (predpi-sov) in pravnega reda sploh. Pri redigiranju vsakega pravnega predpisa je treba tudi temu delu nomotehnike posvetiti potrebno pozornost. Notranja ureditev predpisa in sestavni deli predpisa v nomotehniki ob-segajo strukturne enote (dele) predpisa, notranje sestavne dele pred-pisa in njihovo razporeditev in označevanje v predpisih.

1818


28

STRUKTURNE ENOTE (DELI) PREDPISA

Najmanjša, temeljna, v sebi zaključena strukturna enota (del) predpisa je člen. Člen v tem smislu je pomensko temeljna sestavina vsakega pred-pisa, tudi če te enote (izjemoma) niso tako izrecno označene. Oznaka »člen« je včasih (v redkih primerih) nadomeščena tako, da je namesto nje uporabljena zgolj (običajno) rimska ali pa tudi arabska številka – obakrat kot glavni števnik: namesto 1. člen, 2. člen itd. torej (samo) I, II ali 1, 2 itd. Tako označenih predpisov se v bistvu ne da citirati, npr. določbe »II« ne-kega predpisa. V takih primerih je treba za citiranje uporabiti izraz (npr.) »iz II« ali »iz II. točke«. Tako označevanje (namesto označevanja s členi) pride lahko v poštev le v izvršilnem predpisu, ki vsebuje samo nekaj (pet ali manj) določb in bi po prejšnji ureditvi spadal v najnižji rang znotraj izvršilnih predpisov (v navodila). V sedaj sistemsko določenih pravilnikih kot izvršilnih predpisih oznaka s številkami namesto členov ne pride v poštev; pravilnik ima – ne glede na dolžino oziroma obseg – temeljne strukturne enote vedno označene s členi.

V člen spada ena ali več misli, ki skupaj tvorijo jezikovno, vsebinsko in logično celoto. Člen ima lahko tudi samo en stavek, kar je pogosto zlasti v ustavi, pa tudi v zakonih.

Stroške izpolnitve trpi dolžnik, če jih ni povzročil upnik.

(273. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01).

Člen ima pogosto več odstavkov, kjer je pravilo, da se vsak stavek, ki predstavlja novo misel, uredi v posebnem odstavku, četudi določba odstavka pri tem ni v celoti samostojna in »izvirna«, sicer bi terjala že ureditev v novem členu. Odstavek se uporabi tudi za določitev izjeme, posebnih pogojev, drugačne ali dopolnilne ureditve k prvemu oziroma prejšnjemu ali k prejšnjim odstavkom. Tudi odstavek ima lahko en sam stavek (misel, določbo):

(4) Prevaja tolmač.

(7. člen Zakona o kazenskem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77).

1919

2020

29

Notranja ureditev in sestavni deli predpisa

Posamezni odstavki lahko vsebujejo tudi še nadaljnje razčlenitve (ka-zuistično normiranje) v obliki (tj. označene z) alinej, točk z arabskimi številkami ali malih črk z oklepajem; potreba po tem in izbira je stvar redaktorja in odvisna od vrste, obsega in pogostosti naštevanja oziro-ma normiranja (taksativno, eksemplifi kativno) v posameznem predpi-su. Male črke z oklepajem se lahko uporabijo tudi za (še) podrobnejšo razčlenitev posamezne številke v odstavku; sicer ima nomotehnično označevanje z (arabskimi) številkami prednost pred označevanjem s čr-kami. Vsi odstavki v zakonu (razen če ima člen samo en odstavek) morajo biti označeni s tekočo zaporedno številko v oklepaju, ki se postavi pred začetkom besedila odstavka (tako bi morali biti pravilno označeni tudi odstavki v naši ustavi; v nekaterih ustavah so dodatno s posebno števil-ko posebej označeni tudi posamezni stavki). Izjema glede označevanja odstavkov velja tudi pri novelah (primerjaj št. 74). Tako dosledno ozna-čevanje odstavkov bistveno prispeva k preglednosti in praktični uporab-nosti besedila ter olajšuje pravilno citiranje, noveliranje kot tudi izdelavo prečiščenih besedil. Iz teh razlogov je treba tako označevanje praviloma uporabiti tudi v vseh izvršilnih predpisih. Že najmanjša tiskovna napaka (nepreciznost) pri oblikovanju besedila – tudi že v fazi sprejemanja zako-na oziroma drugega predpisa ter po njegovi objavi – lahko vzbudi nejas-nost in dvom o tem, kje se konča in začne naslednji odstavek, torej ko-liko jih je in kateri to so v posameznem členu predpisa. Odstavki členov se vedno, ne glede na številčno oznako, citirajo z besedo (»prvi odsta-vek«, pa tudi »štiriindvajseti odstavek«). Enako pravilo velja tudi za alinee (»prva alinea«, »štiriindvajseta alinea«). Obratno velja za člene in točke (če so označene z arabskimi številkami), ki jih vedno citiramo s številko (»1. člen«, pa tudi »24. člen« oziroma »1. točka«, pa tudi »24. točka«).

Izraz »člen« ima (v nomotehniki) dva pomena (homonim). Izraz člen ne označuje samo strukturnega dela besedila predpisa (ki ga ločuje od ostalih strukturnih delov – členov), temveč pomeni in se uporablja tudi za označevanje take strukturne enote, kot znak (oznaka), s katerim tako enoto v predpisu označimo in s katerim jo tudi citiramo, ko jo je treba navesti oziroma se nanjo sklicevati. Členi se (pri nas) označujejo z za-porednimi arabskimi tekočimi številkami (vrstilnimi števniki) pred na-vedbo člena: 1. člen, 2. člen itd. Način označevanja členov pri nas ni bil vedno enak, temveč se je to označevanje v pravnem razvoju postopoma spreminjalo, po letu 1945 pa ustalilo v sedanji obliki. Sprva so se členi v

2121


30

slovenščini označevali s paragrafom, kar je bilo neposredno prevzeto iz nemške (avstrijske) terminologije in prakse. Izraz »paragraf« je starogrški in pomeni »pisati zraven« (para – zraven, poleg; graphein – pisati). Ozna-čevanje s paragrafom je bilo po letu 1945 v celoti opuščeno. V (slovens-kih) predpisih iz navedenega leta je še (zelo redko) zaslediti označevanje s paragrafi (glej npr. Pravilnik javnega skladišča J. Lavrič v Ljubljani, Rud-nik, posebna priloga k št. 36 Uradnega lista Slovenskega narodnoosvo-bodilnega sveta in narodne vlade Slovenije z dne 19. septembra 1945), v veliki večini pa se je že takrat uporabljalo označevanje s členi. Nekdanje označevanje s paragrafi je tako nadomestilo novo označevanje s členi, prevzeto iz romanske pravne terminologije. Vendar omenjena dvojnost označevanja ni posebnost samo leta 1945, ker se je tudi že v času Kralje-vine Jugoslavije uporabljajo oboje, praviloma paragrafi za označevanje v zakonih, členi pa za označevanje v izvršilnih predpisih. Bistvena razlika med pisanjem do leta 1945 in po njem ni samo v uporabi paragrafov oziroma členov, temveč tudi v načinu pisanja. V Kraljevini Jugoslaviji se je številka vedno pisala za paragrafom oziroma členom (§ 218., Člen 19.). Leta 1945 je še najti pisanje »§ 5.«, hkrati pa tudi pisanje »Člen 9.« in tudi »9. člen«; od vsega navedenega se je poslej ohranilo in je v uporabi samo še slednje. Že skoraj šestdeset let se enot no uporablja samo pisa-nje (označevanje) s členi z zaporedno številko, postavljeno pred členom. Posebna nomotehnična obravnava tega vprašanja ne bi bila potrebna, če ne bi v najnovejšem času (leta 2002) dobili prevodov več mednarod-nih pogodb, ki neposredno zadevajo Slovenijo: prečiščeno besedilo Po-godbe o Evropski uniji (Maastrichtska pogodba), prečiščeno besedilo Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Rimska pogodba) in prevod Amsterdamske pogodbe (ki je v bistvu novela obeh navedenih pogodb). Objavljena besedila prevodov teh pogodb uporab ljajo način označeva-nja, poznan še iz Kraljevine Jugoslavije: »Člen 1.« in ne »1. člen«, kot v vseh naših predpisih, vključno z ustavo. Predpisi Evropskih skupnosti, zlasti t. i. »primarna zakonodaja« in uredbe, so po pristopu Republike Slovenije postali sestavni del in hkrati hierarhično nadrejeni del veljav-nega pravnega reda v Republiki Sloveniji, pri čemer je nomotehnično nesprejemljivo in (razen v »prehodnem« letu 1945) tudi brez precedensa, da bi se v pravnih predpisih enega pravnega reda hkrati uporabljala oba (dva) različna načina označevanja členov v predpisih. Različnost označe-vanja (1. člen, Člen 1) ima za logično posledico tudi različen način citira-nja določb: pri oznaki »1. člen« se citira od najmanjšega dela k večjemu

31


(»6. točka drugega odstavka 8. člena«), pri oznaki »Člen 1« pa obratno (Člen 1, odstavek 8, točka 6). Neprimernost hkratne rabe obeh načinov označevanja v istem pravnem redu se tem bolj nazorno pokaže, če bi hoteli (morali) v istem stavku citirati na oba načina hkrati (drugače pred-pis Evropske skupnosti in drugače domači predpis). Opisano kaže na to, da bi bilo treba to dvojnost pisanja (označevanja) odpraviti oziroma obdržati enoten način označevanja – tistega, ki je uveljavljen v sedanji slovenski pravni terminologiji, v praksi, v slovenskem jeziku in v domači zakonodaji. Delno se ta dvojnost pisanja odpravlja v domači zakonodaji tako, da se na predpise Evropske skupnosti dosledno sklicujemo z upo-rabo pravil slovenske nomotehnike.

Zlasti v večjih, sistemskih zakonih (zakonikih) k preglednosti in upo-rabnosti zakona dodatno prispevajo tudi naslovi nad členi oziroma pri členih (glej npr. Obligacijski zakonik). Naslovi členov, ki sicer niso nor-mativni sestavni del predpisa, posebej z njihovo medsebojno primer-javo včasih služijo tudi kot pomoč in opora pri pravilnem razumevanju (tolmačenju) posameznih določb. Če se redaktor odloči za naslove čle-nov, mora naslov imeti vsak člen zakonskega besedila. (Če naj bi se en naslov nanašal tudi na več naslednjih členov, se s tem zabriše razlika med označevanjem členov z naslovi in med uporabo višjih oziroma več-jih strukturnih enot istega predpisa, kar preglednosti in uporabnosti predpisa ne bi koristilo.) Naslovi členov se pišejo pod oznako člena in morajo biti čim krajši, hkrati pa odražati (povzemati) bistveno vsebino oziroma bistvo vsebine posameznega člena. Zadnji člen v tem primeru ima naslov začetek veljavnosti, uveljavitev zakona oziroma podzakon-skega predpisa ali uveljavitev in začetek uporabe zakona oziroma pod-zakonskega predpisa in ne morda (celo latinsko) »Vacatio legis«, kar ne napoveduje, kdaj predpis začne veljati, temveč ravno nasprotno, koli-ko časa namreč še ne velja (glej 276. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02).

2222


32

24. člen(začetek veljavnosti)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(Zakon o porabi dolgoročnih rezervacij za ekološko sanacijo, Uradni list RS, št. 59/01).

16. člen(uveljavitev zakona)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(Zakon o priložnostnih kovancih, Uradni list RS, št. 53/07).

416. člen(uveljavitev in začetek uporabe zakona)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne dne 1. januarja 2007, razen: 1. določb 71. člena tega zakona, ki se začnejo uporabljati v skladu s 411. čle-nom tega zakona,2. drugega odstavka 143. člena, 3. točke prvega odstavka 159. člena in 162. člena tega zakona, ki se začnejo uporabljati dne 1. januarja 2008, in3. drugega odstavka 406. člena tega zakona, ki se začne uporabljati z dnem uveljavitve tega zakona.

(Zakon o bančništvu, Uradni list RS, št. 131/06).

Že v večji meri uveljavljena in ustrezna je splošna praksa pisanja naslo-vov členov tako, da se naslov pod številčno oznako člena zapiše v okle-paju (glej besedilo ustave). Drugače je npr. v Stvarnopravnem zakoniku in v Zakonu o prekrških (2003), kjer uporabljeni naslovi, kot so zapisani pri posameznih členih, po pravilih nomotehnike niso naslovi teh členov, temveč naslovi predpisa (v predpisu) kot takega. Samo vprašanje pisanja naslovov členov v oklepajih oziroma brez oklepajev bi sicer lahko ostaja-

33


lo odprto, če ne bi za pisanje naslovov členov v oklepajih poleg potrebe po poenotenju govorilo dejstvo, da se tudi na ta način ti naslovi jasno ločijo od vseh ostalih naslovov v predpisu.

Povezovanje členov v višje (večje) notranje strukturne enote (dele) v zako-nih (in drugih predpisih) z manj kot (približno) dvajset členov ni potreb-no niti smiselno, ker to ne bi v takih predpisih ničesar prispevalo k boljši preglednosti in večji uporabnosti predpisa. V obsežnejših predpisih pa je povezovanje členov v večje (višje) strukturne enote predpisa prav zaradi uporabnosti in preglednosti koristno in celo nujno potrebno, tembolj, čim več členov določen predpis ima. Preglednost in uporabnost zakonov, kot sta npr. Zakon o kazenskem postopku ali Obligacijski zakonik, si je težko sploh predstavljati brez uporabe višjih strukturnih enot (delov) od členov. V naši nomotehnični praksi se kot strukturne enote, ki so večje kot členi, uporabljajo zlasti »deli« (v najobsežnejših zakonih oziroma zakonikih), kot največja strukturna enota nekega predpisa, za njimi pa (oziroma znotraj njih) poglavja, oddelki, morebitni pododdelki in odseki. »Del« zakona se označi bodisi kot »prvi (drugi) del«, lahko pa tudi z (zaporedno) številko. Posamezni strukturni deli so običajno označeni tudi z zaporedno številko. Tak način označevanja je potreben in koristen zlasti zaradi citiranja ozi-roma sklicevanja na v takih delih zbrane določbe (člene) zakona. Pose-ben, nekakšen nosilen pomen pri določitvi in uporabi strukturnih delov v obsežnih zakonskih besedilih imajo poglavja, običajno označena z zapo-rednimi rimskimi številkami. Pri tem je pomembno tudi to, da zaporedje (tekoče oštevilčenje) poglavij teče nepretrgoma skozi celotno besedilo zakona, tako da take numeracije nobena druga (siceršnja) razdelitev in uvrstitev členov zakona v posamezne strukturne dele ne prekine oziroma ne pretrga. Na tak način določena in uporabljena struktura besedila ob-sežnega zakona bistveno prispeva k preglednosti in uporabnosti besedila ter k orientaciji v zakonu (zakoniku). Medtem ko naslovi členov niso (ved-no) nujni, pa imajo drugi (večji) strukturni deli predpisa praviloma tudi svoje ustrezne naslove, zapisane običajno za (pod) navedbo takega struk-turnega dela (npr. poglavja, oddelka itd.).

2323


34

NOTRANJI SESTAVNI DELI PREDPISA

Splošno

S pomočjo strukturnih enot (delov) predpisa je treba posebej uredi-ti tudi notranjo, vsebinsko sestavo predpisa po njegovih (vsebinskih) sestav nih delih. V tem okviru govorimo torej o notranjih sestavnih de-lih predpisa. Vsak objavljen predpis ima tudi svoje spremljajoče, nekako tehnične dele v tem smislu, da ti deli ne predstavljajo normativnega dela predpisa; mednje spada tudi naslov zakona oziroma drugega predpisa. Normativni sestavni deli predpisa pa so: uvodni del (temeljne in splošne določbe), osrednji (centralni) del, (morebitne) kazenske določbe ter pre-hodne in končne določbe predpisa.

Ureditev notranjih sestavnih delov predpisa je stvar logike in, v bistvu enako kot razdelitev predpisa na notranje strukturne enote (dele), po-trebna zaradi preglednosti in lažje uporabe predpisa v praksi; tudi razpo-reditev materije predpisa po notranjih sestavnih delih ni nikjer predpisa-na. Bolj kot je predpis obsežen in kompleksen, bolj se je treba posvetiti tudi temu vidiku normiranja in se po njem disciplinirano ravnati. Kot vsaka delitev tudi delitev predpisa na notranje sestavne dele temelji na njihovem razmerju do celote, v katero se povezujejo. Ravno to razmerje posameznim notranjim sestavnim delom predpisa daje njihovo (logič-no) mesto in zaporedje v predpisu. V obsežnejših predpisih so posamez-ni notranji deli tudi vsebinsko (pod)naslovljeni in s tem medsebojno vid-no ločeni. Vendar je notranja ureditev in porazdelitev materije smiselno enaka tudi v krajših besedilih, kjer taka zunanja označitev notranje uredit-ve nima smisla in ni potrebna. V takih predpisih pa je pogosto koristno, da so (vsaj) prehodne in končne določbe tudi vidno označene in kot take ločene od ostalega dela predpisa; poseben pomen ima to lahko pri nor-miranju besedil obsežnejših zakonskih novel oziroma celo vsake novele.

Preambula, promulgacija in pravna podlaga

Pred naslovom predpisa je besedilo, ki je odvisno od vrste predpisa. Usta-va ima (običajno, kot tudi naša) preambulo, ki ni normativni del usta-ve, je pa (lahko) vir za njeno vsebinsko tolmačenje. Objavljeno besedilo

2424

2525

2626

35


pred naslovom zakona je ukaz predsednika republike o razglasitvi zako-na. Predsednik republike zakon razglasi z ukazom o razglasitvi zakona (promulgacija zakona, prvi odstavek 91. člena in druga alinea prvega odstavka 107. člena ustave). Pravno je akt o razglasitvi ugotovitvenega (deklaratornega) pomena. Predsednik republike s pisnim ukazom, ki se objavi v uradnem listu, zakon razglasi potem, ko ugotovi, da so za to izpolnjeni pogoji (pravilno sprejet zakon v državnem zboru) in da za nje-govo razglasitev (in objavo) ni pravnih ovir, ki lahko nastanejo po spre-jemu zakona v državnem zboru (morebitni veto državnega sveta, drugi odstavek 91. člena ustave, ali vložitev zahteve za razpis naknadnega za-konodajnega referenduma) in objavo zakona (pogojno) odložijo. Zaradi obeh navedenih (ustavnih) institutov – do poteka (7-dnevnega) roka za njihovo uporabo (oziroma odločitve in sporočila državnega sveta, da svoje pravice veta v konkretnem primeru ne bo uporabil) – je namreč vsak zakon v državnem zboru najprej sprejet v bistvu pogojno (negativ-ni suspenzivni pogoj). Besedilo ukaza o razglasitvi zakona je tehnično formalizirano in kot tako ne potrebuje posebnega sodelovanja pravnika redaktorja; pripravi se potem, ko ga je možno opremiti s konkretnim da-tumom sprejema zakona in datumom izdaje ukaza o razglasitvi zakona.

Posebnega pomena je uvodno besedilo pred naslovom izvršilnega predpisa, v katerem je treba navesti zakonito (materialno) podlago za izdajo konkretnega izvršilnega predpisa, brez katere izvršilni predpis ne bi bil zakonit in ga zato ne bi bilo dopustno izdati. Pri tem ne gre za navedbo (v bistvu za ponovitev) pravne ureditve izdajanja izvršilnih predpisov pri nas; ta pozna izdajo teh predpisov bodisi na podlagi ge-neralnega bodisi na podlagi specialnega pooblastila za njihovo izdajo (glej tudi št. 146). Ponavljanje teh določb (ustreznih določb Zakona o Vladi Republike Slovenije oziroma Zakona o državni upravi) je v uvod-nem besedilu izvršilnega predpisa odveč, pogosto pa celo napačno; napačno je tedaj, kadar se zmotno meni, da njihova navedba lahko nadomesti navedbo materialne podlage zakona, ki se s konkretnim izvršilnim predpisom podrobneje ureja in izvršuje. Nepogrešljivo za navedbo v uvodnem besedilu izvršilnega predpisa je v vsakem pri-meru to, da je v njem navedena materialna podlaga z navedbo kon-kretnega zakona, ki se s takim predpisom izvršuje (glej tudi št. 148). Način te navedbe pa je odvisen od tega, ali se predpis izdaja na podla-gi specialnega ali na podlagi generalnega pooblastila. Specialno po-

2727


36

oblastilo pomeni obstoj izrecnega pooblastila (pooblastilne določbe) v zakonu, ki se v takem primeru navede. Tako pooblastilo pomeni, da (npr. minister) tak izvršilni predpis mora izdati.

Primer pravne podlage, ki temelji na specialnem pooblastilu

Na podlagi tretjega odstavka 20. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 2/07 – uradno prečiščeno besedilo) minister za pravosodje izdaja …

(Pravilnik o spremembi Pravilnika o delovnem času notarjev, Uradni list RS, št. 38/07).

V drugem primeru (generalno pooblastilo) se tak predpis izda, če za to pristojni organ (vlada, minister) oceni, da je v danem primeru to za izvr-ševanje ene ali več zakonskih določb potrebno.

Primer pravne podlage, ki temelji na specialnem pooblastilu in generalnem pooblastilu iz Zakona o Vladi Republike Slovenije

Na podlagi petega in šestega odstavka 20. člena ter za izvrševanje 104. čle-na Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A in 70/08) ter za izvrševanje 72. člena in drugega odstavka 184. člena Po-morskega zakonika (Uradni list RS, št. 120/06 – uradno prečiščeno bese-dilo) …

(Uredba o pristaniških zmogljivostih za prevzem ladijskih odpadkov in ostankov tovora, Uradni list RS, št. 78/08).

Primer pravne podlage, ki temelji na specialnem pooblastilu in gene-ralnem pooblastilu iz Zakona o državni upravi

Na podlagi tretjega odstavka 20. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04) ter za izvrševanje 72. člena in drugega odstavka 184. člena Pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 37/04 – uradno prečiščeno besedi-lo) izdajata minister za okolje in prostor ter minister za promet …

(Pravilnik o prevzemu ladijskih odpadkov in ostankov tovora, Uradni list RS, št. 66/05).

37


Naslov predpisa

Od nenormativnih delov predpisa ima posebno mesto naslov predpi-sa kot njegov bistveni sestavni del, ki predpis specifi čno okarakterizira, ga uvršča (umešča) v veljavni pravni red, hkrati pa (naj ga) jasno loči od vseh drugih predpisov. Naslov predpisa je v bistvu njegovo ime; služi torej njegovi identifi kaciji, pod tem imenom ga poiščemo, citiramo in v pravu uporabljamo. Naslov predpisa – kot ime predpisa – se piše z veliko začetnico vedno, ko je naslov zakona izpisan (naveden) v celoti s polnim imenom (z navedbo objave v uradnem listu ali brez nje); tak način pisa-nja naj bi se ne uporabljal, dokler predpis sploh še ni sprejet in objavljen v uradnem listu, ga torej pravno še ni, ker je še v postopku obravnave in sprejemanja kot (zgolj oziroma šele) predlog zakona (primerjaj drugač-no prakso v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije).

Naslov naj bi bil (vsebinsko) čim krajši (da se ga lahko brez težav uporab-lja, zapomni in navaja), in če je le možno brez ločil (interpunkcije), odra-žati pa mora bistvo vsebine predpisa. Naslov vključuje tudi (se začne z) navedbo vrste predpisa: Zakon o …, Uredba o …, Pravilnik o … Manj kot iz treh besed torej naslova takega predpisa praviloma ni možno sestaviti (»Zakon o vodah«); izjema so naslovi, kot so npr. Kazenski zakonik, Obli-gacijski zakonik, Stvarnopravni zakonik, Stanovanjski zakon. Čeprav na-slov pravno ni normativni del predpisa, ima poleg oznake zakona lahko s pravnega vidika pomen tudi za interpretacijo vsebine predpisa.

Določbe o naslovih zakonov (in drugih aktov državnega zbora) ima tudi Poslovnik državnega zbora. Naslov zakona je po Poslovniku državnega zbora obvezna sestavina predloga zakona (prvi odstavek 115. člena). Prejšnji poslovnik je določal tudi redno (posebno) glasovanje o naslo-vu zakona, kar je novi poslovnik (pravilno) opustil. Naslov zakona, kot njegov sestavni del, je sedaj izglasovan skupaj s predlogom zakona, in je tak, kot mu ga je določil predlagatelj (prvi odstavek 115. člena in prvi odstavek 139. člena), če ni v postopku sprejemanja zakona z amandma-jem spremenjen (tretji odstavek 129. člena). Z amandmajem se namreč lahko predlaga tudi sprememba ali dopolnitev naslova zakona. Že prejš-nji Poslovnik državnega zbora je uvedel tudi (dodatno) označevanje naslovov s »kratico akta«, ki jo Zakonodajno-pravna služba »v skladu z aktom državnega zbora« določi za vloženi predlog akta (peti odstavek

2828

2929

3030


38

113. člena). Prejšnji poslovnik je podrobneje določal tudi, da se s tem (na ta način) določa »računalniško označevanje predpisa«, v sedanjem po-slovniku pa tega pristavka ni. Namen dodatnega označevanja naslovov s kraticami ni izrecno opredeljen niti v Poslovniku državnega zbora niti v na njegovi podlagi izdanem Odloku o določanju kratic aktov (Uradni list RS, št. 57/95). Po tem odloku se kratica akta objavi skupaj z aktom v Uradnem listu Republike Slovenije takoj za naslovom akta (10. člen). Za-konodajno-pravna služba vodi seznam vseh kratic aktov in ga najmanj enkrat letno objavi v uradnem listu. Z vidika nomotehnike in naslovov predpisov, njihove uporabe in citiranja je pomembno, da je uporaba kra-tice pri citiranju naslova predpisa nepotrebna, povsem napačna pa, če se z njo celo nadomešča naslov predpisa tako, da se namesto (polnega) naslova uporablja samo kratica. Navedeni odlok določa objavo kratice, ne pa tudi njene uporabe, prav tako tudi ne poslovnik, ki jo sicer določa, vendar je nikjer ne šteje za sestavni del naslova zakona. Primerjalnoprav-no pa je treba ugotoviti, da se ponekod poleg naslovov uporabljajo tudi kratice, vendar ne v predpisih, nadalje, da jih nimajo vsi zakoni, temveč samo najbolj uporabljani, in da so v nasprotju z našo ureditvijo kratice določene tako, da so čim bolj berljive in zapomnljive, medtem ko naša ureditev teh vidikov z ničimer ne upošteva. Nomotehnično uporaba kratice nikjer ne more nadomestiti uporabe naslova (imena) zakona ali drugega predpisa s polnim imenom. Vendar je (napačna) uporaba zgolj kratic namesto polnega imena oziroma naslova zakona v praksi dosegla že enormen obseg, in postala skorajda pravilo. Prevladuje že v spremlja-jočih gradivih predpisov, v samih besedilih predpisov, pa tudi v odloč-bah različnih državnih organov (kar sicer niso predpisi). Vse te uporabe (zgolj) kratice namesto polnega imena oziroma naslova predpisa so, skupaj s predpisom nepotrebne, namesto navedbe predpisa s polnim imenom pa v celoti napačne. Izjemoma je seveda možna navedba naslo-va predpisa, zatem pa uporaba formulacije »(v nadaljnjem besedilu: Za-kon o …)«. Primerna nomotehnično ustrezna in potrebna pa je uporaba kratice sploh namesto naslova predpisa v primeru, ko je bil nek predpis naknadno spremenjen s kakšnim drugim predpisom, torej ne z novelo istega predpisa (glej tudi št. 76).

Zakon o policiji (Uradni list RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo in 14/07 – ZVS)

39


Uvodni del predpisa

Uvodni del predpisa je (običajno) v neposredni zvezi z naslovom predpi-sa in obsega (vanj spadajo) temeljne določbe in splošne določbe predpi-sa. Temeljne določbe imajo samo pomembnejši sistemski zakoni. V njih, vsaj delno, pride v praksi do izraza tudi uporaba »načelnega« normiranja (primerjaj št. 16), včasih celo tudi sklicevanje na ustavo. V tem delu pred-pisa oziroma zakona se določi, kar je glede materije celotnega predpisa načelnega pomena, s čimer se ta del (te določbe) loči(jo) od splošnih določb. V splošne (včasih tudi: skupne) določbe spadajo nekoliko bolj tehnične določbe, v katerih se uredijo pomembna vprašanja, ki so skup-nega pomena za cel predpis (in v njem podrobneje obdelana), niso pa po naravi in vsebini »načelnega« pomena. V ta del predpisa spadajo do-ločbe, kot so:– okvirna opredelitev vsebine, ki jo predpis ureja;– pomen in defi nicije izrazov, kot so uporabljeni v »tem« zakonu (ali

drugem predpisu): »Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:«;

– pristojnosti organov (pogosto z oznako o skrajšani uporabi na osta-lih mestih v predpisu: »v nadaljnjem besedilu: …«).

Uvodni del, zlasti še temeljne določbe, so tudi podlaga za interpretacijo ostalih določb predpisa. Pomembna je ugotovitev, da naša zakonodajna praksa že v celoti upošteva, da določbe z besedilom in naravo političnih deklaracij, stališč, »zavzemanj«, opredelitev in »načel« ne spadajo ne na začetek predpisa (kjer so bile včasih pogoste) ne v katerokoli (normativ-no) določbo kateregakoli predpisa sploh.

Osrednji del predpisa

Osrednji (centralni) del predpisa je najpomembnejši del predpisa. Osred-nji del predpisa je tisti del, zaradi katerega se predpis v bistvu (sploh) sprejme oziroma izda. Uvodni del predpisa – kot pove beseda – dejan-sko s svojimi določbami predpis uvede in umesti v pravni red, posebne, (morebitne) kazenske ter prehodne in končne določbe uredijo in zago-tovijo njegovo uporabo in izvrševanje v praksi – vse to pa je naravnano na osrednji del predpisa. V tem delu pridejo povsem do izraza (vse) raz-

3131

3232

3333


40

lične temeljne metode normiranja. Zlasti s tem delom predpisa (zaradi tega dela predpisa) bo konkreten predpis v praksi sprejet in uspešen, ali pa tudi ne. V tem smislu, poleg vsebine predpisa same, bo ravno v tem delu predpisa najbolj določno prišla do izraza tudi nomotehnična izde-lava predpisa, ker je od nje odvisno, koliko bo vsebina jasna, razumljiva in uporabna.

V določenih primerih delitev (ureditev) predpisa na uvodni in (posebej) osrednji del ne pride do izraza, ker se notranja ureditev glede na materi-jo, ki mora biti zajeta in urejena, »dvigne« nad tako delitev. Taka sta npr. Kazenski zakonik in Obligacijski zakonik, kjer temeljna notranja ureditev temelji na razdelitvi zakona (zakonika) na splošni in posebni del. Ure-ditev temeljnih in splošnih določb je v tem primeru vključena (zajeta, upoštevana) v taki temeljni delitvi predpisa.

Posebne določbe

Posebne določbe so tisti del predpisa (s takim naslovom v predpisu ali brez njega), v katerem se zberejo in uredijo določbe, ki se sicer običajno urejajo v okviru prehodnih in končnih določb, vendar tja v bistvu ne spadajo; zlasti pa se jih med prehodnimi in končnimi določbami ne sme urejati v primeru, če so slednje od ostalega dela predpisa ločene s posebnim delom (in naslo-vom). Posebno težavo povzroči nomotehnično napačna – izrecna uvrstitev, običajno ravno posebnih določb, med prehodne in končne določbe, ko gre za izdelavo prečiščenega besedila zakona (odvisno tudi od načina upošteva-nja prehodnih in končnih določb v prečiščenem besedilu, primerjaj št. 176). Uporabna defi nicija določb, ki spadajo med posebne določbe, je v tem, da so to preprosto tiste določbe, katerih ureditev ne spada v noben drug del notranje ureditve predpisa. Ta del (oddelek) zakona (ali drugega predpisa) ima lahko tudi naslov »Posebne določbe«, ali pa kakšen drug, konkretnemu zakonu ustrezen naslov (tako npr. – zelo ustrezno – v Zakonu o splošnem upravnem postopku: »Izvajanje zakona«). Med posebne določbe je treba uvrstiti zlasti pooblastilne določbe za izdajo izvršilnih predpisov, ki, čeprav imajo morda dodan tudi rok za izdajo takega predpisa, v temelju ne spadajo ne med prehodne ne med končne, temveč med posebne določbe zakona. K posebnim določbam zakona spadajo tudi kolizijske določbe oziroma do-ločbe o substančni ureditvi kolizijskih primerov.

3434

3535

41


Kazenske določbe

Razporeditev kazenskih določb v predpisih, ki take določbe vsebujejo, je odvisna od načina njihovega predpisovanja in od vrste dejanja (kazniva dejanja, prekrški).

Normiranje kazenskih določb mora biti skrajno precizno že zato, ker je treba pri tem striktno upoštevati ustavno načelo zakonitosti pri določanju dejanj, ki so kazniva. Poleg tega mora vsaka taka določba natančno upoštevati vse, kar je glede predpisovanja kaznivih dejanj oziroma prekrškov določeno na matičnem področju – v splošnem delu Kazenskega zakonika in v zakonu, ki ureja področje prekrškov. Pri tem je, kot prvo, treba upoštevati rang (vrsto) predpisa, s katerim se kazni-va dejanja oziroma prekrški sploh lahko določajo. Kazniva dejanja se lahko določajo samo z zakonom (2. člen Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 55/08). Prekrški se lahko določajo z zakonom ali z uredbo vla-de; v omejenem obsegu (glede vrste in zagrožene višine kazni) pa tudi z odlokom občinskega sveta. Pozitivnopravna ureditev dopustnosti določanja prekrškov v izvršilnih predpisih ministrov je bila v preteklo-sti različna, dokler se ni (vsaj zaenkrat) ustalila pri tem, da se v izvršilnih predpisih ministrov (npr. s pravilniki) prekrškov ne sme določati. V smi-slu odsotnosti kazenskih določb so torej vsi izvršilni predpisi ministrov »lex imperfecta«. Z vidika vsebine in nomotehnike je to poseben pro-blem, ki je rešljiv na ta način, da se kršenje določb pravilnikov prepove in sankcionira z ustrezno oblikovanimi blanketnimi normami v pred-pisih višjega ranga. Posebno pozorno je treba upoštevati tudi vrsto in višino (splošni in posebni minimum oziroma maksimum) posamezne vrste kazni, ki se lahko predpiše, podobno pa tudi vrsto in dolžino tra-janja varstvenih oziroma varnostnih ukrepov. Pri slednjih je treba biti pozoren tudi na to, da za določen ukrep ne zadošča, da je kot tak do-ločen v Kazenskem zakoniku oziroma v Zakonu o prekrških, temveč se sme izreči samo, če je za posamezno dejanje tudi posebej predpisan, in s kakšnim rangom predpisa se sme predpisati (glej npr. tretji odstavek 69. člena Kazenskega zakonika). Vse določbe o predpisovanju kaznivih dejanj in prekrškov v Kazenskem zakoniku in v Zakonu o prekrških ima-jo pravno naravo in pomen »popolnega« zakona, zato jih mora pravnik redaktor pri predpisovanju kazenskih določb v celoti natančno poznati in striktno upoštevati.

3636

3737


42

Kazniva dejanja so urejena v posebnem delu Kazenskega zakonika, čeprav naša ureditev izrecno ne prepoveduje, temveč implicite do-pušča (prvi odstavek 9. člena Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 55/08) tako imenovano stransko kazensko zakonodajo, s katero so kazniva dejanja lahko določena tudi v kakšnem drugem zakonu izven Kazenskega zakonika. V Kazenskem zakoniku so kazniva dejanja pred-pisana na specifi čen način, v obliki hipotetičnih določb. Določba ima dva dela, združena v isto določbo: hipotezo in sankcijo. Dejanski stan kaznivega dejanja je določen v obliki hipoteze, kot npr.: »Kdor vzame komu tujo premično stvar, da si jo protipravno prilasti,« ki ji sledi do-ločitev sankcije: »se kaznuje z zaporom do treh let« (kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena). Ustava sicer zagotavlja pravi-co do zasebne lastnine (33. člen), toda posebne in izrecne določbe o obveznem ravnanju (zapovedi ali prepovedi), ki bi jo storilec s svojim ravnanjem prekršil, v zakonu ni: ne v splošnem delu Kazenskega zako-nika ne v kakšnem drugem zakonu ni materialne določbe, ki bi tatvi-no prepovedovala, temveč se na prepovedanost (in kaznivost) dejanja sklepa iz hipoteze in nanjo navezane zagrožene sankcije. Podoben na-čin normiranja se najde tudi na drugih področjih, npr. v civilnem pravu: »Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde« (prvi odstavek 131. člena Obliga-cijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01). Določanja kaznivih dejanj izven Kazenskega zakonika pa kljub načelni dopustnosti v naši praksi pravzaprav ni, kar je v bistvu v prid pravni varnosti in (nenapisanemu) načelu, da naj bodo vsa kazniva dejanja zbrana »na enem mestu« v enem zakonu (v Kazenskem zakoniku). Primer (sedaj historičen) dolo-čitve kaznivega dejanja izven Kazenskega zakonika je določba 64. čle-na Zakona o vodah (Uradni list SRS, št. 16/74). Iz primeroma navedene določbe je jasno razvidno, da se kaznivo dejanje, kadar je določeno v obliki oziroma na način »stranske« kazenske zakonodaje, z nomoteh-ničnega vidika ne normira na način, kot so kazniva dejanja določena v Kazenskem zakoniku, temveč na enak način, kot se določajo prekrški. Vsekakor pa je, če se pojavi potreba po določitvi novega kaznivega de-janja, gledano s širšega vidika pravne varnosti in hkrati tudi nomoteh-nike, primerneje, da se ustrezno dopolni Kazenski zakonik, kot pa upo-rabi možnost stranske kazenske zakonodaje in določi kaznivo dejanje v posebnem zakonu izven Kazenskega zakonika.

3838

43


Tehnika določanja prekrškov je nekoliko enostavnejša in manj zahtevna kot tehnika določanja kaznivih dejanj na način, kot so določena v Ka-zenskem zakoniku. Zelo pomembno je, da je zapovedano ravnanje, ka-terega kršitev je določena kot prekršek, po naravi takšno, da je njegovo kršitev smiselno določiti kot prekršek, in da je besedilo zapovedanega ravnanja (zapovedi ali prepovedi) formulirano tako, da v celoti zadosti ustavnopravni zahtevi po (jasni in precizni) vnaprejšnji določenosti ta-kega ravnanja. Prekrški se določajo tako, da se praviloma uredijo pose-bej in skupaj ter uvrstijo pred prehodnimi in končnimi določbami. Če so posamezni notranji deli predpisa vsebinsko podnaslovljeni (glej št. 25), se določbe o prekrških uvrstijo pod naslovom »Kazenske določbe« pred prehodnimi in končnimi določbami. O izjemah od take običajne uredit-ve in uvrstitve kazenskih določb v predpisu glej v št. 41 in 42.

Način določanja prekrškov ima več tehničnih variant, ki jih mora pravnik redaktor uporabiti in formulirati tako, kot konkretnemu primeru (do-ločbi) najbolj ustreza. Variante določitve prekrškov so v tem, da dolo-čitev prekrška bolj ali manj kratko povzema (ali celo vsebinsko niti ne povzema) v osrednjem delu predpisa zapovedano ravnanje (zapoved ali prepoved), katerega neupoštevanje oziroma kršitev je določena kot prekršek, in se hkrati na tako določbo predpisa z natančnim navajanjem tudi sklicuje. Način povzemanja kršitve materialne določbe, ki v smislu kazenske določbe predstavlja dejanski stan prekrška, ima več možnih različic. Izbira posamezne od teh redakcijskih možnosti je v praksi od-visna od tega, kako je primerno in možno dovolj na kratko, hkrati pa dovolj jasno, vključno z ustreznim sklicevanjem na materialno določbo, zagotoviti jasno določen dejanski stan prekrška. Tako določen dejanski stan se mora seveda tudi (dovolj) jasno razlikovati od dejanskega stanu vsakega drugega prekrška, četudi gre pri tem morda za različne kršitve določb istega člena ali morda tudi istega odstavka predpisa. Ob tem se tudi pokaže, ali je sklicevanje na kršeno materialno določbo predpisa ustrezno neposredno vključiti v samo besedilo dejanskega stanu pre-krška, ali pa ga dodati (vključiti) na način, da je to sklicevanje (kot sicer sestavni del dejanskega stanu) podano v oklepaju, v katerem se citira oziroma sklicuje na ustrezno določbo predpisa, katere kršitev je sankci-onirana kot prekršek.

3939

4040


44

Včasih za določitev prekrška ustreza že razmeroma lapidarna fo rmu -lacija:

(1) Z globo od 5.000 do 125.000 eurov se kaznuje upravnik pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik:…8. ki ravna v nasprotju z 58. členom tega zakona;9. ki ne ravna v skladu z 61. členom tega zakona;…


Vsebina kratke materialne določbe se lahko ponovi tudi v celoti:

(1) Z globo od 500 do 1.200 eurov se kaznuje za prekršek etažni lastnik posameznik:1. ki upravnika ne obvesti o spremembi lastništva (17. člen);2. ki o sklenitvi in vseh spremembah najemne pogodbe ne obvesti uprav-nika (24. člen);3. ki oddaja stanovanje brez najemne pogodbe (84. člen);4. ki oddaja del stanovanja brez pogodbe (drugi odstavek 84. člena);5. ki ne odstrani naprav, ki posegajo v skupne dele večstanovanjske stavbe (126.a člen);6. ki inšpektorju ne omogoči nemotenega nadzora (130. člen).


V drugih primerih je oziroma mora biti povzetek (kljub sklicevanju na ustrezno določbo) ustrezno daljši in bolj popoln, kot npr.:

Z globo od 2.000 do 80.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna ali fi zična oseba, če:1. daje v promet nevarno kemikalijo, ki:– je pakirana v embalaži, ki ne ustreza nevarnim lastnostim kemikalije in predvidenemu namenu in načinu njene uporabe (27. člen),– ni pakirana v predpisani embalaži na način, ki onemogoča odpiranje otro-kom (27. člen),…

(66. člen Zakona o kemikalijah, Uradni list RS, št. 110/03 – uradno prečiščeno besedilo, 47/04 – ZdZPZ, 61/06 – ZBioP in 16/08).

45


Vsekakor je treba pri določanju dejanj, ki so kazniva, vedno upoštevati in zadostiti načelu zakonitosti v kazenskem pravu, ki ga določa ustava (prvi odstavek 28. člena). Sama vnaprejšnja določenost kaznivosti dejanja in kazni zanj, še predno je bilo dejanje storjeno, kar s tem v zvezi zahteva ustava, torej samo po sebi in formalno še ne zadošča. Upoštevati je hkra-ti treba ne samo navedeno ustavno načelo, temveč tudi splošno pravilo oziroma pravila nomotehnike. Ustavni pogoj vnaprejšnje določenosti dejanja in njegove kaznivosti je namreč v celoti in pravilno izpolnjen šele tedaj, če je dejanski stan dejanja določen tudi povsem precizno, jasno in nedvoumno.

Možno in nomotehnično sprejemljivo je tudi drugačno normiranje pre-krškov od običajnega, kot je navedeno prej. Za takšno, drugačno nor-miranje pa morajo biti podani posebni razlogi. To so praktični razlogi, iz katerih se je za poseben način (obliko) določitve prekrškov odločil zakonodajalec (še pred njim pa predlagatelj zakona) v primeru veljav-nega Zakona o varnosti cestnega prometa. Pri nas je to novost v tehniki določanja prekrškov. V tem primeru prekrški niso urejeni in zbrani v po-sebnem delu zakona (kazenske določbe), temveč so urejeni in določeni neposredno v posameznih členih predpisa, ki določeno ravnanje zapo-vedujejo oziroma prepovedujejo.

(1) Voznik vprežnega vozila mora voditi vozilo ves čas, dokler se premika v prometu na cesti, in sicer čim bližje desnemu robu vozišča.(2) Vprežnega vozila ni dovoljeno puščati na cesti brez nadzorstva.(3) Z globo 40 eurov se kaznuje za prekršek voznik vprežnega vozila, ki rav-na v nasprotju z določbami tega člena.

(105. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS, št. 56/08 in 57/08 – ZLDUVCP).

Ker je naslovljencev tega zakona zelo veliko (neposredno vsi udeleženci v prometu in vsi izvrševalci tega zakona), veliko pa je tudi število prekrš-kov v besedilu zakona, se taka ureditev zakona izkaže kot zelo učinkovita in praktična. Ker gre neposredno za področje varnosti, je še tembolj po-membno, da tako urejen zakon v večji meri dosega ne samo vsesplošno seznanitev z njim, temveč je v tem okviru zajet tudi dobrodošel in pomem-ben »stranski« preventivno-edukativni učinek. Z vidika nomotehničnega

4141


46

urejanja prekrškov pa bo taka ureditev vendarle ostala v okviru izjem od splošnih pravil določanja prekrškov v predpisih, kot je prikazano prej.

Drugačen od splošnega načina normiranja prekrškov in tudi od normi-ranja prekrškov v Zakonu o varnosti cestnega prometa je način normi-ranja prekrškov, kot je bil uporabljen v Zakonu o prekrških zoper javni red in mir (1974). Razveljavil ga je – sistem oziroma način normiranja prekrškov pa obdržal – šele Zakon o varstvu javnega reda in miru (Urad-ni list RS, št. 70/06). Normiranje prekrškov v tem zakonu je v temelju naj-bolj podobno (ne pa enako) določanju kaznivih dejanj, kot so določena v Kazenskem zakoniku. V prvem delu tega zakona so splošne določbe s področja, kot izhaja iz naslova zakona, in z njimi določena posamezna ravnanja in prepovedi z različnih področij, kjer bi ravnanje v nasprotju s temi določbami lahko pomenilo kršitev javnega reda in miru. V drugem delu tega zakona so zbrana in kot prekršek določena različna ravnanja, ki pomenijo posamezne oblike kršitve javnega reda in miru. Slednje je nomotehnično narejeno na način, ki je v bistvu tak, kot ga posebni del Kazenskega zakonika uporablja za določanje kaznivih dejanj. Posa-mezna ravnanja so namreč določena kot prekršek, kar je enako kot v Kazenskem zakoniku narejeno v obliki hipotetičnih določb, pri čemer je (v tem zakonu) več različnih prekrškov zbranih v posameznih členih, ki določajo sankcijo (sankcije) zanje. Tako določeni prekrški, enako kot v Kazenskem zakoniku določena dejanja, sami neposredno določajo prepovedano ravnanje v obliki hipoteze. Tako oblikovane kazenske do-ločbe se tako ne sklicujejo (se jim ni treba sklicevati) na kršitve določb posameznih ravnanj v prvem delu zakona; hkrati ima zakonodajalec pri takem normiranju prekrškov »proste roke«, ker je načelo zakonitosti določanja kaznivih dejanj ustrezno upoštevano s tem, da prepoveda-nost dejanja neposredno izhaja iz same hipoteze. Na ta način se lahko prekrški uredijo širše in hkrati podrobnejše, kot bi se jih dalo urediti z neposrednim sklicevanjem na kršitev materialne določbe. Slednje bi bilo sicer možno, vendar bi bilo treba v tem primeru ustrezno dopolniti in razširiti osrednji del zakona; taka ureditev pa bi bila potem že ena-ka splošni ureditvi v večini drugih primerov (npr. v Zakonu o varnosti cestne ga prometa).

4242

47


Prehodne in končne določbe

Zaključni del predpisa obsega prehodne in končne določbe. Ta del pred-pisa naj bi bil posebej označen in ločen v vsakem nekoliko obsežnejšem predpisu, celo v takem, ki sicer nima notranje razdelitve v posamezne strukturne dele, kot so oddelki, poglavja in podobno, ker je to z vidika nomotehnike koristno za preglednost in uporabnost predpisa. Vsekakor bo tak poseben del (in svoj naslov) imel vsak predpis, ki vsebuje notranje strukturne dele, večje od členov, in opremljene z naslovi oziroma podna-slovi. Ne glede na obseg tega dela predpisa in obseg novele v celoti pa je za tak del predpisa še zlasti v vseh novelah primerno, da je označen kot poseben del in na ta način ločen od ostalega dela zakona. V obsežnej-ših zakonskih besedilih sta zaradi preglednosti, jasnosti in uporabnosti v zaključnem delu zakona potrebna celo dva naslova (oddelka): posebej prehodne določbe in posebej končne določbe. Še več, pri velikih zako-nodajnih projektih (reformnih posegih v ureditev) se za ureditev vseh vprašanj, ki spadajo v zaključni del takega zakona, izda poseben zakon za izvršitev takega zakona. Obratno pa velja tudi, da posebnih prehod-nih določb v zakonu (ali drugem predpisu) včasih sploh ni, ker ni treba glede tega ničesar posebej urejati. Bistvo prehodnih določb je v tem, da se z njimi uredijo vprašanja, kot izhaja iz same besede, prehoda iz ene (dosedanje) v drugo ali vsaj drugačno pravno ureditev, ko torej nova ureditev v celoti ali delno nadomesti prejšnjo. Takega prehoda (in zato tudi ne posebne potrebe po ureditvi vprašanj s prehodnimi določbami) pa ni, če zakon ali drug predpis ne ureja materije, ki je tudi že doslej bila pravno urejena, temveč se določena materija prvič pravno ureja.

Prehod na uporabo novega zakona in od uporabe dotedanjih izvršilnih predpisov na izdajo in uporabo novih je en sklop vprašanj, ki jih je treba urediti v novem zakonu, kar vključuje tudi morebitno določitev nadalj-nje uporabe teh predpisov, kolikor je to še potrebno. Ti izvršilni predpisi pa s tem dobijo tudi novo potrebno zakonsko podlago, ki jo sicer izgu-bijo ob prenehanju veljavnosti dotedanjega zakona. V primeru novega zakona, ki nadomesti prejšnjega, morajo biti v prehodnih določbah ved-no in taksativno, tj. vsak posebej, z naslovom in navedbo objave zajeti in obravnavani vsi še veljavni predpisi, izdani za izvrševanje prejšnjega zakona; ni dopustna zgolj njihova »pavšalna« obravnava v stilu: »(Vsi) predpisi, izdani na podlagi …«.

4343

4444


48

157. člen(prenehanje veljavnosti in uporaba podzakonskih aktov)

(1) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati, uporabljajo pa se do 31. decembra 2006, naslednji podzakonski akti:1. Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uradni list RS, št. 142/04, 7/05, 60/05 in 26/06),2. Uredba o določitvi dohodkov verskih delavcev iz naslova razmerja z ver-sko skupnostjo (Uradni list RS, št. 20/05),3. Pravilnik o pogojih za oprostitev plačila dohodnine od prejemkov iz med-sosedske pomoči med kmetijskimi gospodarstvi v okviru strojnih krožkov (Uradni list RS, št. 130/04), 4. Pravilnik o priznavanju škode in znižanju katastrskega dohodka za-radi naravnih nesreč na kmetijskih in gozdnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 130/04),5. Pravilnik o načinu valorizacije vrednosti kapitala pri obdavčevanju dobič-ka iz kapitala po ZDoh-1 (Uradni list RS, št. 34/06 in 73/06), 6. Pravilnik o metodologiji za izračun razlike med prihodki iz dohodnine, ki pripadajo občinam po ZDoh-1 in prihodki iz dohodnine, ki pripadajo obči-nam po ZDoh (Uradni list RS, št. 89/04), 7. Odredba o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2006 (Uradni list RS, št. 117/05).

(Zakon o dohodnini, Uradni list RS, št. 117/06, 90/07, 10/08 in 78/08).

K prehodu na uporabo novega zakona pa spada tudi uskladitev obsto-ječih predpisov z novim zakonom. Če je novi zakon »sistemske« narave oziroma splošen ali (v določenem delu in obsegu) »popoln« zakon, lah-ko s svojo vsebino posega tudi v druge predpise oziroma na področje drugih predpisov (zakonov in eventualno tudi izvršilnih predpisov), ki jih je treba torej z njim uskladiti. V takih primerih mora novi zakon vsaj okvirno, vključno z roki, urediti oziroma določiti tudi njihovo uskladitev, vključno z vprašanji njihove uporabe do uskladitve.

49


(1) Navodilo o postopku in načinu ravnanja s tujci, ki vstopijo v Republiko Slovenijo in želijo vložiti prošnjo za azil, ter o sprejemanju, vsebini in rav-nanju z vloženimi prošnjami za azil oziroma izjavami, sprejetimi na zapis-nik (Uradni list RS, št. 65/00), Pravilnik o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 103/04), Pravilnik o načinih in pogojih zagotavljanja pravic prosilcem za azil in tujcem, ki jim je bila pri-znana posebna oblika zaščite (Uradni list RS, št. 80/02) in Uredbo o pravi-cah in dolž nostih beguncev v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 33/04 in 129/04) je treba uskladiti z določbami tega zakona v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona.

(26. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o azilu, Uradni list RS, št. 17/06).

V enostavnejših primerih prehoda na uporabo novega zakona stari (do-tedanji) zakon preneha veljati in se uporabljati v celoti, ko začne veljati in se uporabljati novi zakon. V teh primerih prenehanje veljavnosti in hkrati uporabe dotedanjega zakona časovno sovpada z začetkom ve-ljavnosti in hkrati uporabe novega zakona. Tudi v tem primeru pa je tre-ba, če je to potrebno, podaljšati uporabo dotedanjih izvršilnih predpi-sov do izdaje novih. Če podaljšanje uporabe predpisa ne pride v poštev v celoti, je treba potrebne določbe ali dele takega izvršilnega predpisa izločiti in samo zanje določiti podaljšanje uporabe ali veljavnosti (in s tem uporabe). Kadar (kar je sicer pogosto) to, zlasti pri obsežnih pred-pisih, ni možno, si pri tem za prehodno obdobje pomagamo s klavzulo »kolikor ni (niso) v nasprotju s tem zakonom«, s čimer je pravilno in pre-cizno tolmačenje take določbe prepuščeno in naloženo neposrednim uporabnikom in izvrševalcem na te predpise nanašajoče se klavzule. Ali in v kakšni obliki (dikciji) je ob izdaji predpisov, izdanih na podlagi novega zakona, v njih dodatno potrebna tudi določba o prenehanju veljavnosti ali uporabe dotedanjih izvršilnih predpisov, ki so z novimi nadomeščeni, je neposredno odvisno od tega, ali je bila za prehodno obdobje podaljšana veljavnost, ali pa (kar je običajno) samo uporaba dotedanjih izvršilnih predpisov.

4545


50

18. člen(razveljavitev predpisov)

(1) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati Zakon o deviznem po-slovanju (Uradni list RS, št. 23/99 in 76/03) in naslednji predpisi, izdani na njegovi podlagi: 1. Sklep o pogojih za odpiranje in vodenje računov nerezidentov (Uradni list RS, št. 42/04),2. Sklep o obveznosti poročanja o poslovanju s tujino (Uradni list RS, št. 92/03 in 56/04),3. Sklep o spremembi in dopolnitvi navodila za izvajanje sklepa o obvezno-sti poročanja o poslovanju s tujino (Uradni list RS, št. 64/04),4. Sklep o kriterijih in načinu ugotavljanja namena vzpostavitve trajnih ekonomskih povezav in pridobitve učinkovitega vpliva na upravljanje gospodarske družbe ali drugega gospodarskega subjekta (Uradni list RS, št. 50/99), 5. Sklep o postopkih za odpiranje deviznih računov rezidentov pri pooblašče-nih bankah (Uradni list RS, št. 42/04),6. Sklep o pogojih in načinu opravljanja plačilnega prometa s tujino (Uradni list RS, št. 56/04),7. Sklep o pogojih in načinu, pod katerimi smejo rezidenti pri poslova-nju z nerezidenti plačilo sprejeti ali opraviti v tuji gotovini (Uradni list RS, št. 97/06), 8. Navodilo za izvajanje sklepa o obveznosti poročanja o poslovanju s tuji-no (Uradni list RS, št. 102/03, 135/03, 64/04, 9/05, 20/06 in 128/06) ter9. Navodilo o poročanju o poslih z vrednostnimi papirji (Uradni list RS, št. 102/03).(2) Podzakonski akti iz 2., 3., 8. in 9. točke prejšnjega odstavka se uporablja-jo do uveljavitve novih, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom.

(Zakon o deviznem poslovanju, Uradni list RS, št. 16/08).

Včasih pa je treba začetek veljavnosti in začetek uporabe novega za-kona medsebojno ločiti, tako da se določi začetek uporabe zakona na določen čas po njegovi uveljavitvi; pri tem je treba določiti tudi upora-bo dotedanjega (prejšnjega) zakona (še) do začetka uporabe novega, čeprav prejšnji zakon preneha veljati že, ko začne veljati novi. Tako novi zakon na preprost način določi obdobje, v katerem se bo uporabljal še dotedanji zakon, veljal (ne pa tudi že uporabljal) pa že novi.

4646

51


224. člen(prenehanje veljavnosti in uporaba zakonov)

(1) Z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati:– Zakon o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83 – popr., 42/85, 2/86 – popr., 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 35/97, 73/97 – odl. US, 87/97, 73/98, 31/00 in 24/01)*, – Zakon o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih javnih pravobranilcev (Uradni list RS, št. 82/94 in 20/97 – ZDPra) v delu, ki se nanaša na sodnike za prekrške. (2) Določbe zakonov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo do začetka upo-rabe tega zakona, če ta zakon ne določa drugače.

225. člen(uveljavitev in začetek uporabe)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. januarja 2005. (Zakon o prekrških, Uradni list RS, št. 7/03).

* Popravljeno v skladu z nomotehničnimi pravili.

Uporaba dotedanjega zakona in drugih predpisov je pri tem lahko po potrebi tudi že korigirana (prilagojena) novemu zakonu z ustreznimi določbami novega zakona o uskladitvi predpisov (glej v naslednji šte-vilki) z novim zakonom. Določitev obdobja uporabe še prejšnjega in hkrati veljavnosti (ne pa tudi uporabe) novega zakona omogoči, da se v tem času lahko opravijo raznovrstne potrebne priprave in uskladitve za prehod na uporabo novega zakona. To se lahko nanaša na potrebne organizacijske spremembe, ustanovitev novih organov, ki jih predvide-va novi zakon, na izdajo novih izvršilnih predpisov, pa vse do tiskanja in izdaje novih obrazcev za izvrševanje novega zakona in podobno. Tak zakon se torej vendarle tudi že uporablja, toda ne glede subjek-tov, katerim je neposredno namenjen: na primer ne uporablja se še za voznike, »uporablja« pa se za ministra, ki mora z izvršilnim predpisom podrobneje določiti obliko in vsebino novega obrazca (na primer voz-niškega dovoljenja), ki ga določa novi zakon. To je ministru (z rokom) neposredno naloženo, ne pa »odloženo«. Hkrati so to razlogi, iz katerih je treba v danem primeru časovno ločeno določiti začetek veljavnosti novega zakona in začetek njegove uporabe – za samo seznanitev z no-vim zakonom ter strokovno pripravo na njegovo izvajanje bi sicer za-


52

doščala že samo dovolj dolga vacatio legis. Redaktor mora biti pri vsem tem pozoren, da se časovno nikjer ne prekriva obdobje veljavnosti sta-rega in novega zakona, kot tudi ne obdobje uporabe starega in novega zakona. To pravilo ima – samo navidezno – izjemo v tem, ko se v primeru retroaktivnosti hkrati uporabljata dotedanji in novi zakon; dotedanji za-kon se namreč v tem primeru uporablja samo za pred novim zakonom nastale, pa še ne odločene primere, novi pa za pozneje nastale oziroma nove – razlika je torej v uporabi enega oziroma drugega zakona za raz-lične primere.

Drug sklop vprašanj, ki jih je tudi treba urediti ob (v) novem zakonu, je uskladitev drugih zakonov in morebitnih izvršilnih predpisov z novim zakonom. Vprašanje uskladitve dotedanjih izvršilnih predpisov, izdanih na podlagi prejšnjega zakona, je v sklopu njihove nadaljnje uporabe do izdaje novih urejeno vsaj s klavzulo »kolikor niso v nasprotju s tem (tj. novim) zakonom«. Vprašanja, ki jih ureja novi (in jih je na svoj način ver-jetno urejal tudi prejšnji) zakon, pa so lahko delno urejena tudi v drugih zakonih in morda še v drugih izvršilnih predpisih. Novi zakon glede tega torej sam po sebi odpre vprašanje skladnosti oziroma uskladitve tudi teh predpisov z novim zakonom; ta nastala vprašanja uskladitve pa mora novi zakon tudi rešiti oziroma ustrezno urediti. Kot nazoren primer takega po-ložaja se lahko vzame Zakon o prekrških. Ta zakon je v številnih, pretežnih določbah »popoln« zakon, ker so med drugim samo v njem določene npr. kazni in druge sankcije ter ukrepi, ki jih je možno predpisati za prekrške. Sam Zakon o prekrških pa ne določa nobenega prekrška niti sankcije zanj; to se v celoti določa v drugih predpisih, ki pa morajo pri tem upoštevati, kaj glede tega določa Zakon o prekrških. Že spremembe, gotovo pa nov Zakon o prekrških torej odpre vprašanje skladnosti oziroma uskladitve določb drugih predpisov z novim zakonom. Možnosti določitve potreb-nih uskladitev sta v temelju dve – obe sta lahko uporabljeni tudi v istem novem (oziroma spremenjenem) zakonu. Ti dve možnosti sta določitev uskladitve ali direkt na (neposredna) uskladitev. V prvem primeru novi za-kon določi potrebno uskladitev, vključno z rokom zanjo, kot npr.:

(1) Predpise, s katerimi so določeni prekrški, pa niso v skladu s tem zakonom, je treba v treh letih po uveljavitvi tega zakona uskladiti s tem zakonom.

(223. člen Zakona o prekrških, Uradni list RS, št. 7/03).

4747

53


Lahko pa se uskladitev uredi tudi tako, da jo novi zakon določi nepo-sredno, kot npr.:

(2) Predpisane denarne kazni veljajo kot predpisane globe.

(223. člena Zakona o prekrških, Uradni list RS, št. 7/03).

Smiselno podobno določa npr. 2. člen Zakona o spremembah in dopolnit-vah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 66/93), da se denarni zneski, s ka-terimi je določena zgornja meja predpisane denarne kazni za prekršek, »zvi-šajo za 4-krat«. V 24. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 5/90) sta celo v istem členu uporabljena oba načina uskladitve, neposredna uskladitev v prvem odstavku ter zahteva in rok za uskladitev v drugem odstavku navedenega člena. V primerih določe-nih neposrednih uskladitev je od načina in dikcije, kako je taka neposredna uskladitev določena, tudi odvisno, ali in koliko je treba tak, sicer neposredno že usklajen predpis v besedilu predpisa pozneje tudi dejansko uskladiti ob njegovi spremembi (ali npr. pri prečiščenem besedilu).

Glede uskladitve drugih predpisov, potem ko je uveljavljen nov »sis-temski« oziroma (ali) »popoln« zakon, ki posega tudi na druga področja oziroma v vsebino drugih predpisov, velja tudi naslednje: v vseh novih predpisih, izdanih (spremenjenih ali na novo sprejetih) po uveljavitvi no-vega zakona, ki se jih to tiče, je treba upoštevati in uporabljati ureditev in terminologijo novega zakona za to področje. Če je potrebno, je treba, enako kot določa novi zakon in v skladu z njim, tudi v teh novih (spreme-njenih) predpisih uporabo novosti ustrezno odložiti, podaljšati pa upo-rabo dotedanje ureditve, kot je to določeno v samem novem zakonu.

Po mnenju nekaterih teoretikov se v prehodnih in končnih določbah za-kona uredijo tudi pooblastilne določbe za izvršilne predpise. Pravilneje jih je urediti posebej in izven prehodnih in končnih določb, ker tja v bistvu ne spadajo. Praviloma so urejene tudi že neposredno v osrednjem delu pred-pisa (»… se podrobneje uredi(jo) s predpisom, ki ga izda (sprejme) …«; »Uniformo, položajne oznake in simbole policije določi vlada«; »Obrazec službene izkaznice in postopek za njeno izdajo predpiše minister« ipd.). Nezapisano pravilo in praksa kažeta, da se v prehodnih in končnih določ-bah predpisa pogosto uredijo tudi določena druga vprašanja uporabe predpisa, ker enostavno (izrazito) ne spadajo v kakšen drug del predpisa,

4848

4949


54

treba pa jih je nekje urediti. Vendar jih je pravilno, če ne spadajo kam dru-gam, urediti kot »posebne določbe« konkretnega predpisa. (Glede dolo-čanja pooblastil glej tudi delegiranje pristojnosti, št. 148.)

Končne določbe so sestavni del vsakega predpisa. Z njimi se določita zače-tek veljavnosti (izjemoma tudi prenehanje veljavnosti) in začetek uporabe predpisa, če (naj) se ta razlikuje od začetka veljavnosti predpisa. Določijo se tudi vse (direktne) derogacije, kolikor so potrebne zaradi uveljavitve novega predpisa. Vsa ta vprašanja in načini njihove ureditve so podrob-neje obravnavani na drugih mestih (glej št. 97 in nasl.). Zadnja določba predpisa je vedno določba o začetku veljavnosti, izražena v sedanjem času. Včasih je kar vanjo vključena določba o odloženem začetku uporabe predpisa (bolj redko pa celo določba o prenehanju njegove veljavnosti, primerjaj št. 111). Prav je, da pravni red države uporablja eno samo (enot-no) temeljno dikcijo za določitev začetka veljavnosti predpisa: »Ta zakon (uredba, pravilnik) začne veljati …« Najbolj preprosta in hkrati najbolj po-gosta uveljavitvena določba (zakona) se tako glasi: »Ta zakon začne ve-ljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.« Kadar se taka (ali kakšna druga) določba sklicuje na dan objave, je to dan izida številke uradnega lista, v kateri je predpis objavljen, kot to v obliki pravne fi kcije določa tretji odstavek 4. člena Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 112/05 – uradno prečiščeno besedilo).

Primer določbe o razveljavitvi predpisa

Z dnem, ko začne veljati ta pravilnik, preneha veljati Pravilnik o obrazcu in postopku za izdajo službene izkaznice davčnega inšpektorja in izterjevalca davkov (Uradni list RS, št. 33/96 in 53/96).

(15. člen Pravilnika o službeni izkaznici in znački davčnega inšpektorja in davčnega izter-jevalca, Uradni list RS, št. 140/04).

Primer določbe o uveljavitvi in zamiku začetka uporabe predpisa

Ta uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 22. junija 2007.

(11. člen Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije, Uradni list RS, št. 51/07).

5050

55


Enotna identifi kacijska oznaka predpisa

Predpis je na koncu opremljen še z identifi kacijsko številko, pod kate-ro je bil obravnavan, s krajem in datumom sprejema oziroma izdaje ter s podpisom izdajatelja predpisa. Podpis je opremljen z nazivom funk-cije osebe, ki predpis izdaja oziroma ki (lahko) predstavlja organ, ki je predpis sprejel oziroma izdal. Zakon (akt državnega zbora) v primeru odsotnosti oziroma zadržanosti predsednika državnega zbora podpiše podpredsednica oziroma podpredsednik državnega zbora, ki ga nado-mešča. Namesto predsednika vlade podpiše v takih primerih minister, ki ga nadomešča; ker minister nima namestnikov, lahko namesto njega podpiše minister, ki (začasno) opravlja delo resornega ministra, oziroma je to v danem primeru lahko (začasno) tudi predsednik vlade. Izvršilnega predpisa, za izdajo katerega je pristojen minister, ne more namesto nje-ga izdati niti podpisati nobena druga oseba znotraj samega ministrstva. Pravnik redaktor, ki opravi redakcijo predpisa za objavo, mora tudi s teh vidikov preveriti pravilnost predpisa, ki bo objavljen v uradnem listu.

Po Uredbi o objavljanju v Uradnem listu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 109/05) vlada in ministrstva svojim predpisom (in drugim aktom, ki se objavijo v uradnem listu) določijo enotno identifi kacijsko oznako (EVA). Državni zbor po isti uredbi vlade določi svojim aktom enot-no identifi kacijsko oznako evidence parlamentarnega akta (EPA). Aktom izvajalcev javnih pooblastil določi enotno identifi kacijsko oznako EVA pristojno ministrstvo. Uredba določa, da se EVA oziroma EPA objavi na koncu besedila akta, za datumom.

Št. 007-16/2007-22Ljubljana, dne 4. junija 2007EVA 2006-1911-0011

Karl Erjavec l.r.Minister za obrambo

(Pravilnik o požarnem redu, Uradni list RS, št. 52/07).

5151

5252


56

Št. 501-01/08-6/1Ljubljana, dne 15. julija 2008EPA 2042-IV

Državni zbor Republike Slovenije

France Cukjati, dr. med., l.r.Predsednik

(Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/08).

57

JEZIKOVNO IZRAŽANJE V PREDPISIH

Jezikovno izražanje v predpisih je način in sredstvo posredovanja vsebi-ne predpisa njegovim adresatom. Pisna oblika predpisa pomeni pisno jezikovno podajo vsebine, neločljivo povezanost (jezikovne) oblike in vsebine; izražanju vsebine služi jezikovno izražanje v predpisih, ki je s tem (tudi) sestavni del nomotehnike. Jezikovno izražanje je sploh po-glavitno sredstvo komunikacije med ljudmi; tudi v pravnih predpisih je jezik sredstvo za sporočanje misli – v tem primeru v obliki pravnih norm z vlogo, mestom in pomenom, kot ga imajo v pravnem redu. Bistvena lastnost pravnih predpisov je njihova obveznost, dolžnost ravnanja pravnih subjektov na način, kot je to s predpisi določeno. Tako obvez-no ravnanje pa je mogoče pravnim subjektom naložiti, od njih pričako-vati in zahtevati samo, če so predpisi jasni in razumljivi. Tudi jasnost in razumljivost predpisov sta tako eden od temeljev pravne varnosti in s tem pravne države sploh. In obratno: če predpisi niso dovolj jasni in ra-zumljivi, so s tem resno načeta in ogrožena načela, na katerih sloni in deluje pravna država. V primeru pomanjkljive jasnosti in razumljivosti predpisov niti ni mogoče preverjati ustreznosti njihove vsebine, ker se iz takih predpisov ne da izluščiti in nedvoumno ugotoviti. Jezikovno izra-žanje v predpisih, jezik pravnih predpisov, ima posebno mesto in pomen tako v nomotehniki kot tudi pri interpretaciji predpisov. Jezikovna razla-ga predpisa oziroma posamezne določbe, kadar in kolikor je potrebna, je prvo in poglavitno sredstvo interpretacije: kaj konkretna določba v resnici določa (zapoveduje, prepoveduje, dovoljuje ali sankcionira). No-motehnik redaktor pravnega predpisa pa se mora poleg navedenega zavedati tudi odgovornosti, ki izhaja iz dejstva, da so pravni predpisi del splošne in pravne kulture in na ta način pomembno spričevalo, s katerim se država predstavlja pred svojimi državljani in pred tujino.

5353


58

Pravni predpisi so izraženi samo v pisni obliki. Podlaga jezikovnega izraža-nja v pravnih predpisih je pisna oblika (splošnega) govornega ljudskega jezika. Nomotehnika kot znanost o izdelavi pravnih predpisov raziskuje in poudarja tiste posebnosti jezikovnega izražanja v pravnih predpisih, zaradi katerih se jezik pravnih predpisov loči od splošnega ljudskega govornega jezika. To ločevanje, zaradi katerega je jezik pravnih predpi-sov razmeroma zelo specifi čen, pa redaktorjem predpisa ne dovoljuje nobenih kršitev kakšnega od elementov in pravil pravilne rabe jezika, kot jo določajo in učijo pravila znanosti o jeziku – lingvistike. Nasprot-no, pravnik redaktor mora pravila te znanstvene vede, zlasti pa še njene bist vene sestavne dele, kot so slovnica (gramatika), sintaksa, stilistika in interpunkcija, obvladati tako dobro, da jih lahko brez težav samostojno in pravilno uporablja pri redigiranju pravnih predpisov. V dvomu je sicer posvet s strokovnjakom – lingvistom nedvomno potreben, za pravilno rešitev pa se mora končno odločiti sam, ker je za to kot pravnik redaktor predpisa tudi sam neposredno strokovno odgovoren.

Ena od bistvenih posebnosti jezika v predpisih je že v rabi besed in iz-razov. Ker je temelj jezika predpisov (po)govorni jezik, ima večina besed sicer enak pomen kot v pogovornem jeziku. Veliko besed in izrazov, ki se uporabljajo v pravnih predpisih, pa se bodisi od rabe v pogovornem jeziku pomembno razlikuje, bodisi v (običajnem) pogovornem jeziku sploh ne uporablja. Besede in izrazi, ki se sicer uporabljajo tudi v pogo-vornem jeziku, imajo pa v predpisih (in pravu sploh) specifi čen pomen, so npr. odgovornost, otrok, prištevnost, krivda itd. Mnoge od teh besed in izrazov imajo medsebojno različen, specifi čen pomen celo v pravu (predpisih) samem, ker se njihov pomen in točna vsebina, uporabljena na področju kazenskega prava, pomembno razlikuje od uporabe na dru-gem področju, npr. civilnega prava. Tretjo skupino besed in izrazov tvo-rijo strokovni izrazi s področja prava; besede in izrazi, ki spadajo v prav-no terminologijo. Poleg strokovnih izrazov s področja prava se seveda v predpisih uporabljajo tudi strokovni izrazi s področij drugih znanosti. Ti strokovni izrazi so bodisi domači, lahko pa so tudi tujke (o uporabi tujk v predpisih glej št. 65, glede pravne terminologije pa št. 72).

Pri posebnostih jezika pravnih predpisov ima dominantno mesto in po-ložaj sama (pravna) narava predpisov, kar se ustrezno izraža še zlasti v slogu (stilu) izražanja kot delu lingvistike. Ta stil izražanja je tako speci-

5454

5555

5656

59

Jezikovno izražanje v predpisih

fi čen, da bi celo v kontekstu iz besedila iztrganega besedila moralo biti razvidno, da gre za del besedila normativnega splošnega pravnega akta. Vsebina določb v pravnih predpisih je namreč jezikovno oblikovana normativno, ne pa narativno (deskriptivno). Slednje se lahko pojavi le v obliki pojasnilnih dodatkov (primerjaj št. 62) ali pa kot posebna obli-ka (način) določanja obveznosti (glej določanje obveznosti v predpisih, št. 68). Celo nenormativno zvenečo določbo (stavek) v predpisu je treba pri uporabi predpisa šteti za normativno, že zato, ker je zapisana v pred-pisu. V normah ni mesta učenju, razlaganju ipd., če pri tem ne gre za (po-drobnejšo) opredelitev uporabljenih pojmov oziroma defi nicij. Redaktor predpisa pri jezikovnem redigiranju predpisa zgreši, čim začne zapuščati oziroma preneha upoštevati temeljno zahtevo in vodilo, ki je zajeto v normativnosti predpisa v celoti in načeloma vsake njegove določbe po-sebej. V tej točki omenjene izjeme od navedenega samega pravila ne spreminjajo, temveč ga potrjujejo.

Poznavanje in upoštevanje temeljnega vodila pri normiranju – norma-tivnosti mora redaktorja odvračati od vseh, zlasti še slogovnih napak, ki lahko vsaj temeljito poslabšajo predlog predpisa, tudi če je (še) na ravni razumljivosti. Temeljna pravila jezika normiranja se da postaviti in izra-ziti razmeroma ozko, ne da bi pri tem zašli v številne pleonazme, sino-nime in ponavljanja: poleg normativnosti so to še jasnost, razumljivost in nedvoumnost vsebinskega pomena posameznih določb, vključno z njihovo medsebojno povezavo in soodvisnostjo. Ker se te defi nicije gib-ljejo na meji aksiomov, pravnika redaktorja k pravilnemu jezikovnemu izražanju v predpisih usmerja tudi odvračanje od vseh slogovnih hib in pomanjkljivosti, ki se jih da lažje našteti, opredeliti in nanje opozoriti, kot pa podrobneje razlagati navedene temeljne pozitivne zahteve in aksiome. Najbolj tipične in pogoste slogovne hibe in pomanjkljivosti pri redigiranju pravnih predpisov so prikazane tudi v sklopu tega poglavja nomotehničnih smernic.

Eden od problemov jezikovnega normiranja, ki ga je treba sproti reše-vati od stavka do stavka in od člena do člena, je v tem, da imamo pri ab-straktnem normiranju nenehno opraviti z določenostjo oziroma določ-ljivostjo pojmov (izrazov), s stopnjo njihove določenosti, ki (naj) ustreza v konkretnem primeru, da bo določba dovolj jasna in natančna, abstrakt-na pa (le) toliko, da bo iz nje še vedno nedvoumno razvidno, na katere

5757

5858


60

primere se nanaša in kaj v zvezi z njimi pravno pravilo določa. Samo iz tako oblikovane (formulirane) določbe bo lahko uporabnik pravilno izluš-čil zakonodajalčev namen, ko bo neki določen konkretni dejanski stan moral podrediti (subsumirati) pod abstraktni zakonski dejanski stan, iz tega pa končno »metapravilo«, ki bo podlaga za odločitev v konkretnem primeru. Uporabnik zakona mora določbo razumeti, preden jo lahko pra-vilno uporabi; pravnik redaktor pa mora zagotoviti, da uporaba predpisa ne vodi v sfero »presežnih« tolmačenj in k čezmerni uporabi številnih možnih oblik interpretacije, ki so sicer v pravu na voljo (končna posledi-ca prevelike nejasnosti predpisa je seveda vsaj obvezno tolmačenje, če ne tudi novela zakona oziroma drugega predpisa).

Normiranje v predpisih sega od generalizirane abstraktnosti in iz nje izhaja proti (še vedno abstraktni) ureditvi podrobnosti. Te podrobnosti so drugačna ali pa posebna ureditev, kar v razmerju med zakoni vodi do splošnih in posebnih zakonov, znotraj posameznega predpisa pa do (uporabe) izjem in posebne (podrobnejše) ureditve znotraj predpisa sa-mega (podrobneje o tem glej pri določanju izjem, št. 70 in 71). Posledica urejanja od splošnega proti podrobnostim je tako imenovana linearna zgradba besedila predpisov, ki se izraža tudi v posameznih členih. Ureja-nje s predpisi ne sledi samo povezanosti od hierarhično višjih proti niž-jim (zakon – izvršilni predpis), temveč morajo biti tudi stavki v samem predpisu, konkretno v členu, tesno vsebinsko povezani, tako da ena misel sledi prejšnji in jo logično nadaljuje in dopolnjuje. To tvori notra-njo semantično povezanost in zagotavlja koherentnost besedila; misli (in stavki, ki jih izražajo) se nizajo ena na drugo, in nadaljujejo v smislu linearne povezanosti. Misel, ki je »dovolj nova«, terja ureditev v novem odstavku, ali pa v novem (naslednjem) členu, če gre za »splošno pravilo«, ki se po potrebi spet podrobneje razdela in dodela v morebitnih odstav-kih. Vendar je ob strogosti normativnosti in linearnosti besedila potreb-na tudi neka mera, da besedilo zaradi tega ne zaide v področje težke razumljivosti ali celo nerazumljivosti. V smislu pojasnila je včasih treba v besedilo vključiti in dodati tudi tovrstne opisovalne pasuse ali stavke z namenom, da je predpisana vsebina vseskozi dovolj jasna in razumljiva.

K jezikovnemu izražanju v predpisih spada tudi določena stopnja forma-liziranosti izražanja. Taka formaliziranost prispeva k ekonomičnosti rabe jezika, hkrati pa – zaradi vedno enake rabe v enakem pomenu – na svoj

5959

6060

61

način prispeva tudi k stabilnosti predpisov. Tako se vedno uporabljajo enaki standardni izrazi (celo stavki) za določitev začetka in prenehanja veljavnosti (razveljavitve) pravnih predpisov, za besedila v določbah no-vel, tj. za spreminjanje osnovnega besedila z novelami (glej podrobneje izražanje v novelah, št. 73) in podobno. Te formaliziranosti na svoj na-čin prispevajo k vtisu uporabnikov predpisa, da »zakonodajalec ve, kaj dela«.

Razmeroma pogost način izražanja v jeziku pravnih predpisov je tudi uporaba tako imenovanih pravnih standardov. Zaradi njih je besedilo si-cer krajše (bolj ekonomično), vendar je to le njihova stranska posledica; pravni standardi se v besedilih predpisov uporabljajo zato, ker se v teh primerih ne da, ali pa vsaj ne da ustrezneje izraziti to, kar se v predpisih z njimi izraža, kar je neposredno povezano z vprašanjem določljivosti pojmov (izrazov) v predpisih oziroma s stopnjo njihove določenosti (pri-merjaj št. 15). Pravni standardi so izrazi, ki se, namesto striktnega spo-ročila (določenosti) pravne norme, ustavijo že pri opredelitvah, kot so npr. »primerno stanovanje«, »razžalitev« v kazenskem pravu ali (morda najbolj znan pravni standard na področju civilnega prava) »ravnanje dob-rega gospodarja«, »objava na krajevno običajen način« in podobno. To so primeri, ko bi zakonodajalec s podrobnejšim, še celo pa s kakršnim-koli poskusom kazuističnega urejanja ne mogel doseči tega, kar lahko doseže z določitvijo pravnega standarda; življenjske danosti in izkušnje namreč povedo, da se takih pojmov, kljub zahtevi po določljivosti v pravnih predpisih, ne da ustrezneje opredeliti, ker se temu izmaknejo. Na videz tako normiranje ogroža pravno varnost, in jo gotovo ogrozi v primeru samovoljnih tolmačenj izvrševalca zakona. K ohranitvi pravne varnosti v vseh takih primerih odločilno prispeva zlasti raba že dolgo obstoječih pravnih standardov, ki so, zlasti z dolgoletno sodno prakso, dovolj utrjeni, razjasnjeni in pomensko omejeni, tako da ne dopuščajo od primera do primera samovoljne vsebinske razlage in uporabe pri iz-vrševanju zakona.

Jezik je nosilec sporočila normativno naravnane in uglašene vsebine predpisa v celoti, kot tudi njegovih posameznih določb, zato mora biti jezikovno izražanje v predpisih, kolikor je le možno, brezhibno. Hote-ni učinek predpisa je v praksi odvisen tako od vsebine, zaradi katere je predpis izdan, kot tudi od oblike predpisa in jezika izražanja, v katerem

6161

6262



62

je vsebina predpisa podana. Vse, razen vsebine, lahko ustrezno zagotovi samo pravnik redaktor predpisa, ki ima zadostno splošno razgledanost, splošno pravno znanje in poznavanje veljavnega pravnega reda, pou-darjen smisel za jezikovno izražanje, odlično pozna in obvlada pravila nomotehnike ter ima za samostojno delo potrebno prakso. Tak redak-tor bo tudi pazil, da v besedilo predpisa ne zaidejo elementi, ki lahko bistveno poslabšajo razumljivost predpisa in otežijo njegovo izvrševa-nje v praksi – s kvarnimi posledicami za pravno varnost. Med slabosti in hibe v besedilih, ki jih mora redaktor predpisa poznati, da se jim lahko izogne, spadajo predolgi stavki in dolge sintagme ter degresije in (očit-no) odvečne besede v besedilu, pri čemer pa suhost besedila in izraža-nja vendarle ne sme zaradi pretiravanja voditi v nerazumljivost ali dvom o vsebini določb. Določene besede in načini izražanja v predpisih niso samo odvečni, temveč vanje sploh ne sodijo: to so metafore, olepševal-ni in blažilni izrazi (evfemizmi); emotivni izrazi, izrazi, ki kakorkoli nosijo osebno, »avtorsko« značilnost (posebnost) izražanja redaktorja; očitno »premočni« ali očitno »prešibki« izrazi, zlasti kot pridevniki. Pri rabi do-ločenih izrazov pa je potrebna posebna previdnost in pretehtanost za-radi ohlapnosti njihovega pomena in premajhne določenosti, tako da jih je pri izvrševanju zakona (predpisa) nujno interpretirati (bolj kot dru-ge izraze). To so tako imenovani difuzni izrazi, kot so npr.: zlasti, poseb-no, veliko, zelo, še posebno, mnogo, malo, pomembno ipd. Nekateri od teh izrazov (npr. zlasti, posebno) se uporabljajo tudi zaradi (dodatnega) pojasnjevanja določbe ali pri naštevanju v primeru eksemplifi kativnega normiranja. V predpisih se je treba izogibati tudi tavtologiji, tj. ponavlja-nju istih misli z drugimi besedami (kar je mestoma, zaradi nazornosti, storjeno tudi v teh nomotehničnih smernicah). Obratno kot pri difuznih izrazih je pri sinonimih in homonimih pomen izraza običajno (dovolj) jasno določen, vendar se različni izrazi za isti vsebinski pojem (sinoni-mi) v predpisu ne smejo uporabljati, ker to zbuja nejasnost in dvom, pri homonimih pa je treba paziti, da je zaradi njihove večpomenskosti dovolj jasen pomen (smisel) uporabljenega izraza, ki je sicer jezikovno homonim.

Glede rabe časa v predpisih je uporaba sedanjega časa načelno pravil-na, splošna in obvezna. Teorija poudarja prednost rabe sedanjega časa pri normiranju tako zaradi njegove pomenske »brezčasnosti« kot tudi zaradi (simboličnega) pomena stabilnosti, ki jo normativno izražanje

6363

63


v sedanjem času v predpisih zagotavlja. (Tako se npr. pravna defi nicija kupne pogodbe v prvem stavku paragrafa 1053. avstrijskega Občnega državljanskega zakonika, podana (seveda) v sedanjem času, v trajanju skoraj že dvestoletne veljavnosti zakona ni spremenila, in se tako še ved no glasi: »S kupno pogodbo se prepusti stvar drugemu za določe-no vsoto denarja.« Tako podajanje v predpisih torej že psihološko vanje vnaša element trajnosti in stabilnosti, s tem pa zaupanja v pravo. Ne-katera pravna besedila, nič manj stabilna, zaradi jezikovnih posebnosti določenega jezika rabo sedanjega časa kombinirajo z rabo prihodnjega časa, glej npr. Ustavo Združenih držav Amerike. Posamezna odstopanja od rabe sedanjega časa v predpisih v ničemer ne zanikajo in ne zmanj-šujejo pomena splošne rabe sedanjega časa v predpisih; raba preteklega ali prihodnjega časa je v takih primerih pač slovnično pogojena (»Upra-vičenci do denacionalizacije po tem zakonu so osebe, ki jim je bilo pre-moženje podržavljeno po naslednjih predpisih:« – prvi odstavek 3. člena Zakona o denacionalizaciji; vendar: »Izvrševanje odločb o odškodninah iz 50. člena tega zakona se začne z dnem, ki ga določi zakon o proračunu Republike Slovenije« – drugi odstavek 95. člena istega zakona). V seda-njem času, zlasti v pravnih predpisih, je možno govoriti tudi o prihodnjih dogodkih: »Osebe, ki v letu 2004 dopolnijo 60. leto starosti …«

V normativnem jeziku pravnih predpisov je znatno bolj kot v pogo-vornem jeziku primerna, zaradi abstraktnosti določb, naravnanih na nedoločeno število bodočih primerov, uporaba brezosebnih oblik in pasiva (po vplivu tujih jezikov), tudi slednja pogosto v brezosebni obli-ki (»Pritožba se lahko vloži v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe strankam«, tretji odstavek 73. člena Zakona o upravnem sporu). Zaradi po gos tih napak že v vsakdanjem življenju je umestno opozoriti, da je v takih primerih objekt v prvem, ne pa v četrtem sklonu (»Pritožbo se vloži …« bi bila napačna raba sklona v pasivu).

Določena pravila in kriteriji se nanašajo tudi na rabo tujk v pravnih pred-pisih. Tujke se pojavljajo in uporabljajo tako v strokovnem jeziku posa-meznih znanstvenih področij (torej tudi na področju pravne terminolo-gije), kot tudi na vseh drugih področjih. Preprosto in splošno pravilo, ki naj pri tem vodi pravnika redaktorja, je v tem, da je raba tujke dopustna (in celo potrebna), kadar v slovenščini ni ustreznega izraza, s katerim bi se dalo dovolj precizno izraziti isto; iz tega pravila torej izhaja, da ima

6464

6565


64

raba domačega izraza načeloma vedno prednost pred uporabo tujke. K pogostejši rabi tujih izrazov oziroma besed v današnji vedno bolj raz-vejani zakonodaji, tudi zaradi razvoja tehnike in drugih področij, do neke mere sili prav tak nagel razvoj znanosti. To pa hkrati pomeni, da bo raba tujk pogostejša in lažje sprejemljiva v zakonih in izvršilnih predpisih, ki so v praksi namenjeni ožjemu krogu strokovnih ljudi oziroma speciali-stov, mnogo manj takih izrazov pa je treba uporabiti na področjih, kjer so adresati predpisa zelo številni oziroma lahko npr. kar vse fi zične in pravne osebe. Navedeno pomeni, da splošno urejanje temeljnih družbe-nih odnosov in razmerij v bistvu terja majhno uporabo tujk, od teh pa so pretežno take, ki jih je treba uporabiti kot sestavni del pravne terminolo-gije, ker ni na voljo povsem ustreznega domačega izraza.

Do določene mere se posebnost izražanja v pravnih predpisih (lahko) razlikuje tudi glede na mesto predpisa v ustavnopravni hierarhiji prav-nih aktov. Tako razlikovanje redaktorjev ne odvezuje od splošno veljav-ne zahteve po razumljivem in jasnem izražanju; kljub zahtevani konciz-nosti, izbrušenosti in razumljivosti besedila, ki ne dopušča dvoma, pa se način normiranja v ustavi, glede na samo materijo in njen pomen, slogovno pač tudi razlikuje od posameznih formulacij besedila v nekem izvršilnem predpisu.

Določena vprašanja, ki bi spadala in bila zato lahko obravnavana v okvi-ru jezikovnega izražanja v predpisih, so zaradi določenih nomotehnič-nih specifi čnosti in podrobnosti obravnavana posebej v naslednjem poglavju.

6666

6767

65

POSEBNI PRIMERI PISANJA, IZRAŽANJA IN DOLOČANJA V PREDPISIH

DOLOČANJE OBVEZNOSTI

Določanje zapovedi in prepovedi ima osrednje mesto pri normiranju s pravnimi predpisi. Določanje obveznega ravnanja (v obliki zapovedi in prepovedi) je temeljna sestavina in bistvo pravne norme in predpi-sa; predpisi so obvezni, ker določajo ravnanje na obvezen način. Način določanja obveznosti je torej sestavni del nomotehnike in imanenten del jezikovnega izražanja v predpisih. Pravnik redaktor mora pri tem upoštevati temeljno razlikovanje, ki je odvisno od tega, ali gre za do-ločanje ravnanja državnih organov ali pa drugih pravnih subjektov, zlasti še fi zičnih in pravnih oseb. Na splošno in načelno je treba v obeh primerih upoštevati, da za določene obveznosti zadošča že preprosta raba sedanjega časa, brez pogosto nepotrebnih dodatnih besed, oblik in poudarkov, ki po eni strani obremenjujejo besedilo in ga delajo ob-sežnejšega, kot je potrebno, po drugi strani pa tako redigiranje odraža pomanjkljivo znanje redaktorja, ker ne upošteva, da obveznost izhaja že iz norme kot njene pravne lastnosti; ravnanje je obvezno že zaradi tega, ker ga določa predpis. Posebno se to izraža pri določanju obvez-nosti državnih organov: določba (npr.) »organ mora izdati odločbo v … dneh od …« ni za organ nič drugače ali bolj zavezujoča (posledice, če organ določbo krši, pa prav tako nič drugačne), kot če se besedilo namesto »mora izdati« glasi samo »izda«. Pri ravnanju fi zičnih oseb je uporaba izrazov »mora«, »(se) ne sme« pogostejša, vendar gre tudi v teh primerih večinoma za nepotrebne poudarke, ki vsebine ne spreminjajo in načelno v normiranje predpisov ne spadajo, zato naj se uporabljajo čim bolj varčno in skopo, nikakor pa ne tako, da bi si sledili in se ponav-ljali od določbe do določbe. Izražanje obveznosti z »je dolžan« pa je v predpisih enako pogosto kot hkrati tudi napačno, saj je prevzeto iz

6868


66

konkretnih dolžniško-upniških razmerij s področja (v glavnem) civilne-ga prava. Nomotehnika pozna tudi poseben način normiranja obvez-nosti (oziroma prepovedi) z izražanjem, ki je, slovnično gledano, nara-tivno-deskriptivno, na ta način pa izražena celo misel oziroma vsebina, ki se na videz in na prvi pogled zdi neresnična, ker jo življenjska praksa in izkušnja pravzaprav zanikata. Tak primer normiranja je npr. določ-ba »Človekovo življenje je nedotakljivo« (prvi stavek 17. člena ustave). Normodajalec, tukaj konkretno celo ustavodajalec, s tako določbo ne zanika resničnosti različnih ogrožanj te najvišje človeške dobrine. Taka določba torej ničesar ne zanika, temveč nasprotno, celo na način, s ka-terim je to možno kar najbolj poudariti, izraža ustavodajalčev pogled na to vrednoto. Določba bi bila lahko napačno razumljena samo, če bi nekdo nanjo, skoraj hote, gledal samo narativno, kakršna je njena oblika; nikakor pa je ni mogoče razumeti napačno, če upoštevamo, da je zapisana v normativnem aktu, konkretno celo v najvišjem pravnem aktu, kot zahteva in načelo.

DOLOČANJE DOVOLJENOSTI V PREDPISIH

Za posameznike pride dovoljenost ravnanja v predpisu (s predpisom) v poštev v bistvu samo v obliki izjeme od določene zapovedi ali prepovedi. Delovanje, ki je preprosto splošno dovoljeno, se namreč (za posamezni-ke) ne dovoljuje s predpisom oziroma s predpisi. Posameznikom je prav-no vse dovoljeno, kar ni pravno izrecno prepovedano; obratno načelo bi pomenilo, da je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, kar je (fi -zično v celoti) neizvedljivo, pravno pa bi pomenilo (če je v pravni obliki sploh izvedljivo) nepredstavljiv totalitarizem kot obliko vladanja. V zvezi s predpisovanjem dovoljenosti za posameznike je treba še upoštevati, da »dovoljenost« pod predpisanimi pogoji ne pomeni predpisovanja dovoljenosti, temveč prepoved nasprotnega ravnanja, kot je (npr.) na tak način, zaradi zagotavljanja splošne varnosti, določeno ravnanje ude-ležencev v cestnem prometu: »Pravico voziti motorno oziroma motorno in priklopno vozilo ima oseba, ki …« (prvi odstavek 127. člena Zakona o varnosti cestnega prometa iz leta 1998) vsebinsko pomeni prepoved vož nje tistim, ki ne izpolnjujejo za to predpisanih pogojev, izven področij cestnega prometa, ki jih zakon ureja, pa je vožnja »prosta« (ne pa seveda

6969

67

Posebni primeri pisanja, izražanja in določanja v predpisih

tudi ogrožanje varnosti ali premoženja drugih oseb). Obratno kot glede predpisovanja dovoljenosti za posameznike pa velja za državne organe: ti smejo ukreniti samo to, kar je zanje izrecno dovoljeno, točneje predpi-sano, v okviru njihove pristojnosti. Tako se dovoljenost za ukrepanje, če gre za državne organe, giblje znotraj ustave in zakonov (načelo funkcio-nalne ustavnosti in načelo funkcionalne zakonitosti) in je omejena z nji-hovimi zakonitimi dolžnostmi (obveznostmi) in pristojnostmi. Redaktor-ji predpisov morajo te posebnosti, ki kot take ne sodijo v nomotehniko, temveč v temelje pravne države, dobro poznati in upoštevati.

DOLOČANJE IZJEM

Abstraktno normiranje generalizira, ker pa samo s tem ni mogoče ustrez-no urediti (predpisati) vsega potrebnega, gre tako normiranje (poleg kombiniranja oziroma dopolnitve s taksativnim oziroma eksemplifi ka-tivnim normiranjem), čeprav še vedno ostaja na abstraktni ravni, od ge-neralnega v smeri podrobnejšega urejanja in oženja, tako v posameznih členih kot tudi v širših sklopih normiranja v določenem predpisu in med predpisi samimi, ko gre za normiranje s splošnim in s posebnim zako-nom. Eno od sredstev in načinov ožjega urejanja od generalnega so tudi izjeme – ki že po splošni defi niciji pomenijo izjemo od splošnega (ge-neralnega) pravila. Izjema na (svojo) naravo in mesto izjeme v predpisu običajno opozarja tudi s (praviloma) formaliziranim besedilom, s kate-rim je določena, tako zlasti z besedami »ne glede na …«. Hkrati je za tako določeno izjemo v predpisu značilno tudi, da določitev izjeme vključu-je tudi sklicevanje na določbo, v razmerju do katere je izjema narejena (določena): »Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena …«, ali »Ne glede na določbo prejšnjega odstavka …«, ali »Ne glede na določbo prejšnjega člena …«. Izjema vedno ureja in določa nekaj drugače kot splošno pravilo; lahko pa ima tudi pravno (in nomotehnično) naravo posebne določbe glede na splošno, in v takih primerih tudi ni uvedena (določena) z navedenim, za določanje izjem sicer značilnim besedilom.

Ne glede na prejšnji odstavek se orožna listina ne izda posamezniku, ki je uveljavil pravico do ugovora vesti po posebnih predpisih. (14. člen Zakona o orožju, Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo).

7070


68

Izjeme imajo lastnost, da se lahko tudi stopnjujejo, s tem da se lahko določi (določijo) tudi izjema (izjeme) od izjeme. Če se pri tem pretirava ali ravna premalo precizno, lahko besedilo norme postane zelo težko za razumevanje. Ob tem mora redaktor poznati tudi nevarnost, da se s takim stopnjevanjem oziroma določanjem izjeme od izjeme lahko besedilo (z dodajanjem izjem) pomensko povrne k prvotnemu (izho-diščnemu) besedilu oziroma normi, ali pa se mu po pomenu tako zelo približa, da ločitev med obojim postane težko določljiva ali celo nemo-goča (ker je morda, po besednem ali logičnem tolmačenju, niti več ni).

PRAVNA TERMINOLOGIJA

Besedilo predpisov včasih uporablja tudi izraze, ki kot strokovni izrazi spadajo v področje pravne znanosti, od koder so za uporabo v predpi-sih tudi prevzeti. Ker je njihov pravni in vsebinski pomen širši javnosti težje razumljiv, se morajo uporabljati dovolj pretehtano in kadar je to očitno res potrebno, če pa sta na voljo tako tuj kot enakovreden, istopo-menski domač izraz, se uporabi domač izraz. Pravilna uporaba pravne terminologije v predpisih za pravnika redaktorja predpisa, kot pravne-ga strokovnjaka, ne predstavlja nikakršnega problema. V dvomu se je vsekakor vendar potrebno in koristno zateči k uporabi izraza, ki ga re-daktor namerava uporabiti, v kakšen že čim dlje veljaven sistemski za-kon in preveriti, kako je izraz (bil) uporabljen tam. Veliki pravni sistemi z dolgo pravno tradicijo imajo svojo pravno terminologijo temu primerno že dolgo izdelano, ne samo kot splošno pravno terminologijo, temveč tudi posebej po posameznih pravnih področjih. Tudi pri nas je pravniku redaktorju v pomoč med drugim zlasti Pravni terminološki slovar, ki ga je v dolgoletnem delu sestavila pravna komisija Sekcije za terminološke slovarje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, v njej pa so sode-lovali najprominentnejši slovenski pravniki, ki so lahko prispevali svoje znanje in izkušnje kot strokovnjaki s svojih pravnih področij. V uvodu tega dela so podrobneje navedena tudi druga (zgodovinska) strokovna dela s tega področja, ki so utirala in utrla pot nastajanja slovenske prav-ne terminologije.

7171

7272

69


IZRAŽANJE V NOVELAH

Izražanje v novelah je skoraj stoodstotno formalizirano, ker se v teme-lju uporabljajo vedno enaki izrazi za enakovrstne posege – spremembe oziroma dopolnitve v temeljnem besedilu zakona (ali drugega predpi-sa). Novela se vedno začne enako: v 1. členu se navede predpis, ki se novelira, zatem v oklepaju citira objava besedila predpisa in vseh more-bitnih poznejših sprememb (podrobneje glej citiranje objav predpisov, št. 76) in navede prva sprememba, ki jo določa novela, npr.:

V Zakonu o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 34/07 – uradno prečišče-no besedilo) se četrti odstavek 10. člena spremeni tako, da se glasi: …

(1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu, Uradni list RS, št. 40/07).

Vsak člen predpisa se novelira s posebnim (samostojnim) členom novele.

Primer novelacije celotnega člena

91. člen se spremeni tako, da se glasi:

»91. člen(izguba oziroma razrešitev naziva)

Pridobljen naziv ugasne z dnem prenehanja delovnega razmerja uradnika, z razrešitvijo, in z izvedenim napredovanjem v višji naziv. Uradnik se razreši naziva:1. v primeru ugotovljene nesposobnosti v skladu s tem zakonom;2. v primeru premestitve iz poslovnih razlogov;3. na lastno željo oziroma s soglasjem uradnika;4. v drugih primerih, ki jih določa zakon.«.

(47. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih, Uradni list RS, št. 113/05).

7373


70

Primer novelacije posameznih delov člena

V prvem odstavku 26. člena se za 3. točko pika nadomesti s podpičjem in doda nova 4. točka, ki se glasi:»4. med upravno enoto in ministrstvom.«.V petem odstavku se črta besedilo »ali njemu ustrezen organ«.Doda se nov sedmi odstavek, ki se glasi:»(7) V drugih sporih o pristojnosti odloča organ, ki je pristojen za nadzor nad delom obeh ali vseh organov v sporu.«.

(13. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postop-ku, Uradni list RS, št. 73/04).

Navedeno pravilo ima dve izjemi. Več zaporedno sledečih si členov se črta z enim členom novele na kateregakoli od spodaj navedenih načinov.

19., 20. in 21. člen se črtajo.

19. do 21. člen se črtajo.

Lahko pa se na tak način črta (npr.) tudi celo poglavje.

Naslov poglavja »4.5. Dohodek iz vzajemnih skladov« ter 81. do 84. člen se črtajo.

(29. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 115/05).

Drug primer je, če se istovrstna sprememba določi v celotnem predpisu, ki se spreminja, pri čemer je treba taka mesta v besedilu tudi izrecno navesti; primer take določbe je:

V Pravilniku o uradnih metodah jemanja vzorcev za monitoring in inšpek-cijski nadzor krme, dodatkov in premiksov (Uradni list RS, št. 41/03) se v naslovu, v 1. in 2. členu ter prilogi besedilo »krma, dodatki in premiksi« v vseh sklonih nadomesti z besedo »krma« v ustreznih sklonih.*

(1. člen Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o uradnih metodah jemanja vzorcev za monitoring in inšpekcijski nadzor krme, dodatkov in premiksov, Uradni list RS, št. 28/04).


71


Splošno pravilo za formuliranje besedila novel, s katerim se določajo spremembe v temeljnem besedilu, je, da se najprej določi mesto, na ka-terem se sprememba določa, zatem pa sprememba sama.

Prvi primer

Četrti odstavek 52.e člena se črta.

(33. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči, Urad ni list RS, št. 23/08).

Drugi primer

V drugem odstavku 52. člena se črta prva alineja.

(10. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških, Uradni list RS, št. 17/08).

Tretji primer

V prvem odstavku 40. člena se v napovednem stavku besedilo »Obrtna zbornica Slovenije« nadomesti z besedilom »Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije«, na koncu tretje alinee se doda besedilo »na nacionalni ravni in na ravni Evropske unije«, v četrti alinei se besedilo »Obrtne zbornice Slove-nije« nadomesti z besedilom »Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije«, za četrto alineo pa se doda nova peta alinea, ki se glasi:»– naloge informiranja in splošnega strokovnega svetovanja članstvu,«, do-sedanja peta alinea postane šesta alinea.

(9. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Obrtnega zakona, Uradni list RS, št. 102/07).

Če gre za spremembo v manjšem sestavnem delu člena, kot je odstavek, se določitev mesta običajno ne začne s tem manjšim sestavnim delom, temveč z odstavkom:

V tretjem odstavku 154. člena se 1. točka spremeni tako, da se glasi: …

(73. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zavarovalništvu, Uradni list RS, št. 50/04).


72

Če ima člen samo en odstavek, se določitev mesta spremembe začne z navedbo člena:

V 66. členu se v 4. točki na koncu besedila črta podpičje in doda besedilo »in jim s simboli in besedami ali z likovnim prikazom in besedami podaja informacijo o občini;«.*

(39. člen Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, Uradni list RS, št. 110/06).


Sprememba, dopolnitev, nadomeščanje ali črtanje (samo) besed, delov stavkov ali posameznega stavka ali odstavka se določi v tekočem bese-dilu določbe, s katero se taka sprememba določa:

Na koncu drugega odstavka 27. člena se pika črta in doda besedilo »ali po-vezanim osebam.«.

(6. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davku od dobička pravnih oseb, Uradni list RS, št. 20/95).

Vse druge (večje) spremembe terjajo samostojen odstavek v členih novele, ki tako spremembo določa, in navedbo novega »integralnega besedila« takega dela predpisa (odstavka, točke, alinee), uvedenega z besedami: »… tako, da se glasi:« ali »…, ki se glasi:«. Namesto večje oziroma več sprememb v besedilu posameznega odstavka ali člena je vedno ustrezneje določiti celotno novo besedilo takega odstavka ali člena. Pri iskanju najustreznejše formulacije v noveli ravna vsak re-daktor razumno, če raje poišče pomoč s primerno primerjavo v dobro redi girani noveli, kot pa da poskuša urediti nekaj po svoje in na novo; k temu ga napotuje tudi (pričakovana uporaba) formaliziranosti besedila v novelah.Novelirajo se lahko tudi – ali v posameznem primeru pač tudi samo – pri-loge predpisa, ki so kot njegov sestavni del objavljene skupaj z njim. Obi-čajno so to obrazci različnih vlog, izkaznic ali potrdil in podobno, lahko pa tudi načrti, risbe ali včasih podrobnejša navodila v zvezi z izvrševanjem in uporabo predpisa oziroma same priloge. Priloge so taki sestavni deli predpisa, ki se jih ne da – ali pa niso oziroma so manj primerni za oblikova-

73


nje in uvrstitev neposredno v samem normativnem delu predpisa, so pa njegov sestavni del in ga ustrezno dopolnjujejo. Poleg tega tudi te priloge kot njegove sestavne dele določa že normativni del samega predpisa. Z novelo predpisa se torej lahko (dodatno) določajo, spreminjajo ali razve-ljavljajo tudi, ali v posamičnih primerih samo njegove priloge. Razen če bi šlo za neko vsem prilogam predpisa »skupno« spremembo (na primer sprememba naziva organa v vseh prilogah) se sprememba oziroma spre-membe posamezne priloge določijo z ustreznim členom novele; pravilo-ma torej s posameznim členom, kot se (praviloma) s posameznim členom novelira tudi sicer določen člen (ali temu ustrezen del, če predpis ne upo-rablja oznake s členi) predpisa. Tako se lahko (npr.) »Priloga 3 nadomesti z novo prilogo 3«; »V prilogi 3 (se) črta …, nadomesti …, spremeni …«; »Doda (se) nova priloga 4«; »Priloga 5 se črta.«. Morebitno novo prilogo (če ne nadomešča sicer že obstoječe) je treba v noveli seveda določiti tudi z ustrezno spremembo (dopolnitvijo) obstoječega predpisa, ki bo določa-la tako novo prilogo. V tem primeru je treba v novelirano besedilo vključiti tudi določbo o tem, da je (taka) priloga »sestavni del predpisa (zakona, pravilnika …) in objavljena skupaj z njim«. Včasih bo bolj ustrezno ne-posredno s posebno določbo same novele (v njenem zaključnem delu) posebej določiti, da je (taka nova priloga) »sestavni del tega predpisa (tj. tukaj novele) in je objavljena skupaj z njim«. Slednje ne pomeni, da je taka priloga poslej sestavni del novele, saj novela določa, da je to priloga samega predpisa, ki se novelira.

Odstavki v členih novele se (z zaporednimi) številkami v oklepaju ne označujejo (kot to sicer velja za označevanje odstavkov v predpisih, glej št. 20), temveč se tako označujejo samo odstavki samega bese-dila predpisa, ki se novelira (če ima predpis odstavke tako označene). Hkratno označevanje odstavkov v novelah in odstavkov temeljnega besedila bi preglednost zmanjšalo, poleg tega pa sprememba (ali do-polnitev) vsakega oziroma v vsakem posebnem odstavku predpisa praviloma terja tudi svoj poseben odstavek (če ne tudi člen) v bese-dilu novele.

7474


74

Peti in šesti odstavek 30. člena se spremenita tako, da se glasita:»(5) Po pravnomočnosti sklepa pošlje sodišče sklep v izvršitev organizaci-jam, pooblaščenim za plačilni promet, pri katerih ima taksni zavezanec od-prte račune oziroma denarna sredstva.(6) Organizacije, pooblaščene za plačilni promet, morajo ravnati po sklepu sodišča in določbah zakona, ki ureja sodno izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, in prenesti sredstva zavezanca na račun Republike Slovenije, naveden v sklepu.«.Za šestim odstavkom se doda nov sedmi odstavek, ki se glasi:»(7) Če takse ni mogoče izterjati po določbah tega člena, se taksa prisilno izterja po določbah 29. člena tega zakona.«.*

(4. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 121/03).


RABA ŽENSKEGA IN MOŠKEGA SPOLA ZA OZNAČEVANJE OSEB (SUBJEKTOV) V PREDPISIH

Splošno vzeto, uporaba zgolj moškega spola v predpisih v primerih, kjer je sicer možna tudi uporaba ženskega spola, temelji na tem, da pri tem gotovo ne gre za predpis (določbo), ki se nanaša samo na moške, temveč zgolj za oznako oseb, katerih spol ni (vnaprej) znan in je za sam pomen določbe razlikovanje sicer nepomembno (generična uporaba moškega spola s posplošenim pomenom). Na isti način se z generičnim pomenom včasih prav tako uporablja samo ženski spol, ker moška oblika slovnično sploh ni možna; taka je v predpisih npr. raba besede »stranka«:

Stranka mora v zahtevi navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev.

(tretji odstavek 72. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Taka raba spolov v predpisih temelji na dejstvu, da je namen in pomen pred-pisov določiti abstraktno in splošno ureditev in da pri tem uporaba enega ali

7575

75


drugega spola oziroma zgledovanje po spolu ne ustvarja nikakršne pravne ali vsebinske razlike, razen v primerih, kadar je to zaradi vsebine izrecno po-sebej potrebno in hoteno. Kljub temu raba in kopičenje (večinoma) samo moških oznak spola oseb (subjektov) v predpisih lahko zbuja vtis, kot da so ženske pri normiranju in izražanju v predpisih spregledane, kar je – ne samo pri nas – vodilo do večje uporabe označevanja oseb v obeh spolih v pravnih predpisih. Pri nas Poslovnik državnega zbora (četrti odstavek 115. člena) v besedilu členov zakona določa – s težje razumljivim pristavkom »smiselno« (obvezno) uporabo ženskega in moškega spola v prvih členih oziroma (po-sameznih) poglavjih predloga zakona, ki določajo temeljne subjekte predlo-ga zakona, z navedbo, da se v nadaljnjem besedilu uporabi »naslavljanje« (tako poslovnik) v moškem spolu. To je redakcijsko poenostavljena rešitev, ki pa formalno zagotavlja enakopravno rabo oznake teh subjektov po spolu (oziroma ne glede na spol) v zakonskih besedilih. Upoštevanje te določbe poslovnika je v praksi pogosto razmeroma enostavno. Primer:

Sodnica oziroma sodnik (v nadaljnjem besedilu: sodnik), izvoljen v sodniško funkcijo, dobi položaj, ki mu ga zagotavljajo ustava, zakon, ki ureja organiza-cijo in pristojnost sodišč in ta zakon.

(prvi odstavek 1. člena Zakona o sodniški službi, Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo).

Zahtevnejši so primeri, ko gre za zelo kompleksna in obsežnejša zakon-ska besedila, kar od redaktorjev oziroma predlagateljev zakona terja, da pravilno ocenijo in izberejo, pri katerih določbah v besedilu zakona gre za take osebe oziroma subjekte, ki (v skladu s citirano določbo poslovni-ka) »določajo temeljne subjekte predloga zakona«. Tak primer je npr. pri nas sedaj novi Kazenski zakonik, ki v zvezi s tem uvaja kar precej novosti glede uporabljenih izrazov. Besedilo vsebuje številne subjekte, ki se v slo-venščini lahko zapišejo z uporabo ženskega ali pa moškega spola. S tem v zvezi je predlagatelj pravilno ocenil, da osebe v posebnem delu kazen-skega zakonika niso »temeljni subjekti predloga zakona« v smislu določbe četrtega odstavka 115. člena poslovnika. Tako so v posebnem delu (in tudi že v 99. členu splošnega dela, ki določa pomen izrazov v tem zakoniku) uporabljene samo moške oblike oziroma moški spol pri besedah, kot so npr. sodnik, državni tožilec, poslanec državnega zbora, zdravnik, veterinar, lekarnar, voznik motornega vozila. Pri »temeljnih subjektih« v besedilu


76

splošnega dela kazenskega zakonika pa se je predlagatelj na več mestih odločil (v skladu z ustrezno določbo poslovnika pravzaprav moral odločiti) za uporabo tudi ženskega spola. Tako so sedaj v besedilu tudi besede sto-rilka, obsojenka, državljanka, mladoletnica, oškodovanka, sostorilka. Zakon uvaja tudi »članico« (in ne več samo »člana«) hudodelske združbe. V sled-njem primeru bi se že upravičeno lahko postavilo vprašanje, ali redaktor oziroma predlagatelj pravilno razume in tolmači, da gre tudi v tem prime-ru za »temeljni subjekt predloga zakona«. Smiselno isto bi veljalo tudi za uvedbo oziroma uporabo (novih) izrazov »napeljevalka« in »pomagačka«. Preširoko tolmačenje in uporaba citirane določbe poslovnika namreč lahko v praksi očitno privede prej do nasprotnih učinkov kot do večje oziroma dosledne zagotovitve uporabe obeh spolov (v prvi omembi) temeljnih su-bjektov zakona. Odločitev redaktorja oziroma predlagatelja o tem, kateri so v konkretnem zakonu ti subjekti, je torej vsakokrat razmeroma zahtevna in tudi odgovorna. Določeno nejasnost vnaša peti odstavek 115. člena po-slovnika, po katerem se določba o uporabi ženskega in moškega spola ne uporablja, kadar gre za novelo zakona; ta določba ne upošteva, da lahko pač tudi (šele) novela zakona določi še kakšen nov »temeljni subjekt«, ki ga v osnovnem besedilu zakona ni; očitno bi morala namesto izključitve uporabe »prejšnjega odstavka« v citirani določbi (»… se ne uporablja«) – ravno obratno – biti predpisana smiselna uporaba prejšnjega odstavka. Nomotehnična neenotnost v predpisih lahko izvira iz tega, da posamezni redaktorji (oziroma predlagatelji zakona) določbo o uporabi obeh spolov za »temeljne subjekte« bodisi razumejo bodisi enostavno uporabljajo šir-še, kot določa poslovnik (glej npr. »Ministrica oziroma minister, pristojen za upravo, …« v drugem odstavku 43. člena Zakona o javnih zbiranjih, pri čemer ne minister ne ministrica gotovo nista kakšna od »temeljnih subjek-tov« v navedenem zakonu; prevelika zagnanost pri uporabi pravila ga spre-vrže v nasprotje. Raba alternativnega (vzporednega) izraza ministrica v tem in v temu podobnih primerih verjetno ne upošteva, da z izrazom minister ni mišljen minister kot (nujno ali samo) moška oseba, temveč kot naziv dr-žavnega organa oziroma funkcije, ki pa jo v vsakokratnem primeru (in tudi jo) lahko zaseda in opravlja bodisi oseba ženskega ali moškega spola. (Tudi raba izraza »redaktor« v teh nomotehničnih smernicah v nobenem prime-ru in z ničimer ne meri samo na osebo moškega spola ali kakorkoli vsebin-sko izključuje osebe ženskega spola; »redaktor« je namreč »tisti, ki redigira« – kakšnega spola je ta oseba, je z vidika nomotehničnih smernic in redigira-nja predpisov ter »vsebinske« rabe te besede tukaj nepomembno.)

77


CITIRANJE OBJAV PREDPISOV

Citiranje objave predpisov je v nomotehniki zelo pogosto; tako je objava vedno citirana na začetku (v prvi določbi) vsake novele, na-dalje v primeru razveljavitve celotnega ali dela predpisa, pri določit-vi (nadaljnje) uporabe posameznega predpisa, pogosto pri različnih sklicevanjih na druge predpise in še v drugih primerih. Citiranje objav je vedno kronološko urejeno, začenši od prve objave predpisa in poz-nejše spremembe. Kronološko se navaja tudi vse drugo, kar spremi-nja besedilo. Sem spadajo spremembe, določene s kakšnim drugim predpisom, odločbe ustavnega sodišča, obvezne (avtentične) razlage zakona in morebitni objavljeni popravki besedila predpisa. Od od-ločb ustavnega sodišča naj bi bile navedene samo tiste, s katerimi je (zaradi katerih je) besedilo predpisa neposredno spremenjeno, praviloma razveljavljeno, ker drugačne pristojnosti za (neposredno) spremembo besedila predpisa ustavno sodišče nima. Toda ustavno sodišče prakticira tudi razveljavitve »z izločanjem«, tj. opisno na na-čin, zaradi katerega je besedilo predpisa delno neveljavno, ne da bi bilo tudi neposredno spremenjeno (npr. z uporabo izrazov »kolikor se nanaša na …« ali »v delu, ki …« ipd.); treba je torej citirati tudi take razveljavitvene odločbe. Ugotovitvene odločbe ustavnega sodišča se pri citiranju objav predpisov ne navajajo. Če spremembo zakona določa kakšen drug zakon (praviloma bo pri tem vedno šlo za raz-veljavitev kakšne določbe oziroma določb), se pri navedbi številke objave take spremembe za številko in letnico uradnega lista doda še po mišljaj in za pomišljajem kratica takega zakona, ki se pri objavi za-konov ob naslovu zakona navede in objavi v skladu s kratico akta ozi-roma zakona (peti odstavek 113. člena Poslovnika državnega zbora); tako se npr. navede »23/99 – ZSOVA«. Odločba ustavnega sodišča se navede s pomišljajem in s kratico, popravek pa s pomišljajem in s kratico, torej (npr.) »39/98 – odl. US«, »17/98 – popr.«. Če je bilo ob-javljeno prečiščeno besedilo zakona, se citira prečiščeno besedilo in poznejše spremembe, ne pa tudi osnovno besedilo in spremembe do prečiščenega besedila; če pa se zakon razveljavi, je v takem primeru treba citirati tudi (prvo) objavo osnovnega besedila ter vse poznejše spremembe in morebitna prečiščena besedila.

7676


78

Citiranje zakona, če je bilo objavljeno uradno prečiščeno besedilo zakona

Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A in 69/08 – ZZavar-E)

Citiranje zakona, ki je bil objavljen tudi v uradnem prečiščenem be-sedilu, ob njegovi razveljavitvi

(1) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 54/04, 56/04 – popr., 62/04 – popr., 63/04 – popr., 80/04, 139/04, 53/05, 55/05 – uradno prečiščeno besedilo, 115/05 in 47/06), upo-rablja pa se do 31. decembra 2006 in za odmero dohodnine za leto 2006.*

* Primer, izmišljen v delu, ki se nanaša na citiranje uradnega prečiščenega besedila.

Objava prečiščenega besedila zakona se označi s pomišljajem in pristav-kom »– uradno prečiščeno besedilo« (glej tudi št. 166–179).

Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 92/05 – ZJC-B, 111/05 – odl. US, 93/05 – ZVMS in 126/07)*


Objava pravnih aktov, objavljenih v posebnem delu uradnega lista, na-menjenem tem objavam, se navede samo kot objava v tem delu uradne-ga lista, npr. »… (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 5/01)«.

PISANJE DATUMOV V PREDPISIH

Pri pisanju datuma se enomestne številke dneva pišejo brez ničle pred enomestno številko. Ime meseca se ne piše s številko, temveč se vedno izpiše. Številka, ki označuje leto, se izpiše štirištevilčno.

7777

7878

79


(3) Določbe 37. člena tega zakona se začnejo uporabljati 1. novembra 2007.

(40. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnem registru, Uradni list RS, št. 33/07).

Izjema je pri označbi (navedbi) leta številke uradnega lista pri citiranju objave predpisov, kjer se (tudi za leto 2000 in pozneje) zapišeta samo zadnji dve številki.

PISANJE ŠTEVILV besedilu predpisov se števila, vključno s številom deset, bodisi da so uporabljena kot glavni ali vrstilni števnik, izpišejo z besedo, števila od vključno 11 navzgor pa izrazijo (zapišejo) s številko.

(3) Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli tudi v primeru, če je stranka po očitni pomoti zamudila rok, pa je pristojni organ vlogo vendarle prejel vsaj v treh dneh po izteku roka, če bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico.

(10) Če je zadržano izvrševanje predpisa s strani pristojnega organa, mora organ v roku 15 dni o tem pisno obvestiti stranke, ki uveljavljajo svoje pra-vice ali se jim nalagajo obveznosti.

(103. člen in 82. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo).

Števila z več kot tremi mesti (pred morebitno decimalno vejico) se napi-šejo razdeljena s presledki, ki ločijo po tri številke, pisane skupaj; pike naj se pri tem (za razločevanje) ne uporabljajo. Če gre za določitev vacatio legis v dnevih (ali mesecih), se število dni ali mesecev vedno izpiše z besedo:

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne šest mesecev po njegovi uveljavitvi.

(23. člen Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja, Uradni list RS, št. 73/04).

7979


80

PISANJE DENARNIH ZNESKOV

Uvedba eura kot nove denarne enote v uporabi (tudi) v Republiki Slove-niji je novost, ki ima svoje ustrezne implikacije tudi na področju nomo-tehnike, saj je to novost treba upoštevati tudi v vseh predpisih Republi-ke Slovenije. Republika Slovenija je obveznost prevzema in uvedbe eura kot skupne denarne enote držav članic Evropske unije (v nadaljevanju: EU) prevzela z vstopom v EU (1. maja 2004). Ob izpolnitvi pogojev za prevzem je bil euro, v skladu z Zakonom o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/06) in ustreznimi predpisi EU ter Odločbo Sveta (EU), uveden 1. januarja 2007. Poslej mora (je morala) to dejstvo ustrezno upošteva-ti tudi nomotehnika v predpisih Republike Slovenije. S tega vidika pa uvedba eura ni potekala brez težav in strokovno delno vprašljivih reši-tev. Hkrati pa gre tu za primer, ko določene nomotehnične vidike s pod-ročja nomotehnike včasih veljavno pravo samo neposredno predpiše in določi; to se je zgodilo tudi v primeru uvedbe evra. Pred uradno uvedbo in »uzakonitvijo« uvedbe eura se je ta beseda pri nas v skladu s pravili slovenskega knjižnega jezika zapisovala kot »evro«. Tak zapis je bil hkra-ti v skladu z določbo 11. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri je urad ni jezik v Sloveniji slovenščina. Enako pišemo tudi besede Evropa, Evropejec, evropski (npr.) jeziki, pa tudi Evropska skupnost, Evropska unija. Za razliko od poimenovanja »eku« (ali: »EKU«), ki se sicer ni uve-ljavilo (uporablja ga npr. določba 118. člena Pogodbe o Evropski uniji), ki pa je sicer imelo svoj izvor bodisi v kratici ECU (European Currency Unit), bodisi v istoimenskem srednjeveškem francoskem kovancu, je ime »euro« sicer povsem umetno (izmišljeno), vendar pa temelji na vsem skupnem (besednem) temelju, na imenu feničanske kraljeve hčerke iz starogrške sage, ki je »dala« ime našemu kontinentu in vsem besednim izvedenkam iz tega imena. V slovenščini se ta beseda in se izvedenke brez izjeme pišejo s črko »v« in ne z »u«. Doslej edina izjema s tem v zvezi je postalo šele zapisovanje besede »euro« z uporabo črke »u« namesto »v«. Čeprav pravna obveznost takega zapisa (na evropski ravni) ne ob-stoji, je bilo zaradi napačnega (pravnega) tolmačenja tako zapisovanje pri nas uzakonjeno. Pri tem se je obveza enotnega poimenovanja v vseh članicah EU očito napačno izenačila s tem, da naj bi hkrati pomenila tudi obveznost enakega slovničnega zapisa (zapisovanja) te besede, kar pa je seveda že zaradi slovničnih razlik med posameznimi jeziki dobe-sedno nemogoče (sklanjatve, pisanje z veliko oziroma malo začetnico,

8080

81


uporaba latinice oziroma cirilice itd.). Z zapisovanjem besede kot »euro« je torej šla Slovenija prostovoljno preko zahteve enotnega imenovanja skupnega evropskega denarja. Ob odsotnosti druge (drugačne) pravne podlage je bila temeljna podlaga za izpisovanje »euro« pri nas mnenje Ministrstva za fi nance z dne 31. marca 2006. Kronološko je temu zatem sledila določba 1. člena novele Zakona o Banki Slovenije (Zakon o spre-membah in dopolnitvah Zakona o Banki Slovenije), ki je (sprva) nadome-stila samo pisanje besede »evro« z besedo »euro« v »celotnem besedilu Zakona o Banki Slovenije«. Dokončno je to vprašanje določil (oziroma odločil) Zakon o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/06), ki je izpis bese-de kot »euro« uporabil že v samem naslovu in seveda tudi v celotnem besedilu. Hkrati je zakon s tem v zvezi napravil še dva spodrsljaja. Prvi je prehodne narave, ker je v poglavju »ZNESKI V AKTIH« v 13. členu zako-na sam neposredno določil (tudi) v vseh »predpisih« preračun tolarskih zneskov na euro, kar je pri denarnih kaznih oziroma globah pomenilo nezaokrožene zneske, kot jih sicer zakonodajalec na tem področju pr-votno ni in tudi ne bi določil. Ustrezno zaokrožena »prevedba« teh znes-kov bi bila nomotehnično pravilno izvršena bodisi s posebno določbo, še bolj pravilno pa s posebnim zakonom (primerjaj v št. 47). Posledice tega spodrsljaja bodo s časom (lahko) sanirane ob ustreznih noveliranjih obstoječih predpisov, na katere se to nanaša, in seveda ob izdaji novih. Drug spodrsljaj je očitno posledica neustreznega prevoda, zaradi katere je bila opuščena do tedaj veljavna in pravilna uporaba izraza »denarna enota«, in namesto nje uveden očitno napačen strokovni izraz (oziroma prevod) »eura« kot »valute« Republike Slovenije. Tudi na nomotehnično (in seveda jezikovno) področje sodi temeljno pravno poznavanje ozadja nastanka in uvedbe zapisa (zapisovanja) besede »euro« v naših predpi-sih. Zakon o uvedbi eura o uporabi skrajšanega imena oziroma oznake »EUR« ali simbola € ne govori. Oboje naj bi se tudi v besedilih predpisov ne uporabljalo (kot je bila prej napačna tudi občasna uporaba skrajšane-ga imena takratne denarne enote »SIT« v predpisih). Poleg tega kratkost (nesklanjane) enozložne besede »euro« ne terja kakšne dodatne skrajša-ve (za eno črko). Izjeme so dopustne (in se tudi prakticirajo) v proračunu za posamezno leto oziroma leta, kot tudi v različnih podobnih predpisih, ki vsebujejo (obsežne) tabelarne preglede in sezname oziroma prikaze denarnih znes kov. V takih predpisih se uporablja tako kratica EUR kot tudi uporaba simbola »euro«. Zaradi velike nominalne vrednosti eura v primerjavi z našo prejšnjo denarno enoto niti proračun ne uporablja več


82

skrajšave v smiselu »znesek v 000«, temveč so tudi zneski preko milijarde eurov (lahko) izpisani neposredno v celih številih. Nadalje se skrajšava EUR uporablja tudi v obrazcih različnih predpisanih potrdil in podobno, kjer zneski niso vnaprej določeni, temveč je predvideno (določeno), da se ti zneski vnesejo oziroma vpišejo šele naknadno. Primerjaj tako npr. Pravil-nik o izvrševanju uredbe o upravnem poslovanju (zadnja sprememba ob-javljena v Uradnem listu RS, št. 47/08), tretji odstavek 51. člena: »Upravna taksa v višini … EUR je plačana – oproščena plačila (… ZUT)«. Zneski, ki se glase na cente (stoti del eura), se zapišejo na običajen način, za decimalno vejico. Posebne določbe o zaokroževanju v Zakonu o uvedbi eura (19. člen) določajo tudi možnost »zaokroževanja« na tri ali celo štiri decimalna me-sta. Več kot trimestni (celi) zneski (števila) se pišejo tako, da se med seboj ločijo s postavljeno piko. Tako pišemo (npr.) 7.846.642.517 eurov.

RABA KRATIC IN OKRAJŠAV

Kratice in okrajšave se v besedilu predpisov načeloma ne uporabljajo. Namen uporabe kratic in okrajšav je skrajševanje besedila, kar pa ni pri-merno in načeloma ni dopustno kot sredstvo in način za skrajševanje besedila v predpisih. Izjemoma se lahko uporabljajo samo tiste okrajša-ve, katerih uporaba v predpisih je popolnoma ustaljena in so vsakomur poznane; taka je npr. zlasti uporaba okrajšav itd. in št. Kadar se ob citi-ranju objave predpisa navede uradni list v oklepaju, se s kratico navede tudi, za kakšen uradni list gre: Uradni list SRS, Uradni list RS, v zvezi z določitvijo prenehanja uporabe tudi še vedno Uradni list SFRJ. Kratica RS se praviloma ne uporablja pri navedbi državnega organa, kadar spada v navedbo organa s polnim imenom. Beseda člen, odstavek ali naslovi zakonov se v predpisih nikoli ne zapišejo s kratico oziroma okrajšavo.

NAŠTEVANJE V PREDPISIH

Naštevanje v predpisih se uporablja pri taksativnem in pri eksemplifi -kativnem normiranju, lahko pa tudi v obliki kumulativnega naštevanja, npr. naštevanja pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da nastopi določena

8181

8282

83


pravna posledica. Navedba enega ali več primerov zaradi večje jasnosti oziroma v pojasnilo norme (ilustrativno) ni naštevanje v smislu normi-ranja z naštevanjem (primerjaj eksemplifi kativno normiranje, št. 11 in nasl.). Od vrste naštevanja v posameznem primeru je odvisna tudi upo-raba besede (veznika), s katerim se naštevanje zaključi in hkrati jasno iz-razi, za kakšno vrsto naštevanja v konkretnem primeru gre in kako ga je treba pri izvrševanju zakona tudi razumeti oziroma tolmačiti. Če je treba našteti več elementov (npr. pogojev ipd.), se običajno uporabijo alinee ali male črke z oklepajem (zaklepajem), lahko pa tudi arabske številke (točke). Taksativno naštevanje vedno navaja vse »primere« oziroma ele-mente, ki pridejo v poštev, vendar so ti lahko določeni bodisi kumula-tivno bodisi alternativno, kar mora biti iz besedila jasno in nedvoumno razvidno. V obeh primerih so posamezne alinee (ali črke ali točke oziro-ma zaporedne številke) od naslednje lahko ločene bodisi s podpičji ali pa z vejicami. Če so uporabljene vejice, se predzadnji določeni element z zadnjim pri kumulativnem naštevanju (določanju) poveže z »in«, pri al-ternativnem pa z »ali«. Na vrsto normiranja dodatno opozarja tudi izbira ustreznih izrazov, s katerimi je tako naštevanje uvedeno. Izrazi, kot npr. »mora vsebovati …«, »vsebuje naslednje …«, »sme …, kdor izpolnjuje naslednje pogoje«, izražajo in določajo kumulativno naštevanje, izrazi, kot npr. »če (ali ki) izpolnjuje enega (kakšnega) od naslednjih pogojev«, pa pomenijo alternativno normiranje.

Primer naštevanja z uporabo točk in podpičja

Pristojni organ izda posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je dopolnil 18 let; 2. da ni zadržkov javnega reda; 3. da je zanesljiv; 4. da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine; 5. da ima opravljen zdravniški pregled; 6. da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem.

(drugi odstavek 14. člena Zakona o orožju, Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo).


84

Primer kumulativnega naštevanja z uporabo alinej in vejice ter veznika »in«

(2) V okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje naprave ali čistilne na-prave, ki odvaja odpadne vode v morje ali somornico, je treba poleg vsebin iz predpisa, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo, določiti tudi:– kraj izpusta odpadne vode v morje oziroma na morskem dnu,– merilna mesta za merjenje parametrov onesnaževanja,– program obratovalnega imisijskega monitoringa za ugotavljanje paramet-

rov onesnaževanja in– način ocenjevanja vpliva emisije snovi in toplote zaradi odvajanja odpad-

nih vod na parametre kakovosti in parametre onesnaževanja na območju vode za morske školjke in morske polže.

(8. člen Uredbe o kakovosti vode za življenje in rast morskih školjk in morskih polžev, Uradni list RS, št. 52/07).

Primer alternativnega naštevanja z uporabo alinej in vejice ter veznika »ali«

(3) Obdelavo odpadkov mora zagotoviti imetnik odpadkov tako, da jih:– odda ali prepusti zbiralcu odpadkov,– sam obdela, – odda predelovalcu ali odstranjevalcu odpadkov ali– proda trgovcu tako, da trgovec postane njihov imetnik.

(5. člen Uredbe o ravnanju z odpadki, Uradni list RS, št. 34/08).

UPORABA VEZNIKOV

Vezniki so besede, ki združujejo ali razločujejo posamezne besede ali skupine besed. Ker napačno uporabljen veznik lahko spremeni pomen ali pa zaradi tega lahko določba postane dvoumna, jih je, zaradi enakih možnih posledic, treba v predpisih uporabljati enako precizno kot inter-punkcijske znake. Vedno je treba paziti na pravi pomen; tako se beseda

83

85


»in« vedno uporablja kumulativno, beseda »ali« pa alternativno. Pomen besede »oziroma« je preveč nedoločen in se zato v besedilu predpisov praviloma ne uporablja.

INTERPUNKCIJA

V besedilu predpisov je treba zelo natančno upoštevati in uporablja-ti interpunkcijske znake, ker njihova napačna uporaba lahko bistveno spremeni vsebino stavka. Poznan je primer paragrafa 591 Občnega držav ljanskega zakonika, ki je v prvotnem izvirniku zaradi nepostavljene vejice samo ženske izpod osemnajst let izključeval iz kroga oseb, ki so lahko priče pri »poslednjih naredbah« (po slovenskem besedilu naslova paragrafa 591: »Nezmožne priče pri poslednjih naredbah«), čeprav je bilo mišljeno, da ženske sploh ne morejo biti priče v teh primerih. S poprav-kom je bila vejica postavljena (leta 1812), šele s I. novelo (leta 1914) pa so bile ženske v tej določbi izenačene z moškimi. Mnogo bolj je seveda vloga in pomen postavitve vejice v besedilu poznan po sloviti prerokbi delfi jskega preročišča: Ibis redibis numquam peribis (tudi: non morieris) in bello (ki ima dve različni, nasprotujoči si vsebini, odvisno izključno od postavitve vejice pred ali za besedo numquam (oziroma non).

84

87

SKLICEVANJE V PREDPISIH IN ANALOGIJA

Sklicevanje v predpisih je način normiranja in sredstvo nomotehnike, s katerim se zlasti izognemo ponavljanju v predpisu (tu ni mišljeno ponav-ljanje kot slabost stila izražanja v predpisih) in s tem zmanjšamo obseg predpisa. Za sklicevanje v navedenem smislu gre, če se predpis sklicuje na uporabo (določb) drugega predpisa, tako da tak predpis (ali njego-ve posamezne določbe) postane(jo) sestavni del predpisa, ki se na drug predpis sklicuje. Sklicevanje je možno (in pogosto) tudi znotraj istega predpisa. Sklicevanje ima pogosto tudi elemente (naravo) analogije. Z analogijo v pravu običajno mislimo na način tolmačenja (interpretaci-je) predpisov, ko gre torej za uporabo predpisov v praksi. Toda analogija je lahko tudi način in sredstvo, ki se uporablja za normiranje v predpisih. Ker je govor o nomotehniki, tukaj ne govorimo posebej o napotovanju, odkazovanju in zavračanju (med uporabo oziroma glede uporabe tuje-ga in domačega prava) v smislu in na način, kot to urejajo predpisi s pod-ročja mednarodnega zasebnega prava.

Sklicevanje ima lahko različne oblike. Lahko je določena neposredna (nespremenjena) uporaba drugega predpisa – brez kakšnih modifi kacij, sprememb ali odstopanj. Tako sklicevanje je formulirano tako, da se gla-si: »Za (glede) … se uporablja(jo) določba(e) … zakona o …« Pogosto je namesto tega potrebna določitev analogne uporabe drugega predpisa, zaradi česar je tako sklicevanje povezano s (hkratno) določitvijo analo-gije. To so primeri, ko zakon za sklicevanje uporabi izraze oziroma for-mulacije, kot npr.: »Za (glede) … se primerno (ali: smiselno) uporabljajo določbe … zakona o …« Pogosto tudi to ne zadošča, temveč je treba za uporabo v predpisu, ki se sklicuje, normo(e), na katero(e) se sklicuje (z ali brez določitve analogne uporabe), delno tudi prilagoditi, modifi ci-rati. To se običajno naredi z izrazi »… se uporablja(jo) določbe …, s tem

85

86


88

da« ali »pri čemer (se)« in ustreznim dodatkom, ki vsebino (v tem delu) za potrebe sklicujočega se predpisa (norme) določi drugače, kot jo določa predpis, na katerega se sklicujemo. Redaktor predpisa mora navedene načine sklicevanja uporabiti usklajeno s pravilno izbiro togega oziroma drsečega sklicevanja (glej št. 94).

Neposredno sklicevanje

Glede omejitve izvrševanja volilne pravice na lokalnih volitvah oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica, se upo-rabljajo določbe zakona, ki ureja volilno pravico za volitve v Državni zbor.

(5. člen Zakona o lokalnih volitvah, Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo).

Sklicevanje z analogno uporabo

Glede vprašanj, ki s tem zakonom niso posebej urejena, se smiselno upora-bljajo določbe Zakona o volitvah v državni zbor.

(4. člen Zakona o lokalnih volitvah, Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo).

Sklicevanje z analogno uporabo s pridržkom

V postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu se uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86), če ta zakon ne določa drugače.

(6. člen Zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91).

89

Sklicevanje v predpisih in analogija

Togo sklicevanje

Javni uslužbenci, ki so bili v skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah uredbe o skupnih osnovah in kriterijih za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 56/98) razporejeni na delovno mesto s pogojem, da v določenem času pridobijo ustrezno stopnjo izobrazbe, oziroma so bili na podlagi Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 35/05 – uradno prečiščeno besedilo) pogojno prevedeni v uradniške nazive, lahko z uvelja-vitvijo tega zakona nadaljujejo z delom v nazivu, ki so ga pridobili s preved-bo oziroma na delovnem mestu, za katero je predpisana ena stop nja višja izobrazba, kot jo imajo. Pogoj, določen v odločbi o imenovanju, preneha veljati.

(88. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih, Urad-ni list RS, št. 113/05).

Drseče sklicevanje

(2) Vsi izrazi, uporabljeni v tem pravilniku, imajo enak pomen kot izrazi, upo-rabljeni v predpisu, ki ureja kmetijstvo, predpisu, ki ureja register kmetijskih gospodarstev, predpisu, ki ureja evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozd-nih zemljišč, in predpisih, ki urejajo ukrepe kmetijske politike.

(2. člen Pravilnika o evidenci pridelovalcev sadja v ekstenzivnih oziroma travniških sa-dovnjakih, Uradni list RS, št. 6/07).

Določene posebnosti glede sklicevanja so pri tako imenovanih popolnih zakonih in pri pogojno popolnih zakonih. Popoln zakon mora to svo-jo lastnost in pomen v pravnem redu izrecno določiti; lahko je to tudi samo del nekega zakona (primerjaj npr. 6. člen Kazenskega zakonika ali drugi odstavek 1. člena Zakona o sodiščih). Ureditev, ki jo določa popoln zakon, velja tudi v vseh drugih primerih, za katere to tak zakon določi, in taka ureditev ne dopušča drugačnega urejanja v nobenem drugem zakonu. Drug zakon se na tak zakon sicer lahko pojasnilno (zaradi jas-nosti) sklicuje, vendar taka popolna ureditev velja in se mora uporabiti (uporabljati) tudi, če se drug zakon nanjo posebej ne sklicuje. Materija popolnega zakona zaradi sklicevanja kakšnega zakona nanj ne posta-

87


90

ne sestavni del zakona, ki se nanj sklicuje, kot je to sicer za sklicevanje značilno. Druga vrsta zakonov so pogojno popolni zakoni. To so zakoni, ki določeno materijo urejajo v celoti, vendar z določbo o subsidiarni upo-rabi takega zakona določajo, da se (in morda tudi, v katerih zadevah ali pod kakšnimi pogoji) posamezna vprašanja, ki jih tak zakon ureja, delno (ali celo v celoti) lahko v drugem zakonu uredijo drugače. Primer take določbe je:

(1) Posamezna vprašanja upravnega postopka so lahko za določeno uprav-no področje v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v tem zakonu, če je za postopanje na takem upravnem področju to potrebno. (2) Na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben upravni postopek, se postopa po določbah posebnega zakona. Po določ-bah tega zakona pa se postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s poseb-nim zakonom.

(3. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno pre-čiščeno besedilo).

Zakon pa, ki določena vprašanja uredi drugače, kot so urejena z zako-nom, ki vsebuje določbo o subsidiarnosti, to običajno določi z besedi-lom »… se uporabljajo določbe (npr. Zakona o splošnem upravnem po-stopku), kolikor (če) ni s tem (v tem) zakonu drugače določeno«. Primer takega sklicevanja je:

V postopku v delovnih in socialnih sporih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače.

(19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 2/04).

Sklicevanje v predpisu se praviloma nanaša na predpis istega ranga, v smislu sklicevanja na izvršilni predpis pa lahko tudi na predpis nižjega ranga. V posebnih primerih se zakon lahko sklicuje tudi na splošnove-ljavna načela mednarodnega prava (ki so po ustavi pravni vir) ali (in) na mednarodne akte (ne da bi jih neposredno izvrševal v smislu izvršilnega predpisa). V takem primeru določbe, na katere se zakon sklicuje, sicer ne postanejo sestavni del zakona, zakon jih navede oziroma določi kot izhodišče (podlago) in le v takem smislu (tudi) kot sestavni del zakona.

88

91


Primer take določbe je npr. 1. člen Zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki se sklicuje na načelo mednarod-nega prava, ki je vključeno tudi v ustanovno listino Združenih narodov (in sedaj tudi v preambulo Ustave Republike Slovenije).

Sklicevanje se lahko nanaša tudi na predpis, ki ne velja več. Taka sklice-vanja niso niti običajna niti pogosta, so pa včasih neizogibna (primerjaj prvi odstavek 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). Še prej je bil tak pri nas desetletja (vse do uveljavitve Zakona o obligacijskih razmer-jih 1. oktobra 1978) položaj glede uporabljanja (avstrijskega, pozneje »jugoslovanskega« – vendar le v delu takratne države) Občnega držav-ljanskega zakonika (ODZ), katerega uporaba je bila uzakonjena z Zako-nom o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46), ki je uporabo določal z distinkcijo, da se njegove določbe uporabljajo kot »pravna pra-vila« in »kolikor niso v nasprotju z …«. Sploh je pri sklicevanju na pred-pise, ki ne veljajo več, praviloma treba vedno uporabiti pristavek »kolikor niso v nasprotju s (tem) zakonom« ali »kolikor ni s tem zakonom drugače določeno«. Lahko se sklicevanje nanaša celo tudi na predpis, ki ga še ni; zadošča, da ga zakon predvideva (npr. z določbo »…, ki se uredijo (določijo) s posebnim zakonom«). Tako sklicevanje spada med »drseče« sklicevanje (primerjaj št. 94).

Do uveljavitve zakona, ki bo uredil postopek podelitve javnega pooblastila, se za postopke javnega natečaja za pridobitev javnega pooblastila po tret-jem odstavku 15. člena tega zakona smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja javna naročila, o javnem razpisu.

(81. člen Zakona o državni upravi, Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno be-sedilo in 89/07 – odl. US).

Do sklicevanja na tuje pravo (oziroma do določitve njegove uporabe) praviloma pride samo, če je med domačim in tujim pravom določena povezava – bodisi v preteklosti, v sedanjosti ali pa je (šele) v nastajanju in zarisana v bodočnosti. Ker gre v teh primerih za sklicevanje na tuje pravo, je glede predpisov, ki so (že) postali tuji (preteklost), in glede predpisov, ki (še) niso postali sestavni del v državi veljavnega prava

89

90


92

(bodočnost), pri sklicevanju na tako tuje pravo (predpise) vedno treba ustrezno upoštevati in določiti, da gre za njegovo uporabo, ne pa za veljavnost; samo v pravni obliki uporabe lahko taki predpisi prek sklice-vanja nanje postanejo sestavni del domačega prava. Če gre pri tem za uporabo tujega prava, ki je v preteklosti bilo »domače« pravo oziroma njegov sestavni del, so potrebne še dodatne formalne (in vsebinske) »varovalke« in omejitve, kot s klavzulo »kolikor ni(so) v nasprotju z …« in običajno hkrati tudi s časovno omejitvijo »do izdaje ustreznih pred-pisov (se) …«.

Do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so velja-li v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu.

(4. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I).

Drugačne omejitve kot sklicevanje na uporabo nekoč v državi veljav-nega prava ima sklicevanje na uporabo tujega prava, ki (še) ni sestavni del v državi veljavnega prava. Zlasti je lahko določen časovno odložen (ali vsebinsko pogojen) začetek ali prenehanje uporabe takega prava oziroma predpisa. Če (ko) je z mednarodno pogodbo in v ustavi po-dana pravna podlaga oziroma »pokritje«, je (v toliko) namreč možno določiti uporabo takega tujega prava, preden postane sestavni del v državi veljavnega prava. Tak je očitno tudi položaj pridružene člani-ce – kandidatke za pristop k EU, preden postane članica, torej v prehod-nem obdobju, v katerem je za morebitno določitev uporabe tujega prava (EU) treba upoštevati stopnjo in obliko pravnega pokritja (zlasti tudi v ustavi) za določitev – ali pa odložitev – posameznih primerov njegove uporabe.

91

93


(1) Ta zakon opredeljuje pogoje, ki jih morajo izpolnjevati proizvodi, da so lahko dani na trg, določa obveznosti proizvajalcev in distributerjev, ureja vsebino in postopke za posredovanje informacij Evropski uniji, določa vrste nadzora nad varnostjo proizvodov ter ureja ustanovitev in naloge posveto-valnega odbora na področju splošne varnosti proizvodov. S tem delno pov-zema vsebino direktive ES o splošni varnosti proizvodov (2001/95/ES) in v celoti povzema vsebino direktive EGS o proizvodih zavajajočega videza, ki zaradi tega ogrožajo zdravje in varnost potrošnikov (87/357/EGS).

(1. člen Zakona o splošni varnosti proizvodov, Uradni list RS, št. 101/03).*

* Ob uveljavitvi Republika Slovenija ni bila članica Evropske unije.

Nov pravni položaj nastane, če (ko) v navedenih primerih pride do ne-posredne veljave takega tujega prava, ko v tem smislu zaradi nepo-sredne veljavnosti to torej ni več »tuje« pravo. Zato je treba bodisi v posameznih predpisih predvideti, ali pa po potrebi (tudi) naknadno, tj. »ob času«, določiti, kaj od v (domače) predpise prevzete uporabe do tedaj »tujega« prava EU se poslej preneha uporabljati (tj. konec »pre-hodnega obdobja«), ker začne neposredno veljati (kot) predpis EU. S tem namreč nastopi tisto stanje, ko so veljavnost, uporaba in tudi sklicevanje glede prava EU v domačih predpisih odvisni od tega, kako so ta vprašanja in razmerja urejena (in bodo verjetno tudi še spreme-njena) v taki skupnosti, kar bi v zelo grobi primerjavi lahko ustrezalo razmerjem med zveznim in deželnim (»republiškim«) pravom v državi s federalno notranjo ureditvijo.

Sklicevanje v predpisih na neki tuji pravni red brez konkretne pravne vezi in podlage bi bilo v bistvu nesmiselno, nepotrebno in napačno. Državlja-ni v pravni in suvereni državi si namreč prek svojih pristojnih organov sami določajo svoj pravni red, kot ga določajo pravni predpisi. Vendar je izjemoma tudi tako normiranje smiselno in potrebno. Upravičeno in bolj ustrezno je npr. določiti uporabo tehničnih, varnostnih in vzdrže-valnih predpisov tujega graditelja jedrske elektrarne (predpisov njegove države), kot pa (za eno samo elektrarno) sprejeti celoten sklop lastnih specifi čnih predpisov za to področje. Poleg tega je s tem oziroma na tak način tuji izvajalec nedvomno v celoti pravno zavezan in odgovoren, da pri tem upošteva predpise, kot jih je glede teh vprašanj sicer dolžan upo-števati v svoji lastni državi.

92

93


94

Slaba stran sklicevanja je, da je treba hkrati uporabljati (vsaj) dva pred-pisa – tistega, ki se sklicuje, in tistega, na katerega se sklicuje. Nomo-tehnično se ta težava (lahko) olajša s podrobno navedbo (citiranjem) določb, na katere se predpis sklicuje, in morebiti tudi s citiranjem ob-jave predpisa, na katerega se zakon sklicuje. S tem v zvezi, in v zvezi s sklicevanjem sploh, se v praksi pogosto pojavlja vprašanje, ali je treba prilagoditi (uskladiti) tudi določbo, ki se sklicuje, če se pozneje spre-meni predpis, na katerega se sklicuje; še več – tak predpis se pozneje lahko ne samo spremeni, lahko ga celo nadomesti nov predpis. V resni-ci tega problema ni oziroma ga tisti, ki zakon uporablja in izvršuje (če to zna), odstrani s pravilno interpretacijo. Zakonodajalec se, ko določi sklicevanje, namreč zaveda, da se predpis, na katerega se sklicuje, lah-ko pozneje (celo verjetno) enkrat ali večkrat spremeni, ali pa ga nado-mesti nov predpis. Redaktor se mora odločiti, kakšna vrsta (formulaci-ja) sklicevanja v posameznem primeru ustreza. Obstajata dve temeljni obliki – togo in drseče sklicevanje. Togo sklicevanje podrobno citira določbe in tudi objavo zakona v uradnem listu, drseče sklicevanje pa je bolj opisno in praviloma brez navedbe objave zakona v uradnem listu. Pri togem sklicevanju (po potrebi) citiramo celo posamezen člen ali člene predpisa. Pri drsečem načinu sklicevanja se (zgolj) določi upora-ba zakona o …, (ustrezna uporaba) določb zakona o …, uporaba pred-pisov, ki urejajo … in podobno. Izbira formuliranja sklicevanja mora biti v vsakem primeru ustrezno prilagojena potrebam predpisa, ki se redigira. V vsakem primeru pa velja, da sprememba »sklicevanega« predpisa, celo njegova nadomestitev z novim, ne vpliva na uporabo predpisa, ki se sklicuje; le če (prej omenjena) interpretacija postane vsebinsko nejasna ali (pre)zahtevna, pa je treba pač uskladiti tudi sam predpis, ki se sklicuje. Vsekakor strokovno dovolj usposobljen uporab-nik zakona ne postavlja vprašanj, kot na primer, ali se še lahko uporab-lja določba, ki se sklicuje na (npr.) »ministra za notranje zadeve«, pa je ta po spremembi predpisov postal »minister za notranje zadeve in po-dročje uprave«; ali če se pozneje delno spremeni naziv (ime) kakšnega drugega, nedvomno še vedno istega organa. Redaktor se mora torej odločiti za konkretno najustreznejši način sklicevanja, vendar mora tudi uporabnik znati predpis pravilno tolmačiti. Strokovnost na eni in drugi strani (redaktor – uporabnik predpisa) se (tudi tukaj) neposredno srečujeta.

94

95


Sklicevanje znotraj istega predpisa je lahko sklicevanje znotraj istega člena ali sklicevanje na drug(e) člen(e) istega predpisa. Sklicevanje zno-traj istega člena se lahko nanaša na odstavke in (ali) druge sestavne dele člena (alinee, točke, »črke«). Zaradi številnih notranjih sklicevanj postane notranja struktura obsežnega predpisa zelo kompleksna.

Sklicevanje na drug strukturni del zakona

(1) Za preoblikovanje kapitalskih družb v osebne družbe se smiselno upo-rabljajo določbe tega zakona o preoblikovanju delniške družbe v druge družbe, s tem da je za sklep o preoblikovanju potrebno soglasje tistega družbenika, ki je v osebni družbi za obveznosti družbe odgovoren z vsem svojim premoženjem.

(665. člen Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/06, 60/06, 26/07 – ZSReg-B, 67/07 – ZTFI, 10/08 in 68/08).

Sklicevanje na drug člen

(2) Za zagotovitev sodelovanja javnosti iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo določbe 58. člena tega zakona.

(88. člen Zakona o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 20/06, 28/06 – odl. US, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US in 33/07 – ZPNačrt).

Sklicevanje na sestavne dele drugega člena

a) točka, odstavek

(2) Podatki iz 1. točke prvega odstavka 47. člena tega zakona se lahko prido-bivajo tudi iz centralnega registra prebivalstva.

(49. člen Zakona o javnih uslužbencih, Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo).

95


96

b) alinea, točka (črka)

(1) Za določitev osnovnih plač, ki so podlaga za prevedbo v skladu s tem zakonom, se upoštevajo dodatki, določeni z zakoni in drugimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami, in sicer:…– 214. člen (funkcijski dodatek, razen dodatka za odgovornost za koordina-cijo dela v skupini (zadnja alinea točke a) in dodatka iz točke f ), …

(49.b člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, Uradni list RS, št. 95/07 – uradno prečiščeno besedilo).

Sklicevanje znotraj istega člena

a) sklicevanje na predhodni odstavek

(2) Če se opravi vročitev tako, kot je določeno v prejšnjem odstavku, zapiše vročevalec na vročilnici dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je dokument pustil; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

(95. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno pre-čiščeno besedilo in 105/06 – ZUS-1).

b) sklicevanje na odstavek istega člena, ki ni predhodni odstavek

(3) Opravljanje dejavnosti iz prvega odstavka tega člena prepove uradniku predstojnik s sklepom.


V takem primeru je, tudi zaradi preprečitve možnih napak, priporočljivo, da morebitna novela odstavkov (in tudi drugih sestavnih delov člena) ne preštevilči. V tem primeru ostanejo (morajo ostati) ti sestavni elementi člena nepreštevilčeni tudi v prečiščenem besedilu, ker jih redaktor sam ne sme preštevilčiti. V takem primeru se črtani odstavki ali drugi deli čle-na (kot pri črtanih členih) označijo z besedo »razveljavljen« (morebitni novi odstavki ali drugi sestavni deli člena pa dodajajo in označijo po vr-sti, kot jim pač pripade) (glej tudi št. 172 in 174).

97


V sklop sklicevanja v nomotehniki spada tudi ureditev določanja (pred-pisovanja) in objavljanja tehničnih predpisov in normativov, industrij-skih norm, standardov ipd. Tudi tehnična vsebina je lahko sicer urejena, ali vsaj delno urejena, z izvršilnim predpisom, ki se v tem primeru tretira kot vsak drug izvršilni predpis, čeprav lahko v takem primeru njegovo vsebino sestavljajo tudi risbe, skice in podobno (običajno v prilogi kot sestavni del takega predpisa). Toda v mnogih primerih taki tehnični predpisi zaradi svoje specifi čnosti, obsežnosti, konkretnosti, razmeroma majhnega kroga oseb, ki jih morajo neposredno poznati in izvrševati, niso primerni za neposredno pravno urejanje in objavljanje v uradnem listu. Tudi njihove tehnične vsebine (podrobnosti) v resnici ne določa mi-nistrstvo kot upravni organ, temveč običajno za to posebej strokovno usposobljeni in z zakonom pooblaščeni različni drugi organi in instituci-je. Tukaj gre zlasti za področje tehničnih norm in standardov (kot npr. v prejšnji državi znani »JUS«, v Nemčiji »DIN«) in drugih tehničnih zahtev s področja homologacije, atestov ipd. Z zakonom morajo biti določeni pristojnosti za določanje takih norm, njihova obveznost in način objav-ljanja (dostopnosti) zaradi seznanitve z njimi. Na tak način take tehnične norme na podlagi zakona učinkujejo kot blanketne norme, ki jih je treba upoštevati, ker zakon tako določa (in se jih ne sme kršiti, ker zakon za nji-hovo kršitev določa sankcije). Zakon sistemsko določi obveznost njihove uporabe; katere konkretno so to, je (lahko) že stvar izvršilnega predpisa, kakšne so, pa stvar samih (blanketnih) tehničnih norm. Z izpolnitvijo ta-kih pravnih in nomotehničnih zahtev so tehnične norme v bistvu treti-rane enako, kot da bi v celoti šlo za izvršilni predpis, izdan za izvrševanje zakona. Pri nas ureditev teh vprašanj, kljub sicer obstoječim predpisom, očitno še ni dokončno dorečena, praksa pa ne poenotena. Ureditev in praksa teh vprašanj se morata gibati v navedenih pravnih in nomoteh-ničnih okvirih. Gre za pravno urejanje, ki vključuje obliko blanketnega pravnega urejanja, tako da pravni red (zakon) najprej uredi možnost in temelje takega pravnega urejanja (pristojnosti, okvirne vsebine, način dostopnosti oziroma objavljanja), potem pa se zakon (ali drug predpis) na neposredno blanketno ureditev ustrezno sklicuje. Sklicevanje (odka-zovanje) na konkretno blanketno ureditev upošteva, in zato tudi ustre-za dejstvu, da se sami tehnični normativi in podobno lahko tudi dokaj pogosto spreminjajo (in dopolnjujejo), pa (samo) zaradi tega ni treba novelirati nobenega v uradnem listu objavljenega predpisa; uporabnik (izvrševalec) je kljub temu dolžan v celoti poznati in upoštevati vsako-

96


98

kratno stanje predpisanih normativov, standardov in podobnega na do-ločenem področju.

Zakonska določitev pristojnosti za določanje standardov

Za dosego ciljev iz 3. člena tega zakona Republika Slovenija ustanovi Slo-venski inštitut za standardizacijo (v nadaljnjem besedilu: inštitut) kot slo-venski nacionalni organ za standarde. Inštitut opravlja naslednje naloge:…– pripravlja, sprejema, izdaja in vzdržuje slovenske nacionalne standarde ter druge dokumente s področja slovenske nacionalne standardizacije; …

(prvi odstavek 5. člena Zakona o standardizaciji, Uradni list RS št. 59/99).

Sklicevanje na standarde

Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:…16. standardna osvetljenost delovnega mesta na prostem je osvetljenost delovnega mesta na prostem, ki je za posamezno vrsto delovnega mesta na prostem in posamezno vrsto dela, ki se izvaja na posameznem delov-nem mestu na prostem, navedena v standardu z referenčno številko SIST EN 12464-2;…

(3. člen Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja, Uradni list RS, št. 81/07).

99

VELJAVNOST PRAVNIH PREDPISOV

Začetku (in prenehanju) veljavnosti pravnih predpisov je treba – že za-radi njihove pravne obveznosti za pravne subjekte – v tehniki izdelave vsakega pravnega predpisa posvetiti ustrezno pozornost. Začetek ve-ljavnosti predpisov je urejen tudi pravno (v ustavi in delno tudi v Zakonu o Uradnem listu Republike Slovenije), ureditev prenehanja veljavnosti predpisov pa je, znotraj veljavnega pravnega reda, stvar nomotehnike. Ker se, potem ko je neki predpis začel veljati, njegova veljavnost ne uje-ma vedno in nujno tudi s (pravno določeno) uporabo takega predpisa, je treba v okviru veljavnosti pravnih predpisov, in v povezavi z njo, v nomo-tehniki pravilno določati tudi čas uporabe pravnih predpisov.

ZAČETEK VELJAVNOSTI PRAVNIH PREDPISOV

Splošna ureditev začetka veljavnosti predpisov je ustavna materija in ka-tegorija (154. člen ustave). Ustava določa objavo predpisa kot pogoj za njegovo veljavnost. Tako zagotovljena možnost seznanitve s predpisom, preden začne veljati, je sestavni del pravne države in načela zakonitosti. Dokler ni predpis objavljen v (ustreznem) uradnem glasilu, ne more za-četi veljati; izjemi sta ustava in ustavni zakon, ki začneta veljati z razgla-sitvijo – kot je to (običajno) v njih samih določeno.

Predpis pravno obstaja kot predpis, čim je kot tak objavljen v predpisa-nem uradnem glasilu (drugi odstavek 154. člena ustave), ni pa s tem še veljaven. V času obstoja, ne pa tudi (že) veljavnosti, predpisa ni mogoče novelirati ali kakorkoli drugače spreminjati, tudi ne razveljaviti; to dej-stvo mora redaktor predpisa upoštevati tudi pri določanju (predlaganju) vacatio legis za konkreten predpis.

97

98

99


100

Ustavna določba o začetku veljavnosti predpisov je subsidiarna: ustavno določena vacatio legis (14 dni) velja, če predpis ne bi imel določbe o za-četku veljavnosti. Določitev začetka veljavnosti je sicer obvezna sestav-na norma predpisa in se ne prepušča neposredni (nadomestni) uporabi ustavne določbe o začetku veljavnosti. Najkrajši možni rok, ki ga je mož-no določiti kot začetek veljavnosti predpisa, je naslednji dan po objavi (kar izhaja iz ustavne zahteve po objavi »preden začne predpis veljati«). Dan, ki je na uradnem glasilu označen za dan objave, se nikoli ne všte-va v potek (rok) določene vacatio legis. Tudi to mora redaktor predpisa upoštevati; kot zlasti pomembno se v neposredni praksi to izkaže tedaj, kadar hoče izdajatelj predpisa na vsak način doseči najhitrejši možni za-četek veljavnosti določenega predpisa. Predpis začne veljati ob 0.00 uri dne, ki sledi poteku zadnjega dne v predpisu določene vacatio legis.

Določitev dolžine (trajanja) vacatio legis, kot tudi izbira načina določitve začetka veljavnosti predpisa morata biti skrbno premišljeni. Vsebinski del odločitve o teh elementih je stvar zakonodajalca (izdajatelja predpisa), no-motehnična izvedba pa stvar pravnika redaktorja. Pri sprejemanju predpi-sov, katerih sprejem traja daljši čas in imajo določen tudi svoj poseben po-stopek sprejemanja (zakoni in predpisi vlade), je treba v besedilu predpisa predvideno določbo o začetku veljavnosti tudi nenehno spremljati in jo pozneje (v postopku sprejemanja predpisa) po potrebi ustrezno spreme-niti oziroma prilagoditi. Nepazljivost v skrajnem primeru lahko privede do tega, da bi bil začetek veljavnosti določen celo pred objavo, ali pa trajanje v predpisu določene vacatio legis (zaradi zakasnitve s sprejemom oziroma izdajo predpisa) na neustrezno mero skrajšano.

Določba o začetku veljavnosti je bistven element besedila vsakega pred-pisa, njegov obvezni sestavni del in vedno zadnja določba (člen) pred-pisa. Običajna, »standardno« primerna dolžina trajanja vacatio legis je 14 dni (»Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«). Vendar okoliščine lahko terjajo določitev krajše-ga ali daljšega trajanja vacatio legis.

Na odločitev o daljšem trajanju vacatio legis od običajnega vplivajo zla-sti naslednje okoliščine:– gre za materijo, ki bo prvič zakonsko urejena;– gre za obsežne spremembe in novosti v sicer že urejeni materiji (za-

konska novela);

100

101

102

103

101

Veljavnost pravnih predpisov

– potrebna je izdaja enega ali več obsežnejših izvršilnih predpisov;– potreben je daljši rok (čas) od objave do uveljavitve zakona zaradi

možnosti seznanitve z zakonom (njegovimi novostmi) in priprave na njegovo izvajanje (vactio legis, potrebna za adresate in za neposred-ne izvrševalce zakona).

Določitev krajše vacatio legis od običajne je umestna, če je izkazana nujnost takojšnje intervencije z izdajo, objavo in začetkom učinkovanja novega (spremenjenega) predpisa, pri čemer je najkrajša možna vaca-tio legis naslednji dan po objavi (pri čemer je treba reči, da ustavna določba o tem, glede na njen pomen za pravno varnost, ni izražena do-volj jasno in precizno). Upoštevati je treba, da (pre)kratka vacatio legis ogroža pravno varnost, ker smiselno nasprotuje možnosti seznanitve s predpisom, zato se kratki roki do uveljavitve predpisa praviloma in v stabilnem pravnem redu uporabijo samo izjemoma (zaradi preprečitve možnih zlorab ali v primerih nenadnega nastanka okoliščin, ki terjajo nujno ukrepanje), ne pa kot kompenzacija za prepočasno in prepozno pripravo in sprejem določenega predpisa.

Načini določitve začetka veljavnosti predpisov (in s tem določitve traja-nja vacatio legis) so:– neposredna določitev dneva, meseca in leta začetka veljavnosti

predpisa po koledarju: »Ta zakon začne veljati 1. januarja 2004.« Taka določitev začetka veljavnosti predpisa je od vseh najbolj precizna in zanesljiva (pravna varnost) ter tudi najbolj praktična (ne pa v praksi tudi najpogostejša). Predpis začne veljati (tako) določenega dne ob 0.00 uri. Taka določitev veljavnosti predpisa se v praksi uporablja zlas-ti v primerih, ko se določi razmeroma zelo dolga vacatio legis;

– določitev vacatio legis z uporabo časovnih enot (obdobij), tj. s po-tekom določenega števila dni, mesecev ali let. Za določitev trajanja vacatio legis do enega meseca se uporabljajo dnevi: »Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.« (Vacatio legis traja torej 29 dni.) Določitev po mesecih (»… začne ve-ljati tri mesece po objavi« ali »… začne veljati eno leto po objavi«) od uporabnika predpisa terja, da sam pravilno določi, kateri koledarski datum (dan) je s tako določbo konkretno določen kot dan začetka veljavnosti predpisa. Zakon, ki začne veljati šest mesecev po objavi v

104

105


102

uradnem listu, objavljen pa je bil 6. julija 2000, začne veljati 7. janu-arja 2001; 7. julij 2000 je prvi, 6. januar 2001 pa zadnji dan določene vacatio legis;

– začetek veljavnosti, ki je določen z nastankom (vezan na nastanek) določenega dogodka ali pravnega dejstva (npr. od sprejema, preciz-no rečeno od začetka veljavnosti kakšnega drugega predpisa). Taka določitev začetka veljavnosti predpisa je – pravno gledano – po-gojna določitev začetka veljavnosti predpisa (in se v primerjalnih pravnih ureditvah tako tudi imenuje). Začetek veljavnosti predpisa je odvisen od izpolnitve v predpisu določenega pogoja. Ker je pogoj v pravu bodoča negotova okoliščina, od katere je odvisen nastanek ali prenehanje določenega pravnega razmerja, tudi na pogoj vezan začetek veljavnosti predpisa pomeni določeno negotovost. Upo-rabnost in zanesljivost tako določenega začetka veljavnosti je torej odvisna od stopnje zanesljivosti nastanka takega dogodka oziroma pravnega dejstva in od časovne vnaprejšnje določljivosti (predvidlji-vosti) nastanka okoliščine (dogodka ali pravnega dejstva). V poštev za tako normiranje pride dejansko lahko bodisi nastanek ali nenasta-nek določene okoliščine (pozitivni ali negativni pogoj). Primeri take-ga normiranja (v naši in primerjalni tuji praksi) so npr. vezava začetka veljavnosti predpisa na pojav (določene) nalezljive bolezni, nastanek izrednih razmer, (pravno določen) začetek šolskega leta, začetek ve-ljavnosti (ali uporabe) mednarodne pogodbe, pa vse do začetka ali konca vojne.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne z dnem pristopa Republike Slovenije k Evropski uniji.

(27. člen Zakona o splošni varnosti proizvodov, Uradni list RS, št. 101/03).

Poseben pomen za določitev začetka veljavnosti zakona imajo tudi izvr-šilni predpisi. Ko se neki predpis za njegovo izvrševanje izda, mora zakon že veljati, brez izvršilnega predpisa pa včasih zakona ali njegovega dela ni možno v celoti izvajati. Samo daljše trajanje vacatio legis v takem po-ložaju neposredno ne pomaga oziroma ga ne reši; koristno je pač lahko za pripravo izvršilnih predpisov, kolikor niso bili pripravljeni že hkrati in

106

103


med sprejemanjem samega zakona. Tak problem obstoji zlasti tedaj, ko gre za izdajo izvršilnih predpisov, ki jih je treba izdati k novemu (ali po-membno vsebinsko spremenjenemu ali dopolnjenemu obstoječemu) zakonu, ureja pa se nova, doslej z zakonom še ne urejena materija. V dru-gih primerih se položaj glede izvršilnih predpisov za čas od uveljavitve zakona pa do njihove izdaje lahko uredi (in mora urediti) tako, da se do izdaje novih izvršilnih predpisov, izdanih na podlagi novega (spremenje-nega) zakona, določi (smiselna) uporaba dosedanjih izvršilnih predpisov (kolikor niso v nasprotju z novim zakonom).

Kolikor v določbah tega poglavja ni drugače določeno, se podzakonski predpisi, izdani na podlagi Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 33/00 – odl. US, 39/00 – popr. odl. US, 61/00, 100/00 – odl. US, 21/02 in 67/02), uporabljajo do izdaje ustreznih predpisov, izdanih na pod-lagi tega zakona, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom.

(268. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS, št. 133/06 – uradno preči-ščeno besedilo in 139/06 – ZORed).

Če gre za novo ali bistveno spremenjeno ureditev neke zakonske ma-terije, ki terja tudi izdajo in uporabo ustreznih izvršilnih predpisov, pa je treba ravnati drugače. V takem primeru je treba s posebno določbo določiti ustrezno poznejši začetek uporabe zakona (ali njegovega dela), posebej pa začetek veljavnosti zakona. Tak zakon lahko npr. začne veljati tudi (»standardno«) petnajsti dan po objavi, uporabljati pa se začne šele (npr.) 1. januarja naslednje leto (če je tak rok začetka uporabe ustrezen). Določba o začetku uporabe zakona, ki je določen drugače kot začetek uveljavitve zakona, se pogosto vključi kar v določbo o začetku veljavno-sti zakona. Za določitev začetka uporabe zakona se običajno uporabi do-ločen datum, lahko pa tudi kakšen od drugih načinov določitve začetka veljavnosti zakona oziroma predpisa (glej št. 105). Primer posebej (loče-no) urejenega začetka veljavnosti in začetka uporabe zakona je npr.:

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne eno leto po objavi.

(204. člen Zakona o javnih uslužbencih, Uradni list RS, št. 56/02).


104

Določene posebnosti v zvezi z začetkom veljavnosti so tudi pri zakonskih novelah. Novela ima sicer določbo o začetku veljavnosti kot vsak drug za-kon. Iz posebnosti novele pa izhaja, da je z začetkom veljavnosti novela tudi »izvršena« v tistem delu besedila (zaradi česar je tudi sploh sprejeta), ki postane s trenutkom začetka veljavnosti novele sestavni del besedila pred-pisa (zakona), na katerega se novela nanaša. Prav tako začnejo s tem tre-nutkom veljati tudi vse druge spremembe, ki jih novela za (v) osnovno(em) besedilo(u) določa (npr. črtanje členov, odstavkov, posameznih besed itd.). »Okvirno besedilo« novele, ki te spremembe vnaša v osnovno (v obstoječe) besedilo zakona, ki se spreminja, postane s tem v bistvu brezpredmetno. (Podrobneje o tem glej tudi v št. 131 in nasl.) Veljati pa začnejo tudi prehod-ne in končne določbe novele. Poleg tega je tudi pri novelah včasih treba začetek veljavnosti urediti ločeno (posebej) od začetka uporabe (lahko po potrebi tudi samo začetek uporabe posameznih določb – bodisi same no-vele bodisi določb, ki spreminjajo osnovno besedilo). Vse navedeno opozar-ja na skrajno (nomotehnično) pozornost in preciznost, ki je pri redigiranju novel potrebna tudi glede na »vrsto« (dele) posameznih določb in v zvezi z njimi določen začetek veljavnosti oziroma uporabe. Veliko napako lahko pri tem povzroči že napačno rabljena oziroma navezana določba (citiranje) člena, ki se citira pri formulaciji: … člena »tega zakona« se … ali (samo) »za-kona o …«. Že navedene posebnosti se ustrezno kažejo tudi pri morebiti potrebnem poznejšem noveliranju. Po objavi in pred začetkom veljavnosti novele ni možno novelirati. Po uveljavitvi novele je za ponovno spremem-bo sprememb, ki jih je za osnovno besedilo določila novela, treba novelirati osnovno besedilo zakona (kjer te določbe sedaj so), za (morebitno ponovno) spremembo prehodnih in končnih določb novele pa novelo samo. Slednje se lahko celo še stopnjuje oziroma podvoji (glej npr. Zakon o spremembi Za-kona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 6/99). Vse navedene posebnosti pri redigiranju novel morajo biti redaktorju novele v celoti prezentne.

Posebna ureditev začetka veljavnosti zakona je ureditev (določitev) za-četka veljavnosti zakona v povezavi z drugim zakonom. Taka določitev začetka veljavnosti zakona v temelju spada med tiste, ki za začetek ve-ljavnosti zakona določajo (ga navezujejo na) nastanek nekega drugega dogodka oziroma pravnega dejstva; vendar v tem primeru ne gre za (po-gojno) odložen začetek veljavnosti zakona, temveč za hkraten začetek veljavnosti dveh zakonov. To je primer uporabe t. i. uvodnega zakona, ki »spremlja« uveljavitev pomembnega sistemskega zakona in s katerim se

107

108

105


podrobneje uredijo vsa potrebna vprašanja prehoda na začetek upora-be takega novega sistemskega zakona. V takem primeru sistemski zakon določi, da začne veljati z dnem, ki ga določi poseben (uvodni) zakon. Tak uvodni zakon ima potem določbo o uveljavitvi, po kateri »ta zakon in zakon o … (navedba sistemskega zakona) začneta veljati …«. V prejšnji državi sta bila na tak način sprejeta Uvodni zakon za Zakon o kazenskem postopku in Uvodni zakon za Zakon o pravdnem postopku.

Nekatere primerjalnopravne ureditve poznajo tudi zelo specifi čen na-čin začetka veljavnosti predpisa, po katerem predpis, ki je že prenehal veljati, (pravno) ponovno »oživi«, tj. začne veljati, če (ker) se zakon nanj sklicuje. Taka ureditev našemu pravnemu redu ne ustreza, je pa tudi ne-potrebna, ker (za potrebe zakona oziroma drugega predpisa, ki se skli-cuje) zadošča in je pravno dopustno določiti zgolj uporabo takega, sicer že neveljavnega predpisa (primerjaj št. 89). Če se sicer ali kako drugače izkaže, da je neki zakon ali drug predpis, ki je prenehal veljati, v pravnem redu potreben, pa ga je v skladu z našo ustavno ureditvijo in pravnim redom treba uveljaviti tako in s tem, da se sprejme (kot nov) predpis.

PRENEHANJE VELJAVNOSTI PRAVNIH PREDPISOV

Čeprav ni tako mišljeno, so pravni predpisi na splošno sprejeti in v prav-ni red umeščeni (v njem uveljavljeni) praviloma tako, kot da bo vsak predpis veljal »večno«. Izjeme od take ureditve oziroma pristopa so zelo redke; tedaj že sam zakon poleg začetka uveljavitve izrecno določi tudi prenehanje (svoje) veljavnosti. Primer take konkretne določbe je:

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in preneha veljati po petih letih od uveljavitve.

(13. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stav-be v zemljiško knjigo, Uradni list RS, št. 89/99).

V zvezi z razveljavitvijo predpisov pravna teorija sicer razlikuje med abro-gacijo in derogacijo. S prvim izrazom teorija označuje popolno razveljavitev

109

110


106

nekega predpisa (v celoti), z drugim izrazom pa (zgolj) delno razveljavitev, na primer posamezne določbe oziroma določb. Zaradi poenostavitve in ustaljene rabe v nadaljevanju za oboje uporabljamo samo izraz derogacija.

Abrogacija

(1) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81, 29/86 in Uradni list RS, št. 15/91 ter 52/00).*(213. člen Zakona o vodah, Uradni list RS, št. 67/02).


Derogacija

(1) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe 167. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04 in 20/06).

(41. člen Zakona o meteorološki dejavnosti, Uradni list RS, št. 49/06).

Premisa o trajni, »večni« veljavnosti predpisov, zaradi česar velika ve-čina predpisov tudi ne vsebuje nobene določbe o prenehanju veljav-nosti predpisa, ima za pravno državo velik pomen. S časovno (vnaprej) neomejeno veljavnostjo so pravni predpisi element stabilnosti prav-nega reda, pri adresatih (naslovljencih) pa utrjujejo zaupanje v pravo. Poleg tega trajna (vnaprej časovno neomejena) veljavnost predpisov vsaj psihološko in v dvomu odvrača od prenaglega sprejema odločitev za spremembo in od prepogostega spreminjanja pravnih predpisov sploh. Za pravno varnost pravnih subjektov pa sta začetek in preneha-nje veljavnosti predpisov enako pomembna elementa; tako jih je treba obravnavati tudi z vidika in v okviru nomotehnike.

Obstajata dve vrsti (obliki) izjem od običajne splošne »trajne« veljavnosti pravnih predpisov, katerih trajnost je v tem, da njihova veljavnost ni že vnaprej določena (omejena). Prva izjema je bila omenjena že v št. 110. Tak zakon (predpis) sam vnaprej določi prenehanje svoje veljavnosti. To se na-pravi tako, da se bodisi določi, kdaj predpis preneha veljati, bodisi določi, do kdaj predpis velja. Za način določitve oziroma prenehanja veljavnosti

111

112

107


podrobneje glej: direktna derogacija (št. 115). Tak način prenehanja veljav-nosti predpisa (zakona) teorija uvršča med formalne načine prenehanja veljavnosti; samo ti načini prenehanja veljavnosti so pravno relevantni na-čini prenehanja veljavnosti predpisov. Drugo, nekoliko pogostejšo obliko izjeme, ker gre za vnaprej določeno (omejeno) veljavnost predpisa, teorija uvršča med dejansko, tj. neformalno prenehanje veljavnosti zakona. Pri tej vrsti zakonov se glede njihove veljavnosti oziroma prenehanja veljavnosti uporablja tudi oznaka, da je tak predpis konzumiran. To so določeni zako-ni, pri katerih vnaprejšnja, časovno omejena veljavnost (točneje: uporaba) zakona izhaja iz njegovega namena, pomena ali vsebine. Tak je npr. vsako-kratni (občasni) zakon o popisu prebivalstva, ki se opravi določenega leta (v določenih razmikih oziroma zaporedjih) in ima v naslovu tudi letnico popisa, ki se na podlagi takega zakona opravi. Take narave so tudi prora-čunski zakoni (ki imajo prav tako oznako obdobja, na katero se nanašajo) in še drugi podobni zakoni (lahko tudi vladni predpisi). Tak zakon (ali drug predpis) sčasoma izgubi svoj neposredni pomen in se tudi neposredno več ne izvršuje oziroma tudi ne more več izvrševati (konzumiranost pred-pisa). Zakon pa zaradi teh okoliščin ni tudi formalno prenehal veljati. Prav tako ne gre šteti, da je stvar »prečiščevanja« pravnega reda, da bi tak zakon tudi posebej in izrecno razveljavili (ali da bi celo sam vseboval tako določ-bo). Praviloma ni le nepotrebno, temveč se takega zakona formalno tudi ne sme razveljaviti, ker v pravnem redu pogosto še vedno obdrži (ohrani) določen pomen, ker ima (je imelo) njegovo izvrševanje določene (pravno relevantne) pravne posledice.

Velika večina pravnih predpisov vstopi v pravni red tako, da njihova ve-ljavnost (čas in trajanje veljavnosti) ni že vnaprej določena (omejena). Za take pravne predpise pravni red po potrebi določi prenehanje veljav-nosti, nomotehnika pa ureja načine, kako se to pravilno določi. Natanč-na ureditev in tehnična izpeljava prenehanja veljavnosti predpisov ali njihovih posameznih delov (določb) je zelo pomembna in o veljavnosti oziroma prenehanju veljavnosti ne sme biti nobenega dvoma; s prene-hanjem veljavnosti predpisa ali njegovega posameznega dela namreč prenehajo tudi obveznosti, ki iz takega predpisa oziroma njegovih do-ločb izhajajo. Podobno kot v primeru predpisov, katerih veljavnost je že vnaprej določena, se tudi načini prenehanja veljavnosti predpisov v te-melju delijo v dve skupini: prvo predstavlja formalno, drugo pa dejansko prenehanje veljavnosti predpisov.

113


108

Običajen in pravno ter nomotehnično pravilen način prenehanja ve-ljavnosti predpisa je direktna derogacija. Običajno gre za to, da določen predpis ni več potreben in tudi ne more več hkrati veljati, ker ga nado-mesti nov predpis. Če določen predpis (samo) ni več potreben, se pač razveljavi brez nadomestitve z novim. V primeru nadomestitve predpisa z novim se razveljavitev dotedanjega (dotedanjih) predpisa(ov) določi in uredi v končnih določbah novega predpisa. Če se zakon razveljavi brez nadomestitve z novim, je treba za to sprejeti poseben zakon, kot npr.:

Zakon o prenehanju veljavnosti Zakona o organu samoupravne delavske kontrole, Uradni list SRS, št. 13/89.

Razveljavitev z direktno derogacijo je lahko popolna (razveljavi se celo-ten predpis) ali pa samo delna (razveljavitev posameznih določb oziro-ma delov nekega predpisa).

Popolna derogacija

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o delu in pravicah republiških poslancev in funkcionarjev, ki jim je prenehala funkcija (Uradni list SRS, št. 16/67 in 36/67).*

(22. člen Zakona o funkcionarjih v državnih organih, Uradni list RS, št. 30/90, 18/91, 22/91, 2/91-I in 4/93).


Delna derogacija

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehata veljati:…– Zakon o upravi (Uradni list RS, št. 67/94, 20/95 – odl. US, 29/95 – ZPDF in 80/99 – ZUP), razen določb o izvrševanju inšpekcijskega nadzorstva (določ-be od 83. do 98. člena).*

(prvi odstavek 83. člena Zakona o državni upravi, Uradni list RS, št. 113/05 in 89/07 – odl. US).


114

109


Razveljavijo se lahko tudi (samo) posamezne določbe v drugih zakonih ali drugih predpisih.

Z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati določbe 7. člena in do-ločbe 83. do 98. člena Zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94, 20/95 – odl. US, 29/95 – ZPDF in 80/99 – ZUP).*

(45. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru, Uradni list RS, št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo).


Zaradi pomena veljavnosti oziroma neveljavnosti določenega predpisa za pravno varnost je nedopustno razveljaviti kakršenkoli predpis (ali po-samezno določbo oziroma določbe) na način, da bi se razveljavitev do-ločila samo s formulacijo »kolikor ni (niso) v nasprotju s tem zakonom«. Uporaba te besede oziroma besedne zveze, ki od izvrševalca oziroma uporabnika zakona že sama po sebi nujno terja, od določbe do določbe, pravilno tolmačenje (interpretacijo), je dopustna (in pogosto potrebna) pri sklicevanju na drug predpis, ko gre torej za uporabo drugega predpi-sa (podrobneje glej v poglavju o sklicevanju v predpisih), nesprejemlji-va pa je za določitev razveljavitve oziroma prenehanja veljavnosti. Na področju veljavnosti oziroma neveljavnosti kakšnega predpisa ali nje-gove posamezne določbe pravni red in pravna varnost ne trpita nobe-ne nejasnosti, in to vprašanje v pravni državi nikoli ne sme biti stvar in področje interpretacije. Kadar neki položaj to od uporabnikov zakonov vendarle terja, je to lahko samo neposredna posledica nomotehnične napake in nedoslednosti, ki jo je treba brez odlašanja odpraviti. Poleg sklicevanja v predpisih se beseda »kolikor« v nomotehniki pogosto upo-rablja za izrecno določitev nadaljnje uporabe določenih predpisov, ko (kolikor) je to potrebno, kadar nov zakon nadomesti prejšnjega.

Kolikor v določbah tega poglavja ni drugače določeno, se podzakonski predpisi, izdani na podlagi Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 33/00 – odl. US, 39/00 – popr. odl. US, 61/00, 100/00 – odl. US, 21/02 in 67/02), uporabljajo do izdaje ustreznih predpisov, izdanih na pod-lagi tega zakona, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom.

(268. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS, št. 133/06 – uradno pre-čiščeno besedilo in 139/06 – ZORed).


110

Nomotehnična določitev direktne derogacije ima svoje nomotehnične na-čine (variante), ki so v glavnem podobni ali enaki tistim, kot se uporablja-jo za določitev začetka veljavnosti predpisa. Z direktno derogacijo mora biti precizno določeno, kdaj predpis (ali posamezna določba) preneha veljati. V večini primerov se enostavno določi, da prenehanje veljavnosti začne veljati z dnem, ko začne veljati predpis, ki tako prenehanje dolo-či: »Z dnem, ko začne veljati ta …, preneha veljati …« Drug možen način določitve prenehanja veljavnosti (razveljavitve) je koledarska določitev dneva prenehanja veljavnosti ali pa določitev prenehanja veljavnosti z uporabo časovnih enot (dnevi, meseci ali leto). Pri določitvah prenehanja veljavnosti je za pravnika redaktorja in za uporabnika zakona pomembno poznavanje razlike med tako določitvijo začetka veljavnosti in med tako določitvijo prenehanja veljavnosti predpisa. Začetek veljavnosti predpisa se nanaša na začetek določenega dne, prenehanje veljavnosti pa na iztek določenega dne. Tretji način (varianta) določitve prenehanja veljavnosti predpisa je nomotehnično enak kot način (varianta) za določanje začetka veljavnosti predpisov: prenehanje veljavnosti se veže na nastanek (prene-hanje) nekega dogodka ali pravnega dejstva. Vse posebnosti takega do-ločanja, kot veljajo pri določanju začetka veljavnosti, ustrezno (smiselno) veljajo tudi za določanje prenehanja veljavnosti predpisa (glej št. 105).

Primer določitve prenehanja veljavnosti z meseci

Ta uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in velja 12 mesecev.*

(16. člen Uredbe o oblikovanju cen naftnih derivatov, Uradni list RS, št. 91/07 in 118/07).

* Uredba je bila objavljena 8. oktobra 2007, veljati je začela 9. oktobra 2007 in preneha veljati z iztekom (ob polnoči) 8. oktobra 2008.

Bistveno drugačna in v bistvu nepravna (in neformalna) je dejanska de-rogacija, ki se v teoriji imenuje indirektna derogacija. V tem primeru nov predpis (ki ureja isto materijo) nadomesti prejšnjega, ne da bi prejšnje-ga tudi izrecno razveljavil. Taka derogacija, ki nima formalnopravne ve-ljave, ogroža pravno varnost in je z vidika nomotehnike nesprejemljiva; če do nje pride, jo je treba šteti za hujšo napako pri redigiranju besedila predpisa. V takih primerih morajo v praksi namreč – sicer teoretično vse-splošno znana, vendar z ničimer v pozitivnem pravu predpisana pravila

115

116

111


tolmačenja (interpretacije) pravnih predpisov – v celoti nadomestiti manj-kajočo formalno (direktno) derogacijo. V takih primerih za urejanje istega področja formalno (še vedno) veljata dva predpisa hkrati: prejšnji (starejši) in novejši (poznejši). V poštev prihajata (vsaj) dve interpretacijski pravi-li, od katerih drugo lahko prvo (vsaj delno) suspendira. Prvo (in splošno) interpretacijsko pravilo v teh primerih je lex posterior derogat priori. Če pa gre za razmerje med splošnim in posebnim zakonom, velja drugačno pra-vilo: lex specialis derogat generali, oziroma, povedano obrnjeno: lex specia-lis per generalem non derogatur.

V širši krog prenehanja veljavnosti predpisov teorija šteje tudi tako ime-novano odmiranje predpisov; ne da bi bil kdaj tudi izrecno derogiran, je po preteku določenega (običajno veliko) časa določen predpis postal obsoleten, ker so se medtem tako zelo spremenile okoliščine oziroma pravna razmerja, ki jih je urejal, da je predpis s tem izgubil materialno (življenjsko) podlago in svoj ratio potrebnosti in uporabe v praksi. Tak predpis nima več namena in cilja, zaradi katerega je bil sprejet oziroma izdan (cesante ratione), in se tudi via facti ne uporablja več, ker za to ni ne potrebe, ne možnosti in ne razloga. Kljub temu tak predpis, zaradi strogosti pomena direktne derogacije v pravu, in s tem v zvezi pravne varnosti, formalno velja, ker pač ni bil nikoli izrecno razveljavljen. Taki predpisi, za katere pravimo, da so obsoletni, kot v mnogih primerih tudi konzumirani predpisi (primerjaj št. 112), pravnega reda v bistvu z niči-mer ne obremenjujejo, razen da statistično prikazujejo večje število ve-ljavnih predpisov, kot jih država dejansko potrebuje in izvaja; v ostalem obe vrsti predpisov predstavljata določen nadležen problem urednikom, urejevalcem in izdajateljem najrazličnejših registrov (veljavnih) pravnih predpisov, za samo pravno varnost pa so v bistvu brez pomena, razen če jih obravnavamo v širšem okviru »prečiščenja« veljavnega prava.

Primer obsoletnega zakona

Zakon o ureditvi obračunavanja in plačevanja določenih davkov in pri-spevkov v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij (Uradni list RS, št. 69/94 in 7/95)*

* Zakon je bil sprejet zaradi ureditve načina obračunavanja in plačevanja določenih dav-kov in prispevkov v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij.

117


112

V zvezi z veljavnostjo in prenehanjem veljavnosti predpisov je treba osvet-liti posebno vprašanje, tudi zaradi tega, ker teoretični pogledi in odgovori nanj niso enotni. Gre za v praksi razmeroma pogosto vprašanje, kako je z veljavnostjo izvršilnih predpisov v primeru, če preneha veljati zakon, na katerega podlagi in za katerega izvrševanje je bil izvršilni predpis izdan. Vprašanje se nanaša na primere, ko je bil določen zakon formalno dero-giran, ob derogaciji in hkrati z njo pa ni bilo ničesar posebej (kot bi bilo to sicer običajno) določenega glede razveljavitve (prenehanja veljavno-sti) oziroma nadaljnje uporabe na njegovi podlagi izdanega izvršilnega predpisa. Ne glede na siceršnjo omenjeno razhajanje v mnenjih je v takih primerih gotovo, da tak primer lahko v praksi sploh nastane samo zaradi napake ali površnosti pri nomotehnični izdelavi predpisa, konkretno ob razveljavitvi zakona, na podlagi katerega so bili izdani tudi izvršilni pred-pisi. Kako pa je v takem primeru z veljavnostjo takih predpisov, je stvar šir-šega, tudi ustavnopravnega tolmačenja takega položaja, ker nanj v prav-nem redu ni neposrednega odgovora. Pogosto je glede tega stališče, ki je hkrati tudi najbolj preprosto: ker se izvršilni predpisi izdajajo (in smejo iz-dajati) samo za izvrševanje zakona, so vsi izvršilni predpisi, katerih nadalj-nja uporaba ni izrecno določena, prenehali veljati hkrati s prenehanjem veljavnosti zakona. Vendar tako stališče ni pravilno. Prvi razlog za napač-nost navedenega stališča je že v njegovem izhodišču: ker tak predpis ne bi smel veljati (sistemska in nomotehnična napaka), ni mogoče šteti, da zaradi tega že tudi res ne velja več. V pravu zaradi pravne varnosti splošno tudi vse »napake« veljajo, dokler niso odstranjene na način, ki je pravno relevanten in kot ga pravna ureditev predvideva. Nihče nima pristojnosti lastne relevantne presoje o tem, ali neki predpis velja ali ne, temveč pred-pis velja, dokler ni razveljavljen na enega od načinov, ki ga veljavni pravni red za to določa: razveljavitve (prenehanja veljavnosti) zakona pa pravni red nikjer ne določa kot način prenehanja veljavnosti izvršilnega predpisa. Poleg tega je treba upoštevati dve možnosti: zakonodajalec je na določen izvršilni predpis pri redigiranju bodisi pozabil, bodisi pa (brez pravne pod-lage) z zavestno opustitvijo ureditve tega vprašanja napačno menil, da že zaradi prenehanja zakona tudi »njegov« izvršilni predpis preneha veljati. Uporabniku predpisa ni prepuščena izbira, niti ga zakonodajalec ne sme spravljati v položaj, ko bi moral kakorkoli ugibati in izbirati med obema navedenima možnostma. Vse navedeno govori za stališče, da izvršilni predpis (samo) zaradi tega, ker je prenehal veljati zakon, za izvrševanje katerega je bil izdan, ni prenehal veljati. Gotovo pa je izvršilni predpis v

118

113


takem primeru hkrati nezakonit (74. člen Zakona o državni upravi, Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US in 126/07 – ZUP-E) in v neskladju z ustavo (drugi odstavek 120. člena in tretji od-stavek 153. člena ustave). Poznavanje in upoštevanje vseh teh dejstev pa pravnika redaktorja lahko še dodatno navaja k temu, da ob vsaki razvelja-vitvi zakona pozna, upošteva in uredi razveljavitev ali nadaljnjo uporabo vseh izvršilnih predpisov v vseh primerih razveljavitve zakona, na podlagi katerega so bili izdani (in še veljajo) tudi izvršilni predpisi.

Pri direktni derogaciji je treba vedno upoštevati tudi rang derogacije, ki izhaja iz hierarhije pravnih predpisov. Predpis lahko razveljavi samo predpis enakega ali nižjega hierarhičnega ranga. Obratno ni dopustno: predpis nižjega ranga ne sme določiti razveljavitve predpisa višjega ran-ga. Enako velja tudi za hierarhijo znotraj samih izvršilnih predpisov (med izvršilnimi predpisi vlade in izvršilnimi predpisi ministrov).

Razveljavitev predpisa se določi in uredi v prehodnih in končnih določ-bah predpisa, na ustrezno urejen način in po določenem zaporedju ozi-roma vrstnem redu (podrobneje glej št. 43).

V večini pravnih redov obstaja nadzor ustavnosti in zakonitosti predpi-sov, znotraj katerega ima za to pristojen organ lahko tudi pristojnost ne-posredne razveljavitve predpisa ali njegovih posameznih delov (določb), če ugotovi, da predpis ali posamezne njegove določbe niso v skladu z ustavo ali zakonom. V večini primerov je to ustavno sodišče ali drug or-gan s podobno pristojnostjo. Po naši ustavi ustavno sodišče z odločbo, ki se objavi v uradnem listu, zakon v celoti ali delno razveljavi, če ugotovi, da je protiustaven. Ustava določa tudi način (začetek) učinkovanja take razveljavitve. Za druge predpise ustava določa, da jih ustavno sodišče lahko odpravi ali razveljavi (glej prvi odstavek 161. člena ustave). Odloč-be ustavnega sodišča o razveljavitvi predpisa je treba pri citiranju objave predpisa v uradnem listu upoštevati in ustrezno citirati (glej št. 76).

Redaktor pravnega predpisa mora paziti tudi na to, da predpis ne določi razveljavitve predpisa (ali njegovega posameznega dela oziroma določ-be), ki ne velja več, temveč se (samo) še uporablja; v takem primeru je treba na način, kot se sicer določa prenehanje veljavnosti predpisov, do-ločiti prenehanje uporabe predpisa ali njegovih posameznih določb.

119

120

121

122


114

(2) Z dnem uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati Zakon o temeljih vodnega režima, pomembnega za dve ali več republik oziroma avtonomnih pokrajin in o meddržavnih vodah (Uradni list SFRJ, št. 2/74 in 24/76) razen v delu, ki se nanaša na meddržavne vode.*

(213. člen Zakona o vodah, Uradni list RS, št. 67/02, 110/02 – ZGO-1, 2/04 – ZZdrI-A, 10/04 – odl. US in 41/04 – ZVO-1).


Napaka s tem v zvezi lahko dobi še drugačno oziroma novo dimenzijo, če gre pri tem za predpis, ki se niti ne uporablja več kot predpis doma-čega, temveč kot predpis tujega pravnega reda – glej npr. Zakon o eks-plozivih (Uradni list RS, št. 96/02), ki je v prvi alinei 58. člena določal, da z dnem začetka uporabe tega zakona preneha veljati Zakon o prometu eksplozivnih snovi (kot zakon bivše SFRJ).

115

SPREMEMBE PRAVNIH PREDPISOV (ZAKONSKE NOVELE)

Zakoni kot (praviloma) abstraktni splošni akti, ki so (poleg ustave) najpomembnejši akti pravnega reda, se sprejemajo za daljše časovno obdobje in (običajno) brez vnaprej določenega časa (obdobja) veljav-nosti. Kljub temu so zakoni sprejeti brez pretenzije o njihovi trajni ne-spremenjeni veljavnosti. Spremenjene družbene razmere terjajo tudi spremembe (prilagoditve, posodobitve) zakonodaje s sprejemom sprememb ali celo z izdajo novega zakona. Take spremembe veljav-nega pravnega reda so potrebne in upravičene. Izven navedenih in še drugih, objektivno pogojenih sprememb (primerjaj naslednjo št.), ki običajno niso ne nagle ne zelo pogoste, ima pogosto spreminjanje zakonodaje lahko tudi druge in drugačne negativne vzroke in tudi ne-gativne posledice.

Pogoste spremembe zakonov kažejo na slabost zakonodaje, imajo ne-gativne posledice za stabilnost prava in s tem ogrožajo pravno varnost ter zaupanje v pravo, njegovo določenost in predvidljivost. Vpadljivi in škodljivi v navedenem smislu so primeri, ko noveli nekega zakona že po zelo kratkem času sledi nova novela istega zakona. Zaradi pogo-stega spreminjanja zakona oziroma zakonov sploh nastaja nevarnost, da ne samo državljani veljavnega prava ne poznajo dovolj (se nimajo časa z njim dovolj seznaniti), temveč ga ne poznajo dovolj niti sami organi, ki ga morajo neposredno izvrševati, kar resno ogroža pravno varnost. Sprejem zakonov se mora zato pripraviti in potekati dovolj počasi in premišljeno. Potrebe, razlogi za spremembo zakona so sicer lahko objektivni ali subjektivni. Med objektivne štejemo potrebo po uskladitvi (npr. z mednarodno pogodbo) ali nastanek »tranzicijskih« razmer (obdobja), kot je npr. velik pravni prelom s prejšnjo pravno ureditvijo (ki običajno pomeni tudi sprejem nove ustave), ali proces,

123

124


116

kot ga (je) pri nas predstavlja(l) sklop usklajevanja naše zakonodaje s pravom EU. Med subjektivne razloge potrebe za spremembo zakonov spadajo slabo delo strokovnjakov v organih, ki sodelujejo pri pripravi zakonov, in prav tako tudi delo organov, ki zakone sprejemajo, kamor spadajo slabo premišljeni in prehitro sprejeti zakoni zaradi naglih po-litičnih odločitev (sprememb) in zahtev, kot rečeno pa tudi nomoteh-nične pomanjkljivosti in napake v zakonih (ki so spet lahko tudi posle-dice prenaglega sprejemanja in spreminjanja zakonodaje), kot so npr. pravne praznine, neusklajenost z drugimi predpisi, pozabljena razve-ljavitev ali podaljšanje uporabe kakšnega predpisa, nerealno določeni roki, neizvedljive določbe, nejasnost ureditve in posameznih določb in podobno.

Obstoječa zakonodaja se spreminja z noveliranjem zakonov, s spreje-mom zakonskih novel (novel zakonov). Ustaljeni naslovi zakonskih novel pri nas so »Zakon o spremembah Zakona o …«, »Zakon o dopolnitvah Zakona o …« in »Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o …« (z ustrezno uporabo ednine oziroma množine, kakor je to potrebno). To poimenovanje in praksa nista dosledna, ker bi v vsakem primeru za doščalo že samo »Zakon o spremembah (spremembi) Zakona o …«. Vsaka dopolnitev zakona je hkrati tudi njegova sprememba (in torej za-jeta s pojmom sprememba), vsaka sprememba zakona pa ni dopolnitev zakona. Vsekakor se za naslov uporabi samo »Zakon o dopolnitvi (do-polnitvah) Zakona o …«, če zakon nima drugih (drugačnih) sprememb, in samo »Zakon o spremembi (spremembah) Zakona o …«, če zakon ne vsebuje tudi dopolnitev.

K spremembam obstoječe zakonodaje (zakona) smiselno štejemo tudi (samo) razveljavitev posameznega zakona v celoti. Tako razve-ljavitev lahko določi nov zakon za isto področje, ali kakšen drug za-kon, ali pa tudi (poseben, samostojen) »Zakon o prenehanju veljav-nosti Zakona o …«; tak zakon ima samo dva člena, prvega z določbo o prenehanju veljavnosti in drugega z določbo o začetku veljavnosti takega zakona.

125

126

117

Spremembe pravnih predpisov (zakonske novele)

Popolna razveljavitev zakona z novim zakonom za isto področje

Z dnem uveljavitve tega zakona neha veljati Zakon o delu in pravicah repub-liških poslancev in funkcionarjev, ki jim je prenehala funkcija (Uradni list SRS, št. 16/67 in 36/67).*

(22. člen Zakona o funkcionarjih v državnih organih, Uradni list RS, št. 30/90, 18/91, 22/91, 2/91-I in 4/93).


Popolna razveljavitev zakona z zakonom z drugega področja

(1) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehata veljati:…2. Zakon o dimnikarski službi (Uradni list SRS, št. 16/74).

(193. člen Zakona o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 20/06, 28/06 – odl. US, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US in 33/07 – ZPNačrt).

V nomotehniki imajo spremembe zakonov lahko tudi pomen »prečiš-čevanja« zakonodaje oziroma prava (imenovano tudi »usklajevanje« ali konsolidacija prava). Poleg že navedenih razlogov (primerjaj št. 123 in 124) se namreč z noveliranjem doseže (opravi) tudi opustitev nepo-trebne, konzumirane ali drugače obsoletne ureditve oziroma določb, odpravijo zapažene neskladnosti znotraj istega predpisa ali v odnosu do drugega predpisa ipd. V sklop prečiščevanja zakonodaje v nomo-tehniki pojmovno spadajo še obvezna tolmačenja zakonov, uradna prečiščena besedila zakonov in poprava napak v objavljenih besedilih.

Za uporabo novele kot vrste zakona je značilno, da samo posamezni deli (določenega) zakona ne zadoščajo oziroma ne ustrezajo več spreme-njenim razmeram ali okoliščinam – sicer bi bilo treba pač sprejeti nov zakon. Tu obstaja neka mera: v vsakem primeru (in ne glede na obstoj ali – kot pri nas – celo obveznost prečiščenega besedila) je ustrez neje poseči po novem zakonu (namesto novele), če bi se obseg novele bližal noveliranju tretjine (ali celo več) obsega zakona; še obsežnejše (načr-tovano) spreminjanje zakona pa gotovo terja sprejem novega zakona, ne pa novele. Obstaja pa tudi kriterij, ki ni – vsaj ne neposredno – ve-

127

128


118

zan na obseg novele v primerjavi z veljavnim besedilom zakona. Če bi se z novelo spremenil koncept obstoječega zakona, njegova temeljna dispozicija v celoti ali v bistvenem delu, je treba sprejeti nov zakon, ne novele, pa čeprav je tehnično možna. Poseben kriterij, ki pri nas ne pride (več) v poštev, pa je dejstvo, da zaradi preveč novel (ali ene same obsežne) besedilo veljavnega zakona postane nepregledno in težavno za uporabo in celo že za samo citiranje njegovih posameznih določb. Tudi to so razlogi, ki terjajo izdajo novega zakona namesto novele, ali pa (namesto tega) izdajo prečiščenega besedila. Ta razlog pri nas kot samostojen razlog sicer ne pride v poštev, ker je določena izdaja prečiš-čenega besedila po vsaki noveli (glej št. 169).

Zakon o spremembi zakona, s katerim obstoječo veljavno zakonsko ure-ditev vsebinsko spremenimo in (ali) dopolnimo, je glede obravnave in postopka sprejemanja sicer zakon kot vsak drug. Zahtevnost priprave in izdelave takega zakonskega besedila je z vidika nomotehnike v določe-nem smislu celo podvojena: potrebna je vsa (enaka) preciznost, kot se sicer zahteva za oblikovanje pravnih norm in jezikovno izražanje v njih, ker z novelo v obstoječem zakonu spreminjamo, nadomeščamo oziroma dodajamo novo zakonsko besedilo, poleg tega pa je treba hkrati upo-števati številne posebnosti, ki se nanašajo samo na novele kot poseb-no obliko in vrsto zakona. Dodatna (povečana) zahtevnost zakonskega besedila, kadar gre za novelo zakona, gotovo povečuje možnost napak zaradi premajhnega znanja ali premajhne pazljivosti.

Novela ima, čeprav je pisana tekoče in »zvezno« – dva pomensko stro-go ločena strukturna dela. Zaradi preglednosti je vsak od njih posebej obravnavan v nadaljevanju.

Prvi strukturni del novele znotraj sebe obsega dva različna dela. Prvega tvorijo »ukazovalne«, tj. za novelo značilne in nepogrešljive določbe, iz-razi, besedila in formulacije (uporabljene v posameznih členih novele), s katerimi se določa in odreja, kje in kako se spremembe, ki jih nove-la določa, vnesejo (vgradijo) v besedilo zakona, ki se spreminja. S temi določbami novela predpiše, kje točno (na katerih mestih v zakonu) in kako se spremembe v besedilu izvedejo (tudi če gre samo za črtanje). Ti napotki in »ukazi« v novelah so v bistvu vsi standardni (standardizirani) in v teh smernicah podrobneje prikazani posebej (glej št. 73 in nasl.).

129

130

131

119


Drugi del tega dela besedila novele je novo oziroma spremenjeno za-konsko besedilo, kot se v veljavno besedilo zakona vnaša z novelo in je v besedilu novele podano v (za novelo enako kot »ukazovalne« določbe značilnih) narekovajih, s katerimi je tako besedilo posebej označeno in ločeno od ostalega. V ta, prvi strukturni del novele dodatno spada še (vsakokratni) 1. člen novele v delu, v katerem je naveden predpis, ki se z novelo spreminja, skupaj s citatom objave osnovnega besedila zakona in morebitnih poznejših sprememb (če gre za novelo prečiščenega be-sedila, glej št. 177).

Določbe, s katerimi se odreja noveliranje

V prvem odstavku 8. člena se 5. točka spremeni tako, da se glasi: …

(2. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o notariatu, Uradni list RS, št. 98/05).

Novo oziroma spremenjeno besedilo*

Prvi odstavek 58. člena se spremeni tako, da se glasi:»(1) Javni natečaj se za organe državne uprave objavi na spletni strani mi-nistrstva, pristojnega za upravo, drugi državni organi in lokalne skupnosti pa objavijo javni natečaj na svojih spletnih straneh. Javni natečaj se lahko objavi tudi v Uradnem listu Republike Slovenije ali v dnevnem časopisu.«.


* Novo besedilo je le besedilo med navednicama.

Drugi strukturni del novele so prehodne in končne določbe novele. To so prave izvirne določbe same novele. V njih in z njimi je treba na-tančno urediti vsa vprašanja, ki se tičejo uveljavitve sprememb, ki jih prinaša in določa prvi strukturni del novele. V tem delu novela učin-kuje v bistvu enako, kot da bi šlo za povsem nov zakon, ki nadomesti prejšnjega. S temi določbami je namreč – iz istih razlogov, kot če nov zakon nadomesti prejšnjega – treba urediti vsa vprašanja, ki se s tem

132


120

v zvezi lahko postavijo. Tukaj gre za vprašanja retroaktivnosti, razvelja-vitve ali podaljšanja uporabe posameznih predpisov oziroma njihovih posameznih določb, za morebiti potrebna nova pooblastila za izdajo novih izvršilnih predpisov, za vse morebiti potrebne druge uskladitve s spremembami, ki jih prinaša novela, za določitev (za vse to potrebnih) rokov itd. Gre torej za vprašanja, ki so ustrezno obravnavana že na dru-gih mestih v teh smernicah. Nadalje je pomembno, da se samo ta del (samo te določbe) novele sme(jo) tudi pozneje (spet) novelirati; to pa seveda ne velja za uveljavitveno določbo zakona ali novele (o obojem glej podrobneje naslednjo št.). Besedilo novele (razumljivo) nima »last-ne« notranje ureditve na poglavja, niti lastnih naslovov notranje uredi-tve, ker se njena vsebina navezuje na besedilo, ki ga spreminja. Prav pa je, da ima – zlasti vsaka obsežnejša novela – (svoje) prehodne in konč-ne določbe od ostalega besedila razvidno ločene tudi s posebnim na-slovom pred tem delom novele. Ne glede na metodo, ki se glede pre-hodnih in končnih določb uporabi pri izdelavi uradnega prečiščenega besedila zakona (glej št. 175), je s tem priprava in izdelava uradnega prečiščenega besedila znatno bolj zanesljiva. Nadalje je to pomembno tudi zaradi tega, ker se samo ta del besedila novele (drugi strukturni del novele) sme po potrebi tudi novelirati, kar se naredi z zakonom, ki ima v takem primeru naslov (če je treba uporabiti vse možnosti hkrati) »Zakon o spremembi(ah) in dopolnitvi(ah) Zakona o spremembi(ah) in dopolnitvi(ah) Zakona o …«. S tem je (z drugimi besedami) poveda-no, da se s tako »novelo novele« sme spremeniti (dopolniti) samo prej obravnavani drugi strukturni del novele. Prvi strukturni del novele se pred uveljavitvijo novele ne more novelirati, ker še ne velja, po uve-ljavitvi pa zato ne, ker spremembe, ki jih novela odreja (»ukazuje«) z dnem, ko začne novela veljati, niso več v noveli sami, temveč že velja-jo kot del z novelo spremenjenega zakonskega besedila. Prehodne in končne določbe osnovnega zakona se torej novelirajo z novelo zako-na, prehodne in končne določbe kakšne od novel zakona pa z novelo (take) novele. Nikoli pa se ne novelira uveljavitvena določba novele, kot tudi ne uveljavitvena določba osnovnega besedila zakona. Pred uveljavitvijo zakona take določbe ni možno novelirati, ker tudi sama uveljavitvena določba še ne velja; ko pa začne veljati, je taka določba pomensko »konzumirana« in za noveliranje torej nedosegljiva. Ti vidi-ki opozarjajo, kako zelo dobro mora biti (vsebinsko) pretehtana sama uveljavitvena določba zakona ali novele; pravnik redaktor mora torej

121


po potrebi na opisano pravno lastnost uveljavitvene določbe pravočas-no ustrezno opozoriti.

Noveliranje prehodnih določb novele

V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 33/07) se prvi do četrti odstavek 32. člena spremenijo tako, da glasijo: »(1) Registrsko sodišče mora do 30. aprila 2008 pretvoriti v elektronsko obli-ko listine iz prvega odstavka 28.a člena zakona, ki so sodnemu registru pred-ložene v obdobju od 1. januarja 2007 do 31. januarja 2008. (2) Po 43. členu zakona se objavijo: 1. vsi vpisi v sodni register, o katerih registrsko sodišče odloči po 31. januar-ju 2008, ne glede na to, kdaj je vložen predlog za tak vpis, 2. vsi vpisi v sodni register, o katerih registrsko sodišče odloči pred 31. janu-arjem 2008 in do 15. aprila 2008 niso objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije. (3) Prejšnji odstavek se smiselno uporablja tudi za objavo predložitve listin, ki so predložene po 31. januarju 2008. (4) Vpisi, o katerih registrsko sodišče odloči pred 31. januarjem 2008, se zad-njič objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije 15. aprila 2008. Uradni list Republike Slovenije mora do 30. aprila 2008 sodiščem, ki so odločila o vpi-sih iz 2. točke drugega odstavka tega člena, posredovati podatke o vpisih, ki niso bili objavljeni do 15. aprila 2008. Agencija mora do 31. maja 2008 objaviti neobjavljene vpise iz prejšnjega stavka.«.

(1. člen Zakona o spremembah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnem registru, Uradni list RS, št. 93/07).*

* 32. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 33/07) je prehodna določba tega zakona.

V prejšnji točki omenjene in povsem logične posledice tehnike noveli-ranja, zaradi katere spremembe in dopolnitve zakonskega besedila, ki jih določa novela, po njeni uveljavitvi niso več v noveli sami, temveč so narejene in se nahajajo v osnovnem besedilu zakona (zaradi česar je bila novela tudi sploh sprejeta), včasih niso poznane, zato pa tudi ne upošte-vane. Tako je npr. ustavno sodišče razveljavilo novelo Zakona o poslovnih

133


122

stavbah in poslovnih prostorih (odločba je objavljena v Uradnem listu RS, št. 102/02). Ustavno sodišče je (kot je jasno razvidno tudi iz obrazložitve, ne samo iz izreka) s tem hotelo razveljaviti nove člene 35.a do 35.f zako-na, ki jih določa navedena novela; ker pa so vse te določbe od uveljavit-ve novele dalje v osnovnem besedilu zakona, jih seveda odločba ustav-nega sodišča o razveljavitvi novele pravno ne »doseže«, in tako veljajo še naprej. Odločba, s katero se je hotelo razveljaviti nove člene 35.a do 35.f zakona, bi nomotehnično to morala – in mogla – doseči samo tako, da bi razveljavila te določbe zakona, kjer te določbe po uveljavitvi nove-le so, ne pa določb novele; taka razveljavitev na z novelo spremenjene oziroma – tukaj konkretno dopolnjene določbe zakona nima nobenega pravnega učinka, se ni zgodila. Nomotehnično bi bilo treba razveljaviti (določiti razveljavitev) novih določb zakona (ne pa novele zakona), ki jih je določil zakon o spremembah in dopolnitvah zakona. Glede na konkret-no odločbo samo na videz razveljavljene določbe zakona v resnici velja-jo še naprej. Konkretno odločbo ustavnega sodišča pač vsebinsko že gre tolmačiti tako, da je ustavno sodišče navedene določbe razveljavilo, ker o takem namenu ni dvoma; ni pa jih razveljavilo tudi z vidika in po pravi-lih nomotehnike, ki se tičejo novel in noveliranja zakonov.

Naslovi zakonov, kot tudi naslovi posameznih notranjih sestavnih delov zakona (npr. poglavij ali tudi naslovi členov, če jih zakon ima), niso nor-mativno besedilo zakona, temveč (lahko) pripomoček za interpretacijo pomena posamezne določbe, sicer pa so namenjeni večji preglednosti ter lažji in zanesljivejši uporabi zakona. Ker pa vse naslove določi zako-nodajalec, se smejo seveda tudi naslovi spreminjati samo z novelo za-kona. Izjema glede tega je naslov zakona: ta se ne sme novelirati, ker bi to pomenilo spremembo koncepta (dispozicije) zakona, za kar je treba sprejeti nov zakon, ne pa (samo) novelo zakona (primerjaj št. 128).

Običajno se istovrstni predpis spremeni (novelira) z istovrstnim predpi-som; zakon z zakonom (novelo zakona). Upoštevaje z ustavo določeno hierarhijo splošnih pravnih aktov je z zakonom (z osnovnim besedilom zakona ali z novelo) možno novelirati tudi drug zakon ali spremeniti izvršilni predpis; običajno gre v vseh teh primerih za razveljavitve. Ne-primerno in nedopustno pa je spreminjati vsebinske določbe zakona z drugim zakonom. V takem primeru je priporočljivo pripraviti novele vseh zadevnih zakonov in predlagati njihovo »paketno« obravnavo – za-

134

135

123


gotoviti sočasno obravnavo in sprejetje. Cilj, ki se ga pri tem zasleduje, je skrb za celovitost pravnega reda, tako da se vpliv predlagane (temeljne) spremembe na druga mesta v pravnem sistemu sanira sočasno, in to na način, da se predlaga ustrezna sprememba oziroma dopolnitev tistega predpisa, ki je matičen za ureditev, katere konsistentnost je s spremem-bo v »nosilnem« predpisu narušena. S paketnim obravnavanjem »no-silnega« in »spremljevalnih« zakonov, v katerih se na ustreznih mestih pravilno odražajo spremembe in dopolnitve, povzročene z novelo »no-silnega« zakona, se v pravni red vnaša preglednost in celovitost pravne-ga normiranja, ki je eden od pomembnih elementov pravne varnosti.

Z zakonsko novelo se običajno spremeni določen posamezen zakon. Toda z zakonsko novelo ni možno samo spremeniti (tudi) nekega dru-gega zakona, temveč z eno samo novelo hkrati določiti več sprememb v več različnih zakonih. Taka novela ima nekoliko svojsko notranjo uredi-tev, in lahko hkrati sploh nima »svojega« zakona, ki bi ga ob tem hkrati tudi spreminjala, temveč lahko služi samo temu, da se z enim zakonom spremeni več zakonov hkrati (pomensko to spada k prej omenjenemu »usklajevanju« zakonodaje, primerjaj št. 127). Tudi taka novela spada k zakonskim novelam, vendar je nekoliko drugače označena tudi že v na-slovu. (Kot primer takega zakona glej npr. Zakon o spremembah določb zakonov, ki določajo pooblastila in naloge družbenopolitičnih organi-zacij, Uradni list RS, št. 8/90; tak je po vsebini tudi Zakon o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31. 12. 1994 opravljali organi občin, Uradni list RS, št. 29/95 in poznejše spremembe.)

Pri noveliranju izvršilnih predpisov se uporabljajo nomotehnično smisel-no isti oziroma enaki standardizirani »ukazi« in napotki za spremembo veljavnega besedila, kot se uporabljajo pri spreminjanju zakonov (glej št. 73, 131 in nasl.). Enako kot za zakone velja tudi pri izvršilnih predpisih, kateri deli oziroma določbe izvršilnega predpisa se po potrebi eventual-no lahko spremenijo z – npr. – »Pravilnikom o spremembi in dopolnitvi Pravilnika o spremembi in dopolnitvi Pravilnika o …«. Podobno kot pri spreminjanju zakona je treba tudi v prehodnih in končnih določbah iz-vršilnega predpisa urediti vsa potrebna vprašanja, ki se v tem primeru lahko in morajo urediti z izvršilnim predpisom (primerjaj št. 132). V zvezi z uporabo naslovov predpisov, s katerimi se spreminjajo izvršilni predpi-si, primerjaj št. 125.

136

137


124

Če se je treba v prehodnih in končnih določbah novele sklicevati na kakšno spremembo (ali dopolnitev), ki jo določa novela (če je npr. tre-ba določiti odložitev začetka uporabe določene spremembe ali dopol-nitve, določiti ali izključiti retroaktivno uporabo posamezne določbe ipd.), se je pri tem praviloma treba sklicevati na ustrezno določbo be-sedila zakona, ki se novelira, ne pa na določbo (določbe) novele, in s tem torej na določbe »zakona« (ne »tega zakona«, kar bi pomenilo no-velo). Pri tem se zaradi jasnosti lahko uporabi (povzame) tudi kakšna dopolnilna oziroma natančnejša oznaka, kot npr. »Novi peti odstavek 6. člena zakona se začne uporabljati …« (6. člen je člen zakona, ne člen novele zakona); ali: »Sprememba 26. člena zakona se začne uporablja-ti …«, ali: »Spremembe 72. člena zakona se uporabljajo za pripravnike, ki sklenejo …« ipd. Pri takem načinu sklicevanja je upoštevano, da so vse spremembe in dopolnitve, ki jih določa novela, ko začne veljati, že v samem besedilu (noveliranega) zakona, zato je temu ustrezno tudi sklicevanje nanje v prehodnih in končnih določbah novele. V nave-denih primerih je namesto tega možno in uporabno (ter se pogosto prakticira) tudi sklicevanje neposredno na določbo novele (torej na določbo »tega zakona«). Na tak način pa ni možno dovolj precizno (selektivno) odložiti npr. samo začetka uporabe kakšne posamične spremembe, če jih neki člen novele določa več, medtem ko je to z na-vedbo (sklicevanjem na) spremenjenega osnovnega besedila zakona vedno možno.

Sklicevanje na člene zakona, ki se spreminja

Agencija za zavarovalni nadzor v roku enega meseca od uveljavitve tega zakona* izda pravilnik iz osmega odstavka 294.a člena zakona.**

(8. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zavarovalništvu, Uradni list RS, št. 69/08).

* novela** 294.a člen Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUE, 9/07 in 102/07) je bil dodan z navedeno novelo.

138

125


Primer sklicevanja na člene same novele

Vse zahteve iz 2. in 5. člena tega zakona,* ki so bile vložene po 31. decembru 2004, se štejejo za pravočasne in se obravnavajo enako kot zahteve, ki bodo vložene po uveljavitvi tega zakona.

(6. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o popravi krivic, Uradni list RS, št. 53/05).

* novela

V nekaterih primerih, ki jih določa zakon, se z izvršilnim predpisom (obi-čajno ministra, lahko pa tudi vlade) določa npr. vsakokratna vrednost »točke«, ki jo je zaradi občasno potrebne prilagoditve (uskladitve) do-ločene vrednosti ali cene in podobno (npr. z zvišanjem življenjskih stroš-kov) treba na novo določiti prek načina oziroma sistema indeksacije vrednosti s točkami; lahko pa se na tak način tudi občasno spreminja, usklajuje oziroma na novo določa vsakokratna cena, npr. obrazca potne-ga lista ali osebne izkaznice ipd. V takih primerih ne gre za pravo no-veliranje prejšnje določitve (ureditve), niti za »nov predpis«, ki bi moral izrecno razveljaviti prejšnjega. Tak sistem pomeni, da velja vsakokrat za-dnja določena in uveljavljena vrednost, zato se prejšnja določena vred-nost posebej niti ne razveljavlja niti ne novelira.

Sklep o uskladitvi preživnin in uskladitvi višine nadomestila preživnin (Uradni list RS, št. 31/03).

Določene nomotehnične posebnosti veljajo za spreminjanje besedila ustave. Glede tega obstajata v primerjalnem pravu dva temeljna načina spreminjanja ustave; oba sta bila že uporabljena in preizkušena tudi v naši nomotehnični praksi. Prejšnja Ustava Socialistične republike Slove-nije (pozneje Republike Slovenije) se je spreminjala z amandmaji, ozna-čenimi z zaporednimi, rastočimi rimskimi številkami. Tak amandmajski način spreminjanja besedila ustave sicer omogoča vsako spremembo besedila, vendar je tehnično bolj prikladen za dodajanje kot pa za spre-minjanje obstoječega besedila. Za spreminjanje obstoječe ustave se je uveljavil način spreminjanja ustave, ki je v nomotehničnem pogledu no-

139

140


126

veliranje, podobno noveliranju zakona. Za našo ureditev in prakso je ta način očitno primernejši. Akt, s katerim se ustava spremeni, je ustavni zakon (o spremembi …, o dopolnitvi … ustave). Teoretično (v več pogle-dih) ni ustrezno v tak ustavni zakon vključiti (mu dodati) tudi »izvedbe-ni« del oziroma besedilo (primerjaj Ustavni zakon o dopolnitvi 80. člena Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 66/00). Tak del materije se pravilno ne vključi v ustavni zakon, s katerim se spreminja besedilo ustave, temveč uredi (glede na vsebino) bodisi v posebnem ustavnem zakonu bodisi v »redni« zakonodaji. Vendar je treba upoštevati uredi-tev po 172. členu Poslovnika državnega zbora, ki v spremembe ustave z ustavnim zakonom šteje tudi razdelek zakona, ki v resnici vsebuje samo določbe o izvedbi sprememb ustave.

127

IZVRŠILNI PREDPISI

Izvršilnim predpisom, ki jih ustava imenuje podzakonski predpisi, teorija pa tudi podzakonski akti, je treba na področju nomotehnike posvečati enako strokovno pozornost ter skrb pri jezikovnem izražanju in notranji ureditvi kot samim zakonom. Za neposredno in pravilno izvrševanje zakona in s tem za neposredno uveljavljanje in izvrševanje pravic in obveznosti so iz-vršilni predpisi ne samo pomembni, temveč pogosto tudi nepogrešljivi. Z njimi se normiranje nadaljuje (od) tam (dalje), kjer se zakonsko normiranje zaključi in pravilno tudi mora zaključiti, ko se z zakonom urejajo posamez-na vprašanja oziroma področja. Glede izvršilne veje oblasti pa pomeni iz-dajanje izvršilnih predpisov vlade in uprave (kot njenega dela, primerjaj 1. člen Zakona o državni upravi, Uradni list RS, št. 113/05 – uradno preči-ščeno besedilo, 89/07 – odl. US in 126/07 – ZUP-E), poleg neposrednega izvrševanja zakonov, enega od obeh ključnih področij delovanja. Izvršilni predpisi so predpisi, ki jih izdaja izvršilna veja oblasti in uprava kot del izvršilne veje oblasti. Brez teh predpisov določenih zakonov sploh ne bi bilo možno izvajati drugače kot tako, da bi njihovo vlogo in vsebi-no prevzeli zakoni sami. To pa bi bilo v nasprotju z načelom delitve obla-sti (drugi odstavek 3. člena ustave), ki tudi na tem področju terja delitev nomotehnične dejavnosti med zakonodajno oblastjo (parlamentom) in izvršilno oblastjo. Vsebina zakonov je po tej delitvi splošno omejena na primere, ko je ureditev posameznih vprašanj z zakonom v ustavi nepo-sredno določena, izven tega pa je načeloma vezana na okvirno določbo ustave, po kateri državni zbor z zakonom določa pravice in obveznosti državljanov. Po tej splošni shemi in opredelitvi je podrobnejše norma-tivno urejanje prepuščeno zlasti izvršilnim predpisom vlade in uprave, ki skupaj z zakoni (in ustavo) tvorijo celovitost notranjih splošnih pravnih aktov oziroma pozitivne pravne ureditve.

141

142


128

Poleg v prejšnji točki navedenih organov izvršilne predpise praviloma kot odloke, eventualno tudi v obliki sklepa (glej 107. in 108. člen Poslov-nika državnega zbora), lahko sprejme tudi državni zbor. Glede izvršilnih predpisov, ki jih izdajajo organi lokalne samouprave, glej št. 151.

Tudi z vidika nomotehnike je bistvena lastnost izvršilnih predpisov v tem, da v skladu z njihovo pravno naravo in ustavnopravnim položajem v hie-rarhiji pravnih predpisov brez veljavne zakonske podlage, brez zakona, ki ga podrobneje urejajo in izvršujejo, ne morejo veljavno obstajati. (To smiselno in pomensko velja tudi, če predpis ministra neposredno izvr-šuje predpis vlade.) Če je zakon razveljavljen, kakšen izvršilni predpis, izdan na njegovi podlagi, pa je (vsaj začasno) še potreben, mora tak izvr-šilni predpis podlago za nadaljnjo veljavnost oziroma uporabo dobiti v ustrezni določbi novega zakona, ki nadomesti prejšnjega. Brez formalne in vsebinske zakonske podlage je izvršilni predpis nezakonit (in v bistvu tudi protiustaven). Ker pa morebitne odsotnosti veljavne zakonske pod-lage izvršilnega predpisa ni pristojen ugotavljati vsak upravni organ (ali celo posameznik) sam in posebej, hkrati pa odsotnost te podlage nima za posledico tudi avtomatičnega prenehanja veljavnosti takega izvršilne-ga predpisa (ali posameznih njegovih določb), je skrb za nenehno za-konsko podlago in celovito »(po)kritost« vsakega izvršilnega predpisa v veljavni zakonski ureditvi in z njo naloga redaktorjev predpisov ob vsaki spremembi predpisa (zakona ali izvršilnega predpisa) ali izdaji novega. Ta posebnost podzakonskih predpisov je posebej podrobneje obravna-vana še na drugih mestih (glej št. 44 in 118).

Kolikor v določbah tega poglavja ni drugače določeno, se podzakonski pred-pisi, izdani na podlagi Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 33/00 – odl. US, 39/00 – popr. odl. US, 61/00, 100/00 – odl. US, 21/02 in 67/02), uporabljajo do izdaje ustreznih predpisov, izdanih na pod-lagi tega zakona, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom.

(268. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS, št. 133/06 – uradno prečiš-čeno besedilo in 139/06 – ZORed).

Poleg zakonske podlage je nadaljnje pomembno vprašanje pravna ureditev pooblastil glede (dopustnosti) izdajanja izvršilnih predpisov. V posameznih pravnih ureditvah se pojavljajo tri vrste te ureditve: do-

143

144

145

129

Izvršilni predpisi

pustnost izdajanja izvršilnih predpisov samo na podlagi vsakokratne-ga izrecnega zakonskega pooblastila; izdajanje izvršilnih predpisov na podlagi splošnega (ustavnega) in brez posebnega (vsakokratnega) za-konskega po oblastila. Pri nas je v veljavi kombinacija obeh navedenih sistemov.

Izrecno pooblastilo

(7) Minister, pristojen za upravo, predpiše način za pripravo in predložitev predlogov kadrovskih načrtov državnih organov.


Primer pravne podlage predpisa, izdanega na podlagi izrecnega pooblastila in zaradi potrebe izvrševanja zakonske določbe brez izrecnega pooblastila

Na podlagi sedmega odstavka 43. člena in za izvrševanje drugega odstavka 42. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 32/06 – uradno prečiščeno besedilo) izdaja minister za javno upravo …

(Pravilnik o vsebini in postopkih za pripravo in predložitev kadrovskih načrtov, Uradni list RS, št. 60/06).

Kot že povedano, iz ureditve po zakonu o vladi in po zakonu o upravi izhaja, da pristojni organ (vlada, ministrstvo) izvršilni predpis lahko izda, če minister oziroma vlada oceni, da je to za izvrševanje zakona potreb-no, mora pa ga izdati v primerih, če mu to zakonsko pooblastilo izrecno nalaga (kar je v takem primeru pravni pomen takega pooblastila v zako-nu). Taka pooblastila so in morajo biti v zakon vključena v vseh primerih, kadar zakonodajalec že vnaprej zakonsko ureditev koncipira tako, da ureditev določenih vprašanj izrecno prepusti ureditvi z izvršilnim pred-pisom (s posameznimi izvršilnimi predpisi). Možnost izdaje izvršilnih predpisov tudi brez izrecnega pooblastila v zakonu upošteva realnost, da se potreba po izdaji takega predpisa lahko pokaže tudi šele ob izvr-ševanju zakona, pa pri taki ureditvi zakona ni treba zaradi tega posebej (dodatno) spremeniti oziroma dopolniti (novelirati). (Glede uvrščanja


130

pooblastil za izdajo izvršilnih predpisov v zakonu glej prehodne in konč-ne določbe, št. 49 in nasl.)

Poleg navedene splošne ureditve obstajata dve posebnosti. Izrecno pooblastilo za izdajo izvršilnega predpisa je že po splošni ureditvi ved-no potrebno, če gre za uredbo vlade, s katero se ureja način uresniče-vanja pravic in obveznosti državljanov in drugih oseb (prvi odstavek 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo). Tudi nosilci javnih pooblastil (drugi od-stavek 121. člena ustave) za izdajo izvršilnega predpisa vedno potrebu-jejo posebno pooblastilo v zakonu (tretji odstavek 74. člena Zakona o državni upravi, Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US in 126/07 – ZUP-E).

Izrecno pooblastilo vladi za določanje izvrševanja pravic in obveznosti državljanov

(2) Vlada Republike Slovenije izda predpis, s katerim določi načine in po-goje za zagotavljanje pravic iz prejšnjega odstavka.

(89. člen Zakona o mednarodni zaščiti, Uradni list RS, št. 111/07).

Izrecno pooblastilo nosilcu javnega pooblastila za izdajo akta za izvrševanje javnega pooblastila

Pravila iz prejšnjega odstavka sprejme sistemski operater prenosnega omrežja po javnem pooblastilu. Pred njihovo objavo v Uradnem listu Re-publike Slovenije mora nanje pridobiti soglasje Agencije za energijo.

(22.a člen Energetskega zakona, Uradni list RS, št. 27/07 – uradno prečiščeno besedilo).

V določenem obsegu je znotraj izvršilnih predpisov možna tudi uporaba delegirane pristojnosti. To pomeni, da je še podrobnejše urejanje, kot ga vsebuje konkreten izvršilni predpis hierarhično višjega organa, lah-ko prepuščeno ureditvi z izvršilnim predpisom organa hierarhično nižje stopnje. Tako npr. izvršilni predpis vlade lahko določi (še) podrobnejšo ureditev nekega vprašanja s pravilnikom, ki ga izda minister.

146

147

131

Izvršilni predpisi

Na podlagi 84., 85., 87. in 88. člena Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo) in 9. člena Uredbe o javni svetovalni službi v čebelarstvu (Uradni list RS, št. 80/07) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano …

(Pravilnik o natančnih pogojih za izvajanje javne svetovalne službe v čebelarstvu, Uradni list RS, št. 109/07).

Dopustnost takega delegiranja pristojnosti izhaja tudi iz določbe prve-ga odstavka 74. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US in 126/07 – ZUP-E), ki določa med drugim izdajo izvršilnih predpisov ministrov tudi za izvr-ševanje izvršilnih predpisov vlade ali državnega zbora. Taka delegacija pristojnosti mora biti v konkretnem izvršilnem predpisu višjega orga-na tudi izrecno določena. V uvodnem besedilu izvršilnega predpisa mi-nistra se v tem primeru navedeta vsakokraten konkreten zakon in do-ločba samega izvršilnega predpisa, ki vsebuje določbo o delegiranju pristojnosti (slednje tukaj ne s sicer običajno dikcijo »na podla gi …«, temveč pravilneje z dikcijo »v zvezi z določbo …«). V nekaterih primer-jalnih pravnih ureditvah, ki dopuščajo izdajo izvršilnih predpisov samo na podlagi vsakokratnega izrecnega zakonskega pooblastila, je opisa-no delegiranje pristojnosti dopustno samo, če ga neposredno dolo-ča (vključuje) že tako izrecno zakonsko pooblastilo (tako imenovana subdelegacija).

Izvršilna predpisa vlade sta uredba in odlok. Zakon o vladi tudi okvirno določa, kaj se ureja z eno in drugo vrsto predpisa vlade (prvi do tretji odstavek 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije). Nosilci javnih pooblastil po Zakonu o državni upravi izdajajo pravilnike (tretji odstavek 74. člena Zakona o državni upravi, Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US in 126/07 – ZUP-E).

Izdajanje izvršilnih predpisov uprave (ministrov) sedaj ureja 74. člen Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US in 126/07 – ZUP-E). V smislu poenotenja za-kon kot izvršilni predpis uprave določa pravilnik. Z novim zakonom je prenehala veljati ureditev 99. člena prejšnjega Zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94), ki je kot izvršilne predpise ministrov določal pravilni-

148

149


132

ke, odredbe in navodila, in hkrati določal tudi, katerim vidikom oziroma načinu izvrševanja zakonov je posamezen od teh izvršilnih predpisov namenjen. Nova ureditev (ureditev po novem zakonu o upravi) je lahko celo nekoliko bolj raznolika, kot je bila dosedanja. Možnosti, kot jih do-loča novi zakon, so naslednje:– pravilnik se izda, če gre za izvrševanje novega zakona (ali spremem-

bo obstoječega), ki ne vsebuje posebnega pooblastila za izdajo izvr-šilnega predpisa, če vsebuje posebno pooblastilo, pa tedaj, če (s tem pooblastilom) zakon ne določa izdaje »drugega predpisa«; kakšni so (lahko) ti »drugi« predpisi, zakon ne pove (ne določa), niti ne daje o tem kakršnekoli omejitve;

– ureditev 74. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US in 126/07 – ZUP-E) ne učinkuje za nazaj (primerjaj tudi četrti odstavek 76. člena). Če se izda izvršilni predpis k ob uveljavitvi Zakona o državni upravi obstoje-čemu zakonu, je vrsta izvršilnega predpisa odvisna od tega, ali je v takem zakonu vsebovano pooblastilo, in v primeru pooblastila od tega, ali o vrsti izvršilnega predpisa pooblastilo molči, ali pa določa enega od tedaj obstoječih vrst izvršilnih predpisov (99. člen prejšnje-ga Zakona o upravi); od pravilne uporabe teh možnosti je odvisno, ali bo ob uveljavitvi Zakona o državni upravi obstoječi izvršilni pred-pis noveliran s pravilnikom, ali pa s kakšnim od poprej določenih obstoječih izvršilnih predpisov (kar je v skladu tudi s prej omenjeno sedanjo ureditvijo o »drugih predpisih«).

Čeprav je Zakon o državni upravi dosedanjo ureditev izdajanja izvr-šilnih predpisov po prejšnjem zakonu formalno razveljavil, se bo ure-ditev po prejšnjem Zakonu o upravi glede vrste izvršilnih predpisov še uporabljala. V ostalem pomeni 74. člen novega Zakona o državni upravi (Urad ni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US in 126/07 – ZUP-E) za nomotehniko prelom z dolgoletno slo-vensko tradicijo na tem področju. Tako se je treba navaditi in upošte-vati, da se tudi vsebina, kot je npr. »vrednost točke po … členu zako-na o … znaša … slovenskih tolarjev«, kot edina vsebina poslej »ureja« s pravilnikom, kar je v nasprotju z dosedanjim pojmovanjem in do-ločitvijo uporabe pravilnikov, po kateri so bili pravilniki doslej name-njeni zlasti (obsežnejšim) podrobnejšim razčlenitvam posamez nih določb zakona.

150

133

Izvršilni predpisi

Del upravnih (državnih) nalog lahko država z zakonom prenese tudi na organe lokalne samouprave (prenesena pristojnost), ali pa so jim lahko z ustavo ali zakonom dane v izvirno pristojnost. V okviru teh pristojnosti tako organi lokalne samouprave lahko izdajajo tudi izvršilne predpise k posameznim zakonom (primerjaj določbe drugega odstavka 140. člena in drugega odstavka 141. člena ustave).

Primer določitve občinske pristojnosti v zakonu

(1) Občina lahko z odlokom določi območje predkupne pravice občine na nepremičninah na celotnem območju poselitve in na območju obstoječih oziroma predvidenih infrastrukturnih omrežij in objektov izven poselitvenih območij ali na delu teh območij, če ni s tem zakonom določeno drugače.

(85. člen Zakona o urejanju prostora, Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 – popr. in 58/03 – ZZK-1).

151

135

RETROAKTIVNOST

Retroaktivnost je učinkovanje zakona za nazaj. Zakon lahko določeno ravnanje (storitev, opustitev) zahteva samo za naprej, v prihodnje. V pravni državi se vsakdo glede svojega ravnanja lahko zanese na ob-stanek in obstoj zakona. Učinkovanje zakona za nazaj je v nasprotju z bistvenimi elementi pravne države – z načelom zaupanja v pravo ter njegovo vnaprejšnjo predvidljivost in z načelom pravne varnosti. Zato velja splošna ustavna prepoved učinkovanja predpisov za nazaj (prvi odstavek 155. člena ustave). Ker je stalna lastnost pozitivnega prava tudi njegovo izpopolnjevanje, izgrajevanje, spreminjanje in nadome-ščanje z novim, lahko javna korist terja, da zakon, ob strogih ustavnih omejitvah, izjemoma določi tudi učinkovanje (posameznih določb) za-kona za nazaj (drugi odstavek 155. člena ustave).

Resnične retroaktivnosti (sicer) ni. Z zakonom se ne določi za nazaj, kako je bilo – bi bilo – treba nekdaj v preteklosti (»pravilno«) ravnati. S pred-pisom, izdanim v marcu, ni mogoče za nazaj določiti, kako je (bilo) treba od 1. januarja istega leta dalje posipati pločnike; taka pravna ureditev bi bila nična, ker v preteklosti nihče ne more več posipati (smiselno isto – in brezpravno – bi bilo tudi z učinkovanjem za nazaj normirati neko ravna-nje oziroma razmerje, ki ob svojem času pravno ni bilo urejeno oziroma pravno relevantno). S takimi oblikami in primeri retroaktivnosti se redak-torju predpisov v pravni državi ni treba niti ukvarjati.

Z vidika nomotehnike in prava sploh je pomembna ustavna dopustnost oziroma nedopustnost določitve, in s tem pravilna ureditev učinkovanja zakona za nazaj v tistih konkretnih primerih, ko je to pravno sicer mož-no; ugotoviti pa je treba, ali je tudi dopustno. Gre za primere, ko zakon (oziroma posamezne določbe zakona) posega v pravna razmerja, nasta-

152

153

154


136

la pred njegovo uveljavitvijo, pa so za pravno urejanje (spreminjanje) še »dosegljiva«, ker so pravno obstoječa (»veljavna«), oziroma je o njih treba še odločiti. Povsem v neskladju z ustavno določbo o prepovedi učinko-vanja za nazaj bi bilo, če bi predpis naknadno (z učinkom za nazaj) uredil in sankcioniral kakšno ravnanje, ki ob svojem času sploh ni bilo pravno urejeno (pravno relevantno). Ustava pa (drugi odstavek 155. člena) pod tremi pogoji, ki morajo biti hkrati kumulativno izpolnjeni, izjemoma do-pušča možnost odstopanja od splošne prepovedi učinkovanja predpi-sov oziroma njihovih določb za nazaj. Kadar zakonodajalec to možnost uporabi, mora biti to sicer v skladu z navedeno ustavno določbo, vendar so nomotehnični vidiki določanja ustavno dopustnega učinkovanja za-kona za nazaj širši, kot bi neposredno izhajalo iz same ustavne določbe.

Pri redigiranju predpisa ne gre samo za nomotehnično pravilno ureditev vsebinske odločitve zakonodajalca (predlagatelja zakona), ob izpolnje-nih pogojih, ki jih za to zahteva ustava, da posamezne določbe zako-na učinkujejo za nazaj. Nov zakon (kot tudi pomembnejša sprememba obstoječega) pogosto avtomatično odpre ureditev vprašanja njegove uporabe za nazaj. To velja za vsa pravno relevantna razmerja, ki so nasta-la pred uveljavitvijo novega zakona (ali njegove spremembe), pa o njih še ni bilo pravnomočno (v upravnem postopku dokončno) odločeno (primerjaj prejšnjo št.). Glede retroaktivnosti z vidika nomotehnike je v teh primerih treba poznati in upoštevati pravno dejstvo, da nov predpis (njegova sprememba), že če o teh vprašanjih samo molči (jih posebej ne uredi), učinkuje za nazaj, ker ga je treba v tem primeru uporabiti tudi za vse že prej nastale, pa še ne »odločene« primere oziroma pravna raz-merja. Šele z izrecno določitvijo (popolne ali delne) uporabe dotedanje-ga predpisa oziroma ureditve za take primere retroaktivno učinkovanje novega zakona zanje (lahko) izključimo. Ti nomotehnični vidiki torej po pomenu presegajo zgolj poznavanje in upoštevanje ustavne prepovedi (in izjemne dopustnosti) učinkovanja predpisov za nazaj, ker v vsakem primeru sprejema novega oziroma spremembe obstoječega zakona ter-jajo skrbno preučitev, ali konkretni zakon (njegove spremembe) taka vprašanja sproža, če jih, pa tudi pravilno ureditev teh vprašanj v novem (spremenjenem) zakonu. Naša ureditev namreč – na zakonskem nivoju – ne pozna neke splošne ureditve teh vprašanj, ki bi se lahko uporabila v primeru, kadar zakonodajalec v posameznem predpisu teh vprašanj ne bi uredil posebej (primerjaj npr. § 5 avstrijskega ODZ).

155

137

Retroaktivnost

Primer določitev uporabe starega zakona v nezaključenih postopkih za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega zakona

(1) V postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, se uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

(391. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 112/06 – odl. US in 114/06 – ZUTPG).

Ker se nov zakon ali njegova sprememba uporabi za vse še neodločene primere, če zakon o tem molči, mora zakon – razen če zakonodajalec zanje (časovno) določi retroaktivnost v celoti – določiti mejo: bodisi časovno do kdaj, ali po nastanku primerov (npr. vložitve tožbe) do kdaj, ali po vrsti primerov do kdaj, zlasti pa (običajno) po stanju (stopnji) pravnega reševanja in odločanja – naj se novi predpis (njegova spre-memba) uporabi (tudi) za nazaj. Kot meja določanja seganja uporabe za nazaj se običajno vzame in določi stopnja (reševanja) zadev: za že sprožene (vložene), pendenčne, pa še ne pravnomočno oziroma do-končno odločene primere se (običajno, ne pa nujno – kar je vsebinsko vprašanje) določi uporaba dosedanje (dotedanje) ureditve oziroma zakona (in po potrebi ustreznih izvršilnih predpisov). Uporaba nove-ga predpisa (sprememba obstoječega) za vse po njegovi veljavnosti nastale primere je ob tem samoumevna. V bolj kompleksnih primerih je treba vprašanje uporabe za nazaj urediti tudi podrobneje in za raz-lične vidike (vprašanja) uporabe starega oziroma novega predpisa še podrobneje (npr. vprašanje že plačanih taksnih obveznosti). Ob vsem tem je treba ustrezno upoštevati, ali in v čem je treba uporabo (učin-kovanje) novega predpisa (spremembe obstoječega) za nazaj morda izrecno izključiti – zaradi nujnega upoštevanja določbe drugega od-stavka 155. člena ustave.

156


138

Določitev uporabe starega zakona za nezaključene postopke, končane do določene stopnje

Zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziro-ma, glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, se končajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86).*

(324. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 in 105/06 – ZUS-1).


Določbe o ureditvi vprašanj retroaktivnosti spadajo v prehodne in konč-ne določbe zakona. Izključitev učinkovanja novega (sprememb obstoje-čega) zakona za nazaj, za pred njegovo uveljavitvijo nastale primere in pravna razmerja, in s tem (zanje) uporaba dosedanje ureditve oziroma predpisov, vključuje tudi določitev (kljub morebitni siceršnji razveljavitvi oziroma spremembi) nadaljnje uporabe dotedanjih predpisov oziroma njihovih ustreznih določb, kar velja tako za zakon(e), kot tudi za more-bitno določitev ustrezne uporabe dotedanjih izvršilnih predpisov (glej prehodne in končne določbe, št. 43 in nasl.).

Zakon lahko neko pravico, ugodnost, olajšavo, oprostitev, priznanje in podobno daje (določi) tudi, ne da bi hkrati nalagal kakšno novo, spre-menjeno ali dodatno obveznost (zapoved, prepoved) kakšne dajatve, storitve ali opustitve. Čeprav ustava tega podrobneje ne določa oziro-ma ne razlikuje, pa iz narave stvari izhaja, da splošna ustavna prepoved, samo izjemno pa dopustnost retroaktivnega učinkovanja, nista ovira, da ne bi tak zakon, ki samo nekaj »daje«, ali njegove tovrstne določbe smele imeti učinka tudi za nazaj. Tako teoretično tolmačenje in praksa retroaktivnosti sta povsem v skladu – vsekakor pa z ničimer v nasprotju z določbo 155. člena ustave. Taki primeri načela zaupanja v pravo in prav-ne varnosti v ničemer ne kršijo ali ogrožajo. Načelna ustavna prepoved retroaktivnosti ni kršena, če zakon z učinkom za nazaj (prava retroak-tivnost) določi npr. neko očitno ugodnost, ki je lahko materialne ali pa samo po sebi tudi povsem nematerialne narave (npr. določitev daljših oziroma podaljšanje rokov za uveljavitev kakšne pravice ali upravičenja ali za vložitev kakšnega pravnega sredstva in podobno). V takih primerih

157

158

139

Retroaktivnost

namreč niso v ničemer prizadete tiste vrednote in načela, v korist katerih je sicer splošna prepoved retroaktivnosti določena, kot so zaupanje v pravo, pravna stabilnost, njegova vnaprejšnja določenost in predvidlji-vost ter podobno. Gre pa v teh primerih sicer lahko tako za pravo retro-aktivnost (ki se nanaša na še neodločene primere), kot tudi za nepravo retroaktivnost (glej št. 161).

Določba o roku za vložitev zahteve po Zakonu o popravi krivic

(2) Zahteva se lahko vloži najkasneje do 31. decembra 2004.*

(10. člen Zakona o popravi krivic, Uradni list RS, št. 47/03 – uradno prečiščeno besedilo).

Določba, ki je rok za vložitev zahteve določila na novo, potem ko je le-ta že potekel

Drugi odstavek 10. člena se spremeni tako, da se glasi:»(2) Zahteva se lahko vloži najkasneje do 31. decembra 2007.«*

(2. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o popravi krivic, Uradni list RS, št. 53/05).**

* Popravljeno v skladu z nomotehničnimi pravili.** Velja od 31. maja 2005.

Ustava posebej ureja uporabo (časovno učinkovanje) določb na področ-ju kazenskega prava (načelo zakonitosti, 28. člen ustave), kar je treba upoštevati tudi pri predpisovanju dejanj, ki so kazniva. Glede samega predpisovanja torej tudi tukaj velja splošna prepoved iz prvega odstav-ka 155. člena ustave, ne pa tudi določba drugega odstavka istega člena, ker je vsako učinkovanje za nazaj na tem področju po posebni določbi prvega odstavka 28. člena ustave splošno nedopustno, z določbo dru-gega odstavka istega člena pa uporaba (učinkovanje) takih določb za nazaj z ustavo že neposredno urejena.

Poleg prave retroaktivnosti, kot jo ureja ustava, obstaja tudi navidez-na retroaktivnost. V nekaterih posebnih primerih normiranja je delno učinkovanje (tudi) za nazaj vnaprej sistemsko predvideno (določeno in

159

160


140

urejeno), ne da bi se štelo, da ima tako normiranje tudi ustavnopravni učinek retroaktivnosti. To so (lahko) zlasti primeri s področja prava dav-ščin in drugih, z zakonom določenih obveznosti na različnih področjih, ko se (običajno) denarni zneski, cenzusi in podobno (kot del izvrševanja zakona) določajo ali spreminjajo za določeno (celotno, običajno letno) obdob je, na katero se nanašajo. Sem lahko teoretično (odvisno od vsa-kokratne posamične ureditve) spada npr. sprememba (ne: uvedba) do-ločene davčne stopnje v tekočem letu za davek, ki se odmeri šele po izteku leta, ali določitev nekega zneska, ki velja za celotno (zaokroženo) obdobje, na katero se nanaša. Za (zgolj) navidezno retroaktivnost mora-jo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:– da gre za že obstoječ (vzpostavljen) sistem, ki se, praviloma s spre-

membo zakona (ali izvršilnega predpisa), v bistvu samo (delno) izvršuje,

– dopolnilna oziroma spremenjena ureditev se mora nanašati na neko določeno, vnaprej znano časovno obdobje (npr. koledarsko leto),

– da so pravne posledice take ureditve znane vnaprej, nastopijo pa šele po njeni uveljavitvi, ali pa celo šele po izteku znanega, vnaprej določenega obdobja, na katero se nanaša.

Prav tako ne gre za pravo, temveč za nepravo retroaktivnost, če predpis za podlago urejanja jemlje (že) obstoječe pravnorelevantne in dejanske danosti (lastništvo, obstoječe delovno razmerje, zakonsko zvezo …) in nanje naveže (opre) vsebinsko urejanje. Taki predpisi niso izjema, tem-več zelo pogosti. Tak predpis lahko – splošno samo z učinkovanjem za naprej – nalaga tudi nove obveznosti, zapovedi in prepovedi, spremi-nja razmerja ali status (pogosto, glede na naravo stvari, povezano tudi s prehodnimi obdobji za potrebne uskladitve z novim predpisom oziroma njegovo spremembo). Take določbe pomenijo, da gre za nepravo retro-aktivnost, ker zakon sicer jemlje za podlago določeno stanje v preteklo-sti, veže pa nanj posledice novega (oziroma spremembe obstoječega) zakona z učinkom »ex nunc«. Neprava retroaktivnost je načelno dopust-na, vendar pa je tudi z njo lahko prizadeto načelo zaupanja v pravo in v njegovo stabilnost. Čeprav je taka retroaktivnost v praksi včasih zara-di prevladujoče javne koristi potrebna, pa ima svoje (ustavno)pravne meje, ker tudi zanjo v celoti veljajo pogoji oziroma prepovedi iz druge-ga odstavka 155. člena ustave. V tem smislu in okvirih je torej ustavno-

161

141

Retroaktivnost

pravno tretiranje neprave retroaktivnosti izenačeno s tretiranjem prave retroaktivnosti.

(1) … Drugi uradniki, razen tistih, ki so opravili ustrezen strokovni izpit, po zakonu o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne iz-obrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Uradni list SRS, št. 8/80, 27/85, 35/85, 39/85, Uradni list RS, št. 18/93 – ZOdv in 13/94 – ZPDI), pravo-sodni izpit oziroma državni pravniški izpit, morajo strokovni izpit opraviti v treh letih od začetka uporabe tega zakona.*


* Poseg v obstoječe uslužbensko delovno razmerje.

K temeljnemu (že omenjenemu) postulatu in dejstvu, da resnične retro-aktivnosti v bistvu ni, spada razumevanje in upoštevanje dejstva, da z »retroaktivnostjo« pozneje oziroma naknadno ni (več) možno pravno določiti, da v preteklosti nečesa, kar je bilo oziroma se je zgodilo, ni bilo oziroma se ni zgodilo, pa tudi obratno ne; to velja za vsa dejstva, razmer-ja, stanja, dogodke, statuse in ravnanja, kot so bili (bila) oziroma niso bili (bila) v preteklosti. Pravno normiranje oziroma spreminjanje preteklosti pravu ni dosegljivo, razen če bi stopili iz pravnih okvirov, kar pa potem ne bi bilo več pravo in pravna država. Pravno je možno, in to »ex nunc«, urejati samo posledice preteklosti. Pravilno upoštevanje navedenega in (možno) ravnanje zakonodajalca je izkazano v temeljnem pristopu pravne ureditve v primeru Zakona o denacionalizaciji. Ker z zakonom ni (bilo) možno določiti, da nacionalizacije ni bilo, zakon česa takega tudi ni »za nazaj« določil. Prav tako niso bili razveljavljeni nekoč veljavni (in tudi konzumirani) zakoni. Zakonodajalec je z nomotehničnih vidikov ravnal pravilno, ko je, izhajajoč iz vsebinskih ocen preteklih dejstev, dogodkov in ravnanj, vključno s takratnimi predpisi, določil »ex nunc« učinkujoče načine in oblike satisfakcij oziroma še možnih restitucij. Smiselno po-dobni primeri so tudi določitev odškodnin ali pomoči žrtvam vojnega nasilja in podobno.

Samostojna retroaktivnost podzakonskih predpisov ni dopustna in je tudi izjema po drugem odstavku 155. člena ustave ne vključuje. Določbe podzakonskih predpisov zakon samo izvršujejo, so vsebinsko vezane na

162

163


142

njegov okvir in ne smejo izvirno določati uporabe za nazaj. Na ob uvelja-vitvi izvršilnega (podzakonskega) predpisa obstoječe danosti se podza-konski predpis z učinkovanjem za nazaj lahko nanaša implicite, lahko pa sicer tudi izrecno, v obeh primerih pa le toliko, kolikor to izrecno izhaja oziroma je že določeno v zakonu, katerega konkretne določbe se s kon-kretnim podzakonskim predpisom izvršujejo in za katerih izvrševanje je podzakonski akt (izvršilni predpis) sploh izdan. Okvire na tak način do-pustnega učinkovanja izvršilnega predpisa za nazaj torej ne določi izvir-no sam izvršilni predpis, temveč že neposredno konkreten zakon, ki je materialna podlaga za njegovo izdajo.

Poseben primer ureditve učinkovanja zakona za nazaj vsebuje določba 44. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – urad-no prečiščeno besedilo. V primeru konkretne uporabe te zakonske do-ločbe učinkovanja za nazaj sicer ne določi zakon oziroma zakonodaja-lec, temveč namesto njega ustavno sodišče s svojo odločbo. Če pa bi ustavno sodišče, implicite ali izrecno, razveljavitev s svojo ugotovitveno odločbo naložilo zakonodajalcu, bi ta moral paziti na isto, na kar mora ob tem paziti ustavno sodišče v primeru lastne razveljavitve zakona na podlagi določbe 44. člena Zakona o ustavnem sodišču. Glede vprašanja retroaktivnosti je lahko tudi razveljavitev zakona sprememba zakona. Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču se zakon razveljavi z učinkom za nazaj (za vse še ne pravnomočno odločene primere; pri-merjaj št. 154 in 155). To je izvirna določba zakona, saj ustava (161. člen) možnost učinkovanja razveljavitve za nazaj (odprava, ex tunc) določa samo za »druge protiustavne ali nezakonite predpise«, ne pa tudi za zakone; zakon se po navedeni ustavni določbi lahko samo razveljavi (ex nunc). Taka širitev (točneje: drugačno urejanje) ustavne materije z na-vedeno zakonsko določbo dopušča z ustavo skladno uporabo določbe 44. člena Zakona o ustavnem sodišču samo v okviru upoštevanja do-ločbe drugega odstavka 155. člena ustave, drugače odločba ustavne-ga sodišča o razveljavitvi ne bi bila v skladu, razveljavitev zakona pa bi bila v nasprotju z ustavo. Sama določba 44. člena ni v skladu z ustavo, ker ustavnemu sodišču formalno sploh dopušča, da zakon (posamezno določbo) razveljavi z retroaktivnim učinkom tudi v primerih, ko drugi odstavek 155. člena ustave tega sicer ne dopušča. Take vrste razveljavi-tev bi morala biti prepovedana, medtem ko jo sedanja določba zakona celo izrecno določa.

164

143

Retroaktivnost

Pomen pravilnega razumevanja in uporabe (določanja) retroaktivnega učinkovanja zakona v praksi je, v strnjeni obliki povedano, v naslednjem: novi zakon vedno že molče (če je taka njegova vsebina) učinkuje retroak-tivno, če hkrati izrecno ne določi, da se za še neodločene primere (še na-prej) uporablja stari (dotedanji) zakon. Če pa novi zakon za take primere celo izrecno določi uporabo – ne dotedanjega, temveč novega zakona, s tem določi retroaktivnost, ki mora biti v tem primeru dopustna pod po-goji in v okvirih, kot to določa ustava. Poleg upoštevanja neposredno za to določenih ustavnih pogojev pa je treba, zaradi načel pravne države, pri uporabi retroaktivnosti upoštevati tudi njen vpliv na načela pravne države, kot so v tem poglavju v zvezi z retroaktivnostjo posebej omenje-na. Slednje pa narekuje čim manj uporabe retroaktivnosti tudi v prime-rih, ko je to sicer v skladu z ustavo, pri čemer pa je odločilnega pomena za uporabo (ustavno dopustne) retroaktivnosti vedno javna korist.

165

145

PREČIŠČENA BESEDILA ZAKONOV (IN DRUGIH PREDPISOV)

Zaradi večjega števila novel, lahko pa tudi že zaradi ene same, če gre za obsežne spremembe obsežnega zakona, postane besedilo zakona ne-pregledno, uporaba zakona pa težja in manj zanesljiva. V takih primerih se običajno določi in v uradnem glasilu (listu) objavi uradno prečiščeno besedilo zakona. Ker je uradno prečiščeno besedilo avtentično, je veljav-no in uporabno kot pravni vir – zakon. Postopek in pristojnost za do-ločitev (izdelavo) in objavo takih besedil morata biti pravno urejena in jasno določena. Vsaka druga besedila in objave zakonov, ki so pripravlje-na in izdana izven tako določenih in predpisanih okvirov, niso uradna prečiščena besedila, nimajo pravne veljavnosti in pomena uradnega prečiščenega besedila in tudi ne smejo biti nikjer tako označena; prav in korektno pa je, da so taka besedila označena (navedena) kot »neuradno prečiščeno besedilo«, če sicer s svojo strokovno kvaliteto in točnostjo to oznako zaslužijo. Pravnika, ne pa nujno tudi pravnega laika, sicer na neuradno prečiščeno besedilo, katerega uradna uporaba ni dopustna, dovolj jasno opozarja dejstvo, da ni objavljeno v uradnem listu.

Uradna prečiščena besedila zakonov so v temelju, običajno pa tudi na iz-vedbeni ravni, stvar zakonodajne veje oblasti; ta tudi sama določi (dolo-ča), ali bo pravni red države vseboval tudi taka besedila zakonov in kako se določijo in objavijo. Tudi strokovna izdelava (določitev) takih besedil je pogosto v pristojnosti strokovnega organa oziroma telesa znotraj parla-menta, lahko pa tudi v pristojnosti uprave. V Nemčiji je za določitev in ob-javo prečiščenega besedila posameznega zakona npr. pristojno resorno ministrstvo, kadar je za to z zakonom (novelo zakona) posebej izrecno po-oblaščeno. Pri nas je, tako po tradiciji kot tudi po veljavni ureditvi, za dolo-čitev prečiščenega besedila zakona pristojna Zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Ker gre pri tem tudi za vprašanja s področja nomoteh-

166

167


146

nike, je v nadaljevanju podan prikaz veljavne ureditve, kot tudi bistvenih vprašanj v zvezi s samo pripravo (izdelavo) prečiščenega besedila zakona.

Za strokovno pripravo in izdelavo prečiščenega besedila zakona se je do nove ureditve pri nas uporabljal izraz, da se tako besedilo (strokov-no) določi. Tako se je glasilo tudi zakonsko pooblastilo in uvodno bese-dilo objave takega besedila. Zaradi posebnosti naše veljavne ureditve (153. člen Poslovnika državnega zbora), po kateri je prečiščeno besedilo podvrženo avtorizaciji državnega zbora (ki ga »potrdi«), Poslovnik držav-nega zbora določa, da se uradno prečiščeno besedilo »pripravi«.

Spremembe in dopolnitve Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 64/07) določajo pomemben premik oziroma spremembo v zvezi s prečiščenimi besedili. Prečiščena besedila se poslej ne pripravijo in ob-javijo več po vsaki spremembi ali dopolnitvi zakona, temveč samo te-daj, kadar tako, na ustrezen predlog, sklene oziroma določi državni zbor. Samo besedilo, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (tudi v elektronski obliki in na spletnih straneh državnega zbora), še naprej pripravi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Sprememba ozi-roma novost, po kateri se prečiščeno besedilo zakona pripravi samo v primerih, ko se to oceni kot potrebno in tako (posebej) določi, s tega vidika našo ureditev v celoti vrača v običajno ureditev, kot smo jo s tem v zvezi poznali že poprej, in jo poznajo tudi primerljive tuje ureditve (npr. Nemčija). Zelo pomembno (in nedvomno vsekakor koristno no-vost) pa prinaša tudi določba prvega odstavka 153. člena poslovnika, po kateri pa Zakonodajno-pravna služba pripravi neuradno prečiščeno besedilo zakona po vsaki spremembi in dopolnitvi zakona. To besedilo se objavi v elektronski obliki na straneh državnega zbora.

Sama strokovna izdelava (določitev, priprava) prečiščenega besedila za-kona v vsakem primeru zahteva upoštevanje tudi določenih pravil, ki so nomotehnična pravila (in praksa), niso pa nikjer posebej tudi predpisa-na. Mednje sodijo zlasti temeljno pravilo za (pri) izdelavo(i) prečiščene-ga besedila zakona (glej naslednjo št.), vprašanje preštevilčenja oziroma nepreštevilčenja členov v prečiščenem besedilu in končno še posebno vprašanje vključitve oziroma nevključitve prehodnih in končnih določb zakona in novel v tako besedilo. Vsa druga vprašanja so v bistvu z nave-denimi povezana in iz njih izhajajo.

168

169

170

147

Temeljno pravilo priprave prečiščenega besedila zakona, ki je pomemb-no tudi glede drugih vprašanj s tem v zvezi, je v tem, da pooblastilo (pri-stojnost) za izdajo (pripravo, določitev in objavo) prečiščenega besedila zakona nikoli ne vključuje in ne vsebuje pooblastila, da bi se v prečišče-nem besedilu lahko spremenilo in kakorkoli drugače določilo (celo samo oblikovalo) karkoli, kar ni in kot ni določil že sam zakonodajalec. Redak-tor prečiščenega besedila ni zakonodajalec in zato tudi v ničemer ne sme prevzeti vloge zakonodajalca. V zelo omejenem obsegu (povsem očitna tiskovna napaka, ki nima semantičnega pomena) pa velja, da sme redaktor prečiščenega besedila odpraviti take napake in v tem primeru prevzeti vlogo tistega, ki sicer po veljavni ureditvi sme (in mora) poskr-beti za objavo napak(e) v objavljenem besedilu predpisa.

Strokovno pravilna priprava prečiščenega besedila zakona (glej prejšnjo št.) ne dovoljuje, da bi se členi zakona v prečiščenem besedilu preštevil-čili (naša dosedanja praksa na tem področju je bila drugačna). Prešte-vilčenje predstavlja uzurpacijo pristojnosti zakonodajalca po redaktorju prečiščenega besedila zakona. Zakonodajalec (in ureditev) mu poobla-stila za to ne daje. Zakonodajalec mora s pravilnim noveliranjem zako-na (s strokovno pravilnimi novelami) striktno ohranjati nespremenjeno oštevilčenje, vse dokler zakon velja, in s tem ne daje niti »povoda« za kakršnokoli preštevilčenje členov. Besedilo člena se z novelo spremeni, dopolni, nadomesti z novim ali pa črta; črtanje (kot delno razveljavitev) lahko določi tudi odločba ustavnega sodišča. Če se členi dodajajo, se za (npr.) 128. členom doda 128.a (128.b, 128.c …) člen. Črtani (razveljavlje-ni) člen obdrži v prečiščenem besedilu svoje mesto in zaporedno številko (oznako) člena, namesto besedila pa se v oklepaju navede: razveljavljen (primerjaj npr. § 1059 ODZ). Člen, ki je tako označen kot »razveljavljen«, ostane, dokler zakon velja, ne glede na poznejše novele oziroma preči-ščena besedila, in ga tudi ni dopustno kdaj pozneje »zasesti« z novim členom oziroma vsebino, misleč – da gre za »prosto mesto« v zakonu. Če je novela črtala več členov zaporedoma (členi od … do … se črtajo), se v prečiščenem besedilu to lahko navede z eno samo (skupno) določbo: Členi od … do … (razveljavljeni). Za primer nepreštevilčenja primerjaj npr. avstrijski ODZ, razglašen s cesarskim patentom z dne 1. junija 1811 (veljati je začel 1. januarja 1812), ki je v času svoje (skoraj že) dvestolet-ne veljavnosti sicer bil noveliran, členi pa so ostali nepreštevilčeni. Kot primer konkretnega preštevilčenja v noveli glej npr. 12. člen Zakona o

171

172

Prečiščena besedila zakonov (in drugih predpisov)


148

spremembah in dopolnitvah zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 23/96), katerega posameznih določb se po preštevilčenju ne da več pravilno citirati. Preštevilčenje členov z novelo krši pravila nomo-tehnike, samostojno (redaktorjevo) preštevilčenje členov v prečiščenem besedilu pa ne krši samo pravil nomotehnike, temveč posega v pristoj-nost zakonodajalca, ki – čeprav »pristojen« – tega tudi sam ne sme (ne bi smel) storiti z novelo. V primeru tovrstnih napak v resnici seveda ne gre za »napako zakonodajalca«, temveč za premajhno strokovno znanje pravnika redaktorja.

Navedba črtanega člena v prečiščenem besedilu

113. člen(črtan)

(Zakon o javnih uslužbencih, Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo).

Navedba razveljavljenega dela člena v prečiščenem besedilu

(1) Predstojnik lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru, da javni uslužbenec ne izpolnjuje več pogojev za delovno mesto. Pogoji za opravljanje dela na delovnem mestu se lahko spremenijo samo na pod-lagi zakona; pri tem je delodajalec dolžan javnemu uslužbencu omogoči-ti, da v razumnem roku izpolni pogoje za delovno mesto, sicer se javne-mu uslužbencu odpove pogodba o zaposlitvi z možnostjo odpravnine. (2) (razveljavljen)


Nepreštevilčenje členov v prečiščenem besedilu zakona pomeni tudi, da se s tem v ničemer ne spremeni pravilnost (citiranega) skliceva-nja drugih predpisov na ta zakon, in prav tako ne tovrstna skliceva-nja in odkazovanja znotraj zakona samega. Dokler velja isti zakon, kljub novelam in prečiščenim besedilom vsa ta sklicevanja in notra-nja struktura zakona ostanejo nespremenjeni. Lažja izdelava takega prečiščenega besedila pa avtomatično pomeni tudi zmanjšanje mož-nosti napak.

173

149

Odstavki členov se v prečiščenem besedilu sicer preštevilčijo, vendar tudi ti ne izvirno in samostojno – po odločitvi samega redaktorja. Vrstni red odstavkov se spremeni in preštevilči tako in toliko, kakor in kolikor to določa (že) novela zakona. Tudi v primeru črtanja kakšnega odstavka mora ostale odstavke preštevilčiti že novela. Če pa je odstavek razveljav-ljen z odločbo Ustavnega sodišča, se njegovo mesto in numeracija v prečiščenem besedilu zakona obdržita, v oklepaju pa navede »razveljav-ljen« (glej tudi št. 95 in 172).

V 22. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:…Dosedanji tretji, četrti, peti, šesti in sedmi odstavek postanejo četrti, peti, šesti, sedmi in osmi odstavek.


Prehodnih in končnih določb zakona in njegovih novel se v prečišče-no besedilo v večini primerov (večine njih) ne da vključiti, ne da bi jih bilo treba ob tem vsaj delno besedno preoblikovati oziroma spreme-niti (ne: vsebinsko spremeniti), ker so v povsem nespremenjeni obliki take določbe pogosto jezikovno, vsebinsko ali smiselno neuporabne. Možno je npr. brez oblikovanja (preoblikovanja) besedila neposredno vključiti pooblastilno določbo za izdajo določenega izvršilnega predpi-sa. Toda že če taka določba vključuje neki rok (npr. »po uveljavitvi tega zakona«), ali če neka uveljavitvena določba (novele) vključuje določ-bo »z dnem, ko začne veljati ta zakon …«, tega ni več možno vključiti v prečiščeno besedilo, ne da bi (namesto povzetka povsem nespreme-njenega izvirnega besedila) najprej ugotovili in nato zapisali tak datum (dan) iz zakona oziroma posamezne novele, ki ustreza navedenemu besedilu v konkretnem primeru. Prečiščeno besedilo namreč nima no-bene (lastne) določbe o začetku veljavnosti, in z njegovo objavo tudi dejansko nič ne »začne veljati«, saj to besedilo vsebuje, povzema in ponavlja samo že veljavno pravo; veljavno pravo je sploh pogoj za iz-delavo prečiščenega besedila. Že samo taka potrebna preoblikovanja besedila pa bi presegala pristojnosti redaktorja, ker določb, ki bi jih re-daktor tako sam ustvaril (formuliral), državni zbor ni sprejel, zato take tudi v prečiščeno besedilo ne sodijo. Vsekakor je najbolj čista in pravil-

174

175



150

na rešitev izdelave prečiščenega besedila v tem, da se besedilo zaključi tam in s tem, s čimer se pravzaprav tako besedilo tudi dejansko sploh lahko pravilno konča. Tako prečiščeno besedilo se zaključi s tem, da se na koncu besedila navede (povzame) naslov poglavja »Prehodne in končne določbe« oziroma temu ustrezen naslov, če ga sicer besedilo zakona ima, temu pa ne doda ničesar več; če takega naslova ni, pa se besedilo enostavno namesto tega zaključi z ustrezno (in splošno ra-zumljivo) krajšo črto v sredini. Vendar se je pa pri nas uveljavila delno drugačna praksa, ki pa v temelju navedenega splošnega pravila prav-zaprav tudi ne krši. Objavljeno prečiščeno besedilo se v bistvu zaključi tako, kot je navedeno zgoraj, vendar temu sledi oziroma so mu dodane še objave prehodnih in končnih določb izvirnega (prvotnega, prvega) besedila zakona ter za tem po vrsti še ostalih novel, ki skupaj tvorijo vsebino oziroma besedilo prečiščenega besedila zakona. Taka, precej izvirna rešitev se je v bistvu v praksi pokazala kot praktična in koristna, z vidika nomotehnike oziroma njenih pravil pa je tudi ni možno šteti za kakorkoli problematično ali napačno. Navedeno prakso izdelave oziro-ma priprave prečiščenih besedil je strokovno uveljavila praksa Zakono-dajno-pravne službe državnega zbora.

Včasih se izkaže za potrebno novelirati samo kakšno (kakšne) prehodno(e) ali končno(e) določbo(e) zakona (ali novele). V primeru novele se tedaj posebej in samostojno novelira samo novela (glej št. 132). Ureditve urad-nih prečiščenih besedil po Poslovniku državnega zbora gotovo ne kaže tolmačiti tako, da tudi tak primer zahteva izdajo prečiščenega besedila celotnega zakona – dokler gre samo za noveliranje novele; pač pa, če gre za noveliranje kakšne od prehodnih in končnih določb osnovnega besedila zakona. To vprašanje se posredno tiče tudi vključitve oziroma nevključitve prehodnih in končnih določb v prečiščeno besedilo (pri-merjaj prejšnjo št.); če bi bile (so bile) tudi prehodne in končne določbe v prečiščeno besedilo neposredno in jasno vključene, potem tudi tako prečiščeno besedilo po tovrstni noveli ponovno »zastari«, in bi ga bilo tudi v tem primeru treba izdelati in objaviti na novo.

Pravna lastnost uradnega prečiščenega besedila zakona je, da se v vsa-kem pogledu uporablja in citira kot veljavno zakonsko besedilo, kar tudi je. V primeru ponovnih sprememb zakona se tudi novelira prečiščeno besedilo. Prečiščeno besedilo v določenem smislu obstaja tudi v »nena-

176

177

151

pisani obliki«, ker ga enostavno sestavlja in tvori vse, kar od posamezne-ga zakona, vključno z njegovimi novelami, trenutno velja; tembolj se to-rej novelira, če je prečiščeno besedilo določeno in objavljeno. V vsakem primeru se namreč novelira samo to, kar in kakor trenutno po nekem zakonu z vsemi njegovimi obstoječimi novelami velja. Če (ko) pa se za-kon razveljavi, je treba razveljaviti vse (zakon, vse novele in prečiščeno besedilo – pri nas v prihodnje tudi vsa morebitna prečiščena besedila).

V Zakonu o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 32/06 – uradno prečiščeno besedilo) se za 33. členom doda nov 33.a člen, ki se glasi:…


V primeru uradnega prečiščenega besedila zakona se kot zakon ozi-roma pravni vir citira samo (objava) prečiščenega besedila in njegove (zad nje) novele, dokler ni objavljeno novo prečiščeno besedilo, v katero je novela vključena, kot to zahteva ureditev po Poslovniku državnega zbora. To pravilo velja tako v primeru, če so prehodne in končne določ-be vključene v prečiščeno besedilo, kot tudi, če ne bi bile. Prečiščeno besedilo zakona samo nikoli ničesar ne razveljavlja; posamezne do-ločbe prehodnih in končnih določb, bodisi zakona bodisi posamezne novele, tako v vsakem primeru ostajajo v veljavi in jih je treba tudi po objavi prečiščenega besedila ne samo »samostojno« uporabljati, tem-več po potrebi take določbe in njihovo objavo tudi citirati. V ostalem tudi tukaj veljajo splošne določbe o citiranju objave zakonov in drugih predpisov (glej št. 76).

Poleg uradnih prečiščenih besedil zakonov in neuradnih prečiščenih be-sedil zakonov (primerjaj št. 166) obstajajo še uradnim prečiščenim bese-dilom podobna besedila zakonov. Iz v bistvu enakih dejanskih razlogov kot uradno prečiščeno besedilo je namreč možno namesto tega sprejeti novelo, ki pa ni uradno prečiščeno besedilo zakona v smislu določb Po-slovnika državnega zbora, vendar ima podobno pravno učinkovanje in uporabo. Gre za pomembno nomotehnično možnost, ki se je doslej (ne zelo pogosto) prakticirala tudi pri nas. Pri tej možnosti gre za novelo, ki se od običajnih novel zakona razlikuje po tem, da je novo besedilo (spre-

178

179



152

membe in dopolnitve, ki jih novela prinaša) hkrati že tudi vključeno (in-tegrirano) v obstoječe besedilo zakona (obenem pa upošteva in vključu-je tudi vse morebitne že poprej sprejete veljavne novele takega zakona). Tak primer zakonskega besedila oziroma novele pri nas je npr. Zakon o sodnih taksah, objavljen v Uradnem listu RS, št. 1/90. Na ta način je bese-dilo zakona oblikovano in napisano, nato pa sprejeto v celoti, čeprav gre v celotnem besedilu sicer samo delno za novelo, v ostalem pa za vklju-čitev že veljavnega obstoječega besedila zakona in njegovih novel. Tak zakon se tudi »uvede« kot novela: »Zakon o … (Uradni list RS, št. …) se spremeni in dopolni tako, da se glasi:« (in nato navede naslov brez kakš-ne navedbe ali oznake, da gre za prečiščeno besedilo). Na dejstvo, da gre za tako vrsto novele oziroma besedilo zakona, opozarja to, da naslov zakona tukaj ni (običajen) naslov novele (zakon o spremembi in dopol-nitvi …), temveč poln naslov, kot ga zakon pač ima. Ker ne gre za uradno prečiščeno besedilo, kot ga določa in ureja pravni red (pri nas Poslovnik državnega zbora), tudi v sistemih, ki za uradna prečiščena besedila zah-tevajo pooblastilo zakonodajalca za vsak primer posebej, v tem prime-ru tako pooblastilo ni potrebno; taka besedila tudi niso nikjer posebej s predpisom urejena, temveč so (čista) stvar nomotehnike. Posebno vpra-šanje preštevilčenja se pri teh besedilih sploh ne postavlja, ker je celoten zakon oziroma njegovo veljavno besedilo (obstoječe besedilo, združeno z novelami) oblikovano na novo; členov, ki bi bili označeni kot »razveljav-ljen« ali pozneje dodani pod oznako (npr.) 29.a člen, v takem besedi-lu torej ni (več). Tako kot celotno besedilo zakona so na enak način (po potrebi na novo) oblikovane in vključene obstoječe in dodane (zaradi novele) potrebne (tudi morebitne) nove prehodne in končne določbe; obsoletne lahko ob tem novo besedilo zakona seveda opusti. Prehodne in končne določbe v takem zakonu so torej določene in urejene tako, kot in kolikor so potrebne in (še) aktualne. Tako zakonsko besedilo (ki se uporablja poslej) ima tudi svojo uveljavitveno določbo (gre za novelo!), ničesar pa v obstoječem zakonu in v novelah (izrecno) seveda ne razve-ljavlja. Glede citiranja, noveliranja in razveljavitve zakona v celoti velja isto, kot je navedeno v št. 177 in 178. Ker tak zakon sprejme državni zbor, se smejo seveda v novem besedilu odpraviti posamezne dotedanje de-janske napake zakona oziroma novel, vendar pa ne s tem neposredno vnašati tudi vsebinske spremembe; te morajo biti tudi tukaj določene in sprejete kot novosti v zakonu, ki jih prinaša novela. Priprava besedila takega zakona je tehnično za redaktorja besedila bolj zahtevna od obi-

153

čajnih novel, ker je, ob upoštevanju tega, da gre za novelo, in morebitnih že obstoječih novel, vendarle treba sestaviti smiselno neke vrste preči-ščeno besedilo; dodatno pa zaradi tega, ker je treba – zaradi obravnave in sprejemanja zakona – besedilo zakonskega predloga oblikovati tako, da je novo besedilo (dejansko besedilo novele) od že veljavnega besedi-la jasno razvidno, npr. tako, da je celotno novo besedilo pisano z velikimi tiskanimi črkami ali da se eno besedilo (del besedila) od drugega razloči s poudarjenim ali z ležečim tiskom (kurzivo).

Posebno vprašanje prečiščenih besedil glede izvršilnih predpisov se v nomotehniki ne postavlja, niti ni nikjer (drugače kot glede uradnih pre-čiščenih besedil zakonov) posebej urejeno. Tudi naša dosedanja praksa takih besedil ne pozna. Če uporaba nekega izvršilnega predpisa zaradi poznejših sprememb postane prezapletena, se tak položaj lahko »pre-čisti« tako, da se namesto (spet) naslednje spremembe izda predpis v novem besedilu, ki vključuje vse potrebne spremembe in dopolnitve, dosedanje besedilo predpisa pa razveljavi.Pomembno novost (primerjaj tudi št. 169, tj. neuradna prečiščena bese-dila zakonov, objavljena v skladu s prvim odstavkom 153. člena Poslov-nika državnega zbora) pa glede izvršilnih predpisov v smislu njihovih prečiščenih besedil predstavlja priprava in objava neuradnih prečišče-nih besedil teh predpisov. V skladu z določbami 10. člena Zakona o do-stopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo) mora vsak organ posredovati v svetovni splet med drugim tudi prečiščena besedila predpisov, ki se nanašajo na de-lovno področje organa, povezana z državnim registrom predpisov na spletu. To se torej nanaša tudi na izvršilne predpise mi nistrstev in vla-de. Ministr stvo omogoči dostop do teh besedil tudi preko enotnega državnega portala e-uprave. Ta ureditev, dopolnjena z določbo prvega stavka 153. člena Poslovnika državnega zbora o objavi vseh neuradnih prečiščenih besedil zakonov (po vsaki spremembi in dopolnitvi zako-na) na spletnih straneh državnega zbora, torej omogoča in zagotavlja (skoraj) ažuren dostop do vseh teh besedil v obliki prečiščenih, pa če-prav neuradnih besedil. Organi, ki ta besedila pripravljajo in zagotav-ljajo, pa nedvomno kljub njihovi »neuradnosti« zagotavljajo veliko točnost in pravilnost tako dostopnih besedil predpisov. Še dodatno možnost dostopa do teh besedil predpisov pa zagotavlja tudi Pravno-informacijski sistem – PIS (www.pisrs.si).

180


155

POPRAVKI PRAVNIH PREDPISOV

Napaka v objavljenem besedilu predpisa je razlika med besedilom izvir-nika predpisa, v katerem je bil predpis sprejet (izdan), in objavljenim be-sedilom. Napaka se lahko nanaša tudi na tiste dele predpisa, ki sicer ne tvorijo normativnega dela (vsebine) predpisa, so pa njegov sestavni del. Pri objavi popravka napake gre torej za uskladitev objavljenega besedila predpisa z njegovim izvirnikom.

Napaka v objavljenem besedilu predpisa je lahko tiskarska ali pa seman-tična. Prve so opazne vsakomur, druge (lahko) samo izdajatelju predpisa (ki tudi hrani njegov izvirnik). Neznatnih napak v tisku, ki v ničemer ne vplivajo na veljavnost, vsebino, smisel in pravilno citiranje predpisa, ni tre-ba (posebej) popravljati. Z objavo popravka pa je treba popraviti (odstra-niti) vsako napako (tudi če je na videz »drobna tiskarska napaka«), ki vpli-va na veljavnost predpisa ali njegovo besedilo spreminja, dela nejasno ali nerazumljivo, ali onemogoča njegovo pravilno citiranje ali sklicevanje na njegovo posamezno določbo. Objava popravka je v takih primerih dolž-nost (praviloma ne hkrati tudi izvedbena pristojnost) tistega, ki je predpis sprejel oziroma izdal (drugače glej v št. 183 v zvezi z določbo četrtega odstavka 11. člena Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 112/05 – uradno prečiščeno besedilo in 102/07).

Določbe o objavi popravkov ustave, zakonov in drugih aktov državnega zbora vsebuje prvi odstavek 11. člena Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije. Po tej zakonski določbi odredbe za objavo popravkov teh pred-pisov daje generalni sekretar državnega zbora. Posebnih določb o obja-vi popravkov Poslovnik državnega zbora ne vsebuje. Odredbe za objavo popravkov predpisov in drugih aktov vlade daje generalni sekretar vlade (enako 34. člen Poslovnika vlade), odredbe za objavo popravkov aktov

181

182

183


156

ministrov pa minister, ki je akt izdal (drugi odstavek 11. člena Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije). Odredbe za objavo popravkov be-sedil mednarodnih pogodb daje generalni sekretar državnega zbora, če je pogodbo ratifi cirala Vlada Republike Slovenije, pa generalni sekretar vlade. Odredbe za objavo popravkov (vseh) predpisov ali drugih aktov, ki so potrebni zaradi napak, nastalih v javnem podjetju Uradni list Repu-blike Slovenije, pa daje direktor tega podjetja (četrti odstavek 11. člena Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije).

Popravek se objavi z navedbo (citiranjem) predpisa, na katerega se nana-ša, in določbe o pristojnosti tistega, ki popravek daje (objavlja). Popravek se oblikuje tako, da se vedno navede napačno besedilo (npr. napačna beseda) in njen popravek (pravilno besedilo), hkrati pa precizno citira mesto (določba) v predpisu, na katero se popravek nanaša. Zaključni del popravka se opremi s številko, datumom ter navedbo naziva (funkcije) in podpisom tistega, ki popravek daje.

184

Primer popravka zakona

V Zakonu o ohranjanju narave (ZON), objavljenem v Uradnem listu RS, št. 56-2655/99 z dne 13. 7. 1999, je bila ugotovljena redakcijska napaka, zato na podlagi prvega odstavka 114. člena Poslovnika Državnega zbora dajem

P O P R A V E K Zakona o ohranjanju narave (ZON)

V osmem odstavku 105. člena se besedilo »tretjega odstavka tega člena« pravilno glasi »četrtega odstavka tega člena«. …

Št. 801-01/98-7/4Ljubljana, dne 31. marca 2000

Generalna sekretarka Državnega zbora

Republike Slovenije Jožica Velišček l.r.

(Popravek Zakona o ohranjanju narave, Uradni list RS, št. 31/00).

157

Popravki pravnih predpisov

Primer popravka predpisa vlade

Na podlagi 39. člena Poslovnika Vlade Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 43/01 in 23/02) dajem

P O P R A V E KUredbe o določitvi mejnega prehoda za obmejni promet Osilnica

V Uredbi o določitvi mejnega prehoda za obmejni promet Osilnica (Uradni list RS, št. 26/03) se pravna podlaga popravi tako, da se glasi:»Na podlagi prvega odstavka 17. člena Zakona o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 87/02) izdaja Vlada Republike Slovenije« …*…

Št. 280-12/2001-5Ljubljana, dne 27. marca 2003

Vlada Republike SlovenijeMirko Bandelj l.r.

Generalni sekretar

(Popravek Uredbe o določitvi mejnega prehoda za obmejni promet Osilnica, Uradni list RS, št. 35/03).


Objava popravka se upošteva in navede pri citiranju objave predpisa, na katerega se popravek nanaša; ob tem se hkrati navede (doda), da gre za popravek predpisa: Zakon o …, Uradni list RS, št. 17/01, 19/01 – popr. (primerjaj citiranje pravnih predpisov, št. 76).

O vprašanju dopustnosti oziroma nedopustnosti popravljanja napak ob tem, kadar za to pristojni (pooblaščeni) organ določi prečiščeno besedilo zakona (ali drugega predpisa), navedeni predpisi seveda ne govorijo. Po teoriji nomotehnike ter po dosedanji domači in primerljivi tuji praksi je tako popravljanje napak dopustno, vendar samo in toliko, kolikor gre za popravljanje povsem očitne, vidne in nedvoumne napake, ki se v ničemer ne nanaša na veljavnost predpisa, prav tako tudi ne na vsebino in smisel

185

186


158

določbe ali na njeno spreminjanje. Popravljanje drugih napak je ob dolo-čanju prečiščenega besedila nedopustno. Popravljanje takih, četudi spoz-nanih in zaznanih napak, je treba prepustiti rednim možnostim poprave napak, kot so obravnavane v tem poglavju. Med napake, ki se smejo po-praviti v okviru pristojnosti za določitev prečiščenega besedila predpisa, sodijo samo očitne tiskarske napake, ki v ničemer ne vplivajo na veljavnost oziroma spremembo veljavnosti ali vsebino predpisa, v nobenem primeru pa nobena napaka, ki je semantične narave oziroma pomena.

Morebitna napaka (že) v izvirniku ni napaka v smislu napak, ki se popravijo po določbah citiranih predpisov o objavi popravka, kjer gre za bistveno drugačno naravo take napake; besedilo predpisa je v takem primeru že sprejeto (izdano) kot besedilo z napako. Če je napaka sicer take vrste, da v ničemer ne vpliva na veljavnost, vsebino, smisel in pravilno citiranje pred-pisa (in njegovih določb), je ni treba posebej popravljati (primerjaj št. 182). V ostalem pa se sme morebitna napaka, ki je bila sprejeta (zajeta) v samem besedilu sprejetega (izdanega) predpisa, tretirati in popraviti kot napaka po pravilih za objavo popravkov napak samo v primeru, če je za to izpol-njen posebno strog pogoj, da gre namreč brez vsakega dvoma za napako: če gre za napako glede nekega notoričnega ali ob izdaji (sprejemu) pred-pisa povsem preverljivega obstoječega dejstva ali že minulega dogodka (npr. napaka v letnici oziroma datumu nekega minulega dogodka), ali za očitno napako pri štetju (označevanju) besedila z zaporednimi številkami ipd. V vseh drugih primerih, ko bi se popravek tikal (spremembe) vsebine sprejete določbe, kot tudi v kakršnemkoli dvomu o nastanku in vsebin-skem pomenu tovrstne napake za sprejeti predpis, pa je treba popravo (odstranitev) take napake – tudi če to resnično je – urediti s spremembo predpisa po za to določenem postopku. Samo na tak način je lahko vna-prej odstranjen vsak dvom in potencialni očitek o tem, ali ni »popravek napake« v objavljenem besedilu predpisa v resnici bil uporabljen zato, da bi se s tem izognili njegovi spremembi (dopolnitvi). Ker tudi pristojni or-gan in postopek za objavo predpisa vedno nista ista kot v primeru spre-membe (dopolnitve) predpisa, bi nadomestitev spremembe (dopolnitve) predpisa s »popravkom« predpisa lahko imela tudi temu ustrezne pravne posledice glede veljavnosti takega besedila.

187

DRUGI DEL

POSEBNOSTI PRI IZVAJANJU IN PRENAŠANJU PRAVNIH AKTOV EVROPSKE UNIJE V PRAVNI RED REPUBLIKE SLOVENIJE

161

UVOD

Nomotehnična pravila, predstavljena v prvem delu te knjige, ve-ljajo enako tudi glede priprave nacionalnih predpisov, s katerimi se iz-vajajo uredbe, odločbe in sklepi Evropske unije ter prenašajo določbe direktiv Evropske unije v pravni red Republike Slovenije, zato se ta del knjige osredotoča zgolj na posebnosti, ki pri tem veljajo.

Republika Slovenija je le posredno udeležena pri sprejemanju pravnih aktov Evropske unije, ki jih sicer sprejemajo institucije Evrop-ske unije. Te pri svojem delu vodijo njihova nomotehnična pravila, predvsem Joint Practical Guide of the European Parliament, the Coun cil and the Commission for persons involved in drafting legislation within the Community legislation (dostopen na http://eur-lex.europa.eu/en/techleg/pdf/en.pdf), Medinstitucionalni slogovni priročnik (In-terinstitutional Style Guide) (dostopen na http://publications.europa.eu/code/sl/sl-000500.htm) in Inter institutional agreement on better law-making (objavljen v UL C št. 321 z dne 31. 12. 2003, str. 1).

V skladu s 3.a členom Ustave Republike Slovenije se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Republika Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporablja-jo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. Ta določba celo presega ureditev iz 8. člena Ustave Republike Slovenije, ki zahteva skladnost zako-nov in drugih predpisov s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

Specifi čni način sprejemanja odločitev v Evropski uniji zahteva aktivno vlogo normodajalcev držav članic pri oblikovanju nacionalnih predpisov (ob prenašanju in izvajanju predpisov Skupnosti) v okviru na-cionalnih nomotehničnih pravil.

V skrbi za čim jasnejšo in poenoteno ureditev različnih nomoteh-ničnih pristopov so pripravljena priporočila z dodanimi primeri v dru-gem delu pričujočih Nomotehničnih smernic, ki naj bi olajšala pripravo predpisov oziroma pomagala pri razreševanju morebitnih dilem.

163

PRAVNI RED EVROPSKE UNIJE

PRIMARNA ZAKONODAJA

Primarno zakonodajo sestavljajo ustanovitvene in pristopne pogodbe, ki so glavni pravni vir pravnega reda Evropske unije (v nadaljnjem bese-dilu: EU). Te pogodbe vsebujejo glavne cilje, organizacijsko strukturo in načine delovanja takrat še treh popolnoma različnih skupnosti – Evropske skupnosti za premog in jeklo, EURATOM-a in Evropske gospodarske skup-nosti (v nadaljnjem besedilu: Skupnosti). Pogodbe so pripravile in spreje-le države članice in ne institucije Skupnosti, zaradi česar je prav posebej pomembno biti seznanjen z vsebino teh dokumentov, saj predstavljajo politično in pravno osnovo vsem pristojnostim in odločitvam institucij, ki vplivajo na nas na vseh področjih življenja. Posebno težo imajo zaradi dejstva, da vsebujejo prav vse, kar je povezano z delovanjem EU. Noben ukrep ali odločitev, ki jo sprejme katera od institucij, ne sme preseči okvira, ki zagotavlja doseganje ciljev iz teh pogodb. Tudi posameznik je ključne-ga pomena, ker pravno urejanje s predpisi Skupnosti bistveno vpliva na njegovo vsakdanje življenje, mu podeljuje pravice in od njega pričakuje določena ravnanja.

188188


164

SEKUNDARNA ZAKONODAJA

Pravni red EU, okvirno vzpostavljen s primarno zakonodajo oziroma t. i. primarnimi pravnimi akti, se dograjuje in oblikuje s sekundarno zako-nodajo oziroma t. i. sekundarnimi pravnimi akti.UREDBA»Uredba je splošno veljavna. Zavezujoča je v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.« (249. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: PES))DIREKTIVA»Direktiva je za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujo-ča glede rezultata, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim orga-nom izbiro oblike in metod.« (249. člen PES)ODLOČBA»Odločba je v celoti zavezujoča za vse, na katere je naslovljena.« (249. člen PES)PRIPOROČILO IN MNENJE»Priporočila in mnenja niso zavezujoča.« (249. člen PES)

189189

165

TEMELJNA NAČELA

AVTONOMNOST

Pravni red EU je avtonomen, samostojen pravni sistem, ki se razvija ne-odvisno od pravnih sistemov držav članic, in je celo neodvisen od nji-hovih ustavnopravnih načel. Načelo avtonomnosti pravnega reda EU, ki se kaže zlasti v izvorni zakonodajni pristojnosti EU, je v več sodbah poudarilo tudi Sodišče Evropskih skupnosti. Predvsem je že od začetka dvomilo o učinkovitosti pravnega sistema, v katerem bi lahko države članice opredeljevale učinke pravil pravnega reda EU. Na tej podlagi je sprejelo stališče, da je učinkovanje pravnega reda EU avtonomno, kar pomeni, da države članice s svojimi notranjimi pravili ne smejo vpliva-ti na enoten pravni red EU. V sodbi Internationale Handelsgesellschaft mbH proti Einfuhr- und Vorratsstelle für Getreide und Futtermittel (zadeva 11/70; v nadaljnjem besedilu: sodba IHG) je zapisalo: »Uporaba pra-vil ali temeljnih načel nacionalnega prava pri odločanju o veljavnosti aktov institucij Skupnosti bi imela negativen učinek na enotnost in učinkovitost prava Skupnosti. Veljavnost takih aktov je mogoče preso-jati samo po pravu Skupnosti. Pravo, ki izhaja iz Pogodbe, predstavlja samostojen vir prava in ga zaradi njegove pravne narave ni mogoče presojati s stališča nacionalnega prava, saj bi s tem izgubil značaj pra-va Skupnosti, s tem pa bi postala vprašljiva pravna podlaga Skupnosti same.«. Če bi bilo določbe predpisov Skupnosti dopustno razlagati v skladu z načeli posameznih držav članic, bi bilo predvsem glede na različne pravne tradicije držav članic nemogoče doseči enotno in ena-ko razlago za vse države članice.

190190


166

PRIMARNOST

Sodišče Evropskih skupnosti je v svoji bogati praksi oblikovalo načelo primarnosti (supremacije), ki naj bi zagotovilo učinkovito in enotno upo-rabo prava EU, v praksi pa pomeni, da pravna pravila, sprejeta na ravni EU, prevladajo nad pravili notranjega pravnega reda držav članic. Pre-pletenost nacionalnega pravnega reda in pravnega reda EU lahko vodi do kolizije, zato je treba predvideti sistem prevlade enega nad drugim.

Sodišče Evropskih skupnosti je načelo primarnosti razjasnilo v sodbi Flaminio Costa proti E.N.E.L. (zadeva 6/64): »Izvršilna moč prava Skupno-sti ne more biti različna v različnih državah zaradi poznejših notranjih zakonodaj, ne da bi to ogrozilo uresničevanje ciljev Pogodbe iz druge-ga odstavka 5. člena ali povzročilo diskriminacijo, ki je prepovedana s 7. členom. Obveznosti, prevzete s pogodbo o ustanovitvi Skupnosti, ne bi bile brezpogojne, temveč le pogojne, če bi jih naknadni zakonodajni akti podpisnic lahko ogrozili. Prenos pravic in obveznosti iz notranjega pravnega reda v pravni red Skupnosti, ki so ga izvedle države v skladu z določbami Pogodbe, prinaša tudi dokončno omejitev njihovih suvere-nih pravic, nad katero ne more prevladati poznejši enostranski akt, ki ni združljiv s konceptom Skupnosti.«.

Tudi v že omenjeni sodbi IHG je poudarilo, da status predpisa države čla-nice ne more biti relevanten pri presoji primarnosti prava EU – država se ne more sklicevati prav na noben predpis (niti na ustavo ne!), da bi s tem upravičila kršitev pravnih pravil EU. Upoštevanje tega načela ima vpliv na več nacionalnih organov:– zakonodajalcu prepoveduje sprejetje zakonov, ki bi bili v nasprotju

s pravom EU;– sodniku narekuje, da ne uporabi norme domačega prava, če je ta

v nasprotju s pravom EU, kar ne pomeni, da notranji predpis postane ničen, ampak vzpostavlja obveznost, da se tak predpis ne uporabi (duty to disapply).

191191

192192

193193

167

Temeljna načela

NEPOSREDNA UPORABNOST/NEPOSREDNI UČINEK SEKUNDARNIH PREDPISOV SKUPNOSTI

Izraz »neposredna uporabnost« pride v poštev za norme pravnega reda EU, ki postanejo del pravnega reda držav članic brez posredo-vanja nacionalnega zakonodajnega ali drugega organa. To ne velja za direktive, ki niso neposredno uporabne in potrebujejo nadaljnjo normativno dejavnost nacionalnih organov za prenos v pravne rede držav članic.

O »neposredni učinkovitosti« pa govorimo kot o kvaliteti določbe, ki omogoča, da se nanjo sklicujejo posamezniki v postopkih pred doma-čimi sodišči; nanjo se lahko sklicujejo, da nasprotujejo ali se izognejo uporabi domačega ukrepa, ki je v nasprotju s pravnim redom EU.

Prelomnico glede neposredne učinkovitosti in temelj doktrine neposred-nega učinka predstavlja sodba N.V. Algemene Transport – En Expeditie Onderneming Van Gend & Loos proti Nederlandse Administratie Der Be-lastigen (zadeva 26/62; v nadaljnjem besedilu: sodba Van Gend & Loos), ki je izoblikovala naslednja merila:– določba mora vsebovati jasno obveznost države članice (jasnost,

natančnost),– ne sme obstajati potreba po nadaljnji normativni dejavnosti organa

Skupnosti ali države članice,– norma mora biti nepogojna ali pa morajo biti pogoji že izpolnjeni

(brezpogojnost),– državam članicam ne sme biti prepuščena nikakršna diskrecija glede

izvrševanja obveznosti iz te norme.

Načelo neposredne uporabnosti/neposrednega učinka se glede na vr-sto pravnega akta odraža na naslednje načine:

UREDBE– naslovljenci so države članice in posamezniki;– predstavljajo osnovni instrument unifi kacije;– so neposredno uporabne;

194194

195195

196196

197197


168

– izjemoma (v zelo omejenem obsegu) so dovoljene oziroma celo nuj-ne nadaljnje zakonodajne (izvršilne) aktivnosti: ko uredba izrecno pooblašča državo članico, da sprejme izvedbene (izvršilne) predpise; tudi v odsotnosti takih predpisov Sodišče Evropskih skupnosti posa-meznikom prisodi pravice, ki jim gredo iz uredbe;

– neposredni učinek je vertikalni (posameznik v razmerju do države) in horizontalni (posameznik v razmerju do posameznika); izjemoma uredbe nimajo neposrednega učinka, kadar njihove določbe niso dovolj jasne in nepogojne.

DIREKTIVE– naslovljenci so ena ali več držav članic (iz opredelitve direktive izha-

ja, da zavezuje vsako državo članico, na katero je naslovljena, iz česar sledi, da je lahko naslovljena na eno, več ali vse države članice; tu se razlikuje od uredbe, ki se vedno nanaša na vse države članice);

– predstavljajo osnovni instrument harmonizacije;– (načeloma) potrebujejo akte, s katerimi se prenesejo v nacionalni

pravni red;– izjemoma imajo neposredni vertikalni učinek – neposredni učinek

določb direktiv je izključno posledica neizpolnitve obveznosti dr-žave članice, da primerno prenese direktivo z nacionalnimi pred-pisi. V tem primeru nacionalno sodišče določbi direktive prizna kvaliteto neposredne učinkovitosti (če je določba take narave, da je to mogoče), kar pa ne spremeni dejstva, da je država članica kr-šila svojo obveznost, ker ni sprejela ustreznih predpisov za prenos direktive. Direktive imajo lahko samo vertikalni, ne pa tudi hori-zontalnega neposrednega učinka. Neposredni učinek direktive je sam po sebi posledica neizpolnitve obveznosti prenosa v pravni red države članice, zaradi česar neposredni učinek velja samo proti državi, ne pa tudi proti posamezniku, ki ne more biti odgovoren, da država na podlagi direktive ni sprejela ustreznih predpisov, čeprav bi jih morala;

– kadar se direktiva ne more neposredno uporabiti in se posledično uporabi norma notranjega prava, se mora ta norma razlagati v »duhu direktive« (doktrina lojalne razlage);

– pomožno sredstvo za sankcioniranje nespoštovanja obveznosti dr-žave, da izpolni obveznosti iz direktive, je odškodninska odgovor-nost (sodba Andrea Frankovich in Danila Bonifaci in drugi proti Itali-

198198

169

Temeljna načela

janski republiki (združeni zadevi C-6/90 in C-9/90)) ; pogoji, ki morajo biti za tako odgovornost izpolnjeni:1. da direktiva predpisuje določene pravice v korist posameznikov,2. da je mogoče vsebino (obseg) teh pravic ugotoviti že na podlagi

direktive ter3. da obstaja vzročna zveza med obveznostjo, ki je država ni izpol-

nila, in škodo, ki so jo posamezniki utrpeli.

ODLOČBE– naslovljenci so konkretni subjekti (država članica oziroma države čla-

nice ter pravne in fi zične osebe);– so neposredno uporabne;– nanje se lahko sklicujejo tudi posamezniki, ki niso njeni naslovniki,

ker je treba po mnenju Sodišča Evropskih skupnosti varovati tudi in-terese posameznikov (v razmerju do države – vertikalna neposredna uporabnost), ki jih odločba osebno zadeva;

– neposredni učinek je vertikalni in horizontalni; izjemoma odločbe nimajo neposrednega učinka, kadar njihove določbe niso dovolj jas ne in nepogojne.

199199

171

IZVAJANJE IN PRENOS PREDPISOV SKUPNOSTI V NACIONALNI PRAVNI RED

Da bi pri izvajanju in prenosu predpisov Skupnosti v nacionalni pravni red dosegli skladnost, zakonitost in izvršljivost predpisov, je treba:– opredeliti vsebino, ki mora biti pravno urejena, in obstoječe predpi-

se Skupnosti na zadevnem področju;– opredeliti predpise Skupnosti, ki jih je treba izvesti oziroma prenesti

(veljavno uradno verzijo v slovenskem jeziku z vsemi relevantnimi spremembami);

– primerjati obstoječo nacionalno zakonodajo z vsebino predpisov Skupnosti, ki jih je treba prenesti – ugotoviti, ali in v kakšnem obsegu je zadevna vsebina že urejena v nacionalnih predpisih:

– če vsebina še ni urejena, je treba pripraviti bodisi nov predpis bodisi ustrezne spremembe ali dopolnitve obstoječih predpisov,

– če je vsebina že urejena, je treba primerjati vsebino z zadevnimi predpisi Skupnosti in z morebitnim dodatnim normiranjem poskr-beti za skladnost s predpisi Skupnosti in njihovimi cilji;

– poiskati pravno podlago;– predpis primerno umestiti v nacionalni pravni sistem (vsebinsko in

hierarhično);– predpis primerno strukturirati in upoštevati druga (nacionalna) no-

motehnična pravila (pazljivo preveriti (vsebinsko in tehnično) pra-vilnost sklicev na druge predpise Skupnosti ali njihove dele (tabele, sezname …));

– upoštevati morebitne mednarodne obveznosti na tem področju;– upoštevati morebitne določbe nacionalnih pravnih aktov, ki bi lahko

bile v neskladju z obveznostmi, ki jih je treba prevzeti.

200200


172

Učinkovitost predpisov Skupnosti je odraz izvedbe oziroma prenosa za-devnega akta v celoti, odraz stopnje doseženih ciljev predpisov Skupno-sti in možnosti izvajanja predpisanih ravnanj, ukrepov, instrumentov in sankcij. Poseben poudarek je treba nameniti uporabi jasnega, natanč-nega in razumljivega jezika, da bi bilo na tak način čim manj prostora za različne razlage pravnih določb in dosežena čim večja pravna varnost posameznika.

Pri pripravi nacionalnega pravnega akta v procesu harmonizacije nacio-nalne zakonodaje s pravnim redom EU je treba ob dobrem poznavanju nacionalnega pravnega sistema in nacionalnih nomotehničnih pravil upoštevati in poznati tudi nomotehnična pravila pravnega reda EU in terminologijo EU. Šele ob teh predpostavkah lahko zagotovimo konsi-stentnost nacionalnega pravnega reda in učinkovitost načela pravne dr-žave in pravne varnosti. V ta namen se morajo vsi tisti, ki sodelujejo pri pripravi predpisov, stalno izobraževati in izpopolnjevati svoje znanje s področja pravnega reda EU in terminologije EU.

IZVAJANJE UREDB V NACIONALNEM PRAVNEM REDUUredba je predpis Skupnosti, ki od 1. maja 2004 v Republiki Sloveniji ve-lja v skladu z načeloma primarnosti in neposredne uporabnosti. Prav-ni red EU na področjih, ki so urejena z uredbami, državam članicam ne dopušča selektivnega oziroma zgolj delnega izvajanja določb uredb. To pomeni, da države članice ne smejo sprejemati pravnih aktov, ki bi bili v nasprotju z vsebino uredbe oziroma bi njeno vsebino povzemali, če-prav dobesedno. Sodišče Evropskih skupnosti je namreč v več primerih ugotovilo, da tudi dobesedno povzemanje določb uredb v nacionalnih predpisih ni dopustno.

Navedeno ne pomeni, da države članice na nacionalni ravni ne smejo oziroma jim ni treba urejati ničesar na področjih, ki so urejena z ured-bami. Ne glede na to, da se uredbe neposredno uporabljajo, njihovo iz-vajanje pogosto ni mogoče brez sprejetja nacionalnih pravnih aktov, v katerih je npr. določen pristojni organ, ki mora izvajati nadzor, izdajati

201201

202202

203203

204204

173

odločbe oziroma opravljati druge naloge, ki so nujne za učinkovito izva-janje določb uredbe.

Za izvajanje ukrepa informiranja in promocije kmetijskih proizvodov je pri-stojna Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljnjem besedi-lu: agencija).

(4. člen Uredbe o izvajanju uredb Sveta in Evropske komisije o ukrepu informiranja in promocije kmetijskih proizvodov, Uradni list RS, št. 1/08).

Preglede iz točke (a) 12. člena Uredbe 998/2003/ES opravlja CURS, preglede iz točke (b) 12. člena Uredbe 998/2003/ES pa uradni veterinarji na mejnih veterinarskih postajah.*

(6. člen Pravilnika o veterinarskih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za nekomercialne pre-mike hišnih živali, in o modelu potnega lista, ki mora spremljati te živali, Uradni list RS, št. 25/08).


Prav tako morajo države članice predpisati kazni oziroma druge sankcije za neupoštevanje določb uredbe, če:– uredba izrecno določa, da mora država članica določiti sankcije za

kršitve določb uredbe;– uredba ne določa sankcij za kršitve njenih določb, vendar iz narave

določb uredbe izhaja, da so sankcije za njihovo kršitev potrebne.Pri tem mora država članica zagotoviti, da se kršitve predpisov Skupno-sti sankcionirajo pod pogoji (procesnimi in materialnimi), ki veljajo za kršitve nacionalne zakonodaje podobnega pomena in narave, v vsa-kem primeru pa mora biti sankcija učinkovita, sorazmerna in odvračil-na (dolž nost države, da zagotovi učinkovito izvajanje določb pravnega reda EU).

Pogosto je nujno, da države članice uredbi ustrezno prilagodijo svoje predpise oziroma sprejmejo pravne akte na področjih, ki jih uredba ure-ja ali se na njih posredno nanaša. Pri sprejemanju aktov, ki zagotavljajo učinkovito izvajanje določb uredbe na nacionalni ravni, lahko države članice izjemoma tudi povzemajo dele besedil uredb, vendar samo toli-ko, kolikor je to potrebno za zagotovitev notranje doslednosti in uskla-

205205

206206

Izvajanje in prenos predpisov Skupnosti v nacionalni pravni red


174

jenosti besedila pravnega akta ter razumljivosti vsebine pravnega akta za uporabnika.

PRENOS DIREKTIV V NACIONALNI PRAVNI REDDirektiva je predpis posebne vrste, ki nima primerljivega predpisa v nacionalni zakonodaji. Direktiva je v prvi vrsti instrument usklajevanja pravnih ureditev držav članic na določenem področju, pri čemer se z upoštevanjem posebnosti nacionalnih pravnih sistemov in njihovih pravnih instrumentov doseže visoka stopnja materialnopravne usklaje-nosti pravnih sistemov držav članic na posameznih področjih (t. i. har-monizacija). Cilj take usklajenosti je zagotavljanje enakih pravic in ob-veznosti vsem pravnim in fi zičnim subjektom na območju EU. Direktive torej (praviloma) ne veljajo neposredno, ampak je za njihovo uveljavitev potrebno, da se njihove določbe najprej prenesejo (implementirajo) v pravni red države članice.

Pri tem je treba opozoriti, da direktive pogosto vsebujejo tudi določbe, ki se nanašajo na naloge in delovanje institucij EU. Te določbe urejajo npr. način spreminjanja direktive, postopek odločanja odborov, obvez-nost Komisije, da obvešča o izvajanju določb direktive, itd. Iz narave teh določb, ki urejajo delovanje institucij EU, izhaja, da prenos teh določb direktive v nacionalni pravni red ni potreben oziroma je nedovoljen, saj države članice EU s svojimi nacionalnimi pravnimi akti ne morejo urejati delovanja institucij EU.

Direktive vsebujejo tudi določbe, ki državam članicam nalagajo, da do določenega roka sprejmejo ukrepe, potrebne za izvajanje posamezne direktive, da te ukrepe ustrezno notifi cirajo, da posredujejo besedila sprejetih ukrepov Komisiji in da se v sprejetih ukrepih sklicujejo na po-samezno direktivo itd. Te določbe direktive države članice zavezujejo neposredno, kar pomeni, da prenos teh določb v nacionalni pravni red ni nujno potreben in da države članice te določbe praviloma izvajajo ne-posredno na podlagi direktive oziroma v te namene sprejmejo pravne akte, ki urejajo izvrševanje pristojnosti posameznih resornih organov

207207

208208

209209

175

s pravnimi akti, ki so interne narave (npr. državni program za prevzem pravnega reda EU, navodila o postopku notifi kacije itd.).

Vendar je, kljub zgoraj navedenemu, pri prenosu določb direktive v naci-onalni pravni red in pri notifi kaciji treba ustrezno prenesti tudi določbe direktive, ki ne zadevajo vsebine direktive, ampak zahtevajo sklic na di-rektivo samo. Korelacijske tabele in izjavo o skladnosti je treba pripraviti v skladu z navodilom generalnega sekretarja vlade za izvajanje določb Poslovnika Vlade Republike Slovenije.

Pri tem velja opozoriti, da je v primeru določb, ki določajo npr. dolžnost priprave posebnih poročil oziroma posredovanje drugih podatkov in ocen pristojnim organom EU oziroma sodelovanje pri izmenjavi podat-kov z drugimi članicami EU, zaradi preglednosti smiselno te določbe di-rektive ustrezno prenesti v nacionalno zakonodajo, pri čemer posamez-ni nacionalni pravni akti, ki prenašajo direktive, določijo tudi način in pristojne organe za izvajanje teh nalog.

Načini prenosa direktiv

Strokovno in pravno pravilen prenos direktiv sloni na treh temeljnih pri-stopih, ki se v posameznem predpisu po potrebi lahko med seboj tudi dopolnjujejo oziroma kombinirajo. Ti trije načini prenosa so:

1. Temeljni pristop pri prevzemu vsebine direktive v ustrezen nacionalni predpis oziroma predpise je, da je vsebina direktive prevzeta v skladu s pravili nacionalne nomotehnike na način in v obsegu, ki zagotavljata dosledno in popolno opravljen vsebinski prenos in upoštevanje direk-tive oziroma izvedbo njene vsebine v domačem pravnem redu oziroma predpisih. Pri tem je pomembno, da se na nacionalni ravni zagotovi uresničevanje vseh ciljev, ki jih določa posamezna direktiva in njene spremembe.

2. Drugi način prenosa določb direktiv v nacionalni pravni red je do-beseden prenos delov besedila direktive v nacionalne pravne akte. Takšen način prenosa je dopusten in ustrezen v tistih primerih, ko gre za tehnično podrobne določbe, ki so pogosto sestavljene predvsem iz

210210

211211

212212

213213

214214



176

seznamov, tabel, formul, številk itd. V tem primeru gre za določbe direk-tiv, ki že same po sebi ne dajejo prostora vsebinski razlagi oziroma ne dopuščajo drugačne formulacije ali ureditve. V tem pogledu so na neka-terih področjih direktive vsebinsko vedno bolj podobne uredbam, kljub temu pa, v nasprotju z uredbami, zaradi svoje pravne narave zahtevajo prenos v nacionalni pravni red.

3. Izjemoma je mogoče zagotoviti ustrezen prenos določb posamezne direktive že zgolj s sklicevanjem na posamezne določbe direktive. Raz-logi za uporabo sklicevanja so načeloma enaki razlogom pri uporabi neposrednega prenosa (prejšnji odstavek), pri čemer lahko samo kon-kreten primer dovolj jasno pokaže, kdaj je primerneje uporabiti prvi ali drugi način. Večinoma gre v teh primerih za sklicevanje na posamezne tehnične priloge direktiv, ki naj bi zagotovile poenotenje tehničnih standardov na določenih področjih. Vendar je tudi v teh primerih treba zagotoviti celovit prenos določb direktive v nacionalni pravni red, pri tem pa ne smeta trpeti preglednost in uporabnost veljavne normativne ureditve posameznega področja s stališča uporabnikov pravnih aktov. Takšnemu sklicevanju se je zato bolje izogibati, zlasti pri večkrat spre-menjenih direktivah, saj to močno otežuje jasno določitev dejansko veljavnega besedila posamezne direktive. Sklicevanje kot način prenosa določb direktiv v nacionalni pravni red je nedopustno zlasti, kadar direk-tiva neposredno določa pravice in obveznosti fi zičnih in pravnih oseb držav članic.

Vpliv pravne narave sprememb in dopolnitev (novel) na prenos direktive

Besedilo direktive je lahko spremenjeno z različnimi pravnimi akti. Naj-pogosteje se direktive spreminjajo z direktivami, včasih pa tudi z ured-bami, odločbami in sklepi ter akti o pristopu. Posledice pravne narave spremembe direktive za njen prenos so naslednje:

1. Direktiva, spremenjena z direktivoČe je novela direktive po svoji pravni naravi direktiva, se za prenos nove-le uporabijo enaka pravila kakor za prenos same direktive. Ker določbe direktive (praviloma) niso neposredno uporabne, mora država članica

215215

216216

217217

177

sprejeti predpis, s katerim omogoči dejansko uporabo in učinkovanje njenih določb.

2. Direktiva, spremenjena z uredbo, odločbo ali sklepomČe je novela direktive po svoji pravni naravi uredba, potem glede pravne narave besedila direktive nastane posebna pravna situacija. Če upošte-vamo dejstvo, da osnovna direktiva skupaj z vsemi svojimi sprememba-mi tvori vsebinsko celoto, hkrati pa je vsaka posamezna novela formalno samostojen pravni akt, potem v tem primeru dobimo pravni akt, ki ima delno naravo direktive (njegove določbe je treba prenesti z nacionalni-mi predpisi na način, določen za prenos direktiv) in delno uredbe (določ-be v tem delu so neposredno uporabne). Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj je bila določena direktiva spremenjena z uredbo in ne z direktivo. Razlog je navadno v tem, da se s spremembo direktive z uredbo skuša zagotoviti, da začnejo te spremembe učinkovati v vseh državah članicah istočasno, na točno določen datum in na isti način. Za državo članico pa nastopi pri prenosu direktive posebna situacija, ker mora v zvezi z novelo direktive, ki je uredba, upoštevati pravila, ki veljajo za izvajanje uredb. V praksi to pomeni, da mora država članica v svojih nacionalnih predpisih ustrezno uskladiti določbe, ki so v nasprotju z novelo (ured-bo) direktive, če takšne določbe obstajajo. Ta dolžnost izhaja iz naslova obveznosti države članice, da njeni predpisi ne smejo biti v nasprotju z uredbo. Nasprotno pa predpisom ničesar več ne dodaja, saj uredba velja neposredno. Sprejetje posebnih določb je dopustno le, kadar je to nujno potrebno zaradi notranje doslednosti ali razumljivosti predpisa ali kadar gre za določbo uredbe, ki ni neposredno učinkovita. Pri spremem-bi z odločbo ali sklepom se uporabljajo smiselno enaka pravila kakor za uredbo.

3. Direktiva, spremenjena z aktom o pristopuUpoštevanje sprememb direktive, ki jih določa akt o pristopu, ureja sam akt o pristopu. Kot primer navajamo Akt o pogojih pristopa desetih novih držav članic in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji EU, ki v 9. členu določa, da imajo »določbe tega akta, katerih namen ali učinek je, drugače kakor v obliki prehodnega ukrepa, razveljaviti ali spremeniti akte, ki so jih sprejele institucije, isto pravno naravo kakor določbe, ki jih razveljavljajo ali spreminjajo, in zanje veljajo enaka pravila kot za omenjene določbe«. Iz tega sledi, da imajo določbe akta o pristopu, ki spreminjajo direktivo,

218218

219219



178

enako pravno naravo kakor direktiva sama, zato je te določbe treba pre-nesti v nacionalni pravni red.Primer je prenos Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohra-njanju prosto živečih ptic (UL L št. 103 z dne 2. 4. 1979, str. 1), zadnjič spremenjene z Aktom o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL L št. 236 z dne 23. 9. 2003, str. 33). Akt o pristopu je v celoti na-domestil priloge osnovne direktive, zato se za njihov prenos uporabijo enaka pravila in načini prenosa, kakor veljajo za osnovno direktivo.

Prenos določb direktive, ki napotujejo na druge predpise Skupnosti

V besedilu direktive pogosto naletimo na določbe, ki napotujejo na uporabo drugih predpisov Skupnosti (direktive, uredbe, odločbe …), npr. besedna zveza »brez poseganja v« (drug predpis Skupnosti). Država članica mora pri prenosu direktive v nacionalni predpis upoštevati tudi take napotitve na ustrezne predpise Skupnosti.

1. Direktiva napotuje na drugo direktivoV primeru napotitve na direktivo lahko država članica v nacionalnem predpisu tako napotitev upošteva na več načinov:– sklicuje se na nacionalni predpis, ki zadevno direktivo prenaša,– sklicuje se na zadevno direktivo,– sklicuje se na nacionalni predpis in direktivo.Kateri od teh načinov je najprimernejši, se lahko ugotavlja samo na pod-lagi konkretnega primera. Najbolj idealna rešitev bi seveda bila, da se nacionalni predpis sklicuje na tisti nacionalni predpis, ki direktivo, na katero napotuje, prenaša, vendar pa uporaba tega načina zahteva prav posebno skrbnost.

2. Direktiva napotuje na drug, neposredno uporaben predpis SkupnostiČe direktiva napotuje na neposredno uporaben predpis (npr. uredbo), se tudi nacionalni predpis sklicuje na ta predpis.

220220

221221

222222

179

IZVAJANJE ODLOČB IN SKLEPOV

Glede odločb in sklepov veljajo enaka pravila kot glede uredb – po te-meljitem pregledu njihove vsebine je treba ugotoviti, kaj (če sploh) je treba ukreniti na nacionalni ravni, in temu primerno pripraviti ustrezen pravni akt, s katerim naj se omogoči popolna neposredna uporaba tega pravnega akta v nacionalnem pravnem redu.

PRAVNA PODLAGA

Izvajanje in prenos predpisov Skupnosti v naš pravni red prinašata nekate-re spremembe pri oblikovanju predpisov. Predpisi Skupnosti se ne navaja-jo v pravni podlagi podzakonskega predpisa. V pravni podlagi izvršilnega predpisa je treba navesti zakonsko (materialno) podlago za izdajo kon-kretnega izvršilnega predpisa, brez katere izvršilni predpis ne bi bil zako-nit. Nepogrešljivo za navedbo v pravni podlagi je v vsakem primeru to, da je v njem navedena materialna podlaga z navedbo konkretnega zakona, ki se s takim predpisom izvršuje. Način te navedbe pa je odvisen od tega, ali se predpis izdaja na podlagi specialnega ali na podlagi generalnega pooblastila. Specialno pooblastilo pomeni obstoj izrecnega pooblastila (pooblastilne določbe) v zakonu, ki se v takem primeru navede. Tako po-oblastilo pomeni, da (npr. minister) tak izvršilni predpis mora izdati. V dru-gem primeru (generalno pooblastilo) se navede samo določba ali določbe zakona, ki jih izvršilni predpis podrobneje ureja; tak predpis se izda, če za to pristojni organ (vlada, minister) oceni, da je v danem primeru to za izvrševanje zakona potrebno. Ponavljanje določb zakona o Vladi Republi-ke Slovenije, ki urejajo izdajanje izvršilnih predpisov vlade, oziroma ustrez-nih določb zakona o državni upravi, ki urejajo izdajanje izvršilnih predpi-sov, kadar tak predpis izda minister, je v pravni podlagi odveč, pogosto pa je celo napačno, zlasti tedaj, kadar se zmotno meni, da njihova navedba lahko nadomesti navedbo materialne podlage zakona, ki se s konkretnim izvršilnim predpisom podrobneje ureja in izvršuje.

Tu moramo opozoriti na izjemi od zgoraj zapisanega, in sicer 21. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo), katerega sedmi odstavek določa: »Za izvrševanje predpisov Evropske unije vlada izdaja uredbe in druge akte iz svoje pri-

223223

224224

225225



180

stojnosti.«, in prvi odstavek 74. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US in 126/07 – ZUP-E), ki med drugim določa: »Za izvrševanje zakonov, drugih pred-pisov in aktov državnega zbora, predpisov in aktov vlade ter predpisov Evropske unije ministri izdajajo pravilnike; če tako določa zakon, pa tudi druge predpise.«. To pomeni, da lahko vlada oziroma minister tudi na tej pravni podlagi sprejme predpis o izvajanju dela ali celotne uredbe oziroma direktive (tudi odločbe ali sklepa), vendar je to, tako kot je že zapisano, izjema od siceršnje osnovne zahteve, da mora za vsak predpis obstajati materialna podlaga v hierarhično višjem predpisu.

NAVAJANJE IN SKLICEVANJE NA PREDPISE SKUPNOSTIDržava članica z nacionalnim predpisom, s katerim se v nacionalni pravni red prenese direktiva oziroma se z njim izvaja uredba, odločba ali sklep, izpolnjuje svojo obveznost, ki izhaja iz tretjega odstavka 249. člena PES. To pravno dejstvo mora biti v predpisu, s katerim se predpis Skupno-sti prenaša ali izvaja, tudi izkazano. Iz nacionalnega predpisa mora biti razvidno, da je bil sprejet z namenom prenosa vsebine ali izvedbe do-ločb posameznega predpisa v nacionalni pravni red. To zahtevajo tudi že same direktive, ki v svojih končnih določbah določajo, da se države članice v sprejetih predpisih sklicujejo na direktivo ali pa sklic nanjo na-vedejo ob njihovi uradni objavi, kar je v pristojnosti posamezne države članice. V nacionalnih pravnih aktih se naslovi in posamezne določbe predpisa Skupnosti navajajo tako, kot so zapisani v slovenskem besedilu predpisa Skupnosti, objavljenem v Uradnem listu EU.

Skrajšana oblika navajanja naslova predpisa Skupnosti vsebuje naslednje:– vrsto predpisa (uredba, direktiva, odločba, sklep),– letnico sprejema predpisa,*– številko predpisa,*– kratico imena Skupnosti, ki je predpis sprejela (EGS, ES, EU).

[*pri uredbah se najprej navede številka predpisa, potem letnica spreje-ma predpisa]

226226

227227

181

Uredba Komisije (ES) št. 2345/2003 z dne 23. decembra 2003 o uvrstitvi določenega blaga v kombinirano nomenklaturo (UL L št. 346 z dne 31. 12. 2003, str. 41) → Uredba 2345/2003/ES

Prva Direktiva Komisije 80/1335/EGS z dne 22. decembra 1980 o približeva-nju zakonov držav članic glede analitskih metod, potrebnih za preverjanje sestave kozmetičnih izdelkov (UL L št. 383 z dne 31. 12. 1980, str. 27) → Direktiva 80/1335/EGS

Odločba Komisije št. 96/158/ES z dne 6. februarja 1996 o dajanju proizvoda, ki vsebuje gensko spremenjen organizem, semen hibrida na herbicid-od-porne švedske repice (Brassica napus L. oleifera Metzq. MS1Bn x RF1Bn) v promet, v skladu z Direktivo Sveta 90/220/EGS (UL L št. 37 z dne 15. 2. 1996, str. 30) → Odločba 96/158/ES

Sklep Sveta EGS št. 75/365 z dne 16. junija 1975 o ustanovitvi Odbora vi-sokih uradnikov za javno zdravje (UL L št. 167 z dne 30. 6. 1975, str. 19) → Sklep 75/365/EGS

V Uradnem listu EU so naslovi pravnih aktov (pogosto) objavljeni na različne načine in včasih je težko natančno vedeti, katere informacije in kako naj se navajajo pri sklicevanju na določen pravni akt. Zaradi različ-nosti je priporočljivo slediti pravilom iz tega navodila.

Tako je na primer v Uradnem listu Evropske unije objavljeni naslov

Odločba Komisijez dne 6. oktobra 2006 o spremembi Odločbe 2003/858/ES v zvezi

z ozemlji, s katerih je dovoljen uvoz nekaterih vrst živih rib, njihovih iker in zaroda, namenjenih za gojenje v Evropski skupnosti(notifi cirano pod dokumentarno številko C(2006) 4361)

(Besedilo velja za EGP)(2006/680/ES)

treba navajati na naslednji način:

Odločba Komisije z dne 6. oktobra 2006 o spremembi Odločbe 2003/858/ES v zvezi z ozemlji, s katerih je dovoljen uvoz nekaterih vrst živih rib, njihovih iker in zaroda, namenjenih za gojenje v Evropski skupnosti (UL L št. 279 z dne 11. 10. 2006, str. 24; v nadaljnjem besedilu: Odločba 2006/680/ES).

228228



182

Izvajanje uredbe (odločbe, sklepa) in prenos direktive sta v nacionalnem predpisu razvidna iz:– naslova predpisa,– navajanja v 1. členu in– sklicev znotraj besedila.

NaslovNaslov nacionalnega predpisa je prvo mesto, ki uporabnika seznani z informacijo o vsebini predpisa, in temu primerno je potreben tehten premislek o tem, na kakšen način ga s tem seznanimo. Pri izbiri načina navajanja v naslovu (nacionalnega) predpisa je treba upoštevati pred-vsem, ali gre za (nacionalni) predpis, ki je sprejet zaradi izvajanja uredbe (odločbe, sklepa) ali zaradi prenosa direktive, oziroma ali gre za predpis, ki morebiti zajema oboje ali poleg tega v istem predpisu ureja morda tudi vsebino, za katero je pristojna država.

UREDBA (ODLOČBA, SKLEP)

1. Če gre za predpis, ki ureja zgolj izvedbo uredbe, se takrat, ko z njim omo-gočamo izvajanje ene uredbe, odločimo za enega od naslednjih načinov:a) z veliko začetnico navedemo skrajšani naslov EU uredbe, kjer izpusti-

mo njeno številko, organ, ki jo je sprejel, in datum, ko je bila sprejeta, v 1. členu pa navedemo, katero EU uredbo s tem nacionalnim pred-pisom izvajamo,

Uredba o izvajanju Uredbe (ES) o zahtevah v zvezi z zavarovanjem za letalske prevoznike in operaterje

1. členS to uredbo se za izvajanje Uredbe (ES) št. 785/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o zahtevah v zvezi z zavarovanjem za letalske pre-voznike in operaterje (UL L št. 138 z dne 30. 4. 2004, str. 1; v nadaljnjem bese-dilu: Uredba 785/2004/ES) določa najnižja zavarovalna vsota v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe 785/2004/ES, pristojni organi, organizacije in dru-ge pravne osebe, evidence in način obveščanja ter sankcije za kršitve.

(Uredba o izvajanju Uredbe (ES) o zahtevah v zvezi z zavarovanjem za letalske prevoznike in operaterje, Uradni list RS, št. 74/05 in 30/06).

229229

230230

231231

183

b) v primeru dolgih naslovov uredb, katerih navajanje na način iz prejš nje točke bi lahko pomenilo nerazumljive naslove nacionalnih predpisov, v naslovu z malo začetnico navedemo EU uredbo z vse-binsko ustrezno povzetim naslovom uredbe z dodajanjem oznake Skupnosti (»ES«, »EGS«, »Euratom«) v oklepaju, v 1. členu nacionalne-ga predpisa pa navedemo EU uredbo s podrobnejšimi podatki (glej »Elementi navedka v 1. členu«).

Uredba o izvajanju uredbe (ES) o izvajanju direktive o prospektih in razširjanju oglaševanj

1. členS to uredbo se določa pristojni organ v zvezi z izvajanjem Uredbe Komisi-je (ES) št. 809/2004 z dne 29. aprila 2004 o izvajanju Direktive 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta o informacijah, ki jih vsebujejo prospek-ti, in o obliki prospektov, vključitvi informacij s sklicevanjem in objavi teh prospektov in razširjanju oglaševanj (UL L št. 149 z dne 30. 4. 2004, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 809/2004/ES).*

* V skladu z nomotehničnimi pravili popravljen naslov Uredbe o izvajanju Uredbe Komi-sije (ES) št. 809/2004 z dne 29. aprila 2004 o izvajanju Direktive 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta o informacijah, ki jih vsebujejo prospekti, in o obliki prospektov, vključitvi informacij s sklicevanjem in objavi teh prospektov in razširjanju oglaševanj, Uradni list RS, št. 61/05.

2. Če gre za predpis, ki ureja izvedbo več uredb, v naslovu navedemo EU uredbe z vsebinsko ustrezno povzetimi naslovi uredb (z malo začet-nico) z dodajanjem oznake Skupnosti (»ES«, »EGS«, »Euratom«) v oklepa-ju, v 1. členu nacionalnega predpisa pa kronološko navedemo vse tiste EU uredbe, ki v okvir takega opisa v naslovu nacionalnega predpisa sodi-jo, s podrobnejšimi podatki (glej »Elementi navedka v 1. členu«).

232232



184

Uredba o izvajanju uredb (EGS) in uredb (Euratom) o radioaktivnem onesnaženju živil in krme

1. člen

S to uredbo se določajo postopki za izvajanje:– Uredbe Sveta (EURATOM) št. 3954/87 z dne 22. decembra 1987 o najvišji dovoljeni stopnji radioaktivnega onesnaženja živil in krme po jedrski nesre-či ali kateri koli drugi radiološki nevarnosti (UL L št. 371 z dne 30. 12. 1987, str. 11), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (EURATOM) št. 2218/89 z dne 18. julija 1989 o spremembi Uredbe (Euratom) št. 3954/87 o maksimalnih dovoljenih ravneh radioaktivne kontaminacije živil in krme po jedrski ne-sreči ali kakršnikoli drugi radiološki nesreči (UL L št. 211 z dne 22. 7. 1989, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 3954/87/ES),– Uredbe Komisije (EURATOM) št. 944/89 z dne 12. aprila 1989 o določitvi maksimalne dovoljene ravni radioaktivne kontaminacije manj pomembnih živil po jedrski nesreči ali kakršni koli drugi radiološki nesreči (UL L št. 101 z dne 13. 4. 1989, str. 17; v nadaljnjem besedilu: Uredba 944/89/ES),– Uredbe Sveta (EGS) št. 2219/89 z dne 18. julija 1989 o posebnih pogojih za izvoz živil in krme po jedrski nesreči ali kakršni koli drugi radiološki ne-varnosti (UL L št. 211 z dne 22. 7. 1989, str. 4; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2219/89/ES),– Uredbe Sveta (EGS) št. 737/90 z dne 22. marca 1990 o pogojih, ki urejajo uvoz kmetijskih proizvodov, ki izvirajo iz tretjih držav po nesreči v jedrski elektrarni Černobil (UL L št. 82 z dne 29. 3. 1990, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (ES) št. 806/2003 z dne 14. aprila 2003 o prilagoditvi določb glede odborov, ki pomagajo Komisiji pri uresničevanju njenih izvedbenih pooblastil, predvidenih v aktih Sveta, ki se sprejemajo v postopku posve-tovanja (kvalifi cirana večina), Sklepu 1999/468/ES (UL L št. 122 z dne 16. 5. 2003, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 737/90/ES).*

* V skladu z nomotehničnimi pravili popravljen naslov Uredbe o izvajanju uredb Sve-ta (ES) in uredb Komisije (ES) o radioaktivnem onesnaženju živil in krme, Uradni list RS, št. 52/06.

185

DIREKTIVA

Ker je direktiva že po svojem bistvu vrsta predpisa, ki ga je treba v nacio-nalni pravni red ustrezno vsebinsko umestiti in prenesti, temu primerno v naslovu ni treba poudarjati, da nacionalni predpis ureja neko področje v skladu z direktivami. Vsekakor pa je to treba izkazati z navajanjem di-rektiv v (praviloma) 1. členu nacionalnega predpisa.

Pravilnik o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje določenih bolezni živali

1. členTa pravilnik določa minimalne ukrepe za ugotavljanje, preprečevanje in za-tiranje naslednjih bolezni živali: goveja kuga (Pestis bovina – Rinderpest), kuga drobnice (Pestis pecorum), vezikularna bolezen prašičev (Morbus ve-sicularis suum), osepnice ovac in koz (Variola ovina et caprina), vezikularni stomatitis (Stomatitis vesicularis), nalezljiva ohromelost prašičev (Encepha-lomyelitis enzootica suum), vozličasti dermatitis (Dermatitis nodosa) in mrz-lica doline Rift (Hepatitis infectiosa enzootica bovum et ovium), v skladu z Direktivo Sveta 92/119/EGS z dne 17. decembra 1992 o splošnih ukrepih Skupnosti za nadzor nad določenimi živalskimi boleznimi in o posebnih ukrepih v primeru vezikularne bolezni prašičev (UL L št. 62 z dne 15. 3. 1993, str. 29), zadnjič spremenjeno z Direktivo Komisije 2007/10/ES z dne 21. feb-ruarja 2007 o spremembi priloge II k Direktivi Sveta 92/119/EGS o ukrepih, ki jih je treba izvesti na zaščitenem območju po izbruhu vezikularne bolezni prašičev (UL L št. 63 z dne 1. 3. 2007, str. 24), (v nadaljnjem besedilu: Direk-tiva Sveta 92/119/EGS).*

(Pravilnik o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje določenih bolezni živali, Uradni list RS, št. 122/07).


233233



186

RAZLIČNI PREDPISI

Kadar nacionalni predpis neko vsebino ureja deloma z izvajanjem uredbe (odločbe, sklepa), deloma s prenosom direktive, deloma morda z normi-ranjem na podlagi nacionalnega predpisa ali iz državne pristojnosti (npr. v okviru zakona), torej takrat, ko vsebina predpisa izhaja iz več raznovrstnih predpisov, mora izbira naslova seveda odražati vsebino tega predpisa in ne povzemati morebitnih naslovov predpisov, ki jih prenaša, izvaja …

Navajanje v 1. členu

Predpisi, ki so bili sprejeti in objavljeni pred pristopom oziroma pred razveljavitvijo Sklepa o načinu objavljanja določenih predpisov vlade in ministrov v Uradnem listu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 72/00 in 46/04), so bili označeni z oznako »*« in so imeli ustrezno opombo pod črto z navedbo predpisa oziroma predpisov Skupnosti, ki so jih prenašali (vsebinsko povzemali oziroma upoštevali).

V predpisih, sprejetih po 1. maju 2004, in po razveljavitvi Sklepa o nači-nu objavljanja določenih predpisov vlade in ministrov v Uradnem listu Republike Slovenije pa mora posamezni akt splošno napotilo na predpis Skupnosti načeloma vsebovati v 1. členu predpisa.

ELEMENTI NAVEDKA V 1. ČLENU

1. V 1. členu nacionalnega predpisa se naslov predpisa Skupnosti navaja v celoti, navedek pa vsebuje naslednje elemente:– naslov predpisa, kakor je objavljen v Uradnem listu EU,– v oklepaju navedbo vrste in številke Uradnega lista EU, v katerem je bil

predpis objavljen, datum objave in stran objave v Uradnem listu EU,– v oklepaju iz prejšnje alinee za številko strani dodamo podpičje in za

njim, če je to v besedilu nacionalnega predpisa potrebno zaradi skli-cev v besedilu, skrajšano obliko navajanja predpisa »v nadaljnjem besedilu: …«. To se razlikuje pri tistih predpisih Skupnosti, ki so bili spremenjeni oziroma dopolnjeni, kjer je zaradi navajanja predpisa, ki ga je zadnji spremenil oziroma dopolnil, način rahlo drugačen (glej naslednjo točko).

234234

235235

236236

237237

187

Primer uredbe1. člen

Ta pravilnik določa višino veterinarskih pristojbin, način njihovega obraču-navanja in zavezance za plačilo ter pristojbine za zagotavljanje odstranjeva-nje trupel poginulih živali (v nadaljnjem besedilu: VHS) za izvajanje:– Uredbe (ES) 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in za-ščiti živali (UL L št. 165 z dne 30. 4. 2004, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (ES) št. 1791/2006 z dne 20. novembra 2006 o prilagoditvi nekaterih uredb ter odločb in sklepov na področjih prostega pretoka blaga, proste-ga gibanja oseb, prava družb, politike konkurence, kmetijstva (vključno z veterinarsko in fi tosanitarno zakonodajo), prometne politike, obdavčitve, statistike, energetike, okolja, sodelovanja na področjih pravosodja in notra-njih zadev, carinske unije, zunanjih odnosov, skupne zunanje in varnostne politike ter institucij zaradi pristopa Bolgarije in Romunije (UL L št. 363 z dne 20. 12. 2006, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 882/2004/ES), in– Uredbe Komisije (ES) št. 1857/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri državni pomoči za majhna in srednje velika pod-jetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo kmetijskih proizvodov, in o spremembi Uredbe (ES) št. 70/2001 (UL L št. 358 z dne 16. 12. 2006, str. 3; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1857/2006/ES).*

(Pravilnik o pristojbinah na področju veterinarstva, Uradni list RS, št. 10/08).


Primer odločbe1. člen

S tem pravilnikom se urejajo ukrepi v zvezi z aviarno infl uenco zaradi iz-vajanja Odločbe Komisije z dne 19. oktobra 2005 o določitvi ukrepov bi-ološke varnosti za zmanjšanje tveganja prenosa visoko patogene aviarne infl uence, ki jo povzroča virus infl uence A H5N1 s ptic, ki živijo v divjini, na perutnino in druge ptice v ujetništvu ter zagotavljanje sistema zgodnjega odkrivanja na območjih z izrazitim tveganjem (UL L št. 274 z dne 20. 10. 2005, str. 105; v nadaljnjem besedilu: Odločba 2005/734/ES).

(Pravilnik o uvedbi ukrepov v zvezi z aviarno infl uenco, Uradni list RS, št. 4/06, 14/06, 16/06 in 51/06).



188

Primer direktive1. člen

Ta pravilnik določa zahteve in postopke za zagotavljanje sledljivosti človeških tkiv in celic (v nadaljnjem besedilu: tkiva in celice) in materialov, ki prihajajo v stik v tkivi in celicami ter ukrepe, ki jih morata donorski center in ustano-va za tkiva in celice sprejeti za zagotavljanje sledljivosti tkiv in celic v skla-du z Direktivo 2004/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o določitvi standardov kakovosti in varnosti, darovanja, pridobivanja, testiranja, predelave, konzerviranja, shranjevanja in razdeljevanja človeških tkiv in celic (UL L št. 102 z dne 7. 4. 2004, str. 48; v nadaljnjem besedilu: Di-rektiva 2004/23/ES) in Direktivo Komisije 2006/17/ES z dne 8. februarja 2006 o izvajanju Direktive 2004/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekate-rih tehničnih zadevah za darovanje, pridobivanje in testiranje človeških tkiv in celic (UL L št. 38 z dne 9. 2. 2006, str. 40; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/17/ES).

(Pravilnik o sledljivosti človeških tkiv in celic ter izdelkov in materialov, ki prihajajo v stik s tkivi in celicami, Uradni list RS, št. 70/08).

2. Če je bil predpis Skupnosti, ki se izvaja oziroma se prenaša, spreme-njen ali dopolnjen, navedek v 1. členu vsebuje tudi:– besedilo »zadnjič spremenjeno z« in navedbo naslova zadnjega

predpisa, kakor je bil objavljen v Uradnem listu EU, čemur v oklepaju sledijo podatki iz prvega odstavka 1. točke tega naslova.

Primer uredbe1. člen

Ta pravilnik določa poimenovanje mesa v prodaji na drobno, starostne katego-rije, ocenjevanje, označevanje in razvrščanje govejih trupov oziroma polovic (v nadaljnjem besedilu: trupi) na klavni liniji, pogoje za kontrolne organizacije, naloge kontrolorjev ter kriterije za ocenjevanje kontrolorjev za izvajanje:– …;– Uredbe Komisije (EGS) št. 344/91 z dne 13. februarja 1991 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 1186/90 o razširi-tvi obsega lestvice Skupnosti za razvrščanje trupov odraslih govedi (UL L št. 41 z dne 14. 2. 1991, str. 15), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (ES) št. 1215/2003 z dne 7. julija 2003 o spremembi Uredbe (EGS) št. 344/91 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 1186/90 o raz-š iritvi obsega lestvice Skupnosti za razvrščanje trupov odraslih govedi (UL L št. 169 z dne 8. 7. 2003, str. 32), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 344/91/ES);– …

(Pravilnik o razvrščanju in označevanju govejih trupov, Uradni list RS, št. 16/08).

238238

189

Primer direktive

1. členTa pravilnik določa način izvedbe in fi nanciranje rednih uradnih veterinar-skih pregledov (v nadaljnjem besedilu: veterinarski pregledi) na gospo-darstvih, od koder izvirajo živali in živalski proizvodi, namenjeni trgovanju ali prometu v skladu z Direktivo Sveta 90/425/EGS z dne 26. junija 1990 o veterinarskih in zootehničnih pregledih, ki se zaradi vzpostavitve notra-njega trga izvajajo v trgovini znotraj Skupnosti z nekaterimi živimi živalmi in proizvodi (UL L št. 224 z dne 18. 8. 1990, str. 29), zadnjič spremenjeno z Direktivo 2002/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2002 o spremembi direktiv Sveta 90/425/EGS in 92/118/EGS v zvezi z zdravstvenimi zahtevami za stranske živalske proizvode (UL L št. 315 z dne 19. 11. 2002, str. 14), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 90/425/EGS).*

(Pravilnik o izvajanju rednih uradnih veterinarskih pregledov na gospodarstvih, Uradni list RS, št. 23/06 in 57/08).


V večini primerov je ta način sprejemljiv, so pa primeri, kjer se zaradi tovrst-nega načina navajanja v 1. členu (osnovni predpis Skupnosti in njegova zadnja sprememba) izbriše sled za vsemi predpisi Skupnosti, sprejetimi vmes, torej med osnovnim predpisom in njegovo zadnjo spremembo oziroma dopolnitvijo, z vidika notifi kacije in pravilnega prenosa v notra-nji pravni red pa to povzroči težave in največkrat opomin s strani Komi-sije. Namreč, pogosto se zaradi stalnega dopolnjevanja in spreminjanja 1. člena posameznega predpisa nakopičijo predpisi o spremembah in dopolnitvah osnovnega predpisa in pristojni resorni organ želi sprejeti nov predpis. Priprava novega je v takih primerih občutljivo opravilo in zahteva posebno skrbnost, da ne bi posledično prišlo do kršitev določb posamezne direktive, v delu, kjer določa, da »… države članice uveljavi-jo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, naj-kasneje do [datum]. Komisiji nemudoma posredujejo besedilo zadevnih določb in korelacijsko tabelo med zadevnimi določbami in to direktivo. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi …«. To opravilo je veliko lažje, če so vse dotedanje korelacijske tabele za vsako posamezno direk-tivo, vsebovano in preneseno v določen nacionalni predpis, pripravljene

239239



190

pravilno, saj omogočajo pristojnemu resornemu organu pregled nad »vsebnostjo« vseh določb direktive v nacionalnem predpisu oziroma nacionalnih predpisih.

NAVAJANJE VEČ PREDPISOV

Kadar se nacionalni predpis nanaša na več predpisov, naj se ti (v okviru istega odstavka oziroma člena) navajajo kronološko.

Zaradi preglednosti naj se predpisi (če jih je več) navajajo po točkah ali alineah, pri čemer je treba upoštevati, da mora biti tudi napovedni sta-vek oblikovan tako, da besedilo ne sledi točkam ali alineam, ker takega sistema v naši nomotehniki ne poznamo, pač pa ima tako besedilo me-sto pred navajanjem predpisov Skupnosti, torej:

En predpis

Ta pravilnik v skladu z Direktivo (za izvajanje Uredbe, Odločbe) xy ureja (do-loča) …aliTa pravilnik ureja (določa) … v skladu z Direktivo (za izvajanje Uredbe, Od-ločbe) xy.

Več predpisov

Ta pravilnik ureja (določa) … v skladu z (za izvajanje):– Direktivo (Uredbe, Odločbe) xy,– Direktivo (Uredbe, Odločbe) xz in– Direktivo (Uredbe, Odločbe) yz.in neTa pravilnik v skladu z (za izvajanje):– Direktivo (Uredbe, Odločbe) xy,– Direktivo (Uredbe, Odločbe) xz in– Direktivo (Uredbe, Odločbe) yzureja (določa) …

240240

241241

191

Kadar gre za nacionalne predpise, ki predstavljalo t. i. »sistemske«, »krov-ne« predpise, ki izvajajo oziroma prenašajo večje število predpisov Skup-nosti, je zaradi jasnosti in preglednosti dobro izbrati temu primeren način navajanja – npr. po sklopih glede na vrsto predpisov z notranjo kronološko strukturo, lahko v ločenih odstavkih ali celo v ločenih členih, če bi to zagotovilo večjo preglednost, pri čemer ponavadi 1. člen ostane tisti, ki v skladu s splošnimi nomotehničnimi pravili napoveduje vsebino predpisa, zato se predpisi Skupnosti v takem primeru navajajo v 2. in naslednjih členih, kot na primer:

1. členTa zakon ureja …

2. člen(1) Ta zakon vsebinsko povzema naslednje direktive:

1. …;2. …;3. …;4. … in5. …

(2) S tem zakonom se ureja izvajanje naslednjih uredb:1. …;2. …;3. …;4. … in5. …

(3) S tem zakonom se ureja izvajanje naslednjih odločb:1. …;2. … in3. …

242242



192

Sklici znotraj besedila

Ni nujno, da so vsi predpisi Skupnosti, ki jih nacionalni pravni akt pre-naša ali izvaja, navedeni (in okrajšani) v 1. členu – tak poseben člen po-meni predvsem sistematičen pristop, ki že v okviru člena, ki napoveduje vsebino predpisa, uporabniku omogoča tudi seznanitev z osnovnimi informacijami o morebitnih predpisih Skupnosti, v poštev pa pride, ka-dar so predpisi Skupnosti res tista vsebina, s katero se zadevni predpis dejansko ukvarja, sicer so lahko predpisi Skupnosti oziroma njihove po-samezne določbe tudi brez navajanja v 1. členu predmet sklica znotraj besedila predpisa, seveda, kadar imajo taki sklici smisel glede na izbiro načina prenosa.

Primeri sklicev na uredbe

Za potrebe tega zakona se uporabljajo defi nicije iz uredb iz drugega od-stavka 2. člena tega zakona in izrazi, ki imajo naslednji pomen:…12. hišne živali so živali, ki se vzrejajo, redijo ali gojijo za družbo, rekreacijo, varstvo ali pomoč človeku in so določene v Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 998/2003 z dne 26. maja 2003 o zahtevah v zvezi z zdravstve-nim varstvom živali, ki se uporabljajo za netrgovske premike hišnih živali in o spremembi Direktive Sveta 92/65/EGS (UL L št. 146 z dne 13. 6. 2003, str. 1), zadnjič spremenjeni z Uredbo Komisije (ES) št. 245/2007 z dne 8. marca 2007 o spremembi in prilagoditvi Priloge II k Uredbi (ES) št. 998/2003 Evropskega parlamenta in Sveta glede Bolgarije, Romunije in Malezije (UL L št. 73 z dne 13. 3. 2007, str. 9), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 998/2003/ES);…*

(5. člen Zakona o veterinarskih merilih skladnosti, Uradni list RS, št. 93/05).


…(4) Pooblaščena organizacija ugotavlja vsebnost snovi v moštu, vinu in dru-gih proizvodih v skladu s 46. členom Uredbe 1493/1999/ES.…

(24. člen Zakona o vinu, Uradni list RS, št. 105/06).

243243

193

Nosilci živilske dejavnosti, ki s tradicionalnimi metodami sezonsko proizva-jajo mlečne izdelke v mlečno predelovalnih obratih na planinah, morajo iz-polnjevati zahteve iz Uredbe 852/2004/ES, razen zahtev, določenih v 2.(b), 3. in 4. točki I. poglavja Priloge II Uredbe 852/2004/ES, in zahtev, določenih v II. poglavju Priloge II Uredbe 852/2004/ES.*

(3. člen Pravilnika o prilagoditvi določenih higiensko-tehničnih zahtev za mlečno prede-lovalne obrate na planinah).

* Primer še ne objavljenega predpisa.

Primer sklica na direktivo

…(3) V primerih iz prejšnjega odstavka se mejne vrednosti iz prilog II, III, IV in V Direktive 2002/72/ES, zadnjič spremenjene z Direktivo Komisije 2007/19/ES z dne 30. marca 2007 o spremembi Direktive 2002/72/ES o polimernih ma-terialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, in Direktive 85/572/EGS o do-ločitvi seznama modelnih raztopin za preskušanje migracije sestavin poli-mernih materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili (UL L št. 91 z dne 31. 3. 2007, str. 17), ki so izražene v mg/kg, delijo z dogovorjenim faktorjem pretvorbe 6.*

(5. člen Pravilnika o preskušanju izdelkov in snovi, ki prihajajo v stik z živili, Uradni list RS, št. 131/03, 38/06 in 65/08).



195

STVARNO KAZALO(PO ROBNIH ŠTEVILKAH)

A

Abrogacija 110Alinea 20, 241Analogija 85, 86Avtonomnost (načelo) 190

B

Blanketne norme 37, 96Brezosebna oblika 64

C

Citiranje– alinej 20– členov 20– objav predpisa 73, 76, 78, 94– odločb ustavnega sodišča 76– odstavkov 20– prečiščenega besedila 178– točk 20

Č

Čas v predpisih 63, 68Člen 19–23, 73, 172, 240Črtanje– glej »Novela«

D

Datumi v predpisih 78Del 23Denarni zneski 80Derogacija 110– delna 114– direktna 112, 114, 115, 119– indirektna (dejanska) 116– popolna 114Direktiva 189, 194, 198, 207–222, 225–227, 233, 234, 239Doktrina lojalne uporabe 198Dovoljenost 69

E

Enotna identifi kacijska oznaka– EVA 52– EPA 52Euro– glej »Denarni zneski«

G

Generalno pooblastilo 27, 224

H

Harmonizacija 198, 202, 207


196

I

Identifi kacijska številka 51Interpunkcija 84Izjava o skladnosti 210Izjeme v predpisih 70, 71Izvajanje (izvedba) 200, 201, 224– uredb 203–206, 226, 229–232,

234– odločb in sklepov 223, 226, 230,

234Izvršilni predpisi 141–151– izdajanje 145–151– noveliranje 137– pooblastilo za izdajo 49, 145–147,

149– uporaba 44– veljavnost 118– zakonska podlaga 144

K

Kazenske določbe 36–42Konzumiranost predpisa 112Korelacijska tabela 210, 211, 239Kratica 30, 76, 81

M

Mnenje 189

N

Napotilo 220–222– glej »Sklicevanje«, »Navajanje«Naslov 134– predpisa Skupnosti 226, 227, 228,

231, 232, 237– nacionalnega predpisa 229,

230–234

Navajanje 226–243– elementi navedka 237, 238Neposredna učinkovitost – učinek (načelo) 195–199, 209Neposredna uporabnost (načelo) 189, 194, 197, 199, 203, 204, 218, 222, 223Normiranje– abstraktno 5, 14–17, 33, 58, 59, 70– člena 22, 23, 134– eksemplifi kativno 5, 11–13, 33, 62,

70, 82– jezikovno 58– metode 11, 13, 14– načelno 16, 31– novele 125– predpisa 28–30– taksativno 5, 6–10, 33, 70, 82Notifi kacija 209, 210Novela 123–140– črtanje 73, 95, 172– izražanje 73, 74– izvirne določbe 132– izvršilni predpisi 137– nadomeščanje 73– naslov 125, 134– novele 176– prečiščenega besedila 177– prehodne in končne določbe 43,

132, 138, 175– preštevilčevanje, glej

»Preštevilčevanje«– spremembe in dopolnitve 73– struktura 131, 132– še ne veljavnega predpisa 99– ustava 140– začetek veljavnosti 107, 132

197

Stvarno kazalo

O

Objava predpisa 76, 98–101Obveznosti– glej »Zapovedi in prepovedi«Obvezno tolmačenje 127Oddelek 23Odločba 189, 199, 218, 220, 223, 225–227, 229, 234Odsek 23Odstavek 20, 73, 74, 79, 174, 240Okrajšava 81Osrednji (centralni) del predpisa 33, 34Označevanje strukturnih delov predpisa 20

P

Pasiv 64Pododdelek 23Podzakonski akti– glej »Izvršilni predpisi«Poglavje 23Pojasnilni dodatki 56, 62, 68Pooblastilne določbe 35, 49Popravek 181–187Posebne določbe 35Pravna podlaga 27, 144, 224, 225Pravna terminologija 55, 72Pravni red EU 188–190, 192, 194, 202, 203Pravni standard 61Preambula 26Prečiščeno besedilo 128, 166–180– citiranje 178– neuradno prečiščeno besedilo

zakona 166, 169, 180– novele 177– objava 178, 180

– podzakonskega predpisa 180– prehodne in končne določbe 175,

176– uradno prečiščeno besedilo

zakona 127, 132, 166, 167, 168–172, 176–178

– zakona 35Prečiščevanje zakonodaje 127, 136Prehodne in končne določbe 43–50– novela 132, 138– posebne določbe 35– prečiščeno besedilo 175, 176– razveljavitev 120– retroaktivnost 157Prekrški 39–42Prenos 200, 201, 224, 226, 235– direktiv 198, 207–222, 229, 230,

233, 234Preštevilčevanje 95, 172, 174Priloga 73Primarna zakonodaja 188Primarnost (načelo) 191–193, 203Priporočilo 189Pristopne pogodbe 188Promulgacija 26

R

Raba časa 63Razveljavitev 76, 95, 132, 133, 174, 177– glej »Abrogacija«, »Derogacija«,

»Veljavnost«– z odločbo ustavnega sodišča 133Retroaktivnost 132, 152–165– navidezna (neprava) 160, 161– prava 159– v kazenskem pravu 159– zaradi odločbe ustavnega sodišča

164


198

S

Sekundarna zakonodaja 189Singularni predpisi 8, 12Sklep 218, 223, 225–227, 229, 234Sklicevanje 85–96– drseče 86, 89, 94– glej »Analogija«– na blanketne norme 96– na standarde 96– na strukturne enote predpisa 20– na tuje pravo 90–93– togo 86, 94– v prehodnih in končnih določbah

novele 138– pri izvajanju in prenašanju

predpisov Skupnosti 209, 210, 215, 221, 222, 226–243

Sodišče Evropskih skupnosti 190–192, 199Specialno pooblastilo 27, 224Splošne določbe 31Spol v predpisih 75Spremembe in dopolnitve pravnih predpisov 73– glej »Novela«Standardni izrazi 60, 73Stranska kazenska zakonodaja 9, 38Strukturne enote (deli) predpisa

19–23

Š

Števila v predpisih 79

T

Temeljna načela pravnega reda EU 190, 191, 194, 195

Temeljne določbe 31Točka 20, 241Tujke 55, 65

U

Uporaba– drugega predpisa 114– neveljavnega predpisa 109– predpisa 44– tujega prava 90, 91– začetek uporabe 46, 50, 106Uradni list EU 226, 228, 237, 238Uredba 189, 197, 203–206, 218, 220, 222, 223, 225–227, 231, 232, 234Uskladitev predpisov 47, 48Ustanovitvene pogodbe 188Uveljavitvena določba 132, 133– glej »Vacatio legis«Uvodni del predpisa 31, 32, 33, 34

V

Vacatio legis 22, 79, 99–106, 132, 133Veljavnost 97–122– formalno prenehanje veljavnosti

112, 113, glej »Derogacija«– glej »Razveljavitev«– neformalno (dejansko) prenehanje

veljavnosti 112, 113, glej »Konzumiranost predpisa«

– odmiranje (obsoletnost) predpisov 117

– prenehanje veljavnosti 110–122– začetek veljavnosti 46, 50, 98–109,

115, 132Vezniki 82, 83


Izdajatelj: Služba vlade Republike Slovenije za zakonodajo

Zanj: dr. Janez Pogorelec

Založilo: Javno podjetje Uradni list Republike Slo ve nije, d. o. o.,Slovenska cesta 9, Ljubljana

Za založbo: mag. Špela Munih Stanič

Odgovorna urednica: Metka Erbida - Golob

Oblikovanje naslovnice: Robert Ravšl v sodelovanju z Matejo Tamaro Fajs in Katjo Božič

Notranja oprema in priprava za tisk: Javno podjetje Uradni list Republike Slo ve nije, d. o. o.,

Slovenska cesta 9, Ljubljana

Naklada: 600 izvodov

Tisk: Formatisk , d. o. o.

oktober 2008

V ceni knjige je obračunan DDV.

Cena: 28 €

Nomotehnične smernice

Documents

Transcript of Nomotehnične smernice