ŠentRUPERT · 2017. 7. 4. · ŠentRUPERT LETO: XVII. / 1 • POMLAD 2015 • Glasilo izhaja...

ŠentRUPERTLETO: XVII. / 1 • POMLAD 2015 • Glasilo izhaja štirikrat letno • Za občane Občine Šentrupert brezplačno

Glasilo Občine Šentrupert

RAZVOjnO nAjbOLj PRODORnA ObčInA SLOVEnIjE V LETU 2015 jE ŠEnTRUPERTNagrado Zlati kamen 2015 za razvojno najbolj prodorno občino Slovenije je na srečanju občin in županov Slovenije na Bledu prejela Občina Šentrupert. Nagrado sta županu Rupertu Goletu predala predsednik Vlade RS dr. Miro Cerar in Miha Ješe, župan Občine Škofja Loka, lanske prejemnice priznanja.

»Sledimo principu zdrave kmečke pameti,« je med drugim po prejemu nagrade dejal župan Občine Šentrupert Rupert Gole. »Zlati kamen je zagotovo priznanje za vse naše dosedanje delo in je tudi dokaz, da smo na pravi poti, da so projekti, ki smo jih realizirali, cenjeni in spoštovani kot primer dobre prakse. Ves čas zasledujemo cilj energetske neodvi-snosti, ki jo bomo – tako upam – dose-gli še pred letom 2020. Verjamem, da je energetska samozadostnost možna, in prepričan sem, da to priznanje ni zadnje, ki smo ga prejeli. Prepričan sem tudi to, da bi se lahko cela Slovenija razvijala bi-stveno bolj v smislu energetske in tudi ostale samooskrbe in na ta način čim več denarja zadržala doma,“ je o nagra-di Zlati kamen še povedal župan Občine Šentrupert Rupert Gole.

Šentrupert je tudi zmagovalna občina v regiji osrednje in jugovzhodne Slove-nije, regijska priznanja pa so prejele še občine Šempeter-Vrtojba, Slovenske Konjice in Ljutomer.

»Šentrupert si zasluži nagrado zaradi inovativnosti svojih projektov in pristo-pov. Zasluži si jo zaradi vztrajnosti in doslednosti, s katero razvija svoj model energetske samooskrbe. Energija Šent-ruperta ni energija lesnih sekancev. Je energija vizije občinske politike in pre-bivalcev. S to energijo se je občina, ki jo komajda najdemo na zemljevidu Slo-venije, umestila na svetovni zemljevid maloštevilnih energetsko samostojnih skupnosti. V tem je nauk za celo drža-

vo. Ne izhajajmo iz povprečnosti, am-pak gradimo z energijo vizije,« je med drugim v utemeljitvi povedal predsed-nik strokovnega sveta raziskave Zlati kamen prof. dr. Andrej Černe o občini, ki je lani na svetovni konferenci o ener-getski samooskrbi v nemškem Kasslu prejela znak 100-odstotne energetsko samozadostne občine. Občina Šentru-pert namreč dosledno uresničuje am-biciozno razvojno vizijo in se razvija v smeri prve energetsko samozadostne občine v Sloveniji.

Prenos najboljših praks med lokalni-mi skupnostmi in s tem dvig kakovosti življenja je glavni cilj projekta Zlati ka-men. V ta namen je razvita ISSO razi-skava za sistematično primerjavo lokal-

nih skupnosti, v katero je vključenih 51 ključnih indikatorjev razvojne uspešno-sti z osmih področij: demografija, učin-kovitost, gospodarstvo, trg dela, izobra-ževanje, življenjski standard, socialna kohezija s politično kulturo in okolje. Dodatna kvalitativna analiza vključuje analizo strategije, odprtosti občine ter vključenosti občanov v odločanje in aktivnosti. Kazalniki ne merijo le sta-nja, ampak tudi aktivnosti in dinamiko sprememb skozi leta, s čimer se izkazuje razvojni napredek občine.

Občina Šentrupert je lani prejela tudi priznanje za energetsko najbolj učinko-vito občino En.občina 2014, že drugič po letu 2012.

n Petra Krnc

2

pomlad 2015 DOGAjAnjA V ObčInI

Spoštovane občanke, spoštovani občani,zima se očitno poslavlja, saj so dnevi vse daljši in sončni. Ne-

kaj snega nam je nasula, ni pa pretiravala, kar je dobro tudi za občinske proračune.

Politično in športno dogajanje je pestro. Za športnike lahko mirno zatrdimo, da so dejansko ponos naše države, saj dosegajo odlične rezultate in s tem delajo izjemno promocijo. Na politično dogajanje na nivoju države pa ne moremo biti ravno ponosni. Vsakodnevno reševanje afer, škandalov in ministrov ni ravno vzdušje, v katerem bi lahko vlada produktivno delala na proce-sih, ki naj bi popeljali Slovenijo v boljše čase. Tudi na lokalnem nivoju čutimo, da vladi zmanjkuje časa, da bi se lahko bolj resno lotila vseh aktivnosti, ki bi pomenile razbremenitev občin in da ne bo ostalo zgolj pri ukrepu zmanjševanja glavarine, kar počne sedaj. Zmanjševanje sredstev občinam pomeni manj projektov, še težje čase za tisti del gospodarstva, ki je vezan na investicijske projekte občin in posledično tudi manj denarja v državni blagaj-ni, ki se sicer zbere preko DDV-ja.

Pomlad je vedno tudi čas, ko se pričnejo dela na prostem, sa-jenje in sejanje, da bo v jeseni kaj pobrati. Tako nekako vidim tudi to prvo leto tretjega mandata. Dobro se moramo pripraviti, da bomo lahko črpali evropska sredstva, ki bodo sicer na voljo šele v naslednjem letu, saj štart finančne perspektive 2014 – 2020 kasni. Na regijskem razvojnem svetu smo pred kratkem potrdi-li Regijske razvojne projekte, v katerih bo tudi naša občina, ter gospodarstvo kandidiralo na nepovratna sredstva. Eden izmed pomembnejših regijskih projektov je tudi skupni projekt vseh treh občin Mirnske doline, ovrednoten na 5,6 milijona evrov. Občina Šentrupert znotraj projekta predstavlja delež dobra 2,4 milijona evrov, od tega dobrega 1,8 milijona evrov kot nepo-vratna sredstva. Črpanje denarja je predvideno sukcesivno od leta 2016 naprej. Gre za sredstva, ki so namenjena urejanju jedra Šentruperta s pripadajočo komunalno infrastrukturo. Zavedam se, da je Šentrupert trenutno v slabem stanju, pogoji za pričetek aktivnosti pa bodo letos izpolnjeni.

Kot podlaga za ureditev jedra Šentruperta poteka priprava Občinskega podrobnega prostorskega načrta, ki bo kmalu v javni razgrnitvi. Priprava prostorske dokumentacije – žal - v naši državi vzame izjemno veliko časa, kar je marsikdaj velika cokla razvoju. Da bo Šentrupert dobil končni prostorski do-kument (OPPN), je bilo potrebno prej sprejeti Občinski pro-storski načrt (OPN), za kar je bilo treba pet let. Skupaj s spre-jemanjem OPPN-ja torej kar sedem let. Župani ministrstvo in vlado večkrat opozarjamo, da je zakonodaja na tem področju prenormirana in tako na tem področju zagotovo izgubljamo konkurenčnost pred drugimi državami.

Občina Šentrupert je pred kratkim prejela nagrado Zlati ka-men. Seveda sem nagrade vesel skupaj z vsemi, ki so ustvarjali projekte, prepoznane kot dobre primere, ki si zaslužijo prizna-nje. Na drugi strani pa takšne nagrade vedno s sabo prinašajo tudi različna mnenja in poglede ter veliko odgovornost za delo v prihodnje. Veliko je potrebno še postoriti v naši občini, da bomo lahko vsi zadovoljni. Skupaj s sodelavci in z občinskim svetom bomo naredili vse, da bo temu res tako. Kljub temu pa smo Šentruperčani lahko ponosni na prehojeno pot. Po osmih letih samostojnosti imamo kaj pokazati. Ponosni smo lahko tudi na to, da je televizija CNN Deželo kozolcev uvrstila na se-

znam desetih razlogov, zakaj je vredno obiskati Slovenijo, in to moramo znati izkoristiti v naš prid.

V prihodnjih letih bo potrebno sredstva usmerjati v izgradnjo manjkajoče komunalne infrastrukture, obstoječo pa marsikje temeljito obnoviti. Lotili smo se tudi vodovodnega omrežja »Kamnje«, kjer se načrtuje nova vrtina, da bomo lahko zago-tavljali boljšo kvaliteto vode. Predlog rešitev bomo v kratkem predstavili občanom.

V delu Šentruperta (Poštanje) se v teh dneh zaključuje izgrad-nja čistilne naprave. Načrti za kanalizacijski sistem Šentrupert so pripravljeni in bodo ravno tako v mesecu dni predstavljeni prebivalcem Šentruperta. Vabljeni v čim večjem številu, da raz-rešimo čim več vprašanj.

Trudimo se tudi, da bi država našla potrebna sredstva za re-konstrukcijo ceste Slovenska vas - Šentrupert, ki meče zelo sla-bo luč, saj je to glavna vpadnica v naš kraj. Upam, da bo letos res objavljen razpis za izbor izvajalca, kot je bilo na zadnjem sestanku na DRSC-ju obljubljeno, in bi vsaj v naslednjem letu to rekonstrukcijo lahko izvedli.

Skratka, pomlad prihaja, potrebno je zavihati rokave ter se lotiti dela, da bomo lahko v jeseni obirali sadove. Želim vam veliko lepih in sončnih pomladnih dni.

n Rupert Gole, župan

Županov uvodnik

3

ŠentRUPERTDOGAjAnjA V ObčInI

Dogajanja v občini

ObčInSKI SVET ObčInE ŠEnTRUPERT

RAZPISI ObčInE ŠEnTRUPERT V LETU 2015

3. redna seja - 11. februarja 2015Občinski svet se je v letos prvič sestal na

3. redni seji. Na njej je opravil splošno raz-pravo o predlogu proračuna za letošnje in prihodnje leto. Občinski svet je ocenil, da je predlog proračuna primeren za pripravo končnega predloga za drugo obravnavo, ki jo bo občinski svet opravil na prihodnji seji in s tem sprejel proračun Občine Šent-rupert za letošnje in predvidoma tudi za prihodnje leto.

Svetniki so obravnavali in v prvi obrav-navi tudi potrdili odloka o občinskem po-drobnem prostorskem načrtu (OPPN) za novo stanovanjsko sosesko in kamnolom Draga. OPPN za novo stanovanjsko so-sesko vključuje urbanistično oblikovanje zemljišč za gradnjo, cesto z infrastruktu-

ro, dostope do objektov, parka z otroškimi igrali in elemente za zakoličenje novih par-cel. OPPN za urejanje kamnoloma Draga pa opredeljuje skoraj 30 tisoč kvadratnih metrov veliko zemljišče na severnem delu naselja Draga ob lokalni cesti, ki je v občin-skem prostorskem načrtu opredeljeno kot površina nadzemnega pridobivalnega pro-stora za izkoriščanje mineralnih surovin in proizvodne dejavnosti, povezane z mine-ralnimi surovinami ter gradbeništvom.

Občinski svet je na 3. redni seji sprejel še sklep o sprejemu Elaborata o oblikova-nju cen izvajanja obvezne občinske gospo-darske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode na delu območja zaporov Dob, kjer je bila v lanskem letu zgrajena čistilna naprava.

Cena storitve gospodarske javne službe odvajanja komunalne in padavinske odpa-dne vode na obravnavanem območju znaša 0,2622 EUR/m3, cena storitve čiščenja ko-munalnih in padavinskih odpadnih voda pa znaša 0,5708 EUR/m3. Sklep o sprejemu navedenega elaborata o oblikovanju cen je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 10, dne 16. februarja 2015.

Ob koncu seje je župan svetnike seznanil še s potekom ostalih aktivnosti in projek-tov, ki jih izvaja Občina Šentrupert.

Zapisniki posameznih sej občinskega sveta so po potrditvi objavljeni na sple-tnih straneh Občine Šentrupert, www.sentrupert.si.

n Mateja Jazbec, direktorica občinske uprave

Tudi v letu 2015 bo Občina Šentrupert razpisala sredstva za sofinanciranje raz-ličnih programov. Podlaga za razpise je proračun Občine, ki ga bo občinski svet sprejel predvidoma ob koncu marca. V letu 2015 so predvidena sredstva za sofinanci-ranje programov športa, javnih kulturnih programov in projektov, turističnih prire-ditev ter programov, ki niso predmet dru-gih razpisov in o njihovem sofinanciranju odloči župan.

Obvestilo glede zamika pri objavi jav-nega razpisa za dodeljevanje sredstev za ohranjanje in spodbujanje razvoja kmetijstva in podeželja

Letos so predvidena tudi določena sred-stva za dodeljevanje pomoči za ohranja-nje in spodbujanje razvoja kmetijstva in podeželja v Občini Šentrupert, vendar bo razpis za te ukrepe objavljen predvidoma v jeseni. Podlaga za dodeljevanje pomoči občin za ohranjanje in razvoj kmetijstva in podeželja so namreč nova, revidirana in posodobljena pravila EU (uredba Ko-misije in Smernice Evropske komisije), po katerih lahko države članice EU podpirajo

kmetijstvo, gozdarstvo in podeželje v skla-du s pravili EU o državni pomoči. Pravne podlage pa še niso potrjene na ustreznih organih odločanja, zato tudi nismo mogli pripraviti novega pravilnika Občine Šent-rupert o dodeljevanju pomoči za ohra-njanje in spodbujanje razvoja kmetijstva za novo programsko obdobje od 2015 do 2020, ki je podlaga za javni razpis.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je na pobudo Združenja občin Slovenije oblikovalo delovno skupino, ki bo pripravila osnutek pravilnika o dode-ljevanju pomoči za ohranjanje in razvoj kmetijstva in podeželja. Na podlagi tega osnutka bomo tudi na Občini Šentrupert pripravili nov pravilnik, ki ga bo obrav-naval in sprejel občinski svet, poleg tega pa ga bo potrebno še prej priglasiti na ustrezna ministrstva, ki urejajo državne pomoči na področju kmetijstva, gozdar-stva in podeželja. Nov pravilnik bo tako podlaga za dodeljevanje sredstev občine za ukrepe ohranjanja in spodbujanja razvoja kmetijstva in podeželja v novem program-skem obdobju.

Pri razpisu za dodeljevanje finančnih sredstev za ohranjanje in spodbujanje raz-

voja kmetijstva in podeželja gre za ukrepe državnih pomoči, ki upoštevajo spodbuje-valni učinek, kar pomeni, da je potrebno najprej kandidirati na javnem razpisu in dobiti sklep ali odločbo o odobritvi sred-stev ter šele nato zadevo realizirati. Gle-de na to, da bo letos prišlo do zamika pri objavi razpisa, vas naprošamo, da aktiv-nosti, ki bodo predmet prijave na ome-njeni razpis, načrtujete z zamikom - v jesenskem času. Poudarjam, za ukrepe, kot so naložbe v kmetijska gospodarstva in zagotavljanje tehnične pomoči kme-tijskemu sektorju, so upravičeni stroški sofinanciranja tistih aktivnosti, ki še niso bile izvedene pred sklepom o odobritvi sredstev.

Tudi letos vas bomo o javnih razpisih Občine Šentrupert obvestili v Obveščeval-cu, ki bo objavljen predvidoma v začetku aprila 2015 in bo dostavljen v vsa gospo-dinjstva Občine Šentrupert. Prav tako bodo vsi razpisi in prijavni obrazci dose-gljivi na spletni strani Občine Šentrupert, www.sentrupert.si.

n Mateja Jazbec, direktorica občinske uprave

4


MEDObčInSKO REDARSTVO PRIčELO DELATI

Medobčinski inšpektorat in redarstvo sta prejela več klicev občanov o prekoračenih hitrostih, ki se najpogosteje nanašajo na naselja. Prav tako nas občani tudi opozarjajo o nevarnih od-sekih, o nepreglednosti zaradi živih mej oz. o drugih posegih na cestah in ob njih.

Če tudi Vi menite, da prihaja na določenem cestnem odseku do težav zaradi prekoračene hitrosti ali zaradi drugih nepravilnosti, ki ovirajo ali ogrožajo promet, nam to lahko povsem anonimno

sporočite preko povezave, objavljene na spletni strani občine, ne-posredno na telefon (07) 34 98 267 ali preko elektronske pošte: [email protected].

Vsak Vaš predlog bomo skrbno pretehtali in v okviru naših pristojnosti tudi odreagirali.

Skupaj zagotovimo varnost v cestnem prometu!

n Medobčinski inšpektorat in redarstvo

DOGAjAnjA V DRUŠTVIH

DPŽD Šentruperske Šmar-nice nismo počivale niti v je-seni, saj smo že v septembru gostile poroko, ki se je odvijala pod kozolci. Vsi udeleženci so bili zelo zadovoljni, še pose-bej se nam je zahvalil nevestin oče, ki je pogostitev tudi naro-čil. V oktobru smo pripravile pogostitev za novinarje, ki so imeli novinarsko konferenco za Festival Marmelada 2014; s palačinkami smo sodelovale na Festivalu Marmelada 2014. 10. decembra 2014 smo imele uradno odprtje prenovljenih prostorov v hiši Društva upo-

kojencev Šentrupert. Odprla sta jih župan Rupert Gole in predsednica društva Leopol-dina Starič, povabile smo UO DU Šentrupert, članice naše-ga društva in donatorje, ki so nam pomagali pri izidu naše knjige. Tedaj smo predstavile našo knjigo receptov »Domače dobrote in drugi izdelki«. Knji-go je mogoče kupiti v našem društvu ali pri Ireni Ribič in Leopoldini Starič. V knjigi, na katero smo zelo ponosne, pred-stavljamo preizkušene recepte. Ob tej priliki se želimo zahvaliti vsem, ki so nam finančno omo-

V okviru skupne občinske uprave, ki iz-vaja za občine Mirnsko-Temeniške doline naloge inšpekcije in redarstva, je z mese-cem februarjem pričelo delovati medob-činsko redarstvo. Naloge medobčinskega redarstva so usmerjene zlasti v prepreče-vanje nepravilnosti na področju cestnega prometa, javnega reda in miru, varstva okolja, občinskih cest ter naravne in kul-turne dediščine.

In kakšne so pristojnosti občinskega redarja? Občinski redar ima pri svojem delu naslednja pooblastila: opozorilo, ustna odredba, ugotavljanje istovetnosti, varnostni pregled osebe, zaseg predmetov, zadržanje storilca prekrška in kaznivega dejanja, uporaba fizične sile, uporaba pri-silnih sredstev.

Cilj delovanja redarstva bo vsekakor de-lovati v preventivnem duhu in prispevati v

sodelovanju s policijo, sveti za preventivo in z vzgojo v cestnem prometu, z upravljav-ci in vzdrževalci cest k čim večji stopnji javne varnosti za vse občane.

Občani lahko podajo svoje pobude ali posredujejo svoje težave redarski službi v času uradnih ur organa ali na tel. št. (07) 34 98 267 ali preko elektronske pošte: [email protected] Medobčinski inšpektorat in redarstvo

ObčAnI LAHKO PREDLAGAjO KRITIčnE TOčKE ZA nADZOR PROMETA TER UREDITEV STAnjA cESTnIH ODSEKOV

PRIDnE KOT MRAVLjIcE, TO SMO ME, ŠMARnIcEgočili izid knjige. Še posebej se zahvaljujemo Občini Šentru-pert in Povše Metal-u Šentru-pert. V decembru smo gostile udeležence srečanja pevskih zborov v OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert. 1. marca 2015 smo imele občni zbor društva, na katerem smo potrdile finančno poročilo društva za leto 2014 in sprejele program dela za leto 2015. Tudi letos se bomo ude-leževale raznih prireditev; prva je že za nami - Gregorjev sejem na Veseli Gori. Čaka nas pestro leto 2015.

n Irena Ribič

5


DELO KRAjEVnE ORGAnIZAcIjE RK ŠEnTRUPERT

Predstavniki KORK Šentrupert vsako leto ob božično-novoletnih praznikih obiščejo svoje občane, ki bivajo po domovih starejših občanov ter varovance Varstveno delovnega centra v Trebnjem. Prostovoljcem so se ob obisku (v de-cembru 2014) pridružili tudi župan Rupert Gole, župnik Jaka Trček ter pred-stavniki Društva upokojencev. Nekaj utrinkov z obiska v DSO in VDC Trebnje:

19. januarja 2015 je častitljivih 91 let praznovala gospa Jožefa ANDERLIČ z Ravnika. Predstavniki Krajevne organizacije RK Šentrupert so jo na ta dan obiskali, ji voščili ter z njo poklepetali o vseh aktualnih dogajanjih v občini. Ob slovesu smo ji še enkrat tudi v imenu župana zaželeli vse lepo, predvsem pa zdavja.

Foto Ruža Brcar

nAŠI 90- LETnIKI SO PRAZnOVALI

2. marca 2015 je 91. rojstni dan praznovala Ivana PUAČ iz Pre-lesja. Tudi njo so na ta dan obiskali prostovoljci KORK Šentrupert ter ji v krajšem druženju in klepetu zaželeli vse lepo, predvsem zdravja. Prenesli smo ji tudi pozdrave gospoda župana, ki je bil službeno zadržan.

Foto Ruža Brcar

bOŽIčnO-nOVOLETnO VOŠčILO VAROVAncEV

Viki Uhan in Vera Gregorčič

Anica pri izdelavi voščilnic

Bojan pri izdelavi voščilnic

6


Prostovoljci KORK Šentrupert smo na rednem letnem ses-tanku v mesecu marcu potrdili Program aktivnosti in dela KORK za leto 2015.

Tako smo 8. marca, ob dnevu žena, obiskali vse občanke, stare 80 in več let, ter vse svoje varovanke po domovih starejših občanov. Ob voščilu smo jim izročili tudi rožico.

V nedeljo, 26. aprila 2015, bomo izvedli tradicionalno sre-čanje vseh občanov, starih nad 70 let. Ob 14. uri bo sveta maša, ob 15. uri pa srečanje s krajšim kulturnim programom in po-gostitvijo v Hiši vina Frelih.

V nedeljo, 7. junija 2015, in 5. decembra 2015 med 8. in 11. uro bomo v Deželi kozolcev izvedli brezplačne meritve krvnega tlaka, krvnega sladkorja in holesterola.

V nedeljo, 27. septembra, bomo izvedli že tretji spominski pohod od Lukovka do Šentruperta.

V nedeljo, 17. oktobra, ob svetovnem dnevu hrane, se bomo vključili v akcijo DROBTINICA. Zbrani denar bomo v celoti namenili šolskemu skladu OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert kot pomoč učencem iz socialno ogroženih družin pri plačilu šolske prehrane.

V decembru bomo ob božično-novoletnih praznikih obi-skali vse občane, stare nad 75 let, ter svoje občane, ki bivajo po domovih starejših občanov. Ob voščilu jim bomo izročili tudi skromno darilo.

Med letom bomo skupaj z županom obiskali vse občane, stare 90 in več let, občanom, ki bodo v tem letu praznovali okrogle rojstne dneve, pa poslali voščilnice.

Ravno tako se bomo ob smrti občanov od njih poslovili s paketom sveč.

Te dni vas bodo obiskali prostovoljci KORK, ki bodo pobira-li članarino KORK v višini 5 EUR. Ponovno poudarjamo, da zbrana članarina v celoti ostane naši KORK in jo namenimo za omenjene aktivnosti.

ObVESTILO ObčAnOM

KRVODAjALSKE AKcIjERdeči križ Slovenije - Območno združenje Trebnje bo

tudi letos organiziralo krvodajalske akcije.Kri lahko darujete: 4. in 5. maja 2015 ter 31. avgusta

od 7. do 14. ure v restavraciji „Galaksija „ v Trebnjem, 1. septembra v KD Mokronog ter 2. septembra v Hiši vina Frelih v Šentrupertu med 7. in 12. uro.

n Ruža Brcar, predsednica KORK Šentrupert

Ljudske pesmi so nastale spontano in improvizirano, se spreminjajo in hkrati ohranjajo sestavine iz preteklosti. Vsaka ljudska pesem ima melodijo. Navadno se ohranjajo in prenašajo samo s petjem po spominu kot ustno izročilo.

Če zapojemo pesem iz dote svojih star-šev, v narečju, potem pojemo ljudsko pesem. Ljudska pesem nima napisanih not niti besedil. Ohranila se je z ljudskim izročilom.

V soboto, 13. decembra 2014, se je v galeriji OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert odvijal že 9. koncert ljudskih pevcev in godcev. Nastopili so pevci iz vseh koncev Slovenije. Pobudniki tega večera so bili domačini Vaški pevci, katerih petje se do-takne srca poslušalcev.

Skupina Vaški pevci je bila ustanovljena leta 2005 in šteje 6 članov. Med njihovim obstojem so izgubili že tri pevce; najprej se jim je pridružil Primož Jaki, v zadnjem času pa so pridobili še dva nova člana; to sta Darko Štamcar in Jure Bizjak. Do sedaj so nastopili na različnih prireditvah ljud-skih pevcev po vsej Sloveniji. Udeležujejo se območnih in regijskih srečanj pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž. V decembru 2014 so posneli novo zgoščen-ko, ki je posvečena preminulima pevcema

9. SREčAnjE LjUDSKIH PEVcEV In GODcEV V ŠEnTRUPERTUPoldetu Grebencu in Janezu Kovaču.

Obiskovalci tradicionalnega koncerta ljudskih pevcev in godcev v Šentrupertu so bili priča pestrim vokalnim skupinam, med njimi so bili Fantje z vasi iz Škocjana, Ljudske pevke Šmarjetke, Ljudski pevci iz Boštanja, Ljudski pevci s Trebelnega, sek-cija harmonikarjev Trebelno, skupina Go-rički Lajkoši iz Zgornjih Petrovcev, Ljudski pevci iz Tepanja, Bučenski ramplači, har-

monikarji Društva Mavrica ter organiza-torji večera, Vaški pevci.

Na prireditvi je kot recitator KD Šentru-pert nastopil domačin Peter Kurent, ki je recitiral pesem O, Vrba, poleg njega se je v tej vlogi znašla tudi recitatorka in mo-deratorka večera Lea Sluga, ki je recitirala svojo pesem Tebi.

»Kdor poje rad, ostaja mlad.«n Lea Sluga

7


V soboto, 24. januarja, smo imeli po-letovci organiziran prvi izlet v letu 2015. Pripravil ga je naš mladi vodnik Martin Železnik. Zanimalo nas je, kako piha burja na Primorskem. Naš cilj je bil Vremščica, hrib v bližini Divače, 27 m višji od tisočaka. Izhodišče poti je bilo v Senožečah, malem kraju med Razdrtim in Divačo. Pot na vrh Vremščice je bila dobro označena. Vodila nas je po gozdnih poteh; na začetku je bila precej blatna, zato smo se kar razveselili, ko smo zapustili gozd ter se povzpeli že tako visoko, da so nas pozdravila pobeljena po-bočja. Seveda je bila tudi burja bolj ostra in temperature nižje, toda to nas ni oviralo. Skrenili smo celo z markirane poti in z bli-žnjega vrha Slatna uživali v razgledih proti morju, našim Julijcem ter italijanskim Do-lomitom. Še dobra urica in pol hoje in že smo bili na vrhu. Burja kar ni hotela pone-hati, zato smo poiskali zavetje v bližnji cer-kvici sv. Urbana; za cerkvico smo odkrili zidano zavetišče, namenjeno pastirjem in planincem. Po kratkem okrepčilu nas je čakal še sestop. Vračali smo se mimo vrha Vremščice proti hribu Strmec in do vasice Gabrče. Pot je bila bistveno manj blatna, saj smo večinoma hodili po kolovozu, zadnji del pa tudi po makadamski cesti.

Februarski izlet, ki smo ga najprej na-črtovali v soboto, 21., smo na željo upo-kojencev zaradi njihovega občnega zbora prestavili na nedeljo. Tokrat se slabemu vremenu res nismo mogli izogniti. Že zju-traj je deževalo in tudi obeti, da bo mogoče visoko na Štajerskem, kamor smo bili na-

PLAnIncI TUDI LETOS nE POčIVAMOmenjeni, kaj drugače. V Celju smo pobrali našega vodnika Marjana Kobava ter nekaj njegovih prijateljev in se odpeljali mimo Maribora proti Dravogradu vse do zaselka Spodnji Slemen. Tu je bil naš začetek poti. Markacije so nas vodile po makadamski cesti v strm klanec, nato pa po razgle-dnem travnatem grebenu vse do gozdnega kolovoza, kjer je speljana večina poti. Do planinske koče smo potrebovali skoraj tri ure in vseskozi je deževalo, vendar smo se vseeno potrudili in se povzpeli do Žavcar-jevega vrha (915 m n. v.). Zadnji del poti je bil snežen in se je sneg tudi vedno bolj me-šal med dežjem. Vrh je bilo vredno doseči, pa ne zaradi razgleda, ampak zaradi čudo-vitega smrekovega gozda. Toplo okrepči-lo smo si potem privoščili kar v planinski koči pod Žavcarjevim vrhom in se potem spustili po krajši poti v dolino. Zadnji del poti smo jo ubrali kar po asfaltu, saj dež ni in ni hotel prenehati.

Zadnji petek v februarju smo imeli pla-ninci svoj redni letni občni zbor. Pregle-dali smo dogajanja v preteklem letu: poleg vodnikov, ki so kljub neugodnemu letu glede vremenskih razmer izpeljali kar 11 društvenih izletov ter poskrbeli za nove plezalne ter kolesarske podvige, so bili de-javni tudi naravovarstveniki in markacisti na čistilnih in izobraževalnih akcijah, izpe-ljali smo tradicionalni pohod po Steklaso-vi poti s podporo našega župana. Trudili smo se, da smo naše društvene dejavnosti predstavili preko spletih in drugih medi-jev ter oglasnih tabel. Za letos smo koledar

izletov predstavili že na zaključenem izletu lansko leto. Še vedno bomo dejavni tudi v projektu brunarica na Površnici.

Letošnji občni zbor je bil malo druga-čen, saj smo morali izpeljati tudi volitve v organe društva. Že kandidatura v posa-mezne organe oziroma vodstvene funk-cije prinaša s seboj tudi obvezo ter veliko prostovoljnega dela. Člani društva smo se strinjali, da je dosedanje vodstvo dobro de-lalo, zamenjali so se samo nekateri člani v nadzornem odboru ter častnem razsodišču. Predsednik društva tako še naprej ostaja Bojan Brezovar.

n Martina Ruperčič

8


Šahovsko društvo Šentrupert je organizira-lo tradicionalni Božično novoletni turnir, ki je potekal 26. decembra v Hiši vina Frelih. Turnir, ki je hkrati štel tudi kot zadnji v letnem ciklusu mesečnih tekmovanj, je potekal v okviru prire-ditve Veseli december v Šentrupertu.

Nastopilo je 33 šahistov iz Dolenjske, Posavja, Gorenjske in Ljubljane.

Pred začetkom turnirja je udeležence pozdra-vil župan Rupert Gole.

Zmagovalec turnirja je postal Aleš Brcar z osmimi točkami pred Tomažem Marinškom iz Ljubljane s točko manj in Romanom Jankom iz Dolenjskih Toplic z osvojenimi 6,5 točkami. Četrti je bil večkratni zmagovalec novoletnih turnirjev Miha Furlan iz Kranja in peti Andrej Brcar.

V skupnem seštevku celoletnega ciklusa pa je bil najboljši Andrej Brcar s 106 točkami pred Cvetkom Jakšo s 101 točko in Matejem Brcar-

ŠAHOVSKO DRUŠTVO ŠEnTRUPERT

jem, ki je zbral 97 točk. Skupno se je mesečnih tekmovanj letos udeleževalo 51 igralcev.

Pokale je najboljšim podelil eden naj-uspešnejših slovenskih šahistov vseh

časov, bivši svetovni mladinski prvak, velemojster Bruno Parma, ki že več let s svojim obiskom obogati zaključ-ni turnir.

n A. Brcar

ZMAjARjI bOMO ZELO DEjAVnI TUDI V LETU 2015Zmajarsko društvo Prelet Šentrupert

poleg svoje osnovne dejavnosti letenja vsako leto aktivno sodeluje in pripravlja tudi številne družabne dogodke v Občini Šentrupert.

Tudi letos največ stavimo na naš para-dni dogodek ''Kresovanje Nebesa 2015'', ki bo 30. aprila. Kresovanje, ki smo ga z

ogromno truda in prostovoljstva ponov-no obudili, je sedaj že dobilo pravi pomen besede tradicionalno in se vsako leto le še potrjuje. Za dober glas je bilo potrebno veliko let trdega dela in organizacije, ki smo jo v društvu še vsako leto izpeljali na visokem nivoju. Prireditev je dobila velik krog obiskovalcev, ki nas vsako leto zno-

va obiščejo in se z nami poveselijo, kar je pozitivno tako za društvo kot tudi za kraj in Občino Šentrupert. Na najvišji točki Občine Šentrupert - v Nebesih - vsako leto postavimo približno 8 do 9 m visok kres v obliki narobe obrnjene piramide, kar je tudi naša posebnost. Tako dosežemo, da kres gori čim dlje in čim bolj enakomerno.

9

ŠentRUPERTDOGAjAnjA V ObčInI / UTRIP ŽUPnIjE

Tudi prizorišče vedno uredimo, postavimo šotor ob lepem ali slabem vremenu ter seveda poskrbimo za gostinsko ponudbo kot tudi za zabavni program - glasbo. Zato verjamemo, da bomo tudi letos popeljali kresovanje še za eno stopničko višje.

Vendar to ni edina prireditev, ki jo ima-mo namen organizirati. Zdaj imamo že tretje leto zapored konec junija prireditev, ki nosi ime ''Kolesarski maraton - VZPON V NEBESA''. Tu skupaj s prijatelji iz raz-ličnih kolesarskih društev, še posebej s kolesarskim društvom Ponikve, organizi-ramo družabni dogodek, kjer se lahko vsi kolesarji - tako rekreativni kot profesio-nalni - udeležijo vzpona v Nebesa. Gre za lepo druženje tako kolesarjev, zmajarjev kot tudi obiskovalcev, ki z zanimanjem

spremljajo tekmovalce v cilju. Letos pri-čakujemo, da se bo maratona udeležilo preko 100 kolesarjev, kar bo lep dokaz, da tudi ta naša prireditev vsako leto privabi več udeležencev.

Ker pa smo v osnovi ustanovili zmajar-sko društvo z namenom druženja v naši primarni aktivnosti, to je letenje doma in po Sloveniji, organiziramo vsako prvo soboto v septembru srečanje zmajarjev Slovenije, ki nosi ime ''ZMAJI LETIJO IZ NEBES''. Prireditev, ki je bila v osnovi zasnovana kot prijeten zaključek letalne sezone jadralnih zmajarjev, je prerasla v lep družabni dogodek, kjer se srečujemo tako zmajarji kot simpatizerji tega športa in ostali obiskovalci. Tudi letos v septem-bru se zagotovo srečamo in edino, na kar

upamo, je lepo vreme, da se bo prireditev lahko izpeljala tako, kot se mora.

Člani društva Prelet Šentrupert vabimo vse občane in ostale obiskovalce, naj se nam pridružijo v Nebesih na kakšni izmed prireditev. Obljubljamo, da se bomo zopet potrudili, da vam bo lepo in prijetno. Pa tudi sicer vas vabimo v našo družbo, saj smo praktično vsak konec tedna, če le vre-me dopušča, zmajarji aktivni v Nebesih. Kadar je lep dan, se ozrite tja proti Nebe-som, prav gotovo boste videli koga izmed nas v zraku. Če pa vas bomo opazili mi, pa vas bomo z veseljem pozdravili in zaukali nad vami.

n Denis Zupan, tajnik društva

Utrip župnije

Lahko bi rekli, da ima glasba v človeškem življenju prav posebno mesto. Harmonija zvokov in tonov privlači človeka že v naj-nežnejših letih, ga spremlja skozi mladost, skozi zrela leta, pa tudi ob slovesu s tega sveta. Pesem začutimo globoko v srcu, po-

maga nam priklicati veselje na obraz, tolaži nas v žalosti, s pesmijo izražamo zanos, pa tudi nežnost…

Prvega marca 2015, na drugo postno ne-deljo, so se v župnijski cerkvi v Šentrupertu zbrali pevski zbori iz naše dekanije. Dva

zbora z Mirne ter pevski zbori iz Boštanja, Trebnjega, Tržišča in Šentruperta so pre-pevali Bogu v čast. Gospod dekan Klavdijo Peterca je pevce nagovoril z besedami o aplavzu, ki ga pevci cerkvenih zborov niso deležni tako pogosto kot posvetni zbori,

SREčAnjE cERKVEnIH PEVSKIH ZbOROV

10

pomlad 2015 UTRIP ŽUPnIjE

Animatorji se zavedamo, da bo Oratorij dobro izpeljan, če se bomo nanj dobro pripravili. Tema Oratorija 2015 je že znana: »Hočem biti svet,« sedaj pa je od nas odvisno, koliko bomo pri-pravljeno vsebino razumeli in jo tudi usvojili.

V soboto, 28. februarja, se nas je ravno za en kombi animatorjev odpravilo na srečanje za animatorje v Novo mesto, kjer so nam na izviren način predstvili himno in zgodbo Oratorija. Seveda je bilo predstavljeno tudi mnogo drugih novosti, ki jih prinaša knjiga. Naučili smo se kakšen nov »bans« - ali pa preprosto dobili novo idejo za igre, delavnice, kateheze, itd.

Ob srečanju je bilo še eno spoznanje; veliko, ampak res veliko mladih ne bo med počitnicami sedelo samo za računalnikom in televizijo, ampak bodo skupaj z otroki preživeli čudovite poči-tniške trenutke.

n animator

SREčAnjE ZA AnIMATORjE ORATORIjEV

kljub še večji teži njihovih melodij in not.»Kdor poje, dvakrat moli« in »Kdor

poje, zlo ne misli,« sta znana slovenska pregovora.

Oba pa veljata tudi za cerkveno petje in njegove pevce. Naše srečanje z Jezusom pri bogoslužju bi bilo osiromašeno, če ne bi bilo petja in glasbe. Zato si vsaka župnija želi in je tudi ponosna, če ima svoj pevski

zbor, ki se po svojih najboljših močeh tru-di polepšati nedeljske svete maše ter ostale pomembnejše dogodke v župniji. Lepo in prav je, da se pevci med seboj vsaj malo poznajo, se kdaj pa kdaj srečajo in si tudi tako drug drugemu dajejo spodbudo za sodelovanje v zboru.

Gospod pa nam je dal mnogo talentov – posluh in petje sta čudovit božji dar. Ob

koncu časov bomo dajali odgovor tudi gle-de tega. Zato … se ne bi še kdo pridružil cerkvenim pevcem?

Druženje smo nadaljevali v KD Šentru-pert in s tem naredili lep zaključek še enega dekanijskega srečanja cerkvenih pevskih zborov naše dekanije.

n Alenka Gole in Maja Žibert

11

ŠentRUPERTUTRIP ŽUPnIjE

KOLEDnIKIMladi imajo še vedno čut za tiste, ki so v stiski, pomanjkanju,

revščini in so izrinjeni na rob družbe. Vzeli so si čas in obiskali v mrazu in ne kaj prijaznem vremenu skoraj vse hiše v župniji in prosili za darove, obenem pa so prinašali tudi blagoslov.

Koliko ljudi bo zaradi naših mladih, otrok in darovalcev, ime-lo boljši jutri, ne vemo, gotovo pa je, da so vsi ob tem deležni božje milosti.

OGLED jASLIcKoledniki, otroški pevski zbor in ministranti smo po božič-

nih praznikih odšli na izlet z namenom, da si ogledamo jaslice v nekaterih župnijah med potjo do Celja. Koliko različnih idej za jaslice. Vsake so bile po svoje izvirne.

V Celju smo se za daljši čas zaustavili v Don Boskovem centru, kjer smo v igralnici sprostili svojo odvečno energijo. Saj res, za kosilo pa je bila nam najbolj priljubljena jed – pica.

LUč SRcAJezusov rojstni dan je nekaj čudovitega, pravimo mu Božič. Na

njegov rojstni dan smo bili vsi povabljeni. Da je bil praznik res lep, smo poskrbeli tudi sami otroci. Za Jezusa, ki je potem po-gostil vse, ki so prišli na njegov rojstni dan, smo spekli piškote in jih okrasili. Piškoti so bili tako lepi, da je nekdo celo vprašal, kje smo kupili toliko lepih piškotov. Preprosto: bilo je lepo in še koristno.

bOŽIčnI DOGODEKV soboto, 27. decembra, nam je skupina glasbenikov v zased-

bi Matjaža Kneza (vokal, kitara), Nika Ganića (vokal, violina), Kristjana Strojana (kitara) in Andreja Pušenjaka (kontrabas) približala nežnost božičnih pesmi. Dogodku niso rekli koncert, temveč: “Rojen je Jezus”, kjer se bodo prepletale božične duhov-ne popevke in razmišljanje ob prazniku rojstva našega Rešenika - avtorja Domna Strmšnika.

Bilo je nepozabno in prijetno. Pozabili smo na mraz in se pre-pustili spremnemu besedilu in glasbi.

12

pomlad 2015 UTRIP ŽUPnIjE

V Šentrupertu se – žal – večkrat zgodi, da se občani poslavlja-jo drug za drugim. Letos – za zdaj – je bila smrt milostljiva.

Odhajanje je v letu 2014 sklenila ROZALIJA GRM iz Zabu-kovja; umrla je v 93. letu.

V tem letu pa so se doslej poslovile: AMALIJA BERK z Bistrice je odšla v 76. letu.OLGA MALENŠEK iz Hrastovice se je poslovila v 8o. letu. Takoj za njo se je nit življenja utrgala IVANI ŠKARJA z Rav-

nika; umrla je v 82. letu.

Zadnji dan pred tiskom sta se poslovili dve osebi:V 94. letu je usahnila MARIJA RESNIK, rojena KOZLEVČAR,

z Raven nad Šentrupertom.V 75. letu pa se je poslovil TINE URŠIČ iz Škrljevega.

Naj ostane za vsemi blag spomin …

MEMEnTO MORI – SPOMInjAj SE SMRTI

Dolgost življenja našega je kratka.Kaj znancev že zasula je lopata!

Odprte noč in dan so groba vrata;al dneva ne pove nobena pratka.

France Prešeren

DOn bOSKOV pripravi na don Boskov praznik smo poleg tridnevnice in slo-

vesne maše doživeli še nekaj, kar je praznik še bolj povzdignilo. Don Boska smo poimenovali kar Vinogradnik mladin in tako

se je imenovala tudi prireditev. Don Boska smo doživeli na njemu primeren način: biti vesel

brez greha. Glavna nit dogodka je bil kviz, v katerem so se po-

merili birmanci. Priznati jim je treba, da kar dobro poznajo don Boska, našo župnijo in kulturo kraja. Prav tako pa so se izkazale razne skupine iz župnije in kraja, saj so s svojim petjem, spretno-stjo ali pa s skeči pokazali, da je veselje nekaj, kar nas bogati.

n Jaka Trček, župnik

Prav ob pripravi na izid pomladanske številke gla-sila ŠentRUPERT se je poslovila srčno dobra s. BERNARDKA STOPAR z Raven nad Šentruper-tom. Četudi je bila nosil-ka najvišjih nalog cerkve-ne dostojanstvenice, je vseskozi ostala skromna, vsem dostopna in hvale-žna za najmanjšo pozor-nost. Občina Šent rupert je njeno ime vključila v

stalno razstavo Rastoča knjiga Občine Šentrupert 19. sep-tembra 2013. Ker je že tedaj imela zdravstvene težave, se ni mogla udeležiti počastitve. Oglasila pa se je lani, 19. sep-tembra 2014, ko je bil v Rastočo knjigo vključen njen brat pilot Ladislav Stopar. Kar žarela je od sreče, ko je v šoli dr. Pavla Lunačka videla toliko lepote. Povedala je, koliko sve-ta je že videla, a nikjer ni tako lepo, kot je v krajih njenega otroštva. Položila nam je v srce, naj bomo ponosni na svo-jo prelepo Dolenjsko.

Zdaj vemo: V Šentrupert se je prišla poslovit, preden je odšla na pot brez vrnitve – s Šentrupertom v srcu!

13


Brošura Sejem bil je živ! Sejmi v Mirnski dolini in Gregorjev sejem na Veseli Gori konec preteklega leta uzrla luč sveta

Izmed vseh sejmov, ki so jih kdajkoli pri-rejali na Veseli Gori, je bil najimenitnejši in daleč naokrog znan spomladanski Gre-gorjev sejem, poimenovan po sv. Gregor-ju. Začetek sejma datiramo v leto 1760, ko je bil prestavljen od cerkve sv. Helene v mirnski župniji. Neprekinjeno je pote-kal vse do druge svetovne vojne. Vojne in povojne razmere so v življenje domačinov prinesle velike spremembe, vseskozi pa je bila navzoča želja po obuditvi sejmov, ki bi jim morali dati nekdanjo veljavo. Tako so v drugi polovici prejšnjega stoletja, poleg drugih veselogorskih sejmov, na gregor-jevo znova prirejali kramarski in živinski sejem, ki se je edini ohranil do danes. S svojo tradicijo in pristnostjo po več kot 200 letih na Veselo Goro še vedno privablja obiskovalce od blizu in daleč.

V preteklem letu je na pobudo Obči-ne Šentrupert organizacijo Gregorjevega sejma na Veseli Gori pri Šentrupertu pre-vzelo Etno družabno društvo Draga pri Šentrupertu. Le-ta se je v njihovi organi-zaciji odvil tudi letos, v soboto, 14. marca 2015, organizatorji pa so tokrat poskrbeli za še bolj pestro sejemsko dogajanje, ki ga je spremljala tudi nedavno izdana brošu-ra o sejmih.

Predsednik društva Robert Jereb pou-darja, da društvo ni prevzelo le organiza-cije sejma, temveč odgovornost in zavest, da sejem ostane živ. S tem pa se nam po-stavlja vprašanje, kako naj tradicionalni sejem, kakršen Gregorjev sejem na Veseli Gori nedvomno je, ob sedanjih novodob-nih trendih ostane živ. Da bi člani društva poskušali v prihodnje kar najbolj kako-vostno organizirati sejem, smo prišli do zaključka, da je potrebno omenjeni sejem najprej temeljito vsebinsko in kronološko raziskati ter izsledke združiti v brošuri. Le to je društvo izdalo v decembru 2014. Vodja projekta je bil Robert Jereb, brošu-ro je uredila Mojca Ramovš, pri zbiranju gradiva so sodelovali Liljana Jantol Weber, Robert Jereb, Tanja Jereb, Mateja Leban, Mojca Ramovš in Jane Weber, slednji je tekst tudi jezikovno pregledal, fotografije

so prispevali že omenjeni ter Franci Pepel-nak – Pep, Bojan Brezovar, Peter Kurent in različni arhivi.

Raziskovalna ekipa je na terenu ter v arhi-vih različnih ustanov brskala za viri, ki bi na kakršen koli način omenjali Veselo Goro in z njo povezane sejme. Viri informacij so bili Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Do-lenjsko, Belo krajino in Posavje, Dolenjski muzej, Radio Televizija Slovenija, Slovenski etnografski muzej, Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem avtorja Ivana Stekla-se, Dolenjske Novice (1885-1919), Dolenjski list (1950- ) ter seveda sogovorniki Marija Koračin, Bojan Brezovar, Alojz Jarc, Peter Kurent, Ana Lampret, Kristina Majcen in Jože Markeljc.

Premierna predstavitev brošure Sejem bil je živ! Sejmi v Mirnski dolini in Gregorjev sejem na Veseli Gori je bila na nedeljo, 21. decembra 2014, v Barbovi graščini na Ve-seli Gori pri Šentrupertu. Predstavitve se je udeležilo okoli 80 obiskovalcev, tako da v sobi v prvem nadstropju, kjer je prireditev potekala, žal ni bilo prostora za vse in so nekateri dogajanje spremljali kar s hodni-ka. Na prireditev je Peter Kurent z Vesele

Dediščina nekoč in danes

SEjEM bIL jE ŽIV!

Brošuro Sejem bil je živ! je izdalo Etno družabno društvo Draga pri Šentrupertu.

Gore povabil ljudi na star, zdaj že pozabljen način – v nedeljo po jutranji maši je na trgu pred cerkvijo v Šentrupertu oznanil razglas, v katerem je navzoče povabil na popoldansko prireditev na Veselo Goro.

Ustvarjalci brošure in ostali člani Etno družabnega društva Draga pri Šentrupertu so pripravili pester program, ki ga je pove-zoval Robert Jereb. Svoje vtise in spomine na sejemsko dogajanje so z obiskoval-ci delili prof. Jože Zupan, župan Rupert Gole, sogovornik na terenu Peter Kurent ter dolgoletni predsednik TD Šentrupert in organizator Gregorjevega sejma Bojan Brezovar. Obsežnost raziskovalnega dela sta z navedbo različnih virov predstavila Mojca Ramovš in Jane Weber. Obiskovalci so z zanimanjem poslušali odlomek zvoč-nega posnetka radijske oddaje Naši kraji in ljudje - »Vesela Gora« Radia Slovenija iz leta 1968, v katerem neznan sogovornik – domačin v narečju pripoveduje o romanjih na Veselo Goro ter o Gregorjevem sejmu. Še večje navdušenje pa je poželo predva-janje dokumentarca RTV Slovenije avtorja Rajka Ranfla z naslovom Praznik na vasi, ki je bil posnet v Šentrupertu in na Veseli Gori leta 1970. Film med drugim prikazuje jesenski sejem na Veseli Gori in trenje lanu. Za glasbeni predah sta poskrbela Roky in Denis, člana domačega Ansambla Šantej, za konec pa niso manjkale niti preste, ki so bile značilne za sejemske dni.

Če želimo razumeti prihodnost, mora-mo najprej razumeti preteklost. Etnolo-ška publikacija, ki je nastala na podlagi raziskave preteklosti in poglobljenih po-govorov z ljudmi, je strokovno delo, ki bo bralcu ponudilo nov vpogled v omenjena sejemska dogajanja, organizatorjem sejma pa pomagala narediti korak naprej k razu-mevanju vprašanja: »Kako organizirati se-jem, da bo ostal živ«?, svoje razmišljanje o nastali brošuri zaključuje Robert Jereb.

Vendar pa raziskovanje ni nikoli do-končno - vedno se kakšen podatek še naj-de. Že zdaj smo našli dokument, ki ga ni v brošuri; prepričani smo, da bomo tudi v prihodnje še kaj odkrili in tako dopolnili podobo o Gregorjevem sejmu.

n Mojca Ramovš, v imenu Etno družabnega društva Draga pri Šentrupertu

14

pomlad 2015

Kozolec toplar s podaljškom pri Žontovih v Kostanjevici, ki ga je leta 1962 postavil Slavc Brcar. Foto: Mojca Ramovš

DEŽELA KOZOLcEV

Gremo vdevat zgodbe v kozolc

V Mirnski dolini ter širši okolici je v prejšnjem stoletju delovalo kar nekaj tesarskih mojstrov, tesarjev ali cimerma-nov. Na terenu se pojavlja izraz tesarski mojster za posameznike, ki so vidno zaznamovali gradnjo lesenih objektov v Mirnski dolini ter okolici predvsem po 2. svetovni vojni. Izraz se uporablja po-splošeno, saj ni nujno pomenilo, da je bil nekdo tesarski mojster to tudi uradno, s pridobljenim znanjem ter z izkazanim mojstrskim izpitom. Taki so bili redki, nam najbolj poznani v okolici Šentru-perta so bili Janko Gregorčič iz Sloven-ske vasi ter Janez Karlič in njegov sin Ivan Karlič z Velikega Cirnika.

Kljub temu so tudi tesarji, ki uradno niso bili tesarski mojstri, pustili viden mojstrski pečat predvsem pri izdelavi podov in kozolcev. Eden izmed njih je bil Stanislav Brcar (1911-1984), ki so mu vsi rekli Slavc, tudi Slavčk, na nagrob-niku napisan kot Stanko, po domače pa Starčkov s Homa, tudi Starčkov Slavc, ki je bil tesarski mojster samouk. Doma je bil na Homu v zaselku Dol, danes Slevc. Njegovo delovanje datiramo od tridesetih let 20. stoletja ter še v drugi polovici 20. stoletja. Kje vse se je naučil veščin tesarjenja do te mere, da je izde-loval tudi kozolce in pode, na terenu ni

vedel povedati nihče. Status animarum za Šentrupert nam razkriva, da je bil že njegov oče Alojzij Bercar (1880-1918) tesar, vendar na sina Slavca ni mogel kaj dosti vplivati, saj je umrl pri njegovih sedmih letih. Ker je umrl mlad, njego-vega dela ni zaznati na terenu.

Slavc Brcar ni imel obrti, zato naj bi delal preko tesarskega mojstra Janka Gregorčiča, nekaj časa naj bi bil celo eden izmed njegovih delovodij. Vendar pa več informacij na terenu priča, da je po večini delal sam s priložnostnimi de-lavci. Velikokrat je z njim delal Darko Lukek - Dragonar, po domače Bajščev iz Drage, ki se je priženil v Svinjsko. Nje-gova zgodba je zanimiva, saj je najprej delal pri Gregorčiču, nato pri Karliču, občasno pa je pomagal tudi Brcarju. Stalne partije delavcev Brcar namreč ni imel. Če je imel kakšno večje naročilo, mu je delavce posodil kar Ivan Karlič. Tako so pri njem oziroma z njim obča-sno ali pogosteje delali Martin Ramovš s Homa, ki je bil tudi sam mojster, Leo-pold Strajnar z Dolenjih Jesenic, Franc Ramovš s Hrastnega, Ivan Ramovš s Hrastnega, Jože Ramovš s Hrastnega, Ferdi Ramovš s Hrastnega, Darko Gro-znik z Roženberka, Anton Musar idr. Ker delavci niso bili stalni, jih je plače-

TESARSKI MOjSTER SLAVc bRcAR S HOMA val kar sproti; kjer so zaključili z delom, tam je bilo plačilo.

Tudi sin Stanislav (1940-1969) mu je večkrat pomagal, vendar ne dolgo, saj je umrl, star ko-maj 29 let; znano pa je, da je pomagal pri gradnji Žontovega poda v Kostanjevici v letih 1957-58. Pod je imel prvotno gank, ki so ga pozneje od-stranili. Obnovljen je bil leta 1996, ohranili so iste vzorce zračnih lin. Pod pri Žontovih oziroma Lavrίčevih je nedvomno Brcarjevo lastno delo, saj so njegove inicialke BS izrezljane v zatrepu poda poleg znanega cvetličnega vzorca, ki sta ga uporabljala tudi znan tesarski mojster Janko Gregorčič ter njegov delovodja Martin Urana. Poleg tega vzorca, ki so mu rekli kar kupela ali kupelca, je Brcar uporabljal še vzorec rože v lon-cu in okrogel vzorec s ptiči. Gregorčič in Ura-na sta uporabljata isti cvetlični vzorec - kupelo kot osrednjo zračno lino, na vsaki strani manjši vzorec ravno tako v loku – tega pri Brcarju ne zasledimo, nad osrednjim cvetličnim pa okrogel vzorec s ptiči. V tem primeru je težko pripisovati posamezni vzorec zračne line kot značilnost le določenega mojstra. Zanimivo je, da so na za-trepu Žontovega poda inicialke mojstra in ne gospodarja, le te so zapisane na tramu; navadno je bilo ravno obratno. Brcar je pri Žontovih leta 1962 postavil tudi kozolec toplar s podaljškom; na zatrepu je izrezljal vzorec rože v loncu. Do-končan je bil dve leti pozneje, ko ga je gospodar in krovec Vinko Žonta pokril s slamo.

Nekaj časa je s Slavcem delal tudi cimerman Matevž Ramovš, ki je od njega prevzel skice vzorcev zračnih lin. Po pripovedovanju naj bi bili ti vzorci Brcarjevi in ne Gregorčičevi. Naj-verjetneje je, da je šlo za prehajanje vzorcev od enega k drugemu, od koga h komu je težko tr-diti. Bolj kot to je pomembno, da se omenjeni vzorci zračnih lin ohranjajo. Leta 2011 je namreč Matevž Ramovš pri obnovi Škodovega toplarja v Dolu na Hrastnem izdelal motive po vzoru prejšnjih. Kozolec je leta 1948 postavil tesarski mojster Ivan Karlič z Velikega Cirnika; zatrepe s cvetličnim vzorcem - kupelco in z okroglim vzorcem s ptiči pa sta izdelala Slavc Brcar in Ferdi Ramovš s Hrastnega.

Brcar je izdeloval tudi truge, preše, lesene kadi, sode, pajkelne, bil pa je tudi krovec slamnatih streh. Večina stvari je delal kar iz glave, za vsem dobro poznan cvetlični vzorec zračne line – ku-pelo je imel šablono. Naročil je imel vedno do-volj, saj je bil poznan mojster. Njegovo območje delovanja je bilo med Homom, Dolam, Sopoto, Svibnim ter Radečam.

15

ŠentRUPERTDEŽELA KOZOLcEV

Znan pripovedovalec le teh je bil Darko Lukek, po domače Baj-ščev Darko iz Drage. Eno izmed njih je po spominu povedal Karel Ramovš iz Dolenjih Jesenic.

»Bajščev Darko je bil dober za govort. On je palamudu. Pa če ni drugega, se je pa zlagal. Tist je marsikaterega namotal. Je en-krat v Šentrupert, huu, to je 30 let nazaj, je bil Jaklič ta star. Zdaj je že, bom tako nazaj povedal, zdaj je že ta četrt gospodar tukaj v gostiln. Pa je Jaklič bil … pa je Darko not prišel. Prav: 'Dober dan, dober juter.' Prav: 'Darko, te pa dolg ni bilo. Kje ste pa bli?' Je rekel: 'U Zidanem Must smo delal. /…/ Smo en teden balote u Savo zabijal. Potem pa plohe gor na balote, pa kozolc zasukal, pa čez Savo. Tam so bli tist podstavki vsi zabetoniran. /…/ Samo zapelal smo gor. /…/ Tam je bil sod vina, smo spil, potem smo pa šli. /…/ Zdej bomo šli čez en teden nazaj pa pokril pa tist zrihtal.' Pa use povedal. Starčk, ta Brcar, ki je bil tukaj s Homa doma, pod Livkom dol, ta da je bil majster pa vse. Potem je Darko spil, ni bilo četrt ure, je pa Starčk prišel. Je pa Jaklič vprašal. Prav: 'Slavčk, ste pa tud dobri, da ste kozolc čez Savo prpelal!' Slavc je pa rekel: 'Bububububu!' Pa je spil, obrnil se, Jaklič je šel u kuhinjo, Slavčk pa iz gostilne ven. Polna gostilna ljudi so se pa smejal. /…/ Dar-ko je bil … Darčk je bil dober. 'A be be be be bejš!' je rekel. On se je pa smejal po plac.«

n Mojca RamovšSogovorniki: Janez Hribar iz Kamnja, Jože Ramovš iz Radeč, Karel Ramovš iz Dolenjih Jesenic, Matevž Ramovš s Homa in Marija Žonta iz Kostanjevice.

Vir: Status animarum St. Rupert od sredine 19. st. do sredine 20. st., vas Hom Dol, družina Bercar, hiš. št. 18. Arhiv Župnije Šentrupert. Šentrupert, b. n. l.

Hlev s podom pri Žontovih, po domače Lavričevih, iz Kostanjevice, ki ga je v letih 1957-58 izdelal Slavc Brcar. Kostanjevica okoli leta 1965. Hrani Marija Žonta.

ZATLERjEV TOPLARDomače ime Zatlerjevi je prišlo v naše kraje v 2. polovici 19.

stoletja z Jelkinim pradedom Ignacem Bizjakom (1824-1909), ki izhaja z Gorenjske. Hišno ime izvira iz obrti, s katero se je ukvarjal, imenuje pa se zotlarstvo oziroma sedlarstvo – izdelo-vanje komatov, sedel in podobnega. Eden njegovih sinov, Jože, rojen leta 1869, se je poročil z Marijo Golob, rodilo pa se jima je kar dvanajst otrok, od katerih je eden umrl kmalu po rojstvu. Eden od teh dvanajstih otrok, Jože (rojen 1908), se je ljubiteljsko še ukvarjal s sedlarstvom.1

Domačija Zatlerjevih se nahaja v vzhodnem delu vasi Rakovnik. Glede na to, da so imeli že od 1878. toplar, za katerega je veljalo,

1 Andreja Udovč, ‘Zatlerjevi z Rakovnika’. ŠentRUPERT, glasilo Občine Šentrupert, leto X, št. 2, Šentrupert, str. 26-27.

OSEBNA IZKAZNICA KOZOLCAIme kozolca In kraj Zatlerjev toplar, Rakovnik pri Šentrupertu TIp kozolca vezani kozolec - toplarČas nasTanka 1878TesarskI mojsTer neznanlasTnIkI Ter hIšno Ime družina Bizjak, ZatlerjevisocIalnI sTaTus srednji kmet in obrtnik - komatar

da so si ga lahko privoščili le večji, bogatejši kmetje, lahko skle-pamo, da je kmetija Zatlerjevih štela med večje kmetije. Obsegala je orno zemljo, travnike, gozd in vinograd. Preživljali so se s tem, kar so pridelali na kmetiji. Od žit so pridelovali pšenico, ječmen, oves, koruzo, ajdo, rž in proso ter seveda ostale posevke – zele-njavo za prehrano ljudi in živine. Višek pridelka so prodajali na kmetiji, krompir so peljali celo v Trbovlje.

Zatlerjev toplar je registriran kot nepremična kulturna dediščina. Toplar z dvema paroma oken ima gank, rep in dvokapno streho, ki je krita z opečnim zareznikom. Nosilni stebri stojijo na kamnitih podstavkih, podporne ročice so dekorativno obdelane.2 »Pa na kamnih, takih grobih kamnih mora bit. Pa zakaj? Zato, da diha. Ne sme bit na kakšnem zalitem kamnu, ker potem ne diha, tisto med stebrom pa med kamnom mora dihat,« je povedala sogovornica o tem, kako so morali biti narejeni temelji za kozolec. Kozolec je stal v sadnem vrtu, obdan s približno 20 jablanami iste sorte, iz katerih plodov so izdelovali jabolčnik. Čelna stran je bila obrnjena proti jugozahodu. Glede na rodovnik, ki ga hranijo na domačiji Zatler-jevih, in na začetnici I.B., ki sta vgravirani na kozolcu ob letnici 1878, sklepam, da je postavitev kozolca naročil takratni lastnik Ignac Bizjak (1824 – 1909), pradedek moje sogovornice.

2 Register nepremične kulturne dediščine (http://rkd.situla.org/), 15. marec 2013

Ker je bil Slavc Brcar majhen možak, so ga klicali kračka. »O, je bil dober, kuker je bil majhen«, pripoveduje Jože Ramovš iz Radeč. O njem je krožilo veliko zgodb, včasih tudi izmišljenih.

16

pomlad 2015 DEŽELA KOZOLcEV

Kozolec so Zatlerjevi uporabljali za sušenje sena, žit, fižola, na jesen in čez zimo pa sta bili v štantih »turškovna« (koruznica) in cima pese in kolerabe. Detelja se je prav tako velikokrat zde-vala v štante. Ni se namreč smela sušiti zunaj, ker bi se razdrobila in bi ostala samo stebla. »Tur-škovno« so na njivi najprej polomili, nato poželi, zvezali v »pušle« in dali v štant sušit. Koruznica in cima sta, poleg tega, da sta bili rezervna krma, služili tudi kot zaščita notranjosti kozolca pred snegom in prepihom. Pozimi so koruznico sese-kljali, pomešali z dobrim senom in s tem krmili živino. Posušeno cimo pese in kolerabe je prav tako pojedla živina ali pa so jo skuhali za prašiče. Seno so shranjevali na dveh koncih. V kozolcu je bilo nekakovostno seno, ki so ga dali živini spo-mladi - bodisi za hrano bodisi za nastilj - če jim je zmanjkalo boljšega sena, ki je bilo spravljeno nad hlevom. Fižola niso trgali, kot ga danes, »am-pak smo kar posleknil iz kola pa smo ga v štant dal«. Fižol, tako visoki kot nizki, so po sušenju v kozolcu omlatili s cepci, nato dali na pajkelj (naprava na ročni pogon za odstranjevanje plev in primesi iz žita), da se je zrnje očistilo. Rženo slamo so, ker so bile bilke dolge, uporabljali za vezanje v vinogradu. Sogovornica se spomni, kako so preverili zrelost pšeničnega zrna: »... ta-kole si ga zdrobil na dlani pa pregriznil. Če je bil dost trd, pol je blo zrelo, so rekli.«

Želi so najprej s srpi, kasneje z neke vrste koso – en moški je kosil, za njim so hodile žanjice, ki so klasje pobirale in jih povezovale v snope. Če je bilo žito poležano od neurja, žetev s koso ni bila mogoča, takrat so morale žanjice poprijeti za srpe. Kasneje so delo opravile mlatilnice, ki so jih zamenjali še učinkovitejši kombajni.

Prostor pod kozolcem je bil delno pregrajen in so ga uporabljali za shranjevanje listja. Tudi praprot, ki so jo poželi ali porezali v gozdu, so su-šili v štantih, jo suho nasekljali in uporabljali za nastilj. En del površine pod kozolcem je bil na-menjen shranjevanju kolov za fižol in odpadnih stvari, večji del pa za vozove in kasneje kmečke stroje, npr. kosilnico, slamoreznico.

Ob večjih delih na kmetiji - žetvi, mlačvi - je bila hrana vedno nekaj posebnega. Že pri kolinah so odbrali, kateri del mesa bo za katero opravilo: en kos je bil namenjen za veliko noč, drugega so shranili za mlačev, tretjega za okopavanje vino-grada, četrti je prišel na mizo na martinovo.

Za žetev so prišli na mizo bel kruh, suho meso, velikokrat »kurji ajmoht« (kokošja obara) in za pitje dober bezgov ali lipov čaj z malo »šnopčka« (žganja). Med žetvijo, mlačvijo in ob muljenju strnišča, v glavnem ob vsakem delu na njivah, so pili uhljevko - vodo, v kateri so se kuhala suha jabolka. Ponekod so ob mlačvi gospodinje po-nudile tudi potico.

Najbolj vesel dogodek je bila mlačev, posebno za otroke: »...otroc smo bli sploh vesel, smo lahko od hiše do hiše šli pa smo fajn malcal«.

11 otrok Jožeta Bizjaka (Frančišek z brati in sestrami) pred Zatlerjevim toplarjem. Hrani Hema Bizjak. Avtor ni znan. Rakovnik 4, Šentrupert, okoli 1965.

Ciril Bizjak (zdaj že pokojni mož Heme Bizjak) pred Zatlerjevim toplarjem. Hrani: Hema Bizjak. Avtor: ni znan. Rakovnik 4, Šentrupert.

Težko so čakali tudi ličkanja koruze, na katerem se je zbrala cela vas, enkrat pri eni hiši, drugič pri drugi: »Se je prpudvalu pa pelu se je pa plesalu tud na konc. Lušn je blu, no.« Za glasbo so poskrbeli muzikantje s harmoniko, bodisi iz vasi ali od drugod. V jesenskem času, ob ličkanju koruze, so jedli solato iz naribane črne redkve in fižola v zrnju: »...če smo jo s fižolom delal, smo jo tku naribal kot na primer jabuka za štrudl. Če smo jo tku jedl, smo jo pa na lističe. Na obəlč je bla najboljša, najbul tenka,« ali pa so jo namakali v sol in jedli s krompirjem v oblicah.

Ob navadnih dneh pa so jedli skromneje: juhe, perutnino, meso, solato iz stroč-jega fižola, rdečo peso, koruzni ali mešani kruh, ki je zdržal do enega tedena. De-lali so tudi kislo mleko.

Pri Zatlerjevih sosedih, po domače Rugljevih, je mama ob ličkanju napravila ''žajnof '' (omako iz zdrobljenih semen domače gorčice in neprevretega mošta3: »Ja,

3 http://www.gorenjskiglas.si/novice/plus_na_potep/index.php?action=clanek_print&id=8670, 22. 3. 2013

17


to je ena taka rastlina, žajnof, morde, jst ne vem, žajnof se je, pa z mošta sladkega, pa je skuhala mama pa stolkel smo tist žajnof, ja, pa smo u oblicah kumpir pa tist pa smo jel.« V žajnof so pomaka-li tudi govedino ob nedeljskem kosilu. Če so ličkali sami, so šli pa včasih v posteljo brez večerje: »Tu smo za večerjo jel zmerom kašo. Kaj smo pa tačas, ko smo ličkal? Sevede, če smo bəl sami, kaj jst vem, če smo kej, če ne, smo šəl pa spat pa je blu.«

Seveda so se tudi otroci pri Zatlerjevih igrali, kadar ni bilo tre-ba pomagati na kmetiji: se skrivali, gugali, vendar ne ravno na kozolcu ali blizu njega, ker je bilo pod kozolcem vedno kaj nalo-ženo. Ob nedeljah zvečer so se gospodinje spraševale: kako to, da danes kure niso ničesar znesle? Otroci so tudi že v tistih časih imeli radi sladoled, denarja pa nobenega. So se pa takole znašli: »Pa jajca smo pobiral, da smo imel za sladoled... En sladoledar je iz Trebnga vozu po cest, tak triciklček je imel pa not posodo, z le-dom obloženo, not pa sladoled. To je blo ob nedelah popoldne. In smo bli otroc v vas. Včasih smo se otroc igral zunej, cela vas, nas je blo po petnajst, dvejset, in je prpelou tist sladoled. Pol pa, sevede, sladoled, sladoled, je vpil. Mi pa dnarja ne. Pol je pa reku, da jajca vzame. Ja, smo šli pa na gnezda, so kure vseposod nesle včasih. Smo šli pa smo jajca pobral pa smo za sladoled dal.« Sogovornica se iz otroštva na kozolcu bolj kot iger spominja, kako je bilo poleti težko: »Najhuj je blo pa, ko smo zmetval seno gor, ko smo ga mogl tlačət, tu je blu najhujš, pa kakšna vročina velika.«

Sogovornica je povedala tudi, kako so, predvsem v zimskem času, po domovih hodili ljudje, ki so za hrano in prenočišče – ponavadi so spali na peči - opravljali razna dela. Pri Zatlerjevih so imeli zelo radi možakarja po imenu Oblakov Francl, ki je po-

pravljal »marele« in »flikal lonce«. »To je kar en plehek dal pa čéz eno tako matico in z nečim zamazal, pa je en čas držalo. Za pra-šiče kuhat je bla potem tista posoda v redu.« Prav tako so od hiše do hiše hodili čevljarji, ki so popravljali stare čevlje in izdelovali nove, ter šivilje, ki so šivale vse, od perila do vrhnjih oblačil. Pri eni hiši so bile tri, štiri dni, nato so šle naprej.

Soseda se je v pogovoru večkrat z nostalgijo spominjala, kako so bili s sosedi Zatlerjevimi zelo dobri prijatelji, posebno z Jože-tom (1869-1944). Ko je bila otrok, je bil vsak dan pri njih, tudi po dvakrat ali trikrat je prišel v enem dnevu. Sedel je na klop ob peči in pomagal luščiti fižol ali ružiti koruzo. »...jaz sem pa na peč ležala pa sem jih cukala: oče majo raztrgane hlače, oče majo krtače. Kolikorkrat sem rekla, so odgovorəl«. Njegovo življenje se je končalo ravno ob peči »pr Ruglevh« – ustrelili so ga partiza-ni, ki so od njega zahtevali konja: »... nimam konja, mam kobilo. Takrat ga je pa ustrelu, pa naravnost u srce. V hiši, takole, se je še peč obkrušla.« Pravi tudi, da so bili pri sosedovih vsi zelo dobri pevci: »...Zatlerji so bli vsi pevci pa so pel tam zunaj, joooj, pa smo poslušal.« Sedli so na klop pred hišo, pred katero je bil urejen cvetlični vrt, in so peli. Takrat so imeli vedno pri roki jabolčnik, ki so ga postregli vsakomur, ki je prišel naokrog.

n Jana Barbo JerkoSogovornice: Hema Bizjak, Jelka Šmuc, Roza Gracar

Literatura in viri: Baš, Angelos, Slovenski etnološki leksikon. Mladinska knjiga, Ljublja-na 2007, prvi ponatis, str. 400. Register nepremične kulturne dediščine (http://rkd.situla.org/), 15. marec 2013. Štepec, Dušan, Muzej na prostem – kozolci Mirnske doline (končni izbor kozolcev). Novo mesto, 2011; Udovč, Andreja, Zatlerjevi z Rakovnika’. ŠentRUPERT, glasilo Občine Šentrupert, leto X, št. 2, Šentrupert, str. 26-27.

Zatlerjev toplar v Deželi kozolcev. Foto Alenka Lamovšek.

18


Toplar na Straži, ali bolje rečeno Žmavčev to-plar, saj je to hišno ime domačije, nosi letnico 1915. Po podatkih Zavoda za varstvo kulturne dediščine Novo mesto naj bi bil delno obnovljen po drugi svetovni vojni, ustni viri pa pričajo, da so leta 1991 zaradi gnitja stebrov naredili beton-ske podstavke in kozolec na novo prekrili. Gre za dvojni kozolec toplar na dva para oken, ki ima v zatrepu dekorativno izrezljane zračne line. Te-sarski mojster, ki je kozolec izdelal, ni znan. Tudi o življenju družine Bevc, ki ga je imela v lasti večino časa, je bilo na voljo malo informacij, saj je zadnji član Bevčeve družine, Jože Bevc, umrl leta 2010. Osnovni podatki o družinskih članih so bili pridobljeni z vpogledom v Status anima-rum (knjiga duš) župnijskega arhiva Šentrupert. Zadnji lastnik kozolca je bil Franc Keršmanc iz Orešja pri Šmarjeških Toplicah; Žmavčev toplar je bil v njegovi lasti le nekaj mesecev pred seli-tvijo v Deželo kozolcev.

Dom Bevčevih je imel prvotno hišno številko Straža 7 (pozneje Straža 14). V župnijskih knji-gah lahko v rubriki nomen vulgare preberemo hišno ime Žmavc, kar so potrdili tudi sogovor-niki na terenu. »Od moževe mame je živela tukaj ena teta,« pripoveduje sogovornica in nadaljuje: »Bila je poročena, pa nista imela z možem nič otrok. Zato je potem tašča prišla sem živet in se je tu poročila.« Mariji, rojeni Kodela leta 1907 v Ostrožnem (župnija Celje), in Leopoldu Bev-cu, rojenemu leta 1903 na Debencu, so

ŽMAVčEV TOPLAR S STRAŽE

OSEBNA IZKAZNICA KOZOLCAIme kozolca In kraj Žmavčev toplar, Straža pri Šentrupertu TIp kozolca toplar na dva para okenČas nasTanka 1915TesarskI mojsTer neznan lasTnIkI Ter hIšno Ime Leopold Bevc; Jože Bevc; Franc Keršmanc. pri ŽmavcsocIalnI sTaTus polzemljak oziroma polgruntar ali srednji kmet

Žmavčev toplar s Straže v Deželi kozolcev. Foto Liljana Jantol Weber

se rodili štirje sinovi: Leopold (1930), Stanislav (1934), Jožef (1948) in Anton (1948). Sosed se Žmavčeve kmetije spo-minja kot nekoč močnega kmečkega go-spodarstva, ki je imelo v lasti tudi precej gozda. Viri navajajo da gre za polzemlja-ka, torej kmeta s pol grunta. Gospodar Leopold Bevc je umrl leta 1976, žena Marija pa leta 1999; oba sta pokopana na šentruperskem pokopališču. Od šti-rih sinov je na kmetiji ostal Jože, ki pa ni imel potomcev. »Na kmetiji morajo bit otroc. Kmetija pol raste naprej,« razmišlja eden od sogovor-nikov. Po rušitvi stare hiše pred nekaj

leti ostajata Žmavčev toplar, ohranjen v Deželi kozolcev, in manjši cvitar (kozo-lec na kozla), ki se še nahaja na prvot-nem mestu, zadnji oprijemljivi spomin na nekdanjo posest družine Bevc.

n Liljana Jantol Weber

Sogovorniki: Miro Brinovec, Jože Markelc, Milka Perc

Literatura in viri: Status animarum, St. Rupert. Od sredine 19. st. do sredi-

ne 20. st., vas Straža, družina Bevc. Arhiv župnije Šentrupert. Šentrupert, b.n.l.; Štepec, Dušan,

Muzej na prostem – kozolci Mirnske doline (končni izbor kozolcev). Novo mesto 2011.

19


čARObnA DEŽELA KOZOLcEV

Deželo kozolcev so obiskali kurenti in prinesli dobro. V dobrodošlici jim je župan Občine Šentrupert Rupert Gole zaželel, naj Mirnski dolini prinesejo uspešno in boga-to leto. Kurente pa je pozdravilo tudi več kot 300 otrok iz vrtca Čebelica Šentrupert in osnovne šole dr. Pavla Lunačka Šentru-pert ter domačini. Dekleta so kurentom

oddala kar nekaj platnenih robčkov, saj ku-renti simbolizirajo rodovitnost, prinašajo dobro, novo življenje in prebujajo naravo. Vse to s truščem, ki ga ustvarijo z zvonci in s plesom.

Po starem verovanju naj bi bil kurent demon, ki je preganjal zimo in vabil v de-želo pomlad. Opravljen je v kurentijo, ki je

Dežela kozolcev

Dežela kozolcev je zažarela med 26. in 29.decembrom v prav posebni spektakularni svetlobi. Prava paša za oči je bil na po-seben način osvetljen Ziherletov toplar. Zažarel je v različnih odtenkih in vzorcih, saj je bil osvetljen s posebno tehniko mo-deliranja svetlobe in s projeciranjem le-te na podlago.

Za najmlajše je bila pripravljena animacija pravljice s sedmimi škrati. Zgodba govori o škratu Tončku, ki je izgubil prijatelje v De-želi kozolcev, iskal pa jih je skupaj z otroki. Tončkovo ime izhaja iz besede ton, zato mu je prirojeno, da odkriva ljudska glasbila. Otroci so lahko zaigrali skupaj z njim na čudežni inštrument. Odvijale so se igre s svetlobo, iskanje zaklada in ples s škrati.

26. decembra pa se je odvijala zabava z Veselimi Dolenjci, s Kvartopirci in z Ognjenimi muzikanti. Ves čas je potekal tudi Emin božično-novoletni sejem, kjer je bila predstavljena med dru-gim tudi domača in umetnostna obrt, rokodelci in eko-kmetje. Škrat Tonček v Deželi kozolcev

KUREnTI PRInESLI DObRO V DEŽELO KOZOLcEV V PETEK, 13. fEbRUARjA 2015

sestavljena iz ovčjega kožuha, prepasanega z uglašenimi kravjimi zvonci in z robčki, s kožuhovinasto kapo, z ježevko, dokolen-kami ter visokimi čevlji. Obhodi kurentov so postali pustna šega, s katero preganjajo zimo in zbirajo robčke. Pri hišah jih radi pogostijo, kjer pa niso dobrodošli, se eden izmed njih povalja po tleh, kar pomeni nesrečo v tistem letu. Kurenti so vpisani v register žive dediščine Slovenije.Kurenti v Deželi kozolcev. Foto Alenka Lamovšek

Kurente je v Deželi kozolcev pozdravil tudi župan Ob-čine Šentrupert Rupert Gole. Foto Alenka Lamovšek

20


»Aktivnosti je veliko, vsekakor ne bi mogli brez domačinov, ki pomagajo, da muzej postaja prostor druženja, gostoljubja in izobraževanja,« je dejal v. d. direktor Dežele kozolcev Uroš Pikl, ko sta z županom Občine Šentrupert Rupertom Gole odprla raz-stavo z naslovom Kaj pa je bilo z evropskim denarjem narejeno zate, za tvoj kraj?. Pikl je predstavil razstavo in poudaril pestrost dogodkov, ki jih načrtujejo v letu 2015; med drugimi bo to Po-letna muzejska noč, praznovanje rojstnega dne muzeja junija,

pripovedovali bodo Zgodbe pod kozolci, imeli zeliščarski dan, festival hude paprike, praznovali keltsko novo leto, martinova-nje, postavljali razstave in urejali zbirke pod kozolci. Župan Gole je poudaril pomen širitve dobre prakse in da pridobljeno zna-nje delimo z drugimi. Kustodinja Alenka Lamovšek je v uvodu povedala: »Tudi to, kar je danes, bo enkrat dediščina. Le-te si ne morejo lastiti institucije, ampak je last vseh nas. Na vseh nas pa je, da jo bomo pravilno 'peljali'.«

V DEŽELI KOZOLcEV SO 18. fEbRUARjA ODPRLI PRVO RAZSTAVO LETOS

Rupert Gole in Matjaž-Tičo Župančič na odprtju razstave Uroš Pikl in Rupert Gole sta odprla razstavo.

V bralnih večerih se je doslej zvrstilo že kar nekaj zanimivih gostov, ki so pritegnili poslušalce. Tokrat je bil takšen gost prof. Ivan Gregorčič z Rakovnika, ki poučuje slovenščino na mirnski šoli. Velja za iskrivega posrednika znanja, zato ni čudno, če so med Cankarjevimi zlatimi priznanji velikokrat tudi njegovi učen-ci. Razvejana dejavnost na različnih področjih je 'pripomogla', da se ob njegovem osrednjem vzgojno-izobraževalnem delu nismo posebej ustavljali.

Uvod v prijeten pogovor je bil mali koncert kvarteta flavt Tra-verso v organizaciji Glasbene šole Trebnje.

Najprej smo prisluhnili ustvarjalnemu pisanju, ki se je raz-bohotilo v 20 let izhajajoči reviji Srečanja. V njej so objavljali učenci vseh petih osnovnih šol v bivši Občini Trebnje. Po mne-

Moški pevski zbor vinogradnikov Šentrupert je poskrbel za kulturni program ob odprtju.

Razstava bo v Deželi kozolcev na ogled do konca meseca marca. Foto Franc Pepelnak

bRALnI VEčER S PROf. IVAnOM GREGORčIčEM

VAbILO

21


KARTIcE PRIjATELjEV DEŽELE KOZOLcEVPonovno vabimo občane Občine Šentrupert, da lahko na vstopni točki muzeja prevzamejo kartice prijateljev Deže-le kozolcev. S karticami imate občani ugodnosti pri vstopninah na prireditve v muzeju. Hkrati pa želimo spodbuditi obisk muzeja in sodelovanje.

nju strokovnjakov je revija sodila v vrh ustvarjanja mladih. Nemalo zaslug za pe-stre prispevke – posebno pesmi – je imel tudi naš gost kot mentor. Že tedaj pa je bila tudi finančna kriza in se tako niso mogli vsi načrti uresničiti.

Pomembno delo z njegovim uredni-štvom je zbornik Mirna – ime pesniškega zvena in pomena; v njem so bili predsta-vljeni štirje pesniki z ožje Mirne. Čeprav je od izida minilo že precej let, nekateri pesniki niso prišli do samostojne zbirke.

Občinska kulturna skupnost Trebnje je v svojem času podpirala ustvarjalnost mladih in odraslih; slednji so se oglašali v

reviji Samorastniška beseda. Sprva je bila revija namenjena samo odraslim v bli-žnjem prostoru, kasneje pa so objavljali v njej danes znani pesniki iz vse Slovenije. Danes svoje poslanstvo širi Ivan Gregorčič kot literarni urednik dolenjske revije Rast, naslednice Samorastniške besede; s svojim izostrenim okusom usmerja ustvarjalnost novih rodov, v rubriki naš gost pa je pred-stavil številne zanimive osebnosti z različ-nih področij.

Osrednji del večera je bil namenjen Iva-nu Gregorčiču pesniku, ki je doslej izdal dve zbirki _ Beg gazel in Si slišal pesem?. Ker je že kar nekaj časa minilo, odkar sta

zbirki izšli, smo na koncu z veseljem pri-sluhnili še neobjavljeni pesmi.

Četudi bralni večer ni bil kratek, je v množici informacij zmanjkalo časa za predstavitev zbornika Reka besed in gra-fične mape Reka poetičnih podob s pesniki Dolenjske, kamor sodi tudi prof. Ivan Gre-gorčič, ki je vse življenje ostal zvest rojstni pokrajini.

Pogovor je povezoval kolega in sodela-vec Jože Zupan, s katerim sta se na šentru-perski šoli z Ivanom Gregorčičem najprej srečala kot učenec in učitelj.

V pomladnem bRALnEM VEčERU v Deželi kozolcev se bomo v torek, 7. aprila, ob 18. uri spomnili 60. obletnice smrti akademika dr. Pavla Lunačka.

naš gost bo njegov sin - primarij dr. MATjAŽ LUnAčEK; seznanili se bomo tudi z njegovo imenitno knjigo esejev TELOVADcI nAD PREPADOM. Prisrčno vabljeni!Dežela kozolcev

VAbILO nA nASLEDnjI bRALnI VEčER

22

pomlad 2015 MLADOSTnI UTRIP

V VRTcU SE jE DOGAjALO … Prvi zimski dan se je začel brez snežink, zato smo strokovne

delavke v vrtcu na skupnem praznovanju Pozdrav zimi pripravile kar umeten sneg, ki so ga bili otroci izredno veseli. Dogodek smo popestrile še z izdelavo dveh snežakov, ki sta bila sestavljena iz avtomobilskih pnevmatik. Vseskozi nas je spremljala pesem Mi delamo snežaka. Celotno dogajanje se je spremenilo v prijetno otroško rajanje, polno smeha in zabave, praznovanje pa smo za-ključili s »snežnim napitkom«.

Ko pa je prišel pravi sneg, smo ga z otroki na vrtčevskem igrišču dobro izkoristili. Delali smo snežake, se sankali, pa tudi kepali. Najmlajši so se z njim seznanili kar v igralnici

Mladostni utrip

Vpis predšolskih otrok v vrtec poteka samo še do torka, 24. marca 2015, zato pohitite s prijavo. Vlogo za vpis najdete na spletni strani vrtca ali jo osebno prevzamete v vrtcu.

POMEMbnI ObVESTILI IZ VRTcA čEbELIcA

Cicibanove urice – Organizirane so za pred-šolske otroke, ki ne obiskujejo vrtca, in so stari od treh let naprej ter živijo v naši občini. Lahko pa se Cicibanovih uric udeležijo tudi otroci, ki so stari do treh let, vendar v sprem-stvu svojih staršev. Potekale bodo 7. aprila, 11. maja ter 8. junija 2015, od 15. do 17. ure. Vabljeni!

10. februarja 2015 smo pripravili prireditev ob slovenskem kul-turnem prazniku za otroke vrtca in tudi za zunanje obiskovalce, ki so nas prijetno presenetili s številčno udeležbo. Prireditev se je začela s slovensko himno, nato pa so nam pripravili Cicigle-dališčniki in Cicimuzikalčki dramatizacijo Prešernove pesmi Povodni mož, najstarejše štiri skupine vrtca pa so se predstavile z različnimi pesmimi, plesi in instrumenti.

Čas pustovanja smo pričeli z ogledom kurentov iz Ptuja v De-želi kozolcev Šentrupert. V vrtcu pa smo rajanje pripravili na pustni torek. Tedaj so se otroci spremenili v pravljične šeme, ju-nake. Batmani, Spidermani, klovni, kraljične, čebelice, vile… so rajali v večnamenskem prostoru. Po rajanju smo se odpravili na sprehod po Šentrupertu. S sabo smo imeli male inštrumente ter z njimi na vso moč ropotali in odganjali zimo.

n Zdenka Simončič

23

ŠentRUPERTPRAZnIčnI UTRIP

V tem tednu je Marija Brezovar dočakala 90 let. Svojo razgibano življenjsko pot je najbolj zazna-movala kot učiteljica razrednega pouka. Svoje poslanstvo je opravljala nadvse odgovorno.

Spoštovana slavljenka, kdaj se Vam je porodila želja po pou-čevanju?»Zelo rada sem pazila majhne otroke; pred otroki sem se vedno igrala, kot da sem njihova učiteljica. Velikokrat sem jih z veseljem pazila, ko so šli njihovi starši zvečer v kino.«

Otroške sanje pa se niso mogle takoj uresničiti, saj je bil čas voj-ne – namesto da bi se znašli na učiteljišču, ste skupaj z materjo pristali v taborišču na Rabu. Kako ste kot odraščajoče dekle doživljali življenje v taborišču?»Že to je bilo grozno, ker so nas iznenada pobrali, nihče pa ni vedel, zakaj je bilo tako.«

Že v mladih letih ste se srečavali s smrtjo – kako je to vplivalo na vas?»Sprva sem za vsakim jokala; ker jih je toliko umiralo, pa sem počasi otopela. Še posebej pa mi je bilo hudo, ko je umrl 34-letni stric, mamin brat.«

Kaj vam je dajalo moč, da ste vzdržali? Je bilo morda olajšanje, ker je bila z Vami tudi mama?»Vsekakor – mama bi najraje še tisti ubogi košček kruha, ki je tehtal osem dkg, kar meni prepustila, a nisem dovolila, ker sem se preveč bala zanjo. Dogovorili sva se, da mi je zvečer pol hlebčka posodila, zjutraj pa sem ga vrnila. Nazadnje pa sem ji ostala pol hlebčka – štiri dkg – dolžna. Kruhek mi je v tistem času rešil življenje.«

Kapitulacija Italije Vam je prinesla spustitev, okupacija pa je še vedno trajala. Kako se je nadaljevala življenjska pot?»Čez nekaj dni, ko sva se vrnili, so bombardirali Črnomelj in je med drugimi zadelo tudi našo hišo. Vzeli so nas bližnji sosedje; bivali smo v kleti, dokler ni bilo varno iti k moji starejši sestri Fančki. Skromnost in hvaležnost sta se prepletali na vsakem koraku.«

Tisti spomini so verjetno še vedno živi, saj je življenje v trpljenju za vedno zapisano v spomin. Kako se je v tistem času odvijalo Vaše življenje?»Takrat se je na osvobojenem ozemlju začel učiteljski tečaj, ki sem se ga z veseljem udeležila. S hvaležnostjo se spominjam učiteljev – Franceta Brenka (mož Kristine Brenkove, osrednji organizator kinematografi-je), pisatelja Venceslava Winklerja in Bogomila Gerlanca, kasnejšega urednika in organizatorja knjižnic – še danes vem, kako smo 'zapeli' o Brenku: Na vrsti je naš mili Brenk, njegov nasmeh kot zlati cvenk …Vsi smo bili zelo zagreti in smo se pridno učili. Pripomočkov nismo imeli, dobili pa smo zvezke in vse skrbno zapisovali, delali izpite in dobili potrdilo o uspešno opravljenem tečaju.«

Praznični utrip

MARIjA bREZOVAR: UčITELjIcA S čUTEčIM SRcEM

Po rodu ste Belokranjka; Tone Seliškar je v tistem času to pokra-jino imenoval Dežela zlatih src. Ste dovolj časa živeli v rojstni pokrajini, da Vas je lahko zaznamovala za vse življenje?»Bila sem doma rojena, s srcem sem bila navezana na vse svoje najbližje – še danes spremljam novice iz Bele krajine – Belokranjec mi je priljub-ljen časopis in v Dolenjskem listu me še posebej pritegnejo novice, ki se odvijajo v Črnomlju, in tudi na TV - Vaš kanal rada pokukam.«

Vaša učiteljska pot se je prepletala z lastnim šolanjem in s pou-čevanjem na osvobojenem ozemlju. Kje ste bili najprej?»Svojo učiteljsko pot sem začela v Beli krajini – v Tribučah. Na to, kje boš učil, nismo mogli vplivati, ker smo bili nastavljeni z dekretom. Šola pa je bila 'celodnevna' – dopoldne si učil predmetno stopnjo, popoldne pa še razredno stopnjo. Plačila nismo poznali – z dobrimi ljudmi smo delili hrano – vsi smo več kot skromno živeli, a se nihče ni pritoževal.Kasneje sem poučevala v Brkinih – od koder me še redno obiskuje nekdanja učenka, ki je bila potem tudi sama učiteljica. Predano sem delala. Zato sem po mnenju komisije za nagrado dobila najprej dopust, saj ni bilo prometnih zvez in vse leto nisem mogla domov; potem pa lažje delovno mesto – Srednjo vas v Bohinju– a sprva nisem vedela, kje je to.«

Marija Brezovar - fotografija iz leta 1960

24

pomlad 2015 PRAZnIčnI UTRIP

Bohinj Vas je zelo zaznamoval, saj ste tam srečali svojega ži-vljenjskega sopotnika Bojana Brezovarja, s katerim sta odšla v možev Šentrupert, kasneje pa sta se rada vračala v Bohinj.Kakšno čudno naključje: Kar trije učitelji ste iz Bohinja vsak ob svojem času pristali v Šentrupertu: dolgoletni ravnatelj Aleksan-der Lunaček, bodoči ravnatelj Bojan Brezovar in Vi.

Prišla sta v času, ko v Šentrupertu ni bilo šolske stavbe – obe stavbi, v katerih se je v preteklosti odvijal pouk, sta bili med vojno požgani – novo šolo pa so prav tedaj šele začeli graditi – kako je bila šola brez šolske stavbe?»Kar več hiš se je zvrstilo – najprej v dvorani nad mlekarno, kjer je sedaj sedež Občine Šentrupert, pri Jakliču, pri Jakijevih, v hiši, kjer so zdaj Kovaljevi – tam je bil tudi matični urad. Učnih pripomočkov nismo poznali, otroci so tudi v visokem snegu peš prišli, malice nismo imeli. Prva leta je bilo ogromno otrok, ker so bili zaradi vojne brez rednega šolanja, mnogi so bili med vojno pregnani, razred je obsegal vsaj pet-deset učencev ali še več – vendar težav z disciplino ni bilo.«

Naj bo še anekdota: Spomin sega daleč v preteklost, v čas, ko sta bila v Šentrupertu samo dva telefona. Nekajkrat Vas je poklicala sestra Fančka in ob odprtih vratih v zbornico se je slišala blagozvočna belokranjska govorica – takrat ste bili samo Vrščajeva Mici. Se še kdaj zgodi, da se lahko pogovarjate v rojstnem narečju?»Kadar pridem v Črnomelj, še vedno oživi belokranjska govorica.«

Spomnim se, da so Vas mnogi klicali Bojanova tovarišica. Je bila za Vas prednost ali težja naloga, ker ste bili ravnateljeva žena? »Še bolj sem čutila odgovornost do vsega – vedno sem skušala biti prva tudi pri prostovoljnem delu.«

Je dokončno Šentrupert – Vaš kraj?»Že dolgo – tu sem si ustvarila družino. In čeprav je mož odšel že skoraj pred 25 leti, ga še danes zelo pogrešam.«

Sprehodiva se skozi leta poučevanja; Vaše najljubše opravilo je bilo v prvem razredu; ker pa je bilo včasih pomanjkanje učiteljev, je bilo treba poučevati tudi kaj drugega – česa se še spominjate?»Če je kdo manjkal, si ga nadomeščal – naj bo na razredni ali predmetni stopnji. Učitelj se je moral znajti v vsakem položaju – med seboj smo bili zelo povezani, kot da smo vsi skupaj ena sama velika družina.«

Povrniva se v prvi razred; najbolj ste se razdajali učencem, ki so ali osiroteli ali živeli v težavnih razmerah. Nič niste gledali, koliko časa ste bili v šoli – vztrajali ste, dokler učenec ni znal. Mislim, da se Vas marsikateri učenec s hvaležnostjo spominja.»Res je, še vedno se zgodi, da se me nekateri učenci spomnijo – če ne z razglednico, pa z voščilom po telefonu. Takrat mi je toplo pri srcu.«

Za svoje pedagoško delo ste pred 30 leti prejeli najvišje prizna-nje v šolstvu – tedanjo Žagarjevo nagrado; to pomeni, da je tudi družba zaznala Vaše zagnano vzgojno-izobraževalno delo.»To priznanje mi je veliko pomenilo, vendar nisem delala zato, da bi me hvalili.«

Če bi sklenila pogovor, bi lahko rekli, da ste najbolj dali pečat vzgojno-izobraževalnemu delu kot učiteljica s čutečim srcem – to pa Vas je tudi pripeljalo v drugo, zelo znano področje razdajanja – zato ste še danes častna predsednica KO Rde-čega križa – to pa je že druga zgodba.

Čestitke ob jubileju in hvala za vse, kar ste dobrega storili številnim generacijam!

n Jože ZupanNekdanja šola, zgrajena 1954. leta. Foto J. Z.

25

ŠentRUPERTPRAZnIčnI UTRIP

Na vrvico življenja tiho nabiram dneve, tedne, mesece, leta … 75 let življenja, radosti in težkih dni.

Včasih pobrskam po spominih in po zgodbah in pesmih, ki so namenjene mojim najbližjim.

Od tod se vidi vsa Zaloka, rodni kraj. V Šentruperčanu, tam na njivi ob cerkvi, je bila naslikana moja babica. Dedek je imel na sliki uro, zlato uro. Podaril mu jo je brat duhovnik. Za uro so kupili opeko za streho na hiši.

Ata in mamaAta je bil med vojno skrivač. Da je lahko pomagal, se je več-

krat preoblekel v babičino obleko. Večkrat je delal ponoči. Pod-plate pa je imel dobro podkovane, da je lahko begal. Enkrat je doma delal klobase, bil je v nemških podkovanih čevljih. Bila sem njegova miljenka; stala sem preblizu, pa je nastradal prst na nogi. Kakšen je, vam pa ne pokažem.

Mama je plela na njivi. Prišli so vojaki – zdaj eni, zdaj drugi, in ji grozili: »Kje imaš moža? Povej! Sicer …«

Držala sem se za mamino krilo, ko je vojak uperil puško v ma-mino čelo. Vojaki so odšli, mama pa je tiho stala sredi otrok.

Drevo življenjaVeje so se razrasle v mogočno drevo – to so otroci in vnuki,

na korenine, na naše prednike, pa smo skoraj pozabili. Rada posežem kdaj v spomine. Takšna je tudi Moja zgodba – moj dolg možu Ivanu:

Pogled s ptičje perspektiveBila so lepa, sončna leta, a tudi težki dnevi, ko sem vpila na

luno in zvezde, pa niso bile nič krive. Temne ure bom presko-čila – naj ostanejo le bolj svetli trenutki …

Ogledi»Dober dan! Sva Krnčeva z Vederine (Ivanova brata Stanko

in Pavle); slišala sva, da imate nov električni mlin za žito. Tudi midva ga delava, pa sva prišla še vašega pogledat, kako je gra-jen,« sta modrovala.

Oči in ušesa sta imela na pecljih. Pa nikamor se jima ni mu-dilo.

Mimo studencaIvan je bil boječ in sramežljiv. Če se je le dalo, je obšel hiše in

šel mimo vaškega studenca.Pozdravil je: »Dober dan! Iskal sem bližnjico, pa sem se znašel

pri studencu. Postal sem žejen, posoda za dvig vode pa prenero-dna, da bi lahko pil. Mi lahko kaj pomagate?« Tako je tvezil.

Ata je znal vsakega postreči. Opazovala sem in bila tiho kot miš.

Velikonočni ponedeljek»Prišel sem vprašat, če lahko pridem po pirhe. Brez dovoljenja

si ne upam priti na tak praznik,« je moledoval.Dobil je pirhe in bel robček, obdan s čipkami.

DREVO ŽIVLjEnjA

Ljudska pesnica in pisateljica Majda Krnc je v februarju dočakala 75 let. Naj bo "čestitka" sestavljena iz drobcev njenega življenja, kakor jih je zapisala jubilantka.

Ptičja perspektiva»V nedeljo nisem utegnil, pa sem danes prišel malo naokoli.

Zebe me.« Bilo je januarja 1964. Kakšen izgovor!Sedela sem na peči in pletla nogavice iz domače volne. Ata

mu je postregel, sama sem pa mirno pletla naprej. Oči sem pa tudi jaz kmalu imela na pecljih. Z atom sta postala malo pre-več domača.

Kaj me tako gledaš?Še kar naprej sem pletla. Oči pa so sproti gledale in ocenje-

vale prišleka.Pa se je pokorajžil in potožil: »Veš, Majdi, če me kdo gleda, mi

postane nerodno. Nisem navajen. Občutek ima, da me ocenjuje. Imam sploh kakšno vrednost pred tabo, pred tvojimi očmi?«

Dajala sem ga na tehtnico. Je vreden, ima vrednost pred dru-gimi? Odgovora ni dobil.

božji blagoslovSpet se je skrival pred sosedi. Čakal me je izven vasi, ko sem

šla k maši ob deseti uri.»Čakam te, Majdi. Zjutraj sem pel na koru. Potem pa sem

krenil po tvoji poti proti Zaloki.« Podal mi je roko in me po-gledal v oči. »Ostal sem brez zajtrka – v strahu, da te zgrešim,« je dejal.

»Zdaj grem pa še k drugi maši. Molil bom, če je taka božja volja, za milost in blagoslov obeh. Veš, Majdi, rabila ju bova, ker življenje ni lahko.«

nenajavljen obiskObisk je bil nenajavljen – če ni bilo to atovo maslo. Prišli so

ata Franc Krnc, Ivan in njegov brat Pavel. Dolgo so imeli de-

26

pomlad 2015 PRAZnIčnI UTRIP

bato. Moj ata Anton Bedene je poudaril: »Ivan, če boš bolan, ti bo stregla; če boš neslan, bo pozabila, če pa boš pregloboko pogledal …« O, Bog, samo tega ne, sem moledovala pred svo-jim Bogom.

Lunca me je nosilaBila je jasna, svetla noč, sredi pomladi je bilo. Polna ljudi

nosi – sosed je včasih zlezel na streho. Tudi mene je luna no-sila. Premetavala sem se po postelji, kot da bi terjala odgovor: Pa zakaj ravno luna?!

Poštar je imel veliko delaV srcu sem nosila vesel, upajoč nasmeh mame Vike in očeta

Franca z obiska na Vederini.Prispela je pošta tudi od Ivanove sestre Anice, da name ra-

čunajo in me čakajo.Ko ni bilo odgovora, je poskusil ata Franc Krnc. Med drugim

je zapisal: »Pridi, moj dobri, zlati otrok!«Spet čakanje in molk.

Ivanovo pismoIvan je bil delaven in priden, za vsako delo je bil pripraven.

Svinčnik pa mu je drsel iz rok. A takrat se je zelo potrudil, to sem videla pozneje.

Bile so lepe besede, obljube in dnevi, polni pričakovanja …Moram priznati, da sem jih dolgo mrcvarila.Česar si Ivan ni upal povedati ali vp

ŠentRUPERT · 2017. 7. 4. · ŠentRUPERT LETO: XVII. / 1 • POMLAD 2015 • Glasilo izhaja...

Documents

Transcript of ŠentRUPERT · 2017. 7. 4. · ŠentRUPERT LETO: XVII. / 1 • POMLAD 2015 • Glasilo izhaja...