Doktorska disertacija MODEL UČINKOVITEGA UPRAVLJANJA ... · 6 2.2.1 Opredelitev pojma ekonomska...

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

Doktorska disertacija

MODEL UČINKOVITEGA UPRAVLJANJA ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE

SLOVENIJE

Julij 2012 mag. Sabina Koleša

Mentor: izr. prof. dr. Klavdij Logožar UDK klasifikacija 339.5:339.9:061.1EU(497.4)

3

Zahvala Ob zaključku večletnega procesa pisanja doktorske disertacije se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste mi kakorkoli pomagali pri snovanju le-te. Za koristne informacije se zahvaljujem namestniku generalnega direktorja Svetovne trgovinske organizacije Alejandru Jari, članom Odbora za zunanjetrgovinsko politiko Evropske unije Gerardu Monksu, Karlu Ernstu Braunerju, Miecszyslavu Nogaju in Jean-Christophu Donnelierju ter sodelavcem Direktorata za ekonomske odnose s tujino na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Republike Slovenije. Predvsem se za usmeritve in dragocene nasvete zahvaljujem dr. Klavdiju Logožarju, dr. Milanu Juršetu in dr. Marjanu Svetličiču. Posebna zahvala gre možu Andreju in hčerki Iris. Hvala za podporo in motivacijo.

5

VSEBINA

POVZETEK ........................................................................................................................................ 8

SUMMARY ....................................................................................................................................... 13

1 UVOD....................................................................................................................................... 17

1.1 OPREDELITEV PROBLEMA ....................................................................................... 17 1.2 CILJI DOKTORSKE DISERTACIJE .............................................................................. 19

1.2.1 Teze doktorske disertacije .................................................................................. 21

1.3 IZVIRNI ZNANSTVENI PRISPEVEK ............................................................................. 22 1.4 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ................................................................ 22 1.5 METODE RAZISKOVANJA ........................................................................................ 23

2 ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA IN EKONOMSKA DIPLOMACIJA .............................. 26

2.1 ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA .............................................................................. 26

2.1.1 Zgodovinska obdobja razvoja svetovne trgovine ................................................ 27

2.1.1.1 Merkantilizem ................................................................................................................... 28 2.1.1.2 Liberalizem ...................................................................................................................... 28 2.1.1.3 Protekcionizem ................................................................................................................ 28 2.1.1.4 Intervencionizem ............................................................................................................. 29 2.1.1.5 Obdobje liberalizacije, neoprotekcionizma in globalizacije ............................................. 29

2.1.2 Teorije mednarodne menjave in vloga države skozi zgodovino ......................... 32

2.1.2.1 Ricardov model primerjalnih prednosti (klasična teorija) .................................................. 33 2.1.2.2 Heckscher-Ohlinov model (neoklasična teorija) .............................................................. 34 2.1.2.3 Nove teorije mednarodne menjave .................................................................................. 35 2.1.2.4 Majhne države v teorijah mednarodne menjave .............................................................. 41 2.1.2.4 Vloga države in institucij v procesu gospodarske rasti v povezavi z zunanjetrgovinsko

politiko in konkurenčnostjo gospodarstva ....................................................................... 45 2.1.3 Liberalne in protekcionistične zunanjetrgovinske politike ter vzpon hitro rastočih

gospodarstev ....................................................................................................... 55 2.1.4 Ključni vidiki zunanjetrgovinske politike Evropske unije ................................. 6059 2.1.5 Načela zunanjetrgovinske politike ....................................................................... 63 2.1.6 Ukrepi zunanjetrgovinske politike ....................................................................... 64

2.1.6.1 Mednarodni sporazumi o prosti trgovini ........................................................................... 66 2.1.6.2 Ukrepi trgovinske zaščite ................................................................................................. 70 2.1.6.3 Carinske opustitve ........................................................................................................... 72

2.1.7 Širši vplivi zunanjetrgovinske politike .................................................................. 73

2.2 EKONOMSKA DIPLOMACIJA ..................................................................................... 78

6

2.2.1 Opredelitev pojma ekonomska diplomacija ........................................................ 78 2.2.2 Zgodovinski pregled razvoja ekonomske diplomacije in njen vpliv na zunanjo

trgovino ................................................................................................................ 83 2.2.2.1 Ekonomska diplomacija v Republiki Sloveniji ................................................................... 86

2.2.3 Akterji .................................................................................................................. 88 2.2.4 Ravni ................................................................................................................... 91

2.2.4.1 Bilateralna ekonomska diplomacija .................................................................................. 92 2.2.4.2 Regionalna ekonomska diplomacija ................................................................................. 93 2.2.4.3 Plurilateralna ekonomska diplomacija .............................................................................. 94 2.2.4.4 Multilateralna ekonomska diplomacija .............................................................................. 95

2.2.4.4.1 Svetovna trgovinska organizacija ............................................................................... 96 2.2.4.4.2 Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad .......................................................... 100 2.2.4.4.3 Druge specializirane mednarodne organizacije (UNCTAD, UN/ECE, WIPO) ......... 102

2.2.5 Instrumenti ......................................................................................................... 104

3 SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE ................................... 107

3.1 PRAVNE PODLAGE IN NAČELA ............................................................................... 110 3.2 AKTUALNI IN NAČRTOVANI UKREPI SKUPNE ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE EU ...... 114

3.2.1 Multilateralna zunanja trgovina ......................................................................... 117 3.2.2 Bilateralni in medregionalni odnosi EU s tretjimi državami .............................. 125 3.2.3 Oblikovanje ustreznega okolja .......................................................................... 132

3.2.3.1 Strategija dostopa na trg ................................................................................................ 132 3.2.3.2 Zaščita pravic intelektualne lastnine ............................................................................... 134

3.2.4 Drugi pomembnejši ukrepi ................................................................................ 135

3.2.4.1 Storitve ........................................................................................................................... 135 3.2.4.2 Javna naročila ................................................................................................................ 137 3.2.4.3 Splošni sistem preferencialov ......................................................................................... 138 3.2.4.4 Izvozni krediti .................................................................................................................. 139

3.2.5 Širši vplivi zunanjetrgovinske politike ............................................................... 140

3.3 AKTERJI IN PROCES FORMALNEGA DELOVANJA ...................................................... 143

3.3.1 Evropska komisija .............................................................................................. 143 3.3.2 Evropski parlament ........................................................................................... 148 3.3.3 Svet Evropske unije .......................................................................................... 150

3.3.3.1 Odbor za trgovinsko politiko ........................................................................................... 153 3.3.3.2 Coreper (fr. Comite des REpresentants PERmanents) .................................................. 154 3.3.3.3 Svet za zunanje odnose (FAC) ....................................................................................... 156

3.3.4 Nevladne organizacije ....................................................................................... 157 3.3.5 Proces formalnega delovanja............................................................................ 158

7

4 UPRAVLJANJE ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE V IZBRANIH DRŽAVAH ČLANICAH EVROPSKE UNIJE ........................................................................................................................ 165

4.1 IRSKA ................................................................................................................. 169

4.1.1 Struktura gospodarstva in zunanja trgovina ..................................................... 169 4.1.2 Akterji in procesi oblikovanja in koordinacije stališč ZTP.................................. 171

4.2 NEMČIJA ............................................................................................................. 175


4.3 FRANCIJA ............................................................................................................ 180


4.4 POLJSKA ............................................................................................................. 184


4.5 POVZETEK UGOTOVITEV NA OSNOVI ANALIZE UPRAVLJANJA ZUNANJETRGOVINSKIH

POLITIK V IZBRANIH DRŽAVAH ČLANICAH EU .......................................................... 189

5 PREDLOG MODELA UČINKOVITEGA UPRAVLJANJA ZUNANJE- TRGOVINSKE POLITIKE SLOVENIJE .................................................................................................................. 192

5.1 ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA SLOVENIJE .......................................................... 192 5.2 ANALIZA OBSOJEČEGA STANJA PROCESA FORMALNEGA DELOVANJA UPRAVLJANJA

ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE SLOVENIJE ........................................................... 194 5.2.1 Slabosti obstoječega procesa upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije

.......................................................................................................................... 205 5.3 PREDLOG MODELA UČINKOVITEGA UPRAVLJANJA ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE

SLOVENIJE .......................................................................................................... 207 5.3.1 Izhodišča za oblikovanje predloga modela ....................................................... 207 5.3.2 Predlog modela ................................................................................................. 222

6 SKLEP ................................................................................................................................... 230

SEZNAM LITERATURE IN VIROV ................................................................................................ 238

SEZNAM TABEL IN SLIK ............................................................................................................. 260

8

SEZNAM KRATIC .......................................................................................................................... 262

PRILOGA 1 .................................................................................................................................... 265

Zapis razgovora z namestnikom generalnega direktorja Svetovne trgovinske organizacije (WTO) – Alejandrom Jara

PRILOGA 2 A ................................................................................................................................. 267

Povzetek poglobljenega intervjuja z generalnim direktorjem Direktorata za dostop na trg na Ministrstvu za gospodarstvo Irske – Gerardom Monksom

PRILOGA 2 B ................................................................................................................................. 269

Povzetek poglobljenega intervjuja z generalnim direktorjem Direktorata za ekonomske odnose s tujino na Ministrstvu za gospodarstvo in tehnologijo Nemčije - Dr. Karlom Ernstom Braunerjem

PRILOGA 2 C ................................................................................................................................. 270

Povzetek poglobljenega intervjuja z generalnim direktorjem za ekonomske odnose s tujino na Ministrstvu za gospodarstvo, industrijo in zaposlovanje Francije - Jean-Christophe Donnellierom

PRILOGA 2 D ................................................................................................................................. 271

Povzetek poglobljenega intervjuja z direktorjem oddelka za zunanjetrgovinsko politiko na Ministrstvu za gospodarstvo Poljske - Mieczyslavom Nogajem

PRILOGA 3 .................................................................................................................................... 272

Delovne skupine za pripravo stališč v okviru EU politik

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS IN BIBLIOGRAFIJA KANDIDATKE .................................................. 273

9

POVZETEK

Predmet doktorske disertacije je upravljanje zunanjetrgovinske politike države ob upoštevanju delovanja nadnacionalnih entitet, pri čemer je naš osrednji cilj identificirati optimalen način realizacije nacionalnih interesov v okviru nadnacionalne entitete (tj. Evropske unije). Zunanjetrgovinska politika je eno izmed najstarejših ekonomskih področij, o katerem so tekle resne akademske razprave že v Antični Grčiji pred več kot 2000 leti. Vendar o razvoju svetovne trgovine kot sistematičnem globalnem načinu trgovanja govorimo šele od 15. stoletja dalje. Za boljše razumevanje področja v doktorski disertaciji najprej opredelimo teoretska izhodišča, v okviru katerih predstavimo teorije mednarodne menjave ter analiziramo vlogo države in ekonomske diplomacije skozi različna zgodovinska obdobja (merkantilizem, liberalizem, protekcionizem, intervencionizem ter obdobje liberalizacije in globalizacije). Kot najpomembnejše teoretično izhodišče od Davida Ricarda dalje identificiramo ugotovitev, da svet ni ničelna vsota – vse države z zunanjo trgovino pridobivajo. Kljub temu da so države skozi različna zgodovinska obdobja (glede na gospodarske razmere) vodile različne zunanjetrgovinske politike (protekcionistične ali liberalne), teorija in praksa potrjujeta, da liberalna zunanjetrgovinska politika povečuje konkurenčnost gospodarstva. Študije ekonomistov (Sachs in Warner 1995, 35; Frey v Pruslecki 2008, 5; Krueger 1980, 289) namreč kažejo, da države z liberalno zunanjetrgovinsko politiko dosegajo višjo gospodarsko rast od tistih s protekcionistično. Kot potrditev teze navajamo izsledke analiz, ki kažejo na višje stopnje gospodarske rasti v t. i. hitro rastočih gospodarstvih (državah BRIICS ‒ Braziliji, Rusiji, Indiji, Indoneziji, Kitajski in Južni Afriki). Slednje so na podlagi liberalizacije trgov v zadnjih dvajsetih letih dosegale višje stopnje gospodarske rasti od razvitih gospodarstev. Glede na to da je predmet disertacije zunanjetrgovinska politika v okviru Evropske unije (EU), ki jo Slovenija sooblikuje, se v okviru analize ukrepov osredotočimo na ukrepe zunanjetrgovinske politike EU, vlogo nacionalnih in nadnacionalnih (vladnih in nevladnih) akterjev ter povezavo vsebin z drugimi politikami. Ključni akterji v procesu formalnega delovanja na področju zunanjetrgovinske politike EU so: Evropska komisija (Direktorat za trgovino), Svet EU (Odbor za zunanjetrgovinsko politiko, Coreper in Svet za zunanje zadeve), Evropski parlament ter nevladni akterji (združenja, nevladne organizacije) kot nadnacionalni akterji in (vladni in nevladni) akterji na nacionalni ravni držav članic EU. Prioriteta zunanjetrgovinske politike EU je multilateralna zunanja trgovina, vzporedno pa potekajo pogajanja s številnimi državami oz. regijami za sklenitev preferencialnih trgovinskih sporazumov. Med ukrepi zunanjetrgovinske politike EU je pomembna še Strategija dostopa na trg, v okviru katere se dosegajo sinergije

10

na podlagi okrepljenega partnerstva med Evropsko komisijo, državami članicami in gospodarstvom.

Ugotavljamo, da postaja v obdobju globalizacije zunanjetrgovinska politika izrazito večplastna ter da izginjajo meje med zunanjimi in notranjimi politikami. Na primeru pogajanj t. i. Razvojne agende iz Dohe, ki potekajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije, potrdimo tezo o prepletanju pogajanj na različnih ravneh (bilateralni, regionalni in multilateralni) in vsebinski povezanosti zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami (z razvojno, s kmetijsko ipd.). Slednje potrjujejo tudi strateški dokumenti EU (Strategija Evropa 2020; Trgovina, rast in svetovne zadeve ter Globalna Evropa: konkurenčna v svetu), v katere je zunanjetrgovinska politika vključena kot pomemben sestavni del politike konkurenčnosti. V zadnjih dvajsetih letih na pomenu pridobiva ekonomska diplomacija v smislu iskanja trgovinskih priložnosti v mednarodnih odnosih. Saner in Yiu (2003), ki se ukvarjata predvsem s t. i. postmoderno diplomacijo, trdita, da je osnovna vloga ekonomske diplomacije predstavljanje države v mednarodnih organizacijah ter sočasen vpliv na politike in stališča drugih držav. Enotna teorija, ki bi opredeljevala, kako države v določenih okoliščinah izvajajo ekonomsko diplomacijo (v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko), ne obstaja. Pomemben vidik naše raziskave je tudi poznavanje in obvladovanje nacionalnih in nadnacionalnih odločitvenih procesov ter njihovih medsebojnih vplivov. Zato s ciljem učinkovitejšega upravljanja zunanjetrgovinske politike analiziramo ključne akterje in procese v okviru EU v izbranih državah članicah EU (to so poleg Slovenije še Irska, Nemčija, Francija in Poljska). Udovič in Svetličič (2007, 29) namreč ugotavljata, da vplivanje na odločitve ni odvisno le od tradicionalno opredeljene moči države, ampak tudi od zavzetosti, osredotočenosti, sposobnosti prepričevanja ter zavezništev države. Ugotovimo, da je zunanjetrgovinska politika v primerjavi z drugimi zunanjimi politikami EU najbolj integrirana in da sodobni odločitveni procesi temeljijo na spremenjeni vlogi ekonomske diplomacije. Upravljanje zunanjetrgovinske politike določata institucionalna zgradba in način delovanja akterjev (Bratina 2007, 3‒5). V procesu usklajevanja morajo države članice upoštevati skupen interes EU, saj morajo biti nacionalne politike združljive z notranjimi politikami in pravili integracije. V analiziranih državah (Irska, Nemčija, Francija in Poljska) imajo opredeljene formalne in neformalne procese oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike in njene koordinacije z ostalimi politikami. Te procese v praksi tudi izvajajo. To navedenim državam omogoča konsistentno zastopanje stališč in uveljavljanje nacionalnih interesov v nadnacionalnih okvirih ter oblikovanje koalicij glede na nacionalne prioritete. Na sam sistem oblikovanja stališč in koordinacije z drugimi politikami ne vpliva dejstvo, ali države vodijo bolj protekcionistično ali liberalno zunanjetrgovinsko politiko. Prav tako je v vseh štirih državah za zunanjetrgovinsko politiko pristojno Ministrstvo za gospodarstvo, ki sodeluje z Ministrstvom za zunanje zadeve in

11

ostalimi ministrstvi, pristojnimi za določene, strateško pomembne politike. Praksa torej potrjuje tezo, da v okviru EU ministrstva za zunanje zadeve ohranjajo pomembno vlogo, vendar se hkrati povečuje pomen drugih ministrstev, pristojnih za strateške politike držav. Ugotavljamo tudi, da vse pomembnejšo vlogo v okviru bruseljske administracije pridobivajo stalna predstavništva držav članic (Hocking in Spence 2005, 22–23), ki nastopajo kot 'most' med nacionalnimi in nadnacionalnimi akterji. Lobiji stalnih predstavnikov lahko učinkovito vplivajo na predloge Evropske komisije glede različnih politik – na podlagi interesov nacionalnih vlad. Po drugi strani pa prestolnicam zagotavljajo informacije glede predlogov politik v okviru institucij EU in neformalnih stališč držav članic. Morisse-Schilbach (v Hocking in Spence 2005, 123) izpostavlja pomembnost povezanosti akterjev in transparentnosti procesov. Z analizo obstoječega stanja v Sloveniji ugotovimo, da formalno obstaja proces koordinacije stališč zunanjetrgovinske politike, iz katere je razvidna vertikalna koordinacija (z Ministrstvom za zunanje zadeve v okviru II. stebra in koordinacije EU zadev), vendar horizontalne povezave z ostalimi politikami niso razvidne. Na osnovi analiz razvoja svetovne trgovine, teorij mednarodne menjave, teorije institucij, vloge države in ekonomske diplomacije ter vpliva na zunanjo trgovino, kakor tudi na osnovi analize vsebin in procesov oblikovanja zunanjetrgovinske politike Evropske unije ter študije primerov in poglobljenih intervjujev z vladnimi akterji v izbranih državah članicah EU ter sinteze ugotovitev dokažemo, da je sistem zunanjetrgovinskih odnosov večplasten in da se zunanjetrgovinska politika povezuje z drugimi politikami. Z interdisciplinarnim pristopom, ki je bil doslej v teoriji zanemarjen in je torej izvirni prispevek našega dela, opredelimo vlogo akterjev ekonomske diplomacije v odločitvenem procesu na področju ZTP, pri čemer dodamo vidik nove institucionalne teorije, ki ga številni avtorji pri proučevanju zunanjetrgovinske politike zapostavljajo. Dokažemo, da je za učinkovito upravljanje zunanjetrgovinske politike ključna vloga institucij – zlasti za majhne države, ki lahko z dobro organiziranostjo procesov in oblikovanjem zavezništev bistveno povečajo svojo moč oz. vpliv v mednarodnem merilu. Oblikujemo nov model upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije, ki predstavlja ključni izvirni znanstveni prispevek naše disertacije. V modelu predlagamo vključitev vseh ključnih vladnih in nevladnih akterjev v proces koordinacije zunanjetrgovinske politike z ostalimi politikami, nadgradnjo procesov v smislu horizontalne povezanosti politik in dvosmerne komunikacije, opredelitev nacionalnih politik in prioritet, zunanjetrgovinskih interesov v defenzivnem in ofenzivnem smislu (na podlagi mnenj, pobud in interesov gospodarstva), zagotovitev analitičnih podlag za odločanje, implementacijo dobrih praks drugih držav in večjo transparentnost procesov. Ključen kvalitativni predlog v okviru našega modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike države (v povezavi z ostalimi politikami in prioritetami gospodarstva) je reorganizacija v okviru ministrstev, ki bo omogočala tudi horizontalno povezanost med različnimi politikami. Predlagamo namreč, da se v okviru vodstev ministrstev organizirajo oddelki za koordinacijo EU politik z jasno

12

opredeljenimi nalogami interne in eksterne koordinacije politik, za katere so pristojna ministrstva. S tem lahko dosežemo horizontalno in vertikalno koordinacijo politik, kar je pogoj za konsistentno zastopanje stališč in oblikovanje koalicij za uveljavljanje nacionalnih interesov na nadnacionalni ravni (bilateralni, regionalni in multilateralni). Predlagamo tudi posodobitev procesov v smislu vključitve vseh ključnih vladnih in nevladnih akterjev ter večjo transparentnost – vključno z izdelavo matrik, ki opredeljujejo prioritete politik, kontakte v okviru institucij EU, držav članic EU ter ostalih ključnih vladnih in nevladnih akterjev (zlasti gospodarstva). Velik poudarek je tudi na ustreznih kompetencah kadrov, dvosmerni komunikaciji in zagotavljanju analitičnih podlag za odločanje na podlagi sodelovanja s strokovno javnostjo. Model je oblikovan tako, da ga je možno neposredno implementirati v praksi. Ključne besede: mednarodno poslovanje, zunanja trgovina, zunanjetrgovinska politika, liberalizem, protekcionizem, globalizacija, ekonomska diplomacija, teorije mednarodne menjave, Evropska unija, cilji.

13

SUMMARY

A model of efficient external trade policy management for Slovenia

The doctoral thesis focuses on a country's external trade policy management in relation to the processes witin subnational entities. Our main goal is to identify an optimal approach to realizing national interests in the context of a subnational entity (i.e., the European Union). External trade policy is one of the oldest economic policies. The first discussions on trade issues started among philosophers in Greece 2000 years ago, but global trade as a systematic process emerged in the 15th century. At the beginning of the doctoral thesis, the focus is on the theoretical background ‒ theories of external economic co-operation. We analyse the role of the state and economic diplomacy in different historical periods (mercantilism, liberalism, protectionism, interventionism, liberalisation and globalisation). The most important theoretical finding is (discovered by David Ricardo and confirmed in subsequent theories) that all states, engaged in external trade, gain (we talk about the so called positive sum). Although countries led different external trade policies during various historical periods (liberal or protectionist), theory and experience show that the liberal external trade policy increases competitiveness of an economy. Studies of several economists (Sachs and Warner 1995, 35; Frey 1984; Pruslecki 2008, 5; Krueger 1980, 289) also confirm, that countries with a liberal external trade policy record higher growth rates than those in favour of protectionism. Emerging economies (the so called BRIICS countries ‒ Brasil, Russia, India, Indonesia, China, and South Africa) record higher growth rates in the last twenty years – after liberalising their markets. We analyse the European Union (EU) external trade policy measures, the role of national and subnational (state and non-state) actors, and the interconnectedness of the external trade policy and other national policies. The key actors in the formal process of creating EU external trade policy are: European Commission (Directorate General for Trade), Council of the EU (Trade Policy Committee – formerly 133 Committee; Coreper, Foreign Affairs Council), European Parliament, non-state actors (associations, non-governmental organisations (NGOs)) as well as actors in the member states (state and non state actors: ministries, diplomatic network, business associations, chambers of commerce, NGOs, etc.). The priority of the EU external trade policy is multilateral trade – successful conclusion of the WTO Doha Development Agenda. In parallel, EU is negotiating preferential trade agreements with several countries and regions. One of the most

14

important trade policy measures is also Market Access Partnership, where active involvement of member states and the business sector is expected. Globalisation has changed the patterns of global economic co-operation and global trade. External trade has become more complex (linked to the competition, energy, environment and sustainable development policies) and the number of actors (state and non-state) involved in the policy has increased significantly. The boundaries between external and internal policies disappear as well. We show the interactions between different actors, negotiating levels, and policies on the World Trade Organisation Doha Development Agenda case, where the positions of the negotiations have to be agreed on at different levels: national, bilateral, regional, and multilateral. External trade policy is an important part of the EU strategic documents (Global Europe: competing in the world, EU 2020), and therefore an important element of the competitiveness policy. The thesis also confirms that the role of economic diplomacy in trade issues has gained importance during the last twenty years. Saner and Yiu (2003) argue that the main function of the post-modern economic diplomacy is representation in the international organisations and influence on other countries' policies. There is no unique theory, defining how the economic diplomacy should be organised within a country and which tasks (relating to external trade issues) it should perform. An important aspect of our research is management (and knowledge) of the sub national and national external trade policy decision-making process. We analyse the key actors and the process on a sub-national level (within the EU) in the chosen EU member states (Germany, Ireland, France and Poland) as well as the current formal process in Slovenia. Udovič and Svetličič (2007, 29) argue that influence on certain decisions does not necessarily depend on the power of a state, but it also depends on other factors, such as the country's goals, focus and the ability of forming alliances. EU external trade policy is more integrated than other EU policies. Although the management process in member states depends on institutional structure and functioning of the actors (Bratina 2007, 3‒5), national policies must be in line with the EU policies. In the analysed countries (Ireland, Germany, France and Poland) there are defined (and performed) formal and informal co-ordination procedures of national positions regarding EU external trade policy, which are also in line with other policies. This enables the countries to take a consistent national position within different working bodies in Brussels and form national and sub-national alliances, based on national interests and priorities. We also discover that the co-ordination system is not a reflection of the orientation in trade policy (protectionist or liberal). In all four analysed foreign countries the trade policy is co-ordinated by the Ministry of Economy. The process also involves the Ministry for Foreign Affairs and other ministries, responsible for strategic policies (Ministry of Agriculture, Ministry of Finance, etc.). Empirical evidence is in

15

line with the theoretical arguments (Hocking and Spence 2005, 22‒23) that importance of the role of Ministries of Foreign Affairs is decreasing, while importance of the role of other ministries (responsible for strategic policies) is lately increasing. The role of Permanent Representations in Brussels is becoming more and more important as well. They serve as a 'bridge' between national and sub-national actors. Therefore, they have to posess knowledge on national interest and priorities, as they influence the decisions of the European Commission. On the other hand, they are an information channel for national capitals – informing government actors on policy proposals of the EU institutions and positions of other member states. Morisse-Schilbach (in Hocking and Spence 2005, 123) also emphasize the importance of transparency of the process and links among different actors. Our analysis of the current situation in Slovenia shows there is a formal co-ordination process of national positions regarding EU external trade policy measures on a vertical level (Ministry of Economy and Ministry of Foreign Affairs, which is responsible for co-ordinating policies within the 2nd pillar), however, there is a lack of horizontal co-ordination procedures (of different policies). With an interdisciplinary approach (by now widely neglected and hence our original contribution) we analyse the role of economic diplomacy actors in external trade policy management, we take into account the institutional theory, prove that the external trade policy is conducted at multiple levels and is interconnected with several other policies. We also prove that the institutions are of key importance for efficient external trade policy management – small countries in particular can substantially increase their influence at the international level, if they are capable of effective process management and of making alliances with subnational actors. Based on a critical review of the literature, analyses made, case studies, interviews with state actors in some EU member states, and a synthesis of findings, we present a new model of external trade policy management in Slovenia – our key contribution to the science. The model, which is based on good practices of EU member states, suggests incorporating all key (state and non-state) actors in the formal and informal co-ordination process, which has to be more transparent and upgraded as well. This requires vertical and horizontal connections of actors and policies, two-way communication channels, defining national priorities and external trade interests (offensive and defensive), based on proposals and interests of the business sector and analyses made. The main qualitative recommendation of the new model of external trade policy management in Slovenia (which has to be in line with other policies and should take interests of business sector into account) is reorganisation within the ministries, which would also enable horizontal interactions of different policies. We recommend seting up an »EU policies co-ordination unit« in each ministry, with clearly defined tasks and (internal and external) communication channels. Such a co-ordination system, incorporating all key (state and non-state) actors and

16

policies, would be more transparent and would enable the country to consistently present national positions on an international level of co-ordination (bilateral, regional, multilateral). The document with national policies' priorities and relevant contacts within Slovenia, EU institutions, and the business sector should be drafted. We also stress the importance of adequate knowledge and skills of individuals involved in the formal process of trade policy management, the relevance of two-way communication channels and the essence of decision-making process to be made on the basis of analytical studies conducted in co-operation with external experts The model is designed to be easily implemented in practice.

Key words: international economic co-operation, external trade, external trade policy, liberalism, protectionism, globalization, economic diplomacy, external trade theories, European Union

17

1 UVOD

1.1 Opredelitev problema

Mednarodno poslovanje in zunanja trgovina v obdobju globalizacije vse bolj pridobivata na pomenu. Narašča število akterjev, vsebine zunanjetrgovinske politike pa postajajo vse kompleksnejše, zato je ključno, da se z načinom sodelovanja med vsemi akterji ekonomske diplomacije na nacionalnem, regionalnem in multilateralnem nivoju izkoristijo sinergije za optimalno doseganje ciljev zunanjetrgovinske politike. Pomembno je, da sodelujejo tako državni akterji kot tudi zasebne institucije. Priložnosti, ki jih prinaša globalizacija, izkorišča vedno več držav. Medtem ko so v drugi polovici dvajsetega stoletja imele vodilno vlogo v globalni ekonomiji Združene države Amerike (ZDA), Evropa in Japonska, so se jim danes pridružila t. i. hitro rastoča gospodarstva, zlasti Kitajska1, Indija, Brazilija in Rusija.2 V globalnem okolju tudi vsebine zunanjetrgovinske politike postajajo vse kompleksnejše. Tako se zunanjetrgovinska politika povezuje s politiko konkurence z energetiko, z varstvom okolja in s trajnostnim razvojem. Odpiranje trgov namreč vpliva na rast produktivnosti, gospodarsko rast in delovna mesta. Na področju energetike je pomembno izpostaviti pomen nediskriminatornih pogojev transferja energije in dostopa do infrastrukture. Ukrepi zunanjetrgovinske politike imajo lahko pomemben vpliv na okolje in klimatske spremembe (EC, 2006). V zadnjem obdobju smo priča padcu gospodarske rasti, kar vpliva tudi na zunanjetrgovinske tokove. Izvoz in uvoz se nista zmanjšala le v ZDA in Evropski uniji (EU ali Unija) ‒ občuten padec beležijo tudi azijske države. Mnoge vlade zato uvajajo protekcionistične ukrepe (necarinske omejitve na področju uvoza ali subvencioniranje izvoza),3 kar lahko vpliva na nadaljnji padec gospodarske rasti in zunanje trgovine. Pomembno je, da akterji ekonomske diplomacije na multilateralni, regionalni in bilateralni ravni sodelujejo pri vzpodbujanju nadaljnje liberalizacije zunanje trgovine. Skupina G-204 se je že zavezala, da ne bo uvajala novih ovir pri trgovanju oz. izvoznih spodbud, ki niso skladne s pravili Svetovne trgovinske organizacije.

1 Kitajska, ki je trenutno tretja največja izvoznica, naj bi po napovedih Evropske komisije v nekaj

letih postala druga, Indija pa šesta največja izvoznica (EC Global Europe 2006a, 3). 2 O vplivih globalizacije na zunanjo trgovino, investicije in kapital podrobneje v Hamilton (2008, 21–

31 ter 59–77). 3 Uvajanje novih protekcionističnih ukrepov na globalni ravni nadzira Svetovna trgovinska

organizacija (WTO ‒ World Trade Organization), v EU pa Evropska komisija (EK) v okviru Strategije dostopa na trge (MAS – Market Access Strategy). 4 Člani skupine G-20 so finančni ministri in guvernerji centralnih bank: Argentine, Avstralije,

Brazilije, Kanade, Kitajske, Francije, Nemčije, Indije, Indonezije, Italije, Japonske, Mehike, Rusije, Savdske Arabije, Južne Afrike, Južne Koreje, Turčije, Velike Britanije, ZDA in EU.

18

Prioriteta globalne zunanjetrgovinske politike mora biti nadaljnja liberalizacija zunanje trgovine – zaključek multilateralnih pogajanj t. i. Razvojne agende iz Dohe (WTO DDA – World Trade Organization Doha Development Agenda) v okviru Svetovne trgovinske organizacije,5 pa tudi sklepanje regionalnih in bilateralnih sporazumov o prosti trgovini (FTA – Free Trade Agreements) oz. sporazumov o gospodarskem partnerstvu (EPA – Economic Partnership Agreements) z manj razvitimi državami. Izsledki raziskav namreč kažejo, da je liberalizacija zunanje trgovine v preteklih desetletjih pozitivno vplivala na gospodarsko rast. V EU6 je v veljavi skupna zunanjetrgovinska politika,7 kar pomeni, da so predpisi EU na tem področju za vse države članice EU v celoti zavezujoči. Države članice EU na področju zunanje trgovine v mednarodnem merilu delujejo kot en subjekt. Evropska komisija (EK), ki je s strani držav članic pooblaščena za izvajanje skupne zunanjetrgovinske politike, interese EU uveljavlja na multilateralni ravni (v okviru WTO v smislu oblikovanja enotnih pravil, kakor tudi pogajanj v okviru Razvojne agende iz Dohe) ter na bilateralni in regionalni ravni (pogajanja o pogojih trgovanja s posamezno državo ali skupino držav). Nobena država članica EU torej ne more imeti svoje zunanjetrgovinske politike, ki ne bi bila združljiva z notranjimi politikami in pravili EU. Vendar to ne pomeni, da v okviru EU posamezna država ne more uveljaviti nacionalnih gospodarskih interesov. Države se namreč medsebojno usklajujejo glede na nacionalne prioritete, ki praviloma odražajo interes gospodarstva ‒ seveda pa morajo pri tem upoštevati skupen interes EU. Že pred vstopom v Evropsko unijo leta 2004 je imela Slovenija eno izmed najbolj liberalnih zunanjetrgovinskih politik, saj je kot majhna država zelo odvisna od uvoza in izvoza. S 'prevzemom' skupne zunanjetrgovinske politike EU pa je čutiti manjšo vključenost in interes nevladnih akterjev za problematiko zunanjetrgovinske politike. Za uspešno doseganje zunanjetrgovinskih ciljev je poleg vključenosti pomembna tudi ustrezna koordinacija akterjev, ki se ukvarjajo z zunanjetrgovinsko politiko, kakor tudi drugih področij, s katerimi se le-ta povezuje – tako na nacionalnem nivoju kot tudi v okviru EU in globalno. Predsedovanje Svetu Evropske unije v prvi polovici leta 2008 je za Slovenijo predstavljalo priložnost za pridobitev oz. nadgradnjo znanj glede procesov formalnega delovanja institucij ter pridobivanje informacij (formalnih in neformalnih) od drugih akterjev v okviru EU in tretjih držav, ki sooblikujejo zunanjetrgovinsko politiko.

5 Voditelji G-20, ki predstavljajo 90 % svetovne proizvodnje, 80 % svetovne zunanje trgovine in 2/3

svetovnega prebivalstva, so na vrhu v Londonu 2. aprila 2009 med drugim potrdili zavezanost k uspešnemu zaključku WTO DDA pogajanj. 6 EU je vodilna svetovna zunanjetrgovinska sila, na katero odpade več kot 1/5 svetovnega uvoza in

izvoza. 7 Pravila za zunanjetrgovinsko politiko EU so navedena v 207. členu Lizbonske pogodbe, ki je

stopila v veljavo 1. 12. 2009 (v prej veljavni Pogodbi iz Nice v 133. členu).

19

V državah članicah EU, kjer se zavedajo pomena zunanjetrgovinske politike, se le-ta učinkovito upravlja, kar pomeni, da se vsebine koordinirajo na nacionalnem nivoju, v proces so vključeni vsi ustrezni vladni akterji in po potrebi tudi nevladni. Poleg formalnega procesa odločanja so pomembni tudi neformalni odnosi. V določenih primerih se vključijo akterji ekonomske diplomacije na bilateralni, regionalni oz. multilateralni ravni. Raziskovalni problem, ki ga bomo v doktorski disertaciji obravnavali, je tako oblikovanje nacionalne zunanjetrgovinske politike majhne države v kontekstu oteženega uveljavljanja nacionalnih interesov zaradi kompleksnosti (npr. mnoštva akterjev) in restriktivnosti (npr. določanja zunanjetrgovinske politike v okviru nadnacionalnih entitet) odločitvenih procesov v okviru regionalizacije in globalizacije ter nekonsistentnosti aktivnosti na ravni (majhnih) držav, kjer so (tudi zaradi omejenih sredstev) vloge posamenih akterjev oz. skupin akterjev v ZTP pogosto nejasno opredeljene, njihova (interna in posledično eksterna) koordinacija pa tako otežena. Ravno za majhne države so poznavanje akterjev in procesov ter vzpostavitev ustrezne koordinacije na nacionalni ravni, kakor tudi oblikovanje koalicij na nadnacionalni ravni ključni, saj lahko tako v okviru širše ekonomske integracije te države bistveno povečajo svoj vpliv.

1.2 Cilji doktorske disertacije

Končni cilj doktorske disertacije je oblikovati model učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije.

Za dosego končnega cilja bo potrebno najprej opredeliti pojem zunanjetrgovinske politike, načel in ukrepov ter analizirati akterje ekonomske diplomacije, ki se na nacionalnem nivoju v povezavi z bilateralnimi, regionalnimi in multilateralnimi akterji ukvarjajo z zunanjetrgovinsko politiko.

Slovenija namreč ne razpolaga s študijami, ki bi opredeljevale vlogo akterjev v odločitvenem procesu na nacionalni ravni v povezavi z mednarodno8 ravnjo (Evropska unija), kakor tudi ne vloge različnih akterjev ekonomske diplomacije.

V okviru bilateralnih akterjev se nameravamo osredotočiti predvsem na ministrstva, vladne agencije, pa tudi na vlogo diplomatsko-konzularnih predstavništev, ki bi jo lahko imela na področju zunanjetrgovinske politike – zlasti v povezavi s Strategijo dostopa na trg, katere cilj je izkoriščanje sinergij na področju zunanjetrgovinske politike na osnovi poglobljenega partnerstva med Evropsko komisijo, državami članicami EU in gospodarstvom.

Pri proučevanju vloge regionalnih akterjev bomo analizirali akterje v okviru Evropske unije, torej institucije, kot so Evropska komisija, Evropski parlament in Svet EU ter odbore (Odbor za trgovinsko politiko,9 Coreper,10 FAC11), pa tudi vlogo

8 Kljub prostovoljni odpovedi dela suverenosti zaradi sistema sprejemanja odločitev v EU literatura

pogosto uporablja izraz nadnacionalna entiteta 9 Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe decembra 2009 se je (na podlagi sklepa COREPER) Odbor

133 preimenoval v Odbor za trgovinsko politiko (TPC – Trade Policy Committee).

20

nevladnih organizacij.

Pri multilateralnih akterjih se nameravamo osredotočiti predvsem na vlogo Svetovne trgovinske organizacije.

S ciljem, da bo predlog modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike omogočal doseganje sinergij tudi na drugih področjih, bomo poleg akterjev in aktualnih vsebin zunanjetrgovinske politike Evropske unije in Slovenije iskali tudi odgovor na vprašanje širših vplivov zunanjetrgovinske politike – predvsem povezanost s področij konkurenčnosti, energetike, okolja in razvoja. Tretjih držav (nečlanic Evropske unije) se bomo v raziskavi dotaknili le v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko EU.

Za izdelavo predloga in argumentacijo modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike so prav tako pomembni obstoječi formalni procesi odločanja na ravni Evropske unije in v Sloveniji, zato nameravamo proučiti tudi le-te.

Pred oblikovanjem predloga modela bomo proučili pristojnost za zunanjetrgovinsko politiko v državah članicah EU. V nekaterih državah je področje v primarni pristojnosti ministrstva za zunanje zadeve (MZZ)12 oz. ministrstva za gospodarstvo (MG)13. Ne glede na formalno primarno pristojnost je, zaradi horizontalnih vsebin obravnave, na nacionalnem nivoju potrebna koordinacija vladnih akterjev, ki se ukvarjajo z zunanjetrgovinsko politiko. Eden od ciljev je v okviru aktualnih in načrtovanih ukrepov skupne zunanjetrgovinske politike EU obravnava multilateralnih pogajanj v okviru Svetovne trgovinske organizacije ‒ t. i. Razvojne agende iz Dohe, kjer glavna področja pogajanj vključujejo tako kmetijstvo kot nekmetijske proizvode in storitve. Obravnava WTO DDA omogoča kompleksen prikaz problematike tako glede vsebin in akterjev, ki so vključeni v pogajanja, kakor tudi različnih ravni (bilateralne, regionalne in multilateralne) in procesov ter povezanosti med njimi. Tako predstavlja dobro osnovo za oblikovanje, pa tudi razumevanje modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike.

V sklepnem delu bomo predlagali model učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije, ki bo upošteval primarno pristojnost Ministrstva za gospodarstvo14 (v državi nosilno ministrstvo za zunanjetrgovinsko politiko) in bo opredeljeval način sodelovanja z drugimi vladnimi akterji (ministrstvi, vladnimi agencijami, diplomatsko konzularnimi predstavništvi), gospodarstvom (prek gospodarske, obrtne, trgovinske zbornice oz. panožnih združenj in neposrednih kontaktov), nevladnimi organizacijami, mediji, državami članicami EU, drugimi državami in njihovimi akterji na različnih ravneh ter mednarodnimi

10

COREPER (fr. COmite des REpresentants PERmanents) je odbor, katerega člani so veleposlaniki stalnih predstavništev držav članic EU v Bruslju. 11

Do uveljavitve Lizbonske pogodbe je zunanjetrgovinsko politiko obravnaval Svet za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC ‒ General Affairs and External Relations Committee), po njeni uveljavitvi je za ZTP pristojen Svet za zunanje odnose (FAC – Foreign Affairs Council). 12

MZZ: Belgija, Danska, Estonija, Finska, Latvija, Luksemburg, Nizozemska, Švedska. 13

MG: Avstrija, Bolgarija, Ciper, Češka, Nemčija, Grčija, Francija, Španija, Madžarska, Irska, Italija, Litva, Malta, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Velika Britanija. 14

Ministrstvo za gospodarstvo se je v l. 2012 preimenovalo v Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, vendar v doktorski disertaciji uporabljamo staro poimenovanje.

21

organizacijami, v okviru katerih se nameravamo osredotočiti predvsem na Svetovno trgovinsko organizacijo.

Cilje predlagane disertacije lahko izrazimo tudi z njeno uporabno vrednostjo:

- Model, v katerem bodo identificirani akterji ekonomske diplomacije, njihova vloga, vsebina zunanjetrgovinske politike v povezavi z drugimi politikami in na tej osnovi predlagan način učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike, bo lahko vplival na celovito in konsistentno obravnavo vsebin zunanjetrgovinske politike v Sloveniji, boljši pretok informacij med vsemi akterji in večje upoštevanje interesov gospodarstva.

- Ugotovitve bodo relevantne za aktivno upravljanje zunanjetrgovinske

politike tako na bilateralni, regionalni kot multilateralni ravni.

1.2.1 Teze doktorske disertacije

V povezavi z opisom ciljev se teze doktorske disertacije glasijo:

T1: V Sloveniji ni učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike.

Tezo bomo preverjali s kvalitativno analizo zunanjetrgovinske politike in analizo akterjev, ki se ukvarjajo z zunanjetrgovinsko politiko na nacionalnem, bilateralnem in multilateralnem nivoju, ter procesov formalnega delovanja v okviru Evropske unije in v Sloveniji.

T2: V obdobju globalizacije postajajo vsebine zunanjetrgovinske politike vse kompleksnejše in se povezujejo z drugimi politikami – s politiko konkurenčnosti, z energetiko, z varstvom okolja in s trajnostnim razvojem.

Vsebinsko povezanost bomo preverjali na osnovi vsebinske analize skupne zunanjetrgovinske politike EU, kakor tudi na osnovi analize aktualne gospodarske situacije in vedno bolj poudarjene vloge zunanjetrgovinske politike pri reševanju le-te. Pri tem (še) ne bomo trdili, da medsebojna prepletenost politik pozitivno vpliva na uspešnost in učinkovitost odločevalskih procesov v ZTP.

T3: Zunanjetrgovinske politike držav članic morajo biti združljive z notranjimi politikami in pravili Evropske unije, vendar posamezne države v okviru EU bolj ali manj uspešno uveljavljajo nacionalne interese.

Tezo bomo preverjali z analizo vloge institucij EU, ki se ukvarjajo z zunanjetrgovinsko politiko ter analizo procesov formalnega delovanja. Opravili bomo tudi poglobljene intervjuje z vladnimi akterji v posameznih državah članicah EU, v katerih bomo poskušali ugotoviti, na kakšen način uveljavljajo nacionalne interese – katere akterje vključujejo v formalne oz. neformalne procese.

T4: Primere dobrih praks učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike tujih držav je mogoče uporabiti v Sloveniji.

22

Za preverjanje teze bomo opravili primerjalno študijo primerov izbranih držav članic EU ter na podlagi analize procesov in akterjev, vključenih v upravljanje zunanjetrgovinske politike, iskali podobnosti z ekvivalentnimi procesi in akterji v Sloveniji. Na osnovi ugotovitev bomo utemeljili aplikativnost izbranih tujih praks v RS in le-te po potrebi prilagodili nacionalnim razmeram.

1.3 Izvirni znanstveni prispevek

K izvirnemu znanstvenemu prispevku naše disertacije prištevamo:

- dokazovanje, da je sistem zunanjetrgovinskih odnosov večplasten, zunanjetrgovinska politika pa povezana z drugimi politikami (s politiko konkurenčnosti, z energetiko, z varstvom okolja in s trajnostnim razvojem), kar upoštevamo v okviru predloga modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije;

- interdisciplinaren pristop k opredelitvi vloge akterjev ekonomske diplomacije (ki je bil doslej v teoriji zanemarjen) v odločitvenem procesu na področju zunanjetrgovinske politike na nacionalni in nadnacionalni ravni ob upoštevanju vidika nove institucionalne teorije, ki je med avtorji ZTP pogosto zapostavljena;

- dokazovanje, da sta za učinkovito upravljanje zunanjetrgovinske politike, poleg same strategije države (opredeljenih prioritet) ključna vloga institucij ter sistem koordinacije med akterji in politikami;

- nov model upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije, zasnovan na osnovi pregleda obstoječe literature ter opravljenih poglobljenih intervjujev z vladnimi akterji v izbranih državah članicah EU in sinteze ugotovitev. Slednji predstavlja ključni izvirni znanstveni prispevek naše disertacije.

Model bo lahko med drugim v pomoč vladnim akterjem pri načrtovanju nacionalnega odločitvenega procesa zunanjetrgovinske politike v povezavi z nadnacionalnim (EU) odločitvenim procesom, kakor tudi z drugimi zunanjimi politikami in strateškimi usmeritvami države. Z upoštevanjem pomena vključenosti vladnih in nevladnih akterjev (zlasti gospodarstva) v snovanje in implementacijo ZTP bo model omogočal celovito in konsistentno obravnavo med seboj povezanih politik ter učinkovito upravljanje zunanjetrgovinske politike na nacionalni, bilateralni, regionalni in multilateralni ravni.

1.4 Predpostavke in omejitve raziskave

Temeljna predpostavka, ki si jo ta raziskava deli z drugimi analitičnimi raziskovalnimi deli, je predpostavka induktivnega sklepanja, imenovana ceteris paribus. Ta predpostavka nam omogoča, da se pri razlagi relacij med določenimi

23

pojavi omejimo zgolj na opazovane pojave, medtem ko za vse druge dejavnike, ki bi lahko vplivali na odnos med preučevanimi pojavi, predpostavimo, da je njihov prispevek k pojasnjevanju relacij fiksen (nevariabilen) in zato ne prispeva k pojasnjevanju relacij med preučevanimi pojavi skozi čas ali presek.

Splošne predpostavke v zvezi z učinkovitim modelom upravljanja zunanjetrgovinske politike v Sloveniji so:

- V Sloveniji je Ministrstvo za gospodarstvo nosilno ministrstvo za zunanjetrgovinsko politiko, ki sodeluje z domačimi akterji na tem področju, kakor tudi z akterji v mednarodnem merilu. Predlagani model bo temeljil na predpostavki, da ministrstvo ostaja nosilno na tem področju tudi v bodoče.

- Pravna ureditev glede zunanjetrgovinske politike v okviru Evropske unije se ne bo spremenila.

- Dostopni podatki so verodostojni.

Omejitve raziskave so sledeče:

- Raziskava se bo osredotočala na akterje ekonomske diplomacije v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko. Na bilateralnem nivoju bo poudarek na ministrstvih in vladnih agencijah, medtem ko bodo diplomatsko-konzularna predstavništva obravnavana le v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko – tj. s Strategijo dostopa na trg EU, katere cilj je okrepljeno partnerstvo med Evropsko komisijo, državami članicami in gospodarstvom. Raziskava se ne bo ukvarjala z aktivnostmi gospodarske diplomacije – podpore internacionalizaciji gospodarstva oz. spodbujanju tujih neposrednih naložb. Pri proučevanju vloge regionalnih akterjev nameravamo analizirati le akterje v okviru Evropske unije, torej institucije, kot so Evropska komisija, Svet EU, Odbor za trgovinsko politiko (prej Odbor 133), Coreper, FAC (prej GAERC), pa tudi vlogo nevladnih organizacij v EU. Pri multilateralnih akterjih pa se bomo osredotočili predvsem na vlogo Svetovne trgovinske organizacije, in sicer le na pogajanja Razvojne agende iz Dohe, ne pa tudi na procese pristopa držav v WTO in zunanjetrgovinske spore.

- Glede vsebin se bo raziskava omejila na skupno zunanjetrgovinsko politiko EU in Slovenije. Tretjih držav se bo dotaknila le v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko EU. Obravnavane bodo ključne vsebine in aktivnosti.

Največjo omejitev predstavlja otežen dostop do podatkov (ki niso javni).

1.5 Metode raziskovanja

Najzahtevnejši del priprave disertacije predstavlja izdelava modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije, ki bo upošteval realno stanje glede pristojnih institucij za področje zunanjetrgovinske politike v Sloveniji, aktualnih vsebin obravnave zunanjetrgovinske politike v okviru Evropske unije in

24

obstoječih procesov na osnovi aktualne pravne ureditve Evropske unije in Slovenije.

Za dosego osrednjega cilja doktorske disertacije bomo torej uporabili kombinacijo kvalitativnih in kvantitativnih metod. Analizirali bomo tako razpoložljive primarne (dokumente Evropske komisije, Sveta EU, Svetovne trgovinske organizacije, Ministrstva za gospodarstvo) kot tudi sekundarne vire (knjige, zbornike, članke, raziskovalna poročila).

V prvem delu naloge bomo na podlagi konceptualne in zgodovinsko-razvojne analize opredelili pojme zunanjetrgovinske politike, načel in ukrepov ter njihov razvoj v različnih časovnih obdobjih. Analizirali bomo akterje ekonomske diplomacije – tj. vladne (ministrstva, vladne agencije, diplomatsko konzularna predstavništva) in nevladne akterje (interesna združenja gospodarstva, nevladne organizacije), ki se ukvarjajo z zunanjetrgovinsko politiko na nacionalnem, regionalnem15 in multilateralnem nivoju (Svetovna trgovinska organizacija).

Za potrditev prve teze (V Sloveniji ni učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike.) bomo izvedli vsebinsko analizo skupne zunanjetrgovinske politike EU ter proučili procese formalnega delovanja v okviru Evropske unije in v Sloveniji (akterje in obstoječ proces formalnega delovanja). Proučili bomo tudi procese upravljanja zunanjetrgovinske politike v izbranih državah članicah EU – gre za t. i. primerjalno študijo primerov, na podlagi katere bomo ugotovili ali so v primerjavi z organizacijo zunanjetrgovinskega področja v Sloveniji ureditve izbranih držav članic EU učinkovitejše in ali jih je možno aplicirati na obstoječo ureditev proučevanega področja v Sloveniji.

Za potrditev druge teze (povezanost področja s politiko konkurenčnosti, energetike, varstvom okolja in trajnostnim razvojem) bomo v drugem delu disertacije analizirali aktualne in načrtovane ukrepe skupne zunanjetrgovinske politike EU ter povezavo z drugimi politikami. Proučili bomo multilateralno zunanjo trgovino – multilateralna pogajanja v okviru Svetovne trgovinske organizacije t. i. Razvojno agendo iz Dohe (WTO DDA), bilateralne in regionalne odnose EU s tretjimi državami, oblikovanje ustreznega okolja16 ter se v okviru analize širših vplivov zunanjetrgovinske politike osredotočili na zunanjetrgovinsko politiko v povezavi s politiko konkurenčnosti, energetike, okolja in razvoja. Uporabili bomo t. i. primerjalno vsebinsko analizo primarnih virov ob hkratnem upoštevanju odločitvenih procesov, ki predstavljajo ključni kontekst oblikovanja (skupne) ZTP.

V povezavi s tretjo tezo (Zunanjetrgovinske politike držav članic morajo biti združljive z notranjimi politikami in pravili Evropske unije, vendar posamezne države v okviru EU bolj ali manj uspešno uveljavljajo nacionalne interese.) bomo analizirali akterje – institucije EU, ki se v okviru EU ukvarjajo z zunanjetrgovinsko politiko (Evropska komisija, Svet EU, Evropski parlament), in procese formalnega delovanja (vloga Odbora za trgovinsko politiko, Coreper, FAC). Za boljši vpogled v različne načine, na katere analizirane države uveljavljajo svoje nacionalne interese

15

Institucije EU, ki se ukvarjajo z zunanjetrgovinsko politiko: Evropska komisija, Svet EU, Evropski parlament. 16

V okviru oblikovanja ustreznega okolja bomo izpostavili predvsem pomen Strategije dostopa na trg, sistem splošnih preferencialov (GSP ‒ General System of Preferencies) in zaščito intelektualne lastnine (IPR ‒ Intellectual Property Rights ).

25

(katere akterje vključujejo v formalne in neformalne procese) v kontekstu nadnacionalnih entitet (tj. EU), bomo opravili tudi pet poglobljenih intervjujev z vladnimi akterji ‒ tj. s predstavniki ministrstev, ki so primarno pristojna za področje zunanjetrgovinske politike v posameznih državah članicah EU, in predstavnikom mednarodne vladne organizacije ‒ tj. WTO. To so: Gerald Monks, generalni direktor za trgovino na Ministrstvu za gospodarstvo Irske, Karl Ernst Brauner, generalni direktor za ekonomske odnose s tujino na Ministrstvu za gospodarstvo in tehnologijo Nemčije, Jean Christophe Donnelier, generalni direktor za ekonomske odnose s tujino na Ministrstvu za gospodarstvo, industrijo in zaposlovanje Francije, Mieczyslav Nogaj, generalni direktor pristojen za trgovino na Ministrstvu za gospodarstvo Poljske ter Alejandro Jara, namestnik generalnega direktorja Svetovne trgovinske organizacije.

Uspešnost posamezne države pri uveljavljanju njenih nacionalnih interesov bomo ocenili tudi na podlagi opazovanja z udeležbo. To metodo smo izvajali v času predsedovanja RS Svetu EU, in sicer kot neposredni udeleženec v odločevalskih procesih.17

Četrto tezo (V tujini obstajajo primeri dobrih praks učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike države.) bomo preverili z analizo sekundarnih virov (spletnih strani ministrstev ter ostalih institucij, ki so vključene v procese sooblikovanja zunanjetrgovinske politike18) in že omenjenih poglobljenih intervjujev. Proučili bomo način upravljanja zunanjetrgovinske politike v izbranih državah članicah EU, pristojnost institucij za področje zunanjetrgovinske politike in pridobili podatke o načinih sodelovanja med vladnimi in nevladnimi akterji, kakor tudi podatke o akterjih in (formalnih in neformalnih)načinih sodelovanja na bilateralni, regionalni oz. multilateralni ravni.

V četrtem delu bomo na osnovi opravljenih analiz, logične interpretacije in sinteze podatkov predlagali model učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije – način sodelovanja med Ministrstvom za gospodarstvo in drugimi ministrstvi, nevladnimi organizacijami in gospodarstvom – ki bo omogočal boljši pretok informacij, celovito in konsistentno obravnavo vsebin ter optimalnejše doseganje ciljev zunanjetrgovinske politike v Sloveniji. Model bo upošteval realno stanje glede pristojnih institucij za področje zunanjetrgovinske politike v Sloveniji, obravnavanih vsebin v okviru skupne zunanjetrgovinske politike EU, horizontalno povezanost z drugimi politikami, povezanost akterjev in vsebin na nacionalni, bilateralni, regionalni in multilateralni ravni ter bo tudi rezultat subjektivne presoje na osnovi lastnih izkušenj oz. opazovanja z udeležbo.

17

V tem obdobju smo predsedovali Odboru za trgovinsko politiko – stalni člani. Zaradi zaupnosti pogajanj dnevnika opazovanja v disertaciji ne objavljamo. 18

Npr. IBEC, IDA, Enterprise Ireland, FORFAS, WTO, EC ipd.

26

2 ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA IN EKONOMSKA DIPLOMACIJA

2.1 Zunanjetrgovinska politika

Za boljše razumevanje zunanjetrgovinske politike (ZTP), vloge države in trgov ter različnih akterjev v spremenjenih gospodarskih razmerah je ključno poznavanje ekonomskih teorij v povezavi s spreminjanjem vloge instrumentov zunanjetrgovinske politike skozi različna zgodovinska obdobja.

Teorije mednarodnarodne menjave pojasnjujejo, kako je mogoče prek mednarodne menjave19 doseči največje gospodarske koristi (Kumar 1999, 40). V poglavju se najprej osredotočimo na zgodovinska obdobja razvoja svetovne trgovine in vlogo države v njih ‒ vključno z analizo odziva držav na področju zunanjetrgovinske politike na izbruh globalne krize l. 2008 in vpliva protekcionističnih ukrepov na obseg zunanjetrgovinskih tokov. Poleg tega v poglavju predstavimo povezavo zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami (zlasti s politiko konkurence), načela in ukrepe (instrumente) zunanjetrgovinske politike ter ključne vidike ZTP v okviru Evropske unije. Posebej izpostavimo tudi majhne države v luči teorij mednarodne menjave.

Poudarek teorij mednarodnih ekonomskih odnosov je slabša gibljivost proizvodnih dejavnikov med državami, ki povzroča trajne razlike v cenah in stroških proizvodnje med različnimi gospodarstvi. Pri tem je pomembna vloga države, ki usmerja ekonomske odnose s tujino.20 V mednarodnih ekonomskih odnosih imajo poseben pomen mednarodne ekonomske organizacije (npr. Svetovna trgovinska organizacija WTO ‒ World Trade Organisation , Mednarodni denarni sklad IMF ‒ International Monetary Fund, Svetovna banka WB – World Bank, Konferenca združenih narodov o trgovini in razvoju UNCTAD ‒_United Nations Conference on Trade and Development) in integracije (npr. EU, Zveza jugovzhodnih azijskih držav ASEAN ‒ Association of South-East Asian Nations), ki jih podrobneje predstavimo v nadaljevanju.

V okviru teorij mednarodne menjave predstavimo klasične in neoklasične teorije (Ricardova teorija primerjalnih prednosti, Heckscher-Ohlinov21 model). Te predvidevajo večji obseg zunanje trgovine med različno razvitimi državami, ki trgujejo z različnimi proizvodi. Vendar pa v drugi polovici 20. stoletja vse tendence delovanja mednarodne ekonomije prihajajo v izrazito nasprotje s klasično in neoklasično teorijo. Omenjeni teoriji namreč ne uspeta pojasniti nekaterih dejanskih vzrokov zunanje trgovine. V realnosti se namreč večinoma pojavljajo različne oblike nepopolne konkurence. Trg se je oligopoliziral, v določenih panogah celo monopoliziral, podjetja so pričela

19

Mednarodno menjavo, mednarodno trgovino in zunanjo trgovino uporabljamo kot sopomenke. 20

Za zagotovitev enakih pogojev na trgih tretjih držav države sklepajo dvostranske, plurilateralne ali multilateralne sporazume. 21

Ohlin (1924) je naraščajoče donose pojasnjeval z mednarodno proizvodno specializacijo.

27

dobivati vse večjo vlogo v mednarodnih ekonomskih odnosih. Predpostavka o nemobilnosti proizvodnih dejavnikov se je izkazala kot napačna. Mednarodna trgovina se je premaknila od ponudbe k povpraševanju.

Zato v nadaljevanju poglavja predstavimo tudi novejše teorije, ki pojasnjujejo zunanjo trgovino med podobno razvitimi državami ter velik porast obsega zunanje trgovine znotraj panoge.22 Nove teorije opuščajo predpostavko popolne konkurence in jo nadomeščajo z monopolistično (dejansko oligopolno), uvajajo ekonomije obsega (ang. economies of scale) in sinergij (ang. economies of scope) ter obravnavajo nastanek in razvoj transnacionalnih podjetij. Predstavimo Krugmanov (1997, 203) in Lancaster-Helpmanov model (1997, 229), teorijo tehnološkega napredka, življenjskega cikla proizvoda, znotrajpanožne trgovine, monopolisične konkurence ipd. Poleg tega povzamemo tudi študijo madžarskega ekonomista Balasse (1966), ki je izpostavil pomen liberalizacije zunanje trgovine med razvitimi državami ter dokazal, da vzpostavitev enotnega trga v Evropi ni vplivala na spremembo industrijske strukture in redistribucijo dohodkov.

2.1.1 Zgodovinska obdobja razvoja svetovne trgovine

Zgodovina kaže, da so si ljudske skupnosti in pozneje države že od svojih začetkov prizadevale pridobiti bogastvo, ki bi omogočilo razvoj in povečanje družbene blaginje. Politične strukture so s tem ciljem spodbujale zunanjo trgovino. Zunanjetrgovinska politika je tako eno izmed najstarejših ekonomskih področij, o katerem so tekle resne akademske razprave že v Antični Grčiji pred več kot 2000 leti.23 Vendar o razvoju svetovne trgovine kot sistematičnega globalnega načina trgovanja govorimo šele od 15. stoletja dalje. Zgodovinska obdobja razvoja svetovne trgovine številni avtorji delijo na:24

- merkantilizem (od konca 15. stoletja do 18. stoletja), - liberalizem (od konca 18. stoletja do druge polovice 19. stoletja), - protekcionizem (od druge polovice 19. stoletja do krize l. 1929), - intervencionizem (od l. 1933 do l. 1947) ter - obdobje liberalizacije, neoprotekcionizma in globalizacije (po drugi svetovni

vojni).

22

Nove teorije mednarodne menjave, katerih oče je Paul Krugman, so nastale v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na podlagi spremenjene strukture trga (odmik od popolne konkurence), porasta znotrajpanožne trgovine (ang. intra-industry trade) in sočasnega zmanjševanja medpanožne trgovine, nastanka in razmaha transnacionalnih podjetij (TNP) in tujih neposrednih investicij (TNI), proizvodne diferenciacije, kustomizacije in drugih sprememb, ki so se zgodile v času pospešene industrializacije. 23

Takrat sta se Platon in Aristotel zavzemala za liberalno zunanjetrgovinsko politiko. 24

Glej Damijan (2011, 1‒33).

28

2.1.1.1 Merkantilizem

V obdobju od konca 15. do 18. stoletja (od odkritja Amerike l. 1492 do francoske revolucije l. 1789) je v ekonomiji prevladovala merkantilistična doktrina, ki se je uveljavila v Italiji, Franciji, Španiji in Angliji. V okviru te doktrine je ključni akter država, katere temeljno bogastvo je zunanja trgovina. Merkantilisti namreč zagovarjajo tezo, da je moč države določena z bogastvom, to pa z izvozom. V državi mora vedno obstajati pozitivna razlika med izvozom in uvozom. Merilo uspešnosti gospodarjenja je zlato. Če država bogastva nima, naj ga pridobi ‒ bodisi z izvozom bodisi s pomočjo kolonij (Udovič 2009a, 66‒67). V zunanji trgovini se merkantilisti zavzemajo za odpravo monopolov.25

2.1.1.2 Liberalizem

V obdobju liberalizma, ki se je pričel v drugi polovici 18. stoletja, je veljalo prepričanje, da sta za državo koristna tako izvoz kot tudi uvoz. Ključna vloga države je postala zagotovitev ugodnih splošnih pogojev in infrastrukture26 za uspešno delovanje podjetnikov, medtem ko se država sama v njihovo delovanje naj ne bi vmešavala. 'Laissez-faire' kapitalizem in Smithova 'nevidna roka' naj bi sama optimalno uredila razmerja na trgu (Kenda in Bobek v Rakovec 2005, 25). Motor gospodarske rasti in pomembna gospodarska sila je v tem obdobju postala Anglija27 ‒ najprej prek izvoza industrijskih izdelkov, nato pa prek uvoza surovin in primarnih proizvodov ter izvoza kapitala. V obdobju od l. 1841 do prve svetovne vojne se je Anglija zavzemala za liberalno zunanjetrgovinsko politiko. V ostalih delih Evrope in sveta je liberalna zunanjetrgovinska politika veljala od l. 1860 do l. 1879, ko sta najprej Nemčija in nato še Francija (l. 1881 oz. l. 1892) sprejeli vsaka svoj carinski zakon. Temu so sledile tudi druge države (Avstro-Ogrska, Italija, Rusija, ZDA) (Damijan 1996, 38‒39).

2.1.1.3 Protekcionizem

V zadnjih dvajsetih letih 19. stoletja se je gospodarska struktura Evrope bistveno spremenila. Države so se iz agrarnih spreminjale v industrijske, povečala se je produktivnost, posledično pa tudi izvoz in uvoz blaga. Posledično so države uvajale zaščitne ukrepe. Govorimo o protekcionizmu. Damijan (2011, 21‒22) kot razloge za hitro širitev slednjega v obdobju od konca 19. stoletja do krize l. 1929 navaja predvsem velike razlike v ravni razvitosti med državami in komplementarnosti gospodarskih struktur med njimi. Namen zaščite (uvedba

25

Podrobneje glej drugo poglavje (Razvoj ekonomske teorije) v Lah in Ilič (2007, 34‒37). 26

Liberalizacija gospodarstva, do katere je prišlo v drugi polovici 19. stoletja, je bila pogojena z veliko revolucijo na področju transporta (železniška infrastruktura). 27

Ameriška država, ki se je odcepila od Anglije, je, da bi zavarovala svoje nove pridobitve, takoj posegla po ekonomskih instrumentih. Nemudoma po podpisu Deklaracije o samostojnosti se je ameriška zunanja politika angažirala v sklepanju in zagotavljanju obstoječih zunanjetrgovinskih pogodb z ostalimi, predvsem evropskimi, državami (Udovič 2009, 76).

29

carinskih zakonov kot zaščita pred uvozom iz Velike Britanije) v ZDA, Nemčiji, Franciji, Italiji, Rusiji itd. je bil dvig domače produktivnosti na mednarodno raven.

2.1.1.4 Intervencionizem

Svetovna gospodarska depresija (1929‒1933) je protekcionizem, ki se je pričel l. 1879, preoblikovala v intervencionizem. Države so kot odgovor na krizo uvajale protekcionistične ukrepe v obliki tarifnih ovir ‒ kljub temu, da je bila februarja l. 1930 organizirana mednarodna konferenca, na kateri naj bi se države dogovorile o liberalizaciji zunanje trgovine. Od vseh 27 držav, ki so se konference udeležile, jih je le 11 podpisalo listino, da bodo do aprila l. 1931 znižale lastne carine in povečale prosto trgovino, vendar je tudi ta dogovor ratifirciralo zgolj sedem držav (Velika Britanija, Norveška, Švedska, Danska, Finska, Belgija in Švica). V tem obdobju govorimo o intervencionističnih ukrepih držav za zaščito svojih izdelkov, zaradi česar se je svetovna trgovina v treh letih krize zmanjša za skoraj 70 %.28 V času intervencionizma so države koncept primerjalnih prednosti zamenjale z izgradnjo čim bolj kompleksne gospodarske strukture (čeprav niso imele zagotovljenega domačega ali tujega povpraševanja). Damijan (1996, 48) kljub temu opozarja na pozitivni posledici takratnega intervencionizma, in sicer pospešen gospodarski razvoj nerazvitih in novonastalih majhnih držav ter spreminjanje polarizacije svetovne proizvodnje.

2.1.1.5 Obdobje liberalizacije, neoprotekcionizma in globalizacije

Po drugi svetovni vojni je ekonomska ureditev temeljila na zmanjševanju ovir v zunanji trgovini in spodbujanju njene liberalizacije. Povojno svetovno gospodarstvo je namreč doživelo velike spremembe, med katerimi velja izpostaviti:29

- porast znotrajpanožne mednarodne menjave, ki je v veliki meri nadomestila medpanožno mednarodno menjavo (Dixit in Norman, 1997);

- zmanjšanje menjave končnih proizvodov in porast menjave vmesnih proizvodov;

- spremembo proizvodnje iz mehanske v gibko (ang. lean) ali 'JIT' (just in time) proizvodnjo (Svetličič, 1996);

- močen porast pretoka storitev (zlasti v zadnjem desetletju 20. stoletja) (Stare in Udovič, 2007) in

- množičen razmah dejavnosti transnacionalnih podjetij in s tem intrapodjetniške menjave.

V 70. letih prejšnjega stoletja se je na podlagi krize ponovno povečal intervencionizem vlad na področju trga dela in kapitala, pa tudi v okviru

28

Podrobneje glej Udovič (2009a, 137‒141). 29

Glej Udovič (2007).

30

zunanjetrgovinskih politik. V nasprotju s krizo iz l. 1929, ko so države uvajale tarifne ovire, je za to obdobje značilna uvedba t. i. netarifnih ovir. Države so namreč najbolj izpostavljenim panogam odobravale subvencije, zahtevale obvezen delež lokalne komponente, uporabo lokalnih standardov ipd. Govorimo o obdobju neoprotekcionizma, ki je trajalo skoraj petnajst let in upočasnilo proces globalizacije. Tako je obdobje globalizacije (od l. 1980 do l. 2007) nastopilo šele, ko je zaradi politik liberalizacije in tehnološkega razvoja ter razvoja informacijske tehnologije, pa tudi harmonizacije ekonomskih modelov ‒ govorimo o nabavnih verigah (ang. supply chains) ‒ imel obseg globalnih trgovinskih tokov višjo rast od bruto

domačega proizvoda (BDP).30 Zunanja trgovina je postala precej več kot mednarodna menjava blaga. Razvila se je v pretok naložb, tehnologij, blaga za procesiranje in poslovne storitve31 (Koleša 2010a, 211‒212). Svetličič (2004a, 2) govori o štirih mega globalizacijskih trendih, in sicer o:

- krepitvi integrirane32 proizvodnje, - temeljnih spremembah virov konkurenčnosti, - oblikovanju novih centrov rasti v svetu in - preseljevanju (ang. outsourcing) storitvenih dejavnosti.

V zadnjih tridesetih letih pa se v akademskih in političnih razpravah uporablja pojem strateška zunanjetrgovinska politika, ki jo Spencer in Brander (2008, 1‒2) opredelita kot zunanjetrgovinsko politiko, ki vpliva na izide strateških interakcij med podjetji v dejanskih oz. potencialnih mednarodnih oligopolih.33 Svetovna trgovina je namreč v tem obdobju postala bolj kompleksna, njen pomen pa se je v primerjavi s preteklim obdobjem bistveno povečal, skokovito so naraščale tudi neposredne tuje investicije.34 Ker zunanjetrgovinska politika ni izolirana, temveč je del gospodarske politike države, je za našo analizo pomembna tudi opredelitev pristopa strateške gospodarske politike. Le-ta priznava osrednjo vlogo tržnih sil v učinkoviti alokaciji proizvodnih faktorjev, vendar poudarja tudi pomen strateških sistemov upravljanja in povezovanja akterjev. Država je tista, ki mora spodbujati sodelovanje med vladnimi in nevladnimi akterji (glej Strašek in Jagrič 2004, 23). Pri navzven zazrti strategiji gospodarskega razvoja država spodbuja zunanjo trgovino (prek zagotavljanja sredstev za tržne raziskave, zavarovanja izvoznih poslov ipd.).

30

V letih 2003‒2007 se je izvoz povprečno povečeval za 7 % na leto, BDP pa za 4 %. 31

Po podatkih WTO se je obseg tujih neposrednih naložb s 579 milijard dolarjev leta 1980 povečal na 16.206 milijard dolarjev leta 2008. 32

To pomeni, da je proizvodnja na enem delu sveta vse bolj odvisna in povezana s proizvodnjo na drugih delih sveta. 33

O mednarodnih oligopolih govorimo, ko se proizvodnja podjetja odvija v najmanj dveh državah. Instrumenti zunanjetrgovinske politike ene države tako vplivajo na strateške odločitve takega podjetja. 34

Nekateri avtorji trdijo, da je področje zunanje trgovine postalo 'velika politika' 20. stoletja, saj mu vlade posvečajo veliko pozornosti (Economides in Wilson 2001, 84).

31

Globalizacija je torej zgodovinski proces pospešene integracije svetovnega gospodarstva, ki v ožjem smislu vključuje trgovinske in finančne tokove, v širšem pa tudi gibanje ljudi in znanja. Vzroke globalizacije lahko strnemo v tri dejavnike: tehnološki napredek, splošno znižanje preprek v zunanji trgovini in novo organizacijo mednarodnih transakcij (multinacionalke) (Kenda in Bobek v Rakovec 2007a, 26). V obdobju globalizacije ima pomembno vlogo država, saj lahko s svojimi politikami usmerja gospodarstvo v smislu pridobivanja koristi globalizacije. V nasprotju s prepričanjem liberalcev oz. 'laissez faire' kapitalizma (Krugman 1996; Huntington 1996), da naj bi z globalizacijo ekonomskih odnosov upadala vloga države in moč instrumentov,35 ki jih ima ta na voljo, sta Helleiner (1995) in Evans (1997) opozarjala na pomen držav pri globalizaciji finančnih trgov.36 Globalizacija je izraz državne moči ‒ brez države se globalizacija sploh ne bi mogla dogajati. Kot primer navajamo Svetovno trgovinsko organizacijo. Podpis Splošnega sporazuma o carinah in trgovini ter kasnejša ustanovitev Svetovne trgovinske organizacije sta nastala z namenom v svetovnem prostoru ustvariti kar najboljše pogoje za svobodno trgovino. V obeh primerih je šlo za politično dejanje, ki je ustvarilo sporazum in organizacijo z jasnim političnim ciljem. Različna razmerja političnih sil pomenijo, da se institucionalna ureditev držav spreminja. Države so veliko pripomogle k delovanju globalnih podjetij z vzpostavljanjem okvira davčnih režimov, naložbenih spodbud, valutnih regulativ.37 Za globalizacijo je značilna interakcija liberalne svetovne trgovine in internacionalizacije svetovne proizvodnje, ki ju podpirajo razvit institucionalni sistem mednarodnih odnosov.Globalizacija pozitivno vpliva na zunanjo trgovino – povečujeta se namreč specializacija, pa tudi obseg zunanje trgovine. Prav tako se odvijajo intenzivni procesi regionalne zunanjetrgovinske liberalizacije v obliki ekonomskih integracij. Vernon (1998) poudarja, da je ključno, da so vlade in podjetja v odbobju globalizacije sposobna najti način, na katerega lahko zmanjšajo tveganja in konflikte, ki so posledica globalizacije. Potrebni so multilateralni režimi, ki urejajo mednarodno trgovino, mednarodne investicije in finančne odnose. Z globalizacijo so države nekaj svoje moči sicer izgubile, medtem ko so jo pridobila transnacionalna podjetja in mednarodne organizacije, na katere so države prenesle del svoje suverenosti, vendar kljub temu ohranjajo pomembno vlogo, saj lahko s svojimi politikami usmerjajo gospodarstvo v smislu pridobivanja koristi globalizacije. 35

Po mnenju liberalcev politika z vmešavanjem v delovanje trgov ovira najboljšo alokacijo virov ter s tem zmanjšuje stopnje dobičkov na trgih, kar posledično pomeni zmanjševanje razvoja in destimulacijo najboljših. 36

Podrobneje glej Pikalo (v Brglez in Zajc 2004, 41‒50). 37

Primeri držav vzhodne Azije so dokaz za problematičnost liberalnega gledanja na državo. Kažejo namreč, da lahko močne države, ki aktivno posegajo v tržno politiko in igrajo aktivno vlogo v gospodarstvu države, pomenijo primerjalno prednost v globalnem gospodarstvu (npr. Singapur, Južna Koreja).

32

Glavni pojavni obliki globalizacije sta:

- globalna selitev proizvodnje (prek neposrednih tujih investicij) na tiste lokacije, kjer najnižji stroški naravnih virov in delovne sile ter prost dostop na bližnje velike regionalne trge (zaradi izkoriščanja ekonomij obsega) omogočajo doseganje najnižjih proizvodnih stroškov oz. najvišjih dobičkov in

- procesi kapitalskega združevanja podjetij z namenom poenotenja proizvodnih in storitvenih procesov, bolj učinkovite raziskave in razvoj ter s tem znižanje stroškov (Damijan 2011, 32).

Globalizacija se nezadržno krepi. Mednarodna proizvodnja je že ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja presegla vrednost svetovnega izvoza. Govorimo o globalni integrirani proizvodnji (ibid).

2.1.2 Teorije mednarodne menjave in vloga države skozi zgodovino

Čeprav lahko kot začetnika ekonomskega razmišljanja štejemo Platona, pa Roll (v Lah 2000, 23) kot prvega analitičnega ekonomista označuje Aristotela. Glede na področje raziskave, se bomo v nadaljevanju v okviru ekonomskih teorij osredotočili na teorije mednarodne menjave. Zametke teorije mednarodne menjave lahko najdemo že pri merkantilistih, ki so razmišljali, da je moč države določena z bogastvom, le-to pa z izvozom (država naj torej spodbuja izvoz38 in omejuje uvoz). Merkantilizem zagovarja ekonomski nacionalizem in igro z ničelno vsoto.39 Lindert (2000) in Salvatore (2001) trdita, da je merkantilistična miselnost danes še zelo živa – t. i. neomerkantilizem pojasnjujeta na primeru trgovine med ZDA in Japonsko. Za začetnika teorije mednarodne menjave velja Adam Smith, ki je zagovarjal trditev, da je trgovina med dvema državama prostovoljna in koristna (Salvatore 2001, 32). Smith je poskušal zunanjo trgovino razložiti s teorijo absolutnih prednosti: če sta državi bolj produktivni vsaka v izdelavi svojega (različnega) blaga, bo ob predpostavki prostega delovanja trga med njima stekla menjava (zaradi dosežene specializacije v proizvodnji). Za Smitha je bogastvo narodov torej povezano s podjetniško iniciativo (produktivnostjo) in svobodno trgovino. Smith priznava potrebo po močni vladi, vendar se le-ta ne sme vmešavati v delovanje mehanizmov na trgu.

38

Več kot bo država izvozila, več plačila bo dobila v zlatu in posledično bo njena moč v mednarodnem merilu večja. 39

Pomen merkantilističnih pogledov za majhno državo z majhnim trgom je v tem, da poudarjajo pomen izvoza. Vendar Udovič (ibid) pri tem ugotavlja, da majhna država ne more igrati igre z ničelno vsoto, ker večinoma nima ekonomske moči.

33

2.1.2.1 Ricardov model primerjalnih prednosti (klasična teorija)

Teorija relativnih primerjalnih (komparativnih) prednosti v stroških proizvodnje,40 ki jo je razvil David Ricardo, pravi, da obstaja možnost za menjavo med dvema državama v korist obeh, čeprav je ena država bolj produktivna v proizvodnji obeh menjalnih dobrin. Določena država naj bi se specializirala za proizvodnjo in izvoz dobrine, kjer je njeno absolutno zaostajanje manjše, uvažala pa tisto, kjer je absolutno zaostajanje večje. Ricardo je v svojem modelu41 (2x2) upošteval:

- dve državi in dva proizvoda; - da so stroški proizvodnje na enoto stalni, transportni stroški ne nastajajo; - popolni gospodarski liberalizem ‒ tudi na področju zunanje trgovine (trg

deluje skladno z načeli popolne konkurence: homogeni proizvodi, popolna informiranost, veliko število tržnih subjektov, racionalno odločanje);

- popolno negibljivost dela kot edinega proizvodnega dejavnika ter - da je delo enako produktivno v kateri koli proizvodnji in da je produktivnost

dela stalna.

Mednarodna menjava je možna, kadar se proizvodni stroški istega proizvoda v dveh državah razlikujejo. Država torej izvaža proizvod, kjer dosega relativno nižje proizvodne stroške. Za razliko od merkantilistov, ki so razpravljali o tem, da mora država čim več izvažati in čim manj uvažati ter si tako pridobiti čim več premoženja kot izvora moči (eni dobivajo, drugi izgubljajo), sta Smith in Ricardo ugotovila, da vse države z zunanjo trgovino dobivajo – govorimo o t. i. pozitivni vsoti.42 Vendar pa mednarodno trgovanje in posledična specializacija držav povzročita precejšnjo prerazporeditev proizvodnih dejavnikov od panog, ki tekmujejo z uvozom iz tujine, v izvozno naravnane panoge (Kumar 1999, 78‒88). Na podlagi sprememb v mednarodni menjavi, ko omenjena teorija ni mogla več popolnoma pojasniti mednarodnega trgovanja, je nastala nova smer v razlaganju mednarodnega trgovanja. Njena utemeljitelja sta Heckscher in Ohlin (H–O).

40

Teoriji primerjalnih prednosti (absolutna in relativna) A. Smitha in D. Ricarda sta nastali pol stoletja pred uveljavitvijo liberalizma. 41

Matematični prikazi presegajo predmet proučevanja disertacije (za podroben opis modela glej Bhagwati 1998, 9‒33). 42

Klasiki niso razlikovali med državami glede na velikost. Udovič in Svetličič (2007, 38) sicer ugotavljata, da v okviru Smithove teorije absolutnih prednosti Smith napelje na sklep, da se majhna država težje vključuje v zunanjetrgovinsko menjavo, vendar je prvič tezo o neenaki delitvi koristi med državami zaradi različne velikosti držav, ki med seboj trgujejo, postavil Nicholson v 20. stoletju. Kasneje je element velikosti države kot ključni element v svojem modelu mednarodne menjave uvedel Graham (glej tudi Vlahinič 1997, 229).

34

2.1.2.2 Heckscher-Ohlinov model (neoklasična teorija)

V začetku 20. stoletja Ricardovo teorijo zamenja teorija obdarjenosti z dejavniki (neoklasična teorija), ki sta jo utemeljila Heckscher in Ohlin, kasneje pa jo je dopolnil Samuelson43 (H‒O‒S). Po tej teoriji država izvaža tisto dobrino, ki jo proizvaja s proizvodnim dejavnikom, ki ga ima v izobilju, in uvaža tisto, ki je proizvedena z redko dostopnim proizvodnim dejavnikom (Bhagwati 1998, 53). Model (2x2x2) temelji na naslednjih predpostavkah:44

- na dveh državah podobne velikosti, dveh dobrinah ter dveh dejavnikih: delu (L) in kapitalu (K) (državi se razlikujeta po obdarjenosti z dejavnikoma);

- fiksni količini proizvodnih dejavnikov v obeh državah; - popolni gibljivosti proizvodnih dejavnikov med sektorji v državi, a njihovi

popolni negibljivosti med državama; - popolni konkurenci in polni zaposlenosti proizvodnih dejavnikov (Babič,

1989); - enaki tehnologiji in enakih okusih obeh držav (Gandolfo 1998, 65); - popolni zamenljivosti proizvodnih dejavnikov; - konstantnih donosih v proizvodnji; - nepopolni specializaciji (Salvatore 2001, 120); - odsotnosti transportnih stroškov in drugih (carinskih in necarinskih) ovir ter - uravnoteženi trgovini med državama.

Model predvideva konstantne donose obsega. Državi med seboj trgujeta zaradi razlik v obilju produkcijskih faktorjev. Zaradi tega namreč nastanejo razlike v relativnih stroških proizvodnje, kar je osnova za specializacijo. Vendar državi še vedno proizvajata oba proizvoda. V okviru mednarodne menjave koristi med ekonomskimi subjekti niso enakomerno porazdeljene. Stolper in Samuelson, ki sta Heckscher-Ohlinovo teorijo kasneje dopolnila, trdita, da vsako povečanje relativne cene na trgu določene (kapitalno ali delovno intenzivne) dobrine vodi do povečanja realnih donosov v proizvodnem dejavniku, ki je intenzivneje potrošen v proizvodnji te dobrine (Gandolfo 1998, 96). Ena izmed implikacij njunega teorema je t. i. magnification effect (učinek povečanja). Ta pravi, da je porast v nominalnih cenah dejavnika, ki ga je v izobilju, proporcionalno višji od porasta v ceni dobrine, ki je proizvedena s tem proizvodnim dejavnikom. Pomembnost tega teorema je v njegovi uporabnosti pri raziskovanju razdelilnih učinkov carin, saj uvedba carin običajno povzroči porast v relativni ceni uvozne dobrine na domačem trgu. Posledično pride do redistribucije učinkov, ki so pogojeni s spremembo donosov v proizvodnih dejavnikih.45 Ta teorem torej temelji na predpostavkah, da uvoz označuje dejavnosti, ki so v neki državi manj konkurenčne, medtem ko so izvozne dejavnosti bolj konkurenčne dejavnosti.46

43

Nekateri avtorji zato govorijo o Hecksher-Ohlin-Samuelsonovem modelu (H‒O‒S). 44

Ethier (1995, 125‒127). 45

Glej tudi Pugel in Lindert (2000,64‒67) ter Sveličič (2004a, 46‒47). 46

Model ne obravnava majhnih držav, saj nimajo velikih potencialov v zunanji trgovini. Vendar Udovič (2004) kljub temu ugotavlja, da lahko majhna država pomanjkanje lastnih proizvodnih

35

2.1.2.3 Nove teorije mednarodne menjave

V času pospešene industrializacije v drugi polovici 20. stoletja so mednarodno trgovino pojasnjevali novi koncepti. Kot smo doslej ugotovili, se je svetovna ekonomija v začetku druge polovice 20. stoletja spremenila.47 Prišlo je do porasta znotrajpanožne (ang. intra-industry) zunanje trgovine, ki je v veliki meri nadomestila medpanožno (ang. inter-industry) zunanjo trgovino. Zmanjšala se je menjava končnih proizvodov, povečala menjava vmesnih proizvodov.48 Kapitalistični trg je bil kljub pospešeni liberalizaciji zaznamovan z oligopolizacijo trga (Ben-Zvi in Helpman 1997, 31; Eaton in Grossman 1997), vedoč, da popolna konkurenca ni dosegljiva. Le na takem trgu, ko je bilo stremljenje k dobičku najvišje, so se lahko oblikovale ekonomije obsega in sinergij v okviru podjetij in izven njih (Helpman 1997, 229; Krugman 1997, 203; Ethier 1995, 51). Ekonomije obsega in oligopolizacija oz. monopolizacija trga pa so temeljni koncepti, ki tako teoretično kot praktično vodijo do koncepta transnacionalnih podjetij49 in tujih neposrednih investicij50 (Grossman 1997). Odmik od popolne konkurence (spremenjena struktura trga) po prvi svetovni vojni, porast znotrajpanožne trgovine ipd. so torej vodili do nastanka novih teorij mednarodne menjave. Temelje je l. 1979 postavil Paul Krugman s teorijo naraščajočih donosov, monopolistične konkurence in zunanje trgovine (ang. increasing returns, monopolistic competition and international trade). Krugman ugotavlja, da zunanjo trgovino poganjajo interne ekonomije obsega in da podjetja delujejo na trgih monopolistične konkurence ter dokaže, da bo zunanja trgovina potekala tudi med državama, kjer so okusi potrošnikov, tehnologije in ostalih faktorjev identični. Druga polovica 20. stoletja je tudi čas razmaha integracij. Vse tendence delovanja mednarodne ekonomije prihajajo v izrazito nasprotje s klasično in neoklasično teorijo, ki sta neuspešni pri pojasnjevanju nekaterih vzrokov zunanje trgovine. Pojavljajo se različne oblike nepopolne konkurence, trg se je oligopoliziral, v določenih panogah celo monopoliziral, podjetja so pričela dobivati vse večjo vlogo v mednarodnih ekonomskih odnosih, mednarodna trgovina se je premaknila od ponudbe k povpraševanju.

sredstev nadomesti z zunanjo trgovino – lahko torej uspe v mednarodni ekonomiji in posledično poveča blaginjo svojih državljanov. 47

Glej poglavje 2.1.1.5. 48

Vmesni proizvodi so tisti proizvodi, ki so izhodni pri eni proizvodnji in vhodni pri drugi. Ločimo tri vrste takšnih proizvodov: surovine, polpredelane izdelke in končne izdelke, ki še čakajo na distribucijo v tovarnah. Novejši pristop vključuje tudi odpadke za recikliranje (Casson v Udovič 2004, 12). 49

Transnacionalna oziroma multnacionalna podjetja so podjetja, ki v tujini izvajajo tuje neposredene investicije in imajo lastništvo oz. nadzor nad dejavnostmi, ki dodajajo vrednost, v več kot eni državi (Jaklič 2004). 50

Venables (v Udovič 2009a, 142) ugotavlja, da so v obdobju 1970‒2000 TNI z vmesnimi padci rasle po trikrat višji stopnji kot svetovna trgovina in sedemkrat višji stopnji kot svetovna proizvodnja.

36

Na podlagi teh ugotovitev so se razvile številne teorije, kot so teorije tehnološkega napredka, življenjskega cikla proizvoda, znotrajpanožne trgovine, monopolisične konkurence ipd. Nekatere nove teorije avtorjev, kot so Kelvin J. Lancaster (1979), Michael Spence (1976) ter predvsem Avinash Stiglitz (1977) ter Paul Krugman (1979), ugotavljajo nastanek naraščajočih donosov v pogojih oligopolnega gospodarstva. Helpman (1980) in Dixit-Norman (1981) sta pojasnjevala mednarodno trgovino s podobnimi proizvodi (ang. similar-similar trade): podobne države so imele v primerjavi ena z drugo malo komparativnih prednosti, zato je mednarodna menjava med njimi potekala znotraj panoge kot posledica ekonomij obsega. Krugman (1979) je želel ugotoviti ključno vrzel (ang. killer gap) v razmišljanju. Pri tem je pomemben doprinos empirične študije madžarskega ekonomista Balasse (1966), ki je izpostavil pomen liberalizacije zunanje trgovine med razvitimi državami. Kljub temu, da je v razmišljanju strokovnjakov obstajala bojazen, da bo vzpostavitev enotnega trga v Evropi vplivala na spremembo industrijske strukture, se namreč to ni zgodilo. Obseg trgovine se je celo povečal, kar pa je bila posledica znotrajpanožne menjave, zato do sprememb tudi v smislu redistribucije dohodkov ni prišlo (glej Balassa 1967,1‒17 in Krugman 2009, 564). Ta ugotovitev vodi v sklepanje, da omejevalni ukrepi posamezne države lahko izboljšajo menjalna razmerja v njeno korist. Vendar dolgoročno omejevanje trgovine vedno pripelje do poslabšanja pogojev menjave za obe državi in posledično nižjega blagostanja v obeh državah (Bergeijk 1994, 9). V okviru teh teorij so se tako uveljavili novi koncepti,51 ki so razlagali potek mednarodne menjave, in sicer:

- premik od predpostavke o konstantnih donosih k predpostavki o naraščajočih donosih (ekonomije obsega),52

- premik od popolne k nepopolni konkurenci in - premik od homogenih proizvodov k diferenciranim proizvodom.

V okviru ekonomij obsega53 razlikujemo interne oz. eksterne ekonomije obsega (glej Tabelo 1). Do internih ekonomij obsega prihaja takrat, ko podjetje proizvaja večjo količino outputa s ciljem, da bi proizvajalo po nižjih povprečnih stroških. Pri eksternih ekonomijah obsega pa podjetje s povečevanjem proizvodnje ne vpliva na svoje povprečne stroške. Slednji so odvisni od celotne panoge. Za takšno panogo je značilno, da so v njej podjetja popolni konkurenti in proizvajajo po konstantnih donosih. Interne in eksterne ekonomije obsega se delijo na nacionalne in mednarodne ekonomije obsega. Ekonomije obsega so nacionalne, ko so povprečni stroški odvisni od velikosti nacionalne industrije, in mednarodni, ko so

51

Podrobneje glej Udovič (2004). 52

Glej tudi Balassa (1967) in Kravis (1971), ki sta trdila, da so ekonomije obsega ključni faktor rasti zunanje trgovine med podobno razvitimi državami. 53

Svetličič (1996, 19‒20) opozarja tudi na ustrezno pojmovanje termina, ki se nanaša na ekonomijo skupne proizvodnje in razdelitve (ang. economies of scope), za katero (glede na večjo učinkovitost celote kot pa učinkovitost proizvodnje in distribucije posameznega proizvoda) uporablja izraz ekonomija sinergije.

37

povprečni stroški odvisni od industrije v svetu (Ethier 1995, 51). Do internih nacionalnih ekonomij obsega prihaja, ko podjetje veča svojo proizvodnjo le na domačem trgu in na ta način znižuje svoje povprečne stroške, do internih mednarodnih ekonomij obsega pa, ko gre za veliko transnacionalno podjetje, ki rezultate svojega centraliziranega raziskovanja s pridom izkorišča v podružnicah po svetu. Eksterne ekonomije obsega so nacionalno omejene, kadar so povprečni stroški v panogi odvisni od nacionalne velikosti panoge, oz. mednarodno omejene, ko so le-ti odvisni od svetovne velikosti panoge (Damijan, 1998, 39). Tabela 1: Značilnosti različnih vrst ekonomij obsega

INTERNE EKSTERNE

NACIONALNE Koncentracija proizvodnje v velikem in učinkovitem

podjetju

Velika panoga z visoko kvalificirano delovno silo in

razvejano infrastrukturo

MEDNARODNE Raziskave in razvoj s strani transnacionalnega podjetja

(TNP)

Eksterna delitev dela v panogi z nizkimi trgovinskimi in

komunikacijskimi preprekami

Vir: Ethier (1995, 51). Klasična in neoklasična teorija v okviru mednarodne menjave predpostavljata popolno konkurenco, kar pomeni, da podjetja ne morejo dosegati dobičkov, saj se cene oblikujejo v točki, ko so mejni in povprečni stroški enaki. Ugotovimo, da to načelo ni skladno z načelom internih ekonomij obsega, saj podjetja proizvodnjo povečujejo s ciljem zmanjšanja stroškov54 oz. povečanja dobička. Posledično morajo podjetja, ki niso konkurenčna, izstopiti iz panoge. Nove zunanjetrgovinske teorije so izpostavile tudi pomen velikosti države za doseganje ekonomij obsega in posledično za proizvodnjo in zunanjetrgovinsko specializacijo (Damijan 1996, 89). Ekonomska znanost pozna tri oblike nepopolne konkurence:

- monopol, - oligopol in - monopolistično konkurenco.

Oligopolna konkurenca je oblika organizacije trga, za katero je značilno veliko povpraševalcev in malo ponudnikov (Tajnikar 2001, 278). Oligopol je tržna struktura, ki zaradi vstopnih ovir daje prednost velikim, kar pomeni, da ima majhna država v pogojih oligopolne organizacije trga vnaprej slabši položaj. Možnost preživetja imajo podjetja, ki so učinkovita na trgu in tako bolj konkurenčna. Podjetja iz majhnih držav, ki ne razpolagajo z izrazitimi primerjalnimi prednostmi, se morajo internacionalizirati. Svetličič (1996) ugotavlja, da imajo podjetja iz majhnih držav danes vse več priložnosti za internacionalizacijo, saj so razmere na trgu naklonjene diferenciaciji izdelkov.

54

Ta cilj podjetja dosegajo bodisi s tehnološkimi spremembami in učinkovitejšim izkoriščanjem virov bodisi na račun konkurentov.

38

Monopol je oblika nepopolne konkurence, pri kateri trg obvladuje le en ponudnik, ki posledično določa ceno po kriteriju maksimizacije lastnega dobička. Monopol lahko nastane na podlagi izrinjanja konkurentov iz panoge zaradi boljših pogojev delovanja na trgu (inovacije, dumping itd.), zakonskih ovir dostopa v panogo (npr. uvoznih omejitev) in/ali visokih vstopnih stroškov v panogo (tak primer je letalska industrija).55 Monopolistična konkurenca je 'vmesni' korak med popolno konkurenco in monopolom. Zanjo je značilno večje število (praviloma manjših) ponudnikov in potrošnikov na trgu, pri čemer nobeden od ponudnikov nima popolnega nadzora nad oblikovanjem cen. Informiranost med podjetji in potrošniki je velika. V monopolistični konkurenci proizvodi niso identični. Prozvode poskušajo razločevati z necenovnimi elementi. Obstajajo tudi določene ovire za vstop oz. izstop s trga. Nepopolna konkurenca predvideva tudi koncept proizvodne diferenciacije, kar pomeni, da posamezniki dva proizvoda dojemajo kot nepopolna nadomestka oz. substituta (Damijan 1998). Ekonomska znanost loči med horizontalno in vertikalno proizvodno diferenciacijo. Horizontalna diferenciacija se nanaša na proizvode enake kakovosti, ki se razlikujejo po (realnih ali namišljenih) značilnostih. Vertikalna diferenciacija pa razlikuje proizvode na podlagi različne kakovosti posameznega proizvoda. Poznamo horizontalne, vertikalne in integrirane modele multinacionalnih podjetij.56 Horizontalni pristop predvideva, da podjetje ustanavlja obrate, ki proizvajajo enake proizvode v različnih, toda podobno velikih, državah, s podobno strukturo proizvodnih dejavnikov. Pri vertikalnih modelih se ti obrati ukvarjajo z različnimi proizvodnimi fazami medsebojno povezanih izdelkov. Markusenov model kapitala znanja pa integrira formalne vertikalne in horizontalne modele. Ta model je primernejši za razvita gospodarstva, ne pa za tista, ki temeljijo na izkoriščanju surovin in naravnih bogastev (Markusen in Maskus 2001). Pri vertikalnih modelih transnacionalna podjetja ločujejo sedež upravljanja od sedeža proizvodnje, pri čemer imata oba dela TNP priložnost izkoriščati ekonomije obsega. Bistvo tega pristopa je v tem, da vertikalno integrirano podjetje internalizira trg za vmesne proizvode. Model torej predpostavlja, da bodo transnacionalna podjetja nastala med državama, ki se bistveno razlikujeta (Jaklič 2004, 27‒28). Horizontalni modeli so t. i. antipol vertikalnim modelom, saj predpostavljajo, da se bo v primeru visokih stroškov menjave, carin ter drugih trgovinskih in netrgovinskih omejitev določeno podjetje odločilo za izgradnjo obrata na trgu, ki ga želi oskrbovati z blagom. Sklepamo lahko, da bodo tovrstne TNI nastale tam, kjer sta si državi zelo podobni, ter da bodo vedno bolj nadomeščale mednarodno menjavo med državama. Jaklič (2004, 29) ugotavlja, da bo transnacionalno podjetje imelo

55

Podrobneje glej Udovič (2004). 56

Vertikalne modele obravnavaljo Helpman in Krugman (1984, 1985) ter Brainard (1993), horizontalne pa Markusen (1984, 1999) in Ethier (1986). Z modelom integracijske strategije se npr. ukvarja Yeaple (2003).

39

prednost v proizvodnji, če so podobni trga in stroški dela ter obstajajo visoki transportni stroški. Poskus sinteze obeh modelov je model kapitala znanja. Po tem modelu lahko liberalizacija investicij vodi do porasta trgovine, lahko pa tudi do spremembe smeri trgovine, če ni dovolj kapitala znanja. Helpman, Melitz in Yeaple57 v svojem modelu primerjajo možnosti izvoza oz. horizontalne TNI. Ugotavljajo, da se le najbolj produktivna podjetja odločijo za aktivnosti v zunanji trgovini in da ima stopnja znotrajpanožne homogenosti podjetij ključno vlogo pri določanju razmerja med prodajo izdelkov TNP in izvozom. Številni avtorji ugotavljajo, da bodo podjetja nadomeščala izvoz s TNI takrat, ko bodo obstajale visoke trgovinske ovire in bodo ekonomije obsega majhne. Markusen in Venables pojasnjujeta, da TNP nastajajo endogeno. TNP so v ravnotežju, ko obstajajo visoke carinske stopnje, visoki transportni stroški in visoki dohodki. Ekonomije obsega podjetja so pomembnejše od obsega panoge. Avtorja se osredotočata na horizontalne TNI in predpostavljata, da obstajata simetrični gospodarstvi. Skozi svoj model dokažeta, da bolj kot sta si državi podobni, večja je verjetnost nastanka TNP med državama. To posledično pomeni, da teorije mednarodne menjave ne razlagajo točno znotrajpanožne menjave, saj pojasnjujejo, da imajo nacionalna podjetja prednost, ko sta si državi podobni. Markusen in Venables v tem primeru dokažeta prednost TNP. Njun model temelji na modelu 2x2x2 (dve državi, dva proizvodna dejavnika, dva proizvoda). Eno blago je homogeno in proizvedeno v pogojih popolne konkurence, drugo pa v pogojih monopolistične konkurence. Model predvideva obstoj transportnih stroškov, pa tudi horizontalno diferenciacijo proizvodov. V nadaljevanju predstavimo Krugmanov in Lancaster-Helpmanov model, ki mednarodno trgovino med državama pojasnjujeta s pomočjo monopolistične konkurence in nacionalnih ekonomij obsega.58 Krugmanov model predpostavlja, da je delo relativno redek proizvodni dejavnik in hkrati edini proizvodni dejavnik, pri katerem lahko celotno gospodarstvo proizvede katero koli količino proizvodov. Krugman pravi, da podjetja lahko diferencirajo lastne proizvode brez dodatnih stroškov. Povpraševanje po njihovih proizvodih je simetrično. Krugman predpostavlja, da obstajata dve državi, ki delujeta v avtarkiji in ne trgujeta med seboj. Državi se ne razlikujeta po velikosti ter strukturi povpraševanja in tehnologij. Delo je edini (redek) proizvodni dejavnik, tako da se državi ne moreta razlikovati glede na obdarjenost s proizvodnimi dejavniki. Medtem ko po klasični in neoklasični teoriji v takšnih razmerah ni razlogov za menjavo, saj ta ne prinaša koristi, pa Krugman vseeno dokaže, da med državama poteka mednarodna menjava, ki je za obe državi koristna. Proizvodnja posamezne različice proizvoda poteka le v eni državi (le v enem podjetju). Uvoza obeh držav

57

Glej Udovič (2004, 99). 58

Podrobneje za modele trgovanja v pogojih monopolistične konkurence glej Krugman (2009) in Grossman (1997).

40

sta enaka, trgovina uravnotežena, posledično pa sta izravnani tudi plačilni bilanci držav (Damijan 1998). Krugman (1979, 469‒479) v svojem modelu prikaže potek mednarodne menjave med državama in dokaže, da bo le-ta potekala tudi, če so značilnosti držav (okus, tehnologija in delo kot edini proizvodni dejavnik) enake. Do menjave pride zaradi preferenc posameznikov, ki želijo imeti za zadovoljitev svojih potreb na razpolago čim več različic proizvodov. Koristi lahko izvirajo bodisi iz potrebe po diferenciranem blagu, kar spodbuja nastanek novih podjetij in posledično povečanje diferenciranih izdelkov, bodisi specializacija v proizvodnji določene dobrine skozi ekonomijo obsega dosega nižjo ceno različice na trgu, kar pomeni, da se na podlagi povečanega realnega dohodka potrošnika poveča potrošnja različic. Udovič (2004, 45) povzema spoznanje po Andersonu (1993) in pravi, da je prevlada bodisi povečanja obsega proizvodnje bodisi povečanja izbire odvisna od stopnje izkoriščanja ekonomij obsega v avtarkiji. Če podjetja v avtarkiji ne morejo popolno izkoriščati ekonomij obsega, se ob povečanju trga poveča tudi obseg proizvodnje, kar privede do povečane ponudbe različic in hkrati do padca njihovih cen (oz. dviga relativnih dohodkov potrošnikov). Kadar podjetja že v avtarkiji proizvajajo na območju najbolj učinkovitega obsega proizvodnje, so potrošniki ob vzpostavitvi trgovine deležni le koristi od povečanja izbire različic po stalnih cenah. Lancaster-Helpmanov model je poleg Krugmanovega modela model, ki temelji na monopolistični konkurenci in ekonomiji obsega. Predvideva, da se bo stabilno trgovinsko ravnotežje med dvema enakima državama oblikovalo po naslednjih načelih:

- Če prihaja do padajočih ali konstantnih donosov v proizvodnji homogenega proizvoda in je elastičnost povpraševanja po industrijskih proizvodih večja kot ena, bo vzorec menjave med dvema državama sledeč:

o menjava bo potekala v industrijskih proizvodih, vsak bo proizvajan natanko v eni državi in se bo v enakih razmerjih trošil v obeh državah;

o vsaka država bo proizvajala točno polovico industrijskih proizvodov, potrebo po homogenih proizvodih bo zadovoljevala z lastno proizvodnjo;

o obseg trgovine med državama bo enak polovici obsega proizvodnje industrijskega blaga, ki bo naraščal hitreje od dohodka.

- Če obstajajo konstantni donosi v proizvodnji homogenega blaga in je industrijsko blago manjvrednega značaja, bo trgovina medpanožna, saj se bo homogeno blago menjalo za industrijske proizvode.

- Če obstajajo konstantni donosi v proizvodnji homogenega blaga in je elastičnost povpraševanja po industrijskih proizvodih enaka ena, lahko trgovina poteka na intervalu od čiste znotrajpanožne do medpanožne trgovine. Koristi trgovine v obeh državah so povezane z možnostjo proizvodnje v pogojih interne ekonomije obsega. Model ne določa katera

41

različica bo proizvedena v kateri državi in posledično tudi ne omogoča napovedovanja blagovnih tokov (Černoša v Udovič 2004, 56).

Če povzamemo zgoščeni pregled novih teorij mednarodne menjave, ki večinoma izhajajo iz različne tržne strukture, ugotovimo, da je Krugmanov model prvi korak k razvoju novih teorij mednarodne menjave. Udovič, ki analizira tudi številne druge nove modele mednarodne menjave v povezavi z obravnavo vloge majhnih držav (o čemer podrobneje pišemo v nadaljevanju), ugotavlja, da skoraj vsi modeli dokazujejo, da majhna država v pogojih mednarodne menjave absolutno in relativno dobiva, medtem ko večja lahko tudi izgublja. To je pomembno, ko država snuje razvojno politiko. Udovič (2004, 63) ugotavlja, da mora ta politika temeljiti na (premišljenem) liberalizmu, kajti, kot so dokazale teorije, je država tista, ki omogoča soliden in trajnostni razvoj.59 Nove teorije mednarodne menjave torej zavrnejo predpostavko klasične in neoklasične teorije o prosti gibljivosti proizvidnih dejavnikov v okviru ene države ter nemobilnosti med državami. V drugi polovici 20. stoletja so se namreč pričela krepiti transnacionalna podjetja, ki so izvažala tehnologijo ter ustanavljala podjetja in podružnice v tujini. Danes je tehnologija tista, ki določa eno od primerjalnih prednosti države. Brezis (v Udovič 2004, 69) ugotovi, da lahko država, ki v začetni poziciji razvojno zaostaja za svojo zunanjetrgovinsko partnerko, slednjo prehiti, če prevzame eksogene nove tehnologije. Tako je za majhne države pomembno, da svoje potenciale usmerijo v učinkovito posnemanje inovacij in njihovo izboljšanje glede na potrebe trga.

2.1.2.4 Majhne države v teorijah mednarodne menjave60

Udovič in Svetličič (2007, 29‒48) v okviru novih teorij proučujeta tudi odnos med novimi teorijami mednarodne menjave in ekonomsko teorijo majhnih držav. Ugotovita, da majhne države nimajo domovinske pravice niti v klasični teoriji niti v novih teorijah mednarodne menjave. Pri opredelitvi pojma majhna država imata težave tako politološka kot ekonomska znanost, saj je definirati moč, ki jo ima določen subjekt v mednarodnih (ekonomskih) odnosih, in posredno velikost tega subjekta zelo težavno tako teoretsko kot empirično. Velikosti oz. moči61 države ne določa samo en dejavnik, ampak več medsebojno povezanih dejavnikov (geografski, demografski, ideološki, tehnološki idr.).

59

Značilnosti novih modelov mednarodne menjave (Krugmanovega, Lancasterjevega, Panagriyinega, Markusenovega, Ethierovega, Eaton-Kierzkowskyjevega) sistematično prikazuje Udovič (2004, 63). 60

Povzeto po Udovič in Svetličič (2007, 29‒48). 61

Stangeva (1995,29-35) loči dve vrsti moči, in sicer relacijsko in strukturno. Relacijska moč je moč, ki jo ima subjekt A, da vpliva na subjekt B oz. ga prisili, da stori nekaj, česar sam prostovoljno ne bi storil. Strukturna moč pa je moč, ki se jo uporablja bolj posredno. To pomeni, da ne gre za neposredno prisilo, ampak za oblikovanje okvirov delovanja, načel in norm, v katerih se odvijajo odnosi med državami (npr. mednarodno pravo, mednarodne organizacije, mednarodni forumi). Viri strukturne moči so: vojaški, proizvodni in finančni viri ter znanje, nadzor in ideje.

42

Ekonomska in politološka znanost kriterije za določanje velikosti države delita na kvantitativne in kvalitativne (glej Tabelo 2).62 Tabela 2: Kriteriji določanja velikosti držav

KVALITATIVNI KVANTITATIVNI Prestiž države

63 Geografska velikost

64

Imaginarna velikost65

Demografska velikost

Kriterij integracijskih in dezintegracijskih teženj Kombinacija geografske in demografske velikosti

66

Kriterij odvisnosti67

Velikost trga68

Kriterij dejanske samostojnosti države Velikost proizvodnih kapacitet

Sektorski vpliv Kupna moč države

Ogrožanje s strani velike države BDP na prebivalca

Višina kvote v mednarodnem denarnem skladu (IMF)

Delež v svetovni trgovini

Bruto domači proizvod69

Kombinacija geografske, demografske in ekonomske velikosti

Vir: Udovič in Svetličič (2007, 32).

Kazalnik sektorskega vpliva prikazuje, da je majhnost države določena skozi sposobnost vpliva na posamezne problematike (sektorje) v mednarodnem sistemu. Z njim se opredeli stopnja vpliva, ki ga ima država v določenem sektorju. Za našo raziskavo je pomembna ugotovitev Baillieve (1998, 206), da za majhno državo ni ključno, da obvlada vsa področja, saj lahko njena moč izhaja iz sposobnosti kakovostne organizacije in uspešnosti na določenem področju. Ekonomisti so zaradi odvisnosti kvalitativnih kriterijev od subjektivne presoje izoblikovali različne kvantitativne kriterije. Že Smith je ugotavljal, da je delitev dela omejena z velikostjo domačega trga. Vendar tudi glede kvantitativnih kriterijev ni soglasja o najprimernejšem kriteriju za določanje velikosti države. Damijan (1996) je, zgledujoč se po Jalanu, izdelal lasten kombiniran kriterij, ki ga imenuje

62

Glej tudi Ekonomske značilnosti majhnih držav v svetovni trgovini v Damijan (1995, 37‒40). 63

Leduc in Weiller (v Robinson 1960, 218) poudarjata, da je majhna država tista, ki se ne more upreti zunanjim vplivom in mora sprejeti tako slabe kot dobre učinke delovanja drugih akterjev, velika država pa je po njunem mnenju tista, ki ima zadostno mero avtonomije, da lahko samostojno odloča o lastni ekonomski politiki, in ki lahko maksimizira lastno stabilnost tudi ob velikih spremembah. 64

Alfred Marshall (ibid) zaključi, da so geografsko manjše države tudi manj obdarjene z naravnimi viri kot geografsko večje države, kar naj bi vodilo do specializacije in izvoza omejene količine proizvodov, za katere imajo države na voljo naravne vire. 65

Gre za vprašanje razlike med realno in imaginarno velikostjo države. 66

Senjur (v Udovič in Svetličič 2007, 33) pojasnjuje, da je majhna tista država, katere ozemlje se razteza od 10.000 km

2 do 100.000 km

2 in ima med enim milijonom in desetimi milijoni prebivalcev.

67 Trifin (v Robinson 1960, 394) ugotavlja, da so majhne države tiste, ki so bolj vključene v

mednarodno menjavo (zunanjo trgovino), velike pa tiste, ki so od nje relativno manj odvisne. 68

Velikost trga določa velikost države. Velikost je povezana s produktivnostjo, ta pa s številom prebivalstva. 69

BDP je najbolj izrazit ekonomski kriterij, saj odraža dejansko moč države, s tem pa tudi določa njeno politično in pogajalsko moč.

43

agregirana velikost države (AVD). Njegov kriterij upošteva tri spremenljivke, in sicer :

- delež površine posamezne države v skupni površini sveta, - delež v številu celotnega prebivalstva sveta in - delež v svetovnem bruto proizvodu.70

V Sloveniji se največkrat uporablja Senjurjeva (1993, 19) definicija, ki upošteva geografski in demografski kriterij (od enega milijona do desetih milijonov prebivalcev ter od 10.000 do 100.000 km2). Udovič in Svetličič (2007) v analizi teorij mednarodne menjave ugotovita, da klasiki (merkantilisti, Smith, Ricardo) niso eksplicitno razlikovali med državami glede na njihovo velikost.71 Po Smithovi teoriji absolutnih prednosti lahko sklepamo, da se majhna država težje vključuje v mednarodno menjavo, saj težko dosega absolutne prednosti. Po Ricardovem modelu majhna država izvaža dobrino, v proizvodnji katere ima manjši zaostanek. Menjava je torej koristna tudi za majhno državo, saj se lahko ta specializira v proizvodnji dobrine, kjer ima primerjalno prednost, in le-to izvaža. Specializacija je tako vir primerjalnih prednosti majhnih držav. Heckscher-Ohlinova teorija obdarjenosti s prozvodnimi dejavniki prav tako ne obravnava majhnih držav. V 20. stoletju je Nicholson prvi postavil tezo o neenaki delitvi med državami zaradi različne velikosti držav, ki med seboj trgujejo. Graham je uvedel element velikosti države kot ključen element v svojem 2x2 modelu mednarodne trgovine. V njem je razložil, da ima majhna država72 večje koristi od mednarodne menjave, ker večja država potrebuje več proizvoda, ki ga proizvaja majhna država. Slednja ga bo lahko torej tudi izvozila. Graham zaključi, da je prednost majhne države v tem, da se lahko specializira v majhnem številu proizvodov, kjer ima primerjalne prednosti (Ricardov model), medtem ko večja tega ne more. To prednost Graham postavlja kot osnovni razlog, zaradi katerega ima majhna država večjo korist od mednarodne menjave (glej Udovič in Svetličič 2007, 39). Spremenjena struktura trga (odmik od popolne konkurence), porast znotrajpanožne trgovine in sočasno zmanjševanje medpanožne trgovine, nastanek in razmah transnacionalnih podjetij in tujih neposrednih investicij ter proizvodna diferenciacija, ki so se zgodili v času pospešene industrializacije, so vodili do nastanka novih teorij mednarodne menjave, saj klasična in neoklasična teorija nista mogli pojasniti spremenjene strukture mednarodne menjave (podrobneje glej poglavje 2.1.2.3).73 70

Na podlagi Damijanovega kriterija Slovenija sodi med majhne države, Irska in Poljska sta uvrščeni med srednje ter Francija in Nemčija med velike države. 71

V tem obdobju je bila Evropa sestavljena iz imperijev in velikih monarhij. Obstoječe maloštevilne majhne države so bile v tesni zvezi z njimi. 72

Graham majhno državo razume kot državo z majhno kupno in proizvodno močjo. 73

Kumar (1997, 5) ugotavlja, da se teorije mednarodne menjave razlikujejo po vzrokih, ki jih navajajo kot osnovo za različnost stroškov in cen istih proizvodov v gospodarstvu in izven njega. Pri tem je menjava posledica različnih razvotežnih cen na trgih.

44

Udovič in Svetličič (2007) pri analizi novih teorij mednarodne menjave ugotovita, da majhne države, čeprav v teorijah niso posebej omenjene, z mednarodno menjavo v večini primerov pridobivajo. Ugotavljata, da majhne države lahko dosežejo konkurenčnost v mednarodni menjavi tudi tako, da masovno proizvodnjo nadomestijo z vlaganji v proizvodni proces (vitka proizvodnja v kombinaciji s proizvodnjo po potrebi). Majhna država lahko postane konkurenčna, če snuje zavezništva in povezave ter tako dosega cenovno prednost. Danes, v času liberalizacije mednarodne menjave, nacionalni trg postaja vse manjša omejitev, pomembnejši je dostop do svetovnega trga.74 Ekonomije obsega lahko majhne države dosegajo z internacionalizacijo. V pogojih globalizacije postajata multinacionalnost ter sposobnost globalnega črpanja, prodaje in kombiniranja proizvodnih dejavnikov sama po sebi predpogoja učinkovitosti konkurenčnih prednosti (Jaklič in Svetličič v Udovič 2004, 43).75 Kuznets76 ugotavlja, da lahko svojo majhnost države kompenzirajo s prednostmi, ki izhajajo iz družbenih institucij (Senjur 2002, 397). Inovativne družbene institucije so predpogoj uspešnega gospodarskega razvoja. Majhne države so bolj odvisne od svetovnega trga in mednarodnih ekonomskih odnosov ter s tem tudi od režimov, ki tam vladajo. Na podlagi zgornje analize ugotovimo, da lahko majhna država z mednarodno menjavo v večini primerov pridobiva. V pogojih vse večje globalizacije lahko uživa prednosti majhnosti, saj je lahko ravno zaradi le-te bolj vpeta v mednarodne odnose in posledično pridobiva več kot velike države. Majhna država mora, če želi uspeti, izkoriščati prednosti liberalizacije svetovnega trga in pravočasno izkoriščati priložnosti, ki so ji dane. Konkurenčnost v mednarodni menjavi lahko doseže tudi tako, da masovno proizvodnjo nadomesti z vlaganji v proizvodni proces, če snuje zavezništva in povezave ter tako dosega cenovno prednost. Ekonomije obsega lahko majhne države dosegajo z internacionalizacijo, z ustvarjanjem ugodne gospodarske klime, so lahko generator lastnih transnacionalnih podjetij. V pogojih globalizacije postajajo multinacionalnost, sposobnost globalnega črpanja, prodaje in kombiniranja proizvodnih dejavnikov pogoj učinkovitosti konkurenčnih prednosti (glej Udovič in Svetličič 2007). Vsekakor se morajo majhne države specializirati in iskati tržne niše – na ta način lahko izkoristijo priložnosti, ki jih velike države zaradi nezmožnosti popolne specializacije ne morejo. Prilagajanje in gibkost spodbujata konkurenčnost in uspešnost. Kuznets ugotavlja, da lahko majhne države kompenzirajo ekonomske pomanjkljivosti s prednostmi, ki izvirajo iz družbenih institucij (Senjur 2002, 397).

74

Viri konkurenčnih prednosti postajajo tehnologija, znanje in informacije, zato je ključno biti povezan (Svetličič 1995, 72). 75

Glej tudi Svetličič (2005). 76

Nobelovec Kuznets (1955) je postavil znamenito obratno U krivuljo, po kateri se razlike v začetnih fazah rasti (torej v manj razvitih državah) večajo in zmanjšujejo v kasnejših fazah (tj. v razvitih državah). So pa učinki odvisni od obsega dela in kapitala, ki ju država posveti najbolj dinamični industriji ‒ nosilki razvoja. To pomeni, da so učinki odvisni od strategije države.

45

Prednosti razvitih majhnih držav izhajajo iz prilagodljivosti družbenih institucij, večje usmerjenosti v mednarodno menjavo in kakovostne delovne sile.

2.1.2.4 Vloga države in institucij v procesu gospodarske rasti v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko in konkurenčnostjo gospodarstva

Pogled na vlogo države in trga pri razvoju gospodarstva se je v ekonomski literaturi spreminjal. Pri proučevanju gospodarske rasti in razvoja je še vedno prevladujoča neoklasična teorija,77 vendar Senjur (2002, 20) ugotavlja, da je zaradi neupoštevanja vloge institucij le-ta nezadostna. North (1998, 2), eden od začetnikov institucionalne ekonomske teorije, v svoji knjigi 'Institucije, institucionalne spremembe in gospodarska uspešnost' opozarja prav na pomen institucij in njihovega vpliva na gospodarski razvoj. Chang (1997, 11) kot institucije opredeljuje formalna in neformalna pravila, ki določajo način organiziranja interesov in izvajanja aktivnosti, formalne in neformalne ideologije v družbi ter formalne in neformalne institucije, ki določajo strukturo spreminjanja pravic in obveznosti. V ekonomski teoriji so torej institucije78 opredeljene kot pravila igre v družbi oz. formalne in neformalne omejitve, ki oblikujejo odnose med ljudmi. Njihova ključna lastnost je, da zmanjšujejo negotovost, vendar hkrati omejujejo nabor posameznikovih možnosti (North 1998, 9‒10). Z globalizacijo in nenehnimi spremembami v okolju, se je pomen institucij še povečal. Za uspešno mednarodno menjavo je namreč nujno poznavanje in upoštevanje formalnih pravil ter neformalnih omejitev. Seveda je pri tem pomembno učinkovito upravljanje. Na državo lahko gledamo kot na podjetje, tj. organizacijo, ki maksimizira prihodke ali družbeni produkt (Furubotn in Richter 2000, 413). Tako podjetje kot državo lahko razumemo kot politična sistema, v katerih imajo strateški odločevalci omejeno kognitivno zmožnost in delno nasprotujoče si cilje (Eisenhardt in Zbaracki 1992, 35 v Furubotn in Richter 2003, 413). Moderna institucionalna teorija dokazuje, da nobena menjava ne poteka brez stroškov, s tem da so transakcijski stroški pomemben dejavnik pri določanju učinkovitosti in so v veliki meri odvisni od institucij. Trg je le eden od institucionalnih mehanizmov – institucija menjave, podjetje je institucija proizvodnje, država pa ustvarjalec in regulator institucij, ki urejajo odnose med trgom in podjetji.

77

Pri tem pristopu je vloga države zagotavljati makroekonomsko stabilnost z jasnimi pravili igre, popolnoma odpreti gospodarstvo mednarodnim tokovom blaga in proizvodnih faktorjev, dati vodilno vlogo privatnemu sektorju ter zagotavljati javne dobrine. 78

Pomembno je ločiti med institucijami in organizacijami. Organizacije so skupine posameznikov, združenih za dosego zastavljenih ciljev.

46

Pri analizi vloge države v luči zgodovinskih sprememb Kenda (2010, 5‒11) opozarja na naslednje temeljne prelomnice: poreklo moderne države, liberalno državo, državo blaginje, neoliberalno državo, regionalno državo, avtoritarno državo, totalitarno državo in državo v prihodnje. Iz analize razvoja svetovne trgovine skozi različna zgodovinska obdobja in teorij mednarodne menjave, kar smo podrobneje predstavili v predhodnih poglavjih, izhaja, da se je vloga države v različnih obdobjih spreminjala. V obdobju merkatilizma (15. stoletje–18. stoletje) je bila vloga države močna. Osrednji cilj v tem obdobju je bilo namreč kopičenje bogastva (denarja, zlata), merkantilisti pa so se obenem zavzemali za spodbujanje izvoza in omejevanje uvoza (poudarek je bil na pozitivni zunanjetrgovinski bilanci ter poseganju države v gospodarstvo (s subvencijami, carinami)). V obdobju liberalizma (18. stoletje–19. stoletje) je bila država 'izključena' iz gospodarstva, povečevali sta se proizvodna sposobnost in svobodna trgovina. Vloga države kot institucije je bila postavljena v ozadje. Njena vloga je bila le zagotovitev ugodnih splošnih pogojev in infrastrukture za uspešno delovanje podjetnikov. Prevladala sta 'laissez fair' kapitalizem in Smithova 'nevidna roka', ki naj bi brez intervencije/vmešavanja države urejala razmere na trgih.) Zdrava konkurenca naj bi veljala tudi v odnosih s tujino. Velika kriza v 30. letih je prinesla dvom o optimalnih učinkih prostega delovanja trga in nevmešavanja države v gospodarstvo. Porodil se je nov nazor o optimalnosti družbene in gospodarske ureditve – intervencionizem (poseganje države v zunanjo trgovino). Teoretično osnovo intervencionizma je ponudil J. M. Keynes, v praksi pa so nov sistem prve uvedle ZDA z Roosveltovo reorganizacijo upravnega in gospodarskega sistema (ang. New Deal).

Po drugi svetovni vojni, v obdobju globalizacije, ko sta ekonomska integracija in medsebojna povezanost dosegli neverjetno visoko stopnjo, hkrati govorimo o naraščanju razlik v razvoju držav. Poudarek je ponovno na liberalizaciji zunanje trgovine79(prek WTO). Zgodovina kaže, da ni avtomatične zveze med ekonomsko rastjo in blaginjo države. Rodrik (1997) navaja rastoče vladne izdatke, ki so pred drugo svetovno vojno znašali v razvitih državah le okoli 20 % in se danes ‒ prav v obdobju vse večje izpostavljenosti mednarodni trgovini ‒ povzpeli na okoli 47 % njihovega BDP. Po njegovih ugotovitvah je ena ključnih nalog države amortizirati nestanovitnosti s ciljem zagotavljanja družbenega dogovora. Tistim, ki občutijo več škode kot koristi, je treba pomagati bodisi tako, da se sami usposobijo za uvrstitev med dobitnike globalizacije, bodisi tako, da jim pri tem svetuje in pomaga država z različnimi programi. Rodrik (1999, 64) torej predlaga, da se države integrirajo v globalni kapitalizem na njim lasten način, ne pa pod pogoji, ki jih determinirajo

79

Neoliberalna država zagovarja tri načela, s katerimi naj bi modificirala klasični keynesijanski model: deregulacijo, liberalizacijo in privatizacijo. Ključna je liberalizacija sproščanja transakcij v odnosih s tujino (koncept 80. let 20. stoletja).

47

globalni trgi ali multinacionalne institucije. Pri tem izpostavlja tudi dejstvo, da so majhne države bolj odvisne od svetovnega trga in od mednarodnih ekonomskih odnosov ter s tem tudi režimov, ki tam vladajo. Majhne države so torej bolj odvisne od pravnih norm tako doma kot regionalno in multilateralno, saj lahko pravne norme varujejo njihove interese pred samovoljo velikih.80 Po izbruhu globalne krize l. 2008 so po večletnih pozivih k zmanjšanju posegov države v gospodarstvo mnoge (tako razvite kot nerazvite) države ponovno pričele uvajati intervencijske ukrepe za pomoč gospodarstvu.

Ugotavljamo, da teorije globalizacije ni, teoretski okvir predstavljajo teorije mednarodne menjave,81 razvoja, carinskih institucij ipd. Medtem ko so teorije mednarodne menjave statične, teorije rasti v znanost vnašajo primerno dinamiko. Solowova (1956) tradicionalna teorija trdi, da rast temelji na tehnološkem napredku, ki je lahko notranji ali zunanji. Liberalizacija trga, uvoz tehnologije ali TNI torej spodbujajo razvoj, zgolj če stimulirajo inovacije, sicer so njihovi učinki le kratkoročni.

Vlogo države in institucij v procesu gospodarske rasti opredeljuje institucionalna šola (North 1998), ki ključno vlogo pri razvoju vidi ravno v institucijah. Če se slednje ne spremenijo, lahko postanejo ovira razvoju. Institucionalna šola upošteva formalne (ustavo, zakone, predpise) in neformalne institute (standarde, običaje, kodekse) ter mehanizme za njihovo udejanjanje. Temeljna vloga institucij naj bi bila olajševanje izvajanja gospodarskih dejavnosti prek zniževanja transakcijskih stroškov poslovanja. Hall in Jones (1999) trdita, da kakovost institucij vpliva na produktivnost države. Zato ne preseneča dejstvo, da je pozornost ekonomistov vse bolj usmerjena na institucije in njihovo razvojno vlogo nasploh, pa tudi njihovo vlogo v povezavi z globalizacijo. Mnoge študije tako pokažejo na pozitivno korelacijo med odprtostjo in razvojem. V povezavi z obravnavano tematiko (vlogo institucij) v nadaljevanju predstavimo ključne poglede moderne institucionalne teorije, ki na gospodarstvo gleda kot na del družbe, na trg pa zgolj kot na eno od institucij ter sestavni del kompleksnega družbenopolitičnega in kulturnega okolja. Pri tem institucije določajo način po katerem to okolje deluje Devine (v Predolac 2006, 8). Institucionalna struktura je namreč temeljnega pomena za vzpostavitev ustreznega normativnega okvira delovanja tržnih in netržnih dejavnosti. Poleg tega institucije in uporabljene tehnologije določajo stroške transakcij. Institucije niso nujno ustvarjene zato, da bi bile ekonomsko učinkovite. Lahko so ustvarjene tudi z namenom koristiti tistim, ki imajo pogajalsko moč za ustvarjanje pravil. Razvoj lahko torej podpirajo ali zavirajo (North 1998, 34). O vprašanju, zakaj so institucije pomembne v procesu ekonomske rasti (o pomenu vloge države za gospodarsko rast) je razpravljal že Adam Smith, ki je poseben

80

Podrobneje glej Svetličič (v Brglez in Zajc 2004, 15–38). 81

Po Romerju in Lucasu (v Svetličič 2005, 72) znižanje trgovinskih ovir dolgoročno pospešuje rast, tako da omogoča sprejemanje novih tehnologij hitreje kot če ne bi bilo zunanjetrgovinskih odnosov.

48

pomen za uspešnost gospodarstva pripisoval naravnim danostim, vladi in mednarodnim odnosom (rast produktivnosti). Neoklasiki so vlogo institucij sicer potisnili v ozadje, vendar se v zadnjih dveh desetletjih vloga institucij za gospodarsko rast ponovno poudarja. Vlogo institucij in njihov vpliv na ekonomsko uspešnost tranzicijskih držav so proučevali Moers (2002), Minsoo Lee (1999) in Sachs (1996). Slednji je ugotovil, da so tranzicijske države, ki so liberalizirale zunanjetrgovinske tokove, dosegle višjo gospodarsko rast. Podobno so liberalizacijski indeks na uspešnost iz prehoda planskih gospodarstev ugotavljali de Melo et al. (1996). Zelo natančno analizo vpliva institucij na gospodarsko rast je izdelal Rodrik (v Redek 2005) in ugotovil, da so države z bolj kakovostnimi institucijami beležile hitrejšo gospodarsko rast. Poudaril je, da je dobro delujoče tržno gospodarstvo mešanica države in trga, liberalizma in intervencionizma. Ključna je učinkovitost obeh. Redek ob tem izpostavlja tudi pomen klasifikacije institucij Fraserjevega inštituta, ki opredeli t. i. koncept ekonomske svobode in zanj oblikuje tudi indeks svobode. Višji kot je ta indeks, večja je ekonomska svoboda. Koncept ekonomske svobode lahko obravnavamo kot nadomestilo za Smithovo nevidno roko. Ekonomska učinkovitost je možna, če obstajajo spodbude za dobro delovanje trga. Elementi indeksa svobode so:

- velikost vlade (potrošnja, transferji in subvencije), - struktura gospodarstva in trg, - monetratna politika in stabilnost cen, - svoboda uporabe alternativnih valut, - pravna struktura in lastništvo nepremičnin, - mednarodna menjava (svobodna zunanja trgovina) ter - svobodna menjava na kapitalskih in finančnih trgih.

Analiza Fraserjevega inštituta kaže, da višji kot je indeks ekonomske svobode, višja je gospodarska rast. Ključno vlogo so institucije igrale tudi v tranzicijskih državah pri njihovem prehodu na tržno gospodarstvo. Redek (2005, 8) povzema Gomulko in ugotavlja, da je politični sistem pomemben z vidika ekonomske učinkovitosti. Tranzicijske države iz centralne Evrope, ki so med prvimi liberalizirale zunanjetrgovinske tokove, so 'zmagovalke' tranzicije. Med njimi Gomulka izpostavlja Poljsko, Češko, Madžarsko in Slovenijo. Glede na to da je zunanjetrgovinska politika pomemben del razvojne in industrijske politike ter vpliva na konkurenčnost gospodarstva, v nadaljevanju obravnavamo tudi nacionalno konkurenčnost. Definicij in metodologij za merjenje slednje je več, vendar pa vse jasno sporočajo, kaj so prednosti in slabosti posamezne države.

49

Najbolj znan je indeks globalne konkurenčnosti (GCI ‒ Global Competitiveness Index) Svetovnega ekonomskega foruma (WEF ‒ World Economic Forum). WEF s pomočjo anketnih vprašalnikov spremlja razvojne politike in strategije držav ter ocenjuje njihovo konkurenčnost na dolgi rok. V WEF-ovi analizi 2010‒2011 je Slovenija zasedla 45. mesto med 139 državami, kar je osem mest nižja uvrstitev kot leto prej. WEF kazalnike razvršča v 12 ključnih dejavnikov konkurenčnosti. Ti so združeni v tri večje skupine:

- osnovne dejavnike gospodarskega razvoja (ti vključujejo institucije, infrastrukturo, makroekonomsko stabilnost, zdravje in osnovno izobraževanje),82

- dejavnike pospeševanja učinkovitosti (visokošolsko izobraževanje in usposabljanje, učinkovitost na trgu blaga in dela, razvoj finančnih trgov, tehnološka pripravljenost in velikost trga) ter

- področje inovacij in podjetniškega delovanja. Slovenija je v zadnjem letu nazadovala na vseh področjih, najbolj pa na področju pospeševanja učinkovitosti (za devet mest), in sicer na področju učinkovitosti trga dela in razvoja finančnega trga. Temeljne ovire poslovanja po WEF-ovem indeksu globalne konkurenčnosti so:

- omejen dostop do financiranja, - neučinkovita državna birokracija, - omejevalna delovnopravna zakonodaja, - visoke davčne stopnje in - zapleteni davčni predpisi.83

Mednarodni inštitut za razvoj menedžmenta (IMD ‒ International Institute for Management Development84) na podlagi mednarodnih primerjav letno analizira indeks globalne konkurenčnosti posameznih gospodarstev, pri čemer spremlja kratkoročno investicijsko in lokacijsko privlačnost države ter privlačnost poslovnega okolja za tuje investicije. Mednarodna primerjava je sestavljena iz štirih sklopov kazalnikov, in sicer iz:

- ekonomske uspešnosti, tj. makroekonomske ocene domačega gospodarstva (uspešnosti domačega gospodarstva, zunanje trgovine, tujih neposrednih investicij, zaposlenosti in cen);

82

Glavno oviro slovenske konkurenčnosti predstavljajo institucije (podrobneje glej Brenčič 2011). 83

Podrobni podatki za Slovenijo so objavljeni v dokumentu Vlade RS 'Konkurenčnost slovenskega gospodarstva'. 84

V okviru zlatih pravil konkurenčnosti IMD med drugim poudarja pomen internacionalizacije in privabljanja TNI, kakor tudi kakovostne in učinkovite vladne akterje.

50

- vladne učinkovitosti, tj. stopnje prispevka vladnih politik h konkurenčnosti (upoštevani so: javne finance, fiskalna politika, poslovna zakonodaja, institucionalni in znanstveni okvir);

- poslovne učinkovitosti, tj. stopnje, do katere nacionalno okolje spodbuja podjetja k inovativnemu, donosnemu in odgovornemu poslovanju (opazovani so: produktivnost, trg dela, finance, vrednote, menedžment);

- infrastrukture, tj. stopnje, do katere človeški viri in infrastruktura zadovoljujejo potrebe podjetij (osnovna, tehnološka in znanstvena infrastruktura ter okolje, zdravje in izobraževanje).

IMD opozarja na možnost selitve raziskav in razvoja, deloma pa tudi proizvodnje v tuje države, kar je povezano z naraščajočimi stroški dela. Indeks je izračunan na osnovi statističnih podatkov in anket. Slednje predstavljajo tretjino uteži pri izračunu. Po ekonomski uspešnosti je Slovenija l. 2010 padla z 21. mesta na 42. mesto ‒ predvsem zaradi znatnega upada gospodarske aktivnosti, ki je bil precej večji od povprečja EU, upada zunanje trgovine in nizkega toka neposrednih tujih investicij. Tudi na področju vladne učinkovitosti je Slovenija padla z 38. na 53. mesto. IMD pri institucionalnem okvirju zaznava zmanjšanje prilagodljivosti vladnih politik na spremembe v gospodarstvu in slabšo učinkovitost pri implementaciji vladnih odločitev. V okviru poslovne učinkovitosti je pomembno opozoriti na padec produktivnosti, težave pri pridobivanju finančnih virov ter zaprtost nacionalne kulture za tuje ideje in TNI. Svetovna banka (WB ‒ World Bank) v okviru indeksa enostavnosti poslovanja (ang. Ease of Doing Business) ocenjuje zakonske in institucionalne spremembe, ki vplivajo na poslovanje podjetij. V okviru devetih področij, ki so pomembna za poslovanje, dejavniki kot so bližina velikih trgov, kakovost infrastrukture ipd. nimajo pomembnega vpliva na oceno. Svetovna banka v okviru posameznih kazalnikov primerja postopke in stroške. Institucija za Slovenijo ocenjuje napredek na področju mednarodnega poslovanja (in sicer na 56. mesto ‒ tj. napredovanje za 30 mest) predvsem zaradi skrajšanja trajanja postopkov in nižjih stroškov pri izvozu in uvozu blaga. Izmed ostalih definicij nacionalne konkurenčnosti velja omeniti še definicijo Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development, ki nacionalno konkurenčnost opredeljuje kot stopnjo, po kateri država v pogojih popolne konkurence in ob poštenih tržnih razmerah proizvaja proizvode in storitve, ki ustrezajo zahtevam mednarodnih trgov. Natančno opredeljen model, imenovan 'sistemska konkurenčnost', so l. 1995 objavili Esser et al. (1995, 13). Oblika modela, ki ga Esser imenuje specifični nacionalni razvojni profil (ang. Specific National Development Profile), se razlikuje od države do države. Radikalne tehnične in organizacijske spremembe spreminjajo organizacijski model gospodarstva in družbe v vseh državah. Zmogljivost preoblikovanja določene države je odvisna od sposobnosti države za

51

spoprijemanje z zahtevami, ki jih postavljajo tehnološke spremembe, svetovna ekonomija, nacionalne družbene skupine in značilnosti razvojnega procesa. Vloga države pri pospeševanju razvoja nacionalnih gospodarstev se je namreč od samih zunanjetrgovinskih instrumentov (npr. integracije) preusmerila na pomoč podjetjem, da na osnovi edinstvenosti v proizvodih in tehnologijah pridobijo večji tržni delež ali na kak drug način izboljšajo svoj konkurenčni položaj na svetovnem trgu. Mednarodni trgovinski režim omejuje število instrumentov, ki jih uporabljajo vlade za razvoj gospodarstva. Hitro širjenje informacijske tehnologije, krajšanje ekonomskih razdalj in institucionalne potrebe novih tehnologij povzročajo vse bolj zahtevno ustvarjanje konkurenčnega okolja. Proizvodna podjetja so vse manj vertikalno povezana in vse bolj tehnološko specializirana. Tehnični napredek transporta in komunikacijskih sredstev še dodatno olajšuje proizvodnim podjetjem selitev proizvodnih procesov in funkcij na bolj konkurenčne lokacije v najbolj oddaljene dele sveta. Konkurenčnost gospodarstva temelji na vključenosti vseh relevantnih akterjev in politik. V svojem modelu Esser et al. ugotavljajo, da konkurenčnost gospodarstva temelji na ciljih in ukrepih na štirih sistemskih ravneh – meta, makro, mezo in mikroravni (glej Sliko 1); ter na večdimenzionalnem vodilnem konceptu, ki zajema konkurenco, dialog, sodelovanje v procesu odločanja in povezovanje akterjev. Pri oblikovanju strategij in politik je torej potrebno sodelovanje med različnimi vladnimi in nevladnimi akterji. Sistemska konkurenčnost je model, v katerem vlada in družbeni akterji oblikujejo pogoje za razvoj dinamičnih konkurenčnih prednosti gospodarstva. Slika 1: Determinante sistemske konkurenčnosti

Vir: Esser et al. (1995).

52

Z vidika našega predmeta proučevanja je v okviru meta ravni pomembna predvsem sposobnost oblikovanja strategij in politik. Na makro ravni to pomeni oblikovanje zunanjetrgovinske politike, ki spodbuja lokalno gospodarstvo, v povezavi z ostalimi politikami. Na mezoravni gre za specifične politike in institucije, ki oblikujejo gospodarstvo in njegovo okloje (npr. financiranje izvoza) ter ustvarjajo primerjalne prednosti. Pomembno vlogo poleg vladnih akterjev imajo pri tem tudi nevladni akterji. Vlogo države, njeno specifično gospodarsko strukturo in institucionalne pogoje, obravnava tudi Porter v svojem delu 'The Competitive Advantage of Nations' iz leta 1990. Porter zagovarja, da je konkurenčna moč gospodarstva odvisna od klime v gospodarstvu. Edini pomemben koncept konkurenčnosti na nacionalni ravni je zviševanje krepitve produktivnosti (Porter 1990, 6). Inovativno usmerjeno gospodarstvo je sposobno mednarodno konkurirati na različnih področjih. Visoko produktivne in konkurenčno močne panoge morajo biti v mednarodnem gospodarstvu med seboj povezane. V Porterjevem modelu je ponovno ključna vloga institucionalnih mehanizmov, in sicer predvsem vlade, saj dejavnost gospodarsko-političnih institucij pripomore k nastanku konkurenčnih prednosti domačih podjetij. Determinante konkurenčnih prednosti držav tvorijo t. i. Porterjev diamant (glej Sliko 2). Za ohranitev in pridobitev konkurenčnih prednosti določene panoge ni nujno, da je zagotovljeno ugodno stanje vseh determinant. Vpetost in pozicioniranost podjetij iz manjših držav v mednarodno poslovno okolje je pomemben dejavnik, ki vpliva na konkurenčnost podjetij in celotnega gospodarstva države. Slika 2: Porterjev diamant

Vir: Porter (1990, 71).

53

V svoji razlagi Porter zanemarja vlogo mikroekonomskih politik in vloge lokalnih vlad. Trdi namreč, da naj bi se z razvojem gospodarstev vloga države zmanjševala. Dunning je Porterja kritiziral prav zaradi njegovega marginaliziranja vloge države. Po njegovem prepričanju so konkurenčne prednosti podjetij ravno odraz institucionalnega okolja v njihovih državah. Vloge države naj ne bi ogrozila niti globalizacija (Nachum 1999, 3). Dunning je bil kritičen tudi do Porterjevega zapostavljanja multinacionalk v modelu diamanta, saj njihove čezmejne interakcije neposredno ali posredno vplivajo na vsako od komponent nacionalne konkurenčne prednosti (Dunning 1993). Ugotavljamo, da se se z merjenjem konkurenčnosti držav ukvarja veliko institucij, ki v svoje analize vključujejo različne indikatorje, vendar sta za cilj našega proučevanja ključni poročili WEF in IMD, ki ocenjujeta tudi institucije, vladne politike ter poslovno okolje, s katerim lahko država ustvarja pogoje za povečanje konkurenčnosti gospodarstva. Zunanjatregovinska politika je del gospodarske politike. Glede na to da se v raziskavi osredotočamo na Evropsko unijo in Slovenijo, za gospodarsko politiko uporabljamo definicijo Evropske komisije. Ta pravi, da je gospodarska politika tista, ki se ukvarja z učinkovito in koherentno uporabo vseh politik, ki učinkujejo na strukturno prilagajanje sektorjev, predvsem v smislu promoviranja konkurenčnosti. Gre za politiko konkurence, regionalno politiko, politiko inovacij in zunanjetrgovinsko politiko. Avtorji navajajo različne pristope h gospodarski politiki. Za našo raziskavo sta pomembna neoliberalni in strukturni pristop. Prvi predpostavlja, da je liberalizacija najboljša strategija (gospodarske politike) za vse države, medtem ko strukturni pristop velik pomen za ustvarjanje dinamičnih konkurenčnih prednosti pripisuje izboljšanju vladnih zmogljivosti (Lall 2003, 2). Po neoklasičnem pristopu mora država dopuščati prosto delovanje trga v zunanji trgovini, da bi uveljavila primerjalne prednosti nacionalnega gospodarstva. Ta pristop predvideva, da je ekonomski sistem dovolj fleksibilen za ohranjanje ravnotežne cene – trgi in institucije, potrebne za njihovo delovanje, so učinkoviti. Strukturni pristop poudarja pomen države v razvojnem procesu. Ta si mora prizadevati za doseganje dinamičnih primerjalnih prednosti; kratkoročne tržne kriterije mora nadomestiti z dolgoročnimi, strateškimi kriteriji razvoja; in vzpostaviti primerno institucionalno okolje, ki spodbuja inovativnost ter zmanjšuje investicijsko tveganje.85 Ker zunanjetrgovinska politika ni izolirana, temveč je del gospodarske politike države, moramo njene vplive gledati v povezavi z drugimi politikami: s politiko

85

Glej Senjur (2002).

54

konkurence,86 tehnološko politiko, politiko izobraževanja in raziskav, z okoljsko in energetsko politiko, s politiko podpore malim in srednjim podjetjem, z monetarno politiko, s politiko regionalnega razvoja, z infrastrukturno politiko, z investicijsko, s fiskalno in kmetijsko politiko. Evropska unija se zaveda pomena ponovnega zagona gospodarstva, zato je v strategiji Evropa 2020 v okviru l. 2010 uvedene industrijske politike v ospredje postavila ukrepe, potrebne za okrepitev privlačnosti Evrope za naložbe in proizvodnjo, vključno z zavezo spremljanja politike konkurenčnosti posameznih držav članic. V strategiji je EU opredelila tudi obnovljeno zunanjetrgovinsko politiko. Dolgoročne spremembe v industrijski strukturi držav članic v obdobju 1999‒2007 kažejo, da so industrijske panoge ubrale različne poti preobrazbe v panoge z naprednejšimi tehnologijami ali spretnostmi, za katere je značilna višja rast produktivnosti in višje cene, in jih svetovna konkurenca ni tako močno prizadela. Za namene analize je mogoče industrijske strukture držav članic obravnavati na podlagi podobnih značilnosti in zunanjetrgovinskih gibanj. V 'European Competitiveness Report 2011' Evropska komisija ugotavlja, da je kriza prizadela vse evropske države. To pomeni, da bo napore v prihodnje potrebno usmeriti v ustvarjanje sinergij med industrijsko politiko in politiko konkurenčnosti, vključno z zunanjetrgovinsko politiko. Poročilo hkrati prikazuje odnos med deležem storitev, intenzivnostjo tehnologije in liberalizacijo trgovine. Kot ključne za bodoči gospodarski razvoj Evropska komisija prepoznava sektorje, ki temeljijo na znanju (KIBS – Knowledge Intensive Business Sectors). Vzorce specializacije tehnološko intenzivne trgovine in KIBS trgovine EU komisija analizira na podlagi indeksa Revealed Comparative Advantage (RCA), ki ga je razvil Balassa (EC 2011b, 90) in je znan tudi kot indeks izvozne specializacije. Indeks izvozne specializacije za državo 'i' in proizvod 'j' je: RCAij = (Xij/Xit)/(Xwj/Xwt), kjer je 'w' svet in 't' skupna vrednost storitev. Indeks RCA ne kaže resnične komparativne prednosti, temveč primerja strukturo izvoza določene države na določen trg s strukturo skupnega izvoza, ki ga trg absorbira. Regija ima komparativno prednost v določenem tipu storitev ali blaga, če je vrednost RCA indeksa višja od 1. OECD v poročilu 'Science Technology and Industry Scoreboard 2011' namenja poglavje konkurenčnosti v globalnem gospodarstvu in uporablja vrsto kazalnikov, v katerih prikazuje odvisnost držav od izvoznih trgov, vlaganj v raziskave in razvoj. Gospodarstvo je specializirano v nekaj sektorjih, če le določeni sektorji dosegajo velik delež BDP, medtem ko o diverzificiranem gospodarstvu govorimo, če panoge predstavljajo manjše deleže BDP. Države so srednje diverzificirana gospodarstva 86

Walser (v Obadič 2001, 650) zunanjetrgovinsko politiko povezuje s politiko konkurenčnosti v skupno politiko, ki sooblikuje gospodarsko politiko.

55

(OECD 2011, 172). H konkurenčnosti gospodarstva prispevajo prek različnih kanalov (dostopa do trgov, novih tehnologij, pretoka znanja) podružnice tujih podjetij.87

2.1.3 Liberalne in protekcionistične zunanjetrgovinske politike ter vzpon hitro rastočih gospodarstev

Analitiki zunanjetrgovinske politike običajno razlikujejo med zunanjetrgovinsko politiko razvitih držav in zunanjetrgovinsko politiko držav v razvoju. Večinoma pa klasificirajo zunanjetrgovinsko politiko na prosto oz. liberalno in protekcionistično zunanjo trgovino. Splošna ekonomska teorija načeloma zagovarja prosto zunanjo trgovino,88 vendar se v praksi srečujemo z različnimi oblikami protekcionizma.89 Potrebno je vedeti, da poleg gospodarske razvitosti v posameznih državah različne politične in ekonomske skupine zasledujejo različne interese, kar vpliva na karakteristike zunanjetrgovinske politike v posamezni državi.

Pri liberalni zunanji trgovini90 država na področju zunanjetrgovinskega poslovanja nima vstopnih in izstopnih ovir, kakor tudi ne posebne obravnave in podpore za izvoz oz. uvoz domačega blaga. V zgodovini sta vodili popolnoma liberalno zunanjetrgovinsko politiko le Velika Britanija91 in Nizozemska,92 sicer pa posamezne države uvajajo protekcionistične ukrepe, ki se razlikujejo po obliki in obsegu (Jun in Danding 2005, 2). Protekcionistična zunanjetrgovinska politika pomeni, da posamezna država uporablja ukrepe omejevanja uvoza za zaščito domačega gospodarstva oz. trga ter uvaja ukrepe posebne obravnave oz. subvencij. V praksi se v različnih obdobjih razmerje med državami, ki vodijo liberalno zunanjetrgovinsko politiko, in tistimi, ki vodijo protekcionistično, spreminja.93

87

Poročilo analizira tudi relativni vpliv globalne krize na zunanjetrgovinske tokove (delež izvoza/uvoza v BDP). V vseh analiziranih državah članicah OECD, z izjemo BRIICS, je l. 2008 in l. 2009 obseg zunanje trgovine (z blagom) padel. Zunanja trgovina za večino držav v razvoju predstavlja temeljni kanal integracije v svetovno gospodarstvo (OECD 2011, 176). Na podlagi Hummelsovega merila (2001) 'uvozna vsebina izvoza' – kazalnik prikazuje pomen mednarodne fragmentacije proizvodnega procesa ‒ OECD (2011, 178) ugotavlja, da je delež uvoza v izvozu višji v manjših državah, medtem ko so večje države manj odvisne od uvoza blaga. 88

Shaffaedin (2003, 2–36) v študiji 'Free Trade or Fair Trade' poudarja, da mora biti liberalna zunanja trgovina cilj neke države takrat, ko ta doseže določeno stopnjo razvoja. Povezuje torej zunanjetrgovinsko politiko z razvojno komponento. 89

Pred štiridesetimi leti je v večini držav prevladovala protekcionistična zunanjetrgovinska politika. Z nastankom EU se je integracija po eni strani zavzemala za liberalizacijo na multilateralni ravni, po drugi strani pa je krepila regionalno povezanost med državami članicami EU(OECD 2000, 1). 90

Stališča zunanjetrgovinske politike EU so postala bolj liberalna šele sredi 90-ih let prejšnjega stoletja (Young 2007, 10). 91

Chang (2002) opozarja, da je tudi Velika Britanija uporabljala zaščitne ukrepe. V 14. in 15. stoletju je namreč uvedla takso na izvoz surove volne. 92

Nizozemska je do sedemnajstega stoletja uporabljala intervencionistične ukrepe s ciljem pomorske in zunanjetrgovinske prevlade (Chang, 2002). 93

V obdobju merkantilizma (1500–1778), ko je Adam Smith objavil 'Bogastvo narodov', je veljalo prepričanje, da je protekcionizem ključ do bogastva. V 19. stoletju se je Velika Britanija zavzemala za liberalno zunanjetrgovinsko politiko, ZDA in Nemčija za protekcionistično. Po drugi svetovni

56

Na teoretični ravni je izjemno pomembno razumevanje izbire zunanjetrgovinske politike držav. Študija ekonomistov iz l. 1984 nakazuje, da je eno izmed redkih vprašanj, o katerem so se le-ti večinoma strinjali, da tarife in kvote v večini primerov zmanjšujejo bogastvo države (Bruno S. Frey v Puslecki 2008, 5).

Kennedy (2007, 165) v študiji 'Fragments of Economic Accountability and Trade Policy' povezuje vodenje zunanjetrgovinske politike države z lastništvom produkcijskih virov. Ugotavlja, da v primeru, ko je veliko produkcijskih virov v lasti države, le-to negativno vpliva na liberalno zunanjetrgovinsko politiko. Nasprotno pa država podpira liberalno zunanjetrgovinsko politiko v primeru razdrobljenega lastništva in pluralizma v družbi. Pri analiziranju zunanjetrgovinske politike se moramo osredotočiti na t. i. 'tri I'. (Interesne skupine, Internacionalne strukture in Ideje) (ibid 146). Kennedy (2007) opozarja na nacionalne in mednarodne nevladne akterje – interesne skupine, ki v tekmi za prevlado s ciljem doseganja koristi npr. za določeno gospodarsko panogo ‒ vplivajo na vodenje zunanjetrgovinske politike države.

Ko govorimo o zunanjetrgovinski politiki, moramo upoštevati tudi različen pomen, ki ga le-ta ima za posamezna gospodarstva. Dejstvo je, da je zunanja trgovina zelo pomembna za majhne države v geografskem smislu in glede števila prebivalstva, pa tudi za velika samozadostna gospodarstva.94 Vprašanje pa je, ali so interesi razvitih držav glede nadaljnje liberalizacije zunanje trgovine skladni z interesi držav v razvoju. Po podatkih UNCTAD-a za l. 1996 so trgi držav v razvoju predstavljali 24 % izvoza razvitih držav oz. 15,2 % izvoza EU (39,6 %, če je trgovina znotraj EU izključena), 52 % izvoza Japonske in preko 42 % izvoza ZDA. V povezavi s tem se včasih namreč poudarja, da nadaljnja liberalizacija v državah v razvoju pravzaprav pomeni dostop za razvite države na trge držav v razvoju, zlasti v Aziji, ki so v zadnjem desetletju beležili hitro rast (Shafaeddin 2003, 30).

Globalne razmere narekujejo potrebo po vodenju zunanjetrgovinske politike, ki bi spodbujala nadaljnjo liberalizacijo95 zunanje trgovine. Shafaeddin (2003, 1) poudarja pomen liberalne zunanjetrgovinske politike tudi za države v razvoju. Vendar izpostavlja, da morajo te imeti izdelane zunanjetrgovinske in industrijske politike z jasnimi cilji. Zunanjetrgovinsko politiko morajo prilagoditi stopnji razvoja in strukturi gospodarstva. Pri tem so v obdobju od l. 1995 dalje zelo uspešne države BRIICS96 (Brazilija, Rusija, Indija, Indonezija, Kitajska97 in Južna Afrika), ki

vojni govorimo o dveh tendencah zunanjetrgovinske politike: med letoma 1950 in 1970 je prevladovala liberalna, po letu 1970 protekcionistična zunanjetrgovinska politika. Po l. 1980 govorimo o globalizaciji in prevladujoči liberalni zunanjetrgovinski politiki. 94

Pomen zunanje trgovine za posamezno državo se izraža s kazalnikom izvoz/BDP. UNCTAD (2009, 9) ugotavlja, da ima zunanja trgovina velik pomen zlasti za države v razvoju, kjer je delež izvoza v BDP leta 2007 predstavljal 85,42 %, manjšega pa za razvite države, saj kazalniki dosegajo nižje vrednosti – Avstralija 27,93 %, Kanada 48,93 %, EU 54,47 %, Japonska 13,45 % in ZDA 10,04 %. 95

Po Kruegerju (1980, 289) bodo trgi dobro funkcionirali in zagotavljali rast, v kolikor ne bo nepotrebnih intervencij. 96

Več o posameznih državah in pomenu BRIICS za zunanjetrgovinsko politiko EU in Slovenije glej Koleša (2010b, 82–89).

57

so v zadnjih dveh desetletjih močno liberalizirale svoje zunanjetrgovinske politike in beležile hitrejšo rast od razvitih gospodarstev, zaradi česar se je njihov delež v strukturi globalne trgovine povečal. Po podatkih za leto 2006 predstavljajo že 12,7 % svetovne trgovine,98 od tega Kitajska 6,9 %, Rusija 1,9 %, Indija 1,5 %, Brazilija 1 %, Indonezija 0,8 % in Južna Afrika 0,6 % (Sally 2008, 16). Kot temeljni razlog za hitro rast gospodarstev azijskih držav namestnik generalnega direktorja WTO Alejandro Jara (2011) navaja ključno vlogo vlad in institucij pri oblikovanju politik, zniževanju carin, poenostavljanju carinskih postopkov, vzpostavitvi transportne infrastrukture ipd. ter spodbujanja sodelovanja z gospodarstvom (proizvodnja, storitve, mednarodna logistika).99 Po dolgem obdobju prevlade t. i. severnih industrijsko razvitih držav zunanjo trgovino torej poganja dinamika držav v razvoju (Curran in Zignago 2009, 4).100 To potrjuje tudi dokument s priporočili Evropski komisiji, ki ga je pripravil Bruegel (2009, 88–89). Ugotavlja namreč, da so bile l. 1995, ko je bil ustanovljen WTO, največje izvoznice Kanada, EU, Japonska in ZDA, ki so predstavljale 52 % vsega svetovnega izvoza. Do l. 2008 se je njihov delež znižal na 37 %, medtem ko se je delež t. i. BRIC držav (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska) zvišal. V obdobju od l. 1998 do l. 2008 je namreč globalna trgovina beležila povprečno 6 % letno rast, kar je dvakrat več od takratne stopnje rasti BDP. Po podatkih WTO so konec l. 2008 države v razvoju dosegle že 38-odstotni delež v strukturi svetovnega izvoza ter 34-odstotni delež na strani uvoza. Hitro rastoča gospodarstva (BRIICS), ki predstavljajo 46 % svetovne populacije ter 13 % BDP, pa so l. 2008 dosegla že 18-odstotni delež v svetovni trgovini. Če gledamo geografsko strukturo, vidimo, da so kar tri države BRIICS iz Azije101 (Evenett 2008, 3).

97

O spremembah zunanjetrgovinske politike Kitajske v zadnjih dveh desetletjih glej Zeng in Mertha (2007). 98

Bruegel za l. 2008 navaja 18 % tržni delež BRIC držav oz. 10 % rast v obdobju 10 let, pri čemer pa še nista vključeni Indonezija in Južna Afrika. 99

Zaradi fragmentacije proizvodnih procesov in oblikovanja t. i. globalnih verig vrednosti (ang. global value chain) ter njihovega vpliva na svetovno trgovino, Jara (2011) poudarja tudi pomen ustrezne statistike (merjenje obsega zunanje trgovine na podlagi dodane vrednosti). 100

Od l. 2000 so države t. i. Juga doprinesle 60 % k rasti izvoza oz. 50 % rasti na strani uvoza. Kitajska je v obdobju od l. 1995 do l. 2005 podvojila svoj tržni delež. Zanimiv je tudi podatek, da se države v razvoju specializirajo za tehnološke izdelke, ki so nekoč pomenili komparativno prednost razvitih držav (Curran, Zignago 2009, 3). 101

Konkretnejši podatki o vlogi BRIICS držav so objavljeni tudi na spletnih straneh OECD, kjer je junija 2008 potekal forum 'Globalisation and Emerging Economies'. OECD med hitro rastoče države uvršča tudi Indonezijo.

58

Slika 3: Tržni deleži EU, ZDA, Japonske in BRIC l. 2005 in spremembe v obdobju 1995 do 2005 v odstotnih točkah (p. p.)

Vir: Curran (2005, 13).

Iz grafa (glej Sliko 3) je razvidno, da je EU z 19,6-odstotnim tržnim deležem uspelo ohraniti vodilno mesto v trgovini z blagom, kar je bistveno več od ZDA (13 %) in Japonske (9,5 %). Prav tako se je v desetletnem obdobju tržni delež EU znižal le za 1,4 %, medtem ko ZDA za 4,4 % in Japonske za 4,1 %. Od držav BRIC izstopa predvsem Kitajska, ki ji je v desetletnem obdobju uspelo tržni delež povečati za 8 % oz. na 14 %. Tržni delež Indije l. 2005 je znašal 1,5 %, Rusije 1,4 % in Brazilije 1,7 %. V obdobju globalne krize se je zmanjšal obseg svetovne trgovine, pojavljajo se tudi tendence uvajanja protekcionističnih ukrepov. Vendar študija Tomeš in Jandova (2009, 4), ki analizira obdobje od l. 1995 do l. 2005, ugotavlja, da smo bili že pred globalno krizo tako v razvitih gospodarstvih kot v državah v razvoju priča različnim oblikam protekcionizma. Večina instrumentov zunanjetrgovinske politike ima namreč cilj zaščititi dobičke posameznih interesnih skupin.102 Napovedi glede obsega svetovne trgovine za l. 2009 in l. 2010 so bile prav tako negativne.103 OECD (2009, 4) v študiji 'International Trade - Free, Fair, Open?' ugotavlja, da lahko ima pri ponovni vzpostavitvi pogojev za vnovično rast trgov pomembno vlogo le liberalna zunanjetrgovinska politika.104 Organizacija poudarja tudi pomen Svetovne trgovinske organizacije in uspešnega zaključka pogajanj Razvojne agende iz Dohe.

102

Študija navaja, da le redke države v praksi izvajajo popolnoma liberalno zunanjetrgovinsko politiko (npr. Hong Kong) (Tomeš in Jandova 2009, 4). Evropi očita zlasti CAP reformo na področju kmetijstva; ZDA zakonodajo, ki se nanaša na antidumping, saj je skladno z njihovim zakonom dumping situacija, ko tuje podjetje zaračunava različno ceno na domačem trgu in trgu ZDA ne glede na razlog razlike v ceni (Tomeš in Jandova 2009, . 5); državam v razvoju pa tarife in uvozne kvote. 103

Več o trendih v prezentacijah Filchock in Roof (2009, 3–6) ter Sally (2009, 19–21). 104

Od septembra 2008 uvajanje protekcionističnih ukrepov nadzirajo WTO, Evropska komisija, OECD in UNCTAD.

59

V obdobju gospodarske in finančne krize105 se pogosto ugotavlja tudi negativne posledice krize in omenja težave, ki jih imajo manj razvite države ter hitro rastoča gospodarstva (BRIICS)106 zaradi slabših pogojev financiranja zunanje trgovine, vendar študija, ki jo je za IMF pripravil Alun Thomas (2009, 8), ugotavlja, da ima kriza določen vpliv, ne pa tudi ključnega. Potrebno je upoštevati vse vire kreditiranja – vključno s dolgoročnim investicijskim financiranjem. Čeprav tarifne ovire še vedno predstavljajo oviro za dostop na trg, OECD ocenjuje, da bi odstranitev vseh tarif za blago in zmanjšanje stroškov zunanje trgovine za 1 % vplivala na vrednost svetovne trgovine in globalnega bogastva v višini 170 mrd USD letno. Ocenjuje tudi, da bi 10-odstotno povečanje zunanje trgovine pomenilo 4-odstotno povečanje dohodkov na prebivalca (ang. per capita income). Na nekaterih področjih bi to pomenilo ekvivalent do 2 % BDP (Meunier in Nicolaidis 2006, 56). Leta 2011 se je po ugotovitvah UNCTAD-a107 obseg svetovne trgovine in industrijske proizvodnje povečal na raven pred krizo, kar pa ne velja za TNI. Delež slednjih v razvitih državah pada , medtem ko v nerazvitih državah narašča (zlasti v t. i. hitro rastočih gospodarstvih Jugovzhodne Azije in Latinske Amerike). Mednarodna proizvodnja beleži rast, zlasti v okviru TNP, ki so l. 2010 dosegli dodano vrednost v višini 16 trilijonov USD, kar je približno četrtina svetovnega BDP. Tuje podružnice TNP so l. 2010 predstavljale 10 % globalnega BDP in tretjino svetovnega izvoza. Ugotavljamo, da je odpiranje zunanje trgovine v preteklih desetletjih podpiralo gospodarsko rast. Bolj odprte, globalizirane države so rasle hitreje. Sachs in Warner (1995, 35) sta ugotovila, da so 'odprte' države v obdobju 1970‒1989 dosegle boljše rezultate od 'zaprtih' držav v treh razsežnostih: ekonomski rasti, izogibanju velikim makroekonomskim krizam in strukturnih spremembah. Avtorja sta pokazala, da so se države v razvoju, ki so sledile odprti strategiji gospodarskega razvoja, razvijale hitreje od tistih, ki so sledile uvozno substitutivni strategiji. V obdobju 1970‒1989 so bile stopnje razvoja odprtih gospodarstev 4,5-odstotne v primerjavi z 0,7-odstotno stopnjo v državah, ki se niso odprle v svet. Zunanjetrgovinska liberalizacija je v tem obdobju pospeševala gospodarsko rast za 2 %. Za podporo inovativnosti in konkurenčnosti gospodarstva je torej ključno v odnose s tujino vnaprej vgraditi liberalizacijo in tako preprečiti podaljševanje protekcionizma.

105

Podrobneje o vplivu globalne krize na zunanjetrgovinske tokove, odzivih držav ter primerjavi s krizama l. 1929 in v 70-ih letih prejšnjega stoletja v Koleša (2010a, 211–224). 106

Podrobneje v OECD (2009c, 5) 'Globalisation and Emerging Economies'. 107

Trendi po posameznih regijah so podrobneje opisani v 'World Investment Report' (UNCTAD 2011).

60

2.1.4 Ključni vidiki zunanjetrgovinske politike Evropske unije

Predmet doktorske disertacije je zunanjetrgovinska politika v okviru Evropske unije – vodilne svetovne zunanjetrgovinske sile,108 zato se bomo v nadaljevanju osredotočili na ključne vidike, ki vplivajo nanjo oz. na njen vpliv. Poleg velikega notranjega trga ima EU več kot 40 let izkušenj pri pogajanjih o zunanjetrgovinskih sporazumih. Integracija zunanjetrgovinsko moč pogosto izrablja za dosego netrgovinskih ciljev, kot so socialni, okoljski in varnostni standardi (ibid 907). Razlikovati moramo med zunanjetrgovinsko močjo, kjer se dostop na trg EU trguje za izvoz blaga, kapitala in storitev iz EU, ter močjo, ki jo integracija izvaja prek zunanje trgovine, pri čemer je trg EU dostopen po višji ceni – tj. 'izvoz' EU zakonov in standardov. Seveda je oblika moči odvisna od vrste pogajanj – bilateralnih, regionalnih ali globalnih (ibid). Za lažjo predstavo so oblike zunanjetrgovinske moči EU prikazane v tabeli (glej Tabelo 3). Tabela 3: Oblike zunanjetrgovinske moči Evropske unije

109

Oblika

zunanjetrgovinskih odnosov

Zunanjetrgovinska moč

(Izvoz blaga, storitev, kapitala)

Moč prek zunanje trgovine (Izvoz norm in standardov)

Bilateralna

Simetrično ali asimetrično pogajanje o dostopu na trg

Demokratizacija, razvoj, upravljanje

in sprejem standardov

Regionalna

Vzajemen dostop na trg

Izvoz EU pravil enotnega trga in orodij upravljanja na druge regije

Globalna

Multilateralna pogajanja,

specifična in različna recipročnost

Oblikovanje multilateralnega

sistema prek poglobljene trgovinske agende

Vir: Meunier in Nicoladis (2006, 910).

Zunanjetrgovinska politika EU110 je temeljna sestavina strategije Evropa 2020. Dokument 'Trgovina, rast in svetovne zaveve'111 določa, kako morata zunanja

108

L. 2009 so podjetja iz EU izvozila za 1,6 bilijona evrov blaga in storitev, kar je okrog 13 % BDP. EU je tudi najpomembnejši ponudnik in prejemnik neposrednih tujih naložb. 109

Konkretni ukrepi zunanjetrgovinske politike bodo predstavljeni v 3. poglavju. 110

Izziv zunanjetrgovinske politike v prihodnje ni le znižanje carin za industrijske izdelke in kmetijske proizvode, temveč predvsem na področjih kot so: dostop do storitev in naložb, odprtost javnih naročil, boljši dogovori o intelektualni lastnini in njena dejanska zaščita, neomejena dobava surovin in energije ter nenazadnje premagovanje regulativnih ovir s pospeševanjem mednarodnih standardov. S trgovino je potrebno spodbujati okolju prijaznejše svetovno gospodarstvo in dostojno delo. Strateški dokument EK Trgovina, rast in svetovne zadeve opozarja na skladnost in dopolnjevanje notranje in zunanje politike kot celote. Popolnejši notranji trg za storitve in bolj sistematično regulativno sodelovanje z večjimi tretjimi državami bosta na primer olajšala mednarodno trgovino s storitvami in odstranjevanjem ovir za mejo.

61

trgovina in naložbena politika prispevati k cilju evropske ekonomske politike za hitrejšo gospodarsko rast.112 Evropska unija se zavzema za liberalno zunanjo trgovino in politiko naložb, zaradi vpliva na večjo gospodarsko rast, delovna mesta in nižje maloprodajne cene. Liberalna trgovina namreč krepi učinkovitost in inovativnost. Odprtost tujim neposrednim naložbam krepi konkurenčnost gospodarstva EU. Enako velja za vlaganja EU podjetij na tuje trge. TNI omogočajo globalno rast ter ustvarjanje delovnih mest doma in v tujini. EK ocenjuje, da bi v primeru uspešnega zaključka pogajanj (multilateralnih v okviru WTO ter bilateralnih za sklenitev dvostranskih sporazumov) in napredka v odnosih s strateškimi partnerji do l. 2020 dosegli raven BDP,113 ki bi bila za 1 % višja od tiste, ki bi jo sicer dosegli v EU. Glede učinkov na trg dela EK ocenjuje, da vključevanje EU v globalno gospodarstvo s povečano zunanjo trgovino ustvarja več plačanih delovnih mest in bolje plačana delovna mesta. V Evropi je namreč več kot 36 milijonov delovnih mest posredno ali neposredno odvisnih od zmožnosti trgovanja s preostalim svetom. Več kot 4,6 milijona ljudi v EU npr. dela za družbe, ki so v japonski ali ameriški lasti. Zunanjetrgovinska politika Evropske unije je skupna, kar pomeni, da države članice EU zavezuje k enotnemu pristopu na področju zunanjetrgovinske politike do tretjih držav. Njen cilj je zaščititi zunanjetrgovinske interese in gospodarsko aktivnost EU ter zagotavljati taka pravila globalizacije, ki bodo sprejemljiva za vse akterje svetovne trgovine. Temelji za izvajanje skupne zunanjetrgovinske politike EU so bili postavljeni s podpisom t. i. Rimske pogodbe, ki je stopila v veljavo l. 1958, saj so se države članice takratne Evropske gospodarske skupnosti (EGS) v zunanjetrgovinskih odnosih s tretjimi državami zavzele ravnati po sledečih določilih:

- uvedbi skupne carinske tarife do tretjih držav, - uvedbi carinskih kontingentov,114 - uporabi količinskih trgovinskih omejitev med članicami, - koordinaciji skupne zunanjetrgovinske politike,115 - pridružitvi čezmorskih držav, - premagovanju plačilnobilančnih težav (s ciljem zmanjšanja škode

skupnemu trgu) (Bobek 2002, 4). Leta 1968 je bila med državami članicami že oblikovana carinska unija, kakor tudi uvedena enotna carinska tarifa (CCT – Common Customs Tariff) za t. i. tretje države (države nečlanice EU).116

111

Podrobneje glej dokument EK COM (2010) 612. 112

Dokument je potrebno brati skupaj s poročilom o napredku in evropsko strategijo za globalno evropo 2006. 113

1 % BDP EU je l. 2010 po napovedih EK znašal 120 milijard EUR. 114

V okviru kontingentov je EGS v izjemnih primerih tretjim državam dovolila izvoz določene količine blaga na trg EU s carinskimi olajšavami ali celo brez carine (npr. če ni bilo dovolj domače proizvodnje). 115

Novih pogodb države članice EU ne smejo sklepati individualno. 116

Vpliv oblikovanja carinske unije na zunanjetrgovinske tokove (rast oz. preusmeritve tokov) so proučevali različni avtorji. Carinska unija je vplivala na zunanjetrgovinske tokove v smislu

62

Leta 1993 je bil uveden enotni trg, na podlagi česar so bile med državami članicami odstranjene tudi netarifne ovire in odprta trgovina s storitvami.117 Pravno podlago skupne zunanjetrgovinske politike kot ene najpomembnejših politik EU predstavlja 207. člen Lizbonske pogodbe (prej 133. člen Pogodbe iz Nice), ki med drugim določa, da mora skupna zunanjetrgovinska politika EU temeljiti na enotnem zaračunavanju carin ter sklepanju skupnih carinskih in zunanjetrgovinskih sporazumov, predvideva pa tudi usklajevanje ukrepov liberalizacije, izvoznih politik in ukrepov za varovanje zunanje trgovine (vključno z ukrepi, ki jih je potrebno sprejeti v primeru dumpinga in subvencij).118 Temeljna politika, za katero se Evropska unija dosledno zavzema, je politika liberalizacije. Cilj instrumentov, ki jih pri tem uporablja, je zagotoviti odprtost trgov, pravično zunanjo trgovino, uveljavitev objektivne in pregledne zakonodaje ter podpirati napredek integracije. Tudi v trenutnih gospodarskih razmerah, ko se je zaradi globalne krize zmanjšal obseg svetovne trgovine in mnoge države uvajajo protekcionistične ukrepe, se politika EU na tem področju ne spreminja. Kljub vse večji konkurenci, zlasti s strani hitro rastočih držav BRIC, Evropska unija ohranja vodilno mesto v svetovni trgovini. Po podatkih, ki jih na svojih spletnih straneh v okviru predstavitve zunanjetrgovinske politike objavlja Evropska komisija (EC 2008a, 4), je EU največja izvoznica in druga največja uvoznica na svetu. Njen tržni delež na področju izvoza znaša 19 %,119 tujih neposrednih investicij 32 % ter izhodnih investicij 44 %.120 Vendar EK ocenjuje, da bo do l. 2015 90 % svetovne trgovine ustvarjene zunaj Evrope ‒ samo na Kitajskem tretjina. Akterji, ki oblikujejo zunanjetrgovinsko politiko EU, so:

- institucije in organi Evropske unije (Evropska komisija,121 Svet EU, Evropski parlament),

- vlade držav članic, - interesne skupine na nacionalni ter evropski ravni (Bobek 2002,10).

povečanja trgovine med državami članicami unije, kar je bila posledica znižanja tarif. Tokovi so se preusmerili iz eksternih na interne kanale v okviru unije (glej Balassa 1967). 117

Leta 1987 je bil podpisan Enotni evropski akt (ang. Single European Act), sporazum, ki je poleg prostega pretoka blaga med sodelujočimi državami določil tudi prost pretok delovne sile, ljudi, enotni trg finančnih storitev in enotne carine. Leta 1999 pa je bila z uvedbo skupne valute evra oblikovana ekonomska in denarna unija. Danska, Švedska in Velika Britanija valute niso sprejele (EC Global Europe 2006a). 118

Več na spletni strani Evropske komisije http://ec.europa.eu/trade. 119

EU pri uvozu blaga (podatki za l. 2007) dosega 17-odstotni delež, pri izvozu storitev pa kar 27-odstotnega. 120

Podrobnejše statistike in priporočila glede nadaljnjih ukrepov so objavljena v 'OECD Economic Survey: European Union' (2009, 132–155). 121

V okviru EK se s skupno zunanjetrgovinsko politiko ukvarjaja kar osem direktoratov: generalni direktorat (DG – Directorate General) za trgovino, DG za zunanje odnose, DG za podjetja, DG za razvoj, DG za konkurenco, DG za davke in carinsko unijo ter DG za kmetijstvo in DG za okolje, kar kaže na interdisciplinarnost vsebine.

63

Evropska komisija, ki je s strani držav članic pooblaščena za izvajanje skupne zunanjetrgovinske politike, interese EU uveljavlja na multilateralnem nivoju (v okviru WTO v smislu oblikovanja enotnih pravil, kakor tudi pogajanj v okviru Razvojne agende iz Dohe) ter na bilateralnem in regionalnem nivoju (pogajanja o pogojih trgovanja s posamezno državo ali skupino držav).

2.1.5 Načela zunanjetrgovinske politike

Kot vodilna zunanjetrgovinska sila ima Evropska unija močan interes oblikovati razmere, v katerih se bo zunanja trgovina lahko uspešno razvijala. Zavzema se za liberalno in pravično svetovno trgovino ter enake pogoje brez uvajanja protekcionističnih ukrepov. Odpiranje trgov oz. odstranitev trgovinskih ovir med državami je bil cilj EU že od njenih začetkov. Osnovno pravilo prostega uvoza izdelkov na trg Evropske unije pomeni, da uvoz ni izpostavljen količinskim omejitvam, kot so npr. kvote ali uvozna dovoljenja. Nadzor uvoza je dovoljen samo pri uvozu izdelka iz tretje države, ki lahko škoduje proizvajalcem podobnih ali konkurenčnih izdelkov na območju EU. Zaščitne ukrepe pa lahko EU uvede le, če izdelki ogrožajo njene proizvajalce in bi zastoj proizvodnje povzročil večjo škodo (Bobek 2002, 7). Poleg tega je potrebno izpostaviti, da morajo biti pravila o zaščitnih ukrepih EU združljiva s pravili WTO, torej jih lahko integracija uvede le:

- če bi uvoz povzročil primanjkljaj v plačilni bilanci (Splošni sporazum o tarifah in trgovanju GATT - General Agreement on Tariffs and Trade, člen XII),

- kadar je izdelek na uvoznem trgu zaradi dumpinga oz. subvencij cenejši od domačega izdelka (GATT, člena VI in XVI),

- če bi uvoz vodil do razdora trga za tak izdelek (GATT, člen XIX). 113. člen Rimske pogodbe, ki predstavlja Unijo kot enotno območje menjave, zavezuje nove članice, da po prehodnem obdobju sprejmejo skupno zunanjetrgovinsko politiko. Ta temelji na enotnih načelih, še zlasti pri (ibid 5):

- spremembi carinskih stopenj, - sklepanju carinskih in trgovinskih sporazumov, - sprejemu enotnih stopenj oz. ukrepov liberalizacije, - izvozni politiki, - stopnji zaščite – v primeru dumpinga ali subvencij.

Načelo, ki pravi, da morajo države članice EU o vseh zadevah, ki so za skupni trg posebnega pomena, delovati v okviru mednarodnih organizacij gospodarskega pomena samo s skupno akcijo, je zajeto v 116. členu Rimske pogodbe (ibid 6). Skupna zunanjetrgovinska politika torej zavezuje članice k enotnemu pristopu do tretjih držav.

64

Evropska komisija, institucija, ki je pooblaščena za zastopanje in zavzemanje interesov EU kot celote, na področju zunanjetrgovinske politike EU kot ključna načela opredeljuje:

- prost dostop do tretjih trgov, - zagotavljanje potrebne konkurence na vseh zunanjih trgih in - zavzemanje za spoštovanje in uveljavljanje dogovorov in pravil.

Zunanjetrgovinska politika EU na osnovi pravične in odprte zunanjetrgovinske politike deluje tudi v smeri zagotavljanja socialne pravičnosti. Politiko želi namreč usmeriti na način, da pozitivni učinki dosežejo tudi najbolj revne države. Vodilno vlogo pri doseganju pravične trgovine ter iskanju priložnosti, ki jih prinaša globalizacija, ima EU tudi v okviru Svetovne trgovinske organizacije.

2.1.6 Ukrepi zunanjetrgovinske politike122

Da lahko ukrep opredelimo kot ukrep zunanjetrgovinske politike, morata biti izpolnjena dva pogoja: namen ukrepa mora biti vpliv na zunanjetrgovinsko politiko države ter izvajati mora diskriminacijo med domačim in tujim trgom (Kjeldsen-Kragh 2000, 11). V nadaljevanju zato najprej podajamo klasifikacije ukrepov zunanjetrgovinske politike. Udovič (2009a, 48) uporablja širšo opredelitev: govori o instrumentih ekonomske zunanje politike, v okviru katerih predstavlja instrumente, ki se nanašajo na zunanjo trgovino z blagom in storitvami. Ker nameravamo v sklepnem delu upoštevati širši vidik zunanjetrgovinske politike (v povezavi z drugimi politikami), njegovo opredelitev (z določenimi modifikacijami) podajamo tudi v tabelarni obliki (glej Tabelo 4).

122

Povzeto po Ministrstvu za gospodarstvo (2007, 2–20): 'Bela knjiga o trgovini in investicijah'.

65

Tabela 4: Pozitivni in negativni instrumenti ekonomske zunanje politike P O Z I T I V N I I N S T R U M E N T I

V trgovini in storitvah

Pozitivna trgovinska diskriminacija

Carine za uvoz iz države so nižje kot carine iz drugih držav.

Klavzula največjih ugodnosti

Klavzula največjih ugodnosti je zelo star instrument, s katerim država dodeli določeni državi večje ugodnosti kot ostalim državam.

123

Znižanje carin Država samo za določeno državo ali blago zniža carine.

Neposredni nakupi Država sama kupuje neposredno od podjetij.

Subvencije izvozu ali uvozu

Država lahko odkrito ali prikrito subvencionira izvoz ali uvoz.

Podeljevanje licenc Država podeljuje licence za delovanje na njenem trgu samo določenim podjetjem.

Pri pretoku kapitala

Razvojna pomoč Bilateralna in multilateralna razvojna pomoč.

Zagotavljanje investicij Država podjetjem zagotavlja razne investicije, nudi ugodne pogoje zanje ipd.

Spodbujanje izvoza/uvoza kapitala

Država z ukrepi finančne narave spodbuja izvoz in uvoz blaga ter storitev.

Znižanje davkov na kapital/kapitalske dobičke

Davčne oaze.

N E G A T I V N I I N S T R U M E N T I

V trgovini in storitvah

Embargo Prepoved izvoza določenega blaga oz. produkta,

Bojkot Prepoved uvoza določenega blaga.

Dvig carin

Črna lista

Kvote

Dumping

Preprečevalni nakupi Nakupi, ki jih izvrši določen subjekt, da konkurenti ne bi dosegli ciljne države.

Pri pretoku kapitala

Zamrznitev premoženja Zamrznitev premoženja določene države, ki ga ima ta v bankah v tujini oz. v drugih institucijah.

Kontrola izvoza in uvoza

Razlastitev Razlastitev se delno razlikuje od zaplembe v tem, da je za odvzem premoženja namenjena delna kompenzacija, ki pa ni nujno pravična.

Nacionalizacija Nacionalizacija je prenos lastništva nad določenimi viri iz privatnih rok v državno upravljanje.

Zaplemba Zaplemba premoženja je dejanje, s katerim premoženje podjetja prevzame država in podjetju ne da nobenega nadomestila zanj.

Vir: Prirejeno po Udovič (2009a, 48).

Bobek (2002, 29–55) kot ukrepe skupne zunanjetrgovinske politike opredeljuje:

- protidumpinške ukrepe, - ukrepe proti nedovoljenemu subvencioniranju, - monitoring tretjih držav,

123

Pogodba med Veliko Britanijo in Avstro-Ogrsko iz leta 1876 pravi: »Proizvodi ali izdelki od ali prihajajoči iz Avstro-Ogrske, ki so uvoženi na ozemlje ali lastnino Njenega visočanstva in blago proizvedeno ali prihajajoče iz angleških posestev v Avstro-Ogrsko, ki se ga bo rabilo za potrošnjo, hišno rabo, ponoven izvoz ali le za tranzit, mora biti obravnavano kot katerokoli blago, ki zadošča klavzuli največjih ugodnosti«(Shepheard 1901, 231‒237).

66

- odstranjevanje trgovinskih ovir, - sankcije, - zaščitne ukrepe, - strategijo dostopa na tuje trge, - premagovanje tehničnih ovir,124 - javna naročila125 in - zunanjetrgovinske sporazume.

Ministrstvo za gospodarstvo (2007, 9–20) je l. 2007 pripravilo Belo knjigo o trgovini in investicijah,126 v kateri so ukrepi zunanjetrgovinske politike razdeljeni v štiri sklope:

- mednarodne sporazume o prosti trgovini, - ukrepe trgovinske zaščite (protidumpinški, protisubvencijski oz. izravnalni in

zaščitni ukrepi), - količinske omejitve in nadzor ter - carinske opustitve.

V luči progresivne liberalizacije zunanje trgovine z blagom in storitvami je nujno, da ukrepi zunanjetrgovinske politike ohranjajo tretje trge odprte za izvoznike EU. Hkrati pa morajo ti ukrepi ščititi proizvajalce iz EU pred nepoštenimi trgovinskimi praksami ali subvencioniranim uvozom oz. precejšnimi spremembami v zunanjetrgovinskih tokovih, če je dokazano, da le-ti škodijo gospodarstvu EU. Pomembno je, da se ukrepe zunanjetrgovinske politike uporablja učinkovito in strogo ter tako zagotavlja spoštovanje mednarodnih pravil.

Podlaga za oblikovanje ukrepov zunanjetrgovinske politike EU so Skupna carinska tarifa in določila Splošnega sporazuma o carinah in trgovini o izogibanju necarinskim oviram pri trgovanju.

2.1.6.1 Mednarodni sporazumi o prosti trgovini

Mednarodni sporazumi o prosti trgovini so postali temelj političnega in varnostnega povezovanja držav po koncu hladne vojne, kar je nadalje spodbudilo mednarodno sodelovanje na številnih področjih do tedaj izključno domače politike in s tem povečalo pomen ekonomske diplomacije. Feketekuty (2004, 2) navaja sledeče razloge za sklepanje sporazumov:

124

Sporazumi o medsebojnem priznavanju (MRA – Mutual Recognition Agreements) omogočajo, da skladnost izdelkov s kriteriji tretjih držav ocenjujejo ustanove v državi proizvajaca blaga. EU ima take sporazume sklenjene z ZDA, Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo. 125

Multilateralnih pravil v okviru WTO, ki bi urejali javna naročila, še ni. Obstaja le plurilateralni sporazum, in sicer sporazum o javnih naročilih (GPA – Government Procurement Agreement), ki sicer opredeljuje pravila javnih naročil, vendar velja le v državah podpisnicah. 126

Dokument vključuje slovenska stališča do posameznih ukrepov in je dostopen na: http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/DEOT/BELA_KNJIGA_koncna_verzija.pdf.

67

- Zunanja trgovina in tuje neposredne investicije so v zadnjih letih rasle z višjo stopnjo kot domači bruto proizvod v večini razvitih držav in predstavljajo pomemben del njihovega BDP.

- Tržno naravnane gospodarske reforme in naraščanje izvoza držav v razvoju so razmahnile globalno ekonomijo.

- Globalizacija in mednarodna prepletenost proizvodnje zahtevata tesno sodelovanje in koordinacijo številnih držav.

- Mednarodni trgovinski in investicijski sporazumi (EU, Mercosur, NAFTA – North American Free Trade Agreement) so močno povečali pomen klasičnih trgovinskih sporazumov.

Mednarodni sporazumi o prosti trgovini so pomemben del zunanjetrgovinske politike Evropske unije. Bobek (2002, 45–46) sporazume deli na tri tipe:

- trgovinske sporazume (ang. Trade Agreements), ki so lahko preferencialni ali nepreferencialni,

- sporazume o gospodarskem sodelovanju (ang. Cooperation Agreements), ki poleg trgovinske menjave urejajo sodelovanje tudi na drugih področjih, in

- pridružitvene sporazume (ang. Association Agreements). - Poleg tega EU sklepa sporazume o pristopu (ang. Accession Agreements),

ki so pravni instrument pri širitvi EU. Henke in Leishman (2008, 2) prav tako ločita tri tipe sporazumov, ki jih EU sklepa s tretjimi državami ali regijami:

- sporazume z državami kandidatkami za vstop v EU, - sporazume glede na geografsko lego (s sosednjimi državami oz. s tistimi, s

katerimi je EU zgodovinsko povezana) in - sporazume z državami, ki so za EU strateškega pomena.

Bela knjiga o trgovini in investicijah Ministrstva za gospodarstvo RS127 prav tako izpostavlja različne tipe sporazumov, ki jih EU sklepa glede na različne motive – od priprav držav na članstvo v EU do povezave s sosednjimi državami, razvoja, odziva na politične dogodke, politično in gospodarsko sodelovanje ter stabilnost, odprtje novih tržišč, razvoj novih zunanjetrgovinskih pravil itd. Tako obstaja vrsta različnih sporazumov (evropski sporazumi, stabilizacijsko-pridružitveni sporazumi, evro-mediteranski sporazumi, sporazumi o partnerstvu in sodelovanju ipd.). Zaradi majhnosti slovenskega trga je pomen ekonomskih odnosov s tujino bistven za rast in razvoj. Vlada Republike Slovenije (RS) je kmalu po razglasitvi samostojne in neodvisne države sprejela sklep o sklepanju sporazumov o trgovinskem in gospodarskem sodelovanju. Do vstopa v EU je sprejela 30 tovrstnih sporazumov, 30 sporazumov s trgovinsko-gospodarskega področja je podedovala od nekdanje SFRJ. Sklenjeni sporazumi o prosti trgovini, ki jih je imela Slovenija sklenjene že pred vstopom v EU, so prispevali h gospodarski rasti države (znižale so se ovire zaradi majhnosti gospodarstva, povečala se je

127

Podrobneje glej Belo knjigo Ministrstva za gospodarstvo (2007).

68

konkurenca, znižali so se transakcijski stroški, podjetja so imela večje možnosti za koriščenje ekonomij obsega). Po sklenitvi pristopne pogodbe k EU je morala Slovenija te sporazume odpovedati. Sporazumi o prosti trgovini, ki jih je Slovenija sklenila pred vstopom v EU (1. 5. 2004), so zajemali kar 33 držav oz. približno 85 % blagovne trgovine države:

- Pridružitveni sporazum z EU (15 držav), - Sporazum o prosti trgovini Slovenija–EFTA (Švica, Norveška, Lihtenštajn in Islandija), - Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini oz. CEFTA (pogodbenice so bile: Bolgarija,

Češka, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovenija in Slovaška) in - Sporazumi o prosti trgovini med Slovenijo in Latvijo, Estonijo, Litvo, Makedonijo, Izraelom,

Turčijo ter Bosno in Hercegovino. Vir: Bela knjiga o trgovini in investicijah (2007, 7).

Mednarodni sporazumi o prosti trgovini, ki jih s tretjimi državami sklepa EU, vsebinsko vključujejo več kot le tradicionalne trgovinske ovire, med drugim pokrivajo tudi sodelovanje na področju zakonodaje. Sporazumi o prosti trgovini, ki jih sklepa EU z manj razvitimi državami, so asimetrične narave. To pomeni, da EU z začetkom veljavnosti sporazumov običajno odpravi vse carine za industrijske izdelke, tretje države pa jih znižujejo postopno – v določenem prehodnem obdobju po začetku veljavnosti posameznega sporazuma. Za kmetijske, ribiške in predelane kmetijske proizvode pa se običajno podpisnici dogovorita o izmenjavi koncesij (MG 2007, 10). Sporazumi o prosti trgovini, ki jih je sklenila EU: Evropske države:

- Stabilizacijsko-pridružitveni sporazumi s Hrvaško, Makedonijo in Albanijo; - Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) z Norveško, Islandijo in

Lihtenštajnom (vključuje tudi trgovino s storitvami); - Sporazum o prosti trgovini s Švico in - Sporazum o prosti trgovini s Ferskimi otoki.

Sporazumi sklenjeni v okviru Evro-mediteranskega partnerstva:

- Evro-mediteranski pridružitveni sporazumi, ki jih je EU sklenila z Marokom, Alžirijo, s Tunizijo, z Egiptom, Izraelom, Jordanijo, s Palestinskim osvobojenim ozemljem in z Libanonom (pri zadnjih dveh veljata še začasna sporazuma, ki pokrivata le trgovinski del sporazuma);

- Sporazum o sodelovanju s Sirijo (ta sporazum bo nadomeščen s pridružitvenim sporazumom).

Drugi sporazumi o prosti trgovini:

- Pridružitveni sporazum EU–Čile; - Sporazum o gospodarskem partnerstvu, političnem usklajevanju in sodelovanju z Mehiko

(trgovinsko liberalizacijo določa Sklep 2/2000 Skupnega odbora med EU in Mehiko); - Sporazum o trgovini, razvoju in sodelovanju z Republiko Južno Afriko (Južno Afriko); - Pridružitev čezmorskih držav in ozemelj Evropski skupnosti ter - Sporazum o partnerstvu z afriškimi, karinskimi in pacifiškimi državami – 77 ACP držav

(ACP države so Afriške, Karibske in Pacifiške države).

69

Carinska unija: Carinski uniji s Turčijo in Andoro, ki veljata za industrijske izdelke, vsebujeta tudi določbe za kmetijske izdelke, ki ne spadajo v okvir carinske unije. V carinski uniji je tudi San Marino. Drugi pomembnejši sporazumi, ki vključujejo tudi trgovinske določbe: Sporazumi o partnerstvu in sodelovanju z državami (Rusija, Ukrajina, Armenija, Azerbajdžan, Gruzija, Kazahstan, Kirgistan, Moldavija, Mongolija, Uzbekistan). Ti sporazumi vključujejo klavzulo države z največjimi ugodnostmi (MFN – Most Favoured Nation), načelo nacionalne obravnave in odpravo količinskih omejitev. *Multilateralni sporazum o trgovini s storitvami (GATS – General Agreement on Trade and Services) Op.: V okviru EU potekajo pogajanja o številnih sporazumih. Ključne bomo predstavili v tretjem poglavju.

Vir: Ministrstvo za gospodarstvo (2007, 10).

*Zaradi ključne vloge storitev128 v zunanji trgovini, ki danes predstavlja več kot 20 % svetovne trgovine (do l. 2020 pa naj bi ta delež narastel na 50 %), je bil s ciljem liberalizacije zunanje trgovine s storitvami sklenjen multilateralni sporazum o trgovini s storitvami (GATS).129 Le-ta opredeljuje, da lahko trgovina s storitvami poteka na štiri načine: kot čezmejna menjava storitev, prek gibanja potrošnikov, tržne prisotnosti ponudnikov storitev ali prek prisotnosti fizičnih oseb. Gre za vzpostavitev institucionalnega okvira in osnovnih pravil za pogajanja o nadaljnji liberalizaciji trgovine s storitvami. Leta 2000 se je v okviru WTO pričel nov krog pogajanj na področju storitev – t. i. GATS 2000. Leto kasneje so na Ministrski konferenci WTO v Dohi storitve postale del pogajalskega področja (poleg kmetijstva in nekmetijskih proizvodov). Sporazum liberalizacije trgovine s storitvami je pomemben z vidika odprave ovir za izvoznike storitev, postopne odprave monopolnih ponudnikov storitev, znižanja ovir za uvoz storitev in ustvarja pogojev za večjo gospodarsko učinkovitost. Uvoz storitev spodbuja domače ponudnike storitev k večji učinkovitosti in s tem krepi konkurenčnost ‒ spodbuja namreč tudi inovacije in prek TNI130 omogoča prenos tehnologij in specializiranih znanj.

128

Zavedati se je namreč potrebno, da učinkovita svetovna proizvodna dobavna veriga ne more obstajati brez ključne podpore prometnih, telekomunikacijskih, finančnih, poslovnih in strokovnih storitev. Storitve pomenijo 70 % svetovne proizvodnje, vendar le petino svetovne trgovine. Nizek delež storitev v celotni trgovini je deloma posledica naravnih ovir (netržnosti). Tržne ovire za storitve so na splošno nekajkrat višje od ovir v proizvodnih sektorjih. Storitve v strukturi slovenskega gospodarstva še vedno predstavljajo precej manjši delež kot v povprečju EU (čeprav jih je kar četrtina vezanih na predelovalno industrijo, katere delež v BDP (19,6 %) je višji od povrečja EU (14,9 %) Z vidika konkurenčnosti je problematičen predvsem zaostanek glede deleža tržnih storitev (glej Eurostat). 129

Je del Marrakeškega sporazuma s katerim je bila ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija, o čemer bomo več pisali v nadaljevanju. 130

Trendi v svetu kažejo, da se v svetovnem merilu povečuje število investicij v obliki selitve storitev.

70

Evropska unija je trgovino s storitvami vključila že v bilateralne sporazume kot so Pridružitveni in stabilizacijski sporazumi, Sporazumi o partnerstvu in sodelovanju z Rusijo in drugimi državami Commonwealtha, v sprazuma z Mehiko in s Čilem, vključena pa je tudi v aktualna pogajanja s številnimi državami in regijami kot so Euromed - Euro-Mediterranian Partnership, Mercosour, Zalivske države, Koreja in Indija. Glede na velik pomen tujih neposrednih investicij velja v okviru mednarodnih sporazumov izpostaviti tudi bilateralne sporazume o vzajemnem spodbujanju in zaščiti naložb, ki jih je Slovenija sklepala po osamosvojitvi l. 1991. Trenutno ima država sklenjenih 34 tovrstnih sporazumov. Veljavni investicijski sporazumi, ki jih je Slovenija sklenila z naslednjimi državami: z Albanijo, Avstrijo, Belgijsko-luksemburško unijo, Bolgarijo, Bosno in Hercegovino, Dansko, Egiptom, s Finsko, Francijo, z Grčijo, s Hrvaško, z Izraelom, s Kitajsko, Kuvajtom, z Litvo, Madžarsko, Makedonijo, Malto, Moldovo, Nemčijo, Nizozemsko, s Poljsko, Portugalsko, z Romunijo, s Slovaško, Španijo, Švedsko, Švico, Tajsko, Turčijo, z Ukrajino, Uzbekistanom, Veliko Britanijo in s Severno Irsko.

Vir: Ministrstvo za gospodarstvo (2007, 36) in interni dokumenti MG (2012).

Vstop Slovenije v EU ni vplival na sklepanje bilateralnih sporazumov o vzajemnem spodbujanju in zaščiti naložb, saj je to področje v pristojnosti držav članic. Kljub temu so za Slovenijo zavezujoči sporazumi, ki jih je EU sklenila s tretjimi državami. Ti sporazumi dopolnjujejo bilateralne.131

2.1.6.2 Ukrepi trgovinske zaščite

Namen ukrepov trgovinske zaščite132 je odprava učinkov nepoštene trgovinske prakse in škodljivosti uvoza za industrijo EU. Uporaba teh ukrepov izhaja iz pravil WTO, ki članicam dovoljujejo, da uvedejo omejitve uvoza blaga, ki je predmet nepoštene zunanje konkurence. Tega cilja ni mogoče doseči samo z nepristranskim, transparentnim in učinkovitim izvajanjem preiskav v zvezi z morebitno uvedbo ukrepov trgovinske zaščite, temveč tudi z učinkovitim nadzorom veljavnih ukrepov ter z zagotavljanjem razvoja in splošnega izboljšanja politike ukrepov trgovinske zaščite (ibid 10). Značilnost ukrepov trgovinske zaščite je, da ustvarjajo nasprotujoče si interese med domačimi proizvajalci na eni strani in domačimi potrošniki oz. uporabniki ter izvozniki na drugi. Pri presoji uvedbe ukrepov je potrebno primerjati koristi, ki jih

131

Podrobneje glej Belo knjigo o trgovini in investicijah, poglavje 3.1.1. 132

Čeprav so številni krogi multilateralnih pogajanj od l. 1947 dalje pomagali znižati uvozne dajatve, tarife še vedno vplivajo na zunanjetrgovinske tokove – bodisi govorimo o tarifnih ovirah, ki so zlasti visoke za kmetijske proizvode, bodisi o kvotah. Koristi od ukinitve tarif bi imele tako razvite države kot države v razvoju (OECD 2009, 56–59).

71

imajo od njih zaščitena industrija in njihovi dobavitelji, ter izgubo, ki jo utrpijo potrošniki in industrijski uporabniki zaščitenih izdelkov. Instrumenti trgovinske zaščite omogočajo interveniranje v treh različnih primerih, in sicer v primeru dumpinškega, subvencioniranega uvoza ter v primeru dramatičnih sprememb trgovinskih tokov na trgu. Protidumpinški ukrepi133 so najpogosteje uporabljen instrument trgovinske zaščite in so oblikovani z namenom odpravljanja posledic dumpinškega uvoza, ki povzroča znatno škodo proizvajalcem EU. Dumping pomeni, da je izvozna cena, po kateri je izdelek prodan na trgu EU, nižja od njegove normalne vrednosti, kar omogoča izvozniku tretje države nelojalno konkurenčno prednost. Normalna vrednost običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici. Ukrepi se izrečejo le, ko se nesporno dokaže obstoj in škodljivost dumpinškega uvoza, hkrati pa uvedba protidumpinškega ukrepa ne sme biti v nasprotju z interesom Evropske unije. Problem protidumpinških postopkov je v tem, da ima že samo dejstvo o odprtju preiskave lahko tolikšen negativni učinek na trg kot sama uvedba protidumpinške dajatve. Preiskava ali sama grožnja z začetkom preiskave se v praksi uporablja kot 'zaščitni ukrep' v razmerah, kjer dejanskega dumpinga ni mogoče dokazati.

Uporaba protisubvencijskih oz. izravnalnih ukrepov v praksi ni tako pogosta in običajno vsebuje nižje stopnje dajatev kot v primeru protidumpinških ukrepov. Protisubvencijski ukrepi so oblikovani za boj proti nekaterim vrstam subvencij, ki jih prejemajo proizvajalci tretjih držav s strani državnih institucij z namenom znižanja proizvodnih stroškov ali znižanja cene za izvoz v EU, kar predstavlja nelojalno trgovinsko prakso. Kot v primeru protidumpinških ukrepov morajo biti tudi za uvedbo protisubvencijskih oz. izravnalnih ukrepov izpolnjeni štirje pogoji:

- obstoj specifične subvencije, - obstoječa ali grozeča znatna škoda, - vzročna zveza med subvencioniranim uvozom in škodo, povzročeno

industriji, - uvedba izravnalnega ukrepa ne sme biti v nasprotju z interesom EU.

V primeru zaščitnih ukrepov ne gre za boj proti učinkom nelojalne trgovinske prakse tretjih držav, temveč se ti ukrepi uporabljajo v posebnih okoliščinah motenj na trgu, ko se pojavi nenadno in znatno povečanje uvoza, ki povzroča ali grozi, da bo povzročilo škodo industriji v EU. Posebnost zaščitnih ukrepov je v tem, da se uporabljajo le izjemoma, v omejenem časovnem obdobju in 'erga omnes', kar pomeni, da veljajo za uvoz iz vseh tretjih držav in ne samo iz tistih držav, katerih uvoz povzroča motnje na trgu. Preiskavo lahko zahtevajo države članice EU. Industrija EU ne more vložiti pritožbe neposredno, tako kot v primeru

133

EU je od leta 1996 do leta 2005 uvedla 194 dokončnih protidumpinških ukrepov, in sicer najpogosteje proti Kitajski (38) ter Indiji (16). Na dan 31. 12. 2006 je bilo v veljavi 134 protidumpinških in 12 protisubvencijskih ukrepov. Obstoječi protidumpinški in protisubvencijski ukrepi v EU predstavljajo manj kot 0,45 % vrednosti skupnega uvoza.

72

protidumpinških in protisubvencijskih oz. izravnalnih ukrepov, temveč jo vloži država članica. Ukrepi trgovinske zaščite imajo pomembno vlogo v mednarodni trgovini ravno zaradi naraščajočega števila začetih postopkov in uvedenih ukrepov, zaradi vrednosti trgovine, na katero ukrepi učinkujejo, ravni običajno uvedene dajatve in vrste gospodarskih interesov, na katere vplivajo. Kvote oz. količinske omejitve uvoza so še ena oblika protekcionističnih ukrepov zunanjetrgovinske politike. Pogosto so povezane z ukrepom nadzora uvoza in po pravilih WTO, razen v izjemnih situacijah, niso dovoljene.

2.1.6.3 Carinske opustitve

Carinske opustitve omogočajo popolno ali delno oprostitev plačila carin bodisi za neomejeno bodisi za omejeno količino uvoženega izdelka. Osnovni namen carinskih opustitev je omogočiti podjetjem v EU uporabo surovin, polizdelkov ali sestavnih delov brez plačila carin, določenih v skupni carinski tarifi. Opustitve134 se predlagajo po temeljiti proučitvi ekonomskih razlogov in le, če se zdi verjetno, da bodo koristile gospodarstvu v EU. Opustitve, namenjene popolni ali delni odpravi učinkov carinskih dajatev v določenem obdobju, se lahko odobri zgolj na podlagi specifičnih in tehtnih razlogov. Ker carinske dajatve predstavljajo lastna sredstva EU, se morajo ekonomski razlogi oceniti ob upoštevanju splošnih interesov celotne EU. S tem, ko se podjetjem omogoči, da se v določenem obdobju oskrbujejo z izdelki po nižji ceni, se lahko spodbudi gospodarska dejavnost v EU, izboljša konkurenčna sposobnost teh podjetij, predvsem pa se jim omogoči, da ustvarijo nova delovna mesta in posodobijo svoje poslovanje (MG 2007, 13–14). Med izdelke, ki so lahko predmet opustitve, spadajo surovine, polizdelki, sestavni deli, oprema in material za uporabo v proizvodnem procesu, če so le-ti specifični in potrebni za izdelavo natančno določenih izdelkov ter ne ogrožajo konkurenčnih podjetij v EU, ter izjemoma tudi gotovi izdelki, če se jih uporablja kot sestavni del drugega končnega izdelka in je dodana vrednost postopka sestavljanja dovolj visoka. Če znotraj EU in v državah, s katerimi ima EU sklenjene preferencialne tarifne aranžmaje, ni proizvodnje enakega, enakovrednega ali nadomestnega izdelka izdelku, ki ga želimo uvoziti, se odobrijo opustitve v neomejenih količinah z znižano carinsko stopnjo ali s stopnjo prosto. V kolikor pa v EU ali v državah, s katerimi ima EU sklenjene preferencialne tarifne aranžmaje, že obstaja manjša količina proizvodnje enakega, enakovrednega ali nadomestnega izdelka izdelku, ki ga želimo uvoziti, vendar ta proizvodnja ne zadošča za pokritje potreb vseh zadevnih predelovalnih ali proizvodnih podjetij znotraj EU, se lahko odobrijo ustrezne kvote, v okviru katerih velja znižana carinska stopnja ali stopnja prosto. Opustitve in kvote so dostopne vsem podjetjem v vseh državah članicah EU.

134

Dokument, ki določa pravila o določitvi carinskih opustitev, je Sporočilo Komisije o avtonomnih tarifnih opustitvah in kvotah, objavljeno v Uradnem listu EU, dne 25. aprila 1998 (C 128).

73

Zahvaljujoč bazam podatkov se spremembe tarifnih stopenj hitro analizirajo. Vendar pa se v praksi danes vse pogosteje pojavljajo netarifne ovire (NTB – Non Tarriff Barriers), ki jih je težje odkriti. UNCTAD periodično obnavlja sistem trgovinskih analiz in informacijskega sistema (TRAINS – Trade Analysis and Information System) – bazo podatkov z več kot 100 različnimi tipi netarifnih ovir.135 Slednje se pojavljajo v obliki postopkovnih ovir136 (število dokumentov, podpisov, število dni na meji), čeprav WTO sporazumi pokrivajo tudi to področje carinskih stopenj, izvoznih carin137 oz. izvoznih omejitev ali celo tehničnih ovir.

2.1.7 Širši vplivi zunanjetrgovinske politike138

V obdobju globalizacije postajajo vsebine zunanjetrgovinske politike vse kompleksnejše. Tako se zunanjetrgovinska politika povezuje zlasti:

- s politiko konkurence, - z energetiko, - z varstvom okolja in - s trajnostnim razvojem.139

S ciljem, da bi bila zunanjetrgovinska politika ustrezno vključena v izzive, ki jih prinaša globalizacija, mora biti vključena v področje gospodarskih reform in konkurenčnosti EU.140 Odpiranje trgov namreč vpliva na rast produktivnosti, gospodarsko rast in delovna mesta141 (EC 2006). Evropska komisija je l. 2006 pripravila strateški dokument za področje zunanjetrgovinske politike 'Globalna Evropa – konkurenčna v svetu' (ang. 'Global Europe: competing in the world'. Strategija presega okvir multilateralnih pogajanj v okviru Svetovne trgovinske organizacije in daje velik poudarek odpiranju trgov najpomembnejših zunanjetrgovinskih partneric EU – s tem, da ostaja trg EU odprt in konkurenčen (EC 2006a, 1). Na ta način želi EU s svojo zunanjetrgovinsko politiko zagotoviti, da je trg EU zadostno odprt, da se zagotovi industriji poceni inpute in zadosten konkurenčni pritisk na domače proizvajalce. Le-ti morajo imeti primeren dostop do trgov tretjih

135

Netarifne ovire so različni varnostni ukrepi kot npr. zahteve po označevanju. 136

V publikaciji OECD (2009, 64) so navedeni podatki o netarifnih ovirah po posameznih regijah. 137

Le-te običajno uporabljajo najmanj razvite države, ki na ta način omejujejo izvoz mineralov, kovinskih izdelkov, kmetijskih izdelkov … 138

Povzeto po MG (Bela knjiga o trgovini in investicijah 2007, 20–32). 139

Podrobneje je problematika predstavljena na spletni strani Evropske komisije: http://ec.europa.eu/trade/issues/sectoral/index_en.htm. 140

Evropska komisija je v strateškem dokumentu Lizbonska agenda (ang. Lisbon Agenda) opredelila desetletni program reform, ki bodo vplivale na rast in globalno konkurenčnost evropskega gospodarstva. Zunanjetrgovinska politika je v strategiji vključena kot pomemben sestavni del politike konkurenčnosti, saj je pogoj za doseganje konkurenčnosti na notranjem trgu večja konkurenčnost na tujih trgih – zaradi izvozne usmerjenosti EU. 141

Pretok kapitala in TNI so izjemno narasli. Približno polovica svetovne trgovine zdaj poteka med podružnicami multinacionalk, ki tržijo vmesno blago in storitve. Cilj EK je vključitev zaščite in liberalizacije naložb v pogajanja o sporazumih, ki so v teku.

74

držav za doseganje ekonomije obsega, boljše specializacije in inovacij.142 Skupna zunanjetrgovinska politika tako igra ključno vlogo pri doseganju konkurenčnosti, kar je za odprto gospodarstvo, kot je EU, ključnega pomena. Zato je potrebno zagotoviti tudi, da se bodo iniciative notranje politike skladale z izzivi globalne konkurence. Pri postavljanju ključnih notranjih politik je pomembno upoštevati tudi zunanje vidike (MG 2007, 26). Iniciative v strateškem dokumentu Evropske komisije povezujejo politiko konkurence in zunanjetrgovinsko politiko. Evropska unija ostaja zavezana multilateralnim pogajanjem v okviru Svetovne trgovinske organizacije in pogajanja t. i. WTO Razvojne agende iz Dohe ostajajo prioriteta EU na področju zunanjetrgovinske politike. Velik izziv zunanjetrgovinske politike EU v povezavi z vplivom na gospodarsko rast in delovna mesta predstavljajo odnosi s Kitajsko, zaščita pravic intelektualne lastnine, prenovljena strategija dostopa na trg, javna naročila in instrumenti trgovinske zaščite (EC 2006a, 2). Ker konkurenčnost evropskega gospodarstva temelji na inovacijah in dodani vrednosti, je za EU zaščita pravic intelektualne lastnine (patentov, blagovnih znamk, designov, avtorskih pravic in geografskih označb) zelo pomembna. Da bi se ta standard upošteval, EU izvaja vrsto aktivnosti: v sodelovanju z WTO podpira Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS – Agreement on Trade-Related Aspects of Intellectual Property Rights),143 področje je vključeno v pogajanja o bilateralnih trgovinskih sporazumih, v sodelovanju z gospodarstvom izvaja 'politični dialog' o pravicah intelektualne lastnine in izvaja tehnično pomoč za uvedbo sistema zaščite intelektualne lastnine.144

Kot največja investitorica v tujini se Evropska unija zavzema tudi za razvoj in gospodarsko ter socialno rast v državah prejemnicah investicij. Prorazvojni koncept na področju vlaganj na tuje trge EU uresničuje s tem, da investira v dolgoročne projekte, ki vplivajo na stabilno rast in razvoj. Investicijska politika upošteva mednarodna pravila Svetovne trgovinske organizacije Splošni sporazum o trgovini in storitvah (GATS – General Agreement on Trade and Services) ter Smernice za multilateralna podjetja OECD (ang. Guidelines for Multinational Enterprises). Upošteva tudi bilateralne investicijske sporazume držav članic.

142

EK ocenjuje, da je liberalizacija trgovine v zadnjih dveh desetletjih prispevala kar četrtino k izboljšanju produktivnosti EU (EK 2010). 143

TRIPS (Uradni list RS-MP, št. 10/95) je sestavni del Marrakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (aneks 1C) in je do sedaj najbolj obsežna mednarodna pogodba na področju prava intelektualne lastnine. TRIPS gre preko tradicionalne delitve pravic intelektualne lastnine na pravice industrijske lastnine (patenti, znamke, modeli, geografske označbe) in avtorske pravice ter za razliko od prejšnjih mednarodnih pogodb vsebuje tudi natančne določbe o uveljavljanju pravic (npr. sodno varstvo). Poleg tega pa WTO sistem omogoča sprožanje spora v primeru kršitev določb sporazuma. 144

Na področju pravic intelektualne lastnine namerava EK okrepiti aktivnosti za uveljavljanje teh pravic in sodelovanje s ključnimi partnerji, posebno s Kitajsko, z Rusijo, s skupino ASEAN (Brunei-Darussalam, Kambodža, Laos, Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur, Tajska in Vietnam), Korejo, skupino Mercosur (Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj), Čilem in z Ukrajino.

75

Cilj iniciative na področju javnih naročil bo izboljšati konkurenčni položaj dobaviteljev EU, ki želijo doseči sklenitev pogodb za javna naročila v tujini. Dostop do trga se lahko dogovori prek večstranskega WTO Sporazuma o javnem naročanju (ang. WTO Government Procurement Agreement) ali bilateralno kot del širšega sporazuma o prosti trgovini .145 Širši vidik predstavlja tudi nova generacija sporazumov o prosti trgovini, ki vključujejo področja, ki še niso primerna za multilateralna pogajanja v okviru WTO oz. vsebinsko presegajo področje klasičnega odpiranja trgov. Same odločitve, s katero državo začeti pogajanja, temeljijo na dveh ekonomskih kriterijih: tržnem potencialu in varovanju izvoznih interesov EU.146 Multilateralna trgovina ohranja osrednje mesto v zunanjetrgovinski politiki EU, saj mednarodno dogovorjena pravila zagotavljajo odprto in pravično trgovino. Pogajanja t. i. Razvojne agende iz Dohe, ki potekajo v okviru WTO od l. 2001, se odvijajo s ciljem nadaljnje liberalizacije globalne trgovine, poseben poudarek pa je dan tudi razvojni dimenziji,147 zlasti posebni obravnavi najmanj razvitih držav. Zato je uspešna sklenitev pogajanj pomembna ne le za znatno povečanje obsega svetovne trgovine na področju blaga in storitev ter mednarodnih investicij, temveč za dvig gospodarske rasti v državah v razvoju in s tem za zmanjševanje revščine v svetu. Sama vsebina pogajalskega paketa zastavlja zelo obširen delovni program. Pogajanja vključujejo tako področje kmetijstva, industrijskih proizvodov, storitev, intelektualne lastnine (geografske označbe, TRIPS in zdravstvo), singapurskih zadev148 (investicije, konkurenca, transparentnost na področju javnih naročil, poenostavljanje trgovine) kot tudi trgovino in okolje (razmerje med obstoječimi WTO pravili in trgovinskimi zavezami, določenimi v mednarodnih okoljskih sporazumih). Nov strateški dokument EK Trgovina, rast in svetovne zadeve še bolj poudarja pomen širitve dela zunanjetrgovinske politike in povezavo s politiko konkurenčnosti. Ukrepi zunanjetrgovinske politike namreč močno vplivajo na konkurenčnost gospodarstva.

Ko govorimo o odnosu trgovina in razvoj, lahko rečemo, da gre za kompleksno področje, ki zahteva prilagajanje politik vsakemu posameznemu trgu. Cilj

145

Področje javnih naročil je vključeno v sporazumih o prosti trgovini, ki jih je EU podpisala z Mehiko, s Čilem in skupino Cariforum (forum držav Afrike, Karibov in Pacifika). 146

Kriterij varovanja izvoznih interesov vključuje tako carinske kot necarinske ovire, storitve, intelektualno lastnino, tehnične ovire v trgovini (TBT – Tehnical Barriers to Trade), javna naročila, konkurenco in investicije. 147

Trenutno EU zagotavlja približno 700 milijonov evrov na leto za t. i. s trgovino povezano razvojno pomoč (TRTA – Trade-Related Technical Assistance) in je največji svetovni donator na tem področju. 148

Na ministrski konferenci v Singapurju leta 1996 je bila sprejeta ministrska deklaracija, ki je dala mandat za ustanovitev delovnih skupin s področja investicij, konkurence, transparentnosti javnih naročil in poenostavitve trgovine z namenom analiziranja le-teh.

76

zunanjetrgovinske politike EU je zagotavljanje koristi državam v razvoju na podlagi dostopa na globalne trge. Progresivno odpiranje trgovine predstavlja del razvojne strategije, ki je iz revščine pomagala že milijonom ljudi iz držav v razvoju. Zunanjetrgovinska politika EU se povezuje z razvojnim področjem – v okviru pogajanj Razvojne agende iz Dohe, kakor tudi bilateralnih in regionalnih sporazumih o prosti trgovini, kjer državam v razvoju omogoča večji dostop do trga EU;149 sporazumih o gospodarskem partnerstvu (EPA – Economic Partnership Agreements),150 katerih cilj je krepitev regionalnih trgov in večja diverzifikacija gospodarstev, ki so bila doslej odvisna le od izvoza malega števila proizvodov v EU in bodo omogočila prost izvoz blaga v EU; in splošnega sistema preferencialov (GSP – Generalised System of Preferences), ki 176 državam v razvoju omogoča dostop do trga EU po preferenčnih pogojih (nižjih tarifah).151 Poleg tega je EU v globalnem smislu največji donator v povezavi s trgovino. EK je finančno pomoč vezano na trgovino do l. 2007 zvišala na 1 mrd EUR letno, države članice pa so se do l. 2010 zavezale zagotoviti še 1 mrd EUR sredstev letno. Sredstva se uporabljajo za izgradnjo kapacitet za trgovanje, torej se investira v infrastrukturo, izpolnjevanje zdravstvenih in socialnih standardov ter izgradnjo regionalnih trgov. O aktivnostih Evropska komisija letno poroča Evropskemu parlamentu. Sicer pa politiko EU na področju spodbujanja in pospeševanja gospodarskega razvoja držav v razvoju (v raznih oblikah in programskih okvirih) izvajajo članice EU v veliki meri neposredno prek svojih razvojnih institucij in je njihova dolžnost. V povezavi z razvojem in zunanjo trgovino velja izpostaviti tudi uradno razvojno pomoč, v okviru katere govorimo o bilateralni ali multilateralni razvojni pomoči. Države donatorke lahko bilateralno razvojno pomoč izvajajo v obliki vezane pomoči, ko pomoč pogojujejo z namenom porabe ali z izbiro dobavitelja za izvajanje storitev. V tem primeru imajo razvite države določene strateške zunanje politične, ekonomske ali druge cilje. S tem instrumentom države omogočajo doseganje svojih ekonomskih ciljev. Ukrepi zunanjetrgovinske politike imajo lahko pomemben vpliv na okolje152 in klimatske spremembe, saj lahko podpirajo okoljske cilje, kot je boj proti klimatskim spremembam (npr. liberalizacija okolju prijaznih izdelkov in tehnologij).153 Na

149

Trenutno potekajo pogajanja z Latinsko Ameriko, Indijo, skupino ASEAN, zalivskimi državami in skupino Euromed. 150

EU se pogaja s petimi afriškimi in eno pacifiško regijo. Sporazum s Karibi je bil podpisan l. 2008. 151

EU je največja uvoznica izdelkov iz držav v razvoju. 152

WTO oz. GATT pravila, ki se nanašajo na okolje, priznavajo suvereno pravico držav za varovanje lastnih virov z ustrezo uporabo okoljskih in razvojnih politik. Mednarodni trgovinski zakon pa po drugi strani državam ne dovoljuje uporabe trgovinskih omejitev za pritisk na druge države za spremembo politik in praks, če so učinki omejeni na zakonodajo teh držav. Člen XX GATT dovoljuje izjeme, če so ukrepi nujni za zaščito ljudi, živali, rastlin ali zdravja oz. preprečevanje pretirane izrabe naravnih virov. 153

Več o vplivih liberalizacije trgov na okolje in konkretnih trgovinskih ukrepih, povezanih z okoljem, v Frankl (2008) in Lay (2008, 1–25).

77

področju energetike je pomembno izpostaviti pomen nediskriminatornih pogojev transferja energije154 in dostopa do infrastrukture. Trenutni mednarodni režim trgovinske politike dopušča številne možnosti povečanja trgovine z okolju prijaznimi izdelki in storitvami. Klavzule, ki se nanašajo na okolje, številne države in integracije vključujejo v regionalne trgovinske sporazume (RTA – Regional Trade Agreements). V OECD so to zlasti Kanada, EU, Nova Zelandija in ZDA, od ne OECD držav pa Čile (OECD 2009, 120). Odgovor na klimatske spremembe bo zahteval temeljito prestrukturiranje gospodarskih sektorjev, kot so energija, industrija, transport155 in kmetijstvo. V povezavi z zunanjetrgovinsko politiko obstajata dve kategoriji instrumentov, ki bodo imeli vpliv na proces pogajanj o arhitekturi režima po l. 2012, ko se izteče prva faza Kyotskega sporazuma. Prva kategorija se nanaša na instrumente, katerih cilj je povečanje učinkovitosti pri pridobivanju in rabi energije, razvoj in preusmeritev na čiste vire energije, zmanjševanje emisij v kmetijstvu in gozdarstvu,156 razvoj in transfer čistih tehnologij v države v razvoju157 ter razvoj globalnih trgov za blago in tehnologije z nizko vsebnostjo ogljika. Druga kategorija se nanaša na izven-teritorialno uporabo trgovinskih in ekonomskih instrumentov, kot so prilagoditve davkov na meji (ang. Border Tax Adjustments) ali obvezni nakupi dovoljenj za ogljikove izpuste (ang. Mandatory Purchasing of Carbon Offsetting Allowances) kar bi vplivalo tudi na konkurenčnost (ICTSD 2008, 1–8). EU poskuša posredno z uporabo splošnega sistema preferencialov spodbuditi skrb za okolje tudi v manj razvitih državah. Tako imajo v shemi GSP države, ki upoštevajo zahteve mednarodnih okoljskih dogovorov, dodatne carinske ugodnosti. Tudi v okviru WTO DDA pogajanj se EU zavzema za bolj odprto trgovino okoljskih proizvodov in storitev ter pripisuje velik pomen povezavi med trgovinsko liberalizacijo, zaščito okolja ter ekonomskim in socialnim razvojem. Tudi bilateralni in regionalni sporazumi o liberalni trgovini vključujejo klavzule o trajnostnem razvoju. V globalnem svetu se zunanja trgovina uvršča med glavne sile gospodarskega razvoja in prav ta razvoj pomeni tudi ustvarjanje novih delovnih mest. EU se zavzema za uporabo določenih delovnih standardov. Izkušnje namreč kažejo, da

154

Standardi in označevanje lahko predstavljajo obliko netarifnih ovir za vstop na trg. WTO pravila zahtevajo, da so standardi in tehnična zakonodaja skladni z mednarodnimi standardi, kjer le-ti obstajajo. 155

Dejstvo je, da emisije ogljikovega dioksida, povezane s trgovino, izhajajo predvsem iz transportnega sektorja. Po podatkih EK je raven emisij odvisna od načina transporta. Najmanj emisij povzroča ladijski, največ pa letalski transport. Vendar ladijski prevoz prispeva k emisiji toplogrednih plinov dvakrat več kot letalski, kar je posledica dejstva, da kar 90 % transporta poteka po morju (ICTSD 2008). 156

Kmetijstvo in gozdarstvo predstavljata kumulativno več kot 30 % globalnih ogljikovih izpustov, krčenje gozdov 18 %. 157

Razvite države so v okviru WTO predlagale liberalizacijo carinskih stopenj za okolju prijazne tehnologije.

78

ustrezni delovni pogoji vplivajo na gospodarsko rast in večjo konkurenčnost. EU si tako v kontekstu spremenjenih pogojev ustvarjanja novih delovnih mest in zaposlovanja prizadeva uveljaviti t. i. 'decent work' (primerno delo)158 koncept kot pomemben faktor na poti do izboljšanja življenjskih in delovnih pogojev. Na tem področju je prispevek EU viden v okviru GSP+ (bonitete pri izvozu na trg EU pomembno vplivajo na ratifikacijo in izvajanje temeljnih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah ter pravicah delavcev ter na napredek v odnosu do varovanja okolja in v boju proti trgovanju z drogami), v okviru bilateralnih trgovinskih sporazumov (pomembno je vključiti 'decent work' v novo nastajajoče FTA in pomagati, da bodo delovni, okoljski in drugi standardi zaživeli tudi v praksi, pri čemer sta sodelovanje in socialni dialog izjemnega pomena za doseganje teh ciljev) in v okviru DDA pogajanj. Prostovoljne socialne in okoljske zaveze, ki presegajo zakonske obveze, pomembno podpirajo aktivnosti vlad za trajnostni razvoj in upoštevanje ter promocijo osnovnih delovnih standardov. Evropski komisar za trgovino Karl De Gucht (EK 2010, 2) v strateškem dokumentu Trgovina, rast in svetovne zadeve poudarja: »Trgovina in trgovinska politika EU povečujeta mednarodni vpliv EU, usklajeno ukrepanje na ravni EU pa mora skrbeti za gospodarske interese EU v tretjih državah in jih podpirati«. Iz tega sklepamo, da se lahko zunanja trgovina in zunanje politike EU vzajemno krepijo.

2.2 Ekonomska diplomacija

V okviru poglavja bomo opredelili pojem ekonomske diplomacije, njen razvoj skozi različna zgodovinska obdobja ter vpliv na zunanjo trgovino. Ostalih aktivnosti ekonomske diplomacije (glede na cilje raziskave) ne bomo podrobneje predstavljali.

2.2.1 Opredelitev pojma ekonomska diplomacija

V literaturi lahko zasledimo pojme ekonomska diplomacija, gospodarska diplomacija, ekonomsko-gospodarska diplomacija ipd. V tradicionalnem pomenu je diplomacija predstavljala le politično diplomacijo, saj je od nekdaj veljalo mnenje, da bodo močne politične vezi med državami vodile do sodelovanja na drugih področjih, vključno z ekonomskim. Šele v zadnjih dvajsetih letih ekonomska diplomacija (v smislu iskanja trgovinskih priložnosti v mednarodnih odnosih) pridobiva na pomenu.

158

Koncept 'decent work' temelji na skupnem pristopu produktivne in svobodno izbrane zaposlitve, spoštovanju pravic delavcev, osnovnih delovnih standardov in socialnega varstva ter upošteva zdravje in varnost pri delu, kakor tudi enake možnosti za oba spola.

79

Klasična definicija tako ekonomsko diplomacijo opredeljuje kot »izvajanje odnosov med državami in ostalimi subjekti v okviru svetovne politike, ki se izvaja v miroljubne namene, brez vključenosti uradnih oseb« (Bull 1995, 156). V nadaljevanju bomo predstavili definicije avtorjev, ki ekonomsko diplomacijo povezujejo z zunanjo trgovino oz. poudarjajo pomen različnih akterjev, ki se ukvarjajo s tem področjem. Barston (2006, 1) ekonomsko diplomacijo opredeljuje kot dejavnost upravljanja odnosov med državami ter med državami in drugimi akterji. Vlogo akterjev v ekonomski diplomaciji poudarja tudi definicija Mellisona (citirano v Saner in Yiu 2003, 11), saj pravi, da je diplomacija mehanizem predstavljanja, komunikacije in pogajanj, prek katerih države in drugi mednarodni akterji opravljajo svoje dejavnosti. Pri tem njegova definicija vključuje elemente postmoderne diplomacije, saj govori o vključenosti vladnih in nevladnih akterjev v ekonomsko diplomacijo. Prvulovič (2001, 23–24) ekonomsko diplomacijo opredeli kot kombinacijo klasične diplomacije, ekonomije in menedžmenta ter vključuje aktivnosti mednarodnih pogajanj, odnosov z javnostmi in zbiranja ekonomskih informacij, zanimivih za gospodarstvo države – s ciljem prodora na tuje trge. Rana (2002) poudarja, da ekonomska diplomacija postaja center diplomatske aktivnosti in govori o štirih stebrih ekonomske diplomacije: promociji zunanje trgovine, promociji investicij, privabljanju ustrezne tehnologije in upravljanju z gospodarsko močjo. Ekonomsko diplomacijo razlikuje od zunanjetrgovinske, ki obravnava ožje vsebine. Udovič (2009a, 10) ekonomsko diplomacijo opredeljuje kot večstransko aktivnost države (npr. pogajanja v okviru WTO), medtem ko s terminom 'ekonomska in gospodarska diplomacija' označuje štiri sestavine ekonomske diplomacije: ekonomsko (v ožjem pomenu), gospodarsko, poslovno (izvedba konkretnega posla podjetja) in podjetniško (znotrajpodjetniška oz. organizacijska kultura, kot jo imenujejo nekateri). Gospodarska diplomacija je ožji pojem kot ekonomska diplomacija. Večstransko ekonomsko diplomacijo Udovič imenuje ekonomska, dvostransko pa gospodarska diplomacija.159 Feltham (1988, 18) trdi, da je za gospodarsko diplomacijo značilno, da pospešuje trgovanje in naložbe, medtem ko se mora ekonomski diplomat osredotočiti na analizo ekonomskih in finančnih politik ter učinke ekonomskih ukrepov v državi gostiteljici. Udovič (2009b) ugotavlja, da je gospodarska diplomacija tista gospodarska aktivnost, ki se prvenstveno posveča promociji gospodarstva države. Benko (1997, 256) diplomacijo razume kot eno od sredstev zunanje politike oz. kot enega od načinov komuniciranja med državami. Udovič (2009a, 36‒40) na podlagi te definicije ugotavlja, da obstajajo v razumevanju diplomacije štiri smeri, ki diplomacijo razlagajo kot:

- zunanjo politiko določene države, - sredstvo zunanje politike določene države, - pomembno zgolj v mednarodnih pogajanjih in - dejavnost diplomatov.

159

Podrobneje glej Udovič (2009a, 148).

80

Udovič diplomacijo opredeli kot sredstvo zunanje politike, medtem ko sredstva diplomacije označuje kot instrumente (ibid). Saner in Yiu (2003, 13), ki se ukvarjata predvsem z značilnostmi t. i. postmoderne diplomacije, sta definicijo ekonomske diplomacije160 povzela po Berridgeovi, ki pravi, da se ekonomska diplomacija ukvarja z ekonomskim vidikom političnih zadev. Trdita, da je njena osnovna naloga predstavljanje v mednarodnih organizacijah, ki vzpostavljajo pravila na področju zunanje trgovine (npr. v WTO), ter istočasno poskus vplivati na politike in stališča, vezana na gospodarstva drugih držav. Definicija poleg multilateralnega elementa vključuje tudi bilateralni element, saj ekonomska diplomacija obsega tudi spremljanje gospodarskih politik tujih držav in svetovanje domači vladi glede politik.161 Avtorja ločeno opisujeta pojem komercialna diplomacija – kot delo diplomatskih misij pri podpori domačih podjetniških in finančnih sektorjev na poti do ekonomskega uspeha države. Tovrstna diplomacija vključuje področje pospeševanja tujih neposrednih investicij (vhodnih in izhodnih) in tudi zunanje trgovine, saj morajo komercialni diplomati pridobivati informacije o izvoznih in uvoznih priložnostih ter organizirati gospodarske delegacije in pomagati pri njihovem obisku. Feltham (1993, 18) podaja ločitev med ekonomskim in komercialnim oddelkom na diplomatsko konzularnih predstavništvih. Komercialno delo vključuje aktivnosti za pospeševanje trgovine in investicij ter hkrati vključuje področje zunanjetrgovinske politike – z vidika poznavanja zakonodaje. Bayne in Woolcock (2003, 4–8) definirata ekonomsko diplomacijo s pomočjo treh pomembnih kategorij: z vidika akterjev, instrumentov in vplivov trga. Trdita, da se ekonomska diplomacija večinoma ukvarja z delom vlad, vendar presega delovanje ministrstva za zunanje zadeve, saj vključuje tudi druga ministrstva in agencije, ki se ukvarjajo z gospodarskim področjem v mednarodnem merilu. Poleg teh akterjev v ekonomsko diplomacijo vstopajo tudi parlament, neodvisne agencije in nevladni akterji (podjetja, civilna družba, nevladne organizacije itd.). Avtorja potrebo po poznavanju in razumevanju ekonomske in gospodarske diplomacije podpreta z naslednjimi argumenti:

- Ekonomska diplomacija je bolj kot struktura proces, zato je proučevanje ekonomske diplomacije bolj domena mednarodne politične ekonomije kot klasičnih mednarodnih odnosov.

- Ekonomska diplomacija vedno bolj pridobiva na pomenu, kar se kaže v spremenjenem (mednarodnem) okolju.

- Vlade se začenjajo obnašati podobno kot podjetja, saj morajo zagotavljati blaginjo državljanom, kar pa od njih zahteva učinkovitost.

160

Saner in Yiu (2003, 20–21) govorita o šestih področjih ekonomske diplomacije: ekonomski in komercialni, ki ju izvajajo državni akterji; korporativni in podjetniški diplomaciji, diplomaciji s strani nacionalnih nevladnih organizacij in diplomaciji s strani transnacionalnih NGO (aktivnosti izvajajo nedržavni akterji). 161

Ekonomska diplomacija je v domeni vlad, vendar seže veliko širše od zunanjih ministrstev (Bayne in Woolcock 2004, 6).

81

- Vlade imajo do svojih državljanov vedno večjo odgovornost, zato skušajo z ekonomsko diplomacijo odpravljati endemične napake, zlasti napake trga, ki se pojavljajo zaradi pospešenega gospodarskega sodelovanja in globalizacije.

Ekonomska diplomacija danes vključuje tako področje tujih neposrednih investicij kot tudi drugih gospodarskih področij, kot je delo v delegacijah mednarodnih organizacij, ki oblikujejo standarde (npr. WTO). Je aktivnost vlade za vpliv na proces oblikovanja standardov v okviru multilateralnih zunanjetrgovinskih pogajanj (CIRC 2006, 1). Ekonomski diplomat se torej ukvarja tako s področjem zunanje trgovine in investicij kot oblikovanjem zunanjetrgovinskih sporazumov. Najbolje pa ekonomsko diplomacijo definira obravnavana vsebina.162 Tako Odell (v Bayne in Woolcock 2003, 144) pravi, da ekonomska diplomacija vključuje politike, ki se nanašajo na proizvodnjo, pretok blaga in storitev ter investicij in vključuje tudi področje uradne razvojne pomoči. Ugotovimo lahko, da enotna teorija, ki bi opredeljevala, kako bo posamezna država v določenih okoliščinah izvajala ekonomsko diplomacijo, ne obstaja. V praksi obstajajo stalne tenzije med politiko in ekonomijo, med domačimi in mednarodnimi pritiski ter med vlado in drugimi akterji. Uspešna bo diplomacija, ki bo učinkovito izrabila mreže kontaktov in gradila zavezništva z vladnimi in nevladnimi akterji – s podjetji in z nevladnimi organizacijami (Carne Ross163 2009, 18). Na področju zunanje trgovine so klasične funkcije diplomacije (poleg promocije gospodarstva) vidne na štirih področjih. To so:

- oblikovanje in spreminjanje multilateralnih pravil, - oblikovanje ustreznega političnega ali pravnega okvira na bilateralni ali

multilateralni ravni, - reševanje sporov, - oblikovanje inovativnih sporazumov (Barston 1988, 159).

Mednarodna zunanjetrgovinska diplomacija se je uveljavila po drugi svetovni vojni v številnih mednarodnih institucijah, ki so bile neposredno ali posredno odgovorne za trgovino (Splošni sporazum o tarifah in trgovini GATT – General Agreement on Tarrifs and Trade, Konferenca združenih narodov o trgovini in razvoju UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development, Organizacija združenih narodov za industrijski razvoj UNIDO – United Nations Industrial Development Organisation itd.). Razlikovati moramo koncepte: ekonomska zunanja politika (ang. economic foreign policy), mednarodna ekonomska politika (ang. international economic policy) in

162

V zadnjem obdobju so najaktualnejše teme vezane na zunanjo trgovino, finance, energijo in okolje (Odell v Bayne in Woodcock 2003, 6–8). 163

Carner Ross je bivši diplomat Velike Britanije, ki se ukvarja s svetovanjem na področju moderne diplomacije.

82

globalna ekonomska politika (ang. global economic policy). Udovič (2009a) izpostavlja pomen prvega koncepta, kjer ima pridevnik ekonomska prednost pred pridevnikom zunanja – ekonomija je torej primarni recept za doseganje zunanjepolitičnih koristi. Če ekonomska zunanja politika prvenstveno označuje zunanjepolitično delovanje države, mednarodna ekonomska politika bolj označuje splet okoliščin in danosti, ki jih imajo različni (zunanje)politični in gospodarski akterji v mednarodni skupnosti. Kot pojasnjuje Bozyk (2006), je mednarodna ekonomska politika uskladitev ekonomskih zunanjih politik večih zainteresiranih držav z namenom oblikovanja lastnih ekonomskih ciljev, ki niso v nasprotju z ekonomskimi cilji drugih držav. Ekonomske politike Bozyk ne razume nominalistično, tj. kot seštevek vseh ekonomskih zunanjih politik držav, temveč kot rezultat sovplivanja notranjih (tj. ekonomskih zunanjih politik držav) in zunanjih dejavnikov (tj. naravnih katastrof ipd.), pri čemer so slednji le korelacijski dejavnik sinergijskega ustvarjanja globalne politike. Ekonomska zunanja politika je odvisna od gospodarskega sistema, ki ga država vpelje. Če se odloči za vpeljavo tržnega, odprtega sistema gospodarstva, se ekonomska zunanja politika oblikuje na podlagi makroekonomskih zahtev in značilnosti. Če pa se država odloči za samozadostno (avtarkično) obliko razvoja gospodarstva, je ekonomska zunanja politika primerna le za doseganje zunanjepolitičnih ciljev neekonomske narave. Država, ki ima opredeljen sistem tržnega gospodarstva, lahko nato izbere obliko gospodarskega sodelovanja navzven: liberalizem, protekcionizem ali mešano obliko. Udovič (2009a) ugotavlja, da večina držav v praksi uporablja zadnjo obliko, čeprav se razglašajo za liberalne države s prosto menjavo blaga in storitev. Obe skrajni ureditvi – tako liberalizem kot protekcionizem – potrebujeta spodbude za razvoj zunajekonomske aktivnosti, kar Udovič (2009a, 124‒126) imenuje ekonomska diplomacija. Slednja je torej ekonomska dejavnost v mednarodnih odnosih, ki poteka vzporedno s (politično) diplomacijo in le-tej daje legitimiteto. Oblikuje se skladno z navodili vladnih in nevladnih akterjev ‒ je torej odraz pritiska interesnih skupin. Pojavlja se v različnih oblikah, a vedno z enakim ciljem, tj. doseči čim večjo ekonomsko aktivnost države pošiljateljice v državi sprejemnici. Ker upoštevamo širši vidik zunanjetrgovinske politike (povezavo z drugimi politikami ter njihovo medsebojno interakcijo), v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko uporabljamo definicijo ekonomske diplomacije (širši pojem), ki vključuje tako bilateralno kot multilateralno raven (pogajanj), vladne in nevladne akterje (v nacionalnem in mednarodnem merilu), kot tudi širok spekter vsebin (ne le pospeševanja trgovanja in naložb), saj smo ugotovili, da se zunanja trgovina povezuje tudi z drugimi politikami in je njen vpliv širši – vključuje (vladne in nevladne) akterje na področju zunanje trgovine in investicij ter ostalih oblik mednarodnega sodelovanja, s ciljem maksimiziranja interesov države.

83

2.2.2 Zgodovinski pregled razvoja ekonomske diplomacije in njen vpliv na zunanjo trgovino

Ekonomska diplomacija obstaja tako dolgo kot človeštvo.164 Munn – Rankin (2004, 1) postavljata začetke diplomacije 4000 let pred naše štetje, in sicer v zahodno Azijo (današnje območje Iraka in Irana), medtem ko Potemkin (1947) in Wright (1977/2004) začetke klasične evropske tradicije diplomacije postavljata v staro Grčijo, kjer je državna struktura – enakost držav – omogočila razvoj multilateralne diplomacije. Grki so zaradi svojih ekonomskih interesov oblikovali tudi funkcijo proksena,165 ki bi jo lahko šteli za začetek razvoja konzularnega sistema. Čeprav je bila v stari Grčiji (kljub razviti mednarodni trgovini in obrti) najpogostejša klasična diplomacija, so Grki že uporabljali diplomacijo in tehnike diplomacije za dosego gospodarskih ciljev in gospodarski razvoj, saj so sklepali pogodbe o trgovanju med grškimi mestnimi državami ter s Perzijci. Te pogodbe imajo izrazito ekonomski značaj (Potemkin 1947; Wight 2004). Ekonomska diplomacija je imela pomembno vlogo tudi v starem Rimu. Rimski prokseni (ius hospitii) so imeli podobno vlogo kot grški, le da je bila rimska diplomatska mreža bolj strukturirana in zapletena od grške. Že v tem obdobju sta se kar dve funkciji od petih najpomembnejših funkcij rimske diplomacije nanašali na urejanje medsebojnih zunanjetrgovinskih (gospodarskih) sporov in uravnavanje (medsebojne) trgovine (Cameron 1993; Campbel 2001/2004; Cameron in Neal 2005). Bizantinska diplomacija je bila vzor za vso srednjeveško diplomacijo, zlasti za diplomacijo Beneške republike in florentinskih mestnih držav. Mednarodno trgovino so v bizantinskem cesarstvu pospeševali z bojem, s plačevanjem v denarju ali pa so sovražnika politično in gospodarsko obkolili (Potemkin 1947, 89). Ključne trgovske postojanke so imeli postavljene na skrajnih točkah imperija.166

Po propadu rimskega imperija je Evropa postala tarča številnih plemen, meddržavnih oz. ozemeljskih odnosov ni bilo. Sočasno pa govorimo o urejenih medseboijnih trgovinskih odnosih na daljnem Vzhodu (Lazovič v Udovič 2009b, 121). Vrhunec trgovine med italijanskimi mestnimi državami (v 15. stoletju) lahko razumemo tudi kot temelj moderne diplomacije, osrednji cilj katere je bil krepitev zunanje trgovine in bogatenje mestne blagajne. Vohunjenje Bohte in Sancin (v Udovič 2009b, 122) za drugimi državami in nujnost spodbujanja meddržavne trgovine, oblikovanje trgov, povezovanje kneževin in vazalstev ter porast trgovine med državami so vodili do tega, da se je v italijanskih mestnih državah oblikovala prva oblika rezidenčnih veleposlanikov in konzulov (Andreson 1993, 2‒11; Feller in

164

Že v starem veku je bila diplomacija sredstvo prepričevanja vladarjev za pridobitev ekonomskih koristi. V Egiptu so npr. diplomacijo izkoriščali za pridobivanje ekonomske moči ter osvajanje novih ozemelj. 165

Beseda proksenija je sicer označevala gostinstvo oz. skrb za ekonomske interese (Mitič v Udovič 2009b, 120). 166

Tako so trgovci poznali politično in gospodarsko situacijo v drugih deželah.

84

Hudson (v Udovič 2009b, 122). Florentinska, beneška in genovska diplomacija so stremele k večanju lastnega bogastva s trgovino in z nenehnimi osvajanji ozemelj. V italijanskih mestnih državah so bili ekonomski predstavniki konzuli. Krauske (v Udovič 2009b) ugotavlja, da rezidenčni konzuli niso bili predstavniki držav, ampak predstavniki trgovskih družb, saj so se pretežno ukvarjali s trgovsko oz. z ekonomsko problematiko. Evropa je bila v času nastanka italijanskih mestnih držav in stoletje po tem na prelomu. Geografska odkritja so močno spremenila njeno podobo. Center moči, ki je bil v 14. stoletju in v začetku 15. stoletja na Apeninskem polotoku, se je zaradi pomorske trgovine s kolonijami premaknil na Atlantski ocean. Moč sta pridobili predvsem Španija in Portugalska (Cameron in Neal 2002,191). V tem obdobju se je močno povečala trgovina tako med Evropo in njenimi novimi kolonijami kot tudi znotraj Evrope same. Westfalski mirovni kongres l. 1648 je na področju državne ureditve vpeljal pojem suverenosti. Tako mednarodno skupnost po Westfalskem kongresu imenujemo tudi moderna mednarodna skupnost. Westfalski mirovni kongres je prvič uvedel multilateralno diplomacijo.167 Obdobje 16. in 17. stoletja je bilo čas razmaha merkantilizma. Osrednji akter je bila država, njeno ključno bogastvo pa zunanja trgovina. Prehod od ad hoc diplomacije k institucionalizirani različici diplomacije beležimo v času vladanja Ludvika XIII. v Franciji in njegovega zunanjega ministra kardinala Richelieuja (Berridge 2002, 74), vendar pa je v tem obdobju ekonomska komponenta diplomacije izgubila na pomenu. Hkrati se je v Veliki Britaniji izoblikovala močna diplomacija, ki je temeljila zlasti na spodbujanju trgovskih vezi z drugimi državami. Ko je l. 1648 Ludvik XIV. zaradi angleške državljanske vojne prepovedal uvoz volnenih in svilenih izdelkov v Francijo, se je Velika Britanija odločila za povratni ukrep, uvedla je namreč prepoved uvoza vin iz Francije. Posledica je bila carinska vojna in obojestransko namerno povzročanje gospodarske škode (Potemkin 1947, 211). V istem obdobju je Velika Britanija uvedla protekcionistične ukrepe proti Nizozemski168 ‒ prav tako je s ciljem uravotežiti plačilno bilanco (zmanjšati uvoz z Nizozemske) podobne ukrepe uvedla tudi Francija. Kljub temu da je v 17. in 18. stoletju prišlo do velikega porasta proizvodnje, prebivalstva in zunanje trgovine, je ekonomska diplomacija kot spodbujevalec zunanje trgovine ostajala vse bolj v ozadju, kar je prišlo do izraza predvsem v prvi fazi francoske revolucije Mitič (v Udovič 2009b, 126).

167

Ta princip pogajanj in oblikovanja skupnih stališč se je ponovil na kongresu v Ryswycku l. 1697 in se dokončno uveljavil v okviru Utrechtskega kongresa 1712‒1713 (Benko v Udovič 2009b 123). 168

T. i. Cromwellov navigacijski akt je zapovedoval, da se v Anglijo lahko blago uvaža le na angleških ladjah, ki so pod angleškim poveljstvom in imajo vsaj tri četrtine angleških mornarjev (Potemkin 1947).

85

Nicholson (1953, 73) opredeli več diplomatskih metod. Od grške, italijanske in francoske do kasnejše ameriške metode. Po njegovem prepričanju je za francosko obdobje značilna teorija mednarodnih pogajanj, ki so jo kasneje prevzela vse evropske države. Pri zgodovinskem proučevanju ekonomske diplomacije velja izpostaviti Belgijo, ki je v 19. stoletju vzpostavila izjemno učinkovito ekonomsko diplomacijo. To jo je v tistem času uvrstilo na četrto mesto med trgovinskimi silami sveta. Belgijsko zunanje ministrstvo je namreč sklepalo številne mednarodne trgovinske sporazume, pri čemer je belgijska diplomacija številne dvostranske sporazume uspela pretvoriti v multilateralne. Tako se je pričelo obdobje multilaterizma (Coolsaet 2002, 2). Kar nekaj avtorjev je predstavilo študije o vplivu diplomatske aktivnosti na pogoje zunanje trgovine. Tinbergen (1962, 162 - 288) je proučeval trgovino med kolonialnimi državami in njihovimi kolonijami ter ugotovil, da je bila trgovina med temi državami desetkrat večja kot med neokolonialnimi državami. Liberalizacija gospodarstva v Evropi v 19. stoletju je vodila do tega, da so države sklepale vse več medsebojnih sporazumov, hkrati pa so sprejemale tudi večstranske sporazume o prosti trgovini. Razumevanje ekonomske diplomacije se je razcepilo na gospodarsko (ang. commercial, trade), tj. diplomacijo, ki usklajuje odnose na dvostranski ravni; in ekonomsko (ang. economic) diplomacijo, tj. diplomacijo, ki usklajuje režime proizvodnje in menjave na večstranski ravni (Udovič 2009a, 10). Pomemben mejnik je bila konferenca v Bretton Woodsu, ki je predstavljala prehod in usmeritev k multilateralni diplomaciji. Nastale so številne mednarodne organizacije in režimi. L. 1948 je prišlo do pobude o ustanovitvi Mednarodne trgovinske organizacije (ITO ‒ International Trade Organisation), ki bi ob Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki predstavljala ključno mednarodno organizacijo na področju trgovine. GATT je bil takrat le eden od sporazumov, sklenjenih med pogajanji. L. 1950 je ameriški senat zavrnil pobudo za ustanovitev ITO, zaradi česar je ključno vlogo na področju trgovine prevzel GATT oz. kasneje Svetovna trgovinska organizacija (Graz 1999, 288). V okviru Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih, ki je bila sprejeta l. 1961, je za obravnavo pomemben 3. člen o funkcijah diplomatskih misij, ki med funkcijami izrecno omenja tudi razvijanje gospodarskih odnosov med državama. Ekonomska diplomacija je dodatno pridobila na veljavi z ustanovitvijo Svetovne banke za obnovo in razvoj ter Mednarodnega denarnega sklada,169 ki sta vzpostavila nadzor nad delovanjem svetovnih trgov in poskrbela za odpravljanje prevelikih neravnovesij na njih. Njune naloge so bile namreč zagotavljanje mednarodne finančne stabilnosti, obnova gospodarstev in pospeševanje zunanje trgovine. V času hladne vojne so države že vzpostavljale funkcijo ekonomske

169

Oba sta bila ustanovljena na konferenci v Bretton Woodsu.

86

diplomacije s ciljem zagotavljanja ugodnega trgovinskega oz. carinskega položaja za podjetja. Nemogoče je opredeliti točno leto prehoda bilateralne diplomacije v multilateralno in časovno točko, v kateri je globalizacija povzročila tektonske spremembe. Udovič (2009a, 116‒117) npr. kot mejno leto opredeli l. 1995, ko sta se zgodili dve stvari:

- začetek naglega vzpona Kitajske, Indije in Brazilije, kar je temeljito spremenilo mednarodno ekonomsko ureditev; in

- stabilizacija tranzicijskih držav vzhodnega bloka, ki je tem državam omogočila začetek pospešenega sodelovanja v mednarodnem ekonomskem sistemu.

K obema premikoma velja dodati še ustanovitev Svetovne trgovinske organizacije. Ekonomsko diplomacijo po l. 1995 označuje zlasti rast liberalizacije tujih neposrednih naložb. V času globalizacije (Bayne in Woolcock 2007, 3‒13) ekonomska diplomacija vključuje vse vladne institucije, ki se ukvarjajo z ekonomskimi vprašanji in delujejo z mednarodnim okoljem. Ukvarja se torej z delom vlad, ne le s področjem delovanja ministrstva za zunanje zadeve. Vlade zato iščejo nove načine izboljšanja procesa odločanja in pogajanj. Z vključevanjem ministrov v pogajanja v okviru ekonomske diplomacije se dviga politični nivo sestankov, kar vpliva na transparentnost in hitrost sprejemanja odločitev. Priča smo vključevanju velikega števila nevladnih akterjev v pogajanja. Prav tako nastopata večja transparentnost in uporaba mednarodnih organizacij (WTO, IMF, WB itd.). V luči vse bolj kompleksnih struktur na področju mednarodnih ekonomskih odnosov se spreminjajo strukture v vladah. V mednarodno dogajanje so vključena ministrstva, ki se ukvarjajo z WTO, IMF in OECD, posredno se vloga MZZ zmanjšuje. Saner in Yiu (2003, 24) v okviru aktivnosti ekonomske diplomacije opozarjata na pomen vplivanja na ekonomske, politične in socialne politike, s ciljem vzpostavitve ugodnejših pogojev za ekonomski razvoj, sodelovanje z mednarodnimi akterji, katerih odločitve vplivajo na zunanjo trgovino ipd. Justinek (2011, 97‒98) poleg tega opozarja tudi na pomen rotacije kadrov med gospodarstvom, akademsko sfero, politiko in diplomacijo. Ugotavlja, da je za EU značilnen prehod iz diplomacije v gospodarstvo, kjer podjetja diplomate najamejo za prodor na tuje trge. Izpostavlja pomen nadgradnje in prenosa znanja in izkušenj ter hkrati opozarja, da zaradi političnega kadrovanja v nekaterih državah ni mogoče ustrezno dosegati zastavljenih ciljev.

2.2.2.1 Ekonomska diplomacija v Republiki Sloveniji

Temeljni dokumenti, ki so določali poslovanje Slovenije s tujino po osamosvojitvi, so bili objavljeni v Uradnem listu 18/1991. Skladno z nalogo diplomacije, kot jo

87

opredeljuje Bulajič (1996, 8),170 tj. odpiranje novih priložnosti na tujih trgih in pospeševanje zunanje trgovine ter vzpostavljanje pogojev za mednarodno poslovanje podjetij in zaščita lastnih zunanjetrgovinskih interesov, je država ukrepe ekonomske diplomacije usmerila v pogajanja o sklenitvi trgovinskih sporazumov s posameznimi državami, pa tudi v pogajanja s CEFTO,171 Evropsko unijo in GATT-om. L. 1995 je Slovenija postala članica Svetovne trgovinske organizacije. S polnopravnim članstvom v CEFTI leto dni kasneje je bil gospodarstvu omogočen dostop do 65-milijonskega trga srednjeevropskih držav. Istega leta je država pričela pristopna pogajanja z Evropski unijo.172 Aktivnosti ekonomske diplomacije so bile nato usmerjene v sodelovanje v mednarodnih institucijah, pa tudi pomoč pri graditvi institucij tržnega gospodarstva v JV Evropi. V Sloveniji vedno znova poteka razprava o ekonomski diplomaciji, saj je vse bolj jasno, da lahko le-ta pomembno prispeva h gospodarskemu razvoju države. Bogomir Kovač (v Rakovec 2005, 80) je leta 2002 zapisal, da je najboljša pot utrjevanja suverenosti majhnih držav ekonomska diplomacija. Gospodarski razvoj je sorazmeren s sposobnostjo poslovne globalizacije in z oblikovanjem kreativne ekonomske diplomacije. Politični ekonomisti lahko pri tem zlahka dokažejo kako staro Smithovo iskanje 'bogastva narodov' danes stoji na dveh stebrih. Prvega predstavlja mednarodna konkurenčnost slovenskih podjetij, drugega pa diplomatska učinkovitost vlade, da jim pomaga zagotoviti čim nižje vstopne stroške na globalnih trgih. Diplomacija in podjetništvo si lahko podajata roki. Oba temeljita na poslovni kreativnosti in gradita politično-gospodarske mostove mednarodne legitimnosti. Večkrat od osamosvojitve Slovenije dalje so potekale razprave o vključevanju gospodarskih pobud v zunanjo politiko. L. 2004 je bil sprejet sklep, da se morajo Ministrstvo za zunanje zadeve, Ministrstvo za gospodarstvo in Gospodarska zbornica Slovenije za učinkovito uveljavljanje gospodarskih interesov tesneje koordinirati. Podrobno razvoja ekonomske diplomacije v Sloveniji ne bomo predstavljali, saj je naš cilj prikaz aktivnosti ekonomske diplomacije v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko. Je pa natančneje o razvoju ekonomske diplomacije od osamosvojitve do danes podrobneje pisal Justinek (2011) v svoji doktorski disertaciji. V okviru analize Justinek ugotavlja, da v Sloveniji doslej nismo imeli celovitega programa oz. strategije na področju ekonomske diplomacije. Težava je bila tudi v tem, da so se pristojnosti vladnih institucij z nastopom vsake vlade spreminjale. Vendar se njegove analize nanašajo le na ekonomsko diplomacijo v okviru diplomatsko-konzularnih predstavništev. Oktobra l. 2010 je bila ustanovljena skupina za pripravo operativnega programa izvajanja ekonomske diplomacije, ki naj bi opredelila prioritetne sektorje in tuje trge ter aktivnosti bilateralne ekonomske diplomacije. V skupino so bili vključeni akterji, ki se v Sloveniji ukvarjajo z ekonomsko diplomacijo (MZZ, MG, Gospodarska zbornica

170

Glej Udovič (2009b). 171

Sporazum CEFTA (Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini) so l. 1992 sklenile Češkoslovaška, Poljska in Madžarska, ki so se zavezale za liberalizacijo medsebojne trgovine. Slovenija je postala podpisnica l. 1996. 172

Podrobneje so na podlagi poročila MZZ za l. 1996 aktivnosti ekonomske diplomacije predstavljene v doktorski disertaciji Udoviča (2009a, 160).

88

Slovenije - GZS, Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije - JAPTI, Slovenska turistična organizacija - STO ). Z vidika naše obravnave je pomembna tudi multilateralna ekonomska diplomacija. V SIoveniji je za nacionalnega koordinatorja za zadeve WTO, OECD in EFTA imenovan MG, Urad za varstvo intelektualne lastnine je pristojen za izvajanje TRIPS sporazuma, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano - MKGP pa za izvajanje Sporazuma o kmetijstvu v okviru WTO. Na področju mednarodnih ekonomskih odnosov delujejo praktično vsa ministrstva,173 pa tudi GZS, JAPTI, STO, Center na mednarodno sodelovanje in razvoj (CMSR) in SID banka. Vendar na podlagi teoretskih izhodišč ugotavljamo, da težave delovanja ekonomske diplomacije v Sloveniji niso le dvotirnost, na katero v doktorskih disertacijah opozarjata Udovič (2009) in Justinek (2011), ter neobstoj enotne in enovite strategije, na kar opozarjata Todorovski in Udovič (2009) (kar delno potrjuje našo tezo o neučinkovitem upravljanju ekonomske diplomacije v Sloveniji), temveč tudi različno pojmovanje ekonomske diplomacije. Večinoma se o ekonomski diplomaciji razpravlja v povezavi z ekonomskimi diplomati (svetovalci) v okviru diplomatsko-konzularnih predstavništev in bilateralne diplomacije

2.2.3 Akterji

Z naraščanjem globalizacije postaja vprašanje ekonomske diplomacije vse bolj kompleksno. Visoko stopnjo medsebojne odvisnosti je zaradi razvoja zunanje trgovine, v katero je vpet sleherni subjekt v mednarodni skupnosti, najlažje ugotoviti v mednarodnih gospodarskih odnosih (Benko 1997, 18). Globalizacija je namreč omogočila gospodarsko rast številnim državam ter regijam (ZDA, vzhodna Azija, Indija). Prav tako sta se v tem obdobju znatno povečala obseg in raznovrstnost aktivnosti ekonomske diplomacije. Le-ta prodira tudi na področje politik notranjega trga, vključenih je vse več akterjev – v okviru same vlade, kakor tudi izven nje. Tudi število držav, ki so aktivne na področju ekonomske diplomacije, se je bistveno povečalo. V vse pomembnejše mednarodne odločitve morajo biti vključene vodilne države v razvoju, kot so Kitajska, Indija, Indonezija, Brazilija, Rusija in Južna Afrika. V zadnjih desetletjih se niso spreminjali le obseg aktivnosti ekonomske diplomacije in metode, soočamo se z decentralizacijo mednarodne ekonomske diplomacije ter naraščajočo vlogo različnih ministrstev in nevladnih akterjev (Barston 1988, 250). Mednarodni odnosi morajo komuniciranje med družbenimi skupinami spremljati in razčleniti ne samo na dejavnosti vlad, temveč tudi na dejavnosti razredov, narodov, strank in posameznikov. V okviru držav namreč o mednarodnih odnosih odločajo številne ideološke skupine oz. vplivajo nanje (Benko 1997, 36). V centrih odločanja se pojavlja vse več lobistov,174 ki poskušajo uveljavljati svoje interese

173

Podrobneje glej www.svrez.gov.si. 174

Izraz lobist se je prvotno uporabljal za tiste, ki so v avli parlamenta čakali na člane parlamenta, da bi z njimi spregovorili o določenih interesih. V tej vlogi običajno nastopajo svetovalci različnih podjetij, pa tudi predstavniki interesnih skupin. Več v Bomberg in Stubb (2003, 94).

89

prek različnih kanalov. Po Deckwithu (2005, 8) lobiranje lahko označimo kot predstavljanje interesov javnim uslužbencem prek akterjev tretje stranke.

Bayne in Woolcock (2003, 46–63) k akterjem ekonomske diplomacije prištevata:

- nacionalne državne akterje: izvršilna oblast,175 zakonodajna oblast,176 deželna in lokalna oblast;177

- nevladne akterje: gospodarska interesna združenja,178 sektorske trgovinske zbornice, sindikate ipd.; in

- transnacionalne akterje: mednarodne organizacije, mednarodna podjetja,179 globalno civilno družbo, nevladne organizacije.180

V okviru nevladnih organizacij velja izpostaviti vlogo nadnacionalnih nevladnih organizacij, ki predstavljajo interese civilnih združenj. Njihova vloga se zaradi dostopa do informacij hitro povečuje. Še pomembnejša pa je vloga transnacionalnih nevladnih organizacij. Povezujejo namreč podobno misleče organizacije v mednarodnem merilu in vlivajo na aktivnosti mednarodnih organizacij. Sodelujejo z vladami, s transnacionalnimi podjetji in z drugimi mednarodnimi organizacijami. Na agende in odločitve poskušajo vplivati v kar se da zgodnji fazi. Z novimi vzorci ekonomskega delovanja se spreminjata tudi ekonomska diplomacija in njena vloga pri pogajanju ter sprejemanju odločitev. Seveda so vloge in vpliv posameznih akterjev različne. Udovič (2009a, 11) opozarja na spremenjene razmere v svetovni ekonomski ureditvi, porast zunanjetrgovinske menjave in proizvodnje ter nastanek transnacionalnih podjetij, ki so povzročili, da se je spekter delovanja ekonomske in gospodarske diplomacije razširil. Transnacionalna podjetja, ki ponekod že prevladujejo nad državami, so postala pomemben akter v mednarodnih ekonomskih odnosih. Aharoni in Hirsch (v Svetličič 1996, 99) tezo potrjujeta z argumentacijo, da transnacionalna podjetja na podlagi novih tehnologij nadzirajo velik del zaposlitev, outputa in trgovine. Čeprav se vloga nevladnih akterjev povečuje, imajo ključno vlogo na področju ekonomske diplomacije še vedno zakonodajna in izvršna oblast. Ključnega pomena v okviru zakonodajne veje oblasti ima parlament.181

175

Sem sodijo predsedniki vlad, uradniki in neodvisne regulatorske agencije, ki jih pogosto opisujejo kot četrto vejo oblasti (poleg izvršne, zakonodajne in sodne). 176

To so parlament in politične stranke. 177

Lokalna oblast je še posebej pomembna v federalno urejenih državah, kot so ZDA, Kanada, Avstralija in Nemčija. 178

Na politike vplivajo posredno – z lobiranjem v podjetjih, sektorskih združenjih ‒ a tudi neposredno, s tržnimi odločitvami. 179

Najbolj razširjeno združenje z mednarodnim članstvom je Mednarodna gospodarska zbornica (ICC – International Chamber of Commerce). Predstavlja več kot 800 trgovinskih zbornic iz več kot 130 držav: ukvarja se s promocijo odprtih trgov, lobiranjem pri vladah različnih držav in mednarodnih organizacijah. Več na http://www.iccwbo.org. 180

Nevladne organizacije pogosto delujejo na več ravneh – na državni, regionalni in transnacionalni. 181

V ZDA ima Kongres ključno vlogo tako pri določanju vsebine in pogajanjih kot pri sami ratifikaciji sporazumov. V državah EU imajo nacionalni parlamenti oz. Evropski parlament pomembno vlogo

90

Vključenost akterjev države v mednarodnih aktivnostih ekonomske diplomacije je najbolj razvidna v okviru mednarodnih organizacij (EU, WTO, IMF itd.). Vse večjo težo v razpravah o gospodarski politiki pridobivajo nevladni akterji (Saner in Yiu 2003, 2). Le-ti na področju ekonomske diplomacije vključujejo razne vplivne skupine s področja gospodarstva, dela oz. kmetijskih interesov, ki na različnih ravneh pri oblikovalcih politik lobirajo za svoje interese. V okviru nevladnih akterjev velja izpostaviti:

- kmetijski lobi, - interesne skupine gospodarstva,182 - sindikate, - organizacije potrošnikov, - transnacionalno civilno družbo: socialna gibanja in mreže, - nedržavne akterje v mreži politike in ukrepov.

Organizirane interesne skupine na področju kmetijstva ponavadi povezujemo s protekcionizmom, kar je v večini primerov tudi res, vendar proizvajalci žit v ZDA in Avstraliji običajno oblikujejo liberalne lobije. Veliko analitikov se strinja, da se predpisi glede kmetijskih proizvodov in proizvodnje hrane oblikujejo na multilateralni osnovi, in sicer kot mešanica globalnih, mednacionalnih, nacionalnih in nadnacionalnih ukrepov (Halpin v Bayne in Woolcock 2007, 80). Gospodarstvo lahko svoje interese uveljavlja prek različnih združenj (združenja industrij, panožnih ali trgovinskih združenj)183 oz. lahko posamezna podjetja za uresničevanje interesov tudi sama lobirajo pri vladnih organih. V praksi podjetja uporabijo kombinacijo vseh treh ravni. Na področju zunanjetrgovinske politike je Združenje gospodarstva običajno vključeno, ko se v mednarodnih sporazumih o prosti trgovini obravnavajo klavzule, ki se nanašajo na pravice delavcev. Sektorska združenja so ponavadi vključena, kadar želi neko gospodarstvo zaščititi določeno panogo pred tujo konkurenco oz. ko želi promovirati liberalizem. Kadar pa podjetja ne računajo na podporo drugih, pri vladnih organih lobirajo individualno. Na javno mnenje vplivajo tudi prek promocijskih kampanj o odgovornem odnosu do okolja. Gospodarstvo svoje interese prav tako uveljavlja na plurilateralni ali multilateralni ravni. Tako npr. Svetovalni odbor za gospodarstvo in panoge (ang. Business and Industry Advisory Committee) že vrsto let zagotavlja informacije in mnenja za potrebe OECD. Poleg tega gospodarstvo sodeluje tudi v okviru t. i. mednarodnih poslovnih dialogov – npr. Transatlantski poslovni dialog (TABD – Transatlantic le v procesu ratifikacije sporazumov. V okviru Evropske unije samo vsebino trgovinskih pogajanj v veliki meri določajo vlade držav članic. Odločitve se sprejemajo na Svetu ministrov na predlog Evropske komisije. Nacionalni in Evropski parlament imata tako le posredni vpliv. 182

To so npr. sektorska združenja (avtomobilska, kemična združenja ipd.) in federacije (Konfederacija evropskega gospodarstva – UNICE – Confederation of European Business, Eurochambers, ERT – European Roundtable of Industrialists). 183

V okviru EU institucij trgovinska združenja uživajo visoko kredibilnost, saj iz članstva izhaja, da govorijo v imenu panoge. Pomembno vlogo ima CBI – Confederation of British Industry.

91

Business Dialogue). Združujejo184 se lahko tudi v t. i. koalicije. Najbolj znana tovrstna koalicija je Svetovni gospodarski forum. Tudi sindikati se povezujejo v mednarodnem merilu, in sicer v tako imenovano mednarodno konfederacijo sindikatov (ang. International Trade Union Confederation). Pomembno kategorijo predstavljajo organizacije za pravice potrošnikov, ki v nekaterih državah sodelujejo z državnimi organi, združujejo pa se tudi v mednarodnem merilu. V času zadnje finančne krize je bila ekonomska diplomacija pred novo nalogo. Različna gospodarstva so se namreč vse bolj ozirala za protekcionističnimi ukrepi, zato je naloga ekonomske diplomacije postala predvsem ohranitev obstoječega sistema liberalizacije zunanje trgovine in vzpostavitev primernega režima znotraj tega sistema, ki bi zagotavljal napredovanje razvitih gospodarstev in gospodarstev v razvoju. Le z dobro ekonomsko diplomacijo bodo države napredovale in dosegle višjo stopnjo razvoja ter ekonomsko in družbeno blaginjo. To velja tudi za Slovenijo (Udovič 2009a, 7). Burger (2008, 10) izpostavlja, da je za slovenske oblikovalce politik izziv preprečiti protekcionizem. Hkrati pa opozarja na potrebo po oblikovanju ustreznega partnerstva med vladnimi akterji (Ministrstvom za gospodarstvo, Ministrstvom za zunanje zadeve in ustreznimi agencijami (npr. JAPTI, GZS) in podjetji (ibid). Poleg tega postaja vse pomembnejša vloga mednarodnih organizacij185 – ne le zaradi nadzora uvajanja protekcionističnih ukrepov, ki so od pojava globalne in finančne krize l. 2008 ponovno v ospredju, temveč tudi z vidika obvezujočih pravil ter nadaljnje liberalizacije zunanje trgovine.

2.2.4 Ravni

Ekonomska diplomacija bodisi na lokalni bodisi na mednarodni ravni se izvaja na več ravneh. Na lokalnem nivoju sprejemanja odločitev obstaja hierarhija akterjev – vladni, nevladni, nacionalni in lokalni – z medsebojnimi interakcijami. Podobno v mednarodnem kontekstu pogajanja tečejo na različnih ravneh. Pogajalci lahko izberejo bilateralno, plurilateralno, regionalno ali multilateralno obliko pogajanj (Bayne in Woolcock 2003, 15). Vlade pri strateškem odločanju običajno izkoriščajo interakcijo med različnimi ravnmi in izvajajo t. i. ekonomsko diplomacijo na več ravneh, in sicer na:

184

Cilj združenja je oblikovanje partnerstva med podjetji, ki so člani združenja, in političnimi ter drugimi voditelji z namenom, da se ključne globalne teme obravnavajo vnaprej. Oblikujejo se lahko tudi sektorske koalicije. Obstaja namreč mreža koalicij storitvene panoge, ki se je razvila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z namenom zagotavljanja vpliva gospodarstva v bilateralnih pogajanjih o trgovini in storitvah ter v okviru multilateralnih pogajanj WTO. 185

Pomemben je tudi zaključek multilateralnih pogajanj t. i. Razvojne agende iz Dohe, ki potekajo v okviru WTO. Pogajanja so pomembna z vidika znižanja tarif, vključenosti vseh ključnih akterjev ter močne razvojne komponente (Koleša 2010a, 222).

92

- bilateralni, - regionalni, - plurilateralni in - multilateralni.

Bilateralna ekonomska diplomacija je najenostavnejša stopnja diplomacije, ki se običajno izvaja le med dvema partnerjema – najpogosteje med dvema državama. Multilateralna ekonomska diplomacija, ki se izvaja v mednarodnih institucijah, kot so npr. Mednarodni denarni sklad, Svetovna trgovinska organizacija in Združeni narodi (UN – United Nations), je najbolj kompleksna. Vmesni ravni ekonomske diplomacije sta regionalizem in plurilaterizem. Karakteristike posameznih ravni prikazujemo v spodnji matriki (glej Tabelo 5). Tabela 5: Klasifikacija ravni ekonomske diplomacije v enostavni matriki

186

Raven

Bilateralna

Regionalna

Plurilateralna

Multilateralna

Lahko so vključene vse države X X Vključene so le izbrane države X X Zahteva določeno stopnjo organizacije in delitev odgovornosti

X X

Preferenca velikih držav X Preferenca srednje velikih držav X X Preferenca majhnih držav X

Vir: Bayne in Woolcock (2003, 143).

Z izjemo bilateralne se na vseh ravneh zahteva določena stopnja organiziranosti in delitve pristojnosti. To je lahko v obliki organiziranja neodvisnega sekretariata (kot npr. pri Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj in Svetovni banki) ali kot rotirajoče predsedstvo v okviru EU. Regionalizem in plurilaterizem najbolj ustrezata srednje velikim državam. Solidarnost in skupni cilj jim namreč omogočata, da dosegajo boljše rezultate v pogajanjih z močnejšimi državami. Velikim, gospodarsko in politično močnim državam pa bolj ustreza bilateralna raven, medtem ko majhne države običajno ocenijo, da je zanje najuspešnejše pogajanje v okviru multilateralnih organizacij.

2.2.4.1 Bilateralna ekonomska diplomacija

Večji del ekonomske diplomacije predstavljajo bilateralni odnosi v obliki neformalnih dogovarjanj držav o različnih ekonomskih vprašanjih oz. bilateralnih zunanjetrgovinskih ali investicijskih sporazumih (Odell v Bayne in Woolcock 2003, 144).187

186

Obstaja še t. i. unilaterizem, ki je peta raven, a v mednarodni ekonomski diplomaciji ne predstavlja opcije. Ne vključuje namreč mednarodnih pogajanj ‒ je enostranska odločitev določene države glede liberalizacije ali protekcionizma, ki ima vpliv na druga gospodarstva. 187

V tovrstnih pogajanjih ima prednost močnejši partner. Bilateralni sporazumi služijo tudi kot osnova za sklepanje regionalnih sporazumov.

93

Bilateralna ekonomska diplomacija je osnovna oblika ekonomske diplomacije.188 Tudi v okviru regionalnih, plurilateralnih in multilateralnih pogajanj namreč obstaja mreža bilateralnih kontaktov med pogajalskimi partnerji (Bayne in Woolcock 2003, 144). Tovrstna ekonomska diplomacija ustreza Združenim državam Amerike, Braziliji, Franciji, Indiji in Švici. Kar pa ne pomeni, da npr. ZDA ne izkoriščajo tudi drugih ravni ekonomske diplomacije – regionalne, plurilateralne in multilateralne. Da bilateralna ekonomska diplomacija ustreza ZDA, ni naključje, saj je država zaradi velikosti in zalog naravnih virov/bogastva relativno neodvisna od zunanjega sveta. ZDA favorizirajo ekonomsko diplomacijo, ki je enostavna, ne zahteva veliko organizacije in jo je lahko razložiti različnim domačim javnostim. Ameriški kongres ima velik nadzor na mnogih področjih ekonomskega odločanja, zlasti na področju zunanjetrgovinske politike, ki pogosto odraža ozke domače interese.189 Seveda so tudi institucije, kot sta WTO in OECD, ki sprejemata odločitve na podlagi konsenza, favorizirani s strani te države, saj ZDA niso nikoli prisiljene sprejeti nečesa, česar ne želijo (ibid). Po drugi strani pa bilateralna ekonomska diplomacija ni primerna za države, kot je npr. Kanada, saj je slednja zelo odvisna od drugih držav, poleg tega pa je v Kanadi veliko pristojnosti v rokah provinc. Zato Kanada daje prioriteto pogajanjem v okviru multilateralnih ali plurilateralnih institucij (OECD, Commonwealth, G8).

2.2.4.2 Regionalna ekonomska diplomacija

V okviru regionalne ekonomske diplomacije se akterji iz različnih držav v določeni regiji povezujejo s ciljem uveljavljanja skupnih interesov v globalnem okolju. Regionalizem se pojavlja v več oblikah in se razlikuje od sporazuma do sporazuma. Ločimo: sektorsko povezovanje, oblikovanje prostotrgovinskega območja, carinske unije, skupnega ali enotnega trga ali ekonomske in denarne unije (Economides in Wilson 2001, 164). Regionalna ekonomska diplomacija uvaja zunanjo solidarnost in potrebo, da se ohrani skupno stališče pri mednarodnih pogajanjih, manjšim državam pa odpira možnost, da vplivajo na mednarodno politiko. Za tovrstne oblike ekonomske diplomacije so potrebne tudi določene skupne institucije.

188

Značilnosti bilateralne ekonomske diplomacije so: tradicionalna raven – je najstarejša oblika diplomacije, sega namreč že v obdobje 2500 let p. n. š.; enostavnost – zaradi vključenosti le dveh partnerjev ni potrebe po formalni organiziranosti; enostavna razlaga – tovrstno diplomacijo je zaradi enostavnosti postopkov enostavno razložiti drugim, zlasti zakonodajni oblasti in drugim domačim deležnikom; enostaven nadzor – lažje je določati obseg in hitrost pogajanj ter s tem nadzirati proces; je v prid močnejšemu partnerju – le-ta ob morebitnem uspehu pogajanj izgubi manj, je konfrontacijska – vsaka stran želi boljši posel; dopušča razlikovanje – če se namreč o isti zadevi pogaja z različnimi partnerji, je možno, da neka država favorizira partnerske države in kaznuje tekmice, s tem pa se tvega nekonsistentnost; delovna intenzivnost – bilateralna diplomacija je delovno intenzivna in zahteva veliko časa, zlasti v današnjem času, ko je veliko akterjev. Težko bi bilo mednarodno ekonomsko okolje organizirati izključno na bilateralni osnovi (Bayne in Woolcock 2003). 189

Sporazumi o prosti trgovini so del mednarodne ekonomske diplomacije ZDA od leta 1980.

94

Regionalizem je doživel razmah v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, čeprav so imeli v vmesnem obdobju (okrog leta 2000) pomembno mesto tudi bilateralni sporazumi (Mansfield and Milner 1997; WTO 2007). Prelomnico predstavlja pojav Evropske gospodarske skupnosti kot prve regionalne povezave v 50. letih 20. stoletja (Economides in Wilson 2001, 161). Danes so regionalni ekonomski sporazumi uveljavljena značilnost svetovne ekonomije. Razloge za njihov porast lahko delimo v štiri kategorije. To so: politični ali strateški dejavniki, iskanje zunanjetrgovinskih koristi, odgovor globalizaciji in regulatorni politiki, v zadnjem času pa tudi dvom v učinkovitost multilateralnega sistema (Bayne in Woolcock 2003, 198–199). Čeprav so pogosto politično motivirani, regionalni trgovinski sporazumi pomenijo hitrejšo pot za odpiranje trgov. Poleg tega liberalizacijo trgov tudi notranja javnost lažje sprejme, če je del regionalnega paketa pogajanj držav, ki imajo podobno stopnjo razvoja in podobne politične cilje. Manjšim državam pa regionalna ekonomska diplomacija omogoča, da v ciljih doseganja boljših ekonomskih rezultatov in večjega vpliva na mednarodni sistem omejene resurse bolj porazdelijo.190

Medtem ko je bilateralno ekonomsko diplomacijo enostavno izvajati in v državah ni bojazni za izgubo suverenosti, regionalna ekonomska diplomacija zahteva določeno mero solidarnosti oz. pomeni potrebo po skupnih stališčih pri pogajanjih. Torej se pojavi potreba tudi po skupnih institucijah, v katerih se uveljavijo tudi cilji manj vplivnih članic.

V teoriji obstajajo štiri oblike regionalnih ekonomskih združenj:

- prosta trgovinska cona z enotnimi pravili trgovanja; - carinska unija, kjer se skupaj določata notranja in zunanja trgovinska

politika; - enotni trg, ki dovoljuje prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi; ter - ekonomska unija z enotno valuto in vrsto skupnih politik.

Zlasti zadnji dve obliki močno vplivata na notranjo politiko držav. Največ regionalnih sporazumov imajo t. i. prosto trgovinske cone, le nekaj je tudi carinskih unij. Evropska unija je edina regionalna integracija, ki združuje enotni trg ter je ekonomska unija (Bayne in Woolcock 2003, 144–145).

2.2.4.3 Plurilateralna ekonomska diplomacija

Plurilateralna raven ekonomske diplomacije191 je deležna manj pozornosti kot regionalna in multilateralna, vendar kljub temu plurilateralna telesa (kot npr.

190

Cilj Evropske unije je sodelovanje na regionalnem nivoju zaradi ekonomskih ciljev držav članic ( Mercosour, karibske skupnosti, vrste afriških regij, ASEAN itd). 191

Vključuje podobno misleče države iz različnih regij, ki so se obvezale, da bodo določen cilj poskušale doseči skupaj.

95

OECD) služijo dvema namenoma ekonomske diplomacije. Zagotavljajo forum, na katerem lahko države članice iščejo rešitve za uskladitev domačih in mednarodnih ciljev (večinoma na prostovoljni osnovi). Poleg tega podobno mislečim državam omogočajo oblikovanje skupnih stališč, ki jih lahko uporabljajo tudi v multilateralni diplomaciji v okviru WTO (Bayne in Woolcock 2003, 16).

Vlade posameznih držav, ki so članice mednarodnih plurilateralnih ali multilateralnih institucij, le-te izkoriščajo za dosego tako nacionalnih kot mednarodnih ciljev. Pričakujejo krepitev trenutne ekonomske politike (najbolj želeni cilj), delitev bremen, večji doseg poslov in doseganje večje vrednosti. Delitev bremen je pomembna zlasti pri uvedbi določenih ukrepov, ki na nacionalnem nivoju niso popularni – zlasti na področju zunanjetrgovinske politike, kjer se zahteva obojestranskost oz. reciprociteta. Za državo je lahko prednost, da enostransko odpre trg, kar jih je veliko v preteklih letih že storilo. Vendar je s političnega vidika lahko v pomoč, če so podobno izvedle še druge države. V okviru plurilateralne ekonomske diplomacije se najpogosteje navaja institucija OECD, mednarodna organizacija, ki združuje države, ki sprejemajo načela demokracije in svobodne trgovine. Nastala je l. 1948 z namenom upravljanja sredstev iz Marshallovega načrta za obnovo povojne Evrope. Čeprav na prvi pogled izgleda kot izključno ekonomska, je motiv njenega delovanja političen – podpora demokratičnih sistemov. Zanjo je značilna visoka intenzivnost vključenih akterjev, poleg tega ima velik vpliv na domačo politiko. V okviru mreže ekspertnih odborov (trgovina, industrija, ekonomska politika, okolje ipd.) sodelujejo predstavniki držav članic. Slovenija je postala polnopravna članica l. 2010. Organizacija deluje po principu prostovoljnega sodelovanja.192 Članice prepričuje in jih ne prisili k prilagoditvi nacionalnih zakonodaj v smislu večje transparentnosti. Še vedno je najbolj favorizirana institucija na mnogih ekonomskih področjih, kjer člani želijo višje standarde ali tesnejše sodelovanje.

2.2.4.4 Multilateralna ekonomska diplomacija

Multilateralna ekonomska diplomacija je najobsežnejša in najbolj kompleksna, saj se odvija v institucijah z univerzalnim članstvom (npr. WTO, IMF). Skrbi za vključenost vseh držav. Ustrezna je predvsem za oblikovanje pravil, kar se je pokazalo kot velika prednost v devetdesetih letih prejšnjega stoletja – predvsem na področju zunanje trgovine in okoljskih vprašanj. Vendar pa so multilateralne organizacije deležne številnih kritik. Nevladne organizacije193 multilateralne institucije označujejo za okorne, z njimi niso zadovoljne niti razvite države niti države v razvoju.194 Kljub kritikam (internim in eksternim) so multilateralne institucije v mednarodni ekonomiji pomembne, saj oblikujejo standarde. Njihova

192

Podrobneje glej www.oecd.org. 193

Nevladne institucije ji oporekajo transparentnost sistema. 194

Na pritožbe o podrejenem položaju manj razvitih držav v okviru multilateralnih pogajanj Uragvajske runde je WTO odgovorila z DDA pogajanji leta 2001, saj ta pogajanja vsebujejo tudi razvojno komponento.

96

vključenost daje pomemben vtis na mednarodne trgovinske partnerje, tuje investitorje in finančne trge ter je lahko nujna za pretok sredstev tako iz javnega kot privatnega sektorja. Vlade jim namreč nerade nasprotujejo. V okvir multilateralnih institucij uvrščamo Svetovno trgovinsko organizacijo, Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko, poleg tega pa še vrsto drugih specializiranih organizacij (npr. UNCTAD, Komisija združenih narodov za Evropo UN/ECE – United Nations Economic Commission for Europe, Svetovna organizacija za intelektualno lastnino WIPO – World Intellectual Property Organisation), ki jih bomo v nadaljevanju poglavja podrobneje predstavili, saj se njihovo delovanje povezuje s predmetom našega proučevanja. V uvodnem delu bomo izpostavili le sodelovanje IMF in WB z WTO. V Marrakeškem sporazumu, na podlagi katerega je bila l. 1995 ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija, je namreč opredeljeno sodelovanje institucij na področju predpisov in analiz politik, kar povečuje transparentnost delovanja in večjo informiranost glede protekcionističnih zunanjetrgovinskih politik, po drugi strani pa institucijama (IMF in WB) pomaga oblikovati predloge politik, ki so skladni s pravili WTO. Cilj deklaracije o povezovanju vseh treh institucij je oblikovanje konsistentnih in med seboj povezanih politik. IMF, WB in WTO so medsebojne sporazume podpisale l. 1996. Organizacije tako sodelujejo v okviru oblikovanja pravil (IMF in WB nasvete oblikujeta glede na veljavne predpise WTO), tehnične pomoči najmanj razvitim državam195 ter raziskav in nadzora.196

2.2.4.4.1 Svetovna trgovinska organizacija

Osrednja multilateralna institucija na področju zunanjetrgovinske politike je Svetovna trgovinska organizacija. WTO je bil ustanovljen leta 1995 z Marrakeškim sporazumom kot rezultat Urugvajskega kroga pogajanj (1986‒1994), in sicer kot pravni naslednik Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini. Cilj organizacije je bil liberalizacija svetovne trgovine prek eliminacije t. i. tarifnih (carinskih) in necarinskih trgovinskih ovir (Deckwirth 2005, 6). V okviru WTO se oblikujejo multilateralna pravila trgovanja med državami članicami. Organizacija sedaj obsega bistveno širši sklop pravil in sporazumov kot GATT,197 ki ureja trgovino z industrijskim in kmetijskim blagom, trgovino s storitvami in trgovinske vidike pravic intelektualne lastnine. Sestavna dela sta tudi multilateralni mehanizem za reševanje trgovinskih sporov med članicami in mehanizen rednih pregledov trgovinske politike držav članic.

195

Poleg WTO, IMF in WB so na tem področju ključne še UNCTAD, Program združenih narodov za razvoj UNDP – United Nations Development Programme in ITC – International Trade Centre). 196

Podrobneje glej Auboin (2007). 197

Prvi krog pogajanj je potekal v Ženevi l. 1947. Sodelovalo je 23 držav. Rezultat je bil paket pravil o trgovanju in sporazum, ki je določal 45.000 carinskih stopenj oz. vpliv na 20 % takratnega obsega svetovne trgovine. V nadaljnjih krogih (Annecy, Torqay, Ženeva) je bil poudarek prav tako na zniževanju carin, v kasnejših krogih (Kennedyjev, Tokijski) pa so poleg samih carinskih stopen, v pogajanja vključili tudi necarinske ukrepe (antidumping, pogajanja na področjih kmetijstva, tekstila in oblačil). Razširitev vsebin je pomenila težje usklajevanje. Rezultat je bil Urugvajski krog, ki je razširil delovanje GATT tudi na področje storitev, TNI in intelektualne lastnine.

97

Na prvi pogled WTO deluje kot izključno mednarodna ekonomska institucija tako glede instrumentov kot cilja – rasti zunanje trgovine. Vendar za promocijo liberalizacije trgovine, kot je npr. nediskriminacija in vzajemnost (recipročnost), organizacija uporablja politične metode,198 pomemben pa je tudi njen vpliv na notranje politike držav – zlasti kadar je interes članic, da WTO preseže okvire zunanje trgovine in delovanje razširi še na pravice intelektualne lastnine, pravila glede varne hrane, delovne standarde ipd. WTO tako danes vključuje vrsto področij – od kmetijstva, financ, okolja, transporta do razvoja. Vse globlje prodira v domačo politiko na področju pravne ureditve za storitve, subvencij gospodarstvu in programov za podporo kmetijstva (Bayne in Woolcock 2003, 269–270). Organizacija skoraj v celoti temelji na obvezujočih pravilih, ki nadzorujejo oblikovanje, izvrševanje in vsiljevanje trgovinskih pravil. Glavna naloga organizacije so pogajanja za umik trgovinskih ovir, rezultati so uradno obvezujoči za vse članice. Najpomembnejši WTO sporazumi so:

- Splošni sporazum o tarifah in trgovini GATT – General Agreement on Tariffs and Trade,

- Splošni sporazum o trgovini in storitvah GATS – General Agreement on Trade in Services,

- Trgovinski vidiki pravic intelektualne lastnine TRIPS – Trade Related Intellectual Property in

- Sporazum o kmetijstvu AoA – Agreement on Agriculture (Deckwirth 2005, 6).199

Poleg teh sporazumov pa WTO upravlja še štiri nove plurilateralne sporazume, ki pokrivajo javna naročila, trgovino s civilnimi letali, trgovino z govejim mesom in trgovino z mlečnimi izdelki. Plurilateralni sporazumi so zavezujoči le za podpisnice. Slovenija je polnopravna članica WTO postala 30. julija 1995. Delovni program institucije vključuje pogajanja za znižanje tarif nekmetijskih proizvodov, trgovino in okolje. WTO pravila (antidumping, podpore, investicije, konkurenčnost, pravice intelektualne lastnine ter vrsto drugih vprašanj in težav, s katerimi se soočajo države pri implementaciji WTO sporazumov) so za države članice Svetovne trgovinske organizacije zavezujoča. Med pomembnejšimi nalogami WTO velja izpostaviti:

- upravljanje zunanjetrgovinskih sporazumov, 198

Bolj ukrepi vplivajo na notranjo politiko držav članic, bolj je viden tudi politični vpliv. 199

Februarja l. 1997 je bil sprejet sporazum, ki se nanaša na telekomunikacije, ki ga je podpisalo 69 vlad in presega dogovore t. i. Urugvajskega kroga pogajanj. Prav tako so bila v obdobju zadnjih štirideset let zaključena pogajanja za prosto trgovino na področju informacijskih izdelkov (40 vlad), 70 članic je podpisalo sporazum o finančnih storitvah, ki pokriva več kot 95 % trgovine v bančnih ter zavarovalniških storitvah vrednostnih papirjev in finančnih informacij. Leta 2001 so se pričela pogajanja na področju kmetijstva in storitev, ki so sedaj vključena v pogajanja t. i. (Doha razvojne agende), ki se je pričela na četrti ministrski konferenci WTO v Dohi l. 2001.

98

- forum za trgovinska pogajanja, - ocenjevanje zunanjetrgovinskih politik (za zagotavljanje transparentnosti), - reševanje sporov (na podlagi pritožb članice proti drugi članici organizacije)

in - pomoč manj razvitim državam na področju zunanjetrgovinskih zadev prek

tehnične pomoči in izobraževanja. Države članice WTO morajo upoštevati pravila, ki jih lahko strnemo v naslednja načela :

- načelo nediskriminacije, klavzula pravilo največjih ugodnosti (MFN – Most favoured nation clause), ki pravi, da nobena izmed držav članic organizacije ne sme biti obravnavana manj ugodno od drugih (znižanje carinske stopnje, ki jo država A zagotovi državi B, mora veljati tudi za uvoz iz ostalih držav članic);

- načelo nacionalne obravnave, ki pravi, da uvoženo blago na trgu ne sme biti slabše obravnavano od domačega blaga;

- načelo preglednosti pogojev za dostop na trge držav članic; - načelo poštenega tržnega tekmovanja, ki pomeni, da podjetja pri izvozu ne

smejo uporabljati cenovnega dumpinga, države pa ne nedovoljenih oblik izvoznega pospeševanja;

- načelo recipročnosti, ki ima namen spodbujati multilateralno trgovinsko liberalizacijo, saj zahteva, da država, ki dobi določeno koncesijo, v zameno zanjo ponudi drugo primerljivo koncesijo;

- načelo izjem, ki zagotavlja nekaj manevrskega prostora državam, ki so zašle v večje notranje težave (možno je začasno povečanje trgovinskih ovir). Na voljo je tudi tistim, ki želijo medsebojno zunanjo trgovino liberalizirati hitreje od trenda splošne liberalizacije (pravila za oblikovanje carinskih unij in ekonomskih integracij) in nerazvitim državam (možnost izkoriščanja klavzule največje ugodnosti brez recipročnih koncesij) (Kumar v Justinek 2011, 75).

Na spletni strani WTO (2011) je objavljenih deset koristi za članice organizacije:

- sistem pomaga ohranjati svetovni mir, - sporazumno reševanje sporov, - pravila omogočajo lažje življenje za vse, - brezcarinska prodaja znižuje življenjske stroške, - omogočena je večja in kakovostnejša izbira izdelkov in storitev, - trgovina zvišuje prihodke, - trgovanje spodbuja ekonomsko rast, - osnovna načela (ang. principles) lajšajo življenje, - zaščita vlad pred lobiranjem, - sistem spodbuja dobro vladanje (ang. governance).

Vsaki dve leti WTO organizira ministrsko konferenco, na kateri določi nadaljnjo globalno politiko. Na ministrski konferenci l. 2001 v Dohi so udeleženci konference določili nov krog multilateralnih pogajanj, v okviru katerih so opredelili sektorje za nadaljnjo liberalizacijo zunanje trgovine. Največ pozornosti je namenjene

99

kmetijstvu (za znižanje in ukinitev subvencij). Pogajanja pa vključujejo tudi nekmetijske proizvode, trgovino s storitvami ter področja, vezana na intelektualno lastnino in reševanje sporov. Poudarili so pomen povezovanja z manj razvitimi državami in pomoč pri integraciji majhnim državam v WTO.200

Pozitiven vidik GATT/WTO je rast obsega globalne trgovine v zadnjih štiridesetih letih,201 čeprav so nekateri avtorji v raziskavah poskušali dokazovati, da organizacija nima vpliva na večji obseg globalne trgovine, kakor tudi ne na njeno stabilnost. Rose (2002, 1–22) je v raziskavo vključil le članice organizacije in ugotovil, da na povečanje obsega zunanje trgovine članic WTO nima vpliva, medtem ko so Tomz, Goldstein in Rivers (2003) raziskavo razširili na države nečlanice WTO in prišli do nasprotnih rezultatov, torej da WTO povečuje zunanjo trgovino tako članic kot nečlanic organizacije.

V času globalne in finančne gospodarske krize je institucija pomembna tudi z vidika nadzora nad uvajanjem protekcionističnih ukrepov v državah po izbruhu krize.202 V zvezi z vplivom nadzora na obseg zunanjetrgovinskih tokov med krizo smo za komentar prosili Alejandra Jaro, namestnika generalnega direktorja Svetovne trgovinske organizacije.203 Jara (2011) je povedal, da je v povezavi z globalno finančno krizo, ki je vplivala na realni sektor gospodarstva, obstajal strah uvedbe restriktivnih ukrepov v najbolj ranljivih sektorjih. Običajno WTO za pridobivanje informacij o ukrepih držav upošteva uradne notifikacije vlad, ki pa jih prejema z določenim zamikom. Poleg tega podatke pridobiva prek pregleda trgovinskih politik, kar se za večje države izvaja z dveletnimi intervali, za manjše pa tudi z daljšimi. Zato je WTO ob nastopu krize vložil dodatne napore v pridobivanje ustreznih informacij – na podlagi objav v medijih je zaprosil za oceno oz. potrditev informacij države, na katere so se podatki nanašali. Na osnovi pridobljenih podatkov je WTO v okviru četrtletnih poročil (sedaj polletnih) akterje na trgu ažurno informiral o ukrepih držav na področju zunanjetrgovinskih politik. Jara ocenjuje, da je bilo zaradi tovrstnega nadzora uvedenih manj protekcionističnih ukrepov, kot bi jih bilo v odsotnosti nadzora.204 Kot zanimivost je Jara izpostavil, da so nekatere države zunanjetrgovinske tokove v tem obdobju celo liberalizirale. WTO ugotavlja, da je obseg protekcionističnih ukrepov, ki so jih države uvedle v obdobju krize, znašal 1‒2 % svetovne trgovine. Čeprav številke niso zanemarljive, pa nebrzdanih protekcionističnih ukrepov ni bilo. Kot enega ključnih razlogov za njihov neobstoj Jara navaja pravnomočne postopke WTO, ki jih dopolnjujejo pravne zaveze iz bilateralnih in regionalnih sporazumov o prosti trgovini.

200

Podrobneje glej spletno stran WTO ter Belo knjigo o trgovini in investicijah MG. 201

Obseg trgovine z blagom se je v obdobju 1950‒2000 povečal več kot za 22-krat (6-odstotna letna stopnja GATT in WTO sta pri tem igrala pomembno vlogo. 202

Poleg WTO sta uvajanje protekcinističnih ukepov nadzirala EK in UNCTAD. 203

Glej Prilogo 1. 204

Poleg tega je bila večina ukrepov, ki so jih države uvajale, predvidenih v okviru pravil WTO, kar pomeni, da so predmet postopkov v okviru postopkov reševanja sporov (ang. dispute settlement system).

100

Hkrati Jara ugotavlja, da so obstoječa kriza in uvedeni ukrepi osvetlili veliko težav s sedanjimi postopki WTO na več področjih. Nujnost zaključka DDA pogajanj izhaja tako iz postopkov v okviru WTO, kakor tudi iz potrebe po nadaljnjem odpiranju trgov kot novih priložnosti za trgovino in investicije ter posledično za več (boljših) delovnih mest. Poleg tega so se v desetih letih pokazali novi izzivi in težave, ki zahtevajo več mednarodnega sodelovanja, a jih DDA pogajanja ne pokrivajo. Seveda pa se le-ti ne morejo rešiti brez ustreznega zaključka DDA pogajanj. Eden od razlogov, da se DDA pogajanja še niso zaključila, so tudi spremembe globalnega gospodarstva, pri čemer Jara izpostavlja izjemne dosežke hitro rastočih gospodarstev. Tako za potrditev sporazuma razvite države od t. i. hitro rastočih gospodarstev zahtevajo večji prispevek kot je bilo sprva predvideno. Hitro rastoča gospodarstva novim zahtevam ugovarjajo, saj trdijo, da so še vedno države v razvoju, ki se ne morejo enako zavezati k liberalizaciji zunanje trgovine kot razvite države. Poleg tega te države zahtevajo odpravo neravnovesja iz preteklosti ‒ zlasti na področju kmetijstva. Dokler bodo politična razhajanja tako velika, bo pogajanja po ocenah Jare (2011) težko zaključiti. V bodoče bo potrebno področje dela WTO razširiti tudi na področje investicijske politike in politike konkurence ter izboljšati pravila. V praksi WTO res izvaja postopke, ki pa jih mora nenehno prilagajati spreminjajočim se razmeram, nasprotujočim si interesom in spremembam razmerij moči v organizaciji, zaradi česar nekatera vprašanja ostajajo nerazrešena.

2.2.4.4.2 Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad205

Svetovna banka je bila ustanovljena v Bretton Woodsu v ZDA, leta 1944, z namenom, da promovira dolgoročno gospodarsko rast. Z razvojem se je dejavnost Svetovne banke razširila, zato je bilo potrebno ustanoviti dodatne specializirane institucije. Tako danes skupino Svetovne banke206 s sedežem v Washingtonu sestavljajo:

- Mednarodna banka za obnovo in razvoj (IBRD – International Bank for Reconstruction and Development), ki je največja posojilodajalka za države v razvoju in hkrati največja zbirateljica finančnih sredstev iz različnih finančnih virov, večina katerih izhaja iz izposoje na mednarodnih kapitalskih trgih. Lastnice IBRD so države članice (trenutno jih je 187), ki prispevajo sredstva v njen kapital, na podlagi katerega je določena tudi glasovalna moč posamezne članice. Države, ki želijo pridobiti posojilo IBRD, morajo izpolniti določene pogoje, še pred tem pa morajo biti sprejete v članstvo pri

205

Povzeto po www.mf.gov.si. Glej tudi www.worldbank.org in www.imf.org. 206

Poslanstvo skupine Svetovne banke je osredotočeno na odpravo revščine v svetu. Skupina je največji vir razvojne pomoči na svetu (v fiskalnem letu 2010 so bila državam članicam odobrena posojila v višini 58,6 milijard USD).

101

Mednarodnem denarnem skladu (IMF – International Monetary Fund), ki je t. i. sestrska organizacija Svetovne banke;

- Mednarodno združenje za razvoj (IDA – International Development Association) je bilo ustanovljeno leta 1960 z namenom, da pomaga pri zagotavljanju pomoči najrevnejšim državam, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev posojila IBRD;207

- Mednarodna finančna korporacija (IFC – International Finance Corporation) je bila ustanovljena leta 1956. Njeno poslanstvo je zagotavljanje pomoči pri financiranju projektov zasebnega sektorja v državah v razvoju, IFC nudi tudi tehnično pomoč za podjetja in vlade;208

- Mednarodna agencija za zavarovanje investicij (MIGA – Multilateral Investment Guarantee Agency) je bila ustanovljena leta 1988 z namenom, da pomaga državam v razvoju pritegniti tuje investitorje, tako da potencialnim investitorjem zagotavlja zavarovanje oz. garancijo za politična tveganja (npr. za vojno, politične nemire, spremembe deviznega tečaja ipd.);

- Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov (ICSID – International Centre for Settlement of Investment Disputes) je bil ustanovljen leta 1966 s sklenitvijo mednarodne konvencije o poravnavi sporov iz naslova investicij. Namen te neodvisne institucije je arbitražno in konciliacijsko reševanje sporov med tujimi investitorji in vladami držav članic.

V Svetovni banki se države članice v grobem delijo na dve skupini: v prvi so države prejemnice posojil (države v razvoju in države v tranziciji), v drugi pa tiste države, ki posojil ne potrebujejo več in se uvrščajo med države donatorke.209 Poleg tega Svetovna banka zagotavlja tudi sredstva za vlaganja v človeški kapital, infrastrukturne in okoljevarstvene projekte ter pomaga državam pri spodbujanju in zagotavljanju osnovnih pogojev za privabljanje tujih investicij. K slednjemu prispevajo zlasti garancije, ki jih zagotavlja Mednarodna agencija za zavarovanje investicij, s katerimi je dosežen določen vpliv na zmanjševanje političnih tveganj, zato lahko tuji investitorji več investirajo v države v razvoju in države v tranziciji. Slovenija je postala članica Svetovne banke na podlagi Zakona o članstvu Republike Slovenije v Mednarodni banki za obnovo in razvoj, Mednarodni finančni korporaciji, Mednarodnem združenju za razvoj in Mednarodni agenciji za zavarovanje investicij 25. februarja 1993.210

207

Za te države Mednarodno združenje za razvoj zagotavlja brezobrestna posojila z rokom dospelosti od 35 do 40 let ter desetletnim odlogom začetka odplačevanja. 208

Projekti, ki jih pripravljajo gospodarske družbe v Sloveniji, so še vedno upravičeni do financiranja s strani IFC, obenem pa lahko slovenska podjetja na ta način pridobijo tudi dodatna sredstva za sofinanciranje projektov, ki jih izvajajo v državah v razvoju. 209

Države donatorke lahko zaprosijo le za tehnično pomoč. 210

Tudi ob vstopu v Evropsko unijo se je Slovenija zavezala, da bo aktivna udeleženka v procesih za zagotavljanje mednarodne razvojne pomoči, ki jih razvite države izvajajo s pomočjo različnih instrumentov.

http://www.worldbank.org/ida

http://www.ifc.org/

http://www.miga.org/

http://icsid.worldbank.org/ICSID/Index.jsp

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199310&stevilka=435




102

Sočasno s Svetovno banko je bil ustanovljen Mednarodni denarni sklad (IMF – International Monetary Fund), katerega osnovno poslanstvo je ohranjanje stabilnosti svetovnega monetarnega sistema. Čeprav se skozi desetletja delovanja njegovo poslanstvo ni spremenilo, pa so se posodobili instrumenti, s pomočjo katerih skuša sklad uresničiti zastavljeni cilj. Tako se aktivnosti IMF nanašajo zlasti na naslednji področji:

- nadzor: IMF redno v vseh državah članicah izvaja t. i. posvetovanja po IV. členu statuta IMF, v katerih države predstavijo svoje politike,211 ki so pomembne za stabilnost njihovega, kakor tudi svetovnega, gospodarstva;

- finančno pomoč: IMF odobrava posojila tistim državam članicam, ki se znajdejo v finančnih težavah,212 s ciljem podpreti začrtano politiko in omogočiti izvedbo zastavljenih reform.

Republika Slovenija je postala polnopravna članica Mednarodnega denarnega sklada 15. januarja 1993 na podlagi Zakona o članstvu Republike Slovenije v Mednarodnem denarnem skladu (Ur. list RS 2/93, 70/98 in 29/10).

2.2.4.4.3 Druge specializirane mednarodne organizacije (UNCTAD, UN/ECE,

WIPO)213

Konferenca ZN za trgovino in razvoj (UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development) je telo v okviru Združenih narodov, zadolženo za integrirano obravnavo trgovine in razvoja ter drugih povezanih področij investicij, financ, tehnologije, podjetništva in trajnostnega razvoja. Ustanovljena je bila leta 1964 s poslanstvom, da pomaga državam v razvoju pri oblikovanju ustreznih razvojnih politik ter da zagotavlja komplementarnost med njihovimi domačimi politikami in ukrepi na mednarodni ravni za učinkovito integracijo teh držav v svetovno gospodarstvo. UNCTAD214 ima tri ključne funkcije, in sicer:

- služi kot forum za medvladne razprave, izmenjavo mnenj in izkušenj ter – na tej osnovi – oblikovanje političnega soglasja;

- izvaja analitično-raziskovalno dejavnost ter zbira statistične podatke za podporo razpravam strokovnjakov in vladnih predstavnikov v organih organizacije;

- nudi tehnično pomoč, prilagojeno specifičnim potrebam držav v razvoju, še posebej najmanj razvitim državam.

211

V IMF velja načelo, da države članice javno objavijo vse podatke, ki bi utegnili zanimati poslovni svet. Skladno s tem načelom IMF javno objavlja poročila in priporočila, oblikovana po zaključju tovrstnih posvetovanj, ki so jih države dolžne upoštevati pri oblikovanju svojih politik. 212

Poleg številnih finančnih programov, ki omogočajo najetje posojila pri IMF, so v ponudbi posojil IMF tudi poceni posojila revnim državam (t. i. PRGF – Poverty Reduction and Growth Facility). 213

Povzeto po podatkih objavljenih na spletni strani Predstavništva RS v Ženevi (http://zeneva.predstavnistvo.si/index.php?id=2480). 214

Podrobneje glej http://www.unctad.org/.

103

Čeprav imajo kot članice UNCTAD-a vse članice EU pravico samostojno nastopati v medvladnih odborih te organizacije, se je uveljavila praksa skupnega nastopanja, kjer EU zastopa predsedujoča država.

Stalno predstavništvo RS v Ženevi spremlja aktivnosti organizacije vključno z delom njenih odborov, o tem poroča in sodeluje pri oblikovanju skupnih stališč EU.

Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) je ena od petih regionalnih komisij Združenih narodov. Ustanovil jo je Ekonomsko-socialni svet ZN leta 1947 in danes združuje skupno 56 držav: vse evropske države (vključujoč večino republik nekdanje Sovjetske zveze), pa tudi ZDA, Kanado in Izrael. Njeno poslanstvo je pospeševanje trajnostnega razvoja in ekonomskega sodelovanja med državami regije, predvsem prek usklajevanja nacionalnih politik, predpisov in praks.

UN/ECE215 pokriva predvsem področja kot so trgovina, promet, okolje in urejanje prostora, trajnostna energija, ravnanje z gozdovi, podjetniški razvoj in statistika. Temeljne dejavnosti na teh področjih obsegajo:

- analizo razmer in politik ter oblikovanje priporočil/usmeritev za delovanje vlad;

- zagotavljanje statističnih podatkov; - mednarodno izmenjavo informacij, izkušenj in znanj; - oblikovanje mednarodnih dogovorov oz. pravnih instrumentov (konvencij,

protokolov, predpisov, standardov); - nudenje tehnične pomoči pri izvajanju teh instrumentov.

Pod pokroviteljstvom UN/ECE je bilo sprejetih več kot 250 predpisov in standardov ter več kot 30 konvencij in protokolov, večino katerih je podpisala tudi Slovenija.

Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO – World Intelectual Property Organization)216 deluje v okviru OZN kot specializirana agencija. Ustanovljena je bila leta 1967 z namenom zagotavljanja in širitve varstva intelektualne lastnine na podlagi sodelovanja med državami. Trenutno članstvo agencije obsega 184 držav. Pod okriljem WIPO delujejo tudi samostojne unije kot npr. Pariška, Bernska in Madridska unija, čeprav so bile ustanovljene že v 19. stoletju.

WIPO skrbi za izvajanje 23 mednarodnih pogodb s področja intelektualne zaščite med katerimi so najbolj znane:

215

Podrobneje glej http://www.unece.org/. 216

Najvišji organ je Generalna skupščina WIPO. Razen tega zajema WIPO še naslednja delovna telesa, ki se sestajajo na rednih in izrednih zasedanjih: WIPO konferenco, Koordinacijski odbor WIPO ter skupščine in izvršilne odbore posameznih unij. Iz Slovenije na teh zasedanjih sodelujejo eksperti iz Ministrstva za gospodarstvo in Urada RS za varstvo intelektualne lastnine. Naša država usklajuje stališča z drugimi državami članicami EU. Stališča običajno predstavlja predsedujoča država v EU, vendar imamo pravico, da dodatno samostojno predstavimo svoja stališča. Evropska komisija ima samo status opazovalke.

104

- Pariška konvencija o varstvu intelektualne storitve, - Pogodba o patentnem pravu, - Pogodba o pravu blagovnih znamk, - WIPO pogodba o avtorskem pravu, - Washingtonska pogodba o intelektualni lastnini glede integriranih vezij, - Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del, - WIPO pogodba o izvedbah in fonogramih, - Madridski sporazum o preprečevanju lažnih in varljivih označb izvora blaga.

V okviru multilateralne ekonomske diplomacije je potrebno omeniti tudi združevalno (ang. associative) diplomacijo, o kateri govori Barston (1998, 108, 120) v okviru razvoja moderne ekonomske diplomacije. Navaja jo kot metodo multilateralne diplomacije in jo definira kot poskus posamezne države ali skupine držav za razvoj pomembnih povezav na podlagi pogodbe (ang. treaty) in institucionalnega okvira z drugimi državami ali skupino držav, ki presegajo redne aktivnosti. Cilj združevalne diplomacije je koordinacija politik in medsebojna pomoč v okviru skupine. Za tovrstno diplomacijo so značilni štirje elementi: vključuje institucionalno in pogodbeno osnovo, redna srečanja političnih voditeljev in uradnikov, koordinacijo politik do določene mere in shem za promocijo ekonomskih odnosov skupine (npr. GSP, zunanjetrgovinski krediti).217

2.2.5 Instrumenti

Ekonomska diplomacija obsega vrsto instrumentov – od neformalnih dogovorov in pogajanj, sodelovanja in mehkih oblik regulacije trga do oblikovanja obvezujočih pravil ali režimov (Bayne in Woolcock, 2003, 6–8).

Razne oblike sodelovanja (na podlagi zavezujočih ali nezavezujočih pravil in režimov), prepričevanja, vzajemnega dogovora ali posredovanja oz. mediacije uvrščamo med klasične instrumente ekonomske diplomacije.

Udovič (2009a, 36‒40) med instrumente ekonomske diplomacije prišteva pogajanja, ki so najpogostejši instrument, poleg tega pa še protokol, prepričevanje, diplomatsko korespondenco idr. CIRC (2007, 1), organizator izobraževanj za ekonomske diplomate, med instrumente ekonomske diplomacije uvršča:

- pogajanja, - promocijo zunanje trgovine in investicij, - promocijo države in njenega ugleda, - oblikovanje operativnih dokumentov, - analizo javnih in zasebnih komunikacij in - oblikovanje koalicij.218

217

Lahko gre za projekte pomoči ali ekonomsko varnostne cilje. 218

Za dosego gospodarskih interesov se vlade odločajo tudi za nudenje humanitarne in donatorske pomoči.

105

Poleg tega so pomembni tudi zbiranje in analiziranje informacij, obveščanje, vzdrževanje in gradnja odnosov s svojimi javnostmi in koordinacija mednarodnih odnosov z javnostmi, lobiranje in pridobivanje zaupanja tistih, ki lahko vplivajo na posamezno področje.

Osnovno sredstvo ekonomske dilpmacije so pogajanja na bilateralni, regionalni, plurilateralni in multilateralni ravni, zato jih bomo podrobneje predstavili. Obstaja namreč vrsta sporazumov, doseženih s pogajanji, ki bodisi določajo ali priporočajo smernice za liberalizacijo zunanje trgovine, investicij, odpravo trgovinskih ovir, izmenjavo tehnologije, zaščito intelektualne lastnine itd.

Saner (2000, 15) pogajanja definira kot proces, v katerem dve ali več strani iščejo dogovor o tem, čemu bi se morala vsaka stran odpovedati ali kaj pridobiti, izvršiti ali dopustiti. Obstajata dve vrsti pogajanj – distributivna in integrativna. V okviru distributivne vrste pogajanj gre za zahtevanje koristi, kar pomeni, da eden od pogajalcev zmaga in drugi izgubi (Bayne in Woolcock 2003, 76). Pri integrativni vrsti govorimo o ustvarjanju koristi – ko torej obe pogajalski strani nekaj pridobita.219

Avtorja Bayne in Woolcock (2003, 67–73) sta mednarodna pogajanja na področju ekonomske diplomacije razdelila v pet stopenj:

- oblikovanje dnevnega reda, - podelitev pogajalskega mandata, - pogajanja, - sprejetje sporazuma, - izvršitev sporazuma.

Pri pogajanjih je zelo pomembna tudi strategija. Kot navajata avtorja (ibid 76–80), se ekonomski diplomati v mednarodnih pogajanjih najpogosteje držijo štirih tehnik. Prva je, da se pogajanja odvijajo med vodilnimi pogajalci s pristojnih ministrstev, kjer sodelujejo tudi pogajalci drugih ministrstev glede na obravnavano vsebino. Poleg že omenjenih distributivnih in integrativnih pogajanj predstavljajo tretjo taktiko paketni dogovori, ki so v praksi lahko le skupek distributivnih dogovorov, ki pa združeni postanejo integrativni (npr. Pogajanja o razvojni agendi iz Dohe, ki potekajo v okviru WTO220). Ena izmed taktik je tudi izkoriščanje neusklajenosti tujih pogajalcev kot posledice neenotnega mnenja v njihovi državi. Te neusklajenosti običajno izkoristijo nevladni akterji. Sicer pa je več možnosti, da se bodo pogajanja uspešno zaključila, kadar so poštena (Saner 2000, 163).

Prvulovič (2001, 195) govori o ekonomskih razgovorih kot eni izmed najzahtevnejših vrst pogajanj v diplomaciji. Od pogajalca namreč zahtevajo poglobljeno poznavanje vsebine in veščin pogajanj, potrebno pa je tudi pooblastilo vlade za njihovo izvedbo in podpis dogovora. Eden od instrumentov ekonomske diplomacije so tudi sankcije kot oblika pritiska oz. sile, vendar se teh akterji zaradi negativnih posledic načeloma izogibajo.

219

Kljub ustvarjanju koristi za obe strani v pogajanjih pa rezultat ni nujno optimalen. 220

Več v Bayne in Woolcock (2003, 103–118), Urugvajski paket.

106

Ugotavljamo, da je sistem zunanjetrgovinskih odnosov v zadnjem obdobju postal večplasten ter da meje med zunanjimi in nacionalnimi politikami izginjajo. Na primeru pogajanj, ki so najpogosteje uporabljen instrument zunanjetrgovinske politike, lahko potrdimo, da pogajanja (npr. v okviru WTO) potekajo na več ravneh (bilateralni, regionalni in multilateralni), ki so med seboj povezane. Kljub temu da države skozi zgodovinska obdobja glede na gospodarske razmere vodijo različne zunanjetrgovinske politike (protekcionistično oz. liberalno), lahko trdimo, da liberalna zunanjetrgovinska politika povečuje konkurenčnost gospodarstva. Shaeffedin (2003) pri tem poudarja, da je za države ključno, da imajo izdelane zunanjetrgovinske in industrijske politike z jasnimi cilji. Pomemben vidik je tudi poznavanje ter obvladovanje nacionalnih in nadnacionalnih odločitvenih procesov. Ekonomska diplomacija v smislu iskanja trgovinskih priložnosti v mednarodnih odnosih v zadnjih dvajsetih letih pridobiva na pomenu. Saner in Yiu (2003), ki se ukvarjata predvsem z značilnostmi t. i. postmoderne diplomacije, trdita, da je osnovna vloga ekonomske diplomacije predstavljanje države v mednarodnih organizacijah, ki vzpostavljajo pravila na področju zunanje trgovine (npr. WTO). Ekonomska diplomacija sočasno poskuša vplivati na politike in stališča drugih držav. Enotna teorija, ki bi opredeljevala, kako bodo države v določenih okoliščinah izvajale ekonomsko diplomacijo, ne obstaja. Da mora diplomacija podpirati gospodarstvo in sodelovati z njim ‒ še zlasti v obdobju finančne krize, ko je vloga ekonomskih svetovalcev pri preprečevanju porasta protekcionizma ključna ‒ ter da morajo vladni akterji sprejeti ustrezne ukrepe za zavarovanje pridobitev vlad v zadnjih 50 letih, opozarja tudi Udovič (2009a, 119).

3 SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

Evropska unija je ekonomsko in politično partnerstvo 27 držav. Skupna zunanjetrgovinska politika EU je ena od najbolj razvitih in integriranih politik ter predstavlja enega od ključnih stebrov odnosov Unije s tretjimi državami (Archick in Mix 2009, 6).221 Razvijala se je vzporedno z vzpostavitvijo enotnega trga in se danes uspešno postavlja ob bok zunanji in razvojni politiki. Usmerjena je h krepitvi trgovinskih odnosov s tretjimi državami – prek bilateralnih in multilateralnih preferencialnih trgovinskih sporazumov (De Santis in Vicarelli 2006, 2).

Prioriteta zunanjetrgovinske politike EU je multilateralna zunanja trgovina,222 vendar ima integracija s številnimi državami že sklenjene sporazume oz. se pogaja za sklenitev preferencialnih zunanjetrgovinskih sporazumov.223 Študija, ki jo je pripravil Bruegel (2009, 90) pred nastopom nove Evropske komisije novembra l. 2009, ugotavlja, da EU uporablja t. i. MFN klavzulo za devet držav (Avstralijo, Kanado, Hong Kong, Japonsko, Korejo, Novo Zelandijo, Singapur, Tajvan in ZDA) in prek splošnega sistema preferencialov omogoča lažji dostop na trg EU večini držav v razvoju. Ugotavlja tudi, da ima EU preferencialne trgovinske sporazume sklenjene praktično z vsemi evropskimi državami ter s številnimi neevropskimi partnerji (ACP,224 Čile, Mehika, mediteranske države, Južna Afrika, Koreja225). Pogajanja z mnogimi regijami (ASEAN,226 Centralna Amerika, Zalivske države, Mercosour227) in posameznimi državami (Kanada, Indija, Ukrajina, Singapur) še potekajo.228 Kljub naraščajoči vlogi hitro rastočih držav je Evropska unija229 ohranila vodilno mesto v svetovni trgovini,230 saj nanjo odpade skoraj petina globalne trgovine z

221

Delež EU v svetovni trgovini je leta 2008 znašal skoraj 20 %, medtem ko ZDA 15 % in Kitajske 10 % (Bruegel 2009, 88). 222

Kot razlog profesor Evenett (2007, 3) z Univerze v St. Galen navaja, da kljub številnim sklenjenim bilateralnim in regionalnim preferencialnim zunanjetrgovinskim sporazumom tri četrtine uvoza EU ne temeljijo na preferencialnih pogojih. 223

Preferencialni regionalni oz. bilateralni zunanjetrgovinski sporazumi dopolnjujejo multilateralizem (in ga ne morejo nadomeščati), na kar opozarja tudi OECD (2003, 12). 224

ACP so Azija, Karibi, Pacifik. 225

Sporazum je bil podpisan oktobra 2009. 226

Zveza jugovzhodnih azijskih držav (ASEAN) je bila ustanovljena leta 1967 v Bangkoku, ko je pet ustanovnih članic (Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur in Tajska) podpisalo bangkoško deklaracijo. Kasneje so se pridružili še Brunei (1984), Vietnam (1995), Laos in Myanmar (1997) ter Kambodža (1999). 227

Mercosour sestavljajo Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj. 228

V podobne aktivnosti sklepanja preferencialnih sporazumov so vključene tudi ZDA, Japonska, Kitajska in druge države članice WTO. 229

Natančnejši podatki o konkurenčnosti EU in držav članic v obdobju od l. 1995 do l. 2005 so objavljeni v študiji Curran Louise in Soledad Zignago (2009) 'Evolution of EU and its Member States' Competitiveness in International Trade. 230

Kitajska je v zadnjih desetih letih beležila osemodstotno rast (EC 2008b, 12).

108

blagom in skoraj tretjina trgovine s storitvami231 (WTO 2009a, 7). Tržne deleže EU232 in držav, ki niso njene članice, na področju izvoza blaga (glej Sliko 4), storitev (glej Sliko 5) in izhodnih investicij (glej Sliko 6) prikazujemo tudi v grafični obliki. Slika 4: Tržni deleži držav na področju izvoza trgovskega blaga v letu 2008

Vir: EC (2009p) »Trade in Goods, Trade in Services, Foreign Direct Investment«. Slika 5: Tržni deleži držav na področju izvoza storitev v letu 2008

Vir: EC (2009p) »Trade in Goods, Trade in Services, Foreign Direct Investment«.

231

Več o vlogi EU v svetovnem gospodarstvu, v mednarodnih organizacijah, pa tudi o taktikah in strategijah v mednarodnih pogajanjih najdemo v številnih študijah, med drugim Duer in Elsig (2007). 232

Trgovina znotraj EU ni vključena.

109

Slika 6: Tržni deleži držav na področju izhodnih investicij v letu 2007 (1.107,5 mrd EUR)

Vir: EC (2009p) »Trade in Goods, Trade in Services, Foreign Direct Investment«.

Prednost EU so vsekakor proizvodi z večjo dodano vrednostjo, ki jih EU uspe na svetovnih trgih prodati po relativno visokih cenah, pa tudi komplementarnost proizvodnih struktur v različnih državah članicah, kar potrjuje podatek, da trgovina med samimi državami članicami EU dosega 65 % celotne trgovine EU (Frontini 2009, 6). Študija Curran Louise in Soledad Zignago (2009)233 'Evolution of EU and its Member States: Competitiveness in International Trade' podrobneje ugotavlja, da je EU uspešna pri izvozu proizvodov visokih in srednjih234 tehnologij. Manj uspešna v primerjavi s konkurenco pa je EU na področju proizvodnje

233

Študija ugotavlja, da ZDA dosega konkurenčne prednosti na področju storitev (finančne, zavarovalniške storitve), proizvodnje medicinskih pripomočkov, manj konkurenčne pa so na področju kemičnih proizvodov, strojne opreme in avtomobilske industrije. Kitajska dosega konkurenčne prednosti predvsem na področju industrijske proizvodnje, medtem ko pomen storitvenega sektorja (poleg EU in ZDA) raste še v Indiji. Konkurenčna prednost Brazilije so kmetijski proizvodi in proizvodnja hrane. Primarni proizvodi so prav tako konkurenčna prednost Rusije (ibid). 234

Na področju srednjih tehnologij (avtomobilska, kemična industrija ter strojna oprema) je tržni delež EU v svetovnem merilu skoraj 25 %.

110

televizorjev, radiev, računalnikov in tekstila235 (ibid 13–15). Na splošno velja, da je konkurenčna prednost EU proizvodnja blaga, kakor tudi storitve.236

3.1 Pravne podlage in načela

EU je več kot le konfederacija držav, vendar nima značaja federalne države. Je integracija držav, v okviru katere so članice prenesle del svojih nacionalnih pristojnosti na skupne institucije, ki ne predstavljajo zgolj njihovih nacionalnih interesov, temveč tudi interese, skupne vsem državam (Pravo EU 2009, 1).

Formalni začetek procesa evropske integracije je podpis Pogodbe o Evropski skupnosti za premog in jeklo (ang. European Coal and Steel Community) l. 1951,237 kar pomeni, da se njen politični sistem razvija že več kot 50 let. Utemeljen je v ustanovitvenih pogodbah, na podlagi katerih so države članice Unije poverile del svojih suverenih pravic institucijam, ki so skupne in zastopajo ne le nacionalne, temveč tudi kolektivne – skupne interese. Ustanovitvene pogodbe in drugi dogovori s podobnim statusom (npr. pristopne pogodbe novih članic) sestavljajo primarno zakonodajo EU. Pri tem je potrebno izpostaviti, da je primarna zakonodaja, sprejeta v obliki pogodb,238 vedno rezultat neposrednih pogajanj med vladami držav članic in je predmet ratifikacije nacionalnih parlamentov. Pogodbe določajo tudi pravila in postopke odločanja v EU. Vsak predlog za nov evropski zakon mora temeljiti na določenem členu pogodbe, ki se imenuje 'pravna podlaga' predloga. Ta določa, kateri zakonodajni postopek je treba uporabiti. 239

Sekundarna zakonodaja temelji na primarni. Sprejemajo jo institucije EU.240 Uredbe (ang. regulations) so splošno veljavne, v celoti zavezujoče in neposredno uporabne v vseh državah članicah ter zagotavljajo poenotenje pravne ureditve na celotnem ozemlju EU. V sekundarno zakonodajo pa sodijo še:

235

Če pogledamo statistične podatke EK, ugotovimo, da je proizvodni sektor konkurenčna prednost osmih držav EU (to so Luksemburg, Irska, Finska, Nemčija, Italija, Nizozemska, Slovaška, Švedska). Struktura je stabilna v Nemčiji, Italiji in na Irskem, od novih držav članic pa le v Sloveniji, medtem ko v drugih specializacija po sektorjih narašča. Konkurenčna prednost nemškega gospodarstva je proizvodnja vozil, strojev in kemična industrija. V Sloveniji sta poleg avtomobilske industrije pomembni panogi strojegradnja in kemična industrija. 236

Storitveni sektor je konkurenčna prednost desetih držav članic EU: Estonije, Francije, Grčije (transport), Latvije, Litve (transport), Poljske, Portugalske (turizem), Slovenije (predvsem transport), Španije (turizem) in Velike Britanije (finančne in druge storitve). 237

Pogodba je bila podpisana za obdobje 50 let, zato je l. 2002 prenehala veljati (Lestan Seketin 2009, 6). 238

Ustanovitvene pogodbe so: Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (1951), Rimska pogodba: pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo (1957). Osnovne tri pogodbe so bile nato večkrat dopolnjene: Enotni evropski akt (1986), podpisan v Luksemburgu pomeni enotni notranji trg; Pogodba o Evropski uniji – Maastrichtska pogodba (1997), Pogodba iz Nice (2001), Lizbonska pogodba (2009). 239

Trije glavni postopki so: posvetovanje, privolitev, soodločanje (EC 2005, 7). 240

Vsa zakonodaja je rezultat odločitev, ki jih sprejemajo tri glavne institucije: Svet Evropske unije, ki predstavlja države članice; Evropski parlament, ki predstavlja državljane; in Evropska komisija, ki je politično neodvisno telo in zastopa skupne interese Unije (Lestan Seketin 2009, 16).

111

- direktive (ang. directives), ki zavezujejo države članice, na katere so naslovljene, le glede cilja, ki ga je potrebno doseči v določenem času, izbira metode in oblike doseganja tega cilja pa je prepuščena nacionalnim organom;

- odločbe (ang. decisions), ki so zavezujoče v vseh ozirih za države članice, fizične ali pravne osebe, na katere so naslovljene, in ne potrebujejo prevedbe v pravni red;

- priporočila (ang. recommendations) in mnenja (ang. opinions), ki niso zavezujoči akti.

Sodna praksa zajema pomembne sodbe Sodišča Evropske skupnosti in sodišča prve stopnje.

Zakonodajo EU torej sestavljajo tri različne, vendar med sabo povezane zakonodaje, ki skupaj tvorijo t. i. 'acquis communautaire': primarna in sekundarna zakonodaja ter sodna praksa (Lestan Seketin 2004, 31).

Z ratifikacijo ustanovitvenih pogodb oz. s podpisom aktov o pristopu so se države članice zavezale spoštovati pravni red EU. Osnovna razmerja med pravnimi redi držav članic in pravom EU ponazarjajo tri temeljna načela:

- Avtonomnost prava EU pomeni, da so države članice del svoje suverenosti in s tem svojih funkcij prenesle na nadnacionalno raven (odločanje se odvija v okviru institucij EU). Predpisi EU so tako veljavni v vseh državah članicah in zahtevajo prilagoditev vseh nacionalnih predpisov s pravom EU.

- Primarnost prava EU pomeni, da je pravo EU enotno veljavno v vseh državah članicah in ima prednost pred pravom držav članic.

- Neposredna uporabnost prava EU pomeni, da lahko akti institucij EU veljajo neposredno, tj. brez nadaljnjih aktov držav članic, s čimer je zagotovljena večja učinkovitost prava EU (Lestan Seketin 2004, 30–32).

Na podlagi Rimske pogodbe iz l. 1957 je januarja l. 1958 nastala Evropska gospodarska skupnost. To je pomenilo nastanek skupnega trga s prostim pretokom blaga, ljudi, kapitala in storitev (Ahearn 2002, 1).241 Takrat se je pojavila tudi potreba po oblikovanju skupne zunanjetrgovinske politike.242 Pravno podlago za zunanjetrgovinsko politiko EU je predstavljal 113. člen pogodbe. V členu je zapisano osnovno besedilo, ki se je prek spreminjanja EU institucij dopolnjevalo.243 Člen opredeljuje temeljna načela in proces oblikovanja zakonodaje na področju zunanje trgovine (Bobek 2002, 21): »/…/ skupna

241

V literaturi pogosto zasledimo izraz Ustanovitvena pogodba, saj so bile z Rimsko pogodbo ustanovljene tudi institucije in organi ter postopki odločanja, prek katerih države članice skupnosti uresničujejo svoje skupne interese. 242

Carinska unija, ki je pomenila vzpostavitev notranjega trga z odpravo carin med državami članicami in uvedbo enotne carinske tarife pri trgovanju s tretjimi državami, je bila vzpostavljena l. 1968 (Lestan Seketin 2009, 8–9). Dokončno je bil notranji trg s prostim pretokom blaga, oseb, storitev in kapitala, vzpostavljen leta 1986, ko je bil v Luksemburgu podpisan Enotni evropski akt . 243

Amsterdamska pogodba in Pogodba iz Nice.

112

zunanjetrgovinska politika mora temeljiti na enotnih pravilih, zlasti glede sprememb tarifnih stopenj, podpisu zunanjetrgovinskih sporazumov, doseganju uniformiranih ukrepov liberalizacije, izvoznih politik in ukrepov za zaščito trgovine (dumping, subvencije).«244

Maastichtska pogodba245 iz l. 1991 besedila člena, ki se nanaša na zunanjetrgovinsko politiko, kljub manjšim popravkom besedila, v vsebinskem smislu ni spremenila (ibid).

S ciljem, da bi EU ohranila vodilno vlogo na področju zunanje trgovine, je Amsterdamska pogodba iz l. 1997 spremenila pristojnosti Odbora 113 (člen 133) s ciljem razširitve obsega zunanjetrgovinske politike še na področje storitev in intelektualne lastnine.246 To ji je uspelo s pogojem, da se odločitve v Svetu sprejemajo soglasno.

Pogodba iz Nice iz l. 2000, ki je stopila v veljavo l. 2003, je uvedla spremembo glede sprejemanja odločitev na področju mednarodnih sporazumov, in sicer da se sporazumi za blago in storitve ter trgovinske vidike intelektualne lastnine sprejemajo s kvalificirano večino razen v primeru, ko ima sporazum klavzulo, kjer se zahteva soglasnost na osnovi internih pravil unije ali pa se sporazum nanaša na področje, kjer še ni bilo prakse glede odgovornosti. Na podlagi Pogodbe iz Nice je cilj zunanjetrgovinske politike EU med drugim zmanjšanje omejitev v zunanji trgovini in zmanjševanje carinskih ovir. Za dosego teh ciljev si EU prizadeva tako na multilateralnem kot bilateralnem nivoju. Na multilateralnem nivoju poudarja pomen uspešnega zaključka DDA pogajanj kot najboljšega načina za boj proti protekcionizmu v trenutnih gospodarskih razmerah (WTO 2009a, 7). Na bilateralni ravni pa se EU pogaja za preferencialne trgovinske sporazume (PCA – preferencial cooperation agreements) s številnimi partnerji kot del širše politike promocije multilaterizma (Ahearn 2002, 8).

Lizbonska pogodba, znana tudi pod imenom Reformna pogodba, je bila na Portugalskem podpisana decembra 2007. V veljavo je stopila po ratifikaciji v vseh državah članicah EU decembra 2009. Predstavlja pomemben napredek v funkcioniranju oz. delovanju EU, saj naj bi krepila demokratičnost ter povečala učinkovitost in transparentnost delovanja EU.

Bistvene novosti Lizbonske pogodbe247 glede na ustanovitvene pogodbe so:

- Evropska unija je enotna pravna oseba;

244

Člen 113. daje EU izključno kompetenco za zunanjetrgovinsko politiko. To v praksi pomeni, da so države članice delegirale pravico za sklepanje sporazumov o zunanji trgovini EU, ki deluje v njihovem imenu kot agent. Ta vloga je zaupana Evropski komisiji (Pollack v Meunier 1999, 480; Nicolaidis v Meunier 1999, 480). 245

Z Maastrichtsko pogodbo je ustanovljena EU, kot jo poznamo danes, tj. kot gospodarsko in politično združenje. EU ponazarja temelj s tremi stebri. ZTP je v II. stebru – skupna zunanja in varnostna politika, ki pomeni meddržavno sodelovanje, usklajevanje skupnih stališč in dejavnosti v Svetu EU ter zastopanje Unije navzven (več v Lestan Seketin 2009, 10). 246

Storitveni sektor v EU namreč pridobiva na pomenu. 247

Povzeto po SVREZ (http://www.svrez.gov.si/si/aktualne_teme/lizbonska_pogodba/).

113

- odprava tristebrne sestave, pri čemer je ohranjena skupna zunanja in varnostna politika;

- mandat predsednika Evropskega sveta traja dve leti in pol; - visoki predstavnik Unije za skupno zunanjo in varnostno politiko; - možnost izstopa države članice iz EU; - preložitev glasovanja z dvojno večino v Svetu na leto 2014 (prehodno

obdobje do leta 2017); - nekatere varovalke glede pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah

za Veliko Britanijo in deloma Irsko; - sklicevanje na Listino o temeljnih pravicah, ki bo objavljena v Uradnem

listu EU; - novo sklicevanje na solidarnost med članicami glede energije in boja proti

podnebnim spremembam; - večja vloga nacionalnih parlamentov v evropskem zakonodajnem procesu; - v merilih in postopkih za pristop novih držav članic je predvideno

sklicevanje na vrednote EU in navedba meril za pristop, o katerih se dogovori Evropski svet;

- mehanizem 'Ioannina', ki ob izpolnitvi nekaterih pogojev omogoča odložitev sprejemanja zakonodajnega akta, če je le-ta sporen za nekatere države članice, ki ne predstavljajo manjšine, ki lahko prepreči sprejetje;

- sprememba sestave Evropskega parlamenta, v katerem se z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe poveča število poslancev na 750;

- povečanje števila generalnih pravobranilcev za tri, pri čemer bo mesto stalnega generalnega pravobranilca dobila Poljska in bo tako na Sodišču ES enajst generalnih pravobranilcev, od katerih jih bo šest stalnih;

- EU dobiva ingerenco na področju tujih neposrednih investicij, saj so le-te po 207. členu Pogodbe o delovanju EU opredeljene kot del skupne trgovinske politike Evropske unije.248

Dokument torej vsebuje nekatere pomembne institucionalne novosti na področju zunanjih odnosov. Ena od teh je nov visoki predstavnik za zunanje odnose in varnost, ki naj bi mu pomagala posebna Služba za zunanje zadeve (ang. External Action Service). Pogodba uvaja tudi eno pravno osebo (ang. Single Legal Personality), ki bo EU omogočila, da deluje kot ena entiteta. Na področju zunanjetrgovinske politike povečuje kompetence Skupnosti (na področju investicij in storitev) in pristojnosti Evropskega parlamenta.

Področje skupne zunanjetrgovinske politike v Lizbonski pogodbi opredeljuje člen 207, ki nadomešča člen 133249 in se glasi:

Skupna trgovinska politika temelji na enotnih načelih, zlasti glede sprememb carinskih stopenj, sklenitve sporazumov o carinskih tarifah in trgovini, ki se nanašajo na trgovino z blagom in storitvami ter gospodarskih vidikov intelektualne

248 V postopku sprejemanja (Svet in Evropski parlament) je predlog uredbe, ki ureja usodo veljavnih bilateralnih investicijskih sporazumov (BIT – bilateral investment agreement) s tretjimi državami. Po predlogu bi BIT držav članic s tretjimi državami ostali v veljavi do sklenitve investicijskih sporazumov EU s posameznimi tretjimi državami. 249

133. člen (EU 2005, 121–123).

114

lastnine, tujih neposrednih naložbah, doseganja enotnosti pri ukrepih liberalizacije, izvozne politike in ukrepov trgovinske zaščite, na primer pri dumpingu ali subvencijah. Skupna trgovinska politika se izvaja v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije. Spremeni se način sprejemanja ukrepov, s katerim se bo opredelil okvir za izvajanje skupne zunanjetrgovinske politike – ukrepi se bodo sprejemali v rednem zakonodajnem postopku, torej s soodločanjem.

Komisija še naprej vodi pogajanja ob posvetovanju s posebnim odborom (Odbor za trgovinsko politiko). O napredku pri pogajanjih redno poroča posebnemu odboru in Evropskemu parlamentu. O pogajanjih in sklenitvi sporazumov Svet odloča s kvalificirano večino. Kadar sporazum na področju trgovine s storitvami in gospodarskih vidikov intelektualne lastnine ter tujih neposrednih naložb vsebuje določbe, pri katerih je za sprejetje notranjih pravil potrebno soglasje, Svet o pogajanjih in sklenitvi tega sporazuma odloča s soglasjem. Soglasno Svet odloča tudi o sporazumih s področja trgovine s kulturnimi in avdiovizualnimi storitvami ter trgovine s socialnimi, izobraževalnimi in zdravstvenimi storitvami. Člen 188n določa način pogajanj o mednarodnih sporazumih s področja prometa.

Ključne spremembe,250 ki jih Lizbonska pogodba vnaša na področje skupne zunanjetrgovinske politike, so tri:

- Vsi aspekti zunanjetrgovinske politike (blago, storitve, intelektualna lastnina in investicije) postanejo del izključne pristojnosti EU, kar izključuje ratifikacijske procese v nacionalnih parlamentih.

- Večja je vloga EP, saj se zahteva soglasje EP za zunanjetrgovinske sporazume.251

- Svet o vseh zadevah zunanjetrgovinske politike odloča s kvalificirano večino z izjemo pretoka ljudi in komercialnih vidikov intelektualne lastnine, če bodo sporazumi vključevali določila, kjer se zahteva soglasje; in sporazumov, ki se nanašajo na trgovino s kulturnimi in avdiovizualnimi storitvami, če gre za tveganje prejudiciranja kulturne in jezikovne raznovrstnosti Unije.

3.2 Aktualni in načrtovani ukrepi skupne zunanjetrgovinske politike EU

Ker je EU največji akter v svetovni zunanji trgovini, je zunanjetrgovinska politika, ki se zavzema za odprt, uravnovešen in dobro delujoč zunanjetrgovinski režim ter podpira trajnostni razvoj, eden od ključnih instrumentov EU za doseganje prosperitete.

250

Podrobneje spremembe na področju skupne zunanjetrgovinske politike EU pred uveljavitvijo Pogodbe iz Nice, po njeni uveljavitvi, kakor tudi ob začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe opisuje Markus Krajewski (2003, 1–4) s Pravne fakultete v Potsdamu, pa tudi EC (2010). 251

Soglasje EP bo potrebno tudi pri zakonodaji, ki se nanaša na shemo splošnih preferencialov, antidumping in kvote (EFTA 2009, 1).

115

Na področju menjave blaga so glavni partnerji EU na strani uvoza: Kitajska (16 %), ZDA (12 %), Rusija (11 %), Norveška (6 %), Japonska (5 %) in Švica (5 %) (glej Sliko 7). Na izvozni strani pa ZDA (19 %), Rusija (8 %), (Švica 8 %), Kitajska (6 %) in Turčija (4 %). Tudi delež EU v mednarodni menjavi blaga je znašal 17 %, storitev pa 27 % (glej Sliko 8) (EC 2008i, 4–6).

Slika 7: Glavni partnerji EU na strani uvoza (2008)

Vir: EC (2009j) »The European Union Trade Policy«.

Slika 8: Glavni partnerji EU na strani izvoza (2008)

Vir: EC (2009j) »The European Union Trade Policy«.

116

Prioriteta zunanjetrgovinske politike EU je multilateralizem, druge politike pa so z njo kompatibilne oz. so ji komplementarne.252

Aktivnosti na področju zunanjetrgovinske politike Evropske unije so bile v preteklih letih prioritetno vezane na multilateralna pogajanja v okviru Razvojne agende iz Dohe, kjer je imela EU vodilno vlogo. Poleg tega pa so bili ključni razvoj in dosežki vezani še na implementacijo strategije Globalna Evropa,253 kjer je med drugim glavni poudarek na prenovljeni strategiji dostopa na trg, novi generaciji regionalnih sporazumov o prosti trgovini, odnosih s ključnimi zunanjetrgovinskimi partnericami, iniciativi na področju pravic intelektualne lastnine, na področju trgovine in razvoja, napredku v okviru pogajanj o ekonomskih partnerskih sporazumih, sprejetju nove sheme o splošnih preferencialih za obdobje 2009–2011, oblikovanju strategije Pomoč za trgovino 'Aid for Trade', oblikovanju napredne politike v povezavi z energetiko in klimatskimi spremembami ipd.254

Komunikacija Globalna Evropa:255 konkurenčna v svetu, ki jo je Evropska komisija sprejela oktobra 2006 predstavlja pomemben korak naprej na področju evropske zunanjetrgovinske politike, saj poudarja, da lahko zunanjetrgovinska politika ključno prispeva k zaposlitvam in rasti pod pogojem, da na področju zunanje trgovine gospodarstvo ostaja odprto in konkurenčno (EC 2006a, 3). Pomen zunanje trgovine za Evropsko unijo je izpostavljen tudi v Strategiji Evropske unije do 2020, saj je ena ključnih komponent strategije komunikacija Trgovina, rast in svetovne zadeve (ang. Trade, Growth and World Affairs), v kateri se poudarja pomen zunanje trgovine za rast EU ter njen vpliv na inovativnost in učinkovitost evropskega gospodarstva, še zlasti v luči globalne krize in v povezavi z drugimi politikami (EC 2010c, 2–18). V prihodnjem obdobju bo po podatkih EK ključna prioriteta zunanjetrgovinske politike EU zagotovitev boljšega dostopa na trge največjih in hitro rastočih gospodarstev. Še naprej bo poudarek na uspešnem zaključku DDA pogajanj ter nadaljevanju pogajanj o bilateralnih zunanjetrgovinskih sporazumih (predvsem z Indijo, Kanado, Ukrajino, Mercosurjem in Singapurjem) in nadgradnji odnosov s ključnimi zunanjetrgovinskimi partnerji EU, kot so ZDA, Kitajska, Rusija, Japonska, Indija in Brazilija. Strateški cilj je tudi uravnoteženost med notranjo in zunanjo politiko ter prenos internih pravil navzven.

252

Velik poudarek zunanjetrgovinske politike EU je odprtost trgov EU za države v razvoju in razvojna komponenta. 253

Več o dosežkih strategije Globalna Evropa v obdobju od 2006–2010 v dokumentu EC (2010b, 1–25). 254

Podrobneje o ukrepih v CEU – Draft 18-month programme of the Council (2008a, 80–89). 255

Komunikacija predstavlja konkretne iniciative na praktično vseh področjih zunanjetrgovinske politike. EU ostaja zavezana multilaterizmu (WTO), vključno z aktivnim sodelovanjem pri DDA pogajanjih. Pogajanja o prosti trgovini potekajo z Južno Korejo, državami ASEAN in Indijo. Prenovljena je bila strategija dostopa na trg, vzpostavljen transatlantski dialog z ZDA, pogajanja potekajo s Kitajsko (vzpostavljen High Level Trade Mechanism dialog (dialog o trgovinskem mehanizmu na visoki ravni) (EC 2006a, 14–22).

117

3.2.1 Multilateralna zunanja trgovina

Multilateralna zunanjetrgovinska pogajanja potekajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije, ki je bila ustanovljena l. 1995 kot pravna naslednica Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini, podpisanega l. 1948 s strani 23 držav. WTO ima 153 držav članic, ki predstavljajo več kot 95 % globalne trgovine.256 Pravila WTO vključujejo dva osnovna principa. Prvi je t. i. nediskriminacija, ki se običajno izraža kot obravnava MFN, kar pomeni, da za vsako državo članico WTO veljajo enaka pravila obravnave. Seveda obstaja nekaj izjem, ki pa so posebej opredeljene. Npr. če je oblikovana prostocarinska unija med določenimi članicami WTO, le-tega načela ni potrebno razširiti na vse članice WTO. Drugi princip je t. i. nacionalna obravnava, ki izraža idejo, da ne sme biti razlik med razmerami pravil trgovanja za domača ali tuja podjetja (Love 2009, 85). Multilateralna zunanja trgovina je osrednja zunanjetrgovinska usmeritev EU od l. 1999 dalje.257 Po prepričanju Unije je sistem globalnih pravil najboljši način za odprto in pravično zunanjo trgovino. Zavezanost Svetovni trgovinski organizaciji se kaže v vključenosti EU v številne organe le-te 258 in v aktivni vlogi EU pri pogajanjih v okviru Razvojne agende iz Dohe. EU ves čas poudarja pomen uspešnega zaključka pogajanj DDA tudi v času globalne gospodarske krize, saj bi propad pogajanj omajal kredibilnost multilateralnega trgovinskega sistema. Multilateralna pravila namreč zagotavljajo stabilnost in zaupanje ter omejujejo protekcionizem (EC 2009f). O pomenu uspešnega zaključka pogajanj je na 150. sestanku Odbora za trgovino v okviru OECD, ki je potekal l. 2008 v Parizu, spregovoril tudi namestnik generalnega direktorja WTO Alejandro Jara,259 ki je poleg tega opozoril še na širše vidike multilateralnih pogajanj v povezavi s klimatskimi spremembami, trajnostnim razvojem, z rastjo cen hrane ipd. Predlagal je tudi proučitev sistema sprejemanja odločitev v WTO ‒ npr. možnost plurilateralnih pogajanj – z namenom, da se v okviru organizacije lažje doseže dogovor. Sedaj se odločitve namreč sprejemajo na podlagi konsenza.260

256

V obdobju globalne gospodarske krize potekajo razprave o večji vlogi WTO zlasti zaradi uvajanja protekcionističnih ukrepov v številnih državah. Več v Evenett (2009, 1–19). 257

Elsig (2007, 6) ugotavlja, da se od l. 2005 v okviru EU več pozornosti posveča tudi bilateralnim pogajanjem, zlasti v Aziji. 258

EU igra vodilno vlogo v WTO (Archick in Mix 2009, 6). 259

Več o bodoči vlogi WTO na spletni strani organizacije 'Six decades of multilateral trade cooperation: the way forward' (šest desetletij multilateralne zunanje trgovine: kako naprej). 260

O vplivih držav na odločitve WTO, zlasti ZDA in EU, opozarja Sutherland (2005) v 'The WTO: A »Fragile« Body under attack by Protectionist Policies in the U.S. and EU'.

118

Slika 9: Proces odločanja v okviru WTO

Vir: spletna stran WTO (2009).

V okviru procesa odločanja v WTO (glej Sliko 9) je potrebno izpostaviti, da mora WTO vsaki dve leti organizirati ministrsko konferenco, na kateri sodelujejo predstavniki držav članic. Skupščina (ang. General Council) je organ upravljanja, ki se sestaja po potrebi. Člani so ambasadorji držav članic, ki se v praksi sestajajo šest- do osemkrat letno.

119

Paralelno z Generalno skupščino je bil oblikovan Odbor za trgovinska pogajanja (TNC – Trade Negotiations Committee) – kot organ odločanja, kadar se odvija pogajalski proces. Trenutni TNC je bil oblikovan na konferenci v Dohi 2001, ko so se pričela pogajanja t. i. Razvojne agende iz Dohe. Naloga tega odbora je nadzor nad pogajalskim mandatom, ki je bil dogovorjen med generalnim direktorjem WTO kot predsedujočim pogajanjem in ministri držav članic. Predsedujoči odboru TNC poroča Skupščini.261

Cilj multilateralnih pogajanj (t. i. Razvojne agende iz Dohe), ki potekajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije (z več prekinitvami262) že od leta 2001, je nadaljnja liberalizacija zunanje trgovine ter usmerjenost na potrebe držav v razvoju in pospešitev njihove integracije v svetovno trgovino.263 Ključni del pogajanj poteka v okviru delovne skupine (DS) za kmetijstvo (AGRI – ang. agriculture)264 in delovne skupine za nekmetijske proizvode (NAMA – Non-Agricultural Market Access.265 Pogajanja vključujejo tudi storitve, pravila, olajševanje trgovine in geografske označbe ter varovanje okolja.266

Julija 2008 (pred ministrsko konferenco WTO v Ženevi) sta Will Martin in Aaditya Mattoo (2008, 1–14) v oceni pogajalskih dokumentov DDA pogajanj kot ključne dosežke morebitnega zaključka pogajanj267 strnila v tri pomembna področja:

- večjo varnost glede tržnega dostopa za blago in storitve ter - boljši dostop za kmetijske izdelke in mobilizacijo virov, ki se ukvarjajo s

težavami na področju trgovine najmanj razvitih držav. Dostop 'duty free

261

Podrobni podatki o vlogah posameznih odborov so objavljeni na spletni strani WTO. 262

Na 5. WTO ministrski konferenci, ki je potekala septembra 2003 v Kankunu v Mehiki, sporazum ni bil sprejet. Julija 2004 je bil v Ženevi sprejet okvir pogajanj o kmetijstvu, nekmetijskih proizvodih in storitvah. Sledila je ministrska konferenca v Hong Kongu l. 2006, kjer je ministrska deklaracija odražala določen napredek na področju kmetijstva, tarif industrijskih izdelkov, brezcarinski dostop brez količinskih omejitev 'duty free quota free' za izdelke najmanj razvitih držav, postavljen je bil rok za dokončanje pogajanj – konec l. 2006. Pomembna je tudi iniciativa Pomoč za trgovino. Julija 2006 je v Ženevi potekal sestanek visokih uradnikov, vendar dogovor ni bil dosežen in pogajanja so bila prekinjena. Po propadu pogajanj so skupin G-20 in regijo Cairns postavile osnovo za nadaljevanje pogajanj. GD WTO Lamy je januarja 2007 ponovno oznanil nadaljevanje pogajanj. Sledili so bilateralni sestanki G-4 (ZDA, EU, Brazilija, Indija). Aprila 2007 se je skupina G-6 (G4 ter Avstralija in Japonska) strinjala, da se pogajanja zaključijo do konca leta 2007, a so bila junija istega leta na srečanju G-4 v Potsdamu ponovno prekinjena. Ne glede na to pa sta predsedujoča pogajanjem za kmetijstvo in nekmetijske izdelke julija predstavila četrto revidirano verzijo besedil za omenjeni pogajalski področji (več v Fergusson 2009, 1–6). Osnovni rok za zaključek pogajanj je bil januar 2005. 263

Pomembno vlogo pri DDA pogajanjih imajo tudi države BRIICS (Evenett, 2008, 3). 264

Glavni stebri pogajanj na področju kmetijstva so: domača podpora v kmetijstvu, izvozna konkurenčnost in kmetijski tržni dostop. 265

Pri NAMA je ključno horizontalno znižanje carin prek uporabe formule, obravnavajo se tudi sektorski sporazumi. 266

V okviru odbora za trgovino in okolje EU promovira liberalizacijo trgovine z okoljskim blagom in storitvami ter išče povezave z WTO in multilateralnimi okoljskimi sporazumi (MEA – Multilateral Environmental Agreements). 267

O ekonomskih vplivih uspešnega zaključka DDA pogajanj glej še Decreaux in Fontagne (2009) 'Impact of potential Outcome of DDA'.

120

quota free' pomeni pomemben doprinos za najmanj razvite države, ki bodo imele bistveno boljši dostop na razvite trge.

- Opozorila sta tudi na pomemben element pomoči za trgovino.268 Politično podporo za dokončanje DDA pogajanj in za sprejem pogajalskih modalitet na področju kmetijstva in NAMA izražajo tudi voditelji držav skupine G- 20.269

Zadnja pogajalska WTO ministrska konferenca je potekala v Ženevi julija 2008.270 Čeprav se pogajanja takrat niso uspešno zaključila, je bil narejen napredek na številnih področjih.271 Razlog za zastoj pogajanj je bila nezmožnost dogovora med ZDA in Indijo272 glede zaščite kmetijskega sektorja (OECD 2009, 79–81). Z vidika zunanjetrgovinske politike EU je zaključek in implementacija DDA prioritetna zadeva. Pri tem se mora upoštevati načelo enotnega paketa pogajanj (ang. single undertaking) oz. vključenosti in uravnoteženosti vseh pogajalskih področij. V okviru pogajanj za dostop na trg za nekmetijske proizvode (NAMA – Non-Agricultural Market Access)273 se EU zavzema za liberalizacijo zlasti tistih panog, kjer prevladujejo visoke tarifne in netarifne ovire. Ambiciozni cilji so koristni tudi za trgovino jug – jug, saj kar 70 % carin v tem sektorju ene države plačujejo drugim. V iniciativi se predvideva prispevek glede na zmožnosti. Tako naj bi največji prispevek dala razvita gospodarstva, pomembnega pa tudi t. i. hitro rastoča gospodarstva. Ostale države v razvoju bi imele koristi iz naslova fleksibilnosti glede odziva na njihove specifične potrebe274 (EC 2009a, 8).

EU se zavzema tudi za postopno liberalizacijo trgovine s storitvami, saj daje pomemben prispevek dolgoročnemu razvoju. Cilj v pogajanjih je konsolidacija obstoječe liberalizacije in nov tržni dostop. Liberalizacija storitev je pomembna z vidika uravnoteženosti z drugima dvema področjema, ki predstavljata ključni področji pogajanj (NAMA in kmetijstvo).275 EU nadaljuje z reformo kmetijstva, kar ji omogoča, da tudi v okviru kmetijskega dela pogajanj WTO DDA daje pomemben prispevek. Ob pogoju uravnoteženega izida pogajanj je namreč pripravljena bistveno zmanjšati tarife (do 60 %), zlasti

268

Aid for Trade (pomoč za trgovino) je ključni instrument EU pomoči za trgovino. Na ministrski konferenci WTO v Hong Kongu l. 2005 se je EU zavezala, da bo zagotovila v ta namen 2 mrd EUR (1 mrd EK in 1 mrd DČ).

268

269 Zavezo za uspešen zaključek pogajanj so sprejeli 15. novebra 2008 na zasedanju v

Washingtonu ter jo ponovili na zasedanju aprila 2009 v Londonu in septembra 2009 v Pittsburgu. 270

Medtem ko je redna Ministrsta konferenca WTO potekala decembra 2009 v Ženevi. 271

Natančnejši podatki o DDA pogajanjih, vključno s pogajalskimi besedili z julijske ministrske konference in procesom pogajanj, so objavljeni na spletni strani WTO. 272

Indija je vztrajala, da je porast uvoza, ki je potreben za sprožitev posebne zaščitne klavzule (SSM – special safety clause), precej nižji kot 40 %, kar so po drugi strani zahtevale ZDA. 273

Trgovina z neindustrijskimi proizvodi predstavlja več kot 75 % svetovne trgovine in je zato največji sektor, kjer trenutno potekajo pogajanja v okviru WTO (Deckwirth 2005, 21). 274

Za EU je pomembna odprava izvoznih davkov, odprava netarifnih ovir zlasti za električne in elektronske izdelke, tekstil, oblačila in obutev. 275

Julija 2008 je bila na pobudo EU za področje storitev organizirana 'signalna konferenca'.

121

najvišje, ter zmanjšati podpore za 80 % in eliminirati izvozna nadomestila do konca l. 2013 skupaj z vzporedno eliminacijo ostalih oblik izvoznih podpor. Kmetijstvo bi zaščitila s posebnim registrom za geografske označbe in razširitvijo zaščite za geografske označbe vin in žganih pijač v okviru TRIPS sporazuma (EC 2009f). Kmetijski del pogajanj (AGRI) vključuje tri stebre: ukrepe za tržni dostop (tarife), domače podpore in izvozna nadomestila. Gospodarstva kot npr. Avstralija, Brazilija, Tajska in ZDA bi bile sicer glavne koristnice podpisa sporazuma, vendar bi tudi potrošniki OECD imeli koristi (OECD 2009, 89). Pomembna elementa sta še NAMA in storitve. Cilj je znižati tarifne in netarifne ovire. Razpravlja se o kmetijstvu, ki je pomembna panoga predvsem za države v razvoju. Ključno za dogovor je doseganje ravnotežja med pogajalskimi področji, ki bo uresničilo tako interese držav v razvoju (liberalizacija na področju kmetijstva) kot tudi interese razvitih držav, ki so v kmetijstvu protekcionistične (EU, ZDA), želijo pa si predvsem tržnega dostopa na trge nekmetijskih proizvodov in storitev hitro rastočih gospodarstev.276 Zaradi horizontalne vsebine in števila vključenih akterjev, ki so se pogajali na različnih ravneh, bomo v nadaljevanju predstavili proces pogajanj na Ministrski konferenci277 julija 2008 v Ženevi278 – na različnih ravneh v okviru WTO, in ločeno proces koordinacije EU držav (glej Sliko 10).

276

Na razvojno komponento pogajanj na svoji spletni strani opozarja tudi Mednarodni trgovinski center (ITC – International Trade Center), ki je skupna agencija WTO in Združenih narodov. 277

Pred ministrsko konferenco WTO v Ženevi so bili v okviru EU že marca na Zasedanju Sveta za splošne zadeve in ekonomske odnose (GAERC – General Affairs and External Realations Council) sprejeti sklepi, s katerimi je Svet potrdil pomen vseobsegajočega, ambicioznega in uravnoteženega rezultata na vseh področjih DDA pogajanj: kmetijstvu in NAMA ter tudi storitvah, pravilih, olajševanju trgovine in geografskih označbah. Svet je potrdil zavezanost rezultatu, ki bi zadovoljil tako ključne cilje EU kot potrebe in interese držav v razvoju (predvsem LDCs – Least Developed Countries). Na Svetu v mesecu maju so države članice EU vsebinski rezultat pogajanj postavile pred časovno komponento. 278

Povzeto po dokumentaciji WTO in na osnovi lastnih izkušenj vodje slovenske delegacije v Ženevi.

122

Slika 10: Proces pogajanj na Ministrski konferenci WTO v Ženevi (julij 2008)

Vir: spletna stran WTO.

Proces ministrske konference, ki naj bi predvidoma trajala štiri dni, je bil enak kot v preteklih obdobjih. Ker WTO deluje na osnovi konsenza med državami članicami, je potrebna tako fleksibilnost glede vsebin kakor tudi metod pogajanj. Multilateralni trgovinski sistem temelji na načelih nediskriminacije, transparentnosti in konsenza, kar pomeni, da mora biti vsem članicam omogočeno sodelovanje in upoštevanost občutljivih področij. Na področju DDA pogajanj je nerealno pričakovati, da bo soglasje doseženo, če bodo za pogajalsko mizo sedele vse članice WTO. S ciljem doseči konsenz se tako pogajanja odvijajo v t. i. koncentričnih krogih, kjer manjša skupina držav, ki predstavlja različne poglede širšega članstva, poskuša izgladiti razlike, preden se zaključki predstavijo večji skupini držav. V končni fazi je dokument predložen v potrditev vsem državam članicam WTO. Virtualno članice Svetovne trgovinske organizacije pripadajo določenim skupinam – na osnovi geografskih povezav ali skupnih stališč oz. obeh kriterijev. Vsaka skupina ima koordinatorja, ki predstavlja njena stališča na sestankih koordinatorjev in kasneje poroča o zaključkih sestankov.279 Koordinatorji vseh glavnih skupin sodelujejo na posvetovanjih ključnih manjših skupin, vključno z 'zeleno sobo',280 kjer je predstavljen cel spekter vidikov in interesov držav članic. V Deklaraciji ministrske konference WTO v Dohi je bila generalnemu direktorju WTO dodeljena vloga predsedovanja/vodenja Odbora za trgovinska pogajanja.

279

O stališčih EU poroča Evropska komisija. 280

Zelena soba izvira iz angleškega gledališča in se nanaša na prostor, kjer so nastopajoči čakali, ko niso bili na odru. Sestanki v okviru zelene sobe so neformalne narave, zato je v okviru sestankov omogočeno razpravljanje o novih pristopih pri reševanju težkih vprašanj. Ministrski sestanki v okviru zelene sobe obravnavajo najbolj občutljiva politična vprašanja, vključno z znižanjem tarif in podpor oz. fleksibilnostjo glede znižanj.

123

TNC je osrednje telo, odgovorno za pregled nad devetimi pogajalskimi skupinami, ki so del DDA pogajanj. Generalni direktor (GD) Lamy je tako vodil pripravljalni proces prek TNC, neformalnimi sestanki z vodji delegacij in s posvetovanji v manjših skupinah, vključno z 'zeleno sobo'.281 Med julijskimi pogajanji je vodil zasedanja TNC in zasedanja v okviru 'zelene sobe'.282 Skušalo se je doseči soglasje na področju kmetijskega dela pogajanj, trgovine z nekmetijskimi proizvodi, razpravljalo pa se je tudi o najboljšem načinu glede napredka pogajanj o storitvah, pravilih in intelektualni lastnini. Tak sistem organizacije pogajanj pomeni, da so v pogajanja vključena vsa stališča, države in regije. Ko se doseže soglasje v okviru 'zelene sobe', koordinatorji poročajo svojim skupinam. Le-te pa izražajo stališča do predlogov. Koordinatorja lahko prosijo za dodatna pojasnila v okviru 'zelene sobe'. V posameznih primerih imajo določene zadržke do posameznih vprašanj manjše skupine držav. V tem primeru lahko GD WTO oz. predsedujoči pogajalskim skupinam z njimi organizirajo sestanke, na katerih se posvetujejo o odprtih vprašanjih. Odbor za trgovinska pogajanja vključuje predstavnike vseh držav članic WTO. Predseduje mu GD WTO in ima pregled nad celotnimi DDA pogajanji. Predsedujoči odboru o njegovem delovanju poroča Skupščini. Pred uradnim zasedanjem Odbora za trgovinska vprašanja običajno potekajo neformalni sestanki, znani kot sestanki vodij delegacij, kjer se v manjših skupinah prediskutira vsebina pogajanj. Običajno pred temi sestanki potekajo številna posvetovanja manjših skupin oz. na bilateralni ravni, kjer se izmenjajo mnenja in stališča pred sestankom v okviru 'zelene sobe'. TNC koordinira delo devetih delovnih skupin (glej Sliko 9). Predsedujoči tem delovnim skupinam poročajo GD WTO Lamyju. V treh primerih – NAMA, pravila in olajševanje trgovine,283 so bile oblikovane nove skupine. V petih primerih ‒ kmetijstvo, storitve, trgovina in razvoj, trgovinski vidiki intelektualne lastnine, trgovina in okolje – pogajanja potekajo v okviru obstoječih odborov v obliki posebnih sestankov, ki so namenjeni izključno DDA pogajanjem in imajo posebne predsedujoče (niso tisti, ki običajno vodijo sestanke odborov oz. svetov v povezavi z rednim delom WTO). Pogajanja v povezavi s trgovinskimi spori potekajo posebej in tehnično niso del DDA pogajanj.284

281

'Zelena soba' se nanaša na proces, v katerem vodje delegacij poskušajo neformalno doseči dogovor pod vodstvom GD WTO. 282

Približno 40 ministrov oz. ambasadorjev ali višjih uradnikov, ki se srečajo v okviru 'zelene sobe', vključuje tudi koordinatorje vseh večjih skupin v WTO. 283

Olajševanje trgovine ima cilj izboljšati učinkovitost zunanje trgovine na podlagi harmonizacije in uskladitve carinskih postopkov. Razpravlja se tudi o tehnični pomoči in gradnji kapacitet za trgovanje, ki jih države v razvoju potrebujejo za implementacijo sporazuma. Fergusson (2008, 17) v poročilu Kongresu ZDA navaja, da se ZDA in EU zavzemata za konkreten sistem pravil z ustrezno odgovornostjo, medtem ko bi nekatere države v razvoju želele opcijske smernice s fleksibilno politiko. 284

Povzeto po WTO (2008) 'Structure of the July meetings'.

124

Enotni paket (ang. 'Single undertaking') pomeni, da se pogajanja zaključijo, ko se doseže soglasje na vseh področjih. Slika 11: Proces koordinacije stališč EU v okviru Ministrske konference WTO

Vir: lasten prikaz.

Glede samega procesa v okviru Evropske unije je v dokumentih Sveta EU (CEU 2006b, 56) jasno zapisano, da na zasedanjih WTO sodelujejo tudi države članice (glej Sliko 11). Pravila, ki so bila sprejeta med Evropsko komisijo, Svetom EU in državami članicami, opredeljujejo način pogajanj na področju zunanje trgovine z blagom in s storitvami. Preden stališče, ki ga v imenu EU Svetovni trgovinski organizaciji predstavi Evropska komisija, mora biti skupno stališče sprejeto v okviru Sveta. Le-ta je namreč EK pooblastil tudi za pogajanja v okviru Razvojne agende iz Dohe. Evropska komisija se v imenu EU pogaja na podlagi posvetovanja z Odborom za trgovinsko politiko (prej Odborom 133) in smernic Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC – General Affairs and External Relations Council). Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je od l. 2010 za zunanjetrgovinsko politiko pristojen Svet za zunanje zadeve (FAC – Foreign Affairs Council).

125

Na pogajanjih v okviru Ministrske konference WTO julija 2008 so tako v Ženevi dnevno potekali sestanki Odbora 133, stalni člani (sedaj imenovanega Odbor za trgovinsko politiko), odbora za storitve ter sestanki Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose. Slovensko delegacijo so zastopali predstavniki Ministrstva za gospodarstvo in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Misije v Ženevi.285 Vzpostavljen je bil sistem koordinacije s/v prestolnico/i. V Ženevi so potekali tudi številni neformalni sestanki s predstavniki drugih držav članic EU.286 Stališča EU je na Odboru za trgovinska pogajanja v okviru WTO predstavljala Evropska komisija, ki se je udeleževala tudi zasedanj v okviru 'zelene sobe'. Poleg formalnih sestankov je imela EK, ki se je na konferenci pogajala v imenu držav članic, vrsto neformalnih sestankov z vodji pomembnejših delegacij, pa tudi vrsto sestankov z drugimi pomembnejšimi akterji. Tudi države članice so organizirale bilateralne sestanke oz. sestanke v manjših skupinah na različnih ravneh s ciljem izmenjave informacij in usklajevanja stališč.

3.2.2 Bilateralni in medregionalni odnosi EU s tretjimi državami287

Poleg multilateralnih pogajanj, ki potekajo v okviru WTO, se EU zavzema za liberalizacijo globalne trgovine tudi na podlagi pogajanj o bilateralnih in regionalnih sporazumih o prosti trgovini.288 V okviru strategije Globalna Evropa se EU zavzema za sklepanje razširjenih sporazumov o prosti trgovini, ki so kompatibilni s pravili Svetovne trgovinske organizacije. Ti sporazumi vključujejo blago in storitve, poudarek je tudi na trajnostnem razvoju, zato vključujejo okoljske in delovne standarde, pomembno področje so netarifne ovire. Pri pogajanjih z državami v razvoju je poudarek namenjen tudi potrebam teh držav pri integraciji v globalni trgovinski sistem. Govorimo o novi generaciji sporazumov oz. o t. i. WTO+ sporazumih, ki presegajo WTO obveznosti289 zlasti na področju investicij, konkurenčnosti, pravic intelektualne lastnine, javnih naročil in netarifnih ovir (Elsig 2007, 7).

Ključni kriteriji EU pri odločanju o sklepanju sporazumov o prosti trgovini so:

- izboljšanje konkurenčnosti prek boljšega dostopa na tuje trge in odpiranja trga EU, v Globalni Evropi (EC 2006, 16) pa sta kot ena izmed ključnih kriterijev opredeljena tržni potencial290 in stopnja zaščite v smislu tarifnih in netarifnih ovir;

285

Pod vodstvom generalne direktorice Direktorata za ekonomske odnose s tujino na Ministrstvu za gospodarstvo. 286

Zlasti s tistimi državami članicami EU, ki so imele podobna stališča (ang. like minded). 287

Povzeto po DG Trade »EU Trade Policy: DG Trade work programme 2006« (EC 2006c) in podatkih, objavljenih na spletni strani Evropske komisije. 288

Na spletnih straneh Evropske komisije so sproti objavljeni podatki o že sklenjenih sporazumih o prosti zunanji trgovini (EC 2009 g), kakor tudi podatki o tistih, kjer pogajanja še potekajo (EC 2009 f). 289

Meunier in Nicolaidis (2006, 906) ugotavljata, da EU zunanjetrgovinsko politiko izkorišča tudi za pritisk na države pogajalke, da spremenijo interne politike (npr. na področju delovnih standardov), v kolikor želijo boljši dostop na trg EU. 290

Velikost trga in stopnja rasti. S tega vidika so pomembni trgi ASEAN, Koreja in Mercosour.

126

- vpliv sporazumov o prosti trgovini, ki so jih sklenile pomembnejše države291 (v izogib preusmeritvi zunanjetrgovinskih tokov v škodo EU);

- pomoč razvoju in zmanjševanju revščine; - kompatibilnost z multilateralnim sistemom (osredotočanje na področja, ki

še niso zrela za obravnavo na multilateralni ravni (javna naročila, pravila s področja konkurenčnosti);

- usklajenost z multilateralnimi pogajanji, zaradi česar se mora EU pri pogajanjih osredotočiti tudi na pravila o poreklu, MFN klavzule in vlogo regionalnih sporazumov o prosti trgovini ter zagotoviti harmoniziran vzorec za področje zunanjetrgovinske politike.

Pri odločanju o prioriteti pogajanj o bilateralnih in regionalnih sporazumih o prosti trgovini je pomembna tudi energetska varnost ter dostop do ključnih surovin. Bilateralne trgovinske odnose lahko izboljšamo s sklepanjem ozkih sporazumov, ki se nanašajo le na blago in storitve, oz. razširjenih, kot jih predvideva Strategija Globalna Evropa, simetričnih ali asimetričnih (EPA sporazumi so izrazito asimetrični). Velik poudarek je tudi na trajnostnem razvoju, sociali in okoljskih vidikih (EC 2008e, 7). Pogajanja so lahko vezana na iniciativo 'Pomoč za trgovino'.

Eno izmed ekonomskih meril, predstavljenih v Sporočilu 'Globalna Evropa, konkurenčna v svetu' (EC 2006a, 17), na osnovi katerih so bile Indija, Južna Koreja in države ASEAN predlagane za začetek pogajanj, je tudi njihova stopnja zaščite pred izvoznimi interesi EU (tarifne in netarifne ovire), ki je še posebej v primeru Indije in Koreje zelo visoka.

Ekonomski potencial in raven trgovinske zaščite pomembnejših zunanjetrgovinskih partneric EU prikazujemo v Tabeli 6.

Tabela 6: Indeks trgovinske zaščite

2008 Ekonomski potencial

Tržni dostop

BDP EUR mrd

BDP % rasti

Trgovina z EU (EUR mrd)

Povprečna upor. tarifa %

Indeks trgovinske zaščite (tarifne in netarifne ovire) %

Indija 824 7,8 67,8 14,5 46,9

Koreja 664 4,4 74,4 12,2 Np

ASEAN 858 5,9 127 5‒10 37,9

Mercosour 1.164 4,4 80 12 37,4

GCC 583 5,7 430 5 36,8

Kitajska 2.451 9,5 326 9,9 34,3

ZDA 9.412 2,8 706,9 3,5 29,4

Kanada 1.008 2,9 67,4 5,5 19,1

Japonska 3.004 1,9 153,7 5,1 66,0

Avstralija 621 3,3 49,6 3,5 25,0

Vir: Kee et al. (2008).

291

ZDA pogosto očitajo, da zunanjetrgovinska politika EU glede sklepanja sporazumov sledi politiki ZDA (Sbragia 2008, 2–14).

127

Tržni potencial in raven trgovinske zaščite sta torej pomembna faktorja pri odločitvi EU glede pogajanj o bilateralnih oz. regionalnih zunanjetrgovinskih sporazumih, ki potekajo vzporedno z multilateralnimi pogajanji v okviru WTO. Tako so se maja 2007 pričela pogajanja o regionalnih zunanjetrgovinskih sporazumih med Evropsko unijo in Korejo, EU in državami ASEAN, junija pa še med EU in Indijo.292 Za EU sta pomembna zlasti sporazuma s Korejo293 in z Indijo, saj je Indija velik trg z visoko stopnjo rasti (7,8-odstotno leta 2008). Obe državi imata tudi relativno visoke zunanjetrgovinske ovire (povprečna tarifa znaša 14,5 % v Indiji in 12,2 % v Koreji). Sklenitev sporazuma z Indijo je pomembna tudi z vidika razvojnih ciljev. Z državami ASEAN294 pogajanja potekajo počasi, zato je l. 2009 EU pričela odločitev, da se bo pogajala s posameznimi državami članicami – najprej s Singapurjem. Pogajanja s poudarkom na storitvah in netarifnih ovirah so se pričela spomladi l. 2010. V okviru regije pa je potencial predvsem v Vietnamu (EC 2009a, 14). Sicer pa EK ocenjuje, da se bo na podlagi sklenjenih sporazumov izvoz v Indijo povečal za 56,8 %, Korejo za 47,8 % ter države ASEAN za 24,2 % (Gubb 2007, 1). EU želi nadaljnjo krepitev odnosov z Andsko skupnostjo in z Latinsko Ameriko.295 Sklenjen ima pridružitveni sporazum s Čilom ter sporazum o ekonomskem partnerstvu in političnem sodelovanju z Mehiko (EC 2009h). Junija 2008 so bila pogajanja o regionalnem sporazumu z Andsko skupnostjo prekinjena, vendar so se januarja pričela pogajanja s tistimi državami, ki so za podpis medregionalnega sporazuma zainteresirane – to so Kolumbija, Ekvador in Peru. Pogajanja o pridružitvenem sporazumu s Centralno Ameriko (Kostarika, Salvador, Gvatemala, Honduras, Nikaragva, Panama) so bila začasno prekinjena (EC 2009g). Pogajanja z Mercosour državami (Argentina, Brazilija,296 Paragvaj, Urugvaj) so vezana na zaključek pogajanj DDA, zato niso aktivno potekala l. 2006 in l. 2007. Mercosour je pomemben predvsem z vidika boljšega dostopa na trg Brazilije in Argentine, kjer je povprečna tarifa 12-odstotna, vendar so v tej fazi bolj ključna pogajanja za DDA sporazum.

292

EU države so največji zunanjetrgovinski partner Indije (21 % izvoza). Pogajanja vključujejo tako trgovino z blagom kot s storitvami, pravila ipd. (Leal Arcas 2009, 13). 293

EU in Koreja sta pomembna zunanjetrgovinska partnerja. Koreja je namreč četrti največji trgovinski partner EU, medtem ko je EU druga največja izvozna destinacija Koreje. Besedilo sporazuma je bilo usklajeno 15. oktobra 2009 in bo formalno potrjeno po prevodu besedila v vse uradne jezike EU (EC 2009g). 294

ASEAN je bil ustanovljen l. 1967 in je pomembnejšo funkcijo pridobil po konferenci na Baliju l. 1976. Vključuje štiri ravni t. i. povezovalne diplomacije: letno srečanje, ministrska srečanja s posameznimi partnerji ali z mednarodnimi organizacijam, srečanja na ravni uradnikov glede posameznih projektov, četrta raven pa vključuje tudi nevladne kontakte (Barston 1988, 109–111). 295

Po podatkih INTAL (Institute for the integration of Latin America and Carribean) je obseg bilateralne trgovine med regijama v obdobju od l. 1999 do l. 2008 naraščal po kumulativni letni stopnji 12,4 %. EU je drugi najpomembnejši zunanjetrgovinski partner LAC (Latin America), saj na trg EU-27 izvozi 14,5 % blaga – največ Brazilija (36,8 %), Mehika (14,3 %), Čile (11,7 %) in Argentina (11 %). 296

Brazilija, ki predstavlja 80 % BDP v skupini Mercosour, je glavna zunanjetrgovinska partnerica EU v Latinski Ameriki. Država od EU pričakuje predvsem liberalizacijo na področju kmetijstva (Leal Arcas 2009,10–11).

128

Pogajanja potekajo tudi z Zalivskim svetom za sodelovanje297 (GCC – Gulf Cooperation Council), katerega države članice so Bahrajn, Katar, Kuvajt, Oman, Savdska Arabija, Združeni Arabski Emirati, in so skladna s pravili WTO. Vključujejo trgovino z blagom in storitvami ter področja, kot so javna naročila, investicije ter pravice intelektualne lastnine (EC 2008 e, 8–9). Z Libijo so se pričela pogajanja novembra 2008. Sporazum o prosti zunanji trgovini naj bi vključeval blago, storitve, ustanavljanje in sodelovanje med institucijami. Aprila 2009 so se pričela pogajanja s Kanado o razširjenem ekonomskem in trgovinskem sporazumu (CETA – Comprehensive Economic and Trade Agreement). EU se z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami pogaja za sklenitev sporazumov o gospodarskem partnerstvu s ciljem, da se odstranijo zunanjetrgovinske ovire in krepi sodelovanje na zunanjetrgovinskem področju. Pogajanja vključujejo trgovino z blagom in storitvami, investicije in tako večjo konkurenčnost t. i. ACP držav. Decembra 2007 so bila zaključena pogajanja s karibsko regijo.298 CARIFORUM299 EC EPA je bil podpisan oktobra 2008 in predstavlja mejnik v trgovini sever–jug in razvojnih sporazumov, ki vključujejo storitve, investicije in pravila o trgovanju. Pogajanja z drugimi regijami – s štirimi afriškimi (Zahodna Afrika,300 Centralna Afrika,301 Južna Afrika302 ter Vzhodna Afrika303) ter pacifiško304 še potekajo. Cilj teh sporazumov je odpiranje trgov EU za države ACP, regionalna integracija jug–jug s spodbujanjem zunanje trgovine in investicij med regijami, v okviru posamezne regije ter razvoj (ibid, 14). Odnose z mediteranskimi partnericami opredeljuje Evro-Mediteransko partnerstvo – EUROMED.305 Z Barcelonsko deklaracijo, ki predstavlja lansiranje partnerstva, so se ministri za zunanje zadeve EU in južnih partnerk dogovorili za vzpostavitev

297

Zalivski svet za sodelovanje je regionalna organizacija, ki je bila vzpostavljena l. 1981 zaradi zaščite naftnega bogastva, saj države članice razpolagajo s skoraj polovico vseh svetovnih zalog nafte. 298

Karibi (Cariforum): Antigua in Barbuda, Bahami, Barbados, Belize, Dominikanska republika, Grenada, Gvajana, Haiti, Jamajka, Sv. Lucija, Sv. Vincent in Grenadini, Sv. Kitts in Nevis, Surinam, Trinidad in Tobago. 299

CARIFORUM – Caribbean Forum je t.i.Karibski forum oz. skupina držav Afrike, Karibov in Pacifika, ki se pogaja z EU za sklenitev sporazuma o gospodarskem partnerstvu. 300

Zahodna Afrika: Benin, Burkina Faso, Zelenortski otoki, Gambija, Gana, Gvineja, Gvineja Bissau, Slonokoščena obala, Liberija, Mali, Mavretanija, Niger, Nigerija, Senegal, Sierra Leone, Togo. 301

Centralna Afrika – CEMAC: Kamerun, Gabon, Ekvatorialna Gvineja, Republika Kongo, Demokratična republika Kongo, Čad, Srednjeafriška Republika, Sao Tome in Principe. 302

Južna Afrika – SADC: Bocvana, Namibija, Lesoto, Svazi, Mozambik, Angola, Tanzanija, Republika Južna Afrika. 303

Vzhodna Afrika – ESA: Burundi, Komori, Džibuti, Eritreja, Etiopija, Kenija, Malavi, Mauritius, Madagaskar, Ruanda, Sejšeli, Sudan, Uganda, Zambija, Zimbabve. 304

Pacifik: Cookovi otoki, Mikronezija, Fidži, Kiribati, Maršalovi otoki, Nauru, Niue, Palau, Papua Nova Gvineja, Samoa, Salomonovi otoki, Tonga, Tuvalu, Vanuatu. 305

V Euromed sodeluje 37 partnerjev: 27 držav članic EU in Maroko, Alžirija, Tunizija, Egipt, Izrael, Palestina, Jordanija, Libanon, Sirija in Turčija. Libija ima status opazovalke.

129

vsestranskega partnerstva, ki bo temeljilo na političnem dialogu, na razvoju gospodarskega in finančnega sodelovanja ter na krepitvi socialne, kulturne in človeške dimenzije. Cilj je tudi podpis regionalnega sporazuma o prosti trgovini do leta 2010.306 Zaenkrat so podpisani pridružitveni sporazumi z vsemi mediteranskimi državami, razen s Sirijo in Libanonom (EC 2008e, 9). Turčija je z EU povezana s carinsko unijo iz leta 1995, je država kandidatka od l. 1999 in je članica Evro-Mediteranskega partnerstva. Odnosi z Zahodnim Balkanom so opredeljeni s stabilizacijskimi in pridružitvenimi sporazumi (SAA – Stabilization and Association Agreements). V veljavi sta sporazuma z Makedonijo in s Hrvaško, podpisani pa še z Albanijo, s Črno Goro, Srbijo ter z Bosno in Hercegovino (BiH). Kot del širših SAA so stopili v veljavo sporazumi o prosti trgovini z Albanijo, s Črno Goro in z BiH, kjer je glavni poudarek na liberalizaciji trgovine z blagom, uskladitev pravil z EU praksami in zaščita intelektualne lastnine. Rusija je ena izmed ključnih zunanjetrgovinskih partneric EU. Od l. 1997 je v veljavi sporazum o partnerstvu in sodelovanju. Junija 2008 so se pričela pogajanja o novem poglobljenem sporazumu, ki predvideva krepitev trgovinskega in gospodarskega sodelovanja po vstopu Rusije v WTO. Februarja 2008 so se pričela pogajanja o FTA z Ukrajino. Sporazum bo del širšega poglobljenega sporazuma o poglobljenem ekonomskem in političnem sodelovanju s sosednjimi državami. EU je s sporazumi o sodelovanju povezana tudi z Armenijo, Azerbajdžanom, Gruzijo, s Kazahstanom, Kirgizijo, z Moldavijo in Uzbekistanom. Študije 'feasibility studies' (študije izvedljivosti) o bodočih ZT sporazumih so bile izdelane za Gruzijo in Armenijo, pričela se je študija za Moldavijo (EC 2008e, 15). Maja 2009 so se pričela tudi pogajanja EU v okviru t. i. Vzhodnega partnerstva (ang. Eastern partnership), ki predvidevajo možnost bilateralnih pridružitvenih sporazumov posameznih držav (Ukrajina, Moldavija, Armenija, Azerbajdžan, Gruzija in Belorusija) z EU oz. širšega poglobljenega sporazuma o prosti trgovini. ZDA predstavljajo najpomembnejšega posamičnega zunanjetrgovinskega partnerja EU, saj so največji zunanjetrgovinski in investicijski partner EU.307 Za krepitev gospodarskega sodelovanja308 aktivnosti potekajo v okviru WTO in v bilateralnih kontaktih. Tudi za ZDA je trg EU zelo pomemben, saj 56 % investicij ZDA v tujino predstavljajo investicije na trg EU (Hamilton in Quinlan 2006, 4). Aprila 2007 je bil v Berlinu na vrhu EU–ZDA ustanovljen Transatlantski

306

EU je z vsako članico Evro-Mediteranskega partnerstva podpisala pridružitveni sporazum, z izjemo Sirije, kjer naj bi bila pogajanja zaključena l. 2009. 307

EU je za ZDA drugi najpomembnejši zunanjetrgovinski partner (za Kanado). Po podatkih, ki jih v študiji navaja Ahearn (2006, 1, 2) je l. 2005 izvoz blaga v EU znašal 23,1 % izvoza blaga, izvoz storitev pa kar 35,9 %. 308

Odnosi EU‒ZDA na področju zunanje trgovine in investicij so izjemno pomembni, saj predstavljajo skoraj 60 % globalnega BDP. Po podatkih za l. 2007 je vrednost dvostranskih tokov blaga, storitev in dohodka iz naslova investicij znašala več kot 1,6 triljona USD (Archick in Mix 2009, 7).

130

ekonomski svet309 (TEC – Transatlantic Economic Council), katerega cilj je večja integracija gospodarstev in identifikacija ključnih področij za nadaljnjo konvergenco.310 Podlaga za njegovo ustanovitev je bil t. i. Okvir za poglabljanje transatlantske ekonomske integracije med EU in ZDA (ang. Framework for Advancing Transatlantic Economic Integration between the European Union and the United States of America).311 TEC predstavlja dobro osnovo za sodelovanje na številnih področjih – ovire pri investicijah, inovacije, tehnološki razvoj, intelektualna lastnina itd. (ibid 15).312 Med dvema zunanjetrgovinskima silama namreč tradicionalno nastajajo spori zaradi zaščite proizvajalcev: na področju kmetijstva,313 proizvodnje letal, jekla; pa tudi zaradi različnih zakonodaj. 314 Poglobitev gospodarskih odnosov – oblikovanje transatlantskega trga brez ovir – je cilj številnih vodilnih organizacij. Dejstvo je, da EU in ZDA predstavljata največji integriran gospodarski prostor, kjer so največja ovira različni standardi in netarifne ovire.315

Kitajska je druga največja zunanjetrgovinska partnerica EU. Skladno s strategijo Globalna Evropa so se januarja 2007 pričela pogajanja o Sporazumu o partnerstvu in sodelovanju (PCA – Partnership and Cooperation Agreement), aprila 2008 pa je bil lansiran Ekonomski in trgovinski dialog na visoki ravni (ang. High Level Economic and Trade Dialogue Mechanism) s ciljem krepitve dialoga med Evropsko komisijo in Državnim svetom Kitajske na ključnih področjih – zlasti na področju investicij, tržnega dostopa,316 zaščite pravic intelektualne lastnine317 in drugih strateških vprašanj, vezanih na zunanjo trgovino. Ekonomski in trgovinski dialog na visoki ravni tako predstavlja novo skupno telo, ki ima za cilj povečati in poglobiti sodelovanje na področju trgovine in gospodarstva med EU in

309

Na neformalnem sestanku je bil sprejet način dela TEC, članstvo, odnosi z interesnimi skupinami. V skupino svetovalcev so bili imenovani predstavniki interesnih skupin, izdelana so bila orodja za spremljanje napredka delovnega programa in odnosi z zakonodajalci ter imenovani vodje zakonodajnih agencij v t. i. Forum za sodelovanje na zakonodajnem področju (ang. High Level Regulatory Cooperation Forum). 310

Iniciativo je podalo nemško predsedstvo Svetu EU. O odnosih Nemčija in ZDA glej Zimmermann (2004, 1–12). 311

Transatlantskemu ekonomskemu svetu sopredsedujeta član Evropske komisije in visoki uradnik v Kabinetu predsednika ZDA. 312

Krepitev strateškega partnerstva med EU in ZDA, energetska varnost, podnebne spremembe in gospodarsko sodelovanje so bile med najpomembnejšimi temami slovenskega predsedovanja Svetu EU. 313

Kmetijski spor je bil zlasti intenziven v 80-ih letih prejšnjega stoletja, ko je na podlagi skupne kmetijske politike, ki je bila uvedena v EU, močno upadel izvoz kmetijskih izdelkov iz ZDA v EU (Ahearn 2006, 7). 314

Podrobneje o sporih piše Ahearn (2006, 6–30). 315

Pred Vrhom EU–ZDA aprila 2007 so tako vodilne organizacije, ki prestavljajo gospodarske interese (AMCHAM, BusinesEurope, Eurochambers, European–American Business Council) voditelje vrha pozvale, da se oblikuje okvir obvezujočih pravil za uresničitev cilja (podobneje v članku Duchateau 2007,1–3). 316

EU beleži v trgovini s Kitajsko deficit. Država pa dostop na svoj trg omejuje z različnimi necarinskimi ovirami, kot so npr. diskriminacija, testi, licence ipd. 317

Evropska komisija je l. 2008 v Pekingu pričela s projektom t. i. China IPR SME Helpdesk, ki malim in srednjim podjetjem, ki so prisotna na kitajskem trgu, nudi pomoč s področja zaščite pravic intelektualne lastnine.

131

Kitajsko.318 Stanje sporazumov o prosti trgovini Evropske unije in njihov tržni delež v trgovini EU prikazuje Tabela 9.

Tabela 7: Stanje sporazumov o prosti trgovini EU in njihov delež v trgovini EU (%)

REGIJE IN STANJE SPORAZUMOV O PROSTI TRGOVINI

Industrijski izdelki* Kmetijski proizvodi**

Uvoz (%) Izvoz (%) Uvoz (%)

Izvoz (%)

OPERATIVNI SPORAZUMI O PROSTI TRGOVINI

22,3

27,7

24,3

29,1

Čile, Mehika, Južna Afrika Sporazumi o prosti trgovini razvitih držav

2,5 3,4 5,7 2,2

Andora, San Marino, Turčija, Islandija, Lihtenštajn, Norveška, Švica

EFTA in carinske unije

14,6 15,9 11,6 14,6

Karibske države ACP Ekonomski partnerski sporazumi (EPA)

0,3

0,3

1,0

0,6

Alžirija, Egipt, Jordanija, Maroko, Okupirano palestinsko ozemlje, Tunizija

Mediteranske države, sporazumi o prosti trgovini

4,0

5,9

4,5

7,9

Albanija, Bosna in Hercegovina, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Črna gora, Srbija

Zahodni Balkan, stabilizacijsko-pridružitveni sporazumi

0,9

2,2

1,5

3,7

POGAJANJA O SPORAZUMU O PROSTI TRGOVINI SO BILA DOKONČANA, A SE SPORAZUM ŠE NE UPORABLJA. POTEKAJOČA IN NAČRTOVANA POGAJANJA O SPORAZUMU O PROSTI TRGOVINI

21,8

25,6

56,2

26,2

Bolivija, Ekvador, Peru, Kolumbija Andska skupnost

0,4 0,6 5,3 0,4

Brunej, Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur, Tajska, Vietnam

ASEAN 5,4 4,6 9,8 4,2

Kostarika, El Salvador, Gvatemala, Honduras, Nikaragva, Panama

Srednja Amerika

0,2 0,4 2,8 0,4

Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar, Saudova Arabija, Združeni arabski emirati

Svet za sodelovanje v Zalivu (GCC)

2,0 5,3 0,3 5,1

Argentina, Brazilija, Paragvaj, Urugvaj

MERCOSUR 1,5 2,5 20,9 1,5

Armenija, Azerbajdžan, Kanada, Gruzija, Indija, Koreja, Libija, Moldavija, Sirija, Ukrajina

Drugi sporazumi o prosti trgovini

10,0 9,1 7,2 8,0

Države ACP brez karibskih EPA 2,3 3,2 10,5 6,6

NI SPORAZUMA O PROSTI TRGOVINI 55,8 46,7 19,5 44,7

Avstralija, Kitajska, Japonska, Nova Zelandija, Rusija, Združene države

Glavni trgovinski partnerji

50,3

38,6

16,6

35,8

Ostali del sveta (~70 držav) 5,5 8,1 2,9 8,9

Op.: V poševnem tisku so države, s katerimi so dokončana pogajanja o sporazumih o prosti trgovini, a se le-ti še ne uporabljajo. * HS25-99; ** HS01-24.

Vir: EC (2011, 20).

318

Razeen Sally (2007, 12–14) EU predlaga sklenitev sporazuma o prosti trgovini in bolj ciljno usmerjen dialog o ekonomskem sodelovanju, pogajanja o netrgovinskih vidikih sodelovanja pa naj potekajo ločeno.

132

3.2.3 Oblikovanje ustreznega okolja319

Pri oblikovanju ustreznega okolja igrajo ključno vlogo Strategija dostopa na trg, zaščita intelektualne lastnine ter trgovina z energijo in storitvami.

3.2.3.1 Strategija dostopa na trg

Strategija dostopa na trg (MAS – Market Access Strategy) je ključna komponenta strategije Globalna Evropa in pomemben doprinos Lizbonski agendi za rast in delovna mesta (ang. Lisbon Strategy for Growth and Jobs). Prvotna strategija je bila lansirana že l. 1996. Njen cilj je bil zagotoviti okvir za odstranitev tarifnih in netarifnih ovir v trgovini z blagom, s storitvami, na področju intelektualne lastnine in investicij, pa tudi zagotavljanje informacij o pogojih vstopa na tuje trge izvoznikom EU (EC 2006a, 22). Zaradi spremenjenih okoliščin na globalnem trgu, ko se je obseg tarifnih ovir, s katerimi se srečujejo izvozniki EU, zmanjšal, po drugi strani pa so se povečevale netarifne ovire, je bila aprila 2007 sprejeta prenovljena strategija dostopa na trg, implementirana pod imenom Globalna Evropa: okrepljeno partnerstvo za dostop na tuje trge (ang. Global Europe: A stronger Partnership to deliver Market Access). Cilj prenovljene strategije je učinkovita podpora podjetjem na tretjih trgih na podlagi okrepljenega partnerstva med Evropsko komisijo, državami članicami, združenji in gospodarstvom. Poudarek je na petih elementih (EC 2007a):

- okrepljenem partnerstvu med Evropsko komisijo, državami članicami in gospodarstvom;

- osredotočanju na ključne težave gospodarstva EU (določanje prioritetnih ovir, sektorjev in držav);

- uporabi globalnih in bilateralnih sporazumov EU za ohranitev odprtosti tujih trgov;

- oblikovanju skupin za dostop na trg (MAT – Market Access Teams) v Bruslju in na ključnih trgih;

- povečanje dostopa do informacij na podlagi izboljšane baze podatkov za dostop na trg (MAD – Market Access Database).

Vzpostavitev novega učinkovitejšega pristopa za sistematično reševanje zunanjetrgovinskih ovir je bila potrebna, saj so nove ovire bolj kompleksne, včasih tudi težje zaznavne. Čeprav so bila pravila GATT in WTO dokaj uspešna pri odstranjevanju zunanjetrgovinskih ovir, še vedno obstajajo področja, kjer je pravila potrebno še vzpostaviti (EC 2007a, 3–4). Podjetja se namreč v moderni globalni ekonomiji srečujejo z zunanjetrgovinskimi ovirami, kot so: tarife, zamudni carinski postopki in diskriminatorni davki; tehnične zakonodaje in standardi, ki niso skladni z WTO pravili o tehničnih trgovinskih ovirah (TBT – Technical

319

Povzeto po dokumentih EK in gradivih za predsedovanje Slovenije Svetu EU.

133

Barriers to Trade); neustrezna uporaba sanitarnih in fitosanitarnih pravil; slaba zaščita pravic intelektualne lastnine; ovire na področju trgovine s storitvami in na področju tujih neposrednih investicij; javna naročila, ki podjetjem iz EU onemogočajo sodelovanje; zaščitni ukrepi, ki niso skladni s pravili WTO; neustrezne državne pomoči (EC 2007a, 4).

Nov okvir sistematičnega reševanja konkretnih zunanjetrgovinskih ovir torej predvideva sodelovanje na vseh ravneh znotraj EU in v tretjih državah. Prioritete se določajo na transparenten način, v sodelovanju z državami članicami in s podjetji ter ob upoštevanju ekonomskih kazalnikov, izpostavljenih v prenovljeni strategiji, in sicer:

- srednjeročnih in dolgoročnih koristi za podjetja EU kot celoto, - narave kršitev danih pravil (ali zadevna ovira pomeni hudo kršitev

dvostranskih in večstranskih sporazumov), - verjetnosti rešitve ovire v razumnem času.

V okviru prenovljene strategije dostopa na trg je bila vzpostavljena naslednja organizacijska struktura:

- V Bruslju je bil ustanovljen poseben svetovalni odbor za dostop na trg (MAAC – Market Access Advisory Committee), ki ga vodi Evropska komisija. Sestanki potekajo mesečno, na njih pa sodelujejo tudi predstavniki držav članic EU in gospodarstva. Po potrebi se ustanavljajo ad hoc delovne skupine, ki so osredotočene na reševanje konkretnih zunanjetrgovinskih ovir.

- Na ključnih trgih EU320 se vzpostavljajo skupine za dostop na trg, sestavljene iz predstavnikov delegacij EK, ekonomskih oz. trgovinskih svetovalcev iz diplomatsko-konzularnih predstavništev držav članic EU ter gospodarstva (podjetja in gospodarske zbornice oz. združenja gospodarstva).

- Posodobljena je baza podatkov za dostop na trg, ki poleg podatkov o pogojih dostopa na tuje trge vključuje tudi podatke o zunanjetrgovinskih ovirah.

- Vzpostavljen je nov register za pritožbe (ang. complaint register) za poročanje o zunanjetrgovinskih ovirah in nova komunikacijska orodja za večjo transparentnost.

- V okviru partnerstva za dostop na trg mora biti posebna pozornost namenjena tudi vzpostavitvi t. i. sistema zgodnjega opozarjanja (ang. early warning system) o možnih zunanjetrgovinskih ovirah.321 To pomeni, da so aktivnosti usmerjene tudi k spremljanju nastajanja zakonodaje v tretjih državah, kar bo omogočalo odkrivanje možnih ovir v začetni fazi in s tem

320

Seznam držav, kjer aktivno delujejo skupine za dostop na trg, je objavljen na spletni strani EK http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2009/july/tradoc_143978.pdf. 321

V obdobju gospodarske krize EK pripravlja četrtletna poročila t. i. Early Warning Reports ( poročila o zgodnjem opozarjanju), v katerih poleg že uvedenih novih protekcionističnih ukrepov v državah v opazovanem obdobju opozarja tudi na pričakovane morebitne protekcionistične ukrepe.

http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2009/july/tradoc_143978.pdf

134

njihovo lažje odpravljanje. Tu igrajo pomembno vlogo ekonomski svetovalci in trgovinski atašeji v tretjih državah (EC 2009a, 10).

- Vzpostavljeno je redno sodelovanje EK z ZDA in Japonsko v boju proti trgovinskim oviram na tretjih trgih (Kitajski, Indiji, Rusiji ipd.), ki so skupne EK in ZDA oz. EK in Japonski (med drugimi aktivnostmi potekajo redne videokonference med MAT EK v Bruslju in kolegi iz ZDA oz. z Japonske).

3.2.3.2 Zaščita pravic intelektualne lastnine

EK je l. 2004 sprejela strategijo glede zaščite pravic intelektualne lastnine v tretjih državah, v kateri so opredeljene prioritetne države ter konkretni ukrepi – od zavedanja in političnega dialoga322 do sodelovanja z mednarodnimi organizacijami (EC 2006a, 20).323

Zaščita pravic intelektualne lastnine (patentov, blagovnih znamk, designov, avtorskih pravic, geografskih označb324) je ključna za doseganje konkurenčnosti EU na globalnem trgu. Zato je Evropska komisija investicije v znanje in inovacije kot eno izmed štirih prioritet vključila v prenovljeno Lizbonsko strategijo za obdobje 2008–2010. Močan sistem pravic industrijske lastnine je namreč osrednjega pomena za inovacije, spodbujanje investicij v raziskave in razvoj ter prenos znanja v prakso.

Julija 2008 je EK objavila Komunikacijo o strategiji industrijske lastnine Evrope. Komunikacija zagotavlja horizontalno strategijo na področju različnih pravic industrijske lastnine in vključuje iniciative za uveljavitev in podporo inovacij malih in srednjih podjetij. Predlagani sta dve vrsti aktivnosti – pomoč malim in srednjim podjetjem pri izkoriščanju pravic intelektualne lastnine in večja zaščita skozi boj proti piratstvu in ponarejanju. Dokument dopolnjuje komunikacijo iz l. 2007 o patentih in predstavlja korak naprej k sprejetju patenta skupnosti in integrirano zakonodajo EU za patente. Cilj strategije za zaščito pravic intelektualne lastnine je okrepiti sodelovanje med državami članicami na tem področju in prispevati k

oblikovanju plurilateralnega325 sporazuma proti ponarejanju (ACTA – Anti-Counterfeting Agreement). Le-ta naj bi zaščitil pravice intelektualne lastnine na podlagi večjega mednarodnega sodelovanja, uveljavitve praks in ustrezne pravne podlage.

EU se zavzema za implementacijo standardov zaščite intelektualne lastnine na globalnem nivoju – za popolno implementacijo standardov, ki so opredeljeni v

322

Ključen je dialog s Kitajsko, saj kar 54 % ponarejenega blaga, ki se ga zaseže na mejah EU, izvira iz Kitajske (EC 2009k). 323

Posebna študija iz l. 2009 ugotavlja, da je na področju spoštovanja pravic intelektualne lastnine še vedno najbolj problematična Kitajska, pa tudi Indija (zdravila) in Indonezija (hrana in pijače), od razvitih držav pa sta izpostavljeni Izrael in Kanada (EC 2009k). 324

Zaščitena imena posebnih izdelkov v povezavi s področjem oz. tradicijo proizvodnje kot npr. sir Roquefort. 325

V pogajanjih sodelujejo EU, ZDA, Japonska, Kanada, Koreja, Mehika, Avstralija, Maroko, Nova Zelandija, Singapur in Švica.

135

WTO sporazumu o trgovinskih vidikih zaščite pravic intelektualne lastnine, ki vzpostavlja minimalne standarde za njihovo zaščito. Sporazum se nanaša na kopiranje, blagovne znamke, industrijski design in zaščito patentov (več v OECD 2009, 87). Zaščita intelektualne lastnine je vključena kot posebno poglavje v bilateralnih zunanjetrgovinskih sporazumih EU s tretjimi državami. Poleg tega nudi tehnično pomoč v tretjih državah (EC 2009a, 11).326

Zagotovitev zanesljivega dostopa do surovin postaja vedno pomembnejši faktor za zagotavljanje konkurenčnosti EU oz. ključen dejavnik za uspeh Lizbonske strategije. EU je namreč močno odvisna od uvoza surovin.327 V številnih državah omejujejo izvoz surovin bodisi s prepovedjo izvoza bodisi z izdajo izvoznih dovoljenj, dvojnim zaračunavanjem cen, izvoznimi dajatvami in davki.328 Tudi Globalna Evropa kot enega od ključnih ciljev zunanjetrgovinske politike opredeljuje popolnoma odprte trge na področju trgovine z energijo in surovinami. Evropska komisija je novembra 2008 predlagala Evropsko iniciativo za surovine. Njen cilj je vzpostavitev skupne strategije na sledečih temeljih:

- zagotovitvi dostopa do surovin na mednarodnih trgih pod enakimi pogoji kot za druge države,

- vzpostavitvi ustreznih okvirnih pogojev v EU s ciljem zagotavljanja trajnostne oskrbe s surovinami iz evropskih virov,

- večji učinkovitosti, - promoviranju recikliranja odpadkov s ciljem, da se zmanjša poraba

primarnih surovin in s tem zniža relativna odvisnost EU od uvoza surovin (EC 2009a, 11).

3.2.4 Drugi pomembnejši ukrepi

V okviru drugih pomembnejših ukrepov se bomo osredotočili na storitve, javna naročila in instrument sheme splošnih preferencialov ter izvozne kredite.

3.2.4.1 Storitve

Storitve329 so za Evropsko unijo izjemno pomembna panoga, saj je tudi na tem področju EU vodilna zunanjetrgovinska sila, z več kot 50-odstotnim deležem

326

Npr. Kitajska, ASEAN. 327

Stopnja odvisnosti za bakrovo rudo znaša 48 %, za cink in boksit 64 %, 78 % nikelj ter kar 100 % za kobalt, platino, titan in vanadij (EC 2009m). 328

Analitiki EU so identificirali 450 restriktivnih ukrepov za več kot 400 različnih vrst surovin (EC 2009l). 329

Pogodba o EU vzpostavlja temeljna načela, ki se nanašajo na interni trg storitev tj. pravico podjetij EU do ustanavljanja v državah članicah, kakor tudi zagotavljanja storitev v drugih državah, kot je njihov sedež. Tržna integracija na tem področju še ni dosežena. EC je sprejela zaveze GATS v praktično vseh kategorijah storitev. Zavezala se je tudi v okviru protokolov za telekomunikacijski sektor in sektor finančnih storitev (EC 2009a, 18).

136

izvoza komercialnih storitev in malo manj kot 50-odstotnim uvozom. Storitveni sektor v EU predstavlja 70 % bruto dodane vrednosti in zaposlovanja (WTO 2009a, 7).330 V globalnem merilu je storitveni sektor dokaj koncentriran – kar 85 % na področju zunanje trgovine s storitvami namreč predstavljajo razvite države ter Kitajska in Indija (le dve državi iz skupine t. i. hitro rastočih gospodarstev), kar pa ne pomeni, da ni pomemben tudi za države v razvoju. V Afriki je trgovina s storitvami l. 2007 narasla za 21 % na strani izvoza in za 19 % na uvozni strani, kar je več kot svetovno povprečje, ki je znašalo 18 % na strani izvoza oz. 16 % na strani uvoza (OECD 2009, 50–51). EU ima enega najbolj odprtih trgov za zunanjo trgovino s storitvami in ima velik interes, da se trg liberalizira331 v svetovnem merilu. Progresivna liberalizacija na področju storitev, za katero se zavzema EU, je pomembna tudi za države v razvoju, kjer storitveni sektor v povprečju že dosega 50 % ekonomskega outputa (EC 2006a, 9).332 Pogajanja EU o nadaljnji liberalizaciji zunanje trgovine s storitvami potekajo tako na multilateralni kot bilateralni ravni. Na multilateralni ravni potekajo v okviru Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami v okviru Svetovne trgovinske organizacije333 (Bobek 2002, 78). Nanašajo se na štiri oblike (ang. modes) trgovine s storitvami. V okviru prve sta lahko ponudnik storitev in komitent v različnih državah, v drugem primeru gre komitent v tujino, tretja oblika vključuje odprtje storitvenega podjetja v tujini, medtem ko se četrta nanaša na posameznike, ki začasno izvajajo storitve v tujini, vendar ne imigrirajo.334

Na bilateralni ravni potekajo pogajanja v okviru bilateralnih zunanjetrgovinskih sporazumov, o katerih smo več pisali v poglavju 3.2.2. Trenutno potekajo pogajanja z: Euromed-om, Mercosour-jem, GCC-jem, Mehiko, Indijo, s Centralno Ameriko, z Andsko skupnostjo, ASEAN-om, ACP-jem in EPA. 335 V povezavi s storitvami se EU na bilateralni ravni in v okviru multilateralnih pogajanj (DDA pogajanja) zavzema tudi za transparenten in odprt sistem na področju ustanavljanja (investicije). V širšem smislu (tudi za nestoritveni sektor) potekajo investicijski dialogi s ključnimi partnerji: z ZDA, Rusijo, pa tudi s Kitajsko, 330

Za primerjavo: proizvodni sektor predstavlja četrtino bruto dodane vrednosti, njegov delež v strukturi se zmanjšuje. Kmetijski sektor predstavlja le 2 %, vendar je kljub temu za določene države članice (kot sta npr. Bolgarija, Romunija) pomemben. 331

Od EU držav liberalizacijo trga storitev močno podpirajo Finska, Avstrija in Velika Britanija ter Švedska (Davis in Erixon 2008, 10). 332

Po podatkih Svetovne banke bi liberalizacija storitev v državah v razvoju lahko pomenila šest triljonov USD dodatnih prihodkov do l. 2015, kar je štirikrat več kot na podlagi liberalizacije trgovine z blagom. 333

Cilj je večja transparentnost in oblikovanje mednarodnih pravil. Pogajanja v okviru DDA vključujejo: dostop na trg storitev, domačo zakonodajo in GATS pravila o javnem naročanju in podporah, obravnavajo pa tudi zaščitne mehanizme. 334

Podrobnosti so objavljene v publikaciji OECD: International Trade-free fair and open v okviru poglavja o WTO in trgovinskih sporazumih. 335

Podrobnosti so objavljene na spletni strani EK DG Trade.

137

ki je največja destinacija investicij iz EU in je v zadnjem času tudi sama vedno večji izvoznik kapitala. Ocenjeni tarifni ekvivalent ovir za storitve prikazuje Tabela 8. Tabela 8: Ocenjeni tarifni ekvivalent ovir za storitve

Telekomunikacije Gradbeništvo Trgovina Promet Finance Poslovne storitve

Drugo

Razvite države

24 42 31 17 34 24 26

Azija 33 25 17 8 32 15 17

EU-25 22 35 30 18 32 22 27

ZDA 29 73 48 14 41 34 7

Države v razvoju

50 80 47 27 57 50 34

Povprečje skupaj

35 58 38 21 44 35 29

Maksimalno 119 119 95 53 103 101 54

.

Vir: DG TRADE/CEPII. Na podlagi krivulj rasti podatkov o trgovinskih tokovih storitev

3.2.4.2 Javna naročila

Globalna Evropa (EC 2006a, 9) poudarja tudi pomen odpiranja trga javnih naročil. To je namreč področje, ki pomeni tržni potencial za izvoznike EU336 na razvite trge in trge hitro rastočih gospodarstev. V praksi veliko glavnih zunanjetrgovinskih partneric EU izvaja diskriminatorno politiko javnih naročil, ki preferira domače gospodarstvo. Področja javnih naročil ne opredeljujejo obvezujoča multilateralna pravila v okviru WTO. Najpomembnejši mednarodni sporazum, ki se nanaša na javna naročila, je WTO sporazum o javnih naročilih, ki je plurilateralen, kar pomeni, da je obvezujoč le za države podpisnice337 sporazuma, ne pa za vse članice WTO (EC 2003). Povečanje števila držav podpisnic sporazuma, katerega besedilo je bilo l. 2006 dopolnjeno, je eden od prioritetnih ciljev zunanjetrgovinske politike EU. Poleg pogajanj na plurilateralni ravni se EU o odpiranju trgov javnih naročil pogaja tudi na bilateralni ravni338 – v okviru sporazumov o prosti trgovini. Doslej so tovrstni sporazumi podpisani z Mehiko, s Čilom in skupino Cariforum (podrobnejši podatki so objavljeni na spletnih straneh EK DG Trade (2009i)). Javna naročila so področje, na katerem so tuji trgi še posebej zaprti za družbe iz

336

Evropska podjetja so namreč vodilna na področjih, kot so: transportna oprema, javna dela ipd. Javna naročila so pomemben segment, saj predstavljajo v teh državah od 10 % do 25 % BDP. 337

Podpisnice sporazuma so poleg EU še Hong Kong, Kitajska, Islandija, Izrael, Japonska, Koreja, Lihtenštajn, Norveška, Singapur, Švica, Tajvan in ZDA (WTO 2009g). 338

V pogajanjih o bilateralnih trgovinskih sporazumih z razvitimi državami je poudarek na liberalizaciji trga javnih naročil, medtem ko pri manj razvitih državah na transparentnosti in krepitvi lokalnega trga javnih naročil.

138

EU. Z več kot 10-odstotnim deležem BDP v velikih industrializiranih državah (glej Tabelo 9) in z rastočim deležem v gospodarstvih v vzponu, pomeni oddaja javnih naročil poslovno priložnost v sektorjih, v katerih je industrija EU zelo konkurenčna. Tabela 9: Trg javnih naročil pri glavnih zunanjetrgovinskih partnerjih EU

EU ZDA Japonska Kanada Koreja Brazilija* Argentina* Indija*

Trg za javna naročila skupaj (v milijardah €)

2088

1077

565

225

106

133

15

64

(% BDP) 16 11 18 22 14 13 8 8

Javna naročila skupaj nad pragom GPA (v milijardah €)

370

279

96

59

25

42*

3,7*

20*

(% BDP) 3 3 3 6 3 4* 2* 2,5*

Javna naročila ponujena državam GPA (v milijardah €)

312

34

22

2

15

na

na

na

(% nad pragom trga javnih naročil)

84

12

23

3

60

na

na

Na

Vir: Ocene Evropske komisije (2011, 21). *= Niso članice GPA. Ocene DG MARKT glede možnega odpiranja trga, če bi se države pridružile GPA

3.2.4.3 Splošni sistem preferencialov

V obdobju zadnjih 40 let se je izkazalo, da je zunanja trgovina eno od najučinkovitejših orodij za pospeševanje razvoja. Povečanje trgovine z državami v razvoju vpliva na povečanje njihovih izvoznih zaslužkov ter spodbuja industrializacijo in njihov gospodarski razvoj. Tako je UNCTAD leta 1968 predlagal instrument t. i. splošni sistem preferencialov (GSP – Generalised System of Preferences), v okviru katerega bi razvite industrializirane države odobrile enostranski preferencialni dostop na trg za izdelke po poreklu iz držav v razvoju (Bobek 2002, 47). EU je bila prva, ki je za države v razvoju leta 1971 uvedla splošni sistem preferencialov. Sledili sta ji Japonska in ZDA.

139

Splošni sistem preferencialov je po navedbah EC (2008e, 10) najbolj radodarna shema preferencialnih režimov,339 ki pospešuje trgovino s 176 državami in teritoriji. Omogoča jim namreč ugoden dostop z delno ali popolno oprostitvijo plačila carinskih dajatev pri uvozu izdelkov po poreklu iz držav v razvoju na trg EU, čeprav le-te z EU nimajo sklenjenega bilateralnega ali regionalnega sporazuma o prosti zunanji trgovini. Ključni cilj sheme je zmanjšanje revščine in vzpodbujanje trajnostnega razvoja v državah koristnicah. Zadnja shema, ki je bila v veljavi od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2011, vključuje tri različne režime:

1. splošni režim (GSP), ki omogoča dostop na trg EU pod preferenčnimi pogoji 176 državam oz. 6.200 tarifnim postavkam;

2. posebni spodbujevalni režim za trajnostni razvoj (GSP+) z dodatno znižanimi tarifami za 16 držav,340 ki spoštujejo 27 mednarodnih standardov na področju dela, človekovih pravic in trajnostnega razvoja;

3. posebni spodbujevalni režim za najmanj razvite (EBA - Everything But Arms), ki 50 najmanj razvitim državam341 omogoča dostop na trg EU brez carin in omejitev glede količin – t. i.'duty free quota free' dostop.

Po statističnih podatkih Evropske komisije (2009n) je vrednost uvoza na trg EU na podlagi GSP režima znašala 58,6 mrd EUR, največje koristnice pa so bile Indija, Brazilija, Tajska, Bangladeš, Vietnam, Indonezija, Malezija, Pakistan in Ukrajina. Ključne panoge so bile: tekstil in oblačila, stroji, surovine, plastični materiali, kovine ter obutev. Vrednost uvoza na podlagi GSP+ režima je bila 4,9 mrd EUR, glavne koristnice pa Šri Lanka, Ekvador, Peru, Kolumbija in Kostarika. Vrednost uvoza na podlagi EBA režima je bila 4,3 mrd EUR, največje koristnice pa Bangladeš, Kambodža, Laos, Nepal in Maldivi. EU je z naslova carin prejela 2,5 mlrd EUR manj kot v primeru, če ne bi bili uporabljeni tovrstni preferencialni režimi.342

3.2.4.4 Izvozni krediti

Izvozni krediti so oblika financiranja izvoza, saj kupec plača z odloženim plačilom. V določenih primerih je izvozni kredit vezan na uradno pomoč. To pomeni, da gre bodisi za direktno kreditiranje/financiranje, refinanciranje, podporo v obliki fiksne obrestne mere, jamstva, zavarovanja oz. garancije. EU zakonodaja na tem področju temelji na pravilih OECD, ki se nanašajo na uradno podprte izvozne kredite (ang. Arrangement on Officially Supported Export Credits). V OECD v okviru Odbora za zunanjetrgovinsko politiko deluje delovna skupina za

339

Vpliv različnih preferencialnih režimov na zunanjetrgovinske tokove je prikazan tudi v študiji Borchert (2008) 'Trade Diversion under selective Preferential Market Access'. 340

Armenija, Azerbajdžan, Bolivija, Kolumbija, Kostarika, Ekvador, Gruzija, Gvatemala, Honduras, Mongolija, Nikaragva, Paragvaj, Venezuela, El Salvador in Sri Lanka (EC 2009n). 341

Ugodnosti tega režima so deležne države, ki jih Združeni narodi priznavajo in uvrščajo med najmanj razvite države. Seznam držav je objavljen tudi na spletni strani Izvozno okno http://www.izvoznookno.si/. 342

Natančnejši podatki so objavljeni na spletnih straneh DG Trade in DG Taxud: http://ec.europa.eu/trade.

140

izvozne kredite. Tudi v okviru EU deluje posebna delovna skupina za izvozne kredite, in sicer že od l. 1960.

Najpomembnejša pravna podlaga za izvozne kredite na področju EU je Direktiva o srednjeročnem in dolgoročnem izvoznem zavarovanju kreditov (ang. Directive on Medium and Long Term Export Credit Insurance). Ukvarja se z enotnimi načeli zavarovanja in jamstev, premij, politik glede kritja – s ciljem, da se pravila harmonizirajo na ravni EU.

3.2.5 Širši vplivi zunanjetrgovinske politike

Osnovno načelo zunanjetrgovinske politike, ki podpira odprt in pošten zunanjetrgovinski sistem, je temelj konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Dokument, ki integrira zunanjetrgovinsko politiko EU s politiko konkurenčnosti, je strategija Globalna Evropa: konkurenčna v svetu. Strategija, ki je bila oblikovana v letih 2006 in 2007343 vključuje iniciative, ki se nanašajo na izboljšanje zunanje konkurenčnosti EU za izboljšanje interne konkurenčnosti gospodarstva. EU namreč ni odvisna le od internih politik in odprtih trgov, upoštevati je potrebno vpliv EU na globalno ekonomsko rast in trajnostni razvoj.344 Naraščajoča odvisnost med državami pomeni tudi medsebojni vpliv na rast in razvoj. Konkurenčnost EU je torej odvisna tudi od konkurenčnosti najpomembnejših sedanjih in bodočih trgov, zato je toliko bolj pomembno uresničevanje ciljev glede zmanjševanja revščine in zaščite naravnih virov – za kreiranje bodočih ekonomskih priložnosti (EC 2006a, 10). V zunanjetrgovinski politiki Evropske unije345 zavzema osrednje mesto razvojna komponenta,346 tako na multilateralni kot regionalni/bilateralni ravni. Praksa kaže, da ima odprta zunanja trgovina pomembno vlogo pri odpiranju delovnih mest in vpliva na prosperiteto v državah v razvoju. Progresivno odpiranje trgov EU tako vidi kot eno izmed oblik razvojne strategije, ki je že pomagala iz revščine milijonom ljudi (glej spletno stran EC, poglavje Trade and development). Povezanost zunanjetrgovinske politike EU z razvojno politiko se odraža skozi številne ukrepe. EU se aktivno zavzema za uspešen zaključek pogajanj v okviru Razvojne agende iz Dohe, sodeluje v okviru iniciative Pomoč za trgovino347 (ang.

343

Spletna stran Evropske komisije. 344

V okviru Svetovne trgovinske organizacije se je povezanost politike konkurenčnosti in zunanjetrgovinske politike pričela poudarjati po ministrski konferenci WTO v Singapurju leta 1996, ko je bila ustanovljena delovna skupina s ciljem, da diskutira in prouči povezanost med politikama (Janov 2003, 2). 345

Zunanjetrgovinska politika EU v službi razvoja je osrednji naslov poročila, ki ga je Komisar za trgovino Mandelson predstavil Evropskemu parlamentu maja 2008 (EC 2008e, 2). 346

Razvojna komponenta v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko se je pričela poudarjati po propadu Ministrske konference v Seatlu decembra 1999 (Young, 2007, 2). 347

Največ sredstev v okviru uradne razvojne pomoči po podatkih OECD/WTO donirajo Svetovna banka, ZDA, Japonska in EU. Največje prejemnice sredstev pomoči za trgovino l. 2007 so države

141

Aid for Trade348) in zagotavlja finančno pomoč državam v razvoju pri izgradnji infrastrukture za razširitev zunanje trgovine (razvoj kapacitet trgovanja na podlagi investiranja v infrastrukturo, upoštevanje zdravstvenih in varnostnih standardov in pomoč pri izgradnji regionalnega trga). EU sodeluje tudi pri projektu 'Poglobljen integriran okvir' (EIF – Enhanced Integrated Framework). Gre za pomoč najmanj razvitim državam349 pri vzpostavitvi razvojnih strategij. V projektu sodelujejo države koristnice, donatorji ter organizacije WTO, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Razvojni program združenih narodov. Pomembna je tudi vključenost EU v razprave o zunanji trgovini in razvoju v okviru UNCTAD. Na bilateralnem nivoju se v pogajanjih o sporazumih o prosti zunanji trgovini prizadeva za razvoj – zagovarja se načelo, trgovina naj služi razvoju, pri čemer se zavzema za večji dostop držav v razvoju na trg EU. Tudi ekonomsko partnerski sporazumi imajo močno razvojno komponento. Njihov cilj je izgradnja lokalnih trgov ter krepitev in diverzifikacija gospodarstev. Trg EU je popolnoma odprt za države podpisnice EPA sporazumov. Na podlagi sheme splošnih preferencialov je obravnava najmanj razvitih držav na trg EU bolj ugodna. Progresivno odpiranje trgov in močnejša multilateralna pravila lahko podpirajo razvoj in stimulirajo reforme, vključno z diverzifikacijo in oblikovanjem novih trgovinskih možnosti (EC 2009a, 23).

Odkar je bila leta 2006 sprejeta Strategija o trajnostnem razvoju EU, je trajnostni razvoj v svoji socialni in okoljevarstveni dimenziji v ustreznih politikah osnovna oz. temeljna zahteva. Če upoštevamo učinke, ki jih imajo zunanjetrgovinska politika in sporazumi na gospodarstvo, zaposlovanje, socialo in okolje, si EU prizadeva, da zunanjetrgovinski ukrepi podpirajo trajnostni razvoj tako doma kot v tujini. Za zagotavljanje skladnosti ciljev liberalizacije zunanje trgovine s trajnostnim razvojem je EU razvila posebno orodje t. i. oceno trajnostnega razvoja (SIA – Sustainability Impact Assessment). Gre za študije, ki jih izvajajo neodvisni partnerji med pogajanji o različnih zunanjetrgovinskih sporazumih ter ocenjujejo potencialne ekonomske, socialne in okoljske vplive zunanjetrgovinskih sporazumov na pogajalske partnerje. Študije vključujejo spekter indikatorjev in različne akterje, kot so npr. združenja privatnega sektorja, sindikati, nevladne organizacije in civilna družba. Njihov namen je kreatorje politik informirati o optimalni obliki odpiranja trgov, kakor tudi o možnih vzporednih ukrepih, ki bi pomagali optimizirati pozitivne učinke in zmanjšati morebitne negativne posledice bodočih sporazumov. Evropska unija trenutno izvaja analize za vsa ključna multilateralna, regionalna in bilateralna pogajanja (EC, 2009, 22).350

iz Azije (10, 7 mrd USD), Afrike (9,5 mrd USD) in Latinske Amerike (2 mrd USD). Več podatkov: avtor (2009, 14). 348

Poročilo Evropske komisije iz leta 2009 (EC 2009r) navaja, da je leta 2007 EU za pomoč za trgovino zagotovila 1,98 mrd EUR in skoraj dosegla ciljni znesek. 349

Po podatkih, objavljenih na spletni strani Evropske komisije, v programu sodeluje 12 držav, EK pa je namenila projektu 10 mio EUR. 350

V obdobju 2007–2008 so bila za izvajanje programa namenjena sredstva v višini 1,5 mio EUR.

142

V okviru širših vplivov zunanjetrgovinske politike postaja vse pomembnejša povezava zunanjetrgovinske politike z okoljskimi politikami.351 Ustrezni ukrepi zunanjetrgovinske politike lahko podpirajo okoljske cilje, kot je npr. boj proti klimatskim spremembam,352 oz. delujejo v nasprotju s temi cilji. Pri tem je pomembno sodelovanje med različnimi akterji tako na nacionalni kot globalni ravni. EU se zavzema, da multilateralna pravila Svetovne trgovinske organizacije o liberalni trgovini niso v nasprotju z okoljskimi sporazumi. Kot smo že omenili, se v okviru DDA pogajanj zavzema za trajnostni razvoj, odprto trgovino z okoljskimi proizvodi in storitvami, kot so obnovljivi viri energije, upravljanje z odpadnimi vodami in storitve za večjo energetsko učinkovitost 353, pa tudi v bilateralnih sporazumih je okoljska komponenta vedno pomembnejša (kot doprinos k trajnostnemu razvoju354). V povezavi s klimatskimi spremembami EU podpira zmanjšanje toplogrednih plinov. Tako so države v razvoju, ki spoštujejo okoljske standarde, upravičene do posebnega znižanja tarif pri izvozu na trg EU (GSP+). V mednarodnem merilu je EU glavna pogajalka v pogajanjih o klimatskih spremembah v okviru konvencije Združenih narodov o klimatskih spremembah (UNFCCC – United Nations Framework Convencion on Climate Change) za sprejem post-Kjotskega sporazuma (EC 2009a, 23). Cilji zunanjetrgovinske politike EU, ki so vezani na cilje okoljske politike, v boju za blažitev posledic podnebnih sprememb, so (EC 2007b):

- liberalizacija trgovine z okoljskim blagom in s storitvami (boljši dostop do zelenih proizvodov, tehnologij355 in storitev),

- iskanje globalnega trga za trgovanje z izpusti CO2, - razvoj obnovljivih virov energije, - sodelovanje na področju zunanje trgovine za izboljšanje energetske

učinkovitosti in - zmanjšanje krčenja gozdov.

Za liberalizacijo okoljskega blaga in storitev si EU prizadeva tako na multilateralni ravni (v okviru Svetovne trgovinske organizacije – WTO), kjer ostaja glavni

351

Neuradni dialog o povezavi trgovine in okolja se je začel že decembra 2007 na Baliju, ko je ob robu konference Konvencije združenih narodov o klimatskih spremembah UNFCCC - United Nations framework Convencion of Climate Change potekalo srečanje trgovinskih ministrov. Glavni namen je bil ustvarjanje konsenza glede ključnega prispevka trgovinske politike k okoljski politiki, predvsem pa oblikovanje podpore za liberalizacijo okoljskega blaga in storitev. Tovrstna liberalizacija, ki vzporedno prinaša tudi prenos znanja in tehnologij, namreč predstavlja pomemben prispevek trgovine k blažitvi klimatskih sprememb in prilagajanju nanje. 352

Prvi mednarodni odziv v zvezi s klimatskimi spremembami je bil sprožen leta 1992, ko je bila v okviru Vrha v Rio de Janeiru oblikovana Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja. Konvencijo je podpisalo in ratificiralo 189 držav. 353

Več na spletni strani EC, poglavje Trade and Environment. 354

Osnutki sporazumov upoštevajo tudi potencialne vplive na okolje v okviru ocene trajnostnega razvoja). 355

Po ocenah Svetovne banke bi odprava carinskih in necarinskih ovir samo pri ključnih tehnologijah spodbudila mednarodno trgovino za 7%–14 %. To je v času gospodarske krize še toliko večjega pomena.

143

predlagatelj liberalizacije okoljskega blaga in storitev med WTO članicami, kakor tudi v okviru pogajanj Razvojne agende iz Dohe. Prizadeva si za enakopravno obravnavo med pravili WTO in multilateralnimi okoljskimi sporazumi (MEA – Multilateral Environmental Agreements) ter se zavzema za sodelovanje med WTO in MEA sekretariati. Na potrebo po multilateralnem pristopu zunanjetrgovinskih in okoljskih politik opozarja tudi Frankel (2009, 2) v študiji 'Global Environmental Policy and Global Trade Policy'. V skladu s strategijo 'Globalna Evropa – konkurenčna v svetu' iz leta 2006 si EU v FTA sporazumih nove generacije prizadeva za vključevanje poglavja o zunanji trgovini in trajnostnem razvoju, prek katerega poskuša olajšati trgovanje z okoljskim blagom in s storitvami ter spodbujati izvajanje mednarodno dogovorjenih okoljskih standardov. Za vsak sporazum se izdela ocena vplivov na trajnostni razvoj. Z reševanjem okoljske problematike se tesno povezuje področje energije. EU je leta 2007 sprejela zavezo, da bo do leta 2020 zmanjšala celotne izpuste za vsaj 20 % pod raven iz leta 1990 oz. za 30 % pod pogojem, da bi druge razvite države sprejele primerljive zaveze. Kot lasten cilj si je EU do leta 2020 postavila tudi povečanje deleža obnovljivih virov v energetski porabi na 20 % (vključno z 10-odstotnim deležem biogoriv v porabi goriv) in 20-odstotno izboljšanje energetske učinkovitosti. Bistvenega pomena pri tej strategiji je predvsem okrepitev in razširitev sistema trgovanja z izpusti, saj je to ključno orodje EU za maksimiranje stroškovne učinkovitosti zmanjševanja emisij.

3.3 Akterji in proces formalnega delovanja

V okviru Evropske unije delujejo številne institucije, vendar se bomo v poglavju omejili le na tiste, ki so ključnega pomena za oblikovanje zunanjetrgovinske politike Evropske unije. Tako bomo v okviru akterjev obravnavali Evropsko komisijo, kjer bomo posebej izpostavili vlogo direktorata za zunanjo trgovino (DG Trade), Svet EU, Odbor 133 (od decembra 2009 Odbor za trgovinsko politiko), Coreper in FAC (prej GAERC) ter Evropski parlament.

3.3.1 Evropska komisija356

Evropska komisija357 (EK) je ena od petih358 najpomembnejših institucij Evropske unije. Je ključna institucija političnega in celostnega delovanja ter upravnega in tehničnega vodenja EU (Lastan Seketin 2004, 20). Deluje kot neodvisna strokovna institucija, ki je dolžna zastopati interese Unije kot celote. Kot hibridna organizacija nima ustreznih partnerjev na nacionalnem nivoju. Politično je

356

Več o EK je na spletni strani www.europa.eu.int/comm. 357

EK ima 40 direktoratov in zaposluje več kot 20.000 ljudi (EC 2005, 7). 358

Poleg Evropske komisije imajo pomembno moč tudi: Svet EU (ang. Council of Ministers), Evropski parlament (ang. European Parlament) in Evropsko sodišče (ang. European Court of Justice).

144

odgovorna Evropskemu parlamentu (EP ali Parlament), zato se udeležuje vseh zasedanj, na katerih mora Parlamentu razložiti in utemeljiti svoje politike. Prav tako redno odgovarja na pisna in ustna vprašanja evroposlancev. Poleg tega je EK tudi izvršna veja EU, saj je odgovorna za izvajanje odločitev EP in Sveta EU (EU 2005a, 20). EK ima štiri glavne naloge:359

1. predlaga zakonodajo360 Parlamentu in Svetu, 2. upravlja in izvaja politike361 in proračun EU, 3. uveljavlja evropsko zakonodajo (skupaj s Sodiščem evropskih skupnosti), 4. zastopa Evropsko unijo na mednarodnem prizorišču – na pogajanjih o

sporazumih med EU in drugimi državami (EU 2005a, 21).

Posamezna področja Evropske komisije vodijo komisarji.362 Sicer pa je komisija razdeljena na generalne direktorate (DG – Directorate General). Generalni direktorji so odgovorni komisarjem, ki so politično odgovorni za določeno področje. Za splošno usklajevanje je odgovoren Generalni sekretariat.

Poleg sedeža v Bruslju ima EK svoje delegacije v številnih državah (Bobek 2002, 128). Zadolžene so za razvojno in ekonomsko sodelovanje, zunanjetrgovinske in politične odnose, informiranje in imajo predstavniško vlogo.

EK ima jasno izdelana pravila delovanja (ang. The Commission Rules of Procedure), ki opredeljujejo interno koordinacijo, na podlagi česar morajo generalni direktorati363 v sodelovanju z generalnim sekretariatom tesno sodelovati tako pri pripravi kot implementaciji odločitev (EC 2005, 8). Generalni direktorati načrtujejo in pripravljajo osnutke zakonodajnih predlogov komisije, ki se nato obravnavajo na kolegijih komisarjev.

359

Komisija ima pravico do pobude oz. oblikovanja predlogov za novo evropsko zakonodajo, ki jih predloži Parlamentu in Svetu. S ciljem, da se seznani z novimi razmerami in težavami, sodeluje z dvema svetovalnima organoma – Evropskim ekonomsko-socialnim svetom in Odborom regij. Komisija predlaga ukrepanje na ravni EU le, kadar meni, da težave ni mogoče učinkoviteje rešiti na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. To načelo, po katerem se zadeve obravnavajo na najnižji možni ravni, se imenuje načelo subsidiarnosti. Pri tem sodeluje s strokovnjaki na obravnavanem področju. EK je kot izvršilni organ odgovorna za upravljanje in izvrševanje proračuna EU. Skupaj s Sodiščem evropskih skupnosti je odgovorna tudi za zagotavljanje pravilne uporabe zakonodaje EU v vseh državah članicah. 360

V praksi so predlogi zakonodaje pogosto odgovor na pritiske drugih akterjev. Le 10–20 % predlogov je danih na osnovi lastne iniciative institucije, saj 20–25 % predlogov komisija poda na osnovi predlogov Sveta, Evropskega parlamenta in socialnih partnerjev, 30 % na osnovi mednarodnih obveznosti, 10–15 % spremembo zakonodaje narekujejo obveznosti iz Pogodbe (ang. Treaty), 20 % predlogov pa je potrebnih zaradi posodabljanja obstoječe zakonodaje (Bomberg in Stubb 2003, 49). 361

Predloge ukrepov objavlja v Belih knjigah (ang. White Papers), ki največkrat sledijo zelenim knjigam (ang. Green Papers), s katerimi EK običajno začne širšo razpravo vseh zainteresiranih na določeno temo in ki vključujejo različne ideje o možnih ukrepih. 362

Komisija, ki ima preveč članov, ne more uspešno delovati. Po sedanji ureditvi ima vsaka država EU po enega komisarja. Po vstopu Bolgarije in Romunije v Evropsko unijo je število komisarjev naraslo na 27. 363

Direktorati EK so razdeljeni v štiri skupine: politike, zunanji odnosi, splošne storitve, interne storitve.

145

Za področje zunanjetrgovinske politike je pristojen Direktorat za trgovino, ki pa se mora pri izvajanju nalog zaradi horizontalne povezanosti vsebin horizontalno koordinirati tudi z drugimi direktorati Evropske komisije, zlasti z direktoratom za:

- zunanje odnose (RELEX), - razvoj (DEV), - podjetja in industrijo (ENTR), - konkurenčnost (COMP), - davke in carinsko unijo (TAXUD), - kmetijstvo (v okviru WTO DDA pogajanj), v zadnjem času pa tudi z

direktoratom za okolje (ENV – ang Environment) (glej Sliko 12) (QCEA 2009, 2).

146

Slika 12: Oddelki Evropske komisije, ki sooblikujejo zunanjetrgovinsko politiko EU

* SZVP – skupna zunanja in varnostna politika Vir: Spletna stran EK (2009).

Naloga generalnega direktorata za trgovino je usmerjanje zunanjetrgovinske politike EU skladno s členom 207 Lizbonske pogodbe, to je: »/…/ prizadevati si k harmoniziranemu razvoju svetovne trgovine, nadaljnjemu ukinjanju restrikcij v mednarodni menjavi ter nižanju carinskih ovir. Skupaj z monetarno in razvojno politiko zunanjetrgovinska politika tvori glavni steber odnosov EU s svetom. Njen

147

cilj je podpreti ekonomske in politične interese EU. Pokriva glavne vidike trgovanja z blagom in storitvami (carinske in necarinske tarife, trgovinsko zaščito – še posebej v primerih dumpinga in subvencij, izvozne kredite), varovanje intelektualne lastnine investicij in konkurence« Konkretne naloge direktorata, ki v sodelovanju z državami članicami definira in izvaja zunanjetrgovinsko politiko EU, povzemamo s spletne strani EK (2009).364 Te naloge so:

- na temelju kakovostnih analiz definirati (oz. ponovno oceniti) zunanjetrgovinske interese EU tako v defenzivnem kot ofenzivnem smislu,

- izvajanje bilateralnih, regionalnih ali multilateralnih pogajanj365 na podlagi odobrenih predlogov EK s strani Sveta;

- nadzorovanje in zagotovitev izvedbe zunanjetrgovinskih sporazumov z uporabo sistema WTO glede poravnave sporov in instrumentov promocije ali zaščite (antidumping, zakonodaja glede trgovinskih ovir);

- sodelovanje ter nadzor internih in eksternih politik, ki vplivajo na zunanjo trgovino EU in zunanje investicije (enotni trg, potrošniki, zdravje, okolje, tehnologija, intelektualna lastnina, konkurenčnost, energija, transport, kmetijstvo, sektorski ukrepi itd.);

- zagotavljanje konsistentnosti med ZTP EU in politiko zunanjih odnosov EU na eni strani in prispevkom EU h globalni ekonomiji na drugi strani;

- obveščanje javnosti, gospodarstva, civilne družbe ter profesionalnih krogov z razumljivimi, obsežnimi in pravočasnimi informacijami.

Študija WWF-UK, narejena na osnovi raziskave Elizabeth Drury (2003, 7), ugotavlja, da ima Komisija (zlasti DG za zunanjo trgovino) izjemno moč tako pri predlaganju vsebine kot pogajanjih, saj je na podlagi 207. člena Lizbonske pogodbe (prej 133. člena Pogodbe iz Nice) izključna pogajalka v mednarodnih trgovinskih sporazumih – brez prisotnosti držav članic.366 Države članice so vedno manj vključene v taktiko pogajanj. Na določenih področjih, kjer gre za mešano pristojnost (kot npr. na področju investicij in določenih storitev), ima Komisija vlogo govorca v imenu EU, Predsedstvo Sveta pa je pri pogajanjih prisotno (ibid).

364

Več na: http://ec.europa.eu/trade/about/mission/. 365

Direktorat vodi pogajanja na vseh področjih zunanje trgovine (trgovina z blagom in s storitvami, intelektualna lastnina, investicije, konkurenčnost) z izjemo trgovine s kmetijskimi izdelki, za kar je pristojen direktorat za kmetijstvo. 366

EK nastopa kot agent, države članice pa jo nadzirajo v različnih fazah pogajalskega procesa – pri mandatu, vodenju pogajanj, ratifikaciji in spreminjanju mandata. Nadzor vršijo prek Odbora 133 (2. 12. 2009 preimenovanega v Odbor za trgovinsko politiko), COREPER in GAERC (Elsig 2007, 9–10).

148

3.3.2 Evropski parlament367

Evropski parlament zagotavlja demokratično osnovo skupnosti, saj ga sestavlja 736 poslancev, neposredno izvoljenih v državah članicah.368 V ustanovitvenih pogodbah je bil parlament zasnovan kot posvetovalna skupščina, njegove pristojnosti pa so se s časom širile. Danes je ena glavnih institucij v procesih odločanja (Lestan Seketin 2009, 23). Ključne pristojnosti parlamenta:

1. ima zakonodajno funkcijo, ki jo opravlja skupaj s Svetom, 2. skupaj s Svetom tvori vrhovno proračunsko oblast, saj v postopku

sprejemanja proračuna sodeluje od stopnje priprav do potrditve proračuna, 3. opravlja demokratičen nadzor nad institucijami EU prek poslanskih

vprašanj oz. lahko ustanovi preiskovalni odbor, ki preverja domnevne kršitve ali nepravilnosti pri izvajanju zakonodaje; javno tudi razpravlja o letnem poročilu Komisije.

Ostale pristojnosti EP so: imenovanje Komisije, odločanje o nezaupnici Komisiji, vlaganje tožb na Sodišču itd. (ibid).

EP deluje v Bruslju, Luksemburgu in Strasbourgu ter je edina institucija, ki je neposredno izvoljena. Vloga parlamenta, ki pri odločanju pomeni glas ljudstva, se ves čas krepi. Opredelimo jo lahko kot/EP opravlja nadzorno, zakonodajno in proračunsko funkcijo. Evropski parlament nadzira delo Evropske komisije in Sveta. Ima pravico zastavljati vprašanja ter pravico do pregleda in diskusije o velikem številu dokumentov, ki jih organa proizvajata. Opazna je okrepljena funkcija nadzora nad EK. Evropska komisija je namreč politično odgovorna EP, kar pomeni, da mu mora redno poročati in odgovarjati na zastavljena vprašanja. EP potrdi tudi komisarje in lahko zahteva tudi odstop komisije. Parlament prav tako spremlja delo Sveta: predsednik Sveta se udeležuje plenarnih zasedanj EP in sodeluje pri pomembnih razpravah. Parlament zagotavlja svoj prispevek na vrhu EU (srečanju Evropskega sveta). Krepi se tudi vloga parlamenta pri sprejemanju zakonodaje.369 Medtem ko je bila na podlagi Rimske pogodbe njegova vloga omejena le na izdajo mnenja Komisiji pred sprejemom zakonodaje na Svetu, ima danes Parlament na veliko področjih sprejemanja zakonodaje pravico do soodločanja (ang. co-decision). Pomembno vlogo ima Parlament pri proračunu. O letnem proračunu namreč skupno odločata Parlament in Svet ‒ sprejet je šele, ko ga podpiše predsednik EP (EK 2005, 10–12).

367

Več o delovanju EP na spletni strani www.europarl.eu.int. 368

Slovenija ima v EP sedem poslancev. 369

Parlament daje pobudo za novo zakonodajo.

149

Na podlagi Pogodbe iz Nice Evropski parlament ni bil vključen v pogajanja o zunanjetrgovinskih sporazumih, imel je le posvetovalno vlogo, kjer pa mnenje parlamenta ni bilo obvezujoče.370 Pogodba iz Nice dejansko ni razširila pristojnosti EP na področju zunanje trgovine, kar je bila v primerjavi z drugimi politikami izjema, saj ima Evropski parlament običajno vlogo soodločanja.371 (ang. co-decision). Ne glede na to, je Evropska komisija institucijo formalno obveščala o zadevah s področja zunanjetrgovinske politike. S parlamentom je potekalo posvetovanje o zunanjetrgovinskih sporazumih o investicijah in storitvah, skladno s členom 300, vendar so bile konzultacije neobvezujoče in Svet je lahko ukrepal brez mnenja parlamenta (Drury 2003, 9). Člen 300 Pogodbe iz Nice je namreč zahteval soglasje parlamenta le, kadar so se določbe sporazuma nanašale na poseben institucionalen okvir z vzpostavitvijo procesa sodelovanja. Določba je bila v praksi uporabljena, ko sta Evropska komisija in Svet soglašala, da je o oblikovanju WTO ob koncu Urugvajskega kroga leta 1993 potrebno soglasje Parlamenta (ibid 10). Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe decembra 2009 ima EP pristojnost soodločanja tudi na področju zunanjetrgovinske politike. Razliko v procesu pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe (glej Sliko 13) in po njej (glej Sliko 14) prikazujemo tudi grafično. Slika 13: Vloga Evropskega parlamenta (EP) na področju zunanjetrgovinske politike EU pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe

Vir: EC (2010a, 10).

370

Na podlagi iniciative EU Komisarja za trgovino leta 2005 P. Mandelsona Evropska komisija Evropskemu parlamentu predstavlja poročila o zunanjetrgovinski politiki EU. 371

Evropski parlament se je ves čas (že pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe) trudil pridobiti večjo moč na področju zunanjetrgovinske politike, zlasti na področju zakonodajne komponente.

150

Slika 14: Vloga Evropskega parlamenta na področju zunanjetrgovinske politike EU na podlagi Lizbonske pogodbe

Vir: EC (2010a, 11).

Za zadeve s področja zunanjetrgovinske politike je v okviru Evropskega parlamenta pristojen odbor INTA.372 Pristojen je za finančne, ekonomske in trgovinske odnose s tretjimi državami in regionalnimi organizacijami, ukrepe tehničnega usklajevanja ali standardizacije na področjih, na katerih veljajo instrumenti mednarodnega prava, odnose z ustreznimi mednarodnimi organizacijami ter organizacijami, ki spodbujajo regionalno gospodarsko in trgovinsko integracijo zunaj Unije ter tudi odnose z WTO, vključno s parlamentarno razsežnostjo.373 Uveljavitev Lizbonske pogodbe pomeni tudi razširitev kompetenc Skupnosti na področju investicij in storitev ter pristojnosti EP, ki ima pravico do soodločanja, kar v praksi pomeni, da bodo le-te predmet potrditve s strani Parlamenta.374

3.3.3 Svet Evropske unije375

Svet Evropske unije (Svet) (ang. Council of the European Union)376 je ena izmed najpomembnejših institucij EU in glavni organ za sprejemanje odločitev v okviru integracije. Podobno kot EP je bil Svet ustanovljen z ustanovnimi pogodbami v

372

V času predsedovanja Slovenije je minister za trgovino odboru INTA predstavil program ter poročilo predsedovanja, sicer pa so potekali predvsem neformalni stiki na različnih ravneh. 373

Več na http://www.europarl.europa.eu/activities/committees/homeCom.do?language= EN&body=INTA. 374

Lizbonska pogodba je stopila v veljavo 1. decembra 2009, vendar je špansko predsedstvo EU v prvi polovici leta 2010 delovalo v prehodnem obdobju vzpostavitve institucionalnih struktur na podlagi nove Pogodbe (EC 2009,1). 375

Podrobnejši podatki o delovanju Sveta EU so dostopni na spletni strani www.ue.eu.int. 376

Izraz Svet označuje svet na ministrski ravni, ki mu pri delu pomagajo odbori in delovne skupine. Je osrednja zakonodajna institucija EU, ki ga sestavljajo predstavniki vseh držav članic. Obravnava aktov in ukrepov poteka na treh ravneh: na ravni delovnih skupin in posebnih odborov, kjer se reši 70 % vprašanj, na ravni Odbora stalnih predstavnikov COREPER, ki reši 10–15 % vprašanj, in ministrski ravni, ki reši preostala odprta vprašanja (SVEZ 2005, 51).

151

petdesetih letih dvajsetega stoletja. Zastopa interese držav članic, zasedanj se glede na obravnavano tematiko udeležuje po en minister iz vsake nacionalne vlade EU. Svet je odgovoren za sprejemanje ključnih odločitev glede politik in skupaj z Evropskim parlamentom odloča o tem, kdaj in v kakšni obliki bo določena zakonodaja EU sprejeta. Svet se sestaja v desetih377 različnih sestavah, odvisno od zadeve, o kateri poteka razprava. Pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je najobsežnejši obseg tem obravnaval Svet za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC), v okviru katerega so potekale razprave o odnosih EU s tretjimi državami. V tej formaciji Sveta so sodelovali zunanji ministri držav članic (Bomberg in Stubb 2003, 51).378

Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe se je GAERC v letu 2010 razdelil v Svet za splošne zadeve (GAS – General Affairs Council) in Svet za zunanje odnose (FAC – Foreign Affairs Council).379 Svet EU je potrebno razlikovati od Evropskega sveta, ki ga sestavljajo predsedniki držav in/ali vlad držav članic – ti se skupaj s predsednikom EK sestajajo štirikrat letno. Svet EU ima šest ključnih nalog:

1. sprejemanje evropske zakonodaje (samostojno ali skupaj z EP v postopku soodločanja),

2. usklajevanje širših gospodarskih in socialnih politik držav članic, 3. sklepanje mednarodnih sporazumov med EU in drugimi državami ali

mednarodnimi organizacijam, 4. potrjevanje proračuna EU skupaj z EP, 5. razvoj skupne zunanje in varnostne politike na podlagi smernic, ki jih

začrta Evropski svet, 6. usklajevanje sodelovanja med nacionalnimi sodišči in policijskimi organi v

kazenskih zadevah (Lastan Seketin 2004, 18). Ključna naloga ministrov je, da potrdijo zakonodajo, ki jo predlaga komisija. Pogodba o EU predvideva tri načine glasovanja. Prvi je soglasno sprejemanje odločitev (ang. unanimity), ki se uporablja pri glasovanju o zelo občutljivih zadevah (npr. na področju fiskalne politike, ustavnih zadev oz. novih pristojnosti). Najpogosteje uporabljena metoda je sprejemanje odločitev z večino, kjer lahko govorimo o sistemu glasovanja na osnovi kvalificirane večine.380 Enostavna večina, ko ima vsaka država članica le en glas, se upošteva oz. uporablja v okviru

377

Obstaja deset različnih sestav Sveta: Splošne zadeve (GAC – General Affairs Council), Zunanji odnosi (FAC), Gospodarske in finančne zadeve (Ecofin– Economic and Financial Affairs Council), Pravosodje in notranje zadeve, Zaposlovanje, Socialna politika, Zdravje in potrošniške zadeve, Konkurenčnost, Promet, Telekomunikacije, Energija, Kmetijstvo in ribištvo, Okolje, Izobraževanje, Mladi, Kultura. 378

Vsak minister v Svetu deluje v imenu svoje vlade, kar pomeni, da obveznosti, ki jih sprejme, veljajo za celotno vlado. Poleg tega vsak minister v Svetu odgovarja nacionalnemu parlamentu in državljanom, ki jih ta parlament zastopa (EK 2005, 14). 379

Zunanjetrgovinska politika se obravnava v okviru FAC. 380

Kvalificirana večina je 255 oz. 73,9 % glasov (min. populacije 58 %) oz. 55 % DČ in 64 % populacije (EIPA 2007, 8).

152

postopkovnih zadev (Bomberg in Stubb 2003, 51). Veliko zakonodaje EU sprejemata Svet in EP skupaj. Praviloma Svet ukrepa le na predlog Komisije. Le-ta pa je ponavadi odgovorna za to, da se zakonodaja po sprejetju pravilno uporablja (EK 2005, 15). Sprejetje sklepa lahko prepreči blokirajoča manjšina (ang. blocking minority), ki obsega 90 glasov (SVREZ 2005, 12). Svet sklepa številne mednarodne sporazume med Evropsko unijo in državami, ki niso članice EU, ter z mednarodnimi organizacijami. Države članice si prizadevajo razviti skupno zunanjo in varnostno politiko. Vendar pa na teh področjih nacionalne vlade ohranjajo neodvisen nadzor. Zaradi tega je vloga EK in EP na teh področjih omejena. Sodelovanje držav članic poteka v okviru Sveta (EK 2005, 16). Svetu EU predsedujejo države članice po šest mesecev na osnovi rotacije.381 Vloga predsedstva je priprava in predsedovanje vsem sejam, usmerjanje dela Sveta in spodbujanje k iskanju kompromisov ter skrb za ohranjanje konsistentnosti in kontinuitete v procesih odločanja (Lastan Seketin 2009, 18). Predsedstvo sklicuje in vodi sestanke – s ključno nalogo koordinacije zunanje politike EU. Predsedovanje Svetu samo po sebi ne pomeni večje moči države, vendar se njen vpliv lahko poveča Predsedujoči vladni akterji namreč organizirajo sestanke in določajo dnevni red ter prioritetne zadeve obravnave. Priprave na seje Sveta najprej opravijo delovne skupine, ki jih sestavljajo predstavniki držav članic, nato pa Odbor stalnih predstavnikov držav članic COREPER. Predsedstvu pomaga Generalni sekretariat, ki pripravlja delo Sveta in zagotavlja njegov nemoten potek na vseh ravneh. Glede na glavno funkcijo Sveta EU in Coreper (predstavljanje interesov držav članic v procesih odločanja) bi lahko hitro zaključili, da sta akterja medvladna organa, ki se zavzemata izključno za nacionalne interese, vendar v praksi države članice sodelujejo in se dogovarjajo v okviru rednih sestankov Sveta, sestankov Coreper in tudi številnih neformalnih sestankov in pogajanj. V okviru Sveta delujejo številne delovne skupine. Npr. področje okoljskih vprašanj je v pristojnosti DS za okolje. Okoljska vprašanja v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko se obravnavajo v okviru Odbora za trgovinsko politiko. Prav tako je enako, kadar gre za tovrstna vprašanja v okviru WTO. Pomembno vlogo pri vseh zasedanjih delovnih skupin Sveta ima tudi generalni sekretariat Sveta, ki mora dva tedna pred zasedanjem pripraviti anotirano agendo za ustrezno formacijo Sveta. Poleg tega v sodelovanju s predsedstvi in EK pripravlja 18-mesečni program predsedovanja. Svet in Komisija se morata posvetovati tudi z Ekonomsko-socialnim odborom ECOSOC – Economic and Social Council, ki je sicer posvetovalni organ, kadar gre za pravice ustanavljanja in storitve (SVREZ 2005, 14). 381

Slovenija je Svetu EU predsedovala v prvi polovici leta 2008. To pomeni, da je predsedovala vsem zasedanjem delovnih skupin Sveta.

153

3.3.3.1 Odbor za trgovinsko politiko 382 Odbor za trgovinsko politiko383 (prej Odbor 133) je delovno telo Sveta, ki je na podlagi Pogodbe384 odgovoren za pomoč Evropski komisiji pri pogajanjih za zunanjetrgovinske sporazume in EK svetuje o zadevah s področja skupne zunanjetrgovinske politike. Svetovalna funkcija odbora ne prejudicira funkcij regionalnih delovnih skupin, ki so odgovorne za bilateralne odnose s tretjimi državami (CEU 2007, 3). Odbor je torej posvetovalno telo – doslej na zasedanjih ni bilo zabeleženega formalnega glasovanja. Razprave na odboru namreč potekajo, dokler ni doseženo soglasje. Odbor deluje v več formacijah – na ravni stalnih članov ali titularjev (ang. titulares), so njegovi člani visoki predstavniki ministrstev385 za gospodarstvo, zunanje zadeve ali financ (glede na pristojnost ministrstev za področje zunanjetrgovinske politike v posameznih državah članicah), ki se sestajajo mesečno; na ravni namestnikov, kjer so člani običajno diplomati, zaposleni na stalnih predstavništvih, pa se odbor sestaja tedensko. Poseben odbor za storitve se sestaja dvakrat mesečno, prav tako odbor za tekstil in jeklo (STIS – Steel, Textiles and Industrial Sectors). Odbor za trgovinsko politiko razpravlja o vrsti vprašanj s področja zunanjetrgovinske politike EU, od strateških vprašanj, kot je pričetek pogajanj o mednarodnih trgovinskih sporazumih, do sektorskih vprašanj in širših vidikov zunanjetrgovinske politike – s ciljem zagotavljanja konsistentnosti politik EU. Pravo vlogo odbora lahko razberemo z objavo na spletni strani UK Department of Trade and Industry (Oddelek za trgovino in industrijo) (www.dti.gov.uk/ewk/ukpolicy.htm), ki navaja, da se zunanjetrgovinska politika EU koordinira v okviru odbora 133 (sedaj Odbor za trgovinsko politiko). Evropska komisija se na področju zunanjetrgovinske politike pogaja v imenu držav članic, vendar na podlagi posvetovanja v Odboru za trgovinsko politiko in po potrditvi mandata s strani Sveta. Odboru za trgovinsko politiko predseduje član odbora predsedujoče države. Dnevni red zasedanja je naloga predsedstva. Predsedujoči odboru dnevni red praviloma potrdi en teden pred zasedanjem odbora (ob petkih). Predsedujoči koordinira predloge držav članic in opravlja usklajevanja z Evropsko komisijo. Tesno sodeluje s Sekretariatom Sveta EU, ki skrbi za logistiko in distribucijo dokumentov ter vodi zapisnik zasedanj odbora na ravni stalnih članov. 382

Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe 1. 12. 2009 se je najprej preimenoval v Odbor 207, po sklepu GAERC pa v Odbor za trgovinsko politiko (ang. Trade Policy Committee). 383

Stalni člani, namestniki in ekpertni odbori (STIS, storitve). 384

Pogodba iz Rima govori o posebnem odboru, ki ga imenuje Svet in s katerim se mora pri oblikovanju zunanjetrgovinske politike posvetovati EK. 385

Vlogo odbora je raziskal tudi Drury (2003,11), ki ugotavlja, da kljub temu, da člen 133 Pogodbe iz Nice govori o odboru, članstvo ni predpisano, pa tudi ne imenovanje oz. posvetovanje oz. karkoli, kar bi zahtevalo sprejem posebnih pravil glede postopkov (ang. rules of procedure).

154

3.3.3.2 Coreper (fr. Comite des REpresentants PERmanents)

Coreper je eden najpomembnejših odborov, ker pripravlja, koordinira in izvaja skoraj celotno delo Sveta na ministrski ravni. Njegova vloga je zagotavljanje konsistentnosti politik in dejavnosti EU.386 Coreper je bil oblikovan leta 1958 na podlagi pravil Sveta (ang. Council Rules of Procedures) in se je prvič pojavil pod tem imenom v Pogodbi EU l. 1967. Člani odbora so veleposlaniki držav članic pri EU – vodje stalnih predstavništev v Bruslju (SPBR),387 ki se tedensko sestajajo v okviru Odbora stalnih predstavnikov (Coreper). Sestankov se udeležuje tudi predstavnik Komisije na ravni generalnega direktorja. Naloga odbora je pripraviti delo Sveta z izjemo večine kmetijskih zadev, ki jih obravnava poseben odbor za kmetijstvo. Odboru pomagajo številne delovne skupine, ki jih sestavljajo uradniki držav članic (EK 2005, 17, 18). Coreper sestavljata dve telesi: Coreper II in Coreper I. V Coreper II so člani veleposlaniki stalnih predstavništev ter se ukvarjajo z glavnimi političnimi in institucionalnimi vprašanji. Je pripravljalni odbor za FAC (prej GAERC). Coreper I je odbor, ki obravnava manj pomembna vprašanja, člani pa so namestniki ambasadorjev stalnih predstavništev. Ostale formacije Sveta imajo svoja pripravljalna telesa. Coreper je odgovoren za pripravo dela Sveta in izvajanje nalog, ki mu jih dodeljuje Svet, vendar to ne pomeni, da sprejema odločitve, ki so na podlagi Pogodbe v pristojnosti Sveta. Odbor ni institucija niti ni odločevalno telo z lastnimi kompetencami (Eurocollege 2009, 1). Glava naloga Coreper je koordinacija dela Sveta, ocenjevanje dosjejev in predlaganje rešitev. Preden se besedilo sprejme na Svetu, se poskuša doseči dogovor na Coreper. Po pravilu Svet nato dogovor potrdi oz. sprejme. Coreper torej obravnava vse točke pred obravnavo na Svetu, razen če ni drugače dogovorjeno v Svetu (soglasnost) oz. na sestanku Coreper (enostavna večina). Za področje zunanjetrgovinske politike EU je pomemben Coreper II, ki pripravlja politično občutljiva področja ali institucionalna vprašanja in splošne zadeve (Splošne zadeve, ECOFIN, Justice and Home Affairs, Foreign Affairs).388 Coreper se sestaja tedensko. Točke za razpravo predlaga Sekretariat Sveta, dnevni red pa potrdi predsedujoči zasedanju. Dnevni red (tako kot na Svetu) je razdeljen na dva dela. Prvi del vsebuje točke, ki so bile sprejete na delovnih skupinah Sveta, kar pomeni, da jih odbor lahko sprejme brez razprave. Seveda pa lahko člani Coreper, sekretariat Sveta ali EK podajo mnenja, izjave oz. prekličejo okvirno strinjanje delegacije. V tem primeru se točka obravnava v

386

COREPER je odbor, ki lahko samostojno sprejema odločitve, ne da bi jih bilo potrebno predložiti v potrditev Svetu. Poleg tega je horizontalni odbor, ki praviloma predhodno pred obravnavo na Svetu obravnava vse dokumente, Odbor za trgovinsko politiko (prej imenovan Odbor 133), ki koordinira tudi delo drugih skupin. 387

Vsaka država članica ima v Bruslju svoje predstavništvo, ki jo zastopa in brani njene nacionalne interese. 388

Podrobnejše naloge in postopki so opisani v publikaciji 'Council Guide' (CEU 2006 b, 29, 33).

155

drugem delu naslednjega zasedanja, ko se obravnavajo točke, kjer je potrebna razprava. V primeru doseženega soglasja se zaključki nato obravnavajo pod točko 'a' na Svetu. Dodatne točke se na dnevni red zasedanja dodajajo le izjemoma. Na podlagi predloga dnevnega reda sekretariat Sveta za vse člane odbora pripravi poročila oz. kratke memorandume za vsako točko razprave za prvi del, medtem ko za točke v drugem delu, kjer je potrebna razprava, sekretariat pripravi točke zaupne narave le za predsedujočega (ang. speaking notes). Predsedujočemu tudi svetuje glede postopkov. Predsedujoči lahko v sodelovanju s sekretariatom Sveta in EK pripravi svoj predlog zaključka. Dan pred zasedanjem Coreper se sestane skupina Antici,389 ki opravi t. i. pripravljalno delo za razpravo na Coreper naslednji dan. Predlog glede dodajanja točke v razpravo pod točko razno (ang. aob – any other business) mora biti podan v natančni obliki. Vsaka delegacija skupine Antici (MERTENS, ko gre za Coreper I), mora pisno pripraviti morebitne zadržke. Sekretariat jih nato pred pričetkom zasedanja Coreper prebere. Sestankom prisostvuje član sekretariata Sveta in pravne službe Sveta. Skupini je zaupana naloga določanja vrstnega reda točk in sklepov prvega dela ter zagotavljanja, da je zapisnik predhodnega sestanka Coreper lahko naslednji dan potrjen.

Coreper predseduje veleposlanik države, ki predseduje Svetu EU.390 V proceduri lahko Coreper predlaga vključitev določene točke v dnevni red zasedanja Sveta (točka A), oz. če soglasje ni doseženo pod točko B. Če je potrebno pridobiti dodatne informacije, o zadevi Coreper ponovno razpravlja na eni od prihodnjih sej. Hocking in Spence (2005, 22‒23) sta v okviru analize akterjev na področju politik Evropske unije ugotovila, da je za učinkovita pogajanja v okviru bruseljske administracije ključna vloga stalnih predstavništev držav članic. Le-ta namreč delujejo kot 'most' med nadnacionalnimi in nacionalnimi akterji. Lobiji stalnih predstavnikov lahko učinkovito vplivajo na predloge Evropske komisije glede različnih politik na podlagi predlogov in interesov nacionalnih vlad. Po drugi strani pa prestolnicam zagotavljajo informacije glede predlogov politik v okviru institucij EU ter o neformalnih stališčih in interesih držav članic. Tudi Morisse-Schilbach (v Hocking in Spence 2005, 123) izpostavlja pomembnost sodelovanja akterjev v okviru Coreper ter skupne zunanje in varnostne politike. Poleg tega trdi, da mora biti upravljanje vseh zunanjetrgovinskih politik usklajeno, kar zahteva transparentne procese. Hkrati izpostavlja vse večji pomen povezanosti institucij – vladnih institucij na nacionalni in nadnacionalni ravni ter vladnih in nevladnih akterjev na nacionalni ravni.

389

Antici skupina je dobila ime po prvem predsedujočem leta 1975. Sestavljajo pa jo osebni pomočniki članov COREPER in predstavnik Komisije. 390

Dnevni red zasedanja COREPER je naloga predsedstva. Začasni dnevni red potrdi predsedujoči COREPER v petek pred 12. uro v tednu pred zasedanjem.

156

3.3.3.3 Svet za zunanje odnose (FAC)

Pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je bila priprava vseh zadev, ki se nanašajo na zunanje odnose EU – vključno z zunanjetrgovinsko politiko v pristojnosti Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC – General Affairs and External Delations Council). GAERC je sprejemal zakonodajne akte v pristojnosti EU, ukrepe skupne zunanje in varnostne politike (skupna stališča, ukrepi, implementacija), zaključke (politična stališča, ki imajo običajno 'follow up') ter EU deklaracije na področju skupne zunanje in varnostne politike (CEU 2006b, 64). Zaradi obsežnosti obravnavanih zadev se je GAERC po uveljavitvi Lizbonske pogodbe l. 2010 razdelil v Svet za splošne zadeve (GAC – General Affairs Council) in Svet za zunanje odnose (FAC). Svet za splošne zadeve obravnava vprašanja, ki zadevajo več kot eno politiko EU, vključno s pogajanji o širitvi EU, medtem ko Svet za zunanje odnose obravnava celotno zunanje delovanje Unije, vključno s skupno zunanjo in varnostno politiko, zunanjo trgovino in razvojnim sodelovanjem. Člani Sveta za zunanje odnose so ministri za zunanje zadeve držav članic EU. Kadar se na Svetu obravnavajo vprašanja, ki se nanašajo na zunanjetrgovinsko politiko, se zasedanja udeležijo ministri za trgovino ali ministri za gospodarstvo posameznih držav članic, če vsebinsko področje zunanjetrgovinske politike spada v pristojnost teh ministrstev. Običajno se formacija Sveta sestane enkrat mesečno. Zadeve, ki jih Svet obravnava, se nanašajo na splošno koordinacijo EU politik ter priprave na EU Vrhove. Zasedanje391 vodi minister predsedujoče države. Pomaga mu GS Sveta, ki sedi levo od predsedstva. Število članov delegacije je običajno omejeno, zato njeno sestavo določi predsedujoča država.392 Delovnih kosil/večerij, ki so del zasedanja, se udeležijo le ministri. Predsedstvo Sveta, ki deluje po načelu šestmesečne rotacije, zastopa Unijo v zadevah skupne zunanje in varnostne politike ter izraža njeno stališče v mednarodnih organizacijah. Pomaga mu visoki predstavnik, in sicer pri oblikovanju evropskih političnih sklepov. Vrhunska srečanja med EU in partnerskimi državami vodijo predsedstvo, visoki predstavnik in predsednik Evropske komisije.393

391

Zasedanja so praviloma zaprta za javnost. 392

Enako velja za COREPER. 393

Več na spletni strani www. consilium.europa.eu.

157

3.3.4 Nevladne organizacije

Države članice in EU institucije niso edini vplivni akterji pri oblikovanju EU politik. V zadnjem obdobju se namreč veča vloga različnih nevladnih akterjev – od panevropskih trgovinskih združenj, regionalnih vlad do svetovalcev in multinacionalnih podjetij. Medtem ko je vloga posameznih EU institucij opredeljena v različnih pogodbah (ang. treaties), je status in vpliv raznih združenj manj jasen. Kot akterji se pojavljajo tako profitne kot neprofitne organizacije. Ne smemo pa pozabiti tudi na vladne akterje, ki predstavljajo različne ravni vlad, vendar niso sestavni del administracij držav članic (Bomberg in Stubb 2003, 88–

89). Kot najpomembnejše medsektorske organizacije pri zastopanju poslovnih interesnih skupin v EU Bratina (2007, 60) izpostavlja:

- Združenje industrijskih konfederacij zaposlenih (UNICE – Union of Industrial and Employees Confederations);

- Eurochambers, kamor so vključena združenja trgovinskih in industrijskih zbornic;

- Evropsko okroglo mizo predstavnikov gospodarstva (ERT – European Roundtable of Industrialists), kamor so vključeni glavni izvršni direktorji nekaterih večjih evropskih podjetij;

- Komite Evropske unije v Ameriški trgovinski zbornici, ki združuje ameriška podjetja v Evropi (AMCHAM – EU – American Chamber of Commerce to the European Union);

- Evropsko federacijo farmacevtskih industrij in združenj (EFPIA – European Federation of Pharmaceutical Industries and Associations);

- Evropski svet za kemično industrijo (CEFIC – European Chemical Industry Council);

- Evropsko združenje obrtnikov, malih in srednjih podjetij (UEAPME – European Association of Craft, Small and Medium Sized Enterprises) ter

- Evropski komite za mala in srednja neodvisna podjetja (EUROPMI – European Committee for Small and Medium Sized Independent Companies).

Različni akterji poskušajo vplivati na institucije z lobiranjem – bodisi v formalnem smislu bodisi v neformalnem. Največjo kategorijo nevladnih akterjev predstavljajo akterji privatnega sektorja, ki imajo ekonomske interese (npr. panevropska trgovinska federacija ali združenje). Veliko moč imajo panožna združenja (npr. avtomobilska industrija, farmacija, prehrambna industrija). Pomembno vlogo igrajo tudi akterji iz tretjih držav, ki komunicirajo z vladami posameznih držav ali njihovimi stalnimi predstavništvi v Bruslju. Glavna tema so običajno zunanjetrgovinska vprašanja (kako povečati mednarodno menjavo oz. se izogniti trgovinskim sporom). Z lobiranjem želijo nevladni akterji vplivati na politike EU. Čeprav je Svet EU najvplivnejša institucija, običajno ni glavna tarča lobistov. Le-ti poskušajo vplivati

158

na države članice (najpogosteje prek stalnih predstavništev v Bruslju), pa tudi Evropsko komisijo, saj je institucija iniciator politik in oblikuje zakonodajne predloge. Komisija ves čas poudarja, da želi imeti odprt dialog z različnimi akterji, vendar je njena preferenca komunikacija s panevropskimi združenji, kar sovpada z njeno vlogo delovanja v interesu vseh držav članic in ne le posameznih vlad. Sodelovanje EK z nevladnimi akterji poteka v formalni (sodelujejo v svetovalnih odborih oz. na strokovnih sestankih) ali manj formalni obliki, ko se organizirajo ad hoc srečanja. Odnosi med nevladnimi organizacijami in EK so kompleksni. Več sto nevladnih organizacij namreč financira Komisija, kar lahko vpliva tudi na njihovo ravnanje (Bomberg in Stubb 2003, 98–100). Formalen dialog s civilno družbo, ki poteka v obliki sestankov, je Evropska komisija vzpostavila leta 1998.394 Nevladne organizacije poskušajo vplivati tudi na EP395 (zlasti glede na vse pomembnejšo vlogo, ki jo ta pridobiva pri sprejemanju zakonodaje).

3.3.5 Proces formalnega delovanja

Ključni cilj Rimske pogodbe je bil oblikovati skupni notranji trg, kar je pomenilo liberalizacijo trgov, ki so bili prej desetletja zaščiteni. Uvedba skupne tarife za države nečlanice EU v poznih 60-ih letih prejšnjega stoletja je privedla do odločitve, da mora EU, ko gre za mednarodna trgovinska pogajanja, »govoriti z enim glasom«. Rimska pogodba je takratni Evropski gospodarski skupnosti dala kompetence za zunanjetrgovinska pogajanja. Evropska komisija je tako dobila pristojnosti, da se v imenu držav članic pogaja na področju zunanje trgovine z blagom. Njeno moč pa je še okrepila Pogodba iz Nice, ki ji je dodelila še pristojnosti za pogajanja na področju zunanje trgovine s storitvami (z določenimi izjemami). Kljub temu pa je pristojnost glede oblikovanja stališč dana državam članicam – v okviru delovanja institucij EU. Čeprav je torej EK edina pogajalka v mednarodnih trgovinskih pogajanjih, igrajo države članice ključno vlogo pri oblikovanju mandata, ki ga dodelijo komisiji (Bomberg in Stubb 2003, 122–123, 201).396

Zunanjetrgovinska politika je v primerjavi z drugimi zunanjimi politikami EU najbolj integrirana. V imenu držav članic se s tretjimi državami pogaja Evropska komisija – Svet trgovinskih ministrov ne obstaja. Evropski parlament je imel do uveljavitve Lizbonske pogodbe le pravico do posvetovanja, čeprav je bilo v določenih primerih potrebno njegovo soglasje (npr. pridružitveni sporazumi). Kljub dominantni vlogi EK v zunanjetrgovinskih pogajanjih vloga držav članic ni zanemarljiva, saj te oblikujejo stališča na osnovi lastnih preferenc. Pomembno

394

Analiza aktivnosti sodelovanja ter predlogi so podrobno predstavljeni v publikaciji 'A Voice, Not a Vote' (Slob in Smakman 2007). 395

Delovanje je bolj odkrito kot v primeru EK. 396

Tako so v praksi pogosto nasprotujoči si interesi zlasti glede institucialne moči pri določanju pogojev pogajanj. Včasih je težje dobiti soglasje med državami članicami kot z neevropskimi zunanjetrgovinskimi partnerji.

159

vlogo imajo države članice v vseh fazah procesa – od definiranja mandata za pogajanja, med samimi pogajanji in tudi ob ratifikaciji sporazumov. Poleg tega Pogodba pravi, da se odločitve sprejemajo s kvalificirano večino, kar pomeni, da je, kadar gre za mednarodna pogajanja na področju zunanje trgovine, praktično vedno potrebno imeti soglasje.397

V procesu formalnega odločanja o zunanjetrgovinski politiki EU sodelujejo tri skupine akterjev (glej Sliko 15):

1. institucije398 in organi EU (Evropska komisija, Evropski parlament, Svet EU, pa tudi Ekonomsko-socialni odbor ter Odbor regij);

2. vlade držav članic; 3. različne interesne skupine, ki so organizirane na nacionalni ali evropski

ravni;399 4. akterji izven EU.

397

Moč EK je bila razvidna leta 2001, ko je takratni komisar za trgovino Pascal Lamy dal iniciativo za prost dostop blaga na trg EU iz najmanj razvitih držav Vse razen orožja (EBA – Everything but Arms), ki se mu je kljub prvotnemu nasprotovanju na koncu pridružila tudi Francija. 398

Čeprav na nek način med institucijami vlada konkurenca, težijo k doseganju soglasja. Institucialna moč je odvisna tudi od sodelovanja z drugimi akterji – z lobisti, vladami, mednarodnimi organizacijami in s strokovnjaki. 399

V okviru EU jasno izražajo stališča predvsem avtomobilska, jeklarska in tekstilna industrija (Agarwal 2004, 60).

160

Slika 15: Akterji v procesu formalnega odločanja o zunanjetrgovinski politiki EU

Vir: lasten prikaz.

Odločitve se v okviru skupne zunanjetrgovinske politike EU sprejemajo po predpisanem postopku. Čeprav ima pravico do predlaganja iniciativ EK, sta Svet EU in EP močno vključena v proces odločanja. Socialni partnerji in druge interesne skupine prek Ekonomsko-socialnega odbora ter lokalne in regionalne oblasti, katerih predstavnik je Odbor regij (ang. Committe of the Regions) Svet občasno vključujejo v posvetovalni proces – glede na obravnavano tematiko (CEU 2004, 15).

Evropska komisija, ki je pogajalec v imenu 27 držav članic, se pogaja na osnovi mandata, za katerega mu pooblastilo podeli Svet, ki na koncu pogajanj s kvalificirano večino glasuje o rezultatu pogajanj. Pomembno vlogo v formalnem

161

procesu pogajanj ima Odbor za trgovinsko politiko, katerega vloga je na podlagi 207. člena Pogodbe o EU sicer posvetovalne narave, vendar predstavlja bistvo odločanja na področju zunanje trgovine, saj komisija običajno upošteva priporočila odbora. Samo ključne formalne odločitve (potrditev mandata ali zaključek pogajanj) nato potrdi Svet ministrov.400 EP ima z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe pomembnejšo vlogo401 na področju zunanjetrgovinske politike, po prej veljavni Pogodbi iz Nice se ga je le tekoče obveščalo prek Odbora za zunanjo trgovino INTA (Deckwirth 2005, 12).

Proces odločanja sproži Evropska komisija, ki pripravi predlog, o katerem v okviru Sveta EU najprej razpravlja ustrezen odbor ali delovna skupina, formalno pa ga potrdi Coreper oz. FAC (prej GAERC) (EU 2005, 152–153).402 Svet dovoli začetek pogajanj, sprejema pogajalska izhodišča, dovoli podpisovanje sporazumov in jih sklepa, kadar se predvideni sporazum izključno ali v večjem delu nanaša na skupno zunanjetrgovinsko politiko EU - na predlog Komisije sprejme torej sklep, s katerim dovoli pričetek pogajanj in glede na predmet predvidenega sporazuma imenuje pogajalca ali vodjo pogajalske skupine EU. Hkrati določi odbor, s katerim se mora EK posvetovati o vsebini pogajanj (EU 2005, 152–153). Na podlagi Lizbonske pogodbe ima Evropski parlament pravico do soodločanja tudi v primeru bilateralnih/regionalnih pogajanj o trgovinskih sporazumih, kar pomeni, da je poleg sprotnega obveščanja parlamenta o stanju pogajanj za sklenitev sporazuma potrebno pridobiti potrditev s strani parlamenta.

Vloga Sveta kot glavne institucije odločanja temelji na določilih Maastrichtske pogodbe, ki določa 3-stebrno strukturo EU:

1. Nadnacionalna raven: I. steber oz. skupne politike, kjer se zakonodajni predlogi sprejemajo s soglasjem ali kvalificirano večino.

2. Medvladna raven: II. in III. steber, kjer ima Svet pristojnost zakonodajne pobude kot tudi odločanja. V zadevah, ki se nanašajo na skupno zunanjo in varnostno politiko, Svet odločitve sprejema na podlagi smernic Evropskega sveta. Odločitve se sprejemajo s soglasjem (pridružitve novih članic) ali s kvalificirano večino (Lestan Seketin 2009, 35).

V okviru Evropske komisije je za področje zunanjetrgovinske politike pristojen Direktorat za trgovino, katerega temeljna naloga je, da na podlagi kakovostnih analiz in posvetovanja z državami članicami definira zunanjetrgovinske interese EU (defenzivne in ofenzivne) ter izvaja bilateralna, regionalna in multilateralna pogajanja na podlagi mandata držav članic, nadzira implementacijo sporazumov v tretjih državah in sproža mednarodne spore.

400

Odbor za trgovinsko politiko, ki ima funkcijo nadzora EK, se sestaja enkrat tedensko v Bruslju na ravni namestnikov oz. enkrat mesečno na ravni stalnih članov. Člani so ponavadi višji uradniki z ministrstev, ki so pristojna za zunanjo trgovino. 401

Evropski parlament je imel že po Pogodbi iz Nice pravico do potrditve glavnih mednarodnih pogodb, ki vzpostavljajo institucionalno strukturo in imajo vpliv na proračun. 402

Komisija potrebuje mandat Sveta (na ministrski ravni) glede stališč EU pri mednarodnih pogajanjih.

162

Direktorat vodi pogajanja na vseh področjih zunanje trgovine z izjemo trgovine s kmetijskimi izdelki, kjer je glavni pogajalec direktorat za kmetijstvo.403

Pred posredovanjem predloga skladno z internimi pravili oz. postopki sprejemanja dokumentov poteka interni usklajevalni postopek znotraj Evropske komisije (EIPA 2006, 6):

1. generalni direktorat, pristojen za zunanjo trgovino, pripravi osnutek predloga in oceno vpliva;

2. GD za trgovino se interno posvetuje tudi z drugimi direktorati znotraj komisije, generalnim sekretariatom in s pravno službo;

3. v zgodnji fazi se vključi tudi eksterno javnost (stroka, seminarji); 4. sledi koordinacija z drugimi direktorati v sodelovanju s kabinetom

komisarja, ki je pristojen za področje; 5. interno usklajevanje se zaključi s koordinacijo na ravni kolegija komisarjev.

Proces v okviru komisije (Drury 2003, 13–15) se torej prične, ko GD za trgovino pripravi predlog in ga najprej posreduje v pregled drugim direktoratom v Komisiji.404 Ko se interni posvetovalni proces zaključi, se besedilo pošlje v pregled ustreznemu odboru, ki deluje v okviru Sveta EU.

Eksterni postopek bomo ponazorili na primeru sporazumov skupne zunanjetrgovinske politike, kar opredeljuje 207. člen Lizbonske pogodbe.405

1. Komisija predloži Svetu priporočila za pogajanja. 2. Svet pooblasti Komisijo za pričetek pogajanj in poda smernice. 3. Komisija vodi pogajanja ob posvetovanju s posebnim odborom, ki ga

imenuje Svet kot pomoč Komisiji (Odbor za trgovinsko politiko). 4. Komisija priporoči sporazum. 5. Svet praviloma določi s kvalificirano večino, s soglasjem pa:

i. kadar sporazum vsebuje določbe, pri katerih se zahteva soglasje za sprejetje notranjih pravil,

ii. kadar se sporazum nanaša na zadeve, glede katerih Skupnost še ni sprejela notranjih pravil.

6. Svet in EK obveščata EP o pogajanjih in od njega pridobita soglasje ob sklepanju sporazuma.

Predlog EK Svetu vključuje priporočila za začetek pogajanj, kakor tudi usmeritve.406 Pogajanja ves čas potekajo ob posvetovanju s posebnimi odbori, v katerih sodelujejo predstavniki držav članic. Komisija odborom na rednih zasedanjih poroča o pogajanjih, bistvenih spremembah stališč in spremembah

403

Kot izvršno telo ima komisija pravico predlagati zakonodajo, pogaja se s tretjimi državami ali z mednarodnimi organizacijami ter Svetu podaja predloge za implementacijo zunanjetrgovinske politike. 404

V nasprotju z zakonodajnimi predlogi se predlogi stališč o trgovinskih sporazumih ne sprejemajo na kolegiju komisarjev, tako da npr. okoljski komisar ni vključen v potrjevanje dokumenta, ki se nanaša na trgovino v povezavi z okoljem. 405

Prej 133. člen Pogodbe iz Nice (SVEZ 2005, 28, 29). 406

Obseg mandata, vključno s pravno podlago za sklenitev sporazuma, se predhodno oblikuje v delovnih skupinah oz. odborih Sveta.

163

pravne podlage (SVEZ 2005, 27). Na področju zunanjetrgovinske politike torej nastopa EK kot agent Sveta ministrov. Ključne razprave o zunanjetrgovinski politiki pa potekajo na zasedanjih Odbora za trgovinsko politiko. Odbor prouči predloge EK in jih dopolni, še preden gredo v obravnavo na Coreper in FAC, ki podeli EK pogajalski mandat.407 S tretjimi državami se nato na osnovi mandata pogajajo strokovnjaki v okviru Evropske komisije (Meunier 1999, 480). Ob zaključku pogajanj Komisija obvesti Svet, ki bodisi potrdi bodisi zavrne zunanjetrgovinski sporazum ‒ načeloma s kvalificirano večino, vendar v praksi s soglasjem (Meunier 1999, 480). Svet je pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe praviloma sprejel sporazume po posvetovanju z EP,408 medtem ko je sedaj potrebno soglasje EP. Mešane sporazume podpišejo predstavnik Sveta in predstavniki držav članic. Sledijo ratifikacije v državah članicah. Lahko pa Svet pooblasti komisijo, da v imenu EU potrdi spremembe sporazuma. Ko se npr. komisija pogaja z WTO, so države članice navzoče, vendar v pogajanjih sedijo za komisijo.409

Glede na izključno ali mešano pristojnost je različna tudi vloga akterjev v štirih fazah pogajanj (glej Tabelo 10): (1) mandat, (2) zastopanje med pogajanji, (3) ratifikacija sporazuma, (4) implementacija oz. uveljavitev sporazuma po pričetku veljavnosti.

Tabela 10: Karakteristike delegiranja EK v štirih fazah pogajanj

Mandat (fleksibilnost

mandata)

Zastopanje (avtonomija)

Ratifikacija (vlada)

Implementacija

Izključna pristojnost

Odbor za trgovinsko politiko – Svet

(kvalificirana večina)

EK (neformalne konzultacije)

Svet (kvalificirana večina)

EK (izključna pravica)

Mešana pristojnost

Odbor za trgovinsko politiko – Svet

(soglasno) in DČ

EK (neformalne konzultacije)

Svet (soglasno) in parlamenti v DČ

EK z delegirano pristojnostjo

(posvetovanje)

Vir: Meunier (1999, 481).

Teoretično je ključna razlika med izključno in mešano pristojnostjo v fazi ratifikacije. Mešana pristojnost namreč pomeni, da je pristojnost delegirana na ad hoc osnovi in ne sistematično. Posamezna država članica ima namreč veto tako pri soglasnem glasovanju v Svetu kot v primeru ratifikacije v Parlamentu. V praksi razlika ni tako jasna (je zamegljena).

Pogajanja o zunanjetrgovinskih sporazumih vodi EK, ki ji odbor Sveta pomaga tudi z navodili. EK redno o napredku poroča Evropskemu parlamentu. Svet odloča s kvalificirano večino. O pogajanjih in sklenitvi sporazumov na področju trgovine s storitvami in o gospodarskih vidikih intelektualne lastnine ter

407

Če soglasje na ministrski ravni ni doseženo, se lahko zadeva vrne v ponovno obravnavo na raven delovne skupine (SVEZ 2005, 55). Sicer pa večino dela pri usklajevanju interesov držav članic opravijo predstavniki DČ v neformalnih stikih s predstavniki drugih držav in na formalnih zasedanjih delovnih skupin Sveta. 408

ECommunities (2005, 35). 409

http://europa.eu/institutions/inst/comm/index_sl.htm.

164

neposrednih tujih naložb Svet odloča soglasno, v kolikor vsebujejo določbe, za katere je potrebno soglasje za sprejem notranjih pravil (EU 2005, 148).

Ugotovili smo, da je zunanjetrgovinska politika Evropske unije ena od najbolj integriranih politik v okviru EU. Povezuje se z drugimi politikami, zlasti s politiko konkurenčnosti ter energetsko in razvojno politiko. V strateške dokumente EU (Evropa 2020 in Globalna Evropa: konkurenčna v svetu) je zunanjetrgovinska politika vključena kot pomemben sestavni del politike konkurenčnosti, saj je pogoj za doseganje konkurenčnosti na notranjem trgu zaradi izvozne usmerjenosti Evropske unije večja konkurenčnost na zunanjih trgih. To potrjuje drugo tezo (T2) disertacije.

Analiza pogajanj DČ EU v okviru WTO DDA potrjuje tretjo tezo (T3), ki se nanaša na usklajenost zunanjetrgovinskih politik držav članic EU s pravili in politikami Evropske unije ter na večplastnost pogajanj, saj formalna pogajanja potekajo v okviru regionalne integracije (EU). Ločeno potekajo bilateralni sestanki, pa tudi formalni sestanki manjših skupin. Skupna vsem pogajanjem so multilateralna pogajanja v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Znotraj teh se torej prepleta več ravni (bilateralna, regionalna, multilateralna). Večplastnost potrjuje tudi analiza pogajanj EU s tretjimi državami oz. skupinami držav (bilateralna usklajevanja glede na specifične interese držav članic EU za uskladitev stališč, regionalna v okviru EU (delovne skupine Sveta EU) ter med EU in določeno regijo (v kolikor se integracija pogaja z regijo)).

Ugotavljamo tudi, da v okviru bruseljske administracije postaja vse pomembnejša vloga stalnih predstavnikov, ki delujejo kot 'most' med nacionalnimi in nadnacionalnimi akterji (izmenjava informacij in lobiranje). To potrjuje tudi opazovanje z udeležbo.

165

4 UPRAVLJANJE ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE V IZBRANIH DRŽAVAH ČLANICAH EVROPSKE UNIJE

V okviru poglavja se bomo, skladno s cilji disertacije, osredotočili na upravljanje zunanjetrgovinske politike v izbranih državah članicah Evropske unije. Vsebinske vidike zunanjetrgovinske politike ter procese na nadnacionalnem nivoju (v okviru Evropske unije in WTO) smo predstavili v preteklih poglavjih, zato se bomo v okviru analize upravljanja zunanjetrgovinske politike v državah članicah Evropske unije osredotočili predvsem na vlogo akterjev pri oblikovanju politik ter procese oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike in koordinacije z ostalimi politikami. Zanimajo nas formalni in neformalni procesi (ali obstajajo ter katere akterje in politike vključujejo) ter strateške usmeritve vlade. Ugotovili smo namreč, da imajo ključno vlogo pri oblikovanju skupne zunanjetrgovinske politike EU države članice in da jo sooblikujejo številni akterji, ki vplivajo na stališča držav članic (vladni in nevladni, na nacionalnih in nadnacionalnih ravneh), ter da lahko posamezne države z integracijo bistveno povečajo svoj vpliv (Hocking in Spence 2005, 1‒4). Za dosego večjega vpliva je potrebno poznavanje ter obvladovanje nacionalnega odločitvenega procesa in medsebojnih interakcij kot pogoja za učinkovito upravljanje in sooblikovanje zunanjetrgovinske politike EU (Bratina 2007, 3‒5). Sodobni odločitveni procesi na področju zunanjetrgovinske politike namreč temeljijo na spremenjeni vlogi in načinu delovanja ekonomske diplomacije. Upravljanje zunanjetrgovinske politike določata institucionalna struktura in način delovanja posameznih akterjev. Vlada kot pomemben akter zunanjetrgovinske politike mora zato usklajevati tri vrste nasprotij, in sicer nasprotja med:

- politiko in ekonomijo, - mednarodnimi in domačimi akterji ter - vlado in drugimi akterji.

Za učinkovito upravljanje politike je pomembno tudi, da obstaja strategija glede nacionalnih prioritet. Da vplivanje na odločitve ni odvisno le od tradicionalno opredeljene moči države, temveč tudi od zavzetosti, organiziranosti, osredotočenosti, sposobnosti prepričevanja, zavezništev in ugleda, ki jih država ima oz. jih je ustvarila, poudarjata Udovič in Svetličič (2007, 29). Majhnost države torej ne pomeni nujno majhnega vpliva na dogajanja. V današnjih razmerah relativno proste svetovne trgovine je lahko vsaka država gospodarsko učinkovita ne glede na svojo velikost, kar je odvisno le od njene učinkovitosti pri izrabi naravnih, kapitalskih in človeških virov ter njene zunanjetrgovinske odprtosti (Damijan 1996, 159). Za majhne države je pomembna tudi ekonomska integracija,410 ko večji domači trg

410

Na makroekonomski ravni je pomembno, da sta povečani mobilnost produkcijskih dejavnikov med državami in homogenizacija trgov, kar hkrati vpliva na poenotenje narodnogospodarskih

166

vpliva tudi na mednarodno konkurenčnost držav. Na pomen makroekonomskih politik v povezavi z ustreznim sistemom (so)delovanja med akterji opozarja tudi Emmerij (v Svetličič 1996, 76). V izvozno usmerjenih gospodarstvih imajo običajno pomembno vlogo izvozna podjetja, ki jih vladni akterji vključujejo v proces oblikovanja nacionalnih stališč v formalni ali neformalni obliki. Na ta način posredno sooblikujejo zunanjetrgovinsko politiko EU. Države članice EU vodijo bolj liberalno ali pa protekcionistično zunanjetrgovinsko politiko. Na preference glede vodenja zunanjetrgovinske politike posameznih držav močno vpliva struktura gospodarstva. Davis Lucy in Frederik Erixon (2008, 1) pri tej delitvi opozarjata tudi na geografsko lego. Države z liberalno zunanjetrgovinsko politiko opredeljujeta kot 'severne liberalce' (ang. Northern Liberals), medtem ko za mediteranske države, ki se zavzemajo za bolj protekcionistično zunanjetrgovinsko politiko, uporabljata izraz 'klub mediteranskih držav' (ang. Club Med). Dejansko se v praksi za liberalizirano zunanjetrgovinsko politiko v okviru EU zavzemajo: Avstrija, Češka, Danska, Estonija, Finska, Irska, Latvija, Nemčija, Nizozemska, Slovenija, Švedska in Velika Britanija.411 Druge države EU se zavzemajo za bolj protekcionistično zunanjetrgovinsko politiko EU. Za analizo smo izbrali štiri države (Irsko, Nemčijo, Francijo in Poljsko), ki se razlikujejo po velikosti, usmeritvi zunanjetrgovinske politike (glede na različno strukturo gospodarstva) ter času vstopa v Evropsko unijo. Poudarek bo na identifikaciji akterjev in procesov upravljanja zunanjetrgovinske politike v povezavi z ostalimi politikami. Irska in Nemčija se zavzemata za liberalno zunanjetrgovinsko politiko, medtem ko Poljska in Francija bolj zagovarjata protekcionistične ukrepe. Izbor držav ni naključen: Nemčija in Francija veljata za zelo vplivni državi v okviru EU, Poljska se je tako kot Slovenija integraciji priključila leta 2004 in uspešno uveljavlja ključne interese, Irska (razen na področju kmetijstva) vodi liberalno zunanjetrgovinsko politiko in je po velikosti primerljiva s Slovenijo. Z izborom različno velikih držav, ki vodijo različne zunanjetrgovinske politike, želimo ugotoviti, ali obstajajo, ne glede na razlike v velikosti, strukturi gospodarstva in konceptih vodenja zunanjetrgovinskih politik, skupne karakteristike, ki bi jih bilo smiselno upoštevati pri predlogu modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije. Izbrane države se razlikujejo tudi v konkurenčnosti gospodarstev (glej Tabelo 11) (WEF, IMD).412

razvojnih procesov. Na mikroekonomski ravni pa gre za učinke močneje integriranih prodajnih trgov (prek odprave ZT ovir, poenotenja standardov ipd.) na konkurenco, proizvodnjo in preskrbo. 411

Države sodelujejo tudi neformalno ‒ v okviru sestankov podobno mislečih držav (ang. like minded). 412

Podrobneje glej WEF (2011) in IMD (2009).

167

Tabela 11: Uvrstitev držav na lestvici globalnega indeksa konkurenčnosti WEF in IMD

GCI 2011 GCI 2010 Sprememba na lestvici

IMD 2009 IMD 2008 Sprememba na lestvici

IRSKA 29 29 0 19 12 -7

NEMČIJA 6 5 -1 13 16 +3

FRANCIJA 18 15 -3 28 25 -3

POLJSKA 41 39 -2 44 44 0

SLOVENIJA 57 45 -12 32 32 0

Vira: IMD (2009) in WEF (2011).

Nemčija se na lestvici konkurenčnosti (WEF) uvršča med deset najbolj uspešnih držav, Francija med dvajset, Irska med trideset, Poljska med petdeset, medtem ko se Slovenija, ki je v l. 2011 glede na l. 2010 padla kar za 12 mest, uvrsšča šele na 57. mesto (kazalnike smo podrobneje predstavili v poglavju 2) (glej Tabelo 11).

Evropska komisija v poročilu o konkurenčnosti držav članic EU (ang. Member States Competitiveness Performance and Policies 2011) na podlagi analize strukture gospodarstva in politik v obdobju 1999–2007 države glede na gospodarsko strukturo, razvoj ter zunanjetrgovinske tokove razvršča v štiri skupine.

V prvo skupino so uvrščene države, kjer v strukturi gospodarstva prevladujejo tehnološko napredni sektorji (Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Irska, Nizozemska, Švedska in Velika Britanija).

V drugo skupino se uvrščajo države, kjer v strukturi gospodarstva prevladujejo tehnološko manj napredne panoge, z nekaj visoko konkurenčnimi panogami (Ciper, Grčija, Italija, Luksemburg, Portugalska in Španija).

V tretji skupini držav so države, ki poskušajo dohiteti povprečje BDP/prebivalca v EU, njihova trgovinska specializacija je v visoko inovacijsko intenzivnih panogah. Zanje so značilne strukturne spremembe iz delovno intenzivnih v tehnološko intenzivne panoge, in sicer na podlagi višje produktivnosti in trgovine (Češka, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija).

V četrti skupini so države, ki so trgovinsko specializirane v tehnološko manj zahtevnih panogah (Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva in Romunija).

Ne glede na uvrstitev držav v posamezno skupino pa Evropska komisija v poročilu poudarja, da v vsaki skupini držav obstajajo panoge in podjetja, ki imajo

168

konkurenčne prednosti, ter da je pogoj za dvig konkurenčnosti večja inovativnost (EK 2011, 7).

Promocija zunanje trgovine v državah članicah izboljšuje globalno prisotnost EU, zato večina DČ z informacijskimi, s finančnimi oz. z ostalimi ukrepi podpira tržni dostop predvsem malih in srednjih podjetij. Evropska komisija poleg skupne zunanjetrgovinske politike poudarja pomen usklajenih industrijskih politik DČ EU. To posledično pomeni usklajeno delovanje akterjev v okviru EU in DČ.

Zato smo se v okviru analize upravljanja zunanjetrgovinske politike v izbranih državah članicah Evropske unije osredotočili predvsem na akterje in procese – oblikovanje nacionalnih stališč zunanjetrgovinske politike in koordinacijo z ostalimi politikami. Analizo smo opravili na podlagi primerjalne študije primerov v izbranih državah članicah EU, in sicer na podlagi opravljenih poglobljenih intervjujev ter analize spletnih strani. Ključna raziskovalna vprašanja so bila: katero ministrstvo je v državi pristojno za zunanjetrgovinsko politiko, ali obstajajo formalni oziroma neformalni procesi koordinacije stališč zunanjetrgovinske politike (tudi v povezavi z drugimi politikami) ter kateri akterji (vladni in nevladni) so v proces vključeni. Na podlagi odgovorov, pridobljenih v okviru opravljenih poglobljenih intervjujev, smo analizirali spletne strani institucij, ki so vključene v formalne/neformalne procese usklajevanja stališč zunanjetrgovinske politike (v povezavi z ostalimi politikami) v okviru izbranih držav ter pridobili podatke o strukturi njihovega gospodarstva in njihovi zunanji trgovini. Za vsako državo smo na osnovi analiz grafično prikazali akterje in procese ter na podlagi analize poskušali poiskati skupne značilnosti, vzorce. V okviru poglavja 3 smo analizirali, katero ministrstvo je v posamezni državi EU pristojno za zunanjetrgovinsko politiko in oblikovanje stališč v okviru države. V tem poglavju bomo podobno poglobljeno analizo opravili le v izbranih državah – tudi povezavo akterjev zunanjetrgovinske politike z ostalimi politikami in procesi. Ugotovili smo, da so za koordinacijo nacionalnih stališč na področju zunanjetrgovinske politike v posameznih državah pristojna različna ministrstva.413 V večini držav Evropske unije je za izvajanje in koordinacijo zunanjetrgovinske politike na nacionalni ravni odgovorno ministrstvo za gospodarstvo. Tako je v Avstriji, Bolgariji, na Cipru, v Češki, Nemčiji, Grčiji, Španiji, Madžarski, Irski, Italiji, Franciji, Latviji, Malti, Nizozemski, Poljski, Romuniji, Sloveniji, Slovaški in Veliki Britaniji. Le v osmih državah članicah je za koordinacijo stališč na področju zunanjetrgovinske politike odgovorno ministrstvo za zunanje zadeve (Belgija, Danska, Estonija, Finska, Litva, Luksemburg, Portugalska in Švedska).

Ne glede na različno pristojnost in organiziranost ministrstev med različnimi akterji (vladnimi in nevladnimi) v državah članicah poteka oblikovanje nacionalnih stališč zunanjetrgovinske politike in usklajevanje z drugimi politikami, saj le na ta način države lahko uspešno in konsistentno zastopajo svoje interese v okviru EU.

413

V Grčiji in na Malti npr. ministrstvo za gospodarstvo in finance deluje kot eno ministrstvo, na Madžarskem pa ministrstvo za gospodarstvo vključuje tudi razvoj.

169

4.1 Irska

4.1.1 Struktura gospodarstva in zunanja trgovina

Irska je veljala v zadnjih petnajstih letih za eno gospodarsko najuspešnejših držav in je beležila visoke stopnje rasti. Na lestvicah konkurenčnosti je uvrščena na 29. (WEF 2011) oz. 19. mesto (IMD 2009). Po podatkih WTO (2009f) za leto 2008 je na 33. mestu glede na izvoz blaga (124 mrd USD) oz. na 39. mestu glede na njegov uvoz (83 mrd USD) in na 11. mestu glede na izvoz storitev (99 mrd USD) oz. na 8. mestu na področju uvoza le-teh (106 mrd USD). V strukturi izvoza predstavlja predelovalna industrija 84,6 % izvoza, kmetijski proizvodi414 10 %, pomemben pa je tudi izvoz goriv (2,2 %). Najpomembnejše izvozne partnerice Irske so države članice EU (62,3 %), ZDA (19,3 %), Švica (3 %), Japonska (2 %) in Kitajska 1,9 % (glej Sliko 16). Podobna je struktura na uvozni strani: EU (63,6 %), ZDA (11,7 %), Kitajska (6,8 %), Norveška (2,3 %) in Japonska (2 %) (glej Sliko 17).415

Slika 16: Glavni izvozni partnerji Irske Slika 17: Glavni uvozni partnerji Irske

Vir: WTO (2009f).

Večina izvoznikov so podjetja v tuji lasti, delujejo pa na področju tehnologije, finančnih storitev in kemične industrije. V strukturi izvoza prevladujejo farmacevtski izdelki (26,3 % celotnega izvoza), kemični izdelki, optična, tehnična in medicinska oprema ter stroji in oprema (glej Tabelo 12). V okviru držav članic EU so najpomembnejše partnerice Irske Velika Britanija, Belgija, Nemčija in Francija. Država uvaža predvsem mineralna goriva, stroje in opremo, električno in elektronsko opremo. V okviru držav EU največ uvaža iz Velike Britanije (32,1 % celotnega uvoza) ter Nemčije in Nizozemske. 414

Kmetijstvo ostaja pomemben sektor gospodarstva, kljub temu, da predstavlja le 3 % BDP. Vlada si prizadeva za posodobitev in razširitev živilsko-predelovalne industrije (govedina, mlečni izdelki, krompir, ječmen in pšenica). 415

Podrobnejša struktura izvoza/uvoza je objavljena na spletni strani Centralnega statističnega urada Irske (CSO – Central Statistics Office) http://www.cso.ie/releasespublications/documents/external_trade/current/extrade.pdf.

170

Tabela 12: Glavne izvozne in uvozne blagovne skupine Irske

Izvoz % Uvoz %

Farmacevtski izdelki 26,3 Mineralna goriva 12,3

Kemični izdelki 22,3 Stroji in oprema 10,4

Optična, tehn. in medic. oprema 8,7 Električna in elektron. oprema 7,8

Stroji in oprema 7,5 Drugi izdelki 6,8

Op.: podatki za l. 2010

Vir: Izvozno okno (2012).

Evropska komisija v poročilu o konkurenčnosti držav članic v okviru gospodarskih panog izpostavlja tudi specializacijo v kapitalsko intenzivnih panogah (npr. osnovne kemikalije) ter doseganje visokega deleža izvoza v visokocenovnih segmentih ter nizkega pri izvozu izdelkov nižjih cenovnih vrednosti. Država je v preteklosti vodila aktivno politiko privabljanja tujih neposrednih investicij (EC 2011b, 82–86)

Investicije tujih multinacionalk so bile ključne za povečanje konkurenčnosti in gospodarsko rast Irske po letu 1950 (Clancy v Jaklič 2002, 17). V okviru aktivne politike privabljanja tujih neposrednih investicij je vlada ustvarila ugodne pogoje za poslovanje podjetij. Tuje investitorje je privabljala z nizkimi davki na dobiček in nizko ceno delovne sile. Od vstopa v Evropsko unijo l. 1973 država beleži še večjo rast TNI, saj članstvo v integraciji za podjetja pomeni dostop do enotnega trga. Multinacionalke so svoja vlaganja osredotočile predvsem v hitro rastoče in tehnološko zahtevne sektorje, kot so informacijska tehnologija, finančne storitve, kemična industrija in farmacija.

Po l. 1980 je bila politika države usmerjena v krepitev domače proizvodnje, ob istočasni podpori TNI in multinacionalnih podjetij. Na podlagi sprejete industrijske politike l. 1987 (podpora in krepitev velikih podjetij) država beleži visoko rast tudi v primerjavi z ostalimi državami EU (10-odstotno rast industrijskega sektorja). Jaklič (2002) ugotavlja, da sta bila ključnega pomena za uspeh države odprtost gospodarstva in enaki pogoji za vse akterje.

Leta 2010 je država doživela finančni zlom ter zaprosila za pomoč EU in mednarodne finančne ustanove (ECB, IMF), ki so zanjo pripravile reševalni finančni paket pomoči.

Razvoj industrijskega sektorja416 na Irskem je bil predvsem posledica politike spodbujanja visokotehnoloških podjetij za izvoz in privlačnih paketov za tuje

416

Industrijski sektor prispeva več kot eno tretjino BDP.

171

vlagatelje. Storitveni sektor predstavlja približno dve tretjini BDP. Dobro so razviti bančništvo in finančni sektor, pa tudi turizem.417

Ugotavljamo torej, da je ključno vlogo za izboljšanje konkurenčnosti irskega gospodarstva igrala vlada (institucije). Poudarjeni so bili trije ključni elementi: nizek davek na dobiček, premik v liberalno zunanjetrgovinsko politiko in privabljanje (pretežno ameriških) multinacionalk s ciljem namestitve izvozno orientirane proizvodne strukture v državi (Breznitz v Jaklič 2002, 28). Prehod iz pretežno agrarne v industrijsko državo se je vršil prek agencij Enterprise Ireland in IDA, kasneje tudi FORFAS .

4.1.2 Akterji in procesi oblikovanja in koordinacije stališč ZTP

V okviru poglavja nameravamo identificirati akterje, ki so v državi vključeni v sooblikovanje zunanjetrgovinske politike EU ter procese odločanja in koordinacije politike – tudi v povezavi s strateškimi usmeritvami države in ostalimi politikami. Poleg analize podatkov, ki smo jih pridobili na spletnih straneh Ministrstva za gospodarstvo,418 smo opravili poglobljeni intervju s članom Odbora za trgovinsko politiko stalni člani, Geraldom Monksom.419 Monks (2009) nam je pojasnil, da je za odločanje in koordinacijo zunanjetrgovinske politike pristojno Ministrstvo za gospodarstvo, Oddelek za podjetništvo, trgovino in zaposlovanje (ang. Department of Enterprise, Trade and Employment), v okviru katerega deluje Oddelek za dostop na trg, ki je odgovoren za identifikacijo, oblikovanje in razvoj zunanjetrgovinske politike EU. Za interese Irske na področju zunanjetrgovinske politike se zavzema tako v okviru procesov znotraj EU kot v okviru zasedanj WTO. Oddelek za dostop na trg (ang. Market Access Unit) aktivno sodeluje na zasedanjih Odbora za trgovinsko politiko s ciljem, da pri sooblikovanju skupne zunanjetrgovinske politike EU zastopa interese irskega gospodarstva. Stalno predstavništvo v Bruslju ima v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko redne kontakte z Evropsko komisijo, Svetom EU ter drugimi državami članicami, kjer poleg izmenjave informacij aktivno lobira za interese gospodarstva. V okviru Ministrstva za gospodarstvo je za področje zunanjetrgovinske politike odgovoren državni minister (ang. Minister of State), ki je trenutno Billy Keller. Irska se zaveda pomembnosti področja zunanjetrgovinske politike, zato poteka redna komunikacija (posredovanje informacij, svetovanje) direktorja pristojnega za področje zunanjetrgovinske politike z ministrico (Ms. Mary Coughlan), ki je hkrati namestnica predsednika vlade. Član Odbora za trgovinsko politiko – stalni člani Gerard Monks (2009) mesečno pisno poroča vodstvu ministrstva (ang.

417

Povzeto po www.izvoznookno.si. 418

Ministrstva za gospodarstvo Irske (http://www.entemp.ie). 419

Gerard Monks je generalni direktor, pristojen za podjetništvo, trgovino in zaposlovanje na Ministrstvu za gospodarstvo Irske.

172

Ministry’s Management Board) in po potrebi člane vodstva informira tudi pogosteje. V intervjuju (Monks 2009) nas je zanimal proces oblikovanja zunanjetrgovinske politike in način koordinacije stališč z ostalimi politikami. Ugotovili smo, da je za centralno koordinacijo evropskih zadev odgovoren Oddelek za evropske zadeve v okviru Ministrstva za zunanje zadeve. Le-ta ima osrednjo vlogo koordinatorja, kadar vsebina določenega dosjeja v okviru Evropske unije vpliva na različne politike, ki so v pristojnosti drugih ministrstev.420 Zaradi številnih interesov in akterjev, za katere je področje zunanjetrgovinske politike pomembno, je potreben določen formalen institucionalen okvir. Tako se enkrat mesečno (pred zasedanjem Odbora za trgovinsko politiko stalni člani v Bruslju) v prestolnici Irske organizira koordinacijski sestanek, na katerem sodelujejo predstavniki Ministrstva za gospodarstvo, Ministrstva za kmetijstvo in prehrano (ang. Ministry of Agriculture and Food421) in Ministrstva za zunanje zadeve (ang. Foreign Affairs Ministry422). Sestanek se skliče z namenom, da se oblikuje skupno stališče glede točk dnevnega reda zasedanja odbora, v katerega so vključeni vsi vidiki pristojnih ministrstev. Pomen tovrstne koordinacije je stalni član izpostavil zlasti v povezavi s pogajanji Razvojne agende iz Dohe – tako zaradi razvojne komponente pogajanj kot kmetijskega področja, ki je za Irsko zelo pomembno.423 Za sredstva mednarodne razvojne pomoči je na Irskem pristojno Ministrstvo za zunanje zadeve. Pri tem sodeluje s številnimi nevladnimi razvojnimi organizacijami.424 Ministrstvo predseduje medresorskemu Odboru za razvoj (ang. Inter–Department Committee on Development), ki je pomemben forum, kjer nevladne organizacije izražajo tudi mnenja glede zunanjetrgovinskih zadev. Monks (2009) je v intervjuju poudaril tudi, da ima ministrstvo, pristojno za zunanjo trgovino, redne stike tudi z drugimi akterji, na katere se nanašajo teme, ki se obravnavajo v okviru zunanjetrgovinske politike na Odboru za trgovinsko politiko. Ti akterji z nasveti in strokovnimi prispevki aktivno sodelujejo pri oblikovanju in informiranju ter predstavljajo dobro osnovo za diskusijo. Redno poteka komuniciranje z gospodarstvom – z namenom pridobitve mnenja gospodarstvenikov o bodočih zadevah obravnave na področju ukrepov zunanjetrgovinske politike. Ministrstvo sodeluje z združenji, ki vključujejo glavne predstavnike gospodarstva in izvoznih podjetij, pa tudi s posameznimi podjetji.

420

Podrobneje glej Tonra (v Hocking 2005, 146–159). 421

Irska je pomembna izvoznica hrane (8,1 mrd EUR 2008). Tri četrtine prehrambenih izdelkov izvaža v EU in GB. Podrobnejši podatki so objavljeni na spletni strani Oddelka za kmetijstvo, ribištvo in hrano http//www.agriculture.gov.ie. 422

Na Ministrstvu za zunanje zadeve v okviru Sektorja za promocijo Irske v tujini (PIAD – Promoting Ireland Abroad Department) deluje oddelek za bilaterale ekonomske odnose, ki je pristojen za iskanje tržnih priložnosti za irsko gospodarstvo in pri tem sodeluje tako z vladnimi kot nevladnimi akterji. Podrobnejši podatki so dostopni na http://www.dfa.ie. 423

Ministrske konference WTO, ki je potekala v Ženevi od 20.–30. 7. 2009 so se udeležili ministrica, ki je hkrati namestnica predsednika vlade, ter minister za trgovino in minister za kmetijstvo. 424

Konkretni podatki o pomoči za trgovino so objavljeni na spletni strani ministrstva 'Irish Aid' http://www.irishaid.ie/development_trade.asp.

173

Pomembno vlogo imata Irsko združenje za gospodarstvo in zaposlene (IBEC – Irish Business and Employers Confederation) ter Irsko združenje malih in srednjih podjetij (ISME – Irish Small and Medium Enterprises Association).425 Stalni član Odbora za trgovinsko politiko (Monks 2009) redno komunicira z direktorjem za trgovino v okviru IBEC. Le-ta je pristojen za vodenje IBEC trgovinskega sveta (ang. IBEC Trade Council), ki se sestaja četrtletno. Na sestankih se analizirajo ukrepi s področja zunanje trgovine in oblikujejo usmeritve zunanjetrgovinske strategije glede na interese članov IBEC. Svetu predseduje bivši predsednik IBEC, kar samo po sebi priča o pomenu zunanjetrgovinske politike v okviru strukture združenja. Sestankov sveta se udeleži tudi stalni član Odbora za trgovinsko politiko, ki poroča o zunanjetrgovinski politiki EU, po drugi strani pa pridobi mnenje gospodarstva. IBEC na svoji spletni strani (www.ibec.ie) objavlja stališča do posameznih ukrepov zunanjetrgovinske politike EU. Združenje izraža podporo uspešnemu zaključku pogajanj Razvojne agende iz Dohe, saj bi uspešen zaključek pogajanj irskemu gospodarstvu prinesel koristi na področju zunanje trgovine in hkrati WTO zagotovil, da še naprej ohrani vodilno vlogo v procesih globalizacije. Prav tako IBEC podpira pogajanja EU za bilateralne trgovinske sporazume z Indijo in združenjem ASEAN ter skupne aktivnosti vlade pri odpiranju trgov nasploh.

Pomemben kanal za pridobivanje mnenj gospodarstva sta tudi dve državni agenciji, ki podjetjem nudita pomoč v obliki svetovanja in odobravanja pomoči: Enterprise Ireland426 in IDA Ireland.427 Prva je odgovorna za internacionalizacijo, druga pa za promocijo tujih neposrednih investicij. Analize, ki služijo kot podlaga za sprejemanje strateških odločitev, pripravlja posebna državna agencija FORFAS, ki je bila ustanovljena pred desetimi leti. Sodelovanje med strokovnjaki ministrstva in agencije je pomembno zlasti pri določanju dolgoročnih stroškov/koristi različnih zunanjetrgovinskih politik – predvsem pri pogajanjih o Razvojni agendi iz Dohe. Agencija je že l. 2005 pripravila študijo, v kateri je ovrednotila ekonomske učinke DDA pogajanj. Ugotovitve služijo Ministrstvu za gospodarstvo pri zagovarjanju stališč v okviru WTO.428

Po usklajevanju z vladnimi in nevladnimi akterji končne odločitve sprejme Ministrstvo za gospodarstvo (glej Sliko 18).

425

Za sodelovanje z vladnimi in nevladnimi akterji na področju zunanjetrgovinske politike je pristojen Odbor za zunanje odnose. 426

Spletna stran http://www.enterprise-ireland.com. 427

Spletna stran www.ida.ie. 428

Celotna študija je objavljena na spletni strani FORFAS: http://www.forfas.ie.

174

Slika 18: Proces oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike in koordinacija z drugimi politikami na Irskem

Legenda: oblikovanje stališč ZTP ― dvosmerno komuniciranje vladni akterji v državi nevladni akterji v državi mednarodni akterji aktivnosti Vir: lasten prikaz.

175

Ugotavljamo, da so v proces oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike (ZTP) vključeni vladni in nevladni akterji. Opredeljeni so formalni in neformalni procesi oblikovanja stališč in usklajevanja z ostalimi politikami glede na strateške cilje države. Ministrstvo za gospodarstvo, ki je pristojno za zunanjetrgovinsko politiko, vodi interne in eksterne procese usklajevanja (akterjev in politik) ZTP. Koordinacija z ostalimi politikami se vrši prek Ministrstva za zunanje zadeve.

4.2 Nemčija


Nemčija je v gospodarskem pomenu za ZDA in Japonsko tretja najpomembnejša država na svetu oz. prva v Evropi. Z ameriško pomočjo se je država po drugi svetovni vojni hitro industrializirala in postala sinonim za kakovost delovne sile in proizvodov.429 Na lestvici konkurenčnosti (WEF 2011) je uvrščena na 6. mesto. Po podatkih WTO (2009e) za leto 2008 je država na 1. mestu glede na izvoz blaga (1.462 mrd USD)430 oz. na 2. mestu glede na njegov uvoz (1.204 mrd USD) in na 3. mestu glede na izvoz storitev (242 mrd USD) oz. na 2. mestu na področju uvoza le-teh (283 mrd USD). V strukturi izvoza predstavlja predelovalna industrija 86,2 %, goriva in rudnine pa 5,8 %. Najpomembnejše izvozne partnerice Nemčije so države članice EU (63,7 %),431 ZDA ( 7,2 %), Švica (4 %), Kitajska (3,4%) in Rusija (3,2 %) (glej Sliko 19). Podobna je struktura na uvozni strani: EU (58,5 %), Kitajska (7,2 %), ZDA (5,6 %, Rusija (4,4 %) in Švica (3,8 %) (glej Sliko 20). Najpomembnejša sektorja sta avtomobilska in kemična industrija.

Slika 19: Glavni izvozni partnerji Nemčije Slika 20: Glavni uvozni partnerji Nemčije

Vir: WTO (2009e).

V okviru EU so najpomembnejši izvozni trgi Francija (9,5 %), Nizozemska, Velika Britanija in Italija; na uvozni strani pa Nizozemska, Francija, in Italija.

429

Glej www.izvoznookno.si 430

Tržni delež izvoza blaga znaša 9,1 %, izvoza, storitev pa 6,39 % 431

V okviru EU je najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica Nemčije Francija, kamor po podatkih Ministrstva za gospodarstvo in tehnologijo Nemčije država izvozi približno 10 % blaga.

176

Glede same strukture gospodarstva v Nemčiji velja izpostaviti njeno močno specializacijo v tehnološko zahtevnih panogah (proizvodnja motornih vozil, distribucija elektrike in nadzornih aparatov) in manj v t. i. proizvodnji transportne opreme. Nemčija je prav tako specializirana v kapitalsko intenzivnih panogah (oprema in avtomobilski deli) v smislu dodane vrednosti, vendar ne v izvozu. Med petimi najpomembnejšimi industrijami je tudi delovno intenzivna panoga proizvodnje strojnih orodij. Država je specializirana v sektorjih z visoko in srednje močno inovativnostjo (motorna vozila, elekrični stroji in medicinska oprema, merske ter optične naprave) (EC 2011b, 70). V strukturi gospodarstva prispeva kmetijski sektor432 približno 1 % BDP in zaposluje okoli 2,5 % aktivnega prebivalstva. Prispevek industrijskega sektorja v BDP se je zmanjšal z 51 % leta 1970 na okoli 29 % danes. Najpomembnejše industrijske panoge so proizvodnja strojne, električne in elektronske opreme ter avtomobilska in kemična industrija (glej Tabelo 13). Avtomobilska industrija je ena največjih industrij v državi, ki je tretja največja izvoznica avtomobilov na svetu. Storitveni sektor prispeva približno 70 % BDP. Nemški gospodarski model se opira predvsem na mrežo malih in srednje velikih podjetij. Teh je preko 3 milijone, zaposlujejo pa 70 % vsega aktivnega prebivalstva.433 Po podatkih, objavljenih na spletni strani Ministrstva za gospodarstvo in tehnologijo Nemčije (2010), izvoz predstavlja več kot tretjino BDP, od izvoza blaga in storitev pa je odvisno vsako peto delovno mesto v Nemčiji, kar pomeni, da so ekonomski odnosi s tujino ključnega pomena za uspešnost nemškega gospodarstva. Tabela 13: Glavne izvozne in uvozne blagovne skupine Nemčije

Izvoz % Uvoz %

Stroji in oprema 17,4 Stroji in oprema 12,4

Vozila 16,0 Električna in elektron. oprema 11,9

Električna in elektron. oprema 10,6 Mineralna goriva 11,8

Farmacevtski izdelki 5,1 Vozila 7,4

Op.: podatki so za l. 2010 Vir: Izvozno okno (2012).

Evropska komisija (2011) ugotavlja, da je izvoz nemških tehnološko zahtevnih panog v države BRIC visok, kar je glede na svetovne trende nadaljnji izvozni potencial za državo. Nemčija je po podatkih Evropske komisije ki je analizirala konkurenčnost držav članic v obdobju 1999–2007, ohranila stabilen delež v izvozu tehnološko zahtevnih proizvodov, medtem ko je v tem obdobju izgubila

432

Sektor je močno koristil ugodnosti od državnih subvencij. Glavni kmetijski proizvodi so mleko, sladkorna pesa in žita. V živinoreji je pomembna prašičereja. Veliko je tudi ekološkega kmetijstva. 433

Povzeto po izvoznookno.si

177

tržne deleže v manj inovativnih panogah. V okviru klasifikacije EU spada Nemčija med t.i. inovativne vodje, vendar še vedno glede deleža vlaganj gospodarstva v raziskave in razvoj zaostaja za Japonsko in Južno Korejo.434


Analizo akterjev in procesov oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike in koordinacije z ostalimi politikami smo opravili na podlagi podatkov, objavljenih na spletnih straneh Ministrstva za gospodarstvo in tehnologijo ter poglobljenega intervjuja z dr. Karlom Ernstom Braunerjem,435 stalnim članom Odbora za trgovinsko politiko v okviru EU. Brauner (2009) je v intervjuju poudaril, da se pri vodenju zunanjetrgovinske politike Nemčija zavzema za nadaljnjo liberalizacijo zunanje trgovine, saj le-ta podpira rast in zaposlovanje. Prioriteta ostaja uspešen zaključek pogajanj v okviru WTO t. i. Razvojne agende iz Dohe. Odločitve, ki jih pri vodenju zunanjetrgovinske politike sprejema država, temeljijo na strateških usmeritvah države in interesih gospodarstva. Glede na osrednje mesto, ki ga pri vodenju politik zavzemajo iniciative gospodarstva, je tesno sodelovanje z njim nujno. Poleg Ministrstva za gospodarstvo in tehnologije pri procesih sodelovanja z gospodarstvom sodelujejo Ministrstvo za zunanje zadeve (ang. Federal Foreign Office) z mrežo 220 diplomatsko-konzularnih predstavništev, ki gospodarstvu pomaga pri vzpostavljanju kontaktov z vladnimi in nevladnimi akterji (ključnimi odločevalci) in izvaja vrsto aktivnosti za promocijo nemškega gospodarstva v tujini (gospodarske delegacije, okrogle mize, sejmi ipd.) – s ciljem zagotavljanja večjega tržnega dostopa za blago in storitve nemškega gospodarstva na tuje trge. Kot pomembno je Brauner (2009) izpostavil tudi sodelovanje z gospodarsko zbornico in njenimi predstavništvi v tujini. Po eni strani vladni akterji dobijo informacije glede interesov gospodarstva, po drugi strani pa jih oskrbujejo s podatki o aktualnih tržnih priložnostih npr. glede razpisov, zanimivih projektov. V okviru bilateralnih in multilateralnih pogajanj v EU, WTO in OECD vlada aktivno sodeluje ter pri tem podpira aktivnosti za zagotavljanje pogojev proste trgovine in zmanjševanje zunanjetrgovinskih ovir.

Na podlagi nemške ustave je za zastopanje interesov države v okviru evropskih politik odgovorna zvezna vlada. Zvezno ministrstvo za gospodarstvo in tehnologijo ima v povezavi s tem dve ključni funkciji: zagotavlja, da pri komuniciranju z različnimi institucijami v Bruslju vlada govori z enim glasom, ter ažurno posreduje informacije glede EU iniciativ in aktualnih projektov, da lahko nacionalni vladni akterji ustrezno vplivajo na EU politike.

434

Podrobneje glej EC (2011b , 69‒80). 435

Karl Ernst Brauner je GD za ekonomske odnose s tujino na Ministrstvu za gospodarstvo in tehnologijo Nemčije.

178

V okviru vlade je koordinacija aktivnosti med Berlinom in Brusljem v pristojnosti dveh ministrstev – Ministrstva za gospodarstvo in tehnologijo (ang. Federal Ministry of Economics and Technology) ter Ministrstva za zunanje zadeve (ang. Foreign Office).436

Ministrstvo za gospodarstvo in tehnologijo je pristojno za oblikovanje stališč na podlagi strateških usmeritev države in koordinacijo zadev s področja gospodarstva: enotnega trga EU, konkurenčnosti, industrijske politike, ekonomskih odnosov s tujino (vključno z zunanjetrgovinsko politiko) in Lizbonske strategije. Poleg tega ministrstvo koordinira stališča zvezne vlade glede skupne kmetijske in okoljske politike. Ministrstvo za zunanje zadeve je pristojno za koordinacijo Skupne zunanje in varnostne politike ter pravosodja.

Formalni proces oblikovanja in koordinacije stališč na področju zunanjetrgovinske politike vodi Ministrstvo za gospodarstvo in tehnologijo. Pri tem vključuje tako vladne kot nevladne akterje.

Enkrat mesečno pred zasedanjem Odbora za trgovinsko politiko s stalnimi člani (Brauner 2009) se organizirajo koordinacijski sestanki, na katerih sodelujejo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, Ministrstvo za gospodarsko sodelovanje in razvoj, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za finance. Na sestanku, ki poteka v obliki video konference, sodelujeta tudi Stalno predstavništvo v Bruslju in Stalno predstavništvo v Ženevi. Poleg izmenjave in uskladitve stališč so pomembne informacije iz Bruslja in Ženeve na podlagi formalnih in neformalnih kontaktov predstavnikov z državami članicami ter predstavniki institucij, gospodarstva, nevladnih organizacij.

V času predsedovanja Nemčije Svetu EU so koordinacijski sestanki potekali tedensko (tudi pred zasedanjem Odbora za trgovinsko politiko – namestniki).

Brauner (2009) je v okviru intervjuja tudi pojasnil, da sodelovanje s parlamentom poteka v obliki letnega poročanja o napredku pogajanj Razvojne agende iz Dohe in rednega poročanja o sestankih na ministrski ravni. Tudi pri pripravi poročil sodelujejo ostala ministrstva. V formalnem procesu koordinacije potekajo z gospodarstvom/združenji (vključno z Gospodarsko zbornico) in nevladnimi organizacijami sestanki vsaj dvakrat letno. Ministrstvo na teh sestankih poroča o napredku DDA pogajanj in pogajanj o bilateralnih zunanjetrgovinskih sporazumih. Po drugi strani pa pridobi informacije glede interesov oz. stališč gospodarstva. V praksi se redno pridobivajo stališča oz. mnenja gospodarstva glede ključnih ukrepov zunanjetrgovinske politike EU na podlagi formalnih sestankov, pa tudi v neformalnih kontaktih. Pomembno vlogo pri pridobivanju informacij iz Bruslja in Ženeve (EK, WTO, države članice itd.) imata tudi Stalno predstavništvo v Bruslju in Ženevi (glej Sliko 21).

436

Podrobneje Regelsberger (v Hocking in Spence 2005, 132–145).

179

Slika 21: Proces oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike in koordinacija z drugimi politikami v Nemčiji

Legenda: oblikovanje stališč ZTP _ ― dvosmerno komuniciranje

vladni akterji v državi nevladni akterji v državi mednarodni akterji aktivnosti Vir: lasten prikaz.

Ugotavljamo, da v Nemčiji med institucijami v okviru države obstaja jasna razmejitev pristojnosti in odgovornosti. Za oblikovanje stališč zunanjetrgovinske politike, kakor tudi koordinacijo zadev s področja gospodarstva (poleg ZTP še enotni trg, konkurenčnost, industrijska politika, Lizbonska strategija) je pristojno Ministrstvo za gospodarstvo in tehnologijo. Poleg tega ministrstvo koordinira še

180

stališča zvezne vlade glede skupne kmetijske in okoljske politike. Ministrstvo za zunanje zadeve, kot drugi ključni koordinator aktivnosti med Berlinom in Brusljem, koordinira le zadeve zunanje in varnostne politike ter pravosodja.

4.3 Francija


Francija je največja kmetijska sila v EU in predstavlja 25 % njene celotne kmetijske proizvodnje. V svetovnem merilu je na drugem mestu, takoj za ZDA. Kmetijski sektor, ki prispeva le skromen delež k BDP, prejema znatne subvencije, predvsem iz EU.437 Predelovalna industrija v Franciji je zelo raznolika. Po konkurenčnosti se država uvršča na 18. mesto (WEF 2011). Po podatkih WTO (2009d) za leto 2008 je na 6. mestu glede na izvoz blaga (605 mrd USD) oz. na 5. mestu glede na njegov uvoz (706 mrd USD) in na 4. mestu glede na izvoz storitev (160 mrd USD) oz. na 6. mestu na področju uvoza le-teh (139 mrd USD). V strukturi izvoza predstavlja predelovalna industrija 77,7 % , kmetijski proizvodi 12, 6 % ter goriva in rudnine 7,5 %. Najpomembnejše izvozne partnerice Francije so države članice EU (63,6 %), ZDA (5,9 %), Švica (3 %), Kitajska (2,2 %) in Rusija (1,7 %) (glej Sliko 22). Podobna je struktura na uvozni strani: EU (60,3 %), Kitajska (6,5 %), ZDA (5,5 %), Rusija (2,9 %) in Švica (2,3 %) (glej Sliko 23). Slika 22: Glavni izvozni partnerji Francije Slika 23: Glavni uvozni partnerji Francije

Vir: WTO (2009d).

Izmed držav Evropske unije so najpomembnejše partnerice Francije tako na izvozni kot uvozni strani Nemčija, Italija, Belgija in Španija. Najpomembnejše blagovne skupine v izvozu so: stroji in oprema, vozila, letala, električna in elektronska oprema ter farmacevtski izdelki (glej Tabelo 14). Po podatkih Evropske komisije (2011) je glede na strukturo gospodarstva Francija specializirana za tehnološko zahtevne panoge (letalska industrija) in tržno naravnane panoge (mila in detergenti, prtljaga, torbice). V izvozu blaga in storitev zasledimo predvsem transportno opremo, kot so npr. vlaki, letala, ter

437

Glej www.izvoznookno.si.

181

glede na dodano vrednost izvoz poslovnih storitev. Tako kot Nemčija tudi Francija izvaža tehnološko zahtevne proizvode v države BRIC, kar pomeni nadaljnje tržne priložnosti. EC (2011, 99–104) ugotavlja, da so izzivi za državo v prihodnje izboljšanje zunanje konkurenčnosti in strukturne spremembe . Država je v postopku de-industrializacije, kar pomeni številne selitve proizvodnje. Ključni industrijski sektorji v Franciji so telekomunikacije, elektronika ter avtomobilska in vojaška industrija.

Terciarni sektor predstavlja približno tri četrtine francoskega BDP in zaposluje skoraj 75 % aktivne delovne sile. Eden najpomembnejših storitvenih sektorjev je turizem. Francija je vodilna turistična destinacija na svetu, ki jo letno obišče preko 75 milijonov tujih turistov.

Tabela 14: Glavne izvozne in uvozne skupine Francije

Izvoz % Uvoz %

Oprema in stroji 11,5 Mineralna goriva 13,8

Vozila 9,2 Oprema in stroji 11,2

Letala 9,0 Električna in elektronska oprema 9,4

Električna in elektronska oprema 8,5 Vozila 9,3

Farmacevtski izdelki 6,5 Farmacevtski izdelki 4,2

Op.: podatki za l. 2010 Vir: Izvozno okno (2012).


Analiza je narejena na podlagi podatkov objavljenih na spletnih straneh institucij ter poglobljenega intervjuja s stalnim članom Odbora za trgovinsko politiko EU, Jeanom Christophom Donnelierom.438 Donnelier (2009) je kot pomembne akterje na področju ekonomskih odnosov s tujino izpostavil: Ministrstvo za zunanje zadeve z diplomatsko konzularno mrežo,439 Ministrstvo za gospodarstvo, industrijo in zaposlovanje, Agencije za promocijo tujih neposrednih investicij (AFII – The Invest in France Agency) ter Združenje zbornic za trgovino in industrijo (CCI – The Union of Chambers of Commerce and Industry), ki ima enote v več kot 75 državah. Poudaril je, da je za zunanjetrgovinsko politiko v Franciji pristojno Ministrstvo za gospodarstvo industrijo in zaposlovanje. V okviru ministrstva je za področje zunanjetrgovinske politike pristojen državni sekretar (trenutno je DS Anne-Marie Idrac). V času predsedovanja Francije Svetu EU je državna sekretarka vodila zasedanja na ministrski ravni – kadar je GAERC obravnaval zadeve s področja zunanjetrgovinske politike EU. Generalni direktor direktorata za ekonomske

438

Jean Cristophe Donnelier je GD za ekonomske odnose s tujino. 439

Glej http://diplomatie.gouv.fr/en/.

182

odnose s tujino Jean Christophe Donnelier, s katerim smo opravili intervju, je vodil zasedanja Odbora za trgovinsko politiko stalni člani. V Franciji formalni procesi oblikovanja stališč in koordinacije med ministrstvi potekajo prek posebnega organa za koordinacijo evropskih zadev (SGAE – Secretary for European Affairs Coordination). Le-ta poroča neposredno predsedniku vlade.

Čeprav redno potekajo koordinacijski sestanki na ministrski in SGAE ravni, redni formalni koordinacijski proces s predstavniki gospodarstva in nevladnih organizacij ne obstaja. Vendar to ne pomeni, je v okviru intervjuja poudaril Donnelier (2009), da država oblikuje stališča brez upoštevanja interesov gospodarstva. Ministrstva imajo namreč lastne kontakte s predstavništvi gospodarstva, s katerimi redno diskutirajo o ukrepih zunanjetrgovinske politike EU. Nato pa v formalnem procesu – na sestankih med ministrstvi in organom za koordinacijo evropskih zadev – SGAE le-temu poročajo o skupnih stališčih ministrstva in gospodarstva. Minister za gospodarstvo, delo in zaposlovanje, v čigar pristojnost sodi področje zunanjetrgovinske politike, o ukrepih redno poroča tudi parlamentu. V primeru strateško pomembnih ukrepov sestanke z ministri, pristojnimi za to področje, skliče predsednik vlade. V okviru priprav na pomembnejše mednarodne sestanke je koordinacija večja. Gospodarska združenja ter člane parlamenta in nevladnih organizacij pristojno ministrstvo povabi, da se pridružijo uradni delegaciji in dobijo informacije 'iz prve roke'. Pomembno vlogo ima tudi Stalno predstavništvo v Bruslju, ki v prestolnico posreduje informacije, pridobljene v formalnih in neformalnih kontaktih s predstavniki Evropske komisije, držav članic in predstavništev institucij v Bruslju (glej Sliko 24).

183

Slika 24: Proces oblikovanja stališč in koordinacije zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami v Franciji

Legenda: oblikovanje stališč ZTP ― dvosmerno komuniciranje vladni akterji v državi nevladni akterji v državi

mednarodni akterji –

aktivnosti Vir: lasten prikaz.

Ugotavljamo, da je v Franciji za oblikovanje stališč ZTP pristojno Ministrstvo za gospodarstvo, industrijo in zaposlovanje, ki pa v formalni proces gospodarstva ne

184

vključuje. Interese gospodarstva v okviru politike upoštevajo na podlagi neformalnih procesov. Za koordinacijo EU zadev (različnih politik) je pristojen poseben organ zadev, ki poroča neposredno prededniku vlade.

4.4 Poljska440


Poljska je začela s procesom liberalizacije gospodarstva v 90-ih letih. Gospodarstvo se je močno razvilo, povečali so se privatna potrošnja in investicije v gospodarstvo. Maja 2004 je Poljska postala članica EU in z dostopom do EU strukturnih skladov je gospodarstvo doživljalo razcvet vse do začetka gospodarske krize med letoma 2008 in 2009. Po podatkih WTO (2009h) za l. 2008 je država na 29. mestu glede na izvoz blaga (168 mrd USD) oz. na 19. mestu glede na njegov uvoz (204 mrd USD) in na 26. mestu glede na izvoz storitev (35 mrd USD) oz. na 30. mestu na področju uvoza le-teh (30 mrd USD). V strukturi izvoza predstavlja predelovalna industrija 81 %, kmetijski proizvodi 10,6 % ter goriva in rudnine 8,3 %. Najpomembnejše izvozne partnerice Poljske so države članice EU (77,9 %), Rusija (5,2 %), Ukrajina (3,7 %) Norveška (1,7 %) in ZDA (1,4 %) (glej Sliko 25). Podobna je struktura na uvozni strani: EU (62 %), Rusija (9,8 %), Kitajska (8 %), Koreja (2,5 %) in ZDA (2,2 %) (glej Sliko 26). Slika 25: Glavni izvozni partnerji Poljske Slika 26: Glavni uvozni partnerji Poljske

Vir: WTO (2009h).

V okviru držav Evropske unije je na izvozni strani najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica Poljske Nemčija (26 %), sledijo Francija, Velika Britanija, Italija in Češka, na uvozni strani pa si sledijo Nemčija (27,9 %), Nizozemska in Italija. Proizvodne panoge so za Poljsko izjemnega pomena. Analiza Evropske komisije (2011) kaže, da Poljska sicer ni specializirana v

440

Podatki so pridobljeni na podlagi opravljenega intervjuja z Mieczyslavom Nogajem, direktorjem Oddelka za zunanjetrgovinsko politiko na Ministrstvu za gospodarstvo ter informacij, objavljenih na spletnih straneh ministrstva.

185

panogah visokih tehnologij, vendar bolj v tržno naravnanih panogah (predelava in konzerviranje sadja in zelenjave, mila in detergenti) ter delovno intenzivnih panogah (proizvodi iz lesa, usnjeni izdelki in proizvodnja gospodinjskih aparatov, luči, baterij ipd.). Poljska je proizvodni center za Evropo in vedno bolj tudi ponudnik storitev za evropska in druga mednarodna podjetja. V analizi Evropska komisija izpostavlja tudi dejstvo, da gospodarski sektor v državi opozarja na neučinkovito delovanje administracije oz. vladnih akterjev. Poleg povečanja učinkovitosti delovanja vladnih institucij Komisija izpostavi tudi potrebo po investicijah v izboljšanje transportnih povezav (EC 2011b, 159‒165) V državi ima poseben pomen kmetijski sektor,441 saj zaposluje 20 % delovnega prebivalstva in ustvarja 5 % BDP. Poljska je relativno bogata z rudnimi bogastvi. Največ ima premoga, žvepla, bakra, svinca in cinka. Gonilo Poljske in njenega gospodarstva je industrijski sektor, ki predstavlja 30 % BDP. Prevladujejo strojna, transportna, živilska in avtomobilska industrija ter gradbeništvo (glej Tabelo 15). Storitveni sektor predstavlja 65 % BDP.

Tabela 15: Glavne izvozne in uvozne blagovne skupine Poljske

Izvoz % Uvoz %

Vozila 13,4 Stroji in oprema 12,4

Električna in elektron. oprema 13,2 Električna in elektron. oprema 11,8

Stroji in oprema 12,9 Mineralna goriva 10,9

Pohištvo, svetila 5,3 Vozila 8,2

Op.: podatki za l. 2010

Vir: Izvozno okno (2012).


Tako kot v ostalih analiziranih državah, smo tudi za analizo akterjev in procesov oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike in koordinacije z drugimi politikami, podatke poiskali na spletnih straneh vladnih akterjev. Ključen vir informacij pa je bil poglobljeni intervju, ki smo ga opravili s stalnim članom Odbora za trgovinsko politiko Mieczyslavom Nogajem. Za oblikovanje stališč zunanjetrgovinske politike in koordinacijo z drugimi politikami je, na podlagi vladnega zakona, ki opredeljuje delitev pristojnosti in odgovornosti med ministrstvi ter ostalih podzakonskih aktov, pristojno Ministrstvo za gospodarstvo (Nogaj 2009). Za področje obravnave so pomembni trije oddelki v okviru ministrstva, in sicer:

- Oddelek za EU zadeve, - Oddelek za zunanjetrgovinsko politiko in - Oddelek za bilateralne ekonomske odnose.

441

Glavni kmetijski proizvodi so rž, krompir, sladkorna pesa, pšenica in mlečni izdelki. V živinoreji se na Poljskem ukvarjajo predvsem z rejo prašičev in drobnice.

186

Oddelek za EU zadeve koordinira oblikovanje stališč države, ki so v pristojnosti Ministrstva za gospodarstvo – za sestanke Sveta EU in Coreper. Aktivnosti vključujejo interni trg EU (prost pretok blaga in storitev) ter bilateralno ekonomsko sodelovanje z državami članicami Evropskega gospodarskega prostora (EEA – European Economic Area442

), državami kandidatkami za vstop v EU (Hrvaška, Turčija, Makedonija) in s potencialnimi državami kandidatkami (Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Srbija – vključno s Kosovom). Poleg aktivnosti v povezavi z oblikovanjem stališč države na sestankih Sveta EU in Coreper so pomembne funkcije oddelka tudi:

- vodenje priprav udeležbe ministra za gospodarstvo na zasedanjih Sveta EU ter koordinacija udeležbe predstavnikov države na zasedanju odborov;

- koordinacija priprav Poljske na predsedovanje Svetu EU (julij–december 2011);

- koordinacija in priprave stališč države pri zakonodajnih predlogih ter nadzor za pravočasno posredovanje le-teh;

- priprava zasedanj medvladnih komisij, odborov in delovnih skupin v pristojnosti oddelka;

- koordinacija stališča ministrstva pristojnega za zunanje zadeve glede pristopnih pogajanj držav kandidatk za vstop v EU;

- dodeljevanje nalog (skupaj z MZZ) ambasadam, ki delujejo v državah v pristojnosti oddelka;

- distribucija EU dokumentov znotraj ministrstva.

Oddelek za zunanjetrgovinsko politiko je odgovoren za oblikovanje ukrepov zunanjetrgovinske politike skladno z ekonomskimi cilji države. Ključne naloge so:

- oblikovanje pravil glede tarifnih in netarifnih instrumentov; - oblikovanje sistemskih rešitev glede pravil trgovine z blagom in s storitvami

v tujini; - tarifna in netarifna zakonodaja multilateralnega zunanjetrgovinskega

sistema; - vrednotenje delovanja ukrepov zunanjetrgovinske politike; - analiza postopkov in gospodarskih učinkov instrumentov

zunanjetrgovinske politike drugih držav; - oblikovanje nacionalnega stališča glede trgovinskih sporov; - sodelovanje z gospodarstvom in združenji pri pripravi rešitev, ki se

nanašajo na instrumente zunanjetrgovinske politike; - izobraževanje podjetij in združenj o ukrepih zunanjetrgovinske politike.

Oddelek za zunanjetrgovinsko politiko je glede na vzpostavljena pravila in strukturo odgovoren za koordinacijo stališč glede ukrepov zunanjetrgovinske politike EU in na multilateralni ravni v okviru WTO.

442

Vključuje države članice EU, Norveško, Islandijo, Lihtenštajn in Švico.

187

Nogaj (2009) je poudaril, da se koordinacija na nacionalni ravni večinoma izvaja v elektronski obliki, vsak četrtek pred zasedanjem Odbora za trgovinsko politiko – stalni člani in namestniki, se organizira medresorski sestanek. Akterji so v proces koordinacije vključeni glede na obravnavano vsebino. Običajno je v proces vključeno Ministrstvo za zunanje zadeve (kadar so zadeve s področja GAERC, COREPER in regionalnih delovnih skupin kot npr. COASI – Asia-Oceania Working Party, COEST – Working Party on Eastern Europe and Central Asia, MaMa – Mashreq/Maghreb Working Party, COTRA - Working Party on Transatlantic Relations); Ministrstvo za finance, kadar se obravnava področje carinske tarife; Ministrstvo za kmetijstvo in kmetijski razvoj (trgovina s kmetijskimi izdelki). Gospodarska zbornica Poljske in ostali nevladni akterji se vključijo po potrebi. Informacije iz Bruslja pridobijo od Stalnega predstavništva, ki ima redno nalogo, da v formalnih in neformalnih stikih s predstavniki drugih držav članic EU, EK in mednarodnih združenj pridobiva informacije s področja zunanjetrgovinske politike ter jih posreduje v Varšavo. Sicer pa so kompetence odločanja po posameznih nivojih opredeljene zakonsko. Zakon določa področja, o katerih lahko odloča minister, pristojnosti stalnega člana Odbora za trgovinsko politiko, katere organe je potrebno vključiti v proces koordinacije – preden se stališča predstavijo Odboru za EU zadeve443 in v končni fazi odločitve potrdijo na vladnem nivoju. Oddelek za bilateralne ekonomske odnose je odgovoren za sodelovanje Poljske z Zvezo neodvisnih držav (CIS – Commonwealth of Independent States) – mednarodno povezavo 12 držav, bivših republik Sovjetske zveze: Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Kazahstan, Kirgizistan, Moldavija, Rusija, Tadžikistan, Ukrajina, Uzbekistan in Turkmenistan ter ostale neevropske države. Oddelek analizira gospodarske pogoje in ekonomske politike, ki vplivajo na ekonomske odnose s Poljsko, se z njimi pogaja o sklenitvi bilateralnih sporazumov o gospodarskem sodelovanju in zaščiti investicij ter usmerja delo ekonomskih svetovalcev na ambasadah v teh državah (skupaj z MZZ). Oddelek je vključen v koordinacijski proces oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike EU, kadar se na zasedanjih Odbora za trgovinsko politiko obravnavajo instrumenti zunanjetrgovinske politike EU v povezavi s temi trgi. Kot ostali sogovorniki, s katerimi smo opravili poglobljene intervjuje (Monks 2009; Brauner 2009; Donnelier 2009) , je tudi Nogaj (2009) izpostavil pomembno vlogo stalnega predstavništva v Bruslju pri pridobivanju informacij iz Bruslja, ki le-te pridobiva na podlagi formalnih in neformalnih stikov s predstavniki Evropske komisije, držav članic ter mednarodnih združenj (glej Sliko 27).

443

Na Poljskem sta oblikovana dva Odbora za EU zadeve, od tega eden na Ministrstvu za gospodarstvo, ki je pristojen za področje zunanjetrgovinske politike.

188

Slika 27: Proces oblikovanja stališč in koordinacije zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami na Poljskem

Legenda: koordinator nacionalnih stališč ― dvosmerno komuniciranje vladni akterji v državi nevladni akterji v državi mednarodni akterji aktivnosti Vir: lasten prikaz.

189

4.5 Povzetek ugotovitev na osnovi analize upravljanja zunanjetrgovinskih politik v izbranih državah članicah EU

Na podlagi analize ugotavljamo, da se analizirane države razlikujejo po konkurenčnosti (analiza WEF 2011) ter deležih izvoza in uvoza v globalnem merilu, vendar pa je vsem skupno, da njihova zunanjetrgovinska menjava pretežno poteka v okviru Evropske unije (deleži izvoza in uvoza v strukturi presegajo 60 %), kar Balassa (1966) na podlagi empirične študije, ki jo je izdelal po vzpostavitvi enotnega trga, pojasnjuje z znotrajpanožno menjavo. V treh analiziranih državah v strukturi gospodarstva prevladujejo tehnološko napredni sektorji. Poleg Nemčije in Francije se v to kategorijo uvršča še Irska, ki bi jo sicer glede na velikost lahko uvrstili med majhne države,444 vendar pa je aktivna politika vlade (privabljanje tujih neposrednih investicij in liberalizacija zunanjetrgovinskih tokov od l. 1950 dalje in članstvo v Evropski uniji) njeno moč v mednarodnem merilu povečala. Pri tem so igrali ključno vlogo: strateška usmeritev vlade, z njo in med seboj usklajene politike ter aktivnosti vladnih akterjev. Navedeno potrjuje tezo o ključni vlogi vladnih akterjev za učinkovito upravljanje politik. Ugotavljamo tudi, da se na področju zunanjetrgovinske politike, ki je predmet našega proučevanja, države zavedajo pomena obvladovanja nacionalnega in nadnacionalnega odločitvenega procesa, zaradi česar imajo s ciljem uveljavljanja interesov opredeljene formalne in neformalne procese oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike in koordinacije z ostalimi politikami – glede na strateške usmeritve države. To jim omogoča lobiranje in oblikovanje koalicij z ostalimi akterji v okviru Evropske unije in konsistentno zastopanje stališč tudi v nadnacionalnih okvirih glede na nacionalne prioritete, posledično pa tudi učinkovito upravljanje ZTP.

Vse analizirane države imajo formalno določena ministrstva, pristojna in odgovorna za posamezne politike. Interni in eksterni procesi se glede na posamezne aktivnosti v analiziranih državah razlikujejo, vendar formalni (pa tudi neformalni) procesi obstajajo. V formalne procese je z izjemo Francije vključen tudi gospodarski sektor. Francija interese gospodarstva vključuje prek neformalnega odločevalskega procesa. Ugotovitev je skladna s teoretskimi izhodišči, da je kordinacija postala ključna tema v okviru upravljanja različnih politik (Hocking in Spence 2005, 280), saj postaja v okviru evropske integracije meja med nacionalnim in nadnacionalnim okoljem vedno bolj zabrisana. Kot kažejo številne študije, potrjuje pa tudi analiza izbranih držav članic EU, so načini koordinacije politik odraz vrste vplivov – od institucionalnih kultur in vrednot do pritiskov od zunaj. Hocking (2005) opozarja, da je učinkovito upravljanje nacionalnih politik in obladovanje procesov koordinacije ključno za kredibilnost države v okviru EU. Transparentni procesi so pogoj za upravljanje zunanjetrgovinskih politik. Morisse-Schilbach (v Hocking in Spence 2005, 123)

444

Glej Udovič in Svetličič (2007,29) ter Damijan (1996,159).

190

izpostavlja vse večji pomen povezanosti institucij – vladnih institucij na nacionalni in nadnacionalni ravni, ter vladnih in nevladnih akterjev na nacionalni ravni.

Ugotavljamo tudi, da na sam sistem oblikovanja stališč ZTP in koordinacije ZTP z ostalimi politikami ne vpliva protekcionistično445 ali liberalno vodenje zunanjetrgovinske politike države. V državah članicah EU potekajo različne interne koordinacije oz. pogajanja med ministrstvi s ciljem usklajevanja o nacionalnih stališčih, ki jih vladni akterji bolj ali manj enotno zastopajo v okviru različnih delovnih teles znotraj integracije.446 Za uveljavljanje interesov na nadnacionalni ravni DČ oblikujejo ustrezne koalicije. Koordinacijski sistem v večini držav članic je organiziran hierarhično. Ključno vlogo ima predsednik vlade ali minister, ki ga država pooblasti za glavnega koordinatorja. Običajno imajo države članice tudi državnega sekretarja ali celo ministra za evropske zadeve, pomembna pa je tudi vloga ministrstva za zunanje zadeve. Kot pomembnega akterja v okviru koordinacije politik so predstavniki držav članic, s katerimi smo opravili intervjuje, izpostavili tudi stalna predstavništva v Bruslju, kar je skladno s teoretskimi izhodišči, ki smo jih opredelili v uvodu poglavja. Hocking (2005) namreč poudarja vse pomembnejšo vlogo stalnih predstavništev v Bruslju – z vidika pridobivanja informacij od EU institucij, držav članic, pa tudi zaradi lobiranja glede nacionalnih prioritet.

Predsedniki vlad, ministri držav članic, vladni uslužbenci in interesne skupine (oz. nevladni akterji) sodelujejo na formalnih sestankih Sveta EU, v svetovalnih odborih EK in na neformalnih srečanjih. Na politike poskušajo države članice vplivati prek bilateralnih razgovorov med sabo, z Evropsko komisijo in s predsedujočo državo Svetu EU.

V vseh analiziranih državah je koordinacija stališč na področju zunanjetrgovinske politike ter usklajevanje le-te z ostalimi politikami v pristojnosti ministrstev za gospodarstvo, kar je skladno s teoretskimi izhodišči Hockinga (2005, 274–279), da v večini držav članic EU ministrstva za zunanje zadeve v integraciji sicer ohranjajo pomembno vlogo, vendar se istočasno povečuje vloga ostalih ministrstev, ki so pristojna za določene, strateško pomembne politike. Na Irskem sta pomembni predvsem dve ministrstvi, Ministrstvo za gospodarstvo in Ministrstvo za kmetijstvo. Enako velja za Poljsko. Ugotovili smo, da je v primeru Francije ključna osrednja koordinacija politik na ravni države, medtem ko smo v Nemčiji priča tudi vertikalni fragmentaciji, saj imajo prav tako pomembno vlogo regionalne vlade, ki svojo prisotnost krepijo tudi v Bruslju. Kljub temu ima osrednjo vlogo koordinatorja z gospodarstvom povezanih politik Ministrstvo za gospodarstvo. Usklajevanje nacionalnih stališč je začetna faza odločitvenega procesa. Iz intervjujev s predstavniki analiziranih držav izhaja, da imajo v vseh štirih državah

445

Francija, Poljska, pa tudi Irska so izrazito protekcionistične na področju kmetijstva. 446

Glede na to da se stališča pripravljajo v državah članicah, ima Bruselj le vlogo začasnega upravljanja. Ključno vlogo za delovanje EU imajo države članice.

191

jasno opredeljene odgovornosti ter procese usklajevanja stališč – tudi v povezavi z drugimi politikami. Da je le na ta način lahko delovanje vlade učinkovito, poudarja tudi Bratina (2007, 4) v okviru analize pomena oblikovanja koalicij v zunanjetrgovinski politiki in vpliva na konkurenčnost gospodarstva. Kot pomemben vidik nacionalnega odločitvenega procesa Bratina (2007) poudarja tudi vse bolj vidno vlogo oblikovanja skupin z enotnimi ekonomskimi interesi oz. oblikovanja koalicij, saj so le-te ključnega pomena za učinkovitost države v mednarodnih pogajanjih. V vseh analiziranih državah so v procese vključeni vladni in nevladni akterji v okviru držav, kakor tudi mednarodni akterji. Velik pomen države pripisujejo neformalnim izmenjavam informacij. Bolj kot formalno zastopanje stališč države članice glede določenega dosjeja na ustrezni delovni skupini, je za uspešno vplivanje na odločitve EU potrebno vložiti veliko truda v neformalno izmenjavo informacij – z akterji različnih EU institucij, s strokovnjaki iz držav članic (na različnih ravneh) ter imeti povezave z gospodarstvom.447 Ugotovili smo tudi, da sam koncept liberalne ali protekcionistične zunanjetrgovinske politike nima neposrednega vpliva na formalne oz. neformalne procese koordinacije. Moč države izhaja iz kakovostne organizacije na določenem področju.448

Navedeno potrjuje tezo (T3), da je uspešnost uveljavljanja nacionalnih interesov v okviru skupne zunanjetrgovinske politike EU odvisna od vzpostavljenih (formalnih in neformalnih) procesov oblikovanja in koordinacije stališč zunanjetrgovinske politike ter koordinacije le-te z ostalimi politikami v okviru države. Potrdimo lako tudi četrto tezo (T4), saj ugotavljamo, da lahko primere dobrih praks uporabimo tudi v Sloveniji.

447

Podrobneje glej Bratina (2007, 24). 448

Glej tudi Svetličič in Udovič (2007).

192

5 PREDLOG MODELA UČINKOVITEGA UPRAVLJANJA ZUNANJE- TRGOVINSKE POLITIKE SLOVENIJE

5.1 Zunanjetrgovinska politika Slovenije449

Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo maja 2004 v celoti sprejela zunanjetrgovinsko politiko EU,450 kar pomeni, da so predpisi integracije451 na tem področju tako kot za druge države članice EU tudi za Slovenijo v celoti zavezujoči. Slovenski trg je postal del notranjega trga EU. Pravna podlaga skupne zunanjetrgovinske politike EU je 207. člen Lizbonske pogodbe, ki določa, da:

»/…/ skupna zunanjetrgovinska politika temelji na enotnih načelih, zlasti glede sprememb carinskih stopenj, sklenitve sporazumov o carinskih tarifah in trgovini, ki se nanašajo na trgovino z blagom in storitvami ter gospodarskih vidikov intelektualne lastnine, tujih neposrednih naložbah, doseganja enotnosti pri ukrepih liberalizacije, izvozne politike in ukrepov trgovinske zaščite, na primer pri dumpingu ali subvencijah. Skupna trgovinska politika se izvaja v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije.«

To v praksi pomeni, da države članice EU na področju zunanje trgovine v mednarodnem merilu delujejo kot en subjekt. Evropska komisija, ki je s strani držav članic pooblaščena za izvajanje skupne zunanjetrgovinske politike, interese EU uveljavlja na multilateralnem (v okviru WTO v smislu oblikovanja enotnih pravil, kakor tudi pogajanj v okviru Razvojne agende iz Dohe) ter na bilateralnem in regionalnem nivoju (pogajanja o pogojih trgovanja s posamezno državo ali skupino držav).

Zunanjetrgovinska politika Slovenije mora biti združljiva z notranjimi politikami in pravili EU. Vendar to ne pomeni, da v okviru EU država ne more uveljaviti nacionalnih gospodarskih interesov. Države članice EU se namreč medsebojno usklajujejo glede na nacionalne prioritete, ki praviloma odražajo interes gospodarstva, seveda pa morajo pri tem upoštevati skupen interes Evropske unije.

V Sloveniji je za zunanjetrgovinsko politiko pristojno Ministrstvo za gospodarstvo452. Kot je zapisano na spletni strani ministrstva,453 so »izzivi v zunanjetrgovinski politiki zrcalna slika izzivov na področju konkurenčnosti

449

Povzeto po spletni strani in dokumentih Ministrstva za gospodarstvo. 450

Slovenija je prevzela skupno trgovinsko politiko EU kot eno ključnih področij, kjer je pristojnost posameznih držav članic prenesena na nadnacionalno raven. 451

Pravila za zunanjetrgovinsko politiko EU so navedena v Lizbonski pogodbi, člen 207. 452

Ministrstvo se je s sklepom Vlade aprila 2012 sicer preimenovalo v Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, vendar se pristojnost ministrstva na področju zunanjetrgovinske politike ni spremenila (za ZTP ostaja pristojen Direktorat za turizem in internacionalizacijo), zato v disertaciji zaradi kontinuitete uporabljamo prvotni naziv. 453

Glej http://www.mg.gov.si/.

193

slovenskega gospodarstva. Cilj politike je zagotoviti podjetjem dostop do trgov, ne glede na to, ali so podjetniški interesi usmerjeni na regijo, skupino držav, Evropo ali globalni trg. Politika podjetjem zagotavlja, da so zahteve, ki jih morajo izpolnjevati na izvoznih trgih, nediskriminatorne, kolikor mogoče enostavne in za podjetja neobremenjujoče ter da je na voljo učinkovit sistem reševanja težav, ki pri tem nastajajo. Usmeritve zunanjetrgovinske politike temeljijo na osnovni predpostavki, da je za prihodnji vzdržni in dinamični gospodarski razvoj Slovenije ena ključnih determinant prav rast menjave s tujino. Pri tem ostaja izvoz osnovni generator impulzov za vzdržno in dinamično gospodarsko rast Slovenije tako do vstopa v Evropsko unijo kot tudi pozneje. Ukrepi države za pospeševanje izvoza temeljijo na načelu dovoljenega glede Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in EU, na načelu ustvarjanja ugodnih pogojev za izvozni prodor za vsa podjetja skladno z njihovimi konkurenčnimi prednostmi in sposobnostmi ter na načelu kombiniranja različnih ukrepov za promocijo izvoza, od sklepanja sporazumov do iskanja sinergij med različnimi ustanovami in organizacijami na nacionalni in mednarodni ravni.« Zunanjetrgovinska usmeritev Slovenije je liberalna,454 saj je za slovensko gospodarstvo zunanja trgovina, ki je l. 2008 predstavljala že skoraj 70 % BDP,455 izjemno pomembna. . Po podatkih WTO (2009i) za l. 2008 je Slovenija na 59. mestu glede na izvoz (34 mrd USD) in uvoz blaga (37 mrd USD) ter na 58. mestu glede na izvoz storitev (7,6 mrd USD) oz. na 67. mestu na področju uvoza le-teh (4,9 mrd USD). V strukturi izvoza predstavlja predelovalna industrija 86,7 %, goriva in rudnine 6,9 % ter kmetijski proizvodi 6,2 %. Najpomembnejše izvozne partnerice Slovenije so države članice EU (69 %),456 Hrvaška (8,6 %), Rusija (4,1 %), Srbija (4 %) ter Bosna in Hercegovina (3,2 %) (glej Sliko 28). Podobna je struktura na uvozni strani: EU (77,8 %),457 Hrvaška (3,6 %), Kitajska (1,9 %), ZDA (1,8 %) in Srbija (1,7%) (glej Sliko 29). Navedeni podatki kažejo na visoko integriranost slovenskega gospodarstva v evropski trg. To potrjuje tudi študija Globalna konkurenčnost Slovenije, ki jo je 2009 pripravil Inštitut za ekonomska raziskovanja (2009, 25): Ta ugotavlja, da je zunanjetrgovinska uspešnost posamezne države dober indikator njene konkurenčnosti, saj lahko zunanjetrgovinska menjava privede do visoke rasti BDP (ibid 49).

454

Že pred vstopom v Evropsko unijo leta 2004 je imela Slovenija eno izmed najbolj liberalnih zunanjetrgovinskih politik, saj je kot majhna država zelo odvisna od uvoza in izvoza. S 'prevzemom' skupne zunanjetrgovinske politike Evropske unije pa je čutiti manjšo vključenost v in interes nevladnih akterjev za problematiko zunanjetrgovinske politike. 455

Podrobnejši podatki so objavljeni na spletni strani Statističnega urada RS (http://www.stat.si). 456

Nemčija (18,9 %), Italija (12 %), Avstrija (7,8 %), Francija (6,5 %), Poljska (3,5%), Madžarska (3,1 %), Češka (2,5%), Velika Britanija (2,4 %) in Slovaška (1,8 %) (Statistični urad RS 2009). 457

Nemčija (18,7 %), Italija (18 %), Avstrija (12,3 %), Francija (5,1 %), Madžarska (3,8 %), Nizozemska (3,3 %), Češka (2,4 %), Belgija (2,1 %), Poljska (1,8 %) (Statistični urad RS).

194

Slika 28: Glavni izvozni partnerji Slovenije Slika 29: Glavni uvozni partnerji Slovenije

Vir: WTO (2009i).

V okviru držav EU so za Slovenijo najpomembnejše partnerice458 na strani izvoza Nemčija (19 %), Italija (12 %), Francija (8 %) in Avstrija (8 %). V države BRIC Slovenija izvozi le 3,9 % blaga. Kar 71 % TNI ima Slovenija na Balkanu; 16,2 % v EU in slabih 6 % v Rusiji.459 Evropska komisija v poročilu o konkurenčnsti držav članic ugotavlja, da v Sloveniji prevladujejo delovno intenzivne panoge (lesna, tekstilna industrija) in proizvodnja gospodinjskih aparatov, nekovinskih mineralnih izdelkov, pa tudi inovacijsko intenzivne panoge (proizvodnja opreme, električnih strojev ipd). Glede na padce na lestvicah konkurenčnosti v zadnjih letih je izziv za Slovenijo povečanje konkurenčnosti gospodarstva in izvoza (EC 2011b, 179-185).460

Posamezni ukrepi zunanjetrgovinske politike EU, ki jih sooblikuje tudi Slovenija, so podrobneje predstavljeni v poglavju 3 ter dostopni na portalu Izvozno okno v okviru poglavja Mednarodno trgovanje,461 zato se bomo v tem poglavju skladno s cilji disertacije osredotočili zgolj na ključne akterje in procese formalnega delovanja.

5.2 Analiza obsoječega stanja procesa formalnega delovanja upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije462

S članstvom v EU je Slovenija pridobila pravico do enakopravnega soustvarjanja pravnega reda in politik EU. Vzpostavljen je bil sistem koordinacije evropskih zadev na nacionalni ravni, ki poteka ob sodelovanju pristojnih organov, centralnih koordinacijskih enot, Stalnega predstavništva v Bruslju, Delovne skupine za

458

Podatki Statističnega urada RS za l. 2010. 459

Za podrobne statistične podatke glej Brenčič , Raškovič (2011). 460

Globalna gospodarska kriza, ki bo po oceni Mednarodnega denarnega sklada za dobro desetino zmanjšala svetovno trgovino z blagom in s storitvami, Slovenski izvoz blaga in storitev se je v enajstih mesecih l. 2009 zmanjšal za 20,3 % (Statistični urad RS, 1/2010). 461

Glej http://www.izvoznookno.si/mednarodno_trgovanje/. 462

Povzeto po podatkih objavljenih na spletni strani SVREZ – Službe vlade za razvoj in evropske zadeve (http://www.svrez.gov.si/).

195

evropske zadeve, delovnih skupin za pripravo stališč do predlogov aktov in ukrepov EU, Vlade in Državnega zbora RS. Vzpostavitev ustreznega sistema koordinacije je bila pomembna tudi zaradi predsedovanja Svetu EU v prvi polovici leta 2008, ko je Slovenija opravljala tri sklope nalog: vodila sestanke Sveta EU na vseh nivojih in področjih, zastopala Svet EU v odnosu do drugih institucij EU (predvsem EK in EP) ter zastopala Evropsko unijo v mednarodnih odnosih (SVEZ 2007, 4). Projekt je bil po vsebini in organizacijski strukturi izjemno zahteven, potrebno je bilo dobro sodelovanje vseh vključenih akterjev. Proces priprav je obsegal identifikacijo akterjev in opredelitev procesov formalnega delovanja na nacionalni ravni (glej Sliko 30). Slika 30: Shema glavnih akterjev koordinacije evropskih zadev v Sloveniji

Vir: SVREZ (2009).

Osrednji vladni koordinator evropskih zadev je bila do aprila 2012 Služba Vlade RS za razvoj in evropske zadeve (SVREZ), z izjemo skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije, ki ju usklajuje Ministrstvo za zunanje zadeve. Celotna koordinacija EU zadev se je s sklepom Vlade aprila 2012 prenesla na Ministrstvo za zunanje zadeve, vendar se procesi (z izjemo spremembe lokacije organizacijske enote za usklajevanje EU zadev na MZZ) niso spremenili.

196

Koordinator skrbi za postopkovno pravilno pripravo in pošiljanje medresorsko usklajenih stališč do predlogov, o katerih odloča Svet Evropske unije na ravni delovnih skupin, odborov, ministrskih zasedanj ter na zasedanjih Evropskega sveta. Določi463 pristojno ministrstvo ali vladno službo, ki pripravi stališče do posameznega predloga Evropske unije. Hkrati se določijo tudi sodelujoča ministrstva in ustrezna delovna skupina za pripravo stališč. Poleg tega razvršča, objavlja in hrani dokumente Evropske unije ter objavlja, usklajuje in sprejema stališča Slovenije,464 kar poteka na EU-portalu kot sestavnem delu informacijskega sistema vlade, ter obvešča slovenske predstavnike v Evropskem parlamentu,465 Odboru regij,466 in evropskem Ekonomsko-socialnem odboru o stališčih Slovenije do aktov, ki jih obravnavajo omenjeni odbori. V sodelovanju s pristojnimi ministrstvi in vladnimi službami SVREZ467 vsako leto pripravi gradivo vlade za razpravo državnega zbora o stanju v Evropski uniji in položaju Republike Slovenije v njej ter o usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah Evropske unije v prihodnjem obdobju. Usklajevanje in potrjevanje stališč potekata v vladnem informacijskem sistemu – na EU-portalu,468 in z drugimi dodatnimi načini usklajevanja, kot je npr. sklic delovnih skupin za pripravo stališč, Delovne skupine za evropske zadeve ali medresorskih sestankov.

463

Ob sporu glede pristojnosti za pripravo stališča SVREZ pripravi predlog za rešitev spora in po potrebi organizira usklajevalni sestanek. Če dogovor ni dosežen, ga na predlog SVREZ reši Vlada. 464

SVREZ oz. njegov pravni naslednik MZZ koordinira tudi pripravo stališč Slovenije v predsodnih postopkih, ki jih je sprožila Evropska komisija, kadar Republika Slovenija domnevno krši pravni red Evropske unije – razen koordinacije stališč v postopkih ugotavljanja kršitev zaradi izostanka uradnega obveščanja ali nepravočasnega uradnega obveščanja o prenosu direktiv v slovenski pravni red, ki spada v pristojnost Službe vlade za zakonodajo. V sodnih postopkih pred Sodiščem Evropskih skupnosti SVREZ sodeluje s pristojnimi ministrstvi in z vladnimi službami ter državnim pravobranilstvom pri pripravi pisnih vlog, ki jih Slovenija predloži omenjenemu sodišču. Spremlja delo slovenskih oddelkov prevajalskih in tolmaških služb v institucijah Evropske unije in pomaga ministrstvom pri jezikovnih vprašanjih, povezanih z Evropsko unijo. Na področju tolmačenja SVEZ koordinira zahteve ministrstev za tolmačenje v delovnih telesih Sveta EU. 465

Evropski parlament, ki predstavlja eno od petih institucij EU, se je v petdesetih letih razvil v močno so-zakonodajalno telo EU. Tako skupaj s Svetom EU soodloča o večini evropskih vprašanj: s prihodom Lizbonske pogodbe so njegove pristojnosti razširjene na vsa področja evropske politike, razen na Skupno zunanjo in varnostno politiko EU. 736 evropskih poslancev, med katerimi je tudi sedem slovenskih, ima zato izjemno pomembno vlogo pri oblikovanju evropske zakonodaje, ki se nato prenese v nacionalni pravni red. Tesno sodelovanje z Evropskim parlamentom, še posebno s slovenskimi poslanci, obveščanje resornih ministrstev o stališčih odborov Evropskega parlamenta in dobri odnosi na politični ravni zato predstavljajo pomemben vidik delovanja Slovenije na področju evropskih zadev 466

Odbor regij je posvetovalni organ Evropske unije, ki združuje predstavnike regionalnih in lokalnih oblasti. Oblikuje mnenja o zakonodajnih in drugih aktih, ki se sprejemajo na ravni Evropske unije. Slovenija ima v Odboru regij štirinajst predstavnikov, ki jih SVREZ pred vsakim plenarnim zasedanjem seznani z vladnimi stališči glede posameznih aktov, ki so v obravnavi na zasedanjih odbora. 467

Na podlagi sklepa Vlade aprila 2012 bo to funkcijo opravljala enota pristojna za koordinacijo EU zadev v okviru MZZ. 468

EU portal upravlja SVREZ (MZZ).

197

Pristojno ministrstvo pripravi stališče načeloma že do prvega osnutka predlaganega akta EU. Stališče se nato ustrezno spremeni skladno z ugotovitvami razprave v delovnih telesih Sveta EU ter glede na nova dognanja ali spremenjene okoliščine. Ministrstvo pošlje predlog stališča v objavo na EU-portal.469 Če po poteku roka za pripombe k predlogu stališča niso bile vložene pripombe oz. objavljenemu stališču ne nasprotuje noben član vlade, to postane stališče Republike Slovenije. Vlada ali njen odbor obravnavata predlog stališč samo, če je bilo usklajevanje neuspešno, če pristojni organ oz. drug član Vlade zahteva obravnavo na seji vlade oz. njenega odbora, ali če gre za predlog stališča, ki ga bodo predstavniki Vlade zastopali v Svetu EU na ravni ministrov ali na Evropskem svetu. Stališče do predloga akta, ki bi po svoji vsebini v skladu z ustavo in zakoni spadal v pristojnost državnega zbora, generalni sekretar vlade pošlje v Državni zbor. Obravnava ga Odbor za zadeve Evropske unije oz. Odbor za zunanje zadeve. Slovenski predstavniki, ki se udeležujejo zasedanj Sveta EU, morajo zagovarjati stališče, ki je bilo predhodno objavljeno in potrjeno na EU-portalu kot stališče Slovenije. Delovna skupina za evropske zadeve, ki jo vodi državni sekretar MZZ, celovito obravnava aktualna strateška vprašanja, ki se nanašajo na delovanje Slovenije v Evropski uniji. O sprejetih sklepih redno obvešča ministra, pristojnega za razvoj in evropske zadeve, in po potrebi pripravlja informacije za vlado. Člani delovne skupine so:

- državni sekretarji ministrstev, - vodja Stalnega predstavništva RS pri EU, - namestnik vodje Stalnega predstavništva RS pri EU, - direktor Urada RS za makroekonomske analize in razvoj, - direktor Statističnega urada RS, - direktor Službe Vlade RS za zakonodajo.

469

EU-portal je osnovno informacijsko orodje Vlade RS za izmenjavo dokumentov med Svetom Evropske unije in Republiko Slovenijo. Uporablja se za evidentiranje, razvrščanje dokumentov, pripravo in usklajevanje stališč in izhodišč pri sprejemanju zakonodajnih predlogov in drugih aktov Evropske unije. Omogoča spremljanje postopkov po ministrstvih in delovnih skupinah pri sprejemanju posameznih dokumentov v okviru Sveta Evropske unije. Slovenski predstavniki uporabljajo EU-portal tudi za poročanje s sestankov delovnih teles in zasedanj Sveta Evropske unije. Sistem je dostopen vsem ministrstvom in vladnim službam, Stalnemu predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji, Vladi Republike Slovenije in Državnemu zboru. Po pooblastilu Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije je skrbnik EU-portala Služba Vlade Republike Slovenije za evropske zadeve. Pri delu z EU-portalom se upoštevajo poslovnik Vlade Republike Slovenije in navodila, ki jih predpiše generalni sekretar Vlade Republike Slovenije.

198

Naloge delovne skupine so: obravnavanje strateških vprašanj, povezanih z Evropsko unijo, usmerjanje dela na področju evropskih zadev, medresorsko obravnavanje dosjejev in odprtih vprašanj s področja evropskih zadev, ki imajo političen značaj, ter spremljanje aktualnega dogajanja v Evropski uniji. Delovna skupina se seznanja tudi z aktualnimi zadevami, ki jih Evropska komisija šele namerava poslati v obravnavo Svetu EU. Na ta način je mogoče zagotoviti pravočasno prepoznavanje težav, usklajevanje interesov in pristojnosti med posameznimi resorji ter posledično učinkovitejše reševanje odprtih vprašanj, povezanih z Evropsko unijo.

Delovna skupina za evropske zadeve se pod vodstvom nacionalnega koordinatorja sestaja tudi na operativni ravni. Sestanki so praviloma tedenski, udeležujejo pa se jih vodje organizacijskih enot, pristojnih za zadeve EU na ministrstvih in vladnih službah, ter prek videokonferenčne povezave tudi predstavniki Stalnega predstavništva RS pri EU. Naloge delovne skupine so redno obravnavanje odprtih medresorskih vprašanj s področja evropskih zadev, priprava na zasedanje Odbora stalnih predstavnikov (COREPER I in COREPER II), obravnavanje novih predlogov zakonodajnih in drugih aktov Evropske unije, medresorsko obravnavanje pomembnejših predlogov stališč RS do predlogov zakonodajnih in drugih aktov EU, medresorsko obravnavanje predlogov izhodišč RS za zasedanja Sveta Evropske unije in Evropskega sveta, spremljanje in koordinacija dela 35 delovnih skupin za pripravo stališč v postopku sprejemanja zakonodajnih predlogov in drugih aktov Evropske unije, spremljanje in usmerjanje odprtih predsodnih in sodnih postopkov, spremljanje in usmerjanje medinstitucionalnega sodelovanja na področju prevajanja, tolmačenja in terminologije v kontekstu Evropske unije ter spremljanje aktualnega dogajanja v institucijah in državah članicah EU. V okviru sistema koordinacije evropskih zadev formalno torej deluje 35 delovnih skupin za pripravo stališč Republike Slovenije v postopku sprejemanja zakonodajnih predlogov in drugih aktov Evropske unije, ki kot dodatni usklajevalni mehanizem pokrivajo posamezna vsebinska področja (glej Prilogo 2). Sestanejo se lahko za pripravo konkretnega stališča do zakonodajnega ali drugega predloga Evropske unije, lahko pa obravnavajo tudi širšo aktualno tematiko ter pripravljajo ustrezne usmeritve. Večina stikov med člani posamezne delovne skupine poteka elektronsko. Glede na vsebinsko področje, ki ga posamezna delovna skupina pokriva, pri delu skupine sodelujejo predstavniki ustreznih državnih organov. Po potrebi lahko posamezna skupina k sodelovanju povabi tudi druge organe, ki v osnovni sestavi delovne skupine niso predvideni. Za področje obravnave je pomembna Delovna skupina za skupno trgovinsko politiko (DS 04), kjer se pripravljajo predlogi glede skupne zunanjetrgovinske politike EU. V Sloveniji je nosilni organ za koordinacijo stališč Ministrstvo za gospodarstvo RS, saj je zunanjetrgovinska politika v pristojnosti tega ministrstva. Delovno skupino vodi generalni direktor Direktorata za turizem in internacionalizacijo.470 V njej pa sodelujejo tudi predstavniki: 470

Maja 2011 sta se Direktorat za turizem in Direktorat za ekonomske odnose s tujino združila v Direktorat za turizem in internacionalizacijo.

199

- Ministrstva za finance; - Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; - Ministrstva za zunanje zadeve; - Službe vlade za evropske zadeve in razvoj ter - Gospodarske zbornice Slovenije.

Delovna skupina je pristojna za zadeve skupne zunanjetrgovinske politike, predvsem za bilateralne in multilateralne zunanjetrgovinske odnose (preferencialni sporazumi, multilateralna pogajanja, WTO), skupno carinsko tarifo ter zaščitne instrumente (zoper dumping in subvencioniran izvoz, ureditev trgovinskih ovir, zaščitni ukrepi). Delovna telesa, katerih področje dela okvirno pokriva 4. delovna skupina,471 prikazujemo v tabelarični obliki (glej Tabelo 16). Tabela 16: Pripravljalna telesa Sveta EU s področja zunanjetrgovinske politike

A.01 (a) Odbor stalnih predstavnikov II

(COREPER II) Permanent Representatives Committee II (COREPER II)

A.04 Odbor za trgovinsko politiko Trade Policy Committee*

(a) polnopravni člani (a) Full Members

(b) namestniki (c) strokovnjaki (STIS/

472storitve/

473

vzajemno priznavanje)

(b) Deputies Article 133 Committee (c) Experts

(STIS/Services/Mutual Recognition) C.23 Delovna skupina za blago z dvojno rabo Dual Use Working Party C.27 Delovna skupina za trgovinska vprašanja Working Party on Trade Questions* C.28 Delovna skupina za splošni sistem

preferencialov Working Party on the Generalised System of Preferences*

C.29 Delovna skupina za izvozne kredite Export Credits Group* C.33 Delovna skupina za bazne proizvode Working Party on Commodities*

Vir: SVREZ (2009).

Delovna skupina je aktivno delovala zlasti v času priprav na predsedovanje in med samim predsedovanjem, saj je bila takrat izredno pomembna ustrezna ažurna komunikacija, izmenjava informacij in oblikovanje stališč. Med predsedovanjem se je način komunikacije in koordinacije prilagodil vlogi, ki jo je imela Slovenija kot predsedujoča Svetu EU.

471

* Delovne skupine za trgovino in razvoj, kamor EK uvršča še delovna skupina ACP, Blago z dvojno rabo, UNCTAD konference, Pomoč v hrani. ** Regionalne delovne skupine. 472

Konec novembra 2008 sta bila združena Odbora 133 za jeklo in tekstil. Nastal je nov odbor, ki so mu bile dodane tudi vsebine ostalih industrijskih sektorjev. Deluje pod imenom Jeklo, tekstil in industrijski sektorji (STIS – Steel Tekstile, Industrial Sectors). Novi odbor je pristojen za omenjeni področji in trgovinske vidike ostalih sektorjev, ki so začasne narave, na podlagi odločitve Odbora 133 stalni člani (sedaj Odbora za trgovinsko politiko). Horizontalne vsebine pokriva raven namestnikov. 473

Odbor za trgovinsko politiko – storitve se srečuje dvakrat mesečno. V njegovem okviru se obravnava predvsem razvoj pogajanj na področju storitev, ostalo redno delo v okviru WTO in delo v drugih mednarodnih organizacijah, povezanih s storitvami, ter sklepanje bilateralnih in regionalnih sporazumov s tretjimi državami.

200

Predsedujoča Odboru 133 stalni člani (sedaj imenovanem Odbor za trgovinsko politiko) je zaradi potrebe po hitri odzivnosti, nujnosti tekočih spremljanj in informiranj, Slovenija uvedla sistem sprotnega vključevanja predstavnikov drugih ministrstev – strokovnjakov, ki formalno niso bili člani 4. delovne skupine, glede na obravnavano temo.474 Enkrat tedensko so potekale videokonference, na katerih so sodelovali strokovnjaki za posamezno temo, ki se je obravnavala na zasedanju Odbora 133 stalni člani oz. namestniki. Vodili sta jih predsedujoča oseba Odboru 133 stalni člani v Ljubljani in predsedujoča oseba Odboru 133 namestniki v Bruslju. Enkrat mesečno pred zasedanjem Odbora 133 stalni člani je potekal sestanek predsedujoče osebe Odboru 133 z eksperti v Ljubljani, po potrebi tudi s strokovnjaki predstavniki drugih ministrstev (kmetijstvo, regionalne delovne skupine) in s predstavnikom Misije v Ženevi (glede DDA pogajanj) v Bruslju.475 Redno je, skladno s predhodno prakso, potekala komunikacija po e-pošti. Predsedujoča oseba je imela vrsto formalnih in neformalnih sestankov tudi s predstavniki držav članic EU, tretjih držav in institucij EU. Od decembra 2008 koordinacija stališč na nacionalni ravni poteka tedensko, le v pisni obliki prek e-pošte. Podatki o ukrepih zunanjetrgovinske politike se objavljajo na portalu Izvozno okno in spletnih straneh Ministrstva za gospodarstvo. V okviru sodelovanja z nevladnimi akterji v praksi poteka sodelovanje z Gospodarsko zbornico Slovenije, jeklarsko industrijo ter občasno s tujimi nevladnimi organizacijami (na njihovo pobudo). V okviru Direktorata za turizem in internacionalizacijo (DTI), ki je na Ministrstvu za gospodarstvo pristojen za koordinacijo stališč zunanjetrgovinske politike, se s področjem zunanjetrgovinske politike ukvarja Sektor za internacionalizacijo,476 ki se povezuje tudi z aktivnostmi Ministrstva za zunanje zadeve, zato bomo v nadaljevanju predstavili tudi ključne aktivnosti teh področij. Z reorganizacijo Direktorata za ekonomske odnose s tujino in s prenosom aktivnosti ekonomske diplomacije477 na Ministrstvo za zunanje zadeve konec leta 2009 je postal DEOT (Direktorat za ekonomske odnose s tujino) – ter kasneje DTI,478 odgovoren za izboljšanje konkurenčnosti slovenskih podjetij pri njihovem poslovanju na globalnem trgu. Aktivnosti direktorata so tako usmerjene v spodbujanje internacionalizacije slovenskih podjetij, privabljanje tujih investitorjev in prizadevanja za izboljšanje pogojev pri zunanjetrgovinskem poslovanju. Sektor za internacionalizacijo je od maja 2011 odgovoren za področje dela bivšega Sektorja za mednarodno poslovno okolje, torej za sooblikovanje skupne

474

Pred predsedovanjem so bile identificirane delovne skupine in nosilci posameznih dosjejev, pa tudi odbori obravnave v okviru Sveta EU. 475

Prav tako je imela bilateralne sestanke s predstavniki držav članic, Evropske komisije in sekretariatom Sveta EU. 476

Do maja 2011 sta v Direktoratu za ekonomske odnose s tujino delovala dva sektorja – Sektor za mednarodno poslovno okolje in Sektor za spodbujanje mednarodnega podjetništva. 477

Čeprav se uporablja izraz ekonomska diplomacija, je bila na podlagi sporazuma l. 2009 na MZZ prenesena pristojnost glede gospodarske diplomacije. 478

Povzeto po podatkih objavljenih na spletnih straneh ministrstva za gospodarstvo (http://www.mg.gov.si).

201

zunanjetrgovinske politike EU. Po navedbah na spletnih straneh ministrstva Slovenija kot država članica EU v procesu oblikovanja posameznih ukrepov skupne zunanjetrgovinske politike EU aktivno sodeluje in zastopa interese gospodarstva. Slovenija zastopa interese gospodarstva tudi v drugih mednarodnih ekonomskih organiziracijah in režimih, v katerih je članica. Sektor izvaja sledeče ukrepe/aktivnosti:

- Sooblikovanje posameznih ukrepov skupne zunanjetrgovinske politike EU, pri čemer je cilj učinkovito sooblikovati zunanjetrgovinsko politiko, ki bo pozitivno prispevala k mednarodni konkurenčnosti podjetij ter ustvarjanju pogojev za pravično zunanjo trgovino in trajnostno rast.

- Sooblikovanje zunanjetrgovinskih pravil v okviru zunanjetrgovinskega

sistema in sodelovanje v multilateralnih zunanjetrgovinskih pogajanjih, pri čemer je cilj zunanjetrgovinske politike v okviru WTO sooblikovanje multilateralnih trgovinskih pravil na področju blaga, storitev in intelektualne lastnine ter večja liberalizacija zunanje trgovine, ki bodo prispevali k ustvarjanju urejenega in odprtega mednarodnega poslovnega okolja za konkurenčno poslovanje podjetij.

- Sodelovanje pri oblikovanju visokih standardov in načel OECD na področju

zunanje trgovine ter izmenjava izkušenj in dobrih praks, pri čemer je cilj sodelovanje z najpomembnejšimi svetovnimi državami. S tem se nam odpirajo boljše možnosti za mednarodno gospodarsko sodelovanje, saj bodo s sprejetjem teh standardov slovenska podjetja konkurenčnejša, država pa privlačnejša za tuje investitorje.

- Nadzor trgovine z blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne

kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje, pri čemer je namen preprečiti, da bi gospodarski subjekti imeli kakršne koli koristi od trgovine z blagom, ki bi pospeševala ali kako drugače omogočala izvajanje politik v zvezi s smrtno kaznijo ali mučenjem in drugim okrutnim, nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem ali kaznovanjem.

- Omejevalne ukrepe na področju gospodarstva (gospodarske sankcije), ki jih sprejemajo OZN, Evropska unija ali druge mednarodne organizacije, Vlada Republike Slovenije sprejema na podlagi prej omenjenega zakona z uredbami omejevalne ukrepe, ki so povezani z obveznostmi Republike Slovenije in izhajajo iz njenega članstva v mednarodnih organizacijah.

- Nadzor nad blagom in tehnologijami z dvojno rabo, kjer je cilj omogočanje zunanjetrgovinskega poslovanja z blagom, ki zaradi svoje dvojne uporabe spada pod nadzor, obenem pa tudi pospeševanje izvoza blaga z dvojno rabo v tretje države, saj je EU med pomembnejšimi proizvajalci tega blaga. Sodelovanje s Konferenco Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD).

http://www.mg.gov.si/si/delovna_podrocja/ekonomski_odnosi_s_tujino/sektor_za_mednarodno_poslovno_okolje/trgovinska_politika_v_okviru_wto/trgovinska_politika_v_okviru_wto/

http://www.unctad.org/Templates/StartPage.asp?intItemID=2068

202

Poleg tega je Sektor za internacionalizacijo prevzel aktivnosti bišega Sektorja za spodbujanje mednarodnega podjetništva na področju internacionalizacije in tujih neposrednih investicij (TNI), in sicer:

- zagotavljanje zunanjetrgovinskih informacij in svetovanje na spletnem portalu Izvozno okno ter promocijo ponudbe slovenskega gospodarstva na spletnem portalu Slovenia Partner;

- izobraževanje podjetij za prodor na tuje trge; - organizacijo vhodnih in izhodnih gospodarskih delegacij, predstavitev,

konferenc in seminarjev; - sofinanciranje izvajanja dejavnosti slovenskih poslovnih klubov v tujini; - sofinanciranje predvidoma 11 skupinskih sejemskih nastopov slovenskih

podjetij v tujini; - analiziranje konkurenčnosti Slovenije kot lokacije za TNI; - finančne spodbude tujih neposrednih investicij ter informacijske,479

svetovalne in promocijske aktivnosti, - sodelovanje z Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj ter

Organizacijo združenih narodov za industrijski razvoj.

Pri svojem delu se usklajuje tudi z Ministrstvom za zunanje zadeve – z Direktoratom za gospodarsko diplomacijo.480

Direktorat je v letu 2010 uvedel tudi dva e-naslova, prek katerih lahko podjetja oz. zainteresirane javnosti zastavljajo vprašanja ter podajajo pobude v zvezi s posameznimi ukrepi zunanjetrgovinske politike (trade.mg(at)gov.si) oz. v zvezi z nadzorom blaga z dvojno rabo (dvojna-raba(at)gov.si). Zunanjetrgovinska politika se povezuje tudi s politiko konkurenčnosti, za katero je v Sloveniji vodilni državni organ, prisojen za politiko in usklajevanje z drugimi akterji in politikami, Ministrstvo za gospodarstvo (Direktorat za podjetništvo in konkurenčnost). Stališča se usklajujejo v okviru 24. delovne skupine 'Industrijska politika in podjetništvo', ki sodi v I. steber, za koordinacijo katerega je pristojna Služba vlade za razvoj in evropske zadeve. Delovna telesa, katerih področje dela okvirno pokriva 24. delovna skupina, prikazujemo v tabelarični obliki (glej Tabelo 17).

479

Na spletnem portalu www.investSlovenia.org so vsem zainteresiranim uporabnikom dostopne potrebne informacije o Sloveniji kot lokaciji za tuje neposredne investicije. Spletni portal www.Business-Zones.si služi potencialnim investitorjem za pregledovanje industrijskih con in poslovnih parkov v Sloveniji. 480

Na spletni strani MZZ lahko zasledimo, da v okviru direktorata delujejo trije sektorji: Sektor za gospodarsko sodelovanje, Sektor za gospodarsko promocijo ter Sektor za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč. Aktivnosti so dokaj podobne aktivnostim, ki jih na spletni strani navaja Ministrstvo za gospodarstvo.

http://www.izvoznookno.si/

http://www.izvoznookno.si/

http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/DEOT/Internacionalizacija_TNI/Vhodne_gosp_delegacije.pdf

http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/DEOT/Internacionalizacija_TNI/Izhodne_gosp_delegacije.pdf

http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/DEOT/Internacionalizacija_TNI/Skupinski_sejmi.pdf

203

Tabela 17: Pripravljalna telesa Sveta EU s področja industrijske politike in podjetništva

A.01 (b) Odbor stalnih predstavnikov I

(COREPER I) Permanent Representatives Committee I (COREPER I)

G.01 Delovna skupina za konkurenčnost in rast (konfiguracija industrijska politika)

Working Party on Competitiveness and Growth

Vir: SVREZ (2012).

Glede na to, da skupna zunanjetrgovinska politika EU spada v t. i. II. steber (skupna zunanja in varnostna politika), za koordinacijo katerega je v Sloveniji pristojno Ministrstvo za zunanje zadeve,481 smo analizirali tudi akterje, ki se na tem ministrstvu ukvarjajo s koordinacijo EU zadev. Za koordinacijo je pristojen Direktorat za evropske zadeve in politično bilateralo,482 katerega primarna naloga je zagotavljanje učinkovitega dela s področja evropskih zadev in politične bilaterale v skladu z mednarodnimi in notranjepravnimi normami, temeljnimi usmeritvami slovenske zunanje politike ter politiko ministrstva. V okviru direktorata deluje šest sektorjev:

1. Sektor za Evropo, 2. Sektor za širitveni proces, 3. Sektor za Zahodni Balkan in regionalne pobude,483 4. Sektor za Severno in Latinsko Ameriko ter Karibe, 5. Sektor za Vzhodno Evropo in Srednjo Azijo ter 6. Sektor za Afriko, Bližnji vzhod, Azijo in Oceanijo.

Sektor za Evropo je operativna organizacijska enota Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) pri predstavljanju in zagovarjanju interesov RS v odnosu do EU. Spremlja delovanje evropskih institucij ter koordinira in pripravlja stališča za nastop slovenskih predstavnikov v EU. Pri svojem delu v skladu z zakonskimi pristojnostmi sodeluje z drugimi resorji, predvsem s Službo vlade za razvoj in evropske zadeve. Sektor za Evropo sestavljajo trije oddelki:

- Oddelek za sosednje države, - Oddelek za odnose z evropskimi državami, - Oddelek za EU zadeve.

481

Povzeto po spletni strani ministrstva (http://www.mzz.gov.si). 482

V okviru priprav na predsedovanje RS Svetu EU je MZZ vodil tudi podskupino za program, katere temeljne naloge so bile priprava programa predsedovanja, vsebinskih prioritet predsedovanja, programa zasedanj (koledar predsedovanja), usklajevanje priprav na predsedovanje z EU ustanovami in v okviru skupine predsedujočih članic ter ostalih vsebin povezanih s programom predsedovanja. Pri svojem delu v skladu z zakonskimi pristojnostmi MZZ sodeluje z drugimi resorji. 483

V okviru sektorja delujeta Oddelek za regionalne pobude ter Oddelek za Zahodni Balkan, ki se pri delu vsebinsko povezujeta z drugimi akterji, vključno s tistimi, ki na MZZ oz. v drugih resorjih obravnavajo tematiko v delovnih skupinah Sveta EU.

204

Oddelek za sosednje države opravlja naloge, povezane z utrjevanjem in razvijanjem bilateralnih in multilateralnih odnosov s tremi sosednjimi državami, članicami EU (Madžarska, Italija, Avstrija).

Oddelek za odnose z evropskimi državami opravlja naloge, povezane z

utrjevanjem in razvijanjem bilateralnih ter multilateralnih odnosov z državami, ki so članice EU in EEA.

Oddelek za EU zadeve je pristojen za spremljanje vsebin, pripravo gradiv ter

usklajevanje stališč pri zagovarjanju političnih interesov RS v EU. Kot je zapisano na spletni strani ministrstva, je poudarek delovanja vezan na vprašanja, ki so relevantna za slovenske interese. Pomembno je izpostaviti, da spremlja tudi horizontalna vprašanja EU, kot so notranji trg, delovanje različnih ministrskih formacij Sveta, horizontalna vprašanja širitve EU, in Lizbonsko strategijo. Sektor za Severno in Latinsko Ameriko ter Karibe opravlja zadeve s področja bilateralnih odnosov Slovenije, pa tudi Evropske unije s temi državami v okviru skupne zunanje in varnostne politike. V okviru sektorja delujeta dva oddelka:

a) Oddelek za ZDA in Kanado, ki v okviru nalog spremlja tudi odnose EU z omenjenima državama ter v sodelovanju z drugimi resorji spremlja delo delovne skupine za transatlantske odnose (COTRA) in drugih delovnih teles EU.

b) Oddelek za Latinsko Ameriko in Karibe v okviru spremljanja odnosov EU s temi državami, v sodelovanju z drugimi resorji, sektorji MZZ in delovnih teles Sveta EU spremlja tudi dejavnosti regionalnih organizacij in drugih oblik regionalnega sodelovanja, kot so Mercosour, Andska skupnost, Cariforum in Srednja Amerika.

Sektor za Afriko, Bližnji vzhod, Azijo in Oceanijo prav tako v okviru svojih aktivnosti obravnava zadeve, ki se vežejo na odnos Slovenija/EU s temi državami:

a) Oddelek za Afriko sodeluje pri oblikovanju politike EU na področju odnosov z državami podsaharske Afrike, kar vključuje tudi aktivno sodelovanje v delovni skupini za Afriko (COAFR – Africa Working Party) ter spremljanje uresničevanja Skupne strategije Afrika–EU.

b) Oddelek za Bližnji vzhod v okviru sodelovanja in oblikovanja politike EU na področju odnosov z državami Severne Afrike, Bližnjega in Srednjega vzhoda aktivno deluje v delovnih skupinah COMEM – Middle East/Gulf Working Party, in COMAG – Mashreq/Maghreb Working Party.

c) Oddelek za Azijo in Oceanijo spremlja dejavnost regionalnih organizacij: ASEAN, APEC – Asia Pacific Economic Cooperation, ASEM – Asia Europe Meeting, SAARC – South Asian Association for Regional Cooperation Pri oblikovanju politike EU pa velja izpostaviti predvsem aktivno sodelovanje v EU delovni skupini za Azijo (COASI – Asia-Oceania Working Party).

205

Ministrstvo za zunanje zadeve je v povezavi z zunanjetrgovinsko politiko pomemben akter v okviru usklajevanj stališč za Svet za zunanje odnose in Coreper II. Prav tako je pri usklajevanju stališč pomembna vloga stalnega predstavništva RS v Bruslju.

5.2.1 Slabosti obstoječega procesa upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije

Ugotavljamo, da so v Sloveniji formalno opredeljeni nosilci posameznih politik, pa tudi proces koordinacije stališč v okviru posamezne politike. Za centralno koordinacijo EU zadev je pristojna Delovna skupina za evropske zadeve na strateški ravni. Člani delovne skupine so: državni sekretarji ministrstev, vodja in namestnik Stalnega predstavništva RS v Bruslju ter direktorji Urada za makroekonomske analize in razvoj, Statističnega urada RS ter Službe Vlade RS za zakonodajo. Formalni proces usklajevanja EU zadev v Sloveniji opredeljuje koordinacijo tudi v okviru delovne skupine za evropske zadeve na operativni ravni. V okviru opravljene analize smo ugotovili, da so poleg centralne koordinacije EU politik oblikovane tudi delovne skupine za posamezne politike (skupaj 35). Glavna težava pri njihovem delovanju je po naši oceni (na podlagi metode opazovanja z udeležbo in opravljenih analiz) le okvirno predpisan postopek delovanja in odsotnost nadzora nad izvajanjem aktivnosti v praksi. Za področje zunanjetrgovinske politike, ki je predmet našega proučevanja, je formalno oblikovana 4. delovna skupina za usklajevanje stališč, vendar smo na podlagi internih gradiv484 ugotovili, da proces oblikovanja in koordinacije stališč po predsedovanju Slovenije Svetu EU v prvi polovici l. 2008 poteka le v pisni obliki (po e-pošti enkrat tedensko pred zasedanjem Odbora za trgovinsko politiko ‒ stalni člani oz. namestniki). Gospodarstvo je v proces formalno vključeno le prek formalnega članstva predstavnika GZS v delovni skupini oz. na ad hoc osnovi (npr. jeklarska industrija), diplomatsko-konzularna predstavništva pa so v proces vključena le izjemoma. V praksi MZZ − koordinator nekaterih politik, ki so močno povezane z zunanjetrgovinsko politiko (npr. 2. delovna skupina 'Zunanji odnosi') − in MG v določenih primerih delujeta nekoordinirano. Težavo predstavljajo nenehne reorganizacije področja in večkrat tudi prepričanje, da skupno zunanjetrgovinsko politiko oblikuje Evropska unija (nepoznavanje področja in akterjev). Ministrstvo, pristojno za zunanjetrgovinsko politiko, je nosilec več politik, katerih stališča se usklajujejo v okviru drugih delovnih skupin (npr. 24. DS za industrijsko politiko in podjetništvo). Koordinatorji posameznih delovnih skupin so generalni direktorji

484

Zaradi zaupnosti jih ne moremo navajati.

206

direktoratov, vendar formalni procesi ne opredeljujejo načina koordinacije med posameznimi delovnimi skupinami – tj. horizontalne povezanosti. Ugotavljamo tudi, da naj bi se stališča v okviru zunanjetrgovinske politike v Sloveniji usklajevala verikalno (z MZZ v okviru II. Stebra koordinacije EU zadev in v okviru delovnih skupin za evropske zadeve). Horizontalne povezanosti z ostalimi politikami iz opravljene analize niso razvidne, so pa po naši oceni za konsistentnost zastopanja stališč in uveljavljanje nacionalnih prioritet ter oblikovanje ciljno naravnanih koalicij v nadnacionalnih procesih potrebne. V primerjavi s prakso upravljanja zunanjetrgovinske politike izbranih držav članic EU (glej poglavje 4) je v Sloveniji premalo poudarka na neformalnih procesih komunikacije (tj. na informiranju, lobiranju) in oblikovanju koalicij. Ravno snovanje zavezništev je za majhne države, med katere se uvršča Slovenija, eden od načinov za povečanje vpliva in izboljšanje konkurenčnosti (Udovič in Svetličič, 2007). Osnovna pogoja za učinkovito upravljanje in sooblikovanje ZTP EU sta poznavanje in obvladovanje nacionalnega odločitvenega procesa ter medsebojnih interakcij (Bratina 2007). Pri tem sodobni odločitveni procesi na področju zunanjetrgovinske politike temeljijo na spremenjeni vlogi in načinu delovanja ekonomske diplomacije. Koordinacija je postala ključna tema v okviru upravljanja različnih politik. Izpostavlja se vse večji pomen povezanosti institucij (Hocking in Spence, 2005) Po naši oceni je pri neformalni komunikaciji z državami članicami, Evropsko komisijo ter drugimi akterji v Bruslju in Ženevi ključna vloga zaposlenih na SPBR in v Misiji v Ženevi (MGE). Na področju zunanje trgovine bo uspešna diplomacija, ki bo učinkovito izrabila mreže kontaktov in gradila zavezništva z vladnimi in nevladnimi akterji (Carne Ross, 2009). Klasične funkcije diplomacije so se namreč razširile na oblikovanje ustreznega institucionalnega okvira na bilateralni ravni, spreminjanje multilateralnih pravil, reševanje sporov, oblikovanje inovativnih sporazumov (Barston, 1988). Slabost sedanjega modela (ugotovitve na podlagi metode opazovanja z udeležbo), ki le okvirno predpisuje akterje, ki jih je potrebno vključiti v proces oblikovanja zunanjetrgovinske politike, lahko ponazorimo na primeru obravnave dosjeja 'Sporazum o prosti trgovini z Južno Korejo'. Nosilec dosjeja v okviru Sveta EU je Odbor za zunanjetrgovinsko politiko, vendar se vsebina v okviru Sveta EU obravnava tudi v delovni skupini COASI. V Sloveniji je za dosjeje v okviru Odbora za ZTP pristojno Ministrstvo za gospodarstvo, medtem ko je za obravnavo vsebin t. i. regionalnih delovnih skupin, kamor spada COASI, pristojno Ministrstvo za zunanje zadeve. Formalno opredeljen proces ne predpisuje koordinacije med 35 delovnimi skupinami, ki so v Sloveniji pristojne za oblikovanje posameznih politik. Prav tako ne opredeljuje matrike povezanosti dosjejev, akterjev na nacionalni in mednarodni ravni. Analitičnih podlag (z izjemo dokumentov na ravni EU) na nacionalni ravni nismo zasledili.

Navedeno potrjuje prvo tezo (T1), da v Sloveniji ni koordiniranega upravljanja upravljanja zunanjetrgovinske politike, kar neposredno ne dokazuje (morebitno

207

nastale) škode, vendar pa so predstavniki držav članic v okviru poglobljenih intervjujev procese koordinacije akterjev in politik opredelili kot ključen pogoj za doseganje večje učinkovitosti v okviru upravljanja zunanjetrgovinskih politik.

5.3 Predlog modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije

V okviru predloga modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije bomo upoštevali teoretska izhodišča, usmeritve skupne zunanjetrgovinske politike EU ter ugotovitve na osnovi analiz upravljanja zunanjetrgovinske politike v izbranih državah članicah Evropske unije. Glede na to da smo doslej ugotovili, da so za učinkovito upravljanje politik in izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva ključni vloga države, njenih institucij, ustrezno usposobljeni kadri485 ter sposobnost oblikovanja koalicij (tudi na nadnacionalni ravni), se bomo v predlogu modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike osredotočili predvsem na akterje in procese koordinacije, za katere Hocking in Spence (2005) (podrobneje smo o tem pisali v 4. poglavju) ugotavljata, da so ključna tema v okviru upravljanja različnih politik, saj se meje med nacionalnim in nadnacionalnim vedno bolj brišejo (primer Evropske unije).

5.3.1 Izhodišča za oblikovanje predloga modela

Spremembe globalnega poslovnega okolja, ko se brišejo meje med domačimi in zunanjimi politikami, ko naraščajoča globalizacija odpira nove možnosti za razmah zunanje trgovine, hkrati pa se zaostruje konkurenca držav na mednarodnih trgih, zahtevajo nenehno prilagajanje razmeram tudi na nacionalni ravni. Pri tem je pomembna vloga države in njenih institucij. Brez učinkovitih vladnih institucij namreč ni mogoče vzdrževati in vzpostaviti dolgoročnih konkurenčnih prednosti države. Močni institucionalni dejavniki so še posebej pomembni za majhne države, saj lahko te svojo majhnost kompenzirajo s prednostmi, ki izhajajo iz družbenih institucij. Inovativne družbene institucije so pogoj uspešnega gospodarskega razvoja in doseganja mednarodnih konkurenčnih prednosti (Svetličič 2005; Kuznets 1955; Senjur 2002; glej poglavje 2). Na podlagi analize vloge države skozi različna zgodovinska obdobja ugotavljamo, da je že Adam Smith (1776/1937) poudarjal pomen vloge države za uspešnost gospodarstva. Kasneje je bila njena vloga izpostavljena večkrat (npr. v obdobju

485

Hocking (2005) opozarja, da je učinkovito upravljanje nacionalnih politik in obladovanje procesov koordinacije ključno za kredibilnost države v okviru EU. Transparentni procesi so pogoj za upravljanje zunanjetrgovinskih politik. Morisse-Schilbach (v Hocking 2005, 123) v zvezi s tem izpostavlja vse večji pomen povezanosti institucij – vladnih institucij na nacionalni in nadnacionalni ravni, kakor tudi vladnih in nevladnih akterjev.

208

merkantilizma, ob izbruhu globalne krize ipd. (glej poglavje 2)). Pomen učinkovitih institucij za uspešnost gospodarskega razvoja je potrdila tudi analiza prehoda tranzicijskih držav v tržno gospodarstvo Redekove (2005).

V obdobju globalizacije je zunanja trgovina postala precej več kot mednarodna menjava blaga. Razvila se je v pretok naložb, tehnologij, blaga za procesiranje in poslovnih storitev. Države se morajo tako proaktivno odzivati na spreminjanje zunanjega okolja, kar pomeni, da morajo imeti učinkovite institucije, temelj katerih pa je tudi visoko usposobljen kader. Institucionalna šola (North 1998) poudarja, da so institucije ključne za razvoj in da že manjše spremembe politike lahko tlakujejo pot za uspešno gospodarsko rast. Dobro razdelan model, ki se imenuje 'sistemska konkurenčnost' je leta 1995 objavil Esser in v njem na nacionalni ravni prikazal specifični nacionalni razvojni profil. V okviru modela se konkurenčnost ustvarja z interakcijo med akterji na makro, meta, mezo in mikro ravni. Porter (1990) v okviru opredelitve vloge države poleg specifične gospodarske strukture in institucionalnih pogojev prav tako izpostavi ključno vlogo instucionalnih mehanizmov za konkurenčnost gospodarstva. Poudarja pomen vpetosti v mednarodno poslovno okolje, ki vpliva na konkurenčnost gospodarstva, kar je še posebej pomembno za majhne države. North (1998) trdi, da so institucije lahko glavna spodbuda ali ovira razvoja. Tudi lestvice WEF in IMD ocenjujejo poslovno okolje in institucije kot ključne determinante konkurenčnosti. Ugotavljamo, da spremenjene razmere zahtevajo nov model organiziranosti in vodenja sodelovanja med akterji, v katerem so prisotne skupne informacije, Vlada mora imeti vlogo spodbujevalca in moderatorja med podjetij, združenji, znanostjo in vladnimi institucijami samimi. Zavzetost, organiziranost, osredotočenost, sposobnost prepričevanja in oblikovanje zavezništev (ki so odvisni tudi od usposobljenosti kadrov) lahko povečajo moč države v mednarodnem merilu. V sodobnih razmerah relativno proste svetovne trgovine je lahko vsaka država gospodarsko učinkovita ne glede na svojo velikost, saj je učinkovitost odvisna od racionalne izrabe virov in zunanjetrgovinske odprtosti gospodarstva (Svetličič in Udovič 2007). Slednje potrjujejo tudi različne študije, ki kažejo, da države z liberalno zunanjetrgovinsko politiko rastejo hitreje od protekcionističnih (Moers 2002; Minsoo Lee 1999; Sachs 1996). Liberalna zunanjetrgovinska politika podpira inovativnost in konkurenčnost gospodarstva. Vendar pa morajo imeti države izdelane zunanjetrgovinske in industrijske politike z jasnimi cilji, ki morajo biti prilagojeni stopnji razvoja in strukturi gospodarstva (Warner in Sachs 1995). Na področju skupne zunanjetrgovinske politike EU države članice politiko sooblikujejo. Politike na ravni EU morajo biti namreč odraz koordinacije in sinhronizacije politik držav članic EU. Za uspešno doseganje nacionalnih ciljev je pomembno poznavanje in obvladovanje nacionalnih odločitvenih procesov v povezavi z nadnacionalnim (EU), kakor tudi povezanost med strateškimi politikami držav (Bratina 2007). V okviru analize vsebin zunanjetrgovinske politike smo opazili njeno prepletanje z drugimi politikami (zlasti s politiko konkurenčnosti, z industrijsko politiko idr.),

209

kakor tudi bistveno povečanje števila akterjev, ki v obdobju globalizacije vplivajo na politiko. Poleg vladnih akterjev na bilateralni, plurilateralni in multilateralni ravni, v obdobju globalizacije vedno pomembnejšo vlogo (in vpliv) dobivajo nevladne organizacije na nacionalni in nadnacionalni ravni (transnacionalna podjetja, združenja, mednarodne organizacije). Dodatno izhodišče za oblikovanje modela so tudi ugotovitve na podlagi analize upravljanja zunanjetrgovinskih politik v izbranih državah članicah Evropske unije (to so Irska, Nemčija, Francija in Poljska). Ugotavljamo, da enotnega modela v analiziranih državah ni. Vendar imajo v vseh analiziranih državah jasno opredeljene prioritete ter določena nosilna ministrstva za zunanjetrgovinsko politiko (ter ostale politike). V vseh primerih je to Ministrstvo za gospodarstvo, kar je skladno s teoretskimi izhodišči Hockinga (2005), da v večini držav članic Evropske unije, ministrstva za zunanje zadeve sicer ohranjajo pomembno vlogo, vendar se istočasno povečuje vloga ostalih ministrstev, ki so pristojna za določene, strateško pomembne politike. V procese oblikovanja in koordinacije stališč glede ukrepov skupne zunanjetrgovinske politike Evropske unije je vključeno gospodarstvo – v vseh analiziranih državah, z izjemo Francije, tudi v formalne procese usklajevanja. Ugotavljamo, da so v procese vključeni vladni akterji, kakor tudi nevladni, na nacionalni in nadnacionalni ravni. S ciljem uveljavljanja nacionalnih interesov države snujejo zavezništva oz. koalicije. Ugotovili smo tudi, da na procese ne vpliva ali države vodijo liberalno ali protekcionistično politiko (slednja je značilna za Francijo in Poljsko, ki imata v strukturi gospodarstva močan kmetijski sektor). Na pomen ustreznega koordiniranja zadev in vzpostavitve učinkovitega sistema koordinacije, v katerem lahko vlada pri pripravi stališč prek ministrstev sodeluje s strokovnimi združenji, z zbornicami, s sindikati, z lokalnimi skupnostmi in drugimi subjekti ter pri tem obravnava zlasti njihova mnenja in pobude, oblikuje o njih stališča, jih obvešča o stališčih in ukrepih, vabi na seje delovnih teles, ustanovi vladne svete in organizira druge oblike sodelovanja, sicer opozarja tudi priročnik SVEZ iz leta 2005, vendar kot smo ugotovili v prejšnjem poglavju, formalno opredeljeni procesi opredeljujejo vertikalno povezanost politik, medtem ko horizontalne povezanosti med politikami nismo zasledili. Aktivnosti so razpršene, kar je dodatna ovira za učinkovito (so)delovanje akterjev, konsistentnost delovanja v okviru Evropske unije in uveljavljanje nacionalnih interesov.

Pri predlogu modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije bomo uporabili pristop menedžmenta poslovnih procesov kot sodobnega poslovnega pristopa k upravljanju s spremembami in prenavljanju poslovanja. Pristop namreč zagovarja postopno spreminjanje poslovnih procesov ter njihovo kontinuirano izboljševanje. Poudarek je na rezultatih ob upoštevanju resursov. Za doseganje ustreznih rezultatov so potrebni poznavanje problematike obravnavanih vsebin, vzpostavitev ustreznih procesov z učinkovitim prenosom informacij in vključitev ustreznih akterjev (glede na kompetence in odgovornost). Proces odločanja mora vsebovati analizo podatkov ter oceno vplivov glede na nacionalne interese.

210

Cilji predlaganega modela upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije so zagotoviti večjo učinkovitost na podlagi:

- vključitve vseh ključnih akterjev (vladnih in nevladnih) v proces upravljanja zunanjetrgovinske politike v povezavi z drugimi politikami ter izboljšanje sodelovanja med njimi za kvalitetnejše in učinkovitejše sprejemanje odločitev v zadevah ZTP EU (uveljavljanje interesov Slovenije);

- opredelitve procesov v smislu celovitosti, preglednosti in prilagodljivosti; - aktivnega sooblikovanja skupne zunanjetrgovinske politike EU na osnovi

nacionalnih politik in prioritet (ZTP in drugih, ki se z njo povezujejo) in vključenosti vseh relevantnih akterjev v proces (zlasti gospodarstva).

Ukrepi, ki jih bomo v okviru modela upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije predlagali, bodo omogočali vertikalno in horizontalno usklajevanje akterjev in politik na vseh ravneh – institucionalnih in odločevalskih. Poudarek bo na prenovi procesov oblikovanja stališč in koordinacije z drugimi politikami ter vključitvi vseh ključnih akterjev, kar bo po naši oceni omogočilo učinkovitejše upravljanje zunanjetrgovinske politike Slovenije. Z globalizacijo in nenehnimi spremembami v okolju se je pomen institucij in njihovega vpliva na gospodarski razvoj bistveno povečal. Institucionalna šola (North 1998) vidi ključno vlogo pri razvoju ravno v institucijah. Če se slednje ne spremenijo, lahko postanejo ovira razvoju.486 Pri tem je potrebno upoštevati formalne (zakone in predpise) in neformalne institute (standarde, kodekse in običaje) ter mehanizme za njihovo udejanjanje. Temeljna vloga institucij je olajševanje izvajanja gospodarskih dejavnosti prek zniževanja transakcijskih stroškov poslovanja, ki so pomemben dejavnik pri določanju učinkovitosti. Kakovost institucij torej vpliva na produktivnost države (Hall in Jones 1999), konkurenčnost gospodarstva pa temelji na vključenosti vseh relevantnih akterjev in politik v procese usklajevanja – za razvoj dinamičnih konkurenčnih prednosti gospodarstva. Zlasti za majhne države, ki so bolj odvisne od svetovnega trga in mednarodnih ekonomskih odnosov ter s tem režimov, ki tem vladajo, je za uspešno mednarodno menjavo toliko bolj pomembno poznavanje in upoštevanje formalnih pravil ter neformalnih omejitev na nacionalni, regionalni in multilateralni ravni. Seveda je pri tem pomembno tudi učinkovito upravljanje ZTP. Pri velikem številu akterjev predstavlja oblikovanje skupne strategije velik izziv. Zato je toliko bolj pomembno, da so vključeni vsi ključni akterji ter na ta način izkoristijo sinergije za optimalno doseganje ciljev zunanjetrgovinske politike. S prenovo procesov želimo doseči celovitost in preglednost, pa tudi povezljivost in prilagodljivost oz. fleksibilnost delovanja akterjev pri oblikovanju ZTP. Predlagali bomo spremembe v vodenju procesa, ob upoštevanju formalnih pristojnosti in odgovornosti akterjev, kar bo v okviru sprejemanja ukrepov skupne zunanjetrgovinske politike EU omogočalo učinkovitejši način usklajevanja stališč s ciljem uveljavljanja nacionalnih interesov gospodarstva (ob upoštevanju

486

Bistvo nove institucionalne teorije je vzajemno pogojevanje transakcijskih stroškov in institucij.

211

skupnega interesa EU). Model bo vključeval vertikalne in horizontalne povezave med politikami in akterji, upošteval formalne procese odločanja v EU institucijah ter omogočal prilagajanje institucionalnim spremembam v okolju.487

Poleg teoretskih izhodišč, ki potrjujejo pomen vladnih institucij za uspešnost gospodarstva, pri oblikovanju predloga modela upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije upoštevamo tudi:

1. ukrepe zunanjetrgovinske politike in povezave z drugimi politikami ter akterji, ki vplivajo na njeno oblikovanje;

2. načelo skladnosti oz. konsistentnosti politik EU in struktur v državah članicah EU;

3. procese oblikovanja nacionalnih stališč na področju zunanjetrgovinske politike in koordinacije z drugimi politikami v izbranih državah članicah EU;

4. obstoječe formalno vzpostavljene strukture oblikovanja in koordinacije nacionalnih stališč na področju zunanjetrgovinske politike v Sloveniji;

5. identifikacijo koordinatorjev nacionalnih stališč v Sloveniji in akterjev v povezavi z drugimi politikami, s katerimi se zunanjetrgovinska politika povezuje;

6. povezave delovnih skupin Sveta EU, generalnih direktoratov Evropske komisije in odborov Evropskega parlamenta pri obravnavi dosjejev s področja zunanjetrgovinske politike;

7. potek obstoječih procesov oblikovanja nacionalnih stališč na področju zunanjetrgovinske politike Slovenije v praksi;

8. izkušnje iz predsedovanja Svetu EU v prvi polovici leta 2008. 1. Ukrepi zunanjetrgovinske politike, povezava z drugimi politikami in

akterji V okviru analize zunanjetrgovinske politike (glej poglavji 2 in 3) smo ugotovili, da se zunanjetrgovinska politika EU povezuje s številnimi drugimi politikami (s politiko konkurenčnosti, z energetsko, okoljsko in razvojno politiko itd.) ‒ število akterjev (interesnih skupin), ki poskušajo v okviru držav članic ali v mednarodnem merilu uveljaviti svoje interese,488 se v procesu globalizacije veča. Poleg vladnih akterjev, ki sodelujejo v formalnem procesu sooblikovanja zunanjetrgovinske politike EU, imajo vse pomembnejšo vlogo nevladni akterji (gospodarstvo, združenja, sindikati, nevladne organizacije, mediji, akademska sfera, potrošniki), ki večinoma uveljavljajo svoje interese v neformalnih procesih in pri tem uporabljajo številna orodja – lobiranje, oblikovanje javnega mnenja ipd. Zunanjetrgovinska politika je multidimenzionalna – multilateralna,

487

V času pisanja disertacije so strukture razdrobljene, priča smo ad hoc akcijam, nevključevanju številnih ključnih akterjev ipd. 488

Več o različnih interesih akterjev v 'Trade Politics Ain't What It used to be: The Challenges for EU Policy and Analysis' (Young 2007).

212

regionalna/bilateralna in avtonomna489. V času globalne krize je sodelovanje med različnimi akterji v okviru države in v mednarodnem merilu še bolj pomembno.490 2. Načelo skladnosti oz. konsistentnosti politik Evropske unije in

struktur v državah članicah EU Zunanjetrgovinska politika EU je skupna, vendar analiza vloge institucij in procesov v izbranih državah članicah EU potrjuje tezo, da je potrebno pri načrtovanju modela izhajati tudi iz načela skladnosti oz. konsistentnosti zunanjetrgovinske politike v okviru Evropske unije in struktur zunanjih odnosov v posameznih državah članicah (horizontalno) ter med državami članicami in Evropsko unijo (vertikalno). Te povezave lahko ponazorimo tudi grafično (glej Sliko 31).491 Slika 31: Horizontalna in vertikalna skladnost v okviru EU

Vir: EIPA (2007, 11).

Horizontalna skladnost oz. konsistentnost med EU in državami članicami primarno vključuje implementacijo zunanjih politik s strani nadnacionalnih organizacij.492 Vključuje tudi proces, v katerem posamezni vladni organi v okviru nacionalnih birokracij branijo svoje interese. V centraliziranih sistemih delovanja

489

Pomembno bo povezovanje s politiko konkurenčnosti in z okoljsko politiko (ukrepi trgovinske zaščite, ki ne upoštevajo pravil v povezavi s klimatskimi spremembami in energetsko varčnostjo). 490

V okviru zunanjetrgovinske politike EU ostajajo prioriteta pogajanja WTO Razvojna agenda iz Dohe. Ta pomenijo znižanje zaščite kmetijstva, po drugi strani pa povečajo tržni dostop na tuje trge za nekmetijske proizvode, ki v praksi skupaj s storitvami predstavljajo več kot 95 % izvoza. 491

Prirejeno po Duke (1999, 11). 492

Na področju zunanjetrgovinske politike EU je to Evropska komisija.

213

(npr. Francija) imajo države oblikovane sisteme sodelovanja, na podlagi katerih se nacionalno stališče vlade usklajeno zastopa na različnih zasedanjih delovnih teles v Bruslju, medtem ko države z decentraliziranim sistemom delovanja (npr. Nemčija, Grčija) pri tem niso tako učinkovite.493 Vertikalna skladnost oz. konsistentnost vključuje proces koordinacije in pogajanj med državami članicami in EU ter obratno (EIPA 2007, 26). Zlasti za doseganje te skladnosti sta potrebni koordinacija in zadovoljitev velikega števila interesnih skupin – privatnih, lobistov (doma in v Bruslju), različnih ministrstev in (za podporo v Svetu EU) tudi ostalih vlad. Proces je zapleten in dolgoročen. Lahko ga ponazorimo tudi grafično (glej Sliko 32). Slika 32: Proces koordinacije stališč med akterji držav članic in EU

Vir: EIPA (2007, 12).

Svet EU in Evropska komisija delita odgovornost za konsistentnost politike v mednarodnih odnosih ter med EU in državami članicami. Konsistentnost politik se zagotavlja skozi instrument rotirajočega predsedstva in formalnega procesa odločanja. Na podlagi predpisov morajo namreč države članice zagotoviti skladnost oz. konsistentnost notranjih politik z EU. Vertikalna konsistentnost je pomembna tudi v obratni smeri – med državami članicami in Evropsko unijo, saj mora biti odraz konsistentnosti med EU in DČ, kar z zornega kota držav članic pomeni, da naj bi Unija delovala čim bližje nacionalnim interesom. Zato se v

493

Glede na to da se zunanjetrgovinska politika obravnava v okviru skupne zunanje in varnostne politike, je pogosto zasenčena z drugimi mednarodnimi temami.

214

formalnih in neformalnih procesih države članice trudijo za uveljavitev nacionalnih prioritet v okviru EU. Študije in analize procesov v izbranih državah članicah potrjujejo, da je za uveljavitev interesov poleg formalnega procesa pomemben tudi neformalni proces, ki poteka v obliki neformalnih pogovorov, komuniciranj z mediji in lobiranj interesnih skupin. Pomembno vlogo imajo tudi strokovnjaki za EU zadeve, ki so jih države članice izobraževale s ciljem usklajevanja politik med EU in domačimi akterji.494 Na področju zunanjetrgovinske politike interesne skupine oz. lobisti v veliki meri kontaktirajo Evropsko komisijo, Direktorat za trgovino, medtem ko ministre za trgovino držav članic le izjemoma, saj se večina zadev s področja zunanjetrgovinske politike EU obravnava na Odboru za trgovinsko politiko (prej imenovanem Odbor 133), kjer se običajno doseže tudi dogovor (Deckwirth 2005, 13). Pri predlogu modela bomo upoštevali horizontalno skladnost oz. konsistentnost, ki sestoji iz dveh sklopov, ki sta vertikalno povezana s komunikacijo, strukturo in procesi. Prvi sklop se nanaša na način koordinacije zunanjih odnosov v okviru držav članic do EU; drugi sklop pa na način koordinacije zunanjih odnosov v okviru bruseljske birokracije, ki omogoča EU, da govori z enim glasom (EIPA 2007, 14). Pomemben dejavnik bo tudi vloga horizontalnih povezav med državami članicami na različnih ravneh – ne glede na to, ali govorimo o ravni predsednikov vlad, ministrov, visokih javnih uslužbencev ali strokovnega kadra. Govorimo o strokovnjakih v Bruslju kakor tudi v prestolnicah, kjer se ukvarjajo z EU zadevami.

3. Oblikovanje stališč na področju zunanjetrgovinske politike in koordinacija z drugimi politikami v izbranih državah članicah EU

Iz analize izbranih držav izhaja, da oblikovanje stališč in koordinacija EU politik v okviru držav članic potekata različno. V nekaterih državah zunanje odnose koordinira Ministrstvo za zunanje zadeve, v drugih je ustanovljeno posebno telo za koordinacijo EU zadev. Ne glede na to nacionalni koordinator upošteva tudi druga ministrstva, ki se ukvarjajo z določenim področjem oz. so pristojna zanj oz. za politiko v okviru zunanjih odnosov (ministrstvo za gospodarstvo, ministrstvo za kmetijstvo, obrambo itd.). Mednarodne interese in aktivnosti imajo praktično vsa ministrstva. Na podlagi analize koordinacije stališč na področju zunanjetrgovinske politike v izbranih državah članicah EU (glej poglavje 4) ter teoretskih izhodišč (Hocking 2005) ugotavljamo, da ministrstva za zunanje zadeve v integraciji sicer ohranjajo pomembno vlogo495, vendar pa se istočasno povečuje vloga ostalih ministrstev, ki so pristojna za določene, strateško pomembne politike (predvsem

494

Ocenjuje se, da v Bruslju deluje približno 1.800 odborov, v katerih sodeluje 80.000 strokovnjakov, od katerih je polovica iz vladnih ustanov, polovica iz privatnega sektorja (dve tretjini profitnih organizacij in ena tretjina nevladnih organizacij. 495

V okviru analize izbranih držav članic EU smo ugotovili, da ima Ministrstvo za zunanje zadeve pogosto vlogo koordinatorja EU politik (v Nemčiji si to vlogo deli z Ministrstvom za gospodarstvo in tehnologijo), medtem ko so ostala ministrstva pristojna za koordinacijo posameznih politik.

215

ministrstev, pristojnih za gospodarstvo in kmetijstvo), ter da ima proces koordinacije med ministrstvi in drugimi zainteresiranini javnostmi cilj v Bruslju zagotavljati implementacijo sklepov čim bližje nacionalnim interesom. Če koordinacijsko vlogo na vseh področjih izvaja MZZ, je to zahtevna naloga, ki presega aktivnosti tradicionalne diplomacije. Analiza procesov nacionalnega oblikovanja zunanjetrgovinskih politik v izbranih državah članicah EU (glede na razpoložljive podatke) kaže, da je v analiziranih državah (Irska, Francija, Nemčija in Poljska) običajno na nacionalnem nivoju določeno 'vodilno ministrstvo', ki ima osrednjo vlogo za koordinacijo nacionalnih stališč. Pri tem v formalni proces vključuje različne vladne in nevladne akterje. Pomembno vlogo imajo tudi stalna predstavništva držav članic v Bruslju, misije v Ženevi (WTO) in mreža diplomatsko-konzularnih predstavništev držav v tujini. Sistem delovanja v državah članicah EU je različen, odvisno od pristojnosti ministrstev za področje zunanjetrgovinske politike. Ne glede na primarno pristojnost različnih ministrstev za področje zunanjetrgovinske politike imajo ministrstva v državah članicah EU, ki so pristojna za to politiko, vzpostavljen model, v katerem so določeni akterji in procesi za koordinacijo v okviru države – v okviru ministrstva, z drugimi ministrstvi, z mrežo diplomatsko-konzularnih predstavništev in tudi z nevladnimi akterji (gospodarstvo, združenja, zbornice, nevladne organizacije itd.). Določen je tudi način formalne in neformalne dvosmerne komunikacije z ustreznimi ministrstvi znotraj EU držav in z ustreznim direktoratom Evropske komisije, ob upoštevanju zaupnosti vsebin. Formalno vzpostavljen model koordinacije omogoča državam članicam EU, da na zasedanjih različnih delovnih teles v Bruslju usklajeno in konsistentno zastopajo nacionalno stališče (pri tem upoštevajo strateške usmeritve države in različne politike). V državah, ki smo jih analizirali v 4. poglavju, imajo vladni akterji ustrezne kadrovske resurse – z ustreznimi znanji glede vsebin obravnavanih tematik in postopkov na ravni EU (formalnih in neformalnih) ter z dobrimi komunikacijskimi veščinami. Horizontalni in vertikalni procesi koordinacije jim omogočajo usklajeno delovanje ter zasledovanje nacionalnih ciljev v okviru zastopanja formalnih stališč v različnih delovnih telesih na ravni EU in oblikovanje neformalnih koalicij z akterji iz drugih držav članic EU, ki imajo podobne interese. Za osnovo sprejemanja odločitev imajo izdelane strokovne študije (tudi Irska, čeprav se po velikosti uvršča med majhne države − npr. študija vpliva uspešnega zaključka pogajanj WTO DDA na irsko gospodarstvo). V okviru analize stanja v Sloveniji (opazovanje z udeležbo in analiza spletnih strani ter internih gradiv) smo ugotovili, da je bil pred predsedovanjem Slovenije Svetu EU ustrezen poudarek namenjen kadrovskim resursom (prilagoditev organiziranosti, vlaganje v izobraževanje glede vsebin, procesov in komunikacijskih veščin), vendar po predsedovanju (z zamenjavo politične oblasti) zasledimo menjavo ključnih kadrov, ki so pred predsedovanjem pridobili ustrezna znanja glede vsebin, formalnih in neformalnih procesov ter so vzpostavili pomembne mednarodne kontakte − brez zagotovitve ustreznega prenosa znanja.

216

Na področju zunanjetrgovinske politike se je v Sloveniji v obdobju treh let kar trikrat zamenjala ključna oseba za vodenje zunanjetrgovinske politike. Od tega je imela le ena oseba ustrezna znanja in izkušnje z delovnega področja. Ugotavljamo, da je fluktuacija na področju strokovnega kadra, pristojnega za posamezen dosje obravnave v okviru zunanjetrgovinske politike manjša, kar bomo upoštevali pri predlogu modela. Učinkovitost koordinacijskih mehanizmov v posamezni državi je zelo odvisna od vzpostavljenih komunikacijskih poti in pretoka informacij iz centralne točke, kjer se rešujejo spori (različni interesi posameznih ministrstev). Ključno vprašanje je, ali posamezno ministrstvo zaupa MZZ (v kolikor je ministrstvo centralni koordinacijski organ), da bo ustrezno zastopalo nacionalne interese. V vsakem primeru pa je od vzpostavljenega sistema koordinacije odvisno, kako uspešno bo posamezna država EU nacionalne interese tudi uveljavljala. Pri tem je ključna vloga kadrov, ki imajo ustrezna znanja glede vsebin obravnavane problematike, postopkov oblikovanja politik, komunikacijskih in pogajalskih veščin (podrobneje glej Kajnč in Svetličič 2009). Na uspešno uveljavljanje le-teh in oblikovanje predlogov Evropske komisije lahko glede na vzpostavljene kontakte pomembno vpliva Stalno predstavništvo v Bruslju – predvsem je njegova vloga pomembna za zagotavljanje konsistentnosti sodelovanja med različnimi odbori in Coreper-jem ter za usklajeno zastopanje nacionalnih stališč in kontakte z Generalnim sekretariatom Sveta EU, Evropsko komisijo in državami članicami. Seveda pa so pomembni tudi kontakti, ki jih z državami članicami EU in drugimi akterji vzpostavi vodilno ministrstvo. Ne smemo zanemariti niti vloge raznih interesnih skupin, ki za svoje interese lobirajo bodisi prek domačih vladnih struktur ali pa direktno pri institucijah v EU. V nekaterih državah članicah je na ministrstvih premalo primerno usposobljenih ljudi, ki bi lahko natančno proučili predloge Komisije. Poleg tega so roki za odziv običajno kratki. SVEZ (2005) v priročniku za sodelovanje slovenskih vladnih predstavnikov v postopkih odločanja EU opozarja, da morajo akterji za učinkovito zastopanje interesov držav članic poleg vsebin poznati tudi evropska in ustrezna nacionalna pravila, ki določajo delovanje države članice v institucijah Evropske unije, ter da je skupna značilnost najuspešnejših držav članic, da v institucijah EU pravočasno predstavljajo čim bolj enotna stališča, ki so predhodno usklajena z vsemi sodelujočimi državnimi organi. Študija WWF (2003, 14) kaže tudi na pogoste menjave članov Odbora za trgovinsko politiko na ravni stalnih članov in namestnikov. Države članice so zato vzpostavile različne neformalne oblike medsebojnega sodelovanja za izmenjavo mnenj in stališč. V primeru podobnih ciljev se koordinira tudi nastop v procesih formalnega odločanja na zasedanjih Odbora za trgovinsko politiko. 4. Formalno vzpostavljena struktura oblikovanja in koordinacije

nacionalnih stališč na področju zunanjetrgovinske politike v Sloveniji Ko smo analizirali strukturo koordinacije stališč v Sloveniji, smo ugotovili, da je v Sloveniji koordinator nacionalnih stališč v povezavi z EU zadevami Služba vlade

217

za razvoj in evropske zadeve, v okviru katere je pomembna Delovna skupina za evropske zadeve, ki deluje v dveh formacijah (na ravni državnih sekretarjev in na operativni ravni). Na področju zunanje in varnostne politike, v okvir katere je uvrščena zunanjetrgovinska politika EU, je glavni koordinator Ministrstvo za zunanje zadeve. Kot pomožne koordinacijske skupine je Vlada l. 2004 formalno ustanovila 35 delovnih skupin. S tem je ohranila visoko stopnjo samostojnosti vladnih organov in pristojnih služb za posamezna področja. Temeljno pristojnost in odgovornost za pripravo stališč do predlogov aktov imajo namreč ministrstva, ki so primarno pristojna za določeno politiko.496 Za področje zunanjetrgovinske politike je pristojna 4. delovna skupina za 'skupno zunanjetrgovinsko politiko', ki jo vodi Ministrstvo za gospodarstvo, v njej pa imajo pomembno vlogo tudi Ministrstvo za zunanje zadeve, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ministrstvo za finance ter Gospodarska zbornica Slovenije.497 Proces koordinacije je podrobneje opisan v poglavju 5.1. Ugotavljamo, da v obstoječem sistemu oblikovanja in koordinacije stališč na področju zunanjetrgovinske politike ni ustrezne povezave z ostalimi politikami. Obstoječa organiziranost v okviru posameznih politik namreč ne predvideva horizontalne povezave z ostalimi delovnimi skupinami.498 5. Koordinatorji nacionalnih stališč v Sloveniji in akterji v povezavi z

drugimi politikami, s katerimi se zunanjetrgovinska politika povezuje Pri predlogu modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije bomo izhajali iz vzpostavljenih organizacijskih struktur in pristojnosti (SVREZ, 4. delovna skupina, Ministrstvo za gospodarstvo) pa tudi izkušenj, ki smo jih pridobili med predsedovanjem Slovenije Svetu EU prek t. i. opazovanja z udeležbo. Zato bomo identificirali delovne skupine za usklajevanje nacionalnih stališč, ki se vsebinsko povezujejo z zunanjetrgovinsko politiko EU in akterje,499 ki bi na podlagi predlagane koordinacije redno sodelovali v formalnem procesu sooblikovanja zunanjetrgovinske politike EU. Glede na teoretska izhodišča in analize ocenjujemo, da je pomembno zlasti sodelovanje z 2. delovno skupino 'Zunanji odnosi', s 5. delovno skupino 'Mednarodna razvojna pomoč' in z 29. delovno skupino 'Okolje'. Pri tem je zlasti pomembno sodelovanje z Ministrstvom za zunanje zadeve in akterji 2. delovne skupine, saj se vsebina bilateralnega in regionalnega

496

Predlogi stališč se potrdijo na EU portalu, Vlada pa obravnava predloge, kadar gre za udeležbo na sestankih na ministrski ravni. 497

Glede na to, da članstvo v Gospodarski zbornici Slovenije ni obvezno, gospodarstvo v proces usklajevanja stališč ni ustrezno vključeno. 498

Formalno se stališča nacionalnih politik usklajujejo v okviru DS za evropske zadeve pod vodstvom SVREZ, vendar decentralizacija aktivnosti v 35 delovnih skupinah in koordinacija II. stebra politik EU zadev prek MZZ, v določeni meri nakazujeta na preveliko število procesov, ki jih je težko koordinirati, pa tudi na določeno dvotirnost (ZTP usklajevanje v okviru II. stebra MZZ, DS SVREZ). 499

Pri analizi dosjejev obravnave v času predsedovanja Slovenije Svetu EU smo ugotovili širše dimenzije področja, ki bi jih bilo v predlaganem modelu smiselno vključiti v model.

218

sodelovanja EU s tretjimi državami obravnava v okviru geografskih delovnih skupin Sveta EU in vključuje poleg političnih tem tudi segment zunanjetrgovinske politike, kot tudi širšo gospodarsko dimenzijo sodelovanja (ki se obravnava tudi v okviru Odbora za trgovinsko politiko). Zaradi prepletanja tem in vzporedne obravnave gospodarskih in trgovinskih tem na več različnih forumih je potreben koordiniran pristop. V delovni skupini sodelujejo predstavniki Ministrstva za finance, Ministrstva za gospodarstvo, Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za obrambo, Ministrstva za pravosodje ter Ministrstva za okolje in prostor, Služba vlade za lokalno upravo in razvoj ter Služba vlade za razvoj in evropske zadeve. Pripravljalna telesa Sveta EU, ki jih pokriva 2. delovna skupina in se vsebinsko povezujejo z zunanjetrgovinsko politiko EU, zaradi preglednosti prikazujemo v Tabeli 18. Tabela 18: Pripravljalna telesa Sveta EU, ki jih pokriva 2. delovna skupina 'Zunanji odnosi'



B.19

Delovna skupina za širitev in države, ki se pogajajo o pristopu k EU

Working Party on Enlargement and Countries Negotiating Accession to the EU

C.07 Delovna skupina za čezatlantske odnose Working Party on Transatlantic Relations (COTRA)

C.09 Delovna skupina za vzhodno Evropo in osrednjo Azijo

Working Party on Eastern Europe and Central Asia (COEST)

C.10 Delovna skupina za Evropsko združenje za prosto trgovino (poleg držav EFTA ter Farskih otokov je ta delovna skupina zadolžena tudi za zadeve, povezane z Monakom, Andoro, San Marinom in Svetim sedežem)

Working Party on EFTA

C.11 Delovna skupina za zahodno balkansko regijo Working Party on the Western Balkans Region (COWEB)

C.13 Delovna skupina za Bližnji vzhod/Zaliv Middle East/Gulf Working Party (COMEM MOG)

C.14 Delovna skupina za Maghreb/Mashreq Mashreq/Maghreb Working Party (COMAG, MaMa)

C.15 Delovna skupina za Afriko Africa Working Party (COAFR)

C.17 Delovna skupina za Azijo in Oceanijo Asia-Oceania Working Party (COASI)

C.18 Delovna skupina za Latinsko Ameriko Working Party on Latin America (COLAT)

Vir: SVREZ (2009b).

Zunanjetrgovinska politika se povezuje tudi z razvojno politiko. Za koordinacijo stališč na področju mednarodne razvojne pomoči je pristojna 5. delovna skupina 'Mednarodna razvojna pomoč', ki sodi v pristojnost Ministrstva za zunanje zadeve. Sodelujoča pa so še Ministrstvo za finance, Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za obrambo, Služba vlade za lokalno upravo in razvoj ter Služba vlade za razvoj in evropske zadeve. Pripravljalna telesa, ki jih pokriva 5. delovna skupina in se vsebinsko povezujejo z zunanjetrgovinsko politiko EU, prikazujemo v Tabeli 19.

219

Tabela 19: Pripravljalna telesa Sveta EU, ki jih pokriva 5. delovna skupina 'Mednarodna razvojna pomoč'



C.16 Delovna skupina za afriške, karibske in pacifiške države

ACP Working Party

C.30 Delovna skupina za razvojno sodelovanje Working Party on Development Cooper. C.31 Delovna skupina za pripravo mednarodnih

konferenc o razvoju Working Party on Preparation for International Development Conferences

Vir: SVREZ (2009b).

Glede na vse pomembnejšo tematiko okolja in trgovine pa je vsekakor smiselna povezava z 29. delovno skupino 'Okolje', ki je v pristojnosti Ministrstva za okolje. V njej sodelujejo tudi predstavniki Ministrstva za finance, Ministrstva za gospodarstvo, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Služba vlade za razvoj in evropske zadeve, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za promet, Ministrstvo za zdravje, Služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, Statistični urad RS. Pripravljalna telesa Sveta EU, ki jih pokriva 29. delovna skupina, prikazuje Tabela 20! Tabela 20: Pripravljalna telesa Sveta EU, ki jih pokriva 29. delovna skupina 'Okolje'

J.02 Delovna skupina za mednarodna

okoljska vprašanja Working Party on International Environment Issues

Vir: SVREZ (2009b).

V okviru vladnih akterjev je zlasti pomembno vzpostaviti dober sistem sodelovanja med Ministrstvom za gospodarstvo in Ministrstvom za zunanje zadeve – zaradi vsebinske prepletenosti politik ter povezanosti v formalnem procesu delovanja. MZZ nastopa v dvojni vlogi. Področje zunanjetrgovinske politike spada v Coreper II, kjer je v Sloveniji glavni koordinator predstavnik MZZ. Poleg tega je stalno predstavništvo v Bruslju njegova podaljšana roka. Veleposlanik je namreč diplomat, drugi diplomati, ki jih napotijo posamezna ministrstva, pa postanejo začasno uslužbenci MZZ in so podrejeni veleposlaniku. Zelo pomembno je, da imajo zaposleni v predstavništvu dobre stike z državami članicami, Evropsko komisijo in drugimi akterji v Bruslju ter da so aktivno vključeni v proces koordinacije posameznih politik.500

6. Povezanost delovnih skupin Sveta EU, generalnih direktoratov

Evropske komisije in odborov Evropskega parlamenta pri obravnavi dosjejev s področja zunanjetrgovinske politike

Analiza dosjejev, delovnih skupin Sveta, kjer se obravnavajo vsebine, pristojnih direktoratov EK za koordinacijo v okviru EU in odborov Evropskega parlamenta,

500

Pridobivanje informacij (formalnih in neformalnih) v Bruslju in posredovanje le-teh v prestolnico.

220

ki sodelujejo v formalnih procesih (glej Tabelo 21), potrjuje drugo tezo (T2) o interdisciplinarnosti vsebin in vedno večjem številu akterjev, ki se pojavljajo v procesih. Tabela vključuje 20 dosjejev, informacije o nosilcu dosjeja (odboru, odgovornem za njegovo obravnavo) v okviru Sveta EU; odborih, v okviru katerih se dodatno obravnava vsebina dosjeja; pristojnih direktoratih v okviru Evropske komisije (večinoma sta za vsebino posameznega dosjeja pristojna dva direktorata) ter informacije o pristojnem odboru v okviru Evropskega parlamenta. V primeru neustreznega sodelovanja med akterji tvegamo nekonsistentnost zagovarjanja nacionalnih stališč na različnih odborih v okviru Sveta EU. Iz tabele je jasno razvidno, da se posamezni dosjeji obravnavajo v različnih delovnih skupinah Sveta EU, pa tudi, da so za vsebine pristojni različni direktorati znotraj Evropske komisije oz. odbori znotraj Evropskega parlamenta.

Tabela 21: Povezava DS Sveta EU, GD Evropske komisije in Evropskega parlamenta pri

obravnavi dosjejev

Dosje DS Sveta EU- Nosilec dosjeja

Obravnava v DS Sveta EU

Pristojen direktorat v EK

Pristojen odbor v EP

WTO DDA

Odbor za trgovinsko politiko (TP) Coreper II, FAC

Svet za kmetijstvo in ribištvo

DG Trgovina DG Kmetijstvo

INTA

Sporazum o prosti trgovini (FTA) s Korejo

Odbor za ZTP Coreper II, FAC

COASI DG Trgovina DG Zunanji odnosi (RELEX)

INTA

Pridružitveni sporazum EU in Mercosour

AMLAT Coreper II, FAC

Odbor za TP

DG Zunanji odnosi DG Trgovina

AFET

Pridružitveni sporazum med? EU in Andsko skupnostjo


Odbor za TP


AFET INTA

Pridružitveni sporazum med EU in srednjo Ameriko


Odbor za TP


AFET INTA

Sporazum o partnerstvu in

sodelovanju EU–Rusija (PCA)

COEST PSC, Coreper II, FAC

Odbor za TP


AFET INTA

EU–Ukrajina ENP

Action Plan

COEST PSC, Coreper II, Council

Odbor za TP


AFET INTA

GCC MoG, COMEM, Coreper, FAC

Odbor za TP


AFET INTA

Kitajska COASI, CONOP, COARM, CODUN

Odbor za TP


AFET INTA

ZDA – Nova

Transatlantska agenda

COTRA, PSC, Coreper II, FAC

Odbor za TP


AFET INTA

Odnosi s Kanado COTRA, PSC, Coreper II, FAC

Odbor za TP


AFET INTA

Gospodarski partnerski sporazumi EPA

ACP (C:16) Coreper II, GAERC

Odbor za TP DS za trgovinska vprašanja

DG za razvoj in odnose z AKP DG Trgovina

DEVE

221

Strategija dostopa na trg (MAS)

Odbor za TP Coreper II, FAC

/ DG Trgovina INTA

Shema splošnih tarifnih potencialov (GSP)

DS za splošni sist. preferencialov Odbor za TP Coreper II FAC

/ DG Trgovina INTA

Instrumenti trgovinske zaščite

DS za trgovinska vprašanja Odbor za TP FAC

COMER DG Trgovina INTA

Uredba sveta o navedbi porekla za določene izdelke, uvožene iz tretjih držav

DS za trgov. vpr. Odbor za TP Coreper II, FAC

COMER (DS za carinsko unijo)

DG Trgovina

EESC (Evropski ekonomsko-socialni odbor) INTA

Trgovina s tekstilom

Odbor za TP

– STIS

Coreper II, FAC

DG Trgovina INTA

Trgovina z izdelki iz jekla

Odbor za TP

– STIS

Coreper II, FAC

DG Trgovina INTA

Stabilizacijsko pridružitveni sporazum med EU in Turčijo

COELA – DS za

širitev in države, ki se pogajajo za pristop k EU

Stabilizacijsko pridružitveni sporazum med EU in Turčijo

EFTA EFTA

Legenda: INTA – Odbor za zunanjo trgovino

AFET – Odbor za zunanje zadeve

DEVE – Odbor za razvoj

Vir: Dokumentacija MG (2010).

7. Potek procesov oblikovanja in koordinacije nacionalnih stališč na

področju zunanjetrgovinske politike Slovenije v praksi ter izkušnje iz predsedovanja Svetu EU v prvi polovici leta 2008

Ko smo identificirali akterje, ki so pristojni za oblikovanje in koordinacijo stališč na področju zunanjetrgovinske politike v Sloveniji, ter dosjeje, nas je zanimalo, kako proces deluje v praksi. Ugotovili smo, da so se stališča na področju zunanjetrgovinske politike v času predsedovanja usklajevala v okviru 4. delovne skupine 'Skupna trgovinska politika', identificirane so bile delovne skupine Sveta in dosjeji obravnave na področju skupne zunanjetrgovinske politike (vključno z nosilci), vzpostavljena je bila povezava z bilateralnimi/regionalnimi delovnimi skupinami, ki sodijo v primarno pristojnost Ministrstva za zunanje zadeve. Predsedovanje delovnim skupinam Sveta EU je narekovalo potrebo po celovitem poznavanju obravnavanih tematik. Sodelujoči (zlasti predsedujoči delovnim skupinam) so se zavedali potrebe po koordiniranem sodelovanju akterjev na nacionalni in mednarodni ravni. Vzpostavljen je bil proces formalne koordinacije – tedenske avdiokonference članov 4. delovne skupine s SPBR, redna pisna komunikacija prek e-pošte. Poleg tega je imela predsedujoča delovni skupini Odbor 133 stalni člani vrsto formalnih in neformalnih sestankov s predstavniki drugih odborov Sveta EU, držav članic, Evropsko komisijo, Sekretariatom Sveta EU in predstavniki tretjih držav.

222

Glede na vzpostavljene strukture ter pridobljena znanja in izkušnje iz predsedovanja smo (z metodo opazovanja z udeležbo) analizirali ali/kako se je proces koordinacije stališč na področju zunanjetrgovinske politike po predsedovanju nadgradil.501 Ugotovili smo, da sta se s spremembo vodenja direktorata pristojnega za zunanjetrgovinsko politiko v treh letih formalno že trikrat zamenjala tudi vodja in namestnik vodje delovne skupine, kar pa je za proces formalnega usklajevanja stališč pomenilo, da v zadnjih dveh letih koordinacija stališč poteka le še v pisni obliki (po e-pošti enkrat tedensko pred zasedanjem Odbora za trgovinsko politiko stalni člani oz. namestniki). V drugih državah članicah smo (na podlagi metode opazovanja z udeležbo ter internih dokumentov) zasledili večjo stabilnost ključnih kadrov (vodja in namestnik vodje DS za zunanjetrgovinsko politiko – stalni člani in namestniki sta se zamenjala le izjemoma − npr. v Franciji, vendar je v tem primeru stalnega člana nadomestil namestnik, torej oseba z znanjem, izkušnjami in mrežo povezav). Gospodarstvo je v proces formalno vključeno le prek formalnega članstva predstavnika GZS v delovni skupini oz. na ad hoc osnovi (jeklarska industrija). Diplomatsko-konzularna predstavništva so v proces vključena le izjemoma.502 V praksi MZZ in MG v določenih primerih delujeta nekoordinirano. Strokovnih podlag za odločanje nismo zasledili.

5.3.2 Predlog modela

Na podlagi predhodnih analiz razvoja svetovne trgovine, teorij mednarodne menjave, teorije institucij, vloge države in ekonomske diplomacije ter njihovega vpliva na zunanjo trgovino, kakor tudi na osnovi analize vsebin in procesov oblikovanja zunanjetrgovinske politike EU na nadnacionalni in nacionalnih ravneh izbranih držav članic EU, ugotavljamo, da spremenjene razmere (ki so posledica globalizacije) zahtevajo nov model organiziranosti in vodenja takšnega sodelovanja med akterji, kjer so prisotne skupne informacije ter obstaja mehanizem sodelovanja kot podlaga za proces odločanja. Pri tem je ključna vloga vladnih akterjev, ki lahko z ustrezno koordinacijo politik, osredotočenostjo, usklajenim (so)delovanjem, organiziranostjo, sposobnostjo prepričevanja in oblikovanja zavezništev povečajo moč države v mednarodnem merilu. V četrtem poglavju smo analizirali proces upravljanja zunanjetrgovinske politike v štirih izbranih državah članicah EU (Irska, Nemčija, Francija in Poljska). Ugotavljamo, da na sam proces upravljanja zunanjetrgovinske politike ne vpliva

501

Vendar je bila takrat vloga Slovenije drugačna – prvenstveno je bilo potrebno uspešno in učinkovito koordinirati delovanje delovnih teles Sveta EU (na podlagi usklajevanja različnih stališč držav članic). 502

Na podlagi koalicijske pogodbe so aktivnosti gospodarske diplomacije prenesene na Ministrstvo za zunanje zadeve (vključno z vsebinskim usmerjanjem dela ekonomskih svetovalcev na diplomatsko-konzularnih predstavništvih).

223

velikost države oz. njena zunanjetrgovinska usmeritev, temveč je ključna vloga države in vladnih institucij. V vseh analiziranih državah namreč obstajajo strateške usmeritve, formalno je določena pristojnost glede posameznih politik, obstajajo tudi formalni in neformalni procesi oblikovanja koordinacije oz. upravljanja različnih politik. Čeprav je v vseh štirih državah nosilno ministrstvo za zunanjetrgovinsko politiko Ministrstvo za gospodarstvo, enotnega modela nismo zasledili, saj se procesi razlikujejo glede na obstoj različnih institucij. Gospodarstvo je z izjemo Francije vključeno v formalne procese koordinacije. Kljub temu država pri oblikovanju politike upošteva gospodarstvo, saj ga v proces vključuje v okviru neformalnega dela. Pri modelu bomo upoštevali tudi pomen Stalnega predstavništva v Bruslju in Misije v Ženevi, saj so vsi sogovorniki v intervjujih instituciji izpostavili kot izjemno pomembni. Tabela 22: Elementi analize v izbranih državah članicah EU

Irska

Nemčija Francija Poljska Slovenija

Velikost države

majhna velika velika velika majhna

Leto vstopa v EU

1973 1953 1957 2004 2004

Usmeritev ZTP liberalna

liberalna protekcionistična protekcionistična liberalna

Izvoz/uvoz DČ EU (v %)

62,3/63,6 63,7/58,5 63,6/60,3 77,9/62,0 69,0/77,8

Konkurenčnost WEF 2011

29 6 18 41 57

EK uvrstitev (1. – 4. skupina)

1.skupina prevladujejo tehnološko napredni sektorji



3.skupina spremembe iz delovno v tehnološko intenzivne panoge

3.skupina spremembe iz delovno v tehnološko intenzivne panoge

Koordinator EU politik

MZZ

MZZ + MG poseben organ za koordinacijo

Odbor za EU zadeve

MZZ

Kordinator ZTP

MG MG MG MG MG

Ključni akterji vladni, nevladni, mednarodni

vladni, nevladni, mednarodni




Ključne aktivnosti

koordinacijski sestanki, pridobivanje analitičnih podlag za odločanje in mnenj gospodarstva

koordinacijski sestanki, pridobivanje analitičnih podlag za odločanje in mnenj gospodarstva, poročanje parlamentu in gospodarstvu

koordinacijski sestanki, pridobivanje analitičnih podlag za odločanje in mnenj gospodarstva, poročanje parlamentu in gospodarstvu ter organiziranje delegacij ob pomembnih dogodkih

koordinacijski sestanki, izmenjava informacij in stališč

koordinacijski sestanki, pridobivanje ter objava informacij na spletnih straneh ministrstva

Vir: lasten prikaz.

224

V skladu z ugotovitvijo, da je v globalnem ekonomskem okolju mednarodna konkurenčnost odvisna od tega ali so se akterji503 uspeli organizirati za učinkovito upravljanje procesov, saj način organiziranosti vpliva na nacionalno konkurenčnost, predlagamo model, v katerem bodo po naši oceni vlada in ostali akterji oblikovali pogoje za razvoj dinamičnih konkurenčnih prednosti gospodarstva. Naš prvi sklep v zvezi z modelom učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike je, da je potrebno jasno opredeliti cilje zunanjetrgovinske politike, glede na strateške usmeritve države, strukturo in interese gospodarstva. V Sloveniji opažamo razpršenost aktivnosti in neobstoj horizontalne povezanosti različnih politik oz. pomanjkanje sodelovanja med akterji ‒ tudi v okviru enega ministrstva, ki je nosilno za več politik oz. delovnih skupin (35 DS za politike), zato predlagamo reorganizacije v okviru ministrstev v enotno strukturo, tj. centralizacijo koordinacije EU politik v okviru vodstva ministrstev (predlagamo oblikovanje oddelkov za koordinacijo EU politik). Pri tem imamo v mislih reorganizacijo v smislu centralizacije procesov koordinacije, ki bi jo opravljali obstoječi uslužbenci s horizontalnim pregledom nad večjim številom vsebinsko sorodnih področij (za proces koordinacije bi bil zadolžen obstoječ izkušen kader). Strokovnjaki za posamezna področja bi strokovno podporo koordinatorju še naprej nudili v okviru organizacijskih enot, pristojnih za oblikovanje posamezne politike. Na ta način bi ohranili kontinuiteto (znanje, informacije), ne glede na morebitna združevanja ministrstev oz. reorganizacije direktoratov, sistem pa bi omogočal vertikalni in horizontalni pretok informacij oz. koordinacijo vsebin (med ministrstvi in znotraj ministrstva). Vključitev uslužbencev z ustreznimi znanji ne bi povzročala dodatnih stroškov. Predlagamo prenovo procesov oblikovanja stališč in koordinacije politik, ki bo omogočala vključenost vseh relevantnih (vladnih in nevladnih) akterjev v procese, ki smo jih za potrebe oblikovanja modela identificirali v predhodnih poglavjih (teoretska izhodišča in dobre prakse držav članic EU) – na nadnacionalnem in nacionalnem nivoju. V okviru prenove procesov je ključno, da le-ti omogočajo horizontalno in vertikalno povezanost politik in akterjev ‒ povečuje se tudi moč nevladnjih akterjev (združenja podjetij, transnacionalna podjetja, mednarodne organizacije ipd.). V okviru predloga nadgradnje formalnega procesa koordinacije politik, poleg centralizacije aktivnosti koordinacije v okviru ministrstev, predlagamo tudi vključevanje nevladnih akterjev v proces (glej Sliko 33). Večji poudarek (po zgledu drugih držav) je potrebno dati tudi neformalnim procesom. Zlasti je pomembno, da imajo zaposleni na SPBR in MGE (Misija v Ženevi) (pa tudi predstavniki ministrstev) dobre kontakte z državami članicami, Evropsko komisijo in drugimi akterji v Bruslju in Ženevi ter so aktivno vključeni v procese koordinacije posameznih politik, pri čemer se od njih pričakuje predvsem pridobivanje formalnih in neformalnih informacij v Bruslju oz. Ženevi ter posredovanje le-teh v prestolnico, po potrebi pa tudi lobiranje v povezavi z

503

Učinkovite vladne institucije so pomembne za dolgoročno doseganje konkurenčnih prednosti.

225

nacionalnimi prioritetami oz. interesi. Pri tem je pomembno, da se jasno opredelijo pristojnosti in odgovornosti – tako z vidika pretoka informacij (vertikalni in horizontalni) kot tudi narave informacij (stopnja zaupnosti504) ; linija odločanja ter oblike dela in neformalni stiki (glej Kajnč in Svetličič 2009, 10). Model upošteva zahtevo po vertikalnem in horizontalnem usklajevanju akterjev in politik na vseh ravneh, kakor tudi obstoječe zakonske podlage glede delitve pristojnosti med ministrstvi ter vzpostavljene strukture koordinacije nacionalnih stališč. Horizontalna povezanost vsebin namreč narekuje potrebo po koordiniranem sodelovanju vladnih in nevladnih akterjev na različnih ravneh, konsistentnem zastopanju stališč in uveljavljanju nacionalnih interesov ter oblikovanju koalicij v različnih formacijah Sveta EU in v neformalnih stikih z ostalimi akterji. Ker pristop menedžmenta poslovnih procesov predvideva postopno spreminjanje in ne radikalnega spreminjanja poslovnih procesov, v okviru predloga modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije, upoštevamo realno stanje glede pristojnih institucij za področje ZTP v Sloveniji, aktualne vsebine obravnave v okviru Evropske unije in obstoječe procese na osnovi aktualne pravne ureditve Evropske unije in Slovenije. Model opredeljuje način sodelovanja med Ministrstvom za gospodarstvo, ki je v Sloveniji formalno pristojno za zunanjetrgovinsko politiko, drugimi vladnimi akterji (ministrstvi, vladnimi agencijami, diplomatsko-konzularnimi predstavništvi), nevladnimi organizacijami in gospodarstvom (prek gospodarske, obrtne, trgovinske zbornice oz. panožnih združenj in direktnih stikov, kakor tudi sodelovanje z državami članicami EU, ostalimi državami in njihovimi akterji na različnih ravneh ter mednarodnimi organizacijami (predvsem WTO) – skladno s ciljem po celoviti in konsistentni obravnavi vsebin ZTP, boljšem pretoku informacij med akterji in večjim upoštevanjem interesov gospodarstva pri sooblikovanju skupne zunanjetrgovinske politike EU. Na podlagi ugotovitev analize modelov upravljanja zunanjetrgovinske politike v izbranih državah ocenjujemo, da je potrebno za učinkovitejše upravljanje zunanjetrgovinske politike v Sloveniji nadgraditi oz. prenoviti proces koordinacije zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami in vključiti vse ključne akterje v proces (tudi v povezavi zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami). Predlagamo sledeče aktivnosti oz. ukrepe:

o opredelitev nacionalnih politik in prioritet, zunanjetrgovinskih interesov v defenzivnem in ofenzivnem smislu (na podlagi mnenj, pobud oz. interesov gospodarstva) ob upoštevanju strateških usmeritev države;505

o nadgradnjo procesov v smislu zmanjšanja razpršenosti aktivnosti, ki bo

omogočala horizontalno in vertikalno koordinacijo zunanjetrgovinske

504

Glede na občutljivost in zaupnost informacij v diplomaciji. 505

Ravno v obdobju nastajanja doktorske disertacije se oblikujejo ključni strateški dokumenti (Strategija razvoja Slovenije 2014–2020, Slovenska industrijska politika 2014-2020 ipd.) kot podlaga za oblikovanje kratkoročnih programov in ukrepov

226

politike z ostalimi strateškimi politikami – s ciljem doseganja sinergij, konsistentnega zastopanja stališč ter oblikovanja koalicij za uveljavljanje nacionalnih interesov;

o vključitev vseh ključnih akterjev (vladnih in nevladnih) v procese

upravljanja zunanjetrgovinske politike (identificirani so v poglavjih 2, 3 in 5.1) – tako v formalne kot neformalne procese koordinacije – ob upoštevanju horizontalne povezanosti zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami;

o zagotovitev analitičnih podlag za odločanje (npr. študije o vplivih

načrtovanih ukrepov ZTP na gospodarstvo Slovenije506);

o izobraževanje kadrov (vsebine, procesi, komunikacijske veščine);

o učinkovitejšo uporabo vzpostavljenih kontaktov na različnih ravneh v okviru EU struktur in držav članic (za lobiranje oz. oblikovanje koalicij za uveljavljanje nacionalnih interesov) ter širitev in nadgradnjo kontaktov;507

o implementacijo elementov dobrih praks drugih držav;

o promoviranje koristi sodelovanja akterjev (npr. okrogle mize, internet itd.);

o informiranje o ukrepih zunanjetrgovinske politike vseh ključnih akterjev in pridobivanje ustreznih stališč;

o vzpostavitev ustrezne baze podatkov, dostopne vsem ključnim akterjem in

konstantno posodabljanje vsebin. Ključen doprinos naše raziskave je postavitev integrativnega modela učinkovitega upravljanja slovenske zunanjetrgovinske politike, v okviru katerega (s ciljem učinkovitejšega upravljanja) predlagamo reorganizacijo v okviru ministrstev,508 ki bi omogočala tudi horizontalno povezanost med različnimi politikami. Ugotovili smo namreč, da formalna koordinacija politik na ravni države poteka pod vodstvom centralnega koordinatorja, in sicer v okviru dveh delovnih skupin, medtem ko je koordinacija posameznih politik organizirana v obliki 35 delovnih skupin, ki jih vodijo ministrstva, pristojna za posamezne politike. Horizontalne povezanosti med delovanjem teh delovnih skupin nismo zasledili. Trenutna organiziranost pomeni preveč razpršene aktivnosti.

506

Oddelek za podjetja in spremembe regulative London (BERR – Department for Business Enterprise & Regulatory Reform London) ima za vse ključne politike (vključno z zunanjetrgovinsko) izdelane analize vplivov ukrepov na gospodarstvo Velike Britanije (BERR 2009, 19–21). 507

Seveda je pri tem pomembno, da vemo, kaj želimo doseči in na kakšen način pridobiti podporo pri posameznih interesnih skupinah. Akterji morajo imeti tako strokovne kompetence kot znanja glede procesov odločanja v okviru EU. 508

Moses in Knutsen (2001) ugotavljata, da trenutna organiziranost ministrstev ne sledi novim razmeram v mednarodnih odnosih in opozarjata na pomen ustrezne koordinacije. Na učinkovite procese opozarja tudi Rana (2003).

227

Predlagamo, da se v okviru vodstev ministrstev organizirajo oddelki za koordinacijo EU politik, z jasno opredeljenimi nalogami interne in eksterne koordinacije politik, za katere so pristojna ministrstva. Reorganizacija bi omogočala horizontalno in vertikalno koordinacijo politik, kar je pogoj za konsistentno zastopanje stališč in uveljavljanje nacionalnih interesov na nadnacionalni (bilateralni, regionalni in multilateralni) ravni. S centralizacijo procesov usklajevanja politik med vodstvi ministrstev (kakor tudi v okviru ministrstev samih) bi se zmanjšala razpršenost procesov in akterjev. Prav tako morebitne reorganizacije direktoratov ne bi vplivale na eksterne procese koordinacije. Predlagamo tudi posodobitev procesov v smislu vključitve vseh ključnih vladnih in nevladnih akterjev vanje ter njihove večje transparentnosti – vključno z izdelavo matrik, ki opredeljujejo prioritete politik, kontakte v okviru institucij EU, držav članic EU ter ostalih ključnih vladnih in nevladnih akterjev (zlasti gospodarstva). V proces oblikovanja stališč in koordinacije zunanjetrgovinske politike v povezavi z drugimi politikami bodo v okviru predlaganega modela vključeni tako vladni (predstavniki ministrstev, pristojnih za druge politike, kakor tudi predstavniki Stalnega predstavništva v Bruslju, Misije v Ženevi in ostalih diplomatsko-konzularnih predstavništev) kot tudi nevladni akterji (gospodarska, obrtna in trgovinska zbornica oz. panožna združenja). Za učinkovito delovanje institucij je ključen izobražen kader. Vlaganje v znanje zato še enkrat izpostavljamo kot izjemno pomemben element za učinkovitost upravljanja ne le zunanjetrgovinske politike, temveč tudi drugih politik ter kot pomemben pogoj za učinkovito delovanje institucij. Predlagamo ciljno usmerjeno izobraževanje, prirejeno ravni in delovnim potrebam posameznika. Tako predlagamo nadgradnjo komunikacijskega znanja kadrov (npr. za zagotavljanje povratnega informiranja navzdol) in poglobitev menedžerskih znanj, prilagojenih različnim ravnem menedžmenta, kar je skladno s ciljem (učinkovitejšega) prenosa informacij. Priporočamo tudi redno izobraževanje kadrov o spremembah odločitvenih procesov na nacionalni in nadnacionalni ravni za lažje uveljavljanje nacionalnih interesov. Pri tem je pomembna prisotnost zaposlenih (glede na delovna področja in delovne naloge) na predstavitvah raziskav za zagotavljanje seznanjenosti z aktualnimi ugotovitvami le-teh. Te aktivnosti bodo omogočale učinkovitejšo implementacijo politik in prilagajanje strategije razvoju. Poleg tega je potrebno upoštevati dvosmernost komuniciranja (tudi v obliki evalvacij) in s tem zagotoviti nenehno nadgradnjo procesov (kot npr. to izpostavi Jara pri WTO DDA pogajanjih). Posebno skrb je treba nameniti ohranjanju in prenašanju znanja − npr. v obliki sistema mentorstva (kot izpostavita tudi Kajnč in Svetličič v Policy Brief Slovenska evropska politika in evropska državna uprava za aktivno, uspešno in učinkovito članstvo v EU, 2009).

Ob zaključku želimo poudariti, da je potrebno model kontinuirano posodabljati in prilagajati konkretnim razmeram oz. spremembam poslovnega okolja.

Na podlagi analiz razvoja svetovne trgovine, teorij mednarodne menjave, teorije

228

institucij, vloge države in ekonomske diplomacije ter vpliva na zunanjo trgovino, kakor tudi na osnovi analize vsebin in procesov oblikovanja zunanjetrgovinske politike EU in študije primerov smo ugotovili, da sta za uspešnost države v mednarodnem merilu (vključno z uveljavljanjem ZTP interesov) ključna vloga vladnih akterjev in učinkovito upravljanje procesov.

Osrednja metoda za oblikovanje predloga modela (poleg analize primarnih in sekundarnih virov ter opazovanja z udeležbo) je bila primerjalna študija primerov izbranih držav članic Evropske unije, kjer smo iskali podobnosti med ekvivalentnimi procesi in akterji s Slovenijo. Za analizo smo izbrali štiri države (Irsko, Nemčijo, Francijo in Poljsko), ki se razlikujejo po velikosti, usmeritvi zunanjetrgovinske politike ter času vstopa v Evropsko unijo. Poudarek je bil na identifikaciji akterjev in procesov upravljanja zunanjetrgovinske politike v povezavi z ostalimi politikami. Z izborom različno velikih držav, ki vodijo različne zunanjetrgovinske politike, smo želeli ugotoviti, ali obstajajo − ne glede na razlike v velikosti, strukturi gospodarstva in konceptih vodenja nacionalnih zunanjetrgovinskih politik − skupne karakteristike, ki bi jih bilo smiselno upoštevati pri predlogu modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije. Ugotovili smo, da v vseh analiziranih državah obstajajo strateške usmeritve, formalno je določena pristojnost glede posameznih politik, obstajajo tudi formalni in neformalni procesi oblikovanja koordinacije oz. upravljanja različnih politik. Ugotovitve smo – ob upoštevanju nacionalnih karakteristik – aplicirali v predlog modela za Slovenijo.

Pri tem se zavedamo, da na podlagi primerov štirih držav članic EU, ugotovitev ne moremo posploševati na vse države. Za to bi bila potrebna obsežnejša kvantitativna analiza, pri čemer bi bilo smiselno proučiti tudi, ali razlike med državami s podobnimi karakteristikami, kot so njihova velikost, trajanje članstva v EU, usmerjenost ZTP ipd., vplivajo na aplikativnost modela in ali so potrebne njegove prilagoditve glede na navedene razlike. V naslednji fazi bi bilo analizo smiselno opraviti le med majhnimi državami članicami EU v primerjavi z ostalimi majhnimi državami, ki niso članice integracije. Kljub temu je zastavljeni model relevanten, saj upošteva večplastnost sistema zunanjetrgovinskih odnosov in povezavo z drugimi politikami, vlogo ekonomske diplomacije na področju zunanjetrgovinske politike in vidik institucionalne teorije. Ugotovili smo namreč, da razmere v obdobju globalizacije zahtevajo model organiziranosti in sodelovanja med akterji, kjer je ključna vloga vladnih akterjev, da z ustrezno koordinacijo politik in usklajenim delovanjem ter oblikovanjem zavezništev povečajo moč države v mednarodnem merilu. To je še zlasti pomembno za majhne države, ki so bolj odvisne od svetovnega trga in mednarodnih ekonomskih odnosov ter s tem režimov, ki tam vladajo.

229

Slika 33: Predlog modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije

Legenda: koordinator nacionalnih stališč ZTP ― dvosmerno komuniciranje

vladni akterji v državi nevladni akterji v državi mednarodni akterji aktivnosti Vir: lasten prikaz. *Posredni vpliv DČ na združenje trgovinskih in gospodarskih zbornic – Eurochambers prek GZS.

230

6 SKLEP

V uvodnih ugotovitvah raziskave smo izpostavili, da mednarodno poslovanje in zunanja trgovina v obdobju globalizacije vse bolj pridobivata na pomenu. Narašča število akterjev, vsebine zunanjetrgovinske politike postajajo vse kompleksnejše, meje med zunanjimi in notranjimi politikami izginjajo. V raziskavi smo pokazali, da je zunanjetrgovinska politika eno izmed najstarejših ekonomskih področij, o katerem so tekle resne akademske razprave že v Antični Grčiji, čeprav o razvoju svetovne trgovine kot sistematičnega globalnega načina trgovanja govorimo šele od 15. stoletja dalje. Že v Antični Grčiji in Starem Rimu je bila zunanja trgovina ena od temeljnih funkcij ekonomske diplomacije. Ugotovili smo, da je najpomembnejše teoretično izhodišče od Davida Ricarda dalje, da vse države z zunanjo trgovino pridobivajo. Kljub temu, da so države skozi različna zgodovinska obdobja glede na različne gospodarske razmere vodile različne zunanjetrgovinske politike, pa teorija in praksa potrjujeta, da liberalna zunanjetrgovinska politika povečuje konkurenčnost gospodarstva. Kot primer navajamo hitro rast t. i. hitro rastočih držav BRIICS, ki so po l. 1995 liberalizirale zunanjetrgovinske in industrijske politike (podrobneje smo o tem pisali v poglavju 2.1.3). V obdobju globalizacije je zunanja trgovina postala precej več kot mednarodna menjava blaga. Razvila se je v pretok naložb, tehnologij, blaga za procesiranje in poslovne storitve. Priča smo krepitvi integrirane proizvodnje ter temeljnim spremembam virov konkurenčnosti, oblikovanju novih centrov rasti v svetu in preseljevanja storitvenih dejavnosti. Koncept klasične in neoklasične teorije mednarodne menjave, ki temelji na predpostavkah, da uvoz označuje dejavnosti, ki so v neki državi manj konkurenčne, izvoz pa dejavnosti, ki so bolj konkurenčne, ob predpostavki konstantnih donosov v proizvodnji in popolne konkurence, rasti obsega trgovine v novih pogojih ni mogel ustrezno pojasniti. Odmik od popolne konkurence (spremenjena struktura trga) po 1. svetovni vojni, porast znotrajpanožne trgovine ipd. so vodili do nastanka novih teorij mednarodne menjave. Temelje slednjih je l. 1979 postavil Paul Krugman s teorijo naraščajočih donosov, monopolistične konkurence in zunanje trgovine. Ugotovil je namreč, da zunanjo trgovino poganjajo interne ekonomije obsega, da podjetja delujejo na trgih monopolistične konkurence in dokazal, da bo zunanja trgovina potekala tudi med državama, kjer so okusi potrošnikov, tehnologije in ostali faktorji identični. Na podlagi analize vloge države in njenih institucij skozi različna zgodovinska obdobja ugotavljamo, da je že Adam Smith (1776/1937) v času merkantilizma poudarjal pomen vloge države za gospodarsko rast, kasneje pa so učinkovitost institucij kot temelj za vzpostavitev in vzdrževanje konkurenčnih prednosti poudarjali številni avtorji, med njimi: Porter (1990), Esser (1995), Svetličič (2005), Udovič (2007), Damijan (1996), Senjur (2002) in Redek (2005). Ugotavljajo tudi, da so močni institucionalni dejavniki še posebej pomembni za majhne države, saj lahko te svojo majhnost kompenzirajo s prednostmi, ki izhajajo iz družbenih

231

institucij. Inovativne družbene institucije so pogoj uspešnega gospodarskega razvoja in doseganja mednarodnih konkurenčnih prednosti. Državna razvojna politika mora temeljiti na (premišljenem) liberalizmu, saj, kot so dokazale teorije, je država tista, ki omogoča soliden in vzdržen razvoj (glej poglavje 2.2.3). Strateška gospodarska politika priznava ključno vlogo tržnih sil v učinkoviti alokaciji proizvodnih faktorjev, vendar poudarja tudi pomen strateških sistemov upravljanja in povezovanja akterjev. Država je tista, ki mora spodbujati sodelovanje med vladnimi in nevladnimi akterji (Strašek in Jagrič 2004, 23). Institucionalna šola kakovost institucij povezuje s produktivnostjo. Institucije niso nujno ustvarjene zato, da so ekonomsko učinkovite, lahko so ustvarjene z namenom, da koristijo tistim, ki imajo pogajalsko moč za ustvarjanje pravil.509 Vladna neučinkovitost je eden ključnih razlogov za padec Slovenije na lestvici konkurenčnosti IMD. Omenjene ugotove so bile eno od ključnih izhodišč za oblikovanje predloga modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije.

V povezavi z drugo tezo (T2) (»V obdobju globalizacije postajajo vsebine zunanjetrgovinske politike vse kompleksnejše in se povezujejo z drugimi politikami – s politiko konkurenčnosti, z energetiko, varstvom okolja in s trajnostnim razvojem.«) smo v 2. in 3. poglavju analizirali ukrepe zunanjetrgovinske politike EU – tudi v povezavi z aktualno gospodarsko situacijo in vedno bolj poudarjeno vlogo zunanjetrgovinske politike pri izhodu iz krize. Ugotavljamo, da povezavo z ostalimi politikami, zlasti s politiko konkurenčnosti, opredeljuje že temeljni dokument Trgovina, rast in svetovne zadeve, ki je sestavni del strategije Evropa 2020. Določa namreč, kako morata zunanja trgovina in naložbena politika prispevati k cilju ekonomske politike Evropske unije za hitrejšo rast.

Že pred tem je EK v strateškem dokumentu 'Lizbonska strategija' opredelila 10-letni program reform, ki naj bi vplivale na rast in globalno konkurenčnost evropskega gospodarstva. Zunanjetrgovinska politika je v strategiji vključena kot pomemben sestavni del politike konkurenčnosti, saj je pogoj za doseganje konkurenčnosti na notranjem trgu (zaradi izvozne usmerjenosti EU) večja konkurenčnost na tujih trgih.

Tretji strateški dokument, ki integrira zunanjetrgovinsko politiko EU s politiko konkurenčnosti, je 'Globalna Evropa: konkurenčna v svetu', ki prav tako vključuje iniciative, ki se nanašajo na izboljšanje zunanje konkurenčnosti EU za izboljšanje interne konkurenčnosti gospodarstva. Prioriteta EU ostajajo multilateralna pogajanja v okviru WTO ‒ t. i. Razvojna agenda iz Dohe. Velik izziv v povezavi z vplivom na rast in delovna mesta predstavljajo odnosi s Kitajsko, zaščita pravic intelektualne lastnine, prenovljena strategija dostopa na trg, javna naročila in instrumenti trgovinske zaščite.

V okviru širših vplivov zunanjetrgovinske politike je vse pomembnejša povezava zunanjetrgovinske politike z okoljsko in energetsko politiko. EU se zavzema, da

509

Glej North (1990) ter Hall in Jones (v Svetličič 2004a, 61).

232

multilateralna pravila v okviru WTO o liberalni trgovini niso v nasprotju z okoljskimi sporazumi. Prav tako vključujejo odprto trgovino z okoljskimi proizvodi in storitvami pogajanja Razvojne agende iz Dohe, ki potekajo v okviru WTO, pa tudi bilateralni sporazumi o prosti trgovini, o katerih se pogaja EU.

V povezavi z zunanjetrgovinsko politiko obstajata dve kategoriji instrumentov, ki se nanašata na energetsko politiko. Prva kategorija se nanaša na instrumente, katerih cilj je povečanje učinkovitosti pri pridobivanju in rabi energije, razvoj in preusmeritev na čiste vire energije, razvoj in transfer čiste tehnologije v države v razvoju ter razvoj globalnih trgov za blago in tehnologije z nizko vsebnostjo ogljika. Druga kategorija se nanaša na izventeritorialno uporabo trgovinskih in ekonomskih instrumentov, kot so prilagoditve davkov na meji ali obvezni nakupi dovoljenj za ogljikove izpuste, kar ima vpliv tudi na konkurenčnost. Skrb za okolje se prav tako kaže v okviru sheme splošnih preferencialov, kjer so države, ki upoštevajo mednarodne okoljske standarde, upravičene do dodatnih ugodnosti pri vstopu na trg EU.

V obdobju zadnjih 40 let se je izkazalo, da je trgovina eno najučinkovitejših orodij za pospeševanje razvoja. Kot največja investitorica se EU zavzema za razvoj in gospodarsko rast v državah prejemnicah investicij ter je največja donatorica v okviru iniciative 'Pomoč za trgovino', katere cilj je krepitev regionalnih trgov in večja diverzifikacija gospodarstev. Razvojna komponenta je pomemben del pogajanj v okviru Razvojne agende iz Dohe, bilateralnih in regionalnih sporazumov o prosti trgovini, sporazumov o gospodarskem partnerstvu in splošnega sistema preferencialov.

V gospodarskih razmerah, ko se je zaradi globalne gospodarske krize znižal tudi obseg svetovne trgovine in mnoge države uvajajo protekcionistične ukrepe, številni analitiki poudarjajo ravno pomen zunanje trgovine pri izhodu iz krize.

V drugem poglavju smo analizirali akterje in vlogo ekonomske diplomacije v povezavi z zunanjo trgovino. Čeprav smo že uvodoma ugotovili, da je bila zunanja trgovina pomembna aktivnost ekonomske diplomacije že v Antični Grčiji in Starem Rimu, je večji pomen pridobila prav v obdobju globalizacije (poleg bilateralne in regionalne vse pomembnejši postajata plurilateralna in multilateralna ekonomska diplomacija). V praksi se običajno aktivnosti akterjev na različnih ravneh prepletajo. Poleg vladnih akterjev na bilateralni, plurilateralni in multilateralni ravni v obdobju globalizacije vedno pomembnejšo vlogo (in vpliv) dobivajo nevladne organizacije na nacionalni in nadnacionalni ravni. Interakcije različnih akterjev in ravni smo dokazali na primeru multilateralnih pogajanj DDA, ki potekajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije.

V povezavi s tretjo tezo (T3) (»Zunanjetrgovinske politike držav članic morajo biti združljive z notranjimi politikami in pravili Evropske unije, vendar posamezne države v okviru EU bolj ali manj uspešno uveljavljajo nacionalne interese.«) na podlagi analize pravnih podlag, vloge akterjev – institucij EU, ki se v okviru EU ukvarjajo z zunanjetrgovinsko politiko, in procesov formalnega delovanja (vloga Odbora 133, Coreper, FAC) ter opravljenih intervjujev z vladnimi akterji v posameznih državah članicah EU glede načina uveljavljanja nacionalnih interesov

233

ugotavljamo, da je skupna zunanjetrgovinska politika ena od najbolj integriranih politik in predstavlja enega ključnih stebrov odnosov EU s tretjimi državami.

Predpisi na področju zunanjetrgovinske politike EU so za vse države članice v celoti zavezujoči (207. člen Lizbonske pogodbe, prej 133. člen Pogodbe iz Nice). Države članice v mednarodnem merilu delujejo kot en subjekt. Evropska komisija, ki je s strani držav članic pooblaščena za izvajanje skupne zunanjetrgovinske politike, interese EU uveljavlja na multilateralnem (v okviru oblikovanja enotnih pravil v WTO in pogajanj Razvojne agende iz Dohe), bilateralnem in regionalnem nivoju (pogajanja o pogojih trgovanja s posamezno državo ali skupino držav). Nobena država članica ne more imeti svoje zunanjetrgovinske politike, ki ne bi bila združljiva z notranjimi politikami in pravili EU.

V okviru EU sta ključni instituciji, ki si delita odgovornost za konsistentnost politike v mednarodnih odnosih ter med EU in državami članicami, Svet EU in Evropska komisija. Konsistentnost politik se zagotavlja skozi instrument rotirajočega predsedstva in formalnega procesa odločanja. Zunanjetrgovinsko politiko v sodelovanju z državami članicami definira in izvaja Komisija (DG za trgovino). Pri tem sodeluje z Odborom za trgovinsko politiko (prej Odbor 133), ki kot posvetovalno telo Sveta formalno ne sprejema odločitev. Odločitve sprejemata Coreper oz. FAC glede na pristojnosti. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je potrebno soglasje Evropskega parlamenta tudi na področju zunanjetrgovinske politike.

V zadnjem obdobju se veča tudi vloga nevladnih akterjev od panevropskih trgovinskih združenj do svetovalcev v mednarodnih podjetjih, ki z lobiranjem prav tako poskušajo vplivati na politike EU. Čeprav je Svet EU najvplivnejša institucija, običajno ni glavna tarča lobistov. Le-ti poskušajo vplivati na države članice in Komisijo, pa tudi Evropski parlament.

Kljub dominantni vlogi Komisije v mednarodnih pogajanjih vloga držav članic ni zanemarljiva, saj oblikujejo stališča na osnovi lastnih preferenc. Kako posamezne države uveljavljajo interese v okviru politik EU, smo poskušali ugotoviti z analizo procesov koordinacije stališč v izbranih državah članicah EU. Ugotovili smo, da te v proces koordinacije nacionalnih stališč vključujejo vladne in nevladne akterje – s ciljem uspešnega in konsistentnega zastopanja stališč (ki vključujejo interese gospodarstva) v okviru delovnih teles EU. Pri tem seveda upoštevajo skupen interes EU.

V četrtem poglavju smo analizirali modele upravljanja zunanjetrgovinske politike v izbranih državah (Irska, Nemčija, Francija in Poljska), ki se razlikujejo po velikosti, usmeritvi zunanjetrgovinske politike (glede na različno strukturo gospodarstva) in času vstopa v Evropsko unijo. Poudarek je bil na identifikaciji akterjev in procesov upravljanja politike v povezavi z ostalimi politikami. Irska in Nemčija se zavzemata za liberalno zunanjetrgovinsko politiko, medtem ko Poljska in Francija bolj zagovarjata protekcionistične ukrepe. Izbor držav ni bil naključen – Nemčija in Francija veljata za zelo vplivni državi v okviru EU, Poljska se je tako kot Slovenija integraciji priključila l. 2004 in uspešno uveljavlja svoje ključne interese, Irska (razen na področju kmetijstva) vodi liberalno zunanjetrgovinsko politiko in je po velikosti primerljiva s Slovenijo. Z izborom različno velikih držav, ki vodijo različne zunanjetrgovinske politike, smo želeli ugotoviti, ali obstajajo, ne glede na razlike v

234

velikosti, strukturi gospodarstva in konceptov vodenja zunanjetrgovinskih politik, skupne karakteristike, ki bi jih bilo potrebno upoštevati pri predlogu modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije. Obravnavane države se razlikujejo tudi po konkurenčnosti gospodarstev (WEF 2011; IMD 2009). Ugotovili smo, da enotnega modela v analiziranih državah ni. Vendar je zlasti za majhne države, ki so bolj odvisne od svetovnega trga in mednarodnih ekonomskih odnosov ter s tem režimov, ki tam vladajo, za uspešno mednarodno menjavo toliko bolj pomembno poznavanje in upoštevanje formalnih pravil ter neformalnih omejitev (na nacionalni, regionalni in multilateralni ravni) in učinkovito upravljanje zunanjetrgovinske politike. Snovanje zavezništev je za majhne države, med katere se uvršča Slovenija, eden od načinov za povečanje vpliva in izboljšanje konkurenčnosti (Udovič in Svetličič 2007). Osnovna pogoja za učinkovito upravljanje in sooblikovanje ZTP EU sta poznavanje in obvladovanje nacionalnega odločitvenega procesa in medsebojnih interakcij (Bratina 2007). V vseh analiziranih državah so jasno opredeljene prioritete in določena nosilna ministrstva za zunanjetrgovinsko politiko (ter ostale politike). V vseh primerih je za zunanjetrgovinskopolitiko pristojno Ministrstvo za gospodarstvo, kar je skladno s teoretskimi izhodišči Hockinga (2005), da v večini držav članic EU ministrstva za zunanje zadeve sicer ohranjajo pomembno vlogo, vendar se istočasno povečuje vloga ostalih ministrstev, ki so pristojna za določene, strateško pomembne politike. V procese oblikovanja in koordinacije stališč glede ukrepov skupne zunanjetrgovinske politike Evropske unije je vključeno gospodarstvo – v vseh državah, z izjemo Francije, tudi v formalne procese usklajevanja. Gre za dvosmeren proces ‒ države po eni strani pridobivajo informacije o interesih gospodarstva, hkrati pa podjetja informirajo o aktualnih ukrepih zunanjetrgovinske politike in tržnih priložnostih. Ugotavljamo, da so v proces vključeni tako vladni (različna ministrstva glede na pristojnosti, stalni predstavništvi v Bruslju in Ženevi, mreža diplomatsko-konzularnih predstavništev, vladne agencije) kot nevladni akterji (gospodarske zbornice, združenja, podjetja) ‒ na nacionalni in nadnacionalni ravni. S ciljem uveljavljanja nacionalnih interesov države snujejo zavezništva oz. koalicije. Ugotovili smo tudi, da na procese ne vpliva dejstvo ali države vodijo liberalno ali protekcionistično politiko (slednja je značilna za Francijo in Poljsko, ki imata v strukturi gospodarstva močan kmetijski sektor). Ugotavljamo, da je primere dobrih praks, z določenimi prilagoditvami glede na nacionalne karakteristike (institucije, pristojnosti), mogoče uporabiti v Sloveniji, kar potrjuje četrto tezo (T4). V petem poglavju smo najprej analizirali obstoječe stanje procesa formalnega delovanja v Sloveniji. Dognali smo, da so formalno opredeljeni nosilci posameznih politik, pa tudi proces koordinacije stališč v okviru posamezne politike. Način oblikovanja stališč in koordinacije pa je bolj ali manj prepuščen posameznim nosilcem. Na področju zunanjetrgovinske politike naj bi delovala 4. delovna skupina za usklajevanje stališč, vendar smo v razgovorih s predstavniki Ministrstva za gospodarstvo, ki sodelujejo v procesih sooblikovanja

235

zunanjetrgovinske politike, ugotovili, da se le-ta od predsedovanja dalje ne sestaja. Težavo predstavljajo nenehne reorganizacije področja, pristojnega za zunanjetrgovinsko politiko, in večkrat tudi prepričanje, da skupno zunanjetrgovinsko politiko oblikuje Evropska unija (nepoznavanje področja in akterjev). Poleg tega smo ugotovili, da naj bi se stališča v okviru zunanjetrgovinske politike v Sloveniji usklajevala verikalno (z MZZ v okviru II. stebra koordinacije EU zadev in s SVREZ v okviru delovnih skupin za evropske zadeve). Horizontalne povezanosti z ostalimi politikami iz analize niso bile razvidne, so pa po naši oceni za konsistentnost zastopanja stališč in uveljavljanje nacionalnih prioritet v nadnacionalnih procesih potrebne. Navedeno potrjuje prvo tezo (T1), da v Sloveniji ni učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike. Na podlagi teoretskih izhodišč, analize ukrepov zunanjetrgovinske politike, akterjev na nacionalni in nadnacionalni ravni ter ugotovitev analiz upravljanja zunanjetrgovinske politike v izbranih državah članicah Evropske unije, smo v zaključnem delu predlagali model upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije. V okviru 2. poglavja smo ugotovili, da za učinkovito upravljanje politik in izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva vloga države in njenih institucij ter sposobnost oblikovanja koalicij (tudi na nadnacionalni ravni). Zato smo se v predlogu modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike osredotočili predvsem na akterje in procese koordinacije, za katere Hocking in Spence (2005) (več v 4. poglavju) ugotavljata, da so ključna tema v okviru upravljanja različnih politik, saj se meje med nacionalnim in nadnacionalnim vedno bolj brišejo (primer Evropske unije). Upoštevali smo tudi izhodišče, da lahko država moč poveča z ustrezno organiziranostjo, osredotočenostjo in sposobnostjo snovanja koalicij (Udovič 2007; Svetličič 2009; Damijan 1996), kakor tudi dejstva o spremenjeni vlogi ekonomske diplomacije v okviru sodobnih odločitvenih procesov (večje število akterjev in ravni, ki se med seboj prepletajo; usklajevanja med tremi vrstami nasprotij: med politiko in ekonomijo, med mednarodnimi in domačimi akterji ter med vlado in drugimi akterji). Prav tako smo upoštevali ugotovitve analiz modelov v izbranih državah članicah Evropske unije ‒ z določenimi prilagoditvami, saj upravljanje zunanjetrgovinske politike določata institucionalna zgradba in način delovanja posameznih akterjev. Na osnovi opravljenih analiz, logične interpretacije in sinteze podatkov smo zato v zadnjem poglavju predlagali model učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije – v modelu smo tako predlagali način sodelovanja med ministrstvom, pristojnim za gospodarstvo in drugimi ministrstvi, nevladnimi organizacijami in gospodarstvom, ki bo omogočal boljši pretok informacij, celovito in konsistentno obravnavo vsebin in optimalnejše doseganje ciljev zunanjetrgovinske politike v Sloveniji. Model upošteva realno stanje glede pristojnih institucij za področje zunanjetrgovinske politike v Sloveniji, obravnavanih vsebin v okviru skupne zunanjetrgovinske politike EU, horizontalno povezanost z drugimi politikami, povezanost akterjev in vsebin na nacionalni,

236

bilateralni, regionalni in multilateralni ravni ter je tudi rezultat izkušenj pomembnih akterjev (poglobljeni intervjuji) in lastnih izkušenj oz. opazovanja z udeležbo med slovenskim predsedovanjem Svetu EU. Konkretno smo predlagali, da se opredelijo nacionalne politike in prioritete na področju zunanjetrgovinske politike (na podlagi mnenj, pobud oz. interesov gospodarstva), nadgradnjo procesov v smislu zmanjšanja razpršenosti aktivnosti, ki bo omogočala horizontalno in vertikalno koordinacijo zunanjetrgovinske politike z ostalimi strateškimi politikami (s ciljem doseganja sinergij, konsistentnega zastopanja stališč ter oblikovanja koalicij za uveljavljanje nacionalnih interesov), vključitev vseh ključnih akterjev (vladnih in nevladnih) v procese upravljanja zunanjetrgovinske politike in zagotovitev analitičnih podlag za odločanje (npr. študije o vplivih načrtovanih ukrepov ZTP na gospodarstvo Slovenije). Kot izjemno pomembne smo izpostavili vlaganja v izobraževanje kadrov, dvosmerno komunikacijo in zagotavljanje analitičnih podlag za odločanje, pa tudi učinkovitejšo uporabo vzpostavljenih kontaktov na različnih ravneh v okviru EU struktur in držav članic (za lobiranje oz. oblikovanje koalicij za uveljavljanje nacionalnih interesov) ter širitev in nadgradnjo kontaktov, implementacijo elementov dobrih praks drugih držav ter promoviranje koristi sodelovanja akterjev (npr. okrogle mize). V okviru modela, ki je osrednji doprinos disertacije, (s ciljem učinkovitejšega upravljanja) predlagamo reorganizacijo v okviru ministrstev, ki bi omogočala tudi horizontalno povezanost med različnimi politikami. Ugotovili smo namreč, da formalna koordinacija politik na ravni države poteka v okviru v okviru dveh delovnih skupin, medtem ko je koordinacija posameznih politik organizirana v obliki 35 delovnih skupin, ki jih vodijo ministrstva, pristojna za posamezne politike. Horizontalne povezanosti med delovanjem teh delovnih skupin nismo zasledili. Trenutna organiziranost pomeni preveč razpršene aktivnosti. Predlagamo, da se v okviru vodstev ministrstev organizirajo oddelki za koordinacijo EU politik z jasno opredeljenimi nalogami interne in eksterne koordinacije politik, za katere so pristojna ministrstva. Reorganizacija bo omogočala horizontalno in vertikalno koordinacijo politik, kar je pogoj za konsistentno zastopanje stališč in uveljavljanje nacionalnih interesov na nadnacionalni (bilateralni, regionalni in multilateralni) ravni. S centralizacijo procesov usklajevanja politik med vodstvi ministrstev (kakor tudi v okviru ministrstev samih) bi se zmanjšala razpršenost procesov in akterjev. Prav tako morebitne reorganizacije direktoratov ne bi vplivale na eksterne procese koordinacije. Predlagamo tudi posodobitev procesov, v katere bi bili vključeni vsi ključni vladni in nevladni akterji ter bi bila dosežena večja transparentnost procesov – vključno z izdelavo matrik, ki opredeljujejo prioritete politik, kontakte v okviru institucij EU, držav članic EU ter ostalih ključnih vladnih in nevladnih akterjev (zlasti gospodarstva). V proces oblikovanja stališč in koordinacije zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami so v okviru predlaganega modela vključeni tako vladni akterji (predstavniki ministrstev, pristojnih za druge politike, kakor tudi predstavniki

237

Stalnega predstavništva v Bruslju, Misije v Ženevi in ostalih diplomatsko-konzularnih predstavništev), kot tudi nevladni akterji (gospodarska, obrtna in trgovinska zbornica oz. panožna združenja). Za učinkovito delovanje institucij je ključen izobražen kader. Vlaganje v znanje zato še enkrat izpostavljamo kot izjemno pomemben element za učinkovitost upravljanja ne le zunanjetrgovinske, temveč tudi drugih politik kot pomemben pogoj učinkovitega delovanja institucij – ki bodisi podpirajo ali zavirajo razvoj ter pomembno vplivajo na mednarodno konkurenčnost gospodarstva.

Ob zaključku želimo poudariti, da je potrebno model kontinuirano posodabljati in prilagajati konkretnim razmeram oz. spremembam poslovnega okolja.

S kombinacijo vseh uporabljenih metod smo potrdili vse uvodoma zastavljene teze in dosegli cilj disertacije.

Na podlagi analiz razvoja svetovne trgovine, teorij mednarodne menjave, teorije institucij, vloge države in ekonomske diplomacije ter vpliva na zunanjo trgovino, kakor tudi na osnovi analize vsebin in procesov oblikovanja zunanjetrgovinske politike EU in študije primerov smo dokazali, da je sistem zunanjetrgovinskih odnosov večplasten ter da je zunanjetrgovinska politika povezana z drugimi politikami, opredelili smo vlogo akterjev ekonomske diplomacije v odločitvenem procesu na področju zunanjetrgovinske politike ter pri tem dodali vidik nove institucionalne teorije, ki ga številni avtorji pri proučevanju zunanjetrgovinske politike zanemarjajo. Za učinkovito upravljanje zunanjetrgovinske politike sta namreč ključna vloga institucij (zlasti za majhne države, ki lahko z zavzetostjo, organiziranostjo, osredotočenostjo, sposobnostjo prepričevanja in oblikovanja zavezništev bistveno povečajo svojo moč oz. vpliv v mednarodnem merilu) ter sistem koordinacije med akterji in politikami, kar smo upoštevali pri oblikovanju predloga modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije. Izpostavili smo tudi pomen kadrov z ustreznimi kompetencami.

238

SEZNAM LITERATURE IN VIROV

LITERATURA 1. Agarwal, Vinod K. 2004. EU Trade strategies: between regionalism and

globalism. Basingstoke, New York: Palgrave Macmillan. 2. Ahearn, Raymond. 2002. Trade Policymaking in the European Union:

Institutional Framework. Congressional Research Service. 3. Ahearn, Raymond. 2006. Trade Conflict and the U.S. - European Union

Economic Relationship. Congressional Research Service. 4. Ahearn, Raymond. 2008. Europe's New Trade Agenda. CRS Report for

Congress. 5. Anderson, Matthew S. 1993. The Rise of Modern Diplomacy 1450 – 1919.

London: Longman. 6. Archick, Kristin in Derek E. Mix. 2009. The European Union: Questions and

Answers. CRS Report for Congress. May 2009. 7. Auboin, Marc. 2007. Fulfilling the Marrakesh Mandate of Coherence. Ten

Years of Cooperation Between WTO, IMF and WB. WTO Geneva. 8. Baillie, Sasha. 1998. A theory of small state influence in the European

union. JIRD I (3-4), str. 195-219. 9. Balassa, Bela. 1967. Trade Creation and Trade Diversion in the European

Common Market. The Economic Journal, Vol77, No.305 Mar., 1967, pp.1-21.

10. Barston, Ronald Peter. 1988. Modern Diplomacy. New York: Longmann

Inc. 11. Batora, Jozef in Brian Hocking. 2007. Bilateral Diplomacy in the European

Union: towards »post modern« patterns. ECPR/SGIR Pan European Conference, Turin. Panel: The European Union as an External Actor.

12. Baylis, John in Steve Smith. 2007. Uvod v mednarodne odnose. Fakulteta

za družbene vede. 13. Bayne, Nicholas in Stephen Woolcock. 2003. The New Economic

Diplomacy: Decision making and negotiation in International Economic Relations. Aldershot in Burlington: Ashgate.

14. Benko, Vlado. 1997. Znanost o mednarodnih odnosih. Fakulteta za

družbene vede Ljubljana.

239

15. Bergeijk, Peter van A.G. 1994. Economic Diplomacy, Trade and

Commercial Policy: positive and Negative Sanctions in a New World Order. Brookfield: Edward Elgar Publishing Company.

16. Berridge, G. R. 2002. Diplomacy; Theory and Practice. Houndmills:

Palgrave Macmillan. 17. Bhagwati, Jagdish N, Arvind Panagariya and T. N. Srinivasan. 1998.

Lectures on International Trade. Massachusetts Institute of Technology. 18. Bobek, Vito. 2002. Poslovni vodnik po skupni zunanjetrgovinski politiki EU.

Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije. 19. Bomberg, E. in Stubb, A. 2003. The European Union: How does it work?:

Oxford University Press, Oxford. 20. Borchert, Ingo. 2008. Trade Diversion under Selective preferential Market

Access. The World Bank Policy Research Working Paper. September 2008.

21. Bozyk, Pavel. 2006. Globalization and Transformation of Foreign

Economic Diplomacy. Hampshire; Ashgate. 22. Bratina, Borut in Vito Bobek. 2007. Oblikovanje koalicij v zunanjetrgovinski

politiki in njihov vpliv na konkurenčnost slovenskega gospodarstva. CRP »Konkurenčnost Slovenije 2006 – 2013«.

23. Brenčič Makovec, Maja in Matevž Raškovič. 2011. Mednarodno trženje:

več slovenskih znamk in znanj na mednarodne trge. Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Apri 2011. prezentacija.

24. Brenton, Paul. 2000. Globalisation and social exclusion in the EU.

Brussels: Centre for European Policy Studies. 25. Brglez, Milan in Drago Zajc. 2004. Globalizacija in vloga malih držav:

Slovenija v procesih globalizacije. Fakulteta za družbene vede Ljubljana 26. Bulajič, Rajko. 1996. Economic aspects of Modern Diplomacy. Review of

International affairs 17. 1; 8 - 12. 27. Bull, H. 1995. The Anarchical Society: A Study of Order in World Politics.

Second Edition. Macmillan, London. 28. Burger A., Krajnč S., Sicherl P. in Svetličič M. 2008. Implikacije dolgoročnih

prognoz razvoja sveta, EU in držav BRIK na slovensko strategijo odnosov z velikimi silami. CRP V5-0269. Center za mednarodne odnose. Fakulteta za družbene vede.

240

29. Cameron, R. 1993. Storia economica del mondo. Milano: II Mulino. 30. Cameron R. in Neal K. 2005. Storia economica del mondo. Volume I – II.

Milano: II Mulino. 31. Coolsaet, R. 2001. Historical Patterns of Economic Diplomacy , From

Protectionism to Globalisation. University of Gent. 32. Curran, Louise and Soledad Zignago. 2009. Evolution of EU and its

Member States Competitiveness in International Trade. CEPII-Centre D'Etudes Prospectives et D'Informations Internationales No.2009 - 11 June 2009.

33. Damijan P., Jože. 1996. Majhne države v svetovni trgovini. 1. izdaja –

Ljubljana: Krtina, 1996. 34. Damijan P., Jože. 2011. Razvoj svetovne trgovine in zunanjetrgovinske

politike. Predavanje - prezentacija. EF Ljubljana. 35. Davis, Lucy in Fredrik Erixon. 2008. Sweden - from free trade to

protectionism?. ECIPE - European Centre for International Political Economy. [online]. Dostopno na: http://www.ecipe.org/publications/ecipe-policy-briefs/sweden-2013-from-free-trade-to-protectionism/PDF [18. 9. 2009].

36. Deckwirth, Christina. 2005. The EU Corporate Trade Agenda. Seattle to

Brussels Network. 37. Decreaux, Yvan in Fontagne, Lionel. 2009. Economic impact of potential

Outcome of the DDA. CEPII-CIREM. 38. De Santis, Roberta in Claudio Vicarelli. 2006. The European Union trade

strategy. An empirical evaluation of preferential trade agreements’ effects on EU import flows. Institute for Studies and Economic Analyses Rome.

39. Den Broeder in Stephanie Frye. 2003. European Union Trade Policy

Monitoring, Formation of the EU Trade Policy. [online]. Dostopno na: http://www.fas.usda.gov/gainfiles/200311/146085192.doc [18. 9. 2009].

40. Ducheteau, Anja. 2007. Open the Transatlantic Market. AmCham Eu

Press, Joint Transatlantic Statement, March 2007. 41. Duke, Simon. 2006. Consistency as an Issue in EU External Activities.

European Institute of Public Administration. Working Paper 99/W/06. 42. Duer, Andreas in Manfred Elsig. 2008. The EU in the World Economy.

[online]. Dostopno na:

241

http://www.ony.unu.edu/background%20readings%202%20.pdf [24. 9. 2009].

43. Dunning, J. H. 2003. Internationalizing Porter's diamond. Management

International Review. Special Issue, vol.:33, 1993-2 44. Economides, Spyros in Wilson, Peter. 2001. The Economic Factor in

International Relations. I.B. Tauris &Co. Ltd. London. 45. Elsig, Manfred. 2007. Delegation and Agency in EU Trade Policy-Making:

Bringing Brussels Back in. Paper for EUSA Conference-Montreal May 2007.

46. Esser, Klaus e tal. 1995. Systemic Competitiveness. Berlin: German

Development Institute. 47. Ethier, Wilfried J. 1995. Modern International Economics. 3rd edition. New

York in London: W.W. Norton & Company, Inc. 48. Evenett, Simon. 2008. A report of the OECD Global Forum on Trade:

Globalisation and Emerging Economies. Paris 25-26 June 2008. [online]. Dostopno na : http://www.oecd.org/dataoecd/0/37/41384145.pdf [29. 10. 2008].

49. Evenett, Simon. 2009. The role of the WTO during systemic economic

crises. Background paper for Inaugural Conference of Thinking Ahead on International Trade at WTO September 2009. [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/res_e/statis_e/tait_sept09_e/evenett_e.doc [29. 12. 2009].

50. Evenett, Simon. 2007. The Trade Strategy of the European Union: Time for

a rethink? University of St. Gallen and CEPR. April 2007. 51. Feketekuty, Geza. 2004. Commercial Diplomacy: A New Profession and a

New Program to Study. Ukraine article. 52. Fergusson, Ian F. 2008. World Trade Organization Negotiations: The Doha

Development Agenda. CRS Report for Congress. [online]. Dostopno na: http://www.nationalaglawcenter.org/assets/crs/RL32060.pdf [11. 1. 2009].

53. Filchock, Michael and Roof, Jason. 2009. Current Trends in Global Trade

and Foreign Exchange. Suntrast. Presentation October 2009. 54. Frankel, Jeffrey. 2009. Global Environmental Policy and Global Trade

Policy. Harvard Project on International Climate Agreements. [online]. Dostopno na http://belfercenter.ksg.harvard.edu/files/Frankel_Trade.pdf [11. 1. 2009].

242

55. Frey, Bruno S., Werner Pommerehne, Froedrich Schneider in Guy Gilbert. 1984. Consensus and Disconsensus among Economists: An Empirical Inquiry. American Economic Review 74: 986 – 994.

56. Frontini, Gaspar. 2009. EU Performance in Global Economy. DG TRADE –

presentation at Forum on Services and Trade Liberalisation. Prague 3.2.2009.

57. Vurubotn, Erik G. in Rudolf Richter. 2000. Institutions and Economic

Theory. The Contribution of The New Institutional Economics. The University of Michigan Press.

58. Gandolfo, Giancarlo. 1998. International Trade Theory and Policy. Berlin

itn: Springer_Verlag. 59. Graz, J. 1999. The political economy of international trade. Journal of

international relations and development. 60. Grossman, Gene M. 1997. Imperfect Competition and International Trade.

The MIT Press, Cambridge, Massachusetts, London England. 61. Gubb, James. 2007. EU External Trade Policy. CIVITAS Institute for the

Study of Civil Society. 62. Hamilton, Daniel S. and Joseph P. Quinlan. 2008. Globalization and

Europe: Prospering in the New Whirled Order. Center for Transatlantic Relations, The Johns Hopkins University.

63. Hamilton, Daniel S. and Joseph P. Quinlan. 2006. Time to Advance a

»Widening« and »Deepening« Agenda Across the Atlantic. American Chamber of Commerce Nevsletter No.2/Vol.4/June 2006.

64. Henke, Debra and Leishman. 2008. EU-27 Trade Policy Monitoring,

Overview of EU Bilateral and Regional Trade Agreements. GAIN Report for USDA. 15 January 2008.

65. Hocking, Brian and David Spence. 2005. Foreign Ministries in the

European Union. Palgrave Macmillan. 66. Hoeller, Peter. 2000. The European Union's trade politics and their

economic effects. Paris. Organisation for Economic Co-operation and Development.

67. Jaklič, Andreja. 2004. The Impact of Firms' Endowments on the Creation of

Multinational Enterprises. Ph. D. Dissertation. Faculty of Economics, University of Ljubljana

243

68. Jaklič, Marko in Hugo Zagoršek. 2002. Benchmarking Countries: Comparing Competitiveness of Finland, Ireland and Slovenia. Faculty of Economics, University of Ljubljana.

69. Janow, Merit. E. 2003. What Role for Competition policy in the WTO?

[online]. Dostopno na: http://www.columbia.edu/~mj60/PDF/janow%20rorcam%20912.pdf [18. 9. 2009].

70. Jara, Alejandro. 2008. Six Decades of Multilateral Trade Cooperation: The

way Forward. Govor na OECD konferenci, Pariz, junij 2008. 71. Jara, Alejandro. 2011. Results of the joint research between IDE-JETRO

and WTO. Keynote speech at National Institute for Policy Studies (GRIPS). 19 October 2011.

72. Jun, Zhuo in Hu Danting. 2005. A Cluster Analysis of the Impacts of

Different Trade Policies. Paper analysis of the Department of Decision Sciences and Managerial Economics, Chinese University of Hong Kong.

73. Justinek, Gorazd. 2011. Model ekonomske diplomacije Slovenije.

Doktorska disertacija. Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor. 74. Kajnč, Sabina in Marjan Svetličič. 2009. Policy brief: slovenska evropska

politika in evropska državna uprava za aktivno, uspešno in učinkovito članstvo v EU. Fakulteta za družbene vede Ljubljana.

75. Kee, H. L., A. Nicita in M. Olarreaga. 2008. Estimating Trade

Restrictiveness Indices. World Bank. January 2008. 76. Kenda, Vladimir. 2010. Mednarodna in poslovna ekonomika. IBS

Mednarodna poslovna šola Ljubljana. 77. Kennedy, Ryan. 2007. Fragments of Economic Accountability and Trade

Policy. Foreign Trade Analysis 3. 146 – 165. 78. Kjeldsen-Kragh, Soren. 2001. International trade policy. Copenhagen:

Copenhagen Business School Press. 79. Koleša, Sabina. 2010a. Vpliv globalne krize na zunanjetrgovinske tokove.

Management 5 (3): 211-224. 80. Koleša, Sabina. 2010b. Zunanjetrgovinska politika v državah BRIICS.

Naše gospodarstvo (3-4 2010); 82-88. 81. Kovačič, Art, Peter Stanovnik in Mateja Drnovšek. 2009. Globalna

konkurenčnost slovenske ekonomije. Inštitut za ekonomska raziskovanja. Ljubljana.

244

82. Krajewski, Markus. 2003. The Common Commercial Policy According to

the Draft Treaty Establishing a Constitution for Europe. Background note. Faculty of Law Potsdam.

83. Krueger, AO. 1980. Trade policy as an imput to development. American

Economic Review, Papers and Proceedings, 76:288B290. 84. Krugman, Paul. 1979. Increasing Returns, Monopolistic Competition, and

International Trade. Journal of International Economics 9; 469-479. 85. Krugman, Paul. 2009. The Increasing Returns Revolution in Trade and

Geography. American Economic Review 2009,99:3, 561-571. 86. Kumar, Andrej. 1997. Mednarodna ekonomika. Zapiski predavanj in izpiski

iz skripte. 87. Kumar, Andrej. 1999. Mednarodna ekonomika. Ekonomska fakulteta. 88. Lall, Sanjaya. 2003. Reinventing Industrial Strategy: The Role of the

Government Policy in Building Industrial Competitiveness. Oxford:Queen Elizabeth House.

89. Lamy, Pascal. 2009. We must remain extremely vigilant. Feb 2009.

[online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/news_e/sppl_e/sppl_e.htm [28. 2. 2009].

90. Lah, Marko in Branko Ilič. 2007. Temelji ekonomije. Fakulteta za družbene

vede. 91. Lay, Margaret. 2008. Can Trade Policy Support the Next Global Climate

Agreement?. Carnegie Endowment for International Peace, Washington. No. 96, September 2008.

92. Leal Arcas, Rafael. 2009. The European Union and the BRIC Countries in

Strategic Trade Policy. University of London. 93. Lestan Seketin, Sandra. 2009. Evropska unija: od prvih idej do zadnje

širitve. Priročnik za udeležence seminarja, prirejen po: Pascal Fontaine: Europe in 12 lessons. Mistrstvo za javno upravo. [online]. Dostopno na: http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/kadri/pdf/strokovniizpit_katalog_siritev_EU.pdf [28. 2. 2009].

94. Levi-Faur, David and Vigoda-Gadot, Eran. 2006. The International Transfer

and Diffusion of Policy and Management Innovations: Some Charasteristics of a New Order in the Making.

245

95. Love, Patrick and Lattimore Ralph. 2009. International Trade. Free Fair and Open? Organisation for Economic Co-operation and Development.

96. Markusen, James R. in Keith Makus. 2001. General Equilibrium

Approaches to the National Firm; A Review of Theory and Evidence. NBER Working Paper No. 84.

97. Martin Will in Aaditya Mattoo. 2008. The Doha Development Agenda:

What’s on the Table? The World Bank Development Research Group, Trade Team, July 2008.

98. Meunier, Sophie in Kalypso Nicolaidis. 2006. The European Union as a

conflicted trade power. Journal of European Public Policy 13: 6 September 2006: 906 – 925.

99. Meunier, Sophie in Kalypso Nicolaidis. 1999. Who Speaks for Europe? The

Delegation of Trade Authority in the EU. Journal of Common Market Studies. September 1999. Vol 37, No. 3, pp 477 – 501.

100. Munn - Rankin, Margaret J. 2004. Diplomacy in the Western Asia in the

Early Second Millenium B.C. V C. Jonsson & R. Langhorne. Diplomacy (1-44). London. SAGE Publications.

101. Nachum, Lilach. 1999. FDI, The Location Advantages of Countries and the

Competitiveness of TNCS: US FDI in Professional Service Industries. ESRC Centre For Business Research. University of Cambridge.

102. Nicholson, Harold George. 1953. The evolution of Diplomatic Method.

London: Constabele and Co. 103. North, Douglas C. 1998. Inštitucije, inštitucionalne spremembe in

gospodarska uspešnost. Ljubljana. Krtina. 104. Obadić, Alka. 2001. Industrijska politika kao dio ekonomske politike.

Ekonomski pregled, 52 (5-6) 645 – 666. 105. Pelkmans, Jacques. 1997. European integration: methods and economic

analysis. Harlow (Essex): Longman, Heerlen: Open University of The Netherlands.

106. Pikalo, Jernej. 2004. Svobodni trg, globalizacija in država. Globalizacija in

vloga malih držav. Fakulteta za družbene vede. str.40-50 107. Porter, Michael E. 1990. The Competitive Advantage of Nations. London:

Macnillan. 108. Predolac, Biserka. 2006. Vloga države in gospodarska uspešnost.

Magistrsko delo. Ekonomska fakulteta Ljubljana.

246

109. Prvulovič, Vladimir. 2001: Ekonomska diplomatija. Beograd: PS Grmeč-

Privredni pregled. 110. Pugel, Thomas Al. In Peter H. Lindert. 2000. International Economics.

Boston: Irwin McGraw-Hill. 111. Puslecki, Zdzislaw W. 2008. Mercantilist Tendencies in Contemporary

Foreign Trade Policy. Journal of Global Change and Governance, Volume 1, number 4. Autumn 2008.

112. Rakovec, Marko. 2005. Mednarodno-pravni vidiki diplomacije pri

gospodarskem razvoju Slovenije. Magistrsko delo. Ekonomska fakulteta Ljubljana.

113. Rana, Kishan S. 2006. Bilateral Diplomacy. New Delhi : Manas. 114. Rana, Kishan S. (2002). Inside Diplomacy. New Delhi: Manas. [online].

Dostopno na: (http://textus.diplomacy.edu/thina/txGetXDoc.asp?IDconv=3022) [28. 2. 2009].

115. Redek, Tjaša. 2005. Institutions and Economic Growth. The Role of

Institutions in the Process of Economic Transition. Ekonomska fakulteta. 116. Robinson, E.A.G. 1960. Economic consequences of the size of Nations.

London: MacMillan. 117. Rose, Andrew K. 2002. Do we really know WTO Increases Trade? NBER

working paper 9273, Cambridge. 118. Ross, Carne. 2009. It’s Time to scrap ambassadors and their embassies.

Europe’S World. Spring 2009 : 15 - 18. 119. O’Sullivan, David. 2009. EU Trade Policy and Growth: The Global EU

agenda. Forum on Services and Trade Liberalisation. Prague 3. 2. 2009. 120. Potemkin, V.P. 1947. Zgodovina diplomacije. Vol. I + II + III zvezek.

Ljubljana: Državna založba Slovenije. 121. Sachs, G. in A. Warner. 1995. Economic Reform and the Process of

Global Integration. NBER Cambridge MA, Reprint no. 2002. 122. Sally, Razeen. 2009. Emerging Protectionism. Presentation at the Way

Back Conference. Nov 2009. [online]. Dostopno na: http://www.ecipe.org/people/razeen-sally/speeches-and-presentations/Emerging_Protectionism4.ppt [31. 12. 2009].

247

123. Sally, Razeen. 2008. BRICS Trade Policy. Presentation . [online]. Dostopno na: http://www.oecd.org/dataoecd/42/7/40902435.pdf [28. 10. 2009].

124. Sally, Razeen. 2007. Looking East: The European Union's New FTA

Negotiations in Asia. [online]. Dostopno na: http://www.ecipe.org/publications/jan-tumlir-policy-essays/looking-east-the-european-union2019s-new-trade-negotiations-in-asia-1/PDF [29. 12. 2009].

125. Salvatore, Dominic. 2001. International economics. 7th edition. New York:

Wiley. 126. Saner, Raymond in Lichia Yio. 2003: International Economic Diplomacy:

Mutations in Post-modern Times. Discussion Papers in Diplomacy, Netherlands Institute of Int'l Relations »Clingendael«.

127. Sapir, Andre, editor. 2009. Europe's economic priorities 2010-2015.

Bruegel Memos to the new Commission. Brussels, Septemer 2009. 128. Sbragia, Alberta M., Mark A. Nordenberg, Jean Monnet. 2008. The

European Union and Trade Agreements: Development and Competition in a post-WTO/post NAFTA World. Paper for the Europe and the Management of Globalization Conference, May 2008, Utah.

129. Senjur, Marjan. 2002. Razvojna ekonomika – teorije in politike

gospodarske rasti in razvoja. Ekonomska fakulteta Ljubljana. 130. Senjur, Marjan. 1993. The viability of economic development of a small

state separating from a larger one. Ljubljana. Centre for International Cooperation and Development.

131. Shafaeddin, Mehdi. 2003. Free Trade or Fair Trade? How Conductive Is

the Present International Trade System to Development? UNCTAD discussion paper for Develpment Studies Association Annual Conference on Globalisation and development, Glasgow, September 2003.

132. Slob, Anneke in Floor Smakman. 2007. A Voice, Not a Vote. Evaluation of

the Civil Society Dialogue at DG Trade. Ecorys Nederland BV Rotterdam. 133. Smith, Adam. 1776/1937. Bogastvo naroda. Zagreb. Kultura. 134. Spencer, Barbara in James A. Brander. 2008. Strategic trade policy.

[online]. Dostopno na: http://strategy.sauder.ubc.ca/spencer/strategic%20trade%20-%20Palgrave.pdf [9. 2. 2009].

248

135. Stange, Susan. 1995. Države in trgi. Ljubljana. Znanstveno in publicistično središče.

136. Strašek Sebastjan in Timotej Jagrič. 2004. Sektorska ekonomika.

Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor. 137. Svet Evropske unije. 2011. Industrijska politika. Sporočilo Komisije

Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij. COM(2011) 642.

138. Svetličič, Marjan. 2005. Male države v krempljih ali na krilih globalizacije?.

UMAR. IB revija 1-2/2005 . str. 68- 80. 139. Svetličič, Marjan. 2004a. Sodobni trendi in izzivi globalizacije. Stastistični

dnevi 2004. 140. Svetličič, Marjan. 2004b. Globalizacija in neenakomeren razvoj v svetu.

Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 141. Svetličič, Marjan in H. W. Singer. 1996. The world economy – Challanges

of globalization and regionalization. Chippenham: Antony Rowe Ltd. 142. Sutherland, Peter. 2005. The WTO: A Fragile »Body« under attack by

protectionist Policies of U.S. and EU. Knowledge and Wharton. 143. Thomas, Alun. 2009. Financial Crises and Emerging Market Trade. IMF –

International Monetary Fund Staff Position Note SPN 09/04 March 11, 2009.

144. Timbergen, J. 1962. Shaping the World Economy – Suggestions for an

International Economic Policy. New York: Twentieth Century Fund. 145. Tomeš, Zdenek in Monika Jandova.2009. Political Economy of Trade

Policy. [online]. Dostopno na: http://www.etsg.org/ETSG2006/papers/Jandova.pdf [19. 9. 2009].

146. Udovič, Boštjan. 2009a. Ekonomska in gospodarska diplomacija. 1.natis –

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede knjižna zbirka Mednarodni odnosi. 147. Udovič, Boštjan. 2009b. Ekonomska varnost in ekonomska diplomacija:

Primer tujih neposrednih investicij Nove Ljubljanske banke na trgih Zahodnega Balkana. Doktorska disertacija. Ekonomska fakulteta Ljubljana.

148. Udovič, Boštjan in Marjan Svetličič. 2007. Majhne države v novih teorijah

mednarodne trgovine. Teorija in praksa. let. 44, str. 29 – 48. 149. Udovič, Boštjan. 2004. Nove teorije mednarodne menjave in majhne

države. Diplomsko delo. Fakulteta za družbene vede.

249

150. Vernon, R. 1998. In the Hurricane's Eye: The Troubled Prospects of the

Multinational Enterprises. Cambridge. London. 151. Zeng, Ka in Mertha, Andrew. 2007. China's Foreign Trade Policy - The

new constituences. Routledge Taylor & Francis Group. London and New York.

152. Zimmerman, Hubert. 2004. Sharing the Transatlantic Burden: The End of

an Era? European University Institute. Working Paper RSCAS No 2004/23. 153. Watson, John P. 2008. 2008. Evaluation of DG Trade's communication

policy, strategy and activities. The Evaluation Partnership Ltd U.K. 154. Woolcock, S. 2005. »European Trade Policy« in Wallace, H., W. and

Pollack, M.A. Oxford University Press. 155. Wight, M. 2004. The States-System of Hellas. V C. Johnson & R.

Langhorne (ur.). Diplomacy (56-79). London: SAGE Publications. 156. Young, Alasdair R. 2007. Trade Politics Ain't What It Used to Be: The

Challenges for EU Policy and Analysis.[online]. Dostopno na: http://www.unc.edu/euce/eusa2007/papers/young-a-10g.pdf [18. 9. 2009].

VIRI 157. BERR – Department for Business Enterprise & Regulatory reform. 2009.

Economics Research Strategy 2009-2010. May 2009. 158. CEU - Council of the European Union. 2006a. Council Decision of 15

September 2006 adopting the Council Rules of Procedure (2006/683/EC, Euratom).

159. CEU - Council of the European Union. 2006b. Council Guide – The

Presidency Handbook. 160. CEU - Council of the European Union. 2008a. Draft 18-month programme

of the Council. The future French, Czech and Swedish Presidency. [online]. Dostopno na: http://register.consilium.europa.eu/pdf/en/08/st10/st10093.en08.pdf

[28. 12. 2009]. 161. CEU - Council of the European Union. 2004. Information handbook of the

Council of the European Union. General Secretariat of the Council of the EU. May 2004.

250

162. CEU - Council of the European Union. 2008b. General Affairs and External Relations - 2885 and 2886 meetings of the Council. Brussels and Geneva, 22 to 29 July 2008. [online]. Dostopno na: http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/gena/101956.pdf [18. 12. 2008].

163. CEU - Council of the European Union. 2007. List of Council Preparatory

Bodies. General Secretariat for Delegations. 164. CIRC - CUTS Institute for Regulation and Competition. 2007. Commercial

and Economic Diplomacy. Quarterly Newsletter, Volume 3, Issue 3, September 2007.

165. CSO - Central Statistics Office Ireland. 2009. External Trade. October

2009 [online]. Dostopno na: http://www.cso.ie/releasespublications/documents/external_trade/current/extrade.pdf [22. 11. 2009].

166. Department of Agriculture, Fisheries and Food of Ireland. 2009. Trade & Export. [online]. Dostopno na: http//www.agriculture.gov.ie [20. 11. 2009].

167. Department of Foreign Affairs of Ireland. 2009. Bilateral Economic

Relations. [online]. Dostopno na: http://www.dfa.ie [20. 11. 2009]. 168. DETE - Department of Enterprise, Trade and Employment. 2009. EU /

International Issues. [online]. Dostopno na: http://www.entemp.ie [18. 12. 2008].

169. EC - European Communities. 2010a. The impact of the Lisbon Treaty on

Trade policy – Presentation January 2010 [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/february/tradoc_145757.pdf [2.2.2010].

170. EC - European Commission. 2010b. Report on Progress Achieved on the

Global Europe Strategy, 2006-2010. November 2010 [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/november/tradoc_146941.pdf [12. 11. 2010].

171. EC - European Commission. 2010c. Trade, Growth and World Affairs.

Trade Policy as a Core Component of the EU's 2020 Strategy. November 2010 [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/november/tradoc_146955.pdf [14. 11. 2010].

172. EC - European Communities. 2009a. Trade Policy Riview – Report by

European Communities. March 2009 [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/tpr_e/tpr_e.htm [16. 8. 2009].

251

173. EC - European Commission. 2009b. Bilateral Trade Relations. [online].

Dostopno na: http://ec.europa.eu/trade/issues/bilateral/index_en.htm [14. 2. 2009].

174. EC - European Commission. 2009c. External Trade. [online]. Dostopno na:

http://ec.europa.eu/trade/index_en.htm [16. 2. 2009]. 175. EC - European Comission. 2009d. Global Europe - EU performance in the

global economy, DG Trade. [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2008/october/tradoc_141196.pdf [16. 2. 2009].

176. EC - European Commission. 2009e. Fourth Report on Potentially Trade

Restrictive Measures. DG Trade. September 2009. 177. EC - European Commission. 2009f. EU & WTO. The Doha Round. [online].

Dostopno na: http://ec.europa.eu/trade/creating-opportunities/eu-and-wto/doha/ [16. 10. 2009].

178. EC - European Commission. 2009g. Overview of FTA and Other Trade

Negotiations. Update 14 October 2009. [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/december/tradoc_118238.pdf [26. 10. 2009].

179. EC - European Commission. 2009h. Overview of Regional Trade

Agreements Update 14 October 2009 [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/december/tradoc_111588.pdf [26. 10. 2009].

180. EC - European Commission. 2009i. Management of Bilateral Trade Issues

in DG Trade. [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2009/august/tradoc_144247.pdf [26. 10. 2009].

181. EC - European Commission. 2009j. The EU Trade Policy. Presentation DG

Trade. May 2009 [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/trade/about/introduction-to-trade/ [27. 10. 2009].

182. EC - European Commission. 2009k. Report on Intellectual Property Right

Infringements Targets Countries. 21 October 2009 [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/press/index.cfm?id=470 / [28. 10. 2009].

183. EC - European Commission. 2009l. Local Market Access Teams under

MAP. July 2009. [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2009/july/tradoc_143978.pdf [28. 10. 2009].

http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/december/tradoc_111588.pdf

252

184. EC - European Commission. 2009m. Raw materials. [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/trade/creating-opportunities/trade-topics/raw-materials/ [28. 10. 2009].

185. EC - European Commission. 2009n. The EU Scheme of Generalised Tariff

Preferences. DG Trade Informal presentation to WTO delegations. 12 March 2009. [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2009/march/tradoc_142662.pdf [29. 10. 2009].

186. EC - European Commission. 2009o. Aid for Trade. Fact Sheet, September

2009. 187. EC - European Commission. 2009p. EU Trade in Goods, Trade in Services

and Foreign Direct Investment. DG Trade 10. 6. 2009. 188. EC - European Commission.2009r. Supporting developing countries in

coping with the crisis. Aid for Trade monitoring report 2009. [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/development/icenter/repository/COMM_NATIVE_SEC_2009_0442_4_Aid-for-Trade-monitoring-report-2009_EN.pdf [2. 2. 2010].

189. EC - European Commission. 2008a. Market Access Partnership: What do

you expect and how can you contribute? [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/trade/issues/sectoral/mk_access/sem040608_en.htm#kolesa [2. 9. 2008].

190. EC - European Commission. 2008b. European Union in the World. DG

Trade. [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/september/tradoc_122531.pdf [16. 8. 2009].

191. EC - European Commission. 2008c. Top trading partners. DG Trade.

[online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/september/tradoc_122529.pdf [16. 8. 2009].

192. EC - European Commission 2008d. Global Europe – Contribution to the

EU’s External Agenda. Non Paper DG Trade. 193. EC - European Commission. 2008e. Putting Trade Policy at the Service of

Development. EU Trade Policy and Market Access for Developing Countries 2006-2007. Report EC DG Trade to the European Parliament (online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2008/april/tradoc_138597.pdf [18. 9. 2009].

194. EC - European Commission. 2007a. The Market Access Partnership –

removing obstacles to doing business outside the EU. DG External Trade

253

December 2007 [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2008/february/tradoc_137742.pdf [28. 10. 2009].

195. EC - European Commission. 2007b. Trade and Environment – The EU

approach. EC External Trade Presentation. May 2007. 196. EC - European Commission. 2006a. Global Europe competing in the world.

EC DG Trade Brussels. October 2006. [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/october/tradoc_130370.pdf [2. 8. 2009].

197. EC - European Commission. 2006b. Global Europe – A Stronger

Partnership to deliver Market Access for European Exporters. [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2007/april/tradoc_134591.pdf [16. 8. 2009].

198. EC - European Commission. 2006c. EU Trade Policy: DG Trade work

programme and main issues for the 133 Committee in 2006. DG Trade January 2006 [online]. Dostopno na: http://www.epp-ed.eu/wto/docs/060117dg-trade-prg.pdf [26. 8. 2009].

199. EC - European Communities. 2005. The Comission in close-up. How

decisions are made? EC Brussels. 200. EC - European Commission. 2003. Public Procurement – The WTO

Agreement on Public Procurement. [online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2003/september/tradoc_113798.pdf [29. 10. 2009].

201. EC – European Commission. 2011a. Member States competitiveness

performance and policies. Reinforcing Competitiveness. 202. EC – European Commission. 2011b. European Competitiveness Report

2011. Commission staff working document SEC (2011)1188 203. ECB - Evropska centralna banka. 2009. Mesečni bilten. September 2009. 204. EFTA - European Fair Trade Association. 2009. EU Instititions: Winds of

Change. Fair Trade Advocacy Office Newsletter December 2009. 205. EIPA - European Institute of Public Administration. 2007. EU Institutions

and decision-making. Slovenian EU Presidency Programme seminar. 206. EIPA - European Institute of Public Administration. 2006a. The Generation

of Community Law. Best, Edvard. Slovenian EU Presidency Programme seminar.

254

207. EIPA - European Institute of Public Administration. 2006b. An Overview of

Other Forms of Decision-Making in the EU. Best, Edvard. Slovenian EU Presidency Programme seminar.

208. EK - Evropska komisija. 2005. Kako deluje Evropska unija. Vodnik po

institucijah EU. Evropska komisija. Generalni direktorat za informiranje. 209. EK – Evropska komisija. 2010. Trgovina, rast in svetovne zadeve.

Trgovinska politika je temeljna sestavina Strategije EU 2020. COM (2010) 612.

210. Enterprise Ireland. 2009. Helping you grow your international sales.

[online]. Dostopno na: http://www.enterprise-ireland.com/NR/rdonlyres/9578D387-8D18-4881-A09A-1A716DC3960B/0/Helpingyougrowyourinternationalsales.pdf [29. 10. 2009].

211. EPC - European Policy Centre. 2009. The priorities of the Spanish

Presidency of the EU. Policy Briefing. Event report 8 December 2009. 212. EU - European Union. 2009. Institucije EU. [online]. Dostopno na:

http://europa.eu/institutions/index_sl.htm [18. 12. 2008]. 213. EU - Evropska unija. 2005a. Lizbonska pogodba. [online]. Dostopno na:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/22-cg14.sl07.doc [16. 8. 2009].

214. EU - Evropska unija. 2005b. Pogodba o Ustavi za Evropo. Luxemburg:

Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti. 215. EU Business. 2009. Trade and Development: The Doha Development

Agenda [online]. Dostopno na: http://www.eubusiness.com/Trade/doha [29. 10. 2008].

216. Eurocollege. 2009. COREPER: Tasks and working method. [online].

Dostopno na: http://eurocollege.ru/fileserver/files/COREPER_9-5.pdf [28. 10. 2009].

217. Federal Ministry of Economics and Technology of Germany. 2009.

External Economic Policy. [online]. Dostopno na: http://www.bmwi.de/English/Navigation/external-economic-policy.html [19. 11. 2009].

218. FL - Fakulteta za logistiko. 2009. Pravo Evropske unije. [online]. Dostopno

na: http://164.8.132.54/Osnove_pravne_teorije/PRAVO%20EVROPSKE%20UNIJE.pdf [11. 1. 2009].

255

219. FORFAS. 2009. Economic consequences of the Doha Round for Ireland.

[online]. Dostopno na: http://www.forfas.ie/media/forfas050929_doha.pdf [21. 11. 2009].

220. IBEC - Irish Business and Employer Confederation. 2009. Trade and

International relations. [online]. Dostopno na : www.ibec.ie [21. 11. 2008]. 221. ICC - International Chamber of Commerce. 2006. ICC recommendations

for completing the Doha Round by ICC. [online]. Dostopno na: http://www.iccwbo.org/policy/trade/id6711/index.html [11. 11. 2008].

222. ICTSD – International Centre for Trade and Sustainable Development.

2008. Climate Change and Trade on the Road to Copenhagen. ICTSD to the Seminar WTO-Trade and Climate, Copenhagen 9 May 2008.

223. ICTSD - International Centre for Trade and Sustainable Development.

2009. Geneva 2008. Bridges daily updates [online]. Dostopno na: http://ictsd.org/news/ministerial/geneva2008/ [23. 11. 2009].

224. INTAL - Institute for the integration of Latin America and Carribean. 2007.

A new international trade agenda. Monthly Review of INTAL. [online]. Dostopno na: http://www.iadb.org/intal/detalle_articulo.asp?idioma=eng&aid=196&cid=823 [11. 11. 2008].

225. INTAL - Institute for the Integration of Latin America and the Carribean.

2009. Latin America - EU Relations. Monthly Newsletter No.159 - October 2009.

226. ISME - Irish Small and Medium Enterprises Association. 2009.

Committees. [online]. Dostopno na: www.isme.ie [21. 11. 2008]. 227. ITC - International Trade Centre. 2009. Doha Development Agenda (DDA)

– the needs and interests of developing countries at the heart of negotiations [online]. Dostopno na: http://www.intracen.org/btp/dda/dda.htm [11. 11. 2008].

228. JAPTI - Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije. 2009.

Mednarodno trgovanje. Izvozno okno. [online]. Dostopno na: http://www.izvoznookno.si/mednarodno_trgovanje/trgovinski_sporazumi_eu/ [13. 1. 2009].

229. MG - Ministrstvo za gospodarstvo. 2009. Ekonomski odnosi s tujino.

[online]. Dostopno na: http://www.mg.gov.si/si/delovna_podrocja/ekonomski_odnosi_s_tujino/ [26. 10. 2010].

256

230. MG - Ministrstvo za gospodarstvo. 2007. Bela knjiga o trgovini in investicijah Dostopno na: http://www.izvoznookno.si/util/bin_mednarodno.php?id=2007101613152227 [20. 7. 2009].

231. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve. 2009. Direktorat za evropske

zadeve in politično bilateralo. [online]. Dostopno na: http://www.mzz.gov.si/si/ministrstvo/organiziranost/direktorat_za_evropske_zadeve_in_politicno_bilateralo/ [2. 11. 2010].

232. OECD - Organisation for Economic Cooperation and Development. 2009a.

Economic outlook – interim report. [online]. Dostopno na: http://www.oecd.org/dataoecd/60/32/42438064.pdf [14. 4. 2009].

233. OECD - Organisation for Economic Cooperation and Development. 2009b.

OECD Economic Surveys: European Union. Volume 2009/13. September 2009.

234. OECD - Organisation for Economic Cooperation and Development. 2009c.

Globalisation and Emerging Economies. Policy Brief March 2009. 235. OECD - Organisation for Economic Cooperation and development. 2008.

Harnessing the Political Economy in Support of an open multilateral trading system. Report on a special seminar at the 150 session of the Trade Committee [online]. Dostopno na: http://www.oecd.org/dataoecd/39/10/41408373.pdf [14. 4. 2009].

236. OECD - Organisation for Economic Cooperation and Development. 2003.

Regionalism and the Multilateral Trading System. OECD Paris. 237. OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development. 2011.

Science, Technology and Industry Scoreboard 2011. OECD Publishing. 238. OECD - Organisation for Economic Cooperation and Development. 2000.

The European Union’s Trade Policies and their Economic Effects. [online]. Dostopno na: http://www.oecd.org/dataoecd/16/16/1886277.pdf [18. 9. 2009].

239. OECD / WTO – Organisation for Economic Cooperation and Development

/ World Trade Organisation. 2009. Aid for Trade at a glance. [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/res_e/booksp_e/aid4trade09_e.pdf [14. 4. 2009].

240. QCEA - Quaker Council of European Affairs. 2009. EU and International

Trade - How is EU Trade Policy Decided? Briefing paper. [online]. Dostopno na: http://www.quaker.org/qcea/briefings/trade/tradebp1.pdf [14. 4. 2009].

257

241. Republic of Poland Ministry of Economy. 2009. Departments - Bilateral

Economic Cooperation, EU Affairs, Trade Policy. [online]. Dostopno na http://www.mg.gov.pl/English/Departments/ [18. 11. 2009].

242. STAT – Statistični urad RS. 2010. Izvoz in uvoz blaga – november 2009.

Dostopno na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=2877 [19. 1. 2010].

243. SVEZ - Služba vlade Republike Slovenije za evropske zadeve. 2007.

Priročnik za predsedujoče delovnim skupinam Sveta EU. 244. SVEZ – Služba vlade Republike Slovenije za evropske zadeve. 2005.

Priročnik za sodelovanje slovenskih vladnih predstavnikov v postopkih odločanja EU. Narodna univerzitetna knjižnica Ljubljana.

245. SVREZ - Služba vlade za razvoj in evropske zadeve. 2009a. Koordinacija

evropskih zadev. [online]. Dostopno na: http://www.svrez.gov.si/si/dejavnosti/koordinacija_evropskih_zadev/ [25. 11. 2009].

246. SVREZ - Služba vlade za razvoj in evropske zadeve. 2009b. Delovne

skupine za pripravo stališč. [online]. Dostopno na: http://www.svrez.gov.si/fileadmin/svez.gov.si/pageuploads/docs/koordinacija_evropskih_zadev/DS_za_stalisca_09.07.09.doc [30. 11. 2009].

247. The World Bank. 2012. Doing Business Report. [online]. Dostopno na:

http://www.doingbusiness.org [19. 1. 2012]. 248. UNCTAD - United Nations Conference on Trade and Development. 2009.

Global economic crisis: implications for trade and development. Report by the UNCTAD secretariat , May 2009.

249. UNCTAD – United Nations Conference on Trade and development. 2011a.

Trade and Development Report 2011.Post-crisis policy challenges in the world economy. Report by the secretariat. New York and Geneva, 2011.

250. UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development.

2011b. World Investment Report. ISBN 978-92-1-112828-4. 251. Uradni list Evropske unije. 2008. Prečiščena različica Pogodbe o delovanju

Evropske unije. [online]. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2008:115:0047:0199:SL:PDF [10. 11. 2009].

252. Vlada Republike Slovenije. 2011. Konkurenčnost slovenskega

gospodarstva. Pregled stanja in ukrepi za izboljšanje. 12. februar 2011

258

253. WEF – World Economic Forum. 2010. The Global Competitiveness Report 2010 – 2011. Geneva 2010.

254. WTO - World Trade Organization. 2009a. Doha Development Agenda:

Negotiations, Implementation and Development. [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/dda_e/dda_e.htm [29. 9. 2008].

255. WTO - World Trade Organisation. 2009b. Trade Policy Riview – Report by

European Communities. WTO Trade Policy Review Body . 8 June 2009 [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/tpr_e/tpr_e.htm.

256. WTO - World Trade Organization. 2009c. WTO sees 9% global trade

decline in 2009 as recession strikes. [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/news_e/pres09_e/pr554_e.htm [30.3. 2009].

257. WTO - World Trade Organisation. 2009d. France and the WTO. [online].

Dostopno na: http://www.wto.org/english/thewto_e/countries_e/france_e.htm [18. 11.

2009].

258. WTO - World Trade Organisation. 2009e. Germany and the WTO. [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/thewto_e/countries_e/germany_e.htm [18. 11. 2009].

259. WTO - World Trade Organisation. 2009f. Ireland and the WTO. [online].

Dostopno na: http://www.wto.org/english/thewto_e/countries_e/ireland_e.htm [18. 11. 2009].

260. WTO - World Trade Organisation. 2009g. Parties and observers to the

GPA. [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/gproc_e/memobs_e.htm [30. 10. 2008].

261. WTO - World Trade Organisation. 2009h. Poland and the WTO. [online].

Dostopno na: http://www.wto.org/english/thewto_e/countries_e/poland_e.htm [18. 11. 2009].

262. WTO - World Trade Organisation. 2009i. Slovenia and the WTO. [online].

Dostopno na: http://www.wto.org/english/thewto_e/countries_e/slovenia_e.htm [18. 11. 2009].

263. WTO - World Trade Organization. 2008. Doha Development Agenda - July

2008 package. [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/dda_e/meet08_e.htm [9. 9. 2008].

http://www.wto.org/english/tratop_e/tpr_e/tpr_e.htm

259

264. WTO - World Trade Organization. 2006. The changing Landscape of

Regional Trade Agreements. WTO Geneve. 265. WWF - UK. 2003. A League of Gentlemen. Who really runs EU Trade

Decision Making. WWF_UK based on research conducted by Elizabeth Drury. [online]. Dostopno na: http://assets.panda.org/downloads/aleagueofgentlemenfinal.pdf [30. 3. 2009].

http://assets.panda.org/downloads/aleagueofgentlemenfinal.pdf%20%5b30

260

SEZNAM TABEL IN SLIK

SEZNAM TABEL

Stran

Tabela 1 Tabela 2 Tabela 3

Značilnosti različnih vrst ekonomij obsega Kriteriji določanja velikosti držav Oblike zunanjetrgovinske moči Evropske unije

37

42

60

Tabela 4 Pozitivni in negativni instrumenti ekonomske zunanje politike

65

Tabela 5 Klasifikacija ravni ekonomske diplomacije v enostavni matriki

92

Tabela 6 Tabela 7 Tabela 8 Tabela 9

Indeks trgovinske zaščite Stanje sporazumov o prosti trgovini EU in njihov delež v trgovini EU Ocenjeni tarifni ekvivalent ovir za storitve Trg javnih naročil pri glavnih zunanjih partnerjih EU

126

130

137

138

Tabela 10 Tabela 11 Tabela 12 Tabela 13 Tabela 14 Tabela 15

Karakteristike delegiranja EK v štirih fazah pogajanj Uvrstitev držav na lestvici globalnega indeksa konkurenčnosti WEF in IMD Glavne izvozne in uvozne blagovne skupine Irske Glavne izvozne in uvozne blagovne skupine Nemčije

Glavne izvozne in uvozne blagovne skupine Francije Glavne izvozne in uvozne blagovne skupine Poljske

163

167

170

176

181

185

Tabela 16 Pripravljalna telesa Sveta EU s področja zunanjetrgovinske politike

199

Tabela 17 Tabela 18

Pripravljalna telesa Sveta EU, ki jih pokriva 24. delovna skupina ”Industrijska politika in podjetništvo” Pripravljalna telesa Sveta EU, ki jih pokriva 2. delovna skupina »Zunanji odnosi«

203

218

Tabela 19 Pripravljalna telesa Sveta EU, ki jih pokriva 5. delovna skupina »Mednarodna razvojna pomoč«

219

Tabela 20 Pripravljalna telesa Sveta EU, ki jih pokriva 29. delovna skupina »Okolje«

219

Tabela 21 Povezava DS Sveta EU, GD Evropske komisije in Evropskega parlamenta pri obravnavi dosjejev

220

Tabela 22 : Elementi analize v izbranih državah članicah EU

223

261

SEZNAM SLIK Slika 1 Slika 2 Slika 3 Slika 4 Slika 5 Slika 6 Slika 7 Slika 8 Slika 9

Determinante sistemske konkurenčnosti Porterjev diamant Tržni deleži EU, ZDA, Japonske in BRIC leta 2005 in spremembe v obdobju 1995 do 2005 Tržni deleži držav na področju izvoza trgovskega blaga v letu 2008 Tržni deleži držav na področju izvoza storitev v letu 2007 Tržni deleži držav na področju izhodnih investicij v letu 2007 Glavni partnerji EU na strani uvoza Glavni partnerji EU na strani izvoza Proces odločanja v okviru WTO

51

52

58

108

108

109

115

115

118

Slika 10 Proces pogajanj na Ministrski konferenci WTO v Ženevi (julij 2008)

122

Slika 11 Proces koordinacije stališč EU v okviru Ministrske konference WTO

123

Slika 12 Oddelki Evropske komisije, ki sooblikujejo zunanjetrgovinsko politiko EU

146

Slika 13 Vloga Evropskega parlamenta na področju zunanjetrgovinske politike EU pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe

149

Slika 14 Vloga Evropskega parlamenta na področju zunanjetrgovinske politike EU na podlagi Lizbonske pogodbe

150

Slika 15 Slika 16 Slika 17

Proces formalnega odločanja o zunanjetrgovinski politiki EU Glavni izvozni partnerji Irske Glavni uvozni partnerji Irske

160

169

169


Proces oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike in koordinacija z drugimi politikami na Irskem Glavni izvozni partnerji Nemčije Glavni uvozni partnerji Nemčije

174

175

175


Proces oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike in koordinacija z drugimi politikami v Nemčiji

Glavni izvozni partnerji Francije Glavni uvozni partnerji Francije

179

180

180

Slika 24

Proces oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike in koordinacija z drugimi politikami v Franciji

183

262

Slika 25 Slika 26

Glavni izvozni partnerji Poljske Glavni uvozni partnerji Poljske

184

184


Proces oblikovanja stališč zunanjetrgovinske politike in koordinacija z drugimi politikami na Poljskem

Glavni izvozni partnerji Slovenije Glavni uvozni partnerji Slovenije

188

194

194

Slika 30 Shema glavnih akterjev koordinacije evropskih zadev v Sloveniji

195

Slika 31 Horizontalna in vertikalna skladnost v okviru EU

212

Slika 32 Proces koordinacije stališč med akterji v DČ in EU

213

Slika 33 Predlog modela učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije (oblikovanje stališč ZTP in koordinacija z drugimi politikami)

229

SEZNAM KRATIC

ACP – African, Carribbean and Pacific countries

Države Afrike, Karibov in Pacifika

AFET Odbor za zunanje zadeve v EP

ASEAN – Association of South-East Asian Nations Zveza jugovzhodnih azijskih držav

BRIC Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska

BRIICS – Brasilia, Russia, India, Indonesia, China, South Africa

Brazilija, Rusija, Indija, Indonezija, Kitajska, Južnoafriška republika

CBI – Confederation of British Industry Konfederacija industrij Velike Britanije

CCT – Common Customs Tarriff Enotna carinska tarifa

CETA – Comprehensive Economic and Trade Agreement

Razširjen ekonomski in trgovinski sporazum

COAFR – Africa Working party Delovna skupina (DS) za Afriko

COASI – Asia-Oceania Working Party DS za Azijo in Oceanijo

COEST – Working party on Eastern Europe and Central Asia

Delovna skupina za vzhodno Evropo in osrednjo Azijo

COLAT – Working party on Latin America Delovna skupina za Latinsko Ameriko

COMAG, MaMa – Mashreq/Maghreb Working Party Delovna skupina za Maghreb/Mashreq

COMEM MOG – Middle East/Gulf Working Party Delovna skupina za Bližnji Vzhod/Zaliv

263

Coreper – Comite des REpresentants PERmanents Odbor stalnih predstavništev držav članic EU v Bruslju

COTRA – Working Party on Transatlantic Relations Delovna skupina za čezatlantske odnose

COWEB – Working party on the Western Balkans Region

Delovna skupina za zahodno balkansko regijo

EFTA – Working party on EFTA DS za Evropsko združenje za prosto trgovino

DDA – Doha Development Agenda Razvojna agenda iz Dohe

DG DEV – Directorate General for Development Generalni direktorat za razvoj

DG RELEX – Direcorate General for External Relations

Generalni direktorat za zunanje odnose

DG Trade Generalni direktorat za trgovino

EBA – “Everything but Arms” Režim “Vse razen orožja”

EC – European Commission Evropska komisija

EEA – European Economic Area Evropski gospodarski prostor

EP – European parliament Evropski parlament

EPA – Economic Partnership Agreement Sporazum o ekonomskem partnerstvu

ERT – European Roundtable of Industries Evropska gospodarska okrogla miza

EU – European Union

FTA – Free Trade Agreement Sporazum o prosti trgovini

GAERC – General Affairs and External Relations Committee

Svet za splošne zadeve in zunanje odnose EU

GATS – General Agreement on Trade in Services Splošni sporazum o trgovini s storitvami

GATT – General Agreement on Tarriffs and Trade Splošni sporazum o tarifah in trgovanju

GCC – Gulf Cooperation Council Zalivski svet za sodelovanje

GPA – Government Procurement Agreement Sporazum o javnih naročilih

GSP – General System of Preferences Splošni sistem preferencialov

IBEC – Irish Business and Employers Confederation Irsko združenje za gospodarstvo in zaposlenih

ICC – International Chamber of Commerce Mednarodna gospodarska zbornica

IMF – International Monetary Fund Mednarodni denarni sklad

INTA Odbor za mednarodno trgovino v EP

IPR – Intelectual Property Rights Pravice intelektualne lastnine

264

ITC – International Trade Center Mednarodni trgovinski center

LDC – Least Developed Countries Najmanj razvite države

MAAC – Market Access Advisory Committee Svetovalni odbor za dostop na trg

MAD – Market Access Database Baza podatkov za dostop na trg

MAS – Market Access Strategy Strategija dostopa na trg

MAT – Market Access Teams Skupine za dostop na trg

MEA – Multilateral Environmental Agreement Multilateralni okoljski sporazum

NAMA – Non Agricultural Market Access Dostop na trg za nekmetijske proizvode

NGO – Non Governmental Organisations Nevladne organizacije

NTB – Non Tarriff Barriers Netarifne ovire

OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development

Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj

RTA – Regional Trade Agreement Regionalni trgovinski sporazum

SAA – Stabilisation Association Agreement Stabilizacijski in pridružitveni sporazumi

SIA – Sustainability Impact Assessment Ocena trajnostnega razvoja

TABD – Transatlantic Business Dialogue Transatlantski poslovni dialog

TBT – Technical Barriers to Trade Tehnične ovire v trgovini

TPC – Trade Policy Committee Odbor za trgovinsko politiko

TRAINS – Trade Analysis and Information System Sistem trgovinskih analiz in informaciiski sistem

TRIPS – Trade Related Aspects of Intelectual Property Rights

Trgovinski vidiki pravic intelektualne lastnine

TRTA – Trade Related Technical Assistance Razvojna pomoč, povezana z ZT

UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development

Konferenca združenih narodov o trgovini in razvoju

UNFCCC – United Nations framework Convencion on Climate Change

Konvencija Združenih narodov o klimatskih spremembah

UNICE – Union of Industrial and Employees Confederations

Združenje konfederacij industrije in zaposlenih

WB – World Bank Svetovna banka

WTO – World Trade Organisation Svetovna trgovinska organizacija

265

PRILOGA 1

Zapis razgovora z namestnikom generalnega direktorja Svetovne trgovinske organizacije (WTO) – Alejandrom Jara510

Koleša: What was the role of the WTO in relation to the financial and economic crisis (can you comment the impact of WTO monitoring of the protectionist measures adopted by the members as a result of the crisis on the volume of international trade)? What is your view on possible conclusion of the Doha Development Agenda?

Jara: When the financial crisis hit the world in 2008 it quickly affected the real economy almost everywhere. The fear was that vulnerable sectors would take advantage and seek trade restrictions. It thus became extremely important to be able to have a fairly complete picture of what was happening in the market. Usually, the WTO relies on the official notifications made by governments, which usually are made with a certain delay. The other source, is information collected through the Trade Policy Reviews, but these are conducted every two years for the major economies, while the rest have even longer intervals. As a result, a special effort was made to collect information, usually from public sources (media) and then to request governments to validate (confirm) the information. This information was then put out in periodic reports, quarterly at the beginning and now every semester. Governments, and the public at large then were able to have before them a picture of the trade policy response by governments across the world. This revealed that while some trade restrictive measures were applies the level was not much higher than what happens in "normal" times. In addition, the bulk were measures that are foreseen in the rule-book of the WTO, and thus subject to disciplines and challengeable under the dispute settlement system. The reports also showed that some countries took the opportunity to liberalize, reducing trade barriers. In any case, overall the trade restrictive measures did not amount to more than something between 1 and 2% of world trade. While this is not insignificant, the evidence showed that the world was not facing rampant protectionist. One major reason for this is existence of enforceable disciplines of WTO, complemented by the legal obligations arising from bilateral and regional free trade arrangements. This crisis and the ensuing measures highlighted many problems with present WTO disciplines in many areas. This was known and shared long before, which explains why the Doha Development Round was launched in 2001. The conclusion of the DDA thus appeared more urgent. In addition, by further opening markets, new opportunities for trade and investment would surface, and this meant more and better jobs. Also, after 10 years, new challenges and problems

510

http://www.wto.org/english/thewto_e/dg_e/ddgs_e.htm#jara

266

not covered by the DDA, requiring more international co-operation became increasingly evident. This new agenda, however, could not be tackled unless the DDA was first concluded. In the light of so many benefits and the objective need it has not been possible to conclude the DDA for several reasons. One of the main reasons lies in the changes that have taken place in the world economy, particularly the spectacular performance of many so-called emerging economies. The issue is political. Now to get an agreement approved, claim several developed countries, far greater contributions by such economies than was initially envisaged. The emerging economies argue that they are still developing countries and that they cannot yet commit to deeper liberalization and match the developed countries. In addition, they say that first the imbalances of the past must first be dispelled with, principally on agriculture. As long as this sharp political divide remains, it will be difficult to conclude the totality of the DDA. Over time, it is hoped, a new balance can be achieved, and in the meantime an early harvest of results, particularly in favour of Least-developed countries can be materialized.

Koleša: What is your view on future role of the WTO? Jara: As for the future role of WTO, I have few doubts that the multilateral trading system (WTO plus bilateral and regional trade agreements) will continue to provide a public good in the legally binding rules and disciplines. There will, in my view, be need to further expand the coverage of WTO to other areas such as investment and competition policy, besides improving the present rules. So I don't anticipate any institutional changes but certainly an expansion of the trade agenda.

267

PRILOGA 2 a

Povzetek poglobljenega intervjuja z generalnim direktorjem Direktorata za dostop na trg na Ministrstvu za gospodarstvo Irske – Gerardom Monksom Koleša: Which Ministry in your country is primarily responsible for trade policy? Are there regular (formal and/or informal) trade policy coordination procedures? Describe, please! Which actors are involved - state and non-state actors (NGOs, Chamber of Commerce and Industry)? Does coordination include other economic policies? Monks: I am pleased that I can contribute a little to your research about coordinated trade policy. Let me take a deep breath and send you a brief description. Firstly, all trade policy is determined by my Ministry, (http://www.entemp.ie) the Department of Enterprise, Trade and Employment. From a structural perspective we have a special Minister of State (Mr. Billy Kelleher) who is responsible for this area. This function is legally delegated by the Minister via formal delegation of function orders. Nevertheless because of the importance of trade, the Minister (Ms. Mary Coughlan) who is also our Deputy Prime Minister, also needs to be consulted and advised on major trade developments as they arise. I make monthly written presentations to the Ministry's Management Board on our activities and of course brief both Ministers as necessary. Now let me say a few words about developing trade policy on a day to day basis. Before every 133 Titulaires meeting I hold a coordination meeting with both the Ministry of Agriculture and Food (http//www.agriculture.gov.ie) and the Foreign Affairs Ministry (http://www.dfa.ie). This is to make sure that all topics on the agenda are catered for from their perspective. This is especially important when DDA issues are under review because of the agriculture and development agenda to the Doha Round. Formal and the always regular and informal inter Ministry is a continuous part of the process. But in another way the formality of institutional arrangements is necessary to take account of the range of stakeholders for which trade is important. for example there are a myriad of development NGOs that interact with our Foreign Affairs ministry because that Ministry is responsible for the international aid budget (http:www.irishaid.ie). That Ministry chairs (Minister of State Power) the Inter Department Committee on Development. This is another forum through which we hear the concerns of NGOs as regards trade. However this is not the full picture. As trade topics arise for discussion through the 133 institutional system we are in regular contact with the above Ministries and others that are involved in specific topics. We seek their advice and expertise

http://www.entemp.ie/

http://www.agriculture.gov.ie/

http://www.dfa.ie/

http://www.irishaid.ie/

268

on individual matters as a basis for forming and informing our contribution to the trade debate. Furthermore, we also regularly communicate with business groups to seek their perspective on emerging issues or issues that might be of interest to individual members. These groups would include the main business and exporters representative bodies the Irish Business and Employers Confederation (www.ibec.ie) and its smaller "competitor", the Irish Small and Medium Enterprises Association (www.isme.ie). In Ireland we have two State agencies that support individual companies with advice and grant aid. Enterprise Ireland (www.enterprise-ireland.com) has a mandate to assist indigenous or Irish companies while IDA Ireland (www.ida.ie) is responsible for attracting Foreign Direct Investment. The views of these agencies are especially important because they are another channel for telling us the views of business. Not all companies that export will be members of the representative bodies mentioned above so it is important to cover as wide a canvas as possible. It is worth pointing out that IBEC has a Trade Director that I am in regular contact with and he manages the IBEC Trade Council that meets quarterly to analyse international trade issues and direct the organisation's trade strategy for the benefit of IBEC members. This Council is chaired by a former President of IBEC so you will have an idea of its importance within the IBEC structure. I attend all Council meetings to deliver our trade message and to hear the issues of business. Another aspect of the jigsaw is the important analysis that we can call on from a special State agency, Forfás, (http://www.forfas.ie) that has been set up for over 10 years now to advise the Government on various aspects of strategy including trade. I have found collaboration with their economists and my experts especially helpful in determining the longer term cost/benefits of different trade policies not least our approach to the DDA. It would be worthwhile having a quick look at their publications web page. Finally an important last point. My ministry has to take the final decision at the 133 on trade policy. We have the unenviable task of differentiating and promoting public policy from the private policy pleadings of special interest groups and the plethora of stakeholder interests.

http://www.ibec.ie/

http://www.isme.ie/

http://www.enterprise-ireland.com/

http://www.ida.ie/

http://www.forfas.ie/

269

PRILOGA 2 b

Povzetek poglobljenega intervjuja z generalnim direktorjem Direktorata za ekonomske odnose s tujino na Ministrstvu za gospodarstvo in tehnologijo Nemčije - Dr. Karlom Ernstom Braunerjem Koleša: Which Ministry in your country is primarily responsible for trade policy? Are there regular (formal and/or informal) trade policy coordination procedures? Describe, please! Which actors are involved - state and non-state actors (NGOs, Chamber of Commerce and Industry)? Does coordination include other economic policies?

Brauner: The leading ministry is the Ministry of Economics and Technology.

State Actors

Other Ministries which are involved in the coordination procedure of trade policy are the Ministry of Agriculture, the Ministry of Economic Cooperation and Development, the Foreign Office and the Ministry of Finance. There is a coordination video-conference one day ahead of each meeting of the 133-committee which is open for participation by the above listed ministries and our Permanent Representations in Brussels and Geneva. With respect to the German Parliament (Bundestag) there is a yearly written report in summer of the state of play of the Doha Round and additional written reports after special occasions (eg Ministerials). These reports are also prepared with the participation of the other ministries.

Non-State Actors

We have irregular separate meetings with industry/federations (incl. Chamber of Commerce) and the NGOs on the progress of the Doha-Round and the FTAs in our ministry (at least 2 per year). In addition we brief industry/NGOs on the state of play once we are invited to speak at their meetings.

270

PRILOGA 2 c

Povzetek poglobljenega intervjuja z generalnim direktorjem za ekonomske odnose s tujino na Ministrstvu za gospodarstvo, industrijo in zaposlovanje Francije - Jean-Christophe Donnellierom Koleša: Which Ministry in your country is primarily responsible for trade policy? Are there regular (formal and/or informal) trade policy coordination procedures? Describe, please! Which actors are involved - state and non-state actors (NGOs, Chamber of Commerce and Industry)? Does coordination include other economic policies? Donnellier: The Ministry in charge is Ministry for economy (currently ministry for economy, industry and employment). And inside this Ministry, there is usually a Minister or a secretary of state more specifically in charge of day to day trade policy business (last year for instance, Mrs Idrac, as Minister in charge of foreign trade, was the representative of France at Genève talks). The coordination procedure between Ministries is done inside a special body, that we call the Secretary for European affairs coordination (SGAE), which reports directly to the prime Minister office. There is no other regular coordination process neither with NGO nor business representative, although there are regular contacts both at Ministries level and SGAE level. Usually each Ministry has its own contacts in business representations with which they discuss trade policy issues, then they report to SGAE what is their position (including position of the business community that they are in touch with). More over, the Minister in charge is giving hearings before the parliament at the demand of MP. On major issues, the PM (or even the PR) can call on Ministers directly for a specific meeting. In the course of the preparation for major international meetings, this coordination can be more active and the business communities, members of parliament and NGO's representatives could be invited to join the Ministry in his delegation in order to be debriefed directly on the location of the meeting.

271

PRILOGA 2 d

Povzetek poglobljenega intervjuja z direktorjem oddelka za zunanjetrgovinsko politiko na Ministrstvu za gospodarstvo Poljske - Mieczyslavom Nogajem Koleša: Which Ministry in your country is primarily responsible for trade policy? Are there regular (formal and/or informal) trade policy coordination procedures? Describe, please! Which actors are involved - state and non-state actors (NGOs, Chamber of Commerce and Industry)? Does coordination include other economic policies? Nogaj: I would like to inform you, that in Poland trade policy issues fall under the competence of the Ministry of Economy. The organizational unit within this Ministry responsible for elaborating our position towards established rules, construction and functioning of UE trade policy is the Trade Policy Department . This Department covers also inter alia issues connected with multilateral world trading system (WTO) and the EU’s trade policy matters arising in realtions with third countries. With reference to your second question I would like to explain, that different issues are consulted by this deartment with other institutions and organizations within the coordination procedure, depending on type of matter. This process often includes: the Ministry of Foreign Affairs (leading issues connected with GAERC, COREPER and regional groups like COASI, COEST, MaMa, COTRA), the Ministry of Finance (responsible for issues related to Customs Tariff), the Ministry of Agriculture and Rural Development (leading issues connected with agricultural trade, including for example SPS, policy regulations). With regard to the non-state actors consultations with Polish Chamber of Commerce, the economic self-government institution, are sometimes conducted. Cooperation with other business organizations depends on problem considered. We have special law enumerating division of responsibilities between ministries. Detailed responsibilities of central organs being part of government are contained in the regulations signed by the Premier Minister. Each Ministry has own regulation dividing responsibilities between established departments and offices. Within the Government structure operate also so called permanent Committiees like Committee on European Matters which competences are elaborated in special laws. So from our law it is clear which matters I have the right to consider and to take decision at my level, which at the level of my Minister being head of the Ministry of the Economy, which my Ministry have to consult with other central bodies, which then to present to Committee on European Matters and finally for decision at govermental level. Coordination we do mostly electronically. However in same cases we also do it in written form. In case of 133 Committe we have formal meeting each week on Thursday morning.

272

PRILOGA 3

7 Delovne skupine za pripravo stališč v okviru EU politik

Delovne skupine (DS) za pripravo stališč v okviru EU politik Vodilni državni organ

1. Splošne in institucionalne zadeve Služba vlade za razvoj in evropske zadeve -SVREZ

2. Zunanji odnosi Ministrstvo za zunanje zadeve - MZZ

3. Varnost in obramba Ministrstvo za zunanje zadeve - MZZ

4. Skupna trgovinska politika MG – Ministrstvo za gospodarstvo

5. Mednarodna razvojna pomoč Ministrstvo za zunanje zadeve – MZZ

6. Strukturna in regionalna politika Služba vlade za lokalno samoupravo un razvoj -SVLR

7. Priseljevanje in azil Ministrstvo za notranje zadeve -MNZ

8. Pravosodno sodelovanje Ministrstvo za pravosodje

9. Policijsko sodelovanje in droge Ministrstvo za notranje zadeve - MNZ

10. Civilna zaščita Ministrstvo za obrambo RS – MORS

11.Makroekonomska politika in EMU Ministrstvo za finance - MF

12.Finančne storitve in prosto gibanje kapitala Ministrstvo za finance - MF

13.Obdavčenje Ministrstvo za finance - MF

14. Proračun Ministrstvo za finance - MF

15. Zakonodajne zadeve Služba Vlade RS za zakonodajo

16. Statistika Statistični urad

17. Energija in EURATOM Ministrstvo za gospodarstvo

18. Notranji trg Ministrstvo za gospodarstvo

19.Prost pretok blaga in storitev ter zaščita potrošnikov Ministrstvo za gospodarstvo

20. Telekomunikacije, poštne storitve in storitve informacijske drižbe

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo – MVZT

21. Prost pretok oseb Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve - MDDSZ

22. Carinska unija Ministrstvo za finance

23. Varstvo konkurencein državne pomoči Ministrstvo za gospodarstvo

24. Industrijska politika in podjetništvo Ministrstvo za gospodarstvo

25. Kmetijstvo Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano – MKGP

26. Veterinarske in fitosanitarne zadeve MKGP

27. Ribištvo MKGP

28. Javno zdravje Ministrstvo za zdravje

29.Okolje Ministrstvo za okolje in prostor – MOP

30. Promet Ministrstvo za promet

31. Delo in socialne zadeve MDDSZ

32. Izobraževanje, usposabljanje in mladi Ministrstvo za šolstvo in šport

33. Kultura in avdiovizualna politika Ministrstvo za kulturo

34. Znanost, razvoj in tehnologija MVZT

35. Lizbonska strategija SVREZ

273

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS IN BIBLIOGRAFIJA KANDIDATKE

Sabina Koleša se je rodila v Feldkirchu v Avstriji. Po študiju na Ekonomsko-poslovni fakulteti Maribor (smer: ekonomski odnosi s tujino) se je leta 1993 zaposlila na Banki Celje d.d., kjer je delala trinajst let – večino časa na področju poslovanja s tujino. Tri leta pa se je ukvarjala tudi z odnosi z javnostmi in tržnim komuniciranjem. Na njeno pobudo je bila Banka Celje d.d. ena izmed prvih bank v državi, ki je imela dodeljene mednarodne bonitetne ocene. V banki je vodila tudi prve projekte najemanja sindiciranih posojil v tujini. Dodatna znanja s področja bančništva je pridobila z izobraževanji na seminarjih v tujini (International Banking Seminar – Banking Operations Simulation – College of Business Administration Texas A&M International University; Techniques of Bank Credit Analysis: Eastern European and Russian Banks –ThomsonBankWatch London; Bank Risk Analysis - Euromoney DC Gardner Training London). Leta 2003 je na Ekonomsko-poslovni fakulteti Maribor zaključila magistrski študij MBA, smer: finančni management. Od maja 2006 do decembra 2008 je bila generalna direktorica Direktorata za ekonomske odnose s tujino (DEOT) na Ministrstvu za gospodarstvo, odgovorna za oblikovanje politike na področju internacionalizacije in tujih neposrednih investicij, sooblikovanje zunanjetrgovinske politike v okviru EU ter sodelovanje z multilateralnimi organizacijami. V času predsedovanja Slovenije Svetu EU od januarja do julija leta 2008 je predsedovala odboru visokih uradnikov za zunanjetrgovinsko politiko - »Odbor 133 stalni člani« v Bruslju ter sopredsedovala sestanku visokih uradnikov ASEM SOMTI (Senior Official Meeting on Trade and Investment) v Mariboru. Julija 2008, ko so v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO – World Trade Organisation) v Ženevi potekala pogajanja o zaključku Razvojne agende iz Dohe (DDA – Doha Development Agenda), je bila vodja slovenske delegacije. V času opravljanja funkcije generalne direktorice DEOT je bila tudi predsednica Komisije za pospeševanje mednarodne menjave SID banke d.d. ter namestnica predsednika Sveta Javne agencije za podjetništvo in tuje investicije (JAPTI). Vodila je zasedanja mešanih komisij za krepitev gospodarskega sodelovanja ter aktivno sodelovala na mednarodnih konferencah, ki so obravnavale internacionalizacijo in problematiko tujih neposrednih investicij (Kazan, Moskva, Amman, Sofija, Harkov, Dunaj, Kopaonik, Beograd itd). Od decembra 2008 do maja 2009 se je kot sekretarka na Ministrstvu za gospodarstvo ukvarjala s problematiko zunanjetrgovinske politike v povezavi s finančno in gospodarsko krizo. Od aprila 2012 vodi Direktorat za podjetništvo, konkurenčnost in tehnologijo na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Pristojna je za oblikovanje Slovenske industrijske politike za obdobje 2014-2020 ter izvajanje programov in ukrepov za spodbujanje podjetniškega in

274

tehnološkega razvoja, povečanja konkurenčnosti podjetij in države, spodbujanje MSP (z dolžniškimi in lastniškimi viri financiranja ter izvajanjem ukrepov na podlagi Akta za mala podjetja). Je tudi članica Komisije za pospeševanje mednarodne menjave (SID Banka), Sveta Javne agencije za pospeševanje SPIRIT ter Nadzornega odbora Slovenskega podjetniškega sklada (SPS). Druga znanja in kompetence Kandidatka ima CEIBT certifikat (Certificate in English for International Business and Trade), diplomo LSPR SPEM (London School of Public Relations), opravljeno usposabljanje za člana nadzornih svetov ali uprav odborov družb, kakor tudi vodenja in upravljanja v upravi. Bibliografija

Članki in drugi sestavni deli

1.01 Izvirni znanstveni članek

1. KOLEŠA, Sabina. Vpliv globalne krize na zunanjetrgovinske tokove. Management, jesen 2010, let. 5, št. 3, str. 211-224, ilustr., tabele. http://www.fm-kp.si/zalozba/ISSN/1854-4231/5_211-224.pdf. [COBISS.SI-ID 3667671]

1.21 Polemika, diskusijski prispevek

2. KOLEŠA, Sabina. Zunanjetrgovinska politika v državah BRIICS = Foreign Trade Policy in BRIICS Countries. Naše gospod., 2010, letn. 56, št. 3/4, str. 82-88. [COBISS.SI-ID 10302492]

1.22 Intervju

3. KOLEŠA, Sabina, BERTONCELJ POPIT, Vesna. Ko bomo vstopili v OECD, se nam bo povečal ugled in zvišala bonitetna ocena. Delo FT, 25. mar. 2008, št. 92, str. 22-23. [COBISS.SI-ID 66555137]

Monografije in drga zaključena dela

2.09 Magistrsko delo

4. KOLEŠA, Sabina. Ocenjevanje in spremljanje bonitete bank ter pomen bonitetnih ocen : magistrsko delo, (Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, Magistrska dela, MBA, 123), (Podiplomski magistrski študij, Poslovodenje in organiziranje, MBA). Celje: [S. Koleša], 2003. 130 f., [42] f. pril., graf. prikazi, tabele. [COBISS.SI-ID 6984732]

2.11 Diplomsko delo

http://www.fm-kp.si/zalozba/ISSN/1854-4231/5_211-224.pdf

http://www.fm-kp.si/zalozba/ISSN/1854-4231/5_211-224.pdf

http://cobiss.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=COBIB&RID=3667671




275

5. KOLEŠA, Sabina. Kreditiranje uvoza ter garancijski posli v LB SB Celje, d.d. : diplomsko delo, (Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, Diplomska dela, 4032). Celje: [s.n.], 1993. 55 f. + priloge, tabele. [COBISS.SI-ID 1447708]

Izvedena dela (dogodki)

3.16 Vabljeno predavanje na konferenci brez natisa

6. KOLEŠA, Sabina. Analiza privredne suradnje Slovenije i Srbije : predavanje na "Slovenija nudi podsticajna sredstva stranim investitorima", 19.06.2008 v Hotelu Continental v Beogradu. Beograd: Slovenački poslovni klub, 19. jun. 2008. [COBISS.SI-ID 66563073]

7. KOLEŠA, Sabina. The market access partnership - one year of implementation : plenary session on "The market access partnership: what do you expect and how can you contribute?", 4 June 2008, Centre Borschette, Brussels. Brussels: Market Access Partnership, 4. jun. 2008. [COBISS.SI-ID 66563585]

3.25 Druga izvedena dela

8. KOLEŠA, Sabina. MAP - neighbouring countries and small and medium enterprises : workshop on "The market access partnership: what do you expect and how can you contribute?", 4 June 2008, Centre Borschette, Brussels. Brussels: Market Access Partnership, 4. jun. 2008. [COBISS.SI-ID 66564097]

Sekundarno avtorstvo

Diskutant

9. The round table of the CEI ministers of economic sectors : on the "9th CEI summit economic forum", 22-23 November 2006, Tirana (Albania). Tirana: [s. l.], 23. nov. 2006. [COBISS.SI-ID 66565889]

10. The round table of the CEI ministers of economic sectors : on the "11th CEI summit economic forum", 8-9 October 2008, Palace of the Republic Chisinau, Moldova. Chisinau: central European Initiative, 8. okt. 2008. [COBISS.SI-ID 66564865]







277

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

IZJAVA DOKTORSKE KANDIDATKE Podpisana Sabina Koleša, vpisna št. 83046690

izjavljam,

da je doktorska disertacija z naslovom Model učinkovitega upravljanja zunanjetrgovinske politike Slovenije

rezultat lastnega raziskovalnega dela,

da predložena disertacija v celoti ali v delih ni bila redložena za pridobitev kakršnekoli izobrazbe po študijskem programu druge fakultete ali univerze,

da so rezultati korektno navedeni in

da nisem kršila avtorskih pravic in intelektualne lastnine drugih.

Podpis doktorske kandidatke:

Doktorska disertacija MODEL UČINKOVITEGA UPRAVLJANJA ... · 6 2.2.1 Opredelitev pojma ekonomska...

Documents

Transcript of Doktorska disertacija MODEL UČINKOVITEGA UPRAVLJANJA ... · 6 2.2.1 Opredelitev pojma ekonomska...