DIPLOMSKO DELO

Prihodnost slovenske obrambne diplomacije

November, 2012 Katja Tratnik

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Prihodnost slovenske obrambne diplomacije

November, 2012 Katja Tratnik

Mentor: redni prof. dr. Iztok Podbregar

Somentor: pred. dr. Franc Željko Županič

2

Zahvala

Najprej bi se rada zahvalila mentorju dr. Iztoku Podbregarju in somentorju dr.

Francu Željku Županiču za strokovno svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri

pisanju diplomske naloge.

Hvala vsem trem vojaškim atašejem za odgovore, brez katerih ne bi mogla dokončati

naloge.

Iskrena hvala staršem za vso podporo in finančno pomoč pri študiju.

Hvala tudi Aki za končni lektorski pregled in Mitju za tehnično oblikovanje naloge.

3

Kazalo

Povzetek .................................................................................................................................... 5

Summary ................................................................................. Napaka! Zaznamek ni definiran.

1 UVOD ..................................................................................................................................... 7

2 METODOLOŠKI PRISTOP ........................................................................................................ 8

2.1 Predmet in cilji naloge ......................................................................................................... 8

2.2 Teze ..................................................................................................................................... 9

2.3 Metode ................................................................................................................................ 9

3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ...................................................................................... 9

3.1 Opredelitev diplomacije ...................................................................................................... 9

3.2 Vojaška diplomacija ........................................................................................................... 12

3.3 Obrambna diplomacija ...................................................................................................... 15

3.4 Obveščevalna dejavnost .................................................................................................... 18

3.5 Obrambni ataše ................................................................................................................. 19

4 OBRAMBNI ATAŠE SKOZI ZGODOVINO ............................................................................... 22

4.1 Pojav in razvoj obrambne diplomacije .............................................................................. 22

4.2 Razvojne faze obrambne diplomacije ............................................................................... 24

4.3 Obrambna diplomacija pred osamosvojitvijo Slovenije .................................................... 26

4.4 Obrambna diplomacija v samostojni Sloveniji .................................................................. 27

4.5 Obrambna diplomacija danes in pogled vnaprej .............................................................. 29

4.6 Organizacija obrambne diplomacije .................................................................................. 31

4.7 Področja delovanja in naloge ............................................................................................ 32

4.8 Metode dela obrambnih atašejev ..................................................................................... 34

4.9 Vrste podatkov in viri informacij ....................................................................................... 37

4.10 Pridobivanje podatkov .................................................................................................... 38

4.12 Posredovanje podatkov ................................................................................................... 40

5 OBRAMBNI ATAŠE V PRAKSI ................................................................................................ 41

5.1 Primer 1 ............................................................................................................................. 42

5.2 Primer 2 ............................................................................................................................. 42

5.3 Primer 3 ............................................................................................................................. 43

6 ZAKLJUČEK ........................................................................................................................... 44

6.1 Testiranje tez ..................................................................................................................... 44

6.2 Povzetek ugotovitev .......................................................................................................... 45

4

7 UPORABLJENI VIRI ............................................................... Napaka! Zaznamek ni definiran.

8 Priloge .................................................................................................................................. 49

Seznam kratic .............................................................................................................................. 60

5

Povzetek

Značilnosti, vsebine in načini dela obrambnih atašejev so bili vedno odraz

zgodovinskih okoliščin ter političnih in družbenih razmer. V današnjem svetu se

mesto obrambne diplomacije in njenih funkcij spreminja in podreja vplivom

globalizacije in hitrega razvoja naprednih tehnologij. Pričujoče diplomsko delo

obravnava področje obrambne diplomatske dejavnosti, v okviru katere so pojasnjene

njene ključne značilnosti, definirana pa sta tudi pojma obveščevalna dejavnost in

obrambni ataše kot osnovni nosilec obrambne diplomacije. V diplomskem delu je

prikazan zgodovinski razvoj diplomatske teorije in prakse, podrobneje pa se

lotevamo tudi razvoja, vloge in funkcije slovenske obrambne diplomacije in njenih

predstavnikov skozi zgodovino vse do nastanka slovenske države. Zanimal nas je

pogled naprej in napovedi glede potreb ter obstoja slovenske obrambne diplomacije.

Obravnavane so tri teze in njihovi izsledki, predstavljamo pa tudi tri primere

delovanja in vloge obrambnih atašejev iz prakse, na podlagi katerih ti izsledki

temeljijo.

Ključne besede: diplomacija, vojaška diplomacija, obrambna diplomacija,

obveščevalna dejavnost, obrambni ataše.

6

Summary – The future of Slovenian defence diplomacy

Characteristics, nature of work and working methods of defense attaché have always

been reflected through historical circumstances as well as political and social

relations. Nowadays, the position of defense diplomacy and its functions has been

changing and is submitted to the influence of globalisation and rapid development of

advanced technologies. This thesis looks at the field of defense diplomatic activities

defining its key concepts and notions of intelligence activity as well as the role of

defense attaché as a representative of defense diplomacy of a sending country. The

paper also gives an insight into the historic development of diplomatic theory and

praxis where the development, role and functions of Slovenian defense diplomacy

and its representatives from the history to the origin of Slovenian country are more

thoroughly addressed. A look ahead, in addition to the predictions regarding the

needs and existence of Slovenian defense diplomacy, is based on three examples of

activities of Slovenian defense attachés, and addressed in three assumptions within

the thesis.

Key words: diplomacy, military diplomacy, defence diplomacy, intelligence activity,

defence attaché.

7

1 Uvod

Obrambna diplomacija kot ena od vrst splošne diplomacije predstavlja pomemben

instrument države, krepi in ohranja njeno moč, zagotavlja in vzdržuje njen položaj v

mednarodni skupnosti ter omogoča njen obstoj in nadaljnji razvoj v mednarodnem

prostoru. Pravzaprav si danes obstoja države brez razvite obrambne diplomacije ni

mogoče predstavljati, obsega pa številne dejavnosti, ki so potrebne za izvajanje

obrambne, vojaške in varnostne zunanje politike države.

Obrambna diplomacija je od svojih začetkov do danes prehodila dolgo pot, skozi čas

se je razvijala, se vsebinsko razširjala in spreminjala. Svoje naloge je uresničevala

prek različnih metod in stilov delovanja obrambnih atašejev, dopolnjevala se je z

novimi funkcijami, strukturami in načini delovanja. V osnovi gre še danes večinoma

»za sodelovanje obrambnih sistemov v prvenstveno multilateralnem okvirju« (Jazbec,

2007: 159) z elementi bilateralne diplomacije. V nalogi nas bosta tako zanimala

pojav in razvoj obrambne diplomacije doma in v svetu, podrobneje bo predstavljena

obrambna diplomacija pred in po osamosvojitvi Slovenije, pod drobnogled pa bomo

vzeli tudi delovanje obrambnega diplomatskega predstavnika oz. obrambnega

atašeja. Ključnega pomena za njegovo delo so zanesljive in ustrezne informacije,

zato bodo v nalogi podrobneje predstavljeni različni vidiki in metode dela obrambnih

atašejev, obravnavali pa bomo tudi načine vzpostavljanja in utrjevanja stikov ter

spregovorili o dostopnosti, zbiranju, preverjanju, primerjanju in sporočanju

podatkov.

Nedvomno smo v zadnjem času na področju obrambne diplomacije priča mnogim

strukturnim in vsebinskim spremembam; te so mdr. posledica spremenjenih političnih

in družbenih razmer doma in v svetu. V primeru Slovenije sta to nastanek samostojne

države, članstvo v Natu in v Evropski uniji, širše gledano pa ne moremo mimo vrste

drugih prilagoditev v postmoderni diplomaciji, ki se navezujejo na bolj zapletene

mednarodne odnose, širitev mednarodnega sistema, globalizacijo mednarodne

politike idr. Prvotna vloga obrambnega atašeja kot ključnega nosilca obrambno-

diplomatske dejavnosti se je začela izgubljati pod vplivom številnih dejavnikov.

Procesi globalizacije in bliskovit razvoj ter naraščajoči pomen informacijsko-

komunikacijskih tehnologij nesporno spreminjajo in vplivajo na delovanje in vlogo

moderne obrambne diplomacije in obrambnega predstavnika. Govorimo lahko o

povečanem naboru virov informacij, o širitvi vsebin in načinov dela ter upadu

8

nekaterih funkcij obrambnih atašejev, k čemur botrujejo predvsem že omenjene

nove tehnologije, razmah in množična uporaba svetovnega spleta, eksponentno

naraščanje števila informacij ter vse večja in hitrejša dostopnost le-teh. Vsi ti

dejavniki potiskajo diplomacijo in njeno dejavnost v neko novo vlogo, ki jo želimo

raziskati v pričujočem delu. V luči povedanega se tako zastavljajo vprašanja o vplivu

globalizacije in novih tehnologij na obrambno diplomacijo, o nadaljnjem razvoju,

prihodnosti in novih razsežnostih obrambne diplomacije ter vlogi obrambnih atašejev

v njej. Povedano drugače, zanima nas, kako nove tehnologije krojijo načine dela

obrambnih atašejev. Koliko obrambni atašeji pri svojem delu uporabljajo spletne in

druge javno dostopne vire? Kakšne podatke pridobivajo na ta način in kako zanesljivi

so ti podatki? In ne nazadnje, ali bomo ob povsod navzočem internetu in vsakodnevni

poplavi novih informacij v prihodnosti obrambne atašeje sploh še potrebovali?

Osvetlitev teh in drugih vprašanj skozi prizmo usmerjenih intervjujev z obrambnimi

atašeji, ki bodo dali odgovore na številna vprašanja o vsebinah, načinu dela,

konkretnem delovanju in sodobnih metodah dela obrambnih atašejev, je ena od

osrednjih tem tega diplomskega dela.

2 Metodološki pristop

2.1 Predmet in cilji naloge

V teoretičnem delu so cilji diplomske naloge naslednji: predstaviti naravo in področja

diplomacije in podrobneje opredeliti vojaško in obrambno diplomacijo; narediti

pregled razvoja obrambne diplomacije in njenih dejavnosti; prikazati pomen

delovanja nosilcev obrambne diplomacije skozi zgodovino s poudarkom na slovenskih

obrambnih atašejih; osvetliti vlogo, ključne naloge in načine delovanja obrambnih

atašejev v državah sprejemnicah ter prikazati njihove različne metode dela,

raznovrstne načine pridobivanja in sporočanja podatkov.

V analitičnem delu želimo na podlagi usmerjenih intervjujev z nekdanjimi in

aktivnimi slovenskimi obrambnimi atašeji predstaviti izkušnje, konkretno delo in

naloge, ki so jih atašeji opravljali, lotevamo pa se tudi primerov in načinov zbiranja

in posredovanja podatkov. Prek neposrednega razgovora bomo ugotovili tudi, kakšne

so izkušnje intervjuvancev oz. kakšen je bil njihov konkretni prispevek pri obveščanju

države pošiljateljice o vojaško-obrambnih dejavnostih države sprejemnice.

9

2.2 Teze

Teza 1: V prihodnosti obrambni diplomatski predstavniki v državi sprejemnici ne bodo

potrebni.

Teza 2: Obrambni atašeji so dejavni tudi v obveščevalni dejavnosti.

Teza 3: Obrambni atašeji podatke pridobivajo iz javnih virov.

2.3 Metode

Pri pisanju diplomske naloge smo uporabili metodo analize pisnih ter metodo analize

spletnih virov. Pri tem smo podatke pridobili iz strokovne literature tujih in domačih

avtorjev, člankov, objavljenih strateških dokumentov na to temo, zakonodaje,

poročil mednarodnih organizacij ter ugotovitev na mednarodnih konferencah. Metodo

usmerjenega intervjuja smo uporabili z namenom sistematičnega pridobivanja

podatkov, obenem pa nam je ta metoda omogočila potrjevanje tez. Podatki,

pridobljeni z raziskavo, so predstavljeni na podlagi deskriptivne metode.

3 Opredelitev temeljnih pojmov

3.1 Opredelitev diplomacije

Različni avtorji izraz diplomacija enačijo z različnimi pojmi, poimenujejo in

razumejo jo kot spretnost, veščino, znanost, proces, prakso, institucijo, metodo,

strukturo, sposobnost, funkcijo, sistem, instrument in dejavnost. Že Jazbec (2007)

ugotavlja, da obstaja toliko definicij diplomacije, kot je avtorjev, ki pišejo o njej.

Povedano potrjuje Nicolson (1988), ki navaja, da pri besedi diplomacija prihaja do

različnih interpretacij in pomenov, in sicer se pojem uporablja kot sopomenka za

zunanjo politiko, označuje pogajanja ali mehanizem oz. proces vodenja takih

pogajanj, uporablja se v povezavi s področjem delovanja služb zunanjega

ministrstva, ne nazadnje pa predstavlja tudi kakovost, sposobnost in premeteno

obzirnost v vodenju mednarodnih pogajanj. Za lažjo opredelitev pojma diplomacije

Nicolson povzame kar definicijo iz slovarja Oxford English Dictionary, ki obsega vse

navedene kontekste uporabe besede diplomacija: vodenje mednarodnih odnosov s

pogajanji; metoda, s katero ambasadorji in poslaniki te odnose prilagajajo in vodijo;

posel ali umetnost diplomata.

10

Splošno se izraz diplomacija uporablja za usklajevanje meddržavnih odnosov oz.

predstavlja metodo uresničevanja zunanje politike države, ki je centralno vodena in

se izvršuje s pomočjo dejavnosti diplomatskega osebja (Kocbek, 2007). Povedano

drugače, diplomacija je sredstvo medsebojnega komuniciranja, ki ga država

uporablja za uresničevanja svojih interesov in urejanje odnosov z drugimi suverenimi

državami in ostalimi subjekti mednarodnega prava po mirni poti s pogajanji in

pogovori (Županič, 2012).

Nekoliko širše, kot družbeno dejavnost in politični proces, diplomacijo obravnava

Vukadinović (1995), ki jo enači z mednarodnimi odnosi, zunanjimi zadevami države,

vodenjem in uresničevanjem zunanje politike ter uradnimi stiki med državami oz.

vladami. Podobno razume diplomacijo tudi Grizold (v Jazbec, 2007: 8), ki pravi, da je

diplomacija v najširšem smislu funkcija, struktura in dejavnost, ki sodobni državi

omogoča »njen obstoj in nadaljnji razvoj v široki in zapleteni mreži odnosov med

različnimi subjekti v mednarodnem okolju«. Specifičnega vidika diplomacije

predvsem kot veščine in sposobnosti »uporabe duha in razuma zato, da ustvarimo

sožitje med različno hotečimi« pa se loteva Simoniti (1995: 8).

Sodobna diplomacija uresničuje nacionalne interese svoje države, delimo pa jo na

splošno ali politično, vojaško in obrambno diplomacijo (Jazbec, 2007). Za prvo je

značilno, da razvija in poglablja meddržavne odnose na klasičnem področju zunanje

politike, kjer gre za urejanje in prenos visoke politike in odnosov med državami na

najvišjem nivoju. Diplomatska predstavništva zunanjih ministrstev posameznih držav

služijo za komunikacijo med vladami, veleposlanik pa je predstavnik države

pošiljateljice v državi sprejemnici. Vsebina delovanja splošne oz. politične

diplomacije je izvajanje diplomatskih funkcij, odvisna pa je od formiranja stališč

vlade države pošiljateljice, ki jo v sodobnih demokracijah oblikuje parlament.

Povzeli bi lahko, tudi zaradi primerjave z ostalima vrstama obravnavanih posebnih

diplomacij, da je diplomacija ne le splošna, temveč tudi precej neoprijemljiva,

nekonkretna in spremenljiva, zaključuje definicijo diplomacije Jazbec (2007). Take

lastnosti diplomacije pa navaja iz razloga, ker je odvisna od vlade pošiljateljice in

parlamenta, ki oblikujeta zunanjo politiko države, ta pa se izraža skozi politično

diplomacijo. V splošnem gre torej pri politični diplomaciji za zagotavljanje

informacij in vplivanja, kar se prek diplomatov izvaja v obliki pogovorov in

meddržavnih diplomatskih not ter interne diplomatske komunikacije v obliki depeš.

11

Barston (v Jazbec, 2007: 19) navaja, da se diplomacija »ukvarja z upravljanjem

odnosov med državami in med državami in ostalimi dejavniki. Z državne perspektive

se diplomacija ukvarja s svetovanjem, oblikovanjem in izvajanjem zunanje politike.

Kot taka je sredstvo, s katerim države prek svojih formalnih in drugih predstavnikov,

kakor tudi prek ostalih dejavnikov, izražajo, usklajujejo in zagotavljajo delne in

splošne interese, uporabljajoč pri tem dopisovanje, zasebne pogovore, izmenjavo

pogledov, prepričevanje, obiske, grožnje in ostale podobne dejavnosti.«

Bohte in Sancin (v Jazbec, 2007) navajata štiri različne vidike pojma diplomacije:

prvič, pojem diplomacija se v širšem smislu uporablja kot sinonim za zunanjo politiko

in dejavnost države v mednarodnih odnosih; drugič, v številnih državah se

diplomacija opredeljuje v pozitivnem smislu kot takt, pozornost, vljudnost ali olika,

pa tudi negativno kot dvoličnost, neiskrenost, nemoralnost, zvitost; tretjič,

diplomacija označuje spretnost, obvladovanje znanja in metod te dejavnosti pri

nastopih v mednarodni politiki, in četrtič, diplomacija pomeni poklic, kariero

(diplomatska služba) in zajema vse funkcije, ki jih izvaja diplomat.

Jazbec (2002) tako ugotavlja, da je diplomacija po eni strani miren način urejanja

odnosov med suverenimi državami in ostalimi subjekti mednarodnega prava s

pomočjo pogajanj in pogovorov, po drugi strani pa diplomacija organizacijsko (kot

zunanje ministrstvo z mrežo diplomatsko-konzularnih predstavništev) predstavlja

sredstvo za izvajanje takega urejanja odnosov med suverenimi državami, tj. njihove

zunanje politike.

Zanimivo je razmišljanje skozi prizmo usklajevanja skupnih potreb in različnih

interesov v državi. Tako Simoniti (1995: 8) pravi, da »diplomacija v tem smislu ni nič

drugega kot veščina in sposobnost uporabe duha in razuma zato, da ustvarimo sožitje

med različno hotečimi. Diplomacija je zato tudi stvar zdravega razuma, ki ima oporo

v sistemu etičnih in moralnih razmislekov, katerih imperativna norma je ustvariti

znosno, smiselno, srečno, torej harmonično življenje tistih, ki imajo skupne in

različne potrebe.«

V vsebinskem in zlasti v metodološkem smislu je posebej nazoren in tehten Benko (v

Jazbec, 2009: 20), ki definicijo postavlja takole: »Diplomacija je institucija družbe,

organizirane v državi, ki je nastala s pojavom in razvojem mednarodnih odnosov z

nalogo, da na posredni in formalizirani ravni predstavlja državo in njene interese, jih

12

prevaja v ustne in pisne dogovore ter z instrumentom pogajanj usklajuje

kooperativna in razrešuje konfliktna razmerja med njimi.«

Morgenthau (v Jazbec, 2009: 20) pravi, »da ima diplomacija za svoje delovanje na

razpolago dva instrumenta, in sicer službo za zunanje zadeve v glavnem mestu svoje

države in diplomatske predstavnike, ki jih pošilja v glavna mesta tujih držav«.

Diplomat je po njegovem predvsem simbolični predstavnik svoje države, ki mora kot

tak nenehno izvajati simbolične geste ter se tudi izpostavljati simboličnim gestam

drugih diplomatov iz tuje države, pri katerih je akreditiran.

V nadaljevanju bosta predstavljeni vojaška in obrambna diplomacija, podrobneje

bomo obravnavali vlogo, ključne dejavnike in značilnosti obeh vrst diplomatske

prakse.

3.2 Vojaška diplomacija

Pri obravnavi vojaške diplomacije je treba omeniti, da mnogi vojaško diplomacijo

enačijo z obrambno diplomacijo. Po drugi strani pa jo drugi (npr. Kocbek, 2007)

smatrajo za sestavino obrambne diplomacije, kot poglavitno dejavnost pri doseganju

zunanjepolitičnih ciljev pa omenjajo mirnodobno sodelovanje ter vključevanje in

uporabo vojske izven meja neke države.

Cottey in Foster (2004) omenjata naslednje specifične funkcije in dejavnosti vojaške

diplomacije:

● vojaška diplomacija vključuje uporabo vojaških sil, ki jih država uporablja za

širjenje demokracije, za podporo pri razvoju vojaških sil in za uporabo

vojaškega sodelovanja kot oblike za graditev medsebojnega zaupanja med

nekdanjimi ali možnimi prihodnjimi nasprotniki.

● vojaška diplomacija vsebuje mirnodobne dejavnosti, ki sestojijo iz: dejavnosti

v okviru dvo- ali večstranskih sporazumov o vojaškem sodelovanju, urjenju in

programih izmenjav; pomoči pri vojaških reformah; pomoči državam pri

razvoju obrambe in področij širše varnosti; gradnje medsebojnega vojaškega

zaupanja in vojaške podpore pri nadzoru nad oborožitvijo in preoblikovanju

obrambe.

Zanimivo pa Jazbec (2007: 37) pojem vojaške diplomacije opredeljuje s političnega

vidika »kot način preprečevanja in razreševanja konfliktov, torej kot instrument

13

mednarodnega dialoga in pogajanj«. Nadalje jo definira z vidika a) diplomatske

organizacije (tj. diplomatske službe države, ki jo sestavljata zunanje ministrstvo in

mreža diplomatsko-konzularnih predstavništev te države v tujini), prek katere država

izvaja svojo zunanjo politiko. Kot naslednji vidik navaja b) dejavnost držav na ravni

mednarodnih odnosov, kjer poudarja svojevrstno delovanje diplomatov pri izvajanju

uradne, formalne in posredne komunikacije med državami. In nazadnje navaja še c)

znanje o delovanju, poznavanju in obvladovanju te organizacije oz. dejavnosti. Tako

si bomo na tem mestu ogledali ta stališča še podrobneje:

a) vojaška diplomacija je v organizacijskem smislu podaljšek delovanja

obrambnega ministrstva in oboroženih sil države pošiljateljice, torej ni

neposredne organizacijske vpetosti med vojaško diplomacijo in njenimi

izvajalci v ministrstvu za zunanje zadeve. Povezava med obrambnim in

zunanjim ministrstvom je izkazana v oblikovanju obrambne politike, ki

predstavlja del zunanje politike države, pa tudi v tesnem sodelovanju

določenih organizacijskih enot obeh ministrstev ter parlamenta. Ta povezava

predstavlja najpomembnejši faktor oblikovanja zunanje oz. obrambne

politike. Izvajanje obrambne oz. vojaške politike v tujini poteka prek mreže

diplomatsko-konzularnih predstavništev države pošiljateljice. Vojaško

diplomatski predstavniki so tako v organizacijskem kot vsebinskem smislu

sestavni del veleposlaništva oz. misije države pošiljateljice, za svoje delo pa

so odgovorni vodju predstavništva, prav tako pa posedujejo status

diplomatov. »Oblikovanje in izvajanje vojaške diplomacije v državi

pošiljateljici v organizacijskem smislu torej poteka skozi sodelovanje dveh

ministrstev (obrambnega in zunanjega), v državi sprejemnici pa je izvajalec

vojaške diplomacije sestavni del diplomatskega predstavništva, ki izvaja

diplomatske funkcije, vključno z vojaškimi.« (Jazbec, 2007: 39)

b) dejavnosti vojaške diplomacije se bistveno ne razlikujejo od splošne

diplomacije. Njeno področje je ožje opredeljeno in konkretneje specificirano

v sklopu zunanje politike države pošiljateljice, usmerjena pa je k

uresničevanju istih državnih in zavezniških ciljev. »Vojaška diplomacija kot

dejavnost ima, za razliko od splošne diplomacije, ožji predmet obdelave, saj

to ni država sprejemnica kot (politična) celota, temveč njene oborožene sile

in vojaško-obrambne strukture oz. vojaška organizacija. Vojaška diplomacija

je zato od splošne diplomacije ožja po obsegu dejavnosti.« (Jazbec, 2007: 39)

14

Nick (v Jazbec, 2007) v vojaški diplomaciji vidi naslednje dejavnosti:

reprezentativno-protokolarne (predstavljanje oboroženih sil, stiki z vojaškimi

institucijami v državi sprejemnici, sodelovanje v družabnih prireditvah,

organizacija obiskov), strokovno-funkcionalne (vojaško sodelovanje in zbiranje

ter analiziranje informacij) in obveščevalne (deloma tajne in tudi vohunske,

včasih celo subverzivne).

Ker so lastnosti vojaške organizacije in posledično vojaške diplomacije za

razliko od splošne diplomacije večja togost, posrednost in formalnost, je

vojaški ataše v svojem delovanju odvisen, celo omejen, od različnih dovoljenj

ter soglasij (npr. prisotnost na vojaških vajah), s tem pa se mu zmanjšuje

manevrski prostor, ki pa vendarle postaja preglednejši in vsebinsko bolj

opredeljen.

Ne nazadnje pa je na tem mestu treba omeniti tudi večstransko urejanje

skupnih in dvostranskih zadev, kar v sodobni diplomaciji pridobiva na pomenu.

Še posebej je ta trend nazoren, ko posamezne države postajajo članice

večjega števila mednarodnih organizacij, tako pa se povečuje število zadev, ki

jih urejajo na multilateralni ravni, le najpomembnejše primarno urejajo na

bilateralni ravni.

c) »Kot je torej za splošnega diplomata, ki organizacijsko in profesionalno izhaja

iz zunanjega ministrstva, potrebna vrsta splošnih in posebnih znanj, tako je

tudi za vojaškega diplomata, ki izhaja iz obrambnega ministrstva, potrebna ne

samo vrsta posebnih (vojaških, obrambnih in varnostnih) znanj, ki jih precej

že ima, temveč tudi splošnih diplomatskih znanj, ki si jih mora pridobiti.«

(Jazbec, 2007: 41) Avtor to podkrepi z mislijo, da je za izvajalce vojaške

diplomacije še posebej pomembno, da obvladajo diplomatska znanja o

obrambno-vojaških veščinah. Slednja vojaški atašeji — kot visoki častniki,

sicer že obvladajo, z znanji splošne diplomacije pa se morajo pred

prevzemom funkcije vojaškega atašeja še podrobneje seznaniti.

Jazbec (1998b) na podlagi predstavljenega povzema definicijo vojaške diplomacije

kot take vrste diplomacijo, ki se kot dejavnost ukvarja z izvajanjem vojaške zunanje

politike, ki ima za predmet obdelave vojaške strukture (v širšem smislu) države

sprejemnice in ki jo kot nosilec izvaja poseben diplomat, specializiran v poznavanju

in obvladovanju vojaških zadev, ki pri svojem delu uporablja običajne metode

diplomatskega dela, sicer deloma prirejene svoji specifiki. Značilnost vojaške

diplomacije je urejanje, razvijanje in poglabljanje odnosov med oboroženimi silami

15

nacionalnih držav. Govorimo o dvostranski diplomaciji, ki deluje na ožjem področju

kot splošna diplomacija in je zelo konkretna. Komunikacija znotraj vojaške

diplomacije teče prek vojaških atašejev držav pošiljateljic z obrambnimi ministrstvi

oz. oboroženimi silami držav sprejemnic. V sestavi veleposlaništva države

pošiljateljice je torej tudi vojaški ataše. Če vojaški ataše predstavlja načelnika

generalštaba, temu pa je nadrejen šef države pošiljateljice, kot vrhovni poveljnik

njenih oboroženih, ki pa ga v državi sprejemnici predstavlja veleposlanik, je slednji

tako nadrejen tudi vojaškemu atašeju. Ker ima vojaška diplomacija bolj izoblikovano

področje dejavnosti in ker vojaški atašeji nosijo uniforme, je v javnosti tovrstna

diplomacija opaznejša, po vsebini pa manj prepoznavna kot politična diplomacija.

Vojaška diplomacija je posebna vrsta diplomacije, ki je sicer odvisna od stališč vlade

države pošiljateljice, a precej manj politična. Vsebinsko in operativno je vezana na

izvajanje vladne politike prek obrambnega ministrstva in oboroženih sil. Je bolj

determinirana in oprijemljiva ter manj spremenljiva od politične. Tudi glede metod

delovanja in komunikacije je bolj določena, izvaja pa jo vojaški ataše kot diplomat.

Medtem ko se z izvajanjem splošne, politične diplomacije ukvarja zunanje

ministrstvo, vojaško diplomacijo izvajajo posebne službe znotraj obrambnega

ministrstva, vojaški diplomatski predstavniki — vojaški atašeji pa so organizacijsko

sestavni del misije države pošiljateljice oz. veleposlaništva. Pomembna razlika med

»podrejenostjo« doma in v tujini je v tem, da se doma organizacijsko-diplomatski

model deli med zunanje in obrambno ministrstvo, v tujini pa je veleposlaništvo

pristojno tako za izvajanje diplomatske kot vojaške funkcije, kar omogoča

enostavnejše izvajanje zunanje (tudi vojaške) politike. (Jazbec, 1998b)

3.3 Obrambna diplomacija

»Obrambno diplomacijo razumemo kot vsebinsko in razvojno nadgradnjo vojaške

diplomacije, s katero se je slednja iz bilateralnega okvirja razširila v

multilateralnega. Navedeno obenem pomeni tudi soobstoj obeh vrst diplomacije, ki

je povezana z vojaškim in obrambnim ter prek tega tudi z varnostnim področjem

delovanja.« (Jazbec, 2007: 113)

Obrambna diplomacija kot vojaško-diplomatska institucija organizira, načrtuje in

vodi vojaške odnose s tujimi državami. Uporablja svojo metodologijo (metode, sile in

sredstva) za realizacijo nalog vojaškega značaja v mednarodnih odnosih. Obrambno

diplomacijo po bilateralni strani povezujemo s sodelovanjem obrambnih resorjev

16

nacionalnih držav, po multilateralni pa s sodelovanjem obrambnih resorjev in iz nje

izhajajočih aktivnosti znotraj nekaterih mednarodnih organizacij. (Županič, 2012)

Osnovna naloga obrambne diplomacije je, da vzpostavlja, spreminja, vzdržuje in

zagotavlja delovanje mednarodne ureditve prek dialoga, ki je bistven element

diplomacije (Simoniti, 1995).

Cottey in Foster (2004) obrambno diplomacijo definirata kot mirnodobno sodelovanje

in uporabo vojaških sil, ki predstavljata orodje zunanje in varnostne politike. K

nalogam obrambne diplomacije štejeta: strateško angažiranje pri zmanjševanju

možnosti konfliktov med nekdanjimi in eventualnimi prihodnjimi nasprotniki,

podporo demokratičnih civilno-vojaških odnosov, podporo drugim državam pri razvoju

zmogljivosti za operacije ohranjanja miru. Med dejavnosti pa prištevata: dvo- in

večstranske stike med višjimi vojaškimi in civilnimi obrambnimi uradniki, imenovanje

obrambnih atašejev v tujini, dvostranske sporazume o obrambnem sodelovanju,

urjenje tujega in civilnega osebja, posredovanje strokovnega znanja in nasvetov za

demokratični nadzor vojske in obrambe.

Po Kocbeku (2007) je obrambna diplomacija sestavina varnostne in zunanjepolitične

dejavnosti države in njene diplomacije nasploh, v preteklosti imenovana tudi vojaško

sodelovanje in vojaška pomoč. Na splošno jo lahko opredelimo kot mirnodobno,

normativno in usmerjeno zunanjepolitično dejavnost vlade, ki zajema uporabo

obrambnih struktur in zmogljivosti države zunaj njenega ozemlja. Cilj obrambne

diplomacije je okrepiti obrambno in vojaško sodelovanje in prek nje pridobiti

medsebojno zaupanje ter večjo stabilnost in varnost v svetu. Dejavnosti obrambne

diplomacije so številne, prav vse pa so naravnane v sodelovanje in pomoč pri krepitvi

demokratičnega nadzora nad vojsko, v nadzor nad oborožitvenimi sistemi in

tehnologijo za izdelavo orožja za množično uničenje ter preprečevanje njegove

širitve, v reforme in v izgraditev takih oboroženih sil, ki bodo pripomogle k

preprečevanju in reševanju sporov v svetu. Naloge in dejavnosti obrambne

diplomacije se spreminjajo v skladu s političnimi in varnostnimi razmerami, ki

določajo obrambno sodelovanje držav. Tako so bile v zadnjih dveh stoletjih

osredotočene na vojaško sodelovanje, pomoč in imenovanje obrambnih atašejev. Po

drugi svetovni vojni in med hladno vojno sta razvoj obrambne diplomacije narekovali

vojaški zvezi Nato in Varšavski pakt. V začetku devetdesetih let 20. stoletja je

obrambna diplomacija razširila svoje poslanstvo in dobila nove naloge.

Preoblikovanje obrambne diplomacije po razpadu Varšavskega pakta je bilo

17

usmerjeno na obrambno in vojaško vzpostavljanje sodelovanja z nekdanjimi ali

morebitnimi novimi sovražniki, medtem ko so se v okviru Partnerstva za mir začele

napotitve častnikov v vojaška področja zveze Nato. (Kocbek, 2007)

Benko (1998) obrambno diplomacijo obravnava kot zunanjepolitično naravnanost in

dejavnost ter instrument mednarodnega dialoga, medtem ko jo Jazbec (2007)

povezuje z dvostranskim sodelovanjem obrambnih resorjev držav ter z

multilateralnim sodelovanjem teh resorjev znotraj mednarodnih organizacij, še

posebej zveze Nato. Pri sodobnejših interpretacijah zasledimo omembo delovanja

raznovrstnih strokovnjakov − specialistov za področje obrambe, ki delujejo v

gostujočih, predvsem tranzicijskih državah, kjer delujejo v smeri podpore in razvoja

obrambnih sektorjev držav gostiteljic.

United Kingdom Ministry of Defense jedrnato podaja naslednjo definicijo poslanstva

obrambne diplomacije: zagotavljati sile za podporo izvajanja različnih aktivnosti

Ministrstva za obrambo, kot so: odpravljanje sovražnosti, izgradnja in zagotavljanje

zaupanja in pomoč pri razvoju demokratično odgovornih oboroženih sil ter na ta

način pomembno prispevati k preprečevanju in razreševanju konfliktov. Iz

navedenega dokumenta je v nadaljevanju razvidno, da pojmuje obrambno in vojaško

diplomacijo v mirnodobnem času kot sopomenki za diplomatsko dejavnost, vključujoč

vojaške in obrambne strukture izven domačega ozemlja. Obrambna diplomacija se

torej osredotoča na tiste dejavnosti, ki pripomorejo k izgradnji demokratičnih

institucij za nadzor nad vojaškimi silami, zagotavljajo kontrolo nad sistemi

oborožitve, vplivajo na neširjenje tehnologije orožja za množično uničevanje ter

spodbujajo obrambno sodelovanje in graditev medsebojnega zaupanja med državami

za večjo varnost in stabilnost v svetu.

Na koncu lahko povzamemo ključne elemente za definicijo obrambne diplomacije:

● ukvarja se z oblikovanjem in izvajanjem obrambne politike;

● področje njenega delovanja so obrambne strukture države sprejemnice;

● deluje v multilateralnem okvirju, kjer se ukvarja z oblikovanjem in

izvajanjem obrambne politike mednarodne organizacije, izhajajoč iz

reformnih in drugih procesov na obrambnem področju v članicah zavezništva;

● izvaja jo obrambni ataše kot diplomat, ki je specializiran za obrambno

področje in proces obrambnih reform;

18

● obrambni ataše pri svojem delu v multilateralnem okvirju uporablja običajne

metode diplomatskega dela;

● v diplomatskem predstavništvu države pošiljateljice pri subjektu akreditacije

je obrambni ataše član osebja misije. (Jazbec, 2007; Županič, 2012)

3.4 Obveščevalna dejavnost

Podobno kot pri opredelitvi diplomacije tudi pri obveščevalni dejavnosti naletimo na

vrsto definicij. Poglejmo si nekaj najbolj osnovnih. Obveščevalna dejavnost je v

svojem bistvu intelektualna in večdisciplinarna dejavnost, ki združuje proces zbiranja

in analitične obdelave surovih podatkov in izdelave obveščevalnega izdelka ali

podatka kot končnega proizvoda obdelave podatkov, ki ga potrebujemo pri

oblikovanju in sprejemanju odločitev na različnih področjih. Obveščevalna dejavnost

poteka v krogu, ki ga imenujemo obveščevalni ciklus. Ta ima štiri medsebojno

povezane stopnje: načrtovanje, zbiranje podatkov, analitična obdelava podatkov in

izdelava obveščevalnih izdelkov, posredovanje le-teh uporabnikom. Vsi podatki,

obdelani v tem ciklusu, postanejo obveščevalna informacija. Ožje gledano govorimo

o organiziranem procesu zbiranja, obdelave in posredovanja podatkov organom in

oblikovalcem različnih politik ter o selekcioniranju podatkov in njihovem postavljanju

v ustrezen prostor in čas, pri čemer predvidevanje razvoja prihodnjih dogodkov in

procesov spada med najpomembnejše naloge obveščevalne dejavnosti. V širšem

smislu obveščevalna dejavnost predstavlja zavestno in organizirano pridobivanje

novega znanja in informacij o dogodkih, pojavih in procesih v bivalnem okolju, naravi

in družbi, ki so potrebni pri vsakodnevnem odločanju. (Kolenc, 2006; Podbregar,

2008)

Anžič (1999) obveščevalno dejavnost deli v tri specializirane dejavnosti:

obveščevalno, protiobveščevalno in varnostno. Cilj prve je zaščititi nacionalne in

mednarodne interese. Opravljajo jo vladne in druge organizacije (obveščevalne

službe), ki zbirajo, vrednotijo, analizirajo in posredujejo podatke, ki imajo

zunanjepolitični, varnostni, obrambni in gospodarski pomen za državo ali

mednarodno skupnost. Protiobveščevalna dejavnost zajema aktivnosti odkrivanja in

preprečevanja delovanja tujih obveščevalnih služb in drugih organizacij, ki iz svojih

ali tretjih držav delujejo na ozemlju države protiobveščevalne službe. O varnostni

dejavnosti pa govorimo, ko gre za preprečevanje, preiskovanje in odpravljanje

nekaterih oblik ogrožanja varnosti države, npr. zaščite ozemeljske celovitosti,

splošne varnosti, javnega reda in miru ter varnosti posameznika in premoženja.

19

Glavni namen vseh treh dejavnosti je zagotavljanje nacionalne varnosti, zanjo pa

skrbijo državne obveščevalne službe.

Obveščevalno dejavnost razumemo v ožjem in širšem smislu. V širšem smislu pomeni

dejavnost zbiranja, analiziranja, združevanja in interpretiranja vseh razpoložljivih

podatkov, ki se nanašajo na enega ali več vidikov tuje države ali področja, ki je

predmet zanimanja obveščevalnih služb. V ožjem smislu pa obsega le tajno zbiranje

in analiziranje podatkov. Zbiranje podatkov poteka na različne načine in v več

oblikah (javno, tajno), ki se med seboj prepletajo, medtem ko z analiziranjem

dosežemo vključitev in združitev vseh zbranih podatkov v obveščevalno informacijo.

(Anžič, 1997)

Področja izvajanja obveščevalne dejavnosti so: obrambno-strateško področje,

vojaško področje, zunanja in notranja politika, različne oblike političnega

ekstremizma in nasilja, gospodarstvo, terorizem in vohunstvo (Šaponja, 1999).

Seveda pa je obveščevalna dejavnost sestavina varnostnega sistema in instrument, ki

ga je treba nadgrajevati in neprestano posodabljati, meni Črnčec (2009).

3.5 Obrambni ataše

Osnovnega nosilca oz. izvajalca in predstavnika obrambne diplomacije imenujemo

obrambni svetovalec, uporabljajo pa se tudi drugi izrazi: obrambni diplomatski

predstavnik, obrambni ataše, obrambni diplomat. Poimenovanje je v rabi za

multilateralni okvir, v katerem se obrambna diplomacije predvsem razvija, in

bilateralnega, kjer pa njenih pojavnih oblik, če jih primerjamo z vojaško

diplomacijo, ni mogoče vselej jasno razlikovati (Županič, 2012). Z dejavnostmi

obrambne diplomacije se do neke mere ukvarjajo vojaški atašeji, pa tudi splošni

(politični) diplomati. Vendar pa je obrambni ataše odgovorni izvajalec in nosilec

obrambne diplomacije, če le za to obstajajo vsebinske potrebe in so na voljo

kadrovske možnosti. Na to kaže obstoj obrambnih oddelkov v stalnih misijah pri Natu

in obrambni atašeji v sestavi misij številnih držav pri OZN, EU in OVSE. (Jazbec,

2007; Županič, 2012)

V najširšem smislu je obrambni ataše diplomat uradnik ministrstva za zunanje

zadeve, nastanjen v neki državi. Obrambi ataše je »predvsem politični predstavnik

svoje države« (Grizold v Jazbec, 1998a: 8), ki sodeluje pri sooblikovanju zunanje

politike svoje države, tako da zagotavlja potrebne informacije o gospodarsko-

20

političnih, socialnih, vojaško-obrambnih, varnostnih ciljih države, v kateri se nahaja,

ugotavlja sredstva za njihovo uresničevanje, spremlja načrte in delovanje vlade idr.

Tudi Nick (1999) definicijo obrambnega atašeja zastavlja precej široko, pojmuje ga

za uradnega predstavnika države, ki ima diplomatski status. Lahko je šef diplomatske

misije ali član njenega osebja, širše gledano pa tudi pripadnik diplomatske službe in

zunanjega ministrstva države.

Jazbec (1998a) omenja še dodatne funkcije obrambnega atašeja: opravlja lahko

vlogo bilateralnega eksperta, zaseda funkcijo člana neke mednarodne organizacije in

člana sekretariata ustrezne mednarodne organizacije. Tako se v multilateralni

diplomaciji obrambni ataše pojavlja v sestavi stalnih misij pri mednarodnih

organizacijah. V misijah pri zvezi Nato deluje v okviru samostojnih (obrambnih)

oddelkov, pri nekaterih drugih organizacijah, npr. OZN, EU in OVSE, pa kot član

misije. Obrambnega atašeja najdemo tudi v sestavi sekretariatov mednarodnih

organizacij. V bilateralni diplomaciji ga pojmujemo predvsem kot posameznika, ki je

s strani obrambnega ministrstva države pošiljateljice napoten v obrambno ministrstvo

države sprejemnice, večinoma na podlagi bilateralnega dogovora za določen čas.

(Jazbec, 2007; Županič, 2012)

Obrambni ataše je pripadnik oboroženih sil, ki v sklopu veleposlaništva kot

predstavnik svoje države na področju obrambe službuje v tujini, pri čemer ima

diplomatski status in imuniteto. Opravlja funkcijo vrhovnega atašeja, ki deluje na

področju obrambe in oboroženih sil. Na to mesto je po navadi postavljen visok

vojaški častnik, ki v sklopu svojih nalog nadzoruje delovanje vojaškega, letalskega in

pomorskega atašeja. Na manjših diplomatskih predstavništvih, ki nimajo atašejev po

zvrsteh, njegove naloge opravlja obrambni ataše. Ta predstavlja in zastopa interese

svojih oboroženih sil v gostujoči državi, zastopa obrambnega ministra, sodeluje pri

organizaciji obiskov ministra in drugih visokih predstavnikov, skrbi za sodelovanje na

področju vojaškega izobraževanja in usposabljanja, sodeluje pri organizaciji skupnih

vaj, zbira in analizira javno dostopne obveščevalno-varnostne podatke, obiskuje

vojaške objekte države gostiteljice in sodeluje na protokolarnih sprejemih. (Županič,

2012)

Z bolj aplikativnega stališča se definicije obrambnega atašeja loteva tudi nekdanja

obrambna ministrica (Jelušič, 2012), ki pravi, da je obrambni ataše častnik z

21

dolgoletno vojaško kariero, ki je sposoben komunicirati v tujih jezikih in razume

celotno vojaško delovanje države. Kljub vojaškemu znanju se mora ataše usposobiti

in izobraziti po programu, ki ga na slovenskem obrambnem ministrstvu pripravijo

strokovnjaki za obrambno politiko. V ta program spadajo teme s področja poznavanja

obrambne in zunanje politike države. Navodila za delo obrambni ataše dobi od

Ministrstva za obrambo, s svojimi dognanji seznanja obrambno in zunanje

ministrstvo, njihov predstojnik pa je tudi veleposlanik države.

Na spletni strani Veleposlaništva Republike Slovenije Sarajevo lahko preberemo, da

je obrambni ataše član osebja predstavništva in vojaška oseba, ki predstavlja in

zastopa obrambno ministrstvo in oborožene sile svoje države pri obrambnem

ministrstvu in oboroženih silah v državi sprejemnici. Med temeljne naloge vojaško

diplomatskih predstavnikov spadajo:

● zastopanje interesov države, ministrstva za obrambo in obrambnih sil

Republike Slovenije,

● predstavljanje obrambnih sil Republike Slovenije,

● razvijanje in pospeševanje sodelovanja med obrambnimi ministrstvi in

obrambnimi silami,

● spremljanje stanja in razvoja obrambnih sil ter obrambne in varnostne

politike v državah akreditacije.

Obrambni ataše je pristojen tudi za predstavljanje Ministrstva za obrambo Republike

Slovenije in Slovenske vojske v državi sprejemnici in za koordiniranje ter razvijanje

dvostranskih obrambno — vojaških aktivnosti med državama, je zapisano v okviru

nalog obrambnega atašeja na spletni strani Veleposlaništva Republike Slovenije

Berlin.

Zaradi zahtevnosti in raznolikosti diplomatskega si dela obrambnega atašeja ni

mogoče predstavljati brez ustreznih spretnosti in obvladovanja specifičnih strokovnih

znanj. Županič (2012: 9) našteva nekatere značilnosti dobrega obrambnega atašeja:

»strokovna izobrazba, dobro opazovanje, hitro dojemanje, zmožnost dobrega

analiziranja informacij, razgledanost ter sposobnost pogajanja in komuniciranja«.

Danes je položaj atašejev urejen s splošnim mednarodnim pravom, Dunajsko

konvencijo o pravicah in dolžnostih diplomatov, ki je bila sprejeta leta 1961, in po

kateri je atašejem dodeljen diplomatom enakovreden status (Biočić v Županič, 2012).

22

4 Obrambni ataše skozi zgodovino

4.1 Pojav in razvoj obrambne diplomacije

Pojav in razvoj diplomacije se navezujeta na »oblikovanje družbenih skupnosti, ki so

sposobne izvajati organizirano medsebojno komunikacijo in na ta način urejati

medsebojne odnose« (Jazbec, 2007: 20). Diplomacija se je v svoji zgodovini vedno

odvijala med dvema ali več stranema, od tod pojma bilateralna (dvostranska) in

multilateralna (večstranska) diplomacija (Jazbec, 2007; Simoniti, 1995; Županič,

2012). Z bilateralno diplomacijo označujemo diplomatsko komuniciranje dveh držav

in predstavlja skupek sredstev in načinov, ki jih neka država uporablja v okviru

svojega zunanjepolitičnega programa in »skozi institucijo formalnega diplomatskega

predstavljanja vodi svoje odnose z neko drugo državo v skladu s pravili in načeli

mednarodnega prava« (Jankovič v Županič, 2012: 7). Multilateralno diplomacijo pa

definiramo kot »skupek sredstev in načinov, ki se jih države v mednarodni skupnosti

poslužujejo z namenom, da bi uskladile svoje mednarodno-politične programe s

skupnimi interesi mednarodne skupnosti in dosegle neka soglasja v skladu z načeli in

pravili mednarodnega prava.« (Jankovič v Županič, 2012: 8)

Obe diplomaciji sta se razvijali in delovali vzporedno. Še več, skozi zgodovino so

vsebina, naloge in cilji obeh ostale nespremenjene, pojasnjuje Simoniti (1995).

Bistvo obrambne diplomacije je zgodovinsko gledano torej vseskozi enako, razvoj

diplomacije pa kaže na vsebinsko, organizacijsko in metodološko kontinuiteto.

Čeprav je sistem obrambne diplomacije današnjih držav bolj kompleksen in

strukturiran, je v diplomaciji številnih novih in demokratičnih držav vselej zajeta tudi

vsebina prejšnje zunanjepolitične ureditve, pripominja Simoniti (1995), ki sočasno

svari, da spremembe v diplomaciji po definiciji ne prinašajo nič dobrega in da se kaj

hitro lahko izrodijo v »revolucijo«.

Pojav diplomatske prakse sega v leto 1806, ko je Napoleon za drugega sekretarja

francoskega poslaništva imenoval stotnika Granga. Ta je bil za določen mandat

poslan v stalno misijo na Dunaj z natančno opredeljenimi vojaškimi nalogami na

svojem področju, o izvajanju le-teh pa je moral redno poročati. Imenovanje, določen

mandat, opredeljeno poslanstvo in poročanje pa so tisti pogoji, s katerimi še danes

opredeljujemo poklicne diplomate, zato stotnika Granga štejemo za prvega

vojaškega atašeja. (Županič, 2012) Konec 18. stoletja je večina evropskih držav imela

23

posebne oddelke oz. ministrstva za zunanje zadeve (Simoniti, 1995), do leta 1914 pa

je bilo v prestolnicah in centrih po svetu akreditiranih 215 vojaških in več kot 300

pomočnikov. Večina teh je bila akreditirana v Berlinu, tako visoko število pa kaže na

to, kako resno je nemška obrambna politika zaznavala pomen diplomacije v tistem

času. Funkcijo vojaških atašejev so v tistem času opravljali predvsem nižji častniki do

ravni stotnika. (Žabkar, 1997a)

Število akreditiranih atašejev se je povečalo po letu 1930, ko so države na te

položaje imenovale častnike z višjim činom, največkrat polkovnike, mestoma pa celo

generale. Višji položaj je bil predviden za predstavništva z večjim vojaško-političnim

pomenom in s tem večjim ugledom. Vojaške velesile so tako druga drugi pošiljale

generale, manjše države pa so sprejemale častnike z nižjimi čini. Ob tem je treba

dodati, da je v vojaški organizaciji čin nosilca ključnega pomena, predvsem z vidika

dostopa do informacij. Tako je višji častnik vselej nad nižjim in je kot tak deležen

večjega spoštovanja, kot si ga zasluži država pošiljateljica. (Dupuy v Županič, 2012)

Med drugo svetovno vojno so obrambni atašeji odigrali pomembno vlogo pri

povezovanju odporniških gibanj z zavezniškimi državami, pri vzdrževanju stikov z

nasprotniki, pripravah na kapitulacijo, pa tudi pri pripravah na prestop v drugi tabor.

Tovrstna vojaška diplomacija, ki se je izvajala prek tajnih služb in stikov z

nevtralnimi državami, je imela leta 1942 v severni Afriki po strateški desantni

operaciji velike zasluge za prestop afriških enot vichyjske Francije na stran

zaveznikov. (Žabkar, 1997b)

Svojevrsten vpliv na razvoj obrambne diplomacije v državah Evrope sta imela dva

prelomna dogodka, in sicer padec berlinskega zidu in razpad Varšavskega pakta leta

1989. Oba sta spodbudila razvoj vojaškega sodelovanja ter »nov koncept obrambne

diplomacije« (Kocbek, 2007: 73), ki je vključeval programe obrambnega in vojaškega

sodelovanja med državami Srednje in Vzhodne Evrope. Ob rob temu velja omeniti še

povečano koncentracijo atašejev v nevtralnih državah, ki so izkoriščale različne

možnosti pridobivanja vojaško-političnih informacij. Razlog za to je treba iskati v

odpoklicu velikega števila diplomatov iz medsebojno sovražnih držav. (Milašinović v

Županič, 2012)

24

4.2 Razvojne faze obrambne diplomacije

Obrambna diplomacija se je razvijala v naslednjih štirih fazah: prvotna diplomacija,

klasična diplomacija, moderna diplomacija in postmoderna diplomacija. Kot je bilo

navedeno že v prejšnjem poglavju, se je sistem prvotne diplomacije vzpostavil z

oblikovanjem družbenih skupin v državno obliko ter z razvojem komuniciranja med

njimi. Za obdobje prvotne diplomacije je značilen pojav medsebojnega plemenskega

komuniciranja in uveljavitev jamstva varnosti pogajalcev. Poglavitni doprinos tega

obdobja k nastanku diplomacije izhaja iz časa antičnih grških mestnih državic

(polisov) in njihovega intenzivnega medsebojnega komuniciranja, ko sta se razvili in

okrepili funkcija pogajanj in sklepanja pogodb. Prvotna diplomacija je torej

pripomoglo k nastanku prvih oblik in različnih stopenj urejenosti obrambne

diplomacije, zaključila pa se je z vestfalskim mirovnim kongresom leta 1648. (Jazbec

1998a; Jazbec, 2007; Županič, 2012)

Zametke klasične diplomacije je moč opaziti že ob koncu prve razvojne faze, tj. v

obdobju italijanskih srednjeveških mestnih državic (14. in večidel 15. stoletja). Z

vidika razvoja diplomacije gre za izredno pomemben in opazen pojav, ki je s svojo

vsestransko aktivnostjo dal neizbrisen pečat tej dobi. Njihovo trgovsko dejavnost so

spremljali živahni politični stiki, s tem pa tudi dejavna diplomatska dejavnost. V tem

času so bili vzpostavljeni temelji klasične obrambne diplomacije, ki veljajo še danes,

mednje pa spadajo rezidenčne misije kot edine oblike mednarodnega

institucionaliziranega komuniciranja in dvostranska komunikacija. Potreba po zaščiti

interesov trgovcev iz flamskih in nemških mest v okviru trgovskega združenja Hansa

ter interesov angleških trgovcev pod zaščito angleške krone je botrovala nastanku

konzularne zaščite. Enako kakor v prejšnjem je tudi v tem obdobju čutiti močan vpliv

vatikanske in bizantinske diplomatske prakse na razvoj diplomacije. Obdobje klasične

diplomacije štejemo za obdobje hitrega in vsestranskega razvoja diplomatskih funkcij

in prakse z vrhom v 19. stoletju. (Jazbec 1998a; Jazbec, 2007; Županič, 2012)

V prvi polovici 20. stoletja se oblikuje in vzpostavi moderna diplomacija; ta se

navezuje na pojav večjega števila novih držav v mednarodni skupnosti in povečano

število različnih mednarodnih organizacij. V tej razvojni fazi diplomacije se že kažejo

prvi znaki spreminjajoče se vloge nacionalne države, pri čemer ključno vlogo za

prepoznavnost in formiranje elementov moderne diplomacije lahko pripišemo

diplomatskemu učinek Društva narodov. Obstoj in delovanje tega društva (od leta

1920) je predrugačilo nekatere pomembne vidike starejših diplomatskih praks: 1)

25

utemeljeno je bilo na skupnosti oz. celoti pravil in načel, 2) delovalo je s

sklicevanjem letnih sestankov na določeni lokaciji in ob določenem času, 3) imelo je

stalen sekretariat usposobljenih mednarodnih ekspertov. Dodajmo še, da se v tem

obdobju okrepijo integracijski procesi, ki predstavljajo eno od bistvenih značilnosti

diplomacije današnjega časa. (Jazbec, 2007; Županič, 2012)

Postmoderna diplomacija postreže z nadaljnjim razvojem diplomacije in vanjo vpelje

nekatere nove značilnosti, vsebine in elemente. Njeno izoblikovanje sega v zadnjo

četrtino 20. stoletja, na njen razvoj pa močno vplivajo specifični odnosi med

nacionalnimi državami, intenzivni integracijski procesi (EU, G8, OZN, zveza Nato) in

družbeno-politične ter gospodarske razmere dobe, v katerih se nahaja (enotni trg,

nastanek skupne zunanje in varnostne politike, evropska obrambna politika, skupna

valuta, sporazum o konvencionalnem orožju v Evropi — CFE, krepitev sodelovanja

med evropskimi armadami). (Jazbec, 2007; Županič, 2012)

Pregled razvojnih faz diplomacije skozi zgodovino kaže na dinamičen razvoj in

raznolikost diplomatskega dela. Obrambna diplomacija se je zgodovinsko gledano

tematsko bogatila, strukturno poglabljala ter se prek bilateralnih in multilateralnih

odnosov utrjevala in pridobivala na pomenu. Govorimo lahko o preoblikovanju

obrambne diplomacije. Tako je bila v 19. in 20. stoletju obrambna diplomacija v

večji meri osredotočena na vojaško sodelovanje in pomoč ter imenovanje obrambnih

atašejev. Ob tem so nekatere evropske države oblikovale poseben tip obrambne

diplomacije z medsebojnim večstranskim vojaškim sodelovanjem (npr. znotraj Nata)

in sodelovanjem s svojimi nekdanjimi kolonijami. Med hladno vojno so se oblikovale

tesnejše povezave med državami zaveznicami Nata in drugimi prijateljskimi državami

po svetu. Dejavnosti so obsegale predvsem pošiljanje oborožitve, vojaško urjenje in

druge oblike obsežnega dvo- in večstranskega vojaškega sodelovanja. Desetletja po

drugi svetovni vojni in med hladno vojno sta značaj in razgibanost sodelovanja

narekovali vojaški zvezi Nato in Varšavski pakt. Obrambna diplomacija je danes

usmerjena na široko paleto dejavnosti, ki so jih v preteklosti poimenovali kot vojaško

sodelovanje ali vojaško pomoč. (Županič, 2012)

Kako pa se je razvijalo diplomatsko delovanje Slovenije in kakšna je vloga slovenske

obrambne diplomacije in obrambnih atašejev v ožji in širši mednarodni skupnosti? V

naslednjem poglavju si bomo pogledali, kaj se je dogajalo na področju slovenske

26

varnostne in zunanje politike države pred osamosvojitvijo, zatem pa se osredotočili

na vlogo in naravo obrambne diplomacije po nastanku samostojne države.

4.3 Obrambna diplomacija pred osamosvojitvijo Slovenije

Slovenija pred osamosvojitvijo ni imela obrambne diplomacije v pravem pomenu

besede. Pred letom 1991 smo Slovenci imeli svoje diplomate zgolj »v službi tujih

gospodarjev« (Čačinovič, 1998: 107), do leta 1918 v okviru Avstro-Ogrske monarhije,

med obema vojnama v SHS, po 2. svetovni vojni pa v službi SFRJ. V obdobju Avstro-

Ogrske monarhije so imele slovenske dežele v diplomatskih misijah nekaj vsestransko

sposobnih ljudi, med najbolj znanimi sta nedvomno zgodovinar Žiga Herberstein ter

ljubljanski škof in državnik Krištof Raubar, ki pa je v posebnih misijah deloval le

občasno.

Tudi v diplomaciji med vojnama poslaniki na tujem niso bili poklicni diplomati,

temveč predvsem umetniki, znanstveniki in politiki. Med prvimi sta bila oče in sin,

Otokar in Vladimir Rybaŕ; prvi je svojo diplomatsko kariero začel leta 1918 na mirovni

konferenci v Parizu, bil je poslanik in pooblaščeni minister v Bruslju, Carigradu,

Tirani in Leningradu, drugi pa je služboval v diplomatski službi po različnih

predstavništvih (Washington, London, Oslo). Omenimo še ljubljanskega župana Ivana

Hribarja, ki je bil v Jugoslaviji nosilec različnih političnih funkcij in prvi poslanik SHS

v Pragi, pa prvega rektorja ljubljanske univerze Leonica Pitamica, ki je bil izredni

poslanik in pooblaščeni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi ZDA, mednarodno

prepoznavnost pa si je kot sposoben vojaški obveščevalec pridobil vojaški ataše v

Berlinu, Vladimir Vauhnik. (Čačinovič, 1998)

Enako kakor v prejšnjem obdobju je bila tudi v času SFRJ slovenska diplomacija še

vedno sestavni del druge države. V prvem obdobju njenega obstoja je bila osrednja

naloga diplomacije priznanje nove Jugoslavije in njenih meja, sledilo je obdobje

prizadevanj za neodvisnost države in boja proti Sovjetski zvezi ter Kominformu, v

zadnjem obdobju pa so bile aktivnosti usmerjene v uveljavljanje politike

neuvrščenih. Slovenska diplomacija se je v okviru SFRJ ukvarjala predvsem z

vprašanji državnih meja, sodelovala je pri oblikovanju načel in izhodišč zunanje

politike Jugoslavije, po določilih zvezne in republiške ustave je skrbela za politične

odnose z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami, ki so bile pomembne za

razvoj slovenskega naroda, skrbela je za stike z zamejci in emigranti po svetu. Znani

slovenski diplomati v tem obdobju so bili: Aleš Bebler, Stane Pavlič, Joža Vilfan,

27

Dušan Kveder; ti so se dejavno vključevali v politiko neuvrščenih in pripomogli k njeni

prepoznavnosti v svetu. (Čačinovič, 1998)

Po osamosvojitvi in pridobitvi mednarodnega priznanja se je najprej vzpostavila

vojaška diplomacija, sledil pa je intenziven razvoj in strukturiranje obrambne

diplomacije (Jazbec, 2007). Podrobnejši pregled razvoja slovenske obrambne

diplomacije v samostojni Sloveniji prinaša naslednje poglavje, z njenim nastankom se

začenja vključevanje Slovenije v mednarodno politiko.

4.4 Obrambna diplomacija v samostojni Sloveniji

V okviru dvostranske obrambne diplomacije Slovenija med leti 1990 in 1993 ni imela

obrambnih atašejev v tujini (Kocbek, 2007). Do konca leta 1992 je Slovenija

vzpostavila diplomatske stike s 64 državami, do 15. januarja 1992 so Slovenijo

priznale vse članice ES in še nekatere druge države: ZDA, Kitajska, Sovjetska zveza,

Indija. Mednarodno priznanje je bilo izjemnega pomena za slovensko diplomatsko

dejavnost, pomemben dosežek pa je bila tudi vključitev v mednarodne organizacije,

npr. OZN, Svet Evrope, CEFTA (Čačinovič, 1998). Slovenska obrambna diplomacija v

pravem pomenu besede je skupaj z diplomatsko dejavnostjo zaživela z junijem leta

1993, ko je bil med Ministrstvom za obrambo in Ministrstvom za zunanje zadeve

podpisan sporazum o imenovanju, izboru in napotitvi vojaških diplomatskih

predstavnikov v diplomatsko-konzularna predstavništva Slovenije. Mreža obrambnih

diplomatskih predstavništev in imenovanje obrambnih atašejev se je vzpostavilo leta

1994, s prvim rezidenčnim obrambni atašejem, ki je bil akreditiran na Madžarskem.

Naslednje leto so bili imenovani še trije slovenski obrambni atašeji: v ZDA, Avstriji in

Belgiji, do leta 2005 pa je Slovenija v tujino poslala še deset obrambnih atašejev.

Vsled tega lahko trdimo, da je slovenska država razvila večino dejavnosti sodobne

obrambne diplomacije v obdobju od osamosvojitve do leta 2005. (Kocbek, 2007)

Ugotovimo lahko, da Slovenija ni tipična država, ki bi »šla skozi obdobje razvoja«

(Kocbek, 2007: 81), saj ni imela predhodnih podlag in izkušenj, na podlagi katerih bi

si lahko pridobila izkušnje klasične obrambne diplomacije prek raznolikih nalog in

dejavnosti obrambnega in vojaškega udejstvovanja. Razvoj obrambne diplomacije v

samostojni Sloveniji je sprva slonel na častnikih in ne vojaških atašejih. Častniki

nekdanje jugoslovanske vojske, ki so bili šolani še v duhu socialistične in neuvrščene

države Jugoslavije, so bili brez diplomatske izobrazbe in izkušenj, v diplomatsko-

28

konzularnih predstavništvih nove države Slovenije pa so večinoma izvajali podporna

opravila. (Kocbek, 2007)

Nadaljnji razvoj obrambne diplomacije delimo na dvo- in večstransko sestavino,

vsaka od teh pa se je razvijala s svojo dinamiko. Že takoj po osamosvojitvi si je

Slovenija intenzivno prizadevala za krepitev dvostranskega zunanjepolitičnega in

varnostnega sodelovanje z drugimi državami, eden od poglavitnih ciljev pa je bil

članstvo v EU in zvezi Nato. Pomembni mejnik v razvoju slovenske obrambne

diplomacije je bil sprejetje dveh strateških dokumentov: Zakona o obrambi (1994) in

Pravilih službe v Slovenski vojski (1996); na nadaljnji razvoj slovenske obrambne

diplomacije pa je pomembno vplival tudi pristop v zvezo Nato (1994) in sodelovanje v

programu Partnerstvo za mir, v okviru katerega so države podpisnice vzpostavile

politično, obrambno in partnersko sodelovanje. (Kocbek, 2007)

Temeljni cilji slovenske diplomacije so predvsem: utrjevanje položaja države, dobri

in stabilni odnosi s sosednjimi državami, polnopravno članstvo v Natu in EU, tesnejše

sodelovanje z državami Srednje Evrope, varstvo pravic slovenske narodne manjšine v

tujini, ohranjanje identitete Slovencev po svetu idr. (Čačinovič, 1998). Z vidika

nacionalne, tj. slovenske perspektive, pa je slovensko obrambno diplomacijo treba

vsekakor gledati v luči našega sodelovanja v Natu. Izkušnje namreč kažejo, da gre za

precej zahtevno strukturno preobrazbo varnostnega, obrambnega in vojaškega

sektorja, ki kliče po ustreznem obrambnem načrtovanju, racionalnem razpolaganju s

proračunskimi sredstvi in nenehnem ocenjevanju razmer v varnostnem okolju.

Sočasno s tem je treba slediti ključnim obrambnim dokumentom (resolucije,

doktrine, strateški pregled obrambe) in jih po potrebi prilagajati nastalim

spremembam. Pri delovanju v Natu ali kateri koli mednarodni organizaciji je

ključnega pomena vzpostavljanje redne in sprotne izmenjave informacij ter

posredovanje stališč vlade države članice misijam pri Natu. Že kmalu po pristopu

Slovenije v Nato se je pokazalo, kako natančno določen, zahteven, dinamičen in

obenem nujen je ta proces za delovanje naše države v strukturah zavezništva.

(Jazbec, 2007)

Drugič, Slovenija je zaradi svoje majhnosti država, za katero veljajo nekatere

posebnosti. Podobno kakor pri drugih novo nastalih državah, je tudi za našo državo

značilno pomanjkanje osebja, znanja in izkušenj, kar posredno vpliva na delovanje

diplomacije in oblikovanje zunanje politike. Pri vzpostavljanju svoje diplomatske

29

dejavnosti se Slovenija, tako kakor vse nove male države, srečuje tudi s finančnimi in

organizacijskimi problemi. Omejenost teh virov pomeni, da je potrebne

najosnovnejše državotvorne funkcije (diplomacijo, obrambo) treba zgraditi iz nič, v

večini primerov pa sredstva zagotavljajo le majhen zunanjepolitični aparat. (Jazbec,

1998; Jazbec, 2002)

Slovenija ima trenutno akreditiranih sedem rezidenčnih obrambnih atašejev v

naslednjih državah: ZDA, Rusiji, Kitajski, Nemčiji, Italiji, Srbiji in BiH (Županič,

2012).

4.5 Obrambna diplomacija danes in pogled vnaprej

V današnjem času je obrambna diplomacija pod močnim vplivom globalizirane in

digitalizirane družbe 21. stoletja ter integracijskih procesov mednarodne skupnosti.

Jazbec (2009) ugotavlja, da so posledice globalizacije vidne na naslednjih treh

področjih: metodah dela, vsebinah, s katerimi se atašeji ukvarjajo, in načinih

predstavljanja. Tako za področje načinov dela ugotavlja, da danes na splošno

razpolagamo z več informacijami in da so le-te hitreje dostopne. Diplomatski

predstavniki opuščajo klasično pridobivanje informacij o subjektu akreditacije, več

pozornosti posvečajo tolmačenju podatkov in posledicam, ki jih imajo razni dogodki

na obnašanje subjekta akreditacije. Po drugi strani pa Osolnik (1998) smatra, da

sodobna komunikacijska orodja in tehnološki razvoj omogočajo, da so obrambni

atašeji v stalnem, vsakodnevnem stiku z vlado in ministrstvom. Novi pristopi

komuniciranja omogočajo, da postaja diplomacija veliko bolj samostojna in

neodvisna specializirana državna služba.

Na vsebinskem področju se postmoderna obrambna diplomacija ukvarja z nekaterimi

novimi temami, ki se nanašajo na globalno družbo in jih je mogoče rešiti le z

medsebojnim sodelovanjem na globalni ravni. Novonastale vsebine so dotikajo

področij, ki so skupna različnim državam po svetu in se navezujejo na: splošne

življenjske razmere (zaščita vode, zraka in okolja, razlogi in posledice podnebnih

sprememb in njihove posledice), varnost (človekova varnost, trda in mehka varnost,

notranja ogroženost družbe) in vse večji obseg mednarodnih migracij (terorizem

mednarodni kriminal). Porast novih vsebin v diplomaciji po eni strani vodi v širitev

področja, s katerim se atašeji srečujejo, po drugi strani pa vodi v zaposlovanje takih

diplomatov, ki po svoji osnovni strokovni dejavnosti niso diplomati. (Jazbec, 2009)

30

Zadnje področje, deležno številnih sprememb, je način predstavljanja držav pri

subjektih akreditacije, kjer se pojavlja cela vrsta novih predstavništev z nedržavnim

ali paradržavnim statusom, npr. predstavništva regij, nevladnih organizacij,

poslovnih subjektov idr. Nekatere države se o ustanovitvi in izvajanju skupnih

predstavništev odločajo na bilateralni podlagi, k nastanku tovrstnih predstavništev pa

botruje tudi politično oz. gospodarsko povezovanje držav (npr. EU), kjer je državam

članicam skupno izvajanje določenih funkcij in zaščita interesov, vzpostavljajo pa se

tudi predstavništva v državah kandidatkah EU in državah tretjega sveta. Vse to

razširja klasične načine predstavljanja neke države in omogoča mladim in novim

državam, kot je Slovenija, in njihovim diplomatskim organizacijam večje možnosti za

diplomatsko dejavnost. Na podlagi povedanega lahko govorimo še o eni značilnosti

postmoderne diplomacije, tj. da zaradi povezanosti in soodvisnosti mednarodne

skupnosti oz. delovanja globalizacijskih procesov naraščata vloga in pomen

multilateralizma. (Jazbec, 2009)

Kakšna pa je danes funkcija obrambnega atašeja? Sežun (2010) v svojem magistrskem

delu z gotovostjo trdi, da je obrambni ataše izgubil velik del svojih nekdanjih funkcij

in da danes opravlja bolj reprezentativno-protokolarno vlogo, veliko manj pa je

dejaven v svoji prvotni obveščevalni vlogi. Razloge za upad te funkcije vidi v novih

tehnologijah in dostopnosti informacij.

Za konec obrnimo pogled še v prihodnost obrambne diplomacije in si poglejmo, kaj

bo vplivalo na njeno vsebino in obliko. Tudi s tem področjem se obširno ukvarja

Jazbec (2009), ki kot prvo vsebinsko izhodišče v razpravi o prihodnosti diplomacije

omenja vzročno povezanost med državo in diplomacijo. Vpliv države na diplomatsko

dejavnost bo čutiti tudi v prihodnje, ta sicer morda ne bo več tako očiten in

neposreden kot doslej, bo pa na delovanje diplomacije bolj vplivalo povezovanje

držav v mednarodne organizacije.

V prihodnosti bo čutiti tudi vpliv globalizacije, ki se kaže v neinstitucionalnem in

teritorialnem vplivu na diplomacijo. Njun pomen je v dejstvu, da so naloge

diplomatov vse bolj vezane na zagotavljanje informacij o splošnih temah in vse manj

na informacije o mednarodni organizaciji in nacionalni državi — državi sprejemnici.

Nadalje Jazbec (2009) razpravlja o vplivu komunikacijske tehnologije in hipne

dosegljivosti informacij na delovanje diplomacije, ki se kaže v obsežnejšem in

31

hitrejšem dostopu do informacij, pa tudi v spremenjenem načinu diplomatskega

dela. Pridobivanje informacij za potrebe vlad tako postaja vse bolj specializirano,

kar temeljito spreminja videnje diplomatske službe. Osebni stiki bodo tudi v

prihodnje pomembno označevali diplomatsko dejavnost, saj se vedno znova kaže, da

so le-ti kljub navedenem spremembam in razvoju še vedno nenadomestljivi v

rezidenčni diplomaciji.

Področja, s katerimi se bo globalno diplomacija ukvarjala v prihodnosti Jazbec

(2009) strne v šest točk:

● podnebne spremembe in njihov vpliv na mednarodno varnost;

● pridobivanje in razpolaganje s surovinami, še posebej z energenti, in

energetska varnost;

● vprašanja pridobivanja hrane in oskrbe z njo;

● populacijska gibanja in njihov vpliv na globalno dogajanje;

● migracijski tokovi;

● odsotnost mehanizmov odločanja in politične volje za doseganje globalnega

soglasja za urejanje navedenih zadev.

Očitno je, da v aktualni diplomatski praksi multilateralnost dobiva vse večji pomen,

kajti zgolj dvostranskost ne ureja več omenjenih področij. Na tem mestu je treba

omeniti tudi pomen in moč nevladnih organizacij, ki naslavljajo pomembno

problematiko in zavzemajo neizogibna stališča, o katerih se tradicionalna diplomacija

često ne želi izrekati.

Ne nazadnje pa je za prihodnost slovenske obrambne diplomacije ključno nastajanje

skupne zunanje politike EU in evropske varnostno-obrambne politike. Evropski

integracijski tokovi, v katere je Slovenija vpeta, prispevajo k oblikovanju t. i.

evropske diplomacije, ki bo posledično prispevala k specializaciji atašejev na

posebne diplomacije. (Jazbec, 2009)

4.6 Organizacija obrambne diplomacije

Ko govorimo o organizaciji obrambne diplomacije mislimo na strukturno sodelovanje

med obrambnimi sistemi nacionalnih držav znotraj integracij oz. na približevanje

držav kandidatk k članstvu. Tako sodelovanje sestoji iz opaznih in pomembnih

dvostranskih elementov, ki ne prevladujejo, in temelji na navodilih iz držav

32

pošiljateljic. Prisotna je večja strukturna uravnoteženost, saj sodelujejo politični,

obrambni in vojaški deli državnih predstavništev. (Jazbec, 2009)

Po določbah Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih ima obrambni diplomatski

predstavnik enak status kot ostali diplomati, vključno z diplomatsko imuniteto.

Država sprejemnica ima pravico do proučitve imenovanja vojaškega diplomatskega

predstavnika in ga zatorej lahko tudi zavrne. Vojaški diplomatski predstavniki so v

službi Ministrstva za obrambo, njihovo delo se šteje za vojaško službo; osebe, ki to

službo opravljajo, pa za vojaške osebe (Pravilnik o vojaških diplomatskih

predstavnikih 1994 v Županič, 2012).

4.7 Področja delovanja in naloge

Jazbec (2007) omenja, da je področje delovanja obrambne diplomacije ožje od

splošne in širše od vojaške diplomacije. Če vzamemo pod drobnogled temeljne

dejavnosti sodobne obrambne diplomacije, so le-te (Cottey in Forster, 2004; Kocbek,

2007):

● dvo- in večstranski stiki med vojaškimi in civilnimi obrambnimi uradniki,

● dvostranski sporazumi o obrambnem sodelovanju,

● imenovanje obrambnih atašejev v tujini,

● urjenje tujega vojaškega in civilnega osebja,

● posredovanje strokovnega znanja in nasvetov za področja demokratičnega

nadzora vojske, obrambnega menedžmenta in za vojaško-tehnična področja,

● stiki in izmenjave med vojaškim osebjem in enotami,

● obiski vojaških ladij,

● napotitev vojaških in civilnih oseb v obrambna ministrstva in vojske

partnerskih držav,

● oblikovanje potujočih skupin za urjenje,

● preskrba z vojaško opremo in drugimi sredstvi,

● dvo- in večstranske vojaške vaje, namenjene urjenju.

Temeljna naloga obrambno-diplomatske dejavnosti je zagotavljanje in izvajanje

zunanjepolitičnih nalog in diplomatskih funkcij ter posredovanje zunanjepolitičnih

informacij (Jazbec, 2009). K poglavitnim nalogam obrambne diplomacije spadajo

(Jazbec, 2007):

● promocija nadzora oborožitve;

● razvoj ukrepov za izgradnjo zaupanja;

33

● širok program sodelovanja obrambnega ministrstva z drugimi državami, v

primeru Slovenije, predvsem z državami vzhodne in srednje Evrope;

● izvajanje širokih programov vojaškega izobraževanja;

● vključevanja in sodelovanje drugje po svetu.

Posvetimo pozornost še glavnim nalogam obrambnega atašeja (Jazbec, 2007):

● prenašanje informacij, znanja in izkušenj iz enega obrambnega sistema v

drugega;

● svetovanje pri izvajanju obrambnih aktivnosti na področju, za katerega je

zadolžen oz. pristojen;

● sodelovanje pri izvajanju aktivnosti iz prvih dveh alinej;

● sodelovanje v procesu odločanja znotraj multilateralnih institucij;

● spremljanje razvoja na področju, za katerega je zadolžen, in poročanje

svojim nadrejenim ter svetovanje, kako ravnati in kakšna stališča sprejemati;

● izvajanje pogajalskih funkcij v okviru svojega področja in svojih zadolžitev;

● sodelovanje v delu ekspertnih ekip in dajanje mnenj, ocen in analiz v okviru

svojega področja.

Ena od pomembnejših nalog obrambnega atašeja so pogajanja in izmenjava

informacij s predstavniki tujih držav. Z globalizacijo in vse večjo soodvisnostjo med

državami se je pojavil t. i. večstranski način diplomacije, s katerim se rešujejo

globalni problemi, npr. organizirani kriminal, terorizem in ostale grožnje (Županič,

2012). Komunikacija po večini poteka multilateralno prek predstavništev nacionalnih

držav v odnosu do tretjih držav, občasno pa tudi bilateralno, npr. v okviru zveze Nato

med predstavništvi članic pri urejanju bilateralnih zadev, kot so: konzultacije,

usklajevanje stališč in druge nujne zadeve (Jazbec, 2007). Tako lahko govorimo o

delovanju v okviru integracij in o bilateralnem delovanju, ki je naravnano v razvoj in

usklajevanje obrambnih sistemov nacionalnih držav; to se izvaja prek nudenja

strokovne pomoči in podpore. Vse omenjene oblike so usmerjene v načrtovanje in

izvajanje obrambnih reform, ki so podstava za sodobno mednarodno in vojaško

obrambno sodelovanje. (Jazbec, 2007)

Za opravljanje dela obrambnega atašeja se zahteva visokošolska diploma in znanje

dveh svetovnih jezikov, pred vstopom v službo pa je ataše deležen enoletnega

strokovnega izobraževanja o diplomatski teoriji in praksi (Čačinovič, 1998). Širok

razpon nalog od obrambnega atašeja zahteva dobro poznavanje delovnega področja

34

in tudi drugih mejnih področij, ki predstavljajo širši okvir njegove stroke. Tako mora

v okviru obrambnih reform obrambni ataše po eni strani poznati pojem obrambnih

reform in njegove osnovne elemente, po drugi strani pa biti dobro seznanjen s

področjem, za katerega je še posebej usposobljen kot strokovnjak (Jazbec, 2007). Še

posebej majhne države morajo posvetiti posebno skrb strokovnemu usposabljanju,

le-to pa naj bi bilo interdisciplinarno, ugotavlja Osolnik (1998). Obrambni ataše naj

bi obvladal tudi različne metode posredovanja znanja drugim udeležencem v

podobnih aktivnosti, kot član strokovnih ekip pa naj bi usposobljen tudi za timsko

delo (Jazbec, 2007; Županič, 2012). Za konec spregovorimo še o lastnostih dobrega

obrambnega atašeja, med katere štejemo: sposobnost pronicljivega opazovanja in

hitrega dojemanja bistva, sposobnost analize zbranih informacij, dobre

komunikacijske sposobnosti s posamezniki in sredstvi javnega obveščanja,

sposobnosti mreženja. Od diplomata se pričakuje tudi, da ima »posluh in občutljivost

za lokalne običaje in navade« (Osolnik, 1998: 138).

Povzemimo, da so vsebine, naloge in cilji diplomacije ter njenih diplomatskih

predstavnikov enake skozi vso zgodovino, zato mehanizmov njihovega delovanja ni

tako enostavno nadomestiti. Diplomacija namreč predstavlja »uporaben in

nenadomestljiv instrument« varnostnega sistema države (Simoniti, 1995: 8). Čeprav

se je obrambna diplomacija skozi čas dopolnjevala z novimi vsebinami — v zadnjih

letih so to ekologija, vesolje, demografija, prehrana, digitalizacija procesov —,

ostaja njeno poslanstvo vseskozi enako, vzpostavljati, spreminjati in vzdrževati

mednarodno ureditev (Simoniti, 1995).

4.8 Metode dela obrambnih atašejev

Določilo Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih v 3. členu, v točki 1/d

opredeljuje funkcije diplomatske misije z besedami: »Seznanjanje z vsemi

dovoljenimi sredstvi o pogojih in razvoju dogodkov v državi sprejemnici in poročanje

o tem vladi države pošiljateljice.« (Jazbec, 2007: 52) Pomembnost navedka je v tem,

da diplomatom (torej tudi obrambnim atašejem) dovoljuje spremljanje razvoja v

državi sprejemnici in poročanje svoji vladi, seveda z dovoljenimi sredstvi.

Sam nastop službovanja obrambnega atašeja je dokaj formaliziran in protokolaren.

Pred odločitvijo o izdaji soglasja države sprejemnice običajno zahtevajo vnaprejšnje

posredovanje imena vojaških atašejev. Po njihovem prihodu sledi akreditacija,

primopredaja poslov pa se istočasno izvede z nastopnim obiskom novega vojaškega

35

atašeja in s poslovilnim obiskom odhajajočega, ki svojega naslednika predstavi

najpomembnejšim predstavnikom obrambnega ministrstva in generalštaba ter

atašejskemu zboru države sprejemnice. V nadaljevanju pa stiki potekajo prek

mednarodne službe (protokola) obrambnega ministrstva. Kot še pojasnjuje Jazbec

(2007), se prek protokola urejajo pogovori, obiski in ogledi, njegova vloga pa je

predvsem povezovanje med vojaškimi atašeji in njihovimi sogovorniki v državi

akreditacije.

Pridobivanje pravočasnih, zanesljivih, ustreznih in celovitih podatkov, ocen in

informacij o delovanju, procesih in načrtih države sprejemnice je nedvomno

najpomembnejši element dela obrambnega atašeja. Z zagotavljanjem tovrstnih

informacij obrambni ataše tvorno prispeva k izgrajevanju nacionalnih interesov in k

uresničevanju zunanje politike svoje države. Poznamo različne metode dela

obrambnih atašejev: legalne, nelegalne in nezaželene, prve so diplomatsko

pridobljene metode, druge pa nediplomatske (Lukić, 1982; Vukadinović, 1994).

Jazbecu (1998a) se vse metode dela obrambnih atašejev zdijo formalne, posredne in

toge, mestoma celo omejene. Cilj vseh metod je zbiranje podatkov, ki niso le del

tajnih in zaupnih dokumentov, temveč tudi oblik javnega življenja in vseh ostalih

družbenih oblik. Zato je odvisnost atašeja od različnih dovoljenj (obiski vojaških

enot, udeležba na vojaških vajah, srečanja z visokimi vojaškimi predstavniki idr.) in

soglasij v primerjavi z drugimi diplomati veliko večja, njegov manevrski prostor pa s

tem ožji, po drugi strani pa bolj jasen in pregleden, še ugotavlja Jazbec (2009: 53) in

dodaja, da mora obrambni ataše »dobro poznati način sprejemanja odločitev v državi

sprejemnici, vplivne dejavnike in imeti stike na visokih političnih in drugih nivojih«.

V luči sodobne tehnologije in hitrega napredka nas seveda zanima, kako sodobne

tehnologije in vsesplošna dostopnost do informacij vplivajo na ustaljene metode

dela. Ali lahko govorimo o opuščanju nekaterih metod ali vsaj o zamenjavi le-teh z

novimi? O tem bomo obširneje govorili v nadaljevanju, ob bok tej tematiki pa se

obrnimo k Simonitiju (1995), ki ugotavlja, da obstaja malo možnosti, da bi se

obstoječi in uveljavljeni diplomatski mehanizmi nadomestili z novimi. Ne moremo

namreč mimo dejstva, da so stalno diplomatsko predstavništvo in namestitev

obrambnega svetovalcev v tuji državi, srečanja na vrhu, specialne misije, ekspertna

srečanja, pogajanja idr. še vedno nadvse uporaben in nezamenljiv instrument.

Dodajmo še, da sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije resda ponujajo

nove vire pridobivanja informacij, omogočajo hitrejše posredovanje podatkov,

36

neposredno in takojšnje vzdrževanje stikov in posvetovanje obrambnih atašejev z

ministrstvi, vendar še tako napredna tehnologija ne more nadomestiti opravljanja

obrambno diplomatske funkcije »v živo«, kakor tudi ne pridobivanja in preverjanja

informacij iz prve roke na pogajanjih, predstavljanjih, obveščanjih in različnih

srečanjih. Vzpostavljanje in vzdrževanje neposrednega in pristnega stika z virom

informacij je povsem drugačno od tistega prek računalnika in na daljavo.

Pri delu obrambnega atašeja se velikokrat zastavlja vprašanje o ločnici med

diplomacijo in vohunjenjem. Precej odkrito je o vohunskih dejavnosti v okviru

klasičnega obveščevalnega delovanja spregovoril obramboslovec dr. Igor Prezelj

(Esih, 2010a), češ da gre za predvideno diplomatsko krinko v smislu, da se nekam

pošlje pripadnike obveščevalnih služb, ki nato pod krinko atašejev opravljajo

vohunsko delo in rekrutirajo agente, ki delajo za njih. Z drugimi besedami, javna

tajna je, da diplomati vseh držav do neke mere vohunijo. Da je meja med

diplomacijo in vohunstvom zelo tanka, potrjuje tudi obramboslovec dr. Klemen

Grošelj (Esih, 2010b) ob dogajanjih v zvezi z depešami, ki so razkrile, da so

Američani svojim diplomatom naročili, naj zbirajo javne in tajne obveščevalne

podatke o Sloveniji, njenih mednarodnih odnosih, energetski varnosti, finančni

stabilnosti, gospodarskem razvoju, nacionalni varnosti in nacionalnih voditeljih ter

vladanju. Zbiranje tajnih podatkov po Grošlju pomeni, da ameriški diplomati

uporabljajo specialne metode in sredstva, kar pa Dunajska konvencija diplomatom

prepoveduje. V skladu z omenjeno konvencijo o diplomatskih odnosih depeša ni

sporna, saj je diplomatska pošta nedotakljiva. Sporna pa je njena vsebina, ki

napeljuje na obveščevalno dejavnost, še dodaja Grošelj, saj vsebina depeše

ameriškim diplomatom nalaga prototipsko obveščevalno dejavnost — špijonažo. (Esih,

2010b)

Če je bila klasična vloga obrambnega atašeja v preteklosti zgolj pridobivanje

informacij o oboroženih silah države sprejemnice z razvijanjem stikov in

spremljanjem razvoja dogodkov, čemur je bila podrejena tudi vsa njihova dejavnost,

kar je vključevalo obveščevalno dejavnost in špijonažo, dandanes vojaško-obrambni

predstavniki prevzemajo aktivnejšo vlogo, saj »so vključeni v naraščajoče

sodelovanje oboroženih sil nacionalnih držav znotraj mednarodnih varnostnih in

drugih integracij« (Jazbec, 2007: 51). Isti avtor tako spremembo v naravi dela

vojaškega atašeja podkrepi takole: »Dosedanje klasično pridobivanje informacij se

zaradi že večkrat omenjenih sprememb in drugačne narave mednarodnih odnosov

37

spreminja v analiziranje informacij in njihovega vpliva na vojaško, obrambno in

varnostno politiko države sprejemnice.« (prav tam) Tako obrambni ataše pravzaprav

postaja aktiven član in vpliven člen teh sprememb.

Način pridobivanja informacij znotraj zavezništev je seveda drugačen, saj dobršen

del podatkov države članice obvezno sporočajo krovni instituciji (npr. sedežu OVSE),

kar pa ne pomeni, da zbiranja informacij za atašeje ni več, le področja se zožujejo,

pomembnejše informacije pa so vse težje dosegljive. Dostop je zahtevnejši in

odvisen od stopnje sodelovanja in zaupanja med oboroženimi silami držav, predvsem

pa od usposobljenosti in učinkovitosti vojaških atašejev. »Sodobna komunikacijska

tehnologija je pri tem velikega pomena, ključno pa ostaja sposobnost pridobivanja

informacij in njihova selekcija in analiziranje.« (Jazbec, 2007: 52)

Ob zaključku tega poglavja je vredno omeniti tudi sodelovanje obrambnega atašeja z

domačim ministrstvom za obrambo, ki mu z inštrukcijami daje pomembna navodila za

njegove konkretne naloge. Pravočasne, sprotne in natančne inštrukcije mu

omogočajo lažje in koristnejše delovanje, predvsem pa terminsko in vsebinsko

usklajene informacije, ki jih obrambno ministrstvo v danem trenutku potrebuje.

Inštruiranje vojaškega atašeja poteka v smeri operativnega inštruiranja, pa tudi

temeljitega informiranja o razmerah na njihovem področju v matični državi in z

ocenami dogajanja po svetu. Najvišji predstavniki obrambnega ministrstva pa svoje

vojaško-diplomatske predstavnike večkrat letno skličejo na skupnem informativnem

zasedanju, kjer si medsebojno izmenjajo stališča, se seznanijo z aktualnim

dogajanjem in potrebami ministrstva ter dobijo potrebne napotke za delo; obenem

pa so ti dogodki priložnost za seznanjanje s pogoji dela posameznih atašejev in za

urejanje različnih spremljajočih finančnih, kadrovskih in logističnih zadev.

4.9 Vrste podatkov in viri informacij

Ob obravnavi obveščevalnih podatkov in informacij se na začetku dotaknimo zgolj

dveh definicij, in sicer: »Podatek je nevtralno sporočilo o nekem dejstvu, ki pomeni

surovino za oblikovanje informacij.« (Gričar v Črnčec, 2009: 62) In: »Informacija je

problemsko usmerjeno in nekomu namenjeno sporočilo.« (Gričar v Črnčec, 2009: 63)

Isti avtor nadalje pojasnjuje, da je za informacijo pomembno, da je sintaktično

pravilna, semantično relevantna in uporabna za prejemnika. Eden od tipov informacij

so obveščevalne informacije. Pridobivanje, vrednotenje in posredovanje informacij

je cilj in smisel obveščevalnih služb, zato imajo informacije, ki jih obveščevalne

38

službe pridobivajo med svojim delovanjem, posebno dodano vrednost. Črnčec (2009)

nadalje razvrsti informacije glede na vire pridobivanja v naslednje kategorije:

odprte informacije, do katerih ima dostop kdor koli. Takih je okoli 90 %.

sive informacije (teh je 9 %) in jih je moč pridobiti s tem, da vemo, da

obstajajo in da imamo na voljo ustrezne kapacitete, saj niso objavljene oz.

širše razpoložljive in so zelo težko dostopne.

tajne informacije ostanejo take za vedno.

neobstoječe informacije so tiste, ki jih ni. Lahko predstavljajo problem, če ne

vemo, da ne obstajajo, pa jih vseeno skušamo pridobiti.

Ob tem je treba pripomniti, da mora biti ataše usposobljen in sposoben preveriti

zanesljivost vira, hkrati pa znati oceniti vrednost informacije, ki jo dobi. Pridobljene

informacije je treba nenehno preverjati, in sicer z dveh vidikov: ali je informacija

veljavna in/ali je nova oz. uporabna za ministrstvo (Jazbec, 2009). Diplomatska

dejavnost se poslužuje različnih pisnih, ustnih ter drugih virov in ima na voljo široko

paleto podatkov in informacij, ki jih je možno pridobiti legalno. Pisni viri so lahko:

sporočila uradnih organov, poročanje medijev, strokovni zapisi, ustni pa: uradni in

drugi pogovori s predstavniki organov države sprejemnice in ostalimi posamezniki

(mediji, raziskovalci, umetniki idr.), pogovori v diplomatskem zboru in z gosti, ki se

nahajajo v tej državi. So pa še drugi viri informacij, npr. za politične napovedi, kot

vrste informacij, se kot vir uporabljajo politično-obveščevalne službe in vladna

poročila. Za tehnološke napovedi se lahko poslužujemo tehničnih poročil

obveščevalnih služb ali pa tehničnih raziskav trga in raziskav razvoja konkurence.

Eden od trendov, ki posega v bistvo delovanja obveščevalnih služb, pravi, da so

obveščevalne službe dolžne podpreti strateške, operativne in taktične uporabnike z

verodostojnimi informacijami, kot trdi Črnčec (2009).

4.10 Pridobivanje podatkov

Omenili smo že, da je osnovna naloga obrambne diplomacije pridobivanje podatkov,

ki se navezujejo na obrambo in oborožene sile države gostiteljice, na področje njene

vojaške industrije in področje vojaško-ekonomskih odnosov. Čeprav opravlja

obrambni ataše še druge naloge, lahko rečemo, da je zbiranje zunanjepolitičnih

podatkov bila in ostaja temeljna dejavnost in najpomembnejša naloga obrambnega

atašeja, podlago zanjo pa najdemo v 3. členu Dunajske konvencije, po katerem gre

39

za »ugotavljanje z vsemi dovoljenimi sredstvi razmer in razvoja dogodkov v državi

sprejemnici in poročanje o tem vladi države pošiljateljice« (Jazbec, 2009: 302).

Obrambni ataše pa se pri zbiranju podatkov ne bi smel omejevati le na vojaško in

obrambno področje, zbiral in posredoval naj bi tudi druge podatke, ki so pomembni

za državo pošiljateljico, npr. o gospodarstvu in gospodarski moči države, finančnem

stanju. Obrambni diplomatski predstavnik si prizadeva pridobiti čim več informacij

od čim več ljudi, obenem pa tudi čim bolj razumeti državo, v kateri deluje, tako da

uporablja vsa razpoložljiva sredstva in vire: javna občila, uradne pogovore,

intervjuje, uradne sestanke, zasebne pogovore idr. Dobre sposobnosti in strokovno

znanje atašeja pripomorejo k temu, da pridobi čim več informacij, jih pravilno

ovrednoti in predstavi dejansko sliko stanja o državi gostiteljici. (Sežun, 2010)

Dejavnost pridobivanja podatkov ima več faz: pridobivanje ali zbiranje podatkov,

selekcija, obdelava, distribucija, redistribucija informacij. Sem sodita tudi fazi

kodiranja in dekodiranja, ki pa ju opravijo t. i. podporne službe s pomočjo sodobnih

tehnologij in medijev. V celotnem procesu izvajanja diplomatskih funkcij je

pridobivanje podatkov prav gotovo ključen element, ki poteka tako, da v državi

sprejemnici obrambni ataše spremlja pisne in ustne vire ter se opira na informacije,

ki jih ti sporočajo. Iz pridobljenih sporočil nato črpa tiste vsebine, ki so po njegovi

oceni koristne za vlado njegove države (Jazbec, 2009). Podatke je mogoče dobiti na:

1) tajen način, tudi s pomočjo tehničnih pripomočkov za prisluškovanje, tajnega

opazovanja, opreme za sledenje; 2) javen način prek različnih metod (intervjuji,

opazovanja, poročila beguncev in prebežnikov, zasliševanje ujetnikov). Nekateri

manj standardni postopki pridobivanja podatkov so v rabi le, ko so želeni podatki

kodirani ali skriti, kadar se ne prenašajo po elektronskih zvezah ali kadar je cilj

vpogled v način delovanja posameznikov in v proces sprejemanja odločitev pri

obravnavanih ciljih. (Richelson 1999 v Sežun, 2010)

Pridobivanje podatkov pomeni uporabo metod in virov, s katerimi ataše dobi

neobdelane podatke. Sledi faza selekcije in obdelave kopice zbranih podatkov, ki jo

opravi več različnih izvajalcev v diplomatski misiji, dokler informacija ni vsebinsko in

oblikovno primerna za poročanje o nekem dogodku ali temi. V obliki poročila in v

skladu s smernicami ministrstva se informacije nazadnje posredujejo resornemu

ministrstvu. Jazbec (2009) omenja še fazo redistribucije informacij, ki zajema

40

pošiljanje več specifičnih informacij o določeni zadevi, ali pa klasično pošiljanje

depeš po celotni predstavniški mreži z namenom seznanjanja z vsemi informacijami.

4.12 Posredovanje podatkov

Poročanje o opažanjih in stališčih, ki jih obrambni ataše dobi od organov subjekta,

akreditacije o njegovem delovanju, je poleg pridobivanja podatkov osnovnega

pomena za opravljanje diplomatskega dela (Jazbec, 2009). Obrambni ataše

pridobljene informacije o subjektu akreditacije po elektronski ali fizični poti

posreduje vladi oz. zunanjemu ministrstvu države pošiljateljice. Poročila, ki jih

obrambni ataše pripravlja, državi pošiljateljici omogočajo, da dobi: ustrezno sliko

oboroženih sil in družbe v državi sprejemnici; informacije o spremembah v

oboroženih silah zaradi političnih, družbenih in gospodarskih procesov; predvidevanja

atašeja o pričakovanih in mogočih odzivih države sprejemnice zaradi mednarodnih

aktivnosti države pošiljateljice. (Ogorec, 2005)

Osnovni element diplomatskega poročanja je depeša (Jazbec, 2007). Z drugimi

besedami, depeša je vgrajena v samo bistvo diplomatskega dela in predstavlja

»najbolj tipično in zvrstno sredstvo v celotni diplomatski komunikaciji« (Jazbec,

2009: 171). Je »tipično komunikacijsko sredstvo v interni diplomatski komunikaciji

(centrala ― predstavništvo), diplomatska nota pa v eksterni diplomatski komunikaciji

(zunanje ministrstvo ― diplomatski zbor oz. obratno)« (Jazbec, 2007: 64). Pri

sestavljanju depeš velja pravilo, da mora biti le-ta osredotočena na eno temo in

pisana za znanega naslovnika v skladu z inštrukcijami. Avtor depeše mora pri

ubesedenju sporočila upoštevati slogovno in jezikovno ustreznost; depeša naj bo

jasna, jedrnata in kratka, napisana v formalnem in objektivnem slogu. Osrednji del

depeše sestoji iz poročanja o dogodku, informacije itd., vključuje pa lahko tudi

komentar, oceno sporočenega, priporočilo za ukrepanje ali predlog za nadaljnje

delovanje, ki pa ni nujni del depeše, je pa v nekaterih situacijah lahko koristen in

dobrodošel dodatek. Vsaka depeša je rezultat in odgovor na inštrukcijo in vsebuje

podpis vodje predstavništva in označbo avtorja z njegovimi inicialkami. Odveč je

poudariti, da mora biti depeša vselej rezultat pridobljene in preverjene informacije

pri enem ali več ustnih oz. pisnih virih države sprejemnice in prve obdelave te

informacije v okviru predstavništva. Poleg depeš so v rabi še druga komunikacijska

sredstva sporočanja, npr. različni opomniki in podobna gradiva, ki pa so za razliko od

depeš brez označb individualnega avtorstva. (Jazbec, 2009)

41

Diplomatska komunikacija v osnovi poteka med zunanjim/obrambnim ministrstvom in

diplomatsko misijo (član katere je tudi obrambni ataše), ki nadalje komunicira z

organi države sprejemnice (Jazbec, 2009). Direktno poročanje obrambnega atašeja

obrambnemu ministrstvu je praksa le v izjemnih primerih, tj. v pomembnih in nujnih

vojaških zadevah. Ker pa pogosto ni mogoče ločiti med nujnim in običajnim

poročanjem, je priporočljivo uporabiti ustaljene načine komuniciranja. Tako se je

uveljavila praksa, da obrambni ataše s poročili (depešami) seznani veleposlanika oz.

šefa misije, ki depeš praviloma ne spreminja, lahko pa jih komentira, saj ima

veleposlanik širše, politične informacije, ki lahko vojaško poročilo koristno dopolnijo

(Jazbec, 1998a; Jazbec, 2007). Z drugimi besedami, osnovna dolžnost obrambnega

atašeja je stalno seznanjati veleposlanika z vsemi informacijami vojaškega,

obrambnega in varnostnega značaja, s katerimi razpolaga (Jazbec, 2007). Obrambni

ataše pa lahko za obveščanje izkoristi tudi druge priložnosti, npr. državne in službene

dogodke, kjer svoje sogovornike seznani s tem, kar je zanje koristno, da bi le-ti

vedeli in obvestili svoja ministrstva (Sežun, 2010).

Izvajanje obrambne diplomacije temelji na izpolnjevanju navodil iz prestolnice

(Jazbec, 2007) in spada v pristojnost obrambnega ministrstva, natančneje obrambno

diplomatski predstavniki Republike Sloveniji spadajo v Sektor za multilateralno in

obrambno diplomacijo Direktorata za obrambno politiko Ministrstva za obrambo

Republike Slovenije (Jazbec, 1998a; Županič, 2012). Politične odločitve se

sprejemajo na podlagi navodil iz prestolnice, ki temeljijo na predhodnih nasvetih in

mnenjih vojaških in obrambnih ekspertov. Načeloma torej vse glavne odločitve

sprejemajo atašejevi predpostavljeni, v praksi pa se ataše sreča tudi z nepričakovani

in nenavadnimi situacijami, ko mora pomembno odločitev sprejeti sam. (Osolnik,

1998)

5 Obrambni ataše v praksi

Podatki v tem delu diplomske naloge so bili pridobljeni z usmerjenim anketnim

vprašalnikom, ki je obsegal 10 vprašanj, pri čemer so bila vprašanja in zaporedje le-

teh vnaprej natančno določena. Intervjuji z enim aktivnim in dvema nekdanjima

obrambnima atašejema so bili izvedeni v obdobju od 24. 8. do 31. 8. 2012,

anketiranci so bili moškega spola in so na vprašanja odgovorili po e-poti. Odgovori na

vprašanja so v celoti in brez kakršnih koli sprememb podani v prilogi, v nadaljevanju

42

tega poglavja pa podajamo opis vsakega primera posebej, pri čemer imena in priimki

anketirancev zaradi zasebnosti in varovanja osebnih podatkov niso navedeni.

5.1 Primer 1

Prvi respondent je funkcijo obrambnega, vojaškega in letalskega atašeja Republike

Slovenije opravljal v prvih letih 21. stoletja, v eni državi gostiteljici in v treh kot

nerezidenčni obrambni ataše.

Za opravljanje te funkcije je obiskoval približno 6-mesečno usposabljanje, ki je

potekalo na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije, Generalštabu Slovenske

vojske, Ministrstvu za zunanje zadeve in na Slovenski obveščevalno-varnostni

agenciji. Opravil je tudi ustno in pisno preverjanje iz angleškega in nemškega jezika.

V času njegovega mandata je Slovenija postala polnopravna članica zveze Nato in EU,

zato je pridobil tudi varnostno potrdilo za dostop do tajnih podatkov Zveze in dostop

do tajnih podatkov določene stopnje.

Ker je bil akreditiran v štirih zelo različnih državah, je opravljal tudi različne naloge

z različnimi prioritetami, kar je izkusil predvsem v državi, ki se je pripravljala na

polnopravno članstvo v Nato in EU.

Kot sam opisuje, mu je izpolnjevanje nalog močno olajšal hiter razvoj tehnologij in

komunikacijskih orodij, kar je prispevalo k večji dostopnosti do večje količine

podatkov in informacij, ki jih je lahko dobil v krajšem času, in kar je

najpomembneje, mogoče jih je bilo preveriti na več načinov. Tehnološki napredek je

zagotovil tudi večjo varnost pošiljanja depeš in hranjenja drugih podatkov ter

informacij.

Poudarja tudi pomembnost vloge zakonca pri opravljanju funkcije obrambnega

atašeja. V času njegovega delovanja je soproga prevzela organizacijo protokolarnih

dogodkov in srečanj, sodelovala pa je tudi v vojaško diplomatskem zboru.

5.2 Primer 2

Drugi intervjuvanec še vedno opravlja delo obrambnega atašeja v ZRN s sedežem v

Berlinu, s koakreditacijama za Poljsko in Dansko. Služboval je tudi na Hrvaškem ob

izteku vojne in v Bruslju v obdobju, ko je bila Slovenija sprejeta v zvezo Nato.

S svojim delom je prispeval k pripravi, usklajevanju in izvedbi bilateralnih in

multilateralnih programov sodelovanja ter k pripravi in izvedbi srečanj ministrov in

načelnikov generalštabov. Njegove poglavitne naloge so: predstavljanje Ministrstva

za obrambo in Slovenske vojske v državah sprejemnicah, poročanje o stanju na

43

obrambno-političnem področju v državah akreditacije in aktivno sodelovanje na

bilateralnem področju. Njegove vsakodnevne obveznosti vključujejo delovne

sestanke v okviru Ministrstva za obrambo, organiziranje različnih dogodkov za

predstavnike države sprejemnice ter diplomatskega zbora in udeleževanje dogodkov,

organiziranih s strani Ministrstva za obrambo in diplomatskega zbora.

Z vstopom Slovenije v Nato in EU se same naloge in aktivnosti niso bistveno

spremenile, se pa je povečal obseg dela, saj se sedaj ugotovitve analizirajo tako z

vidika dvostranskih odnosov, kakor tudi z vidika zavezništva.

5.3 Primer 3

Zadnji respondent je pred 12 leti nastopil mandat obrambnega atašeja in to funkcijo

opravljal 5 let. Dodal je, da sta pogoja za opravljanje dela vojaškega diplomatskega

predstavnika visoka izobrazba in najmanj vojaški čin podpolkovnika.

V okviru enomesečnega predhodnega usposabljanja se je seznanil tudi z varnostno-

obveščevalno dejavnostjo, saj je v času mandata OVS MORS informiral o stanju

oboroženih sil države gostiteljice in poročal o varnostno-obveščevalnih dogodkih, ki

bi utegnili biti zanimivi za Slovenijo. Poleg tega je zbiral in analiziral legalne

obveščevalne podatke o obrambnem sistemu države gostiteljice. Pri tem ni šlo za

enostransko komunikacijo, saj je kot vojaški diplomatski predstavnik od OVS MORS-a

dnevno prejemal varnostno-obveščevalna poročila o stanju v posameznih državah.

Na vprašanje, ali vojaški diplomatski predstavniki opravljajo tudi obveščevalno

dejavnost pravi, da obrambni atašeji sodelujejo na obveščevalnem področju, a ne

delujejo operativno. Po njegovem mnenju v Sloveniji za klasično obveščevalno

dejavnost ni potrebe in vojaški diplomatski predstavniki naj ne bi opravljali takih

nalog, saj za to področje niti niso izurjeni. V času usposabljanja v domovini so bili

poudarki na protiobveščevalni in varnostni dejavnosti.

Meni, da bo za slovensko obrambno diplomacijo obrambni ataše tudi v prihodnje zelo

pomemben, kljub temu da se bo število predstavništev v tujini iz različnih razlogov

zmanjšalo in racionaliziralo. Naloge in aktivnosti vojaškega diplomatskega

predstavnika se bodo resda še bolj pomikale na strokovno in protokolarno področje, a

je tu še toliko bolj pomemben osebni stik, ki ga je s še tako napredno tehnologijo

nemogoče nadomestiti.

44

6 Zaključek

V diplomskem delu smo si zastavili in testirali tri teze, ki se navezujejo na prihodnost

slovenske obrambne diplomacije in vlogo obrambnih atašejev v njej.

6.1 Testiranje tez

Teza 1

Prva teza, da v prihodnosti obrambni diplomatski predstavniki v državi sprejemnici ne

bodo potrebni, se ni potrdila. Slovenska obrambna diplomacija v državi sprejemnici

predstavlja in zastopa Ministrstvo za obrambo in Slovensko vojsko, zato je nerealno

pričakovati, da bi Slovenija odpoklicala svoje vojaške diplomate, saj gre za specifično

področje, ki ga druga vrsta diplomacije težko pokrije. Vloga in prihodnost vojaške

diplomacije ne bosta odvisni le od finančnih sredstev in razpoložljivih kadrov, pač pa

bosta še naprej odvisni tudi od zadolžitev Slovenije v okviru EU in zavezništva.

Spregledati ni mogoče niti dejstva, da še tako sodobna informacijsko-komunikacijska

tehnologija ne more nadomestiti obrambnih atašejev in neposrednih stikov pri

pridobivanju pomembnih podatkov in informacij.

Teza 2

Jasnih in nedvoumnih odgovorov za potrditev druge teze, da so obrambni atašeji

dejavni tudi v obveščevalni dejavnosti, nismo dobili. Res je, da vojaško diplomatski

predstavniki sodelujejo na obveščevalnem področju z OVS MORS, v obliki informiranja

o stanju oboroženih sil države sprejemnice in dnevnih varnostno-obveščevalnih

poročil o stanju v posameznih državah, a ne delujejo operativno, saj za to niso

izurjeni. Tako kakor se je na področju splošne diplomacije skozi zgodovino marsikaj

spremenilo, so se tekom let spremenile tudi naloge in metode dela na področju

obveščevalnega delovanja, kar zahteva posebna znanja in spretnosti. Vsi trije

respondenti pravijo, da se slovenski obrambni atašeji z vohunjenjem ne ukvarjajo,

dopuščajo pa možnost, da so nekatere države na tem področju bolj agresivne. A tudi

v tem primeru posamezne države ne izpostavljajo svojih atašejev, pač pa spletejo

mrežo informatorjev, ki so za opravljanje tovrstnih nalog posebej izurjeni.

Teza 3

Obrambni atašeji podatke pridobivajo iz javnih virov, se je glasila tretja teza.

Pokazalo se je, da obrambni atašeji pri svojem delu uporabljajo različne metode in

45

sredstva za pridobivanje podatkov in informacij. Zelo pomembni so delovni pogovori

z uradnimi predstavniki države sprejemnice, delovni obiski, uradne informacije,

namenjene tujim vojaško diplomatskim predstavnikom, različna poročila, udeležba

na predavanjih, seminarjih in okroglih mizah ter vojaških vajah. Ne moremo pa mimo

dejstva, da postaja uporaba javnih virov na področju obrambne diplomacije vse bolj

pomembna. Verjetno tudi za to, ker je tehnološki napredek omogočil večjo in

hitrejšo dostopnost do podatkov in informacij javnega značaja, poleg tega je s

pomočjo javnih virov mogoče te podatke večkrat in hitreje preveriti. Najpogosteje

uporabljeni javno dostopni viri so internet, časopisi, strokovne revije ter radio in

televizija.

6.2 Povzetek ugotovitev

Povzamemo lahko, da bo slovenska obrambna diplomacija tudi v prihodnje pošiljala

svoje predstavnike v tuje države in na ta način vzdrževala multilateralne odnose na

vojaško-diplomatskem nivoju ne le z državami gostiteljicami, pač pa tudi na širših

vplivnih področjih, kjer zaradi vojaških integracij fizična prisotnost nacionalnega

vojaškega predstavnika ni potrebna, je pa obojestranski interes prisoten.

Uveljavljanje interesne sfere na način nerezidenčne akreditacije atašeja je v

današnjem času možno prav zaradi in z uporabo sodobnih informacijskih sredstev, kar

intervjuvanci potrjujejo z izjavami, da je količina javno dostopnih informacij večja in

kvalitetnejša, predvsem pa je informacije moč preverjati pri različnih virih. Vsekakor

pa ostaja osebni stik z izmenjavo informacij in svetovanjem na področju obrambnih

sistemov nenadomestljiv vir podatkov, protokolarni dogodki in neformalni razgovori

pa priložnost za vzdrževanje kakovostnih medsebojnih odnosov med državami in

njihovimi uradnimi predstavniki.

Vojaški diplomatski predstavniki bodo kot doslej delovali v okviru Dunajske

konvencije o diplomatskih odnosih, ki dovoljuje tudi obveščevalno dejavnost z

uporabo legalnih sredstev in javnih virov. Ti so v sedanjem času tehnološkega

napredka dosegljivi vedno in povsod, kar močno olajša pridobivanje informacij, drži

pa, da se slovenski vojaški odposlanci ne ukvarjajo s to dejavnostjo, saj za to delo

profesionalno niti niso usposobljeni niti to ni njihova prednostna naloga.

Metode delovanja vojaškega atašeja so torej usmerjene na javno dostopne vire v

medijih, udeležbe na javnih srečanjih in prireditvah, spremljanje poročil Ministrstev,

vojaške vaje idr.

46

7 Uporabljeni viri

Anžič, A. (1997). Varnostni sistem Republike Slovenije. Ljubljana: Uradni list

Republike Slovenije.

Benko, V. (1998). Mesto in funkcije diplomacije v razvoju mednarodne skupnosti. V:

Jazbec, M. (ur.) (1998). Diplomacija in Slovenci: zbornik tekstov o

diplomaciji in o prispevku Slovencev v diplomatsko teorijo in prakso, 39―58.

Celovec: Založba Drava.

Biočić, A. (1970). Vojna enciklopedija. Beograd: Redakcija Vojne enciklopedije.

Brglez, M. (1998). Kodifikacija sodobnega diplomatskega prava. V: Jazbec, M. (ur.)

(1998). Diplomacija in Slovenci: zbornik tekstov o diplomaciji in o prispevku

Slovencev v diplomatsko teorijo in prakso, 59―88. Celovec: Založba Drava.

Cottey, A. in Forster, A. (2004). Reshaping defence diplomacy: new roles for

military

cooperation and assistance. Oxford, New York: Oxford University Press for

the International Institute for Strategic Studies.

Čačinovič, R. (1998). Zgodovina slovenske diplomacije. V: Jazbec, M. (ur.) (1998).

Diplomacija in Slovenci: zbornik tekstov o diplomaciji in o prispevku

Slovencev v diplomatsko teorijo in prakso, 107―121. Celovec: Založba Drava.

Črnčec, D. (2009). Obveščevalna dejavnost v informacijski dobi. Ljubljana: Defensor.

Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih. (1961). Untreaty.un.org. Pridobljeno

na http://untreaty.un.org//ilc/texts/instriments/english/conventions/

9_1_1961.pdf (21. 8. 2012).

Dupuy, T. N. (1993). International Military and Defense Encyclopedia. Washington:

Brassey's.

Esih, U. (2010a). Javna tajna, da diplomati tudi vohunijo. Vecer.com. Pridobljeno na

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=

2010120705599202 (24. 7. 2012).

Esih, U. (2010b). So ameriški diplomati tudi vohuni? Vecer.com. Pridobljeno na

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=

2010120405598598 (27.7. 2012).

Janković, B. M. (1988). Diplomatija: savremeni sistem. Beograd: Naučna knjiga.

Jazbec, M. (ur.) (1998a). Diplomacija in Slovenci: zbornik tekstov o diplomaciji in o

prispevku Slovencev v diplomatsko teorijo in prakso. Celovec: Založba

Drava.

Jazbec, M. (ur.) (1998b). Vojaška diplomacija: zbornik tekstov o diplomaciji in o

47

prispevku Slovencev v diplomatsko teorijo in prakso. Celovec: Založba

Drava.

Jazbec, M. (2002). Diplomacija in varnost: razvoj in približevanje procesov.

Ljubljana: Vitrium.

Jazbec, M. (2007). Vojaška in obrambna diplomacija. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

Jazbec, M. (2009). Osnove diplomacije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Jelušič, L. (2012). Diplomacija: gospodarska, vojaška, policijska, kulturna, politična?

Pridobljeno na http://jelusic.blog.drugisvet.com/2012/02/15/gospodarska-

diplomacija/ (10. 6. 2012).

Kocbek, A. (2007). Preoblikovanje obrambne diplomacije. Bilten Slovenske vojske,

avgust 2007 ― 9 (1): 73―90.

Kolenc, M. (2006). Institucionalizacija obveščevalne politike EU. Ljubljana: Fakulteta

za družbene vede.

Lukić, D. (1982). Savremena špijunaža. Beograd: Privredna štampa.

Nared, J. (2007). Prostorski vplivi slovenske regionalne politike. Ljubljana: Založba

ZRC.

Nick, S. (1999). Diplomatski leksikon. Zagreb: Sveučilišna tiskara.

Nicolson, H. (1988). Diplomacy. Washington DC: Georgetown University.

Ogorec, M. (2005). Vojno-diplomatska praksa. Zagreb: Golden marketing,

Tehnička knjiga.

Osolnik, M. (1998). Diplomacija kot poklic. V: Jazbec, M. (ur.) (1998). Diplomacija in

Slovenci: zbornik tekstov o diplomaciji in o prispevku Slovencev v

diplomatsko teorijo in prakso, 122―139. Celovec: Založba Drava.

Pajenk, U. (2010). Načini in vrste pridobivanja podatkov v obveščevalno-varnostnih

Službah (Magistrsko delo). Maribor: Fakulteta za varnostne vede.

Pevc, P. (2003). Obveščevalna funkcija diplomatsko-konzularnih predstavništev

(Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Podbregar, I. (2008). Vohunska dejavnost in gospodarstvo. Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede.

Purg, A. (1995). Obveščevalne službe. Ljubljana: Čzp enotnost.

Rode, A. (2007). Vojaška obveščevalna dejavnost (Magistrsko delo). Pridobljeno na

http://dkum.uni-mb.si/Dokument.php?id=6808 (23. 7. 2012).

Sežun, D. (2010). Spreminjanje vloge vojaškega atešeja kot obveščevalnega

Dejavnika (Magistrsko delo). Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije.

Shea, T. C. (2005). Trasforming military diplomacy. Joint Force Quarterly. Issue

48

38/2005.

Simoniti, I. (1995). Multilateralna diplomacija. Zbirka Teorija in praksa. Ljubljana:

Fakulteta za družbene vede.

Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalnovarnostnih služb. Ljubljana: Ministrstvo

za notranje zadeve, Visoka policijsko-varnostna šola.

Šuster, A. (2002). Diplomacija kot sredstvo zunanje politike: uspešnost slovenske

diplomacije v bilateralnih odnosih s sosednjimi državami (Diplomsko delo).

Pridobljeno na http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Suster-Aleksandra.PDF (10. 7.

2012).

United Kingdom Ministry of Defense, Defense diplomacy, Paper No. 1. Mod.uk.

Pridobljeno na

http://www.mod.uk/NR/rdonlyres/BB03F0E7-1F85-4E7B-B7EB-

4F0418152932/0/polpaper1_def_dip.pdf (26. 6. 2012).

Veleposlaništvo Republike Slovenije Berlin. Berlin.embassy.si. Pridobljeno na

http://berlin.embassy.si/index.php?id=412 (24. 7. 2012).

Veleposlaništvo Republike Slovenije Sarajevo. Sarajevo.embassy.so. Pridobljeno na

http://sarajevo.embassy.si/index.php?id=1494 (24. 7. 2012).

Vukadinović, R. (1994). Politika i diplomacija. Zagreb: Otvoreno sveučilište.

Vukadinović, R. (1995). Diplomacija. Ljubljana: Arah Consulting.

Zakon o zunanjih zadevah. (2001). Uradni list RS, št. 45/2001. Pridobljeno na

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200145&stevilka=2549 (29. 7.

2012).

Zupančič, M. (2010). Vojaški ataše ― na razpotju med vojaško organizacijo in

civilnim okoljem (Magistrsko delo). Koper: Fakulteta za management.

Žabkar, A. (1997a). Evolucija vojaške diplomacije v 20. stoletju: diplomacija

topnjač. Revija Obramba 4 (29): 12―15.

Žabkar, A. (1997b). Evolucija vojaške diplomacije v 20. stoletju: diplomacija med

mirom in vojno. Revija Obramba 5 (29): 16―21.

Žižek, J. (2009). Obveščevalne službe in globalna finančna kriza (Diplomsko delo).

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Županič, F. Ž. (2012). Diplomat v vojaški suknji. Ljubljana: Zavod za varnostne

strategije pri Univerzi Maribor.

49

8 Priloge

Priloga 1

Podatki, pridobljeni z usmerjenim intervjujem, bodo uporabljeni izključno za

potrditev tez v diplomskem delu Prihodnost slovenske obrambne diplomacije.

Imena in priimki intervjuvanih oseb v nalogi ne bodo objavljeni.

Spol: M

Leto rojstva: 1952

VPRAŠANJA

1. Opišite vaše delovne izkušnje in dosežke kot vojaško diplomatski predstavnik

(kdaj, kje in kako dolgo opravljate/ste opravljali to funkcijo)?

Obrambni, vojaški in letalski ataše Republike Slovenije (od leta 2000 do leta 2006) v

R. Avstriji s sedežem na Dunaju, nerezidenčni obrambni ataše Republike Slovenije v

Švicarski Konfederaciji, R. Češki ter R. Slovaški. Ker sem bil akreditiran v štirih zelo

različnih državah, je bilo opravljanje del in nalog zahtevno in obsežno. Pridobil sem

veliko izkušenj, ne samo na obrambno-vojaškem, temveč tudi na civilno-političnem,

kulturnem in drugih področjih. Prav tako sem se prepričal, da je izredno pomembna

vloga zakonca. Soproga, ki je med drugim profesorica nemškega jezika, je bila zelo

aktivna in mi je ob različnih priložnostih (dodatno prevajanje, organizacija

protokolarnih dogodkov in srečanj, aktivno sodelovanje v vojaško diplomatskem

zboru, spremljanje medijev itd.) izredno veliko pomagala in pripomogla k ugledu, ki

sem ga užival kot obrambni ataše Republike Slovenije v državah gostiteljicah.

2. Katere so (bile) vaše poglavitne naloge, aktivnosti in metode dela?

Izvajanje nalog vojaške in obrambne diplomacije na področju bilateralnega

sodelovanje OS (oboroženih sil) ter občasno izvajanje nalog na področju

multilateralnega sodelovanja obrambnih sistemov teh držav (npr. dve leti v izvajanju

nalog NATO kontaktnega veleposlaništva RS na Dunaju); proučevanje in spremljanje

razvoja OS in varnostno-obrambnih vprašanj; vzpostavljanje in razvijanje stikov s

predstavniki OS; aktivno sodelovanje pri načrtovanju in izvedbi bilateralnega

sodelovanja na obrambnem in vojaškem področju; priprave, organizacija in

sodelovanje pri izvedbi obiskov visokih vojaških predstavnikov RS v državi

50

akreditacije in obratno; izmenjava informacij z vodjo DKP in sodelovanje v okviru

DKP; koakreditacija v zgoraj naštetih državah.

Metode in izvajanje dela so po vsebini specifično vojaške narave, po metodah

izvajanja pa praviloma enake civilni diplomatski dejavnosti.

3. Katere pogoje ste morali izpolniti za opravljanje dela vojaško diplomatskega

predstavnika (izobrazba, smer)?

V skladu s takratnimi razpisnimi pogoji: univerzitetna izobrazba, znanje dveh tujih

jezikov (obvezno aktivno znanje angleškega jezika), osebni čin major, podpolkovnik

ali polkovnik. Pozneje ko je RS postala polnopravna članica NATO in EU, sem moral

pridobiti varnostno potrdilo za dostop do tajnih podatkov NATO in EU ter dostop do

tajnih podatkov določene stopnje.

4. Kako, koliko časa in kje je potekalo vaše usposabljanje? Katera področja

delovanja je pokrilo usposabljanje?

Usposabljanje je potekalo na MORS (obrambno in varnostno področje, zaščita in

reševanje in drugo), GŠSV in nekatera podrejena poveljstva in enote (vojaško,

obveščevalno, logistika in druga področja), MZZ (znanja o delovanju diplomacije,

protokola, področje bilateralnih odnosov in druge splošne informacije), SOVA.

Približno šest mesecev. Obiskoval sem tudi tečaj nemškega jezika ter opravil ustno in

pisno preverjanje poznavanja angleškega in nemškega jezika.

5. Se je v času vašega mandata spremenil način dela (naloge, način pridobivanja

podatkov, obseg dela) in kako po vašem mnenju tehnološki napredek vpliva

na delo vojaško diplomatskega predstavnika?

Akreditiran sem bil v štirih različnih državah: R. Avstrija, nevtralna, članica EU, OZN,

članica NATO PfP (partnersta za mir); R. Češka, članica NATO, kandidatka za članico

EU (pozneje članica EU); R. Slovaška članica NATO PfP, kandidatka za NATO in EU

(pozneje je postala članica zveze NATO in EU) in Švica, ki je nevtralna in takrat ni

bila niti članica OZN, bila pa je članica NATO PfP. V skladu s spremembami v teh

državah sem opravljal tudi različne naloge z različnimi prioritetami. Npr. v času

priprav in pristopnih pogajanj R. Slovaške za članstvo v NATO in EU so bile delovne

naloge in prioritete drugačne kot pozneje, ko je postala polnopravna članica obeh.

51

Izboljšave, predvsem na področju informatike ter napreden in hiter razvoj

komunikacijske opreme izredno pozitivno vpliva in olajšujejo izvajanje nalog. Med

drugim je dostopno večje število informacij in podatkov, ki jih je možno pridobiti v

krajšem času in predvsem preverjati na več načinov. Zagotovljena je tudi večja

varnost pošiljanja in hranjenja poročil in drugih informacij ter podatkov.

6. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenske obrambne diplomacije in

vloga vojaško diplomatskega predstavnika v njej?

V skladu z obvezami RS v okviru članstva v NATU in EU, varnostno in odvisno od

razvoja politične in varnostne situacije v svetu, razpoložljivimi kadri, finančnimi

sredstvi itd. je odvisna tudi vloga in bodočnost vojaške diplomacije.

7. Vedno znova se namiguje, da vojaško diplomatski predstavniki opravljajo tudi

obveščevalno dejavnost. Kako povezani sta po vašem mnenju ti dve področji?

Kako je z izurjenostjo vojaško diplomatskih predstavnikov na obveščevalnem

področju?

Tudi vojaško diplomatskim predstavnikom je opredeljeno opravljanje nalog v skladu z

Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih (3. člen), ki daje pravico diplomatom, da

z dovoljenimi sredstvi spremljajo razvoj in odnose v državi akreditacije tudi na

obrambnem področju in o tem poročajo državi pošiljateljici. Pomembno je, da

podatki niso pridobljeni na nezakonit način. V prijateljskih državah, kjer sem bil

akreditiran, je bilo najpomembnejše izvajanje nalog bilateralnega sodelovanja na

obrambnem in vojaškem področju, izvajanje skupnih vojaških vaj, področje

usposabljanja, izmenjava izkušenj, skupno sodelovanje v nekaterih misijah v tujini

itd. Izurjenost na obveščevalnem področju je na relativno zadovoljivi stopnji.

8. S katerimi subjekti nacionalne varnosti sodelujejo vojaško diplomatski

predstavniki pri svojem delu, na kakšen način in po kakšnih vsebinah s

posameznim subjektom (OVS, SOVA itd.)?

MORS ― direktorat za obrambno politiko je odgovoren za celotno sodelovanje z

ostalimi subjekti. Prek direktorata se izvajajo pomembne aktivnosti v sodelovanju.

Mislim, da je to zelo pomembno za učinkovito in predvsem zakonito in kvalitetno

52

sodelovanje vojaško diplomatskih predstavnikov in ostalih organov na obrambno

varnostnem in obveščevalnem področju.

9. Kako najpogosteje pridobivate potrebne podatke? Prosim, navedite vsaj tri

načine.

Redna poročanja predstavnikov OS države sprejemnice, delovni obiski posameznih

poveljstev in enot, udeležba na vojaških vajah, pogovori s posameznimi predstavniki

OS, diplomacije in politike, izmenjava informacij z tujimi obrambnimi atašeji in

vojaško diplomatskimi predstavniki in drugo.

10. Ali pri pridobivanju podatkov uporabljate javno dostopne vire in katere?

Prosim, navedite vsaj tri.

Uradne informacije OS, namenjene tujim vojaško diplomatskim predstavnikom,

letna, polletna in druga poročanja najvišjih predstavnikov OS in Ministrstva za

obrambo, spremljanje javno dostopnih informacij v medijih, udeležba na različnih

predavanjih, okroglih mizah, seminarjih.

Za vaše odgovore se vam iskreno zahvaljujem.

Priloga 2

Podatki, pridobljeni z usmerjenim intervjujem, bodo uporabljeni izključno za

potrditev tez v diplomskem delu Prihodnost slovenske obrambne diplomacije.

Imena in priimki intervjuvanih oseb v nalogi ne bodo objavljeni.

Spol: moški

Leto rojstva: 1965

VPRAŠANJA

1. Opišite vaše delovne izkušnje in dosežke kot vojaško diplomatski predstavnik

(kdaj, kje in kako dolgo opravljate/ste opravljali to funkcijo)?

1997―2001 obrambni ataše na Hrvaškem s koakreditacijo za Romunijo

2003―2008 namestnik vodje vojaškega predstavništva pri Natu, Bruselj

53

2011― obrambni ataše v ZRN, s koakreditacijama za Poljsko in Dansko

Na Hrvaškem sem bil v času predsednika Tuđmana, ko je bila Hrvaška še v napol

vojni; v Bruslju, ko je bila Slovenija sprejeta v NATO; v Berlinu, ko so bile vse oči

uprte v Nemčijo. S tem je bilo povezana tudi večina dosežkov oz. večjih in manjših

uspehov.

2. Katere so (bile) vaše poglavitne naloge, aktivnosti in metode dela?

Obrambni atašeji s svojim delom prispevajo k pripravi, usklajevanju in izvedbi

dvostranskih in večstranskih programov sodelovanja. S stališči in mnenji o obrambni

in varnostni politiki posamezne države sodelujejo pri pripravi in izvedbi ministrskih

srečanj, srečanj načelnikov generalštabov in ostalih pomembnejših dogodkov.

Udeležujejo se seznanitev oz. predstavitev, ki jih organizirajo ministrstva za

obrambo držav sprejemnic, pa tudi drugih aktivnosti v organizaciji asociacij

obrambnih atašejev v državah sprejemnicah. Dnevno spremljajo dogajanja v državah

akreditacije in koakreditacije ter analizirajo in poročajo o dogodkih z obrambno-

političnega področja.

Naloge: predstavljanje ministrstva za obrambo in Slovenske vojske v državah

akreditacije; poročanje o stanju na obrambno-političnem področju v državah

akreditacije; spremljanje in usmerjanje bilateralnega sodelovanja.

Aktivnosti: udeleževanje dogodkov, organiziranih s strani MO in diplomatskega zbora;

organiziranje dogodkov (večerje, obiski, sprejemi) za predstavnike države

sprejemnice in diplomatskega zbora; delovni sestanki v MO in z ostalimi.

Metode dela: pogovori, spremljanje javnih virov, medijev, analiza in verifikacija

pridobljenih podatkov.

3. Katere pogoje ste morali izpolniti za opravljanje dela vojaško diplomatskega

predstavnika (izobrazba, smer)?

Ustrezen čin, poznavanje angleščine, izkušnje z delom na mednarodnem področju in

na področju protokola, nagnjenje do diplomatskega dela. Sicer sem obramboslovec,

predvojni.

54

4. Kako, koliko časa in kje je potekalo vaše usposabljanje? Katera področja

delovanja je pokrilo usposabljanje?

Neposredne priprave so potekale nekaj mesecev. Organiziral jih je MORS oz. GŠSV (za

Bruselj). Izvajale pa so se po standardnih vsebinah s strani MORS/GŠ oz. MZZ

(vsebinske priprave, protokol, varnostni ukrepi, administrativo in finančno

poslovanje, zdravniški pregledi idr.).

5. Se je v času vašega mandata spremenil način dela (naloge, način

pridobivanja podatkov, obseg dela) in kako po vašem mnenju tehnološki

napredek vpliva na delo vojaško diplomatskega predstavnika?

Bistveno spremembo je prinesel vstop Slovenije v NATO in EU. S tem je Slovenija

dobila novo kvaliteto na področju mednarodnih odnosov, saj odtlej ni več

predstavljala samo sebe, temveč tudi obe organizaciji, katerih je članica. Zlasti to

velja za NATO, kjer je politično-vojaški segment veliko bolj poudarjen kot v EU.

Naloge v glavnem ostajajo nespremenjene, pridobivajo pa novo razsežnost, saj se

ugotovitve analizirajo tako z vidika bilateralnih odnosov, kakor tudi z vidika

zavezništva. Bolj kot je okolje, v katerem deluje obrambni ataše prijazno, bolj se

lahko naslanja na uradne vire in obratno. Obseg dela se je vsekakor povečal, saj je

tudi dinamika odnosov bolj intenzivna kakor prej, večji pa je tudi dostop do

informacij (internet, kritičnost medijev), kar pred leti še ni bilo prisotno v tolikšni

meri. Tehnološki napredek tudi lajša delo, saj danes pametni telefon nadomesti kup

naprav, brez katerih včasih izven pisarne ni bilo mogoče komunicirati.

6. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenske obrambne diplomacije in

vloga vojaško diplomatskega predstavnika v njej?

Slovenska obrambna diplomacija je del ministrstva za obrambo in Slovenske vojske.

Vojaško diplomatski predstavniki (VDP) v tujini predstavljajo obe instituciji in

posredno tudi državo Slovenijo. Vojaško diplomatski odnosi so specifični.

Predstavljajo celovito mednarodno sodelovanje na vseh področjih in so sestavni del

splošne diplomacije. Vojaška oz. obrambna diplomacija je neposredno vezana na

ministrstvo za obrambo in je hkrati vezana tudi na veleposlanika, ki izvaja svoje

naloge kot vodja diplomatskega predstavništva.

55

Kot vsaka resna država potrebuje svoje ministrstvo za obrambo in oborožene sile,

tako tudi vsaka resna država potrebuje svojo (obrambno) diplomacijo.

7. Vedno znova se namiguje, da vojaško diplomatski predstavniki opravljajo

tudi obveščevalno dejavnost. Kako povezani sta po vašem mnenju ti dve

področji? Kako je z izurjenostjo vojaško diplomatskih predstavnikov na

obveščevalnem področju?

Vedenja z obveščevalnega in varnostnega področja so vsekakor pomembna za

delovanje, ne samo VDP, temveč vseh diplomatov. Obveščevalno delovati pomeni

uporabljati posebne metode in sredstva, organizirati in financirati mrežo

informatorjev idr. Slovenski obrambni atašeji se s tem ne ukvarjajo, so pa države, ki

so na tem področju bolj agresivne. Običajno pri tem svojih obrambnih atašejev

operativno ne izpostavljajo in za te namene angažirajo druge. Zavedati se je treba,

da slovenski obrambni ataše ni samo obrambni ataše Slovenije, ampak tudi

zavezništva.

8. S katerimi subjekti nacionalne varnosti sodelujejo vojaško diplomatski

predstavniki pri svojem delu, na kakšen način in po kakšnih vsebinah s

posameznim subjektom (OVS, SOVA itd.)?

Obrambni atašeji kot predstavniki MORS seveda sodelujejo tudi z OVS, po potrebi pa

tudi z vsemi drugimi organi v sestavi MORS. Pri tem sodelujejo na področju

mednarodnega sodelovanja služb, varnostne zagotovitve delovanja slovenskih

kontingentov v MOM, protiobveščevalne zaščite MORS ipd.

9. Kako najpogosteje pridobivate potrebne podatke? Prosim, navedite vsaj tri

načine.

Javni viri, delovni pogovori z uradnimi predstavniki države sprejemnice, drugi

pogovori.

10. Ali pri pridobivanju podatkov uporabljate javno dostopne vire in katere?

Prosim, navedite vsaj tri.

Internet, časopisi, revije, RTV.

56

Za vaše odgovore se vam iskreno zahvaljujem.

Priloga 3

Podatki, pridobljeni z usmerjenim intervjujem, bodo uporabljeni izključno za

potrditev tez v diplomskem delu Prihodnost slovenske obrambne diplomacije.

Imena in priimki intervjuvanih oseb v nalogi ne bodo objavljeni.

Spol: moški

Leto rojstva: 1962

VPRAŠANJA

1. Opišite vaše delovne izkušnje in dosežke kot vojaško diplomatski predstavnik

(kdaj, kje in kako dolgo opravljate/ste opravljali to funkcijo)?

Funkcijo obrambnega atašeja sem opravljal 5 let, in sicer od 1. 11. 2000 do 30. 10.

2005 na veleposlaništvu RS v Veliki Britaniji s sedežem v Londonu. Načeloma traja

mandat VDP 4 leta, jaz sem dobil podaljšanje za dodatno leto.

2. Katere so (bile) vaše poglavitne naloge, aktivnosti in metode dela?

Poglavitne naloge in aktivnosti so bile predvsem naslednje:

● predstavljanje in zastopanje interesov svojih oboroženih sil v gostujoči

državi,

● zastopanje ministra za obrambo,

● sodelovanje pri organizaciji obiskov ministra, NGŠ in ostalih visokih

predstavnikov oboroženih sil,

● sodelovanje pri uradnih pogovorih,

● bilateralno sodelovanje med oboroženimi silami,

● sodelovanje na področju vojaškega izobraževanja in usposabljanja,

● sodelovanje na skupnih vajah oboroženih sil,

● sodelovanje na področju zveze NATO in EVOP (Evropske varnostne in

obrambne politike),

● obveščanje svojega vodstva o stanju v OS države gostiteljice,

57

● obiski vojaških objektov in vojaških baz po načrtih države gostiteljice oz.

po lastni zahtevi,

● zbiranje in analiziranje legalnih obveščevalnih podatkov o obrambnem

sistemu države gostiteljice,

● sodelovanje na obveščevalnem področju,

● sodelovanje na protokolarnih sprejemih (dnevi državnosti, dnevi OS, dnevi

rodov, parade, razne proslave, uradne večerje, koktajli itd.).

3. Katere pogoje ste morali izpolniti za opravljanje dela vojaško diplomatskega

predstavnika (izobrazba, smer)?

Pogoj za zasedbo delovnega mesta obrambnega atašeja je visoka izobrazba in

najmanj vojaški čin podpolkovnika.

4. Kako, koliko časa in kje je potekalo vaše usposabljanje? Katera področja

delovanja je pokrilo usposabljanje?

Usposabljanje je potekalo približno en mesec pred napotitvijo v tujino, in sicer v

Sloveniji (Ljubljana). Usposabljanje je pokrilo različna splošna in strokovna področja

kot npr.: finance in računovodstvo, informatika, vojaška obrambna politika

(bilaterala, multilaterala, NATO in EU), splošna diplomacija (op. usposabljanje se je

izvajalo na MZZ — Ministrstvu za zunanje zadeve), varnostno-obveščevalna dejavnost

(op. usposabljanje se je izvajalo v OVS — Obveščevalno varnostni službi MORS).

5. Se je v času vašega mandata spremenil način dela (naloge, način pridobivanja

podatkov, obseg dela) in kako po vašem mnenju tehnološki napredek vpliva

na delo vojaško diplomatskega predstavnika?

Tehnološki napredek po mojem mnenju bistveno vpliva na delo vojaško diplomatskih

predstavnikov. Uporaba interneta, modernih informacijskih orodij, mobilne in

satelitske telefonije je v zadnjih letih pozitivno vplivala na delo VDP. Način

pridobivanja podatkov se je olajšal in se vse bolj usmerja na javne vire. Naloge in

obseg dela se bodo po mojem mnenju v bodočnosti zmanjševali, ker se bo dalo večje

število podatkov pridobiti doma.

58

6. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenske obrambne diplomacije in

vloga vojaško diplomatskega predstavnika v njej?

V prihodnosti bo vojaško diplomatski predstavnik še vedno igral eno od ključnih vlog v

slovenski obrambni diplomaciji, vendar z drugimi nalogami. Težišče se bo prenašalo

na protokolarno področje in na strokovna področja, kjer je potreben osebni kontakt.

Število predstavništev v tujini se bo zagotovo zmanjšalo in racionaliziralo.

7. Vedno znova se namiguje, da vojaško diplomatski predstavniki opravljajo tudi

obveščevalno dejavnost. Kako povezani sta po vašem mnenju ti dve področji?

Kako je z izurjenostjo vojaško diplomatskih predstavnikov na obveščevalnem

področju?

Vojaško diplomatski predstavniki sodelujejo na obveščevalnem področju, vendar ne

delujejo operativno. Za klasično obveščevalno delovanje ni nikakršne potrebe in

načeloma VDP niso namenjeni za te naloge (vsaj v Sloveniji ne). Skozi zgodovino sta

bili ti področji vedno na nek način povezani, vendar so obdobja klasičnega vohunstva

in obveščevalnega delovanja VDP po mojem mnenju končana. V Sloveniji VDP niso

izurjeni za delo na obveščevalnem področju, opravijo samo kratko usposabljanje s

tega področja pred napotitvijo v tujino s poudarkom na protiobveščevalni in

varnostni dejavnosti.

8. S katerimi subjekti nacionalne varnosti sodelujejo vojaško diplomatski

predstavniki pri svojem delu, na kakšen način in po kakšnih vsebinah s

posameznim subjektom (OVS, SOVA itd.)?

Vojaško diplomatski predstavniki sodelujejo predvsem z OVS ― Obveščevalno

varnostna službo MORS. Področje sodelovanja je informiranje o stanju v oboroženih

silah države gostiteljice in poročanje o morebitnih varnostno-obveščevalnih

dogodkih, ki bi bili zanimivi za našo državo. Vojaško diplomatski predstavniki pa

prejemajo od OVS dnevna varnostno-obveščevalna poročila o stanju v posameznih

državah, ki so lahko operativno zanimive za uspešno delo VDP na posameznih

področjih.

59

9. Kako najpogosteje pridobivate potrebne podatke? Prosim, navedite vsaj tri

načine.

Iz javnih virov, z ogledi na strokovnih potovanjih oz. obiskih ter z razgovori s

posameznimi osebami.

10. Ali pri pridobivanju podatkov uporabljate javno dostopne vire in katere?

Prosim, navedite vsaj tri.

Uporaba javnih virov postaja vse bolj pomembna v obrambni diplomaciji. Sam sem

uporabljal naslednje javne vire: spletne strani (internet), strokovne revije in

časopise, enciklopedije in strokovne knjige, časopisne izrezke in družabna omrežja.

Za vaše odgovore se vam iskreno zahvaljujem.

60

Seznam kratic

BiH Bosna in Hercegovina

CEFTA Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini

EU Evropska unija

ES Evropska skupnost

GŠSV Generalni štab Slovenske vojske

Nato Organizacija severno-atlantske pogodbe

OZN Organizacija združenih narodov

OVSE Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi

OVS MORS Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambno Republike

Slovenije

SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija

SHS Država Slovencev, Hrvatov in Srbov

SOVA Slovenska obveščevalno varnostna agencija

ZDA Združene države Amerike

ZRN Zvezna republika Nemčija