DIPLOMSKO DELO Prihodnost slovenske obrambne diplomacije · Splono se izraz diplomacija uporablja...
Transcript of DIPLOMSKO DELO Prihodnost slovenske obrambne diplomacije · Splono se izraz diplomacija uporablja...
DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA
Prihodnost slovenske obrambne diplomacije
November, 2012 Katja Tratnik
Mentor: redni prof. dr. Iztok Podbregar
Somentor: pred. dr. Franc Željko Županič
2
Zahvala
Najprej bi se rada zahvalila mentorju dr. Iztoku Podbregarju in somentorju dr.
Francu Željku Županiču za strokovno svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri
pisanju diplomske naloge.
Hvala vsem trem vojaškim atašejem za odgovore, brez katerih ne bi mogla dokončati
naloge.
Iskrena hvala staršem za vso podporo in finančno pomoč pri študiju.
Hvala tudi Aki za končni lektorski pregled in Mitju za tehnično oblikovanje naloge.
3
Kazalo
Povzetek .................................................................................................................................... 5
Summary ................................................................................. Napaka! Zaznamek ni definiran.
1 UVOD ..................................................................................................................................... 7
2 METODOLOŠKI PRISTOP ........................................................................................................ 8
2.1 Predmet in cilji naloge ......................................................................................................... 8
2.2 Teze ..................................................................................................................................... 9
2.3 Metode ................................................................................................................................ 9
3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ...................................................................................... 9
3.1 Opredelitev diplomacije ...................................................................................................... 9
3.2 Vojaška diplomacija ........................................................................................................... 12
3.3 Obrambna diplomacija ...................................................................................................... 15
3.4 Obveščevalna dejavnost .................................................................................................... 18
3.5 Obrambni ataše ................................................................................................................. 19
4 OBRAMBNI ATAŠE SKOZI ZGODOVINO ............................................................................... 22
4.1 Pojav in razvoj obrambne diplomacije .............................................................................. 22
4.2 Razvojne faze obrambne diplomacije ............................................................................... 24
4.3 Obrambna diplomacija pred osamosvojitvijo Slovenije .................................................... 26
4.4 Obrambna diplomacija v samostojni Sloveniji .................................................................. 27
4.5 Obrambna diplomacija danes in pogled vnaprej .............................................................. 29
4.6 Organizacija obrambne diplomacije .................................................................................. 31
4.7 Področja delovanja in naloge ............................................................................................ 32
4.8 Metode dela obrambnih atašejev ..................................................................................... 34
4.9 Vrste podatkov in viri informacij ....................................................................................... 37
4.10 Pridobivanje podatkov .................................................................................................... 38
4.12 Posredovanje podatkov ................................................................................................... 40
5 OBRAMBNI ATAŠE V PRAKSI ................................................................................................ 41
5.1 Primer 1 ............................................................................................................................. 42
5.2 Primer 2 ............................................................................................................................. 42
5.3 Primer 3 ............................................................................................................................. 43
6 ZAKLJUČEK ........................................................................................................................... 44
6.1 Testiranje tez ..................................................................................................................... 44
6.2 Povzetek ugotovitev .......................................................................................................... 45
4
7 UPORABLJENI VIRI ............................................................... Napaka! Zaznamek ni definiran.
8 Priloge .................................................................................................................................. 49
Seznam kratic .............................................................................................................................. 60
5
Povzetek
Značilnosti, vsebine in načini dela obrambnih atašejev so bili vedno odraz
zgodovinskih okoliščin ter političnih in družbenih razmer. V današnjem svetu se
mesto obrambne diplomacije in njenih funkcij spreminja in podreja vplivom
globalizacije in hitrega razvoja naprednih tehnologij. Pričujoče diplomsko delo
obravnava področje obrambne diplomatske dejavnosti, v okviru katere so pojasnjene
njene ključne značilnosti, definirana pa sta tudi pojma obveščevalna dejavnost in
obrambni ataše kot osnovni nosilec obrambne diplomacije. V diplomskem delu je
prikazan zgodovinski razvoj diplomatske teorije in prakse, podrobneje pa se
lotevamo tudi razvoja, vloge in funkcije slovenske obrambne diplomacije in njenih
predstavnikov skozi zgodovino vse do nastanka slovenske države. Zanimal nas je
pogled naprej in napovedi glede potreb ter obstoja slovenske obrambne diplomacije.
Obravnavane so tri teze in njihovi izsledki, predstavljamo pa tudi tri primere
delovanja in vloge obrambnih atašejev iz prakse, na podlagi katerih ti izsledki
temeljijo.
Ključne besede: diplomacija, vojaška diplomacija, obrambna diplomacija,
obveščevalna dejavnost, obrambni ataše.
6
Summary – The future of Slovenian defence diplomacy
Characteristics, nature of work and working methods of defense attaché have always
been reflected through historical circumstances as well as political and social
relations. Nowadays, the position of defense diplomacy and its functions has been
changing and is submitted to the influence of globalisation and rapid development of
advanced technologies. This thesis looks at the field of defense diplomatic activities
defining its key concepts and notions of intelligence activity as well as the role of
defense attaché as a representative of defense diplomacy of a sending country. The
paper also gives an insight into the historic development of diplomatic theory and
praxis where the development, role and functions of Slovenian defense diplomacy
and its representatives from the history to the origin of Slovenian country are more
thoroughly addressed. A look ahead, in addition to the predictions regarding the
needs and existence of Slovenian defense diplomacy, is based on three examples of
activities of Slovenian defense attachés, and addressed in three assumptions within
the thesis.
Key words: diplomacy, military diplomacy, defence diplomacy, intelligence activity,
defence attaché.
7
1 Uvod
Obrambna diplomacija kot ena od vrst splošne diplomacije predstavlja pomemben
instrument države, krepi in ohranja njeno moč, zagotavlja in vzdržuje njen položaj v
mednarodni skupnosti ter omogoča njen obstoj in nadaljnji razvoj v mednarodnem
prostoru. Pravzaprav si danes obstoja države brez razvite obrambne diplomacije ni
mogoče predstavljati, obsega pa številne dejavnosti, ki so potrebne za izvajanje
obrambne, vojaške in varnostne zunanje politike države.
Obrambna diplomacija je od svojih začetkov do danes prehodila dolgo pot, skozi čas
se je razvijala, se vsebinsko razširjala in spreminjala. Svoje naloge je uresničevala
prek različnih metod in stilov delovanja obrambnih atašejev, dopolnjevala se je z
novimi funkcijami, strukturami in načini delovanja. V osnovi gre še danes večinoma
»za sodelovanje obrambnih sistemov v prvenstveno multilateralnem okvirju« (Jazbec,
2007: 159) z elementi bilateralne diplomacije. V nalogi nas bosta tako zanimala
pojav in razvoj obrambne diplomacije doma in v svetu, podrobneje bo predstavljena
obrambna diplomacija pred in po osamosvojitvi Slovenije, pod drobnogled pa bomo
vzeli tudi delovanje obrambnega diplomatskega predstavnika oz. obrambnega
atašeja. Ključnega pomena za njegovo delo so zanesljive in ustrezne informacije,
zato bodo v nalogi podrobneje predstavljeni različni vidiki in metode dela obrambnih
atašejev, obravnavali pa bomo tudi načine vzpostavljanja in utrjevanja stikov ter
spregovorili o dostopnosti, zbiranju, preverjanju, primerjanju in sporočanju
podatkov.
Nedvomno smo v zadnjem času na področju obrambne diplomacije priča mnogim
strukturnim in vsebinskim spremembam; te so mdr. posledica spremenjenih političnih
in družbenih razmer doma in v svetu. V primeru Slovenije sta to nastanek samostojne
države, članstvo v Natu in v Evropski uniji, širše gledano pa ne moremo mimo vrste
drugih prilagoditev v postmoderni diplomaciji, ki se navezujejo na bolj zapletene
mednarodne odnose, širitev mednarodnega sistema, globalizacijo mednarodne
politike idr. Prvotna vloga obrambnega atašeja kot ključnega nosilca obrambno-
diplomatske dejavnosti se je začela izgubljati pod vplivom številnih dejavnikov.
Procesi globalizacije in bliskovit razvoj ter naraščajoči pomen informacijsko-
komunikacijskih tehnologij nesporno spreminjajo in vplivajo na delovanje in vlogo
moderne obrambne diplomacije in obrambnega predstavnika. Govorimo lahko o
povečanem naboru virov informacij, o širitvi vsebin in načinov dela ter upadu
8
nekaterih funkcij obrambnih atašejev, k čemur botrujejo predvsem že omenjene
nove tehnologije, razmah in množična uporaba svetovnega spleta, eksponentno
naraščanje števila informacij ter vse večja in hitrejša dostopnost le-teh. Vsi ti
dejavniki potiskajo diplomacijo in njeno dejavnost v neko novo vlogo, ki jo želimo
raziskati v pričujočem delu. V luči povedanega se tako zastavljajo vprašanja o vplivu
globalizacije in novih tehnologij na obrambno diplomacijo, o nadaljnjem razvoju,
prihodnosti in novih razsežnostih obrambne diplomacije ter vlogi obrambnih atašejev
v njej. Povedano drugače, zanima nas, kako nove tehnologije krojijo načine dela
obrambnih atašejev. Koliko obrambni atašeji pri svojem delu uporabljajo spletne in
druge javno dostopne vire? Kakšne podatke pridobivajo na ta način in kako zanesljivi
so ti podatki? In ne nazadnje, ali bomo ob povsod navzočem internetu in vsakodnevni
poplavi novih informacij v prihodnosti obrambne atašeje sploh še potrebovali?
Osvetlitev teh in drugih vprašanj skozi prizmo usmerjenih intervjujev z obrambnimi
atašeji, ki bodo dali odgovore na številna vprašanja o vsebinah, načinu dela,
konkretnem delovanju in sodobnih metodah dela obrambnih atašejev, je ena od
osrednjih tem tega diplomskega dela.
2 Metodološki pristop
2.1 Predmet in cilji naloge
V teoretičnem delu so cilji diplomske naloge naslednji: predstaviti naravo in področja
diplomacije in podrobneje opredeliti vojaško in obrambno diplomacijo; narediti
pregled razvoja obrambne diplomacije in njenih dejavnosti; prikazati pomen
delovanja nosilcev obrambne diplomacije skozi zgodovino s poudarkom na slovenskih
obrambnih atašejih; osvetliti vlogo, ključne naloge in načine delovanja obrambnih
atašejev v državah sprejemnicah ter prikazati njihove različne metode dela,
raznovrstne načine pridobivanja in sporočanja podatkov.
V analitičnem delu želimo na podlagi usmerjenih intervjujev z nekdanjimi in
aktivnimi slovenskimi obrambnimi atašeji predstaviti izkušnje, konkretno delo in
naloge, ki so jih atašeji opravljali, lotevamo pa se tudi primerov in načinov zbiranja
in posredovanja podatkov. Prek neposrednega razgovora bomo ugotovili tudi, kakšne
so izkušnje intervjuvancev oz. kakšen je bil njihov konkretni prispevek pri obveščanju
države pošiljateljice o vojaško-obrambnih dejavnostih države sprejemnice.
9
2.2 Teze
Teza 1: V prihodnosti obrambni diplomatski predstavniki v državi sprejemnici ne bodo
potrebni.
Teza 2: Obrambni atašeji so dejavni tudi v obveščevalni dejavnosti.
Teza 3: Obrambni atašeji podatke pridobivajo iz javnih virov.
2.3 Metode
Pri pisanju diplomske naloge smo uporabili metodo analize pisnih ter metodo analize
spletnih virov. Pri tem smo podatke pridobili iz strokovne literature tujih in domačih
avtorjev, člankov, objavljenih strateških dokumentov na to temo, zakonodaje,
poročil mednarodnih organizacij ter ugotovitev na mednarodnih konferencah. Metodo
usmerjenega intervjuja smo uporabili z namenom sistematičnega pridobivanja
podatkov, obenem pa nam je ta metoda omogočila potrjevanje tez. Podatki,
pridobljeni z raziskavo, so predstavljeni na podlagi deskriptivne metode.
3 Opredelitev temeljnih pojmov
3.1 Opredelitev diplomacije
Različni avtorji izraz diplomacija enačijo z različnimi pojmi, poimenujejo in
razumejo jo kot spretnost, veščino, znanost, proces, prakso, institucijo, metodo,
strukturo, sposobnost, funkcijo, sistem, instrument in dejavnost. Že Jazbec (2007)
ugotavlja, da obstaja toliko definicij diplomacije, kot je avtorjev, ki pišejo o njej.
Povedano potrjuje Nicolson (1988), ki navaja, da pri besedi diplomacija prihaja do
različnih interpretacij in pomenov, in sicer se pojem uporablja kot sopomenka za
zunanjo politiko, označuje pogajanja ali mehanizem oz. proces vodenja takih
pogajanj, uporablja se v povezavi s področjem delovanja služb zunanjega
ministrstva, ne nazadnje pa predstavlja tudi kakovost, sposobnost in premeteno
obzirnost v vodenju mednarodnih pogajanj. Za lažjo opredelitev pojma diplomacije
Nicolson povzame kar definicijo iz slovarja Oxford English Dictionary, ki obsega vse
navedene kontekste uporabe besede diplomacija: vodenje mednarodnih odnosov s
pogajanji; metoda, s katero ambasadorji in poslaniki te odnose prilagajajo in vodijo;
posel ali umetnost diplomata.
10
Splošno se izraz diplomacija uporablja za usklajevanje meddržavnih odnosov oz.
predstavlja metodo uresničevanja zunanje politike države, ki je centralno vodena in
se izvršuje s pomočjo dejavnosti diplomatskega osebja (Kocbek, 2007). Povedano
drugače, diplomacija je sredstvo medsebojnega komuniciranja, ki ga država
uporablja za uresničevanja svojih interesov in urejanje odnosov z drugimi suverenimi
državami in ostalimi subjekti mednarodnega prava po mirni poti s pogajanji in
pogovori (Županič, 2012).
Nekoliko širše, kot družbeno dejavnost in politični proces, diplomacijo obravnava
Vukadinović (1995), ki jo enači z mednarodnimi odnosi, zunanjimi zadevami države,
vodenjem in uresničevanjem zunanje politike ter uradnimi stiki med državami oz.
vladami. Podobno razume diplomacijo tudi Grizold (v Jazbec, 2007: 8), ki pravi, da je
diplomacija v najširšem smislu funkcija, struktura in dejavnost, ki sodobni državi
omogoča »njen obstoj in nadaljnji razvoj v široki in zapleteni mreži odnosov med
različnimi subjekti v mednarodnem okolju«. Specifičnega vidika diplomacije
predvsem kot veščine in sposobnosti »uporabe duha in razuma zato, da ustvarimo
sožitje med različno hotečimi« pa se loteva Simoniti (1995: 8).
Sodobna diplomacija uresničuje nacionalne interese svoje države, delimo pa jo na
splošno ali politično, vojaško in obrambno diplomacijo (Jazbec, 2007). Za prvo je
značilno, da razvija in poglablja meddržavne odnose na klasičnem področju zunanje
politike, kjer gre za urejanje in prenos visoke politike in odnosov med državami na
najvišjem nivoju. Diplomatska predstavništva zunanjih ministrstev posameznih držav
služijo za komunikacijo med vladami, veleposlanik pa je predstavnik države
pošiljateljice v državi sprejemnici. Vsebina delovanja splošne oz. politične
diplomacije je izvajanje diplomatskih funkcij, odvisna pa je od formiranja stališč
vlade države pošiljateljice, ki jo v sodobnih demokracijah oblikuje parlament.
Povzeli bi lahko, tudi zaradi primerjave z ostalima vrstama obravnavanih posebnih
diplomacij, da je diplomacija ne le splošna, temveč tudi precej neoprijemljiva,
nekonkretna in spremenljiva, zaključuje definicijo diplomacije Jazbec (2007). Take
lastnosti diplomacije pa navaja iz razloga, ker je odvisna od vlade pošiljateljice in
parlamenta, ki oblikujeta zunanjo politiko države, ta pa se izraža skozi politično
diplomacijo. V splošnem gre torej pri politični diplomaciji za zagotavljanje
informacij in vplivanja, kar se prek diplomatov izvaja v obliki pogovorov in
meddržavnih diplomatskih not ter interne diplomatske komunikacije v obliki depeš.
11
Barston (v Jazbec, 2007: 19) navaja, da se diplomacija »ukvarja z upravljanjem
odnosov med državami in med državami in ostalimi dejavniki. Z državne perspektive
se diplomacija ukvarja s svetovanjem, oblikovanjem in izvajanjem zunanje politike.
Kot taka je sredstvo, s katerim države prek svojih formalnih in drugih predstavnikov,
kakor tudi prek ostalih dejavnikov, izražajo, usklajujejo in zagotavljajo delne in
splošne interese, uporabljajoč pri tem dopisovanje, zasebne pogovore, izmenjavo
pogledov, prepričevanje, obiske, grožnje in ostale podobne dejavnosti.«
Bohte in Sancin (v Jazbec, 2007) navajata štiri različne vidike pojma diplomacije:
prvič, pojem diplomacija se v širšem smislu uporablja kot sinonim za zunanjo politiko
in dejavnost države v mednarodnih odnosih; drugič, v številnih državah se
diplomacija opredeljuje v pozitivnem smislu kot takt, pozornost, vljudnost ali olika,
pa tudi negativno kot dvoličnost, neiskrenost, nemoralnost, zvitost; tretjič,
diplomacija označuje spretnost, obvladovanje znanja in metod te dejavnosti pri
nastopih v mednarodni politiki, in četrtič, diplomacija pomeni poklic, kariero
(diplomatska služba) in zajema vse funkcije, ki jih izvaja diplomat.
Jazbec (2002) tako ugotavlja, da je diplomacija po eni strani miren način urejanja
odnosov med suverenimi državami in ostalimi subjekti mednarodnega prava s
pomočjo pogajanj in pogovorov, po drugi strani pa diplomacija organizacijsko (kot
zunanje ministrstvo z mrežo diplomatsko-konzularnih predstavništev) predstavlja
sredstvo za izvajanje takega urejanja odnosov med suverenimi državami, tj. njihove
zunanje politike.
Zanimivo je razmišljanje skozi prizmo usklajevanja skupnih potreb in različnih
interesov v državi. Tako Simoniti (1995: 8) pravi, da »diplomacija v tem smislu ni nič
drugega kot veščina in sposobnost uporabe duha in razuma zato, da ustvarimo sožitje
med različno hotečimi. Diplomacija je zato tudi stvar zdravega razuma, ki ima oporo
v sistemu etičnih in moralnih razmislekov, katerih imperativna norma je ustvariti
znosno, smiselno, srečno, torej harmonično življenje tistih, ki imajo skupne in
različne potrebe.«
V vsebinskem in zlasti v metodološkem smislu je posebej nazoren in tehten Benko (v
Jazbec, 2009: 20), ki definicijo postavlja takole: »Diplomacija je institucija družbe,
organizirane v državi, ki je nastala s pojavom in razvojem mednarodnih odnosov z
nalogo, da na posredni in formalizirani ravni predstavlja državo in njene interese, jih
12
prevaja v ustne in pisne dogovore ter z instrumentom pogajanj usklajuje
kooperativna in razrešuje konfliktna razmerja med njimi.«
Morgenthau (v Jazbec, 2009: 20) pravi, »da ima diplomacija za svoje delovanje na
razpolago dva instrumenta, in sicer službo za zunanje zadeve v glavnem mestu svoje
države in diplomatske predstavnike, ki jih pošilja v glavna mesta tujih držav«.
Diplomat je po njegovem predvsem simbolični predstavnik svoje države, ki mora kot
tak nenehno izvajati simbolične geste ter se tudi izpostavljati simboličnim gestam
drugih diplomatov iz tuje države, pri katerih je akreditiran.
V nadaljevanju bosta predstavljeni vojaška in obrambna diplomacija, podrobneje
bomo obravnavali vlogo, ključne dejavnike in značilnosti obeh vrst diplomatske
prakse.
3.2 Vojaška diplomacija
Pri obravnavi vojaške diplomacije je treba omeniti, da mnogi vojaško diplomacijo
enačijo z obrambno diplomacijo. Po drugi strani pa jo drugi (npr. Kocbek, 2007)
smatrajo za sestavino obrambne diplomacije, kot poglavitno dejavnost pri doseganju
zunanjepolitičnih ciljev pa omenjajo mirnodobno sodelovanje ter vključevanje in
uporabo vojske izven meja neke države.
Cottey in Foster (2004) omenjata naslednje specifične funkcije in dejavnosti vojaške
diplomacije:
● vojaška diplomacija vključuje uporabo vojaških sil, ki jih država uporablja za
širjenje demokracije, za podporo pri razvoju vojaških sil in za uporabo
vojaškega sodelovanja kot oblike za graditev medsebojnega zaupanja med
nekdanjimi ali možnimi prihodnjimi nasprotniki.
● vojaška diplomacija vsebuje mirnodobne dejavnosti, ki sestojijo iz: dejavnosti
v okviru dvo- ali večstranskih sporazumov o vojaškem sodelovanju, urjenju in
programih izmenjav; pomoči pri vojaških reformah; pomoči državam pri
razvoju obrambe in področij širše varnosti; gradnje medsebojnega vojaškega
zaupanja in vojaške podpore pri nadzoru nad oborožitvijo in preoblikovanju
obrambe.
Zanimivo pa Jazbec (2007: 37) pojem vojaške diplomacije opredeljuje s političnega
vidika »kot način preprečevanja in razreševanja konfliktov, torej kot instrument
13
mednarodnega dialoga in pogajanj«. Nadalje jo definira z vidika a) diplomatske
organizacije (tj. diplomatske službe države, ki jo sestavljata zunanje ministrstvo in
mreža diplomatsko-konzularnih predstavništev te države v tujini), prek katere država
izvaja svojo zunanjo politiko. Kot naslednji vidik navaja b) dejavnost držav na ravni
mednarodnih odnosov, kjer poudarja svojevrstno delovanje diplomatov pri izvajanju
uradne, formalne in posredne komunikacije med državami. In nazadnje navaja še c)
znanje o delovanju, poznavanju in obvladovanju te organizacije oz. dejavnosti. Tako
si bomo na tem mestu ogledali ta stališča še podrobneje:
a) vojaška diplomacija je v organizacijskem smislu podaljšek delovanja
obrambnega ministrstva in oboroženih sil države pošiljateljice, torej ni
neposredne organizacijske vpetosti med vojaško diplomacijo in njenimi
izvajalci v ministrstvu za zunanje zadeve. Povezava med obrambnim in
zunanjim ministrstvom je izkazana v oblikovanju obrambne politike, ki
predstavlja del zunanje politike države, pa tudi v tesnem sodelovanju
določenih organizacijskih enot obeh ministrstev ter parlamenta. Ta povezava
predstavlja najpomembnejši faktor oblikovanja zunanje oz. obrambne
politike. Izvajanje obrambne oz. vojaške politike v tujini poteka prek mreže
diplomatsko-konzularnih predstavništev države pošiljateljice. Vojaško
diplomatski predstavniki so tako v organizacijskem kot vsebinskem smislu
sestavni del veleposlaništva oz. misije države pošiljateljice, za svoje delo pa
so odgovorni vodju predstavništva, prav tako pa posedujejo status
diplomatov. »Oblikovanje in izvajanje vojaške diplomacije v državi
pošiljateljici v organizacijskem smislu torej poteka skozi sodelovanje dveh
ministrstev (obrambnega in zunanjega), v državi sprejemnici pa je izvajalec
vojaške diplomacije sestavni del diplomatskega predstavništva, ki izvaja
diplomatske funkcije, vključno z vojaškimi.« (Jazbec, 2007: 39)
b) dejavnosti vojaške diplomacije se bistveno ne razlikujejo od splošne
diplomacije. Njeno področje je ožje opredeljeno in konkretneje specificirano
v sklopu zunanje politike države pošiljateljice, usmerjena pa je k
uresničevanju istih državnih in zavezniških ciljev. »Vojaška diplomacija kot
dejavnost ima, za razliko od splošne diplomacije, ožji predmet obdelave, saj
to ni država sprejemnica kot (politična) celota, temveč njene oborožene sile
in vojaško-obrambne strukture oz. vojaška organizacija. Vojaška diplomacija
je zato od splošne diplomacije ožja po obsegu dejavnosti.« (Jazbec, 2007: 39)
14
Nick (v Jazbec, 2007) v vojaški diplomaciji vidi naslednje dejavnosti:
reprezentativno-protokolarne (predstavljanje oboroženih sil, stiki z vojaškimi
institucijami v državi sprejemnici, sodelovanje v družabnih prireditvah,
organizacija obiskov), strokovno-funkcionalne (vojaško sodelovanje in zbiranje
ter analiziranje informacij) in obveščevalne (deloma tajne in tudi vohunske,
včasih celo subverzivne).
Ker so lastnosti vojaške organizacije in posledično vojaške diplomacije za
razliko od splošne diplomacije večja togost, posrednost in formalnost, je
vojaški ataše v svojem delovanju odvisen, celo omejen, od različnih dovoljenj
ter soglasij (npr. prisotnost na vojaških vajah), s tem pa se mu zmanjšuje
manevrski prostor, ki pa vendarle postaja preglednejši in vsebinsko bolj
opredeljen.
Ne nazadnje pa je na tem mestu treba omeniti tudi večstransko urejanje
skupnih in dvostranskih zadev, kar v sodobni diplomaciji pridobiva na pomenu.
Še posebej je ta trend nazoren, ko posamezne države postajajo članice
večjega števila mednarodnih organizacij, tako pa se povečuje število zadev, ki
jih urejajo na multilateralni ravni, le najpomembnejše primarno urejajo na
bilateralni ravni.
c) »Kot je torej za splošnega diplomata, ki organizacijsko in profesionalno izhaja
iz zunanjega ministrstva, potrebna vrsta splošnih in posebnih znanj, tako je
tudi za vojaškega diplomata, ki izhaja iz obrambnega ministrstva, potrebna ne
samo vrsta posebnih (vojaških, obrambnih in varnostnih) znanj, ki jih precej
že ima, temveč tudi splošnih diplomatskih znanj, ki si jih mora pridobiti.«
(Jazbec, 2007: 41) Avtor to podkrepi z mislijo, da je za izvajalce vojaške
diplomacije še posebej pomembno, da obvladajo diplomatska znanja o
obrambno-vojaških veščinah. Slednja vojaški atašeji — kot visoki častniki,
sicer že obvladajo, z znanji splošne diplomacije pa se morajo pred
prevzemom funkcije vojaškega atašeja še podrobneje seznaniti.
Jazbec (1998b) na podlagi predstavljenega povzema definicijo vojaške diplomacije
kot take vrste diplomacijo, ki se kot dejavnost ukvarja z izvajanjem vojaške zunanje
politike, ki ima za predmet obdelave vojaške strukture (v širšem smislu) države
sprejemnice in ki jo kot nosilec izvaja poseben diplomat, specializiran v poznavanju
in obvladovanju vojaških zadev, ki pri svojem delu uporablja običajne metode
diplomatskega dela, sicer deloma prirejene svoji specifiki. Značilnost vojaške
diplomacije je urejanje, razvijanje in poglabljanje odnosov med oboroženimi silami
15
nacionalnih držav. Govorimo o dvostranski diplomaciji, ki deluje na ožjem področju
kot splošna diplomacija in je zelo konkretna. Komunikacija znotraj vojaške
diplomacije teče prek vojaških atašejev držav pošiljateljic z obrambnimi ministrstvi
oz. oboroženimi silami držav sprejemnic. V sestavi veleposlaništva države
pošiljateljice je torej tudi vojaški ataše. Če vojaški ataše predstavlja načelnika
generalštaba, temu pa je nadrejen šef države pošiljateljice, kot vrhovni poveljnik
njenih oboroženih, ki pa ga v državi sprejemnici predstavlja veleposlanik, je slednji
tako nadrejen tudi vojaškemu atašeju. Ker ima vojaška diplomacija bolj izoblikovano
področje dejavnosti in ker vojaški atašeji nosijo uniforme, je v javnosti tovrstna
diplomacija opaznejša, po vsebini pa manj prepoznavna kot politična diplomacija.
Vojaška diplomacija je posebna vrsta diplomacije, ki je sicer odvisna od stališč vlade
države pošiljateljice, a precej manj politična. Vsebinsko in operativno je vezana na
izvajanje vladne politike prek obrambnega ministrstva in oboroženih sil. Je bolj
determinirana in oprijemljiva ter manj spremenljiva od politične. Tudi glede metod
delovanja in komunikacije je bolj določena, izvaja pa jo vojaški ataše kot diplomat.
Medtem ko se z izvajanjem splošne, politične diplomacije ukvarja zunanje
ministrstvo, vojaško diplomacijo izvajajo posebne službe znotraj obrambnega
ministrstva, vojaški diplomatski predstavniki — vojaški atašeji pa so organizacijsko
sestavni del misije države pošiljateljice oz. veleposlaništva. Pomembna razlika med
»podrejenostjo« doma in v tujini je v tem, da se doma organizacijsko-diplomatski
model deli med zunanje in obrambno ministrstvo, v tujini pa je veleposlaništvo
pristojno tako za izvajanje diplomatske kot vojaške funkcije, kar omogoča
enostavnejše izvajanje zunanje (tudi vojaške) politike. (Jazbec, 1998b)
3.3 Obrambna diplomacija
»Obrambno diplomacijo razumemo kot vsebinsko in razvojno nadgradnjo vojaške
diplomacije, s katero se je slednja iz bilateralnega okvirja razširila v
multilateralnega. Navedeno obenem pomeni tudi soobstoj obeh vrst diplomacije, ki
je povezana z vojaškim in obrambnim ter prek tega tudi z varnostnim področjem
delovanja.« (Jazbec, 2007: 113)
Obrambna diplomacija kot vojaško-diplomatska institucija organizira, načrtuje in
vodi vojaške odnose s tujimi državami. Uporablja svojo metodologijo (metode, sile in
sredstva) za realizacijo nalog vojaškega značaja v mednarodnih odnosih. Obrambno
diplomacijo po bilateralni strani povezujemo s sodelovanjem obrambnih resorjev
16
nacionalnih držav, po multilateralni pa s sodelovanjem obrambnih resorjev in iz nje
izhajajočih aktivnosti znotraj nekaterih mednarodnih organizacij. (Županič, 2012)
Osnovna naloga obrambne diplomacije je, da vzpostavlja, spreminja, vzdržuje in
zagotavlja delovanje mednarodne ureditve prek dialoga, ki je bistven element
diplomacije (Simoniti, 1995).
Cottey in Foster (2004) obrambno diplomacijo definirata kot mirnodobno sodelovanje
in uporabo vojaških sil, ki predstavljata orodje zunanje in varnostne politike. K
nalogam obrambne diplomacije štejeta: strateško angažiranje pri zmanjševanju
možnosti konfliktov med nekdanjimi in eventualnimi prihodnjimi nasprotniki,
podporo demokratičnih civilno-vojaških odnosov, podporo drugim državam pri razvoju
zmogljivosti za operacije ohranjanja miru. Med dejavnosti pa prištevata: dvo- in
večstranske stike med višjimi vojaškimi in civilnimi obrambnimi uradniki, imenovanje
obrambnih atašejev v tujini, dvostranske sporazume o obrambnem sodelovanju,
urjenje tujega in civilnega osebja, posredovanje strokovnega znanja in nasvetov za
demokratični nadzor vojske in obrambe.
Po Kocbeku (2007) je obrambna diplomacija sestavina varnostne in zunanjepolitične
dejavnosti države in njene diplomacije nasploh, v preteklosti imenovana tudi vojaško
sodelovanje in vojaška pomoč. Na splošno jo lahko opredelimo kot mirnodobno,
normativno in usmerjeno zunanjepolitično dejavnost vlade, ki zajema uporabo
obrambnih struktur in zmogljivosti države zunaj njenega ozemlja. Cilj obrambne
diplomacije je okrepiti obrambno in vojaško sodelovanje in prek nje pridobiti
medsebojno zaupanje ter večjo stabilnost in varnost v svetu. Dejavnosti obrambne
diplomacije so številne, prav vse pa so naravnane v sodelovanje in pomoč pri krepitvi
demokratičnega nadzora nad vojsko, v nadzor nad oborožitvenimi sistemi in
tehnologijo za izdelavo orožja za množično uničenje ter preprečevanje njegove
širitve, v reforme in v izgraditev takih oboroženih sil, ki bodo pripomogle k
preprečevanju in reševanju sporov v svetu. Naloge in dejavnosti obrambne
diplomacije se spreminjajo v skladu s političnimi in varnostnimi razmerami, ki
določajo obrambno sodelovanje držav. Tako so bile v zadnjih dveh stoletjih
osredotočene na vojaško sodelovanje, pomoč in imenovanje obrambnih atašejev. Po
drugi svetovni vojni in med hladno vojno sta razvoj obrambne diplomacije narekovali
vojaški zvezi Nato in Varšavski pakt. V začetku devetdesetih let 20. stoletja je
obrambna diplomacija razširila svoje poslanstvo in dobila nove naloge.
Preoblikovanje obrambne diplomacije po razpadu Varšavskega pakta je bilo
17
usmerjeno na obrambno in vojaško vzpostavljanje sodelovanja z nekdanjimi ali
morebitnimi novimi sovražniki, medtem ko so se v okviru Partnerstva za mir začele
napotitve častnikov v vojaška področja zveze Nato. (Kocbek, 2007)
Benko (1998) obrambno diplomacijo obravnava kot zunanjepolitično naravnanost in
dejavnost ter instrument mednarodnega dialoga, medtem ko jo Jazbec (2007)
povezuje z dvostranskim sodelovanjem obrambnih resorjev držav ter z
multilateralnim sodelovanjem teh resorjev znotraj mednarodnih organizacij, še
posebej zveze Nato. Pri sodobnejših interpretacijah zasledimo omembo delovanja
raznovrstnih strokovnjakov − specialistov za področje obrambe, ki delujejo v
gostujočih, predvsem tranzicijskih državah, kjer delujejo v smeri podpore in razvoja
obrambnih sektorjev držav gostiteljic.
United Kingdom Ministry of Defense jedrnato podaja naslednjo definicijo poslanstva
obrambne diplomacije: zagotavljati sile za podporo izvajanja različnih aktivnosti
Ministrstva za obrambo, kot so: odpravljanje sovražnosti, izgradnja in zagotavljanje
zaupanja in pomoč pri razvoju demokratično odgovornih oboroženih sil ter na ta
način pomembno prispevati k preprečevanju in razreševanju konfliktov. Iz
navedenega dokumenta je v nadaljevanju razvidno, da pojmuje obrambno in vojaško
diplomacijo v mirnodobnem času kot sopomenki za diplomatsko dejavnost, vključujoč
vojaške in obrambne strukture izven domačega ozemlja. Obrambna diplomacija se
torej osredotoča na tiste dejavnosti, ki pripomorejo k izgradnji demokratičnih
institucij za nadzor nad vojaškimi silami, zagotavljajo kontrolo nad sistemi
oborožitve, vplivajo na neširjenje tehnologije orožja za množično uničevanje ter
spodbujajo obrambno sodelovanje in graditev medsebojnega zaupanja med državami
za večjo varnost in stabilnost v svetu.
Na koncu lahko povzamemo ključne elemente za definicijo obrambne diplomacije:
● ukvarja se z oblikovanjem in izvajanjem obrambne politike;
● področje njenega delovanja so obrambne strukture države sprejemnice;
● deluje v multilateralnem okvirju, kjer se ukvarja z oblikovanjem in
izvajanjem obrambne politike mednarodne organizacije, izhajajoč iz
reformnih in drugih procesov na obrambnem področju v članicah zavezništva;
● izvaja jo obrambni ataše kot diplomat, ki je specializiran za obrambno
področje in proces obrambnih reform;
18
● obrambni ataše pri svojem delu v multilateralnem okvirju uporablja običajne
metode diplomatskega dela;
● v diplomatskem predstavništvu države pošiljateljice pri subjektu akreditacije
je obrambni ataše član osebja misije. (Jazbec, 2007; Županič, 2012)
3.4 Obveščevalna dejavnost
Podobno kot pri opredelitvi diplomacije tudi pri obveščevalni dejavnosti naletimo na
vrsto definicij. Poglejmo si nekaj najbolj osnovnih. Obveščevalna dejavnost je v
svojem bistvu intelektualna in večdisciplinarna dejavnost, ki združuje proces zbiranja
in analitične obdelave surovih podatkov in izdelave obveščevalnega izdelka ali
podatka kot končnega proizvoda obdelave podatkov, ki ga potrebujemo pri
oblikovanju in sprejemanju odločitev na različnih področjih. Obveščevalna dejavnost
poteka v krogu, ki ga imenujemo obveščevalni ciklus. Ta ima štiri medsebojno
povezane stopnje: načrtovanje, zbiranje podatkov, analitična obdelava podatkov in
izdelava obveščevalnih izdelkov, posredovanje le-teh uporabnikom. Vsi podatki,
obdelani v tem ciklusu, postanejo obveščevalna informacija. Ožje gledano govorimo
o organiziranem procesu zbiranja, obdelave in posredovanja podatkov organom in
oblikovalcem različnih politik ter o selekcioniranju podatkov in njihovem postavljanju
v ustrezen prostor in čas, pri čemer predvidevanje razvoja prihodnjih dogodkov in
procesov spada med najpomembnejše naloge obveščevalne dejavnosti. V širšem
smislu obveščevalna dejavnost predstavlja zavestno in organizirano pridobivanje
novega znanja in informacij o dogodkih, pojavih in procesih v bivalnem okolju, naravi
in družbi, ki so potrebni pri vsakodnevnem odločanju. (Kolenc, 2006; Podbregar,
2008)
Anžič (1999) obveščevalno dejavnost deli v tri specializirane dejavnosti:
obveščevalno, protiobveščevalno in varnostno. Cilj prve je zaščititi nacionalne in
mednarodne interese. Opravljajo jo vladne in druge organizacije (obveščevalne
službe), ki zbirajo, vrednotijo, analizirajo in posredujejo podatke, ki imajo
zunanjepolitični, varnostni, obrambni in gospodarski pomen za državo ali
mednarodno skupnost. Protiobveščevalna dejavnost zajema aktivnosti odkrivanja in
preprečevanja delovanja tujih obveščevalnih služb in drugih organizacij, ki iz svojih
ali tretjih držav delujejo na ozemlju države protiobveščevalne službe. O varnostni
dejavnosti pa govorimo, ko gre za preprečevanje, preiskovanje in odpravljanje
nekaterih oblik ogrožanja varnosti države, npr. zaščite ozemeljske celovitosti,
splošne varnosti, javnega reda in miru ter varnosti posameznika in premoženja.
19
Glavni namen vseh treh dejavnosti je zagotavljanje nacionalne varnosti, zanjo pa
skrbijo državne obveščevalne službe.
Obveščevalno dejavnost razumemo v ožjem in širšem smislu. V širšem smislu pomeni
dejavnost zbiranja, analiziranja, združevanja in interpretiranja vseh razpoložljivih
podatkov, ki se nanašajo na enega ali več vidikov tuje države ali področja, ki je
predmet zanimanja obveščevalnih služb. V ožjem smislu pa obsega le tajno zbiranje
in analiziranje podatkov. Zbiranje podatkov poteka na različne načine in v več
oblikah (javno, tajno), ki se med seboj prepletajo, medtem ko z analiziranjem
dosežemo vključitev in združitev vseh zbranih podatkov v obveščevalno informacijo.
(Anžič, 1997)
Področja izvajanja obveščevalne dejavnosti so: obrambno-strateško področje,
vojaško področje, zunanja in notranja politika, različne oblike političnega
ekstremizma in nasilja, gospodarstvo, terorizem in vohunstvo (Šaponja, 1999).
Seveda pa je obveščevalna dejavnost sestavina varnostnega sistema in instrument, ki
ga je treba nadgrajevati in neprestano posodabljati, meni Črnčec (2009).
3.5 Obrambni ataše
Osnovnega nosilca oz. izvajalca in predstavnika obrambne diplomacije imenujemo
obrambni svetovalec, uporabljajo pa se tudi drugi izrazi: obrambni diplomatski
predstavnik, obrambni ataše, obrambni diplomat. Poimenovanje je v rabi za
multilateralni okvir, v katerem se obrambna diplomacije predvsem razvija, in
bilateralnega, kjer pa njenih pojavnih oblik, če jih primerjamo z vojaško
diplomacijo, ni mogoče vselej jasno razlikovati (Županič, 2012). Z dejavnostmi
obrambne diplomacije se do neke mere ukvarjajo vojaški atašeji, pa tudi splošni
(politični) diplomati. Vendar pa je obrambni ataše odgovorni izvajalec in nosilec
obrambne diplomacije, če le za to obstajajo vsebinske potrebe in so na voljo
kadrovske možnosti. Na to kaže obstoj obrambnih oddelkov v stalnih misijah pri Natu
in obrambni atašeji v sestavi misij številnih držav pri OZN, EU in OVSE. (Jazbec,
2007; Županič, 2012)
V najširšem smislu je obrambni ataše diplomat uradnik ministrstva za zunanje
zadeve, nastanjen v neki državi. Obrambi ataše je »predvsem politični predstavnik
svoje države« (Grizold v Jazbec, 1998a: 8), ki sodeluje pri sooblikovanju zunanje
politike svoje države, tako da zagotavlja potrebne informacije o gospodarsko-
20
političnih, socialnih, vojaško-obrambnih, varnostnih ciljih države, v kateri se nahaja,
ugotavlja sredstva za njihovo uresničevanje, spremlja načrte in delovanje vlade idr.
Tudi Nick (1999) definicijo obrambnega atašeja zastavlja precej široko, pojmuje ga
za uradnega predstavnika države, ki ima diplomatski status. Lahko je šef diplomatske
misije ali član njenega osebja, širše gledano pa tudi pripadnik diplomatske službe in
zunanjega ministrstva države.
Jazbec (1998a) omenja še dodatne funkcije obrambnega atašeja: opravlja lahko
vlogo bilateralnega eksperta, zaseda funkcijo člana neke mednarodne organizacije in
člana sekretariata ustrezne mednarodne organizacije. Tako se v multilateralni
diplomaciji obrambni ataše pojavlja v sestavi stalnih misij pri mednarodnih
organizacijah. V misijah pri zvezi Nato deluje v okviru samostojnih (obrambnih)
oddelkov, pri nekaterih drugih organizacijah, npr. OZN, EU in OVSE, pa kot član
misije. Obrambnega atašeja najdemo tudi v sestavi sekretariatov mednarodnih
organizacij. V bilateralni diplomaciji ga pojmujemo predvsem kot posameznika, ki je
s strani obrambnega ministrstva države pošiljateljice napoten v obrambno ministrstvo
države sprejemnice, večinoma na podlagi bilateralnega dogovora za določen čas.
(Jazbec, 2007; Županič, 2012)
Obrambni ataše je pripadnik oboroženih sil, ki v sklopu veleposlaništva kot
predstavnik svoje države na področju obrambe službuje v tujini, pri čemer ima
diplomatski status in imuniteto. Opravlja funkcijo vrhovnega atašeja, ki deluje na
področju obrambe in oboroženih sil. Na to mesto je po navadi postavljen visok
vojaški častnik, ki v sklopu svojih nalog nadzoruje delovanje vojaškega, letalskega in
pomorskega atašeja. Na manjših diplomatskih predstavništvih, ki nimajo atašejev po
zvrsteh, njegove naloge opravlja obrambni ataše. Ta predstavlja in zastopa interese
svojih oboroženih sil v gostujoči državi, zastopa obrambnega ministra, sodeluje pri
organizaciji obiskov ministra in drugih visokih predstavnikov, skrbi za sodelovanje na
področju vojaškega izobraževanja in usposabljanja, sodeluje pri organizaciji skupnih
vaj, zbira in analizira javno dostopne obveščevalno-varnostne podatke, obiskuje
vojaške objekte države gostiteljice in sodeluje na protokolarnih sprejemih. (Županič,
2012)
Z bolj aplikativnega stališča se definicije obrambnega atašeja loteva tudi nekdanja
obrambna ministrica (Jelušič, 2012), ki pravi, da je obrambni ataše častnik z
21
dolgoletno vojaško kariero, ki je sposoben komunicirati v tujih jezikih in razume
celotno vojaško delovanje države. Kljub vojaškemu znanju se mora ataše usposobiti
in izobraziti po programu, ki ga na slovenskem obrambnem ministrstvu pripravijo
strokovnjaki za obrambno politiko. V ta program spadajo teme s področja poznavanja
obrambne in zunanje politike države. Navodila za delo obrambni ataše dobi od
Ministrstva za obrambo, s svojimi dognanji seznanja obrambno in zunanje
ministrstvo, njihov predstojnik pa je tudi veleposlanik države.
Na spletni strani Veleposlaništva Republike Slovenije Sarajevo lahko preberemo, da
je obrambni ataše član osebja predstavništva in vojaška oseba, ki predstavlja in
zastopa obrambno ministrstvo in oborožene sile svoje države pri obrambnem
ministrstvu in oboroženih silah v državi sprejemnici. Med temeljne naloge vojaško
diplomatskih predstavnikov spadajo:
● zastopanje interesov države, ministrstva za obrambo in obrambnih sil
Republike Slovenije,
● predstavljanje obrambnih sil Republike Slovenije,
● razvijanje in pospeševanje sodelovanja med obrambnimi ministrstvi in
obrambnimi silami,
● spremljanje stanja in razvoja obrambnih sil ter obrambne in varnostne
politike v državah akreditacije.
Obrambni ataše je pristojen tudi za predstavljanje Ministrstva za obrambo Republike
Slovenije in Slovenske vojske v državi sprejemnici in za koordiniranje ter razvijanje
dvostranskih obrambno — vojaških aktivnosti med državama, je zapisano v okviru
nalog obrambnega atašeja na spletni strani Veleposlaništva Republike Slovenije
Berlin.
Zaradi zahtevnosti in raznolikosti diplomatskega si dela obrambnega atašeja ni
mogoče predstavljati brez ustreznih spretnosti in obvladovanja specifičnih strokovnih
znanj. Županič (2012: 9) našteva nekatere značilnosti dobrega obrambnega atašeja:
»strokovna izobrazba, dobro opazovanje, hitro dojemanje, zmožnost dobrega
analiziranja informacij, razgledanost ter sposobnost pogajanja in komuniciranja«.
Danes je položaj atašejev urejen s splošnim mednarodnim pravom, Dunajsko
konvencijo o pravicah in dolžnostih diplomatov, ki je bila sprejeta leta 1961, in po
kateri je atašejem dodeljen diplomatom enakovreden status (Biočić v Županič, 2012).
22
4 Obrambni ataše skozi zgodovino
4.1 Pojav in razvoj obrambne diplomacije
Pojav in razvoj diplomacije se navezujeta na »oblikovanje družbenih skupnosti, ki so
sposobne izvajati organizirano medsebojno komunikacijo in na ta način urejati
medsebojne odnose« (Jazbec, 2007: 20). Diplomacija se je v svoji zgodovini vedno
odvijala med dvema ali več stranema, od tod pojma bilateralna (dvostranska) in
multilateralna (večstranska) diplomacija (Jazbec, 2007; Simoniti, 1995; Županič,
2012). Z bilateralno diplomacijo označujemo diplomatsko komuniciranje dveh držav
in predstavlja skupek sredstev in načinov, ki jih neka država uporablja v okviru
svojega zunanjepolitičnega programa in »skozi institucijo formalnega diplomatskega
predstavljanja vodi svoje odnose z neko drugo državo v skladu s pravili in načeli
mednarodnega prava« (Jankovič v Županič, 2012: 7). Multilateralno diplomacijo pa
definiramo kot »skupek sredstev in načinov, ki se jih države v mednarodni skupnosti
poslužujejo z namenom, da bi uskladile svoje mednarodno-politične programe s
skupnimi interesi mednarodne skupnosti in dosegle neka soglasja v skladu z načeli in
pravili mednarodnega prava.« (Jankovič v Županič, 2012: 8)
Obe diplomaciji sta se razvijali in delovali vzporedno. Še več, skozi zgodovino so
vsebina, naloge in cilji obeh ostale nespremenjene, pojasnjuje Simoniti (1995).
Bistvo obrambne diplomacije je zgodovinsko gledano torej vseskozi enako, razvoj
diplomacije pa kaže na vsebinsko, organizacijsko in metodološko kontinuiteto.
Čeprav je sistem obrambne diplomacije današnjih držav bolj kompleksen in
strukturiran, je v diplomaciji številnih novih in demokratičnih držav vselej zajeta tudi
vsebina prejšnje zunanjepolitične ureditve, pripominja Simoniti (1995), ki sočasno
svari, da spremembe v diplomaciji po definiciji ne prinašajo nič dobrega in da se kaj
hitro lahko izrodijo v »revolucijo«.
Pojav diplomatske prakse sega v leto 1806, ko je Napoleon za drugega sekretarja
francoskega poslaništva imenoval stotnika Granga. Ta je bil za določen mandat
poslan v stalno misijo na Dunaj z natančno opredeljenimi vojaškimi nalogami na
svojem področju, o izvajanju le-teh pa je moral redno poročati. Imenovanje, določen
mandat, opredeljeno poslanstvo in poročanje pa so tisti pogoji, s katerimi še danes
opredeljujemo poklicne diplomate, zato stotnika Granga štejemo za prvega
vojaškega atašeja. (Županič, 2012) Konec 18. stoletja je večina evropskih držav imela
23
posebne oddelke oz. ministrstva za zunanje zadeve (Simoniti, 1995), do leta 1914 pa
je bilo v prestolnicah in centrih po svetu akreditiranih 215 vojaških in več kot 300
pomočnikov. Večina teh je bila akreditirana v Berlinu, tako visoko število pa kaže na
to, kako resno je nemška obrambna politika zaznavala pomen diplomacije v tistem
času. Funkcijo vojaških atašejev so v tistem času opravljali predvsem nižji častniki do
ravni stotnika. (Žabkar, 1997a)
Število akreditiranih atašejev se je povečalo po letu 1930, ko so države na te
položaje imenovale častnike z višjim činom, največkrat polkovnike, mestoma pa celo
generale. Višji položaj je bil predviden za predstavništva z večjim vojaško-političnim
pomenom in s tem večjim ugledom. Vojaške velesile so tako druga drugi pošiljale
generale, manjše države pa so sprejemale častnike z nižjimi čini. Ob tem je treba
dodati, da je v vojaški organizaciji čin nosilca ključnega pomena, predvsem z vidika
dostopa do informacij. Tako je višji častnik vselej nad nižjim in je kot tak deležen
večjega spoštovanja, kot si ga zasluži država pošiljateljica. (Dupuy v Županič, 2012)
Med drugo svetovno vojno so obrambni atašeji odigrali pomembno vlogo pri
povezovanju odporniških gibanj z zavezniškimi državami, pri vzdrževanju stikov z
nasprotniki, pripravah na kapitulacijo, pa tudi pri pripravah na prestop v drugi tabor.
Tovrstna vojaška diplomacija, ki se je izvajala prek tajnih služb in stikov z
nevtralnimi državami, je imela leta 1942 v severni Afriki po strateški desantni
operaciji velike zasluge za prestop afriških enot vichyjske Francije na stran
zaveznikov. (Žabkar, 1997b)
Svojevrsten vpliv na razvoj obrambne diplomacije v državah Evrope sta imela dva
prelomna dogodka, in sicer padec berlinskega zidu in razpad Varšavskega pakta leta
1989. Oba sta spodbudila razvoj vojaškega sodelovanja ter »nov koncept obrambne
diplomacije« (Kocbek, 2007: 73), ki je vključeval programe obrambnega in vojaškega
sodelovanja med državami Srednje in Vzhodne Evrope. Ob rob temu velja omeniti še
povečano koncentracijo atašejev v nevtralnih državah, ki so izkoriščale različne
možnosti pridobivanja vojaško-političnih informacij. Razlog za to je treba iskati v
odpoklicu velikega števila diplomatov iz medsebojno sovražnih držav. (Milašinović v
Županič, 2012)
24
4.2 Razvojne faze obrambne diplomacije
Obrambna diplomacija se je razvijala v naslednjih štirih fazah: prvotna diplomacija,
klasična diplomacija, moderna diplomacija in postmoderna diplomacija. Kot je bilo
navedeno že v prejšnjem poglavju, se je sistem prvotne diplomacije vzpostavil z
oblikovanjem družbenih skupin v državno obliko ter z razvojem komuniciranja med
njimi. Za obdobje prvotne diplomacije je značilen pojav medsebojnega plemenskega
komuniciranja in uveljavitev jamstva varnosti pogajalcev. Poglavitni doprinos tega
obdobja k nastanku diplomacije izhaja iz časa antičnih grških mestnih državic
(polisov) in njihovega intenzivnega medsebojnega komuniciranja, ko sta se razvili in
okrepili funkcija pogajanj in sklepanja pogodb. Prvotna diplomacija je torej
pripomoglo k nastanku prvih oblik in različnih stopenj urejenosti obrambne
diplomacije, zaključila pa se je z vestfalskim mirovnim kongresom leta 1648. (Jazbec
1998a; Jazbec, 2007; Županič, 2012)
Zametke klasične diplomacije je moč opaziti že ob koncu prve razvojne faze, tj. v
obdobju italijanskih srednjeveških mestnih državic (14. in večidel 15. stoletja). Z
vidika razvoja diplomacije gre za izredno pomemben in opazen pojav, ki je s svojo
vsestransko aktivnostjo dal neizbrisen pečat tej dobi. Njihovo trgovsko dejavnost so
spremljali živahni politični stiki, s tem pa tudi dejavna diplomatska dejavnost. V tem
času so bili vzpostavljeni temelji klasične obrambne diplomacije, ki veljajo še danes,
mednje pa spadajo rezidenčne misije kot edine oblike mednarodnega
institucionaliziranega komuniciranja in dvostranska komunikacija. Potreba po zaščiti
interesov trgovcev iz flamskih in nemških mest v okviru trgovskega združenja Hansa
ter interesov angleških trgovcev pod zaščito angleške krone je botrovala nastanku
konzularne zaščite. Enako kakor v prejšnjem je tudi v tem obdobju čutiti močan vpliv
vatikanske in bizantinske diplomatske prakse na razvoj diplomacije. Obdobje klasične
diplomacije štejemo za obdobje hitrega in vsestranskega razvoja diplomatskih funkcij
in prakse z vrhom v 19. stoletju. (Jazbec 1998a; Jazbec, 2007; Županič, 2012)
V prvi polovici 20. stoletja se oblikuje in vzpostavi moderna diplomacija; ta se
navezuje na pojav večjega števila novih držav v mednarodni skupnosti in povečano
število različnih mednarodnih organizacij. V tej razvojni fazi diplomacije se že kažejo
prvi znaki spreminjajoče se vloge nacionalne države, pri čemer ključno vlogo za
prepoznavnost in formiranje elementov moderne diplomacije lahko pripišemo
diplomatskemu učinek Društva narodov. Obstoj in delovanje tega društva (od leta
1920) je predrugačilo nekatere pomembne vidike starejših diplomatskih praks: 1)
25
utemeljeno je bilo na skupnosti oz. celoti pravil in načel, 2) delovalo je s
sklicevanjem letnih sestankov na določeni lokaciji in ob določenem času, 3) imelo je
stalen sekretariat usposobljenih mednarodnih ekspertov. Dodajmo še, da se v tem
obdobju okrepijo integracijski procesi, ki predstavljajo eno od bistvenih značilnosti
diplomacije današnjega časa. (Jazbec, 2007; Županič, 2012)
Postmoderna diplomacija postreže z nadaljnjim razvojem diplomacije in vanjo vpelje
nekatere nove značilnosti, vsebine in elemente. Njeno izoblikovanje sega v zadnjo
četrtino 20. stoletja, na njen razvoj pa močno vplivajo specifični odnosi med
nacionalnimi državami, intenzivni integracijski procesi (EU, G8, OZN, zveza Nato) in
družbeno-politične ter gospodarske razmere dobe, v katerih se nahaja (enotni trg,
nastanek skupne zunanje in varnostne politike, evropska obrambna politika, skupna
valuta, sporazum o konvencionalnem orožju v Evropi — CFE, krepitev sodelovanja
med evropskimi armadami). (Jazbec, 2007; Županič, 2012)
Pregled razvojnih faz diplomacije skozi zgodovino kaže na dinamičen razvoj in
raznolikost diplomatskega dela. Obrambna diplomacija se je zgodovinsko gledano
tematsko bogatila, strukturno poglabljala ter se prek bilateralnih in multilateralnih
odnosov utrjevala in pridobivala na pomenu. Govorimo lahko o preoblikovanju
obrambne diplomacije. Tako je bila v 19. in 20. stoletju obrambna diplomacija v
večji meri osredotočena na vojaško sodelovanje in pomoč ter imenovanje obrambnih
atašejev. Ob tem so nekatere evropske države oblikovale poseben tip obrambne
diplomacije z medsebojnim večstranskim vojaškim sodelovanjem (npr. znotraj Nata)
in sodelovanjem s svojimi nekdanjimi kolonijami. Med hladno vojno so se oblikovale
tesnejše povezave med državami zaveznicami Nata in drugimi prijateljskimi državami
po svetu. Dejavnosti so obsegale predvsem pošiljanje oborožitve, vojaško urjenje in
druge oblike obsežnega dvo- in večstranskega vojaškega sodelovanja. Desetletja po
drugi svetovni vojni in med hladno vojno sta značaj in razgibanost sodelovanja
narekovali vojaški zvezi Nato in Varšavski pakt. Obrambna diplomacija je danes
usmerjena na široko paleto dejavnosti, ki so jih v preteklosti poimenovali kot vojaško
sodelovanje ali vojaško pomoč. (Županič, 2012)
Kako pa se je razvijalo diplomatsko delovanje Slovenije in kakšna je vloga slovenske
obrambne diplomacije in obrambnih atašejev v ožji in širši mednarodni skupnosti? V
naslednjem poglavju si bomo pogledali, kaj se je dogajalo na področju slovenske
26
varnostne in zunanje politike države pred osamosvojitvijo, zatem pa se osredotočili
na vlogo in naravo obrambne diplomacije po nastanku samostojne države.
4.3 Obrambna diplomacija pred osamosvojitvijo Slovenije
Slovenija pred osamosvojitvijo ni imela obrambne diplomacije v pravem pomenu
besede. Pred letom 1991 smo Slovenci imeli svoje diplomate zgolj »v službi tujih
gospodarjev« (Čačinovič, 1998: 107), do leta 1918 v okviru Avstro-Ogrske monarhije,
med obema vojnama v SHS, po 2. svetovni vojni pa v službi SFRJ. V obdobju Avstro-
Ogrske monarhije so imele slovenske dežele v diplomatskih misijah nekaj vsestransko
sposobnih ljudi, med najbolj znanimi sta nedvomno zgodovinar Žiga Herberstein ter
ljubljanski škof in državnik Krištof Raubar, ki pa je v posebnih misijah deloval le
občasno.
Tudi v diplomaciji med vojnama poslaniki na tujem niso bili poklicni diplomati,
temveč predvsem umetniki, znanstveniki in politiki. Med prvimi sta bila oče in sin,
Otokar in Vladimir Rybaŕ; prvi je svojo diplomatsko kariero začel leta 1918 na mirovni
konferenci v Parizu, bil je poslanik in pooblaščeni minister v Bruslju, Carigradu,
Tirani in Leningradu, drugi pa je služboval v diplomatski službi po različnih
predstavništvih (Washington, London, Oslo). Omenimo še ljubljanskega župana Ivana
Hribarja, ki je bil v Jugoslaviji nosilec različnih političnih funkcij in prvi poslanik SHS
v Pragi, pa prvega rektorja ljubljanske univerze Leonica Pitamica, ki je bil izredni
poslanik in pooblaščeni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi ZDA, mednarodno
prepoznavnost pa si je kot sposoben vojaški obveščevalec pridobil vojaški ataše v
Berlinu, Vladimir Vauhnik. (Čačinovič, 1998)
Enako kakor v prejšnjem obdobju je bila tudi v času SFRJ slovenska diplomacija še
vedno sestavni del druge države. V prvem obdobju njenega obstoja je bila osrednja
naloga diplomacije priznanje nove Jugoslavije in njenih meja, sledilo je obdobje
prizadevanj za neodvisnost države in boja proti Sovjetski zvezi ter Kominformu, v
zadnjem obdobju pa so bile aktivnosti usmerjene v uveljavljanje politike
neuvrščenih. Slovenska diplomacija se je v okviru SFRJ ukvarjala predvsem z
vprašanji državnih meja, sodelovala je pri oblikovanju načel in izhodišč zunanje
politike Jugoslavije, po določilih zvezne in republiške ustave je skrbela za politične
odnose z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami, ki so bile pomembne za
razvoj slovenskega naroda, skrbela je za stike z zamejci in emigranti po svetu. Znani
slovenski diplomati v tem obdobju so bili: Aleš Bebler, Stane Pavlič, Joža Vilfan,
27
Dušan Kveder; ti so se dejavno vključevali v politiko neuvrščenih in pripomogli k njeni
prepoznavnosti v svetu. (Čačinovič, 1998)
Po osamosvojitvi in pridobitvi mednarodnega priznanja se je najprej vzpostavila
vojaška diplomacija, sledil pa je intenziven razvoj in strukturiranje obrambne
diplomacije (Jazbec, 2007). Podrobnejši pregled razvoja slovenske obrambne
diplomacije v samostojni Sloveniji prinaša naslednje poglavje, z njenim nastankom se
začenja vključevanje Slovenije v mednarodno politiko.
4.4 Obrambna diplomacija v samostojni Sloveniji
V okviru dvostranske obrambne diplomacije Slovenija med leti 1990 in 1993 ni imela
obrambnih atašejev v tujini (Kocbek, 2007). Do konca leta 1992 je Slovenija
vzpostavila diplomatske stike s 64 državami, do 15. januarja 1992 so Slovenijo
priznale vse članice ES in še nekatere druge države: ZDA, Kitajska, Sovjetska zveza,
Indija. Mednarodno priznanje je bilo izjemnega pomena za slovensko diplomatsko
dejavnost, pomemben dosežek pa je bila tudi vključitev v mednarodne organizacije,
npr. OZN, Svet Evrope, CEFTA (Čačinovič, 1998). Slovenska obrambna diplomacija v
pravem pomenu besede je skupaj z diplomatsko dejavnostjo zaživela z junijem leta
1993, ko je bil med Ministrstvom za obrambo in Ministrstvom za zunanje zadeve
podpisan sporazum o imenovanju, izboru in napotitvi vojaških diplomatskih
predstavnikov v diplomatsko-konzularna predstavništva Slovenije. Mreža obrambnih
diplomatskih predstavništev in imenovanje obrambnih atašejev se je vzpostavilo leta
1994, s prvim rezidenčnim obrambni atašejem, ki je bil akreditiran na Madžarskem.
Naslednje leto so bili imenovani še trije slovenski obrambni atašeji: v ZDA, Avstriji in
Belgiji, do leta 2005 pa je Slovenija v tujino poslala še deset obrambnih atašejev.
Vsled tega lahko trdimo, da je slovenska država razvila večino dejavnosti sodobne
obrambne diplomacije v obdobju od osamosvojitve do leta 2005. (Kocbek, 2007)
Ugotovimo lahko, da Slovenija ni tipična država, ki bi »šla skozi obdobje razvoja«
(Kocbek, 2007: 81), saj ni imela predhodnih podlag in izkušenj, na podlagi katerih bi
si lahko pridobila izkušnje klasične obrambne diplomacije prek raznolikih nalog in
dejavnosti obrambnega in vojaškega udejstvovanja. Razvoj obrambne diplomacije v
samostojni Sloveniji je sprva slonel na častnikih in ne vojaških atašejih. Častniki
nekdanje jugoslovanske vojske, ki so bili šolani še v duhu socialistične in neuvrščene
države Jugoslavije, so bili brez diplomatske izobrazbe in izkušenj, v diplomatsko-
28
konzularnih predstavništvih nove države Slovenije pa so večinoma izvajali podporna
opravila. (Kocbek, 2007)
Nadaljnji razvoj obrambne diplomacije delimo na dvo- in večstransko sestavino,
vsaka od teh pa se je razvijala s svojo dinamiko. Že takoj po osamosvojitvi si je
Slovenija intenzivno prizadevala za krepitev dvostranskega zunanjepolitičnega in
varnostnega sodelovanje z drugimi državami, eden od poglavitnih ciljev pa je bil
članstvo v EU in zvezi Nato. Pomembni mejnik v razvoju slovenske obrambne
diplomacije je bil sprejetje dveh strateških dokumentov: Zakona o obrambi (1994) in
Pravilih službe v Slovenski vojski (1996); na nadaljnji razvoj slovenske obrambne
diplomacije pa je pomembno vplival tudi pristop v zvezo Nato (1994) in sodelovanje v
programu Partnerstvo za mir, v okviru katerega so države podpisnice vzpostavile
politično, obrambno in partnersko sodelovanje. (Kocbek, 2007)
Temeljni cilji slovenske diplomacije so predvsem: utrjevanje položaja države, dobri
in stabilni odnosi s sosednjimi državami, polnopravno članstvo v Natu in EU, tesnejše
sodelovanje z državami Srednje Evrope, varstvo pravic slovenske narodne manjšine v
tujini, ohranjanje identitete Slovencev po svetu idr. (Čačinovič, 1998). Z vidika
nacionalne, tj. slovenske perspektive, pa je slovensko obrambno diplomacijo treba
vsekakor gledati v luči našega sodelovanja v Natu. Izkušnje namreč kažejo, da gre za
precej zahtevno strukturno preobrazbo varnostnega, obrambnega in vojaškega
sektorja, ki kliče po ustreznem obrambnem načrtovanju, racionalnem razpolaganju s
proračunskimi sredstvi in nenehnem ocenjevanju razmer v varnostnem okolju.
Sočasno s tem je treba slediti ključnim obrambnim dokumentom (resolucije,
doktrine, strateški pregled obrambe) in jih po potrebi prilagajati nastalim
spremembam. Pri delovanju v Natu ali kateri koli mednarodni organizaciji je
ključnega pomena vzpostavljanje redne in sprotne izmenjave informacij ter
posredovanje stališč vlade države članice misijam pri Natu. Že kmalu po pristopu
Slovenije v Nato se je pokazalo, kako natančno določen, zahteven, dinamičen in
obenem nujen je ta proces za delovanje naše države v strukturah zavezništva.
(Jazbec, 2007)
Drugič, Slovenija je zaradi svoje majhnosti država, za katero veljajo nekatere
posebnosti. Podobno kakor pri drugih novo nastalih državah, je tudi za našo državo
značilno pomanjkanje osebja, znanja in izkušenj, kar posredno vpliva na delovanje
diplomacije in oblikovanje zunanje politike. Pri vzpostavljanju svoje diplomatske
29
dejavnosti se Slovenija, tako kakor vse nove male države, srečuje tudi s finančnimi in
organizacijskimi problemi. Omejenost teh virov pomeni, da je potrebne
najosnovnejše državotvorne funkcije (diplomacijo, obrambo) treba zgraditi iz nič, v
večini primerov pa sredstva zagotavljajo le majhen zunanjepolitični aparat. (Jazbec,
1998; Jazbec, 2002)
Slovenija ima trenutno akreditiranih sedem rezidenčnih obrambnih atašejev v
naslednjih državah: ZDA, Rusiji, Kitajski, Nemčiji, Italiji, Srbiji in BiH (Županič,
2012).
4.5 Obrambna diplomacija danes in pogled vnaprej
V današnjem času je obrambna diplomacija pod močnim vplivom globalizirane in
digitalizirane družbe 21. stoletja ter integracijskih procesov mednarodne skupnosti.
Jazbec (2009) ugotavlja, da so posledice globalizacije vidne na naslednjih treh
področjih: metodah dela, vsebinah, s katerimi se atašeji ukvarjajo, in načinih
predstavljanja. Tako za področje načinov dela ugotavlja, da danes na splošno
razpolagamo z več informacijami in da so le-te hitreje dostopne. Diplomatski
predstavniki opuščajo klasično pridobivanje informacij o subjektu akreditacije, več
pozornosti posvečajo tolmačenju podatkov in posledicam, ki jih imajo razni dogodki
na obnašanje subjekta akreditacije. Po drugi strani pa Osolnik (1998) smatra, da
sodobna komunikacijska orodja in tehnološki razvoj omogočajo, da so obrambni
atašeji v stalnem, vsakodnevnem stiku z vlado in ministrstvom. Novi pristopi
komuniciranja omogočajo, da postaja diplomacija veliko bolj samostojna in
neodvisna specializirana državna služba.
Na vsebinskem področju se postmoderna obrambna diplomacija ukvarja z nekaterimi
novimi temami, ki se nanašajo na globalno družbo in jih je mogoče rešiti le z
medsebojnim sodelovanjem na globalni ravni. Novonastale vsebine so dotikajo
področij, ki so skupna različnim državam po svetu in se navezujejo na: splošne
življenjske razmere (zaščita vode, zraka in okolja, razlogi in posledice podnebnih
sprememb in njihove posledice), varnost (človekova varnost, trda in mehka varnost,
notranja ogroženost družbe) in vse večji obseg mednarodnih migracij (terorizem
mednarodni kriminal). Porast novih vsebin v diplomaciji po eni strani vodi v širitev
področja, s katerim se atašeji srečujejo, po drugi strani pa vodi v zaposlovanje takih
diplomatov, ki po svoji osnovni strokovni dejavnosti niso diplomati. (Jazbec, 2009)
30
Zadnje področje, deležno številnih sprememb, je način predstavljanja držav pri
subjektih akreditacije, kjer se pojavlja cela vrsta novih predstavništev z nedržavnim
ali paradržavnim statusom, npr. predstavništva regij, nevladnih organizacij,
poslovnih subjektov idr. Nekatere države se o ustanovitvi in izvajanju skupnih
predstavništev odločajo na bilateralni podlagi, k nastanku tovrstnih predstavništev pa
botruje tudi politično oz. gospodarsko povezovanje držav (npr. EU), kjer je državam
članicam skupno izvajanje določenih funkcij in zaščita interesov, vzpostavljajo pa se
tudi predstavništva v državah kandidatkah EU in državah tretjega sveta. Vse to
razširja klasične načine predstavljanja neke države in omogoča mladim in novim
državam, kot je Slovenija, in njihovim diplomatskim organizacijam večje možnosti za
diplomatsko dejavnost. Na podlagi povedanega lahko govorimo še o eni značilnosti
postmoderne diplomacije, tj. da zaradi povezanosti in soodvisnosti mednarodne
skupnosti oz. delovanja globalizacijskih procesov naraščata vloga in pomen
multilateralizma. (Jazbec, 2009)
Kakšna pa je danes funkcija obrambnega atašeja? Sežun (2010) v svojem magistrskem
delu z gotovostjo trdi, da je obrambni ataše izgubil velik del svojih nekdanjih funkcij
in da danes opravlja bolj reprezentativno-protokolarno vlogo, veliko manj pa je
dejaven v svoji prvotni obveščevalni vlogi. Razloge za upad te funkcije vidi v novih
tehnologijah in dostopnosti informacij.
Za konec obrnimo pogled še v prihodnost obrambne diplomacije in si poglejmo, kaj
bo vplivalo na njeno vsebino in obliko. Tudi s tem področjem se obširno ukvarja
Jazbec (2009), ki kot prvo vsebinsko izhodišče v razpravi o prihodnosti diplomacije
omenja vzročno povezanost med državo in diplomacijo. Vpliv države na diplomatsko
dejavnost bo čutiti tudi v prihodnje, ta sicer morda ne bo več tako očiten in
neposreden kot doslej, bo pa na delovanje diplomacije bolj vplivalo povezovanje
držav v mednarodne organizacije.
V prihodnosti bo čutiti tudi vpliv globalizacije, ki se kaže v neinstitucionalnem in
teritorialnem vplivu na diplomacijo. Njun pomen je v dejstvu, da so naloge
diplomatov vse bolj vezane na zagotavljanje informacij o splošnih temah in vse manj
na informacije o mednarodni organizaciji in nacionalni državi — državi sprejemnici.
Nadalje Jazbec (2009) razpravlja o vplivu komunikacijske tehnologije in hipne
dosegljivosti informacij na delovanje diplomacije, ki se kaže v obsežnejšem in
31
hitrejšem dostopu do informacij, pa tudi v spremenjenem načinu diplomatskega
dela. Pridobivanje informacij za potrebe vlad tako postaja vse bolj specializirano,
kar temeljito spreminja videnje diplomatske službe. Osebni stiki bodo tudi v
prihodnje pomembno označevali diplomatsko dejavnost, saj se vedno znova kaže, da
so le-ti kljub navedenem spremembam in razvoju še vedno nenadomestljivi v
rezidenčni diplomaciji.
Področja, s katerimi se bo globalno diplomacija ukvarjala v prihodnosti Jazbec
(2009) strne v šest točk:
● podnebne spremembe in njihov vpliv na mednarodno varnost;
● pridobivanje in razpolaganje s surovinami, še posebej z energenti, in
energetska varnost;
● vprašanja pridobivanja hrane in oskrbe z njo;
● populacijska gibanja in njihov vpliv na globalno dogajanje;
● migracijski tokovi;
● odsotnost mehanizmov odločanja in politične volje za doseganje globalnega
soglasja za urejanje navedenih zadev.
Očitno je, da v aktualni diplomatski praksi multilateralnost dobiva vse večji pomen,
kajti zgolj dvostranskost ne ureja več omenjenih področij. Na tem mestu je treba
omeniti tudi pomen in moč nevladnih organizacij, ki naslavljajo pomembno
problematiko in zavzemajo neizogibna stališča, o katerih se tradicionalna diplomacija
često ne želi izrekati.
Ne nazadnje pa je za prihodnost slovenske obrambne diplomacije ključno nastajanje
skupne zunanje politike EU in evropske varnostno-obrambne politike. Evropski
integracijski tokovi, v katere je Slovenija vpeta, prispevajo k oblikovanju t. i.
evropske diplomacije, ki bo posledično prispevala k specializaciji atašejev na
posebne diplomacije. (Jazbec, 2009)
4.6 Organizacija obrambne diplomacije
Ko govorimo o organizaciji obrambne diplomacije mislimo na strukturno sodelovanje
med obrambnimi sistemi nacionalnih držav znotraj integracij oz. na približevanje
držav kandidatk k članstvu. Tako sodelovanje sestoji iz opaznih in pomembnih
dvostranskih elementov, ki ne prevladujejo, in temelji na navodilih iz držav
32
pošiljateljic. Prisotna je večja strukturna uravnoteženost, saj sodelujejo politični,
obrambni in vojaški deli državnih predstavništev. (Jazbec, 2009)
Po določbah Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih ima obrambni diplomatski
predstavnik enak status kot ostali diplomati, vključno z diplomatsko imuniteto.
Država sprejemnica ima pravico do proučitve imenovanja vojaškega diplomatskega
predstavnika in ga zatorej lahko tudi zavrne. Vojaški diplomatski predstavniki so v
službi Ministrstva za obrambo, njihovo delo se šteje za vojaško službo; osebe, ki to
službo opravljajo, pa za vojaške osebe (Pravilnik o vojaških diplomatskih
predstavnikih 1994 v Županič, 2012).
4.7 Področja delovanja in naloge
Jazbec (2007) omenja, da je področje delovanja obrambne diplomacije ožje od
splošne in širše od vojaške diplomacije. Če vzamemo pod drobnogled temeljne
dejavnosti sodobne obrambne diplomacije, so le-te (Cottey in Forster, 2004; Kocbek,
2007):
● dvo- in večstranski stiki med vojaškimi in civilnimi obrambnimi uradniki,
● dvostranski sporazumi o obrambnem sodelovanju,
● imenovanje obrambnih atašejev v tujini,
● urjenje tujega vojaškega in civilnega osebja,
● posredovanje strokovnega znanja in nasvetov za področja demokratičnega
nadzora vojske, obrambnega menedžmenta in za vojaško-tehnična področja,
● stiki in izmenjave med vojaškim osebjem in enotami,
● obiski vojaških ladij,
● napotitev vojaških in civilnih oseb v obrambna ministrstva in vojske
partnerskih držav,
● oblikovanje potujočih skupin za urjenje,
● preskrba z vojaško opremo in drugimi sredstvi,
● dvo- in večstranske vojaške vaje, namenjene urjenju.
Temeljna naloga obrambno-diplomatske dejavnosti je zagotavljanje in izvajanje
zunanjepolitičnih nalog in diplomatskih funkcij ter posredovanje zunanjepolitičnih
informacij (Jazbec, 2009). K poglavitnim nalogam obrambne diplomacije spadajo
(Jazbec, 2007):
● promocija nadzora oborožitve;
● razvoj ukrepov za izgradnjo zaupanja;
33
● širok program sodelovanja obrambnega ministrstva z drugimi državami, v
primeru Slovenije, predvsem z državami vzhodne in srednje Evrope;
● izvajanje širokih programov vojaškega izobraževanja;
● vključevanja in sodelovanje drugje po svetu.
Posvetimo pozornost še glavnim nalogam obrambnega atašeja (Jazbec, 2007):
● prenašanje informacij, znanja in izkušenj iz enega obrambnega sistema v
drugega;
● svetovanje pri izvajanju obrambnih aktivnosti na področju, za katerega je
zadolžen oz. pristojen;
● sodelovanje pri izvajanju aktivnosti iz prvih dveh alinej;
● sodelovanje v procesu odločanja znotraj multilateralnih institucij;
● spremljanje razvoja na področju, za katerega je zadolžen, in poročanje
svojim nadrejenim ter svetovanje, kako ravnati in kakšna stališča sprejemati;
● izvajanje pogajalskih funkcij v okviru svojega področja in svojih zadolžitev;
● sodelovanje v delu ekspertnih ekip in dajanje mnenj, ocen in analiz v okviru
svojega področja.
Ena od pomembnejših nalog obrambnega atašeja so pogajanja in izmenjava
informacij s predstavniki tujih držav. Z globalizacijo in vse večjo soodvisnostjo med
državami se je pojavil t. i. večstranski način diplomacije, s katerim se rešujejo
globalni problemi, npr. organizirani kriminal, terorizem in ostale grožnje (Županič,
2012). Komunikacija po večini poteka multilateralno prek predstavništev nacionalnih
držav v odnosu do tretjih držav, občasno pa tudi bilateralno, npr. v okviru zveze Nato
med predstavništvi članic pri urejanju bilateralnih zadev, kot so: konzultacije,
usklajevanje stališč in druge nujne zadeve (Jazbec, 2007). Tako lahko govorimo o
delovanju v okviru integracij in o bilateralnem delovanju, ki je naravnano v razvoj in
usklajevanje obrambnih sistemov nacionalnih držav; to se izvaja prek nudenja
strokovne pomoči in podpore. Vse omenjene oblike so usmerjene v načrtovanje in
izvajanje obrambnih reform, ki so podstava za sodobno mednarodno in vojaško
obrambno sodelovanje. (Jazbec, 2007)
Za opravljanje dela obrambnega atašeja se zahteva visokošolska diploma in znanje
dveh svetovnih jezikov, pred vstopom v službo pa je ataše deležen enoletnega
strokovnega izobraževanja o diplomatski teoriji in praksi (Čačinovič, 1998). Širok
razpon nalog od obrambnega atašeja zahteva dobro poznavanje delovnega področja
34
in tudi drugih mejnih področij, ki predstavljajo širši okvir njegove stroke. Tako mora
v okviru obrambnih reform obrambni ataše po eni strani poznati pojem obrambnih
reform in njegove osnovne elemente, po drugi strani pa biti dobro seznanjen s
področjem, za katerega je še posebej usposobljen kot strokovnjak (Jazbec, 2007). Še
posebej majhne države morajo posvetiti posebno skrb strokovnemu usposabljanju,
le-to pa naj bi bilo interdisciplinarno, ugotavlja Osolnik (1998). Obrambni ataše naj
bi obvladal tudi različne metode posredovanja znanja drugim udeležencem v
podobnih aktivnosti, kot član strokovnih ekip pa naj bi usposobljen tudi za timsko
delo (Jazbec, 2007; Županič, 2012). Za konec spregovorimo še o lastnostih dobrega
obrambnega atašeja, med katere štejemo: sposobnost pronicljivega opazovanja in
hitrega dojemanja bistva, sposobnost analize zbranih informacij, dobre
komunikacijske sposobnosti s posamezniki in sredstvi javnega obveščanja,
sposobnosti mreženja. Od diplomata se pričakuje tudi, da ima »posluh in občutljivost
za lokalne običaje in navade« (Osolnik, 1998: 138).
Povzemimo, da so vsebine, naloge in cilji diplomacije ter njenih diplomatskih
predstavnikov enake skozi vso zgodovino, zato mehanizmov njihovega delovanja ni
tako enostavno nadomestiti. Diplomacija namreč predstavlja »uporaben in
nenadomestljiv instrument« varnostnega sistema države (Simoniti, 1995: 8). Čeprav
se je obrambna diplomacija skozi čas dopolnjevala z novimi vsebinami — v zadnjih
letih so to ekologija, vesolje, demografija, prehrana, digitalizacija procesov —,
ostaja njeno poslanstvo vseskozi enako, vzpostavljati, spreminjati in vzdrževati
mednarodno ureditev (Simoniti, 1995).
4.8 Metode dela obrambnih atašejev
Določilo Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih v 3. členu, v točki 1/d
opredeljuje funkcije diplomatske misije z besedami: »Seznanjanje z vsemi
dovoljenimi sredstvi o pogojih in razvoju dogodkov v državi sprejemnici in poročanje
o tem vladi države pošiljateljice.« (Jazbec, 2007: 52) Pomembnost navedka je v tem,
da diplomatom (torej tudi obrambnim atašejem) dovoljuje spremljanje razvoja v
državi sprejemnici in poročanje svoji vladi, seveda z dovoljenimi sredstvi.
Sam nastop službovanja obrambnega atašeja je dokaj formaliziran in protokolaren.
Pred odločitvijo o izdaji soglasja države sprejemnice običajno zahtevajo vnaprejšnje
posredovanje imena vojaških atašejev. Po njihovem prihodu sledi akreditacija,
primopredaja poslov pa se istočasno izvede z nastopnim obiskom novega vojaškega
35
atašeja in s poslovilnim obiskom odhajajočega, ki svojega naslednika predstavi
najpomembnejšim predstavnikom obrambnega ministrstva in generalštaba ter
atašejskemu zboru države sprejemnice. V nadaljevanju pa stiki potekajo prek
mednarodne službe (protokola) obrambnega ministrstva. Kot še pojasnjuje Jazbec
(2007), se prek protokola urejajo pogovori, obiski in ogledi, njegova vloga pa je
predvsem povezovanje med vojaškimi atašeji in njihovimi sogovorniki v državi
akreditacije.
Pridobivanje pravočasnih, zanesljivih, ustreznih in celovitih podatkov, ocen in
informacij o delovanju, procesih in načrtih države sprejemnice je nedvomno
najpomembnejši element dela obrambnega atašeja. Z zagotavljanjem tovrstnih
informacij obrambni ataše tvorno prispeva k izgrajevanju nacionalnih interesov in k
uresničevanju zunanje politike svoje države. Poznamo različne metode dela
obrambnih atašejev: legalne, nelegalne in nezaželene, prve so diplomatsko
pridobljene metode, druge pa nediplomatske (Lukić, 1982; Vukadinović, 1994).
Jazbecu (1998a) se vse metode dela obrambnih atašejev zdijo formalne, posredne in
toge, mestoma celo omejene. Cilj vseh metod je zbiranje podatkov, ki niso le del
tajnih in zaupnih dokumentov, temveč tudi oblik javnega življenja in vseh ostalih
družbenih oblik. Zato je odvisnost atašeja od različnih dovoljenj (obiski vojaških
enot, udeležba na vojaških vajah, srečanja z visokimi vojaškimi predstavniki idr.) in
soglasij v primerjavi z drugimi diplomati veliko večja, njegov manevrski prostor pa s
tem ožji, po drugi strani pa bolj jasen in pregleden, še ugotavlja Jazbec (2009: 53) in
dodaja, da mora obrambni ataše »dobro poznati način sprejemanja odločitev v državi
sprejemnici, vplivne dejavnike in imeti stike na visokih političnih in drugih nivojih«.
V luči sodobne tehnologije in hitrega napredka nas seveda zanima, kako sodobne
tehnologije in vsesplošna dostopnost do informacij vplivajo na ustaljene metode
dela. Ali lahko govorimo o opuščanju nekaterih metod ali vsaj o zamenjavi le-teh z
novimi? O tem bomo obširneje govorili v nadaljevanju, ob bok tej tematiki pa se
obrnimo k Simonitiju (1995), ki ugotavlja, da obstaja malo možnosti, da bi se
obstoječi in uveljavljeni diplomatski mehanizmi nadomestili z novimi. Ne moremo
namreč mimo dejstva, da so stalno diplomatsko predstavništvo in namestitev
obrambnega svetovalcev v tuji državi, srečanja na vrhu, specialne misije, ekspertna
srečanja, pogajanja idr. še vedno nadvse uporaben in nezamenljiv instrument.
Dodajmo še, da sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije resda ponujajo
nove vire pridobivanja informacij, omogočajo hitrejše posredovanje podatkov,
36
neposredno in takojšnje vzdrževanje stikov in posvetovanje obrambnih atašejev z
ministrstvi, vendar še tako napredna tehnologija ne more nadomestiti opravljanja
obrambno diplomatske funkcije »v živo«, kakor tudi ne pridobivanja in preverjanja
informacij iz prve roke na pogajanjih, predstavljanjih, obveščanjih in različnih
srečanjih. Vzpostavljanje in vzdrževanje neposrednega in pristnega stika z virom
informacij je povsem drugačno od tistega prek računalnika in na daljavo.
Pri delu obrambnega atašeja se velikokrat zastavlja vprašanje o ločnici med
diplomacijo in vohunjenjem. Precej odkrito je o vohunskih dejavnosti v okviru
klasičnega obveščevalnega delovanja spregovoril obramboslovec dr. Igor Prezelj
(Esih, 2010a), češ da gre za predvideno diplomatsko krinko v smislu, da se nekam
pošlje pripadnike obveščevalnih služb, ki nato pod krinko atašejev opravljajo
vohunsko delo in rekrutirajo agente, ki delajo za njih. Z drugimi besedami, javna
tajna je, da diplomati vseh držav do neke mere vohunijo. Da je meja med
diplomacijo in vohunstvom zelo tanka, potrjuje tudi obramboslovec dr. Klemen
Grošelj (Esih, 2010b) ob dogajanjih v zvezi z depešami, ki so razkrile, da so
Američani svojim diplomatom naročili, naj zbirajo javne in tajne obveščevalne
podatke o Sloveniji, njenih mednarodnih odnosih, energetski varnosti, finančni
stabilnosti, gospodarskem razvoju, nacionalni varnosti in nacionalnih voditeljih ter
vladanju. Zbiranje tajnih podatkov po Grošlju pomeni, da ameriški diplomati
uporabljajo specialne metode in sredstva, kar pa Dunajska konvencija diplomatom
prepoveduje. V skladu z omenjeno konvencijo o diplomatskih odnosih depeša ni
sporna, saj je diplomatska pošta nedotakljiva. Sporna pa je njena vsebina, ki
napeljuje na obveščevalno dejavnost, še dodaja Grošelj, saj vsebina depeše
ameriškim diplomatom nalaga prototipsko obveščevalno dejavnost — špijonažo. (Esih,
2010b)
Če je bila klasična vloga obrambnega atašeja v preteklosti zgolj pridobivanje
informacij o oboroženih silah države sprejemnice z razvijanjem stikov in
spremljanjem razvoja dogodkov, čemur je bila podrejena tudi vsa njihova dejavnost,
kar je vključevalo obveščevalno dejavnost in špijonažo, dandanes vojaško-obrambni
predstavniki prevzemajo aktivnejšo vlogo, saj »so vključeni v naraščajoče
sodelovanje oboroženih sil nacionalnih držav znotraj mednarodnih varnostnih in
drugih integracij« (Jazbec, 2007: 51). Isti avtor tako spremembo v naravi dela
vojaškega atašeja podkrepi takole: »Dosedanje klasično pridobivanje informacij se
zaradi že večkrat omenjenih sprememb in drugačne narave mednarodnih odnosov
37
spreminja v analiziranje informacij in njihovega vpliva na vojaško, obrambno in
varnostno politiko države sprejemnice.« (prav tam) Tako obrambni ataše pravzaprav
postaja aktiven član in vpliven člen teh sprememb.
Način pridobivanja informacij znotraj zavezništev je seveda drugačen, saj dobršen
del podatkov države članice obvezno sporočajo krovni instituciji (npr. sedežu OVSE),
kar pa ne pomeni, da zbiranja informacij za atašeje ni več, le področja se zožujejo,
pomembnejše informacije pa so vse težje dosegljive. Dostop je zahtevnejši in
odvisen od stopnje sodelovanja in zaupanja med oboroženimi silami držav, predvsem
pa od usposobljenosti in učinkovitosti vojaških atašejev. »Sodobna komunikacijska
tehnologija je pri tem velikega pomena, ključno pa ostaja sposobnost pridobivanja
informacij in njihova selekcija in analiziranje.« (Jazbec, 2007: 52)
Ob zaključku tega poglavja je vredno omeniti tudi sodelovanje obrambnega atašeja z
domačim ministrstvom za obrambo, ki mu z inštrukcijami daje pomembna navodila za
njegove konkretne naloge. Pravočasne, sprotne in natančne inštrukcije mu
omogočajo lažje in koristnejše delovanje, predvsem pa terminsko in vsebinsko
usklajene informacije, ki jih obrambno ministrstvo v danem trenutku potrebuje.
Inštruiranje vojaškega atašeja poteka v smeri operativnega inštruiranja, pa tudi
temeljitega informiranja o razmerah na njihovem področju v matični državi in z
ocenami dogajanja po svetu. Najvišji predstavniki obrambnega ministrstva pa svoje
vojaško-diplomatske predstavnike večkrat letno skličejo na skupnem informativnem
zasedanju, kjer si medsebojno izmenjajo stališča, se seznanijo z aktualnim
dogajanjem in potrebami ministrstva ter dobijo potrebne napotke za delo; obenem
pa so ti dogodki priložnost za seznanjanje s pogoji dela posameznih atašejev in za
urejanje različnih spremljajočih finančnih, kadrovskih in logističnih zadev.
4.9 Vrste podatkov in viri informacij
Ob obravnavi obveščevalnih podatkov in informacij se na začetku dotaknimo zgolj
dveh definicij, in sicer: »Podatek je nevtralno sporočilo o nekem dejstvu, ki pomeni
surovino za oblikovanje informacij.« (Gričar v Črnčec, 2009: 62) In: »Informacija je
problemsko usmerjeno in nekomu namenjeno sporočilo.« (Gričar v Črnčec, 2009: 63)
Isti avtor nadalje pojasnjuje, da je za informacijo pomembno, da je sintaktično
pravilna, semantično relevantna in uporabna za prejemnika. Eden od tipov informacij
so obveščevalne informacije. Pridobivanje, vrednotenje in posredovanje informacij
je cilj in smisel obveščevalnih služb, zato imajo informacije, ki jih obveščevalne
38
službe pridobivajo med svojim delovanjem, posebno dodano vrednost. Črnčec (2009)
nadalje razvrsti informacije glede na vire pridobivanja v naslednje kategorije:
odprte informacije, do katerih ima dostop kdor koli. Takih je okoli 90 %.
sive informacije (teh je 9 %) in jih je moč pridobiti s tem, da vemo, da
obstajajo in da imamo na voljo ustrezne kapacitete, saj niso objavljene oz.
širše razpoložljive in so zelo težko dostopne.
tajne informacije ostanejo take za vedno.
neobstoječe informacije so tiste, ki jih ni. Lahko predstavljajo problem, če ne
vemo, da ne obstajajo, pa jih vseeno skušamo pridobiti.
Ob tem je treba pripomniti, da mora biti ataše usposobljen in sposoben preveriti
zanesljivost vira, hkrati pa znati oceniti vrednost informacije, ki jo dobi. Pridobljene
informacije je treba nenehno preverjati, in sicer z dveh vidikov: ali je informacija
veljavna in/ali je nova oz. uporabna za ministrstvo (Jazbec, 2009). Diplomatska
dejavnost se poslužuje različnih pisnih, ustnih ter drugih virov in ima na voljo široko
paleto podatkov in informacij, ki jih je možno pridobiti legalno. Pisni viri so lahko:
sporočila uradnih organov, poročanje medijev, strokovni zapisi, ustni pa: uradni in
drugi pogovori s predstavniki organov države sprejemnice in ostalimi posamezniki
(mediji, raziskovalci, umetniki idr.), pogovori v diplomatskem zboru in z gosti, ki se
nahajajo v tej državi. So pa še drugi viri informacij, npr. za politične napovedi, kot
vrste informacij, se kot vir uporabljajo politično-obveščevalne službe in vladna
poročila. Za tehnološke napovedi se lahko poslužujemo tehničnih poročil
obveščevalnih služb ali pa tehničnih raziskav trga in raziskav razvoja konkurence.
Eden od trendov, ki posega v bistvo delovanja obveščevalnih služb, pravi, da so
obveščevalne službe dolžne podpreti strateške, operativne in taktične uporabnike z
verodostojnimi informacijami, kot trdi Črnčec (2009).
4.10 Pridobivanje podatkov
Omenili smo že, da je osnovna naloga obrambne diplomacije pridobivanje podatkov,
ki se navezujejo na obrambo in oborožene sile države gostiteljice, na področje njene
vojaške industrije in področje vojaško-ekonomskih odnosov. Čeprav opravlja
obrambni ataše še druge naloge, lahko rečemo, da je zbiranje zunanjepolitičnih
podatkov bila in ostaja temeljna dejavnost in najpomembnejša naloga obrambnega
atašeja, podlago zanjo pa najdemo v 3. členu Dunajske konvencije, po katerem gre
39
za »ugotavljanje z vsemi dovoljenimi sredstvi razmer in razvoja dogodkov v državi
sprejemnici in poročanje o tem vladi države pošiljateljice« (Jazbec, 2009: 302).
Obrambni ataše pa se pri zbiranju podatkov ne bi smel omejevati le na vojaško in
obrambno področje, zbiral in posredoval naj bi tudi druge podatke, ki so pomembni
za državo pošiljateljico, npr. o gospodarstvu in gospodarski moči države, finančnem
stanju. Obrambni diplomatski predstavnik si prizadeva pridobiti čim več informacij
od čim več ljudi, obenem pa tudi čim bolj razumeti državo, v kateri deluje, tako da
uporablja vsa razpoložljiva sredstva in vire: javna občila, uradne pogovore,
intervjuje, uradne sestanke, zasebne pogovore idr. Dobre sposobnosti in strokovno
znanje atašeja pripomorejo k temu, da pridobi čim več informacij, jih pravilno
ovrednoti in predstavi dejansko sliko stanja o državi gostiteljici. (Sežun, 2010)
Dejavnost pridobivanja podatkov ima več faz: pridobivanje ali zbiranje podatkov,
selekcija, obdelava, distribucija, redistribucija informacij. Sem sodita tudi fazi
kodiranja in dekodiranja, ki pa ju opravijo t. i. podporne službe s pomočjo sodobnih
tehnologij in medijev. V celotnem procesu izvajanja diplomatskih funkcij je
pridobivanje podatkov prav gotovo ključen element, ki poteka tako, da v državi
sprejemnici obrambni ataše spremlja pisne in ustne vire ter se opira na informacije,
ki jih ti sporočajo. Iz pridobljenih sporočil nato črpa tiste vsebine, ki so po njegovi
oceni koristne za vlado njegove države (Jazbec, 2009). Podatke je mogoče dobiti na:
1) tajen način, tudi s pomočjo tehničnih pripomočkov za prisluškovanje, tajnega
opazovanja, opreme za sledenje; 2) javen način prek različnih metod (intervjuji,
opazovanja, poročila beguncev in prebežnikov, zasliševanje ujetnikov). Nekateri
manj standardni postopki pridobivanja podatkov so v rabi le, ko so želeni podatki
kodirani ali skriti, kadar se ne prenašajo po elektronskih zvezah ali kadar je cilj
vpogled v način delovanja posameznikov in v proces sprejemanja odločitev pri
obravnavanih ciljih. (Richelson 1999 v Sežun, 2010)
Pridobivanje podatkov pomeni uporabo metod in virov, s katerimi ataše dobi
neobdelane podatke. Sledi faza selekcije in obdelave kopice zbranih podatkov, ki jo
opravi več različnih izvajalcev v diplomatski misiji, dokler informacija ni vsebinsko in
oblikovno primerna za poročanje o nekem dogodku ali temi. V obliki poročila in v
skladu s smernicami ministrstva se informacije nazadnje posredujejo resornemu
ministrstvu. Jazbec (2009) omenja še fazo redistribucije informacij, ki zajema
40
pošiljanje več specifičnih informacij o določeni zadevi, ali pa klasično pošiljanje
depeš po celotni predstavniški mreži z namenom seznanjanja z vsemi informacijami.
4.12 Posredovanje podatkov
Poročanje o opažanjih in stališčih, ki jih obrambni ataše dobi od organov subjekta,
akreditacije o njegovem delovanju, je poleg pridobivanja podatkov osnovnega
pomena za opravljanje diplomatskega dela (Jazbec, 2009). Obrambni ataše
pridobljene informacije o subjektu akreditacije po elektronski ali fizični poti
posreduje vladi oz. zunanjemu ministrstvu države pošiljateljice. Poročila, ki jih
obrambni ataše pripravlja, državi pošiljateljici omogočajo, da dobi: ustrezno sliko
oboroženih sil in družbe v državi sprejemnici; informacije o spremembah v
oboroženih silah zaradi političnih, družbenih in gospodarskih procesov; predvidevanja
atašeja o pričakovanih in mogočih odzivih države sprejemnice zaradi mednarodnih
aktivnosti države pošiljateljice. (Ogorec, 2005)
Osnovni element diplomatskega poročanja je depeša (Jazbec, 2007). Z drugimi
besedami, depeša je vgrajena v samo bistvo diplomatskega dela in predstavlja
»najbolj tipično in zvrstno sredstvo v celotni diplomatski komunikaciji« (Jazbec,
2009: 171). Je »tipično komunikacijsko sredstvo v interni diplomatski komunikaciji
(centrala ― predstavništvo), diplomatska nota pa v eksterni diplomatski komunikaciji
(zunanje ministrstvo ― diplomatski zbor oz. obratno)« (Jazbec, 2007: 64). Pri
sestavljanju depeš velja pravilo, da mora biti le-ta osredotočena na eno temo in
pisana za znanega naslovnika v skladu z inštrukcijami. Avtor depeše mora pri
ubesedenju sporočila upoštevati slogovno in jezikovno ustreznost; depeša naj bo
jasna, jedrnata in kratka, napisana v formalnem in objektivnem slogu. Osrednji del
depeše sestoji iz poročanja o dogodku, informacije itd., vključuje pa lahko tudi
komentar, oceno sporočenega, priporočilo za ukrepanje ali predlog za nadaljnje
delovanje, ki pa ni nujni del depeše, je pa v nekaterih situacijah lahko koristen in
dobrodošel dodatek. Vsaka depeša je rezultat in odgovor na inštrukcijo in vsebuje
podpis vodje predstavništva in označbo avtorja z njegovimi inicialkami. Odveč je
poudariti, da mora biti depeša vselej rezultat pridobljene in preverjene informacije
pri enem ali več ustnih oz. pisnih virih države sprejemnice in prve obdelave te
informacije v okviru predstavništva. Poleg depeš so v rabi še druga komunikacijska
sredstva sporočanja, npr. različni opomniki in podobna gradiva, ki pa so za razliko od
depeš brez označb individualnega avtorstva. (Jazbec, 2009)
41
Diplomatska komunikacija v osnovi poteka med zunanjim/obrambnim ministrstvom in
diplomatsko misijo (član katere je tudi obrambni ataše), ki nadalje komunicira z
organi države sprejemnice (Jazbec, 2009). Direktno poročanje obrambnega atašeja
obrambnemu ministrstvu je praksa le v izjemnih primerih, tj. v pomembnih in nujnih
vojaških zadevah. Ker pa pogosto ni mogoče ločiti med nujnim in običajnim
poročanjem, je priporočljivo uporabiti ustaljene načine komuniciranja. Tako se je
uveljavila praksa, da obrambni ataše s poročili (depešami) seznani veleposlanika oz.
šefa misije, ki depeš praviloma ne spreminja, lahko pa jih komentira, saj ima
veleposlanik širše, politične informacije, ki lahko vojaško poročilo koristno dopolnijo
(Jazbec, 1998a; Jazbec, 2007). Z drugimi besedami, osnovna dolžnost obrambnega
atašeja je stalno seznanjati veleposlanika z vsemi informacijami vojaškega,
obrambnega in varnostnega značaja, s katerimi razpolaga (Jazbec, 2007). Obrambni
ataše pa lahko za obveščanje izkoristi tudi druge priložnosti, npr. državne in službene
dogodke, kjer svoje sogovornike seznani s tem, kar je zanje koristno, da bi le-ti
vedeli in obvestili svoja ministrstva (Sežun, 2010).
Izvajanje obrambne diplomacije temelji na izpolnjevanju navodil iz prestolnice
(Jazbec, 2007) in spada v pristojnost obrambnega ministrstva, natančneje obrambno
diplomatski predstavniki Republike Sloveniji spadajo v Sektor za multilateralno in
obrambno diplomacijo Direktorata za obrambno politiko Ministrstva za obrambo
Republike Slovenije (Jazbec, 1998a; Županič, 2012). Politične odločitve se
sprejemajo na podlagi navodil iz prestolnice, ki temeljijo na predhodnih nasvetih in
mnenjih vojaških in obrambnih ekspertov. Načeloma torej vse glavne odločitve
sprejemajo atašejevi predpostavljeni, v praksi pa se ataše sreča tudi z nepričakovani
in nenavadnimi situacijami, ko mora pomembno odločitev sprejeti sam. (Osolnik,
1998)
5 Obrambni ataše v praksi
Podatki v tem delu diplomske naloge so bili pridobljeni z usmerjenim anketnim
vprašalnikom, ki je obsegal 10 vprašanj, pri čemer so bila vprašanja in zaporedje le-
teh vnaprej natančno določena. Intervjuji z enim aktivnim in dvema nekdanjima
obrambnima atašejema so bili izvedeni v obdobju od 24. 8. do 31. 8. 2012,
anketiranci so bili moškega spola in so na vprašanja odgovorili po e-poti. Odgovori na
vprašanja so v celoti in brez kakršnih koli sprememb podani v prilogi, v nadaljevanju
42
tega poglavja pa podajamo opis vsakega primera posebej, pri čemer imena in priimki
anketirancev zaradi zasebnosti in varovanja osebnih podatkov niso navedeni.
5.1 Primer 1
Prvi respondent je funkcijo obrambnega, vojaškega in letalskega atašeja Republike
Slovenije opravljal v prvih letih 21. stoletja, v eni državi gostiteljici in v treh kot
nerezidenčni obrambni ataše.
Za opravljanje te funkcije je obiskoval približno 6-mesečno usposabljanje, ki je
potekalo na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije, Generalštabu Slovenske
vojske, Ministrstvu za zunanje zadeve in na Slovenski obveščevalno-varnostni
agenciji. Opravil je tudi ustno in pisno preverjanje iz angleškega in nemškega jezika.
V času njegovega mandata je Slovenija postala polnopravna članica zveze Nato in EU,
zato je pridobil tudi varnostno potrdilo za dostop do tajnih podatkov Zveze in dostop
do tajnih podatkov določene stopnje.
Ker je bil akreditiran v štirih zelo različnih državah, je opravljal tudi različne naloge
z različnimi prioritetami, kar je izkusil predvsem v državi, ki se je pripravljala na
polnopravno članstvo v Nato in EU.
Kot sam opisuje, mu je izpolnjevanje nalog močno olajšal hiter razvoj tehnologij in
komunikacijskih orodij, kar je prispevalo k večji dostopnosti do večje količine
podatkov in informacij, ki jih je lahko dobil v krajšem času, in kar je
najpomembneje, mogoče jih je bilo preveriti na več načinov. Tehnološki napredek je
zagotovil tudi večjo varnost pošiljanja depeš in hranjenja drugih podatkov ter
informacij.
Poudarja tudi pomembnost vloge zakonca pri opravljanju funkcije obrambnega
atašeja. V času njegovega delovanja je soproga prevzela organizacijo protokolarnih
dogodkov in srečanj, sodelovala pa je tudi v vojaško diplomatskem zboru.
5.2 Primer 2
Drugi intervjuvanec še vedno opravlja delo obrambnega atašeja v ZRN s sedežem v
Berlinu, s koakreditacijama za Poljsko in Dansko. Služboval je tudi na Hrvaškem ob
izteku vojne in v Bruslju v obdobju, ko je bila Slovenija sprejeta v zvezo Nato.
S svojim delom je prispeval k pripravi, usklajevanju in izvedbi bilateralnih in
multilateralnih programov sodelovanja ter k pripravi in izvedbi srečanj ministrov in
načelnikov generalštabov. Njegove poglavitne naloge so: predstavljanje Ministrstva
za obrambo in Slovenske vojske v državah sprejemnicah, poročanje o stanju na
43
obrambno-političnem področju v državah akreditacije in aktivno sodelovanje na
bilateralnem področju. Njegove vsakodnevne obveznosti vključujejo delovne
sestanke v okviru Ministrstva za obrambo, organiziranje različnih dogodkov za
predstavnike države sprejemnice ter diplomatskega zbora in udeleževanje dogodkov,
organiziranih s strani Ministrstva za obrambo in diplomatskega zbora.
Z vstopom Slovenije v Nato in EU se same naloge in aktivnosti niso bistveno
spremenile, se pa je povečal obseg dela, saj se sedaj ugotovitve analizirajo tako z
vidika dvostranskih odnosov, kakor tudi z vidika zavezništva.
5.3 Primer 3
Zadnji respondent je pred 12 leti nastopil mandat obrambnega atašeja in to funkcijo
opravljal 5 let. Dodal je, da sta pogoja za opravljanje dela vojaškega diplomatskega
predstavnika visoka izobrazba in najmanj vojaški čin podpolkovnika.
V okviru enomesečnega predhodnega usposabljanja se je seznanil tudi z varnostno-
obveščevalno dejavnostjo, saj je v času mandata OVS MORS informiral o stanju
oboroženih sil države gostiteljice in poročal o varnostno-obveščevalnih dogodkih, ki
bi utegnili biti zanimivi za Slovenijo. Poleg tega je zbiral in analiziral legalne
obveščevalne podatke o obrambnem sistemu države gostiteljice. Pri tem ni šlo za
enostransko komunikacijo, saj je kot vojaški diplomatski predstavnik od OVS MORS-a
dnevno prejemal varnostno-obveščevalna poročila o stanju v posameznih državah.
Na vprašanje, ali vojaški diplomatski predstavniki opravljajo tudi obveščevalno
dejavnost pravi, da obrambni atašeji sodelujejo na obveščevalnem področju, a ne
delujejo operativno. Po njegovem mnenju v Sloveniji za klasično obveščevalno
dejavnost ni potrebe in vojaški diplomatski predstavniki naj ne bi opravljali takih
nalog, saj za to področje niti niso izurjeni. V času usposabljanja v domovini so bili
poudarki na protiobveščevalni in varnostni dejavnosti.
Meni, da bo za slovensko obrambno diplomacijo obrambni ataše tudi v prihodnje zelo
pomemben, kljub temu da se bo število predstavništev v tujini iz različnih razlogov
zmanjšalo in racionaliziralo. Naloge in aktivnosti vojaškega diplomatskega
predstavnika se bodo resda še bolj pomikale na strokovno in protokolarno področje, a
je tu še toliko bolj pomemben osebni stik, ki ga je s še tako napredno tehnologijo
nemogoče nadomestiti.
44
6 Zaključek
V diplomskem delu smo si zastavili in testirali tri teze, ki se navezujejo na prihodnost
slovenske obrambne diplomacije in vlogo obrambnih atašejev v njej.
6.1 Testiranje tez
Teza 1
Prva teza, da v prihodnosti obrambni diplomatski predstavniki v državi sprejemnici ne
bodo potrebni, se ni potrdila. Slovenska obrambna diplomacija v državi sprejemnici
predstavlja in zastopa Ministrstvo za obrambo in Slovensko vojsko, zato je nerealno
pričakovati, da bi Slovenija odpoklicala svoje vojaške diplomate, saj gre za specifično
področje, ki ga druga vrsta diplomacije težko pokrije. Vloga in prihodnost vojaške
diplomacije ne bosta odvisni le od finančnih sredstev in razpoložljivih kadrov, pač pa
bosta še naprej odvisni tudi od zadolžitev Slovenije v okviru EU in zavezništva.
Spregledati ni mogoče niti dejstva, da še tako sodobna informacijsko-komunikacijska
tehnologija ne more nadomestiti obrambnih atašejev in neposrednih stikov pri
pridobivanju pomembnih podatkov in informacij.
Teza 2
Jasnih in nedvoumnih odgovorov za potrditev druge teze, da so obrambni atašeji
dejavni tudi v obveščevalni dejavnosti, nismo dobili. Res je, da vojaško diplomatski
predstavniki sodelujejo na obveščevalnem področju z OVS MORS, v obliki informiranja
o stanju oboroženih sil države sprejemnice in dnevnih varnostno-obveščevalnih
poročil o stanju v posameznih državah, a ne delujejo operativno, saj za to niso
izurjeni. Tako kakor se je na področju splošne diplomacije skozi zgodovino marsikaj
spremenilo, so se tekom let spremenile tudi naloge in metode dela na področju
obveščevalnega delovanja, kar zahteva posebna znanja in spretnosti. Vsi trije
respondenti pravijo, da se slovenski obrambni atašeji z vohunjenjem ne ukvarjajo,
dopuščajo pa možnost, da so nekatere države na tem področju bolj agresivne. A tudi
v tem primeru posamezne države ne izpostavljajo svojih atašejev, pač pa spletejo
mrežo informatorjev, ki so za opravljanje tovrstnih nalog posebej izurjeni.
Teza 3
Obrambni atašeji podatke pridobivajo iz javnih virov, se je glasila tretja teza.
Pokazalo se je, da obrambni atašeji pri svojem delu uporabljajo različne metode in
45
sredstva za pridobivanje podatkov in informacij. Zelo pomembni so delovni pogovori
z uradnimi predstavniki države sprejemnice, delovni obiski, uradne informacije,
namenjene tujim vojaško diplomatskim predstavnikom, različna poročila, udeležba
na predavanjih, seminarjih in okroglih mizah ter vojaških vajah. Ne moremo pa mimo
dejstva, da postaja uporaba javnih virov na področju obrambne diplomacije vse bolj
pomembna. Verjetno tudi za to, ker je tehnološki napredek omogočil večjo in
hitrejšo dostopnost do podatkov in informacij javnega značaja, poleg tega je s
pomočjo javnih virov mogoče te podatke večkrat in hitreje preveriti. Najpogosteje
uporabljeni javno dostopni viri so internet, časopisi, strokovne revije ter radio in
televizija.
6.2 Povzetek ugotovitev
Povzamemo lahko, da bo slovenska obrambna diplomacija tudi v prihodnje pošiljala
svoje predstavnike v tuje države in na ta način vzdrževala multilateralne odnose na
vojaško-diplomatskem nivoju ne le z državami gostiteljicami, pač pa tudi na širših
vplivnih področjih, kjer zaradi vojaških integracij fizična prisotnost nacionalnega
vojaškega predstavnika ni potrebna, je pa obojestranski interes prisoten.
Uveljavljanje interesne sfere na način nerezidenčne akreditacije atašeja je v
današnjem času možno prav zaradi in z uporabo sodobnih informacijskih sredstev, kar
intervjuvanci potrjujejo z izjavami, da je količina javno dostopnih informacij večja in
kvalitetnejša, predvsem pa je informacije moč preverjati pri različnih virih. Vsekakor
pa ostaja osebni stik z izmenjavo informacij in svetovanjem na področju obrambnih
sistemov nenadomestljiv vir podatkov, protokolarni dogodki in neformalni razgovori
pa priložnost za vzdrževanje kakovostnih medsebojnih odnosov med državami in
njihovimi uradnimi predstavniki.
Vojaški diplomatski predstavniki bodo kot doslej delovali v okviru Dunajske
konvencije o diplomatskih odnosih, ki dovoljuje tudi obveščevalno dejavnost z
uporabo legalnih sredstev in javnih virov. Ti so v sedanjem času tehnološkega
napredka dosegljivi vedno in povsod, kar močno olajša pridobivanje informacij, drži
pa, da se slovenski vojaški odposlanci ne ukvarjajo s to dejavnostjo, saj za to delo
profesionalno niti niso usposobljeni niti to ni njihova prednostna naloga.
Metode delovanja vojaškega atašeja so torej usmerjene na javno dostopne vire v
medijih, udeležbe na javnih srečanjih in prireditvah, spremljanje poročil Ministrstev,
vojaške vaje idr.
46
7 Uporabljeni viri
Anžič, A. (1997). Varnostni sistem Republike Slovenije. Ljubljana: Uradni list
Republike Slovenije.
Benko, V. (1998). Mesto in funkcije diplomacije v razvoju mednarodne skupnosti. V:
Jazbec, M. (ur.) (1998). Diplomacija in Slovenci: zbornik tekstov o
diplomaciji in o prispevku Slovencev v diplomatsko teorijo in prakso, 39―58.
Celovec: Založba Drava.
Biočić, A. (1970). Vojna enciklopedija. Beograd: Redakcija Vojne enciklopedije.
Brglez, M. (1998). Kodifikacija sodobnega diplomatskega prava. V: Jazbec, M. (ur.)
(1998). Diplomacija in Slovenci: zbornik tekstov o diplomaciji in o prispevku
Slovencev v diplomatsko teorijo in prakso, 59―88. Celovec: Založba Drava.
Cottey, A. in Forster, A. (2004). Reshaping defence diplomacy: new roles for
military
cooperation and assistance. Oxford, New York: Oxford University Press for
the International Institute for Strategic Studies.
Čačinovič, R. (1998). Zgodovina slovenske diplomacije. V: Jazbec, M. (ur.) (1998).
Diplomacija in Slovenci: zbornik tekstov o diplomaciji in o prispevku
Slovencev v diplomatsko teorijo in prakso, 107―121. Celovec: Založba Drava.
Črnčec, D. (2009). Obveščevalna dejavnost v informacijski dobi. Ljubljana: Defensor.
Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih. (1961). Untreaty.un.org. Pridobljeno
na http://untreaty.un.org//ilc/texts/instriments/english/conventions/
9_1_1961.pdf (21. 8. 2012).
Dupuy, T. N. (1993). International Military and Defense Encyclopedia. Washington:
Brassey's.
Esih, U. (2010a). Javna tajna, da diplomati tudi vohunijo. Vecer.com. Pridobljeno na
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=
2010120705599202 (24. 7. 2012).
Esih, U. (2010b). So ameriški diplomati tudi vohuni? Vecer.com. Pridobljeno na
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=
2010120405598598 (27.7. 2012).
Janković, B. M. (1988). Diplomatija: savremeni sistem. Beograd: Naučna knjiga.
Jazbec, M. (ur.) (1998a). Diplomacija in Slovenci: zbornik tekstov o diplomaciji in o
prispevku Slovencev v diplomatsko teorijo in prakso. Celovec: Založba
Drava.
Jazbec, M. (ur.) (1998b). Vojaška diplomacija: zbornik tekstov o diplomaciji in o
47
prispevku Slovencev v diplomatsko teorijo in prakso. Celovec: Založba
Drava.
Jazbec, M. (2002). Diplomacija in varnost: razvoj in približevanje procesov.
Ljubljana: Vitrium.
Jazbec, M. (2007). Vojaška in obrambna diplomacija. Ljubljana: Fakulteta za
družbene vede.
Jazbec, M. (2009). Osnove diplomacije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Jelušič, L. (2012). Diplomacija: gospodarska, vojaška, policijska, kulturna, politična?
Pridobljeno na http://jelusic.blog.drugisvet.com/2012/02/15/gospodarska-
diplomacija/ (10. 6. 2012).
Kocbek, A. (2007). Preoblikovanje obrambne diplomacije. Bilten Slovenske vojske,
avgust 2007 ― 9 (1): 73―90.
Kolenc, M. (2006). Institucionalizacija obveščevalne politike EU. Ljubljana: Fakulteta
za družbene vede.
Lukić, D. (1982). Savremena špijunaža. Beograd: Privredna štampa.
Nared, J. (2007). Prostorski vplivi slovenske regionalne politike. Ljubljana: Založba
ZRC.
Nick, S. (1999). Diplomatski leksikon. Zagreb: Sveučilišna tiskara.
Nicolson, H. (1988). Diplomacy. Washington DC: Georgetown University.
Ogorec, M. (2005). Vojno-diplomatska praksa. Zagreb: Golden marketing,
Tehnička knjiga.
Osolnik, M. (1998). Diplomacija kot poklic. V: Jazbec, M. (ur.) (1998). Diplomacija in
Slovenci: zbornik tekstov o diplomaciji in o prispevku Slovencev v
diplomatsko teorijo in prakso, 122―139. Celovec: Založba Drava.
Pajenk, U. (2010). Načini in vrste pridobivanja podatkov v obveščevalno-varnostnih
Službah (Magistrsko delo). Maribor: Fakulteta za varnostne vede.
Pevc, P. (2003). Obveščevalna funkcija diplomatsko-konzularnih predstavništev
(Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Podbregar, I. (2008). Vohunska dejavnost in gospodarstvo. Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede.
Purg, A. (1995). Obveščevalne službe. Ljubljana: Čzp enotnost.
Rode, A. (2007). Vojaška obveščevalna dejavnost (Magistrsko delo). Pridobljeno na
http://dkum.uni-mb.si/Dokument.php?id=6808 (23. 7. 2012).
Sežun, D. (2010). Spreminjanje vloge vojaškega atešeja kot obveščevalnega
Dejavnika (Magistrsko delo). Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije.
Shea, T. C. (2005). Trasforming military diplomacy. Joint Force Quarterly. Issue
48
38/2005.
Simoniti, I. (1995). Multilateralna diplomacija. Zbirka Teorija in praksa. Ljubljana:
Fakulteta za družbene vede.
Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalnovarnostnih služb. Ljubljana: Ministrstvo
za notranje zadeve, Visoka policijsko-varnostna šola.
Šuster, A. (2002). Diplomacija kot sredstvo zunanje politike: uspešnost slovenske
diplomacije v bilateralnih odnosih s sosednjimi državami (Diplomsko delo).
Pridobljeno na http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Suster-Aleksandra.PDF (10. 7.
2012).
United Kingdom Ministry of Defense, Defense diplomacy, Paper No. 1. Mod.uk.
Pridobljeno na
http://www.mod.uk/NR/rdonlyres/BB03F0E7-1F85-4E7B-B7EB-
4F0418152932/0/polpaper1_def_dip.pdf (26. 6. 2012).
Veleposlaništvo Republike Slovenije Berlin. Berlin.embassy.si. Pridobljeno na
http://berlin.embassy.si/index.php?id=412 (24. 7. 2012).
Veleposlaništvo Republike Slovenije Sarajevo. Sarajevo.embassy.so. Pridobljeno na
http://sarajevo.embassy.si/index.php?id=1494 (24. 7. 2012).
Vukadinović, R. (1994). Politika i diplomacija. Zagreb: Otvoreno sveučilište.
Vukadinović, R. (1995). Diplomacija. Ljubljana: Arah Consulting.
Zakon o zunanjih zadevah. (2001). Uradni list RS, št. 45/2001. Pridobljeno na
http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200145&stevilka=2549 (29. 7.
2012).
Zupančič, M. (2010). Vojaški ataše ― na razpotju med vojaško organizacijo in
civilnim okoljem (Magistrsko delo). Koper: Fakulteta za management.
Žabkar, A. (1997a). Evolucija vojaške diplomacije v 20. stoletju: diplomacija
topnjač. Revija Obramba 4 (29): 12―15.
Žabkar, A. (1997b). Evolucija vojaške diplomacije v 20. stoletju: diplomacija med
mirom in vojno. Revija Obramba 5 (29): 16―21.
Žižek, J. (2009). Obveščevalne službe in globalna finančna kriza (Diplomsko delo).
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Županič, F. Ž. (2012). Diplomat v vojaški suknji. Ljubljana: Zavod za varnostne
strategije pri Univerzi Maribor.
49
8 Priloge
Priloga 1
Podatki, pridobljeni z usmerjenim intervjujem, bodo uporabljeni izključno za
potrditev tez v diplomskem delu Prihodnost slovenske obrambne diplomacije.
Imena in priimki intervjuvanih oseb v nalogi ne bodo objavljeni.
Spol: M
Leto rojstva: 1952
VPRAŠANJA
1. Opišite vaše delovne izkušnje in dosežke kot vojaško diplomatski predstavnik
(kdaj, kje in kako dolgo opravljate/ste opravljali to funkcijo)?
Obrambni, vojaški in letalski ataše Republike Slovenije (od leta 2000 do leta 2006) v
R. Avstriji s sedežem na Dunaju, nerezidenčni obrambni ataše Republike Slovenije v
Švicarski Konfederaciji, R. Češki ter R. Slovaški. Ker sem bil akreditiran v štirih zelo
različnih državah, je bilo opravljanje del in nalog zahtevno in obsežno. Pridobil sem
veliko izkušenj, ne samo na obrambno-vojaškem, temveč tudi na civilno-političnem,
kulturnem in drugih področjih. Prav tako sem se prepričal, da je izredno pomembna
vloga zakonca. Soproga, ki je med drugim profesorica nemškega jezika, je bila zelo
aktivna in mi je ob različnih priložnostih (dodatno prevajanje, organizacija
protokolarnih dogodkov in srečanj, aktivno sodelovanje v vojaško diplomatskem
zboru, spremljanje medijev itd.) izredno veliko pomagala in pripomogla k ugledu, ki
sem ga užival kot obrambni ataše Republike Slovenije v državah gostiteljicah.
2. Katere so (bile) vaše poglavitne naloge, aktivnosti in metode dela?
Izvajanje nalog vojaške in obrambne diplomacije na področju bilateralnega
sodelovanje OS (oboroženih sil) ter občasno izvajanje nalog na področju
multilateralnega sodelovanja obrambnih sistemov teh držav (npr. dve leti v izvajanju
nalog NATO kontaktnega veleposlaništva RS na Dunaju); proučevanje in spremljanje
razvoja OS in varnostno-obrambnih vprašanj; vzpostavljanje in razvijanje stikov s
predstavniki OS; aktivno sodelovanje pri načrtovanju in izvedbi bilateralnega
sodelovanja na obrambnem in vojaškem področju; priprave, organizacija in
sodelovanje pri izvedbi obiskov visokih vojaških predstavnikov RS v državi
50
akreditacije in obratno; izmenjava informacij z vodjo DKP in sodelovanje v okviru
DKP; koakreditacija v zgoraj naštetih državah.
Metode in izvajanje dela so po vsebini specifično vojaške narave, po metodah
izvajanja pa praviloma enake civilni diplomatski dejavnosti.
3. Katere pogoje ste morali izpolniti za opravljanje dela vojaško diplomatskega
predstavnika (izobrazba, smer)?
V skladu s takratnimi razpisnimi pogoji: univerzitetna izobrazba, znanje dveh tujih
jezikov (obvezno aktivno znanje angleškega jezika), osebni čin major, podpolkovnik
ali polkovnik. Pozneje ko je RS postala polnopravna članica NATO in EU, sem moral
pridobiti varnostno potrdilo za dostop do tajnih podatkov NATO in EU ter dostop do
tajnih podatkov določene stopnje.
4. Kako, koliko časa in kje je potekalo vaše usposabljanje? Katera področja
delovanja je pokrilo usposabljanje?
Usposabljanje je potekalo na MORS (obrambno in varnostno področje, zaščita in
reševanje in drugo), GŠSV in nekatera podrejena poveljstva in enote (vojaško,
obveščevalno, logistika in druga področja), MZZ (znanja o delovanju diplomacije,
protokola, področje bilateralnih odnosov in druge splošne informacije), SOVA.
Približno šest mesecev. Obiskoval sem tudi tečaj nemškega jezika ter opravil ustno in
pisno preverjanje poznavanja angleškega in nemškega jezika.
5. Se je v času vašega mandata spremenil način dela (naloge, način pridobivanja
podatkov, obseg dela) in kako po vašem mnenju tehnološki napredek vpliva
na delo vojaško diplomatskega predstavnika?
Akreditiran sem bil v štirih različnih državah: R. Avstrija, nevtralna, članica EU, OZN,
članica NATO PfP (partnersta za mir); R. Češka, članica NATO, kandidatka za članico
EU (pozneje članica EU); R. Slovaška članica NATO PfP, kandidatka za NATO in EU
(pozneje je postala članica zveze NATO in EU) in Švica, ki je nevtralna in takrat ni
bila niti članica OZN, bila pa je članica NATO PfP. V skladu s spremembami v teh
državah sem opravljal tudi različne naloge z različnimi prioritetami. Npr. v času
priprav in pristopnih pogajanj R. Slovaške za članstvo v NATO in EU so bile delovne
naloge in prioritete drugačne kot pozneje, ko je postala polnopravna članica obeh.
51
Izboljšave, predvsem na področju informatike ter napreden in hiter razvoj
komunikacijske opreme izredno pozitivno vpliva in olajšujejo izvajanje nalog. Med
drugim je dostopno večje število informacij in podatkov, ki jih je možno pridobiti v
krajšem času in predvsem preverjati na več načinov. Zagotovljena je tudi večja
varnost pošiljanja in hranjenja poročil in drugih informacij ter podatkov.
6. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenske obrambne diplomacije in
vloga vojaško diplomatskega predstavnika v njej?
V skladu z obvezami RS v okviru članstva v NATU in EU, varnostno in odvisno od
razvoja politične in varnostne situacije v svetu, razpoložljivimi kadri, finančnimi
sredstvi itd. je odvisna tudi vloga in bodočnost vojaške diplomacije.
7. Vedno znova se namiguje, da vojaško diplomatski predstavniki opravljajo tudi
obveščevalno dejavnost. Kako povezani sta po vašem mnenju ti dve področji?
Kako je z izurjenostjo vojaško diplomatskih predstavnikov na obveščevalnem
področju?
Tudi vojaško diplomatskim predstavnikom je opredeljeno opravljanje nalog v skladu z
Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih (3. člen), ki daje pravico diplomatom, da
z dovoljenimi sredstvi spremljajo razvoj in odnose v državi akreditacije tudi na
obrambnem področju in o tem poročajo državi pošiljateljici. Pomembno je, da
podatki niso pridobljeni na nezakonit način. V prijateljskih državah, kjer sem bil
akreditiran, je bilo najpomembnejše izvajanje nalog bilateralnega sodelovanja na
obrambnem in vojaškem področju, izvajanje skupnih vojaških vaj, področje
usposabljanja, izmenjava izkušenj, skupno sodelovanje v nekaterih misijah v tujini
itd. Izurjenost na obveščevalnem področju je na relativno zadovoljivi stopnji.
8. S katerimi subjekti nacionalne varnosti sodelujejo vojaško diplomatski
predstavniki pri svojem delu, na kakšen način in po kakšnih vsebinah s
posameznim subjektom (OVS, SOVA itd.)?
MORS ― direktorat za obrambno politiko je odgovoren za celotno sodelovanje z
ostalimi subjekti. Prek direktorata se izvajajo pomembne aktivnosti v sodelovanju.
Mislim, da je to zelo pomembno za učinkovito in predvsem zakonito in kvalitetno
52
sodelovanje vojaško diplomatskih predstavnikov in ostalih organov na obrambno
varnostnem in obveščevalnem področju.
9. Kako najpogosteje pridobivate potrebne podatke? Prosim, navedite vsaj tri
načine.
Redna poročanja predstavnikov OS države sprejemnice, delovni obiski posameznih
poveljstev in enot, udeležba na vojaških vajah, pogovori s posameznimi predstavniki
OS, diplomacije in politike, izmenjava informacij z tujimi obrambnimi atašeji in
vojaško diplomatskimi predstavniki in drugo.
10. Ali pri pridobivanju podatkov uporabljate javno dostopne vire in katere?
Prosim, navedite vsaj tri.
Uradne informacije OS, namenjene tujim vojaško diplomatskim predstavnikom,
letna, polletna in druga poročanja najvišjih predstavnikov OS in Ministrstva za
obrambo, spremljanje javno dostopnih informacij v medijih, udeležba na različnih
predavanjih, okroglih mizah, seminarjih.
Za vaše odgovore se vam iskreno zahvaljujem.
Priloga 2
Podatki, pridobljeni z usmerjenim intervjujem, bodo uporabljeni izključno za
potrditev tez v diplomskem delu Prihodnost slovenske obrambne diplomacije.
Imena in priimki intervjuvanih oseb v nalogi ne bodo objavljeni.
Spol: moški
Leto rojstva: 1965
VPRAŠANJA
1. Opišite vaše delovne izkušnje in dosežke kot vojaško diplomatski predstavnik
(kdaj, kje in kako dolgo opravljate/ste opravljali to funkcijo)?
1997―2001 obrambni ataše na Hrvaškem s koakreditacijo za Romunijo
2003―2008 namestnik vodje vojaškega predstavništva pri Natu, Bruselj
53
2011― obrambni ataše v ZRN, s koakreditacijama za Poljsko in Dansko
Na Hrvaškem sem bil v času predsednika Tuđmana, ko je bila Hrvaška še v napol
vojni; v Bruslju, ko je bila Slovenija sprejeta v NATO; v Berlinu, ko so bile vse oči
uprte v Nemčijo. S tem je bilo povezana tudi večina dosežkov oz. večjih in manjših
uspehov.
2. Katere so (bile) vaše poglavitne naloge, aktivnosti in metode dela?
Obrambni atašeji s svojim delom prispevajo k pripravi, usklajevanju in izvedbi
dvostranskih in večstranskih programov sodelovanja. S stališči in mnenji o obrambni
in varnostni politiki posamezne države sodelujejo pri pripravi in izvedbi ministrskih
srečanj, srečanj načelnikov generalštabov in ostalih pomembnejših dogodkov.
Udeležujejo se seznanitev oz. predstavitev, ki jih organizirajo ministrstva za
obrambo držav sprejemnic, pa tudi drugih aktivnosti v organizaciji asociacij
obrambnih atašejev v državah sprejemnicah. Dnevno spremljajo dogajanja v državah
akreditacije in koakreditacije ter analizirajo in poročajo o dogodkih z obrambno-
političnega področja.
Naloge: predstavljanje ministrstva za obrambo in Slovenske vojske v državah
akreditacije; poročanje o stanju na obrambno-političnem področju v državah
akreditacije; spremljanje in usmerjanje bilateralnega sodelovanja.
Aktivnosti: udeleževanje dogodkov, organiziranih s strani MO in diplomatskega zbora;
organiziranje dogodkov (večerje, obiski, sprejemi) za predstavnike države
sprejemnice in diplomatskega zbora; delovni sestanki v MO in z ostalimi.
Metode dela: pogovori, spremljanje javnih virov, medijev, analiza in verifikacija
pridobljenih podatkov.
3. Katere pogoje ste morali izpolniti za opravljanje dela vojaško diplomatskega
predstavnika (izobrazba, smer)?
Ustrezen čin, poznavanje angleščine, izkušnje z delom na mednarodnem področju in
na področju protokola, nagnjenje do diplomatskega dela. Sicer sem obramboslovec,
predvojni.
54
4. Kako, koliko časa in kje je potekalo vaše usposabljanje? Katera področja
delovanja je pokrilo usposabljanje?
Neposredne priprave so potekale nekaj mesecev. Organiziral jih je MORS oz. GŠSV (za
Bruselj). Izvajale pa so se po standardnih vsebinah s strani MORS/GŠ oz. MZZ
(vsebinske priprave, protokol, varnostni ukrepi, administrativo in finančno
poslovanje, zdravniški pregledi idr.).
5. Se je v času vašega mandata spremenil način dela (naloge, način
pridobivanja podatkov, obseg dela) in kako po vašem mnenju tehnološki
napredek vpliva na delo vojaško diplomatskega predstavnika?
Bistveno spremembo je prinesel vstop Slovenije v NATO in EU. S tem je Slovenija
dobila novo kvaliteto na področju mednarodnih odnosov, saj odtlej ni več
predstavljala samo sebe, temveč tudi obe organizaciji, katerih je članica. Zlasti to
velja za NATO, kjer je politično-vojaški segment veliko bolj poudarjen kot v EU.
Naloge v glavnem ostajajo nespremenjene, pridobivajo pa novo razsežnost, saj se
ugotovitve analizirajo tako z vidika bilateralnih odnosov, kakor tudi z vidika
zavezništva. Bolj kot je okolje, v katerem deluje obrambni ataše prijazno, bolj se
lahko naslanja na uradne vire in obratno. Obseg dela se je vsekakor povečal, saj je
tudi dinamika odnosov bolj intenzivna kakor prej, večji pa je tudi dostop do
informacij (internet, kritičnost medijev), kar pred leti še ni bilo prisotno v tolikšni
meri. Tehnološki napredek tudi lajša delo, saj danes pametni telefon nadomesti kup
naprav, brez katerih včasih izven pisarne ni bilo mogoče komunicirati.
6. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenske obrambne diplomacije in
vloga vojaško diplomatskega predstavnika v njej?
Slovenska obrambna diplomacija je del ministrstva za obrambo in Slovenske vojske.
Vojaško diplomatski predstavniki (VDP) v tujini predstavljajo obe instituciji in
posredno tudi državo Slovenijo. Vojaško diplomatski odnosi so specifični.
Predstavljajo celovito mednarodno sodelovanje na vseh področjih in so sestavni del
splošne diplomacije. Vojaška oz. obrambna diplomacija je neposredno vezana na
ministrstvo za obrambo in je hkrati vezana tudi na veleposlanika, ki izvaja svoje
naloge kot vodja diplomatskega predstavništva.
55
Kot vsaka resna država potrebuje svoje ministrstvo za obrambo in oborožene sile,
tako tudi vsaka resna država potrebuje svojo (obrambno) diplomacijo.
7. Vedno znova se namiguje, da vojaško diplomatski predstavniki opravljajo
tudi obveščevalno dejavnost. Kako povezani sta po vašem mnenju ti dve
področji? Kako je z izurjenostjo vojaško diplomatskih predstavnikov na
obveščevalnem področju?
Vedenja z obveščevalnega in varnostnega področja so vsekakor pomembna za
delovanje, ne samo VDP, temveč vseh diplomatov. Obveščevalno delovati pomeni
uporabljati posebne metode in sredstva, organizirati in financirati mrežo
informatorjev idr. Slovenski obrambni atašeji se s tem ne ukvarjajo, so pa države, ki
so na tem področju bolj agresivne. Običajno pri tem svojih obrambnih atašejev
operativno ne izpostavljajo in za te namene angažirajo druge. Zavedati se je treba,
da slovenski obrambni ataše ni samo obrambni ataše Slovenije, ampak tudi
zavezništva.
8. S katerimi subjekti nacionalne varnosti sodelujejo vojaško diplomatski
predstavniki pri svojem delu, na kakšen način in po kakšnih vsebinah s
posameznim subjektom (OVS, SOVA itd.)?
Obrambni atašeji kot predstavniki MORS seveda sodelujejo tudi z OVS, po potrebi pa
tudi z vsemi drugimi organi v sestavi MORS. Pri tem sodelujejo na področju
mednarodnega sodelovanja služb, varnostne zagotovitve delovanja slovenskih
kontingentov v MOM, protiobveščevalne zaščite MORS ipd.
9. Kako najpogosteje pridobivate potrebne podatke? Prosim, navedite vsaj tri
načine.
Javni viri, delovni pogovori z uradnimi predstavniki države sprejemnice, drugi
pogovori.
10. Ali pri pridobivanju podatkov uporabljate javno dostopne vire in katere?
Prosim, navedite vsaj tri.
Internet, časopisi, revije, RTV.
56
Za vaše odgovore se vam iskreno zahvaljujem.
Priloga 3
Podatki, pridobljeni z usmerjenim intervjujem, bodo uporabljeni izključno za
potrditev tez v diplomskem delu Prihodnost slovenske obrambne diplomacije.
Imena in priimki intervjuvanih oseb v nalogi ne bodo objavljeni.
Spol: moški
Leto rojstva: 1962
VPRAŠANJA
1. Opišite vaše delovne izkušnje in dosežke kot vojaško diplomatski predstavnik
(kdaj, kje in kako dolgo opravljate/ste opravljali to funkcijo)?
Funkcijo obrambnega atašeja sem opravljal 5 let, in sicer od 1. 11. 2000 do 30. 10.
2005 na veleposlaništvu RS v Veliki Britaniji s sedežem v Londonu. Načeloma traja
mandat VDP 4 leta, jaz sem dobil podaljšanje za dodatno leto.
2. Katere so (bile) vaše poglavitne naloge, aktivnosti in metode dela?
Poglavitne naloge in aktivnosti so bile predvsem naslednje:
● predstavljanje in zastopanje interesov svojih oboroženih sil v gostujoči
državi,
● zastopanje ministra za obrambo,
● sodelovanje pri organizaciji obiskov ministra, NGŠ in ostalih visokih
predstavnikov oboroženih sil,
● sodelovanje pri uradnih pogovorih,
● bilateralno sodelovanje med oboroženimi silami,
● sodelovanje na področju vojaškega izobraževanja in usposabljanja,
● sodelovanje na skupnih vajah oboroženih sil,
● sodelovanje na področju zveze NATO in EVOP (Evropske varnostne in
obrambne politike),
● obveščanje svojega vodstva o stanju v OS države gostiteljice,
57
● obiski vojaških objektov in vojaških baz po načrtih države gostiteljice oz.
po lastni zahtevi,
● zbiranje in analiziranje legalnih obveščevalnih podatkov o obrambnem
sistemu države gostiteljice,
● sodelovanje na obveščevalnem področju,
● sodelovanje na protokolarnih sprejemih (dnevi državnosti, dnevi OS, dnevi
rodov, parade, razne proslave, uradne večerje, koktajli itd.).
3. Katere pogoje ste morali izpolniti za opravljanje dela vojaško diplomatskega
predstavnika (izobrazba, smer)?
Pogoj za zasedbo delovnega mesta obrambnega atašeja je visoka izobrazba in
najmanj vojaški čin podpolkovnika.
4. Kako, koliko časa in kje je potekalo vaše usposabljanje? Katera področja
delovanja je pokrilo usposabljanje?
Usposabljanje je potekalo približno en mesec pred napotitvijo v tujino, in sicer v
Sloveniji (Ljubljana). Usposabljanje je pokrilo različna splošna in strokovna področja
kot npr.: finance in računovodstvo, informatika, vojaška obrambna politika
(bilaterala, multilaterala, NATO in EU), splošna diplomacija (op. usposabljanje se je
izvajalo na MZZ — Ministrstvu za zunanje zadeve), varnostno-obveščevalna dejavnost
(op. usposabljanje se je izvajalo v OVS — Obveščevalno varnostni službi MORS).
5. Se je v času vašega mandata spremenil način dela (naloge, način pridobivanja
podatkov, obseg dela) in kako po vašem mnenju tehnološki napredek vpliva
na delo vojaško diplomatskega predstavnika?
Tehnološki napredek po mojem mnenju bistveno vpliva na delo vojaško diplomatskih
predstavnikov. Uporaba interneta, modernih informacijskih orodij, mobilne in
satelitske telefonije je v zadnjih letih pozitivno vplivala na delo VDP. Način
pridobivanja podatkov se je olajšal in se vse bolj usmerja na javne vire. Naloge in
obseg dela se bodo po mojem mnenju v bodočnosti zmanjševali, ker se bo dalo večje
število podatkov pridobiti doma.
58
6. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenske obrambne diplomacije in
vloga vojaško diplomatskega predstavnika v njej?
V prihodnosti bo vojaško diplomatski predstavnik še vedno igral eno od ključnih vlog v
slovenski obrambni diplomaciji, vendar z drugimi nalogami. Težišče se bo prenašalo
na protokolarno področje in na strokovna področja, kjer je potreben osebni kontakt.
Število predstavništev v tujini se bo zagotovo zmanjšalo in racionaliziralo.
7. Vedno znova se namiguje, da vojaško diplomatski predstavniki opravljajo tudi
obveščevalno dejavnost. Kako povezani sta po vašem mnenju ti dve področji?
Kako je z izurjenostjo vojaško diplomatskih predstavnikov na obveščevalnem
področju?
Vojaško diplomatski predstavniki sodelujejo na obveščevalnem področju, vendar ne
delujejo operativno. Za klasično obveščevalno delovanje ni nikakršne potrebe in
načeloma VDP niso namenjeni za te naloge (vsaj v Sloveniji ne). Skozi zgodovino sta
bili ti področji vedno na nek način povezani, vendar so obdobja klasičnega vohunstva
in obveščevalnega delovanja VDP po mojem mnenju končana. V Sloveniji VDP niso
izurjeni za delo na obveščevalnem področju, opravijo samo kratko usposabljanje s
tega področja pred napotitvijo v tujino s poudarkom na protiobveščevalni in
varnostni dejavnosti.
8. S katerimi subjekti nacionalne varnosti sodelujejo vojaško diplomatski
predstavniki pri svojem delu, na kakšen način in po kakšnih vsebinah s
posameznim subjektom (OVS, SOVA itd.)?
Vojaško diplomatski predstavniki sodelujejo predvsem z OVS ― Obveščevalno
varnostna službo MORS. Področje sodelovanja je informiranje o stanju v oboroženih
silah države gostiteljice in poročanje o morebitnih varnostno-obveščevalnih
dogodkih, ki bi bili zanimivi za našo državo. Vojaško diplomatski predstavniki pa
prejemajo od OVS dnevna varnostno-obveščevalna poročila o stanju v posameznih
državah, ki so lahko operativno zanimive za uspešno delo VDP na posameznih
področjih.
59
9. Kako najpogosteje pridobivate potrebne podatke? Prosim, navedite vsaj tri
načine.
Iz javnih virov, z ogledi na strokovnih potovanjih oz. obiskih ter z razgovori s
posameznimi osebami.
10. Ali pri pridobivanju podatkov uporabljate javno dostopne vire in katere?
Prosim, navedite vsaj tri.
Uporaba javnih virov postaja vse bolj pomembna v obrambni diplomaciji. Sam sem
uporabljal naslednje javne vire: spletne strani (internet), strokovne revije in
časopise, enciklopedije in strokovne knjige, časopisne izrezke in družabna omrežja.
Za vaše odgovore se vam iskreno zahvaljujem.
60
Seznam kratic
BiH Bosna in Hercegovina
CEFTA Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini
EU Evropska unija
ES Evropska skupnost
GŠSV Generalni štab Slovenske vojske
Nato Organizacija severno-atlantske pogodbe
OZN Organizacija združenih narodov
OVSE Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi
OVS MORS Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambno Republike
Slovenije
SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija
SHS Država Slovencev, Hrvatov in Srbov
SOVA Slovenska obveščevalno varnostna agencija
ZDA Združene države Amerike
ZRN Zvezna republika Nemčija