Doc. dr. Zoran Božič · utripov tvojih vredna ni ta zemlja. Življenje - dolgčas in bridkost,...

Doc. dr. Zoran Božič

SLOVENSKA KNJIŽEVNOST I (Romantika in poezija F. Prešerna)

Nova Gorica, februar 2016

EVROPSKA ROMANTIKA

Giacomo Leopardi: SAM SEBI

Spočij se, utrujeno srce!

Prevara, ki sem mislil, da je večna,

je zdaj minila. Vse je že minilo,

in ne le sladki up prevar,

še hrepenenje v naju je ugasnilo.

Dovolj si utripalo. Dovolj.

Ničesar ni, kar še zasluži vzdih,

utripov tvojih vredna ni ta zemlja.

Življenje - dolgčas in bridkost,

nikdar kaj drugega, in svet je blato.

Pomiri se. Poslednjikrat

obupu se predaj. Le smrt nam da

usoda. O, preziraj sebe, svet,

naravo, silo, ki ob tla

pritiska nas, in z njo, srce, preziraj

to strašno ničevost vsega!

G. Byron: ROMANJE GROFIČA HAROLDA

Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet;

preziral smrad njegov sem, nisem v prahu ril

s koleni, z ragljo laskavih besed,

ne lic v smehljaj koval, ne na vse grlo vpil

kot tujih ust odmev; krivičen bi mi bil,

kdor bi me k takim štel: med njimi sem živel;

a tujec sem jim bil: v mrtvaški sem zavil

se prt njim tujih misli: in bil bi še živel,

če bi razum ne bil sam v sebi otopel.

Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet;

a naj bo viteško slovo! Verujem v to,

da so -- čeprav jih nisem našel v teku let --

obljube, ki drže, in upi, ki ne mro,

in čednosti usmiljene, ki nam ne tko

pogubnih zank, da tu in tam srce

še čuti, ko se bližnjemu solzi oko,

da so stvari, ki skoraj so to, kar se zde,

da sreča ni le sen, in ne dobrota le ime.

Izgubil sem življenje, moč,

veselje, vse, ki sem jih ljubil,

še vero v svoj talent sem zgubil,

ki z njo sem vnemal se nekoč.

V dneh, ko Resnico sem spoznal,

kot v sestro vanjo sem verjel,

ko pa do dna sem jo dojel,

me je že gnus nad njo navdal.

Alfred de Musset: ŽALOST

A večna je. In za ljudi,

ki slepo mimo nje so šli,

je bil ta svet začaran kraj.

O Bog, čuj vdani glas srca!

Le to imel sem od sveta,

da sem se zjokal kdaj pa kdaj.

Alphonse de Lamartine: JEZERO

Kaj res ni dano nam, da bi -- hiteči

čez morje let nenehno v nov pristan --

uspeli v nepovratnost sidra vreči

vsaj za en dan?

O, jezero! Še leto ni končalo,

in že sem k tebi, kamor njej ni moč,

prihajam, glej, zdaj sam sedet na skalo,

kjer ona je nekoč.

Kot zdaj si rjulo pod stozobo steno

in se metalo na njen ostri bok,

kot zdaj je veter metal tvojo peno

na prstke njenih nog ...

Ne pomniš več? Veslala sva v večerno

tišino morja. Mir, sam mir povsod ...

Le vesla rezala enakomerno

so v molk voda si pot.

Potem so se nenadoma vzdramili

uročeni bregovi v tih odmev;

prisluhnili so vali; in njen mili,

nadzemski glas je del:

"O, Čas, ustavi se! Ve ure nežne,

naj se vam ne mudi!

Naj naužijemo slasti se bežne,

najlepše naših dni!

Dovolj nesrečnih je, ki vas rotijo;

za njih, za njih hitite!

Končajte dneve jim, ki jih težijo!

Na srečne -- pozabite!

Vendar zaman kak hip si izgovarjam:

čas teče, čas beži ...

"Počasi!" prosim noč. A zgodnja zarja

že sence razprši.

Ljubimo torej! In ko čas nam daje,

naužijmo se slasti:

brez cilja človek je, čas brez pregraje --

čas mine -- s časom mi."

Čas ljubosumnež! kaj res hipi sreče,

ko nam ljubezen slast v valeh vali,

ubeže nam z istim begom, kot moreče

verige težkih dni?

Kaj res, da še njih sled zbledi v pozabi?

Povsem zgubljeni? Res za zmerom preč?

Jih čas, ki nam jih da, ki jih ugrabi,

ne vrne nikdar več?

O, večnost, nič, o mračne globokosti!

kam z dnevi, ki v goltanec vam drve?

Povejte: nam povrnete sladkosti,

ki z njimi se gube?

O, jezero, čeri, ki v vek živite,

ki čas ohranja vas in vas mladi,

z lepoto svojo v večnost ohranite

mi vsaj spomin noči!

O, jezero! Naj mir tvoj, naj viharji,

naj grički, ki krog tebe se smeje,

in črne smreke in čeri stražarji,

ki ti v vode strme;

naj ta zefir, ki bega drgetaje,

in šum, ki v bregih se v odmev lovi,

in iskra zvezda, ki ti migotaje

bledični val srebri;

naj veter, ki ječi, trs, ki vzdihuje,

naj lahki vonj, ki v zraku trepeta,

naj vse, kar človek vidi, vonja, čuje,

ponavlja v vek: "Ljubila sta ..."

Heinrich Heine: NEMČIJA, ZIMSKA

PRAVLJICA (odlomek)

Bilo je v novembru, ko pust je svet,

ko mračno je kot pač v jeseni;

vihar je listje smukal z dreves,

ko v Nemčijo sem se namenil.

In ko sem do nemške meje prišel,

inako se mi je storilo.

A če se ne motim, sem jokal celo

in tolklo srce je z vso silo.

A ko sem govor domači začul,

me je pri srcu prijelo.

Mislil sem, da bo srce mi kar

prijetno izkrvavelo.

Pela je deklica s harfo v rokah,

pela je s pristnim občutkom

in napačnim glasom, a njen spev

me ganil je s prvim trenutkom.

O ljubezni je pela, o mukah srca,

o svidenju v gajih nebeških,

kjer sama je sreča brezmejna doma

in ni več težav človeških.

Je pela o zemski dolini solz,

o radosti, da je minljiva,

o onstranskem raju, kjer človek

preblaženost večno uživa.

To stare so lajne: odpoved, nemoč,

po smrti pa rajska slava.

Če ljudstvo fakinsko kdaj godrnja,

ta pesem ga hitro uspava.

Poznam to vižo, poznam ves tekst

in avtorje, žlahtno gospodo!

In vem, da pijejo vino skrivaj,

a javno oznanjajo vodo.

A novo pesem, vse boljšo pesem

naj moje srce vam zapoje!

Na zemlji tej zgradimo že

nebeško kraljestvo svoje!

Na zemlji naj sreča zdaj bo doma,

ne bomo več stradali;

kar ustvarjajo žuljave pridne roke,

ne bodo lenuhi pobrali.

Naj srečni bodo vsi ljudje,

dovolj je kruha zanje,

veselja, lepote in tudi rož

in sladkega graha nič manje.

Da, sladkega graha za vse ljudi,

ki tu na svetu živimo!

Nebesa krilatim angelom

in vrabcem prepustimo!

In če nam po smrti peruti zrasto,

prifrčimo kdaj k vam na obiske,

in upamo, da nas povabite

na rajske prigrizke in oblizke.

O nova pesem, vse boljša pesem,

ki poje kot gosli glasovi!

Zdaj mizerere je končan,

molčijo mrtvaški zvonovi.

Mladenko Evropo je žlahtni fant,

sam genij svobode zasnubil.

V objemu ležita, zaljubljenca dva,

že par se je prvič poljubil.

George Noel Gordon Byron: PARIZINA

1. odlomek: začetek besedila

Je čas, ko slavček v mraku vej in v lahni rosi cvet umit

visoko pesem gostoli; in val temneje posrebren

je čas, ko se ljubimcem zdi in list mračneje pozlačen

šepet priseg sladkost brez mej; in v zraku tisti medli sij,

ko slap in sapice v uho svetlo teman, temno mehak,

samotno, tih napev pojo. ko v njem še iskra dneva tli,

Glej, svod z zvezdami je prekrit ko v soju lune že zamira mrak.

2. odlomek: III. spev

Kaj jima mar sedaj ves svet, če bi njih blazno sladka strast

z gibanjem svojim, z begom let! mu vladala le malo dlje.

Stvari in zemlja in nebo Mar mislita na strah in greh

so, kot da jih ne bi bilo! v viharnih, nežnih sanjah teh?

Kot da je vse zbledelo v nič, Kdo se je streznil ali zbal

je vsak od njiju, kot mrlič, v trenutkih, ko se sli je vdal?

gluh, slep za vse, kar se godi - Kdo spomnil se njih bežnosti?

vsak le za drugega drhti. Vendar - trenutki so prešli!

Že v samih vzdihih je taka slast, O, le zakaj se v nič zgube,

da razdejala bi srce, prej kot se jih srce zave!

3. odlomek: VI. spev

In spečo stisne na srce ki brodolomca k bregu tira,

in pije z ustnic dah besed... ga premetava in požira,

in čuje - kaj postaja bled? ga trešči ob robove skal

Mar čul glas sodnega je dne? in ga nato požre na dno -

Da, čul ga je - težko, težko je ime, ki čuje ga uho.

mu trombe v grob napovedo Čigavo ime? Hugovo? Da!

strašnejše zlo, ko ga zbude, Nikdar ne mislil bi tega!

da pred poslednjo sodbo gre. Da, Hugo je! - njegova kri,

Da, čul ga je - in mir srca sad mladih, neugnanih dni,

ta glas mu za vse dni konča: postranski sin rojen iz nje,

ime šepetajoči glas ki ji prevaral je srce,

sramoto vrže mu v obraz. sin Bjanke, ki se ji je klel,

Čigavo ime? - Kot divji val, da vzame jo - a je ni vzel.

4. odlomek: X. spev

In ona tiho, brez besed, ej! bi vzkipelo princev sto

vsa bleda čaka na ukaz... in zablestelo sto ostrin,

Kako se je spremenil svet, da maščevale bi zločin!

odkar ja zadnjič njen obraz A zdaj, jim še veleti sme?

blestel med bliščem teh soban, In oni?... Ne, ne izvrše!

kjer jo častil je žlahtni stan, Z očmi zagledanimi v tla,

kjer so vsrkavale gospe z nasmeškom, ki ga stud pozna,

njen glas in kretnje in vsak las namršeni, navzkriž roke,

prijaznosti od nje! njen dvor in princi in gospe

Če bi tedaj jo žalil kdo, molče okoli nje stoje.

5. odlomek: XII. spev

"Še včeraj - Azo je dejal - da ti odvezo podeli;

sta mi v ponos in čast bila. morda ti vendar odpusti.

Te sanje je ta dan končal: A tu na svetu ni pedi

pred mrakom izgubim oba. zemlje, kjer bi le hip lahko

V samoti me bo staral čas. živela skupaj jaz in ti.

No, zgodi se! Nikogar ni, Zbogom! Pri kazni me ne bo...

ki ne bi storil, kot sem jaz. A ti, pregrešna stvar, boš tam,

A nisem strgal jaz vezi... ko pade glava mu k nogam!

Pustimo to! Dan je ukaz. Ti si ubila ga, ne jaz!

Menih te čaka, Hugo, in... Proč... žena! Naj ti sodi čas!

in kazen za zločin. Če ta pogled te ne umori,

Le proč! Poprosi še nebo, ne bom končal jaz tvojih dni."

prej kot se zvezde v njem prižgo,

6. odlomek: XIII. spev

"...Priznam, da sem kot sin grešil, Vem, rod moj je zaničevan,

a - zob za zob! In tvoje zlo in vem, da brani ti tvoj stan,

bilo je, da si vzel mi njo, da bi priznal stvar kot sem jaz;

ki naj bi v zakon jo dobil. vendar, poglej me! mar ni moj

Njen čisti čar te je razvnel - obraz prav tak kot tvoj obraz?

a meni pel si dan na dan Mar ni moj duh prav tak kot tvoj?

o tem, kako si me spočel, Ti si pogum srca mi dal!

češ da je previsok njen stan, Ti - kaj obračaš proč oči! -

ker mi zakoni ne puste, ti vame si si s spočetjem vžgal

da nosil tvoje bi ime brezumno strast in moč pesti.

in dedno vladal za teboj. Ne, nisi dal mi le krvi!

A vedi: če bi še živel, Ves TI se z njo je vame zlil.

bi bolj kot Estovski blestel Poglej usodni sad strasti:

v časteh priimek moj. presličen sin se je rodil!..."

7. odlomek: XVI. spev

Je tihi čas, ko za gore Na glavi sonce mu drhti...

poletno sonce tiho gre, Menih šepeče... Tih kleči...

poletno sonce, ki prešlo Na belem vratu se bleste

je z žgočim žarom vso zemljo. rjavi, kodrasti lasje;

Večerni žarki se zlate a še svetlejši soj luči

na kodrih Hugove glave, je pal na jeklo, ki blešči

ki se menihu spoveduje, pred njim v pošastnem se žarenju -

usodo svojo objokuje oh, strašno je slovo življenju! -

in ki s skesanostjo prežet Še krutim stiska se srce:

že čaka blaženih besed, pravična kazen - vsakdo ve,

ki s svojo čudežno močjo vendar se vsem ježe lasje.

človeku grehe odvzemo.

8. odlomek: zaključek besedila

Če preudarno in skrbno Če pa razjarjen blisk ospe

obrežeš drevju bolne veje, cvetoče veje in obžge,

v ostale moč vre še silneje, se krepko deblo posuši

da še bohotneje rasto. in nikdar več ne ozeleni.

Aleksander Sergejevič Puškin: JEVGENIJ ONJEGIN

Prvi odlomek: začetek besedila

»Moj stric, poštena korenina Tako je mislil sam pri sebi

naenkrat resno oboli, mlad dečko, s pošto potujoč,

v bolezni hoče, da mladina za dediča odločen v nebi

postreže mu in ga časti; po vseh sorodnikih nekoč.

to vsem umevno je in jasno; Ljudmile bralci in Ruslana!

a Boga mi, kak dolgočasno Z junakom svojega romana

z bolnikom čuti noč in dan, kar brez uvoda naenkrat

za ped se ne geniti stran! seznanil jaz bi tu vas rad.

Hinavščina je to nemila Onjegin, dobri moj prijatelj

polmrtvega zabavati, je v Peterburgu rojen bil,

blazine mu zrahljavati, kjer si mogoče se rodil

dajati žalostno zdravila in slul si tudi ti, čitatelj.

in vzdihati, misleč hip vsak: Tam šetal sem i jaz nekdaj,

kdaj neki vzame te že vrag!« a škodi sever mi sedaj.

2. odlomek: prvo poglavje Onjegin? Ples ga je utrudil, Truden od hrupa in plesišča

zaspan domov se pelje spat. ter jutro v noč spreminjajoč,

Vtem že je glasni boben zbudil je naš otrok zabav in blišča

ves hrupni, bučni Petrograd. spal v blagem mraku sanjajoč.

Kupec je vstal, že teče sluga, Popoldne, ko se pač predrami,

fijakar se k postaji guga ga spet življenje to zamami

in z mlekom Ohtenka hiti, in pusto, pisano bo šlo

sneg pod koraki ji hrešči. kot dan za dnem, noč za nočjo.

Prijetni zgodnji trušč se širi, No, pa je srečen bil Jevgenij,

odpro se okna, in od streh takole prost, ko rosa mlad,

suklja se sinji dim v stebreh, vsak dan deležen vseh naslad

in pek, pač Nemec po maniri, in zmag bleščečih, dragocenih?

s papirno kapo čez šop las, In ali je vihrav ostal

odpira že svoj vasisdas. ob teh gostijah čil in zdrav?

3. odlomek: prvo poglavje Res, kmalu oskrbnik mu javi, Ves dvor je poln bil slug, strežajev.

da s stricem je zelo hudo, Prijatelji, sovražniki,

da brž naj k njemu se odpravi, vsi so se zbrali iz vseh krajev,

če hoče vzeti še slovo. da si napasejo oči.

Ob pismu, da mu stric umira, Strica so v zemljo položili,

takoj Onjegin s pošto zdirja, potem so s popi jedli, pili

vso pot vnaprej že zehajoč, in važno vzeli so slovo,

češ zdaj se bom pretvarjajoč češ: pa smo opravili še to!

lagal, vse pač za zapuščino, Onjegin zdaj graščak je znaten,

in tarnal, vzdihal dan na dan lastnik tovarn, gozdov in njiv,

(s tem sem začel ta svoj roman); on, ki dotlej je zmerom bil

ko k stricu planil je v graščino, nerednež, pohajač potraten;

je ta na mizi ležal trd - zdaj je vesel spremembe te,

svoj delež si je vzela smrt. pa bodi na kar koli že.

4. odlomek: tretje poglavje

Najkrajšo cesto sta izbrala, Povej: katera je Tatjana?"

domov pognala ko le kaj. "No, tista, ki je brez besed

Kako sta se pomenkovala, in vsa otožna kot Svetlana

poslušajmo ju naskrivaj. prišla in k oknu šla sedet."

"Kaj je s teboj, Onjegin? Zdehaš!" "Ti ženiš se menda pri mlajši?"

"Navada pač." - "A kar ne nehaš! "Pa?" - "Jaz izbral bi drugo rajši,

Te muči dolgčas?" - "Kot vsak dan. če pesnik bil bi kakor ti.

Glej, že se spušča mrak na plan. Olgin izraz se mrtev zdi,

Poženi vendar že, Andrjuša! prav kot Van Dykove Marije:

Kakšni neumni kraji to! okrogel, rdeč ji je obraz

Saj res: ta Larina - tako, kot luna trapa, ki ta čas

preprosta, a prikupna duša; z neba nam trapastega sije."

le zastran brusnic se bojim, Vladimir zamrmra zadet

da kakšnih krčev ne dobim. in vso pot nima več besed.

5. odlomek: tretje poglavje

Kdo drug!... Ne, drugemu nikoli in druga čaka me usoda...

ne dala bi nikdar srca! Vseeno! Tebi izročim

Pokorna sem najvišji volji; usodo svojo zdaj za večno,

da tvoja sem, je sklep boga. pred tabo reva se solzim

Življenje vse mi je dajalo in prosim te za varstvo srečno...

poroštvo snidenja s teboj; Pomisli, da sem sama tu,

nebo mi tebe je izbralo, da nerazumljena sem duša,

da boš do groba varuh moj... /.../ da mi razsodnost že popušča

Kdo si? Moj angel varovavec in pojdem brez besed po zlu.

ali prekanjen izkušnjavec: Jaz čakam te: en sam prijazen

odgovor naj mi jasnost da. pogled naj srcu up prižge,

Mogoče je vse to zabloda, ali pa sanje naj razdre

privid preprostega srca, zaslužena mi tvoja kazen!

6. odlomek: četrto poglavje

"...Je še kaj hujšega mogoče Za čas in sanje ni povrata;

kot hiša, v kteri tarnajoč srca si več ne obnovim...

nad možem žena zmerom joče, Jaz ljubim vas, kot ljubiš brata -

podnevi sama in na noč; morda še bolj, nič ne tajim.

kjer mož, ki sicer ceni ženo A tole vam povem spoznanje:

(usodo kolne pa vseeno), dekle menjava mlade sanje

je zmerom hladen, mrk, molčljiv, za nove sanje, polne nad;

pust, ljubosumen in vzkipljiv? tako drevesce na pomlad

Tak sem jaz. In tega iskali odžene vselej v novi rasti.

ste vi, ko ste preprost in čist, Tako je pač ustvarjen svet.

a bister, prepričljiv mi list Vem, da zaljubite se spet,

z gorečo dušo napisali? vendar... imejte se v oblasti.

Vam stroga je usoda mar Vsi niso kakor jaz, dekle,

tak delež namenila v dar? neskušenost gorje spočne!"

7. odlomek: četrto poglavje Gorje, Tatjana vidno vene; Po urah Lenskega osvaja

bledi, ugaša brez besed! lepota Olgina in mik,

Nič, nič je v dušo ne zadene, in v sladko sužnost se predaja

nič se ne meni več za svet. z vso dušo mladi naš jetnik.

Z glavo resnobno zmajevaje, Zmerom je z njo. V polmraku ždita

sosedje menijo šeptaje: v nje kamrici in govorita;

"Moža ji treba, čas je, čas!"... po parku hodi zjutraj z njo,

Dovolj o tem. Čim prej bi vas držeč jo blažen za roko.

razvedril rad s podobo drugo, Vendar se nikdar ne spozabi:

kjer ljubita se srci dve. v oblasti nežnega sramu

Vendar mi, bralci, nehote se drzne plah le tu pa tu,

sočutje zbuja bridko tugo. če ga s smehljajem Olga zvabi,

Nič čudnega, saj vam priznam, da s kodrom las se poigra

da srčno rad Tatjano imam! in na rokav poljub ji da.

8. odlomek: peto poglavje Bujanov, bratec moj lisičji, Ne more. - Da ne more? Noče? -

junaku našemu podal Ne, a besedo za ta ples

je Olgo in Tanjo; a pri priči ima Onjegin. - Je mogoče?

Jevgenij Olgo je izbral, O bože moj! Je vse to res?

in vodi jo po sredi gneče, Je dobro slišal? Tako dete,

se sklanja k nji ter ji šepeče a prosim - iz plenic v kokete!

kak plehek madrigal v uho, Že kvari zvitost ji duha,

pri čemer stiska ji roko - že varati človeka zna!

da ji nečimrnici buši Tega ne mislil bi nikoli!

rdečica v lica. Lenski vse Dvorano Lenski zapusti,

to vidi: kri mu kar zavre; zahteva konja in zdrvi -

razjarjen, z ljubosumjem v duši vrag z žensko objestjo! Dve pištoli,

povabi po mazurki koj dve krogli - to, le to sedaj

dekle na kotiljon s seboj. usodo mu odloči naj!

9. odlomek: šesto poglavje Sovražnika! Od kdaj le traja Že se pištoli zableščita,

med njima krvoželjni spor? po nabijaču tolče bat.

Kaj nista včeraj še od kraja Svinčeni krogli v cev zdrsita,

si vse delila, vsak odmor, petelin škrtne prvikrat.

vse misli, mizo in dejanja? Smodnik se v sivem curku vlije

Zdaj kakor v strašnih, blaznih sanjah, na ponvico, krepko privije

kakor da rod je z rodom sprt, se kremen, in je že napet.

drug drugemu želita smrt Guillot gre plah za štor čepet.

in že jo snujeta krvavo... Rivala suknji odložita,

Rajši bi segla si v roko, Zarecki, vestno kar se da,

dokler ni oblita še s krvjo, odmeri trideset in dva

in radostno sklenila spravo... koraka; strelca mu sledita

A mržnja v našem svetu tu na skrajna konca črte te;

boji se lažnega sramu. pištoli vzameta v roke.

10. odlomek: osmo poglavje

Strmi Jevgenij: "Ni mogoče! Oženjen? Ni bilo mi znano.

Nak... ona? Je, zaboga... Ne... Od kdaj?" - "Dve leti bo." - "Daj no!

Ta s kmetov? To mi v glavo noče..." S katero?" - "Z Larino." - "S Tatjano?"

Obvezni svoj lornjet upre "Te mar pozna?" - "Sosedje smo."

že drugič, petič v lepotico "Da res? Z veseljem te pozdravi."

in vidi, kakor skoz meglico, Takoj soprogi ga predstavi,

obraz pozabljenih potez. češ, moj prijatelj in bratran.

"Katera je ta dama, knez, Kneginja mirno gleda vanj...

ki tam v malinastem baretu Kar že jo moglo je napasti:

z ministrom španskim govori?" osuplost strašna, hud spomin,

Knez presenečen vanj strmi: pretres srca do bolečin -

"Vidiš, ko klatiš se po svetu! vendar se imela je v oblasti:

Pri priči te seznanim z njo." pogled je bil nespremenjen,

"Res?" - "Moja žena je." - "Kako? poklon, kot pač je naučen.

11. odlomek: osmo poglavje

Ko sva se srečala pred leti, sem mislil: mir in z njim prostost

si nisem upal pač verjeti, mi dasta srečo. O slepost!

da nagnjenje sem zbudil v vas: In zanjo kakšna bridka kazen!

krotiti čustvo sem obljubil, Ne, videti vas slednji hip,

samo da ne bi bil izgubil povsod v bližini vaši biti,

prostosti ničeve ta čas. da vaš smehljaj, oči utrip

Še nekaj naju je ločilo... zaljubljen mogel bi loviti,

Smrt Lenskega... Tedaj, gorje, da bi poslušal vas, umel

od vsega, kar je srcu milo, popolnost vašo do omame,

odtrgal s silo sem srce. da v bolečinah bi medlel -

Vsem tuj, nevezan, v duši prazen, to, to bila bi sreča zame!

12. odlomek: konec besedila

"...Pri tem pa sreča dosegljiva Odšla je. Zdreveni Jevgenij,

in blizu, blizu je bila!... kot strela treščila bi vanj.

Vse je končano. Nepazljiva, Le kakšen v prsih po tej sceni

prenagla sem bila morda: besni vihar mu razdivjan!

v solzah me mati je, sirota, Ob žvenku ostrog se zdrzne zmeden,

rotila; Tanji pa vsa pota in mož Tatjanin stopi predenj -

enaka so bila... Tako v tem hipu, bralec, bridkem zanj,

sem se možila. In zato mu stisniva drhtečo dlan

me, prosim, morate pustiti. ter se od njega posloviva,

Vem: v vašem srcu še oblast za dolgo... za vse dni. Za njim

delita si ponos in čast. že lep čas s tabo se podim.

Jaz ljubim vas (čemu tajiti?), Končajva zdaj ter si napijva,

a drugemu sem za ženo ko sva dosegla breg. Hura!

in z njim živela bom zvesto." Saj bil je zadnji čas, velja?

Petar Petrovič Njegoš: GORSKI VENEC

I. odlomek:

Serdar Ivan

Pa sodišča, so pri njih pravična?

Vojvoda Draško

Dragi, takšna, da Bogu se smili!

Samo malo boljša so od turških.

Tam sem videl velikansko hišo,

v nji gradijo se vseh vrst brodovi;

tukaj vidiš tisoče trpinov,

vsi v železje težko so vkovani,

dožu oni vsi gradijo ladje.

Jok in stoki, čemer in togota

vsakomur tu branijo vstopiti.

Nekateri sužnji pa so v sponah

prikovani na orjaške ladje,

taki ladje vozijo po morju,

kožo pali sonce jim poletno,

dež jih davi in viharno vreme,

ni mogoče jim se premakniti,

prav tako kot pes pri staji zvezan,

tu čemijo vse noči in dneve.

Najstrašnejše pa so tam temnice

prav pod dvori, ki v njih dož prebiva.

II. odlomek:

Vuk Mičunović

Kaj bi rekel, res je vse to čudno!

Nimate tu v Kotoru pred nosom

te nesnage, Sovra providurja,

in gospode druge še beneške?

Bolj diši jim jajce in kokoška

kakor oven ali kepa sira.

Neverjetno, koliko na leto

kuretine oni prehlastajo!

Crkajo pa kljub vsemu gospostvu,

vamp visi jim, vse si brije brke,

vse posipa glavo si s pepelom

in uhane nosijo ko ženske.

Komaj tretji si je križ naložil,

bolj babure ti je vsak spodoba,

spaka, da te kar v oči zabode.

Ko štapica malce po stopnicah,

pobledi ti ko oprano platno;

če ga nekaj zasrbi pod grlom,

rekel bi, zdaj zdaj bo spustil dušo!

III. odlomek:

KOLO

Božja jeza Srbe je zadela

za vse smrtne njihove pregrehe!

Naši carji zakon so zgazili,

kot krvniki se zasledovali,

drug oči je drugemu iztikal,

vlado so zavrgli in državo,

za pravilo pa norost izbrali.

Prelomili vero so jim sluge

in se v carski krvi obrazdali.

Velikaši – duše jim preklete! –

razdrobili so na kose carstvo,

srbske sile so do dna zatrli;

velikaši – sled se jim zabriši! –

bridko seme svaj so zasejali,

pleme srbsko z njim so zastrupili;

velikaši – ta svojat ničvredna! –

so se zvrgli v roda izdajice.

O prekleta kosovska večerja!

Kakšna sreča, ko bi bil glavarje

kdo zastrupil in jim sled uničil,

da bi Miloš sam ostal med nami,

z njim njegova brata dva po srcu

in bi danes Srb bil Srb v resnici!

IV. odlomek:

Vuk Mandušić

Bolj za puško zlomljeno mi žal je,

kakor da mi roko je odnesla!

Žal mi nje je kot edinca sina,

žal mi nje kot rodnega je brata,

ker je bila puška nad vse puške,

smrtonosna, srečo je nosila,

z njo si nisem roke onečedil,

bila zmerom je ko ogledalo;

izmed tisoč drugih pušk bi mojo

vsak prepoznal, ko se je sprožila.

Zdaj prišel pa k tebi sem, vladika,

vsake sorte mojstrov je ob morju:

bi li mogli puško prekovati?

Vladika Danilo

Mrki Vuk moj, daj, le dvigni brke,

da pogledam toke ti na prsih,

da preštejem zrna iz vseh pušek,

ki so tebi toke razdrobila.

Ne boš dvignil mrtveca iz groba,

ne prekuješ bistre risanice.

Zdrava glava ti je na ramenih,

boš že drugo risanico našel,

vemo – v rokah Mandušića Vuka

bo še vsaka puška smrtonosna!

E. T. A. Hoffmann: GOSPOD CINOBER (odlomek)

Baltazar, Fabijan, profesor estetike in več mladih ljudi -- ti so sedli k ženskam. Gospod

Cinober pa si je bil primaknil pručico in prek nje zlezel na zofo, kjer je zdaj sedel med dvema

ženskama in metal na vse strani iskre in ponosne poglede.

Baltazar je menil, da je zdaj pravi trenutek, ko lahko pride na dan s svojo pesmijo o ljubezni

med slavcem in škrlatno rožo. Zato je s primerno sramežljivostjo, kakor je v navadi pri mladih

pesnikih, izrazil željo, da kani prebrati neko pesem, najmlajši plod svoje muze -- če se mu seve ni

morda treba bati, da bi vzbudil nejevoljo in dolgčas, če bi pač smel upati na dobrohotno

prizaneslijovst spoštovane družbe.

Ker so ženske že dovolj razpravljale o vsem, kar se je bilo v mestu dogodilo novega; ker so

deklice že dovolj devetkale o zadnjem plesu pri prezidentu in ker so bile celo že soglasne glede

splošno veljavne oblike najnovejših klobukov; ker moški prej ko čez dve uri niso mogli upati na

nadaljnjo pičo in pijačo; -- zato so Baltazarja vsi v en glas pozvali, naj vendar nikar ne prikrajša

družbe za ta krasni užitek.

Baltazar je privlekel iz žepa kaligrafski rokopis in bral.

Pesem je bila zares privrela iz prave pesniške duše, bila je polna sile, gibka in živa. Zato se

je še sam čedalje bolj navduševal nad svojim delom. Bral je vse bolj in bolj strastno in razodeval

globoki žar ljubečega srca. Drgetal je od zanosa, ko je ugotovil, da je pesem vse prevzela: saj so ga

o tem prepričevali tihi vzdihi, marsikateri "ah" iz ženskih ust, marsikateri vzklik iz moških: "Krasno

-- izvrstno -- božansko!"

Naposled je končal. Tedaj so vsi vzkliknili: "Kaka pesem! -- kake misli -- kaka domišljija --

kaki lepi stihi -- kako blegoglasje -- hvala -- hvala vam, dragi gospod Cinober, za ta božanski užitek

--"

"Kaj? Kako?" je vzkliknil Baltazar; a nikomur ni bilo mar zanj, vsi so navalili na Cinobra,

ki se je na zofi napihoval ko majhen puran in z odurnim glasom smrčal: "Prosim, prosim -- nič zato

-- se morate pač s tem zadovoljiti! -- samo malenkost, ki sem jo šele prejšnjo noč zapisal prav na

hitro!" -- Profesor estetike pa je kričal: "Izvrstni -- božanski Cinober! -- Prijateljček, poleg mene si

prvi vseh pesnikov, kar jih je zdaj na svetu! -- Pridi na moje srce, žlahtna duša!" -- To rekoč je

pritlikavca sunkovito vzdignil z zofe, ga ljubkoval in poljubljal. Cinober se je pri tem nespodobno

vedel. S svojimi malimi nožicami je obdeloval profesorjev debeli trebuh in kvakal: "Izpusti me --

izpusti me -- boli me -- boli -- boli -- izpraskam ti oči -- odgriznem ti nos!" -- "Ne," je vzkliknil

profesor in ga posadil zopet na zofo, "ne, mili prijatelj, nikar pretirane skromnosti!"-- Tudi Moš

Terpin, ki je doslej sedel za igralno mizico, je zdaj pristopil, prijel Cinobrovo ročico, jo stisnil in

zelo resno dejal: "Izvrstno, mladi mož! -- niso, ne, niso mi preveč govorili o vzvišenem geniju, ki

vas navdaja!" -- "Katera," je zdaj spet vzkliknil navdušeni profesor estetike, "katera med vami

dekleti bo s poljubom poplačala predičnega Cinobra za njegovo pesem, ki izpoveduje najiskrenejše

čustvo najčistejše ljubezni?"

Tedaj je vstala Kandida; z žarečimi lici se je približala malemu, pokleknila in ga poljubila

na grda usta, na posinjele ustnice. "Da," je zdaj zavpil še Baltazar, kot da se ga je iznenada polotila

blaznost, "da, Cinober -- božanski Cinober, ti si zložil globokoumno pesem o slavcu in škrlatni roži,

tebi pripada prekrasna nagrada, ki si jo dobil!"

/…/

"Ves besen je nesrečni Baltazar odvihral domov, skozi temno noč, skozi burjo in dež."

PREŠERNOVI SODOBNIKI

Urban Jarnik: ZVEZDJE (1809)

Tukej gori ſe nesnani

Velki ſvéti ſuzhejo,

S’ luzhjo ſonza ſo obdani,

Krogle pote tekajo;

Svesda svesdi je ſoſeda,

Njih sa naſ ſhtevila ni,

Ena v’ drugo ſvetlo gleda,

Vſaka boshjo zhail gori.

Svetla zeſta je raspeta

Zhes breskonzhni neba sid,

Tam ſe vosi zhaſt Ozheta,

Visha pote svesdnih rid:

Vſe je kroglo, vſe ſe miga,

Vſe od ognja ſveti ſe,

Vſe osnani, de velika

Roka ſvet ſtvarila je.

Tvoje velizhaſtvo, Vezhni!

Trume svesđ nam pravijo,

Kako bomo ſhe le ſrezhni,

Zhe mi k’ tebi pridemo!

˛Skos teh ſvetov ſvét bo pela

Naſha duſha ſtvarniko,

Sverha ſvetov bo ſedela,

Pila petje angelſko.

Urban Jarnik: DAMON MELITI (1813)

Slaba je svitloba lune,

Njo oblaki skrivajo,

Žalostno na citrah strune

V moje srce glas pojo.

Nove delajo mi rane,

Srce mi prebadajo:

Solze so le noči znane,

K se le nji zaupajo.

Daleč, daleč je Melita,

Mojga srca draga kri,

Sladka je ljubezen skrita,

Z rožami ovita spi.

Travniki so le pušave,

Od ljudi zdaj proč bežim,

Za veselje nimam glave,

Jest narraji sam sedim.

Sej veselja ni brez tebe,

Ti le meni srečo daš.

Al te ljub ima per sebe:

Komu se tedej podaš?

Vetri, glase te nesite

K oknam, kjer Melita spi,

S to besedo jo zbudite:

"Damon le zate živi!"

Jovan Vesel – Koseski: POTAŽBA (1818)

Naj žuga svet, gorijo naj puščave

Vihar valove morja naj drevi,

Na zemljo tresk, po zraku grom vrši,

Divjajo naj snežnikov goličave;

Na puštinjah porušene planjave

Naj ljutih vojsk sirovi krik doni,

Pred njim, za njim nemili glad mori

Vekšaje strah raztrešnice krvave:

Ta tužni dol, te bridke časne sanje,

Nevihti cilj, zaupnem srcu lom,

Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje!

Čez groba noč beseda vedno sveta

Mi kaže tje – mi kaže krasni dom,

Moj stalni dom: veseli dom Očeta!

Jakob Zupan: KRANJSKI PLUTARČIK (1835)

V Moravčah zibala

Gorenka je mat',

Bombarda podala

Poznej baronat.

Mogunco strahuje

Galjane spodi,

Matemo spisuje,

Amerko uči.

Za Krajno premožen,

Za Krajno učen,

Za Krajno ubožen,

Za Krajno rojen.

Ker Greki so znali,

Kar Lahi od nje,

Kar drugi pisali,

Vse Valvazor ve.

Arhive preiše

Neutruden za nas,

Nam bere, nam piše,

Da grade, da čas.

Katira dežela

Ma večji može?

Prek morja, Ljubela

Gre njega ime.

Učenim Londona

Je Valvasor znan,

Častili barona,

V njih družbo bil djan.

Čast Krajne on trobi

Po svetu okrog:

Čast njemu v grobi,

Bod hvaljen zanj bog!

Povsod se učiti,

Svet viditi sam,

To gnalo ga iti

V Rim, Amsterodam.

Mat Krajna imela

Snu ljubšega ni,

Za krajnšno vnela,

Nam oča rodi.

Jožef Žemlja: SEDIM SINOV (1841)

Ak zgodbo čudno v sladkem tvojem kremlji

prepeval, dragi domorodec, bom,

ki lastna bližnji je slovanski zemlji,

naj odpuščenja zadobom;

v spomin si Hrvat, Čeh kot Kranjec jemlji,

da vseh Slovanov eden le je dom;

vse nas je ena kdaj rodila mati,

dojila z enim mlekom, Bog ji plati!

Blagrene, zadovoljne uživa dneve

grof Mikič, slavljeni hrvatski ban,

prost vsake, ki siromaka stiska, reve,

od deželanov svojih spoštovan;

pa kot najlepše zrno ni brez pleve,

je sreči njega tud' osat prisjan,

dotika njega tudi se resnica,

da trn vsaktera svoj ima cvetlica.

V zakonu leta že živi nektere,

pozabi skoro, kar je bilo kdaj,

blaga, časti obilno si nabere

in bil imel na svetu že bi raj,

pa kaj – vse upanje se mu podere,

ki cvetlo mu prijetno je do zdaj:

presrčno ljubi lepo svojo ženo,

pa ah! bit' mati, ni ji dovoljeno.

Visokih reveži ne zavidajte!

Vsi skup nezmožna ste in slaba stvar,

nad njih bliščobo se ne spotikajte,

po volji vse tud' njim ne gre nikdar;

marskdaj raztrgane so boljše bajte

kot Pluta, Venere, Atene dar;

ni mati še rodila ga sloveča,

da bi pogodu bla mu ustregla sreča.

Gospa sprehaja, kot večkrat, kraj grada

nek dan poletni se za kratek čas.

Približa se ji ženska srednje mlada.

Podoba njena v srce gane vas:

sirotica uboga sahne od glada,

raztrgan je opravek, bled obraz,

na rokah otročičev troje nosi,

gospe ponižno vbogajme kaj prosi.

»So otročiči vsi ti vaši?« vpraša

jo nejevoljna grofinja ostro.

Sirota, ki na dar se lep zanaša,

odgovori zaupno in krotko:

»Vsi moji so, vsokost častita Vaša!

Pa konec vsega hudega jih bo;

Obenem porodila sem vse troje,

živeti reva s čim jih nimam dvoje.«

Čeprav navadnega je kaj na sveti,

da, kjer otrok obilno, kruha ni;

nasproti, kjer svetli so zlati šteti,

brez sina Himen zakon rad stori,

ubož'ci noče grofinja verjeti,

na moč nad njo iz grla zakriči:

»Poberi se lažnivka preč spred mene!

Pod soncem mater take ni nobene.

Čeprav že dosti si jih preslepila,

pa jaz, grdoba! te poznam drugač;

nobena ni beračiti ti sila,

že slišala od tvojih sem zvijač:

tožljivka si nedelavna in gnila,

za lene lakot je najboljši vrač;

živela rada dobro bi brez dela,

zato z lažmi si beračiti jela.«

Čeprav navadnega je kaj na sveti,

da, kjer otrok obilno, kruha ni;

nasproti, kjer svetli so zlati šteti,

brez sina Himen zakon rad stori,

ubož'ci noče grofinja verjeti,

na moč nad njo iz grla zakriči:

»Poberi se lažnivka preč spred mene!

Pod soncem mater take ni nobene.

Čeprav že dosti si jih preslepila,

pa jaz, grdoba! te poznam drugač;

nobena ni beračiti ti sila,

že slišala od tvojih sem zvijač:

tožljivka si nedelavna in gnila,

za lene lakot je najboljši vrač;

živela rada dobro bi brez dela,

zato z lažmi si beračiti jela.«

Solzico si obriše od očesa

in hitro zgine bož'ca spred gradu,

oči povzdigne žalostna v nebesa,

potoži vsegavednemu Bogu,

njo ohraniti in nje sad telesa

očetu izroči se večnemu.

On, ki pod nebom čudno hrani ptice,

ne bo pozabil revne sirotice.

Gospa, domu ko pride, pripovduje,

kar se naključilo je, možu vse;

da utogotila ni nikoli huje

kot dans nad beračico grdo se,

k' lagati ji v obraz se ne sramuje,

kar nemogočega na svetu je;

in kak, namest da dar bi bla ji dala,

predrzno babo je ozmerijala.

Grof, umen mož, prijazno jo pokrega:

»Glej! bratovska ljudi vse veže vez,

ne stori, ljuba!, več v prihodnje tega,

pod nebom eden je berač in knez,

obdan zamore biti dans od zlega,

kdor bil včeraj je bogati Krez.

Gotovo pregrešila si se silno,

da si žalila rev'co tak obilno.«

Pa al tovarš njen ljubezniv ji ustreže

z naukom in svarjenjem tem lepim?

Raztrga svojeglavosti ji mreže

s pohlevnim glasom svojim in krotkim?

Kaj še! močneje trma nje se veže

jo k mislim si v glavo utolčenim:

brez uma, brez možgan se zdi ji vera,

da trojčke bi imeti mogla ktera.

Kralj Bela pošlje bana nad Tatare,

da vojvodo ga vojsknim trumam vsem;

sovražnika krivične ustavit' kvare,

predrznim ulomiti tilc tatem.

Ko grof se bije za pravice stare,

doma kaj nov'ga se zgodi med tem?

Gospa obenem znos' sinov sedmero,

ko komaj mescev steče devetero.

Vsi ljubeznivi so, čvrsti in zdravi,

zaljubit' vanje mogel bi se vsak;

pa kaj gospa k porodu svoj'mu pravi,

ko došel blagoslov je zdaj ji tak?

Ah! zgodba gre s siroto ji po glavi,

srca nje črv peklen'mu je enak;

zdaj šele gonijo jo Evmenide,

ne manjka dosti, da ob um ne pride.

Nad njo zgled imate mogočni sveta!

Zapišite globoko v srce si,

kaj tistim hudega nebo obeta,

ki do sirot so neusmiljeni,

hudoba bla gotovo bi prekleta,

jih zaničvati v njih revščini.

Sromaka vpitje gor v nebesa sliši

in srdno zanj ponaša se Narviši.

Kako znebiti se sramote take,

gospa modruje, misli dan in noč,

zvijače, pota si umišlja vsake,

pa uma nje preslaba vsa je moč;

ker se raztrgati ne dajo šake,

storiti vendar zadnjič kaj odloč'?

Najlepše izrediti sklene dete,

končati druge vse v nečast si štete.

Jok mili detcev matere ne gane,

od misel ne odstopi vragovih,

neobčutljivo nje srce ostane

do sinkov lastnih njenih tak lepih:

zadeti mora dekla v koš pobrane,

utopiti v potoku bližnjem jih.

Da ne prišlo bi vsega nič na znanje,

zažuga krščenci trdo molčanje.

Že dekla gre skoz bližnji gozd s košarno

povelje svoje zvršiti gospe,

ko dokončavši vojsko ban nevarno

na poti k domu ji naproti gre.

Ko pred seboj jo vidi bežat' varno,

zapreti pot ji slugam zapove;

kaj nese, vpraša jo gospod prijazen,

odgovor s strahom da, da koš je prazen.

Pa ko boječo vidi trepetati,

mu čudno zdi se, huje se je lot';

da ne predrzne naj se mu lagati,

gorje nji! če ne govori brez zmot.

Resnice plašna dalje mu ne krati,

strah ima dobro svojo stran povsod:

od kraja mu natanko razodene

strupene soproge njega vse namene.

Kot kdor predrami ravno se iz spanja,

razločno vedeti ne more sam,

al je resnica al bilo je sanja,

kar se dozdeva, mu iz spanja zmam,

po glavi banu misel se preganja:

»Je to li res, al sanje le imam?

Li smem verjeti to od žene svoje,

ki bla edino je veselje moje?«

»Kar ljubo zaročnico sem jo snubil,

kar pred oltarjem ji roko podal,

ko svoje lastno sem telo jo ljubil,

dolžnosti soproga zvestega dostal –

bom nagnjenje, ljubezen k nji zdaj zgubil?

Je ona hujša kot skrnobna žival?«

Pa kaj – očem resnica se pokaže

in zbrihta se, da pamet mu ne laže.

Hudobi ti se vražji prečuditi

ne more grof, ko zve se 'z zmame spet,

nezmerno žalost, jad mu grozoviti

v srce uliva tak naklep preklet;

previdno, modro vendar ve zakriti

pravične nejevolje srd vnet;

lijo pa iz očes solze mu vroče,

ko ugleda v košu deteta spijoče.

Objema jih, na srce jih ljubavi

očetine pritiska mož vesel;

na ščit svoj boja vajen jih postavi,

ki tolkrat mu življenje je otel,

jih zagovarja kralju in državi,

ki bil, kar diha, zvest ji je čas cel.

Skrb prva njega zdaj je in posebno

vse, kar je k ohranjenju jim potrebno.

Vendar pred ko domu se dekla vrne,

zažuga ji, da dala bo glavo,

če živi duši črkico razgrne,

kar zgodlo se na poti ji je blo.

Služabnike zdaj žen iskat zavrne,

k' izredile bi deteca mu lepo;

in res, dobiti bilo jih je k sreči,

ki hotle so dojiti jih, jim streči.

Ko sinki zvestim rokam so zročeni,

napoti zadnjič se do doma ban;

da bli v prihodnje tud' bi oskrbljeni,

ljubezni do dežele vsak bil vžgan,

izredili sinovi se pošteni,

nikoli čuti oče ni zaspan:

noben dan, ura tudi dne ne mine,

da na otete bi ne mislil sine.

Les – leni starši! tukaj se zgledujte,

ki skrb za otročiče ni vam mar,

kot oča ta, ne žena njega slujte,

spoznajte jih neba najdražji dar;

ljudi in sebe samih se sramujte,

ak manj umete kakor zverska stvar:

roditi znajo tudi oroslani,

pa mladi od njih niso poteptani.

Z veseljem, komaj stopi v grad, navesti

edin'ga grofu porod se sinu,

pa, kar osrčje žuga mu razjesti,

zakriva modro svetu celemu;

dramiti soprogi svoji noče vesti,

ne v hrup spravljati tihega domu:

očetine se radosti vnema,

vesel edinega sinu objema.

Po skrbi staršev dobrih vsemogoči

je mladi grof doma lepo rejen,

odrašča naglo starosti otročji,

po stanu z vsem spodobno preskrbljen,

od dne do dne modrejši kot visočji,

umetnosti potrebnih vseh učen;

pa oča ima skrb na skrivnem vedno,

da onih šest redi se tudi čedno.

Kot dvojčika, utrdvavca star'ga Rima,

k' ju vreči v Tibro dedov brat veli,

da se življenje zagotovi njima,

volkulja v divji gošči tam doji:

šestercev svojo dojkinjo vsak ima,

ki bolje kot njih mati zanj skrbi;

vsi rastejo očetu na veselje,

do kraja spolnjene so njega želje.

Že bliža zanj se srčno zaželjeni,

za tovaršico njega bridki čas,

ko dopeljati zadnjič jih nameni

pred nje, strupene matere obraz.

Po šegi gostje naredi grofeni,

pripravi se s kopo, kar mika nas;

gospodo povabiti da vso slavno

in že sede krog mize vsi postavno.

Ko b' trenil, ropi notri šest junakov,

vseh kakor mladi grof opravljenih;

pod soncem gorših ni jih korenjakov,

lepih, čvrstih, kot sveča zraščenih;

ban ko šest svojih viteških vojščakov

plemenitašev zboru skaže jih:

lepoti čudi gostov se neznanih,

zdravico jim napiva slednji zbranih.

Že bliža praznik koncu se obeden, –

ban stopi sred sinov, vprašanje da:

»Kaj malopridnež tisti bil bi vreden,

ki smrt junakov teh bi slast ga bla?«

»Pri moji veri! krvolok poreden,«

oglasi prva se izmed vseh gospa,

»ki teh sokolov hotel kri bi žreti,

to uro smrti mogel bi umreti.«

»Ta krvolok si ti!, soproga moja,«

povzame mož besedo njen srdit,

»ko bla spolnila bi se volja tvoja,

že zdavnaj vsi ti mogli bi vtonit';

pa vedi, da vseh šest grede iz boja

je jezi tvoji vedlo mi umaknit';

ak vest otrple ni nikol te pekla,

si sodbo sama čezse zdaj izrekla.«

Kot Zevsa nenavadni svit Semelo,

na tla njo trešči besedi tih jek,

prebode, ji presune srce smelo,

ki ni ganil ga mili detecev vek;

pričjoče vse je živo spreletelo,

zgleduje, čudi se, strmi vse vprek;

kako bo zgodba čudna se končala,

skrb ta edina vse je obhajala.

V trepetu nezrečenem zdihujoča,

ponižna kot berač razcapan, bos,

z razpetimi rokami klečajoča

gospa ji odpustiti grofa pros';

solza zaliva ji obličje moča,

podobo smrti na obrazu nos':

pa ne da se nikakor omečiti,

nezmerno ne zastonj mož njen srditi.

Pričjočim vsem gospa se v srce smili

v bridkosti strašni, ki je ni izreč;

vsi združeni zavzdignejo jok mili,

vsak prošnje skrikne svoje glas trepeč,

gospe na pomoč v zadnji priti sili,

ko vzdigne ban izdrt že goli meč,

spolniti od nje same izrečeno

krvavo sodbo sam nad svojo ženo.

O stoj! o stoj! soprog, oče razžaljeni!

Ak te ne gane žene tvoje jok,

vsaj prošnje imenitnih gostov ceni

in krik rojenih dvakrat ti otrok;

nazaj spet v nožnico meč oster deni,

da dneva konc veselje bo, ne stok;

pravične ogenj jeze potolaži,

pred svetom velkodušnost svojo skaži.

Vendar – on, ki pravica mu je draga,

žaljenje tudi pozabiti ve;

vse lepo duše je njegove snaga,

usmiljeno mu tolče tud' srce:

na prošnje te se zadnjič ban premaga,

krivico svoji odpusti gospe.

Lepo pravice sveto je čaščenje,

še lepše odpustiti razžaljenje.

Naj vam pripoveduje drugo pero

gostov zbranih čut veselja nov.

Oko rosi solzice marsiktero

v krogu razodetih vitezov;

kdo zrekel bo čutenje mnogotero

med sabo so spoznanih bratecov?

Obilno popisvati taka čuda,

v resnici! prazna bila bi zamuda.

Brat bratu krog vrata se ovije,

objema nepoznan'ga brateca,

solza mu potok po obrazu lije,

obraz umiva z njimi drugega,

krvi glas slednjemu iz srca vpije –

kdo priča bil je kdaj enakega?

Plačeča mati tudi zdaj spoznana

od njih objemana je, celivana.

Vsi bana Mikića sedmeri sini

pridobili so si slovečo čast,

se darovali kralju, domovini,

za nje obnašali, se slave rast,

pri nji živeti v vitezov spomini,

je hrepenenja njih edina slast,

rodov sedmerih bili so očaki,

ki mnogi so iz njih izšli junaki.

OPOMBA: Imena sedmerih sinov so: Simon,

Bosan, Tomo, Džono, Ditro, Juraj in Mitar.

Resnico te povesti lahko potrdijo imenitni pisci:

Peter Alvinci, Vuk Bethlen, Štefan Tzegledi in več

drugih.

Jovan Vesel – Koseski: SLOVENIJA PRESVITLIMU CESARJU FEDINANDU PRVIMU (1844)

Trojno ovenčan unuk vladarjev iz hiše Rudolfa,

Zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojiš,

Kron sedmero bliši v škerlatu sedeža tvojga,

Silnih narodov devet varje ti slavo in dom,

Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenja?

Sme rudorov Ti, o Knez! odpreti ljubezni neskončne,

Ktera do tebe rodu vnema slovenskiga kri,

Kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti,

Ko Ti visoki prestol soncetemnivši gradi,

Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov?

Čula žvižgati meč sem tvoj iz pozonskiga hriba,

Duše ko skazal si sklep stranam čveterim sveta,

Čula v radosti sem rujoveti českiga leva,

Čula odgovor gromeč brata jadranskiga sem,

Ko prisegovali so bregovi Veltave, Pada.

Željno prašaje, ali smem se šteti med Avstrije stebre,

Ali na zboru deržav moja beseda veljá,

Sini slovenski al so v številu zemlje junakov;

Tudi za mene razpet al je istorie list?

Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje:

"Kako, ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja ljublenka,

Ker ti imena s kervjo Rimic ni pisal in Grek?

Dvigni se, dvombe na stran! prestolu dostojno se bližaj,

Slava je tvoje ime, slava porod ino rast,

Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj".

"Preden Bizanc ino Rim verige kovala narodam,

Bila Evropi si varh! veči le hvale želiš?

Tvoja žarila je kri od ledniga Balta do Jadre,

Mirnimu svetu razum, bojnimu bila si meč,

Zlobi gotova zajez med jutram in divjim zapadam".

"Tebi kmetija doma, kupčija po morju slovele,

Jeklo v trojanski prepir vitezam dajala si,

Tvojih poznal je pušic britkost macedonski Aminta

Bil arbelski je breg priča slovenske moči,

Ko sta za zemlje oblast borila zapad se in istok."

"Kar je visokega um, častitega desna storila,

Ptuje ostalo ti ni, slave deležnica si,

Grom je slovenski krotil naróde v jeziku latinskim

Černega morja prestol tvojih junakov je bil,

Pravda, Dioklecian, Belizar, so ti trojka sestrancov."

Reče, - in temni oblak nekdajnih razdeli časov,

Glej, pred mano stoji vitezov krasni izbor:

Agron silni brodnik, jadranskiga morja krotitel,

Pinez, Brem ino Bolk, dika, slovenske kervi,

Skerdilaj, Pleurat, brez brojno vitezov drugih.

Medju ženami potem, Teuta ponosna Ilirka,

Zraven Ravenski jetnik, velikodušni Batón,

Hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadnega zdiha,

Z vencam mnogi junak, ptujimu ljudu ponos,

Trikrat škerlatnikov šest gromivših iz dvojniga Rima.

Zdaj, ko junake spoznam, velikane hrabrosti svoje,

Vname se v sercu ko blisk vrednosti lastne mi čut,

V persih otajanih vir odpre se goreče besede,

Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žarí

In Ti ljubezen redim gorečo v junaškimu mozgu.

Tako se bližam, o Knez, z bogastvom dlana in uma,

Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin,

Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,

Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,

Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.

Blago, življenje in kri, visoki Vladar! Ti posvetim,

Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani nevžugani dlan,

Tvojimu rodu na čast; na zgubo protivnikam Tvojim,

Snuje v oserčju mi duh, cuka na bedri mi meč;

Hrast se omaje in hrib, - zvestoba Slovencu ne gane!

Z šaplam oviti zares blišečim senc ti ne morem,

Zmel nevsmileni rok, časa vihar mi ga je,

Kadar od istoka Hun, od severa Got ino Kimbar,

Rimic od juga in Vlah, terli so moje kosti,

Strani četeri sveta menovale sirove narode.

Kaj terpela takrat, kaj sem doživela gubivši,

Ustam izreči ni moč, duhu razumiti ni,

Smert je dajala objed neskončno pogubi, obupu,

Save in Drave vode solze so bile in kri,

Zadnjiga, zdelo se je, de bila bo ura Slovenca.

Kakor divji natok serditiga morja se vzdigne,

Kadar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi,

Brezdnov valove napne, peneče na brege dervivši,

S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moč,

Sivo pečovje ječi v korenu se tresejo gore. –

Tako, kdo reče zakaj, je vrelo nebrojno narodov,

Vsakiga konca sveta meni serdito na vrat,

Moje dobrave so stan jim, klavnica moje domovje,

Grom je beseda njih ust, strela goreči pogled;

Zemlja se moja šibí pod težo železnih vojsčakov.

Ravno mi vkazal je bil iz trebnika prerok Arkonski,

- Bravši v drobu zverin čas mašovanja gotov,

- Dvignuti verli svoj dlan, razbiti verige Latinca

Rimu pobotat obrest sedem sto letnih krivic,

Ter zapečatiti pah kovačnice stare na Tibru.

Setve dozor kervave kosil Radogost je na Padu,

De Kartage potem strašno osveti posip

Genserik, drugi moj sin, preplava do Afrike sto rek;

Kakor nevidama blisk temni preterga oblak,

V Rimu Otokar stoji končavši nevredne gospode.

Zdaj brez varha doma, mi Siskia pade,

Emona, Rupa omaga, Optuj, druge zakrije mi prah,

Divjih jezikov hrup zatare mi glase domače,

Misli in djanju na vir vleže debela se noč,

Tri sto me let ino čez mertvaška je groza davila.

Ko se vtolaži vihar, občut mi zbudi se na novo,

Strašno iz jezera ran čutim kipeti život,

Kakor o zori junak razbiti po boju ponočnim

Samši na skitu medlí, trume plakaje pogín

Plakala pravde pad sem svoje pomembe na šibrah.

Dva samogoltna volka, stoječa na levi, na desni,

Z ojstrim jezikom iz ran gladno mi serkata kri,

Ropa nasiten Avar Dagobertu se hujšimu vogne,

Misel razdvojena vsih, glada enaka oba,

V serce pomakata zob strupeni mi vedno protivna.

V ognju se skusi zlato - sem bila dostojna v nesreči?

Me je le znajdel obup vredno ko dika poprej?

Slavna ostala če sem, pričujta mi Argaid, Ferdulf,

Švigni iz vekov temot moje šesterke spomin:

Samo, Borut, Ketumar, Privina, Bojnomir, Kocel.

Tode prirojena moč razbita je bila na vedno,

Sin je nesreče razpor - brata mi brat ne pozna –

"Vogni se, Horvat si ti! - Iz pota mi Krajnec, Korošec!

Tak malopriden prepir dom ino noč mi drobi,

Z šaplam oviti tedaj blišečim senc ti ne morem.

Vzemi ljubezen, o Knez! namesto ginečiga venca

Serc junaških Ti dam Ti dam tri milione in čez,




V padu gromečimu let poginejo imena, narodi,

Moje prisege zaklep časa viharju stoji,

Ko bi se bližala kdaj rešetanja železniga ura,

Kakor se zernje iz plev, kakor iz sipa demant,

Bi se Ti cena takrat slovenskiga serca svetila.

Vedno zahvalna dobrot prededov Tvojih ne zabim,

Duši globoko vsajen milosti njih mi je sad,

Rudolf pervi je bil moj pervi v resnici zveličar,

Lekar veliki, iz ran vzame mi ost ino strup,

Hrabra sinova mi dva za vojvode, varhe postavi.

Stara Emona se zdaj iz praha digavati začne,

Srednica mojih dežel bila je, biti če zmir.

Kakor na vodjevi glas se druž'jo po bitvi junaki,

Sestri oživljeni krog stop'jo Slovenke na hip,

Pivka, Metlika hiti mladiti se - bramba nje praga.

Reka se zdrami iz sanj, naslednica slavne Promone,

Desno Albertu poda, z levo mu morje odpre;

Terst Leopoldu in Kras; Frideriku Celeja, Dolenja;

Živa Gorica potem pervimu Maksu se vdá,

In polovici moči slovenske trese Mletak se.

Zdaj prestrašin oblak na čelu se istoka dvigne,

Bajesid Ildirim - blisk - njemu se v jedru rodi,

Novi vihar buči, na Kosovu Miloš Obilič

Pade za vero, za dom, Lazar junaški je prah,

V morju keršanske kervi ozidje Nikopoljsko plava.

Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba?

Svetu zapadnimu mor, pravdi razbitje grozi,

Jaderno bliža verig rožlanje se, mečošumenje,

Grozomnoživši komet žuga na nebu pogin,

Opominjaje poklic mi moje nekdanje namembe.

Sine navdušene zdaj med borce v prednimu redu

Urno postavit' hitim, vrata jadranske zaprem,

Roko sestrancu podam na Donavi, Tisi in Karki,

Vodju posvetim život, ter se Bogu zarotím,

Moje domovje mejak krivoverstvu de bode gotovo.

Gore slovenske so zdaj od Kope, do Soče, do Drave

V žarku gorečih germad trombe zapadu na boj,

Persi slovenske jez viharnimu toku divjakov,

Svetu trepečimu varh, trum janičarskih obup,

Meči slovenski pogin tlačivniku vere in pravde.

Vojska mi divja gromi zdaj trojno stoletna na mejah,

Duša se strahu ne vdá, sercu ne vpade pogum,

Kako se bije moj sin za vero za kralja, za slavo,

Priča Koštajnica, Beč, Radgona, Kisek, Siget,

Siskia stara slovi Andreja junaškiga mojga.

Glej, in dopolneno je! sovražniku strašnim oserčje

Vjedajo rane ko strup, dlanu odpadel je meč,

Naskakovavec osod, ki zobe drakonove s'jal je,

Kaj je današniga dne? votla podoba za vid,

Sužnim nezvestim posmeh, zaničvanimu ptujcu igrača!

Tode ne samo na meč, na um veličanstvo opiram,

Kjer časti se modrost, tam se imenuje moj sin.

Kar so mi - Karola dva, in mati velika Terezja,

Jožef slavni in Franc - znanstva odperli zaklad,

Sveti slovenski razum se v sodbi ob mizah zelenih.

Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope,

V družbi nekdanjih bogov Vega na nebu bleši,

Valvazor, Voglar, Cojz, Koronini in stotine drugih,

Vnukam prihodnim izgled, Avstrije slava in moč,

Vnemajo v sercu mi čut ko sonce vrednosti lastne.

Bližam se vredna tedaj z bogastvam dlana in uma,

Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin,




Jovan Vesel – Koseski: NOVICE BRAVCAM H KONCU LETA (1845)

Z Bogam bravci novic na potu prihodnjiga leta!

Blag vam ostani spomin, upanje vam za naprej.

Kar govorile smo petkrat deseterno in trikrat,

Bodi rečeno v korist rodu, domovju, in vam,

Bodi ko zernja izmet, poženi obilno klasovje.

Rekle bi, zvesto da smo namembo dosegle tečaja,

Tode služabnici molk, sodba spodobi se vam.

Sodite! Scer dovolite nam sledeče besede,

Dobro prevdarite jih, vredne pomislika só;

Če bi še manjkalo kaj, iz lastniga blaga dodajte.

Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smerti,

Veri zaupa poklon, glasu zakona posluh,

Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen,

Ženi prijazno pomoč, bratu Slovencu objem.

Vezi edinstva krepost, — so naše perve naročbe.

Marno poglejte po tem na polje slovenskiga djanja,

Mnogo ledine je še, mnogo je križama rok.

Ganite jih, otrebite mah domovini do jedra,

Duhe zarotite v beg dvombe, nemarnosti, tmin,

Dvignite serčno zaklad slovenskiga dlana in uma.

Svetu pokažite lik domače navade in misli,

Biti slovenske kervi, bodi Slovencu ponos.

Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov,

Cenite vrednosti scer roda sedajniga tud;

Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.

Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo,

Kar je najetiga v njem, dajte sosedu nazaj.

Kinčite ga iz lastne moči, iz lastniga vira,

Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donil,

Pričal vašo modrost na desno, na levo narodam.

Res je začetek trud, okorna beseda detinstva,

Tega ne vstrašite se, moč neizmerna je sklep.

Volja poprav vam bodi in skerb, izida ni dvombe,

Glejte ta hrast košat, hrastič očetu je bil,

Zakon natore je tak, de iz maliga rase veliko.

Nepomenljivo leži nevažna peška na grivi,

Nekim otroku iz rok padla nevedama je;

Kliti začne, narase drevo, se kroži, se širi,

Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stoji,

Važno devet rodovin z obilnim sadjem previdi.

Mlada zaveržena dva pobegneta v hrib aventinski,

Reven osnujeta stan, komaj pastirju se vdá.

Dvigne se stan, premeni v grad, se množi, se krepi,

Žezlo prime deržav, morja si skuje trizob,

Roma ponosna sloví, kraljici zemlja se vklanja.

Tako iz maliga stvar narase velika in slavna,

Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se.

Krasno bo sad slovenske reči ob uri dozoril,

Gani se verli ratar! sin bo veselo sejal,

Cvetju se čudil unuk unuka unukove žetve.

Jovan Vesel – Koseski: KDO JE MAR? (1845)

Vse doseže, kar mu drago,

Bodi slava, bodi blago;

Vse doseže sosed moj.

Dlan domá, mu ne odreče,

Gre na tuje, dobro steče.

Njemu zlata kaplja znoj.

Vidši tujče krasne číne

Se zavzame iz daline –

Kdo je mar?

Mi zapojmo: Rodovine

Je slovenski oratar.

Čujte bor, vojaške roje!

Krogla žvižga, boben poje,

Grad valí se v sip in prah.

Vragu peta se zabliska,

En junák za njim pritiska,

Udri, udri, mah na mah!

Kjer zadene, iskra šine,

Šest jih pade, kjer porine,

Kdo je mar?

Ta pogumen korenine


Blaga polna terg in cesta,

Barka plava daljne mesta,

Velki kupec pošlje vse.

Nam nanese mire, zlata,

Njemu vse odprte vrata,

Zemlja skor njegova je.

Kupi polje, plavž, grajšine,

Dnarje meri na štertine,

Kdo je mar?

Ta bogati koreníne


V zbor učenih, vedi slava,

Stopi moder, bistra glava,

Vse jezike sveta zna.

Če zapoje, vse pogleda,

Na katedru grom beseda,

Zvezde šteje, pravdo da.

Svet posluša modrovine,

Se začudi koncu tmine,

Kdo je mar?

Taka glava korenine


Nek se trudi v sodni hiši,

Rase krepko, viši, viši,

Pravde čist, železen hram.

Vse ga slavi, vsi so vneti,

Zvezda se na persih sveti,

Cesar clo ga čisla sam.

Kakor sonce iz višine

On zasije, krivo zgine,

Kdo je mar?

Ta pravičen korenine


Pusti svet opravke svoje,

Sursum corda v domu poje

Mož pobožen, rajski svat.

Vse oberne v božjo slavo,

Mitra kinči sveto glavo,

Papež piše: "Ljubi brat!"

Kadar grob nemilo zine,

Angelj čist na svetu mine,

Kdo je mar?

Ta pobožen korenine


Bodi v tugi, bodi v šali,

Zmir ponižno Boga hvali,

Ter ne zabi rojstva nit.

Skaz je njemu krasno lice,

Uma, sprave, sle, pravice

Zvezdojasen, čist osvít.

Če zavist lizuna zvine,

De zamèrdne sin kertine:

Kdo je mar?

Zagromimo: Čast očine,

Scer slovenski oratar!

Prešernovo življenje in delo (1800–1849)

1. Slodnjakov opis Prešernove zunanjosti: Na njegovem nekoliko ogorelem, širokem in gladko

obritem obrazu so bile najprivlačnejše globoke sive oči, ki so se mu zasvetile, kadar je bil vesel, in

stemnile, če ga je kaj težilo. Nad njimi so se bočile košate obrvi, svetlejše od gostih in valovitih

kostanjevih las, ki so mu padali, počesani nazaj, skoraj na tilnik ter mu obkrožali visoko in belo

čelo ter ostale dele izrazitega, nekoliko otožnega ali z "nevoljo" obsenčenega obraza. Majhna,

"sladka" usta z zdravimi zobmi in z nekoliko naprej molečo spodnjo ustnico ter krepka okrogla

brada pa so v soglasju z očesnim in čelnim delom dajale vsemu obličju živost in privlačnost.

2. Rojstvo v Vrbi: prvi sin in tretji otrok 38-letnega Šimna Prešerna in 26-letne Mine Svetinove.

Oče kmetovalec (13 ha posestva), mati vzgojena v Beljaku v nemški nunski šoli. Duhovniško

sorodstvo: možev stric Jožef Prešeren, Šimnova brata Franc Ksaver in Jakob ter dva materina strica.

Vzgoja otrok v podeželskih župniščih.

3. Odhod k staremu stricu Jožefu na Kopanj pri Grosupljem (1808). Obiskovanje znane normalke v

Ribnici kot priprave na latinske šole (1810). Najboljši učenec ("zlata knjiga"). Neznano travmatično

doživetje pri starosti dvanajst let po Janku Kosu: Zato ostane za Prešernov ribniški doživljaj

najverjetnejša še zmeraj tista razlaga, na katero je mislil že Slodnjak, to pa je seveda mladostna

spolna razvada v obliki samozadovoljevanja, priučena v mladostniškem krogu ribniških sošolcev ali

tovarišev pri igri, razvada, ki je doraščajočemu mladeniču in pozneje mlademu neporočencu

ostajala izvir nezadovoljstva s seboj in nesamozavesti, o kateri govorijo mnoga pričevanja, vzrok

živčnih težav, ki so se po nekaterih poročilih v mlajših letih stopnjevale do pravih bolezenskih

znamenj, in ne nazadnje razlog za težave pri bližanju ženskam in navezovanju ljubezenskih stikov z

njimi. Obiskovanje tretjega razreda normalke v Ljubljani.

4. Obiskovanje klasične gimnazije v Ljubljani (1813) po Slodnjaku: V središču tedanjega pouka sta

bila klasična jezika z literaturama. Gimnazijska vzgoja je bila izrazito humanistična. Prebiranje in

prevajanje latinskih in grških pesnikov je nedvomno krepilo Prešernov ritmični in besedno izrazni

dar ter morebiti že budilo v njem želje po posnemanju in tekmovanju. Smrt prvošolca brata Jožefa

(1817). Konkurenca s strani štiri leta mlajšega Antona pl. Scheuchenstuela. Zahajanje v gostilne.

Obiskovanje liceja oz. študij filozofije (1919). Zabavljica na rojaka Matija Gollmayerja. Morebitni

stiki z Matijem Čopom.

5. Obiskovanje tretjega letnika filozofije na Dunaju (1821) in materina prizadetost. Ernestina

Jelovšek po Aninih spominih poroča: Mati in hči sta bili z njim nenavadno prijazni, vabili sta ga

zmerom v svoji družbi na sprehode, delali sta mu vse mogoče usluge, toda mladi človek je bil tako

preprost, da ni ničesar razumel in da si ni upal zaradi čistega občudovanja in oboževanja dotakniti

niti dekličine roke. Izguba službe prefekta v Klinkowströmovem zavodu zaradi posojanja

prepovedanih pesniških del sedemnajstletnemu Antonu Auerspergu (1824). Študij klasične poezije

od antike prek renesanse in baroka do romantike (po priporočilih teoretika Friedricha Schlegla).

6. Pismo staršem (1924): Kaj bi Vi rekli, ko bi kdo en vrt z žlahtnimi drevesi nasadil, in ker bi že

jablane ali hruške ali druge drevesa tako podrasle, de bi upanje imel kmalu sad od njih dobiti, ko bi

zdaj temu naenkrat v glavo padlo drevesa vse posekati, in en zevnik iz vrta narediti? Ker toko reči

stoje, toko boste sami lahko zapopadli, de ne morem več nazaj pred priti, preden ne bom duželsko

službo v Lublani iskal.

7. V Ljubljani med počitnicami druženje s Smoletom, ki ima v knjižnici zbrana dela Alfierija,

Petrarka, Tassa in celo nekaj Byrona (Čop je tedaj v Lvovu v Galiciji). Ljubezen do Zalike, hčere

krčmarja Janeza Dolenca na Karlovški cesti v Ljubljani. Seznanitev z Zoisovim prevodom

Bürgerjeve balade Lenora v licejski knjižnici (1824).

SKOZI PESNIŠKE TOKOVE 18. STOLETJA (1824-1829)

8. Na Dunaju nastanek "verzificirane študentovske šale" Preroška tolažba za Travna (Zarjovena

d'vičica), pod vplivom poezije Valentina Vodnika. Zvezek pesmi iz leta 1925: Kot jurist 4. leta sem

pokazal zvezek kranjskih pesmi svojim prijateljem in eden izmed njih, neki Trenc, ki je zdaj blazen,

me je pregovoril, da sem jih dal brati formulariju (Kopitarju). V metričnem in jezikovnem pogledu

so bile približno take, kakršne so morda Levičnikove kantilene. Formularij mi je dal dober svet, naj

jih pustim nekaj let ležati, potem pa naj vzamem pilo v roke. Njegov nasvet izpolnjujoč sem vrgel

vse v ogenj razen: Povodnjega moža, Lenore in Lažnivih pratikarjev. Od teh pričata prvi še danes,

kar se tiče rime in metruma, kdaj sta bili porojeni, seveda pa jima nisem prizanašal s pilo. Vse

druge sem lani kot nepopravljive sežgal (Prešernovo pismo Čopu leta 1832). Lenora, Povodni mož.

9. Bivanje v Ljubljani od jeseni 1826 do spomladi 1827. Druženje s Smoletom. Objava pesmi

Dekelcam. Poroka sestre Mine z Jožetom Vovkom in sosednje vasi. Francetovo razdedinjenje.

Jeseni 1827 vrnitev Matije Čopa v domovino. Dokončanje študija in obisk Lysic blizu Brna na

Moravskem (pomlad 1828). Bivanje v Ljubljani (stanovanje pri samskem bibliotekarju Katelicu),

delo pri sodišču in v Baumgartnovi pisarni (1829). Seznanitev z graško Nemko Marijo Johano

Khlunovo. O njej tri leta kasneje v pismu Čelakovskemu: … sem tako zanikrni pisar, da se mi je

ljubezen z nekakšno gospodično v Gradcu le zavolj tega podrla, ker sem ji premalo kedaj pisal.

Odbiti dve zaporedni prošnji za razpisano uradno pomoč (v znesku 300 gld). Hčere svet, Dohtar.

PRVO OBDOBJE PREŠERNOVE ROMANTIKE (1829-1834)

10. Pod Čopovim vplivom začetek pisanja pesmi v stancah in tercinah, zlaganje prvih sonetov

(1829). Čopovo gimnazijsko branje Prešernovih rokopisov poleg Homerjevih, Horacovih,

Schillerjevih, Goethejevih in Vodnikovih pesmi. Kasteličeve priprave na izid Krajnske čbelice.

Slodnjakova označitev Prešernove romantične poezije: V Slovesu od mladosti bi glede na naslov

pričakovali sentimentalno ali romantično opevanje mladosti kot idealne, čiste in srečne življenjske

dobe. Takšna so tudi "slovesa" skoraj vseh pesnikov od evropskega sentimentalizma pa do danes, ki

so se iz notranje potrebe ali mode ukvarjali s tem motivom. Tudi v Prešernovi elegiji so sledovi

takšnega gledanja na mladost, vendar zgolj sledovi in še ti so samo kontrast osnovnemu doživljanju

te življenjske dobe kot temne zarje še temnejših prihodnjih dni. Slovo od mladosti (1830). Izbruh

julijske revolucije v Parizu in obisk cesarja Franca I. v Ljubljani. Prosti prevod pesmi nemškega

domoljubnega pesnika Theodorja Körnerja Lützow's wilde Jagd. Licovovi strelci.

11. Čopova primerjava sonetne pesniške forme z Vodnikovo alpsko poskočnico: Kdo npr. bo

zahteval od soneta, ki se giblje nadvse umetelno in uglajeno, lahni tok v kratkih amfibrahih drseče

pesmice …! Ljubezenski soneti (1831). Kopitarjeva negativna označitev Prešernovih pesmi v pismu

Čopu. Prešernova obramba s sonetom (Apel in čevljar; objavljen kasneje) in satirično pesnitvijo

Nova pisarija (zgled najprej Horac, za njim pa Vittorio Alfieri s satiro I Pedanti – Pikolovci).

Slodnjakova ocena: Zaradi tega je tudi dialog med Pisarjem in Učencem bolj razgiban in

dramatičen kakor pri Alfieriju. Učenec je živahnejši, nestrpnejši, bolj ironičen in lahko bi rekli tudi

hudomušnejši in nedvomno zlobnejši kakor Alfierijev pesnik. Ciklus epigramov (Sršeni) ter satirična

soneta Črkarska pravda in Ptujobesedarjem. Turjaška Rozamunda (prvotno Romanca od lepe

Radolčanke). Pesem v oktavah Prva ljubezen ter sonet Memento mori (prvotno Smrt).

12. Zasnova slovenske romantične tragedije (v verzih). Priprave na odvetniški strokovni izpit v

Celovcu: Če spravljam te pesmice v zvezo s svojo zdanjo skušnjo, začenjam obupavati nad samim

seboj, ali se bom kdaj spametoval. Prihodnji teden se zglasim k skušnji; doslej nisem niti polovice

snovi predelal. V Gradec si ne upam nič več pisati (1832). Elegija svojim rojakom (pogled iz

razdalje, primerjava z Vodnikovim Dramilom mojim rojakom), balada Ponočnjak in Romanca od

Strmega grada. Slodnjak o Ponočnjaku: To pa priča, da Prešeren ni imel samo organa za nežno in

čustveno ljubezensko pesem ter otožno in globoko refleksijo, temveč tudi za drastični realizem in

groteskni humor. /…/ Pa najsi ne bi bil Prešeren napisal nič podobnega, priča Ponočnjak sam, da

bi bil mogel veliki lirik napisati tudi v pripovedni prozi marsikaj samosvojega in pomembnega.

13. Dogajanje na odvetniškem in sodniškem preizkusu (konec maja 1832): na ustnem izpitu 24

vprašanj iz civilnega prava in 12 vprašanj iz kazenskega prava, na pisnem izpitu pa izdelava civilne

pravde in kronološki povzetek preiskovalnih aktov pri kazenskem pravu (tožba zoper ljudskega

zdravilca Antona Schoberja). Predlog za zavrnitev in večinsko dodeljena zadostna ocena. Delo

koncipienta v Baumgartnovi pisarni in prva prošnja za samostojno advokaturo. Dokončen prelom z

Marijo Johano Khlunovo in tujec v domači hiši (obisk Vrbe ob novi maši brata Jurija). Soneti

nesreče, Glosa. Misli na Julijo Primic, sedemnajstletno hčerko pokojnega ljubljanskega trgovca

Janeza Primca. Gazele. Pohvala Františka Ladislava Čelakovskega in prevod njegovega češkega

članka v nemščino.

14. Izhajanje prevoda članka s Čopovim dodatkom v Ilirskem listu in vložitev četrtega zvezka

Čbelice v cenzuro (1833). Čopov spis v nadaljevanjih Die slowenische ABC-Krieg oder Nuovo

Discacciamento delle lettere inutili. Protiudarec nasprotnikov in zahteva Pavška po ponovnem

pregledu preveč "pohujšljive" Čbelice: Še huje se je zaganjal v prevod Bürgerjevega Cesarja in

opata in ga primerjal Voltairovi satiri, ki da je povzročila francosko revolucijo. Zahteval je, naj

gubernij ne dovoli natisa takšnega dela, ki bi ga duhovstvo moralo prepovedati ali pa celo sežgati.

Oddaja rokopisa v presojo Kopitarju, negativna ocena in zahteva po popravkih ter Prešernov

odgovor z nemškim ciklom sonetov Sängers Klage (Pevčeva tožba). Kopitarjev napad na Čopa s

pamfletom Ein Wort über den Laibacher ABC-Streit. Čopov in Prešernov odgovor (Apel in čevljar)

in na predlog škofa Wolfa prepoved novega črkopisa.

15. Prešernovo bivanje pri starem stricu Jožefu Prešernu in delo v Baumgartnovi pisarni.

Obiskovanje gostiln, gledaliških predstav in plesov. Pozimi leta 1834 ob Julijinem godu izid

sonetnega cikla kot zasebna priloga k Ilirskemu listu (cenzor je po naključju laična oseba). Sonetni

venec. Prva kitica prvega soneta: Pev'c nove ti cvetlice v ven'c povije, / petnajst sonetov takega

vezila, / da vsi začetki drugega števila / vrste se z' zadnjega, vseh domačije.

DRUGO OBDOBJE PREŠERNOVE ROMANTIKE (1834-1839)

16. Nova služba pri prijatelju Crobathu (oče slovenske pesnice Luize Pesjak) z boljšo plačo in

drugačnim življenjskim okoljem. Bivanje pri bolehnem starem stricu in ob sestri Katri. Nastanek

novih slovenskih in tudi nemških sonetov (1834). Povenčni soneti, nekateri objavljeni (Sanjalo se

mi je, da v svetem raji), drugi neobjavljeni (Marskteri romar gre v Rim, v Kompostelje). Izid

četrtega zvezka Čbelice po zaslugi začasnega cenzorja Andreja Gollmayerja in imenovanje novega

cenzorja kanonika Stelzicha. Kasteličeva odpoved petemu zvezku. Obisk Karola Hyneka Mache,

Čopov odhod na Češko, prihod Stanka Vraza. Jeseni druga prošnja za samostojno advokaturo.

Pozimi 1834/35 izročitev "rokopisne knjižice vseh svojih, njej zloženih pesmi z lastnoročnim

posvetilom" Juliji. Lirski samogovor Kam?

17. Smrt strica Jožefa v štiriinosemdesetem letu starosti (1835). Življenje s Katro v najetem

stanovanju. Obisk in odhod matere Mine. Zavrnitev prošnje za advokaturo. Zaroka Julije in Jožefa

Scheuchenstuela. Poleti smrt Matije Čopa v Savi. Kasteličevo obnašanje in Prešernova prizadetost.

Pesnitev Dem Andenken des Matthias Čop in cenzura. Satirični sonet z akrostihom An Pauschek

und Stelzich. Balada Prekop: Ni izključeno, da se mu je ta nenavadna pesnitev vsilila kot odpor

zoper vedno pogostejše misli na prostovoljno smrt ali pa celo kot posledica premaganega ali

izjalovljenega samomorilnega poskusa. Skozi njene besede in podobe namreč proseva prav tako

neznosna bolečina zaradi nesrečne ljubezni kakor ponos neuklonljivega človeka.

18. Krst pri Savici in cenzura (1836). Slodnjak: Toda kako je mogel neposredno po Prekopu, po tej

apoteozi kljubovalnega, vendar brezplodnega nihilizma, veliko pesnitev o preobrazbi pred

samomorom stoječega premaganca v krščanskega duhovnika! Zakaj je nihalo njegove zavesti

zanihalo iz popolne deziluzije v novo popolno – iluzijo? Zasnova novele v slogu Sternbergovih

Raztrgancev. Za dvesto goldinarjev višja plača pri Crobathu (pestunja Ana Jelovšek), selitev s

Katro (vedno bolj sta si odtujena) v novo stanovanje, posedanje po gostilnah in popivanje.

Debelenje, sivenje in zanemarjanje zunanjosti ter resnejša notranja bolezen (1837). Ohromelost

Andreja Smoleta. Drugi prihod Stanka Vraza. Druženje z Emilom Korytkom. Zdravilo ljubezni.

Povenčni sonet Odprlo bo nebo po sodnem dnevi. Prešernovo dopisovanje z Vrazom (problem

slovenskega knjižnega jezika). Rešitev Ane pred Korytkovo pohotnostjo.

19. Balada Ribič (1838). Sodelovanje s Korytkom pri zbiranju slovenskih ljudskih pesmi in njihovi

pripravi za objavo. Pesem Pevcu. Zanemarjanje koncipientskih dolžnosti zaradi Ane in njena

odpustitev. Neuspehi pri poskusu objave ljudskih pesmi. Blaznikova namera po izdajanju

literarnega časopisa Zarja in Prešernovem urednikovanju. Korytkova smrt in ponovitev Prešernove

bolezni. Anina nosečnost (1839). Sonet Je od vesel'ga časa teklo leto in romanca Ženska zvestoba.

TRETJE OBDOBJE PREŠERNOVE ROMANTIKE (1839-1844)

20. Smoletova selitev z Dolenjske v Ljubljano. Prešernova nepripravljenost na poroko z Ano.

Rojstvo hčere Rezike (Ana jo takoj odda v rejo) in Prešernovo nasprotovanje krstu. Snovanje

izdajateljskih načrtov s Smoletom. Zasnova političnega časnika Ilirske novice s tedensko prilogo

Ilirski Merkur v gajici. Tretja prošnja za advokaturo (1840). Izid Vodnikovih pesmi in Linhartovega

Matička (v gajici). Smrt Andreja Smoleta. Ernestinin zapis o Aninem odzivu (Kdo je potem zajca

snedel?) Dopisovanje z Vrazom: … mislim, da je treba vse, kar je vzklilo, pustiti, da mirno raste do

dneva žetve, zato da bo Gospod mogel na sodni dan ločiti dobro od slabega. Zavrnitev tretje

prošnje. Prešernovo večurno popivanje po delu in Kasteličeve priprave na izid petega zvezka

Čbelice.

21. Prešernovo dvorjenje Jerici Podbojevi, šestnajstletni krčmaričini hčerki. Zbliževanje z Ano in

oddaljevanje od nje. Pesmi Prošnja in Vso srečo ti želim. Obisk Izmaila Ivanoviča Sreznjevskega in

druženje z njegovim spremljevalcem Vrazom. Obisk matere in njen odhod po dveh tednih (napoved

smrti). Krhanje odnosa do Jerice. Pesmi K slovesu in Izgubljena vera (1842). Smrt matere na

Koroškem. Anina ponovna nosečnost, rojstvo Ernestine in oddaja v rejo. Pesem Nezakonska mati.

Zaroka Jerice Podbojeve z angleškim podjetnikom. Pesem Ukazi. Začetek izhajanja Kmetijskih in

rokodelskih novic (1843). Četrta prošnja za advokaturo.

22. Slodnjak: Zdaj je zlagal pesmi, ki jih je označil v pismu Vrazu, da naj bi bile takšne, da bi

ugajale "kmečkim fantom". Če pregledamo pesmi Šmarna gora, Pod oknom, Sila spomina in

Mornar, o katerih lahko sodimo, da jih je imel tedaj v mislih in delu, spoznamo, da je upanje na

njihovo popularnost stavil najbolj na jasni in lirsko čisti izraz. Slodnjak: Policijski direktor je z

uradnim dopisom sporočil, da ljudje sicer priznavajo pesniku pravniško spretnost in poštenost, a

mu vendar niso naklonjeni zaradi njegovega nagnjenja k pijači in čutnosti, zaradi njegovih

čudaških načel in prehude kritičnosti, s katero biča hudomušno in neusmiljeno druge, a je pri tem

slep za lastne napake. Propad Prešernove kandidature za samostojno advokaturo.

23. Izid pesmi Sila spomina in Mornar v Ilirskem listu (1844). Začetek sodelovanja z Bleiweisom

in objava Krsta pri Savici v Novicah. Smrt Jerneja Kopitarja in izid obsežne ode Koseskega

Slovenija cesarju Ferdinandu. Nastanek Zdravljice in žalostinke V spomin Andreja Smoleta.

Objava slednje v Ilirskem listu in preprečitev objave Zdravljice kljub izpustitvi tretje kitice in

siceršnji naklonjenosti novega cenzorja Hrvata Šporerja.

ZADNJA LETA (1844-1849)

24. Naročilo na Novice (1845). Prigodnica V spomin Valentina Vodnika. Pesmi Judovsko dekle in

Od železne ceste (prva Prešernova pesem v gajici). Slodnjak: Toda zdaj ni več mislil na melodične

ljubezenske popevke, temveč na prikazovanje širših, včasih kar epskih situacij ali življenjskih

pojavov, izraženih večinoma s humorjem ali satiro. Na ta način se je bližal svojskemu realizmu, ki

bi ga mogel uživati in razumeti tudi vsak bister kmečki fant kot predstavnik že po naravi najbolj

svobodoljubne plasti sicer še hudo patriarhalne slovenske vasi. Pesem Orglar (prvotno Kaj se sme

in kaj se mora peti). Prigodnica Janezu N. Hradeckemu kot hvalnica domači zemlji.

25. Še hujši alkoholizem in padec v nezavest. Anin porod sina, oddaja dojenčka v rejo in odhod v

Trst. Ob deseti obletnici Čopove smrti nastanek elegije V spomin Matija Čopa in satire Nebeška

procesija. Balada Neiztrohnjeno srce. Konec leta 1845 vest o propadu pete prošnje za advokaturo.

Delo na rokopisu Poezij. Spomladi nova prošnja za advokaturo, in sicer v Kranju ali Postojni

(1846). Sredi maja oddaja rokopisa Poezij cenzuri. Anina vrnitev iz Trsta. Druženje s frančiškanom

patrom Benvenutom Crobathom. Satirična legenda Sveti Senan. Sredi poletja odobren rokopis

Poezij (Miklošičeva cenzura Zdravljice). Izogibanje Ani. Jeseni odobritev samostojne odvetniške

pisarne in odhod v Kranj.

26. Provincialno življenje v Kranju. Izid Poezij (1847). Izid Zdravljice po marčni revoluciji (1848).

Sodelovanje pri kranjskih demonstrantih, narodni gardi in peticiji kranjskih meščanov. Smrt

"mecena in brata" dr. Crobatha. Poskus samomora. Jeseni izid petega zvezka Krajnske čbelice.

Znaki bolezni in uživanje žganih pijač. Od novembra nepokretnost. Anin prihod z otrokoma.

Prebiranje Biblije in Tomaža Kempčana. Sprejem duhovnika in verskih tolažil. Sežig rokopisov

(dekan Dagarin ali brat Jurij). Dva dni pred smrtjo ustna oporoka. Smrt 8. februarja 1849.

27. Pogreb 10. februarja. Osmrtnica v Kmetijskih in rokodelskih novicah (izdalo Slovensko društvo

v Ljubljani), v sprevodu narodna garda in duhovniki. Pokop v današnjem Prešernovem gaju. Leta

1852 prekop in spomenik. Leta 1866 ponatis Poezij. Leta 1905 spomenik na Marijinem trgu v

Ljubljani (ob Tromostovju).

TEŽAVNOST RAZUMEVANJA PREŠERNOVIH SONETOV

Marskteri romar gre v Rim, v Kompostelje,

Al tje, kjer svet Anton Jezusa varje,

Trsat obiše, al svete Lušarje

Enkrat v življenji, al Marijno Celje.

V podobah gledat' hrepeni veselje

Življenja rajskega. Sled sence zarje

Unstranske glorje, vtisnjeni v oltarje

Ljubezni verne ohladi mu želje.

Ah, tak podobo gledat' me device,

Nebeške nje lepote senco, sanje

Goljufne, v kterih komej sled resnice,

Ukaz želj vleče v tvoje domovanje;

Srce obupa manj more pušice,

Ur krajši tek, tam milši prs zdihvanje.

Je od vesel'ga časa teklo leto,

Kar v Betlehemu angelcev hozana

Je oznanila, de je noč končana

Dvakrat devetsto triintrideseto.

Bil velki teden je, v soboto sveto,

Ko vabi molit božji grob kristjana,

Po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana,

V Trnovo, tje sem uro šel deseto.

Trnovo! kraj nesrečnega imena.

Tam meni je bilo gorje rojeno

Iz dveh očesov čistega plamena.

Ko je stopila v cerkev razsvetljeno,

V oči mi padla iskra je ognjena,

Ki ugasnit se ne da z močjo nobeno!

EMPIRIČNI PREIZKUS RAZUMEVANJA KRSTA PRI SAVICI

PRVA KITICA TRETJA KITICA ČETRTA KITICA

Mož in oblakov vojsko je

obojno / končala temna noč,

kar svetla zarja / zlati z

rumen'mi žarki glavo trojno /

snežnikov kranjskih siv'ga

poglavarja.

Na tleh leže slovenstva stebri

stari, / v domačih šegah

utrjene postave; / v deželi

parski Tesel gospodari, / ječe

pod težkim jarmom sini

Slave.

Prenesla pričujoče ure teže /

bi ne bila let poznih glava

siva; / v mladosti vendar

trdnejše so mreže, / ki v njih

drži nas upa moč golj'fiva.

RAZUMEVANJE:

Vojna in nevihta sta se

končali, ko je posijala zarja

na triglavski snežnik.

RAZUMEVANJE:

Uničena je Karantanija,

gospodarji Slovenov so tujci,

Sloveni trpijo pod zasedbo.

RAZUMEVANJE:

V stiski bolje zdržijo mladi

kot starejši ljudje, ker v

mladih je še vedno nekaj

upanja.

DELNO RAZUMEVANJE:

Vojna je končala in iznad

Triglava je posijalo sonce.

DELNO RAZUMEVANJE:

Slovenci so bili uničeni,

umorjeni ... zmaga Tesela, ki

ponosno gospodari.

DELNO RAZUMEVANJE:

V mladosti imamo več moči,

poguma zato ker še zmeraj

upamo.

NERAZUMEVANJE:

Ko je temna noč, se ne vidi

niti vojske, ko je svetlo, pa se

vidi celo poglavarja.

NERAZUMEVANJE:

Kljub temu, da so Slovence

zatirali so ohranili svojo

kulturo in navade in se niso

uklonili pod vladarji.

NERAZUMEVANJE:

Ko si star, postane glava siva

in ti možgani ne delujejo več

dobro, ko si mlad pa dobro

razmišljaš in znaš goljufati.

TEŽAVNOST RAZUMEVANJA PREŠERNOVE BALADE PREKOP

Za nujno ponazoritev odnosa med razumevanjem in doživljanjem navajam primer nerazumevanja

dogajanja v Prešernovi baladi Prekop:1

"Nekoč je živel mlad reven pevec, ki je s pesmimi zaman vlagal trud, da bi kazal ljubezen do

Severe, kateri ji niso pesmi bile všeč. Odšel je iz mesta. Kasneje so ga najdli meščani mrtvega in

krvavega in so se spraševali o vzrokih smrti, a do odgovora niso prišli. Na pogrebu so ljudje videli,

da Severe ni, kajti ona se je doma jokala, češ da je zelo žalostna, ampak ji tega na obrazu ni videti.

Mlad pevec se "zbudi" v nebesih na poroki s Severo, katero je ljubil. On se je od poročne zabave

umaknil in odhitel h grobu, kjer se mu odprejo nebeška vrata in začne pripovedovati Bogu zakaj se

je usmrtil. A pevec je celo noč ležal odkopan, dokler ga zjutraj niso dali tolovajem."2

1 Januarja leta 2008 sem v drugih letnikih ekonomske gimnazije po obravnavi Prešernove poezije pisal šolsko nalogo

(interpretativni esej) ob neznanem oz. neobravnavanem Prešernovem besedilu. Dijaki so morali med drugimi nalogami

pri pesmih Prekop in Ribič s svojimi besedami obnoviti dogajanje v izbrani pesmi. 2 Primeri nerazumevanja: "od srca spet do srca mu več ne roji kri" - so ga najdli meščani mrtvega in krvavega; "skrivaj

po pevcu joka znabiti se doma; / o, komej je verjeti, de je tak vsmiljena" - kajti ona se je doma jokala /…/ ampak ji tega

na obrazu ni videti; "Poroka nanjga čaka, zato tako hiti; / prelepa gospodična Severa se moži" - mlad pevec se "zbudi" v

nebesih na poroki s Severo; "o polnoči vesel je 'z vesele družbe vstal; / ko pride tje do grobov, kjer scer kraljuje mir, /

zasliši med mrliči gospod glasen prepir. / Pred njim odpro se vrata, ven pevec prihiti" - On se je od poročne zabave

umaknil in odhitel h grobu, kjer se mu odprejo nebeška vrata in začne pripovedovati Bogu …; "pokopat k tolovajem,

biričem ga dade" - dokler ga zjutraj niso dali tolovajem.

Krst pri Savici – elementi za interpretacijo

1. Dem Andenken des Matthias Čop (cenzurirane kitice)

Zdaj v prsih se ti burja je umirila,

ljubezni je trpljenje dokončano,

ki je bre upa ti srce polnila.

Ne vidiš več, kako je v tla teptano

kar najbolj žlahtnega ima življenje,

kako, kar treba vsem, je redkim dano,

kako nadutež drzni le češčen je,

ki mu neznana je človeška cena,

kako najboljših često trud zgubljen je.

Ne bo več žgala rana te ognjena,

da domovini sin se odtujuje,

da se boji slovenskega imena,

da milih, dragih glasov ne spoštuje,

ki jih nekoč ga mati je učila,

le tujca jezik, šege občuduje.

2. An Pauschek und Stelzich

An ...

Poiantos ...

Alcides' ...

Um ...

Schwer ...

Erliegen ...

Kann ...

Und ...

Steht ...

Erprobet ...

Lasst ...

Zähmt ...

Ihr ...

Chorwölf'! ...

Pojantov sin, od rane zle bolan

Alkidove prožiti mora strele,

ki vselej so od loka v cilj zletele,

da volkom se in kačam stavi v bran.

Hudo jih tratiti mu je tjavdan;

besede vidčeve so razodele,

da bodo iz njegovih rok pršele

pred Trojo, prej pa boj ne bo končan.

Stran, ko sem ves od bolečin razrit!

Varujta zanesljivih strel se pesmi,

ki cilji čakajo vse bolj jih resni!

Krotita si gorečnost sebi v prid,

volkova korarska, če ne, da vesta,

Likambove bodita smrti svesta.

3. Prešernovo pismo Františku Ladislavu Čelakovskemu (v nemščini)

Moj najnovejši proizvod, Kerst per Savici, ki je izšel nekako konec sušca, prosim, presojajte kot

metrično nalogo, s katere rešitvijo je bil združen namen pridobiti si naklonjenost duhovščne.

Prevajalec sv. Avguština menda ne bo izrekel obsodbe nad tendenco nekaterih kitic. Duhovni

gospodje so bili to pot z mano zadovoljni in so pripravljeni odpustiti mi tudi prejšnje moje grehe;

sicer pa bi mi bilo ljubše, ko bi moje poezije kupovali, kakor da jih hvalijo; to pot imam stroške že

povrnjene, ker je bilo prodanih 200 izvodov in jih nisem dal več založiti ko 600.

SEZNAM POMEMBNJEŠIH PREŠERNOVIH PESMI

SKOZI PESNIŠKE TOKOVE 18. STOLETJA (1824-1829)

Povodni mož (Ponočnjak, Hčere svet, Učenec, Dohtar)

PRVO OBDOBJE PREŠERNOVE ROMANTIKE (1829-1834)

Slovo od mladosti

Ljubeznjeni sonetje

Turjaška Rozamunda

Nova pisarija

Licovovi strelci

Elegija svojim rojakom

Sonetje nesreče

Gazele

Glosa

Sonetni venec

DRUGO OBDOBJE PREŠERNOVE ROMANTIKE (1834-1839)

Povenčni ljubezenski soneti

Je od vesel'ga časa teklo leto

Prekop

Zdravilo ljubezni

Ženska zvestoba

Ribič

Prosto srce

Dem Andenken des Matthias Čop

An Pauschek und Stelzich

Krst pri Savici (z uvodnim sonetom Matiju Čopu)

Pevcu

TRETJE OBDOBJE PREŠERNOVE ROMANTIKE (1839-1844)

Pod oknam (Vso srečo ti želim, Ukazi, K slovesu, Zgubljena vera, Sila spomina, Mornar)

Zdravljica

V spomin Andreja Smoleta

ZADNJA LETA (1844-1849)

Nezakonska mati

Judovsko dekle

Sveti Senan

Orglar

Neiztrohnjeno srce

Nebeška procesija

Poezije

PESMI PREŠERNOVIH POSNEMOVALCEV

Miha Kastelic: NA GROBU SLAVNIGA PESNIKA FRANCETA PREŠERNA

Milo glasijo se strune,

Bridka žalost nas presune,

Lica močijo solze!

Mirne zemlje tamno krilo,

Oh, prezgodaj boš hladilo

Pesem prepolno srce!

Slavnih Grekov in Rimljanov,

Albioncov, Italijanov,

Francje jezik bil ti drag –

Nemške pesmi tvoje gladke

In slovenske tako sladke

Črti le vohaški vrag!

Praznih buč, verig črtilo,

Up ti zgodaj zadušilo,

Izvir nelečljivih ran!

Potop vidil svoje sreče,

Misli visoko leteče

V svet preselil si prostan.

Želj neizidnih bolečine

Tihe naj umire globine,

Venc tvoj večno zeleni!

Nas, ki tvoje pesmi brali,

Cvetlice solzne metali

Na tvoj grob, nadušaj Ti!

Lovro Toman: SLOVENSKIM DEKLETAM

Oj hčerice zale, naroda slavite!

Slušajte naročbe budivnih glasov;

Globoko si v srčiku jih ohranite,

Iz prs so vnetiga Slave sinov!

Pomembni so časi,

Potrebni so glasi:

Slovenje prerodba naj bode naš slov.

Vrtite tedaj se v pohištvanji pridno,

Skrbite marljivo, trudite se zlo,

De hiša domača se snaži prav vidno,

De pridnost pripelje v njo radost, blago.

Le mater prašajte

In se zanašajte

Na uk nje pobožni in skušen zvesto.

Anton Žakelj – Ledinski: SONET Fran Svetličič: ZABAVLJICA

Komur še vera v lastno moč ni vzeta,

komur še željnost djanja v prsih bije,

ta ne obupa, če krog njega brije

nesreče grozna piš – vse zlobe vneta;

ne mami ga kar nič tetiv napeta,

ki na njej se zavistna strela vije,

čakaje, da mu srca up razbije;

in v mar mu ni vragov hudoba kleta.

Junaško bije strastni boj življenja,

ak ravno s čela kane vroča sraga,

od znoja nezrekljivih nuj rojena.

In premagavec stopi iz trpljenja,

znajoč, da vse težave hrup premaga

moč moža, z djanjo-željnostjo združena.

Sonetov, praviš mi, ne poj nikari,

zdravice vodopivcem so preslane,

gazele ženskim vnemajo možgane,

sršenov mi ne draži, Bog obvari!

Romanc ne bodo poslušali stari,

in zabavljice so le malo brane;

balada tvoja me kar nič ne gane,

in glose – te so malovredni dari.

Kaj vraga moram peti, pa me uči,

da bo prijetno tvoji umni buči,

junaške, elegije ali pravljice?

Teh ne, ampak na tanko mi popiši:

kak iz kleti preganjajo se miši, –

in bodem djal, da modre si glavice.

Fran Cegnar: VERA, UPANJE IN LJUBEZEN

Duha

kdo vznaša v jasne višave 'z doline solza?

Srce

napaja z rajsko sladkostjo otrokom zemlje,

goreče želje prenaša črez zračne meje?

Uči

da dober, mogočen Gospod nad nami budi,

da v smrtni posodi nesmrtno bitje živi,

da pravi naš dom je visoko nad zvezdami?

Le-to

je vera, ljubezen, upanje solnce gorko,

ki strinja visoka nebesa s črno prstjo.

K Bogu

duh hrepeni v veri, ljubezni in upanji.

Lovro Toman: EDINOST

Slovenke ve drage, cveteče dekleta!

vas bode naj vsaka za dom tak uneta,

uneta, ko hčerka Slovenije vredna,

de mati prezala in krasna in čedna

tud najde pri vas, kar si vedno želi:

ljubezen gorečo,

ljubezen žarečo,

ki v bratih krepost in pogum izbudi.

Zato ve Slovenke! naj zbere vas vsaka

za venčanje pirno si vnet'ga rojaka,

de narod z občutki se čistimi vnovi,

de krepki, pogumni verste se sinovi,

za vnuki junaški še vnukov zarod;

slovenski de sini,

vsi v duhu edini

svoj dom si odrešijo ptujca omot.

Jožef Hašnik: PEVEC

Sim pevec in peti

je vse mi na sveti,

saj dani so glasi,

da pojem si včasi –

zakaj bi ne pel?

Svit zgodne danice

igra mi na lice,

ustanem, prepevam,

veselje razsevam –

zakaj bi ne pel?

Je delo končano,

in vse že zaspano,

na zadnje še eno

zapojem pošteno –

zakaj bi ne pel?

Saj ptičca tud poje

si pesmice svoje,

nam dela veselje;

tud peti imam želje –

zakaj bi ne pel?

Če tudi je delo

mi čelo ogrelo,

vse trude premagam,

ko pesmice zlagam –

zakaj bi ne pel?

Fran Cegnar: SONET

Zgodi se včasi, da drevo pobeli

na pozno jesen spomladansko cvetje,

ko se sosedno drevje že obletje,

ko so snegovi že goré odeli.

Bo zredil se iz cvetja sad veseli?

Mar slane ga branilo bo zavetje?

Se vrača pomlad, s pomladjo poletje?

O ne! – ves cvet mrazovi bodo vzeli.

Človeku, ko mu vse že sreča vzame,

zabliska včasi cvet vesele nade,

ko z nogo že stoji na kraju jame;

al' preden se zave, se vdere, pade,

za njim persti germeča teža plane,

zagrebe ga, da nikdar več ne vstane.

Gregor Krek: PEVCU KOSMATIH PESEM

Slovencom pojem milo kakor filomela,

mi oda ptuja ni, neznana ne gazela,

slavé balad me cele in romanc kerdela,

res pevca takega še Slava ni imela.

Poglej znad Pegaza hripavega, oj brate!

Prebirati prenehaj lire strune zlate,

mar skrij v zeleni gozd med smreke se koščate:

od tal do glave pesme tvoje so kosmate.

Anton Oliban: OZIR V NEBO

Tjekaj gori se ozrimo

kjer svetov ne zmer' oko:

jarma žulje pretrpimo,

tam verige se razspo.

Po popotvi dokončani

gor počili na zvezdiši

v našega očeta hiši,

mir vživali bomo zbrani.

stiski tukaj nam poslani,

skrb in reve, ki nas tro,

moč za vselej tam zgubo;

tu tesnoba, zdetev slepa

nam telo in duh oklepa:

tam verige se razspo!

Anton Žakelj – Ledinski: ZANIČEVAVCEM PEVCEV

"Č'mu pevec poje? marsikdo vprašuje:

saj dan današnji nam ni petja mar;

od vseh se pevec – godec zasmehuje;

njegova pesem je pač prazna stvar."

O vi, ki 'z ust vam ide neprevdarno

beseda taka, sem stopite zdaj,

in poslušajte skrbno me in varno;

vam na ušesa bom povedal kaj:

Prašajte grlico, č'mu pokruljkuje

tak milo v znojni, trudapolni dan,

kdar solnčni žark le dela skrb kušuje,

in grlic glas je vsem neopazvan?

Vsesilna moč nadzvezdnega vlivanja

objema pesmonosno mu srce,

in brez skrbi do ptuj'ga poslušanja

mu pesem klije, raste, v cvetje gre.

Častite ga tedaj al zaničujete

njegovo pesem kakor prazno stvar;

le tega nikdar mi ne pozabljujte,

da njega pesem je nebeški dar.

Da ž njo spoluje on, poslanec roku,

kar srcema naročil mu je Bog;

da on v čutilih src, v radosti, v joku

le božjo slavo poje krog in krog.

Pavlina Pajk: GAZELA

Ti, slovenska zemlja, si od nekdaj bila moj uzor;

ti, le ti si, domovina moja mila, moj uzor.

Brez preneha te ljubiti, žrtvovati

se, trpeti zate, ko bila bi sila: moj uzor.

Zdaj trpim dovolj, a bolj ko prej te ljubim;

misel ta se mi je torej izpolnila, moj uzor.

A predloga že postaja mi ločitev;

tebi rada bi v naročje se vrnila, moj uzor.

V domovini, v domovini spet živeti,

kamor misli vse hite mi in čutila: moj uzor.

Doc. dr. Zoran Božič · utripov tvojih vredna ni ta zemlja. Življenje - dolgčas in bridkost,...

Documents

Transcript of Doc. dr. Zoran Božič · utripov tvojih vredna ni ta zemlja. Življenje - dolgčas in bridkost,...