DIPLOMSKO DELO Hans Gross – oče kriminalistike · ni bil zadovoljen, zato je sam začel...
Transcript of DIPLOMSKO DELO Hans Gross – oče kriminalistike · ni bil zadovoljen, zato je sam začel...
DIPLOMSKO DELO
Hans Gross – oče kriminalistike
December, 2010 Andrej Štrakl
Mentor: red. prof. dr. Darko Maver
Ob uspešnem zaključku študija se zahvaljujem vsem profesorjem, prijateljem
predvsem pa mojim bližnjim, ki so me spodbujali in mi stali ob strani.
Še posebej se zahvaljujem mentorju, ki mi je z svojimi nasveti in usmeritvami nudil pomoč pri izdelavi diplomskega dela.
Zahvaljujem se vsem, ki so mi v času izdelave diplomskega dela kakor koli pomagali.
„Če hočemo spremeniti svet, moramo najprej spremeniti sebe.“ (Acharya Shree Yogeesh)
2
KAZALO VSEBINE
1. METODOLOŠKI PRISTOP................................................................6 1.1 Opredelitev oziroma opis naloge.............................................6 1.2 Opredelitev oziroma opis problema.........................................9 1.2 Opredelitev hipotez............................................................9 1.4 Opredelitev ciljev naloge....................................................10
1.5 Predlagane metode...........................................................10
2. KAZENSKO PRAVO V ČASU GROSSA NA SLOVENSKEM IN V EVROPI.............11 2.1 Kako so reforme pravnega absolutizma vplivale na Grossa.............11 2.2 Začetki sprememb v evropski kazenski zakonodaji......................12 2.3 Novo obdobje kazenskega prava............................................13
3. GROSS KOT UTEMELITELJ KRIMINALISTIKE........................................16 3.1 Akademska pot.................................................................19 3.2 Univerzitetni inštitut v Gradcu..............................................20
4. PRIROČNIK ZA PREISKOVALNE SODNIKE............................................22
5. KRIMINALNA PSIHOLOGIJA...........................................................29
6. ARHIV ZA KRIMINALISTIČNO ANTROPOLOGIJO IN KRIMINALISTIKO.............33 6.2 Gross v okolju takratne znanosti............................................35
7. GROSS IN NJEGOVA MORALA........................................................39 7.1 Pogled Grossa na način kaznovanja ljudi..................................39 7.2 Pogled na takratne moralno zavedanje in vedenje ljudi................41 7.3 Sprejem Grossa v angloameriškem prostoru..............................43
8. ODNOS OČETA IN SINA................................................................44
9. RAZPRAVA HIPOTEZ IN ZAKLJUČEK.................................................46
10. LITERATURA IN VIRI.................................................................52
3
POVZETEK
Pregled življenja in dela dr. Hans Grossa (1847–1915) v Sloveniji do pričujoče
diplomske naloge še ni doživel celovitega pregleda in ocene, pa vendar vedno
znova pri različnih vprašanjih povezanih s problematiko kriminalistike
naletimo na sadove njegovega dela. Hans Gross spada kot znanstvenik med
očete sodobne kriminalistike. S stanjem na področju odkrivanja kriminalitete
ni bil zadovoljen, zato je sam začel proučevati metode vrednotenja sledi ter
se ukvarjati s psihologijo za potrebe analiziranja profila storilca. Leta 1893 je
izšlo njegovo prvo delo Priročnik za preiskovalne sodnike (Handbuch für
Untersuchungsrichter), kasneje z dodatkom kot sistem kriminalistike (als
System der Kriminalistik). Drugo veliko mednarodno sprejeto delo Grossa pa je
Kriminalna psihologija (Criminalpsychologie), ki je izšla v prvi izdaji leta 1898,
s katero je tudi mednarodno zaslovel. S tem je postavil temelje sodobne
kriminalistike in kriminologije ter temeljni kamen za kriminalistični muzej v
Gradcu. Odprl je tudi prvi kriminološki inštitut na svetu in urejal Arhiv za
kriminalistično antropologijo in kriminalistiko (Archiv für Kriminal-
Anthropologie und Kriminalistik), v katerem so več kot sto let nastajali razni
članki in publikacije. Njegov sin Otto Gross, mlad zdravnik psihoanalitik, je
imel na njegovo življenje velik vpliv. Hans Gross je odredil za svojega sina
aretacijo, saj ga je zaradi njegove popolnoma drugačne življenjske filozofije
smatral kot „izrojenca“, zblaznelega. Diplomsko delo prikazuje življenje in
delo Hansa Grossa, kot takratnega avstrijskega Sherlock Holmesa in njegovo
vlogo pri razumevanju neobhodne in kritične analize kriminalistike 19.
stoletja. Analiza pokaže, da je Grossu uspelo povezati praktično
kriminalistično-tehnično delo s teoretično kriminološko znanostjo.
Ključne besede: Diplomsko delo, Hans Gross, kriminalistično preiskovanje,
kriminalistika, kriminologija, Priročnik za preiskovalne sodnike, Kriminalna
psihologija, preiskovalni sodnik.
4
ABSTRACT - Hans Gross, father of criminalistics
Life and work of Hans Gross (1847–1915) has not yet undergone a
comprehensive review and evaluation of research in Slovenia. However, we
encounter with the results of his work in various issues of criminal
investigation repeatedly. As a scientist, Hans Gross is the father of modern
criminal investigation. Not being satisfied with the state of the detection of
crime, he began to study methods of protection and evaluation of tracks. In
1893 he published his first high-profile work titled “Pocketbook for
investigative judges” (Handbuch für Untersuchungsrichter) in later editions
the title was modified with “as a system of criminal investigation” (als System
der Kriminalistik). The first edition of hiss second major international work,
Criminal Psychology (Criminalpsychologie), was in 1898, by which he become
internationally renowned. With that he laid the foundation of modern criminal
investigation and criminology, and the cornerstone for the Criminal Museum in
Graz. He opened the first criminological institute in the world, and has also
founded and edited the Archive of Criminal-anthropology and criminal
investigation (Archiv für Kriminal-Anthropologie und Kriminalistik), a
periodical containing the evolution of scientific articles and other publications
for over a century. His son Otto Gross, a young doctor, psychoanalyst, had a
major impact on his life. A publically know conflict from 1913 between a
father and a son is the order of arrest for Otto, issued by his father. Due to
Otto’s completely different philosophy of life, he considered him degenerate
and mad. This paper displays the life and work of Hans Gross, as an Austrian
contemporary of Sherlock Holmes and his role in understanding the
indispensable and critical analysis of criminal investigation in the 19 century.
The analysis showed that he succeeded in linking the practical forensic work
with the theoretical criminal investigative science.
Key words: Hans Gross, Criminal investigation, Criminology, Pocketbook for
investigative judges, Criminalpsychologie.
5
1 METODOLOŠKI PRISTOP
1.1 Opredelitev oziroma opis naloge
Diplomska naloga prikazuje življenje in delo dr. Hans Grossa ter njegovo
delovanje v kriminalistiki,1 kriminologiji2 in kazenskem pravu, ki do tega
trenutka v Sloveniji še nista doživela celovitega pregleda in ocene. Opredelili
in analizirali smo Grossa in njegov neposreden vpliv na takrat revolucionarne
metode in inovativne ideje ter pristop k problemom. Orisali in predstavili smo
veliko moralno, ideološko in skorajda fanatično osebnost ter zasnovo
kazenskega sistema na slovenskem in v Evropi, ki naj bi služila kot
predstavitveni uvod za razumevanje diplomske naloge. Le ta je vplival na
Grossa in na takratno kriminalistično preiskovanje, obratno pa je Gross nudil
neposredni umski dodatek na izboljšanje prepoznavnosti termina preiskovalni
sodnik, kot so ga takrat omejeno razumeli. Kot temeljno izhodišče naloge
bomo predstavili hipoteze, ki so bistvene za razvojni dogodek diplomske
naloge. Tako smo si zastavili dve glavni hipotezi, ki bosta po privzetih pravilih
pripeljani do sklepa o pravilnosti trditve. Med drugim smo si zastavili tri
glavne cilje, na katere bomo odgovorili v zaključku z analizo. Problem naloge
je bila neposredno in kritično zapisati in prikazati Grossa kot človeka, ki je
bistveno spremenil takratno logiko delovanja kriminalistike in kriminologije
1Kriminalistika je znanost o preiskovanju, dokazovanju in odkrivanju kaznivih dejanj in njihovih storilcev. Besede criminalistique (francoščina), criminalistics (angleščina), Kriminalistik (nemščina), kriminalistika (slovenščina) nimajo enakega pomena. Criminalistique, criminalistics: pomeni kriminalistično tehniko, uporabo naravoslovno tehničnih znanosti pri odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj. Kriminalistik, kriminalistika: pomeni vedo o preiskovanju, dokazovanju in odkrivanju kaznivih dejanj, kako je kriminalistika v našem pomenu besede opredeljena v drugih jezikih. V angleščini: science of criminal investigation, police sciences, forensic sciences, v francoščini: police scientifique. Kriminalistična antropologija (Kriminalantropologie) včasih označena kot kazenska antropologija, dobesedno pomeni kombinacijo študija človeške vrste in storilcev kaznivih dejanj. Je področje profiliranja storilca kaznivega dejanja, ki temelji na zaznavi povezave med naravo kaznivega dejanja in osebnosti ali videza storilca kaznivega dejanja. Kriminalna psihologija (Kriminalpsychologie) je psihologija storilcev kaznivih dejanj, preučuje njihove navade, načine življenja. Kriminalistična psihologija se ukvarja z vprašanjem duševnega stanja storilca kaznivega dejanja v času kaznivega dejanja in je delna disciplina Psihologije kot tudi Kriminologije.
2Kriminologija raziskuje vzroke za nastanek kriminalitete, inkriminacije in dekriminacije, družbeni odziv na kriminaliteto in deviantnost, kriminalitetno politiko, kaznovalno politiko. Predmet kriminologije je tudi proučevanje drugih škodljivih socialno patoloških oziroma odklonskih pojavov.
6
ter njegove inovativne praktične preiskovalne metode, ki so bile do takrat v
svetu tujka. Drugi izmed glavnih problemov je bila tudi analiza njegovih knjig,
Priročnik za preiskovalne sodnike, Kriminalna psihologija, pregled Arhiva za
kriminalistično antropologijo in kriminalistiko, saj so večinoma izšle v tujem
jeziku, stare pa so več kot sto let. V knjigah lahko izvemo, da je Gross porabil
veliko truda za njihovo zavzemanje, uveljavitev in se bojeval za lastne
pravice. Tretja problematika zajema vprašanje takratnega kazenskega
sistema, preiskovanja in kaznovanja, predvsem nas zanima kakšen vpliv so
pustili na Grossa predhodni kazenski sistemi ter kakšen je bil Grossov
neposredni prispevek. Pomembna naloga je bila kritičen zapis in povzetek
nemškega teksta iz starih Grossovih knjig in drugih zapisov, ki so bile delno
zapisane v pisavi stare gotike. Da bi ohranili verodostojnost in natančnost
zapisa ter prikazali realno stanje takratnega življenja in dela Hansa Grossa,
smo natančno prevedli vsa dela. Pokazali smo na vpliv in vlogo delovanja
njegovega sina Otta Grossa in zapisali nekaj manj znanih in neobdelanih
vprašanj iz njegove zgodovine. Omejili smo se na bistvo pri izboru literature
in člankov, ki je pri vprašanju Grossa v nemško govorečem področju res
obsežna, v slovenščini pa je žal skorajda ni. Pri delu smo uporabili in
pregledali veliko literature. Diplomska naloga je zasnovana kot teoretična
diplomska naloga, v kateri prevladuje analitični raziskovalni pristop. Osnova
diplomskega dela je tuja strokovna literatura, ter članki. Raziskovanje je
potekalo na več ravneh. Poleg pisnih virov smo uporabili tudi historično
metodo, ki nam je pojasnila marsikatero vprašanje in odprla kakšen problem.
V nalogi smo upoštevali večinoma tuje avtorje, uporabili dela avstrijskih in
nemških raziskovalcev, med drugim smo stopili v kontakt z enim izmed
vodilnih strokovnjakov dr. Gernot Kocherjem, ki se ukvarja z Grossom že celo
življenje. Hvala tudi gospodu dr. Christianu Bachhieslu za njegov prispevek.
Naloga je bila glede na našteto literaturo in predvsem dejstvo, da v
slovenskem jeziku praktično ni večjih podatkov o Grossu, dokaj obsežna in
težavna. Nalogo smo zaradi obsežnih analitično-raziskovalnih ciljev in
prepletenosti delovanja Grossa razdelili na dva vsebinska sklopa, ki sta
neločljivo povezana. V prvem delu predstavljamo delovanje kazenskega
sistema, ki prikazuje Grossa kako je vplival na spremembe ki jih je uvedel, v
7
drugem delu pa izrisujemo lik Grossa kot utemeljitelja kriminalistike in
umskega delavca, ki mu je bilo delo v prid človeštva poslanstvo in vodilo.
Poglavja so smiselno in kronološko razdeljena in predstavljajo celoto. V prvem
poglavju predstavimo problematiko diplomske naloge in metodološki pristop.
Pri tem seznanimo bralca z vsebino ki smo si jo zadali in z cilji ki jih hočemo
doseči. V drugem poglavju bralcu, na kratko predstavimo reforme pravnega
absolutizma, ki kasneje vplivajo na Grossa. S tem se spremeni razmišljanje
preiskovanja v 19. stoletju, kot tudi veliki zasuki in modernistično
razmišljanje v začetku 20. stoletja, ko Gross doseže vrhunec svojega
raziskovalnega ciklusa. V tretjem poglavju orišemo akademsko pot dr. Hansa
Grossa in delo, ki ga je takrat opravljal, ter zaključimo z njegovo vlogo kot
enim izmed najbolj priznanih znanstvenikov konca 19. stoletja, ki je z svojo
prisotnostjo pustil velik pečat. V tem poglavju posebej opozarjamo na njegovo
neprecenljivo znanstveno kvaliteto in njegovo vlogo v takratni kriminalistiki in
kriminologiji. Četrto poglavje opisuje bistvo Priročnika za preiskovalne
sodnike, v katerem so predstavljene taktike in metodike dela „na terenu“, od
tega kako se mora preiskovalni sodnik obnašati, do cigar, ki jih mora vsak
nadobudni preiskovalni sodnik imet s seboj v primeru razpadajočega trupla. V
petem poglavju orišemo in ocenjujemo najbolj znano mednarodno sprejeto
delo Hansa Grossa, Kriminalna psihologija, ki je izšla v prvi izdaji leta 1898.
Če danes po internetu iščemo ime Hans Gross, največkrat naletimo na to delo.
V poglavju šest prikazujemo Grossovo vztrajnost, saj je v Arhivu za
kriminalistično antropologijo in kriminalistiko, v celoti izdal 65 zvezkov s
precejšnjim obsegom. Podrobno so opisani vsi napori Grossa, kako ohranit to
neprecenljivo zbirko, ki je dala dodano vrednost kriminalistiki in kriminologiji.
V poglavju sedem pridobimo vpogled v takratno znanstveno elito, kjer so na
kratko opisani prispevki Lombrosa, Ferrija, Queteleta v času, ko so veliko
govorili o moralnem zavedanju in vedenju ljudi. Predvsem pomembno pa je
podpoglavje sedem ena, saj tukaj dobimo delni odgovor na našo hipotezo, da
je Gross avtoritarno naravnan. Grossa predstavimo v malo drugačni luči, saj se
njegova človekoljubnost po našem mnenju malo razgubi zaradi zagovarjanja
deportacije. V podpoglavju sedem dva prikazujemo pogled Grossa na takratno
moralno vedenje ljudi in njegovo skeptičnost do francoskega in angleškega,
8
predvsem pa ameriškega kulturnega in znanstvenega prostora. Osmo poglavje
opisuje zapleten in rahlo tragičen odnos očeta in sina. V samem koncu
odgovorimo na hipotezi in cilje naloge. Naš cilj ni bila celovita znanstvena
ekspertiza, temveč širši analitično-raziskovalni vpogled v življenje in delo
Hansa Grossa, ki jo lahko predstavimo zlasti slovenski javnosti, kot tudi
pregled in opis strokovne literature, ki jo je napisal.
1.2 Opredelitev oziroma opis problema
1. Hans Gross slovenski populaciji, ki ni vešča tujega jezika, ni dostopen,
saj so njegove knjige, članki in strokovne publikacije večinoma v
nemškem jeziku.
2. Iz številne tuje literature zajeti bistvo, prikazati življenje in delo Hansa
Grossa, razumevanje kriminalistike poznega 19. stoletja ter vloge
Grossa kot takratnega avstrijskega Sherlock Holmesa, ki je poskušal
predvsem praktično kriminalistično-tehnično delo povezati s teoretično
kriminološko znanostjo.
3. Uspešno predstaviti veliko moralno, ideološko in drugo podporo, ki jo je
Gross dajal kriminalistiki in ostalim raziskovalcem tistega časa.
1.3 Opredelitev hipotez
1. Hans Gross velja kot stereotip policijskega očeta in ima v veliki meri
avtoritarno mišljenje.
2. Gross je prvi, ki je zagovarjal idejo o izpopolnitvi kriminalistov kot
strokovno izobražen kader.
9
1.4 Opredelitev ciljev naloge
1. Pomemben cilj bo prikazati vpliv in delovanje Grossa na znanstveno
kriminalistiko ter opozoriti na nekaj manj znanih in neobdelanih
vprašanj iz njegove zgodovine.
2. Analizirati in ovrednotiti njegova ključna dela; Priročnik za preiskovalne
sodnike (Handbuch für Untersuchungsrichter, 1893), Kriminalna
psihologija (Criminalpsychologie, 1898), ter analiza Arhiva za
kriminalistično antropologijo in kriminalistiko (Archiv für
Kriminalanthropologie und Kriminalistik), znanstveni arhiv, ki je
večinoma zelo obsežen izšel v nemško govorečem jeziku.
3. Predstavili bomo uvedene spremembe v evropski kazenski zakonodaji in
izvajanje modernističnega pohoda na Slovenskem in Evropi v času
Grossa. Zanima nas predvsem kakšen vpliv so pustili takrat na Grossa in
kakšen je bil njegov prispevek.
1.5 Predlagane metode
Diplomska naloga je zasnovana kot teoretična diplomska naloga, v kateri
prevladuje deskriptivni raziskovalni pristop. Osnova diplomskega dela je tuja
strokovna literatura iz številnih knjig in člankov. Pri raziskovanju bomo prav
tako uporabili analitično metodo, s študijem strokovne literature, kakor tudi
zgodovinsko (historično) metodo, ki omogoča proučevanje pojavov iz
preteklosti. Pri izdelavi diplomske naloge smo uporabili primarne vire, kot so
knjige, članki, strokovne revije, v tujem in domačem jeziku.
10
2 KAZENSKO PRAVO V ČASU GROSSA NA SLOVENSKEM IN
V EVROPI
2.1 Kako so reforme pravnega absolutizma vplivale na Grossa
Vilfan označuje obdobje poznega 18. stoletja kot obdobje novih idej
racionalizma, razsvetljenstva in naravnega prava. Prvi poskus poenotenja na
kazenskopravnem področju v tem času predstavlja obči kazenskopravni red, ki
ga je leta 1768 izdala cesarica Marija Terezija, po kateri je dobil tudi ime
Constitutio Criminalis Theresiana.3 Razen dejstva, da je Theresiana enotno
uredila kazenskopravno problematiko za vse dežele monarhije z izjemo
Madžarske, bistvenih novosti in izboljšav ni prinesla, saj je bila še v zasnovi le
sistematična kompilacija starejših kazenskopravnih virov. Zato je v njej še
vedno močno izražen srednjeveški vpliv. Tudi njena zakonodajna tehnika je
slaba, saj je pisana delno kot predavanje, delno pa kot obvezno navodilo, ki
se brez na zunaj vidne sistematike preveč spušča v podrobnosti (Vilfan, 1986).
„Reforme cesarice Theresie in izhodiščni točki Constitutio Criminalis
Theresiana iz leta 1768 ter Hans Gross sta na prvi pogled dve različni materiji,
saj med njima leži več kot sto let in trije kazenski zakoniki,4 pa vendar ima
povezava med njima v tej diplomski nalogi določen smisel. Hans Gross v
osnovi črpa znanje iz knjig svojih predhodnikov, če pa se usmerimo na
kazenski red, pa je lahko razvidno, da je le tega pridobil iz Constitutio
Criminalis Carolina,5 kot izhodiščno točko kazensko zakonodajnega prava,
zakonika o kazenskem postopku iz leta 1788, postopkovnega dela kazenskega
zakonika iz leta 1803 in kazenskega postopka iz leta 1850 in 1853 do leta
1873. Tukaj se postavi neizogibno vprašanje. Kdo je prej vodil preiskavo? Iz
3Constitutio Criminalis Theresiana (tudi Nemesis Theresiana ali samo Theresiana). Leta 1768 je Cesarica Marija Terezija dala pobudo za nov kazenski zakonik (Constitutio Criminalis Theresiana) in je bil eden od avstrijske nadvojvode sprejet kazenski zakonik. Knjiga je vzpostavila skupno kazensko in kazensko procesno pravo v državah Avstrije in Češke. Knjiga je bila izdelana leta 1768 na Dunaju. Leta 1776 je ukinila mučenje. Sporna Theresiana je bila v veljavi samo do leta 1787, in je bila popolnoma ukinjena v kazenskem pravu Josephine. 4Kazenski zakonik Cesarice Josephine iz leta 1787, 1803 in 1852.5Constitutio Criminalis Carolina ali Carolina nastal leta 1532 velja danes kot prvi splošni nemški kazenski zakonik.
11
Caroline leta 1532 je bil to sodnik, ki naj bi vprašanje krivde, takrat znano kot
„nerodno vprašanje“, ustrezno preiskal in uspešno rešil. Ta sistem preiskave je
ostal vse do Theresiane“ (Kocher, 2003).
„Med kaznivimi dejanji Theresiana ohranja čarovništvo in čaranje. Baje naj bi
prosvetljena cesarica le s težavo pristala na omenjeni dejanski stan. Poudariti
je namreč treba, da je Marija Terezija že leta 1766 odredila, da ji morajo
morebitno uvedbo procesa proti veščam predložiti v osebno odločitev. Iz
slovenskih krajev je znan primer celo iz obdobja pred omenjeno odredbo, ko
je domnevno veščo po priznanju na podlagi torture deželsko sodišče Križ
obsodilo na odsek roke, obglavljenje in sežig trupla, cesarica pa je na vrhovni
stopnji odločila, naj obsojenko izpustijo“ (Vilfan, 1986 str. 143–144).
Gross s svojim delom prispeva k nadaljnjemu razvoju znanosti kazenskega
prava, kot tudi k prenovi pravne znanosti. S sklicevanjem na Rudolfa Gneista
se pritožuje nad nazadnjaštvom in ne-inovativnostjo takratnega kazenskega
prava. Potrebno ga je vsebinsko in metodično oploditi z veliko naprednejšima
znanostma, naravoslovjem in družboslovjem. Pravna znanost se je dovolj
dolgo omejevala le na študij norm, zdaj pa se je po vzgledu naravoslovja
potrebno lotiti bolj sistematično (Gross, 1898).
2.2 Začetki sprememb v evropski kazenski zakonodaji
Če hočemo poznati spremembe na katere je Hans Gross z svojimi deli vplival,
je dobro poznati delovanje kazenskega sistema, kazenske zakonodaje v
obdobju 19. in začetka 20. stoletja. Kot mladi kazenski pravnik se je Gross
soočal z rigidno dogmatiko in filozofijo kazenskega prava, ki je oddaljena od
prakse. Na kratko bomo poskušali predstaviti in orisati sistematizacijo
uvedenih kazenskih zakonov in izvajanje postopkov ter kaznovanja skozi
zgodovino na Slovenskem in v Evropi. Velike spremembe v evropski kazenski
zakonodaji so nastale po francoski revoluciji leta 1789 oziroma po buržoaznih
revolucijah v zahodnoevropskih celinskih državah, v Avstriji torej šele po letu
1848. Države, ki so nastajale po meščanskih revolucijah, imenujemo tudi
12
pravne države, ker so uveljavljale zahteve, da mora biti delovanje upravnih in
pravosodnih organov oprto na zakon in mora upoštevati njegove meje,
delovanje in obseg pravic zakonodajnega organa pa odrejeno z ustavo kot
najvišjim zakonom. V tej dobi je prišlo do kodifikacije vseh temeljnih vej
prava, v ustavah pa so bili določeni temelji državne in politične ureditve,
zlasti temeljne pravice državljanov, ki jih lahko uveljavljajo tudi nasproti
oblasti. Izoblikovalo se je načelo zakonitosti, načelo vladavine prava.
Spoznanje o svobodi in enakosti ljudi, katerega posledica je prepričanje, da
morajo biti pred zakonom vsi ljudje enaki, je dobilo svoj pravni izraz.
Francosko revolucionarno kazensko pravo, ki predstavlja prvo pomembno
buržoazno kodifikacijo, se bistveno razlikuje od prejšnjega kazenskega prava
in začenja novo dobo. Glavne novosti so bile v trdni zagotovitvi pravic in
svoboščin, humanizaciji kazni ter laizaciji.6 Kazenske zakonodaje, ki so
nastajale po revolucijah, so gradile na prepričanjih in nadziranjih
kazenskopravne znanosti, ki je začela svojo pot na temelju racionalistične
filozofije, ob koncu 18. stoletja. Znanstveniki so proučevali pravo s
formalnega, logičnega stališča. Osrednji pojem kazenskega prava je bil zanje
kaznivo dejanje kot napad na naravni in pravni red, kot družbeno in osebno
zlo, zoper katero se bori država s kaznijo (Melik, 2000).
2.3 Novo obdobje kazenskega prava
V 19. stoletju je kazenskopravna znanost doživela nov veliki razvoj. Predvsem
zadnjo četrtino 19. stoletja imajo mnogi pravni teoretiki za začetek povsem
novega obdobja kazenskega prava. Racionalizem je odstopil mesto
empirizmu7. Velik napredek naravoslovnih znanosti in spremenjene družbene
razmere so spodbudile nastanek novih pravnih šol, ki jih nekoliko
poenostavljeno razdelimo v dve večji skupini, antropološko in sociološko. Prva
je začela svojo pot v Italiji. Z raziskovanjem telesnih in duševnih lastnosti
hudodelcev so pripadniki te šole odkrivali vzroke hudodelstva, ki so skriti v
človeku samem. Na podlagi te svoje usmeritve so poudarjali, da ustvarja
6Laizacija pomeni zmanjševanje vpliva religije na druge institucije, na primer ločitev cerkve od države. 7Empirizem je filozofska smer, pri kateri je čutno dojemanje in opazovanje glavni vir spoznanja. Je tudi metoda, ki zavestno omejuje samo čutna izkustva.
13
storilce kaznivih dejanj predvsem in v prvi vrsti narava sama, družba pa daje
le ugodne pogoje in priložnosti za storitev takih dejanj. Trdili so, da mora biti
kazen predvsem ukrep družbene zaščite in ne povračilni ukrep. Nadaljnji
razvoj znanosti je ovrgel mnoga njihova prepričanja, vendar so bistveno
pripomogli k spoznanju, da notranjih vzrokov hudodelstva ni mogoče
zanemariti. Na drugem koncu Evrope, v Nemčiji, pa se je konec 19. stoletja
razvila druga šola, ki je poudarjala predvsem zunanje dejavnike hudodelstva.
Trdila je, da družba s svojimi nepravilnostmi ustvarja storilce kaznivih dejanj.
V kazni, ki naj bi bila čim bolj prilagojena posamezniku, so zato videli
najmočnejše sredstvo za preprečevanje kaznivih dejanj. Storilce zaradi
priložnosti bi bilo treba samo zastrašiti, storilce iz navade poboljšati,
nepoboljšljive pa onemogočiti. Pripadniki obeh šol pa tudi številni drugi, ki jih
težko uvrstimo v eno ali drugo skrajnost, so temeljito spremenili gledanje na
kriminaliteto, ga izostrili, razširili in poglobili (Bavcon in Šelih, 1996).
Ob tem so v začetku 20. stoletja počasi rasle tudi nove zakonodaje, ki so bolj
ali manj predstavljale neko srednjo pot med trditvami klasikov in novimi
dognanji. Pomemben je bil premik težišča od kaznivega dejanja k storilcu
dejanja, za katerim stojita ideja specialne prevencije in ideja resocializacije
kot cilja kazenskega prava. V ospredje so prišli protektivno-zaščitniški,
medicinski kurativni ukrepi proti storilcem kaznivih dejanj kot posledica
uveljavitve socialno-etičnih vrednot in ciljev. Tako usmerjenost kazenskega
prava je nujno spremljalo tudi izgrajevanje zelo prožnega sistema določanja
in odmerjanja kazni oziroma kazenskih sankcij s širokim upoštevanjem vseh
okoliščin, ki se nanašajo na dejanje in posebej na njenega storilca. Tako so
bili uvedeni pogojna obsodba in številne kategorizacije storilcev. Pomembno
je bilo uvajanje novih sankcij, varnostnih in vzgojnih ukrepov. Reformiran je
bil sistem izvrševanja kazenskih sankcij, kazni odvzema prostosti so bile
skrajšane. Veliko sprememb je bilo deležno mladinsko kazensko pravo. V
nasprotju s tem naprednim razvojem kazenskopravne znanosti in njenega
prodora v kazensko zakonodajo pa je kazensko pravo tega časa v Evropi
zaznamoval tudi kratek čas med prvo in drugo svetovno vojno. Posameznik in
njegova zaščita sta bila potisnjena v ozadje (Bavcon, 1997).
14
Kazenski postopek je še vedno inkvizicijski, ohranjene so tudi kazni za
nepokorščino. Korak naprej v postopku predstavlja edino sprejem negativne
zakonske dokazne maksime, po kateri zakon predpisuje kakovost in količino
dokazov, brez katerih sodnik ne sme obsoditi obtoženca, hkrati pa lahko
sodnik tudi sam ugotavlja, kdaj so dokazi zadostni. Procesno pravo pa je z njo
doživelo korenito reformo. V določenem obdobju so posamezni manjši,
obrobni deli slovenskega ozemlja doživljali drugačno pravno usodo predvsem
zato, ker so pripadali različnim državno-pravnim ureditvam. Med posebnostmi,
ki odstopajo od splošnih razvojnih tendenc, naj opozorimo le na ureditev
Ilirskih provinc (1809–1813). Takrat je sicer za kratek čas, vendar na velikem
delu našega ozemlja, zavel nov veter. Francozi so namreč že z organizacijskim
dekretom, s katerim so določali, kako naj njihovi zakoni stopijo v veljavo v
Iliriji, takoj uvedli nekatera temeljna načela francoskega pravosodnega
sistema, ki so v splošnem temeljila na pridobitvah francoske revolucije. Tako
je omenjeni dekret že določal, da mora biti vsaka sodba utemeljena, razprava
pri kazenskih zadevah javna in kontradiktorna, vsak obtoženec pa mora imeti
svojega zagovornika, ki si ga izbere sam ali pa ga imenuje predsednik sodišča.
Pravosodstvo je postalo brezplačno, dekret je tudi strogo prepovedoval, da bi
sodniki prejemali postranske zaslužke. V celoti je bila spremenjena
organizacijska struktura sodišč. Novi sistem je tudi dosledneje ločil upravo od
sodstva. Novost je prav tako predstavljal francoski porotni način sojenja
(Vošnjak, 1910).
15
3 GROSS KOT UTEMELITELJ KRIMINALISTIKE
„Ni sporno, da je izraz kriminalistika prvi uradno uporabil in zapisal dr. Hans
Gross v tretji izdaji svojega znamenitega učbenika „ Priročnik za preiskovalne
sodnike“, tedaj je namreč naslovu dela dodal dopolnilo „ Als System der
Kriminalistik“. Zanimivo je, da je Gross v predgovoru k tretji izdaji svoje
knjige celo uporabil angleško-nemško izpeljanko te besede (zapisal jo je kot
„Criminalistik“), da bi morebiti tako združil izraza o novi kazenskopravni
„pomožni znanosti“. S tem pa je, kot kaže, nehote povzročil razhajanje v
pogledih in različno pojmovanje kriminalistike v posameznih predelih sveta“
(Maver, 1997).
Od leta 1850 kazenski pregon sicer doživi mnoge tehnične izboljšave, vendar
kljub zgostitvi, specializaciji in povečanju števila uslužbencev policijskega
aparata, kot tudi višji kvaliteti kazenskega pravosodja, pred letom 1880
trajnega in vsebinsko povezanega dviga na raven znanosti na področju
kriminalistike še ni bilo zaznati. Hans Gross (1847–1915), graški strokovnjak za
kazensko pravo – s tem se je popolnoma strinjal Friedrich Geerds – igra eno
izmed glavnih vlog pri utemeljitvi sodobne kriminalistike kot samostojne
znanosti (Gross in Geerds, 1977).
Kriminalističnemu določanju stvarnih dokazov, kriminalni psihologiji in
znanstvenemu razumevanju metod posreduje nove vsebine, različne pomene
in naloge, vstavi jih v lasten sistem in jih pojasni (Kocher, 2003).
Priročnik za preiskovalne sodnike, ki je prvič izšel leta 1893 v Gradcu, se je v
kratkem času, kljub slabo pregledni sistematiki v nemškem jezikovnem
prostoru, razvil v temeljno delo in do leta 1914 doživel šest natisov. Šesta
izdaja zajema 1.200 strani. Jagemann si prizadeva, da bi s svojo znanostjo o
preiskovanju, prispeval k humanizaciji, racionalizaciji in izboljšanju
kazenskega pravosodja v praksi. Gross pa dela za policijo in preiskovalne
sodnike, ob upoštevanju najnovejših spoznanj naravoslovnih in družbenih vede
devetnajstega stoletja, predvsem kriminalno tehniko, kriminalno psihologijo
16
in kriminalno taktiko. Gross pokaže kriminalistiki, ki zajema boj proti
kriminalu kot celoto, pot v dvajseto stoletje, pot k samostojni akademski
znanosti.8 Preiskovalni sodnik ne sme delovati več zgolj kot „zasliševalni
sodnik“ v ožjem pomenu besede, temveč mora v enaki meri študirati
fenomenologijo kriminalnega dejanja kot tudi psihologijo motivov, ki so
pripeljali do zločina, in preiskati semantično vsebino enako kot hermenevtični
potencial sredstev za odkrivanje sledi za pridobivanje stvarnih dokazov
(Seeling, 1948).
Gross prepozna povezavo med znaki in vzroki zločina in jih uporabi za njegovo
pojasnjevanje. Vzroki zločina, ki jih je potrebno kriminalistično preiskati,
pokažejo pot kriminalistično vodenemu boju proti kriminalu. Na prvo mesto
postavi stvarni dokaz, trdno je prepričan v visoko sporočilnost spoznavnih
metod naravoslovnih znanosti, saj dobi preiskava s tem neke vrste
objektivnost, ki relativira še vedno močno dominantno vlogo zaslišanja.
Posledično pridobi dokazni postopek v predhodnem postopku na pomenu
(Kube, 1964).
Gross ne velja le v nemškem jezikovnem prostoru, temveč tudi v svetovnem
merilu za izjemnega vodilnega misleca kriminalistike in kriminologije. Po
njegovi uvrstitvi kriminologija vključuje kriminalistiko, kar je razvidno iz
naslova Grossovega „Arhiva za kriminalistično antropologijo“. Gross se vedno
bolj oklepa zanj že zastarele terminologije razširjenega koncepta forenzične
medicine, ki temelji na kemiji, fiziki in drugih kriminalističnih procesih. Izraz
kriminalistika se v 19. stoletju različno uporablja. Velikokrat ne označuje le
znanosti o razreševanju zločinov, temveč ga reformatorji kazenskega prava,
kot Franz Liszt, Adolphe Prins ali Carl Stooss, uporabljajo tudi v zelo širokem
pomenu za celotno znanost kazenskega prava (Schmidt, 1964).
Vendar Gross določa kriminalistiko v kontekstu kriminologije, v okvirju katere
združi heterogeno vedenje o zločinih, njihovih pojavnih oblikah in boju proti
kriminalu, kot posebno kazensko pravno znanost, kot samostojno,
8Gross je preizkušal takrat revolucionarne naravno-znanstvene metode, kot so Radiološka diagnostika,ki bi jo lahko uporabljal v kriminalistiki.
17
enakovredno, empirično ter sestrsko znanost normativni dogmatiki kazenskega
prava in kazensko procesno pravo (Kube, 1964).
Kriminologijo, ki jo sam večkrat označuje kot „dejstva kazenskega prava“,
definira v dodatnem smislu kot raziskovalno področje kriminalistične znanosti
in to razdeli v kriminalistično antropologijo, pod katero spadata
kriminalistična somatologija9 in objektivna kriminalistična psihologija, ter
kriminalno sociologijo, s posebnima področjema kriminalistično statistiko in
socialno kriminalistično psihologijo. Poleg tega spada pod kriminologijo tudi
kriminalna fenomenologija s svojimi posebnimi področji kriminalistike in
subjektivne kriminalistične psihologije. Sledijo dodatne razdelitve.
Kriminalistiko tako sestavljata veda o pojavnih oblikah zločinov in znanost o
preiskovanju (Stoos, 1906).
Materialno kazensko pravo, kazensko procesno pravo in kazensko izvršno pravo
so skupaj s kriminologijo preko kriminalistične politike tematsko povezane
znotraj celotne strukture kriminalističnih znanosti (Gross, 1897).
Gross nasprotuje temu, da bi kazensko pravne predmete poslušali izključno
pravni strokovnjaki. Enako kot mora sodnik na koncu pravno sam zagovarjati
ugotovitve in zaključke izvedenca v okvirju zbiranja in presoje dokazov, tako
bi potrebovala kriminalistična znanost za to potrebno naravoslovno in
družboslovno izkustveno znanje (Seelig, 1948).
Gross se kljub odporu različnih učiteljev kazenskega prava dosledno zavzema
za upoštevanje kazensko pravnih stvarnih znanosti v učnem načrtu kazensko
pravnega študija in po dolgotrajni borbi in popuščanju tudi uspe. Ti predmeti
morajo biti na akademski ravni predstavljeni že študentom in ne šele
kazensko pravnim praktikom (Probst, 1987).
9Somatologija je veda, ki proučuje človekovo telo, njegovo zgradbo in delovanje ter je veja antropologije.
18
3.1 Akademska pot
Hans Gross je doktoriral leta 1870 na Univerzi v Gradcu in prejel naziv doktor,
latinsko iuris utriusque. Leta 1869 je postal preiskovalni sodnik v Leobnu in
1881 državni tožilec v Gradcu ter služboval kot predsednik sveta deželnega
sodišča in senata v avstrijskem štajerskem pravosodju. Od leta 1873 naprej je
redno objavljal na področju kazenskega prava. 1893 je prvič izšel omenjeni
„Priročnik za preiskovalne sodnike“ (Probst, 1987).
Istega leta se je poskušal na osnovi „Priročnika za preiskovalne sodnike“
habilitirati za pomožne znanosti kazenskega prava v Gradcu, vendar je bil
zavrnjen s strani Ministrstva za šolstvo na Dunaju, saj so to področje tam
razumeli bolj kot snov praktikov in ne kot univerzitetni predmet. Toda še isto
leto je bil Gross, zdaj je tudi že v tujini veljal za vidnega strokovnjaka s
področja kriminalistike, z najvišjim sklepom 5. septembra odlikovan z
viteškim križem reda Franca Jožefa za svoje znanstvene dosežke. Isto leto je
bil drugi natis njegovega „Priročnika“ preveden v španščino in ruščino. Sledili
so prevodi v srbohrvaščino, madžarščino in francoščino. Leta 1902 je v
Münchnu izšla skrajšana verzija dela „Navodilo za policijske uradnike in
varnostno službo Nemškega cesarstva“. Kmalu je sledil angleški prevod. V
predgovoru 5. izdaje leta 1907 je Gross zapisal, da je bilo delo „doslej
prevedeno v skoraj vse kulturne jezike“ (Probst, 1987).
S tem delom je avtor postal prepoznaven tudi v ZDA, kjer odslej velja za
utemeljitelja znanstvene „Criminal Investigation“, to lahko prevedemo kot
kriminalistika ali kriminalistično preiskovanje. Gross je kmalu po zavrnitvi z
Dunaja ponovno poskusil s habilitacijo v Gradcu. Temu so sledila mnoga pisma
med Pravno fakulteto v Gradcu in Ministrstvoma za pravosodje in šolstvo na
Dunaju. Zahtevana omejitev venia legendi (pravica za poučevanje) je naletela
na odpor v enaki meri kot alternativa, torej razširitev na področje celotnega
kazenskega in kazensko procesnega prava. Pridobljena potrdila o Grossovi
znanstveni usposobljenosti na področju kazenskega prava so si bila
nasprotujoča. Prišlo je, kot je temeljito opisal Karlheinz Probst, do zapletene
19
situacije, saj je graška fakulteta pod vodstvom rednega profesorja za
kazensko pravo Theodora Schütza zavrnila kvalifikacijo Grossa za katedro
kazenskega prava. Šele leta 1898 se je Grossu obrnilo na bolje. Pri 52 letih je
bil brez habilitacije pozvan na Univerzo Czernowitz za profesorja kazenskega
prava. 1902 je sledilo vabilo na nemško Univerzo takrat v Pragi. In spet tri leta
kasneje, leta 1905, se je uresničila Grossova želja. Imenovan je bil za rednega
profesorja za avstrijsko kazensko pravo in kazensko procesno pravo na
Univerzi v Gradcu. Leta 1909 je z najvišjim sklepom 23. decembra za njegovo
sodelovanje pri pripravah reforme avstrijskega kazenskega in kazensko
procesnega prava sledila podelitev reda železne krone 3. stopnje. Ko je
zasedel dekanat na Pravni fakulteti je njegova akademska kariera dosegla
višek.
3.2 Univerzitetni inštitut v Gradcu
Od leta 1905 je Gross odgovoren za predmete s področja kazenskega prava,
posebno pozornost pa še vedno posveča kazensko pravnim dejstvom in jih
strastno spodbuja. Poseben pomen pri tem ima leta 1913 ustanovljen
„Univerzitetni inštitut za kriminalistiko“ v Gradcu. Že 1895 so pod njegovim
vodstvom, v takrat novi stavbi kazenskega sodišča v Gradcu, odprli prvi
kriminalistični muzej. Gross ga je postavil kot učno mesto za preiskovalne
sodnike na osnovi podajanja znanja s pomočjo opazovanja (Gross, 1896).
Nov univerzitetni inštitut je bil sestavljen iz oddelka za predavanja o kazensko
pravnih pomožnih znanostih (kriminalna psihologija, kriminalistična
antropologija, statistika in kriminalistika), priročne kriminalistične knjižnice,
razširjenega kriminalističnega muzeja, kriminalističnega laboratorija in
oddelka za izdelavo izvedenskih mnenj in ponazoritve vede v smislu
kriminalistične klinike. Konec koncev je bilo izdajanje „Arhiva za
kriminalistično antropologijo in kriminalistiko“, ki je do takrat obsegal že 55
zvezkov in ga je od leta 1916 pod naslovom „Arhiv za kriminologijo“
nadaljeval Robert Heindl, del znanstvenih dejavnosti. Univerzitetni inštitut za
kriminalistiko je bil v svetovnem merilu prvi pravno-znanstveno zasidran
20
preiskovalni center za kriminalistiko. Po Grossovi smrti leta 1915, je Adolf
Lenz leta 1918 inštitut znova postavil. Kot predstojniki so mu sledili Ernst
Seelig, Hans Bellavic in Gerth Renée Neudert.
Toda če smo natančni, graški univerzitetni inštitut le ni bil najstarejši
kriminalistični preiskovalni center. Kemik Rudolph Archibald Reiss (1875–1929)
rojen v nadvojvodini Baden, ki se je ustalil v švicarskem kantonu Waadt, je po
svoji habilitaciji na Univerzi v Lausanni že leta 1909 ustanovil „Institut de
police scientifique“. Najprej je bil postavljen kot znanstveni laboratorij za
sodno fotografijo, vendar se je osredotočal, v skladu z naravoslovnim
poreklom ustanovitelja, predvsem na raziskovanje naravoslovnih metod
razlaganja dejanskega stanja v kazenskih procesih. Gross je Reissovo delo „La
Photographie judiciaire“ leta 1904 še zelo pohvalil in tudi objavil različne
njegove odseke v Arhivu za kriminalistično antropologijo in kriminalistiko
(Reiss, 1908).
Gross je bil tik pred svojo smrtjo do Reissa precej sovražno nastrojen – lahko
bi predvidevali, da je šlo za rivalski odpor, kar pa je bilo nedvomno tudi
politično pogojeno. Leta 1914 je bil Reiss poklican v Srbijo kot izvedenec za
kriminalistično dokumentacijo pobojev, ki naj bi jih nad srbskim prebivalstvom
zagrešile avstro-ogrske enote. Na Reissa sta tamkajšnje stanje in prijazen
sprejem v Srbiji naredila takšen vtis, da je svoje nadaljnje življenje z gorečo
strastjo posvetil srbskemu osvobodilnemu gibanju. Svojo katedro za
kriminalistiko na Univerzi v Lausanni je zanemaril in celo sodeloval pri vojnih
operacijah na srbski strani. Njegov spis o pobojih, ki jih je izvedla avstro-
ogrska vojska, je bil zelo razširjen in antanta ga je uporabljala v propagandne
namene. V izredno polemični izmenjavi mnenj je ostareli Gross, ki je bil z
vsem srcem lojalen monarhiji, predstavil uničujočo sliko o strokovnih in
človeških kvalitetah lausannskega kriminalista, ki ga je poniževalno imenoval
„upokojeni fotograf“ (Gross, 1896).
Gross je nepogrešljiv za akademsko kvaliteto in znanstveno zahtevo po
kazensko pravnih pomožnih znanostih. Slavni avstrijski kazensko pravni
21
reformator Franz Liszt (1851–1919), ki je deloval v Nemčiji, je od 80-ih let 19.
stoletja naprej v skladu s svojim naravoslovno in družboslovno razširjenim
razumevanjem kazenskega prava vedno znova opozarjal na nujnost širšega
raziskovanja na področju kriminalistike oz. praktično-znanstveno usmerjenega
kazenskega prava, vendar je lahko sam ta program le delno uresničil (Seelig,
1948).
Z življenjskim delom na področju znanosti je Hans Gross uspešno napravil
pomemben korak in pustil trajen mednarodni pečat. S tem je postavil
kriminalistiko kot raziskovalno disciplino in hkrati univerzitetni predmet
pravne znanosti. Dokaz za Grossov znanstveni sloves so obiski vladnih
zastopnikov iz Madžarske, Rusije in Japonske ter ameriškega raziskovalca
Univerze v Chicagu že v letu nastanka inštituta. Z otvoritvijo kriminalističnega
muzeja – Hans Gross z Univerze Karl-Franzens v Gradcu – februarja 2003 je
bila kriminalistična zbirka pod vodstvom graškega pravnega zgodovinarja in
dekana Pravne fakultete, Gernota Kocherja, na novo, skrbno urejena,
razstavljena ter dostopna javnosti. Danes ne služi več izobraževanju
kriminalistične policije, temveč predstavlja dragoceno znanstveno-
zgodovinsko spričevalo o zgodovini kriminalistike (Bachhiesl, 2003).
4 PRIROČNIK ZA PREISKOVALNE SODNIKE
Priročnik za preiskovalne sodnike z vsako novo izdajo zadošča vedno več
znanstvenim kriterijem. Gross prebere, veliko mednarodne strokovne
literature z različnih znanstvenih področij. Ta mednarodna naravnanost mu
ustreza, saj je bilo leta 1889 na novo ustanovljeno mednarodno
kriminalistično združenje, ki zahteva po strokovni izpopolnitvi in izmenjavi. V
prvem delu Gross najprej določi zahteve, ki jih mora preiskovalni sodnik
izpolnjevati. Preiskovalni sodnik mora biti po njegovem neutrudljivo vnet in
marljiv, se biti sposoben odpovedovati samemu sebi, biti vztrajen, ostroumen,
dobro poznati ljudi, izobražen, prijazen v svojem obnašanju, zelo zdrav ter
razgledan na vseh področjih. Kot oseba mora biti predvsem odločen. Gross
pravi, da je bolje, če je konjenik dolgočasen, neodločen in zaspan kot pa
22
preiskovalni sodnik. Pravi da je poklic preiskovalnega sodnika zelo zahteven
poklic, predvsem je mlademu preiskovalnemu sodniku na začetku zelo težko,
saj ne ve kaj bo potreboval, da se bo izpopolnil in verjeti je mogoče, da se
bodo razvili v najboljše le redki. Šele ko je zelo dolgo v tem poklicu, ko je
izkusil nekoliko mučnih in grenkih izkušenj, takrat bo vedel kaj mu manjka da
bo postal najboljši. Gross meni, da je delo preiskovalnega sodnika na začetku
kariere pomembno predvsem pri težkih primerih, saj je vsako dejanje, vsaka
beseda, vsak korak pri preiskavi odločilnega pomena. Preiskovalni sodnik bi
moral biti na začetku svoje kariere že obdelan biser, vsaj v teoretskem smislu,
v praktičnem pomenu besede pa se mora vsako uro znova učiti težavnosti tega
poklica (Gross, 1893).
„Od trenutka, ko pravnik postane preiskovalni sodnik, je samo še preiskovalni
sodnik in nič drugega, je zapisal. Celo, če se preiskovalni sodnik odloči, da se
bo za sprostitev sprehodil po svojem okolišu, mora imeti pri sebi zmeraj
izkaznico, si natančno zapomniti vsako ledinsko ime in podrobno spoznati
okolico in njene ljudi“ (Probst, Schick, Ssuppanz, 1985 str. 211).
Gross meni da imajo v kazenskem procesu, pri predhodni raziskavi, visoke
strokovne značilnosti preiskovalnega sodnika vedno prednost. Gross se
ponovno usmerja v prakso, ko preiskovalnemu sodniku priporoča, naj si med
prebivalstvom ustvari široko mrežo dobro informiranih, zaupanja vrednih
obveščevalcev. Pri tem misli na ljudi kot so zaupljivi upokojeni državni
uradniki, ki so že dalj časa seznanjeni z lokalnimi razmerami. Gross naprej
temeljito obravnava tehniko zasliševanja in izvajanje ogleda na samem kraju.
Neizpodbitno veljavno je tukaj tudi Grossovo opozorilo, da je na kraju zločina
za ugotovitev dejanskega stanja namesto marljive in prenagljene
prizadevnosti bolj potrebno mirno opazovati, ugotavljati, opisovati ter
načrtovano kot tudi natančno postopati. Nervozni ljudje, navaja, niso
primerni za delo preiskovalca. Kot podroben analitik se Gross ne oklepa
detajlnemu opisovanju karakterja, ki ga mora posedovat preiskovalni sodnik.
Zato meni, da preiskovalni sodnik ne sme hiteti, svoje delo mora opravljati
ciljno, natančno in po sistematičnem načinu razmišljanja. Prav tako mora biti
23
delo sproščeno in zavestno, nasploh pa mora biti sam preiskovalec miren in
težave reševati postopno, kajti glavna naloga je celovita rešitev zastavljenega
cilja. Preiskovalni sodnik tako ne pozna polovičarstva in reši problem v celoti.
Ne smemo povzročati nepotrebnega hrupa in se izpostavljati javnosti kolikor
je pač to potrebno, da dosežemo želen cilj, to je storilca privesti za zapahe.
Pravi pa, da ne smemo mirovati, dokler ta cilj ni dosežen. Ko se preiskovalni
sodnik loti dela, mora na začetku najti pravilen moment za formiranje
jasnega stališča o nekem kaznivem dejanju. To je za Grossa izredno
pomembno dejstvo, saj meni, da ob zahtevnih primerih pravilno zastavljeno
začetno stališče odloča o uspehu in neuspehu (Gross, 1893).
V povezavi z Grossovo ideološko natančnostjo je zanimiva razlaga
preiskovalnega procesa. „Ko enkrat skonstruiraš načrt za preiskavo, ga je
toliko težje izpolniti oziroma se ga držati v tolikšni meri, da korak za korakom
s precizno natančnostjo tega gradimo na trdih temeljih. Če ga hočemo
nadgrajevat z zavestno preciznostjo, se lahko plan tudi zamaja, potem ga le z
težavo izpuščamo oziroma v strahu delamo mehanično, ko na koncu vidimo,
da gradimo „stavbo“ poševno. To je napaka“. Ta diskurz je seveda lahko za
nekatere prepedanten pravi Gross, pa vendar je pomemben pri dokaj težkih
preiskavah, predvsem pri vsakem zaslišanju, pregledu, mnenju ali kombinaciji
od teh, preveriti je potrebno, ali plan ustreza začrtanemu, če ne se je
potrebno vprašati, kakšno spremembo je potrebno narediti, da bomo spet na
pravi, začrtani poti. To je lahko zelo neugodno za sodniško odločitev, še
posebej če smo celoten čas sumili napačno osebo in če je celoten plan
temeljil na osebi, ki se je na koncu izkazala kot nedolžna. Seveda je
potemtakem v praksi vložen čas, priprave in proces po navadi izgubljen
(Gross, 1893).
V povezavi z njegovo usmerjenostjo v prakso je potrebno omeniti tudi
kontrolni seznam za opremo v komisijski torbi preiskovalnega sodnika za
zunanje uradne aktivnosti. Vse od pisal, merilnikov, kompasa, križa, mila,
sredstev za dezinfekcijo, lepil pa tja do bombonov za podkupnino otrokom,
dodatnih nogavic, v primeru, da preiskovalnega sodnika zazebe, in cigar, v
24
primeru neprijetnega vonja zaradi trupla, izkušeni praktik je mislil na vse. Na
več kot 130 straneh se ukvarja z izvedencem in njegovimi možnostmi
kriminalističnih dognanj. Razlikuje naslednje vrste izvedencev: zdravniki,
izvedenci s področja mikroskopije, kemiki, fiziki, mineralogi, zoologi,
botaniki, balistiki, grafologi, fotografi. Iz tega je razvidno, kako obširno zna
Gross uporabiti znanje izvedencev v pravne namene. Neizpodbitno aktualna je
zahteva, da mora biti pravnik dovolj kriminalistično podkovan, da bo sposoben
vsebinsko pravilno upoštevati strokovno mnenje izvedenca. V nadaljnjem delu
predstavi specifične tehnike komuniciranja, razširjene med kriminalci.
Posebno pozornost posveča lopovskim tajnim znakom in latovščini10, ki po
tradiciji spada med njegove znanstvene konjičke. Z latovščino se je začel
ukvarjati v samih začetkih njegove poklicne kariere. Počasi ampak vztrajno je
izpopolnjeval asortiment besed in tajnih znakov, ki se jih je naučil od
kriminalcev, nekaj pa jih je izvedel (Gross, 1893).
Vsi ljudje, v preiskovalni dejavnosti, igrajo določeno vlogo in od kvalitetnega
dela teh ljudi je odvisno, kako bodo zavarovali dokazni material. Gross meni
da je zelo pomembno, da se pri delu preiskovalnega sodnika zanesemo na
druge ljudi, koliko je to pač mogoče, saj v praksi ne moremo vse vedno videti
in vedeti. Vsaka izjava pa mora biti na tak ali drugačen način dodatno
preverjena, da se je lahko oprimemo v smislu nadaljnje preiskave. Je pa
seveda prednost, da smo na preži, saj je tisto kar sami izvemo, neizpodbitno
resnično. Kako to napraviti je seveda odvisno od dane situacije, pravi Gross,
prepričamo se na lastne oči, premerimo stvari sami, primerjamo in precenimo
sami, pa tudi če gre za enostavnejše stvari, ki jih lahko zavarujemo samo z
natančnim pristopom. V naravi človeka je da se obesimo na izjave, katerih ni
mogoče preveriti in jih nekdo izgovori v toku pogovora, podatki pa so
pomembni za primer. Vsak tak primer ustvari vrsto podatkov. Eden, deseti ali
poljubni postanejo koristni šele, ko jih šablonsko razpletemo in ustvarimo
smiselni tok, tako postanejo povod za preiskavo. Stvar postane interesantna in
lahko se zgodi, da bo imel preiskovalec uspeh. Gross v času delovanja kot
10Latovščina je mešanica jezikov, tudi žargon. Včasih je latovščina tudi govorica, ki nastane z dodajanjem zloga »LA«: Danes je petek postane ladalanes laje lapelatek. Pogovorno se izraz uporablja za nerazumljivo govorico.
25
preiskovalni sodnik spozna, da ljudje veliko lažejo, veliko bolj kot si
predstavlja, pa se kljub temu ravna po določenih načelih in jemlje stvari
sproščeno, saj ve, da so motivi, ki stojijo za tem po navadi malenkostni in
resnično neumni (Gross, 1893).
Temu sledijo različice kriminologije ciganov, kazensko pravni pomen
praznoverja in veda o orožju. Gross vidi v daktiloskopiji11 zaradi lažje uporabe
in zanesljivosti identifikacijsko tehnologijo prihodnosti. Prepoznavanju oseb s
pomočjo prstnih odtisov daje prednost pred antropometrijo12, ki je razširjena
v Franciji in drugih evropskih državah, čeprav njenih prednosti ne zanika.
Izredno sodobni so tudi zapisi za ravnanje z mediji. Gross svetuje odprto,
vendar premišljeno informacijsko politiko. Njegova ocena medijskega
kriminalističnega poročanja ni omejena na vsesplošno, cenzurirano
zavračanje. Nasprotno, svetuje odprto, vendar spretno predstavitev
preiskovalno sodne dejavnosti. Gross je celo prepričan, da lahko taktično in
smiselno usmerjeno časopisno poročanje preiskavi celo pomaga. Izkušeni
kriminalist pa največji pomen pripisuje brezhibnemu in natančnemu delu
povezanemu s krajem zločina. Velik in izjemno inovativni drugi del knjige
Gross nameni dokumentaciji kraja zločina. Tam najdemo izčrpno navodilo za
risarsko dokumentiranje prizorišča, vse od odtisov, interpretacije in
dokumentacije vseh mogočih sledi. Temu sledijo številni, takrat izredno
moderni tehnični napotki za prepoznavanje in zavarovanje krvnih sledi, las in
prstnih odtisov. Posebno mesto ima odvzem krvi z kraja zločina. Vsekakor je
potrebna posebna disciplina in znanje pri odvzemu krvi, saj je vsaka napaka
lahko kontra produktivna v preiskovalnem ciklusu, meni Gross. Preiskovalni
sodnik mora odvzeto kri hraniti pri sebi in jo predvsem pravilno shraniti in
ohraniti ter naknadno oddati pristojnemu strokovnjaku za analizo. Zelo
pomemben je kronološko sistematični pregled, pri katerem se podrobno
pregleda vse, kar je podobno krvi, in pri tem ne izpusti nič, kar bi bilo
pomembno za dokazni proces (Gross, 1893).
11Daktiloskopija je disciplina kriminalistične tehnike, ki se ukvarja z proučevanjem papilarnih linij, formiranih na blazinicah prstov, dlani in stopal, kateri cilj je identifikacija in dokazovanje identitet, živih in mrtvih oseb, kot tudi storilcev kaznivih dejanj. 12Antropometrija med drugim obsega meritev obsega določenih predelov telesa, meritev kožne gube teh predelov in merjenje premera kosti pri sklepih, prav tako podvodno tehtanje in merjenje kostne mase.
26
V poglavje z naslovom Posebna kazniva dejanja je vključil obsežne
kriminalistične tehnike kaznivih dejanj, telesne poškodbe, uboj, krajo,
prevaro in požig. V samostojnem poglavju Gross opisuje še kriminalistične
ukrepe, ki jih je potrebno upoštevati pri kazensko pravnih preiskavah nesreč v
tovarnah in podjetjih. Če upoštevamo, da organi kazenskega pregona
preiskave kaznivih dejanj, ki delujejo kot delovne nesreče, vse do sedanjosti
obravnavajo precej mačehovsko, pusti njegovo delo še močnejši vtis zaradi
svoje inovativnosti in aktualnosti. Drugi del med drugim precej izčrpno
opisuje kriptografijo13 (Gross, 1894).
„Na izjemen pomen in dolgotrajen vpliv tega dela jasno kaže tudi to, da je
„Priročnik za preiskovalne sodnike“ z Friedrichom Geerdsem 1977/78 doživel
deseto izdajo, to je 85 let po prvi izdaji – potem ko sta pred tem Erwin Höpler
in Ernst Seeling po Grossovi smrti skrbela za nadaljnje izdaje. V deseti izdaji
pod naslovom »Priročnik za kriminalistiko« je bil priročnik na novo zasnovan in
temeljito predelan ter še enkrat predstavljen javnosti“ (Probst et al., 1985
str. 220).
Take daljnosežne kontinuitete niso dosegli niti legendarni učbeniki za
kazensko pravo avtorjev Paula Johanna Feuerbacha in Franza Liszta.
Najverjetneje so razlogi za popularnost priročnika detajli, ki jih Gross tako
rad izpostavlja, tudi če gre na primer za odvzem sledi nožnih odtisov. Če
vzamemo za primer specifiko nožnih sledi in idejo o detajlu, s katerimi se je
Gross ukvarjal, naletimo na številne malenkosti, ki so lahko tudi današnjim
kriminalistom izredno koristne. O sledeh v knjigi piše, da so seveda nožne
sledi ene izmed pomembnejših sledi nasploh, če z njimi sploh znamo kaj
početi. Gross pravi, da nožne sledi najdemo po navadi tam, kjer nam ne
koristijo preveč, tam kjer pa bi nam prišle prav, pa po navadi niso kvalitetne
oziroma nimajo dokazne vrednosti, ali pa jih sploh ni. Pomembna podrobnost
13Kriptografíja ali skrivnopisje je znanstvena veda o tajnem, nerazumljivem pisanju sporočil in njihovemu prebiranju, ko je poznan spremembni postopek, ter z odkrivanjem metod za razkrivanje šifrirnih sporočil, dekripcija. To sta tudi dve glavni veji kriptografije: kriptozaščita in kriptoanaliza. Osnovno sporočilo po navadi imenujemo čistopis (angleško cleartext, plaintext), za šifrirano pa šifropis ali tajnopis (angleško ciphertext).
27
je seveda kvaliteta nožnega odtisa, saj se z časom ta lahko spremeni in
deformira realno stanje. Sprememba lahko nastane tudi s prihodom
preiskovalcev, če so netočni in površni lahko sledi spremenijo in jih s tem
uničijo. Zelo natančno navaja tudi na 443. strani kakšen gips (Calciumsulfat)
je primeren za odvzem nožnega odtisa. Primerna količina je predvidljiva in
tudi glede na predvideno kaznivo dejanje ga ni potrebno jemati veliko na
ogled. Gross priporoča suh tako imenovani kiparski gips, po možnosti, pravi,
da ga je treba shranit na temnem in predvsem suhem mestu (Gross, 1893).
Posebno poglavje Gross nameni prevaram. Dejstvo je, da so okoli leta 1900
obravnavali specifično različna kazniva dejanja prevar. Med najpogostejšimi je
bila prav prevara s konji, saj je veljala takrat žival kot glavno prevozno in
delovno sredstvo, pa vendar se je izredno malo ljudi odločilo, iz različnih
razlogov, prevaro prijavit. Ljudje tistega časa so dali izredno veliko na ugled,
predvsem so dajali vtis, da se spoznajo na konje, zato se po mnenju Grossa
naknadno niso odločali za prijavo. Živinozdravnik je imel vsa pooblastila, da
določi natančne bolezenske in druge poškodbe na biomasi živali, vendar kako
je konj izgledal pred nakupom, tega tudi ta ni moral vedeti. Po navadi so
starega, zdelanega konja maskirali in ga prodali kot svežega in zdravega
žrebca (Gross, 1893).
Gross povzame knjigo in se sprašuje, ali je dejansko napisal vse kar je mislil.
Kot lahko ugotovimo, je knjiga vsebinsko zelo obširna, z raznimi detajli od
skrajne melanholične širine do minimalizma. Napisal je večinoma kar je mislil,
pa vendar določenih stvari ni predelal. Kot je lahko razvidno iz poglavij, se
določenih tematik loti iz subjektivnega stališča, ima pa vedno iskreno mnenje
in jasno stališče. Knjiga je posvečena mladim kriminalistom, ki prehajajo iz
teorije v prakso ter začenjajo novo, odgovorno poklicno pot. Poskuša dati
smisel delu in pravi, da tudi če bo kriminalist pridobil le kanček znanja ali
dobil odgovor, je njegov namen izpolnjen (Gross, 1893).
28
5 KRIMINALNA PSIHOLOGIJA
Drugo veliko, mednarodno sprejeto delo Hansa Grossa je Kriminalna
psihologija, ki je izšla v prvi izdaji leta 1898. Predvsem druga izdaja iz leta
1905, takrat je bil Gross profesor kazenskega prava na nemški Univerzi v
Pragi, se je razširila zelo daleč izven nemškega jezikovnega prostora. Če
danes po internetu iščemo ime Hans Gross, največkrat naletimo na to delo. V
tem diplomskem delu bomo predstavili prvo originalno delo iz leta 1898. V tej
knjigi z natančno 721 stranmi se avtor spoznavnoteoretsko orientira na
humanističnih, družboslovnih in naravoslovnih metodah, ki pa niso vpeljane
izključno teoretično, temveč je teorija zmeraj prepletena s praktičnimi
izkušnjami. Kar naprej se spominja posameznih primerov iz svojega časa, ko
je delal kot preiskovalni sodnik in državni tožilec. Omenja celo svoje izkušnje
iz leta 1878 s svojega bojnega pohoda v Bosni. Gross s svojo metodo
masovnega obravnavanja posameznih primerov, s prepogostim točkovnim
vključevanjem lastnih življenjskih izkušenj v podporo svojim teorijam, včasih
vpliva na bralčevo potrpljenje. Vendar nekateri primeri to opravičijo s svojo
komičnostjo in bizarnostjo. Tako Gross ne deli le svojih bogatih službenih
izkušenj, ampak pogumno navaja na primer tudi svoje akustične
eksperimente, ki jih je preizkusil v kadi. Prav tako razloži fenomen rdečice na
obrazu zaradi sramu na primeru opazovanja sebe v času otroštva. Kljub
njegovi tendenci k pretirani uporabi dejanskih primerov pa vseeno upošteva
tudi psihološko, filozofsko in kriminološko literaturo. Gross se naslanja na
kopico del mednarodno priznanih avtorjev. Ta spekter pokriva celotno
devetnajsto stoletje, vključuje vse od Kanta in Schopenhauerja pa Milla,
Huma, Helvetiusa, Condillaca, tja do Strickerja, Freuda in Trendelenburga
(Gross, 1898).
Kriminalna psihologija na tem centralnem avtorjevem pristojnostnem
področju zelo obširno dopolnjuje Priročnik za preiskovalne sodnike. Gross
detajlno raziskuje psihološko stran sodniškega poklica, pri tem razlikuje
privzete in konstruktivne okoliščine. Iz vidika sodnikove konstrukcije
dejanskosti, posebno sklepa s strani sodnika, združeno obravnava naslednje
29
aspekte in jih hierarhično izenači; dokaz, kavzalnost, dvom, izkustvo,
analogija, verjetnost, naključje, prepričevanje, razlaga, zaključek, sodba,
napačno sklepanje, moralna statistika. Gross se posebno sklicuje na
kriminalistično delo, katerega del je tudi delo z ljudmi, predvsem s pričami,
obtoženimi, kolegi kriminalisti, preiskovalnimi sodniki itd. Povsod je prisoten
človeški faktor. Pomembna je velika socialna inteligenca, pravilen takt,
pristop in predvsem potrpljenje do soljudi. Zelo hitro je možno namreč
ugotoviti različne razlike med preiskovalci, tistimi, ki imajo te kvalitete in
tistimi, ki jih nimajo. Gross podrobno opisuje stanje duha nekaterih
preiskovalnih sodnikov, saj je prepričan, da se nekateri med njimi ne trudijo
dovolj, nimajo primerne komunikacije do soljudi in puščajo vtis
nezainteresiranosti, kar posledično lahko vpliva na celotni primer. Nemalokrat
se Gross sprašuje, kako se je možno naučiti medčloveških odnosov iz knjig, saj
je to po navadi postopek prakse in ni literarni mehanizem. Pa vendar navaja
nekaj knjig znanih socialnih psihologov, kot so na primer Herz, Meister, Engel,
Jassoix in drugi (Gross, 1898).
Medtem ko ob tej delitvi ne moremo slutiti kakšnega resnično znanstvenega
prodora snovi, pa pokaže vsebinska analiza stotih strani poglavja, da je
prepoznal in temeljito ter poučno obravnaval zelo številne, pomembne
faktorje sodniške konstrukcije, ki so v pravu dejansko uporabne. Gross
predstavi izredno napredno analizo sodniškega subjektivizma in z njim
povezanih posledic za pravosodje (Gross, 1898).
Gross se v glavnem delu preiskave posveti psihološkim danostim zaslišanca.
Usmerja se predvsem na tiste psihiatrično-psihološke značilnosti zaslišancev,
ki imajo obdelovalno sposobnost zaznave in sprejemanja. Gross opisuje
morebitno nevarnost ponarejenega zapisnika pri zaslišanju manj izobraženih
oseb, saj je te lažje pripraviti do tega, da ne nasprotujejo enostavnemu,
četudi ponarejenemu zapisu njihove izjave (Gross, 1898).
„Njegova sklepanja glede psihologije izjav so podobno inovativna in
primerljiva z naprednimi ugotovitvami Williama Sternsa, katerega običajno
30
slavimo kot kriminalnega psihologa, ki je utemeljil forenzično psihologijo
izjav“ (Probst et al., 1985 str. 212).
Na splošno je razvidna Grossova anticipacija egoističnemu ravnanju, saj se je
kot take zaveda in vidi v njej popoln nesmisel. Zanimivo je tudi, da si ljudje o
posamezniku ustvarijo različna mnenja glede na to, koliko posameznik ve o
njihovem področju literarnega znanja in iz tega tudi potem izhaja njegovo
čustveno mentalno zaznavanje in obnašanje. Tako kot vsepovsod drugod se
med takšnimi in drugačnimi primeri najdejo ljudje, ki jim ne uspe zadržati
skrivnosti. Včasih je v posameznem primeru nujno treba zadržati nekaj zase.
Vsi narodi se s tem priložnostno ukvarjajo. Kot drugod pa veleva dejstvo, da v
ne-držanju skrivnosti prevladujejo ženske. Italijani recimo pravijo, da obstaja
pri ženski nevarnost, če bodo predolgo držale v sebi skrivnosti, saj da bodo
počile, medtem ko pri Nemcih velja, da se bo ženska prehitro postarala in da
pretirano zadrževanje skrivnosti škodi njenemu zdravju. Filozof Lotze govori o
tem, kako je molk resnično težek in doda, da človek v osnovi začne hitro
govorit, pa vendar se nauči pozno molčat. Tako Grossa prevzema odisejada
molka pri pričah, ki nočejo iz za njega začudenja vrednih razlogov
spregovoriti, zato meni, da je polovično molčanje nevarnejše kot molk
nasploh. Pri vsej zadevi mora biti kriminalist pretirano pozoren, saj je možno,
da se za določenim molkom skriva kaj več kot nevednost. Po drugi strani pa je
pretirano govoričenje dvorezen meč, saj lahko priče namestijo in podtaknejo
komu, ki dejansko z stvarjo v procesu ni povezan (Gross, 1898).
Če se Grossovega glavnega dela lotimo nekoliko podrobneje, vidimo
presenetljivo razsežnost pisanja, pa čeprav v določenem segmentu knjige
ironično navaja, da je imel za 721 strani debelo „bukev“ preveč literature,
zato jo je moral krepko zreducirati. V posebnem odseku na skoraj
devetdesetih straneh obravnava specifične lastnosti, na katere je potrebno
paziti predvsem pri zaslišankah. Poleg tega opisuje Gross tudi posebne vplive,
kot so navada, dednost, strast ali praznoverje, ki jih je potrebno pri
sodniškem zaslišanju vzeti v obzir. Nadalje se poglobi tudi v motnje zaznav,
nesporazume, laži in druge faktorje, ki lahko vplivajo na izjave informatorjev,
31
prič in obtoženega. Veliko pozornost je namenil človeški roki. Citiral je
Aristotela, ki pravi; „Roka tisti organ vseh organov, instrument vseh
instrumentov na človeškem telesu“ (Gross, 1898).
Grossov interes je prepričati ljudi, da sočloveka jemlje resno. V vsakem
primeru mora uspešen preiskovalec v ljudeh prebuditi interes, če hoče
pridobiti določene informacije. Prav tako mora preiskovalec sam pokazati
interes, imeti stvari pod kontrolo, dokazna gradiva pa morajo biti urejena
natančno, sistematično in obsežno. Odnos med sodelavci in struktura dela pri
odkrivanju je lažja, če smo zainteresirani za primer, poznamo stvarne
podrobnosti dela, preiskovalni sodnik pa je ne le odgovoren sebi, pač pa tudi
drugim, saj mora delati z pravilno mero zavzetosti (Gross, 1898).
Zelo zanimivo je poglavje o posebnih stanjih, ki razlagajo pomen spanja in
sanj ter sugestije in hipnoze. Gross pripisuje spanju in sanjam poseben
pomen, saj meni, da je govora o tem specifičnem fenomenu premalo. V
tistem času je o tej fenomenologiji veliko literature, ki ji Gross pripisuje
veliko vrednost in motiv za bolj globinsko raziskovanje. Motnje spanja so
pogost pojav, saj ljudje največkrat tožijo o slabem nočnem spanju ali
nespečnosti. Obstajajo pa tudi motnje spanja, katerih simptomi so ravno
obratni in se odražajo kot huda dnevna zaspanost. Bolezen spanja, ki se med
drugim kaže s številnimi napadi zaspanosti podnevi, se imenuje narkolepsija.
Tukaj gre predvsem za sposobnost kriminalista, da pri izpraševanju takšen
problem takoj prepozna in ustrezno ukrepa, da ne kliče takoj po nepotrebnem
zdravnika in stvar še dodatno oteži pacientu in zdravniku. Nevsakdanje stvari
moramo tudi v normalnem življenju kot laik obvladati in stvari streči kot ji po
najboljših močeh znamo. Na drugi strani so vprašanja o hipnozi in sugestijah
prestara, da bi jim preprosto lahko našteli literaturo. Sugestija je tako
razširjena kot sama beseda. Sugerirani smo dnevno od na primer pripovedi
prijatelja, mnenja tujca, od našega dnevnega počutja, tudi hrana ima pri tem
velik vpliv. Gross vidi v tem problem in se navezuje na starejše kriminalistične
delavce, ki so to problematiko prepoznali, zato so se pri zaslišanjih tehnike
„polaganja besed v usta“ izogiba. Čeprav je v procesu lahko sugeriranje
32
usodno za obtoženca, bi bilo zelo mikavno preiskati in se poglobiti v
problematiko, pa vendar je boljše za enkrat opazovati, zbirati in primerjati
podatke pravi (Gross, 1898).
6 ARHIV ZA KRIMINALISTIČNO ANTROPOLOGIJO IN
KRIMINALISTIKO
Jeseni leta 1898 izide pri F. Vogel v Leipzigu prvi zvezek „Arhiva za
kriminalistično antropologijo in kriminalistiko“, ki ga je nato do leta 1915
izdajal Hans Gross sam. Ta revija na eni strani odseva Grossovo sposobnost
obnavljanja nove znanstvene discipline v nemškem jeziku, na drugi strani pa
kaže tudi na njegovo neutrudljivo vztrajnost. V celoti izda 65 zvezkov s
precejšnjim obsegom (večina približno 400 strani), ki jih v samozaložbi v
šestnajstih letih predstavi strokovni javnosti. Vendar Gross vedno redkeje
izdaja samostojne prispevke s sklicevanjem na Univerzo v Gradcu. Vedno
pogosteje se izgublja v množičnih, ne-selektivnih kratkih ocenah različnih
zapisov, ki nihajo v kvaliteti in so v ožjem ali širšem smislu povezani s
kriminalistično antropologijo. Razen zgodnjih prispevkov o latovščini izdaja
skoraj izključno kratke in znanstveno slabo poglobljene prispevke, ki temeljijo
na lastnih izkušnjah. Izjemna količina (do 1.000 strani letno) delno negativno
vpliva na znanstveno kvaliteto besedil. V uvodu prvega zvezka, leta 1898,
definira Gross kriminalistično antropologijo in kriminalistiko kot pomožne
znanosti kazenskega prava. Zaradi nezadostne znanstvene podlage je trenutno
najbolj pomembno „opazovati, zbirati in združevati“ in k temu naj bi revija
pomembno pripomogla. Pojem kriminalistična antropologija še naprej razume
kot sodobno pozitivistično šolo v Italiji in v tej najde znanost o „duševnih in
telesnih pojavih na človeku v zvezi z zločinom“. S tem želi združiti
opazovanja zločincev in njihovih zločinov, jih primerjati in razložiti, da bo
mogoče sčasoma empirično razdelati „lastnosti zločinca“, posebnosti, pred-
dispozicije in povezave. Revija naj bi v zvezi s kriminalistiko spodbudila
komunikacijo ter izmenjavo znanja med kriminalistično policijo, sodnimi
izvedenci in pravniki kazenskega prava. Gross je namreč prepričan, da
možnosti optimalnega sodelovanja zaradi pomanjkljivega poznavanja
33
sosednjih znanstvenih področij nikakor niso v celoti izkoriščena. Še ena danes
aktualna želja. Pravi, da je to nujno potrebno izboljšati. Predvsem pravniki bi
se morali seznaniti z novostmi na področju kriminalne tehnike in se naučiti
uporabiti njene potencialne ugotovitve (Gross, 1898).
Poleg tega se tako razširijo posamezni kriminalni primeri kot praktični učni
primeri. Revija mora biti prav tako odprta za obrobna področja
kriminalističnih znanosti, kot so sugestija, hipnoza, ustaljena praksa
tetoviranja, barvna slepota, duševne motnje, antropometrija, tehnika
identifikacije, simulacija, latovščina in lopovski tajni znaki, praznoverje,
cigani itd. Gross uspe revijo, ki jo je na začetku tako rekoč skoraj čisto sam
hranil s prispevki, hitro postaviti na noge. Paul Näcke postane produktivni
sodelavec. Dodatek s seznamom Grossovih lastnih prispevkov za „Arhiv“ kaže
na to, koliko moči in časa je vložil v ta projekt. Čeprav je veliko besedil slabo
znanstveno podkrepljenih in poglobljenih, vseeno kažejo na bogato in
kreativno kriminalistično ustvarjanje graškega kazenskega pravnika. Tako
najdemo obravnave na temo forenzične stomatologije, o različnih vrstah
analiz in interpretacij sledi, tehnikah priprave mavčnih odtisov, tolmačenju
skrivnih znakov, kriminološko-psiholoških vprašanjih, kriminologiji ciganov,
kriminalistiki ali sodnomedicinskih vprašanjih. Nekatere izmed vključenih
ocen odražajo strokovno literaturo, ki jo je Hans Gross prebral po letu 1898.
Očitna je predvsem ogromna količina in obseg ocenjenih publikacij, ki segajo
od kazenskopravne dogmatike pa tja do kriminalne psihologije, filozofije ter
zgodovine. Analiza naslovov nam jasno pokaže, da je bil Gross, poleg
kazenskopravnih publikacij pozoren tudi na kriminalistično-antropološke,
kriminalno-psihološko-psihiatrične in psihoanalitične publikacije, saj je upal,
da mu bodo prinesle pomembna spoznanja glede kriminalističnih znanosti.
Čeprav so ocene v večini zelo kratke, pa lahko večinoma prepoznamo
Grossovo stališče. Konstantno se pojavlja zelo veliko zanimanje za publikacije
na temo homoseksualnosti in vztrajno zavračanje njene zakonske
liberalizacije. Hkrati napravi vtis njegova seksistična opredeljenost. Toda
osnovni smisel ocen je večinoma dobrohoten. Zavračana so večinoma le dela,
ki postavljajo pod vprašaj družbene norme. Raziskovalci Hansa Grossa teh
34
ocen še niso ovrednotili. Dodatek s seznamom vseh prispevkov, ki jih je Gross
napisal in objavil v “Arhivu“, daje pregled in omogoča pregled točno želenih
vsebin. Grossovo delo bazira na kazuistično-pragmatični metodi, ki gradi na
kvalitativnem vrednotenju velikega števila posameznih primerov, brez
kvantitativnih preiskav. Opazovanje, zbiranje in urejeno izražanje empiričnih
vrednosti iz prakse proizvaja rezultate, ki so za prakso pomembni. Pri
preiskavi in ocenjevanju primerov zločinov si nabira Gross kot sodnik in
državni tožilec najrazličnejše praktične izkušnje, ki jih nevezano na teorijo
predela in vključi v svoja dela (Grafl, 2003).
Kraj zločina je Grossov raziskovalni center, posamičen primer postane v svoji
slučajnosti spoznavno teoretična monada. Lovec in zbiralec se raje zanaša na
lastne izkušnje kot na znanstvene teorije. Poleg dogodkov iz lastne prakse
vključi tudi izkušnje o primerih iz notranjosti države in tujine, o katerih
poročajo njegovi strokovni kolegi. Perspektiva posameznega primera, ki
temelji na čim večji količini materiala, s pomočjo indukativnih sklepanj in
urejanja obljublja visoko zanesljivost in sporočilnost. Oblikovanje teorij v
smislu sodobnega družboslovja mu je povsem tuje. Vendar opredeljuje
njegovo delo prav kvalitativna, refleksivna povezava lastnih opazovanj in
izkušenj s takratnim stanjem znanosti. Ta metoda, „masovnega
obravnavanja“, ki se danes v kriminologiji skorajda več ne uporablja, pa je
prepričala kriminologa Franza Exnerja in Hansa Hentiga (Seeling, 1948).
Direktno vključevanje lastne perspektive daje njegovemu sklepanju s pomočjo
empatije med drugim prepričljivost in smiselnost (Gross, 1898).
6.2 Gross v okolju takratne znanosti
Absolutne teorije so gluhe za razpravo o smislu kazni in ciljih izvršitve kazni.
Kazensko teoretični diskurz in izključno normativno oblikovanje takratne
znanosti kazenskega prava skorajda ne dopuščajo svobode za drugačen, npr.
empirični preboj in praktično razlago fenomenov kaznivih dejanj, zločincev in
kazni. Pravna znanost, ki zaradi trajnega spora med romanisti in germanisti
35
težko prenaša svojo zgodovino, dolgo ignorira spoznavno teoretična in
metodična dognanja razvijajočega se naravoslovja in družboslovja, skupaj z
njunimi materialnimi rezultati raziskav. V sredini 19. stoletja doživi
znanstveno raziskovanje odklonskega človeškega obnašanja s teorijo
degeneracije, ki jo je razvil francoski psihiater Bénédict Augustin Morel,
bistveno spodbudo. Leta 1857 Morel v svoji knjigi „Traité des
Dégénérescences“ javnosti predstavi obširno sistematizacijo domnevnih oblik
izroditve, med drugim tudi kriminalnost. Psihiatrija razume kriminalnost in
zasvojenost (alkoholizem) enako kot izredno spolno obnašanje, predvsem
homoseksualnost in prostitucijo, v vedno večji meri kot simptome
degenerativne izroditve posameznika. Psihiatri, ki se ukvarjajo s
kriminologijo, kot so Richard von Krafft-Ebing, Gustav Aschaffenburg ali
Auguste Forel, so kasneje v nemškem znanstvenem prostoru zagovarjali to
teorijo degeneracije, na katero je vplivala paradigma evolucionizma s
socialno darwinističnega vidika in ki ni več dovoljevala etično-moralne,
temveč precej bolj naturalistično, antropološko-biološko in bolezensko
usmerjeno razlago deviacije in delinkvence. Zločinec ni vzbujal interesa kot
„padli“ temveč bolj kot „omejen“, manjvreden človek (Gschwend, 1999).
Degeneracijo, ki je povzročala izredno obnašanje, so razumeli kot zaviralno
motnjo znotraj razvojnega procesa, kot zablodo narave. Z degeneracijsko
vedo so vprašanja o dednosti zločinstva in tesne povezave med duševno
boleznijo in kriminalnostjo pridobila na pomenu. Pozitivistični psihiatri so s
pomočjo te vede ustvarili enako usoden kot domnevno učinkovit inštrument za
razlago, za radikalno preprečevanje in za zdravljenje duševne bolezni,
kaznivih dejanj in drugih znakov degeneracije (Gadebusch, 1995).
Če pogledamo s filozofskega stališča na Morelovo trditev o zablodi narave,
katere posledica je simptomna degenerativna izroditev posameznika, pridemo
do zanimivega paradoksa. Žižek v svoji knjigi Krhki absolut razlaga o
simbolnem redu, kot logosu univerzalnega sistema. Kaj se torej zgodi s
funkcioniranjem simbolnega reda, ko simbolni Zakon izgubi svojo učinkovitost,
ko ne funkcionira več pravilno? Dobimo subjekte, ki so nenavadno
36
derealizirani, ali bolje, depsihologizirani, kakor da bi imeli opravka z
robotskimi lutkami, ki ubogajo čudni slepi mehanizem, nekako tako, kot v
Mehiki snemajo televizijske limonade: zaradi izjemno nabitega urnika (studio
mora vsak dan proizvesti polurno nadaljevanko) se igralci nimajo časa v
naprej naučiti svojih besedil, tako da imajo v ušesih skrite majhne slušalke in
možakar v kabini izven prizorišča snemanja jim enostavno bere, kaj morajo
storiti (besedilo, ki ga morajo povedati, dejanja, ki jih morajo izvršiti). Igralci
so naučeni, da takoj, brez zamude odigrajo ta navodila (Žižek, 2000).
„Zaslepljeni z varljivo idejo, da bodo pripomogli k „boljšemu“ in bolj
„zdravemu“ bodočemu človeštvu, so zdravniki, socialni politiki in nenazadnje
pravniki spodkopali temelje pravne ideje o človekovih pravicah in človekovem
dostojanstvu, ki se je več stoletij razvijala skozi krščanstvo, humanizem in
razsvetljenstvo. Prispevali so k ustvarjanju ugodnih pogojev za človeške
katastrofe 20. stoletja. Znanost o kazenskem pravu je predvsem torinski sodni
zdravnik in psihiater Cesare Lombroso (1836–1909) z ustanovitvijo kriminalno-
antropološke šole (scuola positiva) spodbudil k novostim“ (Probst et al., 1985
str. 215).
Lombroso se je opiral na metodično dvomljive empirične raziskave in
posledično trdil, da zločinec sodi v samostojno vrsto, ki se jasno loči od
zdravega človeka, ki živi v skladu s pravom, in ga lahko fenotipično
razlikujemo od normalnega človeka. Rojeni zločinec naj bi bil atavistična
verzija homo sapiensa (Becker, 1992).
Ta teorija je kazensko pravni interes od dejanja preusmerila na storilca in
ustvarila temelje za širšo in empirično opazovanje kriminalnih pojavov, poleg
tega je odprla pot novim teorijam o kaznih in ukrepih, vezanih na storilca, in
načeloma pod vprašaj postavila tradicionalno kazensko pravo. Enrico Ferri
(1856–1929) in Raffaele Garofalo (1851–1934) sta Lombrosov kriminalno-
antropološki koncept dopolnila tako, da sta omenjeni zgradbi razlage dodala
socialne pogoje. Ob istem času lahko v Franciji opazujemo podoben razvoj, ki
je dozorel na naravoslovno in predvsem družboslovno empiričnih tleh. Sodni
37
zdravnik Alexandre Lacassagne (1834–1924) sestavi kriminalno-sociološko
utemeljeno teorijo o družbeni pogojenosti. Po tej teoriji določajo človeka
socialno in naravno okolje ter življenjske razmere. Ti pogoji lahko neugodno
vplivajo na posameznika in ga fizično in psihično tako spremenijo, da postane
zločinec. Pravnik Gabriel Tarde (1843–1904) in matematik Adolphe Lambert
Quetelet (1796–1874) zastopata podobna stališča. Metodološko je
kvantitativno analitično množično opazovanje, ki temelji na kriminalni
statistiki, v ospredju. Hans Gross v svojih delih večkrat izraža svoje mnenje o
takratnih sodobnih šolah in njihovih zagovornikih. Njegovo razumevanje
zločina in zločinca se očitno opira na antropološke in sociološke koncepte.
Njegova metoda množičnih opazovanj posameznih primerov, ki jih črpa iz
lastnega spektra izkušenj, in izrednega občutka za enkratnost individualnega
primera, pa ga vendarle vodi do utemeljenih presoj ali zavrnitev. Tako odločno
zavrača Lombrosov teoretični koncept o rojenem zločincu (Gross, 1902).
Gross sicer priznava njegov prispevek pri zaznavi nujnosti v dodatku o pravnih
ukrepih kazenskopravnega sistema sankcij, vendar pa označuje Lombrosova
spoznanja že v sami metodi za napačno zasnovana (Lombroso, 1903).
Gross je skeptičen tudi glede spoznanj francoske kriminalne sociologije. Po
njegovem mnenju predstavlja statistična de-individualizacija človeka v
„homme moyen“ velik potencial za zmoto. Tukaj je jasno razvidna
samostojnost pragmatičnega zasnutka, ki ga zagovarja Gross, čeprav tudi
šovinističnih nagibov za zavrnitev ne moremo izključiti. Gross pa se ne oddalji
od tendence antropoloških in socioloških reformatorjev, od kazenskega prava,
zavezanega k ideji pravičnosti, izenačene reakcije do radikalizacije
preprečevanja (Becker, 1992).
Gross zahteva tudi reforme sodne organizacije. Zavzema se za odpravo
porotnega sodišča. Porotniki naj bi po njegovem mnenju kazenskopravna
dejanska stanja interpretirali vse preveč v kontekstu lastnih izkušenj, ki so
zaradi poklicnega delovanja zelo omejene. Tako so prišli do napačnih
zaključkov (Gross, 1902).
38
7 GROSS IN NJEGOVA MORALA
Na Grossa močno vplivajo biološko-antropološki miselni tokovi, ki jih je prav
tako pomagal sam oblikovati. Iz jedra njegovega modernega in dojemljivega
odnosa, kot Probst/Schick/Suppanz pravilno prikazujejo, pa se razvijejo tudi
dvomljiva nagnjenja. Tako Gross pri prizadevanju za pravosodje, ki boljše
vključuje dejanje in storilca, postavlja pod vprašaj princip zakonitosti z
utemeljitvijo, da zakon ne more zadostiti vsem posameznim primerom v
njihovi raznolikosti. Zato naj bi sodnik v idealnem primeru, h kateremu je
potrebno stremeti, „odločal brez prisile in brez motečih omejitev zakona, v
skladu z okoliščinami“ (Probst et al., 1985 str. 219).
Usodna in perverzna uresničitev tega navideznega „ideala“ v totalitarnih
sistemih 20. stoletja jasno kaže na to, kakšno nevarnost je predstavljal in še
predstavlja dvom v princip zakonitosti, ki je motiviran s strani brezmejne vere
v znanost in naivnega razumevanja samostojne dinamike moči in vladanja
znotraj razpuščene države. Težnja k zatiranju principa zakonitosti je razvidna
tudi iz, za Grossa, Liszta in druge kazenskopravne reformatorje tistega časa,
tipičnega favoriziranja izvršilnega prava za nepoboljšljive zločince, ki se je
iztrgalo iz mogoče smotrne misli pravnega varstva posameznikov, medtem ko
se je Liszt vedno eksplicitno oklepal principa zakonitosti (Schmidt, 1964).
7.1 Pogled Grossa na način kaznovanja ljudi
Gross (1902) je napreden in human, saj se zavzema za zmernost pri uporabi
smrtne kazni oz. za njeno odpravo. Vendar pa se njegovo človekoljubje
nekoliko izgubi, ko kot alternativo za »zločinske degenerirance« poleg
deportacije predlaga sterilizacijo in kastracijo ter s tem pripomore k, v krogih
psihiatrije in kazenskopravne reforme sicer vedno bolj razširjenemu, vendar
zaradi tega nikakor ne manj vprašljivemu, resnemu spodrsljaju
kazenskopravnega oziroma izvršilno pravnega razvoja (Probst et al., 1985).
Degeneracijo v glavnem identificira z pomanjkljivo socialno prilagojenostjo,
39
pri čemer ne smemo vsakega kaznivega dejanja interpretirati kot simptom
degeneracije. S pomočjo deportacije v prekomorski prostor brez civilizacije
naj bi degenerirance prestavili v okolje, ki še dopušča prosti tok naravne
selekcije. Prepustili naj bi jih zakonom narave. Za dosledni prenos tega
biološkega selekcijskega modela v „regeneracijo“ in očiščenje človeka je,
poleg kriminalnih degenerirancev, potrebno, v smislu efektivne kriminalne
preventive, vključiti tudi druge osebe, ki ustrezajo oznaki degeneracije, med
drugimi omenja potepuhe, lažnivce, delomrzneže in spolne izprijence, tudi
če jim kaznivo dejanje ni bilo dokazano (Diens, 2003).
Ta koncept deportacije ni več v skladu z modelom 18. stoletja, ki je dajal
prednost izkoriščanju delovne sile kaznjencev kot vrsto odškodnine. V večji
meri nosi rezultat naturalističnega, socialno-darwinističnega selekcijskega
razmišljanja, ki kazni odvzame vsakršno etnično utemeljitev in namesto tega
uprizori eliminacijski proces v okvirju arhaične kulise naravnega pojava. Gross
razume kastracijo ali sterilizacijo, glede na konstantno naraščajočo
kriminaliteto in degeneracijo, kot vsekakor sprejemljivo sredstvo za
kriminalno preventivo (Gross, 1904).
Določi naslednje ciljne skupine: 1. izraziti zločinski značaji, za katere se
sklepa, da bodo tudi njihovi potomci zločinci, 2. tisti, ki bolehajo za
neozdravljivo, dedno boleznijo, na primer epilepsija, tuberkuloza, rakava
obolenja, sifilis itd., za katere se sklepa, da bodo njihovi potomci manj
odporni ter psihično in moralno bolj dovzetni za nevarne napade v življenju in
bodo tako spet neozdravljivo bolni ali pa bodo zločinci, 3. alkoholiki, 4. tisti,
pri katerih obstaja verjetnost za ponovno storitev kaznivega dejanja, hujši
seksualni zločinci. In kot peto ciljno skupino Gross določi izredno nasilne, ne-
vzgojljive in neukročene mlade, med katerimi so nekateri v
„poboljševalnicah“, ustanovah za prisilno vzgojo itd., delno zajame tudi
nepredvidljivo nevarne tolpe z imenom „Plattenbrüder“, divjake, ki se
pojavljajo posebno v velikih mestih. Tem tendencam preziranja ljudi, ki so
neločljive od teh izjav, čudno nasprotuje tudi izvrševanje, ki poudarja
človeške plati visoke ravni marsikatere zločinske narave (Gross, 1904).
40
Paul Näck je psihiater in vodilni mislec evgenično motivirane prisilne
kastracije oziroma sterilizacije v nemškem znanstvenem prostoru, ki ga Gross
tudi znanstveno podpira. Po letu 1900 ta z svojimi teorijami v vedno večji
meri vpliva na Arhiv in ga trajno zaznamuje s svojimi številnimi prispevki in
ocenami do svoje smrti 1913.
7.2 Pogled na takratne moralno zavedanje in vedenje ljudi
Grossovo mišljenje je v veliki meri zaznamovano z državljansko-šovinističnim
in avtoritarnim duhom časa. Do francoskega in angleškega, predvsem pa
ameriškega kulturnega in znanstvenega prostora je skeptičen in poudarja
razlike nacionalno raslih struktur. Ker se čuti zavezanega k izredno
avtoritarnemu razumevanju, vidi pomembno nalogo sodnika v „vzgajanju
priče“. Predstava o ženskah, ki jo ima Hans Gross, ustreza takrat
prevladujočemu razumevanju ženske znotraj zahodnoevropskega meščanstva.
Žensko dojema kot bitje, ki ga ženejo instinkti, vodijo nerazumske strasti in
nekontrolirana čustva ter je moškemu intelektualno podrejena. Poleg
pomanjkanja objektivnosti navaja predvsem nečimrnost, skopost, zvitost in
hipohondrijo14 kot tipične ženske lastnosti, ki jih je potrebno pri zaslišanju
žensk in pravilni presoji njihovih izjav zmeraj upoštevati (Gross, 1898).
Glede na seksistični „mainstream“, ki ustreza razvrednotenju podobe ženske,
ki je bil okoli 1900 zastopan tudi v znanosti, se Gross sklicuje na princip
vzročnosti in zaključi z: „Ženska ima drugačno telo kot moški in je morala
glede na to prejeti tudi drugačnega duha“. Vendar relativira svoje izjave o
ženskem bitju, ko modro ugotovi, da ne bodo moški žensk nikoli sposobni
„resnično razumeti, ker sami nikoli niso bili ženske“. Na enak način in v istem
duhu Gross izraža svoje odločno mnenje proti takratnim težnjam za
legalizacijo homoseksualnosti, saj meni, da je upravičeno inkriminirana:
Nenehno kvakanje teh ljudi, da naj jih ne motimo v njihovem zoprnem
početju, na nas ne bo vplivalo. Zapisi Hansa Grossa med drugim kažejo tudi
14Constitutio Criminalis Carolina ali Carolina nastal leta 1532 velja danes kot prvi splošni nemški kazenski zakonik.
41
rasistične težnje. Branje Darwinovega dela je za kriminaliste obvezno (Gross,
1898).
Posebni afiniteti do biološko-antropološkega tolmačenja zločinca in njegovega
vedenja se pridruži še značilna nagnjenost k tekmovalnemu, moškemu
razumevanju vlog. Socialno-darwinistične povezave se v njegovih delih, kot že
navedeno, večkrat pojavljajo. Poleg zadevnih del Ernsta Haeckela in Francisa
Galtona, se je ukvarjal s številnimi raziskavami o dednosti in degeneraciji in
nekaj tega prevzel (Gross, 1904).
Rasna higiena mu predstavlja pomembno kriminalistično željo. Gross
velikokrat zagovarja v stilu takratnega rasnega diskurza, zato mu rasna
pripadnost delinkventov, ko se sklicuje na kriminaliteto Židov, predstavlja
primeren kriterij specifikacije (Gross, 1898).
Izredno očiten pa je rasistični pristop pri izpeljavah o ciganih in njihovi
kriminaliteti. Brez kakršnekoli diferenciacije ciganom posplošeno pripisuje
negativne lastnosti, kot so strahopetnost, nesramnost, zahrbtnost,
poželjivost, praznoverje in maščevalnost. Medtem ko so pripadniki kulturnih
narodov usmerjeni k pojmom kot so čast, družina in domovina, so karakterne
značilnosti ciganov, ki so stoletja živeli izključno na račun drugih narodov,
brezmejna lenoba, živalska lakota, čutna ljubezen in nekaj nečimrnosti. Gross
zanika vsakršno moralno kompetenco ciganov. Enako uničujoča je njegova
kriminološka ocena ciganov, ki jim pripisuje posebno naklonjenost do skrivnih
tatvin z uporabo hitrih spretnosti. Za takraten rasistični diskurz značilno,
čeprav se pojavlja že v starejši literaturi o ciganih, je telesno razvrednotenje
s poudarjanjem domnevnih rasnih znakov. Tako Gross svetuje kriminalistu, naj
bo pozoren na vonj na kraju zločina, saj imajo cigani, podobno kot „črnuhi“,
prodoren, dolgo obstojen vonj, ki spominja na mast in miši (Gross, 1904).
42
7.3 Sprejem Grossa v angloameriškem prostoru
Kot smo že omenili, je bil Gross zaradi svoje „Kriminalne psihologije“ in
„Priročnika“ že pred prvo svetovno vojno poznan v ZDA in kasneje kot
utemeljitelj znanstvene „Criminal Investigation“ zelo spoštovan. Leta 1911 je
bil angleški prevod „Kriminalne psihologije“ več kot desetkrat ocenjen, v
večini pozitivno. Delo lahko danes najdete v ameriških internetnih
bibliografijah. Poleg znanstvene recenzije Hans Gross vzbuja interes tudi pri
angleško govorečih pisateljih kriminalk. Še danes se fiktivni kriminalisti v
takšnih zgodbah sklicujejo na Hansa Grossa (Green, 2003).
43
8 ODNOS OČETA IN SINA
V poznih letih Grossovega zasebnega življenja ga izredno tragična pot popelje
v Švico. Njegov sin Otto (1877–1920), občasno docent na psihopatologiji pri
Emilu Kraepelinu v Münchnu, se je kot mlad zdravnik posvetil psihoanalizi, ki
jo je utemeljil Sigmund Freud (Dienes, 2003).
Posebej ga je zanimala povezava psihoanalize z družbeno kritičnimi teorijami
na temeljih matriarhata15. Na začetku je njegov oče v njem videl nekakšnega
nosilca upanja za nadaljevanje njegovih kriminalno psiholoških raziskav. V
svoji Kriminalni psihologiji Hans Gross ponosno citira dve sinovi deli, potem ko
je poskrbel za njuno publikacijo v Arhivu za kriminalistično antropologijo in
kriminalistiko. Vendar se je Otto vse bolj oddaljeval od očeta. Simpatiziral je
z anarhistično in bohemsko sceno, po letu 1907 je živel v Münchnu in Asconi,
kjer je sodeloval pri anarhističnem obnovitvenem gibanju na griču Monte
Verita. Hans Gross je iz nekakšne čudne mešanice skrbnosti, naklonjenosti,
veselja do eksperimentiranja, želje po nadzoru in disciplinske jeze za svojega
sina sestavil natančen življenjski načrt (Gross, 1904).
„Otto je sicer živel na račun svojega očeta, vendar pa se je od njega vedno
bolj distanciral. Namesto očetove, civilno-rojalistične, patriarhalno
avtoritativne mentalitete je sledil popolnoma nasprotni življenjski filozofiji,
ki je stremela k uresničitvi materinsko pravne, spolno svobodne družbene
ureditve. Vedno bolj je postajal odvisen od morfija in kokaina, zato je odšel
na zdravljenje k takratnemu višjemu zdravniku in psihoanalitiku Carlu Gustavu
Jungu v psihiatrično bolnišnico Burghölzli Univerze v Zürichu. Hans Gross je v
skrbi za nadzor svojega, po njegovem mnenju, duševno bolnega sina stopil v
kontakt z različnimi organi švicarske policije in zdravstva. Končno je leta 1913
v Berlinu dosegel sinovo aretacijo in njegovo prisilno napotitev v različne
avstrijske bolnišnice. Prav tako je dosegel odvzem Ottove opravilne
sposobnosti in ga kot skrbnik, po njegovih besedah popolnoma ponesrečenega
15Matriarhat je politično-socialna ureditev skupnosti, kjer je najvišja oblast v rokah družinskih mater.
44
sina, od takrat naprej sam kontroliral“ (Olenhusen, 2003 str. 126–139).
Sledila je izredna zaostritev in nadvse dramatično soočenje med očetom s
patriarhalnim razmišljanjem, togimi ideali ureditve avtoritarne države in
civilno moralo ter sinom, čigar bit, ki je bila v enaki meri genialna kot fizično
labilna, je stremela k osvoboditvi in razdoru civilnih družbenih struktur. Sin je
v dno duše radikalno nasprotoval očetu. Dominantni oče je preprečil nemočne
težnje po emancipaciji in si, prepričan, da je sin zblaznel, s pomočjo policije,
ki jo je sam izšolal, zagotovil nad njim moč. Pri posredovanju je naletel na
nasprotujoče si nagibe, na eni strani očetovsko skrb, ki jo je razumel kot
obvezno, in na drugi voljo po prevladi nad drugačnimi, napraviti izrojence
neškodljive. Iz te perspektive si lahko nedvomno predstavljamo resničnost
mnenja o Kafkini literaturi, ki pravi, da je Franz Kafka, ki je v Pragi študiral
pri Hansu Grossu, na osnovi Grossa v svojih romanih ustvaril vodilne, mogočne
like sodnikov. Navkljub temeljnim razlikam med očetom in sinom pa lahko z
današnjimi očmi najdemo paralele, toda ne brez ironije. Če je želel Otto
Gross, kot prepričan anarhist, Dunaj takoj pognati v zrak, je oče k propadu
meščanskega sveta s svojim spodkopavanjem pravne države dejansko verjetno
več pripomogel kot sin. Graški mestni muzej je s svojo razstavo v okvirju
dejavnosti Evropska kulturna prestolnica 2003 v Gradcu pod imenom „Zakoni
očeta“ znanstveno korektno in vsebinsko inovativno predstavil kočljivo,
vendar za razumevanje nemške kulturne in družbene zgodovine 20. stoletja
nedvomno izredno izostreno temo tega odnosa med očetom in sinom (Heuer,
2003).
45
9 RAZPRAVA HIPOTEZ IN ZAKLJUČEK
Postavili smo dve glavni hipotezi in tri cilje, na katere bomo v nadaljevanju
odgovorili. Prva hipoteza, ki jo zagovarjamo, se tako glasi:
• Hans Gross velja kot stereotip policijskega očeta in ima v veliki meri
avtoritarno mišljenje.
V tej hipotezi nas je predvsem zanimal Gross kot človek. Vsi vemo, da je bil
izvrsten in napreden znanstvenik. Naša hipoteza določa Grossa kot policijsko
avtoritarnega. V totalitarnih sistemih 20. stoletja so seveda obstajali ideali,
na podlagi katerih so si ljudje ustvarjali vtise in družbena mnenja, zaradi
želje po razvoju prirejali meščanska gibanja in revolucije, kot govori znani
Napoleonov rek „revolucije ne moremo začeti, prav tako je ne moramo
zaustaviti“. Gross je definitivno velik zgled takratni družbi, saj je motiviran s
strani brezmejne vere v znanost. Gross je reformator svojega časa, tipičnega
favoriziranja izvršilnega prava za nepoboljšljive zločince, je pa prav tako velik
humanist, torej v njegovo strokovno profesionalno plat ne dvomimo. Druga
stran Grossa, ki je ni kar tako lahko izpostavit, pa je razvidna iz številnih
pisem svojim bližnjim in prijateljem, prav tako je vidna njegova človečnost v
njegovih najbolj znanih knjigah. Mogoče najbolj sporne z našega zornega kota
so izjave, ki zagovarjajo, da se tako imenovani izrojenci, ljudje, ki niso
civilizirani in nagnjen k kaznivim dejanjem, deportirajo v prekomorski prostor
brez civilizacije, prestavi v okolje, ki še dopušča prosti tok naravne selekcije.
Prepustili naj bi jih zakonom narave, vključiti tudi druge osebe, ki ustrezajo
oznaki izrojenci. Med drugimi omenja potepuhe, lažnivce, delomrzneže in
spolne izprijence, tudi če jim kaznivo dejanje ni bilo dokazano. Ta tip
Grossovega razmišljanja vsekakor ne bi sodil v čas in prostor 21. stoletja saj je
model naturalističnega, socialno-darwinističnega selekcijskega razmišljanja,
ki kazni odvzame vsakršno etnično utemeljitev in namesto tega uprizori
eliminacijski proces. Prav poseben odnos pa ima Gross do žensk, saj žensko
dojema kot bitje, ki ga ženejo instinkti, vodijo nerazumske strasti in
nekontrolirana čustva ter je moškemu intelektualno podrejena. Vendar
46
zrelativira svoje izjave o ženskem bitju, ko modro ugotovi, da ne bodo moški
žensk nikoli sposobni resnično razumeti, ker sami nikoli niso bili ženske.
Izredno očiten pa je rasistični pristop pri izpeljavah o ciganih in njihovi
kriminaliteti. Brez kakršnekoli diferenciacije ciganom posplošeno pripisuje
negativne lastnosti. Hipotezo, ki govori o policijsko avtoritarnem Grossu tako
lahko potrdimo.
• Gross je prvi, ki je zagovarjal idejo o izpopolnitvi kriminalistov kot
strokovno izobražen kader.
Idejne zasluge si je Gross pridobil kot vnet zagovornik ideje o izpopolnitvi
strokovne izobrazbe kriminalistov in o ustanovitvi posebne veje pomožne vede
kazenskega prava ter specializiranih kriminoloških inštitutov na pravnih
fakultetah. Potrebo takega inštituta je Gross utemeljeval z opozorilom na
preveč enostranskemu značaju juristične izobrazbe kriminalistov. Pravnik je
ob zaključku študija kazenskega prava prikrajšan za prakso, ki jo takrat niso
izvajali. Prav tako nima ustrezne predstave o zločincu kaznivega dejanja in o
samem zločinu. Študij kriminalnih ved na graški univerzi je združeval čiste
juristične in kriminološko-naravoslovne discipline. Ta združitev se je kasneje
zgodila v skladu z učnim načrtom Lenza in Seeliga. Razvidno je, da Lenz v
okviru kriminološkega študija vodi kriminalno-biološki seminar z
demonstracijami na kaznjencih. Predavanja Seeliga pa so obsegala naslednje
predmete: 1. Uvod v sistem kriminologije in v splošno kriminalno taktiko. 2.
Psihologija pričevanja in tehnika zasliševanja. 3. Metode preiskave pisave in
listin. 4. Kriminologija seksualnega življenja. 5. Nauk o sledovih in
daktiloskopija. 6. Specialna fenomenologija zločina (z demonstracijami). Leta
1927 je bil pri moški kaznilnici v Gradcu ustanovljen poseben urad za
kriminalno biološke preiskave (Kriminalbiologische Untersuchungsstelle) kot
oddelek kriminološkega inštituta. Delovanje inštituta se ne omejuje le na
predavanja in vaje, temveč služi tudi potrebam sodne prakse. Lenz in Seeling
sta bila namreč imenovana za stalna sodna izvedenca za področje
kriminologije. Če upoštevamo končno število odličnih znanstvenih del, ki so
jih objavili Lenz, Seelig, Kalmann in drugi strokovnjaki graškega inštituta v
47
neposredni zvezi z njegovim delovanjem, potem je treba priznati, da
nasledniki Grossa nadaljujejo s polnim uspehom. Karakteristično je, da je
ravno Gradec postal središče novega gibanja, med tem ko je Dunaj prevzel
nase iniciativo v organizaciji zoper internacionalno zločinskost. To še enkrat
potrjuje znano izkušnjo, da imajo univerze v manjših mestih neredko boljše
pogoje za intenzivno znanstveno udejstvovanje kot univerze v velemestih.
Gross razmišlja in potrjuje našo hipotezo o izpopolnitvi kriminalistov kot
strokovno izobražen kader, ko mlademu pravniku razlaga, kako se zločin
izvršuje, kako zgleda zločinsko dejanje v resnici, kako zločinec govori, piše,
misli in se sporazumeva, kako je z njegovo moralo, z njegovo vero in
duševnostjo, kako vpliva nanj kazen, kako se vede v zaporu in v kakšnem
odnosu je do njegove okolice. Leta in leta je skušal v svojih knjigah in
razpravah dokazati, da mora veda o zločinu kot o realnem pojavu postati
predmet akademskega pouka. Po našem mnenju mu na koncu to tudi uspe.
Med drugim smo si zastavili tri glavne cilje:
• Prvi del cilja v diplomski nalogi tako zajema vpliv in delovanje Grossa
na znanstveno kriminalistiko ter opozarila na manj znana in neobdelana
vprašanja iz njegove zgodovine.
Vsekakor lahko ugotovimo da je Gross kriminalni psihologiji in znanstvenemu
razumevanju metod posredoval nove vsebine, različne pomene in naloge,
vstavil jih je v lasten sistem in jih pojasnil. Da je Grossa zanimanje za
kriminalistiko močno prevzelo, nas verjetno ne preseneča, saj je bil vendar
prav on borec za širjenje pravne znanosti v primerjavi z modernimi dognanji
drugih znanstvenih disciplin. Takrat pa so bila točno tista znanstvena
področja, ki jih je Gross želel odpreti kazenskopravni znanosti, medicina,
psihiatrija in tudi antropologija, biologija, državna ekonomija in sociologija,
močno pod vplivom omenjenih teorij. Z življenjskim delom na področju
znanosti je Hans Gross uspešno napravil ta korak in pustil trajen mednarodni
pečat. S tem je postavil kriminalistiko kot raziskovalno disciplino in hkrati
univerzitetni predmet pravne znanosti. Gross pokaže kriminalistiki širino, ki
48
zajema boj proti kriminalu kot celoto, pot v dvajseto stoletje, pot k
samostojni akademski znanosti.
• Drugi izmed glavnih ciljev je bila tudi analiza njegovih ključnih del;
Priročnik za preiskovalne sodnike (Handbuch für Untersuchungsrichter,
1893), Kriminalna psihologija (Criminalpsychologie, 1898), ter analiza
Arhiva za kriminalistično antropologijo in kriminalistiko (Archiv für
Kriminalanthropologie und Kriminalistik), zvezki, ki so večinoma zelo
obsežni izšli v nemško govorečem prostoru.
Njegova ključna in najbolj pomembna znanstvena dela so višek njegove
strokovnosti, da bi v sistematiko kriminalističnega vedenja in vedenja prišel
red. Gross predela veliko mednarodne strokovne literature z različnih
znanstvenih področij. Ima visoke strokovne in osebnostne zahteve in od
preiskovalnega sodnika zahteva temeljito analizo, ker daje v kazenskem
procesu vedno prednost predhodni raziskavi. Gross s svojo metodo masovnega
obravnavanja posameznih primerov, s prepogostim vključevanjem lastnih
življenjskih izkušenj, včasih vpliva na bralčevo potrpljenje, vendar nekateri
primeri to opravičijo s svojo komičnostjo in bizarnostjo. Kot je lahko razvidno
iz poglavij, se določenih tematik loti iz subjektivnega stališča, ima pa vedno
iskreno mnenje in jasno stališče. Njegovo delo pusti še močnejši vtis zaradi
svoje inovativnosti in aktualnosti. Priročnik kot tudi Kriminalna psihologija sta
posvečena mladim kriminalistom, ki so v preobrazbi iz teorije v prakso in
začenjajo pot z odgovornim kriminalističnim delom. Kot lahko razberemo sta
knjigi stilsko in vsebinsko zelo obširni, z raznimi detajli od melanholične širine
do skrajnega minimalizma. Edina pomanjkljivost njegovega strokovnega
udejstvovanja bi lahko bil Arhiv za kriminalno antropologijo in kriminalistiko,
ki je na začetku z zgodnjimi prispevki znanstveno podkrepljen, vendar se
kvaliteta prispevkov skozi leta vedno bolj izgublja v množičnih, ne-selektivnih
in kratkih ocenah različnih zapisov, ki nihajo v kvaliteti in so v ožjem ali
širšem smislu povezani s kriminalistično antropologijo.
49
• Tretji cilj zajema vprašanje sistematizacije sprememb v evropski
kazenski zakonodaji in izvajanje modernističnega pohoda na
Slovenskem in Evropi v času Grossa. Zanima nas predvsem kakšen vpliv
so pustili takrat na Grossa in kakšen je bil Grossov prispevek.
Gross velja kot vodilni mislec kriminologije in pionir moderne kriminalistike,
predvsem pa kot kazenskopravni modernist. Kratek pogled v zgodovino
kazenskega prava v času Grossa, ki je veljalo pri nas od srede 19. stoletja do
začetka 20. stoletja, nam daje le skromen in zelo nepopoln pregled takratne
kazenske zakonodaje. Poleg navedenih je kazensko pravo urejalo še mnogo
drugih zakonov. Kljub vsemu moremo opaziti, da se kazensko pravo razvija,
izpopolnjuje in napreduje. Pot kazenskega prava se nikakor ne dviga
enakomerno navzgor, saj je polna ovinkov in stranpoti ter se dostikrat celo
strmo spušča navzdol. Prav tako je mogoče zaznati, da se raznolikost
kazenskega prava vse bolj zmanjšuje, zlasti v začetku 20. stoletja je bilo
poenotenje vse močnejše. Tudi tu koraki niso usmerjeni vedno v isto smer,
večkrat zastanejo ali se obrnejo nazaj. Pravo omejuje svobodo posameznika,
njegove koristi in težnje, da bi omogočilo obstoj družbe. To velja še prav
posebej za kazensko materialno pravo, ki varuje in ohranja temeljne vrednote
neke družbe, ki so v določenem času in prostoru priznane, in sicer tako
temeljne vrednote posameznika kot tudi temeljne družbene vrednote.
Kazenski postopek pomeni močan poseg v najpomembnejše človekove pravice
in temeljne svoboščine in je obenem sredstvo, s katerim država ščiti
posameznika in družbo pred storilci kaznivih dejanj. Osnovni cilj procesnega
zakona bi moral biti na eni strani učinkovitost kazenskega postopka, ki naj
omogoči, da bo storilec ustrezno kaznovan. Zakoni nam šele skupaj s prakso
sodišč dajejo pravo sliko kulturne ravni neke družbe. Podatki o stanju
hudodelstva na eni in varnosti državljanov, tako pred storilci kaznivih dejanj
kot pred državnimi organi, na drugi strani nam pokažejo, kakšno in kako
pomembno vlogo ima kazensko pravo v nekem času in prostoru. V preteklosti
je bilo mogoče načela in težnje kazenskih zakonodaj razbrati iz njihovih
določb in pravil, v novejšem času so bolj izrecno izražena, veliko večja so
sklicevanja na znanost in pravičnost. Stari kazenski zakoni so bili nekako bolj
50
iskreni in njihovo surovost in nepravičnost je bilo lažje ugotoviti še iz samih
napisanih zakonov. Gross je s svojim delom prispeval k nadaljnjemu razvoju
znanosti kazenskega prava, kot tudi na splošno k prenovi pravne znanosti.
Gross ga je vsebinsko in metodično oplodil z veliko naprednejšima znanostma,
naravoslovjem in družboslovjem, saj se je po njegovem mnenju pravna
znanost dovolj dolgo omejevala le na študij norm.
Te kritične pripombe v diplomski nalogi bi lahko pripomogle k razločevalnemu
opazovanju in priznanju truda Hansa Grossa za razvoj celotne kazenskopravne
znanosti in kriminalistike. Naš namen ni bil osredotočen na zmanjševanje
njegovih zaslug. Hans Gross je kriminalistiko v smislu samostojne
kriminološko-znanstvene discipline kot predmeta v sklopu akademskega pouka
in na ravni praktičnega sodstva v mednarodnem smislu izredno podpiral in po
Evropi ter daleč naokoli do danes upravičeno velja za očeta sodobne
znanstvene kriminalistike.
51
10 LITERATURA IN VIRI
BACHHIESL, C. (2003). Mörder, Sittenstrolche. 37 Fälle aus dem
Kriminalmuseum der Karl-Franzens-Universität Graz, Graz.
BAVCON, L. (1997). Kazenskopravno varstvo Človekovih pravic in temeljnih
svoboščin. Temeljne pravice, Cankarjeva založba, Ljubljana.
BAVCON, L. in ŠELIH, A. (1996). Kazensko pravo, Splošni del, 3. izd., Uradni
list Republike Slovenije, Ljubljana.
BECKER, P. (1992). Das polizeiliche Bild des Verbrechers im 19. Jahrhundert,
Frankfurt a. M.
DIENES, R. (2003). Die Gesetze des Vaters: Hans Gross, Otto Gross, Sigmund
Freud, Franz Kafka, Wien/Köln/Weimar, 32-38.
GADEBUSCH, M. (1995). Die Rezeption der kriminalanthropologischen
Theorien von Cesare Lombroso in Deutschland, Husum.
GREEN, M. (2003). Die Rezeption von Hans und Otto Gross im englischen
Sprachraum, v Die Gesetze des Vaters: Hans Gross, Otto Gross, Sigmund
Freud, Franz Kafka, Wien, 186-193.
GROSS, H. (1893). Handbuch fur Untersuchungsrichter, Polizeibeamte,
Gendarmen, Leuschner & Lubenskys, Universitats-Buchhandlung, Graz.
GROSS, H. (1896). Das Kriminalmuseum in Graz, v Zeitschrift für die gesamte
Strafrechtswissenschaft, Graz, 16, 74-94.
GROSS, H. (1897). Aufgabe und Ziele der Kriminalistik, Zeitschrift für
Strafrecht, Graz, 10, 269-285.
GROSS, H. (1898). Criminalpsychologie, Leuschner & Lubenskys, Universitats-
Buchhandlung, Graz.
GROSS, H. (1902). Gesammelte Kriminalistische Ausatze, F. C. W. Vogel,
Leipzig.
GROSS, H. (1904). Die Degeneration und das Strafrecht, v Gesammelte
Kriminalistische Aufsätze, München.
GROSS, H. in GEERDS, F. (1977). Handbuch der Kriminalistik, Die Kriminalistik
als Wissenschaft – Die Technik der Verbrechen – Kriminaltechnik, Berlin.
GSCHWEND, L. (1999). Untersuchung der strafrechtsphilosophischen und
kriminologischen Aspekte in Nietzsches Werk unter besonderer
52
Berücksichtigung der Nietzsche-Rezeption in der deutschen
Rechtswissenschaft, Zürich.
HEUER, G. (2003). Otto Gross, v Die Gesetze des Vaters, Hans Gross, Otto
Gross, Sigmund Freud, Franz Kafka, Wien, 40-43.
KOCHER, G. (2003). Von der Theresiana bis Hans Gross, Zum Methodenwandel
in der Beweisführung, v Die Gesetze des Vaters: Hans Gross, Otto Gross,
Sigmund Freud, Franz Kafka (str. 60-67), Wien/Köln/Weimar.
KUBE, E. (1964). Beweisverfahren und Kriminalistik in Deutschland, Ihre
geschichtliche Entwicklung, Hamburg.
LOMBROSO, C. (1903). Kriminelle Suggestionirung an einem schwachsinnigen
Alkoholiker, v Archiv für Kriminal-Anthropologie und Kriminalistik, Wien, 11,
327-339.
MAVER D. (1997). Kriminalistika, Uradni list Republike Slovenije, Zbirka
Učbeniki-Uradni list Republike, monografska publikacija, (str. 13), Ljubljana.
MELIK, J. (2000). Pravo, zgodovina, arhivi, Prispevki za zgodovino pravosodja,
Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana.
OLENHUSEN G. (2003). Die Sorge des Hausvaters, Die Prozesse von Hans Gross
gegen Otto und Frieda Gross, Marburg.
PROBST, K. (1987). Strafrecht – Strafprozessrecht – Kriminologie, Geschichte
der Rechtswissenschaftlichen, Publikationen aus dem Archiv der Universität
Graz, Graz, 9, 31-35.
PROBST, K., SCHICK, P.J. in SUPPANZ, M. (1985). Hans Gross, v Tradition und
Herausforderung, 400 Jahre Universität Graz, Graz.
REISS, R. A. (1908). Die wissenschaftlichen Methoden bei den gerichtlichen
und polizeilichen Untersuchungen, v Zeitschrift für die gesamte
Strafrechtswissenschaft, Graz, 22-27.
SCHMIDT, E. (1964). Einführung in die Geschichte der deutschen
Strafrechtspflege, Göttingen.
SEELIG, E. (1948). Die Grundlegung der modernen Kriminalwissenschaften
durch Hans Gross, Zeitschrift für Strafrecht Bd, Berlin, 9-15.
STOOSS, C. (1899). Strafrechtsfälle für Studierende, Archiv für Kriminal-
Anthropologie und Kriminalistik, Wien 183-188.
VILFAN, S. (1986). Reforme kazenskega prava in postopka v 18. stoletju,
53
Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, Ljubljana.
VOŠNJAK, B. (1910). Ustava in uprava Ilirskih dežel, prispevki k nauku o
recepciji javnega prava prvega francoskega cesarstva, Matica Slovenska,
Ljubljana.
ŽIŽEK, S. (2000). Krhki absolut, med psihoanalizo in religijo, Analecta,
Ljubljana.
54
Obr.D-8
IZJAVA O AVTORSTVUDIPLOMSKEGA DELA
Spodaj podpisani(a) Andrej Štrakl , z vpisno številko 0 7 0 6 0 9 4 5
rojen(a) 0 2 0 5 1 9 8 1 v kraju Maribor
sem avtor(ica) diplomskega dela z naslovom
Hans Gross – oče kriminalistike
S svojim podpisom zagotavljam, da:
je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
sem poskrbel(a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
sem poskrbel(a), da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloženega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;
sem pridobil(a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in dem to tudi jasno zapisal(a) v predloženem delu;
se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;
se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.
V Ljubljani, dne 21.12.2010 Podpis avtorja________________
55