Št.: 2, leto 2012

DRUGEMU BESEDOHOLIKU NA POT Že lep čas je minil od izida »prve številke prvega letnika« Besedoholika, časopisa študentov ljubljanske slovenistike, nosilcev »jezikovne kulture«, kakor se je v uvodu debitantske izdaje izrazil urednik. Reči moram, da s(m)o se študenti, predvsem pa študentke, lepo odzvali na proseči klic urednikov, naj na papir prelijemo probleme, razmišljanja, opis kakšnega dogodka, zgodbico in nenazadnje tudi kakšen verz, ki se nam je valjal po glavi ali že napisan čakal svetlega dne. Posebej bi rad pohvalil kolegico Anželjevo za spretno krmarjenje med nami, genialnimi posamezniki, ki smo sploh dovolj sposobni pisati za slovenistični časopis in smo zaradi svoje izredne nadarjenosti seveda strašno nečimrni in muhasti. Čemú ta zadnji, sicer strogo sarkastično (pohvala kolegici izostane) mišljeni stavek? Preprosto zato, ker se je po izidu prvega in ob miselnih pripravah na drugi Besedoholik pojavilo mnenje, da so nekateri poklicani, da pišejo, drugi pa bodo raje molčali, ker niso vredni, da se rabi črnilo za tisk njihovega tvezenja. Kaj za vraga? Mislim, pa naj me uredništvo popravi, če se motim, da je bilo treba za vsak prispevek vsaj enkrat prositi in da časopisnega maila nismo zasuli s kamionom člankov, bolj s kakšno pol prazno samokolnico. Pa tudi če bi ga, še vedno ima uredništvo cenzorsko vlogo, da določi, kaj je zanimivega, kaj smo že slišali, o čem pa bi bilo vredno obvestiti kolege sloveniste. Samocenzura dobrih, kaj dobrih, odličnih avtorjev nas ne bo pripeljala nikamor, prej bo povzročila kakšno nepotrebno razprtijo, katerih ustvarjanje je sicer slovenski nacionalni šport. A čas je, da to disciplino ukinemo. Na tem mestu torej pozivam kolege in kolegice: pišite, rišite, pesnite, kakorkoli ustvarjajte, dajte delo urednikom, da bodo imeli izgovor za neopravljene izpite! Verjamem in vem, da se v slovenističnih klopeh skriva ogromno potenciala, ki ne sme ostati neizkoriščen, sploh pa ne prezrt in zatrt. Nekateri ga še odkrivajo, drugi ga lenobno pasejo po brezdelju, tretji pa prav s pridom izkoriščajo in že lahko pokažejo svoje stvaritve. Če se slednjim pridružimo še tisti drugi in prvi, se za prihodnost Besedoholika in sploh slovenskega leposlovja ter publicistike nikakor ni bati.

Primož Božič

UREDNIKA: Kristina Anželj in Janoš Ježovnik LEKTORIRANJE: Janoš Ježovnik in Urška Honzak OBLIKOVANJE: Maja Nedič in Ana Jazbec NASLOVNICA: Ivana Kobal

KOTIČEK ZA JEZIČEK

bi'sida/bəsìəda/beséda Žal, da je takim, vzgojenim že od mladih nog v laškem duhu, malo mar za domači jezik; večkrat nočejo vedeti in morda celo res ne vedo, da so sinovi velike majke Slave. Kje naj bi se kaj takega naučili? Kdo naj bi jim pojasnil slovanske razmere? Kdo naj bi jim izbil iz glave nesramno lažnive in skrajno absurdne nazore o Slovanih, nazore, katerih se do sita napajajo iz sovražnih nam knjig in časnikov? Ni mogoče, ni priložnosti, ker slovenske knjige so jim nedostopne.

Tako je leta 1898 v Domu in svetu zapisal Ivan Trinko, osrednja osebnost slovenske narodnobuditeljske dejavnosti v Beneški Sloveniji. Skupaj z Rezijo je to območje specifično. Zaradi zgodovinskih razlogov je bilo izključeno iz sodelovanja pri vzpostavitvi slovenskega knjižnega jezika, ki je v 19. stoletju predstavljal osnovo za narodno prebujenje Slovencev. Prebivalstvo teh obrobnih področij ni obvladalo enotnega knjižnega jezika, najpogosteje z njim niti ni bilo seznanjeno in zato tudi ni moglo razviti jasne narodne identitete, temveč je ostalo na stopnji lokalne zavesti v smislu: govorim nadiško, torej sem Nadižan iz Nadiške doline. Posledice so vidne še danes: na vprašanje, ali govorijo slovensko, bodo Beneškoslovenci v lepem narečju in brez slabe vesti odgovorili, da ne. Našel se bo tudi kdo, ki se ima v prvi vrsti za Slovenca, a govori kljub temu le italijansko. Redka ni tudi situacija, ko v isti družini babica govori le v slovenskem narečju, hči narečje razume, a govori italijansko, vnukinja pa govori tako knjižno slovenščino kot knjižno italijanščino – oboje seveda iz šole –, narečja pa ne. Razmer vsekakor ne gre poenostavljati.

Rezija je s tega vidika nekoliko bolj kompleksna. V osnovi koroško narečje se je v novejšem času (vsaj od 17. stol. dalje) razvijalo skupaj s primorskimi in zaradi izoliranosti doline izoblikovalo svojevrstno

podobo. Od ostalih slovenskih narečij se minimalno razlikuje v oblikoslovju, najbolj pa po glasovju in besedju, polnem romanizmov. Kljub temu velja poudariti, da najmlajše jezikovne spremembe kažejo na aktivne stike z govorci slovenščine z druge strani Kanina, npr. obsoškega narečja. Ker zaradi številnih razlik med rezijanščino in slovenskim knjižnim jezikom slednjega Rezijani težko razumejo, se je v 90. letih preteklega stoletja kot nekakšen pokrajinski knjižni jezik začel oblikovati rezijanski pisni standard. Novi pravopis pa je prebivalce doline razdelil približno na polovico: poleg drugih stvari je najbolj sporno zapisovanje glasu c. Ni namreč vseeno, ali na krajevni tabli piše Solbica ali Solbiza. Prva varianta je po mnenju nekaterih preveč slovenska in zanika vpetost doline v italijanski zgodovinski kontekst. Pogoste so tudi neosnovane psevdoteorije o izvoru jezika – v zadnjem času še posebej tista o arhaičnem slovanskem jeziku, še najbolj sorodnem stari cerkveni slovanščini. Za predlog izločitve Rezije s seznama občin z manjšinsko zaščito pa smo tako ali tako slišali skoraj vsi. Tako lahko danes v Reziji opazujemo kar dva dogodka iz slovenske sociolingvistične zgodovine: novo črkarsko pravdo in nekakšno različico vindišarske/vendske teorije, znane iz avstrijskega oz. madžarskega zamejstva. Upamo lahko le, da bo zmagal razum, preden bo izumrl jezik.

Narečje, s katerim rezijanščina deli najstarejše jezikovne pojave, je prav tako eno najbolj ogroženih slovenskih narečij in hkrati edino, ki se govori na območju kar treh držav. Ziljsko namreč govorijo v Kanalski dolini v Italiji, v Ziljski dolini v Avstriji, del ziljskega narečja pa je tudi kranjskogorsko podnarečje v Sloveniji. Za razliko od Beneške Slovenije je bila avstrijska Koroška vključno z Ziljsko dolino precej dobro vpeto v slovensko

narodnobuditeljsko dejavnost. O tem priča že dejstvo, da je bil avtor programa Zedinjena Slovenija Ziljan, namreč Matija Majar Ziljski (rojen v Vitenčah pri Goričah v Ziljski dolini), med pomembnimi Ziljani pa sta tudi zbiralec narodnega gradiva in avtor prve slovenske dialektološke razprave Urban Jarnik ter literarni zgodovinar in jezikoslovec Ivan Grafenauer. Ziljska dolina je resda vedno sodila na obrobje slovenskega etničnega ozemlja, a če primerjamo stanje danes s stanjem v preteklosti, služi za toliko bolj srhljiv zgled narodne in jezikovne asimilacije s strani večine.

Naj se znova navežem na uvodni citat. Brez poznavanja slovenske kulture in jezika je narodna identifikacija nemogoča. A če pri starejših generacijah vsaj znanje slovenskega narečja, ki se je govorilo doma, ni problematično, je toliko bolj ogroženo pri mlajši generaciji, ki danes, v času elektronske komunikacije in masovnih medijev, ni več toliko omejena na lokalno skupnost. Zakaj bi otrok v zamejskem okolju sploh govoril slovensko, če je vse, kar je zanimivo, v jeziku večine? Razumljivo je torej, da se del zamejske produkcije usmerja ravno na najmlajšo generacijo. V preteklem letu sta tako izšli dve

nadvse zanimivi multimedijski objavi. Kulturno društvo Muzeo od tih rozajanskih jüdi je izdalo DVD Ta rozajanska lisïca z risankama, narejenima na osnovi prenovljenega ustnega izročila (»Ise to so dvi rozajanski pravici, tej se mörë je pravit näšnji din,« kot piše na ovitku). Ogled je mogoč v rezijanščini, ziljskem govoru Kanalske doline, knjižni slovenščini in italijanščini. V okviru projekta Slovenščina v družini/Familiensprache Slowenisch pa je nedavno izšla zgoščenka s tremi pravljicami v ziljskem narečju Črnjəva kapca. Simptomatično in na svoj način ljubko je, da ima lisica v ušesih slušalke, v ziljski pravljici pa na primer nastopata zajčka s hiphop točko. Pač v duhu približevanja vsebine otrokom in mladini.

Na žalost pa je vprašanje, ki se zastavlja, koliko časa bo še relevantno spraševati kaj in ne komu brati. Tudi zato je hvalevredna pobuda organizatorjev letošnjega Dobrodelnega tedna FF za zbiranje otroških in mladinskih knjig za slovensko zamejstvo. Upam, da bo padla na plodna tla.

Janoš Ježovnik

NEOLEKSIKA

oovcízem -zma m (ȋ) gospodarska in politična miselnost, ki poudarja odpoved lastni zdravi kmečki pameti in slepo sledenje nekomu/nečemu: V parlamentu je zopet prevladal vsesplošni ovcizem. fêjmič -a m (é) neg. oseba, ki je zelo dejavna na družabnih omrežjih: Ona je tak fejmič. muhónček - klicváti -újem (á ȗ) glasovanje s klicem, predvsem pri nedeljskih in resničnostnih oddajah: Ali bomo danes kaj klicvali? Za koga bomo klicvali? čmárje -a s (ȃ) prvi zmenek na prostem: Fantek in punčka sta šla v čmarje.

Kristina Anželj

AL' PRAV SE PIŠE BRUCOVANJE AL' BRUCEVANJE?

Brucovanjski ritual je ravno za nami, ne pa tudi vprašanje, al' prav se piše brucovanje al' brucevanje, kot tudi ne dilema lektorjev s končnicami besede bruc v nekaterih odvisnih sklonih. V čem je težava? Po pravilih slovenske slovnice bi pričakovali upoštevanje preglasa (v slovenščini premena o v e za nekdaj mehkimi soglasniki) tako v oblikotvorju – torej sklanjanje or. ed. brucem, rod. mn. brucev itd. – kot v besedotvorju – torej glag. brucevati, prid. bručev in bručevski (z upoštevanjem palatalizacijske premene) itd. Zelo pogosto pa naletimo na rabo z neupoštevanjem preglasa, torej or. ed. brucom, brucovanje, brucovski itd. Oglejmo si, kako so se z besedo spopadali do danes.

Izraz bruc naj bi po Bezlaju (Etimološki slovar slovenskega jezika A–J, 1976) izviral iz dijaške latinščine, in sicer iz besede brūtus s pomenom 'neumen', prvotno 'težek'. Snoju (Slovenski etimološki slovar, 2003) se zdi ta domneva manj verjetna. Meni, da je bil izraz prevzet in prilagojen iz hrv. brucoš (v rabi še danes), in navaja etimologijo Petra Skoka, ki pravi, da je beseda tvorjena z madžarsko pripono -ós iz štokavskega glagola brucati 'dobivati sramne dlake' in torej prvotno pomeni 'deček, ki še nima sramnih dlak, ki dobiva sramne dlake'.

Leksem se prvič pojavi leta 1937 v mali izdaji Breznik-Ramovševega pravopisa s pridevniškima podgesloma brucov (svoj.) in brucovski. Vnos ostane enak do vključno zadnje izdaje tega pravopisa leta 1950.

Slovenski pravopis iz leta 1962 (Bajec et al.) predpiše sklanjanje z upoštevanjem preglasa, saj je v slovarskem sestavku zapisan or. ed. z brucem, vendar ohrani obliko obeh pridevnikov iz predhodnega pravopisa (brúcov, brúcovski).

Slovar slovenskega knjižnega jezika pa ob izidu 1. zvezka (1970) v nasprotju s tedaj normativnim pravopisnim priročnikom presenetljivo zapiše ne samo or. ed. brúcom, ampak tudi rod. mn. brúcov in daj. mn. brúcom. Tudi pri tvorjenih oblikah se preglas ne upošteva: tako beremo brucovánje, brúcovski, brúcovstvo.

Za razliko od prejšnjih priročnikov Slovenski pravopis iz leta 2001 dosledno uvede upoštevanje preglasa v vseh oblikah, oblike brez preglasa pa

označi z oznako °, nepravilno. Tako sta pri iztočnici brúc normirana or. ed. z brúcem in (kot podiztočnica) prid. bručev, pri iztočnici bruceváti (glagol se v slovničnih priročnikih pojavi prvič) pa tudi del. bruceváje in glagolnik brucevánje. Čeprav je premena v končnicah odvisnih sklonov 1. moške sklanjatve predpisana s § 791, bi bilo glede na izrecno omembo rod. in daj. mn. v slovarskem sestavku v SSKJ upravičeno pričakovati, da bosta ti obliki navedeni tudi v pravopisu. Omeniti pa velja tudi to, da ravno beseda bruc služi za ponazarjalno gradivo v § 794: V neknjižnem pogovornem jeziku se za c j č ž š dž rabi tudi končnica -om, npr. z brucom; knjižno je brucem.

Trenutna knjižna norma torej zapoveduje preglas v vseh oblikah in normira oblike, ki smo jih na začetku navedli kot pričakovane. Kako pa je z dejansko rabo?

Brskanje po korpusih Fidaplus in Nova beseda nam pokaže, da pri besedi bruc prevladujejo sklonske oblike s preglasom (avtor si ne more kaj, da ne bi na tem mestu pojamral nad dejstvom, da prvi od omenjenih korpusov meni, da beseda bruc in ime Bruce sodita pod isto lemo, drugo pa očitno velja za občno ime). O rabi tvorjenk s korenom bruc ne moremo soditi, saj da iskanje premalo zadetkov; edina izjema je glagolnik brucovanje, kjer močno prevladujejo oblike brez preglasa. Doslednejše upoštevanje norme v prvem primeru gre verjetno pripisati že ustaljenemu vzorcu (pregibanje po tipu stric, -a), odstopanje v drugem pa morda temu, da so med bližnjimi glagolskimi oblikami precej pogostejše takšne, pri katerih se premena ne pojavlja (koledovanje, pustovanje, ženitovanje ...), in gre torej za analogijo.

Zaključkov o pravilnosti ene ali druge možnosti si ne upam delati, ker gre pravzaprav za staro vprašanje, ali dati pri normiranju prednost rabi ali sistemu. V tem primeru (pa tudi kje drugje) bi bilo verjetno najbolj na mestu poiskati kompromis med obema.

Janoš Ježovnik

JANEZ KEBER: SLOVAR SLOVENSKIH FRAZEMOV

Konec lanskega leta je dolgih deset let po izidu Slovenskega pravopisa zbirko slovenskih slovničnih priročnikov dopolnil Slovar slovenskih frazemov Janeza Kebra. Gre za prvo znanstveno izdajo tovrstnega slovarja pri nas, ki je bila s strani strokovne javnosti že nestrpno pričakovana, sicer pa krvavo potrebna. Področje frazeološke leksikografije je bilo po neenotni in docela nesistematski obravnavi frazemov v SSKJ in SP namreč potrebno prenove. Da si priročnik prizadeva biti normativen, pravi tudi avtor v uvodu, to pa je po njegovem potrebno zaradi slabega poznavanja frazeologije in nekritičnega posnemanja tujih izrazov – s tem se lahko strinjamo vsi, ki se kolikor toliko ukvarjamo z lektoriranjem in jezikovnim svetovanjem.

Kot je navedeno v predgovoru, slovar vključuje frazeološke enote v ožjem smislu, torej ne terminoloških besednih zvez ali (več)stavčnih frazemov, vsega skupaj 5000 frazemov. Vsak frazem je naveden tolikokrat, kolikor besednih sestavin (z izjemo slovničnih besednih vrst) vsebuje, a le s kazalkami na glavno iztočnico, kjer je tudi razložen; enako velja za variante frazema. Seznam vključenih frazemov je dokaj temeljit, med njimi najdemo tudi eksote, kot so [kot] žabji pildek, kravo s svedrom dreti, svetiti se kot pumpeževa rit, in celo dialektizme, kot npr. pijan kak cühta. Vendarle pa pogrešamo kakšne novejše

pogosto rabljene stilno zaznamovane frazeme. V slovarskih sestavkih so frazemi dosledno navedeni le v izhodiščnih, osnovnih slovarskih oblikah, kar je v primerjavi s prejšnjimi slovaropisnimi poskusi korak naprej. Sledijo stilno-zvrstne in slovnične oznake, ki so narejene bolj ali manj po zgledu SSKJ, ter kratka razlaga pomena frazema s seznamom sorodnih frazemov, nato pa bogat nabor ponazoritvenih besedil, vzetih iz leposlovne klasike, novejših leposlovnih del, publicistike in celo prostih internetnih virov (Google, Najdi.si) – raznolikost vsekakor dobro ponazori rabo in aktualnost frazema, vseeno pa moramo vsaj namigniti na potencialno nezanesljivost virov zadnje vrste. Posebni oznaki uvajata razdelek s podatki o nastanku, izvoru in motivaciji ter razdelek s tujejezičnimi ustrezniki, ki bo verjetno še posebej zanimiv za prevajalce, koristen pa tudi sicer, saj vemo, da napačni rabi mnogokrat botruje neustrezno kalkiranje.

Priročnik je zastavljen in izdelan kvalitetno, predstavlja pa dolgo pričakovano rešitev na področju kodifikacije frazemov. Vsekakor dobra naložba za vsakega slovenista. Iz strokovnih razlogov, pa tudi zato, ker je že listanje in odkrivanje nenavadnih frazemov zabavno.

Janoš Ježovnik

KOSOVIRK

JANKO KERSNIK: CIKLAMEN

GOVORITI SLOVENSKO ALI NEMŠKO?

Ob prebiranju romana Ciklamen se mi je porodilo vprašanje o narodni (ne)zavednosti Slovencev, zato sem se pri branju osredotočila predvsem na njihov jezik, ki je bil zdaj nemški, zdaj slovenski.

Roman Ciklamen predstavlja prvo jasnejšo realistično sliko trško-vaškega in malomeščanskega okolja. Skozi zgodbo se vseskozi kaže napetost med slovenskim in nemškim, zlasti pa je ta odnos izpostavljen ob narodno buditeljskih dogodkih, čitalnicah. V čitalnicah so budili in utrjevali narodno zavest ter spodbujali uporabo slovenskega jezika. Cilj čitalništva je bil s kulturnimi, zabavnimi in drugimi prireditvami, posebno pa s stalnim klubskim življenjem razširiti javno rabo slovenščine med neagrarne plasti takratne družbe. Čitalnice so ustanavljali narodno zavedni Slovenci, v njih se je bralo, deklamiralo, razpravljalo, pelo izključno v slovenskem jeziku.

A vseeno je pri nekaterih obveljalo dejstvo, da je nemščina jezik izobražencev. Naj tu citiram odlomek iz knjige: »Megla je govoril večinoma nemški, a obiskovalec njegov zdaj nemški, zdaj slovenski, kakor je to razvada v omikanih Slovencih.«

Skozi celotno zgodbo se prepletajo mnenja tako ene kot druge strani. Nastajajo konflikti med narodno zavednimi in tistimi, ki se jim je nemščina veliko bolj dopadla. Pa je to res? Je nemščina res boljša od slovenščine? Se je v nemščini dalo povedati več kot v slovenščini? Si bil res bolj izobražen, če si govoril nemško, ali je bilo to le navidezno? Ali so se nekateri res tako bali oblasti, da bi najraje pozabili svoj materni jezik?

Nasprotujoča mnenja se začnejo kazati že znotraj tako strnjene enote, kot je družina, v tem primeru družine Bole. Gospa Boletova je za svoji hčerki najela nemško guvernanto, da bi ju ta naučila pravilne nemščine. Njen mož je bil sicer bolj zaveden in mu ženina odločitev ni bila ravno po godu, a ji je vseeno ustregel.

Nekateri so se bali oblasti, drugi ne. Tak je bil doktor Hrast, zaveden Slovenec, ki je druge želel narodno prebuditi. Bil je predsednik čitalnice in je vedel, da lahko edino z besedo opozarjajo na pomembnost enotnega slovenskega jezika, ki je omogočal razvoj slovenske kulture in s tem naroda. Vedel je, da je treba preprečiti zatiranje slovenskega jezika, predvsem v mestih, ki so postajala vedno bolj nemška. Kako malo so nekaterim pomenile čitalnice, nam pokaže lik Medena, ki pride na besede, ko je že vsega konec. Citiram:

»Zakaj prihajaš tako pozno?« vpraša Bolè prišleca. »Besedo si zamudil, in mi se bomo tudi morali že kmalu odpraviti.«

»E, kaj beseda!« ugovarja Meden s čudnim, visokim, ne ravno prijetno donečim glasom. »Kaj hočeš, da se bom paril in kuhal dve uri v tisti vaši tesni sobi ali dvorani, kakor jej pravite? Rajši večerjam mirno doma, in pridem potem kakor nocoj na vrček piva!«

Govoril je to nekako oblastno, ošabno, tako od zgoraj doli, in jedno mer gledal le gospodično Elzo. Drugi so ga bili pač navajeni, in za tega delj mu nihče ni resno ugovarjal.

»Pa jednemu naših prvih mož v trgu vendar pristuje, da se udeleži take domače veselice,« pravi Hrast malo porogljivo.

»Ah!« deje oni, ne da bi čutil zasmeh doktorjev, »jaz sem že mnogo petja čul in mnogo predstav po gledališčih videl! In brez mene tudi izhajate.«

»To ni lojalno, prijatelj! Treba je drugim dobrega vzgleda!«reče Bolè.

»E, kaj lojalno, lojalno —« ponavlja Meden ter pije svoje pivo. »Kaj je meni do tiste vaše slovenščine? To ni nič praktičnega, nič koristnega; kdo pa ima kaj od vsega tega?«

»Se ve da,« smeje se Bolè; »svojih par sto tisočij z golo slovenščino ne boš podvojil. Pa o tem tudi ni govora zdaj.«

Ko je Bolè omenil onih par sto tisočij, pogladil je Meden zopet svojo brado, ter ozrl se nekako ostentativno v guvernanto. Tudi ta mu je pogled zopet vrnila.

»Jaz nisem nič!« poudarja Meden; »politika me ne briga.«

»A ti si Kranjec, star Kranjec!«

»Kaj pa?«

»O ne, Vi niste Kranjec,« reče doktor smeje se; »Vi ste Borjan!«

Tu je jasno prikazan konflikt med narodno zavednimi in nezavednimi, ki pa ga Meden še stopnjuje, ko se ponudi, da bo Nemko Elzo poučeval slovenski jezik. O slovenščini in slovenskem narodu ji ne pove ničesar lepega, skritizira čitalnice in vse v povezavi z njimi.

Pisatelj zgodbo lepo zaključi z volitvami v državni zbor, kjer sta na eni strani zopet narodno zavedni Hrast, ki kandidira za narodno stranko, na drugi pa nemškutar Meden, kandidat za nemško stranko. Kersnik ponovno izpostavi vprašanje: Ali nemščina ali slovenščina? Bo močnejša narodna zavest ali želja po večvrednosti? V romanu je jasno nakazan razkol med govorci nemščine in govorci slovenščine. Slednja naj bi veljala za jezik manj izobraženih, medtem ko je nemščina dala človeku večjo veljavo. Navzlic temu pa se je našla peščica narodno zavednih ljudi, ki so se borili za obstoj slovenskega jezika in slovenskega naroda in na koncu tudi dosegli svoje cilje.

Nina Benič

„SLOVENSKA GENERACIJA X“ PRIKAZANA NA PRIMJERU PSEĆEG TANGA ALEŠA ČARA

(povzetek seminarske naloge kolega z zagrebške slovenistike)

U ovome se radu želi nakratko prikazati kompleksnost problematikâ prisutnih u romanu Pseći tango slovenskoga pisca Aleša Čara, počevši od gornjih slojeva poistovjećivanja protagonistâ s animalnim, tj. mačjim i pasjim osobitostima, sve do političkih aluzija i vječito prisutnih retrospektivâ na nekadašnji socijalistički režim na našim prostorima.

Knjiga vrvi simbolikom na svim njezinim razinama, kao što je već spomenuto onomatopeiziranje životinjâ ljudskim ekvivalentima i političkim insinuacijama, no i vazda aktualnom malograđanštinom, dekadentnom omarinom kolovoškoga betona, koji u bićima koji prebivaju u tom limbu Kleinbürgertuma i osame, u vrijeme kada je „sve ostalo razbacano od Madagaskara do Libanona, od New Yorka do Moskve“ (Čar 2002: 14), bude one primordi-jalno animalne instinkte koji ih tjeraju u upuštanje u najneočekivanije avanture i dogodovštine.

Nadalje, ovaj rad pokušava također obrazložiti bezličnost likova, njihovu dvo- dimenzionalnost, nedovoljnu razrađenost, antipatičnost spram čitatelja čak i do posljednje stranice (Alajbegović 2007: 187). Ovaj prikaz „slovenske generacije X“ (Ibid), jedan od brojnih u nizu suvremene slovenske proze, bavi se tipičnom tranzicijskom situacijom, tj. sociopolitičkim, kulturnim, te također ekonomskim datostima u jednoj postsocijalističkoj državi,

interdisciplinarnom čvorištu bivše željezne zavjese i blještećega Zapada, što je također izdašno utkano u koncept ovoga književnog djela.

Likovi su u Psećem tangu lišeni tradicionalističkoga poimanja razrade lika i svega što taj pojam, čvrsto usidren u ocean književnosti, znači. U potpunosti gube funkcije a priori osoba unutar književne iluzije, noseći samo odlike članova svojevrsnoga kolektiva (akademska intelektualna struja, stranci iz Bosne i Hercegovine, stranci u vlastitoj sredini i sl.). Pisac se u svome djelu odlučio za antropomorfizirano poistovjećenje odlika nekih likova s onim animalnima: Stremšekovi su psi, koji poput ruda okružuju Viktora Viskasa, okretljivu mačku koja svojom oštroumnošću uspijeva otplesati taj ples smrti među više članova stremšekovskoga klana.

Ovaj je roman nemoguće u potpunosti shvatiti ako čitatelj nije iole upućen u stanje zapadnoga Balkana u novijemu dobu, tj. nakon 1990. godine, te sa svim (ne)prilikama koje su iznjedrile nakon začetka toga, već navedenog, tranzicijskog procesa, protežući se poput živčanih snopova koji prenose svoje impulse „od Vardara do Triglava“, mijenjajući poimanje i razumijevanje kako najviših akademskih krugova, tako i sveopćeg čitateljstva na tome području. Svi ti faktori pridonose raznim mogućnostima sagledavanja, tj.

poimanja raznih načina današnjega shvaćanja pripovjedne senzibilnosti (Žmegač 2004: 45).

U ovome je radu napravljen pokušaj simplificirane elaboracije nekoliko tematskih, tj. problematskih kompleksâ koji su prisutni u ovome Čarovom djelu, a koji su prisutni unutar marginâ tematskog kruga ne samo ovog, već i gotovo svih pisaca suvremenoga, kako slovenskoga, tako i cjelokupnog (južno)slavenskog romana,

determiniranih interpretacijskim kontekstom (Kovač 1987: 25-29) svakodnevice sviju, nastalog u tranzicijskom razdoblju nakon 1990. godine. Pseći tango je odličan prikaz društvene kritike kanaliziran kroz likove marginalnih predstavnika svih sferâ.

Na čitatelju je da odluči ismijava li se Čar toj kritici, ili ju, na nekom subverzivnom nivou, kuje u zvijezde.

Krešimir Bobaš 3. letnik slovenistike

Filozofska fakulteta Univerze v Zagrebu

LITERATURA: 1. ALAJBEGOVIĆ, Božidar (2007): Slovenska generacija X. U: Utočište od riječi. Književne kritike, 186-

187. Zagreb: Hrvatsko filološko društvo 2. ČAR, Aleš (2002): Pseći tango, Zagreb: Fraktura 3. KOVAČ, Zvonko (1987): Interpretacijski kontekst, Rijeka: Izdavački centar Rijeka 4. ŽMEGAČ, Viktor (2004): Povijesna poetika romana. Treće, prošireno izdanje, Zagreb: Matica

hrvatska

VODNIK VS. NAPOTNIK

Ne lé ʃamo navada, ampak tudi ʃposobnoʃt je, de shénʃke kúhajo1. Tako leta 1799 zapiše Valentin Vodnik v Kuharskih bukvah. Uvodno trditev utemelji s tem, da imajo ženske boljši občutek za snažnost, lepoto, zdravje, imajo boljši okus in se bolje znajdejo v kuhinji. 211 let kasneje, leta 2010, Boštjan Napotnik izda kuharico Kuhinja za prave moške2. V predgovoru zapove Postani kuhar! Moške nagovarja, naj se ne obotavljajo in naj pogumno preizkusijo katerega od receptov v knjigi. Evolucijski premik od tega, da naj moškim oʃtane uzhena sdravilʃka kúhna v' apotékah do kuhinje za prave moške. Kuharici se najbolj očitno razlikujeta po namenu pisanja. Vodnikova kuharica ima namen Krajníze, ki ne razumejo francoskih, angleških, nemških ali italijanskih besed, naučiti kuhati, želi pa tudi, da storijo zhaʃt /.../ kúhi, de jo bodo v' laʃtnim ʃlovenʃkim jesiku umele ali saʃtopíle, govorile, in ohranile. Nagovarja jih, da bi skupaj zbrali vse slovenske besede in na to visho ʃkup nabrali zhiʃto ʃlovénʃhino, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da se Gorenjec, Dolenjec in Notranjec med

1Vse citirano je vzeto iz: Valentin Vodnik: Kuharske bukve, http://books.google.si.

2 Vse citirano je vzeto iz: Boštjan Napotnik: Kuhinja za prave moške. Ljubljana: Cankarjeva zložba, 2010.

seboj ne bodo razumeli. Predgovor zaključi z besedami: Sposnám, de niʃmo ʃhe per sadnji popolnamoʃti zhiʃtiga kuhinʃkiga jesíka in s prošnjo gospodinjam, naj mu pomagajo slovensko kuhinjo spraviti v red. Kuharico je Vodnik napisal po nemški predlogi, ki danes ni več znana, zato lahko samo ugibamo, ali so bukve pravzaprav samo prevod ali priredba. Bila je namenjena predvsem mestnim gospodinjam, saj vsebuje recepte za boljše, dražje in zapletenejše jedi. Kot je bilo takrat za kuharske knjige v navadi, so poleg receptov v njej še razlage posameznih kuharskih izrazov in postopkov, opisi lastnosti in navodila za uporabo živil ter razna druga navodila za delo v kuhinji (higiena v kuhinji, skrb za zdravje, kuhinjska posoda, konzerviranje in razrez mesa ...). 211 let kasneje beremo: "Pravi moški ni nujno moškega spola, pač pa je to lahko vsak, ki vzame kuhinjo in kuhanje v svoje roke. Knjiga je namenjena vsem, predvsem pa generaciji, kot je moja, ki je prejšnja ni naučila kuhati," je poudaril Napotnik in pojasnil, da pripada generaciji, v kateri so otroci jedli po šolah, starši po menzah, konec tedna pa so šli na kosilo k babici ali pa v gostilno3." Vodnik je razsvetljensko poúčen, resen

3Postani kuhar z Napotnikovo duhovito Kuhinjo za prave moške. Dnevnik, http://mojdom.dnevnik.si/sl/Ideje+za+dom/949/Postani+kuhar+z+Napotnikovo+duhovito+Kuhinjo+za+prave+mo%C5%A1ke.

in kuharico uporabi kot nekakšno didaktično sredstvo, medtem ko je Napotnikov slog zabaven, lahkoten, jezik je na pol pogovoren, saj želi kuharijo predstaviti kot zabavno opravilo (temu primeren je tudi privlačen naslov). Na vsebinski ravni ni drastičnih razlik, seveda so razlike pri uporabi sestavin in pri postopkih kuhanja/pečenja. Za okus: Kuharske bukve ponujajo Shupe, Sélnate Jédi, Kuhane, Dinʃtane, Nadévane jedí od meʃa in perutníne, Soʃi ali Polivke, Jajzhne, in mlézhnate jédi, Puding, in Paʃtete, Bandelzi, Ajmoht, Poʃtne in moknate jédi, Kuhanje, ali Koh, Pezhene meʃne jédi, Salata, Torte, Ribe, Zukrene pekarije, Smétane in ʃnegóvi, Smerslíne, Pijazhe. Kuhinja za prave moške pa obsega naslednje sklope Kruhi in kruhki, Iz gmajn, gozdov in vrtov, Žita, kaše in stročnice, Domače mesnine, Pečenke in drugo mesovje, Okusne vodne živali, Z vinom in pivom, Mlečni in sirni izdelki, Sladkarije. Zaradi prostorske omejitve se moje kratko premišljevanje na tem mestu končuje. Ugotavljam, da je sodobna kuharica ženski prijaznejša in moškemu zabavnejša, še vedno kuhamo in pečemo podobne stvari, spremenile so se le nekatere sestavine in pa seveda jezik ter slog pisanja (danes čim bolj lahkotno, zabavno, zanimivo, saj se danes splača pisati le, če se knjiga prodaja). Oba avtorja želita ljudi naučiti kuhati, kar pa je seveda razumljivo že iz same definicije kuharske knjige4. Za poslastico dodajam po en recept iz vsake knjige in zaradi že omenjene prostorske omejitve naprošam bralca, naj sam poišče vzporednice med Vodnikom in Napotnikom. Pa naj vam tekne! Šabesa Za osem osvežilnih litrov:

� deset bezgovih cvetov � kila sladkorja � limona � dve žlici rozin � osem litrov vode

Odpravi se na špancir in med zložno hojo, čim dlje stran od kakšne prometne ceste, upleni zrelo bezgovo cvetje, tako, ki je še prekrito s cvetnim prahom. Doma cvetje otresi, da z njega odstraniš morebitne žužke. Nato cvetovom poreži peclje (zareži tik pod cvetom).

4 /…/ knjiga z navodili za kuhanje, serviranje jedi /…/, SSKJ , http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.

Vodo nalij v velik steklen kozarec (ali plastično posodo), nato pa vanjo potopi očiščene bezgovce, sladkor in na rezine narezano limono. Pusti stati dvanajst ur in vmes tu in tam malo pomešaj. Rozine dobro operi in odcedi, steklenice za šabeso pa operi z vročo vodo in za pol ure postavi v na 160 stopinj ogreto pečico. Tekočino precedi skozi dvojno plast gaze in jo nalij v steklenice, pa ne do vrha – nalivati nehaj, ko bo tekočina kakšnih deset centimetrov pod vrhom. V vsako steklenico spusti nekaj rozin, potem pa jih dobro zapri. Zaprte steklenice za dva tedna postavi na toplo, nato pa še za dva tedna na hladno. Šabeso serviraj izjemno hladno, sicer bo to še kar brezvezen drink! Lemonáda Istlazhi 48 lemon, dadó per eni glihi en bokal ʃoka, prezédi ga ʃkosi goʃto ʃito, de nizh goʃtiga notri ne bode. Tri libre preʃejaniga zukra in od 12 lemon tanko vrésan rumen lupek, ki je na podolgaʃte resíne prerésan, ʃe sraven dene. Vʃe ʃkup v' eno parʃténo pozinjeno kruglo. To kruglo poʃtavi v' en kotel vréliga kropa, poʃtavi gori eno tesho, de ʃe krugla ne sverne. Krop naj smiraj vrè; kadar v' krugli sazhnè vréti, vsami lemonado vùn, jo prezédi ʃkosi ruto; potlej deni v' flaʃhe ali ʃtaklénize, dobro samaʃhi, poʃtavi v' kélder. ,Se puʃti zélo leto hraniti. Kadar jo piti hozheʃh, ʃi je vlì med ʃrovo vodo toliko, de bo dobra pijazha.

Sonja Grmovšek

ZA NARODOV BLAGOR

POPOTOVANJE OD LITIJE DO ČATEŽA

Pisal se je 10. listopad, ko smo se študenti in študentke slovenistike podali na popotovanje po Levstikovi poti. Za nekatere se je pot začela v Ljubljani, ko so prihajali na zbor na železniški postaji. Tokrat so se na vlak podali brez nekaj let glavnega pobudnika tega slovenističnega pohoda, profesorja Aleksandra Bjelčeviča. Vodila sta nas energije vedno polni profesor Miran Hladnik in docentka Urška Perenič. Del študentov se je izognil jutranji ljubljanski megli in se ostalim iz Ljubljane pridružil šele v Litiji, zbrali smo se pred tamkajšnjim spomenikom. Po kratkem nagovoru prof. Hladnika smo opravili še eno formalnost – nasmehnili smo se fotoaparatu in naredili gasilsko sliko. Pot nas je nato vodila do Šmartnega pri Litiji, kjer smo se ustavili na prvi kavici, ki je prav vsem dobro dela. Po tem krajšem postanku se je naš pohod nadaljeval v smeri Čateža. Megla nas je spremljala skorajda vso pot, vendar našega dobrega razpoloženja ni mogla pokvariti. Polni zagona smo se prebijali skozi gozdove od Šmartnega pa vse do Jelše, kjer smo imeli krajši postanek. Ta je bil namenjen predvsem tistim, ki so imeli polne mehurje. Sledila je pot do naslednjega postanka, ki je že tradicionalno pri cerkvi na Libergi. Tu je bil poleg malice organiziran tudi kviz v režiji Urške Perenič. Odgovarjalo se je na temo Levstikove knjige Popotovanje od Litije do Čateža, zmagovalna ekipa pa je za nagrado prejela čestitko in manjši pripomoček za kuho, ki študentom, bivajočim v študentskih domovih, pride še kako prav. Ponovno napolnjeni z energijo smo se podali naprej, vse do naslednje postaje, kjer so nas po dogovoru enega od brucev z domačinom čakali kuhano vino, borovničke in seveda topel čaj. Po okrepčilu smo

se podali dalje proti našemu cilju. Ustavili smo se še na razpotju uradne poti Levstikove poti. Ogledali smo si nove označevalne table in dve sliki, na katerih so študenti in študentke ter profesorji slovenistike iz leta 1958, med njimi tudi profesor Slodnjak. Letos smo se odločili, da ne gremo po severni oziroma tisti poti, ki jo je Levstik opisoval v svojem delu, ampak po južni, bolj turistični varianti. Zaradi te odločitve je celo odpadla vsakoletna zabavna igra kdo se boji črnega moža. Naša pot je potekala po obronkih zasavskih in dolenjskih gričev, na žalost pa nas je vso pot spremljala megla, ki ni dopustila pogleda celo do Triglava ali Snežnika. Toda to ni pokvarilo našega odličnega razpoloženja. Še več, ustavili smo se pri že omenjenemu brucu in njegovi družini. Velja omeniti, da nas je z domačimi dobrotami pričakal kar sam organizator Levstikovega pohoda. Po ponovnem okrepčilu so se tisti, ki so bili lačni, hitro odpravili proti Čatežu, medtem ko s(m)o »ta pridni« pohodniki še nekaj časa ostali pri gospodu Bregarju. Nato pa naprej proti Čatežu, kjer nas je pričakala zelo okusna obara, ki je teknila prav vsem. Ob tem gre zahvala tudi gostilni Tončkov dom, ki nas vsako leto pričaka z obilnim kosilom, bolje rečeno večerjo. Po večerji je sledil še kratek sprehod do železniške postaje Velika Loka. Med čakanjem na vlak smo se še nekoliko poveselili in tako je bilo vse do Ljubljane, kjer smo utrujeni od pohoda odšli vsak svojo pot. Kako je bilo naslednji dan, pa vemo samo tisti, ki smo se udeležili jutranjih predavanj.

Luka Bregar

EKSKURZIJA V BENEŠKO SLOVENIJO IN REZIJO V navadi je, da se na slovenistiki izmenjaje organizirajo ekskurzije v tujino in na neko, predvsem narečno zanimivo slovensko področje. Tokrat smo oboje združili v eni sami ekskurziji, 4.

in 5. novembra 2011 smo se namreč potepali po Beneški Sloveniji in Reziji – po območju s slovensko manjšino na italijanski strani meje. Avtobus, poln nadobudnih študentov in tokrat tudi

profesorjev, je zgodaj zjutraj odpeljal izpred Filozofske fakultete proti Italiji. Tokrat so menda profesorji podrli svoj rekord udeležbe, bilo jih je kar pet. Prvi dan je bil namenjen raziskovanju Benečije in najprej smo se ustavil na Stari Gori nad Čedadom, kjer nam je ogled menda veličastnega razgleda preprečilo vreme. Za obisk dvojezične šole v Špetru lepo vreme ni predpogoj, pot smo nadaljevali tam. Med predstavitvijo šole smo izvedeli, da imajo slovenskogovoreči učenci na voljo premalo prostora, čeprav so nekatere učilnice, ki jih delijo z italijanskim dijaškim domom, zasedene zgolj simbolično (recimo z mizami za ročni nogomet). Kosili smo (prevedeno) Pri postrvi, kjer natakarice ne govorijo slovensko, govorijo pa po naše, s čimer so jo organizatorjem lepo zagodli. Po popoldanskem obisku Landarske jame – prof. Šekli je dobrodušno prevzel vlogo prevajalca v slovenščino – smo se ustavili v čudovitem Čedadu. Najprej smo si mestece na hitro ogledali, nekateri so čas izkoristili tudi za nakup lokalnih slaščic, nato pa smo spoznali delo Kulturnega društva Ivan Trinko in praktično vse pomembnejše predstavnike slovenske kulturne dejavnosti. Prespali smo na slovenski strani meje nad Kobaridom, kjer sta nam organizatorja Ksenija in Janoš večer popestrila s pestro animacijo: razdelili smo se po skupinah in tekmovali v tem in onem, nihče tako zagrizeno kot profesorji.

Naslednji dan pa smo se odpravili proti Reziji, natančneje proti rozajanski kultürski hïši, kjer smo predstavitev poslušali v rezijanščini in celo skoraj vse razumeli. Po kosilu smo se zaradi slabega vremena namesto za sprehod po pešpoti okrog doline odločili raje za ogled sedeža Naravnega parka Julijskega predgorja, čemur je sledil obisk Muzeja brusačev (tradicionalnega rezijanskega poklica) na Solbici. Program je bil bogat in raznolik, spoznanj pa preprosto preveč, da bi jih strnil v eno kratko poročilo. Morda naj omenim le še to, da je podpredsednik ŠOFF Boris poskrbel, da nas med raziskovanjem niso napadli Langobardi, sicer pa smo ekskurzijo končali s prijetnimi vtisi in tudi z grenkim priokusom – stanje slovenske manjšine na tem področju je vse prej kot rožnato. Beneških govorcev je čedalje manj, populacija se stara in vedno manj mladih še govori slovensko. Večina Rezijanov pa je po desetletjih antipropagande prepričanih, da sploh ne govore slovenskega narečja, in se Slovencev boje mnogo bolj kot pa dejstva, da tudi njihov materni jezik izumira. Kakorkoli že, organizatorjema vse pohvale za strokovno in zabavno ekskurzijo – udeleženci že komaj čakamo na naslednjo.

Klemen Godec

SLOVENISTIČNO BRUCOVANJE

Hitro je leto naokoli in ljubljanska slovenistika je pod svoje okrilje vzela nove bodoče sloveniste, kup nadobudnih mladih glav, čakajočih, da se ji razkrijejo skrivnosti prelepega slovenskega jezika. Kakor veleva tradicija, je treba vse te glave tudi krstiti, »obrucevati«, narediti iz dijakov prave študente vsaj na simbolni ravni, ker tedensko klicanje mamic pač tudi po tem ne izostane.

Letos smo se brucev in bruck lahko do sitega nagledali v KMŠ-ju, »pridnejšim« študentom znanem študentskem diskaču, kjer je bil zgornji del rezerviran le za sloveniste, profesorje in vse, ki so se po naključju dokopali do karte za brucovanje. Uradni začetek ob osmih je bil gladko prezrt, tako da se je program začel nekaj minut pred deseto, kar za povprečnega študenta sicer ni preveč nenavadna ura, morda so na uro bolj pogledovali profesorji, vajeni zmernejših urnikov.

Bruce so organizatorji, kot vedno, soočili z raznimi nalogami. Že prva je zahtevala vstajanje s stola,

poskusili so se namreč v pantomimi, predstavljali pa so naslove sodobnih in starejših literarnih del. Na vrsto so prišli Povodni mož, Čefurji raus in meni najbolj ljubi Človeka nikar. Druga naloga je bila znana tudi lanskim brucem – štiri skupine bodočih slovenistov so se pomerile v hitrostnem lektoriranju, veščini, ki pride prav ob poznem oddajanju seminarskih nalog. Tretja naloga je bila bolj praktičnega značaja, bruci so namreč ob zvokih rezijanske glasbe s prevezo prek oči plesali z bruckami in se prav dobro izkazali. Da profesorji ne bi le statirali, so jih organizatorji angažirali in tako je profesor Bjelčevič vodil naslednjo nalogo – brucem je predstavljal skritega gosta, oni pa so morali ugotoviti, kdo je. Od štirih skupin so bile uspešne tri, nebruci smo se le muzali ob Aleševih namigih, saj je bilo že po nekaj stavkih jasno, da gre za profesorja Hladnika, ikono ljubljanske slovenistike. Nekoliko drugačno vlogo je imela profesorica Vera Smole v naslednji nalogi, saj so tokrat bruci spraševali njo in poskušali uganiti

skupini dodeljenega profesorja. Zadnja, najuspešnejša skupina, je odgovor dobila že po dveh vprašanjih. Malo jim je pomagalo tudi dejstvo, da je bil do takrat nabor slovenističnih profesorjev in asistentov že kar precej izčrpan. Sledila je razglasitev rezultatov: najuspešnejša je bila 3. skupina, 2. in 3. sta si delili 2. mesto, 4. skupina pa je v skladu z imenom zasedla 4. mesto. Zmagovalci so bili za trud nagrajeni in so se lahko pri šanku zastonj odžejali s pijačo po izbiri. Program je zaključil Klemen Godec z zgodbo o brucu, manjkala pa ni niti sicer zabavna in šaljiva, vendar do brucev obvezujoča prisega. Nato pa je bilo mučenja zanje konec.

Sicer simpatično izpeljano brucovanje pa je imelo le eno negativno plat, kar pa ni napaka organizatorjev, le trend je trenutno takšen – udeležilo se ga je daleč premalo brucev. Kot prebivalec študentskega doma z najbogatejšo tradicijo vpeljevanja brucev žal to ugotavljam že kar lep čas, pa tudi pripovedovanja starejših stanovalcev to potrjujejo. Študiranje ni bilo nikoli samo opravljanje izpitov, vedno so bili tu še kolegi,

ki so se trudili na istem ali drugem faksu, vendar so bili vsi v istem zosu. Mlajše generacije, naša na žalost ne izostane, se naravnost bojijo ob malo kasnejši uri pokukati iz sobic, v strahu, da jih bo kdo teroriziral s pitjem alkohola, pozabljajoč, da vsa modrost sveta vendarle ni v knjigah, da se da tudi izven predavalnic kaj naučiti. Kdo mi bo sploh verjel, da sem z gradbenikom debatiral o Krasnem novem svetu, z večnim študentom o politiki, s primerjalcem o Marxu in svetovni ureditvi … Dejansko lahko študijsko znanje uporabite že zdaj in ni treba čakati na službo. Tako se lahko tudi sami preizkusite, koliko o določeni temi res veste. Da ne bom predolg, pohvalil bi le še organizatorje, ker je bilo brucovanje res zabavno, pohvalil pa bi tudi vse bruce, ki so se dejansko prikazali, saj so tako dali vedeti, da jim je za trud starejših kolegov vsaj malo mar.

Primož Božič

Na številne prošnje in prigovarjanja se je uredništvo potrudilo in od organizatorjev letošnjega brucovanje pridobilo pravico do objave prisege brucev. Bruci, pomnite svoje zaobljube!

PRISEGA Jaz, bruc, prisegam, da bom sveto častil vse slovenistično, da se bom trudil vedno govoriti zborno in v jambskem enajstercu, da bom vsako jutro prižgal kadilo v čast Jožetu Toporišiču, da bom z zgodnjim vstajanjem in svojo prisotnostjo na jutranjih predavanjih počastil slovenske literate 19. stoletja. Praktični spisovnik se bom naučil na pamet in pri citiranju vestno sledil njegovemu zgledu. Zapomnil si bom, kakšne barve so Slovenska slovnica, SSKJ in Pravopis. Dosledno bom popravljal svoje prijatelje, ko ne bodo uporabljali rodilnik in dvojino. V svoji študentski karieri bom vsaj enkrat osvobodil kakšno predavalnico. V tem času bom opravil tudi kakšen izpit in nekega dne tudi diplomiral ter tako postal ponosen slovenist!

UMOTVORI SLOVENIJA JE NAJLEPŠA DEŽELA SVETA ALI MISIJA ERASMUS** Vedno sem mislila, če bom imela možnost, seveda, da bom šla študirati v tujino, ker je to zelo dobra izkušnja. Predvsem, če študiraš zelo redek jezik v svoji domovini in nimaš veliko možnosti bolje spoznati drugo kulturo ...

Najprej se moram predstaviti. Imenujem se Gabija, Erasmus študentka iz majhne dežele Litve. Moje študiranje ima status diplomskega predmeta dvopredmetnega študija Litovska filologija in tuji (slovenski) jezik na Univerzi v Vilniusu. To pomeni, da je dana prednost litovski filologiji, ki je v stiku s slovenščino, vendar opazujem, da jezika nista enakovredna, ker se večja pozornost posveča mojemu maternemu, torej prvemu jeziku. Včasih imajo takšni dvopredmetni študiji pomanjkanje znanja, tehtnih izkušenj tujega jezika, predvsem če govorimo o majhni oddaljeni državi kot je Slovenija. Zaradi geografske razdalje in zaradi avtentičnega doživljenja jezika je preprosto potrebno izkoristiti možnost programa vseživljenjskega učenja oziroma Erasmus in izkusiti naučeno teorijo.

Moja cilja sta bila: izboljšati svojo slovenščino in spoznati sistem študiranja v Sloveniji, ki bi ga lahko primerjala s svojo univerzo. In seveda spoznati, kakšni so Slovenci in druge zanimive stvari.

Kot sem zgoraj omenila, je litovščina oz. litovska filologija v mojem študiju bolj pomembna kot slovenščina, ampak na Univerzi v Ljubljani je bilo prav nasprotno. Tam namreč sploh nisem imela možnosti izbrati predmeta v litovskem jeziku, čeprav program Erasmus zahteva, da si študentje izberejo podobne predmete kot so na domači univerzi. Na ta način sem hotela narediti primerljiv urnik, ampak to ni tako preprosto, ker univerzi nimata enake osnove študija za slovenščino. Druga pomembna prioriteta sta bili zanimivost in vrednost programa predmeta, ki sta po mojem mnenju bistveni za izkušnje.

Vsi predmeti so bili bolj ali manj zanimivi in specifični. Opazila sem nekaj stvari, ki se razlikujejo od študija jezikov v Litvi. Prva stvar, ki jo lahko poudarim, je specialnost predmetov. Na primer, Univerza v Vilniusu je ena najstarejših univerz v vzhodni Evropi (od leta 1579), zato ima tudi močan stik s tradicijo in zgodovino. Vse novatorske spremembe drugje se ne uresničujejo z novimi vpeljanimi predmeti pri nas. V primerjavi z Univerzo v Vilniusu je Univerza v Ljubljani precej mlada visoka šola (obstaja od leta 1919), torej je bolj odprta za nove predmete (npr. Antropologija popularne glasbe). Zato je moje študiranje jezika precej težko, ker se moji Baltski materin jezik razlikuje od slovanskega, ampak res zanimivo.

In kakšni so moji vtisi o deželi? Študiram slovenščino, ki je zelo redek jezik v Litvi in na ta način izgleda eksotičen. Po mojem mnenju, slovenščino znajo in uporabljajo okoli 20 Litovcev, kar je precej velika številka. Moji prijatelji me vedno vprašajo, zakaj Slovenija, zakaj študiraš takšen jezik, ki ga nihče ne uporablja v Litvi, ali si nora. Moj odgovor je vedno: zato in študiram, da bi ga nekdo uporabil. Pravzaprav, je Slovenija dvakrat manjša kot Litva, vendar je zelo lepa in ima posebno bogato naravo: čudovite gore, ravnine, malo morja in veliko gozdov. Slovenci so zelo prijazni, vendar malo zaprti ljudje, ki imajo veliko narečij in so zelo ponosni na njih. To se mi zdi zlasti očarljiva značilnost Slovenije. Zadovoljna sem ne samo s študijem na Univerzi v Ljubljani, ampak tudi z boljšem znanjem

** Zdelo se nam je zanimivo, kako v slovenščini piše nekdo, ki se je je učil kot tujega jezika. Da bi se ohranile značilnosti pisanja, je besedilo le minimalno korigirano. Uredništvo

Slovenije. Kot sem že omenila, sta bila moja cilja izboljšati svojo slovenščino in spoznati sistem študiranja v Sloveniji, ter kulture, ki je vabljiva za znanje.

Zdaj vem, zakaj moja profesorica slovenščine na Univerzi v Vilniusu vedno pravi, da je Slovenija najlepša dežela sveta. Mislim, da ima prav. Ne samo zato, ker ima krasen Triglav, ki bom obiskala poleti. Ampak zato, ker JE najlepša.

Gabija Kiaušaitė

MINISTRSTVI

Članek pišem še precej pod vtisom decembrskih parlamentarnih volitev, upam pa, da vsebina ostaja aktualna. Čeprav politična vprašanja ne sodijo v naš slovenistični časopis, se nas vprašanje o usodi ministrstev vsaj posredno tiče. V predvolilnih programih večine (vidnejših) strank smo lahko prebrali, da bi bilo zaradi varčevanja smotrno združiti nekatera ministrstva in resorje – ukrep, ki bi državi in ljudem prihranil marsikateri evro. Ni pa povsem jasno, kakšne dolžnosti in pristojnosti čakajo novonastala ministrstva in koliko denarja bodo vsako leto namenila za podpiranje društev, ustanov, inštitucij ipd. Slovenisti moramo biti pozorni predvsem na Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter na Ministrstvo za kulturo. Ministrstvo za visoko šolstvo naj bi združili z Ministrstvom za šolstvo in šport – to je ukrep, ki se po eni strani zdi povsem logičen, saj obe ministrstvi delujeta na področju izobraževanja, po drugi strani pa v luči nedavnih protestov na nekaterih fakultetah UL (predvsem na naši) ne pomeni nič dobrega, saj je vprašanje visokega šolstva očitno precej zapleteno in ga ne gre prelagati na pleča novega, združenega ministrstva, katerega program bi bil bržkone zastavljen širše. Osnovne in srednje šole so v zadnjih letih zajele povsem drugačne reforme kakor visokošolske ustanove in ni rečeno, da bi združitev ministrstev prinesla boljše pogoje za izobraževanje (poleg tega smo se tu malce nesramno ognili vprašanju resorjev športa, znanosti in tehnologije). Ministrstvo za kulturo pa ima, kakor čudno to že zveni, več potencialnih kandidatov za združitev – verjetno zato, ker je kultura tako unikatno področje človekovega udejstvovanja, da ne spada k nobenemu drugemu ministrstvu na način, kot že omenjeni ministrstvi sodita

skupaj. Tukaj se mora slovenist vprašati o morebitnih koristih, ki bi tem ukrepom sledile. Vsaj ta slovenist jih zaenkrat ne vidi veliko. Novi sektor za kulturo zagotovo ne bi bil deležen enakih, kaj šele večjih sredstev kot avtonomno ministrstvo za kulturo – z manj sredstvi kot bi razpolagal, manj bi lahko ustvaril, popravil, izboljšal ... Ne rečem, da se kulturi na Slovenskem slabo piše, je pa zagotovo veliko potenciala za napredovanje in ni rečeno, da bi ga novo ministrstvo izkoristilo. Nam slovenistom je bržkone v interesu, da se področje, ki ga redno raziskujemo, razvija in bogati, saj so tako tudi naša življenja bogatejša in naš poklic smiseln. Prostorska omejitev mi preprečuje podrobnejše razmišljanje, a naj zaključim z vprašanjem: kaj nam je storiti? In dejansko bom zaključil z vprašanjem, kajti odgovora ne poznam. Vem le, da bom poskusil v primernih trenutkih storiti vse, da se situacija ne bi obrnila naši stroki v večjo škodo; tedaj bi bili naš študij, naše učenje, raziskovanje in udejstvovanje res samim sebi namen.

Klemen Godec

Vse prodam za majhen denar, zamenjam, prepišem na imetje drugega, le tebe ne. In še spomine, tudi te dam. Ne potrebujem jih, ne zares. Sem gledališčna lutka v rokah usode, ki se mi ravno zdaj najbrž posmehuje. Kot suho dračje na robu ceste se lomim ob sami misli na propad. Bodi moj šopek trave, malo lectovo srce, daleč najljubše ime, na nebu kot zastava slave. Jaz bom tvoja kaplja vode, žarek sonca, pot do konca, čist račun brez črtne kode.

Kdo je vse govoril o Lepi Ljubljani in umazano lagal? Pisal o mestu in postavi znani, kot da vse je poznal? Ljudje so tuji, megla strašljiva, sanje so daleč. Večnost časa je tukaj minljiva, sam čas preteč. Tlakovane ulice ne govorijo o korakih, premnogo jih je in dež je bolezen in spomeniki imajo glavo v oblakih in ostaja le davna, davna ljubezen. Ljubljana zame ni lepa, ni veličastna. Ukradla mi je del mene, ni rekla zakaj. Za navidezno krasnim je pošastna in nič lepša ni, ko voziš in gledaš nazaj. Najtežja so jutra, ko so pločniki sivi, oblaki jezljivi, ceste še temne, vse rože zaspane in sanje prebrane. Najtežja so jutra, ki so predaleč za besede. Še težja so jutra brez tebe.

Maruša Romih

Petra Kralj OH TA SVET So časi, ko pogrešam en kraj, ko mi manjka Tisti zrak, ko ne vem zakaj, ko mi pred oči pade mrak. Da si spoznal, kaj je stara družba in da denar je ta, ki nas je združeval, da pomembna je le služba in da čas je vse spomine pokopal. Sreča bila je v denarju – pripeljala marsikoga do kolegov. Spoznaš, da ni vse v finančnem stanju in da prijateljska ljubezen je v pobegu. Svet bi se moral za sekundo ustavit, da bi imeli čas vsaj kolega pozdravit. Težko je tako živet, ko živimo narobe svet.

Sara Vizler KO Ko pleše, je kot da niza bisere. Ko se smeji, osvaja novo prerijo. In ko samo stoji tam sama, je vedno obdana z ljudmi. Ko hodi, se ji klanjajo tla. Ko teče, se umika veter pred njo. In čeprav ničesar noče, je vse njeno. Ko pa pride noč in jo objame nevihtno nebo, le sedi na novi zofi in čaka. Takrat ni ne človeka in ne bogastva, ki bi jo rešil njenega zaprašenega greha.

Gaja Jezernik Ovca KRIVEC Ne potiskaš me stran, razhajava se. A kriv si. Trgaš ovoje moje sreče, ki prekrivajo grdo resnico.

Gaja Jezernik Ovca EKSEKUCIJA Sklonjene glave. Moralni nihilizem s sekiro v roki.

Sara Vizler KDO JE ZMAGAL? Dva sva. Subjekt in objekt. Čeprav sva različna karakterja, se prepletava in sva pravzaprav enaka. Oba se boriva. Le drugačne cilje imava. Jaz da odideš, ti da ostaneš. In bolj kot se te otresam, bolj se me oklepaš. Nadležen si, zgubljam moči, postajam šibka, padam, težko rečem ne. Trgaš mi ponos. Hočem ti zakričati, pa le nemo obstojim. Preklet bodi! Ti, ja. Ne, ne dam ti sonca. Pripravljam se na nov krog. Zaplešiva. Čigava bo zmaga?

Sara Vizler WANNABE Pridigaš pa niti ne veš kako izgleda pridiga nikoli je nisi držal v rokah Učiš a ne poznaš osnov pedagogike visoke andragogike ne more biti vsak diplomiranec učitelj TI Govoriš malo poveš Se trudiš razbijaš oklepe besed sam pa si okovan In tvoje zapovedi nasveti stavki počasi potonejo v poplavi tišin ki jih zgradiš le ko odpreš usta TI ne moreš biti moj mentor spodleteli pridigar

Ivana Kobal: PIKASTA ŠALCA Čistim krtačo tržem svoje mrtve lase iz njenih mrtvih las lasna gmota zdi se živa ptiči grizejo zrak me straši sem strašljiva? Pikasta skodelica se ni razbila. Blede se mi od pik pik pik rjavo gmoto vržem v prazen koš neprijazni koš odet z zeleno plastiko odznotraj da se bo zadušila ali crknila od strahu Strah me je zaspati, tema se zdi ko od smrekastih lijan! Zidovi sobe so se zarasli z mrežastimi lasastimi bulami, v plastični pasti se mi dušijo lasje. (ptiči so znoreli, resno!) Šalca, pikasta šalca. Šalca je naša beseda. Naučila sem se je doma.

Gaja Jezernik Ovca: STOPNJEVANJE Vse je hujše s časom. V kanjonih se nabirajo smeti in mrtve ptice. Vsako leto so brazde bolj okužene. Čas ne more zaceliti infekcij.

Študentski svet Filozofske fakultete je najvišji in edini predstavniški organ študentov na fakulteti. ŠSFF razpravlja o vsem, kar zadeva pravice in dolžnosti študentov, daje mnenja o kandidatih za dekana in voli člane delovnih teles in organov fakultete iz vrst študentov. V imenu študentov na podlagi anket podaja mnenja o pedagoški usposobljenosti učiteljev. Poleg tega sodeluje s študenti v Senatu FF in ostalih delovnih telesih fakultete, s tutorji ter s Študentsko organizacijo Filozofske fakultete – ŠOFF.

Iz sredstev, ki jih za svoje delovanje pridobi od Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in drugih virov, sofinancira raznovrstne dejavnosti, povezane s študijem (ekskurzije, študentske revije, zborniki, delavnice, delovno-motivacijski vikendi ipd.).

V okviru ŠSFF deluje tudi študentska svetovalnica, kamor se lahko študenti obrnejo s svojimi vprašanji. Delo ŠSFF je javno, zato se lahko sej udeležijo vsi, ki jih to zanima.

Na predstavnika svojega oddelka se lahko obrneš s predlogi, mnenji, problemi in pripombami, povezanimi z oddelkom.

www.ssff.si

Študentska organizacija FF (ŠOFF) je podružnica Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU). Člane na novembrskih volitvah volijo študentje FF vsako drugo leto. Upravni odbor šteje 24 članov: 21 predstavnikov oddelkov (eden z vsakega), predsednik, podpredsednik in predstavnik ŠSFF. Predsednik in podpredsednik sta hkrati poslanca v Študentskem zboru ŠOU v Ljubljani, kjer zastopata interese študentov nasploh. Upravni odbor se sestaja na sejah, ki se jih lahko udeleži vsak študent.

ŠOFF skrbi za pestro obštudijsko življenje študentov, pri čemer podpira predvsem vsebinsko bogate projekte, ki jih po večini izvajajo študentska društva na FF. Poleg tega se zavzema za kvaliteten študentski status, visoko šolstvo in življenje študentov v Sloveniji.

Na predstavnika svojega oddelka se lahko obrneš s predlogi in idejami za dejavnosti na oddelku, študentske projekte itd.

www.soff.si