13. maja 2010 on cerK za t eč jo v pre po znav nost …...ad bo vo že pok ne ga j o tra Pe Boži -...
1
Zgodba bi se lahko začela pri Jožetovem dedku po mamini stra- ni Jožetu Kolencu, ki je svoj rez- barski talent preizkušal v Ameriki s ponarejanjem dolarjev, pa jo je moral od tam leta 1916 ucvreti, ali pa pri dedku Klančniku, ki je po grlu pognal veliko kmetijo v Šmart- nem ob Paki, ali z očetom Jožetom Klančnikom, Maistrovim borcem … Oče Jože Klančnik je prišel delat v šoštanjsko tovarno usnja in se kot podnajemnik naselil pri Brišniko- vih, ki so bili tedaj veleposest- niki v Šoštanju, saj so poleg zemlje sredi Šoštanja premogli hišo, veliko gospodarsko poslo- pje, žago in mlin. Tam je žive- la tudi Brišnikova vnukinja Terezija Kolenc, hči omenje- nega rezbarja, in prijateljeva- nje s puršem Jožetom se je kon- čalo s poroko in tremi otroki – Mileno leta 1926, Karlom leta 1928 in Jožetom 3. novembra 1931. Družina je živela v hiši, ki jo je zapustil dedek, oče Jože je delal v usnjarni, mama Tere- zija pa je bila gospodinja. Lepo otroštvo, polno iger. Sestra Milena in brat Karel sta ga podvodnega potapljanja uči- la tako, da sta mu pri petih letih tiščala glavo v vedro z vodo. Katastrofo je rešila mama. Acma- nov Edi, Severjev Štefan, Čebulov Danilo, Ravljenov Stanko, Rihte- ričeva Peter in Eva, Marjetka in Janez Žmavc, Delopstov Jože, Mešičev Rudi in Volodja Peer so bili njegova otroška druščina, s katero se je igral, nabijal žogo in na Pleškem vrhu zgradil podzem- ni bunker, ki so ga šele leta 1942 odkrili Nemci in se hvalili, da so uničili partizansko gnezdo. Ob raz- padu Jugoslavije je bil oče v vojski. Soborec jih je obvestil, da je padel. Po tednu žalovanja pa se je oče nenadoma na vratih pojavil živ in zdrav. V šolo je začel Jožek hoditi leta 1937, njegova učiteljica je bila gos- podična Fon. Najbolj so ga zani- mali naravni pojavi, pozneje fizi- ka. Še pred vojno je k Mayerjem prišla na obisk jugoslovanska kra- ljica z otroki in šoštanjski mulci z Ivanom Napotnikom na čelu so se z njimi stepli … Šola se je nadalje- vala tudi med vojno, seveda kar takoj v nemškem jeziku. Iz spomi- na mu nikoli ne bo ušlo grozljivo streljanje talcev v Šoštanju leta 1941, saj so to morali gledati tudi otroci. Mnogi so jokali in bruhali. Takrat je Nemce zasovražil in se maščeval, kolikor se takšen otrok lahko. Nekoč je ravnatelju tiščal vrata, da ni mogel v razred, in jih potem nenadoma spustil, da je rav- natelja odneslo v vitrino, kjer se je porezal. Za kazen je dobil devet udarcev s palico. Ker se je brat Karel vozil v gimnazijo v Celje, so tudi Jožeta leta 1943 poslali tja. Matematika in fizika sta mu bila ljuba predmeta. V Šoštanju se je navezal na Karolino, ki ga je uved- la v skrivnosti ljubezni. Konec voj- ne je zaznamoval še en tragičen dogodek. Fantje so na tovornjaku vozili orožje, ki so ga pobirali uje- temu okupatorju. Sredi Šoštanja je zadnji del tovornjaka razneslo in vseh pet fantov sošolcev, ki so bili zadaj, je umrlo, tisti trije v kabini pa so jo odnesli srečno, tudi Jože. Pri sedemnajstih letih je zbolel za tuberkulozo, izpustil eno šolsko leto, potem pa se v zadnji letnik gimnazije vpisal v Mariboru, kjer je stanoval pri sestri. Tam je spoznal Poldeta Bibiča, Jožeta Pučnika, Marjana Belino, Igorja Štuheca, Vlasto Zorko in druge. Začeli so izdajati ilegalno literarno revijo Iskanja. Delovanje se je končalo z ovadbo že pokojnega Petra Boži- ča, pisatelja in dramatika. Jože je šel študirat svetovno knji- ževnost in literarno teorijo v Ljub- ljani. Z bratom sta se družila s pes- nikoma Janezom Ovscem in Albi- nom Šivicem in odločili so se, da pri Cankarjevi založbi izdajo zbir- ko štirih pesnikov Drobna poljana. Izšla ni nikoli, bili so očitno preveč napredni za tisti čas. Dobro leto kasneje so pesmi štirih izdali dru- gi štirje pesniki ... Leta 1953 se mu je ponudila pri- ložnost, da gre za semester študirat na Nizozemsko. Sedemkrat so mu zavrnili vlogo za potni list. Ni se dal. Odpeljal se je v Beograd. V četrtem poskusu mu je uspelo pri- ti v pisarno Moše Pijadeja, ki je bil takrat v Jugoslaviji glavni za pri- tožbe, in ta ga je poslal k Pepci Kar- deljevi na Tolstojevo 22. Pepca mu je skuhala kavo in spisala vlogo za sprejem pri Titu. Po treh dneh je pristal v Belem dvoru. Na mizici sta bili dve skodelici s čajem. Tova- riš Tito je vstopil s cigareto v roki. Ves zmeden mu je Jože razložil, za kaj gre, Tito pa ga pomiril, da bo vse v redu in naj le pridno študira. Že po nekaj dneh je v Šoštanj pri- šlo pismo s potnim listom in pet tisoč dinarji, kar je bila očetova mesečna plača. Nizozemska je bila za fanta iz socialistične skromnosti pra va prav- ljica. Poleg tega sta se zaljubila z Margareto van Veen, hčerko vice- admirala holandske flote. Tako se je gibal v najvišjih krogih in nekoč za holandsko vlado celo skuhal pol- njene paprike. Poleg študija je delal tudi v arhivu za dokumentacijo o drugi svetovni vojni, lepo zaslužil in v Jugoslavijo s soglasjem Nizozem- cev posredoval kup pomembne, a žal neželjene dokumentacije. Po povratku se nekako ni znašel. Tako je 1954. leta na plesu v Sokol- skem domu v Šoštanju spoznal Hermino Glazer, ki je s sinom Šte- fanom v Šoštanj prišla iz Hoč in delala na okraju. Poročila sta se 19. maja 1956, sin Robi pa se jima je rodil 21. marca 1957. Stanovali so v ‘Trimlnovi hiši’. Leta 1956 ga je ravnatelj Franjo Arlič povabil za učitelja slovenščine na osnovno šolo Miha Pintarja Toleda, kjer je ostal do leta 1961. Odšel je v Celj- ski tednik za novinarja. Posel je bil zelo lep, a ker se je odločil za malo bolj kritičen način pisanja, so bila nesoglasja z urednikom sčasoma prevelika. Zato je leta 1965 spre- jel službo upravitelja doma Počit- niške zveze v Velenju, današnje vile Mojca. Od leta 1967 do 1972 je bil vodja propagande v Kmetijskem kombinatu Žalec. Leta 1972 pa je direktor Atelšek povabil Jožeta v Gorenje in tam je kot novinar skrbel za odnose z javnostjo. V pokoj je šel leta 1983. Klančniki so se v Velenje iz Šoštanja preseli- li leta 1959, najprej na Tomšičevo ulico, potem na Kraigherjevo 8 in leta 1972 v lastno hišo na Gorici. Jože je že v Šoštanju sodeloval v amaterskem gledališču, nadal- jeval v Velenju in ob otvoritvi kulturnega doma v Velenju leta 1960 dramatiziral Cankarjeve- ga Hlapca Jerneja, ki so ga izvedli velenjski igralci. Dolga leta si v Velenju pomembnih proslav niso mogli predstavlja- ti brez Jožeta, ki je običajno prevzel vlogo scenarista in reži- serja. Prosti čas je namenjal šahu, do sredine tridesetih let tudi smučanju, ves čas pa mor- ju, kjer so se z družino veliko vozili s čolnom. Hodili so v hri- be, in ko so nekoč s sedemlet- nim Robijem na Pohorju pri- stali sredi orkanske nevihte, je Jože, udarjen od strele, kot žareča krogla frčal kar nekaj metrov daleč … Z Mileno Serec, propagandistko pri Kmečkem glasu in kasne je sode- lavko Slovenija paralele, se je spo- znal že v času službovanja v Žal- cu, a zbližala sta se kasneje. Leta 1979 se je Jože iz Velenja odselil v Ljubljano, z Mileno in njenima Heleno in Markom so zaživeli v novi družini. Sin Matjaž se jima je rodil leta 1983. V prostem času je rad zašel v bežigrajsko kulturno društvo. Leta 1989 sta zakonca ustano- vila založniško podjetje in izdala nekaj izjemnih knjig: Slovenija - umetnostni vodnik, Sprehodi po stari Ljubljani, Protokolarni dvo- rec Brdo, Prve slovenske noše, Ljubljanske vedute – vse so bila redna protokolarna darila naše vla- de. Potem pa se je trg zaprl, plače- vanje je bilo neredno in podjetje je, kot mnoga druga takrat, propad- lo in ju porinilo v težave, ki se vle- čejo vse do danes, ko sta prisilje- na živeti v najemneniškem stano- vanju na robu Ljubljanskega barja. Grenka izkušnja za par, ki je verjel, da lahko z lepo knjigo prispeva k ohranitvi in ugledu slovenske kul- turne dediščine. V Velenju se je medtem Robi poročil z Gorogrančevo Ireno, pos- tal profesor likovne vzgoje, njuna Pika je že končala študij mikrobio- logije, Maja pa študij prevajalstva. V Velenje Jožeta in Mileno pot zanese nekajkrat na leto, sicer pa veliko časa preživita na sprehodih po barju in rada veliko bereta. Jože- tu je končno uspelo izdati pesniš- ki zbirki: svojo in pokojnega brata Karla. Poezijo še vedno piše, hkra- ti pa obdeluje roman Otroci revo- lucije, ki ga je sicer spisal že leta 1952. Poleg novel piše avtobiografijo, v kateri bo natančno opisal svoje korenine, svoj Šoštanj in Velenje in vse dogodivščine bogatega živl- jenja in ustvarjanja. Vlado Vrbič Zaleščanski portreti 2 20 Jože Klančnik
Transcript of 13. maja 2010 on cerK za t eč jo v pre po znav nost …...ad bo vo že pok ne ga j o tra Pe Boži -...
Zgod ba bi se lah ko zače la priJože to vem ded ku po mami ni stra -ni Jože tu Kolen cu, ki je svoj rez -bar ski talent pre iz ku šal v Ame ri kis pona re ja njem dolar jev, pa jo jemoral od tam leta 1916 ucvre ti, alipa pri ded ku Klan čni ku, ki je pogrlu pognal veli ko kme ti jo v Šmart-nem ob Paki, ali z oče tom Jože tomKlan čni kom, Mais tro vim bor cem…
Oče Jože Klan čnik je pri šel delatv šoš tanj sko tovar no usnja in se kotpod na jem nik nase lil pri Briš ni ko -vih, ki so bili tedaj vele po sest -ni ki v Šoš ta nju, saj so polegzem lje sre di Šoš ta nja pre mo glihišo, veli ko gospo dar sko poslo -pje, žago in mlin. Tam je žive -la tudi Briš ni ko va vnu ki njaTere zi ja Kolenc, hči ome nje -ne ga rez bar ja, in pri ja te lje va -nje s pur šem Jože tom se je kon -ča lo s poro ko in tre mi otro ki –Mile no leta 1926, Kar lom leta1928 in Jože tom 3. novem bra1931. Dru ži na je žive la v hiši,ki jo je zapus til dedek, oče Jožeje delal v usnjar ni, mama Tere -zi ja pa je bila gos po di nja.
Lepo otroš tvo, pol no iger.Ses tra Mile na in brat Karel staga pod vo dne ga potap lja nja uči-la tako, da sta mu pri petih letihtišča la gla vo v ved ro z vodo.Kata stro fo je reši la mama. Acma -nov Edi, Sever jev Šte fan, Čebu lovDani lo, Rav lje nov Stan ko, Rih te -ri če va Peter in Eva, Mar jet ka inJanez Žmavc, Delop stov Jože,Meši čev Rudi in Volod ja Peer sobili nje go va otroš ka dru šči na, skate ro se je igral, nabi jal žogo inna Pleš kem vrhu zgra dil pod zem -ni bun ker, ki so ga šele leta 1942odkri li Nem ci in se hva li li, da souni či li par ti zan sko gnez do. Ob raz-pa du Jugos la vi je je bil oče v voj ski.Sobo rec jih je obves til, da je padel.Po ted nu žalo va nja pa se je očenena do ma na vra tih poja vil živ inzdrav.
V šolo je začel Jožek hodi ti leta1937, nje go va uči te lji ca je bila gos -po dič na Fon. Naj bolj so ga zani -ma li narav ni poja vi, pozne je fizi -ka. Še pred voj no je k May er jempriš la na obisk jugo slo van ska kra -lji ca z otro ki in šoš tanj ski mul ci zIva nom Napot ni kom na čelu so sez nji mi step li … Šola se je nada lje -va la tudi med voj no, seve da kartakoj v nem škem jezi ku. Iz spo mi -na mu niko li ne bo ušlo groz lji vostre lja nje tal cev v Šoš ta nju leta1941, saj so to mora li gle da ti tudiotro ci. Mno gi so joka li in bru ha li.Takrat je Nem ce zasov ra žil in semašče val, koli kor se tak šen otroklah ko. Nekoč je rav na te lju tiščalvra ta, da ni mogel v raz red, in jihpotem nena do ma spus til, da je rav-na te lja odnes lo v vit ri no, kjer se jepore zal. Za kazen je dobil devetudar cev s pali co. Ker se je bratKarel vozil v gim na zi jo v Celje, sotudi Jože ta leta 1943 posla li tja.Mate ma ti ka in fizi ka sta mu bilalju ba pred me ta. V Šoš ta nju se jenave zal na Karo li no, ki ga je uved-la v skriv nos ti lju bez ni. Konec voj -ne je zazna mo val še en tra gi čendogo dek. Fant je so na tovor nja kuvozi li orož je, ki so ga pobi ra li uje -te mu oku pa tor ju. Sre di Šoš ta nja jezad nji del tovor nja ka raz nes lo invseh pet fan tov sošol cev, ki so bilizadaj, je umr lo, tis ti tri je v kabi nipa so jo odnes li sreč no, tudi Jože.
Pri sede mnaj stih letih je zbo lelza tuber ku lo zo, izpus til eno šol sko
leto, potem pa se v zad nji let nikgim na zi je vpi sal v Mari bo ru, kjer jesta no val pri ses tri. Tam je spo znalPol de ta Bibi ča, Jože ta Puč ni ka,Mar ja na Belino, Igor ja Štu he ca,Vlas to Zor ko in dru ge. Zače li soizda ja ti ile gal no lite rar no revi joIska nja. Delo va nje se je kon ča lo zovad bo že pokoj ne ga Petra Boži -ča, pisa te lja in dra ma ti ka.
Jože je šel štu di rat sve tov no knji -žev nost in lite rar no teo ri jo v Ljub -lja ni. Z bra tom sta se dru ži la s pes-ni ko ma Jane zom Ovscem in Albi-
nom Šivi cem in odlo či li so se, dapri Can kar je vi založ bi izda jo zbir -ko šti rih pes ni kov Drob na polja na.Izšla ni niko li, bili so očit no pre večnapred ni za tis ti čas. Dobro letokas ne je so pes mi šti rih izda li dru-gi štir je pes ni ki ...
Leta 1953 se mu je ponu di la pri -lož nost, da gre za semes ter štu di ratna Nizo zem sko. Sedem krat so muzavr ni li vlo go za pot ni list. Ni sedal. Odpe ljal se je v Beo grad. Včetr tem pos ku su mu je uspe lo pri-ti v pisar no Moše Pija de ja, ki je biltakrat v Jugos la vi ji glav ni za pri-tož be, in ta ga je poslal k Pep ci Kar -de lje vi na Tol sto je vo 22. Pep ca muje sku ha la kavo in spi sa la vlo go zaspre jem pri Titu. Po treh dneh jepri stal v Belem dvo ru. Na mizi cista bili dve sko de li ci s čajem. Tova -riš Tito je vsto pil s ciga re to v roki.Ves zme den mu je Jože raz lo žil, zakaj gre, Tito pa ga pomi ril, da bovse v redu in naj le pri dno štu di ra.Že po nekaj dneh je v Šoš tanj pri -šlo pis mo s pot nim listom in pettisoč dinar ji, kar je bila oče to vameseč na pla ča.
Nizo zem ska je bila za fan ta izsoci a lis tič ne skrom nos ti pra va prav -lji ca. Poleg tega sta se zalju bi la zMar ga re to van Veen, hčer ko vice -ad mi ra la holand ske flo te. Tako seje gibal v naj viš jih kro gih in nekočza holand sko vla do celo sku hal pol-nje ne papri ke. Poleg štu di ja je delaltudi v arhi vu za doku men ta ci jo odru gi sve tov ni voj ni, lepo zaslu žil inv Jugos la vi jo s sogla sjem Nizo zem-cev posre do val kup pomemb ne, ažal neže lje ne doku men ta ci je.
Po povrat ku se neka ko ni zna šel.Tako je 1954. leta na ple su v Sokol -skem domu v Šoš ta nju spo znalHer mi no Glaz er, ki je s sinom Šte-fa nom v Šoš tanj priš la iz Hoč indela la na okra ju. Poro či la sta se19. maja 1956, sin Robi pa se jimaje rodil 21. mar ca 1957. Sta no va liso v ‘Trim lno vi hiši’. Leta 1956 gaje rav na telj Fra njo Arlič pova bil zauči te lja slo ven šči ne na osnov nošolo Miha Pin tar ja Tole da, kjer jeostal do leta 1961. Odšel je v Celj -ski ted nik za novi nar ja. Posel je bil
zelo lep, a ker se je odlo čil za malobolj kri ti čen način pisa nja, so bilaneso glas ja z ured ni kom sča so mapre ve li ka. Zato je leta 1965 spre-jel služ bo upra vi te lja doma Počit-niš ke zve ze v Vele nju, današ nje vileMoj ca. Od leta 1967 do 1972 je bilvod ja pro pa gan de v Kme tij skemkom bi na tu Žalec. Leta 1972 pa jedirek tor Atel šek pova bil Jože ta vGore nje in tam je kot novi narskrbel za odno se z jav nost jo. Vpokoj je šel leta 1983. Klan čni kiso se v Vele nje iz Šoš ta nja pre se li -li leta 1959, naj prej na Tom ši če vouli co, potem na Kra i gher je vo 8 inleta 1972 v last no hišo na Gori ci.
Jože je že v Šoš ta nju sode lo val vama ter skem gle da li šču, nada l-je val v Vele nju in ob otvo rit vikul tur ne ga doma v Vele nju leta1960 dra ma ti zi ral Can kar je ve -ga Hlap ca Jer ne ja, ki so gaizved li velenj ski igral ci. Dol galeta si v Vele nju pomemb nihpro slav niso mogli pred stav lja -ti brez Jože ta, ki je obi čaj noprev zel vlo go sce na ris ta in reži -ser ja. Pro sti čas je name njalšahu, do sre di ne tri de se tih lettudi smu ča nju, ves čas pa mor-ju, kjer so se z dru ži no veli kovozi li s čol nom. Hodi li so v hri -be, in ko so nekoč s sede mlet -nim Robi jem na Pohor ju pri -sta li sre di orkan ske nevih te, jeJože, udar jen od stre le, kotžare ča kro gla frčal kar nekajmet rov daleč …
Z Mile no Serec, pro pa gan dist kopri Kmeč kem gla su in kas ne je sode -lav ko Slo ve ni ja para le le, se je spo -znal že v času služ bo va nja v Žal-cu, a zbli ža la sta se kas ne je. Leta1979 se je Jože iz Vele nja odse lil vLjub lja no, z Mile no in nje ni maHele no in Mar kom so zaži ve li vnovi dru ži ni. Sin Mat jaž se jima jerodil leta 1983. V pro stem času jerad zašel v beži graj sko kul tur nodruš tvo.
Leta 1989 sta zakon ca usta no -vi la založ niš ko pod jet je in izda lanekaj izjem nih knjig: Slo ve ni ja -umet nost ni vod nik, Spre ho di posta ri Ljub lja ni, Pro to ko lar ni dvo -rec Brdo, Prve slo ven ske noše,Ljub ljan ske vedu te – vse so bilared na pro to ko lar na dari la naše vla -de. Potem pa se je trg zaprl, pla če-va nje je bilo nered no in pod jet jeje, kot mno ga dru ga takrat, pro pad-lo in ju pori ni lo v teža ve, ki se vle -če jo vse do danes, ko sta pri si lje -na žive ti v najem ne niš kem sta no -va nju na robu Ljub ljan ske ga bar ja.Gren ka izkuš nja za par, ki je ver jel,da lah ko z lepo knji go pri spe va kohra ni tvi in ugle du slo ven ske kul-tur ne dedi šči ne.
V Vele nju se je med tem Robiporo čil z Goro gran če vo Ire no, pos -tal pro fe sor likov ne vzgo je, nju naPika je že kon ča la štu dij mikro bio -lo gi je, Maja pa štu dij pre va jal stva.V Vele nje Jože ta in Mile no potzane se nekaj krat na leto, sicer paveli ko časa pre ži vi ta na spre ho dihpo bar ju in rada veli ko bere ta. Jože-tu je konč no uspe lo izda ti pes niš -ki zbir ki: svo jo in pokoj ne ga bra taKar la. Poe zi jo še ved no piše, hkra -ti pa obde lu je roman Otro ci revo -lu ci je, ki ga je sicer spi sal že leta1952.
Poleg novel piše avto bio gra fi jo,v kate ri bo natanč no opi sal svo jekore ni ne, svoj Šoš tanj in Vele njein vse dogo div šči ne boga te ga živl-je nja in ustvar ja nja.
� Vlado Vrbič
13NAŠI KRAJI IN LJUDJE13. maja 2010
Naš čas, 13. 5. 2010, bar ve: CMYK, stran 13
Zale ščan ski por tre ti2 20
Jože Klan čnik Mozir je, 7. maja – V športni dvo-rani v Mozirju je Društvo SožitjeZgornje Savinjske doline pripravi-lo koncert, katerega osnovninamen je bil – po besedah pred-sednice društva Neven ke Pre seč -nik – ta, da bi čim širši krog obča-nov od Solčave do Mozirja spozna-lo in prepoznalo ljudi z drugačni-mi potrebami v svojem okolju terz njimi bolje sodelovalo pri aktiv-nostih, prilagojenih njihovim potre-bam in zmožnostim. Poleg tega pa
naj bi z njimi spodbudili starše innjihove otroke s posebnimi potre-bami, ki danes niso člani društva,da se jim pridružijo. »Osebe sposebnimi potrebami in njihovistarši imajo kar nekaj pravic in nis-mo prepričani, da so z njimi dobroseznanjeni.«
Nas to pa jo či so ogre li dla ni obis -
ko val cev, ki so napol ni li šport nodvo ra no. » Ves trud, ki smo ga vlo -ži li v pri re di tev, s kate ro se pred-stav lja mo prvič, je popla čan.«
Po bese dah mozir ske ga župa naIvana Suhoveršnika so nje go vi obis-ki pri varo van cih Var stve no --de lov ne ga cen tra Mozir je eni naj -lep ših, naj bolj pris rčnih. » Radi vasima mo, vi ste naši son čki.« Izra zilje pre pri ča nje, da ima nji ho va lokal -na skup nost čut za dru gač nost, zasočlo ve ka s poseb ni mi potre ba mi.
Zato si bodo še naprej pri za de va -li za izgrad njo var stve no --delov ne ga cen tra in bival ne eno te.Pri hod nje leto, v pozni jese ni, najbi se že vese li li pri do bit ve v novemsoci al nem cen tru na Tra tah,pomemb nem za ose be s poseb ni -mi potre ba mi in nji ho ve star še izZgor nje Savinj ske doli ne ter nje neoko li ce.
Druš tvo Sožit je zdru žu je 35 dru -žin s 45 ose ba mi z mot nja mi v raz -vo ju. Pre seč ni ko va si želi, da bivklju či li vse dru ži ne s taki mi ose-ba mi, za kate re name ra va jo letospoleg osnov ne ga pro gra ma spodroč ja vse živ ljenj ske ga uče njaizva ja ti poseb ne soci al ne aktiv nos-ti in raz ne obli ke pomo či. Pri do -bi ti želi jo tudi čim več pro sto volj -cev, ki bi jim pri tem poma ga li. Vdru gi polo vi ci leta načr tu je jo zaose be s poseb ni mi potre ba mi var -
stvo enkrat na teden. Star ši pa bisi lah ko v tem času ure di li raz lič -ne oseb ne zade ve. Ob tem je zno-va opo zo ri la na deset let je pri za -de vanj za ure di tev nove ga var stve -no-de lov ne ga cen tra in bival ne eno -te. Kot kaže, s počas ni mi kora kipri ha ja jo do žele ne ga cilja.
� Tp
Kon cert za več jo pre po znav nost
Tudi z obis kom na kon cer tu so doka za li, da ima jo čut za ose be s poseb ni mi potre ba mi.
Vele nje, 4. maja - Univerza za III.življenjsko obdobje Velenje je obpraznovanju Tedna vseživljenjske-ga učenja pripravila že tradicio-nalno etnološko prireditev »Jajče-rija« na Gradu Velenje. Gospodi-nje so na gradu letos odprle vrataNjivskemu kvintetu iz Podkraja, kije s svojo prešerno pesmijo in ljud-skimi instrumenti razveselili vsenavzoče.
V boga tem kul tur nem pro gra muso sode lo va li učen ci osnov ne šoleGus ta va Šili ha s pri kup nim otroš -kim fol klor nim ple som Šmen ta na
muha. Har mo ni kar ji, elek trič ne kla -vi a tu re in kita re naše uni ver ze soglas be no zao kro ži li pro gram. Štu-den ti krož ka »Slo ve ni ja, te poznam?» je pri pra vil izred no zani miv pri kaznoš nje in upo ra be naglav nih rut vnek da njih časih, za mane ke ne paupo ra bil kar pri kup ne učen ce otroš -ke ples ne sku pi ne.
Vod ja pri re dit ve Ivo Likar je posvo ji pri po ve di o praz no va nju sv.Flor ja na pova bil obis ko val ce na jaj -čno poje di no »Šni ta ri ja«, na kateriso že kar tra di ci o nal no štu den tiuni ver ze pekli jaj ca na veli ko nači-
nov in ponu ja li res pra ve dob ro te.Od veli ke koša re jajc, ki so bilahkra ti vstop ni na, ni osta lo veli ko.Vese li smo, da so si pri re di tev ogle -da li tudi mlaj ši, in upa mo, da bodozna li ohra ni ti zani miv obi čaj tudi vprihodnje.
Ob tej pri lož nos ti je men to ri caLikov ne ga krož ka Dani ca Arzen -šek na gra du Vele nje odpr la raz sta-vo likov nih del »Likov ne delav ni -ce obli ku je jo vzo rec življe nja«, kisi jo je vred no ogle da ti. Vsem, kiso sode lo va li, lah ko le iskre no čes -ti ta mo. �
Tudi letos je bila pri re di tev več kot uspeš na, od veli ke koša re jajc, ki so bile vstop ni ce na
pri re di tev, ni osta lo prav veli ko.
Jaj če ri ja, šni te ri ja, umet nost
