Post on 05-Feb-2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
DIPLOMSKO DELO
BLAŽ VOLČANJK
LJUBLJANA, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Specialna športna vzgoja
Gorništvo z dejavnostmi v naravi
ZAZNAVA TVEGANJA PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV IN
NJEN VPLIV NA ODLOČANJE V GORAH
DIPLOMSKO DELO
MENTOR: red. prof. dr. Matej Tušak
SOMENTOR: red. prof. dr. Stojan Burnik Avtor dela: BLAŽ VOLČANJK
RECENZENT: doc. dr. Blaž Jereb
Ljubljana, 2016
Zahvala
Zahvaljujem se mentorju dr. Mateju Tušku in somentorju dr. Stojanu Burniku ter recenzentu
dr. Blažu Jerebu za pomoč pri nastajanju mojega diplomskega dela.
Hvala vsem profesorjem, ki so mi v teku študija predstavili znanje iz sveta športa.
Hvala vsem prijateljem za skupne poti, za lepe trenutke v gorah in za predano gorniško
znanje.
Martina, hvala za ljubezen, razumevanje, podporo, spodbude in svobodo.
Največja zahvala gre moji družini, ki mi je omogočila ukvarjanje s športi v naravi. Hvala za
vso podporo in spodbudo tekom študija.
Hvala vsem in vsakemu posebej!
Ključne besede: zimsko gorništvo, snežni plazovi, zaznavanje tveganja, odločanje, hevristike
ZAZNAVA TVEGANJA PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV IN NJEN VPLIV NA
ODLOČANJE V GORAH
Blaž Volčanjk
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za Šport, 2016
Število strani: 73 Število slik: 11 Število tabel: 12 Število virov: 32
IZVLEČEK:
V zasnežene gore zahaja vedno več ljudi. Zaznati je naraščajoč trend ukvarjanja s smučanjem
in deskanjem zunaj urejenih smučišč, z alpinizmom in drugimi oblikami gorništva. Trend
naraščanja je zaznati tako v Sloveniji kot v drugih delih sveta. S povečanim številom
obiskovalcev gora se povečuje tudi možnost nesreč.
Ena od večjih nevarnosti v zasneženih gorah so snežni plazovi. Na proženje snežnih plazov
vpliva mnogo dejavnikov, ki jih lahko razvrstimo v tri skupine: razmere, teren in človek.
Raziskovalci so dobro preučili vpliv razmer in terena, medtem ko je človekovo obnašanje
oziroma vedênje v zasneženih gorah raziskano pomanjkljivo.
Iz raziskav je razvidno, da se je največ nesreč zgodilo pri tretji stopnji nevarnosti proženja
snežnih plazov po evropski petstopenjski lestvici. Poročila nesreč navajajo, da so ljudje v
devetdesetih odstotkih sami sprožili snežni plaz. V mnogih nesrečah so ponesrečeni imeli
ustrezno znanje in izkušnje o snegu, snežnih plazovih in o ukrepih, s katerimi bi lahko
zmanjšali možnost zasutja, vendar so zaradi različnih razlogov spregledali ali celo ignorirali
pokazatelje nevarnosti proženja snežnih plazov. Pretekle nesreče nakazujejo, da je človekovo
obnašanje ključni problem pri lavinskih nesrečah.
Po pregledu domače in tuje literature ter na podlagi lastnih izkušenj sem ugotovil, da ljudje
različno zaznavajo tveganje proženja snežnih plazov in se ne odločajo vedno na podlagi
znanja. V diplomskem delu je predstavljena človekova plat pri odločanju o gibanju v
zasneženih gorah, opredeljeni pa so tudi nekateri dejavniki, ki bi lahko vplivali na zaznavo
tveganja proženja snežnih plazov in na posameznikovo odločanje. Želja je spodbuditi gornike,
da bi večjo pozornost namenili človeškemu dejavniku, ga bolje preučili ter ta spoznanja
posredovali na usposabljanjih. Na tak način bi ustvarili gorniško kulturo, ki bi ljudi v gorah
spodbujala k preudarnejšemu vedênju, s tem pa k zmanjšanju števila lavinskih nesreč.
Key words: winter mountaineering, avalanches, risk perception, decision-making, heuristics
AVALANCHE RISK PERCEPTION AND ITS EFFECT ON DECISION MAKING IN
THE MOUNTAINS
Blaž Volčanjk
University of Ljubljana, Faculty of Sports, 2016
Number of pages: 73 Number of pictures: 11 Number of tables: 12 Number of
resources: 32
Abstract:
Every winter there are more and more people in the mountains. An upward trend of practicing
of skiing and snowboarding outside officially approved areas of ski resorts, alpinism and
other forms of mountaineering is being detected. This rising trend can be seen in Slovenia as
well as in other parts of the world. Increasing number of visitors in the mountains
subsequently increases the possibility of accidents.
Avalanches represent one of the major dangers in the snowy mountains. There are many
factors that influence the triggering of avalanches. These factors can be classified into three
groups; snowpack and weather conditions, terrain and human. Many studies have researched
the impact of conditions and terrain on the avalanche accidents, while human behaviour in the
snowy mountains remains understudied.
Studies have shown that most accidents happen at the third level of risk triggering avalanches
on a European five-point scale. Reports of avalanche accidents indicate that 90 percent of
avalanches are triggered by man alone. In many cases, people who were involved in
avalanche accidents, had adequate knowledge and experience about snow conditions,
avalanches and technical knowledge which should reduce the possibility of burial. However,
for various reasons people have overlooked or even ignored indications of danger of
triggering avalanches. This suggests that human behaviour key factor in avalanche accidents.
After reading and researching Slovenian as well as foreign literature and on the basis of my
own experience I have concluded that people perceive risk of triggering avalanches
differently and do not always base their decision on their knowledge.
The aim of this thesis is to present human thinking when taking decisions while on the tour in
the snowy mountains as well as to identify some of the factors that could affect the perception
of the risk of triggering avalanches and individual decision-making.
The aim is to encourage mountaineers to pay more attention to the human factor, to better
examine evidence gained in training and create a more responsible culture of mountaineering,
which would lead mountaineers to behave more prudently and thereby reduce the number of
accidents.
Kazalo
1. UVOD ............................................................................................................................................. 9
1.1. SNEG .................................................................................................................................... 10
1.1.1. Različne oblike snega .................................................................................................... 10
1.1.2. Preobrazba snega ........................................................................................................... 13
1.1.3. Snežna odeja .................................................................................................................. 16
1.2. SNEŽNI PLAZ ...................................................................................................................... 17
1.2.1. Snežni plaz v prostoru ................................................................................................... 17
1.2.2. Dejavniki proženja snežnih plazov ................................................................................ 19
1.3. PREREZ SNEŽNE ODEJE IN PREIZKUS TRDNOSTI SNEŽNE ODEJE ....................... 25
1.3.1. Snežni profil .................................................................................................................. 25
1.3.2. Preizkus trdnosti snežne odeje....................................................................................... 27
1.3.3. Strukturirane metode za oceno nevarnosti snežnih plazov ............................................ 37
1.4. OBČUTENJE IN ZAZNAVANJE ........................................................................................ 42
1.5. TVEGANJE........................................................................................................................... 44
1.6. ODLOČANJE ....................................................................................................................... 45
1.6.1. Modeli odločanja ........................................................................................................... 46
1.7. PROBLEM in CILJI .............................................................................................................. 47
2. METODE DELA ........................................................................................................................... 48
3. RAZPRAVA ................................................................................................................................. 49
3.1. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA ZAZNAVO TVEGANJA SNEŽNEGA PLAZU ........... 49
3.1.1. Vpliv znanja in izkušenj o snegu, snežni odeji, snežnih plazovih in človekovem vedênju
49
3.1.2. Vpliv lavinskih opozoril in priporočil ........................................................................... 50
3.1.3. Vpliv varnostne opreme ................................................................................................ 53
3.1.4. Vpliv kamer, fotoaparatov in družabnih omrežij (Facebook, Twitter,…) ..................... 56
3.1.5. Vpliv motivacije ............................................................................................................ 56
3.2. ODLOČANJE NA PLAZOVITEM TERENU ..................................................................... 59
3.2.1. Analitično odločanje, težnja k racionalnemu modelu ......................................................... 59
3.2.2. Odločanje z uporabo hevristik ....................................................................................... 61
4. SKLEP ........................................................................................................................................... 67
5. VIRI ............................................................................................................................................... 69
6. SEZNAM SLIK ............................................................................................................................. 72
7. SEZNAM TABEL ......................................................................................................................... 73
9
1. UVOD
Slovenija je alpska država, katere velik del ozemlja je gorat. Po več kot dvesto letih gorniške
zgodovine na Slovenskem imamo danes bogato gorniško kulturno in zgodovinsko dediščino.
Danes je gorništvo del identitete slovenskega naroda. V gore hodi vedno več ljudi, tako poleti
kot pozimi. K temu sta veliko prispevali gradnja infrastrukture (koče, smučišča, ceste …) in
razvoj gorniške opreme.
V zasneženih gorah za ljudi predstavljajo eno večjih nevarnosti snežni plazovi. Z namenom,
da bi ljudje bolje razumeli ta naravni pojav in ga znali napovedati, se je pojavila temeljna
veda o snežnih plazovih – lavinologija. Ugotovljenih je bilo mnogo vzročno-posledičnih
povezav in izumljenih veliko lavinskih pripomočkov. Del spoznaj se posreduje gornikom na
raznih usposabljanjih, prav tako je zaznati povečano uporabo lavinske opreme, katere namen
je večinoma povečati možnost preživetja v snežnem plazu, torej ko nas je snežni plaz že zasul.
Žal pa lavinske nesreče ostajajo prepogost razlog za smrt.
Pogosto so žrtve plazu usposobljeni, izkušeni in primerno opremljeni gorniki. Tu se pojavi
vprašanje, kaj vodi gornike k temu, da spregledajo ali ne upoštevajo pomembnih pokazateljev
nevarnosti in sprejmejo napačne odločitve. Strokovnjaki ugotavljajo, da na možnost sprožitve
snežnega plazu vplivajo trije faktorji: teren, razmere in človek. Pregled nesreč kaže, da je za
nesrečo največkrat kriv prav človek sam. Zato je razumevanje psihologije človeka ključnega
pomena pri ugotavljanju, kaj je smučarje vodilo k sprejemanju napačnih odločitev in jih
spodbudilo v tvegane situacije. Zato sem v svojem diplomskem delu zajel nekatere teorije
odločanja in jih apliciral na smučarje. Ena od njih je uporaba hevristik, mentalnih bližnjic.
Kadar moramo hitro rešiti kompleksen problem, ne analiziramo vseh informacij, ampak si pri
sprejemanju odločitev pomagamo s hevristikami. Hevristika predstavlja iz izkušenj
pridobljene načine in metode reševanja problemov, za katere je značilno neupoštevanje dela
informacij. Ljudje jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, prav tako v gorah, vendar nas
lahko kdaj zavedejo in vodijo v nesrečo. Pomembno vlogo pri sprejemanju odločitev ima
percepcija oz. dojemanje tveganja. Dojemanje tveganja se lahko spremeni, kadar uporabljamo
plazovni trojček (plazovna žolna, sonda in lopata), nahrbtnik z napihljivimi plazinami in
drugo zaščitno opremo, kadar smučamo v znanem okolju, v skupini, po pobočju, kjer vidimo
sledi predhodnikov ipd. To nam lahko daje lažen občutek varnosti.
10
Namen diplomskega dela je predstaviti človekovo psihološko plat pri odločanju o gibanju v
zasneženih gorah. Pregledal bom nekatere preventivne aktivnosti, ki zmanjšujejo možnost, da
bi nas snežni plaz zajel. Menim, da bi gornikom, ki se gibljejo izven urejenih smučišč,
poznavanje problematike zaznavanja tveganja proženja snežnih plazov in njen vpliv na
odločanje pomagalo pri prepoznavanju pasti in k pravilnejšemu odločanju ter varnejšemu
ravnanju v zasneženih gorah.
S pojasnitvijo človekovega ravnanja v pogostih situacijah v zasneženih gorah bi rad gornike
opozoril na možne pasti. Menim, da bi se gorniki, če bi dobro poznali vpliv človeškega
dejavnika in se zavedali pasti, preudarneje odločali o poteku svoje poti na področjih, kjer jim
preti nevarnost snežnega plazu. Prav tako bi lahko ta spoznanja intenzivneje posredovali
drugim na raznih izobraževanjih in usposabljanjih.
1.1. SNEG
»Sneg so padajoči in že odloženi delci ledu iz ozračja, ki nastanejo pretežno z neposrednim
prehodom vodne pare v trdno snov (sublimacija1)« (Šegula, 1986, str. 9). Pogovorno se v naši
kulturi izraz sneg uporablja tako za ledene kristale v prvotni obliki kot za preobražena snežna
zrna ter za snežno odejo. Snežna odeja nam omogoča ukvarjanje s smučanjem in deskanjem
na snegu ter z drugimi zimskimi dejavnostmi. Sneg je hkrati osnovni gradnik snežnih plazov.
Zato je za varno obiskovanje zasneženih gora potrebno osnovno znanje o snegu, del katerega
je predstavljen v tem poglavju. Poznamo več delitev snega. Ena izmed osnovnih delitev je
delitev na nov in star sneg.
1.1.1. Različne oblike snega
Iz praktičnega vidika ločimo sneg predvsem po starosti na nov in star sneg.
1 Sublimacija je prehod vodne pare v led (ali pa ledu v vodno paro) brez poprejšnjega utekočinjenja.
11
1.1.1.1. Nov sneg
»Nov je sneg med sneženjem in v snežni odeji, dokler v njem še lahko prepoznamo oblike
prvotnih snežnih kristalov. Starost ni pomembna; v hudem mrazu je nekaj dni star sneg še
vedno nov« (Šegula, 1986, str. 24).
Oblike novega snega:
puhec (10–30 kg/m3); pada v hudem mrazu (–15° C) v brezvetrju. Suh, nesprijet sneg,
ne da se ga stisniti v kepo;
pršič (30–60 kg/m3); pada v mrzlem vremenu. Suh, nesprijet sneg, ne da se ga stisniti v
kepo;
južen sneg (60–150 kg/m3); pada pri temperaturah okrog 0° C. Vlažen, nesprijet sneg,
lahko ga stisnemo v kepo. Med sneženjem se kristali sprimejo v kosme, velike do 5 cm,
lepi se na smuči in sprijema v cokle na derezah;
babje pšeno, sodra; motno bele kroglice premera do 5 mm. Babje pšeno nastane, če
kristali padajo skozi oblake ali meglo, kjer je podhlajena vodna para. Kapljice
primrznejo na kristale in oblikujejo kroglice. Kadar so v oblaku debelejše podhlajene
kapljice, le-te imenujemo sodra. Če ima zrno leden oklep, je sodra, sicer babje pšeno;
toča so ledena zrna, ki nastanejo iz sodre ali iz velikih vodnih kapelj in se debele med
padanjem skozi nevihtni oblak. Premer toče je 10 mm, doseže pa tudi velikost
kokošjega jajca in več.
1.1.1.2. Star sneg
Star sneg »je sneg, čigar delci imajo obliko bolj ali manj okroglih ali oglatih zrnc. To je sneg,
ki je že prešel preobrazbo, sneg, na katerega so delovali sonce, toplota, dež in veter, sneg, v
katerem ne moremo več prepoznati prvotnih kristalov« (Šegula, 1986, str. 50).
Oblike starega snega (Šegula, 1986):
1. Napihan sneg se pojavi, kadar med sneženjem piha veter (metež) ali kasneje, ko veter
prenaša že zapadli sneg (vejavica). Veter povzroči, da se kristali med seboj zadevajo, se
12
drobe, lomijo, med seboj sprijemajo in izgubijo prvotno obliko. Veter pogosto oblikuje
naslednje snežne tvorbe:
trde klože, ki nastanejo na privetrni strani, kjer se delci snega nabijajo drug na drugega.
Zaradi velikega tlaka na stični ploskvi se za drobec sekunde stale in takoj zatem
primrznejo;
mehke klože, ki nastajajo na odvetrni strani, kjer se sneg odlaga v sprijeto plast, kjer so
napetosti slabo izravnane. Pogosto je mehka kloža slabo sprijeta s spodnjo plastjo;
opasti, ki nastanejo na odvetrni strani grebenov in vesin. Veter se za grebenom vrtinči,
pri tem pa se snežna površina nabija. Gradijo se veliki pomoli, ki segajo nad globino.
2. Sren je skorja snega, v kateri je debelozrnat sneg, ki vzdrži težo človeka. Nastaja zaradi
tajanja in zmrzovanja vrhnje plasti snežne odeje. Osrenica je tanka skorja snega, ki se
predre pod težo človeka.
3. Srenec je star, debelozrnat, uležan sneg. Nastaja, ko se snežna odeja podnevi otopli in
navlaži, ponoči pa zmrzne. Proces poteka v nočno-dnevnem ciklu, plast srena se debeli v
globino. Zrnec je močno vlažen srenec. Gnilec je nesprijet, predirajoč se srenec. V pozni
pomladi na površini srenca pogosto nastanejo talilne ponvice. To so okrogle ali ovalne
vdolbine, premera do 30 cm, globine do10 cm. Pogosti so tudi žlebiči, ki jih ustvarita dež
oziroma snežnica.
4. Firn je vsaj eno leto star in predelan srenec. Ponavljajoče tajanje in zmrzovanje oblikujeta
velika, zaobljena, močno sprijeta zrna.
5. Požled je ledena prevleka na skalah ali snežni odeji. Nastane, ko na njej zmrzne voda.
Zasnežena plast požleda predstavlja nevarnost, saj se že ob najmanjši obremenitvi sproži
snežni plaz.
1.1.1.3. Posebne vrste snega
Med posebne vrste snega uvrščamo delce, ki nastajajo iz vodnih par ali vode na površini tal
oziroma snežne odeje in v snežni odeji.
13
Ločimo:
površinski srež, ki ga sestavljajo lističasti, piramidasti, prizmasti in ploski razvejeni
ledeni kristali, ti nastanejo s sublimacijo vodne pare na podhlajeni površini: kamnih,
ledu, snegu, na vejicah, travi in listju. Nastaja v mrzlih, jasnih, brezvetrnih nočeh;
globinski srež, ki ga sestavljajo ledeni kristali, ti imajo obliko robatih zrn, čašic,
razvejanih peres, paličic, lističev in podobno. Nastaja zaradi večjih temperaturnih razlik
v snežni odeji in je zelo obstojen;
mehko ivje, ki je kombinacija sreža in ivja. Nastaja v obliki krhkih, razpotegnjenih in
razvejanih dendritov, nitk in peresc iz vodne pare v ozračju blizu tal. Mehko ivje v
jasnih in mrzlih nočeh, v osojah tudi podnevi, sublimira na ohlajeni podlagi: travi, listju,
steblih, vejah, kamnih in skalah;
trdo ivje nastaja, ko veter nosi podhlajene kapljice megle, te v stiku z močno ohlajeno
oviro v hipu primrznejo. Plasti ivja se debelijo proti vetru. Vsebuje veliko zraka, zato je
motne, bele barve.
1.1.2. Preobrazba snega
Sneg je podvržen spremembam od trenutka nastanka v ozračju pa vse do trenutka, ko skopni.
S fizikalnega vidika ločimo predvsem naslednje vzroke preobrazbe snega (Šegula, 1986, str.
39):
delovanje mehanskih sil;
težnja narave, da imajo kristali ob dani masi najmanjšo možno površino;
vpliv različnih tlakov vodne pare med delci snega v snežni odeji, ki povzročajo pretok
vodnih par;
vpliv toplotne energije posameznih kristalov, površine snežne odeje in zemeljske
površine, ki krmilijo gibanje in širjenje vodnih molekul – difuzijo vodnih par.
Procesi preobrazbe snežnih kristalov si ne sledijo v določenem zaporedju. Od razmer v snežni
odeji in ozračju je odvisno, kateri od procesov preobrazbe bo potekal.
14
1.1.2.1. Drobljenje
Drobljenje je preobrazba snega zaradi mehanskih sil. Veter povzroči, da se prvotne snežinke
že med padanjem zaletavajo druga v drugo in se pri tem drobijo. Na tleh jih drobi še vejavica.
V tako krhkem in neplastičnem snegu se napetosti slabo izravnavajo in dolgo ohranijo, kar je
zelo primerno za nastanek snežnih plazov. Kristali novega snega se drobijo tudi, ko se snežna
odeja seseda zaradi lastne teže, kar povzroča, da se ta gosti, uleži in stabilizira.
1.1.2.2. Zrnjenje
Zrnjenje je proces, značilen za majhne temperaturne razlike v snežni odeji. Razvejane
snežinke v naravi niso obstojne, ker je njihova površina v primerjavi z maso prevelika. Zato
delci postajajo vedno bolj okrogli, tanjše veje izginejo, nastanejo drobci in posamezna majhna
zrnca. Vodne molekule nato zapuščajo majhna zrnca in prehajajo k večjim, dokler niso vsa
bolj ali manj enaka in okrogla. Poleg okrogljenja zrn poteka tudi povezovanje zrn. Tako
snežna odeja postane gostejša in doseže ravnovesje, kar pomeni, da postane stabilnejša.
1.1.2.3. Sreženje
Sreženje je proces, ki poteka, kadar so v snežni odeji večje temperaturne razlike. Vodne
molekule prehajajo od predelov z višjo temperaturo in višjim parnim tlakom k predelom z
nižjo temperaturo in nižjim parnim tlakom. Ta proces imenujemo difuzija. Tam vodna para
sublimira neposredno na hladna zrna in ne na vezi med zrni. Pojavijo se krhki kristali, veliki
od 3 mm do 8 mm, ki imajo obliko čašic, prizem, paličic, lističev in podobno – globinski srež.
Zasledimo tudi imeni plovni sneg in tekoči sneg (Šegula, 1986).
Površinski srež nastane na površini snežne odeje, kadar je temperaturni gradient zelo velik.
Vodna para iz toplejše snežne odeje prodre na površje, kjer sublimira na snežne kristale.
Površinski srež postane nevaren, ko nanj pade nov sneg, saj se ta ne more dobro sprijeti s
podlago. Kadar v gorah naletimo na površinski srež, upravičeno pomislimo na globinski srež,
saj oba nastajata ob podobnih pogojih (Polajnar in Sluga, 2012).
15
Plast globinskega sreža je šibka plast v snežni odeji. Ker je očem nevidna in jo brez prereza
snežne odeje ne moremo odkriti, predstavlja za gornike potencialno nevarnost.
Globinski srež lahko pričakujemo:
kadar je snežna odeja še tanka, npr. v zgodnji zimi. Snežna odeja je lažja, se manj
seseda in ima običajno več zračnih por, kar olajša prehod pare. Tla so običajno še
nekoliko topla, temperatura zraka pa je lahko že zelo nizka, zaradi česar je pri manjši
debelini snežne odeje večji temperaturni gradient;
tam, kjer je sončnega sevanja zaradi lege in konfiguracije terena zelo malo. Navadno
na severnih in severovzhodnih pobočjih, ozebnikih in senčnih grapah;
spomladi, v starih prizemnih plasteh. Toplotno sevanje tal in razpoložljiv čas ugodno
vplivata na nastanek globinskega sreža. Kadar se ta zaradi odjuge prepoji z vodo,
ustvari ugodne razmere za talne plazove.
1.1.2.4. Srenjenje
Srenjenje se prične, ko se zaradi otoplitve ozračja nad ledišče, sončnega sevanja ali dežja
snežni kristali ogrejejo na 0° C. Proces je intenzivnejši spomladi, na soncu izpostavljenih
pobočjih pa se dogaja že v zimskih mesecih. Srenjenje se prične v vrhnji plasti in poteka v
globino. Posamezna zrnca se pričnejo taliti. Mala zrnca začnejo izginjati, zaradi tega pa se
debelijo večja zrna. Nekaj tekoče vode ponovno zmrzne na hladnejših zrnih, nekaj pa se je v
tekočem stanju zadržuje med bližnjimi zrni, ki se zaradi površinske napetosti vežejo v
sprimke. Ponoči, ko pritisne mraz, voda med zrni zmrzne, nastajajo gruče sprimkov. Vezi
postanejo močne, povečajo se gostota, trdnost in stabilnost snežne odeje. Pri srenjenju nastaja
srenec v različnih oblikah, zlasti zrnec in gnilec (Šegula, 1986).
Podnevi, ko se snežna odeja segreva, vezi popustijo in sneg se začne taliti. Voda začne
pronicati v notranjost snežne odeje, ko pore med zrni le-te ne morejo več zadrževati.
Pronicanje ni enakomerno po vsej površini, ampak si voda izbira pot, kjer je upor najmanjši.
Kadar naleti na neprepustno plast, npr. ledeno lamelo, (zasneženo) plast srena, tam razmoči
snežno odejo in ustvari nevarno drsno plast (Šegula, 1986).
16
1.1.3. Snežna odeja
Snežna odeja je ves sneg, ki se je naložil in nakopičil na tleh: snežne padavine, z vetrom
nanošen sneg, globinski in površinski srež, ivje in plazovina. Snežna odeja je zmes snega,
zraka in vode. Včasih lahko v snežni odeji najdemo tudi druge primesi (pesek, kamenje, listje,
veje, saharski pesek) (Šegula, 1986).
Snežna odeja je sestavljena iz več različno debelih plasti, ki se med seboj po lastnostih bolj ali
manj razlikujejo, medtem ko ima posamezna plast podobne lastnosti v vsej svoji debelini. V
snežni odeji se odraža potek zime.
1.1.3.1. Trdnost snežne odeje
Z vidika varnosti pred snežnimi plazovi je trdnost tista lastnost snežne odeje, ki mora gornika
najbolj skrbeti. Trdnost snežne odeje je odvisna od sil, ki delujejo nanjo. Natezne sile
povzročajo raztezanje snežne odeje. Strižne sile povzročajo premikanje posameznih plasti
med seboj. Posledice nateznih in strižnih sil so trganje, drsenje ali lom v snežni odeji. Tlačne
sile povzročajo, da se snežna odeja stiska in gosti.
Ločimo tri vrste trdnosti (Šegula, 1986, str. 72):
natezna trdnost odraža tisto silo, ki se upira popuščanju vezi med zrni snežne odeje in
preprečuje njeno trganje;
strižna trdnost odraža tisto silo, ki se upira popuščanju vezi med zrni sosednjih plasti
snežne odeje ali med to in tlemi. Preprečuje medsebojne premike in drsenje med
plastmi;
tlačna trdnost odraža silo, ki se upira lomu v snežni odeji oziroma porušitvi njenega
naravnega sestava kot celote v predelu preobremenitve.
Trdnosti snežne odeje na terenu ne moremo natančno izmeriti. Ocenimo jo na podlagi
preizkusa trdnosti snežne odeje, ki pa je le približek dejanskega stanja, predvsem ker je
preizkušena površina izjemno majhna v primerjavi z okolico, skozi katero se gibljemo. O
17
trdnosti snežne odeje lahko sklepamo tudi na podlagi njene trdote, saj »velika trdota snežne
odeje pomeni tudi veliko trdnost in obratno« (Šegula, 1986, str. 73).
1.2. SNEŽNI PLAZ
Snežni plaz je gibajoči se del snežne odeje ali ledene gmote, ki drsi, teče ali, zvrtinčen v zrak,
lebdeč nad tlemi pada v globino, dokler se ne ustavi, ko izgubi svojo gibalno energijo (Šegula,
1986, str. 81).
1.2.1. Snežni plaz v prostoru
Prostorsko ločimo tri značilna območja: območje splazitve, območje gibanja in območje
odlaganja. Tisti del pobočja, po katerem se plaz giblje, imenujemo plazina. Gibajoča se gmota
snega se imenuje plazovina. Razlog splazitve ugotavljamo pri napoki.
1.2.1.1. Območje splazitve
Območje splazitve imenujemo tudi območje napoke ali območje trganja. To je tisti del
plazine, kjer se snežni plaz sproži. Snežne plazove delimo glede na vlažnost snega in
sprijetost snežne odeje v območju splazitve na:
plazove suhega nesprijetega snega,
plazove suhega sprijetega snega,
plazove vlažnega nesprijetega snega,
plazove vlažnega sprijetega snega.
Za natančnejšo opredelitev snežnega plazu v območju splazitve običajno opišemo še naslednji
lastnosti:
18
1. način trganja oziroma vrsto napoke, ki je lahko točkasta (plaz nesprijetega snega) ali
odsekana (plaz sprijetega snega; mehka kloža ali trda kloža);
2. lego drsne ploskve, ki je lahko ena izmed plasti v snežni odeji (vrhnji plaz; plaz
novega snega, plaz starega snega) ali tla (talni plaz).
1.2.1.2. Območje gibanja
Območje gibanja je tisti del plazine, kjer se giblje snežni plaz. Plazove ločimo tudi po:
1. Obliki plazine:
pobočen plaz. Snežni plaz zajame pobočje na široko, povprek čez vesino;
žlebast plaz. Relief usmerja plazovino v ožine, žlebove, grape.
2. Obliki gibanja:
drseči plaz. Po plazini se premika kot celota, brez omembe vrednih notranjih
premikov. Hitrost vseh delcev splazene gmote je v glavnem enaka. Drsenje je
tipično za plazove sprijetega snega, dokler klade ne razpadejo v kepe ali manjše
delce;
tekoči plaz. Snežni plaz teče, kadar je hitrost delcev v plazovini različna in narašča
od dna proti površini ter od robov proti sredini. Kadar je sneg suh, se pri zadostni
hitrosti plazovina prši, kadar pa je sneg vlažen, se delajo kepe oziroma grude;
pršni plaz. Plazovina je pomešana z zrakom v aerosol, ki nad tlemi z visoko
hitrostjo pada v globino.
1.2.1.3. Območje odlaganja
Območje odlaganja je tisti del plazine, kjer se snežni plaz ustavi, plazovina pa nakopiči v
plaznem stožcu. Značilnosti plazovine v tem območju so:
1. hrapavost površine:
groba plazovina (okrogle kepe, grude in oglate klade),
gladka plazovina (grude snega v premeru ne presegajo 3 dm),
19
2. vlažnost plazovine:
suha plazovina,
vlažna plazovina,
3. čistost plazovine:
plazovina je čista,
plazovina vsebuje primesmi (prst, listje, kamenje, vejevje, drevje, poginjene
živali).
1.2.2. Dejavniki proženja snežnih plazov
Na proženje snežnih plazov vplivajo trije dejavniki, ki so med seboj povezani. Ti dejavniki so
človek, razmere in teren.
Slika 1. Dejavniki proženja snežnih plazov.
1.2.2.1. Teren
1. Naklonina pobočja
Pogostost trganja snežnih plazov glede na naklonino pobočja (Šegula, 1986, str. 113):
na pobočjih nad 60° se sproti plazi,
20
na pobočjih med 40° in 60° se pogosto trgajo plazovi nesprijetega snega,
na pobočjih med 30° in 50° se pogosto trgajo plazovi sprijetega snega,
na pobočjih nad 35° se lahko trgajo plazovi nesprijetega snega,
na pobočjih nad 25° se lahko trgajo plazovi sprijetega snega,
ob ustreznih pogojih lahko sprožimo snežni plaz tudi na manjših nakloninah,
v gorovjih, kjer vladajo specifični klimatski pogoji (npr. Andi … ), se sneg sprijema
tudi na pobočjih nad 60°, zatorej obstaja možnost snežnega plazu tudi tam.
2. Lega pobočja
a) Z vidika osončenja (ekspozicija):
prisojna, torej južna pobočja, prejmejo več sončnega sevanja, zato tam
hitreje poteka preobrazba snega. Posledica tega je hitrejša preobrazba
in posledično stabilnost snežne odeje. V primeru novega snega se
možnost snežnih plazov poveča hitro po tem, ko sonce obsije pobočje.
Ko je sneg star, se okoli opoldneva poveča nevarnost snežnih plazov
vlažnega snega, saj se zaradi toplote snežna odeja razmoči. Nevarnost
mine šele zvečer, ko se ohladi;
osojna, torej severozahodna, severna in severovzhodna pobočja
prejmejo zelo malo ali celo nič sončnega sevanja. Zaradi tega se sneg
preobraža počasneje, kar podaljša nevarnost proženja snežnih plazov.
Zaradi nizkih temperatur pogosto nastane površinski srež. Ta
predstavlja kritično plast, kadar čez zapade nov sneg. Ker so tla
hladna, pogosto nastane globinski srež.
b) Glede na prevladujočo smer vetra:
privetrna pobočja so pobočja, v katera veter piha in imajo običajno
manj snega. Le kadar sneži moker sneg ob rahlem vetru, je nabiranje
snega tudi na teh pobočjih hitrejše;
odvetrna oziroma zavetrna pobočja so z vidika možnosti nastanka
snežnih plazov zelo nevarna. Na odvetrni stani moč vetra pojenja.
Kadar sneži z vetrom, se sneg na odvetrni strani hitreje odlaga, česar
posledica je mehka kloža. Klože nastajajo tudi po sneženju, ko
vejavica odlaga sneg na odvetrni strani.
21
Dobri pokazatelji prevladujoče smeri vetra so opasti, ki visijo preko grebena v smeri, kamor
je pihal veter.
3. Relief oziroma konfiguracija tal
a) Nevarnejša so:
strma in odprta pobočja, ki niso poraščena z drevjem in kjer ni večjih
skal;
pobočja, kjer so izrazitejši prelomi oziroma kjer se izraziteje poveča
strmina. Na prelomih se povečata drsenje in polzenje snega, česar
posledica je natezna sila;
ozebniki, kuloarji, grape in tesni so po sneženju običajna pot snežnih
plazov. Velikokrat se nad njimi pobočje razširi in ves sneg, ki se
splazi višje, nadaljuje svojo pot po njih;
prepadna območja. Če nas snežni plaz odnese in potisne v prepad, so
posledice skoraj vedno usodne;
kotanje in krnice, kamor se stekajo snežni plazovi z višjih pobočij;
vbokla pobočja, kjer je veter odlagal sneg in ustvaril klože.
b) Varnejši so:
grebeni, hrbti in slemena.
4. Hrapavost tal
a) Nevarnejša so:
pobočja z dolgo in poležano travo, strme gladke plošče spodbujajo
spontano proženje talnih plazov;
melišča rahlo ovirajo proženje talnih plazov, ne preprečujejo pa
proženja vrhnjih plazov in plazov nesprijetega snega.
b) Varnejša so:
pobočja, porasla z ruševjem, pobočja, kjer so kolovozi, večje skale,
balvani, drevesa, ki ovirajo trganje talnih plazov. Prav tako ovirajo
trganje plazov sprijetega snega, vse dokler teh ovir ne prekrije snežna
odeja.
22
Hrapavost tal igra pomembnejšo vlogo pri splazitvi snežne odeje. Hrapavost tal nima večjega
učinka, ko je snežni plaz že polno razvit. Pomembno je, da se zavedamo, da tudi v gozdu
nismo varni, saj lahko vanj prihrumi snežni plaz z višje ležečih pobočij.
1.2.2.2. Razmere
Ko govorimo o razmerah, mislimo na snežno odejo in vpliv vremenskih razmer nanjo med
njenim nastajanjem in med njenim preobražanjem, saj se lahko v njej pojavi nestabilnost, ki je
prej ni bilo.
1. Količina novozapadlega snega
Za razliko od počasnega sneženja, ko se sneg sproti seseda in nevarnost narašča počasi, pa pri
močnem sneženju napetosti rastejo hitreje, kot poteka preobrazba. Trdnost ne dohaja
obremenitve, česar posledica je plaz novega snega.
Pravimo (Šegula, 1986), da močno sneži, če v eni uri zapade od 2,5 cm do 10 cm snega.
Zaskrbljeni smo lahko, kadar v:
24 urah zapade 60 cm snega,
48 urah zapade 100 cm snega,
72 urah zapade 150 cm snega.
Kadar sneži na podlago, s katero se nov sneg ne sprime dobro, bo že veliko manjša količina
novozapadlega snega dovolj za splazitev.
2. Veter med sneženjem in po njem
Kljub manjši količini padavin se nevarnost snežnih plazov poveča, kadar sneži z vetrom ali
začne pihati kmalu po sneženju. Zaradi vetra se snežna odeja neenakomerno debeli, privetrna
pobočja in grebeni so spihani oziroma je prirastek novega snega manjši, na odvetrnih
pobočjih pa je prirastek snega večji, nastajajo zameti in klože.
23
3. Vpliv temperature
Temperature vplivajo na povezovanje snežnih delcev med njihovim nastajanjem v ozračju in
na povezovanje v snežni odeji, vse dokler le-ta ne skopni. Vpliv višjih in nižjih temperatur je
takle:
a) Višje temperature:
pri višjih temperaturah padajo večji snežni kristali, ki se med seboj
dobro sprijemajo;
vlažna snežna odeja je gostejša, težja in bolj gnetljiva;
kadar je sneg nov, se zaradi otoplitve nevarnost snežnih plazov
začasno poveča, vendar se pri temperaturi blizu tališča nov sneg
dobro sprime s starim, preobrazba snega poteka hitreje, snežna odeja
se seseda in stabilizira;
kadar je sneg star, se zaradi otoplitve nevarnost snežnih plazov zelo
poveča, če je snežna odeja segreta do tališča (0° C).
b) Nižje temperature:
pri nižjih temperaturah padajo drobni snežni kristali, ki ne vsebujejo
veliko vlage;
suha snežna odeja je manj gosta (vsebuje več zraka), lažja in se med
seboj slabše sprijema;
v nestabilni snežni odeji se zaradi nizkih temperatur nestabilnost
ohranja, saj niso izpolnjeni fizikalni pogoji za njeno stabilizacijo;
veliki padci temperatur v snežni odeji pospešujejo sreženje, plast
sreža v snežni odeji pa predstavlja kritično plast;
kadar je sneg star in med seboj dobro sprijet, nizke temperature še
utrdijo njegovo trdnost.
4. Slaba vidljivost
Slaba vidljivost zaradi megle ali oblačnosti nam onemogoča, da bi zaznali morebitna nevarna
mesta in se jim izognili.
24
1.2.2.3. Človek
Človek je edini izmed treh dejavnikov, ki aktivno in zavedno vpliva na proženje snežnih
plazov. Na teren in razmere ne moremo vplivati, lahko pa sprejemamo odločitve, ki nas
obvarujejo pred snežnim plazom. Za sprejemanje dobrih odločitev so potrebna različna znanja
tako z gorniškega področja (lavinskega, smučarskega, alpinističnega …) kot tudi poznavanje
vedênja posameznika in skupine. Neučinkovita interakcija znotraj skupine nas lahko vodi v
napačno odločanje, posledično v snežni plaz. Pri odločanju je pomemben dejavnik izkušenost,
ki nam omogoča, da znanje, ki ga imamo, kar najbolje uporabimo. Poleg vsega naštetega je
ključna uravnovešenost posameznika, da se vede okoliščinam primerno.
Dobra priprava na turo je zelo pomembna. Pridobiti moramo informacije o terenu in o
aktualnih razmerah. Preverimo vremensko napoved. Poznati moramo okviren čas, potreben za
izvedbo ture. Zberemo informacije o sposobnostih ostalih udeležencev ture. V gore se
odpravimo dovolj zgodaj in ustrezno opremljeni. Na turi nenehno opazujemo okolico in
zaznano kritično ovrednotimo.
Statistika nesreč kaže, da je človek v 90 % sam sprožil snežni plaz (Alpiročnik, 2013). Atkins
(2000) je zapisal, da pregled literature in raziskav kaže na to, da nesreče v snežnem plazu niso
problem terena, vremena ali snežne odeje, temveč da so problem človeka.
Glavni cilj vseh, ki delajo na področju lavinologije, izobraževanja in usposabljanja, je
zmanjšanje lavinskih nesreč na minimum. Ker je za nesrečo največkrat kriv človek sam, si
morajo izobraževalci prizadevati, da bi ljudi poučili tudi o pomembnosti procesa odločanja in
nasploh o človekovem vedênju.
Slika 2. Lavinske žrtve v Sloveniji med snežnima sezonama 1992/1993–2012/2013 (Pavšek idr., 2014).
25
Slika 2 prikazuje lavinske nesreče, kjer so posredovali gorski reševalci. Dejanskega števila
nesreč v snežnih plazovih ne poznamo. Ocenjujejo, da se zgodi pet ali celo sedem takšnih
nesreč, pri katerih si udeleženci pomagajo sami, na eno nesrečo, pri kateri posreduje reševalna
služba (Pavšek idr., 2014).
Odbor Gore in varnost, ki deluje pod okriljem PZS in GRZS, je ustvaril spletno anketo Snežni
plaz. Anketa je anonimna, namenjena vsem, ki se jim je (skoraj) zgodila lavinska nesreča.
Želja je, da z njo strokovnjaki pridobijo podatke o številu nesreč (skoraj nesreč) v Sloveniji, o
gorniški usposobljenosti vpletenih, njihovi opremljenosti in lavinskih razmerah v času
dogodka (»Anketa – Snežni plaz«, 2016).
1.3. PREREZ SNEŽNE ODEJE IN PREIZKUS TRDNOSTI SNEŽNE ODEJE
1.3.1. Snežni profil
Snežni profil je zapis nekaterih lastnosti višine snežne odeje. Ugotavljamo (Šegula, 1986):
vrste snežnih delcev,
velikost snežnih delcev (zrn),
primesi,
vlažnost snega,
vodnatost snega,
trdoto snežne odeje,
prediranje snežne odeje,
višino in debelino snežne odeje,
hrapavost površine snežne odeje,
delce na površini snežne odeje.
Natančno ugotavljanje lastnosti snežne odeje zahteva izurjenega opazovalca. Potrebujemo
pripomočke, ki jih večina gornikov ne uporablja (prebojna sonda, ploščica z rastrom,
26
povečevalno steklo, termometer …). Poleg tega nam tako natančna analiza snežne odeje
vzame preveč časa, da bi jo izvedli na turi. Opravljajo jo člani različnih služb z namenom
raziskovanja in izdaje lavinskega biltena (opozoril in priporočil, vodenja statistike ...).
Slika 3. Izpolnjeni obrazec snežnega profila z glavo in legendo (Polajnar in Sluga, 2012, str. 40).
Slika 3 prikazuje zapis snežnega profila na način, kot ga izvajajo pripadniki lavinskih služb. V
glavi obrazca so zapisani podatki o kraju in značilnostih terena, datum in ura preizkusa ter
27
ime in priimek preizkuševalca. Legenda je v pomoč pri simboličnem zapisu lastnosti snežne
odeje.
Gorniki z namenom, da bi ugotovili nestabilnost snežne odeje, snežni profil poenostavijo.
Ugotavljajo:
trdoto posameznih plasti,
razliko v trdoti sosednjih plasti,
nevarno plast v snežni odeji oziroma plast, ki onemogoča slabo sprijetost in je pripravna
za splazitev (npr. ledena plast, srež, babje pšeno).
1.3.2. Preizkus trdnosti snežne odeje
Vsak temeljitejši preizkus trdnosti snežne odeje se začne z izvedbo in analizo snežnega
prereza. Iz snežnega prereza lahko sklepamo, kakšna je stabilnost snežne odeje, le-to pa
preverimo (podpremo ali omajemo) s preizkusom trdnosti. Znanih je več različnih vrst
preizkusov. V Sloveniji sta najbolj poznani norveška in švicarska metoda. Ne glede na
preizkus, ki ga uporabimo, izvedemo preizkus na terenu, ki je čim bolj podoben terenu, kjer
se bomo gibali (stran neba, naklon, vrsta snega). V mejnih situacijah opravimo preizkus
vsakih 300 do 400 višinskih metrov oziroma ponovimo preizkus takrat, ko pridemo na teren,
kjer se bistveno spremenijo sončno obsevanje, relief, vrsta snega. Pomembno je, da preizkus
izvedemo na varnem mestu in ne, ko smo že v območju, izpostavljenem snežnemu plazu.
1.3.2.1. Norveška metoda
Norveško metodo, imenovano tudi snežni trapez, je uvedel norveški gorski vodnik in
reševalec Nils Faarlund. Metoda je učinkovita za ugotavljanje možnosti plazov sprijetega
snega, ne zahteva posebne opreme. Prav tako za izvedbo ne potrebujemo veliko časa. Slabost
te metode je, da je za nesprijet sneg neuporabna.
Sprijetost snega ugotovimo tako, da iz snežne odeje poskušamo izrezati kocko velikosti
lopate. Če nam to uspe in se nam pri rahlem tresenju lopate kocka ne podre, je sneg sprijet, v
nasprotnem primeru je sneg nesprijet.
28
Prvi del preizkusa predstavlja kopanje jame, ugotavljanje posameznih plasti in njihove trdote
(snežni profil) ter določitev kritične plasti. Mesto, ki smo ga izbrali za preizkus, najprej
prebodemo z lavinsko sondo, da preverimo, ali se v snežni odeji ne skriva ruševje, skala ali
kak drug tujek, ki bi nam onemogočil preizkus. Z lopato zarišemo črto prečno na strmino v
dolžini enega metra. Nato po njej vertikalno skopljemo jamo vsaj en meter globoko. Iz jame
odstranimo sneg, da se v njej lahko gibljemo. Steno naredimo čim bolj ravno in vertikalno.
Na strani čelne ploskve s prstom potegnemo od zgornjega roba navzdol do dna. Pri tem
zaznamo mehkejše in trše plasti snežne odeje. Meje med posameznimi plastmi označimo s
prstom vodoravno v sneg (Slika 4). Na vrhu snežne odeje od leve proti desni označimo, s čim
bomo preizkušali trdoto. Nato preizkusimo trdoto vsake plasti posebej. Začnemo s potiskom
pesti. Če je plast pretrda in se pest vanjo ne ugrezne, nadaljujemo s štirimi prsti iztegnjene
dlani, sledi en iztegnjen prst, pisalo, rezilo noža, ledni vijak. Različne »pripomočke«
potiskamo s čim bolj enako silo v vse plasti. Ko smo za vsako plast ugotovili, kateri
pripomoček ustreza njeni trdoti, narišemo navpično črto čez celotno posamezno plast na
mestu, ki je pod zgoraj označenim pripomočkom. Nato vodoravno (po mejah plasti)
povežemo navpične črte posameznih plasti. Na ta način dobimo v sneg narisani snežni profil.
Iščemo največjo razliko v trdoti dveh sosednjih plasti. Večja kot je razlika v trdoti, večja je
možnost, da se bo ob dodatni obremenitvi prav tam porušilo ravnovesje v snežni odeji.
Ploskev plasti pod črto bo v primeru snežnega plazu drsna ploskev, vse zgornje plasti pa se
bodo splazile navzdol.
Slika 4. V snežni prerez skiciran snežni profil (Volontar, 2005).
29
Drugi del preizkusa predstavlja oblikovanje trapeza in preizkus sprijetosti dveh kritičnih plasti
med seboj (Slika 5). Z lopato oblikujemo trapez z osnovnico 80 cm (štiri širine lopate), višino
60 cm (tri širine lopate) in zgornjo stranico 20 cm (ena širina lopate). Površina trapeza
predstavlja 0,3 m2 snežne odeje. Ploskev pod osnovnico in zgornjo stranico zasekamo
pravokotno na podlago. Stranski ploskvi zasekamo vertikalno. Trapez mora biti ločen od
snežne odeje. Nov sneg odstranimo. V primeru, da je debelina preizkušene plasti debelejša od
dolžine zajemalnega dela lopate, moramo zgornji del snega odstraniti. Lopato preklopimo v
obliko motike in jo zasadimo v sneg na vrhu trapeza do kritične ploskve. Z eno roko držimo
ročaj na preklopu, z drugo roko pa vlečemo dinamometer na koncu ročaja.
Slika 5. Mere trapeza za preizkus trdnosti snežne odeje z norveško metodo (GRZS, 2015).
Večja kot je sila, ki jo potrebujemo, da zgornja plast zdrsne, boljša je sprijetost plasti.
Posledično je manj možnosti, da se snežni plaz sproži. Manjša kot je sila, potrebna za zdrs
zgornje plasti, večja je nevarnost sprožitve snežnega plazu.
Meritev je objektivnejša, če uporabljamo lopato z vgrajenim dinamometrom. V kolikor takšne
lopate nimamo, si jo sposodimo. Nato vadimo z obema lopatama, da si pridobimo občutke,
kakšen vlek predstavlja kakšno silo. Rezultate norveške metode vrednotimo, kot je prikazano
v Tabeli 1.
30
Tabela 1
Rezultati norveške metode preizkusa trdnosti snežne odeje (Polajnar in Sluga, 2012)
vlečna sila
oznaka na lopati
(barvna ali
številčna)
stopnja stabilnosti ocena nevarnosti ukrepi na turi
do 10 daN polje z rdečo barvo nestabilno splošna
izogibaj se
pobočij, kjer
dobimo take
rezultate
od 10 do 20
daN
polje z rumeno
barvo sumljivo velika do zmerna
potrebna je
previdnost pri
izbiri smeri, poti
nad 20 daN polje z zeleno
barvo stabilno majhna
1.3.2.2. Švicarska metoda – snežna klada
Preizkus stabilnosti snežne odeje s snežno klado so začeli razvijati v švicarski vojski po letu
1960. K nadaljnjemu razvoju so veliko prispevali W. Munter, P. Föhn, B. Jamieson in C.
Johnson (Polajnar in Sluga, 2012). V angleško govorečih deželah imenujejo švicarsko metodo
Rutschblock test (RB) ali glide block test.
Metoda je učinkovita za ugotavljanje možnosti plazov sprijetega snega, neuporabna pa je za
nesprijeti sneg. Metoda je zamudnejša od norveške, toda zanesljivejša, saj je način
obremenitve podoben tistemu med smučanjem ali hojo. Prav tako je testirana površina snežne
odej relativno velika, 3 m2. Naklonina pobočja, kjer bomo test izvedli, mora biti 25º–30º.
Slika 6 Mere snežne klade za preizkus trdnosti snežne odeje (GRZS, 2015).
31
V sneg skopljemo 3 m širok jarek. Kopljemo navpično do tal ali vsaj 1,5 m globoko.
Ugotovimo trdoto posameznih plasti in predvidimo kritično plast. Osnovna stranica klade je 2
m. Ob levi in desni strani skopljemo jarek širine 0,5 m. Nato na zadnji strani s pomožno
vrvico, na kateri naredimo nekaj vozlov, zažagamo navzdol. S tem ločimo klado od snežne
odeje. Pazimo, da nas med kopanjem, žaganjem in preizkusom klada ne zasuje. Preizkus
sprožitve klade izvedemo po korakih, zapisanih v Tabeli 2, na podlagi katerih sklepamo o
stopnji stabilnosti.
Tabela 2
Švicarska metoda: zapis stopnje zdrsa, način obremenitve klade pri njeni splazitvi oziroma porušitvi,
stopnja stabilnosti in ukrepi na turi (Polajnar in Sluga, 2012)
Pomembno je, da ocenimo tudi značaj podora bloka oz. način, kako se je blok premaknil in
podrl:
celotni blok (90–100 %),
večina bloka (50–80 %),
robovi bloka (10–40 % zunanjih ploskev klade).
32
1.3.2.3. Kanadska metoda oz. tlačna metoda
V Kanadi so leta 1970 začeli uporabljati metodo, ki so jo poimenovali Compression test (CT)
(Polajnar in Sluga, 2012). Test izvedemo hitreje kot test s snežno klado, vendar je površina
testirane snežne odeje majhna, samo 0,1 m2. Roko na lopato spustimo, ne pa po njej
zamahnemo. Sila pri udarcih z roko je subjektivna. Zato naj težje in močnejše osebe ne
uporabljajo dodatne sile, medtem ko morajo lažji in šibkejši nekaj sile dodati. Ker test
izvedemo hitro, je priporočljivo izvesti dva testa, drugega za drugim.
Slika 7 Kanadska metoda preizkusa trdnosti snežne odeje (Polajnar in Sluga, 2012).
V snežni odeji skopljemo jamo z navpično steno in predvidimo, kje je kritična plast. Nato
izrežemo stolpec dimenzij 0,3 x 0,3 m, višine od 1 m do 1,2 m. Višji stolpec postane
nestabilen, kar nam lahko popači rezultate testa. Zadnjo stranico stolpca od snežne odeje
ločimo s snežno žago, če pa te nimamo, lahko uporabimo pomožno vrvico.
Izvedemo preizkus (Slika 7). Na stolpec položimo lopato. Po njej udarimo z dlanjo 10-krat iz
zapestja, sledi 10 udarcev iz komolca, nato 10 udarcev iz ramena. Če stolpec po udarcu zdrsne
ali se zgornji del stolpca poruši tako, da ga ne obremenjujemo več enakomerno, odstranimo
zgornji del stolpca in nadaljujemo preizkus. Različna sprememba v stolpcu (sesedanje,
napoka, zdrs) nam daje različno informacijo o problematiki kritične plasti.
33
Najnevarneje je, kadar stolpec nenadoma zdrsne in je drsna ploskev gladka. Manj nevarno je,
če se stolpec sesede, napoke ni, stična površina je groba. Rezultate testa najdemo zapisane na
načina, kot sta prikazana v Tabeli 3 in 4.
Tabela 3
Rezultati tlačne metode preizkusa stabilnosti snežne odeje, zapisani preprosteje (Polajnar in Sluga, 2012)
Tabela 4
Rezultati tlačne metode preizkusa stabilnosti snežne odeje, zapisani natančneje (GRZS, 2015)
34
1.3.2.4. Preizkus v razširjenem stolpcu (ECT)
Metodo so razvili in začeli uvajati Kanadčani Ron Simenhois in sodelavci leta 2006.
Poimenovali so jo Extended column test (ECT). Metoda ni ustrezna za oceno stabilnosti v
mehkih zgornjih plasteh snega in v plasteh pod globino enega metra. Prednost metode ECT je,
da nam poleg kritične plasti pokaže tudi tendenco širjenja napoke v šibki plasti.
Iz snežne odeje izrežemo stolpec z merami 90 cm x 30 cm, pri čemer je daljša stranica
stolpca, prečna na pobočje, do 1 m globine. Stolpec moramo ločiti od okolice. V primeru, da
nimamo snežne žage, si pomagamo s pomožno vrvico, na kateri naredimo vozle, in sondama.
Na vogala zgornje stranice zapičimo sondi, okoli katerih damo pomožno vrvico z vozli, s
katero prerežemo snežno odejo. Lopato položimo na levi ali desni del stolpca in po njej
udarimo z roko 10-krat iz zapestja, 10-krat iz komolca in 10-krat iz ramena. Ob udarcih
pozorno spremljamo sprednjo stranico stolpca in opazujemo naslednje (Polajnar in Sluga,
2012) :
po koliko udarcih se pojavi razpoka v šibki plasti (I),
po koliko udarcih se razpoka v šibki plasti razširi prek celega stolpca (P),
višino, na kateri je šibka plast (D).
Rezultate zapišemo v naslednji obliki: ECT I / P @ D.
Slika 8. Shema razširjenega stolpca za preizkus stabilnosti snežne odeje in zapis dobljenih vrednosti testa
(Winkler, v Polajnar in Sluga, 2012).
35
Rezultate testa, zapisane na Sliki 8, preberemo:
ECT 07 / 10 @ 125. Po 7 udarcih se pojavi napoka pod lopato, celotna šibka plast poči po
10 udarcih na višini 125 cm;
ECT 12 / pp @ 82. Po 12 udarcih se na višini 82 cm pod lopato naredi napoka. Po celotno
opravljenem testu se napoka le še delno poveča;
ECT 16 / np @ 50. Razpoka pod lopato se pojavi po 16 udarcih na višini 50 cm. Po
celotno opravljenem testu se napoka ne poveča.
Na podlagi dobljenih rezultatov ocenimo stabilnost snežne odeje, kot jih prikazuje Tabela 5.
Tabela 5
Ocena stabilnosti snežne odeje po metodi ECT (Polajnar in Sluga, 2012)
Glede na informacije, pridobljene iz snežnega prereza, in izvedeni preizkus trdnosti sklepamo
o trdnosti, povezanosti oziroma stabilnosti snežne odeje.
Poleg opisanih metod se za ugotavljanje stabilnosti snežne odeje uporabljajo še nekatere
druge. Naj samo omenim metodo rumenih zastavic, ki jo je leta 2004 razvil Jurg Schweizer s
sodelavci. Te metode od preizkuševalca zahtevajo posebno lavinsko opremo, dosledno
beleženje pridobljenih podatkov in ustrezno interpretacijo le-teh, za kar je potrebno veliko
znanja in izkušenj, vzamejo nam več časa. Uporabljajo jih člani različnih organizacij, ki se
ukvarjajo z lavinologijo, raziskovalci, izdajatelji lavinskega biltena, gorski reševalci, v tujini
na marsikaterem smučišču prisotna smučarska patrulja, ki izda priporočila in opozorila
oziroma dovoljenje za odprtje smučišča, izvedbo tekmovanja itd.
36
1.3.2.5. Zanesljivost metod preizkusa trdnosti snežne odeje
Tabela 6
Zanesljivost nekaterih preizkusov trdnosti snežne odeje (Polajnar in Sluga, 2012)
Zanesljivosti metod, navedenih v Tabeli 6, ne smemo jemati kot absolutnih. Različni
raziskovalci (Schweizer idr. (2008), Winkler in Schweizer (2008), Gauthier in Jamieso (2008)
ter Simenhois in Birkeland (2009); v Schweizer in Jamieson (2010)) so v neodvisnih
raziskavah, pri čemer je vsakdo izvedel na desetine testov na različnih lokacijah, dobili
različne rezultate zanesljivosti. Tako zanesljivost švicarske metode niha med 66, 67, 84, 74 in
76 odstotki, zanesljivost CT testa med 67, 68 in 55 odstotki ter zanesljivost testa ECT med 81,
88, 95 in 93 odstotki.
Lastnosti snežne odeje se običajno precej razlikujejo na različnih področjih gore. K temu v
veliki meri prispevata različno sončno obsevanje tal in veter, ki sneg razporeja glede na smer
in relief. Nikoli se ne smemo odločati samo na podlagi preizkusa trdnosti snežne odeje, tudi
če teh preizkusov opravimo več. Informacije, pridobljene iz preizkusov, predstavljajo košček
slike pri odločanju. Pomembno je ugotoviti, kako se te informacije ujemajo z okolico in kaj
nam predstavljajo pri celotni sliki.
37
1.3.3. Strukturirane metode za oceno nevarnosti snežnih plazov
Raziskave so pokazale, da uporaba obrazcev, ki vsebujejo sistematični seznam ključnih
vprašanj, pomembnih pri nastanku snežnih plazov, lahko izboljšajo kakovost odločitev pri
nestrokovnjakih.
Prvi strukturiran obrazec za odločanje o nadaljevanju ture glede na oceno nevarnosti snežnih
plazov je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zapisal Werner Munter in ga poimenoval
Metoda 3 x 3. Kasneje, leta 1997, je metodi 3 x 3 dodal Redukcijsko metodo. Metodi se
uporabljata skupaj. Poleg pohval sta prejeli tudi kritike, posledica česar so bile nove
strukturirane metode. Michael Larcher je leta 1999 predstavil metodo Stop-or-Go, Robert
Bolognesi leta 1999 Nivo Test, Martin Engler in Jan Mersch pa sta oblikovala Snowcard.
Navedene metode so namenjene rekreativcem, medtem ko je Munterjeva metoda Nivocheck,
ki jo je predstavil leta 2007, namenjena ekspertom. Ian McCammon je leta 2005 na podlagi
svojih ugotovitev izdelal seznam ALP TRUTh, ki se uporablja skupaj s FACETS.
1.3.3.1. Metoda 3 x 3
Metodo 3 x 3 uporabljamo kot sistematični vprašalnik, ki nam pomaga pri odločitvi, ali naj s
turo nadaljujemo ali ne. Ocenjujemo tri različne kriterije (razmere, teren in ljudi) na treh
nivojih. Turo začnemo načrtovati doma, kjer nam je v pomoč regijski filter. Območni filter
uporabimo na izhodišču ture in kasneje, ko ocenjujemo in vrednotimo okolje, ki ga vidimo.
Lokalni filter uporabimo na (kritičnem) mestu, kjer trenutno smo.
a) Regijski filter
Pri pripravi ture doma so nam v veliko pomoč vodniki, v katerih so dobro opisane posamezne
ture (npr. vodnik založbe Sidarta Najlepši turni smuki avstrijske Koroške). Tu so nanizani
pomembni podatki, kot so višina vzpona, trajanje vzpona, zahtevnost spusta, napornost ture,
zahtevnost ture in izpostavljenost snežnim plazovom. Na podlagi teh podatkov in razglašene
stopnje nevarnosti proženja snežnih plazov se lažje odločimo, ali je tura primerna. Pozorni
moramo biti predvsem na podatke o izpostavljenosti snežnim plazovom. Izkušenejši se bodo
npr. odločili za turo na zahtevnejšem terenu, ker so tam že bili in poznajo razmere, manj
izkušeni pa bodo pretehtali in se odločili za manj tvegano turo. Prav tako se moramo
38
pozanimati o vremenu (ali je prejšnje dni snežilo, je pihal veter, kakšno vreme bo na dan ture
in ali se mogoče bliža poslabšanje vremena). Danes se veliko ljudi odloči za turo tudi na
podlagi informacij, ki jih dobimo na spletu, npr. Facebooku ipd. Žal pa te informacije niso
vedno verodostojne in nas hitro zavedejo. Pomembna je tudi izbira osebe, s katero se podamo
na turo. Priporočljivo je, da je z nami nekdo, ki je izkušenejši, ki že pozna teren, kamor se
odpravljamo. Zaželeno je tudi, da gremo skupaj z gorniki, ki so kondicijsko podobno
pripravljeni kot mi sami. V nasprotnem primeru turo prilagodimo najšibkejšemu članu.
b) Območni filter
Ko smo na samem izhodišču ture, imamo že boljšo sliko o terenu. Vidimo vreme, ali je sneg
sveže zapadel ali je že uležan, ali so narejene opasti, klože, prav tako vidimo naklone pobočij,
točke, kjer lahko pričakujemo snežni plaz, teren, kjer poteka tura, smer vzpona in spusta ipd.
Z gorniki, ki so z nami na turi, moramo preveriti, ali imamo vsi plazovni trojček (plazovna
žolna, sonda in lopata), delovanje plazovnih žoln. Plazovne žolne morajo med turo oddajati
signal (preklopnik lavinske žolne ne sme biti nastavljen na sprejemanje).
c) Lokalni filter
Najbolje razmere spoznamo, ko smo na turi. Sproti opazujemo in preverjamo okolico in sneg.
Nekje je pobočje obsijano s soncem, drugod je senca, vidimo, koliko novega snega je, vrsto
snega, opasti, klože, vidimo konfiguracijo terena. Vsi ti dejavniki nam pomagajo pri odločitvi,
ali turo nadaljujemo ali ne.
Tabela 7
Metoda 3 X 3 (Munter, 1997; v Bernik)
3KRITERIJI
3 FILTRI
SNEG /
VREME
LASTNOSTI
TERENA LJUDJE
REGIJSKI
FILTER:
Načrtovanje
ture in možnih
alternativnih
poti in variant
Oceni nevarnosti
plazov na
območju, kamor
nameravamo
(pozanimaj se
pri dežurnem
meteorologu za
zadnje
informacije).
Preglej teren na karti 1 : 25.000.
Ali obstajajo zadnje
fotografije
(splet)?
Ali teren poznaš od prej?
Koga pričakuješ na turi?
Koliko znanja in izkušenj ima?
Kdo vodi turo?
Informacije o tej
vrsti pridobimo
PRED turo.
Na podlagi
informacij bomo
turo načrtovali.
V tej fazi
OCENJUJEMO.
39
Preveri vremensko
napoved
Pozanimaj se pri poznavalcih
OBMOČNI
FILTER:
Vidno območje
– izbira
najboljše poti na
območju, do
koder nam seže
pogled
Kakšne so splošne snežne
razmere?
Ali je veter delal zamete, opasti,
klože?
Kakšne so bile temperature v
zadnjih dneh?
Koliko novega snega je
zapadlo?
Ali so kakšne druge
posebnosti?
Na območju preveriti, ali
držijo
informacije, ki
si jih pridobil
pred turo:
naklon terena,
ali je kdo tam že
smučal,
usmerjenost
terena ...
Kdo točno bo na turi?
Ali imajo vsi plazovne žolne?
Koliko časa bo tura trajala?
Ali smo o turi koga obvestili in
mu pustili načrt
ture?
Ali bodo na tem območju še
druge skupine?
Informacije v tej
vrsti pridobimo in
obdelamo tik pred
turo, preden se
podamo na pot.
V tej fazi torej:
PONOVIMO,
PREVERIMO in
OVREDNOTIMO
pridobljene
informacije
LOKALNI
FILTER:
Razmere, kjer
se trenutno
nahajamo – kje
npr. prečkati
pobočje pred
nami
Koliko je snega in kakšne je?
Ali je oziroma je bilo pobočje
obsevano s
soncem?
Kakšna je sestava in
trdnost snežne
odeje? (Npr.
preveri z
snežnim
prerezom in
norveško
metodo.)
Ali morda veš, kakšna je
konfiguracija tal
pod snegom?
Ali opaziš kakšne
nepravilnosti
na/v snežni
odeji?
Kakšne je teren nad nami
(uravnava,
stena, grapa,
greben ...,
kakšen je
naklon)?
Kakšen je naklon v smeri
našega gibanja?
Ali lahko pričakuješ
klože?
Ali je opazovano
pobočje že
presmučano –
ali so vidne
sledi?
Kakšno je stanje v naši skupini –
ali so ljudje
utrujeni, ali
upoštevajo
navodila vodje,
kakšna sta
njihov način in
tehnika gibanja
(smuči, krplje
...)
Kakšna je medsebojna
razdalja med
gibanjem?
Ali so vmes varna območja?
Ali obstaja boljša varianta
od načrtovane?
Ali smo kaj pozabili?
Na osnovi
informacij,
opazovanja in
premisleka v tej
vrsti sprejemamo
odločitev, ali
GREMO ali NE
GREMO
40
Vprašanje v Tabeli 7 »Ali je opazovano pobočje že presmučano, ali so vidne sledi?«, ki si ga
zastavimo na kritičnem mestu, preden prečkamo pobočje, je zavajajoče. Sledi predhodnikov
namreč ne pomenijo, da se snežni plaz tam ne more sprožiti.
Metodo 3 x 3 uporabljamo skupaj z redukcijsko metodo.
1.3.3.2. Redukcija metoda
Namen redukcijske metode je zmanjšati faktor potencialne nevarnosti. Faktor potencialne
nevarnosti določimo glede na stopnjo nevarnosti snežnih plazov, objavljeno v biltenu.
Ustrezne vrednosti prikazuje Tabela 8.
Tabela 8
Redukcijska metoda: objavljena stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov in njej pripadajoči faktor
potencialne nevarnosti (Munter, 1997; v Bernik)
Objavljena ocena o stopnji nevarnosti proženja snežnih plazov po evropski lestvici
1 (majhna) 2 (zmerna) 3 (znatna) 4 (velika) 5 (zelo velika)
Faktor potencialne nevarnosti z vmesnimi vrednostmi (FPN)
2 3 4 6 8 12 16 32
Faktor potencialne nevarnosti zmanjšujemo z ukrepi, zapisanimi v Tabeli 9, katerim pripadajo
vrednosti redukcijskega faktorja. Z redukcijskim faktorjem omiljen faktor potencialne
nevarnosti imenujemo sprejemljivo preostalo tveganje. Tveganje je sprejemljivo, če je
njegova vrednost manjša od 1. Izračunamo ga po enačbi:
SPREJEMLJIVO PREOSTALO TVEGANJE =FAKTOR POTENCIALNE NEVARNOSTI
RF1 × RF2 × RF3
41
Tabela 9
Redukcijska metoda: Ukrepi in vrednosti redukcijskih faktorjev (Munter, 1997; v Bernik)
UKREP REDUKCIJSKI FAKTORJI - FF
(Iz vsakega razreda izberi 1 faktor)
Vrednost
redukcijskega
faktorja
RAZRED 1
1 ali Največji naklon od 35–39 stopinj (manj od 40
stopinj) 2
2 ali Največji naklon je približno 35 stopinj 3
3 Največji naklon od 30–34 stopinj (manj od 35
stopinj) 4
Pri znatni nevarnosti (4) je obvezen en faktor razreda 1
RAZRED 2
4 ali Pobočje ni usmerjeno od SZ do SV 2
5 ali Pobočje ni usmerjeno od SZ do JV 3
6 ali Pobočje nima izrazito nevarnih mest (npr. vzpetin,
izboklin ...) 4
7 Pobočje je pogosto obiskano 2
Faktorji razreda 2 NE veljajo v mokrem snegu!
RAZRED 3
8 ali Skupine, večje od 4 ljudi, z veliko varnostno
razdaljo 2
9 ali Majhne skupine 2–4 ljudje 2
10 Majhne skupine 2–4 ljudje z varnostno razdaljo 3
Minimalna varnostna razdalja ob vzponu je 10 m, pri sestopu mora biti razdalja večja!
1.3.3.2. Metoda očitnih pokazateljev nevarnosti ALP TRUTh in hevrističnega
odločanja FACETS
ALP TRUTh je besedna zveza, v kateri velike tiskane črke predstavljajo inicialko sedmih
pokazateljev nevarnosti proženja snežnih plazov, ki so bile prisotne (ali nekatere izmed njih)
v analiziranih nesrečah v Ameriki. ALP TRUTh: Avalanches (plazovi), Loading (nalaganje),
Path (območje snežnega plazu), Trap (terenska past), Rating (stopnja nevarnosti), Unstable
snow (nestabilna snežna odeja), Thaw (otoplitev).
42
FACETS je kratica, ki predstavlja inicialke šestih tipičnih hevristik, ki se lahko pojavijo pri
odločanju v gorah in ki nas lahko zavedejo pri objektivnejši presoji plazovne nevarnosti in
sprejemanju dobrih odločitev. FACETS: familiarity (poznanost), acceptance (sprejetost),
consistency (konsistentnost), the expert halo (zanašanje na vodjo skupine), tracks / scarcity
(pomanjkanje oz. ponujena priložnost), social facilitation (socialna spodbuda).
Metodo FACETS, ki ocenjuje naše vedênje oziroma obnašanje (psihološki vidik), je treba
vedno uporabljati skupaj z metodo ALP TRUTh, ki ocenjuje pokazatelje nevarnosti (fizični
vidik). Šele ob združenju fizičnega in psihološkega vidika namreč spoznamo, ali je bila naša
subjektivna presoja o nevarnosti snežnih plazov pravilna ali pa smo bili zavedeni.
1.4. OBČUTENJE IN ZAZNAVANJE
Občutenje in zaznavanje sta procesa, ki sta med seboj zelo prepletena. Človeku omogočata
povezavo z okoljem. Lahko bi rekli, da dražljaji, ki vzdražijo naša čutila, nato pa kot
informacije v obliki električnih impulzov potujejo po živčevju v možgane, povzročijo
občutenje, zavedanje delovanja okolja na čutila. Občutenje je proces, pri katerem čutila
prejemajo informacije iz okolja in jih pošiljajo možganom, ti pa jih obdelajo (Areh, 2010).
Čutni receptorji v čutnih organih zaznajo dražljaj in se odzovejo nanje tako, da sprožijo
aferentne živčne impulze proti zaznavnim centrom osrednjega živčevja.
Zaznavanje (percepcija) je proces, v katerem možgani organizirajo in interpretirajo občutke
(Areh, 2010). Zaznavanje je proces predelave čutnih informacij, njihove selekcije,
organizacije in interpretacije (Musek, 2005).
Dražljajev, ki jih sprejemamo iz zunanjega in notranjega okolja, možgani ne sprejemajo
pasivno, temveč jim pripišejo nek pomen. Zaznava okolice je torej subjektivna, saj si na
podlagi lastne interpretacije dražljajev, ki prihajajo iz zunanjega in notranjega okolja,
»rišemo« svoj svet.
Pomena ne moramo pripisati dražljajem, ki so za nas novi. Izkušen gornik ob pogledu na
zasnežena pobočja zazna, da je veter sneg nekje spihal, drugje odlagal, in tem razmeram
43
pripiše tudi pomen, npr. spihana pobočja so ledena in nevarna za zdrs, napihana pobočja so
nevarna, da sprožimo kložast plaz. Neizkušen opazovalec pa ob pogledu na ista pobočja ob
sprejemanju enakih dražljajev – spihanih in napihanih mest niti ne zazna. Če pa jih zazna (na
primer, da je med njimi izrazita barvna razlika), pa teh dražljajev ne osmisli pravilno.
Lahko bi rekli, da na zaznavanje vplivajo značilnosti dražljajev, osebnostni, socialni in
kulturni dejavniki.
A. Kompare, J. Budanovič, T. Rupnik, V. Felicijan in S. Onič (2001) po Zimbardu in Gerigu
razlikujejo tri stopnje zaznavanja:
občutenje dražljajev se nanaša na fiziološko vzburjenje, ki je posledica vzdraženja
ustreznega senzoričnega organa, in na pretvorbo dražljaja v fiziološko kodo, ki se nato
dekodira v možganskih centrih;
zaznavna organizacija je proces združevanja posameznih občutkov. Iz posameznih
občutkov (barve, linije, robovi, preproste oblike, vonji, okusi …) oblikujemo celostne
zaznave posameznih objektov in dogodkov. Zanima nas »Kakšen je objekt in kje je
zaznani objekt?«;
identifikacija in prepoznavanje dražljajev je zadnja stopnja zaznavanja, ko objekte
osmišljamo, jim pripišemo pomen ter ugotavljamo njihovo funkcijo. Zanima nas
»Kateri je ta objekt in kakšna je njegova funkcija?«.
Občutenje dražljajev je pod močnim vplivom pozornosti. Lahko bi rekli, da je pozornost
izbira dražljajev. Pozornost je zelo pomembna, kadar nas obdaja veliko raznovrstnih
dražljajev, mi pa se moramo osredotočiti na tiste, ki so za nas pomembni, in v situacijah, ko je
dražljajev malo oziroma so blagi, zatorej moramo biti pozorni, izostriti svoje čute, da jih lažje
zaznamo.
»Naše zaznavanje je selektivno, je zavestno usmerjeno le k določenemu obsegu dražljajev, in
se nato usmeri k drugemu vzorcu dražljajev. Takšnemu zavestnemu usmerjanju in izbiranju
dražljajev za informacijsko predelavo pravimo pozornost (Musek, 2005, str. 83).
44
Na pozornost vplivajo tako notranji kot zunanji dejavniki. Notranji dejavniki se nanašajo na
posameznikovo motivacijo, interese, potrebe, čustva, izkušnje, znanje itd. Zunanji dejavniki
pa se nanašajo na dražljaje same, na njihovo velikost, intenzivnost, kontrast, spreminjanje,
trajanje, izoliranost itd. (Kompare idr., 2001).
Interpretacija organiziranih občutkov in s tem naše zaznavanje okolja sta neločljivo povezana
s:
predhodnimi izkušnjami (zaznavna naravnanost),
znanjem,
mišljenjem,
spominom,
pričakovanji itd.
1.5. TVEGANJE
Zuckerman (1994) je tveganje opredelil kot ocenjeno verjetnost, da se bo neko vedênje izteklo
negativno. Tveganje je odvisno od verjetnosti, da se nek dogodek zgodi, in od posledic tega
dogodka.
Pri oceni tveganja snežnega plazu moramo poleg verjetnosti, da se plaz sproži spontano
oziroma da ga sprožimo sami, upoštevati tudi možne posledice tega dogodka. Poznavalcu ni
težko oceniti verjetnosti, ali se bo snežni plaz sprožil ali ne, kadar so snežne razmere očitne.
Negotovost nastopi, kadar so razmere mejne, ko ne najdemo očitnega razloga, zakaj bi snežna
odeja bila nestabilna, a se nam vseeno zdi, da bi se lahko pobočje splazilo. Lahko se zgodi, da
nam je problem znan (npr. veliko novega snega, zasnežena plast babjega pšena …), vendar
med nekajurnim smučanjem ni bilo spontanega plazenja, prav tako sami nismo sprožili
nobenega snežnega plazu. Kadar smo negotovi o možnosti snežnega plazu, se moramo nujno
vprašati, kakšne bi bile posledice, če bi nas plaz zajel. Kako debela je plast, ki se lahko
splazi? Kako dolgo je pobočje? Ali so vmes drevesa, skalne stopnje, stene? Pri tem moramo
biti realni in se zavedati omejitev naše opreme in prijateljev ter poznati izide preteklih nesreč.
»Kot večina ostalih vedênj, je tudi tveganje odvisno od motivacijskih in čustvenih stanj v
danem trenutku, ne toliko od potez« (Kajtna, 2013, str. 76).
45
Slika 9 Grafični prikaz tveganja.
Slavic (2000) je v svoji raziskavi ugotovil, da je zaznava tveganja bolj odvisna od izkušenj in
čustev kot pa od realne ocene verjetnosti dogodka.
1.6. ODLOČANJE
Okolje, v katerem živimo, zahteva od nas nenehno odločanje. Včasih se moramo odločiti o
preprostih, vsakodnevnih stvareh, pri katerih so posledice naših odločitev majhne. Spet drugič
so naše odločitve pomembne, saj bodo posledice le-teh imele velik vpliv na nas. Odločitve
sprejemamo tako na zavedni kot tudi na nezavedni ravni.
Izbira modela odločanja je odvisna od narave problema (Areh, 2007) in od situacije, v kateri
se znajde odločevalec, od posameznikovih osebnih nagnjenj in preferenc, stopnje tveganja
(ne)gotovosti, nejasnosti in ali je odločitev programirana ali neprogramirana (Tavčar, 1999).
Zaradi raznolikosti odločanja so do danes razvili več kot tristo različnih teorij, ki poskušajo
pojasniti odločanje iz različnih zornih kotov: kognitivnega, nevrofiziološkega in
matematičnega (angl. computational). Če iz vseh teh teorij izločimo tiste, s katerimi je moč
pojasniti odločanje v športu iz kognitivnega vidika, nam jih ostane približno ducat (Bar-Eli,
Plessner in Raab, 2011).
TVEGANJE
VERJETNOST PLAZU
verjetnost splazitve
MOŽNE POSLEDICE
Pobočje je kratko, z lepim iztekom, na turi smo skupaj s prijatelji, ki so sposobni
pomagati. MOŽNOST POŠKODBE JE MAJHNA, MOŽNOST SMRTI JE
SKORAJDA IZKLJUČENA.
Pobočje je dolgo, vmes je nekaj dreves, novega snega je veliko, na turi sem sam.
MOŽNOST ZASUTJA IN MEHANSKIH POŠKODB JE VELIKA, MOŽNOST SMRTI JE
VELIKA.
Pobočje je prekinjeno s skalnimi skoki, konča se s 100-metrskim prepadom.
SMRT JE GOTOVA.
46
1.6.1. Modeli odločanja
1.6.1.1. Racionalni model
Racionalni model odločanja temelji na razumnem razmišljanju, logiki in dejstvih. Za
optimalno odločanje moramo imeti na voljo vse potrebne informacije, vse potrebno znanje za
ugotovitev problemskega stanja, da znamo oceniti, rešiti in predvideti negativne posledice
problema (Rozman, 1993).
Savage (1954) je takšno predvidljivo okolje brez presenečenj poimenoval »mali svet«.
Pri odločanju v gorah nimamo na voljo vseh relevantnih informacij in ne poznamo vseh
možnih izidov, zato je takšen model neuporaben.
1.6.1.2. Model omejene racionalnosti
Že Savage, prav tako pa Herbert A. Simon (v Gigerenzer in Gaissmaier, 2011) sta poudarila,
da v »velikem svetu« racionalni model ne zagotavlja pravilnih odgovorov. »Veliki svet« je
situacija, v kateri so nekatere pomembne informacije neznane ali morajo biti ocenjene na
podlagi vzorcev, prav tako je negotova prihodnost oziroma izidi odločitev niso znani.
1.6.1.3. Hevristično odločanje
Beseda hevristika izvira iz starogrške besede heurisko, ki pomeni najti, spoznati, odkriti,
ugotoviti, izvedeti (»Hevristika«, 2013).
»Od začetka 18. stol. pa do 1970 se je beseda »hevristika« nanašala na uporabni in celo nujni
kognitivni proces za reševanje problemov, ki se jih ne da rešiti z uporabo logike in
verjetnostne teorije« (Hozjan, 2012, str. 25). O hevristikah so pisali A. Einstein, M.
Wertheimer in njegovi kolegi gestalt psihologi. Matematik G. Polya je ločil hevristike od
analitičnih metod rekoč, da so hevristike potrebne, da dokaz najdemo, medtem ko je analiza
47
potrebna, da dokaz preverimo. Simon Herbert je o hevristiki pisal kot o bližnjici, približku oz.
merjenju čez palec.
»Po letu 1970 se je v psihologiji s strani Kahnemana in Tverskega uveljavil tudi drug pomen
hevristike, in sicer: prevečkrat uporabljen in nepotreben kognitivni proces, ki ga ljudje
(napačno) uporabljajo v situacijah, kjer bi se morali posluževati logike in verjetnostnih teorij.
Zagovarjala sta teorijo, da lahko raba hevristik vodi do napak in da njihova uporaba kaže na
človeško neracionalnost« (Hozjan, 2012, str. 25-26).
Gerd Gigerenzer, ki deluje na nemškem inštitutu Maxa Plancka v Berlinu, hevristike razlaga
kot učinkovite kognitivne strategije za reševanje problemov, ki potekajo na zavedni ali
nezavedni ravni. Zanje je značilno, da ignorirajo del informacij z namenom, da bi se odločili
hitreje, bolj varčno in/ali natančneje kot s kompleksnejšimi metodami (Gigerenzer in
Gaissmaier, 2011).
Opazimo, da si danes znanstveniki niso enotni pri razlagi hevristik. Očitno je, da je hevristik
mnogo, o njihovi vlogi pa se ne strinjajo in so nekako razdeljeni na dva pola. Prvi jih tako kot
Daniel Kahneman in Amos Tversky povezujejo predvsem s pristranostjo oziroma hevristično
napako, drugi pol, kateremu pripada tudi Gerd Gigerenzer, pa se osredotoča na njihovo
točnost.
1.7. PROBLEM in CILJI
Glavni problem, ki ga naslavljam v diplomskem delu, je obravnava zaznave tveganja proženja
snežnih plazov in njen vpliv na odločanje v gorah. Namen je predstaviti človekovo psihološko
plat pri odločanju o gibanju v zasneženi pokrajini in odgovoriti na vprašanja: Zakaj so v
snežni plaz pogosto zajeti lavinsko izobraženi in izkušeni gorniki? Kaj vpliva na sprejemanje
tveganih odločitev? Ali bi lahko poznavanje področja zaznave tveganja in odločanja
pripomoglo k boljšim (razsodnejšim) odločitvam in posledično k zmanjšanju števila
ponesrečenih, zasutih v snežnem plazu?
Cilj je predstaviti dejavnike, ki vplivajo na proženje snežnih plazov: teren, razmere in človek.
Diplomsko delo se osredotoča na predstavitev pomembnosti zaznave tveganja in načinov
48
odločanja gornikov z namenom, da bi prispevali k ozaveščanju gornikov in s tem k
zmanjšanju števila nesreč.
2. METODE DELA
Pri izdelavi diplomskega dela sem uporabil deskriptivno metodo. Pregledal sem slovensko in
tujo literaturo, v kateri avtorji pojasnjujejo zaznavne procese, tveganje in načine odločanja ter
dejavnike, ki vplivajo na naše vedênje. Pomemben vir informacij so mi predstavljale
raziskave, v katerih so raziskovalci ugotavljali nekatere osebnostne lastnosti športnikov
rizičnih oziroma nerizičnih športov. Veliko informacij sem pridobil iz raziskav, analiziranih
nesreč in člankov, predstavljenih na strokovnih srečanjih različnih združenj, ki se ukvarjajo s
preučevanjem snežne odeje, plazov, reševanjem in usposabljanjem. Pregledal sem spletne
strani nekaterih lavinskih služb in osebne spletne strani strokovnjakov oziroma poznavalcev
tega področja ter spletne strani proizvajalcev in prodajalcev lavinske opreme.
Opiral sem se tudi na lastno znanje in izkušnje, pridobljene s smučanjem zunaj urejenih prog
na smučišču Kanin, turnih smukih in alpinističnih smukih. Pomembna spoznanja sem pridobil
v okviru usposabljanja in dela v Gorski reševalni zvezi Slovenije. Razlike, ki sem jih opazil v
dojemanju tveganja proženja snežnih plazov pri teh različnih »subkulturah« gornikov, so mi
bile pri nastajanju diplomskega dela v pomoč.
49
3. RAZPRAVA
3.1. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA ZAZNAVO TVEGANJA SNEŽNEGA
PLAZU
3.1.1. Vpliv znanja in izkušenj o snegu, snežni odeji, snežnih plazovih in človekovem
vedênju
Zaznava je osmišljanje oziroma interpretacija občutkov, ki so posledica dražljajev, zato lahko
zapišemo, da brez znanja in izkušenj o snegu, snežni odeji in snežnih plazovih ter o
človekovem vedênju – nevarnosti ne moremo ustrezno zaznati in se posledično ustrezno
odzvati. Zelo je pomembno, da posameznik pridobi osnovno tovrstno znanje, ki ga na svoji
gorniški poti nadgrajuje, kar mu skupaj z nabranimi izkušnjami omogoča varno gibanje po
zasneženih gorah.
Tečaji usposabljanja, ki potekajo v slovenskem prostoru, so skoncentrirani na prenašanje
znanja o snegu, snežni odeji, snežnih plazovih, preizkusu trdnosti snežne odeje, iskanju z
žolno, sondiranju in izkopavanju ter oskrbi ponesrečenca. Tečajnikom se pojasni, da je
proženje snežnih plazov odvisno od terena, razmer in človeka, vendar se o človeškem faktorju
ne razpravlja na široko, kljub temu da je to pravzaprav odločilen faktor. Obravnava se
nekatere od strukturiranih metod odločanja, medtem ko se o psihologiji človekovega
odločanja na plazovitem terenu redkokdaj razpravlja. Razlog za to gre iskati v zapletenosti in
nepredvidljivosti človekovega vedênja in pomanjkanju slovenske literature na tem področju.
Menim pa, da bi se tovrstna spoznanja iz tujine morala prenašati v naš prostor.
Zaznava tveganja snežnih plazov je subjektivna. Vsak posameznik se sam odloči, koliko je
pripravljen tvegati, vendar je pomembno, da se zavedamo možnih posledic. Poleg tega tuje
analize nesreč kažejo, da zaznava nevarnosti, da se sproži snežni plaz, še ne pomeni, da se
bomo odločili v skladu z znanjem in izkušnjami, ki jih imamo, temveč nas lahko zavedejo
drugi dejavniki, kot so čustva, motivacija, socialni vplivi, varnostna oprema ipd.
50
3.1.2. Vpliv lavinskih opozoril in priporočil
Včasih je lavinska napoved služila kot opozorilo pred nesrečami, danes pa je pogosteje
namenjena dviganju mej mogočega (Pavšek idr., 2014).
»Slovenija je edina alpska država, ki nima organizirane lavinske službe, kot jih poznajo v
sosednjih alpskih državah, kjer lavinske službe same pridobivajo podatke s terena (z
opazovalci in lastno mrežo samodejnih postaj), vsakodnevno pripravljajo lavinske biltene, ob
nesrečah in ostalih lavinskih dogodkih pa naredijo podrobne analize« (Pavšek idr., str. 7,
2014). Lavinski bilten nekajkrat tedensko izdaja Služba za sneg in plazove Agencije
Republike Slovenije za okolje (ARSO). Pri nastajanju napovedi, opozoril in priporočil
sodelujejo meteorologi, pripadniki Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS), predvsem člani
Komisije za reševanje iz plazov in še peščica lavinskih strokovnjakov. Predvsem s strani
GRZS in Planinske zveze Slovenije (PZS) je že več desetletij čutiti pobudo za organiziranost
lavinske službe po zgledu drugih alpskih držav, kar bi prineslo ažurnejše in bolj lokalno
razdeljene lavinske biltene, vendar te pobude niso upoštevane pri pristojnih odločevalcih
(Pavšek idr., 2014).
Projekt v okviru NH-WF je prinesel krajevni lavinski bilten za Srednje Karavanke (gore med
Stolom in Jezerskim). Pri pripravi biltena so upoštevali lokalne značilnosti razvoja vremena in
snežnih plazov ter tudi podatke s terena, zaradi česar so se napovedane stopnje nevarnosti
snežnih plazov včasih razlikovale od tistih v državnem lavinskem biltenu (Pavšek idr., 2014).
V fazi načrtovanja ture, torej preden se na turo sploh podamo, je pregled lavinskega biltena
zelo dobrodošel, če ne celo nujen. Kadar gornik zahaja v gore zelo pogosto, skoraj vsak dan,
so mu snežne razmere dobro znane. V nasprotnem primeru ali po izrazitejših vremenskih
spremembah pa nam lavinski bilten predstavlja eno ključnih informacij pri izbiri ture.
51
Tabela 10
Evropska petstopenjska lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov (PZS)
Kadar je stopnja nevarnosti snežnih plazov majhna ali pa zelo velika, je izbira ture oziroma
možnosti gibanja v gorah precej jasna. Pri majhni nevarnosti snežnih plazov lahko izberemo
katerokoli turo, ki smo ji tehnično, kondicijsko in psihološko dorasli. Pri veliki, predvsem pa
pri zelo veliki nevarnosti snežnih plazov bomo ostali doma ali izbrali turo, kjer je relief
takšen, da onemogoča splazitev in ni nad nami pobočij, od koder bi lahko prihrumel snežni
plaz.
52
Kavčič (2015) je na podlagi 331 anketiranih ugotavljala, kakšna je bila najvišja stopnja
nevarnosti, pri kateri so se gibali na plazovitem terenu. Ugotovila je, da je bila pri 14, 8 %
majhna, pri 28,1 % velika, pri 40 % znatna, pri 15,2 velika in pri 2 % zelo velika. Njene
ugotovitve in pa statistika nesreč kažejo na to, da večina gornikov do neke mere upošteva
lavinska priporočila in opozorila oziroma da so dovolj preudarni in ob veliki in zelo veliki
nevarnosti proženja snežnih plazov ne izbirajo tur, ki potekajo na plazovitih območjih.
Največ nesreč s snežnimi plazovi se zgodi p