UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

BLAŽ VOLČANJK

LJUBLJANA, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Specialna športna vzgoja

Gorništvo z dejavnostmi v naravi

ZAZNAVA TVEGANJA PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV IN

NJEN VPLIV NA ODLOČANJE V GORAH

DIPLOMSKO DELO

MENTOR: red. prof. dr. Matej Tušak

SOMENTOR: red. prof. dr. Stojan Burnik Avtor dela: BLAŽ VOLČANJK

RECENZENT: doc. dr. Blaž Jereb

Ljubljana, 2016

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju dr. Mateju Tušku in somentorju dr. Stojanu Burniku ter recenzentu

dr. Blažu Jerebu za pomoč pri nastajanju mojega diplomskega dela.

Hvala vsem profesorjem, ki so mi v teku študija predstavili znanje iz sveta športa.

Hvala vsem prijateljem za skupne poti, za lepe trenutke v gorah in za predano gorniško

znanje.

Martina, hvala za ljubezen, razumevanje, podporo, spodbude in svobodo.

Največja zahvala gre moji družini, ki mi je omogočila ukvarjanje s športi v naravi. Hvala za

vso podporo in spodbudo tekom študija.

Hvala vsem in vsakemu posebej!

Ključne besede: zimsko gorništvo, snežni plazovi, zaznavanje tveganja, odločanje, hevristike

ZAZNAVA TVEGANJA PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV IN NJEN VPLIV NA

ODLOČANJE V GORAH

Blaž Volčanjk

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za Šport, 2016

Število strani: 73 Število slik: 11 Število tabel: 12 Število virov: 32

IZVLEČEK:

V zasnežene gore zahaja vedno več ljudi. Zaznati je naraščajoč trend ukvarjanja s smučanjem

in deskanjem zunaj urejenih smučišč, z alpinizmom in drugimi oblikami gorništva. Trend

naraščanja je zaznati tako v Sloveniji kot v drugih delih sveta. S povečanim številom

obiskovalcev gora se povečuje tudi možnost nesreč.

Ena od večjih nevarnosti v zasneženih gorah so snežni plazovi. Na proženje snežnih plazov

vpliva mnogo dejavnikov, ki jih lahko razvrstimo v tri skupine: razmere, teren in človek.

Raziskovalci so dobro preučili vpliv razmer in terena, medtem ko je človekovo obnašanje

oziroma vedênje v zasneženih gorah raziskano pomanjkljivo.

Iz raziskav je razvidno, da se je največ nesreč zgodilo pri tretji stopnji nevarnosti proženja

snežnih plazov po evropski petstopenjski lestvici. Poročila nesreč navajajo, da so ljudje v

devetdesetih odstotkih sami sprožili snežni plaz. V mnogih nesrečah so ponesrečeni imeli

ustrezno znanje in izkušnje o snegu, snežnih plazovih in o ukrepih, s katerimi bi lahko

zmanjšali možnost zasutja, vendar so zaradi različnih razlogov spregledali ali celo ignorirali

pokazatelje nevarnosti proženja snežnih plazov. Pretekle nesreče nakazujejo, da je človekovo

obnašanje ključni problem pri lavinskih nesrečah.

Po pregledu domače in tuje literature ter na podlagi lastnih izkušenj sem ugotovil, da ljudje

različno zaznavajo tveganje proženja snežnih plazov in se ne odločajo vedno na podlagi

znanja. V diplomskem delu je predstavljena človekova plat pri odločanju o gibanju v

zasneženih gorah, opredeljeni pa so tudi nekateri dejavniki, ki bi lahko vplivali na zaznavo

tveganja proženja snežnih plazov in na posameznikovo odločanje. Želja je spodbuditi gornike,

da bi večjo pozornost namenili človeškemu dejavniku, ga bolje preučili ter ta spoznanja

posredovali na usposabljanjih. Na tak način bi ustvarili gorniško kulturo, ki bi ljudi v gorah

spodbujala k preudarnejšemu vedênju, s tem pa k zmanjšanju števila lavinskih nesreč.

Key words: winter mountaineering, avalanches, risk perception, decision-making, heuristics

AVALANCHE RISK PERCEPTION AND ITS EFFECT ON DECISION MAKING IN

THE MOUNTAINS

Blaž Volčanjk

University of Ljubljana, Faculty of Sports, 2016

Number of pages: 73 Number of pictures: 11 Number of tables: 12 Number of

resources: 32

Abstract:

Every winter there are more and more people in the mountains. An upward trend of practicing

of skiing and snowboarding outside officially approved areas of ski resorts, alpinism and

other forms of mountaineering is being detected. This rising trend can be seen in Slovenia as

well as in other parts of the world. Increasing number of visitors in the mountains

subsequently increases the possibility of accidents.

Avalanches represent one of the major dangers in the snowy mountains. There are many

factors that influence the triggering of avalanches. These factors can be classified into three

groups; snowpack and weather conditions, terrain and human. Many studies have researched

the impact of conditions and terrain on the avalanche accidents, while human behaviour in the

snowy mountains remains understudied.

Studies have shown that most accidents happen at the third level of risk triggering avalanches

on a European five-point scale. Reports of avalanche accidents indicate that 90 percent of

avalanches are triggered by man alone. In many cases, people who were involved in

avalanche accidents, had adequate knowledge and experience about snow conditions,

avalanches and technical knowledge which should reduce the possibility of burial. However,

for various reasons people have overlooked or even ignored indications of danger of

triggering avalanches. This suggests that human behaviour key factor in avalanche accidents.

After reading and researching Slovenian as well as foreign literature and on the basis of my

own experience I have concluded that people perceive risk of triggering avalanches

differently and do not always base their decision on their knowledge.

The aim of this thesis is to present human thinking when taking decisions while on the tour in

the snowy mountains as well as to identify some of the factors that could affect the perception

of the risk of triggering avalanches and individual decision-making.

The aim is to encourage mountaineers to pay more attention to the human factor, to better

examine evidence gained in training and create a more responsible culture of mountaineering,

which would lead mountaineers to behave more prudently and thereby reduce the number of

accidents.

Kazalo

1. UVOD ............................................................................................................................................. 9

1.1. SNEG .................................................................................................................................... 10

1.1.1. Različne oblike snega .................................................................................................... 10

1.1.2. Preobrazba snega ........................................................................................................... 13

1.1.3. Snežna odeja .................................................................................................................. 16

1.2. SNEŽNI PLAZ ...................................................................................................................... 17

1.2.1. Snežni plaz v prostoru ................................................................................................... 17

1.2.2. Dejavniki proženja snežnih plazov ................................................................................ 19

1.3. PREREZ SNEŽNE ODEJE IN PREIZKUS TRDNOSTI SNEŽNE ODEJE ....................... 25

1.3.1. Snežni profil .................................................................................................................. 25

1.3.2. Preizkus trdnosti snežne odeje....................................................................................... 27

1.3.3. Strukturirane metode za oceno nevarnosti snežnih plazov ............................................ 37

1.4. OBČUTENJE IN ZAZNAVANJE ........................................................................................ 42

1.5. TVEGANJE........................................................................................................................... 44

1.6. ODLOČANJE ....................................................................................................................... 45

1.6.1. Modeli odločanja ........................................................................................................... 46

1.7. PROBLEM in CILJI .............................................................................................................. 47

2. METODE DELA ........................................................................................................................... 48

3. RAZPRAVA ................................................................................................................................. 49

3.1. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA ZAZNAVO TVEGANJA SNEŽNEGA PLAZU ........... 49

3.1.1. Vpliv znanja in izkušenj o snegu, snežni odeji, snežnih plazovih in človekovem vedênju

49

3.1.2. Vpliv lavinskih opozoril in priporočil ........................................................................... 50

3.1.3. Vpliv varnostne opreme ................................................................................................ 53

3.1.4. Vpliv kamer, fotoaparatov in družabnih omrežij (Facebook, Twitter,…) ..................... 56

3.1.5. Vpliv motivacije ............................................................................................................ 56

3.2. ODLOČANJE NA PLAZOVITEM TERENU ..................................................................... 59

3.2.1. Analitično odločanje, težnja k racionalnemu modelu ......................................................... 59

3.2.2. Odločanje z uporabo hevristik ....................................................................................... 61

4. SKLEP ........................................................................................................................................... 67

5. VIRI ............................................................................................................................................... 69

6. SEZNAM SLIK ............................................................................................................................. 72

7. SEZNAM TABEL ......................................................................................................................... 73

9

1. UVOD

Slovenija je alpska država, katere velik del ozemlja je gorat. Po več kot dvesto letih gorniške

zgodovine na Slovenskem imamo danes bogato gorniško kulturno in zgodovinsko dediščino.

Danes je gorništvo del identitete slovenskega naroda. V gore hodi vedno več ljudi, tako poleti

kot pozimi. K temu sta veliko prispevali gradnja infrastrukture (koče, smučišča, ceste …) in

razvoj gorniške opreme.

V zasneženih gorah za ljudi predstavljajo eno večjih nevarnosti snežni plazovi. Z namenom,

da bi ljudje bolje razumeli ta naravni pojav in ga znali napovedati, se je pojavila temeljna

veda o snežnih plazovih – lavinologija. Ugotovljenih je bilo mnogo vzročno-posledičnih

povezav in izumljenih veliko lavinskih pripomočkov. Del spoznaj se posreduje gornikom na

raznih usposabljanjih, prav tako je zaznati povečano uporabo lavinske opreme, katere namen

je večinoma povečati možnost preživetja v snežnem plazu, torej ko nas je snežni plaz že zasul.

Žal pa lavinske nesreče ostajajo prepogost razlog za smrt.

Pogosto so žrtve plazu usposobljeni, izkušeni in primerno opremljeni gorniki. Tu se pojavi

vprašanje, kaj vodi gornike k temu, da spregledajo ali ne upoštevajo pomembnih pokazateljev

nevarnosti in sprejmejo napačne odločitve. Strokovnjaki ugotavljajo, da na možnost sprožitve

snežnega plazu vplivajo trije faktorji: teren, razmere in človek. Pregled nesreč kaže, da je za

nesrečo največkrat kriv prav človek sam. Zato je razumevanje psihologije človeka ključnega

pomena pri ugotavljanju, kaj je smučarje vodilo k sprejemanju napačnih odločitev in jih

spodbudilo v tvegane situacije. Zato sem v svojem diplomskem delu zajel nekatere teorije

odločanja in jih apliciral na smučarje. Ena od njih je uporaba hevristik, mentalnih bližnjic.

Kadar moramo hitro rešiti kompleksen problem, ne analiziramo vseh informacij, ampak si pri

sprejemanju odločitev pomagamo s hevristikami. Hevristika predstavlja iz izkušenj

pridobljene načine in metode reševanja problemov, za katere je značilno neupoštevanje dela

informacij. Ljudje jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, prav tako v gorah, vendar nas

lahko kdaj zavedejo in vodijo v nesrečo. Pomembno vlogo pri sprejemanju odločitev ima

percepcija oz. dojemanje tveganja. Dojemanje tveganja se lahko spremeni, kadar uporabljamo

plazovni trojček (plazovna žolna, sonda in lopata), nahrbtnik z napihljivimi plazinami in

drugo zaščitno opremo, kadar smučamo v znanem okolju, v skupini, po pobočju, kjer vidimo

sledi predhodnikov ipd. To nam lahko daje lažen občutek varnosti.

10

Namen diplomskega dela je predstaviti človekovo psihološko plat pri odločanju o gibanju v

zasneženih gorah. Pregledal bom nekatere preventivne aktivnosti, ki zmanjšujejo možnost, da

bi nas snežni plaz zajel. Menim, da bi gornikom, ki se gibljejo izven urejenih smučišč,

poznavanje problematike zaznavanja tveganja proženja snežnih plazov in njen vpliv na

odločanje pomagalo pri prepoznavanju pasti in k pravilnejšemu odločanju ter varnejšemu

ravnanju v zasneženih gorah.

S pojasnitvijo človekovega ravnanja v pogostih situacijah v zasneženih gorah bi rad gornike

opozoril na možne pasti. Menim, da bi se gorniki, če bi dobro poznali vpliv človeškega

dejavnika in se zavedali pasti, preudarneje odločali o poteku svoje poti na področjih, kjer jim

preti nevarnost snežnega plazu. Prav tako bi lahko ta spoznanja intenzivneje posredovali

drugim na raznih izobraževanjih in usposabljanjih.

1.1. SNEG

»Sneg so padajoči in že odloženi delci ledu iz ozračja, ki nastanejo pretežno z neposrednim

prehodom vodne pare v trdno snov (sublimacija1)« (Šegula, 1986, str. 9). Pogovorno se v naši

kulturi izraz sneg uporablja tako za ledene kristale v prvotni obliki kot za preobražena snežna

zrna ter za snežno odejo. Snežna odeja nam omogoča ukvarjanje s smučanjem in deskanjem

na snegu ter z drugimi zimskimi dejavnostmi. Sneg je hkrati osnovni gradnik snežnih plazov.

Zato je za varno obiskovanje zasneženih gora potrebno osnovno znanje o snegu, del katerega

je predstavljen v tem poglavju. Poznamo več delitev snega. Ena izmed osnovnih delitev je

delitev na nov in star sneg.

1.1.1. Različne oblike snega

Iz praktičnega vidika ločimo sneg predvsem po starosti na nov in star sneg.

1 Sublimacija je prehod vodne pare v led (ali pa ledu v vodno paro) brez poprejšnjega utekočinjenja.

11

1.1.1.1. Nov sneg

»Nov je sneg med sneženjem in v snežni odeji, dokler v njem še lahko prepoznamo oblike

prvotnih snežnih kristalov. Starost ni pomembna; v hudem mrazu je nekaj dni star sneg še

vedno nov« (Šegula, 1986, str. 24).

Oblike novega snega:

puhec (10–30 kg/m3); pada v hudem mrazu (–15° C) v brezvetrju. Suh, nesprijet sneg,

ne da se ga stisniti v kepo;

pršič (30–60 kg/m3); pada v mrzlem vremenu. Suh, nesprijet sneg, ne da se ga stisniti v

kepo;

južen sneg (60–150 kg/m3); pada pri temperaturah okrog 0° C. Vlažen, nesprijet sneg,

lahko ga stisnemo v kepo. Med sneženjem se kristali sprimejo v kosme, velike do 5 cm,

lepi se na smuči in sprijema v cokle na derezah;

babje pšeno, sodra; motno bele kroglice premera do 5 mm. Babje pšeno nastane, če

kristali padajo skozi oblake ali meglo, kjer je podhlajena vodna para. Kapljice

primrznejo na kristale in oblikujejo kroglice. Kadar so v oblaku debelejše podhlajene

kapljice, le-te imenujemo sodra. Če ima zrno leden oklep, je sodra, sicer babje pšeno;

toča so ledena zrna, ki nastanejo iz sodre ali iz velikih vodnih kapelj in se debele med

padanjem skozi nevihtni oblak. Premer toče je 10 mm, doseže pa tudi velikost

kokošjega jajca in več.

1.1.1.2. Star sneg

Star sneg »je sneg, čigar delci imajo obliko bolj ali manj okroglih ali oglatih zrnc. To je sneg,

ki je že prešel preobrazbo, sneg, na katerega so delovali sonce, toplota, dež in veter, sneg, v

katerem ne moremo več prepoznati prvotnih kristalov« (Šegula, 1986, str. 50).

Oblike starega snega (Šegula, 1986):

1. Napihan sneg se pojavi, kadar med sneženjem piha veter (metež) ali kasneje, ko veter

prenaša že zapadli sneg (vejavica). Veter povzroči, da se kristali med seboj zadevajo, se

12

drobe, lomijo, med seboj sprijemajo in izgubijo prvotno obliko. Veter pogosto oblikuje

naslednje snežne tvorbe:

trde klože, ki nastanejo na privetrni strani, kjer se delci snega nabijajo drug na drugega.

Zaradi velikega tlaka na stični ploskvi se za drobec sekunde stale in takoj zatem

primrznejo;

mehke klože, ki nastajajo na odvetrni strani, kjer se sneg odlaga v sprijeto plast, kjer so

napetosti slabo izravnane. Pogosto je mehka kloža slabo sprijeta s spodnjo plastjo;

opasti, ki nastanejo na odvetrni strani grebenov in vesin. Veter se za grebenom vrtinči,

pri tem pa se snežna površina nabija. Gradijo se veliki pomoli, ki segajo nad globino.

2. Sren je skorja snega, v kateri je debelozrnat sneg, ki vzdrži težo človeka. Nastaja zaradi

tajanja in zmrzovanja vrhnje plasti snežne odeje. Osrenica je tanka skorja snega, ki se

predre pod težo človeka.

3. Srenec je star, debelozrnat, uležan sneg. Nastaja, ko se snežna odeja podnevi otopli in

navlaži, ponoči pa zmrzne. Proces poteka v nočno-dnevnem ciklu, plast srena se debeli v

globino. Zrnec je močno vlažen srenec. Gnilec je nesprijet, predirajoč se srenec. V pozni

pomladi na površini srenca pogosto nastanejo talilne ponvice. To so okrogle ali ovalne

vdolbine, premera do 30 cm, globine do10 cm. Pogosti so tudi žlebiči, ki jih ustvarita dež

oziroma snežnica.

4. Firn je vsaj eno leto star in predelan srenec. Ponavljajoče tajanje in zmrzovanje oblikujeta

velika, zaobljena, močno sprijeta zrna.

5. Požled je ledena prevleka na skalah ali snežni odeji. Nastane, ko na njej zmrzne voda.

Zasnežena plast požleda predstavlja nevarnost, saj se že ob najmanjši obremenitvi sproži

snežni plaz.

1.1.1.3. Posebne vrste snega

Med posebne vrste snega uvrščamo delce, ki nastajajo iz vodnih par ali vode na površini tal

oziroma snežne odeje in v snežni odeji.

13

Ločimo:

površinski srež, ki ga sestavljajo lističasti, piramidasti, prizmasti in ploski razvejeni

ledeni kristali, ti nastanejo s sublimacijo vodne pare na podhlajeni površini: kamnih,

ledu, snegu, na vejicah, travi in listju. Nastaja v mrzlih, jasnih, brezvetrnih nočeh;

globinski srež, ki ga sestavljajo ledeni kristali, ti imajo obliko robatih zrn, čašic,

razvejanih peres, paličic, lističev in podobno. Nastaja zaradi večjih temperaturnih razlik

v snežni odeji in je zelo obstojen;

mehko ivje, ki je kombinacija sreža in ivja. Nastaja v obliki krhkih, razpotegnjenih in

razvejanih dendritov, nitk in peresc iz vodne pare v ozračju blizu tal. Mehko ivje v

jasnih in mrzlih nočeh, v osojah tudi podnevi, sublimira na ohlajeni podlagi: travi, listju,

steblih, vejah, kamnih in skalah;

trdo ivje nastaja, ko veter nosi podhlajene kapljice megle, te v stiku z močno ohlajeno

oviro v hipu primrznejo. Plasti ivja se debelijo proti vetru. Vsebuje veliko zraka, zato je

motne, bele barve.

1.1.2. Preobrazba snega

Sneg je podvržen spremembam od trenutka nastanka v ozračju pa vse do trenutka, ko skopni.

S fizikalnega vidika ločimo predvsem naslednje vzroke preobrazbe snega (Šegula, 1986, str.

39):

delovanje mehanskih sil;

težnja narave, da imajo kristali ob dani masi najmanjšo možno površino;

vpliv različnih tlakov vodne pare med delci snega v snežni odeji, ki povzročajo pretok

vodnih par;

vpliv toplotne energije posameznih kristalov, površine snežne odeje in zemeljske

površine, ki krmilijo gibanje in širjenje vodnih molekul – difuzijo vodnih par.

Procesi preobrazbe snežnih kristalov si ne sledijo v določenem zaporedju. Od razmer v snežni

odeji in ozračju je odvisno, kateri od procesov preobrazbe bo potekal.

14

1.1.2.1. Drobljenje

Drobljenje je preobrazba snega zaradi mehanskih sil. Veter povzroči, da se prvotne snežinke

že med padanjem zaletavajo druga v drugo in se pri tem drobijo. Na tleh jih drobi še vejavica.

V tako krhkem in neplastičnem snegu se napetosti slabo izravnavajo in dolgo ohranijo, kar je

zelo primerno za nastanek snežnih plazov. Kristali novega snega se drobijo tudi, ko se snežna

odeja seseda zaradi lastne teže, kar povzroča, da se ta gosti, uleži in stabilizira.

1.1.2.2. Zrnjenje

Zrnjenje je proces, značilen za majhne temperaturne razlike v snežni odeji. Razvejane

snežinke v naravi niso obstojne, ker je njihova površina v primerjavi z maso prevelika. Zato

delci postajajo vedno bolj okrogli, tanjše veje izginejo, nastanejo drobci in posamezna majhna

zrnca. Vodne molekule nato zapuščajo majhna zrnca in prehajajo k večjim, dokler niso vsa

bolj ali manj enaka in okrogla. Poleg okrogljenja zrn poteka tudi povezovanje zrn. Tako

snežna odeja postane gostejša in doseže ravnovesje, kar pomeni, da postane stabilnejša.

1.1.2.3. Sreženje

Sreženje je proces, ki poteka, kadar so v snežni odeji večje temperaturne razlike. Vodne

molekule prehajajo od predelov z višjo temperaturo in višjim parnim tlakom k predelom z

nižjo temperaturo in nižjim parnim tlakom. Ta proces imenujemo difuzija. Tam vodna para

sublimira neposredno na hladna zrna in ne na vezi med zrni. Pojavijo se krhki kristali, veliki

od 3 mm do 8 mm, ki imajo obliko čašic, prizem, paličic, lističev in podobno – globinski srež.

Zasledimo tudi imeni plovni sneg in tekoči sneg (Šegula, 1986).

Površinski srež nastane na površini snežne odeje, kadar je temperaturni gradient zelo velik.

Vodna para iz toplejše snežne odeje prodre na površje, kjer sublimira na snežne kristale.

Površinski srež postane nevaren, ko nanj pade nov sneg, saj se ta ne more dobro sprijeti s

podlago. Kadar v gorah naletimo na površinski srež, upravičeno pomislimo na globinski srež,

saj oba nastajata ob podobnih pogojih (Polajnar in Sluga, 2012).

15

Plast globinskega sreža je šibka plast v snežni odeji. Ker je očem nevidna in jo brez prereza

snežne odeje ne moremo odkriti, predstavlja za gornike potencialno nevarnost.

Globinski srež lahko pričakujemo:

kadar je snežna odeja še tanka, npr. v zgodnji zimi. Snežna odeja je lažja, se manj

seseda in ima običajno več zračnih por, kar olajša prehod pare. Tla so običajno še

nekoliko topla, temperatura zraka pa je lahko že zelo nizka, zaradi česar je pri manjši

debelini snežne odeje večji temperaturni gradient;

tam, kjer je sončnega sevanja zaradi lege in konfiguracije terena zelo malo. Navadno

na severnih in severovzhodnih pobočjih, ozebnikih in senčnih grapah;

spomladi, v starih prizemnih plasteh. Toplotno sevanje tal in razpoložljiv čas ugodno

vplivata na nastanek globinskega sreža. Kadar se ta zaradi odjuge prepoji z vodo,

ustvari ugodne razmere za talne plazove.

1.1.2.4. Srenjenje

Srenjenje se prične, ko se zaradi otoplitve ozračja nad ledišče, sončnega sevanja ali dežja

snežni kristali ogrejejo na 0° C. Proces je intenzivnejši spomladi, na soncu izpostavljenih

pobočjih pa se dogaja že v zimskih mesecih. Srenjenje se prične v vrhnji plasti in poteka v

globino. Posamezna zrnca se pričnejo taliti. Mala zrnca začnejo izginjati, zaradi tega pa se

debelijo večja zrna. Nekaj tekoče vode ponovno zmrzne na hladnejših zrnih, nekaj pa se je v

tekočem stanju zadržuje med bližnjimi zrni, ki se zaradi površinske napetosti vežejo v

sprimke. Ponoči, ko pritisne mraz, voda med zrni zmrzne, nastajajo gruče sprimkov. Vezi

postanejo močne, povečajo se gostota, trdnost in stabilnost snežne odeje. Pri srenjenju nastaja

srenec v različnih oblikah, zlasti zrnec in gnilec (Šegula, 1986).

Podnevi, ko se snežna odeja segreva, vezi popustijo in sneg se začne taliti. Voda začne

pronicati v notranjost snežne odeje, ko pore med zrni le-te ne morejo več zadrževati.

Pronicanje ni enakomerno po vsej površini, ampak si voda izbira pot, kjer je upor najmanjši.

Kadar naleti na neprepustno plast, npr. ledeno lamelo, (zasneženo) plast srena, tam razmoči

snežno odejo in ustvari nevarno drsno plast (Šegula, 1986).

16

1.1.3. Snežna odeja

Snežna odeja je ves sneg, ki se je naložil in nakopičil na tleh: snežne padavine, z vetrom

nanošen sneg, globinski in površinski srež, ivje in plazovina. Snežna odeja je zmes snega,

zraka in vode. Včasih lahko v snežni odeji najdemo tudi druge primesi (pesek, kamenje, listje,

veje, saharski pesek) (Šegula, 1986).

Snežna odeja je sestavljena iz več različno debelih plasti, ki se med seboj po lastnostih bolj ali

manj razlikujejo, medtem ko ima posamezna plast podobne lastnosti v vsej svoji debelini. V

snežni odeji se odraža potek zime.

1.1.3.1. Trdnost snežne odeje

Z vidika varnosti pred snežnimi plazovi je trdnost tista lastnost snežne odeje, ki mora gornika

najbolj skrbeti. Trdnost snežne odeje je odvisna od sil, ki delujejo nanjo. Natezne sile

povzročajo raztezanje snežne odeje. Strižne sile povzročajo premikanje posameznih plasti

med seboj. Posledice nateznih in strižnih sil so trganje, drsenje ali lom v snežni odeji. Tlačne

sile povzročajo, da se snežna odeja stiska in gosti.

Ločimo tri vrste trdnosti (Šegula, 1986, str. 72):

natezna trdnost odraža tisto silo, ki se upira popuščanju vezi med zrni snežne odeje in

preprečuje njeno trganje;

strižna trdnost odraža tisto silo, ki se upira popuščanju vezi med zrni sosednjih plasti

snežne odeje ali med to in tlemi. Preprečuje medsebojne premike in drsenje med

plastmi;

tlačna trdnost odraža silo, ki se upira lomu v snežni odeji oziroma porušitvi njenega

naravnega sestava kot celote v predelu preobremenitve.

Trdnosti snežne odeje na terenu ne moremo natančno izmeriti. Ocenimo jo na podlagi

preizkusa trdnosti snežne odeje, ki pa je le približek dejanskega stanja, predvsem ker je

preizkušena površina izjemno majhna v primerjavi z okolico, skozi katero se gibljemo. O

17

trdnosti snežne odeje lahko sklepamo tudi na podlagi njene trdote, saj »velika trdota snežne

odeje pomeni tudi veliko trdnost in obratno« (Šegula, 1986, str. 73).

1.2. SNEŽNI PLAZ

Snežni plaz je gibajoči se del snežne odeje ali ledene gmote, ki drsi, teče ali, zvrtinčen v zrak,

lebdeč nad tlemi pada v globino, dokler se ne ustavi, ko izgubi svojo gibalno energijo (Šegula,

1986, str. 81).

1.2.1. Snežni plaz v prostoru

Prostorsko ločimo tri značilna območja: območje splazitve, območje gibanja in območje

odlaganja. Tisti del pobočja, po katerem se plaz giblje, imenujemo plazina. Gibajoča se gmota

snega se imenuje plazovina. Razlog splazitve ugotavljamo pri napoki.

1.2.1.1. Območje splazitve

Območje splazitve imenujemo tudi območje napoke ali območje trganja. To je tisti del

plazine, kjer se snežni plaz sproži. Snežne plazove delimo glede na vlažnost snega in

sprijetost snežne odeje v območju splazitve na:

plazove suhega nesprijetega snega,

plazove suhega sprijetega snega,

plazove vlažnega nesprijetega snega,

plazove vlažnega sprijetega snega.

Za natančnejšo opredelitev snežnega plazu v območju splazitve običajno opišemo še naslednji

lastnosti:

18

1. način trganja oziroma vrsto napoke, ki je lahko točkasta (plaz nesprijetega snega) ali

odsekana (plaz sprijetega snega; mehka kloža ali trda kloža);

2. lego drsne ploskve, ki je lahko ena izmed plasti v snežni odeji (vrhnji plaz; plaz

novega snega, plaz starega snega) ali tla (talni plaz).

1.2.1.2. Območje gibanja

Območje gibanja je tisti del plazine, kjer se giblje snežni plaz. Plazove ločimo tudi po:

1. Obliki plazine:

pobočen plaz. Snežni plaz zajame pobočje na široko, povprek čez vesino;

žlebast plaz. Relief usmerja plazovino v ožine, žlebove, grape.

2. Obliki gibanja:

drseči plaz. Po plazini se premika kot celota, brez omembe vrednih notranjih

premikov. Hitrost vseh delcev splazene gmote je v glavnem enaka. Drsenje je

tipično za plazove sprijetega snega, dokler klade ne razpadejo v kepe ali manjše

delce;

tekoči plaz. Snežni plaz teče, kadar je hitrost delcev v plazovini različna in narašča

od dna proti površini ter od robov proti sredini. Kadar je sneg suh, se pri zadostni

hitrosti plazovina prši, kadar pa je sneg vlažen, se delajo kepe oziroma grude;

pršni plaz. Plazovina je pomešana z zrakom v aerosol, ki nad tlemi z visoko

hitrostjo pada v globino.

1.2.1.3. Območje odlaganja

Območje odlaganja je tisti del plazine, kjer se snežni plaz ustavi, plazovina pa nakopiči v

plaznem stožcu. Značilnosti plazovine v tem območju so:

1. hrapavost površine:

groba plazovina (okrogle kepe, grude in oglate klade),

gladka plazovina (grude snega v premeru ne presegajo 3 dm),

19

2. vlažnost plazovine:

suha plazovina,

vlažna plazovina,

3. čistost plazovine:

plazovina je čista,

plazovina vsebuje primesmi (prst, listje, kamenje, vejevje, drevje, poginjene

živali).

1.2.2. Dejavniki proženja snežnih plazov

Na proženje snežnih plazov vplivajo trije dejavniki, ki so med seboj povezani. Ti dejavniki so

človek, razmere in teren.

Slika 1. Dejavniki proženja snežnih plazov.

1.2.2.1. Teren

1. Naklonina pobočja

Pogostost trganja snežnih plazov glede na naklonino pobočja (Šegula, 1986, str. 113):

na pobočjih nad 60° se sproti plazi,

20

na pobočjih med 40° in 60° se pogosto trgajo plazovi nesprijetega snega,

na pobočjih med 30° in 50° se pogosto trgajo plazovi sprijetega snega,

na pobočjih nad 35° se lahko trgajo plazovi nesprijetega snega,

na pobočjih nad 25° se lahko trgajo plazovi sprijetega snega,

ob ustreznih pogojih lahko sprožimo snežni plaz tudi na manjših nakloninah,

v gorovjih, kjer vladajo specifični klimatski pogoji (npr. Andi … ), se sneg sprijema

tudi na pobočjih nad 60°, zatorej obstaja možnost snežnega plazu tudi tam.

2. Lega pobočja

a) Z vidika osončenja (ekspozicija):

prisojna, torej južna pobočja, prejmejo več sončnega sevanja, zato tam

hitreje poteka preobrazba snega. Posledica tega je hitrejša preobrazba

in posledično stabilnost snežne odeje. V primeru novega snega se

možnost snežnih plazov poveča hitro po tem, ko sonce obsije pobočje.

Ko je sneg star, se okoli opoldneva poveča nevarnost snežnih plazov

vlažnega snega, saj se zaradi toplote snežna odeja razmoči. Nevarnost

mine šele zvečer, ko se ohladi;

osojna, torej severozahodna, severna in severovzhodna pobočja

prejmejo zelo malo ali celo nič sončnega sevanja. Zaradi tega se sneg

preobraža počasneje, kar podaljša nevarnost proženja snežnih plazov.

Zaradi nizkih temperatur pogosto nastane površinski srež. Ta

predstavlja kritično plast, kadar čez zapade nov sneg. Ker so tla

hladna, pogosto nastane globinski srež.

b) Glede na prevladujočo smer vetra:

privetrna pobočja so pobočja, v katera veter piha in imajo običajno

manj snega. Le kadar sneži moker sneg ob rahlem vetru, je nabiranje

snega tudi na teh pobočjih hitrejše;

odvetrna oziroma zavetrna pobočja so z vidika možnosti nastanka

snežnih plazov zelo nevarna. Na odvetrni stani moč vetra pojenja.

Kadar sneži z vetrom, se sneg na odvetrni strani hitreje odlaga, česar

posledica je mehka kloža. Klože nastajajo tudi po sneženju, ko

vejavica odlaga sneg na odvetrni strani.

21

Dobri pokazatelji prevladujoče smeri vetra so opasti, ki visijo preko grebena v smeri, kamor

je pihal veter.

3. Relief oziroma konfiguracija tal

a) Nevarnejša so:

strma in odprta pobočja, ki niso poraščena z drevjem in kjer ni večjih

skal;

pobočja, kjer so izrazitejši prelomi oziroma kjer se izraziteje poveča

strmina. Na prelomih se povečata drsenje in polzenje snega, česar

posledica je natezna sila;

ozebniki, kuloarji, grape in tesni so po sneženju običajna pot snežnih

plazov. Velikokrat se nad njimi pobočje razširi in ves sneg, ki se

splazi višje, nadaljuje svojo pot po njih;

prepadna območja. Če nas snežni plaz odnese in potisne v prepad, so

posledice skoraj vedno usodne;

kotanje in krnice, kamor se stekajo snežni plazovi z višjih pobočij;

vbokla pobočja, kjer je veter odlagal sneg in ustvaril klože.

b) Varnejši so:

grebeni, hrbti in slemena.

4. Hrapavost tal

a) Nevarnejša so:

pobočja z dolgo in poležano travo, strme gladke plošče spodbujajo

spontano proženje talnih plazov;

melišča rahlo ovirajo proženje talnih plazov, ne preprečujejo pa

proženja vrhnjih plazov in plazov nesprijetega snega.

b) Varnejša so:

pobočja, porasla z ruševjem, pobočja, kjer so kolovozi, večje skale,

balvani, drevesa, ki ovirajo trganje talnih plazov. Prav tako ovirajo

trganje plazov sprijetega snega, vse dokler teh ovir ne prekrije snežna

odeja.

22

Hrapavost tal igra pomembnejšo vlogo pri splazitvi snežne odeje. Hrapavost tal nima večjega

učinka, ko je snežni plaz že polno razvit. Pomembno je, da se zavedamo, da tudi v gozdu

nismo varni, saj lahko vanj prihrumi snežni plaz z višje ležečih pobočij.

1.2.2.2. Razmere

Ko govorimo o razmerah, mislimo na snežno odejo in vpliv vremenskih razmer nanjo med

njenim nastajanjem in med njenim preobražanjem, saj se lahko v njej pojavi nestabilnost, ki je

prej ni bilo.

1. Količina novozapadlega snega

Za razliko od počasnega sneženja, ko se sneg sproti seseda in nevarnost narašča počasi, pa pri

močnem sneženju napetosti rastejo hitreje, kot poteka preobrazba. Trdnost ne dohaja

obremenitve, česar posledica je plaz novega snega.

Pravimo (Šegula, 1986), da močno sneži, če v eni uri zapade od 2,5 cm do 10 cm snega.

Zaskrbljeni smo lahko, kadar v:

24 urah zapade 60 cm snega,

48 urah zapade 100 cm snega,

72 urah zapade 150 cm snega.

Kadar sneži na podlago, s katero se nov sneg ne sprime dobro, bo že veliko manjša količina

novozapadlega snega dovolj za splazitev.

2. Veter med sneženjem in po njem

Kljub manjši količini padavin se nevarnost snežnih plazov poveča, kadar sneži z vetrom ali

začne pihati kmalu po sneženju. Zaradi vetra se snežna odeja neenakomerno debeli, privetrna

pobočja in grebeni so spihani oziroma je prirastek novega snega manjši, na odvetrnih

pobočjih pa je prirastek snega večji, nastajajo zameti in klože.

23

3. Vpliv temperature

Temperature vplivajo na povezovanje snežnih delcev med njihovim nastajanjem v ozračju in

na povezovanje v snežni odeji, vse dokler le-ta ne skopni. Vpliv višjih in nižjih temperatur je

takle:

a) Višje temperature:

pri višjih temperaturah padajo večji snežni kristali, ki se med seboj

dobro sprijemajo;

vlažna snežna odeja je gostejša, težja in bolj gnetljiva;

kadar je sneg nov, se zaradi otoplitve nevarnost snežnih plazov

začasno poveča, vendar se pri temperaturi blizu tališča nov sneg

dobro sprime s starim, preobrazba snega poteka hitreje, snežna odeja

se seseda in stabilizira;

kadar je sneg star, se zaradi otoplitve nevarnost snežnih plazov zelo

poveča, če je snežna odeja segreta do tališča (0° C).

b) Nižje temperature:

pri nižjih temperaturah padajo drobni snežni kristali, ki ne vsebujejo

veliko vlage;

suha snežna odeja je manj gosta (vsebuje več zraka), lažja in se med

seboj slabše sprijema;

v nestabilni snežni odeji se zaradi nizkih temperatur nestabilnost

ohranja, saj niso izpolnjeni fizikalni pogoji za njeno stabilizacijo;

veliki padci temperatur v snežni odeji pospešujejo sreženje, plast

sreža v snežni odeji pa predstavlja kritično plast;

kadar je sneg star in med seboj dobro sprijet, nizke temperature še

utrdijo njegovo trdnost.

4. Slaba vidljivost

Slaba vidljivost zaradi megle ali oblačnosti nam onemogoča, da bi zaznali morebitna nevarna

mesta in se jim izognili.

24

1.2.2.3. Človek

Človek je edini izmed treh dejavnikov, ki aktivno in zavedno vpliva na proženje snežnih

plazov. Na teren in razmere ne moremo vplivati, lahko pa sprejemamo odločitve, ki nas

obvarujejo pred snežnim plazom. Za sprejemanje dobrih odločitev so potrebna različna znanja

tako z gorniškega področja (lavinskega, smučarskega, alpinističnega …) kot tudi poznavanje

vedênja posameznika in skupine. Neučinkovita interakcija znotraj skupine nas lahko vodi v

napačno odločanje, posledično v snežni plaz. Pri odločanju je pomemben dejavnik izkušenost,

ki nam omogoča, da znanje, ki ga imamo, kar najbolje uporabimo. Poleg vsega naštetega je

ključna uravnovešenost posameznika, da se vede okoliščinam primerno.

Dobra priprava na turo je zelo pomembna. Pridobiti moramo informacije o terenu in o

aktualnih razmerah. Preverimo vremensko napoved. Poznati moramo okviren čas, potreben za

izvedbo ture. Zberemo informacije o sposobnostih ostalih udeležencev ture. V gore se

odpravimo dovolj zgodaj in ustrezno opremljeni. Na turi nenehno opazujemo okolico in

zaznano kritično ovrednotimo.

Statistika nesreč kaže, da je človek v 90 % sam sprožil snežni plaz (Alpiročnik, 2013). Atkins

(2000) je zapisal, da pregled literature in raziskav kaže na to, da nesreče v snežnem plazu niso

problem terena, vremena ali snežne odeje, temveč da so problem človeka.

Glavni cilj vseh, ki delajo na področju lavinologije, izobraževanja in usposabljanja, je

zmanjšanje lavinskih nesreč na minimum. Ker je za nesrečo največkrat kriv človek sam, si

morajo izobraževalci prizadevati, da bi ljudi poučili tudi o pomembnosti procesa odločanja in

nasploh o človekovem vedênju.

Slika 2. Lavinske žrtve v Sloveniji med snežnima sezonama 1992/1993–2012/2013 (Pavšek idr., 2014).

25

Slika 2 prikazuje lavinske nesreče, kjer so posredovali gorski reševalci. Dejanskega števila

nesreč v snežnih plazovih ne poznamo. Ocenjujejo, da se zgodi pet ali celo sedem takšnih

nesreč, pri katerih si udeleženci pomagajo sami, na eno nesrečo, pri kateri posreduje reševalna

služba (Pavšek idr., 2014).

Odbor Gore in varnost, ki deluje pod okriljem PZS in GRZS, je ustvaril spletno anketo Snežni

plaz. Anketa je anonimna, namenjena vsem, ki se jim je (skoraj) zgodila lavinska nesreča.

Želja je, da z njo strokovnjaki pridobijo podatke o številu nesreč (skoraj nesreč) v Sloveniji, o

gorniški usposobljenosti vpletenih, njihovi opremljenosti in lavinskih razmerah v času

dogodka (»Anketa – Snežni plaz«, 2016).

1.3. PREREZ SNEŽNE ODEJE IN PREIZKUS TRDNOSTI SNEŽNE ODEJE

1.3.1. Snežni profil

Snežni profil je zapis nekaterih lastnosti višine snežne odeje. Ugotavljamo (Šegula, 1986):

vrste snežnih delcev,

velikost snežnih delcev (zrn),

primesi,

vlažnost snega,

vodnatost snega,

trdoto snežne odeje,

prediranje snežne odeje,

višino in debelino snežne odeje,

hrapavost površine snežne odeje,

delce na površini snežne odeje.

Natančno ugotavljanje lastnosti snežne odeje zahteva izurjenega opazovalca. Potrebujemo

pripomočke, ki jih večina gornikov ne uporablja (prebojna sonda, ploščica z rastrom,

26

povečevalno steklo, termometer …). Poleg tega nam tako natančna analiza snežne odeje

vzame preveč časa, da bi jo izvedli na turi. Opravljajo jo člani različnih služb z namenom

raziskovanja in izdaje lavinskega biltena (opozoril in priporočil, vodenja statistike ...).

Slika 3. Izpolnjeni obrazec snežnega profila z glavo in legendo (Polajnar in Sluga, 2012, str. 40).

Slika 3 prikazuje zapis snežnega profila na način, kot ga izvajajo pripadniki lavinskih služb. V

glavi obrazca so zapisani podatki o kraju in značilnostih terena, datum in ura preizkusa ter

27

ime in priimek preizkuševalca. Legenda je v pomoč pri simboličnem zapisu lastnosti snežne

odeje.

Gorniki z namenom, da bi ugotovili nestabilnost snežne odeje, snežni profil poenostavijo.

Ugotavljajo:

trdoto posameznih plasti,

razliko v trdoti sosednjih plasti,

nevarno plast v snežni odeji oziroma plast, ki onemogoča slabo sprijetost in je pripravna

za splazitev (npr. ledena plast, srež, babje pšeno).

1.3.2. Preizkus trdnosti snežne odeje

Vsak temeljitejši preizkus trdnosti snežne odeje se začne z izvedbo in analizo snežnega

prereza. Iz snežnega prereza lahko sklepamo, kakšna je stabilnost snežne odeje, le-to pa

preverimo (podpremo ali omajemo) s preizkusom trdnosti. Znanih je več različnih vrst

preizkusov. V Sloveniji sta najbolj poznani norveška in švicarska metoda. Ne glede na

preizkus, ki ga uporabimo, izvedemo preizkus na terenu, ki je čim bolj podoben terenu, kjer

se bomo gibali (stran neba, naklon, vrsta snega). V mejnih situacijah opravimo preizkus

vsakih 300 do 400 višinskih metrov oziroma ponovimo preizkus takrat, ko pridemo na teren,

kjer se bistveno spremenijo sončno obsevanje, relief, vrsta snega. Pomembno je, da preizkus

izvedemo na varnem mestu in ne, ko smo že v območju, izpostavljenem snežnemu plazu.

1.3.2.1. Norveška metoda

Norveško metodo, imenovano tudi snežni trapez, je uvedel norveški gorski vodnik in

reševalec Nils Faarlund. Metoda je učinkovita za ugotavljanje možnosti plazov sprijetega

snega, ne zahteva posebne opreme. Prav tako za izvedbo ne potrebujemo veliko časa. Slabost

te metode je, da je za nesprijet sneg neuporabna.

Sprijetost snega ugotovimo tako, da iz snežne odeje poskušamo izrezati kocko velikosti

lopate. Če nam to uspe in se nam pri rahlem tresenju lopate kocka ne podre, je sneg sprijet, v

nasprotnem primeru je sneg nesprijet.

28

Prvi del preizkusa predstavlja kopanje jame, ugotavljanje posameznih plasti in njihove trdote

(snežni profil) ter določitev kritične plasti. Mesto, ki smo ga izbrali za preizkus, najprej

prebodemo z lavinsko sondo, da preverimo, ali se v snežni odeji ne skriva ruševje, skala ali

kak drug tujek, ki bi nam onemogočil preizkus. Z lopato zarišemo črto prečno na strmino v

dolžini enega metra. Nato po njej vertikalno skopljemo jamo vsaj en meter globoko. Iz jame

odstranimo sneg, da se v njej lahko gibljemo. Steno naredimo čim bolj ravno in vertikalno.

Na strani čelne ploskve s prstom potegnemo od zgornjega roba navzdol do dna. Pri tem

zaznamo mehkejše in trše plasti snežne odeje. Meje med posameznimi plastmi označimo s

prstom vodoravno v sneg (Slika 4). Na vrhu snežne odeje od leve proti desni označimo, s čim

bomo preizkušali trdoto. Nato preizkusimo trdoto vsake plasti posebej. Začnemo s potiskom

pesti. Če je plast pretrda in se pest vanjo ne ugrezne, nadaljujemo s štirimi prsti iztegnjene

dlani, sledi en iztegnjen prst, pisalo, rezilo noža, ledni vijak. Različne »pripomočke«

potiskamo s čim bolj enako silo v vse plasti. Ko smo za vsako plast ugotovili, kateri

pripomoček ustreza njeni trdoti, narišemo navpično črto čez celotno posamezno plast na

mestu, ki je pod zgoraj označenim pripomočkom. Nato vodoravno (po mejah plasti)

povežemo navpične črte posameznih plasti. Na ta način dobimo v sneg narisani snežni profil.

Iščemo največjo razliko v trdoti dveh sosednjih plasti. Večja kot je razlika v trdoti, večja je

možnost, da se bo ob dodatni obremenitvi prav tam porušilo ravnovesje v snežni odeji.

Ploskev plasti pod črto bo v primeru snežnega plazu drsna ploskev, vse zgornje plasti pa se

bodo splazile navzdol.

Slika 4. V snežni prerez skiciran snežni profil (Volontar, 2005).

29

Drugi del preizkusa predstavlja oblikovanje trapeza in preizkus sprijetosti dveh kritičnih plasti

med seboj (Slika 5). Z lopato oblikujemo trapez z osnovnico 80 cm (štiri širine lopate), višino

60 cm (tri širine lopate) in zgornjo stranico 20 cm (ena širina lopate). Površina trapeza

predstavlja 0,3 m2 snežne odeje. Ploskev pod osnovnico in zgornjo stranico zasekamo

pravokotno na podlago. Stranski ploskvi zasekamo vertikalno. Trapez mora biti ločen od

snežne odeje. Nov sneg odstranimo. V primeru, da je debelina preizkušene plasti debelejša od

dolžine zajemalnega dela lopate, moramo zgornji del snega odstraniti. Lopato preklopimo v

obliko motike in jo zasadimo v sneg na vrhu trapeza do kritične ploskve. Z eno roko držimo

ročaj na preklopu, z drugo roko pa vlečemo dinamometer na koncu ročaja.

Slika 5. Mere trapeza za preizkus trdnosti snežne odeje z norveško metodo (GRZS, 2015).

Večja kot je sila, ki jo potrebujemo, da zgornja plast zdrsne, boljša je sprijetost plasti.

Posledično je manj možnosti, da se snežni plaz sproži. Manjša kot je sila, potrebna za zdrs

zgornje plasti, večja je nevarnost sprožitve snežnega plazu.

Meritev je objektivnejša, če uporabljamo lopato z vgrajenim dinamometrom. V kolikor takšne

lopate nimamo, si jo sposodimo. Nato vadimo z obema lopatama, da si pridobimo občutke,

kakšen vlek predstavlja kakšno silo. Rezultate norveške metode vrednotimo, kot je prikazano

v Tabeli 1.

30

Tabela 1

Rezultati norveške metode preizkusa trdnosti snežne odeje (Polajnar in Sluga, 2012)

vlečna sila

oznaka na lopati

(barvna ali

številčna)

stopnja stabilnosti ocena nevarnosti ukrepi na turi

do 10 daN polje z rdečo barvo nestabilno splošna

izogibaj se

pobočij, kjer

dobimo take

rezultate

od 10 do 20

daN

polje z rumeno

barvo sumljivo velika do zmerna

potrebna je

previdnost pri

izbiri smeri, poti

nad 20 daN polje z zeleno

barvo stabilno majhna

1.3.2.2. Švicarska metoda – snežna klada

Preizkus stabilnosti snežne odeje s snežno klado so začeli razvijati v švicarski vojski po letu

1960. K nadaljnjemu razvoju so veliko prispevali W. Munter, P. Föhn, B. Jamieson in C.

Johnson (Polajnar in Sluga, 2012). V angleško govorečih deželah imenujejo švicarsko metodo

Rutschblock test (RB) ali glide block test.

Metoda je učinkovita za ugotavljanje možnosti plazov sprijetega snega, neuporabna pa je za

nesprijeti sneg. Metoda je zamudnejša od norveške, toda zanesljivejša, saj je način

obremenitve podoben tistemu med smučanjem ali hojo. Prav tako je testirana površina snežne

odej relativno velika, 3 m2. Naklonina pobočja, kjer bomo test izvedli, mora biti 25º–30º.

Slika 6 Mere snežne klade za preizkus trdnosti snežne odeje (GRZS, 2015).

31

V sneg skopljemo 3 m širok jarek. Kopljemo navpično do tal ali vsaj 1,5 m globoko.

Ugotovimo trdoto posameznih plasti in predvidimo kritično plast. Osnovna stranica klade je 2

m. Ob levi in desni strani skopljemo jarek širine 0,5 m. Nato na zadnji strani s pomožno

vrvico, na kateri naredimo nekaj vozlov, zažagamo navzdol. S tem ločimo klado od snežne

odeje. Pazimo, da nas med kopanjem, žaganjem in preizkusom klada ne zasuje. Preizkus

sprožitve klade izvedemo po korakih, zapisanih v Tabeli 2, na podlagi katerih sklepamo o

stopnji stabilnosti.

Tabela 2

Švicarska metoda: zapis stopnje zdrsa, način obremenitve klade pri njeni splazitvi oziroma porušitvi,

stopnja stabilnosti in ukrepi na turi (Polajnar in Sluga, 2012)

Pomembno je, da ocenimo tudi značaj podora bloka oz. način, kako se je blok premaknil in

podrl:

celotni blok (90–100 %),

večina bloka (50–80 %),

robovi bloka (10–40 % zunanjih ploskev klade).

32

1.3.2.3. Kanadska metoda oz. tlačna metoda

V Kanadi so leta 1970 začeli uporabljati metodo, ki so jo poimenovali Compression test (CT)

(Polajnar in Sluga, 2012). Test izvedemo hitreje kot test s snežno klado, vendar je površina

testirane snežne odeje majhna, samo 0,1 m2. Roko na lopato spustimo, ne pa po njej

zamahnemo. Sila pri udarcih z roko je subjektivna. Zato naj težje in močnejše osebe ne

uporabljajo dodatne sile, medtem ko morajo lažji in šibkejši nekaj sile dodati. Ker test

izvedemo hitro, je priporočljivo izvesti dva testa, drugega za drugim.

Slika 7 Kanadska metoda preizkusa trdnosti snežne odeje (Polajnar in Sluga, 2012).

V snežni odeji skopljemo jamo z navpično steno in predvidimo, kje je kritična plast. Nato

izrežemo stolpec dimenzij 0,3 x 0,3 m, višine od 1 m do 1,2 m. Višji stolpec postane

nestabilen, kar nam lahko popači rezultate testa. Zadnjo stranico stolpca od snežne odeje

ločimo s snežno žago, če pa te nimamo, lahko uporabimo pomožno vrvico.

Izvedemo preizkus (Slika 7). Na stolpec položimo lopato. Po njej udarimo z dlanjo 10-krat iz

zapestja, sledi 10 udarcev iz komolca, nato 10 udarcev iz ramena. Če stolpec po udarcu zdrsne

ali se zgornji del stolpca poruši tako, da ga ne obremenjujemo več enakomerno, odstranimo

zgornji del stolpca in nadaljujemo preizkus. Različna sprememba v stolpcu (sesedanje,

napoka, zdrs) nam daje različno informacijo o problematiki kritične plasti.

33

Najnevarneje je, kadar stolpec nenadoma zdrsne in je drsna ploskev gladka. Manj nevarno je,

če se stolpec sesede, napoke ni, stična površina je groba. Rezultate testa najdemo zapisane na

načina, kot sta prikazana v Tabeli 3 in 4.

Tabela 3

Rezultati tlačne metode preizkusa stabilnosti snežne odeje, zapisani preprosteje (Polajnar in Sluga, 2012)

Tabela 4

Rezultati tlačne metode preizkusa stabilnosti snežne odeje, zapisani natančneje (GRZS, 2015)

34

1.3.2.4. Preizkus v razširjenem stolpcu (ECT)

Metodo so razvili in začeli uvajati Kanadčani Ron Simenhois in sodelavci leta 2006.

Poimenovali so jo Extended column test (ECT). Metoda ni ustrezna za oceno stabilnosti v

mehkih zgornjih plasteh snega in v plasteh pod globino enega metra. Prednost metode ECT je,

da nam poleg kritične plasti pokaže tudi tendenco širjenja napoke v šibki plasti.

Iz snežne odeje izrežemo stolpec z merami 90 cm x 30 cm, pri čemer je daljša stranica

stolpca, prečna na pobočje, do 1 m globine. Stolpec moramo ločiti od okolice. V primeru, da

nimamo snežne žage, si pomagamo s pomožno vrvico, na kateri naredimo vozle, in sondama.

Na vogala zgornje stranice zapičimo sondi, okoli katerih damo pomožno vrvico z vozli, s

katero prerežemo snežno odejo. Lopato položimo na levi ali desni del stolpca in po njej

udarimo z roko 10-krat iz zapestja, 10-krat iz komolca in 10-krat iz ramena. Ob udarcih

pozorno spremljamo sprednjo stranico stolpca in opazujemo naslednje (Polajnar in Sluga,

2012) :

po koliko udarcih se pojavi razpoka v šibki plasti (I),

po koliko udarcih se razpoka v šibki plasti razširi prek celega stolpca (P),

višino, na kateri je šibka plast (D).

Rezultate zapišemo v naslednji obliki: ECT I / P @ D.

Slika 8. Shema razširjenega stolpca za preizkus stabilnosti snežne odeje in zapis dobljenih vrednosti testa

(Winkler, v Polajnar in Sluga, 2012).

35

Rezultate testa, zapisane na Sliki 8, preberemo:

ECT 07 / 10 @ 125. Po 7 udarcih se pojavi napoka pod lopato, celotna šibka plast poči po

10 udarcih na višini 125 cm;

ECT 12 / pp @ 82. Po 12 udarcih se na višini 82 cm pod lopato naredi napoka. Po celotno

opravljenem testu se napoka le še delno poveča;

ECT 16 / np @ 50. Razpoka pod lopato se pojavi po 16 udarcih na višini 50 cm. Po

celotno opravljenem testu se napoka ne poveča.

Na podlagi dobljenih rezultatov ocenimo stabilnost snežne odeje, kot jih prikazuje Tabela 5.

Tabela 5

Ocena stabilnosti snežne odeje po metodi ECT (Polajnar in Sluga, 2012)

Glede na informacije, pridobljene iz snežnega prereza, in izvedeni preizkus trdnosti sklepamo

o trdnosti, povezanosti oziroma stabilnosti snežne odeje.

Poleg opisanih metod se za ugotavljanje stabilnosti snežne odeje uporabljajo še nekatere

druge. Naj samo omenim metodo rumenih zastavic, ki jo je leta 2004 razvil Jurg Schweizer s

sodelavci. Te metode od preizkuševalca zahtevajo posebno lavinsko opremo, dosledno

beleženje pridobljenih podatkov in ustrezno interpretacijo le-teh, za kar je potrebno veliko

znanja in izkušenj, vzamejo nam več časa. Uporabljajo jih člani različnih organizacij, ki se

ukvarjajo z lavinologijo, raziskovalci, izdajatelji lavinskega biltena, gorski reševalci, v tujini

na marsikaterem smučišču prisotna smučarska patrulja, ki izda priporočila in opozorila

oziroma dovoljenje za odprtje smučišča, izvedbo tekmovanja itd.

36

1.3.2.5. Zanesljivost metod preizkusa trdnosti snežne odeje

Tabela 6

Zanesljivost nekaterih preizkusov trdnosti snežne odeje (Polajnar in Sluga, 2012)

Zanesljivosti metod, navedenih v Tabeli 6, ne smemo jemati kot absolutnih. Različni

raziskovalci (Schweizer idr. (2008), Winkler in Schweizer (2008), Gauthier in Jamieso (2008)

ter Simenhois in Birkeland (2009); v Schweizer in Jamieson (2010)) so v neodvisnih

raziskavah, pri čemer je vsakdo izvedel na desetine testov na različnih lokacijah, dobili

različne rezultate zanesljivosti. Tako zanesljivost švicarske metode niha med 66, 67, 84, 74 in

76 odstotki, zanesljivost CT testa med 67, 68 in 55 odstotki ter zanesljivost testa ECT med 81,

88, 95 in 93 odstotki.

Lastnosti snežne odeje se običajno precej razlikujejo na različnih področjih gore. K temu v

veliki meri prispevata različno sončno obsevanje tal in veter, ki sneg razporeja glede na smer

in relief. Nikoli se ne smemo odločati samo na podlagi preizkusa trdnosti snežne odeje, tudi

če teh preizkusov opravimo več. Informacije, pridobljene iz preizkusov, predstavljajo košček

slike pri odločanju. Pomembno je ugotoviti, kako se te informacije ujemajo z okolico in kaj

nam predstavljajo pri celotni sliki.

37

1.3.3. Strukturirane metode za oceno nevarnosti snežnih plazov

Raziskave so pokazale, da uporaba obrazcev, ki vsebujejo sistematični seznam ključnih

vprašanj, pomembnih pri nastanku snežnih plazov, lahko izboljšajo kakovost odločitev pri

nestrokovnjakih.

Prvi strukturiran obrazec za odločanje o nadaljevanju ture glede na oceno nevarnosti snežnih

plazov je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zapisal Werner Munter in ga poimenoval

Metoda 3 x 3. Kasneje, leta 1997, je metodi 3 x 3 dodal Redukcijsko metodo. Metodi se

uporabljata skupaj. Poleg pohval sta prejeli tudi kritike, posledica česar so bile nove

strukturirane metode. Michael Larcher je leta 1999 predstavil metodo Stop-or-Go, Robert

Bolognesi leta 1999 Nivo Test, Martin Engler in Jan Mersch pa sta oblikovala Snowcard.

Navedene metode so namenjene rekreativcem, medtem ko je Munterjeva metoda Nivocheck,

ki jo je predstavil leta 2007, namenjena ekspertom. Ian McCammon je leta 2005 na podlagi

svojih ugotovitev izdelal seznam ALP TRUTh, ki se uporablja skupaj s FACETS.

1.3.3.1. Metoda 3 x 3

Metodo 3 x 3 uporabljamo kot sistematični vprašalnik, ki nam pomaga pri odločitvi, ali naj s

turo nadaljujemo ali ne. Ocenjujemo tri različne kriterije (razmere, teren in ljudi) na treh

nivojih. Turo začnemo načrtovati doma, kjer nam je v pomoč regijski filter. Območni filter

uporabimo na izhodišču ture in kasneje, ko ocenjujemo in vrednotimo okolje, ki ga vidimo.

Lokalni filter uporabimo na (kritičnem) mestu, kjer trenutno smo.

a) Regijski filter

Pri pripravi ture doma so nam v veliko pomoč vodniki, v katerih so dobro opisane posamezne

ture (npr. vodnik založbe Sidarta Najlepši turni smuki avstrijske Koroške). Tu so nanizani

pomembni podatki, kot so višina vzpona, trajanje vzpona, zahtevnost spusta, napornost ture,

zahtevnost ture in izpostavljenost snežnim plazovom. Na podlagi teh podatkov in razglašene

stopnje nevarnosti proženja snežnih plazov se lažje odločimo, ali je tura primerna. Pozorni

moramo biti predvsem na podatke o izpostavljenosti snežnim plazovom. Izkušenejši se bodo

npr. odločili za turo na zahtevnejšem terenu, ker so tam že bili in poznajo razmere, manj

izkušeni pa bodo pretehtali in se odločili za manj tvegano turo. Prav tako se moramo

38

pozanimati o vremenu (ali je prejšnje dni snežilo, je pihal veter, kakšno vreme bo na dan ture

in ali se mogoče bliža poslabšanje vremena). Danes se veliko ljudi odloči za turo tudi na

podlagi informacij, ki jih dobimo na spletu, npr. Facebooku ipd. Žal pa te informacije niso

vedno verodostojne in nas hitro zavedejo. Pomembna je tudi izbira osebe, s katero se podamo

na turo. Priporočljivo je, da je z nami nekdo, ki je izkušenejši, ki že pozna teren, kamor se

odpravljamo. Zaželeno je tudi, da gremo skupaj z gorniki, ki so kondicijsko podobno

pripravljeni kot mi sami. V nasprotnem primeru turo prilagodimo najšibkejšemu članu.

b) Območni filter

Ko smo na samem izhodišču ture, imamo že boljšo sliko o terenu. Vidimo vreme, ali je sneg

sveže zapadel ali je že uležan, ali so narejene opasti, klože, prav tako vidimo naklone pobočij,

točke, kjer lahko pričakujemo snežni plaz, teren, kjer poteka tura, smer vzpona in spusta ipd.

Z gorniki, ki so z nami na turi, moramo preveriti, ali imamo vsi plazovni trojček (plazovna

žolna, sonda in lopata), delovanje plazovnih žoln. Plazovne žolne morajo med turo oddajati

signal (preklopnik lavinske žolne ne sme biti nastavljen na sprejemanje).

c) Lokalni filter

Najbolje razmere spoznamo, ko smo na turi. Sproti opazujemo in preverjamo okolico in sneg.

Nekje je pobočje obsijano s soncem, drugod je senca, vidimo, koliko novega snega je, vrsto

snega, opasti, klože, vidimo konfiguracijo terena. Vsi ti dejavniki nam pomagajo pri odločitvi,

ali turo nadaljujemo ali ne.

Tabela 7

Metoda 3 X 3 (Munter, 1997; v Bernik)

3KRITERIJI

3 FILTRI

SNEG /

VREME

LASTNOSTI

TERENA LJUDJE

REGIJSKI

FILTER:

Načrtovanje

ture in možnih

alternativnih

poti in variant

Oceni nevarnosti

plazov na

območju, kamor

nameravamo

(pozanimaj se

pri dežurnem

meteorologu za

zadnje

informacije).

Preglej teren na karti 1 : 25.000.

Ali obstajajo zadnje

fotografije

(splet)?

Ali teren poznaš od prej?

Koga pričakuješ na turi?

Koliko znanja in izkušenj ima?

Kdo vodi turo?

Informacije o tej

vrsti pridobimo

PRED turo.

Na podlagi

informacij bomo

turo načrtovali.

V tej fazi

OCENJUJEMO.

39

Preveri vremensko

napoved

Pozanimaj se pri poznavalcih

OBMOČNI

FILTER:

Vidno območje

– izbira

najboljše poti na

območju, do

koder nam seže

pogled

Kakšne so splošne snežne

razmere?

Ali je veter delal zamete, opasti,

klože?

Kakšne so bile temperature v

zadnjih dneh?

Koliko novega snega je

zapadlo?

Ali so kakšne druge

posebnosti?

Na območju preveriti, ali

držijo

informacije, ki

si jih pridobil

pred turo:

naklon terena,

ali je kdo tam že

smučal,

usmerjenost

terena ...

Kdo točno bo na turi?

Ali imajo vsi plazovne žolne?

Koliko časa bo tura trajala?

Ali smo o turi koga obvestili in

mu pustili načrt

ture?

Ali bodo na tem območju še

druge skupine?

Informacije v tej

vrsti pridobimo in

obdelamo tik pred

turo, preden se

podamo na pot.

V tej fazi torej:

PONOVIMO,

PREVERIMO in

OVREDNOTIMO

pridobljene

informacije

LOKALNI

FILTER:

Razmere, kjer

se trenutno

nahajamo – kje

npr. prečkati

pobočje pred

nami

Koliko je snega in kakšne je?

Ali je oziroma je bilo pobočje

obsevano s

soncem?

Kakšna je sestava in

trdnost snežne

odeje? (Npr.

preveri z

snežnim

prerezom in

norveško

metodo.)

Ali morda veš, kakšna je

konfiguracija tal

pod snegom?

Ali opaziš kakšne

nepravilnosti

na/v snežni

odeji?

Kakšne je teren nad nami

(uravnava,

stena, grapa,

greben ...,

kakšen je

naklon)?

Kakšen je naklon v smeri

našega gibanja?

Ali lahko pričakuješ

klože?

Ali je opazovano

pobočje že

presmučano –

ali so vidne

sledi?

Kakšno je stanje v naši skupini –

ali so ljudje

utrujeni, ali

upoštevajo

navodila vodje,

kakšna sta

njihov način in

tehnika gibanja

(smuči, krplje

...)

Kakšna je medsebojna

razdalja med

gibanjem?

Ali so vmes varna območja?

Ali obstaja boljša varianta

od načrtovane?

Ali smo kaj pozabili?

Na osnovi

informacij,

opazovanja in

premisleka v tej

vrsti sprejemamo

odločitev, ali

GREMO ali NE

GREMO

40

Vprašanje v Tabeli 7 »Ali je opazovano pobočje že presmučano, ali so vidne sledi?«, ki si ga

zastavimo na kritičnem mestu, preden prečkamo pobočje, je zavajajoče. Sledi predhodnikov

namreč ne pomenijo, da se snežni plaz tam ne more sprožiti.

Metodo 3 x 3 uporabljamo skupaj z redukcijsko metodo.

1.3.3.2. Redukcija metoda

Namen redukcijske metode je zmanjšati faktor potencialne nevarnosti. Faktor potencialne

nevarnosti določimo glede na stopnjo nevarnosti snežnih plazov, objavljeno v biltenu.

Ustrezne vrednosti prikazuje Tabela 8.

Tabela 8

Redukcijska metoda: objavljena stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov in njej pripadajoči faktor

potencialne nevarnosti (Munter, 1997; v Bernik)

Objavljena ocena o stopnji nevarnosti proženja snežnih plazov po evropski lestvici

1 (majhna) 2 (zmerna) 3 (znatna) 4 (velika) 5 (zelo velika)

Faktor potencialne nevarnosti z vmesnimi vrednostmi (FPN)

2 3 4 6 8 12 16 32

Faktor potencialne nevarnosti zmanjšujemo z ukrepi, zapisanimi v Tabeli 9, katerim pripadajo

vrednosti redukcijskega faktorja. Z redukcijskim faktorjem omiljen faktor potencialne

nevarnosti imenujemo sprejemljivo preostalo tveganje. Tveganje je sprejemljivo, če je

njegova vrednost manjša od 1. Izračunamo ga po enačbi:

SPREJEMLJIVO PREOSTALO TVEGANJE =FAKTOR POTENCIALNE NEVARNOSTI

RF1 × RF2 × RF3

41

Tabela 9

Redukcijska metoda: Ukrepi in vrednosti redukcijskih faktorjev (Munter, 1997; v Bernik)

UKREP REDUKCIJSKI FAKTORJI - FF

(Iz vsakega razreda izberi 1 faktor)

Vrednost

redukcijskega

faktorja

RAZRED 1

1 ali Največji naklon od 35–39 stopinj (manj od 40

stopinj) 2

2 ali Največji naklon je približno 35 stopinj 3

3 Največji naklon od 30–34 stopinj (manj od 35

stopinj) 4

Pri znatni nevarnosti (4) je obvezen en faktor razreda 1

RAZRED 2

4 ali Pobočje ni usmerjeno od SZ do SV 2

5 ali Pobočje ni usmerjeno od SZ do JV 3

6 ali Pobočje nima izrazito nevarnih mest (npr. vzpetin,

izboklin ...) 4

7 Pobočje je pogosto obiskano 2

Faktorji razreda 2 NE veljajo v mokrem snegu!

RAZRED 3

8 ali Skupine, večje od 4 ljudi, z veliko varnostno

razdaljo 2

9 ali Majhne skupine 2–4 ljudje 2

10 Majhne skupine 2–4 ljudje z varnostno razdaljo 3

Minimalna varnostna razdalja ob vzponu je 10 m, pri sestopu mora biti razdalja večja!

1.3.3.2. Metoda očitnih pokazateljev nevarnosti ALP TRUTh in hevrističnega

odločanja FACETS

ALP TRUTh je besedna zveza, v kateri velike tiskane črke predstavljajo inicialko sedmih

pokazateljev nevarnosti proženja snežnih plazov, ki so bile prisotne (ali nekatere izmed njih)

v analiziranih nesrečah v Ameriki. ALP TRUTh: Avalanches (plazovi), Loading (nalaganje),

Path (območje snežnega plazu), Trap (terenska past), Rating (stopnja nevarnosti), Unstable

snow (nestabilna snežna odeja), Thaw (otoplitev).

42

FACETS je kratica, ki predstavlja inicialke šestih tipičnih hevristik, ki se lahko pojavijo pri

odločanju v gorah in ki nas lahko zavedejo pri objektivnejši presoji plazovne nevarnosti in

sprejemanju dobrih odločitev. FACETS: familiarity (poznanost), acceptance (sprejetost),

consistency (konsistentnost), the expert halo (zanašanje na vodjo skupine), tracks / scarcity

(pomanjkanje oz. ponujena priložnost), social facilitation (socialna spodbuda).

Metodo FACETS, ki ocenjuje naše vedênje oziroma obnašanje (psihološki vidik), je treba

vedno uporabljati skupaj z metodo ALP TRUTh, ki ocenjuje pokazatelje nevarnosti (fizični

vidik). Šele ob združenju fizičnega in psihološkega vidika namreč spoznamo, ali je bila naša

subjektivna presoja o nevarnosti snežnih plazov pravilna ali pa smo bili zavedeni.

1.4. OBČUTENJE IN ZAZNAVANJE

Občutenje in zaznavanje sta procesa, ki sta med seboj zelo prepletena. Človeku omogočata

povezavo z okoljem. Lahko bi rekli, da dražljaji, ki vzdražijo naša čutila, nato pa kot

informacije v obliki električnih impulzov potujejo po živčevju v možgane, povzročijo

občutenje, zavedanje delovanja okolja na čutila. Občutenje je proces, pri katerem čutila

prejemajo informacije iz okolja in jih pošiljajo možganom, ti pa jih obdelajo (Areh, 2010).

Čutni receptorji v čutnih organih zaznajo dražljaj in se odzovejo nanje tako, da sprožijo

aferentne živčne impulze proti zaznavnim centrom osrednjega živčevja.

Zaznavanje (percepcija) je proces, v katerem možgani organizirajo in interpretirajo občutke

(Areh, 2010). Zaznavanje je proces predelave čutnih informacij, njihove selekcije,

organizacije in interpretacije (Musek, 2005).

Dražljajev, ki jih sprejemamo iz zunanjega in notranjega okolja, možgani ne sprejemajo

pasivno, temveč jim pripišejo nek pomen. Zaznava okolice je torej subjektivna, saj si na

podlagi lastne interpretacije dražljajev, ki prihajajo iz zunanjega in notranjega okolja,

»rišemo« svoj svet.

Pomena ne moramo pripisati dražljajem, ki so za nas novi. Izkušen gornik ob pogledu na

zasnežena pobočja zazna, da je veter sneg nekje spihal, drugje odlagal, in tem razmeram

43

pripiše tudi pomen, npr. spihana pobočja so ledena in nevarna za zdrs, napihana pobočja so

nevarna, da sprožimo kložast plaz. Neizkušen opazovalec pa ob pogledu na ista pobočja ob

sprejemanju enakih dražljajev – spihanih in napihanih mest niti ne zazna. Če pa jih zazna (na

primer, da je med njimi izrazita barvna razlika), pa teh dražljajev ne osmisli pravilno.

Lahko bi rekli, da na zaznavanje vplivajo značilnosti dražljajev, osebnostni, socialni in

kulturni dejavniki.

A. Kompare, J. Budanovič, T. Rupnik, V. Felicijan in S. Onič (2001) po Zimbardu in Gerigu

razlikujejo tri stopnje zaznavanja:

občutenje dražljajev se nanaša na fiziološko vzburjenje, ki je posledica vzdraženja

ustreznega senzoričnega organa, in na pretvorbo dražljaja v fiziološko kodo, ki se nato

dekodira v možganskih centrih;

zaznavna organizacija je proces združevanja posameznih občutkov. Iz posameznih

občutkov (barve, linije, robovi, preproste oblike, vonji, okusi …) oblikujemo celostne

zaznave posameznih objektov in dogodkov. Zanima nas »Kakšen je objekt in kje je

zaznani objekt?«;

identifikacija in prepoznavanje dražljajev je zadnja stopnja zaznavanja, ko objekte

osmišljamo, jim pripišemo pomen ter ugotavljamo njihovo funkcijo. Zanima nas

»Kateri je ta objekt in kakšna je njegova funkcija?«.

Občutenje dražljajev je pod močnim vplivom pozornosti. Lahko bi rekli, da je pozornost

izbira dražljajev. Pozornost je zelo pomembna, kadar nas obdaja veliko raznovrstnih

dražljajev, mi pa se moramo osredotočiti na tiste, ki so za nas pomembni, in v situacijah, ko je

dražljajev malo oziroma so blagi, zatorej moramo biti pozorni, izostriti svoje čute, da jih lažje

zaznamo.

»Naše zaznavanje je selektivno, je zavestno usmerjeno le k določenemu obsegu dražljajev, in

se nato usmeri k drugemu vzorcu dražljajev. Takšnemu zavestnemu usmerjanju in izbiranju

dražljajev za informacijsko predelavo pravimo pozornost (Musek, 2005, str. 83).

44

Na pozornost vplivajo tako notranji kot zunanji dejavniki. Notranji dejavniki se nanašajo na

posameznikovo motivacijo, interese, potrebe, čustva, izkušnje, znanje itd. Zunanji dejavniki

pa se nanašajo na dražljaje same, na njihovo velikost, intenzivnost, kontrast, spreminjanje,

trajanje, izoliranost itd. (Kompare idr., 2001).

Interpretacija organiziranih občutkov in s tem naše zaznavanje okolja sta neločljivo povezana

s:

predhodnimi izkušnjami (zaznavna naravnanost),

znanjem,

mišljenjem,

spominom,

pričakovanji itd.

1.5. TVEGANJE

Zuckerman (1994) je tveganje opredelil kot ocenjeno verjetnost, da se bo neko vedênje izteklo

negativno. Tveganje je odvisno od verjetnosti, da se nek dogodek zgodi, in od posledic tega

dogodka.

Pri oceni tveganja snežnega plazu moramo poleg verjetnosti, da se plaz sproži spontano

oziroma da ga sprožimo sami, upoštevati tudi možne posledice tega dogodka. Poznavalcu ni

težko oceniti verjetnosti, ali se bo snežni plaz sprožil ali ne, kadar so snežne razmere očitne.

Negotovost nastopi, kadar so razmere mejne, ko ne najdemo očitnega razloga, zakaj bi snežna

odeja bila nestabilna, a se nam vseeno zdi, da bi se lahko pobočje splazilo. Lahko se zgodi, da

nam je problem znan (npr. veliko novega snega, zasnežena plast babjega pšena …), vendar

med nekajurnim smučanjem ni bilo spontanega plazenja, prav tako sami nismo sprožili

nobenega snežnega plazu. Kadar smo negotovi o možnosti snežnega plazu, se moramo nujno

vprašati, kakšne bi bile posledice, če bi nas plaz zajel. Kako debela je plast, ki se lahko

splazi? Kako dolgo je pobočje? Ali so vmes drevesa, skalne stopnje, stene? Pri tem moramo

biti realni in se zavedati omejitev naše opreme in prijateljev ter poznati izide preteklih nesreč.

»Kot večina ostalih vedênj, je tudi tveganje odvisno od motivacijskih in čustvenih stanj v

danem trenutku, ne toliko od potez« (Kajtna, 2013, str. 76).

45

Slika 9 Grafični prikaz tveganja.

Slavic (2000) je v svoji raziskavi ugotovil, da je zaznava tveganja bolj odvisna od izkušenj in

čustev kot pa od realne ocene verjetnosti dogodka.

1.6. ODLOČANJE

Okolje, v katerem živimo, zahteva od nas nenehno odločanje. Včasih se moramo odločiti o

preprostih, vsakodnevnih stvareh, pri katerih so posledice naših odločitev majhne. Spet drugič

so naše odločitve pomembne, saj bodo posledice le-teh imele velik vpliv na nas. Odločitve

sprejemamo tako na zavedni kot tudi na nezavedni ravni.

Izbira modela odločanja je odvisna od narave problema (Areh, 2007) in od situacije, v kateri

se znajde odločevalec, od posameznikovih osebnih nagnjenj in preferenc, stopnje tveganja

(ne)gotovosti, nejasnosti in ali je odločitev programirana ali neprogramirana (Tavčar, 1999).

Zaradi raznolikosti odločanja so do danes razvili več kot tristo različnih teorij, ki poskušajo

pojasniti odločanje iz različnih zornih kotov: kognitivnega, nevrofiziološkega in

matematičnega (angl. computational). Če iz vseh teh teorij izločimo tiste, s katerimi je moč

pojasniti odločanje v športu iz kognitivnega vidika, nam jih ostane približno ducat (Bar-Eli,

Plessner in Raab, 2011).

TVEGANJE

VERJETNOST PLAZU

verjetnost splazitve

MOŽNE POSLEDICE

Pobočje je kratko, z lepim iztekom, na turi smo skupaj s prijatelji, ki so sposobni

pomagati. MOŽNOST POŠKODBE JE MAJHNA, MOŽNOST SMRTI JE

SKORAJDA IZKLJUČENA.

Pobočje je dolgo, vmes je nekaj dreves, novega snega je veliko, na turi sem sam.

MOŽNOST ZASUTJA IN MEHANSKIH POŠKODB JE VELIKA, MOŽNOST SMRTI JE

VELIKA.

Pobočje je prekinjeno s skalnimi skoki, konča se s 100-metrskim prepadom.

SMRT JE GOTOVA.

46

1.6.1. Modeli odločanja

1.6.1.1. Racionalni model

Racionalni model odločanja temelji na razumnem razmišljanju, logiki in dejstvih. Za

optimalno odločanje moramo imeti na voljo vse potrebne informacije, vse potrebno znanje za

ugotovitev problemskega stanja, da znamo oceniti, rešiti in predvideti negativne posledice

problema (Rozman, 1993).

Savage (1954) je takšno predvidljivo okolje brez presenečenj poimenoval »mali svet«.

Pri odločanju v gorah nimamo na voljo vseh relevantnih informacij in ne poznamo vseh

možnih izidov, zato je takšen model neuporaben.

1.6.1.2. Model omejene racionalnosti

Že Savage, prav tako pa Herbert A. Simon (v Gigerenzer in Gaissmaier, 2011) sta poudarila,

da v »velikem svetu« racionalni model ne zagotavlja pravilnih odgovorov. »Veliki svet« je

situacija, v kateri so nekatere pomembne informacije neznane ali morajo biti ocenjene na

podlagi vzorcev, prav tako je negotova prihodnost oziroma izidi odločitev niso znani.

1.6.1.3. Hevristično odločanje

Beseda hevristika izvira iz starogrške besede heurisko, ki pomeni najti, spoznati, odkriti,

ugotoviti, izvedeti (»Hevristika«, 2013).

»Od začetka 18. stol. pa do 1970 se je beseda »hevristika« nanašala na uporabni in celo nujni

kognitivni proces za reševanje problemov, ki se jih ne da rešiti z uporabo logike in

verjetnostne teorije« (Hozjan, 2012, str. 25). O hevristikah so pisali A. Einstein, M.

Wertheimer in njegovi kolegi gestalt psihologi. Matematik G. Polya je ločil hevristike od

analitičnih metod rekoč, da so hevristike potrebne, da dokaz najdemo, medtem ko je analiza

47

potrebna, da dokaz preverimo. Simon Herbert je o hevristiki pisal kot o bližnjici, približku oz.

merjenju čez palec.

»Po letu 1970 se je v psihologiji s strani Kahnemana in Tverskega uveljavil tudi drug pomen

hevristike, in sicer: prevečkrat uporabljen in nepotreben kognitivni proces, ki ga ljudje

(napačno) uporabljajo v situacijah, kjer bi se morali posluževati logike in verjetnostnih teorij.

Zagovarjala sta teorijo, da lahko raba hevristik vodi do napak in da njihova uporaba kaže na

človeško neracionalnost« (Hozjan, 2012, str. 25-26).

Gerd Gigerenzer, ki deluje na nemškem inštitutu Maxa Plancka v Berlinu, hevristike razlaga

kot učinkovite kognitivne strategije za reševanje problemov, ki potekajo na zavedni ali

nezavedni ravni. Zanje je značilno, da ignorirajo del informacij z namenom, da bi se odločili

hitreje, bolj varčno in/ali natančneje kot s kompleksnejšimi metodami (Gigerenzer in

Gaissmaier, 2011).

Opazimo, da si danes znanstveniki niso enotni pri razlagi hevristik. Očitno je, da je hevristik

mnogo, o njihovi vlogi pa se ne strinjajo in so nekako razdeljeni na dva pola. Prvi jih tako kot

Daniel Kahneman in Amos Tversky povezujejo predvsem s pristranostjo oziroma hevristično

napako, drugi pol, kateremu pripada tudi Gerd Gigerenzer, pa se osredotoča na njihovo

točnost.

1.7. PROBLEM in CILJI

Glavni problem, ki ga naslavljam v diplomskem delu, je obravnava zaznave tveganja proženja

snežnih plazov in njen vpliv na odločanje v gorah. Namen je predstaviti človekovo psihološko

plat pri odločanju o gibanju v zasneženi pokrajini in odgovoriti na vprašanja: Zakaj so v

snežni plaz pogosto zajeti lavinsko izobraženi in izkušeni gorniki? Kaj vpliva na sprejemanje

tveganih odločitev? Ali bi lahko poznavanje področja zaznave tveganja in odločanja

pripomoglo k boljšim (razsodnejšim) odločitvam in posledično k zmanjšanju števila

ponesrečenih, zasutih v snežnem plazu?

Cilj je predstaviti dejavnike, ki vplivajo na proženje snežnih plazov: teren, razmere in človek.

Diplomsko delo se osredotoča na predstavitev pomembnosti zaznave tveganja in načinov

48

odločanja gornikov z namenom, da bi prispevali k ozaveščanju gornikov in s tem k

zmanjšanju števila nesreč.

2. METODE DELA

Pri izdelavi diplomskega dela sem uporabil deskriptivno metodo. Pregledal sem slovensko in

tujo literaturo, v kateri avtorji pojasnjujejo zaznavne procese, tveganje in načine odločanja ter

dejavnike, ki vplivajo na naše vedênje. Pomemben vir informacij so mi predstavljale

raziskave, v katerih so raziskovalci ugotavljali nekatere osebnostne lastnosti športnikov

rizičnih oziroma nerizičnih športov. Veliko informacij sem pridobil iz raziskav, analiziranih

nesreč in člankov, predstavljenih na strokovnih srečanjih različnih združenj, ki se ukvarjajo s

preučevanjem snežne odeje, plazov, reševanjem in usposabljanjem. Pregledal sem spletne

strani nekaterih lavinskih služb in osebne spletne strani strokovnjakov oziroma poznavalcev

tega področja ter spletne strani proizvajalcev in prodajalcev lavinske opreme.

Opiral sem se tudi na lastno znanje in izkušnje, pridobljene s smučanjem zunaj urejenih prog

na smučišču Kanin, turnih smukih in alpinističnih smukih. Pomembna spoznanja sem pridobil

v okviru usposabljanja in dela v Gorski reševalni zvezi Slovenije. Razlike, ki sem jih opazil v

dojemanju tveganja proženja snežnih plazov pri teh različnih »subkulturah« gornikov, so mi

bile pri nastajanju diplomskega dela v pomoč.

49

3. RAZPRAVA

3.1. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA ZAZNAVO TVEGANJA SNEŽNEGA

PLAZU

3.1.1. Vpliv znanja in izkušenj o snegu, snežni odeji, snežnih plazovih in človekovem

vedênju

Zaznava je osmišljanje oziroma interpretacija občutkov, ki so posledica dražljajev, zato lahko

zapišemo, da brez znanja in izkušenj o snegu, snežni odeji in snežnih plazovih ter o

človekovem vedênju – nevarnosti ne moremo ustrezno zaznati in se posledično ustrezno

odzvati. Zelo je pomembno, da posameznik pridobi osnovno tovrstno znanje, ki ga na svoji

gorniški poti nadgrajuje, kar mu skupaj z nabranimi izkušnjami omogoča varno gibanje po

zasneženih gorah.

Tečaji usposabljanja, ki potekajo v slovenskem prostoru, so skoncentrirani na prenašanje

znanja o snegu, snežni odeji, snežnih plazovih, preizkusu trdnosti snežne odeje, iskanju z

žolno, sondiranju in izkopavanju ter oskrbi ponesrečenca. Tečajnikom se pojasni, da je

proženje snežnih plazov odvisno od terena, razmer in človeka, vendar se o človeškem faktorju

ne razpravlja na široko, kljub temu da je to pravzaprav odločilen faktor. Obravnava se

nekatere od strukturiranih metod odločanja, medtem ko se o psihologiji človekovega

odločanja na plazovitem terenu redkokdaj razpravlja. Razlog za to gre iskati v zapletenosti in

nepredvidljivosti človekovega vedênja in pomanjkanju slovenske literature na tem področju.

Menim pa, da bi se tovrstna spoznanja iz tujine morala prenašati v naš prostor.

Zaznava tveganja snežnih plazov je subjektivna. Vsak posameznik se sam odloči, koliko je

pripravljen tvegati, vendar je pomembno, da se zavedamo možnih posledic. Poleg tega tuje

analize nesreč kažejo, da zaznava nevarnosti, da se sproži snežni plaz, še ne pomeni, da se

bomo odločili v skladu z znanjem in izkušnjami, ki jih imamo, temveč nas lahko zavedejo

drugi dejavniki, kot so čustva, motivacija, socialni vplivi, varnostna oprema ipd.

50

3.1.2. Vpliv lavinskih opozoril in priporočil

Včasih je lavinska napoved služila kot opozorilo pred nesrečami, danes pa je pogosteje

namenjena dviganju mej mogočega (Pavšek idr., 2014).

»Slovenija je edina alpska država, ki nima organizirane lavinske službe, kot jih poznajo v

sosednjih alpskih državah, kjer lavinske službe same pridobivajo podatke s terena (z

opazovalci in lastno mrežo samodejnih postaj), vsakodnevno pripravljajo lavinske biltene, ob

nesrečah in ostalih lavinskih dogodkih pa naredijo podrobne analize« (Pavšek idr., str. 7,

2014). Lavinski bilten nekajkrat tedensko izdaja Služba za sneg in plazove Agencije

Republike Slovenije za okolje (ARSO). Pri nastajanju napovedi, opozoril in priporočil

sodelujejo meteorologi, pripadniki Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS), predvsem člani

Komisije za reševanje iz plazov in še peščica lavinskih strokovnjakov. Predvsem s strani

GRZS in Planinske zveze Slovenije (PZS) je že več desetletij čutiti pobudo za organiziranost

lavinske službe po zgledu drugih alpskih držav, kar bi prineslo ažurnejše in bolj lokalno

razdeljene lavinske biltene, vendar te pobude niso upoštevane pri pristojnih odločevalcih

(Pavšek idr., 2014).

Projekt v okviru NH-WF je prinesel krajevni lavinski bilten za Srednje Karavanke (gore med

Stolom in Jezerskim). Pri pripravi biltena so upoštevali lokalne značilnosti razvoja vremena in

snežnih plazov ter tudi podatke s terena, zaradi česar so se napovedane stopnje nevarnosti

snežnih plazov včasih razlikovale od tistih v državnem lavinskem biltenu (Pavšek idr., 2014).

V fazi načrtovanja ture, torej preden se na turo sploh podamo, je pregled lavinskega biltena

zelo dobrodošel, če ne celo nujen. Kadar gornik zahaja v gore zelo pogosto, skoraj vsak dan,

so mu snežne razmere dobro znane. V nasprotnem primeru ali po izrazitejših vremenskih

spremembah pa nam lavinski bilten predstavlja eno ključnih informacij pri izbiri ture.

51

Tabela 10

Evropska petstopenjska lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov (PZS)

Kadar je stopnja nevarnosti snežnih plazov majhna ali pa zelo velika, je izbira ture oziroma

možnosti gibanja v gorah precej jasna. Pri majhni nevarnosti snežnih plazov lahko izberemo

katerokoli turo, ki smo ji tehnično, kondicijsko in psihološko dorasli. Pri veliki, predvsem pa

pri zelo veliki nevarnosti snežnih plazov bomo ostali doma ali izbrali turo, kjer je relief

takšen, da onemogoča splazitev in ni nad nami pobočij, od koder bi lahko prihrumel snežni

plaz.

52

Kavčič (2015) je na podlagi 331 anketiranih ugotavljala, kakšna je bila najvišja stopnja

nevarnosti, pri kateri so se gibali na plazovitem terenu. Ugotovila je, da je bila pri 14, 8 %

majhna, pri 28,1 % velika, pri 40 % znatna, pri 15,2 velika in pri 2 % zelo velika. Njene

ugotovitve in pa statistika nesreč kažejo na to, da večina gornikov do neke mere upošteva

lavinska priporočila in opozorila oziroma da so dovolj preudarni in ob veliki in zelo veliki

nevarnosti proženja snežnih plazov ne izbirajo tur, ki potekajo na plazovitih območjih.

Največ nesreč s snežnimi plazovi se zgodi p