Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
BANDURINA TEORIJA RAZVOJA AGRESIVNOSTI
Specialistična naloga
Kriminalistično preiskovanje
Študent: Matjaţ Petrič, dipl. var.
Mentor: redni prof. dr. Peter Umek
Ljubljana, junij, 2009
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
2
Zahvala !
Iskreno se zahvaljujem mentorju, gospodu dr. Petru Umku za pomoč, usmerjanje, prijaznost
in strokovne nasvete, s katerimi mi je pomagal pri izdelavi pričujoče specialistične naloge.
Zahvaljujem se tudi prijatelju Matjažu Drevu za pomoč pri razumevanju in prevajanju
strokovne literature ter sestavi anketnega vprašalnika.
Prav tako se iskreno zahvaljujem vsem, ki so mi pomagali pri izvedbi raziskave, predvsem pa
Branki Novakovič, Urošu Gorjanu, Dominiku Čevki ter prijateljem in bivšim sodelavcem iz
PP Logatec, kot tudi vsem, ki so sodelovali v raziskavi.
Na koncu pa bi se iskreno zahvalil tudi svojim staršem in bratoma za podporo in pomoč, ki
so mi jo nudili v času študija.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
3
KAZALO VSEBINE
POVZETEK .............................................................................................................................. 6
SUMMARY ............................................................................................................................... 7
I DEL ......................................................................................................................................... 8
1 UVOD ..................................................................................................................................... 9
2 OPREDELITEV POJMOV ............................................................................................... 11
2.1 AGRESIVNOST ........................................................................................................................... 11
2.2 AGRESIJA ................................................................................................................................... 12
2.3 NASILJE ...................................................................................................................................... 13
3 OBLIKE AGRESIVNOST ................................................................................................. 14
3.1 AGRESIVNOST USMERJENA NAVZNOTER IN NAVZVEN ..................................................... 14
3.2 BENIGNA IN MALIGNA AGRESIVNOST .................................................................................. 15
4 TEORIJE O NASTANKU AGRESIVNEGA VEDENJA ............................................... 18
4.1 INSTINKTIVISTIČNE TEORIJE ................................................................................................. 18
4.2 FRUSTRACIJSKE TEORIJE AGRESIVNOSTI .......................................................................... 19
4.3 VEDENJSKE TEORIJE .............................................................................................................. 20
5.2 RAZLAGA AGRESIVNOSTI V OPTIKI TEORIJE SOCIALNEGA UČENJA ............................. 25
5.2.1 ŠTUDIJA Z LUTKO BOBO ................................................................................................. 28
5.3 KRITIKA ŠTUDIJE Z LUTKO »BOBO« IN TEORIJE SOCIALNEGA UČENJA ...................... 31
5.4 PROCES UČENJA Z OPAZOVANJEM ...................................................................................... 32
6 SPLOŠNO O SAMOUČINKOVITOSTI .......................................................................... 34
6.1 SAMOUČINKOVITOST IN SOCIALNO KOGNITIVNA TEORIJA ............................................ 34
6.2 OPREDELITEV SAMOUČINKOVITOSTI ................................................................................. 34
6.3 PREPRIČANJE V SAMOUČINKOVITOST ................................................................................ 35
6.4 SAMOUČINKOVITOST IN SOCIALNO KOGNITIVNA TEORIJA ............................................ 37
7 DEJAVNIKI AGRESIVNOSTI ......................................................................................... 39
7.1 DEJAVNIKI OKOLJA ................................................................................................................. 39
7.2 SOCIALNI DEJAVNIKI .............................................................................................................. 39
8 TEORIJA SOCIALNEGA UČENJA IN NASILJE V MEDIJIH .................................. 40
II DEL ...................................................................................................................................... 47
1 PROBLEMI IN HIPOTEZE .............................................................................................. 48
2 METODA ....................................................................................................................................... 49
2.1 INSTRUMENTI ....................................................................................................................... 49
2.2 OPIS VZORCA IN POSTOPEK .............................................................................................. 49
3 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ............................................................................. 51
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
4
4 PRIKAZ POMEMBNIH STATISTIČNIH RAZLIK ...................................................... 60
4.1 POMEMBNE STATISTIČNE RAZLIKE V ODGOVORIH MED SPOLOMA ............................. 60
4.1.1 PREGLED POMEMBNIH STATISTIČNIH RAZLIK MED SPOLOMA ............................. 61
4.2 POMEMBNE STATISTIČNE RAZLIKE V ODGOVORIH GLEDE NA STOPNJO IZOBRAZBE
ANKETIRANCEV .............................................................................................................................. 66
4.2.1 PREGLED POMEMBNIH STATISTIČNIH RAZLIK GLEDE NA STOPNJO IZOBRAZBE
ANKETIRANCEV ......................................................................................................................... 67
5 ODGOVORI NA HIPOTEZE............................................................................................ 72
SKLEPNE MISLI .................................................................................................................. 73
LITERATURA ....................................................................................................................... 77
PRILOGA ............................................................................................................................... 81
KAZALO TABEL
Tabela 1: Starostna struktura respondentov ............................................................................ 50
Tabela 2: Izobrazbena struktura respondentov ....................................................................... 51
Tabela 3: Čas, ki ga anketiranci preţivijo pred mediji na dan ................................................ 51
Tabela 4: Vrsta medija in njegov vpliv na posameznika. ....................................................... 52
Tabela 5: Medijske vsebine in njihov vpliv na posameznikovo vedenje ................................ 53
Tabela 6: Pogostost nasilja v medijih...................................................................................... 54
Tabela 7: Skupina prebivalstva in vpliv medijev .................................................................... 54
Tabela 8: Na kakšen način vplivajo nasilne vsebine v medijih na posameznika? .................. 55
Tabela 9: Ali nasilje v medijih predstavlja problem? ............................................................. 55
Tabela 10: V medijih prikazano nasilje vpliva na vedenje posameznika, ki take vsebine gleda
oz. prebira. ................................................................................................................................ 56
Tabela 11: Posameznik, ki vidi, da je nekdo drug za agresivno vedenje nagrajen, se bo v
podobni situaciji tudi sam agresivno vedel. ............................................................................. 56
Tabela 12: Agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne medijske vsebine kot neagresivni
ljudje. ........................................................................................................................................ 57
Tabela 13: Posameznik se v določeni situaciji ne bo vedel agresivno, če bo pred tem videl,
da je bil nekdo drug v enaki situaciji za agresivno vedenje kaznovan. .................................... 57
Tabela 14: Pogosto srečevanje z nasiljem v medijih, zmanjšuje gledalčevo občutljivost za
nasilje. ...................................................................................................................................... 58
Tabela 15: Gledanje nasilnih vsebin v otroštvu vpliva na vedenje posameznika, ko ta odraste
.................................................................................................................................................. 58
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
5
Tabela 16: Posameznik, ki je za agresivno vedenje nagrajen, se bo tudi v prihodnje vedel
agresivno. ................................................................................................................................. 59
Tabela 17: Medijske vsebine, ki prikazujejo pozitivno in kooperativno socialno vedenje,
krepijo sodelovanje in zmanjšujejo medosebno agresivnost. ................................................... 59
Tabela 18: Vrednosti χ2, kritične vrednosti in Personov kontigenčni koeficient. .................. 60
Tabela 19: Vprašanje 3 in spol ................................................................................................ 61
Tabela 20: Vprašanje 5 in spol ................................................................................................ 62
Tabela 21: Vprašanje 7 in spol ................................................................................................ 62
Tabela 22: Trditev 2 in spol .................................................................................................... 63
Tabela 23: Trditev 4 in spol .................................................................................................... 63
Tabela 24: Trditev 5 in spol .................................................................................................... 64
Tabela 25: Trditev 6 in spol .................................................................................................... 65
Tabela 26: Trditev 8 in spol .................................................................................................... 65
Tabela 27: Razlike v odgovorih glede na stopnjo izobrazbe .................................................. 66
Tabela 28: Vprašanje 1 in stopnja izobrazbe .......................................................................... 67
Tabela 29: Vprašanje 2 in stopnja izobrazbe .......................................................................... 67
Tabela 30: Vprašanje 3 in stopnja izobrazbe .......................................................................... 68
Tabela 31: Vprašanje 7 in stopnja izobrazbe .......................................................................... 69
Tabela 32: Trditev 2 in stopnja izobrazbe ............................................................................... 69
Tabela 33: Trditev 5 in stopnja izobrazbe ............................................................................... 70
Tabela 34: Trditve 6 in stopnja izobrazbe ............................................................................... 70
Tabela 35: Trditev 8 in stopnja izobrazbe ............................................................................... 71
KAZALO SLIK
Slika 1: Agresivnost usmerjena navznoter .............................................................................. 14
Slika 2: Agresivnost usmerjena navzven ................................................................................. 15
Slika 3: Benigna agresivnost ................................................................................................... 16
Slika 4: Maligna (zločesta) agresivnost ................................................................................... 17
Slika 5: Albert Bandura. .......................................................................................................... 23
Slika 6: Albert Bandura ........................................................................................................... 24
Slika 7: Recipročni determinizem ........................................................................................... 27
Slika 8: Eksperiment z lutko »Bobo« ...................................................................................... 30
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
6
POVZETEK
Ţivimo v času, ko si ne moremo več predstavljati ţivljenja brez sodobne informacijske
tehnologije, ki nam posreduje ogromno najrazličnejših informacij. Poleg koristi, ki nam jo
informacijska tehnologija prinaša, pa ima le-ta tudi svojo temačno stran. Mediji v tekmi za
čim večji trţni deleţ ne izbirajo sredstev. Tako uporabnikom posredujejo vsebine, ki jih
najbolj privlačijo in to je pogostokrat nasilje. Predvsem zaskrbljujoč je vpliv nasilnih
medijskih vsebin na otroke, saj mladi še toliko bolj kot odrasli preţivljajo prosti čas ob
gledanju televizije, igranju računalniških igric itd.. Še najbolj so do nasilne medijske vsebine
dovzetni otroci, ki so sami ţrtve nasilja v druţini, oţjem in širšem socialnem okolju.
Z omenjeno problematiko se je zelo zavzeto ukvarjal Albert Bandura, ki danes velja za očeta
socialno kognitivne teorije. Ta pravi, da se posameznik agresivnosti nauči na dva poglavitna
načina: 1) z opazovanjem agresivnih modelov 2) in pričakovanjem koristi, ki bi ga takšno
vedenje prineslo. Tako je po Banduri simbolično modeliranje, ki ga omogočaj mediji, glavni
vir agresivnega vedenja, saj so mediji, ki s pridom izkoriščajo informacijsko tehnologijo,
neznansko povečali paleto modelov, ki vplivajo na razvijajočega se otroka.
Pričujoča specialistična naloga se dotika problematike vpliva nasilnih medijskih vsebin na
vedenje posameznikov, ki takšne vsebine gledajo. Sestavljena je iz teoretičnega in
empiričnega dela. V teoretičnem delu se seznanimo z nekaterimi osnovnimi pojmi, katere je
potrebno poznati pri razumevanju omenjene tematike. V nadaljevanju jim sledi osvetlitev
različnih oblik in teorij agresivnosti, nato pa je razloţena in pojasnjena teorija socialnega
učenja Alberta Bandure in njena osrednja komponenta t.j. samoučinkovitost (ang.self-
efficacy).
V drugem delu specialistične naloge pa sem ţelel z raziskavo ugotoviti, ali se posamezniki
zavedajo problematike in vpliva nasilnih medijskih vsebin na posameznikovo vedenje, ki
takšne vsebine gledajo ter v kolikšni meri se strinjajo z Bandurinimi ugotovitvami oz. njegovo
t.i. teorijo socialnega učenja.
Ključne besede: agresivnost, agresija, nasilje, teorija socialnega učenja, študija z lutko
»Bobo«, samoučinkovitost, mediji,
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
7
SUMMARY
We live in times where existence cannot be imagined without the modern information
technology that proviedes us with abundance of various information. While information
technology has its benefits, it also has a darker side. While competing for biggest market
share, it does not choose means. Users are exposed to content that is most appealing and often
also violent. Especially worring is the impact of violent media content on children, more so
becouse young people spend more of their free time before television, computer games, etc.
than adults. Children who are themselves victims of family violence in narrow and broader
social environment, are most perceptive to violent media content.
This problem preocupied Albert Bandura who is considered a founding father of social
congitive theory. This theory explains that aggressivness is learned by individual in two main
ways: 1) with observation of aggressive models, 2) and expectation of benefits that such
behaviour could create. Therefore Banduras symbolic modeling enabled by media is the main
source of aggressive behaviour, as media have with the use of information technology
exceedingly increased fold of models that influnece on developing children.
Therefore this specialist paper is focused on the problem of influence of violent media
content on behaviour of individuals that observe such content. The paper is composed of
theoretical and empirical part. In theoretical part we are introduced to some fundamental
terms which need to be explained for understanding the topic. Later on there is emphasis on
different forms and theories of aggressivness. And after that Albert Banduras theory of social
learning is explained, together its core component – self efficancy.
Second part of this paper is empirical. By means of research I wanted to discover whether
individuals are aware of the problem and influence of violent media content on behaviour of
individuals who are exposed to such content, and to what extent they agree with Banduras
main findings condensed in the theory of social learning.
Key word: aggressivness, aggression, violence, theory of social learning, "Bobo" doll study,
selfefficiency, media
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
9
1 UVOD
Zgodovina človeštva nam razkriva, da je le-ta polna vojn, katastrof in raznovrstnega nasilja,
ki ga lahko premore le človeška vrsta. Kljub temu lahko mirno rečemo, da v nobenem
obdobju človeške zgodovine nasilje ni bilo tako dostopno kot dandanes, saj si lahko, zaradi
razvoja in razmaha televizije ter druge informacijske tehnologije, nasilje ogledamo iz
domačega naslonjača.
Zaradi današnje dostopnosti nasilnih vsebin, se nam zdi, da je svet videti poln nasilja.
Informacije o kriminalu nam prinašajo mediji vseh vrst. Ker pisanje o kriminalu privlači
bralce, se pogosto dogaja, da kriminalitete še zdaleč ni toliko, kolikor besed in slikovnega
gradiva ji je posvečenih (Petrovec, 2003). Ţal pa se pri vsem tem lovu na uporabnike medijev
bodisi zavedno ali nezavedno pozablja na negativni vpliv, ki ga ima prikazovanje nasilja v
medijih predvsem na otroke in tudi odrasle.
V zadnjih štiridesetih letih je bilo opravljenih veliko raziskav (tudi longitudinalnih), ki so se
ukvarjale z vplivom medijskega nasilja na agresivnost otrok. Študije navajajo sledeče
poglavitne ugotovitve (Petrovec, 2003):
- gledanje nasilja je povezano z naraščanjem agresivnosti, z zmanjševanjem
občutljivosti za nasilje in naraščanjem strahu pred kriminaliteto;
- nasilje v javnih medijih utegne vplivati na nasilna kazniva dejanja;
- nekateri ljudje utegnejo posnemati nasilno vedenje, ki ga vidijo na televiziji ali na
videu;
- razmerje med opazovanjem nasilnih prizorov in nasilnim vedenjem je dvosmerno:
agresivni ljudje pogosto gledajo nasilne prizore in ljudje, ki gledajo nasilne prizore, so
pogosteje nasilnega vedenja;
- za učinke nasilnih prizorov so najbolj dovzetni otroci, za njimi mlajši polnoletniki;
- moški so nekoliko dovzetnejši za vplive nasilnih prizorov kot ţenske;
- kljub morebitnemu vplivu medijev na nasilje v druţbi, ni povsem jasno, ali je ta vpliv
zelo pomemben v primerjavi z drugimi morebitnimi vplivi kot so na primer druţinske
razmere, nasilje in zlorabe v druţinskem krogu, vplivi staršev, revščina, vzgoja,
rasizem, kulturna dezintegracija ali jemanje drog.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
10
Nekateri opozarjajo na pomembne razlike v obsegu kriminalitete, čeprav so gledalci
podobno obremenjeni z nasilno vsebino. Freedman pravi, da gledajo otroci v Kanadi in v
Zdruţenih drţavah Amerike tako rekoč isti program, vendar sta število umorov v Kanadi in
obseg nasilnih kaznivih dejanj na splošno veliko manjša kot v Ameriki. Otroci na Japonskem
gledajo verjetno najbolj grozljivo vsebino, čeprav večinoma animacije, vendar je število
nasilnih kaznivih dejanj skorajda zanemarljivo (Freedman, 1994: 854 po Petrovec, 2003).
Ker mladi preţivljajo prosti čas ob gledanju televizije, igranju računalniških igric, poslušanju
glasbe, pogovarjanju po telefonu ipd.., so v veliki meri izpostavljeni stalnemu prikazovanju
nasilja, kar pomeni, da po eni strani v samem procesu učenja simbolično modeliranje
pridobiva vse večji vpliv, medtem ko je vloga staršev, učiteljev in drugih tradicionalnih
vzornikov vse manjša. Oče socialno kognitivne teorije Albert Bandura je bil glede tega zelo
zaskrbljen, saj se je zavedal, da simbolično modeliranje v smislu zdravega delovanje druţbe,
na slednjo slabo vpliva: po Banduri je ravno simbolično modeliranje, ki ga omogočajo mediji,
glavni vir agresivnega ravnanja. Pojav televizije je neznansko povečal paleto modelov, ki
vplivajo na razvijajočega otroka. Tako imajo otroci in odrasli neomejene moţnosti, da se v
udobju lastnih domov naučijo ogromnih oblik nasilnega vedenja preko televizije
(www.hull.ac.uk).
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
11
2 OPREDELITEV POJMOV
2.1 Agresivnost
Agresivnost je še vedno eden najbolj nejasnih in protislovnih pojmov, ki se jih uporablja v
psihologiji. Po nekaterih virih naj bi bilo samih opredelitev termina agresivnosti čez 250, zato
ne čudi izjava Scotta (po Brown, 2003), da je zaradi toliko različnih razlag agresivnosti, sama
opredelitev le-tega termina za znanstveno analizo nepomembna.
Kljub zgornji ugotovitvi je prav, da predstavim nekaj najpogostejših opredelitev
agresivnosti. Tako poznamo širše in oţje opredelitve termina »agresivnosti«. V najširšem
smislu zajema agresivnost vse oblike gibanja od iztegovanja rok in grizenja hrane, nekatera
čustva kot so jeza, bes in sovraštvo pa tja do telesnega nasilja nad drugimi. Širše opredelitve
agresivnosti zastopajo mnogi klinično usmerjeni psihologi in psihiatri, ki s skupnim nazivom
označujejo vse pozitivne kot tudi negativne vidike agresivnosti. Oţja pojmovanja
agresivnosti najdemo pri behavioristih. Buss jo je opredelil kot dejansko prizadejanje škode
drugemu organizmu, Dollard in Miller pa kot reakcijo, katere cilj je poškodba ţivega
organizma. Večina avtorjev se izogiba obeh skrajnosti in upošteva poškodbo, namen in
okoliščine dejanja kot osnovo z opredelitev agresivnosti. Sem lahko umestimo Kaufmanovo
pojmovanje agresivnosti kot vedenje, ki je usmerjeno na ţiv organizem. Vedenje pa je
agresivno le tedaj, če napadalec pričakuje, da bo temu organizmu prizadejal škodo (povzeto
po Lamovec, 1978).
Jewett (1996) agresivnost razume kot vsakršno namerno vedenje, katerega namen je fizično
poškodovati drugega posameznika, ţival in/ali predmet. Pri tem agresivna dejanja deli na:
- dejanja, ki se zgodijo po nesreči - za te je značilno, da so nenamerna;
- instrumentalna agresivna dejanja - agresivnost je le orodje za dosego cilja in
- sovraţna agresivna dejanja - katerih namen je poškodovati drugo osebo.
Nastran Ule definira agresivnost kot obnašanje, za katerega ni nujno, da je samo fizično
nasilje. Ljudje so lahko agresivni, ne da bi bili fizično nasilni. Zmerjanje nekoga z debeluhom
ali pokveko lahko prizadene bolj kot zaušnica. Porušena samopodoba se pogosto teţe
vzpostavi, kot se pozdravi fizična poškodba. Da pa opredelimo neko obnašanje kot agresivno,
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
12
moramo v definiciji zajeti tudi »opazovalca«, ki definira to obnašanje kot agresivno (Ule,
1994 v Bučar Ručman, 2004).
Človeška agresivnost je vsako vedenje usmerjeno v drugo osebo, katere namen je tej osebi
povzročiti škodo. Napadalec mora pri tem biti prepričan, da bo takšno vedenje poškodovalo
tarčo, le-ta pa mora biti motivirana, da se takšnemu vedenj umakne (Bushman & Anderson
2001, Baron & Richardson 1994, Berkowitz 1993, Geen 2001 po Anderson in Bushman,
2002). Pri tem Baumeister (1989) dodaja, da nenamerno povzročena poškodba ne sodi v okvir
termina agresivnost, saj taka poškodba ni namerna. Tudi dejanja pomoči ne sodijo pod termin
agresivnost, saj oseba, ki s pomočjo povzroča morebitno bolečino, ve, da se tarča nima
namena oz. ni motivirana, da bi se takšnemu ravnanju izognila (npr. boleče izkušnje pri
zobozdravniku). Pod pojem agresivnosti tudi ne moremo šteti bolečine, ki so povzročene pri
sexualnemu mazohizmu, saj ţrtev ni motivirana, da bi se takšnemu ravnanju umaknila
(Anderson in Bushman, 2002).
Termin agresivnost se uporablja kot splošni pojem s katerim opišemo verbalna dejanja, kot
so ţalitve in groţnje, katerih namen je prizadeti drugo osebo, in fizična dejanja kot so metanje
predmetov, klofutanje, grizenje itd. (Olson & Golish, 2002, po Olson, Fine, Lloyd, 2008).
Na splošno pa velja prepričanje, da je agresivnost človekova ohranitvena reakcija, ki pa
lahko pod določenimi pogoji preseţe meje samoohranitve in razvoja ter postane usodno
ogroţajoča za druge (besedni, fizični napad, poškodovanje predmetov in stvari, itd.), pa tudi
človeka samega (občutki krivde, teţnje po samokaznovanju, samomorilnost, itd.) (Vrečič,
Bavec, Peček, Arh, 2005).
2.2 Agresija
Iz opredelitev termina agresivnosti smo lahko ugotovili, da je agresivnost najpogosteje
opredeljena kot vedenjska značilnost, ki se kaţe v gospodovalnosti, nasilnih ali napadalnih
besedah ali dejanjih usmerjenih proti drugim ljudem – posameznikom ali skupinam. Številni
avtorji poudarjajo, da je bistvo agresivnosti v namenu. Agresivno je vsako vedenje, katerega
namen je, da škoduje ali poškoduje drugo ţivo bitje – tudi če tega cilja ne doseţe. Agresivnost
se lahko pojavlja v številnih različnih oblikah vedenja, ki ga pokaţe posameznik ali skupina.
Razlikovati pa moramo med agresivnim vedenjem in agresivnostjo kot osebnostno lastnostjo.
Za trenutno reakcijo, navadno uporabljamo izraz »agresija«, medtem ko »agresivnost«
pomeni trajno značilnost posameznika. Agresivni so torej tisti ljudje, ki se pogosto vedejo
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
13
agresivno, toda tudi neagresivni ljudje lahko kdaj pokaţejo presenetljivo visoko stopnjo
agresivnega vedenja.
Tudi Škrila (2005) v prispevku Alkohol, agresija in nasilje opozarja na razlikovanje med
agresivnostjo in agresijo. Pri tem pravi, da agresivnost definiramo kot izvorno, nedestruktivno
in neafektivno energijo, ki se izraţa v tendenci uveljaviti se z aktivnostjo in podjetnostjo,
medtem ko agresija označuje le destruktivne pojavne oblike agresivnosti. Lahko bi tudi rekli,
da agresivnost pomeni trajno značilnost posameznika, agresija pa se nanaša na trenutno
reakcijo oz. na vedenje. Nasilje pa je le ena od oblik agresije, in sicer gre za agresijo, ki
vključuje fizično silo in zadajanje poškodbe ali škode osebam ali lastnini. Agresija vključuje
tudi vedenja, ki so ogroţajoča, sovraţna ali škodljiva na netelesni način.
Razlikovanje med »agresijo« in »agresivnostjo« sem zasledil tudi v predstavitvi Odnos med
ţrtvami in storilci nasilja, avtorice Maje Rus Makovec (2008). Pri tem navede, da izraz
»agresija« uporabljamo za oznako vedenja – to je katerokoli vedenje, ki je usmerjeno k
prizadejanju škode drugemu ţivemu bitju, to bitje pa si ţeli (je motivirano), da bi se taki škodi
izognilo; medtem ko izraz »agresivnost« pomeni osebnostno lastnost, ki je pogojena
konstitucijsko in vzgojno ter ima pomembno nalogo v procesu prilagajanja na okolje.
2.3 Nasilje
Definicija nasilja, ki jo je leta 1969 sprejel National Commission on the causes and
Prevention of Violencese, se glasi, da je nasilje »javna groţnja ali javno doseţeno sredstvo sil,
ki se kaţe v ţalitvi ali destrukciji osebnosti ali imetja ali ugleda ali ilegalnih prilastitev
imetja«. (Monohan, 1975: 17-27 po Bertoncelj, 2000).
Nasilje lahko definiramo kot grob napad na drugo osebo ali osebe, rezultat pa je izrazito
poškodovanje ali prizadejanje škode tem osebam (Ţuţul, 1989 po Petrič, 2006). V SSKJ lahko
pod terminom nasilje najdemo definicijo, ki pravi, da je to dejaven odnos do nekoga, značilen po
uporabi sile pritiska (Bajec, 1994:624 po Bučar Ručman 2004:25)
Nasilje je torej oblika agresivnosti, katere končna posledica je ekstremna poškodba (npr.
smrt). Vsa nasilna dejanja so agresivna, pri tem pa ne moremo reči, da so vsa agresivna
dejanja nasilna, npr. dejanje agresivnost je, ko otrok porine iz tricikla drugega otroka (tu ne
moremo reči, da gre za nasilje).
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
14
V Slovarju angleškega jezika pod terminom nasilje najdemo sledečo razlago: »nasilje je vedenje,
katerega namen je prizadeti, poškodovati ali ubiti drugega človeka«.
Kot lahko vidimo pri opredelitvah agresivnosti in nasilja ne obstaja neka univerzalna
definicija, ki bi bila splošno sprejeta med raziskovalci tega področja. Tudi sam sem mnenja,
da je potrebno razlikovati med agresivnostjo kot trajno značilnostjo posameznika in agresijo,
ki se nanaša na trenutno reakcijo, ki pa vključuje vedenja tako na telesni in netelesni ravni.
3 OBLIKE AGRESIVNOST
V literaturi, ki obravnava človeško agresivnost, lahko zasledimo več delitev agresivnosti. Na
tem mestu bi predstavil le dve najpogostejši delitvi in sicer delitev agresivnosti glede na smer
in obliko, ter drugo, najbolj znano delitev agresivnost Ericha Fromma na benigno in maligno
agresivnost.
3.1 Agresivnost usmerjena navznoter in navzven
Glede na smer in obliko ločimo agresivnost usmerjeno navznoter in agresivnost usmerjeno
navzven (slika 1 in 2). Obe obliki še naprej delimo na neposredno in posredno agresivnost.
NAVZNOTER
NEPOSREDNA POSREDNA
OBČUTKI KRIVDE SAMOMORILNOST PSIHOSOMATIKA ALKOHOLIZEM
DEPRESIVNOST
Slika 1: Agresivnost usmerjena navznoter (Lamovec, 1978)
Navznoter usmerjena agresivnost je tista, ko človek izvaja agresivnost nad samim seboj.
Neposredni obliki take agresivnosti sta občutki krivde in v najhujših primerih samomorilnost.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
15
Med posredno, navznoter usmerjeno agresivnost, lahko štejemo psihosomatske motnje,
depresivnost in alkoholizem (Kočevar, 2005).
NAVZVEN
NEPOSREDNA POSREDNA
AKTIVNA PASIVNA SOVRAŢNOST RAZDRAŢLJIVOST
BESEDNA TELESNA NEGATIVIZEM SUMNIČEVOST
Slika 2: Agresivnost usmerjena navzven (Lamovec, 1978)
Drugi tip agresivnosti, ki je tudi najbolj viden, pa je agresivnost usmerjena navzven.
Posredna oblika takšne agresivnosti se kaţe v posameznikovi sovraţnosti, razdraţljivosti in
sumničevosti. Neposredna, navzven usmerjena agresivnost je lahko pasivna, ki se kaţe zgolj v
negativizmu, ali pa je aktivna – telesna in besedna. To je oblika, ki jo drugače označimo kot
nasilje, bodisi fizično ali verbalno (Kočevar, 2005).
3.2 Benigna in maligna agresivnost
Mednarodno priznani nemško-ameriški psiholog Erich Fromm deli agresivnosti na benigno
in maligno (zločesto) agresivnost. Benigna agresivnost je po Frommu pozitivna agresivnost,
ki je nujna za obstanek človeka kot posameznika, hkrati pa sluţi ohranitvi vrste ter
prilagoditvi. V bistvu predstavlja teţnjo k napadu ali begu, kadar so ogroţeni pomembni in
osnovni ţivljenjski interesi. Ko je ta frustracija rešena, tovrstna agresivnost preneha. Zločesta
agresivnost pa se lahko pojavi takrat, če človek na neustrezen način zadovoljuje svoje potrebe
(Mrak Černelič, 2001).
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
16
BENIGNA
PSEUDOAGRESIJA OBRAMBNA
NEHOTNA IGRIVA SAMOPOTRDITVENA
KONFORMISTIČNA INSTUMENTALNA
Slika 3: Benigna agresivnost
Kot lahko vidimo na sliki 3, se benigna agresivnost deli na pseudoagresijo in obrambno
agresivnost. Pri tem se pseudoagresija deli na: nehoteno agresivnost, to je agresivnost, ki
sama po sebi ne povzroča škode, saj posameznik tovrstnega dejanja ni povzroči hote; igrivo
agresivnost, ki jo srečamo pri izvajanju nekaterih športnih panogah in borilnih veščinah ter
samopotrditveno agresivnost, ki predstavlja odločno usmerjenost k cilju brez sovraţnosti in
omogoča posamezniku aktiven odnos z okoljem in pristop do njega.
Obrambno agresivnost Fromm deli na konfromistično in instumentalno agresivnost. Pri
tem konfromistično agresivnost najdemo v vedenju individuuma, ki se na poseben način
agresivno vede pod pritiskom skupine. Sem prištevamo brezpogojno ubogljivost, ki temelji na
kakršnikoli avtoriteti, tako da agresivno vedenje individuuma ne izhaja iz njegovih lastnih
nagibov.
Instrumentalna agresivnost pa predstavlja le sredstvo – instrument za doseganje zunanjih
ciljev in zadovoljitev ter kot taka ni namenjena obrambi ali relaksaciji. Sem spadajo umori iz
koristoljubja, dejanja plačanih vojakov, dejanja mafije itd. (povzeto po Mrak Černelič, 2001).
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
17
ZLOČESTA
MAŠČEVALNA EKSTATIČNA ZNAČAJSKA
SADIZEM
NEKROFILIJA
Slika 4: Maligna (zločesta) agresivnost
Kot je bilo ţe omenjeno, se zločesta agresivnost lahko pojavi, če človek na neustrezen način
zadovoljuje svoje potrebe. Erich Fromm razlaga, da je neustrezen način zadovoljevanja potreb
pogojen z značajem, ki določi, kakšen bo posameznikov odnos do soljudi, do narave in ţivali,
ali bo ustvarjalen (pristen, neodvisen, ljubeč, toleranten, pravičen, …) ali destruktiven
(sovraţen, maščevalen, sadističen, …).
K trenutnim odzivom na skrajno neugodne ţivljenjske okoliščine po E. Frommu spadata
maščevalna in ekstatična agresivnost. Maščevalna agresivnost je reakcija na posameznikovo
ali skupinsko neupravičeno trpljenje in je kot taka v bistvu izraz frustracije. Ne sluţi obrambi
ţivljenja, saj se pojavi, ko je nasilje ţe bilo storjeno nad posameznikom ali skupino.
Ekstatična agresivnost pa se pojavi pod vplivom skrajnih razmer. Prelivanje krvi je v tem
primeru sredstvo za doseganje ekstaze, gledano s simboličnega vidika pa predstavlja
potrjevanje ţivljenja (iztrganje srca ţrtvi pri nekaterih krutih religioznih obredih). Maščevalna
in ekstetična agresivnost lahko postaneta značajski posebnosti, ki se kaţeta v sadizmu in
nekrofilnem značaju. Pri tem Fromm govori o sadizmu v seksualnem in neseksualnem
pomenu. Seksualno zadovoljitev in hkrati pridobivanje neomejene moči nad ţrtvijo doseţe z
zadajanjem bolečin in poniţanjem ţrtve. To osebnostno negotovemu sadistu daje laţen
občutek nadvlade in moči. Sadistov končni cilj ni popolno uničenje ţrtve, njegov cilj je
gospodarjenje nad ţrtvinim ţivljenjem, iz česar se energetsko napaja z močjo. Od svoje ţrtve
je neizmerno odvisen, čeprav je on sam prepričan, da jo obvlada. Na ţrtev je simbolično
navezan, bistvo samega izbora ţrtve pa je njena šibkost. Sadist se skoraj vedno podreja
ljudem, ki zanj predstavljajo avtoriteto in so s tega vidika močnejši (to lahko označimo za
sadomazohizem).
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
18
Nekrofilni značaj je po Frommu skupek avtentičnih, narcističnih in sadističnih teţenj
osebnosti. Cilj osebe z nekrofilnim značajem je izničevanje vsega ţivega. To je najteţja in
najbolj nevarna oblika duševne motenosti. Ta oblika postane posebno nevarna tedaj, če se
spretno skriva v ideologiji (omenja npr.: Hitlerja, Himmlerja, Stalina, …) (povzeto po Mrak
Černelič, 2001).
4 TEORIJE O NASTANKU AGRESIVNEGA VEDENJA
O izvoru človeške agresivnosti poznamo več teorij, ki pa jih lahko razvrstimo v tri velike
skupine in sicer:
- instinktivistične teorije;
- teorije frustracije in
- teorije socialnega (modelnega) učenja.
4.1 Instinktivistične teorije
Instinktivistično pojmovanje agresivnosti je najstarejše in ga zasledimo pri mnogih filozofih,
od katerih je najbolj znan Tomas Hobbs (Lamovec, 1978). Ideja, da ljudje delujejo po
instinktih, oziroma se pogosto zdi, da so vodeni v nekaterih vidikih svojega obnašanja, je bila
ena od najzgodnejših razlag za agresijo. Kasneje je postala znana kot instinktivizem (Fletcher,
1968 v Prelovšek, 2002).
Po teorijah instinkta je agresivnost dedno pogojena. Podobno kot lakota, naj bi se pojavljala
spontano, zaradi notranjih dejavnikov organizma. K avtorjem, ki vidijo agresivnost kot
prirojeno značilnost, uvrščamo Sigmund Freuda, ki je agresivnost pojmoval kot odraz
človekove samouničevalnosti. Tako naj bi po njegovem obstajali dve vrsti instinktov in sicer
erotični (Eros), ki zdruţuje ţive organizme v vedno večje enote, ter instinkt smrti (Thanatos),
ki tej teţnji nasprotujejo in skuša povrniti organizem v neorgansko stanje. Nobena od obeh
skupin naj ne bi bila bistvenejša od druge in obe sta stalno dejavni. Čim močnejši je pri kaki
osebi instinkt smrti, toliko nujnejše zanjo je, da usmeri agresivnost navzven. Prvinska naj bi
bila torej agresivnost do sebe, ki pa se kasneje preusmeri na zunanji svet. Zamisel o instinktu
smrti temelji na prepričanju, da organizem teţi k ugodju, ki naj bi bilo stanje popolne
sproščenosti, odsotnosti napetosti, nirvane, iz katere je človek iztrgan ob rojstvu in h kateri
instinktivno teţi. Tako instinkt smrti kot erotični instinkt naj bi sluţila zmanjševanju napetosti
(povzeto po Lamovec, 1978).
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
19
Freud je med prvimi opozoril, da se agresivna energija ne sprošča nujno na agresiven način,
pač pa sublimira v izbiri določenega poklica (vojak, mesar, učitelj), s humorjem, s sanjami
ipd. (Vec, 2001 v Lenart Bregar, 2002).
V okviru instinktivizma je potrebno omeniti tudi Konrada Lorenza. Slednji je agresivnost
razumel kot notranjo energijo posameznika, ki teţi k realizaciji. Če se ne more ustrezno
realizirati, v t.i. ritualiziranih agresivnostih kot je šport, se izrazi v antisocialni agresiji.
Človeško naravo po tem modelu obdaja rezervoar agresije, zato mora biti kontrolirana in
varno uresničena (s t.i. ventili, brez katerih bi lahko prišlo do eksplozije podobno kot pri
loncu na paro) (Vec, 2002).
Po Lorenzu so ljudje »pozabili« razviti učinkovita sredstva za kontrolo agresije. Namesto
tega so razvili zelo sofisticirane tehnike napada in rušenja. Pri ljudeh se instinkt za nadzor
znotraj rodovne agresije ni razvil enako kot inteligenca in znanje. Tako smo ljudje v
ţalostnem poloţaju, ko imamo na voljo sredstva, da uničimo lastno vrsto (in vse ţivljenje na
Zemlji), a malo zavornih dejavnikov proti tej moţnosti (Nastran Ule, 1997).
Prav tako so v okviru instinktivističnega pojmovanja agresivnosti, nekateri raziskovalci šli
tako daleč, da so poskušali izvor agresivnosti najti v kromosomski strukturi posameznika, saj
so trdili, da naj bi v zaporih našli večji odstotek posameznikov z XYY kromosomi kot med
splošno populacijo, vendar kasnejše raziskave niso ponudile nikakršnih dokazov za njihove
trditve.
4.2 Frustracijske teorije agresivnosti
Rdeča nit frustracijskih teorij agresivnosti je, da frustracija vedno vodi k neki obliki agresije
in agresija je vedno posledica frustracije.
Agresija pa ni usmerjena vedno proti začetniku frustracije, npr.: kadar je začetnik za nas
premočan, se lahko agresija preusmeri na kak drug, nadomestni objekt. V obeh primerih pa
sproščena agresivna energija (začasno) reducira potrebo po novih agresijah. Ta pojav se
imenuje katarzična redukcija agresije (Nastran Ule, 1994 v Bučar Ručman, 2004).
Ţe 1939 je John Dollard s sodelavci predpostavil, da je agresivno vedenje posledica
frustracij, ki nastane, če je posamezniku preprečena pot pri poskusu doseganja osebnega cilja.
J. Dollard je predpostavljal, da so ljudje neagresivni, vendar frustracija povzroči njihovo
agresivno reakcijo (prav zaradi neprijetnih čustev). Lahko bi govorili tudi o frustracijski
agresiji (npr. dijak, ki dobi slabo oceno, je jezen na profesorja in ga začne motiti pri učni uri).
Agresija pa ni vedno usmerjena k izvoru frustracije, ampak takrat, ko ocenimo, da je ta izvor
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
20
za nas premočan, preusmerimo agresijo na neki t.i. nadomestni objekt. Pravimo, da postane
motivacijska energija agresije premeščena (npr. dijak, ki dobi slabo oceno in ocenjuje, da bi
mu agresivno vedenje do profesorja lahko preveč škodilo, svojo agresijo preusmeri na
sošolca, ki je šibkejši in ga ozmerja) (Vec,2007).
Berkowitz je med frustracijo in agresijo vključil še tretji posredujoči dejavnik, agresivni
sproţilni draţljaj. Frustracija torej izzove v posamezniku emocionalno vzburjenje, napetost,
jezo. Jeza pa izzove notranjo pripravljenost na agresivno obnašanje. Vendar se ta
pripravljenost na agresijo uresniči šele tedaj, če celotna situacija vsebuje sproţilne draţljaje,
ki imajo agresiven pomen. Sproţilni draţljaji so npr. objekti v okolici posameznika (ţivi ali
neţivi), ki jih oseba asociira z agresivnim obnašanjem ali pa so pogoji, ki so izzvali v njej
jezo. Jezi v posamezniku mora torej stopiti nasproti še agresijo izzivajoči objekt. Šele potem
je velika verjetnost, da bo posameznik s svojo frustracijo izrazil z agresijo (Nastran Ule,
1997).
Kritike te teorije se nanašajo predvsem na stališče, da vse frustracije ne vedno vodijo v
agresivnost, saj se ljudje na frustracije pogosto odzovejo na kakšne druge načine kot npr. s
pasivnostjo in ne z agresivnostjo. Kritiki prav tako poudarjajo, da se agresivno vedenje
pogosto pojavi kot odgovor na agresivnost (npr. pri boksu) (Vec, 2007).
4.3 Vedenjske teorije
Beseda behaviorizem izhaja iz angleške besede behaviour, kar pomeni vedenje, obnašanje
človeka ali ţivali. Behaviorizem je psihološka smer, osnovana v ZDA. Osnoval jo je Watson.
Po njej je predmet psihologije samo vedenje, ki ga je mogoče objektivno opazovati, predvsem
zveze med draţljaju in odgovori.
Po vedenjskih teorijah se posameznik rodi z relativno omejenim vzorcem obnašanja. V
procesih pogojevanja, učenja in posnemanja pa nastajajo vedno novi in vse bolj zapleteni
vzorci obnašanja. Tako se posameznikova osebnost postopno oblikuje kot skupek izidov
pogojevanja, učenja in izkušenj. Človek se od malega uči, vendar v procesih učenja ni
pasiven: sam sproţa svoja dejanja, in če naleti na dober odziv (nagrado, ojačitev), se ta
dejanja utrjujejo in postajajo del njegovega trajnega obnašanja. In kot učijo, pogojujejo in
nadzirajo drugi nas, tako se tudi sami naučimo učiti, pogojevati in nadzirati druge in same
sebe. Po vedenjskih pojmovanjih posameznikova osebnost torej ni toliko rezultat nagonskih,
motivacijskih in dispozicijskih dejavnikov, kolikor rezultat vplivov okolja in učenja. Osebnost
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
21
predstavlja relativno značilni sklop vedenj, ki so se oblikovala pod vplivom izkušenj,
različnih oblik pogojevanja in učenja. Pojasniti jo je mogoče na osnovi zakonitosti učenja. Na
draţljaje se odzivamo z različnimi odzivi, nekateri od teh odzivov pa imajo za posameznika
večjo vrednost, kar pomeni zadovoljitev (redukcijo) neke motivacijske teţnje (gona). Po
mnenju behavioristov so pod vplivom draţljajev, ki ojačujejo različne odzive (ojačevalci),
oblikujejo relativno stabilni vzorci obnašanj in navad. Osebnost tvori skupek takšnih navad.
Zaradi zelo različnih izkušenj in učenja se pri posameznikih oblikujejo tudi različni sklopi
navad. S tem lahko z vedenjskega vidika razloţimo velike medosebne razlike. Ameriški
psiholog Skinner meni, da se posameznikovo obnašanje oblikuje na podlagi vzorcev
ojačevanj. Pri tem je pomembno zlasti instrumentalno (operantno) učenje, ko posameznik s
svojimi dejanji sproţi odzive, ki pomenijo bodisi pozitivno, bodisi negativno ojačanje. S
pozitivnimi ojačanji (nagrade, pohvale) oblikujemo nove oblike vedenja in tako širimo krog
obnašanj, medtem ko zaradi negativnih ojačanj (kazni, graj) opuščamo določena vedenja. Po
Skinnerju se tako razvijejo tudi najbolj kompleksne oblike obnašanja, npr. govor. Naše
obnašanje je torej pod nadzorom draţljajev in ojačevalcev. Vendar to ne pomeni, da je
posameznik le pasiven. Tudi samega sebe smo namreč sposobni nadzirati, tako da
nagrajujemo in kaznujemo samega sebe (za uspeh v šoli se npr. nagradimo s tem, da gremo v
kino ali na zabavo) (Musek, Pečjak, 2001).
Pojem vedenjske teorije je skupen izraz za več specifičnih teorij učenja. Le-te lahko
uporabljamo samostojno ali v kombinaciji z drugimi teorijami učenja. V literaturi so
omenjene sledeče štiri najpogostejše oblike teorij socialnega učenja:
- kognitivno vedenjska teorija - kako bomo reagirali je odvisno od tega, kako vidimo
situacijo v kateri smo. Pogosto si situacije tudi aranţiramo tako kot ustreza našim
notranjim vzgibom in pogledom. Denimo, da je prva oseba fizično močnejša, izkušnje
z agresivnim vedenjem so bile pri njej ugodnejše kot pri drugi. Zato je postala tudi
selektivno pozorna na znake, ki spodbujajo agresivnost in se je naučila, kako jih lahko
sama sproži. Še več, začela jih je videti tudi tam, kjer jih drugi ne opazijo. Tudi druga
oseba se je učila, samo da je njena pozornost zaradi negativnih izkušenj z agresivnim
obnašanjem, usmerjena k znakom, ki preprečujejo agresivnost. V obeh primerih je
interakcija med osebnimi značilnostmi (izkušnje z agresivnostjo) in življenjskimi
situacijami pripeljala do drugačnega vedenja, do drugačnega življenjskega sloga in do
drugačne osebnosti.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
22
- teorija socialne vcepitve - izraz izhaja iz medicinske prakse, kjer s preventivnim
cepljenjem preprečimo okuţbe s hudimi boleznimi. Pri tem gre za to, da v telo
vbrizgamo majhno količino virusa. Ta povzroči, da telo aktivira imunski sistem, kateri
s časoma postane močnejši. Poudarek pri vsem tem je »majhen«. Vnosi morajo biti
tolikšni, da vzpodbudijo imunski sistem, saj v nasprotnem primeru tvegamo, da se bo
imunski sistem obrnil zoper nas, kar lahko privede tudi do smrti.
Če potegnemo vzporednice, bomo po tej teoriji naša obstoječa vedenja in prepričanja
okrepili, če bomo dopuščali manjše napade. Zopet je poudarek na »majhne«, saj če bi
bili ti napadi premočni, bi to naša prepričanja in vedenja omehčalo ali jih celo obrnilo
v negativno smer. Torej napadi morajo biti dovolj močni, da okrepijo našo sposobnost
ohranitve in okrepitve naših obstoječih vedenj in prepričanj.
- teorija socialnega vplivanja - predlaga, da naj bi vedenje posameznikov spreminjali s
spreminjanjem socialnih norm.
- socialno-kognitivna teorija – najpogostejši izraz za to teorijo je »teorija socialnega
učenja«, kateri bom več pozornosti namenil v naslednjih poglavjih.
Zasluga behaviorizma je, da je znal pokazati na pomembnost učenja in vplivov okolja pri
oblikovanju osebnosti. Vedenjske teorije osebnosti so tudi teoretično »močne«, imajo
izdelane jasne teoretske pojme in pojasnjevalne mehanizme. Očitno pa je v klasičnih
vedenjskih pojmovanjih preveč zanemarjen dispozicijski, dedni potencial posameznikove
osebnosti. Nekatere temeljne osebnostne lastnosti, poteze in sposobnosti so precej odvisne od
dednosti in se oblikujejo v okviru dispozicijskih potencialov. S še tako ustreznim učenjem ne
moremo npr. povečati posameznikove inteligentnosti preko mej, ki jih določa ta potencial. Iz
osebe, ki je »po naravi« introvertna, ne moremo vzgojiti tipičnega ekstraverta (Musek, Pečjak,
2001).
Če na kratko povzamem, se vedenjske teorije osebnosti osredotočajo na vplive okolja in na
učenje. Njihovi predstavniki so najprej upoštevali najosnovnejše oblike pogojevanja in
učenja, klasično pogojevanje (Pavlov, Watson) in pa instrumentalno pogojevanje (Thorndike,
Skinner). Pozneje so postali bolj pozorni tudi na druge oblike učenja in ena izmed teh oblik
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
23
učenja je t.i. modelno ali observacijsko učenje, kateremu se je predvsem posvetil Albert
Bandura.
5 TEORIJA SOCIALNEGA UČENJA
5.1 Albert Bandura
Albert Bandura (slika 5 in 6) se je rodil 4. decembra 1925 v mestu Mundera v provinci
Alberta v Kanadi. Bil je najmlajši otrok vzhodnoevropskih staršev, ki so ţe v mladostniških
letih emigrirali v Kanado. Kljub temu, da Bandurina starša nista imela nikakršne formalne
izobrazbe, sta le-to visoko cenila.
Bandura je osnovno in srednjo šolo obiskoval v svojem domačem kraju. Kljub temu, da je
bila to edina šola v njihovem kraju, je slovela po tem, da je »proizvajala« nadpovprečne
učence. Po zaključku srednje šole je Bandura skupaj z očetom nekaj časa delal v podjetju
Yukon, ki se je ukvarjalo z gradnjo in vzdrţevanjem avtocest.
Nato je leta 1946 svoje izobraţevanje nadaljeval v Vencouvru na University of British
Columbia, kjer se je tudi navdušil nad psihologijo. Leta 1949 je diplomiral z odliko in ob tem
prejel nagrado iz psihologije.
Podiplomski študij je nadaljeval na University of Iowa, kjer je prišel pod vpliv behaviorizma
in teorij učenja ter leta 1952 doktoriral. V času študija je spoznal Virginijo Varns s katero sta
se kasneje poročila. Po doktoratu je Bandura prevzel postdoktorski poloţaj na Wichita
Guidance Centeru v Kansasu.
Slika 5: Albert Bandura (vir: Pajares, 2004).
Leta 1953 je začel s poučevanjem na Standford University. V tem času je Bandura pričel
ugotavljati vpliv vzorcev na agresivnost otrok. Skupaj s študentom Rishar Waltersom sta pri
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
24
raziskovanju vplivov druţinskega okolja na nastanek agresivnosti ugotovila, da ima učenje z
opazovanjem odločilno vlogo pri pojavu agresivnega vedenja. Tako sta odkrila, da imajo
hiperagresivni adolescenti pogosto tudi agresivne starše, ki sicer doma niso dovoljevali
agresivnosti svojih otrok, so pa dopuščali, da so spore s sovrstniki tudi fizično reševali.
Omenjene ugotovitve je Bandura predstavil v svoji prvi knjigi Agresija adolescentov, ki je
izšla leta 1959. Leta 1973 je pa izdal knjigo Agresija: Analiza socialnega učenja. Bandura je
najbolj poznan postal, ko je izvedel svojo znamenito študijo z lutko »Bobo«. Omenjena
študija je bila objavljena leta 1963 v knjigi Socialno učenje in osebnostni razvoj. Pri razvoju
teorije socialnega učenja je Bandura identificiral štiri komponente (pozornost, pomnjenje,
posnemanje in motivacija), ki tvorijo proces socialnega učenja. Omenjene štiri komponente je
predstavil v knjigi Teorija socialnega učenja, ki je bila izdana leta 1977.
Socialno kognitivno teorijo (teorija socialnega učenja) je Bandura razvil v 80-tih letih
prejšnjega stoletja. Poudaril je vpliv zunanjih okrepitev na procese kot so prepričanja,
pričakovanja in navodila. Po Banduri ljudje niso zgolj stroji, ki avtomatično reagirajo na
zunanje stimulacije, ampak so reakcije na stimulacije namerno sproţene od posameznika. Ni
se strinjal s trditvijo behavioristov, da obstaja direktna povezava med stimulacijo in reakcijo
ali med vedenjem in okrepitvijo. Bil je mnenja, da je mehanizem zgolj posrednik med
stimulacijami in reakcijo. Pod pojmom mehanizem je Bandura razumel posameznikove
kognitivne procese. Tako naj bi bilo posameznikovo funkcioniranje rezultat interakcij med
okoljem, vedenjem in posameznikovim psihološkim funkcioniranjem. Veliko pozornost je
Bandura namenil tudi raziskovanju samoučinkovitosti in vplivu samozavesti pri vsakdanjem
funkcioniranju posameznika (povzeto po Pajares, 2004).
Slika 6: Albert Bandura (vir: Pajars, 2004).
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
25
Kljub častitljivim 83 letom in vsem doseţkom ter nagradam navkljub pa Albert Bandura še
danes poučuje na Stanford University.
5.2 Razlaga agresivnosti v optiki teorije socialnega učenja
Osnovna oblika učenja, ki temelji na neposrednih izkušnjah je v veliki meri raziskana, pri
tem pa se je zanemarilo poučevanje učenja z opazovanjem. Tako zmoţnost predstavitve
simboličnih dejanj omogoča človeku pridobiti nove vzorce observacijskega vedenja. Z
opazovanjem drugih modelov, kako se vedejo v neki situaciji, lahko v kasnejših dogodkih
kodirane informacije, ţe videnega vedenja, sluţijo kot vodilo, kako v podobni situaciji
ukrepati. Raziskave, ki so bile opravljene v okviru teorije socialnega vedenja, kaţejo, da se
fenomen učenja, ki je rezultat neposrednih izkušenj, pojavi pri opazovanju drugih modelov in
posledicah, ki so rezultat takšnega vedenja. In ravno sposobnost učenja s pomočjo opazovanja
je ključnega pomena za preţivetje. Modeliranje je manj utrujajoče, saj pri njem odpade
komponenta učenja na podlagi napak. Pri tem je potrebno poudariti, da napake lahko
povzročijo resne, če ne celo smrtne posledice, zato bi bil odstotek preţivelih nizek, če bi se
ljudje zanašali zgolj na svoja dejanja, da bi kasneje vedeli kaj storiti v takšni (podobni)
situaciji (www.hull.ac.uk).
Zgodnji behavioristi so bili prepričani, da je vse v zvezi z ljudmi naučeno in da je osnova
zakonov učenja ideja o okrepitvi: ničesar se ne bi naučili, če to ne bi imelo pozitivnih koristi
za osebo. Ravno ta ideja behavioristov je predstavljala izziv za Banduro.
Bandura trdi, da mora učenje vsebovati notranje kognitivne spremenljivke. Z opazovanjem
spoznamo morebitne posledice tako opazovanega vedenja, saj opazimo kaj se zgodi, ko to
vedenje uporabljajo drugi. Bandura imenuje ta proces nadomestna okrepitev, ki pa je prav
tako kognitivni proces. Mi sami oblikujemo pričakovanja glede izidov našega vedenja brez
neposrednega delovanja z naše strani (O’Rorke, 2006).
Bandura je bil prepričan, da okrepitev ni odločilni dejavnik v procesu učenja, saj se človek
ne uči samo zaradi pričakovane nagrada, ampak se lahko uči tudi z opazovanjem, kaj se bo
zgodilo nekomu drugemu. S trditvijo, da okrepitev ni potrebna, Bandura ni imel v mislih, da
nagrada v procesu učenja nima nikakršne vloge v vedenju ljudi. Sluţi lahko kot informacija o
tem kaj se je zgodilo nekomu drugemu – lahko so nagrajeni ali kaznovani - in po tem se po
videnih posledicah odločiš kako boš ravnal. Okrepitev ima emocionalni učinek, saj ko vidiš
nekoga, ki je bil kaznovan se tega ustrašiš oz. se bojiš. Najpomembnejša vloga okrepitve pa
je, da učenje spremeni v dejanja (vir:www.a2psychology.com).
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
26
Bandura je mnenja, da ljudje nimajo vrojenih repertoarjev vedenja, ampak se morajo le-tega
v okviru učenja naučiti bodisi z neposrednimi ali posrednimi izkušnjami. Namesto
prepričanja, da so ljudje mehanični produkti naravnih sil, jih Bandura vidi kot bitja, ki
analizirajo in interpretirajo podatke na podlagi pričakovanj. Opaţa, da bi bile človekove
dejavnosti dolgočasne, pri tem pa poizkuša ugotoviti, ali bi bilo moč najti rešitve problemov
zgolj z uporabo alternativ. Ljudem višje umske sposobnosti omogočajo uporabo misli
namesto ukrepov pri reševanju problemov. Nadalje pravi, da so teorije učenja zanemarjale
dejstvo, da se ljudje lahko učijo tako na podlagi opazovanja kot na podlagi preteklih izkušenj
(www.hull.ac.uk).
Albert Bandura je bil mnenja, da teorija osebnosti, ki pravi, da okolje vpliva na vedenje
posameznika, preveč poenostavljena. Strinjal se je, da okolje vpliva na vedenje, vendar pa je
bil prepričan, da tudi vedenje posameznika vpliva na okolje. To je poimenoval recipročni
determinizem - okolje in vedenje posameznika vplivata eden na drugega. Kasneje je Bandura
šel še korak dlje. Na osebnost je začel gledat kot na interakcijo med tremi »stvarmi«: okoljem,
vedenjem in posameznikovimi psihološkimi procesi. Ti procesi nam omogočajo govorjenje in
ohranjanje slik v našem spominu. Ravno zaradi tega je A. Bandura veljal za samega »očeta«
kognitivnega gibanja (Boeree, 2006).
Človeško funkcioniranje po Banduri torej determinira t.i. recipročni determinizem (slika 1).
Gre za proces, ki označuje medsebojno povezanost osebnih dejavnikov (bioloških,
kognitivnih, čustvenih), vplivov okolja in vplivov vedenja. Med osebne dejavnike spadajo
tudi specifične osebne lastnosti, kot je na primer potreba po doseţkih (ang. need for
achievement) v kontekstu organizacijskega vedenja. Med okoljske dejavnike spadajo zaznane
posledice okolja, kot je na primer plačilo za delo, med vedenjske dejavnike pa lahko uvrstimo
pretekla bolj ali manj uspešna vedenja (Fesel Martinovič, 2004).
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
27
Slika 7: Recipročni determinizem (Bandura, 1997 povzeto po Fesel Martinovič, 2004).
Omenjene tri determinante človekovega delovanja delujejo med seboj recipročno (vplivajo
druga na drugo), kar še ne pomeni, da imajo tudi enako moč vplivanja. Njihova moč se
namreč spreminja v odvisnosti od različnih aktivnosti in situacij, določa jo pravzaprav stopnja
kontrole, ki jo posameznik čuti pri soočenju z določenimi okoliščinami. Prav recipročna
narava teh determinant omogoča uspešne rezultate različnih terapevtskih in svetovalnih
pristopov, saj se le-ti lahko usmerjajo na katerokoli izmed determinant. Učinek na eni
determinanti se bo namreč na specifičen način odraţal tudi na drugih dveh. Iz tega torej
izhaja, da so strategije za izboljšanje človekovega blagostanja lahko usmerjene na izboljšanje
čustvenih, kognitivnih ali motivacijskih procesov, na izboljšanje vedenjskih kompetenc ali pa
na spreminjanje socialnih pogojev, v katerih ljudje ţivijo (Fesel Martinovič, 2004).
Po behavioristični teoriji je učenje postopen proces, v katerem morajo organizmi delovati, da
se naučijo osnov svojega okolja. Ponavljanje tako naučenega vedenja pa je nato odvisno od
vrst nagrade oz. učinka (pozitivni ali negativni), ki ga nekdo s takšnim vedenjem doseţe.
Bandura poudarja, da se v socialnih situacijah ljudje bolj pogosto učijo z opazovanjem
vedenja drugih ljudi, kar je tudi eden izmed glavnih konceptov pri teoriji socialnega učenja.
Tu gre za t.i. učenje brez poskusov in napak, saj se človek nauči novih oblik vedenja
izključno preko opazovanja drugih ljudi in če je bil opazovani model pri tem uspešen bo
opazovalec tako vedenje modeliral, kar pomeni, da pri tej obliki učenja ne bomo šli skozi
klasičen proces poskusov in napak (povzeto O’Rorke, 2006).
Osebni
faktorji
Okolje
Vedenje
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
28
Poseben pomen pri učenju in oblikovanju vedenja imajo socialni in kognitivni procesi.
Oblikovanje osebnosti je pod močnim vplivom drugih oseb, pa tudi pod močnim vplivom
načinov, kako vidimo svet in kako sprejemamo in predelujemo informacije. Niso pomembni
le zunanji draţljaji kot takšni, ampak predvsem to, kako jih zaznavamo. Sodobne vedenjske
teorije se tako pribliţujejo socialnim in kognitivnim pojmovanjem osebnosti. Zgodnji
behavioristi so videli v človeku le gmoto, ki jo lahko okolje poljubno oblikuje. Utemeljitelj
behaviorizma John Broad Watson je menil, da lahko kateregakoli otroka brez večjih
problemov vzgojimo v zdravnika, učitelja, vojaka itd., le prave načine učenja in pogojevanja
moramo uporabiti (Musek, Pečjak, 2001).
Teorija socialnega (modelnega) učenja nasprotuje domnevi, da je agresija človeku prirojena
in da frustracija sama po sebi pripelje do agresije. Bandura (1973) poudarja, da se agresivnosti
naučimo na dva poglavitna načina: z opazovanjem agresivnih modelov in pričakovanjem
koristi, ki bi jih agresivno vedenje prineslo. Nagrada oziroma korist se lahko kaţe kot (a)
prenehanje agresije s strani drugih, (b) pridobivanje (po)hvale ali statusa, (c) izoblikovanje
samo-utrditve in zasebne hvale ter (d) zmanjševanje napetosti. Kot je bilo ţe omenjeno,
teorija socialnega učenja daje velik pomen kognitivnim procesom, kot so npr. razumsko
reševanje problemov, »poskusnih simulacijah« v posameznikovi domišljiji, kjer lahko brez
škodljivih posledic domnevamo, kaj bi se zgodilo, če bi nekaj storili ali opustili. Na tem
mestu so pomembni še postopki samonadzora v procesu samoopazovanja, samoocenjevanja
in samoutrjevanja. Celo otroci so sposobni obvladovati svojo agresijo, če vsaj pribliţno vedo,
zakaj je nekdo v njih vzbudil občutja frustracije.
Da bi Albert Bandura potrdil svoja prepričanja, da je človeško vedenje naučeno preko
imitacij in posnemanja, ter da ni posledica genetskih dejavnikov je leta 1961 izvedel eno
izmed svojih najbolj slavnih eksperimentov in sicer »eksperiment z lutko Bobo«. Ugotovitve
le-tega eksperimenta pa so še po 40 letih predmet razprave.
5.2.1 Študija z lutko Bobo
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je potekala intenzivna razprava, ali je otrokov razvoj
posledica genetskih dejavnikov, dejavnikov okolja ali posledica posnemanja ljudi okoli njih.
Da bi dobil odgovor na to dilemo, je Albert Bandura izvedel t.i poizkus z lutko Bobo, s katero
je ţelel prikazati in dokazati svoje prepričanje, da otroci posnemajo vedenje ljudi okoli njih. Z
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
29
uporabo agresivnih in ne-agresivnih akterjev je ţelel pokazati, da bodo otroci imitirali in se
učili iz vedenja ljudi, ki jim zaupajo.
Hipoteze študije z lutko »Bobo«
Bandura je postavil več hipotez o morebitnem rezultatu študije z lutko Bobo in ki so se
ujemale z njegovimi pogledi na teorije socialnega učenja. Te hipoteze so bile:
1. Otroci, ki so priče, agresivnemu vedenju odraslega, bodo le-to vedenje ponovili, ne
glede na to ali bo odrasli prisoten ali ne.
2. Subjekti, ki so opazovali neagresivni odrasli model, bodo manj nasilni, tudi v
odsotnosti odraslega modela. Prav tako bodo manj agresivni od kontrolne skupine, ki
ne bo videla nobenega izmed odraslih modelov.
3. Otroci bodo veliko pogosteje posnemali vedenje modela, ki je istega spola. S tem je
Bandura ţelel pokazati, da se otrok veliko laţje identificira z odraslim istega spola.
4. Dečki so veliko bolj agresivni kot deklice, saj naj bi druţba veliko bolj dopuščala
nasilno vedenje pri dečkih kot pri deklicah.
Metodologija študije z lutko »Bobo«
Za potrebe študije z lutko Bobo je Bandura izbral otroke stare med 3 in 6 let, s povprečno
starostjo 4 leta in 4 mesece. Da bi testiral hipotezo, da so dečki bolj agresivni od deklic, je
izbral 36 subjektov obeh spolov. Kontrolna skupina, katera ni videla odraslega modela, je bila
sestavljena iz 12 dečkov in 12 deklic.
Druga skupina, ki je opazovala agresivni model, je bila podobno sestavljena kot kontrolna
skupina, torej 12 dečkov in 12 deklic. Obe skupine sta bili še nadalje razdeljeni, pri tem jih je
bila polovica izpostavljena ţenskemu modelu in polovica moškemu modelu.
Struktura tretje skupine otrok je bila čisto enaka kot struktura druge skupine, s to razliko, da
je le-ta opazovala pasivni oz. ne-agresivni odrasli model.
Za študijo je bilo potrebno otroke razdeliti tako, da je v vseh skupinah bila pribliţno enaka
prisotnost osebnostnih tipov, saj so nekateri subjekti imeli bolj agresivno osebnost kot drugi.
Ravno zaradi te dileme je z raziskovalcem delal eden izmed učiteljev otrok, ki je rangiral
osebnosti otrok z namenom čim bolje uravnoteţiti skupine med seboj. Prav tako je potrebno
poudariti, da je bil vsak subjekt testiran individualno, da se je s tem izključila moţnost
vplivanja sošolcev na končni rezultat oz. ugotovitve eksperimenta.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
30
Izvedba študije z lutko »Bobo«
Eksperiment se je pričel tako, da se je otroka iz testnih skupin skupaj z odraslim modelom
napotilo v sobo. Subjekt in odrasli model sta se usedla vsak v svoj kot sobe, v katerem sta
imela na razpolago več igrač, med njimi tudi napihnjeno lutko klovna in plastično kladivo.
Otrokom iz prve testne skupine se ni dovolilo igrati z razpoloţljivimi igračami.
Otroci iz druge testne skupine so se z igračami lahko igrali, vendar je po preteku ene minute
odrasli model začel verbalno in fizično napadati lutko. Agresivno vedenje odraslega modela
je trajalo 10 min. V tretji skupini pa je odrasli model sedel tiho in se 10 minut mirno igral z
igračami. Otroci iz kontrolne skupine pa so 10 min sedeli v sobi brez navzočnosti odraslega
modela.
Naslednja stopnja eksperimenta je bila, da se otroku ni dovolilo igrati z igračami z
izgovorom, da so rezervirana za druge otroke. Namen tega je bil povzročiti med otroki
frustracijo.
Nato je bil taisti otrok odpeljan v drugo sobo, ki je prav tako bila polna igrač, nekatera izmed
igral so bila bolj agresivnega tipa, spet druga manj, med igračami pa je bila tudi lutka Bobo in
plastično kladivo.
Slika 8: Eksperiment z lutko »Bobo« (vir: theotherbps.googlepages.com).
Pri opazovanju otrok so raziskovalci merili sledeče dejavnike:
- fizično agresivnost, ki je vključevala udarjanje z roko, kladivom, nogo ali sedenje na
lutki;
- verbalno agresivnost, ki je vključevala bodisi splošno zlorabo ali imitacijo fraz
odraslega modela;
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
31
- tretja meritev pa je vključevala kolikokrat je bilo kladivo uporabljeno za druge oblike
agresivnost (ne za udarjanje lutke) in
- načine, s katerim so subjekti prikazali agresivno vedenje in ki niso bili direktna
imitacija vedenja odraslega modela.
Ugotovitve študije z lutko »Bobo«
Subjekti, ki so bili izpostavljeni ne-agresivnemu modelu ali pa sploh niso bili izpostavljeni
modelu, so pokazali malo agresivnega vedenja. Te ugotovitve so deloma potrdile hipotezo
dve, da bodo otroci, kateri so bili izpostavljeni pasivnemu modelu, prikazali manj
agresivnosti. Kakorkoli ţe, rezultati niso popolnoma potrdili te hipoteze, saj ni bilo opazne
razlike med skupinama ena in dve.
Dečki, ki so bili izpostavljeni pasivnemu modelu, so Bobo lutko manjkrat udarili s
plastičnim kladivom, vendar pa so le-ti večkrat uporabili kladivo kot kontrolna skupina.
Ugotovitve niso popolnoma potrdile začetnih hipotez. Veliko bolj verjetno je, da se otroci
učijo z opazovanjem odraslih modelov in da bodo v podobnih situacijah ravnali tako kot so to
videli pri odraslih.
Bandura je ugotovil, da so deklice manj zatekajo k fizičnemu nasilju. To je pogosto opaţeno
tudi v druţbi npr: dečki v šoli so pri nagajanju fizično agresivni, medtem ko se deklice
zatekajo bolj k verbalnemu nasilji in socialni osamitvi.
5.3 Kritika študije z lutko »Bobo« in teorije socialnega učenja
Kritike v zvezi s študijo z lutko Bobo so se osredotočale predvsem na etični vidik samega
eksperimenta. Kritiki so eksperimentu očitali, da bi spremembe v vedenju otrok lahko imele
trajne posledice, tako da bi otroci lahko postali agresivnejši, saj bi lahko agresivnost
uporabljal kot del vedenjskega repertoarja. Prav tako lahko agresija, katera je bila usmerjena
na lutko Bobo, povzroči distres, ki ima lahko negativni vpliv na nadaljnje ţivljenje otrok.
Poleg tega so bili otroci zavedeni glede samega namena poskusa in veliko premladi, da bi
podali svoje prostovoljno soglasje za sodelovanje v poskusu.
Študiji so očitali tudi pomanjkanje ekološke veljavnosti, kar pomeni, da so na rezultate
lahko vplivali tudi drugi faktorji, ki onemogočajo uporabo ugotovitev v vsakdanjem ţivljenju.
Obstaja velika verjetnost, da so dobili podatke, ki so si jih vnaprej ţeleli. Otroci morda lutke
niso tepli zaradi jeze, ampak zgolj iz razloga, ker se je to od njih pričakovalo. Če je to res, te
študije ni moč razglašati kot dokaz teorije socialnega učenja, saj so otroci kopirali videno
vedenje, samo zato ker so mislili, da ga morajo in ne zato ker bi bili jezni.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
32
Naslednja pomanjkljivost, ki bi lahko vplivala na eksperiment, je pomanjkanje
eksperimentalnega realizma – to pomeni, da so se otroci zavedali, da sodelujejo v
eksperimentu. To pa z drugimi besedami pomeni, da so ţe vnaprej vedeli kaj morajo storiti in
kaj se od njih zahteva in so se zaradi tega tudi vedli drugače kot bi se sicer, če tega ne bi
vedeli.
Prav tako so študiji očitali, da je le-ta umetna in nerealistična, saj je malo verjetno, da bi
otroci kaj podobnega doţiveli v resničnem ţivljenju, zato je teţko njene rezultate posplošiti na
vsakodnevno ţivljenje.
Kritikom je sporen tudi sam način merjenja agresivnosti, saj se je agresivnost otrok merilo
z opazovanjem vedenja otrok do lutke. Vedeti je potrebno, da je občutja teţko meriti, saj se
vedenje pogosto ne ujema z občutji (npr. mogoče so lutko udarili zaradi zahtevanega odziva
in ne zato, ker bi bili dejansko agresivni) in ravno to ne more biti veljavna razlaga
agresivnosti. Po njihovem mnenju teorija tudi ne upošteva individualnih razlik, saj so nekateri
ljudje po naravi bolj agresivni od drugih in se lahko popolnoma drugače odzivajo na
televizijsko nasilje. Prav tako teorija socialnega učenja ne razlikuje med osebnostnima tipoma
A in B, saj je za tip A značilno, da je veliko bolj sovraţen in agresiven od tipa B, ki je umirjen
in zbran. To pomeni, da se bosta tipa A in B različno odzvala na agresivno situacijo.
In nazadnje teorija socialnega učenja je vse preveč posplošena, saj naj bi se po teoriji
vsakdo indentificiral z modelom in posnemal njegovo vedenje, pri tem pa ne pojasnjuje, kako
lahko nekdo vidi agresivno vedenje in ga posnema, med tem ko drugi tega ne stori
(www.psychade.net).
5.4 Proces učenja z opazovanjem
Kljub vem kritikam pa je Albert Bandura na podlagi eksperimenta z lutko Bobo ugotovil, da
učenje z opazovanjem poteka po sledečih fazah (Boeree, 2006):
1 Faza - POZORNOST
Če se ţelimo česa naučiti moramo biti pozoreni. Karkoli bo vzpodbudilo našo pozornost,
nam bo povečalo zanimanje za učenje, vključno z opazovanjem npr. če bomo zaspani,
omamljeni, pijani itd. se bomo veliko teţje učili kot če bomo za učenje ustrezno motivirani.
Na pozornost pa vplivajo tudi karakteristike opazovanega modela. Če bo model, ki ga
opazujemo dramatičen, privlačen, prestiţen ali šarmanten, bomo veliko bolj pozorni nanj. Vse
to je Banduro vzpodbudilo k raziskavam vpliva televizije na otroke, ki mu bom namenil več
pozornosti v nadaljevanju.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
33
2 Faza - POMNJENJE
Naslednji korak modelnega učenja je posnemovalčeva sposobnost pomnjenja oz. sposobnost
se zapomniti stvari na katero je bil posnemovalec pozoren. Tu odigrata svojo vlogo jezik in
miselne podobe: ohraniti moramo tisto, kar je opazovani model počel v obliki mentalnih
podob ali verbalnih opisov. Tako ohranjene podobe in opise lahko kasneje prikličemo in
reproduciramo na svoj način.
3 Faza - REPRODUKCIJA
Na tej točki moramo prevesti podobe ali opise v dejansko vedenje. Da pa bomo tej nalogi
kos moramo imeti ustrezne motorične sposobnosti, npr. če še nikoli nismo bili na rolkah,
lahko cel dan opazujemo druge ljudi kako z njimi skačejo, a kljub temu tega ne bomo
sposobni posnemati. Po drugi strani, pa če bi znali rolkati, bi se teh skokov veliko hitreje
navadili, če bi jih pred tem opazovali pri drugih subjektih.
4 Faza - MOTIVACIJA
Kljub vsemu temu pa ne bomo storili ničesar, če za posnemanje ne bomo motivirani. Bandura
pri tem omenja sledeče motivacijske dejavnike:
- pretekla okrepitev
- obljubljena okrepitev
- nagrajena okrepitev
Seveda je pri tem potrebno poudariti, da poleg motivacijskih dejavnikov obstajajo tudi t.i.
negativni motivacijski dejavniki, zaradi katerih opazovanega vedenje na bomo posnemali. Ti
negativni motivacijski dejavniki so predvsem pretekle izkušnje, prestane kazni in groţnje.
Pomemben del socialno kognitivne teorije so prepričanja v lastno učinkovitost oz t.i.
samoučinkovitost. Ker je Albert Bandura v okviru socialno kognitivne teorije veliko
pozornosti namenil preučevanju in raziskovanju prepričanj v samoučinkovitost, je prav, da
osvetlim tudi ta pomemben del socialno kognitivne teorije.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
34
6 SPLOŠNO O SAMOUČINKOVITOSTI
6.1 Samoučinkovitost in socialno kognitivna teorija
Koncept samoučinkovitosti je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uvedel Albert Bandura
in predstavlja enega od osrednjih komponent njegove socialno kognitiven teorije. Slednja
predvideva (Bandura, 1986; Bandura, 1997), da posameznikovo vedenje ni determinirano
zgolj z dednostjo in okoljem. Pomembno vlogo igrajo osebni faktorji, med katere poleg
bioloških spadajo tudi kognitivni, čustveni in motivacijski faktorji.
Socialna kognitivna teorija poudarja, da ljudje sami organizirajo, reflektirajo in regulirajo
svoje vedenje; so proaktivni in ne le reaktivni organizmi, ki bi jih oblikovali okoljski
dejavniki ali notranji impulzi (Pajares,2000). V tem kontekstu lahko opredelimo pet bazičnih
človeških lastnosti, ki razkrivajo naravo dvosmernih vplivov v recipročnem determinizmu
(Bandura, 1986): (1) simboliziranje, (2) predvidevanje in načrtovanje, (3) posredno učenje
(ang. Vicarious learning), (4) samoregulacija, (5) samorefleksija. Najbolj »človeški« sta
predvsem zadnji dve sposobnosti, saj omogočata kontrolo lastnega vedenja. Preko
samoregulatornih mehanizmov lahko človek vpliva na lastno vedenje in ga spreminja. A zato
je potrebna samorefleksija, ki jo Bandura (1986) obravnava kot najbolj značilno človeško
lastnost in tudi najbolj pomembno lastnost socialno kognitivne teorije. Preko samorefleksije
namreč človek osmišlja svoje izkušnje, raziskuje lastne kognicije in prepričanja o sebi, se
samoovrednoti in v odvisnosti od vseh procesov spreminja svoje mišljenje in vedenje. Med
prepričanji, ki izvirajo iz samorefleksije pa so najbolj ključna ravno prepričanja v lastno
učinkovitost. Tem prepričanjem pravimo samoučinkovitost.
6.2 Opredelitev samoučinkovitosti
Bandura (1997:2) opredeljuje samoučinkovitost kot prepričanja v posameznikovo lastno
zmoţnost organiziranja in izvajanja določenih vedenj, ki so potrebna za uspešno
spoprijemanje z dano situacijo. Gre za prepričanja o lastni zmoţnosti mobiliziranja
motivacije, kognitivnih virov in ustreznih postopkov akcij, potrebnih za spoprijemanje z
danimi zahtevami situacije.
Samoučinkovitost je torej sposobnost, v kateri so kognitivne, socialne, emocionalne in
vedenjske sposobnosti organiziranje tako, da lahko sluţijo vrsti namenov. Posameznikovo
prepričanj v lastno učinkovitost se ne nanaša na sposobnosti, ki jih posameznik ima, ampak
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
35
predvsem na to, kaj posameznik meni, da lahko z njimi naredi. Učinkovito funkcioniranje
zahteva oboje, tako sposobnosti kot tudi zaupanje ali prepričanje v to, da jih znamo uporabiti.
Prav omenjena subjektivna prepričanja, naj bi v večji in bolj pomembni meri kot objektivna
resničnost, oblikovala posameznikova čustvena stanja, nivo motivacije in vedenje (Bandura,
1997). Posameznik se bo izogibal situacijam, za katere bo menil, da presegajo njegove
zmoţnosti oz. bo bolj motiviran za spoprijemanje s situacijami, v katerih se bo čutil osebno
kompetenten. Iz tega izhaja, da lahko vedenje ljudi bolje napovemo na osnovi njihovih
prepričanj o lastni sposobnostih kot pa na osnovi dejanskih zmoţnosti za doseganje ciljev.
Dejanska zmoţnost oz. sposobnost je učinkovita le v tolikšni meri, kot je učinkovito dejansko
izvajanje in uporaba te sposobnosti. Samozaupanje, s katerim se ljudje spoprijemajo s teţkimi
nalogami, odloča o tem, kako dobro zna posameznik izkoristiti svoje sposobnosti (Bandura,
1997). Vse to seveda ne pomeni, da lahko posameznik doseţe več, kot je objektivno zmoţen,
samo zaradi tega, ker je v to prepričan. Za optimalno učinkovitost pri spoprijemanju z
različnimi zahtevami mora biti vedno prisotna določena skladnost med zaznano
samoučinkovitostjo in dejanskimi sposobnostmi (Fesel Martinovič, 2004).
Če povzamem lahko rečem, da je človeško delovanje pod vplivom mnogih faktorjev. Uspeh
ali poraz sta odvisna od mnogih odločitev, ki jih sprejema posameznik. Pri tem igrajo
pomembno vlogo znanje in sposobnosti posameznika, ki se odloča kaj storiti ali ne, in seveda
prepričanje v to, kaj lahko z njimi naredi.
6.3 Prepričanje v samoučinkovitost
Prepričanje v samoučinkovitost se dotika vseh področji posameznikovega ţivljenja – bodisi,
da razmišljajo produktivno, pesimistično ali optimistično, bodisi kako dobro se znajo
motivirati in vztrajati teţavam navkljub. Samo-učinkovitost je prav tako kritična determinanta
samo-regulacije (Pajares, 2002).
Po teorija o samoučinkovitosti so različni psihološki procesi sredstvo za ustvarjanje in
krepitev posameznikovega občutka o lastni učinkovitosti. Ločuje med tako imenovanimi
pričakovanim rezultatom in med pričakovano učinkovitostjo. Pričakovani rezultat je
definiran kot posameznikova ocena, da bo določeno vedenje imelo za posledico določene
rezultate. Pričakovana učinkovitost pa je prepričanje posameznika, da lahko uspešno izvede
vedenje, ki je nujo potrebno za dosego zastavljenega cilja. Moč s katero posameznik verjame
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
36
v lastno učinkovitost, v veliki meri vpliva na to ali se bo sploh spoprijel z določeno situacijo
(Bandura, 1977).
Bandura je bil mnenja, da je posameznikovo prepričanje v lastno učinkovitost odvisno od
treh dimenzij in sicer (Čot, 2004):
- ravni teţavnosti; glede na raven teţavnosti, je lahko pričakovana samoučinkovitost
omejena na bolj preprosta opravila, lahko pa vključuje tudi bolj zahtevane ali celo
kompleksne aktivnosti.
- splošnosti; ljudje se lahko imajo za učinkovite na enem ali več področjih delovanja
- moči; šibko zaupanje v lastno učinkovitost laţje zbledi kot močno. Posamezniki z
močno vero v samoučinkovitost ne bodo takoj klonili pred teţavami. Poskušali bodo
doseči svoj cilj kljub številnim oviram. Tisti, ki pa ne verjamejo v samoučinkovitost,
jo bodo hitro izgubili, ko se soočijo z ovirami oz. izzivi.
Posameznikova ocena v lastno učinkovitost ni odvisna samo od spretnosti obvladovanja
neke aktivnosti, temveč tudi od nadomestnih izkušenj oz. opazovanja drugih ljudi pri
opravljanju neke naloge (Bandura, 1977). Vplivi modeliranja oz. učenja z opazovanjem na
zaznano samoučinkovitost so različni in odvisni od vrste procesov. Bandura (1977) poudarja,
da bodo nadomestne izkušnje, ki jih pridobimo z opazovanjem drugih, vplivale na
posameznikovo oceno o lastni samoučinkovitosti v situacijah, ko bo posameznik zaradi
pomanjkanja lastnih izkušenj oz. znanj ne more oceniti svojih sposobnosti. Modeliranje lahko
pomaga posamezniku, ki je imel v preteklosti negativne izkušnje, ki so rušile njegovo
prepričanje v samoučinkovitost, da razvije različne strategije, ki bodo pomagale krepiti
njegovo zaupanje v lastno učinkovitost. Čeprav je vpliv nadomestnih izkušenj na
posameznikovo oceno lastne učinkovitosti manjši kot vpliv direktnih izkušenj, je včasih
njihov pomen velik, saj lahko okrepijo oz. nevtralizirajo rezultate direktnih izkušenj
(Bandura, 1997 povzeto po Čot, 2004).
Bandura (1997:88) navaja, da »vplivi modeliranja naredijo veliko več kot samo to, da
zagotovijo druţbene standarde, na podlagi katerih lahko posameznik vedno išče modele, ki
imajo takšne sposobnosti, ki si jih ţeli pridobiti sam. Poudariti je treba, da modeli niso mrtve
lutke, ki oblikujejo samoučinkovitost samo z dejanji. So ţiva bitja, ki učijo posameznika tako
z dejanji kot tudi z besedami.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
37
Iz tega lahko izluščimo, da modeli, ki na teţave reagirajo pozitivno in samozavestno ter
vztrajajo pri reševanju problemov, v posameznika vsadijo večji občutek samoučinkovitosti in
vztrajnost kot modeli, ki so polni dvomov.
6.4 Samoučinkovitost in socialno kognitivna teorija
Ko govorimo o modeliranju, moramo izpostaviti dva dejavnika, to sta napovedljivost in
kontrolo. Pri demonstraciji napovedljivosti model pokaţe tiste oblike vedenja, ki jih bo
posameznik v neki situaciji najverjetneje uporabil. Napovedljivost pomaga posamezniku
zmanjšati stres in povečati pripravljenost za soočenje s situacijo. V modeliranju kontrole nad
situacijo pa model prikaţe učinkovite strategije za soočenje s situacijo (Bandura, 1997). Pri
modeliranji se posameznik torej uči določenih oblik vedenja oz. strategij s pomočjo
opazovanja. Uspešnost učenja pa je odvisna od štirih procesov, to je od pozornosti,
zapomnitve, sposobnosti za reprodukcijo nekega vedenja in motivacije (Thomas, 1996; Muus,
1996; povzeto po Batistič-Zorec, 2000).
Modeliranje lahko poteka v različnih oblikah in sluţi različnim ciljem. Veliko psihološkega
modeliranja poteka v oţjem socialnem okolju posameznika. Med močne vire zunanjih vplivov
sodijo tudi mediji, zlasti televizija. Izpostavljanje resničnim ali simboličnim modelom, ki
učijo uporabne strategije in sposobnosti, vpliva na povečanje v lastno učinkovitost in
sposobnost. Bandura (1997:93) pravi, da vizualiziranje samega sebe, da uporabljaš
modelirane strategije uspešno, povečuje prepričanje, da jih v realnosti lahko uporabimo.
Zavedati se je treba, da modeliranje vključuje le procesa ponavljanja vedenj, saj zajema tudi
učenje različnih pravil ter razvoj kognitivnih sposobnosti. Glede na to, da je kognitivne
sposobnosti teţko pridobiti s čistim modeliranjem, je potrebno, da modeli pri soočanju z
nekim problemom na glas verbalizirajo miselne procese in strategije, ki jih uporabljamo. V
zelo kompleksnih situacijah so lahko verbalizirane miselne sposobnosti, ki vodijo neko
dejanje, veliko bolj informativne kot samo opazovanje dejanja. Verbalno modeliranje
kognitivnih sposobnosti prispeva h graditvi samoučinkovitosti in razvoju kognitivnih
sposobnosti (Bandura, 1997).
Bandurina (1997) ključna ugotovitev glede prepričanja v samoučinkovitost je, da so
posameznikova dejanja in motivacija, bolj odvisna od tega kaj posameznik verjame kot pa od
tega kaj je objektivno resnično«. Iz tega razloga, je vedenje posameznika laţje predvidevat na
podlagi njegovih prepričanj v to kaj zmore, kot pa kaj je dejansko sposoben doseči. Torej
samoučinkovitost pomaga determinirati, kaj lahko posameznik stori z znanjem in
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
38
sposobnostmi, ki jih poseduje. To pomaga pojasniti zakaj je včasih posameznikovo vedenje v
popolnem nasprotju z njegovimi sposobnostmi in zakaj se vedenja posameznikov med seboj
razlikujejo, kljub temu, da posedujejo enako znanje in sposobnosti. Veliko ljudi zelo pogosto
trpi oz. dvomi v svoje sposobnosti, po drugi strani pa imamo ljudi, ki so kljub
pomanjkljivemu repertoarju sposobnosti izredno samozavestni, glede tega kaj lahko doseţejo.
Prepričanja in realnost se zelo redko popolnoma ujemata in ljudje se pri spopadanju s
zunanjim svetom tipično ravnajo po lastnih prepričanjih. Kot je bilo ţe ugotovljeno, je
človeške doseţke laţje predvideti na podlagi prepričanj v samo-učinkovitost kot pa na podlagi
preteklih doseţkov, znanj ali sposobnosti. Seveda pa nam še tako velika samozavest in
optimizem ne moreta zagotoviti uspeha, če nimamo potrebnih znanj in spretnosti (povzeto po
Pajares, 2002).
Poleg raziskovanja samoučinkovitosti pa so se raziskovalci socialnega učenja osredotočili
tudi na način kako človek prevaja in kodira informacije, katere pridobi pri opazovanju. Tako
je Gerst napravil eksperiment, ki je vključeval učenje jezikovnega jezika gluhih, s pomočjo
katerega so analizirali procese kodiranja. Rezultati so potrdili idejo Brunerja in Bandure, da se
hitreje učimo z opazovanjem in da obstajajo različni načini za učinkovito kodiranje in
shranjevanje informacij, ki jih lahko kasneje prikličemo, če je to potrebno (www.hull.ac.uk).
Ravno ta vidik socialnega učenja je pritegnilo največ pozornosti. Televizija, filmi in drugi
avdio-video prikazovalniki so za ljudi vseh starosti izredno močan vir simboličnega
modeliranja. Obstaja veliko dokazov o tem, da tako otroci kot odrasli preko prikazanih
modelov na televiziji razvijejo vedenja, čustvene odzivov in kompleksne vzorcev obnašanja.
In ravno v luči učinkovitosti modeliranja imajo različni mediji pomembno vlogo pri
oblikovanju vedenj in socialnih veščin.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
39
7 DEJAVNIKI AGRESIVNOSTI
Ker večina psihologov danes meni, da je agresivno vedenje izzvano predvsem z zunanjimi
dogodki in draţljaji, bom v nadaljevanju na kratko predstavil dve glavni vrsti dejavnikov,
kateri povzročajo agresivno vedenje. To so dejavniki okolja in socialni dejavniki. V literaturi
se pojavljajo še biološki dejavniki agresivnosti, vendar pa je vpliv le teh bistveno manjši.
7.1 Dejavniki okolja
Dejavniki okolja, ki lahko sproţijo nastanek agresivnosti, so vročina, gneča, hrup, dim,
močna svetloba itd.. Tako je med ljudmi razširjeno prepričanje, da nasilje v druţbi narašča z
gostoto prebivalstva, vendar pa raziskave na ljudeh in primatih ne potrdijo domneve, da je
naraščanje gostote prebivalstva povezano z naraščanjem števila nasilnih dejanj (Ribarič,
2000).
Raziskave so se prav tako usmerile na vpliv temperature na pojav agresivnosti. Toplotna
hipoteza pravi, da visoke temperature lahko povečajo agresivne motive in vedenja. Visoke
temperature povečajo agresivnost neposredno ( s povečanjem sovraţnih občutji) in posredno
(s povečanjem agresivnih misli). V ZDA se med poletjem zgodi pribliţno 2,6 % več umorov
in napadov kot pa med drugimi letnimi časi; vroča poletja povzročijo večji porast nasilja kot
pa milejša poletja prav tako pa so stopnje nasilja večja med vročimi leti kot pa med
hladnejšimi (Anderson, 2001).
7.2 Socialni dejavniki
V literaturi se kot socialni dejavniki najpogosteje omenjajo: verbalne ţalitve, mediji, druţina
in stereotipi. Ker pa je rdeča nit omenjene specialistične naloge učenje z opazovanjem, bom
osrednjo pozornost namenil vplivom medijev na agresivno vedenje.
Verbalne ţalitve
Verbalne ţalitve in neverbalno vedenje, ki ga razumemo kot izzivanje, sproţa agresivno
vedenje. Nasprotna stran agresivni odziv razume kot novo izzivanje in odgovori s še bolj
agresivnim vedenjem. Tako se vzpostavi začaran krog oz. spirala, ki neredko vodi do vse
hujših groţenj in ţalitev, ali celo do fizičnega obračunavanja. Nekatere raziskave kaţejo, da
se agresivnost pojavlja le ob neprijetnih občutkih, ki jih sproţajo neprimerna, gnusna dejanja
ali prizori (Areh, 2003).
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
40
Druţina
Raziskave kaţejo, da je večji del vzrokov za nastanek otroške agresije v druţinskih
razmerah, in sicer v izrecnem ali prikritem nasilju nad otroci, čeprav sodelujejo tudi širši
druţinski dejavniki in neposredne situacije. Agresivni otroci so pogosto sami izpostavljeni
agresiji, zlasti agresiji staršev. Tako se agresivno vedenje prenaša s starejše generacije na
mlajšo, v posebnih okoliščinah pa se razrase v zaskrbljujoč pojav med otroci in mladino.
Starši, ki se sami vedejo nasilno, tudi ne morejo nadzorovati in zavirati agresivnega vedenja
pri otrocih, ampak ga v otroških očeh legitimirajo. Včasih pa starši namenoma podpirajo
otrokovo agresivnost, češ da ga bodo s tem bolje usposobili za ţivljenje.
Alkohol
Znanstveniki in laiki ţe dolgo poznajo dvosmerno zvezo med uţivanjem alkohola in
nasiljem oz. agresivnim vedenjem. Ne samo, da uţivanje alkohola lahko vzbudi agresivnost,
ampak lahko tudi viktimizacija vodi v pretirano uţivanje alkohola (Škrila, 2005).
Stereotipi
Če razumemo in označimo nek tip osebe ali njenih dejanj kot napadalen oziroma za nas
nevaren, potem smo bolj dojemljivi v zvezi z agresijo te vrste oseb. Prav tako kot lačna oseba
večkrat pomisli na hrano v primerjavi s sito, tudi agresivna oseba (re)interpretira več znakov
agresije in več »sovraţnikov«. Nekje je bilo rečeno: »Oseba s predsodki vidi Ţida, komunista
ali »črnuha« za vsakim grmom in pod vsako posteljo«. Naša druţba in subkulture nas
obsipavajo s stereotipi, ki usmerjajo našo ogorčenost, predsodke in diskriminacijo proti
določenemu tipu ljudi. Predsodki se navadno večajo: Če nekoga ne maramo, je bolj verjetno,
da ga bomo poškodovali. In če ga poškodujemo, je prav tako verjetno, da ga bomo še manj
marali (povzeto po Petrič, 2006).
8 TEORIJA SOCIALNEGA UČENJA IN NASILJE V MEDIJIH
Ko beremo različne vrste strokovnih člankov, ki se dotikajo problematike vpliva nasilnih
medijskih vsebin, je potrebno neprestano imeti v mislih: prvič, da se raziskave večinoma
osredotočajo na vpliv nasilnih medijskih vsebin na agresivnost gledalca. Agresivnost je pri
tem definirana kot vedenje, ki je usmerjeno v poškodovanje druge osebe. Pri tem je potrebno
razlikovati različne oblike agresivnosti (verbalna, posredna in fizična). Pri fizični agresivnosti
je potrebno poudariti, da ni jasne ločnice med nasiljem in fizično agresivnostjo, Nasilje se
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
41
večinoma uporablja za označitev bolj ekstremnih oblik fizične agresivnosti, ki imajo za
posledico hudo poškodovanje ţrtve, vendar pa to ločevanje niti ni tako pomebno.
Zavedati se je potrebno, da na nastanek agresivnosti ne vpliva zgolj en dejavnik, ampak
kombinacija večih. Tako je potrebno razmišljati tudi v primeru nasilnih medijskih vsebin, saj
so le-te eden izmed potencialnih faktorjev, ki pomagajo oblikovati vedenje, vključno z
agresivnostjo. To ne pomeni, da je izpostavljenost medijskemu nasilju nujen ali ključen razlog
za nastanek agresivnega vedenja. Tega si do sedaj še ni upal trditi nihče. Vzemimo za primer
14 letnega fanta, ki trdi, da ţe več let igra nasilne računalniške igrice, vendar kljub temu ni še
v realnem ţivljenju nikogar ubil. Fant ima v tem primeru popolnoma prav in to potrjuje prej
omenjeno ugotovitev, da izpostavljenost medijskemu nasilju ni nujen in ključni razlog za
nastanek agresivnosti. Da bo primer še bolj nadzorno prikazan, vzemimo za primer še 45 let
starega moškega, ki na dan pokadi dve škatlici cigaret in ki prav tako trdi, da kljub temu ni
zbolel za pljučnim rakom. Marsikdo bi se z njima strinjal. Mogoče se bo zdelo nenavadno,
ampak se tako 14 letni fant kot 45 letni moški in tisti, ki se z njima strinjajo, motijo, saj pri
obeh obstaja velik dejavnik tveganja, da bosta oba in ljudje okoli njiju nosili posledice, zaradi
njunega tveganega vedenja (Anderson, Berkowitz, Donnerstein, Huesmann, johnson, Linz,
Malamuth in Wartella, 2003).
Vsi vemo, da danes ţivimo v dobi, ko prevladuje informacijska tehnologija. Mladi
preţivljajo prosti čas ob gledanju televizije, igranju računalniških igric, poslušanju glasbe,
pogovarjanju po telefonu ipd.. Pri tem so v veliki meri izpostavljeni stalnemu prikazovanju
nasilja. Z razvojem komunikacijskih tehnologij si lahko prikaţejo katerokoli ţeleno vedenje,
kar pomeni, da po eni strani v samem procesu učenja simbolično modeliranje pridobiva vse
večji vpliv, medtem ko je vloga staršev, učiteljev in drugih tradicionalnih vzornikov vse
manjša. Bandura je bil glede tega zelo zaskrbljen, saj se je zavedal, da simbolično modeliranje
v smislu zdravega delovanje druţbe, na slednjo slabo vpliva: po Banduri je ravno simbolično
modeliranje, ki ga omogočajo mediji, glavni vir agresivnega ravnanja. Pojav televizije je
neznansko povečal paleto modelov, ki vplivajo na razvijajočega otroka. Tako imajo otroci in
odrasli neomejene moţnosti, da se v udobju lastnih domov naučijo ogromnih oblik nasilnega
vedenja preko televizije (www.hull.ac.uk).
Ţe Bandurovi poskusi v sedemdesetih letih so opozorili na pomen medijev pri posredovanju
modelov agresivnega obnašanja, saj so imeli videoposnetki in risanke enak učinek kot realni
doţivljaji. Zato so tem poskusom sledile raziskave, ki so ugotavljale neposredno povezavo
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
42
med gledanjem agresivnih prizorov na TV, videu, v kinu in med porastom agresivnega
obnašanja ljudi (zlasti otrok). Tako so bili v več poskusih otroci, ki so gledali filmske
posnetke agresivnih prizorov, pripravljeni mnogo huje »kaznovati« svojega vrstnika kot
otroci, ki niso gledali takšnih posnetkov oziroma so gledali posnetke z miroljubno vsebino
(Mummendy, 1990 po Ule 1997). Tako je vpliv medijskega nasilja še posebno ogroţajoč za
otroke, ki so na določen način v svojem ţivljenju in doţivljanju prikrajšani. To so otroci, ki
jim s strani odraslih manjka jasnih usmeritev, vrednostnega sistema in spodbud k samostojni
dejavnosti (vzgojno zanemarjeni otroci prezaposlenih, nevednih ali brezbriţnih staršev),
otroci, ki jim manjka zdravega vznemirjenja, ki ga v otroško doţivljanje in domišljijo prinaša
otroška igra, sprostitev, druţba vrstnikov in dejavno preţivljanje prostega časa ter aktivno
raziskovanje sveta. Nasilje pa dobesedno vsrkavajo iz medijev otroci, ki so sami ţrtve nasilja
v druţini, oţjem in širšem okolju (Tomori,1995 po Petrič, 2006).
Tudi ugotovitve študije na terenu v zadnjih 20-tih letih so vodile do sklepov, da do določene
stopnje obstaja pozitivna povezanost med otroško agresivnostjo in izpostavljenostjo
medijskemu nasilju. Bolj agresivni otroci gledajo več nasilnih televizijskih programov.
Izpostavljenost otroka dramatičnim nasilnim scenam prikazanim na televiziji, povzroča, da
se otrok takoj za videnim vede bolj agresivno (Huesmann in Miller, 2004).
Letkowitz je ugotovil, da večja kot je nagnjenost dečkov do gledanja televizijskega
programa z nasiljem pri 8. letih, večja je bila njihova agresivnost tako pri tej starosti kot tudi
10 let kasneje. Ta odnos med zgodnjim gledanjem televizijskih programov in kasnejšo
agresivnostjo prevladuje tako pri stopnji agresivnosti do vrstnikov kot tudi pri kasnejših
stopnjah agresivnosti. Povezava med gledanjem nasilja pri deklicah in agresivnostjo pa kaţe,
da ne obstaja dejanska direktna povezanost med nagnjenostjo deklic do gledanja televizijskih
programov z nasilno vsebino in agresivnostjo v tem času. Preko socializacije se dečke
spodbuja k javnemu izraţanju agresivnosti, deklice pa se uči, naj se ne obnašajo agresivno ter
se jih spodbuja k neagresivnemu obnašanju (Globočnik, 1996 po Bučar Ručman 2004).
V okviru medijev sta film in televizija prevzela glavno vlogo v procesu simboličnega
modeliranja. Če pomislimo, da v prvih osemnajstih letih ţivljenja, povprečni mladostnik
največ časa – z izjemo spanja – preţivi pred televizorjem, ima to vsekakor močan vpliv na
razvijajoče misli. Otroci tako pridobijo široko paleto vedenjskih spretnosti preko televizije, na
kateri je prikazano socialno vedenje. Bandura je o televiziji povedal, da je le-ta učinkovit
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
43
domači učitelj. Laboratorijske in terenske študije, v katerih se je otrokom in adolescentom
prikazovalo nasilne in nenasilne vsebine, so pokazale, da je izpostavljenost filmskemu nasilju
okrepilo in povečalo medsebojno agresivnost v vsakodnevnem ţivljenju. Posamezniki s
kriminalnim ozadjem so izboljšali svoje kriminalne spretnosti po tem, ko so preko medijev
videli različne prefinjene načine izvrševanja kaznivih dejanj. Kot vpliven učitelj, lahko
televizija po eni strani spodbudi človekoljubne in po drugi škodljive lastnosti. Programi, ki
prikazujejo pozitivno in kooperativno socialno vedenje krepijo sodelovanje in zmanjšujejo
medosebno agresivnost. Opazovani modeli pa privedejo tudi do bolj splošnih spoznanj: z
opazovanjem vedenja drugih ljudi lahko opazovalec razširi splošna taktike in strategije
vedenja, katera mu omogočajo, da gre preko tega kar je videl ali slišal. S pomočjo sinteze
različnih značilnosti opazovanih modelov, lahko nato razvije nove oblike vedenja
(www.hull.ac.uk).
O vprašanju, kakšen učinek ima filmska agresivnost na gledalce, obstaja v znanstveni
literaturi različne teorije, ki jih bom na kratko povzel (Hipfl,1995):
Inhibicijska hipoteza – temelji na domnevi, da opazovanje nasilja sproţa pri recipientu strah
pred agresijo oz. občutke krivde, ki vodijo do manjše pripravljenosti za agresivno vedenje.
Berkowitz npr. meni, da prizori nasilja, ki jih gledalec doţivlja kot neupravičene, povečujejo
njihove zadrţke do agresije. Tiste agresivnosti pa, ki jih gledalec doţivlja in dojema kot
neupravičene, pa zmanjšujejo zavore in povečujejo agresivne reakcije.
Katarzična hipoteza – le ta v nasprotju s stimulacijsko predpostavlja, da prihaja pri gledalcih
po ogledu nasilnih scen do zmanjšanja agresivnega vedenja. Po tej hipotezi, ki sicer izhaja iz
»nagonskega modela« agresivnosti, se prirojeni agresivnostni potencial z opazovanjem
agresivnih dejanj »odloţi« na raven domišljije in predstav.
Stimulacijska hipoteza – meni, da je prikazovanje nasilja na televiziji spodbuja agresivno
vedenje gledalca. V povezavi s stimulacijsko hipotezo igra veliko vlogo »teorija
opazovalnega učenja«, ki jo je razvil Albert Bandura. Po tej teoriji gledalci sicer dejansko
lahko posnemajo opazovano vedenje, vendar je potrebno razlikovati med spoznavanjem
moţnosti agresivnega vedenja in njegovim dejanskim izvajanjem. Se pravi, da lahko gledalec
opazuje nek agresivni model in se pri tem nauči, kako se je mogoče agresivno obnašati. Kar
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
44
vidi shrani v spomin in nekoč kasneje – če se bo ponudila priloţnost – bo lahko to spremenil v
manifestativno dejanje.
Hipoteza vzburjenja – prvotno se je ta hipoteza glasila, da je posledica agresivnih prizorov
na televiziji zvečana aktivnost recipienta, kar naj bi spodbujalo agresivno vedenje. Po tej
hipotezi za izvedbo agresivnih dejanj ni toliko odgovorna agresivna filmska vsebina, kakor iz
nje izhajajoče vzburjenje. Pozneje se je v več raziskavah izkazalo, da lahko povečano
emocionalno vzburjenje, ki mu sledi agresivno vedenje, nastopi tudi pri neagresivnih filmih –
npr. pri filmih z erotično vsebino.
Z razlago agresivnih tendenc skozi čas in z vplivom medijev na agresivnost se ukvarja tudi
t.i. teorija scenarijev. Omenjena teorija pravi, da je vedenje posameznika skupek programov
vedenj, ki so nastali ţe v zgodnjem otroštvu. Omenjene programe lahko imenujemo
kognitivni scenariji, ki so shranjeni v posameznikovem spominu in katere se nato uporabi kot
vodilo pri obnašanju ter razreševanju socialnih problemov. Scenariji nam povedo, kateri
dogodki se bodo zgodili, kako naj se človek pri tem vede oz. odzove in kakšni bodo
pričakovani rezultati takšnega vedenja oz. odziva. Domneva se, da ko se prvi scenariji
uveljavijo, le-ti vplivajo na otrokovo vedenje skozi »nadzorovane« mentalne procese. Ti
procesi pa postanejo avtomatični, ko otrok odraste.
Pojma nadzorovan in avtomatičen sta tehnična termina, ki so ju razvili kognitivni psihologi,
da so opisali različne načine mentalnega procesiranja. Avtomatični procesi so mentalni
procesi, ki delujejo zelo hitro, pri tem pa se oseba zelo malo zaveda same mentalne operacije
(npr. branje). Nadzorovani procesi pa delujejo veliko bolj počasi, pri tem pa se oseba veliko
bolj zaveda, da »nadzoruje« mentalni proces (npr. računanje).Proces skozi katerega so
scenariji oblikovani imenujemo učni proces, ki vključuje tako opazovalne kot posnemovalne
komponente. Primarni učni proces je, ko otrok opazuje sekvenco vedenj drugih, nakar
omenjeno sekvenco zakodira v kognitivni scenarij (učenje z opazovanjem). Sekundardni učni
proces pa se pojavi, ko otrok s pomočjo teh scenarijev vodi svoje vedenje. To je t.i.
posnemovalno učenje.
Po teoriji scenarijev, scenariji, ki vodijo otroka v t.i. otroško agresivnost, z leti postanejo
splošno uporabni, kar pomeni, da bo otrok uporabljal agresivne scenarije tudi v odraslosti.
Teorija pravi, da je vpliv medijskega nasilja na agresivnost odraslega posameznika omejen.
Seveda to ne pomeni, da se scenarijev v odraslem obdobju ne da naučiti, vendar je vpliv
naučenih scenarijev v otroštvu veliko bolj pomemben. Drugače povedano to pomeni, da
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
45
teorija po eni strani vidi majhno povezanost med agresivnostjo odraslega in njegovo
izpostavljenostjo medijskemu nasilju, po drugi strani pa veliko bolj poudarja relacijo med
otroško agresivnostjo in otroško izpostavljenostjo medijskemu nasilju (Huesmann in Miller,
2004).
Pri prebiranju literature, ki obravnava tematiko vpliva nasilnih medijskih vsebin, ugotovimo,
da se jih večina osredotoči na vpliv medijskega nasilja, ki je predvajan preko t.i. pasivnih
medijev, to so mediji, ki jih gledalci zgolj opazujejo. Nekoliko manj pa je raziskav ki so
preučevale vpliv medijskega nasilja, ki so predvajane preko t.i. aktivnih medijev, ki jih
uporabniki gledajo in so z njimi v interakciji. Razlog tiči v tem, da so video igrice relativno
nova oblika nasilnega medija.
Vendar pa je ţe zdaj popolnoma jasno, da največji dejavnik tveganja predstavljajo t.i. aktivni
mediji, predvsem računalniške igrice. Razlogov za to je več in sicer: prvič, otroci neprimerno
več časa posvečajo igranju računalniških igric; drugič, večina teh igric vsebujejo nasilje;
tretjič, pri igranju teh igric otroci niso zgolj pasivni opazovalci, kar povečuje verjetnost, da
bodo sami postali agresivni. (Anderson, Berkowitz, Donnerstein, Huesmann, johnson, Linz,
Malamuth in Wartella, 2003)
Glavana značilnost nasilnih video igric je nagrada za nasilno vedenje. Tu pa se postavlja
vprašanje: Ali video igre, ki nagrajujejo nasilno vedenje povečujejo agresivnost in kako je to
v primeru nenasilnih video igric. Do sedaj še ni bilo raziskave, ki bi podala odgovor na
omenjeno vprašanje. Zato je potrebno omenjeni odgovor poiskati v študijah, ki so preučevale
vpliv nasilja predvajanega na televiziji. Bandura (1965) je dokazal, da so udeleţenci, ki so po
televiziji videli, kako je bil igralec kaznovan, ker se je nasilno vedel do lutke, bili v podobni
situaciji veliko manj agresivni, kot tisti, ki so videli, da je bil igralec za takšno nasilno vedenje
kaznovan.
Iz tega lahko razumno sklepamo, da nagrajevanje nasilnosti v video igri lahko povečuje
agresivno vedenje. Povedati je potrebno, da obstajajo pomembne razlike med vplivom
nasilnih vsebin, ki so predvajane preko televizije in vplivom nasilnih video igric. Razlika se
kaţe v tem, da je posameznik v primeru video igre za nasilje direktno nagrajen (npr. doseg
točk), medtem ko v primeru gledanja nasilnih vsebin preko televizije gledalec ni direktno
nagrajen. To pa pomeni, da direktna nagrada povzroča, da posameznik med igro poveča
nasilna dejanja, da bi s tem dosegel čim večje število točk. Prav tako se posameznik, ki nasilje
gleda preko televizije, lahko nauči, da ima nasilje tudi negativne posledice, med tem ko se pri
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
46
igranju nasilnih video iger, zaradi ponavljajočega in direktnega kaznovanja, pojavi frustracija
in posledično agresivnost pri igralcu (Carnagey in Anderson, 2005).
Ob vsem povedanem se mi postavljajo sledeča vprašanja: Kaj odrasli menijo o vplivu
medijskih vsebin na vedenje posameznika?, V kolikšni meri se strinjajo s teorijo socialnega
učenja in ugotovitvami Alberta Bandure? in Ali medijske vsebine vplivajo na odraslega
posameznika?
Na omenjena vprašanja bom poskušal poiskati odgovore v drugem delu specialističnega
dela.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
48
1 PROBLEMI IN HIPOTEZE
Iz teoretičnega dela specialistične naloge lahko izluščimo, da je bistvo Bandurine teorije
socialnega učenja, da se ljudje agresivnosti naučimo na dva poglavitna načina in sicer z
opazovanjem agresivnih modelov in pričakovanjem koristi, ki jih bo agresivno vedenje
prineslo. Omenjeni ugotovitvi sem zato uporabil kot izhodišči pričujoče raziskave, katere
namen je predvsem ugotoviti, kakšno je mnenje odraslih do vpliva nasilnih medijskih vsebin
na posameznika.
Glede na Bandurine ugotovitve, da otroci zelo hitro osvojijo agresivni stil vedenja z
gledanjem agresivnih vsebin preko televizije, sem postavil sledečo hipotezo:
Hipoteza 1: Nasilne vsebine v medijih po mnenju anketirancev vplivajo na vedenje
posameznikov, ki te vsebine gledajo.
Ker je eden izmed pomembnih dejavnikov Bandurine teorije socialnega vedenja nagrada
oziroma korist, ki naj bi jo agresivno vedenje prineslo sem ţelel preveriti sledečo hipotezo:
Hipoteza 2: Posamezniki, ki gledajo nasilne prizore, bodo po mnenju anketirance posnemali
takšno vedenje, če bodo od tega imeli kakšno korist.
Prav tako me je zanimalo ali je po mnenju anketirancev razmerje med opazovanjem nasilnih
prizorov preko medijev in agresivnim vedenjem dvosmerno1 ter, če prepogosto srečevanje z
nasiljem v medijih zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje, zato sem predvidel naslednji
dve hipotezi:
Hipoteza 3: Po mnenju anketirancev agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne vsebine kot
neagresivni ljudje
Hipoteza 4: Po mnenju anketirancev, pogosto srečevanje z nasiljem v medijih zmanjšuje
gledalčevo občutljivost za nasilje.
1 Agresivni ljudje gledajo več nasilnih medijskih vsebin kot neagresivni ljudje
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
49
2 METODA
V nadaljevanju so prikazani instrumenti, opis vzorca in postopek raziskave..
2.1 Instrumenti
Za potrebe raziskave sem sestavil vprašalnik o vplivu medijskih vsebin na vedenje
posameznikov. V uvodu vprašalnika sem anketirance zaprosil za sodelovanje, pri tem sem jim
zagotovil, da bo njihovo sodelovanje v raziskavi ostalo anonimno, in da bodo zbrani podatki
objavljeni zgolj v zbirni obliki, tako da njihovih odgovorov ne bo mogel nihče prepoznati,
nakar so sledila kratka navodila za izpolnjevanje.
Anketni vprašalnik je sestavljen iz treh delov. Prvi del vprašalnika vsebuje 7 vprašanj. Vseh
7 vprašanj je zaprtega tipa, tako da so anketiranci odgovarjali na vnaprej pripravljene
odgovore – izbira med različnimi moţnostmi.
Drugi del vprašalnika je sestavljen iz 8 trditev. Vsaka izmed 8 trditev je vsebuje pet
stopenjsko lestvico, na kateri so morali anketiranci označiti v kolikšni meri se s posamezno
trditvijo strinjajo oz. ne strinjajo. Pri tem 1 pomeni, da se anketiranci s posamezno trditvijo
sploh ne strinjajo, 5 pa da se s posamezno trditvijo popolnoma strinjajo.
Zadnji del anketnega vprašalnika pa je namenjen zbiranju podatkov o demografskih
značilnostih anketirancev (spol, starost, izobrazba).
2.2 Opis vzorca in postopek
Anketo sem izvedel na vzorcu naključno izbranih oseb, ki sem jih izbral z metodo sneţne
kepe - vzorčenje preko socialnih mreţ. To vzorčenje je potekalo tako, da sem izbral 4 začetne
respondente, katerim sem razdelil po 45 vprašalnikov, kar pomeni, de je bilo skupaj oddanih
180 vprašalnikov. Vsi začetni respondenti so bili naprošeni, da omenjene vprašalnike
razdelijo naprej naslednjim respondentom, ki so jih sami naključno izbrali ter jim posredovali
enaka navodila. Pri tem sem jih opozoril, da vprašalnike lahko izpolnjujejo le respondenti, ki
so stari 18 let in več, saj je bil moj namen pridobiti mnenja odraslih oseb.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
50
Do postavljenega roka2 je bilo vrnjenih 156 vprašalnikov, kar predstavlja 86,7 % vseh
razdeljenih vprašalnikov. Od 156 vprašalnikov je bilo nekorektno izpolnjenih 5 vprašalnikov
(manjkali tako demografski podatki kot odgovori na zastavljena vprašanja), zato sem v
nadaljevanju analize omenjene vprašalnike izločil.
Tako je bilo v analizo vključenih 151 vprašalnikov, kar predstavlja 83,9 % vseh razdeljenih
vprašalnikov. Od 151 vprašalnikov so jih 82 izpolnile ţenske, kar predstavlja 54,3 % pravilno
izpolnjenih vprašalnikov. Moški so izpolnili 69 vprašalnikov, kar predstavlja 45,7 % pravilno
izpolnjenih vprašalnikov.
Tabela 1: Starostna struktura respondentov
STAROST f f(%) F F(%)
18-23 41 27,15 0 0,00
24-29 53 35,09 41 27,15
30-35 25 16,56 94 62,25
36-41 17 11,26 119 78,81
42-47 7 4,64 136 90,07
48-53 5 3,31 143 94,69
54-59 3 1,99 148 98,01
nad 59 0 0 151 100
SKUPAJ 151 100 151 100
Iz tabele 1 je razvidno, da je najbolj pogosta starost raspondentov v vzorcu med 24-29 let,
saj razred zavzema 35,1 % celotnega vzorca (f2=53, f2(%)=35,1 %). Tudi starost od 18 do 23
leta je razmeroma zelo pogosta v proučevanem vzorcu, saj razred zavzema 27,1 % celotnega
vzorca.. Več kot 60 % respondentov pa je mlajših od 30 let. Povprečna starost respondentov
je 29,4 leta (mediana = 27,4; modus = 25,3).
2 Raziskava je potekalo od 10.3.2009 pa do 10.4.2009
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
51
Tabela 2: Izobrazbena struktura respondentov
IZOBRAZBA ŠTEVILO ODSTOTEK
Osnovnošolska 4 2,64
Poklicna 18 11,92
Srednješolska 99 65,56
Višješolska 3 1,99
Visokošolska ali univerzitetna 26 17,22
Magisterij ali doktorat 1 0,66
SKUPAJ 151 100
V tabeli 2 je prikazana izobrazbena struktura respondentov. Vidimo lahko, da ima velika
večina respondentov srednješolsko izobrazbo (65,6 %), malo presenetljivo jim sledijo
respondenti z visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo (17,2 %), nato s poklicno (11,9 %),
osnovnošolsko (2,6 %), višješolsko (2 %) in nazadnje z magisterijem ali doktoratom (0,7 %).
3 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Iz tabele 3 je razvidno, da 60 (39,7 %) anketirancev na dan preţivi pred mediji do 2 uri; od 2
do 4 ure medijem na dan nameni 55 (36,4 %) anketirancev, medtem ko je 18 (11,9 %)
anketirancev obkroţilo, da na dan pred mediji preţivijo od 4 do 6 ur in 18 (11,9 %)
anketirancev, da pred mediji preţivijo več kot 6 ur na dan.
Tako lahko ugotovimo, da slabih 75 % anketirancev preţivi oz. nameni medijem na dan do 4
ure. Izredno velika in skrb vzbujajoča sta tudi deleţa anketirancev, ki na dan pred mediji
preţivijo od 4 ure naprej, le-teh je dobrih 20 %.
Tabela 3: Čas, ki ga anketiranci preţivijo pred mediji na dan
ČAS (h) F f(%)
0 – do 2 60 39,73
2 – do 4 55 36,42
4 – do 6 18 11,92
nad 6 18 11,92 SKUPAJ 151 100
Pri omenjenem vprašanju se mi je pojavil pomislek, v kolikšni meri so anketiranci bili
zmoţni pravilno oceniti količinske podatke, npr. koliko časa tedensko gledajo televizijo, saj je
številka glede na posameznikove splošne občutke precej drugačna, kot če bi si npr. sproti
zapisovali vse pred televizijo preţivete ure. Pomisleke sem imel tudi ob razmišljanju, koliko
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
52
so odgovori zanesljivi in koliko anketiranci nevede prilagodijo dejansko resnico
pričakovanjem in splošnemu mnenju druţbe.
Kot je bilo ţe v teoretične delu omenjeno, je bil Albert Bandura precej zaskrbljen nad
nasilnimi medijskimi vsebinami, ki se predvajajo preko televizije, saj je bil mnenja, da ima
simbolično modeliranje enak vpliv na vedenje otrok. Iz tega razloga sem ţelel ugotoviti,
kateri medij ima po mnenju anketirancev največji vpliv na posameznika. Anketiranci so tako
lahko zbirali med avdio-vizualnimi mediji (televizija, internet, računalniške igre itd.);
slikovnimi mediji (skice, risbe, fotografije itd.); tiskani mediji (knjige, revije, časopisi itd) ali
vsi enako. Rezultati odgovorov so razvidni v spodnji tabeli.
Tabela 4: Vrsta medija in njegov vpliv na posameznika.
ODGOVOR f f(%)
Audio-vizualni 129 85,43
Slikovni 10 6,62
Tiskani 8 5,29
Vsi enako 4 2,65 SKUPAJ 151 100
Iz tabele 4 je razvidno, da je 129 ali 85 % anketirancev menilo, da na posameznika najbolj
vplivajo avdio-vizualni mediji. Avdio-vizualnim medijem sledijo slikovni mediji, saj se je za
njih opredelilo 10 ali slabih 7 % anketirancev. Najmanj anketirancev (8 ali 5 %) pa jih menilo,
da imajo največji vpliv na posameznika tiskani mediji. Samo 4 ali slabe 3 % anketirancev je
menilo, da imajo vse vrste medijev na posameznika enak vpliv. Vidimo lahko, da imajo
vizualni mediji po mnenju anketirancev večji vpliv kot nevizualnim. To bi lahko pripisali
dejstvu, da nam branje knjig in druge literature vzame veliko časa, pri tem pa zahteva tudi
določen miselni napor, katerega pa pri avdio-vizualnih medijih ne potrebujemo, saj nam je ţe
vse »postreţeno na pladnju«.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
53
Tabela 5: Medijske vsebine in njihov vpliv na posameznikovo vedenje
ODGOVOR f f(%)
Nasilne 102 67,55
Erotične 32 21,19
Humorne 5 3,31
Poljudnoznanstvene 11 7,25
Drugo 1 0,66 SKUPAJ 151 100
Ker se večinoma poudarja negativni vpliv nasilnih medijskih vsebin na vedenje
posameznikov, me je zanimalo ali bodo tudi anketiranci nasilnim medijskim vsebinam
pripisali največji vpliv. Iz tabele 5 lahko ugotovimo, da sta kar 102 anketiranca (67 %)
menila, da imajo nasilne vsebine največji vpliv na posameznika. Zelo velik je tudi deleţ tistih,
ki menijo, da imajo največji vpliv na vedenje posameznika erotične vsebine, le-teh je bilo 32
ali 21 %. Da imajo največji vpliv na posameznikovo vedenje poljudnoznanstvene vsebine, je
prepričanih 11 ali 7 % anketirancev; 5 anketirancev ali 3 % pa je menilo, da imajo največji
vpliv na posameznikovo vedenje humorne vsebine.
Tako so tudi anketiranci bili mnenja, da imajo nasilne medijske vsebine največji vpliv na
posameznika, pri tem verjetno ni nobenega dvoma, da imajo le-te negativni vpliv, saj se bo v
nadaljevanju videlo, da je večina anketirancev bila tudi mnenja, da nasilne medijske vsebine
kot take predstavljajo problem v druţbi.
Enako pa si ne bi upal trditi za erotične vsebine, v tem pogledu je bil anketni vprašalnik
pomanjkljiv, saj bi bilo zanimivo ugotoviti, ali imajo erotične vsebine na vedenje
posameznika negativni ali pozitivni vpliv.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
54
Tabela 6: Pogostost nasilja v medijih
ODGOVOR f f(%)
Zelo malo 0 0
Malo 3 1,99
Niti malo niti veliko 18 11,92
Veliko 77 50,99
Zelo veliko 53 35,09 SKUPAJ 151 100
Na vprašanje, koliko je nasilja v medijih, jih je 77 ali skoraj 60 % odgovorilo, da veliko; da
ga je zelo veliko pa je menilo 53 ali 35 % anketirancev. Neopredeljenih je bilo 18 ali 11,92 %
vprašanih, med tem ko so le 3 anketiranci menili, da je nasilja malo, kar predstavlja le 2 %
vseh vprašanih. Izluščim lahko, da je več kot 3/4 vprašanih menilo, da je nasilja v medijih
veliko. Skoraj enak deleţ je tudi tistih, ki menijo, da nasilje v medijih predstavlja problem
(tabela 10), kar lahko interpretiramo, da so tisti, ki so odgovorili, da je nasilja v medijih veliko
v večini bili tudi mnenja, da to predstavlja problem in se tega kot kaţe zavedajo, kar je seveda
svetla točka.
Tabela 7: Skupina prebivalstva in vpliv medijev
SKUPAJ f f(%)
do 14 leta 86 56,95
14 – 18 leta 65 43,05
18 let in več 0 0 SKUPAJ 151 100
Večina raziskav je potrdilo, da nasilne medijske vsebine najbolj vplivajo na predšolske
otroke. Raziskovalci omenjeno dejstvo razlagajo v luči, da so otroci veliko bolj dovzetni za
sprejemanje takšnih vsebin. Pri tem so tudi veliko bolj mentalno aktivni, kar se kaţe skozi
njihovo kritično ocenjevanje – ponavadi obsojajo nasilje nad pozitivnimi junaki in v primerih,
ko se identificirajo z ţrtvijo, po drugi strani pa opravičujejo nasilje do hudobnih junakov in
nasilje, ki nima realnih posledic. Vsak otrok ima enega, če ne več junakov, ki so mu všeč
zaradi različnih lastnosti: fizične moči, komičnosti, lepote ali specifičnih lastnosti, te lastnosti
pa radi tudi posnemajo.
Tudi rezultati ankete so nazorno pokazali (tabela 7), da so vsi anketiranci menili, da nasilne
medijske vsebine najbolj vplivajo na otroke (57 %) in mladoletnike (43 %). Nihče izmed 151
anketiranih pa ni bil mnenja, da nasilne medijske vsebine najbolj vplivajo na odrasle
posameznike (18 let in več).
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
55
Tabela 8: Na kakšen način vplivajo nasilne vsebine v medijih na posameznika?
ODGOVOR F f(%)
Posameznik postane bolj agresiven 43 28,48
Posameznika prizadanejo 12 7,95
Poveča se posameznikov strah, da sam postane ţrtev nasilja 15 9,93
Zmanjša se posameznikova občutljivost za nasilje 53 35,09
Posameznik postane ravnodušen do nasilnih vsebin 22 15,57
Drugo 6 3,97 SKUPAJ 151 100
Da nasilne vsebine zmanjšujejo posameznikovo občutljivost za nasilje, je bilo prepričanih 53
ali 35 % anketirancev. Da posameznik postane zaradi gledanja nasilnih medijskih vsebin bolj
agresiven, je odgovorilo 43 ali 28,5 % anketirancev; nato jim sledijo anketiranci, ki menijo,
da nasilne vsebine pri posameznikih povzročijo, da le-ti postanejo ravnodušni (22 ali 15,6 %).
Precej velik deleţ anketirancev (15 ali 9,9 %) je bilo mnenja, da se zaradi gledanja nasilnih
vsebin poveča posameznikov strah, da sam postane ţrtev nasilja. 12 ali 7,9% anketirancev pa
je bilo mnenja, da nasilne vsebine posameznika prizadenejo.
Vidimo lahko, da so anketiranci precej visoko ocenili, da posameznik, zaradi nasilnih
medijskih vsebin postane bolj agresiven, saj je omenjeni odgovor drugi najpogostejši. To je še
ena potrditev, da se anketiranci dobro zavedajo vpliva nasilnih vsebin na vedenje
posameznikov.
Tabela 9: Ali nasilje v medijih predstavlja problem?
ODGOVOR f F(%)
Da 119 78,81
Ne 13 8,61
Ne vem 19 12,58
SKUPAJ 151 100
Da je nasilje v medijih problem, je bilo prepričanih več kot 2/3 anketirancev, da temu ni tako
je bilo mnenja 13 ali 8,6 % anketirancev, 19 ali 12,6 % anketirancev pa je odgovorilo, da ne
vedo ali nasilje v medijih predstavlja problem ali ne.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
56
Tabela 10: V medijih prikazano nasilje vpliva na vedenje posameznika, ki take vsebine gleda
oz. prebira.
ODGOVOR f f(%)
Sploh se ne strinjam 4 2,64
Se ne strinjam 22 14,57
Niti se ne strinjam niti se strinjam 34 22,52
Se strinjam 50 33,11
Popolnoma se strinjam 41 27,15 SKUPAJ 151 100
Zgornja tabela prikazuje v kolikšni meri se anketiranci strinjajo s trditvijo, da v medijih
prikazano nasilje vpliva na vedenje posameznika, ki take vsebine gleda. Najpogostejši
odgovor je bil, da se z omenjeno trditvijo strinjajo (33 %), sledil jim je odgovor popolnoma se
strinjam (27 %). Neopredeljenih je bilo 22,5 % anketirancev, sledili so jim anketiranci, ki so
odgovorili, da se z omenjeno trditvijo ne strinjajo (14,6 %) in nazadnje tisti, ki se z trditvijo
sploh niso strinjali (2,6 %). S tem je hipoteza 1, ki pravi, da nasilne vsebine v medijih po
mnenju anketirancev vplivajo na vedenje posameznikov, ki te vsebine gleda, potrjena, saj se z
omenjeno trditvijo strinjalo 91 anketirancev, kar predstavlja dobrih 60 % vseh anketirancev.
Tabela 11: Posameznik, ki vidi, da je nekdo drug za agresivno vedenje nagrajen, se bo v
podobni situaciji tudi sam agresivno vedel.
ODGOVOR f f(%)
Sploh se ne strinjam 8 5,29
Se ne strinjam 24 15,89
Niti se ne strinjam niti se strinjam 34 22,52
Se strinjam 57 37,75
Popolnoma se strinjam 28 18,54 SKUPAJ 151 100
S trditvijo, da se bo posameznik v neki situaciji agresivno vedel, če bo pred tem videl, da je
bil nekdo drug v podobni situaciji za agresivno vedenje nagrajen, se je strinjalo 85 ali 56,3 %
anketirancev (se strinjam in popolnoma se strinjam), neopredeljenih je bilo 34 ali 22,5 %
anketirancev, medtem ko je bil tistih, ki se s trditvijo ne strinjajo in sploh ne strinjajo 32 ali 21
%.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
57
Tabela 12: Agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne medijske vsebine kot neagresivni ljudje.
ODGOVOR f f(%)
Sploh se ne strinjam 11 7,28
Se ne strinjam 35 23,18
Niti se ne strinjam niti se strinjam 26 17,22
Se strinjam 46 30,46
Popolnoma se strinjam 33 21,85 SKUPAJ 151 100
Da nasilni ljudje pogosteje gledajo nasilne medijske vsebine kot neagresivni ljudje, se je
popolnoma strinjalo in strinjalo dobrih 52 %. Z omenjeno trditvijo se ni strinjalo (se ne
strinjam in sploh se ne strinjam) 30,5 % anketirancev. Neopredeljenih je bilo okoli 17 %
anketirancev. Tako je tudi hipoteza 3, ki pravi, da po mnenju anketirancev agresivni ljudje
pogosteje gledajo nasilne medijske vsebine potrjena.
Tabela 13: Posameznik se v določeni situaciji ne bo vedel agresivno, če bo pred tem videl, da
je bil nekdo drug v enaki situaciji za agresivno vedenje kaznovan.
ODGOVOR f f (%)
Sploh se ne strinjam 8 5,29
Se ne strinjam 37 24,50
Niti se ne strinjam niti se strinjam 56 37,09
Se strinjam 25 16,56
Popolnoma se strinjam 25 16,56 SKUPAJ 151 100
S trditvijo, da se posameznik v določeni situaciji ne bo vedel agresivno, če bo pred tem
videl, da je bil nekdo drug v enaki situaciji za agresivno vedenje kaznovan, se je strinjalo 25
ali 16,5 % anketirancev; enak je bil tudi odstotek anketirancev, ki se je z omenjeno trditvijo
popolnoma strinjalo. V oči bode velik odstotek neopredeljenih, le-teh je bilo kar 37 %. S
trditvijo se ni strinjalo 37 ali 24,5 % anketirancev in sploh ni strinjalo 8 ali 5,3 %
anketirancev.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
58
Tabela 14: Pogosto srečevanje z nasiljem v medijih, zmanjšuje gledalčevo občutljivost za
nasilje.
ODGOVOR f f(%)
Sploh se ne strinjam 14 9,27
Se ne strinjam 10 6,62
Niti se ne strinjam niti se strinjam 23 15,23
Se strinjam 58 38,41
Popolnoma se strinjam 46 30,46 SKUPAJ 105 100
V tabeli 14 so prikazani odgovori anketirancev na trditev, da pogosto srečevanje z nasiljem v
medijih zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje. Največ, skoraj 69 % anketirancev se je z
omenjeno trditvijo strinjalo in popolnoma strinjalo, sledili so jim neopredeljeni s 15,4 % in
nazadnje še anketiranci, ki se s trditvijo niso strinjali. Hipoteza 4, ki pravi, da po mnenju
anketirancev, pogosto srečevanje z nasiljem v medijih zmanjšuje gledalčevo občutljivost za
nasilje, je s tem potrjena, saj se je z omenjeno trditvijo strinjalo skoraj 69% anketirancev
Tabela 15: Gledanje nasilnih vsebin v otroštvu vpliva na vedenje posameznika, ko ta odraste
ODGOVOR F f(%)
Sploh se ne strinjam 12 7,95
Se ne strinjam 10 6,62
Niti se ne strinjam niti se strinjam 35 23,18
Se strinjam 57 37,75
Popolnoma se strinjam 37 24,50 SKUPAJ 151 100
Da gledanje nasilnih vsebin v otroštvu vpliva na vedenje posameznika, ko ta odraste, se je
strinjalo skoraj 38 % anketirancev, popolnoma se je strinjalo 24,5 % anketirancev,
neopredeljenih pa je bilo 23,2 % anketirancev. Tistih, ki se s trditvijo niso strinjali ali se sploh
niso strinjali pa je bilo 14,6 %. Omenjeni rezultat je bilo moč pričakovati, saj je 57 %
anketirancev menilo, da nasilje v medijih najbolj vpliva na otroke stare do 14 leta, kar so
anketiranci lahko interpretirali, da ima to za otroka določene posledice, ki se nato kasneje
odraţajo tudi v odrasli dobi.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
59
Tabela 16: Posameznik, ki je za agresivno vedenje nagrajen, se bo tudi v prihodnje vedel
agresivno.
ODGOVOR f f(%)
Sploh se ne strinjam 7 4,63
Se ne strinjam 1 0,66
Niti se ne strinjam niti se strinjam 13 8,61
Se strinjam 77 50,99
Popolnoma se strinjam 53 35,09 SKUPAJ 151 100
Večina anketirancev (60 % in 35 %) se je strinjalo, da se bo posameznik agresivno vedel, če
bo za takšno vedenje nagrajen. Neopredeljenih je bilo 8,6 % anketirancev, medtem ko je bil
odstotek anketirancev, ki se niso strinjali ali se popolno niso strinjali zgolj 5,3 %
anketirancev. Če upoštevamo tudi deleţ anketirancev, ki se je strinjal s trditvama 2 in 43 lahko
potrdimo tudi hipotezo 2, ki pravi, da bodo posamezniki, ki gledajo nasilne prizore, takšno
vedenje posnemali, če bodo od tega imeli kakšno korist.
Tabela 17: Medijske vsebine, ki prikazujejo pozitivno in kooperativno socialno vedenje,
krepijo sodelovanje in zmanjšujejo medosebno agresivnost.
ODGOVOR f f(%)
Sploh se ne strinjam 5 3,31
Se ne strinjam 12 7,95
Niti se ne strinjam niti se strinjam 40 26,49
Se strinjam 45 29,80
Popolnoma se strinjam 49 32,45 SKUPAJ 151 100
Večina (62 %) se je strinjala tudi z zadnjo trditvijo, da medijske vsebine, ki prikazujejo
pozitivno in kooperativno socialno vedenje, krepijo sodelovanje in zmanjšujejo medosebno
agresivnost. Neopredeljenih je bilo dobrih 26 % anketirancev, sledili pa so jim anketiranci, ki
se s trditvijo niso strinjali (slabih 8 %) in anketiranci, ki se sploh niso strinjali s trditvijo
(dobri 3 %).
3Trditev 2:»Posameznik, ki vidi, da je nekdo drug za agresivno vedenje nagrajen, se bo v podobni situaciji tudi
sam agresivno vedel« in trditev 4: »Posameznik se v določeni situaciji ne bo vedel agresivno, če bo pred tem
videl, da je bil nekdo drug v enaki situaciji za agresivno vedenje kaznovan«.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
60
4 PRIKAZ POMEMBNIH STATISTIČNIH RAZLIK
4.1 Pomembne statistične razlike v odgovorih med spoloma
Razlike v odgovorih med spoloma so bile izračunane z 2 - testom , pri tem pa sem upošteval
stopnjo tveganja α = 0,05. Vrednosti 2 , kritične vrednosti in Personov kontingenčni
koeficienti so prikazane v spodnji tabeli.
Tabela 18: Vrednosti 2, kritične vrednosti in Personov kontigenčni koeficient.
V/T 2 Kritične vrednosti C
V1 0,140 7,81473 0,03
V2 1,764 7,81473 0,11
V3 17,458 9,48773 0,32
V4 1,856 9,48773 0,11
V5 8,814 5,99147 0.23
V6 6,402 11,0705 0,20
V7 6,011 5,99147 0,19
T1 5,304 9,48773 0,18
T2 11,271 9,48773 0,26
T3 2,169 9,48773 0,12
T4 13,505 9,48773 0,29
T5 13,766 9,48773 0,29
T6 13,290 9,48773 0,28
T7 6,700 9,48773 0,21
T8 23,052 9,48773 0,36
* V – vprašanje
* T - trditev
* 2 > kritična vrednost – spremenljivki sta povezani
* C – Personov kontingenčni koeficient
Iz Tabele 18 je razvidno, de se odgovori med moškimi in ţenskami statistično pomembno
razlikujejo pri vprašanju 3, 5 in 7 ter trditvah 2, 4,5,6 in 8.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
61
4.1.1 Pregled pomembnih statističnih razlik med spoloma
Kot je bilo ugotovljeno se je statistično pomembna razlika pokazala pri vprašanju 3 ( 2 =
17,458, k.v.4 = 9,487, C = 0,32), s katerim sem poskušal ugotoviti, katere medijske vsebine
imajo po mnenju anketirancev največji vpliv. Pri tem so anketiranci izbirali med 5 odgovori,
in sicer: 1. nasilne, 2. erotične, 3. humorne, 4. poljudnoznanstvene in 5. drugo. Rezultati
odgovorov so predstavljeni v tabeli 19.
Tabela 19: Vprašanje 3 in spol
Iz tabele 19 vidimo, da so v vzorcu anketirancev, ki so se opredelili za nasilne vsebine, 56 %
ţensk, med tem, ko je bilo moških 44 %. Še večja razlika se pokaţe v primeru erotičnih in
humornih vsebin, saj je v primeru erotičnih vsebin kar 66 % ţensk menilo, da imajo največji
vpliv na posameznika, ki take vsebine gleda, med tem ko je bilo moških 44 %; v primeru
humornih vsebin pa je razmerje 60 % proti 40 % v korist ţensk. Drugačna slika pa se pokaţe
v primeru poljudnoznanstvenih vsebin, saj je v tem primeru kar 11 moških menilo, da imajo
le-te vsebine največji vpliv, medtem ko nobena od ţensk ni izbrala omenjenega odgovora.
Obrnjena slika pa se nam pokaţe v primeru odgovora 5.
Naslednja pomembna statistična razlika med spoloma ( 2 = 8,814, k.v. = 5,991, C = 0,23) se
je pokazala pri vprašanju 5, ki se je gasilo: »Na katero skupino prebivalstva po Vašem mnenju
nasilne vsebine v medijih najbolj vplivajo?«. Anketiranci so lahko izbirali med tremi
odgovori in sicer 1) otroke do 14 leta starosti, 2) mladoletne osebe od 14 leta do 17 leta
starosti in 3) polnoletne osebe. Rezultati odgovorov moških in ţensk so predstavljeni v tabeli
20.
4 k.v. – kritična vrednost
SPOL MOŠKI ŢENSKE SKUPAJ
ODG.
1 45 57 102
2 11 21 32
3 2 3 5
4 11 0 11
5 0 1 1
SKUPAJ 69 82 151
SPOL MOŠKI
%
ŢENSKE
%
SKUPAJ
% ODG.
1 44 56 100
2 34 66 100
3 40 60 100
4 100 0 100
5 0 100 100
SKUPAJ 46 54 100
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
62
Tabela 20: Vprašanje 5 in spol
Iz tabele 20 lahko vidimo, da so moški bili mnenja, da nasilne vsebine najbolj vplivajo na
starostno skupino do 14 leta starosti oz otroke, medtem ko so bile ţenske mnenja, da nasilne
vsebine najbolj vplivajo na starostno skupino od 14 leta do 18 leta starosti t.j. mladoletne
osebe. Nihče pa ni bil mnenja, da nasilne vsebine v medijih najbolj vplivajo na polnoletne
osebe.
Statistično pomembna razlika med spoloma ( 2 = 6,0118, k.v. = 5,991, C = 0,19) se je
pokazala tudi pri vprašanju 7, ki pravi: »Ali menite, da je nasilje v medijih problem?«
Opazimo lahko tudi, da omenjena razlika ni tako izrazita, na kar nas opozarja Pearsonov
kontingenčni koeficient. Odgovori anketirancev so razvidni v tabeli 21.
Tabela 21: Vprašanje 7 in spol
Iz tabele 21 lahko ugotovimo, da so si odstotki med moškimi in ţenskami pri strinjanju, da je
nasilje v medijih problem, dokaj podobni (m = 49 %, ţ = 51 %). Razlike se pokaţejo pri
nestrinjanju, saj je v vzorcu anketirancev, ki so bili mnenja, da nasilje v medijih ni problem,
85 % ţensk in 15 % moških. Med anketiranci, ki na vprašanje niso znali odgovoriti je bilo 58
% ţensk in 42 % moških.
SPOL MOŠKI ŢENSKE SKUPAJ
ODG.
1 48 38 86
2 21 44 65
3 0 0 0
SKUPAJ 69 82 151
SPOL MOŠKI
%
ŢENSKE
%
SKUPAJ
% ODG.
1 56 44 100
2 32 68 100
3 0 0 0
SKUPAJ 46 54 100
SPOL MOŠKI ŢENSKE SKUPAJ
ODG.
1 59 60 119
2 2 11 13
3 8 11 19
SKUPAJ 69 82 151
SPOL MOŠKI
% ŢENSKE
%
SKUPAJ
% ODG
1 49 51 100
2 15 85 100
3 42 58 100
SKUPAJ 46 54 151
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
63
V nadaljevanju so pokazane statistično pomembne razlike med spoloma, ki so se pokazale
pri trditvi 2, 4, 5, 6 in 8. Anketiranci so svoje strinjanje ali nestrinjanje s posamezno trditvijo
prikazali na 5 stopenjski lestvici.
V tabeli 22 vidimo, v kolikšni meri so se anketiranci strinjali s trditvijo 2, da posameznik, ki
vidi, da je nekdo drug za agresivno vedenje nagrajen, se bo v podobni situaciji tudi sam
agresivno vedel.
Tabela 22: Trditev 2 in spol
Iz tabele 22 je razvidno, da so moški omenjeni trditvi veliko bolj naklonjeni oziroma se s
trditvijo strinjajo, kar nam pokaţejo tudi aritmetične sredine, ki je pri moških 3,7 pri ţenskah
3,2. Vidimo lahko tudi, da je precej velik deleţ ţensk neopredeljenih, le-teh je 73 %, medtem
ko je moških 27 %.
Pomembna statistična razlika se je pokazala tudi pri trditvi 4, katera pravi, da se posameznik
v določeni situaciji ne bo vedel agresivno, če bo pred tem videl, da je bil nekdo drug v enaki
situaciji za agresivno vedenje kaznovan. Rezultati so razvidni iz tabele 23.
Tabela 23: Trditev 4 in spol
SPOL MOŠKI ŢENSKE SKUPAJ
ODG.
1 3 5 8
2 9 15 24
3 9 25 34
4 29 28 57
5 19 9 28
SKUPAJ 69 82 151
SPOL MOŠKI
% ŢENSKE
%
SKUPAJ
% ODG.
1 38 62 100
2 38 62 100
3 27 73 100
4 50 49 100
5 68 32 100
SKUPAJ 46 54 100
SPOL MOŠKI ŢENSKE SKUPAJ
ODG.
1 3 5 8
2 11 26 37
3 23 33 56
4 17 8 25
5 15 10 25
SKUPAJ 69 82 151
SPOL MOŠKI
%
ŢENSKE
%
SKUPAJ
% ODG.
1 38 62 100
2 30 70 100
3 41 59 100
4 68 32 100
5 60 40 100
SKUPAJ 46 54 100
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
64
Iz tabele 23 lahko vidimo, da se tudi s trditvijo 4 večina ţensk ni strinjalo, saj če zdruţimo
odgovore 1 in 2, opazimo, da se kar 31 anketirank ni strinjalo z omenjeno trditvijo, medtem
ko se s trditvijo ni strinjalo 14 anketirancev. Slika pa je obrnjena v primeru strinjanja z
omenjeno trditvijo, saj se je kar 32 moških z omenjeno trditvijo strinjalo medtem ko je bilo
ţensk le 18. Tudi v tem primeru je bil največji deleţ ţensk neopredeljenih, v razmerju do
moških je bilo neopredeljenih ţensk 59 % moških pa 41 %.
Naslednja pomembna statistična razlika se je pokazala pri trditvi 5, ki pravi, da pogosto
srečevanje z nasiljem v medijih, zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje. Odgovori so
razvidni v tabeli 24.
Tabela 24: Trditev 5 in spol
Iz tabele 24 lahko vidimo, da so največje razlike pri nestrinjanju z omenjeno trditvijo, saj je
tudi v tem primeru največji deleţ anketirancev, ki se ne strinjajo z omenjeno trditvijo,
ţenskega spola. Razlike se tudi pri strinjanju, saj je kar 59 % anketirancev, ki je obkroţilo št.
5, ţenskega spola, obrnjena slika pa je pri odgovoru št. 4, ki pa so ga najpogosteje obkroţili
moški (57 %). Deleţ neopredeljenih, torej tistih, ki so obkroţili odgovor tri (se niti ne strinjam
niti se strinjam) pa je skoraj enak.
SPOL MOŠKI ŢENSKE SKUPAJ
ODG.
1 6 8 14
2 0 10 10
3 11 12 23
4 33 25 58
5 19 27 46
SKUPAJ 69 82 151
SPOL MOŠKI
%
ŢENSK
E %
SKUPAJ
% ODG.
1 43 57 100
2 0 100 100
3 49 51 100
4 57 43 100
5 41 59 100
SKUPAJ 46 54 100
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
65
Razlika med spoloma se je pokazala tudi v primeru trditve, ki pravi, da gledanje nasilnih
vsebin v otroštvu vpliva na vedenje posameznika, ko ta odraste. Ogovori so razvidni iz tabele
25.
Tabela 25: Trditev 6 in spol
Ugotovimo lahko, da se oba spola v povprečju z omenjeno trditvijo strinjata (Mm5=3,59;
Mţ6=3,86). Razlike so le v stopnji strinjanja, saj se je z omenjeno trditvijo strinjalo 62 %
moških, medtem ko je enak odgovor obkroţilo 38 % anketirank. Obrnjena slika pa se nam
pokaţe pri 5 odgovoru, saj se je popolnoma strinjalo 68 % ţensk in le 32 % moških. Zopet pa
je odstotek neopredeljenih večji pri osebah ţenskega spola.
Zadnja statistično pomembna razlika med spoloma se je pokazala pri zadnji trditvi, ki pravi,
da medijske vsebine, ki prikazujejo pozitivno in kooperativno socialno vedenje, krepijo
sodelovanje in zmanjšujejo medosebno agresivnost. Rezultati so prikazani v tabeli 26.
Tabela 26: Trditev 8 in spol
5 Aritmetična sredina moški
6 Aritmetična sredina ţenske
SPOL MOŠKI ŢENSKE SKUPAJ
ODG.
1 8 4 12
2 2 8 10
3 12 23 35
4 35 22 57
5 12 25 37
SKUPAJ 69 82 151
SPOL MOŠKI
%
ŢENSK
E %
SKUPAJ
% ODG.
1 67 33 100
2 20 80 100
3 34 66 100
4 62 38 100
5 32 68 100
SKUPAJ 46 54 100
SPOL MOŠKI ŢENSKE SKUPAJ
ODG.
1 0 5 5
2 0 12 12
3 16 24 40
4 30 15 45
5 23 26 49
SKUPAJ 69 82 151
SPOL MOŠKI
%
ŢENSKE
%
SKUPAJ
% ODG.
1 0 100 100
2 0 100 100
3 40 60 100
4 67 33 100
5 47 53 100
SKUPAJ 46 54 100
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
66
Iz tabele 26 je razvidno, da se z omenjeno trditvijo popolnoma strinja 53 % ţensk in 47 %
moških, z omenjeno trditvijo se strinja 67 % moških in 33 % ţensk. Tako lahko ugotovimo,
da se z omenjeno trditvijo najbolj strinjajo moški, saj po med moškimi tudi ni bilo primera, ki
se z omenjeno trditvijo ne bi strinjal. Tudi deleţ neopredeljenih je pri moških bistveno manjši
kot pri ţenskah.
4.2 Pomembne statistične razlike v odgovorih glede na stopnjo izobrazbe
anketirancev
Tudi razlike v odgovorih glede na stopnjo izobrazbe so bile izračunane z 2 - testom , pri tem
pa sem upošteval enako stopnjo tveganja kot v primeru razlik med spoloma (α = 0,05).
Vrednosti 2 in kritične vrednosti so prikazane v spodnji tabeli.
Tabela 27: Razlike v odgovorih glede na stopnjo izobrazbe
* V – vprašanje
* T - trditev
* 2 > kritična vrednost – spremenljivki sta povezani
Iz tabele 27 lahko vidimo, da so se pomembne statistične razlike v odgovorih glede na
stopnjo izobrazbe pokazale pri vprašanjih 1, 2, 5 in 7 ter trditvah 2, 5, 6 in 8. V nadaljevanju
zato podrobneje predstavljam omenjene razlike.
V/T 2 Kritične vrednosti
V1 130,11 24,9958
V2 38,61 24,9958
V3 17,35 31,4104
V4 30,11 31,4104
V5 28,99 18,3070
V6 28,46 37,6525
V7 35,84 18,3070
T1 30,86 31,4104
T2 33,27 31,4104
T3 19,37 31,4104
T4 27,28 31,4104
T5 55,75 31,4104
T6 35,60 31,4104
T7 12,88 31,4104
T8 42,92 31,4104
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
67
4.2.1 Pregled pomembnih statističnih razlik glede na stopnjo izobrazbe
anketirancev
Prva razlika se je pokazala pri vprašanju, koliko časa anketiranci na dan preţivijo pred
mediji. Pri tem so lahko izbirali med odgovori: 1) od 0 – do 2 uri, 2) 2- do 4 ure, 3) 4 - do 6
ur in 4) nad 6 ur. Rezultati so razvidni v tabeli 28.
Tabela 28: Vprašanje 1 in stopnja izobrazbe
VPRAŠANJE 1 1
(%)
2
(%)
3
(%)
4
(%)
SKUPAJ
(%) IZOBRAZBA
Osnovnošolska 0 0 100 0 100
Poklicna 0 22 0 78 100
Srednješolska 46 46 6 2 100
Višješolska 0 67 33 0 100
Visokošolska ali univerzitetna 54 8 30 8 100
Magisterij ali doktorat 0 100 0 0 100
SKUPAJ 40 36 12 12 100
Iz tabele je razvidno, da so vsi anketiranci, ki imajo osnovnošolsko izobrazbo, medijem na
dan posvetijo od 4 do 6 ur. Pri anketiranci s poklicno izobrazbo jih 22 % pred mediji preţivi
od 2 do 4 ure in 78 % nad 6 ur. Pri anketirancih s srednješolsko izobrazbo jih po 46 % preţivi
od 2 do 4 ure, 6 % od 4 do 6 ur in 2 % nad 6 ur. Pri anketiranci z visokošolsko ali
univerzitetno izobrazbo jih 54 % medijem na dan posveti od 0 do 2 uri, nakar so jim sledili
anketiranci, ki na dan preţivijo od 4 do 6 ur, le-teh je bilo 30 %.
Naslednja pomembna statistična razlika se je pokazala pri vprašanju 2, pri katerem sem
anketirance spraševal, kateri medij ima po njihovem mnenju največji vpliv na posameznika.
Rezultati odgovorov so vidni v tabeli 29.
Tabela 29: Vprašanje 2 in stopnja izobrazbe
VPRAŠANJE 2 1
(%)
2
(%)
3
(%)
4
(%)
SKUPAJ
(%) IZOBRAZBA
Osnovnošolska 100 0 0 0 100
Poklicna 67 0 33 0 100
Srednješolska 85 9 1 5 100
Višješolska 100 0 0 0 100
Visokošolska ali univerzitetna 96 4 0 0 100
Magisterij ali doktorat 0 0 100 0 100
SKUPAJ 85 7 5 3 100
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
68
Iz tabele 29 lahko vidimo, da so vsi anketiranci z osnovnošolsko kot tudi višješolsko
izobrazbo menili, da imajo največji vpliv na posameznika avdio-vizualni mediji. Tudi
odstotki anketirancev s poklicno, srednješolsko in visokošolsko izobrazbo kaţejo, da jih
večina meni, da imajo avdio-vizualni mediji na posameznika največji vpliv. Pri anketirancih s
poklicno izobrazbo pa jih 33 % meni, da imajo največji vpliv na posameznika tiskani mediji.
Da ima tiskani medij največji vpliv, pa je menil tudi anketiranec z magisterijem ali
doktoratom.
Pomembna razlika se je pokazala tudi pri vprašanju 5, ki pravi: » Na katero skupino
prebivalstva nasilne vsebine v medijih najbolj vplivajo?. Odgovori na omenjeno vprašanje so
predstavljeni v tabeli 30.
Tabela 30: Vprašanje 3 in stopnja izobrazbe
VPRAŠANJE 3 1
(%)
2
(%)
3
(%)
SKUPAJ
(%) IZOBRAZBA
Osnovnošolska 0 100 0 100
Poklicna 11 89 0 100
Srednješolska 60 40 0 100
Višješolska 100 0 0 100
Visokošolska ali univerzitetna 85 15 0 100
Magisterij ali doktorat 0 100 0 100
SKUPAJ 57 43 0 100
Ugotovimo lahko, da so anketiranci, ki imajo osnovnošolsko, poklicno in magisterij ali
doktorat, menili, da mediji najbolj vplivajo na mladoletne osebe od 14 pa do 17 leta starosti.
Da pa mediji najbolj vplivajo na otroke stare do 14 leta starosto pa so menili anketiranci s
srednješolsko, višješolsko in visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo. Nihče od omenjenih
anketirancev pa ni bil mnenja, da mediji najbolj vplivajo na polnoletne osebe.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
69
Iz sklopov vprašanj se je zadnja pomembna statistična razlika v odgovorih pokazala pri
zadnjem 7 vprašanju, ki pravi ali je nasilje v medijih problem. Anketiranci so izbirali med 3
moţnimi odgovori in sicer 1) da, 2) ne in 3) ne vem. Rezultati so razvidni iz tabele 31.
Tabela 31: Vprašanje 7 in stopnja izobrazbe
VPRAŠANJE 7 1
(%)
2
(%)
3
(%)
SKUPAJ
(%) IZOBRAZBA
Osnovnošolska 0 0 100 100
Poklicna 41 41 18 100
Srednješolska 85 4 11 100
Višješolska 100 0 0 100
Visokošolska ali univerzitetna 92 4 4 100
Magisterij ali doktorat 100 0 0 100
SKUPAJ 79 9 12 100
Iz tabele je razvidno, da pri anketirancih z srednješolsko, višješolsko, visokošolsko ali
univerzitetno in magisterijem ali doktoratom prevladujejo anketiranci, ki so pozitivno
odgovorili na omenjeno vprašanje. Pri anketirancih s poklicno izobrazbo je odstotek tistih, ki
se je strinjalo z omenjeno trditvijo enak odstotku tistim, ki se z omenjeno trditvijo ni strinjalo.
Vsi anketiranci z osnovnošolsko izobrazbo pa niso vedeli ali nasilje v medijih predstavlja
problem.
Sedaj pa si poglejmo še statistično pomembne razlike glede na stopnjo izobrazbe, ki so se
pokazale pri trditvah 2, 5, 6 in 8. Anketiranci so svoje strinjanje ali nestrinjanje s posamezno
trditvijo prikazali na 5 stopenjski lestvici. Pri tem je 1 pomenila, da se z omenjeno trditvijo
sploh ne strinja, 5 pa da se z omenjeno trditvijo popolnoma strinja.
V tabeli 32 so prikazani odgovori na trditev, ki pravi, da posameznik, ki vidi, da je nekdo
drug za agresivno vedenje nagrajen, se bo v podobni situaciji tudi sam agresivno vedel.
Tabela 32: Trditev 2 in stopnja izobrazbe
TRDITEV 2 1
(%)
2
(%)
3
(%)
4
(%)
5
(%)
SKUPAJ
(%) IZOBRAZBA
Osnovnošolska 0 0 100 0 0 100
Poklicna 17 25 25 33 0 100
Srednješolska 6 18 24 30 22 100
Višješolska 0 0 0 33 67 100
Visokošolska ali univerzitetna 0 0 28 64 8 100
Magisterij ali doktorat 0 0 0 100 0 100
SKUPAJ 8 22 40 54 27 100
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
70
Iz tabele 32 lahko vidimo, da so najbolj enotni anketiranci z višjimi stopnjami izobrazbe, saj
se z omenjeno trditvijo po večinoma strinjajo anketiranci s srednjo stopnjo izobrazbe naprej.
Anketiranci s osnovnošolsko izobrazbo so bili pri omenjeni trditvi neopredeljeni, medtem ko
se anketiranci s poklicno izobrazbo večinoma z omenjeno trditvijo niso strinjali.
Statistično pomembna razlika se je pokazala tudi pri trditvi 5, ki pravi, da pogosto srečevanje
z nasiljem v medijih, zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje.
Tabela 33: Trditev 5 in stopnja izobrazbe
TRDITEV 5 1
(%)
2
(%)
3
(%)
4
(%)
5
(%)
SKUPAJ
(%) IZOBRAZBA
Osnovnošolska 0 0 100 0 0 100
Poklicna 39 28 5 17 11 100
Srednješolska 5 5 14 40 36 100
Višješolska 0 0 33 0 67 100
Visokošolska ali univerzitetna 8 0 11 54 27 100
Magisterij ali doktorat 0 0 0 100 0 100
SKUPAJ 9 7 15 38 31 100
Iz tabele 33 je situacija dokaj podobna rezultatom pri trditvi 2, saj se z omenjeno trditvijo
večinoma strinjajo anketiranci z višjimi izobrazbami, medtem ko se anketiranci s poklicno
izobrazbo s trditvijo večinoma niso strinjali. Anketiranci z osnovnošolsko izobrazbo so tako
kot v primeru trditve 2 ostali neopredeljeni.
Predzadnja pomembna statistična razlika se je pokazala pri trditvi 6, ki pravi, da gledanje
nasilnih vsebin v otroštvu vpliva na vedenje posameznika, ko ta odraste. Ugotovitve so
razvidne iz tabele 34.
Tabela 34: Trditve 6 in stopnja izobrazbe
TRDITEV 6 1
(%)
2
(%)
3
(%)
4
(%)
5
(%)
SKUPAJ
(%) IZOBRAZBA
Osnovnošolska 0 0 0 75 25 100
Poklicna 5 0 28 44 23 100
Srednješolska 11 10 13 37 29 100
Višješolska 0 0 100 0 0 100
Visokošolska ali univerzitetna 0 0 54 35 11 100
Magisterij ali doktorat 0 0 100 0 0 100
SKUPAJ 8 1 23 38 30 100
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
71
Iz tabele je razvidno, da se z omenjeno trditvijo najbolj strinjajo anketiranci z osnovnošolsko
izobrazbo, saj med njimi ni neopredeljenih in tistih, ki se s to trditvijo nebi strinjali. Nekoliko
presenetljiva je ugotovitev, da so anketiranci z višješolsko izobrazbo in anketiranci z
magisterijem ali doktoratom pri omenjeni trditvi ostali neopredeljeni. Velik odstotek (54 %)
neopredeljenih je tudi pri anketirancih z visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo, ostali pa se
z omenjeno trditvijo strinjajo
Zadnja statistično pomembna razlika pa se je pokazala tudi pri zadnji 8 trditvi, ki pravi:
»Medijske vsebine, ki prikazujejo pozitivno ali kooperativno socialno vedenje, krepijo
sodelovanje in zmanjšujejo medosebno agresivnost. Odgovori anketirancev so razvidni iz
tabele 35.
Tabela 35: Trditev 8 in stopnja izobrazbe
TRDITEV 6 1
(%)
2
(%)
3
(%)
4
(%)
5
(%)
SKUPAJ
% IZOBRAZBA
Osnovnošolska 0 100 0 0 0 100
Poklicna 0 33 0 23 44 100
Srednješolska 4 0 35 27 34 100
Višješolska 33 0 0 0 67 100
Visokošolska ali univerzitetna 0 4 20 56 20 100
Magisterij ali doktorat 0 100 0 0 0 100
SKUPAJ 3 8 26 30 33 100
Iz tabele lahko opazimo, da se z zadnjo trditvijo niso strinjali anketiranci z osnovnošolsko
izobrazbo in anketiranec z magisterijem ali doktoratom. Anketiranci z poklicno,
srednješolsko, višješolsko in pa z visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo pa se večinoma z
trditvijo strinjajo. Zanimivo je tudi jasna opredelitev anketirancev z višješolsko izobrazbo, saj
se le-ti z omenjeno trditvijo popolnoma ne strinjajo ali pa popolnoma strinjajo.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
72
5 ODGOVORI NA HIPOTEZE
Na začetne hipoteze lahko odgovorimo:
- hipoteza 1 (Nasilne vsebine v medijih po mnenju anketirancev vplivajo na vedenje
posameznikov, ki te vsebine gledajo) je potrjena;
- hipoteza 2 (Posamezniki, ki gledajo nasilne prizore, bodo po mnenju anketirance
posnemali takšno vedenje, če bodo od tega imeli kakšno korist) je potrjena;
- hipoteza 3 (Po mnenju anketirancev agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne vsebine
kot neagresivni ljudje) je potrjena in
- hipoteza 4 (Po mnenju anketirancev, pogosto srečevanje z nasiljem v medijih
zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje) je potrjena.
Sklenem lahko, da se anketiranci, dobro zavedajo vpliva nasilnih medijskih vsebin na
vedenje posameznika, predvsem otrok in mladoletnikov. Menim, da je bil omenjeni rezultat
pričakovan, saj smo dandanes veliko bolj ozaveščeni o problemih, ki pestijo današnjo druţbo.
Prav tako se problematika nasilja v medijih (predvsem nasilne računalniške igre) pojavlja
skorajda vsak dan. Še toliko bolj pa postane predmet javne polemike, ko pride do zločinov, ki
jih izvršijo mladoletniki.
.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
73
SKLEPNE MISLI
Večina ljudi si danes ne more več predstavljati vsakdana brez uporabe televizije,
računalnika, radia, prenosnega telefona in druge najrazličnejše informacijske tehnologije.
Upam si celo trditi, da ne samo, da si dneva in ţivljenja ne moremo predstavljati brez uporabe
omenjenih sredstev, ampak da smo od njih ţe popolnoma odvisni, saj nas praktično
spremljajo od jutra, ko se zbudimo do večera, ko zaspimo. Navkljub vsem koristim, ki nam jo
je informacijska tehnologija prinesla, pa ne smemo pozabiti na drugo plat zgodbe, ki je veliko
bolj temačna kot smo si morda pripravljeni priznati. V specialistični nalogi sem se dotaknil
ene izmed temačnih strani omenjene tehnologije, ki pripomore k nastanku agresivnosti in
posledično tudi izbruha nasilja pri človeku.
O agresivnosti se dandanes veliko govori, predvsem kadar zadeva otroke in mladoletnike,
bodisi v primeru, ko nastopajo kot ţrtve agresivnosti in nasilja ali pa ko so v vlogi agresorja
nad sovrstniki in odraslimi. V obeh primerih pride do zaskrbljenosti in zgraţanja v javnosti, ki
si znova in znova postavlja eno in isto vprašanje, kako je to mogoče in kdo je za to
odgovoren. Odgovor na to vprašanje pa je kompleksen in seveda ni samo eden, saj je razlogov
za nastanek človeške agresivnosti več, kar posledično pomeni, da je tudi odgovorov na
omenjeno vprašanje več. Tako sem v pričujočem specialističnem delu poskušal podati en
vidik odgovora na vprašanje »zakaj pri posamezniku pride do agresivnosti, ki posledično
lahko izbruhne v nasilno vedenje«. Pri tem sem ugotovil, da je skozi zgodovino preučevanja
agresivnosti prišlo do treh glavnih teoretskih smeri razlage agresivnosti. Najprej se je pojavila
t.i. instinktivistično pojmovanje agresivnosti, katere glavni predstavnik je bil Sigmund Freud.
Po instinktivistični teorijah je agresivnost dedno pogojena in naj bi se podobno kot lakota
pojavljala spontano, zaradi notranjih dejavnikov organizma. Druga smer, ki ni sprejemala
instinktivističnega pojmovanja agresivnosti, je pojasnjevala, da je agresivnost rezultat
frustracije, ki se pojavi takrat, ko nam je preprečeno doseči ţeleni cilj. Frustracija je tem hujša
in večja, čim večja je ovira oz. če smo cilju, ki si ga ţelimo doseči, zelo blizu pa se omenjena
ovira nepričakovano pojavi. Zadnja od glavnih smeri razlage agresivnosti pa so t.i. teorije
modelnega ali socialnega učenja, katere zavračajo domnevo, da je agresija človeku prirojena
in da frustracija sama po sebi pripelje do agresivnosti. Po teoriji socialnega učenja se
agresivnosti naučimo na dva poglavitna načina in sicer: 1) z opazovanjem agresivnega modela
in (2) s pričakovanjem koristi, ki nam bi ga takšno vedenje prineslo. Za očeta socialno
kognitivne teorije velja dr. Albert Bandura, ki je zaslovel s t.i. »Bobo« doll study. In ravno
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
74
omenjeni eksperiment je bila moja rdeča nit specialističnega dela. Tu seveda ne trdim, da je
Bandurina teorija socialnega učenja edina prava teorija, saj sem mnenja, da nobena razlaga
agresivnosti ne drţi v celoti, ampak je resnica nekje vmes med vsemi tremi oz. v kombinaciji
vseh treh7. Kljub vsemu pa teorija socialnega učenja podaja dobro teoretično osnovo, ki je
podprta tako s kratkoročnimi kot tudi z dolgoročnimi laboratorijskimi in terenskimi študijami.
Danes ni dvoma, da ţe kratkoročna izpostavljenost otroka nasilni medijski vsebini poveča
fizično in verbalno agresivnost. Tudi Albert Bandura je pokazal veliko mero zaskrbljenosti
nad vplivom nasilnih medijskih vsebin predvsem na otroke, saj je menil, da je televizija
učinkovit domači učitelj in da jo v smislu simboličnega modeliranja, ki ga le-ta omogoča, vidi
kot glavni vir agresivnega vedenja, saj je ponudila velikansko paleto modelov, ki vplivajo na
razvijajočega se otroka.
Ker tudi sam sprejemam teorijo socialnega učenja, katera pojasnjuje določen del nastanka
agresivnosti pri posamezniku (predvsem imam tu v mislih odnos oz. vpliv nasilnih medijskih
vsebin) sem ţelel z uporabo anketnega vprašalnika pridobiti mnenja ljudi o tej problematiki.
Predvsem me je seveda zanimalo, ali se tudi drugi strinjajo z omenjenimi ugotovitvami
Alberta Bandure ter ali dojemajo nasilje v medijih kot problem, ki vpliva na agresivno in
posledično nasilno vedenje posameznikov, ki takšne vsebine konzumirajo. Izrednega pomena
je bilo, da sem pri sestavi anketnega vprašalnika izhajal zgolj iz teorije socialnega učenja ter
Bandurinih ugotovitev. Tako sem postavil sledeče štiri hipoteze: a) nasilne vsebine v medijih
po mnenju anketirancev vplivajo na vedenje posameznikov, ki te vsebine gledajo, b)
posamezniki, ki gledajo nasilne prizore, bodo po mnenju anketirance posnemali takšno
vedenje, če bodo od tega imeli kakšno korist, c) po mnenju anketirancev agresivni ljudje
pogosteje gledajo nasilne vsebine kot neagresivni ljudje in d) po mnenju anketirancev,
pogosto srečevanje z nasiljem v medijih zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje.
Rezultati so pokazali, da se je večina ljudi zaveda, da nasilje v medijih predstavlja problem.
Prav tako so mnenja, da ga je preveč in kot takšen vpliva na vedenje posameznikov, predvsem
na otroke in mladoletnike. Pri tem so se je pokazala le razlika med spoloma, saj so ţenske
menile, da nasilne medijske vsebine vplivajo na starostno skupino od 14 do 18 leta, moški pa
na starostno skupino do 14 leta starosti. Vse prej omenjene hipoteze so bile v raziskavi
potrjene. Ljudje se torej precej dobro zavedajo omenjene problematike, kar je seveda dober
obet za prihodnost njihovih otrok.
7 Agresivnost je deloma prirojena, naučena in odvisna od vplivov okolja ter tudi od posameznika.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
75
Teţko pa je oceniti, kolikšen je vpliv nasilnih medijskih vsebin na vedenje odraslega
posameznika, ki takšne vsebine gleda. Tudi raziskav, ki bi ta vpliv potrdile ali zavrgle ni, saj
se jih je večinoma ukvarjala z vplivom omenjenih vsebin na otroke in posledično na njihovo
vedenje v odraslosti. Sam menim, da same nasilne medijske vsebine na odraslega drugače
vplivajo kot na otroka, saj odrasli zna ločevati fikcijo od realnosti in kritično presojati
posamezno medijsko vsebino. Seveda so primeri, ko so odrasli posamezniki zagrešili zločin
natanko tako kot so ga videli po filmu ali prebrali v knjigi, vendar ali je moč trditi, da je zato
izključno kriva prebrana zgodba ali prikazan film. Menim, da ne. Prav tako, sem mnenja, da
če otrok v otroštvu gleda nasilne medijske vsebine, zaradi tega ne bo postal v odraslosti
zločinec, saj na sam razvoj otroka vpliva nešteto dejavnikov, kot so v prvi vrsti zdravo
druţinsko okolje, oţji in širši socialni krogi, itd.. Vsekakor s tem ne opravičujem nasilja v
medijih, saj se otrok, ki vidi, na televiziji, da nasilje opravičuje cilj, iz tega nauči nepravilnega
odzivanja v interakciji z drugimi ljudmi, in če je pri tem zanemarjena vloga staršev, ki bi v
takšnih primerih otroku dali vedeti, da je njihovo ravnanje neprimerno, lahko takšno vedenje
otrok ponotranji in ga »odnese s seboj v odrasli svet«. Ko pa otrok z določenimi vzorcem
vedenja odraste, ga je zelo teţko spreobrniti oz. naučiti pravilnega odzivanja.
In zdaj t.i. vprašanje za milijon dolarjev, kako preprečiti vpliv nasilnih medijskih vsebin na
vedenje posameznikov. Najbolj enostaven odgovor bi bil prepovedati nasilne medijske
vsebine, vendar pa bi s tem verjetno povzročili ravno obratni učinek, saj je prepovedan sad še
slajši. V prvi vrsti je tu najbolj pomembna vloga staršev, ki bi se o tej problematiki morali
pogovarjati in bolj skrbno ukvarjati s svojimi otroki. Oni so torej tisti, ki morajo otrokom
pojasniti, kaj je resnično in kaj ni, zakaj je kaj na takšen ali drugačen način predstavljeno, da
se bodo lahko kritično spoprijeli z nasiljem in ga razumeli. To je ključno ţe v otrokovem
predšolskem obdobju, saj otroci pričnejo z odraščanje omejitve kršiti. Danes pa se ţal vse
prevečkrat dogaja, da so starši vse preveč zaposleni in otroka najraje posadijo pred televizijo z
opravičilom, saj gleda smo risanke, pri tem pa pozabljajo, da risanke niso tako nedolţne kot
se sprva zdi, saj raziskave kaţejo, da so le-te ena izmed najbolj nasilnih medijskih zvrsti.
Pomembna protiuteţ nasilnim medijskim vsebinam so tudi vsebine, ki prikazujejo
pozitivno, socialno in kooperativno vedenje, saj so ugotovitve pokazale, da imajo omenjene
oddaje in tematike pozitiven učinek na vedenje otrok in posameznikov. Tudi anketiranci so
bili večinoma mnenja, da takšne medijske vsebine pozitivno vplivajo na posameznika. Ţal pa
še naprej gledamo, kako risani in filmski junaki, do svojih ciljev pridejo izključno le z
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
76
uporabo sile in nasilja, namesto, da bi bila prikazana tudi druga moţnost, to je dosega cilja z
nenasilnimi sredstvi.
Nasilje v medijih je današnja realnost in kot takšno jo moramo sprejeti in se z njo naučiti
ţiveti. Ključno je, da vemo, da televizija ni škatla zla in za njene slabe vplive gledanje ni
dovolj. V današnji dobi je televizija vsekakor spremenila del vsakdana. Zato je potrebno vse
pesimistične in vse preveč poenostavljene predpostavke kritično ovrednotiti in seveda
omehčati. V odmevnih primerih, ki smo jim zadnje čase priča in v katerih je prišlo do hudih
zločinov, ki so jih storili mladoletniki, se neupravičeno vso krivdo vali na televizijo in video
igre, ki naj bi bile krive za takšna dejanja, pozablja pa, da za to ne more biti kriva televizija,
ampak so v ozadju tragične zgodbe (neurejeno druţinsko okolje, zasmehovanje in poniţanja
med sošolci, itd.), ki so jih preţivljali posamezniki, kateri so na koncu posegli po takšnih
sredstvih. Ker pa je druţba v tem pogledu popolnoma odpovedala, je seveda najlaţje vso
krivdo zvaliti na televizijo, ki se jo nato oţigosana kot škatla zla.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
77
LITERATURA
Anderson, C.A., Bushman B.J. (2002). Human Aggression. Iowa State University,
Department of Psychology.
Anderson, C.A., Berkowitz, L.,Donnerstein, E., Huesmann, L.R., Johnson, D.j., Linz, D.,
Malamuth, N.M., Wartella, E. (2003). The Influence of Media Violence on Youth. American
Psychological Society, 4 (3), 81-110. Članek dobljen 10.3.2009 na www: http:// anderson.
socialpsychology .org/
Anderson, C. A. (2001). Heat and violence. Current in Psychological Science, 10, 33-38.
Članek dobljen 15.1.2009 na http://www.psychology.iastate.edu/faculty/caa/abstracts/2005-
2009/07AGB.pdf
Areh, I. (2003). Osnove psihologije za policijsko delo. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna
šola
Bandura, A. (1973).Aggression: A Social Learning Analysis. Englewood Cliffs: Prentice-
Hall, Inc. Poglavja dobljena 25.1.2009 na http://www.questia.com/PM.qst?action=openPage
Viewer &docId=9694054
Bandura, A. (1977). Self-efficacy: Toward a unifying theory of behavioral change.
Psychological Rewiew, 84 (2), 191-215. Članek dobljen 7.2.2009 na http://www.cra.org
/Activities/craw/dmp/awards/2007/Tolbert/self-efficacy.pdf
Bandura, A. (1986). Social fundations of tought and actions: A social cognitive theory. V D.
F. Marks, The Health Psychology Reader (94-107).London:SAGE Publications Ltd.
Prispevek dobljen na 25.1.2009 na http://books.google.com/ books?hl=sl&lr=&id=jI6890-
fNBUC&oi=fnd&pg=PA94&dq=%22Bandura%22+%22Social+foundations+of+thought+
and+action%22+&ots=oKSvj8A5do&sig=rkkTyBg0kVmcYkaJM LH9g-oqdS8#PPP1,M1
Bandura, A. (1997). Self-efficacy:The exercise of control. New York: Freeman.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
78
Bandura, A., Ross, D., Ross, S.A. (1961). Transmission of Aggression Throught Imitation of
Aggressive Models. Journal of Abnormal and Social Psychology, 63, 575-582.Članek dobljen
26.11.2008 na http://psychclassics.yorku.ca/Bandura/bobo.htm#f2
Batistič-Zorec, M. (2000). Teorije v razvojni psihologiji. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Bertoncelj, T. (2000). Nasilje med mladimi. Raziskovalna naloga, Ljubljana, Gimnazija
Šentvid. Naloga dobljena 16.12.2008 na http://www.radiostudent.si/projekti/nasilje/teksti/
Empraziskava.doc
Boeree, G.C. (2006). Personality Theories: Albert Bandura, Shippensburg university,
Psychology Department. Članek dobljen 5.11.2008 na http: //www.social-psychology.de/
do/pt_bandura.pdf
Brown, M. (2003). Anger and Aggression: Information, Techniques and Resources.
University of Hawai. Tekst dobljen dne 22.1.2009 na http:// www2.hawaii.edu/
~msanders/index.html
Bučan, A. (2006). Mediji in percepcija nasilja. Diplomsko delo. Ljubljana, univerza v
Ljubljani, fakulteta za druţbene vede.
Bučar-Ručman, A. (2000). Prestopniško in odklonsko vedenje mladih: vzroki, pojavi,
odzivanje. Ljubljana: Bonex.
Čot, D. (2004). Bandurin koncept zaznane samoučinkovitosti kot pomemben dejavnik
posameznikovega delovanja. Socialna pedagogika, 8(2), 173-196.
English Dictionary (2001). Glasgow: HarperCollins Publishers.
Fesel Martinovič, M. (2004). Samoučinkovitost v kontekstu organizacijske psihologije.
Psihološka obzorja, 13 (3), 77-106.
Griffin, E. (2007). A First Look at Communication Theory. Columbus, McGraw-hill
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
79
Hipfl, B. (1995). Televizija-vzroki za agresivnost? Otrok in druţina, 3, 43-52.
Huesmann, L., Miller, L.S. (2004). Aggressive Behavior: Current Perspectives.New York,
Plenum Press.
Jewett, J. (1996). Aggression and Cooperation: Helping Young Children Develop
Constructive Strategies. Washington:ERIC. Članek dobljen 14.12.2008 na http://www.
kidsource.com/kidsource/content2/Aggression_and_Coop.html#contents
Kočevar, V. (2005). Verbalno nasilje v interaktivnih forumih. Diplomsko delo, Ljubljana,
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za druţbene vede.
Lamovec, T. (1978). Agresivnost. Ljubljana: AA Inserco.
Lenart-Bregar, B. (2002). Psihološka raziskovanja agresivnosti. Vzgoja, 4 (16), 5-7.
Mrak-Černelič, H. (2001). Benigna in maligna agresivnost. Revija za druţboslovje in kulturo,
25 (241/242), 385-388.
Musek, J., Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy
Nastran-Ule, M. (1997). Temelji socialne psihologije. Ljubljana Znanstveno in publicistično
središče.
Nicholas, L, Anderson, C.A. (2005). The Effects of Reward And Punishment in Violent
Video Games on Aggressive Affect, Cognition, and Behavior. American Psychological
Society, 16, 882-889. Članek dobljen 10.3. 2009 na http://anderson.socialpsychology.org/
Olson, L.N., Fine, M.A., Lloyd S.A. (2008). A Dialectical Approach to Theorizing Abaut
Aggression Between Intmates. Minneapolis, National Council on Family Relations.
O´Rorke, K. (2006). Social Learning Theory & Mass Communication. ABEA Journeal, 22(2),
72-74.
UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ
FAKULTETA ZA
VARNOSTNE VEDE
80
Pajares, F. (2002). Overview of social cognitive theory and of self-efficacy. Georgia, Emory
University. Članek dobljen 16.12.2008 na http://www.des.emory.edu/mfp/eff.html
Pajares, F. (2004). Albert Bandura: Biographical Sketch. Ţivljenjepis dobljen 5.1.2009 na
http://www.des.emory.edu/mfp/bandurabio.html
Petrič, M. (2006). Antisocialno vedenje. Diplomsko delo. Ljubljana, Univerza v Mariboru,
Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
Petrovec, D. (2003). Mediji in nasilje: Obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji. Ljubljana,
Mirovni inštitut
Prelovšek, S. (2002). Psihično nasilje. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Mariboru,
Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
Ribarič, S. (2000). Biologija agresivnega vedenja. Zdravniški vestnik, 69 (11), 757-762.
Rus Makovec, M. (2008) Odnos med ţrtvami in storilci nasilja v druţini. Predstavitev
dobljena 25.12.2008 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/
CIP/2008_06_03_gradivo_rus-makovec.ppt
Škrila, D. (2005). Alkohol, agresija in nasilje. Zdrav vesten, 74, 535-538.
Vec, T. (2002).Psihologija: spoznanja in dileme. Ljubljana, DZS.
Vrečič, K., Peček, B., Bavec, M., Arh, Š. (2005). Agresivnost oseb s posebnimi potrebami.
Seminarska naloga pri predmetu Teorija vedenjskih in duševnih posebnosti, Ljubljana,
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
ANKETNI LIST
Prosim Vas, da si vzamete nekaj trenutkov časa in mi s svojim sodelovanjem pomagate
pri razumevanju vpliva medijskih vsebin na vedenje posameznikov.
Vaše sodelovanje v raziskavi bo ostalo anonimno. Podatki zbrani na podlagi ankete bodo
objavljeni zgolj v zbirni obliki, tako da Vaših odgovorov ne bo mogel nihče prepoznati.
NAVODILA ZA IZPOLNJEVANJE:
Na vsako vprašanje je moţno odgovoriti samo z enim odgovorom. To storite tako,
da obkroţite številko pred danim odgovorom, ki je najbliţje vašemu mnenju.
___________________________________________________________________________
1. Koliko časa na dan preţivite pred mediji kot so televizija, internet, časopis, itd.?
1) 0- do 2 uri
2) 2- do 4 ure
3) 4- do 6 ur
4) nad 6 ur
2. Kateri medij ima po Vašem mnenju največji vpliv na posameznika?
1) audio-vizualni (televizija, internet, računalniške igre)
2) slikovni (skice, risbe, fotografije)
3) tiskani (knjige, revije, časopisi)
4) vsi enako
3. Katere vsebine imajo po Vašem mnenju največji vpliv na posameznikovo vedenje?
1) nasilne
2) erotične
3) humorne
4) poljudnoznanstvene
5) drugo:___________
4. Koliko je po Vašem mnenju nasilja v medijih ?
1) zelo malo
2) malo
3) niti malo niti veliko
4) veliko
5) zelo veliko
5. Na katero skupino prebivalstva po Vašem mnenju nasilne vsebine v medijih najbolj
vplivajo?
1) otroke do 14 leta starosti
2) mladoletne osebe od 14 leta do 17 leta starosti
3) polnoletne osebe (18 in več let)
6. Na kakšen način po Vašem mnenju vplivajo nasilne vsebine v medijih na
posameznika?
1) posameznik postane bolj agresiven
2) posameznika prizadanejo
3) poveča se posameznikov strah pred tem, da tudi sam postane ţrtev nasilja
4) zmanjša se posameznikova občutljivost za nasilje
5) posameznik postane ravnodušen do nasilnih vsebin
6) drugo:___________
7. Ali menite, da je nasilje v medijih problem?
a) da
b) ne
c) ne vem
V spodnji preglednici je prikazanih 8 trditev. Na pet stopenjski lestvici označite
(obkroţite) v kolikšni meri se s posamezno trditvijo strinjate ali ne strinjate.
1. V medijih prikazano nasilje vpliva na vedenje posameznika, ki take vsebine gleda
oz. prebira?
Sploh se ne strinjam Popolnoma se strinjam
1 2 3 4 5
2. Posameznik, ki vidi, da je nekdo drug za agresivno vedenje nagrajen, se bo v podobni
situaciji tudi sam agresivno vedel Sploh se ne strinjam Popolnoma se strinjam
1 2 3 4 5
3. Agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne medijske vsebine kot neagresivni ljudje?
Sploh se ne strinjam Popolnoma se strinjam
1 2 3 4 5
4. Posameznik se v določeni situaciji ne bo vedel agresivno, če bo pred tem videl, da je bil
nekdo drug v enaki situaciji za agresivno vedenje kaznovan.
Sploh se ne strinjam Popolnoma se strinjam
1 2 3 4 5
5. Pogosto srečevanje z nasiljem v medijih, zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje?
Sploh se ne strinjam Popolnoma se strinjam
1 2 3 4 5
6. Gledanje nasilnih vsebin v otroštvu vpliva na vedenje posameznika, ko ta odraste.
Sploh se ne strinjam Popolnoma se strinjam
1 2 3 4 5
7. Posameznik, ki je za agresivno vedenje nagrajen, se bo tudi v prihodnje vedel
agresivno?
Sploh se ne strinjam Popolnoma se strinjam
1 2 3 4 5
8. Medijske vsebine, ki prikazujejo pozitivno in kooperativno socialno vedenje, krepijo
sodelovanje in zmanjšujejo medosebno agresivnost.
Sploh se ne strinjam Popolnoma se strinjam
1 2 3 4 5
USTREZNO OBKROŢI:
Spol: Moški / Ţenska
V katero starostno skupino spadate:
1) 18-23
2) 24-29
3) 30-35
4) 36-41
5) 42-47
6) 48-53
7) 54-59
8) nad 59
Izobrazba:
1) osnovnošolska
2) poklicna
3) srednješolska
4) višješolska
5) visoka ali univerzitetna izobrazba
6) magisterij ali doktorat
HVALA ZA SODELOVANJE !
IZJAVA O AVTORSTVU SPECIALISTIČNEGA DELA
Spodaj podpisani Matjaţ Petrič, z vpisno številko 07061027, rojen 26.8.1981 v Ljubljani, sem
avtor specialističnega dela z naslovom Bandurina teorija razvoja agresivnosti.
S svojim podpisom zagotavljam, da:
je predloţeno specialistično delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega
dela;
sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v
predloţenem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
sem poskrbel, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v
seznamu virov, ki je sestavni element predloţenega dela in je napisan v skladu s
fakultetnimi navodili;
se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata
bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so
tuje misli oz. ideje predstavljene kot lastne – kaznivo po zakonu, prekršek pa podleţe
tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;
se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno
delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede
je elektronska oblika identična s tiskano obliko specialističnega dela.
V Ljubljani, dne 18.6.2009 Podpis avtorja: Matjaţ Petrič
DELOVNI ŢIVLJENJEPIS KANDIDATA
(Cirriculum Vitae)
Matjaţ Petrič
Mirke 12
1360 Vrhnika
IZOBRAZBA: dpl. varstvoslovec
Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede
Študijski program: Varnost in notranje zadeve
Smer: Kriminalistična usmeritev
Diplomiral leta 2006
Zaključek 2001
Srednja strojna šola Domţale
Smer: STROJNI TEHNIK
Zaključek 1999
Srednja strojna šola Domţale
Smer: Finomehanik
DELO: Od 3.5.2007 sem zaposlen na PU Ljubljana, PP Kočevje, kjer delam kot
policist za varovanje drţavne meje.
V času srednje šole in študija sem opravljal različna dela:
- Zavod za prestajanje kazni zapora IG
- BIRING, d.o.o (servisiranje fotokopirnih strojev)
- Kmetijska zadruga Vrhnika
- LIKO Vrhnika
- Lovska zveza Slovenije
ZNANJA: Študij:
Trenutno zaključujem podiplomski specialistični študij na Fakulteti za
varnostne vede, kriminalistična usmeritev.
Računalništvo:
Okolje Windows, osnovno znanje MS Office (Word, Excel), Internet,
elektronska pošta
Pridobljena znanja:
Opravljen izpit iz policijskih pooblastil
Tuji jeziki
Angleški
Vozniški izpit:
A in B kategorija
Top Related