2017-4

POROČILA IZ SVETA ZA OTROKE

Krščanska adventistična cerkev v RS Ljubljana 2017

7. oktober 2017

ONA NE LAŽE Kazahstan - Ellina Minina, 13

Kazahstan je največja kopenska država na svetu ter 9 največja

država na svetu. Skozi zgodovino so ga poseljevala nomadska ljudstva. Tu govorijo dva uradna jezika: kazah in ruščino. Več kot polovica

ljudi govori kazah, drugi pa rusko.

Današnja zgodba je iz Kazahstana (poiščite ga na zemljevidu.). Ellina je bila živčna. Z družino so se preselili v novo mesto in

obiskovala bo veliko javno šolo. Vedela je, da otroci v Kazahstanu obiskujejo pouk šest dni tedensko, in je bila pripravljena povedati učiteljem, da je ne bo ob sobotah. Spraševala pa se je, ali bodo učitelji razumevajoči glede njenih verskih prepričanj in opravičila, da je ob sobotah ne bo k pouku.

Ellina je izvedela, da njeno novo šolo obiskuje še nekaj drugih adventistov, ni pa vedela, ali bodo v njenem razredu, saj je bila šola izredno velika – tako zelo, da je nekaj razredov imelo pouk dopoldan, drugi pa popoldan.

Ellina je izvedela, da je bila določena za popoldansko izmeno. Skrbelo jo je, saj je to pomenilo, da bo pozimi, ko sonce hitreje zaide, manjkala tako ob petkih kot ob sobotah. Ravnateljico je vprašala, ali bi lahko obiskovala pouk zjutraj, pa ji je rekla, da ni več prostora. Ellinin oče se je pogovoril z ravnateljico o njihovi veri in jo prosil, naj jo prepiše v jutranjo izmeno, pa ni hotela.

Ko je sonce začelo zahajati prezgodaj, da bi obiskovala pouk ob petkih, je Ellina manjkala, manjkala pa je tudi ob sobotah. Zelo se je trudila, da bi obdržala korak s sošolci, vendar se ni pritoževala.

Nekega dne je bil Ellinin sošolec poreden, ko ni bilo učiteljice. Vzel je torbo drugega učenca, iz nje potegnil opremo za telovadbo in jo vrgel na tla. Potem pa je ob opazovanju celotnega razreda torbo vrgel skozi okno.

Ravnateljica je izvedela za dogodek, ni pa vedela, kdo je torbo vrgel

3

skozi okno. Klicala je učence, ki so bili v razredu, v svojo pisarno. Ko je bila v ravnateljičino pisarno poklicana Ellina, se je spraševala, kaj je naredila narobe. Molila je in čutila, da je Bog odvzel njene strahove.

V pisarni je ravnateljica vprašala otroke, kdo je vrgel torbo skozi okno. Nihče ni hotel odgovoriti, saj so se bali dečka, ki se je grdo vedel. Potem je ravnateljica pogledala Ellino. "Poznam nekoga, ki ne laže," je rekla. "Ellina, mi lahko poveš, kaj se je danes zgodilo v razredu?"

Ellina je bila živčna, vedela pa je, da je Bog z njo in se ji ni treba bati. Stopila je pred ravnateljico in ji povedala, kaj se je zgodilo.

Čez nekaj dni jo je učiteljica poklicala k sebi in ji izročila papir. "Ravnateljica te premešča v jutranjo izmeno," je dejala.

Ellina se je nasmehnila in se zahvalila učiteljici. Bog je uslišal njene molitve in zdaj bo lahko obiskovala pouk ob petkih. Tisti večer je Ellina povedala staršem, kako je Bog uslišal njene molitve. Skupaj so pokleknili in se zahvalili Bogu, ker je pomagal Ellini, da je ostala zvesta njemu in je povedala resnico pred vsemi sošolci in ravnateljico.

Kazahstan še nima adventistične šole. Del daru trinajste sobote bo namenjen odprtju male šole, kamor otroci ob sobotah ne bodo zahajali. Ellinina mama bo vodja te male šole.

4

14. oktober 2017

ZVESTA TATJANA Kazahstan - Tatjana Pašinko, 60

Tatjana je odrasla, ampak ni visoka in ni videti močna. Ima pa

močnega duha. Veliko let je v Kazahstanu delala z velikim žerjavom. Pred nekaj leti pa je izvedela za Jezusa na evangelizaciji. Postala je

adventistka in začela posvečevati soboto. Ko se je njen nadrejeni upokojil, ji je novi nadrejeni povedal, da

mora delati tudi ob sobotah. Tatjana mu je pojasnila, da je kristjanka in da Božja postava pravi, naj ne dela ob sobotah. On pa je zahteval, da pride vseeno na delo. Tatjana se ni prepirala; le ni je bilo na delo.

V ponedeljek zjutraj je sedla v svoj veliki žerjav in njen nadrejeni je vpil nanjo. Posvaril jo je, da ne bo več imela dela, če je spet ne bo v soboto.

Tatjani je bilo všeč delo z žerjavom in ni hotela izgubiti službe. A poslušnost Bogu je bila pomembnejša kakor ohranitev službe. Zato je v soboto spet ni bilo na delo.

V ponedeljek je bil nadrejeni še bolj besen. Zagrozil ji je: "Potrudil se bom, da ostaneš brez službe."

Delo Tatjani ni bilo več zabavno. Nadrejeni se ji je posmehoval pred vsemi zaposlenimi. Ena od delavk jo je vprašala: "Kaj je s tabo? Bi rada, da te odpustijo?" Drugi so ji govorili grdobije, ki so jo spravile v jok. Tatjana ni mogla drugače, kakor da je molila za moč. "Bog, zakaj so tako zlobni z menoj? Pomagaj mi biti prijazna in mi daj moč, da bom potrpežljiva."

Potolažilo jo je branje Svetega pisma, še posebej besedilo v Iz 43,1-3, kjer Gospod pravi: "Zdaj pa tako govori GOSPOD, tvoj stvarnik, o Jakob, tvoj upodabljavec, o Izrael: Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si! Ko pojdeš čez vodo, bom s teboj, ko čez reke, te ne poplavijo, ko pojdeš skoz ogenj, ne zgoriš in plamen te ne bo ožgal. Saj sem jaz, GOSPOD, tvoj Bog, Sveti Izraelov, tvoj rešitelj."

Sprva je norčevanje na delovnem mestu Tatjano vznemirjalo; potem pa je spoznala, da njeni sodelavci ne poznajo Boga. Odločila se je, da bo

5

prijazna in bo o njih govorila le dobro. Ko so drugi otroci z vami neprijazni, to boli. A lahko se potrudite in o njih govorite dobro. Osredotočite se na dobre stvari, ki vsakogar osrečijo.

Tatjana je iskala načine, kako bi govorila o tem, kar je vedela o Jezusu. Ko so imeli sodelavci rojstni dan, jim je podarila knjige o Bogu in rekla: "To je darilo od Boga." Včasih jim je podarila knjižne zaznamke z versko vsebino.

Nadrejeni je še vedno grdo govoril o njej, ni pa je odpustil. In Tatjana ni nikoli delala na sobotni dan.

Pastorju je povedala o težavah na delovnem mestu. Pojasnil ji je, da jo Bog varuje skupaj z njenim delom, ker je poslušna njegovim zapovedim. Včasih je prišla k pastorju v solzah, a vseeno dejala: "Vem, koliko je Jezus pretrpel zame. Ne želim mu biti neposlušna."

V državi, kjer živi Tatjana, ni veliko adventistov. A verniki se tam močno trudijo širiti Božjo ljubezen. Del daru trinajste sobote bo pomagal odpreti malo šolo v Tatjaninem mestu, da bi tudi drugi izvedeli, kako zelo jih Bog ljubi. Zato prinesimo 30. decembra svoj dar ter pomagajmo ljudem v Kazahstanu in drugod izvedeti za Jezusa.

6

21. oktober 2017

SAMO PRIDI Kirgizistan - Galina Pogorelova, 21

Kirgizistan je v osrednji Aziji. Leži v središču velikih civilizacij.

Svilna pot – starodavna trgovska in kulturološka pot – je potekala prav skozi to državo.

Gorivo za stroje je zelo drago, zato se veliko kmetovanja v tej državi še vedno opravlja z ročnim delom in s pomočjo konj.

Današnje poročilo prihaja iz Kirgizistana (poiščite ga na zemlje-vidu).

"Hej, bi se družili to soboto?" sem vprašala prijateljici Olgo in Karino. Pravkar so se začele poletne počitnice. Olga je po premisleku odvrnila: "Ne, v soboto gremo v cerkev." Bila sem presenečena. Ali ne hodijo vsi kristjani v cerkev ob nedeljah? Karina je pojasnila, da so adventisti in hodijo v cerkev ob sobotah.

Kakšno minuto sem razmišljala o tem. "Bi šla lahko kakšno soboto z vama?" sem vprašala, saj me je zanimalo, kako je videti to bogoslužje.

"Seveda!" je odgovorila Karina in njen obraz je razsvetlil velik nasmeh. "Kaj pa kar to soboto?" Vprašala sem, ali moram obleči dolgo obleko in si pokriti glavo z ruto, kakor to počno ženske v cerkvah, ki so mi znane. "Ne," je rekla. "Obleci obleko ali krilo – da le prideš."

Ko sem prispela v cerkev, sem bila nekoliko nervozna. Se bom ljudem zdela čudna? Ali se bodo oni meni zdeli čudni? Pa ni bilo razloga za skrbi. Ljudje so me lepo pozdravili in mi vlili občutek domačnosti. Najlepše od vsega pa je bilo, da je bil sobotnošolski razred poln mladih.

Mama mi je dovolila, da še obiskujem cerkev, ker sem imela tam prijateljice. Opozorila pa me je, naj ne postanem preresna glede vere. Vsako soboto to poletje sem bila v cerkvi.

Ko sem mami povedala, da se želim krstiti in pridružiti adventistični cerkvi, je bila besna. Šole imajo v Kirgizistanu pouk ob sobotah. Hotela sem obiskovati cerkev, pa si nisem drznila. Prosila sem Boga za pomoč. Izvedela sem, da Bog želi, da posvečujemo soboto. Zato sem se

7

odločila, da ob sobotah ne bom hodila v šolo. Zdoma sem odšla, kakor da grem v šolo, namesto tega pa nisem stopila v stavbo, ampak sem se potikala okoli šole, dokler ni bilo konec pouka. V cerkev si nisem drznila, saj sem vedela, da bi to še bolj razbesnelo mojo mater.

Mama pa je izvedela, da me ob sobotah ni k pouku. Tokrat je bila super jezna. Prepovedala mi je, da grem še kdaj v adventistično cerkev. Odvzela mi je telefon, da se nisem mogla pogovarjati s prijateljicami, in mi zapovedala, da se vsak dan iz šole odpravim naravnost domov.

Zelo sem bila žalostna. Mama je bila vedno moja najboljša prija-teljica in njena jeza zaradi moje želje, da obiskujem cerkev, mi je bila nenavadna. Spet sem prosila Boga za pomoč.

Potem se je v šoli zgodilo nekaj nenavadnega. Učiteljica mate-matike mi je začela deliti slabe ocene. V matematiki sem kar dobra in nisem razumela, kaj se dogaja. Ko sem test pisala 1, sem prosila drugo učiteljico, naj preveri moj test in mi pove, kaj je narobe z mojimi odgovori. Učiteljica je test preverila in mi rekla, da ni našla nobene napake.

Takrat sem spoznala, da me nekateri učitelji ne marajo. Ne moja mama ne jaz nisva mogli nič narediti glede tega. Mamo so učiteljičina dejanja skrbela, saj je hotela, da končam razred z dobrimi ocenami. Tako me je poslala na adventistično šolo. Dovolila mi je celo, da obiskujem cerkev. Kako sem bila srečna! Vedela sem, da so ocene iz matematike Božji odgovor na moje molitve.

Kako je Bog uslišal moje molitve? (Naj otroci odgovarjajo.) Molim tudi za mojo adventistično šolo Heritage. Precej polna je in

še veliko bi jo rada obiskovalo, pa ni prostora. Molim, da bi lahko šola zbrala dovolj denarja, da postavimo dodatne učilnice in telovadnico. Del daru trinajste sobote bo namenjen gradnji telovadnice. Potem se bo lahko vpisalo več otrok in spoznalo Jezusa. Prosim, molite za mojo šolo in hranite denar za dar trinajste sobote.

8

28. oktober 2017 GALININE MOLITVE

Kirgizistan - Galina Pogorelova, 21

Približno 80 % prebivalcev v Kirgizistanu je muslimanov; 17 % je pravoslavcev in 3 % drugih ver.

Adventistična cerkev ima 747 vernikov, kar pomeni 1 adventist na 7.530 ljudi.

Pretekli teden smo spoznali Galino, ki živi v Kirgizistanu. Galinina mama se je razjezila, ko ji je Galina povedala, da se želi krstiti in pridružiti adventistični cerkvi. Galina ni več smela v cerkev ob sobotah. Boga je prosila za pomoč in mama si je premislila. Ne samo da ji je dovolila, da spet obiskuje cerkev, temveč je Galino celo vpisala na adventistično šolo v njunem mestu. Galina nadaljuje svojo pripoved.

Neko soboto je pastor najavil posebno kampiranje za najstnike. Hotela sem zraven, a kampiranje je bilo samo za najstnike, ki so bili krščeni ali pa so to načrtovali. Prosila sem mamo, da bi mi dovolila oditi na kampiranje in se krstiti. Na moje presenečenje se je mama strinjala. Dejala je, da sem dovolj stara, da se sama odločam.

Kako sem bila vznemirjena! Hotela sem, da ves svet ve, da Jezusa ljubim iz vsega srca. Šla sem na kampiranje in se krstila.

Mama je bila edina oseba, ki se je skupaj z mano veselila mojega krsta. Stari starši – posebno dedek – so nasprotovali moji odločitvi, da se pridružim adventistični cerkvi. Dedek ni razumel, čemu nočem jesti svinjine. Trudila sem se pojasniti, da nam Sveto pismo pravi, naj ne uživamo nečiste hrane, in prav gotovo nisem hotela biti Bogu neposlušna.

A stari starši so me vseeno hoteli hraniti s svinjino. Ob tem mi je bilo zelo neprijetno. Ko so nas ob neki priložnosti povabili na kosilo, je mama vprašala, kaj pripravljata. Rekla sta, da piščanca. Ko pa smo prispeli, je bila na mizi samo svinjina. Ko sem iskala kaj drugega, se je dedek razjezil in rekel: "Pojej, kar sva ti pripravila."

Mama pa je dedku rekla: "Glejta, ne bomo več prišli, če Galini ne bosta dala jesti kaj drugega."

Molim za dedka. Ne veruje v Boga. Zdi pa se mi, da Bog spreminja

9

njegovo srce. Nekoč ga je mama slišala govoriti s prijateljem po telefonu. Ponosno je rekel: "Moja vnukinja je čudovito dekle in hodi v cerkev." Upam, da to pomeni, da me je sprejel kot kristjanko.

Molim tudi za mamo. Za zdaj še ne hodi z menoj v cerkev, vidim pa spremembe pri njej. Ko se vrnem iz cerkve, me sprašuje, o čem je bila pridiga. Veliko vprašanj zastavlja o Jezusu. Drugim v njeni službi govori, da je sobota pravi dan počitka. Vidim, da Bog deluje v njenem srcu, in vsak dan molim zanjo.

Molim pa tudi za svojo cerkev in šolo. To, kar sem, sem postala zaradi adventistične cerkve in šole, ki jo obiskujem. Rada bi postala učiteljica in v svoji domovini ljudi poučevala o Jezusu, ki je moj najboljši Prijatelj.

Del daru trinajste sobote bo pomagal moji šoli, Heritage. Radi bi postavili telovadnico, kjer bodo imeli otroci pozimi telovadbo. Otroci, ki živijo blizu šole, bodo lahko hodili v telovadnico in igrali nogomet in kaj drugega v okviru misijonskega programa. Spomnite se te šole v svojih molitvah in pri darovanju.

10

4. november 2017

DAR ZA BOGA Kirgizistan - Vitali, 10

Večina držav evro-azijske divizije je bila nekdaj del Sovjetske zveze. Danes so države EA-divizije dom več kot 322 milijonom prebivalcev,

adventistov pa je samo 11200 ali 1 adventist na vsakih 2.888 prebivalcev.

V državah na južnem delu te divizije, kot so Afganistan, Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan, prevladujejo muslimani, ki so poseben izziv. 4200 adventistov živi med 103 milijonov prebivalcev. To je 1 adventist na vsakih 24.500 ljudi. Pravo misijonsko polje.

Današnja zgodba je iz Kirgizistana. Vsako soboto se fantje in dekleta zberejo pred cerkvijo v

Kirgizistanu, da bi slišali zgodbo za otroke. Po zgodbi jih bralec vpraša: "Si je kdo zapomnil svetopisemsko vrstico tega tedna?" Roke kar poletijo kvišku, otroci pa si podajajo mikrofon, da lahko recitirajo svetopisemsko vrstico pred vso cerkvijo.

Vsako soboto v preteklem letu je deček po imenu Vitali dvignil svojo roko, da bi povedal vrstico. Kaj mislite, zakaj si Vitali vsak teden zapomni svetopisemsko vrstico?

Ko to vprašanje zastavimo Vitaliju, se sramežljivo nasmehne in reče: "Vrstice si zapomnim kot dar Bogu."

Vsako soboto sobotnošolski učitelj pove otrokom: "Bog nam daje mnogo darov. Kateri dar imate za Boga danes?"

Bog je dal Vitaliju veliko darov. Deček živi s svojimi starimi starši, ki jih ima zelo rad. Ima varen dom, toplo posteljo in nekaj igrač. In obiskuje dobro šolo. Nima pa denarja, da bi ga dal v dar Bogu. Dolgo časa se je spraševal, kaj bi lahko dal Bogu. Ker ve, da ima dober spomin, se je odločil, da se bo iz Svetega pisma vsak teden naučil vrstico. Ko je zamisel povedal sobotnošolski učiteljici, je dejala, da bi bil to čudovit dar Bogu.

11

V soboto po bogoslužju smo rekli Vitaliju, naj pove svetopisemsko vrstico, ki se jo je v dar Bogu naučil pretekli teden. Recitiral je Lk 1,68: "Slavljen Gospod, Izraelov Bog, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje."

Vitali je eden izmed 6 otrok, ki vsako soboto obiskujejo adventistično cerkev v Kirgizistanu. Otroci ob sobotah zjutraj čakajo pred svojim domom, da jih sobotnošolska učiteljica pobere s svojim avtom. Po bogoslužju jih tudi odpelje domov.

Ti otroci imajo tako zelo radi cerkev, da so tam vsak teden ne glede na vse. Kadar izredno močno sneži in vsi drugi ostajajo doma v toplem domu, gredo ti otroci v cerkev. Kadar je vroče in se drugi zunaj igrajo, gre Vitali v cerkev. Pastor je presenečen nad zvestobo teh otrok. Dejal je, da pozna otroke adventističnih družin, ki se vsako soboto pritožujejo in govorijo: "Mami, raje bi ostal doma. Danes mi ni za v cerkev."

Ti tega že ne bi rekel svojemu očku in mamici, ali ne? Vitali ima cerkev tako zelo rad, da je o sobotni šoli povedal svojemu

bratu, ki živi v drugem delu mesta, in zdaj vsako soboto v cerkev odide tudi njegov brat. Vitali ima rad tudi šolo. Obiskuje četrti razred adventistične šole Heritage v Kirgizistanu. Del daru trinajste sobote bo pomagal tej šoli. Ali ste vedeli, da je šola poimenovana po svetopisemski vrstici? V Ps 127,3 piše: " Glej, posest GOSPODOVA so otroci, plačilo njegovo sad telesni." To pomeni, da so otroci poseben dar, ki ga Bog podari staršem. Prosim, molite za to šolo in se spomnite prinesti svoj dar.

12

11. november 2017

LETALA ZA BOGA Kirgizistan - Lukas Müller, 7, Thomas Müller, 6

Adventistična cerkev ima v celotnem Kirgizistanu 757 vernikov.

To pomeni 1 adventista na 7.530 ljudi. Predstavljajte si, kako je biti edini vernik v malem mestu.

Molite za načine oznanitve Božje ljubezni ljudem, ki še nikoli niso slišali, da jih Jezus ljubi.

Sedemletni Lukas in njegov šestletni brat Thomas sta na rob ceste pred svojim domom zvlekla mizo. Okrasila sta jo z barvitim cvetjem in nanjo zložila papirnata letala, ki sta jih naredila. Potem je Lukas z najprepričljivejšim glasom mimoidočim klical: "Kupite letalo!" Thomas je dodal: "Vsako stane samo 10 somov (približno 15 centov)."

Lukas in Thomas živita v Kirgizistanu v osrednji Aziji. Dečka sta šele nekaj minut prodajala letala, ko ju je zagledal njun

oče. Presenečen, da vidi sinova na ulici, ju je vprašal: "Kaj pa počneta?" "Letala prodajava," je odvrnil Lukas. "To vidim. Ampak čemu?" je z zanimanjem vprašal dalje. "Ker bi rada zbrala denar za šolo." Oče se je sprostil in nasmehnil. Bil je ponosen na sinova. Oče je

zaposlen na adventistični šoli v Kirgizistanu. Njegova naloga je zbiranje denarja za šolo, da bi lahko povečali vpis.

Lukas in Thomas sta slišala, kako je oče govoril, da je treba zbrati denar za šolo. Dečka sta slišala, kako oče vsak večer moli in prosi Boga za denar za šolo. In sta hotela pomagati. Odločila sta se, da bosta prodajala papirnata letala.

Očetu je bilo všeč, da želita pomagati zbrati denar za šolo, vendar ni bil prepričan, da je varno, da prodajata svoja letala na polni ulici. Predlagal je, naj jih raje prodajata na šolskem ozemlju. Dečka sta se rade volje strinjala. Odločila sta se najprej obiskati šolsko blagajničarko. Ta mora biti bogata, ker skrbi za ves šolski denar.

Blagajničarka se je strinjala, da kupi dve letali po 10 somov. Če eno

13

stane 10 somov, koliko bosta stali dve letali? (Naj otroci odgovorijo.) Deček je prejel 20 somov ali približno 30 centov. Obrnila sta se k očetu: "Oče, bi ti kupil kakšnega?" sta vprašala.

"Seveda, kupim ga," je rekel in iz žepa potegnil 10 somov. "Ne, ne," sta mu rekla. "Zate ni 10 somov, ampak 20. Ker si tujec, in ti vedno plačajo več." Dečka sta videla tujce – ljudi, ki niso iz njihove države –, da za dobrine plačujejo veliko več kakor domačini.

Neki drugi stranki sta rekla, naj plača 100 somov za letalo, ki ga je izbrala z njunega kupa. "Zakaj pa?" je vprašal moški. "Saj sta blagajničarki prodala letalo po 10 somov."

"To je posebno letalo," je rekel Thomas, "leti bolje kot druga." Fanta sta želela zbrati čim več denarja. Ko so letala pošla, sta

sestavila posebno škatlo za zbiranje denarja. Oče jo je postavil v šolsko avlo, da bi lahko vsak kaj prispeval. Ko sta dečka prejela denar za rojstni dan, sta ga podarila šoli, namesto da bi kupila kaj zase. Ko je Lukas izgubil dva mlečna zobka, ju je položil pod vzglavnik. Naslednje jutro je bil tam denar namesto zob, in ga je prispeval za šolo.

Ko je Thomas dobil novo zobno ščetko, je hotel prodati svojo staro, da bi imel denar za šolo. Mama se je smejala in pojasnila, da je stara ščetka izrabljena in polna bakterij in jo je najbolje zavreči.

Lukas in Thomas sta zbrala 150 dolarjev. Si lahko predstavljate? To je za dečka ogromno denarja. "Nočem nehati zbirati denarja za šolo!" pravi Thomas. "Rad bi pomagal, da bo prišlo v to šolo še več otrok."

Lukas in Thomas sta odlična v zbiranju prispevkov. Tudi mi jima lahko pomagamo dokončati njuno novo šolsko stavbo. Del daru trinajste sobote bo pomagal postaviti telovadnico na adventistični šoli Heritage v Kirgizistanu. Ko hranite denar za dar trinajste sobote, molite za otroke, ki obiskujejo to šolo.

14

18. november 2017

ZAKAJ JAZ? Moldavija - Valeri Diligul, 33

Moldavija je ena najrevnejših držav Evrope. Njena primarna

panoga je kmetijstvo. Uradni jezik je romunščina, ki je podobna italijanščini, fran-

coščini, španščini in portugalščini. Moldavija ima 9.066 vernikov, kar je 1 adventist na 392 prebi-

valcev. To je najvišje razmerje v evro-azijski diviziji.

Današnja zgodba je iz Moldavije. Ko se je krstila moja mama, me je spodbujala, naj se krstim tudi jaz.

Krst pa me niti malo ni zanimal. A kar naprej mi je govorila: "Bog te ljubi in želi, da veruješ vanj."

Dvignil sem roke in vprašal: "Zakaj mene in ne katerega drugega najstnika v mestu? Naj najde koga drugega!"

Potem so me vpoklicali med vojake. Mama me je spet spodbujala, naj se izročim Bogu, preden grem v vojsko. Boga sem imel rad, zato sem se odločil krstiti.

Na dan, ko sem se javil v vojašnico, sem bil prestrašen. Med vojaki je nekaj običajnega, da starejši nadlegujejo nove rekrute, in skrbelo me je, da me bodo izpostavili, ker sem kristjan. Prosil sem Boga, naj me zaščiti pred tepežem, in mu obljubil, da mu bom služil vse življenje.

Prispel sem v vojašnico in rekli so mi, naj grem na kosilo. V jedilnici sem prejel skledo boršča in krožnik ječmena s koščki svinjskega mesa. Tega nisem hotel jesti. Drugi so to videli in me presenečeno spraševali. "Kaj je s tabo?" je vprašal eden. Drugi pa: "Daj to nam! Bomo mi pojedli!"

Odgovoril sem: "Fantje, kristjan sem in verjamem, da nekatere reči niso za hrano. Kaj naj naredim? Res ne vem." Do konca kosila se je po vseh barakah razširila novica, da so vpoklicali kristjana.

Komandir me je poklical v svoj urad in me vprašal, ali sem res kristjan. Zbal sem se. Lahko bi rekel, da sem se šalil, ali pa mu povedal

15

resnico. Odločil sem se za resnico. Komandir je poklical drugega vojaka, baptista, ki je delal v vojaški bolnišnici, in mu naročil, naj preveri, ali sem kristjan. Vojak mi je zastavil nekaj preprostih vprašanj, na katera sem zlahka odgovoril.

Tovariši so sprejeli, da sem kristjan, in mi kmalu začeli zastavljati težka vprašanja. Na srečo sem s seboj prinesel svetopisemsko referenco, ki mi je pomagala pri odgovorih na njihova vprašanja.

Strah, da bi me drugi nadlegovali, pa je ostal – pa ne samo ker sem bil novinec, ampak ker sem bil kristjan. Minila sta dva tedna. Potem smo bili novinci nekega dne v kopalnici, ko je zadonel klic: "Prihajajo posebne enote!"

Velika skupina starejših vojakov je vdrla v prostor in začela pretepati novince. Mnogo se jih je poskušalo upirati, jaz pa sem šel v kot in si z rokami zaščitil glavo. Nisem se hotel tepsti. Neki vojak me je zagledal, stekel do mene in me udaril. Nekdo je zavpil: "Kristjana tepejo!" Nekaj jih je pohitelo k meni in odvleklo napadalca.

Dva tedna pozneje je napadalec v kopalnici padel in odpeljali so ga v bolnišnico. Poslal mi je sporočilo, da se boji, da ga Bog kaznuje, ker me je udaril, in me prosil, naj molim zanj.

V času sluzenja vojaškega roka mi nihče več ni poskusil škodovati. Tovariši so mi nadeli vzdevek oče Valeri.

Zdaj sem že doma in se držim obljub, ki sem jih dal Bogu. Obvaroval me je v vojski in jaz mu bom služil preostanek življenja. Zelo sem vesel, da sem ubogal mamo, ko me je spodbujala, naj izročim življenje Bogu, preden grem v vojsko.

16

25. november 2017

ROJEN SREDI VOJNE Tadžikistan - Šukrat

Tadžikistan je gorata država osrednje Azije. Tam živi 8 milijonov

ljudi. Večina govori tajik, mnogi pa ruščino. Približno 70 % prebivalstva je mlajših od 30 let.

Ime mi je Šukrat in živim v Tadžikistanu. Tadžikistan je prečudovita dežela z veličastnimi gorami, bujnimi

zelenimi dolinami in kristalno čistimi jezeri in potoki. A v naši državi je izbruhnila strašna vojna, zaradi katere je umrlo 50.000 ljudi. Rodil sem se med vojno.

Starši so se ločili kmalu po mojem rojstvu in 10 let sem živel z materjo. Ko sem imel 11 let, me je oče vzel k sebi. Oče je vojak in med vojno se je boril. Ko se je vojna končala, je postal stražar meje med Tadžikistanom in Afganistanom. (Pokažite mejo med državama.)

Odkar sem bil deček, sem rad bral. Nekega dne mi je oče prinesel kupček knjig, ki mu jih je nekdo podaril. Tri so bile verske: Sveto pismo v slikah, Evangelij Jezusa Kristusa in Življenje Jezusa Kristusa.

Oče je odprl knjigo Sveto pismo v slikah in mi pokazal barvne ilustracije. Te knjige so mi spremenile življenje. Vse do tedaj sem vedel o Bogu zelo malo. Ko pa sem prebral te knjige, sem spoznal velikega in ljubečega Boga, ki je ustvaril naš prečudoviti svet. Zelo sem bil žalosten, ko sem prebral, da sta Adam in Eva kriva za greh na svetu. Nekaj presenetljivega pa se je zgodilo, ko sem bral o Jezusovem življenju. Njegove besede, prilike in pridiga na Gori so se dotaknile mojega srca. Ko sem odkril, koliko je pretrpel in da je dal svoje življenje na križu zame, sem se z vsem srcem zaljubil vanj.

Spomnim se večera, ko sem pokleknil in molil v svoji sobi. Jezusu sem izročil svoje srce in življenje in ga sprejel za svojega Gospoda in Zveličarja. Imel sem 12 let.

Tisto poletje me je bratranec Aziz povabil v krščansko cerkev. Skupaj sva proučevala Sveto pismo in pela pesmi ter šla skupaj taborit k

17

jezeru. Tam sem dobil svoje prvo Sveto pismo. Željno sem vsrkaval vsako besedo, ki sem jo prebral. Morali bi me videti, ko sem prvič prebral Razodetje. Opis zveri, števila 666 in prerokovanja o koncu sveta so me napolnili s strahospoštovanjem. Razumel sem, da Razodetje govori o prihodnosti in sem ga hotel razumeti.

Ko so oče in drugi sorodniki odkrili, da sem postal kristjan, so me poskušali osramotiti. Govorili so mi: "Kako si lahko izdal vero svoje družine? Osramotil si nas. Kaj bodo rekli ljudje?" Odgovora na to nisem poznal. Lahko sem samo sklonil glavo in molčal.

Rodil sem se med vojno, zdaj pa je znotraj moje družine izbruhnila druge vrste vojna. Kaj reči, ko se kdo razburi nate, ker veruješ v Jezusa? To bomo odkrili naslednji teden.

Del daru trinajste sobote bo podprl program za otroke in najstnike v mojem domačem mestu v Tadžikistanu. Prosim, molite za tadžikistanske otroke in pokažite ljubezen do Jezusa v svojih sobotnošolskih darovih.

18

2. december 2017

ZNOVA ROJEN V MIRU Tadžikistan- Šukrat

Tadžikistan velja za posvetno državo z ustavo, ki nudi versko

svobodo, a 98 % prebivalstva je muslimanov. Prva adventista na tem področju sta bila Ivan in Vasilij

Kosminjin, ki sta leta 9129 pripotovala v Tadžikistan.

Prejšnji teden smo spoznali Šukrata. Ima 12 let in se je rodil v času vojne v Tadžikistanu. Šukratovo življenje se je spremenilo, ko mu je oče podaril nekaj knjig o Jezusu. Ko je prebral, da je Jezus umrl zanj, je v svoji sobi pokleknil in Jezusu izročil svoje življenje. Oče in drugi sorodniki pa tega niso bili veseli. Danes nadaljuje svojo zgodbo.

V moji družini je izbruhnila vojna, ko so izvedeli, da sem se predal

Jezusu. Sorodniki so mi vzeli Sveto pismo in druge knjige. Prosil sem jih, naj mi jih vrnejo, pa so rekli, da jih nimajo.

Šel sem v krščansko cerkev in prosil za drugo Sveto pismo, pa so mi sorodniki odvzeli tudi tega. Po tem sem ga začel skrivati in brati skrivaj. Nekako so izvedeli, da še vedno prebiram Sveto pismo. Oče me je pretepel in mi zabičal, naj preneham. Stric je celo grozil, da me bo ubil.

Bil sem prestrašen in nisem vedel, kaj naj. Tolažile so me Jezusove besede iz Mt 5,11.12: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami."

V Svetem pismu sem prebral, da se morajo kristjani krstiti. Hotel sem se krstiti, pa nisem vedel, kateri cerkvi naj se pridružim. Spraševal sem se, katera je prava. Intenzivno sem proučeval Sveto pismo dva meseca. Obupno sem hotel vedeti, kaj Bog želi od mene. Nekega dne sem se spustil na kolena in z bolečino v srcu vpil k Bogu: "Ne vem, kje naj se dam krstiti. Kje naj najdem prave kristjane?"

V sebi sem slišal glasek, ki je odgovoril: "Pravi kristjan je človek, ki

19

spolnjuje zapovedi." Vedel sem, da me Bog vodi. Moral sem najti cerkev, ki spolnjuje deset zapovedi. To je bilo smiselno. Poznal sem zapovedi: ne ubijaj, ne kradi, spoštuj očeta in mater. Mnoge krščanske cerkve spoštujejo te zapovedi. A težila me je četrta. Kaj pravi četrta zapoved?

Pravi: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ." To pomeni, da Jezusa slaviš z obiskom cerkve na sobotni dan. Nisem pa poznal nobene krščanske cerkve, ki bi imela bogoslužja ob sobotah. Vse meni znane cerkve so imele bogoslužja ob nedeljah.

Ko sem nekega dne skrivaj brskal po internetu, sem naletel na članek, ki je omenjal adventistično cerkev. Prebral sem, da adventisti spolnjujejo vse zapovedi – tudi četrto. Tako sem poiskal naslov adventistične cerkve v svojem mestu. Našel sem jo in odšel na pogovor s pastorjem. Povedal sem mu o svojem potovanju k Jezusu in skupaj sva proučevala Sveto pismo. Končno sem se krstil v pravo Božjo cerkev.

Ne morem izdati svojega pravega imena, ker je v moji državi nevarno živeti krščansko. Mnogi bi mi grozili z umorom, če bi vedeli, da sem se iz družinske vere spreobrnil v krščanstvo. In čeprav je nevarno biti kristjan, četudi me lahko pretepejo ali umorijo, si ne bom premislil. Ljubim Jezusa in mu bom vedno poslušen. Jezus mi daje mir.

Del daru trinajste sobote bo podprl športne programe kot misijonstvo mladim v mojem domačem mestu. Prosim, molite za otroke v Tadžikistanu, ki iščejo Boga. In hvala, ker boste prinesli svoj dar.

20

9. december 2017

POTEGAVŠČINA, KI JE SPREMENILA ŽIVLJENJE Tadžikistan – Surajo Kudžamkulova

Koliko ljudi obiskuje vašo cerkev? 50, 100? Več? Zdaj pa si

predstavljaj svoje mesto. Ali ima 2000 ljudi? 50.000? 500.000? Več? Predstavljajte si, da živite v državi, kjer je samo 204 adventistov v vsej državi. To je 1 adventist na 39.215 ljudi. Predstavljajte si mesto z enim samim adventistom.

Molite za verne v Tadžikistanu. Molite, da jim bo Bog pomagal živeti tako, da si bodo njihovi bližnji zaželeli izvedeti več o njihovi veri.

Surajo je bila resna deklica. V Tadžikistanu se je v šoli učila arabsko. Veliko je molila. Posebej je Boga prosila, da ji odpusti grehe. Ves čas se je počutila krivo zaradi slabih reči, ki jih je naredila, in želela je, da ji jih Bog odpusti.

Potem se je v njihovo družino rodila sestrica. Običajno se družina veseli, ko se rodi dete. A ta družina je bila žalostna. Zdravniki so dejali, da ima dete bolezen, ki se ji reče cerebralna paraliza in oslabi mišice. Verjetno ne bo nikoli hodila. Surajo je bila zelo žalostna, ker njena mlajša sestrica ne bo nikoli z njo tekala ali se celo igrala s punčko.

Surajo ni razumela, zakaj je njena sestrica bolna. Razmišljala je takole: morda so moji starši kaj zagrešili. Morda nista prosila za odpuščanje. Morda ju Bog kaznuje. Mnogi muslimani verujejo, da so starši krivi za težave otrok. Zato je Surajo dve leti molila, da bi bilo staršem odpuščeno.

Sestrina bolezen je Surajo vodila v razmišljanje o Bogu. Pomislila je: Če je Bog tako prijazen, zakaj se potem dogaja vse to? Kaj so zagrešili moji starši?

Surajo je bila tipična deklica. Rada se je družila s prijateljicami. Nekega dne so se odločile, da se bodo šalile po telefonu. Odtipkale so naključno številko, in ko se je človek oglasil, so odložile. Veselo so se smejale, misleč, kako dobra šala je to.

21

Nekdo pa je poklical nazaj. Surajo je dvignila slušalko in moški jo je vprašal, zakaj je odložila, ko je dvignil slušalko. Deklici je bilo nerodno in se je opravičila. Moški se ni zdel jezen, ampak je bil prijazen. Pozneje je deklica staršem priznala klice in opravičilo.

Izvedela je, da je bil moški na drugi strani žice kristjan, adventist. Še nikoli ni videla kristjana in mu je začela zastavljati vprašanja o Bogu. "Če je Bog dober, zakaj je moja sestra bolna? Zakaj mora trpeti zaradi grehov mojih staršev?"

Možakar je pojasnil, da Bog ne kaznuje staršev ali sestre. Bog je dober. Satan je povzroča bolezen in bolečino.

Nekega dne jo je povabil s seboj v cerkev. Šla je in res ji je bilo všeč. Ko je pevka zapela o Jezusu, je Surajo začela jokati. Pesem jo je ganila.

V Tadžikistanu živi samo 204 adventistov in Surajo je danes ena izmed njih. Kot deklica je molila ves čas, da bi ji Bog odpustil grehe. Še vedno moli za odpuščanje. A zdaj razume, da Bog odpušča naše grehe, ko ga prosimo, in nas ne kaznuje z boleznijo za nekaj, kar smo naredili. Surajo vsak dan moli tudi, da bi čim več ljudi v njeni državi izvedelo za Boga.

Želite moliti skupaj z njo za ljudi v Tadžikistanu, da bi spoznali Boga?

22

16. december 2017

LJUBIN KLIC Rusija – Ljuba Babkina, 66

Rusija je največja država na svetu, kar se tiče velikosti ozemlja.

Razteza se čez dve celini (Evropo in Azijo). Od vzhoda do zahoda meri skoraj 10.000 km in čez 9 časovnih pasov. Od severa proti jugu pa meri 4000 km.

V njej živi več kot 144 milijonov prebivalcev, a samo 43.317 adventistov, kar je 1 adventist na 3.332 ljudi.

Ljuba živi v Rusiji. Njeno ime v ruščini pomeni ljubezen. Mar ni to krasno ime?

Ljuba ljubi Boga, odkar pomni. Obiskuje adventistično cerkev in učili so jo ljubiti Božjo besedo, ko je bila še deklica. Njena mama ji je bila dober zgled, bila je dejavna v cerkvi in skupnosti, kjer je pomagala in delila Božjo ljubezen.

Potem je njena mama zbolela. Zdravnik je rekel, da je rak in da je prepozno za operacijo. Ljubino mater so poslali domov umret. Ljuba je bila zelo žalostna. Skrbela je za mamo in skupaj sta ves čas molili.

Mama je Ljubi nenehno govorila: "Ne skrbi, ne joči. Vse je, kakor želi Bog. Kar se dogaja, se bo izkazalo za blagoslov obema." Mamine besede so Ljubo vedno pomirile.

Ko je mama postajala vse šibkejša, je Ljuba zaslutila, da se približuje smrt. Mamo je vprašala, kakšne so njene poslednje želje. Mama jo je pogledala z žalostnim izrazom in rekla: "Hči, hvaležna sem Bogu in tebi. A kako naj mirno umrem, vedoč, da ni nikogar, ki bi nadaljeval moje delo za Boga?"

Te besede so Ljubo zadele. Odločila se je služiti Bogu tako kakor njena mama. Najprej se je hotela krstiti. Pastorja je prosila za krst. "Dobro te poznam," je rekel pastor. "Vem, da poznaš resnico. V sredo bomo imeli sejo odbora s krstnimi kandidati. Pridi in te bom priporočil za krst."

Ljuba je napisala uradno prošnjo za krst in jo pokazala svoji materi,

23

ki se je nasmehnila, po licih pa so ji polzele solze. Naslednje jutro se je Ljuba odpravila v kuhinjo, kjer je presenečeno

odkrila, da mama kuha boršč, tradicionalno zelenjavno juho iz rdeče pese. "Opa," je vzkliknila. "Kako to, da kuhaš?"

Mama je odvrnila: "Pripravljam obrok. V trenutku bo končano. Ne skrbi, vse je v redu."

Ljubina mama ni umrla. Živela je še dolgo, saj jo je Bog ozdravil. Ljuba je prepričana, da je mamino čudežno ozdravljenje vabilo od Boga, da mu posveti svoje življenje. Pravi, da jo spominja na resničnost Jezusovih besed iz Jn 15,16: "Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane."

Ljuba pravi: "Iz izkušenj z materjo razumem, da Bog pritegne ljudi k sebi. Začela sem dejavno služiti Bogu, in to še vedno počnem."

Bogu lahko služimo zdaj – danes. Ni nam treba odrasti, da bi to počeli. Kako lahko služite Bogu v svojem domu, cerkvi, skupnosti?

Del daru trinajste sobote bo namenjen gradnji središča v Ljubinem mestu Rostov na Donu, kjer se bodo ljudje učili o Jezusu.

24

23. december 2017

OBLAKI SO VPILI Murad, 10

Države v južnem predelu evro-azijske divizije (Afganistan,

Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan) so predvsem muslimanske in predstavljajo poseben izziv.

V tem predelu je 4200 adventistov, kjer živijo 103 milijona ljudi. To je 1 adventist na vsakih 24.500 ljudi.

Molite, da bodo srca teh ljudi dostopna za Jezusa, ki jih ljubi in želi biti njihov Gospod.

Desetletni Murad je po pouku pristopil k svoji učiteljici. "Skrivnost imam," je zašepetal na njeno uho.

Učiteljica, adventistka, ki dela v deželi, kjer krščanstvo ni zaželeno, je vprašujoče pogledala dečka. Murad je bil že nekaj mesecev v njenem razredu, a še nikoli ni spregovoril z njo na tak način.

"Skrivnost bi vam rad povedal," je ponovil, še vedno šepetaje. "Kaj pa je?" je vprašala. V Muradovih očeh so se zalesketale solze in medtem ko je govoril,

stekle po njegovih licih. "Ko sem šel nekega dne v šolo, sem videl oblak, ki je bil videti kakor mož, ki visi na križu," je rekel. "Nisem vedel, kdo je, dokler nisem slišal vas govoriti o Jezusu. Ko ste govorili o Jezusu, sem se spomnil oblaka."

Učiteljica je v grlu začutila kepo in tudi njene oči so se orosile. Ni vedela, kaj naj reče dečku. Čeprav pripoveduje svetopisemske zgodbe o Jezusu in svojim učencem pove o tem, kako pomembno je živeti po dobrih načelih, ne more veliko govoriti o Bogu, ne da bi tvegala težave z oblastjo. Vedela je, da tega ni povedal svojim staršem, saj mu niso dovolili verovati v Jezusa.

Muradovo videnje nas spomni, da tudi ko ne moremo govoriti komu o Božji ljubezni, Bog najde načine, da ljudem pokaže, da jih ljubi. V Muradovi kulturi so sanje in videnja pomembni in ljudje verjamejo, da imajo zanje pomen.

25

Muradovo videnje križa v oblaku nas spomni na Jezusove besede v Svetem pismu. Rekel je: "Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili" (Lk 19,40). Učenci so objavljali, da je Jezus Mesija, farizeji pa so Jezusa spodbujali, naj jih utiša.

Muradu je Bog spregovoril po oblakih. To se je zgodilo v predelu sveta, kjer je kristjanom prepovedano govoriti o Jezusu. Ko je Murad videl oblake nad svojim domom, je razumel, da je Jezus križani Zveličar. Muradova učiteljica pa je bila prepričana, da Jezus skozi oblake sega do dečkovega srca. Vedela je, da ji ni treba skrbeti, če lahko Jezus pripravi oblake do tega, da prenesejo sporočilo. Bog bo dokončal delo, ki ga ljudje sami ne morejo.

Ellen White pravi, da bodo imeli otroci posebno vlogo v oznanjanju evangelija v poslednjih dneh: "Ko bodo nebeška bitja videla, da ljudem ni več dovoljeno oznanjati resnice, se bo Božji Duh spustil nad otroke in bodo oni opravili delo oznanjanja resnice, ki ga starejši ne morejo" (Testimonies for the Church, VI, str. 202).

Molimo, da bi bili ljudje odprti za Božje ljubezensko sporočilo v državah, kjer ni preprosto ljudem govoriti o Jezusu. Vaši darovi bodo pomagali doseči ljudi v teh težko dostopnih krajih.

26

TRINAJSTA SOBOTA

Oče se je popolnoma spremenil Anjila: Ime mi je Anjila. Imam 18 let in živim s starši ter 14-letnim

bratom v mestecu v severni Moldaviji. To je moj oče Dmitrij. Včasih je bil ves čas jezen.

Dmitrij: Dobro jutro. Izučil sem se za učitelja glasbe. Ker pa nisem našel službe, sem delal kot varnostnik na zasebnem jezeru. Moje delo je bilo hraniti ribe in paziti, da ljudje niso v jezeru ribarili.

Anjila: Ko sem imela 12 let, je k nam na dom prišla adventistka in povabila mene in mojega 8-letnega brata v cerkev. Mama naju je vodila tja skoraj vsako soboto v letu dni. Stari starši – po očetovi strani – pa tega niso marali. Govorila sta: "Vsi se nam posmehujejo. Kakšna sramota!" Mama je z nami povabila tudi očeta, pa ni hotel, ker se je bal svojih staršev. Vedno se je izgovarjal.

Dmitrij: V načrtu imam nekaj drugega. Nimam časa za Boga. Za Boga in cerkev bom imel čas, ko končam svoja popravila okoli hiše.

Anjila: Tako se je končalo. Oče se je utrudil iskati izgovore. Nihče več ni smel v cerkev. Ženska, ki nas je povabila, nas je še naprej obiskovala in vabila, pa nismo smeli iti. Po nekaj mesecih je oče popravil vse okoli hiše in rekel:

Dmirij: Končno imam nekaj prostega časa. Anjila: Ni pa si ga vzel za Boga. Ni držal svoje obljube, da bo šel v

cerkev. Potem so se mu začele dogajati čudne stvari. Bal se je sam ostati v hiši. Bil je živčen in je ves čas vpil. Njegov pritisk je narastel, šel je k zdravniku, ki mu je dal zdravila, pa se ni nič spremenilo. Zdravnik ni vedel, kaj narediti. Babica je očetu svetovala, naj gre v bližnji samostan. Duhovnik bo menda vedel, kaj je narobe z očetom, ne da bi ga kaj spraševal. Oče se je odpravil v samostan večkrat, pa tudi tam ni prejel pomoči. Tako je začel iskati odgovore drugod. Ljudi je spraševal o smislu življenja. Naletel je tudi na adventističnega starešina. Po pogovoru je oče sprejel povabilo in se udeležil prazničnega cerkvenega programa. Ko se je vrnil domov, je materi rekel:

Dmitrij: Obiskal sem cerkveni program in name je naredil vtis. Ko sem se vrnil domov, sem ženi rekel: Začnimo hoditi v cerkev.

27

Anjila: Mama je bila presenečena in zelo vesela. Tudi jaz sem bila. Mislila sem, da sanjam. Naslednjo soboto smo začeli hoditi v cerkev in odtlej smo tam vsako soboto.

Dmitrij: Anjila, ne veš pa, da sem molil, preden sem se odločil obiskati cerkev. Ni mi bilo všeč, da sem jezen in prestrašen. Zdelo se je, kakor da je konec življenja. Nisem videl smisla. Zdelo se je, da nekaj pritiska name. Zdaj vem, da se je z mano trudil satan. Hotel me je ubiti.

Zato sem nekega dne pokleknil in molil. Vedel sem, da mi lahko pomaga samo Bog. Molil sem: "Pomagaj mi, grešniku. Ne vem, kaj se dogaja, pomagaj mi s svojo močno roko." Ko sem končal molitev, sem čutil, kako se z mojih ramen dviguje breme. Zaslutil sem glas, ki je govoril: "Naprej moraš in bo vse v redu. Pomagal ti bom."

Anjila: Skupaj smo šli v cerkev kot družina. Pastor nas je povabil, naj obiščemo tečaj, kjer se pripravljajo na krst. Vsi štirje: oče, mama, brat in jaz smo se lani krstili. Babica in dedek naše odločitve nista bila vesela. Mislita, da naju z bratom silijo v cerkev. Babica je staršem rekla: "Otroke sramotita. Mlada sta še in pred njima je še vse življenje. Niti ven ne moreta na ples. Kako se bosta pa poročila?" Povedala sem ji, da ples in poroka nista najpomembnejši stvari v življenju. Povabili smo ju v cerkev, pa nočeta z nami.

Hvalim Boga za čudež z očetom. Popolnoma se je spremenil. Nič več ni živčen in zaskrbljen. Ni več človek, kakršen je bil. Ljubi Boga in je diakon ter pianist v naši mali cerkvi.

Dmitrij: Z družino smo se krstili v letovišču iz časov Sovjetske zveze, ki ga zdaj adventistična cerkev spreminja v kamp za stezosledce in konferenčno središče. Vaš dar trinajste sobote bo pomagal dokončati prenovo tega kompleksa. Hvala, da se danes spomnite na Moldavijo in evro-azijsko divizijo, ko prilagate svoj dar.