Nisi sam
Anica Vidmar, november 2020
Dober dan vsem osamljenim
Ni lahko, ko se zaprejo vrata skupnih poti, ko mora vsak sam popiti kavico,
naj bo dopoldanska ali popoldanska. Ni lahko, ko smeš vnuka gledati
skozi okno ali steklo v vratih, a čas nas je ujel v past coronavirusa.
Ostali so nam le računalnik, tlefon in TV ekran. Seveda so tu še večne
prijateljice knjige. Vendar nima vsak te sreče, da še vidi majhne črke
na belem papirju. A ekran teveja nas vse še vedno pritegne, pa naj bo
film ali le slike, ki nas ponesejo iz našega zrabljenega fotelja v svet,
gozd, med ptice ali le zelene trave.
Želim, da se vsaj malo razvedrite ob gledanju mojih slik in prebiranju pesmi,
katere sem postavila mednje.
Vsem želim prijeten ta in vse naslednje dni. Ostanite zdravi! Anica Vidmar
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič in zopet in znova.
Tone Pavček
Potoček postoj in poglej,
kje domek je tvoj mi povej!
Moj domek je tam pod goro,
kjer ptički veselo pojo.
Zakaj pa nemirno hitiš,
od doma in ptičkov bežiš?
Spet vrnem se spet pod goro,
ko dežek namoči zemljo.
Janez Bitenc
Šel sem po zelenem travniku,
slišal sem 'no drobno tičico,
al' to ni nobena tičica,
moja to je ljubica.
Trajla trajlala hodijo,
trajla trajlala hodijo,
trajla trajlala hodijo,
trajla hodijo ho.
Trajla trajlala.....
Tako dolg' sem pod drevesom stal,
da me je ta beli dan obs'jav,
da mi je zapela tičica,
kot zna moja ljubica.
Trajla trajlala hodijo,
trajla trajlala hodijo,
trajla trajlala hodijo,
trajla hodijo ho.
Trajla trajlala.....
narodna
PO JURČKE
Košarice smo vzeli
in v gozd jesenski šli.
Smo gobice iskali,
po listju brskali.
Poglejte jurčka, ljubčki,
kako se nam smeji
in lep rjavi klobuček
iz resja ven moli.
Janez Bitenc
Eno pesem za vas
Ko te čujem gozd domači
me spominjaš mladih dni
na dolino, polja žitna
in na drage drage k več jih ni.
Veter lahni zdaj ponesi
pesem mojo v rodni kraj
z njo pozdravi dom moj dragi
pojmo, pojmo pesem kot nekdaj
Tam na grobu se ustavi
kjer že mamca dolgo spi
rodno zemljo ji pogladi
moje moje solze ji prilij.
Mrak je padel, vse je mirno
jaz ostal sem čisto sam
misli moje pa hitijo
daleč,daleč tja kjer dom imam.
narodna
Bilo jih je deset - mladičev
Učijo se leteti
po Krki plava osamljen labod
sopotnico si išče
v podrast odtava z njo
dolgo ga ni na spregled
minil je čas prirasta
na vodno gladino se spuste
starša laboda in deseterica
njunih mladičev
oče labod spremlja jih zvesto
čuva in pazi prirastek
spremlja jih vse povsod
čofotajo in jedo ter se razkazujejo
jesen je prišla, odrasli so mladiči
že krila razpenjajo in se uče
prvih svojih korakov pod nebo
uče se prvega letenja
AV
Ostanite zdravi
S R E Č N O