ZDRAVSTVENA NEGA DEPRESIVNEGA STAROSTNIKA V DOMA … · Špela Andric: Zdravstvena nega...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

ZDRAVSTVENA NEGA DEPRESIVNEGA

STAROSTNIKA V DOMAČEM OKOLJU

(Diplomsko delo)

Maribor, 2011 Špela Andric

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Pred. Dubravka Sancin, prof. zdrav. vzgoje

i

POVZETEK

V diplomskem delu je obravnavana depresija pri starostnikih, ki živijo v domačem okolju.

Zanimale so nas njihove potrebe, kako se na bolezen odzivajo svojci in katere so naloge

patronažne medicinske sestre ob hišnem obisku. Predstavljen je normalen potek starosti in

funkcioniranje starostnika v družini. Teoretično je opisana duševna motnja depresija,

kakšni so njeni simptomi, kateri so dejavniki tveganja, kako pogosta je in kako se zdravi.

Depresijo smo povezali tudi s samomorilnostjo in tveganjem za samomor pri starostnikih.

Predstavljena je vloga patronažne medicinske sestre pri hišnem obisku starostnika z

depresijo in pomembnost terapevtske komunikacije pri depresivnih pacientih. S študijo

primera je predstavljena pacientka z depresijo. Izvedli smo voden pogovor in po procesu

zdravstvene nege naredili načrt zdravstvene nege. Rezultati raziskave so pokazali, da je

največji problem pri depresivnih starostnikih osamljenost in socialna izolacija, ter da ima

patronažna medicinska sestra pomembno vlogo pri njihovem zdravljenju, še posebej s

tehnikami terapevtske komunikacije.

Ključne besede: depresija, starostnik, patronažna zdravstvena nega, samomorilnost,

terapevtska komunikacija.

ii

ABSTRACT

Depression of elderly people who live in the domestic environment has been presented in

the diploma thesis. We have been interested in their needs, how the relatives respond to the

illness, and what the duties of a nurse in the home care service when she visits them are.

There has been a normal course of aging and functioning of elderly people in a family

presented as well. We have described a mental disorder depression theoretically, what its

symptoms are, factors of risk, how frequent it is, and how it is treated. Depression has been

connected with suicide attempts and risks of committing suicide with elderly people. We

have presented the role of the nurse in the home care service when visiting an elderly

person with depression and also the importance of therapeutic communication with

depressive patients. There has been a patient with depression presented in the diploma

thesis. We have executed a guided interview and after the process of health care we have

done a plan of health care for the patient. The results of the research have indicated that the

biggest problems with depressive elderly people are loneliness and social isolation.

Therefore, the nurse in the home care service has an important role for their treatment,

especially with techniques of therapeutic communication.

Key words: depression, an elderly person, home care service, suicidal attempt, therapeutic communication.

iii

KAZALO

POVZETEK ............................................................................................................................................ i

ABSTRACT ............................................................................................................................................ii

1 UVOD ............................................................................................................................................... 1

1.1 Namen in cilji raziskave ............................................................................................................ 2

2 STAROST IN STARANJE .................................................................................................................... 3

2.1 Starostnik in družina ................................................................................................................. 4

2.2 Znaki normalnega staranja ....................................................................................................... 8

3 DEPRESIJA ...................................................................................................................................... 12

3.1 Klasifikacija depresivnih motenj ............................................................................................. 14

3.2 Epidemiologija depresije ........................................................................................................ 17

3.3 Dejavniki tveganja za razvoj depresije ................................................................................... 18

3.4 Simptomi depresije ................................................................................................................ 21

3.5 Zdravljenje depresije .............................................................................................................. 23

4 TVEGANJE ZA SAMOMOR PRI DEPRESIVNEM PACIENTU .............................................................. 25

5 PATRONAŽNA ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA Z DEPRESIJO ......................................................... 29

5.1 Naloge patronažne medicinske sestre ob hišnem obisku depresivnega starostnika............. 30

5.2 Terapevtska komunikacija ...................................................................................................... 36

6 RAZISKAVA ..................................................................................................................................... 40

6.1 Raziskovalna vprašanja ........................................................................................................... 40

6.2 Raziskovalne metode ............................................................................................................. 40

6.3 Raziskovalni vzorec ................................................................................................................. 40

6.4 Postopki zbiranja podatkov .................................................................................................... 40

6.5 Študija primera depresivnega starostnika v domačem okolju ............................................... 41

6.5.1 Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi na osnovi negovalne anamneze ..................... 42

6.5.2 Načrtovanje zdravstvene nege, izvajanje negovalnih intervencij ter vrednotenje ......... 50

7 RAZPRAVA ..................................................................................................................................... 55

8 SKLEP ............................................................................................................................................. 58

ZAHVALA .......................................................................................................................................... 59

LITERATURA ...................................................................................................................................... 60

PRILOGE .............................................................................................................................................. 1

Vprašanja za voden razgovor ......................................................................................................... 1

iv

KAZALO TABEL

Tabela 1: Klasifikacija depresije po MKB-10 .................................................................................. 16

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Naraščanje samomorilnega količnika glede na posamezne starostne razrede ..................... 26

Špela Andric: Zdravstvena nega depresivnega starostnika v domačem okolju

1

1 UVOD

Starostniki so ena izmed skupin prebivalstva, ki potrebujejo posebno obravnavo, saj so

zaradi svojih bioloških lastnosti in zaradi spremenjenih pogojev življenja zdravstveno in

socialno ogroženi. V skrb za te varovance se v domačem okolju vključuje tudi patronažna

medicinska sestra, in sicer skupaj z ostalimi zdravstvenimi delavci in sodelavci ter

družinskimi člani. Patronažna medicinska sestra s sodelavci si prizadeva dosegati in večati

pozitivno zdravje posameznika, družine in skupnosti ter zmanjševati oziroma preprečevati

negativno zdravje. Cilj njenih prizadevanj je kakovostno staranje (Horvat, 2009, str. 75).

Depresije v starostnem obdobju so zelo pogosto povezane s simptomi osamljenosti,

zapuščenosti, nekoristnosti in odvečnosti. Pogosto se depresija pri starostnikih skriva za

motnjami kognitivnih funkcij in kaže začetno sliko demence (Ličina, 2009, str. 201).

Vseeno pa je depresije pri starostnikih, ki živijo v domačem okolju, relativno manj, kot je

je pri tistih, ki živijo v domovih za ostarele (McIntosh, 2008, str. 19).

Depresivna motnja se pojavlja v različnih oblikah in stopnjah, kot enkratna ali

ponavljajoča se motnja ter z ali brez telesnih ali psihotičnih znakov. V zelo visokem

odstotku spremlja druge bolezenske procese v obliki komorbidnosti. Tipični znaki

depresije se kažejo na področju čustvovanja, aktivnosti in mišljenja ter jih spremljajo

telesne težave. Pri pacientih z depresivno motnjo je večje tveganje za samomorilno

vedenje, kot je pri drugih duševnih motnjah. Zato skrb za pacienta z depresivno motnjo

vključuje na prvem mestu terapevtsko komunikacijo kot sredstvo za vzpostavljanje odnosa,

prek katerega vodimo in usmerjamo skrb za temeljne življenjske aktivnosti (Kobentar,

2009, str. 203).

Zdravstvena nega pacienta z depresijo temelji na razumevajočem in sočutnem odnosu z

istočasnim ohranjanjem primerne distance. Pacienta se v okviru njegovih zmožnosti

vključi v vzdrževanje vsakodnevnih aktivnosti. Treba je zagotavljati dovolj informacij o

bolezni in ga v terapevtskem odnosu razbremeniti občutkov krivde. Pohvaliti je treba


2

individualno vključevanje v aktivnosti, vendar brez previsokih ali prenizkih zahtev. Zato je

načrtovanje delovnih nalog sestavni del zdravstvene nege (prav tam, str. 204).

Naloga patronažne medicinske sestre je psihična in fizična pomoč v izvajanju določenih

aktivnosti pri bolniku, ki za to nima moči ali potrebnega znanja oziroma so njegove

sposobnosti okrnjene. Patronažna medicinska sestra načrtuje zdravstveno nego kot

ustrezno pomoč pri aktivnostih, ki pripomorejo k bolnikovemu zdravju. Pri depresivnem

bolniku so te aktivnosti predvsem prehranjevanje in pitje, odvajanje in izločanje, čistoča in

nega telesa, izogibanje nevarnostim v okolju, odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov

in potreb, spanje in počitek ter razvedrilo in rekreacija (prav tam, str. 107).

Za raziskovanje tega problema smo se odločili, ker je depresija ena izmed najpogostejših

psihičnih obolenj pri starostnikih. Čeprav se v zadnjih letih odnos javnosti do psihiatričnih

pacientov počasi spreminja, so še vedno nemalokrat stigmatizirani. Zato smo s študijo

primera depresivne pacientke javnosti želeli približati občutja takih pacientov in s tem

poskusili prispevati k temu, da bi bili starostniki z depresijo bolje razumljeni in sprejeti.

1.1 Namen in cilji raziskave

Namen

Namen diplomskega dela je predstaviti depresivnega starostnika v domačem okolju. S

študijo primera bodo predstavljene potrebe takšnega pacienta, morebitne ovire, svoje

potrebe pa bodo izrazili tudi svojci, če bodo prisotni. Prav tako bo predstavljena vloga in

naloge patronažne medicinske sestre ob hišnem obisku pri starostniku z depresijo.

Cilji:

1. Teoretično predstaviti depresijo.

2. Opisati povezavo med depresijo in samomorom pri starostnikih.

3. Opisati značilne pristope zdravstvene nege v primeru depresivnega starostnika.

4. Predstaviti negovalne probleme depresivnega starostnika doma in poiskati

negovalne diagnoze.


3

5. Izdelati načrt zdravstvene nege in predstaviti aktivnosti patronažne medicinske

sestre ob hišnem obisku.

6. Predstaviti pomen terapevtske komunikacije pri depresivnem starostniku.

2 STAROST IN STARANJE

Danes je v Sloveniji vsak deveti prebivalec starejši od 65 let. Po klasifikaciji Združenih

narodov je narod z več kot 10 % prebivalstva, starejšega od 65 let, zelo star. Slovenija je

torej tudi po starosti prebivalstva enaka vsaj razviti Evropi. Starih nad 65 let je v Sloveniji

skoraj 220.000 oseb, nad 60 let pa 320.000 oseb.

V Sloveniji se, kot v razvitem svetu, število starejših ljudi vrtoglavo povečuje. Naša družba

ni povsem pripravljena na starost in na mnoge težave, ki se porajajo v tem procesu.

Bistvenega pomena je način zagotavljanja primernega dostojanstvenega človekovega

življenja v starosti. Pred nami, strokovnimi delavci, pa je osrednjega pomena izziv staranja,

na katerega je treba odgovoriti (Regoršek, 2005, str. 1).

Proces staranja prinaša veliko sprememb tako v psihičnem kot v telesnem počutju.

Marsikdo na to ni pripravljen in zato prihaja do duševnih stisk. Pojavljajo se tudi različni

strahovi, posebno pred višjo starostjo, globljim upadom kognitivnih sposobnosti in

nesposobnostjo skrbeti zase. Vsa takšna razmišljanja vodijo v depresijo, ki je najbolj

pogost vzrok prihoda starostnika v psihiatrično ambulanto (Gamse, 2005, str. 7).

Psihogeriatrija je relativno nova veda, ki izhaja iz dejstva, da sta zdravje in bolezen pri

starejših celota. Ob upoštevanju osebnosti in posebnosti vsakega posameznika veda

vključuje vse dejavnike iz starostnikovega neposrednega okolja (socioekonomski, duhovni,

psihični, biološki), ki vplivajo na kakovost bolnikovega življenja. V bistvu gre za model

oskrbe starejših, ki vključuje soodvisnost preventive, diagnostike, zdravljenja in

rehabilitacijo bolezni in stanj v starostnem obdobju (Muršec, 2005, str. 10).

Po priporočilu Svetovne zdravstvene organizacije se šteje, da starost nastopi po 60. letu

življenja, v geriatričnih raziskavah pa se ta spodnja meja pogosto dvigne na 65 let. V


4

sodobnih razmerah starost postaja geriatrični problem šele po 75. letu življenja, ko mnogi

ostareli postanejo odvisni od tuje nege in pomoči (Cijan, 2003, str. 22).

Poleg težav in problemov, ki jih prinaša starost, je za mariborsko območje značilna še

slabša ekonomska situacija in velik delež starostnikov, ki živijo sami in nimajo svojcev ali

pa z njimi nimajo stikov. Raste tudi število psihično spremenjenih starostnikov in tistih, ki

zaradi poškodb ali posledic bolezni potrebujejo več pomoči patronažnega varstva

(Makragić - Jakopin, 2005, str. 32).

Kultura pomembno vpliva na to, ali bodo stališča do staranja in odnos do oseb, pri katerih

je ta proces že očiten, pozitivna ali negativna. V tradicionalnih družbah, na primer

starodavni Kitajski, so obdobje staranja spremljali prestiž, posebno spoštovanje ter časti.

Žal smo v sodobni civilizaciji velikokrat priča prav nasprotnemu pojavu, kar je morda tudi

posledica dejstva, da je življenjska doba vedno daljša, kar vodi do povečanja števila

starejših ljudi v populaciji, zaradi česar je starost postala zelo prisotna in očitna (Cijan,

2003, str. 26).

Pri procesu staranja obstajajo pomembne individualne razlike in ni splošnih pravil za

ravnanje s starimi ljudmi. Proces staranja mora vsebovati aktivno obvladovanje obstoječe

situacije s strani posameznika, zato mora vsaka oblika pomoči za starejše vsebovati

spodbude za samoaktivnost in sprejemanje življenjske situacije z vsemi njenimi možnostmi

in situacijami vred (prav tam, str. 29).

2.1 Starostnik in družina

Družina je osnovna celica družbe. Je sistem, v katerem vsak posameznik pridobi prve

socialne izkušnje, doživetja in občutja (varnost, ljubezen, ljubosumje, jeza, strah, zavist).

Zasnovana je po principih organizacije in celovitosti in ima lastno samoregulacijo. Njena

značilnost je, da se stalno spreminja glede na obdobja razvoja družinskih članov in njihove

potrebe. Obenem pa družina potrebuje določene stalnice, ki omogočajo članom družine

predvidljivost in vzdrževanje ravnotežja. Ob spreminjanju družinskega člana zaradi


5

duševne motnje se to ravnotežje hitro poruši, njegove misli in vedenje ni več predvidljivo.

Ob tem prihaja do stisk tako pri obolelem članu kot tudi pri njegovi družini. Da bi oboleli

član družine ponovno pridobil svoje mesto v družini, potrebuje podporo družinskih članov,

njihovo razumevanje ter spodbudo. V procesu zdravljenja duševne motnje pri obolelem

potrebuje družina poleg empatije tudi strokovno pomoč, da se lahko okrepi in posledično

tudi reorganizira (Pišl, 2009, str. 444).

Družina ima velikanski pomen za posameznika, družbo in duhovno kulturo. Je tudi

osnovni in za posameznika najpomembnejši posrednik ciljev, vrednot in idealov. Mlada

leta so primeren čas za to, da si človek oblikuje stališča do staranja, srednja leta pa so

pomembna za pripravo na starost (telesno, duševno in kulturno-socialno) (Regoršek, 2005,

str. 2).

Razlika obstaja med starimi ljudmi, ki lahko ostanejo v svojem domačem okolju, in med

starimi, ki jih je treba namestiti v domove za ostarele. Osamljenost je ena najbolj

razširjenih, najhujših stisk današnjih starih ljudi. Če v starosti ni zadovoljena potreba po

osebnem medčloveškem odnosu z nekom, je star človek osamljen, pa naj je okrog njega še

toliko ljudi. Če v starosti človek ne more zadovoljiti potrebe po predajanju življenjskih

izkušenj in spoznanj prvi in drugi generaciji, doživlja svoje dotedanje življenje kot

nesmiselno – s tem sta povezani tudi bivanjska praznota in brezciljnost, z vsem tem pa je

povezano tudi telesno obolevanje (prav tam, str. 3).

Družina izpolnjuje pomembne biološke, psihološke in sociološke funkcije: neguje,

oskrbuje, vzgaja in varuje družinske člane ter jim daje psihosocialno podporo. Družinskim

članom omogoča prilagajanje na kulturo okolja in hkrati ohranja socialnokulturna izročila

družine in jih prenaša v prihodnje rodove (Pišl, 2009, str. 444).

Na disfunkcionalen način družina deluje takrat, kadar se pričakuje ohranjanje določenih

vlog pri članih družine, ki za to še niso sposobni ali te vloge ne zmorejo več vzdrževati in

izpolnjevati. Kadar član družine oboli in se stanje ne izboljšuje, družina pa tega zaradi

lastnih stisk ne zmore uvideti in postopoma sprejeti, se postopoma opažajo opuščanje

določene vloge in različne posledice, ki ob tem nastanejo. Duševna bolezen člana družine


6

je, tako kot drugi stresni dogodki, pogosto razlog za razhod partnerjev ali pa ta odnos zelo

ogrozi (prav tam, str. 446).

Duševna motnja se lahko razvija počasi skozi leta. V tem primeru se družinski člani

postopoma privadijo na posebne oblike doživljanja, odzivanja in vedenja tega člana

družine. Tudi okolica se navadi in lahko sprejme takega človeka. Ko postanejo

vsakodnevna opravila za takega človeka prehudo breme in prične popuščati v različnih

vlogah, tako v družini kot v širši skupnosti, lahko pomoč poišče sam, najpogosteje pa

okolica oziroma njegovi bližnji. Veliko hitrejši odziv s strani družine je pri ljudeh, pri

katerih pride do nenadnega pojava spremenjenega razpoloženja in vedenja, ki ga pogosto

spremlja huda stresna situacija. V teh primerih je družina tista, ki se hitro odzove in se

obrne po pomoč k strokovnjaku (prav tam, str. 447).

Šele po sprejetju bolezni se lahko družini nudi pomoč glede učenja in obvladovanja

bolezni. Pri tem je potrebna pomoč strokovnjakov, njihova podpora in razumevanje ob

procesih soočanja (prav tam, str. 450).

Ovdovelost predstavlja pri starejših ljudeh daljnosežno in težko spremembo, čeprav je

neizogibna pri tistih zakonih, ki trajajo dalj časa. Smrt moža močno spremeni socialni

sistem v družini. Prilagajanje žene na ovdovelost je po navadi odvisno od načina smrti

moža. Če je smrt nastopila kot posledica daljše in težke bolezni, obstaja pri ženski obdobje

anticipacije, ki ji kasneje olajša prilagajanje na vdovstvo. Če pa je smrt nastopila

nenadoma, brez kakršne koli priprave, je prilagajanje bistveno težje. Kakovost dosežene

prilagoditve na vdovstvo je odvisna tudi od odnosa, ki je obstajal med ženo in možem.

Kljub temu pa se zdi, da je težje vdovcem, ki morajo naenkrat skrbeti in voditi

gospodinjstvo, na kar najpogosteje niso pripravljeni. Čustva osamljenosti, katerim so

starejše osebe toliko bolj podvržene, jih pogosto napeljejo k uživanju alkohola, niso pa

redki primeri samomorov v tem obdobju (Cijan, 2003, str. 28).

Največ starejših ljudi živi izven specializiranih institucij, tako da so družinski člani

najpogosteje tisti, ki za starejše prevzamejo skrb. Nega starejših je pogosto povezana z

napori in stresom tistih, ki za njih skrbijo. Osebe, ki negujejo starejše, so pogosto tudi same


7

starejše od 65 let, podvržene različnim boleznim, dodatni stres pa lahko povzročajo tudi

odnosi v družini, težave v službi itd. To povečuje tveganje, da skrb za starostnika ne bo

zadostna (prav tam, str. 53).

Osamljenost oziroma izolacija od družbe in družine je velik problem v starosti. Zaradi

pomanjkanju zadostnega števila primerno urejenih domov in drugih socialnih ustanov za

zaščito ostarelih je velik del le-teh zavržen od svojih najbližjih in živi osamljeno življenje.

Interes starega človeka je, da bo čim dalje živel v družinskem okolju, saj ima lahko družina

med drugim tudi pomembno vlogo pri preprečevanju mentalnih bolezni (prav tam, str. 86).

Socialnovarstvena pomoč starejšemu in njegovi družini postaja vse bolj pomembna potreba

današnjega časa. Večina družin sicer zadovoljivo obvladuje težave, povezane z nego

starega bolnika s kronično boleznijo, vendar se pojavljajo obdobja nestabilnosti in težav, ki

jih družina ne zmore obvladovati sama, brez podpore od zunaj (Gorjan, 2009, str. 151).

Raziskovalci ugotavljajo, da sta izid in uspeh terapevtske obravnave toliko boljša, kolikor

bolj se povezujeta zdravljenje pacienta z zdravili in psihoterapija, v katero so poleg

pacienta vključeni tudi njegovi svojci. Ugotovljeno je, da dejavno, sistematično in

posameznemu pacientu prilagojeno vključevanje družine v obravnavo zmanjšuje število

recidivov bolezni in jih skrajšuje, manjša intenziteto simptomatike, omejuje potrebo po

hospitalizaciji, povečuje dejavnost pacienta v obdobjih remisij in poleg vsega tega

pomembno izboljšuje kakovost pacientovega življenja (Pišl, 2009, str. 448).

S svojci obolelega je treba vzpostaviti kontinuirano shemo sodelovanja v celotnem

terapevtskem procesu, in sicer od dopolnjevanja klinične diagnostike, opore pacientu ob

prvih terapevtskih intervencijah, spodbujanja sodelovanja v času zdravljenja, kadar je

pacient odklonilen ali ni motiviranj zanj, do ustvarjalnega deleža pri ponovni aktivaciji v

obdobju remisij, prepletanja svetovanja in spodbude in pomoč pri prilagajanju na socialne

in delovne dejavnosti v procesu rehabilitacije (prav tam, str. 448).

Vloga družine je v procesu zdravljenja duševne bolezni izjemno pomembna za vse člane

družine – tako za telesno in duševno zdravje vseh bližnjih kot za obolelega člana, ki čuti ali


8

opaža, da drugače doživlja okolico in sebe. Če ima družina možnost, da se ob pomoči

strokovnjakov uči o duševnih boleznih in posebnih oblikah vedenja in razmišljanja pri

obolelem svojcu, se mu tudi lažje približa in ga bolje razume v njegovi stiski. Če nam uspe

zmanjšati stiske in strahove svojcev ter jih skupaj z obolelimi učiti funkcionalnih oblik

sodelovanja, bodo tudi sami kasneje bolj ustrezno vključevali obolelega člana v življenje

družine (prav tam, str. 449).

Ob pojavu duševne bolezni lahko drugi člani družine popolnoma prevzamejo naloge

obolelega člana, kar je v akutni fazi bolezni sicer potrebno in razumljivo, v fazi izboljšanja

ali obvladovanja bolezni pa to ni več ustrezen način funkcioniranja družine. Oboleli član

mora postopoma prevzeti obveznosti in naloge, ki jih zmore opravljati. Morda potrebuje za

to spodbudo, morda pa le prostor in priložnost.

Vloga družine je v procesu zdravljenja pacientov z duševnimi motnjami izjemnega

pomena. Družina je prva, ki opazi spremembe in ki običajno tudi poišče strokovno pomoč.

Dobro sodelovanje med svojci, strokovnjaki in pacientom omogoča pomoč svojcem tako v

premagovanju njihovih lastnih stisk kot pri prepoznavanju in sprejemanju duševne bolezni

člana družine. S pomočjo psihoedukacije svojcev in pacienta se družinski člani opremijo za

prepoznavanje sprememb v obdobju poslabšanja duševne bolezni ter ustreznega in

pravočasnega ukrepanja. S tem pripevajo h kakovosti življenja družine, k daljšim

remisijam in krajšim hospitalizacijam (prav tam, str. 450).

2.2 Znaki normalnega staranja

Medtem ko nas proces staranja spremlja od otroškega, zrelega in ustvarjalnega obdobja

življenja, pa se je človeku težko sprijazniti z mislijo, da je star. Tega se pogosto zavedajo

stari ljudje ob zdravstvenih, ekonomskih in socialnih spremembah. Kar nekdo občuti kot

zavrnitev ali izključitev, pomeni drugemu dobrodošlo priložnost, da se izpreže in prepusti

naloge drugim. Zlasti upokojitev lahko pomeni za posameznika krizo, ki je mnogi ne znajo

prebroditi. Dokler bodo v naši družbi prevladovale vrednote, ki so povezane z delom, bodo

te pomembne tudi za stare ljudi. Stari ljudje so lahko aktivni v pozno starost, in to na


9

področjih, povezanih z njihovimi življenjskimi interesi, drugi pa gojijo nove dejavnosti ali

se vrnejo k tistim, za katere prej niso imeli dovolj časa (Regoršek, 2005, str. 6).

S staranjem slabijo moči za telesno delo in napore, peša spomin in druge duševne

zmožnosti – upada torej večina zmožnosti, ki so potrebne za ustvarjalno spreminjanje

resničnosti, delno pa tudi za novo življenjsko bogatenje. Človek se pogosto počuti vse bolj

ogrožen od staranja. Čedalje pogostejši sopotniki postajajo bolezen, osamljenost in

družbena odrinjenost na stranski tir. Telesna odpornost z leti upada skupaj s telesno

zmogljivostjo. V starosti je zelo pogost problem življenjske praznote, ko človek ne doživlja

smisla svoje preteklosti in smisla svoje sedanjosti (prav tam, str. 5).

Staranje je univerzalni proces, do katerega prihaja zaradi interakcije genoma in okolja.

Organizem je podvržen nenehnim vplivom zunanjih dejavnikov. Tekom let se v odvisnosti

od dedne zasnove tem dejavnikom upira in vzdržuje ravnotežje, nujno za normalno

delovanje in preživetje. Vendar pa sčasoma mehanizmi za vzdrževanje normalnega stanja

očitno popuščajo in na ravni genoma pride do sprememb. Kumulativni učinek toksičnih

agensov vodi k staranju celic in njihovi smrti. Imunski sistem se nenehno slabša in tako je

lahko celoten fiziološki odgovor pri starejših osebah do določene mere spremenjen,

klinična slika pa modificirana (Cijan, 2003, str. 22).

Spremembe se med staranjem kažejo na ravni celic, tkiv in samega organizma. Starost je

postopno zmanjševanje bioloških funkcij ter sposobnosti organizma in če se še tako

trudimo, da bi jo prikazali kot lepo jesen življenja, starost v resnici to ni. S starostjo

življenje stopa v svoje končno obdobje in pri tem posameznik izgublja svojo delovno,

reprodukcijsko in kreativno funkcijo. Narava človeka, potem ko je izkoristila tisto, kar je

ljudem dala, in potem ko so opravili funkcijo, ki jim je bila namenjena – podaljšanje vrste,

indiferentno prepusti njegovi končni usodi. Staranje je stalni proces, ki vodi do izgube

zmožnosti prilagajanja organizma, upada intenzivnosti življenjskih funkcij ter bolj ali manj

postopne, vendar neizogibne izgube funkcionalne sposobnosti.

Čeprav je staranje fiziološki proces, pri nobenem posamezniku ta proces ni zgolj fiziološki.

Hkrati se pojavljajo tudi različne bolezni. Posledično lahko govorimo o fiziološkem,


10

normalnem, upočasnjenem ter pospešenem, patološkem staranju. Ravno patološke

spremembe so razlog, da človek ne more vedno doživeti svoje možne biološke dolžine

življenja (prav tam, str. 23).

Spremembe v osebnosti starega človeka sodijo med najslabše raziskana področja

psihologije staranja in starosti. Osebnost starih ljudi je pogosto opisana kot ravnodušna,

upočasnjena, nagnjena k rigidnosti in hipohondriji, omenjajo se tudi nekatera negativna

nagnjenja, kot so prepirljivost, pretirana ali zmanjšana čustvenost in netolerantnost v stiku

z drugimi. Vendar so rezultati številnih raziskav pokazali, da takšna slika ne ustreza

realnosti, čeprav seveda velja za določene posameznike (prav tam, str. 24).

Proces staranja je nezadržen biološki proces, ki se konča s smrtjo. Hitrost staranja je pri

živih bitjih različna, pogojena pa je z genetiko. Skoraj med vsemi bitji je staranje

najpočasnejše pri človeku. Pri starosti ločimo dve kategoriji: koledarsko in biološko

starost. Koledarska starost je starost, izražena s časom, ki je pretekel od rojstva do

določenega dne v življenju, biološka starost pa je izraz strukturnih, metaboličnih in

funkcionalnih sprememb organizma (prav tam, str. 29).

Pravočasna in redna kontrola zdravja je pri starih ljudeh velikega pomena pri

preprečevanju prezgodnjega patološkega staranja in prehitrega naraščanja zdravstveno

prizadetih ter za samostojno življenje nesposobnih ljudi. Na staranje samo sicer nima

nobenega vpliva, vendar pa je način, kako se posameznik stara, v veliki meri odvisen tudi

od dojemanja življenja in je tako nanj mogoče vplivati. Zdravstvene potrebe se s staranjem

zelo spreminjajo in so večje.

S staranjem nastanejo v organizmu človeka številne anatomske in funkcionalne

spremembe, ki se pojavljajo v vseh organih in tkivih, najbolj pa so izražene v

kardiovaskularnem, digestivnem, lokomotornem, živčnem in endokrinološkem sistemu

(prav tam, str. 55).

Med najpogostejše dejavnike oz. bolezni, ki so vzrok fizične dekompenzacije v starosti,

štejemo: povišan krvni pritisk, nepravilno prehrano, pomanjkanje vitamina C in D,


11

hiperglikemijo, hipokalimijo in sideropenijo. Med dejavnike, ki povzročajo psihično

dekompenzacijo, pa najpogosteje sodijo anksioznost, depresija in emocionalne težave


Še posebej pomembna je preventiva psihične dekompenzacije v starosti. Pri starejših

ljudeh namreč pogosto prihaja do psihičnih težav iz različnih vzrokov: na primer zaradi

občutka osamljenosti takoj po upokojitvi, neposredno po smrti življenjskega sopotnika ali

zaradi nenadnega odhoda v dom za ostarele ali bolnišnico. Vseeno pa se psihična

dekompenzacija najpogosteje pojavi zaradi nenadnega prenehanja opravljanja dela, s

katerim je posameznik bil do tedaj okupiran skoraj celo življenje. Zatorej preventiva pred

to vrsto dekompenzacije ni uporaba zdravil, temveč čim večja zaposlitev oziroma

zasedenost starejšega človeka (prav tam, str. 57).

Fiziološko staranje spremljajo mentalne spremembe, kamor sodijo v glavnem intelektualne

in emocionalne dejavnosti, ki se od posameznika do posameznika razlikujejo.

Zmanjševanje mentalnih sposobnosti se prične nekje med 45. in 50. letom starosti. V tem

obdobju se začne tudi opaznejše zmanjševanje psihičnih sposobnosti, ki lahko v

posameznih primerih doseže tudi določeno stopnjo patoloških sprememb. Prve spremembe

so opazne pri pomnjenju, vzporedno s slabšanjem spomina pa prihaja tudi do zmanjševanja

pozornosti. Hitreje pride do utrujenosti, predvsem pri intelektualnem delu. Istočasno se

lahko opazi tudi zmanjšanje iniciativnosti in močan upad interesa.

Vseeno pa nekatere intelektualne sposobnosti v starosti ne kažejo znakov upadanja, ampak

se celo izboljšujejo, kot na primer količina znanja, praktična sposobnost presoje,

sposobnost znajti se v določeni situaciji, spretnosti retorike in izražanja (prav tam, str. 85,).

O tem, zakaj se ljudje staramo, obstaja več teorij, ki so si enotne v tem, da je staranje

posledica različnih vplivov skozi življenje, kot so na primer dejavniki okolja, dednosti,

kulture, prehrane in telesne aktivnosti. Staranje je zelo kompleksen proces, ki se razlikuje

od človeka do človeka in celo od enega telesnega sistema do drugega. Kronološko gledano

v povprečju moški del populacije svoj višek doživi v poznih 20. letih, ženski del pa sredi

30. let. Takrat je telo popolnoma zrelo, je na vrhuncu svojih moči in človek ima najbolj


12

izostren um. Nekje okrog 30. leta večina ljudi doseže prelomno točko, po kateri se začne

upad mnogih bioloških funkcij (Roškar in Svetičič, 2010, str. 18).

Čeprav podatki nekaterih raziskav kažejo, da starostniki kljub številnejšim telesnim in

socioekonomskim težavam niso v povprečju nič bolj depresivni, niti bolj nezadovoljni kot

mlajši od njih oziroma odrasli v aktivni populaciji, zaradi posameznih značilnosti, ki jih

prinaša to razvojno obdobje, vendarle sodijo med bolj ogrožene populacije za razvoj

določenih duševnih bolezni, predvsem depresije in posledično samomorilnega vedenja


3 DEPRESIJA

Depresije so eden najpogostejših problemov, s katerimi se bojujejo psihiatri. Čustvena

prizadetost se kaže v nerazumljivi žalosti, otožnosti. Mišljenje takih bolnikov je manj

produktivno, bolj počasno, po vsebini žalostno, brezizgledno in včasih celo blodnjavo.

Motorika je siromašna (hiponimija), zavrta, nerazgibana, volja je zmanjšana ali ugasla

(hipobilija, abulija). Včasih se izrazi vznemirjena depresija (depressio agitata). Samomor

predstavlja eno pomembnih potencialnih nesrečnih posledic potrtosti. Klinična slika pri

starejših se ne razlikuje od tiste pri mlajših ljudeh. Za vse depresije, ki se pojavljajo v

starejšem življenjskem obdobju, je značilno melanholično razpoloženje z žalostjo in

anksioznostjo. Depresivno razpoloženje pogosto spremljajo samoobtoževanje,

podcenjevanje samega sebe ter razmišljanja o brez vrednosti življenja. Diagnoza depresije

ni posebej težavna, če je bolezen že napredovala. Blažje oblike pa se lahko izražajo v

obliki nervoz ali kakega drugega organskega obolenja, zaradi česar se s pacientom ukvarja

internist ali drugi zdravnik specialist. V vsakem primeru jim je treba zaradi pogostosti

pojavljanja depresij v starejšem obdobju nameniti več pozornosti prav zaradi

samomorilskih tendenc, ki so izražene pri mnogih bolnikih (Cijan, 2003, str. 93).

Ljudje z depresijo imajo premajhno število nevrotransmiterjev dopamina, serotonina in

noradrenalina, zaradi česar si živčne celice ne morejo izmenjevati sporočil ali pa jih

izmenjujejo napačno, to pa lahko izzove simptome depresije (Mc Kenzie, 2005, str. 12).


13

Depresivno bolezen so spremljali skozi vso človeško zgodovino. Z depresijami so se

srečevali že v antičnih časih. Znano je, da je Hipokrat v 4. stoletju pr. n. št. za depresijo

uvedel izraz melanholija ter pojav razložil biološko; melanost v grščini pomeni črn, chole

pa žolč. Menil je, da se v možgane razlije črna žolč. Pri takih bolnikih je opisoval

odklanjanje hrane, potrtost, nespečnost, nemir in razdražljivost. V 19. stoletju je več

avtorjev sistematično opisalo področje tako imenovanih afektivnih psihoz. Emil Kraepelin

je leta 1896 ločil manično depresivno psihozo od drugih endogenih psihoz (Ličina, 2009,

str. 197).

Odzivanje ljudi na dogodke v okolju ni pogojeno samo z objektivnimi, zunanjimi dejstvi,

ampak je v veliki meri odvisno od notranjih, psiholoških dejavnikov. Dinamični splet

sestavin osebnosti imenujemo osebnostna struktura. Ta določa način, kako posameznik

uveljavlja svoje potrebe, kako reagira na frustracije, kako doživlja soljudi, uspehe in

neuspehe v življenju, kakšen odnos ima do dela, premoženja, življenjskega partnerja in do

samega sebe (Mlakar, 1999, str. 48).

Depresivna osebnostna struktura je zavrta na kaptativnem področju, to je težnja po

posedovanju. Iz zavestnega doživljanja depresivne osebe so izrinjene potrebe po

prisvajanju, lastnini. Na zunaj so videti nezahtevne, nesebične, saj veliko stvari prepuščajo

drugim. Vendar to njihovo vedenje ne izvira iz avtonomne volje do nesebičnega ravnanja,

ampak jim stvari uhajajo, ker si jih ne znajo prilastiti in jih obdržati. Zaradi tega so

nezadovoljni. Razvijejo pričakovanja, da bodo namesto njih drugi poskrbeli za stvari, ki so

jim potrebne. Pogosto postanejo odvisni in veliko pričakujejo od svojih bližnjih. Ker so ta

pričakovanja pretirana in hkrati prikrita, ostanejo večinoma neuresničena. Depresiven

človek je zato razočaran, nenehno doživlja, da ni deležen tega, ker bi mu po njegovih

pričakovanjih pripadalo. Ker si ne zna ničesar vzeti, se toliko bolj boji, da bi izgubil to, kar

ima. Njegova temeljna bojazen je bojazen pred izgubo. Ob dejanskih izgubah je

prekomerno potrt in izgubi ravnovesje. S svojim vedenjem pa ljudi naravnost navaja na to,

da ga razočarajo: poudarjeno kaže, da mu ni do stvari, nič noče zase, njegova potreba ni

nikjer vidna (prav tam, str. 51).


14

Pri mentalnih obolenjih starostnikov igrajo pomembno vlogo vsi tisti dejavniki, ki lahko

izzovejo psihične spremembe tudi pri mlajših ljudeh. Posebej pomembni so uspeh oziroma

neuspeh pri delu, finančne težave, izguba bližnjega, zavračanje s strani družine in širše

družbe. Tudi organske motnje v delovanju možganov, čeprav same po sebi ne zadostujejo,

da bi povzročile psihozo, lahko v kombinaciji s prej navedenimi dejavniki zagotovo

povzročijo nastanek psihoze pri starejših ljudeh (Cijan, 2003, str. 88).

3.1 Klasifikacija depresivnih motenj

Pri opredelitvi depresije se opiramo na Mednarodno klasifikacijo bolezni 10 (MKB-10), ki

jo uporabljamo v Evropi in je uveljavljena tudi v Sloveniji. Depresija kot enkratna epizoda

je v MKB-10 uvrščena med motnje razpoloženja pod šifro F32 (depresivna epizoda),

ponavljajoča se oblika pa pod šifro F33 (ponavljajoča se depresivna motnja) s

pripadajočimi kategorijami. Posamezne kategorije se znotraj omenjene klasifikacije ločijo

po svoji intenziteti (blaga, zmerna in huda) in svoji povezanosti s psihotičnimi simptomi

(Tančič Grum, 2010a, str. 21).

Klasifikacija MKB-10 navaja, da je za bolnika z depresivno epizodo značilno poslabšano

razpoloženje, zmanjšanje energije in manjša aktivnost. Med depresivne simptome uvršča:

vztrajno slabo razpoloženje, motnje spanja in apetita, zmanjšano sposobnost za

uživanje/zanimanje in koncentracijo, izrazito utrujenost, upad samospoštovanja in

prisotnost krivde ter občutkov ničvrednosti, psihomotorično upočasnjenost ali nemir. V

skladu s številom in izrazitostjo simptomov depresivno epizodo opredeljuje kot blago,

zmerno ali hudo.

Pri blagi depresivni epizodi je prisotnih dvoje ali troje naštetih simptomov, bolnik je

vseeno sposoben nadaljevati z večino svojih običajnih aktivnosti.

Pri zmerni depresivni epizodi se pojavljajo vsaj štirje od naštetih simptomov, ki bolnika

precej ovirajo pri vsakodnevnih aktivnostih.

Pri hudi depresivni motnji brez psihotičnih simptomov pa je prisotna večina naštetih

simptomov, ki so zelo izraziti in odločilno vplivajo na bolnikovo delovanje. Običajno


15

doživlja mučne občutke ničvrednosti in krivde, pogoste pa so tudi samomorilne ideje in

samomorilno vedenje.

Za ponavljajočo se depresivno motnjo (F33) je značilno, da se epizode depresije

(opredeljene pod šifro F32) ponavljajo – brez anamneze o neodvisnih epizodah

razpoloženjske privzdignjenosti in povečane energije (manija). Motnja se lahko pojavi v

katerem koli življenjskem obdobju akutno ali prikrito, traja pa od nekaj tednov do več

mesecev (prav tam, str. 23).


16

Tabela 1: Klasifikacija depresije po MKB-10

ŠIFRA KATEGORIJA

F32 Depresivna epizoda

F32.0 Blaga depresivna epizoda

F32.1 Zmerna depresivna epizoda

F32.2 Huda depresivna epizoda brez psihotičnih

simptomov

F32.3 Huda depresivna epizoda s psihotičnimi

simptomi

F32.8 Druge depresivne epizode

F32.9 Depresivna epizoda, neopredeljena

F33 Ponavljajoča se depresivna motnja

F33.0 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna

epizoda je blaga


epizoda je zmerna


epizoda je huda, brez psihotičnih

simptomov


epizoda je huda, s psihotičnimi simptomi

F33.4 Ponavljajoča se depresivna epizoda,

trenutno v remisiji

F33.8 Druge ponavljajoče se depresivne motnje

F33.9 Ponavljajoča se depresivna motnja,

neopredeljena

Vir: Tančič Grum (2010a, str. 22)


17

3.2 Epidemiologija depresije

V zadnjih šestdesetih letih se je število pacientov z depresijo močno povečalo, kar je

najverjetneje posledica sodobnega načina življenja. Mnogi ljudje doživljajo v vsakdanjem

življenju vse več stresov, stres pa lahko izzove depresijo. Povečano število ločitev in

kaznivih dejanj, vse daljši delavnik pri enih in nezaposlenost pri drugih so le nekateri od

dejavnikov, zaradi katerih so ljudje vse bolj obremenjeni in zaradi katerih nekateri od njih

zbolijo.

Strokovnjaki ocenjujejo, da je v nekem obdobju svojega življenja depresivna šestina ljudi,

da je depresija pri ženskah dvakrat pogostejša kot pri moških. Po ocenah Svetovne

zdravstvene organizacije pa ima depresijo po vsem svetu kar 121 milijonov ljudi

(McKenzie, 2005, str. 2).

Ocene življenjske pogostosti depresije se razlikujejo med posameznimi državami in so

odvisne od metode posamezne študije, vendar se večinoma gibljejo med 4–10 %.

Še večja je pogostost depresivnih simptomov (ki ne dosegajo kriterijev za postavitev

diagnoze), posebej med starejšimi od 75 let, kar avtorji pripisujejo večji prisotnosti telesnih

bolezni, pogostejši prisotnosti kognitivnih težav in večjemu deležu žensk med najstarejšim

delom populacije.

Epidemiološke raziskave kažejo, da je med starostniki z depresivno motnjo 52–71 % takih,

ki so za depresijo zboleli prvič v življenju. Epidemioloških podatkov o pogostosti

depresivnih motenj med starejšimi osebami v Sloveniji žal nimamo. Odstotek starejših, ki

dosegajo kriterije za veliko depresivno motnjo, je precej višji med stanovalci različnih

institucionalnih oblik bivanja (npr. domovi za starejše), kjer je pogostost depresije

ocenjena na 12–42 %, ter med hospitaliziranimi (10–12 %) in bolnimi starostniki (5–10 %)

(Roškar, 2010, str. 27).

Depresija je pomembno prepletena s pomembnimi kroničnimi telesnimi boleznimi.

Depresivni bolniki imajo v primerjavi z nedepresivnimi štirikrat pogosteje miokardni

infarkt. V prvih 6 mesecih po miokardnem infarktu je smrtnost depresivnih bolnikov tri- do


18

štirikrat večja, kot je smrtnost nedepresivnih bolnikov. Depresija se pojavlja pri 30 %

bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 1 in 2. Pogosta je tudi pri tumorskih obolenjih,

možgansko-žilnih obolenjih, pri Parkinsonovi bolezni, obolenjih ščitnice in številnih

drugih (Kores Plesničar, 2006, str. 241).

3.3 Dejavniki tveganja za razvoj depresije

Etiologija depresivne motnje med starejšimi, podobno kot pri osebah z depresivno motnjo

v drugih življenjskih obdobjih, ni povsem pojasnjena, verjetno pa je povezana z različnimi

dejavniki tveganja in njihovim medsebojnim prepletom. Tako pri morebitnih vzrokih za

razvoj depresivne motnje kot pri njenih značilnostih je pomembno upoštevati čas njenega

prvega pojava, saj prihaja do razlik med skupino starostnikov, pri katerih se je depresija

pojavila prvič v tem obdobju, in skupino starostnikov, ki so se z njo spoprijemali že kdaj

prej v življenju. Zgodnejši pojav depresivne motnje je bolj povezan z genetskimi dejavniki,

medtem ko naj bi imeli na kasnejši pojav depresije več vpliva zunanji dejavniki.

Dejavnike tveganja, ki vplivajo na nastanek depresivne motnje v starosti, delimo na štiri

skupine, in sicer biološke, psihološke, socialne in ostale dejavnike tveganja (Tančič Grum,

2010b, str. 33).

Med biološke dejavnike tveganja spadajo genska predispozicija, telesne spremembe in

bolezni, ki se pojavijo v starosti, izpostavljene pa so tudi motnje spanja.

Genski vpliv na razvoj depresivne motnje se s starostjo manjša, saj so raziskave pokazale,

daje družinska zgodovina depresivne motnje v večji meri prisotna pri starostnikih, pri

katerih se je depresija pojavila že prej v življenju, kot pa pri starostnikih s poznim pojavom

depresivne motnje. Mnoge srčno-žilne, nevrološke in tudi druge telesne spremembe, ki se

pojavijo ob normalnem staranju, povečajo ranljivost za razvoj depresije. Spregledati se ne

sme tudi vloge določenih prehranskih primanjkljajev, kot je nizka raven vitamina B12 in

razmerje med omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami. Poleg telesnih sprememb je

treba izpostaviti tudi povezanost depresivne motnje s telesnimi boleznimi, posebej s

kroničnimi stanji, čeprav lahko katera koli resna akutna ali kronična bolezen sproži

depresivno reakcijo. Depresija je pogostejša pri bolnikih s sladkorno boleznijo, kronično


19

obstruktivno boleznijo pljuč in Parkinsonovo boleznijo ter rakavimi obolenji, po

možganski kapi, pogosta je tudi pri starejših po zlomu stegnenice. Depresija zelo pogosto

spremlja demenco. Demenca lahko predstavlja dejavnik tveganja za depresijo, po drugi

strani pa je lahko depresija tudi dejavnik tveganja za razvoj demence. Težave in

spremembe, ki se pojavljajo ob mnogih telesnih boleznih, kot so bolečina, izguba vida in

sluha, zahteve ali omejitve, povezane z zdravljenjem, lahko izzovejo depresivno reakcijo.

Pomemben psihosocialni mediator, ki lahko nastopa v odnosu med telesnimi boleznimi in

depresijo, je funkcionalna oviranost. Prav tako imajo motnje spanja v starostnem obdobju

poseben pomen, saj povečujejo tveganje za razvoj depresije, predstavljajo pa tudi njen

simptom (prav tam, str. 35).

Psihološki dejavniki tveganja so določene osebnostne značilnosti ter prisotnost

posameznih duševnih motenj. Osebnostne značilnosti lahko na depresijo vplivajo

neposredno (nagnjenost k negativističnemu razmišljanju in depresivnemu razpoloženju)

kot tudi posredno, prek modifikacije učinkov stresnih življenjskih dogodkov. Osebnostna

poteza, ki jo pogosto povezujejo z depresijo, je nevroticizem, ki opredeljuje osebo kot

čustveno labilno, neuravnoteženo in negotovo, to pa jo posledično naredi bolj dovzetno za

stres. V primeru, ko starostnik okoljskim in stresnim dejavnikom pripisuje prevelik pomen,

to lahko vodi v depresijo. Pomembno vlogo pri nastanku depresije ima tudi posameznikov

način soočanja s stresom in težavami. Posamezniki z duševnimi motnjami so bolj ranljivi

za razvoj depresije. Med njimi je treba izpostaviti predvsem anksiozne motnje, ki so

velikokrat prepletene z depresijo. Pojav obeh motenj je povezan z določenimi

osebnostnimi potezami in nekaterimi dolgotrajnejšimi dejavniki ranljivosti, kot je na

primer družinska zgodovina. Izpostaviti je treba še povezanost zlorabe alkohola in

depresivne motnje, ki pri starostnikih mnogokrat nastopata skupaj. Pri tem lahko zloraba

prispeva k nastanku depresije ali pa predstavlja destruktiven način spoprijemanja s

simptomi razvite depresivne motnje (prav tam, str. 37).

Med socialne dejavnike tveganja spadajo značilnosti zakonskega stanu in socialno

ekonomskega statusa, pomanjkanje ustrezne socialne podpore in skrb za bolnega svojca.

Starejši posamezniki, ki živijo sami zaradi ovdovelosti ali ločitve, so bolj izpostavljeni

tveganju za razvoj depresivne motnje. To je v veliki meri povezano s pomanjkanjem


20

socialne podpore in žalovanjem. Pomembno vlogo pri nastanku depresije v starosti pa

imajo tudi socialno ekonomski dejavniki. Starostniki se pogosto srečajo z znižanjem

finančnega statusa, kar poveča verjetnost za nastanek depresivne motnje, še posebej, ker

imajo nizki prihodki kronične posledice, kot so stalni finančni pritiski in izpostavljenost

nestabilnemu finančnemu položaju. Poleg tega lahko slab finančni položaj pomembno

vpliva tudi na dostopnost in uspešnost zdravljenja depresije. S starostjo se socialni krog

posameznika manjša, zato je pogosto pomanjkanje socialnih stikov in prihaja tudi do

socialne izolacije. Socialna podpora je tako velikokrat mediator pri nastanku depresije.

Bolj kot število socialnih stikov in količina socialne podpore je pomembna njena kakovost.

Pomemben socialni dejavnik, ki lahko vpliva na tveganje za razvoj depresivne motnje pri

posameznikih, ki ne živijo sami, so tudi težave v medsebojnih odnosih. Konflikti v

partnerskem odnosu, doživljanje kritike s strani družine in spremenjene družinske vloge

lahko izzovejo depresivne simptome, pomembno vlogo pa ima tudi prisotnost depresije pri

svojcu. Izkazalo se je, da je med socialnimi dejavniki tveganja treba izpostaviti tudi skrb za

bolnega svojca. Odrasli v poznem starostnem obdobju se pogosto znajdejo v vlogi skrbnika

ostarelih staršev ali bolnega zakonca oz. drugega svojca. Ta vloga je za posameznika

običajno zelo obremenjujoča in lahko prispeva k razvoju depresivne motnje, še posebej,

kadar je tudi svojec, za katerega skrbijo, depresiven ali je njegovo vedenje težavno. Bolj

pogosta je depresija med posamezniki, ki za bolnega svojca skrbijo dolgo časa in kadar pri

tem nimajo socialne podpore (prav tam, str. 39).

Med ostale dejavnike tveganja spadajo tudi stresni dogodki in določena zdravila, ki

vplivajo na pojav depresivnih simptomov. Stresni dogodki predstavljajo pomemben

dejavnik tveganja za razvoj depresivne motnje in so lahko tako biološkega, psihološkega

kot tudi socialnega izvora. Stresni dogodki so večkrat v vlogi sprožilnih dejavnikov,

najpomembnejši vpliv naj bi imeli znotraj prvih šestih mesecev po svojem pojavu. Med

stresnimi dogodki, ki so povezani z nastankom depresije, je žalovanje. Zelo pomemben

stresni dogodek je tudi funkcionalna oviranost, s katero se sreča mnogo starostnikov in ki

pomeni doživljanje težav pri izvajanju osnovnih vsakodnevnih nalog, potrebnih za

neodvisno življenje (mobilnost, skrb za lastno higieno in prehrano, upravljanje z denarjem,

jemanje zdravil). Mnogi starejši odrasli se v obdobju starosti srečajo tudi s spremembo

načina bivanja in odhodom v dom starejših občanov. Izguba lastnega doma in s tem


21

povezana zmanjšana avtonomija predstavljata močan stresni dogodek, ki je lahko povezan

tudi z razvojem depresije. Drugi pomembni stresni dejavniki, ki lahko vplivajo na nastanek

ali poslabšanje depresivne motnje, so še: spremembe v socialni vlogi in socialni mreži,

izguba delovne identitete in pojav finančnih težav zaradi upokojitve. Odnos med depresijo

in stresnimi dogodki ni enoznačen in niso vsi stresni dogodki sprožilci depresivne motnje

ter obratno – niso vse depresije povezane s stresnimi dogodki. K nastanku depresivne

motnje lahko prispevajo tudi določena zdravila, kar je še posebej pomembno za starejše,

saj se uporaba zdravil s starostjo veča. Z depresijo najpogosteje povezana zdravila so

nekateri antihipertenziki, antiparkinsoniki, zdravila za zdravljenje duševnih motenj,

določeni analgetiki, kortikosteriodi, oralni kontraceptivi in drugi (prav tam, str. 41).

Kljub prisotnosti številnih dejavnikov tveganja, s katerimi se sooča večina posameznikov v

obdobju starosti, mnogi ne razvijejo depresivne motnje. Pomembne so predvsem tri glavne

skupine zaščitnih dejavnikov: ustrezni podporni viri, učinkovite strategije pri

spoprijemanju s stresorji in vključenost v osmišljene aktivnosti (Tančič Grum, 2010c, str.

47).

3.4 Simptomi depresije

Po MKB-10 morajo biti za diagnozo depresije pomembni simptomi depresije prisotni

najmanj dva tedna.

Glavni simptomi so:

• potlačeno oz. depresivno razpoloženje,

• izguba interesa in zanimanja,

• pomanjkanje energije,

• stalna utrujenost in zmanjšana aktivnost.

Ostali pogosti simptomi so:

• motnje koncentracije in pozornosti,

• pomanjkanje samozaupanja,

• občutki krivde in brezvrednosti,


22

• negativne in pesimistične misli o prihodnosti,

• motnje spanja,

• zmanjšan apetit,

• misli o samomoru.

V klinični praksi to pomeni, da so bolniki žalostni, potlačeni in včasih jočejo. Pritožujejo

se, da se hitro utrudijo in nimajo nobene energije. Delo in hobiji jih ne zanimajo več.

Lahko izgubijo zaupanje vase, niso več samozavestni, ne upajo več v službo, ne zmorejo

domačih opravil, se izogibajo socialnim stikom in odgovornostim. Lahko imajo občutke

popolnega brezupa, prepričani so, da se njihovo stanje ne bo nikoli več popravilo. Včasih

se počutijo krive za realne ali namišljene dogodke v preteklosti. Povedo, da imajo težave s

koncentracijo, ne morejo se zbrati, težko berejo ali gledajo televizijo. Nimajo apetita in

shujšajo, le redki imajo povečan apetit. Imajo težave s spanjem, zvečer ne morejo zaspati,

se ponoči prebujajo ali pa se zbujajo zgodaj zjutraj, nekateri pa preživijo 10 do 14 ur v

postelji. Bolniki, ki se zbujajo zgodaj zjutraj, imajo po navadi hujše depresivne simptome.

Lahko so psihomotorno upočasnjeni, ure dolgo sedijo in strmijo predse, govorijo in hodijo

le počasi ali pa so izjemno agitirani in vznemirjeni. Pojavi se zmanjšan libido, zaprtje ali

suha usta. Razmišljajo o smrti, menijo, da bi bilo bolje brez njih. Bolniki s hudo depresijo

imajo lahko tudi psihotične simptome, kot so blodnje in halucinacije, ki so po navadi

skladne z depresivnim razpoloženjem. Vse bolj se tem simptomov pridružujejo tudi

kronične bolečine, saj se komorbidnost depresije in kronične bolečine pojavljajo pri

približno 50 % bolnikov (Kores, Plesničar, 2006, str. 243).

Večjo pogostost depresivnih simptomov pri starejših nad 75 let, ki še ne dosegajo kriterijev

za postavitev diagnoze, pripisujejo večji prisotnosti telesnih bolezni, pogostejši prisotnosti

kognitivnih težav in večjemu deležu žensk med starejšim delom populacije. Med spoloma

namreč obstajajo razlike v pogostosti depresije, saj je le-ta pri ženskah vsaj dvakrat

pogostejša. Razmerje med spoloma se ohranja tudi v starosti, razen v visoki starosti nad 80

let, kjer se razlika nekoliko zmanjša (Roškar, 2010, str. 27).

Primerjava kliničnih slik depresije med mlajšimi odraslimi in starostniki je pokazala, da

starostniki, ki zbolijo za depresivno motnjo, poročajo o več telesnih simptomih (motnje


23

spanja, psihomotorična retardacija), pogosteje čutijo izgubo interesov, željo do življenja in

zaupanja v prihodnost, v večji meri mislijo na smrt in si tudi želijo umreti. Iz primerjanja

mlajših odraslih in starostnikov z depresijo je razvidno še, da se, presenetljivo, spominske

motnje pojavljajo v večji meri pri mlajših, čeprav je ta simptom skupaj s slabšo

koncentracijo prisoten tudi med starostniki. Poleg tega mlajši odrasli pogosteje poročajo o

občutkih krivde, občutkih manjvrednosti in nesreče (Poštuvan, 2010, str. 50).

3.5 Zdravljenje depresije

Obstajata dve vrsti zdravljenja depresije: psihoterapija in zdravljenje z zdravili. Po navadi

se eno dopolnjuje z drugim, psihoterapija pa je še posebej pomembna, če zdravila ne

dosežejo želenega učinka. Psihoterapije so najbolj razširjen način zdravljenja depresije.

Obstajajo številne psihoterapije, ki temeljijo na različnih teorijah, delimo pa jih na

kratkoročne, dolgoročne in psihološka svetovanja. Med kratkoročne terapije sodijo

kognitivna terapija, kognitivno-analitska terapija, kognitivno-vedenjska terapija, vedenjska

terapija in medosebna terapija. Mnogi specialisti najbolj priporočajo kognitivno-vedenjsko

in medosebno terapijo, saj bi naj bile te vrste terapije enako učinkovite kot antidepresivi pri

zdravljenju zmernih oblik depresije. Pri kognitivno-vedenjski terapiji gre za spreminjanje

negativnih misli in prepričanj ter za učenje drugačnega, primernejšega vedenja. Medosebna

psihoterapija se osredotoča na odnose med ljudmi in na probleme, kot so težave pri

komuniciranju in obvladovanju žalosti ob izgubi. Vlogo terapevta lahko opravlja

medicinska sestra, zdravnik, psiholog, delovni terapevt ali socialni delavec (McKenzie,

2005, str. 41).

S farmakološkim zdravljenjem psihičnih motenj skušamo, večinoma na nivoju prenosa

dražljaja prek sinapse, vplivati na odpravljanje motenj v delovanju osrednjega živčnega

sistema, ki se pojavljajo pri posameznih psihičnih motnjah (Pregelj, 2009, str. 409).

Pri depresiji je zelo učinkovito zdravljenje z antidepresivi. Antidepresivi ne povzročajo

odvisnosti. Delujejo tako, da povečujejo količino nevrotransmiterjev v sinaptični špranji,

kar lahko dosežejo na več načinov. Lahko povečajo količine sprožilnih nevrotransmiterjev

(triptofan), preprečujejo razgradnjo nevrotransmiterjev (zaviralci monoaminoksidaze) ali


24

preprečujejo ponovni privzem nevrotransmiterjev v sinapsi v živčne celice (triciklični

antidepresivi, selektivni zaviralci ponovnega prevzema serotonina).

Antidepresivi se uporabljajo predvsem pri zmerni in hudi depresiji, delovati pa začnejo po

nekaj tednih redne uporabe.

Glede na način delovanje delimo antidepresive v več skupin:

Triciklični antidepresivi – delujejo tako, da blažijo depresijo in pomirjajo, zlasti pri

melanholiji, ki se sprošča po fazah, in pri manično-depresivnih obolenjih. Ta zdravila so

amitriptylin, amitriptilinoxid, clomipramin, desipramin itd.

Tetraciklični antidepresivi – delujejo podobno kot triciklični antidepresivi. Njihova

predstavnika sta maprotilin in mianserin.

Zaviralci ponovnega sprejema serotonina (SSRI) – blažijo depresijo, vendar ne pomirjajo.

Sem sodijo fluvoxamin, fluxetin in paroxetin.

Zaviralci MAO – delujejo zoper stopenjsko potekajoče depresije, predvsem pri netipičnih

primerih. Ne pomirjajo. Sem sodijo moclobemid in tranycypromin.

Rastlinski antidepresivi – delujejo pomirjevalno in pospešujejo prekrvavitev. Uporablja se

izvleček šentjanževke (hypericin).

Za zdravljenje depresije pa se v kombinaciji z antidepresivi uporabljajo še druga zdravila:

Nevroleptiki – delujejo zaviralno na vznemirjenost in urejajo dojemanje stvarnosti ob

prividih in blodnjah.

Pomirjevala – delujejo pomirjevalno, sproščajo, blažijo krče in strahove, predvsem če

nevroleptiki in antidepresivi ne delujejo v zadostni meri in pri preobčutljivosti.

Litijevi pripravki – vplivajo na preprečevanje cikličnih depresij.

Carbamazinovi pripravki – vplivajo na preprečevanje cikličnih depresij pri ljudeh, ki

zaradi okvare ledvic ne morejo jemati litijevih pripravkov (Friebel in Puhl, 2000, str. 86).


25

4 TVEGANJE ZA SAMOMOR PRI DEPRESIVNEM PACIENTU

Med vsemi vzroki za smrt ni veliko samomorov, pa vendarle vsak samomor ali druge

oblike samomorilnega vedenja vzbudijo v nas posebne občutke in reakcije. Samomorilno

vedenje nastaja v procesu, ki ga označujemo kot samomorilni proces in lahko traja nekaj ur

ali več let, posameznik pa stopnjuje nevarnost posameznih samomorilnih dejanj. Ob tem se

povečuje njegova ogroženost, posameznik pa ves čas bolj ali manj intenzivno sporoča

ljudem okoli sebe svoj samomorilni namen. Zato je prepoznavanje samomorilnega

tveganja in pomoč ljudem, ki so samomorilno ogroženi, znanje, ki ni pomembno samo za

strokovnjake, ampak tudi za laike.

Na svetu vsako leto zaradi samomora umre od 500.000 do 1,200.000 ljudi. Samomor je

najredkejša oblika samomorilnega vedenja, že poskusi samomora pa so 10- do 100-krat

pogostejši. V Sloveniji zaradi samomora na leto umre okoli 600 ljudi, kar nas uvršča med

vodilno deseterico držav na svetu s samomorilnim količnikom 30/100.000 prebivalcev

(Groleger, 2009, str. 295).

Slovenija glede visokega samomorilnega količnika med starejšimi ni izjema, saj se glede

na primerljive podatke o umrljivosti zaradi samomora v starostni skupini nad 65. letom

uvršča v sam evropski in svetovni vrh. V Sloveniji, kot tudi drugod po svetu, tveganje za

samomor s starostjo narašča. Kot je razvidno iz grafa, je tveganje izrazito povečano pri

moških nad 65 let (Roškar, 2010, str. 29).


26

Graf 1: Naraščanje samomorilnega količnika glede na posamezne starostne razrede

Vir: Roškar (2010, str. 29)

V Mednarodni klasifikaciji bolezni se samomor ločuje glede na metodo, s katero je bil

izvršen. Z izrazom samomor opredeljujemo namensko samo poškodovanje oziroma

jemanje lastnega življenja, ki se konča s smrtjo. Z izrazom samomorilno vedenje se

opisujejo procesi, ki lahko zajemajo različne oblike oziroma stopnje. Najblažjo obliko

samomorilnega vedenja, ki je običajno začetna, imenujemo samomorilne misli, ko začne

posameznik razmišljati o končanju svojega življenja. Misli se lahko stopnjujejo v

samomorilni namen, ko je pri posamezniku prisotna želja in odločitev, da bo končal svoje

življenje. Naslednja stopnja je samomorilni načrt, ki pomeni časovno opredelitev in

načrtovanje zaporedja aktivnosti ter načina, kako končati lastno življenje (posameznik

izbere čas in metodo samomora). Samomorilnemu načrtu lahko sledi samomorilni poskus,

ki ima dva možna zaključka. Lahko se konča s smrtjo oziroma z izvedenim samomorom ali

pa posameznik poskus preživi. Potem se lahko znova vrne v samomorilni proces, pri čemer

lahko začne na kateri koli stopnji. Med pojmi je treba izpostaviti še samomorilno metodo, s

katero poskuša posameznik narediti samomor in ki je lahko bolj ali manj smrtna (prav tam,

str. 29).


27

Samomorilno vedenje ne pomeni nujno izpeljave celotnega samomorilnega procesa,

nekateri posamezniki lahko ostanejo pri njegovih začetnih oblikah, na primer

samomorilnih mislih (Tančič Grum, 2010a, str. 25).

Razvoj samomorilnega vedenja ni nikoli posledica enega samega dejavnika tveganja,

ampak je to običajno preplet različnih dejavnikov ranljivosti in sprožilnih dejavnikov.

Vseeno lahko govorimo o tem, da najpomembnejše tveganje za pojav samomorilnega

vedenja predstavlja prisotnost duševne motnje, saj naj bi med osebami, starejšimi od 65 let,

ki so storile samomor, namreč 71–95 % posameznikov trpelo za eno od duševnih motenj.

Med njimi ima največjo vlogo depresivna motnja, ki vpliva na razvoj samomorilnega

vedenja v vseh starostnih obdobjih, s samomorom pa je še značilneje povezana v starosti.

Izpostaviti je treba tudi tveganje za pojav samomora, ki je povezano z značilnostmi

zdravljenja depresije (stranski učinki antidepresivov, izboljšanje samo nekaterih

simptomov ipd.). Med duševnimi motnjami, ki lahko vplivajo na pojav samomora,

moramo omeniti tudi shizofrenijo ter anksioznost, ki pa se velikokrat pojavlja skupaj z

depresijo. Zaradi ključne vloge depresije pri pojavu samomora (pogosto je namreč v vlogi

mediatorja) vsi dejavniki tveganja, ki vplivajo na njen razvoj, pomenijo tudi večjo

nevarnost za pojav samomorilnega vedenja med starostniki. Poleg omenjenih dejavnikov je

treba izpostaviti še nekatere, ki so vezani predvsem na samomor. Med njimi je

najpomembnejša zgodovina samomorilnega vedenja. Starostnik, ki je samomor poskusil

storiti že kdaj prej v življenju, je izpostavljen večjemu tveganju, da ga bo ponovno

poskušal ali izvedel v starosti, še posebej, če so prisotni tudi drugi dejavniki tveganja (npr.

osamljenost, telesna bolezen, duševna motnja). S samomorom se pomembno povezujejo

tudi nekatere osebnostne značilnosti, kot so nezmožnost prilagajanja, anksioznostne

osebnostne poteze in agresivnost. Osebnostne značilnosti lahko delno razložijo tudi večjo

pogostost samomorov med starejšimi moškimi v primerjavi s starejšimi ženskami. Ženske

v poznem starostnem obdobju imajo morda večjo sposobnost prilagajanja spremembam, s

katerimi se soočajo ob staranju, lahko bolje ustvarjajo in ohranjajo socialno mrežo in so

bolj predane otrokom in vnukom. Ne smemo spregledati tudi dostopa do sredstev, s

katerimi lahko posamezniki izvršijo samomor (npr. dostop do strelnega orožja, velike

količine zdravil). Preprečevanje dostopa do sredstev je med najučinkovitejšimi načini

preventive samomora (glej Tančič Grum, 2010b).


28

Ocena samomorilne ogroženosti vključuje oceno dejavnikov tveganja, ob čemer nikoli ne

smemo pozabiti povprašati po preteklem samomorilnem vedenju in samomorilnem

vedenju v družini. Vedno vprašamo po sprožilnih dejavnikih in neugodnih dogodkih v

življenju posameznika vsaj pol leta pred aktualnim samomorilnim vedenjem. Natančno je

treba opredeliti tudi negativne občutke, samomorilne misli, načrt in namen ter uporabljene

metode. V oceni ogroženosti opredelimo še stopnjo podpore v okolju ter dosegljivost

bližnjih (Groleger, 2010, str. 301).

Samomorilno vedenje predstavlja urgentno stanje, pomoč ljudem s povečano samomorilno

ogroženostjo pa je nujna. Za ustrezno prepoznavanje samomorilnega vedenja je nujno

ustrezno znanje o dejavnikih tveganja, o različnih oblikah samomorilnega vedenja in o

osnovah pomoči. Ko je s prvimi ukrepi zagotovljena varnost pacienta, pa je treba tudi

nadalje vplivati na zmanjšanje ogroženosti in dolgoročno na preprečevanje enakih ali

hujših oblik samomorilnega vedenja. Končni cilj je preprečiti čim več nepotrebnih smrti

zaradi samomora (prav tam, str. 302).


29

5 PATRONAŽNA ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA Z DEPRESIJO

Patronažna zdravstvena nega je pomoč patronažne medicinske sestre in njenih sodelavcev

posameznikom in družinam na njihovih domovih oziroma v njihovi lokalni skupnosti, da

kar najbolje opravljajo svoje delo v različnih stanjih zdravja v času od rojstva do smrti.

Pomembna je njena vloga v pomoči bolnemu ali zdravemu posamezniku pri opravljanju

tistih aktivnosti, ki pripomorejo k ohranitvi, vrnitvi zdravja ali mirni smrti in ki bi jih le-ti

opravljali samostojno, če bi imeli za to dovolj moči, volje in znanja. Cilj njenih

prizadevanj je samostojen in neodvisen pacient v svojem okolju. S svojim delovanjem

aktivira njihovo skrb in zanimanje za lastno zdravstveno stanje. Njena temeljna naloga je

promocija zdravja in je usmerjena k pacientu in družinam. Njen cilj je dosežen, ko le-ti

spoznajo, kaj pomeni skrb za ohranitev lastnega zdravja in zdravja družine. Kadar gre že za

obolelega in kronično bolnega pacienta, pa njeno delovanje temelji na ohranjanju

sposobnosti, ki jih še ima, in na čimprejšnji povrnitvi že izgubljenih sposobnosti. Za cilj si

postavi samooskrbo pacienta in družine (Vuga v: Horvat, 2009, str. 78).

Nosilka zdravstvene nege v patronažnem varstvu je medicinska sestra, ki pokriva vsa

področja dela: zdravstveno-socialno obravnavo posameznika, družine in skupnosti,

zdravstveno nego nosečnice, otročnice in novorojenca na domu ter zdravstveno nego

bolnika na domu. Patronažna medicinska sestra obravnava zdravega in bolnega pacienta v

okviru ožjega ali širšega okolja, pri čemer sodelujeta negovalni in zdravstveni tim

(Šušteršič et al. v: Horvat, 2009, str. 78).

Patronažna medicinska sestra obravnava zdravega in bolnega starostnika individualno in

celostno skupaj z njegovo družino in širšim okoljem, v katerem živi, po svojem lastnem

načrtu ali po naročilu zdravnika. Pacienta obravnava celostno, prilagojeno njegovemu

stanju in potrebam. Patronažna medicinska sestra vedno načrtuje potrebne postopke

zdravstvene nege skupaj s starostnikom. Metoda dela, ki jo pri tem uporablja, se imenuje

proces zdravstvene nege (prav tam, str. 79).

Omejene bivalne zmožnosti v domovih za ostarele in vse večje število starejših ljudi, ki

niso sposobni poskrbeti sami zase in potrebujejo pomoč pri izvajanju življenjskih funkcij,


30

zahteva nove pristope in nove ukrepe tudi na državni ravni. Navkljub širitvi zmogljivosti

institucionalnih oblik oskrbe in nege te niso več zadoščale za zadovoljevanje vse večjih

potreb starih ljudi. Zaradi razpada družine, odseljevanja njenih mlajših članov in aktivnega

zaposlovanja žensk v preteklih desetletjih v družini naenkrat ni bilo več tistih, ki bi

negovali starejše. Institucionalna nega je bila kot odgovor na potrebe le ena od možnih

oblik dolgotrajne nege, a se je izkazala kot draga. Hkrati pa je za večino ljudi, ki so je bili

deležni, pomenila izključitev iz nekdanjega življenjskega okolja in neredko tudi psihološko

travmo. Odgovor države in družbe na te izzive je bila odločitev o vzpostavitvi in

organiziranju ustreznih dejavnosti in služb, med katerimi je bila nedvomno tudi nega na

domu, in sicer kot stičišče socialnega in zdravstvenega varstva (Gorjan, 2009, str. 149).

Dober odnos med medicinsko sestro in bolnikom omogoča dobro zdravstveno nego. V

zdravstveni negi psihiatričnega pacienta na domu se že vrsto let uporablja procesna metoda

dela, ki je nedvomno prispevala h kakovostnejšemu odnosu in delu. Proces zdravstvene

nege osvetli tudi tako imenovano nevidno delo medicinskih sester, kot so pogovori,

poslušanje, tolažba, svetovanje, varovanje, učenje, zagotavljanje intimnosti, neverbalna

komunikacija. Vse to pa ima za bolnika zelo velik pomen (Balkovec, 1999, str. 27).

5.1 Naloge patronažne medicinske sestre ob hišnem obisku depresivnega starostnika

Naloga patronažne medicinske sestre je psihična in fizična pomoč pri izvajanju določenih

aktivnosti pri bolniku, ki za to nima moči ali potrebnega znanja oziroma so njegove

sposobnosti okrnjene. Patronažna medicinska sestra načrtuje zdravstveno nego kot

ustrezno pomoč pri aktivnostih, ki pripomorejo k bolnikovem zdravju. Medicinska sestra

mora predvidevati tudi tiste aktivnosti, ki jih pacient ne more opraviti sam.

Pri depresivnem pacientu so to predvsem naslednje aktivnosti:

• prehranjevanje in pitje,

• odvajanje in izločanje,

• čistoča in nega telesa,

• izogibanje nevarnostim v okolju,


31

• odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov in potreb,

• spanje in počitek,

• razvedrilo in rekreacija (Horvat, 1999, str. 106).

Pri zdravstveni negi depresivnega pacienta nanj gledamo kot na enakovrednega partnerja v

procesu ugotavljanja potreb, načrtovanja intervencij, izvajanja intervencij in vrednotenja

zdravstvene nege ter v procesu rehabilitacije. Vsak posameznik je individuum zase in

glede na njegove sposobnosti in potrebe prilagajamo in izvajamo zdravstveno nego. Pri

vsem tem je treba sodelovati z ostalimi strokovnjaki. V proces zdravstvene nege in proces

rehabilitacije vključujemo tudi pacientove svojce. Patronažna medicinska sestra pomaga

pacientu k samostojnosti pri opravljanju vseh življenjskih aktivnostih. Pacienti pa

potrebujejo tudi občutek sprejetosti v okolju, v katerem živijo in delajo (prav tam, str. 109).

Dihanje se pri pacientu z depresijo po navadi spremeni, prav tako krvni obtok. Oboje se

zmanjša, le redko pospeši. Dnevna kontrola vitalnih znakov je še posebej pomembna pri

komorbidnosti, kjer je nevarnost sprememb vrednosti krvnega tlaka, srčnega utripa in

dihanja visoka. Ker so starostniki rizična skupina prebivalstva, mora biti patronažna

medicinska sestra ob hišnem obisku na to pozorna, še posebej, če ima starostnik

ugotovljeno še kakšno pridruženo okvaro vitalnih organov (Kobentar, 2009, str. 203).

Hranjenje in pitje je pri pacientih z depresijo pogosto moteno, najpogosteje v smislu

pomanjkanja teka ali tudi povečane želje po hrani. Nekateri pacienti s stradanjem porušijo

ravnovesje biološko pomembnih elementov, kot so elektroliti in beljakovine, ter

dehidrirajo organizem na življenjsko nevarno raven. Pridobivanje teže pri zelo ješčih pa

prav tako ogroža usklajeno delovanje organizma (prav tam, str. 204).

Medicinska sestra že z negovalno anamnezo ugotovi bolnikove navade v zvezi s

prehranjevanjem in pitjem ter oceni, ali se bolnik prehranjuje zadovoljivo ali ne. Pacienta z

zmanjšanim tekom mora patronažna medicinska sestra spodbujati k uživanju več manjših,

vendar energijsko bogatih obrokov na dan. Prav tako ne sme pozabiti na pomen

zdravstveno vzgojnega dela. Bolniku mora razložiti pomen redne in kakovostne prehrane

na njegovo psihofizično počutje. Pacienta ob vsakem obisku stehta in beleži pridobivanje


32

ali izgubo telesne mase ter opazuje znake dehidracije. Razložiti mu mora, katera hrana je

primerna, in mu predlagati določene obroke. Če pacient živi s svojci, o tem pouči še njih

(Horvat, 1999, str. 107).

Pri težavah prehranjevanja in pitja najpogosteje pomaga razumevajoč terapevtski odnos, ki

ne obsoja, temveč aktivira pacientove potenciale (Kobentar, 2009, str. 204).

Izločanje in odvajanje je pri pacientih z depresivno motnjo moteno zaradi pomanjkanja

vnosa hrane in tekočin, zmanjšane potrebe po gibanju in predhodnih težavah pri izločanju.

Najpogosteje se pojavi manjša količina izločenega urina in blata ter manj pogosto

izločanje. Posebej nevarno je manjše izločanje urina (oligurija 150 ml) s primesmi v

sedimentu, ki opozarja na življenjsko nevarno dehidracijo. Manj pogoste defekacije ali

daljša obstipacija lahko pripeljejo do ileusa in perforacije črevesja, ki lahko ogrozi

življenje pacienta (prav tam, str. 203).

Patronažna medicinska sestra ob hišnem obisku pacienta spomni na odvajanje in ga

spodbuja k telesni aktivnosti. Glede na pacientove potrebe mu aplicira odvajalo, po

predhodnem naročilu zdravnika, aplikacijo pa ustrezno dokumentira (Horvat, 1999, str.

107).

Gibanje in ustrezna lega pacientov z depresivno motnjo je lahko omejena na izvajanje

dveh telesno-gibalnih vzorcev ležanja in sedenja. To imenujemo psihomotorna retardacija.

Najpogosteje želijo pacienti ostati v postelji in jih je težko pripraviti do tega, da bi vstali,

tudi za izvajanje najbolj osnovnih življenjskih aktivnosti osebne higiene, prehranjevanja in

odvajanja. Posebno huda oblika gibalne motnje je depresivni stupor, ko pacient lahko ure

in dneve ostane v istem položaju, kar je lahko življenjsko nevarno. Včasih pa posebne

oblike depresij spremlja intenzivni gibalni nemir, kar imenujemo psihomotorna agitacija

(Kobentar, 2009, str. 204).

Zaradi motenj gibanja ostaja nevarnost razjed zaradi pritiska, golenje razjede in edemov

nog zaradi venskega zastoja, cianoze distalnih delov telesa, ki so posledica motenj srčnega

ritma, sprememb dihanja in krvnega tlaka. Pri agitirani obliki depresije pa sta pogosto


33

otežena prehranjevanje in obstipacija. Spodbujanje h gibanju in spremembi položajev ter

umirjanje brezciljnega nemira je delo patronažne medicinske sestre, ki z ustreznimi

elementi vedenjsko-kognitivnih tehnik pacienta usmerja in vodi k spremembi gibalnih

vzorcev. V najtežjih primerih mora poskrbeti za redno menjavo položajev in uporabiti

ukrepe za preprečevanje posledic nezadostnega gibanja (prav tam, str. 205).

Spanje in počitek se pri pacientih z depresijo spremenita, saj sta povezana s pomanjkanjem

interesov, aktivnosti, gibanja in posledično spremenjenega ritma spanja in budnosti.

Dnevni počitek in pomanjkanje telesne aktivnosti skrajšata nočno spanje. Prav tako se

pacienti v akutni fazi depresivne motnje zaradi anksioznosti bojijo zaspati ali pa jim

normalni nočni počitek preprečuje prisotnost depresivnih misli (prav tam, str. 205).

Motnje spanja se kažejo predvsem kot nespečnost ali prevelika potreba po spanju. V

negovalni anamnezi patronažna medicinska sestra že predhodno spozna bolnikove potrebe

po spanju, mu predlaga, kako urediti ustrezen prostor in vzdušje za spanje. Spodbuja ga, da

bi se čez dan čim več gibal, predlaga mu, da se pred spanjem higiensko uredi. Po

predhodnem naročilu zdravnika mu pripravi ali aplicira uspavalo (Horvat, 1999, str. 107).

Aktivnosti zdravstvene nege se torej nanašajo predvsem na primerno telesno in psihično

motivacijo pacienta z določanjem urnika spanja. Nespečni pacienti so utrujeni, razdražljivi,

jezavi, odklonilni, agresivni, neaktivni, težko sledijo dogovorom in so dodatno ogroženi

zaradi samopoškodb, samomora in padcev. Vzpostavljanje primernega terapevtskega

odnosa, pogovor o problemu in dogovarjanje o načrtu dnevnih aktivnosti vključuje

sodelovanje pacienta pri reševanju težav ter predstavlja temeljne smernice za obravnavo

motenj spanja (Kobentar, 2009, str. 205).

Oblačenje je pri pacientih z depresivno motnjo prav tako prizadeto in se kaže predvsem kot

neupoštevanje higienskih norm pri menjavi spodnjega perila, nogavic in drugih oblačil.

Zaradi zmanjšane temperaturne perpecije so pacienti včasih preveč ali celo premalo

oblečeni, kar moti vzdrževanje normalne telesne temperature. Dogovor s pacientom o

potrebi po čisti in primerni obleki je običajno uspešen, razen v primerih, ko ima obleka

zanj poseben pomen, kar je treba spoštovati. Intervencije zdravstvene nege, ki jih mora


34

izvajati patronažna medicinska sestra, so: informiranje pacienta o potrebni menjavi perila

in oblačil, navajanje na dnevno higieno oblačil, z ločevanjem dnevnih in nočnih oblačil.

Upoštevati mora prejšnje navade pacienta, možnosti, kulturo in socialni status

posameznika. Pacienta usmerja, ga indirektno vodi, mu pomaga pri aktivnostih oblačenja

in izbire oblačil. Opozoriti ga mora tudi na ustrezno higieno oblačil (prav tam, str. 206).

Vzdrževanje normalne telesne temperature je spremenjeno zaradi zmanjšane sposobnosti

izvajanja k zdravju usmerjenih aktivnosti, slabše percepcije nevarnosti, kar poveča

tveganje za infekcije, in višje tolerance za občutenje temperature. Patronažna medicinska

sestra mora zato dnevno meriti telesno temperaturo in druge vitalne funkcije (prav tam, str.

204).

Osebna higiena in urejenost postaneta problematični, saj pogosto prihaja do delne ali

popolne opustitve skrbi za estetski videz in čistočo in do zelo površnega izvajanja te

aktivnosti. Brezvoljnost lahko prizadene dejavno vključevanje, interes in zavzetost. V

domačem okolju se lahko pacienti po več dni ne kopajo ali si umijejo las. Posledice

pomanjkljivega izvajanja osebne higiene se kažejo v vidni skorjasti umazaniji po koži,

izpuščajih, ragadah in ranah na pregibih, vnetjih in razjedah na anogenitalnem predelu,

spremenjeni sluznici veznic, nosu in ust, zadahu in neprijetnemu vonju ter neurejenosti

nohtov nog in rok. Lasiče je včasih zanemarjeno do takšne mere, da je treba opraviti

temeljit pregled glede prisotnosti parazitov in poškodb kože ter v dogovoru s pacientom

urediti pričesko. Pri higiensko neurejenih pacientih je treba določiti prioriteto postopkov in

jih ne smemo urediti v enem posegu. Ker jih je težko pridobiti k sodelovanju za izvajanje

osebne higiene, je treba vzpostaviti dober terapevtski odnos, z uporabo elementov

vedenjsko-kognitivnih tehnik, in po korakih urediti zadovoljevanje potreb osebne higiene


Z zdravstveno-vzgojnim delom, ki vključuje tudi trening higienskih spretnosti, patronažna

medicinska sestra pacienta ponovno nauči, da se bo samostojno prhal, si umil roke pred

obrokom in po opravljeni potrebi, si umil zobe in uredil pričesko. Ko je pacient ob hišnem

obisku urejen, ga mora patronažna medicinska sestra pohvaliti (Horvat, 1999, str. 107).


35

Izogibanje nevarnostim v okolju je pri pacientih z depresijo še posebej pomembno, saj so

pogosto prisotna samomorilna nagnjenja. Spremembe mišljenja vplivajo na doživljanje

občutkov krivde, nizkega samospoštovanja, samoobtoževanja in željo po samokaznovanju

z dvigom bolečinskega praga ter nezmožnostjo občutiti ugodje, s strahom, z umikom v

samoto, kar povečuje ogroženost za samomor. Zato je treba poskrbeti za socialno, psihično

in finančno varnost, ker si pacienti pogosto očitajo nemoč, neučinkovitost in nesposobnost,

zaradi česar se jim zdi, da so zapravili življenje, ki sedaj več nima smisla. V teh primerih je

treba vzpostaviti terapevtski odnos in skleniti antisuicidalni dogovor glede pojavljanja

močnih samomorilnih misli in nagnjenj. Treba je prepoznati prikrivanje in razvrednotenje

samomorilnih misli ter nenaravno vedenje pacientov. Prav tako je treba pacienta vprašati o

morebitnem samomorilnem načrtu. Pacient, ki jasno izraža samomorilna nagnjenja, mora

biti hospitaliziran (Kobentar, 2009, str. 205).

Komuniciranje, izražanje čustev in občutkov je zaradi prisotnosti depresivnih simptomov

na psihičnem in socialnem področju še posebej moteno. Stiki z ljudmi se spremenijo, saj se

jim pacienti izogibajo. Najtežje prenašajo sobivanje z ljudmi, ki so neprestano v gibanju,

veliko govorijo ali so nasploh zelo aktivni. Prav tako ne marajo hrupa, glasne glasbe ali

televizijskega programa. Govor je tih, komaj slišen in razločen, izražanje je monotono,

brez dinamike glasu in mimike. Naša navodila in govor pacienti sicer razumejo, težko pa

jim sledijo. Pri agitirani obliki depresije pacienti cepetajo, stereotipno hitijo, stokajo,

cvilijo, jočejo brez solz, ponavljajo iste besede ali imena in jih je težko vključiti v

strukturiran pogovor. Pacienta mora patronažna medicinska sestra strpno spodbujati h

komunikaciji in k izražanju čustev ter pozorno spremljati spremembe na teh področjih.

Medicinska sestra mora govoriti jasno in počasi (prav tam, str. 207).

Izražanje verskih čustev pri pacientih pozitivno vpliva na ohranjanje življenja, ker verski

nauk v večini krščanskih religij prepoveduje samomor. V akutni fazi bolezni se kakršna

koli verska aktivnost odsvetuje (prav tam, str. 207).

Koristno delo, razvedrilo in rekreacija v začetku vključujeta skrb zase in pasivno

spremljanje situacij in dogodkov. V vzdrževalni fazi pa je prosti čas treba izkoristiti za

povečanje kakovosti življenja, druženja in skrbi za zdravje. Pacienta je treba spodbujati k

športnim aktivnostim (prav tam, str. 207).


36

Učenje in pridobivanje znanja v akutni fazi ni mogoče, saj je zbranost in sposobnost

pomnjenja pacientov na nizki ravni. Kasneje potrebujejo posebno pomoč in urjenje.

Medicinska sestra lahko priporoča vključevanje v izobraževalne programe, kjer se naučijo

pomembnih korakov pri samoobvladovanju bolezni in higienskih navad (prav tam, str.

208).

Patronažna medicinska sestra torej spodbuja pacienta k opravljanju življenjskih aktivnosti,

ki jih lahko opravi sam, saj mu bo to v pomoč, da premaga stanje odvisnosti, ki jo bolezen

povzroča, in da zopet doseže svojo samostojnost. Zdravstveno-vzgojno delo je za pacienta

ključnega pomena, saj sam nima dovolj znanja, da bi pomagal sebi in svoji družini.

Zdravstveno-vzgojna vloga je usmerjena k dvigu duševnega zdravja pacienta, s poudarkom

na zdravem in plodnem življenju. Patronažna medicinska sestra pomaga tudi svojcem ter

jim s svetovanjem pomaga, da pacienta razumejo in mu znajo pomagati (Horvat, 1999, str.

108).

5.2 Terapevtska komunikacija

Skrb za pacienta z depresivno motnjo vključuje na prvem mestu terapevtsko komunikacijo,

in sicer kot sredstvo za vzpostavljanje odnosa, prek katerega ga vodimo in usmerjamo k

skrbi za temeljne življenjske aktivnosti (Kobentar, 2009, str. 203).

V komunikaciji se odraža človekov odnos do samega sebe in sveta, ki ga obdaja.

Komunikacija v zdravstveni negi z razvojem stroke in uveljavljanjem sodobnih metod

dela, ki aktivno vključujejo bolnika, postaja vse bolj aktualna. Delo z bolnikom in ne več

za bolnika je povezano s stalno komunikacijo. Komunikacija medicinske sestre z bolnikom

je pomemben del njenega poklicnega delovanja in terapevtsko sredstvo za pomoč bolniku.

Komunikacija in terapevtski odnos med medicinsko sestro in pacientom sta tudi osnova za

uspešno zdravstveno nego psihiatričnega pacienta (Gorše Muhič, 1999, str. 15).

Temeljna značilnost uspešnega komunikacijskega odnosa je povezanost in usklajenost

besednega in nebesednega sporazumevanja. Obe obliki sporazumevanja sestavljata celoto


37

in se praviloma dopolnjujeta. Če nista usklajeni, je informacija nejasna, njena sporočilna

vrednost je majhna, zato nam povzroča negotovosti (prav tam, str. 17).

Terapevtska komunikacija se razlikuje od socialne. Vedno je usmerjena k cilju in je

namenjena izključno zadovoljevanju pacientovih potreb. Kakor hitro medicinska sestra

izrablja terapevtsko komunikacijo za zadovoljevanje lastnih potreb, ko ta torej ni več

usmerjena le k določenemu cilju, izgubi terapevtsko vrednost.

Terapevtska komunikacija se začne takoj, ko pacient vstopi v sistem zdravstva, in traja do

konca izida, ko ugotavljamo učinke ustrezne komunikacije. Na začetku srečanja s

pacientom je cilj vzpostavitev medsebojnega odnosa in ustvarjanje varnega,

neogrožajočega okolja. V naslednji fazi je potrebna identifikacija potreb, oblikovanje

negovalnih diagnoz, razjasnitev ciljev in pričakovanj ter usmerjanje pacienta k iskanju

zadovoljive in socialno sprejemljive rešitve (Gorše Muhič, 2009a, str. 33).

Pogoj za učinkovito terapevtsko komunikacijo je, da s pacientom zgradimo partnerski

odnos, ki temelji na pristnosti, brezpogojnem spoštovanju in sposobnosti vživetja v

pacienta. Pogovarjati se je treba tako, da pogovor pomaga – to pomeni, da je treba zgraditi

odnos zaupanja, ki pacientu pomaga, da se odpre na besedni ravni, v katero vedno bolj

vpleta tudi svojo čustveno plat. Sposobni moramo biti sprejemati pacienta brez predsodkov

in biti pristni tako v pogovoru kot v medsebojnem odnosu. Zaupanje, empatija, spoštovanje

in samorazkrivanje so poglavitne značilnosti terapevtske komunikacije.

Zaupanje je temelj vseh odnosov in vpliva na uspeh ali neuspeh kakršnega koli odnosa

med dvema osebama. Zaupanje pacienta si pridobimo tudi s spoštljivim sprejemanjem

njegovih občutij, prijaznostjo, toplino, ki odraža pozitiven in naklonjen odnos do druge

osebe, z jasno in razločno komunikacijo, empatilnim poslušanjem, doslednostjo in s

spoštljivostjo do pacientovega vedenja ter z zanesljivostjo in nudenjem podpore (prav tam,

str. 35).

Empatija je najgloblje razumevanje čustev in občutij drugega, ki je mogoče le ob

vzpostavitvi enakovrednega partnerskega odnosa. Empatija ne vključuje samo tega, kar


38

pacient misli, ampak tudi dovzetnost medicinske sestre za pacientove sedanje občutke in

njeno sposobnost, da to razumevanje uporablja kot pomoč pri svojem delu. Empatija

pomeni tudi strpnost do pacientovih napak in njegovih vrednot ter stališč. Nanaša se na

človekovo zmožnost zaznavanja situacije z vidika druge osebe.

Spoštovanje je etično načelo, pomemben element humane zdravstvene nege ter pacientova

pravica. Pomeni izkazovanje pozornosti do pacienta in priznavanje njegove pomembnosti,

vrednosti in dostojanstva. To dosežemo s prijaznostjo, z vljudnostjo in upoštevanjem

pacientov drugačnosti.

Samorazkrivanje pomeni odpreti se drugemu. Je namerno razkrivanje subjektivnih

resničnih predstav o samem sebi drugi osebi. Neposredno vpliva na pacientovo

samorazkrivanje, ki je nujno in potrebno za uspešen terapevtski izid (prav tam, str. 36).

Pomembna naloga medicinske sestre je pomoč pacientu pri besednem izražanju, saj ji

informacije o pacientu, njegovih čustvih, problemih in težavah pomagajo oceniti

pacientove potrebe, oblikovati negovalne diagnoze ter načrtovati, izvajati in vrednotiti

zdravstveno nego.

Uporaba tehnik komuniciranja je odvisna od pacientovega stanja, njegovih potreb, od

stopnje zaupanja, ki se je zgradilo med medicinsko sestro in pacientom, in tudi od znanja

in izkušenj medicinske sestre. Ko pacient probleme šele odkriva in se z medicinsko sestro

šele spoznavata, je uporabna skupina tehnik, ki opogumljajo pacienta pri izražanju

njegovih čustev. Te tehnike so: dejavno poslušanje, pozorno sledenje in odzivanje,

postavljanje vprašanj, besedna vodila in tišina. Tehnike, ki pa pomagajo medicinski sestri

pri razumevanju pacientovih čustev, so refleksija, parafraziranje, osvetlitev in potrditev. V

pomoč so ji tudi tehnike, ki pomagajo pacientu graditi njegovo samozavedanje oziroma mu

pomagajo najti vpogled v njegove probleme in se osredotočiti nanje. Te tehnike so

razlaganje, soočanje, osredotočanje in povzetek (prav tam, str. 37).

Pogovor med pacientom in medicinsko sestro mora biti dialog in ne monolog. Če želimo,

da bo pogovor učinkovit, zagotovimo zanj čas, odstranimo moteče dejavnike, govorimo

razločno in v pacientu razumljivem jeziku. Pacienta poslušamo ter upoštevamo njegove


39

želje glede komuniciranja. Oviro v komunikaciji predstavljajo tudi neposlušanje, negativno

spodbujanje, priganjanje, spreminjanje teme pogovora, pretirano spraševanje, nestrpno

prekinjanje pacienta, ne da bi imel možnost izraziti kar želi, nejasni odgovori na

zastavljena vprašanja, uporaba čustveno obremenilnih besed, izzivanje pacienta,

stereotipne pripombe, gledanje mimo njega, osredotočenost nase, moraliziranje, obsojanje,

pretirano dajanje nasvetov ter neupoštevanje pravic pacientov. Ovire pa se lahko pojavijo

tudi pri pacientu in so lahko osebne, zdravstvene, psihološke ali okoljske narave (prav tam,

str. 38).

Vsaka interakcija, katere namen je spodbujati rast in razvoj pacienta, je terapevtska

dejavnost. Cilj terapevtske intervencije je korist za pacienta, ki mu je storitev namenjena.

Pomemben element prakse zdravstvene nege je tudi vzdrževanje dobrih medsebojnih

odnosov, ki temeljijo na učinkoviti komunikaciji med vsemi zdravstvenimi delavci in

omogočajo kakovostno zdravstveno nego in zdravstveno obravnavo (prav tam, str. 39).

V zdravstveni negi imenujemo odnos med medicinsko sestro in pacientom terapevtski

odnos. Namen terapevtskega odnosa je zagotavljanje dobrega počutja pacienta,

pospeševanje njegovega okrevanja ter podpora in pomoč, da pacient doseže samostojnost

in neodvisnost. Terapevtski odnos je osredotočen izključno na pacientove potrebe,

izkušnje, čustva in ideje. Medicinska sestra pristopa k njemu s komunikacijskimi

spretnostmi, osebnimi značilnostmi, in razumevanjem človeškega vedenja. Njena raven

samozavedanja in osredotočenosti na pacientove potrebe pa ji omogoča razvoj

terapevtskega odnosa. (Gorše Muhič, 2009b, str. 40).

Za terapevtski odnos so značilni terapevtska komunikacija, usmerjene terapevtske

intervencije medicinske sestre in vzdušje sodelovanja. Vse interakcije med medicinsko

sestro in pacientom so namenjene zadovoljevanju pacientovih potreb, saj le tako odnos

ostaja veš čas usmerjen k pacientu. Pri tem mora biti medicinska sestra pozorna, da

terapevtski odnos ne postane preveč oseben. Stopnja samozavedanja medicinske sestre ima

zato pomembno vlogo.

Pomanjkanje samozavedanja in komunikacije sta najpogostejša vzroka konfliktov med

medicinsko sestro in pacientom (prav tam, str. 41).


40

6 RAZISKAVA

6.1 Raziskovalna vprašanja

1. Kakšne potrebe po zdravstveni negi ima depresivni starostnik doma?

2. Katere aktivnosti mora patronažna medicinska sestra izvajati ob hišnem obisku pri

depresivnem starostniku?

6.2 Raziskovalne metode

Metodologija dela je bila opisna. Za teoretični del naloge smo pregledali razpoložljivo

domačo in tujo literaturo. V empiričnem delu je bila uporabljena kvalitativna raziskava na

podlagi študije primera depresivne starostnice v domačem okolju. Informacije smo

pridobili z vodenim razgovorom s starostnikom in njegovimi svojci in jih obdelali po

procesni metodi dela.

6.3 Raziskovalni vzorec

Osredotočili smo se na enega pacienta z depresijo, ki živi v domačem okolju. Preko glavne

medicinske sestre Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca smo pridobili soglasje pristojne

patronažne službe.

Raziskavo v diplomskem delu smo izvedli na primeru enega pacienta, zato posploševanje

in primerjanje s pacienti s podobno problematiko ni mogoče.

6.4 Postopki zbiranja podatkov

Uporabili smo voden razgovor oziroma intervju, ki je vseboval vprašanja odprtega tipa.

Razdeljen je na tri sklope. V prvem sklopu smo pacienta spraševali o štirinajstih osnovnih

življenjskih aktivnostih, v drugem delu so vprašanja, ki se nanašajo na diagnozo depresija,


41

tretji del pa vsebuje vprašanja za svojce. Informacije smo pridobili tudi od patronažne

medicinske sestre.

6.5 Študija primera depresivnega starostnika v domačem okolju

V študiji primera smo obravnavali pacientko M. G., staro 89 let, ki ima že 10 let

postavljeno diagnozo depresija. Pacientko smo obravnavali po procesni metodi dela.

Najprej smo ugotavljali potrebe po zdravstveni negi, na osnovi negovalne in medicinske

anamneze. S pacientko smo naredili intervju in jo opazovali. Prav tako smo intervju

naredili z njeno nečakinjo, ki sicer ne stanuje skupaj s pacientko. Nato smo določili

negovalne diagnoze in cilje zdravstvene nege. Glede na postavljene negovalne diagnoze

smo načrtovali intervencije zdravstvene nege in opravili vrednotenje.

Pomemben temelj klinične zdravstvene nege je proces zdravstvene nege. Negovalna

diagnoza je bistven element procesa zdravstvene nege, kar usmerja izvajanje in

vrednotenje zdravstvene nege pacientov v različnih kliničnih okoljih. Negovalne diagnoze

so pomembne tako za neposredno delo s pacienti kot tudi za elektronsko komuniciranje,

raziskovanje in razvijanje znanja ter za politično moč. Pravzaprav se celoten proces

zdravstvene nege vrti okoli negovalne diagnoze. Diagnoza namreč temelji na oceni stanja,

cilji odražajo rešitve pacientovega problema ali izboljšanje zdravstvenega stanja,

intervencije so usmerjene k lajšanju ali odstranjevanju vzrokov diagnoze, vrednotenje pa

prikaže, da so bile intervencije učinkovite pri doseganju zastavljenih ciljev (Lokar, Horvat,

2009, str. 48).

Na hišni obisk k pacientki smo odšli s patronažno medicinsko sestro (PMS), ki je bila v

času intervjuja ves čas prisotna, že pred tem pa je pacientko seznanila z našo raziskavo ter

jo prosila za sodelovanje. Ker je pacientka do tujcev zelo nezaupljiva, je želela, da je

zraven tudi PMS. Pacientka je bila na začetku intervjuja zmedena in nervozna, vendar se je

čez čas umirila in se je bila pripravljena pogovarjati o svojem življenju. Vesela je bila, da

lahko sodeluje in pomaga pri učenju bodočih medicinskih sester. Hišni obisk, ki je bil

izveden 10. 6. 2011, je trajal približno 45 minut.


42

6.5.1 Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi na osnovi negovalne anamneze

Pacientka M. G. je ženskega spola in je bila rojena 13. 7. 1922 v Zavrhu. Svojo mladost je

z družino preživela v Zavrhu, kjer so imeli njeni starši trgovino. Imela je starejšega brata in

sestro. Leta 1946 se je z mamo, sestro in bratom preselila v Maribor.

Nikoli ni bila poročena in ni imela otrok. Ves čas je živela v stanovanju z mamo. Mati je

huje zbolela in postala nepomična, zato je morala M. G. zadnjih 5 let materinega življenja

skrbeti za njo. To ji je vzelo veliko energije in časa, vendar je bila na svojo mamo zelo

navezana. Prav tako se je zelo dobro razumela s svojim bratom, ki je umrl leta 1990.

Takrat se je prvič začela soočati z občutki žalosti in osamljenosti.

Šolala se je najprej v Zavrhu, nato pa v Mariboru na Srednji ekonomski šoli. Zaposlena je

bila na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Mariboru. V službo je rada

hodila, čeprav se s sodelavci ni preveč dobro razumela.

Njeno zdravstveno stanje je bilo večino življenja dobro. V otroštvu je bila operirana na

mandljih, ko je imela 24 let pa je prebolela pljučno tuberkulozo. Trenutno se zdravi tudi

zaradi povišanega krvnega pritiska. Nikoli ni bila huje poškodovana ali imela katere druge

kronične bolezni.

Trenutno v gospodinjstvu živi sama. Lahko se sama higiensko uredi in obleče, kosilo pa ji

pripeljejo iz Doma upokojencev Danice Vogrinec. Pove, da ji je njihova hrana zelo dobra.

Vsak dan ob šestih zjutraj jo obišče oskrbovalka iz centra za pomoč na domu, ki ji pomaga

s pospravljanjem, pranjem oblačil in ji nakupuje stvari v trgovini. Prav tako PMS izvede

hišni obisk vsak dan, ji pripravi zdravila za čez dan in ji aplicira terapijo, ki jo mora vzeti

zjutraj. S pacientko se pogovori in jo povpraša o njenih strahovih. Enkrat letno jo na domu

obišče tudi psihiater. Pacientka PMS ter oskrbovalki centra za pomoč na domu zelo zaupa.

Pacientka živi v stanovanju v bloku, in sicer v petem nadstropju, kjer se ne razume z

dvema sosedama, saj ima občutek, da jo nadlegujeta. Pripoveduje tudi, da so sosedje hodili

k njej in jo tepli po glavi. Zaradi tega je večkrat klicala policijo. Pacientka pove, da je

policija uredila zadeve, vendar pacientkina sorodnica pove, da je M. G. dobila od policije


43

kazen v višini 98 EUR zaradi lažnih prijav in zlorabe telefonske številke 113. Prav tako

pove, da naj bi sosedi bili dve starejši ženski, ki ne povzročata hrupa in naj ne bi bili v

stiku s pacientko.

Pacientka je bila zaradi depresije nazadnje hospitalizirana pred 3 leti na Psihiatričnem

oddelku UKC Maribor. Hospitalizirali so jo zaradi poskusa samomora s predoziranjem z

zdravili. To je bil že tretji poskus samomora na enak način. Prejšnja dva sta se zgodila pred

petimi in štirimi leti.

Edini sorodnik, s katerim ima pacientka stike, je njena nečakinja I. L., ki je stara 74 let in

živi v Ljubljani. Tudi ona ima zdravstvene težave in svojo družino, zato lahko teto obišče

le enkrat na dva meseca. V Maribor se pripelje z vlakom in pri pacientki ostane 3 dni.

Takrat jo pospremi v park na sprehod, na kavo in sladoled. Nečakinja ji tudi mesečno

plačuje položnice za obratovalne stroške v bloku, kosila iz Doma upokojencev Danice

Vogrinec ter oskrbo na domu. Nečakinja pove, da je skrb za njeno teto, čeprav ne živita

skupaj, zelo zahtevna in ji pobere ogromno energije. Pacientka jo kliče tudi po desetkrat na

dan in ji govori večinoma iste stvari, saj pozabi, da ji je to že povedala. Če ima nečakinja

drugačno mnenje kot ona, postane nesramna in se pogosto spreta. Pove tudi, da je bila

pacientka celo življenje zelo konfliktna osebnost in da se ni razumela skoraj z nikomer.

Težave naj bi imela tudi s sodelavci v službi. Njeno psihično stanje pa se je najbolj

poslabšalo, ko ji je umrla bolna mati. Takrat več ni imela moči, da bi se ukvarjala z ročnim

delom, ki je bilo prej njena velika strast. Dneve preživlja v dnevni sobi, kjer gleda čez

okno in kliče svojo nečakinjo. Televizije ne prižiga, ker jo moti hrup in utripanje slike,

včasih pa pozabi, kako se jo ugasne. Na časopis ni naročena. Oskrbovalka iz centra za

pomoč na domu ji vsak dan prinese brezplačni časopis, ki ga delijo na avtobusu, vendar ga

pacientka ne bere. Ko smo o preživljanju prostega časa povprašali pacientko, je povedala

ravno obratno: da rada plete, veliko bere časopis in gleda televizijo.

Pacientka mora jemati naslednjo terapijo:

• Loram – 2,5 mg, ½ tablete zvečer,

• Risperdal – 1 mg zvečer,

• Helex – 0,25 mg 2-krat dnevno, zjutraj in opoldan,


44

• Asentra – 50 mg zjutraj,

• Teotard – 200 mg 2-krat dnevno, zjutraj in zvečer,

• Aspirin protect – 100 mg opoldan,

• Ampril – 2,5 mg 2-krat dnevno, zjutraj in zvečer.

Vso terapijo ji zjutraj pripravi PMS v posebno škatlico. Pacientka vestno skrbi, da ne

pozabi vzeti predpisane terapije.

Pregled po življenjskih aktivnostih:

Dihanje: Pacientka ima občasno težave z dihanjem. Pozimi po navadi zboli za bronhitisom.

V pljučih ji piska in ne zmore globoko vdihniti. Ima občutek težke sape. Zato dobiva

terapijo Teotard – 200 mg 2-krat dnevno. Ko jemlje zdravilo, teh težav nima. Nikoli ni

kadila.

Hranjenje in pitje: Čez dan zaužije 3 obroke. Za zajtrk poje kos kruha z margarino in spije

skodelico kave. Zajtrk poje, ko odide oskrbovalka iz centra za pomoč na domu. Za kosilo

poje obrok, ki ji ga pripeljejo iz Doma upokojencev Danice Vogrinec. Za večerjo poje kos

kruha s klobaso. Čez dan ne pije veliko tekočine, saj pravi, da ni žejna. Zjutraj spije

skodelico čaja, čez dan pa približno 3 kozarce soka. Pacientka je suha, njena teža je samo

50 kg.

Izločanje in odvajanje: Težav z izločanjem in odvajanjem nima. Odvaja redno, enkrat

dnevno, z zaprtostjo nima težav. Urinira približno dvakrat dnevno, saj popije malo

tekočine.

Gibanje in ustrezna lega: Pacientka še lahko hodi sama in se sama tudi ureja. Giba se samo

po stanovanju, saj ven ne upa. Ko pride na obisk nečakinja, pa se skupaj odpravita na

sprehod. Pri hoji ne uporablja pomagal.

Spanje in počitek: Pacientka s spanjem nima težav in ne rabi terapije zaradi nespečnosti.

Spat odhaja okoli 21. ure, zbuja pa se okoli 5.30 zjutraj. Čez noč dobro spi in se ne


45

prebuja. Nečakinja pove, da čez dan sicer ne odhaja v posteljo, vendar veliko časa presedi

na kavču.

Oblačenje: Pacientka se zjutraj obleče ob pomoči oskrbovalke centra za pomoč na domu, s

katero skupaj izbereta oblačila. Vedno je oblečena približno enako. Rada nosi krilo, bluzo,

jopo ter predpasnik.

Vzdrževanje normalne telesne temperature: Pacientka z vzdrževanjem normalne telesne

temperature nima težav. Ker se zelo malo giblje in ima senčno stanovanje, ima ves čas

oblečene dolge rokave in nogavice. Telesna temperatura je normalna.

Osebna higiena in urejenost: Pacientka se zvečer sama stušira in preobleče v spalno srajco.

Zjutraj ji pomaga oskrbovalka iz centra za pomoč na domu, ki ji pomaga tudi pri pranju

oblačil. Je higiensko urejena, nosi čista oblačila. Nečakinja pove, da ko še ni imela urejene

pomoči, je bila veliko v istih oblačilih, in to dolgo časa. Ima zobno protezo, za katero

primerno skrbi.

Izogibanje nevarnostim v okolju: Zaradi psihiatričnih obolenj, še posebej straha, ki je

nenehno prisoten, pacientka ne odhaja iz stanovanja sama. Stanovanje ima primerno

urejeno in ni nevarnosti za padce in poškodbe. Vidi dobro, očala potrebuje le za branje. V

preteklosti je že trikrat poskusila narediti samomor. Ko je najbolj depresivna, poje

preveliko količino tablet. Ko je to storila, je vedno sama poklicala rešilca ali nečakinjo.

Strah jo je, da bi ji kdo vlomil v stanovanje in ji kaj naredil, zato ima na vratih več

ključavnic, ki so vedno zaklenjene.

Komuniciranje, odnosi z ljudmi, izražanje čustev: Do ljudi je zelo nezaupljiva. Strah jo je

vseh novih situacij. Ko naveže stik, pa je komunikativna. Prisotni so občutki straha,

negotovosti, zaskrbljenosti in osamljenosti. Največ kontaktira s svojo nečakinjo, PMS ter

oskrbovalko iz centra za pomoč na domu. Rednih stikov z ostalimi ljudmi nima. V

intervjuju se sicer razgovori, vendar o depresiji ne razlaga veliko, raje opiše druge dogodke

iz njenega življenja. Med pogovorom ni skoncentrirana, ne odgovarja na vprašanja, ampak

govori o drugih stvareh.


46

Izražanje verskih čustev: Pacientka pove, da je v otroštvu in mladosti morala hoditi k maši,

ker so tako zahtevali od nje starši. Vzgojena je bila v krščanski veri, vendar trenutno sama

ne čuti potrebe po verskem udejstvovanju.

Koristno delo: Njena največja obveznost je, da redno jemlje svojo terapijo, ki ji jo pripravi

PMS. Čez dan tudi pomije posodo od zajtrka in večerje. Pospravljata skupaj z gospo, ki ji

pomaga in jo motivira.

Razvedrilo in rekreacija: pacientka se ne rekreira. Sama pove, da v prostem času gleda

televizijo, plete in bere, vendar njena nečakinja pove, da odkar ima depresijo, ni več

motivirana za ročna dela. Čez dan ni aktivna, veliko gleda skozi okno in počiva na kavču.

Motivacije za dodatne aktivnosti nima, prav tako, razen nečakinje, nima prijateljev, s

katerimi bi se pogovarjala.

Učenje in pridobivanje znanja: pacientka o svoji bolezni ne govori veliko. Zanika

simptome in ne odgovarja po resnici. Kontrole pri psihiatru ima enkrat letno, ko jo

psihiater obišče na domu. Največ informacij o svoji bolezni dobi od patronažne medicinske

sestre.

Pri pacientki smo ugotavljali potrebe po zdravstveni negi na telesnem, čustvenem in

socialnem področju. Na podlagi zbranih informacij smo postavili naslednje negovalne

diagnoze:

1. Negovalna diagnoza: samomor – nevarnost

Definicija: prisotnost dejavnikov tveganja za povzročanje življenjsko nevarnih poškodb

samemu sebi (Gordon, 2003, str. 301).

Problem: pacientka je že trikrat poskušala narediti samomor; ko se bolezen poslabša, ne

kontrolira količine zdravil, ki jih zaužije.

Etiologija: - občutki žalosti, straha,


47

- osamljenost in pomanjkanje nadzora.

2. Negovalna diagnoza: miselni procesi – moteni

Definicija: neprimerni kognitivni procesi ali aktivnosti glede na kronološko starost

(Gordon, 2003, str. 203).

Problem: pacientka je zmedena, ima nerealna razmišljanja; domišlja si, da jo sosedje

tepejo.

Etiologija: - depresija,

- starost.

Simptomi: - govori o stvareh, ki se niso zgodile,

- pri pogovoru se ne more skoncentrirati na eno stvar,

- strah jo je novih dogodkov in ljudi.

3. Negovalna diagnoza: anksioznost

Definicija: negotov, nelagoden občutek, za katerega je vzrok pogosto nespecifičen ali

neznan (Gordon, 2003, str. 216).

Problem: pacientka se boji novih ljudi in nepredvidenih dogodkov v življenju.

Etiologija: počuti se ogroženo.

Simptomi: - sumničavost,

- izogibanje socialnim stikov z ostalimi ljudmi,

- nezaupanje ljudem,

- pretirano zaklepanje vhodnih vrat.


48

4. Negovalna diagnoza: osamljenost – nevarnost za osamljenost

Definicija: nevarnost, da bi doživeli disforijo (Gordon, 2003, str. 224).

Problem: pacientka večino svojega časa preživi v stanovanju; razen s patronažno

medicinsko sestro, nečakinjo in gospo, ki ji pomaga, nima stikov z nikomer drugim.

Etiologija: - socialna izolacija,

- fizična izolacija,

- pomanjkanje čustvenih vezi.

Simptomi: - dolgočasje,

- žalost,

- pogosto klicanje nečakinje po telefonu.

5. Negovalna diagnoza: neuravnovešena prehrana – manj kot telo potrebuje

Definicija: uživanje premalo hrane v primerjavi z metaboličnimi potrebami (Gordon, 2003,

str. 84).

Problem: pacientka ne poje količinsko in energijsko dovolj hrane, prav tako nima

raznovrstne prehrane.

Etiologija: - premalo denarja,

- nima znanja o raznovrstni, zdravi prehrani,

- hrano ji nakupujejo drugi ljudje.

Simptomi: - telesna teža je nizka,

- pomanjkanje energije.


49

6. Negovalna diagnoza: tekočina – nevarnost za prenizek volumen tekočin

Definicija: prisotnost dejavnikov tveganja, ki bi znižali volumen telesnih tekočin (Gordon,

2003, str. 99).

Problem: pacientka na dan spije le približno 1 liter tekočine.

Etiologija: - ne občuti žeje,

- pomanjkanje znanja o primerni količine zaužite tekočine čez dan.

7. Negovalna diagnoza: aktivnosti – pomanjkljive aktivnosti prostega časa

Definicija: zmanjšano sodelovanje pri zabavi in rekreaciji (Gordon, 2003, str. 139).

Problem: pacientka se ne ukvarja z nobenim hobijem ali dejavnostjo, ki bi ji krajšala čas.

Etiologija: - pomanjkanje motivacije,

- ker ne odhaja iz stanovanja, nima možnosti vključevanja v dodatne aktivnosti,

- strah pred novimi stvarmi.

Simptomi: - dolgočasje,

- veliko mirovanja.

8. Negovalna diagnoza: dihanje – neučinkoviti vzorci dihanja

Definicija: vdih in izdih ne zagotavljata primerne ventilacije (Gordon, 2003, str. 169).

Problem: pacientka občasno čuti piskanje ob vdihu in težje vdihne.

Etiologija: bronhitis.


50

Simptomi: - piskanje v pljučih,

- občutek težke sape.

6.5.2 Načrtovanje zdravstvene nege, izvajanje negovalnih intervencij ter vrednotenje

1. Negovalna diagnoza: samomor – nevarnost

Cilji:

- nevarnost za samomor pri pacientki bo zmanjšana,

- pacientke ne bo strah govoriti o svojih mislih o samomoru in jih bo nekomu zaupala,

- pacientka se bo počutila varno.

Načrtovanje intervencij zdravstvene nege:

- vzpostaviti zaupljiv in empatičen odnos,

- spodbujati jo k izražanju svojih trenutnih čustev,

- spodbujati svojce, da bodo redno v stiku s pacientko,

- pripraviti le tisto količino zdravil, ki jih pacientka potrebuje čez dan, in odstraniti

odvečna

zdravila,

- aplicirati predpisano psihiatrično terapijo po naročilu zdravnika.

Izvajanje: med PMS in pacientko je že vzpostavljen zaupljiv odnos, zato pacientka zaupa

tudi študentki. Pacientki smo pripravili terapijo za tekoči dan, se z njo pogovorili o njenih

trenutnih strahovih. Ob naši navzočnosti je pacientka zaužila predpisano terapijo. Po

telefonu smo se pogovorili z njeno nečakinjo o obiskih.

Vrednotenje: pacientka trenutno ne razmišlja o samomoru. Sama ve, da lahko vzame le

tisto količino zdravil, ki ji nastavi patronažna medicinska sestra, in to navodilo tudi

upošteva. Ne govori ali kako drugače nakazuje na druge oblike samomora.


51

2. Negovalna diagnoza: miselni procesi – moteni

Cilji:

- pacientka bo med pogovorom bolj zbrana,

- pacientkin strah pred tujci bo zmanjšan,

- pacientka bo znala ločiti realne situacije od nerealnih.


- aplicirati psihiatrično terapijo po naročilu zdravnika,

- pomiriti pacientko ob morebitnem razburjenju,

- pogovarjati se o njenih strahovih,

- spodbujati jo k izražanju trenutnih čustev.

Izvajanje: Pacientka pred nami vzame pripravljeno terapijo. S pacientko se pogovorimo o

njenih strahovih in jo sproti pomirjamo.

Vrednotenje: ko pacientko opomnimo, da naj se zbere in poskuša slediti pogovoru, ji to za

nekaj časa uspe; še vedno je močno izražen njen strah. Če se ne spomni kakšnega podatka

ali ne zna odgovoriti na vprašanje, se zmede in jo postane strah. Ne loči resničnih situacij

od neresničnih, veliko stvari pozabi.

3. Negovalna diagnoza: anksioznost Cilji:

- pacientkina anksioznost bo zmanjšana,

- pacientka bo ob novih situacijah znala nadzorovati svoj strah.


- pogovoriti se s pacientko o njenih strahovih,

- aplicirati psihiatrično terapijo po naročilu zdravnika,

- pomiriti pacientko,

- seznaniti jo, kako naj se poskusi ob pretiranem strahu umiriti.


52

Izvajanje: Pacientka pred nami vzame pripravljeno terapijo. S pacientko se pogovorimo o

njenih strahovih in jo sproti pomirjamo. Svetujemo ji, naj se, ko jo je strah, poskuša

zamotiti z drugimi stvarmi.

Vrednotenje: pacientka je še vedno prestrašena; pove, da jo je najbolj strah popoldan, ko

počiva – ko jemlje redno terapijo, je ta strah manjši kot takrat, ko terapije ni jemala.

4. Negovalna diagnoza: osamljenost – nevarnost za osamljenost

Cilji:

- pacientkina osamljenost bo zmanjšana,

- pacientka bo navezala stike s sosedi in zmanjšala svoj strah pred njimi.


- vsakodnevno opraviti hišni obisk pri pacientki,

- spodbuditi jo k navezovanju stikov s svojimi sosedi,

- podpirati nečakinjo pri njenih obiskih,

- svetovati pacientki naj bo strpna do svoje nečakinje, saj se bosta zato lahko več slišali.

Izvajanje: PMS opravlja vsakodnevni hišni obisk pri pacientki. S pacientko se pogovorimo

o odnosu med njo in njeno nečakinjo, ter jo poskušamo motivirati za druženje z ostalimi

sosedi.

Vrednotenje: pacientka ostaja v stanovanju sama in s sosedi noče navezovati stikov, saj je

še vedno prepričana, da jo ogrožajo in ji želijo slabo; zaradi osamljenosti vedno več kliče

svojo nečakinjo.

5. Negovalna diagnoza: neuravnovešena prehrana – manj kot telo potrebuje

Cilji:

- pacientka bo čez dan zaužila 5 manjših obrokov,

- pacientka bo poučena o raznoliki prehrani ter vlogi sadja in zelenjave v prehrani,

- pacientka bo pridobila na telesni masi,


53

- pacientka bo motivirana za pripravo manjših enostavnih obrokov čez dan.


- spodbujati pacientko k uživanju več manjših obrokov,

- spodbujati pacientko k uživanju sezonskega sadja in zelenjave, ki nista tako draga,

- predlagati osebi, ki pacientki nakupuje hrano, kakšno hrano naj kupi,

- spodbujati pacientko za pripravo enostavnih obrokov za malico,

- podati točne primere, kaj naj poje čez dan,

- tehtati pacientko vsakih 14 dni.

Izvajanje: Pacientko stehtamo. Predlagamo ji malice npr. sadje, kos polnozrnatega kruha,

jogurt. Povemo ji, da je pomembno, da poje 4-6 manjših obrokov čez celi dan.

Spodbudimo jo, naj oskrbovalki naroči, naj ji nakupi nekaj svežega sadja in zelenjave ter

jogurte.

Vrednotenje: pacientka posluša razlago o tem, kako pomembno je za njeno zdravje, da za

malico zaužije kos sadja ali zelenjave in da naj poskusi pojesti več, kot je sedaj. S

predlaganim se strinja in pove, da bo gospe, ki ji kupuje hrano, naročila, naj ji prinese

jabolka, ker jih ima rada. Pacientko smo tudi stehtali, trenutna telesna masa je 50 kg.

6. Negovalna diagnoza: tekočina – nevarnost za prenizek volumen tekočin Cilji: pacientka bo zaužila več tekočine, predvsem vode.


- vsak dan vprašati pacientko, koliko tekočine je spila prejšnji dan,

- poučiti jo, da je treba na dan spiti vsaj 2 l tekočine,

- poučiti jo, da ne rabi piti samo vode, če je ne mara, lahko pije tudi sadne sokove in čaj.

Izvajanje: Pacientki predlagamo naj si skuha 1 liter čaja, ki ga naj počasi pije čez cel dan

in naj ne uživa preveč sladkih sokov. Vprašamo jo o količini tekočine, ki jo je spila prejšnji

dan.


54

Vrednotenje: pacientka po pogovoru o tekočinah pove, da ne mara vode in je ne bo pila, da

pa bo poskusila popiti kakšen kozarec soka več; čez dan si bo skuhala tudi čaj.

7. Negovalna diagnoza: aktivnosti – pomanjkljive aktivnosti prostega časa

Cilji:

- pacientka bo zapolnila svoj prosti čas,

- pacientka se bo ponovno začela zanimati za svoje hobije.


- spodbujati pacientko za pletenje,

- poučiti jo, kako naj upravlja s televizijo,

- predlagati ji različne aktivnosti, npr. reševanje križank, branje časopisa.

Izvajanje: Pacientki pokažemo kako se prižge in ugasne televizor in kje v časopisu, ki ga

ima, so križanke. Pogovarjamo se o njenem ročnem delu.

Vrednotenje: pacientka še vedno trdi, da v prostem času bere in plete in da bo s to

aktivnostjo nadaljevala tudi v prihodnje.

8. Negovalna diagnoza: dihanje – neučinkoviti vzorci dihanja

Cilji:

- pacientkino dihanje ne bo ovirano,

- redno bo jemala predpisano terapijo.


- aplicirati terapijo po naročilu zdravnika zjutraj,

- pripraviti terapijo za zvečer,

- svetovati ji redno zračenje prostorov.


55

Izvajanje: Pacientka vzame predpisano terapijo za zjutraj in dobi pripravljeno za zvečer.

Svetujemo ji, naj odpre okno v dnevnem prostoru vsaj zjutraj ko se vstane in zvečer preden

gre spat.

Vrednotenje: pacientka ob rednem jemanju terapije nima težav s težko sapo in piskanjem v

prsih.

7 RAZPRAVA

Depresija je zelo pogosta čustvena motnja, ki se kaže na različne načine, vselej pa vpliva

na človeka v celoti – na njegovo razpoloženje, počutje, mišljenje in vedenje. Vpliva na to,

kaj pacienti mislijo o sebi in svojem življenju, kako čutijo in kako doživljajo svet okrog

sebe, vpliva na spanec, apetit in razna telesna dogajanja. Depresija ni le prehodna slaba

volja ali bežno žalostno razpoloženje. Prav tako ni posledica človekove šibkosti, zato je ni

mogoče premagati le z močno željo in voljo. Vendar lahko s kombinacijo psihoterapije,

zdravil in podpore iz okolja pacient z depresijo živi kakovostno življenje (Kocmur, 2008,

Ezdravje).

Pacientka M. G. ima depresijo, ki pa se ji v starosti pridružujejo še druga psihiatrična

obolenja, kažejo se znaki demence, še posebej izražena je pozabljivost. Pacientka je bila,

po poročanju svojcev, že v zrelih letih zelo trmasta, pogosto v konfliktu s svojimi

bližnjimi, prav tako je imela težave z navezovanjem novih stikov. Po smrti brata in kasneje

mame je postajala vedno bolj osamljena, pogosto je občutila žalost, nemoč in strah. Po

upokojitvi se je začela vedno bolj umikati iz socialnega življenja, prijateljev nima, stike

ima le s svojo nečakinjo, patronažno medicinsko sestro ter gospo iz centra za pomoč na

domu.

V preteklosti je že trikrat poskušala narediti samomor in je zaužila preveč tablet. Takrat je

bila hospitalizirana na psihiatričnem oddelku in od takrat dalje jo vsakodnevno obiskuje

tudi patronažna medicinska sestra. Ta skrbi predvsem za to, da ima pacientka pri sebi le

tisto količino zdravil, ki jih potrebuje čez dan, ostala zdravila pa patronažna medicinska

sestra odnese.


56

Po ureditvi terapije po bolnišničnem zdravljenju so se težave malo zmanjšale. Nima več

samomorilnih misli, v zadnjem času ni poskušala narediti samomora. Vendar še vedno

nima motivacije in energije, da bi se ukvarjala s stvarmi, ki so jo prej zanimale. Čeprav

sama trdi obratno, večino dneva miruje in gleda skozi okno. Je nezaupljiva do ljudi,

posebej strah jo je sosedov.

Največ težav ima pri izražanju svojih čustev, komunikaciji in navezovanju socialnih

stikov. Razen povišanega krvnega pritiska in občasnih bronhitisov nima drugih obolenj.

Sama še lahko hodi in se uredi. Pri dodatnih aktivnostih, kot so pospravljanje, čiščenje in

podobno, potrebuje pomoč, predvsem zaradi pomanjkanja motivacije in energije. Iz

stanovanja ne odhaja sama, ker se boji.

Ob ustreznih negovalnih intervencijah, predvsem z redno terapevtsko komunikacijo,

patronažna medicinska sestra skrbi, da ji pacientka zaupa svoje strahove in jih poskušata

vsak dan sproti skupaj reševati. Ker v zadnjih dveh letih, odkar patronažna medicinska

sestra vsakodnevno izvaja hišne obiske, ni prišlo do občutnega poslabšanja bolezni, lahko

sklepamo, da pacientki poleg redne terapije pomaga tudi odnos, ki ga imata s patronažno

medicinsko sestro.

Predvidevamo lahko, da bi bilo pacientki še lažje, če bi živela z nekom od svojcev. Sama

izraža potrebo po družbi, saj nenehno kliče svojo nečakinjo. Ta se zaradi števila

telefonskih klicev počuti obremenjeno, vendar trenutno nima pogojev, da bi se preselila k

pacientki. Podpora družine pri zdravljenju depresije predstavlja veliko prednost.

Raziskava daje odgovor na raziskovalno vprašanje, katere potrebe po zdravstveni negi ima

depresiven starostnik doma. Razvidno je, da je zelo pomembna potreba po varnosti in

zaupanju, torej po kakovostnem terapevtskem odnosu med pacientom in patronažno

medicinsko sestro. Za depresivnega starostnika je pomembno, da ima ustaljen urnik in se

ne sooča s prevelikim stresom. Pri tem igra veliko vlogo to, da je patronažna medicinska

sestra večino časa ista in da se ne menjavajo. Ta s pacientom vzpostavi pristen in zaupljiv

odnos, ki ji pomaga, da hitro prepozna znake, ko se pacientovo stanje spremeni. Pacient ji

tudi zaupa in mu je lažje izražati svoja čustva, kot bi jih izrazil komu drugemu, na primer

zdravniku ali drugi medicinski sestri. Osamljenost je v tej raziskavi poglaviten razlog, da

se stanje ne izboljšuje, ampak stagnira.


57

Pri raziskovalnem vprašanju, katere aktivnosti mora medicinska sestra izvajati od hišnem

obisku pri depresivnem starostniku, smo prišli do ugotovitve, da je najpomembnejša

terapevtska komunikacija.

Skrb za pacienta z depresivno motnjo vključuje na prvem mestu terapevtsko komunikacijo,

in sicer kot sredstvo za vzpostavljanje odnosa, prek katerega ga vodimo in usmerjamo k

skrbi za temeljne življenjske aktivnosti (Kobentar, 2009, str. 203).

Prav tako je pomembno, da patronažna medicinska sestra pravilno aplicira in pripravi

terapijo, ki jo je predpisal zdravnik. Starostniku pomaga na vseh področjih, kjer je prišlo

do deficita. Skrbi za dobro prehranjenost starostnika, spremlja ostala obolenja, ki se lahko

pojavijo. Izvaja zdravstveno-vzgojno delo s svetovanjem in poučevanjem o pacientovi

bolezni in drugih aktivnostih, ki jih mora izvajati, da bo izboljšal svoje zdravje. Pacienta

spremlja vsakodnevno in opazuje njegov napredek ali nazadovanje ter glede na to prilagaja

količino informacij, ki mu jih poda. Prav tako je v kontaktu s svojci, katerim svetuje, kako

naj spodbujajo svojega sorodnika in na kakšne načinu mu bodo najbolj pomagali. Ko se

počutijo obremenjene zaradi bolezni svojca, jim nudi podporo.


58

8 SKLEP

S študijo primera je v diplomskem delu predstavljen starostnik z depresijo, ki živi doma.

Študija je primer, kako osamljenost in socialna izolacija, seveda poleg drugih vzrokov,

vplivata na razvoj depresije. S posredovanjem opisanega primera javnosti lahko

pripomoremo tudi k temu, da bodo pacienti z duševnimi motnjami, še posebej depresijo,

sprejeti enakopravno v družbi, saj bo le-ta bolje razumela občutke, ki jih imajo takšni

pacienti, in se jim več ne bo izogibala.

Depresija med starostniki je vedno pogostejša, prav tako se pogosto povezuje s tveganjem

za samomor ali samomorilnim vedenjem. Pri depresivnih osebah, ki ostajajo v domačem

okolju, imajo pomembno vlogo oskrbovalci iz centra za pomoč na domu, saj starostnikom

predstavljajo vsakodnevno družbo in podporo pri izvajanju različnih aktivnosti, ki jih sami

več ne zmorejo, pacienti se na njih navežejo in jim zaupajo. Prav tako ima pomembno

vlogo tudi patronažna medicinska sestra. Predstavlja osebo, s katero se dnevno srečujejo,

na katero so navezani in ji lahko zaupajo svoja občutja. Prav tako skrbi, da redno jemljejo

svojo terapijo, jih vzgaja o bolezni in jim nudi odgovore na druga vprašanja iz njenega

delovnega področja. Podporo nudi tudi svojcem. Zato je pomembno, da je poučena o

bolezni, da obvlada tehnike terapevtske komunikacije, da je strokovnjak na svojem

področju in da je srčna in iskrena pri svojem delu z depresivnim starostnikom, saj mu

lahko le tako nudi najboljšo zdravstveno nego na domu.


59

ZAHVALA

Najprej bi se rada zahvalila mentorici pred. Dubravki Sancin, prof. zdrav. vzgoje, za

strokovno vodenje, koristne nasvete ter prijaznost in potrpežljivost pri pisanju diplomske

naloge.

Zahvalila bi se predstojnici oddelka za patronažno varstvo v Zdravstvenem domu dr.

Adolfa Drolca Maribor Darinki Fras, spec.patr.zdrav. nege za pomoč pri iskanju

ustreznega pacienta za študijo primera in patronažni medicinski sestri Dragici Novak za

spremstvo pri izvajanju študije primera. Prav tako gre zahvala gospe M. G. in njeni

nečakinji I. L., ki sta bili pripravljeni sodelovati v študiji primera in z menoj deliti svoje

izkušnje o depresiji.

Iskrena hvala družini in fantu za vso pomoč, podporo, veliko mero zaupanja in

razumevanja v času študija. Hvala tudi sošolcem in prijateljem, ki so mi tekom študija

kakor koli pomagali in mi stali ob strani.


60

LITERATURA

Balkovec, I. Procesna metoda dela v zdravstveni negi. V: Kogovšek, B., Kobentar, R. (ur.).

Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1999:

27–30.

Cijan, V., Cijan, R. Zdravstveni, socialni in pravni vidiki starostnikov. Maribor: Visoka

zdravstvena šola, 2003.

Friebel, V., Puhl, W. Depresije: prepoznavanje, preprečevanje, zdravljenje. Ljubljana:

Slovenska knjiga, 2000.

Gamse, J. Obravnava starostnikov v psihiatrični ambulanti in na domu. V: Muršec, M.

(ur.). Ali smo pripravljeni na starost jutrišnjega dne?. Maribor: Splošna bolnišnica

Maribor, 2005: 7–9.

Gordon, M. Negovalne diagnoze: Priročnik. Maribor: Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca,

Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, 2003.

Gorjan, L. Uspešnost izvajanja oskrbe starih ljudi v domačem okolju. V: Leskovic, L.,

Tršek, J. (ur.). Starost – izziv ali problem sodobne družbe. Ljubljana: Sekcija medicinskih

sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih, 2009: 148–155.

Gorše Muhič, M. Komunikacija v zdravstveni negi. V: Kogovšek, B., Kobentar, R. (ur.).


15–26.

Gorše Muhič, M. Terapevtska komunikacija. V: Pregelj, P., Kobentar, R. (ur.).

Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Rokus Klett, 2009:

31–39.


61

Gorše Muhič, M. Vzpostavljanje terapevtskega odnosa. V: Pregelj, P., Kobentar, R. (ur.).


40–47.

Groleger, U. Samomorilno vedenje. V: Pregelj, P., Kobentar, R. (ur.). Zdravstvena nega in

zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Rokus Klett, 2009: 295–302.

Horvat, M. Skrb za starostnika v domačem okolju. V: Leskovic, L., Tršek, J. (ur.). Starost

– izziv ali problem sodobne družbe. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov v socialnih zavodih, 2009: 75–85.

Horvat, S. Zdravstvena nega bolnika z depresijo. V: Kogovšek, B., Kobentar, R. (ur.).


106–109.

Kobentar, R. Zdravstvena nega starostnika z duševno motnjo. V: Kogovšek, B., Kobentar,

R. (ur.). Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Ljubljana: Psihiatrična

klinika, 1999: 138–146.

Kobentar, R. Zdravstvena nega pacienta z depresivno motnjo. V: Pregelj, P., Kobentar, R.

(ur.). Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Rokus Klett,

2009: 203–208.

Kocmur, M. Ko bolita duša in telo. Ezdravje 2008. Dosegljivo na:

http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/depresija/ (6. 7. 2011).

Kores Plesničar, B. Epidemiologija, etiologija, klinična slika in diagnostika depresije.

Farm Vestn 2006; 57 (1): 241–244.

Ličina, M. Depresija. V: Pregelj, P., Kobentar, R. (ur.). Zdravstvena nega in zdravljenje

motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Rokus Klett, 2009: 197–202.


62

Lokar, K. Negovalne diagnoze v psihiatrični zdravstveni negi. V: Pregelj, P., Kobentar, R.

(ur.). Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Rokus Klett,

2009: 48–54.

Makragić - Jakopin, M. Problematika starostnikov z vidika socialne dejavnosti

patronažnega varstva. V: Muršec, M. (ur.). Ali smo pripravljeni na starost jutrišnjega dne?.

Maribor: Splošna bolnišnica Maribor, 2005: 32–36.

McIntosh, K. The History of Depression. Philadelphia: Mason Crest Publishers, 2008.

McKenzie, K. Kako razumeti depresijo. Ljubljana: Pisanica, 2005.

Mlakar, J. Razvoj osebnostnih struktur. V: Kogovšek, B., Kobentar, R. (ur.). Priročnik

psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1999: 48–53.

Muršec, M. Starostnik na psihogeriatričnem oddelku SBM. V: Muršec, M. (ur.). Ali smo

pripravljeni na starost jutrišnjega dne?. Maribor: Splošna bolnišnica Maribor, 2005: 10–18.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola,

1999.

Pišl, A. Vloga družine pri obravnavi pacientov z duševnimi motnjami. V: Pregelj, P.,

Kobentar, R. (ur.). Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana:

Rokus Klett, 2009: 444–451.

Pregelj, P. Farmakološko zdravljenje psihičnih motenj. V: Pregelj, P., Kobentar, R. (ur.).


405–410.

Poštuvan, V. Značilnost depresije in samomorilnega vedenja med starejšimi. V: Tančič

Grum, A., Poštuvan, V., Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med

starejšimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010: 50–57.


63

Regoršek, V. Stari ljudje v Sloveniji danes in jutri. V: Muršec, M. (ur.). Ali smo

pripravljeni na starost jutrišnjega dne?. Maribor: Splošna bolnišnica Maribor, 2005: 1–6.

Roškar, S., Svetičič, J. Razvojno obdobje starosti. V: Tančič Grum, A., Poštuvan, V.,

Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med starejšimi. Ljubljana: Inštitut

za varovanje zdravja RS, 2010: 17–20.

Roškar, S. Depresija in samomorilno vedenje med starejšimi. V: Tančič Grum, A.,

Poštuvan, V., Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med starejšimi.

Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010: 27–32.

Tančič Grum, A. Opredelitev depresije in samomorilnega vedenja. V: Tančič Grum, A.,

Poštuvan, V., Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med starejšimi.

Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010a: 21–25.

Tančič Grum, A. Dejavniki tveganja za razvoj depresije in samomorilnega vedenja med

starejšimi. V: Tančič Grum, A., Poštuvan, V., Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in

samomoru med starejšimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010b: 33–46.

Tančič Grum, A. Zaščitni dejavniki pred razvojem depresije in samomorilnega vedenja

med starejšimi. V: Tančič Grum, A., Poštuvan, V., Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o

depresiji in samomoru med starejšimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010c:

47–49.

1

PRILOGE

Vprašanja za voden razgovor

1. Osebni podatki o pacientu: ime, priimek, starost, spol, bivališče, izobrazba in

zaposlitev.

2. Katera so bila vaša prejšnja zdravljenja, operacije in hospitalizacije?

3. Ste kdaj prejeli krvne sestavine in ali ste imeli kakšno reakcijo na prejeto

transfuzijo?

4. Ali morate vsakodnevno jemati kakšna zdravila? Katera? Kako?

5. Imate kakšne alergije?

6. Kakšen je vaš poklic? Kje ste bili zaposleni? Kako dolgo ste že v pokoju?

7. S kom živite in kakšni so odnosi v družini?

8. Imate kakšne težave z dihanjem? Ste kdaj dobivali kisik?

9. Kakšne so vaše prehranjevalne navade? Kolikokrat na dan jeste, koliko tekočine

spijete, imate zmanjšan ali povečan apetit, kakšna je vaša telesna teža?

10. Imate kakšne težave z odvajanjem in izločanjem? Kolikokrat na dan odvajate in

izločate? Se počutite napihnjeno ali imate vetrove?

11. Imate kakšne težave pri gibanju? Ali uporabljate kakšna pomagala?

12. Koliko ur na noč spite? Vas muči nespečnost? Jemljete kakšno terapijo proti

nespečnosti?

13. Ali se lahko sami urejate in oblačite ter kako?

14. Imate težave pri vzdrževanju telesne temperature?

15. Kako skrbite za čistočo in nego telesa?

16. Imate kakšne težave pri izogibanju nevarnostim v okolju? Imate težave z vidom ali

sluhom?

17. Kakšne odnose imate s svojimi bližnjimi? Imate težave z izražanjem svojih čustev?

18. Kakšno je vaše versko prepričanje?

19. Kaj radi počnete v prostem času?

20. Imate znanje o svoji bolezni? Kje ste ga pridobili?

21. Imate kakšne težave s spolno funkcijo? (vprašanja bodo prilagojena spolu pacienta)

22. Imate težave s cirkulacijo? Ste utrujeni, imate mrzle okončine, se vam vrti?

2

23. Kdaj so vam postavili diagnozo depresije?

24. Ste sami poiskali zdravniško pomoč?

25. Ste bili kdaj hospitalizirani zaradi depresije?

26. Ali imate določena obdobja, ko se počutite slabše /boljše? Kdaj je to?

27. Redno jemljete predpisano terapijo?

28. Imate redne preglede pri psihiatru?

29. So vam vaši svojci in bližnji v oporo glede vaše bolezni?

30. Kako poteka vaš dan, ko se bolezen poslabša?

31. Katerih aktivnosti v življenju zaradi bolezni ne morete opravljati?

32. Kdaj ste ugotovili, da ima vaš svojec psihiatrične težave?

33. Kateri so bili prvi simptomi, ki ste jih opazili?

34. Ali ste mu predlagali obisk psihiatra?

35. Ali ga spodbujate pri zdravljenju?

36. Ali nadzorujete njegovo jemanje terapije?

37. Pri kateri aktivnosti menite, da ima največ težav?

38. Kako se je spremenilo vaše življenje zaradi bolezni vašega svojca?

39. Menite da bolezen vpliva na odnose v družini?

ZDRAVSTVENA NEGA DEPRESIVNEGA STAROSTNIKA V DOMA … · Špela Andric: Zdravstvena nega...

Documents

Transcript of ZDRAVSTVENA NEGA DEPRESIVNEGA STAROSTNIKA V DOMA … · Špela Andric: Zdravstvena nega...