UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR DIPLOMSKO DELO

ZAKONSKA UREDITEV PREVOZA NEVARNEGA BLAGA V CESTNEM PROMETU

(NA PRIMERU PODJETJA INTEGRAL LENDAVA)

Študent: Hrvoje Goreta Naslov: Tomšičeva 3, 9220 Lendava Številka indeksa: 81525261 Izredni študij Program: Visokošolski strokovni Študijska smer: Marketing Mentor: doc. dr. Klavdij Logožar, Maribor, marec 2007

2

PREDGOVOR Pod pojmom prevozi nevarnega blaga sem si predstavljal zelo specifično in redko področje delovanja. Ko pa sem se poglobil v to področje delovanja, me je presenetilo dejstvo, koliko nevarnega blaga se resnično prevaža dnevno po cestah. Prevoz nevarnega blaga je pomembna dejavnost v vsaki državi, saj si funkcioniranja določenih gospodarskih panog in vsakodnevnega življenja (npr. naftni derivati za ogrevanje stanovanj ter pogonsko gorivo avtomobilov) ne moremo več predstavljati brez le-tega. Ker se proizvodnja in poraba nevarnega blaga povečujeta, se hkrati povečuje tudi obseg transporta tovrstnega blaga, ki zaradi svoje nevarnosti pri nenadzorovanih manipulacijah postaja vse večji nacionalni in mednarodni problem. Razsežnost potencialno ogroženega prostora in ljudi je pri transportu nevarnega blaga večja kakor pri stacionarnih namestitvah teh snovi, ker je prevoz dinamičen proces, podvržen spreminjajočim se pogojem ter dostikrat povezan z nepredvidljivimi dogodki. S povečanjem števila prevozov se povečujeta tudi število in težavnost prometnih nezgod vozil, ki prevažajo nevarne snovi. Pri nezgodah največkrat pride do razsutja trdih snovi, razlitja tekočin ali uhajanja plinov, pri čemer je še posebno nevarno, če snov reagira z vodo, zrakom ali je drugače nevarna (radioaktivna). Po nekaterih ocenah Evropske unije (EU) obsegajo prevozi nevarnega blaga že približno 18 % vsega tovornega prometa. Natančnih podatkov o prepeljanih količinah v Sloveniji ni, razen za tiste snovi, za katere je pred prevozom potrebno pridobiti dovoljenje pristojnega organa (strupi, eksplozivne snovi, radioaktivne snovi). Največji delež v skupni količini prepeljanih nevarnih snovi odpade na vnetljive tekočine, predvsem na nafto in naftne derivate. Kljub obsežnim in podrobnim predpisom, ki urejajo prevoze nevarnega blaga, se nesreče dogajajo, kar zahteva stalno spremljanje in funkcionalno usklajevanje zakonodaje in zahtev te problematike.

3

KAZALO KAZALO ....................................................................................................................... 3

1 UVOD ................................................................................................................................ 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema ....................................................................... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................... 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................ 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 6

2 UPRAVLJANJE TRANSPORTA NA MAKRORAVNI.............................................. 7 2.1 Protekcionizem v transportu........................................................................................ 7 2.2 Regulacija transporta ................................................................................................... 8 2.3 Deregulacija transporta................................................................................................ 8 2.4 Liberalizacija transporta .............................................................................................. 9

3 PREVOZNO PRAVO .................................................................................................... 10 3.1 Opredelitev prevoznega prava ................................................................................... 10 3.2 Unifikacija prevoznega prava.................................................................................... 10 3.3 Unifikacija prevoznega prava znotraj EU ................................................................. 11 3.4 Prevzem acquis communautaire v slovensko zakonodajo......................................... 11 3.5 Viri cestnega prava .................................................................................................... 12

3.5.1 Mednarodni sporazumi....................................................................................... 13 3.5.2 Pravni red EU..................................................................................................... 14

3.5.2.1 Predpisi, ki upravljajo dostop na trg........................................................... 14 3.5.2.2 Socialni predpisi .......................................................................................... 15 3.5.2.3 Cestne dajatve ............................................................................................. 17 3.5.2.4 Varnost v cestnem prometu ......................................................................... 18

3.5.3 Predpisi v Sloveniji............................................................................................. 18 4 PREVOZ NEVARNEGA BLAGA V CESTNEM PROMETU ................................. 20

4.1 Slovenski predpisi ..................................................................................................... 20 4.1.1 Zakon o prevozu nevarnega blaga ..................................................................... 21

4.1.1.1 Dolžnosti udeležencev prevoza nevarnega blaga....................................... 22 4.1.1.2 Pogoji za embalažo...................................................................................... 25 4.1.1.3 Pogoji za vozila ........................................................................................... 25 4.1.1.4 Varnostni svetovalec.................................................................................... 27 4.1.1.5 Usposabljanje oseb, ki sodelujejo pri prevozu ............................................ 27 4.1.1.6 Pristojnosti državnih organov ..................................................................... 28 4.1.1.7 Nadzor nad izvrševanjem zakona ................................................................ 29

4.1.2 Zakon o varnosti cestnega prometa.................................................................... 29 4.2 Mednarodni predpisi za prevoz nevarnega blaga ...................................................... 29

4.2.1 Predstavitev ADR-a ............................................................................................ 30 4.2.2 Listine pri prevozu nevarnih snovi ..................................................................... 31

4.3 EU in prevoz nevarnega blaga................................................................................... 33 5 ORGANIZIRANJE PREVOZA NEVARNEGA BLAGA V PODJETJU INTEGRAL D.D. ............................................................................................................... 34

5.1 Predstavitev delniške družbe Integral........................................................................ 34 5.2 Marketinška organiziranost v podjetju Integral d.d................................................... 35 5.3 Priprava in izvedba prevoza ...................................................................................... 38

6 SKLEP ............................................................................................................................. 42

4

POVZETEK....................................................................................................................... 44 LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 46

5

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema Transportni sistem je eden od najvažnejših nosilcev rasti in razvoja gospodarstva. Struktura transportnega sistema ne glede na vrsto transporta (cestni, železniški, letalski, rečni, pomorski), nivo (mega, makro, mikro prevozni sistem) kompleksnost razmerij in postopkov (konvencionalni, kombinirani in multimodalni transport) ne omogoča varnega, hitrega in ekonomičnega izvajanja prevoznih storitev brez primerne vloge tehnike, tehnologije, ekonomike, prava in intelektualnega kapitala. Prevozno pravo je interdisciplinarna ter mednarodno obarvana pravna panoga. Temelji na številnih, konkretnih pravnih aktih, brez katerih ne bi mogel funkcionirati noben segment prevoznega sistema. Prisilni in avtonomni pravni viri urejajo vsa relevantna vprašanja izvajanja prevoznih storitev, varnosti v prometu ter vedenja pravnih oziroma gospodarskih subjektov v prevoznem sistemu. Pravna pravila o transportnih vprašanjih se objavljajo v splošnih pravnih aktih oziroma prometno pravnih virih, zakonskih in podzakonskih aktih ter mednarodnih sporazumih oz. konvencijah. Določa jih država oz. mednarodne ekonomske integracije skozi svoje institucije (npr. ministrstvo za promet, ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo za okolje in prostor). Odkar smo del evropske družine narodov, poznavanje le slovenskih predpisov ne zadošča. Seznanitev z vsebinami zakonodajnih aktov Evropske unije je postala nujnost. Nevarno blago pomeni pri prevozu posebno nevarnost. To je pripeljalo do mednarodnega sodelovanja in urejanja prevoza nevarnega blaga. Problem cestnega prevoza nevarnega blaga je predmet raziskave diplomskega dela.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je poglobiti spoznanja o zakonih, ki pogojujejo organiziranost prevoza in celoten sklop aktivnosti, da se nevarni tovor lahko hitro, varno in ekonomično pripelje do namembnega kraja. Cilji diplomskega dela:

• opredelitev prevoznega prava, • opredelitev razmerja med pravom EU in pravom držav članic, • opredelitev pravnih virov na področju cestnega prevoza blaga v EU in Sloveniji, • opredelitev pravnih virov na področju cestnega prevoza nevarnega blaga v EU in

Sloveniji,

6

• prikazati in analizirati trženje ter pripravo in izvedbo prevoznih storitev v podjetju Integral d.d.

Trditve diplomskega dela:

• prevozno pravo je predvsem mednarodnega značaja, • pravni red na področju cestnega prevoza blaga v EU je ustrezno prenesen v

slovenski pravni red, • obstaja funkcionalna usklajenost in prilagojenost pravnih pravil in zahtev za varen

prevoz nevarnega blaga, • podjetje Integral d.d. upošteva zakonske zahteve pred, med in po izvršitvi prevozne

storitve.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Integral d.d. posluje v okviru pogojev in zahtev slovenskih predpisov, predpisov EU in mednarodnih predpisov. Zaradi omejenega dostopa do internih podatkov v podjetju smo se v diplomskem delu omejili na trženje oz. pripravo in izvedbo prevoznega postopka (konkretno prevoz metanola).

1.4 Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava je poslovna. Proučevali smo marketinško in logistično poslovanje v podjetju Integral. V okviru deskriptivnega pristopa smo uporabljali:

• metodo deskripcije (teorija, pojmi ter ugotovljena dejstva), • metodo klasifikacije (definicije pojmov).

V okviru analitičnega pristopa smo uporabljali:

• metodo sinteze (razčlenjeval bom ugotovitve iz prakse in teorije), • metodo analize (povezoval bom teorijo in prakso v celoto).

Podatke smo zbirali v knjižnici (učbeniki, knjige, časopisi), s pomočjo interneta in v podjetju (razgovori in interna dokumentacija).

7

2 UPRAVLJANJE TRANSPORTA NA MAKRORAVNI

2.1 Protekcionizem v transportu1

Protekcionizem na splošno je ekonomska politika, kateri je osnovni smoter zaščita domače proizvodnje blaga in storitev s strani tuje konkurence. Izvaja se z različnimi merami in instrumenti gospodarske politike, npr. prepoved ali omejitev uvoza blaga in storitev, visoke carinske stopnje na blago iz tujine, subvencioniranje domačega blaga in storitev z posebnimi regresi. Države uvajajo protekcionizem v fazi industrializacije. Za domače gospodarstvo je lahko tudi škodljiv. Carine npr. prolongirajo visoke monopolne cene na domačem trgu, a to dviguje proizvajalne stroške. Ekstremne oblike protekcionizma vodijo v izolacijo, upočasnjen razvoj (posebej na daljša obdobja) nacionalnega gospodarstva. Države v razvoju morajo začasno izvajati zaščitne mere. Načelo svobodne trgovine velja samo v ekonomskih odnosih med državami na približno enaki stopnji razvoja. Najpogostejša oblika protekcionizma je carina. Carina je oblika davka, katera se obračunava, ko blago, na katero se plačuje carina, prečka carinsko črto (državno mejo). Zaščita nacionalnega gospodarstva je lahko primarna (carinska zaščita) in sekundarna (brezcarinska zaščita). Brezcarinske mere so lahko kvantitativne omejitve (kvota ali kontingent in plafon), kvalitativne omejitve (norme, standardi, certifikati, pakiranje, atesti), antidampinški postopki (prepoznavanje dampinga, začetek postopka, dokazovanje dampinga in sankcije za damping) in izvozna stimulacija (vračilo carinskih taks, zmanjšanje carinskih stopenj na izvozno blago). Protekcionizem transporta je važen del ekonomske oziroma transportne politike vsake države. Njegov namen je zaščita nacionalne proizvodnje prometne infrastrukture, prometne suprastrukture in prevoznih storitev. Skoraj vsaka nacionalna transportna politika vsebuje elemente klasičnega in modernega protekcionizma. Država lahko pri izvozu, uvozu in tranzitu prometnih storitev zaščiti domače proizvajalce prometnih storitev s cenami za koriščenje cest in tunelov, s taksami za onesnaževanje okolja, nadomestili za prehod plovil skozi morske kanale, nadomestili za izkoriščanje zračnih luk, tarifnimi sistemi v posameznih vrstah prometa ter s prisilno pravnimi in avtonomnimi akti. Protekcionizem transporta je bil najprej usmerjen k zaščiti nacionalnih interesov. Danes ščiti regionalne interese med seboj povezanih držav. Omejitev prostega vstopa na transportno tržišče onemogočajo predpisi in norme na področju tehnične in ekološke izpravnosti vozil, na področju stroke, na področju licenc, zdravstvene sposobnosti voznikov, carinske regulative, razlikah v stopnjah davkov, taksah…

1 Povzeto po Zelenika 2001, 107-133

8

Zmerni protekcionizem lahko brez škodljivih posledic omogoča razvoj in rast nacionalnega transporta ali transporta ekonomskih integracij.

2.2 Regulacija transporta Regulacija transporta je sistem pravnih pravil, ekonomskih mer in aktivnosti, s katerimi država skozi svoje institucije (npr. ministrstvo za promet in zveze, ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo za finance, ministrstvo za okolje in prostor) direktno ali indirektno ureja vsa relevantna vprašanja proizvajanja transportnih storitev, varnosti v transportu ter vedenje pravnih oz. gospodarskih subjektov v transportnem sistemu. Pravna pravila so zavezujoča pravila družbenega vedenja in ravnanja. Osrednji del pravnega pravila je dispozicija, ki določa način obnašanja. Dispozicija je lahko zapoved, prepoved ali dovoljenje. Hipoteza je del pravnega pravila, ki določa okoliščine, v katerih se moramo ravnati po vsebini dispozicije. Sankcija je del pravnega pravila, ki določa posledice, če se naslovnik ne ravna po dispoziciji. Pravna pravila veljajo v določenem času in prostoru. Preden začnejo veljati, morajo biti objavljena v ustreznem glasilu. V Republiki Sloveniji se objavljajo v Uradnem listu RS. Pravna pravila so del splošnih pravnih aktov oz. prometno pravnih virov, zakonskih in podzakonskih aktov ter mednarodnih pogodb oz. mednarodnih konvencij. Regulacijska pravila in ekonomske mere naj bi zagotavljale primeren razvoj in rast transporta (v vseh njegovih segmentih in stratumih), ampak ne na škodo prostora, drugih dejavnosti, okolja in bodočih generacij. Meja, do katere pravna pravila delujejo pozitivno na funkcioniranje transportnega sistema, so v tržnih gospodarstvih ekonomske zakonitosti. S pravnimi pravili se morajo regulirati v vsakem primeru varnost transporta, zaščita okolja, zaščita zaposlenih in zaščita uporabnikov transportnih storitev. Istočasno bi morali deregulirati poslovanja aktivnih nosilcev transportnega sistema. Regulacija transporta v Sloveniji je v znamenju priključitve oz. članstva Slovenije v EU.

2.3 Deregulacija transporta Deregulacija je postopek zmanjšanja državne regulacije nacionalne ekonomije, posebej regulacije trga, a to pomeni tudi zmanjšanje regulacije transporta. Deregulacija transporta je postopek zmanjšanja državne regulacije in kontrole v proizvajanju transportnih storitev, v določanju transportnih tarif, v razdelitvi prihodkov in profita ter kreiranju poslovne politike transportnih subjektov.

9

Deregulacija gotovo ni potrebna na področju transportne tehnike, tehnologije in organizacije transporta,na nekaterih segmentih ekonomike prometa (npr. v proizvodnji prometne infrastrukture in prometne suprastrukture) ter na področju transportnega prava (urejanje odnosov med udeleženci transportnega sistema) in urejanja varnosti.

2.4 Liberalizacija transporta Liberalizem nasproti intervencionizmu države zagovarja svoboden razvoj posameznika in družbe. Osnovne karakteristike liberalne države in liberalnega kapitalizma so politična, pravna in ekonomska enakost državljanov ter svobodna, neomejena tržna razmerja kot edina regulativa družbenega povezovanja. Ekonomski liberalizem pomeni, da se gospodarstvo najbolj razvija, če se da popolna svoboda privatni ekonomski aktivnosti in nemotenemu delovanju ekonomskih zakonitosti. Povečanje konkurence na trgu naj bi pomenilo zniževanje stroškov prebivalstva, proizvajalcev blaga in družbe kot celote. Liberalizacija transporta je postopek ukinitve državnih omejitev v procesih proizvajanja transportnih storitev in afirmacija nemotenega delovanja ekonomskih zakonitosti na nacionalnih in mednacionalnih transportnih trgih. Rast in razvoj transportnih podjetij sta odvisna od lojalnega, konkurenčnega tekmovanja, kar naj bi racionaliziralo proizvajanje transportnih storitev. Ukinitev trgovinskih in drugih omejitev v Evropski uniji je istočasno priložnost za transportna podjetja (širitev trga) in nevarnost (večja konkurenca). Evropska skupnost je začela z deregulacijo tržnega reda v cestnem transportu leta 1985 v smeri liberalizacije, ki se je tudi uradno udejanila leta 1992 s prostim pristopom na tržišče (ob kvalitativnih omejitvah), s prostim oblikovanjem cen in s tem tudi s prostim oblikovanjem prevoznih zmogljivosti. Od leta 1998 obstaja možnost kabotaže.

10

3 PREVOZNO PRAVO

3.1 Opredelitev prevoznega prava2 Prevozno pravo je posebna pravna podpanoga v okviru gospodarskega prava, ki obsega prevoz tovora (stvari, blaga, pošiljk) in oseb (potnikov) ter posle oz. dejavnosti, ki so povezane s prevozom (npr. špedicija, zavarovanje, carine). Prevozno pravo zajema:

- pomorsko pravo, - letalsko pravo, - železniško pravo, - cestno pravo, - pravo notranje plovbe, - pravni režim prevoza z žičnicami, - pravo multimodalnega prevoza, - posli, ki so povezani s prevozom (npr. agencijski posli, špedicija), - carinsko pravo, - transportno-zavarovalno pravo.

Značilnosti prevoznega prava so notranja interdisciplinarnost (mešanica civilnega, gospodarskega, delovnega, upravnega, kazenskega, mednarodnega zasebnega in mednarodnega javnega prava) in zunanja interdisciplinarnost (povezanost prava z drugimi vedami) ter internacionalnost, ki je privedla do unifikacije (poenotenja prevoznega prava). Za poenotenje prava v EU se uporabljajo pogodbe in uredbe.

3.2 Unifikacija prevoznega prava Unifikacija (poenotenje) prava pomeni proces poenotenja oz. izenačenja prava, bodisi s poenotenjem prakse ali s pravnimi akti. Večjo predvidljivost in pravičnost prava zagotavlja unifikacija s pomočjo pravnih aktov. To so mednarodne konvencije, ki so lahko multilateralne, regionalne ali bilateralne ter pravni red Evropske unije (uredbe in pogodbe). Unifikacija prevoznega prava je specifična v primerjavi z drugimi pravnimi panogami v tem, da povod za njen nastanek ni samo v poslovni sferi (lažje poslovanje zaradi poenotenih in vnaprej znanih pravil), temveč tudi v kazuistiki (npr. prometne nezgode). Eden od ključnih pogojev za mednarodno unifikacijo prava je supremacija mednarodnega prava nad nacionalnim pravom. Zagotavlja jo ustava države. Domači zakoni dopolnjujejo mednarodno pravo, ne smejo pa mu nasprotovati.

2 Povzeto po Pavliha 2000, 33-53

11

3.3 Unifikacija prevoznega prava znotraj EU3 Evropska unija je gospodarska in monetarna integracija 27-ih držav. Pravne vire EU z vsebinskega vidika delimo na pravne vire 1. stebra (Evropska skupnost), pravne vire 2. stebra (skupna zunanja in varnostna politika) in pravne vire 3. stebra (pravosodje in notranje zadeve). Primarni pravni viri so:

- Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (1951), - Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (1957- vsebuje temeljna

pravila za oblikovanje notranjega trga), - Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (1957), - Pogodba o EU (1992- povezala je vse 3 skupnosti v Evropsko unijo), - Amsterdamska pogodba (1997).

Sekundarni pravni viri so: - uredbe (zavezujoče so v celoti, uporabljajo se neposredno v vseh državah članicah,

začnejo veljati avtomatično določenega dne, izdajajo jih inštitucije Evropske skupnosti, objavljajo se v Uradnem listu EU, imajo unifikacijski učinek, uporaba vodi k poenotenju prava EU),

- direktive (zavezujejo vsako državo članico, na katero so naslovljene, glede rezultata, ki ga je treba doseči, nacionalnim oblastem pa dopuščajo izbiro oblike in metode, ne zavezujejo posameznika, postavljajo rok, v katerem se mora doseči implementacija v nacionalno pravo, so akt harmonizacije),

- odločbe (naslovljene so na države članice in posamezne osebe), - priporočila in stališča (niso pravno obvezne).

Unifikacijski pravni akti so pogodbe in uredbe.

3.4 Prevzem acquis communautaire v slovensko zakonodajo Ena od oblik izenačevanja prava je prevzemanje prava Evropske unije, ki poteka s postopki unifikacije in harmonizacije. Pri prevozu ima ključno vlogo Komisija EU oz. njena direkcija, ki je zadolžena za transport. Evropska komisija pripravlja predloge pravnih aktov in skrbi za njihovo izvajanje. Komisarji ne zastopajo interesov svojih držav. Svet EU je zastopnik interesov držav članic. Sestavljajo ga ministri držav članic. Sprejema zakonodajo skupaj z Evropskim parlamentom. Evropski parlament zastopa interese državljanov EU. Ima sedež v Strasbourgu. Evropsko sodišče skrbi za pravilno in dosledno izvajanje evropskega pravnega reda. Je končni razsodnik sporov med institucijami EU, med institucijami in državami članicami, med državami članicami ter med institucijami in fizičnimi osebami. Sedež ima v Luksemburgu.

3 Povzeto po Primec 2004, 119

12

Države kandidatke morajo v fazi pridružitvenega članstva v EU prevzeti pravni red EU. S pojmom pravni red EU razumemo pravna pravila, ki veljajo na območju držav članic EU in so se oblikovala v mednarodnih pogodbah (ustanovitvenih pogodbah Evropskih skupnosti, PEU, njihovih kasnejših spremembah in dopolnitvah, pristopnih pogodbah), kot tudi tista pravila, ki jih avtonomno sprejemajo organi in institucije EU na podlagi svojih pristojnosti. (Primec 2004, 119) Evropski pridružitveni sporazum je Slovenija podpisala leta 1996. Leta 1998 je Vlada Republike Slovenije sprejela Strategijo Republike Slovenije za vključevanje v EU. Na področju transporta sta glavna cilja bila zanesljivost in stroškovna učinkovitost transportnih storitev. Leta 1999 je Vlada sprejela Državni program Republike Slovenije za prevzem pravnega reda EU do konca leta 2002, leta 2000 pa še njegove spremembe in dopolnitve. Preverjanje usklajenosti slovenske zakonodaje z zakonodajo EU je potekalo v dveh korakih. V prvem delu (večstranski »screening«) so predstavniki Komisije obrazložili najpomembnejše dele evropske zakonodaje. V drugem delu (dvostranski »screening«), pa so kandidatke obrazložile usklajenost domače zakonodaje in programe ter roke uskladitve te zakonodaje z evropsko. Leta 2001 je Slovenija sprejela zadnje zahtevane zakone. Prevzem pravnega reda EU na področju transporta je bil zahtevna naloga, ki je v zakonodajo, razmere na trgu, tehniko, tehnologijo in na socialno področje prinesla številne novosti. Pri sprejemanju pravnega reda EU ima osrednjo vlogo ministrstvo za promet in zveze.

3.5 Viri cestnega prava Cestni prevoz se je resnično razvil šele proti koncu 19. oz. na začetku 20. stoletja, zaradi razmeroma poznega izuma motorja z notranjim izgorevanjem. Normativno je bil urejen in unificiran po 2. svetovni vojni pod močnim vplivom železniškega prava. Najpomembnejši pravni viri, ki urejajo cestne prevoze:

- mednarodni sporazumi (multilateralni in bilateralni), - pravni red EU, - domači predpisi, - splošni prevozni pogoji, - pogodbena avtonomija, - poslovni običaji, - sodna in arbitražna praksa, - pravna doktrina.

13

3.5.1 Mednarodni sporazumi Osnovni sporazumi, ki urejujejo mednarodni cestni prevoz, so Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR - Convention relative au contrat de transport international des marchandises par route), Konvencija o pogodbi o mednarodnem cestnem prevozu potnikov in prtljage (CVR - podpisana leta 1973) ter Carinska konvencija o mednarodnem prevozu blaga na osnovi TIR karneta iz leta 1975 (carinski organi ne pregledujejo cestnih tovornih vozil v tranzitu). Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) Ta sporazum je bil sprejet leta 1956 v Ženevi. Začel je veljati leta 1961. Uporablja se za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica. Ne velja za prevoze na podlagi mednarodnih poštnih sporazumov, prevoz posmrtnih ostankov in selitev pohištva. Prevozna pogodba mora biti potrjena s tovornim listom, ki mora biti izdan v treh originalih. Služi kot dokaz, da je bila sklenjena prevozna pogodba, da je bilo blago predano prevozniku in da so bili plačani stroški prevoza; je tudi legitimacijska listina, s katero pošiljatelj oz. prejemnik razpolaga z blagom. Prevozniku služi s podpisom prejemnika o prejemu pošiljke kot dokaz, da je bila prevozna pogodba izpolnjena. Tovorni list ureja razmerja med subjekti prevoznega posla, oz. subjekti prevozne pogodbe. Zelo je pomemben tudi v organiziranju in izvedbi prevoznega procesa. Obsega navodila za ravnanje s tovorom med prevozom, podatke o krajih za izvajanje raznih administrativnih dejanj ter o kraju in načinu predaje blaga prejemniku. Pošiljatelj in prejemnik imata v določenih okoliščinah pravico spremeniti pogodbo. Cestni prevoznik odgovarja objektivno za izgubo ali poškodbo tovora in zamudo, razen če je izguba, poškodba ali zamuda nastala zaradi lastnosti blaga, dejanj ali opustitev uporabnika prevoza (pošiljatelj, prejemnik) ali višje sile. Prevoznik je odgovoren za dejanja ali opustitve svojih sodelavcev, kot da bi bila ta dejanja ali opustitve njegove lastne. Konvencija vsebuje določbe glede nevarnega blaga. V primeru vidne škode prejemnik mora ugovarjati takoj, če škoda ni takoj vidna, najkasneje v 7-ih dneh, v primeru zamude pa v roku 21-ih dni od prejema tovora.

14

3.5.2 Pravni red EU4

3.5.2.1 Predpisi, ki upravljajo dostop na trg • Opredelitev stroke: Področje cestnega transporta v EU upravlja Direktiva 96/26/EC iz

leta 1996, ki je bila dopolnjena leta 1998 z Direktivo 98/76/EC in je uvedla strožja pravila, ki naj bi stopila v veljavo 1. oktobra 1999. Dopolnjena direktiva je okrepila tri kvalitativne kriterije: ugled, finančni položaj in strokovne pristojnosti. Razlogi za to so bili sledeči:

zaustaviti hitro širjenje brezobzirnih podjetij, ki so skušala osvojiti tržni delež, pri tem pa niso poskrbela za zadostno varnost,

doseči večjo usklajenost standardov držav članic, še posebej glede ravni zahtevanega finančnega položaja in pričakovanega standarda,

olajšati pravico do uveljavitve v drugih državah članicah in vzajemno priznanje njihovega strokovnega položaja.

Kriteriji ugleda so bili natančneje izdelani. Finančni položaj se je izboljšal. Od 1. oktobra 1999 naj bi nova transportna podjetja, ki imajo samo eno vozilo, imela najmanj 9000 evrov osnovnega kapitala (namesto dotedanjih 3000 evrov), za vsako dodano vozilo pa še dodatnih 5000 evrov. Podjetja, ki so na trgu delovala že pred tem datumom, so morala do 1. oktobra 2001 izpolniti omenjene zahteve, ki so bile bistveno spremenjene. Strokovna kvalifikacija sama po sebi ni več dovolj. Uveden je bil razširjen seznam praktično naravnanih področij, za katera veljajo skupni dogovori ter potrdila. Dodatno so bile uvedene redne kontrole, ki bi zagotovile, da bi podjetja še naprej izpolnjevala ustrezne kriterije.

Opredelitve poklica in pravila so bila prav tako razširjena na cestne prevoznike, ki uporabljajo vozila, katerih skupna teža dosega 3.5 tone (prej je bila ta meja 6 ton). To določilo je usklajeno z ostalo zakonodajo EU in je pripomoglo k naraščajoči uporabi lažjih vozil v prometu.

• Dovoljenje skupnosti: Od 1. januarja 1993 mora vsak izvajalec prevoznih storitev, ki

želi izvršiti prevozno storitev znotraj držav članic, to pomeni med vsaj dvema državama članicama, pridobiti dovoljenje skupnosti, ki ga izda država članica, v kateri je bilo podjetje ustanovljeno. Ta dokument mu omogoča prost dostop do celotnega skupnega trga. Za pridobitev tega dokumenta morajo izvajalci izpolniti več pogojev, ki jih sestavljajo deloma skupni pogoji Evropske unije in deloma pogoji posamezne države članice.

• Kabotaža: 1. julij 1998 je bil mejnik za dopolnitev enotnega trga, ko je bil cestni promet glede gibanja tovora popolnoma sproščen. To pomeni, da lahko, od tega datuma dalje, prevozniki iz katere koli države članice, če izpolnjujejo zahtevane pogoje in imajo licenco Skupnosti, prevažajo blago med destinacijami kjer koli znotraj držav članic, ki niso njihove matične države.

• Voznikovo potrdilo: to potrdilo je enoten dokument, ki dokazuje, da je voznik, ki prevaža blago v cestnem transportu med državami članicami, zakonito zaposlen pri

4 Povzeto po EC, 2006

15

transportnem podjetju v državi članici, v kateri je bilo podjetje ustanovljeno. Ta dokument naj bi omogočal nadzornim organom v vseh državah članicah pregled nad zaposlovanjem voznikov, ki izvajajo storitve med državami članicami z ustreznimi prevoznimi sredstvi ter licenco. Pripomogel naj bi k učinkovitejšemu boju proti nepravilnemu zaposlovanju voznikov in posledično izkrivljanju konkurence. Omenjeno potrdilo ureja Uredba 2002/484/EC Evropskega parlamenta in Evropskega sveta z dne 1. marca 2002, ki ga dopolnjujeta Uredba 92/881/EEC in Uredba 93/3118/EEC. Ta Uredba, ki je prišla v veljavo 29. marca 2003, se je sprva nanašala samo na voznike iz tretjih držav, toda po ocenitvi skupnosti naj bi zajela tudi voznike EU.

• Najeta vozila: Da bi kar najbolje razporedili sredstva ter organizirali transport, je bila uvedena možnost najema komercialnih vozil za poklicno trgovanje med državami članicami, seveda pod pogoji, navedenimi v Direktivi 2006/1/EC. Glavna pogoja za najem sta, da je najeto vozilo registrirano v isti državi članici kot transportno podjetje, ki vozilo najema, ter da z najetim vozilom upravlja osebje podjetja, ki vozilo najema. Vsekakor se najemna pogodba nanaša le na najem vozila brez voznika. Dokumenti, ki dokazujejo privolitev v navedene zahtevane pogoje, se morajo nahajati v vozilu.

3.5.2.2 Socialni predpisi

• Čas vožnje in čas postankov: Uredba 2006/56/EC zagotavlja skupni niz pravil v Evropski uniji za maksimalni dnevni in štirinajstdnevni delovni čas pa tudi dnevni in tedenski minimalni čas postankov za vse voznike v cestnem prometu. Področje delovanja je izredno raznoliko - vključuje prevoz potnikov in blaga na mednarodni in na državni ravni, na kratke ali daljše razdalje, za zaposlene, najete ali samozaposlene voznike. Cilj uredbe je izogniti se izkrivljanju konkurence, izboljšati cestno varnost ter delovne pogoje voznikov znotraj EU.

Dnevni čas vožnje naj ne bi presegel 9 ur, z izjemo 2- krat tedensko, ko je lahko ta čas 10 ur. Voznik lahko dela 6 delovnih dni na teden. Štirinajstdnevni delovni čas ne sme presegati 90 ur. Dnevni čas postanka mora biti vsaj 11 ur, z izjemo 3- krat tedensko po 9 ur. Obstaja tudi predpis za deljeni počitek, ki vključuje 8 ur in kombinacijo ene ali dveh ur počitka, kar naj znese skupno 12 ur počitka dnevno. Tedenski počitek mora znašati 45 neprekinjenih ur, ki so lahko zmanjšane na 36 ur na začetku ali koncu poti, ali na 24 ur, če je vozilo na poti. Najmanj 45- minutni postanki (deljeni na obdobja po 15 minut) naj bi bili obvezni najkasneje po 4 urah in 30 minutah vožnje.

• Analogni in digitalni tahografi: Uredba 85/3821/EEC glede snemalne opreme v

cestnem transportu zagotavlja temelje za običajne analogne tahografe, ki beležijo čas vožnje, postanke, čas počitka pa tudi obdobja drugih opravil, ki jih opravi voznik. Komisija je poostrila dejavnost na tem področju. Uredba 98/2135/EC, ki dopolnjuje Uredbo 85/3821/EEC, predstavlja novo generacijo popolnih digitalnih tahografov. Digitalni tahograf je naprava, ki omogoča varnejše in natančnejše zapisovanje in shranjevanje. Nova naprava bo beležila vse aktivnosti vozila, npr. razdaljo, hitrost in obdobja vožnje ter obdobja postankov voznika. Sistem vključuje tiskalnik, ki omogoča pregled nad potekom vožnje kar med potjo, voznik pa dobi kartico, ki vključuje mikročip, ki ga je potrebno vstaviti v tahograf med opravljanjem kontrole vozila. Ta

16

osebna kartica voznika zagotavlja preprost pregled. Tehnične karakteristike digitalnega tahografa so bile zastavljene v Uredbi 2002/1360/EC, ki je bila objavljena 5. avgusta 2002. Od tega datuma je trajalo 24-mesečno uvajanje obvezne namestitve digitalnih tahografov v nova vozila. Od 1. maja 2006 se morajo instalirati digitalni tahografi v nova vozila, katerih masa je večja od 3,5 tone. Več detaljnih informacij o digitalnih tahografih se lahko najde na http:/www.eu-digitaltachograph.org.

• Delovni čas: Direktiva 2002/15/EC, ki obravnava organizacijo delovnega časa oseb, ki izvajajo premične dejavnosti transporta, je bila sprejeta 11. marca 2002. Določa minimalne zahteve glede delovnega časa za vse premične dejavnosti cestnega transporta, vključujoč samozaposlene voznike. Želi izboljšati cestno varnost, zaščititi zdravje in varnost delavcev ter preprečiti izkrivljanje konkurence. Prav tako dopolnjuje predpise Uredbe 3820/85EEC, ki določa skupna pravila za delovni čas voznikov ter za obdobja postankov.

Vsebuje sledeče splošne določbe:

- določa čas vožnje, obdobja razpoložljivosti, kraj dela, voznike, samozaposlene voznike, tedenski ter nočni čas in nočno delo,

- maksimalni delovni teden je 48 ur (delovni teden se lahko razširi na 60 ur, če povprečje 48 ur tedensko v obdobju 4 mesecev ni preseženo),

- več kot 6 ur se naj ne bi delalo nepretrgoma brez postanka (najmanj 30 minut na dan bi bilo postanka, če obsega delovni čas od 6 do 9 ur na dan),

- čas počitka: pogoje določa Uredba 2006/561/EC, - nočno delo: ne več kot 10 ur v 24- urnem obdobju.

• Ustreznost: Nadzor s strani pristojnih oblasti držav članic obravnava Direktiva

2006/22/EC, ki določa minimalno raven skladnosti, potrebnih za zagotavljanje podrejanja pogojem, določenim v Uredbi 2006/561/EC. Ta pravila vključujejo zlasti kontrolo najmanj enega odstotka skupnih delovnih dni, leta 2008 dva odstotka in leta 2010 tri odstotke.

• Šolanje poklicnih voznikov: Velika večina (90-95 %) poklicnih voznikov v EU dela izključno na podlagi prometnega dovoljenja. Trenutna zakonodaja predpisuje šolanje za voznike, ki želijo voziti vozila, katerih skupna masa presega 7,5 tone, če so stari med 18 in 21 let. Vsebina učnega tečaja je:

- poznavanje zgradbe ter glavnih sestavnih delov vozila, - splošno znanje transportnih in administrativnih postopkov, - poskus vožnje z vozilom za prevoz blaga ali potnikov.

Danes je večina tega znanja vključenega v standardne, teoretične in praktične preizkuse vožnje, ki so, glede na to, da je zgoraj omenjena zakonodaja stara več kot 25 let, v določeni meri popolnoma zastareli. Čeprav države članice razširijo ukrepe na celotni državni promet ali predpišejo dodatna usposabljanja, sta edini državi članici, ki sta uvedli obvezno poklicno šolanje, Francija in Nizozemska. V povezavi s tem je 10. septembra 2003 nastala Direktiva 2003/59/EC, ki govori o osnovni usposobljenosti ter periodičnem izobraževanju voznikov določenih cestnih vozil, ki prevažajo blago ali potnike. Ta pomembni mejnik glede uskladitve socialnih vidikov ter politike cestnega transporta naj bi omogočil večjo varnost na evropskih cestah.

17

3.5.2.3 Cestne dajatve • Takse vozil in takse goriva (trošarine): Direktiva 99/62/EC je bila modificirana z

Direktivo 2006/38/EC, ki postavlja skupna pravila glede letnih dajatev za težka motorna vozila (nad 12 ton). Direktiva zagotavlja minimalne pristojbine za letne dajatve za težka motorna ter kombinirana vozila (vlačilci in priklopniki) skladno s številom in položajem osi ter z maksimalno dovoljeno višino nakladalne teže. Struktura taks in postopkov za njihovo odmerjanje in pobiranje spada izključno pod pristojnost državnih oblasti.

• Cestnine in stroški uporabe: 17. junija 1999 sta Evropski parlament ter Svet Evropske unije sprejela Direktivo 99/62/EC, ki postavlja skupna pravila za cestnine glede na razdaljo ter uporabniške stroške na časovni osnovi za težka motorna vozila (nad 12 ton) za uporabo določene infrastrukture.

Direktiva postavlja določena pravila, ki jim morajo slediti države članice, če želijo ohraniti oz. vpeljati cestnine oz. stroške uporabe. Najpomembnejši okvirni pogoji so: - Cestnine naj bi se odmerjale v skladu s prepotovano razdaljo in vrsto vozila; stroški

uporabe so razvrščeni glede na trajanje uporabe infrastrukture ter razred emisije vozila.

- Tako cestnine kot stroške uporabe lahko vsilimo samo uporabnikom avtocest ali večpasovnic, pa tudi uporabnikom mostov, tunelov in gorskih prelazov.

- Direktiva ne dopušča vsiljevanja cestnin in stroškov uporabe istočasno. Cestnina naj bi se odmerjala na območju, kjer so že vključeni stroški uporabe mostov, tunelov ter gorskih prelazov.

- Države članice so odgovorne za pobiranje ter nadzorovanje plačil, povezanih s cestninami ter stroški uporabe.

- Državna merila ne smejo biti diskriminatorna; določena naj bi bila tako, da bi čim manj ovirala prosti pretok prometa ter izogibanje obveznim pregledom na notranjih mejah EU. Omenimo pa naj, da se lahko na državnem nivoju oblikujejo posebne takse, stroški za registracijo vozila ali njegove izjemne višine ali velikosti ter se uvedejo vsi potrebni ukrepi v boju proti prenatrpanosti prometa.

- Specifičen ukrep direktive dovoljuje državam članicam sodelovanje z namenom uvajanja skupnega sistema stroškov uporabe. Glede tega so se Belgija, Nemčija, Danska, Luksemburg, Nizozemska in Švedska dogovorile za vpeljavo skupnega sistema stroškov uporabe za težka motorna vozila nad 12 ton, imenovanega evrovinjeta. Po tem sistemu daje plačilo posebnega zneska prevoznikom pravico do uporabe avtocest za določeno obdobje (npr. za dan, mesec ali leto). Vsaka sodelujoča država članica je odgovorna za vse, kar je povezano s plačilom evrovinjete na svojem teritoriju. Nemčija je iz sistema evrovinjete izstopila 31. avgusta 2003, ko naj bi vpeljala cestnine za uporabo avtocest.

18

3.5.2.4 Varnost v cestnem prometu

Varnost v cestnem prometu na prevoznem trgu EU ureja več direktiv in uredb, ki se nanašajo na tehnologijo opremljenosti vozil in varstvo okolja. Direktiva Sveta št. 96/53/EC, ki je bila dopolnjena z Direktivo št. 2002/7/EC, ureja največje dimenzije in težo vozil, ki opravljajo prevoz blaga med državami članicami. Predpis o vgradnji omejevalnikov hitrosti določa Direktiva št. 92/6/EC, ustreznost pnevmatik na tovornih vozilih pa Direktiva št. 99/459/EC. Na vozniško dovoljenje se nanaša Direktiva št. 91/439/EC. Uredba št. 98/2135 določa vgradnjo digitalnih tahografov in druge opreme v tovornem vozilu. Preizkušanje tovornih vozil in priklopnikov ureja Direktiva št. 96/96/EC. Dokumenti o registraciji vozila so navedeni v Direktivi št. 199/37/EC. Uporabo varnostnih pasov ureja Direktiva št. 91/671/EC.

3.5.3 Predpisi v Sloveniji

• Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85

• Direktiva 2006/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o minimalnih pogojih za izvajanje uredb Sveta (EGS) št. 3820/85 in (EGS) št. 3821/85 o socialni zakonodaji v zvezi z dejavnostmi v cestnem prometu in razveljavitvi Direktive Sveta 88/599/EGS

• Uredba o določitvi povračil za uporabo cest, ki jih plačujejo uporabniki cest za cestna motorna vozila in priklopna vozila.

• Uredba o nadzoru izvajanja predpisov o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi (Ur.l. RS, št. 34/06)

• Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih - ZDCOPMD (Ur.l. RS. Št. 76/05)

• Zakon o ratifikaciji sprememb Evropskega sporazuma o delu posadk na vozilih, ki opravljajo mednarodne cestne prevoze (AETR)/MSESDP/(Ur.l. RS- MP, št. 9/06)

• Zakon o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS št. 25/06- ZVCP-1- UPB3) • Zakon o prevozih v cestnem prometu (Ur.l. RS št. 26/05- ZPCP- UPB3) • Zakon o javnih cestah • Pravilnik o registraciji motornih in priklopnih vozil (Ur.l. RS, št 66/05) • Pravilnik o omejitvi uporabe državnih cest za promet tovornih vozil, katerih največja

dovoljena masa presega 7,5 t (Ur.l. RS, št. 102/06) • Pravilnik o kompletu za prvo pomoč, ki spada v obvezno opremo motornih vozil (Ur.l.

RS, št.106/04, 136/04- popr., 134/04) • Pravilnik o merah in masah vozil v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 45/04) • Pravilnik o napravah in opremi vozil v cestnem prometu (Ur.l. RS, št. 17/00, 45/04,

76/05- ZDCOPMD • Odredba o omejitvi prometa na cestah (Ur. l. RS, št. 63/06, 73/06) • Resolucija o prometni politiki RS

19

• Pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih za parkirna mesta za motorna in priklopna vozila ter mesta za njihovo vzdrževanje (Ur. l. RS, št. 63/02)

• Pravilnik o licencah za opravljanje prevozov v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 30/02, 108/03) Ta pravilnik določa vrste licenc, pogoje za pridobitev licence (dober ugled, primeren finančni položaj, strokovna usposobljenost odgovornih oseb za prevoze, strokovna usposobljenost voznikov, najnižja starost voznika, postopek za pridobivanje licence, pogoje za začetek izvajanja prevozov, razloge za začasni odvzem licence ter razloge za preklic in odvzem licence)

• Pravilnik o pogojih in načinu opravljanja izrednih prevozov po javnih cestah ter o tranzitnih smereh za izredne prevoze v RS (Ur. l. RS, št. 50/99, 39/00, 115/00, 38/01, 11/02, 83/06)

• Pravila o trajanju vožnje, odmorih in počitkih • Pravilnik o notranji kontroli (Ur. l. RS, št. 137/04) • Pravilnik o oznakah in opremi vozil, s katerimi se opravljajo prevozi v cestnem

prometu (Ur. l. RS, št. 137/04, 57/05, 87/05) • Pravilnik o napravah za omejevanje hitrosti nekaterih kategorij vozil (Ur. l. RS, št.

45/04, 90/04) • Pravilnik o prepisovanju podatkov o delovnem času iz zapisovalnih naprav in vodenju

evidence (Ur. l. RS, št. 25/06)

20

4 PREVOZ NEVARNEGA BLAGA V CESTNEM PROMETU Nevarna snov je vsaka snov v trdem, tekočem ali plinastem stanju, ki v primeru, če nenadzorovano prodre v okolje, neposredno ogrozi življenje ali zdravje ljudi in živali, oz. povzroči uničenje ali škodo na premoženju. Kako nevaren je lahko prevoz nevarnega blaga, se mnogi zavedajo, šele ko se zgodijo nesreče. Prav to je pripeljalo do mednarodnega sodelovanja in urejanja tovrstnega prevoza. Glavne nevarnosti pri prevozu so gorljivost, vnetljivost, vžigalnost, strupenost, sevanje, jedkost, tlak, oksidacija, obnašanje hlapov, viskoznost, raztezanje, elektroprevodnost, vrelišče. Slovenija je začela varnostno prakso na tem področju urejati že pred desetletji ter obenem redno sledi spremembam. Nevarne snovi imajo najmanj eno od nevarnih lastnosti:

- eksplozivne kemikalije, - oksidativne kemikalije, - zelo lahko vnetljive kemikalije, - lahko vnetljive kemikalije, - vnetljive kemikalije, ki imajo nizko plamenišče, - zelo strupene kemikalije, - zdravju škodljive kemikalije, - jedke kemikalije, - dražilne kemikalije, - kemikalije, ki povzročajo preobčutljivost, - mutagene kemikalije, - teratogene kemikalije, - okolju nevarne kemikalije.

4.1 Slovenski predpisi Na področje prevoza nevarnega blaga v Sloveniji se nanašajo naslednji predpisi:

- Zakon o prevozu nevarnega blaga (ZPNB- Uradni list RS, št. 79/99 in spremembe št.2- 64/04),

- Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št.32/93), - Zakon o eksplozivih (ZE- Uradni list RS, št.96/02), - Zakon o kemikalijah (ZKEM- Uradni list RS, št.96/02), - Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP- Uradni list RS, št.30/98 in spremembe), - Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list, št.70/94), - Zakon o prometu strupov (Uradni list RS, št.13/91), - Zakon o prometu eksplozivnih snovi (Uradni list SFRJ, št.30/85, 6/89 in 53/91), - Pravilnik o strokovnem usposabljanju voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri

prevozu nevarnega blaga (Uradni list RS, št.71/97), - Pravilnik o odobritvi embalaže za prevoz nevarnega blaga (Uradni list RS, št.37/02), - Pravilnik o nalogah varnostnega svetovalca za prevoz nevarnega blaga (Uradni list

RS, št.37/02),

21

- Pravilnik o nalogah varnostnega svetovalca za prevoz nevarnega blaga (Uradni list RS, št.88/00),

- Pravilnik o tehničnih pogojih (Uradni list SFRJ, št.79/90), - Pravilnik o utekočinjenem naftnem plinu (Uradni list RS, št.22/91), - Pravilnik o gradnji naprav za vnetljive tekočine (Uradni list SFRJ, št.23/71), - Pravilnik o premični tlačni opremi (Uradni list RS, št.18/04), - Pravilnik o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih snovi (Uradni list RS,

št.101/02), - Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim

snovem pri delu (Uradni list RS, št.100/01), - Pravilnik o ravnanju ob izrednih dogodkih (Uradni list RS, št.108/02), - Odredba o homologiranju vozil, namenjenih za prevoz nevarnih snovi, glede njihovih

posebnih konstrukcijskih lastnosti (št.105.00-Uradni list RS, št.62/99), - Odredba o določitvi seznama hujših kršitev, zaradi katerih je potrebno vozilo izločiti

iz prometa ali zavrniti vstop v Republiko Slovenijo (Uradni list RS, št.3/00), - Odredba o določitvi podjetij za strokovno usposabljanje oseb, ki ravnajo z nevarnimi

snovmi in jih prevažajo, ter ob izdaji spričeval (Uradni list RS, št.18/92), - Odredba o določitvi cest, po katerih smejo tovorna vozila prevažati nevarne snovi, in

o določitvi parkirnih prostorov, na katerih se smejo ta motorna vozila ustavljati in parkirati (Uradni list RS, št.8/94),

- Uredba o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št.15/95), - Uredba o ukrepih za zmanjševanje tveganja za okolje zaradi večjih nesreč z

nevarnimi kemikalijami (Uradni list RS, št.46/02), - Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (ADR- Uradni

list RS, št.9/03; spremembe in dopolnitve št.66/03).

4.1.1 Zakon o prevozu nevarnega blaga V nasprotju s prej veljavnim zakonom o prevozu nevarnih snovi se zakon o prevozu nevarnega blaga neposredno sklicuje na določila mednarodnih sporazumov in konvencij. Zakon torej ne vsebuje določil, ki so že urejena z mednarodnimi predpisi, ki jih je ratificiral državni zbor in so na podlagi 8. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št.33/91- 1 in 42/97) neposredno uporabljiva, opredeljuje samo tiste zahteve, ki jih mora vsaka država urejati s svojo zakonodajo (predvsem kazenske sankcije). Zakon omogoča pripravo podzakonskih predpisov, ki jih predvidevajo mednarodni sporazumi in konvencije. Zakon o prevozu nevarnega blaga določa pogoje za prevoz nevarnega blaga za:

- posamezne vrste prometa (cestni, železniški, zračni ter promet po morju in celinskih vodah),

- dolžnosti oseb, ki sodelujejo pri prevozu, - pogoje za embalažo, - pogoje za vozila, - imenovanje varnostnega svetovalca, - usposabljanje oseb, ki sodelujejo pri prevozu, - pristojnosti državnih organov,

22

- nadzor nad izvrševanjem zakona.

4.1.1.1 Dolžnosti udeležencev prevoza nevarnega blaga V prevoz nevarnega blaga spada tudi prevzem in predaja nevarnega blaga, uporaba ustrezne embalaže, pakiranje, nakladanje in razkladanje. 1.) Dolžnosti pošiljatelja:

Pošiljatelj pri prevozu nevarnega blaga je oseba ali podjetje, ki naroči prevoz nevarnega blaga. Pošiljatelj ima naslednje osnovne dolžnosti: - V prevoz sme dati le tisto nevarno blago, ki je navedeno v ADR, in sicer v ustrezno

preizkušeno embalažo. Prevoznika mora opozoriti na nevarno blago, oznake (naziv po ADR, številka, razred oznake za označitev vozil) in na posebno dovoljenje, če je le-to potrebno.

- Opozoriti ga mora na to, kakšno je nevarno blago (tekočina, plin, trda snov), da se lahko prevoznik odloči, katero vozilo bo odredil za prevoz.

- Podati mu mora kemijsko in tehnično ime nevarnega blaga po ADR s pripadajočim razredom in številko, da lahko prevoznik preveri, če ima vozilo, odrejeno za prevoz, ustrezen certifikat.

- Podati mu mora količino nevarnega blaga (bruto masa), da se lahko na osnovi posebnih tabel ugotovi, če sploh veljajo posebni predpisi ADR za izvedbo in opremo vozil.

- Podati mu mora podatke za označbo vozil (številko nevarnosti, identifikacijsko številko iz kataloga OZN, ustrezno številko nalepke nevarnosti za oznako vozila).

- Prevozniku mora skupaj s pošiljko nevarnega blaga vsakokrat predati tudi ustrezne dokumente (prevozna listina, pisna navodila za ukrepanje ob nesreči, listina o dodatnem zavarovanju nevarnega blaga proti škodi, povzročeni tretjim osebam).

Pošiljatelj mora preveriti, ali vozilo, oprema na vozilu in voznik izpolnjujejo vse zahteve ADR in zakona o prevozu nevarnega blaga. V nasprotnem vozila ne sme naložiti. 2.) Dolžnosti prevoznika Kot prevoznika pri prevozu nevarnega blaga mislimo na osebo ali podjetje, ki je navedena v pogodbi o prevozu oziroma prevozni listini. Prevoznik ima naslednje dolžnosti:

- Prevoznik mora pred prevozom na osnovi listin, ki jih je prejel od pošiljatelja, ugotoviti oziroma preveriti, če je sploh dovoljen prevoz določenega nevarnega blaga v cestnem prometu.

- Prevoznik mora poskrbeti, da se vozniku pred začetkom prevoza izročijo vse potrebne listine in preveriti, ali jih je voznik pred začetkom prevoza tudi prebral.

23

- Prevoznik lahko odredi določeno vozilo za prevoz nevarnega blaga le, če v potrdilu o brezhibnosti vozila za prevoz nevarnega blaga piše, da se z določenim vozilom to nevarno blago lahko prevaža.

- Prevoznik lahko opravi prevoz nevarnega blaga razreda 1 (eksploziv) ali razreda 7 (radioaktivna snov) le, če ima ustrezno dovoljenje, ki ga mora pred prevozom izročiti vozniku, ta pa ga mora imeti ves čas prevoza s seboj.

- Prevoznik mora poskrbeti za to, da opravljajo prevoze nevarnega blaga samo vozniki, ki so za takšne prevoze ustrezno šolani in imajo certifikat.

- Prevoznik mora za voznika in po potrebi tudi za sovoznika zagotoviti ustrezna zaščitna sredstva,

- Prevoznik mora na vozilih za prevoz nevarnega blaga opraviti vsakih 6 mesecev redni tehnični pregled. Kartonček o tehničnem pregledu mora biti vedno v vozilu. Prav tako mora vsako leto opraviti pregled glede brezhibnosti vozila za prevoz določenega nevarnega blaga. Po pregledu dobi certifikat o ustreznosti vozila.

- Prevoznik mora imeti zavarovano odgovornost za škodo, povzročeno tretjim osebam.

3.) Dolžnosti voznika: Voznik pri prevozu nevarnega blaga je oseba, ki neposredno upravlja z vozilom, s katerim se nevarno blago prevaža v cestnem prometu. Voznik ima naslednje dolžnosti:

- Voznik mora pred začetkom prevoza prebrati vse listine, ki spremljajo nevarno blago med prevozom, imeti jih mora s seboj v vozniški kabini in jih mora na zahtevo nadzornih organov pokazati.

- Pisna navodila za ukrepanje v primeru nesreče mora imeti na določenem mestu v vozniški kabini, ločeno od drugih listin.

- Voznik mora poskrbeti, da je dodatna oprema na vozilu vedno brezhibna, z njo mora znati rokovati in jo na zahtevo nadzornih organov tudi pokazati.

- Voznik mora vozilo opremiti z ustreznimi tablami za označevanje prevoza nevarnega blaga in z ustreznimi nalepkami nevarnosti. Ko je embalaža ali vozilo prazna, očiščena in razplinjena, pa mora table in nalepke nevarnosti sneti ali jih prekriti.

- V primeru, ko nevarno blago na vozilu, ki stoji, predstavlja posebno nevarnost, mora voznik o tem obvezno obvestiti najbližjo postajo policije.

- V času prevoza mora voznik upoštevati vsa navodila glede prevoza in pakiranja. Največja dovoljena hitrost pri prevozu je omejena na 70 km/h.

- Voznik je dolžan vedno preverjati tehnično brezhibnost vozila. - Voznik mora nadzorovati natovarjanje in raztovarjanje vozila in skrbeti za to, da dela

potekajo po načrtu. Zagotoviti mora, da je tovor na vozilu zavarovan, tako da med prevozom ne more priti do premikanja posameznih tovorkov.

4.) Dolžnosti prejemnika

Kot prejemnika pri prevozu nevarnega blaga mislimo na osebo ali podjetje, ki od prevoznika prejme prevažano blago. Dolžnosti prejemnika so:

24

- Ne sme zavlačevati prevzema nevarnega blaga. Omogočati mora dostop vozila do mesta, kjer se bo nevarno blago raztovorilo. Preveriti mora ali, voznik pri tem upošteva vse potrebne varnostne ukrepe.

- Od prevoznika mora dobiti vse potrebne listine. - Preveriti mora vsebino pošiljke (ali ta ustreza navedbam v prevozni listini). - Ob navzočnosti voznika mora razložiti pošiljko po načrtu, na določenem in posebej

prirejenem prostoru za razkladanje.

5.) Dolžnosti organizatorja prevoza

Dolžnosti organizatorja prevoza: - Dejansko ima približno enake dolžnosti kot pošiljatelj.

6.) Dolžnosti osebe, ki pakira nevarno blago za prevoz

Dolžnosti osebe, ki pakira nevarno blago za prevoz, so: - Upoštevati mora predpise o pakiranju. - Pri pripravi tovorkov mora upoštevati predpise o napisih in oznakah ali nalepkah za

označevanje nevarnosti. - Upoštevati mora druge varnostne ukrepe po predpisih iz 3. člena tega zakona.

7.) Dolžnosti polnilca, ki polni nevarno blago za prevoz

Dolžnosti polnilca, ki polni nevarno blago za prevoz, so: - Pred polnjenjem cisterne, cisterne zabojnika, vozila za tovor v razsutem stanju ali

zabojnika za tovor v razsutem stanju mora preveriti, ali so cisterna, vozilo ali zabojnik ter njihova oprema očiščeni in tehnično brezhibni.

- Cisterno, cisterno zabojnika, vozilo ali zabojnike sme napolniti samo s tistim nevarnim blagom, ki se sme prevažati v cisternah, vozilih za tovor v razsutem stanju ali zabojnikih za tovor v razsutem stanju.

- Pri polnjenju mora upoštevati določila o nevarnem blagu v dveh rezervoarjih cisterne, ki ležita neposredno drug poleg drugega.

- Pri polnjenju cisterne mora upoštevati dopustno stopnjo polnjenja ali dopustno maso polnjenja na liter prostornine.

- Po polnjenju cisterne mora preveriti tesnost naprav za zapiranje. - Paziti mora, da na zunanji strani cisterne, ki jo polni, ni ostankov nevarnega blaga. - Cisterno sme polniti le na določenem in posebej prirejenem prostoru za polnjenje. - Upoštevati mora druge varnostne ukrepe po predpisih iz 3. člena tega zakona.

8.) Dolžnosti uporabnika cisterne

Upošteva predpise o konstrukciji, opremi, preverjanju označb, skrbi za redno vzdrževanje cisterne in zagotovi izreden preizkus cisterne, če je prišlo npr. do nesreče, ki bi lahko ogrozila varnost tovora.

25

9.) Dolžnosti nakladalca, ki naklada nevarno blago za prevoz

Nakladanje se začne, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki se navajajo pri nalogah pošiljatelja. Pri natovarjanju tovorov se upoštevajo določbe o skupnem nakladanju živil in krmil z nevarnim blagom. Nakladanje se izvede na posebej prirejenem prostoru za nakladanje.

4.1.1.2 Pogoji za embalažo Embalaža je vsaka embalažna enota, izdelana po mednarodnih predpisih za polnjenje z nevarnim blagom. Mora biti narejena tako, da je mogoče nevarne snovi varno prevažati. Vrste embalaže:

- Sodi iz jeklene pločevine (npr. 210-litrski) so ena najbolj razširjenih oblik embalaže. Uporabljajo se za tekočine in tudi za trdne snovi. Pločevina za sode je debela nekaj milimetrov.

- Plastični sodi - uporabljajo se za jedke snovi, ki se ne smejo polniti v kovinsko embalažo.

- Ročke - so posode, ponavadi kovinske ali plastične. - Vreče - uporabljajo se za trdne tovore. So različnih velikosti in oblik. Največkrat so

narejene iz plastike, papirja, folije in tekstila. - Zaboji - so različnih oblik in velikosti, izdelani so iz različnih materialov.

Uporabljajo se za prevoz trdnih in tekočih nevarnih snovi. - Jeklenke za plin - izdelane so največkrat iz jekla. Najobčutljivejši del jeklenke je

ventil, zato mora biti še dodatno zavarovan s pokrovom. Preizkušanje embalaže Vzorci embalaže morajo biti preizkušeni na podlagi preizkusnih postopkov Združenih narodov. Vsako embalažo, katere vzorci so uspešno prestali preizkuse, mora proizvajalec označiti z ustreznim kodom. Kod določi preizkuševališče. Nevarno blago se sme pakirati le v preizkušeno embalažo.

4.1.1.3 Pogoji za vozila Nevarno blago se prevaža le z vozili, ki ustrezajo pogojem tega zakona in mednarodnim predpisom. Za vsa vozila, ki prevažajo nevarno blago in prazno neočiščeno embalažo, velja, da morajo biti označena z opozorilnimi tablami in nalepkami. Vozila so označena s predpisanimi oranžnimi tablami, ki imajo razpoznavne številke. Kadar se vozila vračajo prazna, je potrebno opozorilne table sneti. Označene številke na tablah so v pomoč predvsem tistim, ki pridejo pomagat ob nesrečah, da lažje prepoznajo nevarno blago. Spodnja številka pomeni vrsto blaga, ki se prevaža. Blago dobi zaporedno številko iz seznama, ki ga vodijo pri OZN. Številke v zgornjem delu opozorilne table označujejo nevarnost, ki obstaja pri prevozu določenega nevarnega blaga. V zgornji polovici

26

opozorilne table so lahko največ 3 številke in črka X. S kombinacijo številk in črke X se oblikujejo različne kombinacije nevarnosti. Številke in oznake na tablah morajo biti dobro vidne, neizbrisne in vidne tudi po 15-minutni izpostavljenosti ognju. Posamezne zgoraj napisane številke pomenijo naslednje nevarnosti: 2 - uhajanje plina zaradi tlaka in zaradi kemične reakcije, 3 - vnetljivost tekočin (hlapov) in plinov ali samosegrevajoče tekočine, 4 - vnetljivost trdnih snovi ali samosegrevajoče trdne snovi, 5 - oksidirajoče delovanje, 6 - strupenost ali nevarnost okužbe, 7 - radioaktivnost, 8 - jedkost, 9 - nevarnost spontane močne reakcije. Podvojene številke v zgornjem delu opozorilne table pomenijo povečano nevarnost. Če opišemo nevarnost neke nevarne snovi samo z eno številko, je druga številka vedno 0. Table se na vozila nameščajo prečno na vzdolžno os vozila (spredaj in zadaj) in po potrebi (pri večprekatnih cisternah) tudi bočno na vozila. Table so nameščene najmanj 400 mm in največ 1500 mm nad cestiščem. Motorna in priklopna vozila, narejena za prevoz nevarnega blaga v cestnem prometu, je treba še dodatno pregledati, ali izpolnjujejo pogoje, določene z zakonom in ADR za prevoz nevarnega blaga, za katero so namenjena. Na podlagi tega pregleda se izda certifikat na posebnem obrazcu. Če se v večdelni cisterni prevažajo različne vrste nevarnega blaga, je na obeh bočnih straneh vsakega dela nalepljen listek o nevarnosti tovora in opozorilne table s številkami glavne nevarnosti tovora in opozorilne table s številkami glavne nevarnosti in razpoznavna številka nevarnega blaga. Vozila, ki prevažajo nevarno blago, morajo imeti poleg opreme, predvidene s splošnimi predpisi, še:

- ustrezno orodje in dvigalo, - 2 ročni baterijski svetilki z utripajočo ali stalno svetlobo oranžne barve, ki je vidna z

oddaljenosti najmanj 150 metrov, - 2 varnostna trikotnika, - 2 zastavici (oranžno s črnim robom, dimenzija je enaka dimenziji table za

označevanje prevoza nevarnih snovi), - table za označevanje prevoza nevarnih snovi, - 2 lopati in kramp, - 2 gasilna aparata za gašenje požara na motorju in za gašenje požara na tovoru, - prenosno svetilko, ki se priključi na akumulator vozila, - osebna zaščitna sredstva (rokavice, škornji…), - 2 klinasti podložki.

27

4.1.1.4 Varnostni svetovalec Pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki s sedežem v Republiki Sloveniji, katerih dejavnost obsega prevoz nevarnega blaga po cesti ali železnici, ali pa s temi prevozi povezano natovarjanje ali raztovarjanje, morajo obvezno imenovati najmanj enega varnostnega svetovalca za prevoz nevarnega blaga (v nadaljnjem besedilu: svetovalec). Podatke o svetovalcu morajo sporočiti ministru, pristojnemu za notranje zadeve, in ministru, pristojnemu za promet in zveze. Svetovalec mora imeti veljavno potrdilo o strokovni usposobljenosti. Funkcijo svetovalca lahko opravlja oseba, ki ima v podjetju tudi druge zadolžitve, ali oseba, ki ni zaposlena v podjetju, če je strokovno usposobljena za opravljanje nalog svetovalca. Pravnim osebam in samostojnim podjetnikom posameznikom, ki opravljajo prevoze manjših količin nevarnega blaga, ni potrebno imenovati svetovalca. Naloge svetovalca so predvsem:

- spremljanje skladnosti ravnanja z nevarnim blagom v podjetju s predpisi, ki urejajo prevoz nevarnega blaga,

- svetovanje vodstvu podjetja, - interno usposabljanje drugih zaposlenih v podjetju in vodenje evidence o takšnih

usposabljanjih, - izvajanje ustreznih ukrepov za preprečevanje nesreč ali hujših predpisov, - izdelava letnega poročila in druge naloge.

Minister, pristojen za notranje zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za promet in zveze, predpiše podrobnejše naloge svetovalca. Minister, pristojen za delo, na predlog ministra, pristojnega za notranje zadeve, v sodelovanju s Strokovnim svetom Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje sprejme program strokovnega usposabljanja. Izvajalce programa strokovnega usposabljanja določi minister, pristojen za delo, na predlog ministra, pristojnega za notranje zadeve. (Uradni list RS 79/1999).

4.1.1.5 Usposabljanje oseb, ki sodelujejo pri prevozu Zakon predpisuje usposabljanje vseh oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga (pošiljatelj, nakladalci, prejemniki in drugi). Bistvo tovrstnega usposabljanja je seznanjenje teh oseb s kompletnimi dolžnostmi na določenem delovnem mestu. Podrobnejše zahteve je izdal pristojni organ. Za cestni promet je pristojni organ ministrstvo za notranje zadeve, za druge prometne panoge pa ministrstvo za promet in zveze. Strokovno usposabljanje izvajajo organizacije, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih za izobraževanje odraslih predpisuje šolski minister.

28

Usposabljanje je lahko: - osnovni tečaj (za prevoz nevarnega blaga v tovorkih), - specialistični tečaj za prevoz v cisternah, - specialistični tečaj za prevoz eksplozivnih snovi in predmetov (razred 1), - specialistični tečaj za prevoz radioaktivnih snovi (razred 7).

Po usposabljanju izda ministrstvo za notranje zadeve certifikat o strokovnem usposabljanju. Le-ta velja 5 let od dneva opravljanja izpita. Potrebno ga je podaljšati, preden mu poteče veljavnost. V Sloveniji je najnižja starost za voznike nevarnega blaga 21 let.

4.1.1.6 Pristojnosti državnih organov Za prevoz nevarnega blaga v mednarodnem cestnem prometu izda izvršilne predpise minister, pristojen za notranje zadeve. Za prevoze nevarnega blaga v mednarodnem železniškem, pomorskem in zračnem prometu izda izvršilne predpise minister, pristojen za promet in zveze. Minister za okolje in prostor odobri prevoz radioaktivnega blaga in jedrskega materiala. Minister, pristojen za notranje zadeve, sprejema predpise o odobritvi embalaže za prevoz nevarnega blaga. Minister, pristojen za trg, v sodelovanju z nacionalno akreditacijsko službo ugotavlja izpolnjevanje pogojev za izvajanje postopka za odobritev embalaže za prevoz nevarnega blaga. Minister, pristojen za okolje in prostor, v soglasju z ministrom, pristojnim za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, določi prostore za začasno shranjevanje razsutega ali razlitega nevarnega blaga in kontaminiranih snovi. Minister, pristojen za delo, na podlagi ministra, pristojnega za notranje zadeve, v sodelovanju s strokovnim svetom Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje sprejema program strokovnega izobraževanja. Minister, pristojen za promet, v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje in prostor, določi parkirne prostore za vozila za prevoz nevarnega blaga in določi pogoje, ki jih morajo ti parkirni prostori izpolnjevati. Minister, pristojen za notranje zadeve, predpisuje podrobnejše sestavine in obliko letnega poročila ter seznam hujših kršitev in na podlagi zbranih podatkov sestavi skupno letno poročilo. Minister, pristojen za promet, na podlagi mednarodnih predpisov določi pogoje, ki jih mora izpolnjevati pravna ali fizična oseba za opravljanje pregledov vkrcanega tovora nevarnega blaga. Policija nadzira prevoz nevarnega blaga, če pa je treba za nadzor posebno znanje, se vključijo tudi inšpekcijske službe.

29

4.1.1.7 Nadzor nad izvrševanjem zakona Direktiva Evropske unije št. 95/50/EEC zavezuje članice EU, da na svojem ozemlju zagotovijo nadzor določenega odstotka prevozov nevarnega blaga. V Sloveniji opravljajo nadzor na cestah policija in inšpekcijske službe. Voznik mora na zahtevo organa, pristojnega za nadzor, izročiti v pregled dokumente, opremo in potrebno količino vzorca nevarnega blaga za analizo. Organ, ki opravlja nadzor, mora izpolniti zapisnik o nadzoru, ter en izvod zapisnika izročiti vozniku. Nadzor se lahko opravi tudi v podjetju. Ta je lahko preventivni ali pa zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti pri cestnih nadzorih prevozov nevarnega blaga.

4.1.2 Zakon o varnosti cestnega prometa Zakon o varnosti cestnega prometa vsebuje nekaj posebnih določb, ki urejajo prevoze nevarnega blaga. Če je zmanjšana vidljivost zaradi megle, dežja, sneženja na manj kot 50 m, če je cesta spolzka, če je zaradi vetra zmanjšana stabilnost vozila, morajo vozniki zmanjšati hitrost vožnje in ustaviti na najbližjem parkirišču. Tehnični pregledi za motorna in priklopna vozila, ki prevažajo nevarno blago, se opravljajo vsakih 6 mesecev ne glede na starost vozila. Vozila, ki prevažajo nevarno blago, ne smejo uporabljati narezanih pnevmatik. Če vozilo obstane na cesti zaradi okvare, prometne nezgode ali drugega vzroka, ga je treba označiti z dvema varnostnima trikotnikoma. Postaviti ju je treba ob desnem robu vozišča enega poleg drugega na takšni razdalji, da ima voznik dovolj časa, da varno ustavi ali zapelje mimo ustavljenega vozila.

4.2 Mednarodni predpisi za prevoz nevarnega blaga V petdesetih letih so Združeni narodi ustanovili odbor izvedencev za varen prevoz nevarnega blaga. Omenjeni odbor pripravlja Oranžno knjigo, ki vsebuje informacije in priporočila za prevoz nevarnega blaga, ki so v osnovi enaka za vse prometne panoge. Prevzem priporočil v predpise za posamezna prometna področja (pomorski zračni, cestni in železniški) in sprejetje v nacionalno zakonodajo pomeni dokaj enotne standarde po vsem svetu. Mednarodni predpis za cestni prevoz nevarnega blaga je ADR - Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga.

30

4.2.1 Predstavitev ADR-a ADR (European Agreement Concerning the Internacional Carriage of Dangerous Goods by Road) je mednarodni sporazum, ki ga pripravlja Ekonomska komisija za Evropo pri Organizaciji združenih narodov v Ženevi, s katerim je večina evropskih držav določila sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga. Začel se je pripravljati po 2. svetovni vojni na podlagi Evropskega sporazuma o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga, ki izhaja iz leta 1890. Gre za zelo kratek in preprost sporazum, ki je bil podpisan 30. septembra 1957. Vsebuje samo 17 členov. Podrobnejša pravila, v prilogi A in B, so bila objavljena 12 let pozneje, leta 1969, ko je sporazum začel veljati. Priloga A in B vsebujeta podrobnejša pravila, kateri postopki morajo biti opravljeni ob prevozu nevarnega blaga. S sklepom o objavi prilog A in B k Evropskemu sporazumu o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (ADR) (Ur. l. RS, št. 9/03) sta prilogi postali obvezujoči za prevoze nevarnega blaga. ZPNB določa splošne zahteve, prilogi A in B ADR pa podrobno opisujeta postopke za varen prevoz nevarnega blaga. Priloga A vsebuje splošne določbe in določbe o nevarnih snoveh in predmetih:

- 1. del: Splošne določbe - 2. del: Razvrščanje - 3. del: Seznam nevarnega blaga, posebne določbe in izjeme za nevarno blago v

majhnih embalažnih enotah (omejene količine) - 4. del: Določbe za pakiranje in cisterne - 5. del: Postopek odpošiljanja - 6. del: Zahteve za izdelavo in preizkušanje embalaže, IBC vsebnikov, velike

embalaže in cistern - 7. del: Določbe za prevoz, nakladanje, razkladanje in ravnanje.

Priloga B vsebuje določbe o prevozni opremi in prevozni dejavnosti:

- 8. del: Določbe o posadki vozila, opremi, prevozni dejavnosti in dokumentih, - 9. del: Zahteve za izdelavo in odobritev vozil.

ADR vsebuje seznam vsega nevarnega blaga, ki ga je treba prevažati kot nevarnega. Vsaka snov ima svojo štirimestno številko – UN številka (spodnja številka na tablah). Snovi so navedene po imenu z velikimi tiskanimi črkami. Glede na prevladujočo nevarnost so snovi razdeljene v 13 razredov, in sicer:

- Razred 1 – eksplozivne snovi - Razred 2 – plini - Razred 3- vnetljive tekočine - Razred 4.1 – vnetljive trdne snovi - Razred 4.2 – samovnetljive snovi - Razred 4.3 – snovi , ki pri stiku z vodo tvorijo vnetljive pline - Razred 5.1 – oksidirajoče snovi - Razred 5.2 – organski peroksidi - Razred 6.1 – strupi - Razred 6.2 – kužne snovi - Razred 7 – radioaktivne snovi

31

- Razred 8 – jedke snovi - Razred 9 – različne nevarne snovi in predmeti.

Vsako nevarno blago ima številko nevarnosti (zgornja številka na tablah nevarnosti) in določeno embalažno skupino, ki je v prevoznih dokumentih navedena za številko nevarnosti. Embalažna skupina I pomeni veliko nevarnost, embalažna skupina II pomeni srednjo nevarnost in embalažna skupina III pomeni manjšo nevarnost. Od stopnje nevarnosti so odvisne zahteve za embalažo. ADR velja za mednarodne prevoze nevarnega blaga v državah podpisnicah in te so: Avstrija, Belgija, Belorusija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Češka, Danska, Estonija, Francija, Finska, Grčija, Hrvaška, Italija, Latvija, Liechtenstein, Litva, Luksemburg, Madžarska, Moldavija, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Rusija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska, Švica in Velika Britanija. V vseh državah EU velja ADR tudi za prevoze znotraj njihovih meja. Od leta 1987 je bila struktura prilog skoraj nespremenjena in za marsikoga skoraj nepregledna. Zaradi tega se je v letu 1993 začel pripravljati t.i. prestrukturirani ADR. Poleg poenostavitve predpisa je bil eden najpomembnejših razlogov za pripravo prestrukturiranega ADR naraščanje multimodalnega transporta in potreba po poenotenju predpisov za različne prometne panoge. Nova struktura je primerljiva s Priporočili za prevoz nevarnega blaga ZN (Oranžna knjiga), mednarodnimi kodami za prevoz nevarnega blaga po morju (International Maritime Dangerous Goods - IMDG Code), izdajatelj Mednarodna pomorska organizacija, tehničnimi navodili za varen zračni prevoz nevarnega blaga (izdajatelj Mednarodna organizacija za civilno letalstvo) in pravilnikom za mednarodni železniški prevoz nevarnega blaga (izdajatelj Medvladna organizacija za prevoz blaga po železnici). Veljavni zakon o prevozu nevarnega blaga se v 3. členu v celoti sklicuje na ADR.

4.2.2 Listine pri prevozu nevarnih snovi Vsak voznik, ki prevaža nevarno blago, mora imeti v kabini vozila določene listine o prevozu nevarnega blaga, ki jih je dolžan pokazati pristojnim organom. Vse listine mora sam dobro poznati in prebrati pred prevozom blaga. S pomočjo listin se seznani z lastnostmi nevarnega blaga, morebitnimi nevarnostmi med prevozom nevarnega blaga in ukrepi, ter gašenjem pri nesrečah ter nezgodah. Prevozna listina Vsak prevoz nevarnega blaga mora spremljati prevozna listina, v kateri so naslednji podatki:

- črki UN in UN številka, - uradno ime blaga, - nalepka nevarnosti, - embalažna skupina,

32

- številka in opis tovorkov ali vsebnikov IBC, - skupna količina vsakega nevarnega blaga (kot prostornina, bruto masa ali neto masa), - ime in naslov pošiljatelja, - ime in naslov prejemnika.

Prevozno listino izda pošiljatelj. Mora biti napisana v uradnem jeziku države pošiljateljice, če pa ta jezik ni angleški, francoski ali nemški, pa še v enem izmed teh jezikov. Pisna navodila za ukrepanje ob nesreči Pisno navodilo za ukrepanje ob nesreči izda pošiljatelj prevozniku ob naročilu prevoza. Namenjena so vozniku in reševalcem. Pisno navodilo mora vsebovati:

- podatki o blagu (ime snovi, razred in UN številka), - vrsta nevarnosti, - osebna varovalna sredstva, - splošni ukrepi voznika (npr. vstavi motor), - dodatni ukrepi voznika (npr. ukrepi ob razlitju), - ukrepi ob požaru, - prva pomoč, - dodatne informacije.

Navodila morajo biti na dostopnem mestu v vozilu, shranjena ločeno od ostalih dokumentov. Pisna navodila morajo biti v jeziku, ki ga voznik razume, poleg tega pa v jezikih države pošiljatelja, države prejemnika in v jezikih tranzitnih držav. Certifikat o brezhibnosti vozila Certifikat o brezhibnosti vozila je potreben za vozila cisterne, vozila z zamenljivimi cisternami s prostornino nad 1000 litrov, vozila za prevoz cistern zabojnikov s prostornino nad 3000 litrov, baterijska vozila s prostornino nad 1000 litrov ter za vozila EXII in EX III za prevoz eksplozivnih snovi in predmetov. Certifikat o usposobljenosti voznika Certifikat dovoljuje prevoz nevarnega blaga v tovorkih, nevarnega blaga v cisternah, eksplozivov ali radioaktivnih snovi (odvisno od vrste opravljenih izpitov). Dodatno zavarovanje in dovoljenje za prevoz Vozila, s katerimi se prevaža nevarno blago, morajo biti dodatno zavarovana za škodo, povzročeno tretjim osebam. Dovoljenje za prevoz eksplozivov in radioaktivnih snovi izdajo pristojni organi.

33

4.3 EU in prevoz nevarnega blaga5 V članicah EU na področju prevoza nevarnega blaga ima vse večjo vlogo in vpliv Evropska komisija v Bruslju. Njen glavni cilj je zagotavljanje visoke ravni varnosti in odstranjevanj ovir za prost pretok blaga znotraj skupnosti glede na vozila in embalažo. Na področju prevoza nevarnega blaga je EU uveljavila več direktiv, ki povzemajo že veljavne mednarodne predpise. Direktive razširjajo njihovo veljavnost v države članice. Pomembnejše direktive so:

- Direktiva 94/55/EC ureja približevanje zakonodaj držav članic na področju prevoza nevarnih snovi po cestah znotraj ozemlja držav članic in med državami članicami. Vsebuje kot dodatek prilogi A in B ADR. Države članice lahko v svojih predpisih določijo tudi strožje pogoje. Ti pa se ne smejo nanašati na konstrukcijske zahteve za vozila, ki te snovi prevažajo.

- Odločba 2001/505/EC o pristopu EU regulaciji št. 105 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o dovoljenju za vozila za prevoz nevarnega blaga v smislu njihove posebne konstrukcije.

- Odločba 2003/635/EC, po kateri se državam članicam dovoljujejo določene izjeme v zvezi s cestnim prevozom nevarnega blaga.

- Direktiva 95/50/EC, ki ima za cilj garancijo, da bodo države članice reprezentativni del cestnega prevoza nevarnega blaga podvrgle postopku kontrole zaradi preverjanja spoštovanja predpisov. Postopki za kontrolo cestnega prevoza nevarnega blaga so enotni za vse članice. Države članice si uradno pomagajo pri izvajanju te direktive (prijava prekrška državi članici, v kateri ima nakladalno podjetje svoj sedež, države izmenjujejo informacije med seboj). Vsaka država obvešča Komisijo vsakega koledarskega leta o izvajanju te direktive. Od leta 1999 poroča Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu najmanj vsaka 3 leta o izvajanju te direktive v državah članicah.

Konec leta 1999 so vse države članice razen Irske podale izjavo Komisiji o spoštovanju direktiv. Kontrolne aktivnosti so pokazale, da 10 – 80 % kontroliranih vozil (odvisno od države) ni spoštovalo predpisov. Najpogosteje so se pri kontrolah pojavila neadekvatna vozila ali embalaža, primanjkljaj aparatov za gašenje požarov, primanjkljaj dokumentov s podatki o prevozu nevarnega blaga. Malo je bilo nedovoljenega prevoza. Kontrola prevoza nevarnega blaga predstavlja učinkovit instrument večanja varnosti. Zaradi tega Komisija priporoča, da se na 1000 voženj kontrolira najmanj 1 vozilo.

- Direktiva 96/35/EC nalaga podjetjem, katerih dejavnost je prevoz nevarnega blaga, da morajo imeti varnostnega svetovalca. V državah članicah so jih morali usposobiti do 31. decembra 1999,

- Direktiva 2000/18/EC določa minimalen okvir za preverjanje znanja varnostnega svetovalca ter zahteve za organe oz. mesto preverjanja znanja.

5 Povzeto po EU 2003

34

5 ORGANIZIRANJE PREVOZA NEVARNEGA BLAGA V PODJETJU INTEGRAL D.D.

5.1 Predstavitev delniške družbe Integral

Integral Lendava d.d. je podjetje s sedežem v Lendavi, Industrijska 1. Povezano je v Skupino Viator&Vektor Ljubljana. Skupina Viator&Vektor je bila oblikovana z namenom, da se preobrazi iz prevoznika v ponudnika celovite logistične storitve, ker pri premeščanju blaga ni pomemben samo prevoz (premagovanje prostora). Pomembno je tudi mirovanje in skladiščenje blaga, torej premagovanje časa.

Z oblikovanjem skupine so povezana podjetja vstopila na nove trge, utrdila položaj na obstoječih trgih, postala stroškovno učinkovitejša in na globalnem trgu konkurenčnejša. Družbe delujejo usklajeno, si med seboj izmenjujejo informacije. Pri izvajanju storitev je med družbami visoka stopnja koordinacije, standardizacije in specializacije. To daje Skupini Viator&Vektor konkurenčno prednost v primerjavi z manjšimi panožnimi konkurenti.

Integral Lendava d.d. ima kot glavno dejavnost registriran prevoz blaga, za kar ima s strani Gospodarske zbornice izdano Evropsko licenco.

Družba je specializirana za prevoz specialnih tekočih tovorov. Ponuja prevoz naftnih derivatov (belo in črno blago) ter prevoz kemikalij.

Ob prevoznih storitvah Integral ponuja:

- servisiranje vozil v okviru pooblaščenih servisov M.A.N. in Mercedes- Benz, - vzdrževanje gospodarskih vozil, - vzdrževanje kmetijske mehanizacije, - vzdrževanje osebnih vozil, - prodaja rezervnih delov, - tehnične preglede za vse vrste motornih vozil.

Vozni park obsega 29 prevoznih enot (priklopniki in polpriklopniki), s katerimi prevaža blago, ki je razvrščeno v razrede 3,6.1,8 in 9 ADR. Družba mora upoštevati lastnosti blaga, saj iz tehnične plati lahko prevaža snovi, ki kemično ne reagirajo z materiali, iz katerih so izdelani notranji plašči cistern in oprema na cisternah ter da se specifična teža blaga giblje v mejah 0,7-1,45g./cm³. Podjetje Integral d.d. ima 50 parkirišč za gospodarska vozila, ki so izrazitega pomena zaradi bližnjega mejnega prehoda Dolga vas. Najpomembnejši poslovni partnerji prihajajo iz Slovenije, Avstrije in Madžarske. Na domačem trgu je zdaleč najpomembnejša in največja stranka slovenska naftna družba Petrol Ljubljana.

35

Do vstopa Slovenije v EU so kljub konkurenčnosti družbe Integral težavo za optimalno poslovanje predstavljale mednarodne dovolilnice, saj je na osnovi meddržavnih sporazumov njihovo število bilo omejeno, ker je vsaka država ščitila svoje prevoznike. Po vstopu Slovenije v EU se je tržišče z vidika omejevanja z dovolilnicami sprostilo. Omejitev postavljajo t.i. tretje države, ki za vstop na svoje ozemlje še vedno izdajajo dovolilnice. S tem ščitijo svoje prevoznike, ki pa za zahtevne prevoze, kot so prevozi nevarnega blaga, niso ustrezno opremljeni in usposobljeni. Pri opravljanju svoje dejavnosti (prevoz tekočih tovorov) mora družba spremljati in upoštevati slovenske predpise s področja prevoza blaga v cestnem prometu, varnosti cestnega prometa in ostale, ki so po vstopu v EU usklajeni s smernicami EU, kot tudi uredbe, ki jih je za področje prevoza blaga sprejela EU. Poleg predpisov, ki urejajo prevoz blaga v cestnem prometu, mora družba dodatno upoštevati tudi predpise, ki se nanašajo na vrsto prevažanega blaga - nevarnega blaga, katerega ureja Zakon o prevozu nevarnega blaga, ki v svojem 3. členu določa tudi vse predpise, ki veljajo v mednarodnem in notranjem prevozu. Med temi je najpomembnejši mednarodni sporazum o prevozu nevarnega blaga ADR. Cilj delniške družbe Integral je biti uspešno, konkurenčno in kakovostno storitveno podjetje.

5.2 Marketinška organiziranost v podjetju Integral d.d. Družba Integral spada med srednje velika podjetja. Funkcija trženja prevoznih storitev je organizirana v prometno - komercialnem sektorju (prodaja in izvajanje prevoznih storitev sta neločljivo povezana). Za uspeh podjetja je bistveno stalno usklajevanje med trženjem in storitvenim procesom. Podjetju ne lastni prodajni organi so špediterji in prodajno osebje drugih prevoznih podjetij s katerimi ima Integral sklenjeno poslovno sodelovanje, kar je v povezavi s prostorsko razpršenim trgom in optimalnim zaposlovanjem kapacitet. Podjetje mora biti sposobno izvajati prevozne storitve in jih dejansko opraviti za tiste, ki po njih sprašujejo. Zato obstaja v tržnem gospodarstvu, ki temelji na ponudbi in povpraševanju, družbeni delitvi dela in poslovno-pravni samostojnosti gospodarskih subjektov, potreba po trženjski naravnanosti podjetja, ki upošteva potrebe uporabnika prevozne storitve in optimalni finančni izid za podjetje. Trženje je proces načrtovanja in izvajanja trženjskih aktivnosti, da bi podjetje zadovoljilo potrebe kupcev svojih izdelkov oz. storitev. Poleg zadovoljitve potreb kupcev pa poskuša podjetje uresničiti svoj glavni cilj - to je ustvarjanje načrtovanega dobička. (Potočnik 2004, 211) Poznavanje potreb tržišča omogoča podjetju boljšo zasnovo storitvenega programa, ki ima zagotovljen tržni odjem, oz. boljšo izrabo kapacitet.

36

Trženje storitev je mnogo težje od trženja izdelkov zaradi neotipljivosti, spremenljivosti, neločljivosti med proizvodnjo in potrošnjo ter z minljivostjo, tako da se težko ugotavlja, ocenjuje in nadzira kakovost. Storitveni splet sestavlja sedem trženjskih instrumentov, to je sama storitev, cena, komuniciranje, tržne poti, udeleženci, storitveni proces ter fizični dokazi. (Potočnik 2004, 211) V zvezi s storitvami govorimo o dvojnem trženju, in sicer gre za zunanje trženje, ko podjetje svoje storitve na tak ali na drugačen način predstavlja trgu, ter notranje trženje, ki obsega izbiro, usposabljanje in motivacijo zaposlenih, to je izvajalcev in kontaktnega osebja, da uspešno posredujejo informacije o storitvi, da delujejo trženjsko in se osredinijo na zadovoljevanje potreb uporabnikov. Za uspeh notranjega trženja je bistven prenos pooblastil in odgovornosti na kontaktno osebje in izvajalce storitev. Na ta način zaposleni dobijo priložnost, da pokažejo svojo ustvarjalnost in pripravljenost prevzeti odgovornost. Kakovostne storitve dosegamo z zaposlenimi, ki imajo svoja znanja, videz, vedenje in vpletenost v opravljanje storitve. Integral d.d. posluje na medorganizacijskem trgu. Razlike med marketingom na medorganizacijskem trgu in marketingom na potrošniškem trgu so v naravi izdelkov ali storitev. Vrednost izdelka ali storitev na medorganizacijskem trgu močno prerašča vrednost vlaganj na potrošniškem trgu. Običajno je blago kupljeno z namenom nadaljnje dodelave ali preprodaje, medtem ko je blago na potrošniškem trgu kupljeno za končno uporabo ali porabo. Na medorganizacijskem trgu se v vlogi kupca pojavljajo organizacije (podjetja, vladne organizacije, institucije). Medorganizacijski trg zahteva večjo vpletenost in boljšo izmenjavo informacij. Temu je namenjena izbira načina marketinškega komuniciranja, med katerimi prevladujejo neposredni osebni stiki. (Završnik in Jerman 2003, 273). Integral d.d. vstopa v stik z raznimi firmami po Evropi in Sloveniji, ki proizvajajo oz. kupujejo tekoče kemikalije, naftne derivate. To so npr. BASF, SHELL, JLC - Chemie iz Wiener Neustadta in JOLY Wien, na slovenskem trgu pa je znana predvsem firma Orka iz Ljubljane. Glavna prednost osebnih kanalov komuniciranja je neposredni stik med dvema (ali več) osebama, kar zagotavlja prodajnemu osebju podjetja na eni strani možnost za individualiziranje prodajne prezentacije, na drugi strani pa takojšnje preverjanje odziva nasprotnega partnerja (feedback). Opazovanje reakcij in zaznavanje potreb nasprotne stranke omogoča prodajnemu osebju tekoče prilagajanje prodajnih aktivnosti, kar povečuje odzivnost in učinkovitost vzpostavljenih osebnih stikov udeležencev tržnega procesa. Razen osebnih obiskov prodajnega osebja med orodji marketinškega komuniciranja v Integralu obstajajo predstavitvena gradiva (prospekti) ter oglaševanje na internetu in vozilih. Spletna stran je narejena v slovenski in angleški različici. S hitrim dostopom do najpomembnejših kontaktnih oseb in številk in s hitrim dostopom do vseh informacij bo

37

obiskovalec interneta takoj prišel do želene osebe oz. informacije. Pomemben vir informacij o podjetju so tudi njegovi poslovni partnerji. Po sprejemu povpraševanja in posredovanju ponudbe sledi povabilo na poslovni razgovor, ki je začetek sodelovanja. Pri tem je zelo pomembno poznavanje poslovanja in potreb potencialnega uporabnika prevoznih storitev. Koristno je, da izvajalec pokaže svojo vsebinsko in metodološko znanje že v fazi zasnove poslovanja. Narava logističnih storitev, še posebej prevoznih storitev nevarnega blaga (zakonodaja), zahteva dodatno razlago, predstavitev tehnoloških postopkov in tehnično-ekonomskih rešitev ter sodelovanje med izvajalci in uporabniki prevoznih storitev. Po tem se lahko sklene prevozna pogodba, ki opredeljuje obveznosti in pravice udeležencev prevoznega posla. Prevozna pogodba je lahko okvirna in iz nje izhajajo vsakokratni dogovori za izvajanje prevoza, ki so za obe strani obvezujoči. Podjetje Integral ima sklenjene pogodbe o prevozih z nekaterimi firmami po Evropi in Sloveniji, ki se ukvarjajo s proizvajanjem ali trgujejo s tekočimi kemikalijami. Na domačem trgu je najpomembnejša in največja stranka naftna družba - Petrol Ljubljana, za katero po strukturi svojih prevozov družba Integral opravi približno 95 % svojih prevoznih storitev na domačem trgu. Operativna izvršitev pa se običajno odpokliče z dnevnimi, tedenskimi ali mesečnimi pisnimi dinamikami. Pri tem je potrebno usklajevanje terminov prevoza glede na potrebe in proste kapacitete. Sestavine prevozne pogodbe so cena za ponujeno storitev, morebitni rabati, plačilni pogoji, vrsta in količina blaga, ki bo predmet prevoza, prevozna sredstva, prevozna pot, čas prevoza itd. Pri prostem oblikovanju cen (kakšno je zdaj na evropskem cestnem prevoznem trgu) je treba upoštevati razmere na prevoznem tržišču in s tem v zvezi možno ali pričakovano izrabo zmogljivosti, obnašanje konkurence, stroške, ki bodo pri tem nastali, in likvidnostni vidik, ki bo zadovoljeval pokrivanje sprotnih obveznosti podjetja. Cena prevoznih storitev je odvisna od prevoznega tržišča, ki je izrazito nestabilno, ker:

- prevoznih storitev ni možno skladiščiti in proizvajati na zalogo, - povpraševanje po prevoznih storitvah je izpostavljeno velikim nihanjem (dnevna,

tedenska, mesečna, letna), - povpraševanje po prevoznih storitvah je največkrat neparno, kar pomeni da med

dvema krajema v obe smeri ni enakih količin blaga, - povpraševanje po storitvah je največkrat izvedeno iz povpraševanja po blagu in cena

za prevozno storitev le malo vpliva na celotno povpraševanje, - storitvena zmogljivost ali kapaciteta prevoznega podjetja je praviloma naravnana na

zadovoljevanje povpraševanja ob konicah, - velika gibkost prevoznih storitev na delnih transportnih tržiščih omogoča veliko

konkurenčnost med številnimi prevoznimi podjetji, - prevozna storitev se opravlja v času in prostoru zunaj podjetja, - delež stalnih stroškov je visok (tudi do 80 % celotnih stroškov), - potreba po kapitalu in vezavi kapitala je visoka.

38

Cene so lahko diferencirane glede na množičnost prevozov, glede na prostor in območje prevozov (povratni tovori), glede na hitrost opravljenih storitev ter glede na osebne preference, ki jih daje podjetje določenemu porabniku.

5.3 Priprava in izvedba prevoza Dobra storitev, ki zadovoljuje uporabnika in zagotavlja storitvenemu podjetju načrtovani dobiček, je praviloma rezultat skrbno načrtovanih, med seboj povezanih procesov in natančnega izvajanja posameznih izvedbenih operacij. Priprava prevoza poteka po določenem operativnem načrtu, ki mora odgovoriti na vprašanje, kdo, kje, kaj, kako in kdaj mora opraviti določeno nalogo, in katera delovna sredstva naj uporabi. Pred sprejemom odločitve se preučijo različne možnosti za realizacijo določene transportne storitve. • Sprejem naročila poteka ustno ali pisno. Pri sprejemu naročila se mora preveriti, če

naročilo vsebuje osnovne podatke za pripravo prevoza oz. prevoznega naloga voznika: - ime, kraj pošiljatelja s telefonsko številko in številko telefaksa, - ime, kraj naročnika prevoza s telefonsko številko in številko telefaksa, - kraj nakladanja, - dan, ura postavljanja vozila za prevzem tovora, - ime, kraj prejemnika, namembno mesto za prevzem tovora, - vrsta tovora (za vsako vrsto nevarnega blaga se morajo upoštevati določeni predpisi).

V našem primeru govorimo o metanolu, ki je bistra, brezbarvna, lahko hlapljiva in vnetljiva tekočina. Kemično ime ji je metilalkohol, razred 3 ADR, embalažna skupina 2, oznaka nevarnosti 336, identifikacijska številka 1230, vrelišče 65°C, plamenišče 11°C, vžigna temperatura 455°C,

- seznanitev z navodili za ukrepanje ob nesreči (s tem je omogočeno, da vsi, ki sodelujejo pri prevozu, se s temi navodili seznanijo in v skladu z njimi ustrezno reagirajo ter da se zagotovi ustrezna oprema v vozilu,

- teža blaga, ki je predmet prevoza. Po tem se preveri možnost realizacije storitve glede kakovosti in roka (ugotavljanje ustreznosti in prostosti kapacitet). • Pri izbiri prevozne poti je treba poznati možne transportne relacije in glede na lastnosti

blaga, pakiranje, nujnost prevoza, geografska območja, preko katerih potuje blago, ter glede na predpise tranzitnih držav, izbrati najvarnejšo legalno in stroškovno najugodnejšo pot. Prevozi se poskušajo organizirati tako, da se vozilo ne vrača prazno.

Mesto naklada ozir. razklada je velikokrat v mestih, ki so zelo oddaljena in voznikom neznana. Integral ima računalniški sistem za pomoč pri izbiri najoptimalnejše relacije. Sistem je programiran tako, da že upošteva najvišje dovoljene hitrosti po cestah, ki jih izbere, tako da izračuna čisti čas vožnje do določenega mesta. Računalnik opiše in

39

označi na zemljevidu relacijo z vsemi podrobnostmi, ki so zelo pomembne za pravilno orientacijo na cesti.

• Pravo vozilo za pravo blago se določi na osnovi kemijskega imena, lastnosti ter teže

nevarnega blaga. Vozilo mora izpolnjevati vse pogoje, ki jih za vozilo predpisuje ADR, Zakon o prevozu nevarnega blaga ter Zakon o varnosti v cestnem prevozu. Za obliko, izgradnjo, uporabljene materiale in opremo cistern so predpisani določeni pogoji. Izdelava cistern je odvisna od nevarnega blaga, ki naj bi se prevažalo v njej. Če prototip odgovarja predpisom, pristojni organ izda tipsko odobritev, na kateri je navedeno tudi blago, za katero je cisterna odobrena. Na vsaki cisterni mora biti na lahko dostopnem mestu za pregled trajno pritrjena nerjaveča kovinska ploščica, na kateri morajo biti vtisnjeni: številka odobritve, ime proizvajalca, serijska številka, leto izdelave, preizkusni tlak, prostornina, delovna temperatura, datum prvega in zadnjega rednega pregleda, žig strokovnjaka, ki je opravil pregled, material, iz katerega je izdelana cisterna, in zaščitne obloge.

Vozilo, na katero je pritrjena cisterna, mora biti izdelano v skladu z zahtevami homologacijskega pravilnika 105. Vozilo mora imeti certifikat o ustreznosti. Pregled opravi pooblaščena organizacija. V certifikatu mora biti naveden kod cisterne. Kod je sestavljen iz 4 znakov. Prvi znak pomeni vrsto cisterne, drugi računski tlak, tretji odprtine, četrti varnostne naprave.

• Določanje časa prevoza je zelo pomembno, kajti le tako se lahko planirajo vožnje za več dni vnaprej.

• Preden se transport začne, mora imeti vozilo naslednje dokumente:

- veljavno prometno dovoljenje, - veljavni certifikat ADR, - veljavni certifikat za ekološko vozilo, - tahografske vložke, - potrdilo o žigosanju tahografa, - potrdilo o pregledu omejevalca hitrosti, - licenco za vozilo. Vozilo mora biti ustrezno označeno.

• Voznik mora imeti naslednje dokumente:

- veljavno vozniško dovoljenje, - potni list, - certifikat o usposobljenosti za prevoz nevarnega blaga (v obliki izkaznice), - potrdilo o zaposlitvi (ne sme biti starejše od 6 mesecev), - potni nalog, iz katerega morajo biti razvidni podatki o vrsti prevoza, firmi oz. imenu

in sedežu prevoznika, času veljavnosti potnega naloga, imenu in priimku voznika, glavni podatki o začetku smeri in zaključku vožnje, registrski označbi vozila, stanju kilometerskega števca ob začetku in zaključku vožnje, številu prevoženih kilometrov, količini prepeljanega blaga in tonskih kilometrih, žigu in podpisu pooblaščene osebe, ki je izdala dokumente,

40

- navodilo oz. dispozicijo za prevoz, ki vsebuje vse potrebne informacije o nakladu, carini, razkladu, ter blagu, ki se naklada,

- tovorni list (prevozna listina).

• Pri prihodu in po postavitvi na mesto naklada, ki ga določi pošiljatelj, je vozilo potrebno zavarovati proti premiku (ustrezna prestava, zaviranje z ročno zavoro, podlaganje vozila). Cisterna mora biti ozemljena. Pred nakladanjem voznik preveri čistost cisterne. Pri tem mora uporabljati predpisano zaščitno opremo (antistatični škornji in obleka, rokavice in varovalna očala).

• Pri prevzemu tovora je voznik dolžan nadzirati in skrbeti za pravilno nalaganje v smislu zagotavljanja stopnje polnitve. V kolikor so kršena pravila, je voznik dolžan kontaktirati odgovorno osebo. Po polnjenju preveri zaprtost vtočno-iztočnih elementov in pokrovov na vrhu cisterne.

• Po prejemu dokumentov s strani pošiljatelja (odpremnica blaga, oz. izpolnjen tovorni

list, analiza o kakovosti blaga, tehtni listek, račun za blago, navodilo za ravnanje v primeru nesreče) je voznik dolžan preveriti ustreznost označevanja vozila glede na listine o prevozu in pravilnost listin.

• Med prevozom je voznik dolžan upoštevati vse cestno prometne predpise glede na to, v kateri državi vozi, ter vse zahteve, ki izhajajo iz konvencije o cestnem prevozu blaga. Pri prevozu cistern s tekočimi nevarnimi snovmi se voznik mora zavedati, da tovor valovi, ko vozilo pospešuje, zavira in zavija. ADR predpisuje, da morajo biti cisterne opremljene z valobrani. Cisterne ni potrebno opremiti z valobrani, če so napolnjene pod 20 ali nad 80 % (za cisterne s prostornino posameznega prekata nad 7,5 tisoč litrov). Gibanje tovora, hitrost in bližina ovinka so največkrat vzrok za prevrnitev vozila.

Na počitku med vožnjo mora preveriti: - stanje tovora, - stanje gum, - brezhibnost delovanja posameznih naprav vozila. V primeru motenj, ki bi vplivale na varen prevoz, je dolžan obvestiti odgovorno osebo. Voznik je odgovoren za izbiro parkirnega mesta in za način parkiranja (upoštevati mora predpise o parkiranju nevarnega blaga). Parkirane cisterne morajo imeti aktivirano pomožno zavoro. Če je v bližini na razpolago več različnih prostorov za parkiranje, je potrebno upoštevati naslednji prednostni vrstni red: - prostor, ki je stalno pod nadzorom, - nadzorovano javno parkirišče, - javno ali zasebno parkirišče, kjer je majhna možnost poškodovanja, - odprt prostor, ločen od javnih cest in bivališč.

• Po prihodu se vozilo postavi na razkladalno mesto v skladu z varstvenimi zahtevami in

posebnimi zahtevami prejemnika. V kolikor so zahteve prejemnika glede postavitve vozila ne ujemajo z veljavnimi predpisi varnega razkladanja, je voznik dolžan opozoriti odgovorno osebo. Voznik nadzoruje razkladanje in pri tem uporablja predpisano

41

varovalno opremo. Prejemnik potrdi prejem blaga v ustrezni rubriki tovornega lista z žigom in podpisom.

• Po razkladanju je cisterno treba očistiti vedno, kadar se prevažajo različne nevarne

snovi ali če cisterna gre na pregled ali popravilo. Čistijo se na čistilnih postajah za cisterne. Voznik izroči čistilni postaji opis zadnjega nevarnega blaga v cisterni. Za prazno in očiščeno cisterno mora biti izdano ustrezno potrdilo. Potem za njo ne veljajo ADR predpisi. Prazne cisterne morajo biti označene enako kot polne, dokler niso očiščene.

• Prevoz blaga je zaključen, ko je storitev plačana, za kar v povezavi s prometno –

komercialnim sektorjem skrbi finančno računovodski sektor. Za opravljeni prevoz se izda plačilni račun (tudi zbirni račun za opravljene storitve v določenem obdobju), ki ga slednji poravna v dogovorjenem roku (ponavadi v 30 dneh).

42

6 SKLEP Slovenija je s priključitvijo Evropski uniji 1. maja 2004 vstopila na enotni notranji trg EU, ki temelji na štirih temeljnih svoboščinah: prostem pretoku blaga, oseb, storitev in kapitala. Ustanovitev enotnega trga je bila osnovni cilj integracije že od ustanovitve Evropske gospodarske skupnosti. Cilj enotnega trga je usklajena in uravnovešena rast gospodarstva vseh držav članic ob upoštevanju varovanja okolja, visoke stopnje zaposlenosti in socialne zaščite, izboljšanje življenjskega standarda državljanov Evropske unije in večje gospodarske in socialne povezanosti. Enotni trg EU spremljajo enotni pravni predpisi. Republika Slovenija je svoj pravni red na področju transporta s postopki unifikacije (uredbe, pogodbe) in harmonizacije (direktive) uskladila s pravnim redom Evropske unije. Čeprav obstajajo elementi deregulacije in liberalizacije (prevozniki držav članic EU na podlagi izdane licence Skupnosti opravljajo prevoz blaga na trgu EU in posameznih držav brez omejitev, cene se prosto oblikujejo in s tem tudi prevozne zmogljivosti), je cestni prevoz blaga pretežno reguliran. V odnosu do t.i. tretjih držav obstajajo elementi protekcionizma. Pri opravljanju storitev cestnega prevoza blaga obstajajo pravila, ki urejajo dostop na trg. Namen enotnih meril za izdajo dovoljenja za dostop na trg EU je izenačitev konkurenčnih pogojev vseh prevoznikov, ki nastopajo na trgu cestnega prevoza blaga in izenačitev ravni finančnega stanja med prevozniki. Prav tako se z zahtevano kvalifikacijo in usposobljenostjo zaposlenih v dejavnosti cestnega prevoza blaga uvaja profesionalizacija in povečanje varnosti v cestnem prometu. Izenačitvi konkurenčnih pogojev pogojujejo tudi pravila o trajanju vožnje in počitka, čeprav to pravilo uvrščamo tudi v socialno zakonodajo. Posebna pozornost je posvečena varnosti v cestnem prometu in vplivu na okolje. Obstajajo tudi pravila o višini taks za motorna vozila in pravila o višini stroškov za uporabo cest in cestnine (internalizacija eksternih stroškov). Nespoštovanje socialnih in varnostnih predpisov ter posledično izkrivljanje konkurence je privedlo do tega, da se posebna pozornost posveča nadzoru izpolnjevanja in upoštevanja pravil, ki urejajo cestni prevoz blaga. Po drugi strani naj bi učinkovito izvajanje veljavne zakonodaje, zaostrovanje, usklajeno kaznovanje ter uvajanje eksternih stroškov v ceno cestnih prevoznih storitev omajalo konkurenčno prednost cestnega prevoza v korist železniškega prevoza, ki je okolju dosti bolj prijazen. Trajnostni razvoj postaja imperativ skupne prevozne politike EU in prevoznih politik držav članic. Poleg predpisov, ki urejajo prevoz blaga v cestnem prometu, mora podjetje Integral dodatno spremljati in upoštevati predpise, ki se nanašajo na vrsto prevoženega blaga – nevarnega blaga. Prevoz nevarnega blaga je zaradi spremljajočega velikega tveganja zelo strogo in podrobno urejen. Obstajajo posebni nacionalni in mednarodni predpisi (ADR), s katerimi se določajo pogoji in način tovrstnega prevoza. V okviru EU je cilj pravne ureditve prevoza nevarnega blaga varnost in enaki pogoji prevoza na enotnem trgu. Na varnost prevoza vplivajo stopnje nevarnosti, ki jo predstavlja nevarna snov, konstrukcijske

43

lastnosti vozila in stanje, v katerem se to vozilo nahaja, ter postopki pri nakladanju, prevozu in razkladanju nevarnega blaga. K zmanjšanju tveganj sodi zvišanje ravni znanja o tveganjih, ki so povezana s tovrstnim prevozom. Obvezno je usposabljanje voznikov in varnostnih svetovalcev. Republika Slovenija je na področju nevarnega blaga z Zakonom o prevozu nevarnega blaga uskladila domačo zakonodajo z direktivami EU (ADR velja tudi v državah članicah, kontrola prevoza nevarnega blaga, obveznost varnostnega svetovalca in minimalne izpitne zahteve za varnostne svetovalce, konstrukcijske lastnosti vozila). Uspešno organiziranje prevoza blaga zahteva poznavanje tržišča (prevozni trg je zelo nestabilen), značilnosti blaga, značilnosti embalaže ter spremljanje in upoštevanje domačih in tujih predpisov. Pravni predpisi, posebej CMR pogodba in zakon o prevozu nevarnega blaga, pogojujejo pripravo in izvedbo prevozne storitve. Organiziranost marketinga v prometno-komercialnem sektorju je pogojena z velikostjo podjetja (95 zaposlenih) ter z povezanostjo prodaje in izvedbe prevoznih storitev. Osebna prodaja kot najvažnejša aktivnost marketinškega komuniciranja je pogojena s poslovanjem podjetja na medorganizacijskem trgu prevoznih storitev in s karakteristikami prevoznih storitev (neotipljivost, spremenljivost, neločljivost, minljivost). Priprava in izvedba prevoza nevarnega blaga zahteva dosledno izvajanje vseh možnih varnostnih ukrepov, tako po času kot po vsebini.

44

POVZETEK Diplomsko delo obravnava vlogo in ustreznost pravnih aktov pri urejanju cestnega prevoza nevarnega blaga. Zaradi gospodarskega pomena transporta, pomena transporta kod javne dobrine ter velikih vlaganj v transport, je vpliv države oz. ekonomskih integracij držav kot je EU na transport zelo močen. Upravljanje transporta na makroravni (protekcionizem, regulacija, deregulacija, liberalizacija) obravnava drugo poglavje. Tretje poglavje definira prevozno pravo, njegove značilnosti, unifikacijo, oblike unifikacije, pravni red EU ter prevzem pravnega reda EU v slovensko zakonodajo. Tretje poglavje opredeljuje tudi pravne vire in njihovo vlogo pri urejanju cestnega prevoza blaga. Četrto poglavje opredeljuje predpise, ki urejajo cestni prevoz nevarnega blaga. Zahteve po regulaciji izhajajo iz nevarnosti blaga ter tako iz večje nevarnosti pri transportu. Predpisi zagotavljajo visoko raven varnosti in nemoten pretok nevarnega blaga znotraj enotnega trga EU. V petem poglavju smo se osredinili na marketinško organiziranost ter pripravo in izvedbo prevozne storitve v podjetju Integral d.d., ki je specializirano za prevoz nevarnega blaga v cisternah. Pripravo in izvedbo prevozne storitve pogojujejo predpisi, predvsem predpisi, ki urejajo razmerja med prevozniki in uporabniki prevozne storitve ter predpisi, ki zagotavljajo varnost ter nemoten prevoz na enotnem trgu EU. KLJUČNE BESEDE: Cestni prevoz, regulacija, deregulacija, liberalizacija, prevozno pravo, unifikacija, mednarodni sporazum, uredbe, direktive, zakon, pravni red EU, varnost, nevarno blago, marketinška organiziranost. SUMMARY This bachelor's thesis investigates the role and suitability of legal acts in regulating the transport of dangerous goods by road. Given the economic importance of transport and its status of a public good, as well as major investments in infrastructure, the role of both the State and economic integrations, such as EU, is exceptionally important. Transport management on the macrolevel (protectionism, regulation, deregulation, liberalization) is discussed in Chapter 2, while transport law, its properties, unification, unification patterns, legal order of the EU and its transposition into the Slovenian legislation are discussed in Chapter 3. Chapter 3 also provides legal sources and their role in regulating the transport of goods by road. Chapter 4 provides regulations governing transport of dangerous goods by road. Legal requirements arise from hazards posed by transported goods and the resultant transport risks. The regulations guarantee a high level of safety and undisturbed transport of dangerous goods on the common market. Chapter 5 focuses on the level of marketing organization and on the preparation and provision of transport services in the company Integral d.d. It also discusses transport services covered by regulations, and in particular regulations on relations between transport services providers and users, and regulations guaranteeing safe and undisturbed transport on the common market of the European Union.

45

KEY WORDS: road transport, regulation, deregulation, liberalization, transport law, unification, legal order of the EU, international treaty, regulations, directives, safety, dangerous goods, level of marketing organization.

46

LITERATURA IN VIRI 1. Direktiva sveta 94/55/EC o približevanju zakonodaje držav članic glede prevoza nevarnega blaga po cesti, z dne 21.11.1994 2. Direktiva sveta 95/50/EC za kontrolo na cestah in v podjetjih, z dne 6.10.1995 3. Direktiva sveta 96/35/EC za varnostne svetovalce v podjetjih, z dne 3.1.1996 4. Direktiva sveta 96/49/EC za prevoz nevarnega blaga po železnici, z dne 1.1. 1997 5. EC - European commission. 2006. Transport. [online]. Available: http://ec.europa.eu/transport/road/policy/index_en.htm [21.8.2006] 7. EU - European Union. 2003. Road safety: transport of dangerous goods by road. [online]. Available: http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/l24051.htm [21.8.2006 8. Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (ADR). Uradni list RS, št. 9/03 z dne 27.1.2003 ter spremembe in dopolnitve: Uradni list RS, št. 66/03 z dne 7.7.2003 9. Habič Alojz, in Vojko Robnik 2005. Prevoz nevarnega blaga v cestnem prometu. ZVD. Ljubljana 10. Kezunovič, Maja. 2003. Slovenija in Evropska unija (o pogajanjih in njihovih posledicah). Ljubljana: Urad Vlade RS za informiranje 11. Oblak Henrik 1997. Mednarodna poslovna logistika. Ekonomsko poslovna fakulteta Maribor, Maribor 12. Oblak, H., in Mulej, M. 1998. Organiziranje poslovanja prometnih podjetij. Maribor, Univerza, društvo za poslovno logistiko: Studio Linea 13. Ogorelc, A. 1996. Organiziranje in upravljanje logističnih procesov. Maribor, Ekonomsko poslovna fakulteta 14. Pavliha Marko 2000. Prevozno pravo. Gospodarski vestnik. Ljubljana 15. Potočnik V. 2004. Trženje storitev. Založba Ljubljana 16. Pravilnik o strokovnem usposabljanju voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga. Uradni list RS, št. 71/97 17. Primec Andreja. Učinki prava evropske unije na slovenski pravni red. Naše gospodarstvo 5-6 2004 18. Zakon o prevozu nevarnega blaga. Uradni list RS, št.79/99 z dne 30.9.1999 19. Zakon o varnosti cestnega prometa. Uradni list RS št. 30/99 in spremembe z dne 16.4.1998 20. Zakon o prevozih v cestnem prometu. Uradni list RS št. 72/94 21. Završnik B., in Jerman D. 2003. Sestava marketinško komunikacijskega spleta na medorganizacijskem trgu. Naše gospodarstvo 3-4 2003 22. Zelenika Ratko 2001. Prometni sustavi. Ekonomski fakultet u Rijeci, Rijeka 23. Župančič, Samo 2002. Ekonomika transporta. Ekonomska fakulteta v Ljubljani, Ljubljana