- -

Leto 28: junij, julij 2012 VODE POČITKA

REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST

- 2 -

v s e b i n a

iz urednikove skrinje Ali me Bog ljubi?

4 evangelijski namig

Betlehem, ne pa Auschwitz in Hirošima

6 pogrnjena miza

Namesto, da bi mi pred Bogom utihnili, smo raje utišali Boga

8 besede modrih

Lotimo se!

12 prave steze

Molitev, ko ne veš

14 Gospod je moj pastir

Od kje prihajajo vsi ti hinavci?

16

- 3 -

poživitev duše Kaj pravzaprav pomeni, da je Kristus središče družine?

18 prepolna čaša

Maziljenje

20 Gospodova dobrota

Nič drugega kot umazanija

24 v Gospodovi hiši

Popolno delo Svetega Duha

26 na zelenih pašnikih

V hvalo njegovega veličastva

30 olje maziljenja

List iz šolskega zvezka (3)

34

- 4 -

Ali me Bog ljubi?

A li me Bog ljubi? Enostavno vprašanje. Odgovor je namreč

lahko samo 'da' ali 'ne'. Vendar bi vsak rad slišal pravilen odgovor, zato je potreben globok in obsežen premislek. Pravzaprav je bilo kot odgovor na to vprašanje napisanega in povedanega že veliko, morda že dovolj. Nešteto pridig, teoloških razprav, filozofskih ocen, znan-stvenih člankov, akademskih predavanj, javnih polemik, literarno-zgodovinskih esejev in strokovnih analiz. Plus še vsi povsem običajni pogovori, prijateljsko debatiranje in izmenjevanje osebnih izkušenj iz vsakodnevnega življenja. Kakšna škoda! Škoda časa, truda in vsakega vložka. Kajti odgovor na to vprašanje je vedno napačen. Zakaj? Ker človek sprašuje človeka. Pravilen odgovor je sicer 'da', vendar človek želi slišati 'ne'. Lahko pa se odgovor glasi tudi 'ne', v tem

primeru bi človek raje slišal odgovor 'da'. Zares pravilen odgovor na to vprašanje, ali me Bog ljubi, je torej lahko samo ... tišina. Ali pa kvečjemu: »Žal ne vem.« S tem uvodnikom bi rad opozoril na precej pogost pojav, ki se dogaja v cerkveni srenji in nasploh v življenju. In sicer se povzroča velika nepopravljiva škoda, kadar se človek obnaša, kot da je Božji advokat. In to velja tako v odnosu do drugih kot v odnosu do sebe. Odvetnik lahko zastopa stranko, če ga ta prej pooblasti. Pa še takrat ima odvetnik omejene pravice iz naslova zastopstva, ki mu jih lahko klient (plačnik) vedno odvzame in začne sam govoriti za sebe. Kdo lahko v imenu Boga odgovori na vprašanje, ali me Bog ljubi? Pravno gledano nihče, ki ne dokaže, da ga je za to pooblastil Bog, četudi gre za versko institucijo. Dokazi morajo seveda biti preverljivi in avtentični. Pač živimo v svetu, kjer v načelu vlada pravo, kjer so osebne pravice in svoboščine zaščitene z ustavo in velja nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete. Če tega pooblastila ni, potem se odgovor na vprašanje, ali me Bog ljubi, lahko smatra kot kršenje civilnega prava. Bi pa komisija za etična vprašanja najbrž dovolila eno izjemo: na vprašanje, ali me Bog ljubi, sme odgovoriti tisti, ki ve, da ga Bog ljubi, ki zato ljubi Boga nazaj in ki zato spoštuje osebnost in voljo slehernega človeka. V mislih, besedah in dejanjih.

Peter

Golob,

doktorski

študent na

Teološki

fakulteti v

Ljubljani

in urednik

revije Vode

počitka

i z u r e d n i k o v e s k r i n j e

Ali me Bog ljubi?

- 5 -

Nazaj k vprašanju: ali me Bog ljubi? Ljudje smo nagnjeni k temu, da prevzamemo vlogo Božjih advokatov – samooklicanih. Zaradi tega je predstava o Bogu v družbi tako sfižena in zastrašujoča, da začne ob njej človek spontano brez posebnega vzroka Boga in vse, kar je povezano z njim, sovražiti. To je drugi del te tragedije, osnovni je ta, da samooklicani Božji advokati razvrednotijo Božjo suverenost in odločilen pomen osebne vere ter tako nevede in nehote postanejo hudičevi advokati. Na žalost pogosto z najboljšimi nameni. Mislijo, da služijo Bogu, pa strežejo hudiču. Zato ni naključje, da je Dante advokate kot take umestil v najnižji krog pekla. Brezčasen akcijski boj med misliti, delati in govoriti namesto Boga na eni strani, ter tiho zaupati in skrivaj verovati na drugi strani! V tej zgodovinski drami »ta kratko« potegnejo gledalci, ki tiho zapustijo cerkveno prizorišče in se razkropijo na vse strani. Želel bi videti dan, ko bodo gledalci ostali in glasno zahtevali, da na oder namesto advokatov pridejo t.i. priče Božje ljubezni, ki bodo prisotne znale pripeljati do obljubljene katarze. In znova: ali me Bog ljubi? To vprašanje je zelo nevarno, saj predstavlja skušnjavo, da bi nanj odgovorili. Modro ga je preslišati in nanj odgovoriti z prijaznim pogledom. To vprašanje je včasih dobro razumeti celo kot provokacijo, nanj pa se odzvati kot otrok: »Ne vem, vprašaj njega.« Ali me Bog ljubi, je vprašanje vseh

vprašanj, srčika iskanja smisla in namena življenja. Agonija, ki ga to vprašanje povzroča, je prevzela mnoge oblike in stoji v ozadju vsakega trpljenja, vsakega nasilja, vsake zlorabe, bridkosti, greha, zmote, bolečine, sovraštva, razočaranja, besa, nemira, bolezni, skušnjave, vojne, zlorabe, prepira, nesramnega obnašanja, duševne stiske, stresa, agresije, nervoze, zamere, apatije, obsesije, histerije, razvade, obupa, trepetanja, nezmernosti, neuravnovešenosti, razdvojenosti, dvoma, otopelosti, nihanja razpoloženja, promiskuitete, nemoralnosti, ljubosumja, poželenja, sovraštva, krivice, lakomnosti, nevoščljivosti, zvijačnosti, hudobije, fizičnega napada, hujskanja, obrekovanja, domišljavosti, bahanja, objestnosti, nespoštovanja, nespameti, nezvestobe, neusmiljenosti, naslade, uživaštva, samoljubja, preklinjanja, nehvaležnosti, brezsrčnosti, klientalizma, izsiljevanja, izkoriščanja, ponarejanja, pretvarjanja, laganja, zlobe. Zato slutim, da pravilen odgovor na to vprašanje ne ponuja samo začasnega zadovoljstva in bežnega občutka miru, ampak omogoča, da človek zmore živeti, in to »pravilno« in dostojno, tako kot je dolžan do sebe, do drugih in nasploh. Kakorkoli že, pravilni odgovor na to vprašanje lahko na ustrezen način poda samo glavni akter tega vprašanja, torej Bog. Vendar je treba vprašanje tudi pravilno zastaviti in nasloviti na pravi naslov. In sicer ne tako: »Ali me Bog ljubi?«, ampak tako: »Bog, ali me ljubiš?«

- 6 -

Betlehem, ne pa Avschwitz in Hirošima

Ž ivimo v času znanstvenega in tehničnega napredka, v času ekspe

-rimenta in prognoz, a še vedno nimamo popolnega odgovora na vprašanje, kdo pravzaprav človek je in zakaj živi? Da bi razčlovečeni in apatični človek postmoderne in sekularizirane družbe izvedel odgovor, mora za to vprašati pravega človeka – Jezusa. Bog, ki se je v Jezusu učlovečil, ni postal sistem, ideologija, ideja, program, niti religija, ampak je postal človek s srcem. Zato moramo tudi mi delovati, kot je deloval Bog: najprej postati človek in šele nato kristjan. Ker ni večjega zločina, kot je zločin zoper človeka. Bog je povsod, kjer je človek. Ker pa smo Boga izgnali z naših ulic, iz domov, parlamentov, ustanov in družbe, smo izgubili tudi človeka. Zato bolj ko

govorimo o miru, manj ga je. Bolj ko govorimo o svobodi in demokraciji, več je anarhije in terorizma. Bolj ko govorimo o ekološki kulturi, bolj radioaktivni smo. Od kar se je zgodil Betlehem, ne pa Auschwitz, sibirska taborišča in Hirošima, bi morali vedeti, da je Bog postal človek zato, da bi mi vedeli, kakšen je pravi človek. Kajti Jezus je ljudski original, naš izvorni lik, ki nas poziva na obnovo Božje podobe v nas. Kajti, kdor se pregreši zoper človeka, se pregreši zoper samega Boga. Zato obrnimo drug k drugemu obraz, ne pa hrbta. Kajti Bog se je spustil na našo višino, da bi nam lahko vsem pogledal v oči in nam rekel, da nas ima rad. Obdaril nas je s samim sabo. Tudi mi obdarimo človeka s človekom, kajti kdor sreča človeka, vedno sreča Boga. Bližnji je tako najkrajša pot do Boga. Moralka krščanstva je torej biti človek. Kristus je tako teologijo postavil z neba na zemljo, med ljudi in za ljudi. Od takrat najdemo Boga na smetiščih velemest, kjer brezdomci iščejo hrano. Najdemo ga v koncentracijskih taboriščih, pa na vislicah in v plinskih celicah. Najdemo ga na posteljah umirajočih, sredi trpečih, osamljenih in obupanih ... Bog je med ljudmi, ker ima človeško srce. Vsakogar objame, vsakogar sprejme, kajti Kristus je prvi in pravi človek. Je najboljši tolmač Boga. Je vidna slika nevidnega Boga. Učlovečeni Bog je trpeči Bog, kajti ne obstaja nič bolj človeškega, kot je ravno trpljenje. Ljudi nič tako ne povezuje, ne zbližuje in ne združuje kot ravno

dr. Daniel

Brkič,

evangelijski

duhovnik iz

Novega mesta,

superintendent

Evangelijske

Cerkve v

Sloveniji in

profesor na

protestantski

Teološki

fakulteti

e v a n g e l i j s k i n a m i g

Betlehem, ne pa Auschwitz in Hirošima

- 7 -

trpljenje. Trpljenje res nima razumske razlage, ima pa jamstvo, da je Bog z nami predvsem v trpljenju in celo v smrti, kajti pravi ljubezni pristája trpljenje. Samo tak Bog je lahko verodostojen. Zato Boga ne smemo iskati v oblakih, iznad sveta, ampak tu, v stiskah konkretnega življenja. Nekdo se je dobro izrazil, ko je rekel: »Pazi se človeka, čigar Bog je v nebesih!« Bog je tam, kjer je človek. Greh je vse, kar je proti človeku. Ne smemo trditi, da ljubimo Boga, če ne ljubimo sočloveka. Zato naj se obrne sever k jugu in vzhod k zahodu, ne v konkurenci, ampak v solidar-nosti. Zato naj se obrne religija k religiji, ne v prekrščevanju in terorizmu, ampak v spoštovanju in spravi. Bog je že storil tisto, kar si človek ne bi upal niti pomisli-ti. Vstopil je v našo človeško družino, da bi nas opogumil za ljubezen in mir. Kdaj pa bo vsaj malo več miru v svetu? Nekdo je rekel: »Začni pri sebi. Začni s tem, da ne loputaš več tako glasno z vrati!« Če bi mi načrtovali Božji prihod med nas, bi bil povsem drugačen. Sprašujem se, zakaj ni prišel med nas kot osvajalec, poli-tik, diplomat, umetnik, filozof, učenjak, znanstvenik, ekonomist, revolucionar …? Zakaj je prišel kot običajen človek? Očitno ni hotel planeta Zemlja spremeniti v kasarno, taborišče, režim, parlament, ambasado, teater, cerkveno institucijo, laboratorij, podjetje, banko … Kajti pred vsem tem mora biti vsakdo najprej človek. Pa ne človek, ki je predmet statistike, manipulacije, eksploatacije, ekonomije, politične demagogije, verske

ideologije …, ampak človek, ki je edinstven in neponovljiv, sprejet in ljubljen. Kajti prava Božja slika je moj bližnji. Vsak sistem brez človeka postane posel, zaslužek, struktura, ideologija, sistem, manipulacija, demagogija, religija … Bog sam je mera človeka, zato je vsak človek vreden spoštovanja in dostojan-stva, ne glede na spol, narodnost, veroizpoved, socialni status, izobrazbo, grešnost, kajti največji grešnik je tisti, ki ne prizna, da je grešnik. Prva Cerkev pa je prepevala: »O, srečen greh, kako velikega Odrešenika si nam dal!« Jezus je slika presežnega Boga. Gre za božansko revolucijo, da za vedno umrejo vse fantazije in zamisli o božanstvih, ki se dvigujejo nad človeka. Da umrejo vsi strahovi pred bogovi. Da umrejo vsi človeški ponaredki bogov. Kajti, če v srcu ni Boga, je srce največja tovarna idolov. Zakaj se je Bog odločil za tak prihod med nas? Samo en odgovor je: Takšne stvari počne ljubezen! Kajti nismo ustvarjeni predvsem zato, da bi mi ljubili Boga, ampak da on ljubi nas. Najtežje pa je verovati v Božjo ljubezen. Človek mora biti res nekaj velikega, če se je ravno zaradi človeka Bog spustil na zemljo, da postane naš brat, da nam pokaže Božjo sliko v nas. Kaj pa mi, ali nismo v nevarnosti, ko Božjo sliko vračamo Bogu nazaj? Kdor se ne sreča s sočlovekom, se ne more niti z Bogom. Zato podajmo drug drugemu roko in Bog bo spet med nami.

- 8 -

Mi nismo padli v krizo, ampak mi sami krizo ustvarjamo. Tako kot goreči gozd zažiga lastna drevesa. Vse naše želje so lahko izpolnjene, srce ostaja pa še vedno prazno. Kajti izgubili smo raj. Prepojeni smo s cinizmom in z apatičnostjo. Toda raj se prepozna kot raj šele takrat, ko smo iz njega izgnani. Šele takrat se začne človek spraševati o Bogu. Običajno na tak način, da mu vračamo vstopnico za nebesa, kajti ne moremo sprejeti Boga, ki dopušča toliko zla, trpljenja in neuslišanih molitev. Bayle je zapisal, da bi, če bi kak oče ali pa kralj tako postopal kot Bog, obsodili njune postopke in bi ju kaznovali in odstavili. Zato je normalno, da takšne in drugačne zagonetke v nas zbujajo upor in vstajo zoper Boga. V tem ni nič pregrešnega. Razlika je le v tem, da Bog ne misli z našo glavo. Njegove misli in poti so daleč od naših. Bog je neizmerna in nedojemljiva skrivnost. Kaj bi rekli otroku, ki ne dojema in ne razume dejanj svojega očeta znanstvenika? Ali so zaradi tega vsi njegovi postopki in dosežki razglašeni za nesmiselne, nevredne in absurdne? Nikakor ne!

Dobro je, da človek čim prej spozna, da je Boga možno zanikati, nemogoče pa se ga je rešiti. (A. Frossard) Zato je čas, da spoznamo, da Bog ni tiho, ampak da smo ga mi utišali. Zato se ne sprašujmo, kje Bog je. Rabin Jošua je modro povedal: »Raje vprašajmo, kje on ni!« Podobno temu je nekdo pripomnil: »Zaradi dreves ne vidimo gozda!« Jaz pa pravim, da zaradi govora o Bogu ne vidimo Boga. Kaj pa je govor o Bogu? Teologija. Če teologija ni avtentična, kritična, korektna in objektivna, vsekakor zakriva pravo podobo Boga. Zato je bolje o Bogu molčati kot o njem napačno govoriti. Utihnimo, naj končno o Bogu spregovori tišina. Kajti namesto da bi mi pred Bogom utihnili, smo raje utišali Boga. Kako pa smo Boga utišali? S praktičnim ateizmom, s proti dokazi o obstoju Boga, ali s postmoderno sekularizacijo? V prvi vrsti ne, kajti človek se od vedno na vse načine odvrača od Boga. Problem je drugje; da človek od vedno dvomi v Božjo ljubezen. Vsako farizejstvo pa je lastni poskus oživitve zlaganega pobožnjakarstva. Kajti živa vera je samo tista, ki je prežeta z ljubeznijo do Boga in do sočloveka. Ne pa tista, ki ne greši, dela čudeže ali pa v glosolaliji govori celo angelske jezike. Krščanski Bog ni kot so drugi bogovi. Ni niti kot Kairos, grški bog sreče, kajti pri Bogu je vsak trenutek »kairos«, ugoden trenutek. Bog je Ljubezen in predmet Božje ljubezni je vedno človek. Posameznik. Nekdo je to dobro izrazil, ko

dr. Daniel Brkič

Namesto da bi mi

pred Bogom

utihnili, smo

raje utišali Boga

p o g r n j e n a m i z a

- 9 -

je rekel, da Bog zna šteti samo do ena. Pravi Bog pa je samo tisti, ki je zaradi človeka postal človek. »In od kar je postal človek, nikdar več ne bo prenehal biti človek.« (Povzeto po K. Rahnerju) Bog je postal človek. Kaj pa mi? Smo sploh še človeški? Nismo morda sirote, ki so ostale brez Boga? A ni zbledela Božja slika v nas? Kdo je koga zapustil: Bog nas ali mi Boga? Odgovor je jasen: Mi lahko svet uredimo tudi brez Boga, toda tak svet je vedno proti človeku. Samo Cerkev, ki je ena, sveta, apostolska in katoliška (vsepovsod prisotna), ima novico, ki ne sme biti zamolčana, niti utišana. Franz Kafka govori v zgodbi o nekem kralju, ki je na smrtni postelji prišepnil svojemu podaniku na uho neko sporočilo in ga odposlal, da ga prenese nekomu, ki nanj čaka daleč izven dvorca. Glasnik, znanilec, je takoj krenil, a se ni mogel prebiti, ker je bilo vsepovsod toliko ljudi, ki so se gnetli okoli njega. Vedno znova je poskušal, a ni šlo, medtem pa je tam daleč nekdo zaman čakal, da bi slišal sporočilo mrtveca, a ni nikoli prišlo do njega. Koliko truda je bilo vloženega v to, da bi se nekomu preneslo sporočilo mrtvega kralja, mi pa oznanjamo sporočilo živega Kralja, Jezusa Kristusa, pa se za oznanjevanje premalo potrudimo, čeprav je Božje sporočilo najpomembnejše: »Ljudje, dovolite Bogu, da vas ima rad. Dajte mu svoje ranjeno srce. Ne izgubite upanja.«

Jezusov evangelij, vesela in dobra novica, mora imeti usta, noge, ušesa, prižnico, pridigarja, pero, papir ... Govornica je lahko galilejski grič, Petrov čoln na Genezareškem jezeru, atenski Areopag, efeško gledališče, korintska sinagoga, rimski kolosej, radio, televizijski prenos, internet, ustream ..., kajti »gorje mi, če ne oznanjam evangelija«. (1 Kor 9,16) Človek je vedno pred odločitvijo: Bog ali pa ne-Bog. Podobno so bili Stari Grki pred odločitvijo, ko so na nenavaden na-čin izbirali poklic za svoje otroke. Pripelja-li so jih na atenski trg, kjer je bilo veliko različnih igrač. Če bi otrok izbral orožje za igračko, bi ga določili za vojaški poklic. Če bi izbral knjigo, bi ga poslali v šole ... Tudi mi smo pred izborom, toda izbira je: »Bog ali pa nič!« (Antonin Sertillanges, francoski krščanski filozof) Ljubezen ali pa poguba. Križ ali pa poguba. Poglejte križ, povsod je: na naših grobovih, da nam oznanja vstajenje telesa od mrtvih, na zvonikih in strehah cerkva, da nam pokaže pot v nebesa. Nad posteljami bolnikov, da jih hrabri v preizkušnjah, na verižicah kot obesek okoli vratu, da dokazuje, da imamo Križanega blizu srca, v svojih mislih ... Križ je bil dvignjen v zrak, da tudi zrak razkuži (Zlatousti), ker se v tem ozračju bije bitka med temo in lučjo. Na križu je Jezus razširil svoje roke, da z eno roko prime staro zavezo, z drugo pa novo zavezo, da poveže vse iz preteklosti in vse iz bodočnosti. Da z eno roko prime človeka, z drugo roko pa Boga Očeta in da nas spravi, pobota. Križ je

- 10 -

znamenje ljubezni, kajti samo ljubezen, ki trpi, je prava ljubezen. »Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija (Kristusa), ki je Judom v spotiko, poganom norost.« (1 Kor 1,21-23) Toda pobožen Jud razmišlja drugače: zanj je križ sredstvo kaznovanja ljudi, izmišljen od Feničanov, ki so ga Rimljani prevzeli. Za njih je to škandal, pohujšanje, temelj-na prepreka, da ne morejo verjeti v takšnega Boga. Kako je lahko sploh dopu-stno, da grešni ljudje obsodijo svetega Božjega Maziljenca – Mesijo na križ? Kdo je kdaj v zgodovini sveta slišal in videl kaj takšnega, da bi Mesija umrl na tak način? (Oni ne razumejo, da s tem ne umira Bog, ampak da Bog umira v Kristusu, v drugi Božji osebi, ko umira Bog v Bogu.) Za njih je vsak, ki visi na križu, preklet. (5 Mz 21,23) Če pa Jezus je Mesija, zakaj potem ni stopil s križa? Za njih bo prišel Mesija z najbolj bleščečim bojnim Elije-vim vozom, obdan z množicami angelov, da bi zlomil ponosno glavo njihovih sovražnikov. Ker pa umira tako nemočen na križu, ne more biti njihov junak. Kaj pa Grki? Grki in vsi ostali poganski narodi verujejo, da je križ največja nespamet, ki si jo lahko zamislimo. Bogovi so močni in se ne dovolijo razpeti na križ. Razen tistega mitološkega Prometeja, ki je ukradel ogenj in ga dal

ljudem, zato ga je Zevs privezal na skalo, kjer mu je orel vsako noč kljuval jetra, ali pa tisti nesrečni Tantal, sin boga Zevsa, ki so ga dali zaradi njegove ošabnosti na Tantalove muke, da se ni mogel, čeprav žejen, nikoli odžejati. Toda tu gre za drugačnega Boga! Njihovi bogovi so trpeli kazen zaradi svojih napak. Kako pa bi vendar pravični Bog dopustil, da njegov Sin, ki je nedolžen in nič kriv, umre na križu? Modrost tega ne more sprejeti. To ne zveni niti malo pravično. Avguštin je zapisal, kako o tem razmišljajo »neumni modrijani«: »Slišal sem za razne ideje, prebral vse možno, ampak nikjer nisem našel, da bi Bog postal človek in bi potem umrl na križu ...« Kaj pa pravijo tretji? Kristjani rečemo: Nismo mi svetovalci Bogu, da bi mu svetovali, kaj naj naredi in kaj je najboljše. Če se je suvereni Bog tako odločil in izbral to pot, potem je to zagotovo najboljša in edina pot, pot ljubezni. To je Božja modrost, ne pa naša logika. Mi smo ravno zato verniki, ne pa modrijani. Nam je učitelj Jezus iz Nazareta, ne pa judovski Hilel, niti grški Aristotel. Mi verjamemo v Božjo ljubezen. Človeška beseda »ljubezen« ni prava beseda za njo. Ljubezen je božanskega izvora in božanske narave. Bog je nesebična, popolna, brezpogojna, darovanjska ljubezen. Karkoli bi rekli o Bogu, je lahko zmotno in zgrešeno. Če pa ga imenujemo Ljubezen, pa ne bomo nikoli zgrešili. Božja ljubezen ima strast

- 11 -

po darovanju. Ljubezen diši po nebesih in je jezik nebes. Božja ljubezen je brezplačna, ampak je dragocena. Zato jo je treba osvajati, kajti samo ničvredna ljubezen se ponuja sama. Če povem tendenciozno, ker želim s pristranskim prikazovanjem doseči prepričevalen učinek: v Cerkev ne more priti kdorkoli. Cerkev mora celo izbirati. Cerkev ima najvišje kriterije. Zakaj? Zato, ker ni vsak primeren za Kristusovo Cerkev. Ne more priti kdorkoli. Sveti sploh ne! Pridejo lahko samo grešniki. Farizej Simon ni mogel pristopiti, javni grešnici pa je bilo odpuščeno mnogo, ker je tudi mnogo ljubila. Kajti pravičnost in pobožnost brez ljubezni sta hladni in mrtvi. Samo tiste ljubimo resnično, ki jih ljubimo celo v njihovi slabosti in bedi, takšne, kakršni

so. Da nas Bog ljubi celo do nespameti, nam dokazuje križ na Golgoti. Križ je znak »norosti« te ljubezni. (L. Rupčid) »Bog ima svojo slabo stran – svoje srce!« (M. Terezija) Popolna ljubezen je, ko ljubimo nekoga, zaradi katerega postanemo celo nesrečni. (S. Kierkegaard) Zato v tej luči gleda Cerkev celo na pekel, kajti Božja ljubezen in pekel sta veliki skrivnosti, ki druga druge ne izključujeta. Zaradi tega Cerkev verjame, da bodo celo pogubljeni bolečina Božje ljubezni. Zato imamo kristjani samo eno in edino sveto dolžnost: ljubiti. Ta dolžnost pa je povezana z veliko evangelizacijo sveta: Iti po vsem svetu in oznanjati Evangelij Božje ljubezni, ne pa svojih sektaških blodenj. Kajti človek potrebuje ljubezen,

- 12 -

b e s e d e m o d r i h

da postane človek, tako kot roža potrebuje sonce, da postane roža. (P. Bosmans) R. Tizon je rekel: »Bolje bi bilo imeti oči, ki ne vidijo (biti slep), ušesa, ki ne slišijo (biti gluh), usta, ki ne govorijo (biti nem), noge, ki ne hodijo (biti hrom), kot pa imeti srce, ki ne ljubi.« In če zaključim spet tendenciozno: Bog bolj potrebuje nas kot mi njega, ker ima njegova ljubezen nepopisno potrebo po darovanju za človeka. Bog ne more drugega kot ljubiti. Še več: krščanski Bog je noro zaljubljen v grešnika. Bog ne more drugega kot samo ljubiti. Zato nosimo nebesa v sebi, kajti kdor nebes ne nosi v sebi, jih zaman išče po vsem vesolju. Živimo tako, kot bi vsak dan živeli na smrtni postelji. Kajti skrivnost življenja ni v tem, da živimo, ampak v tem, da vemo, zakaj živimo. (F. M. Dostojevski)

polovica dejanja sestoji iz tega, da pridemo do točke »začeti«; preostalo je samo končanje dejanja. Človek uživa senco drevesa, vendar pozabi, da je morala biti najprej posajena sadika, kar pomeni, da mora človek iz teoretične teologije napraviti teologijo dejanja, kajti kar se je nekdo naučil, bo lahko obdržal samo, če bo neprestano vadil. Ne, da se ne lotimo naloge, ker je

N a svetu ne manjka ljudi, ki so verni, ampak veliko bolj tisti,

ki so dejavni. Iz izkušenj vem, da prva

Na Japonskem nek človek ni poznal not. Hotel pa je igrati v kraljevem orkestru. Ker je bil bogat, vpliven in ugleden, mu je to uspelo. Hotel je imeti še ta statusni simbol – igrati pred kraljem. Stari dirigent mu je dovolil, vendar pod pogojem, da sedi v drugi vrsti, ne pa v prvi, da samo drži flavto na ustih in nanjo ne igra, ampak le premika prste po flavti ... Čez čas je stari dirigent umrl, orkester pa je prevzel novi dirigent. Zahteval je, naj vsak glasbenik zaigra nekaj sam, da jih preizkusi. Na vrsto je prišel tudi ta človek. Nekaj časa se je delal bolnega in je iskal razne izgovore, vendar ni šlo. Končno je bil razkrinkan. Osramotil je samega sebe. Zakaj? Ker si ni nikoli vzel časa za učenje not in za igranje na glasbilo. Zato se ni mogel v nedogled kosati z glasbeniki. Kaj pa ti, kaj boš storil, ko pride nov dirigent? Ali si res to, kar trdiš, da si – kristjan, ki ljubi? Živiš lahko samo enkrat, a če to počneš pravilno, je enkrat dovolj. (Joe Louis)

Ludwig Schneider

Lotimo se!

- 13 -

pretežka, ampak, ker se je ne lotimo, postane pretežka. Ali povedano drugače: nobena naloga ni tako lahka, da ne postane težka, če nimamo volje, da jo izvršimo. Mnogi sploh ne začnejo ničesar, ker jih je strah, da bi napravili kaj narobe. Vendar najpogosteje narobe delajo tisti, ki sploh ničesar ne delajo! Za jadralca, ki ne ve, v katero pristanišče naj se usmeri, noben veter ni pravi. Veter, ki ga imam v mislih, je Ruah Ha Kodeš, Sveti duh. Zato se sprašujem, koliko viharjev duha mora še priti nad deželo, da bi premaknilo vernike in jih navdihnilo, da bi iz pasivnih gledalcev vere končno postali dejavniki vere. Tu nimam v mislih milijonov članov cerkva, ki obstajajo le v kartotekah, ampak imam pred očmi pridne obiskovalce cerkve. Koliko od že tako in tako majhnega števila obiskovalcev je zares aktivnih? Večina od njih samo ocenjujejo in kritizirajo, kaj dela vaš pastor in še morda ostalih deset vernih akterjev? Kristjani, ki mislijo, da ni človeku več treba ničesar narediti za svojo vero, ker je Kristus naredil vse, so preprosto leni. Skrivajo se za suknjo farizejev, ker se je njihovo upoštevanje Božjih zapovedi izrodilo. Ti kristjani so v primerjavi s farizeji krščanski hinavci. Takšni kristjani so bili že v praskupnosti, sicer apostoli ne bi omenjali tega v pismih. Tudi jaz mnoge vznemirjam s stalnim opozarjanjem, naj postanejo izvrševalci vere.

Že apostol Jakob opominja: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.« (Jak 1,22-25) To piše apostol, ne farizej, kar pomeni »svobodni v Kristusu« se morajo ukvarjati z dejanji, na podlagi katerih se posveču-jemo, kar pa ne pomeni, da smo na podlagi dejanj odrešeni. Naša dela so vsekakor dokaz našega odrešenja. Natanko to pravi Jezus svojim učencem v pridigi na gori. Ne pridemo v nebesa, ker pravimo »Gospod, Gospod«, ker izganjamo zle duhove, govorimo preroštva in delamo čudeže, ampak ker Božjo voljo spreminjamo v dejanja. Ljubezen do Boga nas napravi iznajdljive: nekdo pomaga na primer invalidnim, tako kot bi pomagal Bogu, nekdo pripelje ljudi na bogoslužje ali pa obiskuje molitvene ure, kajti tudi intenzivna molitev je delo.

Prevod: Vida Derganc Izrael danes (Israel Heute), april 2012

- 14 -

p r a v e s t e z e

»Neprenehoma molite.« (1 Tes 5,17) Neko nedeljo v mestu Midwest se je majhen otrok igral med jutranjim bogoslužjem. Starši so storili vse, da bi obdržali neke vrste red in tišino, vendar so izgubljali bitko. Končno je oče vzel otroka in se namenil proti izhodu. Tik pred izstopom v avlo je otrok zavpil: »Molite zame! Molite zame!« Za večino vernikov je naš čas molitve sorazmeren z našo potrebo po pomoči. Prosimo Boga, da nas ne zapusti v naših težavah. To seveda ni nič slabega! Vendar moramo se zavedati, da molitev ni le klic nebeškega trona na pomoč. Molitev je bila ustvarjena kot aktivnost »24 ur na dan, sedem dni v tednu«, ker ni trenutkov v naših življenjih, ko ne obupamo in ne potrebujemo Božjega varstva. Če živimo v luči ali se spotikamo v temi, potrebujemo skupnost z našim Odrešenikom. Fraza, ki mora biti na konici našega molitvenega jezika, je: »Ne pozabi me, o Bog.« Zakaj? Naj vam ilustriram.

Svetle luči veselja me odvračajo od tebe: »Ne pozabi me, o Bog.« Pasti sovražnika so za ovinkom: »Ne pozabi me, o Bog.« Žalost okoliščin me skuša, da se

pritožujem: »Ne pozabi me, o Bog.« Tesnoba krivde me prepričuje, da mi ne more biti odpuščeno: »Ne pozabi me, o Bog.« Ko je moja vera močna, sem lahko predrzno preveč samozavesten, ko pa je moja vera šibka, lahko ne opazim tvoje pomoči: »Ne pozabi me, o Bog.«

Naše poti so polne grešnih pasti in zapeljivih zank. Naši odnosi so prepleteni z verniki, ki se borijo na vso moč, in z grešniki, ki hodijo po robu pekla. Zato ni presenetljivo, da nas Pavel opominja, naj neprenehoma molimo, kajti če nehamo moliti, je tako, kot bi ostali brez varuha. V trenutku, ko zapremo vrata kontaktu z nebesi, odpremo vrata votlini pekla. Torej, kako neprenehoma moliti? Glavno je, da se ves čas zavedamo Jezusa. Predstavljajte si, če bi živeli v dneh, ko bi bil Jezus ob vas v vsakem trenutku vašega dneva in večera. Govorite z njim o vaših radostih in žalostih, vaši jezi in vašem miru. Povejte mu za situacijo z vašimi prijatelji in družino, vašo šolo in z vašim delom. On je bolj pripravljen poslušati, kakor ste vi pripravljeni govoriti. On je prijatelj, ki »je bolj vdan, kakor brat« (Preg 18,24). Vprašanja:

Je vaše molitveno življenje kot »nujen klic na pomoč« ali kot pogovor »24 ur na dan, 7 dni v tednu«? Zakaj ja ali zakaj ne?

Neznani avtor

Molitev, ko ne veš

- 15 -

Kaj bi spremenili v vašem življenju, če bi se ves čas zavedali Božje prisotnosti?

Kaj je prvi korak, ki ga morate storiti, da boste izboljšali svoje molitveno življenje?

Prevod: Tabita Jovanovid

http://www.dare2share.org/

- 16 -

Od kje prihajajo vsi ti hinavci?

V se življenje že poslušam, da je Cerkev polna hinavcev. Ali ste

se že kaj vprašali, od kje so vsi prišli? Zanimivo je, da so kristjani prve generacije redko obtoženi hinavščine. Namesto tega se beseda "hinavec" pogosto uporablja za opis tistih, ki so se rodili in bili vzgojeni v Cerkvi v drugi generaciji. Kar me vodi do vprašanja – ali je mogoče, da so hinavci rezultat našega starševstva? Ker sem sama starš, sem si zaradi tega postavila nekaj težkih vprašanj. Kdaj sem nazadnje slišala dobro svetopisemsko poučevanje o tem, kako biti dober starš? Kot večina staršev sem vložila veliko truda v svojo vlogo. Ali bom prejela rezultate, ki si jih tako obupno želim? Ko se ozrem naokoli, opazim, da so načini starševstva v Cerkvi tako različni, kot so

Sheryl

Carlson,

evangelijska

misijonarka

in

pastoralna

delavka v

Sloveniji

G o s p o d j e m o j p a s t i r

Od kje prihajajo vsi ti hinavci?

različne njihove osebnosti. Zakaj je potem končni rezultat, kljub tem tako različnim načinom, velikokrat enak? Ali je to morda zato, ker se večina starševskih pristopov k vzgoji osredotoča na pričakovano obnašanje namesto na pričakovano stanje srca? Kaj je cilj tvojega starševstva? Glavni cilj mnogih staršev je, da jih otrok ne bi osramotil pred drugimi in da jih ne bi vznemirjal s slabim obnašanjem. Če je to naš cilj, jih učimo tisto, kar se zdi resnično pomembno nam! Torej, da ni pomembno, zakaj se morajo obnašati na določen način, ampak da se le tako obnašajo. Sčasoma otrok razume, da mora slediti določenim pravilom, ker ga nekdo gleda. Poglejmo si primer, ki večini mladih staršev povzroča neverjeten stres: naučiti otroke, da tiho in mirno sedijo v cerkvi. Nas starše je zelo sram pred pogledi neodobravanja s strani tistih ljudi, ki so pozabili, kaj pomeni biti starš majhnih otrok! Mladi starši uporabijo več metod (podkupovanje ali grožnje) in sčasoma dosežejo svoj cilj. Toda če se otok nauči sedeti pri miru samo zato, ker ga gledajo drugi in ker moti mamo in očeta, kaj smo v resnici dosegli? Ali smo nezavedno svoje otroke pripeljali v življenjski slog hinavščine? Katerokoli nedeljo se lahko ozrem po cerkvi in vidim mnoge odrasle, ki sedijo pri miru in tiho, kakor so bili naučeni že kot otroci.

- 17 -

Problem je, da so njihove misli daleč stran. V cerkvi so, da bi ugajali ljudem tako kot so to morali početi pri šestih letih, takrat ko so se končno naučili mirno sedeti in so ugodili staršem in drugim, ki so jih gledali. – Ali je njihovim staršem uspelo? Ne razumite me narobe. Tudi jaz učim svoje otroke, naj mirno sedijo v cerkvi. In cenim ta trud. Toda predlagam, da bi bilo bolje učiti naše otroke, naj spoštujejo Boga bolj kot človeka. To bi poenostavilo našo starševsko vlogo, kajti ni pomembno, kdo nas opazuje, če ni Bog tisti, ki mu želimo ugoditi. Vzgoja glede otrokovega obnašanja v cerkvi bi se morala osredotočiti na spoštovanje Boga in na dopuščanje drugim, da nemoteno slavijo, namesto da se osredotoča na naš ponos in željo, da ugodimo drugim. Vidite, da je pričakovano vedenje osredotočeno na Boga in ne na druge? In ko se naši otroci

končno naučijo mirno in tiho sedeti v cerkvi, bodo to delali, da ugodijo Bogu, ne drugim. Ali ni to naša resnična želja nas kot verujočih? Vzgoja je več kot samo sedeti pri miru v cerkvi. Naj postane naša želja vzgojiti otroke, ki bi ljubili in spoštovali Boga. Ne želim se zadovoljiti s hitro rešitvijo lepega

obnašanja, zaradi katere me drugi vidijo v dobri luči, njen rezultat pa je hinavec. Namesto tega bodimo starši po zgledu 5. Mojzesove knjige 6,5-7: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom in govôri o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš!« Bodimo starši, ki ljubimo Boga in ga spoštujemo in nismo preveč zaposleni s tem, da otrokom razlagamo kako in na kakšen način, da bo prav. Vem, da taka vrsta starševstva zahteva veliko časa, toda če bomo otroke vzgajali v tej smeri, ne bomo z grozo pričakovali najstniških let. Ker bo njihovo srce v vsem želelo ugoditi Bogu, bodo tudi nas spoštovali, kot to Bog sicer zapoveduje.

Prevod: Marija Hrovat Sladič

- 18 -

katerih je Kristus njihovo središče. Kaj pomeni izraz »da je Kristus središče doma«? Ena stvar je gotova: to ni dom, v katerem veljajo mrtva, uničujoča »religijska« pravila. Ampak je to kraj, kjer družinski člani živijo pod »svetlo senco« prisotnosti Božjega Sina – mesto, kjer ljudje govorijo, se obnašajo in živijo drug z drugim v zavedanju, da je sam Jezus prisoten pri vsem, kar počnejo. To je dom, za katerega se lahko resnično reče, da je »Kristus glava te družine, nevidni gost pri vsakem obedu in tihi poslušalec vsakega pogovora.« Kako se to, da je Kristus središče doma, kaže tudi v vsakdanjem življenju? To je pravzaprav precej odvisno od primera do primera. Vsaka krščanska družina kot tudi vsak posamezen kristjan je Božja stvaritev in prav vsak človek je unikaten. Kljub temu pa obstajajo tudi določene značilnosti, ki jih lahko pričakujemo v domu, čigar središče je Kristus.

Prva značilnost takšnega doma je prisotnost radosti. Ob tem moram omeniti, da radost in sreča nista nujno ista stvar. Sreča je rezultat dogodkov, ki so se nam zgodili. Radost pa ima globlje korenine. Vsaka zakonska zveza in vsaka družina se sooča s preizkušnjami in različnimi težavami, vendar nam nobene okoliščine ne morejo vzeti radosti, če le vemo, da je samo Kristus ključ do sedanjega blagostanja in prihodnje usode.

p o ž i v i t e v d u š e

Neznani avtor

Kaj pravzaprav

pomeni, da je

Kristus središče

družine?

V PRAŠANJE Moj partner pogosto govori o

tem, kako pomembno je, da je Kristus središče družinskega življenja. Kaj pravzaprav to pomeni? Odrasla sem v družini, v kateri se je o veri samo govorilo, ni pa se po njej živelo. Tega vzorca ne želim ponoviti. Ali nam lahko pomagate?

O DGOVOR Obžalovanja vredno je, da je

religijska vzgoja pustila slab vtis v vašem življenju. Že od nekdaj je bila med pšenico tudi ljuljka, hinavci med svetniki in svetohlinski farizeji v Cerkvi. Vsi smo zgrešili, zato vedno obstaja nevarnost, da se tudi najboljši in najiskrenejši verniki med nami, v neki točki ujamejo v past »zunanje oblike pobožnosti, zanikajo pa njeno moč« (2 Tim 3,5). Vendar to ni dokaz za neobstoj Boga ali pa za to, da Kristus ne more vplivati na naša življenja. Niti ne pomeni, da ne obstajajo družine, v

- 19 -

Druga značilnost pravega krščanskega doma je red oziroma urejenost. Apostol Pavel pravi: »Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru« (1. Pismo Korinčanom 14,33). Takšne družine se ravnajo po izreku Henryja Thoreaua, ki pravi: »Poenostaviti, poenostaviti, poenostaviti.« Družinske razmere namenoma niso kaotične. Tiranija in zmešnjava, ki vladata v svetu, nista del takšnih družin. Vsi člani si redno vzamejo čas za premislek o stanju v družini. Ali naj določene stvari ostanejo takšne kot so? Ali gradijo družinsko življenje? Ali opogumljajo drug drugega v medsebojnih odnosih?

Tretja značilnost doma, čigar središče je Kristus, je milost. Takšen dom mora biti varno mesto, kjer so dovoljene tudi napake. Vsi člani družine potrebujejo mazilo milosti za rane na njihovih srcih. Morajo vedeti, da cilj ni popolnost, ampak ljubezen. V svetu je dovolj sovraštva, obsojanja, sarkazma in grenkega humorja. Dom mora biti zatočišče, kjer ranjena oseba lahko najde tolažbo, mir in ozdravljenje.

Četrtič, krščanski dom mora biti mesto služenja. Takšen dom mora biti poln prijaznih dejanj, spoštovanja, ponižnosti in ljubezni. Možje in žene vedo, da je

služenje drug drugemu v Kristusu najpomembnejša stvar; da služenje ljudem v svetu temelji na nesebičnih odnosih v družini; da so lahko cenjene in spoštovane tudi vsakdanje dolžnosti pranja perila, opravljanja gospodinjskih del in košenja trave.

Petič, v takšnem domu je pomemben čas pobožnosti. Vzdušje v pravi krščanski družini spodbuja vsakega člana k preučevanju Svetega pisma, molitvi, premišljevanju o Božji besedi in preživljanju časa na samem z Bogom.

Na koncu naj povem še, da krščanska skupnost temelji na načrtih, ki jih ima Bog za vsakega člana družine. Cilji družine so utemeljeni na Božjih vrednotah, skupna vizija prihodnosti pa se sklada z Božjim načrtom. Razvijanje poslanstva družine je lahko čudovita priložnost za oblikovanje pravega krščanskega doma. Zgoraj predstavljeni principi so prilagodljivi, vendar je pri upoštevanju potrebno biti dosleden. Od začetka do konca morajo odsevati posameznikovo osredotočenost na večnost, hkrati pa morajo tudi izražati globoko upanje na srečanje s Kristusom.

Prevod: Ema Vitek http://family.custhelp.com

- 20 -

U gotovili smo, kako je Bog poklical Jeremija, ga posvetil

za preroka, očistil njegova usta in jih napolnil s svojo besedo. Povedal mu je, da se bodo mnogi dvignili proti njemu, in mu tudi obljubil, da bo vedno z njim in da ga bo on sam varoval. Ne vem, kako se je takrat Jeremija počutil, zase vem, da bi bila vzhičena nad takimi besedami. Kajti, ko Bog govori, je to nekaj prečudovitega, počutimo se počaščeni. Ko pa pridemo v stiske in preganjanja, na žalost pogosto pozabimo na te obljube. Tudi Jeremija, ko se je znašel v velikih stiskah in preganjanjih, ko so ga zapustili vsi, celo domači. Začel je zelo dobro, ko pa so prišla preganjanja, ki so se bolj in bolj stopnjevala, je padel v obup, preklel je celo dan, ko je bil rojen. Veste, da tako stanje ne pride čez noč. Pride počasi in kot kuga zastruplja naše misli in srce, če to dovolimo. Mnogi so zaradi tega celo odpadli od Boga. Tudi za Jeremija vidimo, kako se je ujel v to past, da se je vrtel okoli sebe in gledal bolj na okoliščine kot na Boga. Poglejmo, kako daleč se je stopnjevalo to njegovo stanje. Naslov tega odlomka je Jeremijeve tožbe in Božji odgovor. Najprej Jeremijeve tožbe: »Gorje mi, moja mati, da si me rodila,

moža, ki je v sporu in prepiru z vso deželo! Nisem posojal in niso mi posojali, vendar me vse preklinja. Ti veš, Gospod, spomni se me in zavzemi se zame! Maščuj se zame nad mojimi preganjalci! V svoji potrpežljivosti mi ne vzemi življenja! Vedi, da zaradi tebe trpim zasramovanje. Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti tvoje ime je priklicano name, Gospod, Bog nad vojskami. Nisem sedel v krogu veseljakov, da bi se zabaval; spričo tvoje roke sem sedel samoten, ker si me napolnil s togoto. Zakaj je moja bolečina brezkončna in moja rana neozdravljiva, da se ne more zaceliti? Postal si mi varljiv hudournik, voda, na katero se ni mogoče zanesti.« (Jer 15,15-18) Ste bili pozorni, kako začne Jeremija obtoževati Boga? Najprej mu je žal, da se je sploh rodil. (Tudi danes so mnogi verniki, ki govorijo, da jim je žal, da so se sploh rodili, in se sprašujejo, zakaj jih je Bog sploh ustvaril.) Potem Jeremija vendarle prosi Boga, naj se ga usmili, naj mu ne odvzame življenja in naj se zavzame zanj ter Bogu že prigovarja in očita, češ, saj veš, da zaradi tebe vse to trpim. Samega sebe še pohvali, ko pravi Bogu, kako je požiral njegove besede, kadarkoli so le prišle, in da se je zaradi teh besed silno veselil. Bogu govori: »Glej Bog, nisem sedel med brezbožniki, nisem se zabaval, čuval sem se zate, zato sem tudi tako osamljen. Bog, kaj pa ti? Namesto, da bi mi bil v pomoč, kot si mi obljubil, si me zelo razočaral, saj si mi

Marija Barborič

Maziljenje

p r e p o l n a č a š a

- 21 -

postal kot varljiv hudournik.« Kako strašne besede. S temi besedami je Boga razglasil za lažnivca, nekoga, ki vara, ki ne stoji za svojimi besedami. Si lahko zamislimo, da Jeremija, ki ga je sam Bog izbral in posvetil, ki je zaradi Boga vse zapustil, pade v tako nizko duhovno stanje, da Boga razglasi za lažnivca, tistega, ki vara. Ko beremo predhodne Jeremijeve molitve, nikjer ne najdemo, da bi ga Bog opomnil in zavrgel njegovo molitev. (Sploh pa iz vidika celotnega Svetega pisma, mislim, da je to edina molitev, ki jo je Bog prekinil.) Bog zaustavi Jeremijevo molitev. Ne samo zaustavi, ampak celo zahteva, da se za te besede spokori, spreobrne, drugače bo zavržen. Savel je tudi grešil in je bil opomnjen, pa se ni spokoril in je bil zavržen. Medtem ko se je David, ki je tudi zgrešil in bil opomnjen, v solzah kesal, spokoril in kot tak bil Božji ljubljenec. Tako vidimo, kako Bog strogo nastopi do Jeremija. Takih besed ni dopustil kljub težkim okoliščinam. Poglejmo, kaj mu Bog spregovori na te njegove očitke. Pozorno preberite in naj te besede tudi nam danes spregovorijo, da bi doumeli, kdo je Bog. Da bi doumeli, da je Bog res milosten in ljubeč, da pa je tudi strog Bog, strašen za tistega, ki ga razglaša za lažnivca. Poglejmo, kaj Bog odgovori: »Zato tako govori Gospod: Če se spre-obrneš, storim, da se vrneš in boš spet stal pred menoj. Če boš izrekal tehtne besede, nič plehkega, boš kakor moja

usta. Oni se morajo obrniti k tebi, ti pa se ne smeš obrniti k njim. Tedaj naredim iz tebe z bronom utrjen zid proti temu ljudstvu. Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, da te rešim in osvobodim, govori Gospod. Osvobodim te iz rok hudobnih in odkupim iz pesti nasilnikov.« (Jer 15,19-20) Bog je resnično ljubeči Bog. Bog, ki nas razume, da smo samo ljudje, in ve, da smo bolj nagnjeni k slabemu kot dobremu. In kljub temu, da se razjezi nad Jeremijo, mu da še eno priložnost … Zakaj je Bog tukaj Jeremijo opomnil in celo zahteval, da se spreobrne, sicer bo postal zanj »neuporaben«? Kadar smo brali te vrstice, ali smo se kdaj vprašali, zakaj Bog tako strogo nastopi do Jeremije? Poglejmo zapise iz 4. Mojzesove in iz Jobove knjige. »Bog ni človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se kesal. Ali morda reče in ne stori, govori in ne izpolni?« (4 Mz 23,19) »Ali je Božja tolažba zate premajhna, mila beseda namenjena tebi? Kam te zanaša srce in kam ti strmijo oči, da obračaš svojega duha proti Bogu, da spuščaš take besede iz svojih ust?« (Job 15,11-13) Bog želi, pravzaprav ne samo želi, celo zahteva od nas, da kažemo pravo podobo Boga. Ker ima ta svet o Bogu izkrivljeno podobo, Bog hoče od nas, da ga vsak dan bolj spoznavamo in prikažemo temu

- 22 -

svetu Boga, ki je svet, pravičen, mogočen, zanesljiv. Boga, ki stoji za svojimi besedami. Kaj smo prebrali? »Če se spreobrneš, storim, da se vrneš in boš spet stal pred menoj. Če boš izrekal tehtne besede, nič plehkega, boš kakor moja usta. Oni se morajo obrniti k tebi, ti pa se ne smeš obrniti k njim.« Bog od Jeremije zahteva spreobrnjenje. Od njega zahteva, da govori tehtne – premišljene besede. Preden gre beseda iz njegovih ust, naj premisli, kaj bo izrekel. Zakaj je Bog do Jeremije tako strog? Prebrali smo, da mu je Bog rekel: »Oni se morajo obrniti k tebi, ne pa ti k njim.« Premislimo te besede. Izraelski narod je bil duhovno čisto na tleh, dobesedno odpadel. Saj so živega Boga zamenjali za malike, za delo človeških rok. Bolj so zaupali malikom kakor živemu Bogu. Oni so imeli izkrivljeno podobo Boga in so ga imeli za lažnivca, tistega, na katerega se ne morejo zanesti. Imeli so poplavo lažnih prerokov, ki so zavajali Božji narod, zato je Bog poklical svojega preroka Jeremija, da bi bil kot »Božja usta«, da bi resnica razkrila laž. Bog je hotel zanj, da stoji trdno na resnici, da ne gleda na okoliščine, ampak, da zaupa Bogu. Zato pravi Jeremiji, da se morajo ljudje obrniti k njemu, ne pa on k njim. Ker so Izraelci godrnjali proti Bogu, Boga obtoževali in ga delali za lažnivca … »In zdaj, Jeremija, če imaš tudi ti takšno mnenje, takšno

podobo o meni kot preostali narod, potem ne moreš biti več moj služabnik. Zato sem te postavil za svojega glasnika, da moj narod vodiš v resnico in da me začnejo tudi oni iskati s celim srcem in ti postajati podobni, ne pa ti njim. Jeremija, spoznaj, kdo sem jaz, ali sem res samo varljiv hudournik ali sem Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo? Bog, absolutni Gospodar, ki vlada nad vesoljstvom, ki ima vso oblast, ki sem živa Beseda, Resnica, zanesljivi Bog? Jeremija, če se spreobrneš in spoznaš, da sem vse to, potem boš zopet kakor moja usta. Zopet boš lahko stal pred menoj.« Še eno Jeremijevo molitev si poglejmo nekaj poglavij naprej. Molitev, ki je zapisana v dvajsetem poglavju. »Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal. Ves dan sem v posmeh, vsi se norčujejo iz mene. Kadar koli govorim, moram vpiti, 'Nasilje in zatiranje!' moram klicati. Zares, Gospodova beseda mi je ves dan v sramotenje in zasmeh. Če rečem: 'Ne bom ga več omenjal ne več govoril v njegovem imenu,' je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem. ... Vsi moji zaupni prijatelji prežé, da se spotaknem: 'Morda se bo dal zapeljati, pa ga bomo premagali in se maščevali nad njim.' A Gospod je z menoj kakor strahovit junak. Zato se bodo moji preganjalci opotekli in ne bodo zmagali, zelo bodo osramočeni, ker se jim ne bo posrečilo: sramota bo večna,

- 23 -

nepozabna. Gospod nad vojskami, ki preizkušaš pravičnega, ki vidiš obisti in srce, naj vidim tvoje maščevanje nad njimi, saj sem tebi zaupal svojo pravdo. Pojte Gospodu, slavite Gospoda, ker re-šuje življenje ubogega iz rok hudodelcev. Preklet bodi dan, ko sem bil rojen, dan, ko me je mati rodila: naj ne bo blagoslov-ljen! Preklet naj bo mož, ki je sporočil mojemu očetu: 'Otrok, sin se ti je rodil,' in ga silno razveselil. Naj se temu človeku godi kakor mestom, ki jih je Gos-pod neusmiljeno razdejal. Naj sliši vpitje zjutraj in bojni krik opoldne, ker me ni umoril v materinem telesu, da bi mi mati postala grob in bi njeno telo ostalo večno noseče. Zakaj sem prišel iz materinega naročja, da okušam trud in žalost, da moji dnevi minevajo v samoti?« Jeremija je bil zopet v težkih okoliščinah in zopet je zapadel v depresijo in obup. Tako je bil obupan, da je celo preklel dan, ko je bil rojen. Ta molitev je kar precej dolga in v njej vidimo, kakšen duhovni

boj je bojeval. Nekaj časa gleda na Boga, nato sebe, pa zopet na Bogu, pa zopet sebe. Kaj lahko opazimo v tej molitvi? Čeprav je preklel dan, ko je bil rojen, ga Bog ni ukoril. Zakaj? V molitvi vidimo, kako se je bojeval in da se je bal zopet izreči

nepremišljene besede proti Bogu. Bal se je obtoževati Boga. In v tem je vidna prelomnica v njegovem življenju; začel je duhovno rasti. V dvaintridesetem poglavju ga že vidimo, kako poveličuje Boga ne glede na okoliščine, ki so bile še težje … Naj nam Bog pomaga, da bi resnično rasli v pravem spoznanju in da bi bili tudi mi med tistimi, za katere pravi prerok Danijel: »Ljudstvo pa, ki pozna svojega Boga, bo ostalo trdno in bo delovalo. Razumni med ljudstvom bodo tedaj mnoge poučevali … Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost.« (Dan 11,32-33; 12,3) »Rastite pa v milosti in spoznavanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa.« (2 Pt 3,18) »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« (2 Tim 4,7)

- 24 -

G o s p o d o v a d o b r o t a

O draščal sem z navado obiskovanja stavbe, ki se ji reče cerkev, vsako

nedeljo. Pa kaj potem. Vedel sem odgovore na vsa vprašanja glede duhovnih zadev: kako postati kristjan, kaj pomeni biti kristjan, kaj se mi bo zgodilo, ko bom umrl, če molim k Jezusu in grem skozi vse faze iskanja odpuščanja za grehe, za katere mi takrat dejansko sploh ni bilo žal in z njimi nisem hotel prenehati. Vendar sem sam sebe varal, saj sem si dopovedoval: »Če vsaj navidez molim, to pomeni, da hočem nehati delati stvari, ki jih počnem«. Vendar takšne molitve so cenene. Besedičenje o odpuščanju in govorjenje enih in istih stvari v molitvi znova in znova ni spremenilo ničesar v mojem življenju. Ker sem vztrajal pri tem, da se bom približal Bogu pod svojimi pogoji in na osnovi tega, kar sem jaz želel in kot sem jaz mislil, da stvari morajo izgledati. Prvič sem molil tako imenovano »molitev kesanja« spomladi leta 1982, ko sem bil v petem razredu. To sem naredil v klubu po imenu Backyard Bible, na neke vrste zbirnem mestu v moji soseski. Navidezno sem »obiskoval cerkev« celo svoje življenje. Mislil sem, da sem na tisti dan pred sedemnajstimi leti opravil svojo dolžnost kot kristjan, in da bom zagotovo šel v nebesa. Torej, ker je bilo vse v najlepšem redu (kar pomeni, da ne bom šel v pekel), ni bilo nobenih drugih pričako-vanj. Takrat nisem posebej razmišljal o tem,

Chad Steenerson

Nič drugega kot

umazanija

ampak kako nasplošno duhovni otrok razume odraščanje? Enostavno: kot trnovo pot. Moja mama je imela enega pomembnejših duhovnih vplivov name v otroštvu. Ona in ostali člani družine, kot tudi najrazličnejši ljudje iz drugih cerkva, ki smo jih obiskovali glede na trenuten kraj našega bivanja, so govorili o mojem prodornem razumevanju Biblije, o dejstvu, da sem si zapomnil veliko vrstic iz Biblije, in podobno, tako da sem se počutil, kot da sem nekaj posebnega. Težava je nastala, ko sem začel verjeti, da sem jaz res nekdo poseben. Vendar tako, da drugi tega niso opazili, na način, ko je posameznikov ego neviden za vse okrog, posameznik pa je z njim zaslepljen. Kot že rečeno, se je moja družina med mojim odraščanjem veliko selila. V obdobju sedmih let – od mojega četrtega razreda do sredine srednje šole – smo živeli v šestih zveznih državah. To je močno vplivalo na moje socialno življenje, saj kamorkoli smo se zaradi očetove službe preselili, tam nisem poznal nikogar. Do devetega razreda mi je bilo tega že dovolj. Bil sem brez socialnih stikov, zato sem bil odločen narediti vse, da bi si našel prijatelje, ki bodo izpolnjevali pogoje, ki jih bom jaz postavil (tako sem si zamislil), ne glede na karkoli. Postal sem svoj največji sovražnik, preden sem spoznal, da je to življenje samo po sebi prazno. Na začetku zadnjega letnika srednje šole se je moja družina zopet preselila v novo mesto, jaz pa sem si zaprisegel, da bom zaključil s svojim trpljenjem in se bom osredotočil le na to, da bom našel prijatelje. Nisem se zavedal, da se spuščam v čustveni boj. Ko se je moje zadnje leto srednje šole »vleklo dalje« (poudarjam dejstvo, da se je res »vleklo«), nisem mogel razumeti: čeprav sem se trudil in delal vse, kot

- 25 -

Jezusa, Gospoda in Odrešenika, ki je vir teh odgovorov. Takrat se nisem zavedal, da ne poznam Jezusa; vedel sem le to, da nisem prepričan. Zato si končno nisem upal umreti, brez da bi zagotovo poznal svojo večno pot. Vendar moje lastno znanje, kljub mnenju drugih ljudi, da sem poznal Gospoda Jezusa in da vem veliko o veri, mi ni čisto nič pomagalo. Res nisem poznal njega, ki daje mir in ki našim praznim, poenostavljenim in »vsevednim« odgovorom daje pravo smer. Nisem se več upal zanašati na svoje poenostavljene črnoglede odgovore. Moral sem slediti Jezusu. V naslednjem letu sem šel na razna svetovanja in učenja »pravih« psiholoških tehnik ter mehanizmov spopadanja s čustvenimi težavami. Vendar duhovna lakota, ki so jo prazna čustva še spodbujala, ni bila izpolnjena do trenutka, dokler se nisem zaustavil in nehal poskušati dopovedati Jezusu, da vem, kako voditi svoje življenje, nehal sem se truditi iskati veselje tam, kjer ni nikoli obstajalo (nikoli ni bilo predvideno, da obstaja izven Jezusa, in ne obstaja). Sčasoma sem se mu le naučil zaupati in ga spoznati kot vrednega zaupanja, da pri njem najdem mir, ki ga še vedno ne morem niti razumeti niti razložiti. 18. avgusta, 1990, me je Jezus poklical k pridiganju. Še vedno ne vem, kakšen način pridiganja ali program dela ali kakšen specifičen načrt ima zame, vendar to ni pomembno. Sedaj vidim in želim si, da bi to videl že pred leti: kar mi manjka v razumevanju, Kristus priskrbi v zvestobi. Brez njega to življenje ni nič drugega kot umazanija. In upam, da tega ne bom nikoli pozabil.

Prevod: Tabita Jovanovid http://www.precious-testimonies.com/

je prav, nisem mogel dobiti prijateljev. Kar je bilo še hujše, najverjetneje sem se preveč trudil in sem odganjal ljudi stran s svojo pretirano željo osrečiti sebe. Končno sem znorel. Nekega dne je oseba, ki sem mislil, da mi je najbližje (moje prvo dekle) – čeprav sem se preveč posvečal samemu sebi –, odšla iz mojega življenja in me pustila popolnoma izgubljenega. Spraševal sem se, kaj se je zgodilo, kdaj in kako bom, če bom sploh, našel srečo, glede na to, da me je edina oseba, ki me je osrečevala, zapustila. A to, kar sem si predstavljal, da je sreča, je bilo v resnici nekaj, kar se je nenazadnje izkazalo za praznino. In potem, ko ni bilo več nje in je padla še zadnja čustvena opora, ki sem si jo zamislil, je imel Jezus končno direktno pot do mene. 3. junij 1986 je bil popolnoma navaden dan, brez večjega pomena, razen tega, da je bil to dan, ko sem želel končati svoje življenje. Zdelo se mi je, da imam dovolj vsega, da končam s svojim trpljenjem, vendar sem dvomil, ali bom sposoben to narediti. Na žalost nisem poznal nobene druge poti, da bi prišel iz te bolečine, osamljenosti in notranjega trpljenja, v katerem sem se nahajal. Tako sem tisti večer sedel na svoji postelji z listkom v roki, na katerem je pisalo: »Žal mi je.« V drugi roki pa sem držal kozarček tablet, ki bi me, če bo vse po sreči (se opravičujem za ironijo), ubile. Vendar se tablete niso nikoli dotaknile mojih ustnic. Bil sem totalni strahopetec, ker nisem vedel zagotovo (in nekakšna sigurnost bi bila v tistem trenutku prav dobrodošla), če bo ta drastična akcija končala mojo bolečino. Kockal sem s svojim življenjem, saj sem bil prepričan, da bom vseeno šel v nebesa, čeprav nisem ubogal Jezusa, saj sem pred leti molil molitev spokorjenja in sem vedel, kaj je prav in kaj ne. Vendar vedeti odgovore ni enako kot poznati

- 26 -

Z a nami je dogodek, ki bi se ga vsaka Cerkev, ki bi bila v gradnji

ali obnovi, zelo razveselila. Selitev v novo ali obnovljeno cerkev. Danes se gradi mnogo cerkva in mnogo se jih tudi obnavlja. Nič ni narobe s tem, kajti tudi v času Ezra in Nehemija, ko je bil tempelj in jeruzalemsko obzidje v ruševinah, se je gradilo in obnavljalo. Tudi takrat so bili ljudje, ki so gradili in obnavljali, ker so goreli za Boga in Božje delo. Bili so pa tudi taki, ki so gradnji in obnovi nasprotovali. Na žalost je bilo teh veliko več kot tistih, ki so gradili. A kljub temu je bilo delo dokončano, ker je bil Bog s tistimi, ki so gradili. Ko je bilo delo končano in se je približeval dan otvoritve, je bilo vse ljudstvo na nogah, polno pričakovanja. Verjetno mnogo bolj, kot smo danes mi. Ne vem, ali je bilo tudi takrat njihovo pričakovanje pomešano z bojazljivostjo, kakor velja za nas danes. Kajti vsi si želimo, da bi se ta cerkev napolnila z ljudmi, ki bi našli odrešenje, ki bi našli spravo z Bogom, in da bi bila to hiša molitve, hiša Božje slave. Sprašujemo se, ali se lahko tudi danes zgodijo takšna spreobrnjenja kot nekoč, če pa je nad deželo duhovna tema.

Marija Barborič

Popolno delo

Svetega Duha

v G o s p o d o v i h i š i

Ne glede na vse verjamem, da Sveti Duh ni izgubil moči in tudi da Božja milost ni nič manjša, kot je bila nekdaj. Jezusova daritev je bila popolna tako v preteklih časih, kot tudi danes. Zato bi moral biti dogodek, ki je za nami, za nas velik praznik. Kajti tudi v času Ezre in Nehemije, ko se je obnavljal tempelj in jeruzalemsko obzidje, so ob otvoritvi imeli praznik. Takrat niso imeli običaj-nega bogoslužja. Tisto bogoslužje je bilo nekaj posebnega. Imeli so praznično bogoslužje. Ne formalno, ampak praz-nično. To bogoslužje ni bilo namenjeno toliko zahvaljevanju tistim, ki so delali, in tistim, ki so delo finančno podpirali. To praznično bogoslužje je bilo namenjeno prvenstveno zahvaljevanju Bogu in oznanjanju Božje Besede. In sicer od trenutka, ko se je zdanilo, pa vse do popoldneva so brali Božjo Besedo, ljud-stvo pa je pozorno poslušalo. (Neh 8,3) Ta dan je bil za njih svet dan Gospodu Bogu. Njihovo veselje ni bilo samo v tem, da je bilo pozidano zidovje. Njihovo največje veselje je bilo – veste kaj? Da so lahko doumeli besede, ki so jim bile oznanjene. (Neh 8,12-13) Se mi veselimo, ko doumemo Božjo Besedo? Njihovo veselje je bilo silno veliko, ko so spoznali, da lahko razumejo Besedo, zato so hoteli slišati še več. Že naslednji dan so se zbrali družinski poglavarji vsega ljudstva, duhovniki in leviti ob pismouku Ezru, da bi mogli poslušati in dojeti besede postave. (Neh 8,13) Razumevanje

- 27 -

Božje Besede pa je bila Božja milost, delo Svetega Duha. Poglejmo si še en primer iz nove zaveze, primer spreobrnjenja v najbolj nemogo-čih razmerah oziroma okoliščinah, in sicer »desnega razbojnika«. V tem primeru lahko samo strmimo nad veličastnim delom Svetega Duha. »Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: 'Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!' Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: 'Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.' In govoril je: 'Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!' In on mu je rekel: 'Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.' (Lk 23,39-43) Dva evangelista, Matej in Marko, pišeta, da sta tudi oba razbojnika, ki sta visela na križu, sramotila Jezusa. Luka pa to zgodbo nadaljuje. Pove tudi njen konec, konec obeh razbojnikov. Ob vsej tisti množici, ki je sramotila Jezusa, sta bila poleg tudi dva hudodelca, ki sta sramotila in preklinjala Jezusa. Naenkrat pa se je zgodil v enem od teh dveh zločincev, v t. i. desnem razbojniku preobrat. Naenkrat vidi Jezusa v novi luči. Neha sramotiti in preklinjati. Verjetno je nekaj trenutkov le strmel vanj. Njega, ki je le nekaj minut nazaj Jezusa sramotil in preklinjal, je začelo preklinjanje motiti.

Kar naenkrat zakliče in začne grajati svojega tovariša: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?« Zanimivo! Kot da je pozabil, da je sam samo nekaj minut nazaj ravno tako preklinjal in sramotil. Kakšen preobrat! Strmim nad tem, kaj lahko stori Sveti Duh. Velikokrat blagru-jemo »desnega razbojnika«, ki se je v zadnjem trenutku spreobrnil. Če pa nje-govo spreobrnjenje pogledamo malo bolj podrobno, ne bomo blagrovali le razboj-nika, ampak bomo prvenstveno ostrmeli nad veličastnim delom Svetega Duha. To njegovo spreobrnjenje ni bilo površno spreobrnjenje, ampak popolno spreobr-njenje, občudovanja vredno delo Božje milosti, delo Svetega Duha. V teh treh vrsticah je šest stvari ali korakov, ki jih je storil razbojnik. Šest stvari, ki so dokaz popolnega spreobrnjenja. Pa si poglejmo te korake k novemu življenju. 1. Javno pred vsemi zbranimi ljudmi je priznal Jezusovo nedolžnost, da Jezus ni kriv (vrstica 41). S tem je ovrgel vse lažne obsodbe zoper Jezusa. To priznanje ni bilo samo v njegovem srcu, ampak je to, kar je bilo v njegovi notranjosti, priznal z usti. 2. Vzveroval je v Jezusa. 3. Spoznal in tudi javno je priznal svojo krivdo – midva sva kriva (vrstica 41). 4. V njegovem srcu se je prebudila ljubezen do bližnjega. Svojega tovariša je opomnil, hotel ga je odvrniti od preklinjanja in sramotenja. »Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: 'Ali se ti ne bojiš

- 28 -

Videl je, da Jezus umira čisto drugače kot ostali ljudje. Množica je Jezusa preklinjala, on pa je v njem prepoznal Rešitelja. V njem je prepoznal nekaj najčistejšega, svetega. Naenkrat se je v njegovem srcu prebudilo upanje in začel je moliti. Molil je. V molitvi se je obrnil na Jezusa (vrstica 42). Ni samo rekel, ampak govoril je. Vztrajno je molil. Svojo molitev je ponavljal, dokler mu ni Jezus odgovoril. In kaj mu je Jezus rekel – obljubil? »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« Njegovo spreobrnjenje ni bilo samo na jeziku, ampak resnično v srcu. Njegovo obnašanje to dokazuje. Mnogi Jezusa sprejmejo in se celo krstijo, pa živijo še naprej enako ali celo slabše. Kdor je resnično spreobrnjen, se to v njegovem življenju tudi odraža. Spreobrnjenje ni, kaj vse ti je Gospod Bog storil – ozdravil od kake bolezni, poskrbel za službo, uslišal razne molitve –, ampak tvoje drugačno življenje. Naša govorica in naša dela nas morajo izdajati komu pripadamo in komu sledimo. Mnogi so v navdušenju sprejeli Jezusa, se celo krstili, vendar s kakšnim motivom, samo Bog ve, kajti mnogi od njih niso nikoli priznali: kriv sem. Zato se jih tudi nikoli ne sliši, da bi Boga hvalili za njegovo milost. Za večino od teh je Jezus le nekdo, ki naj bi poskrbel za njihove potrebe.

Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.'« (vrstica 42) 5. Vzveroval je v Božje kraljestvo. »In govoril je: 'Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!'« (vrstica 42) 6. Molil je. Verjetno se je ta razbojnik tukaj prvič srečal z Jezusom in res ne vem, ali bi lahko kdo imel večjo vero kot ta razbojnik. Nikoli ni slišal nobene Jezusove pridige, ni videl nobenega Jezusovega čudeža, pa takšno spreobrnjenje! Če nihče drug, so bili Jezusovi učenci in žene, ki so hodile in stregle Jezusu, tisti, ki so vedeli, da Jezus ni kriv, pa se nihče od njih ni upal tega povedati na glas. Razbojnik pa je pred vso to razbesnelo množico na glas razglasil Jezusa za nedol-žnega. Mi bi rekli, nič posebnega, saj je tako in tako umiral. Vendar, kdo mu je razodel kdo je Jezus in da Jezus ni kriv? Saj je vse besnenje, sramotenje, norče-vanje, preklinjanje bilo usmerjeno le na Jezusa in ne na njiju, ki sta bila res kriva. Lahko bi si ta razbojnik mislil, le kakšne grozote je moral storiti šele ta človek, da se je vsa množica s takim besom in sovraštvom spravila nanj. Zato se vprašam, ali bi lahko imel kdo večjo vero kot ta razbojnik ... Vse, kar je videl, je bil nebogljen in prezrt Jezus, zapuščen od vseh, zasmehovan, preklet, izmaličen od bičanja, v trpljenju, bolečini, agoniji. Videl pa je še nekaj: Videl je, kako Jezus umira.

- 29 -

Vernik, ki se resnično spreobrne, se od tistega trenutka ne bo več dobro počutil v družbi preklinjevalcev, porogljivcev in zasmehovalcev. Desni razbojnik je temu dokaz. Naj povem še en osupljiv primer iz življenja. Strmim nad veličastnim delom Svetega Duha. Pred nekaj leti sem spoznala gospo, ki jo je bolezen priklenila na posteljo. Zbolela je kmalu zatem, ko si je ustvarila družino. Ko sem jo spoznala, je dobesedno umirala, zanemarjena in zapuščena od vseh, celo od svoje družine. Obiskala sem jo in videla v kakšnih razmerah živi oziroma umira ... Videla sem človeka, ki bi moral biti krona Božjega stvarstva, pa umira slabše kot žival; to me je zlomilo. Še zlasti, ker sem jo videla tako nebogljeno, nemočno, a je tako preklinjala, da me je skoraj odneslo iz njenega stanovanja. Po Božji milosti in posredovanju neka-terih je bila v nekaj dneh premeščena v Dom starejših občanov. Vsake toliko časa sem jo hodila obiskat, čeprav, iskreno priznam, zelo težko. Res se mi je smilila, vendar je tako preklinjala in godrnjala čez vse, da sem težko zdržala ob njej. Vendar sem kar vztrajala in jo spraševala, če se ne boji Boga, in ji govorila, da naj se rajši zahvaljuje, ker zanjo tako lepo skrbijo. Vendar se mi je zdelo, kot da govorim v prazno. Večkrat sem ji hotela oznaniti evangelij, vendar zaman. Zato sem sklenila, da je ne bom več obiskovala. Vendar sem po nekaj mesecih zopet

odšla k njej na obisk in Gospod Bog mi je dal priložnost, da sem ji lahko govorila o Božji ljubezni. Takrat je tudi sprejela Gospoda Jezusa za svojega Odrešenika. Priznam, da sem bila zelo skeptična in včasih sem celo dvomila, ali je razumela, kaj je storila in če je sploh odrešena. Po nekaj mesecih sem jo zopet obiskala in ko sem ji takrat pomagala pri obroku, se mi je prvič zahvalila. Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Po tistem je vedno manj godrnjala, tudi preklinjala ni več, ampak se je celo zahvaljevala za vsako malenkost. Vendar mi ni niti to nič spregovorilo in sem še vedno dvomila, če je sploh odrešena. Dve leti po tem, ko je sprejela Jezusa, sva jo s prijateljico šle obiskat. Pristopila je neka uslužbenka in nama povedala, da je ta gospa njihova najboljša varovanka. Da je to eno najhvaležnejše bitje, kar jih pozna in da jo imajo vsi zelo radi. Šele takrat sem doumela, kaj je storil Sveti Duh v njenem srcu. Slava večnemu Bogu za njegovo milost in veličastno delo, ki ga je naredil tudi v srcu te gospe. Aleluja! Imamo lepo cerkev in verjetno v srcu dvome, ali se bo kdo spreobrnil, da bi se ta cerkev napolnila. Sveti Duh ni izgubil na moči, da prepričuje grešnega človeka. V veri prosimo, da s svojo milostjo in delovanjem poseže v mnoga srca ljudi, ki bodo prestopila prag tega Božjega doma. Da bi se zgodila spreobrnjenja, kakor pri desnem razbojniku. Celo tam, kjer so okoliščine nemogoče ... kakor pri »desnem razbojniku«.

- 30 -

V hvalo njegovega

veličastva »... V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinov-ljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. ... V njem, v katerem smo tudi prišli do dediščine, smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje, da bi bili mi, ki smo že prej upali v Mesija, v hvalo njegovega veličastva. ... Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva.« (Ef 1,4-6.11-12.13-14)

V tem odlomku nam Pavel razloži, da je imel Bog določen

namen, ko nas je odrešil: vrstica 6: »… v hvalo veličastva

njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« vrstica 12: »… da bi bili mi, ki smo

že prej upali v Mesija, v hvalo njegovega veličastva.« vrstica 14: »Ta je poroštvo naše

dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva.«

Pavel ne bi mogel biti bolj jasen: Božji namen našega odrešenja je, da bi bilo hvaljeno Božje veličastvo. Vsi biblijski kristjani bi se strinjali, da je Bog vreden hvale in da bi ga morali hvaliti. Ampak bistvo seže dosti globlje: Pavel ne pravi le, da je hvaljenje Boga dobra stvar. Pravi, da je sam samcat razlog odrešenja ta, da hvalimo Boga. Zakaj je tako pomembno govoriti o tej témi? Nedavno sem se pogovarjal z nekim predanim krščanskim vernikom, ki me je vprašal naslednje vprašanje: »Gary, zakaj Bog vztraja na tem, da ga hvalimo? Kaj sploh ima Bog od tega, če ga mi hvalimo? Če že ima vso slavo – kako bi lahko naše hvaljenje in čaščenje karkoli pridodalo k njegovi slavi?« Verjamem, da ta oseba ni osamljen primer, kajti mnogo kristjanov si postavlja isto vprašanje: »Kaj je Božji namen njegove zapovedi, naj ga hvalimo?« Včasih se nekateri počutimo neprijetno, ko verjamemo, da je dobro za nas, da Boga hvalimo, ampak ne razumemo, zakaj bi on hvalo potreboval. Spomnimo se, kaj je Pavel govoril v 2. Pismu

mag. Gary

Carlson,

evangelijski

duhovnik

v Novem

mestu,

teolog,

misijonar,

pastoralni

delavec

V hvalo njegovega veličastva

n a z e l e n i h p a š n i k i h

- 31 -

Filipljanom o tem, da se je Jezus ponižal in prevzel podobo služabnika. Torej, kako lahko povežemo to sliko ponižnosti s citiranim odlomkom na začetku, kjer je izpostavljen Božji namen biti povišan s strani človeka? Rad bi izpostavil naslednjo biblično resnico: ko Bog išče svojo lastno slavo, to ni odraz plitve egocentričnosti. Nasprotno, njegova želja, da bi bil slavljen in povišan, je dejansko izraz njegove globoke ljubezni do nas. Ampak preden spregovorim o tem, se najprej pogovorimo, zakaj imamo težavo z razumevanjem Božjega iskanja njegove lastne slave. V osnovi je razlog zelo preprost: niso nam všeč ljudje, ki neprestano vlečejo pozornost nase. Niso nam všeč ljudje, ki vedno želijo, da jih opazimo. Želijo, da opazimo njihove talente, želijo, da opazimo njihovo fizično lepoto, želijo, da opazimo njihovo inteligenco. In seznam stvari, za katere želijo, da jih opazimo, se lahko nadaljuje. In še posebej nam ni všeč, ko takšni ljudje iščejo hvalo, ko želijo, da jim damo priznanje za to, kar imajo. Kajti nekako nikdar niso sigurni vase. Iz naših najzgodnejših dni otroštva dalje se učimo, da so ljudje, ki so osredotočeni nase, žaljivi. In zato takšnih ljudi ne maramo ter si ne želimo biti v njihovi bližini. Kot otroci v celoti ne razumemo vzroka, zakaj nam takšni ljudje niso všeč. Ko pa postajamo starejši, začnemo spoznavati, da so negotovi ljudje ne le

bolj zahtevni, ampak tudi čustveno bolj izčrpljujoči. Nič ni narobe z zavedanjem tega, kar imaš. Ko pa nenehno zahtevaš, da te drugi hvalijo za to, kar imaš, to postane žaljivo. Ko torej beremo v Bibliji, da Bog zahteva od nas hvalo, je nekaj v nas, kar se sprašuje, zakaj. Kajti ne želimo si Boga, ki bi bil negotov. In takrat pomaga, če se spomnimo, da Bog ni takšen kot mi. Za razliko od ljudi, ki potrebujejo hvalo, ker se počutijo nezadostne, Bog vsekakor ni šibek – in nima absolutno nobene pomanjkljivosti. Bog je v celoti popoln v vsakem pogledu, ne dela nobenih napak in vse, kar stori, je dobro. In ker je to res, smo lahko prepričani: če Bog išče svojo lastno slavo in če želi biti hvaljen, to ni zato, ker bi bil čustveno negotov, kot so to nekateri ljudje. Na videz se morda zdi tako, ampak samo če presojamo Boga po naših standardih. Toda, ker Bog v nobenem pogledu ni grešen in sebičen, kot smo to ljudje, mora imeti drugačen razlog, da išče hvalo svojega veličastva. Preden nadaljujemo s to témo, si oglejmo še drugi razlog, zakaj nam niso všeč tisti ljudje, ki iščejo svojo lastno slavo. Ker vemo, da so ljudje, ki iščejo svojo lastno slavo, v splošnem neljubeči do drugih. Tako so osredotočeni nase, da jim je vseeno za druge. Včasih se sprašujemo, kako to vpliva na našo podobo Boga, če Bog stalno

- 32 -

zahteva, da hvalimo njegovo veličastvo? Kako naj to uskladimo z mislijo, da nas ljubi? Iskren kristjan se vpraša, ali je Bog za sebe ali za nas? Konec koncev Biblija pravi, da prava ljubezen nikdar ne išče svojih lastnih interesov. In tako se sprašujemo: če je Božji glavni cilj, da je hvaljen in slavljen, kako ga potem lahko vidimo kot ljubečega? Ampak tukaj je težava s takšno obliko logike, ki pravi »če je ena izjava resnična, potem je druga izjava napačna«. Kaj pa, če sta obe izjavi resnični? Kaj, če je razlog, zakaj Bog želi biti slavljen, v tem, ker nas ljubi? Biblična resnica je, da sta obe izjavi resnični: Bog vztraja pri tem, da je njegovo ime hvaljeno in slavljeno. In hkrati je ljubeči nebeški Oče. Morda to misel bolje ilustriram z vprašanjem: če bi Bog hotel dokazati svojo popolno ljubezen do nas, kaj bi bilo potemtakem najpopolnejše darilo, ki bi nam ga lahko dal? V resnici je samo en odgovor na to vprašanje: največji dar, ki bi nam ga Bog lahko dal, je dar samega sebe. Rad bi, da se ustaviš, in pomisliš na logičnost te izjave. Če bi nam Bog hotel dati najpopolnejši dar, dar, ki mu ne bi mogel biti absolutno noben dar enak, potem bi nam Bog lahko dal v dar samo samega sebe. Kajti samo on je v celoti v vsakem pogledu popoln. Sedaj pozorno prisluhni, kaj je bil Božji namen, ko nam je poslal svojega Sina Jezusa. Ko nam je dal Jezusa Kristusa za našega Odkupitelja in Odrešenika, nam je

dal najpopolnejši dar, ne nekaj plitvega kot so to bogastvo, uspeh ali dobro zdravje, ampak nekaj dosti boljšega in večnega – skupnost z njim samim. Ko nam je dal samega sebe, je Bog pokazal svojo ljubezen do nas. In kaj storimo, ko nam nekdo da nekaj odličnega, nekaj, kar vzljubimo? Govorimo o tem, kako čudovita je ta stvar. Ali, če se izrazim biblično, to hvalimo. To počnemo ljudem, ki jih ljubimo, s stvarmi, v katerih uživamo, z izkušnjami, ki jih imamo. Ure in ure porabimo s pripovedovanjem o tem, kako čudoviti so tisti ljudje, tiste stvari in tiste izkušnje. In hvala, s katero hvalimo tiste stvari in ljudi, je del užitka, ki ga od njih dobimo. To torej je definicija čaščenja Boga in hvaljenja njegovega imena. Čaščenje se zgodi, ko ujameš samo majhen delček Božje popolnosti. In edina stvar, ki jo lahko storiš, je, da ga začneš slaviti: ker te je njegova prisotnost tako prevzela. Svet je poln hvaljenja tistega, kar res ljubi. Svet hvali svoje najljubše ljudi: »Preprosto mislim, da je ta oseba čudovita!« Svet hvali svoje najljubše kraje: »Ko sem tam, se počutim kot v raju.« Svet hvali svoje najljubše izkušnje: »Ko bi to lahko počel znova in znova.« Za trenutek razmisli: radi hvalimo tiste stvari, v katerih uživamo, in jih globoko cenimo. In del užitka, ki ga zaradi njih doživljamo, je v govorjenju o teh stvareh. Predstavljaj si torej, da nekdo sprejme dragoceno, lepo darilo, nekaj, kar si je vedno želel, ampak to takoj skrije, tja,

- 33 -

kjer nihče ne vidi, in ne želi govoriti o tem čudovitem darilu nikomur. Če bi poznal koga, ki bi tako postopal, bi rekel, da je s to osebo nekaj narobe. In zakaj tako mislim? Ker je del užitka, ki ga prejmeš s čudovitim darilom, tudi tisti užitek, s katerim to darilo hvališ. Tako zopet, če nekdo ne more izraziti užitka v tem, kar ima rad, je to zato, ker je z njim nekaj narobe. Primer: vsakič, ko se moja žena Sheryl vrne s poti, je prva stvar, ki ji jo povem, kako sem vesel, da se je vrnila. Ne zato, ker je to nekaj, kar bi moral storiti, ampak preprosto zato, ker jo imam rad in jo pogrešam. Če ne bi mogli govoriti o tem, kar imamo radi ali kar cenimo, bi bilo naše veselje v tej stvari ali v odnosu do te osebe manjše. Torej, če nam Bog želi dati najboljše, in narediti naše veselje polno, potem nas mora naučiti pomembnosti in vrednosti, ki je v hvaljenju njega. V tem, da nam naroča, naj ga hvalimo, Bog ne kompenzira kake svoje šibkosti ali nezadostnosti, ki bi jo občutil. Ampak nam želi povedati, da se največja vrednost in lepota najdeta samo pri njem. Tako je način, kako najti smisel v življenju, ta, da Boga hvalimo – ker je samo on vreden. Ko Bog išče naše hvaljenje, to ni znak sebičnosti, ampak ljubezni, ki jo ima do nas. Kajti s hvaljenjem njega hvalimo edinega, ki je resnično vreden hvale. In z našim hvaljenjem se naše veselje v njem dopolni. In ko nas uči, da ga hvalimo, nam Bog kaže svojo ljubezen.

Moja molitev je, da bi sprejeli to resnico: hkrati, ko naš Bog dela vse stvari v »hvalo svojega veličastva«, nam ponuja edini dar na svetu, ki lahko zadovolji naša najglo-blja hrepenenja. In ta popoln dar je on sam – kajti samo on je najpopolnejši dar. Vidiš, kaj bi ti rad sporočil? V iskanju našega hvaljenja Bog ni negotov ali sebičen. Nasprotno, ko nam reče, naj ga hvalimo, nam kaže svojo popolno ljubezen do nas. To spoznanje je preobrazilo moje duhovno življenje. Kajti kot mlad kristjan sem narobe razumel, zakaj sem počel določene stvari. Molil sem, častil sem, bral sem Biblijo, hodil sem v cerkev. Počel sem pravilne stvari, ampak iz napačnih razlogov. Ker sem se naučil duhovne resnice, o kateri sem govoril, počnem te iste stvari, ampak iz drugačnih razlogov. Ne molim več zato, ker moram, ampak da sem v skupnosti z Bogom. Ne častim več, ker moram, ampak da uživam v njegovi prisotnosti. Biblije več ne berem, ker jo moram brati, ampak ker mi Bog govori skozi svojo Besedo. V cerkev več ne hodim zato, ker moram, ampak zato, ker je biti v Božji hiši radost. Če bi imel čas, bi lahko ta seznam nadaljeval, seznam novih načinov, v katerih me Bog uči čaščenja. Ne zato, ker bi bil sebičen Bog, ki je čustveno negotov, ampak, ker me ljubi in me hoče blagosloviti. In zato hvalim Boga, ker mi je v zadovoljstvo častiti edinega, ki je vreden hvale.

- 34 -

opazila, da z mano nekaj ni v redu in je toliko časa silila vame, da sem ji na koncu vse povedal. Pozorno me je poslušala. Ko sem končal, me je najprej objela, potem pa z omare vzela Sveto pismo. Rekla je: 'Hvala, ker si mi zaupal svojo stisko. Skupaj jo bova predala Bogu. Še prej pa bova prebrala Psalm 36:

›Hudobija govori krivičniku v njegovem srcu,

pred njegovimi očmi ni strahu Božjega. Zakaj v svojih mislih si utvarja,

da se krivda ne bo odkrila in ne kaznovala.

Njegove besede so hudobija in prevara; nehal je ravnati razumno in delati dobro.

Hudobijo si izmišlja na svojem ležišču, stopa na pot, ki ni dobra,

hudega ne zavrača.

Gospod, tvoja milosrčnost sega do neba, tvoja zvestoba do samih oblakov. Tvoja pravičnost je kot božje gore, tvoja sodba je kot globoko morje, Gospod, ti rešuješ ljudi in živali.

Kako dragocena je tvoja milost, o Bog! Človeški otroci se zatekajo v senco

tvojih peruti. Nasičujejo se z najboljšimi

dobrotami tvoje hiše, s potokom svojih radosti jih napajaš.

Zakaj v tebi je izvir življenja in v tvoji luči gledamo svetlobo.

Ohrani svojo milost njim, ki te častijo, in svojo pravičnost iskrenim v srcu!

Naj me ne pohodi prevzetneževa noga in grešnikova roka naj me ne premakne.‹'

Vsake toliko časa sem prebrala kakšen zapis iz Matejevega zvezka. Ob tem sem se čudila obema – njegovi učiteljici, ki je izbirala takšne naslove, in njemu, ki je pod dane naslove zapisal takšna doživetja. Tokrat sem se zamislila ob naslovu Kadar se mi zgodi krivica: »Šolsko leto se je počasi iztekalo. Bil sem že kar utrujen, a zadovoljen, saj mi je pri vseh predmetih dobro kazalo. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar me je zelo pretreslo. Imeli smo športni dan. A očitno to ni bil moj dan. Zaradi napake, ki sem jo storil kot vratar, je naša nogometna ekipa, ki je sprva zmagovala, na koncu na turnirju izgubila. Seveda mi ni bilo vseeno, a malo me je pomirilo, ker sem čutil, da sošolci kljub temu niso bili jezni name. Prav zato me je toliko bolj presenetil učiteljev napad. Po vsem, kar mi je očital, sem lahko ugotovil, da sem mu, kot se reče, šel na živce že kar nekaj časa. Tako sem bil pretresen, da sploh nisem mogel ničesar reči v svojo obrambo. Stal sem tam čisto osramočen in nemočen. Sploh ne vem, kako sem prišel domov. Sprva domačim nisem nameraval nič omenjati neljubega dogodka. A mama je

Mira Grahek

List iz šolskega

zvezka (3)

o l j e m a z i l j e n j a

- 35 -

Nisem našel pravih besed, da bi mami izrazil, kako neskončno sem ji hvaležen za njeno razumevanje in pomoč. A vem, da je iz mojega objema lahko razbrala vse.«

Po vsakem spisu, ki sem ga prebrala, sem se še najbolj čudila načinu, kako je Matej reševal svoje probleme. In hvaležna sem bila za njegov nevsiljivi zgled.

- 36 -

v e s e l o s r c e

Bog, prosim, varuj me.

Zakaj, Bog? Zakaj?!

Oprosti, a sem spregledal

enega? Si v redu?

- 37 -

RESNICA

Rekel je, da so se tega naučili pri verouku.

- 38 -

Kjer je veliko razsodnosti, je malo ljubezni.

nizozemska

Kdor se varuje razočaranj, se skriva pred

življenjem.

Hans Habe

Jutrišnji dan pripada tistim,

ki oznanjujejo veselje.

Friedrich Heer

Vsak lahko sočustvuje s prijateljevim trpljenjem,

toda le odličen značaj lahko uživa v

prijateljevem uspehu.

Oscar Wilde

Ljubše mi je, da se vsi sprašujejo, zakaj še

nimam spomenika, kot pa zakaj ga imam.

Mark Porcij Katon

Kdor noče, kadar more, ne more, kadar hoče.

italijanski

Dokler ne poskusite, ne boste vedeli,

česa vsega ne zmorete.

Henry James

Le kdaj smo polni žalosti, če ne takrat,

ko mislimo?

John Keats

s k r i t i z a k l a d i

- 39 -

Izdajatelj: Evangelijska cerkev "Dobrega pastirja"

Novo mesto

Trdinova ulica 27, p.p. 47, 8001 Novo mesto

Matična številka: 5811309000 Elektronski naslov: evc@siol.net

Ureja uredniški odbor.

Glavni urednik: Peter Golob Odgovorni urednik: dr. Daniel Brkič

Lektorica: Tabita Jovanović Oblikovanje, izbor fotografij in slik:

Peter Golob Grafična priprava:

Evangelijska cerkev "Dobrega pastirja" Novo mesto

Digitalni tisk:

Špes, grafični studio, d.o.o.

Naslov uredništva in naročila: Revija Vode počitka

Evangelijska cerkev “Dobrega pastirja” Novo mesto

Trdinova ulica 27, p.p. 47, 8001 Novo mesto

Kontakt (odgovorni urednik):

telefon: 07/334-13-41 gsm: 041/373-505

elektronski naslov: evc@siol.net

Informativna vrednost revije Vode

počitka je 2€. Revija se financira s prostovoljnimi prispevki in z darovi. Prevodi, prispevki, lektura, oblikovanje in vsa priprava za tisk so brezplačni. Prostovoljne prispevke za stroške izdelave, tiskanja, distribucije, promocije in ostalih potreb lahko prispevate tudi na transakcijski račun pri NLB št.: 0297 0009 2053 359, prejemnik Evangelijska cerkev Novo mesto, Trdinova ulica 27, 8000 Novo mesto, namen – dar za Vode počitka. ISSN (tiskana izdaja): 1855-2854 ISSN (spletna izdaja): 1855-2862 UDK: 274(497.4) Revija Vode počitka je na voljo tudi v elektronski obliki na spletni strani Evangelijske cerkve Novo mesto:

www.evangelijska-cerkev-nm.si Svetopisemska besedila so vzeta iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP).

Copyright © 1996, 2003 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. – Razen, če ni ob navedku zapisano drugače.

leto 28 / junij-julij 2012

VODE POČITKA REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST

- 40 -

Ko je Noe gradil barko,

ni deževalo.

Howard Ruff