VLOGA DELOVNEGA PRAVA PRI RAZVOJU KADROVSKE …diplome.fov.uni-mb.si/dr/11941Kukec.pdf · univerza...
Transcript of VLOGA DELOVNEGA PRAVA PRI RAZVOJU KADROVSKE …diplome.fov.uni-mb.si/dr/11941Kukec.pdf · univerza...
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE
DOKTORSKA DISERTACIJA
VLOGA DELOVNEGA PRAVA PRI RAZVOJU KADROVSKE
FUNKCIJE SKOZI PRIZMO REŠEVANJA KOLEKTIVNIH
DELOVNIH SPOROV
Vrhnika, februar 2006
mag. Bojan Kukec
mentor: prof. dr. Jože Florjančič
2
Za vsestransko pomoč, omogočanje dostopa do podatkov pri znanstveno raziskovalnem delu, še posebej pri empiričnih analizah KDS na Slovenskem, pa tudi za marsikateri koristen nasvet, pobudo in pripombo se iskreno zahvaljujem:
vodji delovnopravnega oddelka VS RS prof. dr. Janezu NOVAKU, ter sodnikom istega sodišča Miranu BLAHI, doc. dr. Alekseju CVETKU in mag. Ivanu ROBNIKU, prof. dr. Zvonetu VODOVNIKU, predsednici Višjega DSS v Ljubljani, sodnici Marti KLAMPFER; predsednici DSS v Ljubljani sodnici Andreji TOŠ - ZAJŠEK, ter sodnici istega sodišča Darinki PUČNIK, predsednicama-ku DS v Kopru, Celju in Mariboru, sodnicam –ku Marieli MARAS, mag. Idi DIMEC in Stanku OMERZUJU; prof. dr. Lojzetu UDETU, in prof. dr. Dragici WEDAM – LUKIČ in prof. dr. Polonci KONČAR s PF v Ljubljani, prof. dr. Arnetu MAVČIČU z US RS; nekdanji državni sekretarki mag. Nataši BELOPAVLOVIČ ter Ljiljani TRATNIK iz MDDSZ RS; Marjetki PENKO - NATLAČEN in Mihi POTOČNIKU iz GZS; odvetniškim kolegom Albinu PLOJU, Jožetu ILCU in doc. dr. KonraduPLAUŠTAJNERJU; (žal pokojnim:) sodnikom dr. Ivanu ŽUŽKU, Edvardu CENTRIHU, Albinu ŠIFRERJU in uredniku Dušanu SKOKU. In nadalje: Prof. dr. Mihajlu DIKI in prof. dr. Željku POTOČNJAKU iz PF v Zagrebu ter prof. dr. Seadu DEDIČU iz PF v Sarajevu; nekdanjemu predsedniku VS RH Ivici CRNIČU, prof. dr. Susan SAAB FORTNEY iz Texas - Tech Univesity ZDA; (upok.) sodniku Janezu OBREZI predesedniku Okrajnega sodišča na Vrhniki, predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani Alešu ZALARJU knjižničarkam VS RS, PF v Ljubljani in PF v Mariboru (še posebej ge. Amaliji SPLINDLER); ge. Viki RAVNIHAR in odv. koncipientu Jerneju PODLIPNIKU za pomoč pri urejevanju besedil ter, čeprav na koncu, pa vendar ne nazadnje: mentorju prof. dr. Jožetu FLORJANČIČU s UM FOV v Kranju, ter prof. dr. Mitji NOVAKU s PF v Mariboru in prof. dr. Ludviku TOPLAKU s PF v Mariboru.
3
VSEBINSKO KAZALO
SEZNAM POMEMBNEJŠIH KRATIC ................................................... 13
POVZETEK V IN KLJUČNE BESEDE SLOVENSKEM JEZIKU ....... 15
POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE V ANGLEŠKEM JEZIKU
(SUMMARY AND KEY WORDS)............................................................ 18
A. UVODNI DEL...............................................................................21
I . UVOD...................................................................................................... 21
1. OPREDELITEV PROBLEMA, MOTIVI ZA IZBIRO TEME IN NJENI CILJI
.....................................................................................................................................21
2. METODE RAZISKOVANJA ................................................................................29
2.1. Metode dela .......................................................................................................29
2.2. Izrazje - pravna terminologija ...........................................................................30
3. ŠTIRI VODILNE (HIPO)TEZE DOKTORSKE DISERTACIJE........................31
3.1. Opredelitev kolektivnega interesa in skupine ....................................................31
3.2. Predlog definicije KDS (elementi 6+3) ..............................................................31
3.3. Reševanje KDS, s poudarkom na ADR..............................................................32
3.4. Predlog postopka reševanja KDS ......................................................................32
4. PRIČAKOVANI IZVIRNI ZNANSTVENI PRISPEVEK K TEORIJI IN
PRAKSI.......................................................................................................................33
5. SODNA STATISTIKA ZA LETO 2004 – SLOVENIJA.......................................34
5.1. Gibanje zadev za leto 2004 ................................................................................36
6. O RAZVOJU KOLEKTIVNIH DELOVNIH RAZMERIJ (KDR) ......................39
6.1. Primerjalnopravno v svetu ................................................................................41
6.2. V Sloveniji - sklep..............................................................................................43
II. ZGODOVINSKI PREGLED REŠEVANJA KDS ............................... 46
1. V SVETU.................................................................................................................46
2. NA OZEMLJU SLOVENIJE.................................................................................48
3. KDS NA SLOVENSKEM PO II. SVETOVNI VOJNI.........................................51
4
III. MEDNARODNA UREDITEV KDS - POSTOPEK IN SODIŠČA... 54
1. SPLOŠNO ...............................................................................................................54
1.1. Univerzalna raven .............................................................................................58
1.1.1. Akti OZN – Organizacija združenih narodov (5)..........................................58
1.1.2. Za ADR in KDS najpomembnejše (11) konvencije in priporočila MOD (3)..61
1.1.2.1. Konvencija MOD št. 84 (ni ratificirana)................................................61
1.1.2.2. Konvencija MOD št. 87 (velja v RS) o sindikalni svobodi in varstvu
sindikalnih pravic (1948)...................................................................................61
1.1.2.3. Konvencija MOD št. 98 (velja v RS) o uporabi načel o pravicah
organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, (1956) ...........................................62
1.1.2.4. Konvencija MOD št. 100 (velja v RS) o enakem nagrajevanju moške in
ženske delovne sile za delo enake vrednosti, (1951) ..........................................63
1.1.2.5. Konvencija MOD št. 110 (ni ratificirana)..............................................63
1.1.2.6. Konvencija št. 144 o tripartitnem posvetovanju (ni ratificirana) ............64
1.1.2.7. Konvencija MOD št. 149 (ni ratificirana)..............................................64
1.1.2.8. Konvencija MOD št. 151 (ni ratificirana) o varstvu pravice do
organiziranja in postopkih določanja delovnih razmer v javni službi (1978). .....64
1.1.2.9. Konvencija MOD 154 (ni ratificirana) o spodbujanju kolektivnega
pogajanja (1981) ...............................................................................................65
1.1.2.10. Konvencija MOD št. 160 (ni ratificirana)...........................................66
1.1.2.11. Konvencija MOD št. 181 (ni ratificirana)............................................66
1.1.2.12. Priporočilo MOD št. 91. (ni ratificirano) glede kolektivnih pogodb
(1951) ...............................................................................................................67
1.1.2.13. Priporočilo MOD št. 92 (1951) o prostovoljni pomiritvi in arbitraži ....67
1.1.2.14 Priporočilo MOD št. 130 glede pregleda delovnopravnih pritožb (1967)
..........................................................................................................................68
1.2. Regionalna raven ..............................................................................................69
1.2.1. Svet Evrope (SE)..........................................................................................69
1.2.2. Evropske skupnosti (EU) .............................................................................73
IV. PRIMERJALNOPRAVNA ANALIZA UREDITEV KDS V 4-IH
DRŽAVAH.................................................................................................. 75
1. NEMČIJA ...............................................................................................................76
2. FRANCIJA..............................................................................................................82
5
3. VELIKA BRITANIJA............................................................................................86
4. HRVAŠKA ..............................................................................................................90
5. SKLEP - SINTEZA...............................................................................................97
5. 1. Razlikovanje: pravni - interesni in IDS – KDS...............................................97
5.2. Postopek odločanja v KDS, v opazovanih državah ...........................................98
V. INSTITUCIJE IN ORGANI ZA REŠEVANJE KDS Z OZIROM NA
NIVOJE MANAGEMENTA.................................................................... 100
1. PRIMERJALNOPRAVNO ..................................................................................103
1.1. Javne službe za pomirjanje in posredovanje...................................................103
1.2. Zasebne institucije za pomirjanje in posredovanje ..........................................104
1.3. Sodni organi....................................................................................................104
1.3.1. Delovno sodišče ........................................................................................105
1.3.2. Sodišče splošne pristojnosti .......................................................................106
1.3.3. Upravno sodišče........................................................................................107
1.4. Pristojnost drugih državnih organov in organov lokalnih oblasti ..................107
1.5. KDS različnih ravni.........................................................................................109
1.5.1. Delodajalcu...............................................................................................109
1.5.2. Panožni .....................................................................................................109
1.5.3. Nacionalni.................................................................................................110
1.5.4. Transnacionalni in Evropski.....................................................................110
1.5.5. Medsindikalni spor kot kolektivni (ne delovni) spor ...................................111
2. V SLOVENIJI.......................................................................................................112
2.1. Vrhnji, operativni in izvajalski management v sodstvu ...................................112
2.2. Kadrovska funkcija (stanje) po sodni statistiki 2004 .......................................114
2.2. V organizacijah ...............................................................................................119
VI. NAČELA IN MODELI REŠEVANJA KDS S POMOČJO
KADROVSKE FUNKCIJE - PRIMERJALNOPRAVNO.................... 121
1. POVEZAVA KADROVSKE STRATEGIJE, STRATEGIJE ORGANIZACIJE
IN ZUNANJIH SISTEMOV (SODSTVA, SINDIKATOV, ZDRUŽENJ
DELODAJALCEV) PRI REŠEVANJU KDS .........................................................121
2. NAČELA REŠEVANJA KDS .............................................................................125
2.1. Načelo avtonomnosti .......................................................................................125
6
2.2. Načelo prostovoljnosti ....................................................................................126
2.3. Načelo tripartizma...........................................................................................126
2.4. Načelo nevtralnosti države .............................................................................127
3. MODELI REŠEVANJA KDS ..............................................................................128
3.1. Pravni in nepravni vidiki modela reševanja KDS............................................129
3.1.1. Pravni .......................................................................................................129
3.1.2. Nepravni ...................................................................................................129
3.2. Klasifikacija modelov reševanja KDS..............................................................130
3.2.1. Formalizirane in institucionalizirane metode in modeli .............................130
3.2.2. Neinstitucionalizirane metode in modeli ....................................................131
3.2.3. Mešani model ...........................................................................................131
3.3. Mogoči model reševanja KDS v Sloveniji ........................................................132
VII. USTAVA RS IN KDS........................................................................ 136
1. IZ KATERIH USTAVNIH NORM SE LAHKO RODI KDS?...........................136
1.1. Pravica do sodnega varstva in poštenega sojenja (fair trial) - po 23. členu.....137
1.1.1. Pravica do sodnega varstva v judikaturi US RS .........................................139
2. TRI NAJPOMEMBNEJŠE USTAVNE (KOLEKTIVNE) PRAVICE, ZA
REŠEVANJE KDS ...................................................................................................141
2.1. Pravica do soodločanja (75. čl.).......................................................................142
2.2. Pravica do sindikalne svobode (76. čl.) ...........................................................143
2.3. Pravica do stavke (77. čl.)................................................................................144
3. PRISTOJNOST US IN POSTOPEK, KO GRE ZA KDS ...................................147
3.1. Zakaj so KP »predpisi«, in je US RS pristojno za njihovo presojo ustavnosti in
zakonitosti? ............................................................................................................150
3.2. Kaj pomeni 57. člen ZDSS/94 oz. 53. čl. ZDSS/2004?...................................151
3.3. Pravna narava »splošno obveznih« kolektivnih pogodb..................................153
3.4. Ali je tretji odstavek 112. člena ZDR/90v skladu z Ustavo?.............................154
3.5. Pristojnost za presojo deliti med ustavnim in delovnimi sodišči ......................155
VIII. UREDITEV KDS V RS - MATERIALNOPRAVNI VIDIK......... 156
1. USTAVNA PODSTAT KDS................................................................................156
2. ZTPDR/89 .............................................................................................................157
3. ZDR/02 ..................................................................................................................158
7
4. ZSDU/93 ................................................................................................................159
5. ZDSS/2004.............................................................................................................161
6. SKPGD/97 .............................................................................................................163
7. KPNGD/91 ............................................................................................................163
8. ENAINTRIDESET (31) PANOŽNIH KP V SLOVENIJI...................................164
9. ZS/91......................................................................................................................164
10. ZRS/93 (ZAKON O REPREZENTATIVNOSTI SINDIKATOV)....................165
11. ZPP/99 .................................................................................................................166
12. PREDLOG NOVEGA ZKP/01 (OZ. 2006) .......................................................166
12.1. Kratki kritični prikaz vsebine.........................................................................167
12.2. Analiza – odprta vprašanja predloga ZKP.....................................................171
13. ZDSS/04...............................................................................................................173
14. SKLEP.................................................................................................................174
IX. VSEBINSKA ANALIZA 36. VELJAVNIH KP V SLOVENIJI ..... 176
1. KAJ KP DOLOČAJO (POSEBNEGA) GLEDE REŠEVANJA KDS IN METOD
ADR? (RAZLIKE - SPLOŠNO) ..............................................................................176
1.1. Terminološke razlike .......................................................................................177
1.2. Načelo in »favorem laboratoris« .....................................................................177
1.3. Opozorilna stavka............................................................................................177
1.4. Stavkovna pravila sindikata.............................................................................178
1.5. Specialno pristojnost arbitraž (ratione materiae) ............................................178
1.6. Kdaj gre po KP za KDS?..................................................................................178
1.7. Fakultativnost in obligatornost ADR v KDS ...................................................179
1.8. Stroški .............................................................................................................179
1.9. Komisije za poravnave kot oblika reševanja KDS............................................180
1.10. Učinki ter pravne posledice (sporazumne) rešitve KDS.................................180
X. EMPIRIČNE ANALIZE - KOT IZHODIŠČE ZA TEORETIČNI DEL
.................................................................................................................... 180
1. PLAČE ..................................................................................................................188
2. V SPORIH O SODELOVANJU DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU ...............191
3. SPORIH O REPREZENTATIVNOSTI SINDIKATOV.....................................192
4. SPORI O ZAKONITOSTI STAVKE ..................................................................192
8
5. SPORI O PRISTOJNOSTI SINDIKATA V ZVEZI Z DELOVNIMI RAZMERJI
...................................................................................................................................194
B. OSREDNJI (TEORETIČNI) DEL – ZNANSTVENA RAZPRAVA.....................................................................................195
I. STALIŠČA TEORIJE O KDS.............................................................. 195
1. OPREDELITVE (DEFINICIJE) KDS................................................................195
1.1. V svetu.............................................................................................................195
2.1.1. Francoski teoretiki ....................................................................................195
2.1.2. Velika Britanija .........................................................................................198
2.1.3. Nova Zelandija ..........................................................................................198
2.1.4. Rusija ........................................................................................................198
2.1.5. Poljska ......................................................................................................198
2.1.6. Češka ........................................................................................................199
2.1.7. Hrvaška.....................................................................................................199
2.1.8. Srbija in Črna Gora ..................................................................................200
2.1.9. Nemčija .....................................................................................................201
2.1.10. Italija ......................................................................................................201
1.2. V Sloveniji ......................................................................................................202
1.2.1. Bajič..........................................................................................................203
1.2.2. Novak J. ....................................................................................................204
1.2.3. Etelka Korpič – Horvat..............................................................................205
2. DEFINICIJA KDS................................................................................................206
2.1. Šest (6) bistvenih elementov - spoznavnih znakov .........................................207
2.2. Trije (3) - rezervni (podelementi) definicije KDS ............................................209
2.2.1. Število udeležencev v sporu ......................................................................209
2.2.2. Posledice spora (npr. stavke).....................................................................209
3.2.3. Krog oseb: posamezniki, ali (formalno organizirana -sindikati - ali,
neorganizirana »skupina delavcev«) ...................................................................210
II. POJEM IN VRSTE KDS..................................................................... 211
1. POJEM..................................................................................................................211
1.1. Kolektivni interes.............................................................................................214
9
1.1.1. Primerjalnopravno ....................................................................................214
1.1.2. V Sloveniji .................................................................................................217
1.1.3. Kolektivne pravice.....................................................................................218
1.1.4. Definicija kolektivnega interesa - teorija interesov in skupine delavcev -
(problem 46. čl. ZDSS/94 oz. 47. čl. ZDSS/2004).................................................219
1.2. Subjekti - udeleženci........................................................................................224
1.2.1. Primerjalnopravno ...................................................................................224
1.2.1.1. Subjekti KDS na strani zaposlenih .....................................................224
1.2.1.2. Skupina delavcev................................................................................226
1.2.1.3. Svet delavcev......................................................................................227
1.2.1.4. Subjekti KDS na strani delodajalca ....................................................228
1.2.2. V Sloveniji .................................................................................................230
1.2.2.1. Število udeležencev v sporu...............................................................232
1.2.2.2. Posledice spora (npr. stavke)...............................................................233
1.2.2.3. Krog oseb (formalno organizirana -sindikati - ali neorganizirana
»skupina delavcev«) ........................................................................................233
1.3. Predmet spora..................................................................................................234
1.3.1. Primerjalnopravno ....................................................................................234
1.3.2. V Sloveniji .................................................................................................236
1.4. Načini in metode reševanja sporov................................................................238
1.5. Določenost v pravnih virih avtonomnega in heteronomnega prava ...............239
1.6. Postopek (predsodni, izvensodni ali sodni) ......................................................239
2. OPREDELITEV KDS NA PRAKTIČNEM PRIMERU...................................241
2.1. Ali KDS lahko sproži tudi fizična oseba kot posameznik? ..............................241
3. RAZMEJITEV MED KDS IN (MOREBITI KASNEJŠIM) IDS IN OBRATNO
...................................................................................................................................242
4. KDS TER »KREATIVNA FUNKCIJA SODIŠČA« ...........................................246
III. STAVKA - KOT NAJKONFLIKTNEJŠI KDS ............................... 249
1. STAVKA KOT SREDSTVO (NAČIN) REŠEVANJA KDS...............................249
2. STAVKA V PRIMERJALNEM PRAVU - TERMINOLOŠKO IN VRSTE......251
3. PRAVNA NARAVA PRAVICE DO STAVKE ...................................................254
4. STAVKE V ZVEZI S PRAVNIMI IN INTERESNIMI SPORI .........................259
5. INDUSTRIJSKE AKCIJE, RAZLIČNE OD STAVKE......................................260
10
5.1. Delavske straže (Picketing).............................................................................260
5.2. Odbijanje nadurnega dela (Overtime ban) .....................................................261
5.3. Bojkot (boycotting) ..........................................................................................262
5.4. Sabotaža (sabotage).........................................................................................262
5.5. Pasivni odpor (slow - down strike)...................................................................263
6. INDUSTRIJSKE AKCIJE DELODAJALCA ....................................................263
6.1. Izprtje (Lock - out) ..........................................................................................263
7. STAVKE IN MIRNO REŠEVANJE SPOROV (ADR).......................................269
8. POGODBENE OMEJITVE PRAVICE DO STAVKE ......................................273
9. PRAVICA DO STAVKE V (DRŽAVNIH) JAVNIH SLUŽBAH.......................273
10. VPLIV STAVKE NA DELOVNO RAZMERJE - POSLEDICE......................279
11. ANALIZA STAVK V SLOVENIJI 1990 –2000................................................281
12. ZAKAJ JE VAL STAVK V 90 -IH LETIH UPADEL? ....................................283
13. SKLEP.................................................................................................................285
IV. POSTOPEK V KDS ........................................................................... 285
1. AKTUALNO STANJE (STARI - NOVI ZDSS) – SPLOŠNO,
ORGANIZIRANOST IN PRISTOJNOST – POSEBNOSTI V KDS .....................285
2. ODLOČBE SODIŠČ IN SODNA PORAVNAVA ...............................................293
2.1. Sodba in sklep .................................................................................................293
2.2. Sodna poravnava v KDS..................................................................................295
3. POSTOPEK S PRAVNIMI SREDSTVI. .............................................................297
3.1. Redna pravna sredstva. ...................................................................................297
3.2. Izredna pravna sredstva ..................................................................................299
4. KATERI (PROCESNI) INSTITUTI ZPP NISO PRIMERNI (UPORABLJIVI) V
KDS? .........................................................................................................................301
V. ALTERNATIVNO - MIRNO REŠEVANJE KDS- »ADR« .............. 302
1. POJEM..................................................................................................................302
1.1. Metode mirnega reševanja KDS - primerjalnopravno:...................................303
1.1.1. Konciliacija (pomirjanje) ..........................................................................304
1.1.2. Mediacija (posredovanje) .........................................................................306
1.1.3. Arbitraža (razsojanje)................................................................................307
1.1.4. Fact finding (raziskovanje dejstev) ............................................................312
11
1.2. Oblike ADR glede KDS v Sloveniji ................................................................313
1.2.1. Arbitraža urejena v ZDR - postopek pomirjanja zakonsko neurejen .........313
1.2.1.1. Arbitraža po ZSDU.............................................................................318
1.2.2. Konciliacija - (pomirjanje) po SKPGD......................................................319
1.2.3. Mediacija - posredovanje v Sloveniji ........................................................321
1.2.3.1. Splošno...............................................................................................321
1.2.3.2. Mediacije po PZKP de lege ferenda ....................................................326
1.2.3.3. Sklep ..................................................................................................327
1.2.4. Razlage in priporočila Komisije za razlago kolektivnih pogodb .............329
1.2.5. Izvensodna poravnava v KDS ....................................................................331
1.4. Predlog mirnega – ADR reševanja KDS v praksi: primer TRIMO TREBNJE
d.d. – podjetniška KP..............................................................................................334
C. ZAKLJUČNI - SKLEPNI DEL ...............................................340
I. STALIŠČA, POBUDE, PREDLOGI (33) ............................................ 340
II. SEZNAM LITERATURE ................................................................... 347
1 .SAMOSTOJNA DELA IN KOMENTARJI:.......................................................347
2. ZBORNIKI, STROKOVNI ČLANKI IN RAZPRAVE ......................................354
3. PRAVNI VIRI......................................................................................................362
4. DOKTORSKE DISERTACIJE, MAGISTRSKA DELA, DIPLOMSKE
NALOGE ..................................................................................................................363
ŽIVLJENJEPIS (CURRICULUM VITAE)............................................ 365
SEZNAM GRAFOV (18)
Graf 1: Gibanje vseh sodnih zadev (2000-2004)................................................................35
Graf 2: Vse nove zedeve (2000-2004) .................................................................................36
Graf 3: Vse narešene zadeve (2000-2004) ..........................................................................37
Graf 4: Rešene zadeve na delovnih sodiščih ......................................................................38
Graf 5: Nerešene zadeve na delovnih sodiščih...................................................................38
12
Graf 6: Delodajalci in management v razmerjih socialnega partnerstva......................101
Graf 7: Pripad KDS na Slovenskem – po sodiščih 1. stopnje (1994-2004) .....................181
Graf 8: Pripad KDS na vseh treh stopnjah sojenja (1994-2004) ....................................182
Graf 9: KDS po uspehu na VS RS – način rešitve (1994-2004) ......................................182
Graf 10: KDS po uspehu na Višjem DSS v Ljubljani (1994-2004) .................................183
Graf 11: KDS po predmetu (vsebini) spora na Višjem DSS v Ljubljani (1994-2004)....184
Graf 12: KDS po predmetu (vsebini) spora na VS RS (1994-2004)................................185
Graf 13: Vloženi KDS po letih na VS RS (1994-2004) ....................................................186
Graf 14: Vloženi KDS po letih na Višjem DSS v Ljubljani (1994-2004) ........................187
Graf 15: Število mediatorjev po Okrožnih sodiščih v RS (leto 2005) .............................324
Graf 16: Struktura mediatorjev po zaposlitvi – Okrožno sodišče v Ljubljani (2005) ...324
Graf 17: Struktura mediatorjev na Okrožnem sodišču v Ljubljani po spolu – sodniki in
odvetniki (2005) ................................................................................................................325
Graf 18: Kvalitativna analiza – zadovoljstvo strank z mediacijo na Okrožnem sodišču v
Ljubljani ...........................................................................................................................325
SEZNAM TABEL (6)
Tabela 1: Vse nove sodne zadeve (2000-2004) ...................................................................35
Tabela 2: Sodniki - kadrovska funkcija...........................................................................115
Tabela 3: Struktura sodnikov po spolu ...........................................................................116
Tabela 4: Struktura sodnikov po posameznih DS...........................................................116
Tabela 5: Številčno stanje sodnikov in sodnega osebja na posameznih sodiščih na dan
31.12.2004 – kadrovska struktura....................................................................................118
Tabela 6: Model kadrovske strategije organizacije in zunanjih sistemov – poudarek na
sodstvu in ADR reševanju KDS .......................................................................................124
13
SEZNAM POMEMBNEJŠIH KRATIC
ADR Alternative dispute resolution
ArbGG Arbeitsgerichtgesetz
ARS Alternativno reševanje sporov
DSS Delovno in socialno sodišče
EGS Evropska gospodarska skupnost
EKČP Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin
ESČP Evrospko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu
EU Evropska Unija
GIZ Gospodarsko interesno združenje
GZS Gospodarska zbornica Slovenije
IDS Individualni delovni spori
ILO International labor organization
KDS Kolektivni delovni spori
KP Kolektivna pogodba
KPNGD Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti
MDDSZ Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
MOD Mednarodna organizacija dela
OZ Obligacijski zakonik
OZS Odvetniška zbornica Slovenije
PZ Pogodba o zaposlitvi
P ZKP Predlog Zakona o kolektivnih pogodbah
SKPGD Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti
SPZ Stvarnopravni zakonik
SZD Sodišče združenega dela
URS Ustava RS
US RS Ustavno sodišče RS
ZASP Zakon o avtorski in sorodnih pravicah
ZDDO Zakon o delavcih v državnih organih
ZDR Zakon o delovnih razmerjih
ZDSS Zakon o delovnih in socialnih sodiščih
14
ZEPD Zakon o evidencah na področju dela
ZGD Zakon o gospodarskih družbah
ZGJS Zakon o gospodarskih javnih službah
ZIL-1 Zakon o industrijski lastnini
ZJSRS Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu RS
ZKNS Zakon o kriterijih in načinu sofinanciranja uresničevanja pravic
presežkov delavcev
ZLPP Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij
ZM Zakon o menici
ZNVP Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih
ZOR Zakon o obligacijskih razmerjih
ZPDT Zakon o petdnevnem delovnem tednu v SR Sloveniji
ZPOmK Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence
ZPOMZO Zakon o predpisani obrestni meri, zamudnih obrestih in temeljni
obrestni meri
ZPP Zakon o pravdnem postopku
ZPPSL Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji
ZRSin Zakon o reprezentativnosti sindikatov
ZS Zakon o sodiščih
ZSDU Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju
ZSReg Zakon o sodnem registru
ZSt Zakon o stavki
ZTPDR Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja
ZTVP Zakon o trgu vrednostnih papirjev
ZUZIO Zakon o usposabljanju in zaposlovnaju invalidnih oseb
ZVZD Zakon o varnosti in zdravju pri delu
ZZad Zakon o zadrugah
ZZD Zakon o združenem delu
ZZK-1 Zakon o zemljiški knjigi
ZZT Zakon o zaposlovanju tujcev
ZZZPB Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposlenosti
15
POVZETEK V IN KLJUČNE BESEDE SLOVENSKEM JEZIKU
Doktorska disertacija obsega 366 strani, 664 opomb, 6 tabel in 18 grafov ter sinopsis -
povzetek v slovenskem in angleškem jeziku. Sestavljena je iz 3. vsebinskih celot, to je:
uvodnega dela, osrednjega (teoretičnega) dela – znanstvene razprave in zaključnega –
sklepnega dela. V delu je navedenih 255 enot uporabljene literature.
Doktorska disertacija posveča začetna poglavja (Uvodni del) opredelitvi problema, motivom
za izbiro teme, metodam raziskovanja ter ciljem disertacije.
Ponudi 4 vodilne (hipo)teze, ki so:
(1) Samo jasna opredelitev kolektivnega interesa in skupine: (npr. delavcev po ZDSS-1),
lahko razreši številne zagate in dileme slovenske (tudi sodne in organizacijske) prakse, da si
bo lahko odgovorila na vprašanje: kdaj gre v slovenski pravni in kadrovsko-organizacijski
ureditvi za kolektivni delovni spor (KDS)?
(2) Predlog definicije KDS (elementi 6+3): Naloga daje, po analitični obdelavi ter kritični
analizi, odgovor (mogočo definicijo KDS), na vprašanje: Ali so vsi elementi (6+3) oziroma
spoznavni znaki za jasno opredelitev KDS potrebni, uporabljivi ter možni za jasno opredelitev
KDS?
Glavni (vodilni) spoznavni znaki – elementi so:
• Kolektivni interes,
• Subjekti - udeleženci (posameznik le izjemoma)
• Predmet spora
• Načini in metode reševanja sporov
• Določenost v pravnih virih avtonomnega in heteronomnega prava
• Postopek (predsodni, izvensodni ali sodni)
ter kot »pomožni«, 3-je spoznavni elementi:
• krog subjektov – udeležencev (izjemoma posameznik)
• posledice spora ter
16
• število udeležencev.
(3) Reševanje KDS, s poudarkom na alternativnem reševanju sporov (ADR): Ključna pot
do razvoja kadrovske funkcije s pomočjo hitrejšega in učinkovitejšega reševanja kolektivnih
konfliktov (KDS), in varstva človekovih pravic nasploh, je v obsežnejši uvedbi reševanja
(predvsem interesnih) KDS v predsodnem postopku, z alternativnim - mirnim reševanjem
KDS (oblike ADR: konciliacija, mediacija, arbitraža, poravnava.... ), pri čemer je pomembno,
da je moč, z uporabo mirnih načinov reševanja sporov (ADR), preprečiti potrebo po sodni
intervenciji.
(4) Predlog postopka reševanja KDS: Sodni postopek v KDS bi bilo (de lege ferenda)
potrebno urediti s posebnim (specialnim) »Zakonom o postopku reševanja KDS«:; če že ne
celotni postopek reševanja vseh delovnih sporov urediti samostojno (»Delovnopravni
postopkovnik«); saj subsidiarna uporaba ZPP ni najbolj primerna, glede na številne
specifičnosti postopka pred specialnimi - delovnimi in socialnimi sodišči (DSS) ter v
organizacijah pri uresničevanju kadrovske funkcije.
Disertacija nato prikaže pričakovani izvirni znanstveni prispevek k teoriji in praksi, nato pa,
po poti analize k sintezi, svoje ugotovitve utemelji. Obravnavana tema je interdisciplinarna,
zato širše definirano kadrovsko funkcijo (kot procesno – sistemski model, katerega eden
izmed strukturnih delov se nanaša tudi na skrb za socialno varnost in delovna razmerja),
postavi v vsebinski okvir predpostavke teoretično utemeljenega ter praktično uporabnega
organizacijskega modela obvladovanja (kolektivnih) nesporazumov in razreševanja
kolektivnih delovnih sporov, med vrhnjim (top) srednjim (operativnim) ter izvajalskim
managementom. Prav v tem je pomembna vloga delovnega prava pri razvoju kadrovske
funkcije skozi prizmo reševanja kolektivnih delovnih sporov. Nato poda zgodovinski pregled
reševanja kolektivnih delovnih sporov, njihovo mednarodno ureditev, primerjalnopravno
analizo v štirih državah (Nemčija, Francija, Velika Britanija, Hrvaška), institucije in organe za
reševanje kolektivnih delovnih sporov glede na nivoje managementa, načela in modele
reševanja kolektivnih delovnih sporov (primerjalnopravno). Obdela materialnopravni vidik
ureditve kolektivnih delovnih sporov v RS, od Ustave preko zakonov do ureditve v trenutno
veljavnih (36) kolektivnih pogodbah vseh ravni, ki jih vsebinsko analizira. Hkrati poda
17
empirično analizo kolektivnih delovnih sporov zadnjih 10. let, kot izhodišče za teoretični del
disertacije.
V osrednjem (teoretičnem) delu – znanstveni razpravi, avtor najprej poda stališča teorije,
opredeli pojem in vrste kolektivnih delovnih sporov, postopek za njihovo razrešitev ter stavko
kot najkonfliktnejši kolektivni delovni spor.
V zadnjem poglavju te vsebinske celote prikaže najmodernejšo obliko razreševanja konfliktov
v delovnih okoljih, ki je še posebej pomembna za vse tiste, ki uresničujejo kadrovsko
funkcijo, s pomočjo alternativnega (mirnega) reševanja sporov, pri čemer ponudi tudi na
primeru Trimo Trebnje d.d. – kako naj bi v podjetniški kolektivni pogodbi, tovrstne probleme
razrešili, de lege ferenda.
V zaključnem – sklepnem delu najprej poda 33 stališč, pobud in predlogov, nato pa seznam
uporabljene (ter deloma priporočene) literature ter virov.
KLJUČNE BESEDE: • Kolektivni delovni spori (KDS) • Individualni delovni spori (IDS) • Mediacija (posredovanje) • Konciliacija (pomirjanje) • Arbitraža (razsodništvo) • Alternativno (mirno) reševanje sporov (ADR) • Management • Kadrovska funkcija • Delovno pravo • Sodstvo
18
POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE V ANGLEŠKEM JEZIKU
(SUMMARY AND KEY WORDS)
»THE ROLE OF THE LABOR LAW IN THE DEVELOPMENT OF CADRE
FUNCTION THROUGH THE PRISM OF COLLECTIVE LABOR DISPUTES«
Characteristics of this doctoral dissertation are: 366 pages, 664 footnotes, 6 tables and 18
graphs. In the end it also includes summary in Slovene and English language. It is structured
from 3 chapters: Introduction, Main (Theoretical) part and Conclusion. The number of
references is 255.
The first chapters of the Doctoral dissertation (Introduction) determinate the problem,
motives for selection of the theme, research methods and goals that the author wants to
achieve with this work.
Four (4) leading (hypo)thesis are:
(1) Only clear definition of a collective interest and definition of a group (for example:
workers, according to Zakon o delovnih in socialnih sodiščih: Slovenian Code of Labor
disputes), can resolve numerous dilemmas of Slovenian (judicial and organizational) practice,
on a question: how can we, in Slovenian law and organizational regulation, differentiate
collective labor disputes (CLD), from other disputes?
(2) The author gives an answer to the question, how do we identify the collective labor
dispute, and the theoretically defines six main and three sub elements of these disputes. The
main elements are:
• Collective interest,
• Parties (participants) of the dispute (an individual, can only occasionally be a party
of these disputes),
• The subject matter of the dispute,
• Ways and methods of disputes resolution,
• How the autonomous and heteronymous legal documents define these disputes,
• Procedure (judicial and non-judicial),
19
The sub elements are:
• Circle of participants (an individual only exceptionally),
• Consequences of the dispute,
• Number of participants.
(3) The key way to the development of the cadre function, with the help of faster and more
effective collective dispute resolution and the protection of the human rights in general, is to
introduce the pre-judiciary resolution of collective (mainly interest) disputes. The author
suggests three methods of alternative (peaceful) dispute resolution: conciliation, mediation
and arbitration, to prevent the need of judicial intervention.
(4) In authors opinion there is a need for (de lege ferenda) special Law on collective labor
disputes resolution procedure. At least what the legislator would have to do in future is to pass
a Law on the procedure in labor disputes. The subsidiary use of the Slovenian Civil procedure
code (Zakon o pravdnem postopku) is unsuitable, because of numerous specificities of the
procedure before Labor and social courts and in companies, which exercise cadre function.
Later in the introductory part of the dissertation, the author explains the scientific contribution
to the theory and practice that is expected of him in this kind of work. He arguments his
findings with an analysis-synthesis method.
The theme of this dissertation is inter-disciplinary. The cadre function is widely defined as a
procedural – systematic model, of which, at least one structural part cares for social security
and labor relations. The cadre function sets in material frames presumptions of theoretically
founded and practically useful organizational model for commandment of (collective)
misunderstandings and collective dispute resolutions, between top, operational and
executional management. This is the essential role of the labor law in the development of
cadre function through the prism of collective labor dispute resolution.
Collective dispute resolution’s historical review is also included. As well as regulation on an
international level and comparison analysis of four countries: Germany, France, Great Britain
and Croatia. Later on the institutions and agencies (bodies) for collective dispute resolution
are presented in a way that differentiates management levels and principles as well as models
for collective labor dispute resolution (by a comparative method). Substantive law in
Republic of Slovenia (Constitution, Acts on labor issues and 36 collective agreements on all
20
levels) is presented and analyzed. Later on an empirical analysis of the collective labor
disputes, which have been performed in the last 10 years in Slovenia, is made.
In the main (Theoretical) chapter, which is a scientific discussion, next issues are discussed:
• View of the theory on collective labor disputes.
• Concept and sorts of the collective labor disputes.
• Procedure for the resolution of collective labor disputes.
• Relevant issues on strike (the most conflictive labor dispute).
In the last part of this chapter the author shows the most modern way of labor conflict
resolution, which is especially relevant for all who exercise cadre function, with the help of
alternative (peaceful) dispute resolution (for example: mediation, conciliation, arbitration
etc.). A practical example is also given. In concrete the author presents the content of articles
that can be written in company’s collective agreement, with the help of which, collective
disputes can be resolved peacefully.
In the last chapter (the Conclusion) the author presents 33 viewpoints, initiatives and
suggestions on discussed issues. After that a list of 255 units of references is written.
KEYWORDS: • Collective labor disputes • Individual labor disputes • Mediation • Conciliation • Arbitration • Alternative dispute resolution • Management • Cadre function • Labor law • Judicature
21
A. UVODNI DEL
I . UVOD
1. OPREDELITEV PROBLEMA, MOTIVI ZA IZBIRO TEME IN NJENI CILJI
Disertacija se ukvarja s problematiko in vlogo kolektivnega delovnega prava pri razvoju
kadrovske funkcije, skozi prizmo reševanja kolektivnih delovnih sporov (v nadaljevanju:
KDS). Prizadeva si podati organizacijski model obvladovanja (kolektivnih) nesporazumov
med vrhnjim (top), srednjim (operativnim) ter izvajalskim managementom.
Obravnavana tematika KDS je pri nas nedvomno aktualna, čeprav še ni ustrezno
sistematično in natančno obdelana. Njena aktualnost je ispričana tako z vidika strokovnih,
kot tudi praktičnih dilem. Nastajajoča teorija in praksa je nujno refleksija različnih
(kolektivnih) interesov. Zanje je značilno pomanjkanje ustreznih teoretičnih podlag, kar
deloma lahko odpravi predstavljena disertacija.
Predmet delovnih sporov so pravice, obveznosti, pravna razmerja in interesi, ki temeljijo na
tako imenovanem odvisnem delu. Ker je reševanje delovnih sporov neposredno povezano z
delom, ki je temeljna človekova dejavnost pa tudi dobrina, je njihov pomen v vsaki državi
večinoma večji, kot je pomen drugih sporov, kot navajajo novejši pravni teoretiki.1 Pomen teh
sporov se poveča, če je na primer brezposelnost visoka, če trg dela in kapitala ne deluje v
skladu s predpisi ali slabo delujeta, če stranke delovnih razmerij (predvsem delodajalci)
pravic in obveznosti iz teh razmerij ne izvršujejo v skladu z zakonom in kolektivnimi
pogodbami, če je nizka raven sporazumnega reševanja sporov (pomiritveni postopek –
postopek alternativnega reševanja sporov: v nadaljevanju ADR), če je nizka pravna kultura in
podobno.
Medčloveški odnosi so najpomembnejši za klimo v delovnem okolju. Zato so kadrovski
procesi (kot jih navajata npr. dr. Florjančič J. ter dr. Kavran D.),2 dinamične celote, ki
določajo tudi vsebino dela pri analizi in razvoju socialnega sistema organizacije. Nekateri
1 NOVAK J. (2004): str. 7 2 FLORJANČIČ J., KAVRAN D. (1992) »Kadrovska funkcija – management«, Moderna Organizacija, Kranj.
22
procesi ne spadajo neposredno v delovno področje in pristojnost kadrovske funkcije, kljub
temu pa odločilno vplivajo na zavzetost ljudi pri uresničevanju ciljev organizacije. Takšen
proces je npr. vodenje, tako delovnega procesa, kakor tudi procesa usklajevanja ter
(preventivnega) preprečevanja nesporazumov, katerih emanentni in eni najbolj kriznih izrazov
so KDS. Po vzoru ZDA se v zadnjih 20-ih letih v Sloveniji uveljavlja t.i. coaching, ki lahko
pomembno prispeva k preprečevanju ter razreševanju KDS.
Pomembna je širša definirana kadrovska funkcija kot procesno – sistemski model. Načelno
ima kadrovski sistem celo vrsto delov, oz. podsistemov, kadrovski proces pa je celota niza
med seboj odvisnih sub procesov. Teorija3 poudarja, da ob uporabi sistemske terminologije
lahko definiramo kadrovsko funkcijo kot planiranje, usmerjanje, usklajevanje, kontrolo in
razvoj mreže kadrovskih procesov v celi organizaciji, ki se med 12-imi pomembnimi
strukturnimi deli nanašajo tudi npr. na »skrb za socialno varnost in delovna razmerja«.
Zato je neke vrste predpostavka postaviti teoretično utemeljen ter praktično uporaben
organizacijski model obvladovanja (kolektivnih) nesporazumov in razreševanja sporov
(KDS) med vrhnjim (top), operativnim ter izvajalskim managementom (delavci).
Pomemben segment in prispevek pri izvajanju tovrstnih kadrovskih funkcij ima tudi država
(Vlada s pristojnim ministrstvom), ter ostali socialni partnerji (npr. trenutno v Sloveniji 28
reprezentativnih sindikatov na vseh ravneh njihove organiziranosti). Pri razvoju kadrovske
funkcije je še posebej pomembno, kako se organizirajo delovne naloge in delitev dela
podrejenih, ter natančno predstavi dolžnosti in nazorno prikaže opredelitev ključnih delovnih
področij. To seveda vključuje tudi potrebo po količinsko opredeljenih merilih in kriterijih
(vrednostnih), ki veljajo za delavca in njihovega nadrejenega, torej za vse oblike
managementa. Zato se ta disertacija ukvarja predvsem z mrežo medčloveških odnosov, ki se
pojavljajo v skupinah, pri čemer je odločilen kolektivni interes, ki ga je vedno treba imeti
pred očmi, tudi takrat, ko se preprečuje, s katero od oblik alternativnega reševanja
nesporazumov sporov (alternative dispute resolution: ADR), kot so: konciliacija (pomirjanje),
mediacija (posredovanje), arbitraža, fact finding (raziskovanje dejstev), (izven)sodna
poravnava v KDS, pri čemer je kadrovska funkcija pomemben sestavni del tovrstnih
postopkov reševanja KDS tudi po tem, ko (praviloma) najbolj konfliktne situacije v
organizacijah že nastanejo, predvsem pa, preden do tega pride.
3 FLORJANČIČ J. (2001): ibidem, str. 56 in 57 npr.
23
Bistveni problem je v dejstvu, da v Sloveniji še vedno nimamo jasno opredeljenih kriterijev
ter pogojev in načinov razreševanja KDS, pri čemer naj bi bil prispevek te doktorske
disertacije k razvoju znanosti v poglobljenem teoretičnem pristopu, ravni argumentacije
stališč, ki prevzema celotno delo, pa hkrati zagotavlja njegovo uporabnost v praksi.
Opredeljeni problemi so zagotovo dragoceni tudi bodočemu zakonodajalcu, saj ob analizi
temeljnih znanstvenih izhodišč povezujem temo z obravnavo zgodovinske razvojnosti,
primerjalnopravnih rešitev, mednarodno pravnih ureditev, ter (kot odvetnik in nekdanji sodnik
ter današnji mediator in arbiter) predvsem praktičnih primerjalnih izušenj. Po poti analize k
sintezi disertacija ustrezno uvršča KDS v bodoči pravni sistem RS (de lege ferenda), hkrati pa
tudi prikaže problem de lege lata.
V zadnjih letih opažamo neskladje med materialnim in formalnim pravom. Le-ta se kaže v
zaostajanju formalnega prava, predvsem glede (pred ter izven)sodnega varstva pravic. V
disertaciji ločim tri nivoje sodnega varstva pravic v KDS. Pod pojmom »izvensodno« je
najprej mišljeno vsako varstvo pravic, ki ne teče pred sodiščem (tako predsodne oblike ADR,
kot tudi primer posebnosti reševanja KDS celo med tekom postopka odločanja o rednih in
izrednih pravnih sredstvih). Pojem »predsodnega« varstva pravic je torej ožji, ter pomeni
vse oblike ADR preden pride do sprožitve spora pred delovnimi sodišči- v nadaljevanju: DS,
pojem »izvensodnega« varstva pravic, pa je širši, ker obsega vso pred in posodno varstvo
pravic v smislu, da je to varstvo tisto, ki ga sodišče prve stopnje ne opravlja v teku sodnega
postopka. Oba pojma sta si torej v nasprotju genus - species.
Od tod tudi številne, že več let v javnosti odprte, dileme o učinkovitosti varstva pravic ljudi.
Posebej izrazita so ta zaostajanja na področju kolektivnega delovnega prava oz. kolektivnih
delovnih razmerij, zato je tudi težiščna vsebinska orientacija disertacije usmerjena v reševanje
KDS, pri čemer si prizadeva problematiko povezati z razvojem kadrovske funkcije, saj se
ugotovi, da obstoji korelacija med obema področjema. Na elemente kolektivnih sporov
naletimo tudi na področju avtorskega, potrošniškega, konkurenčnega in ekološkega prava.
Opisani problemi so bili motiv za izbor predložene teme, zlasti še zato, ker v Sloveniji (še
zlasti s področja KDS) še nimamo zaokrožene analize, niti ne v celoti sprejete
pozitivnopravne zakonodaje, čeprav je bil sredi januarja 2004 sprejet temeljni organizacijski,
pristojnostni ter procesni Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).
24
Še vedno pa nimamo sprejetega drugega pozitivnopravnega temeljnega (materialnega)
predpisa, to je bodočega Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKP); niti ne področnih zakonov,
ki bi urejali KDS (kot npr. Zakon o stavki, etc.).
Temeljni raziskovalni problem in ugotovitev doktorske naloge je v spoznanju, da tako
neurejeno področje KDS, povzroča težave pri izvajanju kadrovske funkcije vsem trem
ravnem managementa že v organizacijah, pa vse do sodne prakse, predvsem pa vsakomur
izmed ljudi v Sloveniji4 (tako delavcem, kot delodajalcem, pa tudi socialnim partnerjem
vključno z Vlado in sindikati), kadar naletijo na problem razreševanja tovrstnih
nesporazumov, konfliktov oz. sporov.
Zato sem v tej disertaciji opravil empirične5 analize sodnih zadev in prikazov podatkov ter
sodne statistike (priloge), iz katerih je moč sklepati, kakšna je evolucija KDS v Sloveniji v
zadnjih 10-ih letih, to je po sprejetju ZDSS/04, ki je v bistvu pomenil formalno (ponovno)
uvedbo KDS6 po II. svetovni vojni. Na drugi strani pa sta se še pred priglasitvijo in
odobritvijo predlagane teme doktorske disertacije pojavili dve (kolektivni) znanstveno -
raziskovalni7 deli ter učbenik8 za podiplomski študij na Pravni fakulteti v Ljubljani, ki s
strani doktrine, že dajejo določene analize, ugotovitve ter pobude in predloge za bodočo
ureditev obravnavanih pravnih področij, tako KDS kot, alternativnega reševanja in
preprečevanja sporov (ADR).
4 Evidenca reprezentativnih sindikatov je dostopna na spletnih straneh: http://www.gov.si.mddsz/delo/sindikati.htm 5 Delo je bilo zamudno, saj sem moral preštudirati zadeve, ki so jih sodišča obravnavala kot KDS (329 sodnih spisov) na vseh sodiščih v Sloveniji, kadar so le-ta (zelo neenotno) spore uvrščala in obravnavala, kot KDS. V letu 2003 pa še (dodatno) 22 zadev (delovno-socialnega oddelka VS RS). Strokovni posveti so bili opravljeni tudi s številnimi praktiki: Od kolegov - tistih na MDDSZ, GZS, PF do razpravljajočih sodnikov na vseh stopnjah, ki jih - ne zaradi nespoštovanja - temveč zgolj v izogib preobširnosti, ne navajam (razen uvodoma v nekakšnem »letter of thanks«) posebej. Analiziral sem (po številu zadev): 10 sodb US RS, 20 sodb VS RS, 77 sodb Višjega DSS, 182 sodb DSS v Ljubljani, 40 spisov drugih DS v RS; ko je šlo za KDS (16 Koper, 15 Maribor, 9 Celje). 6 tako VODOVNIK Z. (2001): npr. ugotavlja: »V pravni literaturi tematika vsebinskih materialno pravnih vprašanj KDS doslej (očitno v Sloveniji /B.K./) še ni bila sistematično obravnavana, več pa je del, ki se ukvarjajo s formalno pravnimi vidiki KDS. O tej problematiki med pomembnejša dela sodi zlasti delo mag. B. KUKCA: Plačilo za delo, kot kolektivni delovni spor, Podjetje in delo, 1998, št. 6-7 s. 1157 ter dr. J. NOVAK: Postopek v kolektivnih delovnih sporih, Inštitut za delo, Ljubljana (1999)«, Ibidem, s. 6. 7 KONČAR P. et al. (1999): Perspektive alternativnega reševanja civilno pravnih in delovnih sporov, kot način razbremenjevanja sodišč v RS (V5-0193-98), CRP: Strategija razvoja pravnega sistema RS do leta 2010, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta KONČAR P. et al. (2000): Primerjalno - pravna analiza postopkov posredovanja (mediacije), pomiritve (konciliacije) zgodnje nevtralne obravnave (ENE), kot oblika alternativnega reševanja sporov (V5-0270-99), CRP : Razvoj pravnega sistema RS do leta 2010, Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta.
25
Na drugi strani je treba že v uvodu napisati, da sta se po priglasitvi in odobritvi teme
disertacije pojavili še dve upoštevanja vredni strokovni deli s področja KDS vrhovnih
sodnikov Blahe in dr. Novak J., ki ju je: prvega zaradi natančne (vsebinske) analize KDS
pred VS RS, drugega pa zaradi odlične knjige, ki je prvenec s področja reševanja delovnih
sporov po osamosvojitvi Slovenije, nujno omeniti že v začetku tega dela.9
Namen naloge je (tudi) proučiti sodno prakso slovenskih DSS, Vrhovnega in Ustavnega
sodišča, ter ESČP v KDS, ter na podlagi lastnih spoznanj, sodne prakse ter delovnopravne,
organizacijsko-kadrovske in civilno-procesne teorije sistematično opredeliti vsebino KDS,
poizkusiti ponuditi definicije, ter podati stališča do posameznih procesnih jamstev v postopku,
nato pa stališča sodne prakse navedenih sodišč primerjati s pozitivno pravno ureditvijo ter
ponuditi možne rešitve za razvoj kadrovske funkcije in bodoče ravnanje vseh ostalih
subjektov (tudi sodišč), ki odločajo v KDS, vključno z Ustavnim sodiščem; pa tudi nakazati
rešitve za potrebne spremembe v zakonodaji, de lege ferenda.
Predpostavke in omejitve so pri pričujočem delu redna spoznanja.
Tema doktorske disertacije je široka, posega na različna pravna in kadrovsko-organizacijska
področja,zato jo je nujno omejiti. Pri njenem obravnavanju je treba ostati v okviru
(materialnega) kolektivnega delovnega prava, teoriji kadrovske funkcije managementa ter v
zadnjem delu, v okviru delovnoprocesnega in (delno) civilnega procesnega prava.
Gre torej za interdisciplinarni pristop.
Poudarek disertacije je na materialnopravni ureditvi KDS, kot nujni predpostavki za
ugotovitev vloge delovnega prava pri razvoju kadrovske funkcije in je prikaz postopka v
KDS (po ZDSS de lege lata in de lege ferenda), samo informativnega pomena. V času več-
letnega znanstveno-raziskovalnega dela se je namreč izkazalo, da prvotna zasnova, kjer naj bi
materialni in procesni vidik predstavljala nekako ekvivalent, nikakor ne ustreza, saj bi bila
8 NOVAK J. (1999): Postopek v kolektivnih delovnih sporih, prispevek za podiplomski študij na Pravni fakulteti v Ljubljani, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani, 42 strani 9 BLAHA M. (2004): Reševanje kolektivnih delovnih sporov – dosedanja praksa in novosti po ZDSS – 1, Delavci in delodajalci, str. 261 – 176
26
takšna tema preobširna, in ne bi omogočala poglobljene analize posameznih institutov
kolektivnega delovnega prava in KDS, zato je v nalogi poudarek na materialnopravni ureditvi
in teoretičnih vidikih KDS in so procesni vidiki samo informativnega pomena, kolikor je
to nujno za celostni prikaz problematike reševanja KDS, saj jih odmisliti enostavno ni
mogoče, ker že sam naslov disertacije odkazuje tudi na procesno pravno naravo (»reševanja«)
obravnavane teme. Razen tega pa je materialnopravni vidik KDS, ključen pri proučevanju
vloge delovnega prava pri razvoju kadrovske funkcije.
Ustavnopravna in mednarodnopravna vprašanja so predmet te naloge le v obsegu, ki je
nujno potreben, da naloga tvori relativno zaokroženo celoto. Predmet te naloge tudi ni splošno
pravno teoretično obravnavanje problematike (najprej preprečevanja, nato pa razreševanja)
KDS; tako izvensodno kot v sodnih postopkih ter (izjemoma) pred ESČP v Strasbourgu,
kadar slednje odloča o sicer individualnih pravicah, ki pa so povezane z kolektivnimi
pravicami. ESČP namreč ne odloča o KDS neposredno, saj EKČP ureja individualne
pravice.10
Naloga temelji (tudi) na proučevanju konkretne sodne prakse, ter želi ponuditi konkretno
uporabne odgovore za ureditev ustreznega materialno-pravnega (poizkus definicije KDS) kot
tudi formalno-pravnega okvira (ureditev posebnega »Zakona o postopku za razreševanje
KDS«, oz. samostojnega« delovnopravnega »postopkovnika«).
Predmet te naloge tudi ni splošno pravno teoretično obravnavanje problematike kolektivnih
pravic (npr. čl. 75.-77- Ustave RS), čeprav se tem vprašanjem, v celoti ne izogne.
Predmet te naloge prav tako ni problematika, ki je povezana z organizacijskimi vidiki
pravosodja, sodišč, sodniške službe, čeprav se popolnoma ne more izogniti niti tovrstnim
zaznavam, saj brez njih ni celovitega prikaza obravnavane problematike. Gotovo so ta
vprašanja pomembna z vidika procesnih jamstev- predvsem pravice do neodvisnega sodišča
NOVAK J. (2004): Delovni spori (488 strani), katere recenzijo sem kot avtor objavil tudi v Odvetniku št. 24/2002 ter v Pravni praksi št. …./2004, str…. 10 EKČP govori o sindikalni svobodi v okviru določbe o svobodi združevanja (11. čl. ), ki zagotavlja predvsem varstvo zoper vmešavanje države v ustanavljanje in delovanje sindikatov. Tako že obstajajo pomembni judikati, npr. Profesionalni sindikat Belgijske policije v. Belgija, 27.10.1975, A.19, ali glede negativne pravice do združevanja SIBSON v.Velika Britanija, 20.4.1993, A. 258-A, obširneje o tem tudi v: BLAHA M.: Komentar Ustave RS, uredil Lovro ŠTURM, FDDES, Ljubljana 2002, str. 751 in naslednje.
27
in sodnika, vendar pa pri tem (pretežno) ne gre za vprašanja kolektivnega (materialnega)
delovnega prava in (civilnega) delovnega procesnega prava v ožjem - funkcionalnem smislu.
Da gre za zelo pomemben segment družbenega dogajanja na področju pravosodja, in tudi na
področju splošnega družbeno-ekonomskega in političnega življenja, kaže veliko število
delovnih sporov, ter zaostanki sodišč pri reševanju le-teh, čeprav bodo empirične analize 10-
letnega obdobja dela slovenskih DS pokazale, da je na področju KDS (še posebej, ker gre za-
formalno opredeljene -prednostne zadeve) problem sodnih zaostankov, kakor tudi sam
obseg pripada, manj izrazit kot na ostalem delovnopravnem in splošnem področju slovenskih
sodišč na eni strani, na drugi strani pa je tudi res, da obravnavana tematika preprečevanja in
reševanja KDS predstavlja gotovo eno izmed najbolj perečih (in konfliktnih) torišč
družbenega življenja, ki se kaj hitro lahko sprevržejo v splošno krizo nekega življenjskega
okolja in družbe.
To je še razlog več, da sem v posebnem poglavju obdelal institucije in organe za reševanje
KDS z ozirom na nivoje managementa v organizacijah, načela in modele reševanja KDS s
pomočjo kadrovske funkcije (primerjalnopravno) ter organizacijske podlage, modele
kadrovske funkcije kot bistvenega podsistema sodobne organizacije.
V disertaciji ugotavljam, da je podana tesna koleracijska zveza med vlogo delovnega prava
pri razvoju kadrovske funkcije ter reševanjem najhujših konfliktov v organizacijah (KDS) pri
čemer ni mogoče mimoiti tudi organizacijskih ter pravnih podlag (virov) urejanja
problematike KDS skozi kadrovsko funkcijo.
Zato je izbrana tema zagotovo upravičeno deležna posebne pozornosti vseh potencialno
udeleženih v tovrstnih (izvensodnih in sodnih) postopkih (delavci, delodajalci, sindikati,
sodišča,državno tožilstvo, državno pravobranilstvo, odvetniki itd.).
Cilj naloge je s proučitvijo pretekle 10-letne sodne prakse štirih slovenskih Delovnih in
socialnih sodišč: (DSS v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru), Vrhovnega in Ustavnega
sodišča, ter Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu: (ESČP) v KDS, ter na
podlagi lastnih spoznanj, sodne prakse ter delovnopravne, civilno-procesne teorije; ter posebej
še s pomočjo teorije o kadrovskih funkciji managementa, sistematično opredeliti vsebino
KDS, poizkusiti ponuditi definicije, ter podati stališča do posameznih procesnih jamstev v
28
postopku, nato pa stališča sodne prakse navedenih sodišč primerjati s pozitivno pravno
ureditvijo ter ponuditi možne rešitve za bodoče ravnanje vseh, in še posebej v kadrovskem
procesu pri izvajanju kadrovske funkcije vseh ravni managementa (in tudi sodišč), kadar
odločajo glede preprečevanja ter razreševanja KDS; pa tudi nakazati rešitve za potrebne
spremembe v zakonodaji, de lege ferenda.
Cilj disertacije je še teoretično prispevati delež k utemeljitvi in uveljavitvi (v praksi)
predsodnih mirnih – (alternativnih) oblik reševanja družbenih konfliktov, ki lahko (in
dejansko tudi) nastajajo pri razvoju ter uresničevanju kadrovske funkcije v organizacijah. Še
posebej tistih, pri katerih je njihova pomembnost toliko večja, ker gre za uveljavljanje pravic
kolektivov; torej za zelo odmevne družbene zadeve (stavke, etc.) pri katerih je jasno, da je
potrebno izdelati zelo subtilen način reševanja konfliktov. V primeru, da do le-tega ne pride
na sporazumen način, tudi jasno predpisati pravila igre, ki so se jih udeleženci dolžni držati,
če želimo, da bodo prostovoljno izpolnjevali sprejete odločitve oz. sprejeli sodne odločitve za
svoje ter jih prostovoljno izvrševali.
Glede na zgoraj navedene motive in cilje je moje prizadevanje usmerjeno k samostojnemu in
izvirnemu prispevku k pravni ter organizacijski znanosti, delovnopravni disciplini in misli; s
pomočjo novih teoretičnih spoznanj, ki odkrivajo notranje značilnosti reševanja konfliktnih
situacij v kolektivnih razmerjih, samo naravo teh razmerij, spremembe pri določenih pojavih
pri razvoju kadrovske funkcije, povezave z drugimi sorodnimi pojavi ter verjetne smeri
razvoja.
Novost naslovne teze je v dejstvu, da moramo na Slovenskem opredeliti, kdaj imamo
opravka s KDS?, da bi udeleženci v organizacijah, ko razvijajo kadrovsko funkcijo in
sodišča, lahko odločala na podlagi jasnih pravil, in bi bilo njihovemu arbitriranju oz.
diskrecijskim pravicam prepuščenega čim manj prostora. Arbitriranje je primerno v
predsodnem postopku (ADR v organizacijah), ne pa v fazi sojenja, saj naj sodišča sodijo, ne
pa uresničujejo diskrecijskih upravičenj.
29
2. METODE RAZISKOVANJA
2.1. Metode dela
Pri opazovanju osrednjih, pravno teoretičnih vprašanj, sem izbral več metod, in sem jih med
seboj v ustreznem sorazmerju kombiniral tako, da doktorska disertacija ne predstavlja zgolj
pravne in organizacijske teoretične misli, pač pa ima tudi neposredno zvezo s praktičnim
življenjem; še posebej z vsakodnevno prakso v organizacijah, uresničevanjem kadrovske
funkcije pri tem, pa tudi z že obstoječo sodno prakso na Slovenskem.
V okviru metodološko – tehnične priprave disertacije, sem vzpostavil ustrezno razmerje
prikazovanja med:
Zgodovinskimi in današnjim stanjem na področju obravnavanih pojavov, med domačo in tujo
teorijo, sodno prakso in zakonodajo.
Metode dela so:
1. zgodovinska,
2. analiza pravnih virov,
3. semantična (po pomenu besed – problem terminologije),
4. empirična (s pomočjo podatkov konkretnih raziskav, izraženih tudi z ustreznimi grafi v
prilogah te disertacije),
5. teleološka (po pomenu).
Oris praktičnih primerov mi je (empirična metoda dela) - kot praktiku -še najbliže, zato je v
nalogo (kot priloge na koncu) vključenih precej statističnih podatkov (grafi I-VII s
komentarjem) ter obdelav konkretnih sodnih primerov in judikatov, vendar zgolj kot
»dodatek«, v upanju, da bo takšen prikaz služil le kot koristna informacija in argumentacija
bralcu, ter moje izhodišče za kasnejše teoretične zaključke, stališča in predloge.
Disertacija želi prispevati k pravni disciplini nekaj novega, pri čemer se seveda ne more
izogniti obravnavi že znanih pojavov z drugih vidikov, ki prav tako lahko prispevajo k
znanstveni disciplini; saj lahko odkrijejo pri obravnavi nerazrešenih vprašanj nove
30
značilnosti, povezave in razvojne smeri. Še posebej takrat, ko si prizadevam ta dogajanja
kritično oceniti in jih šele po taki oceni sprejeti ali odkloniti, na podlagi resne argumentacije.
Disertacija si prizadeva opisano problematiko celostno obdelati, nato pa postavljene
(hipo)teze potrditi v zaključku, na način in po metodah, kot sledi iz nadaljevanja.
2.2. Izrazje - pravna terminologija11
Bistveno za vsako stroko, torej tudi za pravno in organizacijsko stroko, je posebno
strokovno, v tem primeru pravno izrazje, s pomočjo katerega in s katerim se lahko
sporazumevajo stranke, ki sklepajo pravna razmerja. Še bolj kot za stranke je strokovno
izrazje pomembno za organe, ki odločajo o strokovnih vprašanjih, ki izhajajo iz nekega
življenjskega dogodka. V prvi vrsti gre tu za sodne organe in management vseh ravni.
Odločbe in odločitve teh organov so lahko strokovne, jasne in razumljive za stranke (to je tudi
njihov osnovni namen!), če je strokovno jasna zakonodaja, na kateri temeljijo in če je
predvsem sodna odločba napisana v knjižni slovenščini, brez nerazumljivih pojmov,
predvsem brez nepotrebnih tujk, ki pogosto, tudi če so uporabljene pravilno, povzročajo
težave pri razumevanju. Bistveno je, da so v obrazložitvah odločb navedeni strokovni pojmi,
torej pojmi, ki jih navaja oziroma uporablja pravna norma. Zato imajo pravne norme z vidika
izrazja tako velik pomen. Iz izrazja v posameznih zakonih, jezikovne razlage posameznih
pravnih norm, stališč stroke in iz ugotovitev sodne prakse lahko sklepamo, da je navedenim
vprašanjem namenjeno premalo pozornosti in da v zvezi z njimi večkrat velja nekakšna
brezbrižnost.12
11 Terminološka občutljivost ni sama sebi namen, temveč je nujno potrebna za strokovno pravniško delo. Na to je izrecno opozoril tudi tako eminenten zbor, kot se vsako leto zbere v Portorožu na Dnevih slovenskih pravnikov. Že leta 2000 je (točka 2.) v sklepih 7. sekcije z naslovom «Aktualne teme s področja delovnega prava in prava socialne varnosti« - ugotovitve in stališča,- jasno zapisano: »Skrbeti moramo za terminološko in vsebinsko točne prevode mednarodnih pogodb«. Vir: Poročilo o Dnevih slovenskih pravnikov 2000, Podjetje in delo, št. 8/2000, s. 1719 - sklep 7 sekcije. 12 Ta in druga vprašanja so bila obravnavana tudi na Dnevih slovenskih pravnikov 2002 v drugi sekciji. Jezik in pravo. Prispevki avtorjev Pavčnik M., Karlin Golob M., Igličar A., Šinkovec B., Ogrizek D., Trampuž M., Pavliha M., Kranjc J., so objavljene v reviji Podjetje in delo, št. 6-7/2002/XXVIII, s. 1041 do1123. Odnos do materinščine je (bistveno) drugačen kot nekoč Spomnimo se samo, na primer, koliko truda in dela so morali vložiti v prevod Občega državljanskega zakonika njegovi prevajalci, da so oblikovali izrazje in s tem slovenski strokovni jezik. (Primerjaj): Bežek B.. Predgovor k Občemu državljanskemu zakoniku z dne 1. junija 1881, št. 946 zb.p.z., v besedilu treh novel, prevedla dvornosodna svetnika Božidar Bežek in Fran Regally, Izdala in založila Tiskovna zadruga Ljubljana, Ljubljana, 1928), povzeto po NOVAK J. (2004) str. 75.
31
V zvezi s KDS13 in ADR je kar precej težav. Izrazje je bistveni del vsake pravne norme.
Jasni, v knjižni slovenščini izraženi in strokovno ustrezni pojmi bistveno prispevajo k
izvajanju pravne norme, s tem pa tudi na razvoj prakse, ki usmerjevalno vpliva na osebe, ki
sklepajo pravna razmerja. Zato je primerno, da spotoma v besedilu pojasnim svoja stališča in
opredelim, v kakšnem vsebinskem in formalnem smislu bom določene pojme uporabljal; npr.:
• Acquis communautaire – Evropski pravni red
• Directive - Smernice EU
• Evropska Unija - Evropska zveza
• Alternativno reševanje sporov (Alternative dispute resolution: ADR) – Nadomestno
reševanje sporov (NRS, etc.),
zavedajoč se pri tem, da so nekatera poimenovanja tako mejna, da zahtevajo posebno
(natančnejšo) obdelavo, za kar si bom prizadeval s pomočjo opomb v besedilu, ki sledi.
3. ŠTIRI VODILNE (HIPO)TEZE DOKTORSKE DISERTACIJE
3.1. Opredelitev kolektivnega interesa in skupine
Samo jasna opredelitev kolektivnega interesa in skupine (npr. delavcev po ZDSS-1),
lahko razreši številne zagate in dileme slovenske (tudi sodne in organizacijske) prakse, da si
bo lahko odgovorila na vprašanje: kdaj gre v slovenski pravni in kadrovsko-
organizacijski ureditvi za kolektivni delovni spor (KDS)?
3.2. Predlog definicije KDS (elementi 6+3)
Naloga bo dala, po analitični obdelavi ter kritični analizi, odgovor (mogočo definicijo
KDS): Ali so vsi elementi (6+3) oziroma spoznavni znaki za jasno opredelitev KDS
potrebni, uporabljivi ter možni za jasno opredelitev KDS?
13 Tako npr. NOVAK J. opozarja na neustrezne pojme v predlogu novega ZDSS-1, pri čemer, KDS, ki nas še posebej zanimajo glede na obseg disertacije pravi:« V KDS je treba dosledno uporabljati pojme: udeleženec (v IDS - stranka), predlagatelj in nasprotni udeleženec. Pojem »stranka« (50., 53., 54., 55. čl. - očitno predloga novega ZDSS-1/ B.K./) ni ustrezen. NOVAK J., (2003), str. 339
32
Glavni (vodilni) spoznavni znaki – elementi so:
• Kolektivni interes,
• Subjekti - udeleženci (posameznik le izjemoma)
• Predmet spora
• Načini in metode reševanja sporov
• Določenost v pravnih virih avtonomnega in heteronomnega prava
• Postopek (predsodni, izvensodni ali sodni)
ter kot »pomožni« 3-je spoznavni elementi:
• krog subjektov – udeležencev (izjemoma posameznik)
• posledice spora ter
• število udeležencev.
3.3. Reševanje KDS, s poudarkom na ADR
Ključna pot do razvoja kadrovske funkcije s pomočjo hitrejšega in učinkovitejšega
reševanja kolektivnih konfliktov (KDS), in varstva človekovih pravic nasploh, je v
obsežnejši uvedbi reševanja (predvsem interesnih) KDS v predsodnem postopku, z
alternativnim - mirnim reševanjem KDS (oblike ADR: konciliacija, mediacija, arbitraža,
poravnava.... ), pri čemer je pomembno, da je moč, z uporabo mirnih načinov reševanja
sporov (ADR), preprečiti potrebo po sodni intervenciji.
3.4. Predlog postopka reševanja KDS
Sodni postopek v KDS bi bilo (de lege ferenda) potrebno urediti s posebnim (specialnim)
»Zakonom o postopku reševanja KDS«:; če že ne celotni postopek reševanja vseh delovnih
sporov urediti samostojno (»Delovnopravni postopkovnik »); saj subsidiarna uporaba ZPP
ni najbolj primerna, glede na številne specifičnosti postopka pred specialnimi - delovnimi
in socialnimi sodišči (DSS) ter v organizacijah pri uresničevanju kadrovske funkcije.
Ta zgoščen prikaz osnovnih tez obravnava zgolj začasna stališča, saj je evolucija
znanstvenoraziskovalnega dela ter empiričnih raziskav že v obdobju pisanja te disertacije
33
pripeljala do nekaterih novih teoretičnih in praktičnih spoznanj, ki jih ob začetku, ko sem
predložil sinopsis naloge, še nisem poznal, niti se jih zavedal. Zato je povsem možno, da se
bodo stališča izražena v tej nalogi s časom evolutivno spreminjala, dopolnjevala, pa tudi
potrjevala. Z argumenti za in ugovori proti želim pokazati, v čem naj bi bil prispevek
disertacije k znanstveni misli, ter v čem je samostojnost in izvirnost disertacije .
4. PRIČAKOVANI IZVIRNI ZNANSTVENI PRISPEVEK K TEORIJI IN PRAKSI
Disertacija je usmerjena k samostojnemu in izvirnemu znanstvenemu prispevku pravni
znanosti, pa tudi kadrologiji, (kot izrazito interdisciplinarni znanosti, skozi prizmo pravne
subfunkcije kadrovske funkcije), delovnopravni disciplini in misli. S pomočjo novih
teoretičnih spoznanj, ki odkrivajo notranje značilnosti reševanja konfliktnih situacij v
kolektivnih razmerjih, samo naravo teh razmerij, spremembe pri določenih pojavih, povezave
z drugimi sorodnimi pojavi ter verjetne smeri razvoja kadrovske funkcije pri reševanju KDS,
si prizadeva doseči zastavljene (v tč. I. pisane) cilje.
Disertacija si prizadeva znanstveno pojasniti tako zgodovinsko razvojnost, primerjalno
ureditev v petih državah (Nemčija, Francija, Velika Britanija, Hrvaška in Slovenija),
mednarodnopravne relevantne pravne vire, kakor tudi pozitivno pravno zakonodajo, ki pa je
v Sloveniji izrazito podnormirana (nezadostna ter še neurejena), kar zadeva kolektivnih
delovnih razmerij, ter še posebej vlogo delovnega prava pri razvoju kadrovske funkcije
skozi prizmo reševanja KDS. Zato je pričakovani izvirni znanstveni prispevek tudi v dejstvu,
da bi lahko ta doktorska disertacija bila dragocen prispevek k bodočemu urejanju (de lege
ferenda) področja razreševanja KDS, pa tudi pri zapolnjevanju pravnih praznin, ki jih
slovenska sodna praksa še kako občuti ter zaznava pri vsakodnevnem sojenju, management
vseh ravni pa pri vsakodnevnem delu v organizacijah.
Iz že podanih ugotovitev je moč zaključiti, da doktorska disertacija lahko pomembno prispeva
k teoriji in praksi; tako s področja prava, kot kadrologije; še posebej pa s svojim
interdisciplinarnim pristopom.
Pomemben je znanstveni prispevek k opredelitvi vloge delovnega prava pri razvoju kadrovske
funkcije za, (pred ter izvensodno) reševanje KDS, s pomočjo (zadnjih 20. let nekako v modi,
34
po ameriškem vzoru), vseh oblik alternativnega (mirnega) reševanja KDS (metode ADR), saj
to zagotovo prispeva k razreševanju perečih družbenih konfliktov, kar nedvomno stavke in
podobne oblike KDS predstavljajo v vsakem družbenem okolju ter še posebej pri
uveljavljanju in razvoju kadrovske funkcije. Zato disertacija, po metodi analize k sintezi,
lahko prispeva delež k bodočemu razreševanju družbenih konfliktov na obravnavanem
področju.
5. SODNA STATISTIKA ZA LETO 2004 – SLOVENIJA
Za umestitev obravnavane problematike je koristno prikazati (na kratko in samo tiste podatke,
ki so za temo doktorske disertacije pomembni) stanje, ki ga s številkami prikaže empirična
raziskava.
Splošni pregled gibanja zadev na sodiščih kaže, da so sodišča v letu 2004 prejela v reševanje
627.638 novih zadev.14 Od tega števila zadev odpade 4.150 zadev na Vrhovno sodišče, 25.755
zadev na Višja sodišča, 123.836 zadev na Okrožna sodišča, 455.522 zadev na Okrajna
sodišča, 6.406 na Upravno sodišče, 2.633 na Višje delovno in socialno sodišče in 9.336
zadev (4) na ostala delovna in socialno sodišče (DSS). Zanimivo je, da je v primeravi z
letom 2003, v letu 2004 na vseh sodiščih prišlo do večjega pripada zadev. Izjemi sta Upravno
sodišče RS (- 8% zadev) in Višje DSS (-3,8% zadev).
Statistični podatki za vsa sodišča in vse zadeve sicer kažejo na 4,1% zmanjšanje nerešenih
zadev, iz česar lahko zaključim, da se je število sodnih zaostankov zmanjšalo. Število rešenih
zadev se je v povprečju povečalo za 14,3%. Zanimivo je, da se je na vseh sodiščih število
rešenih zadev povečalo, razen na DSS, kjer se je število rešenih zadev zmanjšalo za 12,4%.15
V zadnjih petih letih so imela sodišča splošne pristojnosti in specializirana sodišča prejetih,
rešenih in nerešenih zadev:
14 V primerjavi z letom 2003, ko so slovenska sodišča prejela v reševanje 588.957 zadev, pomeni število prejetih zadev v letu 2004, 6,5% povečanje (38.681 zadev). Vir: Sodna statistika 2004, str. 169. 15 Sodna statistika za leto 2004, str. 169.
35
Graf 1: Gibanje vseh sodnih zadev (2000-2004)
Tabela 1: Vse nove sodne zadeve (2000-2004)
Leto 2000 2001 2002 2003 2004
število 527.856 530.056 543.073 588.957 627.638
indeks 100 100 103 112 119
Iz tabele je razvidno, da je bil na sodiščih splošne pristojnosti in specializiranih sodiščih
največji pripad zadev v letu 2004, v letih 2000 in 2001 je število novih zadev bilo skoraj
nespremenjeno, v letu 2002 se je število novih zadev nekoliko povečalo v primerjavi s
predhodnim letom, v letu 2003 pa je zaznano večje povečanje pripadlih zadev. V letu 2004,
pa je število novih zadev v primerjavi z letom 2000, kar za 19% večje. V primerjavi z letom
2003, je leta 2004 prispelo na sodišča 6,6,% več zadev.
36
Graf 2: Vse nove zedeve (2000-2004)
5.1. Gibanje zadev za leto 200416
Sodišča so v letu 2004 rešila 652.001 vseh zadev. Na dan 31.12.2004 je ostalo nerešenih
566.588 zadev. Največ nerešenih zadev je bilo v letu 2003, v letu 2001 se je napram letu 2000
število zadev nekoliko zmanjšalo, v letih 2002 in 2003 se je ponovno povečalo in v letu 2004
začelo upadati.
16 Vir: Sodna statistika za leto 2004, Ministrstva za pravosodje RS, str. 1. Sodna statistika za leto 2004 je pripravljena na podlagi podatkov, ki jih v skladu z zakonskimi pooblastili zbira Ministrstvo za pravosodje. Zbrani in obdelani podatki dajejo pregled gibanja in reševanja zadev na sodiščih, trajanja postopkov, načina rešitve zadev, storilnosti sodišč, sodnih zaostankov, strukture nekaterih vrst zadev, starejših nerešenih zadev ter kadrovskega stanja sodnikov in sodnega osebja na sodiščih.
37
Graf 3: Vse narešene zadeve (2000-2004)
Število pomembnejših nerešenih zadev se je v letu 2004 zopet nekoliko zmanjšalo. V letu
2004 je v primerjavi z letom 2000 doseglo indeks 75. Ugodna je ugotovitev, da je letni obseg
rešenih pomembnejših zadev večji od števila novih zadev in da sodišča obvladujejo pripad.
Ugotovimo lahko nadaljevanje trenda zmanjševanja sodnih zaostankov v zadevah, ki jih
neposredno obravnavajo sodniki.
Število nerešenih zadev se je povečalo na Vrhovnem sodišču in sicer za 3.1%, na višjih
sodiščih za 7,9% in na okrožnih sopdiščih za 8,8%. Na vseh ostalih sodiščih se je število
zadev zmanjšalo: na okrajnih sodiščih za 5,4%, na Upravnem sodišču RS za 5,4%, na Višjem
delovnem in socialnem sodišču za 6,3% in na delovnih (4ih v RS) in socialnem sodišču za
9,1%. Razveseljuje in »kar v oči kolje« uspeh delovnih sodišč (9,1%). Razlogi zanj bodo
(deloma) analizirani v poglavju B. V.- »Postopek v KDS«.
Izračun storilnosti posameznih višjih sodišč pokaže, da je povprečna storilnost višjih sodnikov
glede na njihovo prisotnost 27,72 zadev na mesec in da je povprečni čas reševanja nerešenih
zadev pri teh sodiščih 3,93 meseca.
38
Graf 4: Rešene zadeve na delovnih sodiščih17
Graf 5: Nerešene zadeve na delovnih sodiščih18
17 Vir: Sodna statistika 2004, Ministrstvo za pravosodje RS, str. 50. 18 Vir: Sodna statistika 2004, Ministrstvo za pravosodje RS, str. 50.
39
Največ nerešenih zadev se nanaša na spore s področja socialne varnosti - teh je 5.076 ali
53,4%, individualne delovne spore - teh je 4.372 ali 46%, sledijo kolektivni delovni spori, teh
je 13 ali 0,1% in 48 ali 0,5% je nerešenih zadev brezplačne pravne pomoči.
6. O RAZVOJU KOLEKTIVNIH DELOVNIH RAZMERIJ (KDR)
Sistem kolektivnih delovnih razmerij - v nadaljevanju KDR - (ter v posledici tega tudi KDS)
označuje kombinacija elementov sodelovanja ter konfliktov med akterji industrijskih razmerij.
KDS predstavlja istočasno zvrst delovnega spora (poleg individualnega delovnega spora: v
nadaljevanju IDS, ki pa ni neposredni predmet te raziskave, če to ni nujno zaradi jasnosti), ter
je integralni del industrijskih razmerij.
Kolektivna delovna razmerja so (če jih poizkusim najkrajše opredeliti – definirati), v
načelu in v veliki večini primerov: »pravna (pa tudi »interesna«) razmerja med
predstavniškimi organizacijami delavcev in delodajalcev pa tudi posameznih delodajalcev.
Redko so to razmerja med določenimi skupinami delavcev in delodajalcem (na primer pri
stavki oziroma KDS, ki je nastal v zvezi s stavko). Skupina fizičnih oseb ali celo posameznik
je lahko stranka v takšnem pravnem razmerju, le če ji pravo pod določenimi pogoji tak
položaj izrecno priznava.« Kolektivna delovna razmerja se urejajo s posebnimi akti –
kolektivnimi pogodbami, ki imajo – kot je znano – dva dela: obligacijski in normativni del.
Prvi je pogodba in ureja pravna razmerja med strankami KP, drugi je norma, pravni vir. Ta je
predvsem podlaga za sklepanje KP, pa tudi za odločanje v morebitnem delovnem sporu. V teh
posebnostih je v bistvu podlaga za posebno urejanje postopka v KDS.
Kolektivni delovni spori (KDS) so spori posebne vrste, katerih posebnosti se nanašajo
predvsem na pravni in ekonomski kolektivni interes, na stranke, predmet spora in na pravno
podlago za odločanje.
Stranke teh sporov so v načelu predstavniške organizacije delavcev (sindikati) in delodajalcev
(na primer gospodarska zbornica). Takšnih posebnosti strank, ki nastopajo v sporih kot
kolektivni predstavniki, v drugih pravnih vejah ne poznajo.
40
Predmet kolektivnih delovnih sporov je lahko interes, ne(le) pravni!, temveč ekonomski
interes (na primer za sklenitev sprememb KP). To je posebnost, ki je drugi spori ne poznajo.
Pravna podlaga za odločanje v KDS je (seveda poleg druge materialne zakonodaje – npr.
ZDSS) tako imenovani obligacijski del KP. Normativni del KP je norma, pravna podlaga
za sklepanje KP in za reševanje IDS.
Navedene in druge značilnosti delovnih razmerij, še posebej KDS narekujejo potrebo po
sprejemanju posebnega procesnega delovnega prava za reševanje sporov s področja
delovnih razmerij. Posebne procesne norme so potrebne zaradi naštetih in drugih posebnosti,
ki bodo obravnavane v nadaljevanju.
Delovni spori - na splošno - so pravni spori, ker izpolnjujejo pogoje, ki jim dajejo tak
značaj. Ker so to pravni spori, je njihovo reševanje urejeno v pravnih normah.
Tudi za delovne spore velja enako, kot za druge spora – če je le mogoče, je treba njihovo
število zmanjševati, jih preprečevati ali se jim celo izogniti. Ker pa to zaradi stvarnih razlogov
pogosto ni mogoče, je treba - ko do spora pride - uporabiti vsa sredstva, da bi bil spor čimprej
rešen, zglajen. Bistveno vprašanje za reševanje delovnih sporov pri nas v teh razmerah torej
še ni, kako se jim izogniti, temveč kako jih rešiti. Ta raven naše pravne kulture, kot trdijo
nekateri avtorji,19 tako kažejo podatki – še ni tako visoka, da bi se mogli v prvi vrsti ukvarjati
s preprečevanjem sporov, kar je seveda pomembna dolžnost predvsem vseh vej oblasti in
socialnih partnerjev ter povsem na začetku, vseh ravni managementa, kadar udejanjajo
kadrovsko funkcijo v organizacijah. Podatki Sodne statistike 2003, ki jo prikazujem v prejšnji
točki, pritrjuje temu stališču, čeprav bo treba v prihodnosti usmeriti sile predvsem v
preventivno zmanjševanje vseh, tudi delovnih sporov.
Iz strokovne literature lahko sklepamo, da so zametki (osnove) sporov v nesoglasjih med
skupinami posameznikov, podjetij, organizacijami, sindikati, vlado in podobno. Nasprotja je
moč rešiti z uspešnimi pogajanji, ki merijo na odstranjevanje nasprotij. Nasprotja so
pozitivna, ker ustvarjalno vplivajo na reševanje posameznih spornih vprašanj. Neurejena in
19 NOVAK J. (2004): Ibidem, str. 24-38
41
nezglajena nasprotja se lahko izrodijo v spore. Za spore velja, da jih je pogosto težko rešiti,
njihovo urejanje je ponavadi dolgotrajno in naporno.20
Pri reševanju delovnih sporov navedenih stališč ni mogoče uporabiti v celoti, predvsem ne v
tistem delu, ki govorijo o ustvarjalni vlogi nasprotij.
Tudi pri reševanju delovnih sporov bi morali imeti pred očmi pomembne lastnosti
državljanov Republike Slovenije. Te lastnosti, tako je mogoče sklepati – večkrat pomembno
vplivajo na reševanje sporov. Prof. Trstenjak ugotavlja, da smo Slovenci sprt narod.21 Iz
podatkov, ki obravnavajo število sodnih sporov, tudi sodnih delovnih sporov, izhaja, da je
navedeni ugotovitvi moč pritrditi. Tako na primer iz statističnih podatkov o številu
nerešenih sodnih zadev v letu 2002 izhaja, da je bilo na vseh sodiščih v Republiki Sloveniji
nerešenih več kot 567.839 zadev.22 Vendar se ne strinjam z ugotovitvami nekaterih,23 ki
očitno napačno tolmačijo zgornjo ugotovitev (že pokojnega) dr. Trstenjaka, češ, da smo
Slovenci prepirljivci (kverulanti), da se radi pravdamo. To svoje stališče sem že večkrat javno
argumentiral in tudi javno zapisal, podkrepljeno z lastno, več kot 25-letno izkušnjo sodnika,
mediatorja, arbitra in začetku poklicne kariere tudi 8-letnega uresničevanja pravno-kadrovske
funkcije v gospodarstvu.24
6.1. Primerjalnopravno v svetu
Znanstvena disciplina industrijskih razmerij (Industrial relations; Rélations
professionelles) se je razvila v glavnem po II. svetovni vojni. Najprej v anglo-saksonskih
državah, po koncu 60.- ih let pa tudi v drugih državah. Proučuje pravne, ekonomske,
socialne, organizacijske, kadrovske in kulturne aspekte odnosa med akterji industrijskih
20 MOŽINA S., TAVČAR M., KNEŽEVIČ N., (1995): Poslovno komuniciranje, Založba Obzorja, Maribor, predvsem str. 305 in naslednje. 21 Primerjaj TRSTENJAK A. (1991): Misli o slovenskem človeku, Založba slovenske knjige, Ljubljana, s. 89 in naslednje. 22 Podatki so povzeti po prispevku VOVK I. (2003): 567.839 nerešenih zadev in 774 sodnikov. Pravna praksa, št. 14/2003, s. 30 in 31 23 Nazadnje npr. vrhovni sodnik Vasilij POLIČ in odvetniški kolega Jože ILC v oddaji TRENJA na POP TV, dne 11.11.2004 z naslovom: »Zakaj se prepiramo Slovenci?« 24 V isti oddaji sem kot gost – mediator – na vprašanje voditelja in pravnika Uroša SLAK-a: »Ali smo narod pravdačev, gospod KUKEC?, odgovoril: »Po moji oceni ne. Obstajajo le tovrstni stereotipi. Neupravičeno!« Obširnejša argumentacija zakaj tako mislim, bi presegala temo te disertacije. Vir: Okrožno sodišče v Ljubljani, 1752690.html – Pristop Web kliping, 18 strani, 15.11.2004.
42
razmerij. Industrijska razmerja predstavljajo podsistem globalnega ekonomsko-socialnega in
pravnega sistema, s svojim kontekstom, principi, ideologijo, institucijami in prakso.
Obsegajo razmerja, ki se pojavljajo v različnih fazah dela, kot klasičnih vejah industrije, pa
tudi v tako imenovanih negospodarskih dejavnostih (izobraževanje, zdravstvo, kultura, šport,
itd.), ter v javnem sektorju (javna podjetja, javne službe, država in lokalna samouprava).25
Ker pa določitev kadrovske strategije ni odvisna le od notranjih dejavnikov definiranja
strategije organizacije, temveč tudi od zunanjih, je Hendry26 oblikoval model povezave
kadrovske strategije, strategije organizacije in zunanjih sistemov, ki delujejo v okolju in
vplivajo na njeno definiranje.
V sklop orisa industrijskih razmerij spada še ugotovitev kadrovsko-organizacijske teorije:27
»Povezava med kadrovskim in vršnim managementom je z razvojem globalne družbe postala
vse močnejša. Združitve in prevzemi podjetij na različnih kontinetih so omogočili razvoj
svetovnih multinacionalk, ki povezujejo med sabo različne narode z različnimi jezikovnimi in
kulturnimi navadami. Vloga kadrovskega managementa je s tem prerasla okvirje
administrativnega vodenja kadrovskih procesov in postala pomemben element pri
sprejemanju poslovne strategije.«
KDS ali industrijski konflikti, metode in inštitucije njihovega razreševanja, so sestavni
del sistema pluralističnih industrijskih razmerij: »vsak model industrijskih razmerij
vključuje industrijske konflikte, kot možnost, čeprav ne tudi kot nujnost«.28
Spori so neizogibni del človeškega življenja na splošno, oziroma neizogibna karakteristika
družbe.29
KDS so posledica objektivno različnega položaja socialnih partnerjev (sindikatov zaposlenih,
združenj delodajalcev), ter drugih udeležencev industrijskih razmerij, legitimnosti njihovih
različnih ekonomskih, socialnih, profesionalnih ter ostalih interesov ter ciljev.30
25 Tako: MILLS (1989) str. 714 in ADAMS (1991), str. 1-2 26 HENDRY C. (2000): »Resource Management – a strategic approach to employment«, Butterworth – Heinemann, povzeto po FLORJANČIČ J., BERNIK M. (2004) »Kadrovski management, kot del poslovne strategije«, v Kadri in management, Moderna organizacija, Kranj, str. 19. 27 FLORJANČIČ J., BERNIK M. (2004): ibidem, str. 20. 28 WILIAMS (1998), str. 3
43
Z drugimi besedami, konflikti so izraz razlik glede »narave stvari (rerum naturae)«, to
pomeni narave odnosa na trgu delovne sile, kjer se nahajajo z ene strani lastniki kapitala
(delodajalci), ki jim lastninska upravičenja omogočajo, da organizirajo delovni proces in
izvršujejo disciplinsko oblast (lastninska teorija; medtem, ko pogodbena teorija ta
pooblastila izvaja iz svobodne volje zaposlenih). Z druge strani so zaposleni ter njihove
asociacije (sindikati), ki so ekonomsko odvisni od lastnikov kapitala.31
Industrijski konflikti se pojavljajo kot izvor nestabilnosti ter neravnotežja v odnosih med
socialnimi partnerji, kar ogroža socialno harmonijo ter industrijski mir, kot enega od osnovnih
postulatov v industrijskih razmerjih. So generatorji sprememb in teženj socialnih partnerjev
ter drugih akterjev industrijskih razmerij, da se vzpostavi ravnotežje ter dinamična stabilnost
v teh razmerjih. S tem pa tudi harmonija ter industrijski (socialni, delovni) mir, vsaj za
določeno obdobje.
Zato lahko KDS vodijo k začasni nestabilnosti, izjemno pa tudi k rušitvi sistema
industrijskih razmerij (regresivni potencial konfliktov), ali pa tudi k razvoju in napredku
pluralističnih industrijskih odnosov, oz. vzpostavljanju ravnotežja na višjem nivoju
(progresivni potencial konfliktov). Ohranitev relativnega ravnotežja na trgu dela, v podanih
zakonskih okvirjih ter s pogodbenim načinom, je svojevrstni socialni ideal industrijskih
razmerij, ki so jim socialni partnerji lahko več ali manj približajo v praksi, čeprav idealnega
in večnega ravnotežja ni.32
6.2. V Sloveniji - sklep
Nujnost uvajanja KDR, ter s tem poudarjena vloga delovnega prava se odraža tudi pri
razvoju kadrovske funkcije v organizacijah in drugih organizacijskih sistemih (npr.
sodiščih). Potreba za preprečevanje ter (raz)reševanje KDS je prisotna tudi v slovenski
družbi, iz večih razlogov. Najprej zaradi ohranitve in neogrožanja uvedenega sistema
pluralizma industrijskih razmerij, ter socialnega miru. Nato pa tudi zaradi uresničitve in
29 DE ROO, JAGTENBERG, (1994), str. 19 30 ŠUNDERIČ (1992), str. 236 - 237 31 DE ROO, JAGTENBERG, Ibidem str. 20 - 21
44
zaščite kolektivnih interesov ter pravic socialnih partnerjev ter ostalih udeležencev
industrijskih razmerij. Tudi v Sloveniji so (opisane) razmere takšne, da je treba nujno storiti
napor, da bi se družbene razmere - vsaj kadar gre za preprečevanje in razreševanje KDS v
kolektivih, - čimprej vzpostavile na ustrezno raven, kar danes (še) ni slučaj. Razreševanje
KDS v kolektivih, kjer je nujno preventivno - z oblikami ADR v izven in predsodnem
postopku; - pa tudi kurativno v sodnem postopku, razreševati konfliktne družbene situacije,
se zdi ena od primarnih nalog, tako znanosti, kot tudi vseh udeležencev KDS. Le na takšen
način bo moč uspešno razreševati konfliktne družbene situacije.33
Kolektivna delovna razmerja lahko definiram kot: tisti del delovnega prava, ki ureja
kolektivne pravice in pravna razmerja, v katerih so udeleženi kolektivni predstavniki delavcev
in delodajalcev, zgolj izjemoma skupina delavcev.
Podlage za kolektivna delovna razmerja najdemo že v Ustavi RS posebej (kolektivne pravice)
v členih 75. (soodločanje), 76. (sindikalna svoboda) in 77. (stavka). Določbe so umeščene v
poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih, kar pa ne spremeni dejstva, da gre za ustavno
zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine.
Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, z
zakonom pa je mogoče predpisati le način njihovega uresničevanja. Kadar tako določa Ustava
ali, če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Omejene so lahko
samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Zagotovljeni sta sodno varstvo
človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve (vse
15. člen Ustave).
Ustava zagotavlja delavcem pravico do sodelovanja pri upravljanju v gospodarskih
organizacijah in zavodih ( 75. člen) »na način in pod pogoji, ki jih določa zakon«. Pravica je
dana delavcem, torej vsakemu posebej, zakon pa lahko določi, kako se ta pravica uresničuje;
individualno ali kolektivno. Temeljni oziroma splošni predpis, ki ureja uresničevanje pravice
32 LUBARDA (1999), str. 20 33 Nenazadnje, na to opozarja tudi znana pravna teorija, ki poudarja, da razen razreševanja (pravnih) KDS s strani sodišč (naj bodo specializirana - delovna sodišča ali sodišča splošne pristojnosti v primerjalnem pravu) obstoje tudi nesodne, t.i. alternativne metode reševanja (ADR) industrijskih konfliktov. Mirne metode (- konciliacija, mediacija, arbitraža), kot tudi KDS metode kolektivne akcije (- štrajk, bojkot, piketing, lockout), so značilnosti KDS. Vir: Conciliation and Arbitration Procedures, (v nadaljevanju CAP;...) str. 1.
45
do soodločanja je Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/93,
61/2000-odl, US in 56/2001 - ZSDU), za posamezna področja nekateri področni zakoni (na
primer za banke, zavarovalnice, gospodarske javne službe), medtem ko za zavode posebne
zakonske ureditve še ni. Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in nasl.- ZZ) je bil sprejet
še pred Ustavo in na podlagi odločbe Ustavnega sodišča v letu 1996 dopolnjen le glede
sestave sveta zavoda kot edinega organa preko katerega lahko vsi zaposleni v zavodih
uresničujejo pravico do soupravljanja.
Sindikalna svoboda (76. člen ustave) je zagotovljena brez zakonskega pridržka, omejena je
torej lahko le s pravicami drugih – predvsem podjetnikov oziroma delodajalcev in njihovimi
pravicami do zasebne lastnine (33. čl. Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen
Ustave). Ker Ustava zagotavlja tudi svobodno delovanje sindikatov, je že v Ustavi
zagotovljena pravica sindikata kot takega in ne samo pravica delavca za ustanavljanje
sindikatov in svoboda (ne)včlanjevanja. Uresničevanje te pravice neposredno ali samo
posredno ureja več zakonov: Zakon o reprezentativnosti sindikatov (Uradni list RS, št. 13/93.
ZRS) in, še veljavne določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list
SFRJ, št. 60/89 in nasl.- ZTPDR, določbe 86. in 87. člena) in Zakon o delovnih razmerjih
(Uradni list RS, št. 14/90 in nasl.- ZDR90, določbe 112. do 119. člena), glede kolektivnih
pogodb. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02- ZDR) glede položaja in
pristojnosti sindikata pri urejanju individualnih delovnih razmerij.
Pravica do stavke je po Ustavi (člen 77.) pravica delavcev, narava te pravice pa zahteva
zakonsko ureditev njenega uresničevanja. Ustava dopušča zakonsko omejitev pravice do
stavke (omejitev, ne pa odvzem), če to zahteva javna korist, upoštevajoč vrsto in naravo
dejavnosti. V Sloveniji še vedno velja jugoslovanski Zakon o stavki (Uradni list SFRJ, št.
23/91, ZStk), kar sicer ne pomeni, da je zgolj zato slab. Predvsem pa ni v neskladju z Ustavo,
kar nedvomno izhaja iz odločitev Ustavnega sodišča, ki je presojalo ustavnost nekaterih
njegovih določb. Pravico do stavke, predvsem njene omejitve določajo nekateri posebni
zakoni (npr. Zakon o javnih uslužbencih - ZJU, področni zakoni o policiji, vojski, kontroli
poletov itd.).
Formalno-pravno podlago za sodno varstvo pravic iz kolektivnih delovnih razmerij oziroma
za reševanje kolektivnih delovnih sporov, je dal leta 1994 sprejeti Zakon o delovnih in
socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94. ZDSS). Poleg pravil postopka za njihovo
46
reševanje, je uredil tudi dve vprašanji, pomembni za ugotovitev, kdaj sploh gre za kolektivno
delovno razmerje (kolektivni delovni spor): predmet spora (z določbami o pristojnosti v 6.
členu) in stranke ( v določbah 45. do 49. člena). Vendar pa je bil ta zakon pomanjkljiv, pa tudi
novi ZDSS/03 še ni uspel odpraviti nejasnosti glede opredelitve KDS, čeprav prinaša nekatere
izboljšave (velja od 01.01.2005).
Disertacija opozarja na dejstvo, da je treba nujno upoštevati, da individualni ali kolektivni
značaj delovnega spora ni nujno opredeljen s številom delavcev, ki so vključeni v spor,
ampak z značajem obstoječega kolektivnega interesa udeležencev spora. Spor je kolektiven,
kadar je njegov predmet kolektivni interes. Ta okoliščina je »condictio non sine qua non«
za obstoj KDS. Zato se zavzemam za materialno (ugotavlja se kolektivni interes, primeroma
6. člen ZDSS)-formalno (v zakonu ali kolektivni pogodbi določeni subjekti KDS) koncepcijo
KDS, upoštevaje že v uvodu (poglavje I./3.2.) navedenih 6 vodilnih elementov – spoznavnih
znakov za KDS (brez 3-eh rezervnih). Uveljavi se objektivno (presoja po vsebini)-subjektivna
koncepcija (zakon daje nekaterim subjektom npr. sindikati, skupine delavcev, delodajalcu,
lastnost udeleženca in procesno legitimacijo) KDS.
II. ZGODOVINSKI PREGLED REŠEVANJA KDS
1. V SVETU
Delovno pravo se je začelo razvijati s posebno državno intervencijo na področje del, tudi za
reševanje KDS. Pri tem poglavju se bom omejil predvsem na obravnavanje inštitucij ter
postopka reševanja pred sodišči v zgodovini, zato bodo tudi glede pravnih virov omenjeni
zgolj tisti, ki se neposredno nanašajo na KDS.
Zgodovina reševanja KDS34 pred posebnimi organi ima sorazmerno dolgo tradicijo. Iz
pravne literature je npr. znano,35 da je bilo že leta 1882 v Ženevi ustanovljeno prvo
miritveno sodišče (Conciliation Court). Med razlogi za ustanovitev sodišča je navedeno, da:
34 Ta odstavek je v celoti povzet po NOVAK J. (1999), : »Postopek v kolektivnih delovnih sporih«- prispevek za podiplomski študij na Pravni fakulteti v Ljubljani, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, str. 9, in vse tam navedenih virih, kakor sledijo.
47
• delavci želijo, da jim sodijo osebe, ki so jim bližje, kot poklicni sodniki,
• da je postopek bolj neformalen, kot postopek pred rednimi sodišči,
• da so »sodniki« (posredniki, miritelji, arbitri), ki jih izbirajo delavci, bližje
problemom, ki se obravnavajo v delovnih sporih.36
Formalnemu delovnemu pravu je namenjena pomembna vloga v sodobni družbi, tako v
preventivnem kot v kurativnem pogledu. Delovno pravo je razvilo vrsto sodobnih institucij
za preprečevanje sporov, kot so predvsem mediacija (posredovanje), konciliacija
(pomirjanje) in arbitraža (razsojanje). V primeru, da vsa ta sredstva odrečejo, je formalno
delovno pravo skušalo tudi pravno urediti oblike odprtega razrednega spopada, kot so
stavka in izprtje.37
V ta namen je formalno delovno pravo razvilo tudi številne inštitucije za razreševanje KDS.
To je predvsem posebno, (specialno) sodstvo za delovne spore. Začetek takšnega sodstva
sega še v cehovsko dobo, za današnje industrijsko obdobje pa je pomembna Napoleonova
zakonodaja, ki ni oblikovala samo državljanskega zakona, ampak tudi ustanovo za razsojanje
v delovnih sporih (Conseil de prud'hommes, ustanovljenih v Lyonu, 1806. leta). Napoleon
je to institucijo udomačil v številnih državah Evrope, ki so šle po poti industrializacije. To
velja predvsem za Nemčijo, ki je tudi v kasnejšem obdobju, zlasti pa danes, razvila posebno
obliko sodstva za individualne in KDS. Ta organizacija je zgrajena v treh stopnjah, od
delovnih sodišč, preko deželnih, do zveznega sodišča za delovne spore (Arbeitsgericht,
Landesgerichte, Bundesarbeitsgericht). Posebnost tega sodstva se ne kaže samo v posebnih
inštitucijah za razsojanje te, za vsako industrijsko družbo pomembne materije, ampak tudi v
posebnostih postopka, ki ga terjajo delovni spori (KDS). Vrsta industrijskih držav je
pokazala, da se delovni spori ne dajo reševati več v okviru civilnega prava oz. civilno-
pravnega postopka, ampak, da je nujno izgraditi poseben postopek, ki odgovarja
posebnostim samostojne veje delovnega prava.38
35 Labour courts in Europe, Proceedings of a meeting organized by the International Institute for Labour Studies, edited by BERT ESSENBERG, International Institute for Labour Studies, Geneva, 1986, str. 57 - povzeto po NOVAK J. (1999), str. 9. 36 Skandinavske države (Finska - 1924, Islandija - 1938, Norveška - 1899, 1900, Švedska - 1929) so ustanovile posebne organe odločanja, predvsem na področju KDS, že pred drugo svetovno vojno, oziroma na prelomu 19. stoletja; vir povzet po Novak J. (1999), kot v opombi 13. 37 KYOVSKY (1971): Uveljavljanje pravic delavcev po delu, Inštitut za javno upravo in delovna razmerja, Ljubljana, str. 2. 38 KYOVSKY , Ibidem, stran 3.
48
2. NA OZEMLJU SLOVENIJE
Pravna zaščita delavcev se je v splošnem gibala le v okviru mezdnih sporov pred običajnimi
sodišči (mestnimi, rudniškimi ali patrimonialnimi). Če pustim ob strani primer mezdnega
gibanja iz leta 1622, so pogoje za skupni (kolektivni) nastop najbolj izpolnjevali rudniški in
fužinarski delavci, ki so delali v povezanih kolektivih. Dejansko so se rudarji vedno pokazali
kot borbeni in so imeli nemajhno vlogo tudi kot zavezniki kmečkih uporov na Slovenskem.
Zato rudniški redi vsebujejo določila proti snovanju uporov (štrajkov), in zahtevajo od
delavcev ustrezno prisego in predvidevajo ukrepe, ki naj bi upornim rudarjem preprečevali
zaposlitev v drugem rudniku.39 Prav v rudarstvu so začeli nastajati večji, trajnejši, interesno
povezani delovni kolektivi kot zametki interesov, ki se še danes uveljavljajo kot KDS. V
osrednjih evropskih pokrajinah se začenja ta razvoj že konec srednjega veka. Tipična oblika
rudarskega zavarovanja so bratovske zakladnice, ki delno slone na določilih rudniških redov
(jeseniški iz leta 1381, je zato seveda še prezgoden).
Začetek posebnega sodstva za delovne spore sega še v cehovsko dobo, pomembna pa je
Napoleonova zakonodaja (kot že rečeno), ki ni oblikovala samo državljanskega zakona,
temveč tudi ustanove za razsojanje v delovnih sporih (Conseils de prud'hommes).40
Tudi Ljubljana je bila za časa Ilirskih provinc (1808-1813) pod takšno zakonodajo, ki je to
institucijo udomačila v številnih evropskih državah (na primer v Nemčiji).41
Francozi so (tudi v Slovenijo) prenesli težišče krajevne uprave na občine. Uvedli so namesto
patrimonialnega sodstva, državno sodstvo v prvi inštanci, po sodnih okrajih - kantonih (na
Kranjskem jih je bilo 23), ki so obsegali po več upravnih občin.V kantonih so opravljali
39 VILFAN : Zgodovinska pravnotvornost in Slovenci, Cankarjeva Založba, Ljubljana 1996, str. 302. 40 Ker so Conseils de Prud´hommes na podlagi Kodeksa dela pristojne ratione materiae za vse IDS, prihaja med delodajalci in zaposlenimi delavci do sporov, izhajajoč iz pogodb o zaposlitvi. Njihov podrobnejši prikaz presega zanimanje tega prispevka , ki se ukvarja s KDR in KDS. Nedvomno pa so ti organi (Conseils de prud´hommes) inspirirali (današnjo) ureditev sestave senatov. ZDSS/94 (npr.) čl. 10/2 določa: Kadar v KDS sodi sodišče prve stopnje v senatu, je senat sestavljen iz enega sodnika, ki je predsednik senata, in štirih sodnikov porotnikov, od katerih sta dva izvoljena z liste kandidatov delavcev in dva z liste kandidatov delodajalcev. Podobno tudi v členu 14/IV ZDSS/04. V novejši pravni teoriji in strokovni literaturi je njihov celoten ustroj, detaljno prikazan v: KONČAR P.et al. (2000), s. 6-17. 41 KYOVSKY R.(1971): Uveljavljanje pravic delavcev po delu , Inštitut za javno upravo in delovna razmerja, Ljubljana, str. 2 in 3.
49
sodstvo mirovni sodniki (juges de paix), medtem, ko so o večjih zadevah sodila v prvi
inštanci sodišča na sedežih provinc (tribunali). Glede mirovnega sodnika za časa Ilirskih
provinc je za moj rojstni kraj- (Vrhniko) znano, da je postala 7.1.1812 sedež francoskega
kantona in je dobila še svojega mirovnega sodnika (in notarja).42 Za mirovnega sodnika je
bil imenovan dr. Jean Oblak, kasneje predsednik ljubljanske odvetniške zbornice (rojen
1780, umrl 1858 v Ljubljani).43
Večji del slovenskega ozemlja je bil na koncu prve svetovne vojne (1918), v avstrijski
polovici avstro-ogrske monarhije, za katero je veljala avstrijska zakonodaja.44
Po Zakonu o zaščiti delavcev (1922) je delovno razmerje urejala individualna in kolektivna
pogodba (delovni čas je bil še vedno od 8 do 10 ur). Zelo pomembna za KDS je bila Uredba
o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in
razsodništvu, ki je določala osnovo za odmero minimalne mezde 2 dinarja na uro, od katere
so Bani za svoje področje v nekem razponu, pod in nad tem zneskom, lahko določali
minimalno mezdo za svoje območje. Kolektivne pogodbe (KP) so se lahko sklepale za
posamezna podjetja in za stroke. Medtem, ko je država prvotno posegala v urejanje delovnih
razmerij, na podlagi zelo okvirne zakonodaje, kvečjemu na tožbo ene izmed obeh strank v
rednem sodnem postopku, se je razvoj delovnega prava pozneje kazal v razvoju posebnih
pravnih in sodnih organov, ter uradoma priznanih organizacij.45
42 VILFAN S. (1996): »Zgodovinska pravnotvornost in Slovenci«, Cankarjeva Založba, Ljubljana, str. 302 43 V temeljnih pravnih virih (SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON - SAZU Ljubljana, 1991, stran 213) se navaja, da ni znano, kje naj bi delal dr. Jean Oblak prva leta po končanih pravnih študijah in kdaj ter kje se je poročil. Ob raziskovalnem delu in pisanju monografije, ki sem jo napisal v počastitev 135 letnice Odvetniške zbornice Slovenije (leta 1997) z naslovom: »Slovensko in vrhniško odvetništvo - nekoč in danes« - monografija, Vrhnika, vinotok - oktober 1997, (108 strani), sem prišel do zanimivih podatkov, ki lahko zapolnijo manjkajočo vsebino uradnega SBL. Dr. Jean Oblak je bil za časa Ilirskih provinc (1809 do 1813) prvi znani vrhniški odvetnik, ki je deloval sicer v Ljubljani, vendar je tja prišel iz Vrhnike. Bil je prijatelj pesnika dr. Franceta Prešerna. Predno je bil imenovan za mirovnega sodnika je bil upravitelj samostana kartuzijancev Bistra pri Vrhniki. Dr. Oblak se je na Vrhniki poročil z Terezijo Mulič pl. Palmberg, njen oče Janez je bil zakupnik stanovske mitnice, ki je pobirala cestnino za novo cesto od Vrhnike do Planine. Prav po podatku glede žene, lahko utemeljeno sklepam, da gre za istega človeka. KUKEC B. (1997): »Slovensko in vrhniško odvetništvo - nekoč in danes«, monografija, Vrhnika, vinotok - oktober 1997, Galerija 2, Vrhnika, str. 38. 44 KRESAL F. (1968/69): Pregled razvoja delavskozaščitne zakonodaje in ustanov delavske zaščite v Sloveniji med obema vojnama, PZDG, št. 8/9, leto 1968/69, str. 103-190. Do 80.-ih let 19. stoletja ( razen posameznih določb) v zakonodaji ni bilo delavsko zaščitnih zakonov. Splošni kazenski zakonik (KZ 1803) je celo prepovedoval vsako združevanje delavstva; ODZ (1811) pa je dajal osnovo za sklepanje delovnih pogodb na individualni ravni. 45 Prvi znatnejši poseg države v delovna razmerja je bila uvedba obrtnih inšpektorjev, ki so imeli pristojnost ugotavljanja in nadzor splošnih delovnih pogojev (1883). Gre v bistvu za recepcijo angleške delavske zakonodaje. Ko so bila 1896. leta uvedena obrtna sodišča na sedežu deželnih sodišč (ali deloma tudi v njihovem sestavu), so ta sodišča prevzela tudi pristojnost za delovne spore.
50
Na ozemlju sedanje Slovenije so bile prve kolektivne pogodbe (KP), iz katerih izvirajo
KDS, sklenjene že konec prejšnjega stoletja. V stari jugoslovanski zakonodaji se prvič
omenjajo februarja 1922 v Zakonu o zaščiti delavcev (SL. Novine Kraljevine SHS, št. 127)
podrobnejše določbe o njih pa je prinesel novembra 1931 Zakon o obrtih (Sl. n.: Kraljevina
SHS, št. 2626). Za obdobje pred drugo svetovno vojno je gotovo najpomembnejša in
najpodrobnejša zakonodaja o sklepanju kolektivnih pogodb, ki jo je februarja 1937 prinesel
Odlok o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in
razsodništvu skupaj z ustreznim Navodilom aprila 1937. Zato navedbe nekaterih avtorjev
(dr. Žužek, dr. Novak J.), da kolektivnih delovnih sporov doslej naša delovna pravna
zakonodaja ni poznala, ne držijo v celoti, vsaj ne za obdobje pred drugo svetovno vojno,
ko smo imeli tovrstne spore že kar zgledno urejene prav v navedeni »Uredbi«.46
Zakon o obrtih (1931) je predvidel za delovno razmerje razsodniške odbore (že prvo
obliko alternativnega reševanja delovnih – ADR - sporov v Sloveniji [op. B.K.]), ki naj bi
delovali pri tistih občih upravnih oblasteh prve stopnje, ki jih določi Ban.
Razsodba Vrhovnega sodišča (SSB - 1937) je izrekla, da je udeležba pri stavki razlog,
zaradi katerega sme podjetje odpustiti delavskega zaupnika.47
46 Obširneje o tem: BAJIČ, (1936), str. 300 - 319) 47 V stari Jugoslaviji so kmalu po sprejetju Vidovdanske ustave skušali končati štrajke na železnicah in v rudnikih z izrednimi določili (Uredbami o postopanju ob neredih, stavkah in pobunah na železnicah v kraljevini -1920), ko so razglasili vse moške uslužbence in delavce za zavezance vojaške ali rudniške komande. Medtem, ko je Zakon o zaščiti delavcev (1922) teoretično priznal pravico do združevanja delavcev, je Uredba o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu (1937), skušala zajeziti stavkovno gibanje. Torej so že takrat na Slovenskem poznali KDS: Ob nesporazumih je bilo treba predvsem poskusiti s poravnavo pred občim upravnim oblastvom prve stopnje. Če se poravnava ni dosegla, sta sporni stranki lahko poverili rešitev spora razsodniškemu odboru, ki mu je predsedoval državni uradnik. Gre spet za eno izmed zgodnjih oblik alternativnega reševanja sporov (ADR) izven sodišč (op. /B.K./). VILFAN S. (1993): »Uvod v pravno zgodovino«, ČZ, Uradni list RS, 2 izdaja, Ljubljana 1993, str. 107. in 499
51
3. KDS NA SLOVENSKEM PO II. SVETOVNI VOJNI
V tem poglavju se omejujem le na tiste predpise, ki so pomembni z vidika KDS.
Zanimive, in tudi za današnji čas (posebej še za KDS, ko se konflikti zaostrujejo) uporabne
določbe, so bile tudi v Zakonu o reševanju delovnih sporov (Uradni list DR Jugoslavije,
6.julija 1945), ki je že imel definicijo delovnega spora, začasne odredbe in občudovanja
vredne procesne določbe za pospeševanje hitrosti postopka v delovnih sporih.48
Sodišča združenega dela (SZD) so od leta 1975 reševala v Sloveniji vse delovne spore, tako
tiste, ki so nastajali v organizacijah združenega dela, kakor tudi spore med zasebnimi
delodajalci in delavci. Reševanje (IDS) delovnih sporov (za razliko od statusnih, varstva
družbene listine,in tudi t.i. »kreativnih odločb« sodišč, npr. o veljavnosti samoupravnih
splošnih aktov- (pravilniki), je bilo temeljna preokupacija tega sodišča, saj so ti spori
predstavljali v celotnem obsegu dela kar 95%. Reševanje sporov je bilo seveda prilagojeno
pravni ureditvi, ki je v 80. letih v celoti zapolnila to problematiko - Zakonu o združenem delu
– ZZD/74).
Upoštevati je treba dejstvo, da v sistemu združenega dela, pa tudi še pred njim, postopki za
reševanje KDS niso bili urejeni, ker tudi KDS nismo poznali (vsaj v današnji obliki in obsegu
ne. Vprašanje sporov, ki jih ni bilo mogoče rešiti po redni poti, je s tega vidika poseben
problem. Kar zadeva t.i. »kreativnih sporov«, je treba jasno poudariti, da gre za kreativno
funkcijo sodišča, zato je o takšnih sporih mogoče govoriti samo takrat, kadar sodišča s svojo
odločbo (lahko tudi začasno, do ustrezne spremembe kolektivne pogodbe) nadomesti kakšno
določbo kolektivne pogodbe tako, da uredi neko vprašanje, ki bi sicer moralo biti urejeno s
kolektivno pogodbo.
Vse od uveljavitve ZDSS 1994, imamo v slovenski sodni praksi le eno tovrstno odločitev
sodišča (DSS v Ljubljani), ki je s svojo odločitvijo nadomestilo 17. čl. prej veljavnega
ZDR/90 (starejši delavci), o čemer bo podrobneje govora kasneje pri analizi prakse
slovenskih sodišč.
48 FABJANČIČ M. (1995), str. 19:
52
V 15. letih obstoja SZD državi ni uspelo pripraviti zakona, ki bi urejal postopek pred temi
sodišči. Prav tako se je postopek formiral v teku let tako, da se je opiral na oba zvezna
zakona. ZZD in ZSZD, (Uradni list SFRJ št. 24/74, 38/84) in na smiselno uporabo postopka
po ZPP.
Novi ZSZD (Uradni list SFRJ, št. 38/84) ni prinesel novih rešitev, kajti iz predloga zakona so
bile črtane skoraj vse postopkovne določbe, tako da gre pravzaprav le za organizacijski zakon,
čeprav je v členu 24/II obdržal uporabo ZPP.49 Teorija je poudarjala, da subsidiarna uporaba
ZPP ne pomeni arbitriranja sodišča, ali bo uporabilo določeno pravilo iz ZPP ali ne, temveč
obveznosti, da pravilo uporabi, razen, če bi bilo v nasprotju z ZSZD, ali če pravilo ne bi
ustrezalo naravi spora.50
Projekt, ki je bil sicer pripravljen leta 1985 in po katerem naj bi v Jugoslaviji dobili poseben
zakon o postopku pred sodišči združenega dela (ZPSZ)51 je usahnil skupaj z ZZD. Bil je
pač koncipiran kot postopkovni zakon, ki naj bi zagotavljal pravila postopka za reševanje
sporov, tako individualnih kot kolektivnih (KDS), vendar po izhodiščih ZZD/74. Povsem
logično je, da so bili tisti spori, tipični spori v okviru asociativnega (zdaj pogodbenega
/B.K./) delovnega razmerja.Tako razmerje pa ne daje jasne razmejitve med delavcem in
delodajalcem, kar je bila seveda, v končni konsekvenci, posledica družbene lastnine in
koncepta delovnega razmerja, temelječega na neodtujljivi pravici do dela z družbenimi
sredstvi.
Naše pozitivno pravo se doslej ni veliko ukvarjalo z vprašanjem reševanja KDS. V
začetnem obdobju razvoja samoupravljanja je pozitivna zakonodaja predvidela možnost
kolektivnih sporov samo na področju delovnih razmerij v zasebnem sektorju. Tu je člen
350. tedanjega Zakona o delovnih razmerjih (Sl. l. SFRJ 17/61) predvidel možnost
kolektivnih sporov in tudi organ, to je arbitražni svet, ki naj odloča o teh sporih. Z
Sodba prve stopnje je postala »izvršna« po treh dneh po ustni razglasitvi oziroma dostavi prepisa sodbe, ki je morala biti »stranki« stavljena v 24-ih urah po razglasitvi (oz. izdelavi sodbe [B.K.]. Pritožbeni rok je bil 3 dni, sodišče pa je moralo rešiti pritožbo najpozneje v 5-ih dneh. 49 ŽUŽEK I. (1986) Nekatere značilnosti v postopku in metodi dela SZD, Ljubljana, maj 1986 TRIVA S. (1980) str. 16-17 50 UDE L. (1980) str. 347. 51 O tem obširneje: KUKEC B. (1987): magistrsko delo, str. 24-26.
53
razveljavitvijo tega zakona je bila zadeva reševanja kolektivnih sporov v privatnem sektorju
prepuščena republiški zakonodaji.52
Ob osamosvojitvi Republike Slovenije je bilo področje civilnih sodnih postopkov urejeno
pretežno z zveznimi, delno pa z republiškimi zakoni. Tako je bilo zato, ker je bil po ustavi iz
leta 1974 za urejanje sodnih postopkov pristojna federacija, republike pa so bile
pristojne za organizacijo sodstva in za ureditev stvarne pristojnosti sodišč na svojem
območju ter za urejanje posebnih postopkov na področju, na katerih so bile pristojne za
urejanje materialnopravnih razmerij. Po 4.členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne
ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije se do izdaje ustreznih
predpisov v Republiki Sloveniji še vedno smiselno uporabljajo zvezni zakoni, ki so veljavi v
času njene osamosvojitve, če ne nasprotujejo pravnemu redu RS. Na področju civilnih sodnih
postopkov so bili to še vedno: ZPP iz leta 1977, in ZSZD iz leta 1984, posamezne procesne
določbe pa so vsebovali tudi drugi zakoni.53 Med tedanjimi republiškimi predpisi pa so bili
najpomembnejši Zakon o rednih sodiščih in Zakon o samoupravnih sodiščih (oba iz leta
1977) ter Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) iz leta 1986; posamezni posebni postopki pa
so bili urejeni v nekaterih materialnopravnih zakonih (na primer v zakonskih sporih iz leta
1989). V ZPP in ZIP so bile spremenjene določbe, ki so urejale privilegiran položaj družbene
lastnine. Najpomembnejši zakoni z vidika KDS, ki so bili sprejeti kasneje so ZDSS (Uradni
list RS, št. 19/94 in št. 2/04, tudi ZPP/99 ter ZIZ/98, oba z novelami), ki ureja organizacijo
in pristojnosti delovnih in socialnih sodišč in je predmet obravnave v tej nalogi. Po drugi
svetovni vojni prvič prinaša KDS, ker v vmesnem obdobju kolektivni delovni interesi pravno
niso bili urejeni, zato tudi tovrstni spori niso bili predvideni kot način reševanja razmerij med
delodajalci in delojemalci (bolje: delavci /B.K./). Treba je pripomniti, da so bili po svoji
vsebini tudi v okviru samoupravnih sporov pred Sodišči združenega dela (SZD) nekateri
spori podobni, včasih celo enakovrstni sedanjim KDS, kar so pozornejši avtorji seveda
opazili.54
52 Te pravice je npr. uporabil Zakon o delovnih razmerjih SR Srbije, ki je v 54. členu govoril o kolektivnih pogodbah in s tem v zvezi z možnostjo urejevanja kolektivnih sporov tudi z arbitražo; IVOŠEVIČ (1991) , str. 3 in nasl. KYOVSKY R.: Ibidem, stran 26. 53 Na primer o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav iz leta 1982, o pomorski notranji plovbi iz leta 1977: 54 WEDAM -LUKIČ D. (1996) str. 6
54
Splošna SZD so bila, razen za spore iz delovnih razmerij, pristojna tudi za druge spore iz
samoupravnih pravic delavcev: med drugim tudi za spore o organiziranju TOZD-ov in spore o
medsebojni skladnosti samoupravnih aktov; o pravicah in obveznostih iz samoupravnega
sporazuma OZD in SIS; o usklajevanju planov in programov za delo in razvoj; o sklepu
družbene pravne osebe, sprejetem v nasprotju s prisilnim predpisom o razpolaganju s sredstvi
v družbeni lasti (33 taksativno naštetih primerov, kdaj se šteje, da gre za spor iz
družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosov, iz drugega odstavka 18.člena ZZD
(Uradni list SFRJ, št. 24/75).55 Po vsebini so bili ti spori podobni, skoraj enaki današnjim
KDS. Bili so tudi spori, ki so se nanašali na ugotovitev zakonitosti stavke in plačila
nadomestila OD.56 Šlo je za zahtevne spore, ki so nastajali pri sklepanju samoupravnih
sporazumov med TOZD-i oziroma udeleženci svobodne menjave dela.57 Tu je prišlo do o
tako imenovanih »kreativnih odločb« po 14. členu ZSZD/74, ali odločb, izdanih na podlagi
335. člena in 341. člena ZZD.58 V praksi smo tudi že dotlej presojali medsebojno skladnost
kolektivnih pogodb oziroma skladnost z zakonom: na primer že v letu 1991, to je tri leta pred
sprejetjem in formalno uvedbo KDS59 v ZDSS/94.
III. MEDNARODNA UREDITEV 60 KDS - POSTOPEK IN SODIŠČA
1. SPLOŠNO
V tej disertaciji je posebno poudarjena primerjalno pravna metoda proučevanja KDS61
v različnih državah, kar je pomembno pogojeno tudi s tradicijo in specifičnim zgodovinskim
razvojem v določeni državi. Obravnavanje tujih pravnih ureditev je lahko zanimivo in tudi
bogat vir različnih idej za ureditev reševanja KDS, vendar je potrebna velika previdnost pri
prenašanju rešitev iz drugih ureditev v domači pravni sistem. Vsako nekritično povzemanje
55 O tem več STROHSACK B. (1975) str. 49-73 56 V takšnem sporu sem v svoji odvetniški praksi sam sodeloval že leta 1991: Odločba ZSD RS št. SP 1556/92, v zvezi z odločbo SZD Celje, opr.št. S 570/91- obe neobjavljeni. Šlo je za spor v Elkroju Mozirje, kjer je bil udeleženec tudi tedanji Družbeni pravobranilec samoupravljanja iz Velenja. 57 Več o tem GRUDEN J. (1982), str. 109-112 58 Več o tem ILEŠIČ Ma. (1982), str. 262 59 Npr. odločba SZD (takratno Delovno sodišče op.p. /B.K/) v Ljubljani, opr.št. S 1237/91 – neobjavljena. 60 O reševanju KDS z ADR metodami, bo natančneje govora v posebnem poglavju o mirnem - alternativnem reševanju KDS. V tem poglavju zgolj fragmentarno navajam to vsebino, kolikor je nujna za prikaz primerjalnopravnega pregleda KDS.
55
iz tujih ureditev, ki ne upošteva specifičnosti celotnega slovenskega pravnega sistema,
še posebej značilnosti delovnih razmerij in v tem okviru posebej KDS in tudi ustroja
delovnega sodstva, predvsem pa tradicije in specifičnih gospodarskih, socialnih,
političnih, kulturnih in siceršnjih razmer v posamezni državi, lahko povzroči še več
težav, namesto, da bi prispevalo h kvalitetnejšemu in učinkovitejšemu reševanju KDS oz.
varstvu pravic delavcev. Predvsem želim poudariti, da recepcija tujega prava sama po sebi
ni nič slabega, saj bi težko trdili, da je izvirnost pomembna pozitivna lastnost pravnega
sistema. Izvirnost mora obstajati tam, kjer so dejanska razmerja tako posebna, da zahtevajo
specialno pravno ureditev (kot je slučaj v KDS), sicer pa je kar logično, da podobna dejanska
razmerja zahtevajo tudi podobna pravna pravila. Dokazov v primerjalnem pravu in v novi
pravni zgodovini je dovolj.62
Podobno dr. Janez Novak navaja, da KDS v Sloveniji nimajo pravne tradicije. Pred
sprejemom zakonodaje na tem področju je zato potreben temeljit študij tuje zakonodaje,
prakse in teorije in ugotavljanje, katere ideje iz razvitih pravnih sistemov bi lahko uporabili
v naši državi.63
61 Obširneje glej: BELOPAVLOVIČ N. (2005): »Evropsko delovno pravo«, GV Založba, Ljubljana. 62 PAVLIHA M. (1998), s. 65-71 Tako npr. dr. PAVLIHA ugotavlja, da je Quebeški (Kanada) pravni sistem podoben našemu, ter ima prav tako korenine v rimskem in francoskem pravu, kar naj bi pomenilo, da Quebeški sodniki le interpretirajo pravo, a ga ne ustvarjajo. Podobno v provinci Common law -ja, kar je »navidezni paradoks »predstavljajo najpomembnejši pravni vir zakoni, med katerimi je še posebej karakterističen civilni zakonik (Civil Code of Lower Canada of 1866). Sicer pa so pravne kodifikacije značilne zlasti za kontinentalno pravo. Bistvena razlika med quebeškim pravnim redom in drugimi kanadskimi provincami je v pomenu sodne prakse, ki v Quebecu formalno ne zavezuje sodišča pri odločanju. Posebnost Quebeca v primerjavi s klasičnimi kontinentalno - pravnimi sistemi pa je v dejanski vlogi precedensov, saj Quebeška nižja sodišča spoštujejo sodbe višjih sodišč in še posebej odločbe Vrhovnega sodišča Kanade. Skoraj idealno simbiozo kontinentalnega in anglosaškega prava je npr. ustvaril novi Quebeški civilni zakonik, ki je nastal na podlagi več kot 100 letne sodne prakse ter se s tem prilagodil dejanskim potrebam družbe. Pravo se je tako razvilo na podlagi povratnih informacij o družbenih odnosih. Tak pristop bi po avtorjevem mnenju moral inspirirati tudi slovensko pravno srenjo; ali ILEŠIČ Ma. (1991), s. 480 Tudi prof. Ilešič Ma., sedaj sodnik na Sodišču Evropskih Skupnosti (SES) v Luksemburgu, kot morda najeklatantnejši primer popolne recepcije, navaja novo turško pravo (po Ataturkovem preobratu v 20-ih letih), ki so ga povsem povzeli po švicarskem. Pri tem so se zavedali, da recepcija ne pomeni samo prepisati ali prevesti zakonodajo, ampak tudi prenesti pravni duh. Zato so vrsto pravnikov poslali na šolanje v Švico, tamkajšnje strokovnjake pa vabili medse. Zato bo po njegovem mnenju v novem slovenskem pravnem sistemu treba prevzeti - tudi trajneje - tiste jugoslovanske zakone, ki so strokovno dobri, in niso v nasprotju s slovensko pravno tradicijo. S tem je mislil zlasti na ZOR in na nekatere procesne predpise... Težko vzdrži trditev, da slovenska pravna tradicija temelji na določenem ( najbrž germanskem) pravnem krogu. No, za področje KDS bi takšna trditev lahko vzdržala /B.K./. 63 NOVAK J. (1994) str. 248.
56
Kakšna je značilnost postopka reševanja KDS v mednarodni ureditvi? V večini pravnih
ureditev je določen predsodni postopek, katerega bistveni namen je pomiritev sprtih strani.64
Sestava sodišč je odvisna od tega, v kateri fazi je postopek, ali torej gre za predsodni
postopek ali pa sodni postopek, torej za postopek odločanja. V vseh postopkih odločajo
poklicni sodniki, ki so voljeni in imenovani na enak način kot sodniki drugih sodišč.V
pretežni večini držav sodelujejo tudi sodniki laiki (porotniki, kot v Sloveniji).
Položaj in pristojnost sodišč v ustavnem sistemu določene države je ne le politično, temveč
tudi strokovno vprašanje. Predvsem strokovna vprašanja o organizaciji sodišč, razmerja med
splošnimi in posebnimi sodišči, izvajanju enotne sodne oblasti v državi, poenotenju sodne
prakse v najbolj pomembnih pravnih vprašanjih, imuniteti in trajnosti sodniške funkcije,
volitvah oziroma imenovanju sodnikov, o strokovni in moralni, to je človeški vrednosti
sodnikov, so pomembna za prihodnjo pravno ureditev tudi v Republiki Sloveniji.
Menim, da je mogoče določena strokovna stališča zavrniti le z ustreznimi boljšimi, bolj
utemeljenimi in bolj sprejemljivimi nasprotnimi strokovnimi mnenji. Če želimo v svet, se
zgledujmo po njem in institute, ki so že uveljavljeni v drugih razvitih državah, kritično
upoštevajmo in jih uporabimo v našem pravnem sistemu, če je praksa pokazala, da so
koristni in ustrezni. To velja tudi (in predvsem) za specializirana sodišča za reševanje KDS.
Mednarodno pravo je množica pravnih norm, pri oblikovanju katerih sodelujeta dve ali več
držav in katerih veljavnost se po pravilu razteza preko meje posameznih držav. Glavni vir
norm mednarodnega prava so meddržavne pogodbe in akti mednarodnih organizacij. Ta
osnovna opredelitev mednarodnega prava velja tudi za sfero delovnega prava in prava
socialne varnosti. Predmet mednarodnega prava pa niso izvirne notranjepravne norme, ki
urejajo pravni položaj tujcev v državi. Prav tako tudi ni predmet mednarodnega prava notranja
ureditev, ki velja za domače subjekte, kadar se ti nahajajo v tujini (»detaširani delavci«) ali so
tam aktivni (eksteriorialni učinki notranjega prava).
64 V Španiji in Izraelu sodišča v takem postopku rešijo okrog 40% vseh sporov. Nekateri pisci (z njimi se strinjam /B.K./) menijo, da to dejstvo pri nas zanemarjamo. Na tak način delovnih sporov pri nas ne rešujemo. Na Švedskem je po mirni poti rešenih okrog 35% sporov, v ZR Nemčiji pa okrog 65%.
57
V sledečem poglavju bodo predstavljeni in obravnavani mednarodni dokumenti, sprejeti tako
na univerzalni ravni v okviru Organizacije združenih narodov (OZN) oz. Mednarodne
organizacije dela, (MOD), kot tisti, sprejeti na regionalni, tj. evropski ravni v okviru Sveta
Evrope (SE).65 Poznavanje in obravnavanje mednarodnih dokumentov s področja KDS je
pomembno tudi z vidika oblikovanja naše notranje pravne ureditve.66 Prav tako pa tudi z
vidika njihovega upoštevanja in uporabe pri konkretnem odločanju s strani delovnih sodišč.67
Obravnavani bodo tako dokumenti, ki zavezujejo Slovenijo, kot tudi drugi dokumenti, ki
Slovenije sicer še ne zavezujejo, a je njihovo poznavanje za celovito predstavitev
mednarodne ureditve na področju KDS in ADR nujno. Prav tako so ti mednarodni dokumenti
lahko posredno precej pomembni, saj pogosto - čeprav formalno (še) ne zavezujejo Slovenije
- vplivajo na oblikovanje notranje zakonodaje, dajejo ideje za možne rešitve določenega
problema, posredno usmerjajo ravnanja države in socialnih partnerjev, prav tako pa služijo
kot referenca za primerjavo in oceno naše veljavne pravne ureditve. Vključitev relevantnih
direktiv (EU) z obravnavanega področja pa ni utemeljeno le zaradi celovitega pregleda iz
teoretičnih razlogov, ali zaradi njihove posredne pospešujoče vloge, ampak tudi iz povsem
praktičnih razlogov zaradi (1.5.2004) polnopravnega članstva Slovenije v Evropski Uniji in
nujnosti uskladitve naše notranje zakonodaje z »acquis communautaire«.68
Uvodoma naj izpostavim, da v splošnem ni mogoče pričakovati zelo podrobne in
konkretne ureditve v zvezi s KDS in ADR na mednarodni ravni. Iz mednarodnih
dokumentov izhajajo predvsem nekatera temeljna načela, ki jih je treba upoštevati pri
pravnem urejanju na področju KDS in ADR. Poudariti je treba, da so tudi v zvezi z
obravnavano temo na mednarodni ravni priznane nekatere pravice, kot temeljne človekove
pravice. Iz priznanja nedeljive narave človekovih pravic, tako političnih in državljanskih, kot
65 npr. EKČP, sprejeta leta 1950 omenja sindikalno svobodo v 11. členu, ki je posvečen pravici do združevanja, O tem več: KONČAR P. (1997b), str. 285 – 288. 66 BELOPAVLOVIČ N. (1998), str. 1132-1137. 67 O tem BRONSTEIN A.(1995) str. 5-13, po KRESAL B:, Ibidem, str.1 68 Acquis communautaire - evropski pravni red. Z »udomačenim« izrazom si predstavljam celotni evropski pravni red, ki ga moramo prevzeti in udejanjati v slovenskem pravnem sistemu. Pojem acquis communautaire je vsebinsko dinamičen in se z razvojem skupnosti (EU) spreminja, predvsem pa je s prenašanjem čedalje večjega dela nacionalne suverenosti na nadnacionalno raven čedalje obsežnejši. Razumljivo je, da bo acquis leta 2010 precej drugačen od tistega leta 1997, pa tudi njegov pomen niha od uporabe v določenem kontekstu. Nekateri celo predlagajo opustitev uporabe pojma acquis communautaire (na primer WEATHETILL, s katerim se GRILC celo strinja) in njegovo nadomestitev z jasnejšo oznako. Podrobneje o tem: GRILC P.: Večpomenskost acquis communautaire?, Zbornik znanstvenih razprav -LIX. letnik, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1999, str. 69 -89.
58
tudi ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic,69 izhaja nujnost zagotoviti njihovo priznanje
v nacionalni ureditvi in predvsem tudi njihovo učinkovito uresničevanje. V tej zvezi ni
mogoče mimo omembe, v okviru MOD,70 sprejete Deklaracije MOD o temeljnih načelih in
pravicah pri delu iz leta 1998.71 Nekateri mednarodni dokumenti- v mislih imam predvsem
nekatere konvencije MOD - gredo dlje od splošne opredelitve temeljnih pravic na tem
področju in določena vprašanja, (npr. v zvezi s plačami), precej podrobno urejajo. Njihova
vsebina je relevantna pri oblikovanju notranje zakonske ureditve s strani države, nemalokdaj
pa tudi za socialne partnerje pri usmerjanju njihovega ravnanja pri kolektivnem pogajanju.
1.1. Univerzalna raven
Glavni vir norm mednarodnega prava na področju delovnih in socialnih razmerij so akti
različnih mednarodnih organizacij. Tako je OZN sprejela več različnih aktov, ki določajo
univerzalne civilizacijske in kulturne temelje pri vrednostnem in pravnem opredeljevanju
položaja posameznikov na področju dela.
Med mednarodnimi viri so navedeni tisti, ki so (lahko) pomembni pri odločanju o kolektivnih
pravicah, obveznostih, pravnih razmerjih in interesih, ki izvirajo iz delovnega razmerja in v
zvezi s katerimi lahko pride do delovnega spora.
1.1.1. Akti OZN – Organizacija združenih narodov (5)
Pomembni so naslednji akti:
• Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta leta 1948,
• Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90,
v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS – MP, št. 9/92),
69 Ali imajo tudi temeljne socialne pravice oziroma določene pravice na področju dela lahko naravo temeljnih človekovih pravic in svoboščin, je bilo dolgo časa sporno vprašanje. O človekovih pravicah na področju dela in problemu njihove pravne narave: KONČAR,1990 a, s. 131-140. Med drugim avtorica predstavi razlike, ki se navajajo pri obravnavi teh pravic. 70 Naj navedem manj znani podatek: v Sloveniji velja kar 187 Konvencij MOD (ILO) iz Ženeve. 71 ILO - Declaration on fundamental principles and rights at work and its follow-ups. International Labour Conference, 86th Sesion, ILO Geneva, 1998.
59
• Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (Uradni list SFRJ, št. 11/81,
v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva , Uradni list RS –MP, št. 9/92),
• Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list
SFRJ, št. 7/71, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS – MP, št.
9/92)
• Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ,
št.7/71, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS – MP, št. 9/92).
Za pravilno razumevanje posameznih konvencij je treba upoštevati tudi priporočila, ki so
bila sprejeta v zvezi z njimi.
Na univerzalni ravni je z vidika normativne dejavnosti na področju delovnih in socialnih
razmerij najpomembnejša MOD (ILO), ki je specializirana organizacija OZN. MOD ima
svoj sedež v Ženevi. Vanjo je vključenih večina držav mednarodne skupnosti, ki so se s
sprejetjem ustanovne listine te organizacije zavezale, da si bodo z delovanjem v njej
prizadevale zavarovati pravni položaj zaposlenih ter za postopno izboljševanje delovnih
pogojev. Glavni organ Mednarodne organizacije dela je generalna skupščina, ki je
sestavljena po tripartitnem načelu. V generalni skupščini vsako državo, članico, predstavlja
delegacija, ki jo sestavljajo predstavniki sindikatov, predstavniki delodajalcev in
predstavniki vlade. To načelo je pomembno tudi za opredelitev procesov oblikovanja
vrednostnih standardov ter pravnih norm na področju delovnih in socialnih razmerij znotraj
samih držav članic te organizacije. Uveljavitev načela (tudi v KDS, npr. če gre za spremembe
KP - interesni KDS, sodelujejo, še preden je sprožen sodni spor (pri morebitni obliki mirne
rešitve KDS), socialni partnerji, to je predstavniki delodajalcev, sindikati na strani delavcev,
pogosto pa tudi vlada, če gre za javni sektor. Enako lahko pride do izraza to načelo socialnega
dialoga v času izpolnjevanja procesne predpostavke mirne rešitve KDS po 15. člen
ZDSS/94 in 23. člen ZDSS/04,72 (če gre za spore, ki izvirajo iz neizvrševanja KP - 1. do 3.
točka 6. čl. ZDSS). To vodi k standardu, po katerem se vsa pomembna vprašanja z
obravnavanega področja obravnavajo v okviru socialnega dialoga, to je sporazumevanja med
socialnimi partnerji na različnih ravneh. Tripartitno načelo pri oblikovanju predstavništev
posameznih držav v generalni skupščini MOD je uveljavljeno tudi v strukturi nekaterih drugih
organov te mednarodne organizacije.
60
Kot temeljni dejavnik mednarodnega prava na področju delovnih in socialnih razmerij, je
MOD pomembna zlasti, kot organizacija, ki sprejema mednarodne konvencije, ki na
mednarodni ravni urejajo (tudi kolektivna) delovna in socialna razmerja. Te pravne akte
države članice sprejemajo s podpisom, vendar s tem konvencije praviloma še ne postanejo
del notranjega pravnega reda države, ki s podpisom pristopi k konvenciji. Ob podpisu
konvencije lahko država izrazi tudi pridržke (rezervacije), če konvencija to dopušča, kar je
pogosto. Podpisana konvencija običajno po ustavni ureditvi večine držav ne velja
neposredno, zato je za veljavnost za notranji pravni red potrebna njena ratifikacija
(potrditev) v zakonodajnem telesu.73
MOD stalno nadzira izvajanje njenih konvencij v državah,ki so konvencijo vnesle v svoj
pravni red in, ki so dolžne v skladu z Konvencijo MOD št. 144 redno poročati organom
MOD o izpolnjevanju obveznosti iz konvencij. Za primere kršitve konvencij, pravila MOD
predvidevajo (za države kršiteljice) tudi pravne sankcije.
Druga vrsta aktov, ki jih sprejema MOD, niso pravni akti v ožjem smislu besede, ker ne
vsebujejo pravno zavezujočih norm. Ta so priporočila MOD. Priporočila niso predmet
rafitikacije in vnosa v notranji pravni red države. Gre za dokumente, ki so običajno sprejeti
skupaj s posameznimi konvencijami tako, da državam članicam predlagajo, da v notranji
pravni red vnesejo še naprednejši model ureditve konkretnega vprašanja od tistega, ki je
sprejet v pravno zavezujoči konvenciji. Čeprav ta priporočila pravno niso zavezujoča, so
pomembna. Sprejetje konvencije pogosto pomeni mednarodno pravno uveljavitev sorazmerno
skromnih delovnih in socialnih standardov, ker je treba pri snovanju konvencije doseči
ustrezen kompromis med zelo različnimi stališči in tudi različnimi objektivnimi
možnostmi, ki jih imajo države za izvajanje konvencije. Nekatere države se zavzemajo za
naprednejše konvencijske rešitve ter so sposobne in pripravljene v notranji pravni ureditvi
uveljaviti v priporočilih označene modele urejanja konkretnih vprašanj. Priporočila tako na
univerzalni ravni vplivajo na oblikovanje zahtevnejših standardov, katerim naj bi se
72 Ki pravi: »Kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, je tožba dopustna pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen.« 73 V slovenski pravni ureditvi akt o ratifikaciji z zakonom sprejme Državni zbor, nato pa se zakon skupaj s konvencijo objavi v Uradnem listu ter začne veljati po preteku roka, ki ga določa zakon, s katerim se ratificirana konvencija objavi (vacatio legis).
61
približevale vse države. Tako nastajajo pogoji za dvigovanje delovnih in socialnih standardov
ter za uveljavljanje novih, izboljšanih konvencij MOD.
1.1.2. Za ADR in KDS najpomembnejše (11) konvencije74 in priporočila MOD (3)75
Uradni listi, v katerih so bile navedene konvencije objavljene, posebej niso navedeni, ker je
to navedeno v omenjenem Aktu o notifikaciji nasledstva/1992.76
1.1.2.1. Konvencija MOD št. 84 (ni ratificirana)77
V 5., 6. in 7.členu je urejeno reševanje sporov med delodajalci in delavci, pri čemer se
poudarja preventiven pristop (z mirnim reševanjem, z ADR metodami /B.K./), kar velja tudi
za KDS.
1.1.2.2. Konvencija MOD št. 87 (velja v RS) o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih
pravic (1948)
Osnovni cilj konvencije je v razmerju do države zagotoviti svobodno uresničevanje pravice
delavcev in delodajalcev, da se organizirajo in svobodno delujejo ter pri tem za uveljavljanje
in varovanje svojih interesov, uporabljajo različna legitimna sredstva.
74 Seznam obsega konvencije, katerih članica je bila nekdanja Jugoslavija in glede katerih je bil v Republiki Sloveniji sprejet Akt o notifikacijo nasledstva (Ur. l. RS, Medn. pog. št. 15/92). Naj še opozorim: ker so v aktu o nasledstvu navedeni nekateri naslovi konvencij napačno, v teoriji opozarjajo na razlike v poimenovanju nekaterih konvencij: KONČAR (1993), str. 171 in naslednje, Vir: KRESAL B. (1999), s. 35 in 40-47, po KONČAR P. (1999 - strategija) 75 Vsa tri priporočila št. 91., 92. ter 130, ki se (vsaj deloma) nanašajo na KDS - vir, internet, MOD v Ženevi. 76 O mednarodnih normah, ki urejajo npr. satus tujcev – migrantov, kar je tudi posredno povezano s temo, glej npr.: NOVAK M. (2001) »Zaposlovanje in delo tujcev po mednarodnih normah«, Delavci in delodajalci, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani, str. 231-242. 77 MOD: Vse mednarodne pogodbe, ki jih je sprejela ta organizacija in jih je ratificirala nekdanja SFRJ, je Republika Slovenija priznala z Aktom o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS – MP, št. 15/92, točka C Konvencije MOD), kot je že zgoraj omenjeno.
62
Za potrebe te naloge je ta konvencija ena najpomembnejših, saj prav iz kršitev njenih določb
lahko nastanejo najbolj konfliktne situacije oz. (nezakonite) stavke. Nenazadnje se je tudi
pozitivnopravna ureditev (6. čl. ZDSS), opredelila kar v dveh alineah po materialnopravni
koncepciji KDS: nezakonitost stavke ter pristojnosti sindikata v zvezi z delovnimi razmerji,
vendar je Odbor za sindikalno svobodo že leta 1952 kot nekakšno temeljno načelo, sprejel
stališče; pravica do stavke je ena od bistvenih in legitimnih sredstev, z uporabo katerih
delavci in njihove organizacije lahko uveljavljajo in branijo svoje socialne in ekonomske
interese.78 Pravica do sindikalne svobode je v Sloveniji samostojna ustavna pravica in
pomeni enega od posebnih vidikov pravice do združevanja. Sindikalno svobodo po eni strani
štejemo za individualno pravico delavcev in delodajalcev, po drugi strani pa zajema tudi
kolektivni vidik (pravice sindikata oz. organizacije delodajalcev do različnih aktivnosti). Zato
je pravica do sindikalne svobode lahko tudi praktični primer, kakšen je odnos individualna -
kolektivna pravica ter njuno medsebojno učinkovanje. Razlikovanje teh dveh pravic, ki sta
mnogokrat med seboj neposredno povezani ali celo prepleteni, je ena od tem, s katero se
ukvarja ta naloga. Pravica do sindikalne svobode sama pogojuje uresničevanje nekaterih
drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. In obratno. Resnično svobodno in neodvisno
sindikalno gibanje je možno le ob spoštovanju nekaterih drugih človekovih pravic in
svoboščin, kot npr. pravica do združevanja, pravica do svobode izražanja, pravica do osebne
svobode itd.. Zaradi vsega tega uresničevanje pravice do sindikalne svobode, vključno s
pravico do stavke, povsod po svetu posvečajo posebno pozornost, štejejo jo pa tudi za eno od
najpomembnejših človekovih pravic v svetu dela.79
1.1.2.3. Konvencija MOD št. 98 (velja v RS) o uporabi načel o pravicah organiziranja in
kolektivnega dogovarjanja, (1956)
Namen te konvencije je vzpodbujati razvoj postopkov prostovoljnega kolektivnega
dogovarjanja, po drugi strani pa želi konvencija zagotoviti uresničevanje sindikalne svobode
delavcev v razmerju do delodajalcev in njihovih organizacij. Prav tako želi preprečiti
medsebojno vmešavanje organizacij delavcev in delodajalcev v zvezi z njihovim
ustanavljanjem, delovanjem in upravljanjem. Za naše obravnavanje je pomembno, da tudi ta
konvencija prepušča državam članicam, da same s svojimi predpisi določijo obseg jamstev
78 Obširneje o tem: KONČAR P. (1997b), str. 282 - 284 79 KONČAR P. (1997 b), Ibidem, str. 277
63
iz konvencije, ki bo veljal za vojsko in policijo. Izrecno določa, da ne velja za javne
uslužbence, ki delajo v državni upravi. Prav s področja javnega sektorja je v Sloveniji znan
najobsežnejši in najdolgotrajnejši KDS (t.i. »certifikatska pravda«) o kateri govorim kasneje
pri analizi sodne prakse v Sloveniji.
1.1.2.4. Konvencija MOD št. 100 (velja v RS) o enakem nagrajevanju moške in ženske
delovne sile za delo enake vrednosti, (1951)80
Za postopke, ki jih urejajo navedene pravne norme je značilno predvsem, da so (naj bi bili)
enostavni in hitri ( 55.čl.). Pomeni, da je ta konvencija pomembnejša s procesnopravnega,
kot pa z materialnopravnega vidika. Ker pa določa posebej hitrost postopka kot eno izmed
načel, ki tudi veljajo v KDS, jo na kratko omenjam.
1.1.2.5. Konvencija MOD št. 110 (ni ratificirana)
Konvencija je pomembna zato, ker so v njej določena dejansko temeljna načela postopkov iz
delovnih sporov (KDS):
• enostavnost in hitrost postopkov,
• vzpodbujanje delodajalcev in delavcev, da se izognejo sporov,
• reševanje sporov s posredovanjem (konciliacijo),
• zagotavljanje posvetovanja s predstavniki delodajalskih in delavskih organizacij.
Pod IX. poglavjem, z naslovom Pravica do organiziranja in kolektivnega pogajanja med
drugim določa, da morajo biti postopki za obravnavo sporov med delodajalci in delavci
kolikor je mogoče enostavni in hitri. Določba I. odstavka 56. člena določa, da je potrebno
delodajalce in delavce spodbujati, da se izognejo sporom in da, v kolikor pride do spora,
dosežejo rešitev s pomočjo konciliacije.V 2. odstavku 56. člena je določeno, da naj se v ta
namen z vsemi praktični ukrepi zagotovi posvetovanje in vključevanje predstavnikov
delodajalskih in delavskih organizacij pri ustanovi in delovanju mehanizmov konciliacije.
Posredno sta za KDS pomembna tudi 56. in 57. člen.
80 Službeni vestnik Prezidijuma, Narodne skupščine FLRJ, št. 12/52)
64
1.1.2.6. Konvencija št. 144 o tripartitnem posvetovanju (ni ratificirana)
mednarodni standardi del – (1976), ker je za reševanje KDS in razvoj kadrovske funkcije še
posebno pomembna.
1.1.2.7. Konvencija MOD št. 149 (ni ratificirana)
3. odstavek 5.člena določa, da je reševanje sporov, ki nastanejo v zvezi z določanjem pogojev
zaposlitve, potrebno poskušati reševati s pogajanji med strankama ali na tak način, ki
zagotavlja zaupanje zainteresiranih strank, preko neodvisnega in nepristranskega mehanizma,
kot je posredovanje, pomirjanje in prostovoljna arbitraža (oblike ADR /B.K./).
Posebej je poudarjena prostovoljnost arbitraže.81
1.1.2.8. Konvencija MOD št. 151 (ni ratificirana) o varstvu pravice do organiziranja in
postopkih določanja delovnih razmer v javni službi (1978).
Cilj konvencije, sprejete leta 1978, ki je RS še ni ratificirala, je zagotoviti varstvo javnih
uslužbencev v zvezi z uresničevanjem pravice do organiziranja.
8. člen (v V. delu konvencije, z naslovom Reševanje sporov) določa, da si je potrebno
prizadevati, da se reševanje sporov, ki nastanejo v zvezi z določanjem pogojev zaposlitve,
izvaja odvisno od nacionalnih okoliščin, s pogajanji med strankama ali s pomočjo
neodvisnega in objektivnega mehanizma, kot je posredovanje, pomirjanje in arbitraža
(oblike ADR /B.K./), ki je ustanovljen tako, da zagotavlja zaupanje zainteresiranih strank.
Glede na to, da konvencija št. 98. ne velja za delavce, ki delajo v državni upravi kot že rečeno,
je Konvencija št. 151. njena dopolnitev, saj predvideva razširitev kroga javnih uslužbencev,
ki naj bi uživali ustrezno varstvo zoper diskriminacijo s strani javnih oblasti zaradi
81 Konvencija MOD št. 151 ima podobno določbo, a v njej ni poudarjena prostovoljnost arbitraže.
65
sindikalnega organiziranja in udejstvovanja. To izhaja iz določbe 1. čl. Konvencije, ki določa,
da velja konvencija za vse osebe, zaposlene pri javnih oblasteh, če niso druge konvencije
zanjo ugodnejše. Uveljavi se načelo »in favorem laboratoris«, kot specifika delovnega
prava.
1.1.2.9. Konvencija MOD 154 (ni ratificirana) o spodbujanju kolektivnega pogajanja
(1981)82
katere glavne značilnosti so (6. čl.):
• prilagodljivost (flexibility) postopka,
• odsotnost zakonskih formalnosti,
• izražanje proste volje strank in predvsem,
• visoki standardi pomoči za reševanje sporov.
Določeno je, kako morajo biti oblikovani organi in postopek za reševanje delovnih sporov.
(tudi KDS). Kot različica tega sistema je posredovanje tretje stranke - mediatorja /B.K./ -,
določeno kot prva stopnja dogovarjanja in je zato nujno v postopku dogovarjanja. V 1.
odstavku 5. člena so predvideni ukrepi za pospeševanje kolektivnega pogajanja. Določba 2.
odstavka 5.člena opredeljuje, kaj morajo biti cilji teh ukrepov ( iz 1.odstavka) in med drugimi
v alinei e) določa, da: »...morajo biti telesa in postopki za reševanje delovnih sporov
oblikovani tako, da prispevajo k razvoju kolektivnega pogajanja…«. Očitno lahko torej tudi iz
kršitve teh konvencijskih določil nastane KDS, čeprav zaenkrat v Sloveniji še ne. Seveda pa
vse te mednarodne norme in tovrstni instrumenti mednarodnega prava že s svojo
argumentacijo ter prepričljivostjo vplivajo tudi na države, ki (formalno) še niso ratificirale
dokumentov.
82 NOVAK,(1999), str. 22, 25.
66
1.1.2.10. Konvencija MOD št. 160 (ni ratificirana)
Po 15. členu je treba statistiko sporov iz delovnih razmerij očitno torej tudi KDS
(industrial disputes) oblikovati tako, da je reprezentativna za celotno državo in da pokriva,
če je mogoče, vse dejavnosti oziroma ekonomske aktivnosti.
1.1.2.11. Konvencija MOD št. 181 (ni ratificirana)
10. člen določa, da mora pristojna oblast zagotoviti ustrezne mehanizme in postopke, ki
vključujejo najbolj reprezentativne delodajalske in delavske organizacije, za obravnavanje
pritožb, domnevnih zlorab in frauduloznega ravnanja v zvezi z aktivnostmi zasebnih agencij
za zaposlovanje (privat employment agencies).
Če po prikazani nekoliko podrobnejši analizi enajstih konvencij, ki so pomembne za
obravnavano temo disertacije, to je reševanje KDS ter ADR kot metode pri tem, lahko
ugotovim, da so za obravnavano nalogo izmed petih konvencij MOD o sindikalni svobodi,
pomembne zlasti naslednje tri: Konvencija št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih
pravic (1948), Konvencija št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega
dogovarjanja (1949) in Konvencija št. 151. (še ni ratificirana v RS) o varstvu pravice do
organiziranja in postopkih določanja delovnih razmer v javni službi (1978). Vsem trem
konvencijam je skupno to, da izrecno ne omenjajo pravico do stavke, kar pa ne pomeni, da se
v MOD s pravico do stavke ne bi ukvarjali, kot poudarja teorija.83
Naj sklenem: Sedanjih 73 ratificiranih in za Slovenijo že zavezujočih konvencij MOD od
skupaj 185-ih je primanjkljaj.84
83 KONČAR P. (1997b), Ibidem, s. 277. 84 Z ustrezno pobudo zakonodajalcu bi bilo koristno doseči ratifikacijo vsaj še dveh aktualnih (»up-to date«) konvencij MOD iz Ženeve: to sta Konvencija št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja (1981) in Konvencijo št. 144 o tripartitnem posvetovanju – mednarodni standardi dela – (1976), ker so za reševanje
67
1.1.2.12. Priporočilo MOD št. 91. (ni ratificirano) glede kolektivnih pogodb (1951)85
Če analiziramo to priporočilo vidimo, da (1. čl.) za namen tega priporočila pomeni izraz
kolektivne pogodbe vse pisne pogodbe glede delovnih pogojev in pogojev zaposlovanja,
sklenjene med delodajalcem, skupino delodajalcev ali eno ali več delodajalskih organizacij na
eni strani, in eno ali več organizacij, ki zastopajo delavce, če pa takih organizacij ni,
predstavnike delavcev, ki so jih le-ti pravilno izbrali in pooblastili v skladu z nacionalnimi
zakoni in predpisi, na drugi strani (1. člen). Ničesar v tej definiciji ne bi smeli tolmačiti, kot
da vsebuje priznanje vzpostavljenega združenja delavcev, ki ga obvladujejo ali financirajo
delodajalci ali njihovi zastopniki.
V V. poglavju tega priporočila z naslovom: Tolmačenje kolektivnih pogodb«, se v 6. čl.
določa: »Spore ( KDS /B.K./), ki izvirajo iz tolmačenja kolektivne pogodbe, bi morali predati
v poravnavo z ustreznim postopkom, ki se vzpostavi bodisi z dogovorom med strankama
bodisi z zakoni ali predpisi, kot je ustrezno po nacionalnih pogojih.«
1.1.2.13. Priporočilo MOD št. 92 (1951) o prostovoljni pomiritvi in arbitraži86
Drugi odstavek glasi: »Določeno bi moralo biti, da se omogoči sprožitev postopka na pobudo
katerekoli stranke v sporu ali uradno s prostovoljnim organom za pomiritev«.
V 4. čl. je določba: «Če je bil spor predan v pomiritveni postopek s soglasjem vseh zadevnih
strank, bi morali le-ti spodbujati k temu, da se vzdržijo stavk in izprtij, dokler poteka
pomiritev«.
V 5. čl. se določa: »Vsi dogovori, ki jih stranke lahko dosežejo med pomiritvenim postopkom
ali zaradi njega, bi morali biti sestavljeni pisno in bi morali nanje gledati kot na enakovredne
dogovorom, sklenjenim na običajen način«.
KDS in razvoj kadrovske funkcije še posebno pomembni. Smiselno enako tudi: KRESAL B. (2005): Ratifikacija konvencije MOD št. 95 o varstvu plač. Pravna praksa, št. 3/2005, str. 12-15. 85 Originalni naslov tega poriporočila glasi: R91- »Collective Agreements Recommendation«, 1951, z dne 29.6.1951. Besedila vseh priporočil so skupaj s konvencijami objavljeni v: International Labour Conventions and Recommendations 1919 -1991, Vol. I. (1919 - 1962) in Vol. II (1963 -1991), ILO, Geneva 1992
68
V II. odstavku, kjer je poglavje »prostovoljna arbitraža«, pa je v 6. čl. določeno: »Če je bil
spor predan v arbitražo za dokončno pomiritev s soglasjem vseh zadevnih strank, bi morali le-
te spodbuditi, da se vzdržijo stavk in izprtij v času pomiritvenega postopka in sprejeti
arbitražno odločbo (očitno v KDS /B.K./).«
1.1.2.14 Priporočilo MOD št. 130 glede pregleda delovnopravnih pritožb (1967)87
V I. odstavku to priporočilo določa metode uresničevanja (Methods of Inplementation). To
priporočilo lahko začne veljati s pomočjo nacionalnih zakonov ali predpisov, kolektivnih
pogodb, pravilnikov o delu ali arbitražnih odločb ali na drug način v skladu z nacionalno
prakso, kot ustreza po nacionalnih pogajanjih.
V 4. poglavju z naslovom: »Prilagoditev neporavnanih delovnopravnih pritožb (tudi v KDS
/B.K./), se v 17. čl. določa da, kjer so bila vsa prizadevanja za poravnavo delovnopravnih
pritožb v podjetju neuspešna, bi morala ob upoštevanju narave delovnopravnih pritožb prek
enega ali več naslednjih postopkov obstajati možnost:
a.) postopkov, ki jih odloča kolektivna pogodba, kot so skupni pregled zadeve s strani
organizacij zadevnih delodajalcev in delavcev ali prostovoljna arbitraža osebe ali oseb,
določenih z dogovorom delodajalca in delavca, ali njunih ustreznih organizacij;
(očitno v KDS /B.K./);
b.) pomiritve ali arbitraže pristojnih javnih organov oblasti;
c.) dostopa do delovnega sodišča ali druge sodne oblasti;
d.) drugega postopka, ki je lahko ustrezen po nacionalnih pogojih.
Najpomembnejše za obravnavano problematiko disertacije, so konvencija št. 84, 87, 98, 110,
141 in 154. Pri tem izrecno poudarjam, da konvencija št. 84, 110 in 154 še niso ratificirane v
Sloveniji.88
86 Originalni naslov tega priporočila glasi: R92 »oluntery Conciliation and Arbitration« Recommendation, (1951). 87 Originalni naslov: » R130 - Examination of Grievances Resommendation«, 1967, sprejet 29.6.1967 v Ženevi. 88 Tako tudi NOVAK (1999), str. 22.
69
MOD tiska številne strokovne izdaje, v katerih objavlja konvencije in priporočila.89 Za sodno
prakso so pomembne nekatere revije, ki izhajajo redno,90 pa tudi občasne izdaje s posameznih
strokovnih področij.91
1.2. Regionalna raven
1.2.1. Svet Evrope (SE)92
Ob univerzalnih aktih MOD so z vidika mednarodnega prava pomembni tudi akti regionalnih
mednarodnih organizacij. V Evropi gre na prvem mestu omeniti akte Sveta Evrope, ki je
mednarodna organizacija, katere cilj je prizadevanje za uveljavljanje človekovih pravic in
temeljnih svoboščin na vseh področjih, vključno s področjem delovnih in socialnih razmerij
(tudi v KDS [B.K.]). Svet Evrope je sprejel več mednarodnopravnih aktov, ki so pomemben
vir delovnega prava in prava socialne varnosti. Najpomembnejša pravna akta, ki urejata
tematiko delovnih in socialnih razmerij pa sta Konvencija o človekovih (EKČP) pravicah in
temeljnih svoboščinah, s protokoli št. 3, 5, 8, 11, 13 in 14 ter dopolnjena s protokolom št. 2
(Uradni list RS- MP, št. 4/94 in Uradni list RS – MP, št. 7/99) ter spremenjena Evropska
socialna listina (v teoriji jo označujemo z: MESL/99).93 V MESL so za reševanje vseh
89 Na primer International labour Organization: International Labour Conventions and Resommendation (1957-1995), zv. III. International labour Office, Ženeva, 1996. 90 Na primer International Labour Review: Social and Labour Bulletin, International Labour Office, Ženeva, in podobno. 91 Na primer: Termonation of employment digest, International Labour Office, Ženeva, 2000, Zbirka obsega pregled pravnih ureditev in sodne prakse iz 72 držav, z vsega sveta. 92 O tem več WEITHERHILL, (1997), gradivo za seminar, PF v Ljubljani. 93 V Sloveniji smo spremenjeno Evropsko socialno listino že ratificirali (Uradni list št. 7/99, Mednarodne pogodbe). K uveljavitvi norm MESL bo zagotovo prispevalo dejstvo, da je 1. julija 1998 stopil v veljavo dodatni protokol k ESL, ki zagotavlja pravico do kolektivnih pritožb sindikatom in organizacijam delodajalcev ter mednarodnim organizacijam (MNO). Začetek veljavnosti protokola, ki omogoča kolektivne pritožbe pomeni, da lahko sindikati in organizacije delodajalcev iz držav, ki so ratificirale ali na drug način sprejele protokol, uveljavljajo pritožbe zoper svoje države. Več o tem: KUKEC B.(1998c), s. 2-4 in MURGEL J.(2000), priloga IV-IX. Za slovenski pravni sistem predstavlja pomembno spremembo uveljavitev (spremenjav MESL IV. dol. člen D 1.-12. čl.) in dodatnega protokola k tej listini, ki se nanaša na kolektivne pritožbe. Republika Slovenija je ESL podpisala 11. oktobra 1997, vendar je ni ratificirala. Dne 11. maja 1999 je Slovenija atificirala spremenjeno (MESL). Ob deponiranju listine o ratifikaciji ESL (spremenjene) je naša država izjavila v skladu s členom A-III. dela te listine in na podlagi člena G-V. dela, da jo do drugačnega obvestila generalnemu sekretarju SE, ne zavezujejo prvi in četrti odstavek 13.člena II. dela in drugi odstavek 18. člena II. dela te listine. Slovenijo torej ne zavezuje:
70
delovnih sporov pomembne določbe 1. člena (pravica do dela), 4. člena (pravica do
pravičnega plačila), 5. člena (pravica do organiziranja), 6. člena (pravica do kolektivnega
pogajanja), 20.člena (pravica do enakih možnosti pri zaposlovanju) in 24. člena (pravica do
varstva v primerih prenehanja zaposlitve).
Za namene te disertacije nas zanima, kaj je pomembno v zvezi z KDS in Svetom Evrope?
Treba je pojasniti, da ESČP obravnava (pretežno in predvsem) individualne pravice, zato za
potrebe te disertacije (razen že omenjenega 11. čl. EKČP o sindikalni svobodi in 6. člen
EKČP glede poštenega sojenja – »fair trial«) ni relevantna.
V EKČP so, kot rečeno, pomembne predvsem določbe 6. člena (pravica do odločanja
neodvisnega, nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča), 8. člena (pravica do
zasebnega življenja) in 11. člena (pravica do mirnega zbiranja, svoboda združevanja in
ustanavljanja sindikatov, ter Protokol št. 1. (lastnina).94
Ni si moč težko zamisliti primera, ko bi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice
(ESČP) v Strasbourgu prišla zadeva, ki bi bila po svojem predmetu in subjektih ter ostalih
spoznavnih znakih (kolektivni interes), lahko KDS. Vendar je treba vedeti, da ESČP ni ena
- sredstva in pomoč v bolezni in nega - tujca - odprava sodnih taks in stroškov - tujim delavcev in delodajalcem
Od leta 2000 lahko torej vložijo kolektivno pritožbo proti Sloveniji reprezentativne organizacije socialnih partnerjev - delodajalcev in sindikatov. Edina mednarodna organizacija - (MNO) s sedežem v Sloveniji (250 članov v Mariboru), ki jo je Vladni odbor leta 2000 uvrstil na seznam MNO s pravico do pritožbe v skladu s protokolom k ESL iz leta 1995, je Mednarodna znanstvena konferenca manjšine za jutrišnjo Evropo (ISCOMET). Omenjena MNO je hkrati edina MNO s sedežem v Sloveniji, ki ima posvetovalni status pri SE. Kakšne so perspektive uveljavljanja MESL v bodočnosti? Ugotovim lahko, da pridobiva v zadnjem času sistem norm ESL vedno večji pomen. K temu v veliki meri prispeva povečanje števila držav članic SE. Ta organizacija s svojim 45 članicami predstavlja najštevilnejšo medvladno regionalno organizacijo na evropskem kontinentu. Zaradi tega obstaja možnost, da postane MESL vseevropski instrument varovanja ekonomskih in socialnih pravic. Dejstvo je, da lahko MESL sprejmejo tudi države, ki niso članice SE. Za razliko od MESL, lahko EKČP sprejmejo le članice SE. 94 Avtor disertacije že dve leti pripravljam knjigo z naslovom »Slovenski odvetnik pred ESČP v Strasbourgu«, s prvotnim – očitno zamujenim – motivom: v počastitev 135. obletnice slovenskega odvetništva. (Za začetek slovenskega odvetništva štejemo leto 1868, ko je začel veljati “Advokatenordnung”, tj. Odvetniški red, ki je uvedel Odvetniško zbornico in s tem samoupravljanje odvetnikov, čeprav je bil že leta 1849. Sprejet Provizorični odvetniški red. Več o tem: KUKEC B. (1997) »Slovensko in Vrhniško odvetništvo – nekoč in danes«, monografija, str. 5 in 23. Projekt je podprl tudi sodnik ESČP iz Slovenije prof. dr. Boštjan M. Župančič, ki bo napisal za knjigo tudi ustrezen predgovor. Materialnopravne določbe EKČP bodo redko prišle neposredno v poštev pri reševanju KDS, ni pa to izključeno. Bolj pogosto bo prišlo do uveljavljanja procesnih kršitev (npr. pravica do sojenja v razumnem roku – trial within resonable time) ali pravica do enakosti orožij (equality of arms, egalite der armes),
71
izmed instanc rednega sojenja (tudi v KDS), temveč bi takšno sodišče lahko presojalo zgolj
kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Že do sedaj je obravnavalo kar nekaj
zadev, ki so s področja delovnega prava.95 Zgornji primer je zgolj hipotetičen, in ESČP do
sedaj še ni obravnavalo neposredno (izven okvira 11. čl. EKČP) KDS. Zato tudi ne bom
podrobneje obravnaval tovrstne sodne prakse, ki se nanaša na IDS, in jo dr. Galič citira v
svoji doktorski disertaciji.
Spremenjena Evropska socialna listina (MESL - Strasbourg 3. maj 1996), je prinesla
priznavanje prednosti spremenjene listine, ki naj bi postopoma nadomestila Evropsko
socialno listino (ESL), saj zajema tako pravice, zagotovljene z dopolnjeno listino, kot pravice
zagotovljene z dodatnim protokolom 1988, ter dodaja nove pravice. Za razliko od stare ESL
(European Social Charter), ki je določala 19 temeljnih socialnih in ekonomskih pravic
posameznika, sedaj MESL odloča kar 31 takšnih pravic (1.- 31. čl. II. dela).96
Za potrebe te disertacije je pomembno kakšna je narava kolektivnih pravic, zaradi katerih
prihaja do KDS. Tako npr. tč. 5 prvega dela MESL določa: »Vsi delavci in delodajalci imajo
pravico do svobodnega združevanja v organizacije na ravni države, ali v mednarodni
organizaciji zaradi varstva svojih ekonomskih in socialnih interesov.« In nadalje tč. 6, I. dela:
»vsi delavci in delodajalci imajo pravico do kolektivnih pogajanj«. Očitno gre torej za
kolektivne pravice, in jih lahko primerjamo s tistimi pravicami iz čl. 75. - 77. slovenske
Ustave (pravica do sindikalne svobode, do združevanja in organiziranja ter do stavke).97
Če podrobneje analiziram določbo 5. člena MESL, ki določa pravice do organiziranja,
ugotovim, da gre za varstvo ekonomskih in socialnih interesov, saj ta člen določa: »Da bi
zagotavljale ali uveljavljale svobodo delavcev in delodajalcev do ustanavljanja lokalnih,
državnih ali mednarodnih organizacij za varstvo njihovih ekonomskih in socialnih interesov
ter do vključevanja v te organizacije, se pogodbenice zavezujejo, da njihova notranja
v smislu 6. in 13. čl. EKČP, v zvezi z 15., 22. in 23. čl. Ustave RS. Sicer pa bi razglabljanje o tem presegalo predvideni obseg in samoomejevanje vsebine te doktorske disertacije. 95 O tem obširneje GALIČ (1998), doktorska disertacija, npr. str. 36, 38 npr. razporeditev računovodje, pokojninske zadeve itd. 96 O tem podrobneje publikacija: »Social Charter 2000« (spremenjena Evropska socialna listina), Dectorate General II - H Human Rights Council of Evrope, Strasbourg, Cedex F-67075, december 2000, SLV, str. 7 - 28. 97 Zanimivo je da uvod k MESL navaja, da je ministrska konferenca o človekovih pravicah, ki je potekala v Rimu, dne 5. novembra 1990, po eni strani poudarila potrebo po ohranjanju nedeljive narave vseh človekovih pravic, pa naj bodo državljanske, politične, gospodarske, socialne ali kulturne, po drugi strani pa potrebo po tem, da bi (očitno stari ESL /B.K./) jih ločeno obravnavali.
72
zakonodaja ne bo taka, da bi omejevali to svobodo, prav tako pa ne smejo biti uporabljeni na
način, ki bi to omogočal. V kakšnem obsegu veljajo jamstva, zagotovljena v tem členu za
policijo, je določeno z zakoni ali drugimi notranjimi predpisi. Pravilo, ki velja za uporabo teh
jamstev za pripadnike oboroženih sil in obseg, v katerem veljajo zanje, je prav tako določeno
z zakoni ali drugimi notranjimi predpisi«.
Za analizo v zvezi z KDS in Svetom Evrope je glede MESL pomemben še 6. člen, ki
določa pravico do kolektivnega pogajanja, zaradi česar tudi lahko pride do KDS. Ta člen
določa: »Da bi zagotavljale učinkovito uresničevanje pravice do kolektivnega pogajanja, se
pogodbenice zavezujejo, da:
a.) spodbujajo medsebojno posvetovanje delavcev in delodajalcev;
b.) spodbujajo, če je to potrebno in primerno, mehanizme za prostovoljna pogajanja
med delodajalci in njihovimi organizacijami in organizacijami delavcev, s ciljem, da
bi uredile pravice in pogoje za zaposlovanje na podlagi določb kolektivnih pogodb;
spodbujajo ustanavljanje in uporabo ustreznih mehanizmov za poravnavo in
prostovoljno arbitražo za reševanje delovnih sporov, in priznavajo;
d.) pravico delavcev in delodajalcev do kolektivnega delovanja v primerih interesnih
sporov vključno s pravico do stavke, v okviru obveznosti, ki bi izhajale iz predhodno
sklenjenih kolektivnih pogodb«:98
Iz citiranih dveh členov je za KDS izrednega pomena, da pozna prostovoljno arbitražo,
poravnavo za reševanje delovnih sporov (očitno tudi KDS /B.K./), ter da prizna »interesne
spore« vključno s pravico do stavke (kot eno izmed oblik KDS). Tudi prostovoljnost k
pogajanju ( 2. tč. I. odst. 6. člena) je pomembna, glede na določbe 15. čl. slovenskega ZDSS,
ki določa obligatorno procesno predpostavko mirne rešitve spora (po novem zgolj še v KDS;
v IDS ne več po novem ZDR/2002), o čemer bo (teoretično) govora v postopkovnem delu te
naloge.
98 MESL, Ibidem, str. 10 in 11
73
1.2.2. Evropske skupnosti (EU)99
Pri naštevanju aktov te organizacije veljajo enaka načela kot prej: navedene so le tiste
direktive, ki so (ali bi lahko bile) pomembne za odločanje v KDS.
Tudi Evropske skupnosti oz. Evropska unija imata na področju KDS določeno vlogo. Tako
so za (predsodno) preprečevanje ter reševanje KDS najpomembnejše tri direktive in
sicer:
Najpomembnejše (3) Direktive za KDS:100
• Direktiva št. 75/129/EGS, z dne 17.2.1975 (kolektivni odpusti),
• Direktiva št. 94/45/EGS, z dne 22.9.1994 (evropski svet delavcev),101
• Direktiva št. 98/59/ES, OJ L 225, 12.8.1998, str. 16 (kolektivni odpusti - nova).
Zaradi vstopa v EU Republiki Sloveniji ni treba vzpostavljati novega sistema sodelovanja
delavcev pri upravljanju. To pravico določa že Ustava RS v 75. členu v okviru urejanja
gospodarskih in socialnih razmerij. Že v letu 1993 (ZSDU) so bile vzpostavljene tudi
zakonske podlage za sodelovanje delavcev pri upravljanju, s sprejetjem Zakona o sodelovanju
delavcev pri upravljanju.102 Pravice do sodelovanja pri upravljanju uresničujejo delavci kot
posamezniki, ali kolektivno prek delavskega predstavništva (obveščanje, posvetovanje in
soodločanje), zbora delavcev ter prek predstavnikov delavcev v organizaciji družbe (takšen
KDS se, lahko po predmetu spora, pojavi tudi v Sloveniji (tč. 5., 6. člen ZDSS/94).
V okviru Evropske unije so bili sprejeti nekateri standardi, ki v okviru direktiv (na primer o
kolektivnem odpuščanju delavcev oziroma o varstvu pravic delavcev pri spremembi
99 Pogosto ni povsem jasno, kakšna je razlika med Evropsko unijo (EU) in Evropsko skupnostjo (ES)? Evropska unija (EU) je izraz, ki ga je uvedla pogodba o Evropski uniji iz Maastricshta (Maastrichtska pogodba, 1992) in predstavlja kolektivno ime za tri različne Skupnosti, ki sestavljajo prvi steber Unije. Gre za ESPJ (Evropska skupnost za premog in jeklo), EGS (Evropska gospodarska skupnost) in EURATOM (Evropska skupnost za jedrsko energijo). Izraz Evropska skupnost (ES) pa se je pred Maastrichtsko pogodbo v neuradnih besedilih uporabljal za vse tri omenjene Evropske skupnosti. Več o tem glej GRILC, str. 54 100 Obširneje o primarnih pravnih virih (Pogodba o EU), kakor tudio sekundarnih pravnih virih (uredbe, direktive itd.) glej: NOVAK M. (2003) »Slovensko pridruženje EU in prost pretok oseb«, Delavci in delodajalci št. 2/03-III, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani, str. 301-317, 101 Na tej podlagi je bil v Sloveniji, dne 5.7.2002 sprejet Zakon o Evropskih svetih delavcev (ZESD), ter objavljen v Uradnem listu RS št. 59/2002, kar je tudi v strokovni javnosti (presenetljivo) manj znano dejstvo. 102 Očitno pod močnim vplivom oz. po nemškem vzoru.
74
lastništva podjetja ali dela podjetja) zavezujejo države članice k zagotovitvi obveščanja in
posvetovanja o odločitvi delodajalca z delavci, oziroma njihovimi predstavniki. V zvezi s
sodelovanjem delavskih predstavnikov v organih družbe obstajajo določene evropske
usmeritve v obliki predloga uredbe o statutu evropske družbe in predloga direktive o
dopolnitvi statuta evropske družbe glede sodelovanja delavcev v evropski družbi, ki se
nanašajo na udeležbo delavcev pri nadzoru in odločanju o strateškem razvoju družbe.
Omeniti pa je treba tudi v letu 1994 sprejeto direktivo o ustanovitvi evropskega sveta
delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v podjetjih ali skupinah
podjetij, ki delujejo v evropskem prostoru. Sicer pa naša zakonodaja že daje primerna
izhodišča za razvoj sodelovanja delavcev pri upravljanju, kot je zastavljeno v evropskem
merilu. Čeprav je v tem poglavju govora o mednarodni ureditvi v primerjalnem pravu na
regionalni ravni, pa naj dodam, da je implementacija te direktive že uresničena v slovensko
zakonodajo 5.7.2002.103
Evropska unija (EU) je evropska regionalna mednarodna organizacija, ki je pravna
naslednica evropskih skupnosti (Evropska skupnost za premog in jeklo, Evropska
gospodarska skupnost ter Euroatom), ki so imele skupne organe, ki so sprejemali različne
pravne akte, pomembne tudi za področje delovnih in socialnih razmerij. Organi Evropske
unije na različnih področjih, vključno s področjem delovnih in socialnih razmerij, sprejemajo
direktive104 (smernice), ki nimajo neposredne urejevalne funkcije, obvezne so le glede
103 Tako v 1. čl. ZESD/2002 določa, da zakon ureja ustanavljanje Evropskih svetov delavcev, postopke obveščanja in posvetovanja z delavci v gospodarskih družbah ali v povezanih gospodarskih družbah, ki so ustanovljene od držav članic EU in, ki poslujejo vsaj v dveh državah članicah EU. Cilj zakona je izboljšati pravico delavcev do obveščanja in posvetovanja, in v ta namen se ustanavljajo Evropski sveti delavcev (ESD). Pristojnosti in naloge ESD, veljajo tudi za vse podružnice, ki se nahajajo v določeni državi članici in v primeru povezanih družb, za vse družbe s sedežem v državah članicah, razen če ni dogovorjeno širše področje veljavnosti (npr. Revoz, Sava Tires, itd. v Sloveniji). Pomembna je določba 3. čl., ki predvideva, da se za družbo na območju EU šteje, takšna ki zaposluje najmanj 1000 delavcev, od tega najmanj 150 delavcev v vsaj dveh državah članicah EU. Konkretno za predmet obravnavanja te doktorske disertacije pa je pomemben 36. čl. ZESD, ki v VI. poglavju določa: »Reševanje sporov«. Ta člen se glasi: “Za reševanje sporov v zvezi z izvajanjem določb tega zakona je pristojno delovno sodišče.” Obstaja možnost, da bodo tudi slovenska sodišča v tovrstnih sporih odločala po pravilih in ob upoštevanju vseh (6) elementov za ocenitev kdaj gre za KDS, še posebej bo seveda treba ugotavljati, kolektivni interes ( v smislu 46. čl. ZDSS/94 oz. 51/IV člena novega ZDSS/04). 104 Za direktive ne bom uporabljal slovenske ustreznice, ker verjamem (žal že pok.) kolegu in prijatelju prof. dr. Mirku Ilešiču, ki je bil glede terminologije in prevodov iz večih tujih jezikov prezicen in nenadomestljiv, ter je opozarjal, da direktiv ne gre po vsej sili prevajati v slovenščino in naj ostanejo kar v originalu, saj so mednarodno uveljavljen “terminus tehnicus” evropskega prava. Seveda je to svoje stališče tudi prepričljivo argumentiral. Glej o tem oba učbenika: ILEŠIČ Mi. (1996 in 1997), PF v Mariboru
75
ciljev. Države članice so dolžne, da pravna pravila, ki jih vsebujejo direktive, na ustrezen
način uveljavijo (implementirajo) v notranjem pravnem redu. Gre za zadeve, katerih načina
izvajanja, zaradi različne posebnosti držav članic, ni mogoče urediti enotno za vse države
članice.
Druga vrsta normativnih pravnih aktov, ki jih sprejemajo organi Evropske unije so regulative
(uredbe), ki so neposredno zavezujoči akti. Urejajo tista vprašanja, glede katerih so države
članice Evropske unije na to mednarodno organizacijo prenesle del svoje suverenosti.
EU torej izdaja:
uredbe (regulations), direktive (directives), odločbe (decisions), priporočila (recomendations)
in mnenja (opinions).
Nekateri avtorji,105 razen že omenjenih »smernic«, direktive EU poimenujejo tudi (menim,
da neustrezno /B.K./), kot »navodila«.
IV. PRIMERJALNOPRAVNA ANALIZA UREDITEV KDS V 4-IH
DRŽAVAH
V tem poglavju so obravnavana predvsem sodišča v posameznih državah, kadar odločajo o
KDS. Na koncu poglavja (sklep - sinteza) pa se želi prikazati, katera so bistvena razlikovanja
med opazovanimi štirimi državami (delitev na pravne in interesne spore), kateri organi
pretežno odločajo o KDS (Nemčija v sodnem postopku, v Franciji je velik poudarek
arbitražam in pomirjanju, v Veliki Britaniji je težko razlikovati med kolektivnim pogajanjem,
dogovarjanjem ter reševanjem KDS in je pomembna značilnost načelo prostovoljnosti, na
Hrvaškem pa poznajo reševanje KDS kot pomirjanje, ki ga izvaja mirovni svet in arbitražo,
vendar v okviru sodne pristojnosti). Prikazano je tudi, kateri spori v posamezni državi štejejo
in »Terminološki kotiček«, katerega pobudnik je bil prav on, ter ga je uvedel kot novost v časopisu “Pravna praksa”. 105 Npr. NOVAK J. (1999) str. 22 - v prispevku za podiplomski študij na PF v Ljubljani; in isti avtor v najnovejši, odlični, knjigi: “Delovni spori”, 2004, str. 75, katere recenzijo glej v: KUKEC B. (2004) “Delovni spori“, Odvetnik št. 24/2004, str. 28-29.
76
za KDS in opozorjeno, ali se KDS rešujejo le po izvensodni poti oz. ali je zanje predvideno
tudi sodno varstvo.
1. NEMČIJA106
Temeljni zakon Zvezne republike Nemčije, tako imenujejo svojo zvezno ustavo, velja od
23.5.1949 dalje. V poglavju o pravosodju imajo zelo konkretno urejeno sodstvo. Za področje
rednega, upravnega, finančnega, delovnega in socialnega sodstva ustanovi zveza vrhovne
sodne dvore: zvezni sodni dvor (redno sodišče), zvezno upravno sodišče, zvezni finančni
dvor, zvezno sodišče za delovne spore in zvezno socialno sodišče. Za področja naštetih je
oblikovan skupni senat, ki skrbi za poenotenje sodne prakse. Tako kot pri vsakem zveznem
vrhovnem sodišču je tudi pri zveznem sodišču za delovne spore ustanovljen veliki senat, ki
je pristojen za odločanje o pravnih vprašanjih s področja sodstva za delovne spore.107
1.1. Bistvena značilnost nemške ureditve,108 ki pomembno vpliva na oblikovanje sistema
reševanja delovnih sporov, je strogo razločevanje med pravnimi in interesnimi spori, prav
tako pa tudi med individualnimi in kolektivnimi delovnimi spori. Za vse delovne spore,
tako individualne kot kolektivne (z nekaterimi razlikami med njimi, ki upoštevajo
106 Za primerjalnopravni pregled ureditve postopka, organizacije sodišč in sploh modernizacije pravosodnega sistema v Sloveniji, je dragocena raziskava z naslovom: »Analiza delovnega sodstva«, 17. do 25.3.2003, ki povzema v bistvu že predhodne ugotovitve, ki sta jih nemška eksperta ugotovila že pred dvemi leti (22.1. do 30.1.2001) z naslovom: »Poročilo, analiza delovnih sodišč, modernizacija sodstva in izobraževanje sodnikov«, v okviru Twinning projekta Slovenija. Poročilo iz leta 2001 vsebuje kar 20 strani, analiza delovnega sodstva iz leta 2003 pa 10 strani. Avtorja sta: BERTZBACH M.: predsednik deželnega delovnega sodišča Bremen, Nemčija, ter KIRCHNER W.: poslovodja istega sodišča. Obe ekspertni mnenji v okviru TWINNING projekta Slovenija, ki ga je organiziralo Ministrstvo za pravosodje RS, podaja obilo zanimivih predlogov, analiz ter stališč, o katerih pa bo več govora v zadnjem delu disertacije, ko se ukvarjam s procesnimi vprašanji. V splošnem prikazu nemške ureditve bom nalogo obogatil zgolj z nekaterimi empiričnimi podatki. O vlogi odvetnikov v postopku pred delovnimi sodišču - nemški eksperti na OZS, sem napisal tudi strokovni članek, kjer sem opisal dveurni razgovor zgoraj navedenih nemških ekspertov ter še pristopnega svetovalca v drugem tem Twinning projektu Normana Dukoffa. Na tem sestanku na Odvetniški zbornici Slovenije 17.3.2003, sem podal tudi nekaj predlogov kako, naj bi izboljšali novi ZDSS, Več o tem: KUKEC B. (2003): »Vloga odvetnikov v postopkih pred delovnimi sodišču - nemški eksperti na OZS«, Pravna praksa št. 15-16/2003, 24.4.2003, str. 15. 107 NOVAK J. (2000) Ibidem, str. 1631 – 1643. 108 Kot sem že v uvodu navedel, je za širše poznavanje primerjalnopravne ureditve KDS nujno preštudirati tudi odlično najnovejšo knjigo: NOVAK J. (2004): »Delovni spori«, za nemško ureditev glede pojma strank – udeležencev (str. 348), glede opredelitve predmeta spora, predvsem v zvezi s stavkami (str. 358), glede organov odločanja, kot so določeni v
77
specifičnosti enih in drugih), ki so spori o pravici, je določena pristojnost specializiranih
delovnih sodišč. Le-ta imajo dolgo tradicijo, z zametki že koncem 19. stoletja in
vzpostavitvijo temeljev sedanjega sistema leta 1926. Gre za dograjen sistem specializiranih
sodišč za delovne spore na vseh treh instancah. Ustanovitev in delovanje specializiranih
delovnih sodišč je utemeljena z razvojem obsežne delovne zakonodaje ter ob njej tudi
kolektivnih pogodb in sistema participacije delavcev, kar pogojuje obsežen korpus pravnih
pravil, ki urejajo delovna razmerja. Specifične značilnosti delovnih razmerij in
kompromisnost pravnih pravil na tem področju so tako upravičila obstoj specializiranega
delovnega sodstva.
V Nemčiji je tradicija specializiranega delovnega sodstva dolga,prav tako pa je mogoče
ugotoviti, da je sistem zelo dograjen in obsežen.
Prvi zametki specializiranih delovnih sodišč segajo v drugo polovico 19. stoletja. Leta 1890 je
bila v Gewerbegerishtsgesetz (GewGG) določena obveznost ustanovitve posebnih obrtnih
sodišč (Gewerbegerichte) v vseh občinah z več kot 20.000 prebivalci. Leta 1904 je
Kaufmannsegerichtsgesetz predvidel še ustanovitev posebnih trgovskih sodišč. Obrtna in
trgovska sodišča so bila pristojna za reševanje sporov z delavci, ki so bili zaposleni v obrtih
(industriji) in trgovini. Ta specializirana sodišča so bila ustanovljena le na prvi stopnji,
nadaljnji postopek pa se je nadaljeval pred rednimi sodišči. Prelomnico predstavlja leto 1926
ko je bil sprejet Arbeitsgerichsgesetz (ArbGG), s katerim so bila prvič ustanovljena
specializirana delovna sodišča. Vzpostavljen sistem se je nato ohranil in razvijal vse do danes,
tradicija je bila prekinjena le med drugo svetovno vojno. Leta 1926 sprejeti sistem je
predvidel specializirano delovno sodišče na prvi in na drugi stopnji, na tretji stopnji pa je bil
za delovne spore oblikovan poseben senat v okviru vrhovnega sodišča. Po drugi svetovni
vojni je bil ponovno vzpostavljen sistem specializiranega sodstva iz leta 1926.
Novi zakon o delovnih sodiščih (ArbGG), ki z nekaterimi spremembami velja še danes, pa je
bil sprejet leta 1953. Le-ta je dogradil dotedanji sistem, predvsem s tem, da je določil tudi
specializirano delovno sodišče na tretji stopnji in tako v celoti vzpostavil samostojen sistem,
ločen od rednega sodstva na vseh treh stopnjah.109
nemškem delovnem procesnem pravu (Zakon o delovnih sodiščih – Arbeitsgerichtsgesetz, str. 381; glede postopka reševanja (str. 404, 405 in ponovno 414- 417) in glede rešitev v KDS (str. 425). 109 Določbe veljavnega ArbGG povzemam po objavi v strokovnih publikacijah:
78
1.2. Značilnost delovnega sodstva v Nemčiji je, da na vseh treh stopnjah v senatih poleg
profesionalnega sodnika/ov sodeluje tudi enako število predstavnikov delodajalcev in
delavcev. Ureditev poudarja pospešitev postopka, nižje stroške kot pri rednem sodišču, večje
specializirano znanje s področja delovnega prava in industrijskih razmerij, itd. Pristojnost
delovnega sodišča pa je določena zelo široko in pokriva vse KDS, ki so spori o pravici, t.j.
pravni spori.
Ureditev loči med dvemi vrstami postopkov pred delovnimi sodišči. Postopek, ki se zaključi
s sodbo (Urteilsverfahren) in postopek, ki se zaključi s sklepom (Bechlussverfahren); prvi
je običajni postopek, drugi pa predviden za spore v zvezi s participacijo delavcev
V postopku pred delovnimi sodišči se subsidiarno uporabljajo določbe civilnega
pravdnega postopka (ZPO), kolikor ArbGG ne določa drugače; t.i. Urteilsverfahern je
precej podoben klasičnemu postopku, le z nekaj izjemami, ki upoštevajo specifičnosti
delovnega razmerja, medtem ko je t.i. Beschlussverfahern precej specifičen (začne se na
predlog, stranke so udeleženci, itd.), a tudi tu se subsidiarno uporabljajo določbe ZPO.
Ob taki ustavni ureditvi pravosodja je logično, da imajo tudi sodišča za delovne spore
ustrezno urejena. Ideja, da bi o delovnih sporih odločala posebna sodišča, pri katerih bi
sodelovali zastopniki delodajalcev in zastopniki delojemalcev (pojem delavec se redko
uporablja), izhaja iz francoske revolucije.110
Obrtna in trgovska sodišča so obstajala vse do uveljavitve zakona o sodiščih za delovne
spore v letu 1926. Takratni zakon o sodiščih za delovne spore je ustanovil široko pristojnost
za vse individualnopravne in kolektivnopravne spore z nadrejeno revizijsko stopnjo, ki je
zagotavljala poenotenje sodne prakse. Predvsem delavski sindikati so videli v prvi uvedbi
samostojnega sodstva za delovne spore, velik uspeh delavskega gibanja.
STEINMEYER H.D., (1994), UMBACH D.C., CLEMENTS T. (1992), BENDER M. (1990), HARLBAACH G., MERTENC A., SCHVEDES R., WOLTZ O. (1989), HANAU P., ADOMEIT K. (1988), GETTER W. (1987), DÄUBLER (1995): O organizaciji in delovanju delovnih sodišč v Nemčiji KERWER (1999), s. 250-256 110 Že leta 1897 oziroma 1904 so bila po sili razmer za občine z več kot 20.000 prebivalci ustanovljena sodišča za reševanje sporov med delodajalci in njihovimi delavci v obrti in trgovinskimi pomočniki.
79
Nova sodišča za delovne spore so bila razdeljena na tri stopnje. Sodišča za delovne spore so
bila organizacijsko popolnoma samostojna. Deželna sodišča za delovne spore, so bila v
sestavi deželnih sodišč, državno sodišče za delovne spore, pa je bilo vključeno v državno
sodišče. Po letu 1945 je bilo na novo urejeno samostojno sodstvo za delovne spore, četudi
najprej omejeno na prvo in drugo stopnjo.Do nove ureditve sodstva za delovne spore in
ustanovitev zveznega sodišča za delovne spore v letih 1953 in 1954 je veljal zakon o sodiščih
za delovne spore iz leta 1926, od leta 1953 dalje pa velja novi zakon o sodiščih za delovne
spore. Ta zakon, ki je uzakonil njihovo popolno ločitev od rednega sodstva, je v temeljnih
določbah ostal nespremenjen več kot 25 let.111
To pa med drugim pomeni, da v tem obdobju, pri sojenju sodišč za delovne spore na prvi in
drugi stopnji v komorah, na tretji stopnji pa v senatih, soodločajo »častni sodniki«. Ti so
po pariteti izbrani izmed delojemalcev in delodajalcev. Pri njihovi izbiri ima sindikat
pomembno vlogo. Popolna ločitev delovnega sodstva od rednega sodstva in soodločanje
delojemalcev in delodajalcev pri sojenju (kar je nedvomno tudi velika zasluga sindikata), so
tiste pridobitve današnje Zvezne republike Nemčije, ki jih - po besedah dr. Petra
Aleksandra, predsednik sodišča za delovne spore v Münchnu, - njihovim delojemalcem in
delodajalcem skupaj s sindikati, ne more nihče več vzeti.
1. 3. Častni sodniki so imenovani za 4 leta. Za imenovanje častnega sodnika pri sodišču za
delovne spore se zahteva izpolnjeno 25. leto starosti in, da je kot delodajalec ali delavec v
okraju sodišča za delovne spore. Za imenovanje častnega sodnika pri deželnem sodišču za
delovne spore je potrebno izpolnjeno 30. leto starosti, Pri zveznem sodišču za delovne spore
morajo častni sodniki imeti izpolnjeno 35. leto starosti, posebno znanje in izkušnje s področja
delovnega prava in življenja delavcev. Končno so morali biti tudi najmanj 4 leta častni
sodniki pri sodišču za delovne spore ali pri deželnem sodišču za delovne spore. Častni sodniki
imajo enake pravice kot poklicni sodniki in uživajo enako stvarno neodvisnost. Dolžni so
varovati tajnost glasovanja, imajo pravico vpogledati spis in lahko na obravnavi postavljajo
vprašanja strankam, pooblaščencem, pričam in izvedencem.112
111 ŠIFRER A. (1990b), str. 798: Za slovenske razmere bi bila uporabna za dosego razbremenitve sodišč (slovenskega Višjega DSS v Ljubljani, ki po rangu ustreza deželnemu sodišču v Nemčiji) nemška praksa, po kateri je pritožba v delovnem sporu dopustna le, če vrednost pritožbene zadeve presega 800 DEM. Zanimivo je tudi novo pravilo, ki pa ni v prid pospešitvi postopka /B.K./), ko so v reviziji odpravili premoženjsko mejo vrednosti spora, kar pomeni, odpravo dosedanje odvisnosti revizije od sporne vrednosti najmanj 6000 DEM. 112 Zvezna republika Nemčija je imela do združitve z Demokratično republiko Nemčijo, poleg Zveznega sodišča za delovne spore v Kasslu, še 14 deželnih sodišč za delovne spora in 94 sodišč za delovne spore (I.
80
1.4. V zvezi s postopkom pred sodišči za delovne spore moram opozoriti, da imajo sodbeni in
sklepni postopek.
V sodbenem postopku velja razpravna maksima. V sodbenem postopku so sodišča za
delovne spore stvarno pristojna za vse spore med tarifnimi pogodbenimi strankami ali med
temi in tretjimi iz tarifnih pogodb, v sporih o obstoju ali neobstoju tarifnih pogodb in ukrepih
za namene delavskega boja (štrajk, izprtje, bojkot); med delavci in med delodajalci iz
delovnega razmerja in v tej zvezi o zahtevi o obstoju ali neobstoju delovnega razmerja, iz
pogajanj o prenehanju delovnega razmerja in iz tega nastalih posledic, iz nedopustnih ravnanj
v zvezi z delovnim razmerjem kot tudi listinah o delu med delojemalci in delodajalci in
skupnimi ureditvami tarifnih pogodbenih strank ali socialnimi ureditvami privatnega prava, o
zahtevkih v zvezi z delovnim razmerjem.
V sklepnem postopku, kjer velja oficialna maksima, so sodišča za delovne spore stvarno
pristojna za spore iz zakona o podjetjih, za (pretežne) spore iz zakona o soodločanju kot tudi
za odločanje o tarifni sposobnosti in tarifni pristojnosti združenj.
V teh postopkih nastanejo sodni stroški, ki so običajno višji, če sodeluje odvetnik. Praviloma
velja, da stranka, ki pravdo zgubi, plača svoje stroške, ki so bili v postopku potrebni, in
potrebne stroške nasprotne stranke. Postopek pred sodišči za delovne spore je v primerjavi z
drugimi postopki stroškovno poceni. Obstajajo pa tudi stroškovni privilegiji, kot na primer,
da ni treba plačati stroškov postopka na posamezni stopnji odločanja, če je pred sodiščem
postopek končan bodisi zato, ker je bila pred njim sklenjena poravnava ali če je sodišču bilo
sporočeno, da so stranke sklenile izvensodno poravnavo.113
stopnje /B.K./), v okviru katerih je imela dežela Bavarska 8 dislociranih oddelkov, dežela Baden -Würtenberg 7 zunanjih komor in dežela Rheinland-Pfalz 4 zunanje komore. V zveznem sodišču za delovne spore je 28 poklicnih sodnikov in 170 častnih sodnikov. Od teh častnih sodnikov jih je 85 izmed delavcev in 85 izmed delodajalcev. Pri deželnih sodiščih za delovne spore je 150 poklicnih sodnikov in 2946 častnih sodnikov. Od teh časnih sodnikov jih je 1444 izmed delavcev in 1502 izmed delodajalcev. Pri sodiščih za delovne spore (I. stopnja) pa je 545 poklicnih sodnikov in 14732 častnih sodnikov. Od teh častnih sodnikov jih je 7299 izmed delavcev in 7433 izmed delodajalcev. 113 Če se postopek konča s sodbama na dveh stopnjah ob udeležbi enega odvetnika in ene priče, potem pri vrednosti sporne zadeve 10.000 DEM znašajo sodni stroški 1030,80 DEM, odvetniški stroški pa 4.390 DEM, kar je skupaj 5.421,05 DEM.
81
Do konca leta 1980 je po njihovem pravdnem postopku veljala pravica revnih (v Sloveniji
urejena z Zakonom o brezplačni pravni pomoči - BPP [op. B.K.])114 Ta je bila zamenjana s
pravico pomoči pri plačilu stroškov.Najprej so bili te pravice deležni finančno šibkejši, sedaj
pa velja tudi za prejemnika srednjih in višjih dohodkov pravica obročnega odplačevanja v
času 48 mesecev. Pri tem želijo doseči, da stroški ne bi bili ovira za sodno uveljavljanje
pravic. Posebno pozornost sodnika Šifrerja115 je pritegnil tudi Zakon o podjetjih
(Betriebsverfassungsgesetz).116
Ta zakon (tudi KP) zajema obrate (Betrieb) in podjetja (Unternehmen), ki so
organizacijske enote in se med samo razlikujejo po svojem namenu oziroma smotru. Navezna
točka za pravo podjetja je obrat in ne podjetje, pri čemer moram opozoriti, da v Nemčiji
obstaja definicija prvega in drugega pojma. Zakon o podjetjih ureja sodelovanje med
delodajalci in vsemi zaposlenimi v obratu. Reprezentant zaposlenih je obratni svet, ki ga
volijo zaposleni. Obratni sveti morajo biti voljeni v vseh obratih privatnopravnih nosilcev
pravic, v katerih je praviloma najmanj 5 stalno zaposlenih delojemalcev z volilno pravico, od
teh pa so trije lahko voljeni (pasivna volilna pravica). Temeljna osnova prava podjetja je
pravica obratnega sveta, da je udeležen pri odločitvah delodajalca v obratu. Zato ne more biti
v izključni pristojnosti delodajalca predvsem organizacija obrata, potek dela, zaposlovanje
delojemalcev in sestava zaposlenih (namestitev in odpustitev). »Absolutni« vodstveni pravici
so postavljene meje povsod tam, kjer je to v interesu zaposlenih kot tudi na področju
zagotovljene osebne, socialne in zdravstvene zaščite posameznega delojemalca. Temu pravijo
v prvi vrsti tudi pravice soodločanja, ki jih lahko obratni svet prek poenotenja v obratu
doseže proti volji delodajalca na področju socialnih in osebnih zadev kot tudi pri postavitvi
socialnega načrta, za primer sprememb v obratu. To velja v manjšem obsegu tudi za številne
zakonsko predvidene pravice soodločanja obratnega sveta na področju informacij, pravica do
poslušanja in posvetovanja pred odločitvijo delodajalca. Tudi te pravice lahko z diskusijami
in prepričevanji dosežejo trajen vpliv na področju (direktorskih) pravic delodajalca.117
114 O tem obširneje: KUKEC B. (1999 b), s. 28-30. 115 Pokojni predsednik DS v Mariboru, v 90.- ih letih in moj osebni prijatelj, ki je prvi precizno analiziral ob nekajtedenskem osebnem obisku nemškega delovnega sodstva – glej op. št. 103. 116 SFRJ smo (v letu 1951) imeli prvi delavski svet. V Nemčiji so imeli prve delavske svete v že letu 1948. Zakon o podjetjih je bil sprejet v letu 1952, kasneje pa spremenjen in dopolnjen v letu 1972 in v letih 1988/1989. 117 Obsežneje o vtisih iz strokovnega obiska in ekskurzije na sodišču za delovne spore v Münchnu, glej: ŠIFRER A. (1990), str. 723 - 729 in ŠIFRER A. (1990b), str. 797 – 812.
82
1.5. Izjemno zanimiv je institut poravnalne obravnave118 (Güteverhandlung). Ta se opravi
pred predsedujočim in zadošča navzočnost strank ali njihovih odvetnikov. Gre za zelo
sproščeno obravnavanje. Predsedujoči skupaj s strankama ali njunima odvetnikoma razpravlja
o celotnem spornem razmerju, pri tem se svobodno ocenjujejo vse okoliščine z namenom, da
bi bila dosežena poravnava. Tako ravnanje predsedujočega ni ovira za morebitno nadaljevanje
sporne zadeve na obravnavi spora pred komoro.
Če gledamo z vidika našega postopka, je presenetljivo, da predsedujoči dosegajo 65%
poravnav in s tem tudi socialni mir v podjetju. Posamezni poklicni sodnik reši od 550 do
600 spornih zadev na leto. Tu ne prihajajo do izraza samo poravnave, ampak tudi okoliščina,
da priznavajo in uveljavljajo tudi institut sodbe na podlagi izostanka (zamudna) in sodbe
na podlagi pripoznave.119
2. FRANCIJA120
V Franciji so dolgo časa kot edino kategorijo delovnih sporov poznali IDS. Za časa
Napoleona I. so uvedli novo strukturo sodišč, ki jim je bila naložena splošna pristojnost na
civilnem in kazenskem področju. V okviru sodišč so spori med gospodarji in služabniki
zasebnopravne narave na podlagi zakona iz leta 1790 prišli v pristojnost Juge de Paix
118 V Nemčiji poznajo dva sodna obravnava dneva na teden, pri čemer je en dan namenjen zgolj mirnemu reševanju spora pod vodstvom profesionalnega sodnika, pri čemer posamezni postopek ne traja več kot 20 minut. Senat lahko izdaja zamudne sodbe, razprava pa je razpisana najkasneje na vsaka dva meseca. Poznajo tudi t.i. kazenski termin, s čimer omejijo preobširno število pripravljalnih vlog ali zavlačevanje postopka. Podrobneje v: KUKEC B. (2003): Ibidem str. 15 119 Po zadnjih podatkih (KUKEC B. (2003), Ibidem str. 15) je npr. delovno sodišče v Bremnu meritorno (s sodbo) rešilo od pripadlih 500 do 700 zadev le 10 do 12% primerov. Vsi drugi primeri se končajo z umikom tožbe ali pritožbe, izvensodno poravnavo in podobno; torej na miren način, z metodami ADR, za kar se zavzemam tudi sam (hipoteza A.I.3.3. te disertacije). 120 V isti odlični knjigi že citiranega Novak J. (2004): »Delovni spori«, je podrobnejša francoska ureditev razvidna glede organov (ADR oblike) odločanja predvsem v zvezi s stavko, pri čemer je jurisdikcija za kolektivne akcije zaupana miritvenim sodnikom s posebnega oddelka za nujne zadeve občega prava na višjem sodišču, pri čemer naj še dodam, da so znani Conseil de prud´hommes (tako imenovani “Sveti modrecev”) pristojni tudi za odpuste stavkajočih delavcev, čeprav običajno odločajo samo v IDS, ki izvirajo iz pogodb o zaposlitvi. Kar zadeva postopek reševanja KDR, je Francija izjema, ker so sodniki porotniki vključeni v pomiritveni postopek (ADR), pri čemer to nalogo običajno opravljajo poklicni sodniki, ki bolje poznajo morebitne odločitve v sporu, če pomiritev ne bi uspela (str. 413). Glede načina rešitve KDS (v primerjalnem pravu so možne številne oblike od predloga (proposal) do odločitve, ki jo imenujejo award in, ki jo lahko sprejme sodnik ali razsodnik, torej arbiter), so določbe francoskega Zakonika dela podrobneje opisane na str. 424 in 425.
83
(mirovnega sodnika). Razsodišče je pomenilo temeljno raven tribunala v francoski sodni
hirearhiji.
Leta 1806 pa je cesar (res le za reševanje IDS /B.K./) odobril ustanovitev posebnega sodišča
v Lyonu. Imenovali so ga Conseil de Prud´hommes (slov.: Svet ponosnih ljudi, Svet
modrecev [op. B.K.]).121 Sistem teh posebnih delovnih sodišč se je postopno razširil po vsej
državi in je tako - z reševanjem delovnih sporov, v katerega so vključili delavce in
delodajalce (kot konciliatorje oziroma sodnike),- zelo pomemben, saj se je ohranil do
današnjih dni. Še več, pod vplivom francoskega sistema posebnih sodišč za delovne spore so
se podobna sodišča začela razvijati tudi v drugih evropskih državah (npr. v Nemčiji /B.K./).
2.1. V zvezi s KDS velja omeniti Waldeck - Rousseau zakon iz leta 1884, s katerim so v
Franciji želeli spodbuditi nekonfliktno kolektivno pogajanje. V nasprotju s tem pa je zelo
poraslo število stavk. Da bi jih omejili, je proti koncu 19. stol. prišlo do prvih predlogov
zakonov, ki so se nanašali na konciliacijo in arbitražo v primeru KDS.
Predlogi zakonov so se med seboj razlikovali glede rešitev nekaterih dilem, ki jih v Franciji
lahko zasledimo tudi v 20. stoletju.122
Zakon iz leta 1892, ki je vseboval tudi precej postopkovnih določil je veljal do leta 1936.
Ocenjujejo pa, da v praksi ni imel velikega učinka. Po postopkih, ki jih je urejal, so v obdobju
od leta 1920 poskusili rešiti le 18% kolektivnih sporov (KDS), med katerimi pa so
prevladovali tisti v zvezi z napovedanimi stavkami, ki jih je sprožil juge de paix, le
polovica sporov pa je bila uspešno rešena.
2.2. Obvezni postopek konciliacije in arbitraže pa je uvedel šele zakon iz leta 1936, ki je
bil dopolnjen leta 1938. S tem zakonom je bil bistveno spremenjen sistem reševanja KDS,
pri čemer je Francija bila edina evropska država, v kateri je bila v mirnem času
arbitraža, (ko se ni stavkalo npr.) obvezna.
121 Pogledano skozi zgodovinsko razvojnost je treba omeniti, da so se tudi v Italiji formirala posebna sodišča za delovne spore (med delodajalci in delavci kot dvema kategorijama) že leta 1893 (ne zgolj v Franciji Conseilles de prud'hommes), ko so bila ustanovljena t.i. Sodišča dobrih ljudi (Collegi dei probiviri). 122 O tem več KONČAR P.(2000) s. 1-21.
84
2.3. Z novelo zakona iz leta 1938 so uvedli razlikovanje na kolektivne interesne in
kolektivne pravne spore. Le za prve je zakon ohranil to, da arbitri v svojih odločitvah niso
bili vezani na pravo.
Razvoj sistema reševanja KDS je bil prekinjen z drugo svetovno vojno, ker je bila leta 1939 s
posebnim dekretom suspendirana zakonodaja o kolektivnih pogodbah in reševanju KDS.
Stavke so bile v tem času prepovedane.
Po drugi svetovni vojni so leta 1950 sprejeli zakon, ki je pomenil nov pravni okvir za
sklepanje kolektivnih pogodb. Zakon je pri tem kolektivno pogajanje štel kot prvo metodo
reševanja sporov, ki je morala biti predvidena v kolektivnih pogodbah, da je bila mogoča
njihova razširitev (proglasitev, da učinkuje erga omnes, torej zoper vsakogar).
Ta zakon je predvidel tudi prostovoljni arbitražni postopek. Spore, ki niso bili rešeni v
postopku konciliacije, predvidene s kolektivno pogodbo ali z zakonom, je bilo mogoče
predložiti Centralni arbitraži. Tudi ta postopek je bil v praksi redko uporabljen. Prav tako se v
praksi ni uveljavil sistem mediacije, ki so ga, kot dopolnitev konciliacije po zakonu iz leta
1952, predvideli s posebnim dekretom leta 1955.
Situacija se ni bistveno spremenila niti po spremembi zakonodaje leta 1982. Tudi na podlagi
veljavne (današnje) zakonodaje zatekanje k prostovoljnim postopkom konciliacije in
mediacije ni postalo bolj popularno.
Francoski sistem delovnega sodstva je nedvomno močno vplival na razvoj posebnega
delovnega sodstva v drugih državah in na samo sestavo sodišč. V primerjavi z drugimi
evropskimi državami, z izjemo Portugalske, pomeni Francija posebnost zato, ker so delovna
sodišča sestavljena bipartitno, drugod pa je sestava tripartitna.
85
2.4. Francija sodi med tiste države Evropske unije, v katerih je postopek pomirjanja (v IDS
in KDS) obvezen in je integriran v sodni postopek kot predhodna faza sodnemu
odločanju.123
Iz orisa razvoja reševanja delovnih sporov v Franciji je mogoče povzeti, da je zakonodaja
iz leta 1936 in 1938 določila obvezna postopka pomirjanja in arbitraže v smislu
predpostavke za zakonitost stavke oziroma izprtja. Postopek pomirjanja so morale urediti
kolektivne pogodbe. Če tega niso storile, sta bili sprti strani dolžne določiti vsaka enega
arbitra. Izbrana artibra sta lahko izbrala še tretjega arbitra (surarbitre). Arbitražno odločitev
je bilo mogoče izpodbijati pred Cour superieure d´arbitrage, ki je izvajalo nadzor nad
zakonitostjo arbitražnih odločitev. Dogovor, sprejet v okviru postopka pomirjanja, in
arbitražna odločitev sta bila za stranki obvezujoča.
Leta 1950 sprejeti zakon je temeljil na ideji o povezanosti kolektivnega pogajanja in
pomirjanja ter arbitraže v smislu, da naj bi oba postopka omogočala lažjo sklenitev
kolektivnih pogodb in njihovo večje spoštovanje. Zakon je obligatorno arbitražo spremenil
v fakultativno.
2.5. Leta 1955 so tako v Franciji z dekretom uvedli ameriški postopek posredovanja
(mediacije), ki se je sprva pokazal kot dokaj učinkovit, pozneje pa se je uspešnost
posredovanja precej zmanjšala.
Leta 1982 so odpravili obligatornost postopka pomirjanja (Kodeks dela, art, L. 522-l do 526-
1). Reševanje KDS na podlagi omenjenih zakonskih členov je danes v velikem upadu.
123 V isto skupino sodijo poleg Francije tudi Nemčija, Belgija, Grčija, Portugalska, Španija. V državah, kjer je postopek pomirjanja fakultativen, večinoma ni integriran v postopek pred sodiščem (npr. v Veliki Britaniji, na Irskem in Italiji).
86
3. VELIKA BRITANIJA124
Še posebej v zvezi s KDS velja, da so se v razvoju vzpostavili številni različni mehanizmi
njihovega reševanja na različnih ravneh, ki so oblikovani s strani samih strank. V tej zvezi je
treba opozoriti na specifičnost sistema kolektivnih razmerij in še posebej kolektivnih
pogodb v Veliki Britaniji.
3.1. Kolektivne pogodbe niso zavezujoč in iztožljiv pravni vir. Razlikovanje med
pravnimi in interesnimi spori v Veliki Britaniji ni razvito.
Posledično je včasih težko razlikovati med mehanizmi kolektivnega pogajanja in
dogovarjanja ter mehanizmi reševanja kolektivnih sporov, saj se različni mehanizmi za
reševanje KDS pogosto obravnavajo v tesni povezavi s kolektivnim pogajanjem in celo kot
podaljšek klasičnih kolektivnih pogajanj. Pomembna značilnost vseh raznovrstnih postopkov
za reševanje KDS je tudi dosledno uveljavljeno načelo prostovoljnosti.
Če v Veliki Britaniji ni prisotno razločevanje med pravnimi in interesnimi (kolektivnimi)
delovnimi spori, pa je zelo prisotno temeljno razlikovanje med KDS in IDS, v okviru
slednjih pa še razlikovanje med spori o zakonskih pravicah in pravicah, ki izhajajo iz same
pogodbe o zaposlitvi in niso urejene v zakonodaji (pogodbene pravice), čeprav se to zadnje
razlikovanje z novo ureditvijo pristojnosti tribunalov postopno nekoliko zabriše. Le na
področju IDS (in še to, do zadnje reforme sodstva, le za spore v zvezi z zakonskimi pravicami
delavcev) je zagotovljeno sodno varstvo s strani specializiranega delovnega sodstva (t.i.
employment tribunals). Glede ostalih pravic delavcev, ki niso posebej urejene v delovni
zakonodaji in so podvržene common law pravilom je strogo veljala pristojnost rednih
sodišč. Postopno se v pristojnost specializiranih tribunalov vključuje vedno več zadev,
vključno z nekaterimi spori glede pogodbenih pravic.
124 Podrobneje je angleško ureditev moč proučiti v že večkrat omenjeni odlični knjigi NOVAK J. (2004): »Delovni spori«, in sicer glede organov reševanja KDS, svetovalne službe za pomiritev in arbitražo (Advisory Conciliation and Artbitration Service – ACAS) in tam navedene statistične podatke iz katerih je razvidno, da je npr. v letu 1990 bilo vseh zadev pred industrijskimi tribunali 31.913, pri čemer je prišlo do izvensodne rešitve pred ACAS 10.282 zadev ali nekako 1/3, za nadaljnjo 1/3 vlog je bil podan umik, za zadnjo tretjino (10.899 zadev) pa je odločil s svojo odločbo industrijski tribunal, kar tudi predstavlja nekako 1/3 (str. 383), glede strank predvsem v zvezi s stavkami, ko si morajo po Zakonu o zaposlovanju sindikati pridobiti “potrdilo o neodvisnosti- advisory” (str. 345), glede postopka reševanja; pri čemer je v Veliki Britaniji posebnost, da vse spore v zvezi s stavkami in drugimi industrijskimi akcijami rešujejo višja, torej redna sodišča, kar je v prvi vrsti odvisno od pojmovanja pravnega značaja KP (str. 407).
87
3.2. ACAS je sui generis podjetje, ki ga je vlada ustanovila leta 1975, kot službo za
pomirjanje in arbitražo - ACAS, da bi v KDS (in tudi IDS) posredovalo kot neodvisna
tretja stranka. V Veliki Britaniji zgodnja 70. leta pomenijo čas velike moči sindikatov in
visoke inflacije. Sindikati so delodajalcem vsiljevali neugodne sporazume in tako bremenili
gospodarstvo, nakar se je vlada odzvala z zakoni, ki so omejevali zahteve sindikatov.
Pred ACAS je arbitraže opravljalo Ministrstvo za delo, ki je tudi preverjalo skladnost
sporazumov z zakoni. Ker je bila veljavnost dogovorov v rokah uradnikov, se socialni
partnerji na pogajalski proces niso mogli več zanesti. Po treh letih se je pojavil nacionalni
konsenz, da je neodvisnost arbitražnega organa nujna, in kot že rečeno, leta 1975 se je rodil
ACAS.125
Kaj daje (tudi v KDS) ACAS samostojnost in neodvisnost? Predvsem se lahko samo odloči,
ali in kdaj se bo vključil v spor, pri tem pa od vlade ne sme dobivati napotkov, čeprav ga ta
financira. Usmerja ga tripartitni svet, ki mu predseduje predstavnik vlade in ga sestavljajo
predstavniki sindikatov, delodajalcev ter neodvisni člani iz pravniških in akademskih krogov.
V nedavni študiji, ki je bila opravljena med socialnimi partnerji, se je izkazalo, da je
nepristranskost najpomembnejša lastnost ACAS. Njegova vključitev vedno pripelje do
napredka v sporu, saj temelji na izboljšanju odnosov med ljudmi.
Velik ugled, ki ga ta institucija uživa, je povzročil, da so se njene pristojnosti od ustanovitve
naprej širile. Poleg delovanja na področju mediacije in arbitraže, skrbi za izobraževanje in
svetovanje delodajalcev ter delavcev, zbira uzance in standarde za področje disciplinskih
vprašanj, sindikatov in razkrivanja informacij, ki jih sprejemajo tudi redna in delovna sodišča,
izdaja certifikate o doseganju teh standardov. Odprt je tudi brezplačni telefon z nasveti, ki
prejme milijon klicev na leto.
Izhodiščna ugotovitev je, da je postopek konciliacije inkorporiran v sam sodni postopek.
Vendar pa konciliacija ali kakšni drugi alternativni načini niso institucionalno vključeni v
samo delovno sodstvo. Iz tega izhaja tudi ugotovitev, da so v Veliki Britaniji pravzaprav
125 LIPPIATT T.: Delovanje britanske inštitucije ACAS, posvet na GZS, v sodelovanju z Inštitutom za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 23.5.2003, citiranje povzeto po: JUREN J. (2003): »Arbitraža na področju IDR«, Pravna praksa št. 21/2003, 12.6.2003, str. 29.
88
vsi alternativni načini reševanja delovnih sporov hkrati tudi izvensodni načini.
Institucija, ki zagotavlja konciliacijo v teh primerih, je ločena od sodstva; je samostojna in
neodvisna institucija - Advisory Conciliation and Arbitration Service (ACAS). Zanimivo je,
da naj bi rešila kar dve tretjini vseh sporov.126
Sicer pa je treba omeniti, da so naloge ACAS-a zelo široke. Konciliacija - tako individualna
kot kolektivna - naj bi bila osrednja funkcija te institucije, vendar so njene ostale funkcije
tesno prepletene s to osnovno. Še posebej se vedno bolj izpostavlja njena svetovalna in
preventivna dejavnost.
ACAS vključuje tako IDS kot KDS kot sem že omenil. Zanima me predvsem področje KDS,
zato naj zgolj mimogrede omenim, da individualni konflikti (IDS) pred ACAS predstavljajo
tudi pritisk na gospodarstvo, saj statistike kažejo, da po končani pravdi 40 % delavcev
zapusti službo ali pa je odpuščenih. No nas, zanimajo bolj KDS na področju katerih je
situacija nekoliko drugačna. Čeprav je običajno v igri več milijonov funtov, je večina
kolektivnega dogovarjanja moralno obvezujočega. Enako velja za mediacijo in arbitražo.
Vendar se je le enkrat zgodilo, da delodajalec ni upošteval arbitrove odločitve. A, ker ni
izplačal dogovorjene povišice delavcem, je bil močno napaden s strani vlade, ker je
spodkopal avtoriteto takšne inštitucije, kot je ACAS. Na koncu je bil prisiljen izpolniti
dogovor.127 Zanimivo je, da se kopija vsake tožbe na delovni tribunal znajde tudi na mizi
mediatorjev ACAS. Mediator nato povabi obe stranki na poravnalni narok, po katerem
sodišču le sporoči rezultat. ACAS je pri tem zelo uspešen, saj se po njegovem posredovanju
tretjino primerov reši prijateljsko, tretjino sodb se opusti (ko mediator strankam razloži
uzance in prakso sodišča), preostala tretjina pa nadaljuje spor po sodni poti.
3.3. Zadnja reforma delovnega sodstva leta 1998 je prinesla novo nalogo ACAS-u za
arbitražno reševanje IDS, sprva le za spore v zvezi z odpustom delavcev, ki predstavljajo
največji delež med vsemi spori pred tribunali. No, IDS niso osrednja tema tega dela, omenim
jih le, kadar je to nujno za razumevanje koncepta KDS.
126 Vendar je treba opozoriti tudi na nasprotujoče si podatke glede uspešnosti konciliacije v Veliki Britaniji. Tako je npr. zaslediti tudi podatek, da je le 30% zadev bilo uspešno rešenih v postopku konciliacije. povzeto po VIVIER, GANTELME, ANTONA, BILIOT, (1993) st. 394, cit. po KRESAL, (2000), s. 28 - 54, v KONČAR, (2000)
89
Enostavnost, hitrost, ekonomičnost, fleksibilnost postopka, kvalitetno in učinkovito
varstvo pravic delavcev so bile glavne zahteve, ki so sredi 60-ih in 70-ih let narekovale
oblikovanje specializiranih tribunalov za delovne spore glede na redno sodstvo. Danes tudi ti
tribunali oziroma postopki pred njimi postajajo vse bolj strogo formalizirani, dolgotrajni,
dragi, kompleksni, tudi težje dostopni.128
Zato se spet pojavljajo zahteve po poenostavitvi in razvijanju alternativnih načinov reševanja
delovnih sporov.
3.4. Poleg ACAS-a obstajajo še druge institucije, ki omogočajo konciliacijo, mediacijo ali
arbitražo oziroma na kakšen drug način posegajo v postopke reševanja delovnih sporov, np.
Central Arbitration Committee (CAC).
Poudariti pa je treba, da vse oblike alternativnega reševanja delovnih sporov v Veliki
Britaniji izhajajo iz načela prostovoljnosti!, ki zavzema osrednje mesto med značilnostmi
angleškega sistema.
3.5. Angleški sistem, njegov razvoj in tradicija so precej drugačni od Slovenskega.
Specifičnosti ustroja in pomena (alternativnih) načinov reševanja delovnih sporov v Veliki
Britaniji pa so pogojene tudi s specifičnostmi njene pravne ureditve in dejanskih razmer v
praksi (delovna zakonodaja ni razvita, še posebej je tradicija na tem področju šibka;
kolektivne pogodbe niso zavezujoč in iztožljiv pravni vir; pomen avtonomnega urejanja
delovnih razmerij, nedefiniranost razlikovanja med interesnimi in pravnimi spori, če
naštejem le nekaj značilnih okoliščin). Zato menim, da bi bilo vsakršno prenašanje in
uvajanje - morda v Veliki Britaniji relativno uspešnih - institutov v slovensko pravno ureditev
in prostor, zelo delikatno in nepredvidljivo. Potrebovali bi podrobnejšo analizo129 vloge,
delovanja in pričakovanih učinkov določenega instituta v precej drugačnem družbenem okolju
in v precej drugačni pravni ureditvi. Prav tako se zdi vprašljivo vlagati obsežna sredstva in
napore v vzpostavitev nove, posebne institucije, ki bi bila primerljiva z ACAS-om, saj bi
potrebovali kar nekaj časa za njeno dejansko vzpostavitev, kaj šele za pridobitev potrebnih
izkušenj, tradicije in zaupanja ter s tem pogojenega učinkovitega delovanja.
127 JUREN J. (2003): Ibidem, str. 15 128 VRANKEN M. (1988), s. 508, 512-513. 129 Po začetku pisanja tega dela, je do nje tudi prišlo.
90
Primerneje se zdi iskati rešitve v smeri dograjevanja našega obstoječega sistema institucij
preprečevanja (ADR) s KDS, da do sodne intervencije sploh ne pride, morda celo z
ustanovitvijo ADR organa pri MDSSZ, oz. postopka reševanja KDS po npr. poljskem
vzoru.130
4. HRVAŠKA
Kot primer tranzicijske države nam lahko služi sosednja Republika Hrvaška, ki je posebej
zanimiva tudi zato, ker je pred osamosvojitvijo (1991) živela v enakem pravnem redu, v
sistemu urejanja delovnih razmerij, (in tudi KDS) kot Slovenija.
4.1. Na Hrvaškem so problem reševanja KDS uredili z Zakonom o radu leta 1995
(Narodne novine br. 38/95; kjer v 203.členu v poglavju z naslovom »Mirno reševanje
kolektivnih delovnih sporov« opredeljujejo definicijo KDS (kolektivni radni spor)).131
Posebej želim opozoriti na (po mojem mnenju slabo)132 definicijo KDS v prvem odstavku
203. čl., ki določa: »v slučaju spora o sklenitvi, spremembi in obnovi kolektivne pogodbe,
Glej KRESAL B. (2000), Ibidem 130 Pogajanja , Inšpekcija dela, mediator (Ministrstva za delo), kvazi sodni organi (socialna arbitraža). V srednje in vzhodnoevropskih državah je v času t.i. tranzicije poraslo število tako IDS, kot tudi KDS. Zato je postalo vprašanje sistema reševanja teh sporov tudi v teh državah zelo aktualno. V pretežni večini so v zadnjem desetletju sprejeli, z željo po vzpostavitvi sodobnih postopkov pomirjanja, posredovanja in arbitraže, nove zakone o reševanju KDS, pred tem pa jih, z izjemo Poljske, niso imeli. V vseh državah posebno pozornost posvečajo predvsem KDS, kar je glede na demokratizacijo družbe na eni strani in porastu stavk na drugi strani, razumljivo. Kot primer ene od vzhodnoevropskih držav bo v nadaljevanju obravnavana Poljska, za katero je zanimivo, da Kodeks dela iz leta 1974, ki je bil spremenjen in dopolnjen leta 1996, predvideva znotraj podjetja fakultativno pomirjanje v individualnih sporih, po drugi strani pa reševanje KDS ureja relativno nov poseben
� Zakon z dne 23.05.1991 o reševanju KDS. KDS definira kot: “Spor med dalavci in enim ali več delodajalci, ki se nanaša na delovne razmere, plače ali socialne dajatve, kot tudi pravice in interese delavcev ali skupin oseb, ki imajo pravico do ustanovitve sindikata.” 131 O tem več v nadaljevanju pri definiciji KDS - primerjalno, pogl. B. I.1, Pri tem se mi zdi dodatni argument za primernost predstavitve Hrvaške ureditve KDS tudi v dejstvu, da gre za sosednjo državo, s katero imamo zelo tesne gospodarske in siceršnje (turistične, kulturne, športne,ipd.) stike, bistveno pa je, da na območju Republike Hrvaške posluje čez 300 slovenskih gospodarskih družb, oz. subjektov ter organizacij s pretežno slovenskim kapitalom, ki so v svojem poslovanju in delu seveda dolžna spoštovati in uporabljati hrvaško delovno pravno zakonodajo, tako kot so bile dolžne (najkasneje do začetka leta 1996) vložiti zahtevke za preregistracijo podjetij po postopku, ki ga predpisuje hrvaški Zakon o trgovačkim društvima.
91
ali drugega podobnega spora, ki lahko privede do stavke ali druge oblike industrijske
akcije (KDS), če stranke spora niso dogovorile kakšen drugi način njegove mirne rešitve, se
mora izvesti postopek pomirjanja, ki je predpisan s tem zakonom.«
O KDS so sicer določbe v čl. 203. – 218 Zakona o radu (ZR).
4.2. Zakon o radu je začel veljati 16.6.1995, ter je po vsebini razdeljen na 27 poglavij.
V tem času je prišlo tudi že do prve spremembe in dopolnitve Zakona o radu (ZIDZR-
Zakon o izmjenama i dopunama zakona o radu (Narodne novine br. 17/01), ki je začela veljati
10. aprila 2001. Ta že prinaša za opazovane institute, ki so v zvezi KDS nekatere novosti.
Tako je (prejšnji 210. člen ZR, sedaj 66. člen ZIDZR) razširil primere, ko imajo delavci
pravico stavkati tudi za slučaj neizplačila plač. Izrecno je, kot opravičljiv razlog za stavko,
dodano tudi »neizplačilo plač« oz. nadomestila v roku 30 dni od dneva dospelosti. Ta dan je
določen z noveliranim IV. odst. 83. čl., po katerem se, če s kolektivno pogodbo ali s pogodbo
o zaposlitvi ni drugače določeno, plača za predhodni mesec izplačuje najkasneje do 15. dne
v naslednjem mesecu. V 6-letni pretekli sodni praksi (na podlagi 210.čl. ZR) stavka zaradi
neizplačila plač in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, pa četudi je bilo govora o
kršitvi pravice večjega števila zaposlenih (množični spor /B.K./) ni bila dopustna.133
4.3. Prav tako je s spremembo 217. čl., spremenjena določba o krajevni in delno tudi o
stvarni pristojnosti sodišča, za prepoved stavke in izprtja. Upoštevati je treba, da je
stavka sredstvo za reševanje kolektivnega (interesnega) spora, saj očitno hrvaška ureditev
glede na V. odst. 209. čl. ZR pravnega spora ne predvideva reševati v okviru KDS. Sodno
zaščito na prvi stopnji nudi županijski sud, če stavka ali izprtje obsega področje samo ene
županije, kot doslej. Če pa stavka ali izprtje obsega področje dveh ali več županij, pa o
tem odloča županijski sud v Zagrebu (izključna pristojnost torej [B.K.]) v senatu treh
sodnikov (profesionalcev). S tem je prenehala pristojnost Vrhovnega sodišča RH, da o teh
vprašanjih odloča na prvi stopnji. Postopek za prepoved stavke ali izprtja se začne z vložitvijo
Gre za zakon s podobno vsebino kot slovenski Zakon o gospodarskih družbah, iz decembra 1993, ki pa je doživel že 7 novel, nazadnje ZGD-H. 132 Zakaj se mi zdi definicija pojma KDS slaba, bom obrazložil kasneje v poglavju, ko govorim o definicijah KDS (tudi primerjalnopravno). 133 Odločba Vrhovnega sodišča RH , št. Gž 4/96, z dne 15.5.1996 O tem več CRNIČ I. (2001), s. 63 - komentar ZIDZR s pregledom novije sudske prakse.
92
tožbe.134 Precedenčna in pomembna za razvoj sodnega varstva v KDS glede stavk, pa je
odločba VS RS iz 1996 leta, kjer je ugotovljeno, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo
materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek, s katerim se je uveljavljalo prepoved stavke,
zavrnilo kot neutemeljen. Iz obrazložitve sodne odločitve135 izhaja, da je stavka pravno
dopustna le s ciljem zaščite gospodarskih in socialnih interesov članov sindikata, ne pa tudi s
ciljem zaščite ali uresničitve že nastalih in pravno urejenih pravic iz kolektivne pogodbe. Zato
je stavka organizirana in izpeljana v nasprotju z zakonom, kar predstavlja razlog za njeno
prepoved na podlagi 215. čl. ZR. Iz obrazložitve še sledi, da je šlo za množični spor, kjer se
je uveljavljalo večje število individualnih pravic v zvezi z neizplačano plačo. Hrvaški
zakonodajalec torej izrecno ni odredil nedovoljenost stavke o vprašanjih, ki so pravno urejena
in zato sposobna za sodno oz. arbitražno odločanje, pri čemer je sodišče uporabilo
gramatikalno razlago 210. čl. ZR, v povezavi z 203., 206. ter 209. čl. istega zakona.
4.4. Prvič tudi v sodni praksi (/B.K./) se tudi postavlja razlikovanje med interesnim in
pravnim sporom. Interesni spor naj bi bil po V. odstavek 209. čl. tisti: »kar se uveljavlja
pravni značaj arbitražne odločitve o sporu o sklenitvi, spremembi in obnovi kolektivne
pogodbe. Medtem, ko »a contratio«, takšnega pravnega pomena nima arbitražna odločitev o
sporu o tolmačenju ali uporabi zakona, drugega predpisa ali kolektivne pogodbe (pravni
spor).
Zanimive so še tri odločbe Vrhovnega sodišča RH. Prva govori o tem, da na prvi stopnji o
prepovedi stavke odloča županijsko sodišče v senatu, sestavljenim iz enega sodnika kot
predsednika senata in dveh sodnikov porotnikov (7. čl.Zakona o sodiščih v zvezi z 217. čl.
ZR),kajti z nobenim zakonom ni določeno, da v delovnem sporu sodi sodnik posameznik.136
Sodišče je v drugem primeru izreklo, da je rok v katerem mora sodišče sprejeti odločitev o
zahtevi za prepoved stavke, instrukcijske narave (na prvi stopnji mora razsoditi v štirih
dneh od dneva podanega zahtevka po IV. odst. 217. čl. ZOR).
Prav tako je sodišče odločilo, da se za KDS, ki niso dokončani (so v teku - pendentni) ne
134 Tako tudi sodna praksa: Odločba VS RH, Gž 3/1997: iz obrazložitve sledi, da: „so toženci stavko začeli iz z zakonom nedovoljenih razlogov, zato je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je bila stavka nezakonita, kajti tožnik (delodajalec v konkretnem primeru [B.K.]) ima pravni interes, ker je bila stavka iz zakonom nedopuščenih razlogov ogrožala njegove premoženjske interese in koristi.“ 135 Odločba VS RH, Gž 41/996
93
uporablja I. odst. 240. čl. ZR.137 Stranki KDS (ne udeleženci kot v Sloveniji /B.K./) na
Hrvaškem pa niso zaposleni (niti skupine delavcev), ampak z ene strani delodajalec, z druge
strani pa sindikat (v smislu 185. čl. ZR).138
4.5. Kot oblike mirnega reševanja KDS so predvideni pomirjanje (člen 203-206 in
arbitraža, člen 207 -209). Predhodni postopek pomirjanja je procesna predpostavka, izvaja
pa ga mirovni svet (II. odst. 204. čl. ZR). Če stranke sprejmejo predloga mirovnega sveta,
ima ta predlog pravno moč in učinke kolektivne pogodbe (čl.306.). Neposredno na KDS se
nanašajo še določbe štirih drugih členov in sicer IV. odst. 143. čl., ki določa, da svet delavcev
ne sme sodelovati pri pripravi ali uresničitvi stavke (štrajka), izprtja (isključenje s rada)
ali druge industrijske akcije, niti se ne sme na kakršnikoli način vmešavati v KDS, ki lahko
privede do takšne industrijske akcije.
III. odst. 187. čl. določa, da ima lahko KP pravila o postopku kolektivnega dogovarjanja, ter o
sestavi in načinu dela teles, ki so pooblaščeni za mirno rešitev KDS. Predvideva se, da so
kolektivne pogodbe eden od virov prava.139
I. odst. 207. čl. ima določbo, da stranki lahko! (torej fakultativno /B.K./) rešujejo KDS
sporazumno s pomočjo arbitraže. V takšnem primeru arbitraža stopi na mesto mirovnega
sveta (nekaj podobnega kot naše komisije za pomirjanje), in v takšnem primeru se ne izvede
postopek pomirjanja iz 203. do 206. čl. Tudi v takšnem slučaju arbitraže se uporabi rok 5
dni, ko je potrebno dokončati pomirjanje ( 205.čl. ZR); to seveda zaradi tega, ker je arbitraža
po svoji obliki in ciljih tega zakona, samo posebna oblika mirnega reševanja spora (ADR).
Stavka se torej ne sme začeti pred izvedbo postopka mirne rešitve o kateri sta se stranki
sporazumeli (210. čl. III. odst.). Ta določba ni popolnoma jasna. No, z interpretacijo se lahko
razume, da se pred končanjem postopka pred arbitražo, stavka ne sme začeti. Tako tolmači to
določbo tudi Crnič v svojem komentarju ZR.140
136 Odločba VS RH Gž 1/1996 in Gž 3/1996. 137 O varstvu pravic zaposlenih, ki se očitno nanašajo na IDS, ne pa tudi na KDS, kajti govori o postopku uresničevanja in zaščite pravic zaposlenih pred začetkom veljavnosti ZR. 138 Odločba VS RH Gž 1/1996 vse povzeto po CRNIČ I. (1998), str. 13 – 19. Za potrebe te disertacije so še posebej zanimiva poglavja: XVIII. sodelovanje zaposlenih pri odločanju (čl. 132-158.), XIX. sindikati in druga združenja delodajalcev (čl. 159.-184.), poglavje XX. kolektivne pogodbe (čl. 185.- 202), še posebej poglavje XXI. mirno reševanje KDS (čl. 203.-209.), poglavje XXII. štrajk in izprtje (čl. 2l0.-218.) ter poglavje XXIII. gospodarsko socialni svet (čl. 219.-220). 139 tako tudi LONČARIČ A. (1994), str.16. 140 CRNIČ I. (1995), str. 138.
94
Zadnja določba, ki se neposredno nanaša na KDS pa je 219. čl. ZR, ki pri pooblastilih
gospodarsko - socialnemu svetu daje, med številnimi pristojnostmi tudi to, da spodbuja
mirno reševanje KDS. Nikjer ni sicer napisano na kakšen način, gre pa očitno za določbo
socialnega partnerstva.
4.6. Celotna zasnova hrvaškega zakona o delu temelji na izrazito civilističnem (»gradjansko-
pravnom«) pristopu. Ena bistvenih značilnosti je opustitev razumevanja delovnega razmerja
kot statusnega odnosa, urejenega pretežno z zakonskimi normami prisilne narave, pri čemer je
bilo zapostavljeno področje tako imenovanih kolektivnih delovnih razmerij.141
Iz zgornjega, temeljnega teoretičnega razlikovanja in stališča izhajajo tudi vsa nadaljnja
razlikovanja ter specifične rešitve v novem hrvaškem zakonu o delu (ZR).
Že uvodoma namreč Crnič142 pronicljivo ugotavlja, da bo civilistični pristop k delovnemu
razmerju (s pogodbo o zaposlitvi, ki ima temelj v kolektivnih pogodbah in pravilnikih o delu,
kot avtonomnem pravu) bistveno spremenil vlogo sodišč. Drugače kot doslej bodo
avtonomni pravni akti na nižjem nivoju imeli večjo veljavo pri presoji obveznosti v delovnih
sporih, zato je pričakovati, da bo sodna praksa manj temeljila na zakonskem predpisih in več
na individualnih pogodbah o zaposlitvi (ugovor o radu) ter na kolektivnih pogodbah vseh
ravni; zato bo treba KP posvetiti bistveno več pozornosti kot doslej, obenem pa ne zanemariti,
da so delovna razmerja urejena tudi z drugimi predpisi, ki se nanašajo na posamezne
dejavnosti npr. na državno upravo, sodno oblast, notranje zadeve, šolstvo, zdravstvo,
zaposlovanje tujcev, varstvo pri delu, zaposlovanje, ipd. Crnič zato svetuje, da bi zaradi
položaja sodišč, predvsem pa njihove neodvisnosti, bilo koristno znotraj obstoječega sistema
sodišč organizirati specializirane senate, ki bi sodili v delovnih sporih (tudi KDS). S takšno
rešitvijo bi, po mojem mnenju, prišlo do teoretičnega odmika, od klasičnega civilno-pravnega
temelja delovnih sporov, kot je sedaj postavljen. V kolegijskem odločanju, kjer sodijo
specializirani senati, je namreč vsebovano tudi sodelovanje več predstavnikov asociacij
Avtor je sicer predsednik Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, bivši minister, odvetniški kolega in prijatelj. 141 Če takšno osnovno izhodišče hrvaškega zakonodajalca primerjamo z rešitvami, v novem slovenskem ZDR/2002, lahko ugotovimo, da oba pravna sistema opuščata pojmovanje delovnega razmerja kot medsebojnega delovnega razmerja; vendar pa se pojavlja bistvena razlika, ker hrvaška rešitev temelji na civilističnem pristopu, medtem ko slovenska pravna teorija (prof. Končarjeva, dr. Mežnar) izhaja iz opredelitve, da gre pri delovnem razmerju za razmerje podrejenosti; temu bi morala biti prilagojena substančna ureditev posameznih pravic iz delovnega razmerja in ureditev (pred)sodnega postopka v IDS, pa tudi v KDS.
95
delodajalcev in delojemalcev. Očitno je zakonodajalec takšno možnost specializiranih
sodišč oziroma vsaj sodnih senatov v delovnih sporih potihoma predvideval, saj si drugače
ni moč pojasniti dikcije glede sodne pristojnosti - namreč, da je na podlagi tega zakona
pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za delovne spore »...(člen 127.« ZR). Čeprav je jasno,
da je pristojno sodišče na prvi stopnji v času sprejetja tega zakona občinsko sodišče, (2. tč. I.
odst. 16. čl. Zakona o sudovima, Nar. nov. št. 3/94), ki je redno in ne specializirano sodišče.
Zanimiva je določba o sodni pristojnosti v zvezi s prepovedjo stavke in izprtja (217. čl.
ZR). Takšne rešitve v primerjalnem pravu ni zaslediti, saj določa za sodno varstvo na
prvi stopnji županijsko (v RS je to Okrožno sodišče) ali Vrhovno sodišče RH, odvisno pač
od območja, ki ga stavka zajema. Če gre samo za eno županijo, je pristojno županijsko
sodišče, če pa stavka ali lock-out obsega območje dveh ali več županij, o njegovi prepovedi
na prvi stopnji odloča senat vrhovnega sodišča v sestavi treh sodnikov.143 O pritožbi proti tej
odločbi odloča senat vrhovnega sodišča v sestavi petih sodnikov. Glede na socialni značaj
stavke je rok za odločitev kratek - 4 dni, za odločitev o pritožbi pa 5 dni od vložitve
pritožbe. Avtor komentarja144 ZR takoj opazi, da je zakonodajalec opustil predpisati
pritožbeni rok, zato stoji na stališču, da so le-ti odvisni od tega: ali gre za pravdni postopek
(takrat bi bil rok 15 dni, v smislu 348. čl. ZPP), ali pa tak spor ocenimo za KDS (v tem
primeru pa bi bil pritožbeni rok 8 dni, v smislu (takrat veljavnega /B.K./) 437. čl. ZPP.
Očitno je posledica civilne koncepcije tudi dejstvo, da predhodno uveljavljanje zahtevkov
zaposlenega proti delodajalcu ni procesna predpostavka za nudenje sodnega varstva.
Delovno razmerje po ZR ni več statusno, razmerje, temveč civilno-pravna pogodba.
15-dnevni rok za sodno varstvo je prekluziven, razen v primeru, ko zaposleni zahteva
povračilo škode ali drugo denarno terjatev.
Sodelovanje zaposlenih pri upravljanju (kot obliki KDR) je bilo ena izmed spornih točk v
razpravi pred sprejemom zakona. Tako kot je delodajalec dolžan sprejeti pravilnik o delu, s
katerim ureja plačo, organizacijo dela in druga vprašanja, zgolj takrat, ko ima več od 20
zaposlenih, je za ustrezno pravico zaposlenih, da izvolijo svet delavcev (»zaposleničko
142 Več o tem: KUKEC B. (1996) str. 28-30. 143 Kot že predhodno povedano, je z novelo ZRH/2001 ta (izključna) pristojnost prešla na zagrebški Županijski sud - /B.K./).
96
viječe«) postavljen limit 20 zaposlenih in več. Za ustanovitev sindikata ali združenja
delodajalcev je potrebnih najmanj 10 polnoletnih fizičnih (oziroma pravnih) oseb, ki so
poslovno sposobne, skladno z I. odstavkom 59. čl. Ustave republike Hrvaške in Konvencije
MOD št. 87 o svobodi združevanja.
Izredno zanimive (tudi za bodočo slovensko ureditev) so določbe v zvezi s stavko ter
izprtjem (lock-out), ki so v razpravah pred sprejetjem zakona povzročile največ burnih
reakcij, predvsem s strani sindikatov. Ustavna podlaga za pravico zaposlenih do stavke je
v 60.čl. Ustave RH, medtem, ko avtor komentarja (Crnić) utemeljeno kritično opozarja, da
ustavne podlage za izprtje ni, čeprav je Vlada RH v parlamentarni razpravi izvajala to
pravico do lock-outa iz ustavnega postulata glede svobode združevanja in delovanja (43. čl.
Ustave RH).
Stavka se ne sme začeti pred končanjem postopka pomirjevanja oziroma arbitraže, obvezno
pa mora biti najavljena delodajalcu (razlogi, kraj, dan, čas začetka). Treba je sprejeti tudi
pravila o delih, ki se ne smejo prekinjati v času stavke ali lock-outa po 233. čl. ZR.
Organiziranje ali sodelovanje v stavki ne predstavlja kršitve pogodbe o zaposlitvi
(disciplinske odgovornosti), zato je zaposlenemu lahko podana odpoved le, če je sodeloval v
stavki, ki ni bila organizirana v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo ali pravili sindikata
(nezakonita stavka). Vendar se lahko zaposlenemu, ki je sodeloval v stavki, plača in dodatki
k njej (razen otroškega dodatka) zmanjšajo v sorazmerju s časom sodelovanja v stavki, kar je
v dispoziciji delodajalca. Predvidena je sodna prepoved nezakonite stavke in povrnitev
škode. Posebej je določeno, da stavko v oboroženih silah, policiji, državni upravi in javnih
službah urejajo posebni zakoni. Tudi zoper nezakoniti lock-out je predvideno sodno varstvo
in ga ni moč s strani delodajalca uvesti, oziroma bi bil nezakonit, če zaposleni niso (prej)
organizirali stavke. Že prej sem opozoril na originalno rešitev glede pristojnosti, odvisne
od območja, ki je obseženo s stavko, ki je z novelo ZR odpadla, v korist zagrebškega
okrožnega sodišča.
144 CRNIČ I. (1995) Ibidem, str. 29.
97
Zakon nima določbe, koliko dni pred začetkom mora sindikat, delodajalcu najaviti stavko.
To bo v praksi gotovo povzročalo velike težave, še posebej v primerih zahteve (ne tožbe!
/B.K./) za sodno prepoved nezakonite stavke in nadomestila škode (215. čl. ZR).
4.7. Če po prikazanih bistvenih rešitvah KDS na Hrvaškem, ter kratki analizi in komentarju
nekaterih najpomembnejših določb, strnem pregled ZR je treba poudariti, da zakonodajalec
ni bil dosleden v terminologiji, ko (sicer po mojem mnenju - sprejemljivo) podaja pojem
zakona o delu (radu), saj je takšen naziv zakona po svoji vsebini širši in zato ustreznejši
od npr. Slovenskega ZDR/02 Zakona o delovnih razmerjih. Na drugi strani je treba
opozoriti na nedoslednost, ko zakonodajalec poimenuje pogodbo o zaposlitvi kot »ugovor o
radu«, čeprav v uvodnih določbah podaja definicije; »zaposleni« (namesto delavec,
delojemalec) ter na drugi strani »delodajalec«. Če bi bila podana terminološko usklajenost,
potem bi morali imeti opravka z »Ugovorom o zaposlenju«, če pač imamo »zaposlenika«.
Seveda pa v delovnem pravu srečujemo tudi druge pojme zaposlenih (npr. uslužbenec,
nameščenec, predvsem v javnem sektorju, etc.).
Hrvaški zakonodajalec se je torej po sami nomotehnični sistemski plati očitno odločil za
ureditev, ki se že približuje kodifikaciji (celotne) delovnopravne zakonodaje. Takšna
rešitev ima določene prednosti (preglednost) pa tudi slabosti, (težave pri spremembah in
dopolnitvah).
5. SKLEP - SINTEZA
Če poizkusim na zgoraj prikazanih primerjalnopravnih analizah štirih držav (od tega zadnje
tranzicijske) vzpostaviti sintezo opazovanih pojavov, lahko glede posameznih institutov KDS
ugotovim:
5. 1. Razlikovanje: pravni - interesni in IDS – KDS
Pri opazovanju pojava se pokaže, da je to razlikovanje po posameznih državah izpeljano v
nekakšnem loku:
98
5.1.1. od najbolj strogega razločevanja med pravnimi in interesnimi spori (tudi med IDS in
KDS) v Nemčiji, koncem 19. stoletja, ter z dokončnim sistemom specializiranih sodišč za
KDS na treh instancah leta 1926);
5.1.2. preko uvedbe razlikovanja na interesne in pravne KDS (z novelo zakona leta 1938 v
Franciji).
5.1.3. do situacije v Veliki Britaniji, kjer razlikovanje med pravnimi in interesnimi spori ni
razvito, pa zato toliko bolj delitev na IDS – KDS.
5.1.4. in nazadnje, do nove hrvaške ureditve (Zakon o radu, ZR - 1995 z novelo 2001), ki
prvič prinese razlikovanje med interesnimi in pravnimi KDS (V. odst. 209. čl.), kjer se tudi
prvič v sodni praksi postavlja to razlikovanje.
5.2. Postopek odločanja v KDS, v opazovanih državah
5.2.1. V Nemčiji obstaja ločitev med dvema vrstama postopkov (sodbeni postopek, kjer
velja razpravna maksima in sklepni postopek, kjer velja oficialna maksima). Že od leta 1926
odločajo specializirana sodišča za KDS na vseh treh instancah (na prvi in drugi stopnji sodijo
v komorah, na tretji stopnji pa v senatih. Soodločajo »častni sodniki«.
5.2.2. V Franciji je velik poudarek arbitražam in pomirjanju (po zakonodaji iz leta 1938 je
mogoče arbitražno odločitev izpodbijati pred Cour superiere d´arbitrage). Oblike ADR, kot
metoda reševanja in preprečevanja KDS imajo (še vedno) pomembno vlogo, čeprav zakon
1950 obligatorno arbitražo spremeni v fakultativno, leta 1955 pa uvedejo z dekretom celo
(ameriško) mediacijo. Leta 1982 odpravijo obligatornost postopka pomirjanja
(konciliacije). Francija sodi med tiste države EU, kjer je postopek konciliacije (tudi v KDS)
integriran v sodni postopek, kot predhodna faza sodnemu odločanju.
5.2.3. V Veliki Britaniji je težko razlikovati med mehanizmi kolektivnega pogajanja,
dogovarjanja ter reševanja KDS. Pomembna značilnost je načelo prostovoljnosti. Postopek
konciliacije je inkorporiran v sam sodni postopek, značilno pa je, da so vsi ADR načini
99
reševanja KDS hkrati tudi izvensodni načini. Konciliacijo zagotavljajo samostojne in
neodvisne institucije (ACAS, ki reši kar 2/3 sporov, CAC).145
Morda se še največja razlika glede reševanja v predsodnem in v sodnem postopku kaže
med sui generis institucijo ACAS v Veliki Britaniji ter med nemškim sodbenim in sklepnim
postopkom.
5.2.4. Za razliko od prvih treh prikazanih (držav) ureditev postopka v KDS (z oblikami ADR),
na Hrvaškem poznajo za mirno reševanje KDS postopek pomirjanja, ki ga izvaja mirovni
svet (čl. 203. do 206.) ter arbitražo (čl. 207. do 209. /R). Originalna je bila določba o sodni
pristojnosti v zvezi s prepovedjo stavke in izprtja (217. čl. ZR). Takšne rešitve v primerjalnem
pravu ni zaslediti, saj je sodno varstvo v KDS na prvi stopnji nudilo (po noveli ZR/01 le
izključno zagrebško) županijsko ali Vrhovno sodišče, odvisno od območja, ki ga je stavka
zajemala. Ne poznajo specializiranega sodnega organa za reševanje KDS ali posebnega
postopka, saj je tudi za te spore na prvi stopnji pristojno občinsko sodišče (16. čl. ZS).
5.3. Postavi se vprašanje: kateri spori v posamezni državi štejejo za KDS in, ali se KDS
rešujejo le po izvensodni poti oz., ali je zanje predvideno tudi sodno varstvo?
Iz analize štirih primerjalnopravnih ureditev KDS izhaja, kateri spori v posamezni državi
štejejo za KDS, zato lahko ugotovim, da se KDS rešujejo v vseh štirih primerjalnopravno
pravno prikazanih državah tako po izvensodni poti, zanje pa je predvideno tudi sodno
varstvo. Seveda v različnih državah v različnem obsegu, ter v svojstvenih oblikah, pa vendar
je lahko to skupna značilnost. Po obeh poteh torej. Posamezne razlike pa so razvidne iz
predhodno opisane ureditve v posamezni državi.
Čeprav je med opazovanimi 4-imi državami več razlik kot sličnosti, pa je le moč ob
primerjavi ureditev reševanja KDS v posameznih pravnih sistemih, opaziti določene
sorodnosti, ter jih po poti analize k sintezi, tudi izpostaviti. Na koncu prikaza ureditve
145 Na te razlike med britanskim in nemškim sistemom je opozoril tudi dr. RISHER H., na že omenjenemu posvetu na GZS, v sodelovanju z Inštitutom za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani 23.5.2003, ko je poudaril: »te razlike se izražajo predvsem na treh področjih: v zgodovini razvoja odnosov med socialnimi partnerji, saj na kontinentu ni zgodovine poseganja vlade v kolektivna pogajanja, v strukturi odnosov, kjer imajo pri uveljavljanju pravic delavcev močno vlogo sveti delavcev in v sami kulturi. V Nemčiji arbitraže ne zavezujejo in jih morajo stranke naknadno potrditi. Citirano po JUREN J. (2003): Ibidem str. 15.
100
v vsaki posamezni izmed štirih držav, je kratek komentar, tako, da ima proučevanje
primerjalnopravnih ureditev glede slovenske (bodoče in sedanje) ureditve, reševanja
(ADR) KDS tudi s tega zornega kota svoj pomen in primerjalnopravni smisel.
V. INSTITUCIJE IN ORGANI ZA REŠEVANJE KDS Z OZIROM NA
NIVOJE MANAGEMENTA
Upoštevajoč naslovno temo te disertacije je prav, da podam tudi grafični prikaz vloge
(predvsem kolektivnega: poudarek /B.K./) delovnega prava pri razvoju kadrovske funkcije
skozi prizmo reševanja KDS. Kolektivno delovno pravo ter delodajalci in management so v
razmerjih socialnega parnetrstva in v času globalizacije trgov, ter zaostrene tekmovalnosti
usmerjeni k novim rešitvam pri vodenju in organizaciji dela, s tem tudi k oblikovanju
kadrovske funkcije.
Nekateri avtorji so že dovolj plastično opisali bistvene podmene za sodelovanje managementa
v razmerjih socialnega partnerstva.146 Dr. Vodovnik je tako v teoriji podal dovolj povedno
strukturo delodajalcev in managementa v razmerjih socialnega partnerstva, ki jo tu
povzemam, saj je celovita in se neposredno nanaša na vsa tri vsebinska področja obravnavane
problematike (kolektivna delovna razmerja, razvoj kadrovske funkcije in KDS).
146 VODOVNIK Z. (1998): Pravna ureditev zaposlovanja in dela, v zborniku Management kadrovskih virov, FDV, Ljubljana, str. 305 in naslednje.
101
Graf 6: Delodajalci in management v razmerjih socialnega partnerstva147 DELOVNO PRAVO
KOLEKTIVNO INDIVIDUALNO
- tripartizem - zaposlovanje
- kolektivno sporazumevanje - pogodba o zaposlitvi
- sindikalizem - delovni pogoji
- participacija - varstvo pravic zaposlenih
- preprečevanje in razreševanje sporov - nadzor in sankcije
- stavke
(POST)INDUSTRIJSKA UPRAVLJANJE KADROVSKIH
RAZMERJA VIROV
Kar zadeva institucij in organov za reševanje KDS bi jih v osnovi lahko razdelili na:
- sodne,
- nesodne (predsodne ali celo izvensodne organe, ali organe v okviru organizacije).
Vse te institucije in organi imajo svoj management. V nasprotju s splošno prevladujočim
stališčem, pa je v zadnjem času (po ameriškem vzoru, ki prihaja k nam zadnjih 20 let npr.
glede ADR reševanja sporov), moč tudi v Sloveniji opaziti, nekatere funkcionarje v sodstvu,
ki imajo izrazito pristop sodnika – managerja. Takšen je npr. predsednik Okrožnega sodišča v
Ljubljani, sodnik A. Zalar, ki je uspešno razvil Center za alternativno reševanje sporov pri
Okrožnem sodišču v Ljubljani, na katerem sem med (začetnimi) 40-imi mediatorji (sedaj
106)148 tudi že sam, od maja 2003 leta.149
147 Vir: VODOVNIK Z. (1998), str. 317. 148 Ažurirane podatke v začetku leta 2006 – glej iz grafov št. 15, 16, 17, kasneje, v poglavju B.1.2.3.1. – Mediacije v Sloveniji. 149 Med danes že 106 mediatorji v programu ljubljanskega Okrožnega sodišča (stanje konec leta 2005) za področje (klasičnega) civilnega, gospodarskega in družinskega prava nas je 32 odvetnikov/odvetnic, od tega pretežno kolegice – odvetnice (18), pa tudi vrhovni, višji in okrožni sodniki in sodnice etc. Za uspešno vlogo mediatorja so potrebna interdisciplinarna znanja, med katerimi je zagotovo tudi obvladovanje pojavnih oblih
102
Seveda je potrebno opredeliti pojem managementa, ki se praviloma razume kot izvršilni
organ, v širšem, nepravnem smislu besede pa vso vodilno strukturo.150 V spodaj citiranem
uvodu v knjigo (večih avtorjev, urednika dr. Florjančiča), je dr. Toplak podal tudi kratko,
vendar izčrpno in še kako resnično opredelitev managementa skozi življenjski lok evropske
civilizacije nekaj desetletji nazaj, do prehoda na tržno ekonomijo, ko se tudi pri nas uveljavlja
management kot organizacijska, pravna in socialna kategorija.
Nadalje še (dokaj kritično) navaja: »Za nami je tudi obdobje, ko se je pravno definirana
nedefinirana kategorija direktorja (managerja) nadomestila s pravno nedefiniranim
poslovodnim organom, nedefinirane OZD, temelječe na nedefinirani družbeni lastnini vse v
pogojih dogovorne ekonomije. Tudi to je odgovarjalo mednarodno pogojenemu voluntarizmu,
ki se je izražal v paroli »razvrednotiti vrednote«.
Po nekaj desetletjih, danes lahko rečemo civilizacijske stranpoti, ponovno uvajamo tržno
ekonomijo v preizkušenih organizacijskih oblikah, kot so podjetje, obrt, zavodi, po
preizkušenem modelu upravljanja, zlasti delitvi upravljavske moči med posameznimi organi,
kot so skupščina (role making body), organom odločanja (decision making body) in
izvršilnim organom (executive body), vse v pogojih definirane lastnine. Posebej pa je
nepogrešljiv organ kontrole, ki zagotavlja, da bo funkcioniral sistem odgovornosti.
Podobno v isti knjigi opredeljuje tudi dr. Bohinc, da je pojem managementa razmeroma nov,
kar zadeva njegovo praktično rabo na Slovenskem. Prav zato so nadvse koristni predlogi za
njegovo pojmovno opredelitev ter pregled tipologije različnih vrst managementa.151
Isti pisec še navaja, da avtorji152 ugotavljajo, da se vodenje in upravljanje kot pojma, ki
običajno obsegata management, marsikje prepletata. Sicer pa naj bi ime management bila
polidisciplinarna znanstvene disciplina in veščina procesa upravljanja in vodenja organizacije
procesov. Odprto je vprašanje, ali je management znanost, vsekakor pa je to veščina oz.
ustvarjalna praksa zasnovana na znanju. Hkrati je management poslovna filozofija in
vseh treh ravni managementa, ter razreševanje konfliktnih situacij in nesporazumov med udeleženci postopkov mediacije, predvsem z mirnim reševanjem, pa tudi s empatijo do strank. 150 Tako npr. TOPLAK L. (1994): v uvodu h knjigi »Globalni kadrovski management«, Uredil FLORJANČIČ J., FOV Kranj, str. VI in VII. 151 BOHINC R. (1994): »Globalni kadrovski management«, skupina avtorjev, v uvodu str. V., Uredil FLORJANČIČ J., FOV Kranj
103
podjetniška strategija gospodarjenja. Avtorji nadalje ugotavljajo, da je management tudi
družbena funkcija.
Ko sta tako opredeljena institucija in organi za reševanje KDS in sam pojem managementa,
je treba opredeliti še nivoje (ravni) managementa, ki so naslednji:
• vrhnji (top),153
• operativni (kadrovska funkcija),
• izvajalski (delavski).
Podrobneje bo vloga managementa (predvsem sodnega) vsakogar opredeljena v osrednjem
teoretičnem delu – znanstveni razpravi (tč. B. te disertacije).
1. PRIMERJALNOPRAVNO
Mirne metode reševanja KDS lahko vključujejo:
• prostovoljne metode (voluntary procedures) - prostovoljno pomirjanje,
posredovanje in (svetovalna) arbitraža, pa tudi
• oficialne (obvezne) metode - obvezno pomirjanje, posredovanje in obvezno
(prisilno) arbitražo.154
1.1. Javne službe za pomirjanje in posredovanje
Takšne službe so v primerjalnem pravu znane pod različnimi nazivi in predstavljajo
najpomembnejše inštitucije za mirno reševanje KDS oz. industrijskih konfliktov. Ne glede
kako se imenujejo te upravne agencije155 jim je skupno, da je njihova ustanovitev,
organizacija in pristojnost urejena z zakonom. Glede na njihovo naravo pri reševanju KDS so
152 V prejšnji op. Citirani knjigi so avtorji Andrejčič R., Brekič J., Florjančič J., Jereb J., Jesenko J., Kavčič B., Pavlin N., Ekart V., Kokalj J., Ritonja S., Štrajhar M. in Vošnik I. 153 Imenovani tudi »vršni« v teoriji, glej npr: FLORJANČIČ J., BERNIK M. (2004): »Kadrovski management kot del poslovne strategije«, Kadri in management, Moderna organizacija, Kranj, str. 11-22. 154 CAP, str. 27 155 GOLDMAN, str. 28
104
seveda precejšnje razlike po posameznih državah EU (Švedska, Velika Britanija, Nemčija,
Italija) pa tudi v državah Severne Amerike (ZDA in Kanada), na Japonskem, kjer takšne
službe igrajo pomembno vlogo pri mirnem reševanju KDS.
Za potrebe te disertacije zgolj navajam, katere države poznajo takšne ustanove oz. agencije
kot javne službe.156
1.2. Zasebne institucije za pomirjanje in posredovanje
Obstajajo kot stalne ali ad hoc institucije, katerih ustanovitev, organizacija in pristojnosti se
uredijo po volji strank v sporu oz. z avtonomnimi pravnimi akti (s klavzulami obligacijskega
dela KP ali posebnimi procesnimi sporazumi). Lahko imajo zopet različne nazive, in so
predvidene za reševanje KDS na različnih ravneh (od zasebnega podjetja preko panožnega pa
vse do nacionalne ravni v privatnem sektorju).
Poznajo jih skoraj vse države razvite tržne ekonomije (Nemčija, Italija, Francija, ZDA) pa
tudi nekatere države v tranziciji ( Madžarska).157
1.3. Sodni organi
V KDS so razvite alternativne metode reševanja (ADR)158 tako, da sodišča niso nikoli imela
pri reševanju KDS popolni monopol. Prednost z izven in predsodnim reševanjem (tudi
preprečevanjem, ko sploh še ni sodne intervencije) KDS, namesto sodnega reševanja, je treba
iskati predvsem v naravi KDS (predmet spora, kolektivni interes, subjekti - udeleženci, itd).
Pomembni sta dve načeli mednarodnih delovnopravnih standardov: načelo dvostopnosti
sodišča in zagotovitve mehanizma za prostovoljno reševanje KDS.159
156 Več o tem LUBARDA, str. 122 - 132 157 Več o tem LUBARDA, Ibidem, str. 132 - 135 158 Pomirjanje se namreč pojavi tudi v sodnem postopku, ko sodišče poizkuša pomagati strankam v (pravnem) KDS, (v Sloveniji celo obveznim) poravnalnim narokom po čl. 52 .ZDSS), da bi same dosegle sporazumno rešitev KDS.
105
Tudi v primerjalnem pravu je tako in zelo karakteristično za postopek pred Industrijskimi
Tribunali v Veliki Britaniji in pred Svetom modrecev (dobrih ljudi) v Franciji.160 Dajanje
prednosti reševanju KDS institucijam svetovalnega karakterja, v obliki alternativnih (izven in
pred sodnih) metod kot so konciliacija, mediacija in arbitraža, namesto sodnega reševanja
KDS, ima čvrste razloge tako teoretične kot praktične narave. Večina KDS po svoji naravi
ni najbolj primerna za razsojanje. V ospredju mora biti prostovoljnost ter varovanje
avtonomije socialnih partnerjev (udeležencev v sporu). Poudarjeno je načelo pravičnosti
(sojenje ex aequo et bono). Razen tega sodnik (juge d´ordre judiciaire) ne more imeti
vlogo arbitra. On ne sme ocenjevati racionalnosti (in ustreznost, predvsem pri interesnih
sporih) subjektov kolektivnih delovnih razmerij in kolektivnih pogajanj. Sodnik se ne more
spuščati v reševanje problemov tehnološke, ekonomske in druge profesionalne narave. Še
posebej ne za uresničevanje kadrovske funkcije ter vlogo managementa pri tem.
Ne glede na zgoraj povedano, pa imajo delovna sodišča pri reševanju KDS pomembno vlogo.
Običajno so to specializirana delovna sodišča, (Nemčija) delovni tribunali (poklicni ali
nepoklicni) - Velika Britanija in sodišča splošne pristojnosti (Italija, ZDA, Nizozemska,
Grčija).
V primerjalnem pravu obstoje primeri, da se za reševanje (pravnih) KDS angažira
(pre)sojevalec (rent a judge, settlement judge). V ZDA in Avstraliji se (z zakonom)
dopušča sodnikom rednih sodišč (splošne pristojnosti), da imenujejo nevtralno fizično osebo
(rent a judge), da prouči zadevo in odloči, pri čemer ima njegova odločitev enako moč kot
sodba sodišča. Kadar se spor rešuje ob sodelovanju tretje osebe (settlement judge), stranke v
sporu zaupajo tretji osebi, da jim predoči (verjetni) izid spora pred rednim sodiščem (če
stranke same ne odločijo ADR metodo reševanja KDS).
1.3.1. Delovno sodišče
Ideja formiranja specializiranih delovnih sodišč (tribunalov) je vezana na sam začetek XIX.
stoletja, ko je v času Napoleona I., to je 1806. leta, sprejet zakon, ki je prinesel Svet modrecev
(dobrih ljudi: Conseil de prud´homme), kot neprofesionalno delovno sodišče v Franciji.
159 DE ROO, JAGTENBERG, str. 4 160 Ibidem, str. 24
106
Kmalu je ta ideja dobila pristaše tudi v drugih evropskih državah in so tudi tam ustanovili
(npr. Nemčija) profesionalna in specializirana delovna sodišča.161
Zaradi specifičnosti KDS so večinoma delovna sodišča (tribunali) poklicni (npr. Nemčija,
Švedska, Španija), pa tudi nepoklicni niso nepoznani (npr. Francija, Belgija, Luxemburg),
ponekod pa se pojavijo kot industrijski tribunali (Velika Britanija). V nekaterih državah so
specializirana sodišča in delovni tribunali pristojni zgolj za reševanje pravnih KDS (ne tudi
interesnih) kot npr. v Nemčiji, Švedski, Norveški, Danski, Franciji.162 V državah, kjer imajo
specializirana delovna sodišča, se pojavljajo nekatere razlike glede njihove organizacijske
strukture in sestave, manj glede pristojnosti. Sistem specializiranih (delovnih) sodišč je lahko
dosledno izpeljan od prvostopnega sodišča, preko apelacijskega, do najvišje sodne instance
(Nemčija). Obstaja pa posebnost, ko je specializirano (poklicno) delovno sodišče (Švedska)
oziroma (nepoklicni) delovni tribunal (Francija) predviden samo kot prvostopno sodišče.
1.3.2. Sodišče splošne pristojnosti
Tovrstna sodišča oz. pravdna sodišča, so pristojna za reševanje KDS na Hrvaškem, kot sem
že opisal in na Nizozemskem (brez specializiranega oddelka; v okviru sodišča za delovne
spore, kot podvrste pravdnega sodišča (kar smo nekoč poznali tudi v Sloveniji), pa tudi v
Italiji in Grčiji, kjer poznajo posebne specializirane senate za »socialno pravo«.163
161 VIVIER et al., str. 403 in podobno tudi v: CAP, str. 5-6 Conseils de´prud hommes imajo največ zaslug za (tudi npr. sedanjo slovensko) sestavo senatov, kjer se v KDS sodi v sestavi petih sodnikov pri čemer je predsednik senata profesionalni sodnik, po dva člana senata pa sta iz vrst predstavnikov delavcev (sindikatov) ter delodajalcev (glej npr. čl.10.ZDSS/94). Očitno je francoska rešitev inspirirala vsaj v nekaterih rešitvah tudi današnje slovenske rešitve, čeprav sta od takrat pretekli že skoraj dve stoletji. 162 CAP, str. 7 Več o organizaciji pristojnosti ter odločanju specializiranih delovnih sodišč in tribunalov: LUBARDA, Ibidem, str. 138 - 146 163 Na tem mestu je treba pojasniti termin »socialno pravo«. V slovenski pravni terminologiji se pogosto nepravilno uporablja ta termin za »pravo socialne varnosti«, kar pa je v primerjalnem pravu ožji pojem od širšega »socialno pravo«, ki v sebi zaobsega tako delovno pravo kot pravo socialne varnosti. Teoretična utemeljitev in primerjalnopravni prikaz te terminologije glej: STRBAN G.,(2002) Pravna praksa
107
1.3.3. Upravno sodišče
Upravno sodišče je praviloma pristojno za reševanje KDS kot t.i.: delovnih »uslužbenskih«
sporov med različnimi kategorijami javnih uslužbencev, kjer je država delodajalec.164
1.4. Pristojnost drugih državnih organov in organov lokalnih oblasti
V primerjalnih pravnih industrijskih razmerjih ter modelih reševanja KDS, še posebej v t.i.
vitalnih dejavnostih (promet, zdravstvo, itd.) so predvideni tudi drugi državni organi ter
organi lokalnih oblasti, kot pristojni organi za reševanje KDS. Takšen je primer s
predsednikom ZDA.165
V sosednji Italiji pa ima celo predsednik občine določena pooblastila pri reševanju KDS. Za
razliko od ZDA, Japonske, Nemčije in vrste drugih držav, v Italiji ne obstoji posebna
delovna zakonodaja o reševanju KDS v dejavnostih posebnega družbenega pomena. Še
vedno velja odredba zakona iz 1934 leta,166 ki daje pooblastila predsedniku občine, da izda
začasno odredbo o prepovedi industrijske akcije zaradi ohranitve javnega zdravja, varnosti ali
reda. Vprašanje plač je bilo najpogostejši predmet interesnih KDS v 50-ih in 60-ih letih,
medtem ko se je v 70-ih letih najpogosteje postavilo vprašanje delovnih pogojev,
skrajševanja delovnega časa, zaščite starejših delavcev in odpustov ter uvajanja minimalnega
delovnega odmora delavcem, ki delajo na težjih delih, ipd.167
V ZDA se je razen vprašanja plač (wage rates) ter drugih prejemkov (fringe benefits),
pojavljalo kot predmet KDS vprašanje vrednotenja delovnih mest (klasifikacije), razporeditev
164 VIVIET et al., str. 384 165 Določila Taft-Harklijevega zakona, predvidevajo federalno službo za pomirjanje in posredovanje, če gre za KDS v dejavnosti, ki ogrožajo nacionalno varnost in zdravje (tako GOLDMAN, str. 308). Predsednik ZDA lahko oceni, da bi stavka ali lock out lahko ogrozil nacionalne interese in v takšnem primeru imenuje člane specialnega odbora za preiskovanje dejstev (inquariboard). Zato lahko predsednik ZDA zahteva od javnega tožilca, da od pristojnih oblasti (sodišča) zahteva izdanje začasne prepovedi stavke (lock outa) v trajanju 80 dni. Tudi na Japonskem je pooblastilo vlade (predsednika), da nemudoma reagira, če gre za ogrožanje nacionalne ekonomije življenja in zdravja prebivalstva. Sprejme se takojšnja odločba o nujni ureditvi spora (emergency adjusment). V času, ko takšna odločitev o nujni rešitvi KDS velja (to je 50 dni od objave premierove odločitve) ni dovoljeno uporabljati industrijskih akcij (stavka - lock out). Tako HANAMI, str. 143 in 158 166 Musolinijeva zakonodaja, ki pa je imela reševanje KDS odlično urejeno. Več o tem: DIKA, (1993), str. 512 - 535
108
izmenskega dela, odmorov, senioritete, napredovanj, kolektivnih odpustov, pokojninskega
zavarovanja in dr.168
Čeprav so sindikati v ZDA, koncem 90-ih let včlanjevali zgolj 15% (civilne) delovne sile, je
vpliv sindikatov na oblikovanje sistema plač še vnaprej pomemben. Sindikalno organizirani
delavci imajo po pravilu ugodnejše plače po pogodbah in druge prejemke (fringe benefits),
kot sindikalno neorganizirani delavci.169
Kolektivni interesi delavcev v širšem smislu, so lahko predmet KDS, če gre za zaščito širšega
poklicnega (profesionalnega) ter ekonomsko-socialnega interesa od tistega, ki je predmet
kolektivnega pogajanja. Tako so kolektivni interesi tako glede participacije (to je svet
delavcev in delodajalcev - sui generis KDS), kot glede (makro)ekonomskih in socialnih
interesov delavcev glede vladne politike, zakonodajne politike, ipd. Za usklajevanje teh
makro ekonomskih interesov se oblikujejo tripartitna telesa na makro nivoju, najpogosteje
pod nazivom ekonomsko-socialni svet, (podobno kot obstaja tudi v Sloveniji).
Kadar gre za omenjeni sui generis KDS med svetom delavcev in delodajalci (točneje:
managementom) je v Nemčiji mišljen spor glede sklepanja in uporabe avtonomnega akta, ki
ga imenujejo delovni sporazum (Betriebvereinbarung). Če se takšen sporazum (za katerega
je predpisana pisna oblika) ne sklene, je predviden posebni postopek reševanja s pomočjo
Komiteja za pomirjanje (Einigungstelle), ki ga sestavljajo v enakem številu člani
delodajalcev in sveta podjetja, ter še en član, ki je predsedujoči takšnega komiteja in ga
imenujeta obe strani sporazumno, najpogosteje je to sodnik delovnega sodišča.170
Kolektivni interesi delodajalcev v ožjem smislu so njihovi interesi, ki se lahko pojavijo kot
vprašanje predmeta kolektivnih pogajanj, od podjetniškega nivoja preko panoge do
nacionalnega (v obliki SKP) kolektivnega pogajanja.
167 WEISS, SIMITIS, RYZDY, str. 98 - 99 168 Obstaja posebnost glede KDS v ZDA, kjer se vprašanje plač, ki je urejeno z zakonskimi akti in uredbami vlade, ne more urejati s kolektivnim pogajanjem glede javnih uslužbencev. 169 LUBARDA (1993) in tam citirani avtorji: MILKOVICH, NEWMANN, str. 20 - 21 170 BERGHAHN, KARSTEN, str. 114 – 116, tudi: WEISS, str. 161, povzeto po LUBARDA (1993), ibidem.
109
V širšem smislu pa so kolektivni interesi delodajalcev glede vprašanj, ki ne spadajo v
kolektivno pogajanje, temveč se nanašajo na makro ekonomske in socialne politike vlade, ki
ima vpliv na poslovanje in odnose do delavcev.
1.5. KDS različnih ravni
Razlikujemo mikro in makro KDS oz. industrijske konflikte. Pojavijo se lahko na ravni
podjetja, ali celo njegovega organiziranega dela (obrat, podružnica, ipd.) na ravni ene ali
večih industrijskih vej ali panog, oz. dejavnosti (tudi branž [B.K.], pa tudi na ravni cele
države. Poleg tega se lahko pojavijo tudi transnacionalni in mednarodni KDS, posebno
pozornost pa zasluži vprašanje evropskega KDS (sedaj ko smo postali članica EU npr.).
Seveda raven, na kateri nastane KDS determinira v določeni meri izbor metode za njegovo
razreševanje (bolje: preprečevanje), pri čemer so te metode lahko bolj ali manj neformalne
(ADR , od good services dalje).
Tako torej glede na raven ločimo KDS pri:
1.5.1. Delodajalcu
Pri tem je treba ločiti KDS pri zasebnem delodajalcu v privatnem podjetju, od tistih v javnih
podjetjih oz. v javnem sektorju.
1.5.2. Panožni
značilni so za države, kjer je sprejeto centralizirano kolektivno pogajanje, pri čemer so panoge
pomembne (Švedska, Nemčija, Avstrija in niz drugih evropskih držav).171
171 CAP, str. 7
110
1.5.3. Nacionalni
Takšen sistem kolektivnega pogajanja je najbolj razvit na Švedskem in v Avstriji, medtem
ko se nacionalne KP o pogojih dela ne sklepajo npr. v Veliki Britaniji, Nemčiji, ZDA in
na Japonskem. Posebna je nemška ureditev, ko je njihova konfederacija sindikatov (DGB)
in delodajalcev (BDA) sklenila sporazum o modelu pomirjanja (Model Conciliation
Agreement), ki je po naravi svojevrstna (procesna) KP, s katero so se zavezali, da med
postopkom pomirjanja in do njegovega končanja ne bodo uporabili direktne industrijske
akcije nasproti drugi strani (stavka , oz. lock out).
1.5.4. Transnacionalni in Evropski
Je precejšnja redkost in bolj teoretična možnost kot realnost. Ni pa si težko zamisliti
praktičnega primera, ko bi do njih lahko prišlo (denimo zapiranje delov podjetij, članic
multinacionalnih kompanij: (npr. slovenski Revoz v Novem Mestu, kot se je zgodilo z
Renaultovo tovarno v Turčiji).172 Glede na to, da so vse države članice EU (trenutno 25)
ratificirale EKČP in MESL (čl. 6/3 Evropske socialne listine) je jasno, da so se obvezale
»vzpostaviti in uporabiti ustrezne mehanizme za pomirjanje in prostovoljno arbitražo zaradi
reševanja delovnih sporov«. Prav prostovoljnost kaže na veliko vsebinsko podobnost med
konvencijo MOD št. 98 in MESL.173
Evropski KDS je bolj hipotetičen, čeprav je v nekem smislu že predvideno njegovo
reševanje. Pri tem pa je treba vedeti, da so po pravu ES sindikalna svoboda, stavka in izprtje v
pristojnosti nacionalnih zakonodaj držav članic. Evropska Komisija je objavila »sprejem in
razvoj socialnega dialoga na komunitarnem nivoju »(COM - 98 - 32220/5/98) v katerem so
že navedene ključne akcije, s ciljem razvoja kolektivnega pogajanja na komunitarni ravni
(tudi panožni).174
172 V Sloveniji imamo že sprejet Zakon o Evropskih Svetih delavcev (ZESD), ki je bil sprejet 5.7.2002 (Uradni list 59/2002), ter katerega bistvene značilnosti sem prikazal že v poglavju A. III. 1.2.2., ko sem opisoval pomembne pravne vire na regionalni ravni v okviru EU. 173 DE ROO, JAGTENBERG, str. 348 -354 174 Več: European Trade Union Information Bulletin, Issue 2/98,. str. 8
111
1.5.5. Medsindikalni spor kot kolektivni (ne delovni) spor
Gre za priznanje pogajalskih pravic sindikatov, tako v državah, kjer je sprejet model
izključnega predstavništva delavcev (model večinskega sindikata v ZDA, Kanadi, bivši
Jugoslaviji) kakor tudi v državah, kjer je sprejet model reprezentativnosti (kot v Franciji,
Belgiji, Madžarski, Rusiji, pa tudi Sloveniji). Specifičnost te vrste sporov je v metodah
(prepoved stavke) in institucijah za njihovo reševanje (npr. specialni postopek v Kanadi). Če
bi prišlo do stavke bi bila le ta ocenjena kot nepoštena praksa (unfair labor practice v ZDA)
in takšna stavka ne bi bila priznana kot zakonita.175 Tudi v Nemčiji je za reševanje teh sui
generis sporov predviden poseben sodni postopek pred delovnim sodiščem, ki temelji na
ugotavljanju resničnih dejstev s strani sodišča, z razliko od tega, da vsa druga vprašanja
predstavljanja delavcev navzven (participacije), razen volilnega postopka, spadajo v
pristojnost civilnih (pravdnih) sodišč.176
Sem lahko prištejemo tudi vprašanje reševanja medsindikalnih sporov (v okviru iste
konfederacije ali zveze) glede priznavanja sindikatov kot pogajalskih partnerjev, sprejemanja
splošnih aktov itd.. Za reševanje teh sporov je važna vloga države, ki formira javne službe za
konciliacijo in mediacijo, subjekti KDS pa se obligatorno morajo obrniti na takšno državno
službo pred eventuelno uporabo metod borbenih industrijskih akcij.177
Takšen KDS se (hipotetično) lahko pojavi v podjetju nadnacionalnega (evropskega) obsega,
pri čemer se v EU razume, da je to podjetje z najmanj 1000 delavcev, dvema tovarnama v
državah članicah, ki ima vsaka najmanj 100 zaposlenih. Skladno z Akcijskim programom
komisije, je svet ministrov z direktivo št. 94/45/EEZ, (že) predvidel informiranje in
posvetovanja delavcev v takšnih skupinah podjetij nadnacionalnega pomena in obsega.
175 CAP, str. 30 176 WEIS, str. 165 - 186 Leta 1984 je bilov Nemčiji 8105 primerov uporabe posebnega postopka (Order procedure), ki so se v glavnem nanašali na vprašanja sveta delavcev. 177 HANAMI, str. 159
112
2. V SLOVENIJI
Zagotovo so (še vedno) v Sloveniji sodišča; (ko gre za KDS so to štiri specializirana sodišča -
DS v Ljubljani, Kopru, Celju in Mariboru;, Višje DSS, ter VS RS. Sem bi lahko prišteli tudi
US RS, ter na koncu še ESČP v Strasbourgu in po novem morda tudi SES v Luxemburgu, po
tem, ko je Slovenija postala polnopravna članica EU),; tiste institucije in organi, ki se
spopadajo z največjih številom konfliktov in nesporazumov, za razreševanje kolektivnih
delovnih razmerij. Takšna so pač dejstva, čeprav bi si marsikdo želel, da bi pridobile večjo
veljavo mirne oblike (ADR) reševanja KDS (konciliacija, mediacija, arbitraža ter izvensodne,
kakor tudi sodne, poravnave). Pa v praksi (še vedno) temu ni tako.
2.1. Vrhnji, operativni in izvajalski management v sodstvu178
Zato je prav, da pogledamo, kaj pravijo kvantitativni podatki glede kadrovskega stanja v
slovenskem sodstvu, vsaj v tistem delu, ko se nanašajo na delo delovnih sodišč vseh ravni,
ter tudi kadrovsko stanje vseh treh nivojev managementa, saj tudi v sodstvu obstaja vrhnji,
operativni in izvajalski management. Zavedajoč se številne specifike pravosodnega sistema
in sodstva posebej, bi z nekoliko rezerve, upoštevajoč že znana teoretična izhodišča širše
definicije kadrovske funkcije, po kateri je kadrovski proces celotni niz med seboj odvisnih
subprocesov,179 kot globalni in kadrovski management lahko opredelili zakonodajalca,
izvršilno oblast na čelu z ministrstvom in sodni svet, glede kadrovske funkcije –
managementa sodnikov.
178 Kot najnovejši vzor odličnega managementa v sodstvu, lahko prikažem primer Okrožnega sodišča v Novem mestu: »Minister za pravosodje je po obisku novomeškega okrožnega in okrajnega sodišča, kjer se je pogovarjal o delu sodišč, povedal, da sta novomeški sodišči med najboljšimi v državi, okrožno sodišče pa je lahko vzor slovenskim sodiščem. Minister za pravosodje je v okviru obiska slovenske vlade na Dolenjskem in Beli krajini obiskal tudi okdajno sodišče v Trebnjem in zapore na Dobu, pa tudi okrožno in okrajno sodišče v Novem mestu, pristojno tožilstvo ter novomeške zapore. »Ko bi bila vsa sosišča v Sloveniji taka, kot sta novomeška, Sloveniji ne bi imeli problemov s sodnimi zaostanki. Na registrskem oddelku novomeškega okrožnega sodišča so lani sprejeli tisoč zadev in ob koncu leta jih je ostalo le 25. Sicer pa je število nerešenih zadev na novomeškem okrožnem sodišču vsako leto bistveni nižje kov v drugih slovenskih sodiščih,« je povedal minister Lovro Šturm. In zakaj sta novomeški sodišči tako uspešni? Minister meni, da ni mogoče iti mimo dejstva, da sta izjemno dobro vodeni. »Na okrožnem sodišču je zagotovljeno, da ima predsednik stalen pregled ned delom. Tako ima denimo predsednik okrožnega sodišča Janez Smolej vsako jutro sestanek z vsemi sodniki, prav tako popoldne, ko pregledajo opravljeno delo in se dogovorijo za naprej. To je zagotovo nekaj, kar bi veljalo priporočiti drugim sodiščem ob še nekaterih drugih pomembnih podrobnostih.« Tako o zadevi piše: KRASKO J. (2005) »Novomeški sodišči sta lahko za zgled.«, Dnevnik, z dne 25.1.2006, str. 25.
113
Sodnike bi lahko opredelili kot operativni – izvršilni management, saj prav oni (seveda
upoštevajoč samostojnost in neodvisnost v fazi sojenja, (ne pa v fazi kadrovanja oz.
izvrševanja kadrovske funkcije ter sodne uprave), neposredno odločajo v sodnih zadevah.
Obstaja pa v sodstvu še tretja raven, to so sodno osebje na sodiščih (sekretarji, strokovni
sodelavci, po noveli ZS tudi »sodniški pomočniki« ostalo sodno osebje, etc.), ki bi ga lahko
opredelil kot izvajalski management, saj ta kader (na katerega globalni management delegira
vrsto funkcij) opravlja dela, ki jih mora operativni management opraviti. Opravlja tista dela,
ki jih operativni management (sodniki) delegira na nižji strokovni kader – management, v
direktno izvršitev.180
Pri tem naj omenim, zadnjo novost, ki jo je prinesla novela Zakona o sodiščih, in je začela
veljati 20.7.2004, ki vpeljuje nov poklic »sodniški pomočnik«. Očitno se je zakonodajalec
oz. predlagatelj (Vlada z Ministrstvom za pravosodje) končno odločil, da razbremeni sodnike
(operativni management) z nesodniškim delom, po vzoru nekaterih primerjalnopravnih
ureditev. Tako sem recimo na ESČP v Strasbourgu, ko sem prisostvoval glavni obravnavi v
zadevi Pelissier, Sassi proti Franciji (pred Velikim senatom »Grand chambre« 17-ih
sodnikov), lahko opazoval vlogo francoskega »greffierja«, ki je blizu ideji sodniškega
pomočnika. Še bližje sedanji rešitvi pa je avstrijski in nemški institut »Rechtspflegerja« po
katerem so se zgledovali pisci novele. Njihovo delo sem lahko spoznal že leta 1998, ob
obisku nemškega (zveznega) Ustavnega sodišča v Karlsruhreju, kjer ima sedež (in ne v
Berlinu, ali Bonnu).
Že dolgo je znano, da sodniki opravljajo tudi veliko dela, ki nima nobene zveze s sojenjem,
kar je dodaten razlog za sodne zaostanke in neučinkovito delo sodišč. Zato so na
pravosodnem ministrstvu pripravili novelo Zakona o sodiščih, ki uvaja nov poklic, sodniške
pomočnike. Ti naj bi sodnike razbremenili nesodniškega dela.
Novela zakona (ZS/04) razlikuje sodniške pomočnike, samostojne sodniške pomočnike in
višje sodniške pomočnike po nalogah, ki so jim zaupane. Tako bodo sodniki pomočniki
sprejemali na zapisnik vloge ter izjave strank in po naročilu sodnika opravljali manj zahtevna
dela v zvezi s pripravo na glavno obravnavo oziroma na druga dejanja v postopku, pripravljali
179 FLORJANČIČ J., VUKOVIČ G. (2001): Kadrovska funkcija – management, FOV, Kranj, str. 56 in 57. 180 Primerjaj: OVSENIK M., AMBROŽ M. (2000) Ibidem, str. 11, 35, 103.
114
obračun stroškov, izdelovali osnutke odločb in opravljali drugo delo, ki jim ga bo zaupal
sodnik.
Samostojni sodniški pomočnik in višji sodniški pomočniki bodo vodili postopke v zvezi s
sodnim registrom in izvršilne postopke, izdajali sklepe o dovolitvi izvršbe, za izterjavo
denarnih terjatev, sklepe o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojnih listin ter sklepe in
odredbe o predujmih, varščinah in stroških postopkov ter o sodnih taksah, odločali na prvi
stopnji o vpisih (o katerih po zakonu, ki ureja zemljiško knjigo, sicer presoja sodnik
posameznik), in odločali v zapuščinskih zadevah zakonitega dedovanja, ko gre za premično
premoženje.
Pri tem naj opozorim na osupljive rezultate najnovejše raziskave (o sicer kazenskih, ne DS v
Sloveniji, pa vendar), ki ugotavlja, da je obremenjevanje sodnikov z birokratsko –
administratorskimi opravili, (kar bi moral opravljati izvajalski management na sodiščih
/op. B.K./), in ne »odvetniške igrice« kot velja vsesplošno prepričanje v javnosti, glavni
razlog za sodne zaostanke oziroma dolge (kazenske) postopke pri nas. Namen novele zakona
o sodiščih je prav odpraviti in preprečiti nesodniško delo sodnikom ter s tem pospešiti sodne
postopke na vseh ravneh ter povečati učinkovitost dela vseh ravni managementa v sodstvu.181
2.2. Kadrovska funkcija (stanje) po sodni statistiki 2004
Ker je predmet raziskovanja razvoj kadrovske funkcije in vloga kolektivnega delovnega
prava pri tem, skozi prizmo reševanja KDS, je pomembno prikazati tudi zadnje (dosegljive)
statistične podatke.182
181 BOŠNJAK M., raziskovalec z Inštituta za kriminologijo pri PF v Ljubljani, Delo, 7.8.2004, str. 26, kjer se navaja, da je obremenjevanje sodnikov z birokratsko – administratorskimi opravili, ki naj bi jih po novem opravljali sodniški pomočniki, glavni razlog za dolge sodne postopke pri nas. To je ena izmed bistvenih ugotovitev najnovejše raziskave o trajanju (sicer kazenskih) postopkov pri nas, ki so jo opravili po naročilu Ministrstev za pravosodje ter šolstvo, znanost in šport. Do takšnih ugotovitev se je dokopalo deset avtorjev, skoraj 700 strani obsežne raziskave, ki je prva tovrstna raziskava pri nas po 20-ih letih. 182 VOVK I. (2006) Pravna praksa, str. 32 piše: »Na slovenskih (vseh – rednih in specializiranih – poudarek [B.K]) sodiščih sodijo v večini ženske, sa je sodnic kar 71 odstotkov; vseh sodnic in sodnikov je 852. Spolna struktura je glede na vrsto sodišča zelo različna: na okrajnih sodiščih je zaposlenih 77 odstotkov sodnic, na okrožnih jih je 68 odstotkov, na višjih 67 odstotkov, na upravnih 71,5 odstotka, na vrhovnem le 34 odstotkov sodnic, višje delovno in socialno sodišče zaposluje 56 odstotkov žensk, delovna in socialna pa kar 83 odstotkov.«
115
Tabela 2: Sodniki - kadrovska funkcija
Sodišča Sistematizirana
mesta
Zasedena
mesta:
Stanje na dan
31.12.2004
% zasedbe
Vrhovno sodišče 38 38 100%
- dodeljeni sodniki 9
Višja sodišča 111 111 100%
Okrožna sodišča 244 231 94,7%
Okrajna sodišča 321 291 90,7%
Upravno sodišča RS 31 28 90,3%
Višja DSS 18 18 100%
Delovna sodišča 62 54 87,1%
SKUPAJ 825 780 94,5%
Pri Vrhovnem sodišču RS je dodatno dodeljeno 9 sodnikov.
Na sodiščih splošne pristojnosti in specializiranih sodiščih je zasedenih 780 sodniških mest,
od tega 680 (87,2%) sodniških mest na sodiščih splošne pristojnosti in 100 (12,8%) sodniških
mest na specializiranih sodiščih.
Na Vrhovnem sodišču dela dejansko 47 sodnikov. Od tega števila je na delo na to sodišče
dodeljenih devet sodnikov iz drugih sodišč.183
Pri zgornji tabeli razen kvantitativnih podatkov lahko podam še dve zanimivi vsebinski
ugotovitvi:
Tabela pove še eno zanimivost, ki je presenetljiva. Prav delovna sodišča so najslabše
zasedena glede na sistemizirana mesta (zgolj 87,1 %). Zaskrbljujoče.
Kje so globji razlogi za takšno stanje? Odgovor presega temo te disertacije. Podatek je le »ad informandum«. 183 Vir: Sodna statistika 2004, str. 13.
116
Tabela 3: Struktura sodnikov po spolu
Sodišče Moški % Ženske %
SKUPAJ 231 29,6% 549 70,4%
Vrhovno sodišče 25 65,8% 13 34,2%
- dodeljeni sodniki 3 33,3% 6 66,7%
Višja sodišča 37 33,3% 74 66,7%
Okrožna sodišča 73 31,6% 158 68,4%
Okrajna sodišča 68 23,4% 223 76,6%
Upravno sodišče RS 8 28,6% 20 74,4%
Višje DSS 8 44,4% 10 55,6%
Delovna sodišča 9 16,7% 45 83,3%
Tabela 4: Struktura sodnikov po posameznih DS
Sodišče Zasedena
mesta
Moški % Ženske %
VIŠJE DELOVNO IN
SOCIALNO SODIŠČE
18 8 44,4% 10 55,6%
DELOVNA IN SOCIALNA
SODIŠČA
54 9 16,7% 45 83,3%
CELJE 4 0 0,0% 4 100,0%
KOPER 5 1 20,0% 4 80,0%
DSS LJUBLJANA 31 2 6,5% 29 93,1%
MARIBOR 14 6 42,9% 8 57,1%
Če komentiram zgornje podatke po vsebini je očitno, da se delež žensk manjša glede na
stopnjo sojenja. Največ žensk je na prvi stopnji (83,3% ali 45), na višjem DSS je ta delež že
55,6% ali 10 sodnic. Na Vrhovnem sodišču, je zgolj še 13 žensk, ali 34,2%.Vsi ostali so
moški vrhovni sodniki. Čeprav podatki tega ne povedo, pa sem ob raziskovanju ugotovil, da
stalno sodijo v senatu delovno-socialnega oddelka VS RS 5 sodnikov – ic, od česar je le ena
117
ženska. Res se včasih senatu pridružujejo sodniki iz drugih oddelkov (npr gospodarskega ali
civilnega), vendar to ne spremeni zaskrbljujoče ugotovitve, da se po spolni strukturi
kadrovska funkcija slabša od začetne faze sojenja do najvišjih faz.
Nekoliko boljša je situacija na slovenskem Ustavnem sodišču, kjer imamo skoraj polovica
žensk (4 od 9 ustavnih sodnikov).184
Tudi to je lahko eden izmed razlogov za slabo kadrovsko funkcioniranje, predvsem
izvajalskega managementa na sodiščih, kar se potem odraža v slabi učinkovitosti, sodnih
zaostankih, dolgem sojenju, kar so že dolgo znane slabosti našega (pravo)sodnega
sistema.
184 Vir :Sodna statistika 2004, str. 15 in 17.
118
Tabela 5: Številčno stanje sodnikov in sodnega osebja na posameznih sodiščih na dan 31.12.2004 – kadrovska struktura185
SODNIKI SODNO OSEBJE
PREDSEDNIK
SODIŠČA IN
SODNIKI
SEKRETARJI STROKOVNI
SODELAVCI
OSTALO SODNO
OSEBJE
SODNO OSEBJE
SKUPAJ SODIŠČE
Zasedena mesta
31.12.2003
Zasedena mesta
31.12.2003
Zasedena mesta
31.12.2003
Zasedena mesta
31.12.2003
Zasedena mesta
31.12.2003
VIŠJE DSS 17 1 7 10 18
DELOVNA IN SOCIALNA
SODIŠČA
52 2 11 89 102
CELJE 4 0 1 10 11
KOPER 5 1 0 11 12
DSS LJUBLJANA 29 1 9 49 59
MARIBOR 14 0 1 19 20
185 Vir: Sodna statistika 2004, str. 23.
119
Na Vrhovnem sodišču RS dela dejansko 47 sodnikov. Od tega števila je na delo na to
sodišče dodeljenih 9 sodnikov iz drugih sodišč.186
2.2. V organizacijah
Po institucijah in organih za reševanje KDS z ozirom na nivoje managementa v
organizacijah,187 bo obširneje govora še kasneje, nekaj pa je bilo že povedanega v uvodu k
temu poglavju, predvsem citirajoč teorijo (Florjančič J. , Toplak J. in Bohinc R.).188
Po procesno – sistemskem modelu kadrovske funkcije in njegovih podsistemov, lahko ob
uporabi sistemske terminologije definiramo kadrovsko funkcijo kot planiranje, usmerjanje,
usklajevanje, kontrolo in razvoj mreže kadrovskih procesov v celi organizaciji.189
Teorija odgovarja tudi na vprašanje: Kaj je management?190
To je delo, ki ga opravljajo vodilni delavci. Na splošno ni jasno, ali je za vodilno delo
potrebna posebna izobrazba ali ne. Kadar se vodilnim zastavi vprašanje: kateri so osnovni
elementi poslovodstva oziroma katere so glavne naloge vodilnih – njihovi odgovori niso jasni,
natančni konkretni. Vsebina odgovorov je krajši ali daljši opis, odgovarja pa se nakako z
oklevanjem ipd.
186 Vir: Sodna statistika 2004, str. 23. 187 Obširneje o teorijah, modelih, organizacijski kulturi in strategiji organizacije glej: OVSENIK M. AMBROŽ M. (2000): »Ustvarjalno vodenje poslovnih procesov.«, str. 147 in dalje, z recenzijama prof. dr. Florjančič J. in prof Bonutti K. in tudi ista avtorja: »Neprofitni avtopoietični sistemi«, (glede pregleda razvoja sistemske teorije), str. 1-21. 188 FLORJANČIČ J. et al. (1994), str. III. – VII. n str. 153 - 188 189 FLORJANČIČ J., VUKOVIČ V. (2001): Kadrovska funkcija in management, str. 56, glej tudi: KAVRAN D., FORJANČIČ J. (1992): Kadrovska funkcija – management – obe Moderna organizacija, Kranj 190 VILA A. (1994) Organizacija in organiziranje. FOV, Moderna organizacija, str. 31.
120
Eden od prvih strokovnajkov v zgodovini na tem področju, ki je določena znanja o
organizaciji in managementu sistematiziral in opisal, je bil Francoz Henry Fayol (1841-
1929), ki je bil tudi sam nekaj desetletij direktor neke francoske rudarske družbe. Področje
managementa je definiral takole:
1. planiranje,
2. organiziranje,
3. koordiniranje,
4. ukazovanje,
5. kontroliranje.
Definicija je odlična, glede na to, da je bila dana na začetku tega stoletja, meni dr. Vila. V
zadnjih desetih letih se veliko govori, da sta upravljanje (management) in vodstvo
(leadership) prav tisti dve stvari, ki bi morali biti združeni v enem človeku v vodji –
managerju. Dokler je poslovodstvo miselni proces, ki vsebuje elemente, kot so planiranje,
organiziranje in kontrola opravljenega oziroma spremljanje izvajanja programa, vodenje
vključuje motiviranje in inspiriranje izvajalcev, v kar so vključene tudi emocije. Vsi izvedenci
na področju organizacijskih znanosti si niso enotni ali je upravljanje in vodenje potrebno
obravnavati ločeno ali pa pod upravljanje dodati še motiviranje, v katerem bi bila vsebovana
tudi ideja o vodenju.
Naj zgolj za kratko ilustracijo aktualnega stanja glede položaja kadrovskih služb (kadrovska
funkcija v ožjem smislu) v Sloveniji, na Češkem in Madžarskem prikažem raziskavo med
managerji, ki jo je pripravil Hernstein International Management Institute z Dunaja.191
V Sloveniji in na Češkem imajo skoraj vsa velika podjetja (97%) svoj kadrovski oddelek,
medtem ko se je zanj odločilo le 75 % madžarskih delovnih organizacij. Podobno je tudi v
Avstriji, Nemčiji in Švici, kjer po predhodni študiji zaposluje svoje kadrovske delavce skoraj
88 % velikih podjetij. Avstrija zaostaja s 75 %, med tem, ko imajo svoj specializirani oddelek
za opravljanje človeških virov čisto vsa nemška podjetja. Skupna ugotovitev je: kadrovniki
še vedno opravljajo klasične naloge, predvsem zaposlujejo nove delavce in skrbijo za razvoj
zaposlenih. Sicer pa glede te problematike obširneje v naslednjih poglavjih.
191 VOLK L. (2004) Delo, 25.5.2004, str. 15.
121
Naj omenim še drugo aktualno študijo, to je letošnja raziskava Inštituta za razvoj
managementa (IMD) o konkurenčnosti, ki je pri nas dvignila prah, še preden je bila
pravzaprav uradno javno objavljena. Domači vrhunski managerji v anketah za raziskavo IMD
ugotavljajo in opozarjajo v glavnem, da nimamo dovolj kakovostnega srednjega
managementa. Takšnim opozorilom je najbrž treba prisluhniti in ustrezno ukrepati.
Zaskrbljujoče je, da ocena slovenske konkurenčnosti pada, sicer pa se podobno dogaja celo
Finski in Luxemburgu, ki sta letos na lestvici IMD izgubila še več mest kot Slovenija.
Skupna ugotovitev je: zadnje čase »umira« več domačih podjetij, kot se jih »rodi«.
VI. NAČELA IN MODELI REŠEVANJA KDS S POMOČJO
KADROVSKE FUNKCIJE - PRIMERJALNOPRAVNO
1. POVEZAVA KADROVSKE STRATEGIJE, STRATEGIJE ORGANIZACIJE IN
ZUNANJIH SISTEMOV (SODSTVA, SINDIKATOV, ZDRUŽENJ DELODAJALCEV)
PRI REŠEVANJU KDS192
Teorija kadrov in managementa193 poudarja, da kadrovska funkcija predstavlja most med
interesi zaposlenih in vodstvom organizacije. Zato se npr. kadrovski vodja ponekod uvršča
med vrstni management, saj predstavlja vir pomembnih informacij. Obstaja delitev dela med
kadrovskim in vršnim (top) managementom, saj so ponekod meje med delom kadrovskega in
vršnega managementa rahlo zabrisane, zato je sodelovanje med njima odvisno od velikosti
organizacije ter njene organiziranosti. Naloga kadrovske funkcije (vodij) je zato tudi skrb za
dodajanje vrednosti z vodenjem, kjer morajo ne le usposobiti zaposlene, da dosežejo svoje
cilje, temveč morajo predvsem pripraviti, da to želijo. Dodajanje vrednosti z vodenjem
predstavlja razmerje med vložkom in izložkom njegovega dela, kjer je izložek vreden več kot
vložek. Iz tega vidika se vodenje opredeljuje kot zmožnost vzpodbujanja in pripravljanje ljudi
za doseganje skupnih ciljev. Ljudi je namreč potrebno pripraviti do tega, da sami želijo delati
192 FLORJANČIČ J. (1994): »Globalni in kadrovski management«, str. 47-54 in 133-146.
122
v smeri doseganja skupnih ciljev. To pa je tista odlika, ki odločilno vpliva na povečanje
obsega dodane vrednosti zaposlenih. Zato taki opredelitvi kadrovske funkcije ter njene vloge
vidim jasno korelacijsko zvezo ter povezavo z načeli ter modeli reševanja KDS v
organizacijah tako v Sloveniji, še posebej pa primerjalnopravno v Evropi in Svetu, kot se
prikaže v tem poglavju.
Dolžnosti kadrovskih vodij se torej v sodobnem poslovanju delijo na direktne in kadrovske,
pri čemer so prve povezane z vsemi opravili ravnanja organizacije v smeri uresničevanja
zahtev poslovne politike.194 Iz prikaza citirane kadrovske in organizacijske teorije lahko
torej povzamem, da k uresničevanju zahtev poslovne politike vključno z kadrovsko funkcijo
spada tudi motiviranje ter usposabljanje ter informiranje vseh ravni managementa za
preprečevanje KDS, v kolikor do njih pride pa za mirno – alternativne oblike in metode
reševanja KDS, ter šele kot ultima ratio reševanje KDS v sodnih postopkih. Tudi za tovrstno
upravljanje poslovnih funkcij je potrebna posebna usposobljenost.
Zato je po stališču najnovejše teorije,195 eden od odločujočih dejavnikov pri inovativnosti
reševanja problemov (vključno s reševanjem KDS – /poudarek B.K./), na kadrovskem
področju uporaba ustreznih metod in tehnik pri pridobivanju informacij, med katerimi so v
novejšem času izpostavljene metode in tehnike upravljanja z znanjem, odkrivanja zakonitosti
iz podatkov, sistemi za pomoč pri odločanju ipd.. To pomeni, da je z njihovo pomočjo moč
postaviti in definirati predvsem tiste ključne elemente kadrovskega managementa, ki se tičejo
strateškega izvajanja kadrovske funkcije in na ta način povezati kadrovsko strategijo s
strategijo podjetja. Če že citirano obstoječo teorijo dopolnim še s svojimi spoznanji naj
dodam, da v ta sklop uvrščam tudi znanja, metode in tehnike reševanja KDS, pa naj si gre za
izvensodno, predsodno ali sodno fazo. Ista teorija poudarja, da je povezanost
informacijskega, odločitvenega in izvedbenega procesa ključna.196 Kar zadeva pristojnosti
in odgovornosti v organizaciji je značilno, da gre o razmerjih do nosilcev različnih funkcij z
razlike v obsegu, ne pa v vrsti oz. kvaliteti odgovornosti. To se kaže v razporeditvi moči in
oblasti v orgnaizaciji, ki je lahko zaradi njihove centralizacije prihaja do zlorabe položaja in s
193 FLORJANČIČ J., PAAPE B. (2004) »Kadri in management – izbrana poglavja, Moderna organizacija Kranj 194 FLORJANČIČ J., BERNIK M. (2004) »Kadrovski management kot del poslovne strategije«, str. 12 in 13 v knjigi »Kadri in management – izbrana poglavja, Založba Moderna organizacija Kranj, 2004, (ured. Florjančič J. in Paape B.) 195 FLORJANČIČ J., BERNIK M. (2004), Ibidem str. 13 196 Glej npr. grafični prikaz – slika 1, v prejšnji opombi citiranih avtorjev, Ibidem str. 15.
123
tem do zlorabe pristojnosti in odgovornosti. Dr. Florjančič s sodelavci197 definira moč kot
»sposobnost enega od akterjev v socialnih interakciji, da uveljavi svojo vlogo ne glede na
odpor«. V tem primeru je naloga kadrovske funkcije, da s strokovnimi predlogi minimalizira
neustrezen vpliv in moč posameznikov ter neformalnih skupin na procese odločanja. Brez
dvoma se takšna ugotovitev nanaša tudi na reševanje KDS.
Nekateri avtorji opozarjajo, da je kadrovska funkcija še vedno premalo obravnavana,198 kar pa
ne velja npr. za Veliko Britanijo, kjer ima kadrovska funkcija močno vlogo v poslovanju
organizacije (glej v opombi navedeno raziskavo Hussei, 1996).
Če pogledam še povezavo kadrovske strategije s strategijo podjetja je v novejši pravni teoriji
že znana ugotovitev, da določitev kadrovske strategije ni odvisna le od notranjih dejavnikov
definiranja strategije organizacije, temveč tudi od zunanjih. Tako je že Hendry leta 2000
oblikoval model povezave kadrovske strategije, strategije organizacije in zunanjih
sistemov, ki delujejo v okolju in vplivajo na njeno definiranje.199
V citirani metodološki shemi povezave kadrovske, strategije organizacije in zunanjih
sistemov, se mi zdi primerno dopolniti glede kadrovskega managementa v organizaciji ter
njegovih nalog, še nalogo (na koncu) reševanja sporov (z modelom ADR – mirnimi
metodami). Pri označbi zunanjih sistemov pa bi lahko dopolnili tretjo kategorijo, to je
Sindikate in profesionalna združenja še s »profesionalna združenja delodajalcev«, kajti
oboji so, po formalno-materialni koncepciji KDS za katero se zavzemam, udeleženci KDS
(glej čl. 47. – udeleženci v sporih v zvezi z KP, 48., udeleženci v sporih o zakonitosti stavke,
čl. 49. udeleženci v sporih o pristojnosti sindikata v zvezi z delovnimi razmerji, čl. 50.,
udeleženci v sporih o reprezentativnosti sindikata, čl. 51. udeležba drugih oseb v postopku –
po 4. tč. odločilen kolektivni pravni interes, čl. 52., spori o sodelovanju delavcev pri
upravljanju), vse v najnovejšem ZDSS/2004, ki se uporablja od 1.1.2005.
Poleg zgornjih navedenih izboljšav bi lahko prikazano shemo dopolnili na strani zunanjih
sistemov še s šestim, to je pravosodnim sistemom in v njegovem okviru (ožje) sodstvom
197 FLORJANČIČ J. et. al (2003) povzeto po Ibidem str. 16 198 FERJAN M.: Some chracteristich of cadre acquisition in Slovenia, Organization, No. 1 2003, p.p. 14-23, povzeto po FLORJANČIČ J., BERNIK M., Ibidem str. 17 199 HENDRY C. (2000): Human Resource Management – a strategic approach to employment, Butterworth – Heinemann, povzeto po FLORJANČIČ J., BERNIK M., Ibidem str. 19, vključno s tam prikazano sliko št. 2
124
(124.-137. člen Ustave RS), ki igra na koncu pri reševanju KDS odločilno vlogo, pa naj si gre
za nacionalno ali mednarodno raven, kot je opisano že v predhodnih poglavjih.
Tabela 6: Model kadrovske strategije organizacije in zunanjih sistemov – poudarek na
sodstvu in ADR reševanju KDS
Tržna struktura in konkurenčnost okolja Zunanji trgi delovne sile Sindikati in profesionalna združenja – formalni udeleženci v KDS Plačni sistem in sistemi izobraževanja Vloga države pri izobraževanju, zaposlovanju in plačnem sistemu Pravosodni sistem – Sodstvo in reševanje KDS
KADROVSKI MANAGEMENT
Poslovna strategija Zaposlovalna strategija Filozofija managementa Velikost Rast Lastninski odnosi Zastopanje zaposlenih Notranji sistem zaposlovanja Reševanje sporov (ADR – mirne metode)
POVRATNA INFORMACIJA Poslovni kriteriji: Inovativnost Zanesljivost Kvaliteta Kontrola stroškov REZULTATI Kadrovski kriteriji: Fleksibilnost Uspešnost zmanjševanja stroškov Predvidljivost
Iz zgoraj prikazanih povzetkov spoznanj najnovejše slovenske in mednarodne kadrovsko –
organizacijske teorije, je moč zaključiti, da je povezava med kadrovskim in vršnim
managementom z razvojem globalne družbe postala vse močnejša. Združitve in prevzemi
podjetij na različnih kontinentih so omogočili razvoj svetovnih multinacionalk, ki povezujejo
med sabo različne narode z različnimi jezikovnimi in kulturnimi navadami.
Zato je prav, da v nadaljevanju tega poglavja primerjalnopravno prikažemo načela in modele
reševanja KDS. Vloga kadrovskega managementa je s tem prerasla okvirje administartivenga
vodenja kadrovskih procesov in postala pomemben element pri sprejemanju poslovne
strategije, kamor brez dvoma sodi tudi načrtovanje, vodenje ter tehnike in modeli reševanja
KDS tako v organizacijah, kot pred pristojnimi sodišči na vseh ravneh.
Reševanje KDS (grievance adjustement, disputes settlement), je ozko povezano z načeli
industrijskih odnosov kadrovskih ter organizacijskih strategij in s tem tudi kolektivnih
delovnih razmerij v posameznih družbenih okoljih. Splošna načela industrijskih razmerij:
125
avtonomnost, prostovoljnost, tripartizem in nevtralnost države: se jasno odražajo tudi pri
modelih, metodah in institucijah za reševanje KDS.
Pri tem naj pojasnim, da je v tem poglavju mišljen tako izvensodni kot sodni postopek
reševanja KDS.
2. NAČELA REŠEVANJA KDS
2.1. Načelo avtonomnosti
Pomeni ne samo, da so socialni partnerji avtonomni nasproti države, politične stranke, cerkve
ipd., temveč tudi da lahko avtonomno urejajo pogoje dela zaposlenih in medsebojne odnose.
V takšnem kontekstu se torej ta princip uveljavlja tudi pri reševanju KDS, ker socialni
partnerji urejajo tudi način reševanja: metode (pogodbene, avtonomne) in institucije mirnega
reševanja KDS. V obligacijskem delu KP lahko predvidijo klavzule o ADR.
V primerjalnem pravu je npr. v Nemčiji določeno, da delovna sodišča rešujejo KDS zgolj, če
stranke niso pri tem predvidele (pravne) arbitraže. Podobno je na Švedskem ter v drugih
državah, ki imajo specializirana delovna sodišča (Velika Britanija npr. industrijske tribunale).
Tudi, če se pravni KDS rešuje pred sodiščem, so večinoma sodniki zavezani k poskusu mirne
rešitve spora (kompromis, poravnava) medtem ko je sodba zgolj ultima ratio. Tako je npr. v
Nemčiji leta 1979 bilo rešenih 37% vseh delovnih sporov s sporazumom ali poravnavo med
sindikatom in delodajalcem. Umik tožbe je končal v 41% sporov, medtem, ko je bilo
meritorno razsojeno zgolj v 10% sporov.200
Razumljivo je, da je avtonomnost socialnih partnerjev kot načelo reševanja industrijskih
konfliktov, pogojevana s določbami heteronomnega prava, z upoštevanjem (procesnega)
načela »in favorem laboratoris«. To načelo (materialnega) delovnega prava pomeni, da je
treba uporabiti tista določila (običajno) avtonomnih pravnih aktov, ki so za delavca ugodnejši.
(Običajno KP vsebujejo ugodnejše določbe za delavce glede na heteronomne pravne akte -
zakone).201 To načelo torej predvideva derogacijo v korist zaposlenih.202 No, izjemoma je
200 WEISS, str 103 - 105 201 Več o načelu in favorem laboratoris v poglavju : Temeljna (procesna) načela v KDS.
126
moč dopustiti tudi kolektivno pogajanje »in peius« za delavce (npr. zakoni Delabarre iz leta
1986 in Seguin iz leta 1987 v Franciji), vendar zgolj z namenom, da bi se povečala
fleksibilnost kolektivnih pogajanj, če ekonomske okoliščine to (izrecno) zahtevajo.203
2.2. Načelo prostovoljnosti
Je v tesni zvezi s prvim načelom (avtonomnosti) ter se lahko v negativnem smislu izrazi s
tem, da država oz. zakon ne more obvezati udeleženca v KDS kako naj spor rešuje. Pri tem je
treba opozoriti, da mednarodne norme (npr. 6. čl. MESL) določajo, da mora biti arbitraža
prostovoljna.
V pozitivnem smislu pa je ta princip izražen kot fakultativno predhodno uporabljanje ADR
metod, preden se gre v direktne industrijske akcije. Izvedenka tega principa prostovoljnosti je
tudi npr. fakultativna arbitraža kot pravilo, medtem ko je obvezna arbitraža izjema v
primerjalnem pravu.
Tudi mednarodni akti princip prostovoljnosti oziroma fakultativnosti upoštevajo kot
pomembno načelo, kar kaže priporočilo št. 92 o prostovoljnem pomirjanju (posredovanju) in
arbitraži, prav tako tudi priporočilo št. 130 o preizkušanju sporov.204
2.3. Načelo tripartizma
Obstaja poleg načela dipartizma in vključuje v odnos socialnih partnerjev še državo.
Filozofija (neo)liberalizma (laisser faire) prepušča samim socialnim partnerjem, (ob
minimalnem vplivu in vlogi države), da urejajo medsebojna kolektivna delovna razmerja in
tudi sami določajo metode ADR za reševanje KDS. To načelo pridobiva vse večji pomen
posebej glede institucionalizacije ADR (nesodnega) reševanja KDS z mirnimi metodami (npr.
ACAS v Veliki Britaniji in FMCS v ZDA). Načelo tripartizma je na določen način vgrajen
202 CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELISSIER, str. 846 - 851 203 BLANC - JOUVAN, (1991), str. 364 - 365 204 DE ROO , JAGTENBERG, str. 21
127
tudi v sestavo senatov delovnih sodišč in delavskih tribunalov (sodnik - država, delodajalec -
prvi laični član senata, predstavniki delavcev (sindikati) - drugi laični član senata). Prvi
začetki takšnih sestav senatov so se pojavili pri francoskih svetih modrecev (Conseilles de
prud´hommes).
Na drugi strani pa se načelo tripartizma pojavlja tudi v državah, kjer imajo večjo vlogo
intervencionizem in model socialne države (družba blagostanja). Kaže se v ekonomsko
socialnih svetih in podobnih telesih (npr. v skandinavskih državah, Nemčiji, Avstriji, Franciji
itd.).
2.4. Načelo nevtralnosti države
Država v industrijskih razmerjih nastopa v večih vlogah. Glede na zakonodajo ustvarja
zakonski okvir, spodbuja razvoj socialnega dialoga in kolektivnega pogajanja (npr. zakonska
obveznost pogajanja »bona fidei«, pomaga udeležencem KDS da z mirnimi metodami (ADR)
rešujejo takšne spore, (ko ustanavlja javne službe za pomirjanje in posredovanje). Posebno
pomembno je načelo nevtralnosti države v konkretnem KDS, da se ne bi favorizirala
katerakoli stranka med socialnimi partnerji. Tako je v francoskem delovnem pravu npr.
določeno, da občinski sveti (izvršilni organi) ne smejo dajati podpore katerikoli stranki v
KDS, če pride do takšnega spora na lokalnem nivoju.205
V delovnem pravu Rusije pa je v Zakonu o kolektivnih pogodbah in sporazumih iz 1992. leta
izrecna določba, da se izvršni oblasti (in političnim strankam) prepoveduje, na kakršenkoli
način intervenirati pri omejevanju pravic delavcev med sklepanjem, spremembo ali uporabo
KP in sporazumov (čl. 5/2).206 Iz takšnega zakonskega določila ni neposredno razvidno, da
bi šlo za KDS, to lahko zgolj domnevam, upoštevajoč pri tem dejstvo, da gre v primerih, ko
država nekaj prepoveduje, zagotovo za sporno razmerja, ki je že nastalo, ali pa preti. Kot
sem že opozoril zgoraj, je treba upoštevati, da mednarodne norme določajo, da mora biti
arbitraža prostovoljna (npr. 6 čl. MESL, Priporočilo MOD št. 92. o prostovoljnem pomirjanju
in arbitraži, itd.).
205 CAMERLINCK, LYON, CAEN, PELISSIER, str. 940 206 ILO, NATLEX, DATA BASE , INTERNET, 1998
128
Pojavi se vprašanje: kaj pa takrat, ko se država pojavi kot delodajalec? V takšnem primeru se
predvidijo posebne metode reševanja KDS, kot izjeme od načela prostovoljnosti in
fakultativnosti v obliki obvezne arbitraže.
3. MODELI REŠEVANJA KDS
Predstavljajo sestavni del širših kolektivnih industrijskih razmerij v posamezni državi.
Razumljivo je, da se razlikujejo po posameznih okoljih, ker nanje vplivajo številni faktorji,
pravni in nepravni. Zato je multidisciplinarni pristop k proučevanju reševanja KDS
učinkovitejši od samo pravnega.207
Ta ugotovitev pomeni še, da je kadrovska in organizacijska strategija ter funkcija
enakovreden del proučevanja te disertacije, čeprav je poudarek na pravnih vidikih
medsebojnega učinkovanja, kolektivnega delovnega prava, razvoja kadrovske funkcije in
reševanja KDS. Ocenjujem, da je med vsemi tremi instituti podan pozitivni korelacijski
koeficient, kar pomeni, da je med njimi zveza.208
Pri oceni uspešnosti posameznega modela reševanja KDS je z gledišča mednarodnih
delovnih standardov pomembno, v kakšni meri je moč zagotoviti pravico dostopa na sodišče
na eni strani, ter pravico na prostovoljno reševanje KDS (dostopnost javnih služb za
pomirjanje in posredovanje, stalne arbitraže, ipd.), po drugi strani.209 Še posebno pozornost
privlači proces dograjevanja komunitarnega (acquis communitaire) modela reševanja KDS
(Mastrichtska pogodba EU).210
Zato je koristno poznati ne zgolj pravne vidike, temveč tudi socialne, ekonomske, kulturno-
zgodovinske in politične, ko se rešujejo kolektivni industrijski konflikti.
207 DE ROO, JAGTENBERG, str. 12. 208 Obširneje o vlogi korelacijskega koeficienta: BAJT A., ŠTIBLAR F. (2002): »Statistika za družboslovce«, Založba GV, str. 110 in 111. 209 Ibidem, str. 7 210 Ibidem, str. 15
129
Določeni modeli reševanja KDS so zaradi svojega vpliva dobili oznako »sistemski modeli«
kot npr. francoski, ki je v mnogočem vplival na belgijski in nizozemski model reševanja
KDS.211
Opredelitev in izbor posameznega modela reševanja KDS, je še posebej zapletena naloga v
državah tranzicije centralne in vzhodne Evrope (vključno s Slovenijo), glede na to, da pogosto
niso dovolj jasno zaključeni niti procesi (lastninjenje, itd.) novega ekonomskega, političnega
in pravnega sistema.
3.1. Pravni in nepravni vidiki modela reševanja KDS
3.1.1. Pravni
Zadevajo razvitost in koncept delovne in socialne zakonodaje, pomen sodnega reševanja
KDS, stopnjo razvitosti in pomen ADR, stopnjo intervencionizma države ali filozofija
socialne (liberalne države), razvitost tripartizma in institucij, razvitost avtonomnega pravnega
urejanja industrijskih razmerij, ter razvitost sistema kolektivnih pogajanj.
Vsak model reševanja KDS označujeta splošni in posebni pravni režim.212 Pravna pravila
kolektivnih pogajanj, stavke, lock-outa in podobno, nikakor ne morejo biti neposredno
prenesena v posamezne pravne sisteme držav, (preprosto transplantirana), glede na to, da je
vsaka pravna rešitev tesno povezana in tudi rezultat zgodovinskih, kulturnih, ekonomskih,
geografskih posebnosti, še posebej pa političnega konteksta.213
3.1.2. Nepravni
Nanašajo se na značaj in tradicijo socialnega partnerstva (kulturo socialnega dialoga) sistem
vrednost ter etična načela in njihovo stabilnost, stopnjo sindikalizacije, socialno moč
sindikatov ter združenj delodajalcev, ekonomsko in socialno filozofijo (liberalizem ali
211 DE ROO, JAGTENBERG, str. 14 212 Več o tem LUBARDA, str. 71 213 DE ROO, JAGTENBERG, str. 16
130
socialna država), hitrost sprememb in nivo tehnološke razvitosti, stanje na tržišču delovne
sile, tradicijo in mentaliteto naroda, politično okolje (kontekst), mednarodno ekonomsko
okolje, itd.214
V primerjalnih ureditvah je poznan japonski model reševanja KDS, kjer je vpliv kulture in
filozofije konfucionizma pripeljal do tega, da se spori v praksi rešujejo veliko bolj po
neformalnih poteh in metodah z medsebojnim zaupanjem, kot pa v formalnih postopkih po
modelu zahodnih (npr. ameriških) držav.
Delodajalci (managment), ki obravnavajo delavce kot dostojanstvene osebe z integriteto,
dobivajo za povračilo visoko delovno moralo ter povečano produktivnost dela.
V državah, kjer je sindikalno gibanje tradicionalno radikalnejše, so stavke pogostejše pri
reševanjih KDS (npr. Italija in Francija).215
3.2. Klasifikacija modelov reševanja KDS
V primerjalnem pravu bi lahko reševanje KDS razvrstili v tri oblike:
3.2.1. Formalizirane in institucionalizirane metode in modeli
(skandinavske države, Nemčija, ZDA, Kanada)
Razumljivo je, da so formalizirane in institucionalizirane metode reševanja KDS predvsem
sodni postopki, obvezne arbitraže, ter centri za pomirjanje npr. na Ministrstvih za delo.
Zagotovo je po moji oceni v celem svetu najbolj institucionalizirana metoda reševanja KDS
v sodnem postopku, nemški sodbeni in sklepni postopek.
214 TURNER, (1991), str. 4 215 TREU, str. 151
131
3.2.2. Neinstitucionalizirane metode in modeli
(Francija,216 Italija, delno Velika Britanija).
Tudi v naštetih državah obstajajo institucionalizirane metode, vendar v veliko manjši meri,
ker se daje večji poudarek prostovoljnim rešitvam KDS z oblikami ADR (pomirjanje,
posredovanje, arbitraže). Še posebej izstopa pri tem ACAS v Veliki Britaniji, kot je bilo že
predhodno v primerjalnopravnem prikazu ureditve v štirih državah prikazano, ter se v izogib
ponavljanju (tudi francoskih in nemških rešitev) ne navajajo ponovno.
3.2.3. Mešani model
Poglavje se nanaša na primerjalnopravne ureditve, zato je treba priznati, da se v večini držav
uveljavlja prav mešani model reševanja KDS, predvsem v obdobju zadnjih 30 let, ko so
metode ADR dobile velik zagon v državah zahodne demokracije (npr. ZDA, Velika
Britanija), nekoliko manj pa se izvensodne metode oz. modeli reševanja KDS uveljavljajo v
npr. Nemčiji, ki ima po drugi strani spet zelo razvit in učinkovit sistem npr. sklepanja
sodnih poravnav v okviru sodnega postopka, saj rešijo tudi do 90% delovnih sporov (tu je
mišljeno vseh, ne zgolj KDS), na takšen način s poravnavo, umikom tožbe, umikom pritožbe,
ipd..
Realno je pričakovati, da se bo medsebojni vpliv socialnih kultur z intenziviranjem
integracijskih procesov v EU, približeval modelom reševanja KDS s krepitvijo pomena
mirnih (ADR) metod, čeprav bodo razlike ostale kot plod različnih zgodovinskih,
ekonomskih, socialnih in kulturnih okoliščin, v katerih so se razvijala posamezna kolektivna
delovna razmerja in s tem tudi modeli reševanja KDS. Zato harmonizacija delovnega in
socialnega prava v EU ne pomeni tudi unifikacije modela reševanja KDS.
216 V francoski teoriji delovnega prava se opozarja na neuspeh mirnih metod reševanja KDS - uradnega pomirjanja, posredovanja in arbitraže, ter se pledira za proučitev celovitejšega modela reševanja KDS. CAMERLINCK, LYON - CAEN, PELISSIER, str. 995 - 996
132
3.3. Mogoči model reševanja KDS v Sloveniji
Za razumevanje kadrovske strukture kot pomembnega elementa reševanja KDS, je
pomembna delitev sistemov na zaprte in odprte sisteme. Načelo je organizacija odprt sistem,
saj nastaja in se razvija v najtesnejši soodvisnosti z okoljem. To vidimo iz tega, da
organizacija: uporablja najrazličnejše vložke: kapital, sredstva, ljudi in informacije, ki prihaja
iz okolja, je sposobna spreminjati zaželene rezultate svojega dela, svoje cilje, da bi se
prilagodila zahtevam okolja, vpliva na okolje s svojimi izhodi.
Zaprti sistem nima izmenjave z okoljem in ni sposoben za adaptacijo.Čim bolj je organizacija
odprta vplivom okolice, tem skladnejši, so njeni rezultati z družbeno sprejetimi cilji, tem
uspešnejša in učinkovitejša je sama organizacija.217
Čim bolj trdno je organizacija hierarhično konstruirana, tem manjše je potrebno število
upravljalnih impulzov. Tako je npr. potrebno manj ukazov za vodenje vojaške enote kot v
znanstvenem laboratoriju.218
Res je sicer, da je naslov tega poglavja Načela in modeli reševanja KDS s pomočjo
kadrovske funkcije - primerjalnopravno, vendar se mi zdi koristno na tem mestu potegniti
primerjavo in paralelo z pozitivnopravno ter bodočo ureditvijo v Sloveniji, posebej oziraje se
na mogoči model reševanja KDS, ki bo v Sloveniji prevladoval (po bodočem ZKP) in že
veljavnem ZDSS/2004, ki ga uporabljamo od 1.1.2005.
Ker je treba model reševanja KDS metodološko pravilno opredeliti v kontekstu bistvenih
značilnosti sistema kolektivnih delovnih odnosov ter industrijskih razmerij, ni moč podati
zaključka o (priporočenem) modelu reševanja KDS v Sloveniji, brez, da bi analizirali celotno
problematiko sistema industrijskih razmerij - njenega današnjega stanja ter relativne
217 Glej tudi KAVRAN D. (1968): odgovornost, efektivnosti i efikasnosti«, v knjigi » Odgovornost u radnim organizacijama u sistemu društvene svojine i samoupravljanja«, Institut za uporedno pravo, Beograd, 1968, str. 325 – 333. 218 Glede odprtih in zaprtih sistemov in razumevanja kadrovske funkcije FLORJANČIČ J. (2001): str. 52. Razlika je predvsem v značaju organizacije: vojaška enota ima kot kriterij uspešnosti hitrosti, znanstveni laboratorij pa kvaliteto. Vojaška enota mora nalogo opraviti v točno določenem času, za znanstveni laboratorij pa je pomemben rezultat, ne glede na rok. V vojaški enoti je položaj na lestvici hierarhijske strukture eden od osnovnih kriterijev za oblast, v laboratoriju pa strokovnost. Vojaška enota varuje ali ogroža največje dobrine: obstoj družbe in življenje vojakov, znanstveni laboratorij zasleduje relativno oddaljene potrebe. Zaradi vsega tega so različne tudi potrebe po splošnem profilu kadrov in mehanizmu organizacije.
133
(ne)razvitosti pravnega (zakonskega in avtonomnega) ter institucionalnega okvirja pri
reševanju KDS v Sloveniji.
Od štirih zakonodajnih stebrov, za kolektivna delovna razmerja, kot so:
- zakonske ureditve sindikalnega in delodajalskega pluralizma (reprezentativnost)
- zakonske ureditve kolektivnih pogajanj ter javnih služb za pomirjanje in posredovanje v
KDS
- zakonske ureditve oblik kolektivnih akcij delavcev in delodajalcev
- zakonske ureditve participacije zaposlenih pri upravljanju, vključno z udeležbo delavcev pri
dobičku, (slednjega zakona še vedno ni).
Lahko ugotovim, da so (v določeni meri, ne celovito) zgolj parcialno urejena posamezna
zgoraj našteta področja, ki pa so bistvenega pomena tudi za urejanje kolektivnih delovnih
pravic, ki izhajajo iz zgoraj naštetih področij.
Predvsem nesprejem Zakona o kolektivnih pogodbah ima velik vpliv na naštete
pomanjkljivosti. Še vedno zija pravna praznina glede reprezentativnosti delodajalcev.
Reprezentativnost sindikatov je (za silo) urejena z ZRS (bo pa tudi deležna precejšnjih
sprememb v ZKP).
ZDR (Uradni list RS št. 42/2002, z dne 15.5.2002), ki je začel veljati 1.1.2003, v končnih
določbah (245. čl.) še vedno vzdržuje v veljavi 86. in 87. čl. ZTPDR (Uradni list SFRJ št.
60/89 in 42/90),ki se uporabljata do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe (
ZKP). Enako je še vedno ostalo neurejeno področje urejanja kolektivnih pogodb na podlagi
republiškega ZDR ( Uradni list RS št. 14/90, in spremembe), kjer se določbe 112. do 119.
čl. tega zakona še vedno uporabljajo do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe (
ZKP).
Kolektivno pogajanje in participacija delavcev, je sicer urejena v ZSDU/93, vendar v
Sloveniji (še) ne poznamo javnih služb za pomirjanje in posredovanje (npr. pri Ministrstvu
za delo, družino in socialne zadeve o katerih smotrnosti bi veljalo razmisliti).
134
Prav tako je zakonska ureditev oblik kolektivnih akcij zaposlenih (kar naj bi prinesel novi ZS)
pomanjkljivo urejena, glede kolektivnih akcij delodajalcev pa je sploh neurejeno stanje.
Očitno pa se je predlagatelj ZDSS/94 (Vlada s pristojnim ministrstvom MDDSZ) že zavedla
pravnih praznin s področja urejanja KDS, zato ni slučajno v tč. č) I. odstavka 6. čl.
ZDSS/2004 dodana k dosedanji dikciji »o zakonitosti stavke« še »in drugih industrijskih
akcij«. S takšno dodatno določbo je očitno zakonodajalec želel odpreti vrata za kasnejše
opredelitve industrijskih akcij delodajalcev (kot je npr. izptrje – lock out) na strani
delodajalca ali tudi druge vrste industrijskih akcij razen že edine do sedaj poznane, to je
stavke, kot so npr.: bojkot, stavkovne straže (picketing), bela stavka (work to rules, go slow
ipd., kar je že dolgo poznano v primerjalnem pravu in v tej disertaciji na drugem mestu tudi
dovolj izčrpno prikazano). Na tem mestu ne bom razširjal problematike saj govorim zgolj o
mogočem modelu reševanja KDS v Sloveniji, de lege ferenda.
Naj zgolj poudarim da Ustava RS (77. čl.) ter (zastareli) Zakon o stavki (ZS - povzet po SFRJ
ureditvi) urejajo v določeni meri pravico do stavke in pogoje za njeno zakonitost, popolna
pravna praznina pa je pri pravici delavcev do drugih oblik in metod (borbene) kolektivne
industrijske akcije, kot so npr. picketing ali bojkot na strani delavcev, ter lock out (izprtje) na
strani delodajalcev. Seveda je moč te pravne praznine zapolniti z ustreznimi tehnikami
pravne interpretacije, kar pa ne pomeni, da imamo ta področja ustrezno urejena z
heteronomnimi, pa tudi ne z avtonomnimi akti. Tako (ustrezno) v novejši pravni teoriji npr.
Vodovnik219 opozarja, da je moč te pravne praznine zapolniti tudi s pomočjo neposredne
uporabe mednarodnih pogodb v Sloveniji (na podlagi pravila 8. čl. Ustave RS).
Pri tem je treba biti pozoren in kritično obravnavati stališče dr.Vodovnika. Odbor neodvisnih
strokovnjakov, ekspertov iz 25. čl. MESL je ta problem vedno razlagal v smislu, da izprtje ni
obvezno urediti na nacionalni ravni.220
219 VODOVNIK: Pravosodni bilten, št. 1/2001 str, 13 navaja: »To ustavno pravilo (8. čl. Ustave o razmerju med notranjim in mednarodnim pravom /B:K./) ima konkretne učinke na slovenski pravni red in je pomembno za ugotavljanje veljavnosti ter časovnih razsežnosti veljavnosti mednarodnih norm v Sloveniji. Npr., v slovenski pravni ureditvi doslej ni obstajala pravica delodajalcev do izprtja. To pravico delodajalcu določajo norme Evropske socialne listine, zato je ta pravica delodajalcev v slovenski pravni ureditvi priznana od uveljavitve zakona o ratifikaciji Evropske socialne listine dalje«. Republika Slovenija je (staro) ESL podpisala 11. oktobra 1997, vendar je ni ratificirala. Dne 11. maja 1999 pa je ratificirala spremenjeno ESL, to je MESL. 220 Po stari ESL se je (prav tako v 25. členu) ta strokovni organ MOD imenoval odbor ekspertov, ki ga je sestavljalo največ 7 članov, ki jih je določil odbor ministrov iz seznama neodvisnih ekspertov najvišje zavesti in
135
Ker predlog ZKP še ni prešel faze druge obravnave v Državnem zboru RS, tudi ni izrecne
(heteronomne) ureditve zakonske opredelitve KDS na interesne in pravne spore, kar bi
metodološko in sistematično lahko prispevalo k jasnejši in učinkovitejši rešitvi tovrstnih
sporov. Res je sicer, da nekatere KP dejavnosti (panog) že same prinašajo opredelitev, da
poznamo pravne in interesne spore (pri čemer pa jih ne definirajo, ter ne povedo kaj takšna
delitev v posledici (materialno in procesnopravno) za udeležence KDS pomeni.221
V zadnjem času je opaziti, da se kultura socialnega dialoga med sindikati in delodajalci pa
tudi državo) v Sloveniji krepi, kar je videti z uspešnim socialnim sporazumom glede
ZDR/2002, ter (pred parlamentarno obravnavo) dogovorom socialnih partnerjev o bistvenih
vsebinah novega ZDR222 Takšni družbeni pojavi ohrabrujejo in krepijo upanje, da se bo tudi
na področju KDS pojavil podoben trend sodelovanja socialnih partnerjev, predvsem pa
krepitve neformalnih postopkov reševanja KDS, ki po vzoru primerjalnopravnih prikazanih
ureditev zagotovo dajejo najboljše rezultate v večini držav. Seveda je pri tem treba upoštevati,
da je rešitve prilagoditi slovenskim razmeram in jih ne avtomatsko presajati, kot je bilo že
opozorjeno. Krepiti je treba torej kulturo socialnega dialoga, v kolektivnih pogajanjih pa
filozofijo tolerance in kompromisa pri urejanju kolektivnih delovnih razmerij.
Afirmacija tolerance kot temeljne socialne vrednote (»Com licet fugere non luaere
litem«223) je temeljnega pomena za (bodoče) odnose med socialnimi partnerji v Sloveniji.
Zato je še posebno pomembno spremeniti mentaliteto socialnih partnerjev, pri uresničevanju
njihovih (sicer legitimnih) ciljev in zahtev delovnosocialne narave. Pogosto je opaziti, da se
reševanja konfliktov iz kolektivnih delovnih razmerij in s tem tudi KDS lotijo na najbolj
preprost način, to je s poglabljanjem konfliktov (na kar kažejo npr. zadnje stavke v Sloveniji:
npr. šolnikov, zdravnikov, itd.). Na drugi strani je v vsakdanjem delu pri reševanju KDS v
priznano sposobnih za področje mednarodnih specialnih vprašanj, ki jih bodo predlagale pogodbene stranke. Imenovani so bili za dobo 6 let. Po novi - spremenjeni MESL pa mora biti odbor neodvisnih strokovnjakov sestavljen iz najmanj 9 članov, ki jih izvoli parlamentarna skupščina z večinskim glasovanjem iz seznama strokovnjakov najvišje poštenosti in priznane sposobnosti v nacionalnih in internacionalnih socialnih vprašanjih, ki jih predlagajo pogodbene stranke. Točno število članov je odločil odbor ministrov. Izvolijo se lahko prav tako za 6 let in so lahko enkrat ponovno izvoljeni. Tako SOCIAL CHARTER (2000) MESL, 3.5.1996, str. 34 in 35. 221 O tem, da (nekatere) panožne KP že opredeljujejo KDS na interesne in pravne, več v vsebinski analizi KP na Slovenskem. 222 Kljub 8.-letnemu pogajanju in kar 90 vladnim amandmajem, še v tretjem branju ZDR, pred sprejemom 24.4.2002.
136
praksi224 moč opaziti tudi dokajšnjo aroganco delodajalcev glede na sindikat in zaposlene,
nespoštovanje obvez delodajalcev iz sklenjenih kolektivnih kot najpogostejšem razlogu
industrijskih konfliktov in stavk. (neizvrševanje KP po 1. tč. 6. čl. ZDSS).
Ker se stopnja razvitosti in zrelosti industrijskih razmerij ter kolektivnih delovnih razmerij v
posamezni državi ocenjuje (tudi) z gledišča razvitosti in institucionaliziranosti mirnih metod
reševanja KDS (ADR) je jasno, da je do dosege polne zrelosti in ustrezne urejenosti
industrijskih razmerij in KDS pri nas, treba prehoditi še precejšnjo pot. Eno najpomembnejših
postaj na tej poti predstavlja uvedba (ustreznih) mirnih metod reševanja KDS, kar je tudi eno
temeljnih sporočil in zavzemanje v tej disertaciji.
Ob zgoraj prikazanih problemih ter analizi trenutnega pozitivnopravnega stanja v Sloveniji,
lahko podam odgovor na v uvodu poglavja zastavljeno vprašanje: kateri pa je tisti mogoči
model reševanja KDS v Sloveniji?
Če upoštevam klasifikacijo modelov reševanja KDS bi Slovenijo lahko uvrstil v kategorijo
neinstitucionaliziranih in neformaliziranih modelov reševanja KDS, saj razen sodnega
reševanja tovrstnih sporov ni predpisanih kakšnih drugih modelov (kot npr. javne službe za
pomirjanje in posredovanje, obvezna arbitraže, itd.).
VII. USTAVA RS IN KDS
1. IZ KATERIH USTAVNIH NORM SE LAHKO RODI KDS?
Ustava je pravni akt, ki vsebuje pravne norme različne pravne narave. Za obravnavanje
specifičnih družbenih razmerij kot so kolektivna delovna razmerja in KDS je pomembno
upoštevati, katere ustavne norme so posebej pomembne na tem področju ter kakšna je njihova
pravna narava.
223 Slov.: »Kadar je le mogoče se je treba sporom izogibati« 224 npr. zadeva pred delovnim sodiščem v Kopru, zaradi ugotovitve nezakonitosti stavke LAMA d.d. Dekani, ca KNSS - Neodvisnost Lame Dekani, opr.št. Kd 1/2002
137
Vprašanje iz naslova je gotovo relevantno za obravnavanje teme disertacije. Če bi sistematsko
analiziral Ustavo RS, bi lahko njene določbe v zvezi z kolektivnimi delovnimi razmerji,
varstvom pravic delavcev ter reševanje KDS razdelil v tri vsebinske sklope:
- procesne
(npr. enako varstvo pravic po 22. čl., pravica do sodnega varstva po 23. čl. kot
najpomembnejšo in v zvezi z 6. čl. EKČP, javnost sojenja po 24. čl., pravica do pravnega
sredstva po 25. čl., itd.).
- materialne
(zagotovo za reševanje KDS najpomembnejše, kot so naslednje kolektivne pravice: npr.
pravica do soodločanja, 75. čl., pravica do sindikalne svobode, 76.čl., in pravica do stavke 77.
čl.)
- programske
(kot npr. enakost pred zakonom po 14. čl., uresničevanje in omejevanje pravic po 15. čl.,
odvetništvo - svobodna gospodarska pobuda po 74. čl., ter večina (sicer individualnih) pravic
iz III. poglavja - gospodarska in socialna razmerja Ustave, predvsem, varstvo dela po 66. čl.,
razen že omenjenih kolektivnih pravic iz čl. 75. - 77. ).
1.1. Pravica do sodnega varstva in poštenega sojenja (fair trial) - po 23. členu
Po sprejetju ustave RS je v teoriji že več prispevkov, ki so problematiko pravice do sodnega
varstva po 23. členu ustave obravnavali bodisi samostojno, bodisi obenem z drugimi
ustavnimi pravicami. Nekateri avtorji v okviru pisanja o pravici do sodnega varstva, pravico
do dostopa do sodišča (acess to Court) obravnavajo le površno ali pa je niti ne omenjajo ter
določbo 23. člena ustave obravnavajo le z vidika ustavnih procesnih garancij.225 Pa vendar iz
tega še ni mogoče sklepati, da ti avtorji zanikajo obstoj ustavno varovane pravice do dostopa
do sodišča. Tako npr. Ude sicer pravico do dostopa do sodišča utemeljuje le v zvezi s 15.
členom ustave, pri katerem pa je garancija dostopa do sodišča omejena le na varstvo
človekovih pravic in svoboščin. Ob 23. členu ustave Ude poudarja predvsem vsebino
procesnih garancij v postopku, vendar je glede na to, da v zvezi z arbitražnimi dogovori
razpravlja o (ne)dopustnosti odreka sodnemu varstvu očitno, da predpostavlja, da iz 23. člena
225 ZUPANČIČ B. M. (1996), ki poudarja pravico do neodvisnega sodnega varstva, str. 58,
138
ustave izhaja tudi pravica do dostopa do sodišča. Isti zaključek mora veljati tudi za avtorje, ki
vsebino pravic po 23. členu ustave primerjajo in enačijo s 6.členom EKČP, saj je ta glede 6.
člena EKČP že dolgo nesporno uveljavljena (npr. Šinkovec, Šipec, Plauštajner, Jambrek.226
Tudi Koman - Pereničeva se s tem, ko navaja, da 23. člen ustave vsebuje dve temeljni načeli
- namreč, da mora za vsak civilnopravni zahtevek biti predvidena možnost, da o njem odloči
sodišče, in da ni dopustna odklonitev sodnega varstva, - v bistvu povzema stališča ESČP v
zadevi Golder. Šinkovec 23. člen ustave sicer celoviteje obravnava glede kazenskega
postopka, vendar tudi za civilnopravne zadeve ugotavlja, da iz pojmovanja pravne države
izhaja tudi pravilo, da mora biti zagotovljeno sodno varstvo in da je dostop do sodišča ustavno
zagotovljen.
Obširno je različne vidike pravice do sodnega varstva po 23. členu ustave, tudi ob primerjavi
s sodno prakso ESČP obravnavala prof. Wedam-Lukičeva.227 Sklicujoč se na sodbo
Evropskega sodišča v primeru Golder ugotavlja, da mora tudi po 23. členu ustave RS biti
priznana pravica do dostopa do sodišča. Ob tem obširno obravnava predvsem vprašanje
razmejitve med upravno in sodno pristojnostjo, ugotavlja, da možnost upravnega spora, ki ni
spor polne jurisdikcije, ne predstavlja zadovoljivega nadomestila sodnega postopka, ter, da bi
za zagotovitev kvalitete sodnega varstva bilo potrebno določene zadeve prenesti iz upravne v
sodno pristojnost. Dr. Wedam-Lukičeva je tudi edina izmed vseh omenjenih avtorjev, ki
ustavno oz. konvencijsko pravico do dostopa do sodišča primerja s stališči teorije civilnega
procesnega prava glede pravice do tožbe v pravdnem postopku. Pri tem ugotavlja, da ta teorija
( pa tudi ne ZPP) ne daje zadostnega odgovora na vprašanje, ali je pravica do tožbe tudi
ustavna kategorija, tako, da bi izključitev sodnega varstva, tj. opustitev določitve sodne
pristojnosti, pomenila kršitev te pravice. Ker se ZPP pri sodnem reševanju KDS uporablja
subsidiarno ( 14. čl. ZDSS), je ta problematika v neposredni zvezi z reševanjem KDS.
Med človekove pravice sodijo tudi pravica do sodnega varstva, pravica do neodvisnega ,
nepristranskega in zakonitega sodnika, pravica do javnosti sojenja ter pravica do sojenja v
razumnem roku. Vsa navedena procesna jamstva je mogoče skupno uvrstiti pod naslov
pravica do poštenega sojenja (fair trial). Res je sicer, da se institut, kot so pravica do sodnega
varstva (pravica do tožbe), enakopravnost pravdnih strank, načelo kontradiktornosti,
nepristranost sodišča, javnost sojenja, pospešitev postopka; v pravdnem postopku niso
226 GALIČ A., (1998) Ibidem, str. 65 227 WEDAM - LUKIČ , Pravica do sodnega varstva, str. 305 in sl. po GALIČ A: Ibidem, ss. 66
139
uveljavili šele na podlagi ustavnih ali mednarodnopravnih norm, saj gre pretežno za institute,
ki so plod (večtisočletnega) razvoja ureditve pravdnega postopka in, ki so bili v pravdnem
postopku uveljavljeni tudi pred sprejemom ustreznih ustavnih ali mednarodnih norm. Iz
povzdignjenja procesnih jamstev na ustavno oz. konvencijsko raven tudi izhaja, da je v
primeru zakonske praznine obstoj ustrezne pravice mogoče utemeljiti neposredno s
sklicevanjem na ustavo.
KDS je pravni pojem, ki ga v slovenski pozitivnopravni ureditvi prvič omenja ZDSS, (Uradni
list RS št 19/94). Sam pravni pojem KDS ustreza novim ustavnim izhodiščem urejanja
kolektivnih delovnih razmerij kot dvostranskih pogodbenih razmerij. Ta izhodišča pa niso
povsem nova. Tudi v sistemu asociativne koncepcije delovnih razmerij je prihajalo do sporov
med zaposlenimi in konkretnimi organizacijami zaradi ureditve delovnih pogojev. Sindikat je
imel formalno priznano pravico izpodbijati veljavnost samoupravnih splošnih aktov.
Pravni red je zaposlenim priznaval tudi pravico do stavke. Kljub drugačni naravi KDS v
prejšnji pravni ureditvi, ki je v bistvu opozarjala na protislovja zasnove medsebojnih oziroma
asociativnih delovnih razmerij, je treba pri obravnavanju tega pravnega in družbenega pojava
imeti pred očmi njegove razvojne vidike. Posebej pomembno je upoštevati, da sprememba v
temeljni zasnovi v delovnih razmerjih oziroma prehod od medsebojnih delovnih razmerij na
dvostranska pogodbena delovna razmerja ni bil trenutni dogodek, temveč postopni proces, pri
katerem so obstajali nekateri vidni in drugi, manj vidni, mejniki.
1.1.1. Pravica do sodnega varstva v judikaturi US RS228
Pravico do sodnega varstva sem z nekoliko splošnejšega stališča ter podrobneje obravnaval
zato, ker se lahko pojavi tudi v okviru KDS (predvsem v sistemu ustavne pritožbe) tovrstna
trditev kršitve temeljnih človekovih pravic. Po drugi strani pa menim, da pravica do sodnega
varstva iz 23. čl. Ustave obsega tudi pravico do »kolektivnega« sodnega varstva oz. bi bilo
mogoča v skladu z Ustavo zagotoviti sodno varstvo kolektivnih pravic. Podrobneje o
228 Obširneje o tem: GALIČ A.(1998), s. 2-5 in 61-64
140
kolektivnih pravicah, ki jih zagotavlja ustava in s tem v zvezi lahko pridejo v poštev tudi v
KDS, bo govora v naslednjem poglavju, v poglavju B II. 1. 2.1.1. - Kolektivne pravice. 229
Čl. 23/1 Ustave RS določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez
epotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče«.
Slovenski ustavodajalec se je pri oblikovanju tega člena očitno zgledoval po 6. členu EKČP.
Vendar pa iz besedila navedenega člena slovenske ustave bolj jasno kot iz 6. člena EKČP
izhaja, da se v njej vsebovane pravice ne nanašajo zgolj na kvaliteto sodnega varstva v sodnih
postopkih, ko enkrat do njih pride, pač pa, da pravica do sodnega varstva pomeni tudi pravico
do dostopa do sodišča (Access to Court)- Da je 23. člen ustave potrebno razumeti v tem
smislu, je potrdilo tudi ustavno sodišče, pri čemer, verjetno zato, ker je že besedilo 23. člena
ustave dovolj jasno, ustavno sodišče ni natančneje teoretično utemeljevalo samega obstoja te
pravice. Ustavno sodišče je tako (ob presojanju ustavnosti zakona o denacionalizaciji, glede
določb o pristojnosti upravnih organov) potrdilo, da iz 23. člena ustave izhaja zahteva, da
mora biti za odločanje o pravicah in obveznostih zagotovljena pristojnost sodišča.230
Ustavno sodišče se je že ukvarjalo tudi z vprašanjem razmerja med pravico do dostopa do
sodišča ter stroški postopka. Pritožnik je v ustavni pritožbi zatrjeval kršitev ustavnih pravic,
ker je sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks, ker ni predložil
potrebnih potrdil). Skladno s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Airey
je tudi ustavno sodišče potrdilo, da ne zadošča, če je pravica do sodnega varstva priznana le
teoretično, pač pa mora biti zagotovljeno dejansko in učinkovito izvrševanje te pravice.231
Temu namenu služi tudi možnost oprostitve plačila sodnih taks, kar v KDS ne pride v poštev,
saj se jih po izrecni določbi, v KDS ne plačuje (čl. 61/ZDSS).
229 V ustavnopravnem smislu gre za tipičen primer »kolektivne pravice« v III. odst. 64. čl. Ustave RS, ki določa, da sta narodni skupnosti neposredno zastopani v Državnem zboru, priznava posebno pravico italijanski in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji.Vendar nas ta vidik kolektivnih pravic z stališča obravnavane teme disertacije ne zanima posebej, ŽAGAR M., NOVAK A.: »Ustavno varstvo in ustavno sodna presoja zaščite manjšin, Pravna praksa, 1997, št. 379, str. 2 230 Odločba ustavnega sodišča z dne 10.6.1993 v zadevi U-I-2/92 231 Sklep civilnega senata v zadevi Up 40/97 z dne 7.3.1997
141
Iz odločb ustavnega sodišča tudi jasno izhaja, da pravica do sodnega varstva (tudi v KDS) po
23.členu ustave ne vsebuje pravice do pravilne odločitve sodišč. Ustavno sodišče namreč
večkrat ponavlja, da očitek nepravilnosti in zakonitosti sodbe še ne zadošča za ugotovitev
kršitve pravice do sodnega varstva po 23. členu ustave. V okviru presoje kršitve te ustavne
pravice ustavno sodišče ne more presojati, ali so sodišča v pravdnem postopku pravilno
ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno in procesno pravo. V zvezi s
pravico do sodnega varstva ustavno sodišče presoja le, ali so bile v sodnem postopku
spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave.232
2. TRI NAJPOMEMBNEJŠE USTAVNE (KOLEKTIVNE)233 PRAVICE, ZA
REŠEVANJE KDS
Z uveljavitvijo Ustave RS 1991 je prišlo do ureditve temeljev kolektivnih delovnih razmerij,
ki obsegajo tematiko delavske participacije, sindikalne svobode, sindikalnega organiziranja in
delovanja ter stavke. Formalni temelji za razreševanje sporov iz teh razmerij so nastali šele
leta 1994 s sprejetjem ZDSS (Uradni list RS, št. 19/94), ki določa pristojnost delovnih sodišč
za odločanje o KDS ter tudi nekatera posebna pravila tega postopka.
V (domači /B.K./) pravni literaturi tematika vsebinskih (ustavnopravnih /B.K./)
materialnopravnih vprašanj KDS doslej še ni bila sistematično obravnavana, več pa je del, ki
se ukvarjajo s formalnopravnimi vidiki KDS.234 Pravica do soodločanja (75. čl.), pravica do
sindikalne svobode (76. čl.), ter pravica do stavke (77. čl.), so v slovenskem pravnem
sistemu opredeljene kot samostojne ustavne pravice. Kljub temu so pravice med seboj tesno
povezane.
232 Npr. odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up 348/96 z dne 28.5.1998. Iz orisa razvoja razmerij med delodajalci in zaposlenimi ob prehodu iz prejšnje ustavne ureditve v novo ustavno ureditev je razvidno, da pred uveljavitvijo ZTPDR v formalno - institucionalnem smislu kolektivna delovna razmerja niso obstajala, prav tako pa tudi ne KDS, razen nekaterih izjem. 233 Če te pravice v okviru ustavnosodne obravnave imenujem »kolektivne«, je to zgolj v metodološke namene, da bi poudaril njihovo razlikovanje od ostalih ustavno zagotovljenih pravic. Sicer pa imam pri tem v mislih, da gre tudi pri teh treh pravicah, če želimo zadevo teoretično čisto postaviti za: »individualne pravice, ki se lahko uveljavljajo zgolj na kolektivni način«, kot v kasnejših delih te naloge jasno zavzamem stališče. 234Tako VODOVNIK Z., v Ibidem 2001, s. 6 navaja: » O tej tematiki med pomembnejša dela sodi zlasti delo mag. B. Kukca: Plačilo za delo kot kolektivni delovni spor, Podjetje in delo, 1998, št. 6-7s. 1157, ter dr. J. Novaka: Postopek v kolektivnih delovnih sporih (Inštitut za delo, Ljubljana ¸1999),
142
Vsem trem pravicam je z vidika reševanja KDS najpomembnejša skupna značilnost: »imajo
naravo ustavnih individualnih pravic delavcev, ki pa se uresničujejo kolektivno«.
2.1. Pravica do soodločanja (75. čl.)
Ustava RS določa: »delavci sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih organizacijah in
zavodih na način in na pod pogoji, ki jih določa zakon«. Ta pravica je umeščena v III.
poglavje Ustave, kjer so pretežno pozitivne, socialno-ekonomske in kolektivne temeljne
pravice. Prva vrsta naj bi predvsem varovala posameznika pred posegi države, druga pa naj bi
le zavezovala državo, da ustvarja pogoje za njihovo izvrševanje, pri čemer tudi druge pravice
ne bi bile zagotovljene vsem in v vseh primerih. V III. poglavju se uporabljajo pojmi, katerih
vsebine v Ustavi ni mogoče opredeliti, temveč jim daje vsebino in začrta njihove meje šele
zakonodaja. Naslovnik pravice do soodločanja so delavci v gospodarskih organizacijah in
zavodih, (torej so zajete tudi negospodarske organizacije), vključno z javnimi zavodi, ki
opravljajo javno službo, npr. na področju vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa,
zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja
in drugih podobnih dejavnosti. Ne pa tudi organi državne uprave in lokalne samouprave, kar
je posebnost, in je na to treba opozoriti.235 Posledica te ustavne določbe je zakonska ureditev
ZSDU.236
Ustavno sodna slovenska praksa je zanimiva tudi v neki odločbi, ko je Ustavno sodišče reklo,
da navedeni zakoni (npr. Zakon o zdravstveni dejavnosti), ne določajo še kake druge oblike
kolektivnega uresničevanja pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju zavoda (razen
udeležbe delavskih predstavnikov v sestavi organa upravljanja zavoda, to je v svetu zavoda,
kot edini možni obliki), v kateri bi bili udeleženi vsi zaposleni delavci. Izpodbijana ureditev
zato ne more pomeniti samo določitve načina in pogojev uresničevanja pravic v smislu
ustavne določbe, temveč poseg v samo pravico, saj je celi skupini delavcev ne priznava.«237
235 BLAHA M. (2002): str. 744 in naslednje 236 Ustavno sodišče je v zvezi z krogom udeležencev reklo: »tudi pravica delavcev, zaposlenih v zavodih, do sodelovanja pri upravljanju zavoda, izhaja iz 75. čl., pri čemer mora način in pogoje določati zakon in zato ne morejo biti predmet dogovarjanja med strankami kolektivne pogodbe«. Odločba US RS III 86, U-I-104/92, Uradni list RS št. 45/94. 237 Prej citirana ustavna odločba U-I-104/92, enako tudi odločbi US VIII, 155/ U-I-78/79, Uradni list RS št. 54/99 ter
143
2.2. Pravica do sindikalne svobode (76. čl.)
Ta čl. Ustave določa: »Ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanovanje vanje je
svobodno«.
Ustava opredeljuje sindikalno svobodo kot pravico do svobodnega ustanavljanja in delovanja
sindikatov ter svobodnega včlanjevanja vanje. Kot samostojna pravica naj bi bila opredeljena
zato, da bi se poudaril njen pomen bistvenega sestavnega dela gospodarskega sistema. Zato je
tudi vključena v poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih, čeprav gre v izhodišču
predvsem za poseben vidik pravice do svobode združevanja (42. čl.). Po mnenju nekaterih.238
Pravica delodajalcev do združevanja je zagotovljena v okviru splošne pravice do
združevanja.239
Pravica do sindikalne svobode sicer pomeni enega od posebnih vidikov pravice do
združevanja.240 S tem pa, ko jo je Ustava opredelila kot samostojno pravico, je jasneje
opredelilo obseg te pravice. Sindikalno svobodo po eni strani štejemo za individualno pravico
delavcev in delodajalcev, po drugi strani pa zajema tudi kolektivni vidik (pravice sindikata oz.
organizacije delodajalcev do različnih aktivnosti). Pravica do sindikalne svobode sama
pogojuje uresničevanje nekaterih drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. In obratno.
Zaradi vsega tega uresničevanje pravice do sindikalne svobode, vključno s pravico do stavke,
povsod po svetu posvečajo posebno pozornost, štejejo pa tudi za eno najpomembnejših
človekovih pravic v svetu dela. Na pravico do sindikalne svobode se v določeni meri
navezujeta tudi pravica do kolektivnega pogajanja in pravica do stavke. Uresničevanje pravic
iz 76. in 77. čl. Ustave je končno zanimivo tudi z vidika dosedanje ustavnosodne slovenske
prakse. Število zadev s tega področja sicer ni veliko, je pa vsaj ena odločba, ki jo je sprejelo
sodišče, tudi teoretično zanimiva. Odločba se nanaša na oceno ustavnosti ustreznih določb o
odločba US VII, 17, U-I-53/95, Uradni list RS št. 13/98 238 BLAHA M. (2002), str. 748 239 Zlasti konvencije MOD in ESML kot tudi EKČP, pa obravnavajo pravice tako delavcev kot delodajalcev do ustanavljanja svojih združenj (organizacij) enako (skupaj), zato je po mnenju Blahe ureditev nedosledna - BLAHA (2002), Ibidem. 240 KONČAR P. (1997), str. 277 in naslednje
144
omejevanju pravice do stavke v Zakonu o notranjih zadevah, v Zakonu o izvrševanju
kazenskih sankcij, v Zakonu o carinski službi in v Zakonu o zračni plovbi.241
Izmed petih konvencij o sindikalni svobodi, ki jih je sprejela MOD, so pomembne zlasti tri,
to je Konvencija št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic (1948), Konvencija
št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja (1949), in
Konvencija št. 151 (Republika Slovenija je še ni ratificirala) o varstvu pravice do
organiziranja in postopkih določanja delovnih razmerij v javni službi (1978). Vsem trem
konvencijam je skupno to, da izrecno ne omenjajo pravice do stavke, kar pa ne pomeni, da
se v MOD s pravico do stavke ne bi ukvarjali. Podrobnejšo analizo teh konvencij sem podal
že predhodno v poglavju III. Mednarodna ureditev KDS, zato je ne ponavljam. Iz mednarodne
ureditve bi sem lahko prišteli še Konvencijo ESČP, ki v 11. čl. omenja sindikalno svobodo.
Izmed norm OZN pa Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni
pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Ur. l. SFRJ št. 7/71). Oba sta bila sprejeta
leta 1966, vendar obstaja med njima protislovnost glede določitve dopustnih omejitev pravice
do sindikalne svobode.242
2.3. Pravica do stavke (77. čl.)243
Ta člen Ustave določa:
»Delavci (poudarek /B.K./) imajo pravico do stavke.
Če to zahteva javna korist, se lahko pravica do stavke, upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti,
z zakonom omeji«.
Pravica do stavke je torej samostojna ustavna pravica, katere naslovnik ( titular) s sodelavci.
Gre za individualno pravico, ki pa se lahko uresničuje le kolektivno, kot poudarja slovenska
teorija.244
241 KONČAR P. : Ibidem str. 279 242 Več o tem: KONČAR P. (1979), Ibidem str. 292 in naslednje 243 Več o tem tudi: KUKEC (1996, 1998 c) SINAY, (1984) 244 KONČAR (1989), str. 196 - 206 in KONČAR (1992), str. 818-826 in KONČAR (1997), str. 270 - 304
145
Ustava ne določa izrecno, da način uresničevanja pravice do stavke predpiše zakon. Vendar
je pravica do stavke ena od človekovih pravic take narave, da je način njenega uresničevanja
treba predpisati z zakonom (II. odst. 15. čl.).245 Zakonodajno urejanje sindikalnih pravic, med
katere sodi tudi pravica do stavke, posredno predvideva Konvencija MOD št. 87. o
sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic.
Glede zakonske ureditve v ZS (Uradni list SFRJ št. 23/91) v zvezi z odlokom Skupščine RS
o soglasju k temu zakonu (Uradni list RS št. 22/92), ne omenja na tem mestu, saj je predmet
obravnavanja v poglavju V., I.- KDS kot (nezakonita) stavka. Na tem mestu naj zgolj
omenim, da je tudi ustavno sodišče sprejelo že kar precej judikatov v zvezi z stavko in
predvsem njeno zakonitostjo organiziranja. Tako je denimo reklo, da je sicer res, da je stavka
organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in
interesov iz dela (po I. odst. 1. čl. ZS), vendar je pravica do stavke vezana na delavce, torej
osebe v delovnem razmerju. Ravnanja drugih oseb, tudi če gre za uveljavljanje socialno-
ekonomskih interesov, ni mogoče opredeliti kot stavke (lahko gre za javno zborovanje kot
izraz pravice iz 42. čl. Ustave). To velja tudi za bivše (odpuščene) delavce, neglede na to, da
svoje ravnanje opredelijo kot stavko zoper nekdanjega delodajalca in da je izvedeno v
organizaciji sindikata.246 Ustava torej zagotavlja sodno varstvo pravic, pri čemer je za spore,
ki se nanašajo na uresničevanje pravice iz 77. čl. sodno varstvo zagotovljeno v KDS pred
DSS ( 4. tč. 6. čl. ZDSS).
Glede judikature v mednarodnem primerjalnem pravu je posebej zanimiva odločitev ESČP v
zadevi Schmidt in Dahlstromc V. Švedska.247 Po mnenju ESČP določba 11. čl. EKČP izrecno
ne ščiti pravice do stavke, čeprav gre nedvomno za zelo pomembno, ne pa izključno sredstvo
članov sindikata za zaščito (dosego) svojih interesov. Taka pravica je (tudi ob predpostavki,
da bi bila varovana z 11. čl. EKČP), lahko v vsakem primeru omejena z nacionalno
zakonodajo. Država more pustiti sindikatom zadostno (dovolj široko) področje delovanja za
uveljavljanje interesov članic delavcev, saj bi bila sindikalna svoboda drugače iluzorna,
vendar ji daje prosto izbiro sredstev za dosego tega namena. Sodišče se je pri tem sklicevalo
na IV. odst. 6. čl. ESL.
245 Tako odločba Ustavnega sodišča US VIII,199,U I 230/96. z dne 28.10.1998. 246 Sklep US št. Up -236/96 z dne 24.9.1997, računalniška baza US, povzeto po BLAHA (2002), str. 756 247 Sodba ESČP , z dne 6.2.1976 A 21
146
V zvezi z ustavnosodno presojo je zanimiv še en judikat, ko je Ustavno sodišče v odločbi
zavzelo stališče:,248 da nasproti pravici delavcev do stavke postavlja pravico delodajalca do
lastnine (33. čl.) in do svobodne gospodarske pobude (74. čl.). Vprašanje pa je, ali je ustrezno
(prav), da je US o tem odločilo s sklepom na podlagi II. odst. 26. čl. ZUSTS in s tako skopo
(pomanjkljivo) obrazložitvijo, oz. glede ugotovitve, da gre za poseg v ustavno pravico in ne le
za določitev načinov uresničevanja, celo brez obrazložitve, kot menijo nekateri teoretiki.249
V zvezi s pravico do stavke teorija opozarja še na dve dilemi (predvsem glede te pravice v
javnem sektorju).250 Veljavna Ustava (1991) ne predvideva več, da pogoje, pod katerimi
imajo delavci pravico do stavke določa zakon, pač pa v II. odst. 77. čl. dopušča, da se lahko
pravica do stavke z zakonom omeji, če to zahteva javna korist, upoštevajoč vrsto in naravo
dejavnosti. V zvezi s tako ureditvijo se lahko postavita tudi dilemi, ali je sploh še dopustno
zakonsko urejanje uresničevanja pravice do stavke, pri čemer je stališče teorije pozitivno, s
čimer se tudi sam strinjam, saj bi omejevanje možnosti določanja pravice do stavke z zakoni
predvsem v posameznih panogah predstavljala nedopustno omejitev.
Druga dilema je povezana z dejstvom, da Ustava ne predvideva omejevanja pravice do
sindikalne svobode (tudi akcijske svobode ne!), dopušča pa omejevanje pravice do stavke, če
bi to zahteval javni interes. Ali bi lahko tako ustavno ureditev razlagali tako, da so omejitve
pravice do stavke dopustne le, kadar stavko organizirajo sami delavci, da pa omejitve ne bi
bile v skladu z Ustavo, če bi stavko organiziral sindikat? Menim, da je odgovor negativen.
Glede obstoječe ustavnosodne prakse je treba izpostaviti vsaj eno stališče US RS, ki je tudi v
povezavi z zgornjimi dilemami, glede pravice do sindikalne svobode in pravice do stavke,
kjer je doslej prihajalo do sporov predvsem v gospodarstvu. Za javni sektor, vključno z
državno upravo, pa je zanimiv postopek za oceno ustavnosti, ko je bilo odločeno, da »niso v
neskladju z ustavo RS in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami določbe 98 b. čl. ZNZ,
122a. čl. ZIKS, 35a. čl. ZZS ter 147a. čl. ZZP, s katerimi so določena dela in naloge, ki jih
morajo določene osebe opraviti tudi med stavko oz. katerih opravljanje mora biti vedno
zagotovljeno.251 Najpomembnejši argument za navedeno odločitev je bil, da se je
ustavodajalec očitno odločil, da dopust omejevanje pravice do stavke po 77. čl. po
248 odločba US 799, U-I- 230/96, z dne 28.10.1998 249 BLAHA (2002), str. 758 250 KONČAR (1997), str. 294 in 295
147
objektivnem kriteriju, čeprav oba mednarodna pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih
pravicah, ter o državljanskih in političnih pravicah, dopuščata omejevanje pravice po
objektivnem kot tudi po subjektivnem kriteriju. Sodišču se je pri tem zdelo posebej
pomembno poudariti, da Ustava pri dopuščanju zakonodajalčevih omejitvenih posegov
uporablja izrazito raztegljive pojme in tako omogoča široko zakonodajalčevo vrednotenje in
določanje, kako daleč bo omejil pravico do stavke v posamezni dejavnosti. Nekateri avtorji v
teoriji imajo do takšne interpretacije pomisleke.252 Ta odločitev sodišča ni bila sprejeta
soglasno in je en sodnik dal odklonilno ločeno mnenje, ker je menil, da je sodišče napačno
interpretiralo 77. čl. Ustave, ter delno napačno interpretiralo mednarodni pakt o ekonomskih,
socialnih in kulturnih pravicah. Vsaj prepričljivo je sodnik obrazložil, da bi moralo sodišče
pojem »omejitev ustavne pravice« vedno interpretirati le kot omejitev v smislu določanja
načina uresničevanja pravice do stavke, ne pa kot odvzem pravice. (Če tudi gre za javni
interes /B.K./).
Za področje KDS je treba podati jasen pozitiven odgovor na vprašanje, ali pravica do
sodnega varstva iz 23. čl. Ustave obsega tudi pravico do »kolektivnega« sodnega varstva,
kar je zelo razvidno iz številnih odločb Ustavnega sodišča ter že obstoječe ustavnosodne
presoje v Sloveniji, ko je Ustavno sodišče odločalo npr. o sindikalnih zahtevah oz.
sindikalnih pobudah.
3. PRISTOJNOST US IN POSTOPEK, KO GRE ZA KDS
Ustavno sodišče odloča o skladnosti pravnih aktov z ustavo ter postopkov, po katerih so bili
ti akti sprejeti, z Ustavo RS.253
251 Odločbe in sklepi Ustavnega sodišča RS (1995), str. 179 - 186 252 KONČAR (1997), Ibidem str. 299 - 301 253 KRIVIC M.: Ustavno sodstvo, PAVČNIK M. in MAVČIČ S., s. 111-116 Sindikalnih zahtev je bilo na Ustavnem sodišču RS v prvotnem obdobju skoraj enako število kot občinskih (47), če mednje štejemo tudi sindikalne pobude. V prvih dveh letih, ko je bilo 16 vlog zaradi posebnega procesnega položaja sindikatov in zaradi še ne stabilizirane sindikalne »scene««, strogo razlikovanje med predlogi in pobudami sploh ni bilo možno, od uveljavitve ZUstS (2.4.1994) dalje pa je sicer formalno možno (12 zahtev in 19 pobud), vendar ni smiselno. Po ZUstS lahko nastopajo kot predlagatelji (z zahtevo) »reprezentativni sindikati za območje države, če so ogrožene pravice delavcev«. Procesna predpostavka »če so ogrožene pravice delavcev« to zahtevo že močno približuje pobudi, kjer je treba izkazati pravni interes pobudnika - razlika je le v tem, da sindikatu ni treba izkazovati svoje lastne prizadetosti, ampak zadošča, da izpodbijani predpis »ogroža pravice delavcev«. Z druge strani pa je praksa US vsem sindikatom priznala (drugim organizacijam in društvom pa le v povsem izjemnih primerih), da jim tudi kot pobudnikom ni treba izkazovati lastne
148
Prav tako US odloča tudi o ustavnosti posamičnih aktov, za katere posamezniki ocenjujejo, da
so bile z njimi povzročene kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter jih zato
izpodbijajo pred US z ustavno pritožbo. Ta je dopustna le, če je bila pred tem izčrpana pot s
pravnimi sredstvi254, razen če zakon določa drugače.
Ob tem, da v navedenih zadevah US odloča, pa ima v nekaterih zadevah posvetovalno
funkcijo. Na predlog predsednika Republike, Vlade ali tretjine poslancev Državnega zbora,
US v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe izreka mnenje o njeni skladnosti z ustavo, s
tem da je Državni zbor v tem primeru vezan na mnenje Ustavnega sodišča (160. člen Ustave).
Postopek pred Ustavnim sodiščem je urejen z ustavo in Zakonom o ustavnem sodišču.
(Uradni list RS, št. 33/91) ter Poslovnikom Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS, št. 49/98).
Ti akti urejajo zlasti nekatere posebnosti postopka, po katerih se ta postopek loči od pravil o
postopkih pred drugimi sodišči, sicer pa se za postopek pred US smiselno uporabljajo pravila,
ki se ob upoštevanju narave zadeve uporabljajo pred sodišči. Ustavno sodišče lahko neustavna
zakonska določila razveljavi (učinek ex tunc), druge pravne akte pa lahko tudi odpravi.255
Z zakonom je mogoče določiti US tudi druge pristojnosti za odločanje v zvezi z nadzorom
ustavnosti na področju delovnih in socialnih razmerij. US pa ne presoja zakonitosti pravnih
aktov,256 (kar se mi zdi sporno /B.K./), vsaj kar zadeva KP z učinkom erga omnes in za
celotno Slovenijo (ko učinkujejo kot predpis«).
prizadetosti, ampak prav tako zadošča ogroženost pravic delavcev, ki jih sindikat zastopa. S tem je razlika med zahtevo in pobudo pri sindikatih praktično izginila in je zato avtor (Krivic /B.K./) ne upošteva. 254 Zoper kršitev pravice iz 23. člena Ustave do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ima stranka upravni spor po 3. odstavku 157 člena Ustave . Dokler to pravno sredstvo ni izčrpano, niso izpolnjeni pogoji za vložitev ustavne pritožbe po I. odst. 51. čl. Zakona o Ustavnem sodišču. Sklep Up -139/97 Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, če v konkretnem delovnem sporu ni bil izpolnjem procesni pogoj v smislu predhodnega izčrpanja vseh pravnih sredstev. 255 Če se določilo razveljavi, razveljavitev učinkuje le v naprej, odprava določila pa ima učinke od takrat, ko je bilo to sprejeto, torej za nazaj. Ko odloča o ustavni pritožbi lahko ob tem Ustavno sodišče ugotovi tudi protiustavnost predpisa ali splošnega akta ter ga odpravi ali razveljavi (II. odst. 161. člena Ustave). 256 S sklepom Odl.US VIIII,-233, je US zavrglo pobudo za začetek postopka za presojo ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v Davčni upravi RS, kar bi lahko bil tudi KDS, saj gre za akt v zvezi z delovnimi razmerji, če bi bil predlagatelj sindikat (smiselno uporaba tč. 6. čl. 6. v zvezi s I. odst. 47. čl.ZDSS). Nekaj tovrstnih KDS so slovenska sodišča že obravnavala v preteklosti (gl. kar 5 zadev z označitvijo predmeta spora »razveljavitev Pravilnika o sistemizaciji«, v tabeli II.7.-1- pregled nerešenih (14)in rešenih (70) KDS na DSS v Ljubljani, (1994 - 2001)- v prilogah.
149
Eno najzanimivejših vprašanj v KDS je razmejitve med pristojnostjo US in DSS, predvsem z
ustavnopravnega vidika (pa tudi iz procesnega vidika, o čemer bo nekaj govora v zadnjem -
procesnem delu naloge). Seveda se ta razmejitev pristojnosti nanaša na odločanje v zvezi z
zakonitostjo in skladnostjo kolektivnih pogodb z Ustavo. Ključno vprašanje po mojem
mnenju: ali je mogoče kolektivne pogodbe (pri tem izvzemam podjetniške kolektivne
pogodbe), ki učinkujejo in veljajo za celo Slovenijo, opredeliti kot »predpis«, ali pa gre
zgolj za heteronomni pravni akt socialnih partnerjev oz. udeležencev? Odgovor na to
teoretično vprašanje je odvisen tudi, kako bo reševanje KDS v bodoče funkcioniralo v praksi.
S tem vprašanjem imajo problem tudi člani delovne skupine za pripravo Zakona o delovnih
sodiščih, ko je npr. predsednik Višjega DSS sodnik Robnik opozoril, v zvezi s krajevno
pristojnostjo na neustrezno ureditev izključne pristojnosti ljubljanskega sodišča in na to, da
18. čl. predloga ZDS zajema vse kolektivne pogodbe, ustrezneje pa bi bilo, če bi ločeval med
KP glede na raven njihovega sklepanja.257
Slovensko US, se je glede vprašanja ali je pristojno odločati glede presoje ustavnosti določb
izpodbijane kolektivne pogodbe že izreklo za nepristojno in je pobudo zavrglo.258 Kot že
rečeno je Ustavno sodišče zadevo zavrglo iz razloga nepristojnosti, na podlagi 25. čl. ZUS
(Uradni list RS št. 15/94), pri čemer ni nepomembno, da je sklep sprejelo s 6 glasovi proti 3.
Proti so glasovali sodniki Jerovšek, Šturm in Krivic, pri čemer je slednji podal po moji oceni
zelo kompetentno in argumentirano odklonilno ločeno mnenje, s katerim se v celoti strinjam,
zato ga tudi povzemam, kot relevantno za pristojnost sojenja v KDS.
V točki 2. navedenega sklepa je US odločilo: »po določbi 3. tč. I. odst. 6. čl. ZDSS (Uradni
list RS št. 19/94) so skladnosti KP z zakonom, pristojna odločati delovna sodišča v
kolektivnih sporih. Glede na to, da so po Ustavi (125. čl.) sodniki pri opravljanju sodniške
funkcije vezani na Ustavo in zakon, vsebuje sodna presoja skladnosti kolektivnih pogodb z
zakonom, hkrati tudi presojo njihove skladnosti z Ustavo. Če pa bo delovno sodišče pri
presoji zakonitosti kolektivne pogodbe menilo, da je zakon, s katerim mora biti kolektivna
257 Zapisnik 3. seje delovne skupine za pripravo ZDS, z dne 11.7.2002, str. 3 258 Sklep US RS U-I-220/94 z dne 6.2.1997 V konkretni zadevi je bila vložena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti I. odst. tč. D, SKPG ( Uradni list RS št. 39/93), češ da je določba 44. čl. SKPG (regres) po mnenju pobudnice v nasprotju z 154. čl. Ustave, ki nalaga obveznost, da morajo biti predpisi objavljeni, preden pričnejo veljati in, da predpis začne veljati 15 dan po objavi, če v njem ni drugače določeno. Pobudnica je predlagala, naj US ugotovi, da je izpodbijana določba SKPG v nasprotju z Ustavo.
150
pogodba skladna, v neskladju z ustavo, bo moralo po 156. čl. Ustave postopek prekiniti, in
začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem«.
V svojem odklonilnem ločenem mnenju sodnik Krivic navaja: »Kratki sklep, zoper katerega
dajem to odklonilno ločeno mnenje, se v bistvu omejuje na stališče, da Ustavno sodišče za
presojo ustavnosti (in zakonitosti) kolektivnih pogodb ni pristojno in se s tem izogne vrsti
pomembnih teoretičnih in praktičnih vprašanj, pomembnih za kasnejše spore v zvezi z
ustavnostjo in zakonitostjo kolektivnih pogodb. Temeljno tako vprašanje je, ali kolektivne
pogodbe (vse ali le tiste s splošno veljavnostjo tudi za nepodpisnike) spadajo med »splošne
akte za izvrševanje javnih pooblastil?« za presojo katerih Ustavno sodišče po 160. členu
Ustave je pristojno.
3.1. Zakaj so KP »predpisi«, in je US RS pristojno za njihovo presojo ustavnosti in
zakonitosti?
Če spadajo tja, potem nepristojnosti Ustavnega sodišča za presojo njihove ustavnosti in
zakonitosti ne bi bilo mogoče utemeljiti zgolj z ugotovitvijo iz 2. tč. obrazložitve, da o
njihovi zakonitosti (in po dodatni interpretaciji celo ustavnosti) odločajo delovna sodišča - saj
zakonska pristojnost delovnih sodišč (po ZDSS) za take spore ne more izključiti ustavne
pristojnosti Ustavnega sodišča in bi bilo v takem primeru treba odgovoriti na vprašanje, ali je
taka zakonska ureditev v skladu z Ustavo.
Če obravnavana kolektivna pogodba ne spada med »splošne akte za izvrševanje javnih
pooblastil«, pa Ustavno sodišče za presojo njene ustavnosti ni pristojno iz tega razloga - in
ne iz razloga, navedenega v 2. tč. obrazložitve.
Do te indirektne in nejasne argumentacije je očitno prišlo zaradi izognitve prej omenjenemu
temeljnemu vprašanju.
Mislim, pa, da sklep (implicitno, to v njem ni izrecno povedano) temelji tudi na napačnem
razumevanju 57. čl. ZDSS, iz katerega po mojem mnenju ne izhaja pristojnost delovnega
sodišča za presojo zakonitosti (in ustavnosti) kolektivnih pogodb v istem smislu, kot to velja
151
za presojo ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem, to je z možnostjo razveljavitve
ali odprave nezakonitega ali protiustavnega splošnega akta.«((poudarki so moji /B.K./)
3.2. Kaj pomeni 57. člen ZDSS/94 oz. 53. čl. ZDSS/2004?259
Po prvem odstavku tega člena (54.) delovno sodišče (poudarki so Krivičevi /B.K./) ugotovi
kršitev pravic ali obveznosti, neskladnosti kolektivne pogodbe z zakonom ali neskladnosti
med kolektivnimi pogodbami; delno ali v celoti razveljavi oz. odpravi splošni ali posamični
pravni akt in glede na okoliščine primera naloži udeležencem sprejem ali sklenitev novega
pravnega akta«.
Na prvi pogled je v 2. točki delovnemu sodišču dano tudi pooblastilo za razveljavljene oz.
odpravljanje kolektivnih pogodb (ki so, razen v svojem obligacijskem delu, nedvomno splošni
pravni akti) - toda natančnejša analiza pokaže, da z izrazom »splošni akt« v 2. točki ni mišljen
katerikoli splošni akt, ampak je ta izraz tu uporabljen v mnogo ožjem smislu in sicer v tistem
smislu, kot se uporablja v naši delovnopravni zakonodaji ( v ZDR) - kjer pojma kolektivna
pogodba in splošni akt nista v razmerju ožji: širši pojem (species - genus), ampak v razmerju
dveh vrstnih pojmov, ki se medsebojno izključujeta. To se jasno vidi iz cele vrste členov ZDR
(npr. 9., 17. itd.), kjer je rečeno, da se to in to ureja »s kolektivno pogodbo oziroma s
splošnim aktom«, pri čemer tisti »oziroma« nesporno pomeni »ali«: tisto vprašanje je torej
lahko urejeno ali s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom, z izrazom splošni akt pa so
mišljeni nekdanji samoupravni splošni akti, torej danes interni splošni akti posameznih
organizacij.
Pravilnost te interpretacije potrjuje tudi naslednji (drugi) odstavek 57. člena ZDSS, ki se glasi:
»V primerih iz 1. točke prejšnjega odstavka ( ko se torej le ugotovi neskladnost kol. pogodbe
259 Novi 53. čl. ZDSS/2004 določa: (navajam le 1-3 odstavke, ter 4. in 5. za to kritiko nista relevantna /B.K/) Če sodišče ugotovi, da je zahtevek utemeljen, glede na naravo razmerja predvsem: Ugotoviti veljavnost ali neveljavnost kolektivne pogodbe, kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnost kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnost med kolektivnimi pogodbami ali neskladnost splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo: Delno ali v celoti razveljavi oziroma odpravi splošni akt delodajalca ali posamični pravni akt in, glede na okoliščine primera, naloži sperjem ali izdajo novega pravnega akta. V primerih iz 1. točke prejšnjega odstavka lahko ne glede na naravo razmerja sodišče na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti. Kadar sodišče ravna po določbi prejšnjega odstavka, lahko zahteva izvršitev odločbe vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka.
152
z zakonom, kajti razveljavitev je možna le v primerih iz 2. točke!) lahko glede na naravo
razmerja sodišče na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev
določene obveznosti.
Še dodatno pa pravilnost gornje interpretacije potrjuje logika nadaljnjih odstavkov 57. člena:
cit. drugi odstavek posebej za primere iz 1. točke (kjer gre za kolektivne pogodbe) omogoča
naložitev določene obveznosti drugemu udeležencu prav zato, ker je za primere iz 2. točke
(kjer ne gre za kol. pogodbe, ampak za interne spl. akte) to urejeno drugače: že v 2. točki
piše, da sodišče po razveljavitvi /odpravi lahko naloži udeležencem sprejem ali sklenitev
novega pravnega akta (splošnega ali posamičnega) in bodo obveznosti torej naložene tam - če
je za varstvo pravic to nujno in se na sklenitev novega akta ne more čakati, pa lahko sodišče
ob razveljavitvi (da tu ni omenjena tudi odprava, je verjetno lapsus) »s sklepom delno ali v
celoti nadomesti sporni akt«.260
Iz gornje analize sledi, da zakon delovnim sodiščem ni dal pristojnosti za razveljavljane oz.
odpravljanje kolektivnih pogodb, ampak le za ugotovitvene odločbe o njihovi neskladnosti z
zakonom. Pri tistih kolektivnih pogodbah, ki jih ni mogoče šteti za »splošne akte za
izvrševanje javnih pooblastil« (gotovo pri tistih iz 113. člena ZDR- »kolektivna pogodba za
posamezno organizacijo oz. delodajalca«), gotovo ni razloga, da zakon takega pooblastila
delovnim sodiščem ne bi dal - nasprotno, priporočljiva bi bila ustrezna dopolnitev zakona v
tej smeri. Drugače pa je pri tistih kolektivnih pogodbah, ki ne veljajo le za delavce in
delodajalce znotraj določenih organizacij, ampak veljajo (po tretjem odstavku 112. člena
ZDR) za vse delavce in delodajalce v Sloveniji in je torej njihova veljavnost splošna in to kar
v dveh pogledih:
(1) teritorialno - za vso državo in (2) personalno - tudi za delavce in delodajalce, ki jih
skleniteljice take kolektivne pogodbe morda ne zastopajo. Ker je splošna veljavnost takih
kolektivnih pogodb (ali so to le t.i. splošne kolektivne pogodbe ali tudi panožne, je posebno
vprašanje) enako splošna kot veljavnost državnih predpisov in ker jih je tudi sicer šteti za
260 Teoretično oz. sistemsko sicer Krivic ne vidi razloga, da se analogna ureditev ne bi mogla vpeljati tudi za kolektivne pogodbe (če bi zakon dovoljeval tudi njihovo razveljavljanje) - toda ta zakon (ZDSS) tega očitno ne omogoča, ampak stoji na koncepciji, da sodišče interne splošne akte lahko razveljavlja (in po potrebi nadomešča z lastnimi sklepi), glede kolektivnih pogodb pa lahko zgolj ugotovi njihovo nezakonitost in potem po čl. 57/II le na zahtevo enega udeleženca » naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti«- kar pa po vsebini seveda ni dosti drugače, kot če bi smelo kolektivno pogodbo razveljaviti in jo nadomestiti z lastnim sklepom;
153
»splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil« (o tem več v nadaljevanju), pa zanje seveda ne
bi mogla veljati enaka pristojnost delovnih sodišč, ampak bi o njihovi zakonitosti in
ustavnosti moralo odločati Ustavno sodišče. Na takih izhodiščih je to vprašanje urejeno tudi v
vsaj okvirno primerljivih ureditvah teh vprašanj v Nemčiji in Avstriji - o vsem tem več v
nadaljevanju.
3.3. Pravna narava »splošno obveznih« kolektivnih pogodb261
Splošna obveznost nekih splošnih pravnih aktov (ne nujno za vse državljane - lahko le za
določene kategorije ali tudi le za določen ožji teritorij, npr. lokalni predpisi) je v nemškem in
avstrijskem pravnem redu že dovolj, da take akte štejejo kar pod ustavnopravno kategorijo
izvršilnih oz. podzakonskih predpisov (Verordnungen), ker posebne ustavnopravne kategorije
»splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil«262 niti ne poznajo. Med predpise sicer pri
njih ne štejejo nobene vrste kolektivnih pogodb, vsaj neposredno ne - to pa iz preprostega
razloga, ker pri njih nobena kolektivna pogodba sama po sebi nima splošne veljavnosti.
Splošno veljavnost lahko neki kolektivni pogodbi izjemoma podeli šele ustrezen državi organ
(v Nemčiji ministrstvo oz. v Avstriji poseben Einigungsamt pri ministrstvu) - in formalno
potem štejejo za predpis, ki je podvržen tudi ustavnosodni presoji, ta državni akt, z njim
razglašeno kolektivno pogodbo kot splošno veljavno pa le posredno (podobno, kot
razlika je morda le v tem, da tak sklep, ki nadomešča interni splošni akt, velja gotovo tudi za bodoče primere, medtem ko določba čl. 57/II govori bolj o naložitvi (enkratne?) »izpolnitve določene obveznosti«. 261 Vlada je konec leta 2005 sprejela še Zakon o kolektivnih pogodbah, pri katerem so imeli socialni parnerji veliko in pomembno vlogo. Zakon je bil v usklajevanju približno deset let, sedanje ministrstvo pa ga je pripravilo v nekaj mesecih. Zakon določa hierarhijo kolektivnih pogodb in izhaja iz predpostavke, da je sklepanje pogodb svobodno in prostovoljno. Uveljavlja se reševanje sporov s pomočjo arbitraže, za uveljavitev pa je določeno triletno prehodno obdobje. 262 In tudi kategorije »javnega pooblastila« ne: za njim spada kar v državno eksekutivo (pravo) vse izvrševanje »javnih nalog« »öffentlishe Aufgaben), t.j. zakonsko določenih dejavnosti, funkcij in opravil, ne glede na to, kdo take »javne naloge« opravlja. Po tem, kdo jih opravlja, Nemci ločijo neposredno in posredno državno (!) upravo, pri čemer so nosilci slednje javnopravne korporacije, zavodi in ustanove, Avstrijci pa »posredno državno upravo« enačijo s pojmom »samouprave v pravnem smislu«, ki jo delijo na tipično samoupravno (lokalno - občine in personalno - gospodarske in poklicne zbornice), atipično samoupravno (socialno zavarovanje in univerze) in na »ureditve, podobne samoupravi« (RTV, vodne, agrarne, lovske skupnosti itd., verske skupnosti itd.). - Naš pojem organizacije z »javnimi pooblastili« bi bili torej treba razmeti analogno njihovem pojmu organizacij z »javnimi nalogami«, torej z zakonsko določenimi nalogami, ki jih opravljajo v javnem (in ne v zasebnem) interesu - ne pa pojem »javnega pooblastila« iz 153. in 160. člena Ustave enačiti z (vsaj pri nas) ožjim pojmom »javnega pooblastila za upravljanje nekaterih funkcij državne uprave« iz 121. člena Ustave, ki ga vsaj del naše teorije še dodatno zožuje zgolj na pooblastilo za izdajanje odločb, potrdil in podobnih posamičnih upravnih aktov. Na nujnost širšega razumevanja pojma »javnega pooblastila« kaže tudi 145. člena Ustave (pod naslovom »Druga samouprava«), po katerem se državljanom lahko z zakonom prepusti samoupravno urejanje posameznih zadev iz državne (torej ne le upravne op. M.K.) pristojnosti.
154
neposredno presojajo ustavnost ratifikacijskega akta, ustavnost ratificirane mednarodne
pogodbe pa le posredno).
Da je pri nas že kar z zakonom razglašena splošna veljavnost (nekaterih) kolektivnih pogodb,
je za t.i. splošne kolektivne pogodbe (za gospodarstvo in za negospodarstvo) morda
razumljivo, smotrno in sprejemljivo - za t.i. panožne ali branžne kolektivne pogodbe (kolikor
bodo ostale) pa se že postavlja vprašanje, ali ne bi bil nemško-avstrijski sistem primernejši.
Toda sedanja ureditev je, kakršna je - in iz nje izhaja, da so pri nas sedaj že kar po zakonu
splošno obvezne kar vse kolektivne pogodbe (razen tistih iz 113. člena ZDR). To pomeni, da
je zakonodajalec pogajalskima stranema (delavskim in delodajalskim organizacijam) vnaprej
dal »javno pooblastilo«, da urejata vrsto delovnopravnih vprašanj ne le z veljavnostjo za
svoje člane, ampak kar s splošno veljavnostjo za vse.Da je tako kolektivno pogodbo potem
nujno treba šteti za »splošni akt za izvrševanje javnega pooblastila«, za katerega presojo je
že po Ustavi pristojno Ustavno sodišče, je po mojem razumevanju teh vprašanj zunaj vsakega
razumnega dvoma. Ob takem stališču bi se seveda za take kolektivne pogodbe potem
zastavilo vprašanje, ali je zakonska ureditev po ZDSS, po kateri o skladnosti vseh kolektivnih
pogodb z zakoni odločajo delovna sodišča, v skladu z Ustavo - ali pa bi bilo v tem delu treba
to določbo 57. člena ZDSS spoznati za neskladno z Ustavo, kolikor posega v ustavne
pristojnosti Ustavnega sodišča (čeprav po sovji sedanji dikciji delovnim sodiščem
razveljavljanja in odpravljanja kolektivnih pogodb sicer ša ne omogoča - glej zgoraj pod 1.)
3.4. Ali je tretji odstavek 112. člena ZDR/90263v skladu z Ustavo?
Če bi ga razumeli tako, kot da se nanaša na vse kolektivne pogodbe (tudi na tiste iz 113. člena
ZDR), potem bi ga bilo po mojem mnenju treba šteti za neskladnega z Ustavo - vendar pa je
tako razumevanje najbrž že pojmovno izključeno. Kolektivna pogodba »za posamezno
organizacijo oziroma delodajalca« že po definiciji ne more veljati »za vse delavce....pri
delodajalcih v Sloveniji«, poleg tega pa to jasno sledi tudi iz normativne sistematike, saj
263 Kot že večkrat opozorjeno v disertaciji je treba upoštevati, da ta člen starega ZDR še vedno velja, na podlagi 245. čl. ZDR/2002 (Uradni list RS št. 42/2002, z dne 15.5.2002). Opozoriti je treba, da je tudi po novem ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002), po izrecni določbi 245. člena, ne prenehajo veljati členi 112-119, vse do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe.
155
obravnavani določbi neposredno sledi že omenjeni 113. člen ZDR, ki se glasi: »Kolektivna
pogodba se lahko sklene tudi za posamezno organizacijo oziroma delodajalca.« - torej, poleg
tistih, ki so splošno obvezne, tudi taka, ki velja zgolj znotraj ene organizacije.
3.5. Pristojnost za presojo deliti med ustavnim in delovnimi sodišči
Gornje stališče je v skladu tudi s predlogom zakona o kolektivnih pogodbah, kjer se v
besedilu za prvo obravnavo z dne 24.3.1994 v poglavju o kolektivnih sporih člen 26. glasi
takole (poudarek Krivic ,/B.K./)
»Vsakdo, ki ima pravni interes, lahko začne pred sodiščem, pristojnim za delovne spore,
postopek v zvezi s sporom o:
- veljavnosti kolektivne pogodbe,
- skladnosti kol. pogodbe z drugo kol. pogodbo, s katero mora biti skladna,
- skladnost kol. pogodbe z zakonom in drugimi predpisi, razen v primerih, v katerih je možno
sprožiti spor pred ustavnim sodiščem,
- drugim kolektivnih sporom, za katerega je v skladu z zakonom pristojno sodišče za delovne
spore.
Odločba sodišča je obvezna za pogodbeni stranki in vsakogar, na katerega se kolektivna
pogodba nanaša.«
Tudi ta predlog zakona (pripravljan v istem času kot zgoraj analizirani ZDSS - marca 1994
torej), enako kot ZDSS, ne daje delovnim sodiščem pristojnosti razveljavljanja ali
odpravljanja kolektivnih pogodb (vsaj izrecno ne), poleg tega pa tiste kolektivne pogodbe, za
katere je pristojno Ustavno sodišče, izrecno izvzema iz pristojnosti delovnih sodišč. Povedati,
katere so te kolektivne - torej narediti ločnico med enimi in drugimi - pa bi končno ne le
moglo, ampak tudi moralo Ustavno sodišče, drugače se bodo nejasnosti v zvezi z vsem tem v
teoriji in v praksi še kar nadaljevale in kopičile.
Predlog Zakona o kolektivnih pogodbah, ki ga je 15.12.2005 sprejela Vlada RS, določa, da je sklepanje kolektivnih pogodb svobodno in prostovoljno. Zakon pa določa tudi triletno uvajalno obdobje.
156
VIII. UREDITEV KDS V RS - MATERIALNOPRAVNI VIDIK264
1. USTAVNA PODSTAT KDS265
Glede na dejstvo, da sem že v prejšnjem poglavju podrobno opredelil pomembne
ustavnopravne probleme (posebej še pristojnost US RS), v zvezi s sojenjem in nasploh s KDS,
naj zato v tem uvodnem poglavju zgolj na kratko povzamem za kolektivna delovna razmerja
bistvene značilnosti.
Ustava Republike Slovenije266 zaposlenim, na temelju dela, ne jamči neposrednih pravic
odločanja in oblikovanja pravnih norm. Tovrstnemu upravičenju se ustavno besedilo še
najbolj približa v določilih 75. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da imajo delavci
pravico sodelovati pri upravljanju gospodarskih organizacij in zavodov pod pogoji in na
način, kot to določa zakon, saj z upravljanjem pojmujemo sprejemanje odločitev v širšem
smislu, vključno z odločanjem o pravnih normah. Z omenjeno ustavno normo je delavcem na
temelju dela zagotovljeno jamstvo za vključevanje in upoštevanje njihove volje pri odločanju
in pri normativnem urejanju delovnih pogojev v organizacijah. Zakonodajalec naj bi to
tematiko uredil po znanih evropskih modelih in ob upoštevanju mednarodnopravnih
standardov.
Kolektivna delovna razmerja so razmerja med zaposlenimi in delodajalcem, v okviru katerih
je na splošen način urejen položaj zaposlenih pri delodajalcu. Ta položaj delavcev je urejen s
predpisi, kolektivnimi pogodbami ter splošnimi akti delodajalca.267
Najpomembnejše ustavne norme,268 ki določajo pravni okvir kolektivnih delovnih razmerij,
264 Za poljudno napisane pravne vsebine glej: KUKEC B. (2004,2005) »Veliki pravni priročnik za podjetnike (VPPP)«, Založba Arkadija, str. 385-402 in 577. 265 Ker sem mednarodno pravne vire, ki urejajo KDS prikazal že v pogl A/III., se v tem poglavju omejujem zgolj na ureditev KDS v RS. 266 Na tem mestu bom zgolj informativno naštel pravne vire in veljavno pozitivnopravno zakonodajo (ker tudi KP veljajo za celo RS, jih štejem med »predpise«), kajti podrobneje (po vsebini) kanim obdelati vrste KDS v poglavju B II. .- vrste KDS po vsebini (in merito). 267 medtem, ko pogodba o zaposlitvi ureja individualno razmerja med delavcem in delodajalcem. 268 Podrobneje je analiza ustavnih določil relevantnih za KDS podana v predhodnem poglavju VI. Ustava RS in KDS, zato je tu ne ponavljam.
157
ki v končni fazi (ob prizadetosti kolektivnih interesov delavcev) lahko predstavljajo tudi
izvor KDS, pa so:
• določilo, po katerem je Slovenija pravna in socialna država (2. člen Ustave RS),
• določila o dolžnosti države, da ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter da
zagotavlja nujno zakonsko varstvo ( 66. člen Ustave RS),
• določila o relativni prostosti gospodarske pobude (74. člen Ustave RS),
• določila o soodločanju in sodelovanju delavcev pri upravljanju (75. člen Ustave
RS),
• določila o sindikalni svobodi ( 76. člen Ustave RS),
• določila o pravici do stavke ( 77. člen Ustave RS).
2. ZTPDR/89
Novi ZDR/2002 je v svojem 245. čl., ki predvideva prenehanje veljavnosti zakonov dopustil
izjemo, ko določa, da z dnem uveljavitve novega ZDR, ne preneha uporaba določb ZTPDR v
86. in 87. čl., ki se uporabljata do uveljavitve ZKP.
Zato je treba pogledati katere določbe starega ZTPDR so za kolektivna delovna razmerja in
reševanje KDS sploh relevantne.
Nedvomno je to VI. poglavje z naslovom »Kolektivna pogodba«, iz katerih seveda lahko
najpogosteje prihaja do KDS (smiselno 1. - 3. tč. 6. čl.ZDSS/94, enako tč. a – c ( 6 čl.)
ZDSS/2004).
V I. odst. 85. čl. je določeno, da KP vsebuje tako imenovani normativni del (v njem so
urejene pravice in obveznosti delavcev) in obligacijski del (zakon govori o ureditvi pravic in
obveznosti organizacij in delodajalcev. Zanimivo je, da ZTPDR (kot zvezni predpis) še ni
predvideval možnosti sklepanja KP na ravni podjetja t.i. podjetniške pogodbe.
Za vsebino te naloge je relevanten 86. čl., ki določa vsebino KP. Iz njega je razbrati, da je v
obligacijskem delu določeno, naj bi KP po zakonu urejala tudi med ostalimi vprašanji: način
in postopek reševanja medsebojnih sporov (mišljeni so interesni KDS), ki jih v tujini rešujejo
158
po mirni poti, s pomočjo konciliacije, mediacije ali arbitraže, po prisilni poti pa s pomočjo
stavk in izprtja delavcev. Pravne spore namreč najpogosteje rešujejo sodišča.269
Pomembna je tudi določba III. odst. 86. čl., ki določa načelo »in farovem laboratoris«, kar
pomeni, da KP kot pravni vir nimajo imperativnega značaja v tem smislu, da jih individualne
PZ nebi mogle »derogirati«, če so za delavce ugodnejše. KP tudi ne sme biti za delavce manj
ugodna od zakona, sicer se uporabljajo neposredno ustrezne zakonske določbe oz. še točneje:
to načelo pomeni, da je treba uporabiti v primeru kolizije posameznih predpisov tiste določbe
(zakonov PZ ali KP), ki so delavce ugodnejše.
3. ZDR/02
Pri analizi relevantnih določb za reševanje KDS je treba podobno kot v zgornjem primeru
ZTPDR, tudi glede ZDR/90, upoštevati prehodno in končno določbo ZDR/2002, ki v II.
odst. 245. čl. določa, : » z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati ZDR (Uradni list
RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), razen določb 112. - 119. čl., ki se uporabljajo do uveljavitve
zakona, ki bo urejal KP«. Določbe navedenih členov v poglavju IX. se nanašajo na KP. Za
nas je zanimivo določilo II. odst. 112. čl., ki v obligacijskem delu za KP določa, da se od
normativnega razlikuje po tem, da so z njim urejene medsebojne pravice in obveznosti strank
(torej ne udeležencev). V obligacijski del med drugim sodijo tudi določbe glede »reševanja
sporov«, itd.. 113. čl. uvaja podjetniško KP. Predvideva celo sklenitev pogodbe za območje
ene ali več občin, kar pa v dosedanji praksi v Sloveniji še ni bil slučaj, če analiziram zakaj, je
odgovor da verjetno zato, ker pri tem izrecno določa omejitev, da je takšna rešitev možna
edinole za tiste KP, s katerimi se urejajo delovna razmerja pri zasebnih delodajalcih. Za
potrebe te disertacije je pomemben 117. čl., ki določa reševanje KDS (imenuje jih, : »odloči
o spornih vprašanjih arbitražni svet«, če se pogodbeni stranki ne sporazumeta o sklenitvi,
spremembi ali dopolnitvi KP oz. drugih ukrepih za reševanje spornih situacij. Čeprav sama
zakonska dikcija ne predvideva delitve na pravne in interesne KDS, pa to navaja komentar.270
Pri tem, isti avtor že opredeljuje pravni spor kot tisti, ki temelji na obstoječem pravnem
stanju, interesni spor pa meri na vzpostavitev novega pravnega stanja (npr. določitev nove
najnižje plače). Iz dikcije I. odst. 117. čl ni jasno razvidno, ali gre zgolj za interesne spore, na
269 Tako tudi v komentarju ZTPDR, KONČAR, str. 255 270 KORUN V., Komentar ZDR, str. 259
159
kar kaže spornost sklenitve, spremembe oz. dopolnitve KP. Te situacije pa so praviloma, če
prav ne nujno, interesni spori. Glede na to, da arbitražni svet odloči tudi, če se stranki ne
sporazumeta »o drugih ukrepih za reševanje spornih situacij«, bi se dalo sklepati, da lahko gre
tudi za pravni spor, kot ukrep za reševanje spornega položaja bi lahko šteli npr. zahtevek za
artentično razlago« KP, pri čemer gre seveda za pravni spor.
Arbitražno reševanje KDS je obligatorno, organ, ki spor rešuje pa zakonodajalec imenuje
arbitržani svet. Lahko je oblikovan kot stalno telo, lahko pa se oblikuje tudi od primera do
primera (ad hoc). Glede sestave tega organa je zakonodajalec povzel splošna pravila o sestavi
arbitraže. Za potrebe te analiza pa je sedaj nujno zgornje določbe povezati z čl. 38. - 60.
ZDSS, kot organizacijskim in procesnim predpisom. Predvsem je pomembno s tega vidika
materialnega prava, 40. čl. ZDSS, ki določa, da se v posameznih spornih vprašanjih odloča
pred arbitražo.Tudi ZSDU je navezni predpis, ki ureja reševanja medsebojnih sporov za
arbitražo v VII. poglavju) ter določa, da je sicer odločba aribtraže dokončna, vendar imata
stranki pravico do sodnega varstva s tem, da izpodbijata arbitražno odločbo pred delovnim
sodiščem (104. čl. ZSDU).
ZDSS opredeljuje sodni preizkus arbitražne odločbe v določbah 26. - 28. čl. (čeprav so te
določbe menim da napačno /B.K./) uvrščene v poglavje o postopku v IDS. Določba 40. čl.s e
namreč sklicuje na določbe, ki veljajo tudi v primerih, ko se arbitražne odločbe nanašajo na
KDS, o katerih je odločala arbitraža, ki je lahko stalna ali priložnostna. Gre za tista sporna
vprašanja, ki se nanašajo na uveljavljanje kolektivnih delovnih interesov, kot nas v konkretni
analizi zanima. Preizkus takšne odločbe poteka pred DSS in sicer po pravilih KDS, kar
pomeni, da se postopek ne začne s tožbo, ampak s predlogom. Podrobnejša analiza določb o
izpodbijanju arbitražnih odločb v KDS bo podana v procesnem - (zadnjem) delu te disertacije.
4. ZSDU/93
Že v zgornjih analitičnih ugotovitvah, so prikazana pomembna dejstva, kot navezna
okoliščina v zvezi s KP in reševanjem KDS s pomočjo arbitraže, ki jih določa ZSDU. Zato v
tem poglavju zgolj nadaljujem z ugotovitvami.
160
Če podana kratko analizo ZSDU, je za KDS še posebej pomemben, lahko ugotovim, da je
bil sprejet na podlagi 75. čl. Ustave RS kot sistemski predpis, ter ureja kolektivno
uresničevanje pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju. Sodno varstvo ter izvršitev
te pravice je zagotovljeno pred DSS (106. čl. ZSDU in 5. tč. 6. čl. ZDSS), ter Ustava
zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic ( IV. odst. 15. čl.).
V analizi lahko zasledim, da je sporna prehodna določba 110. čl. ZSDU, ki dopušča urejanje
pravice delavcev zavoda do sodelovanja pri upravljanju s kolektivno pogodbo.271 Zakon
namreč ustavnega pooblastila za ureditev načina uresničevanja ustavne pravice ne more
udejanjiti tako, da bi svoje pooblastilo prenesel na podzakonske predpise, ki jih sprejemajo
nosilci izvršilne veje oblasti ali kolektivne pogodbe, kot v konkretnem primeru. Nekatere KP
urejajo sodelovanje delavcev pri upravljanju zavodov (npr. KP zdravstva in socialnega
varstva, Uradni list RS št. 15/94, KP za kulturne dejavnosti v RS, Uradni list RS št. 45/94,
itd..).
Tudi tu se pokaže, že omenjeno (po mojem mnenju sporno) stališče US RS, da ni pristojno
za presojo skladnosti KP z Ustavo, neposredna presoja ustavnosti te KP ni mogoča po že
citirani značilni odločbi, katere komentar in argumentacijo nekdanjega ustavnega sodnika
mag. Krivica sem prehodno prikazal ( še iz leta 1994, pa zato danes nič manj aktualno).
Naj v zaključki zgolj omenim, da sem imeal prav pred zadnjim ažuriranjem besedila te
disertacije v obravnavi zadevo, ki je po vsebini: KDS iz ZSDU. Kot predsednik arbitraže (3
članski senat po 101. in 102. členu ZDSU) sem napisal arbitražno odločbo, s katero je bilo
ugodeno zahtevku Sveta delavcev, zaradi nespoštovanja 67. člena ZSDU, saj ob ukinitvi
poslovalnice, delodajalec ni pridobil soglasja Sveta delavcev, čeprav ga je ta v postopku
razporeditve predsednice Sveta delavcev, na to obličnost izrecno opozoril. Odločitev je bila
zgolj deklaratorna, ker je nekaj mesecev za tem, delavka podpisala ponujeno novo pogodbo o
zaposlitvi (po 109. členu ZDR). Arbitraža je morala po konstituiranju opredeliti vsebino in
predmet KDS. Pri tem smo sklenili, da obravnavamo le kršitev ZDSU. V drugi del zahtevka,
ki po naši oceni pomeni IDS, pa se nismo spuščali (premalo plače, stimulacije, izguba naziva
»vodja« etc.). Pravno arbitražna odločba lahko predstavlja morebitni temelj za kasnejši IDS,
vendar le za 5 mesecev (do prostovoljne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi delavke).
271 Že citirana odločba US III, 86, U-I-104/92, Uradni list RS št. 45/94.
161
Pričakujemo pa težave povezane z izterjavo stroškov in nagrad, saj smo skladno s teorijo:
UDE L. (2004): »Arbitražno pravo«, GV Založba, str. 426-428, na prvem naroku
udeležencema predočili pričakovane stroške arbitraže (po 500 EUR vsak arbiter, predsednik
pa 2000 EUR – ne glede na število razprav in upoštevajoč administrativne stroške, ker sam
piše zapisnike, odločbo in je sestavil splošni akt za delo arbitraže: »Pravila arbitraže«, v
konkretni zadevi: predlagatelj: Svet delavcev – nasprotni udeleženec: Viator & Vektor d.d.,
Ljubljana.
5. ZDSS/2004
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS št. 19/94- ZDSS) je zagotovo prvi in
najpomembnejši pozitivnopravni vir glede urejanja reševanja KDS v Sloveniji po II. svetovni
vojni. Vsebuje materialno -(6. čl.) - formalno (40. - 48. čl.) koncepcijo KDS. Do takšnega
zaključka lahko pridemo z interpretacijo ter analizo zakonskih določb,272 ki bo podrobneje
prikazana v zadnjem - procesnem delu te disertacije (poglavje B VI), pri čemer bom poleg
pozitivnopravne ureditve najpomembnejših členov ZDSS, ki se nanašajo na KDS, še posebej
podrobno analiziral predvideno bodočo ureditev, v predlogu ZKP, ki je še v obdelavi delovne
skupine in predstavil tudi nekatera relevantna teoretična stališča nemških ekspertov iz
Twining projekta Slovenije.
Slovensko pozitivno pravo ne opredeljuje natančno pojma KDS, zato lahko o njegovih
bistvenih značilnostih sklepamo le iz vsebine npr. 6. čl. ZDSS, v zvezi z 40., 46. - 48. čl.
istega zakona. K razjasnitivi pojma KDS pa lahko prispevajo tudi nekateri drugi viri, ki jih
pa (še) ni mogoče šteti med veljavno pravo.273
272 V slovensko pozitivno pravo, je treba šteti tudi tukaj nenaštete zakone (npr. ZUOI, ZLPP, ZESD, itd.) na podlagi 245. čl. novega ZDR (Uradni list RS št. 42/2002 ) še vedno uporabnih določb ZTPDR, kot že rečeno (86. in 87, čl. glede kolektivnih pogodb) ter stari ZDR (čl. 112 do 119); vse do uveljavitve zakona, ki bo urejal KP (v obeh primerih). Neposredno uporabni viri so v Sloveniji tudi vse ratificirane (že naštete) mednarodne pogodbe(n.pr. Konvencije MOD, ki imajo lahko vpliv za KDS), na podlagi 8. čl. Ustave RS; pa tudi 36 veljavnih kolektivnih pogodb vseh ravni (2 splošni, 3 poklicne, 31 panožnih). 273 npr. predlog ZKP, druga obravnava 20.2.2001. Prvi tekst predloga ZKP je bil objavljen v Poročevalcu DZ RS št. 14/94, že daljnjega 5.4.1994, str. 16 - 18.
162
Materialna koncepcija KDS po 6. čl. ZDSS/04 zgolj primeroma (in ne taksativno) našteva
8 primerov, ko zakon določa, kdaj gre za KDS, glede na predmet spora.274
Značilno za ZDSS je, da je v drugem poglavju IV. dela ( 38. - 60. čl.- »postopek v KDS«)
glede na druge pravne ureditve, znatno širil krog na aktivni ali pasivni strani udeleženih
strank, ki se imenujejo udeleženci, po vzoru na Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS
št. 30/86). (ZNP) Glede udeležencev (strank) v KDS so še posebej pomembne določbe 45.
do 49. čl. ZDSS (predlagatelj, organizacija proti kateri je predlog vložen: osebe, ki jih določa
zakon, organizacije delodajalcev, podpisniki KP, skupine delavcev, sindikat v zvezi s
pristojnostmi s področja DR, sindikat, ki ne izpolnjuje pogojev reprezentativnosti, organizator
stavke, osebe, organi in organizacije, ki jih o uvedbi KDS (poudarjeno načelo oficielnosti)
obvesti sodišče in so nosilci pravic v razmerju, o katerem se odloča itd.
Bistven za KDS je skupinski (bolje: kolektivni /B.K./) interes, sicer pa bo več govora o
spoznavnih znakih KDS v posebnem poglavju, Teorija utemeljeno kritizira 8. točko 6. čl.
ZDSS, ki (edini primer v naši ureditvi) predvideva (z izrecno zakonsko določbo), da gre za
KDS, tudi, ko gre za spore za razliko med dejansko izplačano osnovno plačo in plačo,275 ki bi
jo delavec prejel ob upoštevanju določb KP (čl. 2/2 ZUOI).276
274 Podrobneje bom prikazal posamezne kategorije KDS po ZDSS (materialnopravna ureditev) v poglavju B- teoretični del IV. točka 2. 275 Osebni dohodek – plača – (terminološke nedoslednosti) Že v svojem referatu za Portoroške dneve slovenskih pravnikov leta 1998 sem zapisal, da je stara zakonodaja uporabljala pojem ( še zmeraj ga uporablja tista, ki (le delno) še velja npr. ZDR in ZTPDR ter nekatere KP) osebni dohodek (OD); zakonodaja, sprejeta po letu 1992 pa uporablja pojem »plača«. Vendar ta distinkcija pri slovenskem zakonodajalcu ni dosledno izpeljana in se kasnejši pravni predpisi (še posebej tisti v obliki uredb na področju javnega sektorja) še vedno »uporabijo« ter zapišejo tam, kjer mislijo plačo, izraz »osebni dohodek«, vendar tudi pri tem zakonodajalec ni dosleden. Zato je treba kritično opozoriti, da (denimo) v razlagah Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd) govori (pravilno) o plači (Uradni list RS št. 10/2000, str. 1466, z dne 4.2.2000); 5 mesecev za tem pa se zopet vrača k zastareli terminologiji v sklepu o uskladitvi zajamčenega osebnega dohodka (namesto pravilno: plače), ko določa, da zajamčeni OD od vključno meseca julija 2000 dalje znaša 42.456,00 SIT (Uradni list RS št. 62/2000, str. 7908, z dne 7.7.2000). Sicer pa je v teoriji ta problem že natančno obdelan, pri čemer Kresalova meni, da glede na sedanje družbeno ureditev v Sloveniji ni primerno ohraniti uporabo izraza »osebni dohodki« in da je navkljub dejstvu, da se ta izraz uporablja v objavljenem slovenskem prevodu Konvencija MOD št. 131, (o minimalnih osebnih dohodkih…)« v uradnem listu, pravilneje uporabljati izraz »plača«, saj je tudi pravilnejši prevod izvirnega angleškega (»wage«) oz. francoskega (»salary«) teksta konvencije. Še več. Sprememba izraza »osebni dohodek«, v sedanji izraz »plača« ni zgolj oziroma sploh ni le terminološka. KRESAL B. (2000) Tako npr. ugotavlja: »Osebni dohodek je delavcu pripadal na temelju njegove pravice do dela in do samoupravljanja, ki jih je uresničeval v organizacijah združenega dela skupaj z drugimi delavci, ki so na tej podlagi tudi odločalo o uporabi in delitvi ustvarjenega dohodka ter del tega dohodka namenil za osebne dohodke. Plača delavcu pripada na temelju njegove pravnoposlovne, pogodbene zaveze delodajalcu, da bo zanj (za drugega) opravljal delo. Gre za pogodbeno, sicer specifično delovnopravno, razmerje med delavcem in delodajalcem. Pravni temelj je pogodbeni; delavec je glede plače upnik delodajalca in delodajalec je dolžnik,
163
6. SKPGD/97277
V III. delu ureja pravice in obveznosti strank, ter način reševanja ( KDS /B.K./) sporov (57. -
67. čl.) Iz teh določb lahko sklepamo, da so KDS tisti spori, ki jih začnejo, ali so v njih
udeležene podpisnice navedenih KP in katerih predmet je sprememba, dopolnitev, sklenitev
ali odpoved KP. Organa, ki odloča o takšnih sporih, sta komisija za pomirjanje in arbitraža
(61. čl.).278 Odločbo takšne arbitraže pa je na podlagi 40. čl. dovoljeno izpodbijati pred
delovnim sodiščem po določbah 26. do 28. čl. ZDSS, kar je utemeljeno kritizirano v pravni
teoriji.279 Pri tem moram opozoriti, da je bila s 1.1.2006 SKPGD odpovedana, tako da do
1.7.2006 velja le še normativni del, tarifni pa ne več.
7. KPNGD/91280
Omenjam le določbo, ki je pomembna za to disertacijo oz. reševanje KDS. Po določbi 5. čl. se
šteje, da gre za KDS med strankama, če se stranki ne sporazumeta o sklenitvi, spremembi oz.
dopolnitvi KP oz. o drugih ukrepih za reševanje spornih vprašanj.
ki je zavezan delavcu izpolniti svojo obveznost plačila, za katero se je zavezal. Gre za temeljno sistemsko spremembo, ki bistveno spreminja pravno naravo plače, do katere je upravičen delavec.« 276 Tako npr. NOVAK J. (1999), str. 12, stoji na (prepričljivem /B.K./) stališču, da je ta določba ZUOI nesprejemljiva zaradi načelnih pravnih razlogov o značilnostih KDS (kolektivni interes) prav tako pa tudi z vidika primerjalnega delovnega prava. 277 Ta, prva od dveh SKP je bila objavljena v Ur. l RS, št. 40/97, ter nato kar 18 krat novelirana. 278 Več o problematiki v zvezi s organi za reševanje KDS v KP, prikažem v vsebinski analizi 36. veljavnih KP v Sloveniji. (pogl. A. IX.) 279 NOVAK J. (2001), str. 1276 280 Uradni list RS št. 18/91, nato je ta SKP doživela največ sprememb in dopolnitev in sicer kar 63 krat, pri čemer je bila v Uradnem listu šr. 2/97 ter v Uradnem listu 99/2001 tudi 2 krat popravljena. Vir: htpp:/zakonodaja,gov.si/RPSI/kazala-področje/kazalo10, stanje 2005.
164
8. ENAINTRIDESET (31) PANOŽNIH281 KP V SLOVENIJI282
Podrobnejše razlike, (ki niso zgolj navidezne in ni res, »da naj bi bile vse pogodbe med seboj
v bistvu enake«),283 kot (netočno) navajajo nekateri avtorji (dr. Novak J.), podajam v poglavju
o vsebinski analizi 36 veljavnih KP v Sloveniji, zato na tem mestu ne ponavljam ugotovitev
(v pogl. A. IX.).
9. ZS/91
Razumljivo je, da ne opredeljuje KDS, saj ureja le enega od primeroma naštetih
(materialnopravno) KDS v ZDSS (čl. 6/5) - zakonitost stavke. Zato pa definira stavko, ki je
le ena od oblik KDS (tudi v primerjalnem pravu zgolj ena od metod industrijskih akcij). Po
1. čl. je »stavka (definicija) organizirana prekinitev dela delavcev za uresničitev ekonomskih
281 Dejavnost - panoga - branža - poklic (v zvezi s KP) -Terminološko: Menim, da je najširša opredelitev glede kolektivnih pogodb »dejavnost«, saj imata že obe splošni KP ta izraz v samem naslovu, pri čemer pa je moč zaslediti od preostalih veljavnih 31.KP panog oz. branž, da gre tudi za dejavnost v ožjem smislu, kot v smislu branže oz. panoge. Zato razumem naziv »panoga« za istopomenko »branže«, ker je tudi jezikovno med njima enakost. VRBINC, (1994), s. 102 Zmoti lahko zgolj tretja označba glede poklicnih KP (trenutno jih imamo v Sloveniji tri) saj nekatere druge pogodbe, ki imajo že tudi v naslovu dejavnost ali panogo, po vsebini napotujejo tudi na poklic. Zato bom pri nalogi zastopal naslednje stališče: Dejavnost bom imenoval zgolj javni in zasebni sektor (po novem je opuščeno delitev na gospodarske in negospodarske dejavnosti na podlagi zadnje SKPGD/97). Glede drugega nivoja KP, ki so prav tako stvarno veljavne na področju cele države, bo za mene pomenilo: panoga je enako branža. Glede poklicnih KP, prav tako z veljavnostjo za celo državo: zanje je za odločanje v KDS izključno pristojno delovno sodišče v Ljubljani. Za razliko od podjetniških KP, (kjer se spori lahko vložijo tudi na drugih 3-eh delovnih sodiščih), pa bom upošteval zgolj te tri KP, (gl. Priloge: tabelo B.-1 - Pregled veljavnih kolektivnih pogodb): To je KP za zdravnike in zobozdravnike, za poklicne novinarje ter za zaposlene v zdravstveni negi. 282 Pri metodologiji štetja koliko panožnih oz. branžnih oz. dejavnosti KP v Sloveniji, je bilo treba upoštevati, da je KP gradbenih dejavnosti prvič bila sklenjena leta 1998, danes pa v veljavi tista Uradni list RS št. 1/2005. Ni jasno, zakaj se v uradnem registru predpisov Slovenije ta kolektivna pogdoba navaja 2 krat. Podobna metodološka nedoslednost je pri kolektivni pogodbi za dejavnost kovinskih materialov in livarn, ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije, ki je bila prvič sklenjena Uradni list št. 37/96, nato 9 krat spremenjena in dopolnjena oz. noevlirana, nazadnje pa je bila sklenjena še Kpo izplačilu plač za leto 1994 za dejavnosti kovinskih materialov, livarn in kovinske ter elektro industrije Slovenije in dogovor o pripravi nove kolektivne pogodbe (Uradni list RS št. 79/2004). Podoben je primer s tretjo, to je KP za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije, ki je bila prvič sklenjena Uradni list RS št. 47/1994, nato 4 krat novelirana, popravljena še v Uradnem listu 25/2002, sedaj pa velja Uradni list št. 70/2004. Ni jasno, čemu takšne metodoloke nedoslednosti, dolžan pa sem seveda nanje opozoriti, če sem pri študiju in pisanju disertacije nanje naletel. Vir: htpp:/zakonodaja,gov.si/RPSI/kazala-področje/kazalo10, stanje 7.1.2005 283 - oz.....»da tudi med splošnima in panožnimi kolektivnimi pogodbami ni bistvenih razlik v ureditvi postopka za reševanje kolektivih delovnih sporov..... Takšna ureditev narekuje poenotenje ureditve postopka, torej ureditev v dveh kolektivnih pogodbah (npr. v eni splošni in eni za vse panoge), ali le v eni kolektivni pogodbi« . –NOVAK J., (1999), str. 24.
165
in socialnih pravic in interesov iz dela«.284 Za naše obravnavanje KDS je pomembno, da v
zvezi s stavko velja v RS na podlagi posebnega odloka skupščine RS iz leta 1991 začasno, do
sprejema novega zakona ( ki ga še vedno ni!) ZS ( Uradni list SFRJ št. 23/1991). Zakon
poleg drugega določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za zakonito stavko. Med njimi je tudi
obvezna napoved stavke, pri čemer je rok različen glede na to, ali gre za stavko v
gospodarstvu (najmanj 5 dni, državni upravi ali javnih službah (dejavnost posebnega
družbenega pomena) kjer velja najmanj 10 dnevni rok za napoved stavke. Poleg tega zakon
določa še dva pogoja, to je zagotovitev minimuma delovnega procesa, ki zagotavlja varnost
ljudi in premoženja ali je nenadomestljiv pogoj za življenje in delo občanov ali za delo drugih
organizacij ter zagotovitev izpolnjevanja mednarodnih obveznosti. Glede pogojev, pod
katerimi se lahko uresničuje pravica do stavke v vojski in policiji, ZS odkazuje na ureditev
v posebnih zakonih.
ZS ureja tudi mirno reševanje sporov v 4. členu.
10. ZRS/93 (ZAKON O REPREZENTATIVNOSTI SINDIKATOV)
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v okviru svojih pristojnosti, ki izhajajo iz
Zakona o reprezentativnosti sindiaktov (Uradni list RS, št. 13/1993), na podlagi dokazil o
izpolnjevanju pogojev, skladno z zakonom, izdaja odločbe, o reprezentativnosti sindikatov,
in sicer za zveze oziroma konfederacije sindikatov, samostojne sindikate, ki so reprezentativni
v panogi, dejavnosti, poklicu, občini, ozorima širši lokalni skupnosti. Reprezentativnost
sindikata za posamezno dejavnost ali poklic se ugotavlja v skladu s standardno klasifikacijo
dejavnosti in standardno klasifikacijo poklicev.
Zdaj je v Republiki Sloveniji 30 reprezentativnih sindikatov, od tega je 6 zvez oziroma
konfederacij ostali so reprezentativni v posamezni dejavnosti ali poklicu.
284 Več o stavkah v posebnem poglavju kakor tudi v primerjalnopravnem pregledu. Seznam reprezentativnosti sindikatov z navedbo dejavnosti oziroma poklica, v katerem so pridobili reprezentativnosti: Vir: http//www.gov.si/mddsz/delo/sindikati.htm, stanje 7.1.2005
166
11. ZPP/99
Glede na izrecno določbo 14. čl. ZDSS/94 enako 19. čl. ZDSS/2004 je ZPP za KDS (v še
večjem obsegu pa tudi za IDS) najpomembnejši procesni pravni vir, izven specialne ureditve
kolektivnih delovnih razmerij. Za razširitev in poglobitev mirnega reševanja sporov bi lahko
ob določbah 306. do 308. čl. ZPP (sodna poravnava) bil pomemben tudi 309. čl. ki ureja
možnost poravnave pred vložitvijo tožbe, to je , mutatis mutandis, tudi predloga v KDS.
Da ne bi prišlo do podvajanja navedb, odkazujem na poglavje B, VI. - Postopek v KDS, kjer
je opravljena primerjava med temeljnimi načeli, ki veljajo v KDS, ter načeli ZPP, prav tako
pa je odgovorjeno na vprašanje: (poglavje B, VI., tč. 5.) Kateri (procesni) instituti ZPP niso
primerni (uporabljivi) v KDS? Na tistem mestu je tudi opravljena podrobnejša analiza.
12. PREDLOG NOVEGA ZKP/01 (OZ. 2006)
Vprašanja, povezana s pripravo in s sprejemom ZKP so med delovnopravnimi strokovnjaki
in med predstavniki zainteresirane javnosti, pri čemer mislim, zlasti na predstavnike
reprezentativnih sindikatov in delodajalcev, prisotna že več kot 12 let.
Dejstvo je, da smo se v Republiki Sloveniji že pred leti odločili, da bomo individualna
delovna razmerja, torej rezmerja, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi
pogodbe o zaposlitvi, ter kolektivna razmerja, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb, urejali
ločeno.
S tem namenom je bil leta 1994 pripravljen prvi predlog ZKP, katerega cilj je bil urediti
sistem kolektivnih pogodb ter uveljaviti načelo prostovoljnosti njihovega sklepanja.
Ob sklicevanju na Socialni sporazum za obdobje 2003-2005 pa v zvezi s pripravo Zakona o
kolektivnih pogodbah ne smemo prezreti še enega, pomembnega dela dogovora med Vlado in
socialnimi partnerji. Podpisniki Socialnega sporazuma so se namreč dogovorili, da je pogoj za
sprejem tega zakona soglasje partnerjev o ključnih vprašanjih. Takega soglasja pa do tega
trenutka, kljub številnim srečanjem in usklajevanjem, ni bilo mogoče doseči. To pa je tudi
167
osnovni razlog, zakaj je minister za delo, družino in socialne zadeve usklajevanje na zakon
začasno ustavil.285
Zakon o kolektivnih pogodbah je končno nared za vlado in državni zbor. Socialni partnerji so
15.12.2005 končali usklajevanje – vodil ga je minister za delo Janez Drobnič – o predlogu
Zakona o kolektivnih pogodbah. Dosegli so soglasje o večini odprtih členov, tako da gre
predlog zakona, ki se pripravlja že deset let, v nadaljnjo obravnavo in sprejetje na vladi in v
državnem zboru. Med najbolj spornimi vprašanji je bilo prehodno obdobje za sodelovanje
delodajalskih organizacij z obveznim članostvom pri sklepanju pogodb. Podprli so predlog
ministra, razen združenja delodajalcev (ZDS), da prehodno obdobje traja tri leta po uveljavitvi
zakona. To bi prostovoljnim združenjem omogočilo, da se okrepijo in v celoti prevzamejo
obveznosti. Usklajevali so tudi odprta vprašanja v zvezi s hierarhijo pogodb, naknadnim
pristopom in razširjeno veljavnostjo kolektivnih pogodb.
12.1. Kratki kritični prikaz vsebine286
Predlog zakona o kolektivnih pogodbah (ZKP)287 je v parlamentarni obravnavi že od junija
leta 1994, v predalu pa je obležal zato, ker je tesno vezan na novi ZDR, ta pa je bil sprejet šele
24.4.2002. Reprezentativni sindikati bi morali do 10.aprila 2002 na ekonomsko-socialni svet
poslati dopolnila za drugo obravnavo ZKP, vendar so to do roka storili le Zveza svobodnih
sindikatov, Združenje delodajalcev Slovenije in kot zainteresirana javnost Združenje svetov
delavcev slovenskih podjetij, ki ni član ekonomsko-socialnega sveta.288
285 BELOPAVLOVIČ N. (2004) »Odprta vprašanja predloga Zakona o kolektivnih pogodbah«, Delavci in delodajalci, št. 2-3/04, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani, str. 233-245. 286 Več o tem glej: VODOVNIK Z. (2004) »Kolektivne pogodbe v javnem sektorju«, Delavci in delodajalci št. 2-3/04, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani, str. 245-261. 287 Pri komentarju nastajanja novega ZKP se opiram tudi na komentarje in strokovne pripombe mednarodnih ekspertov DAÜBLER, (Nemčija) in CASALE (ILO/CEET), ki so že posredovane na MDDSZ, in so upoštevane pri predlogu ZKP - za drugo obravnavo, vključno z amandmaji vlade RS. 288 Primerjalnopravno so glede organiziranosti sindikatov v Evropi uveljavljeni trije modeli. Relativno močne sindikate, ki temeljijo na enotnosti, imajo v Nemčiji, Avstriji in na Švedskem, precej razdrobljene, maloštevilne in na politične stranke naslonjene sindikate imajo v Franciji, Italiji, Grčiji na Portugalskem in v Španiji. Zlasti v Veliki Britaniji in na Irskem imajo sindikate, ki temeljijo zlasti na poklicni in stanovski pripadnosti. Vse bolj se uveljavlja decentralizacija kolektivnih pogajanj V vseh državah morajo stranke kolektivnih pogajanj izpolnjevati določena merila reprezentativnosti. V Nemčiji, Avstriji in v Španiji imajo pristojnost za sklepanje podjetniških tarifnih sporazumov tudi (obratna) voljena delavska zastopstva.
168
Prvo obravnavo predloga Zakona o koletivnih pogodbah – ta naj bi sistematično uredil sistem
kolektivnih pogodb ter uveljavil načelo prostovoljnega sklepanja teh pogodb – je državni zbor
opravil že junija 1994. Socialni partnerji oziroma zastopniki vlade, delodajalcev in sindikatov
pa so se priprave zakona intenzivneje lotili šele v zadnjih dveh letih.
Na delovni skupini so februarja 2005 socialni partnerji prvič izrazili interes, da bi se znova
pričeli pogajati, tako da bi bil zakon sprejet že letos. Odslej se bodo partnerji pogajali vsak
teden, prvo naslednje srečanje pa bo 15. februarja. Pogajalci bodo pozorni zlasti ne že dlje
časa odprta vprašanja, kot so veljavnost kolektivnih pogodb, razširitev in kriteriji za razširitev
kolektivnih pogodb, reprezentativnost delodajalskih in sindikalnih organizacij.
Ekonomsko-socialni svet (ESS) je na predlog ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
marca 2002 naložil tridelni delovni skupini, da nadaljuje postopek za sprejem zakona. Tako
naj bi skupina pripravila amandmaje k predlogu zakona za drugo obravnavo. Podlaga za
nadaljnje delo je bil predlog zakona o kolektivnih pogodbah, ki je bil objavljen v Poročevalcu
št. 8, v letu 1995. Matični odbor DZ je sklenil, da se sprejem zakona odloži do sprejema
Zakona o delovnih razmerjih; ta je bil sprejet marca 2002.
Marca 2003 so se pogajanja prekinila in sicer zaradi večjih razhajanj o ključnih vprašanjih,
kot so ureditev kolektivnega dogovarjanja za javni sektor; reprezentativnost sindikatov in
delodajalcev ter prehodno obdobje za obe zbornici; ureditev arbitraže; splošna in razširjena
veljavnost kolektivnih pogodb; hierarhija kolektivnih pogodb in njihova medsebojna
usklajenost.
Socialni sporazum za obdobje 2003-2005 je zavezal socialne partnerje za pospešeno delo.
Zato je resorni minister marca 2003 sklical prvi sestanek, na katerem so socialni partnerji
predstavili svoja stališča. Dogovorjeno je bilo, da se sestanki intenzivirajo. V letu 2003 so se
sestali sedemkrat. Predlagali so, da se pripravi novo delovno gradivo, in sicer brez določb o
reprezentativnosti socialnih partnerjev, pri čemer ministrstvo upošteva že usklajene rešitve in
Zakonsko obvezna kolektivna pogajanja poznajo na Portugalskem, v Luksemburgu, Belgiji, Španiji in v Franciji. V Veliki Britaniji in na Irskem kolektivne pogodbe niso neposredno obvezujoče in iztožljive, ampak so njihove določbe zavezujoče le, če so vključene v posamezne pogodbe o zaposlitvi.
169
pri zadevah, kjer ni bilo doseženo soglasje, pripravi svoje rešitve oziroma rešitve v variantah.
To besedilo je bilo nato podlaga za nadaljevanje usklajevanja.
Predlog ZKP vsebuje 41. členov in predvideva prenehanje veljavnosti 112. do 119. čl. ZDR.
V čl. 19. do 28. ureja mirno reševanje KDS, zato na tem mestu ne bom obravnaval tega
poglavja, ker bom to storil pri ADR.
Predlog ZKP ureja stranke, (zanimivo, da jih ne imenuje udeleženci /B.K./), vsebino,
postopek sklenitve KP, njeno obliko, veljavnost in prenehanje, mirno reševanje KDS ter
evidenco in objavo KP. KP sklepajo sindikati in njihove zveze oz. konfederacije, delavci,
posamezni delodajalci in njihova združenja, Vlada RS ali od nje pooblaščeno ministrstvo, ali
drug z zakonom pooblaščen organ, če se sklepajo za območje RS, za zaposlene v državnih
organih - javni sektor, skupaj z združenji delodajalcev v dejavnosti, ki se opravlja kot javne
službe.
Predlog ZKP posega tudi na področje reprezentativnosti sindikatov opomba289 (bo torej na
novo uredil dosedanji ZRS) pa tudi reprezentativnost združenj delodajalcev. Ker po
materialnopravni koncepciji KDS (7. tč. 6. čl. ZDSS) v Sloveniji velja izrecna določba, da gre
za KDS v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata, je seveda pričakovati, da bo iz
tovrstnih razmerij prihajalo tudi v bodoče do KDS (pa tudi doslej je po pogostnosti
nenazadnje, tudi zadnji predlog ZDS - delovno besedilo v čl. 5. tč. 2. ko taksativno našteva
KDS po vsebini, ohranja v 7. tč. KDS kot » v zvezi z določitvijo lastnosti reprezentativnosti
sindikata«.290 Za reprezentativna združenja delodajalcev za območja cele države se (zdaj)
štejejo tista, ki (v različnih dejavnostih) zaposlujejo najmanj 10% zaposlenih dejavnosti.
Velike razlike, obstajajo tudi glede ravni kolektivnih pogajanj, čeprav kot najpomembnejša raven v večini držav velja panoga. 289 Reprezentativne- (zainteresirane), organizacije delodajalcev in delavcev - Terminološko Slovenski prevod konvencije MOD št. 131 o določanju minimalne plače s posebnim ozirom na države v razvoju (1970) in spremljujočo istoimensko priporočilo MOD (Uradni list SFRJ - M.P, št. 14/82, z dne 31.12.1982) Slovenijo zavezuje, na podlagi I.odstavka 3. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine, o čemer je bil sprejet Akt o notifikaciji Uradni list RS - MP, št. 15/92, z dne 13.11.1992 Vendar slovenski prevod konvencije namesto izraza »reprezentativne« uporablja izraz » zainteresirane« organizacije delodajalcev in delavcev, čeprav iz angleškega teksta, objavljenega v Uradnem listu izhaja, da konvencija govori o reprezentativnih organizacijah delodajalcev in delavcev (sindikati). Obširneje o tem: KRESAL B. (2000), s. 2-13 Spet primer več neustreznih prevodov mednarodnih dokumentov. 290 Predlog ZDSS - delovno besedilo, Ljubljana 2.6.2003.
170
Za reprezentativna združenja delodajalcev za (posamezno) dejavnost, pa se štejejo tista, ki
zaposlujejo najmanj 15% zaposlenih te dejavnosti. Tudi po novem odločbo o
reprezentativnosti izda minister pristojen za delo.
Doslej, za razliko od reprezentativnosti sindikatov, vprašanje reprezentativnosti delodajalcev
(doslej) ni bilo posebej zakonsko urejeno.
Kar zadeva vsebine KP, le - ta v obligacijskem delu ureja pravice in obveznosti strank in
ADR (način mirnega reševanja KDS), v normativnem delu pa vsebuje določbe, s katerimi se
urejajo vsebina, sklenitev, prenehanje DR, plače, varstvo pri delu, pogoji za delovanje
sindikata. Z amandmajem Vlade k 4. čl. je vsebina usklajena z »pomenom izrazov v
SKPGD, ki je besedo »delojemalci« nadomestil z besedo »delavci«.
KP lahko vsebuje le določbe, ki so za zaposlene ugodnejše od določb vsebovanih v zakonih
in podzakonskih predpisih. Uveljavi se specialno načelo delovnega prava » in favorem
laboratoris«.
Za zaposlene v policiji, oboroženih silah in drugih državnih organih ter v javnih službah, ni
mogoče s KP določati posameznih pravic in obveznosti iz DR, ki so določene z zakonom.
Takšna dikcija je posledica uskladitve s Konvencijo MOD št. 98. o uporabi načela o pravicah
organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, zlasti v delu, ki zadeva delavce v državnih
organih. Določena je tudi hierarhija KP, ki so neposredno uporabne. Z amandmajem Vlade k
7. čl. (iz leta 1997) se predvideva tudi situacija, ko gre za možnost sklepanja več KP med
različnimi sindikati oz. delodajalci za iste dejavnosti ali posameznega delodajalca in so
določene rešitve za te primere (compulsory effect, zwingende Wirkung).291
Predviden je rok, v katerem KP še obvezuje (6 mesecev), določena je tudi splošna veljavnost
KP za območje RS (najmanj 50% zaposlenih podpisnikov v dejavnosti oz. podpis večine
reprezentativnih sindikatov, v katerih je včlanjenih najmanj 50% zaposlenih v dejavnosti).
Zaposleni bodo lahko (kot upniki) predlagali stečajni postopek, če delodajalec ne bo tri
mesece zaporedoma izplačal s kolektivno pogodbo dogovorjene plače.
291 Pripomba eksperta prof. dr. DAÜBLERJA, Bremen, 4.3.1997.
171
Denarna kazen za prekršek v zvezi s kolektivno pogodbo znaša za pravne osebe in
posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnosti, najmanj milijon tolarjev, za odgovorne
osebe pa najmanj 100.000 tolarjev.
12.2. Analiza – odprta vprašanja predloga ZKP
Cilj Zakona o kolektivnih pogodbah je uveljaviti načelo prostovoljnosti njihovega sklepanja
ter urediti sistem kolektivnih pogodb, vključno s postopkom sklepanja kolektivne pogodbe,
njeno obliko, veljavnostjo in prenehanjem, reševanjem KDS ter evidenco in objavo
kolektivnih pogodb.
Ker je zakon za socialne partnerje izjemno pomemben, želijo pred njegovim sprejemom
uskladiti vsa ključna vprašanja. Na to je pristala tudi Vlada RS, ki se je v okviru Socialnega
sporazuma za leto 2003-2005, s predstavniki delavcev in delodajalcev dogovorila, da je pogoj
za nadaljnjo obravnavo ter sprejem tega zakona soglasje socialnih partnerjev o vseh
najpomembnejših vprašanjih. Čeprav je bilo v pripravo zakona vloženega že veliko dela, pa
je postopek nastal. Ker še vedno ostajajo odprta nekatera vprašanja. Med ta vprašanja sodijo
zlasti:
Vprašanja povezana s spremembo reprezentativnosti sindikatov in določitvijo
reprezentativnosti delodajalcev v okviru tega zakona,
- vprašanje hierarhije kolektivnih pogodb in njihove medsebojne usklajenosti ter
- vprašanje splošne in razširjene veljavnosti kolektivnih pogodb.
- izpostavljeno pa je tudi razmišljanje, ki se nanaša na možnost drugačne ureditve določenih
vprašanj kolektivnega dogovarjanja za javni sektor.
V ZKP bi morali vnesti načelo prepoved kolektivnega urejanja dvostranskih delovnih
razmerij z enostranskimi splošnimi akti na katerikoli ravni, ter uveljaviti kolektivne pogodbe
kot edino možno obliko avtonomnega urejanja delovnih razmerij s splošnimi pravnimi
normami.Takšna rešitev bi bila skladna s priporočili mednarodnih dokumentov (MOD).
172
Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKP) bi moral odgovoriti, ali je predvideni pogajalski
monopol sindikatov v resnici smiseln, za delavce koristen in potreben tudi na ravni podjetij?
To naj bi bilo ključno strateško vprašanje, ki bo odločilno vplivalo na razvoj industrijske
demokracije na ravni podjetij v Sloveniji, za naslednjih deset do petnajst let.
Posebej zanimiva je določba II. odst. 15.člena, ki je v prvotnem besedilu določala, da se
lahko zoper ugotovljeno splošno veljavnost KP glede skladnosti z Ustavo, zakoni in
ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, sproži spor pred Ustavnim sodiščem. To določilo je
Vlada nato po sklepu US RS št. U-I 220/94, z dne 6.2.1997 amandirala tako, da US RS ni
pristojno za oceno ustavnosti SKP.292
Nova je tudi določba v 38a. amandmaju vlade, da se lahko do uveljavitve ZKP združenja
delodajalcev ustanovi v skladu z ZGD (ki ureja ustanavljanje gospodarskih interesnih
združenj).293
Zakon naj bi bil sprejet še letos (2006), v obsegu kot sem že omenil (v točki 12). Doslej so
pogajalski partnerji uskladili večino členov. Tako so socialni partnerji v prejšnjih pogajanjih
že uskladili določbe, ki urejajo reševanje KDS, evidenco in objavo kolektivnih pogodb ter
nadzor nad njihovim izvajanjem.
Odprta pa (vsaj po mojem mnenju, op. B.K.) so še vedno ostala najbolj ključna vprašanja
veljavnosti in hierarhije kolektivnih pogodb ter reprezentativnosti sindikatov in
delodajalskih organizacij – gre predvsem za vprašanje, ali Gospodarska zbornica Slovenije
lahko nastopa kot pogajalec na strani delodajalcev ali ne.
292 Nekoliko drugačno mnenje ima ILO (MOD) - CASALE, ki preizkus prvostopnega sodnika (judge of substance) pri KP opredeljuje kot mogoč le v omejenem obsegu (»is only possible to a limited extend, namber to see whether they are violating the Constitution, the mandatory law, the normal »moral standards« or basic principles of labor law ...«) Zanimivo je, da je v svojem mnenju tudi DAÜBLER napisal dobesedno: ...«Would it not better to go to labour courts?«...torej tudi on meni (v nasprotju z menoj in Krivicem), da Ustavno sodišče naj ne bi presojalo skladnosti KP z Ustavo, zakoni in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Zato je sledil vladni amandma besedila: »pred ustavnim sodiščem«, ki ga je nadomestila z besedami » pred pristojnim sodiščem«. 293 Tudi glede te določbe ILO (CASALE) vidi več problemov. V 19. čl. ZKP uvaja tudi v primerjalnem pravu pogosto, KDS kot interesne (zgolj o posameznih vprašanjih) glede sklenitve, dopolnitve ali spremembe KP (ker so po dodatnem proučevanju strokovnjaki delovnega prava ugotovili, da arbitraža ne more nadomestiti volje strank za sklenitev, spremembo in dopolnitev (celotne) kolektivne pogodbe, zato je posredovanje (mediacija) in arbitriranje mogoče samo glede posameznih spornih vprašanj.
173
Glede reprezentativnosti so obšli dilemo, ali to področje izpustiti in ga urediti v posebnem
zakonu ali prepustiti državnemu zboru, da o tem odloči. Oblikovsan je bil nov predlog, po
katerem bi lahko reprezentetivni sindikati in delodajalci naknadno pristopali h kolektivni
pogodbi z razširjeno veljavnostjo, ne glede na soglasje strank.
Vprašljiva ostaja (vsaj po moji oceni, op. B.K.) vloga GZS. Glede vloge Gospodarske
zbornice Slovenije minister meni, da bi bilo veliko bolj preprosto in učinkovito, če bi bil njen
status delodajalca jasen – zdaj to ni, ker zbornica nastopa v različnih funkcijah, kar postavlja
pod vprašaj tudi njeno avtentičnost in pogajanja s socialnimi partnerji. Zato bi kazalo
razmisliti o njeni čistejši vlogi, s tem pa bi dali tudi preimernejši status tistim organizacijam,
ki delujejo kot pravi delodajalci, na primer Združenje delodajalcev Slovenije in drugi.294
Tudi dr. Novak Mitja295 je na lanskih (2005) Dnevih delovnega prava opozarjal na
Konvenciji MOD št. 87 in 95, ki določata načelo prostovoljnosti – zlasti glede predstavništva
na strani delodajalcev (GZS), kar je ena temeljnih zahtev konvencij MOD. Zaenkrat je
članostvo v GZS še obvezno, kar je sporno.
13. ZDSS/04
Kot že večkrat omenjeno je s 1.1.2005 začel veljati ZDSS/04, ki je zagotovo temeljni pravni
vir za reševanje KDS in s tem tudi za opazovanje vpliva na razvoj kadrovske funkcije vseh
ravni managementa. Specialne določbe o KDS vsebuje v členih 44-57,296 v členih 18-34 pa so
enake določbe, ki veljajo za IDS, socialne spore in za KDS seveda, če ni podrobnejših
(specialnih določb v področnih zakonih ali v samem ZDSS/04).
Uveljavi se (še vedno) materialno-formalna oz. subjektivno-objektivna koncepcija KDS.
Glede te opredelitve ni novosti (6. člen ZDSS/04). Nove so le tri pomembne določbe (v 6.
členu). Prva je, da so zdaj DS: »krivda« za presojo skladnosti splošnih aktov s KP (kot KDS).
Druga je, da je presoja glede zakonitosti stavk razširjena še na druge industrijske akcije (točka
294 GAČEŠA J. (2005) »Socialni partnerji na pogajanjih vsak teden«, Delo 2.2.2005, str. 2 in LORENČIČ M. (2005) »Stekla pogajanja o KP«, Dnevnik, 2.2.2005, str. 3. 295 NOVAK M. (2005) »Med solidarnostjo in konkurenčnostjo«., Pravna praksa, str. 3. 296 Sedaj so KDS obravnavani v 13-ih členih, v ZDSS/94 je bil ta del obsežnejši, ker so bili ti spori obravnavani v 22-ih členih (čl. 38-60). Teorija pravi, da to ni sprejemljivo: NOVAK J (2004) Komentar ZDSS-1, str. 28.
174
6.). In tretjič: Besede o obstoju ali neobstoju KP, so zamenjanje z besedami: »nejasnost KP«.
To v praksi pomeni širitev presojanja.297
Menim, da te širitve presoje ne bodo predstavljale večjega problema v sodni praksi, Kažejo le
na okoliščino, da se je tudi zakonodajalec počasi začel zavedati zahtevnosti in kompleksnosti
postopkov reševanja KDS.298
Več o ZDSS/04 bo govora v poglavju o postopku reševanja KDS, pa tudi že doslej je bilo
precej napisanega, zato naj, na tem mestu, zadostujejo zgornja stališča in opozorila.
14. SKLEP
Če pogledamo pozitivnopravno slovensko ureditev KDS z materialnopravnega in procesnega
vidika lahko torej že na prvi pogled ugotovimo: da v naši pravni ureditvi predmeta spora v
KDS (predvsem v sodnem postopku) nimamo dovolj jasno določenega. Res ga je težko
določiti, ker ni jasno določeno, kaj je KDS, katere so njegove vrste, predvsem pa katera so
merila za ločevanje teh sporov od IDS (spoznavni znaki). Kolektivni interes pri ločevanju
med IDS in KDS v glavnem ni upoštevan, zato je v praksi večina KDS, dejansko večje število
združenih IDS299 (ko lahko prerastejo v množični spor (MS).
Če v sklepu poizkušam izluščiti splošno ugotovitev - (materialnopravne)300 značilnosti
ureditve KDS na Slovenskem - so te predvsem :
Prva bistvena posebnost izhaja iz vsebine 14. čl. ZDSS/94, 19. čl. ZDSS/2004, ki ureja
postopek v vseh delovnih sporih, in torej velja tudi za KDS.Določa subsidiarno uporabo ZPP,
297 Kritični do takšnih rešitev so še posebej praktiki – sodniki. Tako npr. predsednica Višjega DSS KLAMPFER M. na Društvu za delovno pravo in socialno varnost, dne 17.02.2005, na PF v Ljubljani. 298 Več o tem ROBNIK J. (2005) »ZDSS-1« v uvodniku Pravne prakse, št. 2/2005, str. 3-4. 299 KUKEC B. (1996), str. 970 - 990, kot sem zapisal in povedal v svojem referatu na Dnevih slovenskih pravnikov v Portorožu, že pred 6 leti. Po drugi strani pa mi je Novak izrazil dvom o teh trditvah, kajti po njegovih podatkih zaradi skromnega števila KDS, tisti (takrat zgolj 3) na revizijski stopnji, ki jih je do takrat reševalo Vrhovno sodišče RS, zaradi njihovega skromnega števila te trditve ne potrjujejo. Tako NOVAK, (1999), str. 17 op. 20. 300 Procesnopravne značilnosti ureditve KDS na slovenskem bodo podrobneje tako analitično kot sumarno ter z ustreznimi sklepi prikazane v poglavju o postopku v KDS (B, VI.)
175
kar pomeni, da bi bilo treba (formalno) uporabljati tudi nekatere institute ZPP/99, ki pa v
KDS niso primerni.301
Naslednja posebnost izvira iz 15. čl. ZDSS/94, zdaj čl. 23 ZDSS/04, po kateri je postopek za
mirno rešitev spora (praviloma določen v obeh splošnih in vseh panožnih KP) procesna
predpostavka za KDS. Ni povsem jasno, ali je temu res tako, še posebej glede na določbe
novega v 23. čl. ZDSS/2004.302
Slovenska pravna ureditev KDS (še) ne loči sporov o interesu in sporov o pravici (razen v
2-eh panožnih KP). Ker navedenega razlikovanja ni, je ostalo odprto vprašanje ali je smotrno
in potrebno, da je dovoljeno izpodbijati arbitražne odločbe, ki so sprejete po KP. Torej so v
bistvu spori o interesu (ekonomski), s katerimi se urejajo bodoča kolektivna delovna razmerja,
in ne spori v zvezi z odstopom, ali odpovedjo KP, ki so po svoji naravi spor o pravici (pravni-
legalni spori).
Posebnost naše pravne ureditve je tudi zelo širok krog udeležencev (strank), ki lahko
nastopajo v KDS (po ZDSS/94 jih je 13). V tujih pravnih ureditvah velja prevladujoče načelo,
da so stranke lahko le predstavniške organizacije delavcev (sindikati) in delodajalcev. Izjeme
veljajo tudi za skupine delavcev, ker veliko število delavcev ni članov sindikatov.
V primerih, ko v predpisih (zakonih, konvencijah) kolektivnega delovnega prava ni mogoče
najti odgovorov na določena vprašanja (tudi pri mirnem in alternativnem reševanju KDS) je
treba uporabiti določbe civilnega prava, predvsem ZOR (za razmerja do 1.1.2002 na podlagi
10., 1062 čl. ZOR, za kasnejša razmerja pa člene 11., 1059. do 1090. OZ , ki urejajo
poravnavo, ter eno izmed metod in oblik (ADR) za reševanje KDS določenih v panožnih KP,
oz. 11. čl. OZ (mirno reševanje sporov) .
301 Več o tem gl. v poglavju o postopku v KDS, V. tč. 5. 302 Čl. 243. ZDR (Uradni list RS št. 42/2002) namreč določa, da z dnem uveljavitve zakona (1.1.2003) preneha uporaba določbe 15. čl. ZDSS, v primeru reševanja individualnih delovnih sporov, v skladu z določbo 205. čl. ZDR (po katerem se lahko s KP določi Arbitražo). V primeru spora pred DS v Kopru v zadevi Kd 1/2002, (udeležencev: Lama Dekani d.d., ca sindikati KNSS), zaradi nezakonitosti stavke, kjer sem zastopal delodajalce, pa na drugem mestu prikazujem številne dileme v zvezi s tem, teoretičnim in praktičnim vprašanjem.
176
IX. VSEBINSKA ANALIZA 36. VELJAVNIH KP V SLOVENIJI 303
Čeprav prevladuje v javnosti (napačno) stališče, da so si v Sloveniji kolektivne pogodbe med
seboj v glavnem podobne in glede določil enake, pa ob natančni (vsebinski) analizi vseh 36.
pogodb ugotavljam, da temu ni tako. Vsaj kar zadeva KDS so med njimi kar pomembne in
zanimive razlike, čeprav glede tega celo v pravni stroki obstajajo nasprotna stališča.304
1. KAJ KP DOLOČAJO (POSEBNEGA) GLEDE REŠEVANJA KDS IN METOD
ADR? (RAZLIKE - SPLOŠNO)
- Ob vsebinski analizi veljavnih KP v Sloveniji (obeh splošnih, vseh treh poklicnih, ter
panožnih oz. dejavnosti) me je zanimal odgovor na vprašanje: kaj KP določajo (posebnega) v
zvezi z reševanjem KDS in metodami ADR in katere so temeljne značilnosti ter morebitne
razlike?
Po analizi sem prišel do nekaj zanimivih ugotovitev ter splošnih razlik, ki so v naslednjem:
Od celotnega vzorca 36.-ih KP zgolj dve KP (9. čl. KP za dejavnost železniškega prometa ter
čl. 12/2 KP med delavci in družbami drobnega gospodarstva) že sedaj (pred predvideno
spremembo ZKP) ločita pravne in interesne KDS.305
- Le dve KP določata smiselno uporabo SKPGD/97 (61. čl. KP za zavarovalstvo in 67. čl.
KP med delavci in zasebnimi delodajalci).
Razen obeh SKP le tri panožne pogodbe vsebujejo določila o pravicah in obveznostih
delavcev v primeru stavke kot ene izmed metod in oblik KDS (čl. 183 - 191 KP dejavnosti
303 Vir: http:/www.gov.si/mddsz/delo/sindikati,htm, stanje 7.1.2005 304 NOVAK J. (1999), str. 24 npr. navaja....«analiza nekaterih naključno izbranih doslej sklenjenih 36- panožnih kolektivnih pogodb (npr. kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn, ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 37/96), kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije (Ur. l. RS št. 67/96), in kolektivne pogodbe o dejavnosti železniškega prometa (Ur. l. RS št. 1/92) pokaže, da tudi med splošnima in panožnimi kolektivnimi pogodbami ni bistvenih razlik v ureditvi postopka za reševanje KDS....« ter nadalje še ......«takšna ureditev narekuje poenotenje ureditve postopka, torej ureditev v dveh kolektivnih pogodbah npr. v eni splošni in v eni za vse panoge) ali le v eni kolektivni pogodbi.....« Morda je takšen ( preuranjen) zaključek posledica metode, saj avtor navaja, da je šlo zgolj za (tri) naključno izbrane panožne KP, kar pa lahko rezultat analize popači, saj to pomeni manj kot 10 % analiziranega vzorca za raziskavo. 305 Zaradi preglednosti prikaza vsebinske analize tu zgolj vsebinsko opišem za kakšno naravo panoge gre.
177
železniškega prometa, 63. čl. KP dejavnosti trgovine, ki določa način opravljanja dela med
stavko pri trgovcih z osnovnimi živili ter 9. čl. KP za zaposlene v zdravstveni negi).
1.1. Terminološke razlike
- Obstaja terminološka razlika v dikciji (običajno) podpoglavja »reševanje kolektivnih (brez
delovnih /B.K./) sporov«. Nekako polovica primerov je, ko so za reševanje KDS med
strankami (ne udeleženci) kolektivne pogodbe določeni trije načini oz. organi: medsebojna
pogajanja, komisija za pomirjevanje (to sta po vsebini dve obliki konciliacije) in arbitraža (ali
arbitražni svet). Iz nadaljnjih določil KP ni razvidno, da bi med tema dvema arbitražnima
organoma bila kakšna vsebinska razlika. Od 16. panožne pogodbe dalje se pojavi za isti organ
naziv »arbitražni svet«.306 Po drugi strani pa je (ne glede na datum prvega sprejema), v
nekaterih KP ta organ imenovan enostavno »arbitraža«.307
1.2. Načelo in »favorem laboratoris«
je pogosto uveljavljeno v panožnih KP, čeprav ne vedno in povsod308
1.3. Opozorilna stavka
Pozna jo kot metodo reševanja KDS zgolj KP med delavci in družbami drobnega
gospodarstva, (ki sicer v 12. čl. pozna tudi pravni in interesni spor), ki v V. odst. 1 13. čl.
306 (npr. 56. čl. KP gospodarskih javnih služb na področju komunalne dejavnosti in vodnega gospodarstva, 5. čl. SKPNG, 42. čl. KP poklicnih novinarjev, 26. čl. KP celuloze, 63. čl. KP grafične dejavnosti, 65. čl. KP časopisnoinformativne in založniške dejavnosti, 65. čl. KP pridobivanja nekovinskih rudnin, 69. čl. KP kemične in gumarske industrije, 23. čl. KP tekstilne, oblačilne in usnjarske panoge, 73. čl. KP gradbene dejavnosti, 8. čl. KP dejavnosti zdravstvenega in socialnega varstva, 4. čl. KP zdravnikov in zobozdravnikov...« 307 (61. čl. SKPGD, 61. čl. KP dejavnosti poslovanja z nepremičninami, 63. čl. dejavnosti trgovine, 165. čl. dejavnosti bank in hranilnic, 62. čl. KP za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost), pri čemer je zanimivo, da KP za dejavnost železniškega prometa, ki pozna pravne in interesne spore, sploh nima arbitražnega organa, temveč pozna zgolj v 9. čl. komisijo za pomirjevanje. 308 npr. čl. 183.- 191. KU dejavnosti železniškega prometa, 63. čl. KZ dejavnosti trgovine, ki določa način opravljanja dela med stavko pri trgovskih z osnovnimi živili ter 9. čl. KP za zaposlene v zdravstveni negi: V. odst. 9. čl.te KP določa: ... »Če zaposleni stavkajo zaradi kršitve določil KP, ki jo z ugotovitvijo potrdi arbitražni svet, so za čas stavke upravičeni do nadomestila plače, kot če bi delali. Nadomestilo gre v breme delodajalca««. Takšne rešitve so torej bistveno bolj ugodne v panožnih, od npr. SKPGD, ki v čl. 48/8 določa, da gre stavkajočim delavcem nadomestilo plače zgolj za prve štiri dni v višini 70% osnove. Uveljavi se načelo: »In favorem laboratoris«.
178
določa: »Če so pogajanja neuspešna, sindikat najprej organizira opozorilno stavko, ki je
praviloma krajša in ne traja več kot en delovni dan«.
1.4. Stavkovna pravila sindikata
Ista panožna KP (to je KP med delavci in družbami drobnega gospodarstva) ima torej dve
posebnosti.309 Druga posebnost je, da ima edina KP določbo, da je sindikat pri delodajalcu
dolžan organizirati stavko v skladu z zakonom in stavkovnimi pravili sindikata (112. čl.).
Identično določbo ima le še SKPGD/97 v 8. toč., II. odst.
1.5. Specialno pristojnost arbitraž (ratione materiae)
ima za reševanje stavk, kot metodo KDS, le nekaj KP (npr. 87. čl. KPDKM).310
1.6. Kdaj gre po KP za KDS?
Podobna in zelo raznolika (neenotna) je ureditev opredelitve (po smislu: definicije) kdaj gre
za kolektivni (večinoma brez dodatka, »delovni««) spor? Vendar je ta raznolikost in
neenotnost bolj terminološke narave, kajti po vsebini zadreg ni, saj je očitno, da so določbe
vseh KP neenotne in pomanjkljive, glede opredelitve KDS in zato neskladne z zakonom
(ZDSS/94, 6., 40., 45. do 48. čl.). Tako se ponekod uporablja dikcija: »za KS se po tej
pogodbi razume opredelitev v ZDSS« - (tako določa čl. 165/2 KP bank).
Drugič je spet nekoliko drugačna dikcija (najpogostejša), ki določa » šteje se, da gre za
309 Čeprav ne spada neposredno v proučevanje KDS, pa naj omenim, da ima v 114. čl. določeno, da vsi zneski po tej KP, ki se nanašajo na plače in nadomestila plače, so v brutto zneskih. To je bilo doslej mnogokrat v praksi sporno, vendar je z zadnjo zbirko odločb (1998 - 2000), Založba GV 2001,s. 192 delovno-pravnega oddelka Vrhovnega sodišča RS ta dilema odpravljena, še posebej pa s sprejetjem novega ZDR/2002, ki bo začel veljati 1.1.2003. Vendar to naj omenim samo kot zanimivost, ker IDS niso predmet te disertacije, čeprav se v izjemnih primerih lahko tudi plača pojavi kot predmet KDS, o čemer bo govora kasneje. 310 Ta člen KP dejavnosti kovinskih materialov in livarn, ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije določa:« Za reševanje kolektivnih sporov med udeleženci te KP je v primeru, da pomirjanje med udeleženci ni uspešno, pristojna arbitraža. Arbitraža je pristojna za odločanje v naslednjih KDS med udeleženci KP: - o obstoju ali neobstoju KP pri delodajalcu in o njenem izvrševanju, o pristojnostih za kolektivno pogajanje, o zakonitosti stavke, o pristojnostih ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji. Vidimo torej, da gre tukaj za
179
spor..... (117. čl. KP elektrogospodarstva),311 enako tudi 4. čl. KP, zdravnikov in
zobozdravnikov, 6. čl. KP vzgoje in izobraževanja in nenazadnje tudi 5. čl. SKPNG).
Ponekod pa je določba: »do spora med strankama pride...« (čl. 4/2 KP kulture).
Najdemo tudi dikcijo: »velja da gre za spor... (61. čl. KP za lesarstvo, KP za premogovništvo,
itd.).
1.7. Fakultativnost in obligatornost ADR v KDS
Pomembna ugotovljena razlika pri vsebinski analizi 36. KP je tudi v dejstvu, da je včasih
oblika ADR, (kot sporazumna rešitev kolektivnega spora) obligatorna (87. čl. KP dejavnosti
kovinskih materialov.....).312 Po drugi strani pa je npr. v KP bank določba v 168. čl., kjer je
arbitraža zgolj fakultativna.313
Problem je v tem, da je arbitraža obligatorna že po (starem) ZDR, ki glede na prehodno
določbo 245. čl. novega ZDR /2003 še vedno velja do sprejema novega ZKP v čl. 112. -
119. Zato je na temelju tega zakona (ZDR) arbitraža določena tudi v KP.314
1.8. Stroški
Le ena KP panoge (KP za zaposlene v zdravstveni negi (v 9. čl.) določa, da je vsaka stranka
dolžna kriti polovico stroškov, ki nastajajo v oblikah ADR.315
omejene (zožane) stvarne pristojnosti arbitraže, v primerjavi s materialnopravno koncepcijo KDS v 6. čl. ZDSS/94. 311 V celoti se 117. čl. te KP glasi: »Šteje se, da gre za spor med strankama KP, če se ne sporazumeta o: sklenitvi, spremembi oz. dopolnitvi KP, enotni uporabi KP ukrepih za reševanje takih spornih primerov«. 312 Ta člen določa: »Za reševanje kolektivnih sporov med udeleženci te KP je v primeru, da pomirjanje med udeleženci ni uspešno, pristojna arbitraža«, (torej obligatorno- /B.K./) 313 Ta čl. določa: »V primeru ustavitve postopka pomirjanja lahko (torej fakultativno /B.K./) katerakoli stranka sproži postopek pred arbitražo, v roku 30 dni od dneva ustavitve postopka pomirjanja.« 314 Upoštevati je treba prehodne in končne določbe (X. poglavje) novega ZDR /2002, ki v 245. čl. določa, da se z dnem uveljavitve novega ZDR preneha uporabljati ZTPDR (Uradni list SFRJ št. 60/89 in 42/90), razen določb 86. in 87. čl., ki se uporabljata do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe (ZKP). Taka določba je tudi v II. odst. tega člena, ki določa prenehanje veljavnosti (republiškega) ZDR, (Uradni list RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), razen določb 112. - 199. čl., ki se prav tako uporabljajo do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe (ZKP). 315 9. čl. odloča: »V postopkih pod tč. 5. (komisija za pomirjevanje), 6. (arbitražni svet), 7. (poravnali svet), 8. (organ za razlago pogodbe), je vsaka stranka dolžna kriti polovico stroškov«.
180
1.9. Komisije za poravnave kot oblika reševanja KDS
Le ena KP pozna posebno »komisijo za poravnave«, kot obliko reševanja KDS za odločanje
kot stopnjo pred arbitražnim svetom ( 4. čl. KP za kulturne dejavnosti).
1.10. Učinki ter pravne posledice (sporazumne) rešitve KDS
Tovrstne določbe panožnih KP (zgolj v štirih npr. čl. 84/3 in čl. 90. KPDKM...) se mi zde
ene najpomembnejših, saj gre za t.i. »kreativne odločbe« organov za konciliacijo in mediacijo
ter arbitražo, določenih v avtonomnih pravnih virih.316
X. EMPIRIČNE ANALIZE - KOT IZHODIŠČE ZA TEORETIČNI DEL317
Empirična analiza pripada na prvostopnih sodiščih v obdobju 1994 – 2004 (ugotovitev, kdaj
so v KDS uspeli predlagatelji, ter členjenje teh podatkov po predmetu spora v KDS ter po
vloženih predlogih za sodno varstvo na vseh treh stopnjah sojenja v Sloveniji), pokaže
svojevrstno značilnost teh sporov, ki so pomembni za argumentacijo teoretičnih spoznanj in
stališč. Le iz resnih analiz je mogoče argumentirano ubraniti uvodne vodilne (hipo)teze te
disertacije, pa tudi 32 (koristnih) stališč, pobud in predlogov de lege ferenda, v zaključku tega
znanstvenoraziskovalnega dela (poglavje C.-1). Z dobro argumentacijo, ki izvira iz
empiričnih raziskav in analiz, zaključki in ugotovitve ter teze vzdržijo (ali padejo). Zato je
bilo vredno opraviti raziskovalni napor v tej smeri, saj empirične raziskave pokažejo kar nekaj
podatkov, ki nasprotujejo uveljavljenim stereotipom o reševanju KDS, njihovi učinkovitosti,
preglednosti itd.
316 Tako recimo III. odst. 84. čl. te KPDKM določa: »Sporazum strank v postopku pomirjevanja dopolnjuje KP oziroma nadomešča določbe KP, ki so z njimi v nasprotju…« Čl. 90. pa določa: »Odločitev arbitražnega sveta je dokončna. Kadar gre za spor med strankami te KP, odločba postane sestavni del te KP in jo spreminja oz. dopolnjuje«. 317 Pri izdelavi statističnih podatkov v empirični raziskavi so upoštevana spoznanja pravne teorije s področja statistike.
181
Graf 7: Pripad KDS na Slovenskem – po sodiščih 1. stopnje (1994-2004)
Očitno je, da je kar 78% zadev v KDS na prvostopnih sodiščih vloženih na DSS v Ljubljani.
Temu pripomore seveda tudi izključna pristojnost za sojenje oz. odločanje v KDS (9. čl.
ZDSS/2004), ko gre za KP, ki veljajo za območje Republike Slovenije, kjer je krajevno
izključno pristojno DSS v Ljubljani.
BAJT A., ŠTIBAR F. (2002): »Statistika za družboslovce«, str. 85–92 in str. 110-113.
182
Graf 8: Pripad KDS na vseh treh stopnjah sojenja (1994-2004)
Če pogledamo drugi podatek vidimo, da je pripad KDS na vseh treh stopnjah sojenja v 10
letnem obdobju razporejen tako, da je na sodiščih prve stopnje bilo obravnavano 65,2%
zadev, na Višjem DSS 27,.6% in na Vrhovnem sodišču – delovnosocialni oddelek zgolj 7,2%
vsega pripada.
Graf 9: KDS po uspehu na VS RS – način rešitve (1994-2004)
183
Empirična analiza pokaže, da je po uspehu (načinu rešitve), v obravnavanem 10-letnem
obdobju, bilo na Vrhovnem sodišču ugodenih 6 zadev, 5 zavrženih, 9 pa zavrnjenih.
Uspešnost revizij torej ni bila visoka.
Graf 10: KDS po uspehu na Višjem DSS v Ljubljani (1994-2004)
Nekoliko drugačno sliko pokaže analiza spornih zadev na Višjem DSS v Ljubljani. Potrjenih
je bilo kar 43 zadev (od skupaj 77), spremenjenih 14 in razveljavljenih 13. Ta podatek kaže,
da pritožniki niso bili prav uspešni v zadnjih 10-ih letih.
184
Graf 11: KDS po predmetu (vsebini) spora na Višjem DSS v Ljubljani (1994-2004)
185
Graf 12: KDS po predmetu (vsebini) spora na VS RS (1994-2004)
Zanimiva je analiza iz katerih razlogov po (čl. 6. ZDSS/94 in ZDSS /2004) so bili vloženi
spori - predmet spora (in merito). Na vseh treh stopnjah prevladujejo spori iz prvih treh točk
6. čl. ZDSS, to je iz kolektivnih pogodb. Zanimivo pa je, da je pri Višjem sodišču več sporov
po točki 6/6 v zvezi z 47. čl. ZDSS, to je zaradi stavk in pristojnosti sindikata v zvezi z
delovnimi razmerji, kot na Vrhovnem sodišču.
186
Graf 13: Vloženi KDS po letih na VS RS (1994-2004)
Če pogledamo še pripad vloženih KDS v 10-letnem obdobju vidimo, da je v začetku
opazovanega obdobja (1994) na Vrhovnem sodišču bil zgolj v letu 1996 en primer; ter v letu
1993, 4 primeri. Največ zadev pa je bilo v letu 2002 (6).
187
Graf 14: Vloženi KDS po letih na Višjem DSS v Ljubljani (1994-2004)
Empirična analiza (po sodnih vpisnikih) Višjega DSS kaže, da je bil pripad v letu 1994 zgolj
1 zadeva, največ v letu 2002 (18 zadev) ter v letu 2003, 8 zadev.
Če analiziram po vsebini (in merito) zgornje podatke, lahko ugotovim:318
Število vloženih predlogov za sodno varstvo v KDS doseže komaj kakšnih 0,5% do 1% vseh
zadev letno, do revizije pa pride povprečno le v parih zadevah na leto. Ta statistični podatek
seveda ne zmanjšuje pomembnosti in konfliktnosti tovrstnih KDS.
Empirična analiza pokaže, da stroga delitev KDS ni vedno možna, saj je npr. vprašanje
reprezentativnosti sindikatov tesno povezana z vprašanjem pristojnosti za kolektivno
pogajanje ali vprašanjem o zakonitosti stavke, kadar jo organizira sindikat.
Vsebinska analiza zgornjih empiričnih podatkov privede do naslednjih zaključkov:319
318 Tako tudi BLAHA M. (2004): »Reševanje KDS: dosedanja praksa in novosti po ZDSS – 1«, delavci in delodajalci, št. 2-3/2004, str. 245 – 261.
188
Dosedanja praksa pri reševanju KDS je že zavzela nekaj pomembnih stališč, pri čemer je
treba opozoriti, da so to stališča Vrhovnega sodišča – delovnosocialni oddelek RS,320 pri
čemer je treba vedeti, da so tovrstna stališča obvezna zgolj za senate Vrhovnega sodišča, ne
pa za sodišča prve ali druge stopnje. Zgolj s prepričljivostjo argumentacije lahko vplivajo na
sojenje na prvih dveh stopnjah, sicer pa sta prvi dve sodišči pri odločanju neodvisni.
Če (po vsebini) pogledamo dosedanjo sodno prakso v 10. letnem obdobju sojenja Vrhovnega
sodišča RS, lahko, upoštevajoč statistične podatke in empirične raziskavo, ki je že prej
prikazana ugotovimo:
1. PLAČE
Največ KDS se je nanašalo na spore o veljavnosti in izvrševanju KP, na skladnost KP z
zakonom oziroma medsebojno skladnost KP, pa tudi na skladnost splošnih aktov delodajalca
z zakonom, kolektivno pogodbo in drugimi predpisi.
Največkrat je šlo za vprašanje v zvezi s tistimi določbami KP, ki se nanašajo na plače:
obračun in usklajevanje plač. Pri tem je upoštevati tudi dejstvo, da je šlo praviloma za
»tranzicijske« spore zaradi zahtevkov po izplačilu premalo izplačanih plač v postopkih
lastninskega preoblikovanja in zaradi spora o tem, ali se upošteva intervencijska zakonodaja
ali kolektivne pogodbe.321
Vendar pa ostaja še vnaprej vprašanje: ali je spor za razliko med dejansko izplačano plačo in
plačo, določeno s kolektivno pogodbo, kolektivni ali individualni delovni spor? V postopkih
lastninskega preoblikovanja podjetij je bil tak spor opredeljen kot KDS s posebnim zakonom
(Zakon o ureditvi obračunavanja in plačevanja določenih davkov in prispevkov v postopkih
lastninskega preoblikovanja podjetij, Uradni list RS št. 69/94 in 7/95).Vrhovno sodišče pa je
že v sporu o pristojnosti v letu 1997 (št. VIII R 7/97 z dne 30.9.1997) sprejelo stališče, da »ni
319 Tako tudi BLAHA M. (2004), Ibidem, str. 264 – 276. 320 Navedene sodne odločbe so objavljene v računalniški bazi odločb Vrhovenga sodišča nekatere pa tudi v Zbirki sodnih odločb Delovno – socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS: sodba št. VIII Ips 141/96 v rpvi knjigi; sklep št. VIII Ipr 70/2000, VIII Ipr 171/98 in VIII Ipr 168/99, v drugi zbirki za obdobje 1998-2000, sklepa št. VIII Ipr 239/2000 in VIII Ipr 90/2000 ter odločba št. VIII Ips 23/2001 v Zbirki za obdobje 2001-2002.
189
razloga, da se spori, ki se nanašajo na razliko med dejansko izplačano osnovno plačo in plačo,
določeno s kolektivno pogodbo, tudi v drugih primerih in dejavnostih, ne bi obravnavali kot
KDS po določilih ZDSS, saj gre za isto naravo spornega razmerja«. V konkretni zadevi je bila
tožeča stranka delodajalec – javni zavod, ki je uveljavljal plačilo sredstev v višini premalo
izplačanih plač svojim delavcem od financerja – mestne občine.
Pred sodišči pa so se obravnavali tudi IDS, v katerih so delavci kot posamezniki, vsak zase,
zahtevali plačilo razlike med dejansko izplačano osnovno plačo in plačo, določeno s
kolektivno pogodbo. Večkrat je šlo tudi za t.i. množične spore (MS), kjer so se zahtevki
opirali na isto pravno podlago in na enako (podobno) dejansko podlago.
Očitno je sodna praksa dopuščala obe vrsti sporov, strankam pa je bilo prepuščeno, ali se
bodo vodili IDS ali pa bo sprožen KDS, ki je v MS zaradi kršitve kolektivne pogodbe tudi
bolj smiseln. Nenazadnje lahko sodišče v KDS na podlagi 57. člena ZDSS (enako sedaj 53.
člen ZDSS/04) naloži udeležencu izpolnitev določene obveznosti, taka odločba pa je izvršilni
naslov tudi za vsakega, ki mu je pravica priznana, ne glede na to ali se je udeleževal postopka
ali ne. Tako je tudi stališče izvršilnih sodišč (glej na primer sklepa Višjega sodišča v Ljubljani
št. III Cp 601/2001 z dne 29.3.2001 in št. III Cp 484/2001 z dne 23.5.2001).
Tudi v sporih o veljavnosti in izvrševanju kolektivnih pogodb se je pojavilo vprašanje
procesnih predpostavk za sodno varstvo. V zadevi št. VIII Ips 90/2001 z dne 12.2.2002 je
šlo nesoglasje med delodajalcem – gospodarsko družbo in v družbi organiziranim sindikatom
o tem, katera kolektivna pogodba velja za delodajalca in pri njem zaposlene delavce. Za
delodajalca je veljala Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega
gospodarstva.Sindikat organiziran v družbi ni predlagal kolektivnega spora zaradi
neizvrševanja le kolektivne pogodbe oziroma neskladnosti splošnih aktov z njo ali zaradi
neskladnosti podjetniške kolektivne pogodbe z zakonom. Predlagal je ugotovitev, da za
delodajalca velja druga kolektivna pogodba dejavnosti, oziroma, da za delavce družbe velja
tudi kolektivna pogodba dejavnosti, ki jo je sklenila konfederacija sindikatov, katere član je
sindikat v družbi (in ki je določene pravice uredila ugodneje za delavce). Kolektivna pogodba
za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije v
87. členu izrecno določa postopek za arbitražno reševanje kolektivnih sporov med
321 Na primer v zadevi št. VIII Ips 70/2000 z dne 5.12.2000 in št. VIII Ips 17/2003 z dne 16.12.2003.
190
udeleženci, med katere šteje tudi spore o obstoju ali neobstoju kolektivne pogodbe pri
delodajalcu – torej o tem, katera kolektivna pogodba velja pri delodajalcu.
Možnost neposrednega sodnega varstva za tovrstne spore je nesprejemljiva že iz povsem
načelnih razlogov. Ustava Republike Slovenije v 76. členu zagotavlja v okviru sindikalne
svobode tudi akcijsko svobodo sindikatov. To je pravico sindikata do prostega delovanja in v
tem okviru tudi do kolektivnega dogovarjanja in sklepanja kolektivnih pogodb. Pri tem pa
mora tudi sindikat upoštevati, da je sklepanje kolektivnih pogodb svobodno in prostovoljno
(4. člen Konvencije MOD št. 98, podobno tudi 6. člen Evropske socialne listine, Uradni list
RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/99). Pravice sindikata ni mogoče razlagati tako, da ima
sindikat pravico do sklenitve kakršnekoli ali katerekoli kolektivne pogodbe. Tako razumljena
bi namreč pomenila, obveznost sklenitve kolektivne pogodbe na delodajalski strani. Vendar
ne svobodno in prostovoljno, ampak na zahtevo druge pogodbene stranke.
Sodišče je tudi zapisalo, da za navedbe v reviziji, da je obveznost arbitražnega reševanja
sporov predpisana le za reševanje interesnih sporov, v veljavni zakonodaji ni podlage.
ZDR/90 v 117. členu res primeroma našteva spore, ki so po svoji naravi predvsem (ne pa
samo) interesni, sklenitev, sprememba ali dopolnitev kolektivne pogodbe. Vendar s splošno
klavzulo napotuje na arbitražno reševanje tudi vseh drugih sporov, ne, da bi pri tem katerekoli
spor posebej zaključil. Take izključitve tudi ni v določbah ZDSS. Če je s kolektivno pogodbo
ustanovljena arbitraža pristojna za reševanje vseh medsebojnih sporov med strankami in
udeleženci kolektivne pogodbe, je zato arbitražni postopek procesna predpostavka za sodno
varstvo.
Podobno je sodišče odločilo tudi v zadevi VIII Ips 197/2002 z dne 21.10.2003, kjer je šlo za
spor o izvršitvi aneksa k kolektivni pogodbi (o uskladitvi plač). Po kolektivni pogodbi je
predpisano mirno reševanje sporov pred komisijo za pomirjanje in arbitražnim svetom. Spori
so bili opredeljeni tako, da ne gre samo za interesne spore o sklenitvi, spremembi ali
dopolnitvi kolektivne pogodbe, ki po svoji naravi niso primerni za reševanje pred sodiščem,
temveč tudi za pravne spore v primerih, ko se stranke ne sporazumejo o ukrepih za reševanje
spornih razmerij. Med take spore spada tudi spor o realizaciji aneksa k Kolektivni pogodbi.
Ob tem je revizijsko sodišče poudarilo, da prihaja določba 15. člena ZDSS, o sprožitvi
postopka za mirno rešitev spora kot procesni predpostavki za sodno varstvo, praviloma v
poštev pri pravnih sporih (sporih o pravici, saj v interesnih sporih do sodnega postopka ne
191
pride že zato, ker taki spori po svoji naravi in vsebini niso primerni za reševanje v sodnem
postopku.
Sodišča so spore o skladnosti splošnih aktov delodajalcev z zakonom in kolektivnimi
pogodbami obravnavali kot KDS že na podlagi ZDSS, čeprav izrecno niso bili našteti v 6.
členu, kar pomeni, da ZDSS v tej zvezi ni prinesel neke povem nove pristojnosti. Čeprav to ni
bil argument sodnih oblasti je treba spomniti na drugi odstavek 86.člena ZTPDR, ki šteje kot
ustrezno ureditev pravic in obveznosti delavcev s podjetniško kolektivno pogodbo oz.
ureditev s splošnih aktom. Določba 6. člena ZDSS/04 na novo prinaša sodno pristojnost, da
bodo o KP ne glede na raven, za katero so sklenjene DS presojala tudi zakonitost oziroma
skladnost splošnih aktov SKP.
Med spore iz KP bi lahko šteli tudi spore, zaradi (neplačevanja) oziroma neodvajanja
sindikalne članarine, ki jo delodajalec obračunava delavcem. Sodišče je štelo (zadevi št. VIII
R 4/96 z dne 20.5.1996 in podredno tudi št. VIII Ipd 30/2003, z dne 13.6.2004, da bi šlo za
KDS le, če delodajalec s kolektivno pogodbo določenih obveznosti - pobiranja članarine - ne
bi izpolnjeval. Kolikor pa gre le za vprašanje odtegnjenega denarja delavcev, gre za civilni
spor med delodajalcem in sindikatom.
2. V SPORIH O SODELOVANJU DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU
V sporih o sodelovanju delavcev pri upravljanju revizijsko sodišče meritorno ni odločalo.
Vložene so bile le revizije v sporih po I. odstavku 59. člena ZDSS, v katerih po III: odstavku
istega člena, revizija ni dovoljena. Ker jo po ZDSS (Uradni list RS, št. 2/2004, ZDSS-1)
revizija v KDS vedno dovoljena, je dosedanja sodna praksa o tem ali gre za spor iz 59. člena
ZDSS ali pa za drug spor iz participativnih razmerij, brezpredmetna – vključno z vprašljivo
obrazložitvijo odločitve iz leta 1998 (zadeva šv. VIII Ips 171/98), da revizija v nobenem
kolektivnem delovnem sporu iz participatvnih razmerij ni dovoljena.
192
3. SPORIH O REPREZENTATIVNOSTI SINDIKATOV
Glede sporov o reprezentativnosti sindikatov je mogoče ugotoviti, da je revizijsko sodišče
odločalo predvsem o vprašanjih pristojnosti delovnega sodišča.
Prvič, razmejilo je odločanje o reprezentativnosti sindikata po II. poglavju ZRS in odločanje
o pridobitvi lastnosti pravne osebe oziroma o hrambi statuta sindikata po I. poglavju ZRS in.
Za slednje je pristojno Upravno sodišče, saj ne gre za KDS (spor o pristojnosti št. VIII R
14/2002 z dne 4.10.2002).
Drugič, odločilo je glede razumevanja določbe IV. odstavka 10. člena ZRS. Po kateri je
zagotovljeno sodno varstvo le zoper odločitve o reprezentativnosti sindikata pri posameznem
delodajalcu (spor o pristojnosti št. VIII R 4/97 z dne 27.5.1997). Kasneje sprejeti ZDSS je v
II. odstavku 47. člena jasno razširil pristojnost delovnega sodišča tudi na spore zoper
odločitve, ki jih o reprezentativnosti sindikata izda minister.
Tretjič, presodilo je, da sodišče lahko meritorno odloči v tovrstnem sporu in določi sindikat
kot reprezentativen pri delodajalcu (odločba št. VIII Ipr 23/2001 z dne 15.1.2002), če ugotovi,
da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za reprezentativnost. Najbrž ni razlogov, da bi
sodišče enako odločalo tudi v drugih primerih, ko bi šlo za spor o tem, ali je nek sindikat
reprezentativen ali ne.
4. SPORI O ZAKONITOSTI STAVKE
Sporov o zakonitosti stavke je nekoliko več, čeprav v vseh zadevah (glede na v javnosti
znane primere stavk), v katerih je bil sprožen sodni spor, ni bila vložena tudi revizija. Omeniti
velja dve zadevi, v obeh je revizijsko sodišče odločalo dvakrat.
V prvi zadevi je bilo sprejeto stališče, da stavka ni dovoljena za uresničitev posamičnih
pravic oziroma obveznosti (zadeva VIII Ips 248/2002 z dne 21.10.2003, prvič je bila zadeva
vrnjena v novo sojenje s sklepom št. VIII Ips 239/2000). Stavkovne zadeve so se nanašale na
odpravo suspenzov in umik zahtev za uvedbo disciplinskega postopka.V konkretnem
primeru je šlo dejansko za dve stavki.V prvi je bila ena od stavkovnih zahtev tudi ukinitev
193
nezakonito planiranega nadurnega dela. O stavkovnih zahtevah v prvi stavki je bil dosežen
sporazum, ki pa naj glede delovnega časa ne bi bil izpolnjen oziroma ga je delodajalec
prekršil z odreditvijo dela ob sobotah. Zoper delavke, ki odrejenega dela ob sobotah niso
hotele opravljati, so bili izrečeni suspenzi in uvedeni disciplinski postopki. Sodišče je
odločalo o zakonitosti druge stavke in ugotovilo, da (novi) sklep o razporeditvi delovnega
časa v drugi stavki ni bil (več) predmet stavkovnih zahtev, ter, da uvedba disciplinskih
postopkov zoper delavke ni bila posledica nespoštovanja dogovora o stavkovnih zahtevah,
doseženega po prvi stavki. Na povsem načelni ravni je stališče najbrž povsem sprejemljivo,
pokaže pa se, da je v sodnem postopku pomembno tudi kako je vsaka posamična stavka
formalno napovedana in izpeljana.
V drugem primeru (zahteva za varstvo zakonitosti št. VIII Ipd 49/2003 z dne 20.6. 2003,
prvič je bilo ugodeno reviziji: sklep VIII Ips 168/99 z dne 7.12.1999) je bila ugotovljena
nezakonitost stavke zato, ker so stavkajoči delavci delavcem, ki v stavki niso sodelovali,
preprečevali, da bi delali (kršitev II. dostavka 5. člena Zstav). Zakon je v tem delu povsem
jasen (stavkajoči »ne smejo« preprečevati dela tistim, ki ne stavkajo). V tej zadevi pa je
revizijsko sodišče sprejelo še dve stališči. Prvič, stavka je v tisem časovnem obdobju (ista
stavka) lahko samo kot celotna zakonita ali samo nezakonita. Ni možno, da bi bila samo v
enem delu zakonita (na primer na nekaterih delovnih mestih), deloma pa nezakonita (na
primer v tistem delu, kjer se preprečuje delo nestavkajočim delavcem oziroma v delu
delovnega procesa, kjer se delo opravlja). In drugič, stavka se po 6.členu ZS neha na dva
načina: s sklepom tistega,ki je sprejel sklep o začetku stavke ali s sporazumom. Začasna
prekinitev (»zamrznitev«) stavke ni možna z enostransko odločitvijo organizatorja stavke,
temveč le sporazumno. Kolikor sporazumna ni, stavka lahko enostransko le preneha in se
lahko nadaljuje le kot ponovno organizirana stavka, z upoštevanjem vseh zakonskih zahtev in
postopkov.
V zadevi št. VIII Ips 20/2003 ( sklep z dne 17.2.2004), kjer je bil predmet spora ugotovitev
nezakonitosti stavke, pa sodišče ni odločalo meritorno, temveč je predlog zavrglo zaradi
neizpolnjene procesne predpostavke iz 15. člena ZDSS. ZDSS-1 ima podobno, ne pa povsem
enako določbo v 23. členu, zato bo to vprašanje lahko sporno tudi še vnaprej. V navedeni
zadevi je treba upoštevati ureditev v Kolektivni pogodbi za dejavnost kovinskih materialov
in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS št. 37/96), po kateri je
za reševanje sporov med strankami in udeleženci kolektivne pogodbe predviden predhodni
194
postopek mirnega reševanja sporov (pred komisijo za pomirjanje) in arbitražni postopek.
Med kolektivnimi spori, ki jih rešuje arbitraža, je izrecno naveden tudi spor o zakonitosti
stavke. Predmet mirnega in izvensodnega reševanja medsebojnih sporov torej niso samo tista
sporna vprašanja, zaradi katerih je prišlo do stavke, temveč tudi zakonitost stavke same.
5. SPORI O PRISTOJNOSTI SINDIKATA V ZVEZI Z DELOVNIMI RAZMERJI
Sporov o pristojnosti sindikata v zvezi z delovnimi razmerji praktično ni bilo. Edina
zadeva, ki bi bila na revizijski stopnji kot taka lahko vsebinsko obravnavana (Opr. št. VIII Ips
141/96 z dne 10.6.1997), se je končala z odločitvijo o tem, da sindikat lahko take pristojnosti
(pravice) pridobi šele potem, ko delodajalca formalno obvesti o svojem obstoju v podjetju.
Ob tem pa so sodišča sprejela tudi stališča o obveznosti upoštevanja mnenja sindikata k
odločitvam o delovnih pogojih. S kolektivno pogodbo dejavnosti je bilo določeno, da
delodajalec odloči o delovnem času »ob upoštevanju mnenja sindikata«. Po stališču sodišč
vprašanje razporeda delovnega časa šteje v upravljanje podjetja in o tem odloča pristojni
organ podjetja, ki mnenje sindikata lahko upošteva, ni pa tega dolžan storiti. Iz takega stališča
sledi, da je predmet sodne presoje le zagotavljanje možnosti sindikatu, da pove svoje mnenje
o tem, ali je mnenje utemeljeno ali ne, pa sodišče ne presoja.322
322 Smiselno povzeto po: BLAHA M. (2004): »Reševanje KDS – dosedanja praksa in novosti po ZDSS-1«, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani, Delavci in delodajalci, št. 3/2004 – III. Dnevi delovnega prava in socialne varnosti, Portorož, 2.6.2004, Ljubljana VI/2004, str. 261-276.
195
B. OSREDNJI (TEORETIČNI) DEL – ZNANSTVENA
RAZPRAVA
I. STALIŠČA TEORIJE O KDS
1. OPREDELITVE (DEFINICIJE) KDS
Danes so možnosti, da s študijem tuje zakonodaje, teorije in sodne prakse, poskušamo
razumeti nekatere teoretične opredelitve KDS, ter probleme pri vplivu kolektivnega
delovnega prava na razvoj kadrovske funkcije (tudi v zvezi z definicijami), ki se kažejo pri
reševanju KDS.
1.1. V svetu
Enotne (kakovostne) definicije KDS v primerjalnem pravu ni!323
Pa vendar so nekatere opredelitve že poznane.
2.1.1. Francoski teoretiki
so se veliko ukvarjali z definicijo kolektivnega spora. Tako Vizioz324 vidi kolektivni spor po
strankah, ki morajo biti kolektivne ter v samem predmetu spora, ki je označen s tem, da
zadeva kolektivni interes.
323 Za podrobnejši komentar glej najnovejšo knjigo: BELOPAVLOVIČ et. al: (2005) »Evropsko delovno pravo., GV Založba, Ljubljana. V vsaki knjigi so sistematično zbrani in urejeni (v slovenščini in angleščini) najpomembnejši členi iz PES, uredbe, direktive, najpomembnejše sodne odločbe Sodišča ES, obširna uvodna pojasnila pa razlagajo evropske pravne akte in njihovo upoštevanje v slovenski zakonodaji. Urednica zbirke je dr. Trstenjak V. 324 VIZIOZ, (1939) Droit Social, str. 160: vsi tu navedeni francoski teoretiki, (od op. 2-6 ter 8) po BAJIČ (1940): Kolektivni spor, Slovenski pravnik, Ljubljana, str.7.
196
Cuche325 poudarja samo predmet spora, ki se mora nanašati na splošne delovne pogoje.
Drugače pa pojmuje kolektivni spor Teitgen,326 ki ugotavlja, kot predmet kolektivnega spora,
zahtevo skupnosti oz. zoper njo.
Pinto327 skuša dognati pojem po treh znakih, to je po kolektivnih strankah¸ po kolektivnem
predmetu in po kolektivnem učinku, ter izrecno podčrtava, glede predmeta spora, kot
odločilni kolektivni interes.
V Franciji KDS ni opredeljen v zakonu. Tako si teoretiki pri obravnavanju pojma pomagajo
s sodno prakso. Po tej, sta za obstoj kolektivnega delovnega spora potrebna dva kumulativna
pogoja. Prvi je ta, da je v spor vključena skupina delavcev (lahko so organizirani v sindikat,
lahko gre za neorganizirano skupino). Pri tem gre lahko za spor med delodajalcem in
sindikatom, med delodajalcem in delavci ali med dvema skupinama delavcev. Drugi pogoj se
nanaša na predmet spora. Spor je »kolektiven« le takrat, ko se nanaša na pravice ali interese
skupine delavcev (razlaga kolektivnih pogodb, izvajanje in razlaga zakona, sprejemanje in
spreminjanje kolektivnih pogodb itd.).
Kolektivne delavske pravice se lahko uresničujejo samo kolektivno (trdijo). To je, z
aktivnostjo več zaposlenih neposredno (kadar delavci organizirajo sindikat, ali kadar skupine
(večina) delavcev organizira in začne stavko), ali s posredovanjem sindikata in sveta
delavcev.
Teoretično je najpravilneje te (kolektivne) pravice poimenovati: »individualne pravice, ki se
uresničujejo kolektivno«.
Takšno opredelitev pojma kolektivnih pravic delavcev je moč zaslediti predvsem v
francoski delovnopravni teoriji,328 ker pripadajo vsakomur od zaposlenih delavcev. Vendar je
treba upoštevati, da je nujno kolektivno delovanje več delavcev, da bi se te kolektivne pravice
uresničile, kajti posameznik ne more ustanoviti sindikata, se kolektivno pogajati,
325 CUCHE (1939), str. 3 326 TEITGEN (1938), str. 9 327 PINTO, Remarques sur la notion de differend collectif du travail, Dalloz 1938, str. 49. 328 CAMERLYNC, LYON - CAEN, PELISSIER, str. 381 in naslednje RIVERO, SAVATIER, str. 305 in naslednje;
197
stavkati (razen izjemoma),329 ali sodelovati v upravljanju. S kolektivnimi pravicami se
torej ščitijo kolektivni interesi zaposlenih.330, 331, 332
Posameznik kot fizična oseba ne more zakonito, ne napovedati (organizirati,) niti zakonito,
voditi stavke, ker je: »pravica do stavke individualna pravica, ki se uveljavlja na kolektiven
način«.333
S kolektivnimi pravicami se namreč ščitijo (zgolj) kolektivni interesi delavcev, ki pa
(teoretično) ne pomenijo zgolj seštevek večih - (množičnih, skupinskih) - individualnih
interesov.
V Franciji še vedno ni prave (celovite) definicije KDS, čeprav je bilo v razpravi o zakonu,
dne 11. februarja 1950 (4.člen osnutka) že predlagana definicija, ki je nato doživela prehudo
kritiko,334 kot se navaja v primerjalnem pravu.335
329 CONCILIATION AND ARBITRATION PROCEDURES IN LABOUR DISPUTES (1980), Comparative Studies, International labour Organization,Geneva. tudi: CONCILIATION AND ARBITRATION PROCEDURES IN LABOUR DISPUTES, (1989) International Labour Office,Geneva; ter še : CONCILIATION IN INDUSTRIAL DISPUTES (1983), A practical guide, International labour organisation,Geneve, V nadaljevanju: CAP, str. 3 330 V francoskem pravu je lahko skupina delavcev brez lastnosti pravne osebe udeleženec (stranka) KDS, pod pogojem, da gre za najmanj 1/4 zaposlenih.Ta kolektivnost delavcev je lahko sindikalno organizirana ali neorganizirana, lahko pa gre za pripadnike iste branže (panoge) oz. kategorije delavcev (piloti, strojevodje metrojev, vlakov, itd..) ali za delavce celotnega podjetja, panoge ali cele dejavnosti. CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELLISSIER, str. 988 331 TARAKCIOGLU, str 16 – 17. 332 CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELLISSIER, str. 988 333 V slovenski pravni teoriji je moč zaslediti tudi nasprotno stališče, ki ga zagovarja npr. prof. dr. Vodovnik Z. VODOVNIK, (2001): Ustava ter kolektivni delovni spor, Pravosodni bilten, 1. XXII. Ljubljana, s. 9-14, str. 12, pravi: »Delavec lahko tudi sam napove stavko. Zakonsko pravilo o večinski odločitvi o tem ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije 1991, ter Konvencijo MOD št. 89. Delavec kot edini zaposleni je lahko upravičenec do kolektivnega sporazumevanja ter je zato tudi legitimiran za uvedbo in vodenje kolektivnih delovnih sporov. Nosilcem kolektivne pravice ni mogoče odrekati položaja stranke v postopku reševanja kolektivnih delovnih sporov, če zakon celo dopušča, da ima položaj stranke tudi tisti, ki uveljavlja zgolj »skupinski interes«, ne, da bi sploh bil nosilec kolektivne pravice (vsebinsko nejasna opredelitev II. odst. 46. čl. ZDSS)«. /iz leta 1994 op. B.K./ 334 RIVIERO I.(1950), s. 146 335 SUPIOT A. (1987). s. 91
198
2.1.2. Velika Britanija
V Veliki Britaniji je v nasprotju s Francijo npr. KDS opredeljen v zakonu (Trade Union and
Labor Act 1974). Gre za spor med delodajalci in delavci in med delavci in delavci.
Praviloma se KDS delijo na dve skupini, to je na pravne spore (conflicts of law) in na
interesne spore (conflicts of interests).336
Razlikovanje med individualnim in kolektivnimi konflikti - spori je skoraj neznano v Veliki
Britaniji in ZDA.
2.1.3. Nova Zelandija
(Točno) definicijo KDS ima npr. Novozelandski zakon (1925) po katerem so industrijski
spori (industrial disputes) spori, ki nastanejo med enim ali več podjetniki ali industrijsko
združbo, ali podjetniško organizacijo in med eno ali med več zvezami delavcev glede
delovnih vprašanj.337
2.1.4. Rusija
Tudi Rusija (točneje nekdanja) Sovjetska zakonodaja pozna kolektivne spore, ki pa jih ne
odvaja strogo od individualnih (170. čl.Zakonika o delu 1922).
2.1.5. Poljska
Poljski zakon z dne 23. maja 1991 o reševanju KDS, slednjega definira kot: »spor med
delavci in enim ali več delodajalci, ki se nanaša na delovne razmere, plače ali socialne
336 KOUKIADIS I.,(1991), Methods of settlement of collective interest disputes; General report XIIth congress International Sociaty for Labour, Law and Social Secrurity, Athens, september, s. 25 in naslednje 337 BAJIČ (1940), str. 7
199
dajatve, kot tudi pravice in interese delavcev ali skupin oseb, ki imajo pravico do ustanovitve
sindikata«.
2.1.6. Češka
Po definiciji iz češkega zakona št. 2/1991 o kolektivnih pogajanjih, spor za sklenitev
kolektivne pogodbe sploh ni pravni spor, kjer naj (ne) bi šlo za varstvo subjektivnih pravic,
temveč za doseganje soglasij udeležencev o vsebini kolektivne pogodbe.338
2.1.7. Hrvaška
V nasprotju z nami, so na sosednjem Hrvaškem z delovnopravno zakonodajo bolj na
tekočem, saj je Sabor RH že davno sprejel339 Zakon o radu (Nar. Novine, št. 35/95, z novelo
ZR 2001), ki je začel veljati 16. junija 1995. Kljub precejšnjim pomanjkljivostim zakonskih
rešitev, do katerih se je moč kritično opredeliti,340 je zanimiv hrvaški poskus opredelitve
pojma - definicija KDS.341 Ta določa: »V primeru spora o sklenitvi, spremembi ali obnovi
kolektivne pogodbe ali druge podobne pogodbe, ki lahko pripelje do stavke ali druge oblike
industrijske akcije (»kolektivni delovni spor).«342
338 Tako tudi: BELINA M. (1992); Češkoslovenske pracovni pravo, Nakladen spolku ČS Pravniku, Praha, str. 76-120, ki na 77. strani posebej poudari, da ni treba v KDS iskati enotne definicije za vse primere, nato pa povzema definicijo mednarodne organizacije dela (ILO) iz leta 1981 pri čemer ugotavlja, da tudi ta definicija ni popolna. 339 Na Hrvaškem je začela veljati novela Zakona o radu (v nadaljevanju : ZR: - Narodne novine, št. 114/03), s katero so nezadovoljni tako sindikati kot delodajalci, medtem ko strokovnjaki delovnega prava ocenjujejo, da so uveljavljene spremembe in dopolnitve zakona politični namesto strokovni kompromis. Zato se ne gre čuditi tudi netočnostim v parlamentarni razpravi o ZR, ko so se nekateri poslanci (npr. Damir Kajin – IDS) zavzemali za dopolnitev novele s t.i. „slovensko klavzulo“ glede začetka veljavnosti in uporabe zakona. Slovenski ZDR/2003 namreč ne vsebuje določb o odloženi uporabi posameznh institutov zakona do vstopa v EU (predvidoma 1.5.2004), pač pa ima takšno opredelitev npr. Zakon o odvetništvu, katerega zadnja novela (Ur. L. RS, št. 24/2001) določa glede pogojev za „evropskega odvetnika“, da tovrstne določbe začenjajo veljati z dnem polnopravnega članstva RS v Evropskih skupnostih, ki delujejo v okviru Evropske unije (82. čl. – končna določba). Sicer pa več o tem: KUKEC B. (2003): Novela Zakona o radu in “slovenska klavzula” – Hrvaška, Pravna praksa št. 36-37/3002, str. 32- 35. 340 Analiza takšne rešitve in kritika podrobneje je navedena v (v op. citirani) doktorski disertaciji - Hrvaška 341 Člen 203. Zakona o radu (v originalu) določa: » U slučaju spora u sklapanju, izmjeni ali obnovi kolektivnog ugovora ili drugog sličnog ugovora, koji može dovesti do štrajka ili drugog oblika industrijske akcije (kolektivni radni spor)« 342 Ena od pomembnih novosti je v 58. čl., ko se glede kolektivnih delovnih sporov dopolnjuje bivši 203. člen tako, da v poglavju: „stavka in reševanje kolektivnih delovnih sporov določa tudi stavko zaradi plače oz. njenega nadomestila, če ni izplačana v roku 30 dni od dneva dospelosti.
200
Tintič opredeljuje KDS kot tisto vrsto delovnega spora, ki nastane s kršitvijo kolektivnih
pravic ali zaradi zaščite kolektivnih interesov glede kolektivnih delovnih razmerij.
Opredeljuje ga /namreč KDS op. B.K./ kolektivnost v pogledu subjektov (strank) in predmeta
spora, razrešuje pa se z udeležbo tretje strani s sodno intervencijo ali t.i. alternativnimi
metodami - (ADR) ter metodami kolektivnih (industrijskih) akcij.«343
Ta opredelitev oz. definicija se mi zdi veliko kvalitetnejša kot trenutno veljavna v Hrvaškem
ZR/95, čeprav je zgodovinsko gledano nastala več kot četrt stoletja prej.
2.1.8. Srbija in Črna Gora
V nekaterih primerjalnopravnih teorijah,344 (npr. ex. jugoslovanski345 - Lubarda) je moč
zaslediti opredelitev integralnega pojma KDS, kot seštevek materialnopravnih in
formalnopravnih obeležij spora. Tako Lubarda definira:
»KDS je vrsta delovnega spora, ki nastane med delodajalcem, združenjem delodajalcev in
sindikatom, svetom delavcev ali skupino (večino) delavcev, zaradi sklenitve ali izvršitve
kolektivne pogodbe, uporabe določil o kolektivnih pravicah in obveznostih delodajalcev in
delavcev, oziroma njihovih asociacij, vsebovanih v drugih splošnih avtonomnih pravnih aktih
(sporazumi, pravilniki, ipd.) ter v splošnih aktih heteronomnega prava (zakon, uredbe, ipd.)
in, ki se rešujejo s pomočjo tretje strani - z mirnimi metodami (pomirjanje, posredovanje,
Gre torej za bistveno razširitev ratione materiae in možnosti „štrajka“ (kot ga imenujejo), pri čemer je določena procesna predpostavka mediacije („mirenja“) še ena novost v zvezi s štrajki. Uvaja se „štrajk solidarnosti“, ki se lahko začne brez postopka pomirjevanja, vendar ne pred iztekom 2 dni od dneva začetka stavke, v podporo katerega se organizira. V pismu s katerim se napoveduje stavka, je treba določiti: razloge za stavo, njeno mesto, dan in čas začetka. Gospodarsko – socialni svet pa določi listo mediatorjev, pri čemer je nesistemska rešitev, da sklep o višini plačila stroškov za delo mediatorja sperjme minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju gospodarsko – socialnega sveta ter (še dodatno) ob soglasju ministra za finance. Kar dodlgo proceduro bo treba izvesti, preden bodo mediatorji prejeli plačilo na podlagi posebnega pravilnika o načinu njihovega izbora, vodenja postopka pomirjevanja in opravljanja administrativnih del, KUKEC B. (2003), Ibidem str. 35 343 TINTIČ, (1969): Radno i socialno pravo, Knjiga I, -Radni odnosi, Narodne novine, str. 17, Zagreb. 344 LUBARDA ,B.A. (1999): Reševanje kolektivnih radnih sporova, Metodi i institucije, JURS, Beograd, str. 42 345 V naslovu upoštevam najnovejše statusno pravno stanje države, ki je nastala iz bivše Jugoslavije, ter je dne 23.aprila 2003, bila sprejeta v Svet Evrope kot 45. članica, kar pomeni, da jo tudi vežejo vsi mednarodni akti, (npr. EKČP) pa tudi mehanizem ESČP. Nov uradni naslov države sem zavestno zapisal, čeprav je na citiranem pravnem viru (LUBARDA B.) kot izdajatelj“ navedeno: Jugoslovensko udruženje za radno pravo i socialno osiguranje.
201
arbitraža) ali v postopku pred pristojnim sodiščem, pa tudi z metodami kolektivne akcije
(stavka, picketing, bojkot - na strani delavcev; ali lock out - na strani delodajalcev.)«.
2.1.9. Nemčija
Birk podaja le definicijo stavke in lock -out, celovite definicije KDS ni.346
Razen navedenih pravnih opredelitev pojma KDS, je mogoče podati tudi sociološki pojem
KDS, oziroma industrijskega konflikta, kot »konflikta stališč med delodajalci in delavci...., ki
se kažejo( manifestirajo) kot oddaljevanje od normalnega procesa dela«.
Takšna sociološka opredelitev KDS je znana v primerjalnem pravu kot »bihevioristična
definicija konflikta.«347
2.1.10. Italija
Gledano skozi zgodovinsko razvojnost je treba omeniti, da so se tudi v Italiji formirala
posebna sodišča za delovne spore (med delodajalci in delavci kot dvema kategorijama) že leta
1893 (ne zgolj v Franciji Conseilles de prud'hommes), ko so bila ustanovlejna t.i. Sodišča
dobrih ljudi (Collegi dei probiviri).348, 349
Po padcu fašizma so kolektivne pogodbe, sklenjene za časa režima, ostale v glavnem v veljavi
(zak. Odlok 369/1944, čl. 43), medtem ko je bil korporativistični sistem ukinjen. Kolektivne
pogodbe, ki pa so jih sindikati sklepali kasneje, niso imele veljave »erga omnes«.
346 BIRK (1990): »The Law of Strikes and Lock -out« -Germany, Comparative Labor Law I, s. 266, in 280, XI. Chapter, s. 265 - 291 347 Mišljena je bihevioristična opredelitev konflikta, ki je prevzeta v določenih študijah v okviru OECD. Več o tem v CAP...., Ženeva 1989, s. 3. 348 Kasneje so sledile Commissioni di conciliazione per il lavoro nelle risaie, Commissioni per l´equo trattamento del personale dei pubblici trasporti, Commissioni per l´impiego privato, leta 1926 pa je bila ustanovljena t.i. Magistratura del lavoro; v njeno pristojnost so najprej spadali samo kolektivni delovni spori, z zakonom št. 471 iz leta 1928 pa tudi individualni delovni spori. 349 Po italijanskem Zakonu o ureditvi kolektivnih delovnih odnosov z dne 3. aprila 1926 so smele postopek v kolektivnih delovnih sporih sprožiti samo zakonsko priznane organizacije; tožba je morala biti naperjena zoper prav take organizacije, kjer obstoje; če jih ni, zoper skrbnika, ki ga je določil predsednik apelacijskega sodišča.
202
1.2. V Sloveniji
Opredelitev pojma KDS po veljavni slovenski pravni ureditvi350 je bila doslej lahko le
približna. Treba je pripomniti, da so bili po svoji vsebini tudi v okviru samoupravnih
sporov pred sodišči združenega dela (SZD) nekateri spori podobni, včasih celo enakovrstni
sedanjim KDS, kar so pozornejši avtorji seveda opazili.351
Splošna SZD so bila, razen za spore iz delovnih razmerij, pristojna tudi za druge spore iz
samoupravnih pravic delavcev: med drugim tudi za spore o organiziranju TOZD-ov in spore o
medsebojni skladnosti samoupravnih aktov; o pravicah in obveznostih iz samoupravnega
sporazuma OZD in SIS; o usklajevanju planov in programov za delo in razvoj; o sklepu
družbene pravne osebe, sprejetem v nasprotju s prisilnim predpisom o razpolaganju s sredstvi
v družbeni lasti (33 taksativno naštetih primerov, kdaj se šteje, da gre za spor iz
družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosov, iz drugega ostavka 18. člena ZZD
(Ur. l. SFRJ, št. 24/75).352 Po vsebini so bili ti spori podobni, skoraj enaki današnjim
KDS. Bili so tudi spori, ki so se nanašali na ugotovitev zakonitosti stavke in plačila
nadomestila OD.353 Šlo je za zahtevne spore, ki so nastajali pri sklepanju samoupravnih
sporazumov med TOZD-i oziroma udeleženci svobodne menjave dela.354 Tu je prišlo do tako
imenovanih »kreativnih odločb« po 14. členu ZSZD/74, ali odločb, izdanih na podlagi 335.
člena in 341. člena ZZD.355 V praksi smo tudi že dotlej presojali medsebojno skladnost
kolektivnih pogodb oziroma skladnost z zakonom: na primer že v letu 1991, to je tri leta pred
sprejetjem in formalno uvedbo KDS356 v ZDSS/94.
350 V slovensko pozitivno pravo, je treba šteti tudi tukaj naštete zakone (npr. ZUOI, ZLPP, ZESD, itd.); na podlagi 245. čl. novega ZDR (Ur. l. RS št. 42/2002) še vedno uporabnih določb ZTPDR/89, kot že rečeno (86. in 87. čl. glede kolektivnih pogodb) ter stari ZDR/90 (čl. 112-119); vse do uveljavitve zakona, ki bo urejal KP (v obeh primerih). Neposredno uporabni viri so v Sloveniji tudi vse ratificirane (trenutno jih je v Sloveniji 118) mednardne pogodbe (npr. konvencije MOD, ki imajo lahko vpliv na KDS), na podlagi 8. Čl. Ustave RS; pa tudi 36 veljavnih kolektivnih pogodb vseh ravni (2 splošni, 3 poklicne, 31 panožnih). 351 WEDAM-LUKIČ D. (1996, Pravica do sodnega varstva civilnih pravic, ZZR, s. 6 in 303). 352 O tem več STOHSACK B. (1972), Individualni sodni delovni spori SFRJ (teoretični aspekti in analiza na podlagi faktografskega prikaza sodnih delovnih sporov na območju SRS, s. 49-73, 502 strani, doktorska disertacija 353 V takšnem sporu sem v svoji odvetniški praksi sam sodeloval že leta 1991: odločba ZSD RS št. SP 1156/92, v zvezi z odločbo SZD Celje, opr. št. S 570/91 – obe neobjavljeni. Šlo je za spor v Elkorju Mozirje, kjer je bil udeleženec tudi tedanji Družbeni pravobranilec samoupravljanja iz Velenja. 354 Več o tem GRUDEN J. (1982): Vloga SZD pri reševanju sporov, ki se pojavljajo pri sklepanju SAS med TOZD oz. udeleženci svobodne menjave dela, Združeno delo, št. 24/82, str. 1009-1011 355 Več o tem ILEŠIČ Ma. (1982), Združeno delo, s. 262 356 Odločba SZD v Ljubljani, opr. št. S 1237/91 – neobjavljena
203
Res je sicer, da je težko stališča o današnji ureditvi KDS argumentirati z doktrinarnimi
stališči izpred II. svetovne vojne. Vendar je treba upoštevati dejstvo, da po II. svetovni
vojni pri nas, vse do leta 1994 (praktično; z izjemo podobnih sporov po ZSZD/74), nismo
imeli urejenih KDS, ki jih je prinesel formalnopravno šele ZDSS/94. Sicer pa so bili KDS
pred II. svetovno vojno kar ustrezno ter zgledno opredeljeni, zato je za celovitost analize
potrebno seči tudi v tisto obdobje.
1.2.1. Bajič
Po Bajič-u, je357 KDS opredeljen na sledeč način:
»Kolektivni delovni spor je spor med osebami, ki so kolektivni predstavniki delavcev
(sindikata) in delodajalcev (organizacija delodajalcev) in katerega predmet je kolektivni
(ekonomski) interes (interesni spor) ali pravica (legalni spor).«358
Vendar ta opredelitev ni, (in je v teoriji upravičeno kritizirana) popolna, ker stranke v sporu
niso vedno le kolektivni predstavniki ene ali druge strani, ampak so lahko tudi druge osebe,
npr. skupina delavcev pri stavki, ali individualni delodajalec pri sporu v zvezi s tako
imenovano »podjetniško« kolektivno pogodbo.359
- Prvi v Sloveniji je (še v stari Jugoslaviji) torej podal definicijo kolektivnega (delovnega)
spora Bajič,360 ki ga je opredelil (tudi): »kolektivni spor« je torej spor o objektivni pravni
ureditvi v širšem smislu, med kolektivi (razen posameznega službodavca v okviru obrata,) ki
imajo kolektivno -predstavniška oz. kolektivno - opravilna zastopstva«.
Če poskusim komentirati definicijo Bajiča moram reči, da je za današnje razmere precej
zastarela, čeprav opozarja na nekatere bistvene elemente KDS.
Le en takšen primerj se je doslej v Sloveniji že zgodil v zadevi I Kd 177/98, ko je DSS v Ljubljani razveljavilo 2. odst. 17. Čl. SKPGD (Ur. l. RS, št. 40/97) - dokup delovne dobe starejšim delavcem. 357 (po moji sodbi, v celotni zgodovini, enem najodličnejših delovnopravnih teoretikov na Slovenskem /B.K./) 358 BAJIČ S. (1936): Delovni zbornik, Slovenski pravnik, Ljubljana, str. 187 359 NOVAK J. (1999): Postopek v kolektivnih delovnih sporih – Prispevek za podiplomski študij na PF v Ljubljani, str. 14. 360 BAJIČ S. (1936) Ibidem str. 14 in 15.
204
1.2.2. Novak J.
Novak J. je gotovo v slovenskem pravnem prostoru, med sodobniki, največ objavljal s
področja KDS (predvsem primerjalnopravno, ob svojih izkušnjah in stikih s svetovnimi
(delovnimi) sodniki na kongresih), pri čemer je poizkušal opredeliti pojem KDS po slovenski
pravni ureditvi (definicija) kot: »KDS je spor med udeleženci, ki jih določajo norme
procesnega prava (45. - 48. čl. ZDSS) in /ali, ki so nosilci pravic in obveznosti v razmerju, ali,
ki izkažejo skupinski interes v razmerju, o katerem se odloča (I. odst. 49. čl. ZDSS), katerega
predmet je določen v 6. členu ZDSS ali posebnem zakonu (npr. v ZUOI, ZS, ipd.) in, ki ga
stranke kolektivnih delovnih razmerij lahko sprožijo pred organi, ki so določeni v kolektivnih
pogodbah (npr. Komisija za pomiritev, arbitraža) in /ali pred delovnim sodiščem«.
Že sam avtor ugotavlja, da bi bila lahko takšna opredelitev (definicija) KDS »le
približna«.361
Ta (starejša) definicija Novaka J., je izrazito pozitivistična, ker upošteva trenutno pozitivno
veljavno pravo, ne ponuja pa vizije, kako bi na področju doktrine poizkusili podati definicije;
KDS, uporabne; za današnji in prihodnji čas.362
Isti teoretik (in praktik),363 je v svoji najnovejši – odlični – knjigi364 opredelil pojem KDS:
»KDS je spor med strankami kolektivnih delovnih razmerij in med osebami, ki jim je
priznan položaj stranke, katerega predmet so kolektivna pravica, obveznost, pravo razmerje
ali interes, ki ga po določenem postopku stranke lahko rešijo same, ali pa v njem sodeluje
in / ali spor zgladi tretja stranka, ki je lahko tudi sodišče (zgladitev spora).«365
361 NOVAK J. (1999): Ibidem, str. 13 362 Definiciji se pozna, da je bila pisana v okviru učbenika za III. stopenjski študij delovnega prava (zato verjetno pozitivističen pristop). glej: NOVAK J. (1999),: Ibidem,str. 13 363 Gre za vodjo Delovno – socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, ter rednega prof. za delovno pravo in socialno varnost na Pravni fakulteti v Mariboru. 364 NOVAK J. (2004): „Delovni spori“, Založba GV Ljubljana, 2004, 487 strani 365 NOVAK J. (2004): Ibidem, str. 327.
205
Zaradi korektnosti je treba dodati, da Novak J. navaja: »Treba je pripomniti, da popolne
pravne opredelitve KDS v naši pravni ureditvi ni mogoča. Tako trditev utemeljujeta
predvsem dva razloga.«366
Pri tej (najnovejši) definiciji KDS Novak J., se mi zdi pomembno podauriti avtorjevo
sugestijo, (ki jo je sicer zapisal v opombah), ki pa se mi zdi še posebej pomembna.367
1.2.3. Etelka Korpič – Horvat
Avtorica je že leta 1996368 podala definicijo KDS (zgolj posredno), ko navaja: »KDS se
presoja po normah kolektivnega delovnega prava, prava skupinskih interesov, to je interesov
delojemalcev oz. interesov delodajalcev.«369 Ta poizkus definicije KDS je bil kasneje
objavljen v citiranem Pravosodnem biltenu, vendar se mi zdi nejasen, zato se z opredelitvijo
cenjene kolegice nisem mogel strinjati,370 saj ne drži, da bi tedaj, ko se ne izvaja KP
dejavnosti »sodišče lahko naložilo nasprotnim udeležencem omenjena plačila (po III. odst.
57. čl. ZDSS /B.K/.), vendar na splošno za vse prizadete delavce, ne pa za posameznega
delavca, ki bi po tem svoje zahtevke neposredno uveljavljati v izvršbi, ali pa bi v IDS
zahtevali (posamično ali skupinsko) z eno tožbo svoje denarne zahtevke...«.
366 NOVAK J. (2004): Ibidem, str. 327, pri čemer avtor navaja kot prvi razlog, da nimamo zakonodaje na dveh pomembnih področjih: na področju kolektivnega dogovarjanja oz. Sklepanja kolektivnih pogodb in na področju industrijskih akcij (velja še stari Zakon o stavki iz 1991. leta /B.K./), kot drugi razlog pa navaja, da je dokaj skromna sodna praksa na tem področju, ki se, ob pomanjkljivi zakonodaji, ni mogel razviti tako kot npr. v drugih državah. Določen vpliv na raven delovnih sporov ima gotovo tudi dokaj skromno strokovno izročilo na tem področju (vse to ugotovitev želim s pričujočim člankom odpraviti /B.K./). Zaradi povedanega, na eni strani ni potrebne zakonodaje, na drugi pa uvajanja in razlaganja posameznih pojmov v sodni praksi, ker pač zanje ni potrebne pravne podlage“. In še nadalje avtor poudarja: „Ta opredelitev (definicija KDS /B.K./) zajema splošni pojem delovnega spora, v njej pa so tudi poudarjene razlike v primerjavi s pravno opredelitvijo individualnih delovnih sporov ( IDS). Podobno kot IDS ima tudi KDS posebnosti, ki se nanašajo na: stranke, predmet spora, organe, ki sodelujejo ali odločajo o postopku, postopek in način rešitve spora, oz. na odločitev“, Ibidem, str. 328. 367 NOVAK J. (2004): Ibidem, str. 328: „Treba je omeniti, da je bilo v zvezi z novim ZDSS (2004 /op. B.K./), predlagano, da naj novi zakon glede na veljavno besedilo ZDSS zmanjša število strank v KDS. To bi bil, tako lahko sklepamo iz prakse Dsod (delovnih in socialnih sodišč /op.p.B.K./), pomemben prispevek k večji preglednosti in poenostavitvi postopka v KDS. Zadnje razprave kažejo, da se ureditev na tem področju, v primerjavi z veljavnim ZDSS ne bo pomembno spremenila. In še nadalje: avtor zapiše, da si je mogoče pri opredeltivi KDS v slovenskem pozitivnem pravu pomagati z nekaterimi bodočimi pravnimi normami, ki se šele pripravljajo: „sem bi lahko šteli npr. Predlog Zakona o kolektivnih pogodbah (prva obravnava, Poročevalec Državnega zbora RS, št. 14/94, z dne 14.4.1994, str. 6-18; druga obravnava z dne 20.1.2001), Ibidem str. 327. 368 Na posvetovanju sodnikov delovnih in socialnih sodišč (DSS) dne 25. in 26.3.1996, ki sta ga pripravila Vrhovno sodišče RS in Ministrstvo za pravosodje. 369 KORPIČ – HORVAT E. (1996): Kolektivni delovni spori, Pravosodni bilten, št. 1 –2/1996, str. 55 – 78. 370 Zato sem takšnem stališču ugovarjal v svojem prispevku za Dneve slovenskih pravnikov, Portorož 1996
206
Takšno stališče je sicer (upoštevajoč veljavno materialno in formalno pravo) korektno,
vendar po moji oceni pretogo.
Nikakršnega razloga ni, da ne bi že v prvi odločitvi sodišče v izreku sodbe (oz. preambuli
sodne odločbe) navedlo kroga udeležencev, ki je sodišču že znan; prav tako pa tudi višino
plačil zneskov, ki so sodišču že predočeni in so med udeleženci celo nesporni.371
2. DEFINICIJA KDS
Ključno vprašanje je: Kaj sploh je (po definiciji) in kdaj gre za KDS, ter kako
identificirati KDS v praksi?, saj 6. člen ZDSS (po materialni koncepciji) opredeljuje
kolektivne delovne spore zgolj primeroma in ne taksativno, še manj pa ta določba pomeni
definicijo, ki bi bila nujna, saj bi z njo lahko dosegli poenotenje sodne prakse, podobno kot
je slučaj izboljšave slovenskega pravnega reda z uvedbo mešanega koncepta gospodarskega
spora v ZPP/99 - 481. - 485.čl.372
Poizkusil bom z nekoliko drugačnim pristopom, od zgoraj prikazanih avtorjev, pri čemer
bom uvrstil v definicijo tako formalno, kot materialno plat. Podal 6 elementov oz.
spoznavnih znakov KDS, ki so bistveni, kar pomeni, da morajo biti podani v vsakem
primeru, da je moč spor opredeliti kot KDS. Treba pa je tu poudariti, da včasih tudi
(rezervni – pomožni) (pod)elementi lahko prispevajo k opredelitvi, vendar niso odločilni.
Včasih so podani, drugič ne, lahko pa pripomorejo k korektni opredelitvi KDS, kot že
rečeno.
Zato naj podam (poizkus) definicije KDS:
Glej: KUKEC B. (1996): Kolektivni delovni spori, Podjetje in delo št. 5-6/1996, str. 985 371 Več o tem KUKEC B. (1996): Ibidem str. 986 372 V ZPP/99 (s spremembami in dopolnitvami)je podana drugačna definicija gospodarskega spora, in sicer subjektivno-objektivna. ZPP je do leta 1977 opredeljeval gospodarski spor po objektivnem merilu in ves čas je bilo v praksi nejasno, ali gre za gospodarski spor ali ne. Pri mešanem konceptu se uveljavi včasih prvo in drugič drugo merilo, saj so se v teoriji nekateri (prof. dr. Ude) bolj zavzemali za subjektivno (po strankah), drugi (vrhovni sodnik Šlibar) pa bolj za objektivno merilo, češ, da je teoretično čistejše (po vsebini spora, kot je bil urejen v ZPP leta 1956).
207
- »Za KDS gre, kadar se uveljavlja pravno varstvo kolektivnih pravic in interesov« (1.
kolektivni interes) med delodajalcem, združenjem delodajalcev in sindikatov ali skupino
delavcev, (2. subjekti – udeleženci), zaradi sklenitve ali izvršitve kolektivne pogodbe,
uporabe določil o kolektivnih pravicah in obveznosti delodajalcev in delavcev oz. njihovih
asociacij, (3. predmet spora), vsebovanih v splošnih avtonomnih aktih (KP, pravilniki, ipd.),
ter v splošnih aktih heteronomnega prava (zakoni, uredbe, ipd.) – (4. pravni viri).
Ti spori se rešujejo s pomočjo tretje strani, z mirnimi metodami alternativnega reševanja
sporov v predsodnem ali/in izvensodnem postopku (konciliacija, mediacija, arbitraža,
poravnava), ali pred sodiščem (sodna poravnava, sodba), pa tudi z borbenimi metodami
kolektivne akcije (stavka oz. izprtje, (5. načini in metode, ter 6. postopek) !).
»Kadar posameznik uveljavlja pravno varstvo kolektivnih ( skupinskih) pravic in interesov,
je podan KDS le v primeru, ko gre za interesni spor in, če tako izrecno določa zakon ter, če
izkaže, da pripada krogu oseb, ki je opredeljiv kot formalno organizirana (organizacija
delavcev - sindikat- oz. delodajalcev, ali posamezni delodajalci, ki so podpisniki, ali zanje
velja kolektivna pogodba), ali neorganizirana skupina, ki utemeljeno uveljavlja kolektivni
interes in v kateri je udeleženih več fizičnih oseb, ki so med seboj tako tesno interesno
povezane, da njihovi predlogi (zahtevki) za (sodno) varstvo pravic temeljijo na isti dejanski
in pravni podlagi«.
2.1. Šest (6) bistvenih elementov - spoznavnih znakov
Če na kratko opredelim najpomembnejših 6 elementov, so le ti:
- kolektivni interes,
- subjekti - udeleženci,
- predmet spora,
- načini in metode rešitve sporov,
- določnost v pravnih virih avtonomnega in heteronomnega prava,
- postopek (predsodni, izvensodni ali sodni).
Kolektivni spor lahko, de lege ferenda, jasno določi le izrecna pravna (zakonska) določba.
208
Ker je ta strokovni prispevek usmerjen v bodočnost, je potrebno opozoriti, da je v že veljavni
zakonodaji v RS,373 ki se je začnela uporabljati 1.1.2005,374 predvidena materialno –
formalno koncepcijo KDS, vendar na drugačen način, kot menim, da bi bilo primerno.
Tako npr. v 6. členu (materialna koncepcija) določa stvarno pristojnost delovnega sodišča v
KDS.375 V 3. poglavju novega (ZDSS/2004) zakona, pa so tudi elementi formalne
koncepcije KDS, kot npr.:
• določba o udeležencih ( 45. čl.),
• o udeležencih v sporih v zvezi z KP (47. čl.),
• o udeležencih v sporih o zakonitosti stavke (48. čl.),
• o pristojnostih sindikata v zvezi z delovnimi razmerji (49. čl.),
• o udeležencih v sporih o reprezentativnosti sindikata (50. čl.),
• o udeležbi drugih oseb v postopku ( 51. čl.), ter
• o sporih o sodelovanju delavcev pri upravljanju (52. čl.).376
Če strnem: Splošni pojem KDS lahko opredelim s pomočjo materialnopravnih (kolektivni
interes, predmet spora, pravni viri) ter formalnopravnih elementov (načini in metode za
reševanje sporov, udeleženci – stranke in postopek).
Osnovna delitev delovnih sporov na IDS ter KDS je pomembna zaradi večih razlogov.
Posebno še zato, ker obstoje bistvene razlike v metodah ter institucijah za rezreševanje (tudi
predsodno preprečevanje) teh sporov.
Za reševanje pravnih KDS sporov je najpogosteje v svetu377 predvidena sodna pristojnost,
medtem, ko je za reševanje interesnih KDS predvidena alternativna metoda - ADR (za
razliko od sodnega reševanja), ki je zopet lahko v obliki mirnih metod (konciliacija,
373 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS- 1, Uradni list RS št. 2/2004) 374 Vacatio legis je bil dovolj dolg, kar je razumljivo, upoštevajoč zapletenost razmerij ki jih ureja. 375 »Delovno sodišče je pristojno odločati o veljavnosti KP in njenem izvrševanju med strankami KP ali med strankami KP in drugimi osebami, o pristojnosti za kolektivno pogajanje, o skladnosti KP z zakonom, medsebojni skladnosti KP in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in KP, o zakonitosti stavke in drugih industrijskih akcij, o sodelovanju delavcev pri upravljanju, o pristojnosti sindikata v zvezi z delovnimi razmerji, v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata in za katere tako določa zakon.« 376 O nedoslednosti, nepopolnosti ter nekaterih pomanjkljivostih zgornjih določb: (več), glej v doktorski disertaciji, KUKEC B.(2004), Ibidem. 377 Glej pogl. II./1.1.
209
mediacija, arbitraža), ali v obliki metod industrijske kolektivne akcije (stavke, picketing,
bojkot), na strani zaposlenih in sindikatov, ali lock-out na strani delodajalcev in njihovih
združenj).378 Takšno načelno koncepcijo bi lahko sprejeli tudi pri nas.
2.2. Trije (3) - rezervni (podelementi) definicije KDS
2.2.1. Število udeležencev v sporu
Obravnavam samo kot rezervni podelement KDS, ki ni odločilen.
Čeprav sem v začetku imel idejo, da bi v definiciji KDS, za katero se zavzemam, opredelil
udeležence tudi po številu, sem kasneje, ob detaljnem premisleku, takšno idejo opustil. Zato
je sedanja definicija zgolj opredeljena z »več fizičnih oseb oz. delavcev.« Argument, češ, da
je tudi v drugi delovnopravni zakonodaji (npr. ZSDU, ZGD, bodoči ZUDD, etc.) kot eno
izmed meril, predvideno število delavcev; ni prepričljiv, kajti zgolj v povezavi z ostalimi
spoznavnimi znaki za KDS lahko učinkuje. V zgodovini so sicer nekatere zakonodaje imele
takšne določbe.379
2.2.2. Posledice spora (npr. stavke)380
Tudi ta element KDS je le t.i. »rezervni«.
Določene posledice KDS, ki jih spor utegne povzročiti so še posebej problematične, oz.
včasih kar dramatične, v življenju človeka.381
378 DE ROO, JAGTENBERG, (1993): Settling labour disputes inEurope, CBCE, Kluwer, Rotterdam 1993, str. 24 in tudi CAP /...., str. 8-9 379 Turški zakonik o delu (1936), je določal, da je kolektivni spor tisti, ki nastane zaradi delovnih pogojev med 1/5 obratne posadke, najmanj pa nad 10 delavci in podjetnikom. Tudi po francoskem Dekretu o posredovanju in arbitraži v Indokini (1932), je šlo za kolektivni spor, če obsega vsaj 1/4 obratne posadke. BAJIČ (1940): Kolektivni spor, Slovenski pravnik, Ljubljana, str. 5. 380 Najnovejša, zelo odmevna je bila stavka 23.12.2005 v ZDA. Stavka, ki je v zanjih dnevih decembra 2005 skorajda popolnoma ohromila New York je bila prekinjena. Voditelji sindikatov, ki združujejo okoli 34.000 delavcev pa bodo znova sedli za pogajalsko mizo z delodajalci. Stavko so povzročila nesoglasja o višini plač, socialnem varstvu in pokojninah, zato je obstal javni promet, predvsem pa avtobusi in podzemeljska železnica, ki jih v New Yorku vsak dan uporablja približno sedem milijonov potnikov.
210
Kot je razvidno iz empiričnih analiz, ki se nanašajo na nezakonitost stavke, in kjer je bilo
zahtevku predlagatelja (delodajalcev) ugodeno in ugotovljeno, da so delavci382 nezakonito
stavkali, je šlo resnično za veliko stisko ljudi. Takšen primer je bila npr. tudi odločitev
Delovnega sodišča (DS) v Postojni, glede stavke v Javor Pivka, kot že omenjeno kjer so
delavci – ker več mesecev stavkali na dveh lokacijah (v Pivki in v Belskem). Sodišče v
Postojni je (vmes) izdalo začasno odredbo, s katero je prepovedalo preprečevanje dovoza
surovin v proizvodni proces, na koncu pa odločilo, da je bila stavka nezakonita. Zadeva je
imela velik odmev v javnosti in je bila za lokalno prebivalstvo pretresljiv dogodek (še
posebej, ker so se med stavko pojavljala težko razumljiva ravnanja delodajalcev (najeli so
varnostnike, ki so fizično obračunavali s stavkajočimi). O stavki je sicer več govora v že
citirani disertaciji,383 za potrebe tega strokovnega prispevka, pa naj zgolj navedem primer,
kako na praktičnem primeru ocenjevati, ali gre za KDS ali ne?384
3.2.3. Krog oseb: posamezniki, ali (formalno organizirana -sindikati - ali, neorganizirana
»skupina delavcev«)
Gre v bistvu za spoznavni znak kroga subjektov KDS (udeležencev) in njihove narave
(sindikat, delodajalci, posamezni podpisnik KP, celo Vlada, itd.). Pri tem elementu je
predvidena izjema, od načela, da posameznik ne more samostojno uveljavljati (kolektivnih)
pravic in interesov.385
381 V zadevi Opr. št. Pd 12/2001. zunanjega oddelka v Postojni, DSS v Ljubljani, v sporu zaradi nezakonitosti stavke in izdaje začasnih odredb, ko je šlo za stavko v Javor Pivka na dveh lokacijah (Belsko, Pivka), kjer so se npr,. Delavci–ke vlegli pod tovornjake, da bi preprečili oskrbo s surovinami firme oz. odpravo gotovih izdelkov. 382 Tudi del obratov, kot v primeru stavke v KOTO - 81 delavcev šoferjev v obratu Zalog- zadeva I Kd 669/95, DSS v Ljubljani 383 KUKEC B. (2004): Ibidem 384 Francosko “Cour Superieure d´Arbitrage “- CSA (francosko višje arbitražno sodišče/B.K./) je odklanjalo stavko ali nevarnost stavke kot znak, da gre za kolektivni spor (odločba iz leta 1938). Enako je odločilo, da nevarnost stavke ali izprtja, sama po sebi, ne more dati sporu kolektivnega značaja (odločba iz leta 1937) ali, da nezakonita stavka (pred iztekom ADR /B.K./) ne more spremeniti individualni spor v kolektivnega. 385 Kadar zakon izrecno daje aktivno legitimacijo posamezniku- npr. čl. 6/5 v zvezi z bivšim čl. 59. ZDSS/94 - spori iz participativnih razmerij, n. pr. volitve v Svet delavcev (SD) ipd.
211
Kadar zakon izrecno daje aktivno legitimacijo posamezniku, kar pa v novi zakonodaji ni več
slučaj, razen, če gre za (še vedno veljavni ) lex specialis, kot že prej navedeni386 zakon. O
tem so seveda tudi nasprotna stališča v slovenski pravni teoriji.387
Kot že omenjeno, so trije rezervni (podelementi oz spoznavni znaki na strani subjektov –
udeležencev) ter možnost, da KDS sproži ter in v njem sodeluje posameznik, kot fizična
oseba, strogo izjemna.
Predvidena je (bila ) izjema v treh primerih. In sicer, če delavcu - udeležencu takšno pravico
izrecno daje zakon (smiselno že sedanja 8. točka 6.čl. ZDSS), če gre za interesni spor
(smiselno povzeta ideja po predlogu ZKP) in, ko mora posameznik še nujno izpolniti dodatni
pogoj, kolektivnega interesa, ki ga sodišče (še vedno) mora preverjati (kot v dosedanjem
46. čl. ZDSS). In tretjič:
Izrecna določba zakona je obstajala tudi do sedaj (npr. po točki 6/5 ZDSS), v zvezi z
volitvami ali po 40. čl. ZDSS (glede imenovanja arbitra oz. predsednika arbitraže), da je bil
posameznik aktivno legitimiran za KDS.
II. POJEM IN VRSTE KDS
1. POJEM
Splošni pojem KDS lahko opredelim, s pomočjo materialnopravnih (kolektivni interes,
udeleženci- stranke, predmet spora) ter formalnopravnih elementov (načini in metode za
reševanje sporov, in postopek).
Osnovna delitev delovnih sporov na IDS ter KDS je pomembna zaradi večih razlogov.
Posebno še zato, ker obstoje bistvene razlike v metodah ter institucijah za razreševanje (tudi
predsodno preprečevanje) teh sporov.
386 Doslej v Sloveniji edini, ko je šlo za certifikate javnih uslužbencev.
212
Za reševanje pravnih KDS sporov je najpogosteje v svetu predvidena sodna pristojnost,
medtem ko je za reševanje interesnih KDS predvidena alternativna metoda - ADR (v
primerjavi s sodnim reševanjem), ki je zopet lahko v obliki mirnih metod (konciliacija,
mediacija, arbitraža) ali v obliki metod industrijske kolektivne akcije (stavke, picketing,
bojkot), na strani zaposlenih in sindikatov, ali lock-out na strani delodajalcev in njihovih
združenj).388
Natančnejše strokovno proučevanje (predvsem materialnega) pojma KDS zahteva posebno
proučitev vseh 6. elementov - spoznavnih znakov KDS.
Pojem kolektivnih pravic delavcev (ki so določene z zakonom ali podzakonskimi splošnimi
akti, s kolektivno pogodbo ali z drugimi avtonomnimi splošnimi akti), se določa glede na dva
osnovna kriterija:
• uresničevanje pravice in
• interes (kolektivni), ki se ščiti.
Kolektivne delavske pravice se lahko uresničujejo samo kolektivno, to je z aktivnostjo več
zaposlenih neposredno (kadar delavci organizirajo sindikat, ali kadar skupine (večina)
delavcev organizira in začne stavko) ali s posredovanjem sindikata in sveta delavcev.
Teoretično je najpravilneje te (kolektivne) pravice poimenovati: »individualne pravice, ki
se uresničujejo kolektivno«.
Takšno opredelitev pojma kolektivnih pravic delavcev je moč zaslediti predvsem v
francoski delovnopravni teoriji,389 ker pripadajo vsakomur od zaposlenih delavcev. Vendar je
treba upoštevati, da je nujno kolektivno delovanje več delavcev, da bi se te kolektivne pravice
uresničile, kajti posameznik ne more ustanoviti sindikata, se kolektivno pogajati,
387 kot že navedeno VODOVNIK, Ibidem. 388 DE ROO, JAGTENBERG, str. 24 in tudi CAP /...., str. 8-9 389 CAMERLYNC, LYON - CAEN, PELISSIER, str. 381 in naslednje RIVERO, SAVATIER, str. 305 in naslednje CAP, str. 3
213
stavkati (razen izjemoma)390 ali sodelovati v upravljanju. S kolektivnimi pravicami se
torej ščitijo kolektivni interesi zaposlenih.391
V slovenski pravni teoriji pa je moč zaslediti tudi nasprotno stališče, ki ga zagovarja npr.
prof. dr. Vodovnik.392
Prav zaradi normativnega dela kolektivnih pogodb, se KDS ne more pojaviti v zvezi z
urejanjem individualnih pravic delavcev (npr. samo zaradi plač, kajti pogosto so takšni spori
zgolj seštevek večih individualnih zahtevkov, pa najsi gre tudi za več tisoč delavcev in
ker jim manjka kolektivni interes, gre za množični (MS) - spor (IDS), ne pa za KDS). Če
delodajalec ne spoštuje in ne izvrši kolektivne pogodbe glede prikrajšanja na plačah npr.,
takšnemu sporu manjka poglavitni spoznavni znak za KDS, to je kolektivni interes, saj
seštevek mnogih individualnih interesov še ne predstavlja KDS, temveč le množični
(individualni) spor.
Mogoče pa si je predstavljati (in v praksi se je to tudi že zgodilo),393 da IDS »preraste« v
KDS in obratno (vsaj teoretično).
390 O tem obširneje v pogl. B. , I. tč. 3. 391 V francoskem pravu je lahko skupina delavcev brez lastnosti pravne osebe udeleženec (stranka) KDS, pod pogojem, da gre za najmanj 1/4 zaposlenih.Ta kolektivnost delavcev je lahko sindikalno organizirana ali neorganizirana, lahko pa gre za pripadnike iste branže (panoge) oz. kategorije delavcev (piloti, strojevodje metrojev, vlakov, itd..) ali delavce celotnega podjetja, panoge ali več dejavnosti. TARAKCIOGLU, str. 16 – 17. CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELLISSIER, str. 988. 392 VODOVNIK, (2001), str. 12, pravi: »Delavec lahko tudi sam napove stavko (zakonsko pravilo o večinski odločitvi o tem ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije 1991 ter Konvencijo MOD št. 89). Delavec kot edini zaposleni je lahko upravičenec do kolektivnega sporazumevanja ter je zato tudi legitimiran za uvedbo in vodenje kolektivnih delovnih sporov. Nosilcem kolektivne pravice ni mogoče odrekati položaja stranke v postopku reševanja kolektivnih delovnih sporov, če zakon celo dopušča, da ima položaj stranke tudi tisti, ki uveljavlja zgolj »skupinski interes«, ne, da bi sploh bil nosilec kolektivne pravice (vsebinsko nejasna opredelitev II. odst. 46. čl. ZDSS)«. 393 KDS na DSS v Ljubljani, predlagateljev Sindikat KNSS ca. Zavod za gozdove Slovenije, kjer je 260 revirnih gozdarjev in lovcev najprej v predlogu za sodno varstvo uveljavljalo nezakonitost akta o sistemizaciji, izobraževanju in plačah (imeli so določbo, da se za določen procent plače znižajo tistim, ki v petih letih ne dokončajo visokošolske izobrazbe), nato pa so v tožbenem zahtevku, uveljavljalo tudi povračilo prikrajšanja na plačah za obdobje nekaj let (v poravnavi smo nato opozorili, da je zastaralni rok 5 let ter smo se v mediaciji pogajali zgolj o nezastaranem znesku, nato pa so dosegli nekako 60 % izplačilo plače v sodni poravnavi, glede na to, da je Državni pravobranilec, kot predstavnik Vlade, ki je bila tudi podpisnica izpodbijane kolektivne pogodbe, zagotovil lahko le tolikšno vsoto denarja (šlo je za nekaj 100 milijonov SIT). Ker so torej predlagatelji organizirani v sindikat, v tem primeru najprej tožbeni zahtevek uperili na ugotovitev nezakonitosti avtonomnega pravnega vira (kolektivne pogodbe oz. pravilnika), je tudi zahtevek za plače v smislu III. odst. 57. čl. ZDSS, bil kot kondemnatorni dovoljen in dopuščen, in zato je sodišče pravilno odločilo, da gre za KDS. Če pa bi šlo zgolj za zahtevke vseh 260 delavcev za izplačilo prikrajšanja na plačah, pa bi bil to množični (IDS) in ne KDS!
214
Pri tem je treba opozoriti, da je lahko delovni spor po svojem izvoru individualni, pa
naknadno postane kolektivni, če gre za kršitev tako važne pravice, da se IDS pojavi kot
direktni povod za KDS. (npr. odpuščanje delavcev zaradi sindikalnih aktivnosti).394 V
primerjalnem pravu (Francija) se je ta pojav preraščanje IDS v KDS ščasoma pokazal tako,
da se je pristojnost »sveta modrecev« (Conseil de prud´hommes) širil iz ravni IDS na raven
(pravnih) KDS.395
1.1. Kolektivni interes
1.1.1. Primerjalnopravno
Opredelitev kolektivnih interesov, kot pojma, je v pravni teoriji primerjalnega prava
skoraj toliko, kot je avtorjev. Tako npr. Lubarda396 opredeljuje (definicija): »Kolektivni
interesi zaposlenih delavcev so skupni, profesionalni, ekonomsko-socialni in kulturni interesi,
ki so lahko predmet kolektivnih pogajanj ali drugih posebnih oblik, v katerih se izražajo
industrijski (medsebojna kolektivna) razmerja«.
- Kolektivni interesi delavcev se lahko pojavijo kot predmet KDS v ožjem ali v širšem
smislu.
- Kolektivni interesi v ožjem smislu:
394 Tudi sam sem imel v odvetniški praksi takšen slučaj na Delovnem sodišču v Kopru. Gre za KDS predlagatelja LAMA d.d. Dekani, proti KNSS - sindikat Neodvisnosti tega podjetja. Po vsebini je šlo spor zaradi ugotovitve nezakonitosti stavke. Delodajalci pa imajo v ozadju širše interese po discipliniranju organizatorjev in vodij stavke (4 delavci). Vsi člani - (sicer 10-članskega Izvršilnega odbora sindikata,- so se (po Statutu sindikalne organizacije) v primeru stavke avtomatično preoblikovali v stavkovni odbor, kar je originalna rešitev, vprašanje pa je, če se bi izkazala za zakonito, predvsem zato, ker kvorum (zgolj 4 od 10) članov IO, ob sklepu o napovedi stavke ni bil dosežen. Ker se v tem podjetju sindikat periodično poslužuje pravice do organiziranja stavke (predvsem v zvezi s plačami) imajo delodajalci namero, da bi zoper njih (potem, ko bi na sodišču bila izdana pravnomočna odločba o ugotovitvi nezakonitosti stavke), izpeljali ustrezne disciplinske postopke (kar sem jim sam odsvetoval, glede na kratke zastaralne roke; pa tudi iz »moralnih« razlogov). Najmanj kar želijo doseči pa je, da bi glede na novelo ZGD takšnim delavcem, ki so bili organizatorji (nezakonite) stavke, kasneje (po uveljavitvi odškodninskega zahtevka zaradi izpadle proizvodnje in razčlenitvi odgovornosti posameznika za nastale posledice), dosegli prenehanje mandata delavskim predstavnikom v upravi družbe. 395 CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELISSIER, str. 989 396 LUBARDA str. 39
215
a.) Takšni so samo tisti interesi, ki se pojavijo med pogajanji glede sklenitve kolektivne
pogodbe, oziroma njenih sprememb in dopolnitev, v zvezi z možnimi vprašanji kolektivnega
pogajanja.
Delimo jih lahko na kolektivne interese v zvezi s sklenitvijo klavzule v obligacijskem delu
kolektivnih pogodb (medsebojna razmerja pogodbenih strank), kot v zvezi z določanjem
pogojev dela v normativnem delu kolektivnih pogodb. Statistični podatki jasno kažejo, da je
v primerjalnopravnih kolektivnih delovnih razmerjih največje število interesnih KDS v
zvezi z vprašanji plač in drugih prejemkov delavcev, medtem, ko se interesni spori glede
vprašanj delovnega časa, letnih dopustov, informiranja, zapiranja dela podjetja, ipd, pojavljajo
v znatno manjšem deležu.397
V Nemčiji, je bilo vprašanje plač najpogostejši predmet interesnih KDS v 50.- ih in 60.-ih
letih, medtem ko se je v 70.-ih letih najpogosteje postavilo vprašanje delovnih pogojev,
skrajševanja delovnega časa, zaščite starejših delavcev in odpustov ter uvajanja minimalnega
delovnega odmora delavcem, ki delajo na težjih delih, ipd.398
V ZDA, se je razen vprašanja plač (wage rates) ter drugih prejemkov (fringe benefits),
pojavljalo kot predmet KDS vprašanje vrednotenja delovnih mest (klasifikacije), razporeditve
izmenskega dela, odmorov, senioritete, napredovanj, kolektivnih odpustov, pokojninskega
zavarovanja in dr.399
Čeprav so sindikati v ZDA, koncem 90.- ih let včlanjevali zgolj 15% (civilne) delovne
sile, je vpliv sindikatov na oblikovanje sistema plač še v naprej pomemben. Sindikalno
organizirani delavci imajo po pravilu ugodnejše plače po pogodbah in druge prejemke
(fringe benefits), kot sindikalno neorganizirani delavci.400
397 HANAMI, (1984), str. 202 - 203 Tako je, upoštevajoč letni pregled delovnih sporov Ministrstva za delo na Japonskem , 1980. leta bilo kar 60% KDS v zvezi s plačami in drugimi prejemki, pri čemer se je vprašanje zvišanja plač pojavilo v skoraj 50 % primerov. Spori za vprašanja odpuščanja, zapiranja ali odpiranja novih podjetij, obratov in tovarn, je bilo okoli 5%, glede klavzule o sindikalni imuniteti pa vsega 2,7 %. 398 WEISS, SIMITIS, RYZDY, str. 98 - 99 399 Več St. ANTOINE, str. 261 Obstaja posebnost glede KDS v ZDA, kjer se vprašanje plač, ki je urejeno z zakonskimi akti in uredbami vlade, ne more urejati s kolektivnim pogajanjem glede javnih uslužbencev. 400 MIRKOVICH, NEWMANN. (1993), str. 20 - 21
216
- Kolektivni interesi v širšem smislu:
Delavcev so lahko predmet KDS, če gre za zaščito širšega poklicnega (profesionalnega) ter
ekonomsko-socialnega interesa od tistega, ki je predmet kolektivnega pogajanja. Tako so
kolektivni interesi glede participacije (to je svet delavcev in delodajalcev -sui generis KDS),
kot glede (makro)ekonomskih in socialnih interesov delavcev, glede vladne politike,
zakonodajne politike, ipd. Za usklajevanje teh makroekonomskih interesov se oblikujejo
tripartitna telesa na makro nivoju, najpogosteje pod nazivom ekonomsko-socialni svet.401
Kadar gre za omenjeni sui generis KDS med svetom delavcev in delodajalci (točneje:
managementom) je v Nemčiji mišljen spor glede sklepanja in uporabe avtonomnega akta, ki
ga imenujejo delovni sporazum (Betriebvereinbarung). Če se takšen sporazum (za
katerega je predpisana pismena oblika) ne sklene, je predviden posebni postopek reševanja s
pomočjo Komiteja za pomirjanje (Einigungstelle), ki ga sestavljajo v enakem številu člani
delodajalcev in sveta podjetja, ter še en član, ki je predsedavajoči takšnega komiteja in ga
imenujeta obe strani sporazumno (najpogosteje je to sodnik delovnega sodišča).402
- Kolektivni interesi delodajalcev
- V ožjem smislu so njihovi kolektivni interesi, ki se lahko pojavijo kot vprašanje predmeta
kolektivnih pogajanj; od podjetniškega nivoja, preko panoge, do nacionalnega (v obliki
SKP) kolektivnega pogajanja.
- V širšem smislu pa so kolektivni interesi delodajalcev glede vprašanj, ki ne spadajo v
kolektivno pogajanje, temveč se nanašajo na makroekonomske in socialne politike vlade, ki
ima vpliv na poslovanje in odnose do delavcev.
401 podobno kot tudi v Sloveniji. 402 BERGHAHN, KARSTEN, str. 114 - 116 WEISS, str. 161
217
1.1.2. V Sloveniji
O kolektivnem interesu kot ključnem momentu za opredelitev in spoznavo KDS, bo
podrobneje govora v tem poglavju (teorija interesov), kjer je podan tudi poizkus definicije
(kolektivnega) skupinskega interesa po 46. členu ZDSS. Ker ni moč podati opredelitve KDS
de lege ferenda, brez analize sedanje ureditve, zato že na tem mestu poudarjam dolžnost
sodišča (II. odst. 46.čl. ZDSS/94, zdaj tudi III. odst. 47. čl. ZDSS/04) v zvezi z
ugotavljanjem skupinskega (po dikciji ZDSS, pravilneje: kolektivnega /B.K./) interesa.
Postavi se teoretično vprašanje, ali ima tudi posameznik lahko kolektivni interes?
Odgovor na to dilemo je takšen, da ga fizična oseba, kot posameznik, lahko uveljavlja (le
izjemoma) kot je bilo opisano zgoraj (v primeru volitev403 oz., če mu posebni zakon (po čl.
6/VIII ZDSS/04 to dopušča), vendar le takrat, kadar gre za interesni spor.
Ta izrecna določba ZDSS se mi zdi sporna, kajti menim, da bi za spore (četudi jih označimo
kot KDS), glede volitev bila ustrezneje določena pristojnost upravnega sodišča (glede
njegovih štirih pristojnosti po določbah ZUS, kjer je ena izmed teh tudi presojanje zakonitosti
volitev).
Sicer pa nimam samo jaz takšnih pomislekov o veljavni ureditvi, saj je denimo že pok. dr.
Žužek v komentarju ZSDU, avgusta 1994404 ugotovil, da so v 5. točki 6. čl. ZDSS navedeni
možni spori, vendar je besedilo dvoumno, saj se iz gramatikalne razlage povzema, da naj bi
šlo za tiste vrste KDS, v katerih se zagotavlja varstvo delodajalcem pred nezakonitimi sklepi
SD. Tudi ZSDU/93 predvideva sodno intervencijo delovnega sodišča v določbah 33., 44.,
53., 83., 102. in 106. člena, vendar se ta intervencija nanaša na sodno varstvo sodelovanja
delavcev pri upravljanju. Z intervencijo sodišča se tako zagotavlja varstvo zakonitosti pri
oblikovanju in delovanju SD. Zato je po mojem mnenju vsaj dvomljivo, ali gre v tovrstnih
sporih glede (vseh vrst) volitev v participativnih razmerjih res za KDS? Zato ni nobene škode
da je v novem ZDSS/04 ta določba opuščena in očitno (vsaj glede volitev) sodno varstvo
določeno v okviru upravnega sodstva.
403 5. točka 6. čl. ZDSS (ki je v veljavi) je določala (izrecno), da gre za KDS tudi v delovnih sporih, ki izvirajo iz ZSDU in se nanašajo na kršitev zakona s strani SD, na spore med vodstvom in SD, na izvolitve delavskih zaupnikov, članov SD in nadzornega sveta, če ni z zakonom drugače določeno. Po novem ZDSS/04 te pristojnosti ni več. 404 ŽUŽEK (1994), str. 23 in 24
218
1.1.3. Kolektivne pravice
Z uveljavitvijo Ustave RS 1991 je prišlo do ureditve temeljev kolektivnih delovnih razmerij,
ki obsegajo tudi nekatere kolektivne pravice: npr. delavske participacije, sindikalne
svobode (76. čl. Ustave) sindikalnega organiziranja in delovanja (Konvencija MOD št.
98) ter stavke (77. čl. Ustave). Formalni temelji za razreševanje sporov iz teh razmerij so
nastali šele leta 1994 s sprejetjem ZDSS (Uradni list RS, št. 19/94), ki določa pristojnost
delovnih sodišč za odločanje o sporih na tem področju ter tudi nekatera posebna pravila tega
postopka.
Na 4., pravzaprav že tradicionalnih dnevih delovnega prava in socialne varnosti, ki so bili 2.
in 3. junija 2005 v Portorožu, so obravnavali aktualno tematiko kolektivnih delovnih
razmerij, spremembe delodajalca, uslužbeniških delovnih razmerij, sodne prakse in ZDR, pa
področju socialne varnosti pa široko temo socialne varnosti v času globalizacije in aktualno
tematiko stroškov zdravstvenega varstva.
Da smo v Sloveniji letos v prav posebnem obdobju glede urejanja pravic iz dela in urejanja
socialne varnosti, je pravnim teoretikom in prektikom znano. Gre za čas, ko želijo delodajalci
(tudi z zmanjševanjem delovnopravnih pravic delavcev) znižati stroške proizvodnje, enako pa
na strani izdatkov socialne varnosti čim več zadev prevaliti na državo oziroma tudi na
zaposlene.
Težnja po prožnejšem urejanju delovnih razmerij je v zadnjem času znana iz primerjalnega
prava, saj bi radi tudi v drugih državah (zlasti v starih članicah EU) z možnostjo lažjega
odpuščanja zaposlenih in zmanjševanjem ugodnosti za zaposlene v času trajanja delovnega
razmerja vzpostavili večjo konkurenčnost nacionalnih gospodarstev na svetovnem trgu. Tega
se dobro zavedajo tudi strokovnjaki MOD, ki skušajo pri svojem delu uravnoteženo
obravnavati zaščito zaposlenih na eni strani in obveznosti delodajalcev na drugi strani.
Tudi v Slovenijise v prihodnje ne bomo mogli v celoti izogniti raznim oblikam fleksibilnega
urejanja delovnih razmerij, vendar bo pri tem treba vedno upoštevati pravo mero med preveč
ugodnim urejanjem na eni strani in premajhno zaščito zaposlenih na drugi strani. Pomembno
vlogo pri tem morajo seveda odigrati tudi socialni partnerji, saj je od njih odvisno urejanje
219
razmerij med delavci in delodajalci v kolektivnih pogodbah. Ob tem ni nepomembno
vprašanje, kdo sploh so lahko socialni partnerji, in sicer tako glede ureditev v Konvencijah št.
87 in št. 98 MOD, kot glede na dosedanjo specifično situacijo v Sloveniji, zlasti glede
predstavništva GZS na strani delodajalcev – seveda v povezavi s prostovoljnostjo, ki je ena
temeljnih zahtev konvencij MOD.405
1.1.4. Definicija kolektivnega interesa - teorija interesov in skupine delavcev - (problem 46.
čl. ZDSS/94 oz. 47. čl. ZDSS/2004)
Poudarjam dolžnost sodišča v zvezi z ugotavljanjem skupinskega (po dikciji ZDSS;
pravilneje: kolektivnega /B.K./ interesa). Postavi se teoretično vprašanje, ali ima tudi
posameznik lahko kolektivni interes? Po moje je odgovor na to dilemo takšen, da ga fizična
oseba, kot posameznik lahko uveljavlja le izjemoma, kot je bilo opisano zgoraj (v primeru če
mu posebni zakon po čl. 6/9 ZDSS/04 to dopušča), vendar takrat, kadar gre za interesni
spor. Ker predlog novega ZKP tudi že zakonsko loči spore na pravne in interesne (18. čl.),
bo verjetno v bodoče takšno stališče sprejemljivo.
Udeleženci delovno pravne sekcije, Dneva slovenskih pravnikov v Portorožu od 17. do 19.
oktobra 1996, so na moj predlog, oblikovali (med osmimi) tudi peti sklep, stališče oziroma
smernico, ki se v prvem delu glasi:
»Za poenotenje sodne prakse, naj se sprejme načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča
Republike Slovenije v zvezi z vprašanjem: Kdaj gre za skupino delavcev pri KDS?«
To stališče (ni bilo realizirano op. [B.K.], ki gotovo predstavlja odziv strokovne pravne
javnosti na probleme, ki jih pri svojem delu zaznavajo DSS v praksi zadnjih letih , pa ni bilo
predstavljeno prvič. Že na strokovnem posvetu, spomladi 1992, je bilo izrecno opozorjeno, s
strani vseh slovenskih sodnikov DSS (takratnih SZD), ob navzočnosti državne podsekretarke
v Ministrstvu za pravosodje (odgovorne sestavljalke delovnega osnutka ZDSS), kot gostje.
Vendar - kot se je v preteklosti že mnogokrat dogajalo - pripombe praktikov (pa tudi
nekateri sodniki, ki se ukvarjajo s pravno teorijo so bili med nami) na gradivo za posvet o
405 NOVAK M. (2005) Med solidarnostjo in konkurenčnostjo, Pravna praksa, z dne 26.5.2005, str. 3.
220
osnutku delovnega besedila ZDSS, z dne 24.4.1992, niso doživele ustreznega odziva, ne pri
sestavljalcih zakona, ne pri zakonodajalcu.406
Če na zgoraj nakazani problem poizkušam odgovoriti, je ena izmed možnih opredelitev
(definicija), za katero se zavzemam, naslednja:
»Skupina delavcev, v smislu ZDSS je podana tudi v primeru, kadar gre za sicer
formalno neorganizirano skupino zaposlenih, v kateri je udeleženih več fizičnih oseb, ki
so med seboj tako tesno interesno povezane, da njihovi zahtevki temelje na enakovrstni
dejanski in pravni podlagi.«
Ena izmed ugotovitev, ki so jo ponudile opravljene empirične analize zadev v KDS407 je, da
po obstoječi zakonodaji (ZDSS) in sodni praksi še vedno ni jasno, kdaj gre za »skupino
delavcev«, ki izkažejo »skupinski interes«, v smislu ZDSS. V zvezi s tem je tudi še vedno
nejasno, kaj sploh je (po definiciji) KDS, saj 6. člen ZDSS opredeljuje KDS zgolj
primeroma in ne taksativno, še manj pa ta določba pomeni definicijo, ki bi bila nujna, saj
bi z njo lahko dosegli poenotenje sodne prakse; podobno, kot je to vprašanje ustrezno
rešeno408 z uvedbo mešanega koncepta gospodarskega spora.
Za razrešitev opredeljenega problema je zato nujno doseči teoretično opredelitev, ki se bo
(lahko) kasneje uveljavila tudi v novi zakonodaji in praksi, ter odgovoriti na vprašanji:
- Kdaj se šteje, da je skupina delavcev izkazala, da upravičeno uveljavlja »skupinski
interes«?409
406 V zapisniku strokovnega posveta sodnikov SZD Slovenije na Otočcu o osnutku ZDSS, z dne 11. in 12.5.1992 - stran 4 se navaja: »V II. odstavku 46. člena je potrebno definirati skupino delavcev.« 407 O številnih zadregah, ki jih je bilo opaziti pri slovenskih sodiščih, od uveljavitve ZDSS maja 1994 dalje, zaradi različnega opredeljevanja zadev, kot IDS in KDS, gl. podrobneje analizo v: KUKEC B. (1996) » Kolektivni delovni spori«, referat na Dnevu slovenskih pravnikov v Portorožu , Podjetje in delo št. 5-6/1996 408 V ZPP/99, je podana nova - drugačna definicija gospodarskega spora, kot je veljala doslej in sicer subjektivno - objektivna. 409 Ustreznejša bi bila zakonska dikcija, da gre za »utemeljeno« /B.K./ uveljavljanje "kolektivnega delovnega interesa", saj je temeljni namen KDS spora sodno varstvo kolektivnih delovnih interesov. Dikcija ZDSS »upravičeno« kaže na procesni značaj, ki pa je preozek. Ustreznejši je »utemeljeno«, saj gre za udeležence v materialnopravnem pomenu.
221
Treba je postaviti jasno razlikovanje med skupinskim in kolektivnim (pravnim)
interesom. V sociološko - pravnem smislu je skupina manj kohezivna in medsebojno
povezana navznoter, v smislu medsebojne sociološke mreže interesov.410
Zato je »skupinski interes« rahlejši kot »kolektivni interes«. Treba je tudi razlikovati med
kolektivnim interesom organizacij delavcev in delodajalcev, pa tudi delodajalcev, kot
posameznikov ter skupin delavcev, katerih interes je neposredno prizadet, zaradi
neizvrševanja kolektivne pogodbe oz. njene neskladnosti z drugo kolektivno pogodbo, ali
zaradi nezakonitosti posameznih njenih določb. Ko gre za ugotavljanje obstoja kolektivnega
interesa je potrebno razčistiti pravna in dejanska vprašanja, na kar utemeljeno opozarja
ZDSS, ki nalaga sodišču, da mora pretehtati vse okoliščine primera in ugotoviti, ali je
asociacija oz. skupina upravičena uveljavljati tak interes v KDS? Če so kolektivne pogodbe
sklenjene na različnih ravneh (splošna, dejavnosti, podjetniška), mora sodišče natančno
presoditi, ali gre za kolektivno pogodbo na taki ravni, da se lahko uveljavlja neposredno in ali
bodo lahko udeleženci uveljavljali varstvo kolektivnega interesa v KDS. Nekateri avtorji411 so
zato utemeljeno opozarjali, da bo sodiše lahko s tako (negativno) odločitvijo (po čl. 46/1.
ZDSS/04) omejevalo pojav prevelikega števila IDS, v katerih delavci uveljavljajo
individualne pravice neposredno na podlagi kolektivne pogodbe. To je posebej pomembno
zaradi izvršitve sodne odločbe v KDS, kot je to predvideval II. odstavek 57. člena
ZDSS/94 in sedanji III. odstavek 53. člena ZDSS/04.
Ustava v 23. členu zagotavlja odločanje o pravicah (in obveznostih). Že iz bistva sodne
funkcije izhaja, da mora biti to odločanje potrebno - to pa je v primeru spora, ko so pravice
strank (po njihovem mnenju) prekršene ali ogrožene. Le v teh primerih je namreč mogoče
govoriti o sodnem odločanju kot zagotavljanju pravnega varstva pravic.
Podobno kot ugotavlja teorija glede 24. člena italijanske ustave, je tudi v slovenskem pravu
mogoče ugotoviti, da je v 23. členu ustave (pa tudi v varstvu pravic drugih ljudi; čl. 15.
Ustave) temelj za določitev procesne predpostavke pravnega interesa. Pravico do sodnega
410 O teoriji pravnega interesa gl. npr.: - BUGARIČ B.: Ustavno sodstvo in (ali) parlamentarna demokracija: o doktrinah pravnega interesa in političnih vprašanj, Zbornik znanstvenih razprav PF Univerze v Ljubljani, LV letnik, (1995), stran 43-67; GALIČ A.: Pravni interes pri ugotovitveni tožbi, ibidem, stran 67-89. BAJIČ J. (1940), Ibidem s. 15 BIBIČ A. (1972), s. 1620 -1635 MAVČIČ A. (2000), S. 259.273
222
varstva kot pravico do meritorne odločitve ima le tisti,412 ki izkaže pravni interes za
zagotovitev željenega pravnega varstva, to je tisti, ki izkaže, da je intervencija sodišča za
varstvo njegovih pravic (katerih obstoj zatrjuje) nujna.413 Vsaj v nemški in slovenski
civilnoprocesni teoriji in sodni praksi je pravni interes priznan kot splošna procesna
predpostavka (čeprav je po čl. 256. nemškega ZPO in čl. 187. ZPP izrecno določen le pri
ugotovitveni tožbi). Smisel te predpostavke je v tem, da prepreči pravde, s katerimi se
nepotrebno in nesmiselno obremenjuje sodišče in nasprotno stranko. Nobenega smisla ne bi
imelo priznati (celo ustavno) pravico do sodbe tistemu, ki sodbe za varstvo svojih pravic ne
potrebuje (pa čeprav je njegov zahtevek po materialnem pravu morda utemeljen). Pravni
interes je podan (in s tem tožba - predlog v KDS - dopustna) le, če tožnik zatrjuje, da je
njegova pravica kršena ali ogrožena in, če izkaže za verjetno, da mu bo v primeru, če bo
tožbenemu zahtevku ugodeno, zagotovljena pravna korist, ki je brez sodbe sodišča ne bi
mogel ustvariti.
Pri dajatveni in oblikovalni tožbi se obstoj pravnega interesa sicer predpostavlja, saj je
že iz vsebine tožbenega zahtevka jasno, da so zgoraj navedeni pogoji izpolnjeni.414 Pač pa pri
tretji obliki tožb v pravdnem postopku, ugotovitveni tožbi - takšen sklep ni mogoč. Zgolj
dejstvo, da obstoji določeno pravno razmerje samo po sebi še ne more utemeljevati
intervencije sodišča, saj ne izkazuje, da so tožnikove pravice ogrožene ali celo kršene.
Teorija procesne predpostavke, kar velja »mutatis mutandis« tudi za KDS, praviloma
deli v tri temeljne skupine.415 Tiste, ki se nanašajo na stranke (sposobnost biti stranka,
procesna sposobnost, postulacijska sposobnost, procesna legitimacija), tiste, ki se nanašajo na
sodišče (mednarodna, sodna, krajevna, stvarna pristojnost) in tiste, ki se nanašajo na sporni
411 ŽUŽEK I.: (1994), s. 78 412 Pravni interes združenja za vložitev pobude ni podan, če pobudo vlaga zaradi varstva interesov svojih članov. Sklep US RS, št. U-I-198/00, z dne 19.10.2000 413 Pravnega interesa za vložitev tožbe seveda ne gre mešati z utemeljenostjo tožbenega zahtevka in ga priznati le tistemu, ki je pravni nosilec pravice materialnega prava - slednje je namreč povezano z vsebino meritorne odločitve, ne pa z njeno dopustnostjo. Gl. npr. TRIVA, BELAJAC, DIKA, s. 111 414 Najbolj je to očitno pri oblikovalni tožbi.Ta namreč predstavlja način izvrševanja tistih oblikovalnih upravičenj, ki jih stranka ne more uveljaviti z enostransko izjavo volje, pač pa le prek sodišča (npr. pravica do prenehanja pogodbe - tudi n.pr. KP - zaradi zmote, pravica do prenehanja zakonske zveze z razvezo ipd). Pravni interes za vložitev tožbe izhaja že iz dejstva, da stranka tovrstnega oblikovalnega upravičenja ne more uveljaviti drugače kot z oblikovalno sodbo, s katero sodišče preoblikuje določeno pravno razmerje. Prav tako je že iz vsebine tožbenega zahtevka mogoče domnevati obstoj pravnega interesa za vložitev dajatvene tožbe. S to tožbo tožnik uveljavlja določen materialnopravni zahtevek, ki ga ima zaradi prekršene pravice proti tožencu in ker je samopomoč načeloma prepovedana, je dajatvena sodba edini način, da tožnik doseže ravnanje, kakršnega ima od toženca pravico zahtevati po materialnem pravu, tako GALIČ A. (1998)- dok. disertacija, s. 116
223
predmet (litispendenca, pravnomočnost, res transacta, pravni interes,416 formalna popolnost
tožbe).
Ni namen doktorske naloge na tem mestu širše obravnavati procesne predpostavke. Ker pa
se z njimi omejuje pravica do sodnega varstva tudi v KDS, kot pravica do meritorne
odločitve, bo obravnavana v zadnjem - procesnem delu.
Utemeljeno uveljavljanje kolektivnega interesa,417 je ena izmed varovalk za
preprečevanje KDS, pri čemer ne gre za »za sojenje pred sojenjem«, temveč za oceno
»prima facie«, da sprožen KDS ne pomeni zgolj »šikaniranja, nagajanja« ali drugačne
»očitno neutemeljenega zahtevka v predlogu«, ali pa, da gre celo za objestno pravdanje
(kveluranstvo), čeprav skupine prizadetih.418
415 Nekateri avtorji pravni interes štejejo med procesne predpostavke glede strank, npr. TRIVA, BELAJEC, DIKA, s. 25 416 GALIČ , Ibidem, s. 112 417 Kolektiv - skupina - množica - grupa : Terminološko Glede vsakega izmed teh pravnih institutov, ki se predvsem v zvezi s KDS pojavljajo tako v praksi, še posebej pa v primerjalni teoriji, bom v disertaciji jasno opredelil, kaj pod njim razumem? Gre za to, da se pojmi med seboj tako v primerjalnem, kot domačem pravu precej mešajo. Zavzemam se, da se glede sporov, kjer prevladuje kolektivni interes, za to uporablja tudi ustrezen termin, to je »KDS«. Takšno poimenovanje je najširše in stališče argumentiram s semantiko, pa tudi razvojno - zgodovinsko (Bajič je že pred II. svetovno vojno uporabljal ta termin) in predvsem v sociološko pravnem smislu. Razlikovanje med vsemi štirimi izrazi je nujno zaradi jasnosti, še posebej glede distinkcij v zvezi s sosporništvom, množičnimi (ponekod tudi grupnimi, kar pa je po moje posledica nepreciznega prevoda) ter skupinskimi spori, kot se ponekje v praksi KDS tudi poimenujejo. ZDSS pozna izraz »skupina delavcev« (46.člen), izraz »množični spori«, se uporabljajo predvsem v praksi delovnih sodišč (DSS v Ljubljani je sprejelo interno navodilo o reševanju prednostnih zadev, kjer opredeljujejo kot »množične spore« tiste, kjer je udeleženih več kot 20 strank, (iz analize sodnih odločb in sodnih spisov je razvidno, da gre večinoma za denarne - dajatvene zahtevke v zvezi s plačami in odpravninami). Množični spori se pojavljajo tudi v upravnem postopku in jih rešujejo »vzorčno« (42. člen ZUS). Skupina je po moje v mreži medsebojnih interesov sociološko manj trdno povezana kot kolektiv, zato je distinkcija med obema izrazoma: tako v vsebinskem (kvalitativnem) smislu, glede trdnosti medsebojnih (kolektivnih) interesov, (v kazensko pravnem smislu je skupina lahko celo naključna, brez globjih povezav), kot v formalnem (kvantitativnem) smislu (saj običajno šteje manj ljudi - udeležencev; npr. po čl. 213. v KZ RS zadostujeta že dva udeleženca za kvalificirano obliko ropa). 418 Čeprav IDS niso predmet disertacije, naj vseeno opozorim na pojav, ki bi lahko nastal tudi v zvezi s KDS. V praksi se namreč že pojavljajo primeri, ko je II. odst. 22. čl. ZDSS/94 (glede prenehanja delovnega razmerja) »izrabljen« v škodo delodajalcem, vsaj v zvezi s tem: kdo trpi stroške v tovrstnih sporih?. Prihajalo je do izigravanja s strani delavcev, ki se na ta način »maščujejo« delodajalcem, predvsem pa njihovim direktorjem, s tem, da predlagajo večje število izvedencev (medicinske ali drugih strok), super izvedenstvo, itd., pri čemer naša DSS, točneje: le nekateri sodniki, slabo obvladajo materialno procesno vodstvo in običajno takšnim predlogom ugodijo (zaradi ljubega miru, in da se na inštanci zadeva ne bo vrnila z mislijo - »pa naj še enkrat odločajo, če se še kaj pokaže«). Ta člen je v novem ZDSS/04 sicer spremenjen – omiljen (čl. 38), pa vendar še vedno nezadostno. Gre za smiselno enako idejo, kot je sedaj vgrajena v novem ZBPP/2001, za omejevanje pripada sodnih zadev. To se je tudi že dejansko zgodilo. Posebnih določb o stroških v KDS ZDSS/04) ne vsebuje. Sicer pa podrobneje o tem več v zadnjem delu disertacije.
224
1.2. Subjekti - udeleženci
1.2.1. Primerjalnopravno
Kolektivnost glede subjektov KDS se kaže v tem, da so (kolektivni) interesi in pravice več
zaposlenih delavcev, oziroma njihovih sindikatov kršene z posameznimi dejanji ali ravnanji
(odločitvami) delodajalcev oz. njihovih združenj in nasprotno, mutatis mutandis.419
Zato se lahko kot specifična vrsta KDS pojavi tudi medsindikalni spor med dvema ali več
sindikati, bodisi zaradi priznanja lastnosti reprezentativnosti420 (francoski model) ali zaradi
tega, ker sindikati želijo biti izključni predstavniki delavcev v KDS (ameriški model).421
1.2.1.1. Subjekti KDS na strani zaposlenih
Subjekt KDS na strani zaposlenih je najpogosteje sindikalna organizacija, redkeje skupina
zaposlenih,422 ki niso sindikalno organizirani in (včasih) tudi svet delavcev.
Sindikat zaposlenih lahko nastopa kot subjekt KDS bodisi, da gre za interesni ali pravni
KDS. Lahko je to sindikat, ki je pooblaščen za sklepanje kolektivnih pogodb, odvisno od
modela,ki je v posamezni državi sprejet. Lahko je to reprezentativni ali večinski sindikat.
V Veliki Britaniji npr. pa se ne postavljajo posebni pogoji sindikatu za pridobitev
pogajalskih upravičenj.423
419 RIVERO, SAVATIER, str. 412 420 Tudi po obstoječi slovenski sodni praksi npr. sodba v zadevi KDS opr. št. VIII Ips 23/2001, VS RS zaradi priznanja reprezentativnosti sindikata, kjer revizija ni bila uspešna, šlo pa je za spor med udeleženci Sindikat voznikov JP LPP Ljubljana, ca. Javno podjetje LPP d.o.o., Ljubljana, zaradi priznanja reprezentativnosti sindikatov. 421 V primerjalnem pravu se ponekod takšni KDS ne more smatrati kot KDS, ker se za takšno opredelitev nujno zahteva konflikt med socialnimi partnerji (naj bo na strani zaposlenih ali na strani delodajalcev). Tako tudi CAMERLYNCK, LYON - CEAN, PELISSIER, (1986) str. 988 tudi CAP, str. 3 422 (Smiselno čl. 46. slovenskega ZDSS/94 oz. 47. čl. ZDSS/04) 423 MOREGENSTERN (1994), str. 16, vsi avtorji od op. 297 - 301, povzeti po LUBARDA (1002) - Ibidem
225
Model reprezentativnosti sindikatov je uporabljen v celem nizu držav razvite pluralistične
industrijske demokracije: tako npr. v Franciji,424 Belgiji, Španiji in Italiji425 po izrecni
odredbi zakona, v Nemčiji426 (po zakonskih določbah), kakor tudi v nizu držav v tranziciji
(Madžarska,427 in Hrvaška).428
Ne glede na razlike, ki se pojavljajo glede na kriterij reprezentativnosti med pravnimi
sistemi posameznih držav, pri čemer je najpogosteje kot skupni kriterij število članstva in
avtonomija glede na delodajalce, je takšnemu modelu skupno to, da je dosega lastnosti
reprezentativnosti pogoj za pravico do kolektivnega pogajanja (ali za pravico do
predstavljanja zaposlenih v tripartitnih telesih,429 ter v organih in fondih socialnega
zavarovanja ipd.). Ob proučitvi primerjalnopravnih ureditev se pokaže, da je model
reprezentativnosti sindikatov bolj uveljavljen v državah, za katere je značilni sindikalni
pluralizem z več nacionalnih sindikalnih konfederacij,430 tako v razvitih državah tržnega
gospodarstva, kakor tudi v državah tranzicije. Takšen model blaži ostre medsindikalne
konflikte, ki se pojavljajo v pogojih (izrazito) sindikalnega pluralizma. Problematično pa je,
da se pojavljajo medsindikalne tenzije in vzajemno nasprotovanje legitimnosti, če
zakonodajalec uporabi takšen model večinskega sindikata, kajti manjšinski sindikat nima v
tem slučaju pravice sklepanja kolektivnih pogodb.431
Današnja kriza sindikalnega gibanja v posameznih državah EU, ki so sprejele model
reprezentativnosti sindikatov, posebno v Franciji432 navaja posamezne avtorje433 na
razmišljanje o eventualni opustitvi modela reprezentativnosti (podobno ameriškemu
modelu).
Model večinskega sindikata je sprejet v več državah pluralističnih industrijskih razmerij
(ZDA,434 Kanada435), medtem, ko se v tranzicijskih državah ta model436 redko uporablja.437
424 RIVERO, SAVATIER, str 148 - 151 425 TREU str. 164 in naslednje 426 WEISS (1987) str. 184 427 ACT XXII of 1992 on the Labor Code (čl. 29.). 428 Zakon o radu, Narodne novine št. 39/1995 čl. 186. 429 Kot npr. v slovenskem Ekonomsko-socialnem svetu 430 Kot v Sloveniji 431 Kar je tudi očitno problem slovenske ureditve. 432 Kjer se zaradi padca stopnje sindikalizacije pod 10% zaposlenih, govori celo o »sindikatih brez članstva« 433 Več o tem BLANC JOUVAN, (1997), str. 159 - 171, vsi avtorji od op. 307 - 309, povzeti po LUBARDA (1992) - Ibidem 434 GODMAN (1992), str. 374 - 398
226
Ameriški in Kanadski model, ki ju označuje natančno zakonsko reguliranje postopkov
pridobivanja lastnosti izključnega predstavljanja zaposlenih v pogajanjih (certification),
kažeta na to, da ima pri teh pogajanjih odločilno vlogo Nacionalni odbor za delovna
razmerja, v čigar pristojnost spada odločanje o zahtevah za volitve glede priznavanja
sindikalnih pravic ter glede sklepanja kolektivnih pogodb.438
1.2.1.2. Skupina delavcev
Temeljno vprašanje je v kakšni meri je treba, glede na število zaposlenih, priznati skupini
delavcev (neorganiziranih), ki nimajo lastnosti pravne osebe, subjektiviteto v KDS? S tem v
zvezi se postavi tudi vprašanje, kako lahko takšna skupina delavcev išče pomoč v mirnem
reševanju KDS, kakor tudi pravica do industrijskih akcij?439 Odgovor na ta vprašanja v
primerjalnem pravu ni enoznačen.
Skupina delavcev se lahko zgolj izjemno pojavi kot subjekt KDS v posameznih
delovnopravnih sistemih. Za razliko npr. od nemškega in japonskega prava, kjer se skupina
delavcev ne more pojaviti (kot neorganizirana) skupina zaposlenih, temveč zgolj sindikat,440
se v francoskem,441 britanskem442 ter celo v jugoslovanskem443 predvideva, da odločitev o
začetku stavke lahko sprejme (tudi in zgolj) večina (vseh) zaposlenih.444
435 OPIE, BATES (1996), str. 539 - 547 436 Kot recimo je že nekaj časa uveljavljen v Sloveniji, vendar zgolj na strani zaposlenih, še vedno pa ne na strani delodajalcev, kar naj bi popravil novi ZKP 437 Npr. v pozitivnem delovnem pravu SR Jugoslavije, kjer je še vedno tudi v Srbiji in Črni Gori z zveznim Zakonom o temeljnih delovnih razmerjih (Službeni list SRJ št. 29/1996) to prepuščeno republiškim zakonom o delovnih razmerjih (Službeni glasnik RS št. 55/96, čl. 123. in 124). 438 Nacionalni odbor za delovna razmerja (National Labor Relations Bord) je avtonomna federalna agencija, ki je bila ustanovljena z Nacionalnim zakonom o delovnih razmerjih (National Labor Relations Act - Wagner Act). Ta odbor ima pet članov, ki jih imenuje predsednik ZDA, s soglasjem Senata. Mandat članov odbora je 5 let. V njegovo pristojnost spada tudi raziskovanje primerov nepoštene delovne prakse (unfair labor practices). 439 CAP., str 10 440 HANAMI (1985) str. 131 441 TARACKIOGLU, str. 16, vsi avtorju v op. 315 - 316 povzeti po LUBARDA 442 BETTEN, (1985) STR. 167 443 Zakon o štrajku (Službeni list SRJ, št. 29/96), čl. 3/1 444 Podobno določbo ima tudi III. odst. 2. čl. Zakona o stavki (Ur. l. SFRJ št. 23/1991), ki določa: »sklep o začetku stavke lahko sprejme tudi večina delavcev v organizaciji, delu organizacije ali pri delodajalcu », ki se na podlagi odločbe o soglasju k zakonu o stavki v tem času (do sprejetja novega ZS) še vedno uporablja kot pozitivnopravni predpis tudi v Sloveniji.
227
V jugoslovanskem delovnem pravu je (bila) torej skupina delavcev (brez lastnosti pravne
osebe) lahko subjekt KDS.
Zanimivo je, da v bivšem jugoslovanskem pozitivnem pravu (zdaj države Srbije in Črne
Gore) skupina delavcev ne more biti subjekt kolektivnih pogajanj (celo, če ni formiran
sindikat pri delodajalcu), lahko pa se pojavi kot subjekt KDS zgolj v enem - specifičnem
primeru, skladno z Zakonom o štrajku.445 Gre za primer organizacije stavke s strani večine
zaposlenih v podjetju (ali njegovem delu), oziroma pri drugem delodajalcu (pravni ali fizični
osebi) kot tudi pri organizaciji opozorilne stavke pri delodajalcu, ki lahko traja najdlje eno
uro (čl. 2/III ZOŠ). Na tak način je zakonodajalec omogočil, da tudi večina delavcev, čeprav
nimajo lastnosti pravne osebe, lahko postane subjekt KDS.446
V Veliki Britaniji, ki jo označuje sui generis koncepcija stavke, lahko na podlagi zakona o
sindikatih in delovnih razmerjih iz leta 1994, obstaja celo možnost, da se v sporih, kjer so
stranke sindikati in združenja delodajalcev, ti spori smatrajo tudi kot spori, v katerih so
stranke neposredno delavci in delodajalci.
1.2.1.3. Svet delavcev
Včasih se lahko pojavi svet delavcev kot subjekt (sui generis) KDS, kadar gre za vprašanja,
ki spadajo na področje soupravljanja in pooblastil sveta delavcev in delodajalca (direktorja).
Takšen sui generis KDS poznajo v primerjalnem pravu npr. v Nemčiji (Betriebrat), v
Franciji (Commité d´entreprise) .
V modelu francoskega in nemškega sveta delavcev, posebej glede vprašanja, ki spadajo v
področje soodločanja in soupravljanja, se lahko pojavi KDS.447
445 Službeni list SFRJ, št. 29/96, čl. 3/I 446 Več o tem LUBARDA, (1992) – Ibidem , str. 29 447 Podobno kot v slovenski ureditvi (tč. 5., 6. čl. ZDSS/94 je izrecno določala kot zgoraj čl. 6/d ZDSS/04): »delovna sodišča so pristojna odločati v naslednjih KDS: ....ki izvirajo iz Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) in se nanašajo na kršitev zakona s strani sveta delavcev, na spore med vodstvom in svetom delavcev na izvolitev delavskih zaupnikov, članov sveta delavcev in nadzornega sveta, če ni z zakonom drugače določeno«.
228
V francoskem in nemškem pravu se pojavijo KDS, kot tudi v švedskem,448 in v
jugoslovanskem,449 delovnem pravu, glede »udeležbe pri odločanju o uporabi posebnih
fondov in sredstev podjetja«.450
1.2.1.4. Subjekti KDS na strani delodajalca
Na strani delodajalca je lahko subjekt KDS delodajalec sam, več delodajalcev ali celo
združenje delodajalcev.451
- Delodajalcu se v primerjalnem pravu ne prizna vedno (kot fizični osebi) pravico do
sklepanja kolektivnih pogodb.452 Čeprav individualni delodajalec npr. v Avstriji nima
pravice do sklenitve kolektivne pogodbe, skladno z Zakonom o kolektivnih delovnih
razmerjih iz 1974 leta, pa je le moč izjemno dopustiti, da se posamezne določbe uporabijo
samo v določenih podjetjih na podlagi kolektivne pogodbe višjega nivoja, ki jih sklenejo
organizacije delavcev in delodajalcev.
Če se ozremo za definicijo delodajalca, lahko v primerjalnem pravu ugotovimo, da se pod
delodajalcem razume: »fizična ali pravna oseba, ki zaposluje enega ali več delavcev in, ki za
izpolnitev svojih obvez do zaposlenih delavcev odgovarja s (svojim lastnim) premoženjem.453
»Za t.i. male delodajalce (za razliko od srednjih in velikih podjetij kot delodajalcev) so v
delovnem pravu predvidene številne specifičnosti v zvezi z pravicami, obveznostmi in
odgovornostmi.454
Kot subjekt KDS v javnem sektorju se lahko pojavi tudi država oziroma vlada. Gre
predvsem za javna podjetja in zavode, kjer je ustanovitelj in delodajalec država.
448 SCHMIDT (1977) str. 79-80....zaradi tega ker so sindikati na Švedskem številčni, in je vanje včlanjeno veliko število zaposlenih, je vloga sindikata pomembnejša od vloge sveta delavcev, ki igra večjo vlogo v državah z nižjo stopnjo sindikalizacije (npr. v Nemčiji). 449 LUBARDA (1992), Ibidem , str. 529 - 535 450 Zakon o poduzečima ( Službeni list SRJ št. 29/96), čl. 95 /I 451 CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELISSEIR, str. 988, vsi avtorji v op. od 325 - 327 povzeti po LUBARDA RIVERO, SAVATIER, str. 525 452 MORGENSTERN, str. 99 in 114 453 OPIE, BATES, str. 568 - 569 454 Tako tudi v našem ZGD/93 in spor oz. ZSDU/93 (tudi tu naletimo na merila, ki so številčno opredeljena kot npr., da je delavski direktor v podjetju z več kot 500-imi delavci obvezen).
229
Vlada lahko predvidi mehanizme razreševanja KDS (npr. z ustanovitvijo javnih služb za
pomirjanje in posredovanje, v obliki upravnih agencij s posebnima avtonomnim
statusom). Če se vlada pojavlja v dvojni vlogi (kot delodajalec in kot (izvršilni organ državne
oblasti), lahko v praksi privede do vprašljivosti enega od temeljnih principov pri reševanju
KDS, to je principa nevtralnosti države pri rešitvi konkretnega KDS.455
- Združenje delodajalcev lahko sestavljajo privatni delodajalci ali delodajalci v javnem
sektorju. V teoriji456 se kot pojem združenje delodajalcev razume (definicija): »kot
združenje (privatnih) delodajalcev razumemo združenje, ki je ustanovljeno s ciljem, da se
urejajo odnosi med delodajalci in sindikati zaposlenih, da se rešujejo pogoji dela (posebej
plače in drugi prejemki delavcev) s pomočjo sklepanja kolektivnih pogodb, in da se
institucionalizira reševanje KDS in vzpostavijo določni (prostovoljni ter avtonomni) okviri za
konkurenco na tržišču«.
Združenje delodajalcev se po pravilu razlikuje od gospodarskih zbornic, posebej še z
gledišča osnovnih ciljev organizacije in funkcij. Gospodarske zbornice so asociacije na
področju gospodarskega prava, med tem ko so združenja delodajalcev asociacije s
pristojnostmi na področju delovnega prava. Gospodarske zbornice so lahko osebe javnega
prava, in z zakonom obvezna oblika združevanja gospodarskih subjektov ali pa fakultativne
oblike (prostovoljna oblika združevanja gospodarskih subjektov kot npr. v anglosaksonskem
pravu), kar je bolj v duhu demokratičnih načel svobode združevanja. Zbornice se organizirajo
glede na panožni, strokovni ali teritorialni princip.457
Konfederacija združenj delodajalcev, se pojavi kot subjekt kolektivnega delovnega
razmerja pri sklepanju splošnih (nacionalnih, interpanožnih, regijskih ali dejavnosti)
kolektivnih pogodb.
455 DE ROO, JAGTENBERG, str 23 - 24 456 LUBARDA (1992), Ibidem str. 98 - 103) 457 Tudi glede statusa slovenske GZS, je bilo v preteklosti kar nekaj nesoglasij. Predvsem so nekateri ugovarjali obvezno članstvo. Z predlogom novega ZKP, se bo reprezentativnost delodajalcev uredila v celoti (čl. 98.), kar pa po najnovejših podatkih (januar 2006) ni več tako gotovo.
230
1.2.2. V Sloveniji
ZDSS poimenuje udeležence v postopku tako, da se kot udeleženci štejejo predlagatelji - to
je oseba, organ ali organizacija, ki je predlog vložila - ter nasprotni udeleženec - to je tista
oseba, organ ali organizacija proti kateri je bil predlog vložen. Nasprotnega udeleženca označi
predlagatelj v predlogu, zato sta predlagatelj in tisti udeleženec, ki je naveden v predlogu,
udeleženca v formalno pravnem pomenu.
Kot udeleženci kolektivnega spora se štejejo tudi osebe, organi in organizacije, za katere tako
določa zakon, kar pomeni, da imajo lahko udeleženci legitimacijo že na podlagi samega
zakona: Udeleženci, ki jim daje legitimacijo zakon, se udeležijo postopka, ne glede na
stališče predlagatelja oziroma nasprotnega udeleženca. Udeleženci v KDS pa so tudi tiste
osebe, organi ali organizacije, ki so nosilci pravic in obveznosti v razmerju, o katerem teče
postopek - torej gre za materialnopravne udeležence (45. in 52. čl. ZDSS/04).
Vsi podpisniki KP se lahko udeležijo postopka v zvezi s sporom o veljavnosti, skladnosti,
zakonitosti ali izvrševanju KP. Udeležbo predvideva 47. člen ZDSS, ne glede na to, kako je
predlagatelj udeležence označil v predlogu. To pomeni, da gre za udeležence v
materialnopravnem pomenu, saj so nosilci pravic in obveznosti iz KP.
Ker se KP nanašajo tudi na delavce in delodajalce, ki niso sodelovali kot podpisniki pogodbe
(SKP in kolektivne pogodbe dejavnosti), jim zakon daje možnost udeležbe v postopku, če so
izpolnjeni po zakonu predvideni pogoji:
a. kolektivna pogodba se mora nanaša na skupino delavcev oziroma delodajalcev,
b. izkazati morajo upravičen skupinski (kolektivni) interes;
c. postopek lahko sprožijo samostojno, lahko pa se pridružijo postopku v KDS, v katerem
nastopajo kot udeleženci sami podpisniki kolektivne pogodbe.
Ko gre za vlogo sindikata pri varstvu pravic delavcev iz delovnega razmerja, ima aktivno
legitimacijo za začetek KDS samo sindikat. Gre za spore, ki se nanašajo na vlogo sindikata
pri varstvu pravic delavcev v zvezi z zagotavljanjem pravic trajnim presežkom delavcev, za
udeležbo v disciplinskem postopku in v postopku za varstvo pravic znotraj organizacije ali
družbe. Delodajalec je dolžan spoštovati pravice, ki jih ima sindikat oziroma njegov
231
sindikalni zaupnik pri varstvu individualnih pravic delavcev, pa tudi pri varstvu kolektivnih
delovnih interesov. Omeniti moram tudi zakonsko zagotovljeno imuniteto sindikalnih
zaupnikov (v smislu ZDR, 33. čl. SKPG).
KDS lahko sproži tudi tisti sindikat, ki mu pristojno ministrstvo oziroma delodajalec nista
priznala reprezentativnosti po zakonu (ZRS).
Sindikatu, ki uveljavlja status reprezentativnosti, daje zakon pravico do sodnega varstva
tudi v primeru, če minister oziroma delodajalec v roku dveh mesecev po vloženi zahtevi ne
odločita o reprezentativnosti. Zakonska presumpcija negativne odločitve, daje sindikatu
aktivno legitimacijo za začetek sodnega postopka. Sindikat bo v tem primeru kot predlagatelj
uveljavljal odločitev sodišča, da nadomesti izostalo odločbo in prizna reprezentativnost.
Formalno - materialni značaj udeležbe v postopku KDS nalaga sodišču dolžnost, da mora po
uradni dolžnosti ugotoviti, kdo so nosilci pravic in obveznosti v razmerju o katerem teče
postopek ter jih o uvedbi postopka obvestiti. Prav zaradi tega mora tudi preveriti navedbe
predlagatelja o nasprotnem udeležencu ali udeležencih, saj od predlagateljeve navedbe
sodišča ni odvisno, koga bo obvestilo o uvedbi postopka .
Udeleženci KDS niso sami fizične in pravne osebe, pač pa tudi organi oziroma organizacije,
ki takega svojstva nimajo. Udeleženci lahko sami prijavijo svojo udeležbo v postopku bodisi
pisno, bodisi na naroku za glavno obravnavo. Če o uvedbi postopka niso bili obveščeni
oziroma se sami niso odločili za prijavo udeležbe, potem lahko podajo izjavo o nameravani
udeležbi po obvestilu sodišča, vendar se morajo o tem izjaviti v roku, ki ga določi sodišče.
Sodišče sámo preverja, ali je udeleženec, ki ga je kot nasprotnega udeleženca označil
predlagatelj, nosilec pravic in obveznosti v razmerju, o katerem teče postopek oziroma o
katerem bo sodišče odločalo. Prav tako samo preverja utemeljenost prijav oseb, organov in
organizacij, ki so se same prijavile kot udeleženci v postopku. Če pri tem ugotovi, da tisti, ki
se je prijavil kot udeleženec, nima pravnega interesa v razmerju o katerem teče postopek,
izda sklep, s katerim ugotovi, da se udeležba ne dopusti. Tako odločitev sodišča lahko
predlaga vsak udeleženec v postopku. Zoper sklep ima oseba, organ ali organizacija pravico
do pritožbe.
232
Ker ima predlagatelj, pa tudi drugi udeleženci možnost predlagati sodišču, da zavrne udeležbo
posamezne osebe, organa ali organizacije, mora sodišče v takem primeru sprejeti sklep o
tem, da se udeležba dopusti. Zoper tak sklep udeleženci nimajo posebne pritožbe, lahko pa
uveljavljajo pritožbo skupaj s pritožbo o glavni stvari.
V prekluzivnem 8-dnevnem roku od dneva obvestila o umiku ima vsak udeleženec pravico
sporočiti sodišču, da nadaljuje s postopkom. S tem udeleženec prevzame vlogo
predlagatelja, saj meni, da je potrebno o KDS odločati s sodno odločbo. Seveda sme tudi
novi predlagatelj do konca glavne obravnave umakniti predlog, ki ga je prevzel.
1.2.2.1. Število udeležencev v sporu
Obravnavam ga samo kot rezervni (pod)element KDS, ki ni odločilen.
Čeprav sem v začetku disertacije imel idejo, da bi v definiciji KDS, za katero se zavzemam,
opredelil udeležence tudi po številu, sem kasneje, ob detaljnem premisleku, takšno idejo
opustil. Zato je sedanja definicija zgolj opredeljena z »več fizičnih oseb oz. delavcev«.
Argument, češ, da je tudi v drugi delovnopravni zakonodaji (npr. ZSDU, ZGD, bodoči
ZUDD, etc.) kot eden izmed meril predvideno število delavcev, ni prepričljiv, kajti zgolj v
povezavi z ostalimi spoznavnimi znaki za KDS lahko učinkuje. V zgodovini so sicer nekatere
zakonodaje imele takšne določbe.458
458 Turški zakonik o delu (1936), je določal, da je kolektivni spor tisti, ki nastane zaradi delovnih pogojev med 1/5 obratne posadke, najmanj pa 10 delavci in podjetnikom. Tudi po francoskem dekretu o posredovanju in arbitraži v Indokini (1932) je šlo za kolektivni spor, če obsega vsaj 1/4 obratne posadke. BAJIČ (1940), s. 5
233
1.2.2.2. Posledice spora (npr. stavke)
Tudi ta element KDS je t.i. »rezervni« (podelement).
Določene posledice KDS, ki jih spor utegne povzročiti so še posebej problematične, oz.
včasih kar dramatične, v življenju človeka.459
Takšne so npr. vse odločbe, kot so razvidne iz empiričnih analiz,ki se nanašajo na
nezakonitost stavke, in kjer je bilo zahtevku predlagatelja (delodajalcev) ugodeno in
ugotovljeno, da so delavci460 nezakonito stavkali. Takšen primer je tudi odločitev DS v
Postojni glede stavke v Javor Pivka, kjer so delavci več mesecev stavkali na dveh lokacijah
(v Pivki in v Belskem), sodišče v Postojni je vmes izdalo začasno odredbo, s katero je
prepovedalo preprečevanje dovoza surovin v proizvodni proces, na koncu pa odločilo, da je
bila stavka nezakonita. Zadeva še ni pravnomočna, imela pa je velik odmev v javnosti in je
bila za lokalno prebivalstvo pretresljiv dogodek (še posebej, ker so se med stavko pojavljala
težko razumljiva ravnanja delodajalcev (najeli so varnostnike, ki so fizično obračunavali s
stavkajočimi, ki so le stali pred tovornjaki, itd. ). O stavki bo sicer več govora v naslednjem
poglavju (KDS po vsebini - stavke), za potrebe tega poglavja pa naj zgolj navedem primer,
kako na praktičnem primeru ocenjevati, ali gre za KDS ali ne?461
1.2.2.3. Krog oseb (formalno organizirana -sindikati - ali neorganizirana »skupina delavcev«)
Gre v bistvu za spoznavni znak kroga subjektov KDS udeležencev in njihove narave
(sindikat, delodajalci, posamezni podpisnik KP, celo vlada, itd.). Pri tem elementu je
predvidena izjema, od načela, da posameznik ne more samostojno uveljavljati (kolektivnih)
pravic in interesov (kadar zakon izrecno daje aktivno legitimacijo posamezniku).
459 Opr. št. Pd 12/2001. zunanjega oddelka v Postojni, DSS v Ljubljani, v sporu zaradi nezakonitosti stavke in izdaje začasnih odredb, ko je šlo za stavko v Javor Pivka na dveh lokacijah (Belsko, Pivka). 460 Tudi del obratov, kot v primeru stavke v KOTO - 81 delavcev šoferjev v Zalogu (kafilerija) - zadeva I Kd 669/95, DSS v Ljubljani. 461 Francosko Cour superieure d´arbitrage - CSA (francosko višje arbitražno sodišče) je odklanjalo stavko ali nevarnost stavke kot znak, da gre za kolektivni spor (odločba iz leta 1938), enako je odločilo da nevarnost stavke ali izprtja sama po sebi ne more dati sporu kolektivnega značaja (odločba iz leta 1937) ali, da nezakonita stavka (pred iztekom ADR /B.K./) ne more spremeniti individualni spor v kolektivnega, tako tudi BAJIČ, Ibidem
234
Kot že omenjeno, sta dva rezervna elementa oz. spoznavna znaka na strani subjektov –
udeležencev, število udeležencev ter možnost, da KDS sproži in v njem sodeluje posameznik,
vendar strogo izjemoma!
Predvidena je izjema v dveh primerih. In sicer, če mu takšno pravico izrecno daje zakon
(smiselno že sedanja 9. točka 6.čl. ZDSS/04), če gre za interesni spor (smiselno povzeta
ideja po predlogu ZKP) in, ko mora posameznik še nujno izpolniti dodatni pogoj,
kolektivnega interesa, ki ga sodišče (še vedno) mora! preverjati ( kot v dosedanjem 46. čl.
ZDSS/94).
In tretjič: Ko gre za spoznavni znak številčnosti, kot rezervni element KDS je treba
poudariti, da je ta znak je (lahko) zgolj eden izmed naveznih, ne more pa biti edini in
odločujoč. Od prvotne ideje, da bi število določil v absolutnem znesku sem odstopil iz
razlogov, ki jih že še pojasnil v tej nalogi. Zato se mi zdi primerno (za splošno sprejemljivo
definicijo) opredeliti število z »več delavcev«.
1.3. Predmet spora
1.3.1. Primerjalnopravno
Predmet KDS so lahko kolektivne pravice ali kolektivni interesi subjektov KDS.462 Z
drugimi besedami, za svoj predmet ima lahko KDS kolektivne pravice in interese delavcev
(zaposlenih, ko gre za njihove pogoje dela), oziroma sindikatov (sindikalne pravice in
svoboščine), kot tudi kolektivne pravice in interese delodajalcev oziroma njihovih združenj.463
462 Ureditev ZDSS/94 v zvezi s strankami je bila v teoriji grajana (tako navaja npr. NOVAK J. (2004), Ibidem, str. 30,- op.št. 15), ker je priznaval položaj stranke preveč široko. Če upoštevamo primerjalno pravo, so stranke (bolje: udelženci) KDS v načelu najvišje predstavniške organizacije delavcev in delodajalcev in posamezni delodajalci. Osnovni razlog za takšno ureditev je v plačilni sposobnosti (solventnosti zaradi morebitnih odškodninskih sporov) ali naložitev globe (predvsem pri nezakonitih industrijskih akcijah, na primer pri stavkah). Podobno se je zahtevalo v lanski stavki v Unior Zreče /op.B.K./) 463 PIRON, str. 118
235
Predmet spora v primerjalnem procesnem pravu izvira iz pravne narave interesnih
(ekonomskih), pravnih (legalnih sporov, sporov o pravici) KDS. Ureditev v posameznih
državah je dokaj pestra, vendar delitev na navedeni skupini KDS večinoma velja.
Predmet spora v interesnem (ekonomskem) sporu je lahko določen interes, ki je povezan z
vsebino bodoče kolektivne pogodbe (oziroma tarifne pogodbe v nemškem pravu). Interes se
lahko nanaša na spremembo ali dopolnitev kolektivne (tarifne) pogodbe ali pa na sklenitev
nove kolektivne (tarifne) pogodbe. Predmet spora je torej že po njegovi naravi tak, da je
najustreznejši način za reševanje spora pogajanje med strankama kolektivne pogodbe.
Predmet spora v sporih o pravici je v glavnem:
- kršitev določb kolektivne pogodbe,
- zakonitost stavke in drugih industrijskih akcij,
- odškodninski zahtevki, ki izvirajo predvsem iz nezakonitih industrijskih akcij.
V prvi skupini sporov je predmet spora: kršitev, razlaga in/ali veljavnost kolektivne pogodbe
(npr. Finska, Island, Izrael, Norveška, Španija, Švedska, ZR Nemčija).
Ugotavljanje, ali je bila stavka zakonita, in odločanje o drugih (večinoma odškodninskih)
zahtevkih, ki so s tem povezani, je najbolj pogosti predmet spora v zvezi z industrijskimi
akcijami.
Nekateri drugi predmeti spora - npr. sodelovanje delavcev pri upravljanju - se pojavljajo
le v nekaterih zakonodajah (npr. v Nemčiji).
Izjemne so tudi ureditve, v katerih delovna sodišča, ki v načelu odločajo le o KDS lahko
odločajo tudi v IDS. Tako je npr. na Norveškem določeno, da je dana pristojnost delovnega
sodišča za ugotavljanje odškodninske odgovornosti zaradi kršitve kolektivne pogodbe.
Zanimiva je pravna ureditev v Belgiji, kjer stavke ne sodijo v pristojnost delovnih sodišč in
zanje tudi niso pristojna redna sodišča. Zato nekateri Belgijo imenujejo tudi kot »raj za
stavke«.464
464 Obširneje o tem: NOVAK J., (1999), str. 16.
236
Bistvene mednarodne norme, iz katerih je treba sklepati tudi o predmetu KDS, so: ESL,
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih,
socialnih in kulturnih pravicah, Konvencija MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu
sindikalnih pravic in Konvencija MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in
kolektivnega dogovarjanja.
Značilnost teh pravnih virov je, da urejajo temeljna načela o kolektivnem dogovarjanju,
mirnem oz. nadomestnem reševanju sporov (ADR), pa tudi o industrijskih akcijah. Izredno
ali posredno torej urejajo tudi stavko, ki je najpogostejši predmet spora v KDS (podrobneje o
teh virih, pogl. A. III. in V.).
1.3.2. V Sloveniji
Če primerjamo 6. člen ZDSS/94, ki ureja stvarno pristojnost DS v KDS, ugotovimo, da 6.
člen ZDSS/04 prinaša naslednje novosti:
1. besede v prvi alinei 6. člena ZDSS/94: »obsoju ali neobstoju kolektivne pogodbe«, so
zamenjane z besedami »veljavnost kolektivne pogodbe«.
2. Po toški c) je lahko predmet KDS tudi ugotavljanje skladnosti splošnih aktov delodajalca
s kolektivnimi pogodbami, ker je bila pomanjkljivost 6. člena ZDSS/94.465
3. Poleg zakonitosti stavke je lahko predmet spora tudi ugotavljanje zakonitosti drugih
industrijskih akcij (točka č) čl. 6.)
Sodišče mora v KDS razčistiti pravna in dejanska vprašanja tudi glede predmeta spora na
kar utemeljeno opozarja III. odst. 46. člena ZDSS/94 (oz. 47. čl. ZDSS/04), ki nalaga
sodišču, da mora pretehtati vse okoliščine primera in ugotoviti, ali je asociacija oziroma
skupina upravičena uveljavljati tak interes v KDS. Če so KP sklenjene na različnih ravneh
(splošna KP dejavnosti, podjetniška KP) mora sodišče natančno presoditi, ali gre za KP na
taki ravni, da se lahko uveljavlja neposredno in, ali bodo lahko udeleženci uveljavljali varstvo
kolektivnega interesa v KDS. Sodišče bo namreč lahko s tako odločitvijo omejevalo pojav
465 tako n. pr. NOVAK J (2004): navaja: Ta določba je nastala zaradi potreb v praksi. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v dveh sklepih (U.1378/96 z dne 26.1.1996 in U-I.87/97 z dne 19.11.1998 sprejelo
237
prevelikega števila KDS v katerih delavci uveljavljajo individualne pravice neposredno na
podlagi KP. To je posebej pomembno zaradi izvršitve sodne odločbe KDS, kot to
predvideva II. odst. 57. člena ZDSS.
Seveda je treba pri tem upoštevati, da se samo s tem institutom število KDS466 ne bo omejilo.
Za dosego takšnega cilja so popolnoma druga sredstva (npr. ADR v predsodnem in
izvensodnem postopku) kot pa odločitev sodišča, ko spor že »visi«.
Ko gre za vlogo sindikata pri varstvu pravic delavcev (tudi čl. 6/6) iz delovnega razmerja,
ima aktivno legitimacijo za začetek kolektivnega spora samo sindikat. Gre za spore, ki se
nanašajo na vlogo sindikata pri varstvu pravic delavcev v zvezi z zagotavljanjem pravic
trajnim presežkom delavcev (35. čl. ZDR), za udeležbo v disciplinskem postopku in v
postopku za varstvo pravic znotraj organizacije ali družbe. Delodajalec je dolžan spoštovati
pravice, ki jih ima sindikat oziroma njegov sindikalni zaupnik pri varstvu individualnih
pravic delavcev, pa tudi pri varstvu kolektivnih delovnih interesov. Omeniti moram tudi
zakonsko zagotovljeno imuniteto sindikalnih zaupnikov v smislu ZDR in 33. člena SKPG.
KDS lahko sproži tudi tisti sindikat, ki mu pristojno ministrstvo oziroma delodajalec nista
priznala reprezentativnosti po zakonu o reprezentativnosti sindikata.
K obravnavanju subjektov - udeležencev gotovo najprej spadajo sindikati.
Sindikatu, ki uveljavlja status reprezentativnosti, daje zakon pravico do sodnega varstva
tudi v primeru, če minister oziroma delodajalec v roku dveh mesecev po vloženi zahtevi ne
odločita o reprezentativnosti. Zakonska presumpcija negativne odločitve, daje sindikatu
aktivno legitimacijo za začetek sodnega postopka. Sindikat bo v tem primeru kot predlagatelj
uveljavljal odločitev sodišča, da nadomesti izostalo odločbo in prizna reprezentativnost.467
stališče, da ni pristojno za oceno ustavnosti in zakonitosti pravilnika o sistemizaciji delovnih mest. DS so zato sprejela pristojnost v sporih, v katerih so bili izpodbijani splošni akti delodajalca. 466 razen z uvedbo instituta vzorčnega sojenja, ki se v praksi sicer že pojavlja, npr. na ljubljanskem DSS, kot že omenjeno (40. čl. ZDSS/04) in katerega sem v praksi že tudi (nemudoma) izrabil (npr. 1 + 5 tožnikov – tožbe pred DSS v Ljubljani, vložene dne 17.1.2005 – zaradi plačila razlike odpravnin- problem netto – brutto osnova plače… 467 Poseben značaj udeležencev (strank) določenih organizacijskih oblik (npr. strokovne organizacije) je poznal tudi npr. Zakon zapadne Avstralije (1995) o industrijski arbitraži, po katerem so lahko sprožile KDS samo vpisane strokovne organizacije. Tudi po italijanskem zakonu o ureditvi KDS (1926) so smele postopek o KDS pokreniti samo zakonsko priznane organizacije.
238
V predlogu opredelitve KDS za v bodoče sem se odločil, da v drugem delu definicije
postavim besedilo, da predlog za sodno varstvo v KDS temelji na isti dejanski in pravni
podlagi. Gre namreč za reševanje enega samega predloga, naj se določeno sporno kolektivno
razmerje razreši. Od razrešitve tega razmerja pa je lahko odvisna odločitev o vrsti
»enakovrstnih« zahtevkov, ki pa so lahko predmet IDS (povezava je možnost neposredne
izvršbe po III. odst. 57. čl. ZDSS oz. 53. čl. ZDSS/04). Pri tem je mišljeno, da delavci v
skupini lahko uveljavljajo zgolj skupinski interes.
Pojavi se problem takrat, kadar gre za individualne pravice, ki se lahko uveljavljajo zgolj na
kolektivni način (npr. čl. 75. Ustave RS). V takšnem primeru menim, da, če zakon ne daje
ekstra pooblastilo, recimo 8. točka 6. čl. ZDSS ali 5. točka 6. člena ZDSS, posameznik ne
more uveljavljati posamične pravice. V tem primeru gre pač za IDS oz., če je več
posameznikov gre lahko tudi za MS.
1.4. Načini in metode reševanja sporov
Vsebinsko je bilo to poglavje že obdelano v poglavju B. VI. tč. 2 (modeli reševanja KDS),
predvsem s primerjalnopravnega vidika. KDS se rešujejo s pomočjo tretje strani,
najpogosteje z mirnimi metodami alternativnega reševanja sporov (ADR) kot so:
konciliacija, mediacija, arbitraža ter izvensodna ali predsodna poravnava, takrat kadar
še ne gre za sodni spor.
Druga vrsta načinov reševanja sporov pa je tekom sodnega postopka in sicer s sodno
poravnavo ali sodno odločbo. To je ena vrsta klasifikacije, druga vrsta pa so (kot nasprotje
mirnim oblikam reševanja sporov), borbene metode kolektivne akcije, kot so, stavka na
strani delavcev ter izprtje na strani delodajalcev. Podrobneje so ti načini, tako v slovenski
pravni ureditvi, kot primerjalnopravno, opisani na drugih mestih disertacije, zato naj za
potrebe definicije oz. spoznavnih znakov ter elementov na tem mestu zgolj informativno
povzemam stališča.
239
1.5. Določenost v pravnih virih avtonomnega in heteronomnega prava
V definiciji sem kot enega od elementov navedel tudi, da je pri uveljavljanju pravnega
varstva kolektivnih pravic in interesov (zgolj izjemno individualnih) pomembno, da so le te
vsebovane v splošnih avtonomnih pravnih aktih (KP, pravilniki, ipd.), v splošnih aktih
heteronomnega prava (zakoni, uredbe, ipd.), pogosto pa so določene tudi v normah
mednarodnega prava, v kolikor se le te nanašajo na KDS, in kot je bilo že obdelano v
poglavju A. III.- mednarodna ureditev KDS. Zato imamo tako na področju reševanja KDS,
kot ADR ureditev na univerzalni ravni (konvencije in priporočila MOD), na regionalni ravni
(SE in EU), glede sodne prakse pred ESČP (posebej kadar gre uresničitev po 11. čl. EKČP),
že nekaj direktiv EU, ki se vsaj posredno tičejo tudi KDS in ADR, kot najpriporočljivejše
in pogostejše mirne oblike reševanja KDS. Tu je pomembno poudariti specialno načelo
delovnega prava »in favorem laboratoris«, ki v bistvu pomeni: da kadar gre za določenost
v »predpisih« (sam sem štejem tudi KP, na ravni iznad podjetniških KP), ki določajo
različno kvaliteto in obseg (kolektivnih) pravic; takrat je organ ali sodišče, ki odloča, dolžan
uporabiti tisto določbo, ki je v primeru kolizije določenosti v avtonomnih ali heteronomnih
aktih, ugodnejša za delavca-ce. Seveda gre za načelo materialnega delovnega prava.
1.6. Postopek (predsodni, izvensodni ali sodni)
Že v uvodu te disertacije sem jasno postavil distinkcijo, kaj razumem pod posamezno vrsto
postopka. Za mene pomeni predsodni postopek tisto »najblajžjo« obliko reševanja KDS, ki
povzroča najmanj nadaljnjih konfliktov, ter je najcenejša, najhitrejša in »najprijaznejša » za
udeležence. V takšnem primeru sploh še ne pride do sodnega postopka, zato obe stranki
jemljeta rešitev kot svojo in sta jo tudi prostovoljno pripravljeni izvršiti, kar je še posebna
kvaliteta tovrstnega načina reševanja KDS.
Z razliko od zgornje oblike pa ločim izraz »izvensodno« reševanje KDS, pri čemer sta si
oba termina v razmerju splošni - posebni oz. genus - spieces. Pri tem je genus »izvensodno«
reševanje KDS, species pa »predsodno« reševanje KDS.
Po drugem merilu, če opazujem iz drugega zornega kota oba termina, lahko med njima
opazim tudi razliko, ter jo sam postavljam v obliki, da je izvensodno reševanje KDS tisto
240
reševanje, ki ni v okviru sodnega postopka. To pomeni,da glede na že obstoječo specialno
določbo ZDSS, ki velja zgolj v KDS (53. čl.), lahko med postopkom udeleženci vsak čas do
pravnomočnosti odločbe sklenejo poravnavo. Ob pravilni interpretaciji te zakonske norme, ki
je že veljavna, je jasno, da sodišče ne zapoveduje, da se lahko sklene zgolj «sodna
poravnava«, temveč je mogoča vsakršne vrste »poravnava«, tudi tista v smislu 10. čl. OZ v
zvezi z čl. 1016. OZ s področja civilnega prava. Do izvensodne poravnave lahko pride celo že
po tem, ko se zadeva nahaja v pritožbenem postopku, ali celo v revizijskem postopku. Zato
je seveda izraz »predsodni« postopek preozek, saj se nanaša zgolj na reševanje KDS do
sprožitve sodnega postopka s predlogom. Izraz »izvensodni« postopek reševanja KDS,
pa ima v mislih, ko se, že v teku pritožbenega ali celo revizijskega postopka, stranki-
udeleženci (na podlagi moči argumentov, nove zakonodaje, ali npr. na novo sprejetega
načelnega pravnega mnenja delovno - socialnega oddelka VS RS, novih spoznanj teorije),
skratka, na podlagi prepričljivosti argumentov, sami odločita, da bosta sklenili
poravnavo. To odločitev sodišču tudi sporočita in ga obvestita, nakar sodišče ravna tako, kot
je določeno v II. odst. 53. čl. ZDSS in dosedanje odločbe razveljavi, ter razpiše narok, na
katerem udeleženci potrdijo ta kompromis. Obravnavani ZDSS v 53. čl. ne omenja posebej,
da je možno sodno poravnavo doseči za ves zahtevek, kot tudi del zahtevka, postavljenega v
konkretnem KDS, kar ne pomeni, da ni mogoča sodna poravnava o delu zahtevka na temelju
splošne ureditve sodne poravnave v civilnem ZPP. Vendar me na tem mestu zanima
materialnopravna ureditev, procesne dileme pa bom obravnaval kasneje. V primeru, ko je
sodna poravnava sklenjena tudi v »izvensodnem«, postopku sodišče hkrati (ko razveljavi
(prejšnjo) odločitev, s katero je razsodilo v KDS), sprejme sklep, s katerim ugotovi, da je
med udeleženci sklenjena poravnava, jo potrdi in s katerim ustavi postopek (55. čl. ZDSS).
Tudi de lege ferenda menim, da je takšna ureditev primerna, saj ne vidim razloga, da ne bi
omogočili doseči temeljnega cilja reševanja KDS, to je, da se spor razreši v zadovoljstvo vseh
udeležencev, pri čemer naj sodišče odigra pozitivno vlogo stimuliranja reševanja in končanja
sporov, ne pa, da bi zaradi kakšnih formalnih razlogov zaviralo tovrsten zaključek in
reševanje KDS. Treba je slediti ratio ter kolektivni interes udeležencev, ki je gotovo v
tem, da se sporno razmerja odpravi oz. razreši.
241
2. OPREDELITEV KDS NA PRAKTIČNEM PRIMERU
Treba je upoštevati, da se samo s številčno omejitvijo KDS (razen z uvedbo inštituta
vzorčnega sojenja, ki se je v praksi sicer že pojavljalo468 (že pred uvedbo ZDSS/04, 40. čl.,
npr. na ljubljanskem DSS)469 število sporov ne bo omejilo. Za dosego takšnega cilja so
popolnoma druga sredstva (npr. ADR v predsodnem in izvensodnem postopku) kot pa
odločitev sodišča, ko spor že » visi« (litispendenca), čeprav bo manj časa in poti le
prihranjeno. (PZDSG ga že tudi formalno predvideva v 34. členu - »vzorčni postopek«).
KDS opredeljuje le skupaj vseh 6 elementov iz definicije - spoznavnih znakov: Seveda
so možne tudi kombinacije naštetih spoznavnih znakov.470 Če kateri od njih manjka, ne gre za
KDS (razen že in še opisanih izjem).
Naj na tem mestu zgolj opozorim na dilemo:
2.1. Ali KDS lahko sproži tudi fizična oseba kot posameznik?
Po mojem mnenju je načelni odgovor: ne!, vendar z dvema omejitvama, upoštevajoč mogoče
izjeme.
468 Npr. v moji praksi: opr. št. I Pd 66/2005, pred DSS v Ljubljani, pendentna zadeva (v januarju 2006), zato ne citiram strank. Gre za plačila odpravnin: tožnik in še štiri vzorčne tožbe. 469 Prav gotovo je vzorčno reševanje zadev eden od možnih ukrepov, s katerimi se sodišče ažurno odziva na spremembe v zakonodaji. Učinkovit pa je takrat, ko se odloča o vzorčnih zadevah, ki jim sledi še par sto ali tisoč že vloženih tožb. O uporabljivosti instrumenta vzorčnega reševanja zadev lahko odočajo le stranke v postopku oziroma njihovi pravni pooblaščenci, ki koordinirano in kontrolirano vlagajo tožbe. Če to povem konkretneje: zastavlja se vprašanje: ali je res potrebno, smotrno in opravičljivo vložiti večje število istovrstnih zadev (100,200 ali več), nato pa po odločeni vzorčni zadevi posredovati enako število umikov tožb? S tem se stranke, brez potrebe izpostavlja riziku kritja celotnih stroškov postopka, ki tudi v delovnih sporih niso več zanemarljivi, po drugi strani pa se sodišče namesto s sojenjem v zadevah, ukvarja s pravno tehničnimi opravili, ki jih po zakonu lahko opravi le sodnik, ki je tako odtegnjen od vsebinskega dela. Menim, da množično vlaganje zadev tudi za predlagatelje, ki imajo iste pooblaščence, ni koristno ter je tovrstne probleme mogoče reševati s pravočasnim vlaganjem vzorčnih zadev ali kolektivnih sporov - vse odvisno od vsebine problemov. Konkretne izkušnje na tem področju so pozitivne, saj se je sodišče ognilo večjemu številu IDS, ko je v KDS odločalo o pravicah v zvezi z napredovanjem zaposlenih v enem od državnih organov. S tem pa se doseže še nekaj več. Problemi, ki se pojavljajo v posameznih delovnih sredinah, se razrešujejo, za večino zaposlenih, po mirni poti, in se ne nagovarja na pravdanje tiste delavce, ki se sicer sami, brez vzpodbude, za to ne bi odločili. 470 V Franciji je npr. dana sodstvu in pravni znanosti obširna možnost, da svobodno določi obseg tega (novega) pojma - KDS.
242
Prva izjema je že bila predvidena v 5. točki I. odst. 6. člena ZDSS/94, ko govori, da so
kolektivni spori tudi tisti, ki izvirajo iz ZSDU in se nanašajo na izvolitve delavskih
zaupnikov, članov sveta delavcev in nadzornega sveta. V takšnem primeru bi lahko bil
aktivno legitimiran tudi individuum, pa bi šlo vseeno za KDS, saj bi odločitev posegala tudi v
kolektivne interese vseh ostalih članov delovnega kolektiva. Novi ZDSS/04 te določbe več ne
pozna.
Druga izjema pa bi bila mogoča na podlagi 8. tč. I. ZDSS/94 oz. 9. tč. 6. člena ZDSS/04, ki je
določala »za katere zakon tako določa...«, če bi seveda lex specialis določal izrecno, da gre
za KDS.
V (sicer zelo pičli in redki) slovenski strokovni literaturi, je zaslediti tudi drugačna stališča,
kot ga sam zastopam. Tako npr. Vodovnik471 stoji na stališču, (ko podaja komentar k 48.
čl.ZDSS v zvezi s predlogom za uvedbo postopka o zakonitosti stavke), da: »...pravica do
stavke je sicer kolektivna pravica zaposlenih, vendar to pravico lahko v nekaterih primerih
uresničuje tudi delavec posameznik«. S takšnim stališčem se ne strinjam, saj gre za ustavno
pravico iz 77. čl. Slovenske Ustave, ki izrecno določa: »delavci (torej množina) imajo
pravico do stavke«. V tem primeru je treba uporabiti gramatikalno in teleološko razlago,
zato posameznik po mojem mnenju ne more sprožiti KDS v zvezi s stavko. Takšen spor lahko
sproži le skupina delavcev (več ). Dopuščam pa možnost, da sem v zmoti.472
3. RAZMEJITEV MED KDS IN (MOREBITI KASNEJŠIM) IDS IN OBRATNO
Že v prikazu primerjalnopravne ureditve glede predmeta spora in subjektov sem navedel,
da je v nekaterih pravnih ureditvah (npr. Francija, Belgija) mogoča situacija, ko spor, ki je
nastal kot IDS, kasneje preraste v KDS.
Tudi v Sloveniji si je lahko takšno situacijo predstavljati.
471 NOVAK J., VODOVNIK Z,., ŽUŽEK I. (1994), str. 80 472 Več o teh dilemah: KONČAR P.: (1986) str. 207 Iz teorije glede stavke izhaja, da v nekaterih drugih državah postavljajo zelo jasno meje med individualnimi in KDS (Francija), drugod zoper je to razlikovanje manj jasno oziroma ga sploh ne poznajo ( ZDA, VB).
243
Ni vsak spor v zvezi s stavko že KDS. Po 6. tč. č. ZDSS/04 je KDS zgolj spor o »zakonitosti
stavke in drugih industrijskih akcij«.473 Tako je lahko spor o povračilu nadomestil plač za
čas stavke enkrat KDS, drugič pa IDS, ne glede na to, da gre lahko tudi za več sto
tožnikov474 (ne udeležencev).V takšnem primeru gre torej za enotno sosporništvo in za tako
imenovani množični ali skupinski spor (group dispute).475
Ali gre za kolektivni ali individualni spor je treba ugotoviti z ustrezno teleološko razlago.
Bistven je kolektivni interes, subjekti ter predmet spora. Zato je odločilna okoliščina, ki
naj jo sodišča upoštevajo pri odločanju, kdaj gre za kolektivni spor, oblikovanje zahtevka.
a.) Če je tožbeni zahtevek postavljen v smislu 1. točke I. odstavka 53. člena (ugotovitev
kršitve pravic ali obveznosti, neskladnosti kolektivne pogodbe z zakonom ali neskladnosti
med kolektivnimi pogodbami) in se pod tč. 1. glasi: »ugotovi se, da je bila stavka, dne ...., v....
(ne)zakonita«, - (ugotovitveni zahtevek), nato pa pod točko 2.«tožbeni zahtevek meri na
plačilo določenega nadomestila za čas stavke po seznamu posameznih delavcev (70 % plače)
je to kolektivni delovni spor, saj takšno situacijo predvideva III. odst. 53. čl. ZDSS. Sodišče
naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti in je na podlagi ugotovitvenega
zahtevka nato ugodeno tudi dajatvenemu zahtevku.
Seveda bi šlo v primeru, da ne bi delavci (pri čemer sodišče mora ugotoviti njihovi kolektivni
interes po 51/4 čl. ZDSS) uveljavljali neskladnosti KP z zakonom, oz. neskladnost med
samimi KP (izrecna materialna določba, da gre v teh primerih za KDS po 1. tč. 6. čl.
ZDSS), in bi (četudi nekaj tisoč predlagateljev oz. tožnikov) delavci predlagali zgolj plačilo
nadomestila za čas stavke; v tem primeru ne bi šlo za KDS, temveč zgolj za množični IDS.
V časovnem smislu je razmerje med IDS in KDS torej takšno, da je rešitev v KDS lahko
predhodnega pomena (prejudicialno vprašanje) za rešitev velikega števila IDS (množičnih) v
katerih posamezniki uveljavljajo vsak svoj zahtevek. Če tožijo skupaj, pa niso enotni
473 Pri nas je v 10. letih po osamosvojitvi še vedno v veljavi Zakon o stavki bivše Jugoslavije (Uradni list SFRJ št. 23/91, v zvezi z Odlokom o soglasju k Zakonu o stavki, Uradni list RS št. 22/91). Tudi SKPGD/97 v 8. točki II. odstavka določa, da so za čas stavke delavci upravičeni do nadomestila v višini 70% osnovne plače za največ 4 delovne dneve, v primeru kršenja imunitete sindikalnih zaupnikov pa 2 delovna dneva, pod naslednjimi pogoji, ki se upoštevajo skupaj:
- da se stavka zaradi kršitev kolektivne pogodbe glede plač, regresa ali imuniete sindikalnih zaupnikov in - da je stavka organizirana v skladu z Zakonom in po stavkovnih pravilih.
474 Več o oblikah sosporništva gl. BETETTO N: Sosporništvo, magistrska naloga - neobjavljena, Ljubljana 1997. 475 DE ROO A. IN JAGTENBERG R.: (1995), str. 22.
244
sosporniki. Po ZPP gre namreč za formalno sosporništvo (zahtevki iste vrste, ki izvirajo iz
istovrstne pravne in dejanske podlage, po višini so lahko različni, nekateri so lahko
utemeljeni, drugi ne), ki je po učinkih vedno navadno. Ti posamezniki bi morda bili enotni
sosporniki kvečjemu v sporu o obstoju ali veljavnosti KP, če se ta nanaša na vse od njih, v
sporu glede denarnega zneska (npr. plačila nadomestila plače za čas stavke), pa so navadni
sosporniki. Ta, čeprav procesno pravna dopolnitev, je nujna na tem mestu, glede na to, da se
obravnava eno najzahtevnejših vprašanj, to je: razmejitev med IDS in (morebiti kasnejših)
KDS, oz. med KDS ter (morebiti kasnejšim) IDS. Ta druga varianta je teoretično pravilna.
Delavci lahko (množične) IDS na podlagi ZDSS, sprožajo, na podlagi rešitve KDS, ki je v
tem primeru predhodnega pomena za rešitev velikega števila IDS, pri čemer je jasno, da so
posamezni zahtevki delavcev po višini različni.
b.) Če je spor sprožilo več delavcev, (pa ni nujno, da prav vsi v podjetju), se uveljavi ena
največjih novosti, ki jih je ZDSS prinesel, to je pravna posledica izvršitve odločbe, brez
predhodnega sodnega postopka, v smislu III. odst. 57. čl. ZDSS/94 pa tudi čl. 53/I tč. 3
ZDSS/04. Ta namreč določa, da: »...kadar sodišče ravna po določbi prejšnjega odstavka
(določi izpolnitev določene obveznosti v našem primeru, plačilo nadomestila plače za čas
zakonite stavke [poudaril B.K.]) lahko zahteva izvršitev odločbe vsak!, ki mu je bila z njo
priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka.«476
Odločba tistih delavcev, ki so v KDS uspeli, se vzame kot izvršilni naslov za vsakogar, ki
mu je bila z njo priznana pravica, čeprav se ta postopka ni udeleževal. Gre torej za jasno
postavljeno stališče. KDS je lahko predhodnega pomena za rešitev števila IDS, in ne
obratno, vsaj kar se tiče časovnega smisla. Gre seveda za izjemo od načela, da se lahko
sodna odločba nanaša le na udeležence v postopku (spregled subjektivnih meja
pravnomočnosti). Tisti, ki bo predlagal izvršbo na podlagi takšne sodne odločbe bo moral
izkazati zgolj :
- da je z odločbo drugemu priznana pravica, ki je bila kršena oz., da so bile njegove pravice
prizadete zaradi kršitve kolektivne pogodbe s strani udeleženca, ki mu je sodišče naložilo
izpolnitev določene obveznosti (drugemu delavcu), te obveznosti pa ni izpolnil prostovoljno (
tudi za druge »udeležence« v sporu).
476 Takšna rešitev se v praksi še ne uporablja in prav rad bi doživel, da bi lahko tovrstno izvršbo tudi v praksi izpeljal. V pogovoru z izvršilnimi sodniki sem ugotovil, da se ne spomnijo takšnega primera. Strokovni izziv bo: v praksi to zakonsko določbo spraviti v življenje in kakšne bodo pri tem težave.
245
- da spada v krog upravičenih udeležencev (to v praksi pomeni, da je bil v času - npr.
zakonite stavke zaposlen v podjetju),477
- s podatki računovodske službe, pa izkazati tudi višino svojega prikrajšanja, npr. na
nadomestilu plače.
c.) V nasprotnem primeru, ko pa tožbeni zahtevek ni postavljen na ugotovitev po 1. točki I.
odstavka 57. čl., ampak meri zgolj na plačilo nadomestila plače, za časa (ne)zakonitosti
stavke, pa gre za množični spor, čeprav je lahko sospornikov tudi nekaj tisoč. Šlo bo za
dispozitivno enotno sosporništvo (člen 191-199 ZPP/99).
Jasno je treba tudi ločiti (in ne mešati med seboj) terminov KDS, skupinski spori, množični
spori, sosporništvo in «kolektivni spori«, (n.pr. avtorsko, ekološko, konkurenčno, potrošniško
pravo), kar je včasih zaslediti v literaturi.
O stavki, ki so jo delavci (ne vsi, le 21 šoferjev na lokaciji kafilerije Zalog) Tovarne
beljakovinskih koncernov iz Zaloga organizirali od 4. do 7.julija 1995, velja podati
(vsebinsko) analizo sodnega spisa, kjer odpira nekaj relevantnih vprašanj, ki v predpisih
(ZDSS, ZS, KP) niso rešena (obstaja pravna praznina), pa so pomembna za temo te
disertacije.
Iz sodbe478 in obrazložitve je moč povzeti, da stavka ni bila zakonita, ker se delavske
zahteve (sprejete na zboru 28.6.1995), niso nanašale na plače in druge prejemke iz dela.
Stavka se tako naj ne bi nanašala na uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic iz
dela. Dopolnitev stavkovnih zahtev (sprejeta na zboru 4.7. istega leta) pa nima značaja
stavkovnih zahtev. Udeleženci stavke niso izkazali, da so dopolnjene stavkovne zahteve do
konca stavke sploh vročili organu upravljanja in poslovodnemu organu Kota. Sodišče ni
upoštevalo, da so delavci že pred stavko izražali nezadovoljstvo tudi s plačami, še posebej
šoferji. Za zakonito stavkovno zahtevo je štelo le zahtevo po takojšnji razrešitvi direktorja
M. S. in še dveh direktorjev479 ter izločitvi tovarne beljakovinskih koncentratov iz sestave
Kota. Med stavkovne zahteve pa je štelo še odpravo 12 različnih nepravilnosti. Sodišče je v
zaključku utemeljitve sodbe zapisalo, da stavkovne zahteve niso izražale nezadovoljstva s
477 To bo dokazal npr. s kopijo delovne knjižice. 478 I Kd 669/95, DSS v Ljubljani
246
plačami, dodatki in pravilniki, zaradi česar stavka ni bila zakonita. Drugostopenjsko sodišče
je razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča, po katerem 81 delavcev za tri dni stavke
nima pravice do nadomestila plače. Sodišče je to odločitev utemeljilo s tem, da v KDS, kot je
bil ta, zakon ne predvideva reševanja individualnih sporov, kar je izplačilo nadomestila plače,
ki je različno od delavca do delavca. Po mojem mnenju je očitno spregledalo (takrat
veljavni) III. odst. 57. čl. ZDSS. Sodna zadeva je vredna podrobnejše predstavitve, saj gre
za enega prvih primerov, ko je delodajalec izkoristil pravico, da po sodni poti dokaže
stavkajočim delavcem, da so stavkali nezakonito.480,481
4. KDS TER »KREATIVNA FUNKCIJA SODIŠČA«
Ko gre za analizo ter dejansko vprašanje sodnih odločb, naj zgolj omenim, da se je v
dosedanjem tekstu včasih (zaradi ekonomičnosti) kot sinonim za odločbe DS, kadar v KDS
odigrajo kreativno funkcijo, uporabljal tudi krajši izraz »kreativni spor«. Teoretično čistejše
je »kreativna funkcija sodišča pri reševanju KDS.« Torej lahko o t.i. »kreativnih sporih« v
zvezi z KDS govorimo samo takrat, kadar sodišče s svojo odločbo (lahko tudi začasno- do
ustrezne spremembe KP) nadomesti kakšno odločbo KP, tako da, uredi neko vprašanje, ki bi
moralo biti urejeno s KP. V slovenski praksi smo doslej imeli eni in edini primer pri
razreševanju KDS, da je sodišče nadomestilo določbo II. odst. 17. čl. SKPG (starejši delavci).
Takšna vrsta sporov v slovenski delovnopravni tradiciji ni popolna novost, saj smo jih poznali
tudi že v preteklosti. Po takratnem ZSZD/74, je imelo SZD pooblastilo izdajati t.i. »kreativne
sodne odločbe«.482
Tudi v današnjem času obstaja pravna podlaga za tovrstno odločanje KDS v 4. tč. I. odst. v
53. čl. ZDSS.483
479 vprašanje je če to ni zahteva, ki pomeni »politično stavko« in ne ekonomsko - socialnih pravic, saj ne skupina delavcev, niti sindikat, niso pristojni preverjati odločitev lastnikov o sestavi uprave d.d. 480 ter.... kot zapiše novinar F.K. v Delavski enotnosti št. 41 z 18.11.1999, stran 2...« da mora biti red tudi pri stavki, najostrejši obliki sindikalnega boja...« 481 Na seji Društva za delovno pravo, dne 17.2.2005 je referent višji sodnik DS DEBELJAK M. predstavil stališče, da so kriteriji mednarodnih nadzornih organov višji… kar bi pomenilo, da je stavka zakonita. 482 ILEŠIČ Ma., (1991), str. 479 - 481 483 Če sodišče presodi, da je nujno za varstvo pravic udeležencev, lahko v primerih iz 2. točke pravega odstavka tega člena s sklepom delano ali v celoti nadomesti sporni akt.
247
Prvi odst. tega člena ne opredeljuje v vseh načinov odločanja, ki jih bo moralo sodišče
uporabiti glede na opredelitev raznovrstnih KDS iz 6. čl. ZDSS. 1. točka I. odst. se nanaša na
KDS, ki so opredeljeni v prvih treh točkah 6. člena ZDSS in se nanašajo na kolektivne
pogodbe (sodišče ugotavlja obstoj ali neobstoj KP, kršitev pravic in obveznosti iz KP,
neskladnost KP med seboj ali z zakonom in pravico sodelovanja pri sklepanju KP).
Če je torej v 1. tč. I. odst. 53. čl. predvidena ingerenca sodišča, ki se izvaja z deklaratornimi
odločbami, pa 2. točka predvideva konstitutivno vlogo sodnih odločb. Sodišče namreč lahko
delno ali v celoti razveljavi oz. odpravi splošni ali posamični akt, in glede na okoliščine
primera naloži udeležencem sprejem ali sklenitev novega pravnega akta. Sodišče torej ne
nadomešča pristojnosti in volje udeležencev, pač pa njihove splošne ali posamične akte
razveljavlja ( ex nunc) oz. odpravlja (ex tunc).
Citirani spor z izdajo »kreativne odločbe (IKd 277/98) zasluži tudi vsebinsko analizo, ne
glede na to, da je doslej edini tovrstni spor. Gre za pristojnost delovnega sodišča, ki je
precej podobna po svojih posledicah pristojnostim Ustavnega sodišča na področju
heteronomnih pravnih aktov (zakoni, predpisi, itd.). DSS v Ljubljani je v tej zadevi (uradno
je bila označena kot: » zaradi presoje II. odst. 17. čl. SKPg), določilo te SKPg/97 razveljavilo
in ne odpravilo; kot so predlagatelji predlagali v zahtevku. Očitno je sodišče dobro
premislilo, kakšne posledice bi se lahko z nasprotno odločitvijo (odpravo) pojavile, saj bi v
takšnem slučaju bilo pričakovati veliko odškodninskih zahtevkov za nazaj, tako pa je sodišče
(pragmatično) rešilo zadevo zgolj za v naprej, z razveljavitvijo (učinek ex nunc).
Sodišče je v zadevi I KD 270/98, z dne 9.7.1998 v obrazložitvi reklo, da se je SKPG v letu
1997 sprejemala v zaostrenih gospodarskih razmerah - ostrejše konkurence med
gospodarskimi subjekti, zato naj delodajalci ne bi bili bolj obremenjeni kot doslej. Določilo
čl. 17/2 SKPG pa je doseglo ravno obratno, saj je (v nasprotju z določilom 36d. čl. ZDR)
favoriziralo državo nasproti delodajalcu. V praksi se je namreč pokazalo, da morajo zaradi
spornega določila čl. 17/2 SKPg delodajalci obdržati na delu takšno kategorijo (starejših)
delavcev daljši čas, kot po določilih 36d. čl. ZDR. Po drugi strani pa je predpis (ZDR)
močnejše veljave kot KP in točno določa, kdo so starejši delavci in bi vsakršno spreminjanje v
tem smislu pomenilo poseganje v pravice, določene v zakonu, s strani nepristojnega organa.
Sodišče je zato ugotavljalo, da napadeno določilo čl. 17/2 SKPGD oži pravno varnost
kategorij starejših delavcev od 55 let in delavk starejših od 50 let, ki imajo najmanj 15 let
248
delovne dobe pri delodajalcu oz. 25 let skupne delovne dobe v primerjavi z II. odst. 36d. čl.
ZDR. Na koncu obrazložitve je sodišče še zapisalo: »V predmetni zadevi se za to uporablja
določilo 36d. čl. ZDR«. Taka določba ne sodi v obrazložitev (kajti ta ne postane
pravnomočna) temveč v izrek sodne odločbe (sodbe I Kd 277/98) katere izrek je bil glede tega
pomanjkljiv, saj je pod tč. 1. razveljavilo sporno KP, pod točko 2. pa odločilo, da vsak
udeleženec trpi svoje stroške postopka (50. čl. ZDSS). Ni mi znano ali je takšen poseg v KP
sodišče tudi objavilo (po pravnomočnosti). Le tako bi bilo lahko pravno učinkovito [poudaril
B.K.].
Naj zaradi celovitosti vsebinske analize še poudarim, da je bil v tej zadevi izdan tudi sklep
o zavrnitvi predloga predlagateljev za izdajo začasne odredbe.484 Sodišče je določbo KP
razveljavilo, zato je mogoče pravico uveljavljati neposredno na podlagi zakona, o tem ni
treba odločati v izreku, ker se to razume samo po sebi. V konkretnem primeru se je predlog
za izdajo začasne odredbe predlagateljev glasil: »zaradi očitne samovoljnosti oz.
protipravnosti spornega določila SKOP, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero bo
prepovedalo uporabo II. odst. 17. čl. SKP«. Sodišče je tej začasni odredbi ugodilo.
Delovno pravo je torej v okviru procesnih institutov razvilo pojem posebnega KDS, ki je
spor posebne vrste in, ki ga predvsem zaradi naštetih (in tudi nekaterih drugih značilnosti
npr. po načinih reševanja sporov: npr. konciliacija, mediacija), lahko ločimo od drugih vrst
reševanja sporov (odločitev npr. o skladnosti KP panoge po ZDSS). Velja za vse
(individualne) delavce in delodajalce na območju cele Slovenije, tudi če niso bili udeleženi v
KDS - učinkuje - »erga omnes«. Sodišče je torej izdalo t.i. »kreativno odločbo«.485
484 I Kd 270/98 z dne 9.7.1998, ko se je sklep glasil: Predlog predlagateljev za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: »Zaradi očitne samovoljnosti oz. protipravnosti spornega določila SKP naj sodišče izda začasno odredbo, s katero bo prepovedalo uporabo II. odst. 17. čl.SKPg«; se kot neutemeljen zavrne. V obrazložitvi je sodišče pojasnilo, da ni pomembno če SKPg drugače ureja problematiko kot SPGn, saj tudi sicer posamezne panožne kolektivne pogodbe različno urejajo posamezne pravice in odgovornosti delavcev. Razen tega je sodišče spoznalo, da samovolje nasprotnih udeležencev (na pasivni strani je bilo 10 udeležencev - vsi podpisniki SKPg/97), nenadomestljive škode pri predlagateljih (na aktivni strani so sodelovali TP Potrošnja d.d. Zagorje ter štiri delavke, ki so dobile zavrnilo odločbo o pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo).........ni zaznalo, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. 485 Le en takšen primer se je torej doslej že zgodil v zadevi« I Kd 177/98, ko je DSS v Ljubljani razveljavilo 2. odst. 17. čl. SKPGD ( Ur. l.RS, št. 40/97)- dokup delovne dobe starejšim delavcem.
249
III. STAVKA - KOT NAJKONFLIKTNEJŠI KDS486
1. STAVKA KOT SREDSTVO (NAČIN) REŠEVANJA KDS
Stavka (na strani delavcev) in lock out (na strani delodajalcev) sta glavni orožji pritiska ter
načina (methods and forms) industrijskih akcij, tako v primerjalnem pravu,487 kot na
Slovenskem.
Po točki č. 6. člena slovenskega ZDSS/04, so delovna sodišča pristojna odločati tudi v sporih
o zakonitosti stavke in drugih industrijskih akcij. Takšna omejevalna določila bi lahko ob goli
gramatikalni razlagi odkazovala na to, da v vseh ostalih sporih, ki izvirajo iz stavke, sodišče
ne odloča v postopku kot velja za KDS, temveč v IDS. Vendar temu ni tako. 6. člen namreč
navaja zgolj primeroma vrste KDS po vsebini, čeprav v g. točki 6. člena predvideva tudi
druge primere KDS, ko pravi » za katere tako zakon določa«.
Glede na materialno - formalno koncepcijo KDS, ki je očitno sprejeta v slovenski
zakonodaji, je potrebno opredeliti vrste KDS iz različnih zornih kotov ter z raznoterimi
kriteriji. Po vsebini oz. predmetu spora, po subjektih - udeležencih, glede na posledice, glede
na pravni karakter spora (- interesni in pravni spori -), glede na oblike mirnega reševanja
KDS (ADR) in glede na področja nastanka KDS v družbi – (državne, javne službe in
dejavnosti posebnega pomena ). Tudi terminološko je treba488 izrazje izčistiti.
486 Obširneje o tem glej: NOVAK M. (1986) O stavkah pri nas. Združeno delo št. 3/1986. in VODOVNIK Z. (1986) Stavka in problem odgovornosti. Združeno delo št. 3/1986. 487 VIRK, str. 266 488 HREŠČANEC R. Po pojasnjenju pomena angleškega glagola » to strike«, zaključi, da v hrvaškem jeziku za štrajk ni ene besede, ki bi vsebovala njegov pomen. HRAŠČANEC R.: Ibidem, stran 40. V teoriji obstaja že kar nekaj definicij in opredelitev stavke. Skoraj vsak pravni podsistem ima svojo opredelitev. Na Slovenskem smo za poimenovanje stavke uporabili izvirni slovenski izraz, enako tudi za izprtje (ki je antipod stavke, kot oblika industrijske akcije na strani delodajalca), z razliko od nekaterih tranzicijskih dežel. Npr. Hrvaška je v Zakonu o radu - (1995) terminološko nedosledna saj v 210. čl. uporablja izraz štrajk, za industrijsko akcijo na delojemalski strani, medtem ko v naslednjem členu (211. ZR) uporablja tako domačo besedo » izključenje s rada«, s pojasnilom v naslovu člena (resda v oklepaju) »lock -out«. Medtem pa Potočnjak meni, da se je tudi tujka »štrajk« do sedaj že tako udomačila, da ne bi bilo primerno iskati hrvaško besedo za ta pojem, za vsako ceno. Do nedavnega se je iz političnih razlogov, vztrajno izogibalo uporabljati besedo »štrajk« v vseh uradnih dokumentih, zato so bile uporabljene sintagme: »konfliktne situacije« in »spori, ki se niso mogli rešiti po redni poti«. POTOČNJAK , Ibidem, str. 14
250
S pravno pravilno razlago in ob tolmačenju Zakona o stavki,489 je treba razjasniti, kdo je ta,
ki »ima po zakonu pravico organizirati stavko«? Očitno to ne more biti fizična oseba,
kot posameznik, (če 77. čl. Ustave pravi: »delavci! imajo pravico...«). Drugi element 48. čl.
ZDSS pa je v tem, da je predlog za uvedbo postopka o zakonitosti stavke upravičen vložiti
tudi tisti, proti kateremu je stavka uperjena (zakon pravi: »organizirana«). Stavka je običajno
uperjena zoper delodajalca. Seveda pa si je moč s široko interpretacijo predstaviti tudi primer
v praksi, ko je uperjena le zoper del delavcev (nekega samostojnega obrata, npr.81 šoferjev-
skupina delavcev -, kot v primeru stavke v podjetju Koto d.d. iz Ljubljane).490
Seveda pa se odpira vprašanje, ali imajo aktivno legitimacijo za predlog na ugotovitev
zakonitosti stavke preostali delavci v tem podjetju, ki niso sodelovali v stavki? Menim,
da ne. Je pa lahko to stališče teoretično sporno, upoštevajoč teorijo interesov.491
Glede vsebine stavke je zanimiva praksa v Sloveniji, ko so delavci soglasno zahtevali
odstop direktorice. Stavkalo je več kot 200 delavcev, ki so v prvi vrsti zahtevali pravico do
osebnega dostojanstva in s tem povezovali odstop direktorice. Stavko so končali šele, ko
je slednja resnično odstopila. Seveda so pred tem (že v letu 1989) v isti organizaciji delavci
stavkali tudi zaradi zanimivega razloga in sicer (prvič), zaradi previsoke nagrade sanacijski
ekipi, ki je (že) takrat menila, da je ta organizacija zrela za stečaj.492
Tudi v Sloveniji je bila podobna situacija kot na Hrvaškem (glede pravno političnih razlogov)
saj vemo, da smo stavke pred časom imenovali »prekinitve dela«, (ki pa so bile kvalitativno
nekoliko drugače opredeljene).493
489 Višji sodnik DS v Ljubljani DEBELJAK M. je na že omenjeni seji, dne 17.2.2005, na PF v Ljubljani, Društva za delovno pravo in socialno varnost opozoril na nedorečenosti slovenske ureditve. 490 Ta zadeva je bila v začetku julija 2000 pravnomočno rešena na Višjem Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, kot (po mojem védenju) prva pravnomočna zadeva glede (ne)zakonitosti stavke. 491 Sicer pa je iz primerjalnega prava popolnoma jasno (npr. Hrvaška, čl. 210. in 211. štrajk in lock - out), da so aktivno legitimirani le sindikati in njihova združenja višjega nivoja, tisti, ki imajo pravico pozvati na štrajk. Tako je moč sklepati tudi iz originalnih določb 214. do 217. čl. Zakona o radu Hrvaške, ki določata sodno prepoved nezakonite stavke in nadomestilo škode (čl. 215. na strani delodajalca in njegovih združenj) čl. 216. pa na strani sindikata. Zelo jasno je torej, da je tudi po teh primerjalnih ureditvah izključena pravica posameznika, da bi lahko začel štrajk in kasneje tudi sprožil KDS v zvezi s stavko (najsi bo o ugotovitvi zakonitosti ali o posledicah, ki jih bi lahko uveljavljal na podlagi III. odst. 57. čl. slovenskega ZDSS, o čemur bo govor kasneje). 492 Gre za dogodke 15. 6.2000, ko je v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič odstopila direktorica. BPT Tržič ima za seboj 115 letno zgodovino poslovanja, pa tudi dolgotrajno 15 let dolgo krizo. Po nekaterih mnenjih je bila ta stavka politična (Brajer C., Dnevnik 22.6.2000, stran 2), v članku: »Papež na volitvah«): Ta stavka je zanimiva tudi zato, ker jo je izrecno podprl novi minister za gospodarstvo in minister za delo, varuh človekovih pravic je obljubil, da bo delavcem stopil v bran /B.K./. 493 POTOČNJAK Ž.: Ibidem, stran 14.
251
2. STAVKA V PRIMERJALNEM PRAVU - TERMINOLOŠKO IN VRSTE
V različnih državah so v uporabi različni izrazi za to (borbeno industrijsko akcijo) metodo
reševanja KDS. Izraz kolektivna akcija se uporablja v francoski teoriji delovnega (action
collective).494
Tudi v Japonski teoriji delovnega prava in industrijskih razmerjih (čeprav ne tudi v Ustavi)
se uporablja izraz kolektivna akcija.495
V britanski in ameriški teoriji industrijskih razmerij496 se uporablja izraz (direktna)
industrijska akcija ( industrial action). Razen tega uporabljajo še izraz prenehanje dela (work
stoppages)497 ter še izraz - usklajena (istočasna) aktivnost (concerted activities).
V nemški delovnopravni teoriji in v teoriji kolektivnih pravic se govori o pravici delavskega
boja, za kar so določena pravila sodnega porekla, v kontekstu logike enakosti borbenih
sredstev (arbeitskampfrecht).498
Stavko (strike, la gréve, sciopero, Streik, štrajk) Potočnjak opredeljuje z definicijo: »stavka je industrijska akcija delojemalca (zaposlenega delavca), ki s prekinitvijo dela poizkuša izsiliti od delodajalca ali neke druge osebe določeno dobroto (ustupak)v zvezi z njihovimi skupnimi interesi«. Pri stavki kot obliki industrijske akcije je jasno, da se nasprotni strani povzroča škoda ali vsaj grozi. Zato je stavka način borbenega (nasilnega) reševanja interesnih sporov med delavci in delodajalci. V teoriji je namesto zgoraj navedene dihotomne razdelitve načina reševanja interesnih sporov (razlikovanje mirnega in borbenega reševanja KDS) moč zaslediti tudi drugačno delitev. Tako npr. Goldman definira sedem modelov reševanja interesnih sporov: - popuščanje zahtevam druge strani (acquiesence in Unilateral Action) - odločitve državnih organov (Govermental Fiat) - politična disciplina (Political Discipline) - sojenje (Adjutication) - glasovanje (Voting ) - pogajanja (Negotiation) - pogajanje s pomočjo posrednika (Conciliated Negotiation). Tej delitvi primanjkuje jasni kriterij razlikovanja (klasifikacije) načina reševanja sporov, zato se nekaterim avtorjem (Potočnjak, Ibidem) zdi, da je navkljub zanimivosti posameznih Goldmanovih zaznavanj (npr. o problemih glasovanja), takšna delitev nepraktična za sistemsko obravnavo pravnih vprašanj reševanja interesnih sporov. 494 RIVERO, SAVATIER, str. 303 - 324 495 HANAMI, str. 131 in nasl. 496 WDDERBURN, str. 171 in nasl. 497 MILLS, str. 292 in nasl. 498 WEISS, str. 141 - 142 in tudi CAP, str. 34
252
V jugoslovanski pravni literaturi se je (neustrezno) uporabljal izraz »agresivna metoda499 ali
»metoda prisile (metodi prinude«). Nekateri teoretiki iz tega pravnega področja (utemeljeno)
opozarjajo, da bi namesto teh dveh izrazov bilo pravilneje govoriti (vsaj) o metodah
ekonomske prisile ali morda o metodah pritiska, če se že ne osvojiti primernejši izraz -
kolektivna ali industrijska akcija.500
V mednarodnem delovnem pravu je v okviru MOD v uporabi izraz industrijska akcija ali
usklajene aktivnosti,501 medtem, ko se v uporablja tudi izraz kolektivna akcija.502
Pravica na kolektivno (industrijsko) akcijo - pripada samo subjektom KDS (industrijskega
konflikta), ne pa tudi subjektom vsake vrste KDS (npr. Svet delavcev nima pravice na
organiziranje stavke, čeprav se pojavlja kot subjekt sui generis v KDS).
Izraz v angleškem jeziku »strike« se izvaja iz izraza »to strike sail«, kar pomeni - spustiti
jadra oz. zaustaviti plovbo. V smislu prekinitve dela (kot se je tudi v času socializma v bivši
Jugoslaviji na slovenskih tleh reklo stavki, se izraz strike pojavi koncem XVIII. stoletja.
Francoski izraz »la gréve«, izhaja iz imena nekega trga v Parizu (La place de la Gréve),na
katerem so se delavci običajno zbirali, ko so iskali delo.503
Če pogledamo genezo pravice do stavke vidimo, da se je najprej stavka pojavila kot socialno
dejstvo in kot izraz delavske solidarnosti. Prvotno je bila to nezakonite metoda reševanja
KDS, kar je imelo za posledico tudi kazenskopravno504 in civilnopravno odgovornost
udeležencev stavke. S priznavanjem pravice na sindikalno organiziranje in kolektivno
499 MARKOVIĆ, str. 65 500 LUBARDA, str. 150 501 BEN- IZRAEL, str. 26 - 27 502 HARRIS, str. 76 in 316 (čl. 6/4 ESL) 503 TARAKCIOGLU, str. 64 - 65 V hrvaškem in srbskem ter bošnjaškem izrazoslovju se izraz »štrajk« s katerim imenujejo stavko, uporablja pod direktnim vplivom angleškega izraza »strike«, z razliko od izraza »sindikat«, ki je na naše kraje prišel pod vplivom francoskega jezika. Izraz štrajk se uporablja tudi izven konteksta KDS, če se izraz »štrajk« uporabi tudi kot ena njegovih vsebinskih lastnosti, to je prenehanje aktivnosti kot element vezan na cilj za zadovoljevanje kolektivnih zahtev. Tako poznamo: stavko trgovcev (kadar zaprejo svoje prodajalne), stavko študentov, če bojkotirajo obiske predavanj, stavko kmetov, (ko prenehajo dobavljati svoje pridelke na tržnice), stavko davčnih zavezancev (kadar zavrnejo plačilo davka), ipd. Vsem tem primerom pa je skupno, da se z uporabo suspenzije, udeležbe v delu in življenju skupnosti, želi doseči in izvršiti pritisk, s ciljem, doseči spremembe odločitev pristojnih (običajno javnih oblasti). Tako : RIVIERO, SAVATIER , 373.
253
pogajanje, je nujno prišlo tudi do ukinitve, najprej kaznivega dejanja (stavke) po tem pa tudi
do civilnega delikta oz. materialne odgovornosti zaradi udeležbe v stavki. Tako je prišlo do
priznanje svobode stavke, in končno tudi do priznanja pravice do stavke (smiselno enako 77.
čl. slovenske Ustave). V primerjalnem pravu je ta pravica dvignjena na raven ustavne
pravice, v mednarodnem delovnem pravu pa se razglaša kot integralni del korpusa sindikalnih
pravic delavcev. Z drugimi besedami, pravica do stavke je priznana kot osnovno socialna
pravica, z enakopravnim statusom glede na druge (osebne, civilne, politične) pravice in
svoboščine.505
V liberalnejših pravnih režimih, se pravica do stavke razume kot »individualna pravica«
delavcev, ki se uresničuje kolektivno, kar daje pravico tudi skupini (celo sindikalno
neorganiziranih) delavcev, (npr. v Franciji zadostuje 1/10 delavcev v podjetju razen v
podjetjih v javnem sektorju,506 ali večini delavcev v podjetju (npr. v Jugoslaviji), da
organizirajo stavko (neodvisno od tega ali so v podjetju organizirani sindikati ali ne). Tudi v
Sloveniji Zakon o stavki zahteva kvorum (večino) zato, da je stavka zakonita.
V primerjalnem pravu je nekoliko drugačna ureditev od slovenske, kar zadeva zlorabo
pravice do stavke.
Francoski kazenski zakonik (čl. 414) predvideva kaznivo dejanje kršitve svobode dela, pri
katerem se kot izvršilno dejanje lahko pojavi prisila ali grožnja s strani udeležencev stavke,
drugim delavcem, ki žele delati. S tem se seveda omejuje in prizadene pravica tistih, ki niso
za stavko. Proti storilcu takšnega kaznivega dejanja je predvidena kazen zapora ali denarna
kazen.507
Nekoliko drugačna je ureditev v ZDA. Če k nezakoniti stavki pristopijo javni uslužbenci, je
predvidena denarna ali kazen zapora. Tako je v državi New York z zakonom (Taylor Act)
določena denarna kazen za vsak dan udeležbe v nezakoniti stavki (izguba dvodnevne plače za
504 npr. v Franciji je zakon (Loi Le Chapelier) iz 1791 leta predvideval stavko kot kaznivo dejanje. Tako:COMMUNOD, str. 248 505 Več o genezi pravice do stavke : LUBARDA, str. 153 in naslednje 506 CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELISSIER, str. 931, 976 507 RIVERO, SAVATIER, str. 387
254
vsak dan). Proti sindikatu pa se izreče kazen odvzema določenega dela sindikalne članarine (v
skladu s klavzulo check - off ).508
3. PRAVNA NARAVA PRAVICE DO STAVKE
To vprašanje je eno najzanimivejših s področja delovnega prava in v zvezi s tem tudi
reševanja KDS. Pri pojmovni opredelitvi pravice do stavke je odločilen problem: ali gre
sploh resnično za pravico v tistem smislu, kot jo običajno razumemo pravniki? Po mnenju
nekaterih (Potočnjak).509 se pravica do stavke vse bolj približuje subjektivni pravici
posameznika v klasičnem smislu, to je individualni pravici fizične osebe (delavca), da nekaj
stori (da nekaznovano odkloni izvršitev svoje delovne obveze). V teoriji je zaslediti tudi še
nekoliko drugačna stališča. Ravnič510 pristopa k vprašanju: ali gre za pravico delavca kot
posameznika ali za pravico skupine delavcev? Avtor opozarja na obstoj različnih koncepcij
o pravici do stavke, med katerimi je zaslediti spoznanja, da je pravica do stavke :
- subjektivna , individualna (privatna) pravica
- subjektivna javna pravica
- upravičenje in osebna pravica.
Ravnič se opredeli za tretjo koncepcijo. Ob takšnem pristopu pravica do stavke ne more biti
subjektivna pravica....« zato, ker bi v tem primeru zaposleni lahko zaščitil svoj profesionalni
interes kot posameznik, samostojno. Predmet stavke pa je, kot vemo, kolektivni interes...“
Pravica do stavke kot uresničenje kolektivnega interesa, se ne nanaša zgolj na stranke
delovnega razmerja, ne deluje inter partes, kar je osnovna karakteristika subjektivnega
prava, temveč deluje super partes. Pravica do stavke je »zaradi prisotnosti kolektivnega
interesa v njej upravičenje, ne subjektivna pravica«. Na morebitni ugovor, da vsaka
subjektivna pravica vsebuje upravičenje, ta avtor odgovori, da »...gre tukaj za svojevrstno
upravičenje, za upravičenje, ki je označeno s kolektivnim profesionalnim interesom.
Praktična stran takšnega razlikovanja je v dajanju prednosti kolektivnim -nasproti
individualnim interesom. Razen te civilno pravne narave pravice do stavke pa obstaja tudi
njena javno pravna stran. Njen temelj predstavlja pravica do stavke, razumljena kot
508 CHAMBERLAIN, str. 430 509 POTOČNJAK Ibidem, s. 26. 510 RAVNIČ A.: (1974), str. 35.
255
absolutna pravica, kot pravica, ki spada v kategorijo svoboščin. Glede na to ima pravico do
stavke civilno pravno in javno pravno stran, obe obeležji pa sestavljata enotno pravico, ki
jo lahko poimenujemo »pravica do stavke«.
Za razliko od zgoraj navedenih pravnih opredelitev, pa prof. Končarjeva zastopa koncepcijo
o subjektivni naravi pravice do stavke. Avtorica opozarja, da »...pravico do stavke
uvrščamo med socialno ekonomske pravice...«, medtem ko, »...čeprav gre za individualno
pravico, jo je mogoče kot večino socialno - ekonomskih pravic uresničiti samo
kolektivno«.511
Potočnjak se zavzema za koncepcijo o pravici do stavke kot subjektivni pravici zaposlenih
(delavcev posameznikov). Zaveda se vseh omejitev, ki izhajajo iz kolektivne narave te
industrijske akcije. Meni pa vseeno, da kolektivni element (izražen skozi število udeležencev
stavke) počasi izgublja svojo vlogo in pomen, ki jo je imel prej pri presoji dopustnosti
stavke512 (danes je v nekaterih pravnih sistemih stavka dovoljena tudi če v njej sodeluje
samo ena zaposlena oseba, npr. ZDA, Švedska). Slednjemu avtorju je zato najbližje
razumevanje, da je pravica do stavke pravica delavca, ne pravica sindikata, zato meni, da
je lahko titular te pravice samo tisti subjekt, ki mu pravni red prizna lastnost pravnega
subjekta, to pa je lahko le zaposleni in ne, več ali manj, nedoločena skupina delavcev (delovni
kolektiv, delovna skupnost in podobno). Tudi v novejši pravni teoriji je zaslediti v Sloveniji
stališče, ki je podobno ameriški in švedski ureditvi. Tako Vodovnik,513 zastopa stališče, da
je pravica do stavke sicer kolektivna pravica zaposlenih, vendar to pravico lahko v
nekaterih primerih uresničuje tudi delavec posameznik.
Če (samokritično) povem svoje stališče glede zgornje dileme ali je pravica do stavke
individualna ali kolektivna pravica,?: lahko zapišem, da sem bil še v letu 1996 mnenja, da
posameznik ne more uveljavljati te pravice v KDS oz. pred sodiščem, ter nadalje, da gre za
511 KONČAR: (1989), str. 201. Nadalje avtorica še meni, da »...je od pravice do stavke treba razlikovati pravico do organiziranja stavke«. Po njenem stališču je pravica na organiziranje stavke individualna pravica delavcev tudi v Franciji in Italiji, kjer »...so organizatorji stavke razen sindikata lahko tudi delavci, oz. stalna ali začasna združenja delavcev«. »Drugačna pa je situacija v ZR Nemčiji, kjer je zakonita samo stavka, ki jo organizira in proglasi oz. naknadno odobri sindikat, ali na Poljskem kjer je prav tako z zakonom ustanovljen sindikalni monopol na organiziranje stavke«. Glede na dejstvo, da je po Ustavnem amandmaju XXVIII, bila pravica do stavke v Jugoslaviji individualna pravica delavcev, prof. Končarjeva nasprotuje sindikalnemu monopolu pri organiziranju stavk in se zavzema za uzakonitev pravice delavcev do organizacije stavke. 512 POTOČNJAK Ibidem, str. 28 513 VODOVNIK: (1994), str. 80,
256
kolektivno pravico, ki bi se lahko uveljavljala zgolj kolektivno oz. preko sindikatov oz.
skupine delavcev (več posameznikov). Svoje stališče sem tudi na glas povedal v referatu na
Dnevih slovenskih pravnikov leta 1996 v Portorožu,kjer pa je bil referent tudi dr. Vodovnik,
ki je v razpravi mojemu stališču nasprotoval ter povedal argumente, zakaj meni tako, kot je
zapisal v komentar ZDSS. Tistikrat me ni prepričal, s svojo argumentacijo. Po študiju vseh
zgoraj navedenih teoretikov, ter še proučitvi novejših virov primerjalnega prava514 in že
obstoječe najnovejše sodne prakse (npr. case law v zvezi z MESL515 (predvsem
slovenskega Ustavnega sodišča) ter citiranega glosarja - klasifikacije, Beneške komisije
Sveta Evrope,ki uvršča pravico do stavke med ekonomske, socialne in kulturne pravice,
sem prišel do zaključka, da je pravico do stavke moč opredeliti kot : » individualno
pravico, ki se uveljavlja kolektivno«. Takšna zelo kratka definicija po moje pove vse, ne
glede na dejstvo, da me je v začetku zelo motila dikcija 77. člena slovenske Ustave, ki
pravico do stavke opredeljuje kot: »delavci (ne torej posameznik, ampak v množini) imajo
pravico do stavke«. Samo s pomočjo gramatikalne razlage bi torej prišel do napačnih
zaključkov. Ko pa sem si pomagal (še najbolj) z ugotovitvami ekspertov SE v zvezi z
MESL (Comité Evropéen des Droits Sociaux, Conclusions 2002), kjer je med
analiziranimi državami: (Francija, Italija, Romunija in Švedska) tudi Slovenija in sicer kar
na 58. straneh. (str. 177 -235). V tej knjigi ugotovitev glede Slovenije ter case - law v
zvezi z MESL - Charte sociale Européenne (révisée) je na strani 198 pod paragrafom 4, z
naslovom »Actions collectives« dobesedno zapisano, da je v slovenskem poročilu moč
razbrati, da ta pravica (čl. 6. MESL) temelji na čl. 77. slovenske ustave.516
Tudi z glosarjem Beneške komisije, sem prišel do podobnega zaključka kot je zgoraj naveden.
Ta glosar namreč določa med 18 pravicami in svoboščinami (Rights and Freedom) na 8.
mestu tudi pravico do stavke (Right to strike) in sicer v okviru poglavja ekonomske,
socialne in kulturne pravice (Economic, social and cultural rights). Zanimivo je, da v to
poglavje spadajo s področja delovnega prava tudi pravica do dela, svobodne izbire poklica,
svoboda sindikatov, pravica do intelektualne lastnine, socialnega zavarovanja, zdravega
514 Npr. Systematic Thesaurus, European Commission for Democracy Through Law, Venice Commission, 17. junij 1999, CDL- JU (99)12, version 11 515 LENIA SAMUEL, (2002), str. 103 - 150 in med drugim še navaja: 516 »La gréve est une interruption organisée du travail ´laquelle recourent letravailleurs (torej delavci! - množinska oblika /B.K./ )dans le but d´exerces des droits économiques et sociaux découlant de leur employ...«, str. 198.
257
delovnega okolja, itd.). Po obstoječi sodni praksi slovenskega Ustavnega sodišča,517 izhaja,
da neskladja Zakona o stavki, (čeprav izvira še iz bivše SFRJ), z novo slovensko Ustavo
ni. Pravica do stavke je ena od človekovih pravic takšne narave, da je način njenega
uresničevanja treba predpisati z zakonom (II. odst. 15. člena Ustave). Taka je pravna izkušnja
tudi mnogih drugih demokratičnih držav. Konvencija št. 87 o sindikalnih svoboščinah in
varstvu sindikalnih pravic, ki jo je leta 1948 sprejela Splošna konferenca MOD, zakonsko
urejanje sindikalnih pravic (med katere sodi tudi pravica do stavke, in v tem okviru je
pomembno kakšna pravica ta je - individualna ali kolektivna), v 8. členu posredno
predvideva zakonsko urejanje sindikalnih pravic. Tudi Mednarodni pakt o ekonomskih,
socialnih in kulturnih pravicah (generalna skupščina OZN, 1971) v točki D. I. odst. 8. čl.,
ki zavezuje države članice k zagovarjanju pravice do stavke določa, da se ta pravica uveljavlja
po zakonih posamezne države. Zakonodajnega urejanja samega po sebi ni mogoče šteti za
administrativno poseganje, izpodbijani Zakon o stavki pa upravnim organom ne daje
pooblastil. »Zato tudi, za očitek pobudnika v tem ustavnem sporu, da zakon prepoveduje
povzročanje materialne škode, v določbah zakona ni opore«. Dolžnost vnaprejšnje napovedi
stavke vsebuje večina zakonov demokratičnih držav. Ne glede na to, kakšne so v posamezni
pravni ureditvi posledice opustitve te dolžnosti, v končni konsekvenci ta dolžnost pomeni
omejevanje ustavne pravice do stavke. Kot omejitev pravice do stavke pa ta zahteva vzdrži
ustavno sodni test sorazmernosti.518
Stavka je po svoji naravi ogrožanje materialnih interesov delodajalca ali napad nanje. Z njeno
legalizacijo je delodajalec bistveno omejen pri izbiri sredstev, s katerimi bi se ji sicer lahko
zoperstavil (disciplinski pregon, odpuščanje z delovnega razmerja, materialni zahtevki). Ko
torej zakonodajalec po eni strani vzakonja pravico do stavke, mora hkrati v najnujnejši meri
spoštovati tudi pravico delodajalca do lastnine (33. čl. Ustave) in do svobodne
517 Sklep Ustavnega sodišča RS, UI 230/96, z dne 28.10.1998, ko je ocenjevalo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o stavki (Uradni list SFRJ št. 23/91) in jo zavrnilo. 518 Metoda iskanja ravnotežja (nekateri jo imenujejo tudi načelo oz. test sorazmernosti oz. proporcionalnosti, se je v Sloveniji začelo uporabljati sorazmerno pozno, šele v praksi ustavnih sodnikov po osamosvojitvi. Prišla pa je k nam iz ameriške pravne tradicije. Pogosto se to načelo tudi »uporablja« za omejevanje pripada zadev - npr. ustavnih pritožb-, da US ne bi bilo preobremenjeno. Sicer pa je načelo sorazmernosti - proporcionalnosti tako zahteven pravni institut, da bi njegova teoretična in praktična obdelava lahko predstavljala samostojno temo za doktorsko disertacijo). Med ustavnimi vrednotami je posebej nazorno razvidna iz sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katerim je Ustavno sodišče odločilo, da ni v nasprotju z ustavo zakonsko določilo, ki od udeležencev stavke zahteva predhodno napoved. Ustavno sodišče se je opredelilo, da »zahteva za vnaprejšnjo napoved stavke ni v nasprotju z Ustavo, ker je neogiben, najbližji in za delojemalca kar najmanj omejevalen ukrep za varstvo pravic delodajalca«. (Sklep št. U-I-230/96, z dne 28.10.1998, obj. US VII 199).
258
gospodarske pobude (74. čl. Ustave). Tako se je ustavna pobuda torej izkazala za očitno
neutemeljeno, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.
Čeprav se zavedam, da je opredelitev »da je pravica do stavke individualna pravica, ki se
uveljavlja na kolektivni način« lahko pomanjkljiva, pa so za takšno stališče še nekateri
razlogi pravnoteoretične narave.
Problem skupnega (kolektivnega) uresničevanja (izkoriščanja) pravice do stavke se pojavi
tudi pri nekaterih drugih človekovih pravicah (npr. pravice manjšin, narodov, interesnih
skupin in podobno). Vendar se ta problem pojavlja tudi pri »klasičnih« pravicah, katerih
titular je lahko več oseb (npr. solastništvo). Zato kolektivno uresničevanje (uveljavljanje) teh
pravic ne vpliva na njihovo naravo. Tako npr. Potočnjak meni, da v sodobnih nacionalnih
pravnih sistemih ni ovir, da bi se pravici do stavke priznal značaj subjektivne pravice, kot
se je na jasno stališče postavila tudi Končarjeva, ki se opredeli za koncepcijo o subjektivni
naravi pravice do stavke, kot že opisano. Seveda to ne vpliva na možnost določanja meja
njene dopustnosti. Zato je eno od postavljenih omejitev lahko tudi zahteva za kolektivnim
izvrševanjem te (sicer subjektivne) pravice.519
Zato menim, z upoštevanjem izjem, opisanih pri definiciji in spoznavnih znakih KDS, da je
pravica do stavke individualna pravica, ki se lahko uveljavlja le na kolektivni način.
Kolektivni element je namreč po pojmu in pravni naravi pravice do stavke izražen in prisoten
skozi zahtevo, da je govora o dejavnosti, ki je usmerjena na zaščito skupnih (kolektivnih)
interesov zaposlenih delavcev. S tem je stavka in pravica do nje oddvojena od individualnega
delovnega spora, v katerem lahko eden ali več delavcev, (če gre za množični spor) nastopi za
zaščito svojih posamičnih (individualnih, osebnih) interesov.
Seveda bo končno sodbo o navedenih dilemah in pravnih opredelitvah ter stališčih, - ki so
zagotovo zapletena in po katerih bo moč jasno razmejiti, individualne od kolektivnih
industrijskih akcij,- ter dokončen odgovor podala in razrešila (zgolj) sodna praksa.
519 (Nenazadnje se tudi nekatera solastniška upravičenja in volilna pravica uresničujejo kolektivno , skupno). N.pr. čl. 64.-66. Slovenske Ustave – kolektivne pravice.
259
4. STAVKE V ZVEZI S PRAVNIMI IN INTERESNIMI SPORI
Različni nacionalni pravni sistemi praviloma dopuščajo samo stavke glede interesnih
sporov. Tudi po že navedenem glosarju Beneške komisije Sveta Evrope, ki uvršča pravico
do stavke med ekonomsko - socialne in kulturne pravice, bi takšnemu stališču lahko
pritrdili.520 Podobno stališče zagovarja tudi ameriški teoretik Goldman.521
S kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi se lahko vprašanje, kdo nosi riziko stavke
tudi drugače uredi. Vendar je v primerih, ko je nemogoče opravljati delo na strani delavca,
mogoče delodajalca osvoboditi obveznosti izplačila plač. Rizik pade na delavce takrat, če je
govora o stavki v drugem podjetju, stavko pa organizirajo s strani drugega sindikata in tudi
kadar je govora o »divji stavki« (wild cat strike).522
Primeri stavkovnih straž (picketinga) ali zasedb podjetij so posebej pogosti v državah
sindikalnega pluralizma in slabe sindikalne discipline (npr. Francija in Italija), izjemno
redko pa se pojavljajo v državah, kjer so sindikati močni in dobro organizirani ter zato
sposobni disciplinirati svoje člane (npr. v ZDA, Veliki Britaniji, Švedski).523
Glede na dejstvo, da pri interesnih sporih ne obstoje pravne podlage, po katerih bi se
razsodil spor (npr. o višini plače), se delavcem interesni spori praviloma dopuščajo in tudi
stavka je dovoljena, če so izpolnjeni drugi pogoji za njeno dopustnost. 524
Popolnoma drugačna pa je situacija, kadar gre za pravni spor (spor o pravici). V večini
pravnih ureditev je znana prepoved ali vsaj znatno omejena možnost uporabe stavke v
zvezi s pravnim sporom. Tako je npr. Nemčiji, Avstriji, Švici, Švedski, Danski, Madžarski
in Poljski prevladalo prepričanje, da stavka v zvezi s pravnim sporom ni dopustna. V
520 WEISS M. (1987), stran 135. V Nemčiji, npr. v letu 1984. V stavko je bilo zajetih 57.000 delavcev, z lock outom (ki je na svetu najpogostejši v Nemčiji), pa je iz proizvodnje bilo izključenih 155.000 delavcev. Skupaj je bilo zaradi stavke in lock outa onemogočeno delo 195.000 delavcem. 521 GOLDMAN (1990), poglavje XXIV, CLL. Settlementt of disputes ower Interests«.(UDA) 522 Od leta 1973 je Zvezno sodišče za delovne spore uporabljalo teorijo področja odgovornosti (Spharen teorije), po kateri za povzročitev škode v Nemčiji odgovarjajo vsi delavci, ne glede na to, ali stavkajo ali ne. KYOVSKY R.: (1989), rokopis, s. 77 523 BLANC - JOUVAN X.: (1972), s. 246. 524 The Prevention and Settlement of the Industrial Conflicts in the Community Member States, Commisition of the EU, Luxembourg, 1984, stran 47.
260
drugih pravnih sistemih je sicer dopustna, vendar predvsem zato, ker ne obstojijo jasne
razlike med pravnimi in interesnimi spori.
5. INDUSTRIJSKE AKCIJE, RAZLIČNE OD STAVKE
V praksi se različne oblike industrijskih akcij medsebojno prepletajo in dopolnjujejo. Zato ni
zgolj stavka po vsebini mogoča oblika KDS, temveč bi lahko prišlo do KDS tudi z ostalimi
oblikami industrijskih akcij, ki so priznane v primerjalnem pravu, čeprav na Slovenskem
(vse) nimajo svojih izraznih oblik. Če povzamem obstoječo teorijo, je po prof. Potočnjaku
moč tovrstne oblike razdeliti na:
5.1. Delavske straže (Picketing)
To je industrijska akcija delavcev (večih - očitno množina /B.K./) pri izvrševanju katere se
eden ali več delavcev na mestu (ali z obhodi) v bližini mesta opravljanja delodajalčeve
dejavnosti ter običajno tudi na drugi način (z ustmenim sporočanjem, s transparenti, z letaki),
obveščajo delavce in druge osebe, da obstoji spor s delodajalcem ( najpogosteje o pogojih
dela ali o sindikalnem organiziranju delavcev) in pozivajo delavce in tretje osebe, da se
vzdržijo dela, oziroma poslovanja s tem delodajalcem.525
Potočnjak meni, da je pri tem mišljen prevod angleškega pojma »picketing«.526
Delovanje delavskih straž je v Franciji v načelu dovoljeno, prepovedano pa postane, če je
obnašanje delavcev nasilno in ima karakter prevare (fiolences, bioes de fait, menaces
oumanouvres fraudulentes). Takšno ravnanje nima samo njihove civilne temveč tudi
kazensko odgovornost (414. čl. KZ).
V Nemčiji morajo delavske straže zadovoljiti načelu »sorazmernosti«, po katerem se ocenjuje
njihova dovoljenost, če so spremljane z netočnimi izjavami, žaljivo propagando, grožnjami,
525 V teoriji HRAŠČANEC na večih mestih opozarja na posebno industrijsko akcijo, ki jo naziva »ogradom«. 526 POTOČNJAK Ž: Pravo na štrajk, Ibidem, str. 230
261
sabotažo ali dejanji maščevanja. Takšne dejavnosti lahko pripeljejo do civilne (823. čl.
civilnega zakonika) in tudi do kazenske odgovornosti (125. in 240 čl. KZ).
V ZDA je Noris - Laguardia act iz 1932 leta priznal delavcem pravico do »javne oznanitve
obstoja delovnega spora in dejstva, vezana z njim, naj si bo z oglaševanjem, govorjenjem ali
obhodom (patrolling) ali na kakršnikoli način, ki ne pomeni prevare ali nasilje«.527
Picketing pa je pomembna in običajna oblika industrijskih akcij v Veliki Britaniji. Takšna
dejavnost delavskih straž je legalna, če nima nasilnega karakterja. Udeleženec delavske straže
ni ne civilno, ne kazensko odgovoren, delavske straže so dovoljene, če je njihov cilj zbiranje
in dajanje obvestil o delovnem sporu ali nenasilno pogojevanje delavcev, da delajo ali ne. S
takšno imuniteto ni zaščitena dejavnost, ki je usmerjena proti kupcem (consumer
picketing).528
5.2. Odbijanje nadurnega dela (Overtime ban)
Je posebna industrijska akcija delavcev, ki ima določene podobnosti s prekinjevalno stavko.
Delavci odbijejo delo, vendar ne v celoti, ampak samo tistega, ki presega trajanje rednega
delovnega časa. Glede ocene dovoljenosti take industrijske akcije se postavlja vprašanje, ali
iz pogodbe o zaposlitvi izhaja obveznost nadurnega dela in ali iz pravice delavcev do stavke
izhaja pooblastilo za takšno dejavnost (overtime ban)? Najčešče je odgovor na prvo vprašanje
pozitiven, na drugo pa negativen. Prevladujoče je stališče, da se s sklenitvijo pogodbe o
zaposlitvi delavec obveže tudi delati dlje od rednega delovnega časa (nadure), če je to
potrebno. Zato je v nekaterih pravnih sistemih (npr. ZDA) splošno sprejeto stališče, da je
odklanjanje nadurnega dela brez zaščite kot jo imajo sodelujoči v dovoljeni stavki.
V Franciji pa je odklonitev takšnega (nadurnega) dela nedopustno, če je delo prek polnega
delovnega časa odobril inšpektor dela.
527 RAMM T.: (1972), str. 274. 528 KAHN FREUND O.: Ibidem, stran 28.
262
V Veliki Britaniji je zakonitost nadurnega dela odvisna od vsebine določb kolektivne
pogodbe o delu preko rednega delovnega časa in sindikalnem miru.529
5.3. Bojkot (boycotting)
S to industrijsko akcijo se delavci in druge osebe (npr. potrošniki) spodbujajo na odvračanje
od dela z blagom določenega proizvajalca ali od nakupa njegovega blaga, kajti delavci ali
sindikati imajo s proizvajalcem spor.530
V Veliki Britaniji je prepovedan »sekundarni bojkot«, ki je uperjen proti delodajalcu, ki ni
neposredno vključen v delovni spor. V praksi ima pogosto obliko odbijanja prevoza ali
manipuliranja z robo delodajalca, ki je v sporu z sindikatom (hot cargo).
Bistvena razlika med bojkotom ter stavko in picketingom, kot oblikami industrijske akcije
je v tem, da se pri bojkotu informacije posredujejo po sredstvih javnega obveščanja, z
leplenjem posebnih nalepnic, s katerimi je mogoče razlikovati blago, ki je izdelano od
sindikalno organiziranih delavcev (labeling). Redkeje pa je bojkot uporabljen v državah
evropskega kontinentalnega prava, kot v anglosaksonskem pravnem sistemu.
5.4. Sabotaža (sabotage)
- je industrijska akcija, s katero delavci namerno poškodujejo stroje, surovine, gotove
izdelke ali drugo imovino delodajalca, pri čemer ga na tak način poizkušajo prisiliti, da
sprejme njihove zahteve. Ta industrijska akcija je redka in jo najpogosteje tudi sindikati
smatrajo z nesprejemljivim sredstvom industrijske akcije.
529 KAHN FREUND O. : Ibidem, stran 21. 530 HRAŠČANEC navaja, da je beseda »bojkot« nastala po osebnem imenu trgovca Boykotta, kateremu so Irci odklonili plačilo odkupnine in sploh z njimi prekinili vsak promet. Tako tudi: HRAŠČANEC R.: »Radnici u pokretu (strike) s etičkog gledišta«, Ibidem, str. 38. Z bojkotom se najpogosteje omejuje trg blaga, ki je bilo proizvedeno s strani delodajalca, s katerim je sindikat v sporu.
263
5.5. Pasivni odpor (slow - down strike)
Pasivni odpor zajema vse tiste oblike upora delavcev proti delodajalcu, pri katerih delavci
navidezno izpolnjujejo svoje delovne obveze, vendar je iz celotnega uspeha dela razvidno,
da je zaradi njihovega nezadovoljstva, količina in kakovost dela ni na običajni in od
delodajalca pričakovani ravni. Ker je pri predhodno opisanih štirih oblikah industrijske akcije
spor neposredno moč prepoznati, je pri pasivnem odporu v sporu in nezadovoljstvu delavcev
moč zaključiti zgolj na podlagi posledic in slabih delovnih rezultatov. Med temi oblikami je
najpogosteje namerno zmanjševanje učinka dela (slow down) ter natančno spoštovanje
delovnih pravil (working to rule) npr. carinskih delavcev.
6. INDUSTRIJSKE AKCIJE DELODAJALCA
- so manj predmet znanstvenih in strokovnih raziskav kot industrijske akcije delavcev.
Najpogosteje je njihova odprta akcija odgovor na stavko ali drugo industrijsko akcijo
delavcev. Zato jih lahko glede na način njihovega izražanja delimo na: odprte in prikrite.
Odprta industrijska akcija delodajalca je lock - out, prikrite industrijske akcije delodajalcev
pa so različne oblike zastraševanja in zlorabe poslovodnih pooblastil, da bi se delavce
prisililo k sprejemu zahtev delodajalca.
6.1. Izprtje (Lock - out)
Tako kot stavka je izprtje za razliko od drugih industrijskih akcij, odprta oblika dejavnosti in
s stavko v ravnotežju glede negativnih učinkov. Obe industrijski akciji sta javni, škodljive
posledice pa prizadenejo obe stranki spora. V industrijsko razvitih državah (z izjemo Nemčije
in Švedske), se izprtje uporablja relativno redko, najpogosteje kot ukrep maščevanja proti
določenih oblik nedovoljenih industrijskih akcij delavcev (prekinjanih, rotirajočih ali
selektivnih stavk).531
531 V teoriji je več opredelitev pojma lock - out. Po R. Birknu je to prekinitev dela, ki jo povzročita eden ali več delodajalcev, s tem ko zapreta podjetje z namenom, da prisilita delavce naj se odrečejo svojim zahtevam ali da sprejmejo zahteve delodajalca.
264
V zvezi z obravnavanjem izprtja de lege ferenda na Slovenskem, bi bilo treba upoštevati
teorijo o enakosti orožij (égalite des armes, equalitiy of arms), ki predstavlja eno od dveh
najpomembnejših izrazov (najširše) pravice do poštenega obravnavanje (fair trial). Druga
tovrstna pravica je zahteva po kontradiktornem postopku (adversarial proceedinngs). Po
stališčih ESČP gre za dva elementa pravice do poštenega obravnavanja, ki jo je mogoče
medsebojno ločiti.532 Zato je tudi pri morebitni uvedbi izprtja v formalno slovensko ureditev
(zakonsko ali celo povzdignjeno na ustavni nivo, kot samostojno pravico), treba v zvezi z
reševanjem KDS (na splošno) torej mogoče ugotoviti, da fair trial v pravdnem postopku in s
tem tudi v postopku KDS, upoštevajoč subsidiarno uporabo ZPP po 14. čl. ZDSS oz. zdaj 19.
čl. ZDSS/04, pomeni predvsem dvoje: da bo sodišče stranko obravnavalo enakopravno
glede na nasprotno stranko, obema strankama (pravilneje: udeležencema v KDS) pa bo
zagotovljeno aktivno sodelovanje s postopku.533
Čeprav sem se s pravico po 23. čl. Ustave RS ukvarjal že v poglavju o Ustavi RS in KDS
(poglavje A, VII.), pa naj na tem mestu zgolj še dodam, da je pravica do enakega varstva
pravic v postopku (čl. 22 Ustave RS) temeljno procesno jamstvo, ki ga za vse sodne, (torej
tudi za pravdni oz.po ZDSS) postopke zagotavlja Ustava. Na jamstva v postopku, pa se kot
rečeno in že obravnavano, nanaša tudi 23. čl. Ustave, ki velja tudi glede reševanja KDS, ki
zagotavlja pravico od sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (trial within resonable
time) pred neodvisnim, nepristranskim in zakonitim sodiščem. Razmerje med jamstvi 22. in
in 23. čl. Ustave, US RS še ni opredelilo. US praviloma kontradiktornost postopka presoja z
vidika 22. čl. Ustave,534 vendar pa se v nekaterih primerih sklicuje tudi na 23. čl. Ustave.535
Ob tem se slovensko Ustavno sodišče večkrat sklicuje tudi na 6. čl. EKČP, ob čemer navaja,
da se vsebina navedenih dveh členov ustave v celoti krije z vsebino 6. čl. EKČP. Razmerje
med 22. in 23. čl. Ustave je zato mogoče opredeliti podobno kot praksa ESČP loči elemente 6.
čl. EKČP. Vsebini 22. čl. Ustave bi zato ustrezala pravica do poštenega obravnavanja (fair
hearing), 23. čl. Ustave pa bi zagotavljal ostale pravice v smislu 6. čl. EKČP. Zato menim, da
BIRK R.: (1985), s. 400 532 Tako je (sicer brez nadaljnje obrazložitve) ESČP izreklo v zadevi Ruis Mateos proti Španiji A 226, str. 25, povzeto po GALIČ, doktorska disertacija , str. 158. 533 Tako je sodišče reklo, v zadevi Feldbrugge proti Nizozemski, A 99 str. 17, cit. po GALIČ, Ibidem. 534 Odločba US RS v zadevi Up 39/95, z dne 16.1.1997 535 Sklep civilnega senata v zadevi Up 107/96, z dne 25.9.1996.
265
bi glede KDS in obravnavano pravico izprtja, bilo nujno potrebno upoštevati teorijo o
enakosti orožij,536 se je do te pravice že kritično opredelila.537
Po mnenju Potočnjaka pa je lock-out dejavnost delodajalca, enega ali več skupaj, s katero se
v primeru delovnega spora (v pravilu gre za interesni spor), začasno ali popolno delavcem
odvzame delo (enostavno suspendirajo pogodbe o zaposlitvi) z namenom, da jih tako prisilijo
na sprejem svojih (delodajalskih) zahtev v zvezi z sindikalnim organiziranjem, plačami,
delovnim časom ali ureditvijo drugih vprašanj iz delovnega razmerja, oziroma v zvezi z
delovnim razmerjem.538
Dovoljeni (zakoniti) lock-out v večjem številu držav pripelje do suspenzije delovnega
razmerja, na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pa ima enak učinek kot dovoljena
stavka.
Čeprav Potočnjak539 navaja, da »...Slovenci su tuđicu nadomjestili riječju »isprt«, je na tem
mestu le treba poudariti, da smo Slovenci izraz »izprtje« (in ne ,«isprt«/B.K./) poznali že
pred drugo svetovno vojno. V 16. členu Uredbe o določanju minimalnih mezd, sklepanju
kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu je namreč že ta slovenski izraz uporabljen
in se glasi: »ob sporu med službodavcem in njegovimi delavci morajo sporne stranke, preden
se objavi stavka ali izprtje, sporazumno poveriti rešitev spora razsodniškemu odboru, ki je
sestavljen…«.540
Res pa je po drugi strani, da se ta slovenska pomenska ustreznica, za veliko širše znani in
sprejeti institut »lock-out«, še ni popolnoma prijela. Verjetno tudi zato ne, ker glede te
industrijske akcije v slovenskem pravnem sistemu obstaja pravna praznina.541
536 Teorija (predvsem Galič, ter tudi sodna praksa, ki jo isti avtor citira v svoji doktorski disertaciji z naslovom: »Pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku, prikaz s poudarkom na praksi ESČP, ter slovenskega in nemškega US«), 537 vendar bi podrobnejša razprava presegla okvir te disertacije, zato več o tem: GALIČ, Ibidem, str. 158 - 177. 538 POTOČNJAK Ž.: Ibidem, s. 240. 539 POTOČNJAK Ž.: Ibidem, s. 240 ,opomba št. 915 540 BAJIČ S.: (1940), s. 311 541 Ko sprašujem kandidate na državnem pravniškem izpitu iz predmeta »delovno in socialno pravo«, jih na vprašanje o zakonitosti stavke večina ve povedati, kot antipod stavki na strani delodajalca »lock-out«, pri čemer jim je jasen pomen tega pravnega instituta, zelo malo jih pa ve za slovensko ustreznico »izprtje«. Celo nekateri drugi izpraševalci (med njimi so tudi ustavni in vrhovni ter višji sodniki, odvetniki, državni tožilci, itd..) so mi odkrito priznali, da jim ta izraz doslej še ni bil znan v slovenskem pravnem sistemu.
266
Menim, da bi v novi delovno pravni zakonodaji (najbolje tam, kjer se bo urejala stavka)
podobno kot so to uredili Hrvati v Zakonu o radu (čl. 211. govori o »izključenje s rada - lock
out«) uredili institut izprtja tudi v Sloveniji, v zakonu. Ne glede na to, da Ustava izrecno
ne predvideva (kot za pravico do stavke v 77. členu) tega pravnega instituta. Vendar pa bo
treba takšno uvrstitev instituta izprtja v zakonodajo dobro premisliti, kajti tudi v
primerjalnem pravu ( npr. na Hrvaškem leta 1995 ob sprejemu Zakona o radu) so bila mnenja
o učinku pravnega instituta lock outa deljena celo med sindikalnim vodstvom.542
Na Hrvaškem je v členu 211. določena omejena pravica izprtja. Delodajalec ga lahko
uporabi le kot odgovor na že začeto stavko, in ne sme začeti postopka izprtja pred
potekom 8 dni od začetka stavke. Število izprtih delavcev ne sme biti večje od polovice
zaposlenih, ki sodelujejo v stavki. Zanje mora delodajalec plačati prispevke, katerih osnova
je najnižja plača. V. odstavek 211. člena pa ima izrecno določbo, da se vse te določbe zakona
izrecno nanašajo tudi na pravice delodajalca v KDS, glede izprtja zaposlenih.
Po mnenju Crnića, izrecnih ustavnih podlag (kot obstajajo za pravico do stavke) za izprtje
(lock out) ni! Podobno lahko trdimo tudi za slovenske razmere. Ta pravica delodajalca je
s strani predlagatelja zakona bila izpeljana v obravnavi v Saboru RH iz ustavnega postulata
svobode združevanja in delovanja (čl. 43. Ustave RH). Pri tem je vlada navajala, da je institut
izprtja v večini držav zahodne Evrope urejen s kolektivnimi pogodbami. Po stališču vlade, kot
predlagatelja zakona, je bilo primerno urediti z zakonom predpis o izprtju, kajti na Hrvaškem
nimajo odgovarjajoče tradicije v kolektivnem pogajanju. Med tem ko v uporabi pravnega
instituta stavke že obstajajo določene izkušnje, pa praktično nikakršnih izkušenj ne obstoji z
institutom izprtja. Delodajalec ga lahko uporabi samo v odgovoru na že začeto stavo, zato
ga ne more uporabiti v drugih primerih, kadar ne doseže soglasja z zaposlenimi v zvezi z
njihovimi zahtevki. Npr., nezakonit bi bil lock out, pri pogajanjih o kolektivni pogodbi, če
542 Tako Ivica Crnić v komentarju Zakona o radu (stran 141) navaja, da je tajnik Matice hrvatskih sindikata Krešimir Rožman v Novem listu pisal, da je »lock out » z zakonom tako omejen (lahko se začne samo če stavka traja več kot 8 dni, ne sme obsegati več od polovice zaposlenih delavcev, na katere se stavka nanaša, v času lock outa poslodajalec plača vse prispevke), da ni verjetno pričakovati njegovo večjo uporabo. Sicer pa lock out lahko posebej koristi, kadar sindikati zaradi prihranka stavkovnih fondov, pozovejo v stavko npr. 50 ključnih delavcev, zaradi česar se blokira proizvodnja, tudi v drugih delovnih enotah. Delodajalec takrat odgovori z izprtjem ostalih delavcev in tako prevali stroške ponovno na sindikat. Po hrvaškem Zakonu o delu bi lahko v navedenem primeru izprl vsega 25 delavcev. Njegovega mišljenja pa ni bil Boris Kunst, predsednik »Udruge radničkih sindikata javnih poduzeča Hrvatske«, ki je v Vestniku (prav tako leta 1995) zapisal: »Menim, da ni doseženo nič bistvenega za delavce, še posebej ne pri vprašanju izprtja (lock-out) ki se ne uporablja v evropskih državah. Ni razlogov za veselje, če delodajalec še
267
zaposleni niso organizirali stavke. Če bi delodajalec uporabil nezakoniti lock out, bi sindikati
lahko zahtevali sodno zaščito (čl. 216. ima izrecno določbo, o sodni prepovedi nezakonitega
izprtja in tudi o nadomestilu škode (II. odstavek). Z izprtjem delavcem ne preneha pogodba o
zaposlitvi, zato je delodajalec dolžan plačevati prispevke. Sindikat (ne skupina delavcev ali
posameznik /B.K./) pa lahko zahteva od sodišča prepoved organiziranja in uporabe lock
outa, ki je v nasprotju z določili Zakona o radu, pa tudi nadomestilo škode, ki bi nastala
sindikatu ali zaposlenim delavcem. Stvarna pristojnost sodišča za takšno odločitev je
določena v 217. členu Zakona o radu. Pristojna so, odvisno od področja kjer se stavka,
županijski (v Sloveniji bi bilo to lahko Višje DSS) oziroma Vrhovni sud RH (z zadnjo novelo
ZRH-2001 - Županijski sud u Zagrebu). Roki za sodno odločitev so zelo kratki, kar je
razumljivo glede na socialno naravo stavke. Sodno odločbo glede zahtevka za prepoved
stavke ali izprtja je treba na prvi stopnji izdati v 4 dneh od vložitve zahtevka (ne tožbe op.p.),
odločitev o pritožbi pa v roku 5 dni od dneva vložitve pritožbe. Pri tem je nastala pravna
praznina, saj je zakonodajalec izpustil predpisati rok pritožbe v teh hitrih - nujnih
zadevah.543 Če se stavka nanaša na področje dveh ali več županij, odloča na prvi stopnji
Vrhovno sodišče v sestavi treh sodnikov, o pravnem sredstvu (pritožbi) zoper njihovo
odločitev pa na drugi stopnji odloča senat Vrhovnega sodišča v sestavi petih sodnikov.
Člen 218. Zakona o radu ima tudi posebno podpoglavje z naslovom: »Stavka v oboroženih
silah, policiji, državni upravi in javnih službah« ter določa, da se v teh primerih pravica do
stavke ureja s posebnimi zakoni
Takšna ureditev ima temelj v II. odstavku 60. čl. Ustave RH.
Skupno vsem sodobnim pravnim sistemom je, da lock out,( kakor stavka), sama po sebi ne
predstavljata kaznivega dejanja. Zanimivo je, da se pravni temelj lock outa v nekaterih
državah poskuša izpeljati iz pravice oziroma svobode organiziranja (kot že rečeno
Hrvaška), ki je z ustavami (npr. Nemčije, Francije, Italije) zajamčena, tako delavcem kot
delodajalcem. Iz ideje, da se naj meje dopustnosti lock- outa določajo enako kot za stavko
izhajajo pravni sistemi Nemčije, ZDA, Velike Britanije, Češke, Danske, Švedske. Zato je v
v naprej zadrži pravico do izprtja ( 50 % delavcev od števila, ki sodeluje v stavki) in ne izplačuje plač za čas trajanja stavke«. 543 Po stališču Crnića bi šlo za 15 dnevni rok po 348. čl. ZPP, če bi se osvojila njegova teza, da gre za pravdni postopek. Če bi pa spor bil ocenjen za delovni spor (kot jaz mislim, da je utemeljeno) pa bi bil rok za pritožbo 8 dni ( 437. čl. ZPP 77), ki se še uporablja na Hrvaškem za tovrstne delovne spore).
268
teh sistemih lock-out dovoljen, a določene omejitve je mogoče določiti v Zakonu ali v
kolektivnih pogodbah. Kot že povedano na drugem mestu, je Nemčija, država z najširšo
prakso uporabe lock outa v interesnih sporih.544
V Franciji lock out nima ustavne zaščite kot stavka, niti ni omenjen v zakonih, temveč je
pretežno normiran s sodnimi precedensi. Ker je s stališča pogodbe o zaposlitvi lock out
enostavna suspenzija pogodbe od strani delodajalca, je logično da predstavlja kršitev pogodbe
o zaposlitvi. Zato sodna praksa le v treh izjemnih slučajih priznava dovoljenost lock outa.
Kasacijsko sodišče je zavzelo stališče, da je lock out dovoljen v primeru preprečevanja
nastopa posledic stavke, ki na dejavnost podjetja deluje kot višja sila (rotirajoča stavka). V
drugem primeru je obrambni lock out dovoljen v primeru, ko stavka ne temelji na ustavnem
jamstvu pravice do stavke (npr. upočasnjevanje dela, ali če gre za zlorabo pravice do stavke
(npr. politična stavka ali nedovoljena stavka solidarnosti). V tretji zadevi pa je Kasacijsko
sodišče Francije leta 1964 pravni temelj za dovoljenost obrambnega lock outa našlo v
institucionalni teoriji podjetja.545
V Italiji prevladuje stališče, da ne obstaja pravica do lock outa, temveč samo svoboda
njegovega organiziranja. Takšno pravno stališče se mi zdi sprejemljivo tudi za slovensko
bodočo pravno ureditev. Tudi v Italiji Ustava ne govori o pravici do lock outa, temveč zgolj
o pravici do stavke, doktrina in judikatura pa sta zavzeli stališče, da stavka in izprtje
nimata enakega pravnega položaja. Drugače pa je kadar gre za izprtje, ki je uporabljeno
zaradi obrambe od nezakonite (npr. rotirajoče) stavke. V takšnem primeru italijanska sodna
praksa smatra takšno dejavnost delodajalca za dovoljeno in mu ni treba izplačevati plač.546
Zakoni vzhodno evropskih držav načeloma ne vsebujejo določb o lock outu. Izjemi sta
Češka in Bolgarija. Češka regulativa izenačuje pogoje za dopustnost lock outa in stavke,
v Bolgariji pa je možnost uporabe lock outa tudi kadar gre za obrambnega, precej omejena.
Podobno kot je Hrvaška ureditev sedaj.
544 Tako je v ZR Nemčiji 1984 leta zaradi stavke izgubljeno 9,981.000 delovnih dni, zaradi lock outa pa je istega leta izgubljenih 3,565.000 delovnih dni. WEISS M.: Labour law and industrial relations in the F.R. of Germany, Ibidem, stran 133. 545 The prevention and setelment of the industrial conflict in the comunity member states, Ibidem, stran 90. 546 RAMM T.: Ibidem, stran 291.
269
Za razliko od pravice do stavke, se pravica do lock outa ne omenja v mednarodnih
pogodbah.
Zanimivo pa je, da je 60. člen portugalske Ustave celo izrecno prepovedal lock out.547
7. STAVKE IN MIRNO REŠEVANJE SPOROV (ADR)
Ko omenjam zanimivejše stavke v Sloveniji glede vsebine konflikta, naj navedem tudi
stavko, ko so delavci v sodelovanju s predstavniki sindikata novemu direktorju in njegovim
ožjim sodelavcem prepovedali vstop v podjetje. Gre za neko vrsto izprtja (lock out) celo na
strani delavcev, čeprav je to teoretično vsaj neobičajno, če že ne nemogoče. V praksi pa se
takšne življenjske situacije očitno dogajajo.
Delavci Lesne industrije Litija so bili nezadovoljni z novim vodstvom, zato so direktorju
vstop prepovedali. Vodstvu so zamerili predvsem to, da postavlja lastne interese, nad interese
podjetja. Čeprav je prihajalo do konfliktov ne samo med novim in starim vodstvom temveč
tudi med nekdanjim vodstvom in delavci, pa so slednji po prihodu novega direktorja oz.
sanatorja, le-temu vstop prepovedali, čeprav je navidezno izgledalo, da so se zadeve začele
umirjati. Za ta korak so se odločili zaradi številnih zamer, med drugim mu očitajo, da lastne
interese postavlja daleč pred interese podjetja. Kaplja čez rob pa je bila namera, da si
direktor izplača visoko nagrado (10 Mio SIT) za delo, ki še zdaleč ni dokončano. V LIL so
imeli od srede decembra 1998 kar dve vzporedni vratarski službi (stavkovna straža -
picketing v primerjalnem pravu). Eno so opravljali delavci podjetja Sintal, ki je bila najeta s
strani direktorja (varnostna služba), drugo pa so po razpustitvi, nazaj ponovno vzpostavili kar
delavci sami.548
Tudi v Sloveniji je že prišlo do izprtja (lock out) v Makolah.549
547 BIRK R.: Ibidem, stran 407 548 NAGODE J.: »Direktorju vstop prepovedan«, Dnevnik, 19.12.1998, stran 11. 549 V svetu so izprtja pogostejša, glej npr.: «Hyundai izprl delavce«: Dnevnik 11.1.1997, str. 6.
270
Zanimiva je bila tudi stavka, ko je vodstvo podjetja (Alprem Kamnik) poslalo sodišču
predlog, naj stavko razglasi za nezakonito.550 Stavkajočim delavcem pa je poslalo na dom
sklepe o začasni odstranitvi z dela551 (suspenz, po stari zakonodaji).
V (slovenski) zgodovini stavkovnega gibanja so še posebej karakteristične tri stavke v
Sloveniji. In sicer stavka rudarjev v revirjih 1958. leta, stavka v Luki Koper in stavka
mariborskih delavcev, poleti leta 1988.552
Kot sem že teoretično obrazložil na drugem mestu te disertacije, po mojem mnenju v
konkretnem primeru (Alprem) ni šlo za KDS kljub drugačnemu stališču sodišča, da gre v tej
zadevi za KDS, ker »...gre posebno za spor o izplačilu plač v skladu s kolektivnimi
pogodbami dejavnosti, zato je spor šteti za kolektivni...« Zadeva ne vzdrži preizkusa
kolektivnosti delovnega spora, ne po materialni, niti ne po formalni koncepciji. Kot sem pa
že povedal, je pri nas uveljavljena mešana: materialno - formalna koncepcija KDS. Iz
prikaza merituma zadeve je razvidno, da je bil predlagatelj v tem postopku sindikat.
Sindikat ima res izrecno poudarjeno vlogo pri varstvu pravic delavcev iz delovnega razmerja
in tudi podeljeno aktivno legitimacijo za začetek KDS (samo sindikat izrecno, skladno z I.
odst. 47. čl. ZDSS). Pri tem niti ni pomembno, da KDS lahko sproži tudi tisti sindikat, ki mu
pristojno ministrstvo oz. delodajalec nista priznala reprezentativnosti po Zakonu o
reprezentativnosti sindikatov. V konkretnem primeru je pomembneje, da je bil sindikat, kot
organizacija delavcev (po I. odst. 46. čl. ZDSS) tudi podpisnik kolektivne pogodbe, ki naj bi
predstavljala pravni temelj zahtevka ter, je izrabil svoje pooblastilo iz zakona in začel
postopek. Vendar pa je sodišče pri tem spregledalo, da bi za opredelitev KDS moralo zavzeti
stališče do vprašanja, ali gre v konkretnem primeru za uveljavljanje skupinskega - (zakonska
dikcija, pravilneje: kolektivnega) interesa za organizacije delavcev (očitno sindikati). Po
izrecni določbi II. odst. 46. čl. ZDSS morajo izkazati, da je ta interes upravičen. Prav tako bi
sodišče moralo imeti razloge o izpolnjenosti pogojev iz III. odst. 46. čl. ZDSS, čeprav je ta
V svetu je eden najbolj znanih primerov izprtja v južno korejski avtomobilski družbi Hyundai, ki je stavkajočim delavcem zagrozila, da jim bo za nedoločen čas prepovedala priti v tovarno. S tem se je odzvala na njihove proteste proti novi delovni zakonodaji. 550 III Kd 245/97, DSS v Ljubljani 551 KAČIČ F.: »Delavcem hodijo po glavi - se v Alpremu piše nova stavkovna zakonodaja«? Delavska enotnost, 17.4.1997 stran 2. V drugem sporu je šlo je za zaostanek pri izplačilu plač in regresa za leto 1994, 1995 in 1996 (tudi v Alpremu). Tretji KDS v isti organizaciji, pa se nanaša na razveljavitev volitev I Kd 36/96 - DSS v Ljubljani Ta faktografski podatek naj služi zgolj za ilustracijo, kajti v zvezi s temi »starimi« stavkami je neprimerljivo navezovanje na sedaj veljavni ZDSS/04, saj gre za novejši predpis. 552 REDNIK V..: ( Maribor, februar 1990) -magistrsko delo - neobjavljeno, stran 167 - 179.
271
določba precej nejasna (blanketna), ko navaja, da: »upravičenost uveljavljanja skupinskega
(pravilno: kolektivnega) interesa iz prejšnjega odstavka sodišče »presodi glede na vse
okoliščine primera«, zlasti pa pri tem upošteva raven, na kateri je bila sklenjena kolektivna
pogodba. V konkretnem primeru je zahtevek res meril na premalo izplačane plače in pravna
podlaga zanj je bila v kolektivni pogodbi dejavnosti, kot je sodišče pravilno ugotovilo. Ni pa
bila to edina pravna podlaga, če je pri svojem odločanju sodišče upoštevalo še 31. člen ZLPP,
ter Uredbo o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov (1992). Sodišče je z
opustitvijo ugotavljanja kolektivnega interesa, da bi lahko indentificiralo naravo
(kolektivnega) spora napačno presodilo, da gre za KDS po kriteriju formalne koncepcije
KDS. Glede plač in regresa za LD je šlo za množični spor, če pa bi sodišče določilo
predmet spora (kot ga ni) za » o zakonitosti stavke«, pa bi šlo po čl. 4/IV ZDSS za KDS.
Menim pa, da tudi kriterij materialne koncepcije KDS iz 6.člena ZDSS v konkretnem
primeru ni izpolnjen. Vsaj sodišče do njega ni zavzelo stališča in je neodgovorjeno ostalo
vprašanje: ali je šlo v konkretnem primeru za kršitev kolektivne pogodbe dejavnosti, saj
predlagatelj (sindikat) v svojem predlogu (zahtevku) ni napadal in uveljavljal kršitev splošne
kolektivne pogodbe dejavnosti (ne njeno skladnost, nepristojnost za pogajanje,
neizvrševanje), temveč je (kot je razumeti ob študiju celotne sodne zadeve), zahteval
spremembo sklepa o izdaji lastniškega certifikata tako, da bi se njegova vrednost določala
v tolarjih s protiprednostjo v nemških markah. Takšen zahtevek pa ni temeljil na
kolektivni pogodbi, temveč na že omenjenem 31. čl. ZLPP in ustrezni uredbi. Nenazadnje
je iz tega razloga tudi prvostopno sodišče zahtevek predlagatelja v predlogu zavrnilo,
njegovo pritožbo pa višje DSS zavrglo zaradi prekludiranosti, oz. poteka 8 dnevnega
pritožbenega roka. Torej tudi po materialni koncepciji ni šlo za nobenega od primerov iz 1.
2. ali 3. točke 6. člena ZDSS. Prav tako ni šlo za 8. točko I. odstavka 6. člena ZDSS, ki bi
eventuelno lahko prišla v poštev, če bi ZLPP izrecno določil, da so spori za razliko med
dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo delavec prejel ob upoštevanju določb kolektivnih
pogodb, kolektivni spori po ZDSS, kot je takšno določbo izrecno določil Zakon o ureditvi
obračunavanja in plačevanja določenih davkov in prispevkov v postopku lastninskega
preoblikovanja podjetij ( ZUOI).
- Uradni list RS št. 69/94), v II. odstavku 2. člena. Nenazadnje je bil ta zakon z izrecno
določbo, da gre za KDS, ki je edini primer v naši zakonodaji uporabe zakonskega
pooblastila po 8. točki 6. člena ZDSS, kar dve leti starejši od ZLPP in eno leto poznejši od
Uredbe ( 1993), ki naj bi bila oba pravna podlaga za odločitev v sporu.
272
S to analizo zanimivega sodnega judikata sem želel pokazati, da so bile moje ugotovitve
v pisnem prispevku553 in stališča v referatu na Dnevih slovenskih pravnikov - delovno pravna
sekcija v Portorožu 1996 leta pravilne, ker so izhajale iz preštudiranih sodnih zadev, ki so jih
obravnavala slovenska sodišča v razdobju 4 in pol let in jih opredeljevala kot KDS, čeprav so
nekateri teoretiki554 na moje trditve iz raziskave (referata) ugotavljali: «predmet spora v
delovnih sporih pred delovnimi sodišči je težko določiti, ker ni jasno določeno, kaj je KDS,
katere so njegove vrste, predvsem pa, katera so merila za ločevanje teh sporov od
individualnih delovnih sporov. Kolektivni interes pri ločevanju med IDS in KDS v
glavnem ni upoštevan, zato je večina KDS dejansko večje število združenih IDS „izražali
določeno rezervo…«, ker naj bi doslej reševane zadeve na Vrhovnem sodišču RS, zaradi
njihovega skromnega števila te trditve ne potrjevale…«555
Negativne posledice stavk spodbujajo subjekte, pa tudi države kot zaščitnice širših družbenih
interesov, da ustanovijo oblike in načine mirnega reševanja delovnih sporov (ADR). Takšni
postopki (praviloma gre za interesne spore) se pojavljajo kot načini preprečevanja
(prevencije) stavk ali kot načini hitrega končanja že začetih stavk. Uporaba teh postopkov je
lahko za stranke ( točneje : udeležence) v sporu prostovoljna ali obvezna. Če je predhodno
določeno, da je poizkus postopka mirnega reševanja spora obvezen, se ne more začeti
zakonito industrijsko akcijo, če prej ni bil preizkušen postopek mirne rešitve spora. Smiselno
takšno določbo imamo tudi v 15. čl. slovenskega ZDSS (procesna predpostavka).
Kot že rečeno, menim, da je pravica do stavke individualna (subjektivna) pravica, ki se
lahko uresničuje zgolj na kolektivni način. Zato se ni moč strinjati s stališčem (Vodovnik)
da je: »Pravica do stavke sicer kolektivna pravica zaposlenih, vendar to pravico lahko v
nekaterih primerih uresničuje tudi delavec posameznik«. Ob korektni interpretaciji
slovenskega 48. člena ZDSS/94 in 04- enako /B.K./ ki navaja, da je predlog za uvedbo
postopka o zakonitosti stavke lahko vloži tisti, ki ima po zakonu pravico organizirati stavko
553 KUKEC B.: (1996). s. 970-990. 554 NOVAK J.: (1990), s. 17 ( v opombi št. 20) 555 NOVAK J.: Ibidem, v zgoraj citirani opombi še navaja: »...KDS, ki jih je na revizijski stopnji doslej reševalo Vrhovno sodišče RS, zaradi njihovega skromnega števila te trditve ne potrjujejo (to je moje trditve, da »...kolektivni interes pri ločevanju med IDS in KDS v glavnem ni upoštevan, zato je večina KDS dejansko večje število združenih IDS« /B.K./...). Nato pa prof. Novak našteje vse (po številu 4) zadeve, ki jih je do tedaj Vrhovno sodišče RS reševalo (opravilna št. VIII Ips 141/96 - zaradi pristojnosti sindikata v zvezi z delovnim časom, VIII Ips 95/98 - razveljavitev odpovedi kolektivne pogodbe, VIII Ips 171/98 - zaradi razveljavitve volitve članov sveta delavcev, VIII Ips 168/99- zaradi zakonitosti stavke). Stojim na stališču, da je ob podrobni analizi tega judikata (Alprem) moč zaključiti, da je šlo v konkretnem primeru za (individualni - množični spor).
273
in tisti, proti kateremu je stavka uperjena, je jasno, da je imel zakonodajalec tukaj v mislih
(teleološka razlaga /B.K./) predvsem sindikat, kajti v sporih o zakonitosti stavke je po
določilu II. odstavka 48. člena ZDSS sindikat v vsakem primeru upravičen, da se udeležuje
sodnega postopka, tudi če se ta ni začel na njegov predlog (ampak npr. na predlog skupine
delavcev iz 46. člena). Zakon ne omejuje te pravice le na reprezentativni sindikat, torej
ima to pravico vsak pri delodajalcu organizirani sindikat. Nikakor pa te pravice ni moč
dati delavcu - posamezniku. Težko si je namreč predstavljati, kako naj bi delavec
posameznik uveljavljal kolektivni interes, če se mu pri predlogu za sodno varstvo nihče
od sodelavcev ne želi, ali pa ne more pridružiti.
8. POGODBENE OMEJITVE PRAVICE DO STAVKE
V večini pravnih sistemov ni mogoče omejiti s pogodbo o zaposlitvi pravice do stavke. V
Franciji je vsaka tovrstna določba pogodbe o zaposlitvi nična, zaradi njene protipravnosti
javnemu redu (ordre public) po katerem je z Ustavo zajamčena ta pravica.556
Enaka je situacija v Italiji, kjer prav tako ni dovoljeno omejiti pravice na stavko v
individualni pogodbi o zaposlitvi.557
V Veliki Britaniji se na to vprašanje nanaša določba člena 18. IV. odstavek TURLA, po
kateri je dovoljeno vnašati klavzule o industrijskem oz. sindikalnem miru v individualno
pogodbo o zaposlitvi samo »…če so te izrecno predvidene v pismeno sklenjeni kolektivni
pogodbi, in če je delavcu omogočen vpogled v to kolektivno pogodbo na njegovem delovnem
mestu«.558
9. PRAVICA DO STAVKE V (DRŽAVNIH) JAVNIH SLUŽBAH
Pravica do stavke v javnem sektorju, ter pravica do sindikalne svobode, sta v
slovenskem pravnem sistemu opredeljeni kot samostojni ustavni pravici, in sta med
556 DESPAC, ROJOT: ( 1987), s. 299. 557 KAHN - FREUND: ( 1974), s. 44. 558 THE PREVENTION AND SETLEMENT OF INDUSTRIAL CONFLICTS... Ibidem stran 111.
274
seboj tesno povezani. Pravica do sindikalne svobode pomeni enega posebnih vidikov pravice
do združevanja in sindikalno svobodo po eni strani štejemo za individualno pravico delavcev
in delodajalcev, po drugi pa zajema tudi kolektivni vidik (pravice sindikatov oz. organizacije
delodajalcev, do različnih aktivnosti. Pogojuje uresničevanje nekaterih drugih človekovih
pravic in temeljnih svoboščin ter obratno.
V svetu smo priča pomembni preobrazbi pravnega položaja zaposlenih v javnem sektorju.V
mnogih državah se narava zaposlitve v t.i. javnih službah radikalno spreminja in mnoge
pravice, ki so tradicionalno veljale le v zasebnem sektorju, so postopoma začeli priznavati
tudi v javnem sektorju. Mednje brez dvoma sodi tudi pravica do stavke in pravica do
sindikalne svobode (77. in 76. čl. Ustave RS), na kateri se v določeni meri navezuje tudi
pravica do kolektivnega pogajanja.
Na odpravljanje ostre delitve med javnopravnim in zasebnopravnim urejanjem položaja
zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju, so pomembno vplivale po II. svetovni vojni
sprejete posamezne mednarodne norme. Nekatere se izključno ukvarjajo le s pravico do
sindikalne svobode, druge obravnavajo to pravico v okviru obravnavanja človekovih pravic
na splošno. Vsem pa je skupno to, da dopuščajo omejitev pravice do sindikalne svobode, ki so
lahko subjektivne ali objektivne narave, in s tem seveda tudi pravice do stavke v javnem
sektorju. Omejevanje ali celo odvzem te pravice pa pomeni hkrati omejevanje ali odvzem
pravice do stavke. Treba je namreč upoštevati, da se delavci združujejo v sindikate predvsem
zato, da bodo lahko kolektivno na različne načine (po poti kolektivnega pogajanja, z
»mirnimi načini« reševanja KDS in s stavkami kot »borbenim načinom«) varovali svoje
interese nasproti delodajalcu. Zato torej omejitve pravice do sindikalne svobode niso
usmerjene toliko v omejevanje individualne pravice do organiziranja, kot v omejevanje
pravice sindikatov do«akcije«.559
Za naše obravnavanje so izmed petih konvencij o sindikalni svobodi, ki jih je sprejela MOD
pomembne zlasti tri: Konvencija št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic
(1949); Konvencija št. 98 o uporabi načel o pravicah organizirane in kolektivnega
dogovarjanja (1949) in Konvencija št. 151 (v Sloveniji neratificirana) o varstvu pravice do
organiziranja in postopkih določanja delovnih razmer v javni službi (1978). Te konvencije
559 Več o tem v KONČAR, (1997), str. 277 - 304
275
sem že predhodno natančneje obdelal, zato jih tu zgolj omenjam. Vsem trem konvencijam pa
(je pomembno, značilno) skupno to, da izrecno ne omenjajo pravice do stavke, kar pa ne
pomeni, da se v MOD s pravico do stavke ne bi ukvarjali.
Tako Konvencija št. 87 pravice do stavke ne omenja, vendar je Odbor za sindikalno svobodo
že leta 1952, kot nekakšno temeljno načelo sprejel stališče, da je ta pravica do stavke ena od
bistvenih in legitimnih sredstev z uporabo, na katerih delavci in njihove organizacije lahko
uveljavljajo in branijo svoje socialne in ekonomske interese. Šele po letu 1948 je začel
omenjeni Odbor namesto »pravica« uporabljati dikcijo, da se delavci »zatečejo k stavki«, kot
je v svoji analizi poudarila teorija.560
Od mednarodnih dokumentov je treba omeniti še norme SE, kjer je EKČP (1950) omenila
sindikalno svobodo v 11. členu in s tem tudi pravico do združevanja. Tudi MESL v 6. čl.
proglaša, da »imajo vsi delavci in delodajalci pravico do kolektivnih pogajanj«.
Izmed norm OZN so za obravnavo pravice do stavke v javnem sektorju, zanimiva
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomski
in socialnih in kulturnih pravicah (oba 1966,Uradni list SFRJ št. 7/71), vendar obstaja med
njima protislovnost, glede določitve dopustnih omejitev pravice do sindikalne svobode.
Kar zadeva veljavne zakonske ureditve, je poleg zakonodaje s področja delovnih razmerij,
ki na splošno opredeljujejo funkcijo sindikata, določa pravice in olajšave, ki veljajo za
sindikalne zaupnike ter (zaenkrat še vedno na podlagi prehodnih določb čl. 86. -87 ZTPDR
ter čl. 108.- 112. ZDR, ki še veljata na podlagi izrecne določbe 245. čl. novega ZDR /2002)
ureja KP, je pomemben Zakon o reprezentativnosti sindikatov (Uradni list RS št. 13/93).
Ta poleg kriterijev za priznanje reprezentativnosti sindikatov na državni ravni ter na ravni
panoge, dejavnosti, poklica (ali celo občine)561 ali organizacije, določa tudi, kdaj sindikat
postane pravna oseba. Pravna subjektiviteta se pridobi z izdajo odločbe o hrambi statuta pri
pristojnem upravnem organu, v konkretnem primeru je to Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve.
560 Glej KONČAR, Ibidem, str. 282 561 Zaenkrat v Sloveniji še nimamo nobene kolektivne pogodbe na ravni občine, čeprav je trenutno veljavnih 36 KP vseh ravni.
276
V zvezi s stavko velja v RS na podlagi posebnega odloka (takratne) skupščine RS iz leta 1991
začasno, do sprejema novega zakona, Zakon o stavki (Uradni list SFRJ št. 23/1991). Poleg
drugega določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za »zakonito stavko«. Med njimi je tudi
obvezna napoved stavke, pri čemer je rok različen glede na to, ali gre za stavko v
gospodarstvu (najmanj 5 dni) državni upravi ali »javnih službah« (dejavnosti posebnega
družbenega pomena, ko je rok najmanj 10 dni. Za javne uslužbence ZS določa še nadaljnja
dva pogoja, to je zagotovitev minimuma delovnega procesa, ter zagotovitev izpolnjevanja
mednarodnih obveznosti. Takšne kavtele pridejo v poštev predvsem pri prometu, železnicah,
letalskem prometu, zdravstvu, itd.). Bistveno pa je, da delavci v državni upravi (javni sektor)
lahko po zakonu uresničujejo pravico do stavke pod pogojem, da z njo ni bistveno ogroženo
uresničevanje funkcije državnih organov in organizacij.
Pravico do stavke javnih uslužbencev po tem področno urejajo še Zakon o javnih uslužbencih,
o notranjih zadevah, o obrambi, v načelu je stavka dopustna tudi v kazensko poboljševalnih
zavodih in carinski službi, kar posredno izhaja iz navedenih predpisov. Vsi ti zakoni pa
določajo, katera dela morajo zaposleni opravljati med stavko. Teorija je veljavno ureditev v
Sloveniji že kritično obravnavala. Tako npr. Končarjeva navaja:562 »Čeprav za državo kot
delodajalca veljajo določene značilnosti, to ne opravičuje popolnoma različnega
delovnopravnega režima zaposlenih v primerjavi z zasebnim sektorjem. V načelu bi bilo treba
vse delavce, ne glede na to, ali delajo v javnem ali zasebnem sektorju, glede pravic pri delu
obravnavati enako. Vsak odstop od tega načela bi bilo treba posebej pazljivo in tenkočutno
preučiti in ugotoviti, ali ga je mogoče upravičiti z naravo dejavnosti oz. konkretne službe«.
Avtorica se zavzema tudi za odpravljanje ostre delitve delovnega prava na javno in zasebno,
če pride do konflikta med zasebnim in javnim interesom, je v konkretnem primeru treba
presoditi, kateri interes je tehtnejši, kar je še posebej pomembno z vidika priznavanja
človekovih pravic (pravica do stavke, do sindikalne svobode). Pri njihovem morebitnem
omejevanju, bi morali bolj upoštevati funkcijo (»funkcionalni pristop«). Analiza omenjenih
pravic, kot najpomembnejših, jasno kaže, da obstajajo med njimi vsebinske razlike tako glede
kroga oseb, ki sta jim pravici priznani, kot glede dopustnih omejitev pravice do stavke in do
sindikalne svobode. Zato prihaja do razlik v njihovi interpretaciji. Pojavljajo se predvsem
glede bolj ali manj restriktivnega pristopa glede dopustnosti omejevanja pravic, čeprav v
svetu štejejo za eno najpomembnejših socialnoekonomskih pravic, prav pravica do sindikalne
562 KONČAR, Ibidem, str. 301
277
svobode in seveda tudi pravica do stavke. Kot taka naj bi bila po mnenju teoretikov omejena
le takrat, ko je to res nujno, obseg omejitve pa naj bi bil čim manjši. Ne lede na to, da
nekateri mednarodni pravni inštrumenti omenjajo le en element sindikalne svobode
(organizacijsko svobodo), pa danes ločeno obravnavanje organizacijske in akcijske svobode
ni več sprejemljivo. Delavci se združujejo zato, da bi po kar največ možnih poteh uveljavljali
svoje interese (tudi z metodo borbene akcije - stavke /B.K./). Zato je težko razumeti ureditev,
po kateri npr. omejitve organizacijske svobode niso predvidene, predvidene pa so omejitve
akcijske svobode. Zelo koristna bi bila harmonizacija omejitev pravic do sindikalne svobode
in stavke. Poblem predstavlja tudi uporaba pojma, kot je npr. »omejitev pravic«, saj ga
različni organi razlagajo različno, tudi v smislu »odvzema pravic«. Taka razlaga pa je po
mnenju teorije gotovo sporna.563 Država naj v primeru konflikta med različnimi
mednarodnimi normami v konkretnih primerih upošteva tisto ureditev, ki je za delavce
najmanj restritivna.
V določenih primerih lahko pride do kolizije pravice do stavke, z nekaterimi drugimi
pravicami. Takšen je slučaj, ko pravica do stavke nasprotuje pravici uporabnika uslug javnih
podjetij na kontinuirano opravljanje uslug z oskrbo z vodo, elektriko, plinom ali
prometnimi uslugami. Tudi v zdravstvu in šolstvu se v Sloveniji že več let zapovrstjo
poizkuša izsiliti ugodnejše plače, kar je lahko v koliziji s pravico uporabnikov zdravstvenih
storitev na stalno in pravočasno uporabo uslug zdravstvene zaščite in pravice do
izobraževanja (ne samo otrok in mladostnikov). Tako pride celo do kolizije pravice do stavke
s pravico do življenja (npr. v zdravstvu). Zato je jasno, da pravica do stavke nima
absolutnega značaja. Je samo ena od pravic v katalogu osnovnih človekovih pravic. Če
pride do kolizije z neko drugo pravico, mora pravni red določiti meje posameznih pravic v
takšnem nasprotju. Zato se z zakoni postavljajo pravila in postopek, ki mora biti spoštovan v
primeru KDS, za zaščito temeljnih pravic, kot so zgoraj navedene. Če primerjamo posamezne
pravne sisteme, lahko najdemo tri načine omejevanja pravice do stavke v takšnih
okoliščinah:
• Določeni poklici ali gospodarske panoge so lahko izvzete in podvržene posebni
zakonski regulativi (oskrba z vodo, elektriko, plinom, trgovska mornarica,
železnica, letalski promet, itd.).
563 KONČAR, Ibidem str. 303
278
• Lahko se ustanovi posebna kazenska ali civilna odgovornost za stavke ki so
pripeljale do škodljivih posledic, neodvisno od zvrsti dejavnosti, ki so bile zaradi
stavke prekinjene (npr. ogrožanje življenja ali zdravja v zdravstvu).
Stavka je lahko v celoti prepovedana v določenih okoliščinah (npr. vojna, naravne katastrofe,
izredna stanja na splošno).564
564 KAHN FREUND: The Right to Strike, Ibidem, stran 48. O najnovejši bosanski izkušnji, v knjigi treh profesorjev Pravne fakultete v Sarajevu (Dedič, Kurtovič, Spahič) kjer je prikazana po temeljnih institutih s področja delovnih razmerij uslužbencev in nameščencev v članku: KUKEC B.: Delovna razmerja uslužbencev in nameščencev v Federaciji BiH, Pravna praksa, prikazi, št. 14 - 15/2000, stran 48 in 49. KAHN- FREUND, Ibidem, s. 8. Enak cilj ima po razumevanju Kahn - Freunda tudi prepoved stavke javnih uslužbencev. Z državno službo razumemo dejavnost, s katero se glede na prebivalstvo uresničuje državna oblast. Gre za tradicionalne funkcije države: policijo, vojsko, sodstvo in državno upravo. Za dejavnost funkcionarjev (fonctionnaires, Servants of Crewn, Civil Servants, Beamten, ipd.) kot se v primerjalnem pravu javni uslužbenci različno imenujejo. Sistem uslužbencev se je po II. svetovni vojni na področju Slovenije (kakor tudi bivše SFRJ) pojavil leta 1957 z ustreznim ZDR in Zakonom o javnih uslužbencih, šele kasneje so postali delovni ljudje (leta 1963) in potem delavci (leta 1974). Značilnost uslužbencev je stalno, redno, nepretrgano in učinkovito opravljanje državne službe. Gre za »karierne uslužbence« (fonctionnaires proffesionals) torej za materialno pravni pojem državnega uslužbenca. Za tovrstne uslužbence veljajo posebni elementi pojma delovnega razmerja uslužbencev in nameščencev, ki se v treh bistvenih točkah razlikujejo od običajnega delovnega razmerja. Njihova vez s skupnostjo ki je ustanovitelj organa je drugačna od običajnega delovnega razmerja. O sklenitvi delovnega razmerja odloča predstojnik konkretnega upravnega organa, pravni temelj (titulus) pa je konstitutivni akt - odločba o sklenitvi delovnega razmerja. Specifičnost je tudi posebni pogoj dajanja svečane izjave ali zaprisege. Tretja specifika je v dejstvu, da opravljanje tovrstnih (uslužbenskih) del in poslov ni dejavnost »pro foro interno«, kar je praviloma primer pri splošnem režimu delovnih odnosov, temveč gre za dela » pro foro externo«. Posebnost je še, da tovrstne skupnosti v organih (državne), uprave oz.upravnih službah v načelu nimajo statusa samostojne pravne osebe, zato se njihova pravna subjektiviteta interpolira v delovno razmerje, ki ga sklenejo uslužbenci in nameščenci v organu državne oblasti. V teoriji je zaslediti tudi osnovno razliko med uslužbenci in nameščenci, pri čemer so uslužbenci tisti delavci, ki se v upravnih organih in upravnih službah razporedijo na delovna mesta, na katerih se opravljajo dela iz osnovne dejavnosti teh organov oz. služb. Z razliko od njih pa so nameščenci tisti delavci, ki se v upravnih organih in službah razporedijo na delovna mesta na katerih se opravljajo pomožno - tehnična dela. V nekaterih državah, katerih nacionalna zakonodaja razlikuje funkcionarje od ostalih upravnih uslužbencev ( Nemčija, Francija, Italija, Turčija) funkcionarjem ni priznana pravica do stavke ali jim je le ta omejena v odnosu na druge javne uslužbence.V državah, v katerih te razlike ni, pa imajo vsi državni uslužbenci pravico do stavke pod enakimi pogoji, pri čemer se je treba zavedati, da so ti pogoji praviloma drugačni od tistih, po katerih je dovoljena stavka v gospodarskih dejavnostih. Kar zadeva pravice do stavke državnih uslužbencev Kahn - Freund deli države sveta Evrope v tri skupine: � Države v katerih je prepovedana stavka funkcionarjev, vendar se včasih omejuje ali prepove tudi stavka
drugih kategorij javnih uslužbencev (Nemčija, Švica, Avstrija, države Beneluksa, Danska, Islandija,Turčija).
� Države v katerih se prizna svoboda stavke v javnih službah, vendar z določenimi omejitvami (Francija, Italija, Švedska, Norveška in Irska).
� Države v katerih se ne prizna svoboda stavke samo omejenim kategorijam javnih uslužbencev, kot so npr. pripadniki vojske in policije (Velika Britanija,Ciper in Malta).
Ob tej teoretični primerjavi je zanimiva tudi bosanska ureditev, kot sem jo že zgoraj opisoval, saj so za razliko od Slovenije, kjer se več kot 6 let nismo mogli poenotiti kako sistemsko urediti delovna razmerja funkcionarjev in javnih uslužbencev ter nameščencev, v federaciji BiH, v jeseni leta 1999 sprejeli citirani zakon o delovnih razmerjih uslužbencev in nameščencev. Glede stavke (»štrajk«) imajo zanimivo določbo. Predvidevajo, da ima le sindikat (očitno po nemškem vzoru, organske koncepcije pravice do stavke) pravico pozvati svoje članstvo
279
10. VPLIV STAVKE NA DELOVNO RAZMERJE - POSLEDICE
Posledice stavke so lahko pravne (prenehanje delovnega razmerja, prikrajšanje pri izplačilu
plač, disciplinska in odškodninska odgovornost) ekonomske (izguba proizvodnje ali tržišča
za delodajalca, izguba zaslužka za delavce) in socialne (skaljeni odnosi med delavci in
delodajalci).
S pravnega gledišča so posebej pomembni učinki stavke na obstoj in vsebino pravnega
razmerja med delavcem in delodajalcem. Posebej je zanimivo in potrebno, analizirati pravne
posledice stavke na delovno razmerje delavcev, ki sodelujejo v stavki, glede na to ali je stavka
zakonita ali nezakonita (kar v končni fazi izvemo iz rezultata KDS o zakonitosti stavke) ter
med delovnim razmerjem delavca, ki ne sodeluje (v-zakoniti ali nezakoniti stavki), ki so mu
zaradi stavke omejene ali celo onemogočene pravice, ki bi jih sicer izvrševal iz delovnega
razmerja. Na to utemeljeno opozarja teorija.565
Glede teh vprašanj je še posebej senzibilna tudi slovenska pravna teorija, saj prof.
Končarjeva 566 utemeljeno opozarja na to problematiko in se postavi na stališče, da mora
delavcem, ki ne stavkajo zagotoviti delo. Če pa ni storil vsega za to, da bi jim ga zagotovil,
torej ne morejo delati in bi jim zato moral plačati nadomestilo plače. Upoštevati je treba, da
za delodajalca stavka v načelu ne pomeni višje sile. Zato mora glede delavcev, ki ne stavkajo,
spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi. (npr. zagotovitev dela).
Glede vpliva stavke na delovno razmerje stavkajočih, je v nacionalnih zakonodajah zaslediti
dve osnovni koncepciji:
Po prvi ima vsaka stavka za posledico prenehanje delovnega razmerja, ne glede na njeno
pravno dovoljenost ali prepovedanost.
in zaposlene k stavki, čeprav na drugih mestih predvidevajo možne aktivne legitimacije tudi za skupino delavcev (pri čemer pa ni opredeljeno, koliko ljudi naj bi ta predstavljala). Stavka mora biti napovedana predstojniku upravnega organa v roku, predpisanemu z zakonom, navedeni morajo biti razlogi, mesto in čas začetka stavke. Odločitev o stavki sprejme pristojni organ sindikata, z najmanj nad polovično večino svojih članov, pri čemer ni opredeljeno, na katerem nivoju sindikalne organiziranosti. Z razliko od slovenske rešitve pa udeležencem stavke ne pripada plača, niti dodatki k njej, razen otroških dodatkov (54. člen). DEDIČ S., KURTOVIČ H , SPAHIČ I: (1999), s. 44 - 56 565 POTOČNJAK , (1992), Ibidem, s. 165 566 KONČAR, (1998/1), s, 37
280
Po drugi pa zakonita stavka pripelje le do suspenza delovnega razmerja, zato imajo za
posledico prenehanje delovnega razmerja zgolj nedovoljene stavke. Kako se stavka odraža na
delovni odnos delavcev, ki ne sodelujejo v stavki ali zaradi nje v celoti ali deloma ne morejo
delati, čeprav so na to pripravljeni, lahko izhaja tudi iz medsebojne povezanosti dela
stavkajočih in dela delavcev, ki ne štrajkajo, to je iz dejanske nemožnosti delavcev, da
pridejo na svoje delovno mesto (zaradi zasedbe podjetja ali masovnih delavskih straž -
»picketinga« ).567
V starejši slovenski delovno pravni teoriji pa prof. Kyovsky ugotavlja, da se pojem stavke, ki
se je v preteklosti nanašal samo na delodajalce in delavce v delovnem razmerju, danes očitno
širi tudi na osebe izven delovnega razmerja (npr. trgovce, samostojne zdravstvene delavce,
študente, ipd.) zato so se spremenili tudi subjekti stavke.568
567 To je posledica nove tehnologije in organizacije proizvodnje, ki ima zaradi zmanjševanja stroškov zaloge surovin zmanjšane na najmanjšo mogočo mero. S tem se poveča donosnost podjetja in njegova dohodkovna učinkovitost, vendar je hkrati tudi veliko bolj občutljivo na vsako spremembo ali motnjo v nabavi surovin. Zato je občutljivost sodobne proizvodnje na industrijske akcije lahko razbrati iz podatkov o industrijskih akcijah v kovinski industriji v Sloveniji.
281
11. ANALIZA STAVK V SLOVENIJI 1990 –2000569
Pregled (razpoložljivih) podatkov je razkril zelo močno stavkovno aktivnost v začetku 90. ter
splošno umiritev ob koncu 90-ih let. Pokazal se je razkošen stavkovni val. Kazal je
nekolikšno obrnjeno podobo »transformacijske depresije« s konca 80. in začetka 90. let. Čim
globlja je bila depresija, močnejši je bil stavkovni val. Začenjal se je še v »komunističnem«
letu 1985 in je, če upoštevamo le število stavk, tudi višek dosegel ob samem koncu
»komunizma«.
Osnovna skupna značilnost stavk v slovenskem »komunizmu« in večine stavk v
»postkomunizmu« je bil njihov defenzivni značaj. Skupine fizičnih delavcev so tako kot prej
stavkale zaradi slabih ali celo neizplačanih plač. Analiza stavkovnih zahtev v 90. (za
obdobje 1994-1997) razkriva, da je bilo nezadovoljstvo s plačami v ozadju 84 odstotkov
vseh stavk. V dveh tretjinah vseh primerov so zaposleni delavci stavkali zaradi zamikov pri
568 KYOVSKY R. (1988), s. 810. 569 Obdelal sem že dovolj razpoložljive podatke, ki so sicer res štiri leta stari, vendar dovolj povedni. Tudi v teh štirih letih se je v Sloveniji dogajalo kar veliko odmevnih stavk. Naj pri tem naptejem le nekaj značilnih primerov: - stavka kontrolorjev letenja, v letu 2002. Glede te stavke je Ustavno sodišče RS že ugodilo samostojnemu sindikatu kontrolorjev eltenja, katerega člani so izpodbijali spremembe Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravi za civilno letalstvo. Le te so bile uveljavljene le nekaj dni pred julijsko stavko kontrolorjev letenja (dan po napovedi stavke) in niso ! bile objavljene v Uradnem listu RS, zato so bile neveljavne in jih uprava ni smela uporabljati, so si bili v izreku enotni slovenski ustavni sodniki. Spremenjena določila so namreč zavezala kontrolorje, da morajo med stavko opravljati vse naloge, ki omogočajo varen nemoten zračni promet. Ti pa so za to izvedeli šele, ko so jim na dan začetka stavke vročili sklepe o obevznem opravljanju del med njo. S spremembami pravilnika je bila torej delavcem kršena pravica do stavke, kar je bilo tudi v nasprotju z Zakonom o letalstvu. Kontrolorji letenja so se za protest, ki je trajal 6 ur in pol, odločili zaradi načrtov o ustanovitvi srednjeevropskega centra kontrole letenja na Dunaju, zaradi katerega bi v naslednjih 5 do 8 letih izgubilo delo najmanj 7 zaposlenih. Dnevnik, 21.12.2002, sstr. 4 - Podobno odmevna je bila tudi dolgotrajna stavka v Cometu Zreče. V tej stavki je DS v Celju na predlog Cometa (delodajalca) razsodilo, da je bila enomesečna aprilska stavka (v letu 2004), ki sta jo napovedala in vodila sindikat KNS Comet in sindikat KNS Neodvisnost mariborske regije, nezakonita. Po mnenju sodišča prve stopnje je bil začetek stavke prenagljen, ker sindikat ni izkoristil vseh možnossti mirnega sindikalnega boja (oblike ADR). Stavkovni odbor delodajalcev ni poslal sklepa o začetku stavke, čeprav bi to po zakonu moral storiti. Stavkovni odbor je spreminjal stavkovne zahteve in s tem oteževal poskuse sporazumnega reševanja KDS. Stavkajoči delavci so si sami določili, kdaj bodo prišli v podjetje stavkat, čeprav bi morali prihajati v izmeni, v katero so bili razporejeni. Nepravilnosti so bile tudi pri gladovni stavki, ker vodja stavke delavcem ni zagotovil niti predhodnih niti kasnejših vsakodnevnih zdravstvenih pregledov. Stavkajoči so na predlog stavkovnega odbora predsedniku uprave in še dvema zaposlenima iz vodstva fizično preprečili vstop v podjetje (picketing v primerjalnem pravu) ter jim s tem onemogočili delo. - Tretji odmeven primer pa je stavka Sindikata novinarjev Slovenije, v jeseni 2004. leta. Po stališču sindikata je delodajlska stran (Združenje za tisk in medije pri GZS) z zanikanjem elementarne pravice do socialnega dogovarjanja kršila deklarirano politiko socialenga partnerstva v Sloveniji in tudi ustrezna določila ESL, ter konvencij MOD. Delodajalci so namreč preko svoejga združenja odstopili od (stare) kolektivne pogodbe, o novi pa se niso želeli pogajati.
282
izplačevanju plač, ko en mesec (30,2 odstotka), dva meseca (19,9 odstotka) in celo več (12,8
odstotka) plač sploh niso dobili.
Praviloma so stavkale skupine delavcev iz delovno intenzivnih panog. Podatki za 90. leta so
nedvoumni.Sredi 90. (1994-1997) je bilo absolutno število stavk najvišje v kovinski in
elektroindustriji (188), tekstilni in usnjarskopredelovalni industriji (103), gradbeništvu (48) in
lesni industriji (41). Ker kovinska in elektroindustrija po številu podjetij in zaposlenih močno
presegata druge delovne intenzivne panoge, so bile stavke dejansko najbolj koncentrirane v
tekstilni industriji, gradbeništvu in lesarstvu.
Ob kontinuiteti defenzivnih stavk fizičnih delavcev iz delovno intenzivnih sektorjev
gospodarstva so se - znotraj splošnega trenda upadanja stavk - v drugi polovici 90. začeli
pojavljati novi akterji stavk na Slovenskem. Po stavki sindikata zdravnikov FIDES iz leta
1996 se je sprožila veriga stavkovnih akcij v javnem, storitvenem sektorju. Temeljna
značilnost teh novih stavk je bila ofenzivnost. Akterji teh novih kolektivnih akcij so bile
močne, nič pretirano slabo plačane profesionalne skupine, (zdravniki, učitelji,itd.), ki so se
osredotočale na (pre)razporejanje javnih sredstev v lastno korist. Njihova tarča je bila
država.
V obdobju »komunizma« so kljub majhnosti (približno 90 udeležencev) skupine stavkujočih
lahko računale na (najmanj implicitno) podporo (pomembnih segmentov) politične elite
države. Delavci in politična elita so bili v »navezi«. Skladno z naravo jugoslovanskega
»komunizma« so nenehno disciplinirali »tehnokrate«.
Zaradi tega so bile stavke delavcev v nekdanji Jugoslaviji kljub njihovi majhnosti,
defenzivnosti in celo implicitni nelegalnosti do zgodnjih 80. let realno učinkovite. Po
izbruhu protesta so bile zahteve stavkajočih običajno hitro izpolnjene (zaradi permanentno
visoke inflacije pa tudi običajno zelo hitro izničene).
Naj ti trije ažurirani primeri iz slovenske prakse pokažejo, da bistvene razlike med analizo v tem poglavju ter sedanjim stanjem ni, razen tega, da je stavkovni val v zadnjih 4-ih letih upadel, saj predstavlja zgolj še nekako polovico pripada v obravnavanem obdobju.
283
V drugi polovici 80. se je tarča delavskih protestov premaknila na državo. Učinkovitost teh
stavk se je - kljub vse večjemu številu udeležencev in vse večjih pogostnosti -začela naglo
zmanjševati.
Sindikati stavkajočim v obdobju »komunizma« niso bili naklonjeni. Njihov pasivni in celo
negativni odnos do stavk se je začel spreminjati šele ob koncu 80. Kljub tem spremembam
»mobilizacijska kapaciteta« sindikatov v prvih letih »postkomunizma« ni bila ravno na
zavidljivi ravni. Na višku stavkovnega vala so sindikati stavke organizirali bolj izjemoma.
Večinoma so le zasledovali stavkovni val.
12. ZAKAJ JE VAL STAVK V 90 -IH LETIH UPADEL?570
Ključni dejavniki, ki omogočajo grobo razlago umiritve stavkovnega vala v 90. so: »umik
države«,oziroma razpad koalicije med delavci in politično elito, rast brezposelnosti ter
pospešena fragmentacija gospodarstva. S temi dejavniki se še kombinirajo nekatere vladne
politike (na primer pomoč brezposelnim), ki so močno spodbujale iskanje individualnih
preživetnih strategij brezposelnih.
Omenil bom le tri primere. Leta 1992, ko je bil stavkovni val na višku, je bil sprejet Zakon o
lastninskem preoblikovanju podjetij.(ZLPP) Naslednje leto je bil sprejet zakon o soodločanju,
(ZSDU /B.K./)leta 1994 pa je bil ustanovljen tripartitni Ekonomsko socialni svet.
Zakon o privatizaciji je določil notranji odkup kot poglavitno metodo privatizacije v
Sloveniji. Takoj po njegovem sprejetju je bilo jasno, da bodo slovenski delavci dobili delnice.
V številnih podjetjih so hitro ugotovili, da bodo celo večinski lastniki podjetij, v katerih so
570 V Sloveniji zbiranje podatkov o stavkah ni uerjeno. Podatki se zbirajo na neustrezen način in so pomanjkljivi, ZSSS je edina organizacija v Sloveniji, ki zbira podatke o stavkah, ki jih je organizira sama. Osnovni vir podatkov so vsakoletna poročila sindikatov dejavnosti in območnih organizacij ZSSS o stavkah. Po podatkih ZSSS je največ stavk v obdobju 1998 – 2002 organiziral ZSSS. V tem obdobju sočlani sindikata ZSSS v podjetjih in ustanovahorganizirali 111 stavk. Glavni stavkovni val je potekal v letih od 1992 do 1997, ko je bilo na leto organiziranih preko 100 stavk. Poletu 1997 je število stavk progresivno upadlo, tako da so člani sindikatov letno v podjetjih organizirali le še okoli 20 stavk. Vir: Poročilo o delu ZSSS med 3. in 4. kongresom, 2002 Iz podatkov lahko razmeremo, da so se slovenski delavci za skrajne oblike sindikalnega boja iz večih razlogov hkrati. Poglavitni razlog so bile najpogosteje neizplačane plače zapretekli mesec oziroma več mesecev.
284
zaposleni. Začela se je izjemna, v primerjavi z drugimi transformacijskimi družbami
popolnoma atipična širitev delavskega delničarstva v Sloveniji.
Če upoštevamo le število stavk, je višek dosežen ob samem koncu »komunizma«. Dejanski
višek je dosegel leta 1992, ko so bili potolčeni vsi dotedanji rekordi tudi v drugih dimenzijah
stavk (število udeležencev, izguba delovnih dnevov in trajanje). Potem je na najnižji točki
depresije - leta 1993, val nenadoma opešal, v letih (1995-1996) se je delno opomogel in leta
1997 naglo upadel. Ob koncu 90. ga ni bilo več. Nedvomno je povezoval (pozni)
»komunizem« in (zgodnji) »postkomunizem« v Sloveniji.
Najbolj zanimivo je bilo leta 1992. Ob ohranjanju še zmeraj visoke pogostnosti na ravni
približno 200 na leto, so bile stavke v tem letu po številu udeležencev največje v
dvajsetletnem obdobju ter definitivno največje v celotni zgodovini tistega, čemur se je nekoč
reklo »delavsko gibanje na Slovenskem. V povprečno stavko je bilo tedaj vključenih skoraj
400 delavcev, kar jih je s primerjalnega vidika uvrščalo v red že kar «masivnih« industrijskih
akcij. Tudi vse druge dimenzije stavk iz leta 1992 so bile izjemne. Število izgubljenih
delovnih dni na 1000 zaposlenih je bilo kar 189, približno štiridesetkrat več kot slabih deset
let pozneje. S primerjalnega vidika je bilo to zelo visoka številka. In , na koncu, stavke iz leta
1992 so bile bistveno daljše kot v »komunizmu«, saj so trajale 2-3 dni. V predhodnem
obdobju »samoupravnega socializma »praviloma niso bile daljše od enega dneva.
Dejanska »končna« cena umiritve je bila vključitev delavskih interesov v
»postkomunistični« družbeni red na Slovenskem.Tu je vir številnih »togosti« slovenskega
sistema, posebej še tistih koncentriranih v območju (regulacij) trga delovne sile, ki so tako
pogosta tarča drugih (mednarodnih, institucionalnih) kreatorjev neoliberalnih terapij.Te
osovražene »togosti« so ob delavskem delničarstvu, (ki se v normalnih tranzicijskih družbah
»divjega vzhoda« nikjer ni tako razširilo), še centralizirana kolektivna pogajanja ( ki jih v
drugih »tranzicijskih« družbah tudi ni), v primerjalni perspektivi relativno močni sindikat,
(tudi ti na vzhodu bolj ali manj izginjajo) dokaj »togo« oziroma nič pretirano fleksibilna (kot
na vzhodu) delovna razmerja ter soodločanje na ravni podjetij, ki je primerljivo s
soodločanjem v Nemčiji, na »divjem vzhodu« pa ga tudi ni. Končna cena umiritve je bil
odmik slovenskega sistema od »neoliberalnega« obrazca.
285
13. SKLEP
Stavke na Slovenskem so dosegle vrh leta 1992, potem pa so naglo upadle. Na to je
vplivalo mnogo razlogov, med drugim tudi zakon o privatizaciji: delavci preprosto niso mogli
biti hkrati v vlogah lastnikov in stavkajočih. Dejanska »končna« cena umiritve socialnega
položaja je bila vključitev delavskih interesov v (ekonomsko - socialni svet) družbeni red.571
IV. POSTOPEK V KDS
1. AKTUALNO STANJE (STARI - NOVI ZDSS) – SPLOŠNO, ORGANIZIRANOST
IN PRISTOJNOST – POSEBNOSTI V KDS
V prvem delu te disertacije (materialnopravnem) se ni dalo izogniti (deloma) tudi nekaterih
ugotovitev, analiz ter stališč v zvezi z procesom, ki je specifičen za reševanje KDS. Obdelava
teme disertacije pa ne bi bila popolna, če ne bi v tem drugem (zadnjem) delu disertacije
obravnaval sodnega reševanja postopka KDS. Prikaz postopka v KDS po ZDSS/94, ter
predvsem vloga delovnega prava pri razvoju kadrovske funkcije po novem ZDSS/2004 so
samo informativnega pomena. Pa vendar ne morem brez kratke analize, poudarkov
specifičnosti reševanja postopka v KDS, s posebnim oziroma na določbe ZPP, ZNP ter
(delno) tudi nekaterih KP. Poskušam se opredeliti do rešitev v ZDSS, saj je ena od hipotez te
disertacije, da zagovarjam sprejetje (specialnega) »Zakona o postopku reševanja KDS«,
upoštevajoč številne posebnosti in specifičnosti tovrstnih sporov. Posebnosti so tako izrazite,
da pogosto subsidiarna uporaba ZPP, kot je predvidena v 19. čl. veljavnega ZDSS/04, ter tudi
v starem 14. čl.starega ZDSS/94, po moji oceni, enostavno ne zadošča za strokovno dodelan
ter učinkovit in uporaben postopek reševanja KDS, kot najbolj primeren način reševanja
konfliktnih situacij v sistemu kolektivnih delovnih razmerij. Nekatere določbe ZPP so celo
neprimerne (neuporabljive) v postopku sodnega reševanja KDS, ki jih bom na koncu tega
poglavja tudi prikazal.
571 STANOJEVIČ M. Delo, 7, julij 2001, s. 8-9
286
Od osnovne dispozicije disertacije do danes je preteklo že dobro leto, ter je v tem času prišlo
že do številnih spoznanj pravne teorije, sodne prakse, ter tudi do ekspertnih pravnih mnenj,
ki jih v svoja stališča ter analize tudi vključujem. Gre za to, da se da doktorski disertaciji
aktualnost. Doslej zbrano gradivo, ter najnovejši dokumenti ter listine, ki jih komentiram,
analiziram ter do njih zavzemam stališče, to nedvomno omogočajo.572
Spremembe na področju materialnega delovnega prava, ki se kažejo predvsem v sprejemu
Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR), Zakon o
javnih uslužbencih (Uradni list RS št. 56/2002, v nadaljevanju: ZJU), pa tudi drugih
materialno pravnih predpisov, zahtevajo prilagoditev delovnega procesnega prava, ki je na
področju sodnega varstva urejeno predvsem v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih
(Uradni list RS, št. 19/94, 20/98, v nadaljevanju: ZDSS).
Prvi razlog za spremembo in dopolnitev ZDSS, ali za oblikovanje popolnoma novega besedila
ZDSS, je torej v spremembi materialno pravne delovne zakonodaje.
Drugi razlog - bolje rečeno problem - pa je, da je treba zaradi prevelike naslonitve ZDSS na
veljavni besedili Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 12/2003, prečiščeno
besedilo, v nadaljevanju ZPP-UBP1), razmišljati o »osamosvojitvi« delovnega procesnega
prava in o sprejemu novega, kar se da samostojnega popolnega besedila ZDSS.
Očitno argumentacija iz četrte vodilne hipoteze te naloge drži, ter ji v različnem obsegu
pritrjujejo tudi nekateri teoretiki573 in nekateri praktiki.574
572 NOVAK J. (2003), str. 332 - 349, ter prav tam navedena gradiva, ki jih je avtor ljubeznivo odstopil za znanstveno - raziskovalno delo: doslej zbrano gradivo vsebuje med drugimi tudi naslednje listine: Martin BERTZBACH, Wolfgang KIRCHNER: Poročilo, Twining projekt Slovenija, Modernizacija sodstva in izobraževanja sodnikov, Analiza delovnih sodišč, december 2000 dr. Fridrich STOLL, Uwe JUERGENSEN: Twining projekt Slovenija, »Modernizacija sodstva in izpopolnjevanje sodnikov«, Analiza socialnih sodišč, 11.- 15. december 2000 Stališča Delovno socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi s spremembami in dopolnitvami /ali novim) ZDSS, IX R 11/2001 z dne 19.2.2001 Sklep o ustanovitvi delovne skupine za pripravo sprememb in dopolnitev ZDSS, Ministrstvo za pravosodje, št. 012-10/01 z dne 27.3.2001 Zapisnik o 1. seji delovne skupine, dne 20.4.2001 (v nadaljevanju: Zapisnik/1) Zapisnik o 2. seji delovne skupine, dne 16.10.2001 (v nadaljevanju: Zapisnik/2) Priporočila računskega sodišča v zvezi z novim ZDSS, z dopisom Ministrstva za pravosodje z dne 15.1.2002 Zapisnik seje delovne skupine za pripravo ZDSS z dne 11.7.2002 (v nadaljevanju: Zapisnik/3) 573 NOVAK (2003), Ibidem, str. 332 ter isti avtor v zapisniku 1. seje delovne skupine z dne 20.4. 2001, str. 2 Prav tako je bila ugotovitev delovne skupine na istem sestanku (sestavljalec državni sekretar H. JENULL), da: »delovna skupina ocenjuje, da bo za področje delovnih in socialnih sporov, po sprejemu ZDR potrebno predlagati nov Zakon o delovnih (in socialnih) sodiščih«.
287
Glede razmerja materialno-procesno pravo, teorija575 utemeljeno poudarja, da je potrebno
upoštevati vsebinsko prepletanje med ZDR in ZDSS, pri čemer bo potrebno spremembe
ZDSS pripraviti tudi v povezavi z novimi določili ZDR ter ustrezno spremeniti procesne
določbe o razmerju do ZPP.
ZDSS/2004 v delu, ki ureja postopek v KDS (44. do 57. člen) v bistvu ne prinaša novosti,
in si glede zamisli za posamezne institute dejansko opira na ZDSS/94. V ZDSS so KDS
obravnavani v 13. členih (44. do 57. člen), v ZDSS/94 je bil ta del obsežnejši, ker so bili ti
spori obravnavani v 22. členih (38. do 60.člen). To zaradi načelnih razlogov, ker je pri KDS
glede na ZPP več posebnosti kot pri IDS, ni sprejemljivo. Obseg ZDSS v zvezi s KDS je
razumljiv, ker pač še ni sprejeta bistvena zakonodaja na področju materialnega prava.
KDS je spor posebne vrste, zato bi zakon lahko uredil tudi posebno izrazje terminologijo, v
tem postopku. Posebni izrazi so uporabljeni samo za stranke (predlagatelj, nasprotni
udeleženec) in za vloge (predlog, odgovor na predlog). Drugih posebnih pojmov (na primer
za odločbe sodišč) zakon ne navaja, kar kaže na njegovo nedoslednost in nepopolnost.576
Upoštevati je treba, da tudi v KDS veljajo skupne določbe za delovne spore (IDS), ki jih
zakon ureja v 1 8. do 33. členu.
Podobna je tudi ugotovitev 2. seje delovne skupine, z dne 16.10.2001, ko se zaključuje: »Šteje se za primerno pripraviti izhodišča za novi ZDSS, ki bi privedel do večjih možnosti poravnavanja, ustrezno urediti področje reševanja socialnih sporov in posebnosti glede na ZPP«. 574 Npr. dr. CVETKO, ki je podprl subsidiarno uporabo ZPP v posebnem ZDSS 575 KONČAR, na prvi seji delovne skupine, 20.4.2003, zapisnik str. 1 576 V sklepnem postopku (torej v postopku, v katerem se v bistvu odloča o kolektivnih delovnih sporih velja v nemškem ZDS precej posebnosti, na primer: postopek se začne s predlogom, stranke se imenujejo udeleženci (predlagatelj, nasprotnik predlagatelja, drugi udeleženci), v načelu je položaj udeležencev enak, udeleženec (mora izkazati, da ima sposobnost biti udeleženec, velja preiskovalno načelo, načeloma je dovoljena sprememba predloga, sodišče odloči s sklepom, načelo ustnosti postopka (kot na primer v sodbenem postopku) ne velja in podobno. Primerjaj: Germelmann: predvsem strani 102 do 106 (Besonderheiten des Beschlussverfaltenc). Avtorji pravijo, da se sklepni postopek bistveno razlikuje od sodbenega postopka. Zakonodajalec mu je priznal značaj popolnoma samostojnega postopka: Podobno, Grunckv, stran 481 in naslednje: Povzeto po NOVAK J., CVETKO A. (2004): ZDSS z uvodnimi pojasnili, Založba GV, Ljubljana, str. 26 – 33 Kittner Däubler/Zwanziger: KSchR, Kündigangschutzresht, Kommentar gür die Prasis zu Kündigungen und anderen Formender Beendigung des Arbeitsverhältnisess4., überarbeitete und aktualisierte Auglage, Bund – Verla, Frankfurt Main, 1999, predvsem strani 262 do 264, povzeto po Novak J., Cvetko A. (2004), Ibidem, s. 29-76.
288
Tako za KDS veljajo že obravnavane določbe v navedenem poglavju:
-Tudi za KDS se uporabljajo dolobče ZPP , če ni v ZDSS drugače določeno (19. člen).
Prav na področju KDS bi moral ZDSS urediti posebnosti, ki veljajo samo za te vrste sporov
(na primer: posebno izrazje, položaj stranke v KDS, posebnosti v zvezi z industrijskimi
akcijami in podobno), ne pa, da se sklicuje na ZPP. Vzrok za takšno ureditev je v veliki meri
tudi nepopolnoma materialnopravna zakonodaja (na primer Zakon o stavki, Zakon o
kolektivnih pogodbah/o kolektivnem dogovarjanju).
Določba o procesni predpostavki (23. člen ZDSS) velja tudi za KDS. Praksa DS kaže, da
dejansko ni primerov, ko je določen obvezen postopek za mirno rešitev spora. S tega vidika
navedena dolobča ZDSS za KDS nima praktične vrednosti.
Sodiščče lahko tudi v KDS odloči brez glavne obravnave (24. člen ZDSS).Ti spori so
večinoma zapleteni, zato je manj možnosti, da bo DS lahko odločilo brez glavne obravnave.
Poravnalni narok je tudi v KDS obvezen (305.a člen ZPP v zvezi s 26. členom ZDSS). S
tema določbama so nadomeščeni 52. do 56. člen ZDSS/94, ki so urejali narok za poravnavo v
KDS.
Tudi v KDS ni mirovanja postopka (27. člen ZDSS).
Določbe zakona o hitrem reševanju sporov in o tako imenovani koncentraciji glavne
obravnave (20., 25. do 28. člen) veljajo tudi za KDS.
Če primerjamo 6. člen ZDSS/94, ki ureja stvarno pristojnost DS v KDS, ugotovimo, da
6.člen ZDSS/04 prinaša naslednje novosti:
– besede v prvi alinei 6.člena ZDSS/94: »obstoju ali neobstoju KP«, so zamenjane z
besedami: »veljavnost kolektvine pogodbe«,
– po točki c) je lahko predmet KDS tudi ugotavljanje skladnosti splošnih aktov delodajalca
s kolektivnimi pogodbami, kar je bila pomanjkljivost 6. člena ZDSS/94.577
577 Ta določba je nastala zaradi potreb v praksi. Ustavno sodišče RS je v dveh sklepih (U.1378/96 z dne 26.1.1967 in U-1-87/97, z dne 19.11.1998) sprejelo stališče, da ni pristojno za oceno ustavnosti in zakonitosti
289
Poleg zakonitosti stavke je lahko predmet spora tudi ugotavljanje zakonitosti drugih
industrijskih akcij (točka č).
ZDSS priznava položaj stranke prav tako preobsežno kot ZDSS/94.578
Če izvzamemo navajanje udeležencev v prvem in drugem odstavku 45.člena, ki je splošno,
daje ZDSS položaj udeleženca desetim skupinam obseg, organov in združenj, kar je
gotovo preveč.
Gradivo, ki je bilo doslej zbrano in izdelano v zvezi z novim ZDSS/04, ne kaže na bistvene
spremembe na tem področju, torej bo delovno procesno pravo še vedno zaostajalo za
delovnim materialnim pravom, kot pred sedemdesetimi in tridesetimi leti. Ni mogoče
ugotoviti, zakaj tak odnos do delovnega procesnega prava, ki bi ga bilo treba postaviti na
povsem samostojne temelje, ker imajo delovna individualna in kolektivna delovna razmerja
toliko (materialno-pravnih) posebnosti, da te zahtevajo tudi samostojen postopek
reševanja IDS in KDS. Razumljivo je, da bi sestavljanje novega, izvirnega in samostojnega
besedila procesnega Zakona zahtevalo mnogo več energije, časa pa tudi strokovnega znanja,
kot (do)sedanji načini oblikovanja njegovega besedila.
Stališče, da bi bilo besedilo veljavnega ZDSS treba dobro »prevetriti« in se odločiti za širše
besedilo z mnogo več samostojnimi določbami postopka, je tudi zastopano v gradivu, ki je
bilo zbrano v zvezi z novim ZDSS.
Glede dileme ali izboljšati z novelo ZDSS, ali sprejeti nov, čimbolj izviren ZDS, (za kar se
sam zavzemam), je v strokovni literaturi že podan prvi odgovor (Novak).579 Z večino teh
stališč se strinjam. Res je podana potreba po posebni ureditvi postopka v delovnem sporu
(še posebej v KDS), za kar je danih več razlogov (neenak položaj udeležencev v sporu,
varstvo položaja delavca in javni interes, pospešitev postopka, trajna narava delovnega
pravilnika o sistematizaciji delovnih mest. DS so zato sprejela pristojnost v sporih v katerih so bili izpodbijani splošni akti delodajalca. 578 Ureditev ZDSS/94 v zvezi s strankami je bila v teoriji grajana, glej npr. Novak J. (2004), Ibidem, str. 30, op. 14 in 15, ker je priznaval položaj stranke preveč široko. Če upoštevamo primerjalno pravo, so stranke KDS v načelu najvišje predstavniške roganizacije delavcev in delodajalcev in posamezni delodajalci. Osnovni razlog za takšno ureditev je v plačilni sposobnosti (solventnosti zaradi morebitnih odškodninskih sporov, ali naložitve globe (predvsem pri nezakonitih industrijskih akcijah, na primer pri stavki - v Unior Zreče, ki sem jo že opisal. 579 NOVAK, (2003), Ibidem, str. 334 - 336
290
razmerja in prednosti sporazumne rešitve spora, izrazita potreba po ADR oblikah
alternativnega reševanja KDS, etc.).
Res je tudi, da se pomanjkljivosti, ki se pojavljajo v postopku zaradi različne »moči«
udeležencev, lahko rešujejo z materialnim procesnim vodstvom. Na to opozarjata tudi nemška
eksperta Bertzbach in Kirchner.580 Sem spada tudi predlog, naj predsednik senata pripravi
glavno obravnavo tako, da bo zadevo mogoče zaključiti na enem naroku.
Posebnosti v postopku (tudi reševanja KDS), naj veljajo glede predmeta spora (ni mirovanja
postopka, posebnosti v zvezi z odgovorom na predlog in umikom, ni dovoljena razveljavitev
(kot v Nemčiji) sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču, po predlogu
nemških ekspertov oz. idej, ki ji sledi PZDSS).
V zvezi z revizijo mora imeti sodba sodišča II. stopnje pravni pouk. Novi ZDSS bi moral
določiti, pa ni, v katerih primerih revizija ni dovoljena (npr. glede premoženjskega cenzusa,
če vrednost spora presega npr. 3 Mio SIT). Sicer pa se s strani teorije581 glede dopustnosti
revizije predlaga, kot najbolj ustrezno rešitev, povišanje vrednosti spornega predmeta, kot
že rečeno, uvedba dopuščene revizije (po nemškem vzoru, kar je bilo realizirano v čl. 32
ZDSS/04)582 in ukinitev zahteve za varstvo zakonitosti (čl. 33 ZDSS/04). Pri tem nemška
eksperta priporočata prenehanje udeležbe državnega tožilca, ker je udeležba neke
državne nadzorne oblasti, tudi s stališča neodvisnosti sodnikov nepotrebna.583
Glede zagovornikov novega čimbolj izvirnega ZDS (sam ga bi imenoval - (specialnega) - kot
»Zakon o postopku reševanja KDS«) je pomembna ugotovitev, da je točno treba razmejiti
razmerja med ZDSS in ZPP - UPB 1. Velja naj načelo, da je treba sprejeti nov
580 Tako sta npr. v zvezi s tem zelo kritična do obstoječega slovenskega sodnega reda, ki določa preveč toge norme za reševanje postopkov. Predvsem ju moti vrstni red reševanja po pripadu, kar velja po sodnem redu tudi za vse KDS. Po njunem mnenju se mora neodvisnost sodnikov izpričati tudi s tem, da sami odločijo, katere postopke bodo reševali prednostno. Določanje narokov za obravnave spada k jedru sodniške neodvisnosti.« Zato bi bilo treba tudi iz ustavno pravnih razlogov, odpraviti omejevalna določila sodnega reda. Že veliko število izjem, kjer je določeno prednostno reševanje kaže, da so pravila sodišč v tej in drugih točkah odveč (rezultat je, da na obravnave dneve slovenski sodniki uvrstijo približno 50% novo pripadlih postopkov in 50 % starih zadev, in še vsi sodniki se ne držijo norm sodnega reda ali sklepov sodnega sveta, temveč v mnogih primerih sami določajo potrebo nujnega reševanja«. To pa je lahko eden izmed argumentov, za večjo uveljavitev materialnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodnika, profesionalca. 581 GALIČ, zapisnik seje delovne skupine, z dne 11.7.2000, str. 4 582 BERTZBACH, KIRCHNER, (2001), prvo poročilo Twinning projekta Slovenija, modernizacija sodstva in izobraževanja sodnikov, analiza delovnih sodišč, str. 13 - 15. 583 Ibidem, str. 15
291
»samostojen« procesni zakon. (smiselno tako tudi sam ocenjujem /B.K./). Če to ni mogoče,
je treba točno navesti, katere določbe ZPP - UPB1 (v nadaljevanju imam delno, ko bom
označil ZPP, v mislih zadnji, veljavni zakon) se uporabljajo v postopku pred DSS.
Glede hitrosti, enostavnosti postopka ter zmanjšanja stroškov je pozitivna ideja, da je treba
doseči posebno specializiranost sodnikov, ter glavno obravnavo dovoliti preložiti le na
določen čas. Sodbe (sklepe) je treba javno objaviti takoj! po končani obravnavi.
Sicer pa bom te ugotovitve povzel v zadnjem poglavju: stališča, pobude in predlogi (32) – glej
poglavje C – I).
Alternativno (mirno) reševanje sporov (ADR) naj se »prenese« iz sodnega postopka v drugi -
nesodni postopek. Tukaj bi veliko vlogo lahko odigralo predsodno reševanje KDS oz.
izvensodno reševanje KDS, pri čemer sem distinkcijo pojasnil že v materialnem delu
disertacije. Novi ZDSS ali drugi predpis naj uredi organe za posredovanje (mediacijo), za
pomirjevanje (konciliacijo), arbitražo in za druge vrste takšnega načina reševanja KDS.
Poudari naj se načelo oficialnosti, kar pomeni, da DS lahko izvaja tudi dokaze, ki jih stranke
niso predlagale, če je to potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja. Obstajajo tudi
nasprotna stališča.584
Sprejemljivo je stališče, da naj bo poravnalni narok obvezen, kar sicer že izhaja iz II. odst.
305a. čl. ZPP, ki naj ga vodi le poklicni sodnik - predsednik senata. Dodal bi, da naj se mu
omogoči, da to svojo vlogo odigra kot sodnik posameznik. Dobro je tudi stališče, ki je v
neposredni zvezi s funkcijo sodnika posameznika, naj zakon točno (izčrpno oz. taksativno
(/B.K./) določi primere, v katerih lahko odloča sodnik posameznik (oz. predsednik senata).
Posebno pozornost je treba posvetiti prevalitvi dokaznega bremena na delodajalca, podobno
kot je to določeno v ZDR, (Konvenciji št. 158. MOD) in drugih predpisih, saj je to specialno
načelo delovnega prava.
584 Tako je npr. članica delovne komisije HONN, na seji 11.7.2002 stala na stališču, da izvedba dokazov po uradni dolžnosti ni ustrezna rešitev v primerih, ko ima delavec odvetnika, str. 5 zapisnika.
292
Naštel sem nekaj (najnovejših) bistvenih stališč, v sedanji strokovni razpravi v zvezi z
PZDSS/04, ki jih je teorija že objavila.585 S temi do sedaj naštetimi stališči se (v glavnem)
strinjam, z nekaterimi bolj, z drugimi manj. Kako in kdaj pa sem opredelil že predhodno in
tudi v zaključnem – sklepnem delu (poglavje C).
Seveda pa je treba navesti tudi tista stališča, s katerimi ne soglašam.
Ni res, da že dosedanje določbe ZPP, ki urejajo mirno reševanje sporov, zadostujejo za
reševanje delovnih sporov, vsaj glede KDS to ne drži. Zato je potreba, da bi to področje urejal
posebni zakon. Pri tem naj opozorim zgolj na dilemo, ali je 15. čl. ZDSS/94 še vedno (po
novem ZDR/02, ki zakonsko predpostavko za IDS ukinja) negativna procesna
predpostavka v KDS ali ne?. Brez dvoma ostaja utemeljen sum glede na novo določbo 23.
čl. ZDSS/04.586
Moje mnenje je, da za KDS procesna predpostavka še vedno obstaja.
Ni sprejemljivo (ali vsaj vprašljivo se mi zdi), precej radikalno stališče, da naj bi zaradi
hitrosti, novi ZDSS določil največje število narokov (npr. 3) v katerih mora biti postopek
končan. Tudi nekateri praktiki (Cvetko)587 so izrazili rezervo do predloga, da bi omejili
število narokov. Menijo, da je potrebno pri izvajanju dokazov drugače sankcionirati
nesodelovanje.
Kot tretje vprašljivo stališče, za katerega menim, da ni (še) sprejemljivo v Sloveniji je, da
naj bi sodišče II. stopnje ne smelo, brez javne obravnave, spremeniti sodbe sodišča prve
stopnje. Stališče je še bolj zaostreno: »razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev
zadeve navedenemu sodišču ni dovoljena«. To stališče je seveda posledica poročila v
Twining projektu obeh nemških ekspertov, ki pa v današnjem času za slovenske razmere
(po mojem mnenju) ni sprejemljivo, saj je preveč radikalno. Razen tega so tudi praktiki
585 NOVAK J., (2003), str. 334 - 336 586 Ki dobesedno določa: »Kadar je zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, je tožba dopustna pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen. Šteje se, da postopek ni bil uspešen, če med strankama ni bil dosežen sporazum v 30 dneh od začetka postopka za mirno rešitev spora«. 587 V razpravi na seji delovne skupine za pripravo ZDSS 11.7.2002, zapisnik, str. 4
293
izrecno proti takšnem »radikalnem« rezu.588 Nemška eksperta predlagata korenito spremembo
pritožbenega postopka in celo prepoved vrnitve zadeve v novo sojenje, češ da, je kvota
vračanja v Sloveniji previsoka, saj pritožbeno sodišče v cca. 30% vseh pritožb, sodbo
razveljavi in zadevo vrne prvi stopnji v novo sojenje. Po navedbah prvostopenjskih sodnikov
pa znaša delež vrnjenih postopkov tudi 50%. Zato sta Bertzbach in Kirchner589 predlagala
podobno rešitev, kot jo vsebuje paragraf 68. nemškega Zakona o delovnih sodiščih, ki
določa: »zaradi napake v postopku delovnega sodišča ni dopustna vrnitev zadeve v novo
sojenje«. Iz tega razloga sta kot pomoč nadalje predlagala, da v ZDSS umestimo ureditev, ki
jo pozna paragraf 538. nemškega ZPP, in jo dopolnimo z naslednjim stavkom: »razen na
podlagi teh določil vrnitev v novo sojenje ni možna«.590 Toliko o splošnih - aktualnih
stališčih, njihovi analizi ter lastnim mnenjem o rešitvah v novem ZDSS/04.
2. ODLOČBE SODIŠČ IN SODNA PORAVNAVA
2.1. Sodba in sklep
53. člen ZDSS/04 ne opredeljuje vseh načinov odločanja,591 ki jih bo moralo sodišče
uporabiti glede na opredelitev raznovrstnih kolektivnih delovnih sporov iz 6. člena ZDSS,
prva točka.
Če je v 1. točki 1. odstavka 53. člena ZDSS/04 predvidena ingerenca sodišča, ki se izvaja z
deklarativnimi odločbami, pa 2. točka predvideva konstitutivno vlogo sodnih odločb.
Sodišče namreč lahko delno ali v celoti razveljavi oziroma odpravi splošni ali posamični akt
in glede na okoliščine primera naloži udeležencem sprejem ali sklenitev novega pravnega
588 Še posebej so to izrazile sodnice Višjega DSS, na seji društva za delovno in socialno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, letos maja meseca, ko so se vprašale: » ali bomo sedaj na II. stopnji doživeli »zrcalno sliko« I. stopnega sojenja.«? 589 prvi je predsednik Deželnega delovnega sodišča v Bremnu, drugi pa poslovodja tega sodišča. 590 glej str. 10 in 11 Poročila Twininng projekta....22.1. do 30.1.2001 obeh nemških ekspertov. 591 Glede odločitev sodišč (53. čl.) v KDS se sklicujem na že obširno opisano problematiko doslej, še posebej na odklonilno ločeno mnenje s. Krivica, ko je US RS odločalo o pristojnosti US RS za odločanje glede KP. V zadnjem delu tega svojega odklonilnega ločenega mnenja, je (kvalitetno) obrazložil značaj določb 57. čl. ZDSS ter jih tudi analiziral, glede na primerjalno pravne ureditve (Avstrija in Nemčija). Zato se v celoti pridružujem njegovim argumentom, citiranim že spredaj (pogl. A. VII. tč. 3.).
294
akta. Sodišče sicer ne nadomešča pristojnosti in volje udeležencev, pač pa njihove splošne
ali posamične akte razveljavlja (ex nunc) oziroma odpravlja (ex tunc).
Če gre za ugotovitveno odločbo, ki se nanaša na KDS v zvezi s kolektivno pogodbo, potem
lahko sodišče posameznemu udeležencu naloži izpolnitev določene obveznosti, kot to
predvideva 2. odstavek tega člena. Tega pa sodišče ne more storiti po uradni dolžnosti, ampak
je vezano na zahtevek (zahtevo) posameznega udeleženca. Ni nujno, da tako zahtevo postavi
predlagatelj, saj zakon daje aktivno legitimacijo vsakemu udeležencu. Zahteva je seveda
uperjena proti udeležencu, ki na podlagi kolektivne pogodbe prevzetih obveznosti ni
izpolnil.
Če je sodišče na zahtevo udeleženca naložilo drugemu udeležencu izpolnitev določene
obveznosti, potem se ta odločba kot izvršilni naslov nanaša na vsakogar, ki mu je bila z njo
priznana pravica, čeprav se postopka ni udeleževal. Gre seveda za izjemo od načela, da se
lahko sodna odločba nanaša le na udeležence v postopku (subjektivni učinek pravnomočne
sodne odločbe). Tisti, ki bo predlagal izvršbo na podlagi take sodne odločbe, bo moral
izkazati, da mu je z odločbo priznana pravica, ki je bila kršena oziroma, da so bile njegove
pravice prizadete, zaradi kršitve kolektivne pogodbe s strani udeleženca, ki mu je sodišče
naložilo izpolnitev določene obveznosti, te obveznosti pa ni izpolnil prostovoljno.
2. točka, I. odstavka 53. člena ZDSS/04 uvaja izjemo od načela, po katerem sodišče ne more
nadomeščati volje in pristojnosti udeležencev, ko gre za splošne ali posamične pravne akte.
Izjema je podana takrat, ko sodišče presodi, da mora delno ali v celoti nadomestiti sporni akt
zaradi nujnega varstva pravic udeležencev. Gre za določeno obliko začasne odredbe, saj
lahko udeleženci kasneje sami nadomestijo sporne splošne ali posamične pravne akte in pri
tem upoštevajo zakonitost postopka. Da gre za izjemno pristojnost sodišča v KDS, dokazuje
tudi dejstvo, da sodišče nadomesti delno ali v celoti sporni posamični ali splošni akt s
sklepom in ne z odločbo.592
592 Gre za t.i. kreativne odločbe (že navedene v primeru nadomestitve II. odst. 17. čl. SPKG- starejši delavci - doslej edini primer v praksi DSS na Slovenskem).
295
Tudi zamudne sodbe v KDS niso mogoče zaradi narave sporov. S tem v zvezi je tudi
povezana »eventualna maksima« (člen 286 ZPP), ki v KDS ni uporabna v vsej ostrosti,
kot je sedaj zapisana.593
Sodba mora biti pisno izdelana v 30-ih dneh od izdaje,594 torej tudi v primeru, če je bila
takoj po obravnavi izdana in razglašena (323.člen), kar pa v praksi (18 let) še nisem doživel
(takojšnjo razglasitev namreč, ne v civilni pravdi, še manj pa v KDS pred DSS).
Za podaljševanje instrukcijskih rokov glede na siceršnja prizadevanja v smeri pospešitve
postopka, ni videti razloga. Po drugi strani, če naj velja, da je daljši čas potreben zaradi bolj
zapletenih in zahtevnih zadev, ni razumljivo, zakaj niso podaljšani tudi pritožbeni roki?595
2.2. Sodna poravnava v KDS
Glede sodne poravnave (ki sem jo že obširno opisal) so doslej veljale posebne odločbe, čl.
52. - 56- ZDSS/94.
Novi ZDSS/04 je to specialnost opustil, kar ni dobro ter pomeni korak nazaj. Upoštevati
bo potrebno določbe ZPP.
Že doslej so stranke lahko med postopkom pred pravdnim sodiščem prve stopnje vsak čas
sklenile sodno poravnavo. Določba, po kateri je sodišče stranke lahko (fakultativno [B.K.])
593 Sicer pa je tudi v praksi slučaj, ko sodišča ne jemljejo » s strogostjo« določb 286. čl. ZPP. Kljub opozarjanju doktrine (WEDAM - LUKIČ D.: na Dnevih slovenskih pravnikov 1998 v Portorožu), da institut eventualne maksime ne bo prinesel zaželjenih učinkov in zmanjšal pripada sporov in prispeval k učinkovitosti in hitrosti postopkov, saj se je podobno izkazalo tudi v nekaterih primerjalno-pravnih državah (Avstrija), ki so že imele ta institut in so ga celo opustile, sestavljalci zakona niso prisluhnili strokovnim argumentom, temveč so ravnali po svoje. Čas bo pokazal, ali je bila napaka huda, ali pa se jo bo z ustrezno interpretacijo procesnih norm dalo sanirati. Dosedanji sodni postopki kažejo, da se uveljavlja ta druga možnost. 594 Rok za izdajo sodbe, ki je bila doslej lahko odložena za 8 dni od končne obravnave, je sedaj podaljšan, tako da se sodba ne razglasi takoj, pač pa se v bolj zapletenih zadevah izda pisno in vroči strankam v 30-ih dneh od dneva ko je bila glavna obravnava končana. Enak rok je določen za izdajo«pridržane sodbe » (321.člen). 595 S kakšno logiko je še mogoče za pritožbo v npr. gospodarskem sporu vzdrževati za stranko skoraj štirikrat krajši pritožbeni rok od tistega za odločbo in kar desetkrat krajši rok za odgovor na pritožbo?: Glede na sedanji povprečni čas izdelave odločb ni pričakovati, da bo opisano podaljšanje rokov bistveno vplivalo na učinkovitost postopkov, gre bolj za legalizacijo večinske sodne prakse.
296
opozorilo in jim pri tem pomagalo, je sedaj spremenjena v obveznost! sodišča opozoriti na
možnost sodne poravnave (306. člen ZPP).596
Poravnava ne uspe, če ena izmed sprtih strani nasprotuje poravnavi. Prav tako tudi ne uspe,
če se na eni strani udeležuje postopka več udeležencev, pa je večina udeležencev za sklenitev
poravnave, vendar ji nasprotuje vsaj eden od subjektov, ki ima položaj udeleženca na eni
izmed sprtih strani.597
Če kateri izmed udeležencev po izdaji odločbe prve stopnje kasneje predlaga poravnavo,
sodišče razpiše narok, na katerem udeleženci poskušajo doseči kompromis.598
596 Glede na sodno prakso, kjer so sodniki že doslej stranke napeljevali k poravnavi, ni pričakovati, da bi zaradi te spremembe prišlo do bistveno večjega števila mirno rešenih sporov.Toliko bolj, ker bodo na možnost poravnave stranke lahko opozorjene šele na prvem naroku za glavno obravnavo, kamor bodo (glede na obvezen odgovor in eventuelno maksimo) prišle s primerno pravdarsko vnemo. V prej veljavni ureditvi reševanja delovnih sporov, je bil institut sodne poravnave posebej urejen tako, da je poravnavi lahko nasprotoval družbeni pravobranilec (DJ). Imel je tudi pristojnost izpodbijati odločitev sodišča o potrditvi sodne poravnave, če je ocenil, da sodna poravnava ni dopustna. 597 V praksi se mi je postavil zanimiv problem v sporu Sindikata gozdarjev proti ZGS in Vladi RS, opr.št. I Kp 217/99, pred DSS v Ljubljani. Sindikat - predlagatelj je bil že od vsega začetka obveščen, da je poleg zahtevka uperjenega kot KDS, udeleženih tudi 179 predlagateljev, za katere je istočasno pred istim sodiščem teklo 179 IDS, zaradi plačila prikrajšanja na plači. Seznam teh (tožnikov v tem trenutku še vedno) je predlagatelj sodišču predložil, zato je sodišče moralo postopati skladno z 49.čl. ZDSS, in je vse obvestilo (v resnici jih je obvestilo po njihovi pooblaščeni odvetnici), čeprav je glede obveščanja veliko težav prav v takšnem primeru, ko gre za raztresene udeležence po krajih cele Slovenije, o čemer bo govora pri problemu objave, oz. obvestila. Na sodišču ni prišlo do zapleta, pojavil pa se je problem: kaj, če eden ali dva od udeležencev nista zadovoljna s sklenitvijo sodne poravnave, ostalih 175 delavcev, pa je pripravljeno skleniti poravnavo (ker je pač znesek bil nekako 60% tistega, kar so zahtevali), glede na razpoložljiva sredstva, ki jih je vlada imela in jih je državni pravobranilec tudi opisal. Sindikati so šli po liniji »bolje vrabec v roki, kot golob na strehi« in so vsem svojim članom predlagali sklenitev poravnave, tako, da je na koncu v poravnavi bila tudi naložena obveznost plačila prikrajšanja na plači (le 60%, pa vendar). Nakazovalo se je, (da 3 ali 4 delavci iz Kočevja) takšne poravnave ne bodo sklenili, ker niso zadovoljni z višino. Problem je, ali bi takšna poravnava obveljala? Stojim na stališču, da bi v takšnem primeru sodišče pač tiste tožbe, ki smo jih sedaj (IDS) reševali in pridružili KDS-ju ter z enotno poravnavo razrešili, moralo pustiti odprte in postopek voditi kot IDS, izločiti sporne delavce, kot tožnike oz. udeležence, ter odločiti o KDS tudi glede njih (glede denarnih zahtevkov pa ne). Tako bi oni imeli pravni temelj (izkoristili bi lahko prejšnji III. odst. 57. čl. ZDSS, sedaj III. odstavek 53. člena ZDSS/04, t.i. »class action« za direktno izvršbo), za ostale delavce pa bi prav tako poravnavo lahko sklenili. Razen tega je tu še drugi argument, da bi sodišče (ex offo) moralo ugotoviti, da glede zneskov, s katerimi se (manjšinski) delavci ne strinjajo, ne uveljavljajo skupinskega interesa (46. čl. ZDSS). Zato bi (ob primerni prilagodljivosti) sodišča poravnavo glede preostalih udeležencev lahko potrdilo oz. bi bila perfektna, glede teh štirih sprtih strank, pa bi naj postopalo kot zgoraj opisano. Menim, da je takšen zaključek edino korekten, tako strokovno še bolj pa praktično, saj je vodilni cilj sodišč (tudi odvetnikov), da se družbeni konflikti pred sodišči rešujejo, ne pa prolongirajo. 598 Nekateri avtorji npr. ŽUŽEK I v komentarju ZDSS (str. 89) navajajo: »Po tem ko sodišče druge stopnje odloči o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje, take možnosti ni več. Eventuelni predlog za sklenitev sodne poravnave po izdaji sodbe sodišča druge stopnje in pred vročitvijo sodbe zadnjemu od udeležencev bi sodišče zavrglo kot nedovoljen, kar bi storilo tudi v vsakem kasnejšem tovrstnem predlogu. Kot že večkrat
297
Poravnava pred sodiščem pomeni, s procesnega vidika, razpolaganje z zahtevkom, z
materialnopravnega vidika pa lahko pomeni takšno preoblikovanje razmerja med
udeleženci, da z novo nastalim razmerjem vsi udeleženci soglašajo.Tako v splošni procesni
ureditvi sodne poravnave. Sodna poravnava ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi
in moralo.
3. POSTOPEK S PRAVNIMI SREDSTVI.
Udeleženci lahko vložijo pravna sredstva tudi če niso sodelovali v postopku na prvi stopnji.
Udeleženec mora vložiti pravno sredstvo v roku, ki velja za udeleženca, ki mu je bila odločba
najkasneje vročena. Sodišče šteje kot pravočasno tudi pravno sredstvo udeleženca iz prvega
odstavka tega člena, čeprav je bilo vloženo po poteku roka iz prejšnjega stavka, če ga je
prejelo, preden je odločilo o pravočasno vloženem pravnem sredstvu drugega udeleženca –
velja beneficium coahesionis [B.K.].
3.1. Redna pravna sredstva.
Bistvena sprememba je (upoštevaje ZPP 75. člen in 19. člen ZDSS/04) v dosledni izvedbi
»prekluzije navedb in dokazov«, na pritožbeni stopnji. Zato je možnost navajanja novih
dejstev in dokazov (»ius novorum«) omejena (tako kot že doslej v gospodarskem sporu).
Pritožnik, ki želi tako možnost uveljaviti mora dokazati, da dejstev in dokazov brez svoje
krivde ni mogel navesti, oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, oz. do konca
glavne obravnave (286. čl. ZPP). Skladno z opisano omejitvijo, stranke tudi na pritožbeni
obravnavi599 ne morejo več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (5.odst.
34 8. člena).
omenjeno, se s takšnim stališčem ne morem strinjati. Novejša praksa (Novak) gre še dlje in priznava sklenitev poravnave vse do odločitve o izrednih pravnih sredstvih VS RS, kot sem že na večih mestih omenil. 599 Treba bo šele ugotoviti koliko se bo obravnava na II. stopnji obnesla, glede na očitno izraženo nasprotovanje povzemanja te povzete rešitve (po nemškem vzoru), s strani instančnih sodnikov, kot je bilo slišati na Društvu za delovno pravo na PF jeseni 2004, sodniki temu niso naklonjeni. Razloge za to poznam, vendar bi analiza presegla okvir disertacije.
298
V skladu s poudarjenim načelom pisnosti in dispozitivnosti sedaj pritožnik nima več
možnosti nepopolne pritožbe popraviti na zapisnik pri sodišču, to mora storiti s pisno
vlogo (336.člen).
Zaradi pravil o naravnem oz. zakonitem sodniku (kar natančneje ureja Sodni red) ni več
določbe, po kateri predsednik pritožbenega senata določi sodnika poročevalca (346.člen).
Delno je spremenjena ureditev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki velja tudi
za postopek v KDS. Dodana je nova absolutna bistvena kršitev: če je sodišče na ugovor
stranke, da je bil sklenjen arbitražni dogovor, nepravilno odločilo, da je pristojno (5. točka
II: odstavka 339.člena). Bistvena kršitev, ki zadeva pomanjkljivost pri zastopanju, pa je
usklajena z ustreznimi določbami zakona, o pooblaščencih.
Pomembno je (tudi v KDS), da se nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka
upoštevajo le še na izrecno pritožbo in ne več po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti
sodišče pazi le na bistvene kršitve iz 1. (sestava sodišča), 2. (izločitev), 6. (nedovoljena
razpolaganja), 7. (nezakonita zamudna sodba, sodba na podlagi pripoznave ali odpovedi), 8.
(nezakonito postopanje, 11. (pravdna sposobnost, zastopanje), 12. (teče pravda, pravnomočno
razsojeno, sodna poravnava) in 14. točke (pomanjkljivosti sodbe) II. odstavek 339. člena
ZPP. Še vedno pa sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega
prava (2. odstavek 350.člena).
Ureditev pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je delno
spremenjena,(kar velja tudi v KDS) tako, da je poudarjena dispozitivnost strank in aktivnejša
vloga pritožbenega sodišča, kar naj prepreči nepotrebno razveljavljanje sodb in podaljševanje
postopkov.
Dispozitivnost, ki se kaže v potrebi, da se dejansko stanje posebej in izrecno izpodbija, tako
ni mogla biti do konca uveljavljena, pač zaradi uradnega preizkusa pravilne uporabe
materialnega prava.Meja med obema pooblastiloma za razveljavitev (novim zaradi zmotne
uporabe prava in prejšnjim zaradi opravičenega dvoma) je že po sebi zabrisana, saj gre v
praksi vedno za enoten miselni tok, v katerem sodišče ugotovi, da »sodba ni pravilna«. Zato
je težko trditi, da se je »manevrski prostor« višjega sodišča s temi spremembami bistveno
zožil, čeprav bi k skrajšanju postopkov zanesljivo prispevalo tudi večje število obravnav na
299
drugi stopnji. Pogumnejše odločanje pritožbenih sodišč pri potrjevanju, pa tudi spreminjanju
izpodbijanih odločb, je pričakovati.
V skladu z omenjeno prekluzijo dokazov je tudi določba, po kateri je po razveljavitvi sodbe,
(v KDS) možno navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le na prvem
naroku nove glavne obravnave600 (268. člen). Gre za odmik od sicer dosledno izvedene
eventuelne maksime (v ZPP), očitno v primerih, ko brez dodatnih dejstev in dokazov, ni
mogoče o zadevi pravilno odločati.
Udeleženci lahko vlagajo pravna sredstva, (običajno pritožba, kot redno pravno sredstvo),
tudi, če niso sodelovali v postopku na prvi stopnji, v roku, ki velja za udeleženca, ki mu je
bila odločba najkasneje vročena. Uveljavi se »beneficium coahesionis«.
Sodišče šteje kot pravočasno tudi pravno sredstvo udeleženca, čeprav je bilo vloženo po
preteku roka , če ga je prejelo, preden je odločilo o pravočasno vloženem pravnem sredstvu
(53. čl. ). V KDS torej velja »beneficium coahesionis«, kar je specialnost teh postopkov.
3.2. Izredna pravna sredstva
V ta sklop bi lahko šteli:
• Revizijo (31. člen ZDSS/04),
• Dopuščeno revizijo (32. člen ZDSS/04) in
• Tožbo za razveljavitev sodne poravnave (člen 392-394 ZPP).
Obnova postopka (še vedno – člen 55 ZDSS/04) ni dovoljena. Izrecno pa je ukinjena Zahteva
za varstvo zakonitosti (ZVZ).
Stranka (udeleženec) lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja
sama, oz. po zakonitem zastopniku le, če ima opravljen pravniški državni izpit. V
nasprotnem primeru jo mora zastopati pooblaščenec, ki je odvetnik (III. odstavek 86.člena
600 Pri čemer je treba upoštevati, da pogosto instančno sodišče naloži izvedbo dodatnih dokazov (prič, listin, izvedencev, ogled).
300
ZPP). Za vložitev izrednega pravnega sredstva (revizije) mora odvetnik predložiti posebno,
novo pooblastilo.601
Pri Reviziji mora vrednost spornega predmeta v premoženjskih sporih presegati
1.000.000,00 SIT (367. člen ZPP). Jasno je določeno, da se ta »revizijska meja« nanaša na
izpodbijani del pravnomočne sodbe v vseh premoženjskih sporih, torej tudi kadar, gre za
nedenarne terjatve oz. dajatve, kar ne velja tudi v KDS. Po izrecni določbi člena 31 ZDSS/04
je revizija (vedno [B.K.]) dovoljena v KDS. Uradni preizkus z revizijo izpodbijane sodbe je
omejen le še na pravilno uporabo materialnega prava, ne preizkuša se več glede,
sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti, ter pravilnega zastopanja (371. člen).
Nasprotni stranki in je (doslej, zdaj pa ne več) Državnemu tožilstvu RS zaradi odgovora602
oz. izjave pošiljala vsaka, in ne le pravočasna, popolna in dovoljena revizija (1. odstavek
375. člena).
Tako kot na pritožbeni, je tudi na revizijski stopnji odpravljeno pooblastilo sodišča za
razveljavitev izpodbijane odločbe: upravičen dvom v ugotovljeno dejansko stanje
(397.člen ZPP/77), kar v KDS ni sprejemljivo.
Kar zadeva izredna pravna sredstva v KDS po ZDSS/04, menim, da je napačna določba
55. čl., da je obnova izključena. Po mnenju komentatorjev ZDSS,603 gre za tak značaj
sporov, ki jih ni možno ponovno preverjati po preteku določenega časa. Obnova postopka naj
ne bi dosegla svojega namena, saj gre za sodne odločitve, ki urejajo pravna razmerja za
določeno obdobje. oz. se po volji udeležencev lahko ustrezno spreminjajo. Takšno stališče ni
dosledno. Ne loči pravnih in interesnih sporov, ki se bodo (vsaj po predlogu ZKP) zagotovo
v slovensko pravno ureditev kmalu uvrstili tudi uradno. Zakaj se zavzemam za uvedbo
obnove tudi v KDS sem že opisal v dosedanjem besedilu (če gre npr. za po 5 letih odkrito
kaznivo dejanje, na katerega je sodišče oprlo odločitev v KDS, zaradi - denimo - kaznivega
dejanja ponarejanja listin ipd.).
601 Tudi to določbo predloga ZPP, smo slovenski odvetniki (pravočasno) kritizirali, češ da zanjo ni prepričljivih argumentov (neuspešno), kot sem poudaril v referatu na Dnevih Slovenskih pravnikov v Portorožu že leta 1998. Nihče od prisotnih profesorjev, sodnikov itd. temu ni nasprotoval. Pa vendar… O tem več : KUKEC: (1998/a), in KUKEC: (1999/j), obakrat Ibidem 602 Očitno je ta določba postala vprašljiva, če je zakonodajalec odvzel pristojnost DT glede ZVZ. 603 ŽUŽEK, (1994), str. 100
301
4. KATERI (PROCESNI) INSTITUTI ZPP NISO PRIMERNI (UPORABLJIVI) V
KDS?
Določbe ZPP o tožbi in o strankah ne odgovarjajo naravi KDS (44. - 57. člen ZDSS). Gre
za urejanje razmerij med različnimi interesnimi skupinami, zato ta postopek ni grajen na
sistemu dveh strank, z nasprotujočimi se interesi, ampak na sistemu udeležencev (po vzoru na
ZNP).
Subsidiarna uporaba ZPP ne pušča več sodiščem presoje, ali je posamezno določbo v ZPP,
glede na naravo spora mogoče uporabiti, ampak mora sodišče vedno, kadar neko vprašanje v
ZDSS ni drugače urejeno, uporabiti določbe ZPP.604
Če poizkusim pregledno našteti, kateri instituti ZPP-ja ne pridejo v poštev v postopku
reševanja KDS, jih lahko opredelim (v 27. elementih - točkah):
• ni mirovanja postopka,
• ni sporazuma o krajevni pristojnosti,
• ni obnove postopka,
• je obvezen pripravljalni (poravnalni) narok,
• mogoča je odprava (učinek ex tunc) in razveljavitev (ex nunc) odločitve sodišča,
• izvršitev sodne odločbe, lahko zahteva vsak, ki bi mu bila priznana pravica, tudi
če ni bil stranka (udeleženec postopka t.i. »class action« učinek),
• drugače kot v civilni pravdi, je obligatorno ugotavljanje kolektivnega interesa, s
strani sodišča (npr. skupina delavcev),
• ni umika predloga (tožbe) in posledično ustavitve postopka, če drugi udeleženci
hočejo nadaljevati KDS,
• ni prekluzije v pritožbi, če pritožnik zamudi pritožbeni rok, slednji pa je odprt še
za ostale udeležence, torej velja beneficium coahesionis, kar v pravdi ni slučaj,
• začasne odredbe po uradni dolžnosti so mogoče (načelo oficialnosti je močneje
izraženo kot v pravdi),
• izključna pristojnost DSS je drugačna kot v pravdi,
• ni (delne) zamudne sodbe (smiselno), čeprav je to sporno,
604 Tako tudi WEDAM -LUKIČ D. (1996), str.8
302
• ne uveljavi se eventuelna maksima, (v vsej ostrini), kot v pravdi (286. čl. ZPP)
• poravnavo je moč skleniti ves čas trajanja (izvensodnega) ter tudi (sodnega)
postopka, vse do odločitve o izrednih pravnih sredstvih
• sodišča imajo širša pooblastila (kreativno funkcijo) za izdajanje t.i. »kreativnih -
normativnih odločb«, ki nadomeščajo avtonomne pravne akte (KP),
• koncept udeležencev v KDS je bistveno širši od sistema strank v pravdi,
• sodišče je obligatorno obvestiti potencialne udeležence o »visečnosti« KDS,
• načelo zbornosti - porotniki so voljeni in ne imenovani. Sestava je širša, sodnik
posameznik ne sodi v KDS (kot načelno, v pravdi),
• paricijski roki so lahko (če tako odloči sodišče) bistveno krajši (8 dni),
• »vzorčno sojenje« se že uveljavlja,
• sistem pravnih sredstev je drugače urejen (še posebej sistem izrednih pravnih
sredstev),
• ni več ZVZ, uvedena je »dopuščena revizija«.
V. ALTERNATIVNO - MIRNO REŠEVANJE KDS- »ADR«605
1. POJEM
Če poizkusim opredeliti ADR, bi (definicija) s pojmom »alternativna rešitev spora, (v
nadaljevanju ADR)« lahko označil: »tiste postopke, ki se od njihovega (večinoma
neformalnega) začetka pa do rešitve spora (navadno mirna rešitev, ali tudi rešitev z
odločbo) večinoma opravijo pred nesodnimi organi in katerih namen je preprečitev
spora, oz rešitev spora med sprtima strankama«.
Postopek je končan z odločitvijo, odločbo.606
605 Angl.: »Alternative dispute resolution«. 606 Zanje se v primerjalnem pravu pretežno uporablja pojem award, arbitration award, arbitrators decision, lahko pa tudi splošni pojem decision, application (tudi pritožba na ESČP v Strasbourgu se tako prevaja, čeprav menim, da bi bilo ustrezneje pritožbo pred ESČP poimenovati z »appeal«).
303
O pojmu ADR govorimo zato, ker po tem postopku, sodni KDS sploh ni potreben, saj je spor
med strankama rešen. To pravilo pa ne velja brez izjeme, ker je v posameznih ureditvah
dovoljeno izpodbijati nekatere odločitve nesodnih organov pred (delovnimi ali rednimi)
sodišči. Primerjava med postopkoma ADR in sodnimi- je mogoča zato, ker stranke v veliki
večini primerov odločitev prostovoljno izvršijo. Povezava med postopkoma pa je tudi v tem
(procesna predpostavka), da morajo stranke, če je predpisana (dogovorjena v kolektivnih
pogodbah) ADR, najprej začeti ta postopek in je šele nato mogoč spor pred sodiščem (na
primer Finska, ZR Nemčija).Vendar tudi to načelo ne velja brez izjeme. Mogoče je tudi, da
so odločbe, ki jih je sprejel organ v ADR, izvršljive pred rednim sodiščem oziroma tako, kot
so izvršljive odločbe rednih sodišč (na primer Danska, Švedska, Slovenija).
1.1. Metode mirnega reševanja KDS - primerjalnopravno:
KDS je moč reševati na tri temeljne načine:
- z mirnimi metodami (ADR),
- z metodami (borbene) industrijske akcije (stavka npr.),
- po sodni poti.
Naslednja delitev bi bila lahko tudi glede na metode reševanja KDS :
- v pred (izven) sodnem postopku (ADR) in
- v sodnem postopku
Reševanje sporov po mirni poti se pojavlja tudi v drugih pravnih panogah, kot npr. v
gospodarskem, civilnem, upravnem, mednarodnem pravu.607
607 Pogajanja (negatiotions) - in dobre usluge (good services) so začetna -najmilejša oblika ADR Pogajanja so učinkovita predvsem v smislu pogoste uporabnosti in se razlikujejo od pravnih sredstev v tem, da sama po sebi ne predstavljajo pravno obvezujoče rešitve. Seveda pa je lahko rezultat uspešnih pogajanj pogodba, (ki je pravno obvezujoča). Prav zaradi tega so še posebej privlačna za udeleženke političnih mehanizmov. Tudi v okviru postopka mirnega reševanja sporov v okviru KVSE se na prvo mesto postavlja neposredna posvetovanja (direct consultation) in pogajanja (negotiations). Posvetovanja (consultations) in izmenjave mnenj (exchange of views) lahko uvrščamo med različice pogajanj. Člen 33. Ustanovne listine Združenih narodov ju sicer ne omenja, vendar pa ju kot sredstvo reševanja sporov v zvezi z razlago in uporabo predvidevajo številne multilateralne mednarodne pogodbe. Učinkovitost pogajanj nujno zahteva od strank, ki se pogajajo, določen standard obnašanja. Udeleženci naj bi v pogajanjih izkazali pozitiven odnos do reševanja konkretnega spora in se pogajal v dobri veri (bona fidei).
304
Tehnike ADR pri reševanju mednarodnih sporov, so lahko, mutatis mutandis, vzor za
reševanje tudi KDS. Razen tega v nekaterih državah funkcijo konciliacije in mediacije med
javno upravo in državljanom opravljajo posebni javni posredniki (ombuds-person), ki so
imenovani s strani vlade.608
Metode mirnega (prostovoljnega) in prisilnega - (voluntary and compulsory) reševanja
KDS ima dolgo tradicijo. Njene prednosti so v učinkovitosti in hitrosti ter manjših stroških
(glede na sodno reševanje). Ne gre zanemariti tudi dejstva, bodoče prognoze sodelovanja
udeležencev KDS, občutka udeležencev KDS, da so prispevali k rešitvi na kunstruktiven
način zato običajno odločitve in priporočila jemljejo »kot svoje«, kar pomeni veliko kvaliteto
pri prostovoljnem izvrševanju takšnih skupnih rešitev.
Metode mirnega reševanja KDS so lahko zakonske ali pogodbene (materialnopravno v KP -
Accort de fond - ali procesnopravno - Accort de procedure).609 Mogoče je tudi zakonsko
določanje mirnega reševanja sporov (kot npr. 15. čl. prej veljavnega ZDSS/94 oz. sedaj
veljavni 23. člen ZDSS/04).610
1.1.1. Konciliacija (pomirjanje)
Pojem pomirjanja (conciliation)611 je metoda reševanja KDS, ki sestoji iz nudenja pomoči
strankam v sporu s strani pomirjevalca, ki jim pomaga razčistiti predmet spora, in sodeluje pri
sporazumu o rešitvi spora tako, da stranki sami prideta do sprejemljivega kompromisa -
pogodbene rešitve KDS.
608 CAP, str. 2 609 LUBARDA, s. 82 - 84 610 Pri tem je treba opozoriti na 243. čl. novega ZDR/2002, ki določa, da se preneha uporabljati določba 15. čl. ZDSS (Uradni list RS št. 19/94), v primeru reševanja IDS v skladu z določbo 205. čl. novega ZDR, (ki določa možnost arbitraže v KP za reševanje IDS). Naj zgolj fragmentarno omenim, da se mi ta institut zdi eden najbolj spornih v novem ZDR, razlogi za to in njihova argumentacija pa bi presegala obseg in temo disertacije. 611 V angleškem in francoskem jeziku conciliation izvira iz latinske besede concilio, conciliare -sestaviti, združiti v mišljenju, spoprijateljiti, pomiriti, pridobiti. Tako tudi: DE ROO, JAGTENBERG, str. 28
305
Glede mednarodne ureditve ADR, se v celoti in v izogob nepotrebnemu ponavljanju
(tavtologiji) sklicujem na ugotovitve v poglavju A. III., tč. 1., kjer so prikazane vse relevantne
mednarodne pravne podlage za ADR.
Priporočilo MOD št. 22. izrecno predvideva takšen konciliacijski postopek.
Na tesno vez med pomirjanjem in kolektivnim pogajanjem naravnost nakazuje tudi
konvencija št. 154. MOD iz leta 1981.612 Glede na skromna pooblastila pomiritelja je
očitno, da je uspeh pomirjanja v veliki meri odvisen od profesionalne in osebne avtoritete
pomiritelja, njegovega ugleda, ki ga ima pri strankah v sporu, ter njegovih diplomatskih
sposobnosti na eni strani, na drugi strani pa od pripravljenosti za kompromis, kulture
socialnega dialoga in dobre vere strank v KDS. Če pomirjanje uspe, se sestavi zapisnik
(sporazum) o pomirjanju (Proces - verbal de conciliation), pa tudi v slučaju neuspeha se
napravi zapisnik. V interesnih KDS je lahko doseženi sporazum o pomirjanju sestavni del
(nove) kolektivne pogodbe.
Če pogledamo vrste pomirjanja, lahko ugotovimo:
Lahko je fakultativno ali obvezno - (ex officio).
Lahko je pa zaveza mirnega reševanja določena tudi pogodbeno (kot klavzula obligacijskega
dela KP) ali v zakonu. V Franciji je bilo npr. po zakonu iz leta 1950 predvidena obvezna
pomiritev, ki pa je bila z zakonom iz 1982 leta ukinjena.613
Pomirjanje (konciliacija) je lahko individualno ali kolegijsko. Lahko je zaupano privatnikom
ali tretjim osebam ali pa celo javnim službam za pomirjanje in posredovanje, pri čemer se v
takšni vlogi lahko pojavi tudi (delovno) sodišče, kot oblika(pred)sodnega prizadevanja za
ADR rešitv KDS, ali v obliki sodne poravnave.
612 Konvencija št. 154. določa: »Določila te konvencije niso ovira za delovanje sistema industrijskih razmerij, v katerem se kolektivno pogajanje odvija v okviru institucij in postopka pomirjanja in/ali arbitraže, ter v katerih stranke kolektivnih pogajanj sodelujejo prostovoljno (6. čl.). DROIT SYNDICAL DE LOI (1996), str. 44 613 LUBARDA, ibidem, str. 84
306
1.1.2. Mediacija (posredovanje)
Če poizkusim opredeliti pojem posredovanja, lahko ugotovim:
Posredovanje (mediation)614 kot metoda reševanja KDS je v bistvu nadaljevanje kolektivnih
pogajanj, ki sestoje iz nudneja dobrih uslug (good services) strankam v sporu s strani
(tretjega) nevtralnega posrednika, da bi prišlo do sporazumne rešitve spora. Če v tem ne uspe
je posrednik dolžan dostaviti obema stranema v sporu obrazloženi predlog (priporočilo) za
rešitev spora, ki pravno ne obvezuje obe strani, temveč je njegov »ratio« v prepričljivosti.
Takšno priporočilo je zgolj moralno zavezujče za stranke v sporu.
Pojavi se vprašanje, kakšna je razlika med konciliacijo in mediacijo? Posredovanje
(mediacija) je vedno bolj aktiven proces od pomirjanja (konciliacije), pri čemer se v
slednjem primeru tudi ne pričakuje pripravljen predlog za rešitev KDS.
Proces mediacije vsebuje kar nekaj faz: (razpored sestankov s strankami, kraja, skrajnih
rokov, vodenje zapisnika, komunikacijsko sodelovanje, formulacija prioritetnih vprašanj,
sugestije in priporočila). Včasih se od posrednika zahteva tudi, da ugotovi dejstva (fact
findings), ki so pomembne za rešitev KDS s pomočjo ekspertov za posamezna vprašanja.
Posrednik mora biti seveda kompetenten (dober poznavalec problematike) nepristran, z
diplomatskim občutkom za pogajanja, in oseba visokega zaupanja obeh strani (npr. univ.
profesor delovnega prava, odvetnik, sodnik, celo duhovnik ali ugledni državljan).615 Če se
stranke ne morejo sporazumeti glede posrednika je običajno za njegovo postavitev pooblaščen
minister za delo, ki ga imenuje z liste nepristranih kompetentnih posrednikov - arbitrov, po
tem, ko so le ti na liste uvrščeni na predlog združenj delodajalcev ali sindikatov, podobno kot
takšna lista obstaja v Sloveniji pri MDDSZ.
614 Tudi termin mediation ima svoje korenine v latinščini: mediativus ( ki posreduje), mediare (zavzeti srednjo pozicijo). Izraz mediation se uporablja v Franciji v pomenu posredovati, medtem ko je v Veliki Britaniji za to bolj v uporabi termin »conciliation«, čeprav sta oba termina (conciliation in mediation) sinonima v angleškem jeziku. Tako: LUBARDA, str. 84 615 LUBARDA, str. 86
307
Tudi pisec te disertacije sem uvrščen na Seznam arbitrov po Zakonu o sodelovanju delavcev
pri upravljanju.616
Za razliko od arbitraže predlog posrednika (mediatorja) in njegova priporočila nimajo
obvezujoče moči za stranke v sporu. Njihova dejanska (moralna) moč je na moči argumentov
v obrazložitvi predloga rešitve spora. Če ga strani sprejmeta, postane sestavni del KP in na
takšen način pridobi pravno obvezujočo moč.
Posredovanje (vrste) je lahko:
• fakultativno ali obvezno
• zasebno in javno
• individualno in kolegijsko
• na ravni podjetja, panoge ali dejavnosti; na lokalni, regionalni, nacionalni, pa
celo na transnacionalni ravni.617
1.1.3. Arbitraža (razsojanje)618
Pojem arbitraže ni nov v pravni teoriji.
Za KDS je pomembna arbitrabilnost tovrstnih sporov glede ratione materiae (objektivna
arbitrabilnost). Predmet tovrstnih KDS je najpogosteje kolektivna pravica, ki spada v
avtonomno (svobodno) pogodbeno urejanje socialnih partnerjev, ki je omejeno zgolj z
absolutnim socialnim javnim redom (to pomeni derogabilnost načela in favorem
laboratoris). Z arbitražo stranki spora zaupajo tretji osebi rešitev KDS, razen v primeru t.i.
svetovalne arbitraže (advisory arbitration), katere odločitev ne zavezuje strank. Arbiter s
616 Na podlagi določbe 101. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/93 in 56/01) je bil sprejet Pravilnik o določitvi liste arbitrov za sestavo arbitraže za razreševanje medsebojnih sporov (Ur. l. RS, št. 37/2003 in 03/2004). S tem je prenehala veljati odredba o listi arbitrov za sestavo arbitraže za razreševanje medsebojnih sporov iz leta 1994. Podatki o arbitrih so deponirani pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Na predlog reprezentativnih sindikatov so določeni 103-je arbitri. Na predlog združenj delodajalcev nas je 32 arbitrov. Več o tem: http://www.gov.si/mddsz/delo/arbitri.htm 617 Več o tem : LUBARDA, str. 87 -90. 618 O tem obširneje: UDE L. (2004) »Arbitražno pravo«, GV Založba, Ljubljana.
308
svojo (meritorno) odločitvijo619 konča KDS. Zato je v primerjalnem pravu arbitraža
razumljena kot kvazi - sodni proces. Smiselno620 obstojita dve teoriji:
- procesnopravna (jurisdikcijska) teorija: pravi, da je arbitraža nedržavno sodišče, medtem,
ko
- materialnopravna (pogodbena) teorija: pravi, da arbitraža ni sodišče, temveč organ strank
(udeležencev v KDS) v sporu.
Bistvena značilnost arbitraže je prostovoljnost, pri čemer je treba opozoriti, da se izjemno
in specifično za reševanje KDS lahko predvidi (z zakonom) tudi obvezna arbitraža. Vse kar
je bilo povedano o osebnih, moralnih, teoretičnih lastnostih in avtoriteti ter sposobnostih
mediatorjev, velja smiselno tudi za arbitre.
Za razliko od pomirjanja in posredovanja je arbitraža bolj formalizirana metoda, s
katero se KDS reši praviloma s pravno obvezujočo odločitvijo (razen, če ne gre za
posvetovalno arbitražo - advisory arbitration). Pri tem je zanimivo (za razliko od slovenske
ureditve), da je v primeru reševanja pravnega KDS odločitev arbitraže z učinkom
pravnomočne sodne odločbe, medtem ko, je pri reševanju interesnih KDS, odločitev arbitraže
pravno obvezujoča kot sestavni del KP in deli pravno moč te - na novo urejene - KP.
Arbitraža se lahko ustanovi tudi od primera do primera (ad hoc arbitraža). Glede sestave
arbitražnega sveta je zakonodajalec povzel splošna pravila o sestavi arbitraže. Stranki
imenujeta enako število članov in namestnikov, predsednika pa izbereta sporazumno. Glede
na zahtevnost in pomembnost sporov, ki jih rešuje arbitražni svet, se za predsednika in
njegovega namestnika zahteva posebna usposobljenost, saj mora biti priznan strokovnjak s
področja delovnega prava. Primere nesoglasja glede njegovega imenovanja razrešuje pristojno
delovno sodišče.
Postopek arbitraže je mogoče določiti s pravilnikom ali pa ga določijo arbitri, upoštevajoč
omejitve procesnega javnega reda.
619 Vedno ne pravnomočno, kot npr. po 40. čl. ZDSS/94, ko je bila odločitev arbitra izpodbojna s posebno tožbo v Sloveniji. 620 LUBARDA,str. 92- 116
309
Primerjalno je treba poudariti, da je Mednarodna organizacija dela (MOD)621 na tem
področju sprejela posebno Priporočilo glede prostovoljnega pomirjanja in arbitraže - glej
pogl. A. III. te disertacije).
V Belgiji je vsak spor o pravicah in interesih, tako individualnih kot kolektivnih, možno
reševati s stavko, in je malo, če sploh kaj, pravnih omejitev. Zato tudi nekateri avtorji
imenujejo Belgijo »raj za stavke«.
Če se v Nemčiji nova kolektivna pogodba ne sklene, lahko ena ali obe stranki razglasita
motenje v pogajanju. Stranki se zato lahko sporazumeta, da bosta opravili spravni postopek.
Lahko se skupaj obrneta na spravni svet, in sicer v dveh dneh po razglasitvi motenj v
pogajanju. Po preteku še enega delovnega dne lahko vloži priziv samo ena stranka. Druga
stranka mora obvezno sodelovati v postopkih po preteku še dveh delovnih dni. Nemudoma
mora biti imenovan neodvisni predsednik sveta. Svet se mora sestavi v roku treh delovnih
dni in predlagati način rešitve spora v petih delovnih dneh. Stranki imata na voljo šest
delovnih dni, da se odločita za sprejem ali zavrnitev predloga. Na splošno delavci in
delodajalci v Nemčiji največkrat rešujejo spore v sistemu prostovoljne sprave. Zakonite
stavke so omejene izključno na primere mrtvih točk v kolektivnih pogajanjih - to so
»interesni« spori za razliko od »pravnih« sporov, ki jih povzročajo nesporazumi zaradi
razlaganja ali uporabljanja obstoječih standardov, zlasti kolektivnih pogodb. Spori, ki
nastanejo znotraj širokega področja pogajanj med obrati, redko privedejo do stopnje, ko
postanejo zakonito sporno vprašanje za stavko.Tudi politične stavke so nezakonite.622
Na Švedskem, v primerih neuspešnih pogajanj posreduje v sporu predstavnik Državnega
urada za konciliacijo.
V Veliki Britaniji sta Zakona o zaposlovanju iz leta 1980 in 1982 imela številne učinke na
reševanju sporov med delavci in delodajalci. Zakon iz leta 1980 je na novo definiral zakonske
meje dovoljenega preprečevanja dela med industrijskih sporom in meje zakonite sekundarne
akcije. Pod pritiskom delodajalcev je zakon iz leta 1982 odpravil nekatere zaščitne norme, ki
jih je za zaposlene v času delovnega spora vpeljal zakon o zaščiti zaposlovanja (leta 1975).
621 (Priporočilo MOD št. 92/1951)
310
Zakon iz leta 1982 je spremenil definicijo zakonitega delovnega spora in odpravil imuniteto,
ki jo je sindikat užival na podlagi Zakona o delovnih sporih iz leta 1906. Preprečevanje dela
je v času delovnega spora sedaj zakonito le, če stavkovna straža straži svoj delovni prostor,
razen, če ne gre za sindikalne funkcionarje, ki so se pridružili stavkajočim. Zakoniti so spori
med delavci in njihovimi neposrednimi delodajalci, ki zadevajo pogoje dela, disciplinske
zadeve, suspenze in prenehanje zaposlitve, razporeditve, disciplinske zadeve, članstvo
oziroma nečlanstvo v sindikatu, ugodnosti za sindikalne predstavnike, priznavanje pravic
sindikatu, da lahko zastopa delavce ter spoštovanje postopkov pogajanja in posvetovanja. Te
zakonske določbe sicer nimajo za posledico kakega kaznivega dejanja, vendar dajejo
delodajalcu in ostalim oškodovanim strankam možnost, da uveljavljajo odškodnino od
stavkajočih.
Tudi v primerjalnem pravu se odločitev arbitraže izjemoma lahko izpodbija, vendar v zelo
omejenih primerih. Kot se opozarja tudi v slovenski teoriji623 bi se prednosti, ki jih arbitraža
prinaša (nizki stroški, učinkovitost, enostopnost, pravnomočnost in izvršljivost odločitve)
izgubile, če bi se strankam v sporu dala (preobsežna) pravica pred sodiščem izpodbijati
arbitražno odločitev. Zato naj bodo razlogi čimbolj omejujoči za pravico vložitve tožbe za
izpodbijanje arbitražne odločitve. Te naj se nanašajo zgolj na absolutne bistvene kršitve
arbitražnega sporazuma (kompromisne klavzule v obligacijskem delu KP) glede sestave,
kršitev postopka ali kršitve pristranosti (fraud) arbitra(ov); protislovne in nejasne izreke
arbitražnih odločb, prekoračitve zastavljene naloge; odločitve v nasprotju s pravnim redom
(Ustavo); in kršitve socialno javnega reda.624
V Franciji je z zakonom iz 1950. leta vzpostavljen poseben organ - Višje arbitražno sodišče
(Cour superieur d´arbitrage), ki ga sestavljajo štirje sodniki administrativnega sodišča in
štirje sodniki sodišča splošne pristojnosti (čigar organizacija in delovanje je natančno
določena z Zakonom o delu), ki obravnava tožbe zaradi prekoračenja pooblastil arbitrov in
kršitve zakona.
622 Da bi dobila ta praksa tudi zakonsko osnovo, je nemški IG Metal zahteval revizijo pravil, ki bi urejala spravo tako, da bi delavcem omogočala več prostora za izražanje zahtev v množičnih demonstracijah. Zvezno sodišče dela je 12. septembra 1984 odločilo, da opozorilne stavke v času pogajanj niso nezakonite. 623 NOVAK, (1999), str. 23 624 Takšen primer si je v praksi moč zamisliti, če bi pri reševanju interesnega KDS o (bodoči) višini plač, arbitraža določala novo višino plače, ki bi bila nižja od že zagotovljene.
311
Arbitraža se običajno uporabi šele, ko sta pomirjanje in posredovanje neuspešna.625
V ZDA se v zasebnem sektorju sindikati in delodajalci tradicionalno upirajo uporabi arbitraže
za reševanje interesnih KDS. Kljub temu pa bi lahko rekli, da je arbitraža svojevrstni substitut
za industrijske konflikte oziroma quid pro quo za sporazum, da se ne gre v stavko.
Vrhovno sodišče ZDA je ugotovilo, da je delovna arbitraža substitut za industirjske spore
(smiselno KDS), medtem ko je gospodarska (trgovinska ) arbitraža substitut za sodne spore.
Glede vrste arbitraž ugotavljam:
Čeprav je na podlagi civilnega prava, in še posebej mednarodnega prava, poznanih več vrst
arbitraž, nas za našo obravnavo (KDS), zanimajo zgolj tiste, ki pridejo v poštev pri reševanju
KDS.
Zato bi jih lahko razvrstil v pet vrst in sicer:
- fakultativne (prostovoljne, pogodbene) in obvezne (prisilne zakonske) arbitraže,
- pravne in interesne arbitraže,
- stalne (pogodbene ali zakonske) in ad hoc (pogodbene) arbitraže, glede na organizacijo
oziroma dejstvo, ali je arbitraža ustanovljena na trajni način, ali samo za posamezni primer
(KDS).
- individualne in kolektivne arbitraže, glede na število arbitrov. Individualna arbitraža je
pogostejša za reševanje (pravnih), medtem, ko je kolektivna arbitraža (ad hoc ali stalna)
značilna za reševanje (pravnih in interesnih) KDS.626
- t.i. Med.-Arv. arbitraža, predstavlja posebno vrsto arbitraže (ali posredovanja). Pri njej
stranke v sporu pooblastijo tretjo stran, da sama izbere, ali bo reševala spor s
posredovanjem ali kot arbitraža. Če prvi (milejši način - posredovanja) ne uspe, lahko tretja
stran (v naslednji fazi) reši spor z (obvezujočo) arbitražno odločitvijo.
Splošni pravni režim reševanja KDS glede arbitraže, temelji na načelih: prostovoljnosti,
avtonomnosti, nevtralnosti države in tripartizma, kar pomeni, da je v vseh teh primerih KDS
fakultativna (prostovoljna) arbitraža pravilo.
625 Takšne so tudi večinske določbe slovenskih (36) kolektivnih pogodb. 626 LUBARDA, Ibidem, str. 92 - 116
312
Med neformalne metode reševanja KDS bi lahko razvrstili vse tiste metode reševanja KDS,
ki ne spadajo v sodne (institucionalne) alternativne (ADR) in metode kolektivnih akcij npr.
stavke, pri katerih se v reševanje spora ne vključuje formalno (na podlagi zakona ali KP)
tretja stran, temveč se rešujejo v neformalnih kontaktih in neformalni atmosferi med
strankami v sporu.
Takšno metodo reševanja KDS pogosto opredeljuje karakter managementa. Razvite so npr.
na Japonskem, pa tudi v Veliki Britaniji (sindikalni predstavnik - shop steward). Poznajo
jih tudi v Nemčiji, razvita praksa neformalnega reševanja (tudi IDS) KDS pa je v ZDA.
Udeleženci so sindikalni predstavniki (union steward shop reprezentative) ter neposredno
nadrejeni (supervisor, foreman). Takšno neformalno razreševanje KDS se v ZDA odvija na
večih stopnjah in najvišji nivo je na delavski strani predsedujoči komiteja sindikata za
reševanje sporov (unions, grievance chairman) in direktor podjetja, ki je zadolžen za odnose
s sindikati (plantś direktor of union relations).
1.1.4. Fact finding (raziskovanje dejstev)
Čeprav bi v strogo teoretičnem smislu lahko rekli, da ta metoda ne spada v sklop metod
reševanja KDS, saj predstavlja v bistvu zgolj začetno (preiskovalno fazo) ostalih metod, pa
jih nekateri teoretiki627 uvrščajo med metode reševanja KDS v širšem smislu (ker v sebi
vsebujejo tudi elemente posredovanja).
Ločimo raziskovanje dejstev v ožjem smislu (zaupa se tretji osebi, da preišče in ugotovi
pomembna dejstva v sporu s pomočjo zaslišanja strank, izjav prič, dokumentacije, itd.).
Posebej pogosta je ta metoda v ZDA.
Raziskovanje dejstev v širšem smislu, prav tako opravi tretja oseba, pogostejše pa je v Veliki
Britaniji, redkeje v ZDA. Ne vključuje zgolj ugotavljanje dejstev (v ožjem smislu) temveč
vedno vključuje tudi dajanje priporočil za rešitev spora, ki pa je zgolj svetovalne narave in
nikoli pravno obvezujoče.628
627 DE ROO, JAKTENBERG, str. 27 628 KAHN FREUND, str. 127
313
1.2. Oblike ADR glede KDS v Sloveniji
Spore med strankama kolektivne pogodbe, ki jih ni bilo mogoče razrešiti z medsebojnimi
pogajanji, rešujeta komisija za pomirjanje in arbitraža. Ti dve vrsti ADR reševanja KDS sta
predvidena predvsem v 36. veljavnih KP za območje Slovenije na vseh ravneh. O tem je bilo
že predhodno govora v poglavju A. IX.: »Vsebinska analiza 36 veljavnih KP v Sloveniji«,
zato se sklicujem na ta materialnopravni del, ter jih v procesnem delu naloge ne navajam
posebej. Analiza vseh KP velja tudi glede ugotovitve fakultativnosti in obligatornosti oblik
ADR. Gre za postopek mirnega (predsodnega) reševanja KDS med strankami kolektivne
pogodbe. Pri tem sta tudi v Sloveniji poznana (in v svetu) uveljavljena dva načina mirnega
reševanja sporov - pomirjanje (konciliacija) in arbitražno reševanje sporov (razsojanje).
1.2.1. Arbitraža629 urejena v ZDR - postopek pomirjanja zakonsko neurejen630
Določbe o arbitraži so v ZDSS/04 (11. in 23. člen) bolj skromne kot v ZDSS/94 (26. do 28.
člen) za IDS, 40. člen za KDS). V 11. členu ZDSS je v arbitražnih sporih določena pristojnost
DS, na območju katerega je sedež arbitraže. Na ta postopek se nanaša tudi določba 23. člena,
ki ureja vprašanje procesne predpostavke. Ta člen je v prvem in drugem odstavku podoben
15. členu ZDSS/94, vendar ima pomembne dopolnitve. Po prvem odstavku 23. člena ZDSS
je procesna predpostavka za sodni delovni spor določena le, če je postopek mirnega
reševanja sporov obvezen. V četrtem odstavku 23. člena je določeno, da se določbe prejšnjih
odstavkov ne uporabljajo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Ta določba je
dvomljiva zaradi načelnih razlogov, ker je ovira za mirno reševanje sporov na dveh
629 Ko sem imel na zadnjih Dnevih slovenskih pravnikov, Portorož 2005, referat z naslovom: KUKEC B. (2005): »Mediacija v naši sodni praksi«, Podjetje in delo št. 6-7/2005, str. 1579-1598, sem s strani dr. Lojzeta Udeta izvedel, da se bo v letu 2006, na PF v Ljubljani pripravil nov Zakon o arbitraži, mediaciji in konciliaciji, po vzoru UNICIRAL pravil. 630 Kot arbiter (izbran z liste MDDSZ) sem nedavno sodeloval v arbitražnem postopku predlagatelja Sveta delavcev proti Žito Intes d.d. Maribor. Opravili smo dva naroka ter arbitražni zahtevek kot neutemeljen zavrnili. Šlo je za ugotovitev kršitve Dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju z dne 07.12.2000 (smiselna uporaba ZSDU in KP panoge). Pojavilo se je zanimivo prejudicialno vprašanje izčrpanja pravnih sredstev po panožni in SKPGD, ki smo ga rešili (res namerno pragmatično) z ugotovitvijo na prvi konstitutivni seji Arbitraže tako, da smo ugotovili, da se šteje, da postopek pomirjanja ni spel, zato se z arbitražnim postopkom lahko nadaljuje. Obenem smo na drugi javni arbitražni obravnavi morali razčistiti še vprašanje, da ne gre za kršitev načela »ne bis in idem«, ker je med istimi udeleženci že tekel »pendentni« spor pred DSS v Mariboru. Ugotovili smo, da »in merito«, z drugega predmeta spora, zato smo lahko dokaj hitro o zadevi odločili.
314
pomembnih področjih. Takšna ureditev arbitražnega postopka pomeni, da bo po ZDSS bolj
kot po ZDSS/94 treba upoštevati določbe ZPP (19. člen ZDSS v zvezi z 459. členom in
naslednjimi členi). V postopku pred DS v zvezi z arbitražnimi odločbami in drugimi vprašanji
so pomembne določbe 85. in 205. člena ZDS/02.
Zakonsko je postopek mirnega načina reševanja KDS (očitno tudi) pred arbitražo
urejen v 23. členu ZDSS/04,631 medtem, ko postopek pomirjanja zakonsko ni urejen,
(tudi še danes ne), razen generalne določbe 15. čl. ZDSS/94 (o tem že v pogl. III.2.), oz.
sedanji 23. člen ZDSS/04. Kot sem že v materialnopravnem delu naloge (pogl. A.VIII. tč. 3),
opisal (ureditev arbitraže v ZDR), naj tukaj zgolj ponovim, da je na podlagi prehodne in
končne določbe 245. čl. ZDR/2002, ta določba (posredno) v Sloveniji še vedno v veljavi do
uveljavitve ZKP.
Pomirjanje kot način reševanja sporov določa kolektivna pogodba.
Pomirjanje se od arbitraže razlikuje predvsem po tem, da ne gre za odločanje tretje osebe,
oziroma organa (arbitražnega sveta), marveč morajo odločitev sprejeti stranke same.
Pomirjevalec le posreduje med strankami in jim s svojimi nasveti, pomočjo, uslugami ipd.
pomaga odpraviti spor. Rezultat postopka pomirjanja, (če le -ta uspe) je lahko zgolj sporazum
strank. Postopek pomirjanja je zaradi narave tega reševanja sporov manj formalen kot
postopek pred arbitražo.
V svetu poznajo (kot prikazano v prejšnjem poglavju - primerjalnopravno) dve vrsti
pomirjanja: prisilno in prostovoljno (v našem primeru gre za prostovoljno pomirjanje, tj.
pomirjanje na podlagi sporazuma strank). Številne države poznajo posebne organe, ki so
odgovorni za izvajanje pomirjanja (običajno v okviru ministrstva za delo, vendar z relativno
samostojnim položajem).V Sloveniji takega organa (še) ni.
V primeru ustavitve postopka pomirjanja, v Sloveniji lahko katerakoli stranka sproži postopek
pred arbitražo, in sicer v roku 30 dni od dneva ustavitve postopka pomirjanja. Arbitraža
odloča v 3-članskem senatu. Po enega člana ter njegovega namestnika določita pogodbeni
stranki. Pogodbeni stranki sporazumno določita predsednika in njegovega namestnika iz vrst
631 Zakona o delovnih razmerjih (stari ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 2/91, 10/91, 71/93, 2/94 in 29/95), op. prej 117. člen.
315
priznanih strokovnjakov s področja delovnega prava. Glede rokov se v postopku pred
arbitražo smiselno uporabljajo določbe o rokih, ki veljajo za postopek pomirjanja (64. člen
SKPGD).
Če stranke sporazuma ne dosežejo, lahko o spornem vprašanju odloča arbitraža. Postopek ni
obvezen, sprožiti pa ga je potrebno v 30-dnevnem roku po ustavitvi postopka pomirjanja (1.
odstavek). Ustavitve, skladno z določili 5. odstavka 62. člena, ne gre razumeti samo v
primerih, da ena stran ignorira postopke pomirjanja ali, da se komisija za pomirjanje (skupaj
s predsednikom) ne more imenovati, ampak tudi v primeru, da je konstituirana komisija sicer
pripravila predlog sporazumne rešitve spora, stranki pa ga ne sprejmeta.
Določeno je, da je arbitraža vedno kolektiven organ, sestavljen iz dveh arbitrov, imenovanih s
strani obeh pogodbenih strank in predsednika kot tretjega člana arbitražnega senata. Ker za
razliko od pomirjanja arbitraža odloča avtoritativno in njena odločitev veže stranke, se
posebej zahteva, da je predsednik arbitraže oseba, imenovana iz vrst priznanih
strokovnjakov s področja delovnega prava. Ne zadostuje, da je to oseba iz vrst uglednih
znanstvenih, strokovnih (ne le s področja delovnega prava) oziroma javnih delavcev kot pri
pomirjanju, kar je glede na naravo pomirjanja logično. Arbitražno odločanje bo največkrat
vezano na dobro poznavanje delovnih predpisov, marsikdaj pa tudi drugih pravnih virov
(sodne prakse,literature, primerjalnih predpisov ipd).
Vsi člani arbitraže imajo svoje namestnike, ki se imenujejo na isti način kot sami člani.
Smisel imenovanja namestnikov je videti predvsem v tem, da takrat, ko arbitražni postopek
že teče, odsotnost posameznega arbitra ne bi bila ovira za njegovo dokončanje.
Zadnji odstavek glede upoštevanja rokov v postopku pred arbitražo odkazuje na smiselno
uporabo določitve rokov v postopku pomirjanja, gre za I. in III. odst. 62.člena SKPGD.
Odločitev arbitraže je sestavni del kolektivne pogodbe oziroma nadomešča to pogodbo, če ni
bila sklenjena. Če pogodbo nadomešča, je potrebno v odločbi določiti tudi časovno veljavnost
odločbe. Tako kot v ZDR pa tudi ta KP ne določa postopkovnih pravil, po katerih naj
postopa arbitraža.632 Upoštevajoč naravo arbitražnega razreševanja sporov, kot izvensodnega
632 Za razliko od Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU - Ur.l.RS št. 42/93), kjer so določena tako postopkovna pravila - 103 člen, kot tudi napotila k uporabi določil zakona o pravdnem postopku - 105 člen.
316
reševanja sporov, je ob avtonomnih pravilih postopanja, ki si jih lahko določi arbitraža sama,
predvsem upoštevati pravila, določena v pravdnem postopku (smiselno člen 19 ZDSS/04).633
Odločba arbitraže učinkuje tako med strankama, če gre za spor iz obligacijskega dela
kolektivne pogodbe (največkrat interesni spor), ali pa z neposrednim in prisilnim učinkom na
udeležence, če gre za spor glede normativnega dela (pravni spor ali spor o pravicah).
Glede na to, da arbitraža odloči tudi, če se stranki ne sporazumeta o drugih ukrepih za
reševanje spornih situacij, (lahko) sklepam, da lahko odloča tudi v pravnih sporih. Kot
ukrep za reševanje spornega položaja, bi lahko šteli npr. zahtevek za razlago kolektivne
pogodbe (v tem primeru gre seveda za pravni spor). Menim, da arbitraža lahko rešuje tudi
civilnopravni zahtevek iz obligacijskega dela kolektivne pogodbe.
Glede na zahtevnost in pomembnost sporov, ki jih rešuje arbitražni svet, se za predsednika in
njegovega namestnika zahteva posebna kvalificiranost, saj mora biti priznan strokovnjak s
področja delovnega prava. Primere nesoglasja glede njegovega imenovanja razrešuje
pristojno delovno sodišče. Postopek arbitraže je mogoče določiti s pravilnikom,634 ali pa ga
določijo arbitri, upoštevajoč omejitve procesnega javnega reda.635
Dosti več določil o arbitražnem reševanju sporov iz kolektivnih pogodb predvideva predlog
zakona o kolektivnih pogodbah (ZKP).
Predlagano je, da se lahko stranki sporazumeta o reševanju interesnega spora z arbitražo, če
ne obstaja soglasje obeh strank za reševanje interesnega spora s posredovanjem ali če tudi po
posredovanju ne pride do njegove rešitve. Odločitev arbitraže je za stranki obvezna. Če se
stranki strinjata z reševanjem interesnega spora s posredovanjem ali z arbitražo, sta se v času
trajanja postopka dolžni odpovedati vsaki obliki pritiska za izpolnitev svojih zahtev iz
pogajanj, (IV. in V. odst. 19. čl.).
Stranka (bolje: udeleženec) predlaga uvedbo arbitražnega postopka in arbitre v pisnem
predlogu, ki ga posreduje drugi pogodbeni stranki. Ta lahko poda odgovor na predlog in
633 Poglavje XXXI o postopku pred arbitražami (459. do 480. čl- ZPP/99). 634 V zadevi Žito Intes d.d. Maribor smo ta akt arbitri naslovili z: »Arbitražna pravila«, z dne 13.11.2004, ki je vseboval 12 členov – po vzoru Pravilnika o arbitražnem postopku GZS, april 2001. 635 Obširneje o arbitražah v (sistemski) najnovejši knjigi: UDE L. (2004) »Arbitražno pravo«, GV Založba, Ljubljana, 475 strani.
317
imenuje svoje arbitre v roku 8 dni od prejema predloga. Če v postopku reševanja spora o
pravicah pogodbena stranka v roku iz prejšnjega odstavka ne poda odgovora ali ne imenuje
svojih arbitrov, ima stranka, ki je predlagala uvedbo postopka, pravico zahtevati pri sodišču
za delovne spore imenovanje arbitrov po postopku, ki ga določa ZDSS. Tako pravico ima
stranka tudi v primeru, če se stranki ne moreta sporazumeti o imenovanju predsednika
arbitraže.636 Sodišče imenuje arbitra oziroma predsednika arbitraže z liste arbitrov. V
postopku pred arbitražo se smiselno uporabljajo določbe ZDSS, ki veljajo za kolektivne
delovne spore, če se stranki ne dogovorita drugače.637
Stalna arbitraža pri GZS, je v Republiki Sloveniji edina splošna institucionalna
arbitraža, ki rešuje spore iz medsebojnih poslovnih razmerij med pravnimi in/ali fizičnimi
osebami, za katera je bila dogovorjena pristojnost Stalne arbitraže. Je samostojna in
neodvisna institucija, ki ima sedež pri Gospodarski zbornici Slovenije.
Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije (:SA - GZS) ima še vedno zelo
majhen »pripad« zadev (15 do 20 novih zadev letno), podatkov o zadevah, ki se rešujejo
pred priložnostnimi arbitražami pa ni, vendar lahko sklepamo, da je teh zadev še manj.
Stranke se torej kljub preobremenjenosti sodišč in dolgotrajnosti sodnih postopkov ne
odločajo za alternativne možnosti, ki so jim na razpolago. Ugotoviti je treba, kakšni so razlogi
za takšno stanje, saj jih bo treba upoštevati pri urejanju novih oblik alternativnega reševanja
sporov
636 Prav takšen primer je bil tudi v opisani arbitraži Žito Intes d.d. Maribor: Sklep DS v Mariboru: zadeva Pd 427/2004, z dne 21.09.2004. 637 WEDAM-LUKIČ D., GALIČ A., (2000), priloga I. Klasična alternativa sodnemu reševanju sporov je nedvomno arbitraža.Novi slovenski ZPP iz leta 1999 dopušča arbitražno sojenje v zelo širokem obsegu. Stranke se lahko dogovorijo za pristojnost domače arbitraže za vse spore o pravicah, s katerimi prosto razpolagajo (člen 460/l ZPP), za dogovor o pristojnosti tuje arbitraže pa morata biti izpolnjena še dva nadaljnja pogoja: ena od strank mora biti fizična oseba s prebivališčem v tujini ali pravna oseba s sedežem v tujini in ne sme iti za spor, za katerega je izključno pristojno slovensko sodišče (člen 460/2). Stranke se lahko dogovorijo za pristojnost institucionalne ali priložnostne (ad hoc) arbitraže, arbitražni dogovor pa je lahko sklenjen v obliki posebne pogodbe, ki se nanaša na spore, ki bi utegnili nastati iz pogodbe, katere sestavni del je (člen 461/l ZPP). Kljub širokim možnostim sklepanja arbitražnega dogovora se stranke sorazmerno redko odločajo za arbitražo. Izjema je le Stalna arbitraža pri Zavarovalnici Triglav, ki reši letno okoli 200 sporov.
318
1.2.1.1. Arbitraža po ZSDU638
ZSDU omenja arbitražno odločanje v 66. in 98. členu. Po prvem omenjenem členu arbitraža
odloča o nesoglasjih, ki se nanašajo na materialne razmere delovanja sveta delavcev, v
drugem primeru pa odloča o sporih, če delodajalec sveta delavcev ne obvešča o
najpomembnejših vprašanjih.639
Glede na določilo 23. člena ZDSS, v zvezi s 243. členom ZDR/02, ko je arbitražni postopek
procesna predpostavka za sodni postopek, se postavi vprašanje, kakšne pravne posledice
ima dogovor o arbitražnem odločanju v primerih, ko ZSDU ne omenja arbitražnega
odločanja, praksa pa ga uporablja? 461. čl. ZPP določa, da se »pogodba o arbitraži lahko
sklene tako glede določenega spora, kakor tudi glede bodočih sporov, ki utegnejo nastati iz
določenega pravnega razmerja«. Pogodba o razsodišču - arbitraži je veljavna le, če je
sklenjena pisno. Gre za postopkovno določilo ZPP, ki se po 105. čl. ZSDU v arbitražnih
postopkih lahko subsidiarno uporablja.
Po I. odst. 100. člena se lahko z dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem v družbi
ustanovi stalna arbitraža, lahko pa se dogovorno ustanovi tudi priložnostna (ad hoc) arbitraža.
II. in III. odst. 100. člena vsebujeta nekaj določb o stalni arbitraži.
I. odst. 102. čl. ZSDU določa, da mora s predlogom o začetku arbitražnega postopka tisti, ki
sproži postopek, imenovati tudi svojega arbitra, druga stran pa ga mora imenovati v 15. dneh
po začetku postopka. Postopek se torej začne z vložitvijo predloga.
Dogovorjeni arbitražni postopek naj bi bil čim manj obremenjen s formalnostmi, zato bi
bilo morda koristno, da bi se pri sestavi njegovih (arbitražnih pravil) pravil poleg nekaterih
določb ZDSS, ki se nanašajo zlasti na postopek v KDS, upoštevala tudi nekatera pravila
postopka, ki je, po moji sodbi neustrezno, urejen v Pravilniku o postopku pred Stalno
arbitražo pri GZS, iz leta 2001.
638 Kako v praksi izgleda predsedovanje arbitraže po ZSDU, glej praktični primer opisan v točki A, VIII, 4. te disertacije. 639 Prav o tem je teklo odločanje (po točki 3 zahtevka) v že zgoraj opisani zadevi Žito Intes d.d. v Mariboru, januarja 2005, v kateri sem sodeloval kot arbiter.
319
1.2.2. Konciliacija - (pomirjanje) po SKPGD
V III. delu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS št.
40/97) so določena pravila za reševanje sporov med podpisnicami pogodbe. Zapisano je, da
spore med strankama kolektivne pogodbe, ki jih ni bilo mogoče rešiti z medsebojnimi
pogajanji, rešujeta komisija za pomirjanje in arbitraža (61. člen). S tem je opredeljen
postopek mirnega (predsodnega) reševanja t.i. KDS med strankama kolektivne pogodbe.
Dopuščena sta dva poznana in v svetu uveljavljena načina mirnega reševanja sporov -
pomirjanje (konciliacija) in arbitražno reševanje sporov (razsojanje).
Sporazum strank v postopku pomirjanja in odločitev arbitraže, se mora sporočiti organu,
pristojnemu za registracijo kolektivnih pogodb, in objaviti. To je treba zato, ker predstavlja
sporazum, dosežen v postopku pomirjanja, kot tudi odločitev arbitraže, sestavni del
kolektivne pogodbe. Gre torej za odločitev v (ADR) kot sestavni del KP.
Razumljivo, da je treba registrirati tudi sporazum in odločbo, ki to KP dopolnjuje, spreminja
oziroma nadomešča.
Obveznost objave kolektivne pogodbe izhaja iz ZDR in citiranega Navodila o registraciji
kolektivnih pogodb.640
Stranka predlaga ministru, pristojnem za delo, posredovanje s pisnim predlogom, ki
mora vsebovati tudi opis spornih vprašanj.
Postopek se v skladu z naravo prostovoljnega pomirjanja začne na zahtevo stranke, ki mora v
predlogu navesti vsebino spornega razmerja ter imenovati dva člana v komisijo za
pomirjanje. Sprožitev postopka je vezana na določen rok od trenutka, ko je stranka izvedela
za nastanek spora (subjektivni rok). Tudi če ni določen objektivni rok, je treba ta rok
vedno šteti od trenutka, ko med strankama kolektivne pogodbe katerekoli sporne situacije ni
bilo mogoče rešiti z medsebojnimi pogajanji. Tudi v primerih, ko bo KDS nastal zaradi
kršitev določil normativnega dela pogodbe s strani udeležencev (uporabnikov) pogodbe, bo
treba rok šteti od trenutka, ko stranki tega ne bosta uspeli razrešiti z medsebojnimi
640 gl. Navodilo o registraciji kolektivnih pogodb, Uradni list RS št. 30/90
320
dogovarjanji, (ki bodo potekala po tem, ko so s strani udeležencev izvedeli za kršitev
pogodbe), in ne od trenutka kršitve pogodbe. Edino različno razumevanje posamezne strani:
ali so pogajanja končana ali ne?, bi lahko povzročilo morebitne težave.641 Druga stran mora
na predlog tudi odgovoriti v določenem roku, hkrati z imenovanjem svojih članov komisije za
pomirjanje.
Komisija je običajno sestavljena paritetno,642 predsednika pa imenujejo člani sporazumno.
Pomirjanje je mogoče izvajati v dveh oblikah: kot individualno funkcijo pomirjevalca
oziroma kot funkcijo komisije za pomirjanje (conciliation board). V tem členu643 je
določeno komisija za pomirjanje.
Komisija je sestavljena paritetno,644 predsednika pa imenujejo člani sporazumno.
Glede na dejstvo, da je v ZDR/2002 Inšpektorjem za delo (vsaj v zvezi z PZ) podeljenih
veliko več pristojnosti v smislu predsodnega reševanja vseh delovnih sporov, je moč sklepati,
da jim zakonodajalec zaupa. Zato menim, da bi lahko njihova prizadevanja, izkušnje ter
sposobnost hitre reakcije (npr. v primeru divjih stavk – Wild cat, ali nasploh, ko grozijo
stavke oz. izprtje) uporabili njihovo intervencijo, kot preventivo v smislu razreševanja
(predsodnega) KDS. Zato predlagam, da bi jim v področni zakonodaji (ZS, ZKP) dali večja
pooblastila pri preprečevanju (»grozečih«) KDS, pri čemer bi inšpektoratu za delo podelili
(zakonska) konciliatorna pooblastila, da bi svojo vlogo pomirjevalcev lahko uspešno
opravljali. Razmisliti bi bilo tudi o tem, da bi jim dali pristojnost neke vrste (kvazi) začasnih
odredb, za neposredno učinkovanje pri najbolj konfliktnih situacijah v primeru nastanka
KDS in (učinkovitih ukrepov za pomiritev), še pred sodnim postopkom razreševanja KDS.645
641 primer Lama Dekani - že opisan 642 paritetnost npr. izrecno poudarja tudi Priporočila MOD, številka 92 iz leta 1961. 643 Enako kot v 18. členu SKPGD v postopku pomirjanja glede razreševanja presežnih delavcev. 644 Paritetnost npr. izrecno poudarja tudi v Priporočila MOD št. 92. Recommendation No. 92, Concerning Voluntary Conciliation and Arbitration (1951), objavljen v International Labour Conventions and Recommendations 1919-1991, Volume II. Geneve 1992, s. 537 645 Tudi nekdanji državni sekretar (sedaj vrhovni državni tožilec ter nekdanji odvetniški kolega) JENULL H., je opozoril na institut alternativnega reševanja sporov (ADR), pri čemer naj bi se oblike ADR urejale znotraj matičnih zakonov (ZKP, ZPP, ZDSS, itd.) kar je očitno bilo zadnje uradno stališče Ministrstva za pravosodje. JENULL, zapisnik 1. seje delovne skupine za pripravo ZDSS, 20.4.2001, str. 1.
321
1.2.3. Mediacija - posredovanje v Sloveniji646
1.2.3.1. Splošno
Avtor te disertacije že od maja 2003 opravljam mediacije na Okrožnem sodišču v Ljubljani v
zadevah, ki niso neposredno povezane z reševanjem KDS, zagotovo pa imajo velik vpliv na
tehniko, metode ter način reševanja (tudi) KDS.
Štiri leta so torej minila, odkar so se v Sloveniji pričeli postopki alternativnega reševanja
sporov, v obliki mediacije, kot sodišču pridružene oblike reševanja sporov, (slov.:
posredovanja); najprej na Okrožnem sodišču v Ljubljani, danes tudi v Kopru, Celju, Novi
Gorici ter jutri v Mariboru. V prispevku sem prikazoval dejansko stanje mediacij na
Slovenskem z obširno empirično raziskavo (opravil je posebno anketo na 11-ih okrožnih
sodiščih, 4-ih delovnih in Vrhovnem sodišču RS ter Ministrstvu za pravosodje) in komentira
statistične podatke. Ne manjka niti (čeprav zgolj fragmentalno) zgodovinska razvoj-nost,
teoretični pojem mediacije in na znanem »Orange case« pokaže razlikovanje med medi-acijo,
arbitražo in sojenjem. V nadaljevanju opišme, kako mediacija poteka v praksi, ter lastne
izkušnje mediatorja (nekdanjega sodnika in 18 let odvetnika). Predstavim pravne podlage
medi-acij (305. b člen ZPP in mednarodne – v Evropi in ZDA) ter odgovori na vprašanje:
kako tujci ocenjujejo slovenski projekt (očitno uspešnih) mediacij, ki jih vodi 120
mediatorjev-ic, ki letno nadomestijo delo petih profesionalnih sodnikov (samo v
Ljubljani) in so od njih za polovico cenejši. Ti podatki so pomembni za court management in
kažejo na povezanost kadrovske funkcije, saj je le-ta, kadar je uspešna »condictio sine qua
non«, kvalitetnega sojenja.647
Na Okrožnem sodišču v Ljubljani od začetka leta 2001, v okviru programa za reševanje
zaostankov, nudijo strankam tudi alternativne načine reševanja sporov (ARS) oz. Alternative
dispute resolution (ADR), kot se imenujejo v anglosaksonskem pravnem prostoru. Ko
govorimo o alternativnem reševanju sporov, imamo v mislih različne postopke, pri katerih
stranke, ki so v sporu, poskušajo spor rešiti same, s pomočjo nevtralnega, posebej
usposobljenega posrednika – mediatorja. Takšno reševanje sporov, zunajsodnega postopka
646 Obširneje o tem ŠETINC-TEKAVC M. (2002): »Mediacija – sporazumno reševanje sporov v teoriji in praksi« Založba Učila, Tržič, str. 117-153. 647 KUKEC B. (2005): »Mediacije v naši sodni praksi., Podjetje in delo št. 6-7/2005, str. 1578-1598.
322
spodbuja komunikacijo med strankami in pomeni za stranke velik prihranek časa in denarja,
za sodišče pa manjšo obremenjenost z zadevami. Takšen način reševanja se je zelo uveljavil v
ZDA v zadnjih 30-ih letih, od tam pa je v zadnjem času prišel tudi k nam. Bistveno pa je, da
je sodišče jamči, da »pridete na vrsto« najpozneje v roku 90-ih dni. Še bolj bistveno pa je:
Postopke je brezplačen!!! Status oz. licenco mediatorja imam od maja 2003.
Zanimivo je, da smo mediatorji uspešni kar v 70% zadev iz družinsko pravnih razmerij,
nekoliko manj sporih iz klasično civilno pravnih razmerij, še najmanj pa v gospodarskih
sporih (pa še vedno nad 50% ).648
Morda še zanimivost. V letu 2005 sem pisec te disertacije po obsegu mediatorskih srečanj na
2. – 5. mestu med 55-imi ljubljanskimi mediatorji v klasičnih civilnih sporih, po odstotku
uspešno sklenjenih sodnih poravnav pa na 2. mestu (v polovici zadev, to je 18, sem stranke
uspešno poravnal).649
Delež obojestranskih soglasij v vseh programih mediacije se je ustalil pri približno 30
odstotkih, delež zadev, kjer so stranke ob zaključku mediacije sklenile sodno poravnavo ali
umaknile tožbo in je bil spor dokončno rešen, pa vsako leto narašča. Kot dokaz, da so stranke
mediacijo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani sprejele, in da daje spodbudne rezultate, vodstvo
sodišča navaja primerjavo z odstotkom poravnav v mediaciji na civilnem oddelku sodišča z
najdaljšo tradicijo alternativnega načina reševanja sporov v ZDA, ki je leta 2000 znašal 39
odstotkov, leta 2001 pa 37 odstotkov, kar je precej manj kot znaša letno povprečje za pravdni
oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani (52,1 odstotka) in manj kot je povprečje za to sodišče
za vsa tri leta (53,6 odstotka). Podobno velja tudi za družinsko mediacijo, ki jo pri nas
izvajajo šele slabi dve leti in kjer skupni delež doseženih poravnav znaša 61,4 odstotka, na
sodišču v Washingtonu D.C. pa le 41 odstotka.
Zaradi dobrih rezultatov programov alternativnega reševanja sporov se želijo z izkušnjami
našega sodišča seznaniti tudi številne organizacije in države. Tako je bil program uvajanja
mediacije v sodnih postopkih na našem sodišču, s strani ameriške agencije za mednarodni
648 Več o tem KUKEC B. (2004): Mediacija, kot novost za hitrejše reševanje sporov, Naš časopis, letnik XXXI, št. 306, str. 5. 649 Glej: Statistika za leto 2005, december 2005, služba za mediacije Okrožnega sodišča v Ljubljani.
323
razvoj (USAID) izbran kot vzorčni model za celotno jugovzhodno regijo in predstavljen na
regionalnem simpoziju za srednjo in jugovzhodno Evropo oktobra 2003.650
In če že prikazujem uspešnost. Naj ne zveni kot (samo)hvala. Nismo Slovenci na vseh
področjih (niti v pravosodju ne) vredni nerelevantnega tretmaja. Ljubljansko Okrožno sodišče
je bilo v letu 2005 nominirano za kristalno tehtnico pravice, ki sta jo razpisali Evropska
komisija in Svet Evrope z namenom vzpodbujanja najboljših praks, inovacij in konkurence
med sodišči v Evropi, za posebne dosežke v sodstvu. Za kristalno tehtnico pravice je
kandidiralo 22 sodišč iz 15-ih držav članic EU. Od 10-ih novih članic EU je edino Slovenija
imela svojega predstavnika. Tekmovanje je bilo usmerjeno v odkrivanje in predstavitev
inovativnih in učinkovitih praks, ki jih uporabljajo sodišča v Evropskih državah, pri
organizaciji dela ali pri vodenju civilnih postopkov. Gre za ukrep vzpodbude za krepitev
konkurence med sodišči pri pridobivanju strank. Med tremi nominiranimi najboljšimi
programi je bil tudi program ljubljanskega Okrožnega sodišča. Zmagal je sicer program
kvalitativnega managementa v finskem sodnem okrožju Rovaniemi, vendar je v tej
mednarodni konkurenci bil visoko priporočljiv program Sveta Evrope in Evropske komisije
prav program Okrožnega sodišča v Ljubljani - program mediacij in pospešenega pravdnega
postopka.651
650 Več v referatu: KUKEC B. (2005) »Mediation in Slovenia – current situation. Sarajevo, oktober 2005. In še: KUKEC B. (2005) »Mediacije v JV Evropi«, Pravna praksa št 48, str. 21, kjer zapišem: »Ob koncu oktobra sem se kot predstavnik Slovenije v Sarajevu udeležil posveta o mreži mediacij in razvoju mediacije v JV Evropi (Networking Workshop – Developing a Forum for Mediation in South Eastern Evrope), ki ga je organiziral CSS Project for Integrative Mediation, s podporo fundacije Konrad Adenauer Stiftung. 651 KUKEC B. (2005) »Slovenske mediacije in kristalna tehtnica pravice EK in SE«, Naš časopis, december 2005, str. 38.
324
Graf 15: Število mediatorjev po Okrožnih sodiščih v RS (leto 2005)
ŠTEVILO MEDIATORJEV PO SODIŠČIH
Ljubljana: 106
Nova Gorica: 7 Koper: 5 Celje: 2
Maribor (predvidoma): 5
0
20
40
60
80
100
120
okrožno sodišče
št. mediatorjev
Graf 16: Struktura mediatorjev po zaposlitvi – Okrožno sodišče v Ljubljani (2005)
STRUKTURA MEDIATORJEV PO ZAPOSLITVI
1
11
27
6 51 1
32
1 1 1 1 2 1 1 1 15
7
0
5
10
15
20
25
30
35
Vrhov
ni s.
Višji s
.
Okrož
ni s.
Okrajn
i sod
niki
Upoko
jeni
sodn
iki
Upoko
jeni
D. T.
Nam. o
mbu
dsm
ana
Odvet
niki
Notar
ji
Vodja
ARS s
lužbe
Zdr. z
born
ica S
love
nije
Sloven
ska
izvoz
na d
ružb
a
Zavar
ovaln
ica T
rigla
v d. d
.
AAS
Zap. n
a Okr
. sod
. v L
J
Poobl
. za
d. d
o inf
. jav.
zn.
Novin
ar
Psihol
ogi
Drugi
325
Graf 17: Struktura mediatorjev na Okrožnem sodišču v Ljubljani po spolu – sodniki in
odvetniki (2005)
11
39
14
18
0 5
10 15 20 25 30 35 40 45 50
Sodniki Odvetniki
STRUKTURA PO SPOLU – SODNIKI OKROŽNEGA SODIŠČA V LJUBLJANI IN ODVETNIKI
Ženske Moški
Graf 18: Kvalitativna analiza – zadovoljstvo strank z mediacijo na Okrožnem sodišču v
Ljubljani
KVALITATIVNA ANALIZA - ZADOVOLJSTVO STRANK Z MEDIACIJO
41,5%
51,7%
3,4% 3,4%
Zelo zadovoljni
Zadovoljni
Nezadovoljni
Zelo nezadovoljni
326
1.2.3.2. Mediacije po PZKP de lege ferenda
Ob trenutni zakonski ureditvi reševanja KDS po mirni poti, že citirani predlog zakona o
kolektivnih pogodbah predvideva poleg arbitraže tudi postopek posredovanja (mediacije),
ne pa tudi pomirjanja – (konciliacije) [o.p. B.K.].
V teoriji se postopek pomirjanja (konciliacije) loči od postopka posredovanja
(mediacije). Tudi posredovalni postopek je postopek mirnega reševanja sporov prek
nevtralne in nepristranske tretje osebe. Imenovani posredovalec (mediator), kot posredovalec
navadno nastopa kot posamezna oseba, ki je bolj samoiniciativna pri razreševanju spora, bolj
neodvisna od prizadetih strani. Svojo posredniško vlogo odigrava navadno, ko se spor še ni
povsem razplamtel, prizadeva si, da bi stranki sami našli skupno rešitev spora, njegovega
predloga za rešitev spora stranki nikoli nista dolžni sprejeti.
Tako je v predlogu zakona o kolektivnih pogodbah (PZKP) v II. do IV. odst. 19. člena
predvideno, da vsaka stranka lahko sama ali s soglasjem druge stranke predlaga, da v
interesnem sporu posreduje strokovnjak, ki ga imenuje minister, pristojen za delo. Če je
posredovanje predlagala ena stranka minister najprej pridobi soglasje druge stranke za
reševanje interesnega spora s posredovanjem. Če ne obstaja soglasje obeh strank za reševanje
interesnega spora s posredovanjem ali, če tudi po posredovanju ne pride do njegove rešitve, se
lahko stranki sporazumeta o reševanju interesnega spora z arbitražo.
Če se stranki strinjata z reševanjem interesnega spora s posredovanjem ali z arbitražo, sta se v
času trajanja postopka dolžni odpovedati vsaki obliki pritiska za izpolnitev svojih zahtev iz
pogajanj.
Tudi v sporih o pravicah II. in IV. odst. 20. člena ZKP, ki jih ni mogoče rešiti s pogajanji,
lahko vsaka stranka sama ali s soglasjem druge stranke predlaga, da v sporu posreduje
strokovnjak, ki ga imenuje minister, pristojen za delo. Če je posredovanje (mediacija)
predlagala ena stranka, minister najprej pridobi soglasje druge stranke za reševanje spora o
pravicah s posredovanjem. Če ne obstaja soglasje obeh strank za reševanje spora o pravicah s
posredovanjem ali, če tudi po posredovanju ne pride do njegove rešitve, lahko posreduje
stranka, ki je pričela postopek, spor v reševanje arbitraži.
327
Listo strokovnjakov, s katere se imenujejo strokovnjaki za posredovanje v posameznem
primeru, določi s soglasjem reprezentativnih sindikatov in reprezentativnih združenj
delodajalcev, minister, pristojen za delo (21. čl. v zvezi s 101. čl. ZSDU, ki to že predvideva),
kot navajam v nadaljevanju.
Stranka predlaga ministru pristojnemu za delo, posredovanje s pisnim predlogom, ki mora
vsebovati tudi opis spornih vprašanj (člen. 22).
1.2.3.3. Sklep
Stojim na stališču, da bi tovrstno reševanje KDS (mediacije) bilo primerno (odprto) uvesti
tudi v DSS v Sloveniji. Morda za začetek (kot pilotni projekt) le na DSS v Ljubljani, kot
največjem DSS v Sloveniji (ima ¾ pripada vseh delovnih sporov), saj ima zagotovo najbolj
razvito in razvejano kadrovsko funkcijo. Posebej še glede zagotovitve (zahtevanega)
specialnega izobraževanja in usposabljanja bodočih delovnopravnih mediatorjev, kot
izvršnega managementa. Z uvedbo metode mediacije tudi v KDS, kot sodišču pridružene
oblike mirnega reševanja KDS (čeprav pri tem ne gre spregledati, da jo po 23. členu
ZDSS/04, mirna rešitev KDS že v predsodnem postopku, procesna predpostavka. Menim, da
bi pogosto kot sodišču pridružena oblika reševanja KDS, mediacija bila uspešnejša od vseh
oblik ADR, kot so že predvidene v KP (splošnih, panožnih ali podjetniških). Uveljavilo bi se
načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka. Seveda nam pa manjka management, o katerem
sem zapisal že v prvem delu te disertacije.
328
Mediacija očitno v Sloveniji potrjuje svoje poslanstvo.652 Morda bi najlažje povzel bistvo
mediacije z mislijo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, sodnika A. Zalarja:653 »Za
(vsaj doslej) uspešno (in tudi v bodoče) mediacijo je bistveni »recept«, kako obvladati
različne čustvene in razumske reakcije strank v postopku in njihovo pogajalsko taktiko, da bi
bil dosežen rezultat, s katerim bi lahko živele vse stranke? Najprej je potrebno vzpostaviti
zaupanje in ločiti ljudi od problema. Nato se je potrebno osredotočiti na prihodnost, ne na
preteklost in na interese, ne na pozicije. Pomembno je torej, kaj stranka potrebuje, in ne, kaj
želi. Temu sledi oblikovanje opcij za vzajemno pridobivanje in sodelovanje sprtih strank in s
tem za uspešno mediacijo.«
In naj bom do konca razumljiv tudi laični javnosti. Navajam primer pomaranče – orange
case, ki je v primerjalnem pravu znan že vsaj 20 let (Anglija) in, ki nazorno ponazarja bistvo
zgornjih teoretičnih ugotovitev in stališč na praktičnem primeru. Postavi se vprašanje:
Kakšna je razlika med sodnim postopkom, arbitražo in mediacijo? V kakšnem odnosu
sta mediacija in konciliacija?
Nekateri menijo, da pojmi, kot so pomirjanje, posredovanje, mediacija, konciliacija, pomenijo
pravzaprav isto,654 pa temu zanesljivo ni tako. Ta ugotovitev izhaja tudi iz te disertacije.
Razlike so očitne:
652 Tudi najnovejša slovenska pravna teorija, z zornega kota ustavnega civilnega procesnega prava, tem mojim sklepom ne nasprotuje. Tako npr. GALIČ A. (2004) »Ustavno civilno procesno pravo«, GV Založba, Ljubljana, str. 151, trdi: »…Načelno ni mogoče reči, da bi bila določitev obveznega predhodnega postopka mediacije v nasprotju z bistvom civilnega pravdnega postopka kot metode varstva civilnih pravic. Večkrat tudi teorija civilnega procesa poudarja, da je civilni postopek ultima ratio metoda za reševanje sporov iz civilnopravnih razmerij. Pomoč sodišča ali države je utemeljena le v primerih, ko je to za varstvo pravic nujno. S temi ugotovitvemi ni v nasprotju, če se od strank, preden jim bo sodišče zagotovilo sodno varstvo, zahteva institucionaliziran poskus mirne rešitve spora brez posredovanja sodišča. Tudi z vidika ustavne in konvencijske pravice do sodnega varstva določitev obveznega predhodnega postopka, na primer mediacije, ni nedopustna. Če sta Ustavno sodišče in ESČP že zavzela stališče, da ni nedopustno, da se o civilni pravici najprej odloča v upravnem postopku in zadošča, da je ta odločitev nato podrejena presoji sodišča, je še toliko bolj jasno (argumantum a fortiori), da je dopustna tudi določitev obveznega predhodnega postopka pomirjanja pred posebnim organom…«, tudi v KDS [poudaril B.K.]. 653 Več o alternativnem reševanju sporov: WEDAM-LUKIĆ D. in GALIČ A. (2001) Zakon o pravdnem postopku in mirno reševanje sporov, in ZALAR A. (2001) Temeljna načela alternativnega reševanja sodnih sporov, Podjetje in delo, št. 6-7, str. 1241-1250 oz. 1228-1238. 654 Tako npr. ŠETINC-TEKAVC M. (2003): v intervjuju z Majer J, z naslovom: »Enemu pomarančni sok, drugemu olupek«, Dnevnik, Zelena pika, 15.02.2003, str. 26.
329
a.) Sodni postopek je veliko bolj prisilen kot mediacija, ki je bolj prepuščena strankam
samim. sodnik se odloči na podlagi predloženih dokazov ne glede na to, kaj si o tem mislita
stranki
b.) Arbitraža, sicer nedržavni organ, spet odloča o tem, ali ima stranka (običajno gospodarski
subjekt) prav ali ne, in možno je le, da sporni predmet razdeli med strankami.
c.) Pri mediaciji pa mediator nima pravice odločati namesto strank, ampak samo pomaga, da
stranki sami oblikujeta rešitev, s katero bosta lahko živeli. Kadar mediacija ni povezana s
sodiščem, je povsem prepuščeno strankama, kako se bosta dogovorili, kar pa je lahko slaba
stran mediacije.
d.) Primer pomaranča - Orange case. Razlike si poglejmo na praktičnem primeru spora
med dvema kuharjema, ki se pravdata za pomarančo: sodnik bi odločil, da dobi sadež samo
eden, arbiter bi pomarančo razpolovil, mediator pa bi ugotovil, da eden potrebuje pomarančni
sok, drugi pa olupek za aromo peciva. Gre za že leta znani »orange case«.
1.2.4. Razlage in priporočila Komisije za razlago kolektivnih pogodb655
Stranki kolektivne pogodbe imenujeta tričlansko komisijo za razlago kolektivne pogodbe, v
katero imenuje vsaka po enega člana, tretjega člana, ki je tudi njen predsednik, pa imenujeta
sporazumno.
Komisija za razlago KP sprejema razlage in priporočila.
Razlage stranki kolektivne pogodbe objavita na enak način, kot je bila objavljena KP.
Razlage komisije pomenijo obvezen način uporabe določb KP za delodajalce in delavce ter
obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalcev, ki
izvirajo iz te pogodbe.
655 Obširneje o tem glej PENKO -NATLAČEN M. (2000), s. 13 - 14, strokovno gradivo iste avtorice »Zbir razlag in mnenj » Komisije za razlago SKPG (1993 - 1997), - neobjavljeno.
330
Priporočilo je strokovni predlog strankama kolektivne pogodbe za ureditev določenega
vprašanja.
Razlage Komisije za razlago KP pomenijo obvezen način uporabe določb tudi v kolektivnih
pogodbah dejavnosti, kadar gre za razlago določbe, ki so v KP dejavnosti enake kot določbe
(splošne) KP. Na enak način se lahko oblikujejo in delujejo Komisije za razlago kolektivnih
pogodb dejavnosti (66. člen SKPGD), ki določa, da stranki KP lahko morebitne sporne
zadeve odpravita tudi tako, da oblikujeta skupen organ za razlago in sprejemanje priporočil
KP. Ta je sestavljen paritetno s strani predstavnikov obeh pogodbenih strani in sporazumno
imenovanega predsednika.
Gre za poseben način reševanja spornih zadev, ki se vsebinsko ne razlikuje od pomirjanja,
konciliacije, čeprav jo vsebinsko opredelimo, prej kot mediacijo (posredovanje). Razlika je
formalna. Organ, ki KP tolmači, je drugače sestavljen kot Komisija za pomirjanje iz 62. člena
SKPGD (vsaka stranka imenuje le po enega člana).
Glede na navedeno menim, da organ za razlago KP ne more posamezne razlage sprejeti z
glasovanjem (tako kot npr. arbitraža), marveč morajo člani komisije razlago sprejeti
sporazumno. Takšen zaključek izhaja iz določila 3. odstavka 66. člena SKPGD, ki daje
Komisiji izredno veliko pristojnost, saj razlaga Komisije pomeni obvezen način uporabe
določb za delodajalce in delavce (torej ne le za stranke te pogodbe, ampak tudi za udeležence
- neposredne uporabnike te pogodbe) ter obvezno podlago za odločanje o sporih o pravicah
delavcev in obveznostih delodajalcev (iz normativnega dela pogodbe). Učinkuje torej erga
omnes.
Razlaga Komisije veže tudi stranke in udeležence kolektivnih pogodb dejavnosti, če gre za
enake določbe v teh pogodbah dejavnosti (5. odstavek 66. člena SKPGD). Kako razumeti
pojem »enake«, ni povsem jasno? Primerneje bi bilo, če bi se ta obveznost nanašala na
»iste« določbe v obeh pogodbah. Takšna dikcija vsekakor pomeni poseg v avtonomijo
partnerjev glede sklepanja KP na ravni posameznih dejavnosti, kar pa ne velja za 6. odstavek
66. člena SKPGD, ki ga je razumeti predvsem kot napotilno normo.
V primerih, če ni doseženo soglasje glede interpretacije KP, gre lahko za spor, o katerem
odloča arbitraža (ne pa morda Komisija za pomirjanje, saj že pri razlagi s strani Komisije za
331
razlago (tolmačenje) ni moč doseči sporazuma in tega tudi ni moč pričakovati od Komisije za
pomirjanje), kot oblike ADR.
Povsem na novo je Komisiji dana pristojnost, da sprejema priporočila kot strokovne
podlage strankam kolektivne pogodbe za ureditev določenega vprašanja.
Razlog, zakaj je na novo določena pristojnost Komisije po sprejemanju tudi priporočil, izhaja
predvsem iz prakse dosedanjega dela Komisije, na katero so se nastavljala tudi povsem
praktična vprašanja udeležencev, kako urediti posamezno vprašanje. Zato sodim, da je
opredelitev priporočila kot strokovnega predloga »strankam kolektivne pogodbe«
neprimerna. Namenjeno mora biti (predvsem) udeležencem KP. Četudi priporočilo nima
takšne teže kot razlaga, menim, da ga je tudi potrebno sprejeti sporazumno. Gre vendarle za
strokovni predlog za ureditev določenega vprašanja, ki bi lahko imel zaradi različnih
pogledov članov Komisije, prej negativne kot pozitivne posledice za prakso.
Primerjalno lahko ugotovim, da v tujini posebnih Komisij za razlago KP ne poznajo. Sami
rezultati pomirjanja, posredovanja, arbitražnega in sodnega razreševanja sporov iz KP
pomenijo posredno tudi razlago določb KP. Pravo »avtentično« razlago pogodb bi zato bilo
prepustiti samemu »zakonodajalcu«, t.j. podpisnikom pogodbe. Komisije za razlago po
SKPGD ni možno razumeti v tem kontekstu, saj so njene sporazumno sprejete razlage
»dokončne« in za stranke ter udeležence KP obvezujoče. Podobno kot v postopku
pomirjanja bi morali le stranki KP sprejeti predlagano razlago (5. odstavek 66. člena
SKPGD), ne pa Komisija. To pa zopet kaže, da gre dejansko za postopek pomirjanja.
Zaradi pogostejših potreb glede razlaganja KP bi lahko Komisijo za pomirjanje za te potrebe
tudi »institucionalizirali« (imenovali stalne člane za čas veljavnosti pogodbe). To bi seveda
zahtevalo sestajanje strank KP tudi v fazi sklepanja. Ne nazadnje bi to lahko bilo tudi na
zasedanjih Socialno-ekonomskega sveta kot redne oblike sestajanja podpisnikov KP (seveda
brez pristojnosti odločanja Vlade pri tem vprašanju).
1.2.5. Izvensodna poravnava v KDS
Kar zadeva izvensodne poravnave (ne predsodne- razliko sem že večkrat pojasnil -, kajti kot
sem že na večih mestih omenil, je po novejšem stališču pravne teorije (Novak J.) kot tudi
332
sodne prakse), dovoljena vse do odločitve o izrednem pravnem sredstvu (reviziji po 31. členu
ali dopuščeni reviziji po 32. členu ZDSS/04) pred VS RS.656
To določbo je treba razlagati v skladu z načelom »in favorem laboratoris«, saj ni nikakršne
škode, da bi sodišča ne sprejemala izvensodnih poravnav, četudi v trajanju sodnega postopka
(iz različnih razlogov n. pr. na podlagi močne argumentacije nasprotne stranke ali
prvostopnih sodišč) pridejo udeleženci do spoznanja, da je za njih najbolje skleniti
izvensodno poravnavo.
Bolj je problem v tem, ker pri nas še nimamo izdelanih mehanizmov pozitivnih sankcij, to
je vzpodbujanja tovrstnega obnašanja, kar je tudi eden izmed predlogov v zaključku te
naloge. Menim, da je podobno kot procesna specialnost postopka v KDS (beneficium
coahesionis po 54/I ZDSS/04), tudi izvensodno poravnavo moč upoštevati v zgoraj
navedeni smeri ves čas postopka (v postopku rednih in izrednih sredstev). Razlika je zgolj v
procesni finesi, na kakšen način, s kakšno odločitvijo oz. odločbo, sodišče postopek konča.
Seveda je upoštevajoč 19. čl. ZDSS/04 v zvezi z 3. čl. ZPP treba upoštevati, da stranke lahko
prosto razpolagajo le z zahtevki, ki ne nasprotujejo prisilnim predpisom ali pravilom
morale. Pri tem je treba upoštevati tudi, ne zgolj delovnopravno, temveč tudi civilno
zakonodajo ter splošna načela in posebne določbe OZ (11., 192., 1050.–1059. člen OZ) v
zvezi s sporazumom oz. poravnavo. Sicer pa za sklenitev izvensodne poravnave, (ki ima
naravo pogodbe) veljajo splošna načela civilnega prava in kakšnih posebnosti tu ni.657
Kaj je predsodni postopek, v katerem pravnem viru ga urediti za KDS?
Glede distinkcije med predsodnim, izvensodnim in sodnim postopkom sem že v
materialnopravnem delu postavil jasno stališče, kaj pod posameznim sinonimom razumem.
Bolj problematično je dejstvo, ki izhaja (predvsem iz analize veljavnega ZDSS, 36. veljavnih
KP, veljavne spremljajoče zakonodaje), da pri nas nismo še jasno opredelili, kdaj gre za
656 Takšna sodna praksa se mi zdi povsem ustrezna, čeprav je nekdanji 53. čl. ZDSS/94 določal, da »udeleženci lahko med postopkom vsak čas ((le [o.p. B.K.]) do pravnomočnosti odločbe) sklenejo poravnavo«. 657 Izjemno zanimiva pravila izvensodne poravnave, (ki po vsebini pomeni neke vrste mediacijo) je Pravilnik o poravnavi države Finske, ki določa poravnalce (člane odvetniške zbornice) ter poravnalne svete, kot posebne organe, ki so pod nadzorom in odgovorni njihovi odvetniški zbornici. Pravilnik ima zgolj 11. členov, zajema pa v bistvu vse najpomembnejše določbe, zato bi bil (»mutatis mutandis«), uporaben tudi za slovenske razmere. Vsekakor ena izmed uporabnih idej za sklepanje poravnav ( kot obliko ADR), morda tudi v KDS.
333
predsodni postopek v KDS. Morda bo k temu, da bo opredelitev jasna, prispeval novi ZKP, ki
pozna delitev KDS na interesne in pravne. Vendar je to vprašanje reševanja KDS, še preden
pride do sodnega spora, tako pomembno, da bi po moji oceni, moralo biti tudi zakonsko
urejeno, ne zgolj ponekod (pa še to pomanjkljivo) v KP. Celotno prejšnje obravnavano
poglavje ADR se v bistvu nanaša na predsodni postopek. V Sloveniji bomo morali še
vzpostaviti sistem predsodnega in sodnega reševanja KDS. Zaenkrat glede tega nimamo
tradicije (razen nekaterih določb o pomirjanju v KP in sistema arbitraž, ki pa jih udeleženci
redko uporabljajo, čeprav so pogosto določene kot obligatorne), kar je seveda glede na
mednarodne norme lahko sporno, kot sem v prvem delu disertacije že opozoril.
Postavi se še načelno vprašanje v katerem pravnem viru (heteronomnem ali avtonomnem)
urediti ta predsodni postopek? Odgovor bi lahko našli v I. odst. 126. čl. Ustave RS, ki
določa, da ureditev in pristojnost sodišč določa zakon. To pomeni, da je treba to problematiko
predsodnih postopkov in metod ter oblik ADR za reševanje KDS, urediti v zakonu. Seveda
je pri tem treba upoštevati, da ustavna določba veže zgolj ureditev tistih postopkov, ki se
nanašajo na pristojnost sodišč, medtem ko so drugi postopki lahko urejeni, npr. v KP. Vendar
menim, da bi, zaradi preglednosti, morali uporabiti možnost, da bi vse postopke določili v
zakonu, ugodnejše določbe pa naj nato vsebujejo KP, če se udeleženci o tem sporazumejo v
postopku kolektivnih pogajanj. Nedvomno pa bi ureditev vseh teh postopkov spadala v že
dolgo obljubljani Zakon o alternativnem reševanju sporov (vseh vrst, kot je bila ideja pred 5.-
mi leti na Ministrstvu za pravosodje), oziroma (po mojem primerneje) zakonih o
alternativnem reševanju sporov, po vsakem posameznem pravnem področju, kar se mi zdi
sprejemljivo. Nenazadnje, tudi najnovejša pravna teorija zagovarja stališče (npr. v zvezi z
alternativnim reševanjem sporov v noveli ZPP), da je bilo mišljeno, da je tudi na II. stopnji
možna napotitev na sodno poravnavo, kar v bistvu ustreza tudi za KDS.
Teorija še zagovarja stališče, glede ADR pred tožbo (to je v predsodnem postopku), da ni
urejeno in, da (celo poudarek /B.K./) ne pomeni procesne predpostavke.658 Kot kaže sedaj, se
bodo torej predsodni postopki (ter oblike ADR) v bodoče reševali za vsako pravno področje
posebej, torej tudi za KDS.
658 GALIČ, (2003), delovna skupina za pripravo ZDSS, 11.7.2002, zapisnik str. 4
334
1.4. Predlog mirnega – ADR reševanja KDS v praksi: primer TRIMO TREBNJE d.d. –
podjetniška KP
Rdeča nit celotne disertacije ni zgolj v teoretični razjasnitvi spornih pojmov, postopkov ter
vloge managementa pri razvoju kadrovske funkcije, pri reševanju KDS in ustreznega vpliva
delovnega prava na to; temveč ves čas stremim za tem, da bi bile ugotovitve te disertacije
uporabne tudi neposredno v praksi. Odvetnik, mediator in nekdanji sodnik, pač kot pragmatik,
ne morem iz svoje kože.
Zato se mi zdi povedno in zanimivo, da navedem, kako si npr. predstavljam rešitev oblik
ADR v avtonomnih pravnih virih gospodarskih subjektov. Gre za konkreten primer, ki ga
bom obdelal, to je: »Trimo Trebnje, d.d.«.
Predlagam, kako naj reševanje vseh oblik ADR uredi delodajalec v svoji (bodoči) podjetniški
KP Trimo Trebnje d.d..
Pri tem izhajam iz določila 8. čl. ZDR/2002, ki določa, katere avtonomne splošne akte mora
delodajalec še vedno ohraniti (jih imeti še nadalje kot obvezne), pri katerih se lahko določijo
pravice v KP.659
Prenekateri praktiki ugotavljamo, da je določba 8. čl. ZDR nedodelana in v določenih
segmentih nejasna. Iz nje pa je moč izluščiti, da delodajalec mora imeti tiste splošne akte, s
katerimi določa organizacijo dela ali določa obveznost, ki jo morajo delavci poznati, zaradi
izpolnjevanja pogodbenih obveznosti in, da jih mora posredovati v mnenje sindikatom, ki ga
slednji poda v roku 8-ih dni. Obveznost delodajalca ni to mnenje upoštevati, vendar se mora
pred sprejemom splošnih aktov do njega opredeliti oz. ga obravnavati.
Druga pa je situacija, če pri posameznem delodajalcu ni organiziranega sindikata. Takrat se s
splošnim aktom delodajalca lahko določijo pravice, ki se v skladu s tem zakonom lahko
urejajo v KP, če so za delavca ugodnejše.
659 BELOPAVLOVIČ N. (2003) »Prenehanje splošnih aktov delodajalca – pravne posledice 232. člena ZDR«, Pravna praksa št. 32/03, str. 12.
335
Analiziral sem veljavno ureditev v Trimo d.d..660 Še posebej zanimiva in po moji sodbi tudi
teoretično sprejemljiva je rešitev, kako so do sprejetja samostojne podjetniške KP v Trimu
Trebnje d.d. uredili veljavnost avtonomnih splošnih aktov. Tako npr. v tč. 1. Dogovor
določajo, da z uveljavitvijo ZDR (konkretno čl. 232) s 1.10.2003 prenehajo veljati posamezne
določbe internih splošnih aktov, s področja delovnih razmerij, ki se morajo urediti s
podjetniško KP, katere podpisnika sta delodajalec in reprezentativni sindikat. Nadalje še
določajo: »Ta dogovor začasno nadomesti podjetniško KP in posamezna določila splošnih
aktov, postanejo sestavni del tega dogovora. Postopki, ki jih ZDR na novo ureja, se vršijo po
samem zakonu«. Nato pa (čl. 3.) naštevajo, katera so posamezna določila aktov, ki veljajo še
naprej in se nanašajo na posamezna področja: npr. delovna razmerja, izobraževanje,
štipendiranje, disciplinska in odškodninska odgovornost, pripravništvo, plače, napredovanja,
ugotavljanje uspešnosti delavca, določitev dodatkov za posebne obremenitve pri delu in
neugodne vplive okolja ter nevarnosti pri delu, itd..
Ko sem tako (na kratko za potrebe te disertacije in na splošno) opredelil normativno stanje
glede avtonomnih splošnih aktov pri delodajalcu, to je vzorčnem primeru Trimo Trebnje
d.d., še predlagam, da bi v bodoči podjetniški KP določili posebno poglavje z naslovom:
»Reševanje KDS«,
Čl….
»Vse spore med udeleženci KP katerekoli ravni, ki so kot KDS opredeljeni v zakonih
(ZDSS/04, ZKP, itd.) in, ki jih bi bilo mogoče rešiti z vsemi oblikami, metodami in
tehnikami mirnega - alternativnega reševanja sporov (ADR), se udeleženci zavezujejo
reševati skladno s tu navedenimi metodami in postopki.«
Oblike mirnega reševanja sporov so: komisija za pomirjanje in posredovanje (konciliacija in
mediacija) ter arbitraža.
660 Z dopisom, dne 11.2.2005 so mi s Trima Trebnje d.d. prijazno odstopili interne splošne akte za potrebe študijskega obravnavanja, ter pri tem opozorili, da veljajo kot poslovna skrivnost, to je: Statut delniške družbe Trimo Trebnje d.d., z dne 17.2.2002, Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti z dne 26.1.1996 s spremembami in dopolnitvami, Pravilnik o delovnih razmerjih z dne 20.12.1996 s spremembami in dopolnitvami ter Dogovor po čl. 232. ZDR.
336
Čl…..
Postopek pomirjanja in posredovanja (konciliacija in mediacija).
Postopek pomirjanja in posredovanja je združen v enoten postopek, ki se začne s predlogom
kateregakoli udeleženca, posredovan najkasneje v roku 30 dni od nastanka KDS oz. odkar je
udeleženec zanj izvedel.
Predlagatelj v predlogu navede vsebino spornega razmerja, opredeli zahtevek, (ali gre za
pravni ali interesni spor) ter imenuje po enega člana v komisijo za pomirjanje in
posredovanje, ter še enega člana, ki ga predlaga za predsednika te komisije iz liste arbitrov
(oz. mediatorjev), ki jo vodi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS (v
nadaljevanju MDDSZ).661
Drugi udeleženec je dolžan odgovoriti na predlog v roku 15-ih dni, ter prav tako imenovati
iz iste liste MDDSZ RS enega člana v komisijo ter predlagati predsednika.
Na prvi konstitutivni seji komisije se imenovani člani poenotijo o izbiri predsednika komisije,
ki je iz vrst uglednih znanstvenih, strokovnih in priznanih strokovnjakov s področja
delovnega in gospodarskega prava, v kolikor pa se o tem ne zedinijo, pa v roku 3-eh dni
posredujejo predlog za določitev predsednika komisije pristojnemu delovnemu sodišču, ki
predsednika določi prednostno in hitro.
Če komisija v roku 30-ih dni po prejemu sklepa o imenovanju predsednika komisije za
pomirjanje in posredovanje o zadevi ne odloči, se šteje, da je bil postopek reševanja KDS
neuspešen in se ta prvi postopek ustavi.
V takšnem primeru ni potrebno izvajati še drugih oblik mirnega alternativnega reševanja
sporov (ADR), kot je arbitraža.
Čl…..
Sporazum, ki je dosežen v postopku pomirjanja in posredovanja mora biti v pisni obliki, moč
pa ga je izpodbijati zgolj iz omejenih razlogov, skladno z določili ZDSS/04, in nima moč
661 Po 101. členu ZSDU (Ur. l. RS, št. 42/93 in 56/01) so na tem seznamu 103 arbitri uvrščeni tja na predlog reprezentativnih sindikatov ter 32 arbitrov na predlog združenj delodajalcev, na katerem sem tudi sam.
337
izvršilnega naslova. V primeru neizvrševanja doseženega sporazuma pred to komisijo, lahko
vsakdo od udeležencev sproži v nadaljnjem roku 15-ih dni postopek za sodno varstvo iz KDS,
pred pristojnim delovnim sodiščem.
Čl….
Arbitraža
Udeleženca lahko uporabljata tudi drugo obliko mirnega - alternativnega reševanja KDS, to
je arbitražo. Predhodna izraba mirne rešitve spora pred komisijo za pomirjanje in
posredovanje ni pogoj za pričetek arbitražnega postopka, kar pomeni, da je oblika izvensodne
– mirne rešitve KDS v izbirni pristojnosti udeležencev.
V primeru, ko nastane KDS, in če eden od udeležencev, ko že nastane KDS, sproži postopek
pred komisijo za pomirjanje in posredovanje, drugi pa postopek pred arbitražo, se šteje, da je
treba začeti postopek pred arbitražo, tistega pred komisijo za pomirjanje in posredovanje pa
ustaviti, saj se uveljavi pravna domneva, da je bil ta postopek neuspešen in ustavljen.
Predlog za uvedbo arbitražnega postopka je predlagatelj dolžan podati najkasneje v roku 30-
ih dni od nastanka KDS oz., odkar je udeleženec zanj izvedel.
Predlagatelj v predlogu navede vsebino spornega razmerja, priloži dokaze, opredeli zahtevek,
glede na naravo in predmet spora (pravni ali interesni spor) ter predlaga enega člana v
arbitražo. Delodajalec (s seznama arbitrov - mediatorjev po 101. čl. ZSDU, ki jo vodi
MDDSZ RS) in predstavniki delavcev (sindikat ali skupina delavcev) imenujeta po enega
svojega člana iz iste liste, pri čemer je vsak udeleženec dolžan predlagati tudi naslednjega
člana, za predsednika arbitraže.
Vsakdo od udeležencev je dolžan poleg člana, predlagati tudi namestnika člana arbitraže iz
istega sezama (liste) MDDSZ RS.
Arbitri in namestniki morajo biti iz vrst priznanih strokovnjakov s področja delovnega oz.
gospodarskega prava.
Glej tudi: Pravilnik o določitvi liste arbitrov za sestavo arbitraže za razreševanje medsebojnih sporov (Ur. l. RS, št. 37/2003 in 03/2004).
338
Čl…
Glede rokov se tudi v postopku pred arbitražo smiselno uporabljajo določbe o rokih, ki veljajo
za postopek pred Komisijo za pomirjanje in posredovanje, sicer pa se uporabljajo roki, ki so
predpisani v ZDSS/04.
Odločitev arbitraže v KDS ima naravo izvršilnega naslova, paricijski rok za prostovoljno
izvršitev odločitve pa znaša 15 dni.
Odločitev arbitraže je moč, kot izredno pravno sredstvo, izpodbijati zgolj iz omejenih
pritožbenih razlogov, smiselno kot je to določeno v ZDSS oz. ZPP (člen 392-393 ZPP).
Čl…
Sporazum strank v postopku pomirjanja in posredovanja, kakor tudi odločba arbitraže, se
sporoči v roku 8-ih dni po dokončnosti oz. pravnomočnosti pristojnemu organu za registracijo
KP vseh ravni pri MDSZ Republike Slovenije, ter se objavi v Uradnem listu RS, kakor tudi v
internih glasilih vseh udeležencev oz. sindikalnih organizacij in organizacij delodajalcev, ki
so udeležene v KDS.
Čl….
Vse stroške v zvezi s spori pred obema oblikama ADR reševanja KDS se zavezujeta nositi
vsak od udeležencev svoje, razen, če jih je nekdo povzročil iz krivdnih razlogov, ali iz
razlogov, ki so izključno na njegovi strani.662
Čl…
Stroški nagrada arbitrov – specifikacija.
S temi tremi izvirnimi rešitvami bi se izognili problemom, za katerega v slovenskem
reševanju KDS še vedno obstaja pravna praznina in sicer:
- ali so prav vse oblike in metode ADR obvezne, kadar pride do KDS, ali pa že zadostuje, da
ena izmed oblik (postopek pred komisijo za pomirjanje in posredovanje ali arbitraža) ni
uspešna. Očitno stojim na stališču, da je dovolj izrabiti zgolj eno izmed oblik, ne pa kopičenje
662 Smiselno podobne določbe ima tudi SKPGD, ki se uporablja od 1.6.1997, ter je bila zadnja sprememba objavljena v Ur. l. RS št. 38/2003, ter velja od 26.4.2003. Pri tem imam v mislih predvsem določbe čl. 61.-65. SKPGD.
339
ADR v predsodnem postopku, saj to ne vodi nikamor; kajti ni verjetno, da se bodo
(prostovoljno) udeleženci uskladili glede spora, če se že v eni obliki niso mogli, nato v drugi
obliki.663
663 Takšen primer je bil npr. že omenjeni Lama Dekani d.d.. Podobno sem problem rešil, ko sem opravil uspešno mediacijo med Sindikatom delavcev bank in hranilnic Slovenije ter med SKB banko d.d., glede prikrajšanja na plačah (pcto. 26 MIO SIT). Vendar sem v tem primeru zadevo rešil s nekakšno »vmesno fazo«, to je, da smo na prvi konstitutivni seji mediacije sprejeli ugotovitveni sklep, da se šteje, da postopek pred komisijo za pomirjanje ni bil uspešen in, da je postopek ustavljen, čeprav posebnega postopka ni bilo sproženega. Seveda smo sprejeli glede razlike ustrezen »Poslovnik o delu mediacije«. Še posebej izrazit je bil takšen postopek pred arbitražo v zadevi Žito Intes Maribor d.d. in Svetom delavcev, kjer smo prav tako z »vmesno rešitvijo«, ko smo sprejeli Pravila arbitraže, ugotovili, da se šteje, da je bil postopek za pomirjanje neuspešen, zato smo že na prvi konstitutivni seji arbitraže (ob takšni ugotovitvi), lahko nadaljevali postopek, ter na drugem naroku tudi že meritovno o zadevi odločili (v konkretnem primeru smo zavrnili arbitražni zahtevek predlagatelja Sveta delavcev, ki je glasil (zaradi preglednosti in plastičnosti ga povzemam v teh opombah):
1. Ugotovi se, da je nasprotni udeleženec Žito Intes d.d. kot pravni naslednik družbe Intes Mlini in testenine d.d. Maribor, Meljska 19, kršil določbe 3. odstavka 6. člena, 1. odstavka 7. člena in 5. odstavka 7. člena Dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju, z dne 7.12.2000. 2. Ugotovi se, da je prenos funkcij komerciale v družbe nasprotnega udeleženca bil izveden brez ustreznih notranjih aktov družbe nasprotnega udeleženca, torej nezakonito. 3. Ugotovi se, da je dolžan nasprotni udeleženec opraviti skupno posvetovanje s predlagateljem, po določbi 91. člena ZSDU, glede v času arbitražne odločbe veljavnega Pravilnika o sistemizaciji družbe Žito Intes d.d., v roku 8 dni, ko bo Svet delavcev na strokovnem posvetu v okviru Sveta delavcev sprejel mnenje, glede učinkov in primernosti akta o sistemizaciji.
To arbitražno odločbo smo sprejeli 13.1.2005.
340
C. ZAKLJUČNI - SKLEPNI DEL
I. STALIŠČA, POBUDE, PREDLOGI (33)
Pri proučevanju vpliva delovnega prava na razvoj kadrovske funkcije, skozi prizmo reševanja
kolektivnih delovnih sporov (v nadaljevanju KDS), je potrebni (pa ne še zadostni) pogoj, da
so (pravni) pojmi jasno opredeljeni – definirani.
Medčloveški odnosi (še posebej takrat, kadar se zaostrijo do konfliktov) in njihovo
preventivno preprečevanje in razreševanje, so najpomembnejši za klimo v delovnem okolju.
Zato so kadrovski procesi (kot jih navajata npr. dr. Florjančič ter dr. Kavran) dinamične
celote, ki določajo tudi vsebino dela pri analizi in razvoju socialnega sistema organizacije. V
Sloveniji še vedno nimamo sprejetega Zakona o kolektivnih pogodbah (v nadaljevanju: ZKP),
pa tudi področni zakoni še niso usklajeni z zakonodajo EU (kot npr. Zakon o stavki, Zakon o
reprezentativnosti delodajalcev, Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku, itd.). Tako neurejeno
področje KDS povzroča težave pri izvajanju kadrovske funkcije; vsem trem ravnem
managementa (vrhnjemu – top, operativnemu ter izvajalskemu); pa vse do odločanja pri
alternativnih reševanjih nesporazumov in sporov ter konfliktov v organizacijah. Zato lahko ta
stališča, pobude in predlogi pomembno prispevajo k razjasnitvi številnih dilem, ki se že dalj
časa pojavljajo v teoriji in praksi organizacij, kadar uresničujejo kadrovsko funkcijo ter,
nenazadnje tudi v judikaturi slovenskih (delovnih) sodišč (v nadaljevanju: DS). Definicija
KDS je sestavni del enega od pomembnih podsistemov pri uresničevanju kadrovske funkcije,
kot procesno-sistemskega modela. Bistveni problem je v dejstvu, da (tudi) v Sloveniji še
vedno nimamo jasno opredeljenih kriterijev ter pogojev in načinov razreševanja KDS.
Naslednja stališča, pobude, predlogi pomenijo in odražajo potrditev, v tej disertaciji
ugotovljenih, pomembnih empiričnih raziskav in teoretičnih spoznanj.
Glede na vse doslej zapisano, podajam stališča, pobude in predloge v obliki posameznih točk,
lahko pa bi jih tudi razdelil po posameznih nosilnih stebrih - poglavjih te disertacije. To so:
razvoj kadrovske funkcije, KDS, alternativno reševanje KDS (ADR), postopki.
341
1. Predlagam, da zakonodajalec (tudi ob pripravi Predloga zakona o kolektivnih pogodbah:
PZDSS) poizkusi postaviti zakonsko definicijo KDS. Pri tem naj upošteva materialno -
formalno koncepcijo, ki bo vsebovala 6 - bistvenih elementov - spoznavnih znakov za
opredelitev KDS, kot so: (1.) kolektivni interes, (2.) subjekti - udeleženci (posameznik le
izjemoma), (3.) predmet spora, (4.) načini in metode reševanja sporov (ADR), (5.) določenost
v pravnih virih avtonomnega in heteronomnega prava ter (6.) postopek (predsodni, izvensodni
ali sodni) za (učinkovito) reševanje KDS. Le tako se bo lahko slovenska sodna in
organizacijska praksa poenotila ter si jasno odgovorila na vprašanje: kdaj sploh gre za KDS
v slovenski pravni ureditvi?
2. Tudi v slovenskem sodstvu obstajajo vrhnji, operativni in izvajalski management.
Zavedajoč se številne specifike pravosodnega sistema in sodstva posebej, bi (upoštevajoč že
znana teoretična izhodišča širše definicije kadrovske funkcije, po kateri je kadrovski proces
celotni niz med seboj odvisnih subprocesov) lahko, kot (1.) globalni-kadrovski management
opredelili zakonodajalca, izvršno oblast (na čelu z ministrstvom) in sodni svet.
3. Sodnike bi lahko opredelili kot operativni-izvršilni management, saj prav oni (seveda
upoštevajoč samostojnost in neodvisnost v fazi sojenja, ne pa v fazi kadrovanja oz.
izvrševanja kadrovske funkcije ter sodne uprave) neposredno odločajo v sodnih zadevah.
4. V sodstvu obstaja še tretja raven, to je sodno osebje na sodiščih (sekretarji, strokovni
sodelavci, po noveli ZS tudi »sodniški pomočniki«, ostalo osebje, itd.), ki bi ga lahko
opredelili kot izvajalski management, saj na ta kader, globalni management delegira vrsto
funkcij dela, ki jih mora operativni management opraviti. Opravlja tista dela, ki jih operativni
management (sodniki), delegira na nižji strokovni kader – management, v direktno izvajanje
oz. izvršitev.
5. Drugo temeljno vprašanje je: kaj je predsodni postopek v KDS?. To je lahko postopek
reševanja interesnih sporov (čeprav je ta vrsta sporov v primerjalnem delovnem pravu
pretežno prepuščena udeležencem), ali pa je to postopek, ki ga udeleženci začnejo pred
(ne)sodnimi organi v sporih o pravicah (pravni spori), za katere so pretežno pristojna delovna
sodišča?
342
6. Na tem področju v Sloveniji (še vedno) nimamo tradicije in tudi ne (zadostnih) izkušenj.
Praksa v državah, kjer imajo na področju reševanja teh sporov dolgo tradicijo, kaže, da je
mirna in predsodna (preprečitev) spora bolj pomembna in primerna za reševanje KDS,
kot reševanje sporov pred sodišči. Odločilno vlogo bodo morali odigrati nosilci kadrovske
funkcije, na vseh ravneh, zato je poznavanje teh procesov »condictio sine qua non«
splošnega managementa.
7. Naslednjo vprašanje je: v katerem - heteronomnem ali avtonomnem - pravnem viru
urediti predsodni postopek? Načelen odgovor je treba iskati predvsem v prvem odstavku
126. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ureditev in pristojnosti sodišč določa
zakon. To pomeni, da je treba v zakonu urediti le tista področja predsodnega postopka, ki
se nanašajo na pristojnost sodišč (na primer vprašanje procesnih predpostavk), druga
vprašanja pa je mogoče urediti, na primer v KP vseh ravni (splošne, panožne, podjetniške).
Med ta druga vprašanja sodijo vsa procesna določila, s katerimi je urejen predsodni
postopek, pa tudi vse veščine in znanja pri udejanjanju kadrovske funkcije v
organizacijah.
8. In nadalje: v katerem zakonu bi uredili (pred)sodni postopek? Če bi se odločili za
gornjo možnost, je to predvsem zakonodajno-tehnično vprašanje. Dana je možnost ureditve v
ZDSS, v bodočem ZKP ali v posebnem zakonu npr. »Zakon o reševanju KDS« (za kar se
najprej zavzemam), ki bi urejal (pred)sodni postopek, ali v drugih (področnih) zakonih, pri
čemer je pomembna koordinacija njihove vsebine in posameznih institutov, da ne pride do
razdrobljenosti in nepreglednosti.
9. Podrejeno, glede na gornji predlog, predlagam sprejetje (specialnega) »Delovnopravnega
postopnika«, v katerem bo posebej (in natančneje kot doslej v ZDSS) urejena vsa procesna
in materialna specifika KDS.
10. Za realizacijo zgornjega predlagam v novem »Zakonu« (s kakršnimkoli naslovom že),
podati jasno in enotno (materialno- formalno) definicijo KDS, ki bo določno opredelila
kriterije in merila, kdaj gre za skupinski - kolektivni interes oz. za skupino delavcev (krog
udeležencev), ki je aktivno legitimirana za sprožitev KDS .
343
11. Do tedaj naj VS RS sprejme načelno pravno mnenje na svoji občni seji, glede vprašanja,
kdaj gre v praksi (v tem primeru sprejme pravno mnenje) za KDS? Zato je treba v
strokovnih664 krogih vzpodbuditi sodnike, ter jih z argumenti prepričati, da bodo vložili
ustrezno pobudo, glede na zakonsko določeno njihovo izključno legitimacijo.
12. Spoznanje o številnih prednostih metod in tehnik ADR reševanja KDS je condictio sine
qua non (tudi) za pravilno vrednotenje vpliva delovnega prava in posledično vseh ravni
managementa na razvoj kadrovske funkcije. Dobro poznavanje KDS je zelo dobrodošlo.
Tudi samo zaradi pogovarjanja o vzrokih spora. Problemi socialne varnosti in preživetja
zahtevajo izjemno hitro in čim manj boleče reševanje spora. Dobro je, če je spor rešen hitro in
tako, da ustreza obema udeležencema. Hitrost je pogoj za uspešno reševanje sporov,
dogovorno reševanje sporov pa je eden od pogojev za uspešno reševanje (vseh, ne le KDS)
delovnih sporov, pri katerih gre za odnos po eni strani podrejenosti in nadrejenosti, po drugi
strani pa za medsebojno lojalnost delavca in delodajalca. Če pri tem upoštevamo, razen
temeljnega organizacijsko-procesnega vira za reševanje KDS, to je Zakona o delovnih in
socialnih sodiščih (ZDSS/04), ki velja od 01.01.2005, še določbe (meritornega prava) Zakona
o delovnih razmerjih (ZDR/02), po katerih je v primeru spora možna reintegracija delavca,
skratka, če medsebojno zaupanje ni preveč porušeno, to pomeni, da bi bilo treba velik del teh
sporov reševati alternativno, zunaj sodnega sistema.
13. Ustrezno sodno poravnavo bi moralo ponujati sodišče, ki bi moralo strankam ves čas
postopka posredovati svoje pravno mnenje o možnostih strank za uspeh v KDS.
14. Večjo veljavo je treba dati (izvensodnim) ter (predsodnim) postopkom preprečevanja in
reševanja KDS, z metodami ADR, kar je ključna pot do večje učinkovitosti sodišč in varstva
človekovih pravic nasploh. Vendar ne pridejo vse oblike ADR enako v poštev. Arbitraža je
glavni način reševanja pravnih sporov, mediacija pa interesnih sporov. Za izvensodno
reševanje KDS pa je najprimernejša konciliacija, v kombinaciji s pogajanji. V sodnem
postopku, (ki naj bo dovoljen šele ob izpolnitvi ene od oblik ADR kot procesne predpostavke)
pa je najprimernejša sodna poravnava. Z obveznim predhodnim poravnalnim
(pripravljalnim narokom), kot obliko ADR na sodiščih. Veljavo je treba dati tudi sodišču
pridruženim oblikam ADR ter proučiti to možnost reševanja KDS, glede na pozitivne
664 Npr. v okviru društva za delovno pravo pri PF v Ljubljani.
344
izkušnje mediatorev, ki jih imamo v civilnih, družinskih in gospodarskih sporih zadnja leta.
Pri tem je treba paziti, da ne pride do kopičenja ADR metod in tehnik reševanja KDS, po
vzoru na (primerjalnopravne rešitve in) pilotni projekt mediacije - posredovanja na Okrožnem
sodišču v Ljubljani.
15. V poseben sistem mediacije, ki je za reševanje delovnih sporov in še posebej KDS,
verjetno najbolj primerna oblika, bi morali v najkrajšem času izdelati programe
izobraževanja zainteresiranih mediatorjev, ki bi jih lahko iskali med nekdanjimi sodniki,
odvetniki, tožilci ali pravniki v gospodarstvu. Spor bi se reševal zunaj sodnih postopkov,
glede na določbo 6. (fair trial) in 13. (effective remedies) člena Evropske konvencije o
človekovih pravicah. Mediacija bi morala biti ponujena kot možnost za hitro in učinkovito
rešitev spora.
16. Takoj je treba poskrbeti za ustrezno usposobljenost konciliatorjev, mediatorjev in
arbitrov (med seboj naj se uskladita Ministrstvo za pravosodnje (MP) in Center za
informiranje (CI) pri Vrhovnemu sodišču (VS) RS, s pritegnitvijo Odvetniške zbornice
Slovenije (OZS) ter koncesioniranih nevladnih organizacij (NGO) po Zakonu o brezplačni
pravni pomoči (ZBPP)).
17. Za odpravo sodnih zaostankov na delovnih sodiščih (DS) naj se angažirajo upokojeni
sodniki za sodelovanje v vseh oblikah ADR, zmanjša število članov senata v KDS (iz
sedanjih 5 na 3) ter da večjo veljavo ter pooblastila sodelovanja v postopku strokovnim
sodelavcem, (»sodnim asistentom« oz. »pomočnikom«) po vzoru francoskih greffierjev
in nemško-avstrijskih Rechtspflegerjev.
18. V KDS naj bi bila v senatu, na pritožbeni stopnji dva poklicna sodnika, po en
predstavnik delavcev in delodajalcev in tretji, nepoklici sodnik iz liste strokovnjakov za
delovno (kolektivno) pravo. Ta v senatu ne bi bil samo glasovalec (votant), ampak predvsem
svetovalec (s praktičnimi izkušnjami) sodišču in udeležencem, posebno, če bi bila možna
sklenitev poravnave med udeleženci. S tem bi se lahko zmanjšalo število poklicnih sodnikov
v senatih, kar bi drugim omogočilo večji izkoristek poklicnega znanja in zmožnosti.
19. Zakonsko je treba omejiti (vrednostno ter po predmetih spora - bagatelne zadeve)
dostop do DSS za (pravne) spore v KDS. Za interesne spore pa naj bo sodno varstvo vedno
345
odprto, upoštevajoč izpolnitev procesne predpostavke (neuspelega ) poskusa mirne rešitve
spora (z le eno od oblik ADR in ne z njihovim kopičenjem, kot je sedaj predvideno v večini
od 36.-ih veljavnih KP na Slovenskem).
20. Vnesti je treba dovolitev obnove v KDS, iz omejenih razlogov, ker je sedanja
nedovoljenost obnove neživljenjska.
21. Arbitražnim odločbam v KDS je treba dati moč izvršilnega naslova, (vsaj kadar sodijo
po načelu ex aeque et bono) ter poenostaviti dosego izvršljivosti sodne poravnave v KDS.
22. V področni zakonodaji (ZS, ZKP) je smiselno dati inšpektoratu za delo večja pooblastila
pri preprečevanju grozečih KDS (npr. stavk), z zakonsko podelitvijo konciliatornih pooblastil
ter neposredno učinkujočih ukrepov za pomiritev (»kvazi« začasne odredbe).
23. Zakonsko je treba določiti pristojnost Ustavnega sodišča RS, za razsojanje o
skladnosti (razen zakonov) tudi KP z Ustavo, kajti tudi KP, veljavne za celotno RS
(splošne, dejavnosti, panožne, poklicne) so predpis.
24. Zakonsko je treba dograditi sistem obveščanja udeležencev v KDS, ne zgolj preko Ur.
l. RS, temveč delodajalcem (oglasna deska, rok 15 dni) in sindikatom (ne le za svoje članstvo
temveč za celoten kolektiv), naložiti zakonsko obveznost obveščanja in udeležbe glede KDS.
Smiselno, kot že uveljavljeno specialno načelo postopka reševanja KDS – »beneficium
coahesionis«.
25. Zakon bi moral določiti, da bi udeleženci KDS po razglasitvi sodbe morali napovedati
pritožbo. Če pritožba ne bi bila napovedana, je stranke ne bi mogle več vložiti. Sodišče bi
lahko v obrazložitvi sodbe samo na kratko navedlo dejstva, pomembna za odločitev, in
pravno podlago. Odpadla bi obširna obrazložitev.
26. Proučiti je treba možnost uvedbe instituta pomiritvenega sodnika (judge de paix), ki
bi imel določeno vlogo tudi v predsodnem postopku (konciliacija in mediacija) . Nanj bi
lahko prenesli tudi pooblastila za (strokovno) izdajanje začasnih odredb.
346
27. Že sam zakon naj določi materialne vzpodbude udeležencem, ki so se pripravljeni
poravnati, ali kako drugače preprečiti oz. rešiti spor s pomočjo vseh oblik ADR, če so z
aktivnim delovanjem k temu pripomogli. Deležni naj bodo ugodnosti pri (ne)plačilu sodnih
taks, povrnitvi stroškov postopka, oprostitvi izvedenskih stroškov, na davčnem področju,
(pozitivne sankcije), itd.
28. Vse konciliatorje, mediatorje, ter arbitre in še posebej odvetnike, je treba na zgoraj
navedeni način stimulirati, da bodo tudi sami videli svoj strokovni in premoženjski interes
in izziv za dosego mirne rešitve spora (npr. z ugodnejšo – stimulativno - odvetniško tarifo).
29. Pretehtati je treba zakonsko uvedbo materialnih sankcij zoper udeležence (predvsem
delodajalce, pa tudi sindikate in državo), ki (zavestno) nezakonito in samovoljno ravnajo
ter s tem generirajo (KDS) spore. Možni sta dve sankciji: kazen (v smislu globe, določi naj
se razpon) ter odškodnina.
30. Preveriti bi bilo možnost uvedbe posebnega organa, kot javne službe (agencije), npr. pri
Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), za ekspertno reševanje ter pomoč
specialistov - strokovnjakov, predvsem za reševanje (interesnih) KDS, po vzoru na
primerjalnopravne rešitve, ki so predstavljene v tej disertaciji.
31. V slovenskem pravnem prostoru so bili doslej opravljeni le poizkusi za pravno
ureditev KDS (vključno z metodami njihovega mirnega reševanja - ADR). Zdi se, da za
ureditev tega pomembnega vprašanja ni potrebne volje, včasih tudi strokovnega znanja in
posebnih sposobnosti (npr. za poravnavanje, posredovanje, pomirjanje) predvsem pa ne,
pravne (in tudi druge) kulture in zavesti za tak način reševanja sporov.
32. Z ustrezno pobudo zakonodajalcu bi bilo koristno doseči ratifikacijo vsaj še dveh
(aktualnih) »up-to date« konvencij MOD iz Ženeve: to sta Konvencija št. 154 o spodbujanju
kolektivnega pogajanja (1981) in Konvencijo št. 144 o tripartitnem posvetovanju –
mednarodni standardi dela – (1976), ker so za reševanje KDS in razvoj kadrovske funkcije še
posebno pomembni.
33. Sedanjih le 73 ratificiranih, in za Slovenijo že zavezujočih konvencij MOD, od skupaj
185-ih, je primanjkljaj.
347
II. SEZNAM LITERATURE
1 .SAMOSTOJNA DELA IN KOMENTARJI:
1. ALIGISAKIS M. : Labour disputes in Western Europe, Typology and tendeuces,
ILO, Volume 136, No 1
2. Alternative dipuste resolutin and Labour Courts,European Labou Court Judges
meeting, The Hageu, September 1996
3. ANDREWS N. (1994): Principles of civil procedure, Sweer & Maxwell, London,
4. AZOLAY E. (1996): Guide Pratique de L´avocat, 5 Edition, Federation Nationale
des Unions de Jeunes Avocats, Pariz
5. BAJIČ S.(1940): Delovno pravni zbornik, Zbirka zakonov, IV. zvezek, Društvo
Pravnik, Ljubljana
6. BAJIČ S. (1940): Kolektivni spor, Slovenski pravnik, Ljubljana
7. BAJIČ S. (1937): O potrebi kodifikacije delovne prava,Sepatarum, Beograd
8. BAJIČ (1936): Delovnopravni zbornik, Slovenski pravnik, Ljubljana
9. BAJT A., ŠTIBLAR F. (2002) »Statistika za družboslovce«, Ljubljana, GV
Založba
10. BALTIČ A. (1971): Osnovi radnog prava Jugoslavije, Savremena administracija,
Beograd
11. BELINA M.(1992): Československe pracovni pravo, Nakladen spolku ČS Pravniku,
Praha
12. BELOPAVLOVIČ N., CVETKO A., MEŽNAR D., NOVAK J., SVETLIK I.,
VODOVNIK Z., ŽUŽEK I., (1993) Delodajalci in delavci _aktualna vprašanja iz
medsebojnih razmerij, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani,
Ljubljana
13. BEN - IZRAEL, R. (1988), International Labour Standads: The Case of Freedom
of Strike, Kluwer Law Taxation Publishers, Deventer
14. BENDER R. (1976) Access to Justice, Rables Zeintschrift, Max - Planc Institut,
Tübingen
15. BENJAMIN (1992) Group action and consumer protestion in Brasil,
Zbornik,Groups an consumer proteston, Centre de Droit de laconsommation
348
16. BETTEN, L., (1985): The Right of Strike inCommunity Law, North-Holland,
amsterdam
17. BIBIČ J. (1972): Prispevek k obravnaviteorije interesov, DZS, Teorija in praksa
1972,
18. BLAHA M. (2002): Komentar Ustave RS, npr. ŠTURM L. FPDEŠ, Ljubljana, str.
743-753
19. BLANC -JOUVAN, X. (1991): »Déclin ou renouveau du droit du travail«,
Aristoteleae Universitas Studiorum Thessalonicenis, Nomie
20. BLANC - JOUVAN, X., (1997): Varation sur li droit syndical en France«2, Iustus
Forlag, Juridiska Föreningen i Uppsala
21. BOHINC R. (1994) Globalni kadrovski management, FOV, Kranj
22. BOHINC R. (2000): Nova delovna razmerja, FDV v Ljubljani
23. BOHINC R., IVANJKO Š. (1999): Direktor gospodarske družbe . Uprava d.d.,
Poslovodstvo d.o.o., Gospodarski vestnik Ljubljana
24. CAMERLYNCK, G. H, LYON-CAEN, G., PELISSIER J., (1986) Droit du
Travail, Dalloz, Paris
25. CIGOJ S. (1978): Obligacijska razmerja s komentarjem, ČZ Uradni list SRS,
Ljubljana
26. CONCILIATION AND ARBITRATION PROCEDURES IN LABOUR
DISPUTES (1980) a Comparative studies, International Labour Organization,
Geneva
27. CONCILIATION AND ARBITRATION PROCEDURES IN LABOUR
DISPUTES, (1989: International Labour Office, Geneva
28. CONCILIATION IN INDUSTRIAL DISPUTES (1983) a practical guide,
International Labour Organisation, Geneve
29. CRNIČ I., BABIČ V., PARAČ I., POTOČNJAK Ž., RUŽDNJAK M., ŠKARA
J., (1995) Zakon o radu, Organizator, Zagreb
30. CRNIĆ I. (2001): Komentar izmjena i dopuna zakona o radu, s pegledom novije
sudske prakse, pravo 19 a, Organizator Zagreb
31. CRNIĆ I. (1998): Sudska i upravna praksa u primjeni zakona o radu, organizator
Zagreb
32. CRNIČ I. (1995)c: Zakon o radu, Informator,Zagreb
33. DÄUBLER W.: Tarifvertragsrecht, Arbeits und Sozialrecht, n. 10, Baden - Daben
349
34. DE ROO A. (1993): Settling labour disputes in Europe,CBCE, Kluwer, Rotterdam
1993
35. DEDIČ S., KURTOVIČ H., SPAHIČ I. (1999), Radni odnosi službenika i
namještenika u federaciji BiH, Logos Sarajevo, 342 strani
36. DEDIČ S., ŠIMIČ H..(1999) Kolektivno i individualno radno pravo federacije Bih,
Narodna i univerzitetna biblioteka Bih Sarajevo
37. DEISINGER M. (1985): Kazenski zakon RS Slovenije s komentarjem in sodno
prakso, ČGP Delo TOZD GV, Ljubljana
38. DIKA M. IN POTOČNJAK Ž.(1996): Arbitražno rješavanje raznih sporova, Pravo
u gospodarstvu, št. 3.4, Zagreb
39. FARNWORTH A.E. (1963): An introduction to the Legal System of the United
States, Columbia Universyty, School of Law
40. FERJAN M. (2003) Some characteristics of cadre acquisition in Slovenija, Založba
Moderna organizacija, Kranj.
41. FLORJANČIČ J., VUKOVIČ G. (2001): Kadrovska funkcija – management,
FOV, Kranj
42. FLORJANČIČ J., KAVRAN D. (1992) Kadrovska funkcija –management,
Moderna organizacija, Kranj
43. FLORJANČIČ J., BERNIK M. (2004) Kadrovski management kot del poslovne
strategije, Založba Moderna organizacija, Kranj.
44. FLORJANČIČ J., PAAPE B. (2004) »Kadri in management – izbrana poglavja«,
Moderna organizacija, Kranj
45. FLORJANČIČ J., PAAPE B. (2005) Personnel and Management: Selected Topics,
Peter Lang, Frankfurt am Main.
46. FRIEDL L., VODOVNIK Z., KLAMPFER M. (1996) Varstvo pravic delavcev
ter odgovornost v prehodnem obdobju, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti v
Ljubljani
47. GALIČ (1998), doktorska disertacija.
48. GALIĆ A. (2004); Ustavno civilno procesno pravo. GV Založba, Ljubljana
49. GORMAN R., (1992), :Basic Text on Labor Law -Unionization and Collective
Bargaining, West Publishing Co., St. Paul, Minn
50. GRILC P. (1997): Usklajevanje slovenske konkurenčne zakonodaje,Strokovno
gradivo za delavnico z naslovom:Temeljni pojmi in načela prava Evropske
skupnosti, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta
350
51. GRUNSKY W. (1989) : Arbeitsgerishtsggesetz - Kommentar, 6.
Auflage,Verlah,Vahlen, München
52. HANAMI T., (1985): Labour Law and Industrial Relations in Japan, Kluwer Law
and Taxation Publishers, Deventer
53. HARIS D. (1997) The Collective complaints Protocol to the
EuropeanSocialCharter, Strasbourg
54. HARIS D., (1984): European Social Charter, University Press of Virginia,
Charlottesvile
55. HENDRY C. (2000) Human Resource Management – a strategic approach to
employment, Butterworth-Heinemann.
56. HERMAN E., SCHWARTZ J., KUHN A., (1991): Collective Bargaining and
Labor Relations, New Yersey, USA
57. ILEŠIČ Mi. (1997): Pravo Evropske skupnosti - Primeri iz prakse sodišča Evropske
skupnosti, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru
58. ILEŠIČ Mi. (1996): Pravo Evropske skupnosti, Pravna fakulteta v Mariboru,
praktikum
59. IVANOVIČ B. (1991): Svojinske promene i koncepcija radnog odnosa, Sudska
praksa
60. JUHART J. (1961):Civilno procesno pravo FLRJ, Pravna fakulteta Univerze v
Ljubljani
61. KAMHI (1958): Sistem pravnih ljekova po ZPO, Godišnjak Pravnog fakulteta,
Sarajevo
62. KAVRAN D. (1868) Odgovornost u radnim organizacijama u sistemu društvene
svojine i samoupravljanja., Institut za uporedno pravo, Beograd
63. KOHL H. (1998): Pravice delojemalcev, svet delavcev - sindikat, analiza nemškihin
slovenskih izkušenj, ZSS Ljubljana
64. KONČAR P. (1993): Mednarodno delovno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana
65. KOUKIADIS I. (1991) Methods of settlement ob collective interest disputes;
general report XIIth congress Inretnarional Sociaty for Labour, Law and Social
Securyty, Athens, september
66. KRANJC J.(1994): Lastninski pravni reki,Cankarjeva založba, Ljubljana
67. KUKEC B. (1997): Monografija (108 strani): Slovensko in vrhniško odvetništvo -
nekoč in danes,Vrhnika, oktober - vinotok
351
68. KUKEC B. (2002): Veliki družinski pravni priročnik, Založba Arkadia d.o.o.,
Ljubljana, 568 str.
69. KUKEC B. (2004,2005) Veliki pravni proročnik za podjetnike. Založba Arkadija
70. KUKEC B. et al (2005) The Role of Collective Labour disputes in the Development
of the Cadre Function of Management. Članek objavljen v FLORJANČIČ J.,
PAAPE B. (2005) Personnel and Management: Selected Topics, Peter Lang,
Frankfurt am Main.
71. KUŠEJ G., PAVČNIK M., PERENIČ A., (1992): Uvod v pravoznastvo, ČZ
Uradni list RS, Ljubljana
72. KYOVSKY R. (1975): Delovno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani
73. LUBARDA, B.A. (1999): Reševanje kolektivnih radnih sporova, metodi i
institucije, JURS, Beograd
74. LUBARDA B. A. (1997): Leksikon industrijskih odnosa, Radnička štampa,
Beograd
75. MARCUS R.L., REDISH M.H., SHERMAN E.F.(1995): Civil procedure- A
modern aporoch, II: edition - Amican casebook serie, West Publiching co., Paul,
Minn.
76. MARKOVIĆ B., (1965): Britanski sindiakti u savremenim uslovima, Institut za
izučavanje radničkov pokreta, Beograd
77. MARTIN R. (1981): Persone et subjet de Droit, Revue Trimestrielle de Droit Civil,
Sirey, Nice
78. MAUČIČ A. (2000),: Zakon o ustavnem sodišču s pojasnili, Založba Nova revija,
Ljubljana
79. MAUČIČ A. Ustavna pritožba, Podjetje in delo, 1993, št. 5-6, str. 422
80. MEŽNAR D. (1998): Delovno pravo, Temeljno o individualnem in kolektivnem
delovnem sporu, FOV, Univerze v Mariboru, Moderna organizacija
81. MEŽNAR D. et. al. (1990): Komentar republiškega zakona o delovnih razmerjih,
GV Ljubljana
82. MEŽNAR D. et al. (1997): Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti
s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana
83. MEŽNAR D. (1998): Delovno pravo, Temeljno o individualnem in kolektivnem
delovnem pravu, Univerza v Mariboru - fakulteta za organizacijo vede, skripta,
založba Moderna organizacija.
84. MICIČ J. (1973): Interesne grupe: Plitička moč, Narodno sveučilište, Zagreb
352
85. NOVAK J. (2003): Novi ZDSS, II. dnevi delovnega prava in socialne varnosti,
Portorož 3-4, Inštitut za delo pri PF Ljubljana, str. 331 - 349.
86. NOVAK J., DOBRIN T., DEISINGER M., VODOVNIK Z. et. al. (1990):
Komentar Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, GV Ljubljana
87. NOVAK J. (1999): Postopek v kolektivnih delovnih sporih - Prispevek za
podiplomski študij na PF v Ljubljani
88. NOVAK J., VODOVNIK Z., ŽUŽEK I. (1994): Sodišča za delovne in socialne
spore ter postopek pred temi sodišči; Inštitut za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani,
Ljubljana, julij
89. NOVAK J., CVETKO A. (2004): »ZDSS-1, z uvodnimi pojasnili«, Ljubljana, GV
Založba
90. NOVAK M., KYOVSKY R., JURANČIČ I. (1992): Sindikalno pravo, ČZ Uradni
list Republike Slovenije, Ljubljana
91. NOVAK M. (1984): Delovno pravo - posebni del, Univerza v Mariboru,Višja
pravna šola
92. NOVAK J. (2004) Delovni spori. GV Založba, Ljubljana.
93. NOVAK M. (2001) »Zaposlovanje in delo tujcev po mednarodnih normah«,
Delavci in delodajalci, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani
94. NOVAK M. (2003) »Slovensko pridruženje EU in prost pretok oseb«, Delavci in
delodajalci, št. 2/03-III, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani
95. OVSENIK M. in AMBROŽ M. (1999) Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja
loka, Institut za samorazvoj.
96. OVSENIK M. in AMBROŽ M. (2000) Ustvarjalno vodenje poslovnih procesov.
Portorož, Turistica, Visoka šola za turizem.
97. PARAVINA D., (1995): »Radni spor u gugoslovenskom i uporednom pravu«,
Pravni život, III tom
98. PAVČNIK M. (1999): Teorija prava - prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva
založba Ljubljana
99. PEŠIČ R. (1988): Radno pravo, Naučna knjiga, Novi Sad
100. POTOČNJAK Ž. (1992): Pravo na štrajk,Pravni fakultet u Zagrebu in Saves
samostalnih sindikata Hrvatske, Zagreb
101. POZNIČ D. (1978): Gradjansko procesno pravo,Beograd
102. RIVERO J., SAVATIER J., (1987): Droit du travail , Presses Universitaires de
France, Paris
353
103. ROO A., de JAGTENBERG (1984): Settling Labour dispures inEurope, Kluwer
Law and Taxation Publishers, Deventer –Boston
104. ŠETINC-TEKAVC M. (2002): Mediacija – sporazumno reševanje sporov v teoriji
in praksi, Učila., Tržič.
105. ŠETINC-TEKAVC M. (2003) Intervju: Enemu pomarančni sok, drugemu olupek,
Dnevnik, Zelena pika, 15.02.2003, str. 26
106. SINAY H. (1984): La gréve,Droit du travail, Dalloz, Pariz
107. SUPIOT A. ( 1985): Les juridicitions du travail, Droit du travail, Dalloz, Priz
108. ŠINKOVEC J. (1996): Evropsko pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana
109. ŠINKOVEC J. (1969):Komentar temeljnega zakona o delovnih razmerjih s sodno
prakso, DU Boris Kidrič, Ljubljana
110. ŠINKOVEC J. , TRATAR B. 2003), ZNP s komentarjem, vzorci in sodno prakso,
zaožniška hiša Primath, Ljubljana, 2003,
111. ŠIPEC M., PLAVŠAK N., KLAMPFER M., JEROVŠEK T. ČEBULJ J. (2001):
Začasne odredbe ....., Založba GV, Ljubljana
112. ŠUBERT B. (1992): Podnikove kolektivni smlouy s komentarem asociacij
prokolektivni viyetnavani v ČSFR, Prace
113. TINTIĆ L., (1969): Radno i socialno pravo, Knjiga I- Radni odnosi, Narodne
novine, Zagreb
114. TOPLAK L. (2002) »Civilno pravo – splošni del civilnega prava«, PF v Mariboru
115. TRAMPUŽ M. (2000): Avtorsko pravo- izbrana poglavja, Cankarjeva založba,
Ljubljana 171 strani
116. TRAMPUŽ M. (1995): Predpisi o avtorski in sorodnih pravicah,Avtorska agencija
za Slovenijo in Založba Rotis, Maribor
117. TRIVA S., BELAJEC V., DIKA M. (1986): Gradjansko parnično procesno pravo,
Zagreb
118. UDE L. (1993): Civilni pravdni postopek - dodatek, ČZ Uradni list Republike
Slovenije, Ljubljana
119. UDE L. (1980): Civilni pravdni postopek in samoupravni sodni postopek, Pravna
fakulteta in DDU Univerzum v Ljubljani,
120. UDE L. (1988): Civilni pravdni postopek, ČZ Uradni list Republike Slovenije,
Ljubljana
121. UDE L. (2004): Arbitražno pravo, Ljubljana, GV Založba
122. VILA A. (1994) Ogranizacija in organiziranje, FOV Kranj, Moderna organizacija.
354
123. VILFAN S. (1996): Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Cankarjeva Založba,
Ljubljana
124. VODOVNIK Z. (2001):Poglavja iz delovnega in socialnega prava, Visoka šola za
management, Koper
125. VODOVNIK Z. (2004) »Kolektivne pogodbe v javnem sektorju«, Delavci in
delodajalci št. 2-3/2004, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani
126. WEDAM - LUKIČ D., GALIČ A. (1993): Praktikum za civilno procesno pravo,
Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana
127. WEDAM - LUKIČ D., POLAJNAR . PAVČNIK A. (1989): Nepravdni postopek
- Zakon s komentarjem, ĆZ Uradni list SRS, Ljubljana
128. WEDAM - LUKIČ D. (1979): Izvršilno pravo, PF, Univerze v Ljubljani, Ljubljana
129. WEDAM - LUKIČ D.: Pravica do sodnega varstva civilnih pravic, ZZR, letnik
1996, str 303
130. WEDAM - LUKIČ D. (1990): Zakon o izvršilnem postopku , ČZ Uradni list
Republike Slovenije,Ljubljana
131. WEDAM - LUKIČ D. (1992): Civilno izvršilno pravo, ČZ Uradni list RS,
Ljubljana
132. WEISS M., (1987): Labour Law and Industrial Relations in Federal Republic of
Germany, Kluwer Law and Taxation Publishers, Deventer
133. ZUPANČIČ B.M. et.al. (1996): Ustavno kazensko procesno pravo, Atlantis,
Ljubljana
134. ŽONTAR J. et. al. (2000) : Pravo - zgodovina - arhivi- - prispevki za zgodovino
pravosodja, NUK Ljubljana,
135. ŽUŽEK I. (1983): Delovna razmerja - oris pozitivno pravne ureditve ČZ Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana
136. ŽUŽEK I. (1994): Zakon o delovnih razmerjih,Gospodarski vestnik, Ljubljana
2. ZBORNIKI, STROKOVNI ČLANKI IN RAZPRAVE
1. AARON B. (1990): Settlement of Disputes over Rights (USA), Comparative labour
Law and Industrial relations in Industrialiset Market Economies -Labour Law,
Kluwer Lav & Taxation Publishers, deventer, Netherlands, s. 241-265
2. ANDREWS N. (1994): Načela civilnega postopka, London 1994
355
3. AUSTERMILLER S. (2001), (2001) »Alternativni načini rješavanja sporova (ADR)
i mogučnosti primjene u Hrvatskom pravosudnom sustavu«, Odvjetnik št. 3.4/2001,
str. 48
4. BELOPAVLOVIČ N. (2004) »Odprta vprašanja predloga Zakona o kolektivnih
pogodbah«, Delavci in delodajalci št. 2-3/04, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani
5. BERTZBACH in KIRCHNER (2001): Twinning projekt Slovenija, Modernizacija
sodstva in izobraževanje sodnikov - analiza delovnih sodišč, Ljubljana, 2001, 20 str.
6. BERTZBACH in KIRCHNER (2003): Twinning projekt Slovenija, Modernizacija
pravosodnega sistema, analiza delovnega sodstva, Ljubljana, 10 str.
7. BETETTO N. (1995): Procesni institut sosporništva, glede na učinke, Pravnik št. 1-
3/1995, s. 87 - 121
8. BETETTO N. (2000): Quo vadis ADR:Pravna praksa, Ljubljana
9. BIBIČ A. (1972): Prispevek k obravnavi teorije interesov I., Teorija in praksa št. 11 -
12/1972, s. 1520-1635
10. BIRK R. (1990): The law of Strikes and (Germany) Lock - Outs, Comparative
Labour Law, Kluwer Law & Taksation publishers, Deventer, Boston
11. BLAHA M. (2004) Resolucije KDS – dosedanja praksa in novosti ZDSS-1, ID PF v
Ljubljani, Delavci in delodajalci št. 3/04, str. 261-276
12. BOŠNJAK M. raziskovalec z Inštituta za kriminologijo pri PF v Ljubljani, Delo,
7.8.2004, str. 26.
13. CASALE G. (1997): Comments on the draft law on collective agreements (Republic
of Slovenia), ILO/CEET, 8 strani
14. CONCILIATION in INDUSTRIAL DISPUTES (1973): A praktical quide
ILO,Geneva, s. 13-20
15. CONCILIATION AND ARBITRATION PROCEDUTES IN LABOUR
DIPUTES, (1980):A comperative Study, ILO,Geneve
16. DÄUBLER W. (1997): Evaluation of the Draft Law on Collective Agreements,
pripombe MDDSZ, 5.3.1997, Bremen, 12 strani
17. DÄUBLER W. (1997b): Coordination between the draft law on collective
agreements and the draft law on the employment relationship, Bremen 4.3.1997, 3
strani
18. FABJANČIČ M. (1995): Razlaga delovnopravnih predpisov, Podjetje in delo, št.
7)1995, s. 996 -1005
356
19. GAČEŠA J. (2005) »Socialni partnerji na pogajanjih vsak teden«, Delo 2.2.2005, str.
2
20. GALIČ A. (1993) Pravna ureditev tožbe za varstvo skupinskih interesov potrošnikov
v ZDAin v Avstriji, Podjetje in delo št. 7/93, s. 877-887
21. GALIČ A. (1998) Pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku, PF v Ljubljani,
doktorska disertacija (neobjavljena)
22. GRUDEN J. (1982): Vloga SZD pri reševanju sporov, ki se pojavljajo pri sklepanju
SAS med TOZD oz. udeleženci svobodne menjave dela, Združeno delo, št. 24/82,
s.1009-1011
23. ILEŠIČ Ma. (1991): Nekaj misli o prihodnjem razvoju slovenskega pravnega
sistema na civilnopravnem področju, Pravnik, Ljubljana št. 11-12/1991, s. 479- 481
24. ILEŠIČ Ma.(1996): Trajanje civilnih postopkov pred slovenskimi sodišči in
Evropska konvencija o človekovih pravicah, Pravnik
25. IVOŠEVIČ Z. (1991): Odlike i sadržina Zakona o radnim odnosima Srbije, Sudska
praksa št. 10/19991, s. 5-16
26. JUREN J. (2003): Arbitraža na področju IDS »Pravna praksa 21/2003, s. 29
27. KOGEJ - DMITROVIČ (2001) Postopek s tožbo in pristožbo pred DSS po novem
ZPP, Pravosodni bilten, , L. XXII., Ljubljana, s. 75 - 205
28. KLAMPFER M. et al. (1986): Seminarsko gradivo za sodnike, neprofesionalne
predsednike senatov SZD, v Škofji Loki, 16.12.1986 »Oblikovanje izrekov v odločbah
SZD«
29. KONČAR P. (1997): Varstvo pridobljenih pravic delavcev po direktivi 77/187 o
zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa
podjetij, obratov ali delov obratov, Podjetje in delo, št. 5/1997, s. 499-517
30. KONČAR P. (1997a): Uresničevanje sindikalne svobode in pravice do stavke javnih
uslužbencev, Temeljne pravice, urednik Pavčnik M., Cankarjeva zalobža, Ljubljana,
str. 277 - 304
31. KONČAR P. (1998/ 1): Pravno urejanje stavk, Delovna in socialna razmerja na
razpotju . veljavna prihodnja ureditev delovnih in socialnih razmerij, Seminarsko
gradivo, gospodarski vestnik, Ljubljana, str. 37
32. KONČAR P. (1986): O stavki s primerjalnopravnega vidika, Združeno delo, št.
3/1986, s. 206-210
33. KONČAR P. (1998/2): Pravno urejanje stavk, GV izobraževanje, s. 33-38
357
34. KONČAR P. et al (1999) : Perspektive alternativnega reševanja civilno pravnih in
delovnih sporov, kot način razbremenjevanja sodišč v RS (V5-0193-98),
CPR:Strategija razvoja pravnega sistema RS do leta 2010, Univerza v Ljubljani,
Pravna fakulteta.
35. KONČAR P. et al. (2000): Primerjalno-pravna analiza postopkov posredovanja
(mediacije), pomiritve konciliacije, zgornje nevtralne obravnave (ENE), kot oblika
alternativnega reševanja sporov ( V5-0270-99), CRP: Razvoj pravnega sistema RS,
do leta 2010, Univerze v Ljubljani, Pravna fakultea
36. KORPIČ - HORVAT E. (1996): Kolektivni delovni spori, Pravosodni bilten št. 1-
2/1996, s. 55-78
37. KRESAL B. (2000): Alternativno reševanje delovnih sporov, Velika Britanija,
Nemčija, Ljubljana, junij 2000
38. KRESAL B. (2005) »Ratifikacija konvencije MOD št. 95 o varstvu plač«, Pravna
praksa, št. 3/2005, str. 12-15.
39. KRIVIC M. ( ) Ustavno sodstvo, v Pavčnik, Marčič, str. 111-116.
40. KUKEC B. (2003): »Vloga odvetnika v postopku pred DS - Nemški experti na OZS,
Pravna praksa 15 - 16/2003, str. 15
41. KUKEC B. (2001): Kako zakonito izpeljati (preprečiti) stavko?, Učno gradivo za
seminar, Izobraževalni zavod Hera, Ljubljana 2001
42. KUKEC B. (1987): Načelo prepovedi reformatio in peius v postopku pred SZD,
Pravnik, 5-7/1987, str. 341.347
43. KUKEC B. (1998a): Novi instituti, dopolnitve, izboljšave, zavrnitve: slovenski
odvetniki o predlogu ZPP, Pravna praksa št. 5/198, s. 17-20, priloga s. I.-IV.
44. KUKEC B. (1998b): Ustavna pritožba v civilnih zadevah, Pravna praksa št. 12/1998,
s. 34-36
45. KUKEC B. (1984): Sporazum o spornem razmerju ( poravnava) v postopku pred
SZD v primerjavi s poravnavo v civilnem pravdnem postopku, Združeno delo št.
2/1984, s. 145-157
46. KUKEC B. (2000a): Vloga odvetnika pri ADR, Odvetnik št. 8/2000, s. 11-15
47. KUKEC B. (2000b): »Acquis commmunautaire« EU i slovensko odvjetništvo,
odvjetništvo, Odvjetnik br. 9-10/2000, Zagreb, s. 57.67
48. KUKEC B. (1997a): Skupina delavcev in skupinski interes po 46. čl. ZDSS, Pravna
praksa št. 10/1997, s. 7-9
358
49. KUKEC B. (1998 c): Kolektivne pritožbe:Evropska socialna listina, Pravna praksa št.
13/1998, s. 2-6
50. KUKEC B. (1998 d): Zastaranje terjatev iz delovnega razmerja, Pravna praksa št.
25/1998, s. 6-7
51. KUKEC B. (1999 c): Izvensodno reševanje sporov v zdravstvu, Pravna praksa št.
30/31/1999, s. 17-18
52. KUKEC B. (1996 a): Kolektivni delovni spori, Podjetje in delo št 5-6/1996, s. 970-
990
53. KUKEC B. (1998 e): Plačilo za delo kot kolektivni delovni spor, Podjetje in delo št.
6-7/1998, s. 1157-1175
54. KUKEC B. (1999 g): Pravice delojemalcev - svet delavcev - sindikat, Pravna praksa
št. 30/31/1999, s. 52-54
55. KUKEC B. (2000 c): Osnove delovnega prava (BiH), Podjetje in delo št. 3-4/2000, s.
599-601
56. KUKEC B. (2000 d): Delovna razmerja uslužbencev in nameščencev v federaciji
BiH, Pravna praksa št. 14-15/2000, s. 48-49
57. KUKEC B. (1999 j): Novi ZPP - tudi sporne določbe, Pravna praksa št. 15/1999, s.
50-52
58. KUKEC B.(2000 e): Quod tibi non vis fieri, alteri ne feceris: K » pravno svetovanje -
monopol (i)«?, Pravna praksa št. 35/2000, s. 10-13
59. KUKEC B. (1999 k): Sodbe ESČP na internetu, Odvetnik št. 3/1999, s. 8
60. KUKEC B. (1999 n): Kvalificirano (odvetniško) zastopanje z napako, Odvetnik št.
4/1999, s. 32-35
61. KUKEC B. (2000 h): Češko ustavno sodstvo v praksi, Pravna praksa št. 17/2000, s.
25-26
62. KUKEC B. (1996): Hrvaška - »Zakon o delu«: pravna praksa, Časopis za pravna
vprašanja, Ljubljana, št. 2/96, str. 28
63. KUKEC B. (1996): Strokovni članek in referat na dnevih slovenskih pravnikov 1996
v Portorožu »Kolektivni delovni spori«: Pravna praksa, Časopis za pravna vprašanja,
Ljubljana, št. 3/97
64. KUKEC B. (1997): Skupina delavcev in skupinski interes po 46. členu ZDSS, Pravna
praksa, št. 10/97
65. KUKEC B. (2005) Mediacija v naši sodni praksi. Podjetje in delo št. 6-7/2005, str.
1579-1598
359
66. KYOVSKI R., RADOVAN A. (1975): Konvencije in priporočila MOD s
komentarjem, CSND, Ljubljana 1975
67. LORENČIČ M. (2005) »Stekla pogajanja o KP«, Dnevnik, 2.2.2005
68. LUBARDA, B.A., »Poslodavačka udruženja - Organizacija i funkcije u uporednom
pravu«, Privredno -pravni priručnik, br. 11-12/1992
69. MAUČIČ A. (2001): Abstraksna ustavnosodna presoja na področju delovnih
razmerij in socialne varnosti, Podjetje in delo, št. 2/2001, s. 234-251
70. MEDJUNARODNA TRGOVAČKA ARBITRAŽA ZU HRVATSKOJ I
SLOVENIJI (1993), Zagreb
71. MEŽNAR D. (1997): Nova SKPGD - reševanje kolektivnih sporov, Pravna praksa št.
19/97, s. 2-6
72. MURGEL J. (2000): ESL - novejši razvoj urejanja varstva ekonomskih in socialnih
pravic v okviru SE, Pravna praksa - priloga št. 8/2000
73. NSKPGD,Gradivo za strokovno delavnico, Slovenski inštitut za managment in Nebra
d.o.o., Ljubljana 1997
74. NOVAK J.(1997): Mirno reševanje delovnih sporov, Podjetje in delo št. 8/1997,s.
1403-1415
75. NOVAK J. (1989): Položaj in pristojnost delovnih sodišč, Združeno delo, št. 5/1989,
s. 498-510
76. NOVAK J. (1995): Kolektivni delovni spori - primerjalnopravna analiza, Podjetje in
delo, št. 7/1995, s. 1006-1014
77. NOVAK J. (1999): Strokovna izhodišča za zakonsko ureditev postopka pred DSS,
Podjetje in delo št. 1/1999, s. 105-112
78. NOVAK J. (1998): Analiza nekaterih odločb Vrhovnega sodišča v delovnih sporih,
Pravosodni bilten, št. 3-4/1998, s. 71-73
79. NOVAK J. (1998a): Pravica do stavke, Pravosodni bilten št. 3-4/ 1998, s. 111-121
80. NOVAK J. (2000b): Nov ZPP in postopek pred DSS, Pravosodni bilten št. 1/2000, s.
35-49
81. NOVAK J. (1996): Nadomestna rešitev spora in delovna sodišča, Podjetje in delo, št.
8/1996, s. 1380-1392
82. NOVAK J. (2000c): Dokazno breme v delovnih sporih, Pravnik št. 4-5/2000, s. 226 -
238
83. NOVAK J. (1994): Sodna ocena varstva socialnih pravic, Zbornik razprav:
Uveljavljanje političnih,državljanskih, ekonomskih in socialnih pravic o pravnem
360
sistemu RS, z Evropsko socialno listino s protokolom, Svet za varstvo človekovih
pravic in temeljnih svoboščin, Ljubljana, 1994, s. 248
84. NOVAK J. (1996): Alternative dispute resolution and Labour Court- Slovenia,
Ljubljana, 23.4.1996, referat na European labour court judges meeding, Haag
16.9.1996, s. 22-27
85. NOVAK J. (1997): Nekatere ugotovitve v revizijskih postopkih, Pravosodni bilten
št. 3-4/1997
86. NOVAK J. (1991 b): Poročilo o 13. svetovnem kongresu delovnega prava in socialne
varnosti v Atenah, Podjetje in delo, št. 8/1991, s. 894 - 897
87. NOVAK J. (1989): Položaj in pristojnosti delovnih sodišč, Združeno delo, št. 5/1989,
s. 498-510
88. NOVAK J. (1999): Nekatera vprašanja v zvezi z ureditvijo stavk v Avstriji, Nemčiji
in na Nizozemskem, Podjetje in delo, št. 5/1999, s. 689-6999
89. NOVAK J. (2000): Posebnosti delovnih sodišč v nekaterih evropskih državah,
Podjetje in delo, št. 8/2000, s. 1631-1643
90. NOVAK J. (1998): Pravica do stavke v nekaterih državah, Podjetje in delo, št.
8/1998, s. 1401-1413
91. NOVAK M. (1982) Pravna terminologija v prevodih. Naši razgledi št. 31/82, str. 610
92. NOVAK M. (1986) O stavkah pri nas. Združeno delo, št. 3/86, str. 210-212
93. NOVAK M. (1995) Pravo in zakon – v angleščini. Pravna praksa št. 14/95, str. 14
94. NOVAK M. (2005) Med solidarnostjo in konkurenčnostjo. Pravna praksa, 26.5.2005,
str. 3
95. PAVLIHA M. (1998), Abeceda Kanadskega pravnega sistema, Združeno delo, revija
za pravo, št. 6/1998, s. 65 - 71
96. PENKO - NATLAČEN M. (1996): Katera kolektivna pogodba dejavnosti je
veljavna za posameznega delodajalca ?, GZS, Ljubljana
97. POGAČNIK M. (2000): Diplomatska sredstva mirnega reševanja mednarodnih
sporov, Pravnik št. 9-10/2000, s. 663-675
98. POTOČNJAK Ž. (1993): Temeljne značajke prijedloga zakona o radu RH, Privreda i
pravo št. 3-4/1993, s. 296-311
99. WEDAM - LUKIČ D., GALIČ A (1993) Praktikum:civilno procesno pravo, Pravna
fakulteta Univerze v Ljubljani,., Ljubljana
100. Praktikum: PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI, program Tempus, Pravna fakulteta
v Mariboru, Ilešič Mi., Grilc P., Knez R., Maribor 1997
361
101. RAČUNSKO SODIŠČE RS - Sklepno poročilo o reviziji izvajanja nalog DSS v RS
v letih 1996 - 1998, št. 305-4/97-33, Ljubljana, 18.7.2000, 41 strani
102. ROBNIK I. ( 1997): Analiza KDS obravnavanih pred Višjim DSS, Pravosodni bilten
št. 3-4/1997 , s. 35-45
103. STANOJEVIČ M. (1999): Koncentracija članstva v ZSSS in drobljenje v drugih
sindikatih, Delavska enotnost št. 35/1999, s. 6
104. ŠARMAN Z. (2001): Položaj in vloga Evropskih svetov delavcev, Pravna praksa št.
6/2001, priloga I - VI
105. ŠIFRER A. (1990): Še o sodiščih za delovne spore v Nemčiji, Podjetje in delo, št.
8/1990, s. 797-811
106. ŠIPEC M. (1998): Začasne odredbe po novem ZIZ, seminarsko gradivo GV
izobraževanje,
107. ŠUNDERIČ, B. , »Kolektivno radno pravo«, Pravni život, št. 1-2/1992
108. UDE L. (1999): Novi ZPP in odvetniki, Odvetnik št. 3/1999, uvodnik
109. VODOVNIK Z. (1999): Zbirka judikatov v KDS, Odmevi, Inštitut za delo pri PF
Univerze v Ljubljani, št. 9/1999
110. VODOVNIK Z. (2000b): Delovna in socialna razmerja ter Ustava, Pravna praksa št.
28/2000, priloga I. - XIII
111. VODOVNIK Z. (2001): Ustava ter kolektivni delovni spor, Pravosodni bilten, l.
XXII, Ljubljana, s. 9 - 14
112. VODOVNIK Z. , NOVAK J. (1999): Stavka in izprtje - primerjalnopravna analiza,
mednarodno pravne norme, Inštitut za delo pri PF Univerze v Ljubljani, naročnik
MGDSZ,avgust 1999, 54 strani
113. VOVK I. (2006) Od 1.-6. januarja. Pravna praksa.
114. ANLYSIS, Comparative Labour Law, Journal, 019 n 4, 1988.
115. WEATHERILL S. in WHITEFORD E. (1997): Constitual & Institutional
fundamentals of the Evropean community, Strokovno gradivo za delavnico z
naslovom: Temeljni pojmi in načela prava Evropske skupnosti, Univerza v Ljubljani,
Pravna fakulteta, Ljubljana
116. WEATHERIL S. , WHITEFORD E. (1997): Temeljni pojmi, načela prava ES,
strokovno gradivo za delavnico na PF v Ljubljani, 17 strani
117. WEDAM-LUKIČ D. (1983): Identiteta tožbenega zahtevka, Pravosodni bilten,
Ljubljana
362
118. WEDAM - LUKIČ D. (1994): Temeljna izhodišča za ureditev postopka pred
delovnimi in socialnimi sodišči, Podjetje in delo, št. 4/1994, s. 398-408
119. WEDAM-LUKIČ D., GALIČ A. (2001) Zakon o pravdnem postopku in mirno
reševanje sporov, Podjetje in delo, št. 6-7.
120. ZALAR A. (2001) Temeljna načela alternativnega reševanja sporov. Podjetje in delo
št. 6-7.
121. ZBORNIKI Z DNEVOV SLOVENSKIH PRAVNIKOV, PORTOROŽ ZA LETA
1990 -1996, skupine avtorjev;objavljene v Podjetje in delo, Revija za gospodarstvo,
delovno in socialno pravo, Inštitut za delo pri Pravni fakuleti, Ljubljana
3. PRAVNI VIRI
1. USTAVA RS
2. MEDNARODNE POGODBE Konvencije (11) in Priporočila (3) Mednarodne
organizacije dela - MOD (ILO)
3. ZAKONI
- ki se nanašajo na obravnavano tematiko v RS
- ki urejajo KDS v primerjalnih tujih pravnih ureditvah
4. UREDBE (regulations), DIREKTIVE (directive) ODLOČBE (decisions),
PRIPOROČILA (recomandations) in MNENJA (opinions) - EU oz. SE
36 veljavnih KOLEKTIVNIH POGODB v RS (splošne in dejavnosti, taksativno naštete)
Evidenca 23.-ih REPREZENTATIVNIH SINDIKATOV v RS
5. URADNA POROČILA O DELU DRŽAVNIH ORGANOV: (sodišč), DSS v Ljubljani ,
Višjega DSS v Ljubljani, VS RS, Računskega sodišča, Sodne statistike, državnih tožilcev,
inšpektorja za delo, družbenih pravobranilcev, državnih pravobranilcev, ombudsmana, etc
6.SODNE STATISTIKE – posebej o kadrovski funkciji sodstva za leto 2003, Ministrstvo za
pravosodje, Ljubljana
7. SSA (4) TRIMO TREBNJE d.d.
363
4. DOKTORSKE DISERTACIJE, MAGISTRSKA DELA, DIPLOMSKE
NALOGE
DOKTORSKE DISERTACIJE
1. GALIČ A. (1998), Pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku (prikaz s
poudarkom na praksi ESČP ter slovenskega in nemškega US), 409 strani
2. KRESAL B. (2000): Pravni vidiki plače, 340 strani
3. STROHSACK B. (1972), Individualni sodni delovni spori v SFRJ ( teoretični aspekti
in analiza na podlagi faktografskega prikaza sodnih delovnih sporov na območju
SRS), 502 strani
4. UDE L. (1976), Postopek pred sodišči, 341 strani
MAGISTRSKA DELA
1. BETETTO N. (1994), Sosporništvo, 123 strani
2. KUKEC B. (1987), Sistem pravnih sredstev pred sodišči združenega dela 94 strani
3. LEDNIK V. (1990), Ustavno-pravni vidik stavk v SFRJ, 268 strani
DIPLOMSKE NALOGE
1. HORVAT M. (1991), Analiza delovnih sporov v podjetju Videm - celuloza, papir in
papirni izdelki iz Krškega, 64 strani
2. KLJAJIČ O. (1999), Prosto gibanje pravnikov znotraj evropske skupnosti, 68 strani
3. KOZAMERNIK G. (1993),Reševanje kolektivnih delovnih sporov, 32 strani
4. KUKEC B. (1978), Kriminaliteta polnoletnih oseb, ki jo je obravnavalo Občinsko
sodišče na Vrhniki, v zadnjih 10-ih letih, 67 strani.
364
5. ŠUŠTAR-HOSTAR A. (1990), Analiza delovnih sporov v D.O.. Komunalno
podjetje Ljubljana, p.o., 34 strani
365
ŽIVLJENJEPIS (CURRICULUM VITAE)
Avtor disertacije sem se, kot tretji sin, rodil 20.5.1952 na Vrhniki, očetu Stanislavu ter materi
Albini.
Osnovno šolo sem obiskoval na Vrhniki, gimnazijo v Ljubljani, z odliko sem diplomiral, ter
nato magistriral (1987. leta) na Pravni fakulteti v Ljubljani
Osem let sem bil najprej zaposlen v gospodarstvu (Industrija usnja Vrhnika), istočasno sem
bil dva mandata (osem let) izvoljen za sodnika na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani
(takratnem Sodišču združenega dela), kot neprofesionalni predsednik senatov, kjer sem letno
uspešno rešil 50 – 60 zadev.
Predaval sem na Pravni fakulteti v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu ter na podiplomskem študiju
na Pravni fakulteti v Sarajevu.
Imam že precej pedagoških izkušenj, saj sem predaval tako na tujih kot domačih univerzah. V
študijskem letu 2002/2003 sem predaval študentom 4. letnika Fakultete za družbene vede
Univerze v Ljubljani, izpeljal tudi izpite ter kolokvije, vključno z vajami na sodiščih, v
obsegu 60 ur (podrobneje glej COBISS – osebno bibliografijo za obdobje 1978 – 2006).
Redno sodelujem na vseh strokovnih oblikah izobraževanja ter relevantnih konferencah (5 let
npr. sem imel (objavljeni) referat na Dnevih slovenskih pravnikov v Portorožu). Kot
predstavnik slovenskih odvetnikov sem predaval tudi na zasedanju CCBE v Varšavi, Sarajevu
in Splitu.
Strokovno sem se izpopolnjeval v New Yorku, Parizu in Firencah.
Doslej sem v strokovni pravni periodiki objavil preko 300 bibliografskih enot (podrobneje o
tem glej COBISS).
366
Doslej sem napisal tri knjige in sicer monografijo »Slovensko in vrhniško odvetništvo nekoč
in danes« (1997. leta), »Veliki družinski pravni priročnik« (2002, 2004, 2006) in »Veliki
pravni priročnik za podjetnike« (2004, 2005).
Do konca leta izide knjiga, pri katere financiranju sodeluje Odvetniška zbornica Slovenije, ter
Svet Evrope z naslovom: »Slovenski državljan in / ali odvetnik pred Evropskim sodiščem za
človekove pravice v Strasbourgu« (600 strani), ki je, po mnenju recenzenta, sodnika na ESČP
v Strasbourgu, prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, prvi tovrstni projekt v Evropi.
Pred 7-imi leti sem bil ustanovitelj, ter sem ves čas odgovorni urednik revije Odvetniške
zbornice Slovenije »Odvetnik«.
Sem tudi član uredniškega odbora »Pravosodnega biltena«.
Ministrstvo za pravosodje, me je imenovalo za stalnega izpraševalca na pravniških državnih
izpitih za dva predmeta in sicer: civilno (materialno in procesno) pravo, ter delovno in
socialno pravo, kjer v 6-članskih komisijah sodelujem že 6 let.
Prvemu med 1039-imi odvetniki, mi je bil (leta 1995) s strani Odvetniške zbornice Slovenije,
podeljen naziv »specialist delovnega prava«.
Sem na stalni listi arbitrov Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije.
V maju 2003. leta sem pridobil status mediatorja za reševanje (klasičnih civilnih, pravdnih,
družinskih ter gospodarskih) sporov pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer mesečno
sodelujem kot mediator v zgoraj navedenih sporih, kot obliki sodišču pridruženih oblik
mirnega reševanja sporov. Od leta 2005 sem še na listi 8-ih arbitrov, imenovanih s strani
predsednika Vlade RS, za reševanje sporov v zvezi z avtorsko in sorodnimi pravicami.
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, me je leta 2003 imenoval za arbitra po 101.
členu Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, kjer sem vsako leto rešil vsaj eno
zadevo (kot predsednik arbitraže).
Živim in delam na Vrhniki, kjer imam odvetniško pisarno.